Heroji FINAL.Indd 1 23.9.2013 9:18:29 Heroji FINAL.Indd 2 23.9.2013 9:18:29 Heroji FINAL.Indd 3

Home , Big Brother Slavnih, Sylvester Levay

Heroji_FINAL.indd 1 23.9.2013 9:18:29 Heroji_FINAL.indd 2 23.9.2013 9:18:29 Heroji_FINAL.indd 3

Urednik: Božidar Jezernik Slovenskem osebnosti na Heroji inslavne Ljubljana 2013 23.9.2013 9:18:29 Heroji in slavne osebnosti na Slovenskem Zbirka: Zupaničeva knjižnica, št. 38 (ISSN 1855-671X)

Urednik: Božidar Jezernik Lektorica: Danijela Tamše Uredniški odbor zbirke: Mojca Bele, Jože Hudales, Božidar Jezernik, Boštjan Kravanja, Mirjam Mencej, Rajko Muršič, Jaka Repič Fotografija na naslovnici: Božidar Jezernik Recenzenta: Boštjan Kravanja, Jaka Repič Imensko in stvarno kazalo: Sara Špelec

Vse pravice pridržane. Brez pisnega dovoljenja Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani je prepovedano repro- duciranje, distribuiranje, dajanje v najem, javna priobčitev, dajanje na voljo javnosti (internet), predelava ali vsaka druga uporaba tega avtorskega dela ali njegovih delov v kakršnemkoli obsegu ali postopku, vključno s fotokopiranjem, tiskanjem ali shranitvijo v elektronski obliki. Odstranitev tega podatka je kazniva.

Založila: Znanstvena založba Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani Za založbo: Branka Kalenić Ramšak, dekanja Filozofske fakultete Izdal: Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo

Ljubljana, 2013 Naklada: 400 izvodov Zasnova zbirke: Mojca Turk Oblikovanje in priprava za tisk: Jure Preglau Tisk: Birografika Bori, d. o. o. Cena: 24,90 EUR

Publikacija Heroji in slavne osebnosti na Slovenskem je nastala v okviru projekta Junaki in slavne osebnosti v Sloveniji in Srednji Evropi (J6-5558, 2013–2016, vodja: Božidar Jezernik), ki ga omogoča Javna agencija za raziskovalno dejavnost RS.

CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana

929(=163.6)(082)

HEROJI in slavne osebnosti na Slovenskem / glavni urednik Božidar Jezernik ; [imensko in stvarno kazalo Sara Špelec]. - Ljubljana : Znanstvena založba Filozofske fakultete, 2013. - (Zupaničeva knjižnica, ISSN 1855-671X ; št. 38)

ISBN 978-961-237-597-3 1. Jezernik, Božidar 268496640

Heroji_FINAL.indd 4 23.9.2013 9:18:29 Kazalo

7 Božidar Jezernik: Veliki možje in razvoj slovenskega narodnega vprašanja

27 Božidar Jezernik: Slavni junak in učenjak, rojen v kmetski hiši

65 Mira Miladinović Zalaznik: Liberalec Anton Aleksander grof Turjaški – predmarčni pesnik Anastazij Grün in njegov odnos do Kranjcev

89 Jože Hudales: Rudarji so junaki, zmagovalci v bitki vsaki. Junaki socialističnega dela in udarniško Velenje

115 Jože Dežman: Heroji vojne in revolucije

137 Rajko Muršič: Pomembneži v Sloveniji: velmožje in zvezde v slovenski znanosti in popularni glasbi

151 Dan Podjed: Konec zgodovine Vélikih Mož? Samopromocijske strategije instant zvezde Urške Hočevar Čepin in njihov odsev v politiki

173 Neva Šlibar: Cesarica Lisi v popularni kulturi in v medijih svojega časa

195 Janez Vrečko: Bogomilina vera in Črtomirjeva mistika

213 Alojzija Zupan Sosič: Heroji in herojinje v sodobnem slovenskem romanu

229 Sara Špelec: Kekec: Med literarnim junakom in filmsko zvezdo

247 Stvarno in imensko kazalo

Heroji_FINAL.indd 5 23.9.2013 9:18:29 Heroji_FINAL.indd 6 23.9.2013 9:18:29 Božidar Jezernik Veliki možje in razvoj slovenskega narodnega vprašanja

Leta 1651, ko so upravitelji zbora svetega Hiero- nima v Rimu vprašali kranjske stanove, ali smejo Kranjce prištevati k Ilircem, so jim ti odgovorili, da je Kranjska del Svetega rimskega cesarstva, zato je njene prebivalce treba šteti za Nemce (Apih 1887: 405–6; Lončar 1939: 18).1 Da so Kranjci nemško ljudstvo, je menil še Valvasor (1689: I, 20). Korenite družbene spremembe, do katerih je prišlo po marčni revoluciji, so povzročile velikanske spremembe v pojmovanju naroda, po sprejemu ustave, ki je proklamirala enakopravnost vseh narodov v Avstrijskem cesarstvu, pa so »narodni buditelji« začeli iz »amorfne mase« (Vo- šnjak 1911: 78) oblikovati novo politično telo. Slovansko prebivalstvo notranjeavstrijskih dežel je bilo še v prvi polovici devetnajstega stoletja ljudstvo brez narodne zavesti, sama ideja »naroda« je bila med prebivalci Kranjske, Koroške, Štajerske in Primorske novost, po večini neznana in nerazumljiva. Kot so v tistem času ugotavljale Kmetijske in rokodélske novize, takrat vsi »Slovenci« niti niso razlikovali med bese- dama narodno in nerodno (Jezernik 2008: 27–8). Za- radi razcepljenosti v cerkvenem in političnem oziru

1. Danes tako gledanje na narodno pripadnost prebivalcev Slovenije zveni prav čudaško. Pa očitno za nekatere razvnete nacionaliste nobena zadeva ni preveč čudaška, če se le zdi, da podpira njihovo razumevanje sveta. Tako je, denimo, oktobra 2009 neki Peter Veluscek po elektronski pošti, naslovljeni na različne naslove po svetu, razlagal, da Slovenia nima nobene zveze z Ju- goslavijo. Kot argument za svojo trditev pa je navajal dejstvo, da je bila v letih 800 do 1806 del »velikega srednjeevropskega Svetega rimskega cesarstva«.

Heroji_FINAL.indd 7 23.9.2013 9:18:29 med slovanskim prebivalstvom notranjeavstrijskih dežel ni bilo zavesti narodne celokupnosti. »Tako daleč je dospelo odtujenje politično razdruženih bratov tiste matere Slovenije, da je Kranjec pikal in zbadal Slovenca štajarskega grje in pikreje nego Nemca, Laha itd.; bratu Kranjcu pa tudi Korošec in Štajarec nista kazala toplejše ljubezni« (Apih 1888: 22–3). Narodna prebuja v drugi polovici devetnajstega stoletja v slovenski besednjak ni prinesla samo nove besede národ – pomenila je tudi radikalen prelom s preteklostjo in vzpostavitev nove kolektivne identitete. Če je bila v minulih časih pomembna zavest o pripadnosti mestu, stanu, državi, je narodna prebuja celotno javno življe- nje preoblikovala po načelu: »Vse, kar je narodno, je dobro, vse, kar je nenarodno, je pa slabo in dekadentno« (Vošnjak 1913: 541).

»Narod, ki svojih môž ne časti, samega sebe vreden ni« Ustvarjanje slovenskega naroda znotraj multinacionalne Dvojne monarhije ni bil preprost projekt. »Narodni buditelji«, katerih cilj je bilo preoblikovanje slovanskega ljudstva v (slovenski) narod, so na najrazličnejše načine nagovarjali najširše mno- žice, hkrati pa pazili, da njihova legitimnost ni bila vprašljiva in da so predstavljali zgled lojalnosti. Vzpon nacionalizma v devetnajstem stoletju je poudarjal tri elemente, s pomočjo katerih naj nove politične skupnosti – narodi – oblikujejo svojo samozavest: ali ustvarjanje »velike politične celote«, ali poseganje v »boj za velike ideale«, ali pa dajanje »velikih mož, ki so predstavitelji njegove kulture« svetu (dr. I. L. 1919: 2). Slovenskemu narodu, ki se je oblikoval iz stoletja podrejenega in zatiranega ljudstva brez politične samostojnosti, ki ni niti oblikovalo svoje države niti bojevalo velikih vojn (glej na primer Šubic 1904: 157), je preostala na izbiro le tretja možnost – veliki možje, zlasti tisti med njimi, ki so govorili v slovenskem jeziku. Pri tem je bila bistvenega pomena izbira oseb in dogodkov, ki naj bi se jih spominjali pripadniki slovenskega naroda, in tistih, ki naj bi jih pozabili. Slovensko liberalno meščanstvo v devetnajstem stoletju je bilo znotraj državnih okvirjev habsburške monarhije ekonomsko in politično prešibko, da bi lahko oblikovalo nacionalne institucije in javno kazalo težnje po oblikovanju svoje države. Zato je slovenski nacionalizem prevzel navzven izrazito apolitično podobo, njegovi napori so bili usmerjeni predvsem v skrb za slovensko kulturo. Vendar je bil to zgolj videz. Dejansko je slovensko liberalno me- ščanstvo slovensko kulturo zavestno uporabljalo kot del strategije,

Heroji_FINAL.indd 8 23.9.2013 9:18:29 s katero so želeli ljudi, ki so bili do leta 1848 politično neopredelje- ni, prepričati v obstoj njihove posebne narodne identitete. Pri izbiri osebnosti so zato dajali prednost literatom, ki so svoja dela napisali v slovenskem jeziku, najprej prvemu slovenskemu pesniku, Valen- tinu Vodniku (1758–1819), pa najpomembnejšemu slovenskemu pesniku, Francetu Prešernu (1800–1849), ter utemeljitelju slovenske pisane besede, Primožu Trubarju (1508–1586). Spomin nanje so hoteli okameniti v obliki tako imenovanih narodnih spomenikov, ki naj bi predstavljali oprijemljivo vez med pripadniki naroda in velikimi možmi. Brez njih bi bili Slovenci kot »narod brez zgodovine«, kajti domnevno bi bili brez občutka lastne identitete in predstave o časovni soodvisnosti dogodkov. Narodni spomeniki so potemtakem ljudem pomagali oblikovati njihov odnos do preteklosti in jim dajali samozavest. Ali kot je zapisal Davorin Trstenjak:

Tudi mi moramo pokazati, da kakor drugi narodi tudi mi častimo može, kteri so s svojim bistrim duhom in svojo mogočno besedo segnili v dušo svojega naroda, da se je zavedel in slavno razvijati začel svoje dušne moči. Zapomnite si narodno prislovico: Kdor se nepoštuje sam sebe, ga tudi ne poštujejo drugi. (Trstenjak 1858: 1–2)

Mi in Drugi Narodni buditelji so predstavljali velike može kot osebnosti z najboljšimi oziroma najbolj želenimi lastnostmi, vrednimi široke- ga posnemanja. Poznavanje in čaščenje njihovega dela in zaslug za narod sta bila »ravno tolika dolžnost, kakor njih slavne izglede posnemati« (Kleinmayr 1881: 9). Posamezniki, ki jih je skupnost sprejela za »velike može«, so bili tako spremenjeni v podobo naroda, ki jo je bilo mogoče občudovati, se iz nje učiti in se zanjo, navsezadnje, tudi boriti. Iz narativne podobe velikih mož so se pripadniki določene skupnosti učili solidarnosti in skozi primerjavo s pripadniki drugih narodov gradili občutek lastne vrednosti; s tem pa so prispevali h kulturni homogenizaciji pripadnikov dolo- čenega naroda in k zarisovanju ločnic med Nami in Drugimi. V tem procesu so imele poleg narativnih podob velikih mož pomembno vlogo tudi njihove upodobitve v slikah oziroma spomenikih, »ker tudi mrtve slike na stenah nam poživljajo duha ter nas vzpodbujajo k vztrajnosti v narodnem delu«. Kot je pisal mladinski pisatelj in risar Franc Rojec: »Zlasti slike iz slavne narodove zgodovine in podobe znamenitih ter za narod zaslužnih mož blagodejno uplivajo na gledalce ter jim s ponosom in zavestjo navdajajo rodoljubna srca« (Selski 1900: 2) Zato je spodbujal iz- dajanje »pomnoženih tiskov« z doprsnimi podobami ali portreti »naših slavnih ter velezaslužnih narodnih boriteljev in umetnikov,

Heroji_FINAL.indd 9 23.9.2013 9:18:30 kakor Bleiweisa, Vodnika, Prešerna, Gregorčiča, slikarjev Šubicev in drugih ter poleg teh tudi nekaj portretov najznamenitejših ro- doljubov drugih slovanskih narodov« (Selski 1900: 2–3). Po Rojče- vem predlogu naj bi »naši najboljši portretni slikarji« narisali nove portrete v enaki obliki in velikosti, ki bi jih razmnožili s tiskom.

Tudi ti odtisi naj bi bili vsi v enaki obliki in velikosti ter izdelani radi cenejših tiskovnih troškov v enojni črni ali rjavi barvi na ličnem in precej močnem papirju. Ti portreti pa naj bi imeli tudi dostojno velikost in naj bi bili s praznimi robovi vred vsaj 70 centimetrov visoki in temu primerno široki! In kaj mislite, dragi rojaki, ali bi se ne dobil tak slovenski podjetnik, ki bi hotel založiti večje število takih tiskanih portretov? In kaj mislite, da bi naš narod ne segel z veseljem po teh portretih? Mislim, da ga ni slovenskega rodoljuba, da bi ne kupil nekaj teh portretov za svoje stanovanje, in v vsaki slovenski gostilni, pisarni in društveni sobi morale bi potem viseti podobe naših slavnih in zaslužnih mož, kajti narod, ki takih mož ne pozna in ne časti, vreden ni, da živi! Pri tej priliki pa naj tudi omenim, da je dobro podobe, tiskane na bolj tenak papir, prilepiti na močan in trd papir, predno se jih dene v okvir in pod šipo, ker drugače se zgubančijo, dobe v kratkem rjave lise ter jih na več krajih prejedo razne papirne žuželke. Po tem prvem poskusu, ako bi se obnesel, naj bi naše umetniško društvo poskusilo tudi z reprodukcijo nekaterih krajevnih in zgodovinskih slik v enojni ali pa v naravnih barvah. S tem bi storilo zopet korak naprej v čast in prosveto naroda slovenskega!

Korak za korakom pogumno naprej, moj narod, povzpenjaj se k zmagi! Ne z mečem, ne z zlatom, a z umom vseléj Ti lahko se meriš s sovragi! (Selski 1900: 3)

Slika 1: Valentin Vodnik in Janez Bleiweis, V prid družbe sv. Cirila in Metoda v Ljubljani, razglednica

Heroji_FINAL.indd 10 23.9.2013 9:18:30 S poudarjanjem veličastnega iz narodove preteklosti so tako imenovani narodni buditelji gradili častno in slavno preteklost naroda. Ta pa je dajala oporo nacionalizmu v sedanjosti. Izbira herojev iz preteklosti, ki se jih je moralo ljudstvo spominjati, da bi lahko gradilo svetlejšo prihodnost, je bila strateškega pomena. Četudi narodni voditelji tega niso govorili na glas, so s svojo izbiro propagirali določene politične in svetovnonazorske ideologije, določena družbena, politična in kulturna hotenja. »Spomin«, je zapisal James Young, »se nikoli ne oblikuje v vakuumu; motivi za spominjanje niso nikoli čisti« (Young 1993: 2).

»Pot prava v deželo duhov« Geslo »Narod, kateri svojih velikih mož ne časti, jih vreden ni« (Š. 1883: 802) oziroma »Narod, ki svojih môž ne časti, samega sebe vreden ni« (A. S. 1889: 1) je bilo pomembno gibalo v konstrukciji slovenskega naroda od sredine devetnajstega stoletja dalje. Poleg Davorina Trstenjaka (1858: 1–2) in Lovra Tomana (Kamnogorski 1850: 61) je podobno stališče zastopal tudi lavan- tinski škof Anton Martin Slomšek, češ:

Poštovali so starodavni Izraelci svoje očake Abrahama, Izaka in Jakoba; sveto jim je bilo njihovo blago imé. Prepevali so Mojzeza, svojega postavodajavca visoko modrost, Jozuetovo in drugih vojšakov veliko hrabrost. Mogočne dela očakov bile so iskre serčnosti sinom; njihovo pokopališče bilo je v sili mlajšim pribežališče. – Stavili so stari Egipčani, nekdanji Helenci in Rimljani svojim junakom veličastne spominke, so dajali svojim dobrotnikom hvalo in čast. Tud Nemci, naši sosedje imajo Valhalo, svojih pesnikov in slovnikarjev veličastno dvorano, ter obhajajo slavnih možev hvalni spomín. In naši južni bratje Serblji svojih junakov lepe vojne pojó. Kaj mi Slovenci slavnih možev pogrešamo, ne poznamo njihovih del, se ne glasijo med nami naših očakov lepe imena? Tega Bog ne daj! Naših prednikov verlih častiti spomín je živelj narodnega duha. Pometi starih junakov slavo, in si pripravil mlajim pogín. (Slomšek 1862: 71–2)

Narodni buditelji so tako imenovanim velikim možem pripi- sovali tako pomembno vlogo še v prvi polovici dvajsetega stoletja, ker so izhajali iz prepričanja, značilnega za romantično razpoloženje devetnajstega stoletja, da je zgodovina (Slovencev) delo izjemnih posameznikov. Tako je Miroslav Malovrh v svojo zgodovinsko povest vtkal sledeči dialog, v katerem »Kopitar«, razlaga pomen velikih mož za razvoj in napredek slovenskega naroda:

Heroji_FINAL.indd 11 23.9.2013 9:18:30 Treba je le velikih mož in pokaže se, če je Slovencem sojena lepša prihodnjost ali če morajo umreti kot sužnji. – S posamičnimi možmi, pa naj so še tako veliki, se ne da nič opraviti. – O pač, je s poudarkom vzkliknil Kopitar. Vsi veliki prevrati so delo posamičnih mož. Brez takih velikih mož, ki znajo razvneti dušo in srce naroda. ki se v strastnem sovraštvu upro obstoječim razmeram, se ni še nič velikega izvršilo. Nekaj takih mož naj nam da usoda, potem, to je moje upanje, bi bila Slovencem zagotovljena prihodnjost. (Malovrh 1904: 242)

Prav posamezni velmožje naj bi s svojo jasnovidnostjo, delavnostjo, požrtvovalnostjo in vztrajnostjo slovenske množice vodili v svetlo prihodnost. Tako so nacionalisti devetnajstega stoletja velike može uporabljali za mobilizacijo množic za »narodno stvar« oziroma kot »zrcalo njih dobe ter vir navdušenja in izpodbude« (Gangl 1905: 3). Slovenski »narodni buditelji« so se pri tem opirali na zahodnoevropsko filozofijo zgodovine devetnajstega stoletja, zlasti na Thomasa Carlyla, ki je menil, da je

Zgodovina Človeštva, zgodovina človekovih dosežkov, v resnici Zgodovina Velikih Mož, ki so tu delovali. Ti velikani so bili vodniki ljudem, oblikovalci, ideali in v širšem smislu stvarniki … (Carlyle 1841: 1)

Najbolj izrecno se je na Thomasa Carlyla in njegovo filozofijo zgodovine skliceval Anton Aškerc v svoji zgodovinski epski pesnitvi Primož Trubar in polemiki, ki jo je sprožila njena objava (Aškerc 1905: 1; več o tem Jezernik 2010). Poleg Aškerca se je na Carlylovo filozofijo zgodovine skliceval tudi Ivan Lah, in sicer v svoji knjigi o »vodnikih in prerokih«. V njej predstavlja tiste »velike može«,

ki so bili res vodniki, ki so kazali cilje in ideale, ki se dvigajo kakor vrhovi nad našo zemljo, oni, ki so kakor kažipoti in mejniki na poti našega narodnega življenja, oni, ki so se dvignili nad svoj čas, premerili preteklost in bodočnost in v borbi in delu vodili naš narod skozi stoletja sužnosti novemu življenju naproti, oni, katerih velja beseda Prešernova, da so nam pokazali »pot pravo v deželo duhov«. Njih zasluga je, da se je tako bujno razrastla kulturna njiva slovenska, naš ne edini, a največji ponos. Stopajoč na čelu našega malega naroda, so nas spremljali v kraljestvo svobode in ustvarili nesmrtna dela, ki se je v njih izražal in razvijal naš narodni duh. (Lah 1927: 5–6)

Po Lahovi interpretaciji je bil slovenski narod brez lastne dr- žave, brez slavnih kraljev in cesarjev, brez knezov in vojvod, in tudi brez

Heroji_FINAL.indd 12 23.9.2013 9:18:30 narodnih junakov, ki bi se bili z orožjem v roki borili za našo narodno in državno svobodo. V tem oziru je ves naš narod en sam junak, ki je, dasi po duši Peter Klepec, vzdržal v najtežjih časih na svoji zemlji, se trudil in boril za svoj obstanek in čakal lepših dni bodočnosti. To so mu pripravljali njegovi veliki možje. Vsi ti naši veliki možje, misleci in borci, vodniki in preroki, so izšli iz preprostih, kmečkih hiš, kakor je lepo povedal naš pesnik S. Gregorčič v ‚Kmečki hiši‘: Kar mož nebesa nam poslala, / da večnih nas otmo grobov, / vse mati kmečka je zibala, / iz kmetskih so izšli domov. // Od tam nam misleci globoki, / od tam klicarji k nebu nam, / od tam nam pesniki preroki, / za dom borilci vsi od tam.

Zato stojijo rojstne hiše slovenskih velikih mož v »preprostih kmečkih vaseh«, od koder so prinesli »svojo narodno dušo, svoj jezik, svoj um« in v »borbi s tujim svetom in tujo učenostjo … ustvarjali našo slovensko kulturo«. S slovensko kulturo pa so »nas dvigali, vzgajali, budili, izpopolnjevali. Z njo so nas vodili v krog svetovnih narodov« (Lah 1927: 5). Podobno stališče je zastopal tudi eden najvidnejših slovenskih politikov dolgega devetnajstega stoletja, dr. Josip Vošnjak, ki pa se je pri tem opiral na Nietzschejevo filozofijo o nadčloveku:

Toda krivico bi delal Slovencem, kdor bi trdil, da je taka iz kruho- borstva izvirajoča brezznačajnost neka posebnost Slovencev. Nikakor ne. Splošna je vsem narodom, najsi bode germanski, slovanski ali romanski, ker je povsod število trdnih, neomahljivih značajev v neznatni manjšini proti veliki ljudski masi, ki jo Nietzsche imenuje »Herdentier«. Končno pa ravno ti četudi maloštevilni značajni borivci za narodne ideale navadno v odločilnih trenotkih prosti narod potegnejo za seboj k zmagovitemu boju. Nietszche s svojim »sverh-čelovekom« – tako prestavljajo Rusi »Übermensch« – seveda predaleč sega, ker mu dovoljuje vsako nasilje, celo zločinstvo nad »Herdentierom«, pa jedro njegove misli je resnično, da se masa mora pokoriti in se tudi navadno res pokori in podvrguje možem z duhom in značajem, njo nadkriljujočim. To nam kaže vsa človeška zgodovina. Duh naroda se teko rekoč koncentruje v eni osebi, katera ga potem vodi k zmagi, včasi pa tudi v pogubo. (Vošnjak 1905: 102)

Podobno je razmišljal tudi etnolog in antropolog Niko Zupa- nič, ki je menil, da so veliki možje kardinalni vir,

iz katerega zajema narod svojo žitno in bitno energijo, svojo moč in obliko. To so tisti izvoljeni ljudje, katerim je izročila usoda sredstvo, vzgojo in izobrazbo naroda. Narod kot tak je nekaka brezoblična masa, strukturo in obliko mu dajo šele njegovi reprezentanti, to so vladarji, politični, intelektualni, etični in estetični, okoli katerih se mase zbirajo in koncentrirajo kakor atomi okoli kristalizacijske točke. (Županić 1907: 557)

Heroji_FINAL.indd 13 23.9.2013 9:18:30 Heroji in izdajalci Ko je bila narodnost povzdignjena na piedestal kot največja in najpomembnejša vrednota, je bil tisti, ki je napadal narod, sovražnik ali izdajalec. Politika je tako postala moralni spopad med dobrim in zlim, podobe političnih akterjev pa poprepro- ščeni liki. Herojske podvige ali zlodela so delali za svojo stvar, pri čemer sta jih vodila ali ljubezen ali sovraštvo do naroda. Zgodovinske tragedije so se tako spremenile v nezgodovinske: vsa zgodovinska obdobja in dogodki so spominjali na aktualne boje sedanjosti (Berend 2003: 72). Pojmovanje naroda kot ljudi, ki jih druži skupna »kri«, pa je bilo tudi zgolj konstrukcija. V Ljubljani, denimo, so v politič- nih bojih uradniki in meščani, ki so bili »po rojstvu slovenske krvi«, ubirali skupno pot z Nemci. Nasprotno pa so bili nekateri plemiči, na primer baron Zois in grof Barbo, na strani Slo- vencev. V tem času je več mož izstopilo iz slovenske stranke in se pridružilo Nemcem (Lončar 1906: 13–4). Najbolj notoričen je bil izstop Dragotina Dežmana, ki je bil na volitvah v deželni in državni zbor leta 1861 izvoljen kot kandidat slovenske liste. Na Dunaj je prišel »pod slovensko narodno zastavo«, tam pa je z nastopom proti govoru dr. Lovra Tomana, v katerem se je ta zavzemal za narodno enakopravnost, »uskočil v nemški tabor«. Po tem je Karl Deschmann nastopil kot ognjevit nasprotnik prizadevanj slovenskih političnih voditeljev za priznanje narodnih pravic. »Nobene, niti najmanjše prilike v mestnem, deželnem in državnem zboru nij opustil, da ne bi bil na naj- grši način grdil naroda slovenskega; da ne bi bil opisaval naše dežele kot domovine najnevednejših, najneumnejših ljudij; da ne bi bil z divjim germanskim srdom uničeval in teptal vsega, kar nosi slovensko ime!« (Nepodpisano 1863: 2). Ogorčenje nad njim je bilo tolikšno, da so ga slovenski visokošolci na Dunaju dvakrat pozvali na dvoboj (Lončar 1906: 14). Dan po tem, ko je na volitvah 30. junija 1879 v Ljubljani »narodni kandidat« Josip Schneid dobil 494 glasov, »črni renegat« Karl Dežman pa »samo 386«, je Slovenski Narod zmagoslavno pisal: »Odsekali smo glavo nemškutarskej kači« (Nepodpisano 1879: 1). Goreč Slovenec je bil sprva tudi Teodor Drenik, ki je svoje dni govoril, da hoče lastnoročno umoriti izdajalca Deschman na, če le kdo prevzame skrb za njegove otroke. Vendar je nekaj let pozneje, ko je deželni zbor prišel v nemške roke, tudi Drenik zamenjal stran in se »prelevil v baš tako fanatičnega nemškutarja, kakor je bil prej fanatičen narodnjak« (Šuklje 1933: 125).

Heroji_FINAL.indd 14 23.9.2013 9:18:30 Slika 2: Karikatura Dragutina Dežmana, Pavliha 1870

Če je Dežman prestopil iz slovenskega v nemški tabor, pa se je na drugi strani Etbin Costa »iz nadutega nemškega učenja- ka čez noč prelevil v Slovenca« (Lončar 1909: 187). Pred vstopom v slovensko narodno stranko je Costa splošno pozornost v Ljubljani vzbujal s svojo nenavadno nošo. Še pred izvolitvijo v kranjski deželni zbor je prej vsakdanji frak zamenjal z narodno »zurko«, belo ruto okoli vratu je vsaj izdatno reduciral, cilinder pa ni bil več njegovo vsakdanje pokrivalo (Šuklje 1929: I, 28). V slovenski tabor je na Ptuju prestopil tudi mlad nemški uradnik Mihael Herman. Oblikovanje nacionalistične politike na podlagi latinskega natio je predpostavljalo homogenost biološke in kulturne dediščine ljudstva – njegove »krvi« – na vsem naro- dovem teritoriju. Zato so mnogi v Costi videli »tuje gore list« in ga imeli na sumu, »da je v naš tabor prešel iz osebnih nagibov« (Šuklje 1929: I, 70). Božidar Raič je v recenziji biografije Etbina Coste, ki jo je za Slovensko Matico napisal Viljem Urbas, zapisal, da »prodaja podlost in blaznost«, kdor z Urbasom meni, da je Costa »umrl mučenik za narodno stvar«, in ocenil, da ta biografija »služi Matici na sramoto« (–i– 1878: 1–3). Podobne dvome je ob izvolitvi Hermana s strani kmetskih skupin na Šta- jerskem leta 1861 izrazil dopisnik Novic, češ: »Gospod Mihael

Heroji_FINAL.indd 15 23.9.2013 9:18:30 Herman je sicer viditi učen mož; al ker ni naše kervi, ne vemo, ali bo imel kaj serca za slovenski narod« (J. Ž. 1861: 106). Simbolična konstrukcija skupnosti in njenih meja pa je imela opozicionalen značaj: Slovenci in Slovenija sta bili identiteti, defini- rani v odnosu do drugih, do Neslovencev. Sočasno z »zbujanjem iz stoletnega spanja« je rastel zid ekskluzivnosti, ki je Slovence ločeval od neslovenskih sodeželanov. Tisti med njimi, ki niso bili »domorod- ci«, so postali »tujci«. Ta zid je izključil tudi rodbino Auerspergov, ki je v stoletjih življenja na Kranjskem deželi dala izredno pomemben pečat na političnem, vojaškem in gospodarskem ter nič manjšega na kulturnem področju. Če je bil za zgodovinarja Petra pl. Radicsa znameniti pesnik in politik Anton Alexander grof Auersperg še konec devetnajstega stoletja »največji sin Kranjske« (von Radics 1885: 19), je bilo v naslednjem stoletju njegovo ime tako rekoč povsem izbrisano iz slovenskega kolektivnega spomina.

Kardeljanski prevrat V dvajsetem stoletju je spoznanje, da zgodovino pišejo neo- sebne sile in ne posamezniki, obveljalo kot splošno priznana, kar vsakdanja resnica (Segal 2000: 1), ki pa se zaradi specifičnih slovenskih okoliščin ni uveljavila tako kot na zahodu Evrope. Poleg že navedenih avtorjev je podobno stališče zastopal tudi literarni kritik in pesnik, personalist Franc`e Vodnik, ki je v svojem razmi- šljanju o ideji in kvaliteti med drugim zapisal:

Naši zgodovinski simboli so namreč sledeči: Trubar, Prešeren, Levstik, Cankar, simboli slovenske zavesti, heroldi naše kulturne moči in zmage, glasniki ideje svobode vesti in misli. Stanko Vraz, simbol slovenskega duhovnega meščanstva, ki je bilo vedno maloverno, kozmopolitsko in utilitaristično; Anton Mahnič, simbol enostranskega poudarka abstraktne ideje, protisimbol liberalizma in »progresivnega« naturalizma; in slednjič naš najstrahotnejši simbol, naše slovenske laži simbol, Karel Dežman, ki nam bodi naša vest, ki naj nas vsevdilj čuva pred dejanji, ki vodijo – v dosledni črti – v razkol narodnega organizma, pred usodnimi alternativami, kakršnih ena je izražena v besedah, češ, da ni Slovencev razen katoliških Slovencev, a druga v njim nasprotni sodobni-ultramontanski alternativi: ali kristjan ali umetnik. (Vodnik 1930: 4–5)

Carlylovi pogledi so bili v času, ko so se slovenski avtorji še vedno navduševali nad takim naziranjem o zgodovini, že dolgo predmet ostre kritike. Carlylov najostrejši kritik je bil sociolog Herbert Spencer, ki je menil, da je pripisovanje odločilnih dogodkov talentom posameznikov pred temeljnimi zakonitosti- mi fizične in socialne evolucije »brezupno primitivno, otročje,

Heroji_FINAL.indd 16 23.9.2013 9:18:30 romantično in neznanstveno naziranje« (Spencer 1873: 30). Po Spencerju so bili namreč veliki možje bolj kot gibalo družbenih sprememb produkt družbe, češ: »Preden more on [=veliki mož, B. J.] preoblikovati svojo družbo, mora njegova družba oblikovati njega« (Spencer 1873: 35).

Slika 3: Rudolf Gorjup, 1945, Po poti Prešerna, Levstika, Cankarja za maršalom Titom, plakat iz arhiva NUK

Pri nas je prelom s takim razumevanjem zgodovine prvi sku- šal narediti Edvard Kardelj v svojem Razvoju slovenskega narod nega vprašanja, prvič objavljenem leta 1939 (Sperans 1939). Spe- rans je s študijo nameraval podati marksistično interpretacijo slovenske zgodovine (Kardelj 1957: xxx). Kardelj je pri pisanju Razvoja uporabil obstoječa dela o slovenski zgodovini (denimo Lončar 1906 in 1921; Gruden 1912; Mal 1928; Slodnjak 1934), in sicer »daleč od ambicij, da bi z 'Razvojem' 'popravljal'« slovensko »zgodovinarstvo«, torej »ne toliko zato, da bi ‚odkrival‘ nove stvari, marveč zato, da bi vsaj s površno in posredno kritiko osve- tlil nekatere tistih tez v slovenskem zgodovinarstvu, ki so bile izrazit plod vpliva vladajočih reakcionarnih ideologij v preteklosti« (Kardelj 1957: xxx).

Heroji_FINAL.indd 17 23.9.2013 9:18:31 V predgovoru ob drugi izdaji Razvoja je izrecno zapisal, da njegov osnovni namen ni bil napisati »razpravo s pretežno zgo- dovinskoraziskovalnimi nagibi, marveč izrazito politično-teore- tično delo, prispevek h konkretni politični akciji, ki jo je tedaj vodila Komunistična partija Jugoslavije v okviru Jugoslavije sploh in Komunistična partija Slovenije v okviru Slovenije« (Kardelj 1957: xiii). Prav narodno vprašanje pa je bilo v letih pred drugo svetovno vojno »v Sloveniji še zlasti važno področje borbe za množice, za njihovo revolucionarnodemokratično aktivizacijo« (Kardelj 1957: xxvii). Kardeljev Razvoj potemtakem ni bil zgodovinska študija, temveč interpretacija slovenske narodne zgodovine kot boja med dobrim in zlim s srečnim izidom: današnji junaki (»mi smo kot oni«) so nadomestili stare junake, včerajšnje zločince (»mi smo drugačni od njih«). Tako delo ne ponuja kakih novih zgodovinskih dognanj, je pa zato toliko več karakterizacij posameznih zgodovinskih oseb glede na to, katero stran so zavzele – tisto »naprednih sil« ali nasprotno. V kardeljanski interpretaciji razvoja slovenskega »narodnega vprašanja« so bili najodlič- nejši predstavniki naprednih sil lahko le posamezniki, literati France Prešeren, Fran Levstik in Ivan Cankar. To dejstvo indi- cira, da njegova zavezanost tisti marksistični interpretaciji, po kateri je zgodovina produkt (delovnih) množic, ni bila posebej trdna. Zdi se, da je bila Kardeljeva ambicija, to je lastna umestitev na mesto vodilnega slovenskega ideologa in s tem dediča in nadaljevalca navedene trojice, močnejša od njegove zavezanosti marksistični teoriji.2 Za Kardeljem je podobno interpretacijo slovenske preteklosti podal marksistični filozof Boris Ziherl, ki je v govoru na seji Ustavodajne skupščine Ljudske republike Slovenije povedal, da se je slovenski narod izoblikoval kot nacija in dosegel svojo dr- žavnost »pod egido najbolj naprednih sil sodobne družbe« (Zi- herl 1947: 2). V Drugem Trubarjevem zborniku pa je še podrobneje predstavil svoje videnje poti preoblikovanja slovenskega ljudstva v narod:

V svoji politični taktiki so voditelji reformacijskega gibanja na Slovenskem izpričevali nedozorelost in nebogljenost družbenega razreda, ki so ga zastopali. Rezultati njihovega slovstvenega in vobče kulturnega dela pa so ostali trajna pridobitev vsega sloven - skega ljudstva. Katoliška protireformacija, ki je bila hkrati svojska reformacija znotraj katoliške Cerkve same, je morala svoje delo v

2. Izdaje Razvoja, objavljene po drugi svetovni vojni (1957, 1970, 1977, 1980), so bile vedno bolj obširne in dopolnjene z zgodovinskimi podatki, ki so jih prispevali profesionalni zgodovinarji (Grafenauer 1982). Kljub temu je osnovna teza knjige ostala nespremenjena.

Heroji_FINAL.indd 18 23.9.2013 9:18:31 marsičem navezati na te rezultate. Ti rezultati obeležujejo začetek poti, ki preko Linharta in Vodnika vodi k Prešernu, Levstiku, Cankarju in Župančiču, k izoblikovanju slovenskega ljudstva v narod. (Ziherl 1952: 14)

Kardeljev Razvoj slovenskega narodnega vprašanja je bil potemtakem bolj kot razpravi v akademskih krogih namenjen mobilizaciji »širokih ljudskih mas«, ali po Kardeljevih besedah, vzpostavitvi »narodnoosvobodilne in revolucionarnodemokra- tične platforme Osvobodilne fronte« proti »buržoazni platformi izdaje, kvislinštva, strahopetnosti, pasivnosti in dezorientacije«. Platforma Osvobodilne fronte naj bi bila takšna, da se »vsem tistim, ki jim je usoda lastnega naroda in delovnega človeka nekaj pomenila ..., ni bilo težko odločiti med tema dvema platforma- ma« (Kardelj 1957: xliii). Zato so komunistični aktivisti v času pred in med drugo svetovno vojno intenzivno proučevali posa- mezna poglavja Kardeljeve knjige in o njih razpravljali na svojih sestankih. Tako je, denimo, taboriščna organizacija Osvobodilne fronte še v italijanskem koncentracijskem taborišču Renicci poleg študija zgodovine VKPb organizirala tudi študij narodnega in kmečkega vprašanja. »Snov so preštudirali vodilni partijci in inštruktorji, ki so jo potem prenašali drugim. Inštruktor se je dobil z dvema tovarišema na sprehodu po taborišču in ju poučeval« (Jezernik 1983: 284). Tako je »pravilno razumevanje« narodnega vprašanja, vple- tenega v zelo razširjeno naracijo o obstoječih razmerah, dobilo politične učinke in sooblikovalo pogled na obstoječe razmere, s tem pa tudi njih same. Po drugi strani pa si je avtor znameni- te knjige utrdil položaj »pravega ideologa«, ki ga je ohranil vse do smrti. Kardelj je bil leta 1949 imenovan za častnega člana Slovenske akademije znanosti in umetnosti, leta 1960 pa je postal tudi redni član Srbske akademije znanosti in umetnosti. Leta 1978 ga je Ekonomska fakulteta imenovala za izrednega profesorja za področje marksistične politične ekonomije, čeprav ni imel univerzitetne izobrazbe. Od leta 1979 do leta 1990 se je po njem imenovala Univerza v Ljubljani, in sicer Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani. Julija 1981 je bil z velikim slavjem odkrit njegov spomenik na sedanjem Trgu republike, nekdanjem Trgu revolucije. Pod glavnim spomenikom revolucije so na nizek podstavek pritrdili še bronasto množico s portretom teoretika samoupravljanja v sredini. Za izdelavo kipa je bil v letih 1979 in 1980 razpisan vsejugoslovanski javni natečaj, na katerem je zmagal kipar Drago Tršar. Med ponu- jenimi predlogi so naročniki izbrali rešitev, nastalo na podlagi fotografije Kardelja v spremstvu tovarišev, ki je povzemala

Heroji_FINAL.indd 19 23.9.2013 9:18:31 maso Calaiških meščanov. V kiparjevi interpretaciji si je individualnost, torej prepoznaven obraz v upodobljeni množici, zaslužil edinole Kardelj; obrazi njegovih spremljevalcev niso izklesani oziroma so kar zabrisani, kar je spremljevalce same spremenilo v brezimno množico. Slovensko pojmovanje velikega moža, ki vodi ljudske množice v svetlo bodočnost, je bilo tako »ovekovečeno« v bronu.

Včerajšnji veliki možje, današnji zločinci? V spremenjenih razmerah, nastalih po osamosvojitvi Sloveni- je in uveljavitvi novega družbenega reda, so bile pod vprašaj postavljene številne včerajšnje »večne resnice«. Med njimi tudi vloga in pomen Edvarda Kardelja v slovenski zgodovini. Leta 1990 se je Univerza Edvarda Kardelja preimenovala, izpred poslopja rektorata pa so odstranili njegov spomenik. Nadalje je bil konec leta 1995 v ljubljanskem mestnem svetu formalno sprožen postopek za spremembo odloka o razglasitvi spomenikov delavskega gibanja, narodnoosvobodilne vojne in socialistične graditve za zgodovinske spomenike in za odstranitev »spomenikov delavskega gibanja, NOV in socialistične graditve«. Ta naj bi sčasoma privedel do odstranitve spomenikov Kardelju in Borisu Kidriču, ki sta imela ključni vlogi v narodnoosvobodilnem boju in socia- listični revoluciji, pod »okriljem katere je bilo zločinsko pobitih na tisoče Slovencev«.V nasprotju z vrednotenjem Kardelja (in Ki- driča) kot »narodnih herojev«, je leta 1996 tedanji predsednik ljubljanskega mestnega sveta Dimitrij Kovačič njune zasluge za narod odločno zanikal, češ:

Če izhajamo iz dejstva, ki ne more biti sporno, da so fašizem, nacizem in komunizem gibanja, v imenu katerih so se doslej v zgodovini izvrševali najmnožičnejši zločini, potem težko zanikamo trditev, da sta bila Kardelj in Kidrič – vodilna slovenska komunista – zločinca. Zato njuna spomenika ne moreta stati na javnih mestih. Nikjer na svetu zločincem ne postavljajo spomenikov. Lahko pa ju spravimo v neki del muzeja, kjer bi pričala o časih, ko so postavljali zločincem spomenike. (Kovačič 1996: 30–1)

Ideja predlagateljev postopka za spremembo odloka o razglasitvi spomenikov delavskega gibanja, narodnoosvobodilne vojne in socialistične graditve je bila, da bi spomenike vodjem naro- dnoosvobodilnega boja in socialistične revolucije na Slovenskem nadomestili z novimi. Čigavimi, v javnosti ni bilo predstavljeno. Šele mnogo let pozneje je učeni poznavalec francoske civilizacije ter slovenske kulture in zgodovine Boštjan M. Turk v svojem

Heroji_FINAL.indd 20 23.9.2013 9:18:31 razmišljanju o velikem in največjem argumentiral, kdo naj bi bil slovenski veliki mož, ki si zasluži takšno priznanje:

Vprašanje: je Slovenija v svoji zgodovini premogla osebnost takšnega formata. V zadnjem tisočletju bi se lahko samo Primož Trubar po redu objektivne presoje uvrstil na podobno mesto. Vendar je bil Trubar prvi, Janez Janša pa edini, ki mu je uspelo ne samo vzpostaviti razmere, v katerih se je lahko sploh začelo razmišljati o slovenski samostojnosti, temveč to idejo tudi domisliti in jo z neverjetno organizacijsko sposobnostjo proti veliko večjemu sovražniku izpeljati, desetletje in pol kasneje (2008) pa uveljaviti na najvišjem nivoju (predsedovanje EU). Vse to v enem samem življenju. Janez Janša je po teh kriterijih največji Slovenec, kar jih je spoznala naša zgodovina. (Turk 2012: 35)

Slika 5: Spomenik Edvardu Kardelju, delo kiparja Draga Tršarja na Trgu republike (nekdanjem Trgu revolucije). Foto: B. J.

V novejši slovenski zgodovini so se zgodili kar štirje radikalni družbeni prevrati (1848, 1918, 1945 in 1991), v katerih in zaradi katerih se je spremenilo vse: ljudje, družbena in državna ureditev. Na podlagi pričujočega pregleda pa lahko nazorno vidimo, kako je pojmovanje, da zgodovino ustvarjajo veliki možje, tako rekoč neokrnjeno preživelo vse radikalne spremembe vse do danes. Pa čeprav je že v dvajsetem stoletju postala splošna in vsakdanja resnica, da zgodovine ne ustvarjajo posamezniki. Personaliziranje političnih vizij prihodnosti je v očeh slovenskih agitatorjev ohranilo tako veliko privlačno moč, da v svojem nav- dušenju nad slovensko posebnostjo vedno znova spregledajo, da

Heroji_FINAL.indd 21 23.9.2013 9:18:32 je tisto, s čimer skušajo mobilizirati pristaše pod zastavo napredka, v resnici fosil iz zgodovine filozofije. Ki ga neutrudno obujajo v življenje s svojim zaničljivim odnosom do preteklosti na eni in s toliko bolj brezobzirnim prizadevanjem za naklonjenost posameznikov z večjo družbeno močjo na drugi strani.

Citirane reference A. S. 1889 'Razkritje prvega spomenika v Ljubljani pred tridesetimi leti.' Slovenec, 29. maja, str. 1–2.

Apih, Josip 1887 'Plemstvo in národni razvoj.' Ljubljanski Zvon, str. 170–6, 282–7, 351–7, 403–7. Aškerc, Anton 1905 Ali je Primož Trubar upesnitve vreden junak ali ne? Ljubljana: Komisijska založba L. Schwentnerjeve knjigarne.

Berend, Ivan T. 2003 History Derailed. Central and Eastern Europe in the Long Nineteenth Century. Berkeley: University of California Press.

Carlyle, Thomas 1841 On Heroes, Hero-Worship, & the Heroic in History. London: James Fraser.

dr. I. L. 1919 'Spomenik stare slovenske slave.' Jugoslavija, 19. marca, str. 2.

Gangl, E. 1905 Slava Prešernu! Ob odkritju Prešernovega spomenika v Ljubljani . Ljubljana: Narodna tiskarna.

Grafenauer, Bogo 1982 Ustna informacija. Ljubljana.

Gruden, Josip 1912 Zgodovina slovenskega naroda. Celovec: Družba sv. Mohorja.

–i – 1878 'Dr. E. H. Costa.' Slovenski Narod, 10. februarja, str. 1–3. J. Ž. 1861 'Od sv. Trojice na Štaj.' Novice gospodarske, obertniške in narodne, 27. marca, str. 106.

Jezernik, Božidar 1983 Boj za obstanek. O življenju Slovencev v italijanskih koncentracijskih tabo riščih. Ljubljana: Založba Borec.

Heroji_FINAL.indd 22 23.9.2013 9:18:32 Jezernik, Božidar 2008 'Od vzpona nacije do nacionalizacije.' V Slovensko meščanstvo od vzpona nacije do nacionalizacije (1848-1948). Jože Dežman, Jože Hudales in Božidar Jezernik, ur. Celovec: Mohorjeva založba. Str. 17–66.

Jezernik, Božidar 2010 'Ali je Primož Trubar upesnitve vreden junak?' V Reformacija na Sloven skem (ob 500-letnici Trubarjevega rojstva). Aleksander Bjelčevič, ur. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Str. 53–72.

Kamnogorski, L. (= Lovro Toman) 1850 'O Prešernovim spominku.' Novice kmetijskih, rokodelnih in narodskih rečí, 10. maliga travna, str. 61.

Kardelj, Edvard 1957 Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Kleinmayr, Julij plem. 1881 Zgodovina slovenskega slovstva. Celovec: Julij plem. Kleinmayr.

Kovačič, Dimitrij 1996 'Del zgodovine sta Kardelj in Kidrič in ne njuna spomenika.' Slovenec, 13. aprila, str. 30–31.

Lah, Ivan 1927 Vodniki in preroki. Ljubljana: Vodnikova družba.

Lončar, Dragotin 1906 Politično življenje Slovencev. Ljubljana: Založil pisatelj.

Lončar, Dragotin 1909 'Dr. Janez Bleiweis in njegova doba.' V Bleiweisov zbornik. Josip Tominšek, ur. Ljubljana: Matica Slovenska. Str. 141–244.

Lončar, Dragotin 1921 Politično življenje Slovencev. (Od 4. januarja 1797. do 6. januarja 1919. leta). Ljubljana: Slovenska Matica.

Lončar, Dragotin 1939 The Slovenes: A Social History. From the Earliest Times to 1910. Cleveland: American Jugoslav Printing & Publishing.

Mal, Josip 1928 Zgodovina slovenskega naroda. Celje: Družba sv. Mohorja.

Malovrh, Miroslav 1904 Pod novim orlom. Ljubljana: Narodna tiskarna.

Nepodpisano 1863 'Panslavistiški renegat Dežman.' Naprej, 29. junija, str. 2–3.

Heroji_FINAL.indd 23 23.9.2013 9:18:32 Nepodpisano 1879 'Izid slovenskih volitev 30. junija.' Slovenski Narod, 1. julija, str. 1.

Radics, Peter von 1885 Führer durch Krain. Laibach: Verlag von J. Giontini.

Segal, Robert A., ur. 2000 Hero Myths. A Reader. Oxford: Blackwell Publishers.

Selski, Fr. 1900 'Korak za korakom naprej!' Gorenjec, 29. kimavca, str. 2–3.

Slodnjak, Anton 1934 Pregled slovenskega slovstva. Ljubljana: Akademska založba.

Slomšek, Anton Martin 1862 'Slava rajnim rodoljubom in utemeliteljem našega slovstva.' Drobtinice za leto 1862, str. 71–79.

Spencer, Herbert 1873 The Study of Sociology. London: Henry S. King & Co.

Sperans (Edvard Kardelj) 1939 Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Ljubljana: Naša založba.

Š. 1883 'Kako se je praznoval sedemdeseti god Miklošičev.' Ljubljanski Zvon, št. 12, str. 802–807.

Šubic, Ivan 1904 ‚Cesarjev spomenik.‘ Ljubljanski Zvon, št. 1, str. 157–163.

Šuklje, Franjo 1929 Iz mojih spominov. Ljubljana: Jugoslovanska knjigarna.

Šuklje, Fran 1933 Sodobniki, mali in veliki. Ljubljana: Založba »Satura«.

Trstenjak, Davorin 1858 ‚Novoletnica.‘ Novice gospodarske, obertniške in narodne, 6. januarija, str. 1–2.

Turk, Boštjan M. 2012 'Veliki in največji.' Reporter, 20. julija, str. 35.

Valvasor, Johann Weichard 1689 Die Ehre dess Hertzogthums Crain. Laybach in Nürnberg.

Vodnik, Franc`e 1930 'Ideja in kvaliteta.' Dom in Svet, št. 1–2, str. 4–8.

Heroji_FINAL.indd 24 23.9.2013 9:18:32 Vošnjak, Bogumil 1911 'Dragotin Lončar: Dr. Janez Bleiweis in njegova doba.' Veda, str. 78–82.

Vošnjak, Bogumil 1913 'Študije k problemu jugoslovanske narodne misli.' Veda, str. 524–572.

Vošnjak, Josip 1905 Spomini. (Prvi zvezek. Prvi in drugi del 1840 do 1867. l.) Ljubljana: Slovenska matica.

Young, James E. 1993 The Texture of Memory. Holocaust Memorials and Meaning. New Haven in London: Yale University Press.

Ziherl, Boris 1947 'Govor na seji Ustavodajne skupščine LR Slovenije.' Slovenski poroče valec, 17. januarja, str. 1–2.

Ziherl, Boris 1952 'Družbeno-politični temelji reformacijskega gibanja na Slovenskem.' Drugi Trubarjev zbornik, str. 7–14.

Županić. Niko 1907 'Ilirija.' Ljubljanski Zvon, str. 486–492, 554–557, 615–620.

Heroji_FINAL.indd 25 23.9.2013 9:18:32 Heroji_FINAL.indd 26 23.9.2013 9:18:32 Božidar Jezernik Slavni junak in učenjak, rojen v kmetski hiši

Do devetnajstega stoletja so bili spomeniki vezani predvsem na vladarsko in duhovniško dostojan- stvo, na vladajoči družbeni sloj, spomeniki drugim ljudem pa so bili vezani na cerkvene prostore in pokopališča. Vzporedno s splošno demokratizacijo se je razširil tudi krog osebnosti, ki so jim postav ljali javne spomenike. Ovekovečevali so tiste posameznike, ki so imeli posebne zasluge za državo, narod, za kulturo in javno življenje sploh. »Vsak narod se ponaša s svojimi slavnimi možmí,« so v tem duhu zapisale Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih rečí,

to je z možmí, ki so kaj posebno imenitnega zmodro- vali ali znajdli, ter šteje njihovo imenitnost – njihovo slavo tudi sebi v čast. Spodobilo bi se toraj, da bi bil tudi naš – slovanski – narod zavoljo slovečih mož, ki so se med njim narodili, in kteri so tako rekoč svetle daníce med drugimi zvezdami, – tako ponosen, kot so ponosni zavoljo svojih slavnih mož drugi narodi. Narod, ki ne častí imenitnih mož svoje kerví, narod, ki se mu serce ne širi, kadar sliši kterega svojih slavnih sinov imenovati, – tak narod ne vé še, kaj je kteremu narodu čast, kaj mu je slava, – tak narod nima še pravega občutka zato, kar narodovnost imenujemo. Zavoljo slavnih mož, ki so našega naroda, moramo in smemo, izgled druzih narodov posnemaje, ponosni biti tudi za to, ker ljudje po takih bistrih glavicah v`es narod sodijo. Sodijo, da narod, ki ne more nobenega izmed svojih sinov imenovati, kteri bi se bil s kakim posebnim delom postavil, je neomikaven, to je tak narod, ki ne bo nikdar omikan ali prebrisan. (Nepodpisano 1852: 138)

Heroji_FINAL.indd 27 23.9.2013 9:18:32 Ker je po mnenju Novic po eni strani živelo »veliko mož naše- ga velikega naroda slovanskega«, katerih imena so »v zgodovinskih bukvah s posebno častjo zapisana, v kamen z zlatimi čer- kami vrezana, kaj, cel`o v zvezde na nebu vkovana«, po drugi pa »marsikteri Slovan slovečih Slovanov« niti po imenu ni poznal, so predstavile nekaj najslavnejših mož. Kot prvega »slavnega moža«, katerega je »slovanska mati rodila«, so predstavile Jurija barona Vego (Nepodpisano 1852: 138). To so štele kot nujno za dvig narodne (samo)zavesti, saj tedaj Slovani niso poznali svojih velikih mož. Nemške šole in v nem- ščini natisnjene knjige so namreč »rod slovečih mož slovanskega roda rade prikrivale, ali jih cel`o po krivem nemškemu narodu na čast Nemce imenovale«. O njih so se mogli prav poučiti le tisti posamezniki, ki so slovanske knjige in časopise prebirali.

Priprosto, posebno slovensko ljudstvo, ki je malokaj slovenskega brati imelo, je od tega po malem kaj soznavalo. Pa saj niso – da se Bog usmili – pred malo leti vsi Krajnci še znali, da se Krajnci in tisti Štajarci, Korošci, prebivavci po Goriškem, Primorskem, Ogerskem in Benečanskem, kteri po naše govorijo, z eno besedo Slovenci imenujejo, – nikar da bi bili priprosti Slovenci znali, da so Slovenci slovanskega roda, – to je, da so ob enem tudi Slovani. Pa kdor vé, da še mnogo bolj omikanih po rodu Slovencov pred malo leti tega ni vedilo, – ali se bo čudil, da je bila ta reč priprostemu ljudstvu neznana? Zdaj pa, ker – kakor mislim in želím, – tudi naši priprosti ljudje, gotovo pa vsi marljivi bravci »Novic« že vedó, kdo je Slovenec, in da smo tudi mi Slovenci sinovi velikega slovanskega naroda, da je tedaj slave slovanskega naroda, kakor vsak drugi rod tega velikega naroda, tudi slovenski rod deležen, – zdaj – menim – je že čas, tudi Slovencom po malem od slavnih mož, od teh dragih in blišečih kamnov slovanskega naroda pripovedovati – starjim v pon`os, da so tega naroda – mlajšim pa v pon`os in izgled, – v ponos iz ravno tistega namena, v izgled pa, da bi jih posnemali sebi in svojemu narodu na čast in slavo. (Nepod- pisano 1852: 138)

Novice so v nadaljevanju popisale življenje Jurija Vege, »slavnega Slovana, našega naj bližjega rojaka«, sina »kmetiških revnih starišev«, ki se je »vedno dobro učil, posebno dobre glavice pa je bil za računstvo«. Ker se je v bojih s »Turki« in Francozi »ju- naško obnašal« ter zaradi njegovih »velikih zaslug v računstvu«, mu je cesar Franc II. leta 1800 podelil dedni baronski naslov (Ne- podpisano 1852: 138).

Spomenik slavnemu Kranjcu Obdobje historizma je zaradi splošnega zanimanja za zgodovino, ki je bilo povezano s »prebujanjem« narodne zavesti in

Heroji_FINAL.indd 28 23.9.2013 9:18:32 političnim uveljavljanjem »podjarmljenih narodov«, z zavestnim povezovanjem preteklosti s sedanjostjo, dodobra napolnilo evropska mesta z upodobitvami »zaslužnih mož«. Misel na postavljanje javnih spomenikov se je v drugi polovici devetnajstega stoletja začela širiti tudi po slovenskih deželah. Novembra 1858 je Peter Hicinger v Novicah gospodarskih, obertniških in narodnih zapisal naslednje:

Zdaj je nastopil čas za spominike staviti tudi pri nas; pripravljajo ga za grofa Radeckega, sklepajo za Vodnika, namenjajo za dr. Knobleharja; za barona Vega je domoljub sprožil besedo, pa se še ni prijela; za barona Valvazorja so ga kranjski stanovi postavili v Medii pri katoliški grajšinski kapelici, pa je pozabljen, kot je kapelica opušena. (Hicinger 1858: 373)

Na prvi pomladni dan leta 1860 je glavno mesto Vojvodine Kranjske dobilo svoj prvi javni spomenik. V parku Zvezda so tedaj slovesno odkrili doprsni kip feldmaršala Radeckega, natura- liziranega Kranjca (Nepodpisano 1860: 95). Ideja za postavitev Vegovega spomenika je bila tedaj stara že več kot dve desetletji, vendar se »še ni prijela«. Prvi domoljub je namreč omenil Vegov spomenik v Ljubljani v dodatku k letnemu poročilu Deželnega muzeja v Vojvodini Kranjski, objavljenem leta 1838. Tedaj je ne- podpisani avtor biografskega zapisa o znamenitem kranjskem rojaku izrazil željo, da bi postavili spomenik »temu slavnemu Kranjcu«, na katerega je »Kranjska, njegova očetnjava, lahko upravičeno ponosna« (Nepodpisano 1838: 15). Predlog je doživel javno odobravanje leta 1846, ko je na zboru Historischer Verein von Krain vodja društva prebral spis kaplana Kajetana Hueberja, v katerem je pisec spodbujal občinstvo, naj Vegi postavi spomenik. Društveni odbor je takrat sklenil stvar vzeti v svoje roke, vendar dlje od dobrih namenov ni prišel. Pozneje so hoteli, namesto da bi postavili Vegov spomenik, ustanoviti Vegovo štipen- dijo (Hauptmann 1883: 192). Ob stoletnici Vegovega rojstva se je v letnem poročilu nižje ljubljanske realke Michael Peternel znova zavzel za postavitev spomenika, češ: »Vegovo ime, Vegovo delo je znano med učenja- ki vsega sveta, in to tudi zasluženo. – Samo v njegovi očetnja- vi Kranjski je videti, spomin nanj postopno izginja!« (Peternel 1854: 12). Leta so minevala, »evropsko znani mož« pa je bil v svoji domovini »še naprej pozabljen«. Zato je ravnatelj in duhovnik Peternel objavil Vegov življenjepis, s katerim je hotel spodbuditi rojake, da bi v zvezi s postavitvijo javnega spomenika »Kranj- cu« Vegi (Peternel 1854: 13) vendarle prešli od besed k dejanjem:

Vegovo ime ne rabi našega spomenika, kajti sam si je postavil spomenik, ki bo trajal dlje kot kamen ali bron, toda mi Krajnci rabimo

Heroji_FINAL.indd 29 23.9.2013 9:18:32 spominsko znamenje, da on za nas ne bo izgubljen; zakaj najnovejši Wiener Konversations-Lexikon, ki ga je društvo tako imenovanih učenjakov leta 1834 povsem na novo predelalo, pravi: Štajerski deželni stanovi so ga imenovali za svojega člana!? (Peternel 1854: 13)

Ideja razvoja in napredka je bila eden temeljnih kriterijev za izbiranje osebnosti, katerim so postavljali javne spomenike v devetnajstem stoletju. Peternel je Vego predstavljal kot učenjaka, ki je s svojim znanjem prispeval k sodobni tehniki, tudi k na- stanku železnice, »te čudovite stvaritve novega veka« (Peternel 1854: 3). Menil je, da bo »vsak patriotsko čuteč Kranjec rad po svojih močeh prispeval k poveličanju našega slavnega deželana in s tem k slavi očetnjave«. Predlagal je tudi lokacijo (bodočega) spomenika: najprimernejše mesto naj bi bilo v bližini kolodvora Laze, ker se »od tam vidi Vegov rojstni kraj zelo blizu«, ob Savi pa je Vega tudi začel svoje službovanje kot navigacijski inženir. Peternel si je zamislil tudi podobo spomenika: »Impozantna kamenita piramida druge na drugo naloženih bomb, okrašena s primernim napisom, grbom in po možnosti z doprsnim kipom velezaslužnega rojaka« (Peternel 1854: 13). O Peternelovem predlogu so z naklonjenostjo poročale tudi Novice:

V letopisu realnih šol z veseljem nahajamo življenjopis našega rojaka barona Vega-ta, ki zavolj njegove učenosti slovi po celem svetu, in, čeravno sin revnih kmečkih starišev iz Zagoríce Moravške fare, jo je bil tako delječ prinesel, da je bil oberstlajtnant v topničarskem polku, poslavljen z imenitnim viteškim redom Marije Terezije in povzdignjen v žlahni stan barona. Vse to je dosegel borni »Vehovčev Juri« iz Zagorice le s svojo bistroumno glavico in po svojih lastnih zaslugah. S takim rojakom se smé domovina naša pač ponašati, in ker je svetu premalo znano, da je Vega bil Krajnec, in ker v resnici zasluži, da se mu postavi v domovini njegovi spominek, je po nasvetu častitega pisatelja tega življenjopisa, vodja realnih šol gospoda Peternela, zares zadnji čas, da ne odlašamo dalje te dolžnosti do sebe in do rajncega; ampak da mu – ker je ravno letos sto let po njegovem rojstvu preteklo – napravimo spodoben spominek, ki bi naj bolje stal poleg železnice pri kolodvoru na Lazah – blizo njegove domačije in na mestu, kjer je začel svoj višji poklic. T`u se bojo spomnili njega domači in ptujci, ki se bojo memo vozili. Naj bi gosp. vodja, ki je to blago misel iznova sprožil, se lotil tega početja, h kteremu bo gotovo vsak domorodec z veseljem pripomogel! (Nepodpisano 1854: 252)

Vloga velikih mož v prebujanju naroda Da se je lahko neka skupnost oblikovala kot narod, je morala imeti določene povezovalne elemente. Romantično razpoloženje devetnajstega stoletja je posebej pomembno vlogo pripisovalo

Heroji_FINAL.indd 30 23.9.2013 9:18:32 velikim možem. Oni naj bi bili tisti, ki so s svojo jasnovidnostjo, delavnostjo, požrtvovalnostjo in vztrajnostjo vodili množice v svetlo prihodnost. Zato je nacionalizem devetnajstega stoletja še po- treboval tako imenovane velike može ali velmože oziroma heroje:

Slavni možjé so kakor repatice, ki se nam pokažejo le ob svojih časih. Kakor imajo Francozje le jednega Napoleona Velikega, Avstrija le jednega Radeckega, takó imamo Slovenci v tem zmislu le jednega tako slavnega moža, ki se je dvignil od pluga do krone. Ta mož je bil Jurij Veha, doma iz Zagorice, kesneje po vsi Evropi znan za silno učenega matematika, c. kr. podpolkovnik v 4. topniškem polku: baron Jurij Vega. (Bedének 1891: 1)

Izjemni pogum Jurija Vege na bojiščih, za katerega je bil leta 1776 odlikovan z viteškim redom Marije Terezije in leta 1800 povzdignjen v dednega barona, in njegovi dosežki na znanstve- nem področju so navduševali bralce njegovih življenjepisov že v prvi polovici devetnajstega stoletja. Za slovenske nacionaliste druge polovice devetnajstega in začetka dvajsetega stoletja pa je bilo še posebnega pomena to, da se je Vega »vzlic tolikim častem […] vedno spominjal svojih ubogih starišev in svojega slovenskega naroda« (N. I. 1902: 393). Baron Vega, sin slovenskega kmeta, znameniti junak in uče- njak, kateremu je cesar Franc II. podelil baronstvo, je uspešno prehodil dolgo pot »od pluga do krone« (Bedének 1891; glej tudi U. 1903; Rozman 1904). Zato je v očeh mnogih postal pravo orodje za preobrazbo kmetov v Slovence (Weber 1976).

Ni ga kmalu sinu preproste slovenske kmetice, ki bi se bil pospel do večje časti nego Vega. Da, v ubogi kmetiški hiši mu je tekla zibel. Siromašna sta bila njegova roditelja, a pametna kmeta. Zato sta dala nadarjenega sina v šolo. V preprosto leseno skrinjico mu je mati naložila najpotrebnejših stvari, da jih je ponesel s seboj v Ljubljano. To skrinjico je hvaležni sin hranil kot drag spomin na Vehovčev dom v Zagorici, kot spomin na ubožno svojo mater. Brez gmotnih sredstev je pričel Jurij trnjevo šolsko pot. A priroda mu je naklonila izvenrednih duševnih darov in pa tudi trdno voljo, vestno porabiti te darove v svoje izobraževanje. Prirojena nadarjenost in jeklena pridnost je privedla Vehovčevega Jurija do redke učenosti in do velike slave. Dognal je visoko vojaško dostojan- stvo, cesar ga je pobaronil, a ves učeni svet, domači in tuji, je častil v Vegi enega prvih veljakov na matematiškem polju. (Pirnat 1903b: 279–80)

Čeprav moderna doba ni bila naklonjena »različnim baronom, ki jim gosposka mati že v plenice všije baronski grb, da se kričeči črviček že tam navaja k napuhu in preziranju kmetskih žuljev«, pa je baron Vega Slovence navdajal s ponosom. Veselili so se in bili ponosni, »da je Vega postal baron, baron po zaslu- ženju, Vega, ki je naše gore list« (Nepodpisano 1903c: 295–96).

Heroji_FINAL.indd 31 23.9.2013 9:18:32 Slika 1: Vegova rojstna hiša, razglednica, poslana 23. 4. 1910

Življenjske zgodbe velikih mož so veljale za čtivo »izobrazilne- ga in bodrilnega, torej velikega vzgojnega pomena« (Steska 1902: 115). S prikazovanjem Vegove podobe so njegovi življenjepisci razvnemali »pravičen ponos« slovenskega občinstva, kateremu so prikazovali »v čarodelnem zrcalu podobo enega svojih naj- boljših sinov« (Vrečko 1884: 106; glej tudi Bedének 1891: 252; Rozman 1904: 127–28). Vegova uspešna kariera je potemtakem lahko služila kot vzor in spodbuda. Z njegovim zgledom so tudi spodbujali kmečke družine, da bi svoje otroke pošiljali v šole. Ali kakor je Jakob Bedének pojasnil, zakaj je napisal svoj roman za »priprosti narod«:

Da sem se sploh lotil romana, k temu me je nagibalo dvoje: prvič Slovence seznaniti s preslavnim rojakom našim, česar je mož izvestno popolnoma vreden, ter mu na tak način postaviti živ spomeník v srci národovem; drugič pa sem hotel ž njim odpreti oči zlasti tistim kmetskim očetom, ki imajo nadarjene sinove, toda jih ne dajó v šole. S tem pa še nikakor ne trdim, da bi bilo že treba v šole tiščati vsakogar, kdor se domá le šest resnic nauči brez težave. Ne, le tisti pojdi v mestne šole, kdor je resnično nadarjen, izredno nadarjen, kar se navadno pokaže že v domači šoli. Da ne bode vsakdo baron, kdor gré s kmetov v mestne šole, umeje se samó po sebi, vender mislim, da bode vsakdo izvestno zadovoljen, komur se posreči priti do boljšega kruha, nego bi ga bil jedel domá. Če to dosežem, zadovoljen bodem. (Bedének 1891: 2)

Življenjepisi velikih mož pa so bili namenjeni tudi temu, da bi se šolajoča se mladina ogrevala in navduševala »na vzvišenem obrazu svojega plemenitega prednika kot na vzgledu lastnega

Heroji_FINAL.indd 32 23.9.2013 9:18:33 svojega prizadetja in truda!« (Vrečko 1884: 106). Zato – je menil urednik Doma in Sveta – si je Vega »zaslužil, da bi mu vsaj Kranj- ci, ako ne vsi Slovenci, postavili spodoben spomenik« (Lampe 1891: 340). Zanimanje za Vego je doživelo vrhunec s spominjanjem stoletnice njegove smrti in stopetdesetletnice njegovega rojstva na začetku dvajsetega stoletja. Takrat so ga opisovali kot učenjaka svetovne slave in junaka slovenskega poguma, ki si je »sam v svojih nesmrtnih delih postavil dovolj trajnih spomenikov, da ne potrebuje našega proslavljanja«, v prepričanju, da Slovenci potrebujejo »svojega 'Vehovčevega Jurija', da se navdušuje ob njem naša mladina, da dokažemo z njim pred svetom, da smo Slovenci doprinesli dovolj gradiva za ponosno stavbo evropske kulture in znanosti« (P. G. 1902: 2).

Narodna slovesnost Predlogi za Vegov spomenik, podani pred letom 1854, so bili objavljeni v nemškem jeziku, zato tudi »niso mogli prodreti med narod, da bi oživljali spomin na slavnega rojaka« (Haupt- mann 1883: 192). Spremembo so vnesle šele objave v slovenskem jeziku. Tu so orale ledino Bleiweisove Novice, ki so 9. avgusta 1865 navdušeno podprle Peternelov predlog. Zanimanje za Vego, ki so ga Novice vzbudile med ljudstvom, je Peternela spodbudilo k vztrajnemu delovanju za realizacijo sprožene zamisli. Plod tega prizadevanja je bila slovesnost, s katero so v Vegovi rojstni vasi Zagorica 26. septembra 1865 obhajali spomin »preslavnega rojaka svojega Jurja Vegata« (Nepodpisano 1865: 325; Vilinski 1865: 292). Slavnost je pritegnila »polno kmetiškega ljudstva v prazničini opravi, vmes pa tudi gospôde« in dogodek je prerasel v pravo »narodno slovesnost« (Nepodpi- sano 1865: 327). Ob tej priložnosti so na cerkev sv. Križa pribili ploščo iz litega železa, na Vehovčevo hišo pa leseno. Po končani cerkveni sveča- nosti je »brezštevilna množica« odšla pred rojstno hišo, kjer so se zvrstili govori. Najprej je govoril dr. Janez Bleiweis, za njim dr. Lovro Toman in naposled župnik Kajetan Hueber. Govorci so kranjskega rojaka Vego pred navdušeno množico javno po- slovenili. Postopek slovenjenja je začel Bleiweis, ki je dejal, da je Vegova slava »slava kmetiškega stanú, slava Vaša, Zagoričani, slava Krajne, slava slovenske naše domovine!« In ko je množico povprašal »[K]do je mar – ta ko junak, ta učenjak?«, je zagrmel »od vseh krajev svetá odgovor: 'taka glava korenine je slovenski oratar!'« (Nepodpisano 1865: 326).

