Strast. Naša Tehnologija

REVIJA ZA LJUBITELJE GORA @E OD LETA 1895 113. LETO / MAREC 2008 / 3,12 EUR Revija 3 Planinske zveze Slovenije VAŠA STRAST. NAŠA TEHNOLOGIJA. TECHTRAIL ALTERA Ta precizen ročni inštrument zagotavlja realno časni prikaz akumuliranega vzpona in spusta, spremembo vremena in vertikalne hitrosti. Vsebuje digitalni kompas z dot-matrix navigacijsko grafi ko.

+ švicarski senzor za višino + barometer + kompas + termometer + smučarski kronograf + kronograf + ura + spomin za 3 referenčne višine + vodoodporen 50 m + mineralno steklo + EL osvetlitev zaslona + enostavna menjava baterij Eiger - 70 let Priloga: SUMMIT SERIES WWW.TECHTRAIL.COM Vodniček po Korziki

oglas Julbo za PV 01.indd 1 2/25/2008 8:02:18 AM ŠMARTINSKA 152, BTC-HALA A, LJUBLJANA tel: 01 585 26 30 e-mail: [email protected] www.pohodnik-si.com

Pred obiskom gora vas v trgovini POHODNIK oblečemo od nog do glave! 3-2008

Izdajatelj in založnik: Odšel je dr. Janez Drnovšek (1950–2008)

Planinska zveza Slovenije Planinci se bomo dr. Janeza Drnovška spominjali kot človeka, ki mu je uspelo prebroditi najbolj kritično tranzicijsko obdobje v ISSN 0350-4344 Izhaja petnajstega v mesecu. času slovenskega osamosvajanja in oblikovanja slovenske drža- Planinski vestnik objavlja izvirne ve. Dolgo je bil »prvi« politik Slovenije, za vedno pa je odšel kot prispevke, ki še niso bili objavljeni nepolitik. Vse bolj je iskal »pot pravičnosti«. In kot človek je tudi nikjer drugje. dokazal, da slehernik lahko spremeni način svojega življenja in pogleda na svet. Vedno je sledil svoji vesti, tistemu, v kar je verjel. 108. letnik V svojem kratkem življenju je dokazal, da je bil resničen sveto- Naslov uredništva: vljan in dober človek. PLANINSKA ZVEZA SLOVENIJE Uredništvo Planinskega vestnika Dvoržakova ulica 9, p.p. 214 SI-1001 Ljubljana telefon: 01 434 56 87, faks: 01 434 56 91 e-pošta: [email protected] http://www.planinskivestnik.com

Odgovorni urednik: Vladimir Habjan

Uredniški odbor: Marjan Bradeško, Marjeta Keršič-Svetel, Andrej Mašera, Mateja Pate, Emil Pevec (tehnični urednik), Andrej Stritar (namestnik odgovornega urednika), Slavica Tovšak

Grafična priprava: Repro studio SCHWARZ, d.o.o. Tisk: SCHWARZ, d.o.o. V svetu so ga razumeli in spoštovali. Tudi doma v Sloveniji mu je Naklada: 5050 izvodov uspelo obdržati svojo avtentično držo. Zasedal je ugledno mesto med politiki; številni svetovni državniki so ga označili za ve- Prispevke, napisane z računalnikom, pošiljajte likega Evropejca. Bil je človek iskanja, človek, ki je bil predan po elektronskem mediju na naslov uredništva najžlahtnejšim evropskim vrednotam. Slovenci bi o njem lahko ali na elektronski naslov. Poslanih prispevkov rekli: »Umrl je človek slovenske neodvisnosti.« ne vračamo. Številka transakcijskega računa PZS je 05100-8010489572, odprt pri Abanki, O dr. Janezu Drnovšku ne moremo reči, da je bil planinec ali go- d.d., Ljubljana. Naročnina 31,30 EUR, 55 EUR za reče predan goram, vendar pa je bil planincem vedno naklonjen: tujino, posamezna številka 3,12 EUR. Članarina bil jih je pripravljen poslušati in obljube tudi izpolnjevati. Kar ne- PZS za člane A vključuje naročnino. Rekla- kaj posredovalnih pisem je napisal v pomoč planinstvu, alpiniz- macije upoštevamo dva meseca po izidu mu, gorski reševalni službi. Rodil se je, lahko rečemo v planinski številke. Ob spremembi naslova navedite tudi družini, saj je bil njegov oče Viktor več desetletij aktiven član pla- stari naslov. Upoštevamo samo pisne odpovedi do 1. decembra za prihodnje leto. Mnenje avtor- ninskega društva Zagorje, v katerem je kot član UO in blagajnik jev ni tudi nujno mnenje uredništva. Kopiranje skrbel za finance. Tako tudi dr. Drnovšku planinstvo ter vredno- revije ali posameznih delov brez privolitve te gora in gorske narave niso bili tuji. izdajatelja ni dovoljeno. Uredništvo si pridržuje Ko smo ga obiskovali na njegovem delovnem mestu predsednika pravico do objave ali neobjave, krajšanja, pov- države, je z veliko pozornostjo spremljal naše obveščanje o ne- zemanja ali delnega objavljanja nenaročenih potrebnih težavah pri izvajanju alpinistične šole PZS v Himalaji. prispevkov v skladu s svojo uredniško politiko in prostorskimi možnostmi. Ko smo ga tudi informirali glede potrebe urejanja statusa gorskega reševanja in reševalcev, se je zavzel za rešitev teh pomembnih Program informiranja o planinski dejavnosti vprašanj s področij družbenega humanitarnega dela. sofinancirajo Ministrstvo za šolstvo in šport, Mi- Tudi na srečanju »Mladina in gore« v osnovni šoli v Sostrem pri nistrstvo za kulturo in Fundacija za financiranje Ljubljani je z veseljem poslušal sporočila mladih planincev o nji- športnih organizacij v Republiki Sloveniji. hovem delu; z mladimi se je takoj zbližal, pogovarjal pa se je tudi s predstavniki mladinske komisije PZS in PD ter z vodstvom PZS. Dr. Janez Drnovšek pa nam bo ostal v najtrajnejšem spominu po tem, da je najbolj zaslužen za to, da se je Slovenija v letih razpa- Slika na naslovnici: Eiger danja Jugoslavije ohranila v miru, da jo je najhujša krvava morija Foto: Zoran Gaborovič obšla in da smo postali pravi svobodni Evropejci. Franci Ekar

1 Vsebine vseh Planinskih vestnikov od leta 1895 do danes na www.pvkazalo.si TEMA MESECA 4-12 galerija 50-52 Eiger - 70 let uspehov in porazov Peca (2126 m) Andrej Mašera Uroš Podovšovnik komentar 13-15 na turo 53-59 Napisi naših gora Med Visoko Ponco in Mangartom Mateja Pate Roman Mihalič Razmišljanje o poškodovani poti Mangart (2679 m) in planinskih vodnikih Andrej Stritar Andrej Stritar Striedenkopf (2749 m), skupina Kreuzek PLANINSTVO 16-49 Tomaž Hrovat Po kraških gričih alpinizem 60-65 Olga Kolenc Spomini na Kirgizijo V enem dnevu po gričih okrog Idrije Andrej Magajne Rafael Terpin Severna grapa v Vevnici Spomini na planinsko zavetišče Klemen Gričar na Petrovem Brdu naša smer 66-67 Olga Zgaga Centralna grapa v mrzli gori Neprijetna pot na Triglav Bor Šumrada Maja Ikanovič novice iz vertikale 68 Kako malo je treba ... iz tujega tiska 70 Ernest Preglav planinsko branje nekoč 74 Jesenski potep po Julijcih literatura 75 Jože Vogrin novice in obvestila 76 Na Golake – prvič in zadnjič Kako poznamo naše gore? 80 Elvica Velikonja O tretjem festivalu gorniških filmov Dejan Ogrinec Na vrhu Skandinavije Jože Drab Spodnje Bohinjske gore

 Oton Naglost 3-2008 tema meseca Eiger - 70 let uspehov in porazov Eros in tanatos mitične stene

 Andrej Mašera

Pil sem te in ne izpil, Ljubezen. skim zanimanjem opazoval njegovo početje. Ko duhteče vino sladkih trt Oče, ki mi je sicer vedno rad razlagal stvari in vžil sem te, da nisem bil več trezen skušal potešiti mojo prislovično radovednost, in da nisem vedel, da si Smrt. je bil tokrat tako zatopljen v knjigo, da je le tu in tam s kratkimi komentarji in bežnimi opazka- Zrl sem v strašne teme tvojih brezen: mi navdušeno spremljal svoje branje. in ker bil pogled je moj zastrt Brati sem se naučil že pred vstopom v od bridkosti, nisem vedel, Smrt, osnovno šolo. Tako mi je uspelo razvozlati da si najskrivnostnejša Ljubezen. naslov knjige in njenega avtorja: Trije zadnji problemi Alp, napisal Anderl Heckmair. Osre- Alojz Gradnik dnje in najdaljše poglavje v knjigi je imelo naslov Rešitev problema. Nekam čudno se mi V začetku je bila knjiga. Raz- Zahodna stena Eigerja meroma tanka knjiga z modrimi Na levi se v senci grezi severna stena. Zoran Gaborovič platnicami in številnimi črno- belimi fotografijami, ki so prika- zovale gore in ljudi. Gore so bile skalnate in zasnežene, možje z odločnimi obrazi so poveza- ni z vrvjo plezali po navpičnih stenah; na nekaterih slikah so držali v rokah cepine, na drugih pa so se njihove postave zgubljale v belini snežnega viharja, ki jim je bičal razbrazdane obraze. Bilo je že zdavnaj, leta 1952, toda spomin na modro knjigo, ki jo je domov prinesel oče, se je neizbrisno vtisnil vame in še danes, po tolikih letih, živo vzklije v mojih mislih, takoj ko za- slišim ali preberem magično pri- vlačno, lepo zvenečo in usodno strašljivo besedo – Eiger. Oče je knjigo prebral na dušek: za mizo v kuhinji jo je začel prebirati popoldne in jo je zvečer prebral do konca. Jaz sem skoraj ves čas sedel zraven njega in z neznan-

4 tema meseca 3-2008

je zdelo vse skupaj; razumel sem, da gre za knjigo o gorah, toda »rešitev problema«? Ka- kšnega problema? Knjigo sem seveda nekoliko kasneje prebral tudi sam; prebral sem jo potem še neštetokrat, postala mi je kot nek svetilnik, ki mi je kazal smer v gore. Še danes bi znal zrecitirati cele odlomke iz te knjige. Trije zadnji problemi Alp so bili moja prva gorniška knjiga in še danes stoji na častnem mestu med stotinami drugih, ki pripovedujejo o gorah.

Trije zadnji problemi Alp

Heckmair je napisal predvsem knjigo o Eigerju, čeprav govori tudi o drugih dveh problemih, severnih stenah Matterhorna in Grandes Jorasses. Že prvi odstavek v njej nakaže avtorjevo silno samozavest in odloč- nost: »Rešitev zadnjih treh problemov Alp je v tesnejši medsebojni zvezi, kakor sluti nepo- učen človek. Ni zgolj naključje, da so konec koncev same münchenske naveze premagale severne stene.« Konec 20. let prejšnjega stoletja se je med tedanjimi plezalci razširilo napačno prepričanje, da so Alpe tako rekoč v celoti al- pinistično obdelane in da ne morejo ponuditi več kaj posebnega. Le še tri visoke in mogočne Nesrečni Toni Kurz visi mrtev na vrvi stene bi bilo treba preplezati, pa je zgodba o Alpah končana. Tri severne stene: že samo ju: leto po uspehu se je smrtno ponesrečil v se- dejstvo, da so bile severne, je stenam Matter- verozahodni steni Grosses Wiesbachhorna v horna, Grandes Jorasses in Eigerja dajalo neka- Visokih Turah. Plezalski pomen severne stene kšen poseben pridih mrakobne usodnosti in Matterhorna pa je ponovno vzcvetel šele precej neubranljive privlačnosti. In samoumevno je po 2. svetovni vojni. V desnem delu stene so v pripadalo alpinistom takratne vrhunske mün- območju tako imenovanega zmuttskega Nosa chenske šole, da jih preplezajo prvi. opravili ekstremno težke vzpone W. Bonatti, A. Prva je »padla« severna stena Matterhorna, Gogna, M. Piola, C. Destivelle in številni drugi. ki sta jo leta 1931 preplezala brata Franz in Toni Naslednja je prišla na vrsto severna stena Schmid. Kljub temu da je bila to prva smer v Grandes Jorasses. Heckmair se je tu že močno severni steni »gore vseh gora« in da sta zmago- angažiral, imel pa je smolo v dogovarjanju s valca dobila za uspeh na olimpijskih igrah v Los soplezalci, posebno ker se je v severni steni Angelesu leta 1932 zlato medaljo za alpinizem Matterhorna smrtno ponesrečil njegov najbolj- (bila je podeljena prvič in zadnjič), severne ši plezalski tovariš Gustl Kröner iz Traunsteina stene Matterhorna nikoli ni obdala tista fasci- na Bavarskem. Številni poskusi v Grandes Jo- nantna privlačnost, ki je še danes tako značilna rasses, tem mogočnem kolosu skal in ledu, so za Grandes Jorasses in seveda za Eiger. Matter- bili neuspešni, padale so tudi prve žrtve. Hans horn je bil in ostal predvsem gora, na katero Brehm, Leo Rittler, Haringer; končno je leta se je treba povzpeti za vsako ceno; večino pri- 1935 Rudlu Petersu in Martinu Meierju uspel tegne njegova vitka, drzna, falična podoba, vzpon po stebru, ki pripelje na P. Croz. Stena je ki je od daleč tudi neizmerno privlačna. Toni bila sicer preplezana, smer je bila tudi zelo zah- Schmid žal ni dolgo užival v svojem zmagoslav- tevna, toda glavna lovorika – najvišji steber v

5 3-2008 steni, ki se konča na najvišji točki P. Walker – je Že smer prvopristopnika Charlesa Barringto- še čakal. Čakal do leta 1938, ko ga je po načelu na z vodnikoma Almerjem in Bohrenom leta veni, vidi, vici (prišel, videl, zmagal) zmojstril 1858 po severozahodnem pobočju, ki velja za slavni italijanski as Riccardo Cassin s soplezal- običajni pristop, je tehnično zahtevna, dolga cema Espositom in Tizzonijem. Odličen vzpon! in orientacijsko zelo zapletena. Danes je sicer Ta sijajna klasična smer, ki je še vedno na vrhu veliko bolj priljubljen težavni pristop po silno seznama najžlahtnejših in najbolj zaželenih izpostavljenem vzhodnem grebenu Mittelle- grandes courses v Alpah, pa je imela »smolo«, gi, ki ga je leta 1921 v vzponu prvi preplezal da je bila v začetku nekoliko zasenčena z znani japonski alpinist Yuko Maki, kasnejši uspehom, ki so ga Heckmair in tovariši dosegli vodja zmagovite japonske odprave na Manaslu v Eigerju. (resnici na ljubo je treba povedati, da so švi- carski vodniki že leta 1885 preplezali greben Eiger Nordwand – Mordwand v sestopu!). Še preden je postala severna stena Eigerja Eiger je v slavni trojici s štiritisočakoma kultni pojem svetovnega alpinizma, je bil Eiger Mönchom in Jungfrau najnižji, saj s 3970 m ne nekaj izjemnega. Leta 1912 so zgradili najvišjo doseže tiste za Alpe tako magične višine štiri evropsko železnico na sedlo Jungfraujoch med tisoč metrov. Toda po svojem drznem videzu, Jungfrau in Mönchom (sprva so jo mislili po- 1800 m visoki severni steni, alpinističnem tegniti kar na vrh Jungfrau, kar se na srečo ni pomenu pa tudi po težavnosti običajnih pri- zgodilo). To je bil izjemen tehnični dosežek, ki stopov pušča svoja višja soseda daleč za seboj. še danes vzbuja občudovanje. Železnico so spe-

Prvo ledišče v severni steni Eigerja  Andrej Erceg Slika na naslednji strani: Letos mineva 70 let, odkar je bila v severni steni Eigerja preplezana Klasična oz. Heckmairjeva smer.  Tina Di Batista

6 3-2008

7 3-2008

Na drugem ledišču  Andrej Erceg ljali po dolgem predoru skozi Eigerjev masiv, v literaturo. Nemca A. Hinterstoisser in T. Kurz katerem naredi velik ovinek in se potem skozi ter Avstrijca W. Angerer in E. Rainer so zarisali ostenje sosednjega Möncha povzpne do cilja na novo smer z vstopom bolj v desnem delu stene višini 3454 m. Med gradnjo so za odmetavanje in preplezali ključno mesto v njenem spodnjem materiala izkopali jašek z odprtino v severno delu, nevarno prečnico, ki se je potem izkazala steno, ki je pozneje odigrala pomembno vlogo kot past, iz katere ni bilo vrnitve. Ob poslab- v tragedijah, ki so se dogajale v steni. šanju vremena, v hudem neurju, so po treh Leta 1935 se je začela krvava zgodovina dneh nečloveških muk trije plezalci že umrli severne stene Eigerja, ko sta Max Sedlmayr ali strmoglavili, edino najmlajši Toni Kurz je in Karl Mehringer zmrznila v večdnevnem bil še živ in se je počasi spuščal po vrvi proti snežnem viharju na mestu, ki ga danes imenu- švicarskim vodnikom, ki so se skozi železniški jejo Bivak smrti. Bila sta očitno hrabra alpini- jašek prebili skoraj do njega. Skoraj – na žalost, sta, brez odvečnih predsodkov, saj sta se stene prav do njega pa niso mogli. Kurz je preživel lotila kar po sredi in naravnost navzgor. Smrt še eno strahotno noč, reševalci so se s cepini dveh mladih Münchenčanov je takoj pritegnila skoraj lahko dotikali njegovih čevljev, potem pozornost alpinistične srenje na Eiger. Svetovni pa je samo še tiho zamrmral: »Ich kann nicht »sloves« stene smrti pa si je ta gora pridobila na- mehr, es geht nicht« (Ne morem več, ne gre) in slednje leto, ko se je v njenih strminah zgodila umrl. Sliko Tonija Kurza, ki visi mrtev na vrvi, ena največjih in najbolj znanih tragedij v zgo- sem prvič videl v Heckmairjevi knjigi. Neizbri- dovini alpinizma. Tu ne nameravam opisovati sno se mi je vtisnila v nedolžni otroški spomin. zgodovinske faktografije, ker je dobro znana Tragedijo so kot v kakem grškem gledališču vsakomur, ki je vsaj malo prebiral gorniško opazovali zgroženi turisti v Kleine Scheideggu

8 3-2008 in Grindelwaldu, seveda pa je bila deležna tudi Fascinacija Eiger ustrezne medijske pozornosti. Eigerjeva severna stena je že dobila naziv Končno je moralo priti tudi do tega: pred stena smrti ali ubijalska stena (Nordwand – sedemdesetimi leti, od 21. do 24. julija 1938, Mordwand), obenem pa je postala osrednji al- so Anderl Heckmair, Ludwig Vörg, Fritz Ka- pinistični problem v Alpah. Leta 1937 sta Hias sparek in Heinrich Harrer preplezali severno Rebitsch in Ludwig Vörg prva živa sestopila iz steno Eigerja po smeri, ki se od tedaj imenuje stene, junija 1938 pa se je zopet zgodila nova Klasična ali kar Heckmairjeva smer, saj je bil katastrofa. Znana italijanska plezalca Bortolo ves čas vodilni v navezi. Heckmair in Harrer Sandri in Mario Menti, ki sta bila soplezalca sta o podvigu napisala tudi knjigi, sicer pa je slavnemu Raffaelu Carlessu, prvi v južni steni bil uspeh nemško-avstrijske naveze že nešteto- Torre Trieste, drugi pa v severozahodni steni krat opisan v bogati gorniški literaturi. Udele- Torre di Valgrande v Civetti, sta iz neznanih ra- ženci so bili kasneje deležni tudi (pretirane?) zlogov strmoglavila že v spodnjem delu stene, negativne kritike, kajti nacistični režim je v območju tako imenovane Težavne poči. Za- dodobra izrabil vzpon za dokaz superiornosti nimivo, da Heckmair to nesrečo v svoji knjigi germanske rase, in to tik po anšlusu. Človeško komajda omeni, tudi brez vsakih imen; pove razumljivo je, da so mladi ljudje uživali v slavi samo, »da je v steni še truplo enega od Italija- in pozornosti in da se jim je zdel sprejem pri nov«. Tudi ta odnos kaže na stanje duha v tistem nacističnem firerju nekaj enkratnega. Seveda času, ko so si bili nemški in italijanski plezalci pa ni mogoče zanikati, da sta bila Kasparek vse prej kot dobri gorniški tovariši. in Harrer res zagrizena nacista, Heckmair pa

Rampa je eno ključnih mest smeri  Markus Stofer

9 3-2008 je bil popolnoma apolitičen. Nesrečni Vörg zaradi Eigerja z vso družino naselil v Švici z je padel kot navaden vojak že v prvih dneh enim samim namenom, da bi v njem preplezal nemške agresije na Sovjetsko zvezo, Kasparek direktno smer? In potem pri tem izgubil svoje se je leta 1954 smrtno ponesrečil na Salcantayu mlado življenje? In kaj je »sililo« njegovega sina, v Peruju, Heckmair in Harrer pa sta umrla pred prav tako Johna Harlina, da je šel načrtno po kratkim pri visoki starosti. Harrer je doživel očetovih stopinjah, preplezal severno steno tudi popolno duhovno in nazorsko preobraz- Eigerja po Klasični smeri in o vsem tem napisal bo ter sijajno kariero raziskovalca in potopisca. odlično knjigo? A to je že druga zgodba. Ob vsej tej uročenosti z Eigerjem je treba Zgodovina severne stene Eigerja pa se je pripomniti, da je plezanje v njegovi severni nadaljevala po poti, posuti z uspehi in števil- steni vse prej kot uživaška avantura, da je vzpon nimi žrtvami. To traja še danes, saj gre število izjemno nevaren zaradi padajočega kamenja in njenih žrtev v desetine. Pri tem se nujno vsilju- ledu, da je skala ponekod zelo krušljiva, da je je vprašanje, kaj je na tej steni tako neznansko stena izpostavljena naglim vremenskim spre- privlačnega, da je fascinirala toliko naskako- membam. Skratka – nič posebno lepega in pri- valcev? Kaj je na primer odličnega ameriške- vlačnega. In vendar imajo posamezni odseki ga alpinista Johna Harlina pritegnilo, da se je Klasične smeri posebna imena, kar dokazuje, da je smer vseeno nekaj izjemne- Prečnica bogov  Simon Slejko ga. Le kdo ne pozna vsaj nekaterih med temi imeni: Težavna poč, Hinterstoisserjeva prečnica, Lastovičje gnezdo, Prvo ledišče, Ledena cev, Drugo ledišče, Likal- nik, Bivak smrti, Tretje ledišče, Rampa, Krušljiva polica, Prečnica bogov, Pajek, Izstopne poči, Vršno ledišče ... Ta fascinacija temelji na nekaj podmenah. Nedvomno gre za mogočno steno, eno najvišjih v Alpah. Preplezati tako steno, ki je povrhu tako razvpito nevarna, je vsekakor veliko alpinistično dejanje. Zelo pomemben dejavnik je tudi njena odprtost, ki omogoča številnim turistom, da iz znanih turističnih centrov ob vznožju ob kavici in pivu opazujejo plezanje neposredno, v živo. Tak nepre- pričljiv »privilegij« imajo le redke velike stene v Alpah. Le kako bi se v tem pogledu lahko primerjala z Eigerjem severna stena Matterhor- na, da o Grandes Jorasses sploh ne govorimo. Zelo pomemben dejavnik se mi zdi tudi ime gore. Pomislimo za trenutek, da bi se Eiger, ime, ki ti kar zabrni iz grla, imenoval na primer Grosses Grindelwalderhorn. Pre- pričan sem, da bi bil njegov čar bistveno manjši. Zgodovinska

10 3-2008

Beli pajek – strmo ledišče v zgornjem delu stene  Andrej Erceg znanost priznava imenom precejšnjo vlogo Literatura: pri ustvarjanju tako pozitivnih kot negativnih Anderl Heckmair: Trije zadnji problemi Alp. mitov. Kako bi se bilo zasukalo kolo zgodovi- Mladinska knjiga, Ljubljana 1952. ne, če na primer Hitlerjev ded ne bi bil spreme- Heinrich Harrer: Beli pajek. Založba Obzorja, nil svojega priimka Schicklgruber? Le kako bi Maribor 1984. zaslepljene množice skandirale zločincu »Heil Jon Krakauer: Eiger Dreams. Pan Books, Schicklgruber!« in mu voljno sledile v zločin in London 1998. pogubo? Nekaj podobnega, se mi zdi, bi lahko Ueli Mosiman: Hochtouren Berner Alpen. SAC, doživel tudi Eiger, če ne bi imel tako zvenečega Lausanne 1999. in preprostega imena. Daniel Anker: Eiger. The Vertical Arena. The In končno: eros – tanatos, Ljubezen – Smrt. Mountaineers, Seattle 2000. Je res, da v vsakem od nas živi težnja po veliki Anderl Heckmair: My Life. The Mountaineers, ljubezni, ki jo obenem prepaja tudi nezavedno Seattle 2002. hotenje po smrti, po niču, po popolni praznini, Jack Olsen: Arrampicarsi all'inferno. ki je večna ... Pesnik je ta vzajemni, nikoli dore- CDA&Vivalda, Torino 2005. čeni odnos izrazil umetniško dovršeno, za alpi- Lino Leggio: La morte non riposa – Eigerwand. niste z vsega sveta pa bo Eiger ostal gora obo- Nuovi Sentieri, Belluno 2006. ževanja, najgloblje ljubezni in dražljive bližine John III Harlin: The Eiger Obsession. nedoumljive smrti. Simon&Schuster, New York 2007. m

11 3-2008

Poleg klasične Heckmairjeve smeri je bilo nekaj Slovenci in severna pozornosti posvečene tudi drugim smerem. Naj- stena Eigerja boljši so bili vzponi Frančka Kneza, Danija Tiča Severna stena Eigerja je verjetno najbolj znana in Marjana Frešerja v prvenstveni Slovenski sme- stena na svetu. Zaradi dolžine, težavnosti in vseh ri, Ivča Kotnika in Franca Verka v Japonski smeri tragičnih zgodb (žaloiger, kot jih imenuje eden pr- ter solo ponovitev Harlinove smeri Slavka Svetiči- vih zmagovalcev stene) je že od prvega poizkusa ča. Poleg tega je bilo opravljenih še nekaj krajših v njej na začetku tridesetih let prejšnjega stoletja vzponov v obrobnem, desnem delu stene. uživala sloves ene najbolj zaželenih alpinističnih Stena bo še dolgo ostala preizkusni kamen prave- lovorik. Prav zato je kmalu začela buriti domišlji- ga alpinizma, klasična Heckmairjeva smer pa je jo tudi slovenskim alpinistom. Povojna alpinistič- brez dvoma največja grande course na svetu. Zato na generacija je zaradi vseh preprek na poti proti se bodo vzponi v njej prav gotovo nadaljevali z goram na zahodu ni zmogla. Večino energije so nezmanjšano frekvenco. Tudi slovenski. jim vzele aktivnosti v domačih gorah ter želja po Tomaž Jakofčič prvih alpinističnih odpravah v Ande in Himala- jo in priprave nanje. Prva slovenska alpinista, ki Rampa v Eigerju  Andrej Erceg sta preplezala severno steno Eigerja, sta bila Du- šan Kukovec in Janez Resnik. Med 22. in 24. juli- jem 1969 sta opravila 69. ponovitev Heckmairjeve smeri. Ko je bil led prebit, so se slovenski vzponi začeli vrstiti kot po tekočem traku. Avgusta istega leta so smer preplezali Franci Gselman, Milan Meden, Ivan Šturm in Beno Reis. Peter Ščetinin je plezal z nemškim soplezalcem leta 1973. Sedem let pozneje je bilo med 10. in 12. avgustom v steni kar sedem slovenskih alpinistov: v eni navezi dvaj- setletniki Janez Benkovič, Rok Kovač, Janez Skok in Janez Sabolek, v drugi pa Borut Bergant, Mar- jan Manfreda in Andrej Štremfelj. Dober teden pozneje sta steno preplezala Celjana Jože Zupan in Aleš Stopar, naslednje leto pa še Štajerca Aco Pepevnik in Ivan Smodiš ter Tržičana Filip Bence in Slavko Frantar. Leta 1982 se je stene lotil Fran- ček Knez in jo preplezal v šestih urah, kar je bil do takrat najhitrejši vzpon v smeri. Čez teden dni sta jo v 14 urah preplezala še Milan Romih in Ma- tjaž Pečovnik. V avgustu sta sledila Korošca Stan- ko Mihev in Franc Pušnik. Leta 1984 je čez steno v osmih urah zdirjal Slavko Svetičič, dve leti pozneje pa pozimi in prav tako sam še Tomo Česen v desetih urah. Naslednji zimski vzpon se je zgodil leta 1990, ko sta bila v steni Dare Juhant in Ma- rija Frantar, ki je opravila prvo slovensko žensko ponovitev. Sledilo je nekajletno zatišje, v katerem so se vrstili poizkusi Tadeja Goloba z različnimi soplezalci. Uspelo mu je z Dušanom Polenikom leta 1997. Ponovno zatišje je sledilo vse do začet- ka marca 2003, ko sta s steno opravila najprej Tina Di Batista in Simon Slejko, v naslednjih tednih pa še Tadej Golob, Grega Lačen, Matej Flis in Tadej Zorman ter Zoran Radetič in Slavko Rožič. Januar- ja 2006 so bili v steni Uroš Samec, Tine Cuder in Matej Kladnik, naslednjo zimo pa Martin Belhar in Ivan Smerkolj ter Tomaž Humar, Anže Marenče in Aleš Koželj. Oktobra 2007 sta v Eigerju plezala Peter Mežnar in Tomaž Jakofčič, zadnji vzpon pa smo zabeležili februarja 2008, ko sta se v steni mudila Andrej Erceg in Dejan Miškovič.

