UDK 061.6(497.4 )(05) ISSN 1318-9131 GLASNIK ZRS KOPER

št./nº7

Mednarodni znanstveni sestanek ZGODOVINA POZABE Koper/Capodistria, 23.–25. oktober 2008 Les journées scientifi ques régionales L’HISTOIRE DE L’OUBLI Koper/Capodistria, 23 - 25 octobre 2008

UNIVERZA NA PRIMORSKEM, ZNANSTVENO-RAZISKOVALNO SREDIŠČE KOPER UNIVERSITÀ DEL LITORALE, CENTRO DI RICERCHE SCIENTIFICHE DI CAPODISTRIA , AND RESEARCH CENTRE OF KOPER KOPER 2008 GLASNIK ZRS KOPER

št./n° 7

letnik / anneé 13, leto / an 2008, številka / numéro 7

Mednarodni znanstveni sestanek ZGODOVINA POZABE Koper/Capodistria, 23.–25. oktober 2008

PROGRAM / PROGRAMME in / et POVZETKI / RÉSUMÉS

Uredniški odbor/Comité de rédaction: dr. Dunja Bandelj Mavsar, Jadranka Cergol, Peter Čerče, Alenka Obid, dr. Egon Pelikan, dr. Rado Pišot, Vida Rožac Darovec, dr. Mateja Sedmak Odgovorna urednica/Rédactrice responsable: Alenka Obid Urednice/Rédactrices: Paula Zupanc, Gruša Zlobec, Alenka Obid Lektoriranje in prevodi/Traduction: David Bizjak, Taja Kramberger, Drago Rotar, Gruša Zlobec, Paula Zupanc Prelom/Réalisation: Uroš Čuden, Medit d.o.o. Tisk/Impression: Grafi s trade d.o.o. Naklada/Tirage: 300 izvodov Založnik/Éditeur: Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper Za založnika/Pour l’éditeur: Darko Darovec Sedež/Adresse: SI-6000 Koper, Garibaldijeva 1 tel.: ++386 5 663-77-00, fax: 663-77-10 http://www.zrs.upr.si e-mail: [email protected]

Finančna podpora/Financiers: Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije / L’Agence de recherche scientifi que de la République de Slovénie;

Zveza raziskovalcev »Raznolikost kulturnega in umetniškega izražanja in mondializacije« DCAM, Univerzitetnega predstavništva frankofonije (AUF), Pariz, Francija – Montréal, Kanada / Le réseau «Diversité des expressions culturelles et artistiques, et mondialisations» DCAM, l’Agence universitaire de la Francophonie (AUF), , France – Montréal, Canada

Veleposlaništvo Republike Francije v Sloveniji, / Ambassade de la République de France en Slovénie, Ljubljana

UDK 061.6(497.4 Koper)(05) ISSN 1318-9131 GLASNIK ZRS KOPER

VSEBINA / SOMMAIRE

9 PROGRAM / PROGRAMME

17 ZGODOVINA POZABE - Programska izhodišča 19 L’HISTOIRE DE L’OUBLI - Les objectifs du colloque

POVZETKI / RÉSUMÉS

23 Bencherki Benmeziane L’oubli: l’autre face de l’histoire Pozaba: druga stran zgodovine

25 Antonia Birnbaum Pour une critique politique du devoir de mémoire Politična kritika dolžnosti memorije

27 Maja Breznik L’oubli épistémologique: les ancrages du savoir dans l’histoire culturelle Epistemična pozaba: spoznavna podlaga kulturne zgodovine

29 Seloua Luste Boulbina »Entre les hommes il n’y a que la parole ou la mort, le salut ou la pierre.« Mustapha Safouan «Med ljudmi sta le beseda ali smrt, odrešitev ali kamen.» Mustapha Safouan

31 Lucija Čok La langue et la culture française, richesses des Slovènes du présent acquises dans le passé Francoski jezik in kultura: bogastvo Slovencev v sedanjosti, pridobljeno v preteklosti

33 Deyan Deyanov Réécrire l’histoire comme «la suppression idéologique» Ponovno pisanje zgodovine kot »ideološka supresija«

35 Ivaylo Ditchev Dynamiques mémorielles postcommunistes: le désir de Shoah, nostalgie, combat contre la normalisation de la mémoire Memorijske dinamike v postkomunizmu: želja Shoah, nostalgija, boj proti normalizaciji memorije

3 GLASNIK ZRS KOPER

36 Daho Djerbal Les avatars de la mémoire en situation postcoloniale Težave z memorijo v post-kolonialnem položaju

37 Jad Hatem L’oubli de l’histoire et le souvenir dangereux Pozaba zgodovine in nevarni spomin

38 Alenka Janko Spreizer Le rôle de la romologie dans la production de la mémoire collective des Roms Vloga romologije v proizvodnji kolektivne memorije pri Romih

40 Victor Karady Traumatisme, refoulement, oubli, tabou (La mémoire de la Shoah sous le communisme en centre-orientale) Travmatizem, potlačitev, pozaba, tabu (Memorija o Shoah v času komunizma v srednji in vzhodni Evropi)

42 Taja Kramberger Les lieux de l’oubli: repères pour la recherche de l’Affaire Dreyfus dans l’historiographie slovène Kraji pozabe: orientacijske točke za raziskovanje afere Dreyfus v slovenskem zgodovinopisju

44 Tristan Landry La création des langues nationales et le passage à l’oubli des univers polyglossiques Ustvarjanje nacionalnih jezikov in pozaba poliglosičnih vesolij

46 Franson Manjali Culture et politique d’une ville Franco-Keralaise dans le roman Sur les rives de fleuve Mahé Kultura in politika francosko-keralskega mesta v romanu Na bregovih reke Mahé

48 Eric Mechoulan Histoire, mémoire et oubli: éléments d’épistémologie Zgodovina, memorija in pozaba: elementi epistemologije

4 GLASNIK ZRS KOPER

49 Rastko Močnik, Geoffroy Géraud-Lacalmontie Ce que la mémoire fait à l’histoire: à quoi servent les politiques mémorielles ? Kako memorija deluje na zgodovino: čemu rabijo memorijske politike?

51 Aloyse-Raymond Ndiaye Le retour du religieux ou l’oubli de l’homme? Vrnitev religioznega ali pozaba človeka?

52 Boris A. Novak Paul Valéry, poète de la Méditerranée Paul Valéry, pesnik Sredozemlja

53 Lionel Obadia Révisionnisme historique, conflits de mémoire, stratégies identitaires: sinuosités et amnésies narratives, enjeux politiques de la destinée (et de l’avenir) des Tibétains Zgodovinski revizionizem, memorijski spopadi, identitetne strategije: pripovedne vijuge in amnezije, politični zastavki usode (in prihodnosti) Tibetancev

55 Dominique Payette La mémoire du génocide du Rwanda et la reconfiguration identitaire Spomin na genocid v Ruandi in ponovno oblikovanje identitete

57 Soko Phay-Vakalis Le Cambodge d’aujourd’hui, entre mémoire et oubli Kambodža danes, med spominom in pozabo

59 Marie Jeanne Razanamananana Mémoire collective: résurgence du passé, maintien du fil conducteur entre le présent et le futur Kolektivna memorija: obujanje preteklosti, ohranjanje vezi med sedanjostjo in prihodnostjo

61 Sylvie Rollet Démonter, remonter: formes filmiques de la mémoire et de l’oubli Razstaviti, ponovno sestaviti: filmske oblike spomina in pozabe

5 GLASNIK ZRS KOPER

63 Drago Braco Rotar L’oubli comme façonnement de la réalité imaginaire Pozaba kot oblikovanje imaginarne realnosti

65 Camelia Runceanu Les enjeux de l’oubli dans les stratégies de sociodicée chez les intellectuels postcommunistes Igre pozabe v strategijah sociodiceje pri postkomunističnih intelektualcih

67 Victoria Sarbu Orthodoxie pour mémoire: redéfinir la nation moldave au risque de l’oubli du passé communiste Pravoslavje za spomin: ponovno definiranje moldavskega naroda ob tveganju pozabe komunistične preteklosti

69 Mojca Šauperl Fanny Mongellaz: Les chemins d’un oubli Fanny Mongellaz: poti pozabe

71 Matej Vatovec L’oubli de l’imagination. La troisième synthèse du temps comme condition de production artistique réactive Pozaba domišljije. Tretja sinteza časa kot pogoj za reaktivno umetnostno produkcijo

73 Patrick Vauday Le monument: détruire ou déconstruire? Spomenik: uničenje ali dekonstrukcija?

74 Michel De Waele Chimérique oubliance: La résolution de conflits dans la France d’Ancien régime Varljiva pozaba: reševanje spopadov v Franciji pod starim režimom

76 Anna Zadora Grand Duché de Lituanie en Biélorussie: concurrence de mémoires, oubli, refoulement Velika Vojvodina Litva v Belorusiji: tekmovanje memorij, pozaba, potlačitev

6 GLASNIK ZRS KOPER

79 Olha Zazulya Ostriitchouk Jeux de mémoire et d’oubli dans la construction d’une identité nationale ukrainienne Igre memorije in pozabe v izdelavi ukrajinske nacionalne identitete

81 Gruša Zlobec Le maintien et le transfert du patrimoine culturel et linguistique des immigrants d’origine maghrébine en France urbaine Ohranjanje in prenos kulturne in jezikovne dediščine pri priseljencih magrebskega izvora v urbani Franciji

83 Paula Zupanc L’oubli de l’Autre – femme Pozaba Druge, ženske

85 Salvator Žitko La réflexion dans les journaux slovènes, croates et italiens à sur la réalité socio-politique et économique de la France à »la fin de siècle« Refleksije o francoski družbeno-politični in ekonomski stvarnosti v tržaškem slovenskem, hrvaškem in italijanskem časopisju v času »fin de siècle«

7

GLASNIK ZRS KOPER

PROGRAM / PROGRAMME

Znanstveno-raziskovalno središče Univerze na Primorskem in Zveza razisko- valcev Univerzitetnega predstavništva frankofonije »Raznolikost kulturnega in umetniškega izražanja in mondializacije« prirejata pod pokroviteljstvom predsed- nika Republike Slovenije dr. Danila Türka znanstvene regionalne dneve na temo: »Zgodovina pozabe«, v Kopru, 23. - 25. oktobra 2008.

Le réseau «Diversité des expressions culturelles et artistiques, et mondiali- sations» de l’Agence universitaire de la Francophonie et le Centre de recherches scientifiques de l’Université de Primorska organisent sous les auspices du Président de la République de Slovénie dr. Danilo Türk Les journées scientifiques régionales sous le titre «L’histoire de l’oubli» à Koper du 23 au 25 octobre 2008.

Četrtek, 23. oktober / Jeudi, le 23 octobre

Otvoritev znanstvenega srečanja / Ouverture du colloque 14.00 Registracija udeležencev / Enregistrement des participants Avla Fakultete za humanistične študije / La salle d’entrée de la Fa- culté des humaines

16.00 Otvoritveni nagovori / Allocutions d’ ouverture Armeria, rektorat univerze / Arméria, le Rectorat de l’Université Darko Darovec, direktor Znanstveno-raziskovalnega središča Uni- verze na Primorskem / le Directeur du Centre de recherches scien- tifiques de l’Université de Primorska Vesna Mikolič, dekanja Fakultete za humanistične študije UP / la Doyenne de la Faculté des Sciences humaines UP Liliane Ramarosoa, AUF, koordinatorka za srednjo in vzhodno Evropo / AUF, Coordinatrice pour l’Europe Centrale et Orientale Njena ekscelenca gospa Chantal de Bourmont, veleposlanica R Francije v Sloveniji / Son excellence Mme Chantal de Bourmont, Ambassadeur de la République de France en Slovénie Rado Bohinc, rektor Univerze na Primorskem / Recteur de l’Univérsite de Primorska

17.00 Uvod v temo znanstvenega srečanja / Introduction au thème du colloque, dr. Lucija Čok

9 GLASNIK ZRS KOPER

17.30 Razstava/Exposition: Dreyfusova afera in angažirani intelektualec / L’affaire Dreyfus et l’intellectuel engagé. Kratka predstavitev / Brève présentation: Taja Kramberger / Arme- ria, rektorat univerze / Armeria, le Rectorat de l’Université

18.00 Zdravljica / Toast de bienvenu

Petek, 24. oktober / Vendredi 24 octobre

Plenarno zasedanje / Séance plénière Fakulteta za humanistične študije / Faculté des Sciences humaines

8.30–9.00 Paula Zupanc: Uvod v konferenco / Introduction à la conférence 9.00–9.45 Viktor Karady: Travmatizem, potlačitev, pozaba, tabu (Memorija o Shoah v času komunizma v srednji in vzhodni Evropi) / Trauma- tisme, refoulement, oubli, tabou. (La mémoire de la Shoah sous le communisme en Europe Centre-Orientale) 9.45–10.30 Eric Mechoulan: Zgodovina, memorija in pozaba: elementi episte- mologije / Histoire, mémoire et oubli: éléments d’épistémologie

10.30–11.00 Premor za kavo / pause café

11.00–11.45 Daho Djerbal: Težave z memorijo v post-kolonialnem položaju / Les avatars de la mémoire en situation postcoloniale 11.45–12.30 Deyan Deyanov: Ponovno pisanje zgodovine kot «ideološka su- presija» / La réécriture de l’histoire comme refoulement idéolo- gique (George Dimitrov dans les manuels d’histoire) 12.30–13.15 Rastko Močnik, Geoffroy Géraud - Lacalmontie: Kako memori- ja deluje na zgodovino: čemu rabijo memorijske politike? / Ce que la mémoire fait à l’histoire: à quoi servent les politiques mémoriel- les?

13.15–14.00 RAZPRAVA / DÉBAT GÉNÉRAL

14.00–15.00 Premor za kosilo / pause déjeuner

15.00–15.30 Skupina / Groupe A Tristan Landry: Ustvarjanje nacionalnih jezikov in pozaba poli- glosičnih vesolij / La création des langues nationales et le passage à l’oubli des univers polyglossiques

10 GLASNIK ZRS KOPER

Skupina / Groupe B Seloua Luste Boulbina: »Med ljudmi sta le beseda ali smrt, odre- šitev ali kamen.« (Mustapha Safouan) / «Entre les hommes il n’y a que la parole ou la mort, le salut ou la pierre.» (Mustapha Safouan) Skupina / Groupe C Maja Breznik: Epistemična pozaba: spoznavna podlaga kulturne zgodovine / L’oubli épistémologique: les ancrages du savoir dans l’histoire culturelle

15.30–16.00 Skupina / Groupe A Gruša Zlobec: Prenos kulturne in jezikovne dediščine na primeru imigrantov magrebskega porekla v urbani Franciji / Le maintien et le transfert du patrimoine culturel et linguistique des immigrants d’origine maghrébine en France urbaine Skupina / Groupe B Jad Hatem: Pozaba zgodovine in nevarni spomin / L’oubli de l’histoire et le souvenir dangereux Skupina / Groupe C Taja Kramberger: Kraji pozabe: orientacijske točke za razi- skovanje afere Dreyfus v slovenskem zgodovinopisju / Les lie- ux de l’oubli: repères pour la recherche de l’Affaire Dreyfus dans l’historiographie slovène

16.00–16.30 Premor za kavo / pause café

16.30–17.30 Skupina / Groupe A Paula Zupanc: Pozaba Druge, ženska / L’oubli de L’Autre, femme Skupina / Groupe B Lucija Čok: Francoski jezik in kultura: bogastvo Slovencev v se- danjosti, pridobljeno v preteklosti / La langue et la culture françai- se, richesses des Slovènes du présent acquises dans le passé Skupina / Groupe C Drago Braco Rotar: Pozaba kot oblikovanje imaginarne realnosti / L’oubli comme façonnement de la réalité imaginaire

17.00–17.30 Skupina / Groupe A Mojca Šauperl: Fanny Mongellaz: poti pozabe / Fanny Mongel- laz: Les chemins d’un oubli Skupina / Groupe B Sylvie Rollet: Razstaviti, ponovno sestaviti: filmske oblike spomi- na in pozabe / Démonter, remonter: formes filmiques de la mémoire et de l’oubli

11 GLASNIK ZRS KOPER

Skupina / Groupe C Aloyse-Raymond Ndiaye: Vrnitev religioznega ali pozaba člove- ka? / Le retour du religieux ou l’oubli de l’homme?

Sobota, 25. oktober / Samedi 25 octobre

Plenarno zasedanje / Séance plénière

9.00–9.45 Antonia Birnbaum: Politična kritika dolžnosti memorije / Pour une critique politique du devoir de mémoire 9.45–10.30 Ivaylo Ditchev: Memorijske dinamike v postkomunizmu: želja Shoah, nostalgija, boj proti normalizaciji memorije / Dynamiques mémorielles postcommunistes: le désir de Shoah, nostalgie, com- bat contre la normalisation de la mémoire

10.30–11.00 Premor za kavo / pause café

11.00–11.45 Patrick Vauday: Spomenik: uničenje ali dekonstrukcija? / Le mo- nument: détruire ou déconstruire? 11.45–12.15 Michel De Waele: Varljiva pozaba: reševanje spopadov v Franci- ji pod starim režimom / Chimériques oubliances: La résolution de conflits dans la France d’Ancien Régime

12.15–13.00 RAZPRAVA / DÉBAT GÉNÉRAL

13.00–14.00 Premor za kosilo / pause déjeuner

14.00–14.30 Skupina / Groupe A Camelia Runceanu: Igre pozabe v strategijah sociodiceje pri post- komunističnih intelektualcih / Les enjeux de l’oubli dans les straté- gies de sociodicée chez les intellectuels postcommunistes Skupina / Groupe B Soko Phay-Vakalis: Kambodža danes, med spominom in pozabo / Le Cambodge d’aujourd’hui, entre mémoire et oubli Skupina / Groupe C Alenka Janko Spreizer: Vloga romologije v proizvodnji kolektiv- ne memorije pri Romih / Le rôle de la romologie dans la producti- on de la mémoire des Roms

12 GLASNIK ZRS KOPER

14.30–15.00 Skupina / Groupe A Victoria Sarbu: Pravoslavje za spomin: ponovno definiranje mol- davskega naroda ob tveganju pozabe komunistične preteklosti / Orthodoxie pour mémoire: redéfinir la nation moldave au risque de l’oubli du passé communiste Skupina / Groupe B Dominique Payette: Spomin na genocid v Ruandi in ponovno oblikovanje identitete / La mémoire de génocide de Rwanda et la reconfiguration identitaire Skupina / Groupe C Anna Zadora: Velika Vojvodina Litva v Belorusiji: tekmovanje memorij, pozaba, potlačitev / Grand Duché de Lituanie en Biélo- russie:concurrence de mémoires, oubli, refoulement

15.00–15.30 Skupina / Groupe A Olha Zazulya Ostriitchouk: Igre memorije in pozabe v izdelavi ukrajinske nacionalne identitete / Jeux de mémoire et d’oubli dans la construction d’une identité nationale ukrainienne Skupina / Groupe B Lionel Obadia: Zgodovinski revizionizem, memorijski spopadi, identitetne strategije: pripovedne vijuge in amnezije, politični za- stavki usode (in prihodnosti) Tibetancev / Révisionisme historique, conflits de mémoire, stratégies identitaires: sinuosités et amnésies narratives, enjeux politiques de la destinée (et de l’avenir) des Ti- bétains Skupina / Groupe C Marie Jeanne Razanamananana: Kolektivna memorija: obu- janje preteklosti, ohranjanje vezi med sedanjostjo in prihodnostjo Mémoire collective: résurgence du passé, maintien du fil conducte- ur entre le présent et le futur

15.30–16.00 Premor za kavo / pause café

16.00–16.30 Skupina / Groupe A Benmeziane Bencherki: Pozaba: druga stran zgodovine / L’oubli: autre face de l’histoire Skupina / Groupe B Salvator Zitko: Refleksije slovenskega, hrvaškega in italijanskega časopisja v Trstu na francosko družbeno-politično in ekonomsko stvarnost v obdobju »fin de siècle« / La réflexion dans les journaux slovènes, croates et italiens à Trieste sur la réalité socio-politique et économique de la France à »la fin de siècle«

13 GLASNIK ZRS KOPER

Skupina / Groupe C Franson Manjali: Kultura in politika francosko-keralskega mesta v romanu Na bregovih reke Mahé / Culture et politique d’une ville Franco-Keralaise dans le roman «Sur les rives de fleuve Mahé»

16.30–17.00 Skupina / Groupe A Matej Vatovec: Pozaba domišljije. Tretja sinteza časa kot pogoj za reaktivno umetnostno produkcijo / L’oubli de l’imagination. La troisième synthèse du temps comme condition de la production ar- tistique réactive Skupina / Groupe C Boris A. Novak: Paul Valéry, pesnik Sredozemlja / Paul Valéry, poète de la Méditerranée

14 GLASNIK ZRS KOPER

Organizatorja / Organisateurs:

Univerza na Primorskem, Znanstveno-raziskovalno središče Koper / Université de Primorska, Centre de recherches scientifi ques de Koper

Le réseau «Diversité des expressions culturelles et artistiques, et mondialisations» DCAM, l’Agence universitaire de la Francophonie (AUF), Paris, France – Montréal, Canada / Zveza raziskovalcev »Raznolikost kulturnega in umetniškega izražanja in mondializacije« DCAM, Univerzitetnega predstavništva frankofonije (AUF), Pariz, Francija – Montréal, Kanada

Soorganizator / Co-organisateur:

Univerza na Primorskem, Fakulteta za humanistične študije/ Université de Primorska, Faculté des Sciences humaines