Heroji_FINAL.indd 33 23.9.2013 9:18:33 Za »očetom slovenskega naroda« je povzel besedo Toman, ki je pojasnil pomembnost vloge velikih mož za narodno (samo)zavest:

Današnja slovesnost je silno važna, pomembna. O visoki vrednosti, učenosti neumrjočega rojaka ste slišali že poročilo gosp. dekana Tomana in dr. Bleiweisa. On je zvezda na polji vednosti. Spoznavši moč številke je stavil sisteme, kakor nikdo popred. Pa tudi djansko in praktično je on svojo vednost razvil. On je povzdignil topničarstvo na najvišo stopnjo iste dôbe, naša država se je oponašala z njegovimi znajdbami, ki so pripomogle k jedni in drugi zmagi. Tako je on naš rojak, Slovenec, branil cesarstvo na vojskinem polji, kakor naša zvestoba, dušna udanost od nekdaj varuje obstoj njen. Slovil je po svetu tako, da ga vsi narodi poznajo, da so posnemali Francozi in Angleži znajdbe njegove. Zakaj je pa, čeravno ga Slovenci niso nikdar pozabili, zaostajala svečanost do današnjega dneva? Ležala je gosta tma nezavednosti nad nami. Slovencu ni bilo mar za Slovenca – ne za samega sebe. Drugi narodi se ponašajo s svojimi možmi; kolikor več slavnih mož kak narod ima, toliko več veljá. Mi pa, ki nimamo toliko slavnih mož, mi pa še nismo zidali »dóma slave«, mi pa še nismo postavili vrednih spominkov. Kakošne zasluge imajo za našo slavo raznoizvrstni naši prvaki: grof Auersperg, ki je Turke premagal pri Sisku, baron Cojz, ki je slovil po celem svetu zavolj svojega natoroznanstva, Valvazor, ki je pisal »čast kranjske dežele« in žrtvoval vse svoje premoženje za to delo obširno, Linhart, ki je pisal izvrstno zgodovino Jugoslovanov, Vodnik, ki je sebral jezikovno blago v jezik slovniški za zavez vseh Slovencev, Kopitar, znan celemu svetu ko preučen slavista, Dolinar, najbistreji pravoslovniški pisatelj, Prešern, pesnik neumrjoč, Wolf, národni mecen itd. itd. itd. Med njimi svetí pa Vega, ko nasvitlejši zvezda učenosti. Zginila bode megla, kadar se spozná narod, in vse te zvezde bodo zabliščale in mu bodo svetile pred vsem svetu na nebu slovenskem. Zato, moji dragi rojaki, spoštujte svoje domače blago, svojo domovino, svoj národ, svoj premili materni jezik. Zavedajmo se med drugimi narodi, da smo tudi narod, narod slovenski, vejica velikega debla – slovanskega. Ponašajmo se s svojimi prvaki, da so naši, kakor se ponašajo drugi narodi s svojimi. Če bodemo gledali na zvezde obnebja naše slave, bodemo od narodne zavesti gnani za njimi sledili. Mili bratje, v tem pomenu obhajajmo danes moža, ki slovenske krvi po svetu sloví. Vega! slavni rojak! vodi nas, navdušaj nas s svitom svoje vednosti neumrjoče. Neumrjoč si kakor dela tvoja:

Kakor iz nič številka v večnost sega Tako po nji tud Tvoja slava, Vega! (Nepodpisano 1865: 326)

Zaključni govor je imel kaplan Hueber, ki je slavil Vegove zasluge za vojaštvo in znanost, »ktere ima Klijo zapisane v zlatih knjigah zgodovinskih«, stališče organizatorjev shoda pa je povzel z besedami, s katerimi je sklenil govor: »Vega čista je slovenska kri, na veke naj Vega živi!« Tedaj so se »živio-klici zopet razlegali čez hribe in doline« (Nepodpisano 1865: 326). Po koncu govorov je dekan Toman, »oziraje se na to, da je Vegata našega kakor malo kterega slavilo nekdaj Veličanstvo

Heroji_FINAL.indd 34 23.9.2013 9:18:33 cesarsko«, pozval prisotne, naj zapojejo cesarsko pesem – »in v tem hipu se oglasí cesarska pesem iz navdušenih src«. Po odpe- ti cesarski pesmi pa se je zbralo »krdelce rodoljubnih pesnikov in popevaje naše domače ‘Hej Slovani’, ‘Naprej zastava Slave’ in druzih več, in vsem pričujočim so srca igrala o pravi tej narodni veselici« (Nepodpisano 1865: 327). Obširno poročilo o »narodni slovesnosti« v Vegovi rojstni vasi 26. septembra 1865 so Novice gospodarske, obrtniške in narodne zaključile z vzklikom: »Da bi Lazem nasproti kmali stal Vegatu spominek!« (Nepodpisano 1865: 327). Vegov spomenik je tudi to pot ostal zgolj v besedah, toda slavnost v Zagorici v njegov spomin je bila »res veličastna in narodno slovenska«, z njo so odgrnili »svetlo zvezdo na obzorji slovenskem, katera je bila do takrat množici slovenskega ljudstva skoraj celo neznana« (Hauptmann 1883: 193–94). Če je sama slavnost ljudem ostala v lepem spominu, pa se je pred bližajočo se stopetdesetletnico Vegovega rojstva večkrat slišalo mnenje, da je bilo tedanje obešanje »dilc« na šentkriški cerkvi in Vegovi hiši pravzaprav »ponižanje« ter da bi Vega za- služil primernejši spomenik tudi v Moravčah ali celo v Ljubljani (Pirnat 1903a: 686–87; M. Š. 1903: 1; K. 1904: 247–48; Čermelj 1954: 59). Kritiki so hkrati tudi pozivali bralce, da naj žrtvujejo kaj za ta »rodoljubni namen« (Pirnat 1903a: 687), da se ga štiri- deset let, odkar so ga »naivno proslavili prvič, proslavi primerno kulturi, ki jo je v tem času dosegel naš narod, naj se pokaže – narodna radodarnost!« (K. 1904: 247–48). Spominska slovesnost leta 1865 v Zagorici je med ljudstvom ostala »v živahnem spominu« še desetletja pozneje (Pirnat 1903a: 686–87) in ni bila brez svojega »pomena za ljudsko probujo«. Bleiweisa, Tomana in župnika Hueberja so ljudje menda pomnili še na začetku dvajsetega stoletja (K. 1904: 248).

Poslovenjenje kranjskega junaka in učenjaka V habsburških deželah z etnično mešanim prebivalstvom je bilo težko definirati, čigava patria je bila katera dežela, manj dvomov je bilo glede tega, kdo je pripadal kateri natio (Sugar 1997: 104–5). Prenos poudarka s (pojma) patria na natio pa je povzročil tudi velike spremembe pri presojanju o tem, katerih zgodovinskih osebnosti se je treba spominjati. To se je zgodilo v obdobju narodne prebuje. Konec devetnajstega stoletja so se na- mreč deželni veliki možje, ki so jih počastili z javnim spominom zgolj glede na njihove zasluge za deželo, začeli umikati novim velikim možem, ki so bili pomembni z vidika narodne pripadnosti.

Heroji_FINAL.indd 35 23.9.2013 9:18:33 Skupinske identitete se v pomembnem deležu oblikujejo tudi z rekonstrukcijo preteklosti, njenim problematiziranjem in spreminjanjem. Zato je izbira dogodkov, ki jih je treba izbrisati ali pozabiti, strateško enako pomemben proces, kot je izbira dogodkov in osebnosti, ki se jih je treba spominjati. Procesi selekcije potekajo sočasno: ob izbiranju spominov, ki jih je treba ohranja- ti, odrivamo v pozabo tiste, ki jih nismo izbrali (Smith 1995: 68). Zanimanje za (slavno) preteklost je bilo podlaga za postavitev prvih javnih spomenikov v Ljubljani. Ni (bilo) naključje, da je prvega dobil feldmaršal Radecký, (častni) meščan Ljubljane in kranjski deželan. Ob njegovem spomeniku so se še složno zbirali vsi Kranjci, ne glede na njihovo slovensko ali nemško narodno pripadnost. Pozneje sta se slovenska in nemška stran srečali le še ob spominskem znamenju padlim vojakom v bojih za okupacijo Bosne in Hercegovine in spomeniku baronu Vegi, vendar ne prvega ne drugega (spomenika) niso zares postavili. V tem procesu je Vega iz junaka in učenjaka, ki so ga visoko cenili kranjski domoljubi, postal junak in učenjak oziroma uče- njak in junak, katerega veličino so najbolj občudovali slovenski rodoljubi. To se ni zgodilo naenkrat, temveč v nekaj korakih. Najpomembnejši je bil narejen ob praznovanju šeststoletnice združitve Vojvodine Kranjske s hišo Habsburžanov leta 1883. Ta- kratne svečanosti so narodni buditelji izkoristili kot priložnost za promocijo slovenske ideje. Oblikovanje narodne zavesti je potrebovalo povezovalne elemente, med slovenskimi narodnimi buditelji je imel pri tem osrednjo mesto slovenski jezik, visoko so cenili tudi slavno preteklost, ljudsko kulturo, značilno pokrajino in velike može, s katerimi so se pripadniki nove zamišljene skupnosti lahko iden- tificirali. Vsi ti elementi so delovali vključevalno in budili (samo) zavest, hkrati pa so iz skupnosti izključevali nekdanje sodeželane nemškega in italijanskega rodu. V procesu kulturne konstrukcije slovenskega naroda je po besedah Ivana Cankarja »evropejska šega« terjala, da so se nekdanji, to je deželni veliki možje morali umakniti junakom novega časa:

Toda slovenski narod se v mnogih ozirih čudovito razlikuje od vseh drugih narodov na svetu in kar bi bilo drugod naravno in razumljivo, je pri nas nenaravno in nerazumljivo. To je veselo znamenje, da smo si kljub vsem tujinskim vplivom ohranili svojo individualnost. Drugod, recimo, časti narod samo tiste može, ki so si bili pridobili večjih ali manjših zaslug samo za tisti narod in ne kje drugod in za koga drugega. Narod ljubi le tistega moža, ki je ljubil narod in je delal zanj. Za tiste ljudi, če so bili slavni ali neslavni, ki so otresli s svojih podplatov domovinski prah ter so šli iskat drugam zaslug, časti in slave, za tiste ljudi se narod ne briga in pozabljeno je njih ime. To je evropejska šega. (Cankar 1907: 81)

Heroji_FINAL.indd 36 23.9.2013 9:18:33 V Vegovem primeru se je ta moderna »evropejska šega« izka- zala za oviro. Vega je v javno življenje svoje ožje domovine vstopil kot Kranjec; tako ga je označil Valentin Vodnik v prvi omembi Vege v slovenskem jeziku v Lublanskih Novizah:

Juri Vęha krajnz iz Moravſhke fare major per bombarderjih je od ſvitliga Zeſarja poviſhan sa Barona, deſlih kmetiſhkiga ſtanu ſe je vuner dobro obnaſhal, uzhene bukve od męrjenja piſal, inu ſkusi te ſtvari miloſt pred Zeſarjam saſlushil. Majnſhi ſhole je ſliſhal v’ Lublani, potle pa na Duneji ſe dalaj prebriſal. (Vodnik 1800: 4)

Za Kranjca se je štel tudi Vega sam. Četrti del svojih Vorlesun gen über Mathematik, objavljenih leta 1800, je posvetil deželnim stanovom svoje »ljubljene očetnjave« Vojvodine Kranjske (Vega 1800: xi). Prav tako je tistega leta kranjskim deželnim stanovom iz hvaležnosti za podporo, ki je je bil deležen kot reven dijak pri neki ljubljanski družini, in za nadaljnjo izobrazbo na ljubljanskem liceju, poslal po en izvod svojih del za deželno knjižnico in osem spričeval o svojih junaštvih, ki so jih spisali najvišji vojaški dostojanstveniki. Njegovo pozornost so kranjski stanovi povrni- li s tem, da so ga, tedaj viteza vojaškega reda Marije Terezije in topniškega majorja, 26. novembra 1801 za njegove zasluge brez- plačno sprejeli za svojega sočlana (Nepodpisano 1838: 14). Vego je kot Kranjca predstavljal še ravnatelj Peternel (1854: 12). Proti koncu devetnajstega stoletja pa je narodna zavest že prevladovala nad deželno in v Vegi so zdaj videli slovenskega junaka in učenjaka. Uredništvo Kresa je leta 1882 nagovorilo Fran- ca Hauptmanna, naj poskuša

v priprostih besedah slavnemu rojaku postaviti spomenik v slovenskem jeziku, edino želeč, da bi se ves narod zavedal svojega velikana; kajti zavedal se bo samega sebe. In ko se bo narod zavedel ter si utrdil dom in zgradil meje, naj postavi rojaku, ki je bil volje jekléne – spomenik jeklén. (Hauptmann 1883: 194)

Profesor Hauptmann se je lotil realizacije te zamisli z veliko vne- mo in leta 1883 ob praznovanju šeststoletnice vključitve Vojvodine Kranjske med habsburške dedne dežele objavil življenjepis barona Vege. Hauptmann je v njem objavil življenjsko pot kmečkega sina, rojenega v leseni hiši s slamnato streho v odmaknjeni vasi na Kranj- skem, ki je pri trinajstih letih zapustil rodno vas in se odpravil v nemške šole v Ljubljano. Kmečki sin se je pozneje kot prostovoljec v cesarskih vojnah izkazal s svojim neustrašnim junaštvom in zaslovel kot eden najpomembnejših matematikov svojega časa. Haupt- mann pa je Vegov življenjepis uporabil tudi za novo interpretacijo preteklosti. Ko je baron Vega kranjskim stanovom poslal »svoja

Heroji_FINAL.indd 37 23.9.2013 9:18:33 dela in svedočbe«, se je po njegovi interpretaciji »hvaležnega izkazal svoji ožji domovini slovenski« (Hauptmann 1883: 191), torej ne več kranjski deželi, ampak slovenski domovini. Pri pisanju Vegovega življenjepisa je imel profesor Hauptmann pred očmi širša kulturno- politična vprašanja svojega časa. Sam jih je predstavil takole:

Slovenskemu narodu, ki je vsled tujih pritiskov in prirojenih mu lastnostij cela stoletja mirno in potrpežljivo roboval tujim gospodarjem, ne da bi bil dospel do kakšne samostalne državopravne veljave, zategadelj neprijazni sosedje radi očitajo, da nima svoje zgodovine. Koliko je na tem očitanji, nam je več ali menj znano, a koliko zgodovine imamo, še ni dovolj rešena stvar in treba bo, jo svetu temeljito razkazati. Trdno se nadejam, da vstanejo iz med naroda možje, ki častno rešijo to nalogo. In če ti možje tudi ne bodo imeli mnogo poročati o mogočnih slovenskih kraljih, o slavnih bitkah in podjarmljenih narodih, imeli pa bodo poročati, kako da je slovenski narod odbijal krvoločnega Turčina neštevilne napade, koliko je s tem koristil naši državi in omikani Evropi sploh, kako zvesto in udano je nosil državna bremena, koliko hrabrih slovenskih sinov je prelivalo kri po neštetih evropskih bojiščih za idejo avstrijske države. Slovenski veleumniki bodo imeli dokazati, koliko našega narodnega blaga roma po tujem svetu v tuji obleki: pravljice in bajke, pesmi in napevi: cvetlice, ki so svoje kali po slovenskih tleh pognale. In opiraje se na slavna imena: Valvazor, Cojz, Vodnik, Kopitar, Dolinar, Preširen, Miklošič i. t. d. bodo imeli dokazati, kako nesebično se je slovenski narod udeleževal tistih naporov, katerih sad je občni duševni in gmotni napredek – kultura – kako si je kljub neštevilnim oviram iz svoje moči ustvaril slovstvo, ki se ne dá več »pod pazduho odnest«. In naštevši slavna dela slovenskih sinov bistroumnikov bodo imeli odgovoriti na vprašanje: Zakaj je ta narod toliko zaničevan? (Hauptmann 1883: 169)

Za Hauptmanna je bila visoka obletnica potemtakem »najpri- stojnejša priložnost«, da se Juriju Vegi »stari častni dolg povrne« (Vrečko 1884: 52). Avstrijsko cesarstvo pa je imelo enak dolg tudi do svojih podanikov, pripadnikov slovenskega naroda, ki so bili cesarju ves čas lojalni in so zanj prelivali kri po vseh bojiščih po Evropi. S svojo lojalnostjo do cesarja in ljubeznijo do domovine se je po Hauptmannovi upodobitvi odlikoval tudi Jurij Vega:

Vega se je odlikoval i kot avstrijski patrijot v besede najlepšem pomenu. To nam pričajo njegova djanja in raznivrstni izreki v njegovih tiskanih delih. Kar je storil slavnega kot vojak, storil je iz ljubezni do Avstrije, da bi pomnožil slavo njenega orožja ter razodel zvesto udanost do svojega vladarja; kar pa je slavnega storil kot učenjak, storil je tudi iz ljubezni do Avstrije, da bi pomnožil duševne sile svoje široke domovine. (Hauptmann 1883: 191)

Poudarjanje Vegove lojalnosti do habsburške dinastije in njegovega avstrijskega domoljubja pa je hkrati uporabil kot plašč, pod katerim je tega »zvestega sina avstrijske domovine«

Heroji_FINAL.indd 38 23.9.2013 9:18:33 (Hauptmann 1883: 192) spremenil iz Kranjca v Slovenca. Vegovo poslovenjenje je ovekovečila Matica slovenska, ki je »spomin na tega velikega domoljuba posebej še s tem proslavila, da je njegov životopis na svetlo dala v Spomeniku, v onej slovenskej častnej knjigi, ktero je tudi našemu preljubljenemu, vzvišenemu cesarju predložila« (Vrečko 1884: 52). V »slovenski častni knjigi«, podar- jeni cesarju, je bil med drugim objavljen obširen Vegov življenje- pis v slovenskem jeziku, tako da se je »naš narod« mogel dobro seznaniti »s tem slavnim svojim sinom« (Vrečko 1884: 52). Tako je baron Vega dobil ob šeststoletnici združitve Vojvodine Kranjske s habsburškimi dednimi deželami podobo enega izmed tistih »hrabrih slovenskih sinov«, ki so vsestransko koristili »naši državi in omikani Evropi« in zaradi katerih bi si slovenski narod po pravici namesto zaničevanja zaslužil spoštovanje. O tem, kako nizek ugled je v Avstrijskem cesarstvu kljub proklamirani enakosti vseh narodov užival slovenski narod, pove največ dejstvo, da se je Vega v svoji prošnji za podelitev dednega plemstva sam razglasil za španskega potomca (Žargi 2005: 314), da se je potemtakem odrekal svojemu slovanstvu.

Slika 2: Georg Freiherr von Vega, Landesmuseum 1838

Heroji_FINAL.indd 39 23.9.2013 9:18:33 Plemeniti španski predniki V obdobju narodnih bojev je velik pomen dobilo vprašanje Vegove identitete. Glede njegove deželne pripadnosti ni bilo dvomov, odprto pa je bilo vprašanje njegove narodne pripadnosti. Jaromir Hirtenfeld je v svoji zgodovini reda Marije Terezije in njegovih nosilcih, izdelani na podlagi »avtentičnih virov«, Vegi pripisal špansko poreklo:

Eden njegovih prednikov, ki je bil v španski službi, se je preselil v Ljubljano skupaj z nekim poveljnikom nemškega reda. Vega je prišel na svet 24. marca 1754 v Moravčah na Kranjskem. Tam so njegovi starši ubobožali, tako da je mogel študij na liceju v Ljubljani dokončati le s pomočjo podpore. (Hirtenfeld 1857: 469)

Četrt stoletja pozneje je Hauptmann oporekal Hirtenfeldovi predstavitvi Vege kot španskega potomca. Ko je Jurij leta 1767 vstopil v ljubljanski jezuitski kolegij, so ga v šolske zapisnike vpisali pod priimkom Vecha (Hauptmann 1883: 170), torej tako, kot je pisalo v krstnih knjigah.1 Svoj priimek je spremenil v Vega šele leta 1780 po vstopu k topničarjem (Hauptmann 1883: 171). Iz dejstva, da so bili njegovi starši »prosti kmetovalci, borno se živeči s trudom svojih rok« in njegovega izvornega priimka je Hauptmann prišel do »brezdvomnega« sklepa, »da je Jurij Veha čiste slovenske korenine« (Hauptmann 1883: 170). V zvezi s Hauptmannovim odnosom do narodne pripadnosti barona Vege je zadržke izrazil profesor Andrej Vrečko. Za Vrečka nikakor ni bilo sporno, »da je bil Vega pravi sin slovenskega naroda«. Njegovo slovensko narodnost naj bi namreč določevalo že to, »da so bili Vegovi starši v resnici slovenski kmetovalci in da je on svoj poduk in odgojo v šolah svoje slovenske domovine užival« (Vrečko 1884: 105). Menil pa je, da tako pomembnega vprašanja, kot je vprašanje Vegovega porekla, ni zadosti »lahkomiselno ga na eno ali drugo stran razsoditi«, temveč ga je moč razrešiti le »po spričevalnih pismih«. Zato je izrazil željo, »da bi se častilci Vegovi v Ljubljani tega odprtega vprašanja poprijeli in po krstnih knjigah dokazali, ali je res stari oče našega Vege ravno tisti Vega, o kterem gospod Korn tukaj govori, ali ne!«2 (Vrečko 1884: 105–6).

1. V krstno knjigo je bil vpisan z enakim priimkom kot starejša sestra, in sicer kot Georgio Fikh Vecha (Peternel 1862: 4; Vrečko 1884: 106; Kaučič 1886: 4). Mlajša sestra Jerica je bila vpisana kot Vehovez, najmlajša Apolonija pa kot Weha (Čermelj 1954: 9). 2. Podpolkovnik A. Korn, ki je služil pri istem polku kot svoje dni Vega, je o Vegovem pokolenju poročal: »Poznejši nemški cesar Karol VI. se je, ko je španjski rod Habsburžanov s Karolom II. leta 1700. pomrl, za pravico do španjske krone poganjal, kar je pouzročilo boj za dedovno nasledstvo v Španiji. Toda on je le v Kataloniji resnih privržencev in prijateljev našel, ki so mu tudi pozneje, ko je moral po sklenenem miru v Utrechtu leta 1713.

Heroji_FINAL.indd 40 23.9.2013 9:18:33 Vegovo slovensko pokolenje je tako kot Hirtenfeld in Vrečko odločno branil tudi stotnik Kaučič, češ da je povsem nepredsta- vljivo, »kako bi se sin španskega soldata, ki je opravljal funkcijo grofovskega nadzornika in užival ustrezno blaginjo, naturalizi- ral za ubožnega slovenskega kmeta« (Kaučič 1886a: 33). Da bi dokončno zavrnil »one pristranske biografe, ki velikega Vega ne privoščijo nam Slovencem« in da bi ovrgel mnenje o njegovem španskem pokolenju, je Hauptmann leta 1900 natančno pregledal matrike farnega arhiva v Moravčah. Na podlagi tega raziskovanja je ob stoletnici Vegove smrti prišel do nedvoumne- ga sklepa: »Opirajoč se na vse te podatke iz moravškega arhiva smem pač z dobro vestjo obnoviti svojo že l. 1883 v 'Spomeniku' izraženo trditev, da je Jurij baron Vega čiste slovenske korenine« (Hauptmann 1902: 44). A Vegovo poreklo je bilo še sredi dvajsetega stoletja pereče vprašanje. Tako je leta 1954 fizik in publicist Lavo Čermelj izražal prepričanje, da je bil Vega »nedvomno potomec stare slovenske kmetske družine«, trditve, da njegov rod izvira od nekega špan- skega plemiča, pa je označil kot »zgolj izrodek fantazije«. Take »ne- utemeljene trditve« naj bi bile potrebne »Nemcu J. Hirtenfeldu,3 ki ni hotel omadeževati zgodovine vitezov reda Marije Terezije z življenjepisom slovenskega kmetskega sina« (Čermelj 1954: 9).

»Slavimo slavno slavo Slovanov slavnih« Konec devetnajstega stoletja je pobudo za postavitev Vegove- ga spomenika prevzel stotnik Fridolin Kavčič, ki se je v svoji pu- blicistiki zavzemal za popularizacijo slavnih Slovencev in še posebej Jurija barona Vege. Od leta 1886, ko je objavil prvi Vegov ži- vljenjepis, je slovenske rojake »dregal po časnikih«, s čimer jih je hotel spodbuditi k postavitvi Vegovega spomenika, »toda nesreč- na nesloga in vedni domači prepiri niso dopustili, da bi se rojaki navdušili za to idejo« (Kavčič 1904:2–3; Kaučič 1904b: 20–1). Da bi presegel neslogo in domače prepire, je pod psevdonimom

vse Španjsko zapustiti, sledili v Avstrijo. Takrat so šli tudi trije polki ‘kirasirjev’ in drag- oncev, namreč Vasquez, Cordova in Galbes s Karolom na Nemško. Ti so ostali osem let v avstrijskih službah, a leta 1721. so se bili, ko jih je že bilo veliko pokončanih, v še dandanes obstojéči 5. štajersko-koroško-kranjski dragonski polk ‘Nikolaj I. car Rusije’, kterega polkovni štab v Mariboru biva, združili. Med temi ljudmi je bil tudi vojak po imenu Vega, ki je pozneje kot polinvalid izstopil in v Ljubljani skrb črez posestvo nekega grofa Attemsa dobil. Ta Vega je bil stari oče slavnega mathematikarja in se je veselil nekega blagostanja, dočim so stariši našega Vege bili popolnoma nepremožni« (po Vrečko 1883: 105–6; glej tudi Hauptmann 1902: 38). 3. Avstrijski vojaški zgodovinar Jaromir Hirtenfeld, z izvornim priimkom Csikos, je bil rojen leta 1816 na Sedmograškem, umrl pa je na Dunaju leta 1872 (Wikipedia).

Heroji_FINAL.indd 41 23.9.2013 9:18:33 Sevničan februarja 1898 v Slovenskem Narodu objavil odprto pismo, naslovljeno na slovensko razumništvo s pozivom »Slavimo slavno slavo Slovanov slavnih«. V pismu je pojasnil, da je že leta 1884, ko je nabiral gradivo za Vegov življenjepis, gojil »gorečo že- ljo, da bi kdaj krasil belo Ljubljano kip našega znamenitega rojaka«. Menil je, da bi s postavitvijo Vegovega spomenika »mili rod slovenski« pokazal, da radostno proslavlja »svoje slavne, cesarju in državi udane sinove«, da je »'črno-žolt' do najskrivnejšega kota v svojem srcu!«

Vega je bil velikan kot vojak in učenjak, ki je zaslužil, da se mu postavi dostojen spomenik, kateri bi sporočal nam in našim potomcem o neumrljivih Vegovih činih! Vega je najslavnejši vojak slovenskega rodu! Njegovo ime se spoštljivo imenuje v učenih krogih vesoljnega sveta. S tem, da mu postavimo spomenik, počastimo cesarju zvesto vdanega služabnika in pokažemo, da smo in hočemo ostati verni sinovi našega presvetlega cesarja. Najprimernejši čas, za izvršitev tega predloga je gotovo petdesetle- tnica jubileja vladarstva našega vitežkega cesarja. (Sevničan 1898: 3)

S povzdigovanjem Vege kot »slovenskega sina« pa se niso vsi strinjali. Med njimi je bil tudi Ivan Tavčar, ki je menil, da je večji »junak slovenske narodnosti« Janez Bleiweis, ki se je na začet- ku svojega delovanja znašel sredi »malega pozabljenega naroda, brez zgodovine, in kakor se je tedaj sploh mislilo, brez prihodnjo- sti« (Tavčar 1883: 2). Narodu so zgodovino vzeli »tuji gostje«, zaradi njih je bil domači jezik »v lastni deželi zasramovan« (Tavčar 1883: 3). Dolgo je bilo slovensko ljudstvo »zapuščeno, neolikano, brez narodne zavesti«, kar je bilo posledica tega, da ni imelo šol v domačem jeziku. Olika domačega jezika je bila potemtakem podlaga vsakršne omike in kdor je hotel delati v tem smislu, je moral delovati v slovenskem jeziku.

Pač se čuje, slavna gospoda, tu in tam glas, da smo Slovenci tedaj, ko še ni bilo prepira v deželah, imeli slavne može, ki so slavo dežele po svetu trosili. Imeli smo Vego, logaritmov veljaka, imeli Dolinarja, ki je pisal sedaj že pozabljeno knjigo o avstrijskih ženitovanjskih zakonih. Resnica je, slavni možje so to! Ali če bi se bil narod slovenski zanašal na take može, taval bi še dandanes po duševnih temah! Kaj je vedel Vega in kaj Dolinar o slovenski revščini, o slovenskej bedi? Resnica je torej tudi, da je narodu slovenskemu vsaka besedica, katero je govoril ali zapisal dr. Janez Bleiweis, več koristila, nego vsi tisti foljanti, ki so jih v nemškem jeziku spisali tako imenovani slavni kranjski Nemci, ali pa slavni nemški Kranjci! Napredek našega naroda ne pričenja se z Vego, ne pričenja se z Dolinarjem. Ta napredek ima svoj pričetek od tedaj, ko je Janez Bleiweis dvignil svitli meč narodnega boja iz nožnic, ter ga zasukal proti tujim

Heroji_FINAL.indd 42 23.9.2013 9:18:33 tlačiteljem! Ali malo kazalo se mu je upanja do premage. Kamor je pogled obračal: povsod puščava, povsod brezupnost, vse potujčeno, vse mrtvo, in cela Slovenija kakor pokopališče! Da Janez Bleiweis pri tacih razmerah ni obupal, da mu narodni ogenj ni ugasnil, da je tudi pri tako obupnem položenji pričel boj proti mogočnemu nasprotniku: to pričuje o neizmernem pogumu tega moža, to pa pričuje tudi o neskončnej ljubezni njegovi do slovenskega naroda, katera ljubezen bo njegovo podobo še v poznih časih s herojičnim svitom obdajala! (Tavčar 1883: 3)

Ko je Sevničan leta 1898 objavil odprto pismo, je zaradi poli- tičnega boja njegov glas ostal glas vpijočega v puščavi. Nepodpi- san avtor pa ga je celo zavrnil, češ da morata še pred Vego dobiti svoj spomenik France Prešeren in Primož Trubar:

V 55. št. tega lista priporoča gospod Sevničan svojim rojakom, naj čim prej postavijo slavnemu matematiku in vojaku Vegi, ki je bil rodom Slovenec, v Ljubljani dostojen spomenik. Vega dela gotovo čast našemu narodu in Ljubljana je to tudi priznala s tem, da je krstila na njegovo ime jedno svojih ulic. Kakih posebnih zaslug pa seveda Vega za svoj narod nima. Njegovo delo je bilo občečloveško-znanstveno in narodu svojemu je koristil le v toliko, v kolikor se narod naš vdeležuje občečloveške kulture. V tem oziru nam je rojak Vega koristil n. pr. toliko, kolikor po priliki Nemec Gaus ali Bunsen, Helmholtz ali Gutenberg ... Taki možje so mejnarodni. Tudi hraber vojak je bil Vega, to je resnica. O, Slovenci nismo ravno najzadnji, kadar treba dati življenje za državo. Tragično je samo to, da vkljub svoji priznani vojaški hrabrosti še ne vživamo tistih pravic, ki so nam zajamčene n. pr. v členu 19. osnovnih zakonov. Mi moramo gledati najprej na tiste može, ki so bili ne samo naravni sinovi našega naroda, ampak so se tudi čutili Slovence, in so tudi kaj storili za ta svoj narod. Čez dve leti bomo imeli stoletnico rojstva Prešernovega. Koliko stokrat večjega pomena je za nas Prešeren, nego pa – Vega! Če že mislimo v kratkem v Ljubljani postaviti kak monunemt, potem bo že moral najprej na vrsto priti Prešeren. Na usta Prešernova je naš narod prvikrat spregovoril v poetični, umetniški besedi. To je bila prva ‘vox humana’ iz slovenskih ust. Ta njegova beseda je našla odmeva v srcih njegovih rojakov, jih budila k delu, jih učila zavedati se svoje narodne individuvalnosti. Kaj je Vegova hladna in mrtva učenost, če jo primerjamo z vročoj in vživljajočoj muzoj Prešernovoj! Vegov spomenik stoji lahko tudi na Dunaju – Prešernov more stati samo na slovenski zemlji! Veliko večjega pomena nego Vega, je za nas Slovence že naš književni Mozez – Primož Trubar s svojimi sotrudniki Dalmatinom, Bohoričem in dr. Važnejši nego Vega je za nas celo Valvazor, imenitnejša nego Vega sta za nas Kopitar in Miklošič. Prvi, ki mora dobiti v Ljubljani bronast spomenik, je brez debate Prešeren, ker se, kakor rečeno, bliža stoletnica njegovega rojstva. Potem pridejo na vrsto, če bomo denarjev imeli, Trubar & consortes; Vega pa lahko čaka še par sto let! – Quidam. (Nepodpisano 1898: 3)

Spomin na Jurija barona Vego je znova oživel ob stoti obletnici njegove smrti, ki je minila brez komemoracije. Fridolin Kavčič

Heroji_FINAL.indd 43 23.9.2013 9:18:34 si je zdaj »s podvojeno silo« prizadeval za Vegov spomenik. V vseh večjih nemških listih je objavil Vegov življenjepis in krajše notice o njem ali o gibanju za spomenik. Tako je 29. septembra 1902 v vojaškem listu Die Reichswehr objavil kratek življenjepis, ki ga je sklenil z besedami: »Ali bi ne bil že čas, da spomin velikega avstrijskega učenjaka proslavimo s tem, da mu postavimo dostojen spomenik?« Kavčič je v vseh prispevkih tudi poudarjal, da je bil Vega »sin revnega slovenskega kmetovalca« (Škerjanec 1904: 181). Ker je Vega tonil v pozabo, so se pojavili tudi kritični glasovi, češ: »Čuden narod smo mi Slovenci: svojih najslavnejših mož se spominjamo le neradi, kaj še, da bi jih dostojno častili! Kdaj že bi bil zaslužil mož, kakršen je Vega, javen spomenik, a šele zdaj se je začelo nekaj govoriti o tem, da pa se izvrši ta ideja, poteče brez dvojbe še dokaj časa!« (-š- 1903: 640). Ko je Hauptmann stoletje po Vegovi smrti dokončno razjasnil »vso biografijo našega slavnega in vsemu učenemu svetu znanega rojaka«, je tudi moravški kaplan Škerjanec opozoril Slovence, da je »sveta dolžnost Slovencev, da pokažemo svetu da je Vega naš in da ga vemo ceniti« (M. Š. 1903: 1).

Ker se je v Ljubljani pričela doba spomenikov, bi se pač silno podal lep spomenik baronu Vegi, ki bi pričal tujcem, da mi Slovenci nismo »inferi- jorni«, ampak imamo junake in učenjake, za katere nas lahko zavidajo. Primorci so postavili dostojen spomenik junaškemu baronu Čehovinu v Brunici, ki naj priča o junaštvu Slovencev v bojih zoper Lahe. Vegov spomenik naj bi bil dokaz slovenske hrabrosti posebno v turških bojih in priča, da imamo mi tudi med učenim svetom slavne može. Te lepe in hvaležne naloge naj bi se podstopil pripravljalni odbor za 25 letnico okupacije Bosne, ko dovrši spomenik v Bosni padlim junakom ali pa naj se osnuje poseben odbor iz zastopnikov mož vojakov in učenjakov. (M. Š. 1903:2)

Stoletnico smrti svojega znamenitega rojaka so »na primeren način« obeležili le prebivalci Moravške doline, in sicer z enole- tnim zamikom, 6. septembra 1903. Da bi med ljudstvom vzbudi- li zanimanje za Vegov spomenik in obudili spomin na »slavnega rojaka, na katerega [so] po stoletnem molku že skoro pozabili«, so priredili »ljudsko veselico« (Nepodpisano 1904d: 2) oziroma »narodno veselico« (Moravčan 1906: 502). Slavnostni program se je pričel z deklamacijama pesmi Ko- seskega »Kdo je mar?« in ljudske pesmi »Lavdon pred Belim gradom«, sledilo je predavanje moravškega kaplana Škerjanca, v katerem je Vego orisal kot »vzor delavnosti, ponižnosti, uče- nosti in hrabrosti«, iz katerega naj bi »ves narod zajemal moči v stremljenju za duševnim in gmotnim napredkom« (Nepodpisa- no 1903c: 295–96). Nato je slovenska domžalska godba zaigrala

Heroji_FINAL.indd 44 23.9.2013 9:18:34 nekaj »narodnih točk«, sledila sta predstava Divji lovec in zabav- ni del. V zabavnem delu so se menjavale pevske in godbene toč- ke, šaljivo srečkanje, šaljiva pošta, napitnice itd. (Nepodpisano 1903b:3; 1903c: 295; Š. 1903: 3). Čisti dobiček od veselice je bil namenjen postavitvi Vegove- ga spomenika pri fari v Moravčah (M. Š. 1903: 2; Nepodpisano 1903c: 295–96; U. 1903: 424). Pripravljalni odbor veselice je Ve- gove častilce pozival, da naj prispevajo za bronast spomenik »ne- umrlemu našemu velikanu« v Moravčah (Nepodpisano 1903b:3) in sežejo globoko v žep, in to »ne samo domači rojaki, ampak tudi drugi Slovenci – saj Vega ni bil samo Moravčan, ampak je tudi Slovenec; pokažimo, da naše rodoljubje teži po dejanjih!« (Nepodpisano 1903c:296). Seme, ki sta ga sejala Vegova biografa, profesor Hauptmann in stotnik Kavčič, je končno šlo »v cvet in klas« in ideja za Vegov spomenik se je začenjala uresničevati. Pojavila pa se je nova ovira, strankarski spopadi, do katerih je privedla demokratizacija političnega življenja in ki so se razširili tudi v moravško dolino:

Ker dandanes ni posebno lahko pri nas na Slovenskem vsled stran- karskega boja uresničevati ideje, ki imajo pomen za našo narodnost, smo bili tudi glede Vege zelo skromni in smo prvotno mislili zbrati vsaj toliko denarja, da se nekoliko popravi zanemarjen Vegov dom in se uzida kamenita spominska plošča. Tudi na Vegovo proslavo v Moravčah dne 6. septembra nismo upali preveč vabiti. Postavili smo jo s težavo nad strankarski boj, brez katerega tudi moravška dolina ni. (Š. 1903: 3)

Proslava v Zagorici je kljub političnim bojem žela »krasne uspehe« in moravško ljudstvo je spoznalo Vego in njegovo dosto- janstvo v »pravi luči«. Dan po slovesnosti se je oblikoval odbor za postavitev spomenika pod predsedstvom moravškega dekana Janeza Bizjana, ki je po »celi Avstriji« zbiral darila in prispevke za uresničitev »vzvišene ideje« (Nepodpisano 1903c: 295–96; U. 1903: 424; Moravčan 1906: 502). Dogodka se je udeležil tudi Kavčič, ki je organizatorje pro- slave opogumil za postavitev Vegovega spomenika v Moravčah. Zagotovil je, da se bo potrebni denar dobil pri kapitlju viteške- ga reda Marije Terezije in sploh v vojaških krogih. Pripravljal- ni odbor za proslavo je postal Odbor za Vegov spomenik (Vega -Denkmal-Comite). Ob stoprvi obletnici je odbor vložil prvo 101 krono v hranilnico z upanjem, »da se 102letnica obhaja še lepše in slavnega rojaka vrednejše!« (Š. 1903: 3). Kavčič se je s pismom obrnil na nekatere vojaške dostojanstvenike in na vse tovariše Slovencev v armadi. Precejšnje število teh se je njegovemu pozi- vu odzvalo in začelo pošiljati darove za Vegov spomenik v Morav- če (Kaučič 1904b: 22; Kavčič 1904:2).

Heroji_FINAL.indd 45 23.9.2013 9:18:34 Glavni razlog za nenavadno hitro pozabo »slavnega Slovenca« med njegovim »lastnim narodom« so nekateri videli v tem, da se je Vega rodil (1754), živel in umrl (1802) v dobi, ko je bila »Slo- venija narodno še bore malo probujena. Ob njegovi smrti je Vo- dnik ravno razpenjal krila …« (K. 1904: 246–47). Zato so ob stopetdesetletnici njegovega rojstva, 25. septembra 1904, v njegovi rojstni vasi Zagorica ponovno organizirali »narodno slavnost«. Poleti leta 1904 je moravški odbor za Vegov spomenik »prav lič- no popravil« Vegovo rojstno hišo v Zagorici. Ta je bila že »zelo stara in zanemarjena hiša«, »na robu razpada in zato ne ravno vabljiva za obiskovalce, častilce slavnega rojaka, ki so zadnji čas začeli prihajati v zakotni njegov rojstni kraj«. V hišo so vzidali spominsko ploščo z okvirjem iz domačega črnega kamna in belega kararskega marmorja (Nepodpisano 1904d: 2; Nepodpisa- no 1904g:1). Slavnosti se je udeležilo »mnogo ljudstva«. Ob tej priložnosti je bila v cerkvi sv. Križa služba božja, ki jo je opravil kanonik Tomo Zupan. Zupan je v vznesenih pesniških besedah poudarjal Vegovo hrabrost, učenost in svetovno slavo ter njegovo domoljubnost in poštenost. Govor je končal z besedami:

Kar nam mož nebesa dala, da rešijo nas teme grobov, vse kmečka mati je zibala, vsi izšli iz kmetskih so domov.

Po končanem bogoslužju sta imela pred Vegovo rojstno hišo govor moravški kaplan Škerjanec in Egidij Rožič. Godba iz Dom- žal je zaigrala cesarsko himno, nato pa »Naprej zastave slave« (Nepodpisano 1904f: 3; 1904g: 1; 1904k:296).

Spomenik v Idriji Vega svojega prvega javnega spomenika ni dobil ne v Moravčah ne v Ljubljani, temveč v Idriji. Vodstvo idrijske realke je pri ljubljanskem kamnoseku Feliksu Tomanu za novo šolsko poslopje naroči- lo kip Jurija barona Vege. Sodobni avtorji so soglasno pozdravljali odločitev vodstva idrijske realke, niso pa bili še enotnega mnenja o tem, ali je bil Vega Kranjec ali Slovenec. Zgodovinar Peter pl. Radi- cs je načrtovano postavitev njegovega kipa na pročelju idrijske šole pozdravljal, ker naj bi s tem »enemu največjih sinov naše domovine, odličnemu učenjaku in strokovnemu pisatelju, junaškemu bojevni- ku, zvestemu domo- in rodoljubu ter vsestransko izvrstnemu možu, velikemu matematiku baronu« postavili »dostojen spomenik« (Ra- dics 1902–3: 333). Arhivar Anton Aškerc pa je nekoliko pozneje v

Heroji_FINAL.indd 46 23.9.2013 9:18:34 že odkritem spomeniku na idrijski realki videl »jako primeren in ak- tualen okras, doprsni kip slavnega matematika Jurja barona Vege, ki je bil, kakor je sedaj dokazano, rojen Slovenec« (A. A. 1903: 637). Vega se je tako iz junaka in učenjaka prelevil v učenjaka, nekdanji Kranjec pa je dokončno postal Slovenec. Idrijski kip je v dvakratni naravni velikosti iz istrskega marmorja izdelal Martin Bizjak; Vegovo podobo je posnel po znani Wolfovi sliki iz ljubljanskega muzeja. Po sodbi sodobnikov je bil kip »lepo umetniško delo, s katerim se Bizjak lahko ponaša«:

Portret Vegov kaže duhovito in energično individualnost. Za tem visokim čelom so se bili porodili njegovi »logaritmi« in druge mate- matične skrivnosti. Slovenski Arhimedes! Kolikor je znano, je to prvi kip učenega avstrijskega vojaka, našega rojaka, a idrijska realka se je sama počastila s tem, da bo stal prvi ta Vegov spomenik nad vhodom njenega poslopja. (A. A. 1903: 637–38)

Slika 3: Kip barona Jurija Vege v Idriji, delo Martina Bizjaka (Slovan, 1902–3)

Fašistične oblasti so se leta 1932 »v svoji brezmejni besnosti proti vsemu, kar je slovanskega«, odločile odstraniti Vegov spomenik in ga nadomestiti s kipom prirodoslovca Giovannija Antonia Scopolija, ki je bil med letoma 1754 in 1769 rudniški zdravnik v Idriji. »Fašistična Italija pa je očitno storila to samo zato, da lahko odstrani kip Slovenca Vege in da z novim spomenikom prikrije svoje barbarsko dejanje. Saj jim Scopoli ni bil posebno pri srcu, kajti še nekaj let prej so ga v italijanskem tisku zasmehovali kot 'Tirolca' (La Lettura 1. maja 1929)« (Čermelj 1954: 60).

Heroji_FINAL.indd 47 23.9.2013 9:18:34 Po kapitulaciji Italije je Idrijo zasedla nemška vojska in Scopoli- jev spomenik so menda »prerešetali z brzostrelkami«4 (Sitar 1983: 161), Vegov spomenik pa je konec vojne dočakal nepoškodovan. Italijanske oblasti so namreč naročile furlanskemu gradbeniku Cesaru Constantiniju, naj kip umakne. Constantini je kip odpeljal na svoj vrt v Čedadu in ga leta 1951 vrnil odboru za proslavo pet- desetletnice idrijske realke, tako da so ga ponovno postavili na prvotno mesto (Čermelj 1954: 62; Sitar 1983: 161).5 Idrijska gimna- zija, ki je sedaj v nekdanjem poslopju realke, pa je ob dvestoletnici Vegovega rojstva prevzela ime po Juriju Vegi (Čermelj 1954: 62).

Dostojen spomenik, vreden barona Avstrijsko vojno ministrstvo in oficirski zbor so pokazali veliko naklonjenost ideji o postavitvi spomenika, zato so se odločili v Moravčah postaviti Vegov doprsen bronast kip, v Ljubljani pa »dostojen, barona Vege vreden spomenik« (Nepodpisano 1903e: 3). V ta namen se je novembra 1903 oblikoval odbor za Vegov spomenik. V korist Vegovega spomenika so v Ljubljani organizirali dva vojaška koncerta, in sicer enega v Narodnem domu, kjer so se zbirali pristaši slovenske ideje, in enega v Kazini, kjer so se zbirali pristaši nemške ideje (Nepodpisano 1903g: 5). Dne 12. novembra 1903 je bil stotnik Kavčič povabljen v me- stno dvorano dunajskega mestnega zbora na konferenco o sub- venciji Vegovega spomenika. Dunajski mestni svetniki so predla- gali, da naj se Vegi postavi spomenik na Dunaju; v tem primeru bi za spomenik agitirali in darovali nekaj tisoč kron. Pojasnili so, da za nameravani ljubljanski spomenik ne morejo uradno darovati, saj jim je višje sodišče to pravico v enakem primeru odvzelo; vendar bi se osebno udeležili nabiranja prispevkov, če- tudi njihovi želji ne bo ustreženo. Kavčič je v imenu odbora za postavitev Vegovega spomenika predlog, da se spomenik postavi na Dunaju, odklonil (Nepodpisano 1903f: 2). Osrednji odbor za Vegov spomenik v Ljubljani je v slovenskem tisku marca 1904 objavil javni poziv »na vse poznavatelje in prijatelje znanosti, pa tudi na vse cenitelje in častitelje juna- ških činov s prijazno prošnjo, da bi mu dejansko pomagali zbi- rati doneske in tako izvršiti patriotično podjetje, čigar pomen ne

4. Sedaj ga »popravljenega« hranijo v idrijskem muzeju (Sitar 1983: 161). 5. Druga zgodba pravi, da so kip našli nekje pri Palmanovi, od koder ga je bilo treba spraviti še mimo angleških in ameriških straž tedanjega Svobodnega tržaškega ozemlja. Zdelo se je že, da bo akcija propadla na mejnem prehodu v Fernetičih. Tedaj pa je zadevo rešil dežurni ameriški oficir, ki je izjavil: »Vašega Vego poznam z vojaške akademije, ko sem se učil uporabljati logaritme« (Sitar 1983: 161).

Heroji_FINAL.indd 48 23.9.2013 9:18:34 sega samo čez meje naše ožje domovine, ampak tudi čez meje avstrijske države«. Odborov namen je bil

poskrbeti za to, da po vsem svetu znani in slavni matematik baron Juri Vega, vitez Marije Terezije reda, prejme v deželnem stolnem mestu svoje ožje kranjske domovine, v Ljubljani, dostojen spomenik in da tako domovina častno povrne, kar je že dolgo dolžna odličnemu učenjaku, vrlemu branitelju in pospeševatelju civilizacije. (Lukanc, Detela in Hribar 1904)

Leta 1904 so praznovali 150-letnico Vegovega rojstva tudi v prestolnici cesarstva. Ob tej priložnosti so 6. marca v slovenskem izobraževalnem, zabavnem in podpornem društvu Zvezda priredili predavanje stotnika Kavčiča. Čisti dobiček od te prireditve je bil namenjen postavitvi spomenika. Predavatelj je uvodoma ugotavljal, da »mali naš narod ni dal učenemu svetu edino le Vege«, temveč se je »na obširnem učenjaškem polju« izkazalo mnogo »naših rojakov, večinoma kmetijskega rodu«.

Toda to je in ostane naš greh, da se ne pobrigamo za te može, ki so bili kri naše krvi, vzgojeni seveda v tujem, italskem ali nemškem duhu, saj drugače to tisti davni čas ni bilo mogoče. Žalostno in značilno je za nas, da se do današnjega dne ni našel mož-strokovnjak, ki bi nam podal korenite, kritične življenjepise onih slavnih rojakov, ki bi nam ocenil njih delovanje in ki bi imel dokazati, koliko našega blaga roma po svetu v tuji obleki, in dokazati, kako nesebično se je slovenski narod udeleževal tistih naporov, katerih sad je duševni in gmotni napredek – kultura! – »Narod pa, kateri svojih slavnih mož ne časti, jih vreden ni!« – Jaz sem se sicer trudil, da bi nekoliko razjasnil ono dobo, toda to, kar sam nabral in objavil v »Ljubljanskem Zvonu« in v »Izvestjih muzejskega društva« in drugod, to so le kamni in kamenčki za poznejšo zgradbo, če ne palače, pa vendar lepe, dostojne hiše. Le arhitekta nam je treba! Meni za tako delo nedostaje potrebnega časa in potrebne strokovnjaške zmožnosti in vede. (Kaučič 1904b: 4)

Z zbranim denarjem so leta 1906 postavili Vegovo poprsje pred župno cerkvijo v Moravčah, kjer je bil krščen 24. marca 1754. Na slavnostno odkritje spomenika so vabili ljudi »širom domovine«:

Torej ni več daleč veseli trenutek, ko se spomenik Vege slovesno odkrije. Takrat se povzdignite, vsi vrli Slovenci in prihitite v prijazne Moravče. Naj bo to slovesni dan za Slovence, dan prevažnega zgodovinskega pomena. Pridite, da pokažemo svetu narodno zavest, ki združuje nas Slovence pod enim geslom: »Vse za vero, dom, cesarja!« Pridite, zdaj bo ugodna prilika, da dvignemo prapor narodnega ponosa pod zastavo majke Slave! Vega pa nam sveti naprej z hrabrostjo in učenjaštvom. Zato: Vegovemu spominu večna slava! (Moravčan 1906: 502)

Heroji_FINAL.indd 49 23.9.2013 9:18:34 Slovesno odkritje spomenika je bilo v nedeljo, 16. septembra. Moravče so se že na predvečer odkritja spomenika svatovsko oblekle in se odele v zastave in zastavice. Kljub deževnemu vre- menu se je na trgu, okrašenem s slovenskimi trobojnicami in cesarskimi zastavami, zbralo »okrog 5000 ljudi«. Slavnosti se je udeležilo tudi večje zastopstvo vojaštva 7. topničarskega divizij- skega polka iz Ljubljane, ki je pred spomenik položilo »prelep lovorov venec«. Slavnost se je začela s slovesno mašo dekana Biz- jana; ta je orisal Vegove zasluge:

Vega, ki je s svojo neumorno, jekleno vztrajnostjo in pridnostjo vedno vestno spolnjeval dolžnosti svojega vojaškega stanu, nam je vzgled kristjana, ki vse svoje zmožnosti in talente porabi za to, da koristi domovini in človeštvu, ob enem ohrani vero, ki mu jo je zasadila njegova mati v nežni mladosti v srce. Tako je Vega ohranil v svojem srcu ljubezen do domovine, a imel tudi pravi čut za krščansko vero v svojem srcu, kar nam spričujejo njegovi neustrašni boji proti Turkom. (Nepodpisano 1906a:5)

Po slovesni cerkveni maši je imel dekan Ivan Bizjan »dnevu primerno pridigo«. Slovenski govor pred spomenikom je imel profesor Makso Pirnat. Vojaka Vego je predstavil »kot učenja- ka in ljubitelja domovine«, ki so ga slavili predstojniki, cesar in domovina, učena društva in učenjaki, podal pa je tudi kratko zgodovino Vegovega spomenika. Na koncu je pozval slovenske dijake, vojake, učenjake in še posebej kmetovalce, »naj si vsak v svojem stanu vzame za vzor Vega, mu sledi v zvestem izpolnjeva- nju dolžnosti svojega stanu in v delovanju za blagor ožje in širje domovine«. Po Pirnatovem govoru je padla zavesa – slovenska trobojnica. Pred odkritjem in po njem je igrala vojaška godba 27. polka Leopold kralj Belgijcev iz Ljubljane. Načrt za spomenik in doprsni kip je napravil akademski kipar Ivan Zajec.6 Na sodobne ocenjevalce je napravil dober vtis in strinjali so se, da je »podobnost Vegovega obraza dobro zadeta« in da »naredi najlepši, impozanten vtisek« ter predstavlja »res pravi kras za prostorni, lepi trg pred veličastno dekanijsko cerkvijo v Moravčah« (Nepodpisano 1906a: 5; 1906b: 4–5; 1906c: 571; 1906d: 638).

6. Mavčni osnutek za ta spomenik je ohranjen, trenutno je spravljen v prostorih Društva slovenskih matematikov, fizikov in astronomov. Leta 1969 so po njem odlili še en bronast kip, ki so ga postavili v park pred Fakulteto za elektrotehniko ob Tržaški cesti v Ljubljani. »Tako je Vega naposled le dobil svoj spomenik v Ljubljani, četudi veliko skromnejšega, kot so si zanj prizadevale mnoge generacije« (Sitar 1983: 165).

Heroji_FINAL.indd 50 23.9.2013 9:18:34 Odkritje Vegovega spomenika v Moravčah je vzbudilo med tamkajšnjim prebivalstvom veliko navdušenje, češ:

Lepa je naša slovenska domovina. Nje ne diči le lepota zemlje, ampak jo lepšajo še druge krasote. Slovenski narod se ponaša z dolgo vrsto za ljudstvo prezaslužnih mož. Koliko vrlih junakov slovenskih je posekal turški handžar! Ljubezen do vere očetov in domovine jih je gnala v boj, ljubezen za narod jim je netila toliko junaštvo in vztrajno moč. Junaški Slovenec se je odlikoval tudi v bojih 17. in 18. stoletja. Mnogo kranjskih junakov počiva gori na Nemškem, mnogo jih krije laška zemlja. Ti junaki, smelo rečemo, so dovolj storili za domovino, saj so žrtvovali za njo kri in življenje. Slovenski narod ima še druge slavne može, ki so se borili zanj z »uma svetlimi meči«, za vednost in oliko. Slovenija pa šteje med svoje sinove tudi moža, ki je delal za celo Avstrijo. Ta slavni mož je slovenski junak in učenjak Jurij baron Vega. Moravško ljudstvo se ob spominu nanj lahko raduje. (Moravčan 1906: 501)

Slika 4: Ivan Zajec, Spomenik Jurija Vege (Slovan 1904, str. 225).

Ponosni Slovenec Ob stopetdesetletnici rojstva barona Jurija Vege je misel o postavitvi njegovega spomenika v Ljubljani začela postajati meso. V Ljubljani se je osnoval »pod predsedstvom trudoljubivega g. polkovnika pl. Lukanca v Ljubljani velik centralen odbor, katerega člani so veljavni možje obeh slovenskih strank in obeh narodnosti na Kranjskem plemenitaši in častniki. Tako je moja goreča

Heroji_FINAL.indd 51 23.9.2013 9:18:34 želja vendar enkrat postala kri in meso« (Kaučič 1904b: 22). V Kavčičevih očeh je bil Vega »v vsakem oziru velik mož«.

Kot vojak hladnokrven, pogumen in smel, je združeval v sebi veliko svetovno izobrazbo s priprostostjo, odkritosrčnostjo in ponižno skromnostjo. Pod njegovo vojaško suknjo je bilo junaško, gorko čuteče srce. Ker je bil plemenit značaj, se ni sramoval svojega kmetiškega rodu, niti svojega malega naroda ter je pripovedoval večkrat in rad, da so bili njegovi starši in sorodniki ubožni kranjski kmetovalci. (Kaučič 1904b: 20; Kavčič 1904: 2)

Da bi narodni buditelji lahko konstruirali slovenski narod, so morali vzpostaviti razlike med Slovenci in Neslovenci. Veliki možje in še zlasti javni spomeniki, postavljeni njim v čast, so odigrali pomembno vlogo v definiranju naroda; izražali so razliko med določenim narodom in vsemi drugimi. Narodnost je poli- tični fenomen, še zlasti, kadar je narodna pripadnost sredstvo v boju za oblast, ki se ga uporablja proti tistim, ki jih je mogoče prepoznati kot kulturno drugačne (Mach 1993: 14). Zato je bilo tako zelo pomembno dokazati in pokazati, da je bil Vega »slovenske krvi«, pa čeprav se sam ni opredeljeval tako. Ob stopetdesetletnici Vegovega rojstva je zanimanje za njegov spomenik »v vseh slojih v domovini in izven nje« tako naraslo, da je odbor za postavitev spomenika v kratkem času nabral »čez 5000 kron« (Kavčič 1904: 2). Vztrajni stotnik Kavčič je bil zdaj prepričan, da se njegova velika želja uresniči in »da bo kmalu v Ljubljani stal krasen spomenik, ki bo še poznim rodovom in tujcem pričal o zaslugah našega velikana in s tem tudi poveličeval ves slovenski narod« (Kavčič 1904:3; Kaučič 1904b: 20–1). V dobi modernizacije je bila ideja razvoja in napredka eden temeljnih kriterijev za izbiranje zaslužnih mož, katerim so postavljali javne spomenike. S tega vidika je bil sloviti učenjak in junak najprimernejša izbira. To je vodilo Fridolina Kavčiča v zavze- manju za Vegov javni spomenik v Ljubljani. Ker pri svojem pri- zadevanju ni dobil dovolj javne podpore, je na slovensko javnost naslavljal vprašanje »[K]aj je domovina storila, da bi po Vegovi smrti počastila enega svojih najodličnejših sinov?«, na katerega je kar sam javno odgovarjal: »Bore malo, ali skoro da nič« (Kavčič 1904: 1; Kaučič 1904b: 18).

Na tisoče naših dijakov – mej te spadam tudi jaz – se je izšolalo in učilo iz Vegovih knjig, ne da bi bili vedeli, da jih je spisal Slovenec Vega. Nobeden učitelj ni zinil besede o Vegi, najbrž tudi sam ni vedel ničesar o njem. Tujci pa so se prizadevali, da bi se izbrisal popolnoma spomin na Vegovo slovensko pokolenje in proglasili so našega slovenskega rojaka po krivem za – Španca! Večina njegovih častilcev ga je imela namreč za Španca, toda ob stoletnici Vegove smrti je profesor Hauptmann na

Heroji_FINAL.indd 52 23.9.2013 9:18:34 podlagi moravških avtentičnih matrik jasno in glasno vsemu svetu dokazal to, o čemer Slovenci niso nikdar dvomili, da je Jurij baron Vega naše gore list. V Ljubljani je nazivana ulica, ki vodi mimo realke, Vegova ulica; tudi na Dunaju se neka ulica v Ober-Döblingu po našim Vegi imenuje ... (Kavčič 1904: 1; Kaučič 1904b: 18–9)

Mars in Veda Duša odbora za Vegov spomenik v Ljubljani je bil c. kr. stotnik Fridolin Kavčič, ki je napisal Vegov življenjepis in ga objavil v glasilu avstrijskega vojaškega znanstvenega društva, povzetke pa tudi v Londonu in Leipzigu. Na Dunaju se je povezal s kiparjem Ivanom Zajcem. Potem ko je leta 1903 končal osnutek za Prešer- nov spomenik v Ljubljani, je leta 1904 izdelal še osnutek za Ve- gov spomenik v Ljubljani (Nepodpisano 1904o: 192), s katerim je predstavil zgodbo iz obleganja Beograda leta 1789.7 Osnutek so si ogledali tudi »mnogi odlični Dunajčani, profesorji, kritiki, umetniki in častniki« in se o njem izrazili »vrlo pohvalno« (Ne- podpisano 1904c: 3; 1904n: 127). Septembra istega leta je odbor za Vegov spomenik »na splošno« potrdil Zajčev osnutek (Nepod- pisano 1904h: 3). Po besedah Frana Govekarja je kipar »Vegovo delovanje ter Vegov značaj naravnost izvrstno individualiziral«:

Vega ni bil strasten poveljnik in vojskovodja z mečem v desni in s pištolo v levi roki, nego v prvi vrsti miren učenjak, resnoben znan- stvenik, ki je dosezal svoje sijajne uspehe v vojnah s Turki in Francozi le s praktično uporabo svojih teoretičnih iznajdb. Zaradi tega je upodobil kipar psihološko popolnoma pravilno Vego sedečega s papirji, računi in knjigami v naročju, razmišljajočega in globoko zatopljenega v znanstveno delo. Upodobljen je Vega v historičnem hipu, ko so ga

7. Vegova vojaška kariera se je začela leta 1789, ko je izbruhnila vojna z »neugnanim Turkom«. Stotnik Vega se je pridružil četam avstrijskega cesarja, ki so pod vodstvom »junaškega Lavdona« šle nad Beograd. Spopad je bil krvav, saj je »tekla turška kri, da bi gnala mlinske kamne tri«. General Laudon z obleganjem ni imel posebne sreče. Toda kar se ni posrečilo drugim, je dosegel Vega. Preosnoval je topove po svojih računih, in ko se je danilo, je jel bombardirati mesto. Tako je prav Vega povzročil, kar poje narodna pesem: Cesarski bombe mečejo, se Turki z grada vlečejo.

S svojim junaštvom in matematičnim znanjem je bistveno pripomogel k temu, da so cesar- ske bombe zadevale branilce. Vegovi življenjepisci so večkrat pripovedovali zgodbo, kako je general Laudon skupaj s poveljnikom topništva med nadzorom okopov našel Vego, ki je mirno računal, ne da bi se menil za švigajoče krogle (Hauptmann 1883: 173; Vrečko 1884: 53–4; Lampe 1891: 338; Pirnat 1903b: 275; Kaučič 1904: 9; Moravčan 1906: 501–2). Ven- dar je bil po mnenju Sandija Sitarja ta dogodek »bolj legenda kot zanesljivo pričevanje« (Sitar 1983: 163).

Heroji_FINAL.indd 53 23.9.2013 9:18:34 stotnika dne 7. oktobra l. 1789. v utrdbah pred Belimgradom sredi najgroznejše kanonade našli zaverovanega v matematičnih računih, na podlagi katerih je prisilil Turke, da so že naslednjega dne kapitulirali ter izročili Laudonu beligrajsko trdnjavo. Vega sedi na prevrnjeni utrdbi, spleteni iz bičevja, ki sklepa ilovico, pesek in kamenje v trdno obrambo proti turškim bombam. Kipar je dal s pomočjo zanesljivih portretov Vegi duhovite markantne poteze v licu, ki pa hkratu takoj izdaja – kranjskoslovenski tip visokega čela, obritega ozkega obraza in mehkih ust. Oblečen je junak v historični, dekorativni lepi artilerijski uniformi XVIII. veka. Pred spomenikom na desni ležita na zlomljenem turškem repu avstrijski top in avstrijska zastava; na levi pa stojita Mars (bog vojne) in Veda. Mars, impozantna, silna, a vitka oseba s klasičnim, energičnim obrazom pod grško čelado, ščiti Vego z odločno iztegnjeno desnico pred granato, ki se je pravkar razpočila na tleh; Veda, nežna, čarobnolepa ženska, se dviga za Marsom iz dima, ki se kadi iz iztreljenega, od Vege konstruiranega možnarja. Nalahko se sklanja k učenjaku, kakor bi mu šepetala novo matematično idejo, v levici pa drži topov nastavek: merilo razdalje in elevacije. Te dve stranski figuri učinkujeta jako harmonično, ter je kontrast med krepko muskulaturo Marsa ter med mehkimi, okroglimi oblikami Vede izražen mojstrski. Na zadnji strani spomenika pa je pridejal kipar še basrelief, ki kaže kmetskega slovenskega dečka Jurčka Veho, kako se poslavlja od očetovske hiše v Zagorici pri Moravčah in od svojih tovarišev ter sprejema blagoslov svoje dobre matere, preden ga odpelje oče v ljubljanske šole. Ta krasni relief, fino umetniško delo, polno idilične poezije, dokumentuje v mramorju, da je bil Vega sin slovenske kmetice ... (c. r. 1904: 256)

Govekar je svoj zapis sklenil v prepričanju, »da c. kr. naučno ministrstvo genialni osnutek odobri ter da dobimo v Ljubljano veličasten spomenik, ki bo delal čast slovenskemu učenjaku Vegi in kiparju Zajcu ter možu, ki ima največje zasluge za poznanje Vegovih del in za Vegov spomenik – c. kr. stotniku in slovenskemu pisatelju Fridolinu Kaučiču« (c. r. 1904: 256). Govekarjevega navdušenja nad Zajčevim osnutkom niso deli- li vsi. Ljubljanski stolni kaplan in urednik Doma in Sveta Evgen Lampe je denimo menil, da je bil Vega sam »modeliran jako izvrstno, kolikor moremo spoznati iz slike«. Prav tako podnožje kipa in tudi izraz »na licu premišljujočega častnika, ki sedi na prevrnjeni utrdbi«.

Vidimo ga nekako v takem položaju, kakršen je bil takrat, ko so ga v utrdbah pri Belgradu našli sredi gromenja topov zamišljenega v znanstvene račune. A tisti dve postavi, od katerih naj vsaj ena pomeni bojnega boga Marta, druga pa Vedo, se nam ne zdita tako posrečeni. Prvič se ne podasta nikakor v celoto. Zlasti pri pogledu od spredaj, kakor vidimo spomenik v Kaučičevi knjigi, stran 38., takoj čutimo, da sta odveč. Pri pogledu od Vegove desne strani že celo nič ne pomenita,

Heroji_FINAL.indd 54 23.9.2013 9:18:34 in edino le od leve se dá doseči nekoliko harmoničen prizor. Tudi osebi sami nista kaj posebno srečni izraženi. Zlasti »Veda« je ponesrečena. Že to, da je »Veda« popolnoma naga, ne odgovarja niti klasičnemu naziranju, katero je svojo Minervo ali Palado slikalo v veličastni, resni, v dolge gube nabrani obleki, niti posebnemu značaju tega spomenika. Ta ženska podoba, ki naj predstavlja »Vedo«, se zvija tako čudno, da ne bo nihče v njej slutil simbola znanosti, kar naredi vtisk naivne rado- vednosti ali duševne revščine. Čitali smo nekje, da se »nalahko klanja k učenjaku, ki mu šepeta novo matematično idejo«, a tega ne bo pač noben gledavec prisodil ubogi revici. Boljši je Mart, vendar se tudi ta v svoji popolni nagoti slabo prezentira poleg Vegove zapete uniforme in visokih njegovih škornjev. S simboličnimi osebami pri spomenikih je težavna stvar, in mi bi posebno pri spomeniku junaka in učenjaka želeli, da se položi več poudarka na njegovo osebo samo, kakor pa na nestalne stvore umetniške fantazije. (Dr. E. L. 1904: 567)

Lampetovi kritiki je 17. septembra 1904 pritegnilo tudi glasi- lo slovenske katoliške konservativne stranke Slovenec, češ:

Prešeren v ženski družbi, recimo pred justično palačo, to bi še bilo. Vegov spomenik pa ne potrebuje ženske, katero nekateri imenujejo bojno boginjo, drugi »Vedo«, tretji kdové kako. Hudomušni ljudje jo bodo krstili drugače. Ako kdo opravičuje nagoto s tem, da je videl na Dunaju, v Neaplu in drugod še kaj druzega, še ni dokaz, da bi moral Vegov spomenik biti tak v Ljubljani. Vega naj bo v svojem položaju v belgrajskih utrdbah. Boljšega se ne bo doseglo po razpisu še tako vabljivih konkurenčnih nagrad. Pa tudi Marta morda ne kaže zavreči. Kajti v Vegi gledamo pač premišljujočega učenjaka, toda premalo junaka. To pa nadomesti bojni Mart s svojim srditim obrazom in žilavimi udi, od katerih spodnji se lahko malo bolj zagrnejo v smodnikov dim. Skoro tak, če ne boljši utis pa bi napravilo par težkih turških topov ob obeh straneh, katerih je menda cele skladovnice v dunajskem arzenalu, ali kaki drugi bojni trofeji. Vpoštevati je treba tudi to, da bi pomen obeh kipov ne bil v nobenem razmerju s ceno vsega spomenika; – 70.000 K ne bo kmalu nabranih. (Nepodpisano 1904f: 2)

Vseavstrijska akcija Na Dunaju so 15. marca 1905 v dvorani hotela Zur Post priredili slovesnost v proslavo 150. rojstnega dne Jurija barona Vege. Čisti dobiček od prireditve je bil namenjen za Vegov spomenik v Ljubljani. V dvorani je bil postavljen Zajčev osnutek Vegovega spomenika, glede katerega so se vsi z občudovanjem strinjali, da bo »kras slovenskega središča«. Slavnostni govor je imel c. kr. deželni sodni nadsvetnik, državni in deželni poslanec dr. Andrej Ferjančič, ki je »napravil na vse navzoče globok vtis«:

Heroji_FINAL.indd 55 23.9.2013 9:18:34 Slavna gospoda! Zbrali smo se danes, da se poklonimo spominu svojega velikega rojaka Jurija barona Vega. Rojaka, ki je po svojih slavnih delih na polju znanstva, kakor tudi po svojih nesmrtnih junaških činih na raznih bojiščih povzdignil svoje ime in naše domovine slovenske. Pozno se je širše slovensko občinstvo vzdramilo do tega spoznanja, malo da ni ostal Vega rodom Španec, za kar so ga bili proglasili; zato so si stekli njegovi životopisci in poglavitni med njimi g. stotnik Fridolin Kaučič nevenljive zasluge, da so to diko slovenskega naroda oteli pozabnosti svojih rojakov ter dokazali, da je veliki Juri Vega bil preproste slovenske matere sin. Zato pa, slavna gospoda, popravimo zamudo, skažimo čast temu svojemu rojaku ter uporabimo vse sile, da se mu čimprej v slovenski metropoli, beli Ljubljani, dvigne spomenik, ki bode poznim rodovom pričal o slavi učenjaka in junaka, slovenskih roditeljev sina Jurija Vega. (Nepodpisano 1905b: 2; 1905c: 255).

Na prireditvi je nastopila tudi vojaška godba bosansko-her- cegovskega pešpolka številka 4. Godba je nastopila brezplačno, koncert pa je v umetniškem in gmotnem oziru uspel. O dogod- ku so poročali najuglednejši dunajski listi. Dopisnik Slovenskega Naroda je (o prireditvi) poročal, da je bil učenjak in junak Vega »eden izmed mnogih, katere daje mali slovenski narod velikemu nemškemu sosedu in kateri jih tako rad reklamuje za svoje uče- njake«. Vego pa je predstavil kot

živ dokaz, da v slovenskem narodu se nahajajo duševne sile, katere prodirajo na površje in si priborijo veljavo v kljub najneugodnejšim razmeram, s katerimi se jim je boriti. Slovenski narod je mal po številu, po nadarjenosti in duševnih vrlinah je velik narod.

Iz tega je sklenil, da

slovenski narod, sedaj tlačan svojih mogočnih sosedov, ne potrebuje drugega, kakor da se prosto razvija. On potrebuje učilišč in to od najnižjih do najvišjih in ne bode mu treba oddajati svojih veleumov sosednim, s kulturo nasičenim narodom, slovenski učenjaki bodo dičili naša učilišča in Slovenec bode tekmoval z drugimi narodi z uma svitlim mečem za vse, kar je veliko in lepo. Za to nam je dokaz veleum, čigar spominu se danes klanjamo – Juri Vega. – Slava njegovemu spominu! (Nepodpisano 1905b: 3)

Akcija zbiranja sredstev za Vegov spomenik je vzbudila zanimanje med ljudmi vseh slojev v domovini in zunaj nje. V kratkem času se je nabralo »že več tisoč kron« (Kaučič 1904b: 22). Predračunska vrednost postavitve spomenika je bila ocenjena na 72.000 kron (Nepodpisano 1904h: 3), od tega je odbor do konca leta 1904 uspel zbrati 17.851 kron in 49 vinarjev (Ne- podpisano 1905a: 3). Marljivo so prispevali pripadniki visokega plemstva, avstrijski oficirji, poveljstva avstro-ogrskih polkov

Heroji_FINAL.indd 56 23.9.2013 9:18:34 in ugledni posamezniki, med njimi cesar Franc Jožef I. (2000 kron), tako da je v Kavčiču zraslo upanje, da bo Vega v Ljublja- ni »kmalu« dobil »krasen spomenik, ki bo še poznim rodovom in tujcem pričal o zaslugah našega genija in s tem poveličeval ves slovenski narod« (Kaučič 1904b: 23; Nepodpisano 1903i:3; 1904l: 3). Po poročilu Slovenca 1. septembra 1904, so tega leta z odborovo namero seznanili tudi udeležence tretjega mednarodnega shoda matematikov v Heidelbergu in jih pozvali, naj vsak v svojem okolju zbira denar za Vegov spomenik (Nepodpi- sano 1904e: 3). Ljubljanski mestni svet je za Vegov spomenik sklenil prispe- vati tisoč kron, vendar šele po odkritju (Nepodpisano 1904b: 4.), dunajske mestne oblasti pa so bile pripravljene darovati večjo vsoto le pod pogojem, da bi spomenik stal na Dunaju, česar pa ljubljanski odbor ni maral sprejeti. Odbor za postavitev spomenika ni uspel zbrati dovolj sredstev, da bi spomenik postavili že leta 1904, zato so odkritje spomenika prestavili na leto 1906. Do tedaj naj bi ambiciozni kipar izvršil potrebna dela ne več na Dunaju, temveč v Parizu. Zajec je v želji po gotovejšem uspehu zares odpotoval »v Meko vseh umetnikov«, a je doma doživel razočaranje (Šijanec 1949: 14). Odkritje spomenika so namreč prestavili še za tri leta (Orožen 1909: 97). Vendar se to vse do začetka svetovne vojne ni zgodilo, po koncu pa te pobude ni nihče več sprožil. V prvem letu velike vojne je Makso Pirnat z Vego, ki je postal slovenskemu ljudstvu »v ponos, radost in – zgled« pri doseganju »delavnih naporov, zatajevanja, junaštva, hrabrosti«, dvigoval borbenega duha, češ:

Vegov duh prešinja slovenski narod sploh, ta duh napolnjuje tudi naše može in mladeniče, ki z junaško roko in s pogumnim in neustra- šnim srcem branijo našo domovino. Bog z Vami. Zmagal je Vega, zmagali boste tudi vi. (Pirnat 1915: 2)

Če so bili domači politični boji ovira za postavitev Vegovega spomenika, pa se zdi, da je bilo zanjo usodno poudarjanje Vege kot avstrijskega junaka – prav to je dokončno odločilo usodo njegovega spomenika v Ljubljani. Geopolitični prevrat, ki ga je prinesel poraz centralnih sil, je zahteval nove heroje. In bistveno določilo zanje je bilo, da so se borili na protiavstrijski strani. Josip Ciril Oblak je za slovenske vojake, ki so se borili v avstro- -ogrskih enotah, celo izrecno trdil: »Mučeniki so – heroji ne!« (Oblak 1920: 2). Zanimanje za Vego se je na rahlo obudilo šele na začetku druge svetovne vojne, ko je Slovenski Narod spomnil, da

Heroji_FINAL.indd 57 23.9.2013 9:18:34 nekdanja slavna Kranjska, ki ji je pel slavo znameniti Valvasor, je dala svetu tudi nekaj velikih mož, ki jih pa dandanes ne znamo dovolj ceniti in se mnogo premalo sklicujemo na nje. Ljubljana, ki ima sicer precej spomenikov, bi jih lahko imela še mnogo več, ne da bi nam kdo mogel očitati, da se kitimo s pavovim perjem. Ob tej priliki govorimo o sorazmerno kratki ulici, ki ima v Ljubljani največ spomenikov in ki se imenuje po slavnem Vegi, a Vega v nji nima spomenika. Najbrž je malo mest na svetu, ki bi imele v eni sami ulici na tako kratki razdalji toliko spomenikov kakor naša Vegova. (Nepodpisano 1941: 2)

Zajčev osnutek je srečno prestal tudi drugo svetovno vojno in se po osvoboditvi znašel v posesti MLO Ljubljana (Šijanec 1949: 23), a že nekaj let pozneje je bil izgubljen (Čermelj 1954: 64). V Ljubljani so Vegovo poprsje pred poslopjem elektrotehnič- ne fakultete ob Tržaški cesti odkrili šele leta 1969 (Čopič, Prelov- šek in Žitko 1991: 162).