12 komentar 3-2008 Napisi naših gora  Mateja Pate

Oni dan sem na robu Male Gore, na poti proti Čavnu, zagledala na skalo pritrjeno tablo in na njej približno tak napis: Planinec tukaj se ustavi – frizuro si popravi – Čaven je poln lepotic – gorskih cvetlic. Čez nekaj sto metrov me je poz- dravil »grafit«: Planinec! Vem, da se potiš, a s pogledom na morje se lahko ohladiš! In nekoliko dlje še eden: Ne trgaj cvetja! Ta »inflacija« napisov na tako kratkem odseku poti me je spodbodla k razmišlja- nju, ali poleg za orientacijo pomembnih oznak v gorskem svetu res potrebujemo še dodatne »napotke«, ki »krasijo« skale in drevesa. Naše visokogorje je prepredeno s po ne opazi, tudi napis ne bo pomagal … ker ga večini zelo dobro označenimi potmi na cvetje pač ne zanima. Podobno je z napisom mnoge vrhove, ki so s tem dostopni tako o razgledu na morje – tisti, ki se nima časa rekoč vsakomur, »ki si upa«. Za vriskanje z ozreti okoli sebe, ne bo opazil ne morja ne vrha mora ta vsakdo imeti le nekaj smisla napisa! In vzgojni »Ne trgaj cvetja!«? Gorniki za sledenje markacijam (če seveda pustimo tako ali tako vemo, da se to ne počne, nas ob strani psihofizično pripravljenost), za vse torej (načelno?) ni treba posebej opominjati. preostalo so poskrbeli prizadevni markacisti Morda pa je bilo opozorilo na skali namenje- planinskih društev, skrbnikov posameznih no tistim, ki ne poznajo gorniškega bontona? poti. Tudi za bolj ali manj hudomušne napise, No, te je prvi napis najprej opozoril na čudo- ki jih lahko prebiramo ob markiranih poteh. vite cvetlice, potem pa jih je nekoliko dlje, že Brez dvoma je zasnova vseh teh napisov do- s šopki v roki, streznil drugi s prepovedjo. bronamerna, bodisi kot spodbuda tistim, (Mogoče pa je šlo v obeh primerih le za meta- ki na poti že omagujejo, bodisi kot opozo- foro in avtor ni imel v mislih živo pisanih ra- rilo na nevaren odsek (kot npr. tisti »Pazi!« stlinic, temveč »cvetlice« neke druge sorte?) pred nekim zoprno izpostavljenim mestom Kakor koli že – je bil kateri izmed teh treh na poti Mire Marko Debelak v severni steni napisov zares potreben za to, da obiskovalec Kanjavca, čeprav bi morda bolj kot opozori- pride brez orientacijskih težav na želeni cilj lo zalegla kakšna jeklenica) ali pa namig na in nazaj? Ne. Meni so se zdeli le nepotrebno kakšno naravno znamenitost ali dobrino (še onesnaževanje narave, dobronamernost in kako smo recimo veseli preprostega napisa hudomušnost gor ali dol. »Voda, 5 min«). Toda – ali imajo drugi »ekstra« Že slišim ugovore zagovornikov »grafi- napisi, ki jih lahko srečamo širom po naših tov«, češ, saj je tudi to in ono onesnaževanje gorah, res kakšno pomembno vlogo? narave in da je kak takle napis pravzaprav Poglejmo samo zgoraj omenjene primere. zelo nedolžna reč v primerjavi z drugimi Na robu Male Gore se pred nami odpre pro- grehi, ki jih imamo na duši mi obiskovalci strana planota, ki je spomladi in poleti posuta gora. To sicer žal drži kot pribito. A stvari s cvetjem; to opazi vsak, ki ima oči na pravem premikamo na bolje z majhnimi koraki. In mestu. Bi nas morala na to res opozoriti šele zakaj ne bi začeli z opuščanjem nepotrebnih v skalo zašraufana tabla? Tistemu, ki cvetja napisov po slovenskih gorah? m

13 3-2008

Razmišljanje o poškodovani poti in planinskih vodnikih  Andrej Stritar

Po elektronski pošti je do mene prispelo pa bi morala ostati tam nekje zaklenjena, do- sporočilo z razmišljanjem o bodočem krajin- stopna le res izbranim izbrancem. skem parku Kamniško-Savinjskih Alp, h ka- Seveda mi ob pogledu na naraščajočo de- teremu so bile pripete slike poti na Kamniški gradacijo poti ni vseeno. Očitno je Kamniški vrh skupaj z izzivom zame: vrh postal tako priljubljen, da se obisk zelo »To je pot, ki vodi direktno na Kamniški povečuje in res konkretno negativno vpliva vrh in jo je med drugim opisal tudi Stritar. Ali na teren. Žal so planinski cilji v bližini večjih ga lahko povabiš naj si to pot ogleda skupaj urbanih naselij marsikje podobno obremenje- s predstavniki založbe, ki je vodnik izdala, ni. Očitno je to cena, ki pa jo je po moje vredno sedaj po nekaj letih in opiše svoje občutke v plačati za srečo številnih obiskovalcev. PV ob tem obisku.« Tako močno shojene poti pa tudi pomenijo, V tem izzivu je pravzaprav skrita temeljna da po njih hodi stotine, verjetno tisoče ljudi. In dilema našega početja v gorah. Na eni strani če so šli tja gor, pomeni, da so pobegnili iz ubi- gorniki cenimo in občudujemo naravo, jajočega vsakdana nekam na lepše polnit svoje želimo si jo ohraniti prvobitno in nedota- baterije z neizmerno svobodo prvobitnega knjeno, na drugi strani pa hodimo vanjo in sveta. Prepričan sem, da vsak pobeg v naravo hote ali nehote puščamo svoje sledi. pomaga sleherniku, da postane malo srečnej- Poti na Kamniški vrh sem res opisal v ši, malo boljši. In če sem pomagal nekaj sto ali nekaj svojih vodnikih; ta prijetni vrh pogosto tisoč ljudem k večji sreči in zadovoljstvu, sem obiščem. Tudi sam sem opazil, da je steza zaradi tega zelo ponosen! naravnost od lovske koče proti vrhu danes Menim, da so taki problemi erodiranih poti bistveno bolj uhojena kot pred desetletjem izziv za organizirane planince, ki smo združeni in da se že začenja erozija zaradi padavin. v svoja društva in zvezo. Združeni smo zato, da Podoben vtis daje tudi steza na sedlo ob drug drugega podpiramo pri skupnih hobijih, grapi Kamniška roža, vendar je tam nekdo že pri skupni ljubezni do gora. Razpeti smo med poskusil ustaviti degradacijo. dve svoji želji, dva interesa: po eni strani bi radi Iz tona izziva sklepam, da bi me ob čim več hodili v gore, po drugi pa bi radi gore pogledu na to erozijo morala zapeči vest in ohranili nedotaknjene. V glasilu švicarske pla- da bi se moral pokesati, da sem te poti opisal ninske zveze sem naletel na zelo posrečeno in jih tako približal širšemu krogu ljudi. Prav- poimenovanje te dileme: »Nutzinteres« ali »Sc- zaprav imam občutek, da je vedno več takih hutzinteres« (uporaba ali varovanje). Ker je na varuhov narave, ki bi najraje popolnoma Kamniškem vrhu zaradi povečane uporabe prepovedali kakršen koli dostop v divjino, ogroženo varovanje, bi moral nekdo (lokalno kajti človek da tam dela samo škodo (jaz PD, PZS?) ukrepati. Po moje bi bilo zgrešeno jim pravim »ortodoksni naravovarstveniki«). prepovedati obisk, kajti s tem bi onesrečili Najraje bi nas zadržali v našem civilizira- stotine, tisoče naših somišljenikov. Pač pa bi nem, asfaltiranem svetu, nas s tem usmerili morali nadaljnjo degradacijo teh steza prepre- v urejene potrošniške centre, kjer izumljajo čiti z varovalnimi ukrepi na terenu: popravili, vedno nove »atrakcije«, samo da iz nas pote- lesenimi podporami, odvodnjavanjem, ograjo gnejo še kak evro in s tem prispevajo k rasti ipd. Podobno so recimo sanirali pot na Polho- bruto domačega prihodka, ki je vendarle prvi grajsko Grmado mimo lovske koče na greben in in najpomembnejši cilj naše družbe! Divjina ustavili škodo. Še bolj pomembna pa sta uspo-

14 3-2008

sabljanje in kultura nas obiskovalcev gora. Od služka (tudi planinskih koč nekje više na mladih nog moramo ponavljati, kako pomemb- koncu novozgrajenih cest!), ali pa veselega no je hoditi po stezi in ne spodbujati erozije. preganjanja z motornimi sanmi, ali pa vztraj- V nasprotju z omenjenimi »ortodoksnimi nega preletavanja z letali in helikopterji nad naravovarstveniki« sem jaz za bolj »praktično narodnim parkom, ali pa vztrajnega oženja naravovarstvo«, tako, ki je usmerjeno k človeku. varovanih območij zaradi gospodarske rasti Kajti naravo in divjino potrebujemo zaradi lokalnih skupnosti (kar se bo očitno zgodilo sebe, mi želimo videti zelene gozdove in slišati z novim zakonom o TNP). Še najbolj strah pa pojoče ptičke. Naravi sami je vseeno, če bi bilo me je neskončnega poveličevanja privatne vse skupaj ogenj in žveplo ali pa beton in asfalt! lastnine! V Sloveniji so že lepi kraji, kamor Skrbeti moramo torej za to, da ne bomo uničili ne smemo, ker nas tja ne pusti nekdo, ki je gozdov in ptičkov, vendar hkrati omogočiti, da pač danes v neki zemljiški knjigi zapisan kot lahko sleherni posameznik pride do njih – v lastnik. Naš resnični izziv je preprečiti, da potu svojega obraza! se to ne razširi v razsežnosti, kot sem jih že V februarski številki Planinskega vestnika videl v tujini (»No trespassing, prosecutors je Andrej Mašera v članku »No Picnic on Mount will be shot!« – »Prepovedan prehod, kršitelji Kenya« povzel knjigo o neizmernem hrepe- bodo ustreljeni!«). Da nam ne bo nekega dne nenju italijanskega zapornika po svobodi na lastnik zemljišča recimo preprečil dostopa višavah. Prispevek je zaključil s kratkim raz- do lepih Korošaških slapov tam pod Kamni- mišljanjem o pomenu svobode za vsakega škim vrhom, češ »To je moje, kaj vas briga, posameznika, s katerim se globoko strinjam. škodo mi delate, ne smete blizu!« In da na Slovenci smo obdarjeni s čudovitim gorskim koncu ne bomo zgolj z asfaltnih cest gledali svetom, ki nam služi za tovrstno izpolnjeva- tja v daljavo na zeleno privatno lastnino in nje hrepenenja po svobodi. Raziskovanje tega doma iz fotelja ali pa v kakem fitnes centru sveta z lastnimi močmi je nekaj neprecenljive- gledali plačljive oddaje o nekem odtujenem ga, nekaj, kar je smiselno gojiti in spodbujati, zelenem svetu tam nekje zunaj! ne pa zatirati z vsakršnimi prepovedmi. Prepo- Več ko nas bo ljubilo naravo, več ko nas vedati je treba vdor civilizacije vanj. bo tja hodilo, teže se bo razvil tako črn scena- Bolj shojena stezica, kakršno so utrli sopi- rij. Zato sem ponosen, da sem s svojim delom hajoči na Kamniški vrh, je pravi drobiž proti pomagal širiti ljubezen do gora, pomagal grobim posegom z buldožerji, ki jih mirno osrečevati ljudi. Upam, da jih bom lahko še toleriramo v imenu napredka in večjega za- veliko. m  Irena Mušič

15 3-2008 planinstvo Po kraških gričih Kondicijske ture za zimski čas

 in  Olga Kolenc

Ob besedi kras me je pri srcu vselej spre- Odkriti Kras letelo nekaj turobnega; tja me je zaneslo samo Naključje je hotelo, da sem odkrila Kras v po sili razmer ali pa zaradi poti do morja. Suhe povsem drugačni luči. Bila je pomlad in izza travnate oaze, v katere se razraščajo borovci in kamnitih zidov je kipelo življenje. Košenice so drugo podrastje, značilno za kras, so me vselej bile mehko zelene in presenečena sem bila nad puščale hladno. Niti pomislila nisem, da bi v povsem spremenjeno podobo pokrajine. Čudo- neznosni poletni vročini ali pa v mrzli zimski vita spomladanska flora se prav nič ne razlikuje burji lazila po tej pusti pokrajini. Primorski od naših planinskih travnikov, ponekod je celo planinski svet se tu dokončno izpoje. S posle- še bolj izrazita. Presenetijo nas cvetlice, ki na dnjimi močmi se še enkrat dvigne nad goriško prvi pogled ne spadajo v ta svet: divje narcise, ravnino v zaobljene in poraščene Črne hribe, gorski kosmatinec, gorska logarica, navadna ki se na južni strani že povsem izpeti spojijo s potonika, brstična lilija, peresasta bodalica, kraško planoto. Odpre se nov svet, ki sega do možina, šetraj ... Na videz skromna propustna morja, svet z vonjem po smoli črnega bora, po apnenčasta kraška krajina predstavlja eno naj- soli, pršutu in vinu. bogatejših rastlinskih območij tako v Sloveniji

Pobočje Sv. Katarine

16 planinstvo 3-2008

kot tudi v Evropi. Med črnim borom, ki kraljuje tjega sela, in nekaj časa sledila označeni poti. tod, rastejo črni gaber, mali jesen, hrast, dren, Čeprav sem družabno bitje, iščem v naravi črni trn, naskalna trhlika, ruj in še kaj bi našli po- predvsem mir, zato sem se podala na manj znavalci. Kmalu sem ugotovila, da je celotno po- obljudene poti. Lepi jesenski dnevi dobesedno dročje Krasa kot labirint prepredeno s cestami, vabijo, temperature so ta čas naravnost idealne kolovozi, takšnimi in drugačnimi peš potmi, ki za hojo. Zapustila sem označeno makadamsko kar vabijo, da se podamo v neznano. Kadar nas cesto nad Lokvico in sledila udobnemu kolo- sveže zapadli sneg, kratek dan ali slabo vreme vozu, nato pa sem jo mahnila navzgor po brez- prisilijo, da končno obmirujemo doma, nam to potju. Med skladi razmetanih apnenčastih skal območje ponuja nešteto zanimivih možnosti. sem se takoj počutila kot doma in skoraj sem pozabila, da je pred menoj še dolga pot. Ruj, ki Poti miru je vse leto barvno povsem usklajen z ostalim rastjem, se naenkrat prelevi v povsem novo, Cerje (343 m) je zadnja, komaj opazna drzno in izstopajočo preobleko. Kot da bi iskra vzpetina v tako imenovani skupini Črni hribi zanetila plamen, zagori po gmajni, se razplam- – v grebenu, ki proti vzhodu razmejuje kraško ti, veter raznaša plamene v krošnje, zublji pre- planoto od goriškega ravninskega sveta. De- skakujejo, se plazijo po tleh … Prebijem se čez jansko so rahlo valoviti griči na prvi pogled globok in zaraščen strelski jarek. Svetloba vara, res črni, njihova poraščenost z iglavci in osojna sonce se igra in barve doživljajo ekstazo. Mir, lega namreč ustvarjajo zanimiv teman barvni spokojni mir, nobenega strahu, bolečine … Beli kontrast. Pod Cerjem sta parkirišče in pričetek kraški kamni postanejo še bolj beli, le kateri udobne makadamske poti, ki vodi k novemu kipar jih je tako razmetal, nazobčal, obrusil? zgodovinskemu spomeniku braniteljem naše Malce opraskana sem se tik pod Cerjem zemlje na vrhu griča. Sem zahaja vse več spre- priključila markirani poti in jo mahnila proti hajalcev. Presenečeni se znajdemo sredi kraške Velikemu Medvejšču. Markirana steza se planote, prepredene z neštetimi lepo označe- vedno znova dviga in spušča, kot da mora, po nimi in urejenimi potmi – Potmi miru – med primorsko radovedna, res obiti prav sleher- številnimi vojnimi obeležji: spomeniki, objekti, ni kucelj. Včasih niti nisem vedela več, kje se jarki in rovi, ki še vedno živo pričajo o težkih nahajam, hribi in hribčki so si podobni bolj bitkah prve svetovne vojne. Zgodovinske poti kot brat bratu. Šele tablica z imenom na samem so hkrati poti za pohodnike, kolesarje in tudi za vrhu je potrdila moje ugibanje. Greben, ki so tiste, ki si želijo le na krajši sprehod. Poti je toliko, ga med fronto zasipale granate, je bil povsem da jih zlepa ne moremo vseh prehoditi. Skoraj gola kamnita puščava, ker pa vedno zmaga nemogoče je, saj je poleg njih še nešteto stezic, življenje, tod znova kraljuje gozd; med oaze ki verjetno služijo le domačinom za prehod čez črnega bora se vrivata mešani gozd in podra- parcele. Greben se na zahodni strani izpod par- stje. Kot nanizani si od tu dalje sledijo Fajti hrib kirišča pod Cerjem prevesi v dolino sosednje (433 m), Veliki vrh (463 m), Renški vrh (449 m), Italije, kjer se tudi konča, muzej v naravi pa se pa Vrtovka (502 m), Lesenjak, Stolovec (563 m), nadaljuje; zdaj lahko mejo svobodno prečkamo. Stol (629 m) in končno najvišji, 643 m visok Urejene in označene poti nas tudi tam popeljejo Trstelj. Če boste po končani turi našteli prija- po prelepi pokrajini. Pot nas vodi na drugo stran teljem vsa navedena imena, vas bodo precej doline skozi podzemne rove in mimo strelskih spoštljivo gledali. Da se ne bi ponavljala, sem jarkov, ki se nahajajo na samem vrhu Brestovca se vračala po položnih gozdnih poteh in tako in Goličevnika. Kot da ni bilo dovolj gorja, je tura ni bila dolgočasna. Na Cerju sem dobila za nedavno tod pustošil še ogenj. Goličevnik tako nagrado nepozaben sončni zahod. ostaja večna, nezaceljena rana. Od parkirišča pod Cerjem pa do Trstelja traja pot po grebenu v eno smer dobre tri do štiri Lokvica–Cerje–Trstelj (643 m) ure. Ob prečenju makadamske poti, ki obide vse griče, moramo biti pozorni na stezo, ki je Za spremembo sem se zaradi nedeljske sicer markirana in lepa, vendar ponekod malce gneče raje zapeljala do Lokvice, vasi blizu Opa- odmaknjena in skrita med travo. Označena je

17 3-2008 tudi pot, ob kateri si lahko ogledate ostanke so Mali in Veliki Ovčjak, Kačnik, Sv. Katarina, vojaških rovov. Čeprav je poraščen celoten Lipnik, Šumka, Sv. Martin, Zajčevca … Kačnik greben, nas poleti krošnje mladega gozda ne je iz Železnih vrat videti le mala vzpetina, za obvarujejo pred soncem, še manj pa pred šte- njim pa se že prikaže v polovici ure dosegljiv vilnimi klopi, ki živijo v podrastju. Goriška Veliki Ovčjak. Steza se je v travi povsem izgubi- stran je od tu kot na dlani, v lepem vremenu se la, na slepo sem se spotikala skozi grmovje in pred nami odpirajo razgledi na vse strani. Na povsem slučajno naletela na dve obledeli mar- kopastem vrhu najvišjega Trstelja najdemo dve kaciji. Malce sem se jezila, nato pa ugotovila, opisni plošči, ki nam pomagata pri orientaciji. da je že prav tako. Mora ostati še kakšna oaza Pred nami se odpre pogled na Vipavsko dolino miru! Vrh nepomembnega Velikega Ovčjaka z Nanosom, Trnovski gozd, Banjško planoto, me je pozitivno presenetil. Blazinice nizkega Zahodne Julijce, nato pa na Furlansko nižino, suhega grmičja, s katerimi je povsem poraščen, Dolomite … Tik pod vrhom, ob manjši kotanji, so oznanjale, da se kljub nedavnemu požaru stoji povsem skrita med drevjem Stjenkova tukaj že nadaljuje življenje. Spokojna tišina je koča. Do Trstelja lahko pridemo z več strani: segala vse do Triglava. Po fotografiranju sem iz Dornberka, Renč, Branika, Kostanjevice na sestopila po brezpotju nazaj na izhodišče. Po Krasu, Lipe ali pa čez opisani greben Črnih kakšnem kilometru asfalta sem zavila levo, kjer hribov z Mirenskega gradu. Vse poti so urejene me je velika lesena tabla usmerila na Sv. Katari- in primerne za vsakogar. no. Ponovno sem zapustila makadamsko cesto in sledila komaj vidni stezi, ki pa je prav hitro Železna vrata–Veliki in Mali Ovčjak povsem izginila med podrastjem. Razdalje so (567 m, 575 m) majhne, zato ni bilo strahu, da bi se izgubila. Kmalu sem dosegla zgornji del hriba, ki ga je Greben Črnih hribov se na vzhodu, v smeri nedavno zajel požar, in prečkala vojaško muli- Branika, razbije v kar nekaj gričev in gričkov. To atero. Bele skale na pogorišču so dajale vtis vi-

Sabotin nad novim solkanskim mostom

18 3-2008 sokogorja. Mimo razvaline male cerkve, ki stoji narava kopa v čudovitih jesenskih barvah. Brez na samem vrhu Sv. Katarine, sem nadaljevala načrtov sem se usedla v avto in se zapeljala pot po udobnem kolovozu, ki me je v enako- proti Sežani. Na nebu so bili redki, beli puhasti mernih vzponih in spustih pripeljal pod Mali oblaki, ki niso prav nič napovedovali ne dežja Ovčjak. Pred mano se je odprl pogled na novo, ne snega do nižin. še večje pogorišče. Mlado bodičasto podrastje Avto sem parkirala v Lipici in se odpravila in robidovje, ki se »plazi« povsem pri tleh, me je v smeri table, ki vabi na Kokoš. Zaradi zanimi- dvakrat skoraj položilo v ležeč položaj. Čez pove izkušnje pred leti sem si želela to »kokoško« gorišče sem se povzpela na vrh, ker pa so skale tudi dejansko prehoditi. Prijazen, zaobljen in povsem nestabilne, je bilo potrebno kar nekaj poraščen hrib okoliške prebivalce dobese- previdnosti. Na južni strani se odpre povsem dno vabi na hiter kondicijski skok iz vsakdana. nov pogled na Kras; med obarvanimi vinogra- Nekaj časa sem sledila ozki makadamski cesti, di in polji ždijo zaselki in vasi, za katerimi se nato pa sem ob prvi tabli nadaljevala pot po v popoldanskem soncu srebri morje. Ranjeni stari, lepo uhojeni stezi. Drevje, ki se tik pod hrib si bo kmalu opomogel, nizke, povsem vrhom umakne grmičju, me je skrilo vase. Po nove rastlinske vrste so trenutno že našle nov tričetrturni hoji so se pod mano odprli čudo- dom. Spokojni mir so zmotile le redke ptice. viti razgledi na bližnjo okolico in vse do morja. Verjetno sem tisti dan prva kolovratila tam Koper, Piran, Izola, Trst, Videm, Benetke, vse naokrog. sem imela na dosegu roke. Poraščen kraški svet se je prelival v različnih barvnih tonih pozne Lipica–Kokoš (674 m)–Krvavi potok jeseni. Na pobočju, posutem z belim kraškim kamenjem, sem našla mesto, ki sem ga iskala. A Po zelo slabi vremenski napovedi me je o tem malo kasneje. presenetilo povsem jasno jutro. Škoda se Od tam dalje je teren ponovno poraščen. mi je zdelo, da bi zamudila zadnje dni, ko se Prijeten hrib se na vrhu malce položi, srame-

Spomenik na Cerju

19 3-2008

žljivo razgali in ponudi čudovite razglede. S minutah je znova sijalo sonce. Na vrhu Kokoši je tega mesta imamo na razpolago več ciljev: čedalje močneje pihala burja in gnala čez nebo Veliko Gradišče, jamo Vilenico, prehod do raztrgane oblake. Končno sem le srečala par doline Glinščice, Škocjanske jame. Gozdna pohodnikov in kolesarjev. V dolino sem se od- tla so bila takrat ravno sveže »zorana« – malo pravila po makadamski cesti in tik pred avtom prej so imeli piknik divji pujsi. Daleč v ozadju, me je končno le dohitel obljubljeni dež. v smeri Julijcev, so se kopičili veliki kopasti oblaki. Izza golih dreves, ki jih je močno bičal Na Kokoš v salonarjih veter, značilen za ta letni čas, so se v daljavi dvigali že povsem hladen in »ogoljen« Nanos, Povrnimo se na Kokoš, na mesto, ki sem ga Vremščica, Slavnik … Meja med iglastim in li- iskala med potjo. Bilo je ob vstopu Slovenije stnatim gozdom v nižjih predelih je bila še v EU. Ob športnih in kulturnih dogodkih, ki bolj izrazita, žarki sonca pa so stopnjevali je- so se v ta namen odvijali v naši občini že ves sensko barvitost. V koči sem si na hitro pri- mesec, sem se tudi sama odzvala povabilu. Za voščila domačo joto in nadaljevala pot proti francosko TV, ki je snemala oddajo o naši pri- izviru Vroče in naprej proti Krvavemu Potoku. ključitvi EU, naj bi povedala, od kod naša tako V zgornjem delu se pot tako zlagoma dviga in značilna močna navezanost na rodno zemljo. spušča, da je občutek prav zanimivo varljiv. Ob tem naj bi prebrala še eno izmed svojih Ko se ozremo nazaj, vidimo, da se po našem pesmi, ki naj bi se skladala s temo oddaje. Po- občutku ne dvigamo, ampak se rahlo spušča- vabilu sem se z veseljem odzvala in za čuda mo in obratno. Pot počasi le krene navzdol, mi je od nekje v zadnjem trenutku na dan le znajdemo se v visokem in gosto poraščenem »privrela« malce domovinsko obarvana pesem. gozdu, ki pa prav kmalu ponovno prevzame Glede na dogovor sem se sredi popoldneva od- vse značilnosti krasa. peljala do Lipice. Po končanem snemanju, ki Po slabi uri hoje sem bila nad vasjo Krvavi so ga imeli v programu, smo sedli v njihovega Potok. Pot poteka tik ob državni meji. Pogled »terenca« in se odpeljali na primerno razgle- na morje je bil v tisti svetlobi povsem spreme- dno mesto, od koder je vidna čim širša pano- njen – bilo je samo še sivomodra ravna črta, rama naše slovenske zemlje. Nekaj časa smo se ki razmejuje nebo. Kras je tu ponovno zažarel vozili po ozki in strmi serpentinasti cesti, nato v škrlatnih odtenkih mladega ruja, ki je prvi pa je bilo šoferju take vožnje dovolj. Strumno pognal na nedavnem pogorišču. Med grmički smo začeli drug za drugim ubirati korake po so se umirjeno pasli krave in konji. Spustila brezpotju navzgor, rinili smo skozi grmovje in sem se do prijetne in mirne vasi. V smeri Slav- nazadnje le našli sledi zaraščenega kolovoza. nika se je nagrmadil velik oblak, ki mi je zakril Kot domorodci, ki poznajo vsak svoj grm, so razgled; spuščal se je vse nižje in nižje. Glede člani snemalne ekipe nenadoma izginili med na njegovo prosojno belino je moralo snežiti. drevjem. Jaz pa seveda za njimi v salonarjih! Usmerila sem korak navzgor po isti poti proti Drugega mi ni preostalo. Telovadne copate, s Kokoški in se za električnim pastirjem podala katerimi sem vozila, sem pustila v avtu in nihče po brezpotju. Lastni prevoz ima pač tudi slabe me ni opozoril na primerno obutev. Moje salo- strani. Zaman sem med suhim listjem, ki je pri- narje so zaradi dolgih hlač opazili šele, ko smo jetno šumelo pod nogami, iskala gobe. Nikjer na goličavi malo pod vrhom Kokoške našli pri- ni bilo žive duše, niti oddaljenih glasov, in zdelo meren prostor za snemanje. Vsega vajeni tele- se mi je, da so na ta kraj ljudje pozabili. Ko sem vizijci so se le malce nasmehnili. Pojasnjevala se zopet znašla na kolovozu, mi je ponovno sem jim, da sem sicer prava planinka, vendar prihajal nasproti velik bel oblak, tokrat iz smeri je bilo to zanje povsem brez pomena. Spust do Gradišča. Sem in tja je priplesalo za pokušino avtomobila je bil podoben kot vzpon; s spre- najprej nekaj snežink, nato pa je začelo kot za dnjim delom stopala sem nekako krmarila stavo snežiti. V drevesnih krošnjah je zašumelo. med kamni in prišla do avtomobila istočasno Drobna bela zrnca so se odbijala od vetrovke in z ostalimi. Ne boste verjeli, moji salonarji, ki mi silila za vrat. Zaprla sem oči in snežinke so jih hranim za spomin, so po prestani avanturi mi božale obraz. Bilo je kot v aprilu – po desetih ostali povsem nepoškodovani! m

20 3-2008 V enem dnevu po gričih okrog Idrije Mladostniška pot s kruhom in čutarico v torbi

 Rafael Terpin  Marjan Bradeško

Zapisano imam, da se je zgodilo 30. aprila luknje, špranje in previse – pa seveda grape. A 1963, torej pred petinštiridesetimi leti. Stvar sva že vsaj pet let prej naju je grozno mikala zgornja izpeljala dva kratkohlačniška mulca: meni je Idrijca in še posebej njen izvir. Spuščala sva se bilo devetnajst let, prijatelj Darko je imel kakšno tedaj tri ure daleč čez Čekovnik, mimo Lapaj- leto ali dve manj. Bila sva dva mlada divja kozla. neta, Blažka in Tratnika do klavž, pa po danes Vse sva obrnila in o vsem sva se hotela prepriča- zapuščeni stezi mimo Divjega potoka do Loga ti na svoje oči. Prežokano sva imela predvsem pod Mrzlo Rupo. Tisti samotni, odmaknjeni svet na zahodni strani Idrije. Stara Nikova je bila nama je bil strašansko pri srcu. Še danes ne vem, najina. Na tistem koncu sva poznala vse jame, kako so naju starši spuščali tako daleč. Mogoče

