ACTA HIS TRI AE I.

Scala 1:300.000

kn i.

Segni convenzionali I centri hanno la popolazione proporzionale al volume delle sfere secondo la seguente scala:

Centro di 100 000 dbitanti Centro di 40 000 abitanti ^ Centro di 1500 abit. 9 Centro di 1000 ubitanti • » » 50-2o0 > • 25 abit. di popolazione sparsa

Centro italiano (oltre 8 0 °/0 it.) Centro Slavo (ohre 80 °/0 slavi)

Centro in m aggioran . J (80-50°/0 it.) O Centro in magg. slavo f80-50°/0 slavi)

Popolazione sparsu » -t-uJla Popolazione sparsa slava

Centro tedesco 9 Centro rumeno

P aríate ibride italo-slace ( schiaoetto)

Diffusione delta lingua cultúrale italiana V/ B ilingüism o diffuso (oltreBO0¡ Qslavi bihngui).

Circ/tlna j Bilingüismo meno diffuso / V Nv / CAPOLUOGO di Provincia Capohtogo di Mandamento \J / Capoluogo di Distretto o Circondario Capoluogo di Comune v V. Fraziune importante wM-m-M Confine politico del 1940 Limite fra stoteni e crnati

UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185 'IK I K S 1L

Temovn >JBisterz/i lapodistria /sola C&stelnoro * Pirsno

Grisignana • ' •

hhnJUma 'J ■ Abba/.ia FIUME

CUtanovn -« 'Boglumo

mizze

’ Antigiuma

/i/UJ.U » i r t t) ) \ «i ) j (^ Caisole

Sm vinanti

UDK/UDC 94(05) ISSN 1318-0185

Zgodovinsko društvo za južno Primorsko Società storica del Litorale

ACTA HISTRIAE L

KOPER - MILJE CAPODISTRIA - 1993 ACTA HISTRIAEI.

ACTA HISTRIAE I.

Odgovorna urednika/Redattori responsabili: Darko Darovec, Rolan Marino

Izdajateljski svet/Comitato di redazione: Furio Bianco, Darko Darovec, Duša Krnel-Umek, Rolan Marino, Claudio Povolo, Vida Rožac-Darovec, Salvator Žitko

Lektorja/Lettori: Vesna Gomezel, Jože Hočevar Prevajald/Tradutori: Goran Filipi (slov.), Silva Ličen (it.), Janez Skela (angl./ingl), Birgit Volčanšek-Babič (nem./ted.), V & S (ital. - slov.), Mirko Zorman (angl./ingl. - nem./ted.) Oblikovalec/Progettografico: Dušan Podgornik Stavek/Composizione: DTP Mladina r Edo Milavec Izdajatelj/Editore: Zgodovinsko društvo za južno Primorsko/Societa storica del Litorale Sedež/Sede: Pokrajinski arhiv /Archivio regionale di Capodistria, 66000 Koper - Capodistria (SLO), Goriška/Via 6, tel.: 66-21-824; P. O. Box 2480, 34015, Milje/Muggia Za izdajatelja/Perl’editore: Salvator Žitko Tisk/Stampa: Tiskarna Dan, Ljubljana/Lubiana (SLO), 1993 Naklada/Tiratura: 700 izvodov/copie Finančno podprli/Supporto fmanziario: Občina Milje/Comune di Muggia, Skupščina občine Koper/Assemblea comunale di Capodistria,

Adriatisr zavarovalna družba d.d. assicurazioni s.p.a. Slika na naslovnici: Narodnostna karta Julijske krajine, ki jo je leta 1946 sestavil tržaški profesor C. Schiffrer, obsega tudi Istro. Pri njeni izdelavi je kombiniral štetja iz let 1910 in 1921.

Foto di copertina: La carta étnica della Venezia Giulia elaborata nel 1946 dal professore triestino C. Schiffrer comprende anche l’lstria. Vi sono combinad i dati dei censimenti del 1910 e del 1921.

Po mnenju Urada vlade za informiranje Republike Slovenije št. 23/34-93 z dne 29. januarja 1993 šteje periodični časopis Acta Histriae za proizvod informativnega značaja iz 13. točke tarifne številke 3 tarife prometnega davka, po kateri se plačuje davek od prometa proizvodov po stopnji%. 5 ACTA HISTRIAE I.

VSEBINA/INDICE GENERALE

Predgovor/Premessa ...... 5/7

Bogo Grafenauer: Miti o “Istri” in resnica istrskega polotoka ...... 9 Miti sull’ “ ” e verita della penisola istriana

Giuseppe Cuscito: Venezia e 1’Istria nell’attivita editoriale della Societa Istriana di Archeologia e Storia Patria...... 53 Benetke in Istra v izdajateljski dejavnosti Istrskega društva za arheologijo in domoznanstvo

Daniela Juričič:Pregled upravnega razvoja Pazinske grofije v letih 1374 -1809 ...... 6 1 Lo sviluppo della Contea di Pisino dal 1374 al 1809

Darko Darovec:Le fonti conservate presso I’Archivio regionale di Capodistria ed i materiali gia pubblicati relativi alla storia dell’Istria v e...... n e ta 71 Arhivski viri Pokrajinskega arhiva Koper in objavljeni viri za zgodovino beneške Istre

Salvator Žitko:Ricerche e studi pubblicati degli storici sloveni relativi alla storia deli’Istria veneta ...... 81 Objavljene raziskave in zgodovinska dela slovenskih zgodovinarjev o beneški Istri

Pierpaolo Dorsi: Le fonti archivistiche triestine per la storia deli’Istria veneta ...... 87 Tržaški arhivski viri za zgodovino beneške Istre

Marino Budicin: Prispevek prvih dvajsetih zvezkov Zbornika rovinjskega Centra za zgodovinske raziskave za zgodovino Istre v beneškem obdobju ...... 95 II contributo deiprimi venti volumi degli “Atti” alla storia dell’Istria nelperiodo veneziano

Ugo Cova: I fondi archivistici governativi triestini in epoca austriaca e 1’amministrazione del territorio istriano...... 101 Tržaški arhivski upravni fondi in upravna razdelitev Istre v avstrijski dobi

Pierpaolo Dorsi: Costituzione provinciale e principio rappresentativo nell’Istria della restaurazione...... 105 Deželna ustava in načelo predstavništva v Istri v dobi restavracije

Salvator Žitko:Slovenska Istra v 19. stoletju s političnega, upravnega in nacionalnega vidika ...... 109 L ’Istria slovena nel XIX secolo sotto il profilo politico, amministrativo e nazionale

Petar Strčič: O nekim nacionalno-političkim pitanjima hrvatske Istre u XIX. i XX. stolječu 117 Sualcune questionipolitico-nazionali dellTstria croata nelXIX eXXsecolo

Sinopsisi/Sinossi ...... 131

3 ACTA HISTRIAEI. ACTA HISTRIAEI.

PREDGOVOR

Že pri pripravah na izdajanje interdisciplinarnega strokovnega zbornikaAnnales smo v ožjem organizacijskem odboru stali pred dilemo, ali izdajati zbornik z zgolj zgodovin­ sko tematiko ali v njem objavljati tudi druge humanistične ter celo naravoslovne prispevke. Menimo, da smo se za razvoj raziskovalne dejavnosti na območju, ki ga pokriva Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, pravilno odločili za drugo možnost. S tem pa je na veljavi pridobila tudi sama zgodovinska stroka, kajti okrog revije Annales se je oblikoval razmeroma širok krog sodelavcev, ki je bil pripravljen ustvarjati pogoje za nove pobude strokovnega delovanja. Aktivnosti so se zgodovinarjem z nastankom dveh novih držav na območju istrskega polotoka in bližnjih pokrajin ter s splošnim razvojem političnih dogodkov v zadnjih letih kar same vsiljevale. Tako je društvo že decembra 1991 organiziralo odmevno okroglo mizo z naslovom Enotna in/'ali neenotna Istra, zlasti na željo strokovne javnosti in nekaterih sredstev javnega obveščanja, kajti pod vplivom najrazličnejših političnih tendenc so se začeli v javnosti pojavljati mnogi zgodovinski znanosti neznani zaključki in pogledi na preteklost tega polotoka, v glavnem v zvezi z upravnimi in drugimi mej ami. Povabljeni strokovnjaki iz Hrvaške (Petar Strčič), Italije (Ugo Cova, Pierpaolo Dorsi) in Slovenije (Daniela Juričič-Čargo, Darko Darovec, Salvator Žitko) so poskušali osvežiti zgodovinski spomin na skoraj vsa obdobja. Tako zbrane prispevke smo sklenili objaviti v posebnem zborniku, imenovanem Acta Histriae, razen prispevka Darka Darovca, ki je svoj referat dopolnil in razširil s poglavji iz novejše zgodovine ter tako pripravljeno delo najprej objavljal kot podlistek spomladi leta 1992 v Primorskih novicah z naslovom Pregled zgodovine Istre, nato pa je izšlo še kot samostojno delo v vzporedni publikaciji društva - Knjižnici Annales. Skoraj istočasno z izhajanjem omenjenega podlistka je pri reviji Svobodna misel izhajal podlistek priznanega slovenskega zgodo­ vinarja Boga Grafenauerja: Miti o “Istri” in resnica istrskega polotoka. Delo je v javnosti ravno tako zbudilo izredno zanimanje, zato smo se v soglasju z avtorjem in uredništvom Svobodne misli odločili prispevek, ki osvetljuje tudi daljne korenine istrske zgodovine, objaviti v zborniku Acta Histriae I. Druga, že pred časom zasnovana dejavnost, ki tudi tvori osnovo te številke Acta Histriae, pa je organizacija mednarodnih znanstvenih sestankov zgodovinarjev na temo Istre, kijih bo društvo prirejalo v sodelovanju z Univerzo v Trstu. Prvo pripravljalno in obenem spoznavno srečanje je Zgodovinsko društvo za južno Primorsko organiziralo 21. februarja 1992 v Miljah v sodelovanju z miljsko občino, ki se je kakor koprska občinska skupščina zavzela za patronat nad to prireditvijo. Tema Istra in Beneška republika: ustanove, pravo, uprava, predstavljena na tem srečanju, bo osnovna tema za prvi “pravi” mednarodni znanstveni sestanek zgodovinarjev v Kopru od 10.-12. junija

5 ACTA HISTRIAE I.

1993, simpozij, ki naj bi postal vsakoleten in naj bi se odvijal eno leto na slovenski, drugo na italijanski strani, z možno pritegnitvijo hrvaške strani v naslednjih letih. Tako zbrani referati priznanih svetovnih strokovnjakov bodo tvorili naslednje številke zbornika Acta Histriae, poleg tega pa bo namen publikacije še zbirati prispevke na temo zgodovine Istre in bližnjih pokrajin izven okvirov znanstvenih sestankov, ki bodo izhajali kot posebne tematske številke. Referati avtorjev iz Hrvaške (Marino Budicin), Italije (Giuseppe Cuscito, Pierpaolo Dorsi) in Slovenije (Darko Darovec, Salvator Žitko), zbrani na srečanju v Miljah, so z izjemo prispevkov Furia Bianca in Claudia Povola (Italija), ki sta predstavila sintezo svoje raziskave za znanstveno srečanje v Kopru letos in bosta tako njuna teksta objavlje­ na v naslednji številki Acta Histriae, objavljeni v tej številki. Upamo lahko le, da smo s to edicijo dali nov zagon razvoju zgodovinske iri drugih humanističnih ved za to območje ter tako prispevali k nadaljnjemu sodelovanju in utrjevanju stikov med sosednjimi prijateljskimi deželami.

Uredništvo ACTA HISTRIAEI.

PREMESSA

Giá nel corso dei preparativi per la pubblicazione della raccolta specialistico - interdisciplinareAnuales il comitato organizzatore ristretto si é trovato ad affrontare il dilemma se pubblicare un’antologia dai contenuti esclusivamente storici oppure un’o- pera arricchita anche da contribuí! di caratíere umanistico e addirittura naturalístico. Optando per la seconda soluzione riteniamo di aver fatto la scelta piü opportuna per lo sviluppo dell’attivitá di ricerca nell’area di cui si occupaSocietá la storica delLitorale. E cresciuto in tal modo anche il prestigio della scienza storica medesima; gli Annales infatti hanno visto aumentare notevolmente il numero dei collaboratori, pronti a creare le condizioni per nuove iniziative in campo specialistico. La nascita di due nuovi Stati nella penisola istriana e l’evoluzione política generale degli ultimi anni hanno molto stimolato la ricerca storica in quest’area geográfica. Cosi, su espresso desiderio degli specialisti del ramo e di alcuni mezzi d’informazione, la Societá ha organizzato giá nel dicembre del 1991 una tavola rotonda di grande risonanza sul tema Istria unitaria e/o divisa. Infatti, sotto l’influenza delle diverse tendenze politiche, iniziavano a compadre in pubblico numeróse conclusioni e opinioni sul passato della penisola istriana che la scienza storica ignorava e che riguardavano in primo luogo i confini, amministrativi e di altro genere. Gli esperti che furono invitati, prove- nienti dalla Croazia (Petar Strčič), dall’Italia (Ugo Cova, Pierpaolo Dorsi) e dalla (Daniela Juričič - Cargo, Darko Darovec, Salvator Žitko) hanno cercato di rawivare la memoria storica di questa su tutti i periodi. Abbiamo deciso di pubblicare i contributi cosi raccolti in un’antologia particolare intitolataActa Histriae, escluso il contributo di Darko Darovec che, integrato da capitoli sulla storia piü recente, é stato pubblicato dapprima a puntate sulle Primorske Novice con il titoloftosseg/todella storia deli’Istria, nella primavera del 1992, e quindi in veste autónoma nella pubblicazione della Societá “Biblioteca Annales”. Quasi in contemporánea alia sua pubblicazione in appendice, la rivista Svobodna Misel (Libero pensiero) pubblicava a puntate Miti sulVIstria e veritá della penisola istriana dell’affermato storico sloveno Bogo Grafena­ uer. Anche questo lavoro, che illustra altresi le piü antiche radici della storia istriana, ha incontrato grande interesse tra l’opinione pubblica, e con l’approvazione dell’autore e della rivista abbiamo deciso di pubblicarlo in questa antología Acto Histriae I. Un’altra attivitá, avviata in precedenza e il primo consuntivo é compreso in questo numero di Acta Histriae, é l’organizzazione degli incontri storici internazionali sul tema dell’Istria che la Societá allestisce grazie anche alia collaborazione del Dipartimento di storia dell’Üniversitá di . II21 febbraio 1993 si é tenuto a Muggia il primo incontro preparatorio, e al contempo conoscitivo, organizzato dalla Societá storica del Litorale in collaborazione con la municipalitá muggesana, che assieme all’Assemblea comunale di

7 ACTA HISTRIAE I.

Capodistria ha assunto il patrocinio della manifestazione. II temaL’Istria e laRepubblica di Venezia: istituzioni, diritto, amministrazione che é stato affrontato nell’incontro sará al centro del primo convegno scientifico internazionale in programma a Capodistria dal 10 al 12 giugno 1993. Un simposio che dovrebbe dive'ntare annuale e svolgersi alterna­ tivamente in Slovenia e in Italia, con la possibile partecipazione della Croazia negli anni venturi. I contributi degli studiosi internazionali darebbero cosi vita ai successivi numeri di Acta Histriae, mentre ci si prefigge di raccogliere altresi, fuori dai convegni ulteriori contributi sul tema della storia dellTstria e delle regioni vicine da pubblicare in numeri tematici particolari. I contributi degli storici di Croazia (Marino Budicin), Italia (Giuseppe Cuscito, Pierpaolo Dorsi) e Slovenia (Darko Darovec, Salvator Žitko) al convegno di Muggia sono pubblicati in questo numero, mentre quelli di Furio Bianco e Claudio Povolo (Italia), che presenteranno quest’anno a Capodistria una sintesi delle loro ricerche, verranno pubblicati nel prossimo numero di Acta Histriae. Con la presente edizione confidiamo di aver stimolato lo sviluppo del pensiero storico e delle altre dottrine umanistiche in quest’area e di aver portato un contributo alia collaborazione scientifica e alia reciproca conoscenza tra paesi amici e vicini.

La Redazione ACTA HISTRIAEI.

UDK/UDC: 949.713 Istra:352/354:323.1 949.712-15:352/354:323.1

MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA

Bogo GRAFENAUER dr. phil., univerzitetni prof. v pokoju, član SAZU, 61000 Ljubljana, Murnikova 18, SLO dott. in filosofía, prof. ordinario in pensione, membro SAZU, 61000 Lubiana, Murnikova 18, SLO

IZVLEČEK Glede na različne mite, ki se kažejo v zvezi z mejo v Istri in njenim položajem po osamosvojitvi Slovenije in Hrvaške tako v slovenski kot hrvaški pa tudi manjšinski publicistiki, skuša avtor demitologizirati več za te spore bistvenih vprašanj: 1. Vprašanje štetij in njihove metode; 2. Nastanek slovensko-hrvaške etnične meje in njenega spoznanja; 3. Vprašanje istrske “enotnosti” v luči zgodovine; 4. Prirodnopravne temelje hrvaško- slovenske meje v Istri; 5. Nastanek današnjih mej z Italijo in Hrvaško. Besedilo ponazarja večje število zgodovinskih zemljevidov o jezikovnem in etničnem stanju v Istri ter o njeni upravni razdelitvi od poznega srednjega veka naprej.

Izvori različni, pa vsi enako “bosi” Že pred poldrugim letom sem se oglasil z zavrnitvijo različnih neutemeljenih mitov o Istri - tedaj največ v zvezi s samovoljnimi trditvami o zgodovinskih podlagah meje med Slovenijo in Hrvaško v severni Istri in zoper nje - pa hkrati tudi z razlago nastanka razmejitve med Italijo in Jugoslavijo v pogajanjih in pogodbah med 1945 in 1954 in z etničnimi podlagami te razmejitve (“Istrske zdrahe” v Nedeljskem dnevniku 16.9., 23.9., 30.9. in 7.10.1990). Žal to ni veliko pomagalo, kvečjemu je ob tem nastal celo brezumen izmišljen očitek (nekega Andreja Razdriha v dvakrat objavljenem pismu bralca), da sem “pred mnogimi leti botroval znameniti zakoličbi meja med Slovenijo in Hrvaško v Istri”, s čimer pa leta 1944, ko seje o tem odločalo, res nisem niti mogel imeti nobene zveze. Pa kaj, ko je papir tako potrpežljiv, da lahko napišeš vse, kar hočeš; uredniki pa tudi mislijo: večja ko je neumnost, ki jo objavljam, boljša bo reklama za časnik! In to je pač pomembneje kot odgovornost urednika za zanesljivost vsebine (ali celo za spodobnost in nežaljivost oblike, kar celo po običajni kazenski zakonodaji v svetu spada med dolžnosti odgovornih urednikov - v naši anarhiji pa spada menda ta dolžnost kar med kršenje demokracije!). In tako je v imenu “demokratičnosti” pisanja znak svobode pravice do vsakršnega poneumljanja ljudstva in njegovega hujskanja. In tako gredo stvari mirno naprej ne pri bajkah o Venetih, marveč tudi z mitologijo o Istri. Pa ne le pri nas, tudi pri obeh naših sosedih. Vsi pisarji so pač

9 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

prepričani, da se ponavljanje neresnice vsaj za propagando splača (“Vselej nekaj ostane”! - nekaj jih bo pa le verjelo.) Tako je pri Slovencih celo prof. Stane Južnič v Novi dobi 25.9.1991 postavil vprašanje, ali ne bi “po zgodovinskem pravu morala celotna Istra... pripasti Sloveniji kot dedinji dežele Kranjske”, čeprav je vendar priznal nekaj pravic tudi Hrvatom, predvsem pa opozoril na nevarnost teženj dela Italijanov kot beneških dedičev. Po tem Južničevem razmišljanju pa se je 12. oktobra v sobotni prilogi Dela (!) znašlo “odprto pismo” kardinalu Kuhariču, v katerem je neki Polde Oblak natresel toliko in tako strašnih neresnic (rekel bi laži, pa kaj, če je res tako neveden, da verjame vanje?) o Istri, da gaje kar nemogoče preseči (da “ni bila zadnjih 1000 let nikdar hrvaško ozemlje”, o “slovenski Reki”, o “Sloveniji” pred 1848, o oblasti madžarske krone nad “vsemi drugimi hrvaškimi deželami” razen Istre in tako naprej in temu podobno). Že teden dni pozneje (19.10.1991) je Kajetan Gantar ogorčen zapisal, daje zanj Oblakovo pisanje “ogabno, bedno,podlo mrhovinarstvo”, Tone Poljšak je ob njem uporabil izrek “Blagor ubogim na duhu...”, Živojin Prosenc pa presodil, da “presega meje dobrega okusa” in da ne ustreza niti “morali običajnih vaških pretepačev”. To je sicer utišalo javne izlive brezumnih skraj­ nežev, toda v vrsti člankov, ki si jih je naročilo Delo (!) o slovensko-hrvaški meji (I-VI, 27.11. do 4.12.1991) in bi jih bilo treba na več mestih popravljati in dopolnjevati, sta najbolj problematična spet prva dva, delo Branka Šuligoja, o Istri, s ponavljanjem trditev o “barantanju slovenskih in hrvatskih politikov” po vojni okrog meje v Istri, Čeprav je bila tedaj že na voljo podrobna obravnava tega vprašanja s strani pokojnega Franceta Ostanka v prvem letniku Annales (1991, 213-222) izdelana na prošnjo A. Melika v 1. 1956/57. Razhajanja s Hrvati glede Istre niso bila šele iz tega časa. Po kapitulaciji Italije je ZAVNOH(20.9.1943) prišteval k “hrvatskim krajem” preprosto (vso) “Istro” in jo vtem smislu hkrati z drugimi po Italiji anektiranimi deli pridružil “matici zemlji - Hrvatskoj”, medtem ko je vrhovni plenum OF (16.9.1943) razglasil pridružitev Sloveniji za “Slo­ vensko primorje”. Ostanek je našel akte s poročili, daje bilo res kmalu (že do februarja 1944) z dogovori vodstev hrvaških in slovenskih partizanskih političnih organizacij treba razmejiti hrvaško in slovensko območje (po črti Dragonja-Topolovec-Pregara-Crnica in nato Obrov-Rupa), pri čemer so Hrvati hoteli sprva seči še dlje proti severu, a jih je prebivalstvo zavračalo. Gotovo je po vojski zbujalo hudo kri, ker seje Istra v praksi vsakdana gospodarska močno naslonila na Slovenijo - ne glede na pravno ureditev. In tako je živelo pri nekaterih ljudeh na Hrvaškem (zlasti pri Istranih v Zagrebu) nekako obžalovanje, da Istra ni ostala združena in vsa pri Hrvaški: sam sem po 1950. nekajkrat naletel na takšna stališča in odgovarjal nanja, da Jugoslavija ni sestavljena iz nekdanjih “kronovin” in zlasti ne tako kratkotrajnih, kot je Istra 19. stoletja, marveč iz narodov, ki so se združili v njej - torej se stare dežele morajo razdeliti po narodnostnih mejah.

10 ACTA HISTRIAE L

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

Ob tem navadno prikritim ozadjem, ki pa vendar ni nikdar povsem ugasnilo (spomnimo se na ponavljanje sporov okrog počitniških hišic in prikolic v različnih istrskih občinah), današnja povzdignjena razprava v hrvaških časnikih ne more presene­ čati. Sprožila se je ob novem urejanju meje po oktobrski realizaciji osamosvojitve (sicer le s sklicevanjem na že stare članke Nedeljskega dnevnika iz poletja 1990 - pri čemer so spregledali mojo polemiko zoper nje!) gotovo tudi zaradi govoric in časniških polemik o načenjanju teh stvari med Kučanom in Tudmanom (kar se je izkazalo kot neutemeljeno hrvaško ugibanje) in seveda zaradi signalov v Južničevem članku in Oblakovi pisariji (Nedeljni vjesnik, 17.11.1991). Oba Šuligojeva članka (27.-28.11.) v okviru očitno naročene serije v Delu pa sta izzvala ploho odgovorov in replik (8.-13.12.1991: Večernji list, Nedeljnji vjesnik, Globus in Hrvatski glasnik, pa morda še kje). Kot Suligojevo razpravljanje so ti članki večinoma bolj stvarni in nakazujejo resnejša odprta vprašanja (slovenska pot do odprtega morja, problem ribarjenja ob istrski obali, hrvaški privilegi­ rani koridor do Trsta in Avstrije in podobno). Včasih se kažejo seveda tudi nakazovanja želja po kakih spremembah meja. Prav s tem pa se povezujejo tudi kakšni neresnični miti, npr. da.je bilo območje nekdaj piranskih katastrskih občin Savudrija in Kaštel “uvijek čisto hrvatski kraj” ali da sta vasi (prav katastrski občini) Topolovac in Gradina “i druga u kojima živi hrvatsko pučanstvo ... uvijek bila pod hrvatskim suverenitetom” (!, to ozemlje do 1945 nikdar ni bilo v okviru hrvatske države; M. Majstorovič, Glasnik, str.20), pa daje nastala slovensko-hrvaška meja 1947 ali 1954, kar tudi.ni resnično. In končno so tu še tretji miti, ki se kažejo kot ozadje teženj italijanske manjšine v Istri. V imenu “istrske regije” - vehementne zahteve Unije Italijanov, češ daje bila Istra vselej zgodovinska in kulturna celota - sta se že leta 1990 oglašala brata Avrelij in Franco Juri na način, ki je bil med sprožilci nastanka mojih tedanjih člankov o “Istrskih zdrahah”. Osamosvojitev Slovenije in Hrvaške, ki je postavila italijansko manjšino gotovo pred nova vprašanja, je zahteve Unije še zaostrila (vse do zahteve po tripartitnem memorandomu pred 15. januarjem), pri naspa seje vtej publicistiki oglašal zlasti Franco Juri. Za označbo mitov manjšinskih zahtev bom uporabil kar različna stališča iz njegovih člankov. V Delu (5.12.1991) imenuje južno mejo občine , kije obstajala do 1944 (po partizanskem dogovoru) oz. 1945 (formalno) kot “srednjeveško katastrsko mejo”; etnični strukturi po štetju 1910 z ironično omembo želi vzeti vsakršen pomen; s karakteristiko hrvaško-slovenske državne meje kot “nesmotrne razpoke” zanika uteme­ ljenost te razmejitve, čeprav priznava dvojno suverenost novih držav nad Istro (le da ne vemo, kako); sprejema trditev bujskega župana, daje bila po vojni s spremembo toka Dragonje spremenjena tudi hrvaško-slovenska meja; trdi, daje ob nesmiselnih zahtevah nekaterih slovenskih zagnancev (npr. Jelinčičeve “stranke”) uradna Ljubljana “molčala in nekaj jecljala”, čeprav je bilo stališče slovenske politike o ustaljenosti meje v Istri večkrat povedano (tudi s strani zunanjega ministra!) in čeprav je slovenska znanost publicistiko jasno in ostro zavrnila. Seveda tudi “regionaliste”! Skupaj z Darijem Marušičem je s slepo zbirko podatkov iz avstrijskih štetij skušal vzeti tem štetjem vsako

11 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

vrednost za presojo etničnih razmerij v deželi (Delo, 14.12.1991). V člankih v časopisu GEA pa je vnovič obnavljal mit o večno mešanem prebivalstvu v Istri in o njeni kulturni in zgodovinski enotnosti, pa spet kazal - ob statističnih “podatkih” o njenem propadanju - svojo nespretnost z zamenjavo podatkov o krajih in katastrskih občinah. Tako se kaže vprašanje današnje slovensko-hrvaške istrske meje in hkrati političnih spopadov okrog nje (čeprav želimo vsi, da bi bila čim “nižja” ne le zaradi italijanske manjšine, temveč tudi zaradi sožitja Slovencev in Hrvatov) kot splet vrste vprašanj: ^ metode in vrednosti štetij kot meril etnične strukture Istre, posebej še štetja iz 1.1910; <>- nastanek slovensko-hrvaške etnične meje kot izhodišča današnje meje med repu­ blikama in njenega pomena ne glede na vlogo manjšine; mit o istrski “enotnosti” (teritorialni in dmžbeno-kulturni) v luči zgodovinske resničnosti; prirodno-pravne podlage razmejitve: skenjeno etnično ozemlje - zvezano seveda s priznanjem vseh potrebnih pravic in posebnih olajšav za življenje italijanske manjšine; <0- nastanek hrvaško-slovenske meje v Istri od 1944 do 1956 v luči zgodovinske resničnosti in stari temelji te meje. Na histerične zahteve istrskih izseljencev na drugi strani meje se ne bom posebej oziral, saj ne gre pri tem za nič stvarnega, kar z naštetimi vprašanji ne bi bilo zajeto, hkrati pa je italijanska politika (npr. Flaminio Piccoli) že večkrat sama modro izrazila obsodbo teh zahtev in njihovega “utemeljevanja”.

Vprašanje štetij in njihove metode Franco Juri in Dario Marušič izbirata statistične podatke brez posebnega premišljanja (za 1880 Bačvo in Bademo, za 1910 Fažano) s preprostim navajanjem skrivnostnega števila “Slovencev”; sprašujeta se, zakaj do 1945. v Peroju niso navedeni Črnogorci ali Srbi in kako jev Kostrčanih (pravilno v katastrski občini Brdo!) z istrskimi Romuni in podobno (vse posneto po Rogličevem Cadastre national de 1’Istrie iz 1.1946). Podatke štetij pa je mogoče razumeti le z njihovimi merili. Avstrijska štetja so uporabljala za razlikovanja narodov le “občevalni jezik” - torej po 1880 srbohrvatski jezik brez razlikovanja Hrvatov, Srbov in Črnogorcev itd. Od tega jezika je med slovanskimi v Istri razlikovala le slovenskega. Prav v zvezi s tem pa se je pojavila v Istri vrsta vprašanj, zvezanih s političnimi manipulacijami z italijanske strani (prim. E. Brix, Die Umgan­ gssprachen in Altösterreich zwischen Agitation und Assimilation, 1982, za Istro str. 209-224, 443 in 470-471). Ob ugotavljanju etnične strukture so se ob različnih štetjih seveda kazale tudi različne nejasnosti ali manipulacije. Pri prvem štetju z upoštevanjem “jezika” (1846 - Czoemig) ni jasno, zaradi česa so nekateri uradi navajali za prebivalstvo srbski in dmgi hrvaški jezik; stvar je znana pač le iz Czoernigovega povzetka, ki ni (tako

12 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI 0 “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

kažejo podatki o Koroški, ki jih je mogoče preveriti po prepisih v zapuščini Petra Kozlerja) v presojah in povzemanju podatkov o jeziku povsem zanesljiv. Od 1880 do 1910 je bilo pri avstrijskih štetjih v veljavi merilo “občevalnega jezika” (Umgangssprache). Ta termin se je dal razlagati na različne načine, ker je šlo po zakonskem besedilu za jezik, ki se ga oseba “poslužuje v navadnem občevanju”, vendar je pomenilo to razliko od “družinskega” ali “materinskega” jezika. Po splošnem mnenju, o katerem sem pisal večkrat v zvezi z razmerami na Koroškem (najbolj strnjeno v razpravi o Teoriji in praksi ljudskih štetij na Koroškem od srede 19. stol. do konca 1970, v Historijskem zborniku 29-30, 1976-1977, 549-565, z navedbo druge literature), je opredelitev “občevalnega jezika” kot jezika, ki se uporablja v javnosti, zlorabljana v avstrijskih razmerah za prikrivanje resničnega etničnega stanja v pokrajinah z neenotno narodnostno sestavo s strani tistega naroda, kije bil premočen v političnem pogledu in “starejši” po svoji kulturni (šolski, literarni, časniški itd.) uveljavljenosti v vsakdanjem življenju. V Istri so bili to seveda Italijani. Interferenca med to oblastjo in med naraščajočim upiranjem narodov, ki so zoper to nadvlado uveljavljali svojo samostojno pristno kulturno in politično voljo pri volitvah, se je izražala tudi v spremenljivosti rezultatov štetij: v vsej Istri je bilo govorcev italijanskega in romanskega (“ladinskega”) jezika leta 1880 40,2 odstotka, 1890 38,7 odstotka, 1900 42,58 in 1910 38,15 odstotka - ustrezne razlike se najdejo zlasti pri srbo-hrvaških govorcih. Brixova preiskava, ki se opira tudi na arhivske vire (različne pritožbe, uradna mnenja itd.) kaže, da so skušale v Istri italijanske oblasti in stranke v različnih okrajih slabiti moč hrvaške strani s podpiranjem drugačnih jezikovnih oprede­ litev (“ilirski”, “slovenski” ali “istrski” jezik in podobno), seveda pa - kjer je bilo mogoče - z različnimi tehnikami števnih komisij povečati število prijav italijansko govorečih (o takih nastopih števnih komisarjev so se pritoževali prebivalci Škofij, Pobegov in Berto­ kov pri Kopru 1.1910). V tej luči so številke, kijih navajata Juri in Marušič, le nepomembno paberkovanje. Le Fažana pri Pulju 1910 (z nerelevantnim slovenskim deležem 7,7%) pomeni osamljen primer, ki ga ni mogoče razložiti samo s statističnimi podatki, čeprav je po Brixu prav v tem času v Pulju prišlo do deformacije podobe jezikovnega stanja pri štetju z vplivi italijanskih števnih komisarjev. Povsem drugače pa je bilo 1880 v okraju Poreč z Bačvo in Bademo: Tuje šlo z ene strani za pet teritorialno zvezanih katastrskih občin (Bačva, Sv. Ivan od Šterne, Brig, Badema in Žbandaj), kjer naj bi bilo le 1880 od 30 do 87% prebivalcev slovenskega občevalnega jezika, od 1890 pa jih zamenjajo srbohrvaški govorci; pa še v 11 katastrskih občinah poreškega okraja so - sicer le z majhnim deležem - navedeni (1880) ljudje s slovenskim občevalnim jezikom, ki jih v vseh poznejših štetjih zamenjajo tisti s srbohrvaškim. To vsekakor kaže, da gre za manipulacije tedaj premoč­ nih italijanskih oblasti in ne za kake objektivne okoliščine, na katere bi se člani današnje italijanske manjšine mogli sklicevati za razvrednotenje njim neugodnih poznejših sta­ tističnih rezultatov.

13 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

Najbolj verodostojno Gre seveda za štetje 1910. Toda angleški, francoski, ameriški in ruski strokovnjaki, ki so si kot pooblaščena komisija od 9. marca do 5. aprila 1946 tri tedne ogledovali vse ozemlje Julijske krajine in pri tem zasliševali predstavnike obeh spornih strani, so imeli za najbolj verodostojno štetje avstrijsko štetje iz 1. 1910, zavrnili pa so kot tendenčno tako italijansko štetje iz 1. 1921 kot jugoslovansko anketo, organizirano pod vodstvom prof. Rogliča iz 1.1945. Rezultati štetja iz 1.1910, ki jih je ocenil kot poglavitno podlago za presojo etničnega stanja tudi tržaški profesor Karel Schiffrer (Autour de Trieste, 1946), so bili spričo tega tudi temelj za presojo italijansko-jugoslovanskega mejnega spora na pariški mirovni konferenci 1946. Ironiziranje njihovih rezultatov torej nikakor ni upravičeno, saj je to zadnja zanesljiva podoba, na katero se morejo sklicevati istrski Italijani pred svojim izseljevanjem iz Istre. Res ga moremo samo obžalovati, ker vsaka menjava starega in udomačenega prebivalstva pokrajini vzame del njene vrednosti. Toda poglavitni vzgib te izselitve hi bilo nasilje, marveč občutek dotlej vladajoče narodnosti, da z njeno vrednostjo ni skladna podreditev pod oblast manjvrednih “Schiavov”. Esuli so imeli one, ki so ostali v domači deželi, za izdajalce “svete stvari domovine”. Te stvari so se do danes zelo spremenile, toda tedaj so bile take. Treba seje spomniti le izpraznitve Pulja, ko je 1974 postal jugoslovanski. To je le vzorec za splošne procese do 1954. Po štetju 1910 je pripadalo od 286.463 prebivalcev Istre 57,79 odstotka obema južnoslovanskima občevalnima jezikoma (skupaj 223.318 - 55.134 oz. 14,27% sloven­ skemu, 168.184 oz. 43,52% srbohrvaškemu), 38,15% (147.417) pa italijansko-ladinske- mu. Analiza, ki jo je 1946 objavil Fran Zwitter, pa je pokazala - le za ozemlje Istre brez Krka in Kastavščine, ki sta 1918/20 prešla v Kraljestvo SHS, zato so vsote nekoliko manjše (slovansko govorečih 192.841, italijansko 145.803) - daje živelo 62,76 odstotka Italijanov (91.509), raztresenih v obliki otokov v 17 istrskih mestih (Milje, Koper, , Piran, , , Novi Grad, , , , Poreč, , , , Pulj, , in Mali Lošinj), v katerih so pomenili 67,46% prebivalstva; slovansko govoreči so predstavljali v teh mestih 14,92% (20.240). Zato pa so slovansko govoreči pomenili 73,19% prebivalstva v vseh ostalih istrskih krajih, torej na veliki večini podeželja (tu je živelo 172.601 slovansko govorečih t.j. 89,5% tega istrskega prebi­ valstva, italijansko govorečih pa 54.294 t.j. 23.02% podeželskega prebivalstva). Dosti jasna slovensko-hrvaška etnična meja, o kateri bomo govorili še posebej, je delila Istro v manjši slovenski del na severu (v sodnih okrajih Koper in Podgrad) in obsežno južnejšo hrvaško območje (ponekod tudi s primesjo priseljencev drugačnega slovanskega izvora). Le na treh mestih so v vidnejši obliki segali v podeželje tudi Italijani: na severu v le nekaj kilometrov širokem pasu od Milj do Pirana in Portoroža; nato najobsežneje v štirikotniku 4 med Dragonjo na severu in Mirno na jugu (ob moiju od Savudrije do Novega Grada, v notranjosti do Završja in Oprtalja) in končno v mnogo manjši meri v pasu ob obali med Puljem in Rovinjem. V narodnostnem pogledu so slovenski znanstveniki od nekdaj šteli

14 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI 0 “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

katastrski občini Savudrija in Kaštel - ki sta spadali upravno k piranski upravni občini (oz. po stari ureditvi k piranskemu teritoriju!) - že k italijanskemu bloku: v Savudriji so pomenili italijansko govoreči 78,77% prebivalstva (371; slovensko govoreči 14,1% oz. 66, hrvaško govorečih statistika 1910 ni izkazovala), v Kaštelu pa 65,22% (812; slovensko govorečih je bilo 29,08% oz. 362, srbohrvaško govorečih 5,7% oz. 71). Severna meja katastrske občine Kaštel ni šla po glavnem toku Dragonje, marveč po starem kanalu sv. Oderika (libador s. Odorico) na jugu sečoveljskih solin, po katerem so speljali 1946. glavno strugo Dragonje; premik toka Dragonje pri meji ni ničesar spreme­ nil. Slovensko ozemlje Istre, kije prišlo v pogajanjih in pogodbah od Pariza 1946/47 do londonskega memoranduma 1954 in osimskih sporazumov 1975 v meje republike Slovenije, je v etničnem pogledu po stanju 1910 razdeljeno v tri dele: obrežni pas z mesti od Kopra do Pirana s pretežno italijanskim prebivalstvom; notranjost koprskega okraja z močno slovensko večino prebivalstva; povsem slovensko ozemlje okraja Podgrad (v statistični preglednici je pod I. in II. pri Slovencih prištetih 154 oz. 130 srbohrvaško govorečih):

prebival. Slovenci Italijani drugi I. 31.401 6.218 (20,2%) 24.225 804 II. 24.815 17.654 (71,6%) 5.758 1273 III. 13.650 13.623 (99,8%) 7 20 Skupaj 69.866 37.495 29.990 2098 Za popolnost podobe v tem za pogajalce 1945/46 merodajnem štetju naj omenim le še dejstvo, daje Slovenija s tem res dobila obalni pas z večino italijanskega prebivalstva, toda da je bila za to zamenjana povsem slovenska (nekdaj tudi istrska) obala med Barkovljami, Opčinami in Štivanom (14.152 prebivalcev, od tega 90% oz. 12.590 Slovencev, 905 Italijanov, 188 drugih in 469 tujih državljanov).

Nastanek slovensko-hrvaške etnične meje in njenega spoznanja Med pomembnimi podlagami narodnostnih meja v sodobnem svetu je na ozemlju zgodovinsko zraslih narodov (evropskih tipov) gotovo jezikovna pripadnost prebi­ valstva. Seveda ne edina in ne v vseh podrobnostih in vseh časih odločujoča. Prav istrska zgodovina kaže tudi uveljavljanje tudi drugih dejavnikov, zlasti etničnih sprememb po različnih kolonizacijskih tokovih, vplivov različnih kulturnih vplivov in v novejšem času tudi pritiskov in še posebej rezultatov nastajanja za današnji svet odločilne modeme narodne zavesti. Jezikovna meja (merjena po pripadnosti dialektov) se v Istri zahodno od srednjeveš­ kega mejnega gozda med Klano in Rupo razlikuje od slovensko-hrvatske narodnostne meje, kot jo kažejo izjave prebivalstva ob anketi iz 1.1945, organizirane po zagrebškem profesorju Rogliču (obj. v Cadastre national de 1’Istrie, Sušak, 1946) in z njo razen pri

15 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

treh vaseh (Pesjak, Šapjane, Rupa) enako potekajoče današnje državne meje. Od Slavni­ ka na zahodu do Pesjaka in Rupe na vzhodu sega na slovensko narodnostno ozemlje (merjenem po narodnostni zavesti o pripadnosti) pas govorice čakavsko-čičkega dialekta (navajamo le zadnjo mejo, ki jo je ugotovil J. Rigler in je vidna tudi po Karti slovenskih narečij T. Logarja in J. Riglerja, s popravki Ramovševega zemljevida, Lj. 1986: Slavnik - Skadanščina - Obrov - Podgrad - Podbežina - Račiča - Starod - Pasjak - Rupa - ; južno mejo slovenskega notranjskega narečja kažejo kraji Markovščina - Gradna - Hrušica - Zalič pri Podbežah - Sabonje - Pavlica - Veliko Brdo - Brdce - Jelšane - Novokračine - Sušak - Lisac; Rigler je pri tem le v majhnih podrobnostih popravil starejše raziskovalce dialektičnih meja). Precej večji pa je prostor buzetskega govora ob zgornji Mimi (od Pregare na severu do Draguča na jugu in od Oprtalja in Motovuna na zahodu do povirja Mirne na vzhodu) ter buzetskega čičkega govora (imenovanega tudi slum‘ski po kraju Slum, med krajema Brestom in Lupoglavom), ki ju zaradi povezanosti s šavrinskim dialektom (buzetski govor) oz. z notranjskim dialektom (slumski govor) jezikoslovci večinoma povezujejo z razvojem slovenskega jezika oz. njegovih dialektov (resje tu zavzel hrvaški jezikos­ lovec P. Simunovič drugačno stališče, da gre le za sekundarne vplive na prvotno čakavsko narečje, vendar je to doslej osamljeno in oprto le na posamezne jezikovne pojave, kijih drugi razlagajo drugače). S tem opažanjem se ujemajo tudi še nekatere- manjše razlike iste vrste, npr. da se dialektična pripadnost (bujskemu čakavsko-štokavskemu dialektu) razlikuje od sloven­ ske narodne zavesti v katastrski občini Topolovec in podobno v Gradini (z buzetskim dialektom) v Sloveniji. Še bolj poučen primer so v hrvaškem delu Istre Žejane, eden izmed zadnjih odstankov aromunske (prave vlaške) naselitve iz Balkana v 15. stoletju ob begu pred Turki: 1.1900 so iz vasi nagnali števno komisijo, ker so jim pred njihovim prihodom rekli (gotovo italijanski) propagandisti, daje namen štetja priključitev kraja k Hrvatski. Štetje se je moglo izpeljati šele po posebnem vnovičnem posredovanju političnih oblasti (vsi podatki so pri Brixu!). Zanimivi pa so rezultati štetij: 1880, 1890 in 1910 so vsi prebivalci prijavili srbohrvaški občevalni jezik: 1900 je bilo pripadnikov tega jezika le 6,32% prebivalcev, slovenskega(l) 28,95%, romanskega pa 64,73%. Leta 1945 so se vsi prebivalci po narodnosti prijavili za Hrvate, toda hkrati so vsi za družinski jezik prijavili romunskega!

Od antike do srednjega veka Nastanek teh razlik med jezikovno in narodno zavestjo prebivalstva je zvezan najprej z zelo zapleteno kolonizacijsko zgodovino Istre. V antiki je po rimski pokoritvi najsta­ rejšega znanega ljudstva “Histrov”, po katerih ima dežela nemara svoje ime, v 1.178/177 in po poznejšem ozkem pridruženju severni Italiji (med 1. 50 in 12. pr. Kr.) sledila sorazmerno močna romanizacija, ki se ji je delno izmaknil le del notranjosti polotoka (zlasti območje okrog Buzeta). Z značilnimi metodami rimske oblasti (izseljevanje dela

16 ACTA HISTRIAE I.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

domačinov, priseljevanje Italikov in drugih prebivalcev in naseljevanje odsluženih vojakov) seje uveljavljala vulgarna latinščina kot “skupen jezik” (koine) sporazumeva­ nja, z značilno latifundijsko organizacijo poljedelstva (kolikor je kraški značaj prostora to dopuščal!) in organizacijo obrtnih delavnic v mestih je prevladal italski način življenja (Š. Mlakar, Die Römer in Istrien, 1966). To se je pokazalo tudi z uveljavljanjem krščanstva v Istri in z organizacijo škofij v pozni antiki (Gi. Cuscito, Trieste 1977; R. Bratož, Ljubljana 1990). Za današnjegapremišljevalca teh sprememb je seveda treba dodati opozorilo, da to z navedenimi metodami romanizirano in romansko prebivalstvo vendar ni jezikovno najstarejša plast današnjega istrskega prebivalstva. Domači istrski romanski jezik je ugasnil postopno od 15. stoletja naprej, pritisnjen ob zid ob uveljavlja­ nju beneške italijanščine, tudi v zvezi z novimi kolonizacijskimi tokovi. Istrska roman- ščina kot člen loka dalmatinsko-retoromanskih govorov je izumrla do 19. stoletja. Vse današnje skupine istrskih govorcev moramo presojati le po istem merilu: po starosti njihovega jezikana istrskem polotoku in v kontinentalnem delu nekdanje Istre severno od polotoka. Tu pa se podoba kolonizacijske zgodovine silovito kruto zaplete in pred temi menjajočimi se nasilnimi spremembami z vseh strani izgublja vrednost vsaka mitologija o taki ali drugačni “zgodovinski” moralni opravičenosti, današnjih zahtev: Odločilni so pač le strukturni etnični zgodovinski rezultati modernega časa, odkar so se ustalili, recimo nekako od konca 17. stoletja naprej. Ob najprej germanskih in hunskih in pozneje obrskih in slovenskih vdorih proti Italiji - prvi so se začeli že pred koncem 2. stoletja - je doživela pustošenja tudi Istra, čeprav bolj v svojem kontinentalnem delu in redkeje na samem polotoku. Njena zahodna obala je pomenila v 6. stoletju celo zatočišče za begunce iz propadajočih mest v notranjosti zgornjega Posavja in morda še kakih drugih predelov, kjer je propadala nekdanja rimska organizacija. Prvi obsežnejši vir o zgodnjesrednjeveških razmerah v Istri (Rižanski placit, okr. leta 804) povsem jasno dokazuje, daje tudi notranjost polotoka v tem času močno opustela.

Prvi slovanski valovi S tem časom - od konca 6. do začetka 9. stoletja - se je s prvimi slovanskimi valovi začelo širiti prebivalstvo, kije nosilec danes genetično dveh najstarejših še živih istrskih jezikov, slovenskega in hrvaškega. Prvi vdor je bil v znamenju nasilja. Slovani, ki so prihajali s severa in skozi Posavje, so (tudi s podporo Obrov in pod njihovim pritiskom) zavzeli severni, kraški del Istre do klanskega gozda, in do doline Reke severno od Čičarije ter do roba kotla okrog Trsta že pred letom 600. V začetku 7. stoletja se je njihov prostor razširil v ozkem pasu med cesto iz Trsta proti Istri in zahodnim robom Čičarije do bizantinskih utrdb severno od Buzeta. Približno v istem času v začetku 7. stoletja so Slovani z vzhoda mimo Tarsatike (severni del Vinodola) zavzeli vzhodno Istro do Učke in Raše. Vsi poznejši slovanski valovi pa niso bili več zvezani z nasilnim osvajanjem, marveč z agrarno kolonizacijo opustelih območij, ki je pomenila v fevdalnem srednjem

17 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI 0 “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

veku (z zelo majhnim deležem mestnega prebivalstva v celotni populaciji) praktično edini temelj za pomembna spreminjanja značaja etničnih prostorov in njihovih meja. To se je pokazalo že z naselitvijo “Slovanov” po začetku frankovske oblasti okrog 1. 800 s strani frankovske oblasti po “opustelih krajih” (deserta loca), kjer so lahko “prebivali brez škode za vas” (=prebivalce istrskih mest). Kolonisti s severa so tedaj zajeli prostor Buzetščine (izražen morda še danes v jezikovnih posebnostih), kolonisti z vzhoda Pazinščino, kar je potijeno tudi po posebnih arheoloških najdbah tega prostora (Žminj). Istega značaja so bili poznejši kolonizacijski tokovi srednjega veka. Poznejše širjenje slovanskih kmetov proti zahodnim in južnim obalam Istre se končuje pred obzidjem istrskih mest vzporedno s prenehanjem zanimanja mestnega prebivalstva za poljedel­ stvo, kar doživlja odločilni prelom okrog 1.1100, v okolici Trsta domnevno v 12. stoletju. Istrska romanščina je v teh časih še vedno uradni in pisni jezik v istrskih mestih in odločilni prelom v naraščanju vpliva beneške italijanščine spada šele v končno zmago Benetk v zahodnem in južnem istrskem prostoru v 15. stoletju. Do populacijskih kriz od 15. do 17. stoletja je bilo tudi to le postopno spreminjanje, šele s tedanjimi novimi migracijami so nastali temelji končnih istrskih etničnih struktur. Endemične bolezni (mrzlica v dolini Mirne), kuga od srede 14. stoletj a in vojne (turški vpadi v zadnjih desetletjih 15. stoletja in zlasti obe habsburško beneški vojski 1508-1516 in 1615-1617) so povzročale v Istri konstantno krizo naseljenosti. Le dva primera posnemam pri Benussiju za vzorec posledic teh ujm. Koper je dosegel v 16. stoletju kot naj večje istrsko mesto med 9.000 in 10.000 prebivalcev (1548), pa jih je ob kugi šest let pozneje ohranil le še tretjino (3000) in ko seje 1630 vnovič približal številu 4000, se mu je prebivalstvo v kugi 1630/31 vnovič prepolovilo. Prav ta kuga je bila najhujša, saj je v Pulju ostala le še stotina prebivalcev, v Novem Gradu 25, v Umagu nekaj desetin in v Poreču le malo nad sto. V vsej beneški Istri so jih 1649 našteli komaj 49.332.