Finančna podpora / Soutien fi nancier:

Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije / Agence de recherche scientifi que de la République de Slovénie

Univerzitetno predstavništvo frankofonije (AUF), Montréal, Canada-Pariz, Francija / L’Agence universitaire de la Francophonie (AUF), Montréal, Canada-Paris, France

Veleposlaništvo Republike Francije v Sloveniji, Ljubljana / Ambassade de la République de France en Slovénie, Ljubljana

Monitor ZSA – Revija za zgodovinske, socialne in druge antropologije / Monitor ZSA [AHS] – Revue des historiques, sociales et autres / Monitor ZSA [ASS]

HUM – Društvo študentov Fakultete za humanistične študije / HUM – Association des étudiants de la Faculté des Sciences humaines

15 GLASNIK ZRS KOPER

Programski odbor / Comité de programme: Darko DAROVEC (predsednik/Président) Patrick VAUDAY (koordinator/Coordinateur DCAM) Lucija ČOK Michèle GENDREAU-MASSALOUX Taja KRAMBERGER Eric MÉCHOULAN Vesna MIKOLIČ Rastko MOČNIK Liliane RAMAROSOA Drago ROTAR Paula ZUPANC

Organizacijski odbor / Comité d’organisation: Paula ZUPANC (predsednica/Présidente) Patrick VAUDAY (koordinator/Coordinateur DCAM) Marc CHEYMOL Dragana DRINCOURT Taja KRAMBERGER Gruša ZLOBEC Salvator ŽITKO

16 GLASNIK ZRS KOPER

ZGODOVINA POZABE Programska izhodišča

Zgodovinske pozabe so učinki bojev za nadziranje kolektivne memorije. Družbene skupine se ohranjajo in obnavljajo, tako da izumljajo svojo preteklost, da si izdelujejo zgodovinsko memorijo. Družbena skupina vzdržuje svojo notranjo ko- hezijo in organizira odnose z drugimi skupinami, tako da si njeni pripadniki in pri- padnice pripovedujejo utemeljitvene mite in prenašajo vzgojne legende. Selekcija zgodovinskega gradiva, izključevanje njegovih posameznih prvin sta davek, ki ju zahtevata interpretativna koherenca in nasploh produkcija smisla. Moderne družbe, ki se organizirajo v nacije, so resda institucionalizirale zgodo- vinopisje v znanost – a hkrati so sprožile tudi nenehen boj za prevlado nad kolek- tivno memorijo. Na eni strani so vzpostavile kompleksne in pretanjene ustanove za prenos znanj – na drugi strani pa so skrb za spominjanje prepustile negotovim kom- promisom med stroko in najrazličnejšimi ideološkimi zahtevami, ki so povrh še po- gosto druga z drugo v protislovju. Družbeni in ideološki boji povzročajo kolektivne pozabe, ki pa v resnici ne izbrišejo sledi preteklosti: te sledi včasih preoblikujejo, drugič jih prikrijejo, kdaj pa kdaj celo cenzurirajo. Kulturne elite vladajočih razredov v Evropi in v Amerikah so v industrijskem obdobju med 18. in 21. stoletjem vzpostavile mogočen stroj, ki pro- ducira kolektivno memorijo kot kar najbolj učinkovito družbeno vez: izobraževalne sisteme, ki razširjajo razne družbene reprezentacije, ene izmed pomembnejših so tu- di reprezentacije preteklosti. Družbe, ki se organizirajo v nacije, svojo memorijo domnevno utemeljujejo na zgodovinski znanosti. V teh družbah zato »šolska zgodovina« opravlja dve nalogi hkrati: skrbi za memorijsko oporo družbene kohezije, a tudi prenaša znanstveno vednost o preteklosti. To značilno moderno nihanje med ideologijo in vednostjo od- pira vprašanja o statusu vednosti glede na teorijo, a tudi o prispevku, s katerim ved- nost pomaga uveljavljati razmerja gospostva. Vsaka družba ima na voljo sredstva, s katerimi razširja družbene predstave: z njimi nenehno izdeluje in širi nazore o preteklosti, organizirane vzdolž zgodovins- kega vektorja. Te vizije preteklosti prikazujejo zgodovino kot časovno pot, ki z nei- zprosno kontinuiteto vodi naravnost v našo sedanjost: s tem cenzurirajo alternativne razvojne možnosti, ki so se nemara odprle med tem razvojnim potovanjem – in tako konstruirajo sedanjost v edino možno in legitimno naslednico preteklosti. Zgodovinska znanost je spoznavna disciplina in je zato v nasprotju s spominski- mi konstrukcijami in zgodovinskimi pripovedmi te vrste. Četudi zgodovinska zna- nost ni imuna pred ideološkimi okužbami, si vseeno prizadeva, da bi zgodovinske situacije rekonstituirala, zato da bi razumela in pojasnila, kako je do njih prišlo in kako so v svoji kompleksnosti delovale. Ena izmed nalog zgodovinopisja je prav v tem, da doume vlogo in strukturno funkcijo pozab in tistega, kar v družbeni sočasnosti nadomešča pozabljene prvine. Eden izmed takih kulturnih »vozlov« je

17 GLASNIK ZRS KOPER

brez dvoma frankofobija, ki je v zadnjih dveh stoletjih v srednji Evropi in v anglo- saksonskem svetu nadomestila nekdanjo očitno in prostovoljno odvisnost od fran- coskih modelov v prejšnjih stoletjih. A to ni edina pomembna potlačitev v moderni zgodovini. Ta čas pa marsikdo postavlja pod vprašaj kulturne monopole, ki so se vzpostavili kot »nacionalne« »zgodovine« ali »kulture«. Ali pa je to ponovno spraševanje že zadosti, da zagotovimo prostor za »manjšinske« zgodovine, za zgodovine podreje- nih ali odrinjenih? Ideologi neke določene globalizacije so nedavno postavili hipotezo, da je zgo- dovine konec. Če bi dopustili, da nas to modrovanje prepriča, bi zares v temelju pozabili zgodovino. V post-socialističnih družbah so procese globalizacije pogosto prikazovali kot »vrnitev v normalnost«. Predstave te vrste so socialistično preteklost ponižale v status zgodovinske anomalije in jo s tem potopile v globoko pozabo. Razprave na znanstvenem srečanju z mednarodno udeležbo se bodo zlasti lote- vale tistih problematik, kjer pozabe preteklosti sprožajo še posebej odločilne učinke.

Programski odbor znanstvenega srečanja

18 GLASNIK ZRS KOPER

L’HISTOIRE DE L’OUBLI Les objectifs du colloque

Les oublis de l’histoire sont des effets des luttes pour le contrôle de la mémoire. Les groupes sociaux se reproduisent en s’inventant des passés, en fabriquant leurs mémoires. A travers la transmission des mythes fondateurs et la narration des légen- des édifiantes, un groupe social maintient sa cohésion interne et organise ses rap- ports avec des autres groupes. La cohérence interprétative, la production du sens se paient par la sélection et l’exclusion des éléments du passé. Les sociétés modernes, organisées en nations, ont bien inventé la science de l’histoire, mais elles ont aussi déclenché une lutte permanente autour de l’hégémo- nie sur la mémoire. Tandis qu’elles ont établi des institutions complexes et sophis- tiquées qui transmettent leurs savoirs, elles ont légué la cultivation de la mémoire à une cohabitation inconfortable de l’expertise et des exigences idéologiques souvent contradictoires. Effet des luttes sociales et idéologiques, l’oubli collectif n’anéantit pas purement et simplement les traces du passé: celles-ci s’en trouvent métamorphosées, cachées, voire censurées. Les élites culturelles des classes dirigeantes en période industrielle en Europe et en Amériques, du XVIIIe aux XXe et XXIe siècles (il faudrait y ajou- ter les bases ou les points forts du colonialisme du moment), ont mis en śuvre une machine formidable produisant la mémoire collective comme lien social le plus ef- ficace: les systèmes d’éducation diffusant des représentations sociales variées dont une des plus importantes est celle du passé. Les sociétés organisées en nations appuient leur mémoire sur la science histo- riographique, ce qui charge leurs «histoires scolaires» de la double tâche de la char- pente mémorielle de la cohésion sociale et de la transmission du savoir scientifique sur le passé. L’oscillation typiquement moderne entre l’idéologie et le savoir intro- duit la question du statut du savoir par rapport à la théorie d’un côté, et, de l’autre, celle de l’apport du savoir à l’institution des rapports de domination. A travers divers moyens de diffusion des représentations sociales, dont toute so- ciété dispose, les visions du passé organisées selon le vecteur historique s’élabo- rent et disséminent à tout moment. Ces visions du passé présentent l’histoire comme un chemin temporel qui, dans une continuité impérative, mène vers notre actualité présente: elles en censurent les possibilités évolutives alternatives qui se seraient ouvertes pendant ce parcours évolutif supposé légitime et unique. La science historiographique en tant que discipline de connaissance, se situe à l’opposé de ces démarches mémorielles et récits historiques. Bien qu’exposée aux diverses contaminations idéologiques, la science de l’histoire s’efforce de recons- tituer les situations historiques pour en comprendre et expliquer les constitutions et les fonctionnements complexes. Une de ses tâches consiste à y discerner le rôle et la fonction structurelle des oublis et de ce qui remplace l’oublié dans la présence so- ciale. Un de ces nśuds «culturels» est sans doute la francophobie qui, dans l’Europe

19 GLASNIK ZRS KOPER

centrale et dans le monde anglo-saxon des deux derniers siècles, remplaçait une dé- pendance des modèles français évidente et volontaire pendant les siècles précédents. Or, ceci n’est pas le seul refoulement significatif dans l’histoire moderne. Alors que se profile la remise en question des monopoles culturels constitués comme «histoires« ou «cultures» «nationales», le champ est-il pour autant ouvert aux histoires «mineures», celles des dominés où des marges? Les idéologues d’une certaine mondialisation nous ont récemment proposé l’hy- pothèse d’une fin de l’histoire qui, si l’on s’en était laissé séduire, équivaudrait à un oubli radical de l’histoire. Dans des sociétés postsocialistes, les processus de la mondialisation étaient souvent présentés comme un «retour à la normalité», une at- titude qui, reléguant le passé socialiste au statut d’anomalie, l’a plongé en une am- nésie profonde. Les débats du colloque scientifique seront organisés autour des problématiques où les oublis des histoires produisent des effets particulièrement décisifs.

Comité de programme du colloque scientifique

20 GLASNIK ZRS KOPER

POVZETKI RÉSUMÉS

21

GLASNIK ZRS KOPER

L’OUBLI: L’AUTRE FACE DE L’HISTOIRE Bencherki BENMEZIANE Université Es Senia, Oran, Algérie

Repenser le rapport entre l’histoire et l’oubli comme deux éléments dont l’un a besoin de l’autre. L’oubli est cette phase importante dans la réflexion sur l’his- toire, bien que les deux s’occupent du même champ; le champ de la mémoire et de la conscience, mais à premier vue l’oubli peut être considéré comme la négation de l’histoire car l’histoire, par le biais de la mémoire, cherche l’immortalité, souvenir; par contre l’oubli est dans l’autre sens de cette stratégie, l’oubli est la négation de la mémoire dont la mémoire a besoin de se revitaliser. Dans son texte sur la mémoire, l’histoire, l’oubli Paul Ricśur revient à cette idée du rapport qui existe entre ces trois paliers dont le récit est le noyau sur lequel se métamorphose toute l’équation d’une logique de réflexion qui porte sur la réflexion historique. Partant de cette idée ricoeurienne comment pouvons-nous penser le rapport en- tre l’oubli et l’histoire ou entre l’histoire et l’oubli? Dans des histoires qui ne ces- sent de reproduire la haine et les conflits de la mémoire? Comment pouvons-nous redynamiser cette histoire dans un but ou l’oubli pourait être nécessaire comme un remède de notre mémoire? Quel rapport existe - il entre histoire enseignée et une autre vécue? Dans des pays - histoires - touchés par des événements de guerres fé- roces, comment l’oubli peut jouer son rôle de remède? Comment pouvons nous aujourd’hui arriver à convaincre nos consciences historiques pour un vivre ensem- ble?

Mot clés: histoire, mémoire, oubli, conflits, Paul Ricœur

POZABA: DRUGA STRAN ZGODOVINE Bencherki BENMEZIANE Univerza Es Senia, Oran, Alžirija

V svojem prispevku bom na novo razmislil o odnosu med zgodovino in pozabo kot o dveh elementih, ki sta odvisna drug od drugega. Pozaba je namreč pomemb- na faza pri refleksiji o zgodovini, čeprav se tako pozaba kot zgodovina ukvarjata z istim področjem; to je polje memorije in zavesti. Vendar se na prvi pogled pozaba lahko zdi kot negacija zgodovine, kajti zgodovina s pomočjo memorije stremi k ne- smrtnosti, nasprotno pa se pozaba nagiba v drugo smer te strategije. Tako je pozaba negacija memorije, ki jo le-ta potrebuje za svojo revitalizacijo.

23 GLASNIK ZRS KOPER

V svojem tekstu o memoriji, zgodovini in pozabi Paul Ricœur ponovno razvije idejo o odnosu, ki obstaja med temi tremi nivoji. Pri tem je pripoved tisto jedro, v katerem se vsa enačba logične refleksije preobrazi in se nanaša na zgodovinsko re- fleksijo. Če izhajamo iz omenjene Ricoeurjeve ideje, se nam zastavijo sledeča vprašanja: kako lahko reflektiramo odnos med pozabo in zgodovino ter zgodovino in pozabo? V zgodovinah, ki neprenehoma reproducirajo sovraštvo in konflikte memorije? Ka- ko lahko redinamiziramo to zgodovino, v kateri bi lahko tudi pozaba našla svoje mesto in bila zdravilo za našo memorijo? Kakšen odnos obstaja med zgodovino, ki se jo poučuje in med tisto, ki se jo živi? Ali lahko v deželah - zgodovinah, ki so jih doletele okrutne vojne, pozaba deluje kot zdravilo? In kako lahko danes dosežemo in prepričamo naše zgodovinske zavesti za skupno življenje?

Ključne besede: zgodovina, memorija, pozaba, konflikti, Paul Ricœur

24 GLASNIK ZRS KOPER

POUR UNE CRITIQUE POLITIQUE DU DEVOIR DE MÉMOIRE Antonia BIRNBAUM Université Paris 8 Saint-Denis, Paris, France

Les termes de «devoir de mémoire» et de «devoir d’oubli» semblent être entrés dans le vocabulaire courant – voire même avoir acquis le statut d’un concept – alors même qu’ils désignent une antinomie qui mérite d’être analysée. En effet, la définition la plus rigoureuse du devoir nous provient de Kant. Il s’agit d’une définition inconditionnelle de la volonté morale. Or la transposition de celle-ci à la mémoire est doublement antinomique. Elle suppose que le rapport à l’oubli et à la récollection est homogène à la raison, c’est- à -dire qu’elle élimine la dimension involontaire et sensible de la mémoire. Elle fait de la politique une affai- re exclusivement morale, alors qu’une politique apte à contester l’ordre régnant fait du bien et du mal l’objet d’un conflit, c’est- à -dire qu’elle les divise. Dès lors, «devoir de mémoire» et «devoir d’oubli» apparaisssent comme une censure sur le temps – l’injonction que le passé ne passe pas, ou qu’il ne revienne pas – exercée soit par une instance de pouvoir, soit par une identification victimaire. Il ne voue pas au conflit mais à une stase, au passé d’un conflit qui coïncide avec la fascination actuelle pour l’absence de la politique. Comment dégager la mémoire de son identification avec un non-lieu absolu de la politique? Qui rappelle quoi à qui? Comment le rappelle-t-on, que rappelle-t-on? Comment faire du rapport au passé un élément actif des conflits menés au présent? Ces questions seront reprises à partir de «l’actualisation du temps» («Jetzzeit») mise en jeu par Walter Benjamin.

Mot clés: devoir de mémoire, devoir de l’oubli, politique, rapport au passé, Wal- ter Benjamin

POLITIČNA KRITIKA DOLŽNOSTI MEMORIJE Antonia BIRNBAUM Univerza Paris 8 Saint-Denis, Pariz, Francija

Termina »dolžnost memorije« in »dolžnost pozabe« sta se uveljavila v dana- šnjem besednjaku, lahko bi rekli, da sta celo pridobila status koncepta, čeprav ozna- čujeta antinomijo, ki jo je vredno analizirati. Najbolj strogo opredelitev dolžnosti je postavil že Kant, ki jo označuje kot brez- pogojno opredelitev moralne zapovedi/volje. Kajti prenos le-te na memorijo je dva- krat protislovna. Predpostavlja, da je odnos do pozabe in rekolekcije homogen razu- mu, kar pomeni, da izločuje nenamensko in občutljivo dimenzijo memorije. Politiko

25 GLASNIK ZRS KOPER

spreminja v izključno moralno zadevo, čeprav je vsaka politika, ki je zmožna spod- bijati vladajoči red, naredi iz dobrega in zla predmet konflikta. Se pravi, ločuje. Tako »dolžnost memorije« in »dolžnost pozabe« delujeta kot cenzura časa – za- poved, naj preteklost ne teče ali se ne vrača - izvaja pa jo ali instanca moči ali žr- tvovalska identifikacija. Tako se ne posveti konfliktu, ampak zastoju, preteklosti nekega konflikta, ki sovpada z aktualno fascinacijo nad odsotnostjo politike. Kako osvoboditi memorijo njene identifikacije z absolutnim ne-prostorom politike? Kdo spominja koga na kaj? Kako se spominjamo, česa se spominjamo? Kako vzpostaviti odnos do preteklosti z aktivnim elementom konfliktov, ki se dogajajo v sedanjosti? To so vprašanja, ki jih obravnava Walter Benjamin v svoji »aktualizaciji časa« (»Je- tzzeit«).

Ključne besede: dolžnost memorije, dolžnost pozabe, Walter Benjamin, odnos do preteklosti

26 GLASNIK ZRS KOPER

L’OUBLI ÉPISTÉMOLOGIQUE: LES ANCRAGES DU SAVOIR DANS L’HISTOIRE CULTURELLE Maja BREZNIK Université de Nova Gorica, Nova Gorica, Slovénie

L’acte constitutif de l’histoire culturelle contemporaine était la rupture d’avec les presuppositions épistémologiques et méthodologiques de l’histoire économique et sociale. Le champ nouveau de l’historiographie, rompant avec »la tradition his- toriographique«, s’est fondé sur le nouveau »matérialisme« et sur la théorie de la réprésentation. Une question inquiétante cependant s’impose: dans quelle mesure les conceptualisations et les méthodologies de l’histoire contemporaine ne sont que costumes nouveaux pour un vieux engagements de l’histoire? Le matérialisme nou- veau ne déguise-t-il pas la vieille pratique des historiens de rassembler des »faits«? La théorie de la réprésentation ne déguise-t-elle pas l’idée des méntalités? Si la ré- ponse est affirmative, il faut poser une nouvelle question: Les grandes luttes dans le champ de l’histoire ne sont-elles pas des stratégies d’oubli qui essaient d’effacer la mémoire de l’historiographie recente et de ses effets cognitifs?

Mots clés: épistémologie, histoire culturelle, tradition historiographique, straté- gies d’oubli

EPISTEMIČNA POZABA: SPOZNAVNA PODLAGA KULTURNE ZGODOVINE Maja BREZNIK Univerza v Novi Gorici, Nova Gorica, Slovenija

Osnova sodobne kulturne zgodovine je bil raziskovalni prelom z epistemičnimi predpostavkami in metodologijami ekonomske in socialne zgodovine. Novo polje zgodovinopisja je prelom z »zgodovinopisno tradicijo« oprlo na novi »materiali- zem« in teorijo reprezentacije. Zastavlja pa se vprašanje, ali niso sodobni zgodo- vinski koncepti in metodologije navsezadnje le nove preobleke za stare zastavitve zgodovinopisja – zgodovinske faktografije pod krinko novega materializma in ideje »mentalitet« pod teorijo reprezentacije? Če bi se pokazalo, da je res tako, se odpre nadaljnje vprašanje: so v teh okoliščinah veliki boji v obzorju zgodovinopisja prav-

27 GLASNIK ZRS KOPER

zaprav le strategije pozabe, ki poskušajo zbrisati spomin na polpreteklo zgodovino- pisje in njegove spoznavne učinke?

Ključne besede: epistemologija, kulturna zgodovina, zgodovinopisna tradicija, strategije pozabe

28 GLASNIK ZRS KOPER

«ENTRE LES HOMMES IL N’Y A QUE LA PAROLE OU LA MORT, LE SALUT OU LA PIERRE» (Mustapha Safouan) Seloua LUSTE BOULBINA Collège international de philosophie, Paris, France

Le débat postcolonial français est actuellement dominé par les historiographes. Ce n’est pas un hasard. L’Etat français est en effet passé maître dans l’ de faire du passé table rase en le passant sous silence. L’allongement récent de la durée néces- saire à l’ouverture des archives (de cinquante à soixante-quinze ans) est de ce point de vue un fait éloquent. Pour autant, sont souvent confondus, à ce sujet - ie les colo- nies - le silence et l’oubli, l’histoire et la parole. Tout se passe comme si la rationa- lité était sauvée en franchissant le Rubicon de la science - ici, l’historiographie - et en tournant le dos aux mémoires qu’on envisage généralement comme plurielles et en concurrence si ce n’est en guerre. Mon hypothèse est que le discours historiogra- phique n’est pas une île du salut parce qu’il désubjective nécessairement, par mé- thode, les sujets historiques. S’il entend remplacer une mémoire défaillante (parce que subjective) par la véracité d’un propos objectif, il cherche à promouvoir, par essence, un rappel du passé (par la narration, la description, l’analyse). Ce faisant, l’historiographie, comme la politique, repose sur une méconnaissan- ce profonde de l’oubli. Celui-ci est en effet confondu avec le refoulement. Or le refoulement porte non pas sur un fait (l’expérience) mais sur une parole (interdite). L’oubli, tout au contraire, passe par la parole - notamment en première personne, notamment des sujets en cause - qui, seule, peut mettre le passé au service du pré- sent au lieu d’être, pour présent, un obstacle. Refoulement politique et discours his- toriographique peuvent ainsi, paradoxalement, aller de pair, en omettant la force de l’oubli.