Gore, R. Terpin, akril, 2007

21 3-2008 si sploh niso mogli predstavljati, kam zahajava. in Spodnjeidrijčanom – Prefarci. Moralo bi se Na njihovo srečo takrat še nisva vedela za never- pravzaprav reči – Prifarci, a kaj hočemo: jezik jetno Kramaršco. je jezik.) No, po tistem blazno strmem grebenu sva v manj kot pol ure čez Kucelj (ves rdeč od Iz Idrije do Fare kranjskega jegliča) telebnila na prefarski britof. Zajela sva sapo. Mimo Podcirkuških (rojstna No, pred prvim majem leta 1963 sva sklenila hiša dr. Jožeta Felca) sva uporabila cerkveno sto- izpeljati drzen podvig: v enem dnevu po gričih pnišče. In sva bila »Na vasi« (Na vos! bi rekli do- obleteti Idrijo. Ure hoje sva vnaprej preračunala mačini.). Prečkala sva Idrijco, ki dela pod staro in ugotovila, da bi bilo pot ob najini mladostni cerkvijo in spodnjim naseljem slikovito kljuko. kondiciji mogoče izvesti. Tistega čednega jutra Onkraj mostu sva brž zavila na Pustoto (Pstata) sva vstala zgodaj, sredi noči, kar je bila posebej pa v klanec k Špehu. V nogah sva bila vsa mlada za mojega prijatelja huda žrtev. Ob firklc na šest in šlo je kot po loju, a kje »prefarska riba na (petnajst čez pet) sva se že gnala med hišami v tapâlu pâje«, le nisva utegnila izvrtati. Enostav- prvi klanec. Zapodila sva se skozi Kurji vrh do no je šlo prenaglo. Kobala za psihiatrično bolnišnico (iz stare laške kasarne je nastala leta 1957). Prvi breg sva brez Čez Gore besed in seveda še spočito zdelovala mimo re- zervoarja in mimo oskrbovanega studenčka s Iz Špehove grape sva se ognila vsem dolgim klopco. A vem, da se je takrat še dalo priti kar serpentinam, ki jih dela cesta na Ledinsko Raz- po senožeti skoraj do peline na vrhu Kobalovih potje (705 m), zašarila sva kar po strmih bližnji- planin (834 m). Do danes so se opuščene koše- cah takoj za mostom, skozi modrasovše. Zadnja nice zagrnile s slabim gozdom, poti do vrha in krajšnica, ki smo jo v tistih letih še uporabljali, je od tam na vse strani pa so od trimarjev pošteno šla že skoraj na vrhu mimo Strgulca do Milkine uhojene. oštarije (razvodje med Jadranskim in Črnim Na vrhu nisva imela nobenega poštenega morjem). Milkin vzravnano dolgi soprog je počitka. Le oglednila sva se čez idrijske grape bil povsod znan po svojem vzgojnem izreku: na visoke govce bolj zadaj, najzanimivejši se mi Žadošti ga maš! (vina). Žirovce tam za Kljuko in je zdel Javornik. Za hrbtom, preko Kanomljice, na izteku Osojnice sva pustila pri miru. Zavila se je strmo v nebo vzpenjal slavni Jelenk. Od sva v desno po prašni cesti mimo prvih hiš v daleč so naju špegale tedaj še bolj neznane gore. Idršku pod vrhovoma Golice (845 m) in Cajni Bila sva pač mlada. Raje sva zijala na Idrijco, ki vrh (883 m) do Kalinca in na Gore (851 m). Belo je že tedaj mehko in ljubeznivo domače vijugala cesto je kar lep čas vleklo pokonci, kar se nama skozi mesto in naprej proti Fari. Le naprej! naju je zdelo že rahlo nemarno. Pri Kalincu sva po- je gnalo. Do Lomarja je šla steza bolj po ravnem, gledala iz gozda. Po dolgem času se nama je torej sva prav poletela. Od Loma do Cerkovne- svet odprl. Kadar smo hodili tod mimo, mi je ga vrha (804 m) je od zmeraj le nekaj kratkih oče vedno ponavljal: »Pob, le dobro poglej, od kljuk. Človek se niti zasope ne pošteno. Vrh Kalinca se najbolj jasno vidi, v kakšnih govcih se nama je zdel nekaj dražljivega, še posebno tiči naša Idrija!« Res! Z dna doline je rinilo na vse zaradi visokih, seveda rumeno cvetočih koše- strani hrbtov, grebenov in grap. Sliko so poži- ničic. Proti Fari (Spodnja Idrija, 305 m) sva jo vljale zeleneče košenice, seveda le po dolinah, udrla po desnem prepadnem grebenu med odmaknjeni grebeni vojskarske in trnovske Idrijco in Šolsko grapo. Spuščala sva se naglo planote so še mrgoleli v lilastem in plavem. Čez kot Elija. Ne spominjam se nobene steze. Šlo je Gore, moj tako rekoč drugi dom (po očetovi precej »naglih« (naravnost). Treba je bilo gledati zaslugi smo bili tu skoraj vsako nedeljo popol- pod noge, zato nisva prav dobro sledila, kako dne), sva jo spet brisala lahkotnejšega koraka. strahovito hitro se nama je bližala prefarska Tod okrog se že ne bi mogel izgubiti. Po sili cerkev Marije na skalci in pod njo raznešena razmer sem res najbolj poznal Tončkino oštari- Fara. (Do leta 1752 je Idrija sodila pod spodnje- jo, a tudi vse poti v dolino sem imel zamerka- idrijsko faro, zato Idrijčani iz stare spoštljivosti ne in preštete. Z Darkom sva jo ubrala kar po še danes pravimo Spodnji Idriji preprosto Fara Selivcah od Cigaleta do Luka, od tam pa rahlo

22 3-2008

Z Ilovic proti Goram, zadaj levo Javornik, R. Terpin, akril, 2007 navzdol v Rebro (771 m). Če bi že tedaj vedela preko najinega mesta. Z nasprotne, severne za Krog nad Rebrom, bi skočila še čezenj. V strani so naju zevale Kobalove planine. A viš, Rebru je bil v povojnih letih zgrajen velik zadru- sva si rekla, nekaj je že narejenega! Pri Urbanov- žni dom z gostilno in trgovino. Tja do leta 1970 cu (v narečju Arbanavc), nekdanji stari oštariji, smo cesto z Rebra čez Kovačev Rovt v Idrijo te- ki se je dobro spominjam, sva stopila s ceste. meljito uporabljali sankači. Tedaj se je »rezlalo« Pri hiši so bili vedno zelo sproščeno glasni. (sankalo) staro in mlado. Kakšne čedne zimske Stara Urbanovka se mi je zmeraj zdela prijazna nedelje se je zdelo, da je bila vsa Idrija na Rovtu. kmečka ženska, ne le zato, ker je imela za očeta Končno, saj res, bilo je celo po letu 1970, sem s pol litrčka vipavca tudi še potem, ko so oštarijo svojo Marto zakljukal prav tu v Rebru. Po prija- zaprli, ne, tudi z mularijo se je znala pomeniti. znem večeru v oštariji sem sedel na sani spredaj, Pred Govekarjem v Jeličnem Vrhu sva skre- ona pa zadaj. In sva se spustila po krasnem tiru nila levo. Preko imenitnih rožnih travnikov sva v dolino. Držala se me je kot klop. Po toliko letih se spustila skozi Požare proti Podroteji. Zagodov smem verjeti, da ni bilo vse le zaradi strahu. vrh (729 m) sva pustila ob strani. Čez tedaj še V Rebru sva torej prečkala staro deželno žive, nad Zalo obešene košenice, mimo korita in cesto Idrija–Vrhnika, ki je bila več stoletij edina dobrega studenca pa po bolj razriti gozdni vozni cestna povezava Idrije s svetom, vse ostale so poti sva padla v Podrotejo, spet k Idrijci. Zaselek bile le tovorne poti. Cesto skozi Zalo so uredili na sotočju Zale in Idrijce nosi v svojem imenu šele leta 1859. zadnjo sled prastare Roteje (Mons Rotea), vrha nad Ključi (cesta v Koševnik in Črni Vrh), ki mu Mimo Divjega jezera danes rečemo Pevc (730 m). V Podroteji (včasih mlin in žaga) so znani močni vodni izviri izpod Do Jeličnega Vrha nama je šlo lepo po črnovrške planote, ki jih danes prečiščene upo- ravnem. Pod Lešnico se je ponovno zasvetilo rabljamo tudi za mestni vodovod. Voda iz bli-

23 3-2008

S Kroga proti Goram, R. Terpin, akril, 2007

žnjega naravnega spomenika Divjega jezera do rečnega jezu pri Kobili zelo blizu. Okrog leta ubira podobna skrivna pota, le da je kotiček ob 1950 je bil v neposredni bližini zajezene Idrijce, hladnem jezeru tudi botanični biser. Od tod je nad potokom, pritekajočim iz bližnje naravne znano klasično rastišče endemičnega kranj- jame, obešen majhen lesen bife. V njem so nam skega jegliča. Divje jezero je obupno privlačno starši ob nedeljah včasih kupili malinovec ali za potapljače. Po nesrečah zadnjih let bi smeli pa kokto. Kobila je bila sicer postavljena ob reči, da je tragično privlačno. Doslej so izmerili koncu 16. stoletja, vodo, ki je po rakah pritekala 83 metrov globine, pa po 200 metrih od vhoda v mesto, pa so pri rudniku rabili predvsem za sifonu še ni videti konca. črpanje jamske vode. Vendar tistega lesketajočega se pomladnega dne z Darkom sploh nisva stopila do razvpitega Pa na Hleviše Divjega jezera. Že prej sva skočila po lesenem mostu na drugo stran Idrijce in na Rake. Po spre- Od Kobile naprej vodi po levem bregu Idrijce hajalni poti ob zidanem vodnem kanalu je bilo skozi Strug stara pot v Idrijsko Belo. Še preden

24 3-2008 so jo udelali, je bil Strug skrajno nedolžen, Idrij- Pa še do mame z večerjo ska Bela pa skoraj bolj vezana na Črnovrško in tudi Logaško kot pa na Idrijo. Vendar so že v Kako je šlo naprej? Menda nisva šla prav na tistih daljnih, odmaknjenih časih zgradili vse tri vrh, pač pa kar po spodnji poti. Vsekakor sva klavže na Idrijci in Belci. Teh dejstev se človek le predihala Slaniški greben čez Blažkovo senožet redko zave. 15. maja 1838 pa je prav po tej poti (takrat še lepo razvidno – 932 m) do Kočevša od Ta debele skale v Idriji mimo Divjega jezera (959 m). Sijajna grebenska steza seveda kleklja in skozi Strug do jame Kevderc Henrik Freyer malo dol, malo gor in klančki so nama že odveč vodil saškega kralja in ljubitelja rož Friderika hodili. A nazadnje je bilo tudi Kočevše najino. Avgusta II. V spomin na ta dan govorimo danes Kraj, kjer se razhajajo ceste na Vojsko, v Idrijo kar o Freyerjevi poti. Nič ne de, če je idrijsko in v Čekovnik, je bil pred drugo svetovno vojno muzejsko društvo originalno varianto nekoliko drugačen. Menda je včasih prav sredi križišča predelalo: leta 2002 ob 200-letnici Freyerjevega stala skala in na njej zidano znamenje. Lahko se rojstva smo priredili botanično ekskurzijo od je zapeljalo okrog in okrog njega. Najbrž so ga Divjega jezera mimo Kobile skozi Strug do Kev- leta 1944 Nemci zadeli s topovskim izstrelkom z derca – pa čez Prižnico na Zagrebenc. S tem smo Nikove, po vojni pa so naši veselo odbili še tisto, namreč pomladno pot neznansko obogatili. kar je ostalo od prej. Danes je steza odlična trim proga za vse tiste Dosti je bilo! sva si rekla na Kočevšu. Mera je k zdravju nagnjene zagnance, ki potrebujejo bila polna. A do doma je bilo vendarle še treba kakšni dve uri teka v eni porciji. Za vse pešce ali priti. Zapihala sva torej v zadnji resnejši klanček tekače, ki pot použivajo s treznostjo, ne le s što- do grebena nad vojskarsko cesto. Užrt kolnik po parico, zna biti prelepa in odločilna za utrjeva- Kaponejcah sva oba poznala kot lasten žep: dva nje duševne uravnovešenosti. Vodi nad petimi rahla klančka, levo čez grapo Robajše, desno »žomfi« (tolmuni). Grapa se le pri Vojkovi plošči Požgane nad zaselkom Nikova. Potem se je po- ostreje zaobrne. Povejmo, da Vojkova plošča ob krajina odprla in na Rejcovem griču (877 m) je cesti govori o kraju, kjer je bil smrtno ranjen naša rovtarska dežela veselo zacmevkala v vseh narodni heroj Janko Premrl – Vojko. registrih. Pa kaj! Midva nisva bila več sposob- Nekako na višini plošče sva leta 1963 s prija- na, da bi kdove kako uživala v videnem. Z roba teljem Darkom ugriznila v kolena. Klanec ni bil senožeti sva jo že z mehkimi koleni ubrala nad najhujši, a nama je že od začetka presedal. Pri- Mehkimi dolinami na Kanomeljsko razpotje. peljal naju je na izjemno lepo razvito škraplja- Tod čez je v preteklih stoletjih prihajal kano- sto modrasovše pod lovsko Prižnico. (Takrat so meljski živelj v rudarsko mesto in navdušeno modrasi še bili, danes jih ni več.) Da tam prelepo oživljal od knapovščine rahlo razvajene Idrijča- in v obilju cveti oaza bolj kraškega jesenčka, ne. Sem čez pa jo je s Tolminskega še prej, pred tedaj še nisem vedel. Znala sva pa priti po slabih milijoni let, primahal tudi znameniti idrijski neoznačenih stezicah na Zagrebenc (762 m), od prelom. (Brez preloma jaz te štorije gotovo ne koder je pod nama zazijal kotlast pogled v Belo bi sestavljal.) in na obrobne tisovške prepade. Dlje je šlo od Skozi Češnjice sva le molčala. Nad Kobalom, peline za hišo po grebenu na Vrh Bele, kjer se kjer sva jo zjutraj udrla v prvi resnejši breg, sva današnja asfaltirana idrijska cesta (in nekdanji zašpilila celodnevni pohod. Kdo ve, na kaj sva kolovoz) prevesi k Miklajču v Čekovniku. Tudi mislila, ko sva se mimo starega Wolfa v Kurjem danes je treba čez cesto in po stezi v breg proti vrhu spuščala med hiše? Na kavč gotovo ne. Hlevišam (908 m), le da so zdaj skoraj vse poti Takrat jih je bilo še bolj malo. Prej bi rekel, da se označene. Ne spominjam se, ali sva v planin- nama je že lep čas prikazovala mama z večerjo. ski koči na Hlevišah, ki jo je pod predsedova- Ali s kosilom? Saj je bilo vseeno. Na gradu je njem Janeza Jerama leta 1955 zgradilo idrijsko odbilo šest. planinsko društvo, kaj popila ali ne. Verjetno Za vso pot okrog mesta sva potrebovala ne. Denarja nismo imeli nobenega. V torbi sva več kot dvanajst ur. Kakšen vsakdanji trimar bi nosila s seboj kruh, kakšno jabolko in čutarico danes reč izpeljal v treh, štirih urah. Mogoče bo vode. Vodo sva dotočila, kjer se je dalo, drugih kdo poskusil? Bog mu pridaj za eno poletno po- potreb nisva imela. poldne! m

25 3-2008 Kdo se še spomni? Spomini na planinsko zavetišče na Petrovem Brdu

 Olga Zgaga

Vasica Petrovo Brdo leži v zatrepu gornje- ga dela Baške grape. Nekaj hiš se je ugnezdilo že onkraj 804 m visokega prelaza, tako da se že lahko pohvalijo z razgledom na gorenjsko stran. Sredi vasice, kjer cesta doseže najvišjo točko, je tudi križišče poti v Baško grapo, v Selško dolino, na Soriško planino in v Bohinj ter tja pod Porezen do kmetije Podhočarjevih. Onstran tega osišča v smeri proti Bohinju je v vznožje širokega vzhodnega hrbta Lajnarja ujet skoraj nov planinski dom. Na tem kraju se srečujejo tudi nepozabne, planincem lahko premagljive planinske poti na vrh Bače in od tu na Črno prst ali na Šavnik, Možic, Slatnik in Lajnar, v nasprotno smer pa na Porezen. Prav tod mimo so speljane tudi slovenska planin- Informacijska tabla za zavetišče na Petrovem Brdu ska pot, pot vezistov in kurirjev, geološka pot, evropska pešpot E7, loška gorska kolesarska trovem Brdu, ki je deloval v privatni hiši Franca pot in Via Alpina, velika alpska transverzala, ki Jensterleta. Na tem mestu sta bili že pred drugo preči Alpe od Monaca do Trsta. vojno, v času italijanske zasedbe, trgovina in manjša točilnica. Hiša je bila takrat v lasti An- Od ideje do realizacije tonije Grohar, ki se je po vojni odselila v Trst in hišo podarila nečakinji Julki Šorli, poroče- Danes le še malokdo ve, da je na Petrovem ni Jensterle. Društvo je zagrabilo priložnost Brdu že delovalo planinsko zavetišče. Odprlo in prostore prevzelo v najem že 1. septembra ga je 1. decembra 1957 takrat komaj rojeno Pla- 1957. Takoj je ustanovilo »otvoriteljski odbor«, ninsko društvo Podbrdo. Ustanovljeno je bilo v katerem so bili: Ivan Anderle, Ivan Arman, namreč 3. marca 1957 po skoraj pol stoletja Jože Ušaj, Mara Burgar, Janko Valentinčič, Jože prisotni ideji, da bi morala tudi Baška grapa Mlakar, Hugo Jesenski, Gvido Volf, Milan Ortar imeti svoje planinsko društvo. S pobudnikom in Albin Medja. Zavetišče je bilo zelo dobrodo- ustanovitve in dolgoletnim prizadevnim pred- šlo za planince, saj je stalo na pomembni točki sednikom Ivanom Anderletom se je z velikim na poti od Črne prsti do Porezna. Na tej dobrih zagonom lotilo dela. Takoj se je vanj vključilo 5 ur dolgi razdalji doslej namreč ni bilo nobene 147 prebivalcev, od tega 53 mladih. planinske postojanke. Toda društvo ni imelo svoje planinske po- Prostori so bili zelo majhni in tudi oprema stojanke. Najbližji koči sta že bili v upravljanju je bila skromna. V pritličju je bila soba z vpisno drugih planinskih društev: koča na Poreznu je knjigo in z gostinsko ponudbo. V nadstropju bila pod okriljem Planinskega društva Cerkno, sta bili v še manjšem prostoru samo dve ležišči, za kočo na Črni prsti pa je skrbelo Planinsko nekaj pa se je dalo urediti še zasilnih. Izkazalo društvo Most na Soči. Kljub temu misli o svoji se je, da je teh nekaj ležišč vsekakor premalo, koči niso opustili. Prav v tem času je Kmetijska zato je Planinsko društvo Podbrdo še eno sobo zadruga Podbrdo zaprla gostinski objekt na Pe- za prenočišča najelo pri enem od domačinov.

26 3-2008

Zaradi adaptacije hiše je društvo le-to kmalu skrbel za informiranje. V vseh krajih, kjer je tudi izgubilo. Kljub tem težavam so v obdobju društvo imelo svoje člane, je namestil oglasne njegovega delovanja zabeležili 169 nočitev deske in postavil več smernih tabel. Dolgole- domačih planincev, tujih državljanov pa je pre- tni član odseka Jože Ušaj je s svojo umetniško spalo 76. V istem obdobju se je v vpisno knjigo žilico izdelal številne propagandne slike. Tudi vpisalo 3047 planincev, vendar je bilo obisko- za zavetišče na Petrovem Brdu je bila izdelana valcev mnogo več, saj so se vpisovali le »pravi« obcestna informacijska tabla z napisom »pla- planinci. ninska postojanka«. Z njeno postavitvijo pa so Člani društva in oskrbnik so za zavetišče imeli zaradi takratnih cestnih predpisov velike prizadevno skrbeli. V letu 1959 so ga v celoti težave, tako da so jo morali prestaviti precej prenovili, a kljub temu so prišli v konflikt s stran od zavetišča. sanitarno inšpekcijo. Trudili so se odpraviti očitane napake, a ker jim to ni uspelo do dolo- Od leta 1959 oskrbniki koče čenega roka, je moralo društvo plačati kazen. na Črni prsti To je člane zelo prizadelo, tako da so celo v zapisniku potožili: »Kazen je krivična. Celo v Zavetišče je imelo to dobro stran, da je bilo mestih gostišča niso vsa po pravilih!« Da so za- odprto vsak dan skozi celo leto. Bilo je zelo vetišče »vzeli zares« tudi takratni organi milice, priljubljeno med prebivalci Baške grape in priča tudi tale »nadzorni« zapis vodnika Janka postalo je pravo središče družabnega življenja. Prezlja s postaje Ljudske milice Most na Soči v Ob nedeljah so ga obiskovale cele družine, ki vpisni knjigi z dne 17. 4. 1958: »V knjigo gostov so se tja podale peš iz Podbrda po stari avstrij- se mora napisati tako, da bo čitljivo, in ne vsak ski cesti. Dostop je bil primeren posebej za sam!« družine z majhnimi otroki in tudi za tiste, ki si K uspešnemu delu društva je mnogo pri- iz zdravstvenih razlogov niso mogli privoščiti speval propagandni odsek, ki je vseskozi dobro daljših pohodov. Oskrbnica je bila Julka Jen-

V stavbi je bila pred vojno trgovina

27 3-2008 sterle, žena lastnika stavbe, da pa je bila postrežba še boljša in hitrejša, so v poletnem času ob sobotah in nedeljah prisko- čili na pomoč vsi člani uprav- nega odbora društva. Večkrat je pomagal tudi lastnik stavbe Franc Jensterle. Domačini se še vedno nasmejejo, ko se spo- mnijo njegovega odgovora nestrpni družbi: »Zakaj niste prišli že včeraj, če se vam tako mudi?« Tudi sicer se je v zaveti- šču zmeraj kaj dogajalo; na ba- linišču je bilo vedno živahno in glasno, ob koncu tedna pa je društvo organiziralo plese, ki so še povečevali obisk. Tam so se dnevno ustavljali tudi Davčarji in Sorčani, ki so takrat hodili peš iz teh krajev preko Petro- Današnji Planinski dom na Petrovem Brdu vega Brda v Podbrdo na vlak in na delo na Jesenice. Kako težka in naporna je okolje, polno pomirjajočega zelenja in zdrave- bila ta pot v času zime, si komaj lahko predsta- ga, čistega zraka. Zaradi uspešnega poslovanja vljamo. Ni čudno, da so se premraženi od dolge zavetišča je Planinsko društvo Podbrdo resno poti hodili gret v zavetišče. razmišljalo o gradnji lastnega planinskega K dobičku, ki ga je imelo društvo s kočo v doma. prvih dveh letih delovanja, pa je pripomogla Planinsko društvo Podbrdo je medtem bližina Klimatskega zdravilišča železničarjev sprejelo še eno veliko odločitev. Jeseni 1959 je na Petrovem Brdu. Leta 1951 je bilo namreč prevzelo v upravljanje, oskrbo in obnovo kočo urejeno v prostorih bivše italijanske vojašni- na Črni prsti. Ta je bila do leta 1957 v oskrbi Pla- ce iz časov med obema vojnama in je stalo ninskega društva Most na Soči in torej že dve prav nasproti zavetišča, zato so bili pacienti in leti zaprta. K prevzemu postojanke ga je spod- njihovi obiskovalci tam vsakodnevni gostje. bujalo tudi Slovensko planinsko društvo, ki mu Pacientom, ki so prihajali tudi iz drugih jugo- je obljubilo finančno pomoč pri obnovi. Seveda slovanskih republik in so se zdravili v glavnem pa je bil še kako dobrodošel tudi dobiček zave- zaradi pljučnih bolezni, je zavetišče pomenilo tišča na Petrovem Brdu. Z njim so nameravali v srečanje z zunanjim svetom. Vasica je bila v bodoče pokrivati izgubo, ki je bila v tistih časih bistvu samotna, ves čar ji je dajalo le prvobitno stalnica vseh visokogorskih planinskih posto- jank.

Od leta 2000 nov planinski dom

Toda leta 1960 so tudi v Klimatskem zdravi- lišču na Petrovem Brdu odprli bife. Planinsko društvo Podbrdo se je z upravo skušalo dogovo- riti, da bi prodajali samo brezalkoholne pijače, vendar je bilo vse zaman. Pacienti so dobili celo prepoved obiskovanja zavetišča. Promet je že tega leta drastično upadel, začetek naslednjega leta je bil še slabši. Zavetišče je postalo

28 3-2008 nerentabilno. Planinsko društvo ga je moralo pozornostmi. V pritličju ima dva prostora z go- 31. maja 1961 zapreti. S tem so bile tudi želje po stinsko ponudbo, v dveh sobah v nadstropju lastnem planinskem domu na Petrovem Brdu pa ponuja šest ležišč, tuše in kopalnico. Ob za vedno pokopane. Ukinitev zavetišča je pov- toplem vremenu in poleti veliko obiskovalcev zročila veliko negodovanja in slabe volje tako posedi na letnem vrtu. Izpred njega vodijo med člani društva kot med prebivalci. lesene stopnice na višje ležečo ravnico, kjer je Klimatsko zdravilišče je leta 1963 prišlo možno tudi taborjenje. Poleg doma izvira bistra pod okrilje Inštituta za tuberkulozo z Golnika. studenčnica, se igraje steka po lesenem koritu Na srečo so tuberkulozo, ubijalko številnih in v urejenem odtoku izginja pod zemljo. Rudi mladih življenj, uspeli izkoreniniti. V prostorih se rad pošali, da voda teče v dve morji: v Črno zdravilišča so odprli Dom za starejše občane, in v Jadransko. Resnica je v tem, da dom stoji na ki deluje še danes. Na planinsko zavetišče so razvodju med Posavjem in Posočjem oziroma ljudje počasi pozabili in domače planince je med Črnim in Sredozemskim morjem. To so popolnoma okupiralo vzdrževanje koče na »pogruntali« tudi vetrovi, ki se prav tod okrog Črni prsti. posebej radi lovijo, plešejo, češejo, pa tudi Po skoraj štiridesetih letih, 12. avgusta leta divjajo, kakor da ne bi vedeli, na katero stran 2000, je na novo zgrajen planinski dom na naj odpihajo … Petrovem Brdu odprl domačin Rudi Zgaga. Sedanji planinski dom na Petrovem Brdu, Uspel je oživiti planinskega duha, srečevanja ki v posebni vitrini skrbno hrani vpisno knjigo in druženja domačinov in številnih planincev, prvega planinskega zavetišča, je s svojo ureje- pohodnikov, kolesarjev in ljudi dobre volje, nostjo, prijaznostjo in informacijsko bogato- ki se tam radi ustavljajo. Dom daje občutek stjo že zdavnaj dobil prepoznavno mesto med pristne domačnosti in preseneča z drobnimi planinskimi postojankami. m

29 3-2008

Vršni greben Triglava Neprijetna pot na Triglav Stotine neopremljenih na najvišji vrh

 Maja Ikanovič  Tomaž Marolt

Petek zvečer, konec avgusta. Z Matejem se na se še nisva odpravila, ker so nama bolj ljube razočarana vračava iz Bovca. Skupaj z očetom odročne, samotne gore, še najbolj pa brezpotja. smo želeli obiskati Rombon, a se je kljub Naslednji dan se ob pol sedmih zjutraj dobrim napovedim ulil dež in nismo želeli vozimo po makadamu proti Aljaževem domu, tvegati. V upanju na to, da bi se lahko potola- nasproti pa že vozijo avtobusi. Še huje postane, žila vsaj s plezanjem, obiščeva plezališče pri ko prispemo na popolnoma zasedeno parkiri- Bovcu, a je skala tako mokra, da se lahko samo šče in komaj najdemo prostor tudi za naš kos obrneva nazaj proti domu. pločevine. Nalijemo si vodo, oprtamo nahrbtnike in poiščemo markacije, ki označujejo Pa naj bo Triglav Tominškovo pot. Med potjo nenehno zvoni telefon, na drugi Čelada sodi na glavo, ne v prtljažnik strani je moj oče. Dogovarjamo se za izlet, saj nam je ostalo še nekaj dni dopusta, vremeno- Strmo se dvigamo po krasni poti, ki je slovci so nam pa tudi obljubili suho vreme. »Iz- deloma precej izpostavljena in kar solidno za- berita – Triglav ali Škrlatica,« pravi oče. »Ja, na varovana z jeklenicami. Prispemo do dela poti, Triglavu res še nismo bili ...« glasno razmišljava kjer je veliko možnosti sprožitve kamenja in in odločitev pade. Obiskala sva že toliko gora, nadenemo si čelade. Še moj oče, ki je do tedaj veliko bolj zahtevnih od Triglava, a na velika- vztrajal, da je ne potrebujemo in da je bil že

30 3-2008 dvakrat na Triglavu brez nje, prizna, da je brez tujemo v upanju, da se ne motimo. A vendar ni čelade vzpon zelo nevaren, zlasti zaradi velike- tako. Krenemo proti vrhu, a vzpon poteka silno ga števila ljudi. Na tej poti jih sicer res ni veliko, počasi, saj se navzdol valijo gruče ljudi, ki nas a med njimi nas je malo takih, ki smo zavarova- kljub planinskem pravilu »prednost ima tisti, ki li svojo glavo. se vzpenja«, ne spustijo naprej. Nekaj je sicer Kmalu pa zanimiva samotna pot postane takšnih, ki so vajeni gora in se vljudno uma- »BTC«, ko se ji pridruži Pot čez Prag, po kateri knejo ali pa se zahvalijo, ko jih spustiš mimo, hodijo velike skupine ljudi. V trenutku se znaj- kar nekaj pa je zelo nevljudnih in grabežljivih. demo za približno tridesetglavo množico, ki se Ne manjka niti šovinističnih pripomb. Poleg zelo počasi premika proti Kredarici. Izgubimo tega je prav strašljivo gledati njihovo obutev in kar nekaj časa, a na srečo se skupina ustavi za obleko: skoraj vsi brez čelad, napačno varova- počitek in tu pospešimo korak in skoraj tečemo ni, v supergah, brez dodatnih oblačil in vode. do Kredarice. Celo sprašujejo me, kaj, za vraga, počnem s Na Kredarici ni situacija nič boljša, sliši se kot tako velikim »ruzakom«. Brez pomena je razla- v čebelnjaku, zaudarja po cigaretah, alkoholu in gati, da smo na »strelovodu«, na jeklenicah, da kanalizaciji in težko je najti mesto za počitek. se vreme spreminja in da nas je na poti očitno preveč. Le kaj narediti v primeru hitrega poslab- Naporna pot na vrh šanja vremena ali nesreče brez vse opreme? Končno prispemo na vrh, kjer komaj »Še sreča, da večina ljudi prespi na Kreda- najdemo košček skale, da odložimo nahrbtni- rici in se na Triglav odpravijo šele naslednje ke in naredimo nekaj simbolnih fotografij. Še jutro ... vsaj do vrha ne bo takšne gneče,« pame- pogovarjamo se težko, ker se na vrhu ljudje ne

Gneča na poti na vrh Triglava  Robert Klančar

31 3-2008

Cirkus na vrhu Triglava pogovarjajo, ampak vpijejo in se glasno zaba- pravi, da naj se drugič odpravimo čez teden, vajo, kot bi bili v kakem trgovskem središču. ker oni pač nimajo takrat časa. No, kot da ga jaz Razgled je sicer fantastičen, pa tudi vreme še imam. Ostalo ne potrebuje komentarjev. drži, a bliža se nam megla, zato se na hitro od- S Kredarice se na vrh še vedno odpravlja- pravimo v dolino. jo večje skupine ljudi in ko jih Matej vpraša, če Veliko hujši kot pot navzgor pa postane že ni malo prepozno, vsi odgovarjajo: »Ne, ne, spust. Začno se namreč vzpenjati nove skupine ravno pravšnji čas.« Že mi smo bili pozni, saj ljudi, tudi tiste, ki smo jih srečali že pod Kre- smo na vrh prispeli šele okoli druge ure. Pogo- darico. Ura je že skoraj štiri popoldne, a vrsti varjamo se z drugimi planinci in nek gospod ljudi, ki se vzpenjajo na vrh, ni videti konca. pravi, da je tudi sam planinski vodnik in da je Vedno več je takšnih prizorov: vodnik s čelado skrajno neprimerno, da vodniki vodijo skupine in varovalnim kompletom, z njim pa trideset (povrhu še neizkušenih) ljudi na vrh ob takšni ljudi brez čelad, brez varovanja in z neprimer- uri. Pravi tudi, da tako velike organizirane no obutvijo. Oče odhiti naprej, midva pa osta- skupine načeloma ne smejo hoditi na Triglav neva na pol poti v zelo neprijetnem položaju, ravno za konec tedna, saj ogrožajo druge. Neki komaj se drživa za jeklenico, mimo naju pa se starejši planinci pripovedujejo zgodbe, kako zelo počasi pomika večja skupina ljudi. Okoli so švigale strele z jasnega čez jeklenice ipd. deset jih je na posameznem raztežaju jekleni- Če ne drugače, pa nas na nevarnosti vsekakor ce, na nekaterih mestih pa se ta še komaj drži. opozorijo mnoge spominske table, posvečene Ko ne vidim konca tej množici, se potolažim, umrlim, ki so jih zadele strele ali so zdrsnili. A da se moramo vendar še danes vrniti domov veliki večini ljudi (predvidevamo, da jih je bilo in neki gospod mi je neprijazno zabrusi, da se tisti dan vsaj 500) za nevarnosti ni mar, glavno tukaj vidi slovenska nestrpnost, neka gospa pa je, da so osvojili Triglav.