Beneška naselitvena politika Takšno več stoletij trajajoče izgubljanje prebivalstva je bilo mogoče popravljati le z neprestanim naseljevanjem novih naseljencev na opustelem zemljišču. Beneška republi­ ka je to tudi delala, v manjši meri pa tudi avstrijske oblasti. Zadnje so že v 15. stoletju slabo naseljeno Čičarijo (ki z novim prebivalstvom dobi svoje ime) naselili z aromun- skimi Čiči, vlaškimi pastirji (njihov ostanek živi danes v Zejanah). S tem je bila ustvarjena zapora prejšnjemu notranjemu toku preko Čičarije proti jugu, o katerem pričajo le še ostanki njihovega dialekta v majhnem delu jugozahodne Čičarije nad Buzetom. Pač pa so se praznine med prebivalstvom v prostoru severno od Dragonje očitno nadomeščale s slovenskega severnega sosedstva, morda pa so ti tokovi segali tudi še v prostor okrog Buzeta, čeprav, so prihajali sem tudi čakovsko govoreči naseljenci. Benečani so posegali pri novih naseljencih največ po različnih beguncih pred Turki na svojih ozemljih ob vzhodnem obrežju Jadranskega morja. Pretežno je šlo za ljudi iz Dalmacije ali pa so vsaj prihajali preko nje. V glavnem so j ih naseljevali v prostoru južno

18 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

T. Logar, J, Rigler: Zemljevid slovenskih narečij, 1986 (izsekpredstavlja slovenski del istrskega ozemlja) od Mirne, vendar so bile posamezne skupine naseljene tudi med Mirno in Dragonjo. Od 15. do 17. stoletja poročajo viri - gotovo v tem pogledu nepopolni - o več kot 100 organiziranih pridobitvah kolonistov; od nekaj desetin do največje s 5000 ljudmi. Ni pa šlo za homogeno prebivalstvo, čeprav so dalmatinski Hrvati gotovo pri tem prevladovali. Pa viri poročajo tudi o Črnogorcih (pri Peroju), o štokavskem otoku okrog Jelovice in Vodic, pa tudi o Albancih, Grkih in “Morlakih”. Izoblikovanje čakavsko-štokavskega dialekta v južnem in zahodnem delu Istre samo kaže na mešanje starega in novega prebivalstva. Medtem ko so na podeželju prevladovali slovanski poljedelci (le v redkih

19 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

predelih so se npr. pri Rovinju in Vodnjanu ohranile skupine starih romanskih Istranov), so se v mesta doseljevali zlasti ljudje iz beneških delov Italije kot rokodelci in trgovci. Odtlej je v mestih dokončno prevladalo beneško narečje in se uveljavil italijanski živelj. Italijanizaciji so v mestih zapadali postopno tudi grški priseljenci, pa tudi slovenske družine, ki so prihajale ves čas iz okolice. V teh razmerah je gotovo oblikovanje novih narodnostnih skupnosti zahtevalo svoj čas. Najprej nam ga kažejo podatki o slovenski narodostni meji, merjeni po jeziku, kot so sredi 19. stoletja delali. Vsekakor je bilo to vprašanje na severu tedanje Istre manj zamotano kot v srednji ali južni. Prvič je bila sporočena takšna meja po zanesljivih podlagah v delu Petra Kozlerja, in sicer jo je 1.1853 vrisal na svoj “Zemljovid slovenske dežele in pokrajin”, 1854 pa je bil opis natisnjen v njegovem, “Kratkem slovenskem zemljopisu”. Oboje je bilo seveda takoj prepovedano in objavljeno šele čez deset let, 1864 v prvih publikacijah, ki jih je poslala svojim članom Slovenska matica. Opis južne slovenske jezikovne meje med morjem in kranjsko deželno mejo se glasi: “Pri Peranu se začne meja slovenskega in hrvaškega narečja in se vleče skozi dolino Dragonja ali Rukava proti gričem in selom Topolovac in Sočerg, potem med Rakitovičemin Zažidom, Jelovicami in Podgorjem, Golacom in Obrovom, Polanami in Novim gradom čez Pasjak in Jelšane, dokler se s kranjsko deželno mejo združi”. V dveh sektorjih se ta meja približuje dialektični meji (Topolovec-Trebeša in Golac-Račiče) in poteka nekoliko severneje od današnje republiške meje^Vendar - še posebej pri Dragonji in v širokih potezah tudi naprej - je ostala meja, kot jo je določil Peter Kozler, v glavnem v veljavi tudi pozneje v slovenski znanosti.

Czoernig razlikuje še tretji pas Poglavitna podlaga Kozlerjeve določitve slovenske meje so bile gotovo rezultati prve preiskave narodnostnega stanja v avstrijski polovici habsburške države. Ob štetju 1846 jo je izvedel K. Czoernig, ko so morale centralnemu statističnemu uradu na Dunaju lokalne oblasti (mesta, okraji, zemljiška gospostva) podati k rezultatom štetja označbo jezikovne pripadnosti prebivalstva posameznih krajev. Kozler je pri uporabi tega gradiva pokazal gotovo tudi precejšnjo kritičnost in povezovanje razdrobljenih dialektičnih opredelitev v sintetična pojma “slovenskega” in “hrvaškega” narečja. Czoernig je namreč - gotovo po načinu označb lokalnih oblasti (uporabile so dober ducat različnih jezikovnih označb) delil Slovence v “Savrince” in “Brkince”, južno hrvaško ozemlje pa v “srbske” govore zahodno od Snidričev pri So vinjaku, Čiče od tod do Podgrada ter Liburne vhodno od tod do meje s Kranjsko. Temeljna meja med slovenskimi dialekti in srbohrvaškimi govori mu je (tudi na zemljevidu) ista kot pri Kozlerju (Dragonja od Skril do izvira - Topolovec - Sočerga - Rakitovič - Skandanščina - Podgrad - Jelšane), vendar pa razlikuje še tretji pas mešanega življa, na zahodu “srbsko” - slovenskega, na vzhodu “libumsko” - hrvaškega in slovenskega ozemlja. Na zahodu mu sega ta pas (v dosti krivuljasti omejitvi) od Savudrije (skoraj po meji piranskega teritorija) do Buj, Završja

20 SLOVANSKA KOLONIZACIJA v SEVERNI ISTRJ- Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 POLOTOKA, ISTRSKEGA RESNICA IN “ISTRI” O MITI GRAFENAUER: Bogo ACTA HISTRIAE L 21 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

in Oprtalja (ti kraji so že zunaj mešanega ozemlja), nato pa proti severu do Ogrinov pri Sočergi, medtem ko na vzhodu označuje kot mešano ozemlje trikotnik od Velikega Brda do Lipe (južno od Rupe) in Sušaka ob kranjski meji. Meja, kakršno je ugotovil Kozler, se odtlej v 19. stoletju z malenkostnimi niansami ponavlja v vsej slovenski znanstveni literaturi (npr. 1873 v knjigi “Slovanstvo” po Maksu Pleteršniku, in 1891 s strani A. Klodiča v zvezku “Das Küstenland” velike zbirke “Die österreichisch - ungarische Monarchie”; prim. F. Ostanek, Slovensko - hrvatska jezikov­ na mej a v Istri, Annales 1/1991,215 sl.). Neke posebnosti se kažejo le pri Simonu Rutaiju (Trst in Istra, Slovenska zemlja II, 1896, 65 sl.), kjer v zahodni Istri enako postavlja “približno mejo med Slovenci in Hrvati” na Dragonjo, sevrovzhodni Istri pa ob glavno cesto, ki deli “Brkine” od “Čičev” ter navaja še podrobnejše podatke o Kozlerjevi razmejitvi. Hkrati pa pravi, daje “neizrečeno težko določiti pravo mejo med Slovenci in Hrvati, ker jedno narečje v drugo prehaja”. In to ponazarja s primeri hrvaško vplivanega govora v nekaterih krajih severno od navedene meje in slovensko vplivanega južno od nje; tudi navaja, kako se včasih (1861) prištevali govorce kajkavskih dialektov (npr. “fučkega” dialekta v buzetskem in oprtaljskem okraju) kar k “Slovencem”. Tako je seveda laže razložiti že prej navedene napake iz štetja 1.1880 v bujskem in poreškem okraju, pa tudi ponekod v njuni okolici.

Moderna stelja Gotovo je v tem prostoru prostoru šele 19. stoletje (in celo njegova zadnja desetletja!) čas ustalitve etnične meje, oprte na narodno zavest v navedenih dveh mešanih območjih, pa tudi severno od Buzeta. To zelo jasno kažejo modema štetja prebivalstva po 1880. V krajih Starad, Račiče, Veliko Brdo, Brdce, Pasjak južno od Ilirske Bistrice je 1880 prevladovala hrvaščina nad slovenščino, odtlej naprej pri vseh štetjih pa obratno; podobna je razlika med veljavo hrvaščine 1880/90 v Rupi, Šapjanah in Golcu, ter med veljavo slovenščine po 1900. V Poljanah se uveljavi enaka sprememba statističnih podatkov med 1900 in 1910. Podoben blok sestavljajo severno od Oprtalja in Buzeta katastrske občine Topolovec (1880 hrvaški, nato poleg italijanskega deleža 1890-1910 slovenski, 1945 pol hrvaški, pol slovenski), Gradinj (1880-1890 hrvaški, nato slovensko - italijanski in 1945 slovenski s hrvaško manjšino) in Rakitovec (1890 hrvaški, 1880 ter 1900-1945 slovenski), V nekaterih krajih navedbe nihajo iz desetletja v desetletja (Lipa, Lisac), ali pa le včasih (Žejane, Črnica), v nekaterih pa se prav ob koncu pojavi prevlada hrvaške opredeljenosti (npr. v Savudriji in Kaštelu južno od Dragonje). Pri tem razvoju so sodelovali vsekakor različni vplivi, od upravne in cerkvene organizacijske poveza­ nosti do jezikovnega značaja šolske organizacije (zlasti o tem govori F. Ostanek, n.d., str. 217-221). Ta razvoj je bil že med vojno (februarja 1944) podlaga, da so si Istrani sami (zastopniki Osvobodilne fronte slovenskega dela Istre in zastopniki osvobodilnega gibanja v hrvatskem delu Istre) določili mejo med slovenskim in hrvaškim delom, in

22 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

Peter Kozler: Jezikovna meja v Istri (izvirnik iz leta 1853)

23 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

sicer po Dragonji, Topolovcu, Pregari in Črnici, na severovzhodu pa na črti Obrov - Rupa (Ostanek, n. d., str. 218). Ta meja je označena kot meja upravnih okrožij že 1.1945 tudi v objavi navedenega “nacionalnega katastra Istre” iz 1.1945. Po virih, ki jih je našel F. Ostanek, so se sicer hrvaški predstavniki želeli držati dialektičnih meja in zajeti kraje jezikovno mešanega območja, toda prebivalstvo se je sklicevalo na svojo slovensko narodno zavest. S to razmejitvijo je bila v bistvu določena tudi današnja razmejitev med republikama. Tudi na višji ravni je bila omenjena Dragonja kot meja med Slovenci in Hrvafi že na sestanku, ki gaje organiziral partizanski Znanstveni inštitut v Semiču marca 1944 (v referatu prof. Fr. Zwitteija). Glede na tradicijo slovenske geografske, zgodovin­ ske in jezikoslovne znanosti o tem vprašanju vse skupaj tudi ni bilo nič spornega in ni potrebovalo šele poznejših pogajanj med politiki. Ta so bila morda potrebna le pri poznejših popravkih, ki so jih želeli sami ljudje - zaradi gospodarskih povezav (katas- tralne občine Črnica pri Buzetu, Pasjak, Šapjane in Rupa severno od Reke).

O istrski “enotnosti” v luči zgodovine Med gesli v podporo istrske “regije” in razvrednotenju njene razdelitve med republiki Slovenijo in Hrvaško - pri tem gre pač za “regijo” v smislu kronovine “mejne grofije” Istre, kot je obstojala pred razpadom habsburške Avstro-Ogrske - se pogosto navaja dvatisočletna zgodovinska enotnost te dežele. Toda koliko je ta kronovina v resnici stara in koliko časa je sploh živela v svojem kronovinskem obsegu, ki ga hočejo regionalci obnoviti? Le poglejmo malo v zgodovino Istre in v njena spreminjanja glede različnih političnih in drugih razdelitev in meja na njenem ozemlju? Odkar je Istra prišla leta 178/177 pr. Kr. pod rimsko oblast, so antični geografi postavljali vzhodno mejo njenega jedra (na polotoku) na Rašo, zahodno mejo pa na mejo med poznejšima mestnima ozemljema Ogleja (Aquileia) in Trsta (Tergeste) na Timavu. To naj bi bila tudi meja med “Iliri” in Veneti. Po obsegu ozemlja, podrejenega mestu Tergeste (na severu do meja Vipavske doline, na vzhodu do Postojne in Snežnika) v rimski dobi, v srednjem veku pa tržaški škofiji, se kaže, da seje pojem Istre raztezal še na vse območje notranjskega Krasa. To je obveljalo tudi, ko je bila Istra konec 1. stol. pr. Kr., pridružena severoitalski pokrajini “X. regio” (Venetiae et Histria) kot sestavni del Italije in je s tem prešla v pravnem, gospodarskem in kulturnem pogledu v življenje italske pokrajine. Arheološke najdbe (Š. Mlakar, n.d., in G.B. Corbanese, zgodovinski atlas II , Trieste e lTstria, 1.1983, do padca patriarhata, Tav. 62, str. 92) kažejo, da je bilo to mnogo intenzivnejše na jugu polotoka (južno od črte Rakalj-Vodnjan) in na zahodu od ceste Vodnjan-Portorož-Trst ter še v nekaj širši tržaški okolici. Vzhodno od tod so na polotoku rimske najdbe bistveno bolj uboge. Pokrajina v tem pogledu ni bila enotna.

Prvi razpad ob koncu antike Približno po letu 170 po Kr., ko se je prvič v antiki postavila potreba zavarovanja vzhodne meje Italije z novimi utrdbami (praetentura.Italiae et Alpium - “obrambni

24 ACTA HISTK1AEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

Istra od 1866 do 1918 (izsek iz zemljevida dunajskega vojnogeografskega inštituta, 1917) zidovi” tudi ob Rečini), so premaknili vzhodno mejo Istre na polotoku od Rase na Rečino; toda najkasneje konec 5. stoletja, kojeusihala moč rimske države, je bila vnovič vrnjena na Raso. Pri tem je ostalo tudi, ko je pred pravim koncem antične Italije oblast nad Istro leta 539 prevzel Bizanc, čeprav so Langobardi leta 568 poskušali zavzeti njen severni del: Trst je bil že 569 vnovič v bizantinskih rokah. Položaj se je spremenil s prihodom Slovanov in njihovimi vdori prav do juga polotoka v začetku 7. stoletja. Odtlej

25 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

se je širila bizantinska oblast na vzhod le do Raše in Učke, na sever pa do južnega roba Čičarije in Buzeta ter seveda na tržaško kotlino ob morju. Tako je Istra prvič razpadla ne le v političnem smislu, marveč tudi v povsemrazlične kulturneprostore. Stari obseg Istre zahodno od Raše (vzhodno od nje so bili Hrvati) seje obnovil šele po frankovski osvojitvi konec 8. stoletja, gotovo z opiranjem na nekdanji obseg tržaške škofije. Srednjeveški obseg škofij zato priča tudi o nekdanjem obsegu Istre. Toda že kmalu se je začela nova, globlja delitev Istre glede njene upravne in družbene delitve v različne prostore. Ko je frankovski upravitelj “duks” Ivan skušal uveljaviti v čim širšem obsegu frankovsko fevdalno pravo - v mestih z nalaganjem različnih novih dolžnosti, v podeželju pa s prevzemanjem slabo naseljenega in neobdelanega zemljišča in z dovaja­ njem novih, zlasti slovanskih kolonistov - je prišlo do pritožbe mestnih predstavnikov in škofov na zboru pri Rižani okr. leta 804. Odločitev kraljevih poslancev je mestom zavarovala del na mestno plemstvo in cerkev oprte samouprave, kije omogočila tudi del javne oblasti nad podeželsko okolico. Za notranjost polotoka in sever pokrajine na Krasu pa je ostalo v veljavi fevdalno pravo in so ti prostori pozneje postali predmet darovanja kronske zemlje posvetnim in cerkvenim fevdalnim gospodom. To se je še posebej okrepilo s spremembami pripadnosti tega prostora k sosedstvu, kjer so se uveljavljali različni tipi fevdalne družbe. Po razpadu Furlanske marke (njeno ozemlje je segalo s podrejenimi nefevdalizirani- mi predeli od 795/6 v srednje Podonavje) v štiri grofije (828) sta dve grofiji (Furlanija in Istra) ostali pri italskem delu frankovske države in s pogodbo v Verdunu o njeni razdelitvi (843) je bila meja med Italijo in Vzhodnofrankovsko državo dvignjena v državno mejo, ki je pomenila hkrati mejo dveh različnih pravnih območij. Medtem ko seje v notranjosti slovenskega ozemlja uveljavljalo zemljiško gospostvo kot poglavitni organizator in nosilec javne oblasti, je postalo v območju Italije to predvsem mesto; zemljiška gospostva so v marsičem postajala podrejena javni oblasti.

Fevdalna drobitev Že ob začetku novega razvoja pa je treba opozoriti na tri spremembe, ki so zadevale obseg Istre in njen položaj v razmerju do vrhovne državne oblasti. Že leta 948 se je zmanjšalo ozemlje Istre na severozahodu z darovanjem Trsta in okolice z vsemi pravicami nad tem ozemljem tržaškemu škofu. Čeprav so formalno šteli včasih tudi poslej Trst še k Istri, se je razvijal v resnici posebej in zunaj te dežele, tudi ko so se meščani v 13. stoletju z odkupom osvobodili te škofovske oblasti in si zagotovili popolno samoupravo. Sredi 11. stoletja (nekateri zgodovinarji postavljajo to spremembo okr. 1. 1115) seje v zvezi z nemško-ogrsko vojno okrog leta 1060 premaknila vzhodna meja Istre vnovič od Raše na Rečino. Že pred tem se je meja med notranjostjo slovenskega (starokarantanskega) ozemlja in pri morju bistveno razrahljala, ko je Oton Veliki leta 952 Furlanijo in Istro pridružil Nemški državi in obe krajini podredil bavarskemu vojvodu. L. 976 sta prešli pod nadoblast koroškega vojvode, toda po dvigu oglejskega

26 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

Zemljevid Avstrijskega primorja med 1861. in 1918. z dodanima mejama med republikama Slovenijo in Hrvaško ter med Italijo in republiko Slovenijo v mejah Istre (iz slovenske priredbe Haardovega atlasa za ljudske šole, 1904)

27 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

patriarha 1077. v deželnega kneza v Furlaniji in nekaj časa v 11. stoletju ter vnovič po 1.1208 tudi v Istri seje začel tudi samostojnejši razvoj. Na Krasu med Trstom in Postojno in severno od Čičarije se začenja intenzivnejše oblikovanje fevdalne veleposesti v 11. stoletju po koncu madžarskih vpadov (899-955), ki so zavrli uveljavljanje državne oblasti tudi nad severno Istro. Glavna tekmeca v istrskem prostoru zunaj, mestnih teritorijev sta bila oglejski patriarh (Devin, Senožeče in Prem, od 1100 v fevdu Devinskih) in istrski krajišniki iz rodbine Waimar - Orlamiinde (čgor. Vipava, veliko gospostvo Postojna, posestvo od Kvarnerja do Milj in do blizu Umaga). Ob izumrtju te dinastije so po 1.1100 pomembnejši del na Krasu dobili Andeški, toda del posestev na polotoku je prešel v roke patriarha. Ob boju za zaokrožitev dinastičnih teritorijev so se do 14. stoletja Devinski osamosvojili na oglejski fevdih na Krasu in ob Kvarnerju ( in Moščenice), medtem ko so si Goriški grofje pridobili med vzhodno mejo Tržaškega in gozdom pri Klani gospostva Švarcenek, Novi Grad in Gotnik, na polotoku pa Pazinsko knežijo (z Momjanom in Završjem). Sredi 14. stoletja se je Pazinska knežija osamosvojila kot posebna dežela pod posebno vejo Goriških (1342; 1365 je dobilo plemstvo tudi posebno potrditev svojih pravic). Oglejski patriarh je sicer po letu 1208 dobil vnovič pravice istrskega mejnega grofa in s tem teoretično oblast nad vso Istro, kmalu zatem pa tudi obe andeški gospostvi, Postojno in Vipavo. Toda v Istri začenja nastajati še druga in trajnejša delitev z uveljavljanjem moči Beneške republike od zahoda. Že v 12. stoletju je silila obrežna mesta k sklepanju “zavezniških” pogodb (Koper 1145, Piran 1150). Pritisk novih mejnih grofov in njihovih namestnikov, ki so na račun mestne samoup­ rave skušali povečati svojo oblast nad mesti ob morju, pa je pospešil v teh komunah samih težnjo po naslonitvi na Benetke. V drugi polovici 13. stoletja seje večina mest na zahodni obali severno od Rovinja podvrgla beneški nadoblasti (Koper 1279, Piran 1283). Po večkratnih bojih Republike s patriarhom in Goriškimi je prišlo z mirom v Trevisu leta 1291 do razdelitve Istre v tri dele: Patriarh je ohranil Milje in večino ozemlja med Koprom in Mirno, jug polotoka s Puljem in Labin z delom doline Raše, poleg tega še videz fevdalne nadoblasti nad fevdi v Krasu, Benetke zahodno obalo med Rovinjem in Koprom, Goriški Pazinsko knežijo. Sam polotok se v tem času že loči v marko Istro (pod patriarhom) in grofijo Istro (Pazin). Rešitev je bila začasna, pri čemer je jug polotoka prišel v beneške roke že z mirom v Torinu 1381 (vendar je Republika tedaj izgubila Trst). Oglejska oblast na polotoku seje krčila tudi še vnaprej, dokler Benetke v 1.1419/20 niso dokončno uničile patriarhove posvetne oblasti in tudi na polotoku zavzele skoraj vse njegove posesti. Končna posestna in politična oblika razpada Istre je bila nato določena po vojnah med Benetkami in Habsburžani. Po prvi “beneški” vojni (1508- 1516) je ostal Habsburžanom Kras severno od približne črte Milje - Lanišče in poleg tega nekoliko zmanjšana Pazinska knežija, kiso jo 1374 dedovali po Goriških (brez Momjana in Završja), približno tri četrtine polotoka na zahodu in jugu pa so ostale Benetkam.

28 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

¿>MLXJDU KU

9 VoA zum Deutschen Bund gehörig ausserhalb des Deutschen. Bundes Landes grenzen von IgiS.

Državna pripadnost delov Slovenskega primorja in Istre 1815-1866 (izsek iz zemljevida M. Wutteja, 1944)

Istra razpade v tri dele Toda razpad Istre je bil večji in globlji. Kras je postal sestavni del Kranjske, Pazinska knežija Kranjski “pridružena dežela”, Trst avtonomno mesto pod Habsburžani, Istrska marka pa skupina mest, ki so bila s svojimi ozemlji posamič podrejena pod beneške centralne urade in niso imele skupne deželne uprave. Hkrati gre za razpad v dele z bistveno različnimi načini notranje ureditve. To je posledica srečevanja obeh različnih tipov fevdalnega reda na istrskih tleh že od frankovske dobe naprej. Na Krasu, kjer od Ljubljane do Trsta ni nastalo nobeno mesto (tudi zaradi stare in močne kmečke trgovine), je bila vsa oblast oprta na zemljiška gospostva. Podoben tip

29 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

Tržaški gubernij od1822 do 1849 (izsek iz zemljevida, M. Wutteja, 1944) ureditve v Pazinski knežiji se je povezal z zelo močnimi oblikami vaške samouprave pod župani; razpolagali so tudi z nekaterimi sodnimi pravicami. Ta tip je segal tudi preko meja grofije na beneško območje okrog Buzeta. Na mejnem ozemlju ob Kvarnerju (Kastav, Moščenice, Veprinac) je zrasla vaška avtonomija do stopnje, na kateri so pobirali fevdalne dajatve komunalni funkcionarji in

30 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

Razdelitev zahodnega dela Ilirskih provinc od 1809 do 1814 (izsek iz zemljevida M. Wutte, 1944) s tem še razrahljali podložniške vezi. Na beneškem območju je oblast nad podeželjem ostala v rokah mestnih funkcionarjev, kar pravno v marsičem odstranjuje razlike med podeželanom in prebivalcem mesta. Seveda so ostale razlike pri izvajanju oblasti v mestu med “pukom” in “plemiči” in enako tudi gospodarske razlike med veleposestnikom in najemniki njegovega zemljišča v obliki, za katero se pod vplivom recepcije rimskega prava v novem času začenja uveljavljati pojem “kolonat”. Istra je torej razpadla v vseh pogledih - gospodarskem, družbenem in političnem. Ta rezultat se ni spremenil do propada Beneške republike konec 18. stoletja (1797).

31 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

Istra 19. stoletja Sele od tega časa naprej se začenja nastajanje tiste Istre, na katero mislijo “regiona­ listi”. Toda tudi tu segajo pripravljalne stopnice še v začetek druge polovice 19. stoletja. Po propadu Beneške republike 1797 je beneška marka Istra prvič prišla pod habsburško oblast, a le do leta 1805, ko seje po novi vojni s Francozi z mirom v Bratislavi Avstrija morala odreči vsem beneškim posestvom in je bila tudi marka Istra pridružena Italijan­ skemu kraljestvu. Ko je bilo 1809 spremenjeno nemško cesarstvo v Nemško zvezo in so v to pripadle le dežele, ki so bile tedaj pod nemškimi vladarji, je prerezala Istro nova visoka državnopravna meja, kije formalno ostala v veljavi do razpada tega državnega organizma 1. 1866. Ko so Francozi 1. 1809 po novi vojni z Avstrijo ustanovili iz osvojenega ozemlja Ilirske province, je bilo 1.1811 z moderno razdelitvijo ozemlja med Kranjsko in Goriško ter z odpravo starih enklav na obojem ozemlju hkrati z novo mejo od Tržaškega pri Bazovici do kranjskega Ostrožnega Brda določena poznejša severna deželna meja Istre. Toda Istra je bila še vedno razdeljena: prejšnja Pazinska knežija in južni tržaški Kras sta pripadla civilni provinci Hrvaška, prejšnja marka pa je bila združena z Goriško v provinco Istro (do 1814). L. 1814 je sicer vse ozemlje Istre pripadlo tržaškemu guberniju, toda Istra je bila še vedno razdeljena med dve okrožji: tržaško ali istrsko (poleg nekdanje beneške Istre mu je pripadala še širša okolica Tržaškega zaliva do Ogleja) ter reško okrožje (s Pazinsko knežijo, poznejšim okrajem Podgrad in Kvarnerskimi otoki). Ko je prešlo hrvaško ozemlje reškega okrožja (1822) k ogrski polovici države, je bil s preureditvijo tržaškega gubernija prvič teritorij poznejše Istre združen v obliki “pazinskega okrožja”. Državnopravno seveda še ni bil enota, kajti 1848. so volili v frankfurtski državni zbor samo v starih predelih Kranjske in Pazinske knežije, na ozemlju nekdanje beneške Istre pa ne. Šele leta 1849 je bila na podlagi oktroirane ustave formalno ustanovljena mejna grofija Istra s Kvarnerskimi otoki, vendar brez lastne samouprave in s skupnim deželnim zborom z Goriško in Gradiško s sedežem v Gorici. Šele 1861 je dobila Istra svojo samoupravo s sedežem deželnega zbora v Poreču; seveda je pripadala skupini dežel Avstrijskega primorja s cesarskim namestništvom v Trstu. Ta ureditev seje ohranila do 1918/20, ko je ozemlje Julijske krajine pripadlo po Rapalskem paktu Italiji oziroma do 1924, ko je Italija anektirala tudi še Reko. Tedaj je namreč Istra vnovič izginila. Bila je razdeljena med tri “province” italijanskega kraljestva: večina polotoka je ostala v provinci Pulj, severozahodni del v provinci Reka, Milje z Dolino pa so pripadle tržaški provinci. Pri tem je ostalo do propada italijanske oblasti nad tem ozemljem po koncu druge svetovne vojrie.

Zgodovinska enota le sto let! Zgodovinska analiza nam je torej pokazala, daje živela Istra, kakršna je temelj in cilj zahtev po regionalizmu in posebni mednarodni regiji, le šest desetletij kot samoupravna enota s posebnimi skupnimi deželnimi organi. Pa tudi če ji prištejemo še (zaradi zgolj

32 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

T— BlS-iaZ5 BEIM GUßERrHIUM GÜA2 • mm’ ^ TnJ> *

% C HER KREiS % / G O R Z E R ^ / Y KRE£ J ■tv LAIBACH N EU Ž4DEL5BERGER,. / wcppaxL KREiS \

0 ADE15BERG {

\ s /1 * o / \ r Oolcn-a. ; % f HttiUruV aN^ n n CD -Caitfln.ii.oi/iA~A-' ISTRlANER FIUHANER KREIS KREiS TIUME

IO ffeuen-Ta' •’* Mittel u,k£j

Razdelitev avstrijskih primorskih dežel med 1814 in 1822 (izsek iz zemljevida M. Wutteja, 1944)

33 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

ozemeljskega sovpadanja) štiri desetletja obstoja pazinskega okrožja, doseže menda dvatisočletna zgodovinska enota le sto let - dvajsetino zgodovinskega mita. Ta podoba zgodovinske resničnosti zavrača enako vse tri oblike zahtev po združeva­ nju v celoto: slovensko, hrvaško in italijansko. Seveda pa se nam še postavlja vprašanje po temeljih današnje državne meje, ki deli istrski prostor.

Prirodnopravni temelji hrvaškoslovenske meje v Istri Republiška (državna) meja, ki se je od februarja 1944 praktično uveljavila kot ločnica med Slovenskim Primorjem s slovenskim severnim delom Istre 19. stoletja (med 1849/61 in 1918/24) in večjim hrvaškim južnim delom polotoka, torej ni nikakršno umetno razbijanje ustaljene in dolgotrajne “zgodovinske enote”. Pa tudi kulturne ali narodnostne “enote” ne! Obratno - nastala je kot pristen in neposreden izraz dozorevanja modernih narodov v tem delu Evrope (to je vzhodno od zahodne italijanske in nemške narodnostne meje in zahodno od drugačnega prostora “orientalnega despotizma”, od' zahodnih meja ruskega cesarstva in osmanskega teokratskega imperija in njegovih vplivnih področij na evropskem jugovzhodu) in v uveljavljanju njihove povezujoče množične narodne zavesti. Ta proces je v drugi polovici 19. stoletja in začetku 20. stoletja zajel tudi Slovence in Hrvate v Istri.

Razmerje med besedama ljudstvo in narod V zadnjih letih (od 1987 v Novi reviji št. 57) se sicer skuša uveljaviti pri nas v smislu novohegelijanstva Heglova za vse primere enotna teorija, ki je gledala v “ljudstvu/na­ rodu” (Volk) v prvi vrsti kulturno kategorijo, ko pa se udejanji “njegov duh” (Geist eines Volkes), imenujemo v “organsko celoto razčlenjeni narod” “državo” in ta proces je obenem izenačen z “dokončanjem nastanka neke nacije” (Nation). Tine Hribarje to še poenostavil s tezami, da je “narod” ljudstvo, “kolikor izvira iz istega rodu” (to je po vsebini besed zelo blizu 19. stol. res še nenevarnim pojmovanjem o “rasni” vsebini pojma narod!), “narod z državo” pa postane “nacija”. Celo funkcija jezika, ki kot instituciona­ liziran ustaljen knjižni jezik združuje narod, naj bi se spremenila v “resnični nacionalni” jezik šele “tedaj, ko začne govoriti v imenu očetnjave” (= države?). O podrobnosti izvajanja je boljše ne govoriti, žal pa mi je, kako je “filozofiranje” skrotovičilo različna zgodovinska dejstva. Še bolj je čudno, kako se ta teorija o prvem slovenskem dvigu v “nacijo” zlahka širi v navadni in politični publicistiki. Past se je namreč zaprla v tistem trenutku, ko je Hribar prezrl, da je Hegel izdelal svojo teorijo, ko je nastala šele prva oblika dozorevanja modernih narodov: “v svetovni zgodovini je mogoče govoriti le o narodih (von Völkern), ki tvorijo državo”, je bila med 1820 in 1830 še navidez opravičena trditev. Ta past pa je usodna, ker se je dotlej izoblikoval narod (kar pomeni v slovenščini vsebinsko natanko to, kar tujka “nacija”, gl. Slovar slovensk. jezika II., 1975, 893 in 982) na podlagi državneskupnosti tudi ob združevanjujezikovnih različnih skupin od 15. stoletja naprej le v “nacionalnih” državah v zahodni Evropi. Najprej v obliki “nacionalizma od zgoraj”, kije bil oprt še na

34 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

relativno ozke kroge nosilcev oblastne moči, nato dopolnjen v strukturnih spremembah po revolucijah 18. stoletja (splošna šolska obveznost, uveljavljanje knjižnega jezika po kvantitativnem Siljenju tiska [knjig in publicistike], vojaška obveznost, uveljavljanje živega poenotenega jezika v tržnem gospodarstvu in politiki, širjenje političnih pravic) z nastankom naroda (= nacije) tudi od spodaj z množično zavestjo. Izraz “nation” pomeni v tem prostoru le celovito skupnost državljanov kot nosilca suverenosti države ne glede na jezikovno pripadnost. To je nekaj drugega kot naš izraz narod ali Hribarjeva nacija, ki oba pomenita genetično jezikovno - kulturno skupnost, različno od drugih takšnih skupnosti v isti državi. Nezdružljivost obeh vsebin iste besede seje izrecno pokazala v pogajanjih o zaščiti narodnih manjšin v 7. čl. “Avstrijske državne pogodbe” v letih 1948/49 med zunanjimi ministri štirih velesil: ruski izraz “nacionaFnoe menšinstvo” je bil v francoščini in angleščini odklonjen, ker da pomeni Nationalite/nationality le državljanstvo (in manjšina je bila določena le kot “jezikovna - linguistic”, pa tudi prepoved dela za “denacionalizacijo” je morala biti opisana drugače, kajti “denaciona­ lizacija” v tej pogodbi je pomenila zahodnim jezikom le “Entosterreichung”. To ni slučajno, kajti od konca 18. stoletja se je začel oblikovati v Evropi vzhodno od francoske meje ločeno od državne celote tip “jezikovnega” naroda, ki seje oblikoval kot jezikovna in kulturna skupnost, postopno napolnjena z množično narodno zavestjo bodisi v nesvobodi v “tuji” veliki večnarodni državi, bodisi sama razdeljena v večje število manjših držav; v obeh primerih pa je pri njegovem povezovanju z zavestjo o skupnosti sodeloval še zgodovinski-“mit” o nekdanji svobodi in državnosti. Ob prvem velikem in ostrem uveljavljanju narodov te vrste sta se zgodovinsko prva izmed njih uveljavila kot temelj nastanka novih držav italijanski in nemški. V pasu malih narodov vzhodno od njune meje pa do prostora rusko - osmanskega vpliva, v katerem se je kulturno spajanje etničnih skupnosti močno zapletalo z vplivi verskih skupnosti, so se nastajoči narodi razlikovali od državnih skupnosti. Slovenci spadamo obenem z vsemi našimi sosedi v prostor t.im. “jezikovnih narodov”. Prav v tem prostoru in v pogojih uveljavljanja narodov te vrste v političnem življenju in državni ureditvi pa so se začela oblikovati takšna temeljna načela sodobnega političnega življenja, kot so samoodločba narodov in novo pojmovanje “nacionalne države” kot združevanja narodov v isti državi (ali njenem posebnem sestavnem delu) na podlagi prirodnega prava, pa tudi s tem zvezana dolžnost varstva narodnostnih manjšin v takšnih državnopravnih enotah. V obeh pogledih so bile v mednarodnem pravu prelomnega pomena pariške mirovne pogodbe po prvi svetovni vojni. Po kriterijih analize angleškega zgodovinarja E. Hobsbawma (Nations and nationalism since 1780, Cambridge Press 1990,1991 tudi v nem. prevodu) smo Slovenci celo sorazmerno zgoden pojav v tem razvoju: Pred koncem 18. stoletja je v tem smislu Linhart kot prvi opredelil poseben slovenski narod (“Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije”, 1-2,1788-1791, slovenski prevod s komentarji Ljubljana 1981) že izrazitejši pa je bil prenos teh idej v politično sfero ob programu zedinjene Slovenije takoj po marčni revoluciji 1848. Znameniti slovenski

35 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

pravnik tega časa, dr. Jožef Krajnc, v članku “Slavjansko - nemške razmere” (Slovenija 11.7.1848) ni le postavljal “natorne pravice” proti državnemu pravu, “narodove volje” proti “vladarjevi volji”, narodnega edinstva proti “državnemu edinstvu”, ni le postavil načela, da “natorna pravica ne sili Slavjanov še k nobeni zvezi z Nemci”, marveč je pokazal tudi modeme miselne temelje tega stališča: “Če pa vendar (= nemški brat v Avstriji) le terja, se tje (Frankobrod) poverniti, kjer se on doma, Slavjan pa v ptujščini čuti, naj, mi ga ne deržimo nazaj. Naj se loči od nas po meji na narodni podlagi načertaniin naj sklene ozko zvezo z Nemci”. Ta sorazmerna hitrost je gotovo zvezana z ene strani s širokim sosedstvom z neslovanskimi povsem drugačnimi jeziki na slovan­ sko - romansko - germansko - uraloaltajskem srečanju na slovenskih mejah, z druge strani s skoraj tisoč let staro ustaljeno mejo proti sorodnim Hrvatom, kjer je državna meja pomenila hkrati tudi mejo med različnimi tipi družbe (oblikami fevdalnega reda). Tudi Istra je spadala v ta razvoj, kot je razvidno vsaj v času modemih štetij prebivalstva (1880-1910), katerih rezultate v splošnih potezah že poznamo. Postopno ustaljevanje prostora slovenskega oz. srbohrvaškega “občevalnega jezika” izraža obe­ nem ustaljevanje zavesti o pripadnosti enemu ali drugegemu narodu. To je res včasih motila možnost italijanskih okrajnih oblasti s pomočjo imenovanih števnih komisij za izvedbo štetij v podeželju, bodisi za “podpiranje” vpisovanja italijanskega občevalnega jezika, bodisi z uvajanjem “manj nevarnih” jezikovnih kategorij, ki so zabrisovale jasnost.jezikovnega stanja (“ilirski” ali “slovenski” jezik v hrvaških področjih, oprede­ litev “slovenski” ali “schiaveto” kot označbo “mešanice italijanskih, hrvaških in sloven­ skih besed”, kar je povzročilo pritožbe in razprave med Trstom in Dunajem, prim. Brix, nav. delo 212-215; navedena označba je v odgovoru istrskih italijanskih oblasti ob štetju 1901). To smeri razvoja ni moglo spremeniti, lahko pa gaje zavlačevalo, čeprav je to uspevalo bolj v hrvaškem kot v slovenskem delu Istre.

Slovenščina v hrvaških župnijah Slovencem je šlo na roko več prednosti. Medtem ko se je slovensko ozemlje - v globini 10 do 20 kilometrov - v širini preko 50 kilometrov naslanjalo na jedro sloven­ skega narodnega telesa na Tržaškem, Goriškem in Kranjskem, je bila za Hrvaško Istra nekako slepo črevo, zvezano na celini z matico le z 12 kilometrov širokim koridorjem med Voloskim in Lipo. Poleg tega pa so bili istrski Slovenci v istem delu dualistične države kot skoraj vsi drugi Slovenci, Hrvati pa ločeni od svojega jedra, Reka še posebej kot neposredni del Ogrske. Spričo pomanjkanja duhovniškega naraščaja v Istri so prihajali na pomoč tudi nekateri duhovniki iz slovenske notranjosti, to pa je pred nastankom državne osnovne šole v nekaj primerih vplivalo tudi na uporabo slovenščine v šolah po nekaterih hrvaških župnijah (npr. v Vodicah, Munah, Bergudu in Klani po podatkih F. Ostanka). Že A. Vivante (Irredentismo adriatico, 1912) pa je ugotovil, daje hitro naraščanje Trsta v drugi polovici 19. stoletja povzročilo tržno preusmerjanje agrarne proizvodnje v vaseh okrog mesta za mestne potrebe; ko so skušali italijanski

36 ACTAfflSTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

meščani in njihove banke nalagati kapital v zemljišča, ki so pridobivala na vrednosti, so slovenskim kmetom v tem boju za domači gmnt priskočile na pomoč slovenske kreditne zadruge (in pozneje tudi tržaški denarni zavodi), kar je hitro krepilo slovensko narodno zavest na koprskem in piranskem področju (prim. zdaj podrobno obravnavo v knjigi J. Kramar, Narodna prebuja istrskih Slovencev, 1991). V hrvaškem delu Istre je bilo to (razen v severnem sosedstvu Pule) bistveno manj izraženo, kajti hiter razvoj mesije bil omejen v Istri le na Pulo kot glavno vojno pristanišče in skladišče pomorskega orožja (Arzenal), kjer je domače prebivalstvo zraslo od 1880 do 1910 za 136%, ter na neistrski mesti v neposrednem sosedstvu, Trst (za 148%) in Reko (za 136,4%, medtem ko je naraslo v vseh drugih istrskih mestecih le za tretjino, kar je zaostajalo za naraščanjem prebivalstva dežele kot celote (za 36%). Stara deželna (“istrska”) zavest se je začela umikati hrvaški zaradi jezikovnega boja glede uradnega jezika (posebej še v istrskem saboru po 1. 1861), glede osnovnih šol (zlasti po 1869, ko so bile podržavljene) in zaostritve političnega boja (zlasti po 1880, ko je pri istrskih Hrvatih nastopila nova generacija političnih delavcev); ta razvoj je še posebej pospeševalo širjenje političnih pravic, kije zahtevalo tudi intenzivnejše delo med vedno širšim telesom volilcev. O tem procesu pričajo avstrijska štetja in zadnje, 1910, kaže razdelitev Istre v dva etnična bloka, na slovensko in hrvaško podeželje skoraj na isti način, kot sta to označila že Kozler in Rutar. Ta rezultat enako jasno kaže skica jezikovne karte M. Wutteja (1944), s podobnim obsegom mešanega slovensko-hrvaškega prostora, kot gaje opisal že K. Czoernig (gl. zgoraj!), kot tržaški profesor C. Schiffrer v zemljevidu iz 1. 1946 (po štetju 1910 s popravki po štetju 1921; zemljevid s komentarjem je sam objavil dvakrat, objavljen pa je tudi v jugoslovanski uradni publikaciji Cartes sur la structure ethnique de la Marche Julienne, 17. zemljevid). Po Schiffreijevi karti slovensko-hrvaška etnična meja deli Istro z začetkom južno od kanala sv. Odorika (po severni meji katastrske občine Kaštel) na zahodu do Lipe in Klane na vzhodu kar natanko po današnji etnični meji, ki jo že poznamo. Med slovenskim in hrvaškim istrskim ozemljem je res razlika. Slovensko je v celoti povsem čisto, z italijanskim prebivalstvom se srečuje le ob sami obali od Milj do Pirana, predvsem v samih mestih. V hrvaških predelih je tega mešanja več - če izvzamemo obrežna mesta od Umaga do Pule - v podeželju vendarle predvsem med spodnjo Dragonjo in spodnjo Mirno ter v obrežnem pasu od Rovinja do Pule. Ta položaj je še 1.1946 potrdila tudi mednarodna komisija ekspertov štirih velesil, ko je s pregledom na terenu (od 9.3. do 5.4.1946) preverjala podatke štetij (tudi ob sodelovanju strokov­ njakov z obeh strani). Za slovensko ozemlje severno od Trsta je komisija ugotovila, da je meja med romanskim in slovenskim svetom ostala čista in jasna, kot je bila po štetju 1910, skoraj brez vsakega medsebojnega mešanja; celo za sam Trst so ugotovili, daje “središče mesta skoraj povsem italijansko, večina predmestij v neposrednem sosedstvu ima slovensko večino s pomembnimi italijanskimi manjšinami; kraji na periferiji so skoraj čisto slovenski”. Za Istro je komisija ugotovila drugačno stanje: Nasploh v zahodni Istri niso našli čiste etnične razmejitve med slovanskim in italijanskim prebi-

37 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

valstvom. Toda italijansko je živelo predvsem v mestih ob obali ali blizu obale, razen tega tudi v delu agrarnih naselbin ob zahodni obali. Hrvaško in slovensko prebivalstvo je živelo predvsem v agrarnih naselbinah, ki so “v velikem številu primerov obdajale mesta, naseljena z Italijani. Razen tega pa se to prebivalstvo širi do obale zlasti v treh glavnih smereh, in sicer: severno od reke Dragonje, na obeh straneh Limskega kanala in na južni točki polotoka južno od Pule”. Po Schiffrerjevem zemljevidu in poročilu komisije gre torej vendarle za dva slovanska bloka, medtem ko so pomenile italijanske naselbine v teh blokih (zlasti južno od Dragonje v hrvaškem prostoru) raztresene otoke. Ta položaj je bil tudi temelj do različnih stališč glede temelja načrtov za bodočo politično ureditev tega prostora s strani treh tekmecev. Slovenci, razdrobljeni konec 19. stol. med osem državnopravnih teles (vojvodine Koroške, Štajersko in Kranjsko, grofiji Goriško in Istro, svobodno mesto Trst, kraljevino Italijo [Beneška Slovenija], in kralje­ vino Ogrsko [deli Žalskega in Železnega komitata]), so se mogli potegovati za združitev narodnostnega telesa samo v imenu naravnega prava, ki ga je uveljavljala doktrina francoske revolucije. Mlada hrvaška politična skupina po 1880 (Mandič, Laginja in Spinčič) je bila pod vplivom teorije zgodovinskega prava, zagreta za pridružitev Istre v njenih zgodovinskih (! - od 1825/48/61) mejah in slovenskih “planinskih Hrvatov”. Življenje jih je hitro poučilo drugače: potreba sodelovanja s slovenskimi strankami je zahtevala, da so opustili okvir hrvaškega zgodovinskega prava in da so v istrski politiki postavili kot temelj prirodno pravo oz. načelo narodnostne pripadnosti, ki je edino moglo postati temelj zahtev za združitev slovenskega naroda (D. Šepič).

Zgodovinske pravice zamenjajo prirodno pravo Toda podoben preobrat političnih konceptov pri Italijanih je bil ostrejši in trajnejši. Italijanski preporod je bil v Evropi prvi uspešni primer uveljavljanja prirodnopravnega načela o pravici naroda do njegove državne združitve. Ob njegovem začetku je njegov ideolog Mazzini postavljal v imenu narodnostnega načela mejo, ki jo je Italijanom “dal Bog”, k ustju Soče, čeprav je ob tem mislil na Trst z okolico kot na samostojen prostor srečevanja med bodočo Slavijo in Italijo. Proglasitev Kraljestva Italija (1861) in zlasti njena združitev (1866, za Rim še 1870) sta razmerje spremenili: načelo prirodnega prava so zamenjale zahteve na podlagi zgodovinskih pravic (zlasti Republike Benetk) in zelo hitro tudi geopolitičnih zahtev po varnih “naravnih mejah” Italije. Kako v globokem nasprotju je to s temelji nastanka moderne Italije, kaže najlepše zahteva po nekdaj benečanski Dalmaciji, ki jo ponavljajo nekateri neofašisti pa tudi drugi desničarski časniki v Italiji tudi v današnji hrvaški krizi kot pravi mrhovinaiji: 1. 1910 je bilo v Dalmaciji od 634.855 prebivalcev 96,19% govorcev srbohrvaškega jezika (610.669), italijanskih govorcev “občevalnega jezika” je bilo 2,84% (18.000, skoraj polovica le v glavnem deželnem mestu, Zadru); in to je podlaga za zahtevo za deželo, ki da je “italianissima”! Tudi “zgodovinske”, zahteve po Istri niso bile boljše utemeljene.

38 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

Zaradi tega je bilo treba mit o “zgodovinski enotnosti” - v 19. stoletju so Istrani seveda še dobro vedeli za mladost njihove “zgodovinske” dežele! - zamenjati in dopolniti z drugim, mitom o istrski “kulturni” enotnosti, in tega srečujemo tudi v današnji publicis­ tiki istrskih manjšincev in tržaških in beneških ezulov iz Istre po 1947 oz. 1953. Toda kako je z zgodovinsko resnico tega gesla? Z njenim odgovorom na sodobne mite (tudi literarne!) ne želim podpihovati že tako preostrih publicističnih nasprotij doma in preko tržaških meja. Gre mi le za odstranitev naše življenje (na obeh straneh meje!) zastruplja­ jočih mitov z montažo zgodovinskih neresnic. Omejujem se - namerno - le na najkrajša opozorila, čeprav bi bilo o tem zlahka le ob prepisovanju že zapisanega napisati ne desetine, marveč stotine strani.

Asimilacijska moč začenja upadati Istra je do srede 19. stoletja spadala med neredke dežele srednje in vzhodne Evrope, v katerih živita dve narodnostni skupini, različni po socialni strukturi; eno sestavlja večina (podeželskega) prebivalstva, drugo manjšina, sestavljena iz pripadnikov višjih družbenih skupin (poleg plemstva znaten del meščanstva, nato novega uradništva in inteligence). Socialni dvig je bil pogosto zvezan tudi z jezikovno asimilacijo. To razliko med Italijani in Slovani v Istri glede gospodarstva in “barbarstva” so beneški providurji označevali včasih zelo ostro že od 16. stoletja. Kulturna neenotnost se izraža tudi že v zgodnjem prepričanju, daje za slovanske podeželane “italijanizacija pomenila civili- ziranje” (Benussi, LTstria, str. 346). To poudarjanje skladnosti jezikovne in kulturne dvojnosti istrskega prebivalstva seje vse močneje poudarjalo pri Italijanih po začetku političnih bojev v drugi polovici 19. stoletja in doseglo vrhunec v fašistični Italiji med obema vojnama kot uradna politična doktrina. Narodno prebujanje nerazvitih (t.i. “nehistoričnih”) ljudstev z novimi zahtevami po jezikovnih pravicah in sorazmerno hitrem upadanju asimilacijske moči vladajoče sku­ pine je pri tem zbudilo praviloma oster odpor zoper novosti, v 19. stoletju zlasti pri liberalnih skupinah, ki so zelo poudarjale svojo kulturno premoč ter dopuščale za jezik “nehistoričnega” ljudstva življenje le v slabše razvitih osnovnih šolah in v ljudski kulturi. Ko se je pokazalo to kot premalo in se je “dragi deželni jezik” uveljavljal na vseh področjih, je prišlo do ostrega razkola, širjenja asimilacije s pomočjo boljših osnovnih šol in zlasti hudih bojev okrog širjenja jezikovnih pravic v uradih. Vse to velja tudi za Istro. Najbolj drastičen primer zavesti o kulturni neenotnosti so bili v avstrijski dobi nastopi hrvaških poslancev v istrskem sabora z govori v lastnem jeziku, ki niso izzvali samo besnih demonstracij italijanskih poslancev in publike na galerijah v saboru, marveč tudi napade na slovanske poslance v mestu (najprej v Poreču, nato tudi v Puli in Kopru, ko se je zasedanje včasih selilo, da bi morda našla državna oblast - nezadovoljna z zaostrovanjem istrske deželne oblasti v italijanskih rokah - mirnejše okolje, kjer bi mogli sodelovati v sabora tudi hrvaški in slovenski poslanci). Najjasnejšo ponazoritev italijan­ skega gledanja na istrsko “kulturno enotnost” je pokazala seveda fašistična politika, ki

39 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

je že v prvem desetletju svoje oblasti zatrla hrvaške in slovenske šole, kulturna društva in gospodarske zadruge, končno pa je začela tudi z izseljevanjem Hrvatov in Slovencev ter s širokimi načrti za kolonizacijo italijanskega prebivalstva, katerih uresničenje je preprečila le dmga svetovna vojna. Tudi tu gre torej le za “mit”, to, kar je resnično in potrebno pa je le spoznanje o obstoju treh prirodnih etničnih skupin in o potrebi njihovega dobrega sodelovanja v vseh življenjskih pojavih. Le ta pot more - prvič v zgodovini - z obojestransko dvojezičnostjo in dobrim medsebojnim poznanjem pripeljati do prave kulturne enotnosti vseh etničnih skupin istrskega prebivalstva. Le tako lahko mit zamenja nova zgodovinska resničnost.