Citirane reference

A. A. 1903 'Vegov kip.' Ljubljanski Zvon, št. 10, str. 637–638.

Bedének, Jakob 1891 Od pluga do krone. Zgodovinski roman iz minulega stoletja. Ljubljana: Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.

c. r. 1904 'Vegov spomenik.' Slovan, št. 8, str. 256.

Cankar, Ivan 1907 Krpanova kobila. Ljubljana: L. Schwentner.

Čermelj, Lavo 1954 Jurij Vega. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Čopič, Špelca, Damjan Prelovšek in Sonja Žitko 1991 Outdoor Sculpture in Ljubljana. Ljubljana: Državna založba Slovenije.

Dimnik, Jakob 1902 Avstrijski junaki. Ljubljana: Ig. pl. Kleinmayr & Fed. Bamberg.

Dr. E. L. 1904 'Zajčev načrt za Vegov spomenik.' Dom in Svet, št. 9, str. 567.

Hauptmann, Franc 1883 'Jurij Vega.' V Spomenik o šeststoletnici začetka habsburške vlade na Slovenskem, 1283–1883. Ljubljana: Matica Slovenska. Str. 167–194.

Heroji_FINAL.indd 58 23.9.2013 9:18:34 Hauptmann, Franc 1902. 'O pokoljenju Jurija barona Vege.' Izvestja Muzejskega društva za Kranjsko, str. 37–48.

Hicinger, Peter 1858 'Prošnja za Valvazorja.' Novice gospodarske, obertniške in narodne, 24. novembra, str. 373–374.

Hirtenfeld, Jaromir 1857 Der Militär-Maria-Theresien-Orden und seine Mitglieder. Wien: Aus der kaiserlich-königlichen Hof- und Staatsdrukerei.

Hueber, K. R. 1845 'Žlahta slavniga Krajnca barona Jurja Végata.' Kmetijske in rokodélske novice, 17. Grudna, str. 204.

Južnič, Stanislav 2007 'Ljubljanski profesor Jožef Jakob Maffei, njegovi sorodniki, sodelavci in učenci.' Kronika, št. 1, str. 17–27.

Kaučič, Fridolin 1886 Georg Freiherr von Vega. Wien: Verlag des Militär-wissenschaftlichen Vereine.

Kaučič, Fridolin 1904a Georg Freiherr von Vega. Wien: Im Selbstverlage des Verfassers.

Kaučič, Fridolin 1904b Jurij Vega. Predaval Fridolin Kaučič v izobraževalnem, zabavnem in podpornem društvu »Zvezda« na Dunaju dne 6. marca 1904. Moravče: Založila posojilnica in hranilnica v Moravčah.

Kavčič, Fridolin 1886 'Slavni vojaki slovenski.' Ljubljanski Zvon, št. 12, str. 552–558.

Kavčič, Fridolin 1904 'Slovenski junak in učenjak.' Slovenec, 24. marca, str. 1–3; 28. marca, str. 1–3.

Kavčič, Fridolin 1905 'Varijanta o Vegovi smrti.' Ljubljanski Zvon, str. 512.

Lampe, Frančišek 1891 'Jurij baron Vega.' Dom in Svet, št. 8, str. 337–340.

Lukanc, Mihael, pl. Savenburg, Oton pl. Detela in Ivan Hribar 1904 'Poziv za sklad, da se iz njega postavi Juriju Vegi spomenik v deželnem stolnem mestu Ljubljani.' Domovina, 11. marca, str. 115.

Heroji_FINAL.indd 59 23.9.2013 9:18:34 Lukanc, Mihael, pl. Savenburg, Oton pl. Detela in Ivan Hribar 1904 'Poziv za sklad, da se iz njega postavi Juriju Vegi spomenik v deželnem stolnem mestu Ljubljani.' Gorenjec, 18. marca, str. 114–115.

Lukanc, Mihael, pl. Savenburg, Oton pl. Detela in Ivan Hribar 1904 'Poziv za sklad, da se iz njega postavi Juriju Vegi spomenik v deželnem stolnem mestu Ljubljani.' Učiteljski Tovariš, 20. marca, str. 78.

M. Š. (= Martin Škerjanec) 1903 'Baron Vega.' Slovenec, 29. avgusta, str. 1–2.

Mach, Zdisław 1993 Symbols, Conflict, and Identity. Essays in Political Anthropology. Albany: State University of New York Press.

Moravčan 1906 'Slovenski junak in učenjak.' Domoljub, 9. avgusta, str. 501–502.

N. I. 1902 'Jurij Vega. (Ob stoletnici njegove smrti: 26. septembra 1802).' Gorenjec, 4. oktobra, str. 392–393.

Nepodpisano 1838 'Notizen über Georg Freiherrn v. Vega.' Anhang zum Jahresberichte über das Landesmuseum im Herzogthume Krain 1838. Laibach: Gedruckt bei Ignaz Alois Edlen v. Kleinmayr.

Nepodpisano 1852 'Življenje slavnih Slovanov. Uvod.' Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih rečí, 1. maja (poznoživna), str. 138–139.

Nepodpisano 1854 'Iz Ljubljane.' Novice kmetijskih, obertnijskih in narodskih rečí, 9. augusta, str. 252.

Nepodpisano 1860 'Iz Ljubljane.' Novice gospodarske, obertniške in narodne, 21. marca, str. 95.

Nepodpisano 1865 'Iz Zagorice v moravški fari.' Novice gospodarske, obrtniške in narodne, 4. oktobra, str. 325–327.

Nepodpisano 1891 'Od pluga do krone.' Slovenec, 16. oktobra, str. 3.

Nepodpisano 1898 'Vegov spomenik. Odprto pismo gospodu Sevničanu.' Slovenski Narod, 12. marca, str. 3.

Heroji_FINAL.indd 60 23.9.2013 9:18:34 Nepodpisano 1903a 'Kip J. Vege.' Slovenec, 6. junija, str. 6.

Nepodpisano 1903b 'Vegova slavnost.’ Slovenski Narod, 9. septembra, str. 3.

Nepodpisano 1903c 'Jurij Vega v Moravčah.' Domoljub, 1. oktobra, str. 295–296.

Nepodpisano 1903d 'Vegov spomenik.' Domoljub, 15. oktobra, str. 316–317.

Nepodpisano 1903e 'Vegov spomenik.' Slovenec, 28. oktobra, str. 3.

Nepodpisano 1903f 'Vegov spomenik in dunajski občinski svet.'Slovenec , 16. novembra, str. 2.

Nepodpisano 1903g 'Vegov spomenik.' Slovenec, 21. novembra, str. 5.

Nepodpisano 1903h 'Splošni pregled.' Ljubljanski Zvon, št. 12, str. 771.

Nepodpisano 1903i 'Za Vegov spomenik.' Slovenec, 14. decembra, str. 3.

Nepodpisano 1904a 'Vegova 150letnica.' Slovenec, 28. marca, str. 4.

Nepodpisano 1904b 'Za Vegov spomenik.' Slovenec, 15. junija, str. 4.

Nepodpisano 1904c 'Zajčev osnutek Vegovega spomenika.' Slovenec, 22. julija, str. 3.

Nepodpisano 1904d 'Darovi za Vegov spomenik.' Slovenec, 8. avgusta, str. 6.

Nepodpisano 1904e 'Vegov spomenik.' Slovenec, 1. septembra, str. 3

Nepodpisano 1904f 'Vegov spomenik.' Slovenec, 17. septembra, str. 2.

Nepodpisano 1904g 'Obisk Vegovega doma.' Slovenec, 17. septembra, str. 2.

Nepodpisano 1904h 'Vegov spomenik.' Slovenec, 20. septembra, str. 3.

Heroji_FINAL.indd 61 23.9.2013 9:18:35 Nepodpisano 1904i 'Obisk Vegovega doma.' Slovenec, 23. septembra, str. 3.

Nepodpisano 1904j 'Obisk Vegovega doma.' Slovenec, 28. septembra, str. 1–2.

Nepodpisano 1904k 'Moravče. Vegova slavnost.' Domoljub, 6. oktobra, str. 296–297.

Nepodpisano 1904l 'Za Vegov spomenik.' Slovenec, 25. novembra, str. 3.

Nepodpisano 1904m 'Deputacija Vegovega odbora pri naučnem ministru.' Slovenec, 14. decembra, str. 3.

Nepodpisano 1904n 'Vegova rojstna hiša.' Slovan,št. 4, str. 127

Nepodpisano 1904o 'Vegov spomenik.' Slovan, št. 6, str. 192

Nepodpisano 1905a 'Za Vegov spomenik.' Slovenec, 24. februarja, str. 3.

Nepodpisano 1905b 'Vegova 150letnica na Dunaju.' Slovenski Narod, 30. marca, str. 2–3.

Nepodpisano 1905c 'Vegova slavnost na Dunaju.' Ljubljanski Zvon, št. 4, str. 255.

Nepodpisano 1906a 'Vegova slavnost v Moravčah.' Slovenec, 17. septembra, str. 5.

Nepodpisano 1906b 'Vegova slavnost v Moravčah.' Gorenjec, 22. septembra, str. 4–5.

Nepodpisano 1906c 'Vegov spomenik v Moravčah.' Dom in Svet, št. 9, str. 571.

Nepodpisano 1906d 'Slavnostno odkritje Vegovega spomenika v Moravčah.' Ljubljanski Zvon, št. 10, str. 638.

Nepodpisano 1941 '13 spomenikov v eni sami ulici.' Slovenski Narod, 23. julija, str. 2.

Nepodpisano 1943 'Zagonetna smrt Jurija Vege.' Jutro, 16. avgusta, str. 2.

Heroji_FINAL.indd 62 23.9.2013 9:18:35 Oblak, Josip Cir 1920 'Ne varajmo se!' Slovenski Narod, 5. decembra, str. 1–2.

Orožen, Fr. 1909 Kranjsko domoznanstvo. Dunaj: V cesarski kraljevi zalogi šolskih knjig.

Peternel, Michael 1854 Georg Freiherr von Vega, Ritter des militär. Maria Teresien Ordens, Oberst-Lieutnant des 4. k. k. Feldartilierie-Regimentes, Landstand des Herz- ogthumes Krain, Mitglied der gelehrten Gesellschaften zu Göttingen, zu Mainz, zu Erfurt, zu Prag und zu Berlin. Biografische Skitze. Zum Andenken seines hundertsten Geburts- und seines zwei und fünfzigsten Sterbejahres. Jahresbericht der Laibacher Unterrealschule.

Pirnat, Makso 1903a 'Prvič na Vegovem domu.' Ljubljanski Zvon, št. 11, str. 683–687.

Pirnat, Makso 1903b 'Jurij baron Vega.' Priloga Zvončku, 1. decembra, str. 273–280.

Pirnat, A. 1904 'Georg Freiherr von Vega von Hauptmann Fridolin Kaučič. Zweite verbesserte und illustrierte Auflage.' Ljubljanski Zvon, št. 9, str. 567–569.

Pirnat, Makso 1907 'Slavnostni govor ob odkritju Vegovega spomenika v Moravčah dne 18. septembra 1906. Govoril in za obletnico slavnosti priobčil Makso Pirnat. (Nadaljevanje).' Gorenjec, 12. oktobra, str. 3.

Pirnat, Makso 1915 'Iz domačije Jurija barona Vega.' Slovenski Narod, 28. avgusta, str. 1–2.

Radics, P. pl. 1903 'Baron Jurij Vega.' Slovan, št. 11, str. 333–335.

Rozman, J. 1904 'Jurij baron Vega.' Gorenjec, 26. marca, str. 126–128.

Sevničan 1898 'Odprto pismo,' Slovenski Narod, 9. marca, str. 3.

Sitar, Sandi 1983 Jurij Vega. Ljubljana: Partizanska knjiga.

Smith, Andrea L. 1995 Social Memory and Germany’s Anti-Foreigner Crisis: A Case of Collective Forgetting. V The Labyrinth of Memory. Ethnographic Journeys. Marea C. Teski in Jacob J. Climo, ur. Westport in London: Bergin & Garvey. Str. 61–92.

Heroji_FINAL.indd 63 23.9.2013 9:18:35 Steska, Viktor 1902 'Avstrijski junaki. Po raznih virih priredil Jakob Dimnik, učitelj v Ljubljani.' Dom in Svet, št. 2, str. 115–116.

Sugar, Peter F. 1997 Nationality and Society in Habsburg and Ottoman Europe. Aldershot: Variorum.

Š. 1903 'Ob 101letnici baron Vegove smrti.' Slovenec, 26. septembra, str. 2–3.

Šijanec, Franc 1949 Ivan Zajec. Ljubljana: Narodna galerija.

Škerjanec, Martin 1904 'Ob 150 letnici Vegovega rojstva. (Rojen 23. marca 1754.).' Dom in Svet, št. 3, str. 180–181.

Tavčar, Ivan 1883 'Govor pri Bleiweisovej svečanosti.' Slovenski Narod, 3. decembra, str. 1–3.

U. 1903 'Baron Jurij Vega.' Gorenjec, 10. oktobra, str. 424.

U. 1904 'Ob 150-letnici rojstva barona Jurija Vege.' Domovina, 8. marca, str. 1.

Vega, Georg Freyherr von 1800 Vorlesungen über die Mathematik. Sowohl überhaupt zu mehrerer Verbre itung matemathischer Kenntnisse in den k. k. Staaten, als auch insbesondere zum Gebrauche des kais. königl. Artillerie-Corps. Vierte Band. Die Grundlehren der Hydrostatik, Aerostatik, Hydraulik, und der Bewegung fester Körper in einem widerstehenden flüssigen Mittel enthaltend. Wien: Gedruckt den Johann Thomas Edlen von Trattnern, kaiserl. königl. Hofbuchdrucker und Buchhändler.

Vilinski, Želko 1865 'Baron Juri Vega in slovesnost njemu v spomin v Zagorici 26. dne t. m.' Novice gospodarske, obrtniške in narodne, 6. septembra, str. 292.

Vodnik, Valentin 1800 'Dunej.' Lublanske Novize, 27. Kimoviza, str. 4.

Vrečko, Andrej 1884 'Jurij Vega.' Kres, št. 1, str. 51–56; št. 2, str. 103–106.

Weber, Eugen 1976 Peasants Into Frenchmen: The Modernization of Rural France, 1880–1914. Stanford: Stanford University Press.

Žargi, Matija 2005 'Jurij Vega o sebi.' Kronika, št. 3, str. 313–318.

Heroji_FINAL.indd 64 23.9.2013 9:18:35 Mira Miladinović Zalaznik Liberalec Anton Aleksander grof Turjaški – predmarčni pesnik Anastazij Grün in njegov odnos do Kranjcev

Prispevek o Antonu Alexandru Bergenauu (Sie- nerth 1995: 125; Scharmitzer 2010: 74),1 ki je odšel na sprehod kot dunajski poet, z njega pa se vrnil kot državljanski pesnik Anastazij Grün (Janko in Schwob 1995; Miladinović in Granda 2009), se bo omejil na nekaj izsekov iz njegovega življenja, ki naj ilustrira- jo odnos, ki ga je imel do Kranjske in Kranjcev obeh narodnosti, s posebnim poudarkom na odnosu do Slovencev. Grün je bil potomec Auerspergov:

Plemiška rodbina Auersperg je bila na Kranjskem, pa tudi na vsem slovenskem ozemlju, rodbina presežnikov – ena najstarejših, najdlje obstoječih, najuglednejših, najvplivnejših, najpremožnejših, najbolj razvejanih in nenazadnje najbolj »slovenskih« plemiških rodbin. Izraza »slovenski« seveda ne moremo razumeti v nacionalnem smislu, temveč v kontekstu zgodovine slovenskega prostora. O Auerspergih kot tujcih pri nas ne moremo

1. V Wiener Theaterzeitung je z dobrimi osemnajstimi leti objavil pesmi, obe pod psevdonimom Anton Alexander Bergenau: 8. marca 1825 pesem Hein rich Frauenlob (eden najvplivnejših nemških pesnikov štirinajstega stoletja) in 10. marca pesem Der Wahn (Norost).

Heroji_FINAL.indd 65 23.9.2013 9:18:35 govoriti – le kateri argument namreč močneje priča o njihovi »sloven- skosti« kot prav njihova tisočletna prisotnost na ozemlju, ki mu danes pravimo Republika Slovenija. (Preinfalk 2009: 157)

Grün je bil najbolj znan (družbenokritični) pesnik (Javor Briški 2009: 79–93) svoje rodbine (Preinfalk 2005; 2006). Nadarjenost je podedoval po očetu, ki je rad govoril v verzih in pisal rimana pisma, ter pradedu, ki je »ob smrti zapustil drobno knjižico dvesto petdesetih maksim, ki odsevajo njegova razmišljanja in njegov pogled na svet« (Preinfalk 2009: 169). Že pred Grünom so Auersper- gi šteli nekaj danes pozabljenih pisateljskih peres: vitez Lovrenc Auersperg (umrl 1479) je bil avtor latinskih in nemških nabožnih pesmi; Ivan Auersperg je pisal vojna poročila o bojih proti Osma- nom; Andrej Trojan Auersperg je leta 1655 v latinskih verzih spesnil delo Nobilitas et sapientia Kollonitschiana (Radics 1879: 179– 80); Volf Engelbert ml. grof Auersperg (1641–1709) je kot študent izumil zahtevno zemljepisno družabno igro Orbis lusus seu Lusus Geographicus (1659), ki zahteva poglobljeno znanje geografije in splošno razgledanost (Preinfalk 2009: 157–61); Alojz grof Auer- sperg je leta 1750 na Dunaju izdal delo s področja prava Praelec tiones academicae in partem III et IV digestorum; solnograški stolni kanonik in krški škof Jožef grof Auersperg ter njegov brat Janez grof Auersperg sta objavljala teološka dela, slednji tudi več spisov o boleznih rastlin, zlasti dreves (Radics 1879: 181); grof Sigmund Teodor (1757–1803) je pisal pesmi, pravna ter umetnostno-zgodovinska dela in se zavzemal za uporabo nemščine namesto takrat prevladujoče latinščine;2 jurist Jožef Karl von Auersperg je v Pragi objavil dve pravni deli, in sicer Geschichte des königlich böhmischen Appelationsgerichtes (1805) in Balbin’s Liber curialis C. VI. von den verschiedenen Gerichtshöfen des Königreichs Böhmen etc. übersetzt und mit einem Commentar versehen von Johann Grafen Auersperg; knez Vincenc Auersperg, c. kr. višji komornik in intendant dvornega gledališča, je leta 1848 v Pragi izdal svoje konservativno delo Briefe eines österreichischen Edelmannes, ki mu je po krvavi bitki pri Solferinu 18593 sledil politični spis o nalogah plemstva v Avstriji Sustine et abstine, njegovo zadnje delo Zwischen Stamm und Rinde (1862) pa je nastalo v času novega ustavnega življenja pod Schmer- lingom; Evgen grof Auersperg je leta 1853 izdal prvi del knjige Das große Drama der Geschichte (Radics 1879: 188–91).

2. Najbolj znan je njegov dnevnik iz časa francoske zasedbe (od 29. marca do 4. maja 1797). Kot član komisije, ki je zastopala vlado, je bil zadolžen za dopisovanje s francoski- mi oblastmi. V dnevniku je nepristransko zapisoval vse pomembne dogodke v Gradcu (Preinfalk 2009: 165–67). 3. Nekrvava posledica bitke je bila ustanovitev mednarodnega Rdečega križa. Pošta Slove- nije je 150. obletnico njegove ustanovitve leta 2009 obeležila z izdajo priložnostne znamke.

Heroji_FINAL.indd 66 23.9.2013 9:18:35 Anton Aleksander grof Turjaški (Auersperg): oris življenja Anton Aleksander grof Turjaški je bil rojen 11. aprila 1806 v hiši na današnjem Trgu francoske revolucije 1 v Ljubljani. Po- slopje, ki so mu rekli »nemška hiša« in je stalo v »nemški ulici« (Radics 1879: 3), sloni na sekularizirani križevniški cerkvi.4 Družina je sicer živela na samotnem gradu Šrajbarski turn5 pri Krškem. Mama Marija Rozalija Cecilija (1786–1836) je rodila v Ljubljani, kjer je bila boljša zdravniška oskrba. Njen prvorojenec je bil potomec ene od dveh glavnih linij rodu Auersperg, pankra cijeve oziroma kranjske, ki je izvirala z Nemškega. Na Kranjsko so Auerspergi prišli leta 1264, in sicer 15 let pred Habsburžani, ki so prišli leta 1279.6 Oče Marija Aleksander (1770–1818), pravnik in veleposestnik v Ljubljani, je bil dobrodušen človek skromnih intelektualnih darov in član plemiške družbe Diana, die Jägerin, ki je bila privržena prostozidarski simboliki, kar je zaznati na pečatu družbe, kjer so jasno vidni prostozidarski simboli: šestilo, kotna mera in kamen (Radics 1879: 6–7; Scharmitzer 2010: 53). Družba se je ukvarjala z umetnostjo in športom ter imela precej- šen političen vpliv (Radics 1879: 181). Leta 1802 je bila zaradi nevarnosti za državo tako kot ostala prostozidarska združenja v monarhiji razpuščena (in to kljub temu, da je bil tudi cesar Franc I. Štefan, mož Marije Terezije, prostozidar). Oče je po pobožnem očetu, ki je nenehno in izdatno daroval cerkvi, podedoval že zadolženo imetje. Mondena mama se ni ukvarjala z vzgojo otrok – raje jo je prepuščala poslom ter doma- čim učiteljem. Imela sta pet otrok, Anton je bil prvorojenec. Dru- gi sin Jožef je zaradi nepazljivosti dojilje umrl že kot dojenček. Anton je imel še tri sestre, Terezijo, Marijo Ano in Sofijo. Ko je bil Anton star tri leta, je Avstrija z Napoleonom sklenila schönbrunnski mir. Kranjska je za obdobje štirih let postala del francoskega ozemlja. Skupaj z drugimi ozemlji je tvorila Ilirske province in Ljubljana je bila njihovo glavno mesto. Ko so se Fran- cozi leta 1813 umaknili, je dal oče na okna svoje palače izobesiti

4. Grof je pozneje posedoval hišo na Novem trgu 22 (Turjaškem trgu 6), ki jo je prodal sorodniku Rihardu grofu Auerspergu. Sodobniki so to hišo pomotoma imeli za njegovo rojstno hišo. 5. Grad je bil v šestnajstem stoletju last uspešnega trgovca z majolikami Janeza Krstnika Valvasorja, dobrotnika družine Janeza Vajkarda Valvasorja (Miladinović Zalaznik 2001: 96). Lastnik gradu je bil tudi pisatelj Friedrich von Gagern (1882–1947), sin Beatrike (1848–1919), zadnje grofice Auersperg. Gagern je bil avtor romanov, v katerih je dogajanje postavljeno v kraje na slovensko-hrvaški meji in v katerih nastopajo člani rodbine Auersperg (Miladi- nović Zalaznik 2012: 219–29). 6. »Začetnik« rodbine Adolf je prvič omenjen leta 1067 (Scharmitzer 2010: 47–8).

Heroji_FINAL.indd 67 23.9.2013 9:18:35 transparente, na katerih se je v slovenščini prištel k Slovencem: »Ljubimo cesarja dobriga Slovenci« (Požar 1970: 17; Grdina 2006: 255; 2009: 64). Doma pri Turjaških so govorili nemško, od poslov se je An- ton naučil drugega deželnega jezika, slovenščine. Smemo celo domnevati, da je bil to prvi jezik, ki ga je obvladal, pa ga je, ko je prišel v šole in izgubil stik s Slovenci, pozabil. Bil je navihan in živahen otrok, kar je očaralo francoskega maršala Marmon- ta, takratnega guvernerja Ilirije, ki je v času francoske zasedbe Kranjske7 nekaj časa živel pri Turjaških. Otroka bi bil najraje vzel s seboj v Pariz in ga dal tam izobraziti, kar pa je oče kot prepričan jožefinec,8 zvest Habsburžanom, odklonil. Antonov prvi domači učitelj je bil duhovnik Robert Lesjak. Od 1. maja 1812 ga je v Gradcu, kjer je družina občasno živela, poučeval zasebni učitelj opat Vincenc Murk. Toda oče ga je iz strahu, da bi ga Francozi ne vzeli za talca, poslal na Dunaj, kjer je 25. maja 1813 začel šolanje na terezijanišču,9 znani akademiji za otroke plemičev in diplomatov. V dveh letih šolanja so ga vzgo- jitelji ocenili za nepoboljšljivega in ga odpustili. Prav zaradi ži- vahnosti, težke vzgojljivosti ter disciplinskih prekrškov je mladi Auersperg na Dunaju kljub visoki nadarjenosti zamenjal precej šol. Oče je 9. aprila 1817 ustregel njegovi prošnji in ga vpisal na vojaško akademijo. Po moževi smrti 8. februarja 1818 se je Auerspergova vdova poročila z baronom Leopoldom pl. Lichtenbergom, ki je vzel pa- storkovo vzgojo v svoje roke. Anton je 21. januarja 1819 izstopil iz akademije ter zaprosil za dovoljenje za nadaljevanje šolanja na terezijanišču, vendar prošnji niso ugodili. Zato ga je pobožni očim 15. junija 1819 vpisal na Klinkowströmov10 inštitut. Na oči- movo pobudo, s katero se je strinjala tudi mati in je temeljila

7. Francozi so spomladi leta 1812 dajatve naših ozemelj precej dvignili; tako se je skromno finančno stanje družine še precej poslabšalo. 8. Vpeljava jožefinizma, tako imenovanega po razsvetljenskem cesarju Jožefu II. (sinu Marije Terezije), je leta 1781 prinesla tolerančni patent. Nekatoličanom v habsburški monarhiji je bila priznana državljanska enakopravnost s katoličani in dovoljeno organiziranje z omejenim bogoslužjem. Jožefinizem je pomenil odvrnitev od tradicionalne habsburške verske politike. Z reformami na cerkvenem področju je začela že Marija Terezija, Jožef II., ki je odpravil številne samostane, sekulariziral cerkvene posesti, reorganiziral župnijsko mrežo in ustanovil verske sklade za vzdrževanje cerkvene organizacije ter cerkvenih šol, pa je z njimi nadaljeval (Golec 2011a: 105–11). 9. Terezijanišče je bilo ustanovljeno na pobudo Marije Terezije. Tu je bil Auerspergov sošo- lec poznejši hrvaški ban Josip Jelačić pl. Bužim. 10. Friedrich August Klinkowström (1778–1835, ps. F. Kindmann) je bil pisatelj, pedagog in slikar. Leta 1811 je prišel na Dunaj, kjer je konvertiral v katolicizem – ena obeh prič je bil nemški zgodnji romantik Friedrich Schlegel. V letih 1818–34 je po jezuitskih načelih vodil vzgojni zavod, ki ga je ustanovil sam (Scharmitzer 2010: 63–70).

Heroji_FINAL.indd 68 23.9.2013 9:18:35 na Klinkowströmovem poročilu o štirinajstletniku, se poleti leta 1820 ni smel vrniti domov na počitnice. »Temačna samostanska disciplina« (Scharmitzer 2010: 68) v zavodu spreobrnjenca Klinkowströma ni odbijala zgolj Auer- sperga, ki se je tam nekaj časa celo učil slovenščine 11 in ki je od takrat vse življenje čutil odpor do župnikov, temveč tudi njegovega zasebnega učitelja, rojaka Prešerna, ki je med letoma 1822 in 1824 v zavodu delal kot domači učitelj. Gojenca je seznanjal s prepovedanimi knjigami in idejami ter mu vcepil ljubezen do domovine in zgodovine. Skupaj sta prebirala Valvasorjevo Slavo vojvodine Kranjske. Prešeren je dal mladeniču celo ključ do svoje zasebne knjižnice. Ko je Klinkowström odkril, da je z učiteljevo pomočjo gojenec bral prepovedana dela, je prišlo do škandala: Prešerna so odpustili, gojenca pa izključili iz šole. Obstalo je prijateljstvo stanovsko neenakih mož, ki je trajalo vse do Pre- šernove smrti. Auersperg je moral z najvišjimi ocenami v vseh predmetih 30. oktobra 1824 zapustiti zavod tudi zato, ker je Klinkowström ugotovil, da je risal karikature učiteljev in urejal satiričen list. Istega leta je začel s študijem prava, med katerim je obiskoval gledališča in kavarne, ki so jim posebno vzdušje dajali študentje, pesniki in intelektualci; ti so se tu srečevali, razpravljali, prebirali domače in tuje časnike in časopise ter po potrebi uporabljali le- ksikalna dela, ki jih je imela vsaka poštena kavarna tistega časa. Grün je najraje zahajal v »Srebrno kavarno« (Mádl 1995: 59). Spoprijateljil se je z Eduardom Bauernfeldom, Adolfom Bäuer- lejem, Eduardom von Feuchterlsebnom, Franzem Raimundom, Franzem Grillparzerjem, Franzem Hermannom von Hermann- sthalom12 in Nikolausom Lenauom, pozneje v Celju z Johannom Gabrielom Seidlom13 in v Ljubljani z Ludwigom Halirschem. Oči- mu ta družabnost ni ugajala, zato ga je leta 1826 poslal študirat v Gradec. Dve leti pozneje se je vrnil na Dunaj, kjer je ostal do leta 1830. Podatkov o tem, da bi diplomiral, ni. Politično, duhovno in kulturno življenje sta v predmarčni monarhiji nadzorovali policija in cenzura, ki sta onemogočali prost pretok informacij v tiskanih medijih, zasebnih pismih in gledališčih; tako kot predavanja na univerzah pa so nadzorovali

11. Zasebne ure so zaradi stroškov (30 goldinarjev mesečno, ki jih očim ni hotel porav- nati) kmalu ukinili. 12. Hermannstahl je pozneje služboval v Ljubljani. Prek Auersperga je spoznal Prešerna in njegov krog, s katerim je prijateljeval. Poročil se je s slikarko Amalijo Oblak in med letoma 1840 in 1842 kot drugi urednik urejal prvi kranjski beletristični in ilustrirani list Carniolia, ki je izhajal med letoma 1838 in 1843. 13. Seidl je precej objavljal v nemških listih na Kranjskem in Štajerskem, od leta 1840 je bil cenzor za liriko. Poskusil se je celo kot prevajalec iz slovenščine (Radics 1879: 33).

Heroji_FINAL.indd 69 23.9.2013 9:18:35 tudi pogovore. V takšnem družbenem vzdušju so ustvarjali vsi, tudi Auersperg, ki je bil sicer kot grof nekoliko privilegiran. Leta 1826 se je začel Auersperg ukvarjati s prevajanjem iz slovenščine in pesnjenjem. Napisal je zbirko pesmi Blätter der Liebe, prošnja za dovoljenje objave pa je na Dunaju ležala dve leti. Zato se je odločil, da jo izda na tujem, kar je bilo zakonsko prepovedano: Avstrijci svojih del niso smeli izdajati v tujini, da bi se izognili cenzuri. Zbirka je leta 1830 izšla pod psevdonimom Anastasius Grün, ki evocira brstenje. Rodbina nad izbiro psevdonima ni bila navdušena. Grün, ki je vse življenje potoval, se je leta 1830 odpravil v Nemčijo, Švico in Strasbourg ter na Tirolsko. Spoznal je nemške romantike Gustava Schwaba, Ludwiga Tiecka, Ludwiga Uhlan- da, založnika J. Fr. Cotta, ki je objavljal Goethejeva dela, kasneje pa tudi Heineja. Julijska revolucija v Strasbourgu je nanj napravila močan vtis. Po vrnitvi na Dunaj ga je policija poostreno opa- zovala in zabeležila izjavo, da so mu na tujem odstrli meglo, s katero so ga obdali doma. Grof je leta 1831 postal polnoleten in od očima prevzel po- dedovano zadolženo posestvo Šrajbarski turn, del katerega je bila tudi knjižnica, ki je štela 3.000 knjig (Radics 1879: 19). Po- sestvo, ki ga je v naslednjih letih gospodarsko saniral, je bilo dodatno obremenjeno s finančnimi zahtevami matere, ki jo je moral izplačati. Marca 1831 je Grün pod vtisom julijske revolucije spesnil zbirko liberalnih, takrat celo prekucniških pesmi Spaziergänge eines Wiener Poeten (Sprehodi dunajskega pesnika). V njih opeva nekdanjo veličino Avstrije, ki je potrebna reform. Po njegovem mnenju je imela potencial za moralno in politično veličino, vendar bi se morali cesar in politiki zavedati svojega poslanstva in dolžnosti do ljudstva. Kritičen je bil tudi do župnikov. Rokopis je izročil prijatelju in ga prosil za posredovanje kakšnemu nemške- mu založniku. Hkrati mu je zabičal, naj ne izda njegove identitete, češ da se bo, ko bo to mogoče, oglasil sam. Tako je anonimno, kot prva tovrstna zbirka v predmarčnem obdobju, leta 1831 v nemščini v Hamburgu izšla zbirka političnih pesmi liberalnega grofa. Bila je izjemno uspešna. Upesnjevala je tisto, kar so mnogi čutili in mislili, vendar niso mogli in smeli izraziti. Doživela je devet »uradnih izdaj«. Številni posnemovalci so po Grünovem vzoru spesnili Kasselske, Berlinske, Lvovske in Dunajske sprehode (nekega drugega) pesnika. Zbirko so poznali in cenili vidni pesniki romantike in predmarčne dobe, med drugimi Jacob Grimm, Adelbert von Chamisso, Gustav Schwab in Nikolaus Lenau. Mladonemški pesnik Ludwig Börne je v pariškem azilu izjavil, da so se mu pesmi usedle v srce.

Heroji_FINAL.indd 70 23.9.2013 9:18:35 Knjižico so v Avstriji prepisovali in jo tihotapili po vsej deže- li. Poznal jo je tudi Prešeren. V pesmi Salonscene Grün opisuje Metternicha kot omikanega gospoda, lomilca ženskih src ter vplivnega politika, ki se trdo pogaja s kronanimi habsburškimi konkurenti, vendar nima posluha za lastno ljudstvo. To pred njegovimi vrati čaka in sprašuje: »Dürft’ ich wohl so frei sein, frei zu sein?«14 (Grün 1850). Pesem so objavili številni evropski časniki. V nekem londonskem listu so priobčili Metternichov življenjepis, ki so ga ilustrirali s prevodom te pesmi. Avstrijski cesar Franc I. se je strinjal s splošnim mnenjem, da je Metter- nich dobro opisan. Menda se je celo zamislil nad zadnjim, tu citiranim verzom. C. kr. policija in cenzura sta si leta prizadevali razvozlati psevdonim ter odkriti pesnikovo identiteto. Grüna so zasliše- vali na Dunaju in v Ljubljani. Povsod, kjer je živel, so odpirali, brali in zadrževali njegova pisma. Ko ga je pesnik in prijatelj Seidl v pismu vprašal po mnenju o Sprehodih dunajskega pesnika, mu je odgovoril kar v rimah: da bi mu o sprehodih lahko marsikaj povedal, da pa ne ve, o katerih. In da knjige ne pozna. Če mu jo bo poslal, si jo bo ogledal in mu povedal svoje mnenje (Scharmitzer 2010: 115). Kancler Metternich je 16. marca 1838 sprejel Grüna, skrit za vrati pa je pogovoru pri- sluškoval zloglasni policijski predsednik Sedlnitzky. Grün se je bil prisiljen ukloniti njegovim zahtevam. V pismu Maxu von Löwenthalu 11. februarja 1840 zapiše: »Vendar pa sem knezu Metternichu v tistem pogovoru zagotovil, da se bom ali izselil ali molčal. Prvega nisem storil, torej počenjam drugo. S cenzur- no svojatjo nočem imeti več opravka. V njihovem smislu pa ne morem pisati« (Mádl 1995: 65). Maja istega leta ga je zaslišal še ljubljanski policijski predsednik Sicard; obsojen na plačilo 25 zlatnikov kazni je bil 15. oktobra. Na obsodbo se je pritožil, vendar jo je višja instanca 21. januarja 1839 potrdila. Oblasti so morale izreči nekaj opominov, preden je Grün 17. decembra 1839 kazen, ki jo je namenil ljubljanski ubožnici, plačal v višini 112 goldinarjev in 30 krajcarjev. Vendar pa so prepovedane pesmi grofa Auersperga navdahnile gibanje, ki se je kljub strogim cenzurnim ukrepom znalo uveljaviti. Tako je nastala široka in vplivna literarna opozicija Metternichovemu sistemu, zatiranju javnosti in obvladovanju javnega mnenja. V času najhujšega policijskega pritiska se je Grün 10. julija 1839 poročil z grofico Marijo Attems (1816–1880), slikarsko nadarjeno hčerjo štajerskega deželnega glavarja grofa Ignaca iz

14. V prevodu (M. M. Z.) se verz glasi: Ali si smem dovoliti biti tako svobodno, da bi bilo svobodno?

Heroji_FINAL.indd 71 23.9.2013 9:18:35 mogočne in vplivne družine Attems. Auersperg, ki je bil – čeprav je redno finančno pomagal (ne posojal!) ljudem v stiski – razvpit kot skopuh, od tasta ni hotel sprejeti dote, da mu javnost ne bi očitala zakona iz koristoljubja. Poročnega obreda v Gradcu se je nepričakovano udeležil tudi nadvojvoda Janez, oblečen v eno- stavno kmečko opravo. Grün je po smrti očima leta 1858 postal skrbnik njegovega sina iz drugega zakona. Isto leto je umrla najljubša sestra Sofija, za njo pa še svak, tako da je Auersperg prevzel skrbništvo za njunih osem otrok. Dve nečakinji sta živeli pri njem, sporadično ga je obisko- valo vseh devet otrok, ki jim je nadomeščal očeta. In takrat se mu je po dvajsetih letih zakona 28. februarja 1859 rodil sin Teodor Ignac, ki je 4. maja 1881 umrl za posledicami nesreče pri ježi. Auersperg je prebival v Ljubljani, Gradcu, na Šrajbarskem turnu in Dunaju, po tastovi smrti tudi na ženinem gradu Dor- nava. Med drugim je bil častni občan Ljubljane (Pivec-Stelè 1930: 55–6), častni član ljubljanskega filharmoničnega društva (Pivec- Stelè 1930: 71), član francoske in avstrijske akademije ter častni doktor dunajske univerze. Delu Kranjskega deželnega zbora je 15. oktobra 1832 prisostvoval prvič (Radics 1879: 89), med letoma 1861 in 1867 je bil v njem poslanec veleposesti, leta 1861 pa je bil imenovan za dosmrtnega člana gosposke zbornice na Dunaju. Zaradi sporov s kranjskimi Slovenci se je dal leta 1867 izvoliti za poslanca Štajerskega deželnega zbora. Na Dunaju si je s pomočjo kranjskih somišljenikov uspešno prizadeval za odpra- vo konkordata (Pivec-Stelè 1930: 52–5), tega »srednjevešk[ega] sramotiln[ega] znamenj[a] v 19. stoletju« (Pivec-Stelè 1930: 52), kar je med drugim pomenilo, da je bila v monarhiji veljavna tudi samo civilna poroka. V Kranjskem deželnem zboru je 11. decembra 1865 odločno nasprotoval sistiranju ustave; za njeno nadaljnjo veljavnost se je zavzel v ostri poslanici cesarju, s čimer se je zoperstavil Bleiweisu, ki se je s poslanico zahvaljeval za si- stiranje. Javno mnenje v Avstriji se je za kar nekaj časa povsem posvetilo njegovi izjavi: »Če preidemo v vprašanju, ki se dotika naše najsvetejše pravice [ustave, op. M. M. Z.], kar na dnevni red, namesto da bi po moško izkazali svoje prepričanje, potem se bo- jim, da bo slej ko prej mimo vseh nas prešel na dnevni red abso- lutizem« (Scharmitzer 2010: 349–50). Več kot dvajset let se je zavzemal za pravičnejšo davčno politiko do Kranjske (Melik 1995: 93–4; Granda 2009: 31–45), bil je pobudnik izgraditve železnic med Ljubljano in Beljakom (Pivec-Stelè 1930: 59) ter Ljubljano in Trstom prek Škofje Loke (Pivec-Stelè 1930: 65) in pogozdovanja Krasa (Radics 1879: 170). Grüna je pet mesecev po sedemdesetletnici zadela kap, po ženinem prepričanju tudi zaradi naporov ob praznovanju. Ker

Heroji_FINAL.indd 72 23.9.2013 9:18:35 je dobil veliko čestitk in ker (vse svoje življenje) ni imel tajnika, saj je bila osebna zahvala zanj dolžnost, ga je napor najprej stal zdravja, nato pa še življenja. Kot je sporočil zdravnik dr. Suppan, je bil po kapi pri zavesti, okončine niso bile hrome, pač pa je imel delne motnje govora (Scharmitzer 2010: 449). V času umi- ranja ga je, kakor je objavila dunajska Neue Freie Presse in povzel Laibacher Tagblatt, ki ga je Grün tudi finančno podpiral, obiskal graški stolni vikar Hebenstreit, da bi ga spovedal, vendar sprva ni mogel k bolniku. Popoldne se je Hebenstreit znova oglasil. Auersperg, ki ni mogel govoriti, je na vikarjev poziv k spovedi z veliko muko obrnil glavo proti steni. Monsignor je tako po uri čakanja obred poslednjega olja odklonil, češ da je grof pri zavesti, se pa noče spovedati (Laibacher Tagblatt, 12. septembra 1876, nepaginirano). Grün je umrl 12. septembra 1876 v Gradcu. Na svojo željo je bil pokopan poleg očeta v družinski grobnici na Šrajbarskem turnu. Ljubljanski časniki, tako slovenski kakor nemški, so po- ročali, da je nadarjenim, nepreskrbljenim študentom s Kranjske in Štajerske v oporoki namenil po dve štipendiji, ki naj se v višini 30.000 goldinarjev napajajo iz njegovih dohodkov od literarnih honorarjev (Laibacher Zeitung, 15. september 1876, str. 1657). Tako je odločil kljub temu, da je imel mladega, nepreskrbljenega sina in da mu je Šrajbarski turn zadnjih deset let prinašal izgubo, ki jo je pokrival iz drugih virov (Pivec-Stelè 1930: 71). O tem, da je z nepovratnimi sredstvi redno podpiral kolege v stiski in celo institucije kot je bila Laibacher Tagblatt (Pivec-Stelè 1930: 63–4, 71), predvolilno kampanjo ustavoverne stranke (Pivec-Stelè 1930: 50, 67) ali obnovo nemškega stanovskega gledališča, za katerega je kot najemnik družinske lože prispeval 200 goldinarjev (Radics 1879: 112), že takrat ni poročal nihče. Grün se kot takten človek s tem ni nikoli hvalil, prejemniki njegove pomoči pa tudi ne. Zaradi liberalnih idej, ki po mnenju širše rodbine Auersperg niso bile skladne z njeno aristokratsko tradicijo, so Grüna sorodniki že v času življenja odklanjali. Po smrti so onemogočali oziroma oteževali dostop do njegove duhovne zapuščine. Bolj ali manj smo se mu odrekli tudi Slovenci, ki smo mu zamerili od- klonilen odnos do naših političnih aspiracij ter zavzemanje za pravice Nemcev.

Auersperg in Slovenci Na odnos Slovencev do Grüna so najbolj pozitivno vplivali njegovi prevodi ljudskih pesmi (Janko 1995: 109–21; 2009: 67–77; Melik 1995: 93–108; Šlibar 1995: 39–54; Grdina 2009:

Heroji_FINAL.indd 73 23.9.2013 9:18:35 47–65). Z njimi se je začel ukvarjati pod vplivom Herderja, Goe- thejevega prevoda srbske ljudske pesmi Hasanaginica, nemških izdaj srbskih ljudskih pesmi in splošnih prizadevanj nemških romantikov za ljudsko blago že leta 1826. Za zbiranje ga je kot zavednega Kranjca, ki je razumel svoje nemške prevode ljudskih pesmi kot sinovsko dolžnost do ožje domovine (Lokar 1906: 195), aprila 1832 navdušil nadvojvoda Janez, vpliven idejni vodja projekta zbiranja ljudskega blaga v monarhiji. Po- membno vlogo pri tem sta imela tudi Prešeren in njegov krog. Pri zbiranju pesmi so mu pomagali Prešeren, Bleiweis, Kopitar, Ravnikar, Vraz, Zalokar in v Ljubljano pregnani Emil Korytko (Miladinović Zalaznik 2003: 223–30). Da je Grün pri svojem delu upošteval nasvete slovenskih prijateljev, da je prosil za njihovo pomoč, da so o tem pisale tudi Bleiweisove Novice, vemo iz različnih pisem in časopisnih objav. V Grünovem prevodu so slovenske ljudske pesmi Volksli eder aus Krain v knjižni obliki v nakladi 750 izvodov izšle leta 1850 v Nemčiji (Scharmitzer 2009: 202), in sicer tako kot skoraj vsa njegova dela pri založbi Weidmann, ki je med drugim financirala tudi nastanek in izdajo monumentalnega slovar- skega dela bratov pravljičarjev Jacoba in Wilhelma Grimma Deutsches Wörterbuch, ki je bil dokončan leta 1962. Glede honorarja Grün ni postavljal zahtev, saj je predvideval, da knji- žica ne bo doživela velikega uspeha in bo založba komaj krila svoje stroške (Scharmitzer 2009: 184). Posebej jo je opozoril na pazljivost pri stavljenju črk č, š, ž in si izgovoril dvanajst avtor - skih izvodov (Scharmitzer 2009: 196). Toliko bolj ga je razbu- rilo, ko je v knjigi naletel na veliko »fatalnih tiskarskih napak« (Scharmitzer 2009: 200). Tistim, ki so mu pomagali pri delu in so bili še živi – Bleiweisu, Vrazu in Laschanu (Prešerna in Korytka ni bilo več med njimi) – je Grün poslal izvode s posve- tilom (Castle in Prijatelj 1909: 22). Novice so o izidu navdušeno poročale kljub temu, da so se Slovenci z grofom politično razšli že leta 1848. Recenzijo objave je napisal Dragotin Dežman, ki prevoda ni ocenjeval, temveč opozoril, da Grün pri sestavlja- nju svoje zbirke ni upošteval zadnjega zvezka Kranjske čbelice. Na to pripombo je Grün takoj reagiral in v pismu Bleiweisu (12. decembra 1850) sporočil, da sploh ni vedel za izid petega zvezka Čbelice, verjetno zato, ker je izšel leta 1848, sicer bi ga uporabil kakor že prejšnje štiri, ki jih ima celo v svoji knjižnici (Lokar 1908: 196). Kljub temu, da so nekatere Grünove zbirke doživele veliko ponatisov in lahko pesnika prištevamo k avtor - jem uspešnic, so bile Volkslieder aus Krain prvič ponatisnjene

Heroji_FINAL.indd 74 23.9.2013 9:18:35 šele leta 1987 v založbi ddr. Rudolfa Trofenika 15 v Münchnu. Se pa je Grün s to tematiko ukvarjal vse življenje, saj je še mesec in pol pred smrtjo (1. avgusta 1876) kolegu Petru Roseggerju obljubil kranjske ljudske pesmi za revijo Heimgarten (Scharmi- tzer 2010: 448). Grün je gojil stike s kranjskimi literati obeh jezikov. Prav poseben odnos je gojil do Prešerna. Srečevala sta se v Ljubljani ali na Smoletovem gradu Prežak, kjer so njuna druženja odmeva- la daleč naokoli.16 Med letoma 1832 in 1834 je Prešeren delal na prizivnem sodišču v Celovcu. Zanimal se je za prepovedane Sprehode dunajskega pesnika. Takrat je nastala edina Prešernova prepesnitev kakšnega Grünovega dela, rahlo erotične, nagajive pesmi Venetianer Trias, ki jo je naslovil Tri želje Anastazija Zelenca. Odveč je pripomba, da je Prešeren psevdonim Grün (Zelen) pre- vedel rahlo slabšalno z Zelenec, kar ne govori v njegov prid. O naravi njunega odnosa priča ohranjeno Prešernovo pismo grofu z dne 23. avgusta 1845, kjer ga v imenu prijateljev kazin- skega plesa, kamor je bilo povabljenih več kot tisoč štiristo oseb, med njimi »tudi več poznavalcev in častilcev pristne domače kapljice«, prosi, naj jim proda »10 veder belega in 2 vedri rdečega namiznega vina s Šrajbarskega turna po običajni ceni«. In doda: »Če bova jaz in moj gospod principal [odvetnik Blaž Crobath, op. M. M. Z.] med njimi, ne bova pozabila na tihem vzklikniti: Ži- vijo gospod Turjaški grof Anton Sander!« (Prešeren in Slodnjak 1964: 354), kakor se po slovensko glasi zadnji stavek tega sicer nemškega pisma. Prešernova smrt je Grüna presunila toliko bolj, ker je umrl na isti dan kot je leta 1818 umrl njegov oče. Spesnil je žalostinko, ki ji je za moto postavil verze Prešernove Pevcu v originalu in nem- škem prevodu: »Kdo zna / noč temno razjasnit', ki tare duha!

15. Trofenik, zamolčani slovenski založnik, je leta 1956 kot politični emigrant po pre- stanem zaporu prišel v München, kjer je okoli leta 1960 ustanovil založbo za avtorje jugovzhodne Evrope (Bartl 2001: 135–45). Pri tej založbi je leta 1968 v sodelovanju z Mladinsko knjigo (izšel faksimile Dalmatinove Biblije, leta 1970 pa faksimile Valvasorjeve Slave vojvodine Kranjske. Sodelovanje obeh založb je bilo dobrih deset let po Trofenikovi emigraciji mogoče verjetno tudi zato, ker je imela takratna direktorica MK Zorka Peršič politično zaslombo, saj je bila žena člana slovenske vlade v Ajdovščini in nekdanjega pod- polkovnika UDBE dr. Bogomirja Peršiča – Marka (Vodušek Starič 2002: 384, 395, 397), ki je bil pozneje profesor psihologije na Filozofski fakulteti. Ni pa Zorki Peršič, kakor piše Kocbek v svojem dnevniku, uspelo posredovanje v njegovo korist pri partijskemu ideologu Borisu Ziherlu (Kocbek 1987: 92). 16. Trdina na primer poroča, da sta prijatelja tri tedne intenzivno veseljačila in popivala. Čez nekaj »dni se jima je pridružil še turnski grof, pesnik Anastazij Grün. Zdaj šele se je začela črna vojska. Hrum in šum razposajenih gospodov se je razlegal cele dni in noči, vsa družina je govorila: 'Takih norcev še grad ni videl'. Za srečo je trajalo to samo tri dni. Ko je Turnski odrinil, sta morala razsajati sama« (Trdina 1958: 9).

Heroji_FINAL.indd 75 23.9.2013 9:18:35 / Kdo ve / kragulja odgnati, ki kljuje srce / od zore do mraka, od mraka do dne!« (Prešeren in Slodnjak 1964: 33). Otožno se spominja časov otroštva, ko sta si bila naroda Kranjske blizu in so se njuni otroci družno igrali pod gosto senco nemškega hrasta in slovenske lipe. Pesnikova smrt ga je pretresla: narodu je umrl svetovljanski videc, njemu učitelj. Ne izogne se narodnostnim nesoglasjem med Nemci in Slovenci, ki jih obžaluje. Žalostinko je Grün, ki je med prvimi daroval za Prešernov spomenik, nameraval objaviti v Ostdeutsche Post, vendar je urednik Ignaz Kuranda objavo odklonil. Tako je bila objavljena šele leta 1859 v dvojezičnem Vodnikovem spomeniku v uredništvu mladega Etbina Coste, pravnika, Bleiweisovega prijatelja ter so- delavca, tudi pri Slovenski matici, poznejšega ljubljanskega župa- na (med letoma 1864 in 1868) ter grofovega velikega političnega nasprotnika (Pivec-Stel`e 1930: 52, 54, 58). Kot župan je bil Costa odstavljen zaradi pretepa nemških turnarjev s slovenskimi sokoli, ki jih je med drugim tudi pomagal ustanoviti. Publicist, urednik, pisatelj, pesnik in dramatik Leopold Kor- deš (1808–1879; glej Miladinović Zalaznik 2007; 2008), pobudnik ustanovitve univerze in stalnega slovenskega gledališča (kot delniške družbe) v Ljubljani že leta 1848, je deset let prej v Ljubljani ustanovil prvi beletristični ilustrirani nemški list Car niolia, ki mu je nameraval pridati slovenski politični in oziroma ali kulturni časopis – odvisno od dovoljenja c. kr. policijskega in cenzurnega dvornega urada na Dunaju. Tako je mesec dni po začetku izdajanja Carniolie zaprosil za dovoljenje za izdajo po- litičnega lista Kranjske novice s kulturno prilogo Zora, oba kot prilogi k že izhajajoči Carniolii. Njegova prošnja je na Dunaju povzročila škandal in cenzuro opozorila nanj. Dolgoletna Kor- deševa brezplodna prizadevanja je zadnja leta nadaljeval tiskar Jožef Blaznik sam (Miladinović Zalaznik 2010: 345–55), saj je sprevidel, da mu Kordeševo sodelovanje v očeh oblastnikov zgolj škodi. Po posredovanju nadvojvode Janeza in Kranjske kmetijske družbe je začel izhajati strokovni tednik Kmetijske in rokodelske novice (1843–1902). Na Kordeševe in Blaznikove zasluge pri tem smo pozabili, zato pa toliko bolj izpostavljamo Bleiweisove, ki jih pri ustanavljanju Novic nima veliko. Ohranjenih je dvajset Kordeševih pisem Grünu (Miladinović Zalaznik 2009: 203–25). Skoraj v vseh prosi ali za prednaročilo na njegova Carniolio in graški Der Magnet ali za finančno pomoč, ki jo je do pozne starosti od grofa redno dobival. Ta sklep izpeljujemo iz dejstva, da se v njih vedno sklicuje na Auerspergovo velikodušnost. Prav tako iz pisem izvemo marsikaj neznanega iz življenja takratnih književnikov, na primer to, da se je Kor- deš preživljal z nastopanjem po garnizijah, kjer je imel literarna

Heroji_FINAL.indd 76 23.9.2013 9:18:35 predavanja, tudi o Grünu (pismo Leopolda Kordeša Anastaziju Grünu, 25. maja 1874). V pismu z dne 14. oktobra 1864 šestin- petdesetletni Kordeš piše, da se je, ker na Dunaju ni mogel najti uredniškega dela, odločil poiskati srečo v Mehiki, kamor je ravno takrat odhajalo veliko Avstrijcev. Tam nameravajo zanje ustanoviti nemške liste. Mehiški konzul mu je zagotovil (povratno) vozovnico zanj in za otroka (pismo Leopolda Kordeša Anastaziju Grünu, 14. oktobra 1864). Načrt je bil skovan v času, ko se je Maksimilijan, mlajši brat Franca Jožefa I., odpravljal v Mehiko, kamor so ga vabili srednjeameriški konservativci. Od 6000 prostovoljcev iz monarhije (Studen 2001–2003: 72), ki so mu prihi- teli na pomoč, je bilo 433 slovenskih »Meksikanarjev« (Grdina 2001–2003: 70–2). Leta 1864 se je Maksimilijan oklical za mehi- škega cesarja, Kordeš pa je v duhu nesrečne ekspedicije pričel kovati načrte o nemškem listu v daljni deželi. Seveda iz tega načrta ni bilo nič. Maksimilijana so leta 1867 ustrelili, Kordeš pa je umrl precej ubožne smrti tri leta za svojim dobrotnikom. Postojnčan Peter pl. Radics (1836–1912; Žigon 2009), po oče- tovi strani Madžar, po materini pa Nemec,17 je avtor obširnih del (Radics 1866) in prve znanstvene monografije o Valvasorju (Radics 1910). Material zanjo je zbiral vse življenje, celo v Lon- donu pri Royal Society (Miladinović Zalaznik 2001: 96). Radicsu je leta 1862 uspelo ugotoviti, da je Valvasor prodal svojo bogato knjižnico, ki je ljubljanski deželni stanovi niso hoteli odkupiti, v Zagreb, kjer je postala temelj za nastanek knezo-škofijske bibli- oteke. Ko so Radicsu cerkvene oblasti dovolile študij v knjižnici, sta mu tako Grün kakor grofov prijatelj Otto baron Apfaltrern poslala denar (Radics 1879: 198–99). Nastanek in izid monografije o Valvasorju je financirala kranjska posojilnica. Se pa je Ra- dics ukvarjal tudi z raziskovanjem listin po različnih gradovih razvejane kranjske rodbine Auersperg (Žigon 2009: 227–45), pri čemer mu je Grün posredoval kontakte in ga finančno podpiral. Neredko se je pri sorodnikih zavzel, da so Radicsevo delo denar- no ali kako drugače podprli (bivanje in hrana). Radics je objavil lepo število del o Auerspergih (danes znanih enaindvajset enot), o Grünu samem dve večji monografiji, ki sta zaradi množice podatkov in virov – nekaj jih ni več do- stopnih – še uporabni: Anastasius Grün und seine Heimat: Fest schrift zum 70jährigen Jubiläum des Dichters 11. April 1876 (Cot- ta) ter Anastasius Grün. Verschollenes und Vergilbtes aus dessen

17. To je treba tu še posebej izpostaviti, saj so slovenski kolegi Radicsu pogosto žolčno očitali nemškutarstvo, češ da ne zna oziroma noče niti svojega priimka napisati pravilno. Prav tako so mu očitali, da se samovoljno baha s plemiškim nazivom, kar tudi ni bilo res (Žigon: 2009: 28–9).

Heroji_FINAL.indd 77 23.9.2013 9:18:35 Leben und Wirken (Foltz 1879). Radics v obeh delih hvali Grüna na ponekod težko sprejemljiv način (Šlibar 1995: 40). Toda njegovo brezmejno hvaležnost, celo servilnost je treba razumeti, saj je Grün tega publicista v svobodnem poklicu podpiral s sti- ki, ki so mu odprli marsikatera (tudi finančna) vrata, in z dona- cijami vse do svoje smrti. Človeško najbolj presunljiv odnos je Grüna vezal na enainšti- rideset let mlajšega pesnika, pripovednika in prevajalca Josipa Cimpermana (1847–1893),18 ki je bil od svojega dvanajstega leta hrom. Po očetovi smrti je »mamka« družino, ki je živela na Ža- bjaku, preživljala sama (skupaj s sinovimi honorarji) kot neke vrste trafikantka s cigarami (Radics 1879: 160–61). Cimperma- na je v krog kranjske inteligence in avtorjev uvedel že omenjeni Etbin Costa, ki ga je spoznal z Bleiweisom, Tomanom, Razla- gom, Krekom, Levstikom in Stritarjem ter z navdušenkama za književnost in kulturo Luizo Razlag in pesnico Luizo Pesjak,19 ki je tako njemu kot Kordešu finančno pomagala. Pesjakova je leta 1873 opozorila Grüna na nadarjenega mladeniča. Postara- ni pesnik svobode20 ga ni samo finančno podprl, pač pa mu je tudi literarno svetoval. Pohvalil ga je kot pesnika in prevajalca, mu pomagal razumeti stališča Heineja in Börneja. Opozoril ga je, da je v slovenščino bolje od modernih angleških del, ki jih je poznal iz objav v London-Stage in obiskov londonskih gledališč, ali francoskih dram, prevajati angleške klasične drame (Cimper- man 1877b: 1437–438). Tu je zaznati vpliv Grünove klasične izobrazbe, saj je podobnega mnenja kot razsvetljenec Lessing, ki se je prav tako zavzemal za prevajanje angleških, ne pa francoskih del v nemščino. In kakor Schiller tudi Grün razume teater kot institucijo, kjer je človek deležen višje izobrazbe in omike (Cim- perman 1877c: 1445). Grün se je v enem svojih pisem Cimpermanu razhudil nad »zlorabo« njegovega talenta, saj je menil, da je naročen prevod

18. Cimperman je v slovenščino prevajal tudi Radicsa. 19. Njen oče Blaž Crobath je bil dolgoleten Prešernov delodajalec, mati, Poljakinja, pa je v kulturni krog okoli Prešerna uvedla konfisciranega rojaka Emila Korytka, ki je bil pri Crobathovih nekaj časa na hrani. 20. Franz Grillparzer, ki ni imel prav veliko življenjske vneme, je o Grünu in njegovih prednikih napisal marsikatero pikro. Med drugim je že leta 1838 virtuozu svobode (»Ti, Paganini svobode«) očital, da ne zna pesniti o ničemer drugem kot o svobodi (Šlibar 1995: 54). Vsaj nenavadno pri tem je, da je imel Grillparzer sam precej težav s cenzuro in bi si bil takšne neokusne očitke lahko prihranil. Zdi pa se, da mu Grün tega ni zameril, saj je bil član društva Grillparzer-Verein, ki ga je leta 1874 na Dunaju na pobudo Ludvika Germonika ustanovil Radics. Prvi predsednik društva, katerega članica in glavna podpornica je bila »večna« Grillparzerjeva zaročenka Katharina Fröhlich, je bil literarni zgodovinar in politik Vinko Ferreri Klun (Žigon 2009: 160–76).

Heroji_FINAL.indd 78 23.9.2013 9:18:35 slabega dela nedostojna ponudba Cimpermanu, ki ni imel na pretek življenjskih energij ter denarja in jo je bil prisiljen sprejeti. Takšne ponudbe si naročnik ne bi smel privoščiti (Cimperman 1877c: 1445). Cimperman je izvlečke iz dvajsetih Grünovih pisem objavil leta 1877 v podlistku Laibacher Zeitung. Opremil jih je s kratko skico njunega občevanja in izjavo, da se tako ne klanja ne pesniku ne politiku, »pač pa človeku in kranjskemu sonarodnjaku A. Grünu« (Cimperman 1877a: 1413).

Politik Auersperg Grof Auersperg je bil kompleksna politična osebnost. Leta 1831 je, kot vemo, anonimno izdal brizantno zbirko Sprehodi dunajskega pesnika, kar je bilo eminentno politično dejanje. V predmarčnem času, ko je postajal pritisk policije in cenzure vedno bolj nevzdržen, so se izobraženci vedno tesneje povezovali v svojem nasprotovanju režimu. Tako je marca leta 1845 skupina intelektualcev na Dunaju oblastem izročila spomenico proti stanju cenzure v državi, ki jo je podpisal tudi Auersperg skupaj s triindvajsetimi drugimi kolegi, med katerimi so bili Eduard von Feuchtersleben, Ludwig August Frankl in Grillparzer, čeprav je bil prepričan, da je veliko premila in da zahteva premalo. Go- spodarski in družbeni položaj je bil že desetletje silno težak tudi zaradi oboroževanja Avstrije po julijski revoluciji v Franciji. Leta 1845 je bila zelo slaba letina (gniloba krompirja), ki je imela za posledico masovne rubeže dolžnikov (Scharmitzer 2010: 190– 91) in lakoto. Marca leta 1848 je spričo vsega tega izbruhnila marčna revolucija. Aprila je bil Auersperg na volitvah v Ljubljani s 63 od 93 glasov izvoljen v nemški predparlament v Frankfurtu. Proti so bili Slovenci, ki so se bali, da bo Nemška zveza nenaklo- njena tako Avstriji kakor tudi Slovencem. Mandat je Auersperg sprejel pod pogojem, da ga odloži, če bo večina njegovih volivcev proti združenju z Nemčijo. V nacionalni skupščini v Frankfurtu je pripadal liberalcem. Dne 11. aprila 1848 je – kljub nelagodju, saj je bil slab govornik – v Pavlovi cerkvi, kjer so ga navdušeno sprejeli kot avtorja takrat še vedno prepovedane zbirke Sprehodi dunajskega pesnika, javno spregovoril ter odločno zahteval jam- stvo za »nedotakljivost nacionalnosti avstrijskih Slovanov«, ki jo je izrecno razširil na »Slovane na Štajerskem, Koroškem in Kranjskem« (Scharmitzer 2010: 264). Ko smo se v Habsburški monarhiji na naših tleh tako na nemški kakor na slovenski strani nacionalno ostro ločili, se je bil Auersperg prisiljen tudi sam opredeliti, kar mu kot pripadniku

Heroji_FINAL.indd 79 23.9.2013 9:18:35 plemstva, ki je čutilo in razmišljalo nadnacionalno in bilo po po- reklu multietnično, gotovo ni bilo lahko. Izbral je nemško stran – in pri tem ostal Kranjec. Simptomatična za takšno naziranje je njegova izjava v pismu Dežmanu (26. oktobra 1866), kjer zapiše: »Če se v prvo vrsto postavi narodnostni princip namesto načela izobrazbe in svobode, potem le-ta ne bo združeval in krepil, pač pa slabil in razstreljeval« (Pivec Stele 1930: 47). Medtem ko se je Auersperg odločil za ohranjanje tradicionalne oblike monarhije, so Slovenci v veliki meri stremeli za njeno reorganizacijo in zahtevali Zedinjeno Slovenijo (Granda 1999). Na program društva Slovenja, ki je bil objavljen v Gradcu, se je Auer- sperg odzval z besedilom An meine slowenischen Brüder, ki ga je objavil v posebni prilogi Laibacher Zeitung. V spisu se je obrnil na slovenske brate in pri tem zastopal svoja stališča ter svaril pred ruskim vplivom v tem delu Evrope. Zlasti pa je dokazoval nujo, ki je društvo Slovenja in dobršen del slovenske javnosti nikakor nista uvidela, da se je za svoje pravice treba zavzemati še zlasti v Frankfurtu. Slovenci so bili pripravljeni sprejeti Frankfurtski par lament in Avstrijo v Nemški zvezi zgolj pod pogojem, da bi se ta ustanovila kot zveza držav, ne pa kot zvezna država (Miladinović Zalaznik 2008: 92–7). V Frankfurtu je Auersperg ostal tri mesece, vendar so ga osebni bankrot zaradi razpada sistema zemljiškega gospostva in nezdrave razmere v Frankfurtskem parlamentu (intrige ter osebni interesi nekaterih poslancev) prisilili v vrnitev domov. Jeseni leta 1848 je kot poslanec odstopil tudi zato, ker je vedel, da ga Slovenci ne podpirajo. Ko je Grün leta 1849 slovenskemu društvu v Ljubljani daroval za Prešernov spomenik, je zapisal, da je Prešeren »dobro čutil, da je kultiviran ljudski jezik dobrodelen tok, ki v svojih globinah nosi zlato zrnje tiste višje omike, ki edina zmore pomiriti in na novo izoblikovati svet v krčih« (Melik 1995: 98). Leto pozneje je v predgovoru k prevodu slovenskih ljudskih pesmi zapisal eminentno politično izjavo: »Da se velikih vprašanj, ki prizadevajo človeštvo, dolgoročno ne bo dalo rešiti brez sodelovanja mogoč- ne družine Slovanov, je v najnovejšem času dovolj zgovorno pokazalo slišno šelestenje stare in razvejane slovanske lipe. Vejica tega drevesa se je že davno tega ganila v pesmih naše zbirke« (Grün 1850). Celo v govoru pred Kranjskim deželnim zborom (28. januar 1863) se je zavzemal za enakopravnost slovenskega in nemškega jezika:

Kultivirajmo blagozveneči, lepi deželni [slovenski op. M. M. Z.] jezik, razvijajmo ga, bogatimo, oblikujmo […] vendar pustimo poleg njega veljavo tudi nemškemu v njegovem pomenu za to deželo. V tem

Heroji_FINAL.indd 80 23.9.2013 9:18:35 smislu gospoda moja! V tem resnično nacionalnem smislu so delovali možje, ki so na Kranjskem še danes nepozabljeni in med njimi imena kakor Vodnik in Kopitar, Zois, moj nepozabni učitelj Prešeren in drugi. (Požar 1970: 69–70)

Auerspergovo zavzemanje za nemščino si je treba ogledati skozi kulturno-politično prizmo takratnega časa in okolja. Šole so bile latinske do srede osemnajstega stoletja. Pomembno vlogo pri utrjevanju državne zavesti v večnarodnostni Habsburški monarhiji je prevzelo šolstvo z gojenjem nemščine. S širitvijo znanja nemščine naj bi šole utrjevale državno enotnost, ki je postajala, glede na njeno sestavo, politično organiziranost in pravice posameznih etnij v devetnajstem stoletju, vedno bolj krhka. Kljub vsemu temu je bil vodilni učni jezik šol od srednje stopnje do univerze vse do reform sredi devetnajstega stoletja latinščina (Golec 2011b: 135). To pomeni, da se je bilo treba za položaj in uporabo nemščine v javnosti do neke mere še prav tako boriti. Zato Auersperg tudi ni bil pripravljen popustiti slo- venskim aspiracijam. Zahteval je enakopraven položaj obeh jezikov in ni pristajal na koncesije zgolj v prid slovenščini, še zlasti zategadelj, ker je imel nemško kulturo in jezik za razvi- tejša od slovenskega. In bil pri tem trdno prepričan, da to ni nikakršna sramota, saj je Slovencev veliko manj od Nemcev. Slovenski jezik pa se bo (s pomočjo nemške kulture in literature) sčasoma kultiviral. V tej luči je treba videti tudi poznejše napetosti med grofom in Slovenci, ki niso zbližali svojih stališč, o čemer pričajo tri zlo- glasne grofove izjave. Prva je iz pisma politiku in reformatorju avstrijskega izobraževalnega sistema Leu Thunu, kjer 13. januarja 1866 zapiše strupeno trditev: »Naši Slovenci […] so učljive opice vaših Čehov« (Castle 1909: cv–cvi). To izjavo stopnjevano ponovi v pismu Dežmanu skoraj natančno petnajst let pozneje (12. januarja 1871): »Naši Slovenci so produkt in podoba obr- njenega darvinizma; kajti te opice Čehov niso v primerjavi z originalom nikakršna naprednejša, oplemenitena rasa, mar- več zgolj zaostali, razvoja nesposobni organizmi« (Pivec-Stel`e 1930: 64). Res je sicer, da sta obe izjavi napisani v zasebnih pismih, vendar pa je bila tista v pismu Thunu izrečena v času, ko so si Slovenci prizadevali za uvedbo slovenščine kot učnega jezika v šolah. Hujše so bile posledice njegove kulturno-politične izjave, ki je bila po sebi resnična, je pa dobila v govoru, ki ga je imel Au- ersperg pred Kranjskim deželnim zborom 12. februarja 1866, daljnosežne posledice. Šlo je za uvajanje slovenščine kot učnega jezika v šole. Na svoj nastop se je Auersperg temeljito pripravil.

Heroji_FINAL.indd 81 23.9.2013 9:18:35 Pomagal mu je rojak in prijatelj, prav tako poslanec Kranjskega deželnega zbora, Dragotin Dežman oziroma Karl Deschmann, ki je daljnega leta 1839 kot sedemnajstletni dijak na javnem pogrebu poljskega pregnanca Emila Korytka, ki so ga hotele oblasti prepovedati, pa ga je župan Hradecky izrecno dovolil, nosil njegovo krsto ter bil še leta 1843 med prvimi naročniki in sodelavci Novic. Dežmanu, ki je iz političnih razlogov (bil je liberalec) pre- šel v nemški tabor, je bila Bleiweisova preveč kmečko usmerjena konservativnost odbojna. Poleg tega se nikakor ni hotel sprijaz niti z južnoslovansko politiko svojih slovenskih rojakov in se je zato priključil (nemški) ustavoverni stranki (Cvirn 2001–3a: 36– 8). Postal je soustanovitelj ljubljanskega liberalnega nemškega lista, ki je bil blizu ustavoverni stranki, Laibacher Tagblatt. Seveda mu tega Slovenci nismo nikoli odpustili. Auersperg je Dežmana, ki se je do zadnjega deklariral za Slovenca, v svojem pismu 30. januarja 1866 prosil, naj mu v zvezi s »tako imenovanim vpra- šanjem enakopravnosti v študijskih zadevah« (Pivec-Stel`e 1930: 45) in predlogom, ki ga je 13. januarja 1866 glede uvedbe slovenskega učnega jezika v šole podal deželni poslanec Janez Bleiweis, preskrbi nekaj slovenskih učbenikov, da jih pregleda. V svojem govoru pred Kranjskim deželnim zborom je Auersperg potem izjavil, da Slovenci ne morejo zahtevati slovenščine kot učnega jezika, ker bi lahko vse knjige, ki jih imajo v materinščini, vedno nosili s seboj (omnia mea mecum porto), iz česar so poročevalci skovali izjavo, kako lahko Slovenci vso svojo literaturo tovori- jo v enem robcu. Čista resnica je, da sta bila takrat na tržišču zgolj dva učbenika v slovenščini (za zoologijo in botaniko), vendar samo zato, ker se slovenščine ni smelo uporabljati kot učnega jezika. Bes Slovencev je bil seveda neizbežen in upravičen. Auer- sperg je dosegel, da slovenščine takrat niso uvedli v šole.21 Ko je grof leta 1876 praznoval sedemdesetletnico, sta o tem poročala oba ljubljanska nemška časnika (Laibacher Zeitung in Laibacher Tagblatt) in en slovenski list (Slovenski Narod). V vesti o ljubljanskem praznovanju je poročevalec omenil, da so nekateri odpadni (slovenski) grofovi rojaki organizirali njemu v čast

21. Prva stolica za slovenski jezik je bila ustanovljena v času Ilirskih provinc s cesarskim odlokom 11. julija 1811 v Gradcu, kjer je imel 30. aprila 1812 Janez Primic preizkusno predavanje. Ustanovljena je bila za dobo treh let in je bila precej slabše plačana od stolic drugih živih jezikov. Na začetku oktobra 1813 je Primic psihično zbolel, tako da je mesto vse do njegove smrti leta 1823 ostalo nezasedeno (Cvirn 2001–3b: 91). V Ljubljani je bila stolica za slovenščino ustanovljena po Napoleonovem odhodu 18. decembra 1815. S pou- kom je Franc Metelko pričel leto in pol pozneje, 16. aprila 1817 (Cvirn 2001–3c: 122–23). Šele leta 1851 je postala slovenščina eden učnih predmetov v gimnazijah in se je, ker je niso imeli za materni jezik slovenskih dijakov, lahko uveljavila kot učni jezik višjih šol šele v sedemdesetih letih devetnajstega stoletja (Šuštar 2001–3: 400).

Heroji_FINAL.indd 82 23.9.2013 9:18:35 slavnost, kjer je največji izdajalec slovenskih interesov Dragotin Dežman rohnel proti slovenski ljudski stranki in pri tem pozabil, kako grof zatira svoje kmete. Ko je Auersperg čez pet mesecev umrl, so o tem poročali vsi ljubljanski nemški časniki in en slovenski list. Slovenski Narod je izpostavil Auerspergovo nasprotovanje uvedbi slovenščine v šole (Slovenski Narod, 16. septembra 1876). Tista publikacija, ki mu je pela slavo ob izidu slovenskih ljudskih pesmi v nemščini in jo je grof po lastnih izjavah pridno prebiral, Novice, njegove smrti ni omenila niti z besedo. O pogrebu samem pa se je v ljubljanskih časnikih poročalo, kakor da bi ne bil govor o zadnji poti istega človeka. Kranjci slovenskega in nemškega porekla so bili dokončno sprti.