32 3-2008

Sestop Kolena bolijo, želodec je prazen, vse pice- Za sestop izberemo pot čez Prag, ker nam rije so že zaprte, ura je že skoraj deset zvečer. kar nekaj ljudi pove, da je manj težavna kot Slabih petnajst ur je bilo dovolj! Postelja čaka. Tominškova in zato najbolj primerna. A vendar ni tako, pot je zelo dolga in naporna, zlasti zato, Žalostna podoba Triglavskega ker je treba poznati veščino plezanja navzdol in narodnega parka ker se bliža mrak. Oče je že vajen takšnih poti in poskakuje po skalah, medtem ko se midva Triglav smo osvojili, a žal smo potrdili naše (predvsem pa jaz) bolje znajdeva pri plezanju domneve o tem, da to ni več visokogorje, ampak navzgor, navzdol je to zelo težavno, poleg tega le trofeja, ki jo večina želi osvojiti za vsako ceno. pa me na svojo prisotnost opozarjajo še kolen- Ljudje se vzpenjajo na vrh brez opreme in brez ske vezi, ki vedno bolj bolijo. znanja, vodniki pa si tiho manejo roke. Čudim Zaradi gneče izgubimo precej več časa, kot se, da se na tem vrhu zgodi tako malo nesreč. smo načrtovali, začenja se temniti. Kljub odlič- Triglav je s svojimi jezeri žal postal turistič- nim naglavnim lučkam je pot še bolj zahtevna, na atrakcija in trofeja množic, ki ne sodijo v predvsem zaradi vlažnih skal. Tam, kjer niso visokogorja. Tistim, ki si ga lastijo, je pomem- vlažne, pa so gladke zaradi velikega števila ben samo dobiček, zato ne dvomim v to, da bo ljudi, ki jih je prehodilo, a vendar ni tako hudo čez kakšno desetletje na vrh vozila sedežnica, kot na poti s Kredarice na Triglav, kjer je res za ogled jezer pa bodo računali vstopnino. pravo skalnato drsališče. Gamse in preostale divje živali pa bodo zaprli Poleg tega da je zahtevna, nas pot čez Prag v kakšen rezervat, da jih bodo turisti lahko fo- pripelje tudi na drugo izhodišče, zato moramo tografirali. Cesta do Triglavskih jezer je že tako prečkati potok in nato čez dobre pol ure ali tako narejena, samo še asfaltirati jo je po- pridemo do avtomobila. trebno in stvar bo kompletna. m

Z nami na najvišje vrhove!

DODATNE INFORMACIJE: Planika Turnišče, proizvodnja in trgovina z obutvijo, d.o.o. , Tel: 00386 2 572 38 50, Fax: 00386 2 572 38 51, E- mail: [email protected] 3-2008 Kako malo je treba ...  in  Ernest Preglav

Bil je čisto navaden jesenski dan. Bolj usmerim na pot, po kateri stopam. Kar na- čemeren kot sončen, pa sem se kljub temu enkrat zagledam čudovit prizor: nekako odpravil na pot. Na pot po naši »transverza- tri metre nad mano dobesedno plava velik li«, katere del prehodim vsaj enkrat na teden. javorov list. Leti popolnoma mirno, s pri- Tokrat sem se odločil, da grem samo do Sv. vzdignjenim pecljem, kot kakšen konkord Jerneja, zaselka na meji z Avstrijo, z istoimen- ob idealnih pogojih pristajanja. Spušča se sko cerkvijo na najvišji točki. in prav narahlo pristane morda le nekaj več Že kar na začetku sem si rekel, da grem kot pol metra pred mojimi nogami. Nežno po avstrijski strani, kar počez, vendarle nam sem ga pobral in ga spravil na varno v nahrb- sedanje razmere glede meje to dopuščajo. tnik. Doma sem ga skrbno položil v okvir in Krenil sem torej na pot, zatopljen v svoje pod steklo. Brez kakršnega koli pripisa. Saj misli, saj kolovoz, po katerem sem se vzpe- se bom vedno, ko mi bo list prišel pred oči, njal, ni bil niti nevaren niti zahteven. Bil sem spomnil, kako sem ga našel. nekako na sredini poti do nadmorske višine Kako malo je treba, da si potem ves dan 1038 metrov, pihal je rahel vetrič, na obeh in še kdaj drugič ob spominu nanj srečen in straneh kolovoza je dišal mešan gozd. Pogled dobre volje! m

34 3-2008 Jesenski potep po Julijcih Namesto na Gamsovec kar na Sedmera

 Jože Vogrin

»Na planincah sonce sije, po dolinah so Prag. Pridružil sem se jim in kmalu smo bili na megle …« se glasi znana planinska pesem, razpotju. Možakarji so zavili levo, sam pa sem in čeprav lanska jesen ni bila ne vem kako nadaljeval pot čez Bukovlje proti Luknji. meglena, ampak sončna in prijetno topla, me Drevesni sokovi so se že umaknili v koreni- je lepega oktobrskega dne zvabila na potep v ne dreves in bukve pod Stenarjem so se obar- raj pod Triglavom. Poletje je prehitro minilo, vale z vsemi barvami, kar jih premore njihovo prišlo pa mi je v navado, da je treba poletne listje v tem letnem času. Nekaj je bilo še zelene- dogodivščine v hribih zaključiti s tridnevno ga, večina krošenj pa je žarela v rumeni, rdeči, jesensko turo v hribe, če vreme le to dopušča. rjavi in vijolični. Tudi macesni so se odeli v Z domačimi se ponavadi dogovorim, da me oranžna oblačila, nad vso to mavrično prepro- kakšne tri dni ne bo, kam jo bom mahnil, pa še go pa so se bleščale bele stene pod modrino ne vem, se bom že oglasil po mobiju. Tako sem jasnega neba. Videti je bilo, kakor da želi narava se nekega sončnega jutra znašel v Vratih. še enkrat razkazati vse svoje lepote, preden se odene v snežno odejo in se umakne v zimski Obilje vrhov počitek. Na Luknji, kjer se pogled odpre na trentarsko stran, sem obstal. Kakor list v knjigi Na klopeh za Aljaževim domom v Vratih so se mi je v hipu odprl popolnoma drugačen vzbujali pozornost štirje možakarji, ki so precej pogled na prisojna pobočja gorskega sveta. Na- glasno ugibali, po kateri poti bi se odpravili na sprotje med temačno severno steno Triglava in Kredarico. Pod smreko nedaleč od njih sem raz- prisojnimi pobočji, obsijanimi s toplim jesen- grnil nahrbtnik, da bi se še enkrat prepričal, ali skim soncem, me je očaralo. Usedel sem se na imam v njem vse potrebno za načrtovani vzpon travnati rob in si privoščil kratko malico. na Bovški Gamsovec. Prisluhnil sem debati, ki je bila precej živahna, in po govorici spoznal, Obilje pancete da so Dolenjci. Iz pogovora se je slišalo, da so tukaj danes prvič. Bili so že v Kamniško-Savinj- Kmalu so se izza skale prikazali trije planinskih Alpah, na Storžiču, na Golici, na Snežniku ci, ki so čez Plemenice prišli s Triglava. Kakor …, tile vršaci pa so bili zanje neprebrana knjiga. se za planince spodobi, so se zgodaj zjutraj Ura je bila že pol devetih, toda mudilo se jim s Kredarice podali na pot, in čeprav so dnevi ni nikamor. Do Kredarice, kjer bodo prespali, krajši, imajo še dovolj časa za vzpon na Bovški bodo že prišli danes, na Triglav in naprej proti Gamsovec, kamor so namenjeni. Najmlajši med Komni pa se bodo podali jutri. Toda vprašanje, njimi, Jurij iz Maribora, je menil, da je ravno po kateri poti danes do Kredarice, po Tomin- pravi čas za malico, in ko sta se Goričana Iztok škovi ali čez Prag, je obviselo v zraku. Pristopil in Miro s predlogom strinjala, so bili nahrbtniki sem, da bi s skupnimi močmi rešili dilemo. Ko v hipu razvezani. Starejši Iztok z brki in sonč- sem jim na vprašanje, kako kaj poznam Julijce, nimi očali, ki sta ga sotovariša klicala športnik, odgovoril, da mi je znano vse, kar je vidno od je počasi in nekam svečano iz nahrbtnika po- tukaj, so mi z zanimanjem prisluhnili. Prav tegnil zajeten kos kraške pancete. »Hudič frda- vse jih je zanimalo, najbolj to, kakšne so poti mani, kaj boš pa s toliko slanine?« se je s široko in koliko časa se hodi na vrhove, ki so pred nami. Ko sem jim poti na kratko opisal, so se Slika na naslednji strani: Od Triglava do nemudoma odločili za vzpon na Kredarico čez Kukove špice Oton Naglost

3-2008 odprtimi usti začudil Mariborčan. Iztok nas je proti Doliču. Neverjetno, sem si mislil, sonce vse tri najprej molče pogledal, potem pa pote- sije, kot da ne bi bila že jesen, in tudi blešče- gnil iz nahrbtnika še pol hlebca kruha in počasi če razkošje belih skal je bilo prav romantič- povedal: »Kaj, jedel bom in še vam ostalim jo no. Le gneče ni bilo, kakor je tukaj v poletnih bom ponudil, saj je ne bo tako hitro zmanjkalo.« mesecih, in prav to daje tej prvobitni naravi v Slanina v hribih in povrhu še zelo užitna kraška brezvetrju poseben čar. Trava je že orumene- panceta, česa takega pa res še nisem videl. Ko la, toda med posameznimi zelenimi šopi je še sem ga vprašal, zakaj ravno špeh vlači po hribih vedno cvetelo nekaj rož, verjetno zato, ker je in ali se ne boji žeje, me je pomembno pogledal bilo poleti toliko dežja. in modro povedal, da že star pregovor pravi, Pri vzponu proti Doliču sem začutil močno da se klin izbija s klinom: »Definitivno, naješ žejo, čutarica pa je bila že prazna. Goričan je se slanine, potem se nažlampaš vode, in če je imel prav, panceto bi bilo treba dobro zaliti in veliko spiješ, ti je potem tudi kmalu ne zmanjka zdaj bi bilo vse v redu. Toda v čutarici je bilo v telesu.« Ko smo se ostali nekoliko strinjali z premalo vode in zdaj je to, kar je. Tržaška koča njegovo taktiko, je še nam ponudil vsakemu na Doliču je bila zaprta in upal sem, da bo kje lep košček s kruhom. »To je pa tak, kak če bi še kaj snega, toda na Kugyjevi poti na Triglav, imeli piknik,« se je zasmejal Jurij in kmalu nam kamor me je vleklo, ga zagotovo ne bo. Usedel je zadeva šla veselo od rok. Ko je med slastnim sem se na skalno polico pred kočo in se vprašal, opravilom Mariborčan začel: »Mi v Maribori …,« V dolini Triglavskih jezer ga je Iztok prekinil: »Že spet začenjaš s svojim … mi v Maribori!… Daj, pojej, kar imaš v roki, in gremo. Do večera moramo biti v Trenti.« Fant se je nagajivo zasmejal in hitro dal v usta zadnji košček kruha, nekaj slanine, ki mu je ostala, pa je zavil in porinil v nahrbtnik. Na stezi, ki vodi na Gamsovec, smo zagledali ovco, ki se je med poletno pašo izgubila in se bo potepala tu gori, dokler bo trava še kopna. Čudno, nekoč sem na tej strani že srečal izgubljeno ovco, ki je potem, ko sem ji dal košček kruha, hotela iti z mano v Vrata. Nekajkrat sem jo spodil nazaj na Luknjo, pa je spet pritekla za mano. Bolj sem ji govoril, da naj gre na ono stran, ker je iz Trente, bolj je silila za mano na Gorenjsko. No, tokrat nas je ovca spomnila, da moramo tudi mi vzeti pot pod noge, kot se temu reče, zato smo zavezali nahrbtnike in se odpravili.

Obilje poti

Fantje so zavili proti Bovškemu Gamsov- cu, jaz sem se pa premislil in še malo posedel. Vabila me je steza proti Gamsovcu, še bolj pa me je vleklo na mulatjero, ki se je prevesila na trentarsko stran. Ne vem zakaj, toda včasih res ne vemo, zakaj se odločimo drugače, kot smo načrtovali. Zavezal sem nahrbtnik in se spustil po prijazni poti, brez cilja, kakor bi šel na sprehod. Kmalu sem bil pri odcepu poti proti Doliču. Za trenutek sem se ustavil, slekel srajco, oblekel kratke hlače in zavil navzgor

38 3-2008 kam sem sploh namenjen. Spomnil sem se nedavni hudi nevihti, ki je naredila veliko škode lepega avgustovskega dne, ko nas je v tej koči na trentarskih planinskih poteh. Ker zadeva ni prespalo nekaj čez tristo. Sobe so bile zasede- bila uporabna, bila je bolj suha kot mokra, sem ne ne samo v posteljah, ampak tudi po tleh. Kaj jo mahnil čez Hribarice do jezera v Zlatorogo- sobe, tudi stopnice so bile polne planincev, ki vem kraljestvu. Tam sem se oddahnil, vode, so se nameravali zjutraj podati na Triglav. Tudi kolikor hočeš in še več, hladna pa tako, da se mi jedilnica je bila nabito polna. Spali so na mizah, je stemnilo pred očmi, ko sem se je napil. pod mizami, dva na šanku, štirje za šankom, Topla brezvetrna jesen, modro nebo in ostali pa so sedeli zunaj, naslonjeni na steno okolica sedmerih Triglavskih jezer, ki se mi zdi koče. Spomnil sem se tudi svojega prvega ravno na tem koncu najbolj pravljična, je poči- vzpona na Triglav, prvega julija, ko je bilo tukaj vala v vsej svoji tihi lepoti. Nevidna sila me je še vse pod debelim snegom. Tokrat je bila vsa vlekla na pobočje škrapelj pod ostenje Lepega okolica suha kot na luni. Vstal sem in brez po- Špičja, kjer sem pred leti odkril orjaški vihar- misleka zavil proti Hribaricam. Tam bo verjetno nik. Toda sonce se je že nagibalo proti zaho- še kakšna krpa snega, da se bom za silo odžejal. dnim goram, zato sem se hitro povzpel na Pre- Pod steno Kanjavca sem res naletel na nekaj, kar hodavce, potem pa za Kanjavcem proti Luknji je bilo podobno snežišču, toda to je bila zrnata in nazaj v Vrata. Kaj naj rečem tej turi drugega sodra, podobna toči. Ostanek padavin po kot jesensko potepanje. m

 Mirko Bijuklič

39 3-2008

Na Golake – prvič in zadnjič Pot na Golake je zmeraj lepa

 in  Elvica Velikonja

Po lovski poti na Golake

Da ne bo nesporazuma. Glede naslova, (1480 m). Da je ta nižji od Malega Golaka (1495 mislim. Na Golakih sem bila že ničkolikokrat m), najbrž že veste. To je zato, ker imen nista in bom, vsaj upam, še dostikrat deležna darov, dobila po višini, pač pa po pašni površini na s katerimi postrežejo ti najvišji vrhovi Trno- njunih vrhovih, ki je bila na nižjem Golaku pač vskega gozda, ko si njihov gost. Naslov bi bil večja. Dandanes pa niso Golaki nič več goli, bolj pošten, če bi bili v njem besedici »lani« in vrhove vseh treh na gosto porašča ruševje. »letos«, a naj ostane tak, kot se mi je na začetku Obrnili smo se, kot smo se zmenili, proč od zapisal. Golakov in se odpravili skozi Kraljeve kambre, torej na Stanišu desno. Shojene poti je bilo v Pa začnimo z lani hipu konec. Zagazili smo v suh, sipek sneg, tak, ki se ti kar umika izpod nog. Pa le nismo bili Bil je tako lep decembrski dan. Da bi bilo prvi, ki smo tu delali gaz. Anka, ki je šla naprej, krasno, če bi šli to leto še enkrat na Golake, sva se je prav kmalu ustavila in nam jih molče po- se menili z Anko. Pa ne spet po isti poti. Pojdimo kazala. Sledi medvedovih šap, kajpak. Meni so skozi Kraljeve kambre. Saj, a pot tam nekje na se zdele ogromne, čeprav je Rafko rekel, da jih sredini kar izgine. Ne vem …, da se ne izgubimo. je naredil mladič, Anka pa, da se sled v snegu Pa ja ne, je bila korajžna Anka. In smo šli. pač poveča. In vsi smo modrovali, da se medo Točni kot ura so 28. decembra pred našo kajpada umakne in ga gotovo ne bomo srečali. hišo parkirali Anka, Tinka in Rafko – sami In da je itak nevaren le, če se boji za mladiče. A Idrijci. Po obvezni kavici smo zakorakali v kljub temu da smo še kar stopali po njegovih prelep jasen dan. Oblečeni primerno tempe- stopinjah, smo nanj prav kmalu pozabili. raturam prejšnjih dni smo že vrh Korenine Lepa pot nas je peljala vedno globlje v gozd. tlačili vetrovke, rokavice in kape v nahrbtnike. Ustavili smo se ob vrtači, katere dno prerašča Še pogled na Predmejo – domačini vemo, da ruševje. Seveda, temperaturni obrat. Kar Mala je le-ta najlepša prav s Korenine – in objel nas smrekova draga bi ji lahko rekli. In povsod ob je gozd. Dobro shojena pot nas je pripeljala do poti zimzeleni grmički dlakavega sleča ali ži- Staniša in pred nami se je postavil Veliki Golak žnpajna, kot mu rečemo pri nas, ki je že delal

40 3-2008 cvetne popke, da bo na pomlad rožnato zažarel. ne, saj je ta pot skozi Kraljeve kambre trajala Res moramo priti tudi poleti, da se spustimo v kar debeli dve uri. In ko sem pokazala, da je globel, kdo ve, kaj šele tam doli raste in cveti. In Staniše tam spodaj, kakšnih deset minut hoda da zbudimo prelepo gorsko vilo, ki po zapisih od nas, me je Rafko prav čudno pogledal. Saj nadučitelja Edmunda Čibeja, ki je na prehodu iz vem, Rafko ... 19. v 20. stoletje služboval na Predmeji, prebiva Zapodili smo se spet navkreber, na Srednji v Kraljevih kambrah. Če že, zagotovo prav v tej Golak (1480 m), in že smo bili v ruševju, med vrtači. Ko smo tako razglabljajoč gazili sipek njim prepoznali sibirski brin in spet žižnpajn. sneg, smo se naenkrat znašli na brezpotju tam Nismo si mogli kaj, da se ne bi spomnili nezim- nekje za Golaki. Pa se nismo preveč vznemirja- skega Srednjega Golaka s kranjskim jegličem, li, dan je bil še mlad in ne nazadnje bi še vedno avrikljem, planikami in kamnokreči okraše- lahko šli nazaj. Le malo bolj tiho smo bili, ko nega. Pogled pa nam je hitro ušel v daljave, smo hodili malo gor, malo dol, spet malo gor ... saj sodijo Golaki med tiste gore, na vrhovih Vedeli smo, da moramo prej ali slej priti na pot, katerih se ti zdi, da imaš pod sabo ves svet. ki pelje s Škrbine na Golake. Pa smo jo le zagle- Anka, Tinka in Rafko so se najprej zagledali dali – našo prijateljico markacijo, kajpak. Bili – kam drugam kot na Idrijsko in tam prepo- smo na poti, spet bolj gostobesedni in, verjeli znavali gore, griče in gričke, travnate ravni in ali ne, sredi mrzle zime smo botanizirali. Tu je runičke, zaselke in posamezne hiše. Tam na suho socvetje golaške selivke. Prav na Golakih severu pa so se nam v pogled ponujale Alpe jo je našel B. Hacquet in z nje imenom počastil s Cerkljanskim in Škofjeloškim hribovjem v te naše gore. In tu so grmički alpskega grozdi- ospredju. Na zahodu nam je pogled splaval čez čja. To pa je najbrž svilničasti svišč, je ugibala mehkobne griče gozda do Mrzovca, Kuclja in Tinka. In Anka se je spraševala, katera rastlina tako domačega Čavna. V daljavi jugovzhoda je neki je lastnica majhnih lopatastih listkov. Res sameval Snežnik, na vzhodu se je v skrivnost bomo morali priti poleti! Še malo zimske idile meglic zavila Ljubljanska kotlina. In na jugu – – z ledenimi kepicami pokriti bukovi plodovi Gora. Pod njo Vipavska dolina, še naprej Kras, so se srebrno lesketali v soncu – in prav hitro tam v daljavi pa se je kot čisto zlato lesketalo smo bili v Vratcih, torej na sedlu med Malim in morje. Tak pogled se nam je odpiral še vso pot Srednjim Golakom. No, tako zelo hitro ravno do Malega Golaka, kjer smo se še zadnjikrat v

Na Stanišu se pred nas postavi Veliki Golak

41 3-2008

letu naužili ponujenih lepot. Nato pa smo jo se razteza proti zahodu, okrog Čavna, Kuclja, mahnili po lovski poti spet do Staniša, od tu do zalilo je obe Gorici in vso Padsko nižino. Tam Korenine, na Rupo in domov. daleč daleč ustavijo njega valove vrhovi itali- Bil je tako lep decembrski dan. janskih Dolomitov in mu preprečijo, da se ne razlije še dlje. Čaven se kot polotok zajeda vanj, In letos? v Penkleriji pa se morje preliva v zaliv. In tu so še pravi otoki in vsak ima svoje ime – Sinji vrh, Prav kmalu po praznikih se je okrog hiš Nanos, Vremščica, Slavnik. naselila megla, da še do soseda nismo videli. Zatrjujemo si, da se je tisočkrat splačalo priti Vsakodnevni sprehodi na Korenino so bili sem gor in še kar odlašamo z odhodom, ko pa premalo, da bi nam postregli z jasnino neba, se le spuščamo proti Iztokovi koči, se spet spo- zato smo jo šli tisto nedeljo popoldne (20. ja- mnimo tiste silvestrske noči pred sedmimi leti. nuarja) iskat više, na Golake. Tokrat sami hišni Golak tudi tistikrat ni praznoval sam. Kar nekaj – Senka, Benjo in jaz. Na presenečenje vseh nas je bilo, ki smo se s približevanjem novemu nas je sonce razveselilo že na Rupi, po šele letu bližali tudi njegovemu vrhu. Polna luna nekaj minutah vzpona. Na Stanišu smo zaga- nam je osvetljevala pot. Nje svetloba se je odbi- zili v sprva še moker sneg, ki pa je postajal z jala od ledenik kristalov, ki so povsem okovali višino vse bolj zmrzel. Tokrat smo se na Stanišu pritlikave bukve, da so se njih veje upogibale obrnili v levo, šli smo torej po lovski poti, tisti, pod težkim bremenom in nam zapirale pot. ki nas je zadnjikrat pripeljala domov. Povzpe- Sklanjali smo se, a vseeno zadevali ob pole- li smo se na 1320 m visok vrh nad Stanišem, denele veje, da so lesketajoči se ledeni kristali se spustili mimo globoke vrtače, opravili še trkali drug ob drugega, pri tem pa tako lepo zadnji vzpon po Koreninski poti in že smo bili zvončkljali, zvončkljali, zvončkljali ... na vrhu Malega Golaka. Ja, pot na Golake je zmeraj lepa: spomladi, Pogled nam v hipu vzame jug. Tam, kjer sta ko se bukve postavljajo s tisto njim edinstveno bila še ondan Vipavska dolina in Kras, je danes zeleno obleko; jeseni, ko ti tako prijetno šelesti razburkano, svetleče morje. Tik do roba Trno- pod nogami; poleti, ko te na poti ustavljajo vse vske planote sega. Da bi bila zdaj tam ... Do- tiste imenitne rastline; pozimi … najlepši pa so taknila bi se ga, skočila vanj, zaplavala. Morje Golaki pozimi. m

www.dumo.si pohodništvo • alpinizem • jamarstvo gorniška oblaèila • turne vezi plezalna oprema • èevlji

Tilak • Bask • Naxo Singing Rock • Kayland Vladimir K.

42 3-2008 (Pre)obilje in suša z roko v roki O tretjem festivalu gorniških filmov

 in  Dejan Ogrinec

Smo narod gora. In smo tudi gorski poseb- valih obiskovalcev kar tare, saj so tudi odlična neži. V državnem grbu imamo namreč stilizi- priložnost za druženje ali pa, kot je izjavil član rano podobo našega Triglava. In vzpon nanj je žirije, režiser Matjaž Fistravec, »… da se malce za nas sveta dolžnost. Menda je vsak peti Slove- vidi, kako se to v resnici dela v tujini; da se nec reden obiskovalec gora. Pa tudi za kulturo odprejo oči in dvignejo nivoji; da ne razglasi- nam menda ni vseeno. Menda?! mo vsakega domačega videoposnetka za film Sredi februarja je v Domžalah in v Cankar- in da ni vsak kader že kar filmski …« Pri nas pa jevem domu v Ljubljani potekal že tretji festival je bil obisk kulture željnih kar nekam ubog, gorniških filmov. Ali drugi večji, da ne bo za- posušen, predvsem pa precej medel. In zani- pletov pri številkah. Izpeljal ga je njegov direk- mivo: več ljudi je sedelo na filmskih predsta- tor Silvo Karo, neutrudni in zagnani svetovno vah kot na predavanjih takih svetovnih imen, znani alpinist, ob veliki pomoči žene Alme. kot sta Wielicki in Fowler. Častni pokrovitelj prireditve in slavnostni go- Zakaj? Je bilo vreme v gorah (pre)lepo? vornik ob odprtju je bil Janez Janša, alpinist in Slišali smo izjave, da menda zato, ker je bila velik ljubitelj gora. hkrati tudi razstava nekaj vojaških lutk in Videli smo veliko izjemno dobrih filmov filmov. Halo?! Navsezadnje ta vojska »živi« kar in poslušali predavanja takih alpinističnih nekaj naših vrhunskih alpinistov, ki bi se ver- legend, kot sta Poljak Krzysztof Wielicki in jetno brez podpore države dosti teže prebi- Anglež Mick Fowler. Prvi ima za seboj že kakih jali skozi življenje (in alpinistične odprave), 47 odprav v Himalajo, predvsem zimskih, ki so kajneda? Ali zato, ker je festival odprl predse- veliko težje in nevarnej- Krzysztof Wielicki in Mick Fowler še, drugi pa vrsto drznih alpskih vzponov v nižji Hi- malaji, ki je večina izmed nas niti ne pozna. Preda- vali so tudi naši alpinisti: Marjan Manfreda, Tina Di Batista, Andrej Grmo- všek, Miha Valič in Matej Kladnik. Da ne govorimo o spremljevalnih razsta- vah. Vse lepo in prav, festival je potekal tekoče, brez napake. Razen … Na papirju se lepo bere, da smo narod planinstva. Kaj pa kulture? Resnica je na žalost drugačna. V tujini se na takšnih festi-

43 3-2008

In prijatelj »Fištra« ima še kako prav. Ni bilo slabo videti vse te filme. Nekateri filmi na festivalu so bili hudi. Prave poslastice. V nekatere je bil vložen neverjeten napor med snemanjem (recimo Prven- stveni vzpon). Drugi so imeli odlične ideje in zgodbe (Asi- emiut, Baffin – dežela otrok, 20 sekund itn.). Spet tretji (Svalbard – Špice Spitzbergna avtorjev Boštjana Mašere in Gregorja Kresala, Asiemut) so pokazali, da je mogoče tudi z manj denarja (in snemalnega hrupa) narediti dober film, ki Ob koncu festivala je gledalcem všeč. Pravzaprav bi filme težko ločeval na dobre dnik Janez Janša? Četudi ga morda ne maramo, in slabe. Navsezadnje je bil recimo tudi sloven- vseeno je alpinist. In vseeno je predsednik. In ski film iz arhiva (Hej čez bele poljane) prava če dodamo tisto o Triglavu iz uvoda, je tudi osvežitev, v veliko zabavo vseh navzočih, sodeč on posebnost. Ker je predsednik in alpinist po smehu v dvorani. obenem. Ne ravno vrhunski, ampak saj ne Zato lahko zapišem le – Silvo, le tako naprej. štejejo samo ti … Za moj okus, z vidika marke- Kot v steni očitno tudi tu velja rek »delaj tisto, v tinga in medijske verodostojnosti, je bil Janez kar verjameš« in pa, da si na vrhu stene še vedno Janša odličen pokrovitelj. bliže vstopu kot robu. Zato – ne odnehaj! m

Nagrajenci 2. mednarodnega festivala gorniškega filma V tekmovalnem delu 2. mednarodnega festivala gorniškega filma, ki je potekal od 13. do 16. februarja v Ljubljani in Domžalah pod taktirko Silva Kara, se je predstavilo 45 filmov v kategorijah Narava in kultura, Gorski šport in avantura ter Alpinizem. Mednarodna žirija v sestavi Alessandro Anderloni, Matjaž Fistravec, Robert Schauer, Janez Skok in Michael Timney je podelila štiri nagrade in dve pohvali. Nagrado za najboljši film o gorski naravi in kulturi je prejel film Lopukhovo (Jara Malevez, Belgija), v kategoriji Gorski šport in avantura je zmagal film Zapisani skali (Alastair Lee in David Halsted, Velika Britanija), med alpinističnimi filmi pa je žirija izbrala Gorske vodnike (Didier Hill-Derive, Belgija). Glavno nagrado mesta Domžale je dobil film Baffin – otok otrok (Sam Beaugey, Francija). Pohvali sta šli v roke Boštjana Mašere za film Svalbard – Špice Spitzbergna in Kesanga Tsetena Lame za film Mi tam bogu za hrbtom. Podeljene so bile še tri dodatne nagrade. Nagrado občinstva je prejel film Asiemut (Olivier Higgins in Melanie Carrier, Kanada). Za nagrado PZS je žirija v sestavi Tina Di Batista, Andrej Štremfelj in Andrej Grmovšek izbrala film Cerro Torre – zahodna stena v ritmu latina (Ramiro Calvo, Argentina). Nagrado Televizije Slovenija je žirija v sestavi Neli Vozelj, Marjeta Keršič - Svetel in Silvo Karo podelila filmu Mi tam bogu za hrbtom (Kesang Tseten Lama, Nepal). Poleg filmov je bil na voljo bogat spremljevalni program, ki je obsegal devet predavanj domačih in tujih predavateljev, fotografski natečaj, dve likovni in eno muzejsko razstavo ter prikaz zgodovine vojaškega smučanja in gorništva. Ljubitelji gora si lahko le želijo, da Silvu Karu ne bi prehitro pošla volja in navdušenje ter da bi ob letu osorej spet lahko uživali ob filmih in predavanjih. M. P.