Temelj za razdelitev je le naravno pravo Temelj razdelitve Istre med Hrvate in Slovence je moglo biti v teh razmerah le narodno prirodno pravo. To potrjuje tudi vsa moderna zgodovina tega vprašanja. S tega stališča so postavili Slovenci zahtevo po zedinjeni Sloveniji že 1848, kot smo izrecno videli pri dr. Krajncu. Ta zahteva je ostala z isto pravno podlago jedro slovenskega političnega programa vse do prve svetovne vojne in med njo, enako kot je tedaj veljalo tudi za boj za osvoboditev drugih slovanskih narodov izpod oblasti Avstro-ogrske monarhije. V Wilsonovih 14 točkah (8.1.1918), v katerih je bila načelno opredeljenakot temelj bodočega miru pravica narodov do samoodločbe, je bila ta pravica glede avstro- ogrskih južnih Slovanov izražena le s pravico do “avtonomnega razvoja”. Zaradi širine gibanja teh narodov za državno samostojnost v. 1.1918 pa je bila v odgovoru ZDA na avstrijsko prošnjo za sklenitev premirja zahteva dvignjena na višjo raven. Dne 18.10. je bilo poslano Avstro-ogrski sporočilo, da je vlada ZDA “priznala, da so narodne težnje Jugoslovanov po svobodi pravične”. Zaradi tega mora predsednik zahtevati, da bodo ti “narodi sodniki o tem, kakšno dejanje s strani avstro-ogrske vlade bo zadovoljilo težnje in pojmovanja teh narodov o njihovih pravicah in o njihovem položaju kot članov dmžine narodov”. Dne 28.10. je avstroogrski minister za zunanje zadeve izrecno pristal na to zahtevo “o pravicah narodov Avstro-Ogrske, zlasti Cehoslovakov in Jugoslovanov”. Tudi formalno je s temi pogoji za premirje stara monarhija razpadla na narode (in ne na dežele), z uveljavljanjem prirodnega narodnega prava in z njim utemeljeno pravico do samoodločbe. Prav ta pravna naziranja so bila tudi teoretični temelj vseh povojnih pogajanj o novi meji med Jugoslavijo in Italijo, pa seveda tudi o določanju meje med republikama Slovenijo in Hrvaško znotraj Jugoslavije. Premik teh načel v drugačno smer je v globokem nasprotju z vso slovensko zgodovino v teh vprašanjih, pa tudi v nasprotju s tistim temeljem današnje slovenske države, ki jo pomeni prav v prirodnem narodnem pravu utemeljena pravica do samoodločbe.

O nastanku današnjih mej z Italijo in Hrvaško Glede na sporni nastanek italijansko-jugoslovanske meje po prvi svetovni vojni (na podlagi imperialističnega Londonskega pakta iz 1. 1915 in ob velikem diplomatskem pritisku Velike Britanije in Francije na vlado Kraljevine SHS za popuščanje Italiji), saj

40 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

ni mogla biti dosežena na mirovni konferenci v Parizu 1919, marveč šele z dvostranskim paktom v Rapalu (12.11.1920), pa tudi glede na čisti slovenski in hrvaški etnični značaj skoraj vsega ozemlja, ki si ga je s tem pridobila Italija v Slovenskem primorju in Istri, je bilo to vprašanje po koncu vojne v Evropi 1945 eno izmed tistih, ki jih je bilo po splošnem soglasju treba razrešiti nanovo. Že na prvi seji zunanjih ministrov štirih velesil (11.9. do 2.10.1945), ki je imel nalogo pripraviti tudi načrt mirovne pogodbe z Italijo, sta bili sprejeti glede tega vprašanja dve načelni stališči: z ene strani naj bi se nova meja čim bolj približala etnični meji, na dmgi strani pa se je pojavila ideja o “etničnem ravnotežju”, se pravi, da naj bi ostalo v Italiji približno toliko Jugoslovanov, kolikor bo ostalo v Jugoslaviji Italijanov. Številke so bile seveda različne tako glede na upoštevano ozemlje (Italijani niso pristali na upoštevanje števila Beneških Slovencev, Jugoslovani pa ne na prištevanje esklave Italijanov v Zadru, pa tudi na Reki, ki so si jo Italijani prisvojili zoper mednarodne dogovore in je ni bilo šteti k Italiji), kot tudi glede na razlike med štetji (avstrijsko 1910, italijansko 1921, za Istro Rogličeva jugoslovanska anketa 1945 pod hrvaškim vodstvom). Pri štetju se je komisija mednarodnih strokovnjakov odločila kot za najbolj zanesljivo štetje za avstrijsko štetje iz 1.1910. Le en primer navajam za ponazoritev pomena takšne izbire: Po “francoskem predlo­ gu” (tim. “Wolframova črta” po uradnem avtorju predloga) razmejitev (pozneje je postala izhodišče tudi za končno ureditev meje) pred izločitvijo Svobodnega tržaškega ozemlja (STO), bi ostalo po štetju 1910 v Italiji brez upoštevanja Beneških Slovencev okr. 114.000 Jugoslovanov (109.000 Slovencev, 5000 Hrvatov), z Beneškimi Slovenci pa se število poveča za 35.000 na 149.000; v Jugoslaviji bi po istem štetju ostalo z všteto Reko in Zadrom 125.000 Italijanov avstrijskih državljanov (tuji državljani v jezikovnem Štetju niso bili upoštevani), brez Reke in Zadra 95.000; po Rogličevem štetju jih je bilo v Jugoslaviji namenjenemu delu Istre 56.650, v Posočju pa jih je bilo (po štetju 1910) še okrog 1000. Razlike glede števila Italijanov v Jugoslaviji ostajajo nespremenjene tudi po izločitvah STO kot posebne državne enote zunaj Italije, število Jugoslovanov v Italiji (ostali so le Slovenci) pa se je s tem znižalo na 56.193 (na Goriškem 19.445, v Kanalski dolini 1948, v Beneški Sloveniji 34.800). Ta končni rezultat pariških pogajanj 1946 najbrž kaže, da je uspelo jugoslovanskim pogajalcem s podporo Sovjetske zveze pri računanju “etničnega ravnotežja” izločiti Reko in Zadar, pritegniti število Beneških Slovencev, pa celo pri tem doseči pri obračunu namesto številk štetja 1910 vendarle številke Rogličeve ankete. Pot do tega rezultata bi lahko pojasnil predvsem prof. Zwitter, na katerem je ležala največja teža pri kontaktih s francoskimi eksperti za ta vprašanja, toda žal prav v teh dneh poteka že četrto leto od njegove smrti. Tako je nastal končni kompromis “francoski predlog” za razmejitev, ki gaje sprejel svet štirih zunanjih ministrov in ga je nato potrdila tudi pariška mirovna konferenca jeseni 1946. Ob njem pa je treba podčrtati, da smo - pač zaradi svojega zemljepisnega položaja - plačali v smislu etničnega ravnotežja za italijansko manjšino v hrvaškem delu Istre (na ozemlju republike Slovenije je bilo po tej razdelitvi le 1078 Italijanov po

41 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

štetju 1910, kar znese ob Rogličevih številkah o italijanski manjšini v Istri le 1,86% vseh v Julijski Krajini, po štetju 1910 pa le 1.13% skupnega števila) Slovenci s svojimi ljudmi na drugi strani meje. Na ozemlju, ki ga je v tem času dobila Slovenija, namreč 1.1910 Italijanov skorajda ni bilo (na Notranjskem in v Kanalski dolini nobenega, v Istri 7 in na Goriškem le 1071!). Ta razmerja kaže zemljevid, ki gaje po navodilih prof. Zwitterja in Lava Čermelja izdelal v Parizu izkušeni Cvijičev kartograf Lazič in so ga tam hitro tudi natisnili (pri nas je prava redkost!), ker sta Štefan Mitrovič (delegat CK ZKJ za ta vprašanja) in naš Dušan Pirjevec ob natisu posebnega atlasa o francoskem predlogu (izdelanega po ekspertih v Parizu) v Beogradu zemljevide spremenila v plakate in poleg tega v komentarju še popravljala nekatere podatke in številke ter tako vsemu delu vzela velik del resnosti (nikdar v življenju nisem videl Zwitterja tako razburjenega in jeznega kot ob pregledovanju tega atlasa, ko je Ahac pripeljal njegove izvode v Pariz). Po razdelitvi STO z Londonskim memorandumom 1954 se je po štetju iz 1. 1910 povečalo število Italijanov v republiki Sloveniji za 30.000 (na skupaj 31.061), na Hrvaškem pa še za okrog 20.000 (po Rogličevem štetju za 14.000), število Slovencev v Italiji pa na okrog 125.000 ob še 2400 prebivalcih, ki so prijavili srbohrvaški občevalni jezik (v Trstu jih je del gotovo pripadal tudi Srbom, čeprav je bila večina hrvaška). Tudi s temi spremembami se razmerje pri slovenski izgubi v korist današnje republike Hrvatske v bistvu ni spremenilo. Osimski sporazum je v bistvu samo potrdil dokončnost meja, ki so bile določene kot razdelilna demarkacija teoretično še obstoječega STO z Londonskim memorandumom 1954. Za Italijo se je s tem končnim obračunom po razdelitvi STO “etnično ravnotežje” nekako izteklo (po štetju 1910 z ene strani okrog 145.000 Italijanov na jugoslovanskih tleh (brez Reke in Zadra!) proti ne bistveno manjšemu številu predvsem Slovencev v mejah Italije). Hrvati so po vsakem izmed treh mogočih obračunov “etničnega ravnotežja” plačali samo drobiž: Po Rogličevi anketi je ostalo po novi razmejitvi na Hrvaškem v Istri 71.000 Italijanov in so pomenili govorci srbohrvaškega jezika v Trstu 1910 le 3,38% tega števila; po štetju 1910 se dvigne število Italijanov na 115.000 in zniža delež srbohrvaških govorcev v Trstu na 2%; s prištetim prebivalstvom Reke in Zadra bi se dvignilo število Italijanov še za okr. 30.000 in bi se zmanjšal delež lastnega srbohrvaškega “ravnotežja” na 1,65%. Skupni račun etničnega ravnotežja smo plačali gotovo Slovenci z veliko žrtvijo za Jugoslavijo, ki pa je bila hkrati zvezana z najbrže edino možnostjo osvoboditve večine Slovenskega primorja. Drugače, kot trdijo različni strokovno bosopeti publicisti (in tudi politiki) v naših dneh, sem namreč trdno prepričan o utemeljenosti svoje zadnje hipoteze. Ta uspeh je omogočil le velik ugled, ki ga je prinesel delež jugoslovanskih narodov v dolgo osamljenem boju v osrčju Evrope zopet obe sili fašistične osi - seveda le v okviru boja demokratičnih sil - proti fašistični prerazdelitvi oblasti nad svetom, ki bi pomenila hkrati uničenje svobode in konec tistega evropskega razvoja, ki se je začel z mislijo stare Grčije na jugu Balkanskega polotoka. Če bi ostali 1918 v avstrijski “srednji Evropi”, bi mogli osvobo­ diti prav tolikšen del Slovenskega primorja, kolikor si je Avstrija mogla povrniti

42 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

nemškega/avstrijskega ozemlja na Tirolskem med Brennerjem in Salurnsko sotesko! In zoper mnoge praznoglavce brez zgodovinske skušnje vnovič ponavljam: brez pomoči Sovjetske zveze bi bil zlasti hrvaški, pa tudi slovenski boj za potrditev svobode za diplomatsko zeleno mizo 1945/47 v Primorju bistveno manjši od tega, kar smo dosegli; razliko kaže različen potek današnje slovensko-italijanske državne meje in ameriškega predloga o italijansko-jugoslovanski državni meji iz 1. 1946. Kakorkoli že, sovjetska diplomatska pomoč je bila vgrajena v tedanji boj za osvoboditev Slovenskega primorja kot bistveni dejavnik, brez katerega bi bil po prepričanju vseh, ki smo gledali ta boj od blizu, uspeh v pomembni meri manjši. Zapisal sem že, da smo eno izmed posameznih točk - mejo pri (stari) Gorici - zakrivili sami s Kardeljevo neodločnostjo in skrbjo za osebno “politično odgovornost”. Vendarle pa ostaja resnica, daje ostala v republiki Sloveniji po štetju 1910 le Četrtina toliko Italijanov (31.000), kolikor je ostalo Slovencev v mejah Italije (125.000) kljub izjemno jasni zgodovinsko dozoreli slovensko-romanski etnični meji med Tržaškim zalivom in Karnskimi Alpami. Po tej meri je torej triČetrt Slovencev v Italiji pomenilo le del globalnega jugoslovansko-italijanskega obračuna “etničnega ravnotežja” ob do­ ločanju nove državne meje. Bili so cena za osvoboditev večine Slovenskega primorja, hkrati pa vendarle žrtev za Jugoslavijo - po njenem današnjem razpadu pa so ostali žrtev za Hrvaško. Po relativnem merjenju bi mogla biti ocenjena ta žrtev samo še višje (v Posočju in v slovenskem delu Istre je bilo po štetju 1910 le 21% vseh Italijanov, ki so po končni razmejitvi 1954 ostali na jugoslovanski strani). Najbrže se moramo teh preprostih resnic zavedati tako pri urejanju razmerij z italijansko manjšinov Sloveniji kot tudi pri urejanju razmerij s Hrvaško.Ne v smislu kakršnegakoli spreminjanja meja. Za nas-more biti sveta le etnična meja in vsaka drugačna zahteva izpodbija pravne in moralne temelje slovenske politike. Pač pa velja zahtevati primerno razumevanje navedenih dejstev pri urejanju dogovorov v zvezi z razmerami ob Istri v naših dneh: pri urejanju vprašanja slovenske poti na mednarodno morje in starih gospodarskih zvez z zahodno istrsko obalo (npr. ribištvo). Ne glede na neprimernost utemeljevanjageopolitičnih zahtev po ozemlju in spremembah meja s sklicevanjem na žrtvovane ljudi,.vendarle ostajajo dejstva moralnih dolgov za pomoč sosedom pri uresničevanju njihovih na prirodnem pravu narodov slonečih zahtev.Kadar je bilo mogoče uresničevanje le z žrtvijo sorodnega soseda, pomeni to dolgotrajno moralno zavezo. Klasičen primer te vrste je vprašanje urejanja slovensko - hrvaških vprašanj v in ob Istri: Slovenci smo plačali današnjo hrvaško posest Istrez najbolj dragocenim plačilom - z dovolj velikim številom slovenskih ljudi, ki so zaradi načela mednarodne diplomacije o “etničnem ravnotežju” razmejitve celotnega primorskega prostora (med mejama avstrijske monarhije 1918 in rapalske Italije 1920) ostali na strnjenem slovenskem ozemlju zunaj svoje države. Slovensko - hrvaška mejaseveda ni bila na noben način povezana z mednarodnimi pogajanji. Na teh pogajanjih je bila celo argumentacija izdelana za Jugoslovane kot

43 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

celota, tako pri pogajanjih 1919 kot 1945 do 1954. To je bilo za vse nas ugodneje kot delitev po posameznih narodjh. Le Hrvati in Slovenci skupaj smo imeli npr. v Istri absolutno večino prebivalstva, Hrvati sami pa le relativno (43,5 %), čeprav več kot Italijani. Poleg tega je bila Jugoslavija nujni okvir za spremembo meja, ki jih je določal Londonski pakt. Vladko Maček poroča v svojih spominih, da mu je to prepričanje izrazil dr. Korošec že v nekem razgovoru 1.1922 v utemeljevanju po potrebnosti slovenske zveze s Srbi. Kot temelj velja tudi za to mejo načelo narodnostne meje (“etnografski princip”), za katerega so se soglasno odločili strokovnjaki že v komisiji za meje pri Osvobodilni fronti (konec decembra 1941 na svoji prvi in edini seji) in prav tako na posvetu o vprašanjih slovenskih mej, ki gaje pripravil Znanstveni inštitut 20.3.1944 na osvobojenem ozemlju v Semiču. Te meje niso posebej obravnavali, saj zaradi tradicije o njeni presoji v slovenski znanosti - sodeč po ohranjenem gradivu s sestanka - tudi ni bila sporna. Prof. Fran Zwitter je v svojem referatu “o mejah” tako mimogrede omenil “slovensko - hrvaško mejo ob Dragonji” in zahtevo, da “vsa obala do Dragonje spada nujno k Sloveniji”, daje bilo očitno med navzočimi o tem popolno soglasje. Že pred tem sestankom pa so zaradi praktičnih potreb v začetku februarja (gotovo spodbujeni z AVNOJ-skimi sklepi iz konca novembra 1943 o federativni ureditvi Jugoslavije) zas­ topniki Osvobodilne fronte v slovenskem delu Istre in osvobodilnega gibanja v hrvaškem delu določili mejo med slovenskim in hrvaškim območjem Istre na črti Dragonja (gotovo z obmorskim začetkom južno od sečoveljskih solin kot enotnega področja finančnega monopola) - Topolovec - Pregara - Črnica (prvo sporočilo o tem je datirano že z 10. 2. 1944, gl. F. Ostanek, Annales 1/1991, str. 218). Gotovo je ta vojaško območni dogovor z obeh strani podlaga za upravno mejo, ki je bila uveljavljena že 1945 (v času vojaške uprave tega ozemlja!)po severni meji katastrskih občin Savudrije in Kašteli in ju ločila od Piranske upravne občine,kamor sta do tega časa spadali (gl. priloženi zemljevid o upravni razdelitvi Istre 1910 in 1945 v knjigi Cadastre national de 1’Istrie, 1946). Že 1.1946 je bila tudi Dragonja speljana po novi strugi v kanalu s. Odoriko (tako poroča prvi slovenski preiskovalec Roman Savnik že 1951, Geografski vestnik23, str. 146, in izrecno z navedbo letnice v Krajevnem leksikonu Slovenije 1,1968, str. 243; drugačno datiranje Z. Žagar, Muzej solinarstva, Piran 1991, str. 37, v čas po 1958 je očitno napaka). Ne more nas začuditi, da o poteku slovenske narodnostne meje ni bilo nobenih dvomov. Razvidna je bila po starih avstrijskih štetjih do 1910 in po novi Rogličevi preiskavi iz 1.1945, gotovo pa ni le naključje, da se s temi rezultati povsem ujema tudi mnenje C. Schiffrerja. Z njenim takšnim potekom se je skladala tudi meja med območji slovenskega in hrvaškega učnega jezika v osnovnih šolah avstrijske dobe, pa tudi Cirilmetodova dmžba je ustanovila slovenske zasebne šole le severno od te črte (Raki­ tovec pri Buzetu 1908, Koper 1911/12, Sv. Lucija pri Portorožu 1913). To potrjujejo tudi podatki o članih Družbe sv. Mohorja. V Istri jih je bilo sicer sploh v primerjavi s številom Slovencev v deželi relativno najmanj (skupno povprečje za avstrijske dežele je

44 ACTA HISTRIAE L

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

Po zemljevidu iz priloge v knjigi Cadastre national de l’Istrie, Zagreb, 1945 (izsek) bilo 1.1919 1:15, na Goriškem celo 1:14,2, v Istri 1:30,6; po izračunih v. Grafenaueija iz 1.1946, zdaj v ponatisu Literarno - zgodovinski spisi, 1980, str. 513). Podatki o članih po škofijah pa kažejo tudi ostro prelomnico med tržaško - koprsko (1910-1945 članov) in poreško škofijo južno od prejšnje (195). Vse to kaže, da je bila 1947 vzhodno od Pregare do nekdanje rapalske državne meje slovensko - hrvaška republiška meja s formalno pridružitvijo tega ozemlja Jugoslaviji, ko je bila uveljavljena pariška mirovna pogodba, samo potrjena, kot je obstojala med območji slovenskega in hrvaškega prostora boja zoper okupatorja že od začetka 1944. Prav to velja tudi za sprejem že deset let stare razdelitve piranske upravne občine iz 1. 1944 po uveljavitvi londonskega memoranduma iz 1.1945. Meja je bila gotovo sprejeta kot že uveljavljena, saj je bila po 7. čl. “Specialnega statusa” STO izrecno prepovedana “sprememba meja temeljnih upravnih enot... z namero, da se spravi v nevarnost etnična sestava teh enot”. Sprememba obsega piranske upravne občine, ki bi bila uveljavljena šele v teh okoliščinah, gotovo ne bi mogla biti uresničena brez vsake arhivske sledi v sami občini. Seveda pa po 1.1944 niso še takoj prenesli vseh služb, tako daje kataster v Piranu še nekaj časa urejal tudi spremembe lastništva (ob agrarni reformi) v obeh katastrskih občinah, ki sta prešli 1944 v partizanski razdelitvi v območje Buj. Kataster seveda ni razveljavljal upravne razdelitve. Vprašujem se pa, kako da sta v objavi statističnega gradiva obe katastralni občini glede Rogličevega štetja 1945 še vedno pri

45 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

“upravni občini” Piran, drugače kot na priloženem zemljevidu (Cadastre id., str. 582- 585). Za sklep naj vnovič povem le tri svoja temeljna prepričanjao teh vprašanjih: 1) Slovenci ne moremo in ne smemo zahtevati spremembe meje, kije bila postavljena na podlagi narodnostneganačela, kije temelj nastajanja nove samostojne države. 2) Italijanska manjšinav vsej Istri ima gotovo pravico do čim lažjega sožitja in zveze celotne etnične skupnosti, pa tudi do vseh povezav, ki jih potrebuje s svojo matico v sosedstvu. To je združljivo tudi s prizadevanji za čim bolj znižan mejni prag med republikama Slovenijo in Hrvaško, ne pa z zahtevami po nastanku posebne regije zunaj teh dveh republik. Zgodovinski, socialni in geografski značaj nekdanje in sedanje italijanske manjšinev Istre ne daje moralnih pravic po takšnih zahtevah. Pač pa zahteve po izjemnih pravicah še celo nalagajo manjšini moralno dolžnost, da se vzporedno poteguje za enakovredno zavarovanost slovenske narodne manjšine na vsem obmejnem ozemlju v Italiji. Zgodovinska geneza, ki smo jo videli, daje Slovencem v tem pogledu celo nesporno zgodovinsko in moralno prednost. 3) Končno naj ponovim prepričanjeo velikem moralnem dolgu Hrvaške do Slovenije pri urejanju vprašanja prometa in gospodarjenja na morju ob zahodni istrski • obali, ki izvira iz velike in neprecenljive žrtve, ki smo jo Slovenci ob povojnih pogajanjih utrpeli za hrvaško pridobitev istrskega polotokaod Savudrije in Kaštela do južnega rta pri Puli. Seveda to ne spada med tiste pravne naslove, o katerih bi bilo mogoče iztožiti pravice pred mednarodnimi sodišči. Spada pa med tisto vrstomoralnih dolžnosti, ki stoje v človeškem življenju mnogo višje in ob svojem neupoštevanju izzivajo globinske etnopsihološke zakrivljenosti in spopade. Niti za Hrvate niti za Slovence si tega ne smemo želeti ali dopuščati. Tu v resnici velja za obe strani: Caveant consules!

46 ACTA HISTRIAE I.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

- LA REGION JULIENNE ET LA SLOVÉNIE VÉNITIENNE

Frontière nolionole provinciale Circonscription des tribunaux — des communes Population des communes o oux 2000 O de 2001- 5000 • ■ 5001 • 10 000 O - 10001 • 25000 ® ■ 25001 • 50000 ® ■ 50001 • 100000 ■ • 100001 • 230000

-lo d n jtn------V - A J rr— /

j®tuurr..:

■ „a-:“ ❖ -, f

DIVISION POLITIQUE DU LITORAL SLOVÈNE ET DEL'ISTRIE DU16èmeAU 18ème SIÈCLE

rrrryp. Territoire de la maison Habsbourg (Aulri- r r r U l Territoire de b ville de Triesle el des environs-.-. Y///A che) uni a la Carmole

Territoire des Comtes deGorlce jusqu'a 1300 [ = s g j Territoire de lo republique20-1797 de Venise * KSbiss>. plus tard de la Comté de Gonce »■ ■- ■ -~i — Frontière ininterrompue actuelle enlre les langues slovene et romane lesdoles chez certain lieux et territoires Indiquent l'epoque de la soumission aupouvoir desHobsbourgs ou l'Aulrfche

Slovensko primorje in Istra od 16. do konca 18. stoletja M. Kos, 1945

47 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

RIASSUNTO Dal momento in cui Croazia e Slovenia sono diventate due Stati indipendenti e la linea di demarcazione che le separava é assurta al rango di confine di stato sono apparse tre diverse mitologie relative al loro confine in Istria: alcunipubblicisti sloveni e croad stanno dimostrando l’urgenza e la fondatezza di un suo spostamento verso l’una o Valtra parte; alcuni pubblicisti istriani italiani, anch’essi con vari miti sulla storia delVIstria, da un canto sono coinvolti in queste diatribe, mentre dall’altro accentuano la tradizionale unitarietá dell’Istria nelpassato (considerando Veterogeneitá dellapopolazione e delle culture) quale fondamento per avanzare oggi una confusa richiesta di unitarietá della regione istriana. Nell’opera di chiarificazione deifalsi miti indicad, contemporáneamente alia richiesta di una quanto piú incisiva riduzione del significato della frondera sloveno - croata in Istria e di una quanto maggiore connessione della minoranza italiana in Istria e oltre il confine italo - sloveno, vanno poste le seguend questioni fondamentali: <0 metodología e valore dei censimend quale metro di misura della struttura étnica dell’Istria; O nascita della linea étnica sloveno - croata quale punto di partenza per hodierna frondera tra le due repubbliche e suo significato; O mito dell’"unitarietá" istriana (territoriale, sociale e cultúrale) alia luce della veritá storica; -0- fondamenti giuridico - naturali della suddivisione: territorio étnico concluso, ma con 1’assicurazione di tutti i diritti necessari all’esistenza della minoranza italiana; <0- nascita del confine sloveno - croato in Istria dall944 al1956 e suoi antichi fondamenti.

1. La questione dei censimend e loro metodología La commissione di esperti delle quattro grandi potenze (inglesi, americani, francesi e russi) che dal 9 marzo al 5 aprile del 1946 prese visione del quadro étnico nella Venezia Giulia, confrontándolo con i censimend arrivó alia conclusione che quello austríaco era la fonte piú sicura per validare la situazione étnica, mentre quello italiano del 1921 e quello croato del 1945 eranoparziali afavore di una o dell’altraparte. Nel territorio étnico sloveno a nord di Trieste essa constató, in particolare, che la situazione corrispondeva in pieno al censimento del 1910, nonché una netta distinzione étnica tra territorio románico e sloveno. Per stabilire 1’appartenenza nazionale, i censimend austriad avevano adottato la categoría della “lingua d ’uso” (Umgangsprache), cioé la lingua che Vindividuo “usa nella comunicazioneabituale”, enon quella “familiare” o queda “materna”. Secondo un esame critico, tale metodología faceva aumentare il numero degli appartenenti alia popolazione politicamente dominante, queda di “piú andca ” affermazione cultúrale nella vita quoddiana. In Istria, dunque, queda italiana. Secondo il censimento del 1910, su 286.463 abitand dell’Istria, il 57,79 % (223.318) era di lingua slovena (55.134) e croata (168.184), mentre il 38,15 % (147.417) era di lingua italiana - ladina. Oltre il 60 % degli italiani viveva sparso in 17 cittá istriane, nelle quad la popolazione di lingua slava rappresentava una minoranza (15 % degli abitand), ma nelle campagne essa cosdtuiva oltre il 73 %, mentre la popolazione di lingua italiana era il 23 %. II territorio sloveno ded’Istria si divideva in tre zone: lungo la fascia cosdera, da Muggia a Pirano, la maggioranza era di lingua italiana, nel retroterra capodistriano era invece di ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 lingua slovena; nel distretto di Podgrad, infine, la popolazione era totalmente slovena. Dei complessivi 69.866 abitanti delle tre zone, il 53,66 % (37.495) era composto da sloveni ed il 43 % (29.990) da italiani; inoltre, nelVodierna fascia costiera tra Barcola, Opicina eSan Giovanni al Timavo, su 14.152 abitanti il 90 % erano sloveni (12.590) e soltanto un buon 6 % (905) erano italiani. Nel comune catastale di Salvore gli italiani costituivano quasi l’80 % (accanto a loro, soltanto il 14,1 % - 66 erano sloveni, mentre il censimento non registrava lapresenza di croati), a Castelvenere gli italiani erano il65,22 %(812), gli sloveni il 29.08 % (362), i croati il 5,7 % (71). La linea tra il territorio étnico sloveno e quello di maggioranza italiana correva lungo il confine catastale appena pocopiù a sud dell’attuale corso principale del fiume Dragogna, riportato nella maggioranza delle carte geografiche sino al 1947 con il nome di “Dragogna”, e sulle carte topografiche corne “libador sotto il Carso” o “canale di San Odorico” (con quest’ultima dicitura appena dal 1880 inpoi).

2. Nascita délia linea étnica sloveno - croata e sua comprensione L ’esame dei dialetti dimostra che la linea étnica non corrisponde esattamente a quella dialettale - lingüistica (ail’interno del territorio repubblicano a nazionale sloveno si allunga dalSlavnikaRupa una sottile fascia diparlanti ildialetto ciacavo - ciccio, mentre in territorio croato attorno a Pinguente èpresente un agglomeratopiuttosto ampio déliaparlata caicava - ciccia, genéticamente legata ai due dialetti sloveni délia interna e délia Savrinia. La situazione attuale scaturisce da una complessa storia di colonizzazioni. Il primo risultato délia romanizzazione degli Istri nell’antichità fu una popolazione románica che, sotto il dominio veneziano, non oltre ilXVsecolo, si italianizzô acquisendo il dialetto italiano di Venezia e, alla caduta délia Serenissima, anche l’identità italiana. Resti dell’antico idioma si conservano soltanto tra unapiccolapopolazione romanza nei dintorni di Pola. Gli Slavi si insediarono in Istria in tre tappe: dapprima, attorno al 600, a nord délia Ciceria e in una fascia che si inoltrava a settentrione di Pinguente da una parte, e ad oriente dei Monte Maggiore e del torrente Arsa dall’altra. La seconda tappa è legata alla colonizzazione operata dai Franchi e investi da settentrione il pinguentino e da oriente il pisinotto (intorno all’800); infine, durante la gradúale colonizzazione medievale (entro l’XI - XII secolo) gli Slavi giunsero sino alla costa occidentale, mentre si mantennero romaniche soltanto le città. L ’ qspetto odierno délia penisola si deve alie massicce ondate migratorie che interessarono l’attuale ístria croata, mentre in quella slovena il fenómeno riguardô solamente le città; migrazioni succedutesi dalXVsecolo in poi in seguito al depauperamento délia popolazione (in parte a causa di malattie, p. es. a Mirje, nel par entino, dopo unafebbre endémica, in parte per le guerre). Venezia ripopolô le campagne soprattutto con slavi délia Dalmazia e, in misura minore, con profughi che dai Balcani riparavano in Istria; in alcune zone rurali (tra ifiumi Quieto e Dragogna e tra Rovigno e Pola) insedià coloniprovenienti dall’Italia, mentre la lingua italiana si diffondeva anche nelle aree coltivate a mezzadria. Le stragi provócate dalla peste e il conseguente arrivo di una popolazione italiana mutarono in gran parte il volto delle città. Di fronte alla nuova situazione venutasi cosí a creare, P. Kozler individuó tra la popolazione slovena e croata, già dopo il 1850, sostanzialmente quello che è V odierno confine, che sulla costa indicó con lafoce principale del fiume Dragogna, a sud delle saline di Sicciole, desenvendólo sino alla frondera tra Istria e Carniola. Con tale descrizione

49 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

concordano pure autori successivi, che pero, allé volte (p. es. Czôrnig), accennano ad un territorio étnicamente misto anche a sud di questa linea. Lungo l’odierna frontiera repubblicana si è affermato fondamentalmente anche il confine lingüístico, come dimostrano i dad dei censimenti dal 1880 al 1910, nonché il censimento croato del 1945.

3. L ’ “unitarietà” delVIstria alia luce della Storia L ’ Istria non ha avuto sempre la medesima estensione. Quasi sino alla fine del Medio Evo vi appartenevano - comè nelVantichità - oltre a Trieste con il circondario, anche i territori a settentrione sino alia valle del Vipacco, a Postumia e al Monte Nevoso. E il confine cambiava spesso anche nella penisola medesima (alie volte correva lungo il torrente Arsa ed il Monte Maggiore, altre volte lungo la Fiumara, e dal tardo Medio Evo in poi si ebbero in Istria confini diversi; p. es. alcune varianti del confine che divideva la Marca veneta dellTstria e la Contea o Principato asburgico di Pisino). Entro la fine del Medio Evo, Tordinamento dellTstria si divise in tre parti sostanzialmente diverse: nel suo ex territorio settentrionale del Carso (annesso alia Carniola) l’intera autoritá era detenuta dalla nobiltà terriera; nellTstria occidentale e méridionale (sotto Venezia), anche nelle campagne, ilpotere era nelle mani degli organi cittadini, e ogni singóla città era sottomessa al potere centrale veneziano; nel Principato di Pisino e nel pinguentino vigeva V autonomía dei villaggi, che limitava notevolmente il potere dei nobili terrieri. L ’"Istria" nelVdccezione odierna (quale regione sotto il dominio austríaco - ininterrottamente appena dal 1813 in poi) è una regione geográfica; si è formata quale distretto di Pisino appena nel 1822, e soltanto dopo il 1860 è diventata “provincia ” (Contea) con propri organi d’autogoverno (Dieta provinciale, ecc.). Dopo il 1918, sotto Vitalia, fu divisa nuovamente in tre provincie (Pola, Trieste e Fiume). Questa terra è stata dunque un’entitá storica solo per cento anni (con propri organi d’autogoverno addirittura soltanto sei decenni).

4. Fondamenti giuridico - naturali della frontiera croato slovena in Istria Sloveni e croati - come gli italiani - appartengono al genere di popolo definito “lingüístico” (comunità linguistiche e culturali, pervase da un’identitá nazionale collettiva sostenuta da un determinato “mito ” storico), caratteristico dell ’Europa a oriente del confine fi-ancese. Nel determinare la posizione diqu es ti popoli, si affermo gradualmente, fino alia prima Conferenza di pace di Parigi, il principio delVautodeterminazione dei popoli, con il fine di unificare, in base al diritto naturale, popoli uguali in un medesimo Stato (gli inizi di tale processo si ebbero con Vunificazione dellTtalia e della Germania nella seconda metà del XIX secolo). E ’ un principio che tra gli sloveni si afferma dapprima alla fine delXVIII secolo con la constatazione dell’esistenza particolare di un popolo sloveno (nonostante fosse diviso tra Paesi diversi), appurata dali’opera di Linhart del 1789 -1791 “Poskus zgodovine Kranjske in ostalih dežel južnih Slovanov Avstrije” (Saggio sulla storia della Carniola e delle altre Provincie austriache degli Slavi del Sud). Tale principio (il “diritto naturale” opposto al diritto di stato) si afferma invece politicamente nel programma Slovenia Unitaria del 1848 (più lucidamente presso il dr. Jožef Kranjc). Su questa base maturo, come per le altre provincie, anche la suddivisione della penisola istriana in Istria slovena e Istria croata, mentre lapopolazione italiana era sparsa a macchie di leopardo e nonpoteva rappresentare

50 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52 la base per una suddivisione régionale di questo tipo. IIprogredire dell’identitá nazionale, che negli sloveni istrianifu piú rapida che non presso i croad - vivevano assieme agli altri sloveni nella stessa parte della monarchia asburgica e ció rappresentà uno sdmolo particolare - soppiantó gradualmente la precedente identitá régionale (istriana). Nella seconda metà delXIXsecolo questa suddivisione dellapenisola si afferma in maniera sempre piú accentuata (anche riel sistema scolastico, nella vita religiosa epolítica). Una situazione confermata pure dalla commissione internazionale arrivata nella regione.nel 1946 per prendere visione del quadro étnico; giunse infatti alia conclusione che, in linea di massima, esso corrispondeva ai dad del censimento lingüístico del 1910; lo stesso dicasi pure per i risultad dello studio condotto dallo storico triesdno C. Schiffrer nel medesimo periodo. Lo conferma anche la storia civile dell’"Istria nelXIXsecolo", che evidenzia una grande disunitarietá (battaglie per l’uso della lingua a scuola, lotta contro le tenderize volte a “italianizzare” le campagne e soprattutto la quesdone dei diritti delle lingue dei popoli “senza storia” sloveno e croato in seno all’amministrazione e in particolare nella Dieta provinciale). In queste condizioni, la suddivisione delle regioni (anche dell’Istria) poteva attuarsi soltanto sulla base del diritto naturale nazionale. Lo dimostra non solo la richiesta slovena del 1848 di una Slovenia unitaria, ma anche l’adesione dei polidci croad in Istria alla fine del XIX secolo, quando rinunciarono al loro “diritto di stato croato”, essendo taie la condizioneper collaborare con gli sloveni, ma anche le modalità seguite dalla disgregazione dell’Austria - Ungheria nel 1918. Dopo la richiesta di armisdzio avanzata nell’ottobre 1918 e le condizioni poste da Wilson per acconsentirvi, la monarchia si disgrego in popoli e non in regioni. Si affermé il concetto del diritto all’ autodeterminazione, che fu pure ilfondamento perlomeno teorico delle trattative alla Çonferenza di pace di Parigi del 1919.

5. Sulla nascita delle odierne frondere con Vitalia e la Croazia Alle trattative sui confini tra Jugoslavia e Italia si affermarono due posizioni di principio: da un lato si sarebbe dovuto rispettare quanto più il confine étnico, e dall’altro il principio dell’"equilibrio étnico", stando a significare che il numero degli jugoslavi che rimanevano in Italia sarebbe statopressappoco idéntico a quello degli italiani che sarebbero rimasd in Jugoslavia. Per il calcolo in quesdone si sarebbe fatto riferimento al censimento del 1910. Tenendo conto dellaposizione geográfica questi ‘‘jugoslavi” erano esclusivámente sloveni che vivevano in un territorio étnico compattamente sloveno, separad da una linea netta dalla popolazione románica, mentre quasi 1’80 % degli italiani in Jugoslavia nel 1910 abitava il territorio dell jodier na Repubblica di Croazia: al termine della suddivisone (compreso quello del Territorio Libero di Trieste nel 1954) rimasero in Italia circa 125.000 sloveni (1910) e in Slovenia circa 31.000 italiani (1910), mentre nella parte croata dell’Istria, secondo il medesimo censimento, gli italiani erano circa 115.000 (e soltanto il2 % di questa cifra erano i parland la lingua croata rimasd dalla parte italiana della frondera). II confine sloveno - croato in Istria fu stabilito in prima istanza nel febbraio del 1944 da un accordo tra i reparti partigiani riguardante i settori di operazione sloveno e croato in Istria e, sulla base del medesimo accordo, 1’amministrazione militare jugos lava, durante I’occupazione della Zona B del TLT, separó i comuni catastali di Salvore e Castelvenere dal comune diPirano annettendoli al distretto diBuie. Anche il fiume Dragogna venue dirottato già nel 1946 lungo il nuovo alveo a sud delle saline, lungo il vecchio libador sotto il Carso

51 ACTA HISTRIAEI.

Bogo GRAFENAUER: MITI O “ISTRI” IN RESNICA ISTRSKEGA POLOTOKA, 9-52

(dal 1880 chiamato “canale di San Odorico”); l’ex “fiume grande” - dal 1880 con il nome diDragogna - non era più il fiume di prima, ed il suo álveo fino a Sicciole rimase all’asciutto. II confine repubblicano tra Croazia e Slovenia dopo il 1947 {fuori dal TLT), owero dopo il 1954 (nella Zona B del TLT), correva essenzialmente lungo la linea cosí stabilita, consolidatasi poi negli anni successivi soltanto su espresso desiderio della popolazione, poiché i croad aspiravano senza successo ad espandere il loro territorio e ad abbracciare alcuni comuni catastali slovenisino all’ex confine amministrativo del distretto diPinguente. Parimenti, la volontá di entrare afar parte del distretto di Fiume espressa dalla popolazione di alcuni comuni catastali sloveni traRupaeKlanafu alla base della frondera consolidatasi in quest’area nel 1947.

52 ACTA HISTRIAEI.

UDK/UDC: 655.4/.5(497.13)(01):945.36+949.712/.713 Istra

VENEZIA E L’ISTRIA NELL’ATTIVITA EDITORIALE DELLA SOCIETAISTRIANA DI ARCHEOLOGIA E STORIA PATRIA Giuseppe CUSCITO prof., Universita di Trieste, 34100 Trieste, IT prof., Univerza Trst, 34100 Trst, IT

SINTESI Ad evitare un noioso intervento elenchistico tutto appoggiato allo spoglio dei 90 vohuni degli ‘Atti e Memorie della Societá Istriana di Archeologia e Storia Patria” fondata a Parenzo nel 1884, la presente ricerca è stata condotta su tre per cor si strettamente collegati tra loro: la comprensione delle spinte profonde e delle fuialità extrastoriche che hanno sollecitato fino a non molto tempo fa il vivo intéressé della storiografía triestina e istriana per la presenza di Venezia in Istria; una rapida analisi dei metodi seguid e dei contenud offerti dalla Societá Istriana al mondo degli studi; il diverso approccio e la modificata valutazione storiografica di quelle vicende che possiamo registrare in questi ultimi anni all’interno della stessa Societá Istriana.

A differenza di Attilio Tamaro, principe degli storici “irredentisti” di Trieste, che aveva avversato il Kandier per il süo lealismo asburgico, Bernardo Benussi e gli storici istriani, pur se d’ispirazione liberal-nazionale, ne hanno sempre tessuto gli elogi perché hanno riconosciuto in lui il massimo cultore della loro storia bimillenaria, che in settori ancora quasi inesplorati aveva celebrato il passato dell’Istria, rivendicandola, di fronte a Slavi e a Tedeschi, alla civiltà italiana. Trieste, Istria, “Litorale” sono stati da lui studiati, specie nelle pagine della sua rivista “L’Istria”, con lo scopo preciso di riscoprire le istituzioni che avevano costituito il genuino volto romano e itálico delle città della regione. Del resto il caso dell’Istria era diverso, perché qui una tradizione politica e cultúrale -italica era lunga e radicata in molti secoli di dominio della Serenissima. Cosl, accanto alla rivista “L’Istria”, assume fondamentale importanza, nell’economia della produzione kandleriana, quelCódice diplomático istriano (scritto fra il 1853 e il 1864) che resta tuttora un prezioso monumento documentario per l’Istria medievale1. In quanto studioso del Medioevo, il Kandier si mostra attento specialmente alla storia giuridica e delle istituzioni, come suggeriscono i molti statuti di città da lui editi, i documenti del Codice, le questioni di diritto variamente affrontate per interpretare i

1 G. Cervani, Pietro Kandier storico di Trieste e dell'Istria, in AMSIXXII n.s. (1974), pp. 4,9-10. ACTA HISTRIAEI.

Giuseppe CUSCITO: VENEZIA E L’ISTRIA NELL’ATTIVITÁ EDITORIALE DELLA SOCIETÁ..5 3 -6 0

rapporti che legarono successivamente queste terre al Patriarcato di Aquileia, ai conti di Gorizia, a Venezia e alia Casa d’Austria, per non parlare delle giurisdizioni minori. Nel suo periódico, che é come “il grande magazzino” di tutti i temi di cui ebbe ad occuparsi, egli prospettava l’Istria come“ideale patria comune delle genti adriatiche diparlata e di civiltá italiana” e fissava modi e mete della sua indagine aperta ad ogni forma di o testimonianza del passato . Se poi volgiamo anche uno rápido sguardo a quel gruppo di studiosi che, sullo sfondo dell’ “Archeografo” costituiscono l’Olimpo storiografico triestino, possiamo rilevare che, pur attenendosi scmpolosamente a un rigoroso método scientifico, finivano per combattere una battaglia a colpi di codici, di documenti, di stroncature contro la marea slava . Non meraviglia percid che nell’ “Archeografo Triestino” del 1885 il Puschi si affrettasse a presentare gli “Atti e Memorie della Societá Istriana di Archeologia e Storia Patria” appena apparsi, mettendo in rilievo che si trattava di un’iniziativa di “egregi • 4 patrioti . E nei molti studi su statuti di cittá, nell’edizione di fonti, di rendiconti, di relazioni, di epigrafi ricorrenti nelle due riviste sorelle possiamo trovare la molla ideale che ispirava quella storiografia. Anche la scelta degli argomenti - culto della romanitá, rivalutazione della venezianitá della regione e della friulanitá di Trieste - svela la passione politica che l’animava5. Contrariamente a quanto facevano gli eruditi dellTtalia risorgimentale, qui si preferiva guardare a Roma come a principio di distinzione nazionale, perché il Medioevo nella regione fu un’época di preponderanze tedesche. Ma il quadro storico del Medioevo regionale sembra mutare improvvisamente nella storiografia triestina e istriana quando sul territorio si instaura stabilmente il dominio veneto dopo il 12676: é quella l’occasione per sviluppare il grande mito della-“venezia- nitá” che giustifica il motivo dell’italianitá “perenne” di queste terre. Venezia é allora idoleggiata come una specie di patria italianaante litteram e viene definita “madre patria dei nostri comuni”. Cosi con lo studio dei rapporti fra l’Istria e la Serenissima si veniva a ribadire implícitamente la piena italianitá del territorio, mentre 1’ “Archeografo” e gli “Atti e Memorie” parlano frequentemente di dedizioni spontanee a Venezia, rispetto a cui quella di Trieste agli Asburgo - come rilevava il Cervani - sarebbe stata una vergogna per la storia locale . E anche di fronte alie forti contraddizioni della politica veneziana, cui si dovevano addebitare il sorgere della “piaga” slava in seguito al ripopolamento della regione e le

2 Ibid., pp. 13-14 3 G. Cervani,L'apporto dell' “Archeografo Triestino" agli studi storici giuliani della fine dell'Ottocento, in AM SIII n.s. (1952), p. 156. 4 A. Puschi, Societá Istriana di Archeologia e Storia Patria. A tti e Memorie, in "Archeografo Triestino" XII n.s. (1885), p. 232. 5 G. Cervani, L'apporto ... dt., p. 159. 6 G. De Vergottini, Per la revisione delle liste cronologiche perl'Istria medievale, in AMSI XLIX (1937), p. 52. 7 G. Cervani,L'apporto ... dt., p. 165.

54 ACTA HISTRIAEI.

Giuseppe CUSCITO: VENEZIA E L’ISTRIA NELL’ATTIVITÄ EDITO RIALE DELLASOCIETÄ..., 53-60

frequenti spoliazioni, gli storici nostrani erano portati a distinguere tra Venezia, fatta o assurgere a “campione di civiltä e di liberta”, e i suoi - talora - cattivi rappresentanti . In occasione del cinquantenario della Societä Istriana di Archeologia e Storia Patria celebrato nel 1939, Camillo De Franceschi rilevava che “per ottenere un’autorevole storia delTIstria occorreva la raccolta sistemática e il piü possibile completa delle sue fonti sparse e occultate negli archivi e nelle biblioteche, oltreché della provincia, di Venezia, del Veneto e di altri piü lontani paesi”, lavoro enorme cui non era bastata la vita operosissima del Kandier. Per questo furono favorite in tutti i modi la ricerca e la trascrizione dei documenti medievali e moderni, le indagini archivistiche e diplomatiche, che, oltre alle esplorazioni archeologiche, consegnarono ai 46 volumi di “Atti e Memo- rie” fino allora usciti una mole imponente di materiali documentari, di monografie e di memorie erudite. E tutto ció - precisava il De Franceschi - fu avviato senza deviare dal tracciato di una meta ideale, che per gli irredenti era suprema ragione di vita: “La tesi dell’única ininterrotta civiltä italiana in Istria, succedanea all’antica civiltä latina, era stata, dal 1848 in poi, uno dei fondamenti giuridici delle nostre aspirazioni politiche in contrapposto alia ostentata superioritä numérica degli Slavi importati, rustici e incolti... Ma l’amore di patria non sminuiva il senso di obiettivitá e di giustizia degli storici nostri, che non avevano né Tanimo né il bisogno di ricorrere ad arti tendenziöse per dimostrare Q la legittimitá della causa-italiana delTIstria” . II metodo poteva anche essere ineccepibile, ma la scelta dei temi é indicativa delle linee di tendenza allora seguite; Venezia per ragioni fácilmente immaginabili costituiva un filone privilegiato d’indagine, come risulta da un sondaggio negli “Atti e Memorie” del primo quarantennio con un materiale diplomático di prim’ordine. Seguendo in parte Tordine cronológico in cui fu edito e, in parte Timportanza storica che esso ha, possiamo cosi distinguere la mole dei materiali raccolti sotto il profilo che qui ci interessa. a) Nel primo gruppo troviamo Relazioni deiprovveditori veneti di Veglia (II, 81) e del sopra la sanitá (XVI, 117, 292). Seguono 1 tRelazioni dei Provvedi­ tori Veneti in Istria al tempo della guerra di Gradišča (II, 3; V, 84); quelle deiCapitani di Raspo (IV, 303); dei Podestá Capitani di Capodistria (VI, 51,283; VII, 97,279; VIII, 87; X, 51, 289, XI, 216; XIII, 191; XXIII, 65; XXVII, 17; XXIX, 3); del Provveditore generale sul porto franco di Trieste (XI, 203); deiPodestá ai cinque Savi di mercanzia (XI, 211); e i Dispacci al serenissimo principe (XXXIX, 25). Tali relazioni che i Provveditori veneti, come pure i Capitani e i Podestá veneti, dovevano daré al Senato sulle cose vedute e opérate nei paesi del loro reggimento sono di grande importanza storica in quanto riflettono le condizioni politiche, economiche, sociali ed etnografiche delTIstria nel tempo di cui trattano.

8 Ibid., p. 167. 9 C.D.F., II cinquantenario della Societä Istriana di Archeologia e Storia Patria, in AMSIXLVI (1934), pp.VII-XI.

55 ACTA HISTRIAEI.

Giuseppe CUSCITO: VENEZIA E L’ISTRIANELL’ATTIVITÀ EDITORIALE DELLA SOCIETÀ..5 3 -6 0

b) Un secondo gruppo non meno apprezzabile, con indicazioni traite dal Sant’Ufficio riguarda i Processi di luteranismo in Istria (II, 179; XVII, 150, 383; XVIII, 44,„248; XIX, 35; XX, 46, 283); 1 tLettere deiRettori d’Istria al tempo dell’interdetto di Paolo V contro la repubblica veneta (XII, 199); il Concordato con la S. Sede (XX, 330); il Collegio di Capodistria (XV, 265); e il Cathasticum Histriae (XXV, 318). c) In un terzo gruppo possiamo raccogliere Commissionile dei dogi ai podestá veneti nell’Istria (II, 3). d) U ultimo gruppo di documenti, ma il primo per la sua importanza, dovuto alio zelo instancabile di Tomaso Luciani, è formato da quei Regesti che vanno sotto il titolo di Senato Misti e Senato Secreti, incominciati a pubblicare nel 1888 (vol. III) e finiti nel 1909 (vol. XXIII). Sotto il nome di Senato Misti s’intende - com’é noto - la piú antica serie di deliberazioni e di decreti del Senato veneto comprendente senza distinzione atti di materia civile, criminale, politica ecc. Datano dal 1293, ma fino al 1332 sono andati smarriti; per il periodo dal 1332 al 1336 non esiste che l’indice, quindi la serie continua fino al 1440. In quell’anno si istituí laseñe Senato Secreti duratafino al 1630 per i decreti politici e diplomatici di maggior peso, lasciando alSenato Misti i soli decreti d’indole amministrativa, i quali si suddivisero inSenato Terra per il governo di paesi di terraferma e Senato Mare per il governo dei paesi al mare. I fatti speciali vennero raggmppati in serie speciali diRogatorum. Nel 1630 poi anche le serie Senato Secreti si divisero in Senato Corti per i decreti di politica estera eSenato Rettori per i decreti di politica interna (III, 1887, pp. 209-210; XXXVII, 1925, p. 262). La notizie riguardanti l’Istria contenute in questi Regesti sono numerosissime e, sotto la rubrica Cose dellTstria, furono distribuite nei vari voiumi di “Atti e Memorie” dal III al XXIII, fornendo agli studiosi un magazzino d’informazioni rare e fino allora scono- sciute, traite daH’Archivio del Senato veneto; ne esce un grandioso musaico di storia, “il cui valore - scriveva con giustificato orgoglio il Benussi - sará degnamente apprezzato da tutti coloro che vi attingono quanto alia storia politica, ecclesiastica, sociale e amministrativa delPIstria si connette”10. Da un calcólo di Francesco Babudri, si tratte- rebbe di 10.317 notizie sugli argomenti piú disparati di cui non è possibile daré comunicazione in questa sede. Mi sia consentito solo una campionatura su un tema di grande importanza, come quello della immigrazione favorita dalla Serenissima per ripopolare l’Istria e per il reclutamento di manodopera: cosí da una deliberazione del Senato Mare del 28 setiembre 1595 apprendiamo che “atiese le benemerenze acquistate da Giorgio Filippino, capo dei Morlacchi di Parenzo, nella coltivazione di quel territorio, tostoché avrà condotto, a sue spese, come promise, cinque famiglie di altra giurisdizione ad abitare nella Prov. dell’Istria, sia concessa a lui ed ai figli esenzione da tutte le

10 B. Benussi, La Societá Istriana di Archeologia e Storia Patria nei primi quaranta anni di vita, in AMSI XXXVII (1925), p. 262.