Mots clés: postcolonialisme, discours historiographique, oubli

»MED LJUDMI STA LE BESEDA ALI SMRT, ODREŠITEV ALI KAMEN.« (Mustapha Safouan) Seloua LUSTE BOULBINA Mednarodni kolegij za filozofijo, Pariz, Francija

Francosko post-kolonialno razpravo dominirajo historiografi. Kar ni naključ- no. Francoska država je postala mojstrica v ustvarjanju preteklega kot table rase, ki prehaja v tišino. Nedavno podaljšanje potrebnega časa za odprtje arhivov (od petde- set do petinsedemdeset let) je s tega vidika zgovorno dejstvo. Tako so nemalokrat

29 GLASNIK ZRS KOPER

pomešani - predvsem pri vprašanju kolonij - molk in pozaba, zgodovina in besede. Vse se dogaja tako, kot da bi bila razumnost očuvana s prekoračitvijo Rubikona - v tem primeru historiografije - in s zastrtjem pogleda na spomine, ki se jih ponavadi smatra mnogoterne in med sabo konkurenčne, če ne že v medsebojni bitki. Moja hi- poteza predpostavlja, da historiografski diskurz ne prinaša odrešenja, kajti s svojimi metodami nedvomno desubjektivizira zgodovinske subjekte. Če namerava nadome- stiti izmikajoči se spomin (ker je subjektiven) z resničnostjo nekega objektivnega predloga, prispeva v bistvu k ustalitvi nekega odpoklica iz preteklosti (s pripovedo- vanjem, opisovanjem, analizo). Tako se historiografija kot politika naslanjata na globoko nepoznavanje pozabe. Le-to se zamenja s potlačitvijo. Ali pa potlačitev zatajuje neke besede (ki so prepo- vedane), ne pa neko dejstvo (izkušnjo). Pozaba, prav nasprotno, potrebuje besede - predvsem v prvi osebi, predvsem o dogodku/osebah, ki jih zadevajo - in ki edine lahko dopustijo preteklost služiti sedanjosti, namesto da bi bile zanjo prepreka. Po- litično zatajevanje in historiografski diskurz lahko paradoksalno služita drug druge- mu tako, ne da se ozirata na moč pozabe.

Ključne besede: post-kolonializem, historiografski diskurz, pozaba

30 GLASNIK ZRS KOPER

LA LANGUE ET LA CULTURE FRANÇAISE: RICHESSES DES SLOVÈNES DU PRÉSENT ACQUISES DANS LE PASSÉ Lucija ČOK Université de Primorska, Koper, Slovénie

Dans la dimension multiethnique d’une société la compétence interculturelle aide l’individu à surmonter l’ethnocentrisme et arriver à la relativité ethnique. Le dialogue interculturel est un outil pour éduquer les jeunes à la tolérance et au res- pect de la diversité. Il n’est pas conçu dans le sens traditionnel d’acceptation des cultures autour de nous passivement, mais dans le dynamisme et son aspect anthro- pologique: vivre le quotidien commun avec ses différences, les incompréhensions et compréhensions des dimensions existentielles de la vie. Il peut devenir un outil dans le maillage d’une voie commune de la pléiade des civilisations. En Slovénie la langue et la culture françaises ont été et sont toujours une valeur d’interculturalité par les vestiges du passé commun, par les liens linguistiques entre les Slovčnes et le Français, mais aussi par leur présence dans l’enseignement. Le détour de la politique linguistique vers l’enseignement des autres langues, dernière- ment surtout vers l’anglais, provoque un aplatissement de la mémoire culturelle des jeunes Slovènes. Le processus complexe de la formation de la mémoire culturelle qui se développe par la transmission des valeurs de génération en génération doit conserver la richesse de la variété, acquise dans le passé et non succomber à l’unita- riété uniformisation. Une démonstration des influences françaises dans la littérature, la peinture, la recherche linguistique d’une part et une analyse comparative de la présence de la langue française comme première langue étrangère dans l’enseignement depuis le 18e siècle (à partir des Provence Illyriennes) à nos jours, d’autre part, nous donnent l’image réelle des changements qui ont défavorise la présence du français en Slové- nie. Ne pas chercher à élargir l’enseignement de la langue française dans les écoles et ne pas fortifier en même temps l’esprit français et sa dimension civilisatrice dans la formation de l’interculturalité des jeunes signifie se résigner à la perte des valeurs qui font part de la nature complexe des Slovènes.

Mots clés: la langue et la culture française, le dialogue interculturel, la mémoire culturelle, la recherche linguistique, la perte des valeurs

31 GLASNIK ZRS KOPER

FRANCOSKI JEZIK IN KULTURA: BOGASTVO SLOVENCEV V SEDANJOSTI, PRIDOBLJENO V PRETEKLOSTI Lucija ČOK Univerza na Primorskem, Koper, Slovenija

Medkulturna zmožnost pomaga posamezniku, ki je del večjezičnega okolja pre- seči etnocentričnost in doseči etnično relativiteto; kajti medkulturni dialog je orodje za vzgojo mladih v strpnosti in spoštovanju drugosti. Vendar ga ne smemo razumeti v tradicionalnem pomenu, kot pasivno sprejemanje kultur, ki nas obkrožajo, temveč v vsej njegovi dinamičnosti in antropološki zasnovi: živeti skupno stvarnost z vse- mi razlikami, nerazumevanjem in razumevanjem eksistenčnih razsežnosti vsakdana. Tako lahko medkulturni dialog tlakuje skupno pot plejade civilizacij. Francoski jezik in kultura v svoji zapuščini preteklih obdobij, vezi med Slovenci in Francozi, prisotnosti jezika skozi izobraževanje so bili in so še vedno medkultur- na vrednota. Preobrat jezikovnih politik, ki so se preusmerile k poučevanju drugih jezikov, v zadnjem času predvsem k angleščini, je povzročil plitkost zgodovinskega spomina mladih Slovencev. Kompleksen proces pridobivanja kulturnega spomina, ki nastaja ob prenosu vrednot iz generacije v generacijo, mora namreč ohranjati bo- gastvo različnosti iz preteklosti in se ne sme prepustiti poenotenju. Pregled francoskih vplivov v književnosti, slikarstvu, v preučevanju jezika po eni strani ter primerjalna analiza prisotnosti francoskega jezika kot prvega jezika od 18 stoletja (časa Ilirskih provinc) do današnjih dni po drugi strani nam pokažeta pravo sliko sprememb, ki so zapostavile rabo francoskega jezika v Sloveniji. Opuščati poučevanje francoščine v šolah, oslabiti francoski vpliv v njegovi ci- vilizacijski razsežnosti v procesu oblikovanja medkulturnega sveta mladih pomeni odreči se vrednotam, ki so del slovenske biti.

Ključne besede: francoski jezik in kultura, medkulturni dialog, kulturni spomin, preučevanje jezika, izguba vrednot

32 GLASNIK ZRS KOPER

RÉÉCRIRE L’HISTOIRE COMME «LA SUPPRESSION IDEOLOGIQUE» Deyan DEYANOV Université de Plovdiv, Plovdiv, Bulgarie

La présentation porte sur la reproduction des livres d’études sur l’histoire de la Bulgarie dès 1944 jusqu’à aujourd’hui. Le problème qui m’intéresse est l’attribution de la nouvelle identité historique (soit négative, soit double etc.) du leader commu- niste Georgi Dimitrov après la chute du discours communiste en 1989. Les ques- tions qui se posent sont les suivantes: quel est le verdict de la cour de l’histoire sur «le fils de la classe ouvrière», «le héro de Leipzig» et «le grand leader et enseignant du peuple bulgare» après que les événements du 9 Septembre 1944 ont été redéfi- nis de «la révolte nationale anti-fasciste» au «coup militaire»? Ce verdict, dans quel sens donne-t-il l’énergie à la rédéfinition de la narration historique? Et conséquent, comment cette narration historique donne de la légitimité à cette rédéfinition? Di- sant en language de la socio-analyse de : commnet est-il possible que la «suppression idéologique» est provenue du discours communiste de l’espace public historique? La solution à ce problème exige le repenser théoriquement des livres d’études sur l’histoire comme «les machines de la normalization» (y compris les journaux etc.). En même temps il faut prendre en arrière-plan les études em- piriques de la sociologie historique qui ont été présentées par l’Institut des études critiques sociologique du socialisme à l’Université de Plovdiv à partir de 1990. Les «microscopes methodologiques» desquels je vais extraire les données empiriques pour cette représentation qui sera basée sur la logique performative de l’acte de nomination de Pierre Bourdieu et sur la théorie de l’ineterpellation ideologique de Rastko Močnik.

Mots clés: réécrire l’histoire, rénomination, la suppression ideologique, les machines de la normalization, l’espace public historique, le discours communiste, Georgi Dimitrov

PONOVNO PISANJE ZGODOVINE KOT »IDEOLOŠKA SUPRESIJA« Deyan DEYANOV Univeza v Plovdivu, Plovdiv, Bolgarija

Prispevek se bo ukvarjal z na novo napisano zgodovino Bolgarije v šolskih knji- gah od leta 1944 pa do danes. Osrednji problem, ki me zanima, je podelitev nove

33 GLASNIK ZRS KOPER

zgodovinske identitete (lahko negativen, dvojen itd.), ki so jo dodelili komunistič- nemu voditelju Georgiju Dimitrovu po padcu komunističnega diskurza leta 1989; vprašanja, ki se zastavljajo so sledeča: kakšno razsodbo je izreklo sodišče zgodovi- ne o »sinu delavnega razreda«, »heroju iz Leipziga« in »velikem voditelju ter uči- telju bolgarskega naroda« po tem, ko so preimenovali dogodke 9. septembra 1944 iz »vsenacionalnega antifašističnega upora« v »vojaški udar«? Kako ta razsodba tej redefiniciji zgodovinske pripovedi? In potemtakem kako daje ta zgodovinska pripo- ved legitimnost tej redefiniciji? Ali v govorici socio-analize Pierra Bourdieuja: kako je mogoče, da je iz komunističnega diskurza izšla »ideološka odstranitev« iz zgodo- vinskega javnega prostora? Odgovor na ta problem zahteva, da teoretsko na novo premislimo šolske zgodovinske knjige kot »stroje za normalizacijo« (s časniki itn. vred). Hkrati pa je treba za ozadje vzeti empirične študije o zgodovinski sociologiji, ki jih je predstavil Inštitutu za kritične študije socializma pri Univerzi v Plovdivu od leta 1990 naprej. »Metodološke mikroskope«, iz katerih bom vzel empirične podat- ke za to predstavitev, ki bo temeljila na performativni logiki nominacijskega dejanja po Pierru Bourdieuju in na teoriji ideološke interpelacije po Rastku Močniku.

Ključne besede: pisanje zgodovine na novo, novo poimenovanje, ideološka od- stranitev, stroji za normalizacijo, javni zgodovinski prostor, komunistični diskurz, Georgi Dimitrov

34 GLASNIK ZRS KOPER

DYNAMIQUES MÉMORIELLES POSTCOMMUNISTES: LE DÉSIR DE SHOAH, NOSTALGIE, COMBAT CONTRE LA NORMALISATION DE LA MÉMOIRE Ivaylo DITCHEV Université de Sophia, Sophia, Bulgarie

Je tenterai de reconstruire, en trois épisodes, l’histoire de la soi-disant transition à travers le rapport au passé communiste dans le bloc post-soviétique. Les politi- ques de la mémoire seront placées dans la perspective de la légitimation des nouvel- les élites et la réorientation géopolitique des pays en question.

Mots clés: politique de la mémoire, (post)communisme, bloc post-soviétique, nouvelles élites

MEMORIJSKE DINAMIKE V POSTKOMUNIZMU: ŽELJA SHOAH, NOSTALGIJA, BOJ PROTI NORMALIZACIJI MEMORIJE Ivaylo DITCHEV Univerza v Sofiji, Sofia, Bolgarija

V treh epizodah bom poskušal rekonstruirati zgodovino tranzicije skozi odnos do komunistične preteklosti v post-sovjetskem bloku. Politike memorije so posta- vljene v perspektivo legitimacije novih elit in geopolitičnega preorientiranja ome- njenih držav.

Ključne besede: politika memorije, (post)komunizem, post-sovjetski blok, nove elite

35 GLASNIK ZRS KOPER

LES AVATARS DE LA MÉMOIRE EN SITUATION POSTCOLONIALE Daho DJERBAL Université de Bouzaréah, Alger, Algérie

Même si les actes héroïques sont glorifiés dans l’histoire officielle, dans le vécu de l’acteur (le porteur d’armes), la trace de la mort reste pour toujours dans la mé- moire (et même dans la conscience). Quelle que soient les circonstances, il y une nécessité impérative de s’inscrire dans une logique transcendante permettant de sur- monter l’acte (l’idée de l’acte comme l’acte lui-même) et ses effets sur la conscien- ce. C’est la reconnaissance qui est censée jouer ce rôle: «A ses valeureux enfants, la nation reconnaissante...». Que se passe-t-il quand cette reconnaissance de la nation est oblitérée par l’oubli? Que se passe-t-il quand la mémoire des luttes intestines et des purges en situation de guerre de libération s’efface? Juste mémoire ou juste oubli?

Mots clés: actes héroïques, mémoire, histoire officielle, reconnaissance

TEŽAVE Z MEMORIJO V POST-KOLONIALNEM POLOŽAJU Daho DJERBAL Univerza v Bouzaréah, Alžir, Alžirija

Četudi se v uradni zgodovini slavijo junaška dejanja, ostanejo sledsmrti za zme- rom v doživetem (in celo v zavesti) akterja (nosilca orožja). Ne glede na okolišči- ne obstaja potreba vstopiti v transcendirajočo logiko, ki omogoča, da se preseganje dejanja (ideje dejanja kot takega) in njegovih učinkovanj na zavest. Hvaležnost naj bi igrala to vlogo: »Svojim vrlim otrokom, hvaležen narod...«. Kaj se zgodi, ko to hvaležnost izbriše pozaba? In kaj se zgodi, ko memorija notranjih bojev in čistk v razmerah osvobodilne vojne izgine? Pravična memorija ali pravična pozaba?

Ključne besede: junaštva, memorija, uradna zgodovina, hvaležnost

36 GLASNIK ZRS KOPER

L’OUBLI DE L’HISTOIRE ET LE SOUVENIR DANGEREUX Jad HATEM Université Saint Joseph, Beyrouth, Libanon

Entre oubli de l’histoire et souvenir conformant, on est en droit de mettre en évidence le souvenir dangereux, celui qui rappelle aux contemporains les engage- ments pris par les anciens, fondateurs ou réformateurs, dans la période mystique. Après avoir développé le concept, on fournira un exemple tiré de la littérature.

Mots clés: souvenir dangereux, souvenir conformant, oubli, théologie politique

POZABA ZGODOVINE IN NEVARNI SPOMIN Jad HATEM Univerza Saint Joseph, Beyrouth, Libanon

Med pozabo zgodovine in prilagojenim spominom je potrebno spomniti na ne- varen spomin, tisti, ki spominja sodobnike na obveznosti, sprejete s strani uteme- ljiteljev ali reformatorjev v dobi misticizma. Predstavitev izdelanega koncepta bo pospremil primer, izpeljan in književnega dela.

Ključne besede: nevarni spomin, prilagojen spomin, pozaba, politična teologija

37 GLASNIK ZRS KOPER

LE RÔLE DE LA ROMOLOGIE DANS LA PRODUCTION DE LA MÉMOIRE COLLECTIVE DES ROMS Alenka JANKO SPREIZER Université de Primorska, Koper, Slovénie

La question fondamentale qui constitue le contexte de notre discussion sera la question qui touche aux effets de la romologie, connaissance spécifique et pseudo scientifique des Roms, sur la production de la mémoire collective véhiculant les rap- ports des différents groupes sociaux envers les Roms en Slovénie. Je me propose de montrer comment la romologie contribue par elle-même à la production de la mé- moire collective fortifiant les préjudices racistes, la ségrégation et la ghettoďsation. Le rôle de la romologie dans la production de la mémoire collective des Roms sera examiné en abordant un cas concret d’oubli: celui des Roms tués et déportés pen- dant et après la deuxième guerre mondiale et celui de certaines injustices commises à l’égard des Roms par les régimes du passé ainsi que par les régimes actuels. À la suite du débat portant sur un oubli de ce chapitre dans l’histoire des Roms en Slové- nie, un chapitre non encore abordé ni par l’histoire ni la romologie elle-même, je me pose comme dessein de représenter les effets de l’oubli évoqué sur la représentation des Roms dans le discours quotidien.

Mots clés: Romologie, represéntations des Roms, racisme, la mémoire collec- tive

VLOGA ROMOLOGIJE V PROIZVODNJI KOLEKTIVNE MEMORIJE PRI ROMIH Alenka JANKO SPREIZER Univerza na Primorskem, Koper, Slovenija

Osnovno vprašanje, ki predstavlja kontekst za našo razpravo, bo vprašanje o učinkih romologije, specifične psevdoznanstvene vednosti o Romih, na proizovdnjo kolektivne memorije, skozi katero se prenaša odnos različnih družbenih skupin do Romov na Slovenskem. Pokazala bom, kako romologija sama prispeva k produkci- ji kolektivne memorije, ki utrjuje rasistične predsodke, segregacijo ter getoizacijo. Vloga romologije pri produkciji kolektivne memorije o Romih bo obravnavana ob konkretnem primeru pozabe: ob primeru pobojev in prisilnih izselitev Romov v ča- su med in po drugi svetovni vojni ter ob nekaterih krivicah, ki so jih Romom priza- dejali pretekli in tudi sedanji režimi. Preko razprave o pozabi tega poglavja iz zgo- dovine Romov na Slovenskem, ki ga na Slovenskem doslej še ni odprla niti zgodo-

38 GLASNIK ZRS KOPER

vina niti romologija sama, bom skušala pokazati, kakšne učinke ima opisana pozaba pri reprezentaciji Romov v vsakdanjem diskurzu.

Ključne besede: Romologija, reprezentacija Romov, rasizem, kolektivna memo- rija

39 GLASNIK ZRS KOPER

TRAUMATISME, REFOULEMENT, OUBLI, TABOU (LA MÉMOIRE DE LA SHOAH SOUS LE COMMUNISME EN EUROPE CENTRE-ORIENTALE) Victor KARADY CEU, Budimpeste, Hongrie

Au régime de refoulement auto-imposé de la Shoah mis en place par les survi- vants, les Etats en voie de soviétisation ou soviétisés ont répondu de deux manières. Certains, avec très peu de survivants juifs restés sur place (comme la Pologne ou la Tchécoslovaquie), n’ont pas hésité à ‘capitaliser’ occasionnellement, dans des co- njonctures de crise de régime (comme dans les années 1950 en Tchécoslovaquie ou en 1968 en Pologne), sur la tradition d’antisémitisme liée à l’image négative clas- sique des Juifs reprise des pires stéréotypes droitiers d’ancien régime. D’autres, avec bien plus de survivants (comme la Hongrie ou la Roumanie, mais aussi l’Union Soviétique elle-même), ont refusé les politiques antijuives pour tenter l’élimination de la figure du Juif de l’espace public par une double démarche. Cela s’est accom- pli d’une part par la déjudaďsation des objets de la persécution nazie, en préten- dant que les victimes en furent de simples «antifascistes», et, d’autre part, par le tabou - d’abord complet, plus tard contrôlé - imposé à la mémoire du fait juif dans le présent et le passé, plus particulièrement dans l’histoire nationale. Il est vrai que le refoulement du fait juif s’accompagnait également du silence sur tous autres faits relevant du particularisme culturel dont cette partie de l’Europe a été historiquement marquée (pluralités, inégalités et mixités confessionnelles et ethniques, débordant les courants dominants de ce qu’on a érigé en «civilisation nationale»). Le tabou communiste aura des répercussions lointaines dans l’historiographie, dans le dis- cours politique et dans le comportement privé jusqu’à nos jours. L’exposé suivra à l’aide de résultats de recherches récentes les principales étapes de cette évoluti- on dans le cas de la Hongrie, cas dans lequel la Révolution de 1956 et la transiti- on démocratique de 1989 constituent des tournants, sans toutefois que le tabou soit complètement levé dans bien des domaines de la vie publique.