Sklep V spominu slovenskih rojakov Auersperg ni zapisan najbolje. Do neke mere ga poznamo kot prevajalca slovenskih ljudskih pesmi v nemščino – kar mu štejemo v dobro – in kot grofa, ki se je zavzemal za vse nemško, nemalokrat v izrecnem nasprotju s slovenskimi interesi – česar mu seveda nismo nikoli odpustili. Da se je v Frankfurtu leta 1848 zavzemal za slovanske interese in bil še leta pozneje prepričan, da se političnih problemov v tem delu sveta dolgoročno ne bo dalo reševati brez sodelovanja Slo- vanov, kar je celo objavil in kar so Slovenci, ki so brali Novice, da ne omenjam nemških objav, tudi dobro vedeli, smo preprosto izbrisali iz spomina. Svojo domovino Kranjsko je Grün ljubil in častil. Velik del svojega življenja je prebil v slovenskih krajih – v Ljubljani, na posestvu Šrajbarski turn (kjer je pokopan poleg svojega očeta v sramotno propadajoči grobnici ob prav tako sramotno propada- jočem gradu, ki si ga Republika Slovenija zadnja leta neuspešno prizadeva prodati) in na ženinem gradu Dornava. Družil se je s Slovenci in prav tako kot oni obžaloval prezgodnjo Prešernovo smrt. Morda je bila za nas tudi zato toliko bolj tragična, ker bi se bil Auersperg pod svetovljanskim Prešernovim intelektualnim vplivom kot Kranjec morda vendarle lahko razvil v enega naj vplivnejših zagovornikov slovenskih interesov. Ljubljana obeležja Anastaziju Grünu danes nima več. Lju- bljanski Novi trg je bil za grofovo sedemdesetletnico kljub nasprotovanju slovenskih politikov preimenovan v Turjaški trg / Auersperg-Platz. Kot vemo, se to poimenovanje ni ohranilo. Na Grünovi rojstni hiši je kljub silovitemu nasprotovanju Slovencev od njegove osemdesetletnice do konca prve svetovne vojne visela

Heroji_FINAL.indd 83 23.9.2013 9:18:35 spominska plošča (odkrili so jo lahko šele 3. junija 1886 in ne 10. aprila, na predvečer rojstnega dne, kot je bilo predvideno). Odstranili so jo kmalu po propadu monarhije 6. januarja 1919 kakor tudi spomenika znamenitemu feldmaršalu češkega porekla Radeckemu22 in Francu Jožefu. In mi? Čas bi bil, da se v času medkulturnega dialoga in večje- zičnosti spravimo z grofom Auerspergom. Čas, da neobremenje- no sprejmemo za svoj del kulture tudi v nemščini napisana dela Kranjca Anastazija Grüna in dela vseh tistih Slovencev in Nemcev obeh spolov, ki so izhajali iz slovenskih krajev in so v katerem koli jeziku prispevali v zakladnico naše srednjeevropske kulture.

Citirane reference

Anonimno 1876a 'Anton Graf Auerspergs letzter Wille.' Laibacher Zeitung, 15. 9. 1876, str. 1657.

Anonimno 1876b 'Grof Anton Auersperg.' Slovenski narod, 16. 9. 1876, mikrofilm.

Bartl, Peter 2001 'Rudolf Trofenik. Ein slovenischer Verleger in München (1960–1991).' V: Querschnitte. Deutsch-slovenische Kultur und Geschichte im gemeinsamen Raum. Zach, Krista in Mira Miladinović Zalaznik, ur. München: Verlag Südo- stdeutsches Kulturwerk 2001. Str. 135–45.

Castle, Eduard in Ivan Prijatelj 1909 'Einleitung der Herausgeber.' V: Anastasius Grüns Werke in sechs Teilen. Hrsg. mit Einleitungen und Anmerkungen versehen von Eduard Castle unter Mitwirkung von Ivan Prijatelj. Fünfter Teil. Berlin – Leipzig – Wien – Stutt- gart: Deutsches Verlagshaus Bong & Co. Str. 9–27.

Cimperman, Josef 1877a 'Anastasius Grüns (Anton Grafen v. Auerspergs) Briefwechsel mit einem Landsmanne.' Laibacher Zeitung, 30. 7. 1877, str. 1413. 1877b 'Anastasius Grüns (Anton Grafen v. Auerspergs) Briefwechsel mit einem Landsmanne.' Laibacher Zeitung, 2. 8. 1877, str. 1437–1438. 1877c 'Anastasius Grüns (Anton Grafen v. Auerspergs) Briefwechsel mit einem Landsmanne.' Laibacher Zeitung, 3. 8. 1877, str. 1445.

22. Njegova žena je bila Kranjica in je imela posestvo v Tržiču, ki je v času Napoleonove zasedbe v velikem požaru, ki je prizadejal Tržič, pogorelo. Radecký je od Francozov prejel odškodnino, ki pa jo je v celoti izročil tržiškim oblastem za kritje škode požara. Radecký, ki je bil najstarejši avstrijski službujoči oficir, je leta 1852 od Franca Jožefa I. dobil v dosmrtno uporabo Tivolski grad v Ljubljani.

Heroji_FINAL.indd 84 23.9.2013 9:18:36 Cvirn, Janez 2001–3a 'Vražji Dežman, kaj si storil.' V: Slovenska kronika XIX. stoletja 1861–1883.

Cvirn, Janez idr., ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 36–38. 2001–3b 'Stolica slovenskega jezika v Gradcu.' V: Slovenska kronika XIX. stoletja 1861–1883. Janez Cvirn idr., ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 91. 2001–3c 'Ustanovitev slovenske stolice v Ljubljani.' V: Slovenska kronika XIX. stoletja 1861–1883. Janez Cvirn idr., ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 122–123.

Golec, Boris 2011a 'Od začetka novega veka do pomladi narodov 1848.' V: Slovenski zgodo vinski atlas. Bajt, Drago in Marko Vidic, ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 105–111. 2011b 'Šolski obisk po političnih enotah v predmarčni dobi l. 1846.' V: Slovenski zgodovinski atlas. Bajt, Drago in Marko Vidic, ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 135.

Granda, Stane 1999 Prva odločitev Slovencev za Zedinjeno Slovenijo. Dokumenti z uvodno študijo in osnovnimi pojasnili. Ljubljana: Nova revija. 2009 'Anastazij Grün – gospodarstvenik.' V: Anton Aleksander grof Auersperg Auersperg – Anastazij Grün. Razprave. Miladinović Zalaznik, Mira in Stane Granda, ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 31–45.

Grdina, Igor 2001–3 'Viva México!' V: Slovenska kronika XIX. stoletja 1861–1883. Janez Cvirn idr., ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 70–72. 2006 'Anastazij Zelenec ter slovenska in nemška (literarno)zgodovinska stvarnost.' V: Med dolžnostjo spomina in razkošjem pozabe. Grdina, Igor. Ljubljana: Inštitut za kulturno zgodovino ZRC SAZU. Str. 241–256. 2009 'A. A. Auersperg ter slovenska in nemška (literarno)zgodovinska stvarnost.' V: Anton Aleksander grof Auersperg Auersperg – Anastazij Grün. Razprave. Miladi- nović Zalaznik, Mira in Stane Granda, ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 47–65.

Grün, Anastasius 1850 Volkslieder aus Krain. Spletni vir: , 27. 7. 2011. 1909 Anastasius Grüns Werke in sechs Teilen. Mit Einleitungen und Anmer kungen versehen von Eduard Castle. Eduard Castle (ur.) Erster Teil. Berlin – Leipzig – Wien – Stuttgart: Deutsches Verlagshaus Bong & Co.

Janko, Anton in Anton Schwob, ur.: 1995a Anastasius Grün und die politische Dichtung im Vormärz. München: Verlag Südostdeutsches Kulturwerk.

Janko, Anton 1995 'Anastasius Grün und die slowenische Literaturgeschichte.' V: Anastasius Grün und die politische Dichtung im Vormärz. Janko, Anton in Anton Schwob, ur. München: Verlag Südostdeutsches Kulturwerk. Str. 109–121.

Heroji_FINAL.indd 85 23.9.2013 9:18:36 2009 'Grün kot prevajalec ljudskih pesmi.' V: Anton Aleksander grof Auersperg – Anastazij Grün. Razprave. Miladinović Zalaznik, Mira in Stane Granda, ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 67–77.

Javor Briški, Marija 2009 'Pfaff vom Kahlenberg Ananastazija Grüna kot družbena kritika.' V: Anton Aleksander grof Auersperg – Anastazij Grün. Razprave. Miladinović Zalaznik, Mira in Stane Granda, ur. Ljubljana: Nova revija. Str.79–93.

Kocbek, Edvard 1987 Dnevnik 1951–1952. Druga izdaja. Uredil in predgovor napisal Dimitrij Rupel. Zagreb: Globus.

Kordeš, Leopold 1864 Pismo Leopolda Kordeša Anastaziju Grünu, 14. 10. 1864 (Karl-Fran- zens-Universität Graz, Institut für Germanistik, Zapuščina Anastasius Grün) 1874 Pismo Leopolda Kordeša Anastaziju Grünu, 25. 5. 1874 (Karl-Franzens- Universität Graz, Institut für Germanistik, Zapuščina Anastasius Grün)

Lokar, Janko 1908 'Anastasius Grüns Briefe an Prešeren und Bleiweis.' V: Carniola. Zeit schrift für Heimatkunde. Festschrift zum sechzigjährigen Regierungsjubiläum Sr. Majestät des Kaisers Franz Josef I. 1(3, 4): 187–201.

Mádl, Antal 1995 'Anastasius Grün und Nikolaus Lenau. Eine Dichterfreundschaft.' V: Anastasius Grün und die politische Dichtung im Vormärz. Janko, Anton in Anton Schwob, ur. München: Verlag Südostdeutsches Kulturwerk. Str. 55–108.

Melik, Vasilij 1995 'Anton Alexander Graf Auersperg und die Slowenen.' V: Anastasius Grün und die politische Dichtung im Vormärz. Janko, Anton in Anton Schwob, ur. München: Verlag Südostdeutsches Kulturwerk. Str. 93–108.

Miladinović Zalaznik, Mira. 2001 '»Ein Geschichtsschreiber, der wissendlich Romanen für Historien ausgibt...« Johann Weichard Freiherr von Valvasor (1641–1693).' V: Quersch nitte. Deutsch-slovenische Kultur und Geschichte im gemeinsamen Raum. Krista Zach in Mira Miladinović Zalaznik, ur. München: Verlag Südostdeutsches Kulturwerk 2001. Str. 91–124. 2003 'Emil Korytko und »Carniolia«, eine Vaterländische Zeitschrift und Unterhaltungsblatt für Kunst, Literatur, Theater und geselliges Leben.' V: Annäherungen. Polnische, deutsche und internationale Germanistik. Hommage für Norbert Honsza zum 70. Geburtstag. Balzer, Bernd in Irena Światłowska, ur. Wrocław: Officyna Wydawnicza ATUT – Wrocławskie Wydawnictwo Oświatowe. Str. 223–230. 2007 'Die Laibacher Zeitschrift Carniolia (1838-1844) und ihr erster Hera- usgeber Leopold Kordesch.' V: Charles Sealsfield: Lehrjahre eines Romanciers 1808–1829. Vom spätjosefinischen Prag ins demokratische Amerika. Ritter, Alexander, ur. Wien: Praesens Verlag. Str. 287–305.

Heroji_FINAL.indd 86 23.9.2013 9:18:36 2008 Deutsch-slowenische literarische Wechselbeziehungen II. Leopold Kordesch und seine Zeit. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, Oddelek za germanistiko s skandinavistiko in nederlandistiko. 2009 'Pisma Leopolda Kordeša Anastaziju Grünu.' V: Anton Aleksander grof Auersperg – Anastazij Grün. Razprave. Miladinović Zalaznik, Mira in Stane Granda, ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 203–225. 2010 'Der Laibacher Drucker und Verleger Josef Blasnik.' V: Literarische Zentrenbildung in Ostmittel- und Südosteuropa: Hermannstadt/Sibiu, Laibach/ Ljubljana und weitere Fallbeispiele. Miladinović Zalaznik, Mira, Maria Sass in Stefan Sienerth, ur. München: IKGS. Str. 345–355. 2012 'Lieber Freund! Was willst du? Friedrich von Gagerns Grenz-Dörfer (zwischen Krain und Kroatien).' V: Dorf und Literatur. Danubiana Carpathica. Jahrbuch für Geschichte und Kultur in den deutschen Siedlungsgebieten Südoste uropas. Beer, Mathias, Harald Heppner, Gerhard Seewann in Stefan Sienerth, ur. München: Oldenbourg Verlag. Str. 219–229.

Miladinović Zalaznik Mira in Stane Granda 2009 Anton Aleksander grof Auersperg– Anastazij Grün. Razprave. Miladinović Zalaznik, Mira in Stane Granda, ur. Ljubljana: Nova revija.

Pivec-Stel`e, Melita 1930 'Pisma Antona Auersperga Karlu Dežmanu.' V: Glasnik Muzejskega društva za Slovenijo 11, št. 1–4. Str. 43–71.

Požar, Breda 1970 Anastasius Grün in Slovenci. Maribor: Založba Obzorja.

Preinfalk, Miha 2005 Auerspergi. Po sledeh mogočnega tura. Ljubljana, ZRC SAZU. 2006 Auersperg. Geschichte einer europäischen Familie. Graz, Stuttgart: Leopold Stocker Verlag. 2009 'Rodbina Auersperg in njeno kulturno udejstvovanje.' V: Anton Aleksander grof Auersperg – Anastazij Grün. Razprave. Miladinović Zalaznik, Mira in Stane Granda, ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 157–171.

Prešeren, France 1964 Poezije in pisma. Anton Slodnjak, ur. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Radics, Peter von 1866 Valvasor. Biographische Skizze (mit dem Portrait und Facsimilie Valvasors). Graz: Leuschner & Lubensky, k. k. Universitäts-Buchhandlung. 1879 Anastasius Grün. Verschollenes und Vergilbtes aus dessen Leben und Wirken. Leipzig: Verlag von Hermann Foltz 1910 Johann Weikhard Freiherr von Valvasor (geb. 1641, gest. 1693). Mit 5 Porträts und 15 anderen Abbildungen; samt Anhang, Nachtrag und der Genea logie der Familie Valvasor. Laibach: Verlag der Krainischen Sparkasse.

Heroji_FINAL.indd 87 23.9.2013 9:18:36 Sienerth, Stefan 1995 'Anastasius-Grün-Rezeption und der Standort der siebenbürgisch-deutschen Lyrik in der ersten Hälfte des 19. Jahrhunderts.' V: Anastasius Grün und die politische Dichtung im Vormärz. Janko, Anton in Anton Schwob, ur. München: Verlag Südostdeutsches Kulturwerk. Str. 123–135.

Studen, Andrej 2001–3 'Mi smo fajn ljudje, meksikajnarji, hoč'mo se vojsk'vat tam v Meksiki.' V: Slovenska kronika XIX. stoletja 1861–1883. Janez Cvirn idr., ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 70–72.

Scharmitzer, Dietmar 2009 So eine Art lyrisches Kaffeehaus. Briefwechsel Anastasius Grün mit dem Weidmann-Verlag 1832–1876. Wien, Köln, Weimar: Böhlau Verlag. 2010 Anastasius Grün (1806–1876). Leben und Werk. Wien, Köln, Weimar: Böhlau Verlag.

Šlibar, Neva 1995: '»Du Freiheitspaganini«. Biographisches von und über Anastasius Grün.' V: Anastasius Grün und die politische Dichtung im Vormärz. Janko, Anton in Anton Schwob, ur. München: Verlag Südostdeutsches Kulturwerk. Str. 39–54.

Šuštar, Branko 2001–3 'V glavnih šolah – med nemščino in slovenščino.' V: Slovenska kronika XIX. stoletja 1861–1883. Janez Cvirn idr., ur. Ljubljana: Nova revija. Str. 400.

Trdina, Janez 1958 Zbrano delo. Enajsta knjiga. Črtice in povesti iz narodnega življenja (Sprehod v Belo Krajino). Ljubljana: DZS.

Vodušek Starič, Jerca 2002 Slovenski špijoni in SOE 1938–1942. Ljubljana: Samozaložba.

Žigon, Tanja 2009 Zgodovinski spomin Kranjske. Življenje in delo Petra Pavla pl. Radicsa (1836–1912). Ljubljana: Knjižnica »Kronike« 12.

Heroji_FINAL.indd 88 23.9.2013 9:18:36 Jože Hudales Rudarji so junaki, zmagovalci v bitki vsaki. Junaki socialističnega dela in udarniško Velenje

V kratki kroniki Ljubljane, v kateri so popisani dogodki med letoma 1945 in 1965, najdemo zapis: »13. maj 1945, prvi partizanski miting v Ljubljani na Tabo- ru; govor Borisa Kidriča po radiu: Junakom borbe naj slede junaki dela« (Kronika Ljubljane 1966: 4). Ome- njeni govor prvega predsednika slovenske vlade Borisa Kidriča je bil po radiu objavljen le štiri dni po koncu vojne, že 16. maja pa tudi v Slovenskem poročevalcu. Iz njega povzemamo nekaj najpomembnejših apelov, ki jih je Kidrič naslovil na »Slovence in Slovenke, dr- žavljane in tovariše«. Najprej ugotavlja: »Konec vojne je!«, a vendar ni čas za »komodnost« in »lahkotno navdušenost«; sredi vojnih ruševin je namreč »čas za tisto globoko in pristno navdušenost, ki se izkaže v po- žrtvovalnosti, v borbenem premagovanju naporov, v delovnih rezultatih in tempu, ki segajo preko vseh mir- nodobskih norm«. Po njegovem mnenju je treba, da bi dosegli »najhitrejši delovni tempo«, mobilizirati vse, in nihče (od funkcionarjev do preprostih državljanov) ne more in ne sme delovnega časa in delovnega odmo- ra postavljati pod vprašaj – »Junakom borbe naj slede junaki dela«. Od vseh pa zahteva zavestno podrejanje koristim naše domovine, zahteva »vzgojno, državljan- sko in patriotično disciplino« (Nepodpisano 1945a : 1). Navedki razkrijejo, kako zgodaj je bilo pri nas »iz- umljeno« geslo, ki so ga v prvih povojnih mesecih v

Heroji_FINAL.indd 89 23.9.2013 9:18:36 skorajda vsakem izmed neštetih rdečih kotičkov podjetij, zadrug, krajevnih in mestnih ljudskih odborov in tako naprej izobesili ali pa namalali na zid.

Slika 1: Rekonstrukcija Rdečega kotička v muzeju Velenje (Foto: Blaž Verbič, Muzej Velenje)

Slika 2: Plakat Rudolfa Gorjupa iz leta 1948 (NUK – DLIB: http://www.dlib.si/?URN=URN: NBN:SI:IMG-S0ZD803I)

Nekaj dni kasneje, 26. maja 1945, je predsednik Jugoslavi- je Josip Broz Tito v Ljubljani, nato pa še v Mariboru, poudarjal pomen tega novega, to je udarniškega dela. Slab mesec po pred- sednikovem obisku so v mariborskem Vestniku zapisali: »/Mladi- na/ se še dobro spominja … svojih obljub, ki jih je dala maršalu

Heroji_FINAL.indd 90 23.9.2013 9:18:36 Titu, ko je podčrtal dolžnosti vseh, da očistijo in odstranijo iz naših mest še zadnje ostanke vojnih grozot. Zato se je zbrala mladina iz mesta Maribora in okolice, da dela dva dni z udarniško silo, da z delom dokaže pravo ljubezen do našega maršala Tita in do naše domovine.« Pri udarniškem delu za »skupen dom novo Jugoslavijo« so se mladincem pridružili tudi borci XVII. divizije (Nepodpisano 1945d: 2). Nedvomno gre pri junakih dela in udarniškem delu v prvih povojnih mesecih za posnemanje ruske pooktobrske revolucionarne tradicije, za isto požrtvovalnost in navdušenje, ki so ju za obnovo domovine, predvsem pa za dvig proizvodnje takoj po koncu prve svetovne vojne zahtevali od vseh ljudi Sovjetske zveze. Uvajali so »socialistične sobotnike in nedeljnike« (Sobotnik 2013), to je prostovoljno (neplačano) delo ob sobotah in nedeljah, s katerim so urejali in čistili ulice, zbirali odpadne materiale za potrebe industrije, gradili in urejali javna igrišča, parke ter druge javne naprave in storitve. Prvi sobotnik, nad katerim je bil navdušen tudi Lenin, je bil organiziran že 12. aprila 1919, leto kasneje pa je bil v soboto na praznik dela, 1. maja 1920, organiziran prvi vseruski sobotnik, v katerem je pri čiščenju in odstranjevanju ruševin v Kremlju sodeloval tudi Lenin osebno. V članku, ki ga je naslednji dan objavilo sovjetsko časopisje, je Lenin zapisal, da so si vsi sobotniki trdno obljubili:

ne bodo nas prestrašile ogromne težave in napake, ki se bodo nedvomno pokazale na začetku naše najtežje naloge: spremembe vseh delovnih navad in šeg, ki zahtevajo desetletja. Svečano in trdno smo obljubili drug drugemu, da bomo žrtvovali vse, in ne bomo odnehali, dokler ne bomo zmagali v tem najtežjem boju – v boju proti sili navad… Postopoma, toda neutrudno in neomajno bomo delali leta in če bo treba tudi desetletja za dosego komunistične discipline in komunističnega dela. (Lenin 1920)

Tako je bilo v Sovjetski zvezi kmalu po končani oktobrski revoluciji in v Jugoslaviji v prvih povojnih dneh in mesecih uvedeno novo, »komunistično delo«, ki je potekalo v prostem času ob sobotah in nedeljah po vsej državi. Njegova glavna sestavina je bilo udarniško delo (v Sovjetski zvezi udarny trud), to je visoko produk- tivno in predano delo s posebnim »revolucionarnim elanom in navdušenjem«, ki naj bi ga bili po Leninovem mnenju sposobni opraviti samo visoko motivirani, zavedni proletarci, ki jim je bilo delo v korist domovine najvišja moralna obveza (Udarnik 2013a).1

1. Povezani termini so bili še udarna ali udarniška brigada in predvsem udarnik komunističnega dela (»udarnik komunističeskovo truda« – Ударник коммунистического труда) (Udarnik 2013a).

Heroji_FINAL.indd 91 23.9.2013 9:18:36 Tako se pokaže, da je bil koncept udarniškega dela po sovjet- skem vzoru, kot stalne sestavine socialističnega dela, v Jugosla- viji uveden takoj po koncu druge svetovne vojne; že v prvih dneh so, da bi dosegli čim boljše rezultate, začeli organizirati različne oblike udarniškega dela in proizvodna tekmovanja v številnih industrijskih panogah. Koncept je bil morda spočetka še precej nejasen in očitno so bili tudi odpori proti takemu sistemu dela veliki; retorika Franca Leskoška Luke2 iz junija 1945 to jasno nakazuje. Prekaljeni predvojni sindikalni delavec Leskošek je udarni- ško delo najprej predstavil kot ukrep, ki naj »delavstvu« omogoči »z udarniškim delom pomagat« državi, da bo »cena produktom padala« in da bodo uspešni tudi drugi ukrepi države – določitev minimalnih in maksimalnih plač (1600 dinarjev in 6000 dinarjev), maksimiranje cen na ravni predvojnih jugoslovanskih cen in predvsem preprečitev velikega pomanjkanja hrane in drugega blaga, ki je zajelo državo. Franc Leskošek kot velik uspeh nove države navaja: »Prihajam iz Beograda, kjer se svobodno prodaja bel kruh, cene pa so ostale iste kakor pod bivšo Jugoslavijo: tako stane na primer 1kg kruha 5 din, pivo 4,50 din.« Takoj nato minister pojasni, da je udarništvo pot do nove gospodarske učin- kovitosti, pomoč, ki jo delavci lahko ponudijo obubožani državi: »Delavstvo pa je (z)možno z udarniškim delom pomagat, s čimer bo cena produktom padala.« In nato:

Udarništvo ni prekourno delo, temveč je pojačanje produkcije pod istimi pogoji potom umskih in tehničnih iznajdb posameznika samega. Ravno radi tega je potrebno, da se vse delavstvo trudi in sodeluje umstveno, saj se lahko v tem oziru dosežejo novi uspehi. Udarništvo tudi ni prekourno delo, temveč je to samo prekourno delo v prid skupnosti. Z udarnim delom se morajo doseči pod istimi delovnimi pogoji višji rezultati. Vsak lahko pomaga; s tem da na delu s pažnjo proti vsakemu posamezniku razkrinkuje malomarneže in saboterje. Nekateri imajo predsodke, češ nočemo denuncirati. Toda to ni denunciacija, temveč čast in dolžnost vsakega delavca. Tovariši bodimo budni: zato je odslej naprej vstop v tovarno vsakemu človeku razen zastopnikov sindikatov ter oblasti strogo prepovedan … Nikomur ni treba vedeti kaj in koliko se producira, kajti z molkom se čuva narodna lastnina. To zahteva konspiracija dela. (Leskošek 1945: 1)

Nekaj dni kasneje so časopisi že obširno poročali tudi o udarništvu mladih, ki so v zadnjem tednu pred II. kongresom mladine Slovenije (začel se je 23. junija 1945) »združeni v delovnih četah in bataljonih« pomagali pri popravljanju mostov,

2. Franc Leskošek Luka, predvojni komunist in sindikalni organizator, je bil od leta 1938 do konca leta 1945 sekretar CK KPS, od leta 1945 (do leta 1948) pa je bil tudi minister za industrijo v prvi vladi republike Slovenije (Čepič 1992: 139).

Heroji_FINAL.indd 92 23.9.2013 9:18:36 obdelavi zemlje »in sploh povsod, kjer je bilo najbolj potrebno. V zadnjem tednu je /mladina/ napravila 11.562 delovnih ur in to v tovarnah, na polju, na stavbah itd. Vse svoje mlade sile je zastavila za to, da spravi življenje zopet v normalni tek« (Ne- podpisano 1945d: 2). Tudi II. kongres slovenske mladine od 23. do 27. junija 1945 je bil v tem znamenju: vsak dan kongresa bil posvečen eni temi; na predvečer kongresa, 23. junija, je »mladina širom naše domovine kurila kresove v proslavo kongresa«, na dan kongresa, 24. junija, so bili povsod »po okrajnih centrih slavnostni mitingi s povorkami, kulturnimi prireditvami, športnimi prireditvami, plesi in festivali«, naslednji dan je bil posvečen okraševanju grobov padlih borcev in »komemoracijam za padle borce s primerni- mi govori«. Junakom borbe posvečenemu dnevu je tudi na kongresu mladine sledil dan junakov dela; tretji dan kongresa, 26. junij, je bil »dan udarniškega dela«:

Mladina po tovarnah in obratih bo ta dan delala dve uri preko delovnega časa – v državnih podjetjih brez plačila, v privatnih pa naj se delavci odpovedo plačilu v korist II. kongresa. Ta dan se bodo vršile kolektivne akcije mladine … delovne skupine kmečke mladine /bodo/ obdelovale polja sirot partizanskih vdov, invalidov, državna posestva itd. (Nepodpisano 1945c: 4)

Poleg mladine in borcev so pri udarniškem delu v Maribo- ru sodelovali tudi najmlajši; takoj po vojni so »pionirčki organizirali čete, ki imajo svoje četovodje in komisarje. V Radgoni so četovodja, desetar in komisar svojo pionirsko četo izvežbali in oborožili z lesenimi puškami, mitraljezi in revolverji: vsako jutro in večer gredo z zastavo po mestu in pojejo partizanske pesmi.« In ker paradiranje z lesenim orožjem in prepevanje po mestu pač ni bilo kdo ve kako junaško in koristno, so nazadnje omenili, da so se pionirji »izkazali tudi pri delu in so do sedaj zbrali štiri vozove papirja, očistili celo pošto in zbrali precej ste- kla …« (Nepodpisano 1945b: 4). V avgustu 1945 je izšel mladinski bilten celjskega okrožja z naslovom Titovi udarniki, ki med Titove udarnike prišteva mladino iz Laškega in Rimskih Toplic, ki so partizanske ranjence v obeh zdraviliščih obdarili s paketi z zbrano hrano; mladina je v Laškem zbrala »14 kg krompirja, 24 kg moke in 2l mleka« in v Rimskih Toplicah »67 kg sadja, 26 kg peciva, 10 kg bele moke, 2 l žganja, 1 kg sladkorja, 315 jajc, 10 pecilnih praškov, 10 rob- cev in 1 knjigo« (Nepodpisano 1945e: 2). Tudi revirska mladina »zares postaja udarniška …, saj se je mladinsko gibanje v revirjih zelo poživilo predvsem med pionirji«. Med znaki tega poudarje- nega udarništva bilten na prvem mestu omenja, da so pionirji

Heroji_FINAL.indd 93 23.9.2013 9:18:36 »tekmovali v nogometu s pionirji iz Litije. Rezultat za Trbovlje je bil 12:1«, in plavalno tekmo, ki so jo mladina in pionirji organizirali v Hrastniku. Nazadnje o svojem udarništvu mladinci spo- ročajo še tole: »Pionirji pa sodelujejo udarniško tudi pri raznem popravljanju. V Hrastniku se je javilo 10 pionirjev, kateri hodijo popravljat progo … Komandant pionirske brigade Jordan Gustl je naredil v 15 dneh 30 nadur.« In nazadnje še splošna ocena udarništva zasavske mladine: »V rudniških obratih in obrtniških delavnicah hvalijo šefi podjetij mladino, da je udarniška. Zgodilo se je celo, da so opozorili mladino, naj se od zelo napornega dela odpočije, toda ona dela z geslom: Preje smo se borili, da uničimo sovražnika, zdaj pa vodimo borbo na gospodarskem polju« (Ne- podpisano 1945e: 3). Sočasno je ljubljanska udarniška brigada odšla na udarniško delo v okolico Brežic, kjer so mladinci – »borci pri obnovi domovine« – pomagali izseljenim kmetom, ki so se vrnili na svoje domove, pri žetvi, košnji in mlačvi; že v prvem tednu dela so naredili 6436 delovnih ur, od tega 1126 udarniških ur. V tem času so povezali 19.200 snopov pšenice in 44.961 trt nih sadik, zmlatili in v pod pospravili 20 vozov pšenice, poželi in pokosili 25.700 m2 ter opleli in okopali več kot 38.300 m2. Pri delu pa jih je vodila in krepila »neomajna volja v naše poslanstvo, v poslanstvo borcev pri obnovi domovine« in svetli zgledi sovjetske mladine: »Vsak mlad komsomolec je stal v ospredju petletk, tega herojskega boja za gospodarsko-kulturni podvig domovini. Brezprimerna so bila ta junaštva, iznajdljivost in požrtvovalnost, ko je nastajal Dnjeprostroj, ko so nastajale železnice in kolhozi« (Nepodpisano 1945f: 4). Za takratne najvišje predstavnike oblasti je bilo torej udarni- ško oziroma prostovoljno delo (po zaključku delovnega časa) že v prvih dneh po koncu vojne očitno najpomembnejša značilnost novega socialističnega odnosa do dela. Kult dela in kult delavcev- junakov sta bila pomembno sredstvo za dosego najugodnejših ekonomskih učinkov; tako postane komunistično delo povsem drugačno od dela v kapitalizmu, razvija se kolektivni duh plemenitega tekmovanja, hkrati pa se nadaljuje borba z orožjem v roki proti sovražnikom socializma (in režima). Udarniki so borci za obnovo domovine ter njen gospodarski in kulturni razvoj, rudarski svedri in pnevmatska kladiva na stisnjen zrak »pojejo kot mitraljezi« (Nepodpisano 1945h: 6), delavci oziroma udarniki »tolčejo« rekorde, se borijo za višjo proizvodnjo in tako dalje. Ta vojaška retorika udarniškega dela, ki je močno opazna že v Leskoškovem govoru, se nato le še stopnjuje. Tako retorika, organizacija in občutje udarniškega dela v resnici povežejo junake borbe z junaki dela: glavna organizacijska oblika dela postanejo čete, bataljoni in brigade.

Heroji_FINAL.indd 94 23.9.2013 9:18:36 Slika 3: Rudarji iz velenjskega premogovnika med delom s pnevmatskim vrtalnim strojem okrog leta 1950 (Foto Pajk, arhiv Muzeja Velenje)

Seveda so pri tej »militarizaciji« dela odigrali pomembno vlogo že najmlajši otroci in njihove pionirske čete in brigade. Naj- boljši učenci so za dobro delo v šoli vsako leto 25. maja dobili »rdečo udarniško rutico« (Marinšek 2000: 16–7), slovenska Prva čitanka pa je z besedili in ilustracijami ustvarjala podobo učenca, »ki gradi porušeno domovino, je Titov borec, med vojno je bil ak- tivist ali vsaj kurirček … se navdušuje nad zadružnimi traktorji, ponosno vije zastavo s peterokrako zvezdo in obljublja, da bo dober učenec, ki bo nekoč koristil svoji domovini« (Marinšek 2000: 95). In ko so se otroci v Prvi čitanki učili šteti, so jih poučili:

Eden – ni nobeden, dva – se kar pozna, trije – so že ljudje, štirje – glejte pionirje, pet – zgradili bodo svet … deset – je že četa, vihrava, razgreta, lopato bo vzela, na delo hitela. (Štejmo, otroci … 1954: 135)

Morda iz te vojaške retorike udarniškega dela izvira še ena zanimiva vsebinska poteza dela, o kateri je govoril Franc Lesko- šek; to je »konspirativno delo«, katerega vsebino morajo osvešče- ni delavci skrivati pred nasprotniki režima, ki nimajo dostopa v tovarne in ne smejo izvedeti niti tega, kaj v posamezni tovarni izdelujejo. Poleg tega pa režim od pravih junakov dela zahteva

Heroji_FINAL.indd 95 23.9.2013 9:18:36 »budnost« in neusmiljeno naznanitev vseh tistih sodelavcev, ki niso »za stvar«. Tako konspirativno delo je seveda v popolnem nasprotju z idejo o udarniškem delu kot močnem propagan- dnem sredstvu, ki naj prekvasi novo družbo, vzpostavi delovni entuziazem pri vseh »delovnih ljudeh« in jih napravi za nove so- cialistične delavce – junake dela. Po drugi strani pa je udarniško delo vendarle služilo predvsem kot propagandno sredstvo za vse omahljivce ter domače in tuje sovražnike režima. Uspehi udarnikov in udarniškega dela naj bi spodbujali, služili kot vzgled in pokazali, da smo najbolj- ši, najmočnejši in najbolj delovni … Učinke delovnih naporov udarnikov, njihove zavzetosti, je bilo že v začetkih udarniškega dela pri nas pogosto zelo težko presojati in ovrednotiti; da so rekordni dosežki res rekordni je bilo treba največkrat verjeti kar na besedo. Dosežki so bili največkrat predstavljeni v absolutnih številkah in najpogosteje iz njih nikakor ni bilo mogoče ugotoviti, kolikšni deleži »dosežkov« se lahko pripišejo enemu udarniku ali kakšen je bil učinek na merljivo časovno enoto, na primer na uro ali na dan. Presoja učinkov je tako povsem nemogoča. To (ne)zavedno prikrojevanje dejstev je značilno celo pri uporabi vojaških terminov četa, bataljon in brigada. Čeprav je večina ljudi v tem povojnem času vedela, koliko ljudi take enote štejejo, so časopisna poročila te izraze uporabljala izjemno neskrbno: otroška izštevanka govori o četi iz desetih pionirjev in deset hrastniških pionirjev, ki so hodili popravljat železniško progo, je bila že kar brigada. Danes navadno velja, da štejejo čete med 100 in 150 vojakov, bataljoni od 300 do 500 in brigade med 1500 in 2000 vojakov; partizanske čete, bataljoni in brigade so bili seveda bolj »prilagodljivi« in odvisni od bojev: Bračičeva brigada je leta 1943 štela 620, ob začetku pohoda na Štajersko januarja 1944 okrog 560, ko se je pomladi 1944 rešila iz nemških obročev pa le še 135 partizanov … Gradnikova brigada je na primer leta 1943 štela maja 360, avgusta 500 in novembra že skoraj 1500 partizanov. Koliko je potemtakem štela omenjena ljubljanska mladinska udarniška brigada, ki je pomagala kmetom okoli Brežic, je povsem odprto vprašanje. Če bi jih bilo le toliko, kot je bilo partizanov v najmanjših partizanskih brigadah, denimo okrog 300, je bil te- denski učinek enega udarnika komajda 21 ur z dodatnimi štirimi urami udarniškega dela, pri čemer se takoj vprašamo, kakšna je bila razlika med eno in drugo obliko dela. V tem času sta (pov- prečen) udarnik oziroma udarnica povezala le 65 žitnih snopov, 150 trtnih sadik, zmlatila 0,06 voza pšenice, požela ali pokosila 85m2 travnika in žitnega polja ter oplela in okopala 127 m2 njive. Povprečen kmet bi tako delo opravil v dnevu ali dveh in tako je iz- računano število ur dokaj ustrezno. Vprašanje pa seveda je, koliko

Heroji_FINAL.indd 96 23.9.2013 9:18:36 je udarnikov bilo – ta podatek so navdušena poročila o učinkih in rekordih udarniškega dela največkrat puščala ob strani. Proces je bil torej mnogoplasten in je potekal vsaj v treh fazah; v stihijski fazi do leta 1946, ko je največkrat res šlo za obnovo, zbiranje surovin in hrane, smo lahko razširitev udarniškega dela spremljali predvsem iz časopisja. Sledila je faza med letoma 1946 in 1950, ko se je udarniško delo najbolj razmahnilo, kar je bilo vsaj od avgusta 1946 dalje tudi lažje spremljati, saj so uvedli evidenco udarnikov; v Sloveniji je bilo na primer od tedaj pa do konca leta 1948 že 19.177 ljudi razglašenih za udarnike, največ med tistimi, ki so dolgotrajno presegali normo (93,74 %), tistih, ki so prihranili pri materialu (racionalizatorjev) je bilo 3,5 %, novatorjev in iznajditeljev pa med vsemi razglašenimi udarniki malo manj kot 3 %. Vse pravice in naziv udarnika (racionalizatorja, novatorja, iz- najditelja) so razglašenci dobili za dobo treh mesecev in so lahko bili ponovno razglašeni takoj, ko so v obdobju treh mesecev brez prekinitev znova dosegli potrebne pogoje. Med udarniki je bilo so- razmeroma več moških kot žensk; število udarnikov je bilo trikrat višje od števila udarnic, medtem ko je sicer število zaposlenih žen- sk dosegalo tretjino vseh zaposlenih (Šifrer 1949: 165–66).

Slika 4. Pohvalno pismo udarniku - rudarju Dominiku Klančniku iz premogovnika Velenje (Zasebni arhiv Herme Groznik, Velenje)

Vsekakor je kult dela in delavcev, udarnikov in udarništva, zadeval številna področja vsakdanjega življenja prvih povojnih jugoslovanskih let, ki še niso dovolj dobro oziroma izčrpno do- kumentirana. Zato lahko v tem prispevku podrobneje obdelamo le nekatere zanimive vidike, med njimi predvsem udarniško delo

Heroji_FINAL.indd 97 23.9.2013 9:18:37 med rudarji in fenomen udarništva v Velenju, kjer je to ostalo živo vse do sedemdesetih let dvajsetega stoletja.

Udarništvo, proizvodna tekmovanja in brigadni sistem dela V industriji, predvsem v rudarstvu in težki industriji, je udarniško delo postopoma postajalo tudi način dela v proiz vodnji nasploh, in se nato razširilo tudi v kmetijstvu, šolstvu, zdravstvu, celo v znanosti. Podobno je bilo tudi v Sovjetski zvezi od leta 1929, ko je bil proglašen prvi petletni plan in so se delavci v vseh gospodarskih panogah zavezali doseči plansko določeno proizvodnjo. Tedaj se je udarništvo povezalo s socia- lističnim tekmovanjem, trdneje postavljenimi delovnimi nor- mativi in institucijo razglasitve udarnikov – najboljših delavcev (Udarnik 2013a). Najmočnejši impulz temu gibanju, ki naj bi vsemu svetu pokazalo premoč socialističnega sistema proizvod nje, je gotovo dal Aleksej Stahanov,3 ki je kot rudar in heroj dela postal slaven v svoji domovini in po vsem svetu, ko je na zadnji avgustovski dan leta 1935 v petih urah in 45 minutah nakopal 102 toni premoga, nato pa 19. septembra svoj rekord presegel za več kot sto odstotkov – na 227 ton premoga na eni izmeni. Stahanov je seveda takoj našel mnoge posnemovalce in njegov primer je bil močno propagiran po vsej Sovjetski zvezi, še isto leto pa je bila njegova slika objavljena na naslovnici v decembr- ski številki tednika Time. Tako sta Stahanov in stahanovščina, gibanje, ki ga je sprožil, postala simbol prizadevanj za pove- čanje produktivnosti dela in premoči socialističnega gospodar- skega sistema nad kapitalizmom (Stahanov 2012). Za dosežke udarniškega dela so od leta 1938 podeljevali nazive »heroj so- cialističnega dela«, pripadajoče odlikovanje – zlata zvezda s sr- pom in kladivom – pa je veljalo za eno od najvišjih sovjetskih odlikovanj (Udarnik 2013a).

Udarniki – junaki dela Junakom borbe so torej že v prvem povojnem letu sledili »junaki dela«, ki so jih takoj imenovali tudi udarniki, a do prvih

3. Aleksej Grigorijevič Stahanov (1906–1977) je bil ruski rudar, ki je potem, ko je dose - gel svoj rekord, postal član komunistične partije SZ; poslali so ga študirat, po študiju pa je delal kot direktor v številnih premogovnikih in na ministrstvu za premogovništvo, bil pa je tudi član vrhovnega sovjeta – najpomembnejšega predstavniškega telesa v SZ (Stahanov 2012).

Heroji_FINAL.indd 98 23.9.2013 9:18:37 podelitev tega naslova je prišlo šele leto dni po vojni, ko so poleg izraza udarnik za »junake dela« začeli uporabljati še izraza nova tor in racionalizator. Tudi enotna pravna opredelitev udarništva in proglašanja udarnikov je bila urejena. Leta 1946 je bil sprejet Pravilnik o načinu in pogojih za razglasitev udarnikov v podjetjih in ustanovah (Šifrer 1949: 161), ki je predvideval, da se za udarnike razglasi tiste delavce, ki so v rednem osemurnem delovnem času tri mesece sistematično vsakodnevno presegali postavljeno normo za 20 %, tam, kjer te še niso bile postavljene, pa tiste delavce, ki so povprečni delovni učinek presegali za 30 % in se poleg tega udeležili delovne tekme. Prav tako so bili za udarnike proglašeni delavci, ki so v tri mesece trajajočem delovnem tekmovanju do- segali normo in hkrati za 10 % prihranili pri uporabi materiala, ne da bi pri tem trpela kakovost izdelkov ali nastajale poškodbe na strojih, in nazadnje tisti delavci, ki so s predlogi, iznajdbami in izboljšavami tako povečali proizvodnjo, da so temu podjetju prinesli znatno gmotno korist, pri čemer udeležba na socialistič- nem tekmovanju ni bila pomembna. V letu 1949 so v noveli pravilnika za udarnike imenovali le še delavce iz prve točke pravilnika (ki so bili zato lahko le fizični delavci), medtem ko so delavce iz druge točke pravilnika običaj- no že imenovali racionalizatorji, iz tretje točke pa novatorji in iznajditelji. Kasneje so te nove nazive uveljavili tudi v novem pra- vilniku, v katerem so bile poleg delovne prizadevnosti in drugih odlik, povezanih z opravljanjem delovnih nalog, posebej poudar- jene še druge kvalitete, ki krasijo »junake dela«. Pravilnik pravi, da »mora biti udarnik ne samo pri svojem delu, ampak tudi v svojem življenju za zgled drugim delavcem« (Šifrer 1949: 162–3), sicer mu – če s svojim vedenjem zmanjšuje ugled udarništva in ni za zgled ostalim delavcem – lahko uprava podjetja, ki »udarnike razglasi … v sporazumu s sindikalno organizacijo in delavski- mi zaupniki« naziv tudi odvzame. Pravilnik pa je govoril tudi o nagrajevanju udarnikov:

Denarne nagrade niso obvezne, so pa v navadi. Treba je poudariti, da podelitev nagrade zaradi tega ni obvezna, ker se večkrat zgodi, da podjetja zato ne podelijo zaslužnim delavcem naslova udarnik, ker nimajo na razpolago denarnih sredstev za posebne nagrade udarnikom. Udarniki dobijo posebno izkaznico, ki jim daje prednostno pravico pri nakupu voznih listkov in vstopnic, pri sprejemih v bolnišnico in podobno. Posebna dodatna nakaznica jim daje pravico do večjih obrokov v zagotovljeni preskrbi. (Šifrer 1949: 164)

To je bilo v časih vsesplošnega pomanjkanja, ki je tedaj vlada- lo v Jugoslaviji, za velik del »junakov dela« zagotovo najpomemb- nejša motivacija za doseganje nadpovprečnih delovnih uspehov.

Heroji_FINAL.indd 99 23.9.2013 9:18:37 A rudarji so junaki … Že zaradi Stahanova in stahanovščine so bili jugoslovanski rudarji nekako predestinirani za »junake dela«. V prvi povojni slovenski Prvi čitanki to novo podobo socialističnega proletariata in junaštvo rudarjev že najavljajo z verzi: »A rudarji so junaki, zmagovalci v bitki vsaki …« (Kaj bo Mihec 1946: 14). In nazad nje v pesmici, v kateri radovedni otrok svojo mater sprašuje o tem, kdo vodi in uravnava naš svet in vesolje; ko mater vpraša, kdo prižiga zvezde (kovač), kdo zaneti zoro (starček svetilničar) in kdo ogreva sonce, dobi odgovor, v katerem rudarji postanejo »polbožanski heroji«, Prometeji:

Kdo pa v soncu je zakuril, mati, da ves svet ogreva? To je očka tvoj, moj fantek, on, rudar, ves svet ogreva. (Radovedni otrok 1946: 111)

Prva poročila o množičnih kolektivnih proizvodnih tekmovanjih v premogovnikih pri nas, ki še ne izpričujejo takega juna- štva, so iz začetka leta 1946, ko so vsi slovenski premogovniki napovedali tekmovanje za prehodno zastavico. To je najprej prejel premogovnik Senovo, nato Velenje, v mesecu juniju 1946 pa so jo morali velenjski premogarji predati rudarjem iz Hrastnika, ki so tisti mesec dvignili storilnost za 4,24 % in zmanjšali porabo jamskega lesa za kar 21,75 % ter tako dosegli 993 od 1400 točk. Za njimi so se uvrstili trboveljski in zagorski premogarji, četrti so bili premogarji iz Zabukovice (Nepodpisano 1946a: 3). Slovenski premogovniki so si proizvodna tekmovanja napo- vedovali tudi ob različnih drugih priložnostih. Na predvolilni dan novembra 1946 je bilo napovedano tekmovanje za najvišjo dnevno proizvodnjo oziroma, bolje, za najvišji dnevni presežek proizvodnje nad plansko določenim. Tedaj je zmagal premogovnik Zabukovica, ki je plansko dnevno proizvodnjo presegel za 80 % in za sabo pustil Trbovlje (72 %), Senovo (58 %), Zagorje (34 %), Liboje (24 %), Hrastnik (17 %), Laško (7 %) in Kočevje (4 %) (Nepodpisano 1946b: 1). Velenjski premogovnik ni tekmoval in zdi se, da razen kratkotrajne osvojitve prehodne zastavice sredi leta 1946 v tem prvem valu socialističnih tekmovanj ni bil posebno uspešen. To sicer velja tudi za druge premogovnike, zlasti če njihove dosežke iz leta 1946 in 1947 primerjamo s kasnejšimi. Med jugoslovanskimi premogovniki je gibanje zares ponovno zaživelo v letu 1949, po razkolu z državami informbiroja. Takrat so v vsesplošnih prizadevanjih postati boljši od SZ in njenih sate- litov skušali doseči in preseči svetovni rekord prvega junaka so- cialističnega dela v SZ, rudarja Alekseja Stahanova, iz leta 1935.

100

Heroji_FINAL.indd 100 23.9.2013 9:18:37 Alija Sirotanović je postal »največji« jugoslovanski junak dela 24. julija leta 1949, ko je s svojimi osmimi »komarati« iz premogovnika Breza oziroma Rova vojvode Putnika v osmih urah dela iz- kopal 152 ton (253 vozičkov) premoga, s tem za 215 % presegel normo, za 50 ton zrušil (prvi!) rekord Stahanova in, kot so takrat pisali časopisi, dosegel »svetovni rekord« v izkopu premoga (Alija Sirotanović 2012). Rekordi so se nato kar vrstili, kmalu pa se je tekmovanje med brigadami razširilo še na premogovnik v Zenici, kjer so dosegli 323 % izpolnitev norme. V premogovnikih v Bosni in na Hrvaškem so se Sirotanovićevemu rekordu že pri- bliževali, v Sloveniji še ne; najboljši so bili spet v Zagorju, kjer so plan presegali za 111 % (Nepodpisano 1949d: 2). V slovenskih premogovnikih za Sirotanovićem vsaj časovno niso zaostajali – tekmovanje je očitno po vsej Jugoslaviji potekalo sočasno, kar seveda kaže na usklajeno (sindikalno in partijsko) akcijo. V Velenju, tako poročajo časopisi, sta že dva dni pred re- kordom Sirotanovića, 22. julija 1949, sindikalna podružnica in rudniška celica Komunistične partije sklicala sestanek najboljših kopačev, ki so jim razložili brigadni sistem dela. Takoj so sestavili brigado številka 20, njen brigadir pa je bil Karl Rogovnik, ki je bil rudar že trideset let. Brigado so poimenovali po jugoslovanskem sindikalnem voditelju Svetozarju Vukmanoviću Tempu, sestavljale pa so jo tri odkopne številke – na vseh treh izmenah. Cela brigada je štela 36 ljudi, v njej pa so bili poleg najboljših kopačev še sami najboljši mladinci. Takoj ko so razglasili rekord, so se »najboljši rudarji trdno odločili, da prekosijo rudarja Alijo Sirotanovića … takoj ko bo to mogoče in iz svoje srede bodo izločili vsakega rudarja ki bo kršil delovno disciplino … Med njimi pa vlada pravo tovarištvo in vzajemno delo« (Nepodpisano 1949c: 1). Brigada je začela tekmovati 1. avgusta 1949, vendar zaradi ne- ugodnih prilik rekorda ni bilo vse do 11. septembra, ko je normo prvič prekoračila za 200 %. Uspeh je k tekmovanju spodbudil še druge brigade; brigada številka 40, ki jo je vodil Krofl, si je nadela ime Brigada Mihe Marinka in kmalu dosegla skoraj enak uspeh – normo je prekoračila za 197 %. Že v nedeljo, 25. septembra, je brigada Svetozarja Vukmanovića Tempa ponovno tekmovala in s šti- rinajstimi rudarji dosegla nov rekord – nakopali so skoraj 212 ton premoga (15,13 tone na rudarja) ter normo spet močno presegli – za 255 %. Za uspehi Stahanova ali drugih rekorderjev udarnikov – Alije Sirotanovića, Nikola Škobića in Muja Bajevića – so velenjski udarniki s svojimi petnajstimi tonami nakopanega premoga sicer še vedno nekoliko zaostajali; ti so namreč nakopali tudi po dvajset in več ton premoga na rudarja (Nepodpisano 1949c: 1;1949e: 1). Rekord Alekseja Stahanova pa so že konec septembra zares presegli v premogovniku Liboje, ko je Grčarjeva udarna brigada v

101

Heroji_FINAL.indd 101 23.9.2013 9:18:37 premogovniku Zabukovica dosegla kar 24 ton izkopanega premoga na rudarja, nekateri rudarji pa so svojo normo presegli za kar 436 %. Še vedno pa brigada ni presegla rekorda Alije Sirotanovića. Isti dan je tudi velenjska dvajseta brigada, ki je tedaj štela 14 rudarjev, za 255 % presegla normo in izkopala skoraj 212 ton premoga (Nepodpisano 1949f: 1–2). Kljub tem zaostankom za drugimi premogovniki pa je velenjski premogovnik zajela prava tekmovalna mrzlica; 25. septembra 1949 so na primer tekmovale vse tri tretjine, »da bi izpolnili plan in zopet zadali težak udarec klevetnikom informbirojevskih držav s Sovjetsko zvezo na čelu« (Nepodpisano 1949f: 1–2). Pri nedeljskem delu so sodelovali tudi nameščenci in celo mladinke. Med njimi so bile najboljše Zofka Miklavžin, Cilka Tajnšek, Milica Pongračič, Mara Centrih in Vilma Sajtel. Zlasti prva je dosegla lep uspeh, saj je sama nakopala in naložila enajst vozičkov, torej deset ton in pol premoga, medtem ko je bila takratna norma rudarja nakopati in naložiti približno osem ton premoga (Nepodpisano 1949g: 2). Rudniška partijska celica je proizvodno tekmovanje ponovno organizirala prvo nedeljo v novembru 1949. Zbralo se je 249 rudarjev in nameščencev, najbolj pa so se izkazali dijaki Industrijske rudarske šole ( Nepodpisano 1949h: 4). Tako so bili takrat tudi med velenjskimi premogarji »junaki dela« – udarniki. Za svoja naprezanja so sicer včasih dobili tudi kakšno nagrado – dodatni odrezek kart za živila ali pa morda po 1000 dinarjev – največkrat pa nagrada ni bila materialna. Neka- tere rudarje so poslali na šolanje v rudarsko šolo, da so lahko kasneje napredovali, a v času šolanja so še vedno pripadali svoji šte- vilki – ob sobotah in nedeljah so se vračali na delo v jamo. Sicer pa je bilo postati udarnik, še zlasti večkratni, takrat velika čast. Udarnike so proglašali različno, največkrat v času napovedanih tekmovanj glede na mesečno ali dvomesečno proizvodnjo; vča- sih so poleg udarnikov posameznikov razglasili za udarne tudi cele številke, ki so dosegale dobre rezultate (Hudales 1981). Tako so leta 1948 v Velenju razglasili 167 udarnikov, nekatere med njimi večkrat, ter dva inovatorja in racionalizatorja (Nepodpisa- no 1948a: 4). Za leto 1949 pa razpolagamo tudi z nekaj poimen- skimi navedbami večkratnih velenjskih udarnikov: desetkratna udarnika sta postala Dominik Klančnik in Ivan Hriberšek, se- demkratni udarniki so bili Anton Verzolak, Franc Kotnik, Du- šan Jakob in Avgust Lahovnik, šestkratni udarnik Jože Prebil, petkratni udarnik je postal Karl Rogovnik, štirikratni Alojz Zajc, trikratni udarnik pa Jože Breger (Nepodpisano 1949b: 3). Najbolj znan velenjski udarnik je zagotovo Dominik Klančnik, ki je bil 23. maja 1948 med tistimi 79 »najboljšimi borci za izvedbo petletke«, ki so bili odlikovani kot udarniki (Nepodpisano 1948b:

102

Heroji_FINAL.indd 102 23.9.2013 9:18:37 531), sicer pa je naziv udarnika prejel dvanajstkrat. Zaradi svojega udarništva je bil po letu 1950 nekaj časa predsednik Upravnega odbora velenjskega premogovnika, a je do konca svoje delovne dobe delal kot rudar v jami. Danes je njegovo ime pozabljeno; njegova hči se ne spomni, da bi bil deležen posebnih časti, z izjemo prvega »udarniškega darila« – radia Kosmaj, ki ga je menda dobil že kmalu po vojni. Sicer pa je bil nekajkrat povabljen za nekaj dni na »oddih«; kam, se hči ne spomni (menda v Bohinj), saj je bil vedno povabljen sam – brez družine (Hudales 2012–13).

Slika 5: Dvanajstkratni udarnik – velenjski rudar Dominik Klančnik z udarniško značko na govorniškem odru (Zasebni arhiv Herme Groznik, Velenje)

Slika 6: Udarnik Dominik Klančnik na »oddihu« v Bohinju (Zasebni arhiv Herme Groznik, Velenje)

103

Heroji_FINAL.indd 103 23.9.2013 9:18:37 Tudi za leto 1950 imamo še vedno precej podatkov o brigad nem sistemu dela in proizvodnih tekmovanjih – predvsem v jami. Januarja so poročali o tem, da so velenjski rudarji v letu 1949 pet dni pred koncem leta – 26. decembra – vendarle doseg li plan (Nepodpisano 1950: 3). Hkrati so poročali, da so proizvodna tekmovanja in brigadni način ustaljena oblika dela tako pri proizvodnji premoga kot pri drugih investicijskih delih. Posebej zanimiva in izrazita je bila tedaj borba med dvema brigadama, ki sta poglabljali nov jašek in iz stare jame v Škalah proti njemu odpirali vpadnik. Obe brigadi sta dosegli pomembne uspehe, ki pa se seveda niso odražali v tonah nakopanega premoga – prej je šlo za premagovanje neštetih tehničnih problemov in ovir zaradi skorajda povsem izrabljene strojne opreme oziroma mehaniza- cije. Sicer pa v velenjskem premogovniku kljub doseganju plana niso bili zadovoljni niti s proizvodnimi niti z drugimi uspehi; sočasno namreč poročajo tudi o premalo političnega dela v rud niku, o »premajhni pozornosti za ideološko izgradnjo rudarjev in premalo perspektivnem gledanju na razvoj rudnika« (Nepod- pisano 1950: 3). V obdobju po letu 1950 so socialistična tekmovanja v proizvodnji v Sloveniji počasi izginjala, a ne povsem zamrla. Na- sprotno, verjetno je bila ravno tu opisana oblika udarništva, ki je bila še najbolj in najdalje razvita ravno v jugoslovanskih premogovnikih, vzrok, da se je udarniško delo v Velenju razvijalo tudi kasneje – vse do začetka sedemdesetih let dvajsetega stoletja, ko je udarništvo drugod po Sloveniji že izginilo oziroma prešlo v domeno mladinskih organizacij, tako da so obstale samo še mla- dinske delovne brigade.

Kult (udarniškega) dela v Velenju Vsi zgodovinski pogledi na nastajanje novega Velenja izpostav ljajo dejstvo, da so Velenje zgradili Velenjčani sami – s svojimi ro- kami. Tudi pri tem je bilo eno najbolj priljubljenih gesel novega časa, ki so ga »namalali« na zid v vsaki sejni in vsaki sindikalni sobi, »Junakom borbe naj sledijo junaki dela!« To geslo je bilo skupaj s kultom dela jasno zapisano tudi v ciljih in nalogah vseh velenjskih »družbenih organizacij«, ki so poskušale voditi in oblikovati Velenjčane:

Ni dovolj, da veš, kaj in kam hočeš, temveč moraš tudi vedeti, kaj in na kakšen način moraš delati, da zanesljivo dosegaš svoje cilje … Ni namreč vseeno, kakšen je človek, ki usmerja, sodeluje in odloča o novi vlogi Velenja. Naloga naših družbenih organizacij je, da bodo vzporedno z razvojem in vlogo Velenja v naši komuni in izven nje oblikovale

104

Heroji_FINAL.indd 104 23.9.2013 9:18:37 takšnega človeka, takšne može in žene, takšne fante in dekleta, ki bodo dajale novemu Velenju pečat naprednega mesta. (Našim družbenim organizacijam n. d.: 3–4)

Brošurica udarniško delo v nadaljevanju predstavlja kot bist ven del življenja v Velenju, ki nastopi takoj, ko se poslovi zima in začne »velenjska pomlad – pestro, veselo mravljišče na jezeru, stadionu in gradbiščih, kjer se postavljajo in dokončujejo temelji za srečno in veselo življenje v našem novem Velenju. V socialistič- nem rudarskem Velenju« (Našim družbenim organizacijam n. d.: 3–4). Pravo bistvo in pomen udarniškega dela se za graditelje Velenja torej nista skrivala samo v varčevanju z denarjem, cenejši gradnji različnih družbenih objektov, urejanju okolice stanovanj- skih hiš in podobno, ampak predvsem v vplivu, ki ga je delo imelo na zavest tedanjih Velenjčanov. Prepričani so bili, da bo ravno udarniško delo ljudi, ki so prihajali z vseh vetrov, spodbujalo k pristnejšim medsebojnim odnosom, k lažjemu navezovanju dobrih sosedskih odnosov. Hkrati pa so ravno zaradi »političnega dela«, ki je bilo pri udarniških akcijah nevsiljivo in manj opazno, lažje sprejeli in uresničili vsako drugo koristno zamisel in akcijo. V tistem času je bila vsaka udarniška akcija tudi družabni dogodek, priložnost za medsebojno spoznavanje in zbliževanje, za veselo šalo in smeh, morda celo za ples, za katerega v tistih časih trdega dela in nizkega osebnega standarda hkrati ni bilo dovolj priložnosti. Direktor velenjskega premogovnika Nestl Žgank je v svojih spominih o pomenu udarniškega dela, ki ga je spodbudil po svojem prihodu v Velenje (decembra 1951), zapisal naslednje:

Vsa ta prizadevanja in udarniško delo na rudniku je bila dejanska prelomnica za velenjski rudnik, ki je postal največji slovenski premogovnik. Udarniško delo je bilo še posebej pomembno, toda ne toliko zaradi ekonomskih učinkov, zaradi tonaže izkopanega premoga, ampak predvsem zaradi svojega političnega pomena in teže. Ravno udarniško delo je ljudi v velenjskem rudniku aktiviralo, napravilo v podjetju edinstveno vzdušje, v katerem se je v resnici dalo delati. Ravno zato so se velenjski rudarji zlili v enoten kolektiv, s katerim se je dalo doseči vse. (Žgank 1981: 7)

Nekatere (predvsem moške) vidike udarniškega dela razberemo tudi iz naslednjega odlomka:

Ali se še spominjate dragi Velenjčani, delavci, gospodinje, in name- ščenci? Dom Svobode, jezero, letni kino, stadion, pomožna igrišča, parki in nasadi, otroška igrišča in Paka? Dolga je vrsta objektov in gradbišč, kjer smo ustvarjali in se veselili drobnih in velikih uspehov. Več nas je, ki smo delali povsod, zelo malo pa, ki niso delali nikjer. Saj to skoraj ni mogoče, ker ne bi bilo v skladu z velenjskim duhom in visoko

105

Heroji_FINAL.indd 105 23.9.2013 9:18:37 zavestno moralo … Ali se še spominjate tovariši, kako so pod našimi krampi in lopatami nastajali obrisi Velenjskega jezera? Kako smo mu dajali njegovo končno obliko in ga napravili takega, kot ga pozna vsa domovina? … Stadion. Ali ve naša mladina, ki se je brezskrbno izživljala na teh prekrasnih napravah, koliko znoja so vgradili naši pridni rudarji v zeleno preprogo in na nasipe, ki jo obdajajo? Paka! S kratkim in suhoparnim naslovom je zbrana dolga vrsta nepozabnih spominov. To ime je za vse nas pojem požrtvovalnega dela, visoke zavesti in bleščečih delovnih zmag, ki jim je prisluhnila vsa domovina. Če te pot zanese po novi cesti proti Paki, če se ustaviš na mostu in zazreš po lepo urejeni strugi, ti bela kamnita posteljica, zeleni nasipi in žuboreča voda začnejo buditi spomine. Mnogo, mnogo jih je. Paka je bila nenasitna. Požirala je tisoče kubikov kamenja. Dati ga je bilo treba, sicer bi delo zastajalo in stotine prostovoljcev vsak dan ne bi imelo kaj opraviti. »Madona, nihče ne bo rekel, da zaradi nas ni šlo naprej!« Zvenelo je kot prisega ... Ostali so le še spomini, lepi in svetli. Spomini na ustvarjalno silo delovnega človeka, ki jo je sprostil veličastni čas, v katerem živimo. (Velenje včeraj, danes, jutri n. d.: 18–22)

Udarniško in prostovoljno delo v številkah Udarniško in prostovoljno delo – v glavnem ne tisto v jami, ki ga je omenjal Žgank, ampak udarniško delo pri gradnji mesta in njegovem »olepševanju« – je ob usmerjeni propagandi kmalu postalo najpomembnejši del diskurza o preteklosti Velenja. Ob otvoritvi središča mesta leta 1959 so novinarjem postregli s podatkom, da je v prostovoljnem delu sodelovalo več kot 70 % aktivnega prebivalstva, torej prebivalstva sposobnega za delo, skupno število opravljenih prostovoljnih ur pa se je v letu 1959 bližalo 700.000, od tega je bilo samo v prvih sedmih mesecih leta 1959 opravljenih 88.000 delovnih ur (Nepodpisano 1959: 1, 3). Kasneje se je pisalo in govorilo, da je bilo ob urejanju (in ne toliko pri izgradnji!) mesta vsako leto opravljenih na stotisoče ur, skupaj torej »milijon ur« prostovoljnega dela. Razlika med »milijon urami« in 700.000 udarniškimi urami je seveda očitna. Zato ni nenavadno, da pri natančnejšem pregledu teh podatkov zasledimo precej pretiravanja in nedoslednosti. Kljub skrbnemu iskanju je bilo namreč nemogoče najti na- tančne podatke o tem, koliko dela je bilo v posameznih letih dejansko opravljenega. Takih podatkov v časopisju, ki je vsako leto objavilo nekaj člankov o prostovoljnem delu v Velenju, ni najti oziroma so izjemno sporadični in konfuzni. Leta 1956 na primer poročajo o kar nekaj izvedenih udarniških akcijah, tudi število objavljenih podatkov o prostovoljnem delu je znatno, a edini popolni podatek, ki obeta možnost izračuna, poroča, da je »v 112

106

Heroji_FINAL.indd 106 23.9.2013 9:18:37 dneh pri udarniškem delu sodelovalo 3437 ljudi, ki so opravili (dnevno?) 6607 ur, skupaj torej 61.048 ur«. Skupnega števila opravljenih udarniških dni, ur in sodelujočih iz »vhodnih« podatkov nikakor ne moremo izračunati. Podatek je torej povsem neuporaben oziroma napačen. Podobno je s podatkom, da je 2. septembra 1956 »več tisoč Velenjčanov začelo regulirati Pako« (Nepodpisano 1956a: 2). To preprosto fizično ni bilo mogoče – vsi drugi podatki nam reč kažejo povprečne dnevne udeležbe med trideset in sto ljudi; dela za »več tisoč« ljudi še zdaleč ni bilo mogoče organizirati; če ne drugače, ni bilo dovolj orodja. Sicer pa podatki o regulaciji Pake v tem letu navajajo še, da so v enem samem mesecu opravili več kot 18.000 ur, da se je del udeležilo 2200 prostovoljcev in da je bilo v letu 1956 pri regulaciji skupaj opravljenih 36.145 ur (Nepodpisano 1956b: 1). Skupni podatki za naslednje leto pa pravijo, da se je v 67 delovnih dneh udarniškega dela udeležilo 2653 ljudi, kar je skoraj 40 ljudi na dan – v seštevku je to le nekaj več kot 10.000 opravljenih ur. Vsega skupaj se je prostovoljnega dela v letu 1957 udeleži- lo 70 % prebivalstva. Pri regulaciji Pake je bilo v letu 1957 oprav ljenih 54.441 ur, povprečno je vsak sodelujoči opravil 20 ur in pol; to pomeni, da je sodelovalo (povprečno) 2655 ljudi, skoraj natanko toliko, kot je navedeno zgoraj – število opravljenih ur pa se razlikuje kar za več kot petkrat (-ar 1957: 2). Leta 1958 je poleg del na Kozjaku še vedno potekalo urejanje »ljudskega parka« in predvsem centra Velenja. V kamnolomu v Paki so za regulacijo Pake in za nasutje bodočega Titovega trga udarniško kopali kamenje. Vseh akcij se je udeležilo 3558 ljudi, ki so skupaj opravili 88.031 ur, kar je najvišja skupna letna šte- vilka opravljenega dela do takrat in pomeni, da je bilo povprečno število opravljenih ur blizu 25 na vsakega udeleženca. In nazadnje; leta 1959 je na delovišče v park v 15 dneh prišlo 1675 ljudi, ki so opravili 12.175 prostovoljnih ur; vsak je na delo prišel povprečno dvakrat in opravil približno tri in pol ure, pov- prečno pa je na dan delalo 111 ljudi (Zor 1959: 2). Kasneje je bila udeležba bolj množična; pri gradnji centra Velenja ter ureditvi parka in zelenic v novem centru je bilo število opravljenih prostovoljnih ur najvišje – kar 113.016. Sodelovalo je povprečno 200 ljudi na dan, vendar nam ta podatek ne omogoča izračuna števila sodelujočih in njihove povprečne delovne storilnosti. Na osnovi zapisanega lahko torej v 700.000 opravljenih ur udarniškega dela v Velenju do leta 1959 močno dvomimo. Letno število opravljenih udarniških ur je namreč le v letih 1958 in 1959 omogočalo dosego takega rezultata, vendar bi moralo biti ob tem od leta 1952 ali 1953 dalje vsako leto opravljenih skoraj

107

Heroji_FINAL.indd 107 23.9.2013 9:18:37 sto tisoč udarniških ur. Podatki pa kažejo, da so bile številke pred letom 1956 vsaj za polovico nižje, v letu 1952 ali 1953 pa sploh. Dvom v natančnost navedenih podatkov utrjuje še eno dejstvo: obstajalo je namreč pravilo, da je moral vsak rudniški delavec, ki je želel v Velenju dobiti novo stanovanje, opraviti 200 ur prostovoljnega udarniškega dela. Tako bi morali tisti, ki so dobili enega od približno sedemsto stanovanj, zgrajenih med letoma 1952 in 1959, opraviti najmanj 120.000 ur. Oziroma drugače: velikanska razlika med povprečnimi posamezniki, ki so po podatkih udarniško delali med štiri in nekaj več kot dvajset ur na leto, in med tistimi, ki so morali, da bi dobili stanovanje, eno ali dve leti, kolikor so nanj čakali, udarniško delati po več kot sto ur na leto, spet kažejo, da je pri udarniškem delu sodeloval manjši delež ljudi in da je bilo število opravljenih ur manjše, kot ga navaja statistika. Do zanesljivejših številk o prostovoljnem delu je poskusil priti tudi natančen in nadvse skrben raziskovalec zgodovine velenjskega premogovnika Anton Seher (1998: 520–38), ki je pri raču- nanju in predstavitvi prav vseh objektov, ki so bili v Velenju zgra- jeni z udarniškim delom, upošteval vse arhivske in ustne vire, a je pri tem poskusu obupal. Najbolj natančni podatki, ki jih je našel, so povezani z opravljenimi urami dela pri regulaciji Pake v letih 1956 in 1957. Ugotovil je, da jih štirje različni viri navajajo povsem različno. Medtem ko so na transparent ob praznovanju zaključka regulacije Pake zabeležili 57.190 opravljenih ur, jih je drugi verodostojen vir,4 ki je prav tako nastal leta 1957 in ga je zapisal uradni štabni evidentičar, naštel skoraj 66.000. Nato pa so številke »poletele v nebo«; sociološka analiza izgradnje Vele- nja, ki je bila sicer izdelana izjemno profesionalno, je za isti čas in isto udarniško delo na Paki izračunala že nekaj čez 90.000 opravljenih ur, nazadnje pa se je povsem verodostojen Velenjčan v svoji diplomski nalogi leta 1992 ustavil pri 124.344 opravljenih urah prostovoljnega dela pri regulaciji Pake. Poudariti pa velja, da bi podatke iz leta 1957 lahko interpretirali kot nekoliko propagandistično napihnjene, saj je šlo za proslavo ob zaključku del, na kateri bi se pred obiskovalci, med kateri so bili tudi nekateri politično pomembni botri Velenja (med najpomembnejšimi je bil Franc Leskošek Luka), vendarle veljalo nekoliko pohvaliti. Takrat so torej našteli »komaj« 57.190 ur, »uradni« podatek je konec istega leta znašal že 15 % ur več, resna študija raziskovalca je leta 1965 »naštela« skoraj 60 % opravljenih ur več in nazadnje je leta 1992 prav tako resna študija – diplomsko delo velenjskega

4. To so podatki Viljema Korena, štabnega evidentičarja za udarniško delo, ki je bil v tem času zadolžen za evidenco ur in udeležencev (Seher 1998: 532).

108

Heroji_FINAL.indd 108 23.9.2013 9:18:37 političnega delavca, ki je imel dostop do relevantnih podatkov – število opravljenih ur več kot »podvojila«: navaja namreč kar 117 % ur več kot ob zaključku del. Velenjski zgodovinar Seher je ob tem resignirano ugotavljal: »Razlike med gornjimi podatki so prevelike. Kakšen je razlog, je zaradi pomanjkanja osnovne do- kumentacije nemogoče ugotoviti« (Seher 1998: 533). Morda lahko v luči vsega, kar smo o nastajanju in izgradnji Velenja povedali doslej, kot enega od najpomembnejših razlogov za opisano, pa tudi za kakšno drugo opaženo anomalijo, nedoslednost in nenatančnost, navedem predvsem to, da je takratna oblastna elita že od samega začetka izjemne napore vlagala ne le v gradnjo sodobnih industrijskih obratov in mesta, temveč tudi v »gradnjo« njegove nove zgodovine. S tem je svoje – nedvomno epohalne – dosežke instrumentalizirala v ideološko orožje, s katerim je dosegla, da so pogledi na pretek lost Velenja vse do danes ostali močno ideološko izkrivljeni in polni mitologije. Predvsem pa vse navedene nenatančnosti in nedoslednosti kažejo, kako je bodisi lokalna bodisi republiška ali celo zvezna oblast iz leta v leto nenehno »ustvarjala« »nove dosežke« in na novo pisala »zgodovino«.