56 ACTA HISTRIAEI.

Giuseppe CUSCITO: VENEZIA E L’ISTRIANELL’ATTIVITÀ EDITORIALE DELLASOCIETÀ..., 53-60

gravezze reali e personali”11. E un’altra deliberazione del Senato Mare del 4 giugno 1605, ritenendo necessario che gli Istriani non contrastino oltre la venuta dei nuovi abitanti nella loro provincia e che i pubblici rappresentanti diano loro ogni favore, stabilisce che il Capitano di Raspo, udite le ragioni accampate sui terreni assegnati ai nuovi sudditi, pronunci il suo giudizio inappellabile12 . Ognuno s’avvede dell’importanza di tali regesti sotto diversi profili, ma allora essi interessavano soprattutto per dimostrare la tarda penetrazione dell’elemento slavo nell’Istria romano-veneta e per contrastare con successo quegli scrittori slavi e slavofili che - come scriveva Bernardo Benussi nel suo bilancio per il quarantesimo della Società Istriana - “approfittando dell’incertezza della nostra storia provinciale per mancanza di documenti... si credevano leciti di venire aile conclusioni le più assurde sul conto della nostra coltura ed italianità13 . In quei libri-lamenta sempre il Benussi - si poteva leggere che la popolazione primitiva dell’Istria fosse di origine slava, che l’lstria fosse parte del regno di Teuta regina degli Illiri (sec. Ill a.C.), che agli apostoli slavi Cirillo e Metodio spettasse il vanto di aver introdotto nell’Istria il cristianesimo e la liturgia glagolitica, che un’ondata slava si fosse riversata sull’Istria dal monte al mare agli inizi del sec. XII, cosí che i Veneziani avrebbero trovato un’Istria tutta slava. E lo stesso governo austríaco in un proclama del 1848 agli Slavi dell’Istria li incitava ad opporsi aile mene séparatiste degli Italiani, ricordando che Cíil Litorale, prima che i Veneziani se ne impossessassero, era tutto slavo e che Venezia lo aveva in parte italianizzato”14. Per contrastare questa storiografia interessata e tendenziosa, dopo il 1867, la Giunta provinciale istriana, con le dotazioni poste a sua disposizione dalla Dieta provinciale, aveva avviato la creazione di una Biblioteca e di un Archivio storico provinciale e aveva affidato a Tomaso Luciani la trascrizione dei documenti dell’Archivio di Stato di Venezia riguardanti le relazioni fra l’lstria e la Serenissima15 . La Giunta infatti, deside- rando tenere a Venezia un esperto corrispondente per gli studi di storia patria, fu ben íieta di potersi rivolgere al Luciani, che nel 1873 rinuncio al posto di sotto-archivista presso i Frari di Venezia preferendo il contratto con la Giunta che lo impegnava a dedicarsi esclusivamente alia raccolta dei materiali da serviré alia compilazione della

11 Senato Mare. Cose dell'lstria, in AMSIXII (1996), p. 74. 12 Ibid., p. 109. Sui contrabbandi dei sali a Capodistria, Pirano e Muggia nella relazione del Contarini (1587), cfr. AMSI VI, 1890, {). 413. Sugli abusi nell'amministrazione dei fondaci e delle fraglie contrari alla finalità di popolare e far coltivare la provincia nei prowedimenti del Senato Mare del 12 aprile 1612, cfr. AMSI XII, 1896, p. 412. Per i prow edim enti a favore di Muggia colpita da calamitá naturaU nei deliberad del Senato Mare del 7 novembre 1572, cfr. AMSI, XI, 1895, p. 41. Per il contrabbando di sali a Capodistria, Pirano e Muggia (1608), cfr. AMSI VII (1891), p. 146. Per trattative tra Muggia e Venezia nel 1411 (Senato Secreti), cfr. AMSI IV (1888), pp. 270-271. 13 B. Benussi, La società ... dt., p. 250. 14 Ibid. 15 Ibid., p. 251. M. Tamaro, in AMSI X (1894), p. 519.

57 ACTA HISTRIAEI.

Giuseppe CUSCITO: VENEZIAE L’ISTRIANELL’ATTIVITÁ EDITORIALE DELLA SOCIETÁ:.., 53-60

storia dell’Istria16. Cosi dal 1873 al 1893 (a un anno dalla morte) il Luciani invió periódicamente un ricchissimo materiale storico alia Giunta tratto dalle biblioteche e dagli archivi del Veneto, di cui si giovó Cario De Franceschi per il suo volumeL ’Istria. Note storiche, uscito a Parenzo nel 1879. Lo stesso Luciani ne trasse quelleNotizie e documenti per la conoscenza delle cose istriane, apparse nel giornale “La Provincia delPIstria” fra il 1873 e il 1874, e soprattutto il contributo Fontiper la storia dell’Istria negli Archivi di Venezia piü volte ristampato, che risulta lo scritto piü dotto di questo collaboratore degli “ Atti e Memorie” 17 , non meno esaltato per il suo forte impegno civile nella causa nazionale. Tutta una letteratura, frammentaria ma imponente, aveva accompagnato e sorretto in quel tardo Ottocento il moto nazionale in Istria e Cario De Franceschi fu il primo a chiedere Popera orgánica e completa: Paveva sollecitata invano dal Kandler, invano 1’aveva attesa dal Combi e dal Luciani, forse piü di lui preparati e agguerriti18; tuttavia toccó a lui settantenne compierla con quel titolo modesto diNote storiche che - secondo il giudizio dei contemporanei - da piü di quanto prometta. Egli infatti sentí per l’Istria quello che il Balbo aveva sen tito per l’Italia: il “bisogno politico e sociale” della storia. In tal modo egli intendeva daré agli Istriani, con la coscienza del proprio passato, piü salda fede nel proprio avvenire politico ed económico; contrastare le ambizioni straniere sull’Istria, germaniche e slave; far giungere all’Italia, con la documentazione dei suoi diritti, il monito al suo dovere nazionale verso questa estrema regione oriéntale19. Ma il tema della venezianitá sollecitava Pinteresse di quegli studiosi anche sotto il profilo araldico ed epigráfico; cosi negli “Atti e Memorie” del 1895 Giovanni Vesnaver pubblicava un contributo suStemmi e iscrizioni venete di Portóle nell’Istria, che gli consentiva di concludere sulla sólita linea dell’impegno civile: “é qui la storia a dimostrare che tutte le manifestazioni della vita civile nel nostro paese non furono mai altrimenti che latine prima e itahane poi”20 . Al di la delPedizione di fonti, non mancano anche alcuni studi specifici per lo piü sotto il profilo istituzionale, come quello del De Vergottini suLa costituzione provinciale dell’Istria nel tardo Medioevo21, dove il noto storico del diritto rileva la mancanza di una organizzazione provinciale ordinaria in Istria fino alia fine del sec. XVI, quando il podestá - capitano di Capodistria - era ormai veramente divenuto il governatore dell’I- stria veneziana che aveva finalmente raggiunta la sua sistemazione a provincia22 . In effetti, mentre il Friuli era passato sotto la Repubblica nel corso di un biennio (1419- 1420), il marchesato d’Istria, infeudato fin dal 1209 al patriarca di Aquileia, diventó veneziano solo a varié riprese e con lunghissimi intervalli fra loro (tra la dedizione di

16 E. Genzardi,Tomaso Luciani scrittore e patriota istriano, in AMSIXXXII (1920), p. 117. 17 ID., Tomaso Luciani ... cit., in AMSI XXXIII (1921), pp. 14-15. 18 F. Salata,Un precursore: Cario De Franceschi, in AMSI XLI (1929), p. 10. 19 Ibid. 20 G. Vesnaver, Stemmi e iscrizioni venete di Pórtale nell'Istria, in AMSI XI (1895), p. 411. 21 AMSI XXXIX (1927), p. 99 ss. 22 Ibid., p. 31.

58 ACTA HISTRIAEI.

Giuseppe CUSCITO: VENEZIA E L’ISTRIA NELL’ATTIVITA EDITORIALE DELLA SOCIÉTÁ..5 3 -6 0

Parenzo nel 1267 e la conquista di Pietrapelosa e Pinguente nel 1421 corrono 154 anni!), c o s í che il carattere frammentario del passaggio delFIstria sotto la Repubblica aveva cancellato per Venezia le tracce del nesso provinciale istriano23 . Sempre Sulla linea di una storia delle istituzioni, Gregorio De Totto studia negli “Atti e Memorie” del 1939-40 il sistema feudále nelPIstria veneta24 . Non mancano in prosieguo di tempo ricerche su temi specifici, come ad esempio quella suL ’impero e la “fidelitas” delle cittá istriane verso Venezia pubblicata dal De Vergottininel 194925 o quella suIreggitori di Pola pubblicata da Sergio Celia nel 196126 o la monografía di Cario De Franceschi iunior sullaStoria documentata della contea di Pisino27 , che peraltro interessa solo marginalmente i rapporti fra l’Istria e Venezia. Forse il contributo piü nuovo e stimolante apparso negli “Atti e Memorie” di questo dopoguerra per una rinnovata impostazione metodológica dello studio in parola si legge nel volume del 1981-82 a firma di Giulio Cervani che si soffermava su un bilancio critico delle prime dieci annate degli “Atti del Centro di ricerche storiche di Rovigno”. Rilevava lo studioso triestino come la cóllaborazione italo-iugoslava intorno agli “Atti” rovignesi avesse prodotto risultati significativi per lo sforzo compiuto nel ripensare la storia dell’Istria al di la degli antichi nazionalismi di opposta estrazione e dei miti tardo-otto- centeschi, nel tentativo di cogliere nuove prospettive riportabili alia piü vasta storia dell’Europa moderna e contemporánea. In questo nuovo quadro critico, la presenza di Venezia non viene sottovalutata, ma non é piü vista come determinante per lo sviluppo socio-economico della provincia istriana conforme all’ottica della storiografia liberal- nazionale: si tratta di un nuovo approccio al fatto storico che prevede non solo il ricupero delle élites dominanti, espressione di gruppi di potere, bensi anche il riconoscimento di gruppi e ceti sociali subaltemi e sommersi ma non per questo irrilevanti28 ; é un approccio storico, questo, atiento alia condizione contadina e della proprietá, al mancato rapporfo, in época veneziana, fra cittá e territorio in una fondamentale unitá di popolo proprio mentre pestilenze e calamita di ogni genere, afflusso di Morlacchi e di immigrati di altre provenienze alterano il tessuto sociale e demográfico della provincia29 e Capodistria e Muggia entraño ormai in una fase di forte declino per l’aumeníata concorrenza di Trieste austríaca30 in relazione ai traffici col retroterra sloveno e croato.

2-3 Ibid., p. 12. 24 G. De Totto, Feudi efeudatari nell'Istria veneta, in AMSILI-LII (1939-40), pp. 55-107. 25 AMSI I n.s. (1949), p. 87 ss. 26 AMSI IX n.s. (1961), p. 43 ss. 27 AMSI X-XIIn.s. (1964). 28 G. Cervani,Gli "Atti" del Centro di Ricerche storiche di Rovigno. Un decennio di attivitd (1970-1980), in AMSI, XXIX-XXX n.s. (1981-82), p. 377. 29 Ibid., p. 383. 30 Ibid., pp. 381-382.

59 ACTA HISTRIAE I.

Giuseppe CUSCITO: VENEZIA E L’ISTRIA NELL’ATTIVITAEDITORIALE DELLA SOCIETA..., 53-60

POVZETEK Da bi se izognili dolgočasnemu navajanju naslovov vseh 90 publikacij “Atti eMemorie della Societa Istriana di Archeologia e Storia Patria ” (Akti in spomini Istrskega društva za arheologijo in domoznanstvo), je pričujoča raziskava potekala v treh tesno povezanih smereh: spoznavanje globljih vzgibov in zunajzgodovinskih namenov, ki so donedavna zanimali tržaško in istrsko zgodovinopisje, temelječe na beneški prisotnosti v Istri; kratka analiza uporabljenih metod in vsebin, ki jih je razikovalcem ponudilo istrsko društvo; drugačen pristop in spremenjena zgodovinska obravnava dogodkov, ki smo jim v poslednjih letih priča znotraj samega istrskega društva. Med najbolj inovativnimi in spodbudnimi prispevki, v poslednjem času objavljenimi v “Atti e Memorie ”, je članek avtorja Giulia Cervanija iz leta 1981 -82, v katerem je omenjena študija metodološko drugače zastavljena. Avtor ugotavlja, da je italijansko-jugoslovansko sodelovanje pri rovinjskem “Zborniku” (Atti) dalo pomembne rezultate, zlasti še zahvaljujoč naporom, ki so bili vloženi v obravnavo zgodovine Istre na način, ki presega starodavne nacionalizme različnega, nasprotujočega si izvora ter predstave, ki izvirajo s konca prejšnjega stoletja, v prizadevanju zaznavanja novih vidikov, ki bi jih bilo mogoče vključiti v širšo zgodovino sodobne Evrope.

60 ACTA HISTRIAEI.

UDK/UDC: 352/354:949.713 Pazin “14/19"

PREGLED UPRAVNEGA RAZVOJA PAZINSKE GROFIJE V LETIH OD 1374 - 1809

Daniela JURIČIČ-ČARGO arhivist, Arhiv Republike Slovenije, 61000 Ljubljana, Zvezdarska 1, SLO archivista, Archivio della Repubblica di Slovenia, Lubiana, SLO

IZVLEČEK Prispevek prebran na seminarju “Enotna in/ali neenotna Istra” obravnava upravni razvoj Pazinskega fevda od časov, ko je že formirana Pazinska grofija kot deželnoknežje posestvo prešla v roke Habsburžanov (1374. leta), do časov Napoleonovih vojn, ko sta bivša beneška in bivša avstrijska Istra postali upravno enotno ozemlje. Opisuje nemški administrativni sistem, njegove uradnike ter se delno dotika problema odnosa oblasti do Pazinske grofije in njenih podložnikov.

UVOD Pričujoči prispevek je kratka analiza upravnega razvoja Pazinskga fevda od časov, ko je sicer že formirana Pazinska grofija prešla iz rok goriških grofov v roke Habsbu­ ržanov (ti so začeli širiti svoja posestva na slovensko etnično ozemlje), do francoske dobe, ko je bila med dve državi razdeljena Istra združena v upravno celoto v okviru Ilirskih provinc.Prispevek je prebran na seminarju “Enotna in/ali neenotna Istra”, ki ga je pripravilo Zgodovinsko društvo za južno Primorsko 11. decembra 1991 z namenom predstaviti različnosti med nemškim in beneškim upravnim aparatom v Istri. (Beneški upravni aparat je predstavil D. Darovec.) Literatura, ki daje vpogled v omenjeno tematiko, je skopa in omejena na posamezne probleme v razvoju Pazinske grofije in se samo do določene mere dotika razvoja upravnega aparata. Temeljno delo o zgodovini Pazinske grofije nasploh je delo Camilla de Franceschija: “Storia documentata della Contea di Pisino” 1, v katerem sem našla osnovo za raziskovanje problema uprave Pazinskega fevda. Delo je morda preveč ideološko obarvano in v posameznih delih teksta pogrešamo kritični znanstveni aparat, vendar pa po drugi strani ponuja osnovo, na kateri se gradi naše znanje o Pazinski grofiji.

1 Camillo de Franceschi: Storia documenata della Contea di Pisino. Delo je po avtorjevi smrti objavil sin Carlo v Atti e Memorie della Societa Istriana di Archeologia e Storia Patria (dalje AMSI), N.S., vol. X,XI/XII/ Venezia, 1963.

61 ACTA HISTRIAEI.

Daniela JURICIC-CARGO: PREGLED UPRAVNEGA RAZVOJA PAZINSKE GROFIJE 61-70

BENEŠKA REPUBLIKA

Istrska grofija po letu 1535

62 ACTA HISTRIAEI.

Daniela JURIČIČ-ČARGO: PREGLED UPRAVNEGA RAZVOJA PAZINSKE GROFIJE 61-70

Delo je zanimivo predvsem zaradi objave virov in zaradi citiranja virov, ki nam niso več dostopni. V novejši historiografiji ni bilo zanimanja za celovit prikaz razvoja omenje­ nega območja, najverjetneje zaradi neurejenega (na primer v Zgodovinskem arhivu Pazin) ali po številnih fondih razmetanega in s tem brez ustreznih pripomočov za uporabo nedostopnega arhivskega gradiva (na primer v Arhivu R Slovenije so drobci gradiva 9 shranjeni v najmanj desetih fondih) . Izšle so le številne manjše razprave, ki opozaijajo na posamezne probleme v okviru zgodovinskega razvoja pazinskega fevda .

Razvoj Pazinske grofije 1374-1809 Ko seje v 13. stoletju začela formirati oblast deželnega kneza in so se s tem do tedaj skoraj samostojna zemljiška posestva povezovala v trdnejše celote, so si v Istri to močno deželnoknežjo oblast ustvarili goriški groije na podlagi bogate lastne in fevdne zemlje. Od začetka 14. stoletja seje njihova posest ločila od oglejske in beneške posesti v Istri kot grofij a (ali knežij a) Istra.4 Po drugi delitvi goriških posesti je t.i. istrska veja goriških grofov dobila posestva v Istri, na Krasu in v Slovenski marki. Albertu IV. Goriškemu so v Istri pripadla gospostva Pazin, , Kožljak, Rakalj, , Brseč, , Pičan, Trviž, Zminj in Momjan.5 Trinajsto in štirinajsto stol. je čas ustvarjanja habsburškega dinastičnega teritorija in prodora preko Kranjske in Krasa proti Jadranskemu morju. Na podlagi recipročnega dednega pakta iz leta 1364 so s smrtjo Alberta IV. Goriškega, zadnjega iz rodu goriških v Istri, Pazinska grofija, Kras in Slovenska marka z Metliko pripadle avstrijskima vojvodama Albertu III. in Leopoldu III. Z listino, izstavljeno v Ljubljani 5. julija 1374, je Leopold III. obljubil duhovščini, plemstvu, vitezom in vsem prebivalstvu Pazinske grofije spoštovanje njihovih dotedanjih pravic.6 Pazinska grofija in knežija v Slovenski marki sta sprva ostali ločeni od Kranjske. Med leti 1438 in 1441 je postala Pazinska grofija priključeno gospostvo Kranjske (angereihte Herrschaft).

2 Ema Umek: Arhivsko gradivo za območje Istre, Reke, Hrvatskega primorja in otokov v arhivu SR Slovenije. Vjesnikhistorijskih arhiva u Rijecii Pazinu (dalje VHARP), zv. XXIII, Pazin-, 1980, str. 237-240. 3 V povojnem času so o zgodovini Istrske grofije pisali hrvaški in slovenski zgodovinarji (omenjam samo tiste avtorje, katerih dela so mi bila dostopna): gospodarsko zgodovino so raziskovali dr. Danilo Klen, dr. Vjekoslav Bratulič, Ivan Grah, Janez Sumrada, dr. Ferdo Gestrin, mag. Darinko Munič; nekatere pravne probleme sta obdelala prof. dr. Lujo Margetič in dr. Klen; cerkveno zgodovino in nektere vire sta objavila I. Grah in Ivan Erceg; o etničnih gibanjih sta pisala dr. Miroslav Bertoša in dr. Bratulič, o družbenih gibanjih, uporih, upravi in funcionarjih te uprave (npr. o županih) pa dr. Bertoša, dr. Bratulič, I. Grah, dr. Nada Klaič in dr. Milko Kos. 4 Majda Smole: Graščine na nekdanjem Kranjskem, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1982, str. 32-33 5 ibidem, str. 33 6 Listino je objavil De Franceschi, C. n.d., str. 390-391 7 Milko Kos: Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slovencev; v: Postanek in razvoj Kranjske. Slovenska matica, Ljubljana, 1985, str. 225

63 ACTA HISTRIAEI.

Daniela JURIČIČ-ČARGO: PREGLED UPRAVNEGA RAZVOJA PAZINSKE G R O F IJ E 61-70

Ko je Beneška republika (leta 1420) dokončno uničila oblast oglejskih patriarhov, sta se na istrskem polotoku znašli ena nasproti drugi dve veliki sili: Avstrija, lastnica Istrske grofije, in Beneška republika, posestnica širokih področij na severnem in zahod­ nem delu polotoka, njegovega južnega dela ter območij na vzhodno-kvarnerki obali. Istrska grofija je predstavljala fevdalni sklop deželnoknežje posesti in velikega števila majhnih gospostev. Zato je treba opozoriti na razmejitev pojmov Pazinska grofija (Grafschaft Mitterburg, Contea di Pisino) - ta je predstavljala upravni pojem in dežel­ noknežjo komorno posest - od pojma Istrska grofija (Grafschaft Isterreich, Contea dTstria) - slednja je bila politični pojem in je obsegala celoten teritorij pod oblastjo Habsburžanov s številnimi gospostvi in posestvi. V drugi polovici 15. stol. je Istrska grofija obsegala Pazinsko grofijo (znotraj katere so bili vaški in mestni komuni: Žminj, Kringa, , Pazin, Stari Pazin, Lindar, Gračišče, Pičan, Trviž, Beram, Brestovica, Zarečje, Novaki,', Previž, Borut, Kršikla, Grimalda, Vrh, Sovinjak, Zamask, Kaščerga, Boljun, Vranja, Brest, Učka, Lovran in Brseč) ter gospostva Lupoglav, Kožljak, Kršan, Gologorica, Račiče, Momjan, Buzet, Barban in Paz, beneficij v Golo- gorici, fevdalni kompleks samostana Sv. Petra u Šumi in fevdalna posestva pičanskega škofa. Meja med beneškimi in habsburškimi posestvi v Istri seje dokončno izoblikovala po devetletni vojni med Benečani in cesarjem Maksimilijanom I (1508-1516). Z mirovno pogodbo, sestavljeno v Trentu 1535. leta, je Istrska grofija izgubila Momjan, Buzet, O v Barban, Račiče, Pazinska grofija pa komune Sovinjak, Vrh in Grimaldo. Zal niti ta niti kasnejše mirovne pogodbe niso mogle zagotoviti dokončnega in trdnega miru na meji med dvema državama v Istri. Sožitje so kalili manjši obmejni spori, ki so kazali nasprotja obeh velikih sil. Prebivalstvo je z obeh strani zloglasnih “kunfinov” preživljalo težke čase, predvsem takrat, ko so se na meji pojavljale prave zapore, bodisi zaradi grozeče kuge in drugih nalezljivh bolezni bodisi zaradi nasprotij med dvema državama. Po smrti Maksimilijana I. sta si njegova dediča leta 1521 razdelila avstrijske dedne dežele. Karel V., španski kralj, je postal nemški cesar. Njegovim posestvom v Italiji in Španiji so se pridružile Goriška grofija, Trst, Reka s Krasom, Pazinska grofija in druga posestva v Istri ter Metliška marka. Ferdinand je postal avstrijski nadvojvoda in je dobil Štajersko, Koroško in Kranjsko.9 Toda ta delitev, ki bi povzročila precejšnje spremembe v upravi in življenju omenjenih pokrajin, je spodletela zaradi močnega odpora kranjskih in koroških deželnih stanov, ki so zahtevali vnovično združitev Kranjske in Koroške. Istrska grofija j e tako ostala Kranjski priključeno gospostvo. Zmagovite vojne Napoleona Bonaparetja, kije leta 1797 dokončno uničil “presvetlo kraljico moija” in istega leta začel pritiskati tudi na habsburška ozemlja, so porušile tri in pol stoletja dolg sistem vladanja na istrskem polotoku. V Schnbrunskem miru (14.-10. 1809) je poražena Avstrija odstopila Napoleonu Kranjsko, Zgornjo Koroško, Goriško,

8 De Franceschi, C. n.d.; glej zemljevid. 9 Zgodovina Slovencev; v: Prva kriza fevdalne družbe Začetki centralizirane države, Kmečki upori, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979, str. 225-252

64 ACTA HISTRIAEI.

Daniela JURIČIČ-ČARGO: PREGLED UPRAVNEGA RAZVOJA PAZINSKE GROFIJE 61-70

Trst, Pazinsko grofijo, Civilno Hrvaško med Savo in Jadranskim morjem, Reko in šest polkov Vojne krajine.10 S posebnim dekretom je še istega dne ustanovil Ilirske province, ki so poleg omenjenih ozemelj obsegale še ozemlje bivše Beneške Istre, Dalmacijo, Boko Kotorsko in ozemlje Dubrovniške republike. Upravno so province radelili na intendance. Istrska intendanca seje delila na štiri distrikte in je štela 242.683 •prebivalcev. 11

Uprava Pazinske grofije Notranjeavstrijska dvorna komora v Gradcu je upravljala in nadzorovala upravo ■ Pazinske grofije, deželnoknežje komorne posesti. Upravo je vodil pazinski glavar (ali kapetan, Hauptman), obenem vladarjev namestnik v celotni Istrski grofiji. 12 Glavar je upravo vodil sam ali s pomočjo svojega namestnika - oskrbnika grofije (Verweser, Verwalter). V času cesarjev Friderika III. in Maksimilijana I. so bili pazinski glavarji člani lokalnega plemstva s Krasa in iz Julijske krajine. Po ponovni priključitvi Pazinske grofije Kranjski 1521. leta je postal Kranjski vicedomski urad v Ljubljani kot inštanca komorne uprave na nivoju dežele nadrejen upravnemu aparatu komorne posesti v Pazinu.13 Konec 15. in v začetku 16. stol. so postajala deželnoknežja gospostva breme vladarju ter niso več imela nobene vloge pri vzdrževanju oblasti v posamezni deželi. Zato je deželni knez dajal taka gospostva, predvsem zaradi lastnih fiskalnih interesov, v zastavo ali rešilni kup (to so t.im. zastavljena gospostva ali Pfandschillingherrschaften).14 Leta 1525 je nadvojvoda izročil Pazinsko grofijo v zastavo Jakobu Dreiju, doteda- njemu pazinskemu glavarju.15 Leta 1532je bil pazinski fevd prodan ptujskemu meščanu Adamu Moškonu za 26 000 renskih goldinarjev s pravico do rešilnega kupa. Moškoni so imeli Pazinsko grofijo v zastavi do leta 1588. Med leti 1588 in 1644 so se v Pazinski grofiji zamenjali številni zakupniki. Leta 1644 je prodana grofom Flanginijem, nato pa leta 1660 knezom Portia.16 Že leta 1665 je Janez Ferdinand grof Portia z dovoljenjem cesarja Leopolda I. prodal Pazinsko grofijo Janezu Vajkardu grofu Auerspergu.17 Cesar je nad posestvom zadržal le pravice, ki so izvirale iz teritorialne suverenosti.18 Auerspe­ rgi so v letih 1668 - 1695 kupili še gospostva Kršan, Kožljak z gradovi Kožljak, Belaj

10 Majda Smole: Glavni intendant Ilirskih provinc 1809-1813. Publikacije arhiva SR Slovenije, Inventarji, Serija: Arhivi samoupravnih organov in oblastev, zv. 1, Ljubljana, 1973, str 7 -11 11 ibidem, str. 7 12 Janez Sumrada: Podložniško prebivalstvo komornega gospostva Pazin v tridesetih letih 16. stoletja, VHARP, zv. XXVI, Pazin-Rijeka, 1983, str. 81-101 13 ibidem, str. 81 14 Sergej Vilfan: Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije, Slovenska matica, Ljubljana, 1961, str. 323-324 .15 De Franceschi, C. n.d., str. 71-72 16 ibidem, str. 111-113 17 ibidem, str. 116; M. Smole: Graščine, n.d., str 342 18 Grofija je postala last Auerspergov (Turjaških), cesarju je pa še vedno plačevala komorne davke.

65 ACTAHISTRIAEI.

Daniela JURIČIČ-ČARGO: PREGLED UPRAVNEGA RAZVOJA PAZINSKE GROFIJE 61-70

in Paz ter jih vključili v Pazinsko grofijo.19 Do zamenjave lastnikov je prišlo zopet leta 20 1701 , ko je Notranjeavstrijska dvorna komora kupila Pazinsko grofijo od Franca Ferdinanda grofa Auersperga. Leta 1702 je Pazinska grofija skupaj z gospostvi Socerb in Podgrad postala last grofov Petazzi. Omenjena posestva so potem prešla v roke markijem de Prie, rodbini iz Piemonta. 21 Zadnja sprememba lastnikov se je zgodila leta 1766, ko je Janez Anton Turinetti marki de Prie prodal Pazinski fevd grofu Montecuc- coliju za 220 000 goldinarjev. Gospostvo je skupaj z imetjem v Pičnu, bivšo prebendo v Zminju, bivšim Marijinim beneficijem v Kringi, vojašnico in hišo Pucič v Pazinu, opekarno v Kaščergi ter nekaterimi zemljiškimi parcelami v katastarski občini Pazin tvorilo Montecuccolijev fidejkomis. Njihova last je bil do do leta 1878. 22 Upravni sistem grofije seje delil v tri skupine: politično-vojaško, fiskalno in sodno.23 Politično-vojaška uprava je skrbela za javni red in varnost v Pazinski grofiji in na njenih mejah. V času mira je oskrbovala le manjše število najetih vojakov in stalnih čuvajev, v času vojne pa so se na za to določenem mestu zbirali vsi za orožje sposobni možje v Pazinski grofiji, ki so skupaj z rednimi oddelki milice in s cesarskimi najemniki branili meje.24 Fiskalna uprava je skrbela za zbiranje davkov in ostalih urbarialnih dajatev. Zaradi svoje specifične uprave v času nadoblasti goriških grofov je Istra, kot Kranjski priključeno gospostvo, imela poseben lastniški sestav in je spadala v komorno obdavče­ nje. Mnogim domačim fevdalcem ni šlo v račun stanovsko obdavčenje, ki so ga hoteli vpeljati kranjski deželni stanovi. Pravno vprašanje deželnih davkov v Istri se je zato vleklo v nedogled. 25 Po reformi urbarja v drugi polovici 16. stol., ko so upravo v Pazinski grofiji že vodili zastavni upraviteljice bila ustanovljena instanca “protupisarja” (Gegen- schreiber). Ta je nadzoroval finančno upravo ter za svoje delo odgovarjal Notranjeavstri­ jski dvorni komori, ki ga je tudi plačevala.26 Sodno upravo je vodil deželni sodnik (Landrichter), ki so ga v času nadoblasti goriških grofov imenovali Goriški grofje sami, v času Habsburžanov pa pazinski glavar. 27 Sodil je skupaj z desetimi predstavniki ljudstva^ (t.i. deželani) v težjih kazenskih zadevah. Za manjše kazenske zadeve in prestopke je bila pristojna avtonomna sodna instanca na nivoju vaških komunov. Plemstvo v Pazinski grofiji in v Slovenski marki z Metliškim ozemljem je imelo po privilegiju iz leta 1365 pravico do sodstva pred lastnim glavarjem in ni bilo podrejemo ljubljanskemu ograjnemu sodišču. Ker zaradi maloštevilnosti ni moglo sestaviti svojo pravdo, se je pustilo soditi pred sodišči, ki so sodila tudi drugim plastem prebivalstva.

19 De Franceschi, C. n.d., str. 117 20 ibidem, str. 118 21 ibidem, str 119 22 M. Smole: Graščine, n.d., str. 342-343 23 De Franceschi, C. n.d., str. 133; M. Bertoša: Mletačka Istra u XVI i XVII stolječu II, v: Pazinska knežija: gospodarski nazadak, feudalni pritisci i seljački otpori, Pula, 1986, str. 407-420 24 To je tako imenovana črna vojska, v Istri imenovana tudi črnida. V: Vilfan S., n.d., str. 320 25 Vilfan S., n.d., str. 320 26 De Franceschi, C. n.d., str. 136-137 27 ibidem, str. 134-140

66 ACTA HISTRIAEI.

Daniela JURIČIČ-ČARGO: PREGLED UPRAVNEGA RAZVOJA PAZINSKE G R O F IJ E 61-70

Po letu 1530 so kranjski deželni stanovi dosegli, da so bili istrski fevdaci podrejeni ljubljanskemu ograjnemu sodišču.28 Poleg naštetih služb so v upravi Pazinske grofije sodelovali pisar (Schreiber), izterjevalec davkov ali ga&tald (naziv je ostal iz časov goriških gorfov) in dva sodna pomočnika ter nekaj biričev, ki so izvrševali telesne kazni, delali kot vratarji na vhodu v grad ali kot stražarji v grajskem stolpu. Različne uslužben­ ce, ki so sodelovali v delu uprave, so plačevali Notranjeavstrijska dvorna komora (protupisarja, glavarja), pazinski glavar (svojega namestnika ali oskbnika, stražarje...) in zastavni upravitelji (vikarja, zdravnika, apotekarja...). 29

Samouprava Kmečke množice, utesnjene v trdi sistem nemškega fevdalizma, so ohranjale tradi­ cionalne forme sožitja v mnogih majhnih občinah ali komunih, omenjenih tudi v urbarju Pazinske grofije iz leta 1498. 3 0 Komune so vodili župan, podžup in svet desetih starejših kmetov. Omenjene funkcionarje je volilo ljudstvo, potrjeval pa pazinski glavar. Bili so osebno svobodni, za svoje delo pa so dobivali določene regalije. Župan je združeval upravno in sodno oblast (razen v Pazinu in Gračišču), zastopal interese skupnosti do drugih skupnosti in do fevdalca, nadzoroval vzdrževanje reda in miru in obveščal skupnost o željah fevdalca ter podobno.31 Poleg omenjenih funkcij je župan opravljal tudi funkcijo razdeljevanja urbarialnih obveznosti med člane svoje skupnosti. Urbarji Pazinske grofije (iz let 1498, 1571, 1578) namreč omenjajo kot urbarialne obveznike posamezne komune in ne posamezne gospodarske enote (kmetije) in podložnike, ki so bili na njih nastanjeni. Funkcija župana in drugih občinskih funkcionarjev je trajala leto dni, s tem da seje funkcija župana lahko tudi podaljšala. Podžup je predstavljal županovega namestnika in pomočnika pri opravljanju upravnih in gospodarskih funkcij v komunu. Zupan, podžup in svet desetih so sestavljali tudi t.i. “banco” ali “klop”, sodno inštanco na nivoju komuna. Njene sodne pristojnosti so bile sodstvo v manjših kaznivih dejanjih in prekrških, npr. pri tatvinah na poljih, prestopkih proti javnemu redu in morali ter podobno.32 Ljudstvo jih je imenovalo “sodci”, sodili so pa na osnovi običajnega prava.33 Čeprav je oblast s pravico veta skušala vplivati na izbor komunskih funkcionarjev in jih podrediti svoji oblasti, so ti bili še zmeraj organi kmečke samouprave. Drugačno razmerje je bilo v mestu Pazin, glavnem mestu Pazinske grofije. Tako kot drugi komuni je bilo urejeno kot

28 Vilfan S., n.d., str. 206-207 29 De Franceschi, C. n.d., str. 137-138 30 Urbar je objavil Danilo Klen: Urbar Pazinske grofovije (1498), VHARP, zv. 14, Pazin-Rijeka, 1969, str. 51-159. Prva omemba župana v Istri je iz leta 1199. V listini se kot priča poravnave med Pulo in Barbanom omenja župan Dražica (Drasicha) iz Gračišča. V: Bratulič Vjekoslav: O vremenskom kontinuitetu naseljenosti Slavena u srednjoj Istri (neki priloži i tumačenja), Jadranski zbornik 1/1956, Rijeka-Pula, 1956, str. 99-118 31 Vjekoslav Bratulič: Funkcije župana u opčinskim zajednicama na području Pazinske grofovije (16. -17. st.), Jadranski zbornik, zv. VII, Rijeka-Pula, 1969, str. 148-149 32 Carlo De Franceschi: LTstria. Note storiche, Poreč, 1879 33 Bratulič V., n.d., str. 151

67 ACTA HISTRIAE I.

Daniela JURIČIČ-ČARGO: PREGLED UPRAVNEGA RAZVOJA PAZINSKE G R O F IJ E 61-70

komun, vendar je v njegovem zboru sodnikov manjkal župan. Nadomeščal ga je mestni sodnik (Stadtrichter),34 imenovan od vrhovne oblasti oziroma pazinskega glavarja in ne od ljudstva. S tem je bil onemogočen razvoj mestne samouprave, sodnik pa je bil le izvrševalec vrhovne oblasti.

Cerkvena upravna razdelitev Cerkvena upravna razdelitev se ni ujemala s političnimi mejami. Od poznega sre­ dnjega veka naprej in vse do druge polovice 18. stol. so bili Istrska grofija in njena gospostva razdeljeni med štiri škofijske dieceze. Od vseh je le pičanska imela svoj sedež v Pazinski grofiji, poreška in puljska pa sta bili v beneškem delu. Poreška škofija, po obsegu jurisdikcije največja na istrskih tleh, je na avstrijskem ozemlju obsegala prepo- zituro Pazin in župnije Stari Pazin, Tiiijan, Kringa, Sv. Petar u Šumi, Žminj, Beram, Trviž, Kaščergo, Grdoselo in Zamask.3 Puljski škofijski jurisdikciji so pripadali južni in vzhodni deli Istrske grofije: župnije Kršan, Kožljak, Šušnjevica, Boljun, Vranja, Paz, Lupoglav ter Lovran in Brseč.36 Tržaška škofija je imela pod svojo jurisdikcijo župnije in kaplanije Sovinjak, Vrh, Račiče, Draguč, Borut, Buzet in Momjan. Po miru v Trentu leta 1535 so vse župnije tržaške škofije razen Boruta prešle v roke Benečanov. Pičanska škofija je bila po jurisdikciji najmanjša in najrevnejša na istrskem polotoku; obsegala je župnije Pičan, Gračišče, Lindar, Novaki, Cerovlje, Kršikla, Gologorica, Krbune, Brdo, Cepič, Sv.Ivanac, Grimalda in kaplanije Zarečje, Previž, Škopljak, Tupljak, Grobnik in Gradmje. 37 Vse župnije in kaplanije pičanske škofije so bile na avstrijskem ozemlju.

Sklep Upravni razvoj Pazinske grofije se je v dolgih stoletjih njenega obstoja le malo spreminjal in v različnih obdobjih različno vplival na družbeno, gospodarsko in socialno življenje v Istri. Odnos države do Pazinske grofije kaže predvsem gospodarske in politične interese. Nemški fevdalec, ki je dobil Pazinsko grofijo v zastavo in njegov kapital vložen v nakup, teži predvsem po dobičku in povrnitvi vloženega. Zato predvsem v novejši literaturi radi poudarjajo, daje avstrijski državi Pazinska grofija služila le kot predmet raznih finančnih transakcij. Na drugi strani je z istimi, predvsem finančnimi interesi Kranjska dežela, katere sestavni del je Istrska grofija bila. Njen odnos do Pazinske grofije temelji na podrejanju maloštevilnega istrskega plemstva in s tem na pridobivanju pravice pobiranja deželnih davkov. Istrsko plemstvo zato ni predstavljalo pomembnega političnega dejavnika v delu kranjskih deželnih stanov ter v tem smislu ni moglo zaživeti kot del avtonomne stanovske uprave nasproti deželnemu knezu. To pa se ni zgodilo predvsem zato, ker je bila Pazinska grofija, kot del komorne posesti, ves

34 De Franceschi Camillo, n. d., str 144 35 ibidem, str. 303 36 ibidem, str. 304 37 ibidem, str. 304

68 ACTA HISTRIAEI.

Daniela JURIČIČ-ČARGO: PREGLED UPRAVNEGA RAZVOJA PAZINSKE GROFIJE 61-70

čas pod neposrednim nadzorom Notranjeavstrijske vlade. V takih razmerah je živel istrski podložnik, ki so ga težile različne fevdalne, deželne in državne dajatve, vojne na meji in razne nalezljive bolezni. Zato je tudi zgodovina Pazinske grofije zgodovina različnih podložniških uporov, ki so se vlekli še tja v konec 18. stoletja. Dva različna družbena reda s svojimi v mnogočem podobnimi in istočasno zelo različnimi načini upravljanja in vladanja sta Istro delila na dva tabora (predvsem v času vojne), istočasno pa nista mogla preprečiti gospodarsko, družbeno, kulturno in predvsem etnično preple­ tanje ljudstva na obeh straneh meje.

LITERATURA De Franceshi Camillo: Storia documentata della Contea di Pisino, AMSI, N.S., vol. X, XI, XII, Venezia, 1963 De Franceschi Carlo: LTstria. Note storiche, Poreč 1879 Vilfan Sergij: Pravna zgodovina Slovencev od naselitve do zloma stare Jugoslavije, Slovenska matica, Ljubljana, 1961 Smole Majda: Graščine na nekdanjem Kranjskem, Državna založba Slovenije, Lju­ bljana, 1982 Šumrada Janez: Podložniško prebivalstvo komornega gospostva Pazin v tridesetih letih 16. stoletja, VHARP, zv. XXVI, Pazin-Rijeka, 1983, str. 81-101 Kos Milko: Srednjeveška kulturna, družbena in politična zgodovina Slovencev, izbrane razprave, Slovenska matica, Ljubljana, 1985 Bratulič Vjekoslav: Funkcije župana u opčinskim zajednicama na području Pazinske grofovije (16. -17. st.), Jadranski zbornik, zv. VII, Rijeka-Pula, 1969, str. 147 - 160 Bertoša Miroslav: Mletačka Istra u XVI i XVII stolječu II, v: Pazinska knežija: gospodarski nazadak, feudalnipritisciiseljačkiotpori, Pula, 1986, str. 407-420 Klen Danilo: Urbar Pazinske gorfovije (1498), VHARP, zv. XIV, 1969, str. 53 -159 Zgodovina Slovencv, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979 Smole Majda: Glavni intendant Ilirskih provinc 1809-1813, Publikacije arhiva SR Slovenije; inventarji; serija: Arhivi samoupravnih organov in oblastev, zv. 1, Ljubljana, 1973 Bertoša Miroslav: Uskočki rat i slom istarskog gospodarstva, Jadranski zbornik, zv. IX /1973-75, Pula-Rijeka, 1975, str. 239 - 286 Bratulič Vjekoslav: O vremenskom kontinuiteti! naseljenosti Sla vena u srednjoj Istri, neki priloži i tumačenja; Jadranski zbornik, zv. 1,1956, str. 99-118 Klen Danilo: Pazinska isprava od 22. novembra 1409. godine. VHARP, zv. 21,1977, str 263-278 Bratulič Vjekoslav: Urbari pazinskog feuda (16. stolječa) I. del. VHARP, zv. 8-9 /1963-64, Pazin-Rijeka, 1964, str. 139-204; II. del VHARP, zv. 10, Pazin-Rijeka, 1965, str. 245-290 Društveni razvoj u firvatskoj (od 16. do početka 20. stolječa); v: Bertoša Miroslav: Društvene strukture u Istri (16.-18. st.), Zagreb, 1981, str. 127-152

69 ACTA HISTRIAEI.

Daniela JURICIC-CARGO: PREGLED UPRAVNEGA RAZVOJA PAZINSKE GROFIJE..6 1 -7 0

RIASSUNTO La contea di Pisino, caduta in mano agli Asburgo dal 1374, rappresentava un’unitá feudale formata da possedimenti di corte e da altre piccole proprietá che a partiré dal 1521 furono incluse dal punto di vista amministrativo alia regione della Carniola. Lo sviluppo amministrativo della contea di Pisino si è sviluppato in due direzioni. Da una parte nasce il potere dei signori e dei padroni della Contea, degli Absburgo e dei numerosi piccoli proprietari. Suddividono Vamministrazione in politico-militare, giudiziaria e fiscale, assumendo un grande numero di funzionari. Questi avevano il compito di garantiré l’ordine pubblico e la sicurezza di raccogliere le imposte e far funzionare l’apparato giudiziario. Dall’altra parte le masse contadme diedero vita alie loro amministrazioni nell’ámbito di numeróse comunitá di villaggio autogestite o di comuni. A guidare i comuni erario ilsindaco, il suo vice ed il Consiglio dei dieci, che oltre allefunzioni amministrative curavano anche l’apparato giudiziario per piccole trasgressioni. Dal punto di vista religioso l’intera Contea Istriana era suddivisa in 4 diócesi, delle quali soltanto quella di Pican aveva sede nella contea di Pisino.

70 ACTA HISTRIAEI.

UDK/UDC: 930.25(497.12 Koper):949.712/.713 Istra “13/18" 949.712/.713 Istra (093)" 13/18"

LE FONTI CONSERVATE PRESSO L’ARCHIVIO DI CAPODISTRIA ED I MATERIALI GIÁ PUBBLICATIRELATIVI ALLA STORIA DELL’ISTRIA VENETA1

Darko DAROVEC arhivist, Pokrajinski arhiv Koper, 66000 Koper, Goriška 6, SLO archivista, Archivio regionale di Capodistria, SLO

SINTESI L ’articolo presenta le principali pubblicazioni di fonti d’archivio relative alia storia dell’Istria nelperiodo della Repubblica di Venezia. In esso viene dato particolare accento alie edizioni delle fonti d’archivio nel XIX secolo, quando al periodo di storiografia “romántica ” segal ilperiodo che vide affermarsi Vapproccio scientifico alia trattazione del passato tronché la coscienza dell’importanza di questa tradizioñe. In questo senso si sono particolarmente distintifra gli altri Pietro Kandler, Tomaso Luciani, Cario de Franceschi, A. Minotto, mentreper quanto riguarda lapubblicazione sistemática di materiali d’archivio i meriti maggiori vanno indubbiamente riconosciuti al gruppo di esperti che opera in seno alia rivista, tuttora esistente, Atti eMemorie della Societá Istriana di Archeologia e Storia Patria. Quest’articolo intende inoltre richiamare l’attenzione su alcune fonti d 'archivio ancora inedite, specie su quelle custodite dalTArchivio regionale di Capodistria.

Anche se furono i Veneziani ad iniziare la pubblicazione di documenti importanti pure per la storia dell’Istria - primo fra tutti nel XIV secolo il doge e storiografo veneziano Andrea Dándolo2 e piü tardi, a cavallo del XVI secolo Marino Sañudo,3 e se Trieste é fiera dei suoi Vincenzo Scussa4 e Ireneo della Croce5, noi Capodistriani dal canto nostro vantiamo tra i nostri concittadini piü illustri Gianrinaldo Carli, che alia meta del XVIII secolo fu tra i primi ad impostare su moderne basi scientifiche quest’opera accurata e meticolosa.

1 II breve saggio é una relazione completata specie con il materiale citato nelle note, che Tautore ha presentato all'incontro scientifico internazionale di storici dellTtalia, della Slovenia e della' Croazia, svoltosi a Muggia il 21 febbraio 1992 sul tema: LTstria e la Repubblica di Venezia: istituzioni, diritto, amministrazione. 2 E. Pastorello: Andrea Dándolo, Crónica per extensum descripta, in Rerum Italicarum Scriptores, vol. XII, parte I, Bologna 1938-1940 3 IDiarii di Marín Danudo 1496-1534,1858-1902 5 4 Vincenzo Scussa: Storia Cronografica di Trieste 1680, Trieste 1863 5 P. Ireneo della Croce: Istria antica e moderna della Cittá di Trieste, Venezia 1698

71 ACTA HISTRIAEI.

Darko DAROVEC: LE FONTI CONSERVATE PRESSO L’ARCHÍVIO DI CAPODISTRIA..7 1 -8 0

Nei suoi scritti sulTordinamento amministrativo dellTstria6, sulle antichitá di Capo- distria 7 , sull’ereditá storica italiana 8 ed in moite altre sue opere troviamo acclusi numerosi documenti di grandissima importanza per la conoscenza del passato, degli usi e dei costumi degli Istriani. Domenico Rossetti continuó scrupolosamente l’opera di Carli pubblicando le fonti storiche dapprima nella rivista Osservatore Triestino e in un secondo tempo pure neU’Archeografo Triestino (A.T.).9 Particolare importanza rivesto- no le pubblicazioni delle corografie nei primi numeri della prima serie dell’Archeografo - nei periodo dal 1829 al 1837 -, in cui è da ritenersi particolarmente degna di nota Topera del vescovo di Cittanova Tommasini10, risalente approssimativamente al 1650. Pietro Kandler, giovane amico nonché allievo di Rossetti e, più tardi, principale storiografo dellTstria e di Trieste, dimostrô già allora intéressé ed impegno considerevoli. Kandler iniziô a realizzare il sogno del maestro attraverso il giornale LTstria (1846-1852), sulle cui pagine molti autori ebbero modo di pubblicare anche parecchi documenti d’archivio; la serie probabilmente più importante avviata dall’editore su questo giornale fu Tinizio della raccolta e della pubblicazione del celebre Códice diplomático istriano. Sul tema è - già stato scritto molto, per cui mi limiterei a citare gli ultimi studi e la ristampa dei documenti secondo i principi della moderna ecdotica (l’arte di preparare edizioni critiche di fonti storiche), compiuta so tío il patrocinio del Lloyd Adriático di Trieste dai solerti collaboratori delTArchivio diplomático11 di Trieste. Per quanto concerne la storia ecclesiastica dellTstria ricordiamo che entro la metá del XIX secolo vennero dati alie stampe due opere di fondamentale importanza: i “Monumenta Ecclesiae aquilejensis” di Bernardo Maria de Rubeis, in cui vengono citati e pubblicati numerosi documenti, nonché il “Thesaurus ecclesiae aquilejensis” (1847), una raccolta risalente al XIV secolo, edita da Joseph Bianchi nei 1847, opera di Odoricus de Susannis, abate di Udine e notaio del Patriarca. Recentemente sono inoltre uscite due

6 G.R. Carli: Dei ricari, procuratori, capita ni, marchesi, podestá, gastaldi ed altri uffici minori nella provincia dellTstria sino al secolo XV, e delle rendite della provincia in tali tempi, Venezia 1760 - Della condizione della Cittá di Giustinopoii o Capodistria e delle altre dttá della provincia sino al secolo XV, con le convenzioni, patti, trattati e atti corsi sino al detto tempo, Venezia 1760 - Del Marchesato dellTstria da Cario Magno fino al principio del secolo XIII con la serie dei Marchesi, e della condizione di Giustinopoii o Capodistria in detto tempo, Venezia 1760 - Del governo, magistrati, tributi e calamita della provincia d'Istria, dei Goti fino al secolo X, e dell'antica condizione di Giustinopoii o Capodistria, nei secoli IX e X. Venezia 1760 - Delia costituzione geográfica e civile dellTstria, Friuli e Dalmazia nei tempo di mezzo e della promiscuitá dei loro nomi, Venezia 1760 7 IDEM: Antichitá di Capodistria, Capodistria 1861 8 IDEM: Delle Antichitá Italiche, torn 4+1, Milano 1788-1791 9 Cf. B. Stancovich: Biografía degli uomini distinti dellTstria, 1828 10 G.F. Tommasini: De' Comentar] storici-geografid della provinda dellTstria, Libri otto con appendice, in A.T. 4,1837 11 * Cf. D. Darovec: Peter Kandler in Códice Diplomático Istriano, in Primorska srecanja 1989 No. 98 pag 581-584

72 ACTA HISTRIAEI.

Darko DAROVEC: LE FONTI CONSERVATEPRESSO L’ARCHIVIO DI CAPODISTRIA..., 71-80

edizioni fondamentali dei rapporti sulle visite alia diócesi di Trieste e Capodistria, risalenti al periodo della controriforma, opera di L. e M.M. Taccchella12 ed A. Lavnc 13 . Il rinnovato intéressé per la riedizione di fonti relative alla storia nazionale si fece sentiré relativamente presto anche presso i Croati. II primo a dare il proprio contributo fu il politico croato Ante Starcevic con Tedizione dell’ “Istrumento della pretesa reambulazione di confini” risalente al 1325, mentre Ivan Kukuljevic-Sakcinski14 e Sime Ljubic15 adoperarono nei propri lavori pubblicati nella seconda metà del XIX secolo anche numerosi documenti delkarchivio di Venezia. Nonostante il loro interesse fosse rivolto principalmente alia costa dalmata i due autori dovettero inevitabilmente inseriré nei loro scritti anche documenti importanti per la storia dell’Istria veneta. Gli storici sloveni iniziarono quest’attività con notevole ritardo; la prima edizione scientifica di fonti storiche venne infatti data alie stampe solo alia fine del XIX ed 1 f\ all’inizio del XX secolo. A “romperé il ghiaccio” fu France Kos con la pubblicazione di quattro tomi, ed il figlio Milko 17 ne continuó Topera. I due autori si occuparono principalmente dell’entro terra delle regioni Slovene, tuttavia, specialmente il primo, dedicó notevole interesse all’Istria e nei documenti che pubblicó, risalenti al periodo che precedette la conquista veneta dell’Istria (fino al 1248), indicó i rapporti e le direttrici politiche del ripetuto, gradúale, riawiçinamento dell’Istria all’area veneta a partiré dall’inizio del X secolo. Gli storici della Società storica della zona jugoslava del TLT iniziarono un’importante attività editoriale pubblicando nei 1953 l’almanacco contenen­ te le pubblicazioni di alcuni importanti documenti degli archivi municipali delle cittadine istriane nonché dell’Archivio di Stato di Venezia, la loro attività comunque si concluse con questo primo quademo.18 Nell’ámbito dello studio delle loro regioni gli storici tedeschi - e specie quelli austriaci - non tardarono ad interessarsi alia storia dell’Istria. Infatti già nei 1849 vennero pubblicati i materiali relativi alia storia della Carinzia, della Stiria, della Camiola, di Gorizia, Trieste, dell’Istria e del Tirolo per il periodo dal 1246 al 1300, edizione curata da Joseph Chmel19 e poi completata da Franc Schumi20 nella seconda metà del secolo scorso.