Mots clés: Shoah, mémoire, traumatisme, refoulement, oubli, tabou, Europe Centre-Orientale, communisme

40 GLASNIK ZRS KOPER

TRAVMATIZEM, POTLAČITEV, POZABA, TABU (MEMORIJA O SHOAH V ČASU KOMUNIZMA V SREDNJI IN VZHODNI EVROPI) Victor KARADY CEU, Budimpešta, Madžarska

Države, ki so bile na poti sovjetizacije ali že sovjetizirane, so se na režim po- tlačitve Shoah, ki so si ga naložili in udejanjili preživeli, odzvale na dva načina. Nekatere, z zelo majhnim številom preživelih, ki so ostali v njih (denimo Poljska in Češkoslovaška), se niso obotavljale v razmerah krize režima (denimo v 50. letih 20. stoletja na Češkoslovaškem ali leta 1968 na Poljskem) na podlagi tradicije anti- semitizma, zvezane s klasično negativno podobo Judov občasno kapitalizirati pona- vljanje najhujših desničarskih stereotipov iz starega režima. Druge države z veliko večjim številom preživelih (denimo Madžarska in Romunija, vendar tudi sama Sov- jetska zveza) so zavrnile antisemitske politike in poskušale odstraniti podobo Juda iz javnega prostora z dvema postopkoma. To so na eni strani izvedli z dejudaizacijo objektov nacističnega preganjanja, tako da so trdili, da so žrtve bile zgolj »antifaši- sti«, na drugi strani s  sprva popolnim, nato kontroliranim tabujem, vsiljenem me- moriji v zvezi z judovskim dejstvom v preteklosti in sedanjosti, natančneje v naci- onalni zgodovini. Res je, da je potlačitev judovskega dejstva spremljal molk o vseh drugih dejstvih, ki sodijo h kulturnemu partikularizmu, s katerim je bila zgodovin- sko zaznamovan ta del Evrope (konfesionalne in etnične pluralnosti, neenakosti in mešanice, ki so presegale dominantne tokove tega, kar so povzdignili v »nacionalno civilizacijo«). Komunistični tabu je dolgo odmeval v zgodovinopisju, v političnem diskurzu ter v zasebnem obnašanju vse do danes. Ekspoze bo s pomočjo rezulta- tov nedavnih raziskav sledil glavnim etapam te evolucije v madžarskem primeru, v primeru, v katerem revolucija iz leta 1956 in demokratična tranzicija iz leta 1989 pomenita preobrata, ne da bi bil tabu popolnoma odstranjen iz področij javnega ži- vljenja.

Ključne besede: Shoah, memorija, travma, potlačitev, pozaba, tabuji, srednje- vzhodna Evropa, komunizem

41 GLASNIK ZRS KOPER

LES LIEUX DE L’OUBLI: REPÈRES POUR LA RECHERCHE DE L’AFFAIRE DREYFUS DANS L’HISTORIOGRAPHIE SLOVÈNE Taja KRAMBERGER Université de Primorska, Koper, Slovénie

Pour la société française, et pour les autres sociétés européennes appartenant à l’ordre démocratique, républicain, l’Affaire Dreyfus (1894–1906) est un événement formatif pour tout le XXe siècle, et il est, si l’on peut se permettre une expression un peu anachronique, une préfiguration de certains aspects de ce siècle. De même, il est un événement qui, par ses survivances (par ses implications mal élucidées, mal réfléchies, analysées d’une manière inconséquente, voire impensées) s’ouvre et s’offre sans cesse à la réflexion; et à travers qui, à un regard de près sur la structure de ses réception et instrumentalisation dans un milieu pris à part, se dévoile la logi- que profonde du fonctionnement figuratif de la structure sociale sur place. Dans le champ de l’historiographie slovène, l’Affaire Dreyfus persiste à être ré- duite au niveau d’une note passagère ou bien à quelques phrases d’une histoire des- criptive, événementielle. Sa réception (dans l’espace social plus restreint de la Slo- vénie actuelle située, elle, dans un cadre comparatif des pays habsbourgeois), les prises des positions pro et contra Dreyfus ou Zola par les acteurs individuels (de culture, de médias) contemporains à l’Affaire, les dimensions du discours antisé- mite dans la presse et la littérature locales ayant égard de l’Affaire et d’autres caté- gories élémentaires faisant objet constant des recherches de l’Affaire Dreyfus res- tent en Slovénie un territoire non exploré, des taches blanches de l’oubli. Bien qu’il existe, par auteurs slovènes, un certain nombre de textes traitant de l’antisémitisme sur l’emplacement de la Slovénie actuelle, mais qui sont d’une nature sommaire et peu analytique, il n’existe pas un seul texte sommaire traitant l’affaire Dreyfus et sa réception locale, et d’autant moins une monographie exhaustive évaluant la récep- tion des événements français à la charnière des XIXe et XXe siècles. Comme disait Jean-Pierre Peter dès 1961 (Dimensions de l’Affaire Dreyfus), une telle «malaise»  qu’on pourrait, pour nos besoins, appeler la transmission spontanée de l’oubli «mé- rite examen». Voici quelques questions que je vais poser dans ma intervention et auxquelles je vais m’efforcer de répondre au moins d’une façon partielle: D’où cette réduction de l’Affaire Dreyfus à un événement infime du passé (de l’histoire)? Pour quoi la transmission non problématisée de cette représentation absente (in effigie) de l’Affaire pouvait persister jusqu’aujourd’hui? Pour quoi les études peu nombreu- ses sur l’antisémitisme sur le territoire slovène évitent de faire mention de l’Affai- re Dreyfus en se refusant ainsi la possibilité même d’une élucidation analytique et d’une analyse tout court de ses dimensions structurelles?

Les mots clés: l’Affaire Dreyfus, lieux de l’oubli/mémoire, strategies de l’oubli, représentations de l’antisémitisme, espace social slovène, historiographie slovène

42 GLASNIK ZRS KOPER

KRAJI POZABE: ORIENTACIJSKE TOČKE ZA RAZISKOVANJE AFERE DREYFUS V SLOVENSKEM ZGODOVINOPISJU Taja KRAMBERGER Univerza na Primorskem, Koper, Slovenija

Afera Dreyfus (1894–1906) je za francosko družbo, a tudi za evropske družbe demokratičnega, republikanskega reda formativni dogodek 20. stoletja, v marsičem je, če se izrazimo nekoliko anahronistično, tudi njegova prefiguracija. Je tudi dogo- dek, ki se s svojimi prežitki – s slabo osvetljenimi in reflektiranimi, z nedosledno analiziranimi ali nemišljenimi implikacijami – nenehno odpira in ponuja v mišljenje in skozi katerega se, če si v posamičnem okolju pobliže ogledamo strukturo njegove recepcije in instrumentalizacije, razkriva globinska logika figurativnega delovanja obstoječe družbene strukture. V okviru slovenskega zgodovinopisja ostaja afera Dreyfus reducirana na raven bežne opombe ali nekaj stavkov deskriptivne, dogodkovne zgodovine. Njena recep- cija (ožje v družbenem prostoru današnje Slovenije in širše znotraj primerjalnega okvira habsburških dežel), zasedanje pozicij posamičnih akterjev (kulture, medijev), sodobnikov afere, pro et contra v razmerju do Dreyfusa oz. Zolaja, razsežnosti an- tisemitskega diskurza v lokalnem tisku in v literarnem diskurzu z ozirom na afero idr. elementarne kategorije raziskav afere Dreyfus ostajajo v Sloveniji popolnoma neraziskan teren, bele lise pozabe. Četudi obstaja nekaj besedil, ki zadevajo antise- mitizem na prostoru današnje Slovenije, resda bolj pregledne in manj analitične na- rave, nimamo v zvezi z afero Dreyfus in njeno lokalno recepcijo niti enega samega preglednega članka, kaj šele monografijo, ki bi ovrednotila lokalno recepcijo doga- janja v Franciji na prelomu 19. in 20. stoletja. Kakor pravi Jean-Pierre Peter že leta 1961 (Dimensions de l’Affaire Dreyfus) si takšna »slabost«, ki bi jo mogli za naše potrebe provizorično imenovati spontana transimisja pozabe, »zasluži preiskavo«. Tu je nekaj vprašanj, ki si jih bom v referatu zastavila in skušala nanje vsaj deloma odgovoriti: Odkod redukcija afere Dreyfus na minorni dogodek preteklosti (zgodo- vine)? Čemu je vse do danes potekala neproblematizirana transmisija prav takšne (in effigie) reprezentacije afere Dreyfus? Zakaj se maloštevilne študije antisemitiz- ma v okviru Slovenije izogibajo omembi afere Dreyfus in se s tem izmikajo anali- tični osvetlitvi njenih strukturnih dimenzij in sploh sleherni analizi?

Ključne besede: afera Dreyfus, kraji pozabe/memorije, strategije pozabe, repre- zentacije antisemitizma, slovenski družbeni prostor, slovensko zgodovinopisje

43 GLASNIK ZRS KOPER

LA CRÉATION DES LANGUES NATIONALES ET LE PASSAGE À L’OUBLI DES UNIVERS POLYGLOSSIQUES Tristan LANDRY Université de Laval, Québec, Canada

La création des identités nationales s’est accompagnée d’une invention des lan- gues nationales. Si Bismarck peut créer en 1871 une Allemagne politique, c’est en tablant sur le travail des intellectuels qui, depuis Herder, ont śuvré à fabriquer une Allemagne culturelle. Ce travail d’invention a signifié l’oubli d’une certaine plu- ralité linguistique. Les Grimm éliminent dans leurs contes les mots d’origine fran- çaise, traduisent les contes en bas-allemand vers le haut-allemand. En Russie, Afa- nas’ev a nationalisé le vocabulaire en éliminant les mots d’origine étrangère ainsi que les slavonismes, verticalisé les dialectes, calqué la prononciation sur celle de la capitale. En Serbie, Karadžić a procédé à une épuration des kajkavianismes dans les chansons qu’il a éditées, au profit d’un štokavien standardisé, de façon à prouver que tous les Croates et Musulmans de Bosnie-Herzégovine étaient des Serbes qui avaient oublié leur véritable identité. Le concept théorique et le plan de sa présentation: Nous commencerons par défi- nir le concept de «verticalisation des patois», en faisant un bref rappel sur le rapport de Barrère et Grégoire devant la Convention, puis en montrant comment la quête, amorcée par Herder, va mener, en un premier temps, à une prise de conscience de la menace d’extinction pesant sur les langues régionales. Nous verrons ensuite com- ment cette même quête a mené, paradoxalement, à l’éradication des patois au profit d’une langue standardisée, et ce, au cours du passage de la culture de l’oral à l’écrit. Ce que nous aimerions montrer, c’est que le passage de l’oral à l’écrit s’accompagne d’une nationalisation du folklore qui lui confère une vocation idéologique, parfois impériale mais, dans tous les cas, les chants et les contes s’en trouvent métamorpho- sés. Désormais, le folklore est une voix figée et monoglossique dans laquelle on res- sent le pesant silence d’une diversité linguistique perdue et oubliée.

Mots clés: Allemagne, Russie, Serbie, nationalisme, histoire, patois

44 GLASNIK ZRS KOPER

USTVARJANJE NACIONALNIH JEZIKOV IN POZABA POLIGLOSIČNIH VESOLIJ Tristan LANDRY Univerza v Lavalu, Quebec, Kanada

Ustvarjanje nacionalnih identitet je spremljalo ustvarjanjem nacionalnih jezikov. Da je Bismack leta 1871 lahko ustvaril politično Nemčijo, se je pri tem oprl na delo intelektualcev, ki so se od Herderja naprej trudili izdelati kulturno Nemčijo. To izu- miteljsko delo je pomenilo pozabo določene lingvistične pluralnosti. Tako sta Grim- ma iz svojih pravljic odstranila besede francoskega izvora, in prevajala pravljice iz nizke nemščine v visoko nemščino. V Rusiji je Afanasjev nacionaliziral besednjak, s tem da je odstranil vse besede tujega izvora, tudi slovanizme, vertikaliziral dia- lekte, posnel izgovorjavo po izgovorjavi v prestolnici. V Srbiji je Karadžić očistil pesmi, ki jih je izdal, kajkavščine v prid standardizirane štokavščine, s čimer naj bi dokazal, da so vsi Hrvatje in Muslimani iz Bosne in Hercegovine v resnici Srbi, ki so pozabili svojo pravo identiteto. Teoretični koncept in načrt predstavitve: začeli bomo z opredeljevanjem te- oretskega koncepta »vertikalizacija lokalnih govorov« in na kratko opomnili na Barrèrovo in Grégoirovo poročilo pred Konvencijo, nato bomo s tem, kako je na- to iskanje, ki ga je začel Herder, najprej privedlo do zavesti o nevarnosti, da bodo ugasnili regionalni jeziki. Nato bomo videli, kako je, paradoksno, prav to iskanje privedlo do iztrebljanja lokalnih govorov v prid standardiziranega jezika, in to med prehodom od oralnega k pisnemu. Pokazali bi radi, da prehod od ustnega k pisne- mu spremlja nacionalizacija folklore, ki ji podeljuje ideološko, včasih imperialno, poslanstvo, da pa so v vseh primerih pesmi pravljice zato predrugačene. Poslej je folklora skrepenel in monoglosičeni glas, v katerem čutimo obremenjujoči molk iz- gubljene in pozabljene jezikovne raznolikosti.

Ključne besede: Nemčija, Rusija, Srbija, nacionalizem, zgodovina, narečje

45 GLASNIK ZRS KOPER

CULTURE ET POLITIQUE D’UNE VILLE FRANCO-KERALAISE DANS LE ROMAN SUR LES RIVES DE FLEUVE MAHÉ Franson MANJALI Université de New Delhi, New Delhi, India

Definition: Il s’agit d’une étude du discours littéraire d’un roman malalyalam traduit en français et publié par Actes Sud en 2002. (Malayalam, c’est la langue ré- gionale de l’état du Kerala, au sud-ouest de l’inde.) La version originale est publiée en 1974, et la traduction anglaise est parue en 1999. La version française est traduite de la version anglaise. Le titre fidèle de la version française, c’est Sur les rives du fleuve Mahé. Concept et presentation: Dans mon intervention, j’éssayerais de montrer com- ment cet ecrivain a traité fictivement l’histoire coloniale d’une ville dont il a lui- même avait expérienté dans sa vie réelle de jeune homme. C’est l’écart entre la vie dans la ficition et la vie reélle qui nous intéressera. La ville de Mahé – la ville natale de l’auteur du roman où coule le fleuve Mahé – était un comptoir français jusqu’à 1956 quand elle devient indépendante et donc une partie de la province de Pondicherry de l’Inde. Le roman est une représentation fictive de la vie culturelle et politique turbulente des habitants de Mahé entre 1950, l’an de la formation de la république de l’Inde, et 1956, l’an de la ‘libération’ de Mahé du règne français. L’auteur nous présente un juste portrai de la vie quotidien- ne de la ville de Mahé dont les habitants sont un mélange des français et des Kera- lais, et dont langue et culture, et histoire et aspirations pour le futur sont également mixes. Les réponses des différentes communautés de Mahé et les vies individuelles y compris leurs «conflits intérieurs» dans un ‘climat insurrectionnel’ est bien saisie dans ce roman. La déscription de ce territoire riverain à côté de la mer d’Oman doté des architectures et institutions de deux cultures distinctes, mais souvent syncréti- ques, c’est une autre trait extraordinaire de ce roman. J’éssayerais aussi de présenter les documents actuelles sur la ville.

Mots clés: fiction, histoire, politique de l’écriture, traduction, colonialisme, culture

46 GLASNIK ZRS KOPER

KULTURA IN POLITIKA FRANCOSKO-KERALSKEGA MESTA V ROMANU NA BREGOVIH REKE MAHÉ Franson MANJALI Univerza v New Delhiju, New Delhi, Indija

Definicija: Gre za študijo o literarnem diskurzu malajalamskega romana, ki je bil preveden v francoščino in je izšel pri Actes Sud leta 2002 (malayalam je regionalni jezik države Kerala na jugozahodnem delu Indije). Izvirna verzija je bila objavljena leta 1974, v angleščino pa je bil preveden leta 1999. Francoska različica je bila pre- vedena iz angleščine. Francoski naslov je: Na bregovih reke Mahé. Koncept in predstavitev: V svoji intervenciji bom poskušal prikazati, kako je pi- satelj fiktivno obravnaval kolonialno zgodovino mesta, ki jo je sam izkusil kot mla- denič. Zanimal nas bo odmik romana od realnega življenja. Mesto Mahé rojstno mesto avtorja romana, skozi katero teče reka Mahé  je bilo francoska trgovska postojanka do leta 1956, ko je postalo neodvisno in postala del indijske province Pondicherry. Roman je fiktivna upodobitev burnega kulturnega in političnega življenja prebivalcev mesta Mahé med letom 1950, ko je nastala indijska republika, in letom 1956, ko je bilo mesto Mahé ‘osvobojeno’ izpod francoske vla- davine. Avtor nam v naslika pravičen portret vsakdanjega življenja mesta Mahé, ka- terega prebivalci so mešanica Francozov in Keralcev, katerih jezik in kultura, zgo- dovina in upanja za prihodnost so prav tako mešani. Odgovori različnih mahéjskih skupnosti in individualna življenja v »vzdušju vstaje« so v tem romanu dobro doje- ti. Poleg tega avtor odlično oriše to obrečno ozemlje, ki leži ob Omanskem morju, z arhitekturami in institucijami obeh različnih, a velikokrat sinkretičnih kultur, je še ena nenavadna značilnost tega romana. Poskusil bom predstaviti tudi aktualne do- kumente o mestu.

Ključne besede: fikcija, zgodovina, politika pisanja, prevod, kolonializem, kul- tura

47 GLASNIK ZRS KOPER

HISTOIRE, MEMOIRE ET OUBLI: ELEMENTS D’EPISTEMOLOGIE Eric MECHOULAN Université de Montréal, Québec, Canada

Il s’agira, dans cette communication, de saisir de façon théorique les relations et les oppositions de l’histoire avec le doublet mémoire-oubli.

Mots clés: histoire, mémoire, oubli, épistémologie

ZGODOVINA, MEMORIJA IN POZABA: ELEMENTI EPISTEMOLOGIJE Eric MECHOULAN Univerza v Montrealu, Quebec, Kanada

V prispevku bodo na teoretičen način prikazani zgodovinski odnosi in nasprotja skozi dvojico memorija-pozaba.

Ključne besede: zgodovina, memorija, pozaba, epistemologija

48 GLASNIK ZRS KOPER

CE QUE LA MÉMOIRE FAIT À L’HISTOIRE: À QUOI SERVENT LES POLITIQUES MÉMORIELLES? Rastko MOČNIK Université de Ljubljana, Ljubljana, Slovénie

Geoffroy GÉRAUD-LACALMONTIE Université de Ljubljana, Ljubljana, Slovénie

La communication entend mettre à jour certains des mécanismes par lesquels les politiques mémorielles concourent, par un apparent paradoxe, à l’oubli de l’histoire. La contribution s’attachera à identifier les déterminants et les enjeux politiques liés aux mises en forme «mémorielles». Dans l’aire post-yougoslave, les politiques de la mémoire se sont particulière- ment renforcées après la periode au cours de laquelle les questions de la souveraine- té avaient occupé le devant de la scène idéologico-politique. Les mécanismes de la mémoire s’articulent de manière paradoxale, à la fois à la gouvernance et a la mobi- lisation des communautés identitaires et étatiques, et à leur maintien en un état «de panne» sur lequel se branchent les mécanismes de la domination internationale. Nous verrons comment, dans le cas français, l’établissement de commémora- tions ayant pour fondement revendiqué la reconnaissance peut aboutir, par le jeu combiné de diverses procédures de mise en forme, à des formes organisées de mé- connaissance. Ainsi, si l’on se réfère aux commémorations relatives à la reconnais- sance de l’esclavage, il est remarquable qu’un ensemble de discours tend à instaurer comme héritières de la tragique histoire de la traite l’ensemble extrêmement diver- sifié, tant en terme de provenance que d’origine sociale, des Noirs vivant en France. Ainsi la logique communautaire, qui vise à substituer aux distinctions sociales un ensemble de critères basés sur la couleur ou «l’ethnicité», trouve-t-elle un support dans une politique publique. Processus analogue en Slovénie: à travers la commémoration des «victimes», la commémoration des «morts pour la patrie», celle du deuil des conflits fratricides, c’est au présent qu’est produite une communauté revendiquée comme «nationale». Le communisme est alors présenté comme une idéologie «étrangère», voire non- européenne («asiatique»), purement instrumentale dans la lutte pour le pouvoir.

Mots clés: l’oubli de l’histoire, les politiques de la mémoire, le communisme

49 GLASNIK ZRS KOPER

KAKO MEMORIJA DELUJE NA ZGODOVINO: ČEMU RABIJO MEMORIJSKE POLITIKE? Rastko MOČNIK Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija

Geoffroy GÉRAUD-LACALMONTIE Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija

Poskusila bova prikazati nekatere mehanizme, ki v memorijskih politikah na vi- dez paradoksno pomagajo k pozabi zgodovine. Prizadevala si bova dognati politične razsežnosti »memorijskih« tvorb. Na post-jugoslovanskem področju so se memorijske politike še zlasti okrepi- le, potem ko so se vprašanja suverenosti umaknila v ozadje ideološko-političnega prizorišča. Mehanizmi memorije se artikulirajo hkrati s praksami upravljanja in z mobilizacijo identitetnih in državnih skupnosti, tako da jih paradoksno ohranjajo »v okvari« – na to njihovo nezadostnost pa se potem cepijo mehanizmi mednarodnega gospostva. Analizirala bova, kako v francoskem primeru vpeljava spominskih slovesnosti, ki naj bi izhajale iz priznanja, s prepletanjem učinkov raznih predstavitvenih po- stopkov prav lahko pripelje do organiziranih oblik nerazumevanja. Tako, denimo, pri spominskih slovesnostih v zvezi s suženjstvom številni diskurzi učinkujejo tako, da vzpostavljajo za dediče tragične zgodovine trgovine s sužnji sicer tako po ze- mljepisnem kakor po socialnem izvoru izjemno raznolično množico črnih prebival- cev Francije. Javna politika tako pospešuje občestveno logiko, ki namesto družbe- nih razločkov uveljavlja merila barve kože ali »etnične pripadnosti«. V Sloveniji se dogaja podoben proces: s spominjanjem na »žrtve«, na »umrle za domovino«, z žalovanjem ob bratomorni vojni se v sodobnosti proizvaja občestvo, ki naj bi bilo »nacionalna skupnost«. Ti diskurzi prikazujejo komunizem kot »tujo«, nemara celo ne-evropsko (»azijsko«) ideologijo, ki naj bi bila zgolj orodje v boju za oblast.