44 3-2008 Na vrhu Skandinavije Vzpon na Galdhøpiggen, 2469 m

 Jože Drab

Po Laponski in norveških Lofotih je prišla lo. Tudi temperature so padle na polovico – čez na vrsto osrednja Norveška z najvišjimi gorami dan je bilo največ 13 stopinj. na Skandinavskem polotoku. Čeprav gorovje V upanju, da se bo vreme izboljšalo, sva si Jotunheimen ne presega 2500 metrov, je zaradi z Andrejo med potjo ogledala še nekaj nor- črnih granitnih skal in snega oziroma ledeni- veških znamenitosti, ki »jih ne sme zamudi- kov videti podobno kot mnogo višje Alpe. ti noben turist«: tisočmetrska hudo previsna Najvišji vrh Skandinavije je Galdhøpiggen z Trolova stena, pa najdaljša evropska plezal- 2469 metri. Zanimivo, da je najvišji šele zadnjih na smer v njej (1800 m), mestece Åndalsnes, dvajset let. Pred tem ga je presegal sosednji Trolova cesta, Geirangerfjord z znamenitimi Glittertind, ki ima danes 2465 metrov. Zaradi slapovi Sedem sester, Orlova cesta, Dalsnibba klimatskih sprememb se mu je na vrhu stopilo in še mnoge druge ob poti v mestece Lom. sedem metrov snega in primat je moral prepu- stiti Galdhøpiggenu, ki je skalnat in se zato ni Sahara Norveške nič znižal. Žal vreme ni bilo več tako lepo kot prej na Ob mogočnih brzicah na reki Otta sva pri- severu. Težki oblaki so grozili, iz njih pa je z spela do hribovskega mesta Lom pod gorovjem občasnimi presledki ves čas po malem deževa- Jotunheimen. Ker je bilo pozno, so bili vsi infor-

Proti dolini Visdalen  Andreja Tomšič

45 3-2008 macijski centri že zaprti. Vedno bolj je deževa- lo. Ugotovila sva, da ne bo nič s kampiranjem. Tako sva poiskala soliden, majhen apartma v smučarskem centru. Na zasoljene cene sva se medtem že navadila. Počitek v toplem apartma- ju po enem tednu pa je bil več kot dobrodošel. Naslednje jutro je zunaj še vedno močno deževalo. Upanje, da se bo kmalu vse izlilo in da greva »gor«, na Galdhøpiggen, so nama izbili iz glave v turistični informativni pisarni: »Še vsaj tri dni bo deževalo!« Izvedela sva tudi, da je Lom znan kot »Sahara Norveške«, saj ima letno le okoli 300 milimetrov padavin, kar je najmanj na Norveškem. »Pa zakaj vse ravno te dni?!« sem obupaval, saj toliko časa le nisva imela, poleg tega bi v teh krajih kaj kmalu bankrotirala. Domačinka naju je »potolažila«, da bo verjetno letos posta- vljen nov rekord v količini padavin za njihovo mesto. Dopoldanski prisilni počitek sva izkoristila za ogled planinskega muzeja, kjer imajo marsi- kaj zanimivega: od mamutovega okostja in ta- Na vrhu Keilhaus Topp  Andreja Tomšič kratnega orodja in orožja (začetniki planinstva so bili lovci) do prvih plezalcev v teh gorah. sta se v dežju podila le dva zagnanca. Ja, če pa Ogledala sva si tudi multimedijsko predstavi- hočejo imeti svetovne prvake … tev Jotunheimena (živali, rastlinstvo, kamnine, V koči sva doživela še en šok. Vse poceni gorovja, poti, možnosti raznih aktivnosti ...). sobe za 30 € na osebo so bile zasedene, na voljo Njegova zgodovina je povezana s troli in veli- pa so bile le še dvoposteljne, komfortne sobe kani, od leta 1980 je nacionalni park s 1145 km2 za okoli 120 €. Da bi postavila šotor kje zunaj, površine. ni bilo pogojev. Tistih par prostorčkov, ki so bili videti kolikor toliko primerni, je bilo ozna- Juvasshytta ali Spiterstulen čenih z znaki za prepoved kampiranja. Poleg tega je deževalo, bilo je megleno, vetrovno in Opoldne sva se odločila, da bova šla še mrzlo in naslednjega dne naj bi bilo enako. istega dne do koče, naslednjega dne pa bova Med vožnjo nazaj v dolino sva ugotovila, da kljub slabemu vremenu poskušala priti na vrh. sva za 11 € cestnine do Juvasshytte dobila bore Odpeljala sva se po dolini Leirdalen proti malo: dež in tri fotografije. koči Juvasshytta, kjer sva hotela prenočiti. Pri Odločila sva se, da greva pogledat še do kraju Galdesand sva zavila na 15 kilometrov koče Spiterstulen, ki stoji v dolini Visdalen na dolgo in zelo strmo gorsko cesto proti koči. vzhodni strani gore. Plačala sva še 7 € cestnine Dvigniti sva se morala na 1840 metrov. Cesta in tudi tu pri vsakem ugodnem mestu za šotor je bila na novo asfaltirana in ob straneh še ne- opazila napise ter znake ob cesti, da je kampi- označena. Kadar sem zapeljal v temen deževen ranje prepovedano. Ker sta dolina in cesta v pri- oblak, je bilo kar malo strašljivo, saj se skoraj ni vatnih rokah, tu ne velja znana skandinavska videlo, kje je ovinek in kje rob ceste. svoboda glede spanja na prostem, če si samo Končno sva prišla na uravnavo, polno za 200 metrov oddaljen od koče ali kampa in črnega kamenja na levi strani ceste, in z ledeni- želiš prespati le eno noč. škim jezerom na desni. Nad njim je bil ledenik Po 18 kilometrih sva prišla do turističnega s smučarskimi vlečnicami. Poletno smučarsko gorskega naselja Spiterstulen, ki stoji ob reki središče je prej kot ne samevalo, po strmini na 1106 metrih. Na eni strani reke je naselje

46 3-2008 lesenih hišic, na drugi strani pa kamp. Ta je bil saj je morala biti soba do desetih dopoldne iz- v tem dežju videti res ubogo. Sredi močvirja je praznjena. Hotelsko naselje je še spalo. Tukaj- stalo le pet šotorov. Prav zaradi dežja sva se od- šnja gorniška logika je namreč povsem drugač- ločila, da vzameva mini sobico v leseni depan- na od naše: spijo do pol osmih, ob osmih imajo dansi po solidni ceni 30 € na osebo. Zanimivo zajtrk in ob devetih krenejo na turo, seveda je, da cenejša skupna ležišča odprejo šele sredi velika večina z gorskimi vodniki. julija. Bila sva en teden prezgodnja. Ko sva ob sedmih ravno odhajala, je spet Ker je kuhanje v sobah prepovedano, sobe začelo deževati, na srečo le za kratek čas. Vreme pa so opremljene tudi z detektorji požara, sva se je izboljševalo in to nama je dalo moči, da si večerjo skuhala kar zunaj pod balkonom ene sva »zašponala« v začetno strmino. Mislila sva, od depandans. Dež je še vedno padal, a sita in da sva današnji vzpon začela prva, a sva se spočita sva se odločila, da greva jutri na vrh, pa uštela. Kmalu sva ujela mladega Nemca, ki je »četudi bi ošpičene prekle padale«. Naredila močno sopihal in počival vsakih pet minut. Ja, sva 5000 kilometrov, pa da ne bi šla gor … strma pot, ni kaj. Hitela sva naprej in iz skalovja prišla na sne- Vzpon na Galdhøpiggen žišča. Sneg je bil mehak, zato nisva potrebovala ne derez ne cepina. Oblačnost se je vedno bolj Na vrh vodita dve običajni poti. Severna od dvigala in razgled je bil vedno boljši. Spodaj levo Juvasshytte gre čez ledenik, poln zahrbtnih ledenik Svellnosbreen, desno ledenik Stygge- razpok, in če ga ravno ne poznaš, je v megli dalsbreen ali v prevodu Grdi ledenik (stygg = kar neprijetno hoditi po njem. Vzhodna pot od grd). Prečila sva predvrh Svellnosi (2272 m), koče Spiterstulen je nekoliko daljša, saj moraš se spustila 40 metrov in se strmo povzpela na narediti 700 višinskih metrov več, vendar vodi drugi predvrh Keilhaus Topp (2355 m). Šele v glavnem po kopnem in snežiščih, izogne pa tu sva zagledala Galdhøpiggen s kočo tik pod se ledenikom. vrhom. Spustiti sva se morala še za 50 metrov in Zgodaj zjutraj naslednjega dne je bilo vreme se nato zagrizla v zadnjo strmino. Po štirih urah obetavno. Ni deževalo in oblaki so se dvignili hoje sva končno dosegla vrh na 2469 metrih. za 300 metrov. Po zajtrku sva preudarno pripra- Pred najvišje stoječo skandinavsko kočo, ki leži vila nahrbtnika, ostale stvari pa prenesla v avto, kakšne štiri metre pod vrhom, je sedel oskrbnik.

Koča tik pod vrhom  Jože Drab

47 3-2008

Kolone planincev pod vrhom  Jože Drab

Tistega dne sva bila prva. Za zmagoslavje naju je Pot je res precej daljša, a zanimivejša in še več prišlo pozdravit celo sonce in za kratek čas so se sveta bova spoznala.« prikazale številne okoliške gore. Z vrha sva na Andreja je bila malo skeptična. Bala se je severu uzrla še dva ledenika, Nordreillåbreen in skritih ledeniških razpok, da me na vrvi ne bo Storjuvbreen. Kakšna divjina! sama zadržala, če bom padel noter. Medtem so Z oskrbnikom sva se zapletla v kratek tri postave, ki sva jih videla že od daleč, priso- pogovor. Bil je izkušen gornik in alpinist, pihale iz smeri koče Juvasshytta. Po pogovoru povzpel se je tudi že na Mount Everest. Povedal se je pokazalo, da so Slovaki iz Bratislave. Bili je, da je v Himalaji spoznal nekaj Slovencev in so veseli, ker sva Slovana, in pogovarjali smo se da so dobri alpinisti. Tudi Slovenijo pozna, saj lahko kar vsak v svojem jeziku. Ker niso znali je bil njegov sin pred leti pri nas na plezalni angleško, sva bila tudi prevajalca med njimi in tekmi. Izvedela sva tudi, da se vreme zadnja oskrbnikom. Nazdravili smo z njihovimi zadnji- leta tu spreminja, da julij ni več najlepši mesec, mi pločevinkami češkega piva in se dogovori- da je bolje avgusta. Včerajšnji dan je bil res li, da gremo skupaj nazaj dol čez Grdi ledenik. turoben, a je kljub dežju in megli vrh doseglo Andreji se je odvalil kamen od srca, češ vsi več kot sto ljudi, seveda pod vodstvom gorskih štirje bomo pa že potegnili Jožeta iz razpoke. vodnikov. Pojasnil nama je še, da je na Grdem ledeniku 100-150 centimetrov snega in da so Dolg sestop razpoke, ki so sicer zelo nevarne in razvejane na vse strani, zalite s snegom. Da trenutno ne Po eni uri na vrhu se je vreme spet začelo rabiš ne derez ne cepina, če hodiš po potki, a je kvariti. Začelo je tudi snežiti! Po ledeniku smo vseeno dobro biti na vrvi. In še, da lahko greva opazili več kolon vzpenjajočih se ljudi. Poslo- dol po tej severni poti, ampak ne za vodniki in vili smo se od prijaznega oskrbnika in odhite- vodenimi skupinami, ker jih to rahlo nervira. li navzdol, da se izognemo gneči. Najprej smo V moji glavi je padla odločitev: »Greva dol sestopali po skalno-snežnem grebenu, na lepo tej drugi poti in nato nazaj do izhodišča. deniku Styggedalsbreen pa smo se navezali.

48 3-2008

Srečevali smo dolge kolone pravih turistov, sta- Hodila sva gor in dol in iskala prehod. Neko- rejših ljudi, družin z majhnimi otroki, v navezi liko višje, tik pod Grdim ledenikom, je bilo malo je bilo celo nekaj psov ... Grozljivo, kot čreda. bolje. Reka je nastajala iz številnih nekoliko ožjih Tudi njihova oprema je bila izredno zanimiva. vodnih krakov, ki so pritekli izpod ledenika. Res so imeli vsi ustrezno obutev, ostalo pa je Končno sem našel primeren prehod, zapičil bilo bolj podobno cirkusu. Še najbolj mi je palice v deroči tok in skočil na drugo stran. A ostala v spominu prijetna mladenka v kavboj- nesreča nikoli ne počiva. Ena palica se je za- kah in beli jakni s krzneno kapuco, ki je bila taknila med kamenje, in ker sem imel roke v videti, kot da bi prišla iz mestnega lokala. Bila jermenčkih, me je potegnila nazaj in že sem bil je brez nahrbtnika, v eni roki je imela plezalni do kolen v vodi. Mislim, da sem iznašel nekaj pas, ki ga ni več potrebovala, saj je bil ledenik novih kletvic. že za njo, v drugi pa pollitrsko plastenko Andreja si je raje našla drug prehod, ki je bil pijače. sicer širši, a plitkejši in manj deroč. Kar stekla Tako smo srečali okoli 150 ljudi v štirih je čez in seveda ostala malo bolj suha. Tolažil navezah. Gorski vodniki tukaj pa res dobro za- sem se, da sva bila tako ali tako premočena od služijo, saj jim vsak udeleženec plača po 20 €. dežja. Na srečo so gamaše zadržale vodo in v Povsod je isto. Najvišji vrhovi vedno privabljajo gojzarjih nisem imel poplave. Najbolj pa mi je ljudi. Samo poglejmo naš Triglav … bilo žal palice, ki je bila kar dobro zvita. Na koncu ledenika smo se razvezali. Sneg je Tale vodni prehod nama je vzel dobro uro. prešel v dež. Po uri in pol skupne hoje smo se Na srečo se je nato vreme spet malo izboljšalo. razšli. Slovaki so šli naravnost do Juvasshytte, Vsaj deževalo ni več. Nadaljevala sva po poti midva pa sva zavila desno na skalno planjavo, okoli gore zlagoma navzdol, vse do avta pri ki je spominjala na mesečevo pokrajino. Po- koči Spiterstulen. iskati sva morala markirano pot, ki povezuje Po desetih urah sva bila spet na izhodišču. obe koči. Planota je bila v tem neprijaznem Premočena in utrujena, a zadovoljna. Uspelo vremenu kar grozna: črno kamenje in skale, nama je priti na najvišji skandinavski vrh in obdane z lišaji in mahovi, vlažno in drseče. to po krožni poti, pa čeprav naju je vreme Kmalu sva našla rdeči T, s katerim Norvežani skušalo odvrniti od tega. Res škoda, da naju markirajo svoje poti. Premočena sva hitela po Galdhøpiggen ni sprejel z lepšim vremenom. blatu in mastnih skalah ter prišla do deroče le- Imela bi ga v veliko lepšem spominu. deniške reke. Seveda ni bilo nobenega mostu. Morda pa prideva naslednjič spomladi, in Pot se je nadaljevala na drugi strani štiri metre to s turnosmučarsko opremo. m široke ledeno-mokre ovire.

Čez Grdi ledenik v slovensko-slovaški navezi  Jože Drab

49 3-2008 galerija

so razdrapani; ponekod se v prepadih grezijo Peca (2126 m) proti okoliškim dolinam. V nasprotju z njimi Peca je koroška gora mnogoterih obrazov. so vzhodna in zahodna pobočja ter vršna Dolga je in razpotegnjena. Njeni vzdolžni boki semena prav mehka in zaobljena. Na začetku

50 galerija 3-2008

poletja so posuta s pisanim alpskim cvetjem, Peca je samotna gora. Pogledi nanjo so jeseni postanejo zlata od rumenila posušenih zato odprti z vseh strani. In vsakič so tako zelo trav. Pozimi jih sneg in vetrovi zgladijo v bele drugačni in vredni ... omame. Uroš Podovšovnik

51 3-2008

52 na turo 3-2008

Med Visoko Ponco in Mangartom Po nesreči zopet v gorah

 Roman Mihalič

 Andrej Trošt Mangartsko sedlo

Koliko truda sem vložil v ta predlog pred spiva kje drugje. Res je pod Malo Ponco narisan svojo drago, se ne da povedati. »Kaj, sedaj boš bivak, v katerem pa še nisem bil. Vseeno lahko hodil, ko še nisi zdrav, nevarno je, nisi sposo- greva pogledat, saj je ura še dovolj zgodnja. ben, kaj, če se ti kaj zgodi?« Takoj planinski Odpraviva se še tiste pol ure naprej do bivaka, vodnik, zemljevid, poizvedba po internetu. kjer pa naju čaka novo razočaranje. Bivak je za- Še zmeraj se ji zdi pretežko po moji nesreči pahnjen z močno ključavnico, odprto je le pod- z gorskim kolesom. Saj sem dober, že štirje strešje brez kakšnih jogijev ali odej, le dve zar- meseci so minili od takrat! Čeprav sem bil kar javeli železni mreži sta notri. Diana grdo gleda, pošteno zdelan (dva dneva nezavesti, poškod- kako bova spala? Bova že, edino, če greva nazaj be možganov kljub čeladi na glavi), se počutim do koče, česar pa noče. zelo dobro. Vseeno je slabe volje, ampak greva. Za naslednji dan grem na ogled po poti Celo vožnjo avtomobila si izborim, ko šibava iz proti Vratcem, kjer si ogledam severozahodni Novega mesta proti Ratečam. greben, če mi uspe prepričati Diano, jasno. Ko pridem nazaj, se spraviva k spanju, če se temu Po nemirni noči proti Poncam lahko tako reče. Diani dam svojo bivak vrečo, sam pa se oblečem v edini stvari, ki ju imam s Pri Mangartskih jezerih parkirava avto in sabo – windstopper jakno in tanke pajkice, ki se odpraviva proti cilju – koči Zacchi. Že na segajo malo pod kolena. Nahrbtnik si zbašem začetku naju preseneti napis v slovenščini in pod glavo in začne se dolga noč. Brez spanja italijanščini, da je treba zapirati leso. Po dobri me začne zebsti v noge, zato spraznim nahrb- uri pehanja v breg pa drugo presenečenje: tnik in vanj vtaknem mrzle noge. Toda hudiče- kočo, v kateri misliva prespati, šele delajo. Ja, vo malo pomaga, začnem šklepetati z zobmi mislil sem, da so jo že naredili ... Ogledava si in se tresti kot »pes na kuzli«. Vprašam Diano, zgradbo, za silo bi že šlo, ampak moja Diana ni kako je kaj z njo. Tudi njo trese, zato zlezem k preveč navdušena. Sprašuje me, ali lahko pre- njej v bivak vrečo in se stisneva. Malo kinkava,

53 3-2008 malo se treseva, malo spiva do jutra. Diana ni za častil spomin na našega žal že pokojnega pri- vzpon po grebenu, zato ne preostane drugega, jatelja Andreja, vendar na vrh zaradi pozne ure kot da sestopiva nazaj do koče in nadaljujeva nisem šel. Greben je kratkočasen in nič težak, po markirani poti navzgor na Visoko Ponco. tako da se preko Rdeče škrbine kar hitro pov- To pot poznam še izpred nekaj let, ko smo zpneva na vrh Zadnje Ponce. tukaj telovadili februarja, saj sem hotel prečiti ves greben do Jalovca, vendar sem zaradi ne- Do Trbiškega bivaka varnosti plazov opustil to divje početje. Sedaj se lagodno vzpenjava proti vrhu, vmes slikam Ogledujem si pot naprej proti Strugu rožice in počasi prideva do »feratice«, ki se (2265 m), ki ga že poznam, saj sem pred tremi postavi pred naju malo pod vrhom. Tu si nata- leti tu že nekaj oslaril od Mangartskih jezer, kneva plezalno opremo in pogumno začneva s pravzaprav bežal pred slabim vremenom v plezarijo, ki pa je je prehitro konec, ker kmalu Tamar. Pot je kar dobro shojena, čeprav po drugi stopiva na vrh Visoke Ponce (2274 m). Čestit- svetovni vojni ni bila več vzdrževana. Tu pa tam ke Diani, saj je prvič na vrhu, ožigosava, se so še ostanki jeklenih vrvi, ki so za silo dobre, vpiševa v knjigo in se odpraviva navzdol proti če jih že potrebuješ. Od Struga se nama približa Srednji Ponci (2228 m). Razgled je res izreden, skupina gornikov, po govorici sodeč Avstrijcev, na eni strani Mangartska dolina, na drugi strani s katerimi se prijazno pozdravimo. Gredo proti Tamar, množica vrhov vse naokoli, kaj hočeš Poncam. Ko prilezeva na vrh Struga, padeva lepšega. Kmalu srečava osamljenega planinca, med sedem italijanskih gornikov, ki veselo mali- ki prihaja iz Tamarja, pa še ta ni bil naš, ampak cajo. Tudi midva se malo ustaviva in pomalicava, je govoril po južno. Na Srednji Ponci se poslo- Jalovec je že čisto blizu in naju kar vabi, vendar viva od markirane poti in se odpraviva naprej danes ne bo nič, saj imava druge načrte. Začneva proti Zadnji Ponci (2242 m), na kateri še nisem se previdno spuščati proti Vevnici, saj je sestop stal, čeprav sem tam že rogovilil pred dvema zelo neroden. Vzamem celo konec vrvi, da si z letoma. V smeri Igra s plaznico sem pozimi po- njo pomagava čez tečno mesto. Trije Italijani, ki

Na Visoko Ponco  Roman Mihalič

54 3-2008

Mangart z Vevnice  Iskra Jovanović

Ponce z grebena proti Strugu  Iskra Jovanović

55 3-2008 gredo pred nama, se zavlečejo na ferato, midva Malemu Koritniškemu Mangartu, ko zagleda- pa kreneva levo čez skok in se po naši strani va Italijane, ki sestopajo z bivaka in se napoti- povzpneva na Vevnico (2342 m), najin zadnji jo proti ferati Via della Vita, ki vodi v dolino. vrh ta dan, saj bova prespala v Trbiškem bivaku, Midva pa zavijeva v strmo grapo, kjer naletiva do katerega se morava še spustiti. Malo sva že na navpično in rahlo previsno mesto z jekle- utrujena, saj je minilo kar nekaj ur, odkar sva nicami. Sam se spravim čez, Diani pa z vrha začela turnejo po mejnem grebenu naše domo- spustim vrv, da se naveže, in jo tako varno po- vine. Pri sestopu si vzameva polurni počitek pri vlečem navzgor. Sedaj naju čaka samo še sestop zadnji vodi, ki curlja po skalah, in si je natočiva v Hudo škrbino in vzpon na Veliki Mangart, ki dovolj za zvečer. Pri bivaku pošteno vleče čez se dviguje pred nama. Razgled z grebena je res greben; nič ne bo s poležavanjem na sončku. fantastičen, na levi Jalovec in Loška stena, kjer Sicer pa novi bivak ni več tako nov, saj je star smo se potikali pred dvema letoma, na desni že petnajst let in nič kaj prostoren; za nameček pa dolina Mangartskih jezer, ki naju čaka še so na sredino postavili še mizo. Ob štirih, ko prideva na bivak, se zvaliva na pograda in za- drnjohava do šestih zvečer. Jasno, prejšnja noč Mangart, 2679 m je bila zelo kratka in mrzla. Po večerji se zopet zavlečeva med rjuhe, si misliva, kako lepo je, Mangart je za Triglavom in Škrlatico tretja najvišja ker sva sama, in zadremava. Malo čez polnoč za- slovenska gora. Zaradi samostojne lege in izrazite vršne oblike je dobro viden in prepoznaven z vseh slišim zunaj čuden trušč in že nekdo razbija po strani. Cesta na Mangartsko sedlo, ki se konča več vratih. Odprem in noter padejo štirje italijanski kot 2000 m visoko, je Mangart spremenila v razme- alpinisti, ki so dolgo v noč tavali po gori. »Aqua!« roma zlahka dostopno goro. V lepem vremenu je po je prva beseda, ki jo rečejo, ko se zdrenjajo v najlažji Italijanski poti do vrha le dve uri. Vendar pa bivak. Popijejo vodo in začnejo klicati svoje se je treba obiska vedno lotiti z vsem spoštovanjem: to je visokogorje, vremenski preobrati so lahko hitri žene ali prijatelje, da povedo, da so v bivaku in in hudi, tudi najlažja pot je ponekod zelo izpostavljene potrebujejo nobene pomoči. Nato se zavleče- na in zato nam nikakor ne sme zdrsniti. jo na ležišča in veselo zadrnjohajo. Koča in bivaka Mangartska koča stoji ob cesti na višini 1906 metrov, Za konec še na Mangart torej le malo pod Mangartskim sedlom. Odprta je v poletnih mesecih. Zjutraj se zbudiva okoli šeste ure, se potiho Bivacco Tarvisio stoji na Robu nad Zagačami, urediva in zapustiva bivak. Vzpenjava se proti 2149 m, najnižji točki med Mangartom in Vevnico. Dostop je iz doline Koritnice po markirani poti proti Mangartu, po zahtevni zavarovani poti Via della Vita iz doline Mangartskih (Belopeških) jezer ali pa po Popravek zemljevida dolgem grebenu Ponc in čez Vevnico. Olševe Bivacco Nogara stoji na višini 1850 m, in sicer na severni strani pod Mangartskim sedlom oziroma pri Boris Gaberšček, avtor članka »Skozi Vrata na vstopu v zavarovani del Italijanske poti. Olševo« v februarski številki, nas je opozoril, da na zemljevidu na 65 strani pomotoma ni- Dostopi smo vrisali steze, ki jo opisuje v svojem član- Z Mangartskega sedla, na katerega se pripeljemo s ku. To je pot po avstrijski strani približno od prelaza Predel. Vrat na vrh Obel kamen. Prav tako bi morali Italijanska pot: Z vrha ceste po najvišji poti sever- vrisati markirano pot od Potočke zijalke na no pod vršni del ter izpostavljeno nad severno steno ta vrh. (pozor: v zgodnjem poletju so tam lahko nevarna Avtorju se za napako opravičujemo. Ob tej snežišča!) do širšega vzhodnega slemena. Po njem priliki naj bralce opozorimo, da so naši prena desno (izpostavljeno) nad Koritnico z vzhoda na prosti zemljevidi predvsem namenjeni kot vrh. Zmerno zahtevna, vendar izpostavljena marki- pomoč pri branju opisa, nikakor pa ne more- rana pot. 2 uri. (Italijanska pot ima pod sedlom na jo nadomestiti prave planinske karte, Zato se severni strani še izredno zahteven zavarovan del, ki na ture vsekakor podajte z dobrim zemljevi- je omogočal dostop na vrh iz Italije brez prečkanja dom v merilu 1 : 25.000 ali 1 : 50.000. nekoč hermetično zaprte državne meje. Danes je ta plezalni del le zanimivost za sladokusce; podenj naj- Uredništvo

56 3-2008 danes. Vidiva, da je kar precej ljudi na grebenu, hribih. Kmalu se odpraviva na Mangartsko zato jo previdno briševa navzgor proti vrhu. Na sedlo in do koče, kjer se napokava ješprenja, stiku z italijansko stezo oblečeva, kar imava s in nato odhlačava nazaj do sedla, kjer se čez sabo, saj po grebenu pošteno vleče. Na vrhu planinski mejni prehod zopet spustiva na itali- Velikega Mangarta (2679 m) je kar sveže, zato jansko stran. Sestopiva do bivaka Nogara, ki je mislim, da se tu ne bova zadrževala predolgo. kar lepo urejen, celo z belimi rjuhami. Gledava V oči me zbode znak GRS na vetrovki planin- »ubožce«, ki se vzpenjajo po italijanski ferati ke. Jasno, pogledam, kateri od reševalcev se proti Mangartu, midva pa se lagodno spuščava potika po vrhu, ko zagledam dobro prijateljico proti planini Tamar in naprej do Mangartskih Evo Pogačar in njenega moža, našega načelni- jezer, kjer naju sprejmeta poletna gneča in najin ka Mira. Veseli se pozdravimo in poklepeta- avto. Diančko vprašam, kako ji je bila všeč tura, mo. Vprašam ju, ali je kaj narobe, pa pravita, ker je imela toliko proti, pa se mi samo veselo da počneta isto kot midva: malo se klatita po nasmeje. m