12 II cardinale Agostino Valier e la riforma tridentina nella diocesi di Trieste, Udine 1974 13 Vizitacijsko poročilo Agostina Valiera o koprski škofiji iz leta 1579, SAZU, Lubiana 1986 14 I. Kukuljevič: Jura Regni Croatiae, Dalmatiae et Slavoniae, vol. 3, Zagabria 1861-1862 15 Š. Ljubič: Commissiones et relationes Venetae, JAZU, tom 1: Monumenta Spectantia historiam Slavorum meridionalium, vol. 6/1876 16 F. Kos: Gradivo za zgodovino Slovencev v srednjem veku, 4 libri, Lubiana 1902-1920 17 M. Kos: IBID., 5. libro., Lubiana 1928; DEM: Srednjeveški urbarji za Slovenijo, Urbarji Slovenskega primorja, SAZU, Viri za zgodovino Slovencev 2 e 3 1948,1954 18 Istrski zgodovinski zbornik, edito dalla Sodetä storica della zona jugoslava del TLT, Capodistria 1953 19 J. Chmel: Urkunden zur Geschichte von Österreich, Steiermark, Kärnten, Krain, Görz, Triest, Istrien, Tirol - aus den Jahren 1246-1300, Vienna 1849 20 F. Schumi: Urkunden und Regestenbuch des Herzogtums Krain, Lubiana I-II /1882-1884

73 ACTA HISTRIAEI.

Darko DAROVEC: LE FONTI CONSERVATEPRESSO L’ARCHIVIO DI CAPODISTRIA..., 71-80

Gli storiografi italiani, tra cui raolti Istriani, fecero in questo periodo passi da gigante nell’illustrazione e nella presentazione del passato istriano, per cui possiamo tranquilla- mente caratterizzare la seconda metà del XIX secolo quale periodo fondamentale nella pubblicazione scientifica di materiali relativi alia storia delPIstria veneta. All’instancabile opera di Kandler, scomparso improwisamente nel 1872, si affian- carono con varíe pubblicazioni di materiali riguardanti la storia dell’Istria anche A.S.Mi- notto“1, Antonio Joppi22, Angelo Marsich23, L. Morteani24, G.Vatova25, A.Tomasich26, Bernardo Benussi•27 e soprattutto Tomaso Luciani 28 . Impiegato come archivista presso l’archivio di Venezia, Luciani dette un contributo preziosissimo alia storiografia dell’I­ stria e le edizioni di fonti storiche da lui cúrate costituiscono delle pietre miliari nello studio della storia dell’Istria veneta. Pubblico i primi materiali giá sulle pagine delPIstria di Kandler, e quindi sul Popolano delPIstria, sull’Archivio Veneto29, nel quindicinale capodistriano La provincia delPIstria, nella nuova serie dell’Archeografo Triestino e altrove, ma le pagine piú preziose per gli storici le affido alla rivista Atti e Memorie della Societá Istriana di Archeologia e Storia Patria (AMSI), che inizio ad uscire nel 1884 a Parenzo. Su questa rivista, che rimane tuttora uno dei periodici istriani fondamentali, Luciani pubblico la serie dei documenti piú importanti per la storia delPIstria, conservad presso l’archivio di stato di Venezia: le trascrizioni di importanti decisioni del senato

21 A.S. Minotto: Documenta Forumjulii, patriarchatum aquilejensem, Tergestum, Istriam, Goritiam spectantia, Venezia 1870 22 A. Joppi: Documenti inediti sulla storia di Muggia, in A.T. 9,1883; IDEM: Documenti Goriziani, inibid. 11-19/1885-1893 23 A. Marsich: Effemeridi Giustinopolitane, in Lunario per il popolo di Capodistria, anno 11/1869, Capodistria 1868 IDEM: Fontes rerum Histriensium, in A.T., f. III, 1869 IDEM: Diritto del Capitolo di Trieste nell'elezione del proprio vescovo Marino de Cernotis e sua delegazione a una investidura del Capitolo di Capodistria, in A.T., 1876-1877 IDEM: Nuova serie di Effemeridi Giustinopolitane, in La Provincia deUTstria, XI, Capodistria 1877 IDEM: Effemeridi della cittá di Trieste, in ibid., XII, 1878 IDEM: Effemeridi Istriane, in ibid., 1879 IDEM: Saggio di Annali Istriani del secolo XIII dell'anno 1235-1286, in II Patria, II-III, Capodistria 1886 24 Notizie storiche della cittá di Pirano, in A.T. 1886 e Notizie storiche di Montona, Parenzo 1896 25 La Collona di Santa Giustina, Capodistria 1896 26 Questi amava firmarsi con lo pseudónimo Gedeone Pusterla: I Rettori di Egida, Giustinopoli, Capo d'Istria, Capodistria 1891 ~ 27 B. Benussi: Commissioni dei Dogi ai Podestá veneti nelTIstria, in AMSI 3, Parenzo 1887 28 Necrólogo (7.3.1818 - 9.3.1894, in AMSI 10/1894, pg. 245. Riguardo a questo tema la piú importante é probabilmente la sua opera breve, pubblicata diverse volte anche dopo la sua morte: Fonti per la storia delPIstria 29 In questo giornale troviamo particolarmente importante per la storia delPIstria la pubblicazione dei regesti "Le rubriche dei Iibri Misti del senato" relativi agli anni 1290-1332, curati, per il periodo di cui non disponiamo dei Iibri delle deliberazioni del senato di Venezia, da Giuseppe Giomo. Cf. vol. 24/1882; 31/1886

74 ACTA HISTRIAEI.

Darko DAROVEC: LEFONTI CONSERVATEPRESSO L’ARCHIVIO DI CAPODISTRIA..., 71-80

veneto riguardanti la provincia30 , le relazioni dei rettori istriani al senato veneto 31 , m particolare quelle dei podestá e dei capitani32 di Capodistria, i documenti sulle contro- versie di confine con l’Austria33 , i documenti sulle questioni istriane risalenti al XIV secolo 34 , le relazioni di diversi proweditori veneziani in Istria 35 , tanto per nominare solo i piú importanti36 . Parecchi importanti documenti vennero pubblicati pure in altre edizioni di fonti relative alla storia della Repubblica di Venezia; R.Cessi 37 pubblico ad esempio le deliberazioni del massimo organo - il Maggior consiglio - relative alia fine del XIII secolo, allorché la Repubblica sottomise le principali cittadine dell’Istria settentrionale; nella rivista Ateneo Veneto 38 e nel romano Archivio storico per Trieste, l’lstria e il Trentino troviamo inoltre alcuni articoli con le pubblicazioni di vari docu­ menti. Successivamente, accanto aile riviste già citate, l’AMSI39 e 1’ A.T., giocarono un ruolo estremamente importante per quanto concerne la pubblicazione di materiali relativi alia storia dell’Istria anche le riviste Pagine Istriane, La Porta Orientale, il Jadranski zbornik, il Vjesnik historijskih arhiva Rijeke i Pazina (VHARiP) e negli ultimi vent’anni soprattutto gli Atti, del Centro di ricerche storiche di Rovigno, per cui lo scorso anno abbiamo accolto con soddisfazione la pubblicazione dell’indice relativo ai primi venti volumi. I documenti pubblicati riflettono indubbiamente moltissimi aspetti del passato del- l’lstria, e di grande utilità in questo senso si è rivelata anche la successiva pubblicazione di fonti storiche come ad esempio l’edizione curata da Silvio Mitis negli anni venti di questo secolo dei documenti relativi alia contea di Pisino e, sempre dello stesso periodo il materiale relativo alla nostra provincia custodito dall’archivio arcivescovile e comu-

30 Senato misti, serie di decreti del senato di Venezia, che inizia con l'anno 1290, si sono conservad pero solo i documenti dal 1332 in poi (AMSI 3-6/1887-1890). Dopo il 1440 da questa serie si sono separate due particolari serie di decreti veneti: Senato-terra e Senato-mare, che hanno continuato ad esistere sino alia fine della Repubblica (1797). Nella seconda sono conservad i principali documenti per la storia dell'Istria, pubblicati da T.Luciani nella giá ditata rivista AMSI, nelle annate 7, 9, 11-17. Dall'anno 1401-1630 esiste pure la serie Senato-Secreti, che in quell'anno si divide in Senato-Corti per le questioni di politica estera e Senato-Rettori per le questioni di politica interna della Repubblica di Venezia; quest'ultima é stata pubblicata negli anni 18-20 e 22-23/1908 AMSI 31 AMSI 2/1885 e 5/1889 32 AMSI 6-8/1890,10/1894 e 13/1897 33 Capo d'Istria e provincia tutta, intorno a confini suoi con Trieste e con il Contado di Pisino, ed altre materie raccolte nelTanno 1732. AMSI 7-8 34 Rogatorum pro factis Istrie. AMSI 12-13 35 Raccolta di atti pubblici riguardanti la Provincia dell'Istria e le Isole del Quarnero fatta da S.E. Pietro Girolamo Capello, Provveditore sopra la Sanitá, AMSI 16-17/1900-1901 36 Cf. Indice generale degli AMSI 1884-1902, Parenzo 1903: Indice degli AMSI 1903-1946, Venezia . 1956 e Indice degli AMSI nuova serie - annate 1949-1971, Trieste 1972-1973 37 R. Cessi: Le deliberazioni del Maggior Consiglio 1223-1299, vol. 3, Venezia 1950 38 Ad esempio: G. Paladino: Per la storia di Capodistria, v ol.40/1917 39 Vorrei richiamare l'attenzione perlomeno sulle pubblicazioni S. Celia: Documenti veneziani della prima meta del '500, vol. 76/1976 e G. Netto: L'Istria veneta nell'anagrafe del 1766, 75/1975

75 ACTA HISTRIAEI.

Darko DAROVEC: LE FONTI CONSERVATE PRESSO V ARCHIVIO DI CAPODISTRIA..7 1 -8 0

nale di Ravenna40 curato da L. Torre nonché la pubblicazione ad opera di R.Cessi dei documenti sulle misure intraprese dalle autoritá di Venezia in seguito alia sollevazione del popolo di Capodistria, avvenuta nel 134841. Ciononostante non possiamo fare a meno di constatare che continuavano a rimanere in larga misura inutilizzati i fondi dell’archivio veneto relativi agli altri settori della vita sociale. Ci riferiamo in particolare ai fondi degli archivi del Consiglio di Dieci, provveditori da Terra e da Mar, dei Inquisitori di Stato, dei provveditori veneti alia sanitá, ai confini, ai feudi, alie biade, all’olio e al sale, dei provveditori e piú tardi deputati della Valle e del bosco di Montona, all’archivio dei 5 savi alia Mercanzia e ad altri archivi42. Molte delle importantissime fonti, in gran parte di natura económica, consérvate presso l’archivio veneto attendono quindi tuttora di venir date alie stampe. L’edizione di parte di esse non incontra pgrtroppo il favore degli organi preposti, e citiamo ad esempio l’interrotta pubblicazione della serie di dispacci inviati dai podestá istriani alie autoritá di Venezia, iniziata negli anni settanta del nostro secolo da Miroslav Bertosa43. Giá i Veneziani compresero a fondo l’importanza degli atti giuridici nella vita quotidia- na, e ne diedero prova pubblicando nel XVIII secolo due raccolte di decreti risalenti ai secoli della loro dominazione nella penisola istriana44. Estremamente interessanti e praticamente indispensabili ai fini della comprensione delle condizioni storiche si rivelano le fonti riguardanti le comunitá urbane dellTstria, ed in quest’ambito emergono immediatamente gli statuti cittadini. Ad esplorare quest’a- spetto della vita istriana contribuirono dopo Kandler - cui dobbiamo la pubblicazione degli statuti municipali di Trieste, Buie e Rovigno45 - Luigi Morteani con la pubblica­ zione dello statuto di Montona46 ed Isola, risalente al 136047, a cui seguí la pubblicazione dello statuto di Albona48 a cura di Camillo de Franceschi che pubblicó anche lo statuto

40 A. Torre: Le pergamene istriane dell'archívio arcivescovile e comunale di Ravenna, AMSI 41-42/1929 41 R. Cesca: La sollevazione di Capodistria nel 1348. Cento documenti inediti, Padova 1882 42 Cf. A. da Mosto: L'Archivio di Stato di Venezia. Indice generale, storico, descrittivo ed analitico, tom I, Roma 1937 43 M. Bertoša: Pisma i poruke istarskih rektora (1607-1616), in Monumenta spectantia historiam Slavorum meridionalium, vol. 52, JAZU, Zagabria 1979 44 Monumenti del nobile Consiglio della città di Capodistria. Statuti, decreti, atti, giudizi ecc., see. 17-18 e Leggi statutarie per ilbuon governo della Provincia d'Istria. Delle Comunitá, Fontid, Monti di Pietà, ed altri Luochi Pii, ed Offizi della medesima... raccolte ed stampate sotto il regimentó dell'Illustrissimo, ed Eccellentissimo Signor Lorenzo Paruta, 1757 45 P. Kandler: Statuti m unidpali che portano in fronte l'anno 1150, Trieste 1849; IDEM: Statuti munidpali di Buie, in L'istria 5/1850; IDEM: Statuti municipali di Rovigno, Trieste 1851. L'educazione successiva dello statuto di Trieste, risalente al 1350 (quello di Kandler risaliva al 1350) venne preparata da M. de Szombhately: Statuti di Trieste del 1350; Trieste 1930 46 L. Morteani: Storia di Montona, in A.T. vol. XIX-XX/1894 47 IDEM: Isola ed i suoi statuti, in AMSI 3-5 48 Statuta communis Albonae 1341, in A. T. 32/1908

76 ACTA HISTRIAEI.

Darko DAROVEC: LE FONTI CONSERVATEPRESSO L’ARCHIVIO DI CAPODISTRIA..., 71-80

di Pirano49 e Bernardo Benussi che dette alie stampe lo statuto di Uraago e Pola50. Gli storiografi di intrapresero quest’attivitá - di estrema importanza per la conoscen- za della vita nelle singóle cittadine quale espressione delle condizioni regionali - solo dopo la seconda guerra mondiale; ed in quest’ambito si distinsero particolarmente Mirko c i en c-3 Zjacic , Danilo Klen e Giovanni Radossi . Per quanto riguarda la Slovema va segnalato il contributo dato qualche anno fa dall’Accademia Slovena delle Arti e delle Scienze, con la riedizione sistemática di tutte le versioni dello statuto di Pirano, curata da Janez Sumrada e Miroslav Pahor54. A questo proposito posso annunciare l’uscita, entro la prima meta di quest’anno, di una nuova edizione dello statuto del comune di Capodistria - il primo statuto che venne dato alie stampe55 e per molti aspetti anche il piü importante degli statuti cittadini istriani - a cura dell’Archivio regionale di Capodi­ stria e del Centro di ricerche storiche di Rovigno, con la redazione di Lujo Margetic. Anche la parte italiana si é data parecchio da fare per quanto riguarda la pubblicazione degli statuti delle cittadine istriane. Recentemente sono State infatti pubblicate due edizioni dello statuto di Muggia56 , nonché l’edizione dello statuto di Cittanova 57 . Grazie ai materiali conservad presso l’Archivio regionale di Capodistria, l’Accade- mia Slovena delle Arti e delle Scienze puó vantare in questi ultimi anni puré l’edizione di due dei piü antichi libri notarili, risalenti alia fine del XIII secolo, curata da Daija CQ v Grafenauer-Mihelic . L’Archivio regionale di Capodistria é considerato il piü ricco degli archivi dell’Istria e della Slovenia, in quanto, com’é noto, custodisce anche i materiali dei comuni di Isola, Capodistria e Pirano. Tra i materiali di Pirano vanno segnalati, oltre alie versioni consérvate dello statuto piranese, 17 libri notarili risalenti alia fine del XIII secolo ed all’inizio del XIV secolo conservad integralmente o in frammenti, 170 libri dei vicedomini del periodo che va dalla prima meta del XIV alia seconda meta del XVII secolo, 174 ducali venete dal XIII secolo in poi, oltre 9 mila testamenti della fine del XIII sino alia fine del XVII secolo, nonché numerosi liberi ed atti degli uffici municipali piranesi, e delle istituzioni economiche del periodo della

49 B. Benussi: Lo statuto di Umago, in AMSI 8/1892 in IDEM: Statuto del Comune di Pola, in AMSI27/1911 50 Cam. De Franceschi: Chartularium Piranense. Raccolta dei documenti medievali di Pirano, in AMSI 36/1924,443-47 e 50/1938 51 M. Zjačič: Dvigradski statut, in VHARiP 6-7 /1961-1962; IDEM: Statut Buzetske opčine, in ibid., 8-10/1965; IDEM: Statut grada Poreča (Statutom comunis Parentii) 1363, Munumenta historico-juridica Slavorum meridionalium, JAZU, vol. 13,1979 52 D. Klen: Statut Grožnjana, in VHARiP 8-10/1964-1965 53 G. Radossi: Statuto di Dignano, in Atti CRSR, vol. I, 1970; IDEM: Lo statuto del comune di Pinguente delv1575, Atti CRSR, vol. IX (1978-1979) 54 M. Pahor & J. Šumrada: Statut piranskega komuna dal XIII al XVII secolo, SAZU, Lubiana 1987 55 Statuta lustinopolis Metropolis Istriae, Venezia 1668 56 F. Colombo: Statuti di Muggia del 1420, Trieste 1971 e M.L. Iona: Le istitozioni di un comune medievale. Statuti di Muggia del sec. XIV, Trieste 1972 57 L. Parentin: Statuti di Cittanova, in AMSI n.s. 14/1966 58 D. Mihelič: Najstarejša piranska notarska knjiga (1281-1287/89), Viri za zgodovino Slovencev 7, SAZU, Lubiana 1984; EADEM: Piranska notarska knjiga (1284-1288), ibid., 1986

77 ACTAHISTRIAEL

Darko DAROVEC: LE FONTI CONSERVATE PRESSO L’ARCHIVIO DI CAPODISTRIA..7 1 -8 0

repubblica di Venezia. La documentazione storica di Isola riguardante l’Istria veneta è ben più modesta, in quanto gran parte dei materiali sarebbero andati distratti in un incendio all’inizio del nostro secolo. Le fonti consérvate riguardano il periodo sucessivo al 1775 e constano di 7 pezzi d’archivio59, oltre a 67 testamenti di Isola risalenti al periodo compreso tra gli anni 1391 e 1579, pubblicati nel 1986 da Giovanni Russignan60. Se le antichità storiche piranesi hanno avuto una “sorte felice” dopo la seconda guerra mondiale, altrettanto non è accaduto purtroppo ai materiali del comune di Capodistria, i quali già nel 1944 vennero trasferiti in altre zone dell’Italia. Anche se la maggior parte del materiale in questione è disponibile su microfilm presso l’Archivio di Stato di Trieste, l’archivio di Capodistria desidera ovviamente, e riteníamo a ragione, la restituzione del proprio materiale, che solo in questo modo potrà venir utilizzato in maniera ottimale. Dell’ampio archivio riguardante il periodo della repubblica veneta, ordinato e pub- f\ 1 blicato nel 1904 dall’allora archivista di Capodistria Francesco Majer , è dunque rimasto a Capodistria solamente il cosiddetto IX. gruppo dei materiali comunali - owero le fonti relative ai conventi, alie confraternité, alie scuole ed alie fabbricerie - che si compone di 284 fascicoli. Dell’antico archivio si conservano ancora gli atti della cosiddetta appendice alFinventario dell’antico archivio di Capodistria, ordinato e pre- parato da Francesco Majer in 142 fascicoli. Di detto materiale, annotato nell’appendice alFinventario, sono rimasti a Capodistria solamente 108 fascicoli “, infatti sono stati portati in Italia assieme ad altri materiali pure alcune parti molto importanti di detta raccolta, specie i preziosi dati su P.P.Vergerio. Alla fine degli anni sessanta 1’archivista dell’Archivio régionale di Capodistria Ivan Filipovič ha riordinato parte dei documenti appartenenti all’antico archivio municipale di Capodistria, - che si trovavano sparsi nelle varie inadeguate sedi dell’archivio capodistriano63 - in materiali relativi al periodo dal 1332 alla fine del XVI secolo, e dal 1600 al 1800, per un totale di 12 fascicoli. Per la conoscenza del microlivello storico del territorio capodistriano nonché dell’intera regione - non a caso infatti sin dalla fine del XII secolo la cittadina portava il nome di Capo d’Istria - rivestono notevole importanza anche i fondi familiari, ed in particolare i fondi delle famiglie Cadamuro, Gravisi, Grisoni, Madonizza e Totto, i quali ammontano complessivamente a 225 fascicoli, mentre il materiale64 relativo ad altre famiglie è ben più modesto (complessivamente 101 fascicoli). Oltre ai materiali sin qui citati non dobbiamo dimenticare i documenti

59 V. Bezek: Analitični inventar fonda občine Izola, I. del (1775-1848), PAK - Archivio regionale di Capodistria, Capodistria 1977 60 G.Russignan: Testamenti di Isola dTstria (dal 1391 al 1579), Trieste 1986 61 F. Majer: Inventario dell'antico archivio munidpale di Capodistria, Capodistria 1904 62 M. Bratina: Poročilo Zvezi arhivskih delavcev FLRJ di Belgrado, 29.10.1955, pag. 2. Archivio regionale di Capodistria. 63 Testimonianze del dr. Danilo Klen e di Leandro Cunja, direttore dell'Archivio munidpale di Capodistria all'inizio degli anni sessanta 64 Prim. Vodnik po arhivih Slovenije, Lubiana 1965 e Arhivski fondi in zbirke v arhivih in arhivskih oddelkih v SFRJ. Repubblica di Slovenia, Belgrado 1984, pag. 97-112

78 ACTA HISTRIAEI.

Darkó DAROVEC: LE FONTI CONSERVATEPRESSO L’ARCHIVIO DI CAPODISTRIA..., 71-80

storici estremamente iraportanti delPArchivio capitolare di Capodistria, giá in parte pubblicati a suo tempo da Angelo Marsich65. Si tratta, tra gli altri, di 305 pergamene - dalla piú antica tra quelle consérvate in Slovenia, datata 1082, fino ad arrivare al 1508 - dimodoché quest’archivio contribuisce certamente ad accrescere l’eccezionale valore delle antichitá custodite e relative alia zona costiera del Capodistriano. Ricco anche l’archivio capitoláre di Pirano, infatti oltre ai comuni registri parrocchiali e ad altri materiali vi troviamo conservad anche tutta una serie di atti e trascrizioni medievali, risalenti addirittura al XII secolo66. Ben poche delle fonti storiche che abbiamo citato, custodite presso l’Archivio regionale di Capodistria sono state date alie stampe, infatti se escludiamo i pochi frammenti pubblicati dall’Istria di Kandler, dalla Provincia, dall’Archeografo Triestino e dalle Pagine Istriane, nessuna serie di un certo rilievo - per non parlare dei fondi - é mai stata pubblicata. Anche gli inventan esistenti sono alquanto inesatti, ad ogni modo il personale qualificato delPArchivio regionale di Capodistria intende porvi rimedio utilizzando i nuovi locali di cui dispone ed roeganizzando l’attivitá secondo le norme e le esigenze della moderna archivistica. In questo senso saranno indubbiamente utilissimi pure i convegni di storia su vari temi riguardanti la storia dell’Istria veneta, seminari che si terranno ogni anno e che contribuiranno certamente alia divulgazione della storia come scienza nonché delle altre scienze umanistiche in cui l’attivitá di ricerca é basata sull’uso dei materiali d’archivio. Non credo, di sbagliare affermando che nell’area istriana, e in particolar modo nella parte slovena di essa, siamo in ritardo rispetto alie correnti contemporanee della storio- grafia in ámbito mondiale. Ultimamente comunque anche in questo campo si é fatto un passo avanti, infatti la Societá storica del Litorale é riuscita a far rinascere l’attivitá pubblicistica grazie alia fondazione della rivista Annales: Annali del Litorale capodi­ striano e delle regioni vicine la quale nel proprio indirizzo programmatico si propone la pubblicazione di materiali storici ma anche dibattiti sui temi umanistici fondamentali legati al Litorale capodistriano e delle regioni vicine. La Societá storica del Litorale pubblicherá inoltre in una particolare raccolta intitolata Acta Histriae anche le varié relazioni che verranno preséntate ai prossimi incontri internazionali degli storici sul tema 1’Istria e la Repubblica di Venezia: istituzioni, diritto, amministrazione - incontri che a partiré da quello del 1993 che avrá luogo a Capodistria dovrebbero tenersi alternativa­ mente in Slovenia ed in Italia. Mi auguro che anche quest’incontro abbia contribuito ad aprire uno spiraglio nel campo della ricerca relativa al passato dell’Istria, il quale potra venir studiato in maniera obiettiva solo se si riuscirá a superare Postacolo dei confini statali.

65 Cf. nota 22 66 Vodnik po župnijskih arhivih na območju SR Slovenije, I-II, Lubiana 1975

79 ACTA HISTRIAEI.

Darko DAROVEC: LEFONTICONSERVATEPRESSO L’ARCHIVIO Dl CAPODISTRIA..., 71-80

POVZETEK Prispevek podaja poglavitne objave arhivskih virov za zgodovino Istre v obdobju Beneške republike. Poseben poudarek je namenjen izdajam arhivskih virov v 19. stoletju, ko je obdobju “romantičnega” zgodovinopisja sledilo obdobje znanstvenega pristopa k obravnavanju preteklosti in zavedanje o pomembnosti tega izročila. Pri tem izstopajo posamezniki, kot so bili Peter Kandler, Tomaso Luciani, Carlo De Franceschi, A. Minotto idr., načrtnega in usmerjenega izdajanja arhivskih virov pa seje lotil predvsem krog strokovnjakov zbranih okrog še danes obstoječe revije Atti e Memorie della Societa Istriana di Archeologia e Storia Patria. Poleg tega pa je namen razprave opozoriti še na nekatere neizdane arhivske vire, predvsem vire, kijih hrani Pokrajinski arhiv Koper.

80 ACTA HISTRIAEI.

UDK/UDC: 94-051 (=863) 949.712/.713 Istra “13/18”.

RICERCHE E STUDI PUBBLICATIDEGLI STORICI SLOVENI RELATIVIALLA STORIA DELLTSTRIA VENETA.

Salvator ŽITKO direttore del Museo regionale di Capodistria, 66000 Capodistria, Via Kidrič 19, SLO ravnatelj Pokrajinskega muzeja Koper, SLO

SINTESI La storiografia slovena ha trattato e studiato finora in maniera piuttostoprecaria Varea dell’ex Istria veneta. Per diverso tempo, l’odierna Istria slovena, quale propaggine piú occidentale della Slovenia, non é stata trattata consapevolmente dalle scienze umanistiche, che invece l’hanno affrontata soprattutto come un’interessanteparticolaritá folcloristica, e non come un’entitá specifica e complessa, che nel corso della sua lunga storia é stata legata anche ad un’entroterra, sia sotto ilprofilo económico che quello cultúrale. Un lavoro sistemático sulle ricerche e sullefontipubblicate é stato avviato daü’Istituto storico Milko Kós del ZRC dell’Accademia Slovena delle Scienze e delle Arti di Lubiana. In quest’ámbito sono State pubblicate due preziose raccolte difonti della dott. ssa DarjaMihelic, mentre gli inizi delle ricerche sulla storia política, amministrativa ed económica, nonché su quella della marinería, sono legati ai nomi del dott. Miroslav Pahor e del dott. Ferdo Gestrin. IIprimo ha affrontato soprattutto diversi aspetti dell’attivitá connessa alie saline piranesi, effettuandopuré ricerche sugli statuti comunali, sulle autoritá e sugli organi amministrativi del comune di Pirano, mentre il secondo ha aperto l’importante capitolo dei legami commerciali ed economici dell’entroterra sloveno con le localitá della costa e in genere con tutta Varea adriatica.

Sin dalla sua costituzione, awenuta due anni fa, la Societá storica del Litorale si é prefissa il compito di operare attivamente nel campo della ricerca storica relativa innanzitutto al suo territorio senza peraltro trascurare le zone contermini, in primo luogo il comprensorio triestino da una parte e la zona croata dell’Istria dall’altra. Sinora la Societá si é fatta promotrice di una serie di conferenze e presentazioni, ma il successo piü gratificante é stata indubbiamente la pubblicazione della rivista interdisciplinare intitolata Annales. I responsabili della Societá, che operano per lo piü nell’ ámbito degli enti culturali costieri (1’Archivio e il Museo regionale di Capodistria, il Museo del mare di Pirano, le biblioteche ecc.) hanno avuto giá modo di instaurare proficui contatti con gli studiosi e le istituzioni di Trieste (Archivio di Stato e Universitá), di Venezia e di altri centri del

81 ACTA HISTRIAEI.

Salvator ŽITKO: RICERCHE E STUDI PUBBLICATIDEGLISTORICI SLOVENI..., 81-85

Friuli-Venezia Giulia. Ad essi si deva anche l’idea di organizzare annualmente seminari o convegni, che avrebbero come denominatore la comune appartenenza - cultúrale, política ed anche económica - di tutta quest’area alia República di Venezia. La Serení­ sima ha infatti lasciato in ereditä all’intero territorio istriano un’impronta indelebile che, insieme ad un ricco patrimonio cultúrale, alie particolarita dialettali e al carattere plurietnico determina l’identita di quest’area. Sarebbe quindi nostra intenzione organiz­ zare regolari convegni storici, tavole rotonde o incontri di studiosi di entrambe le parti del confine. Siamo consci che soltanto un adeguato livello scientifico e dei temi indovinati saranno in grado di suscitare l’interesse degli addetti ai lavori e anche di un pubblico piú vasto, giustificando in tal modo la nostra iniziativa. Ci auguriamo che l’incontro odierno possa aprire la strada agli studi della problema- tica cui faremo cenno e nel contempo favorisca l’instaurasi di stretti rapporti di collabo- razione e di intervento comune ín un ámbito piü vasto. Passando al tema del mió intervento sulle ricerche e le opere di carattere storico sinora pubblicate dagli storici sloveni e relative al territorio dell’Istria veneta, devo far notare, senza timore di venir smentito, che il lavoro svolto sinora dagli studiosi sloveni, rapportato a quello dei loro colleghi italiani e croati, é stato relativamente modesto. Per lunghi deeenni la storiografia slovena si é occupata soprattutto delle fonti dell’area tedesca ed austríaca e molto meno di quelle italiane. Nel dopoguerra, per motivi politici ed ideologici, si é dato l’accento soprattutto alia storia piü recente e a quei temi che erano legati agli inizi del movimento nazionale e operaio sloveno e alia lotta popolare di liberazione. In questo orientamento generale era specifico anche il rapporto che la storiografia aveva con questo estremo lembo occidentale della Slovenia: per lungo tempo l’Istria non venne presa in considerazione delle scienze umanistiche o venne trattata alia stregua di una curiosita folcloristica e non come una unita specifica e complessa con un proprio sviluppo socio-politico ed económico. La consapevolezza che l’area slovena era stata sempre direttamente o indirettamente collegata con il mare e cioé con il Mediterráneo e non solo con il Centro Europa, si é fatta strada relativamente tardi. Appena con questa presa di coscienza, cui hanno dato un contributo fondamentale soprattutto le ricerche compiute da Ferdo Gestrin, si é creato un clima favorevole per una ricerca piü impegnata e sistemática delle fonti e della storia stessa della zona costiera ed in particolare delle cittadine di Capodistria, Isola e Pirano. Sono ormai diversi anni che l’Istituto di storia Milko Kos del Centro scientifico e di ricerca dell’Accademia slovena delle Arti e delle Scienze di Lubiana ha iniziato ad occuparsi sistemáticamente degli studi e della pubblicazione delle fonti relative alia storia della parte slovena dell’Istria. Ció é awenuto nell’ámbito della serie Fontes Rerum Slovenicarum, serie in cui l’interesse viene dato in primo luogo al materiale riguardante le localita costiere da Capodistria a Pirano, soprattutto perche le edizioni precedenti erano state incomplete o tendenziöse nella scelta dei materiali. L’obiettivo principale

82 ACTA HISTRIAEI.

Salvator ŽITKO: RICERCHE E STUDI PUBBLICATIDEGLISTORICI SLOVENI..., 81-85

deiristituto è la riedizione critica degli statuti comunali, dei libri notarili e di alcuni libri dei vicedomini. Neli’ámbito di questa serie sono usciti sinora due preziosi volumi dovuti entrambi a Darja Mihelič e precisamente “Il più antico libro notadle di Pirano 1281/1287-89" pubblicato nel 1984 e ”La produzione non rurale di Pirano dal 1280 al 1340" uscito l’anno seguente. Entrambe le opere sono il risultato di un paziente e lungo lavoro di ricerca. Per inciso vorrei far notare che l’archivio di Pirano custodisce frammenti di diversi altri notarili, tutti risalenti a periodi anteriori al secondo decennio del XIV secolo. II libro del notaio Domenico Petenario pubblicato in questa serie (che tra l’altro è il più antico sinora conosciuto) oltre che illustrare la storia della stessa Pirano e delle localitá vicine rives te una notevole importanza anche per lo studio di tutta Parea slovena e dei suoi legami con il Litorale. II secondo libro riguarda invece la storia económica delle cittadine istriane della costa, argomento che nelle opere di carattere storico più antiche non aveva trovato molto spazio. Forse il primo ad aver accennto a questi problemi è stato Miroslav Pahor, per lunghi anni direttore del Museo del Mare di Pirano, il più impegnato, insieme a Ferdo Gestrin, nello studio della storia della nostra marinería. Tra il 1957 e il 1981 egli ha pubblicato un numero notevole di articoli e saggi aprendo problemi legati soprattutto alla produzio­ ne del sale a Pirano in época veneziana, toccando anche la questione degli statuti comunali e i problemi legati agli organismi amministrativi e di potere dei comuni di Pirano e Capodistria. L’impegno maggiore lo profuse pero nello studio delle lotte sociali nel comune di Pirano tra il XV e il XVIII secolo, argomento che nel 1964 fu anche tema della sua tesi di dottorato. Le tesi, discussa, Panno seguente presso il Dipartimento di Storia della Facoltà di Lettere e Filosofía di Lubiana, venne pubblicata nel 1972 con questo stesso titolo. Inizialmente Pautore aveva inteso trattare delle lotte sociali in tutti e tre i comuni costieri, ma circostanze obiettive, quali ad esempio Pimpossibilità di accedere ali’antico archivio di Capodistria, che si trova ancor sempre a Venezia, e la distruzione di gran parte dei fondi'di Isola avvenuta durante 1’incendio del 1903, costrinsero Pahor a limitarsi a studiare Pirano in quanto proprio il suo archivio è il più ricco e accessibile. Questo importante lavoro scientifico illustra soprattutto i contrasti e i moti sociali, ma anche alla vita económica di Pirano e dintorni è dato ampio spazio. Ai terni economici, corne abbiamo accennato, si è dedicata in particolare Darja Mihelič, collaboratrice scientifica delPIstituto Milko Kos di Lubiana. Oltre al libro già citato sulla produzione non rurale a/Pirano, ha già dato alie stampe una serie di articoli e saggi riguardanti la stessa temática: un “Contributo alla conoscenza della gestione dei negozi nella Pirano medievale”, “Vita quotidiana in una città in epoca barocca alla luce di varie fonti scritte: Pirano 1600-1602", ed altri.

83 ACTA H ISTRI AEI.

Salvator ŽITKO: RICERCHE E STUDI PUBBLICATIDEGLISTORICI SLOVENI..8 1 -8 5

II denaro e le banche sono un altro segmento della vita económica e commerciale delle cittadine istriane di notevole interesse e importanza. Tra gli studiosi sloveni piü giovani che si occupano di questo problema va senz’altro ricordato Janez Peršič della Facoltá di Lettere e Filosofía di Lubiana. Nel 1986 egli ha discusso la sua tesi di dottorato proprio sul tema dei banchieri, fiorentini ed ebrei, nell’Istria medievale e in particolare a Pirano. L’interesse degli storici per gli statuti ed il diritto statutario dei centri istriani era giá vivo nel secolo scorso, e non é diminuito neanche ai giorni nostri in quanto sempre nuove conoscenze riescono a rendere un quadro sempre piü completo del passato di questa regione. Sino ad oggi e stato lo statuto piranese quello che ha avuto la trattazione piü esauriente a partiré dagli studi di Miroslav Pahor, continuad poi da Janez Šumrada, anch’egli collaboratore scientifíco dell’Istituto di Storia Milko Kos di Lubiana. Gli Statuti piranesi dal XIII al XVII secolo sono stati pubblicati nel 1987 dall’Accademia slovena delle Arti e delle Scienze nella serie Viri za zgodovino Slovencev (Fonti per la storia degli Sloveni) a cura di Ferdo Gestrin, Sergij Vilfan e Janez Šumrada. Per quanto riguarda 1’edizione delle fonti vorrei citare ancora il prezioso ed interes- sante lavoro di Ana Lavrič sulla relazione della visita apostólica di Agostino Valier alla diócesi di Capodistria nel 1579, pübblicato nel 1986 a cura deli’Isti tu to di Storia deli’arte France ^ Stele di Lubiana. L’arte, ma anche la storia, la sociología, 1’etnologia e la geografía possono attingere notizie di grande importanza da questa opera che, sinora inédita, 1’Istituto summenzionato ha deciso di pubbličare in edizione critica. Infine non posso esimermi dal citare i Contributi alla storia di Capodistria che insieme al catalogo Gli scavi nell’orto del convento dei cappuccini del 1989 costituiscono 1’opera Capodistria tra Roma e Venezia, edita a cura del Museo regionale di Capodistria. Soprattutto i Contributi rappresentano il primo serio tentativo di approccio e trattazione scientifica di singoli segmenti della storia política e religiosa di Capodistria dalP antichitá agli inizi dell’epoca veneta e nel contempo dedicano anche ampio spazio agli scavi archeologici effettuati negli anni 1986/87 nell’ex orto del convento dei cappuccini che hanno portato a nuove, importanti scoperte per quanto concerne in particolare i primi stanziamenti sull’isola di un tempo, le caratteristiche dell’abitato romano, la vita che vi si svolgeva ed il successivo sviluppo di Capodistria, uno degli agglomerati urbani costieri piü importanti dell’Istria. In questa breve rassegna naturalmente non é stato possibile citare tutti i lavori di ricerca che negli ultimi anni hanno interessato la zona costiera. Tuttavia possiamo affermare che a prescindere dai risultati giá raggiunti la storia política che económica e in particolare quella sociale. Una delle mancanze del lavoro finora svolto é il fatto che la maggior parte dei ricercatori ha trattato in gran parte Pirano, trascurando un po’ Isola e soprattutto Capodistria, tendenza che, considérala la sua importanza política, ammini- strativa ed económica al tempo della Serenissima sarebbe indispensabile correggere. In

84 ACTA HISTRIAEI.

Salvator ŽITKO: RICERCHE E STUDI PUBBLICATIDEGLI STO RICI S L O V E N I ..81-85

ogni caso bisognerá dedicarsi, molto piü di quanto non sia stato fatto sinora, alia compulsazione dei ricchi e preziosi fondi degli Archivi di Stato di Venezia e Trieste. Queste istanze devono impegnare la generazione degli storici piü giovani, residenti in questa zona e raccolti intorno agli ANNALES, a stabilire contatti piü intensi con gli studiosi delle zone contermini per risolvere insieme, anche per mezzo di convegni scientifici, i numerosi interrogativi ancora aperti riguardanti la storia di questo territorio.

POVZETEK Slovensko zgodovinopisje je doslej prostor nekdanje beneške Istre obravnavalo in raziskovalo razmeroma skromno. Današnja Slovenska Istra kot najbolj zahodni predel Slovenije, sorazmerno dolgo ni vstopila v vsesplošno zavest in obravnavo humanističnih strok, ali pa so ga le-te obravnavale pretežno v kontekstu nekakšnih folklorno zanimivih posebnosti, ne pa kot specifično in kompleksno celoto, ki je bila skozi svojo dolgo zgodovino povezana tudi z zaledjem tako v gospodarskem kot kulturnem pogledu. Sistematičnega dela na raziskavah in objavah virov se je najprej lotil Zgodovinski inštitut Milka Kosa ZRC SAZU v Ljubljani. V tem okviru sta doslej izšli dve dragoceni zbirki virov dr. Darje Mihelič, začetki raziskav politične, upravne pa tudi gospodarske zgodovine skupaj s pomorstvom pa so povezani z imenoma dr. Miroslava Pahorja in dr. Ferda Gestrina. Prvi je obravnaval vrsto vprašanj, ki so povezana zlasti s piranskim solinarstvom, posvečal pa se je tudi raziskavam mestnih statutov, oblastnim in upravnim organom piranske komune, drugi pa je načel pomembno poglavje trgovskih in gospodarskih povezav slovenskega zaledja z obalnimi mesti pa tudi s širšim območjem Jadrana.

85 ACTA HISTRIAEI.

Salvator ŽITKO: RICERCHE E STUDI PUBBLICATI DEGLI STORICI SLOVENI..., 81-85 ACTA HISTRIAE I.

UDK/UDC: 930.25(450.361 Trst):949.712/.713 Istra “13/18” 949.712/.713 Istra (093)“13/18”

GOSTITUZIONE PROVINCIALE E PRINCIPIO RAPPRESENTATIVO NELL’ISTRLA DELLA RESTAURAZIONE

PierpaoloDORSI dott., Archivio di Stato di Trieste, 34139 Trieste, via A. La Marmora 17, IT arhivist, Državni arhiv v Trstu, Trst, IT

SINTESI II contributo prende lo spunto dalle consultazioni avviate nel 1817 dalla. Commissione aulica centrale di organizzazione sul problema delVordinamento provinciale da introdurre nel Litorale. Nella discussione intervennero anche amministratori e notabili istriani, i cui pareri sono giá pubblicati sulla rivista Anuales 2/92 (pp. 270-278). Viene sottolineato il caratiere innovativo delle proposte di organizzazione provinciale provenienti dall’Istria, particolarmente evidente nel confronto con quelle formúlate dalle autoritá triestine e goriziane, tutte oriéntate verso la conservazione dei sistemi tradizionali di governo.

La restaurazione austriaca significó per l’Istria il raggiungimento di una fase di stabilita, destinata a durare circa cent’anni, dopo un quindicennio di trasformazioni convulse del suo regime politico e del suo assetto territoriale, che avevano visto la regione utilizzata pió volte come merce di scambio nel gioco delle diplomazie europee, messo in moto dal dinamismo delFespansione napoleónica. La restaurazione significó anche 1’inizio di un periodo piuttosto lungo in cui l’Istria, dopo secoli di divisione, si trovó unita sotto la stessa sovranitä statale. In questo quadro di stabilizzazione si pose il problema di un inserimento dell’Istria, e piü in generale del Litorale, nel sistema- dell’ordinamento provinciale austríaco; in altre parole, il problema dell’introduzione di una costituzione provincialeLandesverfassung ( ), che altre province riconquistate, come il Tirolo e la Carniola, riebbero appunto negli anni tra 1816 e 1818. L’iniziativa partí dalla Commissione aulica centrale di organizzazione Central-Or-( ganisirungs-Hof-Commissioii) istituita nel 1814 proprio col compito di studiare i pro- blemi giuridico-amministrativi connessi con l’inserimento dei territori appena conqui­ stad nella compagine asburgica. Un decreto della Commissione del 18 giugno 18171 manifestó al Governo del Litorale la volonta sovrana di ripristinare o, qualora risultasse

1 Archivio di Stato di Trieste (AST). I.R. Governo del Litorale, Atti. generali, busta (b.) 1666, fascicolo (f.) 1/8, n. 11733/1817: decreto n. 7478.

87 ACTA HISTRIAEI.

Pierpaolo DORSI: COSTITUZIONE PROVINCIALE..., 87-94

opportuno, di introdurreex novo una qualche forma di ordinamento provinciale nei territori giá illirici. II Governo di Trieste, sulla base della documentazione e dei pareri raccolti in sede lócale, avrebbe dovuto formulare delle proposte a tale scopo. Di questa vícenda la storiografia lócale non ha trattato estesamente; il problema é stato considerato soprattutto in rapporto con la condizione di Trieste, che era del tutto particolare rispetto a quella delle altre parti del Litorale, mentre la documentazione nota agh autori che se ne sono occupati , si rivela oggi gravemente insufficiente. La Commissione di organizzazione, nella stesura del decreto del 1817, considerava la possibilitá che l’istituto degli Stati (Landstande ), tradizionale nelP ordinamento pro- vinciale austríaco , dovesse subiré delle modificazioni in relazione alie particolari condizioni del Litorale; si prospettava Leventualitá di soluzioni differenziate alPinterno della provincia, veniva perfino avanzata Pipotesi di introdurre un sistema rappresenta- tivo, sul modello di quello appena adottato - a partiré pero da premesse storico-istituzio- nali completamente diverse - per il regno Lombardo-Veneto4. La Commissione di organizzazione sembrava quasi voler anticipare molte delle questioni che avrebbero rappresentato un effettivo ostacolo all’attuazione del provvedimento, in una provincia nella quale “restaurare” non poteva avere dappertutto un medesimo significato, come non vi poteva trovare univoca interpretazione il concetto di “ordinamento tradizionale”. Basti ricordare che soltanto una parte della provincia era costituita da antichi possessi imperiali, e che i rapporti di diritto pubblico tradizionalmente vigenti in questi territori (Gorizia, Trieste, Plstria interna) non erano piü compatibili coi principi centralistici cui era improntata Pamministrazione delPAustria metternichiana. Inoltre, solo Plstria ex- veneta, il Gradiscano e parte del Goriziano avevano conosciuto, nell’ámbito del regno itálico, una breve fase di assetto costituzionale in senso moderno, rappresentativo; anche se effettivamente rappresentata era soltantomVélite ristrettissima di cittadini, e il regime napoleónico, autoritario e accentratore, aveva ulteriormente avvilito il ruolo degli organi costituzionali. Nella situazione descritta, Púnico fattore di coesione sul piano storico-istituzionale andava individuato, paradossalmente, proprio in quel regime napoleónico che aveva accomunato, sia puré per un periodo brevissimo, sotto una medesima organizzazione amministrativa e sotto la stessa legge i territori che ora formavano il Litorále. Ecco perché poteva apparire come un’ipotesi praticabile quella di instaurare nel Litorale un ordina­ mento completamente nuovo, simile a quello introdotto nelle province venete e lombarde nel 1815.

2 Kandier P.: Storia del consiglio dei patrizi di Trieste dall'anno 1382 all'anno 1809 con documenti, a cura di G. Cervani, Trieste, Cassa diRisparmio, 1972, pp. 342-346; Löwenthal J.: Geschichte der Stadt Triest, II, Triest, Österr. Lloyd, 1859, pp. 164-165. 3 Cfr. Brunner O.: Terra e potere. Strutture pre-statuali e pre-modeme nella storia costituzionale dell'Austria medievale, Milano, Giuffre, 1983, pp. 561-629. 4 Cfr. Meriggi M.: E. Regno Lombardo-Veneto, Torino, UTET, 1987, pp. 33-105. ACTA HISTRIAE I.

Pierpaolo DORSI: COSTITUZIONEPROVINCIALE..., 87-94

Quella che nel decreto della Commissione era presentata semplicemente come una delle alternative possibili fu fatta propria con determinazione dal Governo del Litorale, ailora presieduto dal conte Chotek. Taie orientamento, decisamente innovativo e corag- gioso, trovo innanzitutto espressione nell’istruzione5 che accompagné la trasmissione del decreto alie autoritá immediatamente subordinate al Governo: nel documento l’ado- zione d’un sistema modellato su quello lombardo-veneto veniva giudicata “molto auspicabile”; un’indicazione supplementäre rispetto al decreto Viennese stava inoltre nel consiglio di rivolgersi a “persone particolarmente istruite tra gli abitanti della regione” per ottenere “informazioni documéntate” sugli antichi ordinamenti locali. In questo modo la consultazione avviata dai dicasteri centrali assumeva uno sviluppo inatteso, estendendosi dai burocrati agli esponenti di quella classe di notabili che, sebbene si trovassero ormai esclusi da ogni funzione di governo, erano pur sempre gli interlocutori locali maggiormente legittimati ad instaurare un colloquio con l’autorità centrale. Diretti destinatari dell’istruzione, che fu diramata dal Governo del Litorale il 5 luglio 1817, erano il preside del Magistrato cívico di Trieste e i funzionari preposti all’ammi- nistrazione dei quattro circoli in cui era ripartito il Litorale: tra questi, i capitani circolari deiristria Ludwig von Rassauer e di Fiume Joseph von Weingarten. A sua volta il Rassauer interpellé “due tra i più competenti abitanti del circolo” dell Istria, il capodi- striano conte Giovanni Totto, già presidente della commissione provvisoria preposta al governo della regione dopo la riconquista austriaca, e il márchese Giovanni Paolo Polesini, parentino6; si rivolse inoltre a “uno dei più eccellenti e colti funzionari” della provincia, il commissario distrettuale di Pirano Felice Lanzi. Le personalità consúltate presentarono dei pareri scritti, di diverso valore ed estensione, che furono tutti allegati alla relazione inviata dal capitano del circolo al Governo del Litorale il 18 ottobre 1817 . Dall’analisi delle relazioni e dei pareri fatti pervenire dalle varie autorità locali al Govemo del Litorale tra agosto e ottobre 1817, in risposta al decreto del 5 luglio, emergono con evidenza due ordini di posizioni. Da Trieste e da Gorizia giunge l’istanza di un ripristino il più possibile fedele degli ordinamenti storici locali; quindi le proposte delle autorità e dei notabili triestini e goriziani, pur ispirate a un medesimo zelo restauratore, risultano incompatibili tra loro, nell’ipotesi d’una realizzazione. Una note- voie unità d’impostazione traspare invece nei testi provenienti dai territori istriani; in questi appare infatti accolta e sviluppata, sia pure in forme diverse, l’ipotesi, già caldeggiata dal Govemo, d’un sistema d’amministrazione locale articolato su più gradi di assemblée rappresentative, uniforme per Tintera provincia, sotto molti aspetti para- gonabile a quello delle Congregazioni lombardo-venete.

5 AST: v. sopra, nota 1. 6 StancovichP.: Biografía degliuomini distinti dellTstria, III, Trieste, Marenigh, 1829, pp. 235-241. 7 AST. I.R. Govemo del Litorale, Atti generali, b. 1666, f. 1/8, n. 19542/1817.1 testi dei tre pareri (Totto, Polesini e Lanzi) sono stati pubblicatiin "Annales", 2/'92, pp. 270-278. ACTA HISTRIAEI.