Ključne besede: pozaba zgodovine, memorijske politike, komunizem

50 GLASNIK ZRS KOPER

LE RETOUR DU RELIGIEUX OU L’OUBLI DE L’HOMME? Aloyse-Raymond NDIAYE Université de Cheikh Anta Diop de Dakar, Sénégal

L’on avait cru qu’avec les Lumières et les promesses d’un monde meilleur, un monde de progrès dont elles étaient porteuses, la religion allait progressivement dis- paraître. Régis Debray qui qualifie le religieux de «sottise et baliverne», de «mys- tification» estime néanmoins que «l’important est de comprendre pourquoi cette in- congruité fait aujourd’hui retour au rebours du dépérissement radieux qu’avaient an- noncé nos grands aînés». Ce n’est pas sans rapport avec l’oubli de l’homme, l’autre, l’oublié de l’histoire contemporaine. La science même semble y contribuer. Il convient en premier lieu de se demander ce qu’il faut entendre par le reli- gieux? En second lieu quel rapport avec l’oubli de l’homme? qu’est ce que l’oubli? Enfin quel contenu donner à l’idée d’humanité?

Mots clés: l’oubli de l’homme, l’autre, religieux, l’histoire contemporaine

VRNITEV RELIGIOZNEGA ALI POZABA ČLOVEKA? Aloyse-Raymond NDIAYE Univerza Cheikh Anta Diop v Dakarju, Senegal

Z nastopom Razsvetljenstva in z obljubami boljšega sveta, sveta napredka, ki so ga nosile razsvetljenske ideje, smo menili, da bo religija progresivno izginila. Régis Debray, ki kvalificira religiozno kot »neumnost in otročarijo«, »mistifikacijo«, pa prav tako sodi, da »je pomembno razumeti, zakaj se ta nespodobnost dandanes vra- ča kljub sijajnemu propadanju, ki so ga napovedali naši predniki«. To vsekakor ni brez povezave s pozabo človeka, drugega, ki ga sodobna zgodovina pozablja. Videti je, da tudi znanost pridonaša k tej pozabi. Spodobi se, da se najprej vprašamo, kaj naj pravzaprav razumemo z religioz- nim? Nato pa se moramo vprašati, kakšna je ta povezava s pozabo človeka? Kaj je pozaba? Nenazadnje, kakšno vsebino dati ideji človečnosti, humanizma?

Kjučne besede: pozaba človeka, drugi, religiozno, sodobna zgodovina

51 GLASNIK ZRS KOPER

PAUL VALÉRY, POÈTE DE LA MÉDITERRANÉE Boris A. NOVAK Université de Ljubljana, Ljubljana, Slovénie

L’auteur de cet intervention est le traducteur du seul choix des poèmes de Paul Valéry en slovène (Mladinska knjiga, la collection Lirika, 1992). En tant que profes- seur de la littérature comparée il a écrit de nombreuses analyses de l’oeuvre et de la poétique de Valéry. Paul Valéry combine la sensibilité moderne avec la meilleure tradition classique de l’Europe et de la Méditerranée, ce qui est spécialement caractéristique pour ses éloges à la Mer. Dans ce cadre, professeur Novak traitera le célèbre poème Le Ci- metière marin et le fait biographique qui n’est pas assez connu ni en France ni en Italie ni en Slovénie que la lignée maternelle du poète provient de Capodistrie et de Trieste.

Mots clés: Paul Valéry, la Méditerranée, la poésie

PAUL VALÉRY, PESNIK SREDOZEMLJA Boris A. NOVAK Univerza v Ljubljani, Ljubljana, Slovenija

Avtor prispevka je prevajalec edinega knjižnega izbora Valéryjeve poezije v slovenščini (Mladinska knjiga, zbirka Lirika, 1992), kot literarni zgodovinar pa je intenzivno raziskoval Valéryjevo poetiko in njegov obsežni literarni in esejistični opus. Valéry kombinira moderno občutljivost s klasičnim evropskim in sredozem- skim izročilom, kar najbolj prihaja do izraza v njegovih hvalnicah Morju. V svojem referatu se bo Novak osredotočil na pesnitev Morsko pokopališče ter na biografsko dejstvo, ki je manj znano tako v Franciji kot v Italiji in Sloveniji, da po materini strani ta francoski pesnik izvira iz Kopra in Trsta.

Ključne besede: Paul Valéry, Sredozemlje, poezija

52 GLASNIK ZRS KOPER

RÉVISIONNISME HISTORIQUE, CONFLITS DE MÉMOIRE, STRATÉGIES IDENTITAIRES: SINUOSITÉS ET AMNÉSIES NARRATIVES, ENJEUX POLITIQUES DE LA DESTINÉE (ET DE L’AVENIR) DES TIBÉTAINS Lionel OBADIA Université de Lyon, Lyon, France

Sujet: Cette communication a pour objectif de mettre en relief, d’un point de vue d’anthropologue et non pas d’historien, les conflits d’interprétations de l’his- toire des Tibétains. Loin de se réduire à des questions méthodologiques, il s’agit ici de dévoiler les enjeux contemporains (ô combien d’actualité) qui entourent une histoire tibétaine lourde de l’ensemble des modalités de réécriture dont elle a fait l’objet, et des déterminants idéologiques et politiques qui travaillent les différentes versions qui s’opposent actuellement. Théocentrisme, colonialisme, nationalisme, orientalisme et utopies New Age lui confèrent sa morphologie contemporaine. En tant qu’ethnogenèse,elle est évidemment au coeur de politiques narratives et de nar- rations politiques de l’histoire. Concept théorique: politiques narratives de l’histoire Plan de présentation: – Introduction: problèmes d’histoire du Tibet et des Tibétains: entre oublis et satu- ration événementielle – Versions «classiques»: standardisations textuelles, doxa religieuse et mythe d’unité nationale – Chaos de l’histoire et discontinuités narratives: le choc de l’invasion chinoise et la réécriture de l’histoire tibétaine – Réinventions endogènes et nationales en contexte d’internationalisation: la «cau- se» tibétaine comme archétype universel de la résistance diasporique – Réinventions exogènes et mimésis: la mythification du Tibet à travers l’orienta- lisme New Age. Fabriques occidentales de l’utopie tibétophile, et ses appropria- tions tibétaines – Conflits de mémoire, enjeux politiques, narrations antagonistes: les ethnogenè- ses tibétaines - narrations rétrospectives des origines et de la singularité ethnique - comme politique d’écriture d’une histoire contestée.

Mots clefs: narration historique, Tibétains, mémoire, ethnogenèse, politique, mi- mésis

53 GLASNIK ZRS KOPER

ZGODOVINSKI REVIZIONIZEM, MEMORIJSKI SPOPADI, IDENTITETNE STRATEGIJE: PRIPOVEDNE VIJUGE IN AMNEZIJE, POLITIČNI ZASTAVKI USODE (IN PRIHODNOSTI) TIBETANCEV Lionel OBADIA Univerza v Lyonu, Lyon, Francija

Tema: Cilj referata je poudariti različne poglede na zgodovino Tibetancev, in to z antropološkega ne z zgodovinskega vidika. Nikakor ne gre za omejevanje na meto- dološka vprašanja, pač pa za razkrivanje sodobnih spletk (aktualnosti je na pretek!), ki se zgrinjajo okoli tibetanske zgodovine, doslej zapisane na zelo različne načine. Tibetanska zgodovina je polna ideoloških in političnih determinant, na osnovi kate- rih so nastale različne verzije, ki se danes zoperstavljajo druga drugi. Teocentrizem, kolonializem, nacionalizem, orientalizem in utopije New Agea ji dajejo njeno seda- njo morfologijo. Kot etnogeneza je nesporno v osrčju narativne politike in političnih naracij v zgodovini. Teoretični koncept: narativna politika v zgodovini Načrt predstavitve: – Uvod: zgodovinski problemi Tibeta in Tibetancev: med pozabo in nasičenostjo z dogodki – »Klasične« verzije: standardiziranje besedil, verska dogma in mit o narodni eno- tnosti – Zgodovinski kaos in narativna diskontinuiteta: pretres ob kitajski invaziji in novi zapis tibetanske zgodovine – Endogena in narodna ponovna odkritja v smislu internacionalizacije: tibetanska »stvar« kot univerzalni arhetip diasporičnega upora – Eksogena ponovna odkritja in mimezis: mistificiranje Tibeta skozi newagevski orientalizem. Zahodni konstrukti tibetofilske utopije in privzetje le-teh s strani Tibetancev – Nasprotja v zgodovinskem spominu, politične spletke, antagonistična zapisova- nja zgodovine: tibetanske etnogeneze – retrospektivna zapisovanja o izvoru in etnični edinstvenosti - kot po - litika pisanja zgodovine, ki ji mnogi ugovarjajo.

Ključne besede: zapisovanje zgodovine, Tibetanci, spomin, etnogeneza, politi- ka, mimezis

54 GLASNIK ZRS KOPER

LA MÉMOIRE DU GÉNOCIDE DU RWANDA ET LA RECONFIGURATION IDENTITAIRE Dominique PAYETTE Université de Laval, Québec, Canada

Définition du sujet: la mémoire du génocide du Rwanda est au confluent de lut- tes idéologiques intenses. Le déni de ce génocide est souvent relayé par les médias québécois. Cette légitimation des opinions négationnistes par le biais des médias s’ajoute au caractère quasi indicible de la violence subie par les victimes survivan- tes de ce génocide et contribue à provoquer chez elles un renforcement identitaire puissant même dans les cas où elles adhéraient peu, individuellement, aux revendi- cations ethniques dans leur société d’origine avant le génocide. En fait, on assiste à l’émergence d’un nouveau groupe communautaire soudé par le souvenir partagé – avec ses seuls pairs – des exactions commises contre ses membres. Cadre théorique: Cette reconfiguration identitaire des rescapés du génocide du Rwanda est en lien direct avec la transmission des souvenirs des événements. Elle influence les choix de vie et les rapports des rescapés du génocide avec les autres communautés humaines. Les rescapés ressentent cruellement le déni des faits re- layés par les médias au sein d’une population peu ou mal informée des questions internationales. Cela même lorsque les faits sont avérés par le Tribunal pénal inter- national pour le Rwanda dont les activités sont peu rapportées par la presse. L’inca- pacité à communiquer – souvent notée chez les victimes de crimes de génocide ou de crimes contre l’humanité - est renforcée par une information déficiente. La place historique et sociologique des témoignages des rescapés est à la fois capitale pour les chercheurs et encombrante pour le Rwanda d’aujourd’hui qui n’a d’autre choix que de continuer à faire vivre, côte à côte, bourreaux et victimes. On souhaiterait parfois l’oubli comme facilitant de la réconciliation, mais, selon plu- sieurs chercheurs, la justice, située entre le désir de vengeance et le pardon, permet le mieux de vivre ensemble.

Mots clés: génocide, Rwanda, négationnisme, ethnicité, identité et configuration identitaire

55 GLASNIK ZRS KOPER

SPOMIN NA GENOCID V RUANDI IN PONOVNO OBLIKOVANJE IDENTITETE Dominique PAYETTE Univerza v Lavalu, Quebec, Kanada

Definicija teme: Spomin na genocid v Ruandi je povezan z močnimi ideološkimi konflikti. Mediji v Québecu ta genocid pogosto zanikajo. Privzetje in legitimizira- nje tovrstnega negativističnega mnenja na osnovi medijev kakor tudi nepopisnost nasilja, ki so mu bile izpostavljene žrtve tega genocida, pomembno pomaga krepiti identiteto nekdanjim žrtvam, celo tistim posameznikom, ki niso posebno soglašali z etničnimi zahtevami svoje domovine pred genocidom. Pravzaprav smo priče pojavu nove družbene skupine, katere pripadniki so ljudje, nad katerimi je bilo izvršeno na- silje. Teoretični okvir: Ponovno izoblikovanje identitete preživelih žrtev genocida v Ruandi je neposredno povezano s prenosom spominov na tamkajšnje dogodke. Gre za pomemben vpliv na življenjske odločitve in odnose preživelih žrtev genocida z drugimi družbenimi skupinami. Nekdanje žrtve občutijo kot veliko krutost neobjek- tivno poročanje medijev v deželi, katere prebivalstvo je že tako ali tako slabo in malo obveščeno o mednarodnih vprašanjih. Pogosto so dejstva o dogodkih v Ru- andi celo potrjena s strani mednarodnega kazenskega sodišča, vendar je v tisku o tem moč le malo najti. Nesposobnost komuniciranja, ki je često prisotna pri žrtvah genocida oz. žrtvah nasilja proti človeštvu, je še podkrepljena s pomanjkljivostjo informacij. Pričevanja žrtev so po zgodovinski in sociološki plati bistvenega pomena za raz- iskovalce, pa tudi za življenje v današnji Ruandi, kjer morajo skupaj preživeti krv- niki in žrtve. Včasih bi si želeli pozabe, daj bi to lahko pripeljalo do sprave, toda po mnenju več preiskovalcev, le pravica, ki tiči med slo po maščevanju in željo po od- puščanju, lahko omogoči najboljši način skupnega preživetja.

Ključne besede: genocid, Ruanda, negativizem, etničnost, identiteta in obliko- vanje identitete

56 GLASNIK ZRS KOPER

«LE CAMBODGE D’AUJOURD’HUI, ENTRE MÉMOIRE ET OUBLI» Soko PHAY-VAKALIS Université Paris 8 Saint-Denis, Paris, France

Le récent documentaire de Rithy Panh, Le papier ne peut pas envelopper la brai- se (2007) témoigne de l’état actuel de la société cambodgienne face aux lambeaux de son histoire à travers le récit quotidien des jeunes prostituées de Phnom Penh. L’arrière-fond de cette douleur sociale est l’histoire même du Cambodge confronté à la blessure toujours ouverte des années khmers rouges. Toutefois la quête du sens s’impose aux survivants comme un devoir de mémoire et d’héritage à transmettre aux générations futures. Or, la transmission devient problématique lorsque l’oubli se lie avec l’impunité des bourreaux et le déni institutionnalisé qui permet que le régime Khmer rouge soit effacé des manuels d’histoire cambodgiens depuis 1993! Aujourd’hui l’enjeu serait de traduire l’héritage douloureux dans la langue des vi- vants pour sortir de l’oubli intolérable. Comment inscrire l’événement traumatique dans l’histoire lorsque la justice a été si longtemps déniée face au mutisme des ins- tances internationales? Quelles sont les ruptures d’ordre sociales, familiales et reli- gieuses que les Khmers rouges ont sciemment provoqué? Face à la grande tentation de refouler ce passé dévastateur, de cultiver «l’oubli de l’histoire», des artistes cambodgiens à l’instar de Vann Nath, Séra et Tor Vutha font acte de résistance à travers leurs «śuvres mémorielles». Il s’agit ici d’analy- ser les créations qui tentent de transmettre la mémoire d’un traumatisme collectif, en donnant à méditer sur la vocation des images à se constituer en archives, à fai- re «śuvre de sépulture» (Sylvie Lindeperg). Nous étudierons en quoi leurs śuvres constitueraient du sens, là, où précisément il y a eu «acte d’extermination», entendu comme destruction du corps et réduction ultime du sens. L’art est cet espace symbo- lique qui donne aux disparus une place dans le présent, d’autant plus si les pouvoirs politiques et juridiques sont défaillants.

Mots clés: histoire, oubli, déni, , mémoire, transmission, sépulture

»KAMBODŽA DANES, MED SPOMINOM IN POZABO« Soko PHAY-VAKALIS Univerza Paris 8 Saint-Denis, Pariz, Francija

Nedavni dokumentarec Rithy Panh Papir ne more oviti žerjavice (2007) prika- zuje trenutno stanje kamboške družbe s poudarkom na temnih plateh njene zgodovi-

57 GLASNIK ZRS KOPER

ne, in sicer skozi pripoved iz vsakdanjega življenja o mladih prostitutkah iz Phnom Penha. Ozadje te družbene rane je zgodba o Kambodži, ki se sooča s svojo še vedno odprto rano iz obdobja rdečih khmerov. Vendar pa se preživeli znajdejo pred nalo- go iskanja smisla, bodočim generacijam pač dolgujejo prenos spomina in dediščine. Prenos pa postane otežkočen, ko se pozaba pridruži nekaznovanosti krvnikov in in- stitucionalizirani tajitvi krivic, kar povzroči brisanje obdobja režima rdečih khme- rov iz kamboških šolskih zgodovinskih učbenikov od leta 1993 dalje! Danes bi bilo potrebno prenesti to bolečo dediščino v jezik živih, le tako bi lahko izstopili iz neza- slišanega stanja pozabe. Toda zastavlja se dilema, kako vnesti v zgodovino travma- tičen dogodek, potem ko je bila pravica tako kršena in omalovaževana in so medna- rodne sodne instance o tem molčale. Katere socialne, družinske in verske razdore so rdeči khmeri namerno povzročili? Tem močnim poskusom prikritja uničevalne preteklosti in gojenja »pozabe zgo- dovine« pa se postavljajo po robu kamboški umetniki-slikarji kot Vann Nath, Séra in Tor Vutha in sicer skozi svoja »spominska umetniška dela«. Pričujoči referat je razčlemba umetniških stvaritev, ki poskušajo prenesti spomin na kolektivne travme in vzpodbujajo k razmišljanju o vsebini teh slik, ki tvorijo nekakšen arhiv, nekakšno »pogrebno umetnino« (Sylvie Lindeperg). Poglobili se bomo v vprašanje smisla stvaritev omenjenih slikarjev, na tistih me- stih, kjer se je »uničevalni akt« zgodil, in ga razumemo kot uničenje telesa in skraj- no zmanjšanje smisla. Umetnost je namreč tisti simbolični prostor, ki daje umrlim mesto v sedanjosti, še toliko bolj v primeru, ko se politične in sodne oblasti ne odzi- vajo.

Ključne besede: zgodovina, pozaba, tajitev, umetnost, spomin, prenos, pogreb (pokop)

58 GLASNIK ZRS KOPER

MÉMOIRE COLLECTIVE: RÉSURGENCE DU PASSÉ, MAINTIEN DU FIL CONDUCTEUR ENTRE LE PRÉSENT ET LE FUTUR Jeanne Marie RAZANAMANANANA Université d’Antanariva, Madagascar

Historiquement, l’humanité dont le peuple malgache se confond avec la société des «Nous», Isika mianakavy, retraduit littéralement, nous qui sommes de la même famille. L’action caractérise alors la négation absolue de l’Autre. À titre individuel, l’être conçoit d’abord ses images comme étant justes et partagées par tous. À titre collectif, les processus de construction des États-Nations avaient conduit à la globa- lisation de la vie sociale à l’intérieur de communautés fermées alors que la construc- tion identitaire de toute collectivité passe par l’entretien d’un minimum d’images, d’opinions et de croyances dont le partage se définit aussi par la distinction (Unité dans la diversité). Une telle réflexion a amené au nouveau glissement progressif vers le «faux évo- lutionnisme» tant l’oralité domine la vie quotidienne de la plupart des populations des pays en développement et ou en transition. Cette oralité véhicule les éléments de l’interculturalité et de la spécificité identitaire. L’on se demande alors sur la façon de comprendre le sens de l’Histoire. Au XIXème sècle, Marx distinguait peuples historiques et peuples sans histoire alors que la modélisation accueillait bientôt les théories de la modernisation au XXe siècle comme modèle d’organisation sociale et culturelle. D’où le titre de notre communication: «Mémoire collective: résurgence du passé, maintien du fil conducteur entre le présent et le futur». Les cultures locales suscitaient pourtant l’intérêt, en ce sens qu’elles étaient sus- ceptibles de contenir une contestation latente des valeurs instituées. Du point de vue paradigmatique (prototype), il s’agissait de réhabiliter ces expressions culturelles, niées parce qu’éloignées de celles de l’observateur. Quant au fait épistémologique, on passait de l’autorité du typique au XIXe siècle à la dénonciation du stéréotypi- que, lorsque l’industrialisation de la culture et les logiques de la consommation de masse avait fait peser la crainte de la standardisation de toutes les productions de l’esprit. Ainsi, on assiste à la mise à l’épreuve de la mémoire collective et à l’affai- blissement des ponts imaginaires reliant chacune des générations.