 Andrej Stritar hitreje pridemo kar s sedla.) navzgor proti zahodu do vrha Malega Koritniškega Slovenska pot: Z vrha ceste do razcepa in na desno Mangarta, 2333 m. Z njega potem vodi manj težav- pod zahodni del vršne kope. Kmalu smo na začetku na, a tu in tam izpostavljena pot naprej po vršnem varoval; sledimo jim skozi steno do vrha. Zelo zahtev- slemenu proti vrhu Mangarta. Izredno zahtevna ple- na zavarovana pot, potrebna sta čelada in samovaro- zalna pot, nujna čelada in samovarovanje. Do biva- vanje. 2 uri. ka 3–4 ure, do vrha še 2–3 ure. Iz doline Koritnice: Od konca ceste v Loški Koritnici nadaljujemo pot za markacijami navzgor pod stene Ko- Vodnik in zemljevid tove špice, više zgoraj pa postopoma na levo, v pobočja Tine Mihelič: Julijske Alpe, PZS. Malega Koritniškega Mangarta. Na najnižjo točko gre- Jalovec in Mangart, 1 : 25.000, PZS bena med Mangartom in Vevnico, Rob nad Zagačami, ne stopimo, temveč se mu steza izogne z izpostavljeno prečko čez travna- ta pobočja na Hudo škrbino, na kateri konč- no pogledamo na severno stran. Od tam naprej po vršnem slemenu proti zahodu na vrh. Dolgo in naporno, izpostavljeno, zahtevna, tu in tam zavarovana markirana pot. 5–6 ur. Od Mangartskih (Belopeških) jezer: Od zgornjega jezera po dolini sledimo markacijam na planino Tamar in navzgor v pobočja pod severno steno. Po slabih treh urah smo pri bivaku Nogara, od katerega lahko gremo, po lažji poti na desno na sleme ob stranskem vrhu Travniku in se tam priključimo Italijanski poti s sedla. Nezahtevna, a naporna markirana pot, 5–6 ur. Lahko pa pri bivaku uberemo tudi levo varianto v zelo zahtevni zavarovani del Italijan- ske poti, po katerem se više tudi priključimo poti s sedla in levo po njej pridemo na vrh. Po Vii della Vita: Od zgornjega Mangartske- ga jezera gremo po markirani poti do koče Zacchi, potem pa prečno pod Poncami in Vevnico v Zagače, temačen kotel na severu pod Malim Koritniškim Mangartom. Skoznje je speljana ena najzahtevnejših zavarovanih poti v Julijskih Alpah, ki nas pripelje na Rob nad Zagačami, k bivaku Tarvisio. Od njega se težave in varovala nadaljujejo naravnost

57 3-2008 Striedenkopf (2749 m), skupina Kreuzek Skrita lepotica, ki ni za vsakogar

 Tomaž Hrovat

Striedenkopf je ena tistih gora, za katere dvodnevno doživetje v odmaknjenem in prele- si rečeš: »O tejle turi pa ne bom nikomur raz- pem gorskem okolju. Celoten vzpon traja kar 5 lagal, tako je lepa in samotna. Če se razve, bo ur (1600 m višinske razlike) in če upoštevamo oblegana in razvrednotena.« Pa ni tako. Vsaka še vožnjo do izhodišča, je turo realno opisovati taka Trnuljčica ima tehten razlog za svojo kot dvodnevno. Namesto nepotrebne naglice samotnost. V našem primeru so to dolžina in časovnih rekordov si bomo privoščili pravi ture, napornost, bivakiranje, zračno mesto na »vikend paket«. vršnem grebenu in strm začetni spust. Popla- Že od boga pozabljena vasica Teuchl (ali pa, čani pa nismo samo s prvovrstno turo, gre za nasprotno, mogoče bog prebiva ravno v takih

Striedenkopf  Brane Krajnik

58 3-2008

malo po karti, malo za nosom. Vsaj dvakrat se nam zazdi, da je Striedenkopf pred nami, a še ni. Ko zares dosežemo škrbino v glavnem grebenu, nas ta obrne ostro na levo, proti vrhu. Greben je sprva dovolj širok, da v dobrih razme- in podobnih kotičkih sveta), ki je izhodišče rah omogoča hojo s smučmi. Nekaj metrov vr- naše ture, nam omogoča pogled na drugačno, šnega dela je lahko skalovitih, zato pravočasno neturistično Koroško. Raztegnjeni zaselek visi snamemo smuči in previdno poplezamo. Na na prisojnem pobočju strme grape Teuchltal. vrhu sta obvezni križ in majhen prostor za po- Vtisi so resni, arhaični, skoraj turobni. Otroci čitek in pripravo na spust. tam ne igrajo nogometa, pobegla žoga bi takoj Spust je v dobrih razmerah možen narav- končala 500 metrov niže v divji, temni soteski. nost navzdol proti jugu po strmi, široki grapi s Turističnih kapacitet (sob, penzionov), tako spoštljivo naklonino. Če razmere in smučarsko značilnih za Koroško, ni, nihče razen domači- znanje tega spusta ne dovoljujejo, se vrnemo nov ne najde tja. Čisto na koncu zaselka je go- po grebenu v smeri pristopa. Južna pobočja stilna Alpenheim, ob kateri je tudi parkirišče. nam v zgodnji spomladi praviloma postrežejo Izjemno zanimiva so imena domačij v vasi: Pe- s prvovrstno smuko po zagotovo ne od pred- kastnig, Podesnig, Auernig, Poberschnig … No, hodnikov uničenem »smučišču«. Od lovske domnevam, da v Teuchlu vseeno ni upati na koče naprej gremo navzdol po odprtih pobo- slovensko govorico. čjih, nato v smuku po gozdni cesti do avta. Priporočljiva logistika ture je takale: v poznih Višinska razlika: 1600 m, čas vzpona: 5 ur, popoldanskih urah do izhodišča in v popolni najprimernejši čas: od marca do aprila. Pri- opremi čim više navzgor proti koncu doline. poročljivi so dereze, cepin, alpinistične izku- Priporočljiv kraj za bivakiranje je lovska rezi- šnje in dobro smučarsko znanje. denca Bärenkopfhütte na višini 2000 m. Nato uživanje v večeru v kulinaričnem, estetskem in Kako do izhodišča? še kakšnem pogledu in čim udobnejša nočitev v svoji lastni režiji (šotor). Naslednje jutro pa nas Avtocesta Ljubljana–Karavanški predor–Be- čakata še običajna višina turnega smuka (800 m) ljak–izvoz za Veliki Klek in nato proti Mallnitzu in veličasten spust nazaj do Alpenheima. do kraja Penk. Tam smo pozorni na odcep za Teuchl, strma asfaltirana cesta se vije visoko Opis ture v gozdnato pobočje do grapastega zaselka. Skozenj do gostilne Alpenheim. Cesta je asfal- Od udobnega parkirišča nadaljujemo pot tirana in plužena. Od Ljubljane do izhodišča je po gozdni cesti; če je kopna, lahko tudi z avtom. 150 km oz. 2 uri in pol. Prometni znak to sicer prepoveduje, odločitev je prepuščena posamezniku. No, najbolje je Povezave in viri seveda ujeti take razmere, da si lahko takoj nataknemo smuči. Po treh urah hoje po cesti do- Vodnik: Leo Baumgartner. Schitouren I. Kla- sežemo lovsko kočo Bärenkopfhütte na 2000 genfurt: Verlag Carinthia, 1995. m. Smo se na začetku visokogorske krnice, na Zemljevid: Freytag & Berndt: Mölltal Kreu- koncu katere kraljuje Kreuzeck. zekgruppe Drautal, 1 : 50.000. Kmalu za kočo (po občutku) krenemo na Spletni naslov: http://www.reisseck.at/Touris desno, na valovito pobočje, prehode iščemo mus/Teuchl.htm m

59 3-2008 alpinizem Spomini na Kirgizijo O plezalnih pustolovščinah v Tien Šanu

 Andrej Magajne

Neskončne travnate planjave, ki jih vsake Pred tremi leti toliko zmotijo osamljena jurta in velike črede napol divjih konj. Vrh zaobljenega hriba se Poleti 2005 sem se vrnil s konkretnimi pogled ustavi na glavni verigi Tien Šana, kjer plezalskimi cilji in z dolgoletnim soplezalcem ledeni orjaki razkazujejo velike, še neprepleza- Simonom Slejkom. Minulo raziskovanje naju ne stene. Nato pa še samotni tabor ob gorski je mimo velikega jezera Issyk-kul pripeljalo v reki, ko te odmev oddaljene nevihte prestavi v dolino Karakol, katere desni krak, ledenik On otroški svet pustolovskih romanov. Tor, v veličastnem polkrogu zapirajo vrhovi Tako romantično sem kirgiška prostranstva Djigit (5170 m), Slonenok (4728 m) in Karakol- doživljal na večdnevnem potovanju s konjem ski, ki je s 5281 m najvišji vrh skupine. Gore za ob mojem prvem obisku leta 2004, ko nama tienšanske razmere niso posebej visoke, proti s prijateljico Ireno Baraga slabo vreme ni do- ledenikom pa padajo tudi do 1500 m visoke in puščalo resne gorniške dejavnosti. A videl šamoniško strme stene. Območje so raziskali sem zadosti, da se od takrat vsako leto znova že sovjetski plezalci, ki so na državnih prven- vračam v to deželo. stvih preplezali več zahtevnih smeri, a nevajeni

Simon Slejko na vrhu Djigita, zadaj Pik Karakolski, 5281 m  Andrej Magajne

60 alpinizem 3-2008

Andrej Magajne v steni Nansena  Luca Vuerich

strmega ledu so se držali skale, tako da so ledni dne doživela tisti enkratni občutek po opra- ozebniki počakali na naju. vljeni veliki turi. Od nadaljnjih vzponov naju Vsega tretji dan po odhodu od doma sva je poleg ponovno nestanovitnega vremena od- z dvema nosačema dosegla mesto baznega vrnilo tudi dejstvo, da sva se v dolini pošteno tabora in se v prelepem vremenu takoj lotila uštela pri nabavi hrane. Približno 900 zaužitih spoznavanje okolice. Že sva bila pripravljena kalorij na dan je prizadelo predvsem mene in na vstop v severno steno Karakolskega, ko sva ko sem po stasu začel spominjati na shujšano se soočila s temno platjo plezanja v teh gorah. manekenko, je prišel čas vrnitve v civilizacijo. Ves teden sva nejeverno strmela v nebo, od koder so naju vedno nove vremenske motnje Pred dvema letoma zalivale z obilnimi padavinami. Le dejstvo, da sva se lahko umaknila vsak v svoj šotor, je kljub Deviške ledne linije v velikih stenah Djigita težki situaciji ohranilo medsebojne odnose na in Karakolskega so naju s Simonom leto visoki ravni. A na srečo je tudi tukaj po dežju pozneje znova zvabile nazaj v dolino Karakol. posijalo sonce. Ker so bile s snegom založene Tokrat sta se nama pridružila še Andrej Erceg stene Karakolskega prenevarne, sva se odlo- in Dejan Miškovič. Skupaj smo se znašli štirje čila za nadomestni cilj, 700 m visoko severno precej različni si patroni, a neverjetno stabilno steno Slonenoka. Vseskozi strma plezarija naju vreme in odlične razmere so nas toliko zamoti- je pripeljala na greben, kjer sva ob pogledu na li, da se nismo nikoli uspeli resno spreti in smo še neraziskana ledena prostranstva za trenutek delovali kot dobro uigrana ekipa. vztrepetala ob misli, da bi morala sestopati na Kmalu po prihodu v bazo smo v severni drugo stran, nato pa odtelovadila še zadnji, z steni Karakolskega uspeli preplezati dve lepi opastmi ovešeni del grebena do izpostavljene- prvenstveni smeri in že takoj na začetku trite- ga vrha. Sestop po normalni smeri sva opravila denskega bivanja v gorah izpolnili glavni cilj večinoma s spusti po vrvi in že zvečer istega odprave. Toda vse skupaj je bila le generalka

61 3-2008 pred dogodivščino v severni steni Djigita, kjer Dober teden sva raziskovala in tipala, kot sva s Simonom na ogledni turi v navpični 900- snubca muhasto lepotico, preden sva začela z metrski vršni steni povsem nenadejano opazila odločilnim naskokom. »Zato so že odšli alpi- izredno ledno linijo. nisti proti vrhovom in nihče več jih ni videl,« Življenje v malem se nam je zgodilo v dveh sem se spomnil besed Nejca Zaplotnika, ko sva dneh konec predlanskega avgusta. Negoto- nekega popoldneva zapustila svoje šotore in vo nočno tipanje mimo ogromnih vznožnih odšla na goro. Tri dni sva imela do naslednjega serakov, prehodi kot v sanjah čez osrednji poslabšanja vremena in tri kilometre do tako del stene ter bitka za obstanek med pršnimi želenega vrha, zato sva morala biti hitra. Z naj- plazovi v zgornjem delu so bile glavne značil- nujnejšo plezalno opremo in brez spalnih vreč. nosti vzpona, ki nas je po 17 urah pripeljal do Najin vzpon se je končal 4300 m visoko in čez opasti vršnega grebena. V še vedno močnem dva dni sva bila nazaj v baznem taboru. Prebila sneženju smo v led skopali skromno poličko in sva se čez vse večje tehnične težave in pot proti v bivak vreči za dva vsi štirje presedeli neskonč- vrhu se je zdela na stežaj odprta. A velike koli- no dolgo noč. Ponoči je prenehalo snežiti, čine težkega mokrega snega nama na tej višini rodilo se je jutro brez oblačka in na bližnjem niso pustile druge možnosti kot umik. Najino vrhu so se ob pogledu na tienšanske prvake še bivanje pod Nansenom se je v velikem slogu pred koncem te nore zgodbe že rojevali novi zaključilo z 18-urnim »tropskim« nalivom nekaj načrti. dni kasneje.

Lani – Pik Nansen Han Tengri in Pik Pobeda

Leto 2007 je zopet prineslo mini odpravo Po vrnitvi z Nansena sva s helikopterjem dveh alpinistov z visokimi cilji, ki pa jih je vse- poletela na ledenik Južni Engilček pod tien- skozi pod velik vprašaj postavljalo izredno ne- šanska prvaka Han Tengri (7000 m) in Pik stabilno vreme. Še dobro, da je bil Luca Vuerich Pobedo (7439 m). Ko sva že mislila, da se je s svojimi bogatimi himalajskimi izkušnjami vreme končno ustalilo, naju je 5800 m visoko trpežen kompanjon, vajen vsega hudega. na Hanu presenetilo 24-urno snežno neurje. Skrbi, povezane s službo, treningom in zah- Premalo resno sva vzela opozorilo velike tevno organizacijo so me bremenile še zadnje »ribe«, ki se je potegnila čez Pik Pobedo, in dneve pred odpravo in svobodno sem zadihal predolgo obsedela v snežni luknji tabora 3. šele na konjskem hrbtu na poti pod najin prvi cilj, Vremenska napoved, ki sva jo sicer dobivala severno steno Pik Nansena. Po »divjem Kirgizistanu« Gora z višino 5700 m med  Luca Vuerich ostalimi orjaki nad dolino ni v ospredju. Kljub temu pa je to zelo velik hrib, saj njegova severna pobočja merijo 2900 m in se brez večje pre- kinitve spuščajo v dolino reke Engilček. Velika višin- ska razlika in nizka nadmor- ska višina baznega tabora tvorita slikovite kontraste. Vznožje gore je poraščeno s smrekovimi gozdovi, ki bi jih z lahkoto postavil v domače Julijce, če se ne bi takoj nad smrekovimi vejami belili seraki 2400 m visoke še ne- preplezane severne stene.

62 3-2008

Po dobrem mesecu borbe nama za tretji Kirgizija  Andrej Magajne cilj, Pik Pobedo, najtežji hrib na najini turneji, ni ostalo več veliko energije in motivacije. Gorska skupina Terskey Ala-too je del gorovja Ponovna slaba vremenska napoved in Lucova Tien Šan in se razprostira 300 km vzdolž južne bolezen sta naju teden dni pozneje s prvega obale jezera Issyk-Kul. Najbolj obiskan predel sta tabora na gori usmerila nazaj proti bazi, kjer dolini Djeti Oguz in Karakol, nad katerima se dvi- sva zaključila odpravo. Ker pa nama je pred gajo najvišji vrhovi pogorja (Djigit, 5170 m; Kara- kolski, 5281 m; Oguz Baši, 5158 m) in največje, do odhodom domov ostalo še nekaj časa, sva 1500 m visoke stene. Izhodišče za vzpone v obeh obiskala še Ala Arčo, kirgiški Chamonix, tu dolinah je mesto Karakol, od koder v gore vodijo povsem nepričakovano doživela tri bleščeče relativno dobre gorske ceste in poti. Področje so lepe dni in turnejo dostojno zaključila z lepo prvi obiskali sovjetski plezalci, ki so v strmih stenah opravili tudi zelo težke vzpone. Prvi slovenski smerjo v severni steni Korone. obisk so gore dobile šele leta 2004, ko sem v do- V nekaj letih obiskov Tien Šana smo s prija- lini Karakol srečal Primoža in Dejana Lapanjo, ki telji opravili nekaj zanimivih vzponov: sta se po normalni smeri povzpela na Djigit in Al- – 7. avgust 2005: Slonenok (4728 m), severna batros (4740 m). Razen omenjenih dolin je osta- stena, prvenstvena smer Amor Therapeuti- lo pogorje neraziskano, z neomejenimi možnost- mi prvih pristopov. ca (TD+, V/5, 700 m), Magajne-Slejko; Centralni Tien Šan se nahaja v najbolj odmaknje- – 11. avgust 2006: Karakolski (5281 m), nem vzhodnem koncu Kirgizije na meji s Kazah- severna stena, prvenstvena smer Espresso stanom in Kitajsko. Kljub temu je dobro poznan in (TD+, V/5, 900 m), Magajne-Slejko; obiskan zaradi 62 km dolgega ledenika Južni En- – 12. avgust 2006: Karakolski, severna stena, gilček ter gora svetovnega slovesa, kot sta Han Tengri (7000 m) in Pik Pobeda (7439 m). Poleg prvenstvena smer Frappuccino Kirrgizzo tega pa je tu še precej deviških šest- in pettiso- (TD+, V/5+, 900 m), Erceg-Miškovič (obe čakov, da do 2500 m visokih sten niti ne ome- smeri priključimo na normalno smer po za- njam. Možnosti za nove vzpone so torej omeje- hodnem grebenu 400 m pod vrhom, Dejan ne le z alpinistovo domišljijo in sposobnostjo ter ostro klimo, ki sezono skrajšuje na meseca julij in Miškovič se je edini povzpel tudi na vrh); avgust. – 22. avgust 2006: Djigit (5170 m), severna stena, prvenstvena smer Tretje oko (ED, VI/6, 1200 m), Magajne-Slejko in Erceg-Mi- redno, je prišla, ko je zunaj že potuhnjeno škovič (po bivaku tik pod vrhom le-tega vsi snežilo. Prebijanje proti dolini skozi dober dosežemo 23. avgusta); meter debelo snežno odejo je bilo podobno – 6. avgust 2007: Han Tengri (7000 m), nor- vračanju v življenje in je potekalo z mislijo na malna smer (TD-, 3000 m), Luca Vuerich je enajst nesrečnikov, ki jih je leta 2004 pokopal potreboval za vzpon iz Južne baze na vrh in plaz s Pik Čapajeva. nazaj manj kot en dan, meni pa je za popolno Toda izjemna človeška lastnost je, da vse statistiko zmanjkalo nekaj metrov; slabo kmalu pozabi. Že dobra dva dneva – 23. avgust 2007: 1. stolp Pik Korone (4810 pozneje sva se pozno zvečer ponovno po- m), severna stena in vzhodni greben (D, slovila od baznega tabora, tokrat z drznim IV/3, 4b, 800 m), Magajne-Vuerich. namenom, da vzpon in sestop opraviva v enem Na koncu pa še beseda o denarju in spon- zamahu. Ni šlo povsem brez težav. Precej slaba zorjih. Kirgizija je verjetno edina destinacija na popotnica je bila neprespana predhodna noč, svetu, kjer si lahko s proračunom »borih« 1500 ko smo ponočevali s kar preveč gostoljubnimi EUR (z letalsko karto vred) privoščite odpravo brati Rusi, že v prvem delu dolge poti pa sem v dva in pol kilometra visoko deviško steno izgubil krpljici z obeh palic. 16 ur po odhodu skoraj šesttisočaka. Bolj odmaknjeni predeli, iz baze sem se v megli, vetru in sneženju znašel kamor se da pripeljati s helikopterjem, pa ceno tik pod vrhom Hana ter se brez kančka dvoma hitro dvignejo za dodatni tisočak. Tudi zaradi obrnil in začel sestopati. Preveč svež je bil še tega so bile vse omenjene odprave predvsem spomin na dramo pred dnevi, brez opreme za »zasebno podjetje«. Izjema je le zadnja, ki bi bivakiranje pa sem se moral še istega dneva bila brez Monture in Grivela, ki sta naju opre- vrniti v bazni tabor. mila, finančno prevelik zalogaj. m

63 3-2008 Hit lanskega decembra Severna grapa v Vevnici

 in  Klemen Gričar

64 3-2008

Vevnica iz Mangartske doline; v levem kotu severna grapa.

Dobre četrt ure čez deseto zvečer dobim je lepo zalito. Luca začne plezati, sam snemam Romanovo sms sporočilo: »Jutri ob osmih s kamero, Roman mi daje napotke. Kamero greva z Lucom malo pogledat proti Vevnici.« imam šele od poletja, Roman snema že dobro Novembra je doma bolj mrtva sezona za gor- desetletje. Luca pleza, namešča varovanje, za- skega vodnika, moram pa ostati v kondiciji, sipajo ga pršni plazovi. Vse pridno beležim s zato se takoj odločim: »Pridem.« Zjutraj malo kamero. Kmalu je čez, naredi varovališče in pred osmo sem v Fužinah, v vasi, ki je še »za z Romanom začneva plezati. Sem in tja plazi. en rokav« bolj mrzla od Rateč. Roman je že »Merkej se na vobreh1,« pravi Roman. Kako nared, Luca je prav tako točen. S kombijem se zanimiv je fužinski dialekt ... Kmalu smo čez peljemo proti koči Zacchi, ko nas zaustavijo težji del, razvežemo se in plezamo nenavezani. hlodi na cesti. Spravljajo drva za zimo. Cesta je Sem ter tja se ustavimo za posnetke. Vse teče sicer zaprta za promet, a gorski vodniki imamo gladko, pozna se, da sta Roman in Luca utečena posebno dovoljenje regije Furlanije - Julijske naveza. Mimogrede smo na vrhu grape Belope- krajine za uporabo gozdnih cest. Parkiramo ob ška škrbina (Forcella Fusine). Odpre se pogled poti, da ne bomo napoti gozdarjem in kamio- v Tamar, dan je lep, prav ukraden bogovom. nom. Pijemo, jemo piškote, smejemo se in smo prav Pristop ne obeta nič dobrega. Snega je dobre volje. Začnemo sestopati. Gre še hitreje, bolj za vzorec. Vzpenjamo se po zmrznjenem čez težji del se spustimo po vrvi. Z vrha do avta šodru, Roman mi kaže smeri, ki jih je splezal z smo v dobri uri. Pred drugo uro popoldan smo Nives in Lucom. Gore nad Belopeškim jezerom pri Romanu doma na čaju. Pozneje sem sestavil so kot njegovo dvorišče. Tik pod steno se film, grapa pa je zaradi dobrih razmer verjetno klima spremeni, pridemo v zimo. Nataknemo postala najbolj ponavljana smer v decembru pasove, dereze in začnemo. Plezamo nenaveza- lanskega leta. m ni, saj začetek ni zahteven in tako smo hitrejši. Znajdemo se pod ključnim raztežajem. Videti 1 Pršni plaz s strehe.

65 3-2008 naša smer Za ščepec strmega plezanja Centralna grapa v Mrzli gori

 Bor Šumrada

Mrzla gora leži severno od glavnega grebena nenavezana, mimo naju pa je letelo vedno več Kamniško-Savinjskih Alp na meji z Avstrijo. kamenja. Zagozdena skala v grapi naju je za Zahodna in južna stran gore, nad krnico Okre- trenutek zaustavila, a sneg nad njo je bil dobro šelj, sta prepredeni z grapami, po katerih pote- kajo zanimive zimske smeri. Najbolj znana med njimi je Centralna grapa, katere vstopni skok naj bi bil po vodniški literaturi najtežji v Mrzli gori. V kopnem ima oceno IV+, a grapa verjetno ni zanimiva, če vstopni skok ni »narejen«, v dobrih zimah pa imamo tod opravka s plezanjem po naklonini do 80°. Letošnja zima je bila na začetku zelo mrzla, kar je omogočilo plezanje po zaledenelih sla- povih, vendar pa je bilo premalo snega za kakšno resno zimsko smer. Pozneje, po obilnej- šem sneženju, so se razmere izboljšale in tako sva se z Jako napotila v Logarsko dolino, da bi izkoristila še zadnji dan lepega vremena pred takrat napovedanim poslabšanjem. V slabi uri sva po poledeneli poti prišla iz doline do doma na Okrešlju. Ves čas sva bila v dvomih, če bova kos vstopu. Čez strm ruševnat skok sva dosegla gredino in kmalu zagledala vstop v grapo. »Čez to bova pa že splezala,« sva si rekla in se navezala. Jaka se je zagnal v strmino in bil kar zadovoljen z razmerami, čeprav sta led in sneg malce pokala. Medtem se je zdanilo in ker so pobočja nad grapo obrnjena proti jugu, sva bila izpostavljena raznim izstrelkom – od kamnov do snega in ledu. Jaka je kljub težkemu nahrbtniku, saj je s seboj nosil smuči, odlično preplezal skok, pa tudi sam sem se brez večjih težav prebil čezenj. V lažjem delu grape sva se razvezala in tako plezala do naslednjega manj- šega skoka, kjer sva se zopet varovala, saj sva bila med strmim plezanjem bolj izpostavljena padajočemu kamenju. Nadaljevala sva, kolikor hitro je bilo mogoče, a nama zaradi visokih

temperatur ni šlo najbolje ... Spet sva plezala Risala: Barbara Žižič

66 naša smer 3-2008

Južno ostenje Mrzle gore  Oton Naglost

sprijet in cepini so odlično prijeli, tako da sva naprej, sam pa sem počasi odpikal po grapi bila hitro čez, čeprav naju je teža nahrbtnika navzdol. Nekoliko me je bilo strah kamenja, saj pri plezanju čez skalo vlekla nazaj ... Jaka, ki je je bilo še zmeraj zelo toplo, a k sreči je Zahodna plezal za menoj, je imel malce več težav, saj se smer, jasno, obrnjena na zahod, tako da se je mu je udrl sneg in je skoraj padel v robno zev. kamenje še držalo stene. Nadaljevanje ni bilo več tehnično težavno, naklonina ni presegala 45°, a bilo je zelo vroče, Mrzla gora: Centralna grapa, III/3, sneg pa moker, kar naju je upočasnjevalo. Na 80°/45-60°, 500 m (v kopnem je začetni koncu grape sva po gredini nadaljevala do skok ocenjen s IV+) vrha smeri. Razgled na celoten venec gora Dostop: Iz Logarske doline na Okrešelj in nad Okrešljem je bil čudovit, občudovala sva proti Savinjskemu sedlu. Pri odcepu poti skozi strmo Ledenko v Koroški Rinki, Belo grapo Turski žleb zavijemo desno pod južno steno v Planjavi in druge znane zimske smeri nad Mrzle gore, čez strm ruševnat skok na gredino krnico. Na vrh se nisva povzpela, saj nama ple- in po njej do najbolj očitne velike grape, ki jo zanje po krušljivem grušču in mokrem snegu zapira strm skok (ura in pol). ni prav nič dišalo. Sestopiti sva nameravala po Sestop: Najbolj ugodno je sestopiti po Zahodni Zahodni smeri in vesela sva ugotovila, da ta z smeri (50°/40°, 400 m). druge strani pripelje na gredino, kjer sva stala, Vodniška literatura: tako da sva bila prav na njenem koncu oziroma T. Golnar, S. Babič. Logarska dolina, zahodni začetku. Jaka, ki mu gre alpinistično smuča- del. Ljubljana: PZS, 1999. nje »dobro od nog«, se je po njej spustil kar s G. Kresal. Zimski vzponi. Ljubljana: Sidarta, smučmi. Ker je bil seveda hitrejši, mi je ušel 2007. m