PierpaoloDORSI: COSTITUZIONEPROVINCIALE..., 87-94

Dalle relazioni e dai pareri giunti al Governo del Litorale dai circoli dellTstria e di Fiume non emergeva insomma nessuna nostalgia per le istituzioni del secolare governo veneziano; non mancavano anzi valutazioni fortemente critiche a questo proposito. Cosi, O per esempio, a giudizio del capitano circolare di Fiume Weingarten , che comprendeva nella propria giürisdizione la parte oriéntale dellTstria giá veneziana, “i nobili dei territori veneti abusavano dei loro privilegi per opprimere le altre classi e provocavano discordie e faziositá”. Anche chi, come il Polesini, proponeva che si ricostituissero in Istria i consigli comunali nella tradizionale forma aristocrática “ritraendo dall’ozio uno stuolo numeroso di nobili e cittadini che ora sembrano stranieri alia loro patria, inutili alia societá e gravosi alio Stato”, vedeva nei consessi cittadini il núcleo fondamentale d’un sistema amministrativo del tutto nuovo, articolato secondo una gerarchia di circo- scrizioni territoriali. I progetti per un nuovo assetto della provincia che provenivano dall’area istriana sembravano piuttosto trarre motivi d’ispirazione dai sistema costituzionale del regno itálico. Felice Lanzi, ad esempio, apprezzava il fatto che la costituzione itálica attribuisse la sovranitá all’ “universalitá dei cittadini”: “talento e capacita”, non piú “famiglia, titolo, o altra accidéntale qualitá” davano accesso alie assemblee politiche; fu semmai sotto il regime illirico che l’Istria “perdette quanto di utile e decoroso godeva sotto il regno itálico, non esclusa la propria rappresentanza nazionale”9. Anche il Polesini, che non si .mostrava tenero con le novitá introdotte sul modello francese, rivolgeva la sua critica soprattutto contro l’egualitarismo imposto durante la fase della prima occupazione, mentre rispetto al sistema itálico si limitava a sottolineare il ruolo per lo piü fórmale cui erano stati nella pratica ridotti i vari organi attraverso i quali si sarebbe dovuta esprimere la sovranitá popolare: “Specioso e decorato il loro grado, era pur quasi nulla la sua attivitá”. A differenza degli interlocutori triestini e goriziani, quelli istriani non hanno difficoltá a concepire un sistema di consessi rappresentativi uniforme per tutto il Litorale. Si va dalla proposta piü complessa, che prevede, con perfetta aderenza all’organizzazione appena introdotta nella Lombardia e nel Veneto, una regolare gerarchia formata dai consigli comunali, dai consigli provinciali insediati nei capoluoghi di circolo e dai consiglio céntrale, o generale, con sede a Trieste (pareri Totto e Polesini) alie proposte che prevedono due gradi di rappresentanze: congregazioni provinciali di circolo e deputazioni distrettuali, con l’esclusione di un organo consiliare céntrale (relazione Rassauer), oppure deputazioni provinciali, per ciascun circolo, e una deputazione céntrale (parere Lanzi). Tutti gli interpellati attribuiscono alie assemblee funzioni essenzialmente consultive; nel negare alie stesse qualunque potestá normativa o di autoregolamentazione (relazione Weingarten), é evidente la preoccupazione che non

8 AST. Ibidem, n. 16368/1817. 9 Come dipartimento del regno d'ltalia, l'lstria eleggeva tredici rappresentanti: sei della classe dei possidenti, due della classe dei dotti, cinque di quella dei commercianti.

90 ACTAHISTRIAEI.

PierpaoloDORSI: COSTITUZIONEPROVINCIALE..., 87-94

vengano invasi settori di competenza propri dell’autorità statale. Cio non esclude, tuttavia, che i consigli di cui si propone l’istituzione possano essere concepiti anche come un centro di propulsione neU’interesse del progresso económico e cultúrale délia provincia (in particolare, parère Polesini). Rimane indiscusso, in tutte le ipotesi prospettate, il carattere rappresentativo degli organi consiliari. Per nessuna categoria di sudditi deve cioè sussistere un diritto personale a partecipare aile assemblée locali; non sono previste convocazioni generali o diete di ceti privilegiad; è solo attraverso meccanismi elettorali, variamente congegnati, che si giunge alla designazione dei candidati da proporre al sovrano per l’atto di nomina. Lo stesso Weingarten, che presenta il suo interessante piano per l’ordinamento del Litorale come il risultato d’un contemperamento tra costituzione “per ceti”(ständisch) e costitu- zione rappresentativa, nei fatti mostra d’aver abbracciato decisamente il secondo dei due sistemi; nel suo progetto, un ricordo delle antiche diete permane nell’assemblea dei nobili possessori di signoria, che è previsto si radunino sotto la presidenza dei governa- tore délia provincia esclusivamente alio scopo di eleggere i propri candidati ai consigli. Varie erano le soluzioni che ci si proponeva di adottare rispetto al problema chiave délia composizione dei corpo elettorale e delle assemblée. Nei progetti stesi dal Rassauer e dai Polesini l’eiettorato attivo e quello passivo erano attribuiti entrambi aile classi dei proprietari nobili e dei proprietari non nobili, che venivano a formare due distinti collegi elettorali. Weingarten, a somiglianza di quanto era stato attuato nel Lombardo-Veneto, considerava pure un terzo collegio, costituito dai possidenti delle città. Ai fini dei conferimento dell’elettorato passivo, il Lanzi non prevedeva altra distinzione che quella del censo; per l’elettorato attivo invece il sistema da lui prefigurato si avvicinava sorprendentemente a quello dei suffragio universale maschile: i candidati aile deputa- zioni provinciali sarebbero stati infatti eletti direttamente dai capifamiglia di ciascun comune, riuniti in vicinia; allo stesso corpo elettorale spettava la designazione dei candidati alla deputazione centrale, che sarebbe perd avvenuta con sistema indiretto. Secondo l’ipotesi - che si potrebbe definiré estrema - formulata dal Totto, anche l’elettorato passivo veniva esteso, almeno per i consigli comunali, a tutti i capifamiglia, senza limitazioni di censo o di grado d’istruzione; l’autore délia proposta si dice va convinto dei “buon effetto di quella catena che incominciando dall’agricoltore e passan- do per tutte le classi dei sudditi legar deve il privato col publico interesse”. Se si pongono a confronto le proposte per una nuova organizzazione dei Litorale formúlate nel 1817 da autorità e notabili dell’Istria con i corrispondenti progetti prove- nienti da Trieste e da Gorizia, è agevole cogliere nelle prime l’espressione d’una cultura política più evoluta, proiettata - si è tentati di dire - verso il futuro costituzionale délia monarchia austriaca. Mentre le élites tradizionali triestine e goriziane appaiono anímate da uno spirito di reazione particolaristica, che non puô trovar spazio nella monarchia centralistica dei Vormärz, i notabili istriani mostrano d’essere consapevoli che una nuova organizzazione non si potrà fondare sut ricupero dell’ordine antico, ma, al contrario,

91 ACTA HISTRIAEI.

Pierpaolo DORSI: COSTITUZIONEPROVINCIALE..., 87-94

solamente sulla sua negazione. Nei progetti provenienti dall’area istriana é puré notevole l’attenzione rivolta ai meccanismi istituzionali, anche se scarsa appare la coscienza dei fattori di natura económica e sociale che intervengono a condizionare la loro struttura e il loro funzionamento. Traspare comunque da questi scritti una cultura costituzionalistica di livello europeo, educata nei fermenti illuministici e alimentata poi dall’interesse con cui gli autori dovettero seguiré il fitto succedersi delle riforme costituzionali in e nei paesi dell’orbita francese, durante la fase d’intense trasformazioni che si era da poco conclusa sulla scena politica europea. Vediamo ora di seguiré l’epilogo di questa vicenda, priva di conseguenze nei fatti, ma esemplare nei suo svolgimento. Appena nei marzo del 1818, a quasi un anno dall’avvio del procedimento, il Governo del Litorale spedi a Vienna il suo rapporto sulla futura costituzione della provincia, insieme con le relazioni e i pareri sottopostigli dalle au tonta local i10 . II rapporto negava Topportunitá d’una restaurazione dell’organizzazio- ne tradizionale, anche per quei territori, come il Goriziano o le cittá di Trieste e Fiume, che appartenevano da secoli ai domini ereditari degli Asburgo. In considerazione dello “spirito dei tempi” e della mutata condizione giuridica dei singoli territori che formavano il Litorale, il nuovo sistema si doveva fondare sul principio rappresentativo. II sistema di rappresentanza che si proponeva di introdurre sarebbe stato uniforme per tutta la provincia; avrebbe formato cosi un potente fattore d’unificazione, permettendo alie popolazioni di territori che la storia aveva diviso, di amalgamarsi, di comprendersi, di curare i loro reali interessi. II progetto di costituzione formulato dal Governo del Litorale ricalcava in buona parte il piano contenuto nellarelazione, piú volte citata, del capitano circolare di Fiume Joseph von Weingarten, che nella stesura della sua proposta si era ispirato sotto molti aspetti al sistema vigente nei Lombardo-Veneto. Erano previste una Congregazione céntrale, con sede a Trieste, e quattro Congregazioni provinciali, corrispondenti ai quattro circoli di Gorizia, delFIstria, di Fiume, di Carlstadt. Cinque erano i corpi cui veniva attribuito il diritto di eleggere propri rappresentanti nelle Congregazioni: i proprietari nobili dotati di prerogative signorili, i proprietari nobili non dotati di tali prerogative, i proprietari non nobili, le cittá (Trieste, Gorizia, Capodistria, Fiume, Buccari, Carlstadt) e il ceto mercantile di Trieste, Fiume e Carlstadt. Tra le condizioni per l’eleggibilitá vi era il possesso d’un patrimonio che per i membri della Congregazione céntrale doveva ammontare ad almeno quattromila fiorini; con un’agevolazione che non trovava riscon- tro nei sistema lombardo-veneto, il limite era ridotto a mille fiorini per i rappresentanti dei proprietari non nobili. II progetto, che fin da ahora dunque prevedeva la formazione di una rappresentanza provinciale - sia puré consultiva - per Tlstria, non trovo attuazione. Come si sa, nella

10 AST. I.R. Governo del Litorale, Atti generali. b. 1666, f. 1/8, n. 5337/1818.

92 ACTAHISTRIAEI.

Pierpaolo DORSI: C0STITUZ10NE PROVINCIALE..., 87-94

prima metà dell’Ottocento il Litorale continuo ad avere l’assetto amministrativo, ma non la forma costituzionale propria delle province austriache. Tra i motivi che possiamo supporre alla base délia decisione di abbandonare il progetto d’una costituzione provinciale per il Litorale, vi è innanzitutto la soppressione délia Commissione centrale di organizzazione, avvenuta alla fine del 181711; il provve- dimento segnô infatti la conclusione del régime transitorio neiramministrazione delle province conquistate. Ma dovette influiré anche il contrasto, certamente avvertito dal legislatore, tra l’ordinamento rappresentativo che si prospettava per il Litorale, e le costituzioni di tipo cetuale vigenti negli altri paesi ereditari e in particolare nella Carniola, la provincia legata al Litorale dalla comune appartenenza al regno d’Illiria. Ulteriori difficoltà erano poi collegate alla prospettiva delle notevoli mutilazioni terri- toriali che la provincia appena costituita rischiava di subire, se si fosse deciso di accondiscendere alie rivendicazioni che l’Ungheria da tempo avanzava sul circolo di Carlstadt e su una parte del circolo di Fiume. Nel 1822, quando si procedette aile annessioni richieste dall’Ungheria, l’assenza d’un ordinamento provinciale consentí che i confini del Litorale fossero ridisegnati con un semplice atto dell’amministrazione centrale; lo stesso accadde in occasione délia riorganizzazione delle circoscrizioni circolari e distrettuali nell’ambito délia provincia, attuata in più fasi a partiré dal 1825. La vicenda del progetto di costituire - già all’epoca délia Restaurazione - organi collegiali rappresentativi delle varie componenti territoriali del Litorale, con i contrasti, i ripensamenti e infine il fallimento che la caratterizzarono, ci fomisce anche la contro- prova délia presenza di spiccate individualité regionali ail’interno dello spazio ammini­ strativo artificiosamente disegnato in quest’area a conclusione délia fase napoleónica. Tra queste individualité regionali è quella istriana che emerge con spéciale rilievo dal dibattito sulla costituzione provinciale svoltosi tra 1817 e 1818; si dovette pero attendere la costituzione del 1849 per un primo parziale riconoscimento di taie individualité sul piano costituzionale, mentre solo la patente del 26 febbraio 1861 permise un avvio effettivo deU’amministrazione autónoma nella provincia dell’Istria.

11 Sovrana risoluzione del 24 dicembre 1817.

93 ACTA HISTRIAEI.

Pierpaolo DORSI: COSTITUZIONE PROVINCIALE..., 87-94

POVZETEK V prispevku je na podlagi dokumentov, ki so objavljeni v reviji Annales 2/92 (s. 270-278), orisana razprava o ustanavljanju voljenih skupščin kot teles lokalne avtonomije v Istri po Napoleonovem padcu. Na pobudo Osrednje dvorne komisije za organizacijo je L 1817 tržaška vlada prosila glavarje primorskih okrožij za mnenje glede možnosti uvajanja deželne ustave v regiji. Uradniki so dobili nalogo, da zberejo podatke o stari ureditvi na območjih v njihovi pristojnosti in da po posvetu s krajevnimi ugledniki oblikujejo predloge. Istrski okrožni glavar je poslal vladi Avstrijskega primorja svoj odgovor s priloženimi pisnimi mnenji Koprčana Giovannija Tottoja, Porečana Giovannija Paola Polesinija in Felicea Lanzija, okrajnega komisarja v Piranu. Za razliko od predlogov iz Trsta in z Goriškega, ki ponujajo vzpostavo starih vzorcev krajevne uprave (Svet plemenitašev za Trst, deželni stanovi za Goriško grofijo), so poročila in mnenja, ki prihajajo iz Istre, povsem odprta za inovacije: iz predlogov je očitno, da sploh niso obžalovali za beneškimi predpisi in da so skoraj v celoti sprejeli ustavno ureditev Kraljevine Italije in upravno ureditev, ki jo je Avstrija prav tedaj uvedla v Lombardiji in Benečiji. Predlagana občinska, krajevna in pokrajinska telesa so imela predstavniški značaj; ustanavljali so jih na podlagi različnih volilnih mehanizmov. Iz predlogov istrskih odličnikov dobimo vtis, da je bila politična kultura v tedanji Istri na izjemno visoki ravni; poleg tega se zelo jasno kažejo regionalne posebnosti Istre, ki pa so do dejanske uveljavitve morale počakati na nadaljnji ustavni razvoj monarhije.

94 ACTA HISTRIAEI.

UDK/UDC: 082 Atti (01) 949.712/.713 Istra (093)"13/18"

PRISPEVEK PRVIH DVAJSETIH ZVEZKOV ZBORNIKA ROVINJSKEGA CENTRA ZA ZGODOVINSKE RAZISKAVE ZA ZGODOVINO ISTRE V BENEŠKEM OBDOBJU

MarinoBUDICIN prof., Center za zgodovinske raziskave v Rovinju, 52210 Rovinj, CRO prof., Centro di Ricerche Storiche Rovigno, CRO

IZVLEČEK Kot pove že naslov so v prispevku opisani in navedeni vsi poglavitni članki za zgodovino Istre v obdobju Beneške republike, ki jih je objavil Zbornik (Atti) rovinjskega Centra za zgodovinske raziskave v prvih dvajsetih zvezkih.

Italijansko, hrvaško in slovensko zgodovinopisje v zadnjih dveh desetletjih beleži pomemben napredek na področju proučevanja istrske zgodovine. Med najzanimivejša in najpomembnejša dela historiografske dejavnosti sodijo vsekakor raziskave in razpra­ ve, objavljene v periodiki, kjer je, bolj kot kjerkoli, razvidno stalno in vedno večje zanimanje za neobjavljene arhivske vire in predvsem za nove, ažurirane historiografske koncepcije in metode. Med številnimi revijami, ki se ukvarjajo z zgodovino Istre, gre nedvomno posebno mesto Zborniku Centra za zgodovinske raziskave v Rovinju (Atti del Centro di Ricerche Storiche), ki izhaja v sodelovanju z Ljudsko univerzo v Trstu (Universita Popolare di Trieste). Ustanovitev Centra proti koncu šestdesetih let je sprožila raziskovalno in izdajateljsko dejavnost; slednjaje imela v načrtih izdajanje kar treh revij. Prvaje zaživela 1.1970; gre za Zbornik (Atti), kije kmalu postal najpomembnejša publikacija rovinjske ustanove. G. Cervani je v predstavitvi prvega zvezka poudaril, “daje tovrstna pobuda pomembna predvsem za zgodovinske raziskave, ker je zasnovana avtonomno in je zategadelj ob istrskem zgodovinopisju, ki seje z leti nakopičilo v zgodovinskih revijah, pa tudi v obsežnejših publikacijah, v Italiji in Jugoslaviji izjemno pomembna.1 Kot glavno nalogo si je revija zastavila podati resno in strokovno utemeljeno pričevanje v zgodovinskopolitičnem in sociokulturalnem kontekstu, o zgodovini in kulturi italijanske komponente na tem pomembnem jadranskem in mediteranskem

1 Indici dei volumi I-XX degli Atti, pripravil M. Budicin, Centro di Ricerche Storiche di Rovigno Universita Popolare di Trieste, Trst Rovinj, 1991, str. 77

95 ACTA HISTRIAEI.

Marino BUDICIN: PRISPEVEK PRVIH DVAJSETIH ZVEZKOV ZBORNIKA ROVINJSKEGA CENTRA..9 5 -1 0 0

prostoru. F. Salimbeni je v predgovoru XX. zvezka, kjer je orisal historiografsko in izdajateljsko dejavnost in zasnovanost Zbornika, poudaril, daje “prva in najnaravnejša 9 značilnost rovinjske revije, daje leta tipičen primer izraza obmejne kulture." V teh prvih dvajsetih letih življenja je v Zborniku našla svoj prostor historiografska produkcija s področij, ki so že na samem začetku bila v središču pozornosti raziskav v Centru: zgodovina, arheologija, pravo, etnografija, kultura in dijalektologia istrskoreške regije in obmejnih območij od prazgodovine do današnjih časov. Vendar je bila največje pozornosti deležna benečanska doba. In res, tematika in dogodki dobre polovice objav­ ljenih razprav so v zvezi z dolgim obdobjem od prvih gospodarskopomorskih in politično vojaških vplivov Benetk v istrskih obalnih mestih do padca Serenissime. Z znanstvenega vidika so prispevki iz tega beneškega dela Zbornika dosegli izjemno pomembne rezultate, hkrati pa se v njih, mogoče bolj kot kje drugje, čutijo prednosti novih uredniških zasnov in metodoloških postavk posameznih avtorjev, ki so se pojav­ ljale postopoma od zvezka do zvezka in s katerimi se je avtorjem uspelo izogniti zastarelim interpretativnim in ideološkim shemam starega zgodovinopisja. Od novih tematskih sklopov, ki naj bi tudi v prihodnje revijo naredili primernejšo novim zahtevam in težnjam sodobnega zgodovinopisja, gre omeniti raziskave s področja zgodovinske demografije, gospodarske analize družbe, razprave o marginalnih družbenih plasteh ter razprave s področja takoimenovane “zgodovine okolja in kulture”. Za popoln in podroben pregled obdelanih tem opozarjamo znanstvenike na Kazala prvih dvajsetih zvezkov Zbornika; knjiga je tiskana 1. 1991 in v njej so zajeti vsi objavljeni članki. V tem prikazu bomo podali kratek pregled doslej objavljenih člankov in arhivskega gradiva, ki se, kot je že rečeno, nanašajo na beneško obdobje. Začeli bomo z deli, ki, poleg drugega, obdelujejo v glavnem manjše segmente zgodovine Istre in istrskih mest. V to skupino spadajo naslednji članki: Valle d’Istria durante la dominazione veneziana (Bale pod beneško oblastjo); La guerra degli Uscoc- chi e la rovina delVeconomia istriana (Uskoška vojna in propad istrskega gospodarstva); L ’Istria veneta nel Cinquecento e nelSeicento (Beneška Istra v XVI. in XVII. stoletju); Uno scontro drammatico nel Consiglio comunale di Cherso fiel 1718 (Dramatičen prepir v creškem občinskem svetu 1. 1718) M. Bertoše; Fattori di spopolamento dell’Istria veneta nei secoliXVIXVII (Vzroki demografskega primanjkljaja beneške Istre od XVI- XVII. stol.) G. Cervanija in E. de Franceschija; L ’organizzazione delpotere nel comune di Isola secondo i documenti del XIII secolo (Ustroj oblasti v izolskem komunu po dokumentih iz XIII. stoletja) M. Pahoija; Cinque secoli di dominazione veneta a Rovigno di T. Caenazzo (Pet stoletij beneške oblasti v Rovinju T. Caenazza) G. Rossia Sabatinija; Regesti di Orsera 1778-1783 (Vrsarski regesti 1778-1783) M. Budicina; Parenzo fino

2 Ibidem, str. 205. 3 Ibidem. Posebej poglej Indice dei saggi ordinati per disciplina (Kazalo prispevkov po področjih), str. 17-38;Indice degli autori (Kazalo avtorjev), str. 43-48;Indice dei soggetti (Tematsko kazalo), str. 61-74.

96 ACTA HISTRIAEI.

Marino BUDICIN: PRISPEVEK PRVIH DVAJSETIH ZVEZKOV ZBORNIKA ROVINJSKEGA CENTRA..9 5 -1 0 0

al dominium di Venezia (Poreč do beneškega dominiuma) V. Jurkič Girardijeve; kot tudi dela G. Radossija Statuti (vodnjanski in buzeški) in Stemmi di rettori efamiglie notabili (Grbi rektorjev in uglednih družin) nekaterih (9) istrskih mest. Med navedenimi avtorji, ki so predstavili krajše prikaze izbranih obdobij in vsebin, je posebne omembe vredno delo T. Caenazza, ki je v nasprotju s tradicijo zgodovinopisja XIX. stoletja prikazal zgodovino beneškega Rovinja z izključnim poudarkom na ljudskih dejavnikih. G. Cervani in E. De Franceschi sta v navedenem delu na podlagi sistematično obdelanih rezultatov iz raziskav predhodnikov podala splošen pregled življenjskih razmer v beneški Istri in orisala problem demografske depresije ter prizadevanja Repu­ blike, da bi se ji postavila po robu. Isto obdobje in tematiko obdeluje tudi M. Bertoša. V svojih prvih prispevkih, kakor tudi v poznejšihL ’equilibrio nel processo di Acculturazione in Istria (Ravnotežje v procesu akulturacije v Istri),II Tentativo di insediamento di Bolognesi nella polesana (Poskus naselitve Bolonjcev na Puljskem), Un episodio della colonizzazione organizzata dellTstria veneta: gliAiduchi a Pola e nelPolese (Epizoda kolonizacije hajdukov v Pulju in na Puljskem v organizaciji beneške Istre), Sudditi di natura prava. Banditismo nel par entino nel Seicento e nei primi decenni del Settecento (Izprijeni podložniki. Bandi­ tizem na Poreškem v XVII. in na začetku XVIII. stoletja) in L ’iniziativa ecológica di un rettore veneto dellTstria negli anni 1623-1624 (Ekološka iniciativa beneškega rektoija v Istri v letih 1623-1624), Bertoša predlaga nove načine raziskovanja, zgodovinske analize in sinteze ter ponuja več sodobno zasnovanih modelov “mikrozgodovine”, v katerih je “klasični” način pisanja zgodovine dopolnjen z obsežnimi tematikami iz zgodovine dražbe v najširšem smislu. Nova tematika, poleg faktografske in politične komponente, obravnava tudi temeljne poglede na etnični ustroj, sociodemografske spremembe, gospodarske razmere v mestih in na podeželju, številne probleme, ki spremljajo proces kolonizacije in prilagajanja doseljencev in pribežnikov težkim življe­ njskim razmeram v Istri v XVI. in XVII. stoletju ter poglavitne vzroke za nastanek dveh različnih, večkrat nasprotujočih si, kulturnih sfer na polotoku. Pregled demografske problematike se sklene z razpravama M. Budicina in M. Malusa, ki obdelujeta gibanje prebivalcev Vrsarja in Novigrada; v tej smeri naj bi se nadaljevalo in prišlo do obsežnejših in bolj poglobljenih analiz, predvsem razmer v XVII. stoletju. Gospodarska tematika prevladuje vContributo alia storia delVagricoltura tra il 1750 ed il 1830 (Prispevek k zgodovini poljedelstva med leti 1750 in 1839) E. Apiha, ki piše o obdobju skromnega agrarnega prebujanja v Istri, ki so ga podpirali maloštevilni razsvetljeni reformisti, kot npr. G. Carli, in v članku D. Milottijeve Le campagne del Buiese nella prima meta del ’600 (Posesti na Bujskem v prvi polovici XVII. stol.), kjer najdemo natančno analizo socialne strukture, agrarnih posesti ter lastninskih in zemlji­ ških razmer.

97 ACTA HISTRIAEI.

Marino BUDICIN: PRISPEVEK PRVIH DVAJSETIH ZVEZKOV ZBORNIKA ROVINJSKEGA CENTRA..., 95-100

Tesno povezane z agrarno tematiko so lastninske razmere. V zvezi s tem navajamo Catastici di Umago e di Cittanova 1613-1614 (Umaške in novigrajske zemljiške knjige iz let 1613-1614) M. Bertoše; La Bergamina delle ville del Carso (“Bergamina” z vasi na Krasu) D. Milottijeve; II libro catastico di Rovigno del 1637 (Rovinjska zemljiška knjiga iz leta 1637) A. Pauleticha; IIcatastico dei dazi, delle decime e dei livelli di Orsera del 1668 (Vrsarski kataster dacev, desetin in zakupnin iz leta 1668) in I possessi del monastero di S. Nicold del Lido di Parenzo del 1771 (Posesti samostana Sv. Miklavža na poreškem Lidu iz leta 1771) M. Budicina. V omenjenih katastrih in urbarjih ne najdemo samo koristnega gradiva za proučevanje agrarne zgodovine in beneške fiskalne politike v Istri, temveč tudi obilico pravnogospodarskih in onomastičnih podatkov. I. Pederin je za tisk pripravil//registro deiBoschi delVIstria occidentale del 1541 -42 (Register gozdov zahodne Istre leta 1541-42), prvi kataster gozdov v Istri in eden prvih v Evropi, ki skupaj z veličastnim Catastico generale dei boschi delVIstria (Splošni kataster gozdov v Istri), ki gaje v letih 1773-76 sestavil V. Morosini in objavil V. Bratulič v paralelni seriji Zbornika (Collana degli Atti), pomeni popoln pregled gozdnih posesti v Istri. Katastra omogočata tudi raziskave o spremembah posesti in predpisov s področja gozdarstva skozi dve stoletji. Glede trgovske dejavnosti obalnih mest lahko navedemo nekaj podatkov iz'že navedenih del M. Bertoše, predgovora A. Pauleticha izTrentaquattro ex voto marinari della chiesa della B. V. delle Grazie di Rovigno (Štiriintrideset mornarskih votivnih podob v cerkvi Blažene Device Milosti v Rovinju) in predvsem v razpravi M. Bertoše I porti istriani e rifornimenti di cereali a Venezia nelVanno 1528 (Vloga istrskih luk za oskrbo Benetk z žitaricami leta 1528). Bertoša v Dueprogetti venetiper sistemare iporti di Parenzo e di Rovigno (Dva beneška načrta za ureditev poreške in rovinjske luke) in Alcuni dati sulla costruzione della fortezza di Zaule (O gradnji žaveljske utrdbe) opisuje težave, s katerimi so se ubadali gradbeniki navedenih pristanišč in utrdbe zaradi nega­ tivnih posledic vojn, ki so jih tedaj podpirale Benetke, in zaradi beneškoavstrijskih sporov okoli meja. E. Apih v preglednem člankuI rapporti tra Istria e Friuli in eta moderna (Istrsko- furlanski odnosi v novem veku) obravnava predvsem XVII. in XVIII. stoletje; odnosi so se zaradi zemljepisne nepovezanosti razvijali le deloma v isti smeri in so bili pozitivni le v enem, v prilivu furlanskih kmetov in karnijskih obrtnikov. Pravna tematika je ena najdragocenejših in najplodnejših stalnic rovinjske revije. Najprej gre omeniti objavo več statutov, mestnih pa tudi statutov vaških, včasih tudi zelo majhnih, skupnosti. G. Radossi je objavil Introduzione allo statuto di Dignano (Uvod v vodnjanski statut) in Lo statuto di Pinguente del 1573 (Buzeški statut iz leta 1573); J. Jelinčič Aggiunte e le modifiche allo statuto di Dignano (Dopolnila in popravki vodnja- nskega statuta); G. MucciacciaStatuto di Valle (Balski statut); M. BudicinLaComission o uero capitoli del castellan di Momiano (Povelje, oziroma kapitlji, momjanskega kaštelana) in Statuti et ordini da osseruarsi nel castello di Orsera e suo contado del 1609 ACTA HISTRIAEI.

Marino BUDICIN: PRISPEVEK PRVIH DVAJSETIH ZVEZKOV ZBORNIKA ROVINJSKEGA CENTRA..., 95-100

(Statuti in odredbe, po katerih se je treba ravnati v vrsarskem kaštelu in okolici, iz leta 1609). Navedeni statuti, s pravno problematiko, predvsem s področja zasebnega in kazenskega prava, ki jo obravnavajo, na svojevrsten način dopolnjujejo splošni pregled in tematiko, ki je že zajeta v statutarnem istrskem pravu. Posebnosti regionalne zgodovine s pravnega stališča se kažejo tudi v članku L. Margetiča Gli aspetti principali del diritto delle obbligazioni nelVIstria medievale (Glavne značilnosti obligacijskega prava v srednjeveški Istri), ki predstavlja pregled glavnih vprašanj, ki zadevajo kupoprodajo, prednostno pravo, obresti, obmejno pravo in pogodbe o socidi. Strokovne teme, ki se nanašajo na notranjo politiko in krajevno upravo obravnavajo že omenjena dela M. Bertoše o Cresu, M. Pahorja o Izoli, M. Budicina o Vrsarju in članek Terminazione Paruta del 1773 sulla térra di Pirano (Terminacija Parate iz leta 1773 za “ozemlje” (terra) Piran) istega avtoija, pa tudi delo J. JelinčičaProclami dei neoeletti podesta di Cittanova (Proklamacije novoizvoljenih novigrajskih podestatov). Od prispevkov s področja pomožnih zgodovinskih ved omenimo paleografsko tema­ tiko v delu M. Pahorja Acrostico degli statuti di Pirano del 1384 (Akrostih v piranskem statutu iz leta 1384) ter diplomatsko v članku L. Margetiča s področja o obligacijskem pravu; prispevke z genealoško vsebino: prispevek G. Radossija o družiniAlbertini iz Rovinja, Famiglie di Cittanova (Novigrajske družine) M. Malusa in članek o grofovski družini Rota iz Momjana M. Budicina; kartografsko razpravo L. Laga in C. Rossita Raffigurazioni della penisola istriana negli atlanti cinquecenteschidell’Ortelio, dé J ode e Mercatore (Prikazi istrskega polotoka v Ortelijevih, Jodovih in Merkatoijevih atlasih iz XVI. stol.); članke s področja toponomastike: La toponomástica di Pola dello Schiavuzzi (Schiavuzzijeva puljska toponomastika), ki jo je uredil R. Matijašič, razprava o novigrajskih toponimih L. Ugussija ter primerjalna toponomastična razprava o topo­ nimih v Vodnjanu, Fažani, Galižani, Balah in Sišanu G. Radossija. Posebej velja omeniti obsežen in bogato ilustriran istrski heraldični korpus, ki gaje predstavil in s kritičnimi opombami opremil G. Radossi. V njem najdemo zbirke grbov rektorjev in uglednih družin iz Buzeta, Bal, Vodnjana, Buj, Oprtalja, Poreča, Izole, Grožnjana in Novigrada (Stemmi di rettori e di famiglie notabili di Pinguente, Valle, Dignano, Buie, Portale, Parenzo, Isola, e Cittanova). Zelo pomembni so tudi pregledni članki iz istrske historiografije M. Bertoše in G. Rossija Sabatinija, pregled Studi di storia medievale e moderna negli AMSI (Razprave o srednjeveški in novoveški zgodovini v AMSI = Atti e Memorie della Societá Istriana di Archeologia e Storia Patria op. ur.) F. Salimbenija in Bibliografía di Cittanova (Novigrajska bibliografija) S. Zillija. O zgodovini katoliške cerkve v Istri je izšlo več pomembnih del. Omenjamo Recenti studi sulla visita diA. Valier (Nove raziskave o Valierovi vizitaciji) A. Agnellija, Liber lurium Episcopalium poreške škofije D. Muniča in Visita alle chiese della diócesi di Cittanova diE. Caimo (Caimove vizitacije v cerkvah novigrajske škofije) A. Miculiana.

99 ACTA HISTRIAE I.

Marino BUDICIN: PRISPEVEK PRVIH DVAJSETIH ZVEZKOV ZBORNIKA ROVINJSKEGA CENTRA..., 95-100

Slednji je tudi avtor vrste pomembnih prispevkov o širjenju protestantske reforme in skrivnih zborovanj krivovercev v Istri (v obalnih mestih in v notranjosti), kar je dokaz, da duhovna kriza, značilna za ŽVI. st., ni prizanesla niti istrskemu polotoku. Prispevki, ki obravnavajo biografsko gradivo, se, jasno, ukvarjajo tudi s tematikami in dejavnostmi, značilnimi za posamezne osebe. I. Monclavo je uredil ponatis Stanco- vichevih Biografie degli uomini distinti dell’Istria (Življenjepisi istrskih uglednikov); E. Apih je s predstavitvijo nekaj Carlijevih pisem, ki dokazujejo njegovo pripadnost t. i. “obnoviteljski književnosti”, podal pregled dmžbenega življenja v Kopru leta 1700.; S. Cavazza se je ukvarjal s filozofsko mislijo F. Patrizija in z njegovim delom Nova de Universis Philosophia in skiciral kritičnoliterarni oris piranskega humanista G. Goineoja; L. Covaje objavil neobjavljena dela Super septem vitia in Deproportionibus Ludvika Piranskega, teologa iz XVI. stoletja; A. Trampuš je s prispevkomaSuggestioni graviniane (Gravinine pobude) o Carlijevih domnevah o nastanku Novigrada in G. Carli e ilprocesso a Cagliostro (G. Carli in proces proti Cagliostru) podal nova in zanimiva dejstva o intelektualnem življenju v Istri v XVIII. stoletja. Kronike in rokopisi rovinjske družine Angelini, miscellanea, ki sta jo objavila A. Pauletich in G. Radossi, imajo poseben pomen za proučevanje zgodovine, zemljepisa, gospodarstva in lokalne rovinjske kulture. Na tem mestu se naš kratek pregled sklene, ker smo zaradi pomanjkanja prostora opustili tiste vsebine v Zborniku, ki zadevajo predvsem arhitekturo, kiparstvo, slikarstvo, jezikoslovje, dialektologijo, imenoslovje, etnografijo, zgodovino medicine in lekarniš­ tva, čeprav je tudi v teh prispevkih moč najti mnoga poglavja, ki bi utegnila zanimati zgodovinarja. Na koncu želimo poudariti, da so v veliki večini člankov uporabljeni neobjavljeni arhivski viri iz arhivov v Benetkah, Trstu, Vidmu, Piranu, Kopru in Pazinu. Predstavljeni so fondi izjemnega pomena, kot npr. Liber lurium Episcopalium, Arhiv Benedetti o grofih Rota, listine o Vrsarju in dokumenti Svetega Oficija iz Državnega arhiva v Benetkah, župnijske knjige iz Vrsarja, Novigrada in Poreča. Prispevek Zbornika za zgodovino Istre lahko izrazimo tudi s številkami; poleg 7 katastrov, 10 statutov in 11 neobjavljenih rokopisov je objavljenih še 233 transkripcij dokumentov, 103 faksimili dokumentov, bakropisov in posameznih strani iz rokopisov, 221 risb, 61 zemljevidov in topografskih kart, 88 pisem, 345 grbov, 86 statističnih preglednic in grafikonov, 53 različnih literarnih sestavkov. Kot že rečeno, se večina objavljenega gradiva nanaša na beneško obdobje.

SINTESI Come gia indicato dal titolo, nel contributo sono illustrati ed elencati tutti i principali articoli sulla storia dell’Istria nel periodo della Repubblica di Venezia, pubblicad dagliAtti del Centro di Ricerche Storiche di Rovigno nei primi venti quaderni.

100 ACTA HISTRIAEI.

UDK/UDC: 321.1(497.12/. 13 Istra)" 18"

I FONDI ARCHIVISTICIGOVERNATIVITRIESTINIIN EPOCA AUSTRIACA E L’AMMINISTRAZIONE DEL TERRITORIO ISTRIANO

Ugo CO VA direttore dell’Archivio di Stato di Trieste, 34139 Trieste, Via La Marmora 15, IT direktor Državnega arhiva v Trstu, Trst, IT

SINTESI La documentazione in possesso dell’Archivio di Stato di Triestepermette di rilevare il lentoprocesso di unificazione amministrativa ed istituzionale dellapenisola istriana. Caduta nel 1797 la secolare divisione fra Istria veneta e Istria austríaca, rimase ancora per lungo tempo una separazione amministrativa fra quelle due componenti pur nell’ámbito della comune appartenenza alia Monarchia austríaca. Una prima unionefea Istria ex veneziana e Istria interna si ebbe ai tempi della sovranitá napoleónica sulle Province Illiriche delTImpero francese. Una definitiva unificazione amministrativa dellTstria si ebbe nel 1825. I successivi avvenimenti costituzionali austriaci fino al 1918 non incisero sull’unitarietá territoriale, che continuó ad essere sentita dallepopolazioni anche sotto sovranitá italiana ejugoslava.

Come é stato rilevato da altri intervenuti a questa tavola rotonda, la realtá politico- amministrativa dellTstria, anteriore agli inizi del XIX secolo, é articolata in due settori territoriali, quello imperiale e quello veneto, profondamente diversificati fra di loro. Di unitarietá politico-amministrativo—istituzionale dellTstria si potra quindi parlare dal momento di assestamento territoriale definitivo del Litorale austriaco, che ebbe luogo nei primi anni della Restaurazione austríaca nelle nostre terre. Da allora, pero, l’unitá istituzionale dellTstria rimase intatta ed indiscussa fino, praticamente, ai giorni nostri. - I fondi archivistici degli organi di governo del Litorale austriaco esistenti a Trieste dalla meta del XVIII secolo alia fine della I. a guerra mondiale ci danno agio di cogliere il processo di unificazione istituzionale e amministrativa di cui si é fatto cenno poc’anzi. Vale qui forse la pena di notare che il decollo económico e la crescita demográfica e di importanza política di Trieste dalla meta del XVIII secolo in poi, portarono alia formazione di un polo d’attrazione unificante, sia puré con nessi piü di carattere amministrativo che di rappresentanza política, per tutte le realtá storiche territoriali

101 ACTA HISTRIAEI.

Ugo COVA: I FONDIARCHIVISTICIGOVERNATIVITRIESTINI..., 101-104

componenti il Litorale austríaco (oltre a Trieste stessa, le contee di Gorizia e Gradisca e il margraviato d’Istria). II fondo della C.R.S. Intendenza Commerciale per il Litorale in Trieste (1748-1776) ci da il senso di una realtá territoriale ed istituzionale in via di evoluzione da situazioni ereditate da epoche anteriori e rimaste sostanzialmente inconcusse da secoli. La forma- zione allora della nuova provincia del Litorale austríaco, costituita da localitá costiere adriatiche anche non contingue e spesso molto distanti fra di loro (Aquileia, Trieste, Fiume col Litorale croato da Buccari a Carlopago), non interesso praticamente l’Istria, divisa fra i possessi veneziani e il núcleo interno asburgico della contea di Pisino. Fu negli anni di funzionamento del c.r. Governo del Litorale in Trieste (1776-1809), che cominció a delinearsi, anche in concomitanza ai mutamenti istituzionali prima imposti dalla razionalizzazione giuseppina delle strutture amministrative austriache e poi dagli sconvolgimenti territoriali napoleonici, quella posizione centralistica triestina su tutto il Litorale, che vedremo affermarsi definitivamente nella prima meta dell’800. Tale tendenza si concretó prima con l’attribuzione al Governo del Litorale in Trieste delle contee di Gorizia e Gradisca fra il 1782 e il 1791, poi delFIstria ex veneziana fra la primavera del 1804 e l’autunno del 1805. La perdita delFIstria da parte austríaca eliminó quel primo, tímido approccio di Trieste con l’Istria, limitatamente a quella parte, che era stata territorio della cessata Repubblica di Venezia. Non si era voluto in quell’occasione, da parte di Vienna, unificare il territorio ex veneziano delFIstria con quello della contea di Pisino, per motivi di varia natura, fra cui preminente era quello económico. Tali elementi erano stati rilevati nel 1802 dal governatore di Trieste, conte Pompeo Brigido, nel corso delle indagini preparatorie del provvedimento che avrebbe portato alFunione con Trieste. L’attribuzione delFIstria ex veneziana al Regno d’Italia napoleónico e la sopravvivenza dell’antica Istria austríaca fino alia formazione nel 1809 delle Province Illiriche dell’Impero francese, contribuirono all’insorgere di non pochi squilibri nella delicata situazione di quegli anni, non ultimo dei quali lo sviluppo abnorme del fenómeno del brigantaggio istriano. Fu pero ai tempi della comune appar- tenenza di Trieste e delFIstria alie Province Illiriche delPImpero francese che si ebbe una prima unificazione amministrativa del territorio istriano. Trieste era la cittá capo- luogo della Provincia delFIstria e sede dell’intendente che ne era a capo. Nel 1811 fu aggregato alia Provincia delFIstria anche il territorio della contea di Pisino. Nel 1813, con la rioccupazione austríaca delle nostre terre, venne lasciata provviso- riamente sussistere a Trieste Flntendenza delFIstria giá istituita dai francesi, che soprav- visse fino alia nascita, il 1 novembre 1814, dell’i.r. Governo del Litorale in Trieste. Questo dipendeva (come la precedente Intendenza), dal Governo provvisorio generale dellTllirio in Lubiana, secondo i vecchi schemi amministrativi francesi, con competenza sui circoli di Gorizia, delFIstria (con sede a Trieste) e di Fiume. Per volere sovrano, nelFagosto del 1816 fu costituito, nell’ámbito delPImpero d’Austria, il Regno d’Illirio. In esso erano compresi iLáW er austriaci giá appartenenti alie Province Illiriche francesi

102 ACTA HISTRIAEI.

Ugo COVA: I FONDI ARCHIVISTICIGOVERNATIVITRIESTINI..., 101-104

e vi rientrava quindi pure il Litorale austriaco. In tale occasione quest’ultimo venne sottratto alia dipendenza da Lubiana e l’i.r. Govemo del Litorale fu sottoposto diretta- mente agli organi aulici di Vienna. La sua competenza territoriale fu estesa non solo sul circolo deU’Istria e su quello di Fiume, ma pure su quello di Karlstadt (Karlovac) comprendente la Croazia al di qua della Sava. Nel 1822 i circoli di Fiume e di Karlstadt furono sottratti al Litorale e restituid aU’Ungheria. In quell’occasione fu stabilito a Pisino il capoluogo della parte istriana (attribuita quindi al Litorale austriaco) dell’abolito circolo di Fiume. Nel 1825, infine, il capoluogo del circolo delPIstria venne trasferito da Trieste a Pisino. Tale circolo cómprese allora, per la prima volta, sotto sovranità austríaca, tutta l’Istria, sia quella austríacaab antiguo , sia quella ex veneziana. L’esito di questo complesso processo di assestamento amministrativo, awenuto nel II e III decennio dell’800, ebbe esiti sostanzialmente definitivi, per quanto riguarda l’unitarietà amministrativa del territorio istriano. I mutamenti costituzionáli austriaci del 1849 e le conseguenti ristrutturazioni ammi- nistrative e di rappresentanza política, portarono all’istituzione della Luogotenenza del Litorale, con competenza amministrativa su tutto il territorio del Litorale, costituito da Trieste, città immediata dellTmpero, dalle contee di Gorizia e Gradišča e dal margraviato d’Istria. Queste tre realtà territoriali componenti il Litorale costituirono, ognuna per sé, altrettanti organismi rappresentativi, che si concretarono in altrettante Diete provinciali. Nonostante i mutamenti circoscrizionali a carattere locale che, fra gli anni ’50 del XIX secolo e il 1868, si ebbero in tutto l’impero e quindi anche nel Litorale e, al suo interno, nel margraviato d’Istria, il carattere unitario di quest’ultimo rimase intatto ed indiscusso. E’ certo che il permanere di questa realtà istituzionale per un periodo lungo, che coinvolse parecchie generazioni di persone, produsse in Istria un’abitudine radicata all’unitarietà territoriale, al di sopra delle diversitá etniche ed economiche che le erano caratteristiche. II fatto che nel periodo di sovranità italiana tale unitarietà fosse stata confermata, rafforzó tale abitudine. Ció non toglie che, specie nelle zone di confine fra l’antica contea di Pisino e la Repubblica di Venezia, si serbi, talvolta anche a livello popolare, il ricordo dell’antica divisione. Divisione pero che nulla ha a che fare coi nuovi confini di Stato recentemente instaurati.

103 ACTA HISTRIAEI.

Ugo COVA: I FONDI ARCHIVISTICIGOVERNATIVITRIESTINI..101-104

POVZETEK Dokumenti, ki so shranjeni v tržaškem Državnem arhivu, omogočajo vpogled v počasen proces upravnega in institucionalnega poenotenja Istre. Ko so 1. 1797 ukinili večstoletno razdelitev Istre na beneško in avstrijsko, je upravni ustroj obeh delov še dolgo ostal neenoten kljub temu, daje cela Istra pripadala avstrijski monarhiji. Do poenotenja upravnega sistema bivše beneške in notranje Istre je prvič prišlo v času Napoleonove vladavine, ko je bila Istra del Ilirskih provinc francoskega imperija. Do dokončne unifikacije pa je prišlo 1. 1825. Avstrijske ustavne reforme do 1. 1918 niso vplivale na teritorialno enotnost, ki je v zavesti istrskega prebivalstva bila prisotna tudi pod italijan­ sko in jugoslovansko vladavino.

104 ACTA HISTRIAE I.

UDK/UDC: 321(497.12/.13 Istra):930.25(450.361 Trst)

LE FONTIARCHIVISTICHE TRIESTINE PER LA STORIA DELLTSTRIA VENETA

Pierpaolo DORSI dott., Archivio di Stato di Trieste, 34139 Trieste, Via La Marmora 15, IT arhivist, Državni arhiv v Trstu, Trst, IT

SINTESI Dopo aver accennato ai motivi che spiegano la scarsa consistenza delle fonti documentarle sulVIstria veneta esistentipresso le istituzioni culturali triestine, il contributo descrive la documentazione in materia conservata presso l’Archivio diocesano, presso VArchivio diplomático del comune e presso l’Archivio di Stato di Trieste, soffermandosi in particolare sugli atti dei commissari ai confini austro-veneti e su quelli délia Commissione ministeriale per Tesonero del suolo.

In questo mio intervento dovrei trattare delle fonti documentarle d’interesse per la storia dellTstria veneta, che eventualmente si trovassero consérvate presso istituzioni triestine. D’altra parte, chiunque si sia dedicato a ricerche d’archivio sul tema sa che Trieste non è certo uno dei luoghi privilegiati in cui si custodiscano le memorie documentarie dellTstria veneziana. Tale situazione trova piena giustificazione sul piano storico e archivistico, ma non certo nel senso che vi sia estraneità o lontananza tra i due soggetti che sono Trieste, da un lato, e dall’altro lTstria. Al contrario non si dovrebbe nemmeno parlare, a proposito di Trieste e dellTstria, di due entità storicamente distinte; in una prospettiva di lungo periodo - si pensi soprattutto all’antichità e al medioevo - Trieste è da considerare semplicemente come una delle tante componenti dello spazio régionale istriano. E anche quando Trieste comincia ad orientarsi verso orbite politiche divergenti rispetto aile altre città costiere dellTstria, il confine che si viene di fatto a creare non rappresenta una demarcazione nel senso moderno: non segue un tracciato lineare, non coincide con una linea di separazione física o di differenziazione cultúrale. Trieste e gli altri centri istriani anche in etá moderna continuano a manifestare uno sviluppo parallelo se si guarda ai rapporti sociali, alia vita cultúrale, alla pratica locale del diritto, alia sedimentazione étnica e lingüistica, ma anche alie condizioni economi- che, prescindendo a questo proposito dalle protezioni e dai vincoli imposti di volta in volta da autorité superiori.

105 ACTA HISTRIAEI.

Pierpaolo DORSI: LE FONTIARCHIVISTICHE TRIESTINE..1 0 5-10 8

E’ vero pero anche che la formazione, l’organizzazione e la distribuzione nello spazio dei nuclei documentan rispondono a ragioni diverse da quelle appena menzionate come elementi di coesione tra Trieste e lTstria veneta: gli archivi sono infatti lo strumento e insieme il prodotto dell’attivitá di istituzioni, che per lo piü si presentano ordinate secondo un sistema gerarchico di “centri di potere”, dotati ciascuno di una propria giurisdizione territoriale. Quindi l’appartenenza politica e la circoscrizione amministra- tiva - nel senso piü vasto - sono i fattori che condizionano principalmente la presenza e l’assenza, lo sviluppo o il mancato sviluppo degli archivi in determínate sedi. Le istituzioni triestine - e quindi i loro archivi - cominciano a trattare in modo diretto delFIstria giá veneta sol tanto nell’Ottocento, quando Trieste assume la funzione di capoluogo amministrativo di rango regionale, per poi divenire gradualmente anche centro d’irradiazione económica e cultúrale e polo d’attrazione demográfica nei confron- ti deH’intero Litorale. In altre parole, le fonti documentarie triestine ci parlano dellTstria a partiré dal momento in cui la cittá, che puré rimane una componente della regione stessa, in una certa misura se ne estrania diventandone la “capitale”. E non é un caso che in questa fase Trieste sia anche il centro della produzione pubblicistica - non solo storiografica - su argomenti istriani: il fatto che lTstria venga assunta come oggetto di studio dalP ambiente cultúrale triestino dell’época e un sin tomo preciso di questa estraniazione.

Le riflessioni precedenti ammettono peró qualche eccezione ed é su queste eccezioni che ora intendo soffermarmi. Documenti e intere serie strettamente riferite aUTstria veneta sono presentí nell’Ar- chivio storico della diócesi di Trieste, una sede finora poco frequentata per le nostre ricerche. I lavori di riordinamento eseguiti negli ultimi anni hanno permesso di chiarire la struttura e la consistenza dei fondi, che ora emergono con evidenza dalla lettura della voce dedicata a Trieste nel recentissimo primo volume della “Guida degli Archivi diocesani d’Italia” (Roma, 1990: Quademi della Rassegna degli Archivi di Stato, 61). I limiti della circoscrizione ecclesiastica non coincidono meccanicamente con quelli delPamministrazione civile: cosi alcuni settori non trascurabili dellTstria veneta fecero capo per secoli, tradizionalmente, alia diócesi di Trieste e i documenti dell’archivio diocesano - pur nella loro lacunositá - trattano naturalmente anche di queste aree (si pensi a Muggia, Umago, Pinguente). Le soppressioni e le incorporazioni che intervennero nell’organizzazione delle diócesi ístriane, a vantaggio della sede vescovile triestina, nel primo Ottocento spiegano poi l’esistenza nell’Archivio dei fondi aggregati delle diócesi di Capodistria, risalente fino al XV secolo, e di Cittanova, comprendente documenti fin dal XVI secolo. Diversa é la situazione dell’Archivio diplomático del comune di Trieste. Qui la documentazione diretta sullTstria veneta si riduce a singoli anche se venerandi cimeli, quasi esclusivamente codici statutari, concentrad nelPArchivio prevalentemente per

106 ACTA HISTRIAEI.

Pierpaolo DORSI: LE FONTIARCHIVISTICHE TRIESTINE..105-108

iniziativa di Pietro Kandler. Fonte indiretta - tutta pero da valutare - potrebbe essere inoltre lo stesso archivio del comune triestino, che fu naturalmente in rapporto, non sempre pacifico, con le comunitá finitime delFIstria veneta, in particolare con Muggia e Capodistria. Nel caso di Muggia, gli atti del comune di Trieste potrebbero portare qualche luce in una situazione documentaría immiserita dalla perdita disastrosa dell’ar­ chivio storico di questo municipio.