Mots clés: mémoire collective, histoire, oubli, expressions culturelles, intraculturel(le), prototype, stéréotype

59 GLASNIK ZRS KOPER

KOLEKTIVNA MEMORIJA: OBUJANJE PRETEKLOSTI, OHRANJANJE VEZI MED SEDANJOSTJO IN PRIHODNOSTJO Jeanne Marie RAZANAMANANANA Univerza v Antanarivi, Madagaskar

Zgodovinsko se malgaško ljudstvo smatra kot družba »Mi«, Isika mianakavy in ponovno prevaja dobesedno - mi, ki smo iz iste družine. To dejanje označuje abso- lutno negacijo Drugega. Posameznik kot bitje zastavlja svoje predstave in razume- vanja kot resnične in last vseh. Kolektivno pa je proces konstrukcije nacionalnih držav pripeljal do globalizacije družbenega življenja v notranjosti zaprtih skupno- sti, medtem ko se vsakršna identitetna konstrukcija zastavi z minimumom predstav, mnenj in verjetij, ki se definirajo skozi različnost (Enotnost v različnosti). Takšna refleksija je pripeljala do ponovnega pohitevanja drsenja nasproti »lažne- mu evolucionizmu«, ko ustno izročilo prevladuje v vsakdanjem življenju pri večini populacij dežel v razvoju ali v tranziciji. To ustno izročilo prenaša elemente inter- kulturnosti in identitetnih posebnosti. Zatorej se sprašujemo o pomenu Zgodovine. V XIX stoletju je Marx razločeval zgodovinska ljudstva in ljudstva brez zgodovine, medtem ko je ta modelizacija sprejela teorije modernizacije XX stoletja kot modele družbene in kulturne organizacije. Od tod izhaja tudi naslov našega prispevka: »Ko- lektivna memorija: obujanje preteklosti, vzdrževanje povezave med sedanjostjo in bodočnostjo«. Lokalne kulture so vzbujale zanimanje predvsem ker so bile sprejemljive za ne- nehno oporekanje institucioniranih vrednot. S paradigmatičnega pogleda (prototip) je šlo za rehabilitacijo tistih kulturnih izrazov, ki so bili zanikani zaradi svoje odda- ljenosti od opazovalca. Kot epistemološko dejstvo je šlo za prehod od tipične avto- ritete XIX stoletja k razkrinkavanju stereotipov, medtem ko so industrializacija kul- ture in logike masovnega konsumerizma povzročili zaskrbljenosti tudi ob standardi- zaciji vsakršne produkcije uma. Tako smo priče preizkušnji kolektivne memorije in slabitvi mostov imaginacije, ki povezujejo generacije.

Ključne besede: kolektivna memorija, zgodovina, pozaba, kulturne predstavi- tve, intrakulturno, prototip, stereotip

60 GLASNIK ZRS KOPER

DÉMONTER, REMONTER: FORMES FILMIQUES DE LA MÉMOIRE ET DE L’OUBLI Sylvie ROLLET Université Sorbonne nouvelle Paris 3, Paris, France

Mon propos portera sur l’enjeu spécifique de ce qu’on nomme «oeuvres mémo- rielles». Au cinéma, on considérera comme «oeuvres mémorielles» les films dont l’objet est la question de la mémoire elle-même – sa construction, ses empêche- ments – donc celle aussi de l’oubli. Je montrerai que ces films constituent une alternative à la mémoire historique savante, plus ou moins consensuelle, comme aux mémoires collectives dont l’éla- boration vise toujours à constituer le Soi à l’encontre de l’Autre. Cette proposition alternative relève à la fois du point de vue – ils n’apportent nulle «réponse» mais (s’)interrogent – et de la forme du discours filmique – la pensée qu’ils développent est indissociable d’une poétique inspirée des processus mémoriels. J’aborderai ainsi ce qu’en arménien on nomme «la Catastrophe» – le génocide et son double, le négationnisme d’État turc – à travers la façon dont le cinéaste Atom Egoyan pose la question de sa transmission, tout en refusant de se faire les porte-pa- role de la mémoire collective de la communauté arménienne ainsi que de reconsti- tuer le génocide documenté par les travaux historiographiques. L’analyse de la poétique mise en śuvre par deux films, Calendar (1993) et Ara- rat (2001), montrera comment, en interrogeant l’art cinématographique lui-même – effet de réel des images, discours du montage –, ils contribuent à rendre sensibles la Catastrophe et son déni, le travail de mémoire et l’oubli.

Mots clés: génocide, Arménie, catastrophe, transmission, poétique, cinéma

RAZSTAVITI, PONOVNO SESTAVITI: FILMSKE OBLIKE SPOMINA IN POZABE Sylvie ROLLET Univerza Nova Sorbonna Paris 3, Pariz, Francija

V moji predstavitvi bo tekla beseda o specifičnem zastavku tistega, kar imenu- jemo »spominska umetniška dela«. Na filmskem področju bomo pod »spominska umetniška dela« uvrstili filme, katerih tema je vprašanje spomina samega – njegova sestava, njegove ovire – to se pravi tudi vprašanje pozabe. Pokazala bom, da takšni filmi predstavljajo alternativo učenemu zgodovinske- mu spominu, bolj ali manj sporazumnemu, kakor tudi kolektivnim spominom, ka-

61 GLASNIK ZRS KOPER

terih dodelanost stremi vedno k postavljanju Sebe nasproti Drugemu. Ta alternativi predlog izhaja hkrati iz zornega kota – ti filmi ne prinašajo nobenega »odgovora«, temveč (si) zastavljajo vprašanja – in iz oblike filmskega diskurza – misel, ki jo raz- vijajo, je neločljiva od poetike, ki jo navdihujejo spominski procesi. Tako se bom lotila teme, ki se v armenščini imenuje »Katastrofa« – genocid in njegov dvojnik, negacionizem turške države – na način, ki se ga poslužuje filmski ustvarjalec Atom Egoyan, ko postavlja vprašanje njegovega sporočila, pri čemer za- vrača vlogo predstavnika in zagovornika kolektivnega spomina armenske skupnosti in rekonstruktorja dokumentiranega genocida na osnovi zgodovinopisja. Analiza poetike, ki jo najdemo v dveh filmih, Koledar (1993) in Ararat (2001), bo pokazala, kako z izpraševanjem kinematografske umetnosti, ki je sama po sebi učinek stvarnosti podob, prispevata k povečanju občutljivosti za Katastrofo in njeno zanikanje, za delo spomina in pozabo.

Ključne besede: genocid, Armenija, katastrofa, sporočilo, poetika, filmska ume- tnost

62 GLASNIK ZRS KOPER

L’OUBLI COMME FAÇONNEMENT DE LA RÉALITÉ IMAGINAIRE Drago Braco ROTAR Université de Primorska, Koper, Slovénie

Les mécanismes de censure, d’oubli, d’effacement du passé d’un côté, et d’attri- butions arbitraires, appropriations recourrant aux contrefactions, aux lectures par- tialement sélectives, même aux destructions des documents du passé sont les objets inévitables de la recherche du passé. Les processus historiques des XVIIIe et XIXe siècle produisirent nos sociétés actuelles et les façonnèrent de manière différente se- lon les régions géoculturelles, avec un éventail largement ouvert de débouchements différents. Il s’agit des évolutions variées, parfois disparates, des échantillons men- taux mis en forme comme autant de cultures de classe, d’ethnie, de nation dans le long XIXe siècle et des procédés d’interprétation menant à la réactualisation et fonc- tionnalisation du passé moyennant les représentations réductrices. Dans la deuxième moitié du XVIIIe siècle on peut situer la «discontinuité époquale» jetant l’ombre sur nos vies encore aujourd’hui: les Lumières avec la Révolution et la réaction contre elles dont l’épaisseur et la profondeur dans les maints milieux européens ne fut pas encore mesurée. Et c’est bien à ce moment où survinrent les changements radicaux des optiques sociales. L’élaboration ultérieure adaptative, appartenant elle-même à l’ensemble des mécanismes de l’oubli, ne permet pas de remettre certains évé- nements passés dans les processus historiques, ni de les comprendre dans le cadre de leurs «régimes d’historicité». La période du Vormärz fut celle du règlement des comptes, par la monarchie et par les églises en Europe centrale, avec les Lumières, et de l’élaboration simultanée des nationalismes, aussi de ceux des soi-disant peu- ples sans histoire (et sans État). La notion d’origo gentis, bien que plus ancienne, était offerte au cours de cette période comme arme dans les confrontations intereth- niques et sociales. Elle est intéressante bien à cause du fait que la relation entre une réalité écoulée depuis longtemps n’est que l’instrument de l’oubli intéressé de cette même réalité en même temps que le principe de sa transformation sélective en fonc- tion de l’élaboration d’une histoire imaginaire. Or cela ne faisait pas l’obstacle à son exploitation intense dans toutes les conjonctures nationalistes.

Mots clés: mécanismes de censure et d’oubli, réalité imaginaire, Vormärz, origo gentis

63 GLASNIK ZRS KOPER

POZABA KOT OBLIKOVANJE IMAGINARNE REALNOSTI Drago Braco ROTAR Univerza na Primorskem, Koper, Slovenija

Mehanizmi cenzure, pozabe, brisanja preteklosti na eni strani in arbitrarna pripi- sovanja, prilaščanja, ki se zatekajo k ponarejanju, k delno selektivnim branjem, celo k uničevanju dokumentov iz preteklosti, so neogibni predmeti raziskovanja prete- klosti. Zgodovinski procesi v XVIII. in XIX. stoletju so sproducirali naše sedanje družbe in jih izoblikovali na različne načine glede na geokulturne regije s široko od- prto pahljačo iztekov. Gre za različne, včasih disparatne evolucije mentalnih vzor- cev, izoblikovanih kot razredne, etnične, nacionalne kulture v dolgem XIX. stole- tju, in za interpretacijske postopke, ki vodijo v reaktualiziranje in funkcionaliziranje preteklosti s pomočjo reduktivnih reprezentacij. V drugo polovico XVIII. stoletja lahko postavimo »epohalno diskontinuiteto«, ki še danes meče senco na naša življe- nja: sestavljajo jo razsvetljenstvo z revolucijo in reakcija zoper njiju, katerih gostota in globina v mnogih evropskih okoljih še ni bila izmerjena. In prav v tem trenutku so se zgodile radikalne spremembe družbenih optik. Poznejša prilagoditvena prede- lava, ki sama sodi v skupek mehanizmov pozabe, ne omogoča, da bi vrnili nekate- re pretekle dogodke v zgodovinske procese in da bi jih razumeli v okviru njihovih »režimov zgodovinskosti«. Predmarčno obdobje je bilo obdobje, ko so monarhija in cerkve v Srednji Evropi poravnavale račune z razsvetljenstvom, in čas vzporednega izdelovanja nacionalizmov, tudi nacionalizmov tako imenovanih ljudstev brez zgo- dovine (in brez države). Pojem origo gentis, ki je sicer starejši, se je v tem obdobju ponujal kot orožje v medetničnih in družbenih spopadih. Ta pojem je zanimiv prav zato, ker z njim razmerje do realnosti, ki je minila pred veliko časa, postane orodje zainteresirane pozabe te iste realnosti, hkrati pa načelo njene selektivne preobrazbe v funkciji neke imaginarne zgodovine. To pa nikakor ne ovira njegove intenzivne izrabe v vseh nacionalističnih konjunkturah.

Ključne besede: cenzurni mehanizmi in mehanizmi pozabe, imaginarna real- nost, predmarčno obdobje, origo gentis

64 GLASNIK ZRS KOPER

LES ENJEUX DE L’OUBLI DANS LES STRATÉGIES DE SOCIODICÉE CHEZ LES INTELLECTUELS POSTCOMMUNISTES Camelia RUNCEANU CSE_EHESS Université de Bucarest, Bucarest, Romanie

L’investissement du journalisme par les intellectuels roumains après 1989 se fait au nom de leur affirmation en tant que groupe. Les productions des intellectuels roumains postcommunistes (et plus précisément leur publication créée au début de 1990) constituent le terrain d’une analyse de la place du témoignage et de l’oubli dans le travail de construction d’une légitimité à juger de leurs temps (le passé et le présent). Témoigner du passé communiste sert à fonder la posture morale de l’in- tellectuel comme engagement politique. Le retour sur le passé (extraits de journal, littérature de tiroir) s’accompagne de l’oubli d’un nécessaire travail sur soi-même, passé et présent, quand le recours à la mémoire est supposé contribuer à l’expiation du mal. Les enjeux de l’oubli dans le travail de mémoire seront décelés en analysant les diverses présentations de soi des intellectuels, et surtout celles qui nous ont été livrées lors de l’enquête orale menée auprès de ces intellectuels. Les temps de ces «mises en scène» provoquées et leurs contenus ainsi que l’accueil fait à l’enquêteur seront considérés en relation avec la position de celui appelé à témoigner et avec l’état du champ intellectuel au moment précis. La posture recherchée par l’intellec- tuel dans le cadre d’une enquête orale ainsi que les moments de l’intervention de l’oubli dans les récits offrent des perspectives sur la manière dont ils appréhendent leur rôle et le rôle d’une recherche qui les prend comme objet d’étude. Travaillant à détourner le regard porté sur leur «histoire de soi», ils récusent tout enracinement social de leur statut d’intellectuel. 1) L’investissement du journalisme comme travail d’affirmation identitaire 2) Les témoignages comme mode d’appropriation d’une histoire «manquée» 3) L’oubli en tant que refus de l’histoire 4) L’oubli en tant que signe du pardon 5) Les conditions sociales de l’oubli dans les stratégies discursives des intellectuel- les

Mots clés: oubli, histoire, témoignage, mémoire, oubli, censure, intellectuel, morale

65 GLASNIK ZRS KOPER

IGRE POZABE V STRATEGIJAH SOCIODICEJE PRI POSTKOMUNISTIČNIH INTELEKTUALCIH Camelia RUNCEANU CSE_EHESS Univerza v Bukarešti, Bukarešta, Romunija

Po letu 1989 romunski postkomunistični intelektualci dobesedno oblegajo tisk, da bi se uveljavili kot družbena plast. Njihovo pisanje (bolj natančno rečeno njihova revija ustvarjena na začetku leta 1990) ustvarja teren za ugotavljanje, kakšno mesto gre pripisati pričevanju in pozabi pri ustvarjanju legitimnosti vrednotenja njihovega časa (preteklosti in sedanjosti). Pričati o komunistični preteklosti pomaga osnova- ti moralno držo intelektualca v smislu politične angažiranosti. Vračanje k preteklo- sti (časopisni odlomki) spremlja pozaba na to, da bi bilo potrebno delati na samem sebi, preteklem in sedanjem, kadar se zatekanje k spominu smatra kot prispevek k zmanjševanju zla. Igre pozabe v delovanju spomina bodo razkrite z analizo različ- nih predstavitev jaza intelektualcev, in še zlasti tistih, ki so nam bile podane med iz- vedbo ustne ankete s temi intelektualci. Čas izvedbe posamezne ankete (zrežiranega dogodka), njena vsebina, sprejem izvajalca ankete pri pričevalcu bodo povezani s položajem pričevalca in s stanjem intelektualnega področja v določenem trenutku. Drža, ki jo intelektualec raziskuje v okviru ustne ankete kakor tudi trenutki inter- vencije pozabe med pričevanjem odpirajo več perspektiv njegovega lastnega doje- manja svoje vloge in vloge raziskave, katere predmet je tudi sam. Odvračajoč po- gled od svoje »zgodbe jaza« zavrača kakršnokoli družbeno zakoreninjenost svojega statusa intelektualca. 1) Obleganje tiska kot potrditev svoje identitete 2) Pričevanja kot način prisvojitve neke »pogrešane« zgodovine 3) Pozaba kot zavračanje zgodovine 4) Pozaba kot znak odpuščanja 5) Družbeni pogoji pozabe v diskurzivnih strategijah intelektualcev

Ključne besede: pozaba, zgodovina, pričevanje, spomin, censura, intelektualec, morala

66 GLASNIK ZRS KOPER

ORTHODOXIE POUR MÉMOIRE: REDÉFINIR LA NATION MOLDAVE AU RISQUE DE L’OUBLI DU PASSÉ COMMUNISTE Victoria SARBU Université de Laval, Québec, Canada

Étant un territoire à géométrie variable, la République de Moldavie connaît des divisions, parfois profondes, entre une majorité moldave, écartelée entre l’affirma- tion de la «moldavité» ou de la «roumanité», et une minorité dite russophone, eth- niquement russe, ukrainienne et gagaouzes. Pour une société dominée par les lectu- res contrastées du passé et par la crainte de perdre l’unité de la mémoire collective, l’orthodoxie s’avère être une ressource efficace permettant la réinvention d’un ima- ginaire de la continuité historique et culturelle avec l’oubli du passé communiste qui pourtant ne fait pas disparaître la nostalgie d’un État hyper-paternaliste. Cette obses- sion de la continuité et la crainte de la rupture révèlent la persistance des structures de pensée religieuse qui entretient l’imaginaire collectif et les logiques identitaires et qui explique l’attraction particulière qui associe l’ethnique et le religieux. Il est pertinent de se demander dans quelle mesure l’usage de l’orthodoxie, en tant que principe de cohésion nationale et mobilisatrice d’une mémoire collective, est capable de transcender les clivages identitaires et les querelles mémorielles. Dans cette perspective la «religion pour mémoire» (Danièle Hervieu-Léger) est-elle une ressource pour la construction de l’espace commun ou plutôt un facteur de re- mise en cause du projet de vivre-ensemble? Plan de présentation: 1. La nation moldave à repenser: les avatars de la construction nationalitaire. 2. Les usages de l’orthodoxie en tant que dépositaire de l’identité nationale définis- sant un cadre de cœxistence. 3. L’orthodoxie pour mémoire et l’orthodoxie pour oublie: la réinvention d’une imaginaire de la continuité. 4. Les limites du consensus orthodoxe: la cœxistence des Églises orthodoxes riva- les dans des continuités historiques distinctes et concurrentielles.

Mots-clés: identité nationale, orthodoxie, mémoire collective, mémoire culturel- le, oubli, Moldavie.

67 GLASNIK ZRS KOPER

PRAVOSLAVJE ZA SPOMIN: PONOVNO DEFINIRANJE MOLDAVSKEGA NARODA OB TVEGANJU POZABE KOMUNISTIČNE PRETEKLOSTI Victoria SARBU Univerza v Lavalu, Quebec, Kanada

Za Republiko Moldavijo, to geometrijsko raznoliko ozemlje, so značilne delitve, včasih globoke, na moldavsko večino, razdvojeno med izrazoma »moldavskost« ali »romunskost«, in manjšino imenovano rusofonsko, etnično rusko, ukrajinsko in kavkaško. V družbi, v kateri prevladujeta preteklo čtivo, polno kontrastov, in strah pred izgubo enotnosti kolektivnega spomina, se pravoslavje izkazuje kot učinkovit vir, ki omogoča ponovno odkritje namišljenosti zgodovinske in kulturne kontinuite- te s pozabo komunistične preteklosti, ki pa vendarle ne prežene občutkov nostalgije po hiper-patriarhalni državi. Ta obsedenost s kontinuiteto in strah pred prelomom kažeta na vztrajnost verskih miselnih struktur, ki vzdržuje kolektivno umišljanje in logike o identitetah, in ki pojasnjuje posebno privlačnost med etničnim in verskim. Prav lahko se vprašamo v kolikšni meri lahko uporaba pravoslavja kot sredstva za povezavo naroda in sile za vzpostavljanje kolektivnega spomina preseže razce- pljenost identitete in prepire povezane s spominom. Ne predstavlja morda v tej luči »vera za spomin« (Daničle Hervieu-Léger) vir za ustvarjenje skupnega prostora ali pa dejavnik, ki bi ponovno pozval k procesu usklajevanja za skupno življenje? Načrt predstavitve: 1. Moldavski narod pred ponovnim premislekom: preobrazba narodnostnega ustro- ja 2. Pravoslavne šege kot čuvaj narodne identitete, ki določajo okvir sobivanja 3. Pravoslavje za spomin in pravoslavje za pozabo: ponovno odkritje umišljanja kontinuitete 4. Meje pravoslavnega konsenza: sobivanje rivalskih pravoslavnih cerkev v ločenih in konkurenčnih zgodovinskih kontinuitetah.

Ključne besede: narodna identiteta, pravoslavje, kolektivni spomin, kulturni spomin, pozaba, Moldavija

68 GLASNIK ZRS KOPER

FANNY MONGELLAZ: LES CHEMINS D’UN OUBLI Mojca ŠAUPERL Université de Primorska, Koper, Slovénie

Fanny Mongellaz (Chambery, 1798–1829) et son ouvrage De l’influence des femmes sur les mœurs et les destinées des nations, sur leurs familles et la société, et de l’influence des mœurs sur le bonheur de la vie (1828) proposent des points de départ pour une réflexion sur les méandres morts de la conscience de soi fémi- nine. Dans son nécrologe Charles Nodier (1830) a couvert d’éloges l’auteure de De l’Influence, ceci étant suivi d’une réimpression posthume (1831), et d’une certaine résonance internationale ainsi que d’attribution des références dans les dictionnaires biographiques (1833-1865). Savoyarde, catholique, royaliste, avec son recensement moralisant sur la part des femmes dans l’histoire mondiale, elle a fait son appari- tion pendant l’ascension de la Restauration pour sombrer ensuite ensemble avec elle dans l’éclipse à laquelle fut condamnée cette époque à force d’un récit de «progrès» dont les pas furent ponctués au rythme des révolutions (1789, 1830, 1848, 1871, 1917, 1945); et ceci malgré le fait qu’elle ne fût pas répulsive à la critique sociale, aux demandes d’égalité des femmes devant la loi, à leur participation dans la vie pu- blique et à leur droit à l’éducation comme sauvegarde face à la dégradation sociale et morale. Il est très probable que l’ouvrage De l’influence […] a été écrit sous l’in- fluence de l’essai Esquisse d’un cours d’histoire, ou d’un plan de lectures histori- ques, rapporté spécialement à l’influence des femmes, considérée dans les différens siècles et chez les différentes nations, publié par Marc-Antoine Jullien de Paris dans la Revue Encyclopédique en 1821. Se montrant assez réservée dans sa recension de l’oeuvre de Fanny Mongellaz (1828), la revue investie d’une grande influence a cer- tainement contribué à la relativisation de sa portée «scientifique» et à son oubli.