Za konec Prostovoljno delo, udarništvo, proizvodna tekmovanja, junaki dela, brigadirji in večkratni udarniki so bile pomembne značil- nosti povojnega časa, ki jih je javnost takrat, ko je bilo udarniško delo v največjem razmahu, sicer spoštovala, a vzpostavitev pravega kulta junakov v Sloveniji očitno ni bila uspešna niti med rudarji, ki so bili med udarniki v Sovjetski zvezi in Jugoslaviji moč- no eksponirani. Ker jim rekorda sovjetskega junaka Stahanova ni uspelo preseči, so bili slovenski rudarji nazadnje očitno kar zadovoljni z našim »jugoslovansko-bosanskim« junakom Alijo Si- rotanićem, ki je za vse rudarje v tedanji državi oznanjal nov čas:

Mar veste za Kakanj, za Brezo, Trbovlje in Rašo, kjer Alijev glas oznanja nov čas za Tita, za partijo našo? Za Alijem vsi, hitimo zdaj mi, S kompresorji vrtamo v stene … (Macarol 1950: 236)

Imeli smo le primer Jožeta Husa, ki je bil morda najbolj popu- lariziran udarnik v takratnem slovenskem časopisju. Naziv nekaj- kratnega udarnika si je prislužil v Tovarni metalnih konstrukcij v Mariboru, za »heroja dela« pa je veljal zaradi dosežkov pri gradnji

109

Heroji_FINAL.indd 109 23.9.2013 9:18:37 mostu čez Donavo pri Pančevu (Švanjcer 1980: 48). A je bil tako kot drugi udarniki tudi on že čez nekaj let pozabljen, tako kot večina udarnikov pa si je z udarništvom »prislužil« trajne zdra- vstvene posledice, ki so se pogosto končale s prezgodnjo smrtjo. Je pa bil po drugi strani kult udarništva in junakov dela tudi močno ideološko orožje, ki ga je lahko oblast nenehno uporabljala za dokazovanje večvrednosti svoje oblasti v primerjavi z »gnilim« kapitalističnim zahodom. Pomembno je bilo predvsem tekmovanje in pa dosežki (ali »dosežki«) – če so ti iz kakršnih koli razlogov izostali, so jih pač izumili. Ta retorika junaštva in junakov dela je za svojo učinkovitost seveda potrebovala tudi protipol, ki je pri oblikovanju junakov in herojev igral izjemno pomembno vlogo. Ti antijunaki so se med seboj razlikovali glede na lokalne razmere: v istrskih premogovnikih so bili to na primer predvsem alkoholiki, ki so bili seveda hkrati tudi slabi delavci, prav tako pa jim je bilo mogoče očitati, da med vojno niso bili na pravi strani (Matošević 2011: 189). V Velenju je bilo podobno; antijunaki so bili prav tako iz vrst lumpenproletaria- ta in kar nekaj let se je stigma slabih delavcev držala polprole- tarcev – rudarjev, ki so bili doma na okoliških kmetijah.

Citirane reference

-ar 1957 'Na prvem mestu v državi.' Večer, 10. oktobra, str. 2.

Čepič Zdenko 1992 'Franc Leskošek Luka.' V: Enciklopedija Slovenije, 6. zvezek, ur. Marjan Javornik. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Heroji dela 2013 'Hero of Socialist Labour (USSR).' Spletni vir: , 14. 7. 2013.

Heroji 2012 'Hero (title).' Spletni vir: , 25. 4. 2012.

Hudales, Jože 1981 Terenski zapisi: Grčar Jakob, Šilih Karl, Kovač Stane in Uranjek Karl. 2012–13 Terenski zapisi: Jože Hudales, st., Anica Podlesnik, Hermina Groznik, roj. Klančnik.

Kaj bo Mihec 1946 'Kaj bo Mihec?' V: Prva čitanka. ur. Rudi Završnik in Josip Ribičič, Ljubljana: Državna založba. Str. 14.

110

Heroji_FINAL.indd 110 23.9.2013 9:18:37 Kronika Ljubljane 1966 'Kronika Ljubljane 1945–1965.' Kronika 13, št. 1. Str. 3–31.

Lenin, Vladimir Iljič 1920 'From The First Subbotnik On The Moscow-Kazan Railway to the all- Russia May Day Subbotnik.' Spletni vir: , 1. 6. 2013.

Leskošek, Franc – Luka 1945 'Govor Franca Leskoška Luka.' Vestnik mariborskega okrožja, 16. junija, str. 1.

Majdin, Zoran 2011 'Alija Sirotanović.' Vreme, 5. maj. Spletni vir: , 30. 4. 2012.

Marinšek, Marjan 2000 Moje prvo berilo. Velenje: Založba Pozoj.

Matošević, Andrea 2011 Pod zemljom: Antropologija rudarjenja u Labinštini u XX. stoljeću. Zagreb: Institut za etnologiju i folkloristiku in Sveučilište Jurja Dobrile u Puli.

Našim družbenim organizacijam n. d. Našim družbenim organizacijam. Brošura, ki jo je izdal Rudnik lignita Velenje okrog leta 1962.

Nepodpisano 1945a 'Junakom borbe naj slede junaki dela.' Slovenski poročevalec, 16. maja, str. 1.

Nepodpisano 1945b 'Naši pionirčki.' Vestnik mariborskega okrožja, 19. junija, str. 4.

Nepodpisano 1945c 'Mladina v pripravah na svoj II. Kongres.' Vestnik mariborskega okrožja, 19. junija, str. 4.

Nepodpisano 1945d 'Mladinci in mladinke Slovenije.' Vestnik mariborskega okrožja, 21. junija, str. 2.

Nepodpisano 1945e 'Med mladino v celjskem okrožju.' Titovi udarniki: Mladinski bilten celjskega okrožja 1, št. 2. Str. 2–3.

Nepodpisano 1945f 'Ljubljanska mladina, ki dela pri obnovi izseljeniškega Posavja.' Titovi udarniki: Mladinski bilten celjskega okrožja 1, št.2. Str. 3.

111

Heroji_FINAL.indd 111 23.9.2013 9:18:37 Nepodpisano 1945g 'O pomanjkljivostih v našem delu.' Titovi udarniki: Mladinski bilten celjskega okrožja 1, št. 2. Str. 5.

Nepodpisano 1945h 'Mladinci – udarniki borskega rudnika.' Titovi udarniki: Mladinski bilten celjskega okrožja 1, št. 2. Str. 5.

Nepodpisano 1946a 'Tekmovanje naših rudnikov se nadaljuje.' Na delo, 29. junija, str. 3.

Nepodpisano 1946b 'Zabukovca je zmagala.' Naše Delo, 9. novembra, str. 1.

Nepodpisano 1948a 'Delo mladinskih številk v naših rudnikih se stalno izpopolnjuje.' Celjski tednik, 26. marca, str. 4.

Nepodpisano 1948b 'Udarniki, novatorji in racionalizatorji.' Tovariš, 4. junija, str. 531.

Nepodpisano 1948c 'V velenjskem rudniku z vsakim dnem, čimbolj se bližajo novemu letu, stopnjujejo borbo za dosego plan.' Celjski tednik, 25. decembra, str. 1.

Nepodpisano 1949a 'Mladina mozirskega okraja je v zadnjih dneh pred kongresom pospe- šila svoje delo.' Celjski tednik, 2. aprila, str. 3.

Nepodpisano 1949b 'Delovni kolektiv rudnika Velenje je v pozdrav II. kongresu ZSS izpolnil častne naloge.' Celjski tednik, 26. maja, str. 3.

Nepodpisano 1949c 'V velenjskem rudniku so ustanovili brigado, ki bo kmalu tekmovala za dosego Sirotanovićevega rekorda.' Celjski tednik, 27. avgusta, str. 1.

Nepodpisano 1949d 'Novi rekordni uspehi naših rudarjev.' Celjski tednik, 27. avgusta, str. 2.

Nepodpisano 1949e 'V velenjskem rudniku presegli normo za 197 % in 200 %.' Celjski tednik, 24. september, str. 1.

Nepodpisano 1949f 'Grčarjeva brigada v Libojah je presegla prvi rekord Stahanova.' Celjski tednik, 1. oktobra, str. 1–2.

Nepodpisano 1949g 'Mladinke pomagajo rudarjem.' Celjski tednik, 1. oktobra, str. 2.

112

Heroji_FINAL.indd 112 23.9.2013 9:18:37 Nepodpisano 1949h 'Velenjski rudarji sprejemajo tekmovanje kot stalen način dela.' Celjski tednik, 5. novembra, str. 4.

Nepodpisano 1950 'Velenjski rudarji so zmagali v težki bitki za plan.' Celjski tednik, 7. januarja, str. 1.

Nepodpisano 1956a 'Velenjčani premagali Pako.' Večer, 25. septembra, str. 2.

Nepodpisano 1956b 'Velika zmaga delovnih ljudi Šaleške doline.' Celjski tednik, 5. oktobra, str. 1.

Nepodpisano 1959 'Novo Velenje – velik uspeh: Z otvoritve Novega Velenja.' Večer, 21. septembra, str. 1, 3.

Radovedni otrok 1946 'Radovedni otrok.' V: Prva čitanka. Ur. Bogomir Gerlanc, Josip Ribičič, Venceslav Winkler in Rudi Završnik. Ljubljana: Državna založba. Str. 111.

Seher, Anton 1998 Zgodovina premogovnika Velenje. 2. knjiga. Velenje: Premogovnik Velenje.

Sirotanović, Alija 2012 'Alija Sirotanović.' Spletni vir: ,28. 4. 2012. 2012 'Alija Sirotanovć: Čovjek kome je rad bio način života.' Spletni vir: , 14. 7. 2013.

Sobotnik 2013 'Subbotnik.' Spletni vir: 1. 6. 2013.

Stahanov, Aleksej 2012 'Stakhanov Alexey.' Spletni vir: , 20. 5. 2012.

Šifrer, Živko 1949 'Udarniki in prvaki socialističnega dela.' Ljudski pravnik, št. 5, str. 161–170.

Šturmovščina 2013 'Shturmovshchina.' Spletni vir: , 2. 6. 2013.

113

Heroji_FINAL.indd 113 23.9.2013 9:18:37 Štejmo, otroci… 1954 'Štejmo, otroci štejmo, lepo pesem povejmo.' V: Prva čitanka. Ur. Bogomir Gerlanc, Josip, Ribičič, Venceslav Winkler in Rudi Završnik. Ljubljana: Državna založba. Str. 135.

Švajncer, Janez 1980 'Udarništvo in naši udarniški znaki.' Kronika, št. 28, str. 43–50.

Udarnik 2013a 'Udarnik.' Spletni vir: , 16. 7. 2013.

Udarnik 2013b 'Udarnik.' Spletni vir: , 1. 6. 2013.

Velenje včeraj, danes, jutri 1959 Velenje včeraj, danes, jutri. Celje: Celjska tiskarna.

Zor, I. 1959 'Videl sem Velenje…' Večer, 27. junija, str. 2.

Žgank, Nestl 1981 Spomini. Neobjavljen tipkopis intervjuja, ki ga je zapisal Jože Hudales. Zgodovinski arhiv Celje, Fond Zveze borcev Velenje.

Žgank, Nestl 1999 Spomini »rdečega kralja«. Zapisala Damijan Kljajič in Vlado Vrbič. Velenje: Pozoj.

114

Heroji_FINAL.indd 114 23.9.2013 9:18:37 Jože Dežman Heroji vojne in revolucije

Po drugi svetovni vojni so se slovenski in jugoslovanski revolucionarji zelo potrudili, da bi na raz- lične načine ljudi prepričali, da utopija komunizma presega vso dotedanjo zgodovino. Skladno s tem so s sistematičnim idejno-propagandnim delovanjem, ohranjanjem in razvijanjem revolucionarnih izročil branili tudi pridobitve revolucije. Zaslužnim graditeljem nove družbe so izrekali šte- vilna priznanja in podelili mnoge privilegije. Eden od teh je bilo odlikovanje z redom narodnega heroja, ki je posamezniku omogočil poseben status, lahko reče- mo, da ga je tudi sakraliziral (na primer s poimenova- nji šol, ulic in tako naprej po njih). Ena od bistvenih značilnosti hierarhične simbolne zgradbe v času Titove Jugoslavije je bila ponovitev vzorca neke druge, v osnovi teocentrične strukture, kjer se »pod krinko enakosti vzpostavi kastna piramida, na vrhu katere je diktator Josip Broz Tito kot božanstvo, heroji in funkcionarji sistema so svetniki in misijonarji, proletariat pa izvoljeno ljudstvo« (Dež- man 2006: 349). Red narodnega heroja so začeli podeljevati avgusta 1943. Od 1322 odlikovancev jih je 175 (13,24 %) pri- hajalo iz Slovenije – 170 Slovencev, dva Srba in trije Črnogorci (Petar Brajović, Arso Jovanović, Mile Ki- libarda, Pero Popivoda, Milovan Šaranović) – deset jih je bilo odlikovanih pred koncem vojne. Red narodnega heroja sta prejela tudi Varnostno-obveščevalna služba Osvobodilne fronte in mesto Ljubljana (Klanj- šček 1993: 312). Marijan Kranjc je zapisal 169 imen (manjkajo Badovinac, Gregorčič in Mašera), seznam

115

Heroji_FINAL.indd 115 23.9.2013 9:18:37 Wikipedie pa jih vsebuje 170 (manjkata Badovinac in Gregorčič) (glej Kranjc in Wikipedia 2012). V nadaljnji analizi, ki bo zajemala 172 narodnih herojev, od tega dvajset žensk, izhajam iz domneve, da je ideološki okvir za odlikovanje z redom narodnega heroja temelj titoističnega prila- ščanja zgodovine in njenega antropološkega osiromašenja. Z njim naj bi odlikovali »borce in voditelje partizanske vojske, ki so se izkazali z brezprimernim heroizmom v borbi proti naro- dnim sovražnikom in so kot taki poosebljenje junaštva, ponosa in slave partizanske vojske, ki so po svojih značajskih lastnostih čisti, svetli in priljubljeni v vojski in med ljudstvom« (Klajnšček 1993: I, 4). Analiza pa pokaže, da sta bili temeljni merili za raz- glašanje narodnih herojev drugačni: - Za jugoslovanske komuniste, ki so sprožili in vodili partizansko gibanje, je bil prvi cilj komunistična revolucija. - V revoluciji so se najbolj izkazali člani Komunistične partije in Zveze komunistične mladine.

Cilj povojnega komunističnega oziroma socialističnega sistema v Jugoslaviji je bil ohranitev in razvoj revolucionarnega izročila, poudarjanje tako imenovanih pridobitev revolucije, va- rovanje titoističnih tabujev in simbolno odlikovanje komunistov – ljudi nove dobe, morale in vesti – z naslovom narodnega heroja (Dežman 2012b).

Kult revolucije V okviru modela ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil prihaja po demokratizaciji in osamosvojitvi Slovenije do temeljnega obrata. Če je bil na primer v sedemdesetih letih na uradnih prireditvah, ki so jih organizirale Zveza komunistov, Socialistična zveza delovnega ljudstva ali druge organizacije, po- udarjen kult revolucije, se danes kultno oboževanje osredotoča na nacionalne teme. S tem premikom oziroma revizijo skušajo nosilci in dediči lika in podobe Tita obraniti simbolno dominaci- jo iz časov socialistične Jugoslavije. Temeljne težnje v sedemdesetih letih dvajsetega stoletja po- srečeno ponazarja Mitja Ribičič, takratni predsednik Socialistič- ne zveze delovnega ljudstva (SZDL), ki je leta 1978 kult revolucije označil za temelj sistema in ohranjanja revolucionarnih izročil (poudarki so moji):

Knjiga Vodnik po partizanskih poteh je delo, ki nam približa najsve- tlejše trenutke naše revolucije, delo, ki je neprecenljiv prispevek pri

116

Heroji_FINAL.indd 116 23.9.2013 9:18:37 ohranjanju revolucionarnih tradicij. Izdaja knjige sovpada s prizade- vanji, da bi zlasti SZDL, kot najširša demokratična sila naše družbe, nakazovala primerna pota, metode in oblike pri podružabljanju revo lucionarnih izročil. Obeleževanje revolucionarnih dogodkov in revoluci onarnih osebnosti pri tem ne pomeni mistificiranja revolucije, temveč le opomin na vrednote, iz katerih je izšla naša revolucionarna praksa in ki so še danes spodbuda našemu gospodarskemu in kulturnemu napredku. (Ribičič 1978: 7)

Partizansko mesto mrtvih je bilo zgrajeno kot opozicija ka- toliškemu. Na vrh so postavili grobnico herojev v Ljubljani (De- žman 2011: 159–65). Nad vsem pa je bil kult revolucije, ki so mu služili tudi heroji. Zato je več kot značilno, da v simbolni krajini ni spomenika zmage, imamo pa vrsto spomenikov revoluciji – omenimo samo spomeniški kompleks na Trgu revolucije v Kranju, spomenike revolucije v Ljubljani, Mariboru, Kamniku, Celju, Trbovljah in še kje, Cesto revolucije na Jesenicah in Breg revolucije v Metliki (Jakopič 1978; Dežman 2012a). V memorialni krajini povojne Jugoslavije so heroji poleg grob- nic zasedli tudi druge pomembne prostore. Po njih so poimenovali vrsto šol (Premrl, Rozman, Žagar in Šlander so dobili po tri), kasarn, ulic, različnih ustanov (na primer univerzo in inštitute), postavljali so kipe, spomenike, spominske plošče in obeležja, pripravljali spominske obrede, objavljali knjige, članke in drugo, še živeči heroji so nastopali kot superjunaki, pridobili so si časti, premoženje in druge privilegije. Dobršen del tega memorialnega investiranja je preživel do današnjih dni. Le v nekaterih okoljih so odpravili poimenovanja po herojih. Odmev te spominske vojne se je zgodil med letoma 2009 in 2011, ob poskusu Mestne občine Ljubljana, da bi spet poimenovala cesto po Josipu Brozu Titu in ob obeleževanju stoletnice rojstva Franca Rozmana – Staneta. Na seznamih slovenskih herojev ni Josipa Broza Tita, čeprav je bila njegova mati Slovenka in čeprav je bil z redom narodnega heroja odlikovan trikrat (v letih 1944, 1972 in 1977). Tito je bil prvi med odlikovanimi za heroja, zato lahko dejanja teh herojev ocenjujemo tudi glede na pravne, zgodovinske in druge raziskave, ki titoizem uvrščajo med totalitarne sisteme, katerih del so bili številni, tudi najhujši zločini. Tako sodbo je Titovi »herojski« dediščini izreklo slovensko Ustavno sodišče, ki je prepovedalo poimenovanje ceste po njem, prav tako pa je večkrat obsojalo totalitarne prvine titoizma (Ustavno sodišče 2011; Šturm 2012). Ob izdaji dvoevrskega kovanca s podobo heroja Franca Rozma- na – Staneta je predsednik Vlade Republike Slovenije Borut Pahor izjavil, da »komandant Stane ni sprejemal odločitev, ki bi v tistem času pomenile državljansko vojno ali razredni boj, ampak je postavil svoje življenje za osvoboditev slovenskega naroda« (Pahor 2011).

117

Heroji_FINAL.indd 117 23.9.2013 9:18:38 Vendar pa Rozmana s številnimi drugimi heroji povezuje krvava sled, ki jo je puščal za sabo. Partizanskega poveljnika dolžijo zločinov, s katerimi je komunistična stran izzvala državljansko vojno (Žajdela 18. 3. 2004). Odgovoren je bil za dokončno zaostri- tev državljanske vojne s pobojem vojnih ujetnikov v Grčaricah in na Turjaku septembra 1943 in za tisoče mrtvih v primorski vstaji jeseni 1944. Pohod XIV. divizije na Štajersko v letu 1944 je bil verjetno izdan prav iz partizanskega glavnega štaba (Kranjc 1998). V počastitev stoletnice njegovega rojstva so leta 2011 izdali znamko in dvoevrski kovanec. O ideološkem horizontu članov komisije, ki so odločali o izbiri motiva za kovanec, priča dejstvo, da so spominu na revolucionarja dali prednost pred dvajsetle- tnico nastanka samostojne in demokratične slovenske države (Dežman 2012b). Če so bili narodni heroji izbrani zaradi svoje ideološke pripadnosti, agresivnosti in pripravljenosti na žrtvovanje življenja, pa o njihovem življenju, družinah in osebnih motivih za odloči- tve izvemo malo. Rozmanov življenjepis je na primer zgodba o družinski drami. Po očetovi smrti med prvo svetovno vojno se je mati s štirimi otroki borila za preživetje; sina Franca je sčaso- ma dala v rejo. Franc je poskušal preživeti s pekarno, vendar je bankrotiral in življenje ga je poneslo v svetovno revolucijo (Pa- vlin 1977). Podoben vzorec žrtve nesrečnega otroštva in zlorab nam ponujajo tudi življenjepisi številnih drugih revolucionarjev, vključno s Titom.

Spol, starost, poklic in pokrajinska pripadnost Podatki o spolu, starosti, poklicu in pokrajinski pripadnosti narodnih herojev pričajo o mladih, agresivnih revolucionarjih, koaliciji industrijskih in obrtnih delavcev ter intelektualcev, štu- dentov, dijakov. Na nek način je to napoved novega razreda, v katerem so se združili na oblastne in birokratske položaje po vzdignjeni zmagovalci. Komunistična partija oziroma Zveza komunistov se je razvila v združbo proletarcev in oblastne elite, v kateri so vedno bolj prevladovali različni aparatčiki.

Spol Čeprav je bilo bojevanje predvsem moška stvar in je bilo več kot 90 odstotkov žrtev (državljanske) vojne oziroma revolucije moških, so razglasili kar dvajset herojinj, kar je več kot 13

118

Heroji_FINAL.indd 118 23.9.2013 9:18:38 odstotkov vseh herojev. Heroizirano ženstvo pooseblja genera- cijo borbenih mladenk, militariziranih, politiziranih in praviloma umrlih mučeniške smrti. Od žena herojev sta bili za herojinji razglašeni Vida Tomšič in Lidija Šentjurc, ne pa tudi Pepca Kar- delj in Zdenka Kidrič. Med herojinjami le Antonija Kuclar, edina gospodinja, ni bila komunistka. Označena je bila za partizansko mati. Moža so ji ustrelili, v partizanih je padlo njunih pet sinov (Živković 1975: I, 415). Takšnih družin, ki so utrpele strašne žrtve, je bilo še več. Tako so Majcnovi s smrtjo staršev in petih sinov izginili, Šarhovi so poleg očeta heroja izgubili še mater in tri sinove. Ker je stotine družin na eni ali drugi vojskujoči se strani (nekateri člani istih družin so bili tudi v sovražnih si taborih) izgubilo po tri, štiri ali več družinskih članov, predvsem sinov, bo v prihodnje treba viktimiziranim družinam posvetiti več pozornosti, zlasti načinu žalovanja za izgubami in njihovi borbi za preživetje. Predvsem pa bo treba raziskati, kakšne so bile usode družin, tako tistih, katerih mrtve je povojni režim častil, kot tudi tistih, katerih mrtve je režim tabuiziral (Dežman 2008).

Starost Leta 1941, ob začetku vojne in revolucije, je bilo tri četrtine pozneje razglašenih herojev starih 30 let ali manj (rojeni so bili med letoma 1911 in 1925). Po letu 1900 je bilo rojenih skoraj 95 odstotkov borcev.

Tabela 1: starostna struktura narodnih herojev.

Ženske moški vseh do 1900 2 7 9 1901 do 1915 6 84 90 1916 do 1925 12 61 73 Skupno štetje 20 152 172

Podatek o starosti herojev priča o tem, da so bili udarno jedro revolucije zelo mladi ljudje, ki so nase vzeli najtežja bremena in odločali o življenju in smrti.

Poklic Tudi poklicna struktura herojev odstopa od tedanje slovenske družbe, v kateri je bilo največ kmetov. Čeprav je bila več kot

119

Heroji_FINAL.indd 119 23.9.2013 9:18:38 polovica herojev delavcev oziroma obrtnih delavcev, je bilo med njimi nekaj takih, ki bi jim lahko rekli poklicni revolucionarji. Skoraj tri desetine je bilo intelektualcev in študentov oziroma dijakov, kmetov pa manj kot pet odstotkov. Med ženskami je bila kar polovica intelektualk in študentk.

Tabela 2: poklicna struktura narodnih herojev.

moški ženske vseh vseh delavec 43 6 49 28,5 obrtni delavec 45 3 48 27,9 študent 21 5 26 15,1 intelektualec 19 5 24 14,0 kmet 9 9 5,2 uslužbenec 8 8 4,7 razno 3 1 4 2,4 obrtnik 2 2 1,2 oficir 2 2 1,2 Skupno štetje 152 20 172 100

Pokrajinska pripadnost Zanimiva je tudi pokrajinska pripadnost herojev. Skoraj tretjina jih prihaja iz Ljubljane z okolico in Zasavja, s Primorske okoli 22 odstotkov, z Dolenjske več kot 18 odstotkov, s Štajerske, Koroške in Prekmurja več kot 16 odstotkov in z Gorenjske več kot 10 odstotkov, nekaj je bilo zamejcev.

Tabela 3: pokrajinska struktura narodnih herojev.

moški ženske vseh % vseh Ljubljana z okolico 39 4 43 25,0 Primorska 31 6 37 21,5 Dolenjska 28 3 31 18,0 Štajerska 19 3 22 12,8 Gorenjska 17 1 18 10,5 Zasavje 9 2 11 6,4 Koroška 3 3 1,7 Prekmurje 3 3 1,7 Razno 3 1 4 2,3 Vseh 152 20 172 100

120

Heroji_FINAL.indd 120 23.9.2013 9:18:38 Skoraj polovica herojev torej prihaja z območja Ljubljanske province, kjer je Komunistična partija s pobijanjem slovenskih civilistov izzvala državljansko vojno (Žajdela 2011) in kjer je bil tudi njen epicenter.

Manjšina se dvigne nad večino Najpomembnejši pogoj za razglasitev za narodnega heroja, je bilo članstvo v Komunistični partiji – posameznik je torej moral biti borec za komunistično revolucijo. V drugi svetovni vojni je bilo med prebivalstvom Slovenije več kot 97.000 smrtnih žrtev, med komunisti približno 5000, torej malo več kot 5 % (Križnar 1991: 236). Tudi med preživelimi partizani in sodelavci partizanskega gibanja odstotek komunistov (okoli 12.000 leta 1945) ni bil bistveno višji. Pri herojih pa je razmerje ravno nasprotno. Od 172 popisanih herojev jih, po podatkih v uradnih življenjepisih, le šest ni bilo članov Komunistične partije. Ali drugače: skoraj 97 odstotkov obravnavanih slovenskih narodnih herojev je bilo članov Komu- nistične partije. Narodni heroji so tako dober primer tega, kako si je Komunistična partija prisvojila partizanstvo oziroma kako je revolucionarno gibanje v imaginariju »lika in dela« Josipa Bro- za Tita dominiralo nad narodnoosvobodilnim. Da je bilo nadvse pomembno heroju pripisati komunistični predznak, kaže zapis o Janku Premrlu – Vojku: »Še ko je ležal smrtno ranjen, je v taborišče prišla novica, da je imenovan za komandanta brigade in sprejet v članstvo Komunistične partije« (Živković 1975: II, 112) Med tistimi, ki niso bili člani Komunistične partije, sta bila tudi Sergej Mašera in Ljubo Šercer, oficirja vojske kraljevine Jugoslavije. Šercer je bil partizan. Mašera, ki se je s Spasićem aprila 1941 raz- strelil z ladjo vred, je bil za heroja proglašen šele leta 1973. Da so bili herojski življenjepisi temeljito ideološko prečiščeni, priča zapis o usmrtitvi Šercerja in tovarišev 22. decembra 1941: »Preden so odje- knile salve, so zavpili: 'Smrt fašizmu! Živeli slovenski tovariši!' Tako poročajo italijanski dokumenti« (Živković 1975: II, 229). Italijanski dokument, objavljen pred Šercerjevim življenjepisom, iz katerega je vzet citat, pa priča, da so pred gornjimi vzkliki obsojeni zavpili še: »Živel Stalin! Živela Sovjetska zveza!« (Regent1965: 501). Med heroji skoraj ni katoličanov. Čeprav bi bil logičen predstavnik krščanskih socialistov Edvard Kocbek, jih med heroji za- stopa razmeroma neznan Vinko Paderšič (o njegovi usodi pišem v nadaljevanju). Drug tip odlikovanega krščanskega socialista pa je predstavnik prestopnikov v komunistične vrste Marjan Brecelj, ki so ga odlikovali zaradi njegove »zelo pomembne politične vloge

121

Heroji_FINAL.indd 121 23.9.2013 9:18:38 pri podpisu Dolomitske izjave, s katero so vse skupine OF s svojimi podpisi potrdile enotnost te organizacije in priznale vodilno vlogo v njej Komunistični partiji Slovenije« (Živković 1975: I, 108).

Slika 1. Pogreb Franca Rozmana – Staneta (1911-1944). Španski borec, komandant Glav nega štaba NOV in POS. (foto Edi Šelhaus, fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).

Slika 2. Pogreb Borisa Kidriča (1912–1953). Boris Kidrič je bil vodilni predstavnik slovenskih komunistov. Pokopali so ga v grobnico herojev v Ljubljani (foto Leon Jere, fototeka Muzeja novejše zgodovine Slovenije).

Jurišniki in mrtve duše Karakterno jedro herojstva je zamejil general in heroj Kosta Nađ, ki je zapisal, da je bilo množično herojstvo splošna odlika Titovih borcev.

122

Heroji_FINAL.indd 122 23.9.2013 9:18:40 Spomnimo se, da je marca 1943 v grmenju velike bitke na Neretvi tovariš Tito v depeši javljal Kominterni, da je z njim 20.000 herojev partizanske armade, katere borci bodo – vsi do zadnjega – prej popadali kot pa pokleknili pred sovražnikom ali opustili osvodobilni boj. Toda take bitke, z večjimi ali manjšimi sovražnimi silami, v lažjih ali težjih spopadih, so se bile s prav takim heroizmom po celi Jugoslaviji. (Živković 1975: I, 7)

Ena glavnih značilnosti mitologije titoizma je pretirano opi- sovanje bojnih uspehov partizanskih enot. Herojske biografije seveda poudarjajo boj proti okupatorju, vendar primerjave re- sničnosti in hagiografskih pretiravanj pogosto pokažejo pre- cejšnje razlike. V biografiji Jake Bernarda na primer piše, da je Cankarjev bataljon v spopadu v Dražgošah »vrgel iz stroja več sto sovražnih vojakov« (Živković 1975: I, 64). Dejansko je v tem spopadu padlo 27 okupatorskih vojakov. Za Antona Okrogarja – Nestla so zapisali, da je »opravil velik podvig, ko je s šestimi tovariši vdrl med sovražne vojake v Železni kaplji in v zasebnih stanovanjih ujel dva nemška generala. Okrogar je prisilil generala, da sta mu predala kamion, poln orožja« (Živković 1975: II, 32). Dejansko pa so 13. maja 1944 borci 2. bataljona Vzhodnokoroškega odreda v Bistrici pri Pliber- ku vdrli v stanovanje »oberfirerja SA Huberta Welza«. Odnesli so nekaj orožja, njemu pa prizanesli, ker jih je »pregovoril, da jim bo dostavil kamion orožja, če ga pustijo. Drugi dan je namesto kamiona orožja sledila hajka. 'Takrat sem se moral zelo potruditi, da sem rešil Nestla, da ni bil kaznovan', mi je zagotovil Franc Sever – Franta« (Linasi 2010: 343; Linasi 2012). Stanetu Koscu so kot »največji uspeh« pripisali »napad na nemški štabni avtomobil pri vasi Rašica, 18. septembra, ko je bil avto uničen in pobitih šest članov posadke. Po tej akciji so Nemci zažgali Rašico kot prvo vas v Sloveniji, prebivalstvo pa so pregnali na Hrvaško« (Živković 1975: I, 385). V resnici so napadli skupino, ki je določala potek nemško italijanske meje ter ubili štiri Nemce in dva slovenska študenta (Šmarna gora 2012). Zato bodo morale vsaj nekatere prihodnje raziskave temeljito preveriti najbolj izstopajoče navedke v herojskih življenjepisih.

Neobčutljivost za ljubezen in družino Le nekaj je primerov, ko hagiografi skupaj s heroji omeni- jo tudi njihove najbližje, njihove ljubezni. Pa vendar so bila to razmerja, ki nam najbolj dramatično razpnejo silovite napetosti dobe, obenem pa nastavijo ogledalo še eni od zmot iz partizanskih časov, in sicer, da je bila spolna askeza pomembna vrlina.

123

Heroji_FINAL.indd 123 23.9.2013 9:18:40 Dne 14. junija 1943 se je na Dobravljah zabavala skupina partizanov. Ostali so tudi čez noč in bili napadeni. Rozman je bil ranjen v roko, v naročju pa mu je umrlo njegovo dekle, Vera Šlander (Stante 1977: 211–14). Ko je bil Rozman 7. novembra 1944 smrtno ranjen ob eksploziji mine, je med operacijo ob umi- rajočem jokalo dekle (Ambrožič 2006). Zora Dolničar – Ruška je opisana kot ženska borbene odloč- nosti: »osemnajstega marca je padel Vladimir Dolničar Rudi, s katerim se je poročila šele v partizanih. Tedaj je Zora prisegla, da se bo do zadnjega diha borila proti fašistom in njihovim slugam« (Živković 1975: II, 150). Poleg odrivanja erotične intime je bilo za zamrznjeno čustvo- vanje v pripovedih o narodnih herojih značilno tudi izključeva- nje žalovanja za mrtvimi. Omenjanje žalovanjske travme je iz- jema. Med italijansko ofenzivo se je Vinko Paderšič s skupino partizanov zatekel v jamo na zemljišču posestnika Beceleta, ki pa je partizane izdal. Predali so se, le Paderščič se je branil in se 24. septembra 1942 ustrelil z zadnjim nabojem. Med ustreljenimi sta bili izdajalčeva sestra in Paderšičeva zaročenka Meri Becele. Vinkov brat je bil ujet in ustreljen leta 1943. »Stari Paderšič je od žalovanja za sinom kmalu umrl« (Živković 1975: II, 43).

Preziranje smrti in samomori V življenjepisih herojev so posebej poudarjeni prizori mučeni- štva in hrabrega soočanja z zadnjo uro. Janko Brodarič je bil ranjen v obe nogi, eno so mu morali amputirati. Ko so ga našli Italijani, se je zabodel z nožem in tako so mislili, da je mrtev. »Brez noge, sam, ranjen, na konju, oborožen samo s pištolo, je po nekaj dneh srečal Italijane. Ker ni imel drugega izhoda, je planil nanje. Tako jih je zbegal, da niso niti streljali in jim je ušel.« Potem so nepokretne ranjene evakuirali na Kordun. Tam je kolona padla v ustaško zasedo, padel je mitraljezec. »Tedaj je Janko pograbil njegov mitraljez in skakajoč na eni nogi vsul rafal po ustaših. Partizani, ki jih je opogumila njegova hrabrost, so z jurišem pregnali zasedo« (Živković 1975: I, 115). Lizika Jančar – Majda je med zaslišanjem pobirala kapo, ki so ji jo zbijali z glave. Pavle Vošnar, ki je bil kasneje ujet in obsojen na smrt v Kočevju, jo je začel klofutati, tako da ji je spet padla kapa z glave. Tedaj je rekla: »Kamor grem jaz, gre tudi kapa.« To je tako razbesnelo Vošnarja, da je izvlekel pištolo in trikrat ustrelil v Liziko. Truplo so odvlekli v sadovnjak in ga pokopali (Živković 1975: I, 291).

124

Heroji_FINAL.indd 124 23.9.2013 9:18:40 Ko so Rezko Dragar 17. oktobra 1941 privedli na morišče, ni dovolila, da bi ji prevezali oči. Preden so jo ustrelili, je za- vpila: »Streljajte, ampak vedite, da ne boste zmagali« (Živković 1975: I, 183). Slava Klavora pa naj bi potem, ko so ji prebrali smrtno obsodbo, vzkliknila: »Živela Komunistična partija!« Ni dovolila, da bi ji zavezali oči (Živković 1975: I, 364). Neustrašno vztrajnost poosebljajo heroji, ki so bili v bojih po petkrat, šestkrat ranjeni (Andreana Družina, Anton Dežman, Jože Ožbolt, Anton Okrogar, Tone Vidmar). Vladimir Dedijer je preziranje smrti slavil kot »herojski samomor«. Tudi v življenjepisih herojev jih je bila verjetno več kot desetina takih, ki so si raje vzeli življenje kot da bi padli sovražniku v roke. Omenimo Franca Bukovca, ki je, ko je potegnil kruh iz na- hrbtnika, aktiviral bombo. Hudo ranjen je prosil tovariše, naj ga rešijo muk. »Naročil je pozdrave ženi in otroku in tovariše zaro- til, naj vztrajajo v borbi do zmage. Takrat mu je najboljši prijatelj izpolnil željo« (Živković 1975: I, 123).

Neobčutljivost za trpljenje civilnega prebivalstva Razmerje med številom žrtev in doseženimi cilji v svetu revolucije nikoli ni bilo posebej upoštevano. Tako so ob zaničeva- nju lastnega trpljenja in smrti toliko manj pozornosti posvečali trpljenju civilnega prebivalstva, ki je bilo posledica njihovega delovanja. Za Antona Šibeljo so zapisali, da je največji uspeh dosegel 2. februarja 1944 v napadu na oskrbovalno kolono sovražnih posto- jank med vasema Komen in Rihemberk (Branik, op. J. D.), ko je bilo »onesposobljenih in ubitih 36 Nemcev in 49 fašistov; zaple- njena je bila njihova oborožitev in oprema; uničen en oklepni avto in več tovornih, zaplenjen osebni avtomobil« (Živković 1975: II, 231). Ob tem bi veljalo dodati, da je zaradi tega napada in izživlja- nja nad mrtvimi prišlo do maščevanja okupatorja; požgane so bile vasi Komen, Rihemberk, Tomačevica in Mali Dol, prebivalstvo pa izgnano v Nemčijo (Podbersič 2011: 71–4).

Politično-policijska divizija V izboru herojev pa se kaže tudi komunistična interpretacija četrte točke programa Osvobodilne fronte, ki govori o spremembi slovenskega narodnega značaja. Slovenci naj bi iz naroda

125

Heroji_FINAL.indd 125 23.9.2013 9:18:40 hlapcev postali narod junakov. Vendar pa se ob takšnih herojih lahko vprašamo o značaju gibanja, ki je s svojimi zločini razkraja- lo tradicionalno, na peto zapoved (»Ne ubijaj!«) opirajočo se vest. Z redom narodnega heroja so odlikovali nekaj partizanskih vo- jaških enot in mest. Med temi kolektivnimi heroji je bila tudi Var- nostno-obveščevalna služba, tajna politična policija Komunistične partije Slovenije, ki je niso odlikovali nikjer drugje v Jugoslaviji. Približno petdeset herojev je v tajni politični policiji, vojski dr- žavne varnosti ali korpusu narodne obrambe odigralo vidno vlogo oziroma so bili osebno ali poveljniško odgovorni za umore civilnega prebivalstva in soborcev. Med heroji, ki so spodbujali in uka- zovali ubijanje, so prav najbolj odlikovani: Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Ivan Maček, Mitja Ribičič, Aleš Bebler, Franc Rozman. Med njimi pa začuda ni Zdenke Kidrič, ki je Varnostno-obveščevalno službo vodila v njenih najbolj krvavih letih. Temelje za razvoj tega morilskega stroja lahko iščemo v šolanju, ki ga je bilo ubijalsko stalinistično jedro slovenske partije pred in med drugo svetovno vojno deležno v Sovjetski zvezi in španski državljanski vojni. Aleš Bebler je bil tako v Španiji kot v Sovjetski zvezi, v Sovjetski zvezi so bili pred drugo svetovno vojno še Tončka Čeč, Lojze Hohkraut, Albert Jakopič, Edvard Kardelj, Boris Kidrič, Ivan Maček, Miha Marinko in Jože Srebrnič, v Španiji pa Stane Bobnar, Jože Gregor- čič, Dušan Kveder, Miha Pintar, Franc Rozman in Stane Semič. Med izvajalci umorov Slovencev je bil posebej odlikovan ljub ljanski krog eksekutorjev iz vrst Varnostno-obveščevalne službe. V hagiografskih pripovedih so uboji nasprotnikov opisani v ro- mansiranih odtenkih. Na primer pri Albinu Grajzeru:

Kot izkušen vosovec je sodeloval pri likvidaciji nekaterih belogar- dističnih organizatorjev bratomorilskega klanja in najnevarnejših izdajalcev. V teh akcijah, ki so bile večinoma izvedene po belem dnevu, na prometnih ulicah, v centru mesta, je zavestno postavljal življenje na kocko, da bi druge rešil mučenja ali smrti ali da bi branil izročila narodnoosvobodilne vojske. (Živković 1975: I, 248)

V prvih povojnih letih so te umore še poveličevali s povezavo morilca in žrtve. Našteli so na primer nekaj žrtev Eda Brajnika (letnik 1922), tudi neuspel poskus umora Leva Rupnika septembra 1941, leta 1942 pa je med drugimi ubil študenta Fanouša Emmerja in industrialca Avgusta Praprotnika. Hagiografi ob tem opišejo mehanizem spodbujanja sovraštva:

Znal je vzgajati svoj kader v ljubezni do domovine, v mržnji do sovražnika, v predanosti do Partije, v globokem občutju pravilnega odnosa do dela in stvari, znal je v vseh tovariših dvigniti globoko občutje ponosnega dostojanstva človeka ter komunista še posebej. (Brajnik 1951)

126

Heroji_FINAL.indd 126 23.9.2013 9:18:40 V herojskih življenjepisih prav tako ni omenjeno partizansko pobijanje Slovencev, zaradi katerega so okupatorji postrelili šte- vilne talce. Stane Žagar, po katerem so podeljevali učiteljske nagrade, je bil vsaj soodgovoren za poboje devetih Gorenjcev v noči na 2. december 1941.

Med njimi so bili kar trije usmrčeni z Dobrave in Lipnice, torej najožjega območja delovanja Stanka Žagarja, četrti pa se je uspel prikriti, njihova krivda pa ni dokazana. Med njimi je bil že omenjeni Valentin Debeljak, ki je nedvomno pred vojno sporočal žandarmeriji podatke o delovanju komunistov. Okupator se je zopet maščeval tako, da je 4. decembra v Dragi ustrelil 28 talcev, med njimi tudi nekaj že dalj časa zaprtih svojcev dobravskih partizanov, 5. decembra pa je z Dobrave in Mišač izgnal 42 družin s 148 člani. (Deželak Barič 2012)

Ni še bilo odgovorjeno na vprašanje, koliko herojev bi moralo za svoja dejanja odgovarjati na sodišču. Omenimo dve obsodbi pred italijanskimi sodišči. Rastislav Delpin – Zmago je po drugi svetovni vojni kot udbovec sodeloval pri napadu na goriški zapor, od koder so od- peljali aretiranega majorja Udbe. Zato so ga Anglo-Američani novembra 1945 aretirali in obsojen je bil na pet let zapora. Po dveh letih in pol je bil izpuščen. Kasneje ga je italijansko so- dišče v odsotnosti obsodilo na sto dvajset let zapora (Živković 1975: I, 170). Albert Gruden – Blisk je kot udbovec ilegalno deloval v Trstu. Aprila 1947 so ga aretirali in čez sedem mesecev izpustili. Leta 1952 so ga Italijani v odsotnosti obsodili na dosmrtno ječo (Živ- ković 1975: I, 257).

Vojskovodje Več kot devetdeset moških herojev je bilo vojaških poveljni- kov, od tega približno šestina političnih komisarjev. Če upošte- vamo njihove najvišje funkcije, jih je bilo približno petnajst tako v divizijah kot v brigadah, približno desetina v glavnem štabu, manj kot deset pa v korpusih. Drugače povedano: dobra tretjina moških herojev je bila na najodgovornejših položajih v partizanski vojski. Med preživelimi so številni dosegli generalske čine in najvišje položaje v Jugoslovanski ljudski armadi. Seveda nam te oznake le malo povedo o konkretnih dejanjih oziroma vedenju odlikovanih. Tako so za Andreja Cetinskega – Leva zapisali, da »je bil v naši ljudski revoluciji vzor partizanskega komandanta« (Živković 1975: I, 133).

127

Heroji_FINAL.indd 127 23.9.2013 9:18:40 Tudi dejstvo, da je iz II. grupe odredov izšlo kar 33 herojev, ne pove, ali gre res za izredne ljudi ali pa so postali heroji zaradi povezav z zmagovitimi tovariši (Žajdela 18. 3. 2004: 45). Povedno je tudi dejstvo, da med heroji ni nikogar iz vrst prekomorcev ali jugoslovanskih enot, ustanovljenih v Sovjetski zvezi – te so bile smatrane za drugorazredne, saj so bile sestavljene iz borcev, ki so bili pred tem mobilizirani v okupatorske armade (italijansko, nemško, madžarsko).

Drugi bojevniki in junaki Politično-ideološko izključevanje, na katerem je temeljilo imenovanje narodnih herojev, je v pozabo potisnilo številne junake, ki niso bili komunisti, so se pa borili v partizanskem gibanju. To grobo komunistično izključevanje je na primer prizadelo tigrovce. Omenimo naj samo vojaškega vodjo Tigra Danila Ze- lena, čigar boj in žrtev v prvem uporniškem spopadu 13. maja 1941 sta bila odrinjena v pozabo (Rutar 1995). Še hujša usoda je doletela skupino tako imenovanih primorskih padalcev, ki so jih zahodni zavezniki poslali k partizanskim enotam, tam oziroma po drugi svetovni vojni pa so jih pobili ali odrinili na rob družbe in v pozabo (Earle 2009). Tako tigrovci kot slovenski pripadniki zahodnih obveščeval- nih služb so vstopili v javni spomin z objavami, spomeniki, dr- žavnimi in drugimi prireditvami. Neprimerni za herojstvo so bili tudi oficirji kraljeve jugoslovanske vojske, ki so pristopili k partizanom. Tak je bil na primer Milan Malnarič, rojen leta 1906 v Podbočju (občina Krško), po- morski letalski oficir, komandant eskadrilje hidroplanov. Na raz- stavi o pomorskih letalcih kraljeve jugoslovanske vojske je predstavljen kot izreden vojak. Spominska plošča majorju Malnariču, pilotu, komandantu 423. letalskega jurišnega polka partizanske vojske, ki je padel 21. marca 1945 pri Valpovu, je bila odkrita na njegovi rojstni hiši leta 1985 (Ministrstvo za kulturo RS 1998). Je pa po njem imenovana ulica v Beogradu, vendar je priimek pisan s ć. Tudi v literaturi o partizanskem letalstvu je zapisan kot Malnarić (Pejčić 2006: 280–86). Omenimo še Edvina Mekindo in Stanislava Mikšiča, Slo- venca, mobiliziranca v nemško vojsko, ki sta 2. julija 1944 dezertirala in obvestila Sovjete o predvideni nemški ofenzivi pri Kursku. Oba sta vojno preživela in utonila v anonimnosti in diskriminaciji, ki so je bili deležni mobiliziranci v nemško vojsko, žrtve enega najhujših okupatorskih zločinov (Dežman 1996; Mekinda 2001).

128

Heroji_FINAL.indd 128 23.9.2013 9:18:41 Protijunaki Še toliko večja sramota in pozaba pa je padla na vse vojaške podvige tistih vojakov slovenskega rodu, ki so se borili v protiko- munističnih in okupatorskih armadah. Spletni naslov na primer omenja, da za IV. domobranski bataljon Dušana Meničanina velja, da je bil najbolj aktiven in je s svojo taktiko bojevanja povzro- čil največ žrtev med partizani. V nemški in italijanski vojski so imeli pomembno vlogo tudi nekateri vojaki slovenskega rodu. Hugo Primozic (1914–1996) na primer, po očetu iz Tržiča, je bil prvi pripadnik podčastnik Wehrmachta, ki je bil odlikovan s hrastovimi listi k viteškemu križcu in hkrati tudi prvi pripadnik jurišne artilerije s tem visokim odlikovanjem. Leta 1932 je vstopil v Reichswehr, kjer je postal pripadnik artilerije. Udeležil se je nemške okupacije Francije. Leta 1942 se je pridružil 667. bataljonu jurišne artilerije, ki je bil napoten na vzhodno fronto. Ko je rešil poškodovan jurišni top svoje enote, je prejel železni križ I. razreda. V bitki za Ržev je 15. septembra 1942 uničil šti- riindvajset tankov, za kar je prejel viteški križ železnega križa. Januarja 1943 je seznam uničenih tankov dosegel število 60. Kot heroj je 28. januarja 1943 prejel hrastove liste in bil povišan v po- ročnika; kot veliki nemški junak je junija je leta 1943 obiskal Tržič. Ni podatkov, da bi bil obravnavan v postopkih denacifika- cije, umrl je v Fuldi leta 1996 (Dežman 1984: 28).

Junaki nenasilja Posebno smer iskanja mučeniške vrline je izkazal papež Ja- nez Pavel II., ko je kot mučenca zaradi ljubezni posvetil Ma- ksimilijana Kolbeja (1894–1941), ki ni bil ubit iz sovraštva do vere, temveč je svoje življenje daroval, da bi izpričal veličino krščanske ljubezni. Takšna slovenska kandidata za mučence sta vsaj Izidor Završ nik in Filip Terčelj. Završnika so med petindvajsetimi talci ustrelili 10. marca 1943, ko je zavzel mesto talca namesto družinskega očeta Franca Žvana (Kvaternik idr. 2006). Pogum v nenasilju drugega kandidata, Filipa Terčelja, naj ilu- striram z dvema primeroma iz spisov, ohranjenih v dosjeju tajne politične policije Arhiva Republike Slovenije. Takoj po prihodu Italijanov v Ljubljano je Terčelja zaslišal šef centra italijanske vojaške protiobveščevalne in specialne službe. Med zaslišanjem je priznal svoje antifašistično delovanje, poudarjal pa je, da je bil načelno proti nasilju nad narodnimi manjšinami

129

Heroji_FINAL.indd 129 23.9.2013 9:18:41 in zato ne samo proti fašističnemu nasilju nad Slovenci, ampak tudi proti nasilju Srbov nad Makedonci. Na koncu je izjavil: »želel bi, da bi prišla vsa Slovenija pod Italijo, seveda z jezikovno in kulturno avtonomijo, kar so bile vedno moje aspiracije. V tem cilju se obvezujem, da bom nudil italijanskim oblastem vse svoje sodelovanje.« Poudaril je svoj upor proti nasilju nad manjšinami in zahteval »jezikovno in kulturno avtonomijo« Slovencev. Zato ne čudi, da je zasliševalec Onnis o zaslišanju obvestil Graziolija, pri tem pa poudaril: »Iz vsega povedanega sledi jasno, kako velikodušna je bila intervencija civilnega komisarijata v prilog Terčelja.« Podobno se je Terčelj obnašal tudi poleti 1945, tokrat pred ko- munističnim zasliševalcem, pred katerim je med drugim izjavil:

Politično nisem bil nikjer organiziran. Odklonil sem vpis v JRZ. Zahajal sem v družbo, ki se je zbirala okrog Finžgarja. (Fabjan, Koblar, Fajdiga Vilko, Košir Jože, Pogačnik, Trstenjak, Mohorič, Stanovnik Janez). Ob prevratu 1941. smo v tem krogu razpravljali o OF. Sklenili smo malo počakati. Bali smo se radi vodstva KP v OF. Enako je to plašilo mene. Prvotno me je organizacija OF navdušila. Po umorih, ki so se izvršili v Ljubljani in radi streljanja talcev sem postal oprezen. Prepričan sem bil, da se bo pod vplivom direktiv, ki jih bo izdalo vodstvo, to stanje in nepravilnosti korigirale. Uverjen sem bil, da to vršijo neodgovorni ljudje brez vednosti vodstva. Drugi pomislek proti OF je bila zaletavost mladine, zlasti po šolah. Da bi se preprečilo to nepotrebno, včasih otročje, pa zelo nevarno pisanje raznih parol, listkovne akcije in podobno, zato smo profesorji svarili mladino (skoro vsi profesorji). To se nam je zdelo bahaštvo mladine, ki ni nič koristilo, kvečjemu škodilo. (Arhiv RS)

Terčeljeva obsodba komunističnega nasilja in brezglavega iz- zivanja usode je razburila zasliševalca Dolenca, ki je k Terčevljevi izjavi pripisal:

Med zaslišanjem skrajno nervozen, včasih celo jokal. Vse obtožbe ovadbe odločno zanika. Sredinec in to prav tip sredinca, ki je špeku- liral do zadnjega. Dijaki s Poljan mu očitajo, da so se ga bali. Imel je tudi neko afero z dijakinjami. V preiskavi pa so stvar seveda potlačili. Zelo ponuja svoje sodelovanje zlasti na Goriškem. Odločen nasprotnik komunizma. (Arhiv RS)

Terčeljevo zavzemanje za preganjane je imelo skrajne razsež nosti. Tako pismo matere narodnega heroja Toneta Tomšiča ljub ljanski Ozni, v katerem zahteva Terčeljev izpust iz zapora, priča o njegovi pomoči preganjanim komunistom pred drugo svetovno vojno (Arhiv RS). Filipa Terčelja je soriški župnik Franc Krašna za božič 1945 povabil k sebi. Tamkajšnje prebivalce so nemški okupatorji

130

Heroji_FINAL.indd 130 23.9.2013 9:18:41 označili za nemški jezikovni otok. Moški so bili leta 1944 mobilizirani v postojanko finančne straže, kjer pa do večjih spopa- dov s partizani ni prišlo. Sredi maja 1945, po tem, ko so se ja- vili novim oblastem, so bili aretirani. Osem so jih pobili, enega obsodili na smrt in ustrelili novembra 1945. Decembra 1945 so iz treh vasi izselili petnajst družin, ki naj bi bile »nemške«. Na Svete tri kralje sta duhovnika med mašo v Sorici obljubila, da bosta posredovala za izgnane. Še istega dne so Krašno in Terčelja aretirali, naslednji večer pa ubili v grapi pod Štulčevo hišo. Domačini so posmrtne ostanke obeh na skrivaj pokopali konec aprila ali v začetku maja 1947. Za Filipa Terčelja je sprožen postopek za razglasitev za mučenca (Dežman 2012c).

Sklep Če so bili narodni heroji izbrani zaradi svoje ideološke pripadnosti, agresivnosti in pripravljenosti za žrtvovanje ži- vljenja, pa je mogoče le malo izvedeti o njihovem življenju, družinah, osebnih motivih za njihove odločitve. V senci ostajajo njihovi najbližji, njihove ljubezni, upanja in strahovi. Tako prikrajanje in zoževanje zgodovinskega spomina in okupacije simbolne krajine ima posledice do današnjega dne. Zagovorni- ki tovrstnega falsificiranja in privilegiranja skušajo na vse nači- ne ohraniti stanje, ki ga je lahko vzdrževal le oblastni monopol enopartijskega sistema. Iz javnega spomina so bili po letu 1945 izrinjeni številni junaki tako iz vrst partizanskega gibanja kot številni prebivalci slovenskega ozemlja, ki so se borili v drugih uniformah (na primer okupatorskih armad in protikomunističnih enot). Že nekaj navedenih primerov pozabljenih in tabuiziranih usod nakazuje nadaljnje smeri raziskovanja, s katerimi bi vzpostavili necenzu- riran in bistveno bolj uravnotežen pregled izpostavljenih osebnosti v vseh bojujočih se taborih v letih vojne, zasedbe, odpora italijanskemu in nemškemu okupatorju, revolucije, kolaboracije, državljanske vojne. Nasproti vojnemu in revolucijskemu nasilju, ki ga v veliki meri predstavljajo narodni heroji, stojijo junaki nenasilja, ki so v svoji zvestobi nenasilju tvegali, številni tudi izgubili življenje. Raziskava razmerij med kulturami nasilja, sovraštva in nestrp nosti na eni ter kulturami nenasilja, miroljubnega sožitja in strp nosti na drugi strani je posebej zavezujoča, saj lahko predstavlja prispevek k preseganju zgodovinskih bremen in delitev v dobro odpuščanja, strpnosti in sočutja.

131

Heroji_FINAL.indd 131 23.9.2013 9:18:41 Citirane reference

185. Eighenlaubträger Hugo Primozic Spletni vir: , 12. 10. 2012.

Ambrožič, Lado 2006 Odprti kop: Zora Konjajeva, intervju, 5. marec. Multimedijski center Radiotelevizije Slovenija. Spletni vir: , 26. 9. 2012.

Arhiv Republike Slovenije Filip Terčelj, 2. 2. 1892: SI AS 1931, RSNZ SRS, šk. 402 (oznaka dosjeja) ZA–112).

Brajnik, Edo – Štefan 1951 'O življenju in delu naših herojev.' Slovenski poročevalec, 30. decembra, str. 5.

Deželak Barič, Vida 2012 Politično delovanje komunista Stanka Žagarja na Dobravi pri Kropi in okolici. Rokopis. Osebni arhiv.

Dežman, Jože 1984 Nacistična okupacija 1941–1945 – prispevek k zgodovini nacistične okupa cije v Tržiču in okolici. Tržiški zbornik. Tržič: OK ZKS.

Dežman, Jože 1996 'Edvin Mekinda in Stanislav Mikšič, kje sta?' Večer, 28. septembra, str. 47.

Dežman, Jože 2005 'Narodni heroji in 120 let zapora.' Družina, 20. februarja, str. 11

Dežman, Jože 2006 'Sistem ohranjanja in razvijanja revolucionarnih izročil – religijski temelj in režimski zgodovinski falzifikat titoizma.' V Mitsko in stereotipno v slovenskem pogledu na zgodovino – zbornik 33. zborovanja Zveze zgodovinskih društev za Slovenijo. Mitja Ferenc in Branka Petkovšek, ur. Ljubljana: Zveza zgodovinskih društev za Slovenijo. Str. 347-360.

Dežman, Jože 2008 'Tranzicijska pravičnost.' V Poročilo Komisije Vlade RS za reševanje vpra šanj prikritih grobišč 2005 – 2008. Jože Dežman, ur. Ljubljana: Družina. Str. 251–404.

Dežman, Jože 2011 'Tabuizacija in detabuizacija.' V Poročilo 3 – Resnica in sočutje: prispevek k črni knjigi titoizma. Jože Dežman, ur. Ljubljana: Družina. Str. 131–248.

132

Heroji_FINAL.indd 132 23.9.2013 9:18:41 Dežman, Jože 2012a 'In zgodi se čudež.' Demokracija, 26. julija, str. 18–21.

Dežman, Jože 2012b 'Nasilje strahu in pogum nenasilja – med narodnimi heroji in mučenci.' V Kako iz kulture strahu? Tesnoba in upanje današnjega človeka. Janez Juhant, Vojko Strahovnik in Bojan Žalec, ur. Ljubljana: Teološka fakulteta Univerze v Ljubljani. Str. 129–139.

Dežman, Jože 2012c 'Pozabljena dediščina nemške manjšine v Sloveniji.' V Represivne metode totalitarnih režimov. Mateja Čoh, ur. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo. Str. 203–215.

Earle, John 2009 Cena domoljubja: SOE in MI6 na stičišču Italijanov in Slovencev med drugo svetovno vojno. Trst: Mladika.

Klanjšček, Zdravko 1993 'Narodni heroji.' V Enciklopedija Slovenije 7. Ljubljana: Mladinska knjiga. Str. 312.

Kranjc, Marijan 1998 'Obveščevalno-varnostna zaščita pohoda 14. divizije NOV in PO Slovenije na Štajersko (Skica za varnostno študijo).' Borec – revija za zgodo vino, literaturo in antropologijo, štev. 561–563. Ljubljana. Str. 245–300. Spletni vir: , 10. 10. 2012.

Kranjc, Marijan Slovenski narodni heroji NOB (1941–1945). Spletni vir: , 22. 9. 2012.

Križnar, Ivan 1991 'Komunistična partija Slovenije.' V Enciklopedija Slovenije 5. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Kvaternik, Peter, France Oražem, Franci Vrhunc, Anton Nadrah, Anton Pust in Jože Kužnik.

2006 Kraljica mučencev – slovenski mučenci XX. stoletja. Šmarnice za leto 2006. Ljubljana: Družina.

Linasi, Marjan 2010 Koroški partizani: protinacistični odpor na dvojezičnem Koroškem v okviru slovenske Osvobodilne fronte. Celovec: Mohorjeva založba. 2011 Elektronska pošta Marjana Linasija Jožetu Dežmanu 21. septembra 2011.

133

Heroji_FINAL.indd 133 23.9.2013 9:18:41 Mekinda, Tajda 2001 'Kratek življenjepis Edvina Mekinde, s poudarkom na času med 2. svetovno vojno.' V Nemška mobilizacija Slovencev v drugi svetovni vojni. Ludvik Puklavec, ur. Celje: Zveza društev mobiliziranih Slovencev v nemško vojsko 1941–1945. Str. 727–630.

Ministrstvo za kulturo Republike Slovenije 1998 Opis enote nepremične kulturne dediščine. Spletni vir: , 18. 10. 2012.

Pavlin, Mile 1977 'Otroštvo in mladost.' V: Komandant Stane. Anton Bebler in Peter Stante, ur. Ljubljana: Borec. Str. 9–56.

Pejčić, Predrag 2006 Prva i druga eskadrilj NOVJ. Spletni vir: , 18. 10. 2012.

Podbersič, Renato 2011 Revolucionarno nasilje na Primorskem: Goriška in Vipavska 1941–1945. Ljubljana: Študijski center za narodno spravo.

Regent, Ivan, ur. 1965 Zbornik dokumentov in podatkov o NO vojni jugoslovanskih narodov VI/1, 1941. Ljubljana. Ljubljana: Vojnozgodovinski inštitut Jugoslovanske ljudske armade, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja.

Ribičič, Mitja 1978 'Uvodna beseda.' V Vodnik po partizanskih poteh. Albert Jakopič, ur. Ljubljana: Borec. Str. 7.

Rutar, Borut 1995 Tigrovci v prvem spopadu s fašističnim okupatorjem Slovenije na Mali gori pri Ribnici 13. maja 1941. Koper, Ribnica: Odbor pri Društvu TIGR za Primorsko, Odbor pri združenju borcev in udeležencev NOB.

Seznam slovenskih narodnih herojev Spletni vir: , 10. 10. 2012.

Stante, Peter – Skala 1977 'Skozi vojno vihro.' V Komandant Stane. Anton Bebler in Peter Stante, ur. Ljubljana: Borec. Str. 131–215.

Šmarna gora Spletni vir: , 26. 9. 2012.

Jakopič, Albert, ur. 1978 Vodnik po partizanskih poteh. Ljubljana: Borec.

134

Heroji_FINAL.indd 134 23.9.2013 9:18:41 Šturm, Lovro 2012 'Ustavnopravna presoja o razmejitvi totalitarnega sistema in svobodne demokratične družbe temelječe na človekovem dostojanstvu.' Dignitas – revija za človekove pravice 53–54. Str. 12-24.

Ustavno sodišče Opravilna št.: U–I–109/10, akt: Odlok o določitvi in spremembi imen in potekov cest in ulic na območju Mestne občine Ljubljana. Uradni list RS, št. 44/09, 2. člen.

Wachtmeister Hugo Primozic Spletni vir: , 12. 10. 2012.

Žajdela, Ivo 2004 'Franc Rozman – Stane.' Demokracija. 15. januarja, str. 41–42. 22. januarja, str. 42–43. 29. januarja, str. 44–46. 5. februarja, str. 42–43. 12. februarja, str. 44–46. 19. februarja, str. 44–46. 4. marca, str. 42–43. 11. marca, str. 44–45. 25. marca, str. 44–46.

Žajdela, Ivo 2011 'Žrtev povojnih pomorov je bilo vsaj 14.817. Intervju z Vido Deželak Barič.' Družina, 5. junija, stran 16–17.

Živković, Dušan, ur. 1975 Narodni heroji Jugoslavije I in II. Beograd: Mladost.

135

Heroji_FINAL.indd 135 23.9.2013 9:18:41 Heroji_FINAL.indd 136 23.9.2013 9:18:41 Rajko Muršič Pomembneži v Sloveniji: velmožje in zvezde v slovenski znanosti in popularni glasbi

Zvezdništvo, medijska pozornost in oboževanje so značilnosti sodobnega življenja, ki ga oblikujejo učin- ki popularne kulture, množičnih medijev in splošne komercializacije vsakdanjega življenja. Ko poskušamo razumeti pritlehnost oboževanja zvezd in zvezdic slovenske »estrade«, del katere so tako zabavljači in nasto- pači kot medijske zvezde in dežurni »znanstveniški« ko- mentatorji (v zadnjem času so to skorajda samo še eko- nomisti), se moramo vprašati, od kod pravzaprav izhaja vsesplošna fascinacija nad zvezdami in pomembneži. Vpeta je v samo bistvo kulture, kot jo pojmujemo vsaj od poznega 18. stoletja naprej. Med ključnimi pomeni glagola colere, iz katerega izpeljujemo pojem kulture, se skriva tudi čaščenje, ki se je v dvajsetem stoletju, na podlagi učinkovanja medijev in sredstev neskončne reprodukcije dobrin in sporočil, zarilo dobesedno v vse pore vsakdanjega življenja, ki ga vse bolj preživljamo s svojimi vse pogosteje namišljenimi spletnimi »prijatelji«. Tako čaščenje še zdaleč ni več le v domeni religioznega ali političnega življenja, na kar je v obdobju nacizma opozarjal Walter Benjamin (glej 1998). Ta fascinacija nad zvezdami je s politiko ključno povezana na dva načina. Na eni strani je postala kar

137

Heroji_FINAL.indd 137 23.9.2013 9:18:41 umetnost, oropana svojih dotedanjih korenin, ki jih je imela v kultu, politična, torej še bolj javna kot kadarkoli prej, na drugi strani pa je povezana s karizmo, na prvi pogled večno in neunič ljivo podlago oblasti in njene moči. Videti je, kot da bi v času množičnih medijev glavnina politične moči izhajala iz karizme, ki naj bi bila značilna le za arhaične načine tvorjenja politične moči. Morda so nas množični mediji pahnili daleč nazaj v preteklost, v arhaične čase čarnih besed in dejanj velikih herojev in nadnaravnih bitij. Do očitnega pojava sodobnega zvezdništva je verjetno naj- hitreje prišlo v filmski industriji, ki jo zaznamujejo liki igralcev oziroma prikazni na neskončno ponavljajočih se zaslonih fikcije. Filmski igralec, ki ni več mogel (pri)čarati gledališkega »tukaj« in »zdaj«, ampak je, oropan avre kultne umetnosti, postal prikazen, katere začudenje pred kamero je bilo enako začudenju pred zr- calno podobo v ogledalu, toda z eno pomembno razliko: to zrcal- no podobo je bilo – prvič v zgodovini! – mogoče ločiti od njega in prenašati v občinstvo (Benjamin 1998: 162–63): »Na propad avre odgovarja film z umetnim oblikovanjem personality zunaj ateljeja« (Benjamin 1998: 163). To je seveda kult zvezdništva. Ne kult umetnine, temveč njenega obrobja, oboda – družbe. Ta kult zvezdništva ne ohranja le mika in »čara osebnosti«, temveč »gnili čar njegove blagovne menjave« (Benjamin 1998: 163). Do kulta osebnosti je le še en majhen korak:

Demokracije neposredno razstavljajo osebnost vladajočega, in to pred poslanci. Njegovo občinstvo je parlament! Z novostjo, ki jo prinaša kamera, da govornika med govorom posluša neomejeno število ljudi in kmalu tudi gleda, prihaja v ospredje razstavnost politične osebnosti pred kamero. (Benjamin 1998: 163)

V dvajsetem stoletju smo tako dobili dva nova tipa predmetov čaščenja: estradne zvezdnike ter politične nastopače in diktator- je. Z nadaljnjim razvojem elektronskih medijev, prav posebej pa po neskončnem uspehu večmedijskega in večsmernega delovanja medijskih prikazni na svetovnem spletu, smo se vsi skupaj prebudili v svetu ne le enega, orvelovskega, temveč potencialno neskončne množine kultov osebnosti in Velikih bratov. Zvezdništvo je zatorej neizbrisno vpisano v procese modernega ustvarjanja odtujenih množic in sodobnih »neoplemen« (izraz za občasno tesno druženje sicer strukturno nepovezanih posameznikov in posameznic v sodobni odtujeni družbi je skoval francoski sociolog Michel Maffesoli; glej 1995). V nadaljevanju bom orisal nekaj podobnosti med pojavi zvez- dniškega oboževanja v slovenski znanosti in popularni glasbi. Obe

138

Heroji_FINAL.indd 138 23.9.2013 9:18:41 dejavnosti, pa naj si domišljamo, da sta si še tako daleč vsaksebi, sta si v tem pogledu prav neverjetno podobni in – kot globalna tokova v lokalnem okolju – nedvoumno razkrivata svojstvene zna- čilnosti in identiteto slovenskega družbenega prostora. Znanost je globalna in v svojem logično utemeljenem smislu univerzalna, a se, ker je tudi družbena praksa, njen razvoj in podoba v različnih delih sveta vendarle pomembno razlikujeta. Enako velja za popularno glasbo, pri kateri so primeri kreoliza- cije veliko očitnejši kot v znanosti, saj pri uporabi univerzalnih zvrstnih pravil dopušča bistveno svobodnejšo interpretacijo in večji odmik od kanona neke forme ali sloga. V revnejših družbah je znanost, kljub njeni univerzalnosti, veliko bolj omejena kot umetnost: znanstveno delovanje je namreč v najelementarnej- šem, a tudi najpomembnejšem smislu, ko deluje v okviru hori- zontov individualne in kolektivne izkušnje, zavezano material- nim omejitvam svojega okolja, zato se znanost ne more nikjer razvijati neokrnjeno in v celoti. Njene omejitve pa niso le finanč- ne in politične, temveč tudi religijske, kulturne in moralne. Ne kažejo se le v družbeni pojavnosti, ampak tudi na individualni ravni: prav zato se nam zdijo največji inovatorji »geniji«, ki naj bi ustvarjali neodvisno od časa in družbe, v kateri delujejo. Kot zvezde, ki svetijo same zase.

Pomembneži, zvezde in velmožje Institucija pomembnežev in herojev je bržkone stara toliko kot človeštvo. V medigri imaginacije in spomina postajajo »enaki med enakimi« še bolj »enaki«. Kljub temu ostajajo viri pomembnosti in fascinacije nad posamezniki enako nejasni kot kadarkoli v preteklosti. To fascinacijo lahko spremljamo skozi celotno znano človeško zgodovino. Njene sledove zasledimo v pripovedih (na primer ko kot mitski utemeljitelj marsikaterega ljudstva v Zahodni Afriki nastopi nihče drug kot Aleksander Veliki; primerjaj Jackson 2013), spomenikih (ogromni kipi Bude so še posebej zanimiv primer) ali kot avtoritete, žive in mrtve, ki jim brez pri- ziva sledimo (»Tito po Titu« je, sodeč po nenehnem viku in kri- ku v delu slovenske javnosti, še vedno med nami). Pred slabim stoletjem, ob vzniku modernega kulta osebnosti, so si sociologi začeli postavljati vprašanja o karizmatičnih voditeljih. Ne da bi jih posebej iskali, so se antropologi na najrazličnejših delih sveta srečali s pomembneži, poglavarji in nastopači, ki so si znali na- grabiti premoženje, družbeno moč in ugled. Na Papui Novi Gvi- neji so jih poimenovali »velmožje« (Big-men). Marshall Sahlins jih je opisal takole:

139

Heroji_FINAL.indd 139 23.9.2013 9:18:41 Melanezijski velmož je videti tako popolnoma buržujski, tako zelo spominja na svobodnega podjetnega posameznika našega lastnega nasledstva. Svoje dozdevno zanimanje za splošni blagor združuje z globoko mero samointeresne zvijačnosti in ekonomskih računic. /…/ Toda povedna kvaliteta avtoritete velmoža je povsod enaka: to je osebna moč. Velmožje ne pridejo na oblast; svojega položaja ne nasledijo in tudi niso nastavljeni na obstoječe vodstvene položaje političnih skupin. (Sahlins 1963: 289)

Za razliko od poglavarjev, ki so na ameriškem severovzhodu občasno prirejali velike daritvene in uničevalne zabave, znane pod imenom potlač, takšni velmožje niso podedovali niti naziva ali titule niti premoženja, temveč so se, kot sodobni kapitalistični tajkuni, ustvarili sami in z zvijačami dosegli svoj družbeni položaj. Od kod prihaja skrivnostna privlačnost nekaterih posameznikov, ki se jim preproste duše ne morejo upreti? Možen odgovor bi bil, da gre za talent, ki ga imajo redki. Prva takšna značilnost, ki jo v vsakdanjem govoru neupravičeno psihologiziramo, je karizma. Karizmatična oblast po Maxu Weberju temelji na »vdano- sti izjemni svetosti, herojstvu ali zglednem značaju posamezne osebe, in normativnih vzorcih ali redu, ki ga razkriva ali vsiljuje on« (Weber 1978: 215). Toda karizma je družbena. Bolj kot v psiholoških značilnostih jo moramo iskati v situacijah, v katerih jo vzpostavijo pričako- vanja, upi, pogledi in hrepenenja. Vedno je usmerjena v prihodnost, četudi se vzpostavlja z ekonomijo želje že takrat, ko se ta pojavi. Medigra pričakovanj in doseženega lahko spodbuja pozitivno povratno zvezo naklonjenosti ali negativno zvezo razoča- ranja. Druge še dodatno krepijo prve, naklonjenost se sčasoma spremeni v navdušenje, to pa v čaščenje in kult. V zadnjih desetletjih ti procesi niso bili nikjer tako neposredni kot v (popularni) glasbi, kjer lahko spremljamo oblikovanje in spreminjanje naklonjenosti, navdušenja in oboževanja na podlagi – vsaj na videz – neposrednega afektivnega (čustvenega) učinkovanja glasbe. Tudi če se lahko navdušenje najprej razvije ob poslušanju glasbenih posnetkov, je pravi preizkus čarovnije naklonjenosti in oboževanja v neposrednem stiku med oboževal- ci in nastopajočimi glasbeniki in glasbenicami. Glasbeni nastop, danes mu po nizu naključnih premen pomena besede rečemo koncert, čeprav je ta beseda sprva označevala plesno formo, je ritual par excellence (Frith 1996). Izvedbo nastopa lahko sicer opišemo kot enosmerno komunikacijo, ki jo v celoti nadzorujejo nastopajoči, občinstvo pa pasivno sprejema. Toda glasbeni nastop izhaja iz predhodne izkušnje občinstva, ki pričakuje ustrezen način izvedbe glasbe (Pattie 1999). Brez priča- kovanj se čarovnija ne zgodi.