Veniamo ora all’ Archivio di Stato di Trieste. Accenno soltanto all’esistenza qui della riproduzione parziale in microfilm del fondo dell’Archivio municipale antico di Capo­ distria, che continua a essere oggetto di consultazione nella nostra sede. Presenti in originale sono invece gli atti dei commissari di parte austríaca incaricati di ispezionare periódicamente il confine austro-veneto nei settori del Goriziano e delFIstria, in seguito alla convenzione stipulata dai due stati a Gorizia nel 1754. Si tratta della corrispondenza dei commissari coi loro omologhi di parte veneta, con le autoritá centrali e coi poteri locali; sono compresi i verbali minuziosissimi delle “reambulazioni” annuali o biennali del confine. La linea percorreva alcune tra le zone più appartate delFIstria, rimanendo generalmente lontana dai centri principali; da questi atti emergono appunto, ben più delle relazioni tra le due potenze, le condizioni materiali delle piccole o minime comunitá rurali delFIstria, per le quali il confine rappresentava qualcosa di tangibile, un ostacolo da aggirare ma spesso anche un’occasione da sfruttare nel quadro di un’economía di sopravvivenza. II confine ë il “segno di contraddizione” che fa emergere, allora all’attenzione dei dicasteri politici, oggi all’attenzione degli storici, quei comportamenti devianti, da parte di singoli come di intere comunitá, che in altre circostanze non avrebbero acquistato la stessa rilevanza e probabilmente non si troverebbero nemmeno documentad. Non soltanto il contrabbando, ma anche semplicemente il taglio, la fienagione, il pascólo abusivo, il furto campestre, la deviazione di un fossato, lo spostamento di un limite di propriété sono in questo caso comportamenti in grado di provocare una vertenza diplomática e vengono pertanto giudicati dai commissari stessi, dotad a questo scopo di poteri di giurisdizione sommaria, da esercitarsi in occasione delle udienze appositamente tenute in localitá site lungo la linea confinaría. E’ possibile cosí anche seguiré, nell’arco di un quarantennio, Fevolversi delle situazioni locali di attrito nei punti che furono oggetto di controversie ricorrenti. Gli atti dei commissari austriaci ai confini, che coprono il periodo dai 1757 al 1796, sono compresi nella serie relativa alie questioni di frontiera (Confini del Litorale) costituita nelF ámbito dell’archivio della Luogotenenza del Litorale. Mérita un accenno il fondo, pure conservato all’Archivio di Stato di Trieste, della Commissione ministeriale per l’esonero del suolo di Trieste e delFIstria. L’attività della commissione aveva per oggetto il riscatto degli oneri di varia origine gravanti sul possesso fondiario secondo i princípi contenuti nelle patenti sovrane del 7 setiembre

107 ACTA HISTRIAEI.

Pierpaolo DORSI: LE FONTIARCHIVISTICHETRIESTINE..1 05-108

1848 e del 4 marzo 1849. I documenti di questo fondo risalgono percio alia meta delFOttocento, ma le situazioni che vi si trovano riflesse - si potrebbe dire censite - sono radicate tutte nella fase d’antico regime: i canoni, le decime, le prestazioni in natura e in servizi che la commissione aveva il compito di liquidare scaturivano infatti in buona parte dal soppresso nesso di sudditela, oltre che da antichi rapporti privati di obbligazio- ne. I diritti dei percettori venivano documentad con la presentazione di urbari e di altri titoli legad, generalmente d’época di molto anteriore, che ora si trovano allegad - in originale o in copia - ai fascicoli degli “operad d’esonero”. La documentazione interessa il territorio istriano in tutte le sue parti, ma é particolarmente ricca per le aree infeudate, sia del settore arciducale che di quello veneto della penisola; per queste aree il materiale documentario registra in modo esauriente lo stato del possesso fondiario rispetto alTin- tero territorio di un comune, di piü comuni contigui, talvolta di un distretto nel suo complesso. Quello della Commissione ministeriale per Tesonero del suolo é solo un esempio, particolarmente evidente, di come i vari fondi documentan delle autoritá amministrative austriache conservad alTArchivio di Stato di Trieste, almeno nella prima meta dell’Ot- tocento possano fornire ancora notevoli materiali per ricerche rivolte alie condizioni dellTstria nel periodo veneto. Tutte le volte in cui gli organi di governo austriaci si dovettero confrontare con gli órdinamenti peculiari dellTstria giá veneta, ad esempio in materia di usi civici, di diritti di caccia e pesca, di notariato, di “notifiche” degli immobili, vediamo moltiplicarsi nella documentazione i fascicoli contenenti relazioni, rilevazioni e pareri che servivano appunto a ricostruire situazioni dalle quali le nuove autoritá non potevano prescindere nello svolgimento dell’ attivitá di governo.

POVZETEK V prispevku so najprej nakazani vzroki za primanjkljaj listin o beneški Istri v kulturnih tržaških ustanovah. Opisana je dokumentacija, ki je shranjena v Škofijskem arhivu (Archivio diocesano), občinskem Diplomatskem arhivu (Archivio diplomático) in Državnem tržaškem arhivu (Archivio di Stato di Trieste) s posebnim poudarkom na listinah komisarjev na avstrijsko-beneški meji in na dokumentih ministrske Komisije za odvezo zemljišča (Commissione ministeriale per l ’esonero del suolo).

108 ACTA HISTRIAEI.

UDK/UDC: 949.712 Istra “19":352/354:323.1

SLOVENSKA ISTRA V 19. STOLETJU S POLITIČNEGA, UPRAVNEGA IN NACIONALNEGA VIDIKA Salvator ŽITKO ravnatelj Pokrajinskega muzeja Koper, 66000 Koper, Kidričeva 19, SLO direttore del Museo regionale di Capodistria, SLO

IZVLEČEK Avtor v svojem prispevku podaja oris političnih, upravnih in nacionalnih sprememb na območju Slovenske Istre od propada Beneške republike leta 1797 do konca 19. stoletja. Pregled pričenja z obdobjem Italijanskega kraljestva in Ilirskih provinc, ki so vsak po svoje zapustili vidne sledove na ekonomskem, političnem pa tudi nacionalnem področju. Ob upravni in politični podobi Istre v obdobju po dunajskem kongresu 1814/15 so na kratko prikazane tudi nacionalne težnje istrskih Slovencev in Hrvatov na eni ter istrskih Italijanov na drugi strani, hkrati pa tudi nacionalni antagonizmi, ki so bili zlasti prisotni v drugi polovici 19. stoletja. Največ pozornosti avtor posveča obdobju ustavne dobe oziroma nastanku Mejne grofije Istre, deželno- in državnozborskim volitvam ter nacionalnim spopadom v Istrskem deželnem zboru.

Francosko gospostvo na vzhodni obali Jadranskega morja v času Napoleona postavlja pred zgodovinarje izredno zanimive probleme. Tajne določbe Leobenske pogodbe so obljubljale Avstriji velik del ozemlja Beneške republike: Dalmacijo, beneško Istro in ozemlje beneške terraferme do reke Oglio; te določbe so - nekoliko ispremenjene - dobile svojo dokončno obliko in bile objavljene v Campoformijskem miru (17. okt. 1797). Spremembe v času avstrijske nadoblasti (1797-1805) so se omejevale na nekaj reform v upravi in sodstvu v središčih obeh dežel in v nekaterih mestih. Avstrija je pustila jezik, navade, civilne in verske'ustanove, svobodo v trgovini; zmeren je bil tudi njen fiskalni sistem in tudi davke je delno odpravila. Pod njeno upravo je bila Istra razdeljena na sedem okrožij, ki so dobila imena po glavnih mestih. Vsako okrožje je imelo civilni tribunal prve stopnje; prizivni c.kr. tribunal je bil med drugim tudi v Kopru. Leta 1804 je bila Istra združena s Tržaško provinco v deželno glavarstvo (capitanato provinciale); predlog, da bi Kranjsko združili z nekdanjo beneško Istro je naletel na odpor tržaškega guvernerja. Po francoskih zmagah v tretji koalicijski vojni leta 1805 in po sklenjeni Bratislavski pogodbi so Istra, Dalmacija, Boka Kotorska, Benetke z lagunami in levantinski otoki

109 ACTA HISTRIAEI.

Salvator ŽITKO: SLOVENSKA ISTRA V 19. STOLETJU..., 109-116

postali del Italijanskega kraljestva. Združitev beneške Istre z Italijanskim kraljestvom je bila objavljena 10. januarja 1806; z dekretom podkralja Italije Eugena Beauharnaisa z dne 7. feb. 1806 je bila ustanovljena Istra kot 8. provinca. Dekret o združitvi Istre z Italijanskim kraljestvom je izdal Napoleon 30. marca 1806. Istrski departma je postal vojvodstvo in veliki fevd francoskega cesarstva, ki ga je Napoleon podelil maršalu Bassiersu. Taje dobil naslov vojvode Istre z rento 15% javnih davkov. S kraljevim dekretom z dne 22. 12. 1807 je istrski departma dobil svoje predstavništvo, to je generalni svet 30 članov. Istrski departma sta sestavljala koprski in rovinjski okraj, ki sta se delila na kantone. Do pomembnih upravnih sprememb je prišlo leta 1809 po 4. koalicijski vojni oziroma Schonbrunnskem miru 4. oktobra 1809, ko so se formirale Ilirske province, ki so segale od Save in Soče do Boke Kotorske; njihova glavna naloga je bila, da zaprejo pristanišča na vzhodni obali Jadrana za angleško blago in odpro celinsko pot francoski trgovini z Levanto. Ilirske province, ki so bile v geografskem in etničnem pogledu heterogena enota, so po prvi organizaciji decembra 1809 imele v svojem sestavu 10 provinc oz. intendanc. Z dekretom aprila 1811 se je število intendanc zmanjšalo na 6. Združeni sta bili namreč Tržaška in Istrska provinca, 18. sept. 1811 pa še nekdanja avstrijska in beneška Istra. Nova provinca z glavnim mestom Trstom in z 242.683 prebivalci se je delila na štiri distrikte: Rovinj, Koper, Gorica in Trst, ter 17 kantonov. Intendant s sedežem v Trstu je imel polnomočje podprefekta. Province so bile v upravnem pogledu razdeljene na distrikte, ti v kantone, kantoni v občine in občine v kontrade. Francozi so v Istri ukinili vse, kar je spominjalo na fevdalizem. 15. aprila 1811 so bila izdana navodila za province, distrikte, kantone in občine. Uprava in sodstvo nista bila več v rokah mestnih aristokracij, ves aparat pa j e bil imenovan z vrha. V Ilirskih provincah niso poznali volitev. Vse občine so imele enake pristojnosti, pravice in dolžnosti. Napoleonov zakonik (Code Napoleon), konkordat in dekret o organizaciji svetne in redovne duhovščine so bili v Istro vpeljani že leta 1806; leta 1810 so uvedli še cenzuro, ustanovili policijo, uvedli davke in osebno zemljiško kontribucijo. Lokalni statuti so pod Francozi izgubili vso veljavo. Ukinjeni so bili kapitlji (kanonikati) in mnogi samostani, odpravljene so bile vse bratovščine (v Istri naj bi bilo še leta 1762 kar 616 bratovščin). Z dekretom leta 1810 so bili odpravljeni tudi cerkveni privilegiji, ukinjene cerkvene dajatve in kanoniki so pričeli prejemati plače iz državne blagajne. Duhovščini sta bila odvzeta tudi skrb in nadzorstvo za šole, ki so prišle pod državo oziroma občine. V Istri so Francozi ravno tako ukinili černide, t.j. deželno milico, in “bombardiere” ter junija 1807 ustanovili nacionalno gardo, ki naj bi skrbela za javni red, a so jo kasneje uporabljali tudi kot redno vojsko. Leta 1813, po ponovni zasedbi Istre, pa je Avstrija odpravila spet vse, kar je spominjalo na francosko zakonodajo. Zanimivo je, daje do neke mere restavrirala stari beneški režim, ki gaje imelo ljudstvo raje kot francoskega, na vodilne položaje pa je postavila tiste ljudi, ki so ta mesta zasedali že med prvo avstrijsko zasedbo. Po Pariški mirovni pogodbi 30. maja 1814 je bil iz Goriškega, Tržaškega in Reškega okrožja

110 ACTA HISTRIAEI.

Salvator ŽITKO: SLOVENSKA ISTRA V 19. STOLETJU..., 109-116

ustanovljen Tržaški gubernij. Beneška Istra je bila vključena v Tržaško okrožje, na celotnem ozemlju pa je bil s 1. oktobrom 1815 uveden avstrijski Civilni kodeks. Kot že rečeno, je bila nekdanja beneška Istra kot Jadranska provinca (Provincia Adriatica) dodeljena Tržaškemu okrožju, ostali del Istre pa je bil kot Liburnijska provinca (Provin­ cia Liburnica) dodeljen Reškemu okraju. Z zakonom civilnega in vojaškega guvernerja v Iliriji barona Krištofa Lattermana je bilo 1. avgusta 1814 ustanovljeno “Ilirsko primorje”, vsa tri okrožja pa so dobila ime “Governo delle coste marittime” (Primorski gubernij), kasneje “II Litorale” (Primorje). Avgusta 1816 naj bi obstajalo že tudi Istrsko okrožje, ki se je delilo na okrajne komisariate, ti pa na glavne oz. velike občine, zardeljene v podobčine, ki so se imenovale davčne ali katastrske. Avstrijski Civilni kodeks je za Istro uvedel Tribunal za civilne in kazenske zadeve prve instance s sedežem v Rovinju; pod njegovo jurisdikcijo je spadala tudi nekdanja beneška Istra z izjemo Kopra, ki je bil zaradi bližine dodeljen Civilnemu deželnemu sodstvu v Trstu. S 1. oktobrom 1815 je na sodiščih postala italijanščina uradni jezik; po cesarskem patentu so morale pri uradnih spisih uporabljati italijanščino tako stranke kot njihovi pooblaščenci. Do novih upravnih sprememb je prišlo leta 1825, ko so oblasti izvedle reorganizacijo Ilirskega primorja, ki je bilo razdeljeno na mesto Trst z okolico ter na Istrsko in Goriško okrožje. Beneško Istro, ki je bila do leta 1825 pod Tržaškim okrožjem, so vključili v novoustanovljeno Istrsko okrožje s sedežem v Pazinu. To okrožje je imelo v svojem sestavu Istro, otoke Cres, in Premanture. Istra je bila tako prvič združena od Kastva do Poreča in od Kopra do Lošinja. Okrožje so sestavljali okrajni komisariati Koper, Piran, Buzet, Buje, Motovun, Poreč, Rovinj, Vodnjan in Pulj. Istrsko okrožje je leta 1830 merilo 86 kvadratnih milj ozemlja s 198.635 prebivalci, 178 županijami in 56 šolami. Spremenjena je bila tudi organizacija cerkve. Še leta 1819 so bili sedeži škofij v Kopru, Novigradu, Poreču in Pulju, nadškofija pa v Vidmu. Leta 1830 je bila ustanovljena nadškofija v Gorici; vanjo so sodile škofije Ljubljana, Trst-Koper-Novigrad, Poreč-Pulj in Krk. Škofiji Novigrad in Koper sta bili leta 1835 priključeni k škofiji Trst. Prve ustavne spremembe so v Avstriji nastale šele leta 1848, po izbruhu revolucije oziroma po razglasitvi nove ustave. Za njeno uresničitev je dunajska vlada 29. aprila 1848 izdala zakon, s katerim so bil vsakemu narodu zagotovljene narodnost in jezikovne pravice, vsakemu posamezniku pa enakopravnost in svoboda vesti, vere, misli, pisanja, združe­ vanja in preseljevanja. Narodi so dobili pravico voliti poslance v državni parlament in pravico sprejemati zakone. V Istri so prve volitve v ustavodajni parlament 6. maja 1848 prinesle absolutno zmago Italijanom, saj je pet volilnih'okrajev izvolilo 4 italijanske poslance (Carlo de Franceschi, Antonio Madonizza, Michele Fachinetti in Francesco Vidulich) ter enega hrvaškega (Josip Vlah iz Kastva). Po neuspešni konstituanti je avstrijska vlada leta 1849 okrepila svoj položaj in začela odpravljati pridobitve revolu­ cije; novi.cesar Franc Jožef I. je ukinil ustavne svoboščine in s cesarskim patentom 4. marca 1849 proglasil novo, oktroirano ustavo, s katero so bili guberniji ukinjeni in ustanovljena namestništva. Z združitvijo Trsta, Istre, Goriško-Gradiščanske, 25. januarja

111 ACTA HISTRIAEI.

Salvator ŽITKO: SLOVENSKA ISTRA V 19. STOLETJU..., 109-116

1850, je bilo ustanovljeno C.kr. namestništvo v Trstu. Z oktroirano ustavo je prišlo do sprememb tudi v politični in sodni razdelitvi Istre. Istra kot Pazinsko okrožno glavarstvo je imela posebno avtonomijo z deželnim zborom za Istro. Razdeljena je bila na okrajna glavarstva Pazin, Koper, Motovun, Volosko, Rovinj, Pulj in Cres s svojimi ekspozitu­ rami. S cesarskim sklepom iz leta 1852 je bilo ukinjeno načelo delitve sodne in politične oblasti. Z novo upravno razdelitvijo januarja 1854 so ukinili okrajna glavarstva, in Istra je dobila manjše politično-sodne okraje-preture. Bachov absolutizem je zadušil demok­ ratične in federalne želje narodov v Avstriji in s tem tudi v Istri. Zedinjena Istra je imela eno upravo in sedež v Pazinu do oktobra 1860, ko je s posebnim dekretom dobila ime “Mej na grofij a”. Nacionalne težnje istrskih Italijanov so se začele kazati že ob koncu 18. stoletja, v večji meri pa v prvi polovici 19. stoletja, zlasti z razvojem-italijanskega risorgimenta. Določen odmev je imelo v Istri že karbonarstvo, kasneje pa zlasti mazzinijanstvo ob gibanju “Giovine Italia” (Mlada Italija) in “Giovine Europa” (Mlada Evropa), ki je vzpodbujalo Italijane k uporu in osvoboditvi izpod Avstrije. Nacionalna zavest je dosegla pri italijanskem prebivalstvu, zlasti pri sloju buržoazije in inteligence, pomem­ bno stopnjo razvoja. Slovenska in hrvaška nacionalna zavest sta se pred letom 1848 razvijali počasneje, saj nista imeli ne ekonomske ne kulturne podlage pa tudi voditeljev ni bilo pravih. Metternichov absolutizem ni imel razumevanja za narodnostne težnje, ki so se pojavljale pri narodih etnično tako heterogene države, in ni kazal razumevanja za ilirsko gibanje med Slovenci in Hrvati. Po-ljudskem štetju v Istri leta 1846 je v njej živelo 166.440 prebivalcev; od teh je bilo 71,24% Hrvatov in Slovencev, Italijanov pa 25,65%. Ravno na podlagi tega štetja je notranji minister grof Franz Stadion avgusta 1848 zavrnil prošnjo italijanskih poslancev, da bi v vse šole v Istri namesto nemščine uvedli le italijanski jezik. Zavrnil jih je, da bi s tem napravil veliko krivico istrskim Slovanom; po njegovem odgovoru so italijanski poslanci predložili parlamentu spomenico, v kateri so izrazili svojo težnjo, da bi nova ustava upoštevala italijanstvo Istre. Tudi občinam so priporočali, naj se dvignejo v obrambo italijanstva Istre. Pod vplivom Carla Combija seje sprožilo nekakšno plebiscitarno gibanje v korist italijanstva Istre oziroma za to, da se le italijanski jezik razglasi za uradni jezik v Istri. Na poziv 19 županov iz občin nekdanje beneške Istre je 56 županov katastrskih občin odgovorilo, da v njihovih občinah govore le italijansko; med njimi je bilo tudi nekaj slovenskih občin. Vojaški uspehi Avstrije v vojni s Piemontom spomladi 1849 in nova ustava so v mnogih mestih Istre spremenili odnos Italijanov do Avstrije, kije imela na svoji strani predvsem istrske Slovence, tudi zaradi povezav s Trstom (ekonomski razlogi). Spor med dunajsko vlado in istrskimi Italijani je sprožil tudi cesarski patent iz marca 1849, kije hotel Kranjsko združiti z Istro. Delegacija istrskih mest je cesaiju izročila dve spomenici proti priključitvi Istre in Goriške h Kranjski.

112 ACTA HISTRIAEI.

Salvator ŽITKO: SLOVENSKA ISTRA V 19. STOLETJU..., 109-116

Po padcu Bachovega absolutizma je prišlo v cesarstvu do vrste ustavnih sprememb, s katerimi je dala Avstrija nekaj koncesij svojim narodom. Najprej je izšel Septembrski manifest in za njim Oktobrska diploma. Tedaj so tudi ukinili okrožni urad v Pazinu (Uffizio circolare). S cesarskim patentom z dne 26. februarja 1861 je Avstrija uvedla nekatere spremembe, ki so se ohranile do I. svetovne vojne. Avstrijsko primorje je postalo enota državne uprave na čelu s C.kr. namestništvom v Trstu. V njenem sestavu so bili Trst z okolico, Goriška z Gradiščansko in Istra. Namestništvo je bilo vrhovna upravna oblast in organ centralne vlade, medtem ko so bila okrajna glavarstva izvršni organi C.kr. namestništva. Občine so postale deloma izvršilni organi okrajnih glavarstev. Naloge Namestništva so bile politična uprava, javni red, bogoslužje, šolstvo, trgovina, obrt, poljedelstvo in gradnje. T rstje bil središče Avstrijskega primoija, v njem so bili po položaju najvišji uradi, sedeži deželnega in trgovsko-pomorskega sodišča, finančnega ravnateljstva za Primorje, osrednje pomorske oblasti, deželnega šolskega sveta itd. Dežele so dobile avtonomijo: načelovali so jim deželni zbori in deželni odbori (giunta provinciale) kot njihovi izvršilni organi. Deželni zbori so sprejemali zakone, ki sta jih potrjevala cesar in dunajska vlada in so reševali vprašanja v zvezi s poljedelstvom, javnimi zgradbami, dobrodelnimi ustanovami, deželnim proračunom, upravljanjem deželne imovine, odrejanjem deželnih davkov ter dajatev itd. Avtonomija dežele je bila najbolj vidna v dejavnosti deželnega zbora, kije bil upravni in izvršilni organ zbora. Istrski deželni zbor in odbor sta v prvih letih zasedala v Poreču, kasneje tudi v Pulju in Kopru. Volilni sistem pri deželnozborskih volitvah je Italijanom omogočil večino v deželnem zboru. Volitve poslancev po kurijah (veleposest, poslanci kurije zunanjih občin in trije virilisti) so zagotavljale v Istri italijansko premoč. Med letom 1861 do 1914 seje zvrstilo 11 deželnozborskih volitev. Nova situacija je nastala po avstrijsko-pruski vojni leta 1866, ko je morala Avstrija predati Italiji Lombardsko-beneško kraljestvo in izstopiti iz Nemške zveze. Aspiracije Italije do Istre so bile čedalje očitnejše, vendar se je iz taktičnih razlogov začasno odpovedala Trstu in ravno tako takojšnji aneksiji Istre, Trsta in Goriške; razglašala pa je, da se bodo istrski Slovenci in Hrvati tako ali tako poitalijančili, ker nimajo narodne zavesti. Leta 1867 je postalo ponovno aktualno vprašanje priključitve Istre h Kranjski, ki so ga poslanci dežele Kranjske postavili na dnevni red v dunajskem parlamentu, ob koncu istega leta pa je s cesarskim patentom nastopil dualizem. Novo avstrijsko ustavo so proglasili 21. decembra 1867. Po avstro- ogrski pogodbi je bilo sprejetih 5 temeljnih državnih zakonov, ki so znani kot Decem­ brski zakoni in so pomenili zagotovitev ustavnega sistema na temelju nemške hegemo­ nije. Decembrski zakoni so omogočili spremembe tudi v političnem življenju istrskih Italijanov pa tudi Slovencev. Zakon o splošnih pravicah državljanov je priznaval enakopravnost vseh deželnih jezikov v šolah, uradih in v javnem življenju. Ti zakoni so omogočili tudi izdajanje političnih časopisov, ustanavljanje društev ter prirejanje javnih shodov. Pobudniki razvoja narodne zavesti v zahodni Istri so postali predvsem duhov-

113 ACTA HISTRIAE L

Salvator ŽITKO: SLOVENSKA ISTRA V 19. STOLETJU..., 109-116

niki. Izšel je tudi zakon o ureditvi upravno-političnih oblasti. S cesarskim dekretom z dne 8. julija 1868 je bila Istra upravno razdeljena na 6 oziroma 7 okrajnih glavarstev, ki so se večinoma ujemala z ukinjenimi glavarstvi iz leta 1849. Ukinili so tudi mešane preture in ustanovili sodne okraje. Okrajna glavarstva in sodni organi so bili državni uradi. Koprsko glavarstvo je imelo sodne okraje Koper, Piran in Buzet. Z decembrskim zakonom so bila tako državnemu zboru kot deželnim zborom odrejene nove pristojnosti; kljub zakonskim določilom so bile avstrijske oblasti bolj na italijanski kot slovanski strani. Avstrijski politični interesi so narekovali zdaj eno, zdaj drugo taktiko. Ob stiku z gospodujočim italijanskim okoljem raznarodovanje Slovencev in Hrvatov nikoli ni povsem prenehalo, vendar pa je bilo v veliki meri zaustavljeno. Slovenski politiki so bili mnenja, da je treba delati z vsemi legalnimi sredstvi za zedinjenje Slovencev in za medsebojno povezovanje s Slovani v Avstriji; le redki so videli rešitev v povezavi z južnimi Slovani. Po oblikovanju Taafejeve vlade leta 1879 seje znatno povečal nemški pritisk. Nemški politični programi so postajali vsebolj nacionalistično radikalni. Leta 1883 je bila podpisana t.im. Trojna zveza med Prusijo, Avstrijo in Italijo, ki je sicer oslabila italijanski iredentizem, toda po drugi strani je postajala tudi avstrijska politika vedno bolj sovražna do Slovencev. Razširjeno je bilo mnenje, da seje avstrijska vlada zavezala, da bo varovala italijanstvo v Avstrijskem primoiju. O tem je pisala Edinost, to navaja v svojih spominih tudi takratni italijanski zunanji minister Francesco Crispi. Avstrija je hotela v Trstu z listom Adria, ki gaje začela izdajati leta 1884, oslabiti negativno pisanje slovenskih listov o svoji vladi. 14. januaija 1884 je nastalo italijansko istrsko politično društvo s prozornim namenom utrjevati pozicije italijanske narodnosti in razvijati ter širiti italijansko prosveto in kulturo; že leto po ustanovitvi je začelo objavljati gradivo za zgodovino istrskih Italijanov. Na pobudo društva in njegovih članov je izhajala vrsta listov, revij itd., ki so podpirali politiko Italijanske liberalne stranke proti dunajski vladi in proti slovanstvu. Do 21. avgusta 1883 so poslanci v istrskem deželnem zboru govorili le italijanska* Matko Laginja je prvi spregovoril v hrvaščini. Po ustanovitvi hrvaško-slo- venskega kluba poslancev leta 1884 so deželni poslanci vztrajno in neutrudljivo posre­ dovali zahteve in želje volivcev v deželnih jezikih. Enotnost istrskih Hrvatov in Slovencev seje popolnoma izrazila v istrskem deželnem zboru, v hravško-slovenskem poslanskem klubu, zlasti pa v Edinosti, kjer so se Slovenci in Hrvati skupaj borili za narodno in jezikovno enakopravnost. Pred novimi državnozborskimi volitvami 15. februarja 1896 je novi ministrski predsednik Badeni predložil uvedbo splošne volilne pravice za vse moške nad 24 leti starosti (5. kurija). Na volitvah leta 1897 so bili Slovani poraženi in avstrijska vlada se je v boju proti italijanskim nacionalistom naslonila na socialiste, ki so kot intemaciona- listi nastopali proti Italijanski liberalni stranki. V boju proti Italijanom je postal sociali­ zem zaveznik avstrijske vlade. S cesarskim odlokom iz leta 1898 je bil ukinjen sklep istrske deželnozborske večine, daje v zboru razpravni jezik le italijanščina. Leta 1905

114 ACTA HISTRIAE I.

Salvator ŽITKO: SLOVENSKA ISTRA V 19. STOLETJU..., 109-116

je avstrijska vlada zaradi odmevov ruske revolucije predložila radikalno državnozborsko volilno reformo z odpravo volilnih kurij in z uvedbo splošne in enake volilne pravice. Z novo volilno reformo je prišlo tudi do spremembe volilnih okrajev, ki pa so bili zelo neenaki in odrejeni po številu prebivalstva. Občine z italijansko večino so bile priklju­ čene italijanskim volilnim okrajem, v slovenski volilni okraj pa so bile vključene vse občine s slovensko večino. Tako sta bila prvič v zgodovini združena zahodni in vzhodni del istrskega slovenskega ozemlja, ki sta spadala pod politična okraja Koper in Volosko. Po novem volilnem redu je Istra volila šest državnozborskih poslancev, in sicer tri Italijane, dva Hrvata in enega Slovenca. Slovenski in hrvaški poslanci so na sestanku 25. marca 1906 pozdravili novo volilno reformo in uvedbo splošne in enake volilne pravice, italijanske občine, med njimi Koper, Izola in Piran pa so nastopile proti predlogu. Volitve 14. maja 1907 so bile za istrske Slovence in Hrvate prestižnega pomena. Po skoraj 30 letih zatiranja je končno prišla do veljave njihova številčna premoč, tako da so bili izvoljeni trije njihovi poslanci. Slovenci in Hrvati so dobili 29.926 glasov, italijanska liberalna stranka pa 14.390. B. Benussi je te volitve označil kot pogubne in kot polom za Italijansko liberalno stranko. Toda Avstrija je kljub temu, zlasti, po aneksiji BiH oktobra 1908, še nadalje vodila protislovansko politiko ter podpirala italijanski ireden­ tizem, ker je potrebovala italijanske glasove. Od Italije se je začela postopno odmikati šele leta 1912. Avstrijske oblasti so začele primeijati ljudska štetja iz leta 1900 in 1910 in ugotovile velik porast števila Slovanov v Istri: decembra 1900 jih je bilo 190.774, deset let kasneje pa 223.373. Znatno manjši pa je bil porast števila Italijanov, z izjemo Trsta; v političnem okraju Koper jih je bilo leta 1900 38.000, v desetih letih pa je njihovo število naraslo za 1000. Najbolje je označil avstrijsko uradno politiko Angelo Vivante. Po njem je avstrijska vlada še nekaj let nazaj podpirala italijanske kandidate pri volitvah v državni in deželni zbor, praslovanska pa je bila njena politika le tedaj, kadar je tako narekoval položaj . Povsem pa je spremenila svojo politiko, ko seje začela zavedati sile in moči nacionalnega gibanja Slovencev in Hrvatov.

115 ACTA HISTRIAEI.

Sàlvator ŽITKO: SLOVENSKA ISTRA V 19. STOLETJU..., 109-116

RIASSUNTO Nel suo contributo, Vautore offre un quadro dei mutamenti politici, amministrativi e nazionali avutisi nel territorio dell’Istria slovena dalla caduta délia Repubblica di Venezia nel 1797 alla fine del XIX secolo. Inizia con il periodo del Regno d’Italia e dette Province Illiriche, che hanno lasciato segni evidenti in campo económico, político e anche nazionale. Oltre alVaspetto amministrativo e político delVIstria nel periodo sussèguente al Congresso di Vienna del 1814/15, sono brevemente illustrate le aspirazioni nazionali degli istriani sloveni e croati da una parte e quelle degli istriani italiani dall’altra, nonché, contempo­ ráneamente, gli antagonismi nazionali, presentí soprattutto netta seconda metà del XIX secolo. L ’autore dedica particolare attenzione al periodo costituzionale, ovvero alla nascita del magraviato dell’Istria, aile elezioni provinciali e parlamentan e agli scontri nazionalistici in seno alla Dieta provinciale delVIstria.

116 ACTA HISTRIAEI.

UDK/UDC: 323.1(497.13 Istra)"19/20"

O NEKIM NACIONALNO-POLITIČKIM PITANJIMA HRVATSKE ISTRE U XIX. i XX. STOLJEČU

Petar STRČIČ dr., član suradnik HAZU, znanstveni savjetnik, upravitelj Arhiva HAZU, 41000 Zagreb, Strossmayerov trg 2, CRO dottore, membro collaboratore delFAccademia Croata delle Scienze e delle Arti (HAZU), direttore dell’Archivio HAZU, 41000 Zagabria, Strossmayeijev trg 2, CRO

IZVLEČEK 1starski poluotok - uobičajeno sveden na pojam Istra - u X1X. i XX. st. bio je u svojini Pariza, Beča i Rima, največi njegov dio i u posjedu Beograda (preko Zagreba i Ljubljane), a danas je uokviren državnim medama republika Hrvatske, Italije i Slovenije; u meduvremenu, osim navedenih sila, znatno su na nacionalno-politicku sudbinu Istre utjecale i neke druge vanjske državne snage. Uunutrašnjempogledu, bitno su na nacionalno-političku sudbinu djelovali snažniji činioci - talijanski iredentizam i fašizam, hrvatski narodni preporod i jugoslavenska odnosno hrvatska (i slovenska) varijanta komunizma/socijalizma. S obzirom na to da je u Istri u rečenome razdoblju u apsolutnoj prevagi večinski hrvatski narod (i slovenski, na njezinu sjevernom dijelu), a gospodar je sve do 1945. god. tanak talijanaško-talijanski sloj, stalno je ostajalo otvorenim nacionalno-političko pitanje. Ono je i danas aktualno, ali u novim uvjetima stvaranja samostalnik država Hrvatske i Slovenije te jugosrpskocrnogorske oružane agresije na te dvije republike. Držeči se tih globalnih okvira, autor ulazi u analiza pojedinih povijesnih pokreta u Istri i značajnih momenata vanjskih utjecaja.

1. Snažna nacionalna kretanja u gotovo cijelome a osobito u evropskom svijetu obilježja su bitnog utjecaja na razvoj svekolikoga čovječanstva u XIX. i XX. stolječu. Tako je bilo i sa Istrom, ili Istarskom poluotokom, koji je danas največim dijelom u okviru Republike Hrvatske, a manjim dijelom u okviru Republike Slovenije i Republike Italije. Ta konstatacija u vremenskom pogledu na prvi pogled ne zvuči niti proturječi opče poznatoj činjenici: počeci svih bitnih procesa u čovjekovu životu leže u znatno ranijem vremenu od onoga u kojem su u punome zamahu i najvidljiviji. Tako je odavno uočeno da je novije i suvremeno doba živo započeto još u XVIII. stolječu, s jedne Strane u za Evropu tada još uvijek znatno udaljenom dijelu Sjeverne Amerike, koji se odupro uštogljenim, zastarjelim engleskim imperijalnom-kolonijalnim shvačanjima slobo-

117 ACTA HISTRIAEI.

Petar STRČIČ: O NEKIM NACIONALNO-POLITIČKIM PITANJIMA HRVATSKE ISTRE..., 117-130

de/neslobode, a s druge Strane s osobito vidljivim prijelomnicom - s velikom francuskom gradanskom revolucijom. Slijede skori, siloviti i grubi Napoleonovi imperijalni ratovi širom Evrope (uz afrički “izlet”). Ti su ratovi, izmedu ostalog, nasilno dokidali i pojedine več do tada gotovo uobličene nacionalne države (pa i one starijega podrijetla), a nositelji tih ratova pokušali su stvoriti i sasvim nove cjeline, pa čak i prostorno veoma veliku transnacionalnu državnu zajednicu monarhijskog oblika, koja je imala centar u Parizu. Ta višedesetljetna silovita kretanja na prijelomu XVIII. u XIX. stolječe, koja su snažno budila i manj e, uglavnom evropske narodnosne cjeline, nastavljena su, izmedu ostaloga, s definitivnim uobličavanjem Britanskoga Carstva, koje je išlo prema vrhu moči čak i u interkontinentalnim razmjerima, ali isto tako valja imati u vidu i stvaranje novoga, njemačkog imperija, kao i - u Evropi još uvijek nedovoljno poznatoga - diva na sjevemoameričkom kontinentu. Istodobno, očito su prema kraju kretala dva carstva - osmanlijsko i kinesko, dok su se vječnima činile prostorno takoder goleme i stolječima stare višenacionalne državne cjeline dinastije Romanova i Habsburgovaca. Na temeljima drugih razmišljanja istodobno je stvorena i internacionalna Marx-Engelsova ideološka koncepcija koja je propagirala medunarodno revolucionarno bratstvo po radu a ne po nacionalnom osječaju, oslanjajuči se na novo, proletersko, tadašnje dno još uvijek strogo izdiferenciranoga postfeudalnog društva. No, ta če ideologija u nacionalno-političkom pogledu mnoge zemlje i društva snažno i bitno potresati u idučem stolječu. U evropskim nacionalnim kretanjima XIX. i XX. st. čvrsto mjesto i dalje drži milenijska duhovna i svjetovna internacionalna snaga - rimokatolička crkva, koju ne slabi ni gubljenje njezine šire državno prostorne baze u Evropi. Tijekom ta dva stolječa došlo je tako do razpada navedenih te niza drugih državnih tvorevina, ali i ideologija - osim onih na bazi duhovnosti/religije, što je bitno utjecalo na nestajanje nekih starih i nastajanje nekih novih nacionalno-političkih pitanja. U istoj mjeri, medutim, dolazilo je i do stvaranja novih tvorevina i ideologija. Štoviše, u naše dane dolazi do ponovnoga, i to veoma snažnog bujanja nacionalnih pa i nacionalističkih i šovinističnih težnji, i to u prvome redu s osloncem na danas udaljena stremljenja XIX. stolječa. Takva se stremljenja čine neskladnim u odnosu na istodobno iznenadujuče krupne korake u tehniško-industrijskoj oblasti ljudskoga života, učinjene osobito u XX. stolječu. To vračanje unatrag nerijetko je vezano čak i na težnje o praktičnom vračanju nekih teritorija susjednih država, ili se, pak, razmišlja čak i o povratku na neka teritori- jalna riješenja iz davnoga, minulog srednjovjekovlja; doduše, takva se htijenja kreču u kontekstu današnjih - više - industrijskih a manje civilizacijskih tekovina, te u nacional­ nom kontekstu.

2- U svim tim burnim povijesnim kretanjima XIX. i XX. st. svoje - i to ne baš beznaČajmo - mjesto nalazi i Istarski poluotok. S jedne je Strane njegova situacija opterečena značajnim geopolitičkim položajem, ali s druge Strane i time što se suviše ne

118 ACTA HISTRIAEI.

Petar STRČIČ: O NEKIM NACIONALNO-POLITIČKIM PITANJIMA HRVATSKE ISTRE..1 1 7 - 1 3 0

koriste njegove prednosti. No, s obzirom na sadržaj našega razmatranja, ovdje posebno treba uzeti u obzir hrvatsku, narodnostno apsolutnu večinu na največjem dijelu Istarsko- ga poluotoka, ali takoder i apsolutnu večinsku slovensku populaciju na nj egovu manjem, sjevemom području; tu je i niz etničkih manjina danas razsutih gotovo po cijelom poluotoku, ali niti jedna od njih nije toliko bitno obilježavala istarsku sudbinu koliko je to činila talijanska narodnost u rečenome razdoblju. Tu je značajno i pitanje državne pripadnosti te inače j edinstvene zemlj opisne cjeline, koja je u razmatranome razdoblju u nekoliko navrata mijenjala državnu vlast - ona je bila francuski, austrijski, talijanski i jugoslovanski posjed, a jedno vrijeme, u jednome dijelu i pod neposrednom angloameričkom kontrolom. Danas Istarski poluotok uokvi- ruju/dijele hrvatske, slovenske i talij anske državne mede. Unutar navedenih državnih zajednica u XIX. i XX. st. sam poluotok nije imao status j edinstvene administrativne a ni gospodarski zaokružene cjeline, večje upravno redovito bio uključen u širu adminis- trativno-prostomu pokrajinu, ili je pokrajinu činilo s nekim drugim susjednim krajem, ili je, pak, bio rascjepkan u manj e ili veče upravne tvorevine. Hrvatsku Istru, dakle največi dio poluotoka, tijekom ova dva zadnja stolječa na nacionalno-političkom polju obilježavaju, usto, i četiri snažno uobličena politička pok- reta, od kojih su dva uglavnom nacionalno, a dva ideologijski obojena. Rezultati njihova razvoja i praktičnog djelovanja nisu se, medutim, do sada prerasli i u trajnije procese, iako su oni pokazivali očite tendencije u torne pravcu, a njihovi nosioci smatrali da se procesi zaista odvijaju i trajno uobličuju. No, ta četiri povijesna fenomena bitno su omedili vrijeme u kojemu su djelovali kao i sudbine niza naraštaja u njemu, a povremeno su privlačili znatnu pažnju i izvan Istre. Usto, te su pojave ostavile i više ili manje trajne posljedice na nacionalno-političkom polju, a one se produžuju i u naše dane, pa se čini kao da su u živom kretanju i danas. Imamo u ovom slučaju u vidu talijanski iredentizam, fašizam, hrvatski narodni preporod odnosno hrvatski narodni pokret, te komunistički pokret. Ti nas pokreti ovdje posebno zanimaju, a osim njih i peti momenat - utjecaj vanjskih faktora na postavljanje nekih nacionalno-političkih pitanja u Istri XIX. i XX. stolječa.

3. Prvi je povij esni momenat na nacionalno-političko polju Istre u XIX. i XX. st. ujedno i najbitniji sve do danas, a obilježen je veoma snažnim talijanskim pokretom koji uobičajeno nazivamo iredentizmom i koji se politički počeo organizirati od revolu­ cionarne gradanske 1848. god. dalje. Iredentizam je bitno - i to: negativno -opterečivao nacionalne, državne i druge odnose na ovome prostoru, a snažnije, pa i življe odjeke ima i sada. To je ono nacionalno-političko usmjerenje koje cijeli istočnojadranski obalno- otočni pojas vidi isključivo kao talijansku svojinu. Na čemu se temelji takvo stajalište? Bazira se na tvrdnji da su ti teritoriji nasljede Rimskoga Carstva iz daleke antike te vremenski nešto bliže Mletačke Republike iz srednjega i početka novog vijeka; njegovi

119 ACTA HISTRIAEI.

Petar STRČIČ: O NEKIM NACIONALNO-POLITIČKIM PITANJIMA HRV ATS KE I S T R E .117-130

nositelji i zastupnici drže i smatraju te dvije višestoljetne državne tvorevine temeljem samo talij anskog nacionalnog sadržaja a talij anstvo čvrstom, neprijepomom njegovom baštinom. Ukratko - po njima je Jadran samo unutrašnje talijansko more, koje okražuje samo talijanska obala. Najznačajniji ideolog talijanskoga iredentizma uopče je veoma sposoban, marljiv i agilan Istranin - dr. Carlo Combi iz Kopra, a praktični je provoditelj ideja dr. Francesco Vidulich, iz talijanaško-talijanske obitelji u Velom Lošinju; oba su djelovali u XIX. stolječu, u počecima organiziranog djelovanja iredentističkog pokreta. Hrvatski (i slovenski) narod na torne istarskom prostoru talijanski iredentisti smatraju gotovo sve do naših dana samo amorfnom, narodnosno nezrelom, barbarskom, samo privremeno/došljačkom, u ljudskom smislu i manj e vrijednim, nekulturnom masom, koja bi se - da bi se civilizirala i dostigla kulturni nivo Talijana - u prvom redu morala denacionalizirati, u konkretnom slučaju i na konkretnom zemljopisnom prostoru asimi­ lirati u Talij ane. Za istarske nosioce iredentizma dugo vremena gotovo i nije postojao hrvatski večinski narod u Istri, več se držalo da se on sastoji od nacionalno nepovezanih rodova, plemena, medu njima čak i od Srba, bez vlastitoga zajedničkog jezika. Nosilac takvih htijenja, pa i sustavnoga, praktičkog djelovanja bio je tanak ali politički i gospodarski veoma snažan vladajuči talijanaško-talijanski sloj, sa snažnim uporištem u nekoliko gradiča, uglavnom na zapadnoj obali Istarskog poluotoka. Taj je tanak sloj imao tradicionalne, stare, srednjovekovne privilegije zasnovane još na feudal- nim i polufeudalnim odnosima. No, talijanski nacionalni korpus Istre brojčano je stalno u znatnoj manjini, iako je neprekidno popunjavan u večem broju odnarodenim Hrvatima i Slovencima te talijanskim doseljenicima s apeninskih prostora. Taj tanak upravljački sloj kampanilističkih vidika, bitno je oslonjen na podršku i pomoč središnje, carske vlasti, dakle - Beča i Nijemaca, koji u Istri u XIX. i u početku XX. st. imaju ipak zadnju riječ. Iredentizam u Istri, rekosmo, počeo se organizirati tijekom gradanske revolucije u Habsburškoj Monarhiji 1848/49. godine, ali pune organizacijske forme dobiva u kasni- jim desetlječima. Poučen spomenutim naglijim promjenama Evrope u XIX. stolječu, imajuči u vidu i industrijsku revoluciju s naglim rezultatima, ali uglavnom ne primje- njujuči njezine tekovine u Istri, te koristeči samo najniže oblike prvobitne akumulacije kapitala, svoju perspektivu daljeg održanja na gospodujučem kormilu nacionalno-poli- tičkoga, gospodarskog, kulturnog i prosvjetnog života taj je tanak talijanaško-talijanski sloj vidio samo u ujedinjenju Istre s nekom od apeninskih državica, a od 60-ih godina s ujedinjenom talijanskom nacionalnom državnom zajednicom oko Pijemonta - Kralj evi- nom Italijom. Procijenio je da mu u protivnom prijeti prirodno iščeznuča u masi hrvatskoga i slovenskog stanovništva - onom brzinom kojom je to pučanstvo sazrijevalo za moderne tekovine ubrzanoga povijesnog razvoja u XIX. i XX. stolječa, koristilo ih i tako se pretvaralo u suvremeni politički subjekat svjestan svoje snage. Talijanski je iredentizam u Istri imao korijene u prvobitnim, relativno romantičnim i manje-više idealnim rodoljubnim zanosima, samo s tanašnim osloncem na velik, znača-

f 120 ACTA HISTRIAE I.

Petar STRČIČ: O NEKIM NACIONALNO-POLITIČKIM PITANJIMAHRVATSKE ISTRE..., 117-130

jen i plodan talijanski Risorgimento. Risorgimento u Istri, medutim, nije imao dubljih odjeka znatnim dijelom upravo zbog kampanilističke ograničenosti vladajuče tanke talijanaško-talijanske grupacije i njezina pretjeranoga, preživjeloga oslonca samo na stare feudalne i polufeudalne povlastice. Iredentizam je, stoga, izrastao u nacionalizam, pa u šovinizam, te, konačno, završio u fašizmu o koj emu, medutim, smatramo da ne treba ovdje ni govoriti j er je dovoljno obraden kao povijesni fenomen svoje vrsti. S ovim zadnjim ideologijskim i političkim pokretom dobio je iredentizam - konačno - apsolutnu vlast i u Istri, osnaženu i veoma čvrstom državnom podrškom, u koju su se inkorporirali njegovi nosioci. Izmedu dva svjetska rata na djelu je pokazao što praktično može učiniti - tada je, pored oštaloga, bimo pridonio gospodarskoj propasti Istre, iako su tada, konačno, bile ostvarene nekadašnje stare iredentističke težnje - ujedinjenje s Kraljevi- nom Italije. Tada je, npr., čak i cvatuča Pula - iznikla pod vlašču Austrije iz malenoga, zapuštenog mletačkog naselja u največu ratnu luku goleme centralno-evropske Habsbu­ rške Monarhije, sa snažnom industrijom i popratnim oblastima života - ponovno pretvo- rena u periferni gradič, ovaj put jedne nove mediteranske imperije, Savojske Monarhije; po značaju i vrijednosti vračena je gotovo na nivo razdoblja u kojem je bila beznačajan posjed Mletačke Republike. Istodobno, dio je nacionalno-političkog problema brzo, sistematski i radikalno rješa- van u dva egzodusa. Naime, iz Istre su 1918/19. god. najprije - gotovo odjednom - otjerani redom kvalificirani stručnjaci i radnici - pripadnici češkoga, njemačkog, madar- skog, slovačkog i drugih naroda, koji su se doselili ovamo u drugoj polovini XIX. i u početku XX. stolječa. Potom je započeo i drugi prisilan veliki egzodus, ovaj put znatnoga dijela večinskoga, hrvatskog i slovenskog autohtonog pučanstva. Započinje proces doseljevanja/useljavanja znatnoga broja Talijana iz Italije (o pitanju govorimo i kasnije).

4. Treči od bitnih povij esnih momenata što smo ih apostrofirali leži u nacionalno-poli- tičkom pitanju večinskoga dijela Istre - onoga hrvatske provenijencije. U zadnjih dvjesto godina obilježen je - po najprije - hrvatskim narodnim preporodom, čiji je vrhunac u matici (Banskoj) Hrvatskoj trajao 30-ih i 40-ih godina XIX. stolječa (ali pretpreporodi- telja ima i Istra). U cislajtanijskoj, zapadnoj, habsburškoj pokrajini Istri s Kvarnerskim otocima (što je formirana 20-ih godina XIX. stolječa:) - s obzirom na posebnu situaciju u kojoj se nalazio tamošnji večinski, hrvatski, gotovo samo seljački puk - preporod se rasplamsao u drugoj polovini XIX, a produžio i u XX. stolječe. U revolucionarnoj 1848. god. iznjedrio je prve proplamsaje hrvatskoga političkog pokreta, kada se javljaju - kako je rečeno - i počeci organiziranog iredentističkoga talijanskog političkog pokreta u Istri i na Kvarnerskih otocima. U personalnom pogledu, do 70-ih godina XIX. stolječa hrvatski narodni preporod oslonjen je samo na niz rimokatoličkih svečeničkih intelektualaca, jer je hrvatski narod Istre živio tada uglavnom na selu, bez svoje laičke inteligencije, bez škola na materin-

121 ACTA HISTRIAEI.

Petar STRČIČ: O NEKIM NACIONALNO-POLITIČKIM PITANJIMA HRVATSKE ISTRE..11 7-13 0

skom jeziku, a osobito u gradičima izložena žestokom denaciolizacijskom procesu. Taj je narodni preporod tijekom druge polovine XIX. st. omogučio večinskom stanovništvu stvaranje snažnijega političkog i gospodarskog pokreta, u suštini u znatnoj mjeri baziran na višestoljetnoj izvomoj, hrvatskoj glagoljaškoj kulturi Iste - temeljima hrvatstva uopče u Hrvatskoj (uz one na obližnjem o. Krku i u dijelu Dalmacije). U počecima je čvršče oslonjen na odjeke ilirskoga kulturnog i političkog pokreta pod vodstvom Ljudevita Gaja u matici-Hrvatškoj, odnosno na potonju hrvatsku varijantu narodnjačkoga južnoslaven- stva/jugoslavenstva biskupa dr. Josipa Jurja Strossmayera takoder iz Banske Hrvatske. U drugoj fazi razvoja znatnim je dijelom orijentiran na pravaškom hrvatstvu dr. Anta Starčeviča, takodder iz matice - domovine (ovdje treba upozoriti na to da su Starčevič i njegove pristalice, pa i oni u Istri, u početku negirali slovensku nacionalnu posebnost, smatrajuči Slovence Hrvatima). Voda prve generacije i nosilac prvospomenutoga na- cionalno-ideologijskog usmjerenja jest porečko-puljski i trščansko-koparski biskup dr. iz Veloga Ježenja u Pazinštini, a dragi naraštaj predvodi pravnik/odvjetnik dr. Matko Laginja iz Klane (Kastavščina). Oni su na čelu hrvatskog narodnog pokreta Istre uspjeli oživjeti i snažno aktualizirati hrvatski nacionalno-politički problem čak i do te mjere da se hrvatski narod Istre kao austrijske pokrajine (s Kvarnerskim otocima), jasno pojavio kao odredena i to ne beznačajna snaga i na političkoj pozornici, sada svjestan i svoje apsolutne brojčane premoči i odličnih političkih mogučnosti te prevage. No, u skladu s opčim povijesnim procesima, očito uspješan napredak narodnog prepo­ roda medu tom apsolutnom večinom istarskog pučanstva odjednom je i to nasilno, 1918. godine prekinut talijanskom državnom okupacijom. Bilo je to u trenucima kada se Austro-Ugarska raspala (1918. godine), a teritorij uključen u tek formiranu Državu Slovenaca, Hrvata i Srba (sa sjedištem u Zagrebu), na teritoriju razpadnute Habsburške Monarhije (iste se godine ta Država SHS udružila s Kraljevinom Srbijom u Kraljevimi Srba, Hrvata i Slovenaca, sa sjedištem u Beogradu). U doba pod talijanskom okupacijom odmah se započelo s totalnim uništavanjem svega onoga što se javno iskazivalo hrvatskim. Bilo je to najprije u skladu s talijanskom državnom kraljevskom liberalno-demokratskom, a potom isto takvom fašističkom drža- vno-kraljevskom veoma oštrom represivnom politikom. S obzirom na to daje, uz slabije zanimanje Karadordevičeve Kraljevine SHS, Istra 20-ih godina medunarodnim i drža­ vnim ugovorima ostala u okviru Kraljevine Italije, nastavlja se s radikalnim rješavanjem nacionalno-političkog problema - uspješnim po mišljenju vladajučih starih lokalnih snaga u Istri i državnih u Rimu: tada je, izmedu dva svjetska rata, istjeran u valovima još jedan dio tamošnjega etnosa - kako je več rečeno, ovaj put iz večinskoga naroda, čak stotinjak tisuča Hrvata (i Slovenaca). Oni su se iseljavali uglavnom u Kraljevimi Srba, Hrvata i Slovenaca, odnosno (od 1929. god.) u Kraljevimi Jugoslaviju. U Istra su istodobno, planski i sustavno useljavani Talijani iz Italije, i to znatnom broju. S vanjske, formalne Strane čini se da više nema nikakvoga nacionalno-političkog problema: stranome se namjerniku Istra mogla činiti mirnom i zapuštenom talijanskom

122 ACTA HISTRIAE I.

PetarSTRČIČ: O NEKIM NACIONALNO-POLITIČKIM PITANJIMAHRVATSKE ISTRE.... 117-130

pokrajinom; to se, medutim, uskoro, pokazalo pogrešnim videnjem situacije izmedu dvaju svjetskih’ratova.