67 3-2008 novice iz vertikale rana prerivati najprej v gondoli, se giblje med 40° in 50°. Zgornja Naval na Alpe nato pa še v vzhodni steni Mt. četrtina presmučane linije pote- Okoli slovenskega kulturnega Blanc du Tacula v smeri Gabar- ka deset metrov desno ob grapi. praznika je bilo čutiti pravi naval rou-Albinioni (III, 4+, 500 m). Bo- Tam je bilo zaradi ozkih preho- na Zahodne Alpe. Močan antici- ris Lorenčič in Mojca Žerjav sta dov med skalami potrebno še klon je pričaral odlične pogoje bila nekaj dni prej za čuda sama posebej previdno vijuganje. Sle- za zimsko alpinistiko v najviš- v še eni popularni smeri, in sicer dil je prehod v desni rokav in pojem evropskem gorovju. Grega v Petit Vikingu (III, 4+, 500 m) v novni zahteven prehod v glavno Lačen (Vertikala-X, AK Črna) in steni Point Domino nad argenti- grapo, ki ji je Bogdan nato sledil Matej Flis (AK Ravne) sta se od- erskim ledenikom. do konca. 350-metrski spust je ločila za severno steno Aig. Sans ocenil s V, nekatera mesta z S6–. Nom in njeno Direktno smer (V, 5+, 5c, 1000 m), ki sta jo prva pre- Tsunami plezala legendarna Jean Marc Med prazniki so se Blaž Kodelja V domačem ledu Boivin in Patrick Vallencant leta (AS Ajdovščina), Tomaž Bizjak in 1974. Od zgornje postaje gondo- Dejan Koren (DUMO, oba AO Vi- in snegu le na Grands Montets sta krenila pava) zadrževali v dolini Aoste, Ravno ko so se dobro »potegni- 9. februarja okoli pol petih zju- natančneje v Val Savaranche, kjer le« lepe ledne smeri, ki nastane- traj, dobri dve uri pozneje začela je Dejan opravil odličen vzpon. jo enkrat na vsakih deset let ali plezati in bila ob 18. uri na vrhu Preplezal je znano kombinirano še več, se je ponovno otoplilo. Sans Noma. Sestopati sta zače- smer Tsunami (M12). Naslednji Bela grapa je, dokler prve nave- la po grebenu in nadaljevala po dan je za sprostitev skupaj z Bla- ze niso obrnile zaradi odjuge, je- grapi na ledenik Charpoua, kar žem v sosednji dolini Val di Rhe- čala pod težo plezalcev. Tokrat sta, tako kot že nekaj njunih pred- mes preplezal slap, katerega ime niti ne smem težiti z ovčjim sin- hodnikov, ocenila za napako. S mu ni znano. Težave v 200-metr- dromom, saj gre za resnično le- Sans Noma je najbolje nadalje- ski gmoti ledu ocenjuje z oceno potico, ki jo je vredno vsaj en- vati na vrh Aig. Verte in sestopiti med 4 in 5. krat v življenju spraviti podse. po Whymperjevem ozebniku do Čeprav v “redaljki” skupaj s sto- koče Couvercle. V smeri sta ime- timi drugimi princi. Množično la zelo dobre razmere. Zimski tabori so bile oblegane tudi Teranova Družno z njima sta z Grands AO Domžale je imel med 8. in smer, smeri v Storžiču, Bosova Montets v severno steno Aig. 10. februarjem zimski tabor na grapa in podobne lažje, popular- Verte krenila Tomaž Jakofčič Okrešlju. Čeprav je bilo sprva vine smeri. Dober vzpon sta opra- (Marmot, AAO) in Tina Di Batista deti slabo in so mislili, da bodo vila Andrej Erceg - Crni (AO Čr- (AO Matica, oba Policija RS). Pre- zaradi obilice snega bolj teoreti- nuče) in Tadej Krišelj - Ante (AO plezala sta 1000-metrsko smer zirali kot plezali, se je izkazalo, Kamnik). V dobrih šestih urah Late to say I'm sorry (Robert Ja- da so razmere v grapah Mrzle sta prosto ponovila enega izmed sper-Jorn Heller, 1994), ki poteka gore dobre. Plezanje je bilo do- najbolj markantnih ozebnikov spodaj po Couturierovem ozeb- volj varno, saj se je večina snega v naših gorah, smer Saše Kame- niku, nato po smeri Burges Mi- že splazila. Centralno grapo so njeva v Dolgem hrbtu. Matej Kla- zari in na vrhu osem raztežajev preplezale štiri naveze, skupaj dnik (AO Kamnik, Mammut) je po tankem lednem jeziku, ki sta 21 članov in članic pa je opravilo bil aktiven v tednu pred odjugo. ga prva plezalca ocenila s V, 5+ 21 vzponov ter nekaj pristopov Z Rožletom Repanškom sta ple- v ledu in VI, A2 v skali. Tina in in turnih smukov. AO Celje Ma- zala Grapo med Veliko in Malo Tomaž sta smer preplezala pro- tica je imel v istem obdobju ta- Kalško goro. Poleti se pleza po sto in težave ocenila z M7. O bor v avstrijskem Maltatalu. Šest grapi (180 m) skozi preduhe (II– predhodnih prostih ponovitvah alpinistov, štirje starejši in štirje III), sedaj pa je bil po plateh na- ni podatkov. Pred tem sta 30. ja- mlajši pripravniki so preplezali lepljen zmrznjen sneg (60–70°). nuarja v vzhodni steni Mt. Blanc slapove Rechter Dreifaltigkeits- Sestopila sta po Desni grapi. du Tacula preplezala smer Scot- fall (WI 4+, 70 m), Linker Dreifal- Čez dva dni je Matej ponovno v ch on the Rocks (IV, M7, 450 m). tigkeitsfall (WI 3+, 250 m), Stran- Kalški gori sam preplezal smer V smeri je bilo zelo malo ledu, nerbach (WI 3, 550 m) in Aluhol Kravja paša (III+, M6, 300 + 100 čez dan pa je padlo tudi nekaj (WI 4+, 240 m). m). Smer ima en težaven razte- centimetrov snega, ki so poskr- žaj, ki pa v odličnih razmerah ni beli za dostojne “škotske” razme- bil prehud zalogaj. Kljub vsemu re. Smer je presenetila s težkimi Strma smučina se je v njem varoval. David Debe- zgornjimi raztežaji. Bogdan Jež (AO Cerkno) je opra- ljak in Luka Lindič sta opravila z Marjan Kovač in Urban Golob vil spust po Zahodni grapi v Ma- velikopotezno smerjo Kemper- sta se bila, ob lepi nedelji, primo- tajurskem vrhu. Naklonina grape le-Murovec (IV+/5, M5+, 1000 m)

68 novice iz vertikale 3-2008 jetno opravila drugo prosto po- Zlati cepin odpadel novitev za domačinom Jeffom Mercierom. Dejala sta, da gre za Po kontroverzni podelitvi zlatega cepina za dosežke v letu 2006 »orng« turo, kar v prevodu verje- se je razvnela polemika o objektivnosti in smislu podeljevanja tno pomeni prekleto težko smer. tovrstne nagrade. Prav eden od dobitnikov lanskega cepina, Marko Prezelj, je odprl perečo debato, kateri so se nato pridru- žili še drugi. Glavna dilema je bila, kako primerjati vzpone v Najuspešnejši različnih zvrsteh alpinizma. športni plezalci Vsa trenja in nesoglasja so sedaj pripeljala do tega, da je letos podelitev zlatega cepina odpadla. Sedaj se postavlja vprašanje, Po izvrstni sezoni za slovenske ali je bolje imeti zlati cepin z nekaterimi pomanjkljivostmi ali športne plezalce so januarja poga sploh ne imeti. Mnogo alpinistov meni, da je bila prireditev delili priznanja najuspešnejšim v vseeno pozitivna in je močno prispevala k prepoznavnosti in letu 2007. Najuspešnejša športna popularizaciji alpinizma. plezalka minulega leta je Maja Vidmar. Z izjemno serijo šestih zaporednih zmag svetovnega pokala je bila v tej sezoni za vse v Dolgem hrbtu. V sosednjem tal. Ljubljančana Zoran Radetič - ostale neulovljiva. Postala je zma- Grintovcu sta Anže Šavs in Tine Zoki in Janez Marinčič sta pre- govalka svetovnega pokala v te- Kovač (oba AO Kranj) prepleza- plezala svečo, se z vrha spustila žavnostnem plezanju in vodilna la Grintovčev steber (IV, 3+, M5, po fiksirani vrvi in utrujena od- na svetovni lestvici ter dobitnica 250 m). šla domov. Kak dan za njima sta bronaste kolajne na svetovnem isto storila tudi lokalna matador- prvenstvu in srebra na mastru ja Marjan Kregar in Bojan Pollak. v Arcu. Preplezala je dve smeri z Zahodna stena Ob dnevu D sta prišla Zoki in Ja- oceno 8c in dobila priznanje ce- nez pod steno že ob desetih zve- Brane lotne slovenske športne javnosti čer, vstopila in smer preplezala v V gore sta šla konec januarja – drugo mesto na izboru najbolj- fotofinišu pred kamniškima ko- tudi Marko Prezelj (AO Kamnik, še športnice Slovenije. legoma, ki sta prišla le kaki dve MORS) in Miha Valič (AO Rašica, Najuspešnejši športni plezalec uri za njima. Le ena v seriji ka- Policija RS). Opravila sta z Direk- je postal Klemen Bečan. S četr- mniško-ljubljanskih tekem, ka- tnim vstopom v 660 metrov viso- tim mestom na slavnem mastru terih začetek in žmoht gre iskati ko Centralno grapo v Zahodni v Serre Chevalierju je dosegel v severni steni Rzenika v petde- steni Brane. Srž celotne zadeve svoj najboljši rezultat v pretekli setih letih prejšnjega stoletja. V je vstopna sveča, ki se je pote- sezoni in se približal zmagoval- znak sprave se je ponavljanja Di- gnila nazadnje nekje ob koncu nim stopničkam. Na zadnji tek- rektne variante v Brani tokrat lo- prejšnjega tisočletja, morda celo mi svetovnega pokala v Kranju tila mešana, kamniško-ljubljan- samo ob prvem vzponu leta se je tudi njemu izpolnila ena od ska naveza. 1980. Marko in Miha sta se tokrat velikih želja – nastopiti v finalu poslužila koristne tehnike suhe- svetovnega pokala pred domači- ga orodjarjenja in z njo uspela Dru mi navijači. Številnim vrhunskim priplezati do ledu v viseči sveči. Marko Lukič in Andrej Grmov- vzponom je na koncu dodal še Težave v skali sta ocenila z oce- šek (AAO Kozjak) sta izkoristila drugi zaporedni naslov državne- no med M5 in M6. Ostanek smeri lepo vreme konec januarja, se ga prvaka. do vrha je postregel le še z zmer- odpravila na kratek izlet v gore Priznanja so dobili še Natalija nimi težavami. Sestopila sta po nad Chamonixom in opravila vr- Gros za odlične rezultate na tek- Bosovi grapi. hunski vzpon. Lotila sta se slovi- mah svetovnega pokala v balvan- Zanimiva je zgodba prvega tega Severnega ozebnika v Dru- skem plezanju in za skupno zma- vzpona z naslovom Zmaga lju- ju oz. njegove direktne variante. go v kombinaciji, Lučka Franko bljanskih alpinistov v Zahodni Smer spada med klasične ledne in Mina Markovič za odlične uvr- steni Brane. Pozimi leta 1980 je ture, vzpon po direktni varianti stitve v svetovnem pokalu, Urh završalo ob novici, da je dolgo pa je leta 1977 verjetno predsta- Čehovin za odlične dosežke v ogledovana sveča potegnjena do vljal najbolj strmo ledno plezari- balvanskem plezanju ter Urban jo v Alpah. Krajši odsek z oceno Primožič, Jure Raztresen in Ci- A2 se je z leti in globalnim segre- ril Vezonik za dobre uvrstitve v vanjem daljšal in letos sta naša mladinski konkurenci svetovne- plezalca imela že pet raztežajev ga oz. evropskega pokala. kombiniranega plezanja. Najtež- jega sta ocenila z M8 in s tem ver- Novice je pripravil Tomaž Jakofčič.

69 3-2008 iz tujega tiska katerega se je Humar medijem 2007: Carstenz Pyramide, 4884 Tomaž Humar na Anapurni popolnoma odre- m, Indonezija – 49 min v južni steni kel. Njegova smer poteka desno 2007: Denali, 6194 m, Aljaska, od poljske (vrisana je na sliki). Ni- ZDA –16 h 45 Anapurne kjer se je ne dotakne in je ne kri- 2007: Mt. Vinson, 4892 m, An- Solovzpon Tomaža Humarja v ža. Humar je dosegel rob stene, tarktika – 9 h 10 Anapurni odmeva v svetovnem se po grebenu povzpel na vzho- Skupaj: 58 h 45 gorniškem tisku. Tako je Berg- dni vrh Anapurne, 8047 m, in tam »Običajni« alpinisti za isti podvig steiger poročal o njem že decem- vzpon končal, še posebno ker je porabijo v povprečju 500 ur. bra, brez kakih tehničnih po- bil na glavnem vrhu že leta 1995. drobnosti. Anapurno je označil V reportaži je poseben poudarek Januarski Bergsteiger poroča o za enega najnevarnejših osemti- posvečen Humarjevemu moč- neverjetnem hitrostnem rekordu, sočakov ter omenil nezgodo švi- nemu religioznemu prepričanju. ki ga je julija lani dosegel avstrij- carskega alpinističnega asa Ue- Humar večkrat poudari, da ga pri ski alpinist in gorski tekač Martin lija Stecka, ki je pri poskusu so- doseganju velikih uspehov v go- Tschurtschenthaler iz Lienza, star lovzpona v 3000 m visoki južni rah in odločitvah pri težkih vzpo- 30 let. V 27 urah in 10 minutah se steni padel 300 metrov globoko nih vseskozi vodi vera, in zanj je je v enem zamahu povzpel na tri in čudežno preživel. velik alpinistični dosežek način, velikane Visokih Tur: Hochgall, V podobnem obsegu kot Bergste- kako se lahko približa Bogu. 3436 m, Grossvenediger, 3666 m, iger je Humarjev vzpon komne- in Grossglockner, 3798 m. Pri tem tiral tudi nemški Alpin, medtem je pretekel kar 110 km (nekaj ma- ko je italijanska revija Meridia- Rekordi, rekordi lega je tudi prevozil s kolesom) ni Montagne poslala v Kamnik Ljubitelje hitrih vzponov bodo in premagal 10 200 m višinskih svojega dopisnika Mattea Serafi- gotovo navdušili podvigi, ki jih metrov. Startal je ob 17 h na pla- na, ki je napisal daljši prispevek povzemamo iz Bergsteigerja in nini Patscher Alm, že ob 19.35 stal s petimi fotografijami. V članku Alpina. Avstrijski alpinist Chri- na vrhu Hochgalla in bil ob 21.30 Ritorno all'Annapurna (Vrnitev stian Stangl je v začetku lanskega spet na planini. Uro pozneje se je k Anapurni) v podnaslovu nave- decembra končal projekt Seven s kolesom pripeljal v St. Jakob v de Messnerjevo trditev, da je Hu- Summits Speed Tour z neverje- dolini Defereggen, potem pa spet mar »največji živeči alpinist«, nato tno hitrim vzponom na Mount peš odšel do koče Reichenberger pa opiše Humarjevo alpinistično Vinson na Antarktiki. Iz baznega Hütte, 2586 m, in prispel tja ob kariero; označi jo za kontrover- tabora se je na najvišji vrh sedme- 0.45 h. Ob lunini svetlobi je sesto- zno. Če je vzpon čez južno steno ga kontinenta povzpel v 9 urah in pil v Ströden, 1403 m, v dolini Vir- Dhaulagirija in nevarno odiseja- 10 minutah. Če povzamemo čase gental, od tam pa se je povzpel do do v Rupalski steni Nanga Parba- vzponov od baznih taborov na koče Johannishütte; dosegel jo je ta spremljal velik medijski rom- najvišje vrhove vseh kontinentov, ob pol treh zjutraj. Tedaj je začu- pompom, je bil vzpon v Anapur- vidimo, da so rezultati osupljivi: til prve krče v mišicah, vendar si ni opravljen v popolni medijski 2003: Aconcagua, 6956 m, Ar- je kmalu opomogel. Ob 4.45 je bil tišini. Serafin piše, da so na hrup, gentina – 9 h 10 že pri koči Defreggerhaus in ob povezan z Nanga Parbatom, ne- 2004: Kilimandžaro, 5895 m, 6.15 na vrhu Grossvenedigerja. kateri vrhunski slovenski alpini- Tanzanija – 5 h 36 Dve uri in pol zatem je že sesto- sti gledali precej postrani (izrec- 2006: Elbrus, 5643 m, Rusija – 5 pil v Innergschlöss, od tam pa se no omeni Humarjevega somešča- h 18 je s kolesom odpeljal po Felber- na Marka Prezlja) in da je bil ver- 2006: Mt. Everest, 8848 m, Tibet, tauernski cesti do odcepa doli- jetno to poglavitni razlog, zaradi Kitajska – 16 h 42 ne Landeggtal in se nato povzpel

70 iz tujega tiska 3-2008 do koče Sudetendeutsche Hütte, Čaplar, glavni in odgovorni ure- Stories) o impresivnih vzponih 2656 m. Tja je prispel ob 12.45. dnik, opisuje zgodovino nastaja- (»velikih smereh, ki bodo posta- Sledila je nečloveško dolga in na- nja in razvoja revije v daljšem pri- le jutrišnje legende«), v obširnej- porna etapa do koče Stüdlhütte, spevku, v katerem poudarja, da so šem sklopu Vzponi in odprave 2802 m. Dosegel jo je ob 17 h, do- hrvaški planinci dobili idejo za iz- (Climbs&Expeditions) pa bralcem besedno uničen. Z zadnjimi ato- dajo svojega glasila v Planinskem razkrijejo, kaj se je na plezalnem mi moči in volje je potem splezal vestniku, ki jim je do danes ostal področju pomembnega dogajalo še po znamenitem grebenu Stüdl- vzor. Prva številka Hrvatskega pla- v malodane vseh gorstvih sveta. grat (III. težavnostna stopnja) na ninarja je izšla 1. junija 1898, zato Slovenski plezalci so brez silne- vrh Grossglocknerja; nanj se je bo PV v junijski številki podrob- ga pretiravanja tako rekoč glav- komaj privlekel ob 20.10. Konč- neje pisal o njegovem jubileju. ne zvezde AAJ za leto 2007. Od no konec – zmaga! Cilj – opraviti Andrej Mašera sedemnajstih prispevkov v po- turo v manj kot 30 urah – je bil do- glavju Featured Stories so kar šti- sežen. Tschurtschenthaler je imel ri napisali naši alpinisti. Naslovni- ob poti odlično organizirano lo- Slovenci v reviji co krasi fotografija, ki jo je posnel gistiko in se je na to posebej pri- American Alpine Marko Prezelj, na njej pa je impo- pravljal dve leti. Pa vendar je vse zantna gora Chomolhari (7326 skupaj na meji umljivega ... Journal 2007 m), v katere severozahodnem ste- American Alpine Club, osrednja bru je Prezelj z Borisom Lorenči- ameriška gorniška organizacija, čem oktobra 2006 preplezal novo 110 let izhajanja ki je bila ustanovljena na začetku smer. Za vzpon sta plezalca dobila Hrvatskoga prejšnjega stoletja (1902), že skoraj nagrado zlati cepin, AAJ 2007 pa 80 let (od leta 1929) izdaja Ameri- jima je namenil naslovno zgod- planinara can Alpine Journal, nekakšen vsa- bo (str. 14–25: The winds of Cho- Hrvatski planinar, glasilo Hrva- koletni zbornik najpomembnej- molhari. A test of will on a cold Ti- ške planinske zveze (HPS), je z ja- ših plezalnih vzponov. V prvem betan wall, avtor Marko Prezelj). nuarsko številko proslavil 100. leto delu uredniki dajo besedo ple- Lani smo v Grenoblu na podelitvi izhajanja in 110. leto prve številke zalcem, ki imajo na zalogi še po- zlatega cepina Slovenci slavili dva- te stare in častitljive revije. Alan sebej zanimive zgodbe (Featured krat, saj je nagrado po izboru ob-

71 3-2008

činstva za solo single push vzpon podeljevanju nagrade in pozneje spešnih. Uspešna je bila tudi srb- po novi smeri v jugozahodni steni napisal tudi esej (Gladiators and sko-bosansko-hrvaška odprava s Čo Oja (8188 m) prejel Pavle Koz- clowns d'or), ki so ga ponatisnili v šestimi vzponi. Nekaj šerp je vrh jek. O svojem podvigu v oktobru AAJ 2007 (str. 125–126). »Alpinisti doseglo po trikrat. Zaradi dolge- 2006 (in tudi o incidentu na pre- so krogle, mediji so puška. Kje je ga monsuna so se uspešni vzponi lazu Nangpa La, ki se je zgodil v tarča?« se sprašuje Prezelj na kon- začeli šele 18. oktobra in končali neposredni bližini baznega tabo- cu svojega razmišljanja. 3. decembra. ra, ko so kitajski vojaki ubili tibe- O slovenskih vzponih se je bral- Na Anapurni I je uspel samo To- tansko dekle na poti v Nepal) piše stvo lahko podučilo tudi v sklo- maž Humar, in sicer na vzhodnem Pavle na straneh 68–74 (Cho Oyu pu Climbs&Expeditions. Tomaž vrhu (8026 m), aklimatiziral pa se contradictions. Escaping harsh re- Jakofčič je pisal o novi smeri Los je na Tarpu Čuliju (5663 m). alities on a single-push new rou- ultimos dias del paraiso, ki sta jo Precej obiskan je bil Baruntse te in the Himalaya). Tretja hima- z Grego Lačnom preplezala v Fitz (7129 m) s 17 vzponi po klasič- lajska zgodba izpod slovenskega Royu; Andrej Magajne o obiskih nem jugozahodnem grebenu, vsaj peresa je o vzponu v alpskem Tien Šana (Pik Sloneok, Pik Kara- prav toliko vzponov pa ni uspelo. slogu po jugozahodnem stebru kolski, Djigit); Andrej in Tanja Gr- Prvi po vzponih je Čo Oju (8201 na Janak Chuli (7041 m), ki sta ga movšek ter Matjaž Jeran pa o vzpo- m) – 123 vzponov na 29 odpravah, maja 2006 opravila Andrej Štrem- nih v pakistanski skupini Trango. 40 odprav pa je bilo neuspešnih. felj in Rok Zalokar (str. 62–67: En- Mateja Pate Poglavitni krivec za pretežno ne- counters with Janak. A seven-year uspešno sezono na tradicionalno itch for a 7000-meter Himalayan »najugodnejšem« osemtisočaku beauty, avtor Andrej Štremfelj). Himalajska je bilo vreme. Zelo uspešna pa je Marko Prezelj ima poleg prve tudi kronika – jesen bila hrvaška ženska odprava; vrh skoraj zadnjo besedo v sklopu Fe- je doseglo pet alpinistk. atured Stories – ta se konča z raz- 2007 Po klasični smeri na Daulagiri I mišljanjem o smiselnosti podelje- Gospa Elizabeth Hawley je spet (8167 m) je brez uspeha poskušalo vanja nagrad za »naj« alpinistične poslala v svet pregled vzponov v sedem odprav. Vzroki so bili vreme vzpone. Marko, ki je z Andrejem nepalski Himalaji, urejen po abe- in nevarne ledeniške spremembe Štremfljem dobil prvi zlati cepin cednem redu vrhov. med bazo in prvim taborom. leta 1991 in bil zanj nominiran Tako je na čelu Ama Dablam Lepo so zabeleženi vzponi sloven- kar štirikrat, je lani ob prejemu (6812 m) z 88 vzponi na 29 od- ske odprave na Srednji Drohmo svojega drugega spregovoril proti pravah, 12 odprav pa je bilo neu- (6855 m, Tine Cuder – Matej Kla-

Okoljevarstveno Kulturno Gorskewww.gorske-sledi.comSledi Športno Informativno Poučno

Oddaja, ki prinaša delček gorskega sveta v vaše domove. www.video-oskar.com

72 3-2008 dnik) in Vzhodni Drohmo (6695 solistični vzpon po južni steni Od drugih zanimivosti je nave- m, Matej Kladnik – Aleš Koželj – Anapurne sploh. den hitrostni rekord bratov Hu- Mitja Šorn) ter Patibaro (7124 m, Francozi so dosegli koto 6741 m ber po smeri Nos v El Capitanu Boris Lorenčič – Miha Valič). To je na Ganešu V, za katerega nava- (2 uri in 45 minut) ter Švicarja bila sploh edina odprava na celo- jajo le japonski vzpon (1980) in Uelija Stecka 21. 2. 2007 po kla- tnem področju Kangčendzenge. slovensko ponovitev Staneta Be- sični smeri v severni steni Eiger- Najvišja gora sveta Everest laka in Tomaža Humarja (čeprav ja (3 ure in 54 minut). (8850 m) je ostala brez vzpona; na omenjajo le tega) leta 1994. Rusi so ustanovili svoj »zlati ce- njej se je preizkusila ena sama od- Slovensko-ameriška naveza (Mar pin« (Azijci tudi), saj se najbrž prava (Tajci 8000 m – Južno sedlo ko Prezelj, Steve House, Vince An- čutijo prizadete, ker lani niso do- 6. novembra). derson) je v čistem alpskem slo- bili »francoskega«. Nagradili so Uspešen obisk Korejcev je do- gu prva dosegla Zahodni vrh K odpravo, ki je v 80 dneh ob po- živel Varsa Šikar (Fang, 7647 m), 7 (6858 m) v Karakorumu po tež- moči 3 km pritrjenih vrvi prva redko obiskana in težko doseglji- kem plezanju v ledu in skali 2000 preplezala zahodno steno K2. va gora v pogorju Anapurne; prvi m visoke stene. Vsekakor ima drugouvrščeni pr- vzpon sploh Gurkarpo Ri (6891 Med vzponi v Andih omenjajo venstveni vzpon po Severozaho- m, Francozi, 1. novembra) v Lang- navezi Tomaž Jakofčič - Grega La- dnem razu Kumbakarne (Jannu) tangu; tudi Ganeš V – vzhodni čen z novo varianto v Fitz Royu lepe možnosti tudi za »zlati ce- vrh (6745 m) so dosegli Francozi. ter Pavle Kozjek-Grega Kresal pin 2007« v Grenoblu, saj sta ga Rusi so bili uspešni na težavnem za prvi vzpon po južni steni Pu- Valerij Babanov in Sergej Kofa- zahodnem razu Kumbakarne scanturpa Este (5410 m). nov opravila jeseni 2007 v osmih (Jannu, 7710 m), to je bil gotovo Priznanje izrekajo Mihu Valiču dneh v čistem alpskem slogu. največji lanski uspeh v nepalski za verigo 84 alpskih velikanov – To je kratek opis značilnosti ne- Himalaji. Plezalca Babanov in Ko- vseh štiritisočakov Alp, ki jih je katerih pomembnih vzponov fanov sta se prej aklimatizirala na preplezal med 27. decembrom leta 2007, zanimivih tudi za pri- Meri (6344 m) v Kumbuju. Na Ma- 2006 in 7. aprilom 2007. merjavo s slovenskimi dosežki. kalu (8463 m) je poskušala priti Šeststranska reportaža o vzponu Sicer je bilo dobrih vzponov v le ena odprava, na Manaslu (8163 mladih Francozinj po Dolgi nem- Himalaji in Karakorumu še več, a m) tri, pa vse neuspešno. Tudi na ški smeri na vrh Triglava (6 ur) je za prvi vtis so našteti dovolj. Pumori (7161 m) se je izmed treh lepa reklama za naše gore. Tone Škarja odprav uspelo povzpeti le avstrijski. Na gori Putha Hiunčuli (7246 m) je uspela francosko-britanska Iz Mladinske knjige Trgovine, odprava, na Tukučeju (6920 m) KNJIGARNE KONZORCIJ, pa avstrijska. Slovenska 29, Ljubljana Manj pomembnih petin šesttiso- čakov v povzetku poročila ne na- vajamo. Na splošno smo s sloven- Pestra izbira knjig s področja gorništva, alpinizma, skim deležem lahko zadovoljni. fotomonografij in potopisov. Tone Škarja SEVEN SUMMITS: THE QUEST Montagnes TO REACH THE HIGHEST POINT magazine ON EVERY CONTINENT Januarska številka te francoske Gramercy Books, maj 2006 (trda vezava; revije, sicer pokroviteljice zlate- 144 strani; barvne fotografije; cena 9,80 EUR) ga cepina, je posvečena »najlep- šim vzponom leta 2007«, kot piše v podnaslovu. Vsebina je zanimiva tudi za nas. Najprej predstavlja vzpon To- maža Humarja v južni steni Ana- purne in mu hkrati oporeka pr- venstvo, saj so prav to smer leta Egon E. Hüsler: 2000 preplezali Christian Trom- FASZINATION ERDE: DIE ALPEN msdorff, Yannick Graziani in Pa- Kunth, maj 2007 (trda vezava; 160 strani; trick Wagnon, čeprav brez do- barvne fotografije; cena 20,69 EUR) voljenja. Priznava pa mu prvi

73 3-2008 planinsko branje nekoč

prednike. Vzgojeni so bili domo- malo kot »čist norec« iz vzorne Kugy – mož, ki ljubno, a »brez šovinističnih pre- ljubezni do narave, v gornika, je ljubil lepoto tiravanj, brez vika in krika« in v ki sta mu slednji sport in samo- spoštovanju do drugačnih pre- ljubje v gorah še povsem tuja«. Prvič sem se srečala z njim kot pričanj, zato so bili priljubljeni V gore je rad hodil kot gospod otrok na izletu v Trenti. Na le- pri Italijanih, Slovencih in Nem- in je »zgolj materialno garanje« pem kraju je zazrt v gore se- cih. Presenetilo me je, koliko prepuščal drugim (čeprav mu del možak, ogrnjen v plašč in časa, ljubezni in truda je posve- je bil, kadar je bilo treba, zlah- s klobukom na glavi. Mama til glasbi, predvsem orglam. Ko ka kos). Vendar ne iz napuha: mi je nekako spoštljivo pove- pa sem spoznala, kakšen iskalec goram se ni bližal kot samo- dala, da je to Kugy. Zaradi tu- in občudovalec lepote je bil, se všečen zmagovalec, ampak je jega in morebiti zato nekam nisem več čudila niti takim izja- skromno priznaval njihovo ve- imenitno zvenečega imena pa ličino, svojim vodnikom in tudi zaradi nepričakova- tovarišem pa je bil hvaležen nega kraja za tak in toli- in jih je zelo spoštoval. kšen spomenik sem si ga Bil je tudi telovadec, plava- zapomnila za vedno, a o lec, potapljač. »Na kopali- njem še dolgo nisem ve- šču je vse gledalo za menoj. dela drugega kot to, da je Menda sem bil videti kot kak imel rad naše gore. Odkar mlad Herkul.« A prijetne plati se mi je naš urednik zdel življenja so morale počakati, precej zgrožen nad dej- kadar je klicalo delo – študij stvom, da nisem prebrala prava in pozneje družinsko še nič Kugyjevega, sem ta podjetje. Bil je discipliniran, primanjkljaj nekoliko od- pošten in časten. Ta (samo) pravila. podoba nujno porodi vpra- Delo, glasba, gore je na- šanje, ali se človek sam lah- slov knjige in povzetek ko dobro predstavi, saj ni njegovega življenja.1 To nepristranski. Toda ali more troje je zapolnilo njegov človeka sploh kdo predsta- vek in mu veliko dalo. Da- viti tako dobro, kot se lahko jal pa je tudi sam – ljudem, sam? s katerimi je živel, delal in Knjiga me je prevzela; ko- se družil. Ko piše o tistih, maj sem se ubranila sku- ki so ga imeli radi, ga vzga- vam: »V trgovskem poklicu sem šnjavi, da bi vam natresla naj- jali in skrbeli zanj (o družini, našel veliko poezije in romanti- lepših misli, najprisrčnejših varuški, učiteljih, sodelavcih, ke.« To je bilo seveda v času raz- »napadov« navdušenja. Ne – gorskih vodnikih), velikim be- cveta tržaškega pristanišča in prebrati morate sami. Matjaž sedam ljubezni, hvaležnosti, mesta, kasneje pa ga je življenje Kmecl meni, da je Kugy pateti- spoštovanja in občudovanja tudi hudo preizkušalo. čen. »Pretirano navdušen, pre- delajo družbo tudi hudomu- Takrat so ga rešile gore. Vzlju- tirano vznesen« pravi slovar. šnost in bistre opazke, celo na bil jih je že v otroštvu, ko mu je Patetika ima slabšalen prizvok račun sicer malodane obože- oče pripovedoval o njihovih le- (saj pretiravanje samo po sebi vane matere (knjigo je posve- potah, v dijaških letih pa ga je ni dobro), in kdor razume Ku- til njenemu spominu) in tudi profesor jemal s seboj na nara- gyjevo ljubezen do lepote, po- na svojega. voslovne izlete in tedaj se mu je sebno če sam v tem pogledu ni Otroke je vzgajala mati, a kljub zbudilo zanimanje za znamenito »nič boljši«, se bo težko strinjal. slovenskim koreninam je z nji- »modro cvetlico mojega srca, ba- Razen če bi lahko rekli, da je mi govorila le italijansko; le o jeslovno Scabioso Trento«. Hva- bil ravno prav patetičen. Ali je jezikovni in glasbeni vzgoji ležno se spominja: »Tako me je lepoto odkrival, ker jo je ljubil, je odločal oče, nemški Koro- botanika milo in tiho pripelja- ali jo je vzljubil, ko se mu je od- šec, ki je imel tudi slovenske la h goram.« Tudi v času svojih krila, najbrž ni smiselno vpra- največjih gorniških podvigov šanje; lepoto vidi in čuti, kdor 1 Dr. Julius Kugy: Delo, glasba, pa je bil predvsem romantik, ki jo ima v sebi. Upam, da sem gore (Arbeit, Musik, Berge – je iskal najlepše, ne najdrznejše povedala ravno prav patetič- Ein Leben). Založba Obzorja no, da boste posegli po knjigi. Maribor, Maribor 1966. Prevedla poti. Razvil se je »v gornika stare Lilijana in France Avčin. smeri, v takega, ki nastaja kratko Mojca Luštrek