Mots clés: Fanny Mongellaz, critique sociale, égalité des femmes

FANNY MONGELLAZ: POTA NEKE POZABE Mojca ŠAUPERL Univerza na Primorskem, Koper, Slovenija

Fanny Mongellaz (Chambery, 1798–1829) in njeno delo De l’influence des fem- mes sur les mœurs et les destinées des nations, sur leurs familles et la société, et de l’influence des mœurs sur le bonheur de la vie (1828) nudita izhodišča za razmislek o mrtvih rokavih ženskega samozavedanja. De l’Influence je v nekrologu za avtori- co laskavo ocenil Charles Nodier (1830), sledili so posthumni ponatis (1831) in ne-

69 GLASNIK ZRS KOPER

kaj mednarodnega odmeva ter gesla v biografskih leksikonih (1833–1865). Savoj- ka, katoličanka, rojalistka je s svojim moralizirajočim popisom ženskega deleža v svetovni zgodovini nastopila ob vzponu Restavracije in je z njo vred doživela mrk, na katerega je dobo obsodila pripoved »napredka«, ki so mu korake odmerjale re- volucije (1789, 1830, 1848, 1871, 1917, 1945); in to kljub temu, da ji niso bile tuje socialna kritika, zahteve po enakosti žensk pred zakonom, po njihovem udejstvova- nju v javnem življenju ter po izobrazbi kot zaščiti pred socialnim in nravnim propa- dom. Delo De l’influence […] je najverjetneje nastalo na vzpodbudo eseja Esquisse d’un cours d’histoire, ou d’un plan de lectures historiques, rapporté spécialement à l’influence des femmes, considérée dans les différens siècles et chez les différentes nations, ki ga je Marc-Antoine Jullien de Paris leta 1821 objavil v Revue Encyclo- pedique. Vendar je vplivna revija z zadržano recenzijo dela (1828) bržkone prispe- vala k relativizaciji njegovega »znanstvenega« dometa in k njegovi pozabi.

Ključne besede: Fanny Mongellaz, socialna kritika, enakost žensk

70 GLASNIK ZRS KOPER

L’OUBLI DE L’IMAGINATION. LA TROISIÈME SYNTHÈSE DU TEMPS COMME CONDITION DE PRODUCTION ARTISTIQUE RÉACTIVE Matej VATOVEC Université de Primorska, Koper, Slovénie

Deleuze, dans le deuxième chapitre de Différence et répétition écrit: «Soutirer à la répétition quelque chose de nouveau, lui soutirer la différence, tel est le rôle de l’imagination.» C’est l’imagination est la vraie condition principale de l’instauration du présent comme agent de la troisième synthèse du temps. La troisième synthèse implique le soulèvement de l’avenir au plus haut niveau, c’est-à-dire au niveau de ré- pétition pure, au niveau du degré zéro de la répétition, entendue comme différence. L’imagination c’est créer à nouveau, extraire des conditions du passé et les fai- re agir au présent. Comment se montre l’imagination dans la production artistique? Quel est le rôle des temps (passé, présent, avenir) en relation avec l’imagination? L’imagination c’est création à nouveau en tant que répétition pure, c’est réagir au sens commun, combattre contre le «on sait que». Pour mieux expliquer ma thèse, je vais proposer comme exemple le film Ra- zglednice (Cartes postales) du réalisateur slovène Igor Šterk. Il s’agit d’une histoire de deux amoureux, racontée à travers des cartes postales, porteurs de leurs messa- ges. C’est exactement ici que la potentialité de l’imagination fais compte rendu des conditions lui commandées par la troisième synthèse du temps, c’est-à-dire du passé comme condition (le réalisateur doit comprendre le matériau historique – les cartes postales) et du présent comme agent (le réalisateur doit interpréter, créer leur his- toire d’amour). L’imagination, cela marche ici de toute façon comme motrice de la création artistique. En fin, il faut mettre quelques mots regardant les relations intersubjectives dans la société post-capitaliste en laquelle on vit et le rôle de l’art dans lui. Le vrai pro- blème c’est exactement «l’oubli de l’imagination». Souvenons-nous des vidéo-jeux (ils reprennent des films fameux, ils essaient de reproduire la vie ...), des films (qui reprennent les vidéo-jeux, qui reproduisent d’autres films plus anciennes – le rema- ke), de la télévision (qui cherche de – ou est-il? – devenir la productrice de la vie, comme nous enseignons Baudrillard et Debord). Et enfin, c’est «l’imagination qui traverse le domaines, les ordres et les niveaux, abattant les cloisons, coextensive au monde, [...] conscience larvaire allant sans ces- se de la science au rêve et inversement.» Il faut guérir l’oubli de l’imagination, il faut ressusciter l’imagination, lui faire la vraie valeur contemporaine.

Mots clés: Deleuze, troisième synthèse du temps, différence pure, art, cinéma, Šterk, post-capitalisme, «l’oubli de l’imagination»

71 GLASNIK ZRS KOPER

POZABA DOMIŠLJIJE. TRETJA SINTEZA ČASA KOT POGOJ ZA REAKTIVNO UMETNOSTNO PRODUKCIJO Matej VATOVEC Univerza na Primorskem, Koper, Slovenija

Prispevek jemlje v obzir vlogo domišljije v načinu umetniške kreacije. Osnovna točka je izginotje domišljije zaradi zatiranja kapitalističnega produkcijskega načina. Pri Deleuzu je vloga domišljije pomembna: »Izvleči ponavljanju nekaj novega, izvleči razliko, to je vloga domišljije.« In kako se kaže domišljija znotraj načina umetniške produkcije? Kakšna je vloga časov (preteklost, sedanjost, prihodnost) glede na domišljijo? Domišljija je ustvarjanje novega kot čisto ponavljanje, je reak- cija na zdravi razum, boj proti »vemo da«. Za enostavnejši prikaz moje teze, predlagam kot primer film Razglednice, slo- venskega režiserja Igorja Šterka. Gre za zgodbo dveh zaljubljencev, pripovedovano skozi razglednice, ki prenašajo njuna sporočila. Ravno tu naredi potencialnost do- mišljije povzetek vseh pogojev, ki ji jih narekuje tretja sinteza časa, preteklost kot pogoj (režiser mora razumeti zgodovinski material – razglednice) in sedanjosti kot dejavnika (režiser mora ustvariti njuno ljubezensko zgodbo). Nazadnje je potrebno reči nekaj besed glede odnosov znotraj družbe na robu ka- pitalizma v kateri živimo in vlogi umetnosti znotraj le-tega. Pravi problem je točno »pozaba domišljije«. Spomnimo se video igric (ki povzemajo znane filme, posku- šajo rekonstruirati življenje, ...), filmov (ki povzemajo video igrice, reproducirajo druge, starejše, filme – remake), televizije (ki skuša biti – ali je že? – proizvajalka življenja). Na koncu je potrebno ozdraviti pozabo domišljije, prebuditi domišljijo in jo na- rediti pravo sodobno vrednoto.

Ključne besede: Deleuze, čista razlika, domišljija, film, Šterk, kapitalizem, »po- zaba domišljije«

72 GLASNIK ZRS KOPER

LE MONUMENT: DETRUIRE OU DECONSTRUIRE? Patrick VAUDAY Université de Paris Dauphine, Paris, France

Erigé en vue de la commémoration d’un événement qui d’une manière ou d’une autre, glorieuse ou douloureuse, fait date dans l’histoire collective, le monument a une fonction mémorielle de lutte contre l’oubli auquel le présent voue le passé. Mais comme toute construction de mémoire il a sa part d’ombre et d’oubli. Ce n’est pas seulement que change sa mise en perspective à la lumière de l’histoire en cours, c’est aussi d’être fait de ce qu’il a dû occulter pour se rendre visible dans l’espace public. Devant tout monument, et spécialement devant tout monument qui porte les emblèmes d’une nation, on doit se demander ce qu’il cache. Faut-il alors détruire les monuments trop oublieux et injustes pour que vienne au jour ce qu’ils dissimu- laient ou faut-il en déconstruire le mémorial pour en faire l’histoire, et comment? On interrogera sur ce sujet des révisions contemporaines de l’histoire la pratique de quelques artistes contemporains.

Mots clés: le monument, fonction mémorielle, visible, occulter, révisions contemporaines artistiques de l’histoire

SPOMENIK: UNIČENJE ALI DEKONSTRUKCIJA? Patrick VAUDAY Univerza Paris Dauphine, Pariz, Francija

Spomenik, postavljen v spomin na dogodek, ki je na en ali drug način, veliča- sten ali boleč, označil kolektivno zgodovino, nosi memorialno funkcijo boja proti pozabi, ki jo sedanjost namenja preteklosti. Vendar kot vsaka konstrukcija memorije vsebuje tudi on svoj delež teme in pozabe. Pri tem ne igra vlogo samo menjava nje- govega premenljivega pomena v svetlobi trenutne zgodovine, ampak tudi tisto, kar je moral zakriti, da se je lahko obelodanil v javnem prostoru. Pred vsakim spomeni- kom, še posebej takim, ki vsebuje nacionalne simbole, se je potrebno vprašati, kaj je tisto, kar skriva. Ali je potrebno porušiti vse preveč pozabljajoče in krivične spo- menike, da lahko odkrijemo tisto, kar prikrivajo, ali pa je potrebno dekonstruirati njihovo spominskost, da lahko znova ustvarimo zgodovino, in kako? O taki sodobni reviziji zgodovine bomo pregledali nekatere prakse sodobnih umetnikov.

Ključne besede: spomenik, memorialna funkcija, vidno, zakriti, sodobne ume- tnostne revizije zgodovine

73 GLASNIK ZRS KOPER

CHIMERIQUE OUBLIANCE: LA RÉSOLUTION DE CONFLITS DANS LA FRANCE D’ANCIEN RÉGIME Michel DE WAELE Université de Laval, Québec, Canada

Comment peut-on oublier un crime d’État si les autorités ordonnent le démem- brement du criminel, et l’exposition de ses membres aux portes d’une ville? Cette question illustre l’ambivalence des politiques de réconciliation mises sur pied par les autorités monarchiques françaises aux lendemains d’un conflit civil. De 1495 à 1788, soit une période de 293 ans, la France aurait connu 58 années de guerres intra étatiques, auxquelles il faut rajouter de multiples incidents allant de la rébellion à la conjuration. Tous ces événements ont placé les gouvernements face aux défis de la gestion de crise et de la réconciliation. Le premier réflexe des rois a toujours été de pardonner à leurs sujets, et d’oublier les fautes commises à leur endroit en mettant en pratique l’idée d’«oubliance». Mais l’époque croit aussi en l’exemplarité des pei- nes et de l’histoire. Les Français du temps se sont ainsi retrouvés face à un dilemme qui parait insoluble entre cette volonté d’effacer des mémoires collectives des actes répréhensibles et la nécessité de se rappeler de ces événements pour éviter qu’ils ne se reproduisent. Le but de cette communication est d’examiner la pratique et les limites de l’oubliance dans la France d’Ancien Régime en présentant tout d’abord ses origines philosophiques, historiques et religieuses, puis en analysant les volon- tés gouvernementales au regard de la renaissance de la discipline historique qui se remarque à partir du XVIe siècle.

Mots clés: France, conflits civils, réconciliation, oubli, punition.

VARLJIVA POZABA: REŠEVANJE SPOPADOV V FRANCIJI POD STARIM REŽIMOM Michel DE WAELE Univerza v Lavalu, Quebec, Kanada

Kako je mogoče pozabiti zločine države, čigar oblasti zapovedujejo razčetverje- nja zločincev in razobešanje njihovih udov na mesta vrata? To vprašanje pojasnju- je ambivalentnost politike sprave, ki so se je posluževale francoske monarhistične oblasti v obdobju, ki je sledilo civilnemu sporu. V obdobju 293 let, med letom 1495 in 1788, so v Franciji 58 let trajale vojne znotraj države, temu pa je treba dodati še mnoge incidente, od vstaje do zarote. Vsi ti dogodki so izzivali oblasti, ki so se mo- rale znajti pri reševanju kriz in iskanju sprave. Prva reakcija kraljev je bila vselej

74 GLASNIK ZRS KOPER

izkazovanje milosti podrejenim in »pozabljenje« storjenih napak. Zaživela je praksa pozabljenja. Vendar je to obdobje slovelo tudi kot zgledno obdobje kazni in zgledno zgodovinsko obdobje. Francozi so se v tem času pač znašli v obdobju dileme, ki ji ni bilo videti rešitve, želeli so namreč izbrisati kolektivni spomin na ta represivna dejanja, hkrati pa se jih še nadalje spominjati, da bi tako preprečili njihovo more- bitno ponovitev. Cilj referata je preučiti prakticiranje in meje pozabljenja v Franciji pod starim režimom z uvodom, ki bo razsvetlil filozofska, zgodovinska in verska iz- hodišča, nato pa z analizo vladnih zapovedi v luči preroda zgodovine, opaznega od 16. stoletja dalje.

Ključne besede: Francija, civilni spori, sprava, pozaba, kazen

75 GLASNIK ZRS KOPER

GRAND DUCHÉ DE LITUANIE EN BIÉLORUSSIE: CONCURRENCE DE MÉMOIRES, OUBLI, REFOULEMENT Anna ZADORA Université Robert Schumann, Strasbourg, France

La problématique du sujet dont nous voudrions discuter lors du Colloque porte sur la lecture controversée de l’Etat médiéval de Grand Duché de Lituanie et son usage dans le questionnement identitaire en Biélorussie. En présentant le cadre conceptuel de notre travail, nous insistons sur le caractère artificiel du réaménagement de la mémoire du passé et de ses usages, qui sont sou- vent faits pour asseoir et légitimer un projet identitaire et politique. Nous partons de l’idée que les states de mémoire sont articulés différemment en fonction de la demande du présent et oscillent entre la mis en exergue et refoule- ment ou l’oubli volontaire. Nous voulons illustrer ce concept par l’exemple de l’in- terprétation du rôle du Grand Duché de Lituanie en Biélorussie. Le Grand Duché de Lituanie a apparu donc comme un élément de dispute, car l’histoire du GDL, qui a été volontairement oubliée à l’époque soviétique, a été «ressuscitée» sous la perestroďka et de nouveau refoulée au milieu des années 1990. 1. Le contexte général des années 1990. Les mutations sociales et sociétales amorcées dès la fin des années 1980 sur l’es- pace soviétique ont un impact considérable sur le retissage du lien social, sur la re- composition identitaire et sur le rapport au passé. La condamnation de l’héritage soviétique s’est souvent accompagnée des affir- mations nationalistes. Lorsque les référents identitaires soviétiques ont été discré- dités, il est devenu urgent de trouver des remplacements. La recherche de nouveaux référents historiques a mené à considérer le Grand Duché de Lituanie en tant qu’un Etat biélorusse. Dans cette lignée de retour des histoires nationales, le Grand Duché de Lituanie, qui a été occulté et passé sous silence à l’époque soviétique, a été solli- cité en tant que siècle d’or biélorusse au moment de la pérestroïka. 2. L’histoire médiévale: une pierre d’achoppement. Le choix de cette période historique en tant que référent pour la reconstruction identitaire s’explique facilement. Dans toute l’histoire du peuple biélorusse, qui est malgré tout, une histoire de domination étrangère, le Grand Duché de Lituanie peut être considéré comme une exception. Les historiens nationalistes ont réclamé ainsi le GDL en tant qu’un Etat biélorusse et la période du XVème siècle est considérée comme le siècle d’or biélorusse. Ainsi, les retrouvailles de l’histoire aux accents nationaux et notamment, la redé- couverte du GDL ont-elles débouché sur l’implication pratique des référents histori- ques, à savoir, l’introduction du drapeau et des armoiries hérités du DGL en tant que symboles d’Etat de la Biélorussie devenue indépendante après la perestroïka.

76 GLASNIK ZRS KOPER

3. Le milieu des années 1990: un changement de plus. Lorsqu’au milieu des années 1990, la Biélorussie a connu une réhabilitation et un retour des référents historiques hérités de la période soviétique, la mémoire du GDL, faisant partie du legs nationaliste, a été de nouveau refoulée et vouée à l’oubli. Le changement des référents historiques a bien signifié le changement des piliers de la structure sociale, économique et politique. Les innovations sociétales introduites au début des années 1990 ont été remplacées par les celles de l’époque soviétique. Le retour des symboles d’Etat soviétiques à la place de ceux qui ont été hérités du GDL était le point culminant du nouveau tournant dans la construction de la nation biélorusse et du lien social. Le réaménagement du passé et la réécriture de l’histoire ont été utilisés comme des cadres et des références légitimatrices des changements politiques et sociaux. Le travail de l’oubli au du moins de la minimisation de l’importance de l’histoire du GDL a débouché sur des résultats mitigés. Oublier le GDL, oublier les pages de l’histoire qui peuvent être mobilisées à des fins nationalistes était une tentative de fonder un vivre-ensemble sur une base de la mémoire du passé soviétique. Le relatif oubli collectif n’a pas anéanti les traces de ce passé: certains éléments de ce passé s’en trouvent métamorphosées, cachées, détournées.

Mot clés: Grand Duché de Lituanie, lecture controversée du passé

VELIKA VOJVODINA LITVA V BELORUSIJI: TEKMOVANJE MEMORIJ, POZABA, POTLAČITEV Anna ZADORA Univerza Robert Schumann, Strasbourg, Francija

Problematika teme, o kateri bi želeli diskutirati med simpozijem, je usmerjena k kontroverznemu čtivu o srednjeveški državi Veliki Vojvodini Litvi in uporabo tega čtiva pri preiskovanju identitete v Belorusiji. S predstavitvijo konceptnega okvira našega dela vztrajamo na izumetničenosti preureditve spomina na preteklost in na tedanje šege, kar je pogost pojav, uporaben za snovanje identitete in politike. Izhajamo iz ideje, da so posamezne faze spomina izražene različno glede na po- trebe sedanjosti in da so včasih postavljene na vidno mesto, včasih pa potlačene ali celo namerno pozabljene. Ta koncept želimo obarvati s primerom interpretacije vlo- ge Velike Vojvodine Litve v Belorusiji. Velika Vojvodina Litva se je torej pojavila kot predmet spora, kajti njena zgodovi- na, ki je bila v sovjetskem obdobju namerno pozabljena, je bila ponovno obelodanje- na pod perestrojko in nato zopet potlačena sredi devetdesetih let dvajsetega stoletja.

77 GLASNIK ZRS KOPER

1. Splošni okvir devetdesetih let dvajsetega stoletja. Socialne in družbene spremembe, ki so se sprožile na sovjetskem ozemlju ob koncu osemdesetih let, imajo precejšen vpliv na stkanje novih družbenih vezi, na ustvarjanje nove identitete ter na odnos do preteklosti. Obsodbo sovjetske dediščine so nemalokrat spremljale nacionalistične izjave. Potem ko so bili krojilci sovjetske identitete razvrednoteni, jih je bilo potrebno na- domestiti z novimi. Iskanje novih zgodovinskih vrednot je pripeljalo do razmišlja- nja o Veliki Vojvodini Litvi znotraj Belorusije. Znotraj te linije povratkov k nacio- nalnim zgodovinam je Velika Vojvodina Litva, ki je bila utonila v pozabo in tišino v sovjetskem obdobju, se je zopet prebudila v času perestrojke in obravnavati so jo začeli kot belorusko zlato obdobje. 2. Srednjeveška zgodovina: kamen spotike. Izbira tega zgodovinskega obdobja kot nove vrednote, na katero bi se sklicevali pri ustvarjanju nove identitete, je povsem razumljiva. Skozi celotno zgodovino je belorusko ljudstvo živelo pod tujo dominacijo. Kot edino izjemo, kot svetlo obdobje te zgodovine pa lahko smatramo obdobje Velike Vojvodine Litve. Nacionalistično usmerjeni zgodovinarji so tako proglasili VVL kot Belorusko državo, obdobje pa poimenovali stoletje beloruske zlate dobe. To ponovno odkritje VVL so tako uporabili v praktičnem smislu, pri izbiri neka- terih novih državnih simbolov, ob razglasitvi neodvisne države Belorusije po pere- strojki so namreč uvedli zastavo in grb nekdanje VVL. 3. Obdobje sredine devetdesetih let dvajsetega stoletja. Ko se je sredi devetdesetih let dvajsetega stoletja Belorusija spet postavila na noge, so se ponovno vrnile zgodovinske vrednote iz sovjetskega obdobja, je spo- min na VVL zopet zadobil pridih po nacionalizmu in bil kot tak obsojen in pahnjen v pozabo. Zamenjava zgodovinskih vrednot je pomenila tudi zamenjavo nosilcev socialne, ekonomske in politične strukture. Družbene inovacije uvedene na začetku devetdesetih let so na novo izrinile tiste iz sovjetskega obdobja. Vrnitev sovjetskih državnih simbolov namesto simbolov podedovanih iz VVL je predstavljal vrhunec ponovnega preobrata v formiranju beloruskega naroda in družbenih vezi. Uporabili so preoblikovanje preteklosti in pisanje zgodovine na novo kot okvirje in vrednote, ki opravičujejo politične in socialne spremembe. Delovanje pozabe ali vsaj bistveno manjše pripisovanje pomena zgodovini VVL privede do mešanih rezultatov. Pozabiti VVL, pozabiti strani zgodovine, ki utegnejo biti uporabljene z nacionalističnimi nameni, je pomenilo poskusiti osnovanje sku- pnega življenja na spominu na sovjetsko preteklost. Relativna kolektivna pozaba pa ni uničila sledi te preteklosti: nekatere prvine te preteklosti se najdejo v novih obli- kah in preoblekah.