140

Heroji_FINAL.indd 140 23.9.2013 9:18:41 Pričakovanja občinstva in predvidevanja nastopajočih pa za čarovnijo fascinacije ne zadoščajo. Potrebna je še točka prelo- ma, ki vzajemno interakcijo, skupaj z vzajemnimi pričakovanji, postavi na glavo. Do izkustvenega presežka na samem dogod- ku (enako velja tudi za rituale) lahko pride le spontano, ko se med občinstvom in nastopajočimi vzpostavi nevidni kanal, po katerem se pretakajo predstavne in druge investicije izkušnje danega trenutka. Tako na koncertu ali partiju vsi nenadoma za- čutijo ta trenutek, ki pa se lahko zgodi tudi posredno in brez ka- kršnegakoli fizičnega stika med akterji. Filmski igralci na primer fascinirajo občinstvo z odsotno prisotnostjo, s svojo (govorečo) podobo, ki lahko v čaru filmske pripovedi postane resničnejša od resničnosti. Pri pevcih je lahko vir (fetiške) fascinacije glas. Podobno velja za gledališke igralce in radijske ali televizijske na- povedovalce. Pri čarobnem učinkovanju glasu ni bistvene razlike med njegovo fizično pojavnostjo in predvajanjem posnetega ali posredovanega glasu. Ojačitev njegove fizične moči z elektroni- ko samo še okrepi to čarobno učinkovanje. Pri glasbenem koncertu mora občinstvo verjeti v podobo iz- vajalca na odru, čeprav ve, da za osebami na odru, ki so vendarle bolj personae (to je nastopajoče maske), stojijo nezanimive vsakdanje osebnosti. Nastopajoči so obenem akterji in proizvod nastopa oziroma izvedbe (performance). Glasbeni nastop tako postane neka čarovnija sui generis: »Ključno vprašanje, tako za izva- jalca kot za občinstvo, je, kot je videti, verovanje« (Pattie 1999). Pristnost nastopa in spektakelske izkušnje izhaja iz spontanega verjetja občinstva in izvajalcev v samo dejanje izvedbe, še posebej takrat, ko gre za nastop že priznanih zvezd (Pattie 1999).

Blišč neskončne reprodukcije v množičnih medijih Čeprav se karizma kuje v performanci, sta njen uspeh in družbeno učinkovanje odvisna od delovanja medijev. Množični mediji eksponentno krepijo dejanja oseb, ki nastopajo v njih. Nji- hova pojava, videz in podoba, ki morda že v vsakdanjih interak- cijah izžarevajo všečnost in privlačnost, z medijsko ojačitvijo skoraj nujno postanejo predmet oboževanja in celo čaščenja, tako v estradi kot v politiki. Množični mediji, sistemi, ki omogočajo samodejno, tako rekoč mehanično repeticijo, so pravzaprav zares povzročili neustavljivi množični plaz oboževanja in čaščenja praviloma benignih človeških kreatur. V sodobni družbi se zato venomer poraja množica profanih kultov, ki jih opazimo le še

141

Heroji_FINAL.indd 141 23.9.2013 9:18:41 takrat, ko nas kakšen Justin Bieber spomni na to, da nepredvi- dljive množice vedno znova častijo in obožujejo mediokritetna, če ne kar malovredna božanstva. Razum je že zdavnaj klecnil pred veličino čaščenih podob in njihovih glasov. Zvezdništvo se je v dobi neskončne reprodukcije podob, zvo- kov in besed razvilo v svojevrsten posveten kult zvezd, pomemb- nežev in medijskih nastopačev. Walter Benjamin je prvi pokazal, kako je neskončna reprodukcija na glavo postavila samo bistvo umetnine, ki jo je bilo do takrat mogoče častiti v njeni enkratnosti in ki je s svojo avro tlakovala pota v srečevanja s trancsendent nim. Umetnine, oropane avre, nas pehajo v imanenco, v svet, oropan transcendence, enorazsežni svet potrošnje vedno novih, a v bistvu enako ničvrednih proizvodov. To je svet, ki ga poganja pritlehna politika.

Parlamenti so opusteli hkrati z gledališčem. Radio in film ne spre- minjata le funkcije poklicnega igralca, ampak tudi funkcijo tistega, ki je tako kot oblastniki tudi sam pred kamero in mikrofonom. Smer te spremembe je, ne glede ne specifičnost njunih nalog, ista pri filmskem igralcu kot pri oblastniku. Ta smer teži v nekaterih družbenih okoli- ščinah k prikazu učinkov, ki jih je mogoče preveriti, celo prevzeti. To vodi k novi izbiri, izbiri pred kamero, od koder izhajata zvezdnik in diktator kot zmagovalca. (Benjamin 1998: 163)

Skupni imenovalec navdušenja nad zvezdami v popularni kulturi in privrženosti (mediokritetnim) politikom sta denar in moč, ne pa slava, karizma ali kakšna druga eterična kategorija. V popularni kulturi je težko vedeti, kaj je vzrok in kaj učinek. Ko zvezda zasveti ali sodobni velmož zasede svoje mesto v »de- mokratični družbi«, skorajda ni mogoče ugotoviti, ali zvezde za- služijo veliko denarja zato, ker so zvezde, ali pa postanejo zvezde zato, ker zaslužijo veliko denarja. Prav tako ne moremo vedeti, ali ljudje volijo diktatorske, demagoške in populistične velmo- že zato, ker verjamejo, da so ti po naravi obdarjeni z močjo in uspehom, ali pa dobijo moč zaradi njihovega glasu, ki izhaja iz pričakovanj in verjetja v njihovo moč in zmožnosti. V vsakem primeru se vzpostavi povratna zveza, ki se izteče v tragedijo ali farso. To povratno zvezo med pričakovanji in oboževanjem, ki jo na nepojmljiv način krepijo repetitivna sporočila množičnih medijev, praviloma spoznamo, ko vidimo, da politiki le redko obogatijo neposredno zaradi politike, saj se večinoma spečajo z njo prav zato, ker so že obogateli in bi radi svoje bogastvo (in »svoje« podobnike) zaščitili. Vez med fascinacijo nad osebo ali likom (zvezdo), njeno oziroma njegovo dejavnostjo, v kateri se sveti neka nova avra moči ali transferne ljubezni, in njenim oziroma njegovim bogastvom,

142

Heroji_FINAL.indd 142 23.9.2013 9:18:41 skriva ključ do razumevanja povezave med sodobnimi zvezdami in narativnimi junaki iz mitske večnosti. To je brutalno jasno v slovenski popularni glasbi, zato bo to naš vstop v polje zvezdništva.

Biti velik v Sloveniji (in ne na Japonskem) V slovenski popularni glasbi zadnjih desetletij se v trikotniku medijske prisotnosti, finančnega uspeha in splošnega zvezdni- škega nastopaštva prepletajo incestuozne zvezdniške kreacije (in kreature). Vsako leto nam postreže z nekaj novimi pop zvezdniki in zvezdnicami, ki so, neskončno prepričani v svojo izjemnost, zaradi katere jim po njihovem mnenju upravičeno letijo cekini v globoke žepe, sposobni tudi takole modrovati o drugih:

Želim si na proteste, na katerih bomo izražali želje, hočemo to in ono, ne pa, da vedno poslušamo le nočemo tega in onega. Na vstaji sem videl kulturnike, ki so bili zelo glasni, vsako leto pa od države vlečejo po sto tisoč evrov. Kar se trenutno dogaja v politiki, nikakor ni dobro, gre za resničnostni šov, ki je škodljiv za vse. (Plestenjak po Tavčar 2013)

Pravo bistvo takšnega dušebrižniškega kapitalističnega pra- vičništva je na svojem blogu razgalil Miha Blažič (N‘toko), ki je najprej opozoril, da slovenska popularna glasba vsaj za desetletje zaostaja za svetovnimi tokovi: slovenski glasbeniki »ne tekmujemo med sabo, kdo bo bolj pritegnil ušesa poslušalcev z novite- tami, jih bolj šokiral, zabaval, presenetil, zašarmiral ...« (Blažič 2012). Slovenska popularna glasba je, podobno kot gospodar- stvo in celotna družba, bleferska, skorumpirana, pajdaška:

Ne, mi tekmujemo, kdo bo pisal dovolj dolgočasno, medlo, in vsebinsko nevtralno glasbo, da zadosti kriterijem poslušalcev Radia 1. Po raziskavah sodeč so ti poslušalci naravnost nori na nevtralnost. Mi tekmujemo, kdo bo prej postal »legenda« in se z ostalimi očaki ponosno znašel v okencu »Mi smo SAZAS« na njihovi internet strani (z nekaj izjemami je to pravi »kdo je kdo« pozabljenih slovenskih avtorjev ... zanimivo je raziskovati, koliko teh varuhov avtorskih pravic si je kariero ustvarilo s podpisovanjem pod tujimi hiti). To kulturo torej gojijo naša big shot glasbena imena, ki so poskrbela, da za slovensko glasbeno tržišče veljajo čisto druga pravila, kot za ostali razviti svet. Najbolje, da tujo glasbo popolnoma prepovemo in ne bo nihče mogel slišati, da nekaj ne štima. Kot Kitajska. Najbolje prepovedati še internet zraven. (Blažič 2012)

Spretni povprečneži v takšnem sistemu vzajemnih uslug poskrbijo za to, da se njihova glasba vrti ob nočnih terminih, tako da na koncu pristanejo na vrhu največkrat predvajanih

143

Heroji_FINAL.indd 143 23.9.2013 9:18:41 skladb in si s tem seveda zaslužijo levji delež pogače, ki jo na podlagi uspešnega pogajanja z izvajalci in ponudniki glasbe ter organizatorji glasbenih prireditev speče Sazas. Isti ljudje se lahko pojavljajo na različnih, morda celo vseh postajah tega kroga. Popularna glasba je na prvi pogled globalna produkcija uspešnic, ki jih proizvajajo v nekaj središčih zahodnega sveta in uspešno prodajajo po vsem svetu. Do določene mere to drži, vendar pa obstajajo tudi nasprotni tokovi, ki so sicer res absolutno šibkejši, a za glasbeni razvoj vedno znova izjemno pomembni. Prav tako pa obstajajo tudi regionalna središča, katerih proizvode kupujejo le v širših ali ožjih svetovnih regijah (na primer tržišče japonske- ga J-popa ali korejskega K-popa), medtem ko izjemno pomembnega temeljnega dela glasbene industrije statistike prodaje nosilcev zvoka ali predvajanja po množičnih medijih ne beležijo: to je lokalno muziciranje, tako v živo kot na lokalnih radijskih postajah in v okviru lokalne distribucije nosilcev zvoka. Pri anonimnosti slednje produkcije je pomembno razumeti tudi to, da ta glasba izpolnjuje pričakovanja lokalnega občinstva – pogosto bistveno bolj kot tista »univerzalna«, ki nastaja v glasbenih sredi- ščih in prinaša univerzalizirano glasbo danega trenutka. Toda ni nujno, da bodo vsa tržišča povsem usklajena s tistim središčnim. Notorično nepredvidljivo je v tem pogledu japonsko glasbeno tržišče, ki je približno enako veliko kot evropsko. Biti velik na Japonskem (big in Japan) je res nekaj posebnega, zato ne pre- seneča, da si je znana britanska pop zasedba nekoč nadela ime Big in Japan. So skupine, ki so zaslovele na Japonskem in nikjer drugje. Ko je bila na primer slovenska pop skupina Moulin Rou- ge v Sloveniji že skoraj povsem pozabljena, se ji je odprlo na Ja- ponskem. N'toko kljub zvestemu občinstvu na Japonskem, kjer zadnja leta pogosto nastopa in deluje, kolikor je v moji vednosti, ni »velik«. Sam sem pred dobrimi desetimi leti občudoval neverjetno navdušenje lokalnega občinstva nad nastopom ameriškega kantavtorja oziroma bluegrass pevca Geoffa Muldaura v japonski Kanazawi (glej Muršič 2012: 310–11). Postati velik v Sloveniji je veliko preprosteje in bolj predvid ljivo kot »biti velik« na Japonskem. In če si velik v Sloveniji, gotovo ne boš velik v svetu, prav tako kot biti velik v svetu ne pomeni biti velik v Sloveniji. Med slovenskimi popularnoglas- benimi skupinami je v svetu brez dvoma najbolj znana skupina Laibach. In kakšne uspehe ta žanje v Sloveniji? Pomemben kri- terij za določanje uspeha je gotovo čas, ki ga skupina zaseda v medijih. Ker ne izvaja glasbe, ki bi bila po okusu demodiranih odločevalcev in oblikovalcev komercialnega glasbenega polja na Slovenskem, se komajda prebije na lestvice največkrat predvajanih skladb ali skupin. Tako so v letu 2008 s svojo skladbo

144

Heroji_FINAL.indd 144 23.9.2013 9:18:41 zasedli neverjetno 406. mesto na seznamu petsto najpogosteje izvajanih skladb (glej IPF 2005–2013), kot skupina pa zasedli 387. mesto – in se s tem niti na daleč približali radijsko po- membnejšim oziroma popularnejšim skupinam. Kasneje so seznam na Zavodu IPF skrčili najprej na dvesto petdeset, potem pa na sto skladb, skupin in izvajalcev. Laibacha na teh seznamih ni več. Najdemo pa na njih tudi različne muhe enodnevni- ce (pardon, enonočnice), velike v Sloveniji. Podobno usodo si Laibach deli s še eno rock skupino, znano in priznano zunaj meja Slovenije – ajdovska skupina Elvis Jackson je v letu 2009 zasedla 187., med pesmimi, ki jih niso prijavili na IPF, pa celo deseto in stoto mesto. Kasneje se niso več prebili med prvih sto. Leta 2011 so se znašli na 461. mestu med petsto najbolj predvajanimi solisti in skupinami.

Slovenska pamet: zvezde v znanosti in pop znanost Živimo v času, ko nas politiki in javnomnenjski voditelji pre- pričujejo, da je v državi vse narobe in da naj bo znanje le uporabno. Ker se le malokdo zaveda, kako uporabna je v resnici dobra teorija, ne preseneča, da v našem okolju, podobno kot v glasbi, uspeva lokalna pamet, svetovna pa ostane zunaj lestvic in obzorja tistih, ki jim je znanje španska vas. Tako se je zgodilo, da se je ob intervjuju z v mednarodnih krogih zelo cenjenim filozofom Mladenom Dolarjem v Delu (glej Krečič 2012) razvila polemika, povezana z njegovim priimkom, v kateri so razpravljavci kar tekmovali v tem, kdo ve manj o filo- zofiji in filozofih (na primer na portalu Politikis). Slavoja Žižka v javnosti poznajo nekoliko bolje, pa vendar jih je tudi med slovenskimi znanstveniki malo, ki bi ga res brali. O tem je Mladen Dolar v omenjenem intervjuju povedal naslednje:

O Slavoju bi najbolj preprosto rekel, da je svojevrstni Rorscha- chov test – izjave, ki jih ljudje dajejo o njem, veliko več povedo o teh ljudeh samih kot pa o njem. Povejo nekaj o tem, kaj so zmožni videti in doumeti. Nekateri se zapičijo v njegovo ekscesno pojavnost ali v obscene vice, ker je to edino, kar zmorejo razumeti, drugi se zataknejo v njegove provokativne izjave, ki jih seveda nikoli ne manjka. Eni vidijo v njem predvsem zabavljača in popteoretika. Eni se zapičijo v ozna- čevalec komunizem, ne da bi kaj prebrali – konec koncev je njegovo oživljanje tega pojma prav poskus, kako prekiniti z vsemi praksami komunizma dvajsetega stoletja, potegniti črto. Zdi se mi, da je to, na katero raven Slavoja se nekdo zapiči, svojevrstni test tega, kaj je kdo zmožen razumeti in kaj se mu zdi pomembno. (po Krečič 2012)

145

Heroji_FINAL.indd 145 23.9.2013 9:18:41 Dolar v nadaljevanju opozarja, da je kljub Žižkovim provoka- tivnim izjavam in nenavadnemu nastopu težko spregledati, da je to radikalen in inovativen teoretik, »ki se nikoli ne ustavi pred najtežjimi problemi in najtežjimi stranmi, ki so bile napisane v celotni zgodovini filozofije; od Kanta in Hegla prek Marxa in Freuda do Heideggra in Lacana, do nazadnje spoprijema z doma- la vsemi najpomembnejšimi teoretiki našega časa«. Vse to pa je po mnenju Mladena Dolarja daleč od »instantnosti in popteori- je« (po Krečič 2012). V domačih logih je – podobno kot svetovno uspešni Laibach – spregledan, če ne celo zasmehovan:

Odkar je leta 1989 zaslovel z The Sublime Object of Ideology, na zahodu obstajata dva ducata knjig o njem, sicer različne teže in usmeritve (med njimi npr. Žižek’s Ontology Adriana Johnstona, če omenim eno boljšo). Pa vsako leto stotine člankov, za in proti, pa Inter national Journal of Žižek Studies. V Sloveniji, kjer je naokoli že štirideset let (letos je štirideset let od njegove prve knjige), pa ni nastalo skorajda nič. Ne le da nimamo nobene knjige, še enega poštenega kritičnega in analitičnega članka nimamo, ki bi se ukvarjal z nekom, ki je daleč najuspešnejši slovenski teoretik v zgodovini. Pokažite mi enega, ki bi se poskušal – ni pomembno, ali za ali proti – argumentirano, s kritičnimi in analitičnimi sredstvi soočiti z njegovo mislijo. Tisti, ki obstajajo, sodijo prej v žanr obračunavanja ali celo denunciacije. To je zelo slabo spričevalo tega intelektualnega prostora. Tu bi ga vsi najraje instantno utopili v žlici vode zaradi te ali one izjave; tisto, kar sega prek instantnosti, pač terja napor. (po Krečič 2012)

Napor pa zahteva vsako znanstveno delo. Znanje ni nekaj, kar premore nek genialen (karizmatičen) posameznik po božji milosti, temveč je nekaj družbeno posredovanega in pridelane- ga, nekaj, kar le nekateri posamezniki in posameznice preprič ljivo predelajo v tehtno in uporabno vednost. Znanost je tisto znanje, ki ga vse človeštvo akumulira skozi načrtno opazova- nje, izkušnje in spoznavanje posameznikov in skupin, vendar je zares kredibilno le tisto, ki je podano v obliki splošnih trditev. V nasprotju s predstavami o znanosti, se v njej ne skrivajo težko doumljive »večne resnice«, saj jih niti ne more biti. Znanstvene so namreč le tiste trditve, ki jih je mogoče na podlagi novih opazovanj, izkušenj in spoznanj zamenjati z boljšimi. Takšnih trditev pa seveda ni mogoče omejiti na kakršnekoli nacionalno ali kulturno utemeljene enote, čeprav se v praksi pogosto zgodi, da znanje pripisujemo posameznim skupinam vedežev in vidcev, ki jih na podlagi lastne nevednosti častimo malodane kot nezmotljive avtoritete. Živimo namreč »v skupnostih, katerih socialne vezi izhajajo iz predmetov, ki smo jih izdelali v laboratorijih; ideje so zamenjale prakse, apodiktično (gotovo)

146

Heroji_FINAL.indd 146 23.9.2013 9:18:41 sklepanje, nadzorovana doksa in univerzalno strinjanje skupine kolegov« (Latour 1993: 21). Vero v znanost nam dajejo različne stvari, med njimi pa je pomembna ocena znanstvene uspešnosti, ki je lahko kvantitativna oziroma bibliometrična ali kvalitativna (ocena kolegov). Prav ti tehnični pristopi pogojujejo izgradnjo mitološkega univerzuma za človeštvo pomembnega znanja, katerega svečeniki oznanjajo večne resnice v strogo recenziranih in najbolj branih znanstvenih časopisih. Enkrat letno se njihove oči obrnejo proti središču vseh svetišč znanosti, Švedski akademiji znanosti, kjer ritualno prosla- vijo največje znanstvene dosežke zadnjega časa. Nobelova nagrada je nekakšen sveti gral znanosti. Vanj verjamemo tako zelo, da vsako leto znova nasedemo tudi triku, utelešenem v nekakšni Nobe- lovi nagradi za ekonomijo, torej ponaredku, ki ga od leta 1968, ko je uvedla Nagrado za ekonomske vede v spomin Alfreda Nobela, podeljuje Švedska kraljeva banka. Bankirji so celo tako predrzni, da to lažno Nobelovo nagrado že od začetka podeljujejo skupaj s petimi avtentičnimi Nobelovimi nagradami (za fiziko, kemijo, me- dicino (ali fiziologijo), literaturo in mir), hkrati pa so Kraljevi akademiji podtaknili sklep, da istega trika ne sme izvesti nihče več! Mar je kaj drugače v popularni glasbi in kulturi, kjer prav tako vsako leto v vedno znova odmevnih spektaklih podeljujejo različne nagrade in priznanja? In ali zares obstaja razlika med množico glasbenih lestvic ter znanstvenimi citatnimi indeksi in drugimi seznami znanstvene uspešnosti, torej med lestvico IPF in znamenitimi Sicrisovimi točkami?

Zunanji obod pravšnjosti in zvezdništva Tako v znanosti kot umetnosti so najzanimivejše stvari vedno nastajale zunaj osrednjih institucij in prostorov čaščenja. Dana- šnje zvezde znanosti so v preteklosti velikokrat sijale zunaj institucij (Tycho Brahe, Galileo Galilej, Karl Marx, Charles Darwin, Ludwig Wittgenstein, Walter Benjamin, Jacques Lacan …). Mor- da še bolj izrazit je ta pojav v glasbi: za nič na svetu ne bi za vse pop bleščice tega sveta zamenjal ene same minute z albuma Third Reich‘n’Roll skupine The Residents ali zvočnega izbruha pokojne- ga Maria Marzidovška. Zvezde popularne glasbe in popularne kulture je mogoče primerjati z zvezdami v znanosti oziroma slavnimi znanstveniki, prodajo njihove glasbe z naklado znanstvenih in poljudnoznan- stvenih publikacij, glasbene lestvice s citatnimi indeksi in sezna- me pesmi na radijskih postajah s seznami literature v študijskih programih.

147

Heroji_FINAL.indd 147 23.9.2013 9:18:41 Pa vendar obstaja ključna razlika med znanostjo in popularno glasbo. V popularni glasbi vedno znova občudujemo inovati- vnost alternativ in avantgard, ki nastajajo in se razvijajo na ne- komercialnih ustvarjalnih otočkih zunaj medijskega blišča. Na drugi strani pa si ne moremo želeti, da bi alternative znanosti postavljale pravila: alternativne znanosti so, hočeš-nočeš, čudna mešanica popolnih abotnosti in zablod, od čarovništva in letečih krožnikov do duhovnih modrosti ter eko- in biofundamentaliz- ma. Zunaj polja znanosti ni zares kredibilnega znanja, saj znanost opredeljujejo načini, kako in zakaj lahko nekaj vemo, ne pa tisto, kar vemo (Casti 1990: 61). Zato je čaščenje – ali ignoriranje – znanstvenikov in njihove vednosti toliko bolj abotno.

Citirane reference

Benjamin, Walter 1998 ‘Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati.’ V:Izbrani spisi. Janez Vrečko, prev. Ljubljana: SH, Zavod za založniško dejavnost. Str. 145–76.

Blažič, Miha (N’toko) 2012 ‘Kaj je narobe s slovensko popularno glasbo?’ Ex shanti future shanti (blog), 3. februar. Spletni vir: < http://ntokomc.blogspot.com/2012/02/ kaj-je-narobe-s-slovensko-popularno.html>, 3. 6. 2013.

Casti, John L. 1990 Paradigms Lost: Tackling the Unanswered Mysteries of Modern Science. New York: Avon Books.

Frith, Simon 1996 Performing Rites: On the Value of Popular Music. Oxford: Oxford Univer- sity Press.

IPF 2005–2013 Zavod IPF. Zavod za uveljavljanje pravic izvajalcev in proizvajalcev fonogramov Slovenije. Spletni vir: < https://www.zavod-ipf.si/zavod-ipf.aspx>, 3. 6. 2013.

Jackson, Michael 2013 ‘The Migration of a Name: Alexander in Africa.’ V: Lifeworlds: Essays in Existential Anthropology. Chicago: The University of Chicago Press. Str. 75–90.

Krečič, Jela 2012 ‘Vrednote so smrtno nevarna stvar: Pogovor z Mladenom Dolarjem, enim najbolj znanih filozofov doma in v tujini, o politiki in splošnem stanju duha pri nas.’ Delo, Sobotna priloga, 15. 4. Spletni vir: , 3. 6. 2013.

148

Heroji_FINAL.indd 148 23.9.2013 9:18:41 Latour, Bruno 1993 We Have Never Been Modern. Cambridge, Mass.: Harvard University Press.

Muršič, Rajko 2012 ‘Večkrajevna etnografija prostorov popularnoglasbenega življenja v Kanazavi in Krakovu.’ V: Antropološki vidiki načinov življenja v mestih. Jaka Repič in Jože Hudales, ur. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. Str. 299–320.

Pattie, David 1999 ‘4 Real: Authenticity, Performance, and Rock Music.’ Enculturation 2(2). Spletni vir: < http://enculturation.gmu.edu/2_2/pattie.html> , 3. 6. 2013.

Sahlins, Marshall D. 1963 ‘Poor Man, Rich Man, Big-Man, Chief: Political Types in Melanesia and Polynesia.’ Comparative Studies in Society and History 5(3): 285–303.

Tavčar, Matjaž 2013 ‘Jan Plestenjak v Operi. Plestenjak: »Uspel sem jeb*** počasi.«’ Planet Siol.net. Spletni vir < http://www.siol.net/scena/glasba/glasbene_repor- taze/2013/02/plestenjakuspel_sem_pocasi.aspx>, 3. 6. 2013.

Weber, Max 1978 Economy and Society: An Outline of Interpretive Sociology. Guenther Roth in Claus Wittich, ur. Berkeley, Los Angeles in London: University of California Press.

149

Heroji_FINAL.indd 149 23.9.2013 9:18:41 Heroji_FINAL.indd 150 23.9.2013 9:18:41 Dan Podjed Konec zgodovine Vélikih Mož? Samopromocijske strategije instant zvezde Urške Hočevar Čepin in njihov odsev v politiki

Uvod »Univerzalna Zgodovina,« je sredi devetnajstega stoletja zapisal škotski filozof in zgodovinar Thomas Carlyle v delu O herojih, čaščenju herojev in herojskem v zgodovini (On Heroes, Hero-worship, and the Heroic in History), »torej zgodovina člove- kovih dosežkov na svetu, je v bistvu Zgodovina Vélikih Mož, ki so tod delovali« (Carlyle 1840: 3). V tem prispevku trdim, da v sodobnem svetu drži tudi nasprotno: zgodovine ne ustvarjajo več zgolj izjemni, karizmatični, vplivni in nadarjeni posamezniki, temveč njen tok oblikujejo tudi navidez nepomembni in obrobni ljudje (tako moški kot žen- ske), ki se jim uspe uveljaviti v družbi in umestiti v središče omrežij s pomočjo informacijskih in ko- munikacijskih sredstev. S svojimi dejavnostmi praviloma ne vplivajo neposredno na politično ali ekonomsko stanje v družbi (čeprav je, kot bomo videli, tudi to mogoče), so pa izjemno pomembni, ker so pogosto pionirji pri vzpostavljanju novih strategij

151

Heroji_FINAL.indd 151 23.9.2013 9:18:41 samopromocije, ki jih vse pogosteje posnemajo tudi posamezniki z večjim družbenim vplivom. 1 Kot model za analizo strategij vzpostavljanja središčne vloge v omrežjih prikažem slovensko instant zvezdo Urško Hočevar Čepin. Ta je svoj sloves ustvarila in vzdrževala na spletu, in sicer predvsem s številnimi objavami na priljubljenem omrežju Fa- cebook, z objavo biografije, ki opisuje njeno javno in zasebno življenje, ter s številnimi nastopi in medijskimi predstavitvami v revijah, časopisih, na televiziji in v drugih medijih. Nekatere ključne dogodke iz njene kariere opišem na podlagi proučevanja pisnih, ustnih in spletnih virov ter jih primerjam z delovanjem in pojavnostjo podobnih zvezdnikov v Sloveniji in tujini. Natančne- je se posvetim njenemu videoposnetku, ki je nastal v erotičnem masažnem salonu in se naglo razširil po spletu. Kot bomo videli, je zaradi tega posnetka Hočevar Čepinova postala še bolj znana in prepoznavna tako na nacionalni ravni kot tudi onkraj nje. Kot rečeno, podobne samopromocijske strategije za poveliče- vanje lastne slave, ugleda in moči vse pogosteje uporabljajo tudi politiki in drugi »velmožje«, ki naj bi s svojim vplivom dejansko spreminjali ali vsaj pomembno zaznamovali družbeno realnost. Na izbranih primerih predstavim njihove strategije ustvarjanja javne podobe in jih primerjam z dejavnostmi osrednje akterke tega prispevka. Ob koncu ugotavljam, da kopičenje in izrabljanje socialne- ga kapitala za vzpostavljanje ugleda in moči v družbi pravzaprav ni nič posebej novega. Takšne strategije so namreč že pred desetletji opisovali ključni antropologi, ki so v melanezijskih in polinezijskih skupnostih proučevali institucijo vélikih mož, katerih družbeni pomen se meri predvsem po številu povezav, ki jih zmorejo vzdr- ževati. Takšno početje pa lahko primerjamo s sodobnim kopiče- njem tako imenovanih prijateljev in sledilcev na spletnih družbenih omrežjih, po čemer izstopajo tako instant zvezde kot politiki.

Raziskovanje instant zvezd Pri proučevanju zgodovinskih osebnosti, herojev in slavnih osebnosti se pogosto srečamo s pomanjkanjem virov, s katerimi bi lahko verodostojno rekonstruirali njihovo življenje in delo. Ko razi- skujemo sodobne instant zvezde, je naš problem nasproten – virov in podatkov je na voljo v izobilju, včasih celo preveč, poleg tega si informacije pogosto nasprotujejo in se marsikdaj ne skladajo. To pravzaprav ni nič nenavadnega, saj je temeljna dejavnost instant zvezd

1. Nekateri izsledki in izhodišča iz tega prispevka so predstavljeni v razpravi, objavljeni v Glasniku Slovenskega etnološkega društva (Podjed 2012).

152

Heroji_FINAL.indd 152 23.9.2013 9:18:41 ustvarjanje izobilja – ali pa celo preobilja – informacij, namenjenih samopromociji in potrjevanju lastne slave. Ker so podatki, ki se pojavljajo v različnih medijih in na spletu, mnogokrat nenatančni, po- tvorjeni ali predelani, je pri rekonstrukciji najbolje uporabiti kombi- nacijo različnih virov, da se približamo dejanskim dogodkom. Osnovni vir za predstavitev kariere Urške Hočevar Čepin do leta 2009 je njena (avto)biografija (Zeneli 2009), v kateri opiše predvsem svoj propadli zakon s poslovnežem ter predstavi zametke svoje javne podobe. Pomemben vir informacij so tudi prispevki v revijah in časopisih, v katerih se ta oseba pojavlja bodisi kot sogovornica bodisi kot navdih za pisanje. Ker v prispevku ne obravnavam le podobe Hočevar Čepinove v fizični realnosti, temveč se v ravno tolikšni meri posvečam njenemu udejstvovanju v virtualnem prostoru, torej na spletu, sem analiziral še njen profil in objave na omrežju Facebook ter pregledal spletne strani, na katerih se pojavlja. Podatke sem dopolnil z intervjujem, ki sem ga nameraval izvesti v živo, a se za razliko od drugih slovenskih instant zvezd, ki sem jih predstavil v nekaterih drugih besedilih (Fredi Miler, Artur Štern in Damjan Murko), za srečanje ni- sva mogla dogovoriti, zato sva »pogovor« marca 2012 izvedla po elektronski pošti. Zastavljena vprašanja so bila povezana z njeno samoopredelitvijo (medijska oseba, voditeljica, zvezda …), s primerjavo njenega dela s svetovnimi zvezdami, ki živijo predvsem od lastne slave (na primer z mednarodno instant zvezdo Paris Hilton), z razlikovanjem od drugih domačih slavnih posameznikov, z močjo medijev pri ustvarjanju javne podobe, z vlogo splet nih omrežij pri samopromociji, s pojavljanjem v resničnostnih šovih in z vzpostavljanjem ločnice med javno in zasebno podobo. Za primerjavo samopromocijskih strategij instant zvezd in družbeno vplivnih posameznikov sem analiziral še tri spletne profile slovenskih politikov na Facebooku.2 Pri tem sem se posebej posvetil njihovemu »samoupodabljanju« na omrežju, nakar sem njihove samouprizoritvene strategije primerjal z javno-zasebno podobo Urške Hočevar Čepin ter ugotavljal, v čem so si ti posamezniki podobni in po čem se sodobni »véliki možje in žene« razlikujejo od instant zvezd.

Teoretska izhodišča Kot temeljno teoretsko izhodišče uporabljam Boorstinovo delo Podoba: Vodnik po psevdodogodkih v Ameriki (The Image: A

2. Politikov v prispevku ne izpostavljam z imeni, temveč jih poimenujem Politik 1, 2 in 3. Za analizo sem izbral dva moška in eno žensko, ki so precej aktivni na spletu, vsi pa so se- danji ali nekdanji vidni oziroma vodilni predstavniki osrednjih slovenskih političnih strank.

153

Heroji_FINAL.indd 153 23.9.2013 9:18:41 Guide to Pseudo-Events in America), ki je prvič izšlo leta 1961 in v katerem je avtor opredelil, kaj naj bi bila slavna oseba; po njegovem gre za posameznike in posameznice, ki slovijo predvsem zaradi svoje slave (1992: 57).3 V tem delu se je avtor posvetil še psevdodogodkom, torej umetno ustvarjenim dogodkom, ki so »po naravi bolj zanimivi in privlačni kot spontani dogodki« (Boor- stin 1992: 37). Pojasnil je, da so v primerjavi z neinsceniranimi dogodki bolj dramatični, hitreje se razširijo in postanejo opazni, zlahka se ponavljajo, zahtevajo finančni vložek, lahko jih razumemo in se z njimi sprijaznimo, so družbeno sprejemljivi, poznati jih moramo, če želimo ostati »obveščeni«, poleg tega pa se lahko eksponentno množijo. Kot bomo videli, te značilnosti zlahka prepoznamo – morda celo v ekstremnejši obliki – pri nekaterih dejavnostih Urške Hočevar Čepin. Pri analizi javne in zasebne podobe instant zvezd so še vedno aktualne razlage Ervinga Goffmana (1990), ki je uporabil primerjavo vsakdanjega življenja z gledališčem, in sicer za opis »odra«, na katerem se predstavljamo javnosti oziroma drugim, in »zakulisja«, na katerem obstajamo »sami zase« (primerjaj Mead 1997, kjer podobno piše o sebstvu kot prepletu individu- alnega in družbenega jaza). Kot bomo videli v prispevku, se pri instant zvezdi Urški Hočevar Čepin javna in zasebna podoba pogosto prepletata in mešata, hkrati pa so njene podobe za javnost, ki naj bi predstavljale utrinke iz zakulisja, načrtno izbrane in deloma inscenirane (so torej psevdopodobe). V vsakem primeru so ustvarjene, umetne podobe pri njenem udejstvovanju prevladu- joče in pomembnejše od dejanskih dogodkov (primerjaj Baudril- lard 1999, kjer avtor pojasni, da je svet simulacij in replik postal pomembnejši od dejanskosti). Pomemben novejši prispevek k definiranju slavnih oseb je prispeval Chris Rojek, ki je pojasnil, da so le-te kulturni konstrukt, s katerim smo v sodobnih družbah nadomestili izginja- jočo avtoriteto kraljev in bogov (2001: 13). Podobno kot Weber (1968), ki je predstavil tri oblike avtoritete (tradicionalno, raci- onalno-legalno in karizmatično), je Rojek pojasnil, da obstajajo tri oblike zvezdniškega statusa: pripisan, pridobljen in prilaščen. Pripisan status slavnih oseb je povezan z dedovanjem naziva; nekatere osebe, na primer filmski igralci, športniki in glasbeniki, tak status pridobijo z izjemnimi dosežki; v tretjo kategorijo, ki je za to razpravo najbolj zanimiva, pa uvrščamo tiste, ki jim slavo pripisujemo, četudi ne izkazujejo nobenih posebnih talentov ali

3. Natančneje: Boorstin (1992: 57) je razložil, da lahko kot slavno osebo (angleško celebrity) obravnavamo posameznika, ki je »znan zaradi svoje prepoznavnosti« (angleško known for his well-knowness).

154

Heroji_FINAL.indd 154 23.9.2013 9:18:42 veščin (Rojek 2001: 17–8). Takšnim osebam Rojek pravi celetoids, kar nekateri prevajajo s slavoidi (Vovk 2011), sam pa uporabljam izraz instant zvezda (glej Podjed 2012, kjer je izraz podrobneje predstavljen). V nasprotju z Rojkom menim, da imajo takšni posamezniki lahko tudi daljši rok trajanja in da ni nujno, da njihov zvezdniški status izgori po »petnajstih minutah slave«, o katerih je v šestdesetih letih dvajsetega stoletja govoril osrednji predstavnik poparta Andy Warhol.4 Pri analizi dejavnosti sodobnih instant zvezd je pomembno tudi poznavanje delovanja spletnih omrežij, ki so z naglim razvojem v novem tisočletju bistveno predrugačila način predstavljanja izjemnih oziroma izstopajočih posameznikov v javnosti in jim ponudila priročno orodje za samopromocijo.5 Alice Marwick in Danah Boyd v prispevku o zvezdniških praksah na omrežju Twitter celo pravita, da so prav spletna družbena omrežja omogo- čila nastanek tako imenovanih mikrozvezd, ki z udejstvovanjem v fizičnem in predvsem virtualnem prostoru nenehno skrbijo za samooznamčenje (angleško self-branding), to je strateško samou- prizarjanje in ustvarjanje takšne javne podobe, ki jo občinstvo zlahka konzumira (Marwick in Boyd 2011: 141). O spletnih omrežjih kot pomembnem sredstvu za samopromocijo piše tudi P. David Marshall. Nenehna samo(re)produkcija, ki jo ta omrežja omogočajo, je po njegovem mnenju temeljna dejavnost posameznikov, ki jim pravim instant zvezde, saj je njihov spletni jaz postal za konstrukcijo in uprizarjanje sebstva vsaj tako pomemben kot individualni oziroma zasebni jaz (Marshall 2010: 39). Marshall ob tem dodaja, da posamezniki svoj javni jaz, ki ga predstavljajo po spletu in ki je ključni sestavni del njihove identitete, nenehno popravljajo in dopolnjujejo (Marshall 2010: 42). Izdelava spletnega profila kot jedra virtualne identitete je torej nikoli dokončano delo, v katero mora slavni za ohranjanje te slave vlagati veliko truda, sočasno pa mora komunicirati s svojim občinstvom, torej s prijatelji oziroma sledilci na omrežju. Kot bomo videli v prispevku, temelj za snovanje posamezni- kove javno-zasebne podobe še vedno ostaja podoba iz fizične resničnosti, ki se sicer vse tesneje prepleta z virtualno podobo. Dva svetova – fizični in virtualni – namreč nista ločena, tem- več vplivata drug na drugega in ustvarjata nekakšen kibernetski prostor, kot ga opisujeta Mitra in Schwartz (2001), v katerem dogodki na spletu pomembno vplivajo na življenje v fizičnem

4. Tudi v tem prispevku predstavljeni Urška Hočevar Čepin in Paris Hilton že več let uspe- šno vzdržujeta svojo instant slavo. 5. O razrasti spletnih omrežij v novem tisočletju glej Boyd in Ellison (2008).

155

Heroji_FINAL.indd 155 23.9.2013 9:18:42 prostoru – in obratno.6 Zaradi vseprisotnega in zlahka doseglji- vega spleta (denimo s »pametnimi« mobilnimi telefoni in tablič- nimi računalniki) je ločnica med svetovoma vse bolj zabrisana, oba pa imata čedalje bolj izenačeno vlogo v posameznikovem vsakdanu – in seveda tudi v življenju instant zvezd. Pri Urški Hočevar Čepin bomo zato najprej pogledali njeno fizično podobo, s katero se predstavlja v medijih in na javnih nastopih, nato pa se bomo posvetili še njeni virtualni podobi, ki jo ustvarja na omrežju Facebook.

Ustvarjanje in preobrazba fizične podobe Urška Hočevar Čepin (rojena 1985) se je širši javnosti prvič predstavila z biografijo, v kateri je opisala predvsem zvezo s po- slovnežem, lastnikom avtohiše, ki je trajala med letoma 2004 in 2009. V biografiji z naslovom Prekletstvo v zlati kletki, ki jo je zapisala poznavalka slovenske estrade Nana Nataša Zeneli in ki so jo ob izidu predstavljali kot »zgodbo o slovenski Pepelki«,7 je predstavila svojo transformacijo od naivne najstnice »brez življenjskih izkušenj«, ki je svojemu partnerju »stoodstotno ver- jela« (Zeneli 2009: 12), do medijske osebnosti, ki so jo utrdile in oblikovale življenjske izkušnje (Slika 1). V tem obdobju se je preoblikovala tudi njena fizična podoba, med drugim z operacijo prsi, za kar jo je s pregovarjanjem navdušil njen partner, ki mu je bilo všeč, »če ima ženska ogromne« (Zeneli 2009: 35). Hoče- var Čepinova pojasnjuje, da njena pojavnost pravzaprav nikoli ni bila njen individualni projekt, temveč jo je s svojimi željami vsestransko preoblikoval njen partner, ki je

vedno sanjal o glamurju in imidžu zvezd, zato me je gradil po svojih željah, da bi se z menoj lahko razkazoval v medijih. Na njegove zahteve in želje sem se morala v javnosti družiti samo z določenimi znanimi ljudmi iz sveta medijev, oblačiti sem se morala izključno po njegovih navodilih, in seveda sem morala voziti avtomobile prestižnih znamk, da se je lahko postavljal z mano. (Zeneli 2009: 109)

6. Izraz »kibernetski prostor« se ne navezuje na kiberprostor kot soznačnico virtual- nega prostora, temveč opisuje procese upravljanja, reguliranja in prenosa informacij med elementi v sistemu (glej na primer Wiener 1954, kjer so predstavljene pionirske zamisli o kibernetiki). 7. V povzetku, objavljenem na hrbtni strani biografije s podnaslovom Senzacionalna zgodba Urške Čepin, je zgodba strnjena takole: »Pošteno, delovno in luštno dekle se poroči s princem iz sanj, ki ji nudi razkošje, ki si ga le malokatero dekle pri tej starosti lahko privošči: raz- vaja jo z luksuznimi avtomobili, dragimi oblekami, eksotičnimi počitnicami, nenazadnje dragimi lepotnimi operacijami in seveda lastno oddajo na televiziji. Res kot v pravljici, bi lahko rekli – dokler je trajalo« (Zeneli 2009).

156

Heroji_FINAL.indd 156 23.9.2013 9:18:42 V intervjuju pa je dodala, da so njeno podobo sčasoma obliko- vali tudi mediji, ki so jo »izdelali /…/ po neki svoji podobi«. Tudi ta podoba je pomagala k njeni prepoznavnosti, zaradi katere jo ljudje, kot pravi, marsikdaj »obravnavajo kot nek idol«. Poleg povečanih prsi so se sčasoma spreminjale tudi njene obrazne poteze ter način oblačenja in ličenja. Skratka, podoba Urške Hočevar Čepin je postajala vse bolj spremenljiva in nestal- na. Njena »plastična«, »gnetljiva« in »prilagodljiva« pojavnost precej dobro predstavi esenco sodobne potrošniške družbe, v kateri podobo nenehno (pre)oblikujemo po svojih ali tujih željah, s čimer poudarjamo vizualno in se tako vse bolj prepuščamo zahtevam sveta pogledov, zrcal in spektakla, v katerem postaja osrednje čutilo oko, fokus pa ravno telo (Featherstone po Rogers 1999: 113). Ustvarjanje zunanjega videza instant zvezde, ki nastaja bodisi s kozmetičnimi popravki bodisi z novimi oblekami in ličili, je tudi svojevrsten psevdodogodek, ki odmeva v javnosti in medijih. Tako postane instant zvezda s svojo pojavnostjo dogodek zase oziroma nekakšen »človeški psevdodogodek«, kot temu pravi Boorstin (1992).

Slika 1. V biografiji Prekletstvo v zlati kletki je predstavljena transformacija Urške Hočevar Čepin od naivne najstnice do medijske zvezde (vir: Zeneli 2009).

Pri analizi ustvarjanja in promocije zvezdniškega lika Ur- ške Hočevar Čepin so zgovorne tudi fotografije, s katerimi je opremljena biografija. Od šestindvajsetih fotografij v knjigi jih večina, natančneje osemnajst, prikazuje osrednjo akterko, ki se fotografskemu objektivu nastavlja odeta v izzivalna oblačila in v različnih položajih (zleknjena je na postelji, roke ima spete z

157

Heroji_FINAL.indd 157 23.9.2013 9:18:42 lisicami, sloni na športnem avtomobilu, naslanja se na masažno kopalno kad in tako dalje). Le na osmih fotografijah je prikazana v družbi drugih ljudi – predvsem tedanjega partnerja. Iz teh prizorov vidimo, da je zasebnost instant zvezd v resnici družbe- ni konstrukt – posamezniki (vsaj deloma) odločajo in določajo, katere informacije bodo ostale skrite in katere bodo dostopne javnosti. Pri tem pa morajo instant zvezde upoštevati stopnju- joča »voajerska« pričakovanja svojega občinstva. »Pričakujemo, da bomo videli vedno več. Želimo videti več. In mediji nam to dajo,« pojasnjuje Clay Calvert (2000: 80). In v takšnem začara- nem krogu ostajajo instant zvezde tako rekoč brez izbire. Občin- stvo lahko nahranijo in ohranijo le, če razkažejo še več sebe in svoje zasebnosti.

Afera z masažnim salonom V biografiji Hočevar Čepinova predstavi tudi nekatere druge komponente svoje življenjske zgodbe, in sicer osvojitev naslova druge spremljevalke na tekmovanju Miss Hawaiian Tropic leta 2007, vodenje glasbene oddaje na komercialni televizijski posta- ji, začetke pevske kariere, medijsko obračunavanje po razvezi z možem in tako dalje. Njena ločitev, ki je bila odmevna tudi – ali pa predvsem – zaradi (samo)promocije v medijih, se je sčasoma ravno tako prelevila v psevdodogodek, pri katerem ni bila več pomembna dejanska zgodba, temveč predvsem nenehna (re)konstrukcija podobe ločene zvezde, s katero je osrednji akterki uspelo ostati na očeh javnosti. Tudi gledalcem resničnostnega šova Big Brother, ki se ga je udeležila leta 2010, so jo predstavili kot »razvpito ločenko«, bralci prispevkov o tej oddaji na spletu pa so spet imeli priložnost pogledati v njeno »zakulisje« – ob najavi šova so namreč objavili fotografije, skozi katere je bila prikazana njena življenjska zgodba od otroških in najstniških let do poroke z možem. Zvezdnico tako vidimo pri prostočasnih dejavnostih, denimo med ježo konja, pa tudi v družinskem krogu in med po- ročnim obredom (Rahne 2010). Po ločitvi in izdaji biografije se je v javnosti sčasoma utrdila podoba hiperseksualne zvezdnice, ki jo je Hočevar Čepino- va poudarjala z novimi dejavnostmi. Leta 2010 se je razgalila za slovensko izdajo revije Playboy, istega leta pa je po naročilu Urada Vlade Republike Slovenije za komuniciranje (UKOM) po- snela tudi oglasno sporočilo v podporo predlagani pokojninski reformi, v katerem je svoj pogled na spremembe pokojninske- ga sistema predstavila skozi niz parodičnih izjav, ki naj bi ljudem namignile, da je kvazistrokovno mnenje instant zvezde z

158

Heroji_FINAL.indd 158 23.9.2013 9:18:42 globokim dekoltejem tako zgrešeno, da je smiselno glasovati ravno nasprotno kot ona. Sporočilo je sprožilo buren odziv v javnosti, zato ga je UKOM umaknil, tedanja vlada pa se je od njega dis- tancirala; na spletnem portalu YouTube, kjer je ostalo dostopno, pa je zabeležilo več kot sto tisoč ogledov. Leta 2011 se je Hočevar Čepinova promovirala še v enem, tokrat srbskem resničnostnem šovu Palača (Dvor). Javnosti se je predstavila v vlogi ognjevite in »hiperseksualne« samopromotorke, s čimer je med tamkajšnjim občinstvom utrdila stereotipe o Slovenkah, po mnenju nekaterih gledalcev pa sočasno uspešno poskrbela za promocijo Slovenije (glej Volčič in Erjavec 2013, kjer je objavljena podrobna analiza nastopa Hočevar Čepinove v tej oddaji). Najbolj odmeven dogodek v njeni karieri, ki je buril duhove tako v domači kot mednarodni javnosti, je bila tako imenovana afera masažni salon. Spletni tabloid je aprila 2012 poročal, da je v nekem ljubljanskem masažnem salonu Urška Hočevar Čepin izvajala erotično masažo, sočasno pa je objavil videoposnetek njenega početja, ki se je kasneje razširil na nekatere pornograf- ske portale. Na posnetku vidimo Hočevar Čepinovo, ki najprej oblečena, nato pa vse bolj razgaljena masira nekega poslovneža; medtem se z njim sproščeno pogovarja ter poizveduje o njegovem zasebnem življenju in delu. Med masažo ga najprej gladi in gnete po hrbtu, na koncu pa ga še manualno zadovolji. Po podatkih lastnika spletnega tabloida si je videoposnetek v nekaj urah ogledalo približno osem odstotkov vseh uporabnikov spleta v državi (Čakarić 2012), s čimer je postala Hočevar Čepinova še bolj prepoznavna na nacionalni ravni, novico pa so komentirali tudi mediji v tujini – predvsem v Srbiji, kjer je bila Urška Hoče- var Čepin še vedno znana zaradi nastopa v resničnostnem šovu. Na tej točki njene kariere lahko izvedemo primerjavo z mednarodno instant zvezdo Paris Hilton, pravnukinjo snovalca med- narodne hotelske verige. Tako kot Hočevar Čepinova je izdala av- tobiografijo še preden je zares zaslovela, kasneje se je ukvarjala s petjem, se preizkusila v različnih filmskih vlogah, nastopila v re- sničnostnem šovu in se lotila številnih drugih dejavnosti – predvsem pa se je ukvarjala z vzdrževanjem lastne slave. Hiltonova je dosegla svetovno slavo predvsem zaradi amaterskega posnetka spolnega odnosa s tedanjim partnerjem; posnetek se je leta 2003 razširil po spletu, dvoumno naslovljen z Noč v Paris/Parizu (One Night in Paris) pa je kasneje izšel tudi na DVD-ju. Thomas Fahy (2007) pojasnjuje, da ta posnetek ni postal izjemno priljubljen le zaradi erotične komponente, temveč tudi zaradi privoščljivo- sti, ki jo gledalci doživijo, ko se bogata dedinja pred njihovimi očmi razgali in javno poniža. V takšnem prizoru se, če sledimo Goffmanu, prepleteta »prizorišče« in »zakulisje«, s tem pa se

159

Heroji_FINAL.indd 159 23.9.2013 9:18:42 slavna oseba dejansko »počloveči« in povsem približa občinstvu, torej »navadnim ljudem«. Nekaj podobnega se je zgodilo Hočevar Čepinovi po aferi ma- sažni salon, zaradi katere je postala še bolj slavna in priljubljena, pridobljeni sloves pa je znala uspešno unovčiti na različnih kon- certih in promocijskih nastopih (njena krajša turneja je potekala celo pod naslovom Massage Party); zaradi svoje slave je dobila tudi stransko vlogo v pornografskem filmu domače produkcije Gremo mi po svojo (2012).8 Novopridobljeni sloves je prenesla tudi v virtualno okolje spletnega omrežja Facebook, kjer je podobo iz fizične realnosti nadgradila in utrdila. Kot bomo videli, pa ji spletno družbeno omrežje ne omogoča le utrjevanja podobe, temveč tudi rekonstrukcijo javno-zasebne zgodovine.

Analiza spletnega profila Prva zadrega, ki se pojavi pri proučevanju spletne podobe slavnih oseb je, da ne moremo zlahka ugotoviti, kateri profili z njihovimi imeni so pravi in kateri lažni. Na družbenem omrež- ju Facebook najdemo kar šest profilov Urške Hočevar Čepin ter prav toliko profilov osebe z imenom Urška Čepin. Bolj poglob ljen pregled razkrije, da njeno spletno podobo najbolj zvesto predstavi profil, ki je tudi najbolj priljubljen in obiskan, saj je Hočevar Čepinova na njem zbrala pet tisoč tako imenovanih pri jateljev, torej povezav na Facebooku, kar je pravzaprav največje število, ki ga sistem dopušča, poleg tega pa je pridobila tudi več kot tri tisoč sledilcev, torej ljudi, ki lahko ravno tako spremljajo posodobitve njenega profila in si ogledujejo njene fotografije ter druge objave, a niso neposredno v krogu ljudi, ki jih je instant zvezda sama izbrala oziroma dodala svojemu omrežju. Svoj spletni profil je Hočevar Čepinova odprla januarja 2008. Že na prvi fotografiji, ki je bila objavljena na tako imenovani ča- sovnici, takrat še zidu, torej strani, na kateri uporabniki omrežja v kronološkem zaporedju predstavljajo dogodke iz svojega življe- nja, je deloma definirala svojo spletno identiteto, ki se navezuje na njeno podobo v fizični realnosti. Objavila je namreč naslovni- co neke revije, za katero se je fotografirala odeta v razpet zimski plašč, ki je prevezan z vijoličnim pasom – ta nekoliko spominja na mašno na darilu. Pod plaščem je skoraj povsem gola, le prsi ima deloma prekrite z modrcem. V objektiv fotoaparata zre iz- zivalno, z rahlo razprtimi ustnicami, iluzijo medijske dive pa

8. Pornografski film, ki ga je režiral Max Modic, parodira priljubljen slovenski mladinski film Gremo mi po svoje iz leta 2010. V filmu se Hočevar Čepinova pojavi kot planinka, ki tabornicam razkazuje svoje oprsje.

160

Heroji_FINAL.indd 160 23.9.2013 9:18:42 dopolnjujejo skrbno urejeni nohti in platinasti lasje. Celostno zvezdniško podobo nadgradi še napis na naslovnici, ki jo opiše kot »bejbo z belim Ferrarijem«. Na njeni časovnici se zvrstijo številne podobne fotografije in objave, s katerimi Hočevar Čepinova opiše svoj vsakdan. Pogo- sto navede kakšen spodbuden moto, denimo »Karkoli si zami- slim, je mogoče. Življenje je kratko potovanje, zato ga živi vsak trenutek«, ali pa »Kdor te bo želel videti, si bo vzel čas zate … Kdor te potrebuje, te bo našel …« Njene objave obiskovalci strani komentirajo, pri čemer pri komunikaciji skoraj dosledno uporabljajo tikanje in izraze, s katerimi utrjujejo iluzijo bližine z instant zvezdo. (Na primer: »Lep dan tudi tebi, Urška!«) Predvsem pa je na njeni strani na Facebooku objavljenih veliko fotografij, na katerih se zvezdnica izpostavlja kot osrednja akterka. Od 254 fotografij, ki jih je do februarja 2013 objavila na spletu, jih dve tretjini prikazuje njo samo, in sicer navadno v izzivalnih obla- čilih, ki poudarjajo njeno »hiperseksualno« podobo, kakršno je ustvarila v medijskih nastopih oziroma udejanila v fizični realnosti. Druga skupina podob prikazuje njenega sina, ki se na fotografijah pojavlja bodisi z materjo bodisi brez nje, na tretji skupini fotografij je Hočevar Čepinova z družinskimi člani ali pa so ti ovekovečeni brez nje, le na eni fotografiji pa so upodobljene še druge osebe (Tabela 1).

Tabela 1: Urška Hočevar Čepin (U. H. Č.) prevladuje kot osrednji motiv na fotografijah, objavljenih na svoji strani na omrežju Facebook (stran pregledana februarja 2013).

motiv U. H. Č. U. H. Č. otrok U. H. Č. in drugi z otrokom število 170 27 26 14 fotografij

motiv U. H. Č družina drugi nerazporejeno in družina število 6 5 1 5 fotografij

Hočevar Čepinova s takšnim »egocentričnim« kreiranjem profila, ki izpostavlja in poudarja njo samo, pritrjuje Dalsga- ardovi (2008) tezi o Facebooku, ki posameznika umešča neposredno v središče družbenega omrežja in s tem utrjuje njegovo prepričanje o nepogrešljivi družbeni vlogi. Na spletnem omrežju je namreč vsak posameznik z lastne perspektive žarišče, kakor se v žargonu teorije grafov, ki se posveča značilnostim omrežij,

161

Heroji_FINAL.indd 161 23.9.2013 9:18:42 imenujejo najbolj omreženi vozli, torej točke stičišča, ki so medsebojno povezane precej bolj kot druge.9 Da je postavljanje sebe na osrednje in najvidnejše mesto pomembno za instant zvezdo, ki gradi svojo podobo prav na sre- diščni poziciji v omrežju, s katere lahko vpliva na ljudi, potrjuje tudi izjava iz intervjuja z osrednjo akterko tega prispevka:

Ja FB (Facebook, op. a.) pa mi pomeni bolj nek komunikator z ljudmi, dobim fidbeke (povratne informacije, op. D. P.), predvsem pa ugotavljam, da sama sebi prinesem ogromno zadovoljstva, ko s svojimi objavami fotk, pozitivnih motivacijskih misli vzpodbudim in polepšam dan mnogim neznanim ljudem. To, da jaz osrečujem druge ljudi, je tudi zame nek pozitiven impulz in potrditev, da delam prav ... pa tudi ljudje me tako spoznavajo v čisto človeški, vsakdanji luči.

Kot vidimo, je recipročnost med glavno akterko ter njenimi prijatelji in sledilci nekakšno dinamično razmerje, v katerem Hočevar Čepinova, kot pravi, »osrečuje druge« z razkazovanjem in opisovanjem svoje zasebnosti, obiskovalci njenega profila pa ji z ogledi in komentarji prinašajo »ogromno zadovoljstva«. S tem se znova potrjuje, da med spletnim ekshibicionizmom in voajer- stvom obstaja dinamično sožitje, saj ena težnja zadovoljuje drugo. Urška Hočevar Čepin se pri tovrstnem objavljanju na spletu – in tudi v fizični realnosti – včasih zaplete v nenavadne kontra- dikcije. Potem ko se leta 2012 ni udeležila podelitve nagrade zlati stojan za nadpovprečne dosežke s področja zabavne industrije za odrasle, ki si jo je prislužila za vlogo v filmu Gremo mi po svojo, se je v nekaterih medijih razširila informacija, da se je prireditvi izognila, ker se je psihično zlomila, in sicer zato, ker naj ne bi prejela honorarja za svoj nastop. Na spletnem profilu je to zani- kala in pojasnila, da je razlog drugje:

PRI POLNI ZAVESTI SEM POTEGNILA ČRTO!!! Nočem biti nek erotično-sex simbol, nočem, da me ljudje gledajo kot spolni objekt … sem samo človek s srcem, dušo in čustvi ... želim živeti normalno življenje ... Hvala vsem, ki me razumete … ostali pa ... kvj ... (KVJ je kratica za kletvico, ki izhaja iz srbskega oziroma hrvaškega jezika, op. a.)

Kontradiktorno pri tem je, da je k zapisu priložila svojo foto- grafijo, na kateri jo vidimo v kratkem krilu in z razpeto usnje- no jakno: poleg tega se tudi na kasneje objavljenih fotografijah

9. Takšne izstopajoče posameznike Malcolm Gladwell (2001) opiše kot povezovalce (angleško connectors), ki imajo izjemno veliko prijateljev in znancev, ne le na spletu, temveč tudi v fizični realnosti. Glede na to, da so s številnimi povezavami, pa četudi so te šibke, sočasno prisotni v številnih omrežjih (kulturnih, strokovnih, prostočasnih …), so mnogokrat ključni pri povezovanju ljudi iz različnih krogov (primerjaj Granovetter 1973 in njegove razlage o moči in pomenu tako imenovanih šibkih vezi v družbenih omrežjih).

162

Heroji_FINAL.indd 162 23.9.2013 9:18:42 še vedno pojavlja v oprijetih oblačilih in z globokimi dekolteji, podobno izzivalna pa ostaja tudi njena naslovna slika, torej fotografija, ki se razteza nad profilom in jo vsak obiskovalec profila na omrežju vidi najprej. Na njej vidimo žensko v kopalkah, ki se dviguje iz bazena, ozadje pa krasi panorama obmorskega mesta (Slika 2).10 Podoba spolnega objekta, ki jo je zgolj z besedami tež- ko spremeniti ali izbrisati, tako ostaja.

Slika 2: Spletni profil Urške Hočevar Čepin nadgrajuje njeno podobo iz fizične real nosti (vir: Facebook 2013).

Tako naslovna slika kot tudi posameznikova kronologija, ki sta objavljeni na spletnem profilu, nista nespremenljivi, temveč lahko uporabniki Facebooka te elemente – in tudi številne druge – nenehno preoblikujejo. Podobno kot je spremenljiva akterkina podoba v fizični realnosti, je fleksibilna časovnica, ki dopušča popravljanje oziroma brisanje neprijetnih dogodkov ali komentarjev. V primeru Urške Hočevar Čepin je to najočitneje v navezavi na afero masažni salon, po kateri je na omrežju v obupu potožila, da »življenje nima več smisla«, zatem pa je svoje nadaljnje ukrepe najavila takole:

Slabo bom pustila za sabo, dobremu odprla vrata. Borila se bom proti zlim silam in zlobnim ljudem. Borila se bom zase, za sinka, za vse, ki me imate radi, ki mi stojite ob strani. Hvala vam dragi prijatelji za vso podporo ... rada vas imam.

Vse objave in komentarji iz prve polovice leta 2012 so s časov- nice kasneje izginili – verjetno v želji, da neprijeten del zgodovine

10. Obiskovalci profila najprej pomislijo, da je na fotografiji Hočevar Čepinova, a dejansko je upodobljena srbska pop pevka Jelena Karleuša – ena najbolj priljubljenih pevk v jugovzhodni Evropi.

163

Heroji_FINAL.indd 163 23.9.2013 9:18:42 izgine, ostanejo pa pozitivnejše podobe in objave. Spletni profil instant zvezdam torej omogoča, da deloma nadzirajo svojo javno podobo, in sicer tako, da s prilagajanjem zapisov iz preteklosti ustvarjajo lastno podobo, kakršna bo v prihodnosti.11

Strategije kopičenja prijateljev Hitra analiza pokaže, da je Urška Hočevar Čepin na nacionalni ravni med bolj »omreženimi« uporabniki Facebooka, med katerimi je sicer veliko politikov in drugih slavnih osebnosti (Podjed 2009). Ti ljudje so namreč že leta 2008, ko je bilo omrežje vsaj v Sloveniji še v začetni fazi, vzpostavili več tisoč povezav, zdaj pa imajo številni med njimi že pet tisoč prijateljev, kolikor jih platforma dopušča.12 Pa je izraz prijatelj v tem kontekstu sploh smiseln? Če ga razumemo kot simetrično, torej enakovredno zasebno povezovanje ljudi, prav gotovo ne. Socialni psiholog in antropolog Robina Dunbar (1993, 2004, 2008) namreč pravi, da lahko posameznik naenkrat ohranja takšno razmerje z največ 150 ljudmi (tako imenovano Dunbar- jevo število), za kar naj bi obstajala celo kognitivna omejitev v človeških možganih.13 Govoriti o tisoč in več prijateljih, ki naj bi jih nekdo »zbral« na spletu, je zato nesmiselno. Seveda pa se lahko takšno število povezav vzpostavi in ohranja v asime- tričnem razmerju, ko se bolj ali manj anonimni posamezniki povezujejo s slavnimi osebami – te pa niso nujno le zvezdniki, temveč so lahko to tudi politiki, športniki, znanstveniki … Pozornost je v tem primeru predvsem enosmerna: prijatelji in sledilci namreč spremljajo slavne, ti pa jim naklonijo splošno pozornost predvsem z razdajanjem informacij o sebi. Dunbar ugotavlja še, da se je z vzponom elektronskih komu- nikacij zmožnost vzpostavljanja in vzdrževanja razmerij drama- tično povečala. Pomembna novost pri tem je, da ne živimo več v omejenih skupnostih, v katerih se omrežja posameznikov v celoti prekrivajo – tako kot, recimo, v nekdanjih vaških skupnostih, kjer je vsakdo poznal vsakogar. Namesto tega smo prisotni v številnih razpršenih skupnostih, ki so sestavljene iz niza po- domrežij (družina, prijatelji, sodelavci, znanci, člani interesnih

11. Pri tem se spomnimo na znan citat iz Orwellovega dela 1984: »Kdor nadzoruje preteklost, nadzoruje prihodnost. Kdor nadzoruje sedanjost, nadzoruje preteklost.« 12. Ko posameznik zbere več kot pet tisoč prijateljev, lahko bodisi odpre nov profil bodisi začne namesto prijateljev pridobivati sledilce. 13. Pogojno rečeno so prijatelji po Dunbarju tisti ljudje, do katerih čutimo obligacijo, ko potrebujejo pomoč, in od katerih lahko pričakujemo nekakšno obliko solidarnosti, ko smo sami v težavah (Dunbar 2008: 9).

164

Heroji_FINAL.indd 164 23.9.2013 9:18:42 skupin …), ta pa se pogosto le bežno prekrivajo (Dunbar 2008: 9–10). Poleg tega člani posameznikovega omrežja niso več tako močno vezani na fizične omejitve prostora kot včasih – stike lahko namreč vzpostavljamo in ohranjamo tudi na daljavo. Razmerja v fizičnem prostoru pa kljub vse večjemu pomenu spletnih omrežij še zdaleč niso izgubila smisla. Raziskave ka- žejo, da drži kvečjemu nasprotno. Pollet, Roberts in Dunbar (2011) tako ugotavljajo, da med časom, ki ga preživimo na dru- žabnih medijih – recimo na Facebooku – in povečanimi druž- benimi omrežji v fizični realnosti ali večjo emocionalno bližino do ljudi v fizičnem ni pozitivne koleracije. Ob tem vidimo, da udejstvovanje v tako imenovanem kibernetskem prostoru, ki obsega tako fizično kot virtualno resničnost, prinese največ novih povezav. Na primeru Urške Hočevar Čepin je to še posebej očitno. Če bi bila izjemno dejavna zgolj po spletu, hkrati pa se ne bi udeleževala številnih prireditev in televizijskih oddaj ter ne bi nastopala na različnih delih Slovenije (in, nenazadnje, če ne bi bilo odmevnih dejavnosti v masažnem salonu), potem bi njen zvezdniški status hitro izpuhtel. Šele preplet aktivnosti v fizični realnosti in na spletu prinese instant zvezdam želeni iz- kupiček, torej veliko novih povezav. Urška Hočevar Čepin, ki ima na spletnem omrežju najvišje možno število prijateljev in več tisoč sledilcev, se vsaj na lokal- ni ravni uvršča med žarišča, kot se v besednjaku teorije omrežij oziroma grafov imenujejo najbolj omreženi vozli – v družbenih omrežjih so to seveda ljudje (glej na primer Barabási 2003). Pa ima število povezav, ki jih je vzpostavila, še kakšen smisel – razen da služijo kot dokaz njene družbene »veličine«? Dalsgaard (2008) meni, da so te povezave, pa četudi so šibke in neobstojne, precej pomembne, saj lahko prek njih posamezniki vplivajo na široko skupino ljudi in tako prenašajo svoje – ali pa tuje – zamisli v družbo (primerjaj Granovetter 1973, kjer piše o šibkih vezeh, prek velikega števila katerih laže pridobimo službo kot prek manj številčnih močnih vezi, recimo prek najožjih prijateljev). Spletno omrežje, kakršno je Facebook, torej služi kot neka- kšen zasebni medij, prek katerega lahko svoje zamisli plasiramo v družbeno omrežje; če so te ideje dovolj zanimive in če jih lahko naenkrat posredujemo velikemu številu ljudi, se lahko izjemno hitro razširijo po spletu (primerjaj Podjed 2009). S tega vidika so najbolj omreženi posamezniki – med njimi je tudi Hočevar Če- pinova – privilegirani, saj svoja sporočila naenkrat posredujejo velikemu številu prijateljev in sledilcev, poskrbijo pa lahko tudi za promocijo psevdodogodkov, ki jih sami ustvarjajo. Možnost, da bodo vplivali na družbeno okolje, je tako precej večja kot pri objavah ljudi z manjšim številom povezav.

165

Heroji_FINAL.indd 165 23.9.2013 9:18:42 Odsev strategij instant zvezd v politiki Na tak način svojih idej v javnost ne plasirajo le instant zvezde, temveč podobne strategije širjenja vpliva uporabljajo tudi politiki, torej osebe, ki naj bi dejansko preoblikovale in zazna- movale tok zgodovine. Malokateri vpliven politik se v zadnjih letih poda na volitve brez spletnega profila na enem od osrednjih družbenih omrežij, saj so, kot kažejo raziskave, zvesti sledilci na spletu pomembno volilno telo, ki se ga splača prepričati z nenehnim informiranjem o lastnih dosežkih. Dalsgaard (2008) s tega vidika obravnava predsedniške volitve v Združenih državah Amerike leta 2008 ter omenja, da je bil spletni profil Baracka Obame pomemben dejavnik, ki je »jeziček na tehtnici« morda prevesil na zmagovalno stran. Iz Obamovih zvezdniških strategij za pridobivanje podporni- kov – tudi s pomočjo spletnih omrežij – se je v nekem predvolil- nem televizijskem oglasu ponorčeval štab njegovega protikandi- data Johna McCaina. V tem oglasu Obamo opišejo kot »največjo zvezdo na svetu« in ga primerjajo s pop pevko Britney Spears ter instant zvezdo Paris Hilton, nato pa gledalce še vprašajo, če je takšna egocentrična in plitva oseba po njihovem mnenju sploh sposobna sprejemati usodne odločitve. Po objavi tega oglasa se je v politično kampanjo vmešala tudi Paris Hilton, ki se je odzvala na provokacijo. Na posnetku, objavljenem na spletu, je najprej omenila, da jo je neki »belolasi možakar«, torej McCain, očitno imel v mislih kot bodočo predsednico Združenih držav. »Popol- noma sem pripravljena na vodenje,« pravi Hiltonova, ki v kopalkah in na ležalniku prebira časopis, nato rutinirano zdrdra dodelano vizijo energetske strategije ZDA, ki jo kani implemen- tirati po zmagi na volitvah, za konec pa omeni, da bo po volitvah Belo hišo predvidoma prebarvala v rožnato (Funny or Die 2008). Strategije instant zvezd se ne zrcalijo le v ameriški, temveč tudi v slovenski politiki. Tak primer je bil, recimo, uporaba lika Urške Hočevar Čepin v oglasu v podporo pokojninski reformi. Ostale podobnosti opazimo pri pregledu spletnih profilov, pri katerih je sicer znova težko razbrati, kateri so pravi in kateri la- žni. Trije politiki, katerih strani na Facebooku sem pregledal, so se omrežju pridružili leta 2008 – deloma verjetno tudi zaradi samopromocije pred takratnimi parlamentarnimi volitvami. Od takrat so vsi trije redno posodabljali svoj profil in na časovnici komentirali politične dogodke ter z besedami in fotografijami predstavili tudi zasebnejše trenutke iz vsakdanjega življenja. Politik 1, vodja nekdaj dokaj pomembne in vplivne stranke, se obiskovalcem spletnega profila in svojim prijateljem z omrež- ja, ki jih je pridobil pet tisoč, ravno tako kot Hočevar Čepinova

166

Heroji_FINAL.indd 166 23.9.2013 9:18:42 predstavlja predvsem s fotografijami, na katerih je sam, izjemoma pa v družbi žene, družinskih članov, prijateljev in znancev. Ogledamo si lahko njegove prostočasne dejavnosti, denimo le- tenje s športnimi letali, streljanje s polavtomatskim orožjem, obisk počitniških krajev in tako dalje. Tudi Politik 2, nekdanji vodja parlamentarne stranke, danes pomemben državni funkcionar, ki ima na spletu kar devet profilov, od katerih jih je večina predvidoma lažnih, se na kar 149 fotografijah od 579 na svoji časovnici pojavi sam, na ostalih pa je večinoma ravno tako on, le da v družbi »običajnih« državljanov in slavnih tujih politikov (izjemoma je na fotografiji še s svojo partnerko). Na strani, na kateri se predstavlja s podrobnim življenjepisom, je do februarja 2013 zbral skoraj 10 tisoč všečkov (angleško likes), s katerimi mu ostali uporabniki omrežja sporočajo svojo podporo in kažejo pozornost.14 Politik 3 je nekdaj osrednja političarka, ki se je že na volitve leta 2008 podala z dodelano spletno podobo (spletna stran, profil na Facebooku in Twitterju) in je do februarja 2013 zbrala več kot 16 tisoč všečkov. Tudi ona redno posodablja svojo časovnico in na njej komentira družbeno-politično dogajanje. Na fotografijah, ki jih objavlja, uporabniki Facebooka ne vidijo le njenih obiskov različnih ustanov, temveč lahko pogledajo tudi v »zakulisje« intimnejših dogodkov – vidimo jo, denimo, med li- čenjem v toaletnih prostorih nekega kluba ali pa med dopustom ob morju. Vsi trije politiki se – podobno kot instant zvezde – očitno od- ločajo za izdelavo in redno posodabljanje spletnih profilov tudi zato, ker se tako ljudem prikažejo v bolj vsakdanji, življenjski in dostopni podobi. V komentarjih, ki jih objavljajo njihovi prijatelji in sledilci, se namreč zelo pogosto pojavlja tikanje politika ali po- litičarke ter nazivanje po imenu, s čimer se vsaj na spletu brišejo hierarhične razlike med ljudmi in vzpostavlja občutek egalitar- nosti, ki si ga v fizični realnosti običajno ne moremo privoščiti. Obiskovalci politikovega profila v komentarjih k objavam pogosto pustijo tudi svoje nasvete ali vizijo o politični in ekonomski podobi prihodnosti, s čimer dobijo občutek, da lahko vplivajo na pomembne odločitve vélikih mož in žena. Skratka, tako pri »velikih možeh in ženah« kot pri instant zvezdah se zasebna podoba, postavljena na splet, vse manj skriva in vse bolj razkriva. Na spletnih profilih politiki namreč pogosto ponujajo vpogled v družinsko življenje in prostočasne dejavnosti ter razgaljajo svoj vsakdan, ki je bil v preteklosti načeloma skrit pred javnostjo – ali pa so ga deloma razkrili pred volitvami. »Jav- no zakulisje«, ustvarjeno s pomočjo spletnega omrežja, postaja

14. Všečki so na Facebooku označeni s simbolom roke z navzgor izproženim palcem.

167

Heroji_FINAL.indd 167 23.9.2013 9:18:42 tako predvsem iluzija (primerjaj Marwick in Boyd 2011), njegovo uprizarjanje pa strategija za povezovanje s prijatelji in sledilci, ki redno spremljajo, kako se slavne osebnosti pojavljajo in predstavljajo na spletu. Če želijo sledilce obdržati, potem morajo svoj profil pogosto posodabljati in na časovnici objavljati čim več za- nimivih, privlačnih in odmevnih objav – pa naj bodo te vizualne ali tekstualne.15

Sklep Kot smo videli v prispevku, je za slavne osebnosti, kakršna je Urška Hočevar Čepin, značilno, da morajo ostati nenehno in povsod prisotne in vidne, če se želijo ohraniti nad povprečnostjo in obdržati prijatelje in sledilce, kot se imenujejo njihovi privr- ženci na spletnem omrežju. Takšna nepretrgana omniprezen- ca slavnih posameznikov – še posebej instant zvezd – je ravno nasprotna prezenci herojev, za katere je značilno, da morajo za nekaj časa izginiti z družbenega horizonta, da se lahko nato zmagoslavno vrnejo in pokažejo v novi luči. Tako je vsaj Joseph Cam- pbell v delu Heroj s tisoč obrazi (The Hero with a Thousand Faces) razložil, kakšna je arhetipska pot heroja v tako imenovanem mo nomitu. Prične se s posameznikovim odhodom dogodivščinam naproti; po slovesu od domačega okolja se poda v neznano in sooči z nepredstavljivimi nevarnostmi. Ob preizkušnjah doživi razsvetljenje oziroma prelomno spoznanje in se naposled spre- menjen in izkušen zmagoslavno vrne v znano, domače okolje, kjer ga prepoznajo kot heroja (Campbell 1973). S tega vidika se instant zvezde in druge slavne osebnosti, vključno s številnimi politiki, ki za odhod v neznano nimajo časa, saj morajo nenehno vzdrževati in nadgrajevati svojo podobo, bistveno razlikujejo od herojev, ki jih obravnavajo drugi prispevki v tej knjigi. Strategija, ki jo uporabljajo tako instant zvezde kot politiki, je kopičenje povezav, s katerimi utrjujejo svojo privilegirano pozicijo v družbenem omrežju, povečujejo možnosti vplivanja na druge in si podaljšujejo »rok trajanja«. Takšna strategija v an- tropološkem smislu dejansko ne pomeni posebne novosti, saj so jo na bolj oddaljenem terenu proučevali »klasiki« vede, na primer Marshall Sahlins, Marilyn Strathern, Maurice Godelier in drugi raziskovalci skupnosti v Melaneziji in Polineziji. Posve- tili so se namreč tamkajšnji instituciji vélikih mož, ki podobno

15. Za natančnejšo analizo strategij politikov na spletu bodo potrebne še nadaljnje raziskave in povezave z dosedanjimi ugotovitvami o njihovem predstavljanju v tujih in domačih medijih (glej na primer Luthar 2008). V vsakem primeru pa bo pri raziskavah slave gotovo treba upoštevati pojavnost izstopajočih posameznikov tako v virtualnem kot v fizičnem prostoru.