74 planinsko branje nekoč literatura 3-2008 pelje v vzhodni Nepal, ki je leta stene njegovih sosedov Makaluja Daljne sanje 1962 še živel svoje starodavno ži- in Everesta. Takrat, ko še ni bila Aleša Kunaverja vljenje, saj je komaj 12 let pred- preplezana nobena himalajska tem po dolgih stoletjih odprl svo- stena, je zrasla vizija slovenskega Dežela Šerp, 1962, knjiga in je meje. Prej je bil za belce dolga alpinizma: v stene osemtisoča- DVD, zbrali in uredili Dušica stoletja izolirana dežela. Najprej kov – tja vodi pot! V naslednjih Kunaver (tudi avtorica veznega si temeljito ogledamo sam Kat- devetnajstih letih se je vizija ure- besedila) in Brigita Lipovšek, mandu – mesto pri templju iz sničila in slovenske prvenstvene samozaložba Dušica Kunaver, drevesa –, potem pa se odpravi- smeri so se začrtale v stene vseh mo na deželo. »Že smo izgubljeni treh osemtisočakov, ki sestavlja- Ljubljana 2007. sredi razdrapanih jo mogočno panoramo travnika himalajskih grebe- pod starim Tjangbočejem … nov. Razpokane Barvni in delno črno-beli film je noge najinih nosa- Kunaver posnel na 35-milimetr- čev tiho stopicajo ski trak s težko kamero Ariflex, po prahu, skalah napisal zanj besedilo in režijski in blatu. Pleteni osnutek ter sodeloval pri monta- bambusovi jerme- ži, a ko je bil film že skoraj kon- ni režejo brazdo v čan, se je izgubil – iz še do danes čela in žulijo hrbte. nepojasnjenih vzrokov. Po štiri- Povsod srečujemo desetih letih se je čudežno našel tovornike s koši, pri selitvi filmskega arhiva Vibe zavoji in drugimi v Arhiv Slovenije. Prvič smo si tovori. Za velikan- ga lahko ogledali na mednaro- sko večino dežele dnem festivalu gorniškega filma so hrbti nosačev leta 2007, na katerem je prejel edino transportno posebno priznanje, posvečeno Od začetka okto- sredstvo,« nadaljuje svojo pri- Alešu Kunaverju. Film je tako bra 1962 do kon- poved Aleš. Dolga in zanimiva svojevrsten dokument časa in je ca februarja 1963, pot ju pripelje v domovino Šerp: danes še dragocenejši, saj prika- dve leti po vrnitvi »Dežela Šerp, dežela ljudi, ki si zuje podobo življenja, ki se v te prve slovenske hi- znajo v senci teh ledenih vrhov odročne himalajske kraje ne bo malajske odprave izbojevati svoj kos kruha. Njihov nikdar več vrnilo. na Trisul, sta dva pogled na vrhove je mešanica Vladimir Habjan člana te odprave, spoštovanja, strahu in ljubezni. alpinist Aleš Kunaver in novinar Tam so doma njihovi bogovi in Zoran Jerin, popotovala po vzho- demoni … V deželi Šerp so štiri dnem Nepalu, od Katmanduja naselja: Namče bazar, Kumn- Obvestilo do Dardžilinga. Bila sta prva Slo- džung, Pangboče in samostan planinskim venca, ki sta videla nepalsko Hi- Tjangboče.« Tam, globoko pod malajo. O tej poti je Jerin napisal Everestom, je bil cilj njune poti. društvom dve knjigi (Vzhodno od Katman- »Gotovo je malo krajev na Ze- Uredništvo Planinskega ve- duja in nekaj let pozneje še Hi- mlji, ki stoje v tako mogočnem stnika želi objaviti čim več malaja, rad te imam), Kunaver pa okolju kot Tjangboče. Everest prispevkov o dejavnosti dru- posnel film Dežela Šerp. gleda izza sedemtisočaka Nupt- štev. Zaradi omejitve prosto- Konec leta 2007 je Dušica Kuna- seja, zraven dvojčka: Lhotse in ra v reviji prosimo vse, ki ver v samozaložbi izdala četrto Lhotse Šar, pa vitki Taveče, sve- nam pošiljajo sestavke, da knjigo iz knjižno-filmske zbirke ti vrh Thamserku in Ama Da- omejijo novice na največ Prvi slovenski himalajci in bara blam.« 3500 znakov in obvestila na sab, Dežela Šerp. Neutrudna in Vrednost filma pa je pomembna 1000 znakov. Tako bo olajša- entuziastična Dušica Kunaver je tudi za zgodovino slovenskega in no delo urednikom, saj mo- tako znova poskrbela za to, da svetovnega alpinizma. Osnovna rajo sicer novice in obvesti- Slovenci ne bi pozabili zgodbe naloga, ki jo je imel Kunaver na la krajšati na dogovorjeno o začetkih in zlati dobi sloven- poti po Nepalu leta 1962, je bila število znakov. Z veseljem skega himalajizma. V tokratni iz- ogled ciljev za prihodnje sloven- bomo še naprej objavljali se- daji je – v nasprotju s prejšnjimi ske himalajske odprave. S travni- stavke društev v zgoščeni in – prva violina film, knjiga pa ga ka pod samostanom Tjangboče informativni obliki. lepo dopolnjuje. V 28 minut dol- se je zagledal v trojico osemtiso- Uredništvo gem filmu nas Aleš Kunaver po- čakov, v južno steno Lhotseja in v

75 3-2008 novice in obvestila pričakuje? Saj bodo rože kmalu nekega hriba ali pa se zbrati ob Skupni cilj − cvetele vso zimo. toploti, ob ognju. Ogenj pa ni Grmada Luna je bredla z rahlo meglico samo toplota, je tudi dinamika, po nebu; njena svetloba je bila preustvarjanje, konec koncev Ob 18. nočnem pohodu močna in sence na tleh so bile je porodil civilizacijo. In ukro- No, pa gremo. Že večkrat smo prav razločno vidne. Na sve- čen v naravi človeka pritegne še šli ponoči na Grmado. Na nočni tlem nebu so se kazali črnikasti z večjo močjo; kar sili ga, da bi pohod. Letos veter že prav toplo obrisi vej dreves in risali oblike med njegovo žarečo žerjavico veje, v zraku se čuti vonj pomla- raznih vrst. Nad njimi pa se je vrgel kak plod zemlje, krompir, di, pa vendar smo sredi januarja. bočilo nebo s pahljačasto raz- kostanj, ga potem izbezal iz nje Rokavic ni treba, kape tudi ne. prostrtimi oblaki; kot da bi sli- in ponudil drugemu v slastni Nekatere hiše v Polhovem Grad- kar nekajkrat potegnil s čopi- užitek. Mar ni to ostanek pra- cu mečejo v temo snope svetlo- čem sem in tja. Za nami je prišla davnega življenja v naravi, prvo- be. Že smo v gozdu. Spodaj buči tiha skupina, pozdravljali smo z tnega istovetenja z njo? Božna ; dolgo dežev je jo je napra - »dober večer«, in še druga. Ta je V delu Polhograjske doline pod vilo glasno, da se njeno šumenje bila bolj veseljaško razpolože- Babno Goro se je nabirala me- močno meša med človeške gla- na. Nekdo je celo zavriskal. Do- gla. Prišli smo do odcepa, pri ka- sove. Stopinje se prilegajo meh- bre volje smo bili, čeprav se je terem pot zavije strmo po seno- ki stezi nad Pratkarjem; čuti se, bilo treba na ozkem delu steze žeti. Vedno znova ugotavljamo, da se je zemlja že znebila zmr- kar naprej umikati. Kmalu smo kako je tukaj lepo. Košenino, ki zlega oklepa. − Ob tem človek ne prišli do doma polhograjskega je že dolgo nihče ne kosi, so obve, ali bi bil vesel ali ne. Toplo- planinskega društva. Zgradili dajali precej veliki borovci z leta človeku dobro dene, a ta le ni so ga v zavetju gozda; za dru- pimi krošnjami blagih oblik. Na prava. Zdaj bi vendar moral biti žabno prijateljevanje, za smeh, naši levi so bili ostanki praproti, mraz in sneg, veter bi moral po- za skupna srečanja. Ravno prav posamezna polomljena stebla metati okrog hiš in bele planja- je odmaknjen od vaških oči. To- so ostro bodla iz poležane trave. ve bi morale biti prepredene s krat so pred njim zakurili ogenj, Tam je človek skrit, varno obdan smučinami. Kaj neki le počne- da je prijetno grel. Kako je člo- z zavetnim gozdom in mehkobo mo s to materjo Zemljo, da nam vek razpet med tem, kar je da- trave, in najbrž je to tisti prijetni bo kmalu vzela letne čase?! Saj nes, kar mu ponuja današnji občutek naravne lepote. Še ne- se bosta menjavala le vročina in čas, in tistim, kar nosi iz davni- kaj korakov čez korenine, ki so dež. Kje bo tisto čakanje pomla- ne!? Kako rad sili tudi v svojo silile iz zemlje, in že smo bili na di, ko človek nenadoma začuti, prvobitnost! V skupnost, pa naj sedlu. Odprl se je pogled na po- da poleg črno-bele zimske sli- bodo to enako misleči, isto za- samezna človeška gnezdeca v ke narava rojeva tudi pomladno nimanje, skupen cilj, ki je včasih Ljubljanski kotlini. Luči glavne- rožasto pokrajino, in jo težko samo ob istem času doseči vrh ga mesta so migotale in se ponekod strnjeno družile v podolgo- vate svetlobne črte. Na Sorškem polju se je nabirala rahla megli- časta koprena, nad katero so se belkasto dvigovale Kamniško- Savinjske Alpe. Lunina svečava jih je skoraj približala in naredila nekam nadzemske, plavajoče v zraku. Na levi pa se je prika- zala Grmada. Premikajoče lučke na njej so spominjale na mige- tanje poletnih kresnic po noč- nih travnikih. Ta dan je bilo na njej pravo mravljišče. Tako je bilo tudi okoli nas. Steza je bila polna, ljudje so nas prehitevali; pozdravljali smo se, včasih pa je kdo molče hušknil mimo; v temi ga je bilo čutiti skoraj kot senco. Med moškimi in ženskimi gla- Na novo zgrajeni dom Planinskega društva Blagajana na Ravneku pod sovi so se kdaj pa kdaj zaslišali Grmado tudi mehki, otroško nežni. Hitro

76 novice in obvestila 3-2008 copotanje po tleh in zadihano ture), B- (zahtevne kopne ture) Sveto goro, stokrat prečkali reko sopenje sta kazala, da so med in D- (lažje snežne ture) katego- Dragonjo … Ah, spomini. nami tudi zvesti človeški spre- rije. Prvi izmed nas je opravil iz- Vso lepoto narave, kako jo opa- mljevalci. Velike razdrapane pit že davnega leta 1978, nasle- zovati in se gibati v njej, skuša- skalnate gmote so se začele zgri- dnja dva 1980, preostali smo se mo prenesti na naše mlade čla- njati nad nami; v nočni svetlobi jim pridružili leta 1982 in 1986, ne. V okviru planinskega krožka so dobile skoraj grozeče oblike. najmlajša leta 2006. Nekaj jih je na osnovni šoli jih na izletih in Še malo in bili smo na vrhu. Kaj zaradi družinskih, službenih in predavanjih učimo, kako se pra- človeku prinese tak pohod? Mu drugih obveznosti prenehalo vilno hodi, kaj obleči, obuti, kaj olajša vsakdanjik, vsaj za nekaj delovati. Tistih, ki skrbijo za or- sodi v nahrbtnik, česa ne sme- časa odpihne prah vsakdanjih ganizacijo in varno vodenje na- mo početi itn. Zavedamo se, da skrbi in preusmeri misli kot ta- ših članov v prelepe slovenske brez podmladka naslednjih 30 krat, ko po skalovju blodi sam s gore, hribe, planine in doline, je let ne bomo praznovali. seboj? Seveda. Samote se človek ostalo za nekatere nesrečno, za V društvu so vseskozi zelo ak- ne naužije, sreča pa se s poseb- druge srečno število 13. tivni tudi markacisti, ki skrbijo no skupno, pozitivno človeško Tako smo v okviru naših izletov, za približno 80 km označenih naravnanostjo, z dobro voljo, ki so praviloma vsako tretjo ne- poti v občini Trebnje, za vpisno veseljem, da si zunaj, v naravi, deljo v mesecu, večkrat pono- knjigo na Trebnem vrhu, poma- da se giblješ, da greš za skupnim sno stali na našem očaku Trigla- gajo pa tudi v meddruštvenih ciljem. Tudi tak občutek je vča- vu, čakali na sončni vzhod pod akcijah. Na Vrhtrebnjem smo si sih potreben. Jalovcem, dihali s škrgami na v še nedograjenem planinskem Milka Bokal Mont Blancu, bežali pred nevih- domu opremili prijetno sobo, to in sodro z Ogradov, gazili do kuhinjo in sanitarije. Vse to Jubilej kolen in v megli iskali Matajur, uporabljamo ob tradicionalnem Planinskega občudovali čredo kozorogov na zimskem in letnem pohodu na Lepem Špičju, plezali po feratah Vrhtrebnje, za občni zbor dru- društva Trebnje v Dolomitih, odkrivali samotno štva, za izobraževanje in preda- Ko smo začeli, smo samo hodi- ter odmaknjeno Travnikovo do- vanja, za zaključek planinskega li v hribe, brez znanja in izku- lino, vonjali črno murko in se krožka, ob obiskih prijateljskih šenj – le z veliko volje, z željo ogibali planikam pri vzponu na planinskih društev, ki pridejo po odkrivanju in z radovedno- Plaski Kuk, pospravili vse zaloge na izlet v naše kraje. Okrogla stjo, »kaj je tam gori«. Z leti so v planinski koči na Kaninu, hra- obletnica začetka našega delo- se nabrali izkušnje in spozna- nili planinske kavke na Stolu, se vanja je dosegla vrhunec s slo- nje, da brez znanja ne gre, zato plazili in iskali duh preteklih ča- vesno prireditvijo, ki je bila v smo opravili več tečajev za pla- sov v kavernah pod Skalnico ali soboto, 26. 1. 2008, v Kulturnem ninske vodnike A- (lahke kopne domu Trebnje. Polno dvorano naših članov, planinskih prijateljev in znancev so na zanimi- vi in domiselni sceni na odru navdušili: povezovalka progra- ma Maja Kos, recitatorka Stanka Zaletelj, Oktet Lipa, mladi planinci iz osnovne šole Trebnje in podružnic Dol, Nemška vas, Šentlovrenc ter Dobrnič, Občin- ski pihalni orkester Trebnje, ne nazadnje pa tudi predsednik in vodniki našega društva. Uživa- li smo ob projekciji fotografij z naših izletov, ki sta jih pripravila Peter Rogelj in Simon Murn. Bil je lep večer, ki smo ga zaokrožili s sladkanjem ob velikanski tor- ti v Galaksiji. Še enkrat najlepša hvala vsem, ki ste kakor koli pripomogli, da je prireditev tako lepo uspela. Milojka Vitez

77 3-2008

pod vodstvom Francija Vesela, ške družine. V enkratnem, daleč V spomin tvojega dolgoletnega prijatelja naokoli znanem pevskem sesta- Lojzetu Pirnatu in soseda, odločila, da bo za naj- vu bratov Pirnat je neštetokrat zahtevnejše slovenske planinske ubrano opeval lepote slovenske starejšemu poti skrbela z eno ekipo, se ji je pokrajine. Ob številnih pesmih, brez zadržkov pridružil. Znanje ki so jih prepevali doma in v tu- strojnega tehnika, ki je dajalo jini, so mu bile najbolj pri srcu kruh družini z dvema sinovoma, tiste o gorah. Skupni družinski je usmeril v prostovoljno delo pevski trenutki, v katere je vgra- na področju opreme planinskih dil svojo srčnost in človeško to- poti z varovali in napredovali ter plino, bodo še trajali na posne- v izdelavo različnih stopnih in ti nezmotljivi harmoniji, ki vliva oprijemalnih klinov. upanje na snidenje. Kot markacist se je udeleževal Kakor koli obračamo, življenje zlasti akcij v Kamniško-Savinj- je tisto, ki nas druži in združuje. skih A lpah, ki so mu bile prav po - Veseli smo, da smo lahko delali sebno ljube. Na njegovo pobudo in živeli s tabo, še zlasti v gorah. je bila obnovljena planinska pot Priložnosti za življenje pa je do- iz Tuhinjske doline na Menino volj in mednje brez dvoma sodi planino. Dolga leta je skrbel za tudi tale spominski zapis v ime- nakup žične vrvi in materiala, nu Planinskega društva Domža- potrebnega za izdelavo klinov, le. Razumem ga kot povabilo v ki jih je tudi sam izdeloval. Kot prihodnost, ki obeta lep spomin Smrt je vedno znova in znova dober poznavalec planinskih in hrepenenje po snidenju ne- skrivnostna, v svojem bistvu pa poti in strokovnjak za obdelo- koč in nekje. ves čas rodovitna. Njena rodo- vanje kovin je za učinkovito in Lojze Pirnat starejši se je rodil vitnost pomeni uspevanje po- pametno rabo tehničnih poma- 19. 6. 1936. Umrl je 1. 2. 2007 po sejanega duhovnega semena in gal v gorah predlagal številne iz- daljši bolezni, pokopan pa je preživetje vsega, kar je vtkano boljšave. Njegovi klini so pojem bil 5. 2. 2007 na pokopališču v v življenja potomcev. To je njena posebne kakovosti in zanesljivo- Dobu pri Domžalah. kakovostna lastnost in pomemb- sti, to so potrdili tudi ustrezni la- Borut Peršolja no sporočilo. Nič na svetu ne boratorijski tehnični preizkusi. more zamenjati smrti, sem ter tja Ob različnih klinih je razvil tudi jo lahko nadomesti le spomin. Z kakovostno pritrdišče zimskih V spomin njim si prikličemo ljudi, dogod- markacij. Na svoj prispevek k ke in besede, ki smo jih skupaj varnosti v gorah bi bil kljub svoji Ruth Eigenmann doživeli ali pa o njih le slišali ali značilni skromnosti upravičeno 15. novembra je v Švici v starosti celo samo sanjali. Spomin nam lahko zelo ponosen. 86 let preminila Ruth Eigenmann. omogoča, da napolnimo tisto, Lojzeta Pirnata starejšega sem Pokojna gospa je s svojim delom kar je onstran zadnjega domo- spoznal na tridnevni društveni v okviru Mednarodne komisije vanja. delovni akciji poleti leta 1987 na za reševanje v gorah IKAR pusti- Lojzeta Pirnata starejšega se grebenu Konja. Česar nisem vela opazne sledi na področju var- spomnim kot dolgoletnega čla- del takrat, vem danes: odlikova- stva pred snežnimi plazovi, tudi na Planinskega društva Domža- li sta ga izjemna prizadevnost in v delu slovenske GRS. Med 2. sve- le, predanega markacista in so- strokovnost. Komisija za planin- tovno vojno je prišla na delo v oblikovalca pevske (gorniške) ske poti Planinske zveze Sloveni- Italijo. Tam je pozneje spoznala kulture. Član Planinskega dru- je mu je leta 1993 za neutrudno svojega soproga, švicarskega in- štva Domžale je postal leta 1967, delo podelila značko markacist dustrialca Gina Eigenmanna. Ko med markaciste pa je zašel leta PZS št. 18, od planinske organi- je 6. februarja 1961 snežni plaz 1978. Velikokrat je prehodil po- zacije pa je prejel tudi bronasti zasul njenega nečaka, Vannija samezne dele 55 km planinskih in srebrni častni znak Planinske Eigenmanna, med smučanjem poti, ki jih vzdržuje naše planin- zveze Slovenije ter Knafelčevo v Val Saluverju in so pri iskanju sko društvo. Njegove markacije diplomo. odpovedali vsi klasični postop- vodijo po Domžalski poti spo- Poleg napornega in nevarnega ki, se je družina povezala z IKAR, minov in na Veliko planino mar- fizičnega dela pa je bil za Lojzeta delegirala Ruth v Podkomisijo za sikaterega obiskovalca, ki se o Pirnata starejšega značilen tudi plazove, ustanovila »Fondacijo avtorstvu zelo redko sprašuje. doživet, kulturen odnos do gora. Vannija Eigenmanna (FVE)« ter Ko se je Komisija za planinske Ta mu je bil položen v zibko, saj pritegnila k delu številne znan- poti Planinske zveze Slovenije je bil del velike pevske in gorni- stvene ustanove.

78 3-2008

Z Ruth smo se seznanili januar- o snegu in plazovih. Ko je bila na Mateto. Za nas planince in mno- ja 1963 v Davosu med 1. simpo- voljo zbirka gesel, je Ruth poskr- ge obiskovalce Snežnika je bil zijem FVE o nujnih ukrepih za bela za računalniško obdelavo v prava legenda med oskrbniki reševanje zasutih v plazu, skli- okviru EISLF. Organizirala je več Koče na Snežnikovem temenu. canem v sodelovanju z IKAR ter posvetov, med njimi tudi sreča- Tak je bil naš Jože Mateta. Inštitutom za raziskovanje sne- nje v Škofji Loki. Tako smo konec Tudi Jožeta Mateto je druga sve- ga in plazov (EISLF). Njena za- osemdesetih let dobili prvi elek- tovna vojna močno zaznamova- vzetost in neutrudna delavnost tronski šestjezični slovar, pet let la. S komaj dobrimi dvajsetimi sta pripomogli, da je bil zbornik pozneje pa mu je sledila naša leti je odšel iz rojstne Kaštele in simpozija kmalu na voljo vsem razširjena knjižna izdaja, ople- se pridružil bratu v partizanskih poklicanim in da smo se z novim menitena z slovensko razlago enotah splitskega zaledja ter po- znanjem s skupnimi močmi loti- gesel. IKAR je ob petdesetletnici zneje s četrto armado osvobajal li dela. Dolga desetletja smo mu svojega obstoja priljubljeno Ruth jadransko obalo vse do Sloven- posvečali veliko potrpežljivosti nagradil za prizadevno in plodo- skega Primorja. Na njegov veli- in časa, četudi ni bilo takoj ali vito delo s častnim članstvom. ki osebni delež v narodnoosvo- vselej kronano z uporabnimi re- Zvesta in vdana poslanstvu je po bodilnem boju in mnoge strelne zultati. smrti soproga Gina poskrbela rane spominjajo njegova števil- Znala je najti prave ljudi, ki so za gradivo fondacije, sama pa se na odličja. Jože Mateta se je kot skupaj s člani podkomisije za- še naprej zanimala za novosti in oficir jugoslovanske vojske usta- gnano raziskovali različne mo- napredek varstva pred snežnimi lil v Ilirski Bistrici in se tu de- žnosti ter ugotavljali ugodne in plazovi. mobiliziral. S soprogo Milko sta slabe plati reševanja na podlagi Bila je prijetna sogovornica in si počasi ustvarjala družino in dotlej znanih in teoretično mo- tovarišica, skromna, odprta in dom. žnih pojavov ter postopkov. Že objektivna, rada je imela ljudi, Konec pomladi 1968 so Mate- aprila 1975 je pripravila 2. sim- naravo in živali, zanimala se je tovi na pobudo sina Marjana, pozij FVE, tokrat s temo »Plazo- za svet okoli sebe in aktivno ži- tedaj že izšolanega planinske- vi – preprečevanje, iskanje, reše- vela življenje, v katerem ni bilo ga vodnika, prevzeli oskrbova- vanje« v Suldnu pod Ortlerjem; mesta za dolgočasje. Spominjali nje zavetišča na Snežniku. Prav tam je ob vsem drugem delu s se je bomo in jo pogrešali. z njimi sta Koča in sam Snežnik svojimi najbližjimi tudi stregla Pavle Šegula ogromno pridobila. Vsi, ki smo udeležencem in skrbela za nji- v tistih letih obiskovali Snežnik hovo udobje. Po prvem simpozi- ali bili organizatorji planinstva v ju je bilo opaziti velik napredek. V spomin Ilirski Bistrici, smo bili priče, ko- Lahko smo utemeljeno zavrnili liko prijateljev so tedaj pridobili ali odložili nekatere možnosti, ki Jožetu Mateti Snežnik, domače planinstvo in so obljubljale rešitev za ujetnike oskrbniška družina Matetovih. plazov ali omogočale, da se lju- Čeprav so bile bivalne razme- bitelji belih strmin niso znašli v re v zavetišču skromne, čeprav težavah. Številni poročevalci so so morali vsi Matetovi prenašati opozorili na prednosti plazov- vse potrebno za oskrbovanje na nih žoln in postregli s prvimi iz- ramah, brez elektrike in ob skro- delki. Ruth je spodbujala njiho- mnih količinah vode je bila mala vo rabo in nenehen razvoj. Ni pa koča polna iskrenega gostoljubja zavrgla niti drugih možnosti, ki in vedrine Matetove družine. jim takratna stopnja znanja še ni Sledila so leta nadzidave koče na omogočala rešitve. Snežniku. Spet je bil med prosto- Ruth je s preizkusi v okviru FVE voljci naš neutrudni Jože Mateta. poskrbela za stvarno ovrednote- Poletje 1975 se je iztekalo in na nje uporabnosti plazovne vrvice, Snežniku nas je prehiteval sneg, sodelovala pri uvedbi evropske ko smo na ostrešju koče hiteli lestvice nevarnosti plazov ter postavljati strešno kritino. Bilo spodbujala obveščanje o stanju je mraz, da nam je čaj zmrzoval v snežne odeje in o postopkih za rokah. Pa kaj, ob delu z našim ša- oživljanje zasutih. Obravnavali Iztekalo se je leto 2007, bili smo ljivim Jožetom nam je bilo vsem smo uporabnost bajalice, plazov- že sredi novoletnega vrveža in laže in toplo. ne vrvice z balonom in vrste dru- prazničnih pričakovanj, ko smo Nepozabni ostajajo tudi spomi- gih predlogov. k večnemu počitku na domačem ni na mnoge naše skupne poti Konec sedemdesetih let je dozo- pokopališču v Ilirski Bistrici po- po domačih gorah in na gorske rela potreba po slovarju izrazov spremili našega prijatelja Jožeta vrhove v nekdanjih republikah.

79 3-2008

In še nas bodo ob spominu na- Ko Jože ni več zmogel poti na takrat, ko je z družino prenehal nje grele Jožetove številne domi- Snežnik v snegu za novo leto ali oskrbovati Snežnik. slice in duhovite iskrice. na zimskih vzponih, nas je leta Delovni delež Jožeta Matete po- Jožeta Mateto in njegovo sopro- in leta z veseljem čakal doma, meni viden svetal kamenček v go Milko je Planinska zveza Slo- da smo se vračajoč s Snežnika mozaiku bogate planinske tra- venije nagradila za zasluge za oglasili, skupaj zapeli pesem ali dicije pod Snežnikom. Njegovi planinstvo. Že leta 1975 jima je dve in poročali, kako je v koči planinski tovariši so mu za to is- namenila bronasti častni znak na tudi njegovem Snežniku. Po- kreno hvaležni. PZS. gosto so se mu ovlažile oči, kot Vojko Čeligoj

Kako poznamo naše gore? Imenujte vsaj dve gori na sliki? omenili tudi našega zvestega reševalca Sama Jem- Pravila naše igre smo objavili v januarski številki. ca, ki je takrat prav uganil, a ni mogel biti izžre- Odgovore sprejemamo do 25. marca. Spletna tr- ban, saj je enkrat lani nagrado že dobil. Vsekakor govina www.kibuba.com tokrat za nagrado ponu- pa si zasluži omembo! Tokrat nam je prispeval sli- ja jedilni komplet Outdoor. Če boste odgovarjali ko za uganko. po elektronski pošti, uporabite naslov uganka@ Andrej Stritar pzs.si. Reševalci nam morajo poslati popoln naslov in davčno številko.

Rešitev iz prejšnje številke: Osrednja gora na sliki je bila Krn. Slikano je bilo s teleobjektivom lepega zimskega dne z obale med Koprom in Izolo. Med 48 pravilnimi odgovori je žreb izbral Aljošo Ermana. Nepravilna odgovora sta bila Triglav in Kanin. Popraviti moramo še napako iz januarske števil- ke. Uganko decembra je rešilo manj kot 10 reše- valcev, zato smo jih poimensko našteli. Nismo pa

Samo Jemec

80 ŠMARTINSKA 152, BTC-HALA A, LJUBLJANA tel: 01 585 26 30 e-mail: [email protected] www.pohodnik-si.com

Pred obiskom gora vas v trgovini POHODNIK oblečemo od nog do glave! REVIJA ZA LJUBITELJE GORA @E OD LETA 1895 113. LETO / MAREC 2008 / 3,12 EUR Revija 3 Planinske zveze Slovenije VAŠA STRAST. NAŠA TEHNOLOGIJA. TECHTRAIL ALTERA Ta precizen ročni inštrument zagotavlja realno časni prikaz akumuliranega vzpona in spusta, spremembo vremena in vertikalne hitrosti. Vsebuje digitalni kompas z dot-matrix navigacijsko grafi ko.

oglas Julbo za PV 01.indd 1 2/25/2008 8:02:18 AM