Ključne besede: Velika vojvodina Litva, kontroverzno branje preteklosti

78 GLASNIK ZRS KOPER

JEUX DE MÉMOIRE ET D’OUBLI DANS LA CONSTRUCTION D’UNE IDENTITÉ NATIONALE UKRAINIENNE Olha ZAZULYA OSTRIITCHOUK Université de Laval, Québec, Canada

Les groupes sociaux comme les entités identitaires plus larges, telles les nations, opèrent, par le jeu de la mémoire et de l’oubli, une sélection constante des faits du passé, pour établir au présent les bases de leur existence collective. Nous proposons ici quelques réflexions autour du jeu mémoriel entre le souvenir stimulé et l’oubli recherché à partir de deux faits passés, la Grande Famine de 1932-1933 et la ba- taille de Konotop, absents de l’historiographie soviétique et restaurés aujourd’hui. Ils témoignent d’une forme de résistance à l’assimilation, à la fois linguistique et culturelle, vis-à-vis des Russes, et politico-idéologique, vis-à-vis du communisme. Le premier prétend depuis quelques années au statut de référence centrale de l’iden- tité ukrainienne, car évoquant les crimes du communisme sous Staline contre l’eth- nie ukrainienne, victime d’un «génocide». Le second est la réactualisation d’une ba- taille oubliée, permettant de renouer avec le passé cosaque tout en en dissociant les Russes, désormais exclus de l’identité nationale. S’il n’a pas le retentissement du premier, cet événement met cependant en évidence la volonté politique de définir l’ukrainité en l’opposant radicalement à la russité. Mettant en exergue les rivalités séculaires entre Ruses et Ukrainiens, cette bataille souligne la pérennité de l’aspira- tion à l’indépendance nationale. L’observation de ces réactualisations mémorielles dans l’espace public, d’un point de vue ethnosociologique, permet de comprendre la façon dont s’épaulent en Ukraine aujourd’hui la politique patrimoniale officielle et le projet d’identité nationale. Il met aussi en lumière les potentialités de rebondis- sements mémoriels capables de modifier la perception de l’altérité par les nouvelles logiques de la narration historique.

Mots clés: mémoire/oubli collectifs, identité nationale, narration historique, po- litique mémorielle, commémoration

IGRE MEMORIJE IN POZABE V IZDELAVI UKRAJINSKE NACIONALNE IDENTITETE Olha ZAZULYA OSTRIITCHOUK Univerza v Lavalu, Quebec, Kanada

Socialne skupine, kakršne so širše identitetne entitete, na primer nacije, izvršu- jejo z delovanjem memorije in pozabe nenehno selekcijo dejstev preteklosti, da bi

79 GLASNIK ZRS KOPER

v sedanjosti vzpostavile podlage za svojo kolektivno eksistenco. Tukaj bomo pre- dložili nekaj razmišljanj v zvezi z memorijskim dogajanjem med spodbujanim spo- minom in zaželeno pozabo na podlagi dveh preteklih dejstev, velike lakote iz let 1932–1933 in bitke pri Konotopu, ki ju ni v sovjetskem zgodovinopisju. Ti dejstvi pričata o hkrati kulturni in jezikovni obliki odpora do asimilacije v odnosu do Ru- sov in do politično ideološke asimilacije v odnosu do komunizma. Prvi odpor že nekaj let pretendira na status središčne reference ukrajinske identitete, saj z evocira- njem zločinov komunizma pod Stalinom zoper ukrajinsko etnijo, žrtev »genocida«. Drugo dejstvo pa je reaktualizacija že pozabljene bitke, ki omogoča navezavo na kozaško preteklost in pri tem izloča Ruse, ki so poslej izključeni iz nacionalne iden- titete. Čeprav ni odmevov na prvi dogodek, vendarle prikazuje politično voljo, da bi ukrajinskost opredeli tako, da jo radikalno postavijo nasproti ruskosti. Ta bitka s pri- kazovanjem stoletnega rivalstva med Rusi in Ukrajinci poudarja trajnost aspiracij na nacionalno neodvisnost. Opazovanje teh memorijskih reaktualizacij v javnem pro- storu nam iz etno-sociološkega zornega kota omogoča, da razumemo, kako se danes v Ukrajini podpirata uradna patrimonialna politika in projekt nacionalne identitete. Hkrati pa nam osvetli potencialnosti memorijskih vrnitev, ki so zmožne spremeniti percepcijo drugačnosti z novimi logikami zgodovinske naracije.

Ključne besede: kolektivna memorija/pozaba, nacionalna identiteta, zgodovin- ska pripoved, politika memorije, komemoracija

80 GLASNIK ZRS KOPER

LE MAINTIEN ET LE TRANSFERT DU PATRIMOINE CULTUREL ET LINGUISTIQUE DES IMMIGRANTS D’ORIGINE MAGHRÉBINE EN FRANCE URBAINE Gruša ZLOBEC Université de Primorska, Koper, Slovénie

La thématique centrale de la présentation est la spécification et l’analyse du phénomène culturel, sociologique et linguistique des immigrés d’origine magrébi- ne dans le contexte culturel en France urbaine contemporaine. L’immigration peut engendrer des sentiments d’oubli de leur propre culture chez les immigrés qui par conséquent désirent transmettre leurs valeurs, leurs croyances, leur mode de vie et surtout leur langue aux générations suivantes. La deuxième et la troisième généra- tions d’immigrés se retrouvent dans une situation différente de celle de leurs parents puisqu’ils sont déjà intégrés à la culture et à la société du nouveau pays. C’est la raison pour laquelle ils éprouvent un déchirement entre les deux cultures, langues et valeurs différentes. Par leur désir de conquérir cet oubli culturel progressif les re- présentants des immigrants de la deuxième et de la troisième générations créent des phénomènes hybrides qui se reflètent aussi bien au niveau du comportement qu’au niveau linguistique et culturel. Je vais donc analyser ce désir d’établir leur nouvelle identité en France à des niveaux différents et le besoin qu’ils ont de construire leur propre lieu de vie avec son dynamisme social qui se reflète aussi dans les usages linguistiques. L’arrière-plan théorique de ma présentation proviendra de l’hypothèse fonda- mentale de la géographie politique en analysant le concept de l’État comme le phé- nomène socio-géographique. Je vais aborder l’évolution des organisations politique qui accompagnent en même temps le développement des processus specifiques dans le domaine aussi culturel que social. Le besoin d’etablissement de la territorialité et ethnocentricité résulte du développement des structures ethniques diverses, culturel- les et linguistiques. Celles-ci servent comme le reflet de la population abordée et le rapport envers leur propre perception de leur environment.

Mots clés: L’immigration, des immigrés d’origine magrébine, le transfert du pa- trimoine culturel, la France

81 GLASNIK ZRS KOPER

PRENOS KULTURNE IN JEZIKOVNE DEDIŠČINE NA PRIMERU IMIGRANTOV MAGREBSKEGA POREKLA V URBANI FRANCIJI Gruša ZLOBEC Univerza na Primorskem, Koper, Slovenija

Osrednja tema predstavitve bo opredelitev in analiza družbeno-prostorskega in kulturnega fenomena ter jezikovnih praks migrantov magrebskega porekla in njiho- vih potomcev na območju kulturnega stika v urbanem okolju današnje Francije. Pri pojavu, kakršna je emigracija, pride do postopne pozabe oz. občutka postopne poza- be izvorne kulture predstavnikov, ki želijo prenesti svoje vrednote, verovanja, način življenja ter seveda tudi jezik na svoje naslednje rodove. Druga in tretja generacija migrantov pa se znajde v drugačni situaciji kot njihovi starši, saj so že vpeti v kultu- ro države gostiteljice. Tako se znajdejo razklani med dvema kulturama, jezikoma in vrednotami. V želji po premagovanju postopne pozabe lastne kulture ustvarjajo hi- bridne pojave, ki se odražajo tako na vedenjski, jezikovni kot kulturni ravni. Obrav- navala bom njihovo željo po vzpostavitvi lastne etnične identitete znotraj nacional- ne države Francije na kulturni, družbeni, verski in jezikovni ravni. Analizirala bom potrebo po oblikovanju lastnega življenjskega prostora, in posledično družbenega ter načine, kako se ta potreba odraža med drugim tudi v položaju jezika in jezikov- nih praks migrantov v integracijskih procesih evropskega prostora. Izhajala bom iz osnovne predpostavke politične geografije, ki obravnava pojem države kot družbeno-prostorski fenomen, kjer se poleg politične organizacije vzpo- redno razvijajo tudi specifični družbeni in kulturni procesi, s katerimi se identifici- ra določena skupina ljudi. Potreba po vzpostavitvi teritorialnosti in etnocentričnosti vodi do razvoja etničnih, kulturnih in pa seveda tudi jezikovnih struktur, ki odražajo stanje populacije in njihov odnos do lastne percepcije ter njihovega okolja.

Ključne besede: imigracija, magrebska imigracija, prenos kulturne dediščine, Francija

82 GLASNIK ZRS KOPER

L’OUBLI DE L’AUTRE – FEMME Paula ZUPANC Université de Primorska, Koper, Slovénie

Femme n’est ni Philosophe, ni Grammarienne, elle n’est pas non plus Divine dans nos cultures monothéiques. Sa fille-e-ation d’avec la Même, la mère, est sanc- tionnée, écartée. Depuis les temps «archaïques», elle est cet Autre du Même, l’hom- me, qui se pense universel. On se pose la question de la relation du sexe générique à l’ordre symbolique. Cette relation est produite par la langue, surtout, mais on oublie la question de la sexuation du discours. L’empire du concept, le(s) mode(s) de prédications, les caté- gories du discours... ne sont pas interrogés comme déterminés par un être sexué. La constitution de langue, les réalisations de langage(s), la production de discours sont construites selon les nécessités d’une perspective, d’un point de vue, d’une écono- mie - celles de l’homme, représentant le genre humain. Comment construire une éthique de la différence sexuelle qui reconnaîtrait la subjectivité de chaque sexe, qui re-examinerait la division symbolique entre les sexes où le matériel, le corporel, le sensible, le «naturel» est désigné au féminin et le spirituel, l’idéal, l’intelligible, le transcendantal au masculin. Si les femmes ne sont pas liées à leurs propres devenirs, elles sont «enterrés vivantes» dans nos cultures qui perpétuent la faute commise aux femmes par leurs exclusion. Elles sont écartées du gouvernement et écartées entre elles. Sans éthique, l’épistémologie est mortelle, destructive pour les hommes, des- tructives pour les femmes, destructive pour le monde des vivants. Le danger qui ne disparaît pas est situé dans la séparation du sujet de connaissance du sujet incorporé et social. Il ne faut pas oublier l’importance des implications du fait de l’Autre, irré- ductible au Soi, comme constituant de la subjectivité.

Mots clés: différence sexuelle, éthique, Autre, femme, Même, homme, univer- sel, ordre symbolique

POZABA DRUGE, ŽENSKA Paula ZUPANC Univerza na Primorskem, Koper, Slovenija

Ženska ni ne Filozof, niti Slovničarka, tudi ni Božanska v naših monoteističnh kul- turah. Njena ženska sorodstvena povezava z Isto, materjo, je sankcionirana, zabrisana. Od vekomaj predstavlja tisto Drugo Istega, moškega, ki se ima za univerzalnega.

83 GLASNIK ZRS KOPER

Zastavlja se vprašanje odnosa različnosti spolov (generičnosti, imenskosti, pri- padnosti) do simbolnega reda. Ta odnos je zastavljen predvsem skozi jezik, vendar ob tem, da je pozabljena spolna opredeljenost (spolitev) diskurzov. Vladavina kon- cepta, načini izjav, kategorije v govorih... so nedvoumno determinirane z enim sa- mim spolom. Ustroj jezika, realizacije govorov, produkcije diskurzov so konstruira- ne oziraje se na potrebe ene perspektive, enega načina razmišljanja, ene ekonomije - moškega, ki predstavlja človeško zvrst. Kako izgraditi etiko spolne razlike, ki bi spoštovala subjektivnost posameznega spola, ki bi ponovno razmislila simbolično delitev med spoloma, kjer je material- no, telesno, čutno, »naravno« dodeljeno ženskemu spolu in kjer je duhovno, ideal- no, miselno, transcendentalno dodeljeno moškemu spolu. Če ženske niso povezane s svojim lastnim nastankom, so kot »žive pokopane« v naših kulturah, ki ponavljajo napako (krivico), narejeno ženskam z njihovo izključitvijo. Odstranjene so iz kro- gov občestva vladanja in oddaljene druga od druge. Brez etike je epistemologija smrtonosna, uničujoča za moške, uničujoča za žen- ske, uničujoča za vse, kar je živo. Nevarnost, ki je nenehno prisotna, se nahaja v ločnici/ločitvi med subjektom vednosti in utelešenim in družbenim subjektom. Nuj- no je, da ne pozabimo pomena delovanja in obstoja Drugega/Druge, različnega/raz- lične od Sebe kot pogoj za konstrukcijo subjektivnosti.

Ključne besede: spolna razlika, etika, Druga/Drugi, ženska, Isti/Ista, moški, uni- verzalno, simbolni red

84 GLASNIK ZRS KOPER

LA RÉFLEXION DANS LES JOURNAUX SLOVÈNES, CROATES ET ITALIENS À TRIESTE SUR LA RÉALITÉ SOCIO-POLITIQUE ET ÉCONOMIQUE DE LA FRANCE À LA FIN DE SIÈCLE Salvator ŽITKO Université de Primorska, Koper, Slovénie

Il faut connaître l′histoire du journalisme pour comprendre l′importance des opi- nions publiques qui ont contribué à la prospérité humaine. Cela s′adresse surtout à ceux qui désirent comprendre l’histoire récente de l′humanité aussi de ce point de vue ou examiner les rapports entre des groupes ethniques et sociaux sans que les ré- lations du temps passé et le présent ne s′absenteraient pas. Dans son ouvrage L′Europe du XIXe siècle et l′idée de nationalité Georges Weille détermine la période entre 1870 et 1914comme «L′âge d′or de la presse», puisque le journalisme a réellement obtenu ses grandes victoires dans les plus im- portants pays d′Europe. Le principe de la liberté du presse dans le contexte des droits principaux libéraux et des principes démocratiques en ce temps étaient adop- tés presque partout. La France de la Troisième République en ce qui concerne la liberté de presse n’a que graduellement rattrapé le niveau de l′Angleterre et des États-Unis, pourtant par son caractère républicain, ses mouvements sociaux et idéologiques progressistes et ses courants littéraires et artistiques était sans doute au centre d′attention européen- ne et mondiale. La presse française a influencé par son contenu ainsi que par sa conception plu- sieurs journaux européens. Elle fut suivi même par le citadins d’un Trieste multicul- turel, multiethnique et cosmopolitique à l′intérieur de la monarchie autrichienne où, moyennant la loi de 1861 et l′attribution de quelques privilèges fondamentaux, la presse a participé aux l′impulsions fondamentales pour une discussion plus ouverte parmi les milieux sociaux et politiques variés. Le changement des modèles politiques et idéologiques a exercé une influence sur la modification des modèles journalistiques qui ont fait leur apparition notamment dans la presse politique, et, spécialement, dans les journaux comme L′Indipendente (1877), Il Piccolo (1881) et L′Adria (1875), mais il faut quand même mentionner le journal officiel et gouvernemental L′Osservatore triestino. Son contenu, sa structure et sa langue avaient une influence modificatrice aussi sur les feuilles satiriques en attirant l′attention des masses populaires dans le cadre des différentes tendances politiques. Après 1870 recommence l’évolution réitérée du journalisme de langue slovène. En 1876 le journal le plus important fut Edinost, organe de la Société politique Edi- nost. En même temps les Croates de l’Istrie faisaient paraître leur journal Naša slo- ga. Vers la fin du XIXe siècle, auprès de mouvement socialiste, paraîssait aussi la

85 GLASNIK ZRS KOPER

presse travailliste, par exemple les journaux Delavec (1897) et Rdeči prapor (1898) et aussi le journal italien Lavoratore. Le journal exclusivement slave publié en français entre les années 1898 et 1902, fut La Pensée slave, le successeur du journal Pensiero slavo avec une orientation panslave. Dans sa rubrique »Lettres de France« il avait publié aussi des informa- tions politiques et culturelles de ce pays par des correspondants. Donc, tous les journaux mentionnés et toute une série des revues de Litoral autri- chien, en premier lieu de Trieste, ont suivi, en harmonie avec leurs orientations poli- tiques et idéologiques, des événements politiques, économiques, sociaux et culturels en France, cependant nous n′avons pas trouvé jusqu′aujourd′hui aucune tentative de synthèse historique ou journalistique ni au niveau national, ni au niveau plus ample. Par conséquence la plus grande partie du temps passé de ce pays et de son rapport aux questions principales de cette époque formées en société française fur vouée à l′oubli.

Mots clés: des journaux de Trieste (slovènes, croates et italiens), fin de siècle, l’oubli de l’histoire

REFLEKSIJE SLOVENSKEGA, HRVAŠKEGA IN ITALIJANSKEGA ČASOPISJA V TRSTU NA FRANCOSKO DRUŽBENO-POLITIČNO IN EKONOMSKO STVARNOST V OBDOBJU »FIN DE SIÈCLE« Salvator ŽITKO Univerza na Primorskem, Koper, Slovenija

Treba je poznati zgodovino žurnalizma, da lahko dojamemo pomen javnomnenj- skih gibanj, ki so prispevala k napredku človeštva. To velja zlasti za tiste, ki želijo doumeti novejšo zgodovino človeštva tudi iz tega zornega kota ali pa raziskovati odnose posameznih etničnih in družbenih skupin, da ne bi izostale vzročne zveze med preteklostjo in sedanjostjo. Obdobje od 1870 do 1914 Georges Weill v svojem delu L′Europe du XIX siècle et l′ideé de nationalité označuje kot »L′âge d′or de la presse«, saj je časnikarstvo dejansko izbojevalo svoje velike zmage v najpomembnejših deželah Evrope. Prin- cip svobode tiska v kontekstu temeljnih liberalnih pravic in demokratičnih načel te- danjega časa, je bil sprejet domala povsod. Francija iz obdobja Tretje republike je glede svobode tiska le postopoma dosegla nivo Anglije in ZDA, vendar je bila zaradi svojega republikanskega značaja, napre- dnih družbenih in idejnih gibanj ter literarno-umetniških tokov v središču pozorno- sti evropske pa tudi širše svetovne javnosti.

86 GLASNIK ZRS KOPER

Francoski tisk je tako po vsebinski kot konceptualni plati vplival na tedanje ča- sopise mnogih evropskih dežel. Sledil mu je tudi tedanji kozmopolitski, multikultur- ni in multietnični Trst znotraj habsburške monarhije, kjer je bil z letom 1861 z do- delitvijo nekaterih temeljnih svoboščin tisk deležen novih vzpodbud za bolj odprto razpravo med različnimi družbenimi in političnimi sredinami. Sprememba političnih in ideoloških modelov je vplivala tudi na spremembo žur- nalističnih modelov, ki so se začeli kazati predvsem v političnem časopisju, zlasti v listih L′Indipendente (1877), Il Piccolo (1881) in L′Adria (1875), treba pa je omeniti tudi uradni in provladni list L′Osservatore triestino. Vsebino, strukturo in jezik so spreminjali tudi satirični listi, da bi pritegnili širše ljudske množice v okviru različ- nih političnih tendenc. Po letu 1870 se je pričel tudi ponoven vzpon slovanskega tiska. Najpomembnej- ši list je leta 1876 postal Edinost, glasilo Političnega društva Edinost, medtem ko so istrski Hrvatje izdajali svoje glasilo Naša sloga. V zadnjem desetletju 19. stoletja je ob razvoju socialističnega gibanja začelo izhajati tudi delavsko časopisje, npr. Dela- vec (1897) in Rdeči prapor (1898) oziroma italijanski Lavoratore. Edini slovanski list, ki je v letih 1898 – 1902 izhajal v francoskem jeziku je bil list La Pensée slave, ki je nadaljeval tradicijo lista Pensiero slavo s panslavistično usmeritvijo in ki je v rubriki »Lettres de France« prek dopisnikov prinašal tudi in- formacije o političnem in kulturnem dogajanju v Franciji. Vsi navedeni pa tudi drugi listi in revialni tisk Avstrijskega primorja oziroma Tr- sta, so v skladu s svojimi političnimi in ideološkimi usmeritvami na tak ali drugačen način spremljali politično, gospodarsko, družbeno in kulturno dogajanje v Franciji, vendar vse do danes še nismo zasledili kakršnega koli poskusa zgodovinsko-žurna- listične sinteze ne na nacionalni ne na širši ravni, s tem pa je šel v pozabo pomem- ben del polpretekle zgodovine tega območja in njegov odnos do temeljnih vprašanj tedanje dobe, ki so se porajala v takratni francoski družbi.

Ključne besede: časopisje v Trstu (slovensko, hrvaško, italijansko), »fin de siècle«, pozaba zgodovine

87 GLASNIK ZRS KOPER

Beležke / Notes

88 GLASNIK ZRS KOPER

Beležke / Notes

89 GLASNIK ZRS KOPER

Beležke / Notes

90 GLASNIK ZRS KOPER

Beležke / Notes

91 GLASNIK ZRS KOPER

Beležke / Notes

92 GLASNIK ZRS KOPER

Beležke / Notes

93 GLASNIK ZRS KOPER

Beležke / Notes

94 GLASNIK ZRS KOPER

Beležke / Notes

95 GLASNIK ZRS KOPER

Beležke / Notes

96