168

Heroji_FINAL.indd 168 23.9.2013 9:18:42 kot instant zvezde veliko časa in truda porabijo za to, da ustvarjajo in utrjujejo svojo središčno pozicijo ter »napihujejo« privilegirano družbeno vlogo (glej na primer Sahlins 1963; Godeli- er in Strathern 1991). Sahlins, denimo, takole opiše tipičnega Melanezijskega vélikega moža: »Vsako njegovo javno dejanje je oblikovano tako, da ustvarja kompetitivno in individualno primerjavo z drugimi, da pokaže, kako se dviguje nad množicami kot produkt lastne proizvodnje« (Sahlins 1963: 289). Njegova izstopajoča središčnost se utrjuje z relacijami med posameznikom in njegovimi sledilci – več kot je slednjih, bolje je za posameznika, ki pa mora povezave nenehno negovati, če jih hoče obdržati (1963: 290). Spletna omrežja, kakršno je Facebook, ponujajo idealno platformo za tovrstno kopičenje povezav oziroma tako imenovanih prijateljev in sledilcev, in sicer tako instant zvezdam kot politikom in drugim slavnim osebnostim, ki želijo vzpostaviti in utrditi svojo podobo. Realni dosežki pri tem pravzaprav niso več pomembni; poglavitno je, da dogodke – ali pa psevdodo- godke – vidi čim več ljudi. To pa je tudi ključna razlika med slavnimi osebami in heroji, ki jo je omenil že Boorstin (1992: 61), ko je dejal, da je bil heroj prepoznaven po svojih dosežkih, slavno osebnost pa prepoznamo predvsem po podobi oziroma »blagovni znamki«. V nadaljevanju sicer omeni, da se heroji ustvarijo sami, slavne osebnosti pa ustvarjajo mediji, s čimer se v primeru Urške Hočevar Čepin ne moremo povsem strinjati. Sodobni mediji in spletna omrežja namreč najbolj omreženim posameznikom omogočajo, da svojo slavo dejansko ustvarjajo in »razpihujejo« kar sami. Pri ustvarjanju lastne slave so torej še kako dejavni. Gotovo pa še vedno – in pravzaprav vse bolj – drži naslednja trditev: »Heroj je bil véliki mož; slavna osebnost je veliko ime« (Boorstin 1992: 61).

Citirane reference

Barabási, Albert-László 2003 (2002) Linked: How Everything Is Connected to Everything Else and What It Means for Business, Science and Everyday Life. New York: Plume.

Baudrillard, Jean 1999 (1981) Simulaker in simulacija; Popoln zločin. Ljubljana: ŠOU, Študentska založba.

Boorstin, Daniel J 1992 (1961) The Image: A Guide to Pseudo-Events in America. New York: Vintage Books.

169

Heroji_FINAL.indd 169 23.9.2013 9:18:42 Boyd, Danah M. in Nicolle B. Ellison 2008 'Social Network Sites: Definition, History, and Scolarship.' Journal of Computer-Mediated Communication 13(1): 210–30.

Calvert, Clay 2000 Voyeur Nation. Boulder in Oxford: Westview Press.

Campbell, Joseph 1973 (1949) The Hero with a Thousand Faces. Princeton: Princeton Univer- sity Press.

Carlyle, Thomas 1840 On Heroes, Hero-worship, and the Heroic in History. London: Chapman and Hall.

Čakarić, Nina 2012 'Elitna prostitucija med politiki ni zanimiva le za tabloide.' Spletni vir: , 22. 11. 2012.

Dalsgaard, Steffen 2008 'Facework on Facebook: The Presentation of Self in Virtual Life and Its Role in the US Elections.' Anthropology Today 24(6): 8–12.

Dunbar, Robin I. M. 1993 'Coevolution of Neocortex Size, Group Size and Language in Humans.' Behavioral and Brain Sciences 16(4): 681–735. 2004 The Human Story. London: Faber & Faber. 2008 'Cognitive Constraints on the Structure and Dynamics of Social Networks.' Group Dynamics: Theory, Research, and Practice 12(1): 7–16.

Facebook Newsroom 2013 'Timeline.' Spletni vir: , 14. 2. 2013.

Fahy, Thomas 2007 'One Night in Paris (Hilton): Wealth, Celebrity, and the politics of Humiliation.' V: Pop-Porn: Pornography in American Culture. Ann C. Hall in Mardia J. Bishop, ur. Westport in London: Praeger. Str. 75–98.

Godelier, Maurice in Marilyn Strathern 1991 Big Men and Great Men: Personification of Power in Melanesia. Cambridge itd.: Cambridge University Press, Editions de la Maison des Sciences de'l Homme.

Goffman, Erving 1990 (1959) The Presentation of Self in Everyday Life. London: Penguin.

Gladwell, Malcolm 2001 The Tipping Point: How Little Things Can Make a Big Difference. London: Abacus.

170

Heroji_FINAL.indd 170 23.9.2013 9:18:42 Granovetter, Mark 1973 'The Strenght of Weak Ties.' American Journal of Sociology 78(6): 1360–80.

Luthar, Breda 2008 Proizvodnja slave: Politika v popularni kulturi. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Marshall, P. David 2010 'The Promotion and Presentation of the Self: Celebrity as Marker of Presentational Media.' Celebrity Studies 1(1): 35–48.

Marwick, Alice in Danah Boyd 2011 'To See and Be Seen: Celebrity Practice on Twitter.' Convergence: The International Journal of Research into New Media Technologies 17(2): 139–58.

Mead, George Herbert 1997 (1934) Um, sebstvo, družba. Ljubljana: Krtina.

Mitra, Amanda in Rae Lynn Schwartz 2001 'From Cyber Space to Cybernetic Space: Retthinking the Relationship between Real and Virtual Spaces.' Journal of Computer Mediated Communica tion 7(1). Spletni vir: , 12. februarja 2013.

Podjed, Dan 2009 'Po sledeh požigalca: Antropološki pogled na spletna družbena omrežja.' Glasnik Slovenskega etnološkega društva 49(3/4): 38–46. 2012 'Slovenske instant zvezde: Ustvarjanje in ohranjanje slave po svetovnem spletu.' Glasnik Slovenskega etnološkega društva 52(1/4): 72–81.

Pollet, Thomas V., Sam G.B. Roberts in Robin I.M. Dunbar 2011 'Use of Social Network Sites and Instant Messaging Does Not Lead to Increased Offline Social Network Size, or to Emotionally Closer Relation- ships with Offline Network Members.' Cyberpsychology, Behavior, and Social Networking. 14(4): 253–8.

Rahne, Alma 2010 'Big Brother Slavnih: Urša Čepin vstopila v slavno hišo!' Spletni vir: , 12. 2. 2013.

Rogers, Mary F. 1999 Barbie Culture. London, Thousand Oaks in New Delhi: SAGE Publi- cations.

Rojek, Chris 2001 Celebrity. London: Reaktion Books.

171

Heroji_FINAL.indd 171 23.9.2013 9:18:42 Sahlins, Marshall D. 1963 'Poor Man, Rich Man, Big-Man, Chief: Political Types in Melanesia and Polynesia.' Comparative Studies in Society and History 5(3): 285–303.

Volčič, Zala in Karmen Erjavec 2013 'Commercial and Sexualized Nationalism on Serbian Reality TV.' Inter national Journal of Cultural Studies (v tisku).

Vovk, Marjana 2011 'Slavoidi v slovenskih tabloidnih revijah.' Neobjavljeno diplomsko delo. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Weber, Max 1968 (1915) The Theory of Social and Economic Organization. New York, London: The Free Press, Collier-Macmillan Limited.

Wiener, Norbert 1954 The Human Use of Human Beings: Cybernetics and Society. New York: Doubleday.

Zeneli, Nana Nataša 2009 Prekletstvo v zlati kletki: Senzacionalna zgodba Urške Čepin. Tržič: Učila.

172

Heroji_FINAL.indd 172 23.9.2013 9:18:42 Neva Šlibar Cesarica Lisi v popularni kulturi in v medijih svojega časa

Ni veliko zgodovinskih osebnosti, ki bi bile kot liki upodobljene v svetovno znanih stripih ali risankah: nemara najbolj izstopa Julij Cezar iz Astérixa, 1 morda lahko omenimo še Kleopatro,2 v Disneyevih risankah pa indijansko lepotico Pokahontas (1995),3 zgodba, v kateri je prej kot zgodovinsko dejstvo mit, podoben tistemu o grškemu junaku Herkulu (1997).4 Povsem drugačno podobo kažejo regionalni stripi, ne le ameriški, v katerih se politiki, znanstveniki in veliki umetniki ali borijo z zlom ali so sami zlovešči liki (Abraham Lincoln, Barack Obama, Nikola Tesla, Leonardo da Vinci …),5 temveč tudi slovenski. Tako v (žal le enostranskih) stripih Slovenski klasiki (La- vrič 2009) nastopajo Kralj Matjaž in Janez Janša, Ivan Cankar in Josip Broz Tito, v nekaj daljših tudi

1. Primerjaj Astérix, le Page Officiel. Spletni vir: , dostop 3. oktobra 2012. Ta enciklopedija likov iz Asterixa je dostopna v različnih jezikih, glej http:// www.asterix.com/encyclopedia/characters/julius-caesar.html, prav tako 3. oktobra 2012. 2. Primerjaj http://www.asterix.com/encyclopedia/characters/cleopatra. html in http://www.rmc.edu/academics/classics/cleocomics.aspx, dostop 3. oktobra 2012. 3. Primerjaj http://www.imdb.com/title/tt0114148/ in http://en.wikipedia. org/wiki/Pocahontas_(Disney), dostop 3. oktobra 2012. 4. Primerjaj http://www.imdb.com/title/tt0119282/ in http://en.wikipedia. org/wiki/Hercules_(1997_film), 3. oktobra 2012. 5. Primerjaj http://marvel.wikia.com/Category:Historical_Figures in http://www.toplessrobot.com/2011/03/10_real_historical_figures_who_ became_comic_badass.php?page=2, dostop 24. avgusta 2012.

173

Heroji_FINAL.indd 173 23.9.2013 9:18:42 France Prešeren (Rozman – Roza 2010), v knjigi Sokol in go lobica (Matič 2008) pa aktualnejši slovenski politični »vrh«. Poleg tega poznamo tudi stripe ali risane romane za omejeno publiko, pogosto za ljubitelje žanra ali določene zgodovinske osebnosti. Med legendarnimi in najbolj cenjenimi je Spiegel- mannov stripovski roman Maus (Spiegelmann 2006), v katerem Hitler sicer ne nastopa kot glavni lik, je pa posebej izvirno prikazan holokavst z vsemi grozotami, preganjanjem Judov in koncentracijskimi taborišči. Če so v patriarhalni družbi že moški zgodovinski liki precej redko upodobljeni kot stripovski ali risani junaki, potem je povsem jasno, da je ženskih še manj: poleg že omenjene Kleopatre je v serijo stripovskih prikazov zgodovine za mlajše vključena Elizabeta I., princesi Diani pa sta slovita avstrijska avtorja, po družbenokritičnih romanih znan pisatelj Robert Menasse (z družino) in ilustrator Gerhard Haderer, posvetila knjigo s pomenljivim naslovom Zadnja pravljična princesa. Moderni miti, resnične pravljice. Z »Lady Di« ima veliko skupnega zgodovinska osebnost, kateri je posvečen ta prispevek; njene mitske razsežnosti so soustvarile in sočasno pogojile tematiziranje njenega življenja v različnih zvrsteh in medijih, od tradicionalnih biografij do znanstvenih študij, od filmskih upodobitev, ki so same dosegle kvazilegendarni status, do risanih filmov in muziklov, prav tako pa so navdihnile celo industrijo spominkov. Menim, da lahko, če najde zgodovinski lik pot v strip, risani film ali muzikal, govorimo o skrajni obliki mitizacije neke resnične slavne osebnosti. Avtor risanke, ki nam služi kot iz- hodiščna točka, si dovoli nepojmljivo: obraz, znan zaradi po- tez in neprimerljive lepote, nadomesti s svojim. Spremeni ga v okrogel otroški obraz s pujskastimi očmi Bullyja (Michaela) Herbiga, bavarskega komika, filmskega režiserja, producenta in lastnika filmskega podjetja.6 Ali gre za blasfemijo ali za genialen štos, s katerim želi avtor razkriti delovanje človeškega razuma in srca, ko so v igri slavne osebnosti? In kdo je deležen take pozornosti? Naslov Lissi in divji cesar ter trailer za film nam namigneta,7 da bo v središču pozornosti habsburška cesarica Elizabeta oziroma Sisi.8

6. Primerjaj http://en.wikipedia.org/wiki/Michael_Herbig, dostop 3. oktobra 2012. 7. Glej http://www.youtube.com/watch?v=1dMuw0jikgU, dostop 24. avgusta 2012. Film si lahko ogledamo na portalu Youtube. 8. Gl. sliko 1.

174

Heroji_FINAL.indd 174 23.9.2013 9:18:42 Slika 1: Amanda Bergstedt: Cesarica Elizabeta okrašena z bršljanom. Portret je naslikala Amanda Bergstedt leta 1855, leto pred cesaričinim obiskom v Ljubljani, ko je bila cesarica stara 18 let. Portret hrani Sisi-muzej na Dunaju. Vir: http://commons.wikimedia. org/wiki/File:Amanda_ Bergstedt_001.jpg, dostop 5. 7. 2013.

Filmski kritiki so v zgradbi zgodbe sicer odkrili nekaj teh- ničnih spodrsljajev in pomanjkljivosti, kljub temu pa je risanka razigrana komedija o malce dekadentnem življenju ljubečega in srečnega cesarskega para Franca Jožefa I. in Elizabete, v popularni kulturi znane kot Sissi oziroma Sisi ali Lisi, kar so okrajšave, s katerimi se je tudi podpisovala. Oblika Lisi izhaja prav iz njenega podpisa, ki se ga lahko zaradi podobnosti med velikim pisanim S-jem in L-jem bere bodisi kot Sisi bodisi kot Lisi.9 Idilično življe- nje para ogroža sam hudič, ki vase zagledanemu važiču Yetiju na- roči ugrabitev Lissi, Franc pa njeno odsotnost pomotoma razume kot beg k ljubimcu in izdajo njune ljubezni.10 S svojo naravno prijaznostjo in razumevanjem drugega ter fizično spretnostjo in močjo, ki spominja na sposobnosti Lare Croft, uspe Lissi spremeniti Yetijev značaj, svojim rešiteljem pomaga, da uničijo zlo, na koncu pa osamljenemu Yetiju najde še prijatelja, ki ne more biti nihče drug kot Reinhold Messner. Risanka izrablja številne prvine in motive znanih stripov in stripovskih junakov, ki jih povezuje s sestavinami legend o Sisi, vendar hkrati razkrije, kako je njen lik idoliziran: iz mita ustvari smešen, pritlehen in naravno samozavesten lik, kar cesarica v resničnem življenju sicer ni bila, bi pa lahko vsaj delno postala, če je ne bi življenjske in zgodovinske okoliščine silile v beg pred sovražnim in podcenjujočim

9. Primerjaj http://images.search.conduit.com/ImagePreview/?q=sisi+signature&ctid=C T2786678&SearchSource=10&FollowOn=true&PageSource=Results&SSPV=&start=0&p os=0, dostop 3. oktobra 2012. 10. Gl. sliko 2 z vsemi junaki risanke in avtorjem.

175

Heroji_FINAL.indd 175 23.9.2013 9:18:43 dvorom ter dunajskim plemstvom. To je namreč samosvojo, izredno mlado in dvornemu življenju neprilagojeno cesarico prezira- lo, kratilo ji je vsakršno svobodo in jo s svojo morilsko »kulturo« intrig, opravljanja in obrekovanja11 pahnilo v osamo in ekscentri- čen življenjski slog.

Slika 2: Protagonisti iz risanke Lissi in divji cesar Bullya Herbiga (2007). Vir: http:// www.bullybase.de.

Kaj je botrovalo odločitvi Bullyja Herbiga, da zamenja Sisiji- ne glavne značilnosti in temeljni vir njene privlačnosti in čara (kasneje seveda tudi njene moči), torej lepoto njenega obraza in telesa, s svojimi lastnimi, lahko razlagamo različno. Morda so razlogi tehnični, morda je avtor želel izraziti določeno skromnost v odnosu do zgodovinskega lika, morda je le upošteval filmska pravila zamenjave ene podobe z drugo (kot jih poznamo iz treh filmov o Sissi, v katerih je mlado cesarico igrala Romy Schne- ider), morda je želel pokazati, kako delujejo miti. Po ugotovitvah Rolanda Barthesa se ti zaradi svoje nedorečenosti in difuznosti vsebinsko izpraznijo in delujejo kot prazna platna, na katera lahko projiciramo ter ne nazadnje naturaliziramo določene že- lje, potrebe in strahove (primerjaj Barthes 1964: 90–4, 98–109, 113–115). Želje po reprezentaciji, identifikaciji in nadomeščanju

11. Opravljanje kot umor, torej način, kako lahko družba nekaznovano ubija, je v svojih romanih Malina, Knjiga o Franci in Rekvijem za Fanny Goldman tematizirala tudi pomembna avstrijska pisateljica in pesnica Ingeborg Bachmann (1924–1971). Družbo je označila za »največje morišče«.

176

Heroji_FINAL.indd 176 23.9.2013 9:18:43 ne bi mogli izraziti jasneje. Bully Herbig je najprej v sklopu Bul- lyparade, kratkih komičnih prizorov, skečev, v katerih igra cesarico Sissi (na primer Das Bully Spezial – Sissi 2002)12, posnel nekaj prizorov, ki vključujejo cesarja in Sisi v obdobju menopavze; ker se je pri tem soočil z nekaterimi konflikti in problemi, je raje začel s tematiziranjem njenih zgodnjih let – tudi zato, ker so mu ta omogočala spretno parodiranje legendarnih filmov o Sissi v režiji Ernsta Marischkeja in z Romy Schneider v glavni vlogi.13 Če želimo kot publika zares uživati v Herbigovi risanki, moramo poznati niz proizvodov popularne kulture, ki govorijo o Sissi: poleg omenjenih filmov tudi različne risanke in vsaj del resnič- ne in imaginarne biografije cesarice Elizabete (na primer tako dejstvo, da je bila navdušena nad konji, kot tudi, da je njen oče, bavarski vojvoda Max, na dvorišču svojega dvorca v Münchnu občasno organiziral cirkus, v katerem je tudi nastopal, ali pa to, da lik feldmaršala sloni na liku resničnega polkovnika Böckla, ki ga je v filmih o Sissi upodobil legendarni igralec Josef Meinrat14). Čeprav ima prenos resničnih zgodovinskih osebnosti v fik- cijsko-likovne zvrsti, to je v stripe ali risanke, veliko družbenih funkcij, prednjačita dve glavni in najočitnejši: posmehovanje in občudovanje. Komični elementi, ki se lahko stopnjujejo do satire, osvobajajo bralstvo z uporabo elementov (po)smeha, distance in razlike, ki se ustvari med »malim« in »velikim« človekom. Slednji se prek uvida, da so tudi velike osebnosti le ljudje s prednostmi in napakami, spet dialektično približuje prvim. Toda drug brez drugega ne obstajata: v posmehu je vedno tudi kanček občudo- vanja, v občudovanju pa nastavek za posmeh. Občudovanje, ki pelje v heroizacijo in mitizacijo neke zgodovinske osebnosti, deluje ravno nasprotno; tu se že s postavitvijo na imaginarni ali – pri spomenikih – realni piedestal ustvari razlika v višini in v pomembnosti med osebnostjo in »občinstvom«.15 Ta višinska razlika onemogoči enakopraven očesni stik; samo- inscenacije vodij določenih nacij, naj bodo to kralji in kraljice, diktatorji ali predsedniki, sledi družbeno sprejetim in ustaljenim ter skozi čas spreminjajočim se pravilom. Uporabljeni so, kot dobro vemo, vizualni in simbolni znaki, na primer določena poza,

12. Na spletu si lahko ogledamo kar nekaj teh prizorov. 13. Gl. sliki 3 in 4 oziroma kombiniran posnetek (U. Š.). 14. Primerjaj in . Dostop do obeh 3. oktobra 2012. 15. V nasprotju s tem in o neopaznosti ter vlogi kot obliki kolektivnega spominjanja in pozabe primerjaj Jezernik 2006.

177

Heroji_FINAL.indd 177 23.9.2013 9:18:43 pogled, razkazovanje bogastva in blišča, ki vzbujajo občudovanje in spoštovanje, predvsem pa zagotavljajo priznavanje nadmoči in posebnega položaja te osebnosti, kar, če trezno razmislimo, ni samoumevno, saj oblast pogosto stoji na zelo trhlih nogah. Juliane Vogel je v svoji obsežni študiji z naslovom Elisabeth von Österreich. Momente aus dem Leben einer Kunstfigur sledila različ- nim nitim mitizacije in »poumetninjenja« cesarice Elizabete, in sicer v primerih povzemanja ustaljenih kraljevskih ikonografij, predvsem pa pri odstopanju od njih in vnašanju literarnih pred log (Vogel 1998: 11). Literarizacija in fikcionalizacija pa nista proizvod kasnejšega časa ali kolektivnega imaginarija; Elizabeta ju je v svoje življenje skušala vnesti sama (Vogel 1998: 18–9).

Sliki 3 in 4: Motiv iz prvega Sissi-Filma (1955), sprehod bodočega cesarskega para po gozdu, v glavnih vlogah Romy Schneider in Karlheinz Böhm. Podoben motiv iz risanke.

178

Heroji_FINAL.indd 178 23.9.2013 9:18:43 Kljub temu je zelo vprašljivo, ali bi odobravala sodobne proizvode popularne kulture, to je nekatere knjige, filme, risanke; naštejmo nekaj primerov, v katerih imamo opravka z ustaljenim nadomeščanjem komičnega s sentimentalnim. Pred Herbigovo celovečerno risanko je bila denimo posneta risana nadaljevanka z naslovom Princeska Sissi16 – gre za fran- cosko-kanadsko koprodukcijo iz leta 1992, ki v 52 epizodah in v slogu zgodnjih in kasnejših Disneyevih princesk (na primer Sneguljčice, Pepelke, Trnuljčice, Pokahontas, Ariel, Motovilke in tako dalje)17 pripoveduje o številnih ovirah, ki jih morata pred poroko prebroditi Sissi in njen Franc. Čeprav serija vklju- čuje nekaj resničnih dogodkov iz življenja Elizabete, se pov - sem oddaljuje od zgodovinskih dejstev: celo princeska Sissi je stereotipno spremenjena v modrooko dekle s plavimi lasmi. Žajfasta serija je polna kiča in temelji na črnobelih zgodbah, čeprav se lik Sissi oddaljuje od podob spodobnih deklet svojega časa. Risana junakinja počne neobičajne stvari, recimo jezdi v hlačah, česar Elizabeta, kot pričajo številne fotografije, seveda ni nikoli počela.18 Menim, da je pri tej seriji zanimivo predvsem leto produk - cije, to je 1992, saj lahko domnevamo, da je finančno gotovo zahteven podvig ustrezal zanimanju širše publike, po možno- sti ne le deklet oziroma otrok. Prav v istem letu je nastal muzikal z naslovom Elisabeth, naročen s strani VBW, Združenih dunajskih odrov, ki je Sisijin sloves ponesel po vsem svetu. V tem času se je odvijala obsežna avstrijska turistična kam- panja, ki je oglaševala in tržila življenje na dunajskem dvoru v devetnajstem stoletju in s tem tudi nadgradila že obstoječe in na novo zbujeno zanimanje širokih krogov za princese in kraljeve družine. Ali je ta pojav, ki je postal še bolj očiten v devetdesetih letih dvajsetega stoletja in je v prvem desetletju tega stoletja še naraščal, povezan s popularnostjo Lady Di, lahko le ugibamo. Kateri so družbeni, kulturni, zgodovinski in politični razlogi za tako regresijo v nostalgijo? Ali lahko ta- kšno nostalgijo po preteklih obdobjih, za zastarelimi življenj- skimi slogi, za predmodernimi držami in načini mišljenja ter vedenja razumemo kot posledico okvar in poškodb, ki nam jih

16. Primerjaj in, dostop do obeh 3. oktobra 2012. Nekaj episod lahko pogledamo na spletu. 17. Primerjaj , dostop 3. oktobra 2012. 18. Glej na primer , dostop 3. oktobra 2012.

179

Heroji_FINAL.indd 179 23.9.2013 9:18:43 je zadala moderna v smislu Oda Marquarda (Modernitätsschä den) ali pa kot posledico obrata k neoliberalizmu? Morda tem pojavom ne bi smeli soditi tako strogo in bi jih morali videti kot pozitivne poskuse približanja in ponovnega vračanja k zgodovini (primerjaj Jameson 1986: 63, kjer postavi tezo, da historizem izniči zgodovino)? Ali vsaj kot poskuse ponovnega branja in tolmačenja zgodovine in njenega približevanja prek materialne dediščine, torej zelo čutnih oblik? Take pozitivne domneve se zdijo malo verjetne, saj drugi znaki, denimo komercializacija Sisijinega kulta v obliki leta 2004 odprtega muzeja o Sisi na dunajskem Hofburgu, katerega del so tudi trgovina z izdelki, povezanimi s Sisi in različni muzeji, posvečeni Sisi na drugih lokacijah (v Bad Ischlu, ob jezeru Starhemberg, v Miramaru in drugod), kažejo na povr - šinskost, ki jo Fredric Jameson zaznava kot tipično za post- moderni čas (Jameson 1986: 50). Seveda je res, da je zgodovinski lik cesarice Sisi v marsikaterih vidikih moderen (njeno odklanjanje dvornega življenja, reprezentančnih funkcij, ne- oabsolutizma in monarhije ter vztrajanje na individualizmu, vitkosti, telovadbi in podobnem), vendar se zgodba muzikla ne osredini na očitno dopadljiva (čeprav za mlado cesarico vse prej kot prijetna) zgodnja leta, temveč na njeno borbo za svobodo, samoodločanje, individualnost in izpolnitev lastnih stre- mljenj. Osnovan kot mrtvaški ples, ples s smrtjo, ki jo ljubi in spremlja vse življenje, naslavlja temnejše strani njenega truda, da bi bila sprejeta takšna, kot je, in da ne bi bila ukalupljena v številne vloge.19 Dramski muzikal se začne in konča z Lucheni- jem, morilcem cesarice Elizabete, postavljen pa je v svet sanj, ki služi kot okvir za linearno in kronološko pripovedovanje njene biografije, s poudarkom na srečanjih s smrtjo in izgubami (denimo prvorojenke Zofije in sina Rudolfa). Upodobitev Sisi kot osebe, zaljubljene v smrt, povzema literarni motiv dekleta in smrti. Ta poudarek na grenko-sladkem, na cesaričinih agonijah in njeni žalosti, je zelo daljnosežen in uvideven izbor libretista Michaela Kunzeja (glasbo je napisal Sylvester Levay), ki je zaznal in ujel sodoben odnos, ki ga imajo do življenja predvsem mladi. To je popeljalo muzikal k velikemu uspehu po vsem svetu. Podobno kot filmi o Sissi iz petdesetih let prej- šnjega stoletja, ki so še danes najbolj gledani filmi v nemški zgodovini, je postal Elisabeth najuspešnejši muzikal nemškega govornega prostora vseh časov; doslej ga je videlo devet mili- jonov gledalk in gledalcev po vsem svetu (zelo popularen je v

19. Primerjaj (dostop 3. oktobra 2012) in (dostop 24. avgusta 2012).

180

Heroji_FINAL.indd 180 23.9.2013 9:18:43 Aziji in še posebej na Japonskem, po krajšem premoru pa je od septembra 2012 naprej spet del programa dunajskih odrov), preveden je bil v kar sedem jezikov. Moj »informator«, mlad slovenski študent prevajalstva, obču- dovalec cesarice Elizabete od višjih razredov osnovne šole (kar me je presenetilo), resnično moderen navdušenec, ki se poglablja v knjige in umetnine ter obiskuje kraje, kjer je Sisi živela dlje časa, me je opozoril na pomembnost muzikla za oživitev Sissi- jinega mita, ki se je po svetu razširil v zadnjih dvajsetih letih. Uspeh muzikla in mita ter svoje zanimanje zanj je »informator« utemeljil s Sisijino »modernostjo«, ki presega bleščečo pozicijo cesarice. Njeni nasprotujoči si občutki in nestrinjanje s konvenci- jami, ki jih je živela, njen uporniški in neortodoksni značaj, njeni dvomi in osamljenost ter skepsa in žalost so poleg kulta lepote in izjemnosti ustvarili lik, ki očitno ustreza nagnjenjem velikega števila mladih v zadnjih dvajsetih letih. To ni prvič, čeprav pred sto in več leti gotovo ni bilo tako množično: v svoji knjigi Julia- ne Vogel med drugim izpostavi paradigmatski pomen, ki ga je v francoski recepciji po smrti pridobila cesarica kot ikona deka- dence in esteticizma (primerjaj Vogel 1998: 24–30). Tako identifikacija z Elizabeto omogoča postavitev posameznika na piedestal, hkrati pa njen lik vedno znova fascinira tudi starejše generacije. Temu pripomoreta dva dejavnika, na- rejena iz iste snovi, kot so sanje: na eni strani večna ljubezen Franca Jožefa I., v katero ne podvomimo (čeprav si je cesar privoščil marsikatero avanturo in dolgotrajna izvenzakonska razmerja), na drugi pa dejstvo, da je Elizabeta Avstrijska še vedno – kljub zelo dobro dokumentiranem življenju na več tisoč biografskih straneh – enigma, uganka, ki vedno znova kliče k razreševanju. Za začetek fascinacije s Sisi je odgovoren avstrijski režiser in scenarist Ernst Marischka. Danes je skoraj pozabljeno, da je v tridesetih letih dvajsetega stoletja, natančneje leta 1932, to je pred priključitvijo Avstrije Nemčiji (Anschluss) in skoraj sočasno z objavo obsežne biografije o Elizabeti, ki jo je napisal nacistični simpatizer, zgodovinar in oficir Egon Caesar Conte Corti (Caesar Conte Corti 1934), Marischka kupil gledališko delo Ernsta Decseya in Gustava Holma in ga spremenil v glasbeno komedijo z glasbo Fritza Kreislerja. Sissy, kakor je bila naslovljena komedija z legendarno Paulo Wessely v naslovni vlogi, so igrali v Theater an der Wien (kot 60 let kasneje dramski muzikal Elisabeth Levaya in Kunzeja). Uspeh se je nadaljeval še po vojni, ko sta vlogi prevzela Oscar Werner in Elfriede Ott, znana in priljubljena dunajska igralca. Josef von Sternberg je leta 1936 posnel film z naslovom The King Steps Out, ki pa ni

181

Heroji_FINAL.indd 181 23.9.2013 9:18:43 imel večjega uspeha. Marischka je po vojni zaradi avtorskih pravic napisal nov scenarij, tokrat je izhajal iz romana Sissi Marie Blank-Eisman.20 Čeprav so v njem igrali številni znani igralci in igralke (Karl-Heinz Böhm kot Franc Jožef I., Magda Schneider, mama Romy Schneider, kot Sissijina mati Ludovika, Wilma De- gischer kot Zofija, cesarjeva mati, Josef Meinrad kot Boeckl in Peter Weck kot cesarjev brat in tako naprej) je bil film (in njegova nadaljevanja) uspešen predvsem po zaslugi očarljive in lepe Romy Schneider, ki je bila v času snemanja stara prav toliko kot Sisi, ko se je poročila s Francem Jožefom I. Trije filmi, posneti med letoma 1955 in 1957,21 sledijo konvencijam avstrijskega (in nemškega) sloga »domovinskega« žanra, torej sentimentalne- ga, nezahtevnega in povsem komercialnega filma z regional- nim ozadjem, kot so jih snemali pred vojno, v času nacizma in po tem. Nudijo beg pred resničnostjo in zagotavljajo pogled v prijeten idiličen svet. Čeprav filmski kritiki in zgodovinarji niso mogli zanikati vpliva teh treh filmov o Sissi na popularno kulturo – desetletja, do pred kratkim, so bili del priljubljenega in tradicionalnega božičnega programa na avstrijski televiziji – jim v svojih ocenah niso bili naklonjeni. Jasno je, da filmi o Sissi niso služili le kot sredstvo za občasni beg občinstva iz resničnosti, ampak so imeli tudi politične implikacije: prvega so namreč predstavili javnosti leta 1955, torej v letu, ko je bila podpisana državna pogodba in je Avstrija postala samostojna, vse tri skupaj pa lahko razumemo kot sestavni del avstrijskega zidu, ki preprečuje prevzemanje odgovornosti in spominjanje nacistične preteklosti ter tvori lažne zgodbe o tem, kako je bila Avstrija prva žrtev Hitlerjevega pohlepa; ta mit so nekateri avstrijski krogi vzdrževali do osemdesetih let dvajsetega stoletja, to je do škandalov, ki jih je povzročila izvolitev Waldheima za predsednika.

Filme o Sissi, snemane v bleščečem agfacoloru, običajno beremo kot hibridni žanr Heimatfilma, zgodovinske drame, melodrame in celo pravljice: nedolžna princesa se poroči s cesarjem, njuna zveza, ki ponovno asociira na neuspelo »poroko« med državama po Hitlerjevi aneksiji Avstrije, pa predstavlja zvezo med Nemčijo in Avstrijo. (Schlipphacke 2010)

Te besede je izrekla Heidi Schlipphacke, ki si je zadala nalogo, da si v letu 2010 ponovno natančno ogleda filme o Sissi, saj je želela razumeti in si razložiti njihov uspeh tako pri širši

20. Glej http://de.wikipedia.org/wiki/Sissi_(Film), dostop 24. avgusta 2012. 21. Gre za naslednje tri filme: Sissi – Dekliška leta cesarice (1955), Sissi – Mlada Cesarica (1956) in Sissi – Usodna leta cesarice (1957).

182

Heroji_FINAL.indd 182 23.9.2013 9:18:43 publiki kot znotraj gejevskih skupnosti. Njeno branje vklju- čuje nekatere vidike gejevske teorije in temelji na argumen- tu, da osnovni namen filmov o Sissi ni prikaz harmoničnega stapljanja zasebnega (osebnega) in javnega. Sissi namreč kaže veliko znakov »melanholične cesarice« v freudovskem smislu; gre torej za figuro, ki je užaloščena zaradi izgube (neznanega) objekta, ki »do izgubljenega objekta (ki je lahko tudi abstrak- tna ideja ali projekcija) goji ambivalentna čustva, [kar] vodi v samokaznovanje in vztrajno gnojenje narcistične rane« (Schli- pphacke 2010). Melanholik je torej narcističen, nemiren, lahko celo sadističen, nagnjen je k nespečnosti, anoreksiji in samo- moru – vse to so simptomi želje po smrti. (Zanimivo je, da od leta 1998 obstaja depresija, imenovana Sis(s)i sindrom; zanjo naj bi bili značilni »nemir, nekoherentnost, telesna hiperaktiv- nost, hitre razpoloženjske spremembe, postenje, pretiran kult telesa, težave s samozavestjo in številni poizkusi samoozdravi- tve«. Številni strokovnjaki v obstoj tega sindroma dvomijo.) 22 Schlipphackejeva dvomi v očitno represivno in eskapistično družbeno in ideološko funkcijo obravnavanih popularnih filmov; meni, da razkrivajo soodvisnost med »melanholijo, ki ne dopušča žalovanja za potlačeno zgodovino ter posebno, nem- ško obliko melanholije, ki ne dopušča žalovanja za preteklostjo zaradi krivde očetov nacije« (Schlipphacke 2010). Z dokaj bistro analizo Schlipphackejeve se ne morem niti povsem strinjati niti ji slediti (delno zato, ker imam težave z uporabljenimi stereotipi gejevske estetike, delno pa zato, ker lahko številni opisani prizori delujejo ne le dekonstruktivno, temveč tudi tradicionalno), opozori pa avtorica na nekatere filmske prvine, ki pripomorejo k trajnemu uspehu filmov o Sissi in sodobnemu navdušenju nad mitom o cesarici Elizabeti.23 In prav to vprašanje, torej zakaj postane neka zgodovinska oseba ikona za pretekle in sedanje generacije, zakaj se spremeni v lik, ki prečka obdobja in povezuje zelo različne kulture, je vodilo in poganjalo mojo raziskavo o odzivu popularne kulture na osebnost, katere kruta in žalostna biografija ji nikakor ne

22. Primerjaj http://de.wikipedia.org/wiki/Sissi-Syndrom, dostop 3. oktobra 2012. 23. Pred legendarnimi Marischkejevimi filmi o Sissi in tudi kasneje so posneli še kar nekaj filmov s cesarico Elizabeto kot protagonistko, in sicer v letih 1920, 1931, 1932 in 1936, omembe vredni pa so tudi filmi o bavarskemu kralju Ludviku II., v katerih ima sestrična Elizabeta (v Viscontijevem filmu je cesarico ponovno igrala Romy Schneider) pomembno stransko vlogo (za več podrobnosti glej http://de.wikipedia.org/wiki/Elisabeth_von_%C3%96ster- reich-Ungarn, dostop 3. oktobra 2012). V zadnjem desetletju natančneje leta 2009, se je že omenjenim risankam pridružila dvodelna televizijska miniserija Sisi znanega avstrijskega režiserja Xaverja Schwarzenbergerja, ki je neuspešno želel nadomestiti stare filme o Sissi. (Glej http://de.wikipedia.org/wiki/Sisi_(Film), prav tako 3. oktobra 2012).

183

Heroji_FINAL.indd 183 23.9.2013 9:18:43 daje prednost pred drugimi. S tem je povezano tudi teoretično vprašanje, na katerega poskušam odgovoriti v sklepu, in sicer kaj je potrebno za preoblikovanje te osebe v mit, v ikono. Če raje prevzamemo terminologijo naslova pričujočega zbornika in govorimo o narodnih herojih in zvezdah, potem ugotovimo, da cesarica Elizabeta oziroma Sisi zagotovo – razen za Madžare – ni narodna herojinja, je pa nedvomno slavna osebnost (cele brity) in morda bi lahko bila glede na to, da je njen lik desetletja ostal v spominu prav zaradi idealne igre Romy Schneider 24 v evropski filmski produkciji hollywoodskega kova, tudi zvezda. Ustvarjanje imidža, torej konstrukcija lastne podobe v očeh ob- činstva, je postalo del njenega življenjskega sloga, povezanega z nenehnimi prekoračitvami mej pri upoštevanju pravil cesarskega protokola in pričakovanj njenega ožjega in širšega okolja. Sisi je umetnost izogibanja, redkega pojavljanja in odsotnosti namesto prisotnosti (kar je, kot vemo, lahko tudi izvrstna strategija vzdrževanja zanimanja širših množic) gotovo uspela razviti do popolnosti. Raziskava je odprla vprašanje, ali je bila Elizabeta mitizira- na kasneje, to je predvsem po smrti, ali pa lahko že v času, ko je živela, najdemo jasne indikacije za ta kasnejši razvoj. Juliane Vogel bi nedvomno pritrdila zadnjemu – njena knjiga namreč zariše obseg in oblike zgodnjega Sissijinega zavedanja o učinko- vanju na druge, izkoriščanja teh svojih adutov za dosego ciljev in zavestnega ustvarjanja določenih podob o sebi. Kot dopolnitev k prepričljivim ugotovitvam in argumentom Voglove oziroma v nasprotju z njimi, je vprašanje predstavljanja cesarice v regional- nem tisku in vseprisotnosti ustreznih pogojev za njeno idoliza- cijo (torej tudi izven določenih krogov višjega sloja). Raziskave na tem področju, ki dajejo vtis, da je bilo ravno nasprotno,25 so omejene in ne povedo veliko; lahko bi zaključili, da Slovenke in Slovenci do cesarice niso razvili posebno oboževalnega in rado- vednega odnosa. To po mojem mnenju niti ni presenetljivo; ne le, da so jo redko omenjali izven državnega protokola (seveda pa tudi takrat v ustreznem slogu), znana je bila tudi cesarjeva občutljivost na sleherno kritiko nje, poleg tega je delovala stroga cenzura. V tisku so se novice o cesarici omejevale na njena poto- vanja; novinarska srenja se je razpisala le ob senzacionalni smrti. Vse to ustvarja vtis medsebojne (spoštljive) spregledanosti: kot

24. Osupljive so seveda tudi tragične vzporednice v življenju Sisi in Romy Schneider. 25. Resnično gre le za osebni vtis, saj bi morali za poglobljene izjave podrobno proučiti ves tisk, ki je na slovenskem ozemlju izhajal med letoma 1852 in 1918 ter najti arhive s pismi, posebno izpod peres žensk, ki bi se za Elizabeto morebiti zanimale. To je naloga, ki presega pričujoči omejen pogled in je vsekakor deziderat za prihodnje raziskave.

184

Heroji_FINAL.indd 184 23.9.2013 9:18:43 se je cesarica le malo zanimala za slovanske narode v monarhi- ji26 (česar pa ne bi mogli trditi v primeru intenzivnega boja za madžarske interese, zaradi česar je postala skoraj narodna junakinja) in je skladno z dolžnostmi »matere naroda« sodelovala le v dobrodelnih dejavnostih,27 je bilo tudi zanimanje slovanskih narodov zanjo očitno omejeno na bolj ali manj uradne dogodke, na katerih se je vse odvijalo po strogem protokolu. Morda je k ta- kšnemu odnosu pripomoglo tudi pomanjkanje trdnih vezi med kranjskimi višjimi sloji in dvornim plemstvom, ki je ustvarjalo in razširjalo govorice o cesarici ter skrbelo za njihovo kroženje. Rumenega tiska v nam znani obliki takrat še ni bilo, ohranila pa se je neka omembe vredna publikacija, ki nudi popoln vpogled v organizacijo in potek cesarskih obiskov v deželah monarhije. O tej želim spregovoriti, saj nam razkriva prav tisto plat cesaričine- ga življenja, pred katero je kasneje bežala Elizabeta. Naj spomnim: Franc Jožef I., prvi sin nadvojvode Franca Karla in Zofije Bavarske, se je rodil leta 1830. Mati Zofija – teta cesarice Elizabete – ga je vzgojila kot bodočega vladarja, saj je bil cesar Fer- dinand, njegov stric, nesposoben, prav tako pa je pripravila njegovega očeta, da se je sinu v prid odpovedal prestolu. Po revoluciji in padcu Metternichovega režima leta 1848 je mladi Franc Jožef za- sedel prestol in postal cesar. Vpliv matere ni bil opazen le pri spre- jemanju političnih odločitev, temveč seveda tudi pri iskanju neveste: po nekaj neuspelih poskusih je Zofija predlagala zvezo znotraj lastne družine, z bavarskimi Wittelsbachi. Znano je, da se je Franc Jožef leta 1853 namesto v najstarejšo Heleno (Néné) zaljubil v šele petnajstletno Sisi, ki jo je na Dunaju omožil leto dni kasneje, aprila 1854. Obisk cesarskega para na Kranjskem novembra 1856 in marca 1857 – na poti v in iz Italije – se gotovo ni odvijal pod srečno zvezdo, vsaj politično ne. Kmalu po prevzemu oblasti se je namreč moral Franc Jožef I. soočiti ter na različne načine bojevati z nemirnimi Italijani, ki so v stremljenju po združitvi svojih dežel in ustvarjanju nacionalne države nasprotovali neoabsolutistični in centralistični habsburški monarhiji. Ker je cesar kmalu spoznal, kako pomemben je vpliv njegove mlade žene na širše množice,28 je očitno upal, da bosta njena lepota in milina Italijane navdušili in

26. Primerjaj Hamann 1982: 87–91. Prvo uradno potovanje je cesarski par nekaj mesecev po poroki leta 1854 opravil na Češkem in Moravskem, in sicer iz hvaležnosti in kot priznanje za zvestobo in pomoč med revolucijo leta 1848. To je tudi razlog, da je cesarjeva mati Zofija češko plemstvo vedno privilegirala, tudi na dvoru, iz česar morda izhaja Elizabetino odklanjanje čeških veljakov in plemiških družin. Njena antipatija do slovanskih narodov je morda tudi plod prezira čeških plemiških družin do male bavarske kneginje (Hamann 1982: 89–90). 27. Primerjaj Hamann 1982: 88. Že ob prvem obisku na Češkem je Sisi z obiski sirotišnic, šol, bolnic za revne in podobno navdušila množice. 28. Glej sliko 5.

185

Heroji_FINAL.indd 185 23.9.2013 9:18:43 da bo zato sprejem manj sovražen, kar je bilo pričakovati zavoljo njegove toge, reakcionarne in neprilagodljive politike, ki je pogosto trčila na neodobravanje in odprt prezir. Prvorojenka Zofija, ki jo je cesarica rodila leta 1855, je umrla dva meseca po vrnitvi iz Italije, medtem ko je leta 1856 rojena hči Gizela, ki je bila novembra, ko sta se starša s sestro odpravljala na pot, stara pet mesecev, ostala pri cesarjevi materi na Dunaju. Ta prva dolga večmesečna pot v Italijo in na slovensko ozemlje je morala biti za devetnaj- stletno cesarico sreča in mora hkrati: sreča, ker je lahko dokazala svojo podporo Francu Jožefu in preživela čas s svojo starejšo hčer- jo brez tašče in njenega vpliva, mora, ker je morala izpolnjeva- ti vse dolžnosti »deželne matere« in slediti strogemu protokolu. Poleg tega se je gotovo zavedala tudi nevarnosti, ki so jo za njeno družino predstavljali italijanski domoljubi. Dogodki v Italiji, ki so bili vse prej kot prijazni in prijetni, so očitno močno zaznamovali potovanje in zasenčili tudi navdušen sprejem v Ljubljani in ostalih kranjskih krajih. V Elizabetinih pomembnejših in podrobnejših biografijah sta oba obiska Kranjske omenjena le mimogrede (glej Corti 1934: 67) ali pa sploh ne (glej Hamann 1982: 115). Zato so posebej dragoceni podrobni opisi dveh obiskov, nekajdnevnega v Ljubljani in tistega Postojnske jame, ki jih je prispeval Ethbin Hei- nrich oziroma Henrik Costa. Zgodovinar in pravnik, kasneje tudi župan Ljubljane, je opise naslovil z Denkbuch der Anwesenheit Al lerhöchstihrer Majestäten Franz Josef und Elisabeth im Herzogthume Krain in jih že leta 1857 objavil pri založbi Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani (Costa 1857).29 Knjiga je prava zakladnica informacij o pripravah in poteku cesarskega obiska, v njej so zbrani in povezani odzivi tiska ter opisano okrasje v različnih krajih, v prilogi pa daje vpogled v javne razglasitve in ponudi nemške, slovenske in italijanske pesmi, ustvarjene cesarjevemu paru v čast. Delo gotovo ni bilo mišljeno le kot obsežna dokumentacija obeh obiskov; Co- sta se ga je lotil, da bi oglaševal Ljubljano in še posebej Postojnsko jamo, torej opozoril na znamenitosti, saj je skoraj četrtina knjiži- ce posvečena opisu lepot in posebnosti jame. Knjiga se izčrpno ukvarja z vsako prireditvijo, dokumentiran je vsak uradni korak, navedena so imena nastopajočih in častnih gostov, objavljena na- vodila za prevoz prtljage in informacije o hišah, v katerih so bili nameščeni dvorjani in spremstvo. Postaje programa so tako kot ostali dogodki sledile očitno ustaljenemu in pričakovanemu redu, ki je kljub natančnim pripravam dovoljeval manjšo mero spon- tanih čustev, tu pa tam posebno gesto zanimanja ali sočustvova- nja oziroma topline in veselja ob visokem obisku. Kljub temu je moralo biti nizanje govorov in izrazov poveličevanja za izredno

29. Glej sliki 6 in 7.

186

Heroji_FINAL.indd 186 23.9.2013 9:18:43 občutljivo, neizkušeno in javnemu razkazovanju nenaklonjeno cesarico kljub veliki naklonjenosti paru na Kranjskem prava muka. Veselje nad obiskom in čast, ki je doletela Kranjsko, predvsem pa navdušenje nad milino in lepoto cesarice tudi slogovno preveva toge papirnate in z retoričnimi okraski obtežene vrstice uvoda, ki ga tu v opombi navajam v izvirniku,30 kot primer protokolar- nega zapisa in dokaz osredinjenosti na cesarico: začne se namreč z »upi in pričakovanji«, ki jih je prinesla cesarjeva poroka, da bo Kranjska deležna njune posebne naklonjenosti v obliki uradnega obiska. Potem ko se je

naš vitežki cesar in gospod v veselje svojih zvestih podložnikov odločil, da bo dal svojemu prestolu z izbiro družice nov sijaj, in se je glas o srčni dobroti in plemeniti veličastnosti naše mlade deželne matere razširil po vseh deželah Avstrije – naša vedno zvesta Kranjska ni bila ena zadnjih, ki bi si globoko v prsih vseh svojih prebivalcev želela in vedno živahneje hrepenela po tem, da bi videla svojo cesarico znotraj svojih meja, da bi ji izrekla priznanje dolžnega spoštovanja, iskrene ljubezni, vedno trdne zvestobe in si morda tako priborila mesto v njenem angelskem srcu, ki bi v dnevih stiske in nesreče priskočilo na pomoč z rešitvijo in tolažbo. (Costa 1857: 1)

Slika 5. Cesarica Elizabeta leta 1856, ko je obiskala Ljubljano. Litografija Adolfa Dauthage. Vir:http://commons.wikimedia.org /wiki/File:Dauthage_Kaiserin_ Elisabeth_1856.jpg, dostop 20. 7. 2013.

30. Hoffnungen und Erwartungen. Alsbald nachdem S. k. k. apostol. Majestät unser ritterlicher Kaiser und Herr zur Freude seiner getreuen Unterthanen beschlossen hatte, seinem Throne durch die Wahl einer Gefährtin neuen Glanz zu verleihen, und der Ruf von der Herzensgüte und edlen Erhabenheit unserer jungen Landesmutter durch alle Gauen Österreichs erschall- te – war unser stets getreues Krain nicht der Länder letztes, das den Wunsch tief in der Brust aller seiner Bewohner hegte und zu immer lebhafterem Verlangen ausbildete, seine Kaiserin in seinen Grenzen zu sehen, ihr den Tribut schuldiger Verehrung, inniger Liebe, nie wanken- der Treue zu bieten und sich wo möglich so ein Plätzchen in ihrem Engelsherzen zu erobern, das in den Tagen der Noth und des Unglücks rettend und tröstend ihm beispringen könnte.

187

Heroji_FINAL.indd 187 23.9.2013 9:18:44 Sliki 6 in 7: Naslovnica in prva stran knjige o obisku cesarjevega para v Ljubljani in Postojnski jami 1856.

Kar čudi v tej prvi povedi, je piščevo osredotočenje na cesarico, ki pa je povsem razosebljena: nima imena, vendar je pridobila kvazireligiozno funkcijo angela rešitelja in tolažilne matere. Po- dobno kot je Marija tista, ki posreduje pri Jezusu oziroma Bogu, je deželna mati, cesarica – in ne cesar, kar bi bilo veliko razumlji- veje – tista, ki ji je treba izkazati ljubezen in zvestobo. Kaj izraža ta premik? Ali si velja pridobiti cesaričino naklonjenost zato, ker je znana cesarjeva ljubezen do nje? Ali smo morda priča specifič- nemu kranjskemu samopomanjšanju in prepričanju, da si Kranj- ci ne morejo zagotoviti cesarjevega zanimanja neposredno? Ali se v tem odraža posebna privrženost in prednost, ki jo tako avtor kot prebivalke in prebivalci Kranjske dajejo cesarici? Ali pa gre za povsem običajno formulo pri takšnih uradnih opisih? Knjiga je v prvem delu zasnovana kot kronika dogodkov, ki so si sledili med 17. in 19. novembrom 1856 in ob postanku v Postojni 11. marca 1857, ko se je cesarski par vračal iz Italije. Na poti od Trbovelj do Ljubljane so se nizali slavoloki, ob progi so stali in vlak navdušeno pozdravljali mladi in stari, v večjih krajih so bile postaje okrašene; potovanje od deželne meje do glavnega mesta je trajalo kar petnajst ur, cesarski par je prispel okrog devete zvečer in se nastanil na Ljubljanskem gradu.31 Naslednje dopoldne je Elizabeta skupaj z grofico Esterházy in nekaterimi drugimi plemiči obiskala uršulinski samostan s šolo, nato pa še »Kleinkinderbewahr-Anstalt«, torej neke vrste otroški vrtec. Pri uršulinkah se je cesarica pozanimala za »Negermädchen«,

31. Shranjenih je nekaj risb neznanega avtorja, ki prikazujejo okrašeno Ljubljano. Gl. sliko 8.

188

Heroji_FINAL.indd 188 23.9.2013 9:18:44 za zamorske deklice, ki naj bi jih duhovnik Olivieri odkupil v Egiptu in razposlal po različnih avstrijskih samostanih. Te tri temnopolte deklice so skupaj z natisnjenimi poročili o njihovem krščenju predstavili visoki gostji. Iz tega dogodka, ki ga Costa opiše trezno in stvarno, kakršen je verjetno tudi bil, saj ni razlo- ga, da bi kakršnokoli odstopajoče cesaričino vedenje zamolčal, vsaj namignil bi, da je do njega prišlo,32 je nastala ena od anekdot o Elizabeti. Corti v svoji obsežni biografiji cesarice v zvezi s po- tovanjem na Kranjsko poroča le o tem in ničemer drugem – Sisi naj bi se namreč povsem spozabila, zanemarila svoje dolžnosti in protokol ter se le igrala s temnopoltimi deklicami. Ne glede na dejanske dogodke (že natrpan cesaričin urnik, ki ga opisuje Co- sta, govori o natančnosti poročila) Cortijev opis dokazuje, da je bilo obrekovanje s strani tistih, ki cesarici niso bili naklonjeni in so se celo trudili, da bi jo prikazali v čim slabši luči, neupraviče- no.33 Ljudstvo je znalo ceniti cesaričine spontane odzive oziroma dejanja; zgodovinarka Elisabeth Hamann, avtorica ene izmed zanesljivejših biografij cesarice, ugotavlja, da se je v tem času njena priljubljenost v nasprotju z njeno pozicijo na dvoru dvigovala (primerjaj Hamann 1982: 109). Verjetno se je tega zavedal tudi cesar, saj je njeno ljubkost izkoristil v politične namene; uspelo mu je namreč, da je tako omilil strogost in brezkompromisnost svojih ukrepov proti Italijanom, na dunajskem dvoru pa se je ši- ril izrek, da sta Sisijina lepota in milina Italijo osvojili uspešneje, kot bi lahko to storili vojaki in kanoni.34

32. Glej Costa 1857: 42–43, kjer piše: »Sedaj se je njeno veličastvo dvignilo s sedeža. Nje- nemu veličanstvu je bilo znano, da je več samostanov v Avstriji tako kot tudi v tujini sprejelo zamorske deklice, ki jih je človekoljubi duhovnik P. Oliveri odkupil na trgu sužnjev v Egiptu in jih skuša nastaniti v ženskih samostanih v Evropi, da bi te nesrečne otroke iztrgal iz dvojnega suženjstva. Njeno veličanstvo se je pomudilo najmilostnejše povprašati, ali ni tudi tukajšnji konvent sprejel kakšno od zamorskih deklic. Tri tukaj nastanjene zamorke so imele visoko čast, da jih je prečastitljiva prednica predstavila njenemu veličanstvu in so ji istočasno izročili opis svojega krščenja 5. oktobra 1856 v tiskani obliki, nakar je tudi prečastitljiva gospa prednica sama njenemu veličastvu izročila nekaj ročnih del nun.« 33. Glej Corti 1934: 67, kjer piše: »Kljub temu se poda cesarski par 17. novembra leta 1856 na pot v Benetke preko Trsta. V Ljubljani obišče cesarica med drugim tudi uršulinski samostan. Komaj so ji malo razkazali samostan, že se je Elizabeta pri prednici pozanimala, če imajo podobno, kot ima njen oče zamorca, tudi samostan zamorske deklice, ki so jih odkupili na trgih s sužnjami v Orientu. Na odgovor 'Da, Veličanstvo, tri!', jih da takoj poklicati, jim podari sladkarije, se z njimi igra, pozabi prednico, nune, otroke in okolje, morajo jo, ker je že skrajni čas za druge obiske, opomniti na odhod. Višja dvorna mojstri- ca grofica Esterházy, ki razmišlja v smislu nadvojvodine Zofije, je zgrožena. Elizabeta se ji le smeje.« Corti ni zapisal, od kod je prevzel anekdoto; Elisabeth Hamann sprejema v Ljubljani sploh ne omenja, piše le, da je »potovanje potekalo najprej z železnico iz Dunaja v Ljubljano« (Hamann 1982: 115). 34. Glej Hamann 1982: 116, kjer piše: »Na Dunaju so kmalu kolportirali cesarjev izrek, da je lepota Sisi njegovo 'Italijo boljše osvojila, kot bi lahko njegovi vojaki in kanoni'.«

189

Heroji_FINAL.indd 189 23.9.2013 9:18:44 Slika 8: Razsvetlitev Kongresnega trga v čast obisku cesarja in cesarice 1856. (Avtor neznan) Vir: http://commons.wikimedia.org/wiki/File:Ljubljana_1856_(2).jpg, dostop 10. 7. 2013

Slika 9: Belvedere v Postojnski jami, 1864, narisal Franz Kurz von Thurn und Golden stein. Vir: http://commons.wikimedia.org/wiki/File:Franz_Kurz_zum_Thurn_und_ Goldenstein_-_Postojnska_jama,_belvedere.jpg, dostop 20. 7. 2013.

190

Heroji_FINAL.indd 190 23.9.2013 9:18:45 Obisk cesarskega para je hitro potonil v pozabo, čeprav so se tako kranjski veljaki kot široke množice trudili, da bi bil čim bolj nepozaben in da bi se v spomin vtisnili kot zvesti in marljivi rojaki. Pomagale niso niti čudovita okrasitev in osvetlitev celotnega mesta, obisk Postojnske jame.35 številne prireditve in ne nazadnje Costova knjiga. Cesarica je bila še nekaj časa prisotna v imenu otroške bolnišnice v Ljubljani, ki je letne prispevke prejemala tudi iz njene šatulje. Istega leta je grof Hohenwart v Postojnski jami postavil spomenik v obliki stebra (glej Costa 1857: 116–17 ter prilogi xxi in xxii); ta je bil kasneje odstranjen, verjetno v času italijanske oblasti. Nostalgično vračanje v preteklost, ki se kaže v nekaterih preimenovanjih ulic in diskusijah o odstranjenih spomenikih, ne sme zamenjati resničnega ozaveščanja o zgodovinskem dogajanju na slovenskih tleh.36 Veliko je še neodkritega in neraziskanega gradiva, ne nazadnje se je treba lotiti tudi vprašanja, zakaj se nekatere oblike mitov v določeni kulturi bolj zasidrajo kot druge. Namesto sklepa se vrnimo k začetnemu vprašanju: Kaj je tisto, kar zgodovinsko osebnost spremeni v ikono oziroma mit in zakaj postane njeno življenje legenda? Vsekakor je potrebna neka izstopajoča lastnost, izjemnost – v Sisijinem primeru sta bili to lepota in pa seveda bistrost. Mitizaciji v prid so tudi tragedije njenega življenja – denimo izguba dveh otrok in nasilna smrt. Cesarica Elizabeta je izstopala zaradi svojega upiranja vsiljenim vlogam in družbenim pravilom, bila je nekonformistka, ki se je borila za lastno svobodo. Hkrati je izpolnjevala tudi pričakova- nja: bila je zaščitnica deprivilegiranih in slabotnih, kar je poleg vsega počela na neobičajne, pogosto spontane načine. Kot cesarica je bila postavljena nad druge in prav v tej vlogi je postala žrtev in junakinja, ki se je kljub izobčenju in kritiki postavila za svoje osebne pravice. Sčasoma je povsem obvladala umetnost samoin- scenacije; znala je ustvariti bleščeč zunanji videz, kar je dosegla z nego svoje lepote in intenzivno preokupacijo s telesom, ki je vključevala tako pretirano telesno aktivnost na eni kot posebno prehrano na drugi strani. Posebnost njenega čara je poleg lepote in ljubkosti očitno obsegala tudi zmožnost, da kljub svoji značaj- ski kompleksnosti in ambivalentnosti deluje povsem avtentično, preprosto. Te že omenjene moderne mitske razsežnosti je po- globilo tudi Elizabetino nomadsko življenje, njen nemir in raz- seljenost. Z nenehnim izmikanjem in le občasnim pojavljanjem

35. Glej sliko 9. Tako je bila videti Postojnska jama približno v času, ko sta jo obiskala cesar in cesarica. 36. Božidar Jezernik me je opozoril na oddajo Andreja Mraka Kako so Ljubljančani »po spravili« za Habsburžani in se prikupili novim oblastnikom. Zamenjava imen ljubljanskih ulic po prvi svetovni vojni, ki kaže na počasen obrat v zavedanju o potrebi po ponovnem vzpostavljanju zgodovinskega spomina, tudi v širši javnosti.

191

Heroji_FINAL.indd 191 23.9.2013 9:18:45 je vzdrževala napetost, ostala je enigma, ki ji občudovalci želijo priti na sled. Celo njena zaprisežena sovražnica, cesarjeva mati Zofija, je morala priznati, da ima karizmo. V svoj dnevnik je 1. maja 1865, po obisku cesarice v dunajskem Pratru, kjer so se njej v čast zbirale velike množice ljudi, zapisala: »Cesarica je tista, ki jih privlači. Saj je njihovo veselje, njihov idol« (Hamann 1982: 190). Grofica Fürstenberg pa je ob odkritju spomenika za cesarico na Dunaju leta 1907 izrekla preroške besede: »Tega, kakšna je bila v resnici in kaj jo je naredilo tako privlačno in očarljivo, ne moreta prikazati ne dleto ne čopič, to je bilo nekaj njej lastnega. Živela bo naprej: v legendi, ne v zgodovini« (Corti 1934: v).

Citirane reference

Barthes, Roland 1964 Mythen des Alltags. Frankfurt/Main: Suhrkamp.

Corti, Egon Caesar Conte 1934 Elisabeth. »Die seltsame Frau«. Nach dem schriftlichen Nachlass der Kaiserin, den Tagebüchern ihrer Tochter und sonstigen unveröffentlichten Tage büchern und Dokumenten. Salzburg in Leipzig: Verlag Anton Pustet.

Costa, Ethbin Heinrich 1857 Denkbuch der Anwesenheit Allerhöchstihrer Majestäten Franz Josef und Elisabeth im Herzogthume Krain. Ljubljana: Kleinmayr & Bamberg.

Hamann, Elisabeth 1982 Elisabeth. Kaiserin wider Willen. Wien-München: Amalthea.

Jameson, Fredrich 1986 'Postmoderne – zur Logik der Kultur im Spätkapitalismus.' V: Postmo derne. Zeichen eines kulturellen Wandels. Andreas Huyssen in Klaus R. Scherpe, ur. Reinbek bei Hamburg: Rowohlt. Str. 45–102.

Jezernik, Božidar 2006 »Vedno zvesta Sloveniji.« Javni spomeniki ljubljanski in družbeni spomin. Predavanje na 42. Seminarju slovenskega jezika, literature in kulture. Spletni vir: , 3. 10. 2012.

Lavrič, Tomaž, ur. 2009 Slovenski klasiki v stripih. Ljubljana: Mladina, Forum. Spletni viri: , , , 3. 10. 2012.

192

Heroji_FINAL.indd 192 23.9.2013 9:18:45 Matič, Lovro – Toto 2008 Sokol in golobica. Epska romanca. Ljubljana: Mladina. Spletni vir: , 3. 10. 2012.

Menasse, Elisabeth, Eva Menasse in Robert Menasse 1997 Die letzte Märchenprinzessin. Moderne Mythen, reale Märchen. Mit Ilustra- tionen von Gerhard Haderer. Frankfurt/Main: Suhrkamp.

Mrak, Andrej 2012 'Kako so Ljubljančani »pospravili« za Habsburžani in se prikupili novim oblastnikom. Zamenjava imen ljubljanskih ulic po prvi svetovni vojni.' Multi medijski center Radiotelevizije Slovenija. Spletni vir: , 3. 10. 2012.

Rozman – Roza, Andrej 2010 Passion de Pressheren – zgodovinska akupressura. Ljubljana: KUD France Prešeren Trnovo.

Schlipphacke, Heidi 2010 'Melancholy Empress: queering empire in Ernst Marischka’s Sissi films.' Screen 51(3): 232–55. Spletni vir: , 3. 10. 2012.

Spiegelmann, Art 2006 Maus. Zgodba o preživetju. Ljubljana: Založba ZRC.

Vogel, Juliane 1998 Elisabeth von Österreich. Momente aus dem Leben einer Kunstfigur. Fran- kfurt: Velag Neue Kritik.

Spletni viri http://www.asterix.com/encyclopedie/personnages/jules-cesar.html, 3.10.2012. http://www.asterix.com/encyclopedia/characters/julius-caesar.html, 3. 10. 2012. http://www.asterix.com/encyclopedia/characters/cleopatra.html, 3. 10. 2012; http://www.rmc.edu/academics/classics/cleocomics.aspx, 3. 10. 2012. http://www.imdb.com/title/tt0114148/, 3. 10. 2012. http://en.wikipedia.org/wiki/Pocahontas_(Disney), 3. 10. 2012. http://www.imdb.com/title/tt0119282/, 3. 10. 2012. http://en.wikipedia.org/wiki/Hercules_(1997_film), 3. 10. 2012. http://marvel.wikia.com/Category:Historical_Figures, 24. 8. 2012. http://www. toplessrobot.com/2011/03/10_real_historical_figures_who_became_comic_ badass.php?page=2, 24. 8. 2012. http://en.wikipedia.org/wiki/Michael_Herbig, 3. 10. 2012. http://www.youtube.com/watch?v=1dMuw0jikgU, 24. 8. 2012. http://images.search.conduit.com/ImagePreview/?q=sisi+signature&ctid=CT2 786678&SearchSource=10&FollowOn=true&PageSource=Results&SSPV=& start=0&pos=0, 3. 10. 2012.

193

Heroji_FINAL.indd 193 23.9.2013 9:18:45 http://www.youtube.com/watch?v=AVqqZZQZIeA, 3. 10. 2012. http://www.youtube.com/watch?v=veZ1KNXg7KA&feature=related, 3. 10. 2012. http://www.youtube.com/watch?v=CtQnpwy5TcY&feature=related, 3. 10. 2012. http://images.search.conduit.com/ImagePreview/?q=josef%20meinrat%20 als%20%20oberst%20b%C3%B6ckl&ctid=CT2786678&searchsource= 10&start=0&pos=0, 3. 10. 2012 in http://images.search.conduit.com/ ImagePreview/?q=Lissi%20und%20der%20wilde%20kaiser%20&%3Bctid =CT2786678&%3BSearchSource=10&start=0&pos=23, 3. 10. 2012. http://www.imdb.com/title/tt0283213/, 3. 10. 2012- http://en.wikipedia.org/ wiki/Princess_Sissi_(1997_TV_series), 3. 10. 1012. http://en.wikipedia.org/wiki/Disney_Princess, 3. 10. 2012. http://images.search.conduit.com/search/?q=Reiterin+Kaiserin+Elisabeth+&c tid=CT2786678&SearchSource=10&FollowOn=true&PageSource=Results& SSPV=, 3. 10. 2012. http://www.elisabeth-das-musical.com/, 3. 10. 2012. http://en.wikipedia.org/wiki/Elizabet_(musical), 24. 8. 2012. http://de.wikipedia.org/wiki/Sissi_(Film) , 24. 8. 2012. http://de.wikipedia.org/wiki/Sissi-Syndrom, 3. 10. 2012. http://de.wikipedia.org/wiki/Elisabeth_von_%C3%96sterreich-Ungarn, 3. 10. 2012. http://de.wikipedia.org/wiki/Sisi_(Film), 3. 10. 2012.