5. Cetvrti značajan momenat započet je s odazivom istarskih Hrvata i Slovenaca pozivu na ustanak 1941. godine, koji je uputila Komunistička partija Jugoslavije (KPJ), odnosno - u okviru nje - Komunistička partija Hrvatske (i Komunistička partija Slovenije), a u trenucima nacifašističkog napada i razbijanja Karadordevičeve Kraljevine Jugoslavije. Bio je to pomalo iznenadujuči odaziv s obzirom na to da ta politička stranka do tada nije djelovala u Istri, što je bilo u skladu s obvezujučim stajalištima moskovske Kominterne. Naime KPJ (odnosno KPH) nije ovdje imala partijsku ingerenciju, jer je tu - na tadašnjem državnom teritoriju Kraljevine Italije - nadležnost imala samo Komunistička partija Italije; medutim, u počecima 40-ih godina njezin je utjecaj bio beznačajan. KP Hrvatske (i KP Slovenije) shvatila je značenje zaista rijetkoga velikog povijesnog trenutka i preuzela inicijativu. Kada se govori o hrvatskoj Istri. - KP Hrvatske znalački se oslonila na hrvatsku narodno-preporodnu prošlost, a što je osobito zanimljivo - uglavnom ne i na socijalističke radničke nacionalne i internacionalne tradicije Istre koje do 1918. god. nisu bile bezna- čajne. KP Hrvatske s uspjehom se snašla i odgovorila na očekivanja i nadanja goleme večine Hrvata Istre, koji su u okviru Italije - uz Stanovnike slovenskih i nekih drugih hrvatskih obalnih krajeva - bili i prvi koji su iskusili nedače II. svjetskog rata več i prije 1941. godine, dakle prije proširenja rata na ostali dio Hrvatske. Hrvati Istre povedeni su najprije u oružanu borbu za nacionalno oslobodenje; a to je istovremeno, automatski, značilo i za socijalno oslobodenje. Poziv u borbu bio je utoliko uspješniji što ga nitko drugi nije uputio, a kvislinška - njemačko-talijanska (ustaška) Nezavisna Država Hrva- tska več se 1941. god. ugovorom s Kralj evinom Italijom odrekla kvarnersko-dalmatin- skoga dijela - kolijevke hrvatstva; s druge strane, Istru - čiji je sj.everni dio takoderkorijen hrvatstva - nije ni potraživala. Istodobno, pozivom KPH odgovoreno je i na socijalna nadanja manjeg broja Talijana Istre - njihova najnižega društvenog sloja. Na tim temeljima postupno se razvio narodnooslobodilački pokret, a do 1943. god. i takvoga intenziteta da se upravo ovdje javio i prvi presedan - prvi istup državnopravnoga i medunarodnopravnog značaja i vrijednosti narodnooslobodilačkog pokreta čak i u jugoslovanskim razmjerima; štoviše, dogodilo se to i bez znanja hrvatskih odnosno jugoslavenskih komunističkih vodečih tijela. To se zbilo upravo u samoj hrvatskoj Istri. Naime, u trenucima kapitulacije Kraljevine Italije pred zapadnosavezničkim udarcima, rujna 1943. god. u Pazinu su donesene odluke o kidanju veza s Italijom i uključivanju Istre u matici Hrvatsku; nova Jugoslavija - koja je tada u procesu stvaranja - u tome se dokumentu ne spominje (nešto slično istodobno se zbiva i u Primorskoj Sloveniji za slovensku Istru). Nikakva odjeka u hrvatskoj Istri nije imao istodobni proglas Nezavisne

123 ACTA HISTRIAEI.

PetarSTRČIČ: O NEKIM NACIONALNO-POLITIČKIM PITANJIMA HRVATSKE ISTRE..., 117-130

Države Hrvatske o uključivanju Istre u tu kvislinšku tvorevinu, kao ni kasniji zahtjev Mussolinijeve Republike Salo da joj Nijemci prepuste Istru. Narodnooslobodilački pokret sirih ciljeva, koji su u znatnoj mjeri obuhvačali i nacionalno oslobodenje pod staroga ili novoga okupatora, postupno se, medutim - zbog uloge KPJ, odnosno KPH (i KPS) kao vodečih i nositeljskih snaga narodnooslobodilač- kog pokreta, borbe i rata za istjerivanje stranoga okupatora - sve više i u Istri pretvara u revoluciju komunističko/boljševičkoga, sve staljinističkijskega dogmatskog oblika i sadržaja, što je dovelo i do unutrašnjih nacionalno-političkih lomova več potkraj II. svjetskog rata. Zbog takvog razvoja, izmedu ostalog, osobito poslije 1947. godine, kad je mirovnim ugovorom Istra pripala Titovoj Jugoslaviji, a naročito u razdoblju snažnog i dugog poslijeratnog diplomatskog-državnog jugoslavensko-talijanskog sukoba, došlo je i do trečeg pokusaja radikalnog rješavanja nacionalno-političkog problema u Istri u XX. st. nasilnom seobom dijela stanovništva - ovaj put do odlaska stotinjak tisuča Talijana - prema talijanskim tvrdnjama, te talijanaša, autohtonih Stanovnika i došljaka s Apeninskog poluotoka. Mnogi su i neposredno primorani na iseljavanje, uglavnom u Italiju, kamo su se, medutim, uputili i mnogi Hrvati iz ovog kraja, pa i susjednoga kvamerskog teritorija, bježeči pred sovjetizacijom cjelokupne duhovne i društvene atmosfere, a tražeči mogučnost lakšega života nego što se moglo očekivati u ratom teško oštečenom zavičaju. Istodobno započinje postepeno doseljavanje znatnog broja Hrvata iz drugih krajeva Hrvatske, a potom intenzivnije i pripadnika drugih naroda iz središnjih i istočnih krajeva tadašnje Jugoslavije - iz Bosne, Hercegovine, Srbije, Kosova, Vojvo­ dine i Makedonije. Ne treba mimoiči činjenicu da je Istra u Jugoslaviji, a pogotovo u Hrvatskoj, u početku znatno gospodarski zapostavljena, ali da je ipak do 90-ih godina postalanajrazvijenijihrvatskikraj, pogotovo od šestoga desetlječadalje. Tada su domače snage u Istri preuzele kormilo u svoje ruke, uobličene u prvoj generaciji izrasloj i školovanoj poslije rata, pa je možda i ta okolnost dijelimice, uz veoma visok standard koji je postignut i gospodarski prosperitet, utjecala na to da se u prvi plan, u tolikoj mjeri, više ne postavlja nacionalno-političko pitanje. No, ono je - očito samo prigušeno - ponovno postavljeno na početku 90-ih godina s prvom velikom krizom, s jugosrpskom i crnogorskom agresijom na Republiko Hrvatsku i njezinim domovinsko/obrambenim ratom, te je u toku traženje odgovora na njega.

6. U svemu torne, tijekom dvjestogodišnjeg razvoja, ne treba zanemariti ni presudne utjecaje močnih vanjskih faktora. Zapostavljena več i ranije od centra lagunske Repu­ blike, a osobito potkraj mletačke vladavine, stradala za napoleonskih ratova, Istra je u prvoj polovini XIX. st. zapušten kraj gotovo u svakom pogledu, osim u kreativnoj snazi narodnoga života i običaja. Do 1918. god. Beč forsira samo razvoj Trsta na sjeveru te Pule na jugu, a Budimpešta (tadašnju) Rij eku na istoku - dakle samo tri emporije na samim rubnim točkama istarskog trokuta. No, razvoj ta tri grada podreden je samo

124 ACTA HISTRIAEI.

PetarSTRČIČ: O NEKIM NACIONALNO-POLITIČKIM PITANJIMAHRVATSKEISTRE..., 117-130

interesima veoma udaljenih čislajianijskih i translajtanijskih imperijalnih središta cen­ tralne i panonske'Evrope; sama, pak, Istra od tih rubnih gradova gotovo i nije imala koristi, alijezato upotrebljena uglavnom kao stalanibogat izvor veoma j eftine, klasično kolonijalne radne snage. Zbog širih svojih državnih razloga smirujuči tenzije - od u razponu od ratnih do mirnodobskih poličkih sukobljavanja - Austrija i Italija su od vremena trocarskog saveza 80-ih godina (s Njemačkom) ionako samo taktički igrale relativno dobrosusjedsku igru, ali razmišljajuči o sukobu na duži rok. U toj je igri širih imperijalnih interesa Istra povremeno bila važan ulog, ali više za oko nego u stvarnosti (koliko je vladajučima u Italiji i austrijskom dijelu Habsburške Monarhije bilo do stvamoga interesa za Istru, govori, npr., i medudržavni ugovor kojim je 90-ih godina jeftinim vinom iz Italije poplavljena i Istra, pa je - pored ranijih boleština - definitivno upropašteno vinogradarstvo, do tada veoma važna grana gospodarstva, u prvom redu hrvatskoga sela). Tu su politiku nebrige jednako nastavile i pobjedničke sile 1918. godine, pa je Italija, koja se bila iznenada tijekom I. svjetskog rata smjestila u njihov krug, te godine brzo okupirala Istru. Tuje hrvatsku i slovensku pokrajinu (kao i susjednu, Tadašnju Rijeku), s malim brojem autohtonih Talijana, slobodno upotrebila uglavnom kao propagandni i praktični nacionalno-politički materijal za smirivanje snažnih soci- jalno-buntovničkih napetosti na samome Apeninskom poluotoku, a posebno na njegovu sjevernom dijelu. Potom su i fašisti te iste istočnojadranske krajeve vješto iskoristili za svoj brzi uspon na vlast te učvrščenje na toj poziciji i u samom Rimu. Nakon toga Istra je - zaboravljena. Na nacionalno-političkom poligonu dvije kratkovremene kvislinške tvorevine tije­ kom II. svjetskog rata - fašistička Mussolinijeva republika Salo, osnovana 1943. god. na sjeveru Italije, i ustaška Paveličeva Nezavisna Država Hrvatska osnovana 1941. na dijelu Hrvatske, Bosne i Hercegovine - nisu imale nikakvu šansu. Hrvatsku Istru do 1943. god. čvrsto je držala Kraljevina Italija, a nakon njezine kapitulacije nacistički Hitlerov Treči Reich iste je godine zaposjeo Istru te ju je namijenio samom sebi, držeči se u njoj i dalje domačih, otprije vladajučih talij anaško-talijanskih struktura. Jedino je habsburški Beč - u sukobu s Napoleonovim Parizom - samo jednom, posegao za Hrvatima Istre da bi istjerao Francuze; ali, od tada bi - i sam u strahu od hrvatske seljačke mase - samo verbalno njome kojiput priprijetio Pijemontu odnosno Italiji, te talijanaško-talijanskome vladajučem sloju Istre, ukoliko bi ovaj - takoder, samo koji put -pokazao neposlušnost središnjoj njemačkoj vlasti. Hrvatsko nacionalno pitanje, medutim, za službeni Pariz, Beč, Rim i Berlin - sva četiri glavna nosioca vlasti nad Istrom u XIX. i u XX. stolječu- gotovo da nije ni postojalo - toliko su malo držali do apsolutne večine pučanstva. Fašističkije Rim na to pitanje odgovarao istjerivanjem stotinjak tisuča ljudi, te, pored ostaloga, povremenim strijeljanjima u miru (npr., Vladimir Gortan) i u ratu, uništavanjem materijalnih dobara, a i nacistički je Berlin za rata nastojao suzbiti otpor isto tako strijeljanjima i paljenjima sela, te uništavanjem drugih materijalnih dobara. Nije jasno da li su komunistički organi za rata i neposredno poslije rata iz istih

125 ACTA HISTRIAEI.

Petar STRČIČ: O NEKIM NACIONALNO-POLITIČKIM PITANJIMA HRVATSKE ISTRE..1 1 7 - 1 3 0

razloga vršili likvidacije, j er su u tim represalijama nasilom smrču stradavali i talijanski i netalijanski pripadnici iz Istre. Poslije II. svjetskog rata peti nosilac vlasti u dva stolječa - Beograd preko Zagreba a i neposredno, nije zaboravio nacionalno-političko pitanje u hrvatskoj Istri. Medutim, zaigravši na kartu - po njemu - smirujuče i humane uloge samoupravnog socializma i - za njega - ipak naglijega, relativno neočekivanog, značajnega gospodarskog prosperiteta Istre, javno je proklamirao da nacionalno-politički problem u hrvatskoj Istri - jednostav- no - više ne postoji. Isticalo se daje bratstvo i jedinstvo - ovaj put ne samo s preostalim, malim brojem talijanske manjine več i s novodošlim pripadnicima jugoslavenskih naroda iz drugih krajeva - svetinja iznad svega, da tako mora biti, pa je bilo kažnjivo i samo j avno izricanj e sumnj e u nj u.

7. Jugosrpskocrnogorska oružana kratkotrajna agresija na Sloveniju 1991. god. a oso- bito dugotrajno, smrtonosne posljedice njezina nastavka u Hrvatskoj, nisu neposredno fizički - ratom bitnije ugrozile Istru, tu najbogatiju hrvatsku pokrajinu, ali je, naravno, pogodena nizom ljudskih žrtava i znatnim u gospodarskim potresima. Kao najrazvijenij a hrvatska pokrajina, to na nivou bilo koje razvijene Strane, zapadno evropske regije, Istra je sada na sebe preuzela i znatne troškove Hrvatske u cjelini, a osobito velik broj izbjeglica iz ostalih dijelova napadnute Republike Hrvatske te prognanika iz Republike Bosne i Hercegovine. Usto, ratne su neprilike otkrile da postoje problemi u hrvatskoj Istri i u nacionalno-političkom pogledu, kojima se u razdoblju od kraja II. svjetskog rata do početka jugosrpskocmogorske agresije - iako se za njih moralo znati - nije povečivala suviše javna pažnja. U Italiji se, medutim, življe javljaju političke snage, pa i iz redova službenog establishmenta, koje otvoreno posižu za Istrom, smatrajuči je još uvijek gotovo ili izključivo talijanskom, iako službeni Rim tvrdi da i dalje stoji iza Osimskih sporazuma s nekadašnjom SFR Jugoslavijom, barem onih njegovih dijelova koji se tiču državnih granica (u torne se, dakle, drži medunarodnih stajališta o nepromjenjivosti granica i u Evropi, a osobito ne i nasilnim sredstvima). U Srbiji su se, medutim, več tijekom dužeg vremena - još dok je postojala SFR Jugoslavija - javljali više nego čudni glasovi koji govore da je Istra srbska zemlja ili da je talijanska, ali po njima sve manje je - hrvatska; u tome je bio več odavno jasan i srbijanski akademik/književnik Dobriča Cosič, sadašnji predsjednik tzv. Savezne Republike Jugoslavije (sastavljene samo od Srbijei Crne Gore). Večtada su sena ovomeprostoru pokušavale potaknuti i nesuglasice izmedu Slovenije i Hrvatske na ovome prostoru. Postkomunistički službeni Zagreb i Ljubljana najprije su uglavnom šutjeli, ali daju do znanja da uzajamno ne postavljaju nacionalno-politička pitanja te da nema ni nerješivih uzajamnih teritorijalnih pretenzija kompliciranije naravi, koje bi se mogle odraziti na nacionalno-političko pitanje u hrvatskoj i slovenskoj Istri. Medutim, u zagrebačkom, ljubljanskom te drugom hrva- tskom i slovenskom tisku relativno se često javljaju napisi koji ipak i u pogledu Istre

126 ACTA HISTRIAEI.

PetarSTRČIČ: O NEKIMNACIONALNO-POLITIČKIMPITANJIMAHRVATSKE ISTRE..., 117-130

zadiru u teritorij alni integritet j edne ili druge Republike, doduše, za sada samo u pogledu nekoliko stotina, možda i nešto više hektara ili kvadratnih metara zemlje ili mora; sve to još uvijek ulazi više u rubriku humora nego li u rubriku ozbiljnijih državnopravnih pitanja, ali je ipak dovoljno da se i nacionalno-politička pitanja započnu naglašavati kao problem. (Voda jedne od sadašnjih političkih parlamentarnih stranaka u Republici Sloveniji postavio je pitanje čak i o. Krka, s obražlonjem, da je nekada bio u posjedu Grofova Celjskih! To je, naravno, netočno i bezsmislica, ali odraža stanje duhova u odredenim sredinama). Naravno, tu je i talijanska nacionalna manjina u Hrvatskoj Istri, čiji predstavnici izražavaju bojazan u pogledu razdvojenosti manjine u dva dijela zbog eventualnog pretjerivanja u osnaženju slovensko-hrvatske državne mede u Istri (takav slučaj nije rijedak u novijoj povijesti i u Evropi; primjer. Gradiščanski Hrvati koji su razdvojeni 1918. god. izmedu Avstrije i Madarske). U zadnje vrijeme predstavnici talij anske narodnosti u hrvatskoj Istri traže i sve šira prava, no i na hrvatskoj se strani počelo postavljati pitanje nekoliko desetaka tisuča Hrvata u Italiji. Na nacionalno-političko pitanje negativno su se odrazili rezultati zadnjega popisa stanovništva (1991. godine) u hrvatskoj Istri j er se neočekivano smanjio broj Hrvata, povečaobroj Talij ana, a javilo se i više lokalno označenih pripadnika. Počinj e se govoriti i o sve značajnijem gospodarskom egzodusu najvitalnijega dijela pučanstva u pravcu Italije i dalje. Nerijetko se počelo čuti od Hrvata/poslijeratnih došljaka u hrvatsku Istra iz drugih krajeva Republike Hrvatske te izvan nje kako se u Istri ne osječa i ne ističe u dovoljnoj mjeri hrvatstvo kao u ostaloj Hrvatskoj (i u nekim kraljevina bivše Jugoslavije u kojoj žive Hrvati). Takva stajališta, medutim, zanemeruje bitna mjerila: apsolutni, večinski postotak u glasovanju za samostalnu i suverenu Republiku Hrvatsku, odaziv muškaraca iz Istre u njezin domovinski/odbrambeni rat, prihvat ogromnoga broja izbjeglica iz ostalih dijelova Hrvatske i prognanika iz Bosne i Hercegovine te znatna materijalna podrška koju Istra daje ostalim krajevima Hrvatske. Eventualno snaženje državne slovensko-hrvatske mede u Istri poprijeko gledaju i gospodarstvenici u hrvatskoj Istri, jer na nju u zadnjih četrdesetak godina nisu bili naviknuti, i to utoliko više što se zadnjih desetlječa nije osječala kao neka značajnija prepreka čak niti državna talijansko-jugoslavenska granica u ovome slovenskom pod- ručju, a ni one na hrvatskome i slovenskom moru. Medutim, pri torne se zaboravlja (vjerojatno iz neznanja i nepoznavanja povijesnih činjenica) daje granica u državnom pogledu u Istri do 1945. godine, pa i ranije, u XIX. stolječu, čak i u unutrašnjem pogledu, pa i (prema ostalom dijelu Slovenije, odnosno) prema ostalim dijelovima Hrvatske, itekako postojala te da je bila ometajuči a ne integralni faktor u uzajamnim hrvatsko- hrvatskoistarskim (i slovensko-slovenskoistarskim) odnosima te dalje, u gospodarskim i drugim odnosima s drugim zemljama. Devedesetih se godina ovdje - sa začecima liberalno-demokratskog ozračja u novoj Republici Hrvatskoj - odjednom pojavilo više političkih stranaka i grupa organiziranih i na čisto nacionalnoj bazi; osim tradicionalno Talijanske unije za Istra i Rijeku, sada je

127 ACTA HISTRIAEI.

Petar STRČIČ: O NEKIM NACIONALNO-POLITIČKIM PITANJIMA HRVATSKE ISTRE..1 1 7 -1 3 0

prisutno i više hrvatskih, pa albanska, muslimanska; dok je srpska, doduše, zamrla. Sve je snažnija, medutim, višenacionalna politička stranka koja tvrdi da je usmjerena u pravcu uobličavanja regionalnih osobitosti, uvjetovanih povijesnim razvojem u drugim hrvatskim regijama, ali s otvorenošču tih regija, u skladu s aktualnim evropskim stremljenjima u toj oblasti. Takva stajališta u biti su u neskladu s današnjom politikom nacionalne integracije koju provode hrvatska i slovenska metropola Zagreb i Ljubljana. U hrvatskoj Istri taj se snažniji regionalistički politički pokret oslanja na primjer “Evrope regija”, a oštrije se suprostavlja nizu poteza središnjih hrvatskih vlasti u Zagrebu, čiji ga predstavnici - povremeno - negativno ocjenjuju za državne i nacionalne interese Repu­ blike Hrvatske.

8. Nacionalno-političko pitanje u Istri u XIX. i u XX. st. uglavnom je u skladu sa sadržajima sličnih pitanja koja su bila otvarana ili su još uvijek otvorena u nekim dmgim dijelovima Evrope, pa i izvan nje; dakle, nisu pretjerano specifične naravi. Ona su unutrašnje i vanjske provenijencije ili se, pak, uzajemno prožimaju. Na otvaranje i postavljanje tih nacionalno-političkih pitanja bitno su utjecali vanjski činioci - istarski gospodari: Beč, Rim i Beograd, krače vrijeme Pariz i Berlin, a povremeno presudnije i neke druge svjetske sile. Na unutrašnjem planu, bitnija je činjenica da u Istri sve do II. svjetskog rata apsolutnom moči vlada tanak talij anaško-ta- lijanski sloj, sve do 1945. god. s osloncem na relikte društvene podjele čak iz srednjega vijeka, daje autohtonih Talijana veoma malo, daje u apsolutnoj večini sve do 1945. god. u največem dijelu Istre hrvatsko pučanstvo, te u manjem dijelu, na sjeveru slovenski puk. Uglavnom je u hrvatskoj Istri taj puk bio seljačke strukture, a iako je bio apsolutno večinski, nije imao u praksi priznata ni ona prava koja su bila osigurana pozitivnim austrijskim propisima. Nakon što je Istra prestala biti dio austrijske polovine Habsburške Monarhije, apsolutno večinskom puku pod Italijom ukinuta su i ta prava, te Hrvati (i Slovenci) kao narodi službeno više ne postoje. Ta se politika praktično i ideologijski oslanjala na iredentistički pokret, nastao još u XIX. stolječu, koji je smatrao da su sva istočnoj adr anska hrvatska i slovenska obalna područj a talij anska samo zato j er su nekada ovdje vladali (anitčko) Rimsko Carstvo i (srednovjekovno-novovjekovna) Mletačka Republika, te zbog činjenica da ovdje živi i dio Talijana. No, u hrvatskoj se Istri u XIX. st. razvio snažan hrvatski narodni preporod, u početku nošen i predvoden gotovo samo rimokatoličkim nižim svečanstvom j er drugoga hrvatskoga pismenog svjeta do 70-ih godina gotovo i nije bilo; taj pokret je do 1918. god. udario takve temelje da je hrvatski korpus izdržao i stražne udarce fašizma izmedu dva svjetska rata. Te je temelje vješto iskoristila KP Jugoslavije preko svoje KP Hrvatske, te i ovdje pokrenula narodnooslo- bodilački rat (iako je ovdje imala partijsku ingerenciju samo - inače veoma slaba - KP Italije), sa znatnim odazivom. Več do kraja rata ta narodnooslobodilačka borba pretvo- rena je u komunističku revoluciju boljševičko-staljinističkog tipa.

128 ACTA HISTRIAEI.

Petar STRČIČ: O NEKIMNACIONALNO-POLITIČKIMPITANJIMAHRVATSKE ISTRE..., 117-130

Talijanska liberalno-demokratska vlast več je 1918. god. nasilno pokrenula veče egzoduse stanovništva, od kojih je drugi zdušno nastavila fašistička talijanska državna kraljevska vlast; u prvome su istjerani Cesi, Nijemci, Slovaci, Madari i drugi, a u drugome ‘stotinjak tisuča autohtonih Hrvata i Slovenaca. Jugoslavenska, pak, vlast poslije 1945. god. istjerala je stotinjak tisuča autohtonih Talijana i došljaka te talijanaša, a medu njih su se ubacili i Hrvati u nastojanju da izbjegnu sovjetizaciju duha i odnosa. Osamostaljivanje Republike Hrvatske i nadolazak liberalno-demokratskog ozračja, te jugosrpskocrnogorska agresija na tek rodene Republike Sloveniju i Hrvatsku, osobito krvav i dugrat protiv Hrvatske, pridonijeli suoživljavanju te javljanju nekih novih pojava u Istri, osobito onih s regionalnim težnjama. U suštini - sve spomenuto u razvoju Istre u XIX. i XX. st. omogučuje postavljanje nacionalno-političkih pitanja i traženje odgovora na njih; putovi do njih kretali su se uz upotrebu demokratsko-liberalnih i totalitarističkih metoda a njihovo skidanje s dnevnog reda, čak i ratno-oružanim načinima odgovor na pitanje sto če biti dalje - nije stvar povjesničara j er i na primjeru Istre može važiti stara uzrečica: nitko iz povij esti nikada ■nista nije naučio. Da li če to biti i sada?

RIASSUNTO La questione político - nazionale in Istria nelXIX eXX secolo é in linea di massima in armonía con quelle che si aprirono o continuano a rimanere aperte in altrepartí d ’Europa e anche fnori di essa; non sono, quindi, di natura eccessivámente particolare. Hanno una provenienza interna ed esterna, ovvero si compenetrarlo appresso a vicenda. Ad aprire e a porre tali questioni hanno contribuito soprattuttofattori esterni -padroni delVIstria: Vienna, Roma e Belgrado, per un breve periodo Parigi e Berlino e, temporáneamente, anche la volontá di un’altra potenza mondiale. Sul piano interno, l’aspetto fondamentale é rappresentato dall’autoritá assoluta esercitata in Istria dal ceto italofilo - italiano fino alia seconda guerra mondiale, sino al 1945, al cospetto dei residui di una divisione sociale addirittura medievale, di un notevole numero di italiani autoctoni, di una maggioranza che anche sino al 1945 nella maggiorparte delVIstria é rappresentata dapopolazione croata, e in una parte minore, a settentrione, da popolazione slovena. La popolazione dell’Istria croata era caratterizzata da una struttura prevalentemente rurale e benché rappresentasse la maggioranza assoluta non vedeva attuati nemmeno quei diritti garantid dalla legislazione positiva austríaca. Quando nel 1918 1’Istria cessó difar parte della meta austríaca della Monarchia asburgica, la popolazione di maggioranza assoluta si vide cancellati dall’Italia anche quei diritti e i croati (e gli sloveni) sparirono ufficialmente come popolo. Ideológicamente e nella prassi, tale política faceva riferimento al movimento irredentista sorto giá nel XIX secolo, che considerava italiane tutte le regioni croate e slovene della costa oriéntale adriatica solo perché nel passato erano State governate (nelVantichitá) dall’Impero Romano e (nel Medio Evo e nell’Evo Moderno) dalla Repubblica di Venezia, ed erano abítate in parte anche da italiani. Nell’Istria croata si ebbe nel XIX secolo una vigorosa rinascita nazionale croata, condotta e guidata inizialmente soltanto dal basso clero

129 ACTA HISTRIAE I.

Petar STRČIČ: O NEKIM NACIONALNO-POLITIČKIM PITANJIMA HRVATSKE ISTRE..., 117-130

cattolico. Fino agli anni Settanta, infatti, non esisteva altro ceto istruito poiché non era permessa l’istruzione scolastica in lingua croata. II movimento riusci a creare sino al 1918 le fondamenta chepermisero al corpo croato di resistere ai terribili colpi infertigli tra le due guerre mondiali dal regime monarchico e fascista italiano. II Partito comunista jugoslavo, attraverso il suo Partito comunista della Croazia, ne approfittó abilmente, avviando in quest’area la lotta popolare di liberazione (benché la regione fosse zona di ingerenza esclusiva del Partito comunista italiano, del resto molto debole) che incontró notevoli adesioni. Giá prima della fine della guerra la lotta popolare di liberazione si trasformó in una rivoluzione comunista di tipo bolscevico - stalinista. Intanto, giá nel 1918, le autoritá liberal- democratiche italiane avevano dato il via all’ esodoforzato della popolazione, azione proseguitapoi scrupolosamente dalpotere statale monarchico -fascista italiano. Dapprima jurono cacciati cechi, tedeschi, slovacchi, ungheresi ed altri, e in seguito un centinaio di migliaia di croati e sloveni üütoctoni. Dopo il 1945, secondo asserzioni italiane, le autoritá jugoslave cacciarono un centinaio di migliaia di italiani, immigrati e italofili. Tra loro si infilarono anche croati, nell’intento di evitare la sovietizzazione dello spirito e dei rapporti. E, per finiré, 1’ indipendenza della Repubblica di Croazia e l’ avvento di un’atmosfera liberal - democrática, quindi l’aggressione jugo - serbo - montenegrina alie neonate repubbliche di Slovenia e Croazia e soprattutto la lunga e sanguinosa guerra contro la Croazia, hanno contribuito alia nascita e all’espressione in Istria di alcuni nuovi fenomeni, particolarmente di quelli caratterizzati da aspirazioni regionalistiche. In sostanza, quanto ricordato sullo sviluppo dell’Istria nelXIX eXXsecolopermette di impostare questionipolitico - nazionali e di ricercarne le soluzioni. Le vie percorse a tale scopo sono andate dall’uso di metodi liberal - democratici e totalitaristicifinanco al ricorso alie armi e alia guerra. Non é compito dello storico rispondere alia domanda cosa accadrá in futuro; anche nel caso dell’Istria vale il vecchio adagio: nessuno ha mai impar ato nulla dalla Storia. Accadrá lo stesso anche ora ?

130 ACTA HISTRIAE I.

UDK/U DC: 949.713 lstra:352/354:323.1 U DK/U DC: 930.25(497.12 Koper):949.712/.713 Istra " 13/18'1 949.712-15:352/354:323.1 949.712/.713 Istra (093)"13/18" Bogo GRAFENAUER, PhD, Professor Emeritus, member Darko DAROVEC, Archivist, the Regional Public of the Slovenian Academy of Sciences and Arts, Murnikova Archives Koper, Goriska 6,66000 Koper, Slovenia 18, 61000 Ljubljana, Slovenia The Archival Sources of the Regional Archives in Koper Myths about “Istria” and the Truth of the Istrian and the Published Sources for the History of the Venetian Peninsula Istria ACTA HISTRIAE, 1, 1993, pp 9-52 ACTA HISTRIAE, 1,1993, pp 71-80 With regard to some myths, which have been appearing in The article lists the most important publications of the the Slovenian and Croatian journalism as well as in that of archival sources for the in the period of the the minority, and which refer to the border in Istria and its Venetian Republic. Besides, its aim is to draw attention to situation after the implementation of the independence of some as yet unpublished archival sources, particularly the Slovenia and Croatia, the author tries to dispel the mythology ones in the custody of the Regional Archives Koper. overshadowing some of the questions relevant to these quarrels, i.e. 1. the question of the censuses and the methods adopted; 2. the origin of the Slovene-Croatian ethnical UDK/UDC: 94-051(=863) border and the recognising of it; 3. the question of the “unity” 949.712/.713 Istra “13/18" of Istria in the light of history; .4. The natural law bases for Salvator ZITKO, Head of the Koper Regional Museum, the border between Slovenia and Croatia in Istria; 5. The Kidriceva 19,66000 Koper, Slovenia origin of today’s borders with and Croatia. Included are a number of historical maps illustrating the ethnic situation The Published Researches and the Historical Works of and the languages in Istria as well as its administrative Slovene Historians on Venetian Istria division from the late onwards. ACTA HISTRIAE, 1 ,1993, pp 81-85 The author gives a survey of the published works on the U DKAJDC: 655.4/.5(497.13) (01) :945.36+949.712/.713 Istra history of Istria in the period of the Venetian Republic Giuseppe CUSCITO, Professor at the University of Trieste, written by Slovene authors. A special attention is paid to the 34100 Trieste, Italy publications which have appeared since World War II. it is and Istria in the Publishing Activity of the Istrian in this period that all the major works dealing with the Society for Archeology and the Homeland History discussed period were published. ACTA HISTRIAE, I, 1993, pp 53-60 UDK/UDC: 930.25(450.361 Trst):949.712/.713 Istra “13/18" To avoid a boring listing of the titles of all the 90 publications 949.712/.713 Istra (093)”13/18" of Atti e Memorie della Societd Istriana di Archeologia e Storia Patna (Anthology and Memoires of the Istrian Pierpaolo DORSI, PhD, Archivist, the State Archives in Society for Archeology and Homeland History) the present Trieste, via A. Lamarmora 15, 34139 Trieste, Italy research went on in three tightly connected directions: the Records in the Trieste Archives of the History of understanding of the deep impulses and non-historical aims, Venetian Istria which until recently had been arousing interest of the Trieste ACTA HISTRIAE, 1,1993, pp 87-94 and Istria historiography founded on the Venetian presence in Istria; a short analysis of the methods and contents applied, The article begins by giving reasons for the lack of which have been offered to researchers by the Istrian Society; documents concerning Venetian Istria in the cultural an alternative approach and a modified historical dealing institutions in Trieste. The author describes the with the events we have been witnessing within the Istrian documentation kept at the Diocesan Archives Archivio (, Society itself in the recent years. diocesano), the municipal Diplomatic Archives{Archivio dipiomatico), and at the State Archives of TriesteArchivio ( di Stato di Trieste ) - with special regard to documents of commissars on the Austrian-Venetian borderland to documents drawn up by the ministerial committee for the UDK/UDC: 352/354:949.713 Pazin "14/19" expropriation of land {Commissione ministeriale per Daniela JURICIC-CARGO, Archivist, the Slovene Public i’esonero del suolo ). Archives, Zvezdarska 1, 61000 Ljubljana, Slovenia

An Outline of the Administrative Development of the UDK/UDC: 082 Atti (01) Pazin County (1374 - 1809) 949.712/.713 lstra(093)"13/18" ACTA HISTRIAE, 1 ,1993, pp 61-70 Marino Budicin, B.A., Centre for the Research of History, The paper, presented on a seminar onUniform andlor Rovinj, 52210 Rovinj, CRO Nonuniform Istria , highlights the administrative The Contribution of the First Twenty Volumes of the development of the Pazin feudal estate, from the time when Anthology of the Centre for the Research of History to the already formedPazin county as a sovereign property fell the History of Istria in the Venetian Period into the Hapsburgs’ hands (in 1374), until the period of ACTA HISTRIAE, 1,1993, pp 95-100 Napoleonic Wars, when the former Venetian and the former Austrian Istria became an administrative unity. The German It appears from the title, the contribution lists and describes administrative system and its officials are described, and the all the articles important for the history of Istria in the period authoress partly discusses the problem of the attitude of the of the published by the Centre for the government towards the Pazin county and its subjects. Research of History in Rovinj in the first twenty volumes of its Anthology (Atti).

131 ACTA HISTRIAE I.

UDK/UDC: 930.25(49? 12 Koper):949.712/.713 Istra "13/18" UDK/UDC: 949.713 lstra:352/354:323.1 949.712/.713 Istra (093)”13/18" 949.712-15:352/354:323.1 Darko DAROVEC, Archivist, Regionalarchiv Koper, Dr Bogo GRAFENAUER emeritierter o.P., Mitglied der Goriška 6, 66000 Koper, Slowenien Slowenischen Akademie der Wissenschaften und der Kunst, Arhivsquellen des Regionalarhivs Koper und Murnikova 18, 61000 Ljubljana, Slowenien Herausgegebene Quellen für die Geschichte vom Mythen von “Istrien” und die Wahrheit der Halbinsel venezianischen Istrien von Istrien ACTA HISTRIAE, 1, 1993, S. 71-80 ACTA HISTRIAE, 1 ,1993, S. 9-52 Im Artikel werden die wichtigsten veröffentlichten Mit Bezug auf verschiedene Mythe, die sich sowie in der Archivsquetlen für die Geschichte Istriens in der Zeit der slowenischen und kroatischen als auch in der Publizistik der Republik von Venedig angeführt. Außerdem ist seine Minderheit zeigen, nachdem Slowenien und Kroatien Absicht auch auf einige noch nicht veröffentlichte selbstständig geworden sind, versucht der Autor mehrere für Archivsquellen aufmerksam zu machen, vor allem die, die diese Streitighkeiten wesentliche Fragen zu im Regionalarchiv Koper aufbewahrt werden. demythologisieren: 1. die Frage der Volkszählungen und der verwendeten Methoden; 2. die Entstehung der UDK/UDC: 94-051 (=863) slowenisch-kroatischen ethnischen Grenze, und deren 949.712/.713 lstra“13/18M Erkennung; 3. die Frage der “Einheit” Istriens im Licht der Geschichte; 4. naturrechtliche Grundlagen der Salvator ŽITKO, Direktor des Regionalmuseums Koper, kroatisch-slowenischen Grenze in Istrien; 5. die Entstehung Kidričeva 19,66000 Koper, Slowenien der heutigen Grenzen mit Italien und Kroatien. Der Text wird Herausgegebene Forschungen und geschichtliche Werke mit zahlreichen Geschichtskarten des ethnischen und slowenischer Historiker über das venezianische Istrien sprachlichen Zustandes in Istrien und dessen ACTA HISTRIAE, 1 ,1993, S. 81-85 Verwaltungseinteilung seit Spätmittelalter veranschaulicht. Der Autor liefert eine Übersicht der herausgegebenen Werke slowenisher Autoren über die Geschichte Istriens in der Zeit UDK/UDC: 655.4/.5(497.13)(01 ):945.36+949.712/.713Istra der Republik von Venedig. Besondere Acht gibt er den nach Giuseppe CUSCITO, Professor an der Universität Triest, dem zweiten Weltkrieg erschienenen Veröffentlichungen, 34100 Trieste, Italien gerade in dieser Zeit enstanden nähmlich die für den Venedig und Istrien in publizistischer Tätigkeit des beschprochenen Zeitabschnitt wichtigsten Werke. Istrischen Vereines für Archäologie und Heimatkunde ACTA HISTRIAE, 1 ,1993, S. 53-60 UDK/UDC: 930.25(450.361 Trst):949.712/.713 Istra "13/18" 949.712/.713 Istra (093)"13/18" Damit ein langweiliges Aufzählen derTitel aller 90 Schriften der Am e Memorie della Societä Istriana di Archeologia e Dr Pierpaolo DORSI, Archivar, Staatsarchiv in Triest, via Storia Patria (Akte und Memoiren des Istrischen Vereines A. Lamarmora 15,34139, Trieste, Italien für Archäologie und Heimatkunde) vermieden würde, verlief Quellen in den Archiven in Triest der Geschichte des die vorliegende Forschung in drei dicht venezianischen Istriens zusammengebundenen Richtungen: das Verstehen der tiefen ACTA HISTRIAE, 1, 1993, S. 87-94 Beweggründe und nicht-geschichtlichen Ziele, die bis vor • kurzer Zeit Interesse der istrischen und Triester Im Beitrag werden zuerst die Gründe für den Mangel an Geschichtsschreibung erregte, die auf der venezianischen Dokumenten über das venezianische Istrien in Anwesenheit in Istrien gegründet sind; eine kurze Analyse Kulturinstitutionen in Triest aufgezeigt. Beschrieben wird der verwendeten Methoden und Inhalte, die Forschern vom die Dokumentation, die im Bischöflichen Archiv(Archivio Istrischen Verein Angeboten wurde; ein alternativer Beitritt diocesano), im Diplomatischen Archiv der Gemeinde und veränderte geschichtliche Behandlung der Ereignisse, (Archivio diplomatico) und im Staatsarchiv Triest(Archivio die wir in den letzten Jahren innerhalb des Istrischen di Stato die Trieste ) aufbewahrt wird - mit besonderer Vereines selbst miterlebt haben. Betonung auf die Urkunden bzw. Dokumente der Kommissare an der österreichisch-venezianischen Grenze UDK/UDC: 352/354:949.713 Pazin “14/19“ und auf die Dokumente der ministralen Kommission für die Expropriation von Grundstücken (Commissioneministeriale Daniela JURICIC-CARGO, Archivistin, Archiv der per I’esonero del suolo). Republik Slowenien, Zvezdarska 1, 61000 Ljubljana, Slowenien UDK/UDC: 082 Atti (01) Eine Übersicht der Verwaltungsentwicklung der 949.712/.713 Istra (093)"13/18“ GrafschaftPazin von 1374 bis 1809 Marino Budicin, Forscher, Zentrum für geschichtliche ACTA HISTRIAE, 1, 1993, S. 61-70 Forschungen, Rovinj, 52210 Rovinj, CRO Der Beitrag, vorgestellt auf dem SeminarEinheitliches Beitrag der ersten zwanzig Bände der Sammlung des und/oder uneinheitliches Istrien, behandelt die Zentrums für geschichtliche Forschungen in Rovinj zur Vewattungsentwicklung des Lehens Pazin von der Zeit, als Geschichte Istriens in der venezianischen Zeit die GrafschaftPazin als landesherrschaftliches Eigentum 1374 in habsburger Besitz überging, bis zur Zeit der ACTA HISTRIAE, 1 ,1993, S.95-100 Napoleonkriege, als das ehemalige venezianische und das Aus dem Titel ergibt sich, daß im Beitrag alle für die ehemalige österreichische Istrien eine Verwaltungseinheit Geschichte Istriens wichtigen Abhandlungen aufgezählt und wurden. Das deutsche Administrationssystem wird hier beschrieben werden, die das Zentrum für geschichtliche beschrieben, seine Beamten, und die Autorin befaßt sich Forschungen in Rovinj in den ersten zwanzig Bänden seiner auch teilweise mit dem Problem des Verhältnisses der Sammlung (Atti) veröffentlicht hat. Regierung zur GrafschaftPazin und ihren Untertanen.

132 ACTA HISTRIAE I.

UDK/UDC: 321.1 (497.1 21.13 lstra)"18" UDK/UDC: 949.712lstra“19":352/354:323.1 Ugo COVA, Head of the State Archives in Trieste, Salvator ŽITKO, Head of the Koper Regional Museum, Via La Marmora 15, 34139 Trieste, Italy Kidričeva 19, 66000 Koper, Slovenia The Archival Administrative Funds and the in the 19th Century, from the Political, Administrative Division of Istria during the Austrian Administrative and National Points of View Period ACTA HISTRIAE, 1, 1993, pp.101-104 ACTA HISTRIAE, i, 1993, pp 109-116 The documents kept in the State Archives of Trieste provide In this article the author gives an outline of the political, an insight into the slow process of the administrative and administrative and national changes in the region of Slovene institutional unification of Istria. After the abolishment of the Istria from the fall of the Venetian Republic in the year 1797 centuries-long division of Istria to the Venitian and the to the end of the 19th century. The survey begins with the Austrian parts in 1797 the administrative organization of the periods of the Italian Kingdom and of the Illyrian Provinces two parts remained disunited for a long time - in spite of the they have, each in its own way, left visible traces in the fact that the whole of Istria now belonged to the the Austrian economical, political and in the national spheres. In adition monarchy. The administrative systems of the former inner to a political and administrative portrait of Istria after the and of the Venetian Istria were unified for the first time Vienna Congress in 1814/15, the article highlights the during the Napoleonic rule, when Istria as a part of the national tendencies of the Istrian and on one Illyrian Provinces belonged to the French Empire, The hand and Istrian on the other as well as the national ultimate unification, however, was achieved in the year antagonisms, which were particularly profound in the second 1825. Until 1918 the constitutional reforms in Austria had half of the 19th century. exulted no powerful influence on the territorial unification, which was also present in the consciousness of Istrians during the Italian and the Yugoslav reigns. UDK/UDC: 323.1 (497.13 lstra)"19/20" Petar STRCIC,PhD, member collaborator of the Croatian Academy of Sciences and Arts (HAZU), Scientific Adviser, UDK/UDC: 321 (497.12/.13 lstra):930.25(450.361 Trst) head of the Archives of HAZU, 41000 Zagreb, Pierpaolo DORSI, PhD, Archivist, the State Archives in Strossmayerov trg 2, CRO Trieste, via A. Lamarmora 15,34139, Trieste, Italy On some National-Political Questions of Croatian Istria Provincial Constitution and the Principle of Representation during the I9th and 20th Centuries in Istria in the Period after the Illyrian Provinces ACTA HISTRIAE, 1,1993, pp 117-130 ACTA HISTRIAE, 1, 1993, pp 105-108 In the 19th and in the 20th centuries theIstrian Peninsula , This paper deals with the discussion, aroused in 1817 by the usually reduced to the idea of Istria, belonged to Paris, court Central Commission for Organisation, about the Vienna and Rome, its largest part also to Belgrade (via problems concerning the provincial administrative structure Ljubljana and Zagreb), but today it is outlined by the borders which was going to be introduced in the coastal district. of the Republics of Croatia, Italy and Slovenia. From inside Among the participants in the debate were some the national- political destiny was influenced by such strong distinguished Istrian persons (whose opinions are published factors as the Italian Irredentism and , the Croatian in the appendix). The paper emphasizes the innovative national rebirth, and the Yugoslav, i.e. Croatian (and character of the Istrian proposals for the provincial Slovenian) version of communism/socialism. With regard to administrative structure, and this is obvious if their proposals the fact that in the discussed period Croats (in its northern are compared to those put forth by the Trieste and Gorizia part the Slovenes) represented the absolute majority of the authorities which advocated keeping the old administrative population in Istria, but a thin class of Italians and Italianists structure. governed it as long as 1945, the national political question remained open all the time. Remaining within this general frame, the author makes a more detailed analysis of some of the historical movements in Istria and some major instances of the influence from abroad.

133 ACTA HISTRIAEI.

UDK/UDC: 949.712 Istra "19“:352/354:323.1 UDK/UDC: 321.1(497.12/.13 lstra)"18,‘ Salvator ŽITKO, Direktor des Regionalmuseums Koper, Ugo COVA, Direktor des Staatsarchivs Triest, Kidričeva 19,66000 Koper, Slowenien Via La Marmora 15,34139 Trieste, Italien Das slowenische Istrien im 19. Jahrhundert vom Triester archivalischer Verwaltungsfundus und die politischen, admininistrativen und nationalen Verwaltungs-einteilung Istriens in der österreichischen Gesichtspunkt Zeit ACTA HISTRIAE, 1 ,1993, S. 109-116 ACTA HISTRIAE, 1 ,1993, S. 101-104 Der Autor gibt in seinem Beitrag einen Umriß der Die im Triester Staatsarchiv aufbewahrten Dokumente politischen, administrativen und nationalen Veränderungen ermöglichen Einblick in den langsamen Vorgang der im Gebiet des slowenischen Istriens vom Untergang der administrativen und institutioneilen Vereinheitlichung von Republik von Venedig im Jahre 1797 bis zum Ende des 19. Istrien. Nachdem im Jahre 1797 jahrhundertelange Jahrhunderts. Die Übersicht beginnt mit dem Zeitabschnitt Einteilung Istriens auf den venezianischen und auf den des Italienischen Königtums und der Illyrischen Provinzen, österreichischen Teil aufgehoben worden war, blieb die die jeder auf seine Weise sichtbare Spuren in Verwaltungseinrichtung in beiden Teilen noch lange wirtschaftlichen, politischen und nationalen Gebieten uneinheitlich, obwohl jetzt beide Teile der Österreichischen hinterlassen haben. Neben dem administrativen und Monarchie gehörten. Zu einer Vereinheitlichung des politischen Bild von Istrien nach dem Wiener Kongreß Verwaltungssystems im vormaligen venzianischen und im 1814/15 werden kurz auch die nationalen Bestrebungen der innerlichen Istrien kam es zum ersten Male in der Zeit der Slowenen und der Kroaten auf einer und der Italiener auf der Regierung , als Istrien als ein Teil der Illyrischen anderen Seite gezeigt, gleichzeitig aber auch die nationalen Provinzen dem Französischen Reiche gehörte. Zur Antagonismen, die vorwiegend in der zweiten Hälfte des 19. endgültigen Vereinheitlichung kam es im Jahre 1825. Die Jahrhunderts anwesend waren. Verfassungsreformen in Österreich hatten bis 1918 keinen großen Einfluß auf die territoriale Einheit, die im UDK/UDC: 323.1(497.13 Istra)" 19/20" Bewußtsein der Bevölkerung Istriens auch hoch unter der Dr Petar STRCIC, Mitglied Mitarbeiter der Kroatischen italienischen und jugoslawischen Herrschaft anwesend war. Akademie der Wissanschaften und der Kunst (HAZU), wissenschaftlicher Berater, Verwalter des Archivs von UDK/UDC: 321 (497.12/.13 lstra):930.25(450.361 Trst) HAZU,41000 Zagreb, Strossmayerov trg 2, CRO Dr Pierpaolo DORSI, Archivist im Staatsarchiv Triest, Über einige nationalpolitische Fragen vom kroatischen via A. Lamarmora 15, 34139 Trieste, Italien Istrien im 19. und im 20. Jahrhundert Die Landesverfassung und das Vertretungsprinzip in ACTA HISTRIAE, 1 ,1993, S. 117-130 Istrien zur Zeit nach den illyrischen Provinzen Die Halbinsel von Istrien , gewöhnlich zum Begriff Istrien ACTA HISTRIAE, 1, 1993, S.105-108 reduziert, wurde im 19. und im 20. Jahrhundert von Paris, Der Beitrag behandelt die Diskussion, die im Jahre 1817 von Wien und Rom, ihr größter Teil (mittelbar über Zagreb und der höfischen Zentralkommission für Organisation über die Ljubljana) auch von Belgrad besessen, heute wird sie aber Problematik der Landesverwaltung, die an der Küste in den Grenzen der Republiken Kroatien, Italien und eingeführt werden sollte, begonnen wurde. An der Debatte Slowenien eingerahmt. Von innen haben auf ihr nahmen auch herausragende Persönlichkeiten Istriens teil nationalpolitisches Schicksal solche Faktoren wie der (deren Meinungen im Anhang veröffentlicht sind). Betont italienische Irredentismus und Faschismus, die kroatische, wird der inovative Charakter der istrischen Vorschläge zur Volkserweckung und die jugoslawische bzw. kroatische und landschaftlichen Ordnung bzw. Verwaltung, was besonders slowenische Variante des Kommunismus-Sozialismus ersichtlich wird, wenn mann die istrischen Vorschläge mit starken Einfluß ausgeübt. Im beschprochenen Zeitabschnitt denen der Regierung in Triest und Görz vergleicht, die eine hatte das kroatische (und das slowenische, in ihrem Erhaltung der alten Verwaltungsapparates vorschlugen. nördlichen Teil) Volk absolute Mehrheit, regiert wurde.sie jedoch von einer dünnen italienischen bzw. italienistischen Schicht, also blieb die nationalpolitische Frage die ganze Zeit offen. In diesem allgemeinen Rahmen bleibend, geht der Autor tiefer in die Analyse einzelner historischen Bewegungen in Istrien und der wichtigeren Fälle der ausländischen Einflüsse hinein.

134