194

Heroji_FINAL.indd 194 23.9.2013 9:18:45 Janez Vrečko Bogomilina vera in Črtomirjeva mistika

I Pri interpretiranju Krsta pri Savici so raziskovalci preprosto pozabili analizirati poganstvo, ki prav tako kot krščanstvo pozna pojem večnosti, le da jo pojmuje ciklično. Poganski posamezniki in skupnost so imeli do narave celovit odnos. Ko pa jim je krščanska vera vsi- lila pojem osebnega boga, je narava postala človekovo začasno in s tem nebistveno domovanje, osebni bog pa ločen od tragičnega, samotnega in osamljenega človeka ter povezan z njim le še z besedo, kar ga je preobrazilo v upajoče, hrepeneče in verujoče bitje. Eliade je zapisal, da je krščanstvo religija padlega človeka, kolikor moderni človek nerešljivo pripada zgodovini (Eliade 1992: 131). Ciklično in s tem matriarhalno dojemanje sveta, ki je omogočalo hkraten pogled na svet bivajočega in tako spodbijalo razliko med preteklostjo, sedanjostjo in prihodnostjo, in sicer tako, da je z nenehnim ponavlja- njem ritualov osrednjo vlogo dobila večna sedanjost, se je z nastopom krščanstva in njegove patriarhalne line- arnosti uklonilo novemu dojemanju časa in prostora, kjer je osebni Bog postal vse, človek v primerjavi z njim pa nič; približal se mu je lahko le skozi molitev in upal v združenje z njim ob koncu sveta, torej na koncu ča- sovno-prostorske linearne osi. Eliade označuje ciklični čas kot ontološki, parmenidovski čas, ki je vedno enak samemu sebi (Eliade 1986: 88), drugega pa označi z Evklidovskim prostorskim linearizmom (Eliade 1992: 73). To pa pomeni, da v Krstu ne gre samo za pokristja- njevanje v ideološko-religioznem smislu, ampak tudi za spremembo časovne osi, ki se je nepovrnljivo prevesila

195

Heroji_FINAL.indd 195 23.9.2013 9:18:45 iz ciklične v linearno paradigmo, iz čutnega in miselnega dojema- nja bivajočega kot totalitete v zgolj miselno in duhovno, kjer sta bila živost in draž bivajočega popolnoma spregledana. Problem torej ni bil v tem, da bi devica Marija pri Bogomili kratkomalo nadomestila boginjo Živo, in sicer zato, ker naj bi Bogomila med Črtomirjevim vojskovanjem z Valjhunom spoznala, da bo v primeru njunega ponovnega snidenja smrt kaj kmalu zapečatila njuno veliko ljubezen. Problem je bil v tem, da ji je spoznanje o končnosti zemeljske ljubezni vsililo prav krščanstvo, saj je šele zdaj postalo jasno, da bo sleherno zemeljsko prizadeva- nje, torej tudi ljubezen, prešlo:

... ko val, ki veter ga zažene, al hrepenečih src želje narslaji ogasil vse bo zemlje hlad zelene, al mesta ni nikjer, ni zvezde mile, kjer bi ljubjoče srca se sklenile. (Prešeren 1999: 166)

Krščanstvo, ki je botrovalo opisani spremembi, pa je Bogomi- li ponudilo priložnost za drugačno, novo večno skupno sožitje s Črtomirjem. Za dosego svojega cilja bi se Bogomila oklenila tudi katerekoli druge vere. Torej se je Bogomilin občutek za minljivost vsega zemeljskega vanjo prikradel šele ob prihodu krščanstva. Dokler sta se po prvem srečanju, smrtno zaljubljena, čutila kot eno telo, dokler je njuna sreča trajala leto in dan in je bila tolikšna, da je ni bilo spo- sobno upesniti Prešernovo pero, pa je to prepustilo kakšnemu drugemu pevcu, dokler je to njuno srečo s strani radostno opa- zoval tudi Bogomilin oče, njuna ljubezen ni bila niti za trenutek podvržena dvomu in misli o končnosti vsega zemeljskega. Se pravi, da bo za naše razumevanje treba ostro razlikovati med ljubeznijo, kakršna se je vzpostavila na začetku njunega sre- čanja in je trajala ves čas njune poganske zveze, v kateri sta bila telesa en‘ga, in pa ljubeznijo, s kakršno sta se srečala po porazu poganske vojske, ko je Bogomila že docela pripadla novemu kr- ščanskemu svetovnemu nazoru in skušala s njim uskladiti tudi medsebojno ljubezensko razmerje. Ker je bilo to znotraj krščan- skega kozmosa razumljeno izrazito časovno in prostorsko omejeno, mu je bilo treba podeliti večnostno dimenzijo, se pravi nekaj, kar je njunemu razmerju v poganstvu že a priori pripadalo in se o tem preprosto ni bilo treba spraševati in razmišljati. Brezčasje se v krščanstvu sicer ne bo udejanjilo takoj in vsako leto znova kot v poganskem cikličnem razumevanju, značilnem za boginjo Živo, tudi ne na določenem kraju, v svetišču – božji veži, ampak šele ob drugem Gospodovem prihodu, ob vstajenju mrtvih, ko bo ob

196

Heroji_FINAL.indd 196 23.9.2013 9:18:45 sodnem dnevu konec sveta. Takrat bo tudi krščanstvo v svojem li- nearnem poteku časa, ki ga je sprejelo od judovstva, udejanjilo to, kar se je v cikličnem času dogajalo kar naprej, namreč, da se bodo:

... temkej božji sklepi mili te, ki se tukaj ljubijo, sklenili. (Prešeren 1999: 168)

Zato ni res, da bi Bogomila krščanstvo sprejela samo zato, ker bi novi bog ljubezni podaril zajubljencem večno življenje, saj sta prav to imela zagotovljeno s ciklično ponovljivostjo smrti in vsta- jenja tudi v času optimističnega poganstva, se pravi v času boginje Žive, boginje ljubezni in življenja. Bogomilino konvertitstvo torej nikakor ni bilo utemeljeno v simpatijah do krščanstva, ampak v njenem ženskem prepoznanju dejstva, da ji je prav krščan- stvo vsililo vedenje o minljivosti zemeljske ljubezenske sreče. In Bogomila se je kot ženska temu v trenutku prilagodila in sprejela novo časovno paradigmo kot nekaj zanjo povsem samoumevne- ga in hkrati v novih časih prav tako odrešujočega. Boginje Žive torej novi bog ljubezni ni nadomestil (Kos 1991: 131), ampak ji je po požigu njenih božjih vež kvečjemu nasilno sledil. S tem pa se je vse zemeljsko, ki je bilo dotlej zapisano večnemu kroženju med smrtjo in življenjem, razpolovilo na zemsko, zapisano po- gubi in uničenju, in nebeško, zvezano z večnim trajanjem, kot je tudi človek razpadel na ničvredno telo in čisto dušo. Pokazalo se je, da vsa resnica o Bogomili nikakor ni v nabo- žni videz religioznega dogodka preoblečen romantični motiv o hrepenenju po neskončni ljubezni (Kos 1991: 131), ampak zares usodno in prelomno dejanje v življenju nje, ki se je bila kot polna in zemeljska ženska ob prepoznanju eksistencialne praznine in ničnosti vsega obstoječega prisiljena odreči narslaji željam in po- svetni sreči življenja v dvoje in postati nebeškemu ženinu nevesta, vse zato, da bi se tudi Črtomiru:

odkrila ... unstran groba ljubezni moje (njene) čistost in zvestoba Bogu in tebi bom ostala zvesta, v nebesih čakala bom pri očeti čez majhen čas deviška te nevesta. (Prešeren 1999: 166)

II Nove težave v Krstu pa se začnejo v trenutku, ko želi Bogomi- la ta svoja spoznanja prenesti na Črtomirja, saj je jasno, da se bo

197

Heroji_FINAL.indd 197 23.9.2013 9:18:45 moral tudi on prilagoditi novemu razumevanju časa in ga sprejeti, če naj bi se njuna sreča unstran groba uresničila in dopolnila. Teža- va je v tem, da zaenkrat še ni jasno, ali bo Črtomir sploh prestopil magično mejo, ki jo je pred njim že Bogomila, ali pa jo bo prestopil na prav poseben, samo njemu lasten način, ob katerem bo lahko zadržal oziroma uveljavil svojo pogansko herojsko in viteško držo. Da bi bila problematika med Bogomilo in Črtomirjem razum ljivejša, jo bomo primerjali z dvojico Ahil – Brizejda iz Homerje- ve Iliade. Homerja tu ne obravnavamo samo zaradi podobnosti motivov, ampak predvsem zato, ker lahko v njem opazujemo po- mene, razsežnosti in funkcioniranje poganstva, kar je za analizo Krsta bistveno. Pa tudi zato, ker se Prešeren v nekem pismu prijatelju v zvezi z Bogomilo sklicuje na ljubljeno Brizejdo. Kot je znano, je trojansko vojno sprožila ugrabitev lepe Hele- ne, ki je s tem postala najpomembnejše žensko ime v Iliadi. Dru- go pa je Brizejda, Ahilova velika ljubezen, ki je prav tako doživela ugrabitev, to pa je povzročilo Ahilovo jezo in njegov umik v zasebnost. Ahil je v resnici svoj odnos do Brizejde enačil z Mene- lajevim do Helene, Agamemnonovim do Hrizejde in z odnosom vsakega drugega do ljubljene ženske.

... vsak mož, plemenit in razumen, svoji družici skrbljivo je vdan, kot jaz sem bil svoji, z dušo bil vso sem pri nji, čeprav sem ugrabil jo z mečem. (Homer IX, 342)

Ahil je potemtakem Brizejdo ljubil, z vso dušo je bil pri nji, čeprav jo je kot številne druge ženske dobil v spopadu kot nagrado za hrabrost. Homer začetke spora med Ahilom in Ahajci razlaga kot posledico prizadetosti Ahilove časti, saj mu je bilo vzeto, kar mu je bilo dano, viteški kodeks pa je prelomil prav vrhovni vojaški poveljnik Grkov, Agamemnon. Globina razmerja med Brizejdo in Ahilom je vidna iz opisa nasilne odvedbe dolgo- noge lepotice:

Deklica gre le nerada ... Ahiles pa joka, žalosten družbo pusti in sede tam daleč na samem, k sivemu morju na breg, gledaje v neizmerno gladino. (Homer I, 345)

Tudi na tej ravni je podobnost med Iliado in Krstom več kot oči- tna. Homerjev Ahil je na začetku vsem na očeh užival v neizmerni ljubezenski sreči s svojo Brizejdo, čeprav to srečo Homer opisuje zelo skopo. Po mnenju poznavalcev in razlagalcev zato, ker zaradi prenaglasitve javnega v epski pesnitvi še ni znal upesniti človeko- ve osebne sreče in intimnih človeških čustev. To se mu je posrečilo

198

Heroji_FINAL.indd 198 23.9.2013 9:18:45 pokazati le v nekaj skopih potezah v zgoraj citiranem slovesu, ob katerem Brizejda pretresljivo joče in se ozira nazaj k Ahilu, ki se ob tej nasilni odvedbi ljubljene vrže na tla, si puli lase, se bije po prsih in tako joče od bolečin, da ga sliši ves ahajski tabor, potem pa se, obupan, sam in osamljen, odpravi na morsko obalo. Ahil brez Brizejde ni bil več pravi Ahil, saj je očitno, da ga je nanjo veza- lo globoko ljubezensko čustvo, za katerim je bilo ob izgubi vredno tudi jokati. In Homer pravi, da mu poslej:

V boli zbog nje kopnela je volja. (Homer XVIII, 445)

Tudi v Krstu izvemo kaj malo o neizmerni, leto dni trajajo- či ljubezenski sreči med Črtomirjem in Bogomilo na blejskem otoku, ki se je spočela v trenutku, ko je prišel Črtomir darovat v svetišče boginje Žive.

Ko bliža z njimi se devici mladi, zadene ga, ko se narmanj nadja, iz nje oči v srce ljubezni strela, plamen neugasljiv je v njemu vnela. (Prešeren 1999: 161)

Kot pri Ahilu in Brizejdi je bila tudi v tem primeru po uso- dnem strelu ljubezni sreča zaljubljencev tako neizmerna, da se je Prešernu zgodilo podobno kot Homerju: ni je zmogel opisati in je to prepustil kakemu drugemu pesniku:

Naj pevec drug vam srečo popisuje, ki celo leto je cvetla obema. (Prešeren 1999: 162)

Podobno kot Homer, je Prešeren zmogel upesniti le trenutek slovesa, bolečino ob ločitvi, ko se je Bogomila kot ženska odločila za vlogo čakajoče nebeške neveste, medtem ko je moral Črtomir zapustiti sfero erotično-javnega in se predati drugi, za epski svet po pomenu nič manj pomembni dejavnosti javnega vojskovanja. Prešernovo pero je torej zmoglo opisati le slovo med ljubimcema in prav iz tega opisa je, podobno kot pri Homerju, mogoče sklepati na globino in resnost zveze med Bogomilo in Črtomirjem. Primer Ahila in Brizejde smo navedli prav zato, ker bo pomagal razrešiti zapleteno problematiko odnosa med Črtomirjem in Bogomilo. Kot v Iliadi se tudi tu javna in vsem očitna ljubezen z začetka pesnitve kani spremeniti v zasebno, trajanju zapisano zvezo, le da to prepreči Bogomila, ko se po svojem notranjem

199

Heroji_FINAL.indd 199 23.9.2013 9:18:45 prevratu zapiše krščanstvu, s tem pa zvezo s Črtomirjem prestavi v hiliastično onostransko prihodnost. Ko so bila Bogomili spodrezana njena poganska tla, ko ji je bil odvzet ključ svetišča boginje Žive, tempelj sam pa porušen, in ko ji je bilo hkrati s tem vsiljeno krščansko pojmovanje minljivosti zemeljske sreče, se je lahko že povsem suvereno zatekla k novi veri, v kateri je bog bog ljubezni. Tako v Iliadi kot v Krstu gre za srečna zaljubljenca, ki sta bila že takoj na začetku svoje ljubezni ločena, pri tem sta doživljala številne peripetije, polne trpljenja, na koncu pa se spet našla in ko bi lahko začela uživati svojo ljubezensko srečo, to ni bilo mo- goče. Zato bi za obe pesnitvi lahko rekli, da je konec v začetku in da je bil začetek potemtakem tudi že v koncu. Ahil je znova prejel, kar mu je bilo odvzeto, Črtomir je znova našel, kar je bil zaradi višje sile zapustil. Toda ali je to res? Ali se ni skazalo, da je nemara v obeh primerih konec vendarle drugačen od začetka, da gre le za navidezno podobnost, ki dokazuje, da se nazaj, k izviru, v mrtvo in preseženo preteklost, ni mogoče vrniti. Brizejdi in Bogomili je bilo to popolnoma jasno. Precej drugače je bilo v primeru Ahila in Črtomirja. Oba stojita na meji dveh svetov, kjer na mogočni nadrejeni podlagi skupnega in javnega izstopata z jasnimi epskimi obrisi pravega herojskega junaka, docela predanega herojskemu etičnemu kodeksu. Njun svet je bil sprva še docela svet polnega smisla, v katerem še ni bilo nobene notranjosti, saj ni (bilo) za dušo nobene drugosti, zunanjosti. Ko gre duša v pustolovščino in ko jo prestaja, sta ji resnična bolečina iskanja in nevarnost odkritja neznani; same sebe nikdar ne postavi na kocko; ne ve še, da se lahko izgubi, in ne misli na to, da se mora iskati. To je svetovna doba epa, kjer je Grk poznal samo odgovore, a nobenih vprašanj, le rešitve, a ne ugank; Grk je imel odgovore preden je imel vpra- šanja. Svet smisla je bil dosegljiv in pregleden, šlo je le zato, da je v njem vsakdo našel odmerjeno mu mesto (Lukacs 2000: 23–5). Takšna sta bila Ahilov svet do ugrabitve Brizejde in Črtomirjev položaj vse do poraza poganske vojske, kot je prikazana v Uvodu Krsta. To je bil svet tako imenovane absolutne preteklosti (Goe- the, Schiller), katere izročilo je bilo sveto, saj je bila edini vir in začetek vsega dobrega tudi za prihodnost, zato se je nanjo vezal spomin, ne pa spoznanje (Bahtin 1982: 19). V Črtomirjevem spopadu z Valjhunom mu je prav absolutna epska preteklost določa- la položaj spoštljivega stojišča potomca (Bahtin 1982: 19), ki se bori za vero staršev, lepo bog’njo Živo, za črte, za bogove nad oblaki. Črtomir je bil v epskem Uvodu notranje in zunanje skladen epski junak, njegova in njegovih bojevnikov herojska dejanja so bila smotrno položena v prav tako urejen herojski svet.

200

Heroji_FINAL.indd 200 23.9.2013 9:18:45 V Iliadi namreč prav skozi Ahilovo usodo spoznavamo, da poleg pomembnega in odločilnega javnega obstaja tudi zasebno, in to ne kot nekaj obrobnega, manj pomembnega, ampak kot tisto, kar poganja, usmerja, zavira in pospešuje samo epsko dogajanje. Podobno velja tudi za osrednji del Prešernove pesnitve, za Krst. Zasebno kot temeljna eksistencialna opredelitev tako Ahila kot Črtomirja ostaja odločilna in bistvena kategorija, ki jo bo treba znova podrobneje opredeliti, pri obeh pa je vezana na ženski element – junaka namreč v določenem trenutku nepreklicno zgubi- ta svojo veliko ljubezen in ostaneta sama. Ahilova zasebnost in samota sta vzpostavljeni v trenutku, ko odpeljejo prelepo Brizejdo, deklico vitko, na katero bo Ahil poslej velikokrat mislil, pa tudi Brizejda bo šla le nerada od njega. V tej samoti in osamljenosti si je Ahil začel postavljati vprašanja, ki nikakor niso bila tipična za tradicionalni, vase zaprti in smisla polni epski svet in na katera ni našel odgovorov. Vse bolj pa mu je postajalo jasno, da je z Brizejdo izgubil nekaj zelo bistvenega in da se je s tem nepreklicno sesul herojski svet očetov in prao- četov, svet prvih in najboljših (Bahtin 1982: 17). Zato Ahil v tem trenutku podvomi o herojski slavi in časti. Vse postane ničevo in nezanesljivo, edina zanesljivost, ki mu v tej samoti in osamljenosti še preostane, je njegova lastna smrtnost in premišljevanje o njej. To je edino področje, ki ga v svoji hoteni zasebnosti še lahko obvladuje, ker je to tudi edino področje, ki ga je zasebnost šele zares vzpostavila. Preobrat od javnega k zasebnemu je v enaki meri in celo v podobnih okoliščinah mogoče videti tudi v Črtomirjevi usodi. Po izgubljeni bitki, ko je čez noč propadlo vse, kar je zadevalo veliko in slavno preteklost očetov in praočetov, je samoten in zapuščen od vseh ugotovil, da se je čas nepreklicno spremenil, da nov čas kliče po novem odnosu in prilagoditvi, pri čemer je zanj postalo posebej pomembno, da so prav te nove razmere presegle in premagale vse staro, tisto torej, s čimer je dotlej utemeljeval svoje junaško početje v okvirih epske herojske etike. Edino področje, za katerega upa, da se še ni spremenilo, je področje ljubezni, v kateri bo poslej skušal poiskati izgubljeno epsko presežnost, ki mu jo je v obilni meri ponujal prav propad li (epski) svet. Črtomirjeva težava ni bila ta, da bi dvomil o bogovih, saj jih je sprejemal kot del sveta, ki mu je pripadal in za katerega je skupaj s tovariši tvegal svoje mlado življenje; težava je bila v tem, da je stara vera doživela najokrutnejši poraz z smrtjo vseh, ki se s prihajajočim novim svetom niso strinjali oziroma ga niso bili pripravljeni sprejeti. To je posebej jasno iz opisa, v katerem pesnik opozarja, da so stare vrednote, v katerih je bil utemeljen

201

Heroji_FINAL.indd 201 23.9.2013 9:18:46 svet začetkov in vrhov, svet prvih in najboljših, doživele svoje brutalno izničenje:

Na tleh leže slovenstva stebri stari, v domačih šegah vtrjene postave, v deželi parski tesel gospodari, ječe pod težkim jarmom sini Slave: le tujcam sreče svit se v Kranji žari, ošabno nosjo ti pokonci glave. (Prešeren 1999: 159)

Pogumni, srčni borci prejšnje poganske skupnosti v ničemer niso bili deležni plačila, ostali so brez časti in slave, dveh temeljnih herojskih vrednot, te pa so bile dodeljene tujcem, zmagoval- cem, kristjanom, ljudem novega časa, za katere Črtomir ob porazu svoje vojske še ni vedel, da je njihov bog bog ljubezni. Ko ga je svet epske celovitosti in polnega smisla izvrgel, je bil Črtomirjev položaj na las podoben Ahilovemu; po porazu vseh starih vrednot sta se oba znašla na bregu in srepo strmela v vo- dno gladino, razmišljujoč o lastni končnosti in tudi koncu:

Premagan pri Bohinjskem sam jezeri stoji naslonjen na svoj meč krvavi, z očmi valov globoki brezen meri, strašne mu misli rojijo po glavi, življenje misli vzet si v slepi veri … (Prešeren 1999: 163)

To seveda ni več epski junak s povsem samoumevnim in smisla polnim pogledom na svet, saj je vse staro izgubilo svojo trd nost; to je sesut posameznik, ki išče nove oporne točke, na katerih bi lahko znova zgradil svoj svet. Njegovo spoznanje, da se je ta nepreklicno spremenil, je dokončno, zato bi bila kakršnakoli pot v preteklost nemogoča in nesmiselna. To pa pomeni, da se mora odreči javnemu, vojaškemu, kolektivnemu. In edina še mogoča pot pelje v območje zasebnosti, ljubezni in osebne družinske sre- če, ki jo je poprej, v času poganstva, lahko doživljal izrazito javno in vsem na očeh. V trenutku, ko misli storiti samomor:

... nekaj mu predrzno roko ustavi – bila je lepa, Bogomila! tvoja podoba, ki speljala ga je z boja. (Prešeren 1999: 163)

Na mesto starih, preseženih vrednot iznenada stopi misel na ljubljeno žensko, na Bogomilo, kar v tistem trenutku prepreči samomor. Črtomir želi izvedeti:

202

Heroji_FINAL.indd 202 23.9.2013 9:18:46 … al gleda svetlo sonce, je še živa, al so obvarvale jo mokre straže, al pred pred sovražniki drugej se skriva. ... Pri slapi čakal jutro bo Savice, vesele ali žalostne novice. (Prešeren 1999: 165)

Od kod Črtomirju možnost za preobrat od javnega razumevanja ljubezni k njeni zasebni razsežnosti? Ali nemara ne podoživi prav sredi brezupnega krvavega klanja na Ajdovskem gradcu in kasneje ob Bohinjskem jezeru samega sebe le še v razmerju do Bogomile in nič več v razmerju do kolektivne zavesti svojih po- ganskih prednikov, saj zanj v območju javnega ni več pomembne naloge, ni več herojskega sveta in herojske etike? To lahko zelo jasno razberemo iz prvih besed, ki jih po končanih spopadih z Valjhunom nameni Bogomili ob srečanju pod slapom Savice:

O, sem na srce moje Bogomila! ... naj brije zdaj okrog viharjov sila, naj se nebo z oblaki preobleče, ni meni mar, kar se godi na sveti, ak smejo srečne te roke objeti. (Prešeren 1999: 166)

Prešeren je tu spet zelo natančen, saj mu je jasno, da ob po- kristjanjenju vsega Črtomirjevega ljudstva za nekdanjega heroja ni več epskih nalog, zato sme vse, kar se godi na svetu, torej vse javno, zamenjati za objem ljubljene ženske, za intimno srečo z njo. Črtomir je torej od tega trenutka naprej z enako gorečnostjo kot se je prej predajal javnemu ter viteškim in herojskim idea- lom, pa tudi javni ljubezni, služil najbolj zasebnemu, pred javnostjo umaknjenemu in celo skritemu čustvu ljubezni. Vendar pa je moral to storiti iz zgodovinske nuje, da bi se še vsaj na področju zasebnega lahko videl in razumel za svobodnega. Tako je postala ljubljena Bogomila kot ženska z veliko začet nico dovoljšen razlog za njegov obstoj, njegova trajna zvestoba in popolna predanost intimni ljubezni pa je v novih razmerah in v drugačnih časih izpričevala staro občutenje časti in junaške vzdržljivosti, ki sta se zdeli sprva povsem izgubljeni in pokopani skupaj z vero staršev in lepo boginjo Živo. Tako naj bi v Črtomir- jevem svetu otok zasebnosti postal in ostal prostor, kjer bi se še lahko uveljavljale vrednote, iz katerih je izhajal v času svoje epske poganskosti. Če mu je poganski ciklizem vnaprej zagotavljal večnost ljubezenskega trenutka, se je lahko v krščanstvu zanesel samo na trenutek večne ljubezni, upanje v onostranstvo pa je

203

Heroji_FINAL.indd 203 23.9.2013 9:18:46 želel preprosto spregledati, ker je bilo zanj to vprašanje še zmeraj neobstoječe. A tu se je zgodil nov, povsem nepričakovan preobrat. Kot se je v okviru epskih herojskih idealov in etike Črtomir spopa- del s krščansko vojsko in pri tem doživel popoln poraz, pa tudi degradacijo omenjenih vrednot, tako je zdaj v svoji celoviti predanosti ljubezni do edine ljubljene ženske z njeno zavrnitvijo doživel nov poraz in s tem razvrednotenje komajda vzpostavlje- ne, pa čeprav le na intimni ljubezenski svet zamejene herojske etike in viteške ljubezni. A Črtomir je po porazu svoje vojske herojsko prenesel tudi Bogomilino zavrnitev, saj je bilo to edino bitje, ki se mu ni mogel odreči. V njem je bila trdnost in stanovitnost nekdanjega bojev- nika, ki si ne bi pustil omadeževati svoje herojske časti. Pristal je na krst, da bi tudi s tem poslednjim dejanjem pred njenimi očmi dokazal svojo popolno privrženost. Zato je treba reči, da krst za Črtomirja ni bil zakramentalno, ampak dejanje skrajne ljubezni, poslednje vidno znamenje njegove popolne zavezanosti Bogomi- li, saj prav zato:

ne brani(m) se je vere Bogomile. (Prešeren 1999: 171)

Vse, kar bo sledilo, bo ponovno postavljeno izven okvirov strogo zasebnega erotičnega sveta v območje javnega, kjer bo Črtomir pod plaščem misijonarske gorečnosti naprej gojil svojo veliko ljubezen do Bogomile, za katero je bilo vredno plačati vsa- kršno ceno. To je bila namreč edina možnost, da je lahko ostal z njo v trajnem duhovnem stiku tudi še tu na zemlji, ki jo je Črto- mir tako ali tako razumel kot svoje edino domovanje. Ob nepreklicnem spoznanju, da se ne bosta več videla na svetu, se je Črtomir iz spretnega epskega govorca, kakršnega poznamo iz Uvoda, spremenil v molčečneža, in to prav v tistem trenutku, ko je postala Beseda, pisana z veliko začetnico, v krščanstvu osrednja. Za razliko od mitskih bogov se namreč judovski Bog človeku razodane le skozi Besedo. »V začetku je bila beseda in beseda je bila pri Bogu in Bog je bil Beseda,« pravi Janezov evan- gelij. Prav zato je bila miselnost Judov časovna, miselnost Grkov pa prostorninska. Gre torej za razliko med dvema različnima poj- movanjema časa: ciklični se vrti v krogu in vedno znova prinaša enake dogodke – ciklični svet je bil popoln prav zato, ker se v njem ni zgodilo nič novega –, linearni napredujoč, odtekajoč in izgubljen judovski in s tem tudi krščanski čas pa postavlja cilj na konec prostorskega pojmovanja zgodovine, v čas drugega Kristu- sovega prihoda. Takšen čas in pripadajoča mu Beseda zato nista

204

Heroji_FINAL.indd 204 23.9.2013 9:18:46 mogli biti ustrezen nadomestek za izgubljeni Črtomirjev epski jezik z Ajdovskega gradu, s katerim je svoje sobojevnike silovito in povsem samoumevno odvezal celo vojaške pokorščine in za- prisege. (»Kdor hoče se predati, mu ne branim.«) Zato je bil Črto- mir to izgubo prisiljen nadomestiti z molkom. Ali to pomeni, da bo tudi njegovo oznanjevanje nove vere potekalo molče? Da bo, kot je to veljalo za številne evropske mistike, njegov molk postal resničnejši od njegovih besed (Rougement 1999: 164)? Je pa ta Črtomirjev molk tudi nadvse zgovoren, saj izpričuje in potrjuje njegovo ogrožajočo notranjo razklenjenost na telo in duha, ki je dotlej ni poznal in v katero ga je pehalo krščanstvo. Molk govori o njegovi negotovosti in osamljenosti, o ignoranci herojske etike, najbolj pa priča o tem, da Črtomir kratkomalo ni imel več na voljo jezika, v katerem bi še lahko samoumevno govoril epski skupnosti svojih vojščakov, novega jezika, s katerim je govorilo krščanstvo, pa še ni poznal. V nobenem trenutku dotlej ni Črtomir navzven deloval tako sam in osamljen kot ravno v trenutku krsta, saj ga šele zdaj uvidimo popolnoma odtujenega od nekdanjega epskega, hkrati pa tudi od novega sveta, kateremu bo slej ali prej moral pripadati in ga sprejeti, če bo želel ostati Bogomili zvest do groba. Črtomir je stari jezik moral pozabiti, saj mu je bil na silo odvzet, novega jezika pa se še ni naučil. To se bo zgodilo šele v Ogleju. Vendar Prešernova pesnitev o tem ne poroča. Tu se je tudi pesnik sam zatekel k molku.

III Vendar pa ne smemo spregledati dogodka, ki ga je pesnik postavil pred samo odločilno dejanje Črtomirjevega krsta, torej preden se je ta vsaj navzven dokončno ločil od vere staršev in poganstva. Potem ko mu je Bogomila kot edino možnost pred- očila pot v Oglej, kjer bo postal mašnik, duš varuh, je Črtomir ugledal svojo usodo le še kot usodo ubežnika in brezdomca, ki ga venomer preganja nesreča, zato bi bila kakršnakoli zveza z njim nesmiselna, saj:

beg je moj up, gojzd je moj dom pričjuči. Nespametna bila bi z mano zveza. (Prešeren 1999: 174)

Ob tem spoznanju, ki je prišlo, ko se je Bogomila že tako rekoč vrnila na očetov dom, kjer je preživela svojo pogansko mladost in doživela največjo ljubezen, in ko je Črtomir že nameril svoj korak v Oglej, se za vse navzoče pripeti naraven pojav mavrice na nebu.

205

Heroji_FINAL.indd 205 23.9.2013 9:18:46 V mavrici, ki je nad Bogomilinim bledim obrazom lepote svoj čisti svit izlila, se je za trenutek lahko povrnil le poganski bog narave, nikakor pa ne abstraktni, nevidni krščanski Bog; narava za hip ni bila več hladno zelena, kot jo je v času svoje velike krize zne- nada ugledala Bogomila, ampak je znova postala topla, prepojena s soncem in mavrično jarko svetlobo. Mistično iluminacijo sami razsvetljenci pogosto opisujejo kot svetlobo, kot preplavljenost z bleščečo lučjo, kjer je diskurzivno, abstraktno spoznanje zame- njano z neposrednim, intuitivnim (Hocheisel 1998: 35). Pod mav ričnim lokom so se vsi navzoči ob slapu Savice čutili kot v domu pričjočem, saj mavrica priča o neposredni zavezi človeka in bogov in hkrati napoveduje srečne dogodke (Chevalier 1983: 352). Ob pogledu na ta prizor se je Črtomirju povrnila njegova poganska podoba Bogomile z blejskega osredka, kjer sta se, popolnoma pre- dana drug drugemu, ljubila leto in dan, ne da bi se za ceno večne- ga trajanja njune zveze morala odreči svoji ljubezni. Prav zato se mu je za hip zazdelo, da se je nad njim odklenilo nebo:

da je na sveti, komej si verjame, tak Črtomira ta pogled prevzame. (Prešeren 1999: 175)

Plotinus zrenje duše, ki dojame onostranski sij, vzporeja z ljubezensko strastjo zaljubljenca, ki se ob uztrju ljubljenega bitja spočije in sprejme resnično svetlobo, ki razsvetli vso dušo (Plotin 1996: VI, 9, 4). Črtomirjevo doživetje razsvetljenja, v katerem se mu ob pomoči ženskega elementa bivajoče znova razodane kot bivajoče, narava kot dom pričjoči, je mogoče primerjati z znanim Pascalovim opisom lastnega doživetja: »Od približno pol enaj- stih do približno pol enih ponoči Ogenj ... Gotovost, gotovost. Doživetje. Veselje. Mir. ... Radost, radost, radost, jok od sreče« (Pascal 1986: 213). Tudi v Pascalovem primeru gre za redkobe- sednost, ki ustreza vsemu povedanemu, hkrati pa je potrjeno v izjavi Dionizija Areopagita, po katerem govor ob vzponu duše k najvišjemu pojenjuje in na koncu obmolkne. Pascalove Misli si je Prešeren lahko sposodil pri Čopu, saj si jih je ta priskrbel za štu- dij janzenizma. Gotovo pa je poznal tudi Schellingovo filozofijo mitologije in razodetja. Črtomirjev preskok iz Bogomiline religioznosti v območje mistike lahko dodatno osvetlimo s pojmom numinoznega (numen = bog), kot ga je uveljavil Otto, da bi z njim pokazal na iracional- ne elemente religiozne skušnje. Podobno to področje opredeljuje Eliade, in sicer s sintagmo ontološka žeja. V obeh primerih pa je objekt numinoznega doživetja arreton, neizrekljiv, vezan na molk, pojmovno pa opredeljiv samo z negacijo.

206

Heroji_FINAL.indd 206 23.9.2013 9:18:46 Ob pojavu mavrice je Črtomir v mističnem videnju našel stik s krščanstvom, s tem pa z Bogomilino nezemsko ljubeznijo. Čr- tomirjeva nesojena nevesta se mu poslednjikrat razkrije v svoji večni poganski in s tem zemeljski lepoti, oba se za hip vrneta k svojim poganskim temeljem, k predkrščanski resnici sveta, ki je zase zahtevala ples, glasbo in pa molk mitsko polne besede, ki je predpostavljala enotnost besede in dejanja, ne pa Besede, s katero se je začel judovsko-krščanski svet, v katerem je ta zveza razpadla. Že sam pojav mavrice kaže na del pojavne bivajočnosti, do katere je človek v krščanstvu izgubil vsakršen odnos, saj sta v njem narava in človek povsem razločena, narava je vedno nekaj manjvrednega, zaradi izgubljenega stika z njo pa je smrt izstopi- la iz življenja kot samostojna entiteta. V soju mavrice se je Črtomirju razodelo, da je bila njegova že- lja po Bogomili, ki je bila najprej svečenica boginje Žive, zdaj pa se je z enako svetostjo zavezala materi Mariji, nerealna, saj je pri- padala vsemu občestvu in ne le njemu. Telesno se je tu izmaknilo pojmovanju lastnine, ki je mističnemu doživetju povsem tuje. Po- temtakem je mavrično pobožanstvenje Bogomili odvzelo njeno zemeljsko težo in jo spremenilo v božansko ljubezen, v duhovno popolnost, kjer je odpadla kakršnakoli možnost posedovanja in lastnine. Vsekakor je bilo to dovolj, da bo Črtomir molče in prostovoljno pristal na krst, saj je bilo po vsem, kar se je dogodilo, vse odveč in nepotrebno. Mojster Eckhart bi rekel, da je Črtomir umrl temu svetu, da bi ostal z njim v najtesnejšem stiku. Prizor, ki nam ga opiše pesnik, natančno sledi tej misli:

se bliža ji, presrčno jo objame, molče poda desnico ji k slovesi, solze stojijo v vsakem mu očesi. (Prešeren 1999: 175)

In če je ob pogledu na z mavrico obžarjeno Bogomilo še lahko skril svoje solze, jih zdaj, ob drugem in hkrati poslednjem slovesu od svoje ljubljene, ni mogel več, ker to tudi ni bilo potrebno, saj so bile to solze sreče, ki so ga končno ločile od nekdanjih upov. In tako kot se je molče poslovil od nje, je tudi molče in prostovoljno pristal na krst, četudi je za duhovnikom ponavljal mo- litve v novem krščanskem jeziku, ki se ga bo moral šele naučiti in sprejeti. Vendar pa nas pesnik opozori, da se je v Ogleju naučil novega jezika, prostga vsake zmote. Njegov poganski in hkrati mi- stični molk je bil temu zanesljivo blizu. Zakaj nas pesnik tik pred vstopom junaka v krščanstvo vrne v območje poganstva, zakaj to poganstvo še enkrat pokaže v mavričnih barvah in sončni svetlobi in zakaj potem v uradnem

207

Heroji_FINAL.indd 207 23.9.2013 9:18:47 krščanstvu Črtomirju ne preostane prostora ne za beg in ne za up, ampak le za zgodnjekrščansko mistiko, ki mu šele zares omogo- či, da mu

v prsih umrejo nekdanji upi. (Prešeren 1999: 176)

V zadnjih verzih pesnitve zvemo, da je Črtomir učil med svojimi rojaki in dalej čez njih mejo, od dežele do dežele in do smrti tam preganja(l) zmot oblake. Če je bil na začetku beg še njegov up in gozd še dom pričjoči, zdaj, po Ogleju, ugasneta nekdanja up in beg, notranji pričjuči dom postane mistično doživljanje sveta, edini zunanji dom pa je prostor misijonske dejavnosti med rojaki. Črtomir se je dokončno prepoznal v vlogi samotnega in osamljenega, vendar ne tudi tragičnega posameznika, saj mu je mistično doživetje ljubljenega bitja odprlo vrata k neverbalni komunikaciji z njim že tukaj na zemlji in mu s tem neizmerno raz- širilo prostor njegovega bivanja. V tej novi vlogi se je ovedel svoje nekdanje viteške časti in junaške drže in zato nujnosti vztrajanja do konca. Do zadnjega je ostal zvest samemu sebi, ker je samo tako lahko ostal zvest svoji Bogomili. S tem je bila znova potrjena njegova poganska vera, ki je na- šla svoj pendant prav v tisti obliki krščanstva, ki ji je bil najbliž- ji, v zgodnjekrščanski mistiki. Vrhunec mistične poti je namreč dosežen prav v zedinjenju subjekta in bivajočega, ko odpadeta vsakršna dvojnost in razločevanje. S padcem te dvojnosti pa je povezana še druga od dveh osrednjih značilnosti mističnega ze- dinjenja, neizrekljivost doživetega (James 1989: 295). Dvojnost mislečega in mišljenega je torej v mistiki presežena s popolno odsotnostjo govora in mišljenja, na kar kaže že beseda mistika, ki prihaja iz grške besede myo, ki pomeni molčati, držati roko na ustih. Protestantski teolog Paul Tillich je v mistiki prepoznal najbolj neposredno uresničitev človekove religiozne potrebe (Tillich 1976: 3). In Prešeren na koncu pesnitve govori prav o tem. Dejstvo je, da je misticizem prek novoplatonizma in judovske kabale prodiral na Zahod v času propadanja antične civilizacije. No- voplatonistična mistika je v krščanstvo vstopila med petim in še- stim stoletjem s Psevdo-Dionizijem in zajela ves tedanji krščanski svet, deloma kot upor proti nastajajoči sholastični teološki misli, deloma kot nadaljevanje poganskega pogleda na svet in življenje. Črtomir potemtakem ni mogel slediti novi religiji, ki je bila v svoji abstraktnosti tuja njegovemu poganskemu dojemanju sveta, zlahka pa je sprejel krščansko mistično dojemanje sveta, v katerega je lahko vstopil prek mističnega doživetja, povezanega z ljubljenim bitjem – že sveta Terezija je vedela, da so strastni

208

Heroji_FINAL.indd 208 23.9.2013 9:18:47 ljubimci prav gotovo mistiki (Rougemont 1999: 170) –, saj to ni bilo v nasprotju z njegovim poganskim svetovnim nazorom. Ali lahko po vsem povedanem na Črtomirja še gledamo kot na nekoga, ki se je predal resignaciji in fatalističnemu obupu, kot ga vidi večina razlagalcev? Črtomir je s svojo herojsko držo vzdr- ževal zvezo med novim bogom ljubezni, svojo herojsko pogansko telesnostjo in ljubljeno Bogomilo. Sposoben je bil pogovora z ljubljeno osebo onkraj vseh prostorskih ločitev. S tem pa se (je) mistična duša v svojem hrepenenju počuti(la) uslišana. Pesnik sam nas namreč navaja k temu, da moramo Črtomir- jev molk ob koncu pesnitve vzeti resno. Ta mistični molk, ki za- nikuje, da bi bila judovsko-krščanska Beseda edini način razode- vanja Bogomilinega boga ljubezni, se tako ob duhu odpira tudi telesnosti. Po Bogomilini zemeljski in človeški zavrnitvi se je Čr- tomirju z judovsko-krščanskim razumevanjem človeka in boga odprla nova pot do presežnosti prav prek odpovedi konkretni telesni ženski. To ga je napotilo v njegov novi in hkrati stari dom pričjoči, v območje mističnega, to pa tako, da je lahko o tem le molčal. Tisti, ki so prišli najdlje, so bili najbolj redkih besed, beremo pri Strniši. Z zemeljsko izgubo ženske je znova vstopil v območje svoje bivanjske dopolnitve in miru. Po razsvetljenju Črtomir ni več niti vojaški poraženec niti sa- motni spreobrnjenec in ne resigniran ljubimec, ampak človek, v katerem so morali umreti vsi nekdanji upi, da bi se v njem nase- lila nova moč ljubezni in popolne predanosti bivajočemu. Črto- mirjeva mistika torej ni pomenila njegovega umika pred svetom, ampak utelešenje njegove ljubezni v svetu. V zadnjem verzu nam je dano zvedeti le to, da se Črtomir in Bogomila od krsta naprej nič več nista videla na sveti. Je to tisti preostanek in presežek, ki je veljal za oba junaka pesnitve, medtem ko je za pesnika, ki sta se mu junaka izmaknila v območje, kamor jima ni mogel slediti, še zmeraj preostajal le prostor, kjer ni več upanja na beg, kjer je bog beg in nebo ne-bo? Ta vprašanja vendarle ostajajo odprta.

Citirane reference

Bahtin, Mihail 1982 Teorija romana. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Eliade, Mircea 1992 Kozmos in zgodovina: mit o večnem vračanju. Ljubljana: Nova revija. 1996 Zgodovina religioznih verovanj in idej I–III. Ljubljana: DZS. 1986 Sveto i profano. Novi Sad: Književna zajednica Novog Sada.

209

Heroji_FINAL.indd 209 23.9.2013 9:18:47 Hadot, Pierre 1998 Plotinus or Simplicity of Vision. Chicago in London: The University of Chichago Press.

Hoheisel, Karl 1998 'Die Bedeutung der Mystik in der Geschichte der Religionen.' V: Die Botschaft der Mystik in den Religionen der Welt. Hermann Kochanek, ur. München: Kösel Verlag. Str. 22–42.

Homer 1965 Iliada. Ljubljana: DZS.

James, William 1989 Raznolikosti religioznog iskustva. Zagreb: Naprijed.

Kos, Janko 1966 Prešernov pesniški razvoj. Ljubljana: DZS.

Kos, Janko 1991 Prešeren in njegova doba. Koper: Lipa.

Lukacs, Georg 2000 Teorija romana. Ljubljana: LUD Literatura.

Meadows, Gilbert 1995 Mali antični leksikon: priročnik o ljudeh, krajih in dogodkih, povezanih z grško in rimsko mitologijo. Ljubljana: Mihelač.

Otto, Rudolf 1993 Sveto. Ljubljana: Nova revija.

Pascal, Blaise 1986 Misli. Celje: Mohorjeva družba.

Paternu, Boris 1976 Prešeren in njegovo pesniško delo, 1. zvezek. Ljubljana: Mladinska knjiga. 1994 'Črtomirova spreobrnitev.' Slavistična revija: časopis za jezikoslovje in literarne vede 42, št. 1. Str. 17–24.

Prešeren, France 1999 Krst pri Savici. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Rougemont, Denis de 1999 Ljubezen in Zahod. Ljubljana: *cf.

Schmaus Alois 1969 'Prešerens Taufe an der Savica.' V Studia Slovenica Monacensia. In honorem Antonii Slodnjak septuagenarii. Hans-Joachim Kissling, ur. Mȕnchen: Trofenik. Str. 112–26.

210

Heroji_FINAL.indd 210 23.9.2013 9:18:47 Plotinus 1996 O Dobrem ali o Enem. Filozofija na maturi 3, št. 1. Str. 18–29.

Tillich, Paul Johannes 2008 Ausgewählte Texte. Berlin: De Gruyter.

Vrečko, Janez 1994 Ep in tragedija. Maribor: Obzorja.

211

Heroji_FINAL.indd 211 23.9.2013 9:18:47 Heroji_FINAL.indd 212 23.9.2013 9:18:47 Alojzija Zupan Sosič Heroji in herojinje v sodobnem slovenskem romanu

Ali v današnjem svetu še obstajajo heroji in herojinje? Osebe, ki so storile izredno pogumno, junaško dejanje in pri tem pokazale svoj nenavaden pogum, ki že meji na božanske lastnosti mitičnih junakov ali polbogov? To vprašanje postane še bolj zapleteno, če ga prenesemo na polje literarne vede in ga poskušamo literarnoteoretsko razpreti. Beseda heroj je v tem kontekstu zamenjana z besedo junak, ki predstavlja glavno zanimanje avtorja in bralca. Kot osrednja oseba romana ali drame junak namreč ni samo nosilec nekega dogajanja ali sodelovanja v njem, ampak tudi utelešenje neke ideje, pogosto pa še stekališče (Živković 1992: 324) osnovnih teženj in nasprotij neke dobe, kulture ali nekega naroda. Odkar junaki številnih del niso več moralno ali kakorkoli superiorni je v rabi nevtralnejši izraz protagonist (Baldick 1996: 98), saj se z njim izog nemo običajnemu pomenu herojstva kot občudovanja vrednega poguma in plemenitosti. Če so naša pričako- vanja heroičnih kvalitet radikalno neizpolnjena, lahko glavni lik imenujemo antijunak ali antijunakinja. Med- tem ko je Aristotel trdil, da so Homerjevi junaki del dejanja oziroma dogajanja, v tragediji pa obstajajo v imenu literarne celote, je nova kritika demitizirala junake in rajši poudarjala celoto in enotnost literarnih prvin. Koncept junaka je tesno vpleten v diskusijo o dramski ali dramatični strukturi, je pa ta izraz danes nadome- ščen z bolj nevtralnimi kot so na primer lik, oseba, karakter (Childs in Fowler 2006: 105–6).

213

Heroji_FINAL.indd 213 23.9.2013 9:18:47 Sodobna evropska književnost je začela sistematično spreminjati svoje koordinate junaka že na začetku dvajsetega stoletja, z vdorom modernizma po letu 1910. Tako je v pripovednih delih antipozitivistična in antiracionalistična usmerjenost modernizma, prepojena z metafizičnim nihilizmom, zamenjala dogajal- nost z refleksivnostjo, meditativnostjo in diskurzivnostjo, kar je močno preoblikovalo tudi romanesknega junaka. Njegovo moč in pomen je oslabila razrahljana tradicionalna pripovedna struktura, kar je povzročilo tudi preimenovanje junaka v lik, osebo ali karakter. Izguba samozadostnosti, samozaupanja in enotno- sti je na pripovedni ravni opazna v njegovi reduciranosti na zu- nanjost, saj je večkrat predstavljen kot objekt, in na notranjost, kadar je omejen na tok svoje zavesti. Ker je v tem smislu njegova identiteta nedoločljiva – zaradi podobnosti se lahko podvaja ali marginalizira – postane njegova junaškost ali herojskost vprašlji- va in celo neuporabna. Tudi za sodobni slovenski roman je primernejša oznaka literarni lik ali oseba, saj so protagonisti pretežno pasivni, brez moči in možnosti po spreminjanju sebe in okolja. Le nekaj je takšnih, za katere bi lahko ohranili »zastarelo poimenovanje« junak in jih opredelili v heroičnem smislu njihove subverzivno- sti ter aktivnega vplivanja na družbene odnose romanesknega sveta. Da bi nakazala pestrost njihovega aktivizma, sem si izbrala pripovedno, žanrsko in tematsko različne romane, v katerih glavni junaki delujejo še v tradicionalnem smislu svojega poslanstva: romana Vitomila Zupana Menuet za kitaro in Levitan, romana Marjana Tomšiča Óštrigéca in Zrno od frmentona ter romana Berte Bojetu Filio ni doma in Ptičja hiša. Vseh šest romanov bom najprej analizirala skozi poetiko posameznega avtorja in njegovega časa, nato pa se poglobljeno posvetila herojstvu – v izbranih romanih liki niso samo upravičeni do klasičnega poimenovanja junaki, ampak bi jih zaradi njihovih heroičnih značilnosti lahko poimenovali celo heroji. Pri določanju stopnje njihove heroičnosti sem se naslonila na tipologijo Northropa Frya (Živković 1992: 324), ki je junake raz- delil glede na njihovo nadpovprečno, povprečno ali podpovpreč- no moč na pet vrst književnih junakov, značilnih za pet osnovnih razvojnih teženj v zgodovini evropske književnosti. Prva vrsta vključuje junaka, opremljenega z nadpovprečno močjo in prese- ganjem ostalih ljudi – ker je polbog, zgodbo o njem imenujemo mit. V pripovedkah, bajkah, pravljicah in legendah, lahko pa tudi v romanu, se pojavi druga vrsta junaka. Ta presega običajne ljudi in njihovo naravno okolje in če se identificira kot človeško bitje, se junak giblje v nekem fantastičnem svetu, za katerega ne veljajo naravni zakoni. Zmore delati čudeže, ki so nenaravni glede na

214

Heroji_FINAL.indd 214 23.9.2013 9:18:47 resničnost, a povsem običajni v svetu, ki mu pripada. Tretji tip junaka se razlikuje od prejšnjih dveh, saj ni postavljen nad ljudi in naravno okolje, a je kljub temu močnejši, hrabrejši, modrejši in vzdržljivejši od ostalih likov, prav tako so močnejša in usod nejša njegova čustva. Pojavi se v epski pesmi ali tragediji, kjer je to, proti čemur se bori, ponavadi podrejeno zakonom narave ali družbe, zato se njegov boj večkrat zaključi s smrtjo (tragični junak). Ker je takšen junak moralni vzor določene dobe, je idol, podoben bogovom, hkrati pa človeški in smrten, kar ga naredi še bolj vrednega občudovanja. Če so kriteriji za prve tri skupine Fryeve tipologije nadpovprečna moč in oziroma ali presežnost, sta zadnji dve skupini vezani na povprečno moč ali celo podpov- prečne sposobnosti. Medtem ko četrta skupina zaobseže junake, ki niso povzdignjeni nad ostale in okolje ter so podobni nam – na primer tipične heroje realistične književnosti – so junaki pete vrste pod našimi intelektualnimi in duhovnimi sposobnostmi ter tako pripadajo ironični književnosti. Včasih so bili tipični za komedijo in satiro, pozneje tudi za književnost absurda, danes pa se lahko pojavijo v katerikoli sodobni književnosti. Že bežen vpogled v zgornjo tipologijo nakazuje, da se bodo poteze heroičnosti različnih vrst junakov med seboj mešale, tako da se v izbranih romanih junaki ne bodo uvrščali samo v eno skupino. Prav ta prepletenost različnih vrst književnih junakov je značilna za oba Zupanova literarna junaka, Berka in Levitana, osrednja lika Menueta za kitaro (1975) in Levitana (1982). Vito- mil Zupan (1914–1987) je eden najzanimivejših predstavnikov slovenskega modernizma in eksistencializma, pri katerega romanih najdemo zametke obeh literarnih smeri. Težko namreč natančno določimo, kakšen je v njih delež modernizma, saj je celotna problematika te literarne smeri v slovenskem prostoru še vedno odprta (Zupan Sosič 2004: 161), hkrati pa tezo o dosle- dnem modernizmu v njegovem romanopisju ovržeta njegovi romaneskni stalnici, erotični vitalizem in humanistična morala, ki mehčata radikalne nihilistične položaje. V oba romana, Menuet za kitaro in Levitan, so vpisane bistvene določnosti modernizma in eksistencializma: metafizični nihilizem, Sartrovi eksistenciali ter številne pripovedne novosti. Med Sartrovimi eksistenciali sta svoboda in vprašanje odgovornosti zanjo, povezana z neodločno- stjo in krivdo, ter tesnobno tavanje v svetu brez jasno razpoznav- nih vrednot, med pripovednimi novostmi pa večlinijskost, frag mentarnost, asociativnost in premik dogajalnosti iz stvarnosti v tako imenovano notranjo resničnost subjektivnosti. Zupanov modernizem je najlažje opredeliti kot nedosledni modernizem (Zupan Sosič 2004: 162), saj erotični vitalizem in humanistična morala preglasita fluidni subjekt, ki je nihilistični zapisovalec

215

Heroji_FINAL.indd 215 23.9.2013 9:18:47 zunanjih in notranjih vzgibov. Erotika predstavlja pripovedno žarišče vseh Zupanovih romanov; je osrednja tema in vodilna perspektiva, skozi katero je pisatelj oblikoval »velike« (zgodovinske) zgodbe. Berk in Levitan doživljata erotiko romantično, kot nekaj bistvenega, presežnega in herojskega, njen vitalizem pa je povzdignjen do metafizičnih razsežnosti, čeprav nadnaravne di- menzije ljubezni nikoli ne utišajo telesa. Za oba junaka je erotika izvir vitalističnega aktivizma; ker pa sta pisatelja, tudi vir literarnega navdiha in pripovednih zgostitev. Med erotiko in pisanje sta postavila enačaj, saj sta zanju oba vzvoda notranjega osvo- bajanja in sredstvi vztrajnejšega upora. Pisateljev erotični akti- vizem je podoben uporništvu Henryja Millerja,1 ki je pri metafi- zičnem osmišljevanju spolnosti prav tako romantično povzdignil tudi pomen umetnosti. V romanu Menuet za kitaro (s podnaslovom Na petindvajset strelov, 1975) je glavni junak Berk postavljen v dve vzporedni zgodbi: slovensko partizansko in špansko počitniško. V prvi je Berk v času druge svetovne vojne najprej pomemben ilegalec, nato pa partizan in funkcionar, medtem ko se v drugi zgodbi, na dopustu v Španiji, spominja vojnih dni. Heroične poteze se izrisujejo v Berkovem značaju, njegovem delovanju v boju in obračunu s preteklostjo, saj je Berk pogumen, odločen, neustra- šen, vztrajen, moralen, humanističen in kritičen že pred vstopom v narodnoosvobodilni boj, v izrednih vojnih razmerah pa se te značilnosti še bolj izostrijo in pridobivajo nadnaravne ko- notacije. Berkova herojskost je najbolj izpostavljena v najtežjem boju v romanu, v času hajke, ko se sestradana partizanska četa zaradi usodnih izgub skriva pred sovražnikom, lačna, žejna in prestrašena. V teh nečloveških naporih se ne izkaže samo Ber- kova fizična, celo nadnaravna moč, za katero je v romanu trdil, da je posledica njegovega športnega duha, ampak tudi nadpov- prečna psihična vzdržljivost. Zadnja je vidna v neuklonljivem in neustrašnem boju z ideologijo in v demitifikaciji oziroma demi- stifikaciji različnih avtoritet, saj Berk ne podlega demagogiji par- tizanstva ali komunizma, čeprav je pogumen partizanski borec in učinkovit komunistični funkcionar. Neizmerno notranjo moč črpa iz lastne individualne posebnosti, privrženosti umetnosti in erotiki, ki mu pomagata preseči nečloveško trpljenje, ga osmisli- ti in ponotranjiti. Heroičnost Berka bi po Fryevi tipologiji lahko določila kot učinkovito zmes tretje in pete skupine herojskosti, spoja dveh

1. Sam pisatelj trdi, da je med tujimi avtorji zelo cenil Henryja Millerja (Pibernik 1983: 30), najbolj njegovo trilogijo Nexus-Plexus-Sexus, eksplicitno pa avtorja omenja v Levitanu in Komediji človeškega tkiva.

216

Heroji_FINAL.indd 216 23.9.2013 9:18:47 različnih kategorij. V tretji je junak postavljen nad ljudi in naravno okolje in je zato močnejši, hrabrejši, modrejši in vzdržljivejši od ostalih likov, prav tako so močnejša in usodnejša njegova ču- stva. To, proti čemur se bori, je ponavadi podrejeno zakonom narave ali družbe, zato se njegov boj večkrat zaključi z neuspehom. Ker je takšen junak moralni vzor določene dobe, je idol, hkrati pa človeški in smrten, kar ga naredi še bolj občudovanja vrednega. Da ne bi njegove izredne humanistične poteze in herojskost delovali preveč idealistično ali celo izumetničeno, jih vseskozi meša s prvinami pete skupine, v kateri se junaki lahko pojavijo kot liki pod našimi intelektualnimi in duhovnimi sposobnostmi ter tako pripadajo ironični književnosti, značilni že za katerokoli sodobno književnost. Tako se Berk skozi avtorefleksivne odlom- ke, nosilce ironije in humorja, norčuje iz svoje pretirane zagreto- sti za ženske (sočasno pa je njegova heroičnost vezana prav nanje) ter hkrati tudi demitizira pretirano »resnost« partizanskega boja. V spodnjem odlomku se humor in ironija pojavita že na poti v četo, ko Berk spozna Vesno in z njo nadaljuje pot proti najbližji partizanski postojanki:

»Ti si pravzaprav lep cipež«, je rekla. Tega izraza nisem slišal še nikoli. Izgubila je torej vse spoštovanje do mene. Mislil sem, da sem v njenih očeh postal imeniten ljubimec – zdaj pa sem nenadoma spoznal, da sem čisto navaden, umazan, majhen – cipež. Trudil sem se, da bi ji zadevo pojasnil. Vadil sem priljudnost. [...] Smehljala se je in me pogledala – nenadoma sem opazil, da se spogleduje. Kakor da bi bilo slučajno, se me je dotaknila na hlačah – in prav dobro zadela. »Ali bi?« je šepnila. Človek nikoli ne sme reči, da pozna ženske. Zadnja kozja pastirica bi presenetila Casanovo. [...] Zablodila sva s ceste, našla sva osamljen senik. Srečal naju je bosopet dečko s košarico medenih hrušk. Pogostil naju je. No, zdaj je treba še priti v naselje in izvedeti, da sva vse zamudila, kajti ravnokar je bilo vojske konec. Hodila sva po mehki poti čez travnik proti cesti, kjer so korakali partizani in civilisti v obe smeri. Kakor da v vetru utripajo vrste raznobarvnih, tenko izvezenih banderc. (Zupan 1980: 90–1)

Podobna herojskost, zmes tretje in pete kategorije, označuje tudi Levitana, glavnega junaka romana Levitan (1982). Čeprav je žrtev dachavskih procesov in je njegovo trpljenje v zaporu opisano zelo naturalistično, prvoosebni pripovedovalec ne želi obsojati (socialističnega) sistema, ampak prikazati ječo kot šolo življenja. Jakob Levitan poudarja njeno spoznavno vlogo, pri preživetju pa mu pomagata vzhodnjaška filozofija zmernosti in starogrško pravilo srednje poti. Ker je Levitan individualist in nekomformist, je v zaporu še bolj kot njegovi sojetniki-sleherniki izpostavljen kru- tim mehanizmom kaznovanja in razčlovečenja. Najprej mu odvza- mejo papir in pisala, saj se zavedajo, da prav pisanje predstavlja

217

Heroji_FINAL.indd 217 23.9.2013 9:18:47 pisatelju v zaporu glavno potrebo in način osmišljevanja življenja brez svobode, hkrati pa je tudi pospeševalnik časa, ki v ječi prepo- časi odteka. Prepovejo mu celo branje knjig in osvežilne pogovore s sojetniki in ga – zaradi neuklonljive drže – zaprejo v samico, kjer ga mučijo še bolj prefinjeno in zahrbtno. To bi za vse ostale jetnike lahko bila točka, na kateri bi popolnoma klonili in se zaradi fizič- nega in psihičnega uničenja uklonili oblasti, a Levitan premaguje jetniško represijo herojsko, že z nadnaravnimi sposobnostmi in spretnostmi. Papir in pisalo si naredi sam; papir iz pozabljenih ostankov papirja, čopič iz lastnih las, črnilo iz rje, celo šah naredi iz kruhove sredice in barve. Iznajdljiv kot je, ne poskrbi samo za eksistenčne potrebe, ampak tudi za zabavo, saj skupaj s sojetniki oblikujejo kitare in gledališke kostume. Njegov neizčrpni vitalizem izhaja iz prepričanja, da je obsojen po krivici in da mora sovražnika, v tem primeru jetniško oblast, premagati častno in herojsko. Da bi ga lažje premagal, zmanjšuje njegovo moč s posmehovanjem krutosti sistema, ki se najizrazite- je kaže v odvzemu okna v Levitanovi samici. Ker oblast z vsemi ukrepi (odvzem papirja in pisala, prepoved branja in druženja) niti v samici ne zlomi Levitana, mu sredi najhujše zime pod pretvezo, da je potrebno popravila, odvzame okno v celici. Junak zaradi tega absurdnega ukrepa ne zasovraži socializma in ne projicira svojega sovraštva na celotno revolucijo, saj se zaveda, da je to zapleten proces, ki ga je treba opazovati z razumske in ironične razdalje. Prav tako se zaveda, da nasilje samo podaljšuje nasilje in da bi mu agre- sivna reakcija na ta drastičen ukrep še bolj škodovala, medtem ko sta mu vzhodnjaška filozofija zmernosti in starogrško pravilo srednje poti pravzaprav pomagala iz nevzdržnih razmer: zaradi mra- za je tako zbolel, da so ga morali premestiti v bolnišnico, tam pa so mu dokazi o krutem mučenju pomagali k premestitvi v boljšo celico in omehčanju zaporniških mehanizmov. Levitanova herojskost je, kot sem že omenila, močno podobna Berkovi, saj sta obe zmes tretje in pete kategorije herojskosti po Fryevi tipologiji. Umestitev v tretjo kategorijo je posledica že opisane izredne, celo nečloveške Levitanove moči, okrepljene s pogumom in vzdržljivostjo. Da lahko Levitana umestimo v peto kategorijo pa kaže odlomek v nadaljevanju. V njem želi Levitan z oddajanjem lastne humoristične oddaje ohrabriti sojetnike, pri tem pa si pomaga z življenjsko filozofijo, ki pravi, da so humor, ironija in erotika najboljši upor proti brezizhodnosti represivne- ga sistema:

Ko je strašni Kaligula govoril na forumu, se je na vozičku, kamor sta bila vprežena dva pujska, pripeljal pod tribuno ljudski šaljivec. Kaligula je držal v rokah žezlo, šaljivec obgrizeno gnjat. Kaligula je govoril,

218

Heroji_FINAL.indd 218 23.9.2013 9:18:47 šaljivec se je norčeval iz njegovega govora. Šaljivec je pokazal ljudstvu zadnjico – na njej je bil naslikan obraz vladarja, ki je vsak dan napravil spisek ljudi, ki jih je treba pobiti – in so jih tudi res pobili. Šaljivca se pa ni dotaknil – to bi bilo lahko nevarno. [...] Oddaja o humorju mi je precej uspela in ravno sem se pripravil, da preidem na vremensko napoved (ponoči precej oblačno, slutimo zasliševanja, jutri precej jasno, da smo nadrajsali kot rumeni mački ...), ko so se silovito odprla vrata in v moj mirni radijski studio so planili trije uniformirani ljudje, prvi z revolverjem v roki – tega ne bo nihče verjel. Roke gor! Hudiča, pa me menda ne mislijo fašisti ugrabiti partizanom?! [...] Tolažil sem se – ko sem se počasi oblačil – da mi je ostala še domišljija. No, ostal mi je tudi radio »Luknja«. Ker so mi odnesli tudi smodečo se vrvico, sem začel žvečiti cigareto, fej. Pa tale ta mali mi je ostal; ko bi oni vedeli, koliko mi pomaga, bi mi ga gotovo zaplenili. (Zupan 1982: 46–7)

Herojskost Berka in Levitana pa si ni podobna samo po zlitini nadnaravne moči, poguma, vzdržljivosti in humornega samo- nadzora, ampak tudi po nenaivni zavesti, da naj literarni junak najprej spremeni sebe, s spreminjanjem celotne družbe pa naj si ne dela prevelikih utvar in se torej zadovolji z majhnimi prelo- mi in premiki. Motor njune herojskosti sta nadčloveška vzdrž ljivost in uporniškost, ki ju proizvaja ničejanski neoromantični vitalizem (Zupan Sosič 2004: 172), tako imenovani metodični vitalizem, saj vojak Berk in zapornik Levitan preživita, ker sta erotomana in skribomana. Povsem drugačna heroja sta Boškin in Tonina, junaka romanov Óštrigéca in Zrno od frmentona Marjana Tomšiča. Oba romana najlažje obravnavamo v kontekstu pokrajinske fantastike,2 ki je širše poimenovanje za nekatere romane, nastale v devetdesetih letih dvajsetega stoletja, v katerih se je znatno povečal delež fantastike. Tako kot Feri Lainšček in Vlado Žabot je tudi Marjan Tomšič3 v svojih romanih aktualiziral slovensko obrob je, ga remitiziral, hkrati pa obnovil tako imenovano regionalno eksotičnost. V svoje romane je vključeval ljudske pravljice in

2. Pokrajinska fantastika (Zupan Sosič 2006: 69–94) je le navidezno podobna magičnemu realizmu, smeri, s katero je literarna kritika napačno označevala romane Marjana Tomšiča. Njegovi romani črpajo fantastiko iz posebnih pokrajinskih pogojev (na primer iz gričevnatosti in izoliranosti) in arhaičnega odnosa ljudi do (naravnih) pojavov in medčloveških odnosov v arhaični vaški skupnosti. S stališča razlike med fantastiko, magičnim realizmom in postmodernistično fantastiko medbesedilnosti lahko fantastiko v Tomšičevih romanih obravnavamo kot vzporednost dveh konfliktnih svetov, resničnega oziroma verjetnega in nadresničnega oziroma neverjetnega, saj se nenehno povezujeta pravljična in realna, neresnična in objektivno preverljiva Istra, čeprav sta vseskozi diho- tomno nasprotni. 3. Marjan Tomšič (1939) je Štajerec, ki se je preselil na Primorsko in tam ustvaril svoj tako imenovani istrski ciklus. Morda mu je posebno perspektivo na položaj ljudskega izročila omogočil prav status prišleka in veliko navdušenje nad ljudsko književnostjo, ki jo je v osemdesetih letih kot pedagog zbiral s svojimi učenci.

219

Heroji_FINAL.indd 219 23.9.2013 9:18:47 preoblikoval vraže, nenavadne stare zgodbe, ljudska verovanja in prepričanja, vzporedno pa vanje vnesel tudi miselno ozadje arhaične pripovednosti, sprožilko različnih magičnih učinkov (Zupan Sosič 2003: 85). Óštrigéca in Zrno od frmentona sta v svoji pokrajinski fantastičnosti najbolj dosledno vezana na tradicijo pravljice, zato sem prvega poimenovala pravljični roman, drugega pa roman s pravljičnimi značilnostmi. Fantastika se je v obeh romanih napajala iz ljudske pravljice in se podredila pravi- lu pravljičnih konvencij. V pravljičnem romanu Óštrigéca (1991) je glavni junak Boš kin, vaški posebnež, ki kroži po istrskih vaseh in s svojo čudežno močjo pomaga ljudem in živalim, ves čas pa se bori s hudobnimi silami ali črno magijo, ki jo uteleša baba Štafura. Pomenljiv je že sam naslov romana, istrska beseda za čarovnijo. Boškinova nadnaravna moč, značilna za heroje, je uganka, ki ne sme biti pojasnjena že zaradi samega značaja fantastike, razpete med ra- cionalno in iracionalno razlago, brez dokončnega pojasnila. Prav dvojnost Boškinove heroičnosti je kazalka vseh romanesknih razmerij. Ko je Boškin samo vaški posebnež in tako predstavnik resnične, preverljive Istre, se mu vaščani posmehujejo in le redki ga obravnavajo kot sebi enakega. Drugačno veljavo dobi kot predstavnik pravljične, nadnaravne Istre, ko zdravi bolezni, dela čudeže in s paranormalnim pomaga ljudem. Takrat so vaščani, ki so ga prej zasmehovali, začudeni, zaprepadeni in pretreseni zaradi njegovih heroičnih dejanj in ga, sicer samo začasno, spoš tljivo občudujejo. Poseben tip herojskosti, kjer se junak ne zaveda svoje moči, ki se vedno razkrije v fantastičnih položajih, je Frye imenoval druga skupina heroičnosti. Ta nastopa v pripovedkah, bajkah, pravljicah in legendah, lahko pa tudi v romanu, ter presega obi- čajne ljudi in njihovo naravno okolje. Če v tej kategoriji junaka identificiramo kot človeško bitje, se giblje v nekem fantastičnem svetu, za katerega ne veljajo naravni zakoni. Sposoben je delanja čudežev, ki so glede na resničnost nenaravni, a povsem običajni v svetu, ki mu pripada. Ker pa je v sodobnem romanu zelo težko srečati junaka, ki ne bi imel združenih več lastnosti, lahko tudi za Boškina trdimo podobno kot za Berka in Levitana; vsi trije so zmes dveh kategorij, Boškin druge in pete, saj tudi njegovo herojskost mehča humorna in ironična pozicija pripovedovalca do junaka. Pripovedovalec se namreč posmehuje Boškinovi ne- rodnosti, naivnosti in počasnosti, humoren in ironičen odnos do njega imajo tudi literarni liki in nenazadnje še junak sam do sebe. Tako čudežna ozdravitev krave v spodnjem odlomku ne odraža samo Boškinove »božje« moči (že samo ime Boškin na- peljuje na božjost, saj pomeni mali bog) in pretresenosti zaradi

220

Heroji_FINAL.indd 220 23.9.2013 9:18:47 nje, ampak to nadnaravnost relativizira humorna zavest, da se čudodelnik ne zaveda svojih sposobnosti niti med čudežnim dejanjem, kaj šele v običajnih situacijah:

Boškin se je popraskal in ni mu bilo jasno, zakaj se je malo prej tako hudo vznemiril in zakaj neki se je tako grozno začudil, ko so rekli, da bodo morali Vijolo zaklati. [...] Boškin je že hotel sesti, ko ga je kar odpihnilo iz hleva. Z njim se je dogajalo nekaj, sam ni vedel kaj. Nekje je potem hodil, po travnikih menda, ali po gozdu, za nekakšnim pučem je trgal nekaj, nabiral, tu in tam nabiral, tipal v temi okoli sebe in s prsti zaznaval, kaj je ta pravo in kaj ni za odvzeti. [...] Pokleknil je h kravi in ji začel natirati bolne noge s travami. Zelo se je mučil. Drgnil je in drgnil, gnetel, vtiral skozi kožo sokove skrivnostnih rastlin. Potne kaplje so mu pronicale na čelo in padale na njegove roke in noge bolne živali. In vsakikrat, ko je katera od teh kapljic padla na Vijolino dlako, se je žival zdrznila, kot da bi jo speklo. (Tomšič 1991: 15)

Poteze nadnaravne, pravljične herojskosti označujejo tudi To- nino, glavno junakinjo4 romana Zrno od frmentona (1993). Če se je Boškin boril proti črni magiji, se Tonina bori proti povsem zemeljskim silam: omejenosti in hudobnosti ljudi, zaslepljenih od političnega sistema. Obrat od mitske k realistični Istri ni tako radikalen, da ne bi mogli v njem začutiti ostankov vaške skupnosti, osnovnega družbenega okolja prejšnjih Tomšičevih besedil. Tu koreninijo tudi pravljice in fantastične zgodbe, ki sestavljajo roman, katerega povezovalni okvir je pripovedovanje – Tonina in njene sojetnice si tako krajšajo in lajšajo zaporniški čas. Toni- na je Šavrinka,5 potovka, ki preživlja družino s prodajo jajc in ostalih dobrin iz Istre v Trst, kamor se peš odpravi vsaj enkrat tedensko. Problem nastane, ko Tonina nadaljuje svojo tradicijo jajčarstva še po drugi svetovni vojni (druge zaposlitve takrat tako ne bi našla), čeprav je postalo trgovanje po razdelitvi na cono A in B kar naenkrat prepovedano. Ker se je Tonina, sicer brez lastne krivde, iz potovke spremenila v tihotapko in protidržavni element, so jo zaprli in obsodili še za »kontrabant«. Njeno težko življenjsko pot, prestajanje krivične kazni v zaporu, že na začetku romana napovesta jata nenavadno splaše- nih golobov in hude sanje. K pravljični karakterizaciji Tonine,

4. Tonina je del galerije ženskih likov, ki jih je Marjan Tomšič v svojem opusu sistematično postavljal na mesta glavnih oseb. Njegovo romanopisje je edinstven primer uspešnega in pro- nicljivega posvečanja ženskam kot glavnim junakinjam romanov v slovenski književnosti. Čeprav se je v zadnjem času zelo povečal delež ženskih likov v romanih, ugotavljam, da je pri večini pisateljev (na primer pri Jančarju, Skubicu, Mercu) ta sprememba samo sledenje modni zahtevi, ki v novem tisočletju odpira osrednje literarne prostore ženskam. 5. Šavrinke so bile »potovke« oziroma pogumne prekupčevalke z jajci med Istro in Trstom, glavne prehranjevalke družine. Pri tem se je zgodovinska oseba zaradi težkega življenja čedalje bolj mitologizirala, jajčarica pa je postajala zgolj Šavrinka.

221

Heroji_FINAL.indd 221 23.9.2013 9:18:47 predvsem njeni heroičnosti, prispevata primarni vitalizem, saj v zaporu iz želje po preživetju premaga nečloveške napore, in katoliški moralizem.6 V primerjavi z negativnimi stranskimi liki je Toninina krščanska etika neomajna, saj ji uspe premagati celo sovraštvo do krivcev ter pokazati sočutje do tistih, ki ga niso vredni. Motivno je boj za preživetje izražen v mrzličnem umivanju telesa in potrebi po gibanju, saj je Tonina Šavrinka in je zato hoja njeno bistvo. Že v romanu Šavrinke (1985) ima podoba Šavrinke simbolno vrednost, ki jo ohrani tudi v Zrnu od frmentona. Ta namreč postane simbol notranje nezmotljivosti pri premagovanju sveta in tudi simbol človekove združitve z večnostjo, od koder se napaja Toninina pravljična heroičnost. Njena duhovna rast je kljub številnim mučenjem v zaporu (ali kljubovalno prav zaradi njih) samopozitivna, njena heroičnost pa se z vsako krivico povečuje. Po Fryevi tipologiji bi lahko njeno heroičnost povezali z drugo in tretjo kategorijo. Tako kot Boškin je tudi Tonina predstavnica druge kategorije herojskosti, ki nastopa v pripovedkah, bajkah, pravljicah in legendah, lahko pa tudi v romanu. Ta presega obi- čajne ljudi in njihovo naravno okolje in čeprav se ne giblje v fan- tastičnem svetu (kot na primer Boškin), ima nekatere nadnaravne sposobnosti. Zna razložiti sanje in znamenja v naravi kot slutnje bližajoče se nesreče, ima parapsihološke spretnosti in neverjetno močno intuicijo. Vse te lastnosti se mešajo z značilnostmi tretjega tipa junaka, ki ni postavljen nad ljudi in naravno okolje, a je kljub temu močnejši, hrabrejši, modrejši in vzdržljivejši od ostalih likov, prav tako so močnejša in usodnejša njegova čustva. To, proti čemur se bori tovrstni junak, je ponavadi podrejeno zakonom narave ali družbe, zato je Toninin boj večkrat neuspešen. Ker je takšen junak moralni vzor določene dobe, je idol, podoben bogovom, hkrati pa človeški in smrten, kar Tonino naredi še bolj obču- dovanja vredno. Združitvi druge in tretje kategorije je umanjkala ironična komponenta, zato Toninina heroičnost deluje zelo resno in povzdignjeno, obsijana je že kar z nadčloveškim, skoraj svetni- škim sijem. Predvsem je v tej mučeniški figuri poudarjeno njeno tiho trpljenje in tako se približa arhaični junakinji. Pri oblikovanju njene heroičnosti je bila za karakterizacijo pomembna tudi katoliška koncepcija junaka (Živković 1992: 324–25), po kateri se ta spreminja glede na razumevanje človeškega življenja kot niza

6. Katoliški moralizem je viden v stopnjevanju čustvene razklanosti ob moralnih in fizičnih napakah ljudi v zglednih zgodbah, kjer so grešniki kaznovani ali pa se kar sami spokorijo. Na bralčev čut usmiljenja in vrednotenja vplivajo tudi opisi pomanjkanja, katerih krona je anekdota o zrnu od frmentona (koruznem zrnu), naslovni besedni zvezi. Toninin ded je namreč moral pri bogatem kmetu tri dni orati za eno samo koruzno zrno, v treh letih pa so iz njega pridelali toliko koruznih zrn, da so z njimi posadili celo njivo.

222

Heroji_FINAL.indd 222 23.9.2013 9:18:47 izkušenj, skozi katere se junak spreminja glede na moralne principe, greh, spoznanje in kesanje. Toninina notranja moč je najbolj očitna v odlomku, v katerem po dolgem času v zaporu vidi svoje otroke. Zaporniški sistem je namreč v mučenje vštel tudi namer- no zavajanje z informacijami; tako otrokom, ki so iskali mamo v zaporu, niso hoteli povedati, kje je:

Ko je potem vstopila v sobo, je onemela. Tam so jo čakali vsi njeni otroci: Peter, Danjel, Rožinca, Mira in Mihec. Obstala je, ni se mogla premakniti. Vse se je zamajalo in zameglilo. Tolikokrat si je želela, da bi se to zgodilo, in zdaj, ko se je uresničilo, je bila brez moči. Gledala jih je kot privid in prav tako so tudi oni gledali njo. To je trajalo celo večnost. Nazadnje se je le zbrala in se bolj opotekla kot stopila k njim. Z osornim glasom, ki je prihajal iz nje proti njeni volji, jih je okregala: »Zakaj niste prej prišli?« Peter se je v zadregi prestopil, tudi Danjelu je bilo nerodno, a Rožina je rekla: »Mati, povsod smo vas iskali. V Sežani, v Pazinu, na Reki, v Rovinju ... anka leti v Puli. Spraševali smo, pa so nam rekli, da vas ni. Tu, v Puli, smo vre tretji bot ... Šele danes ...« [...] Tonina je odtavala v celico. Bila je trda ko kamen. Ni mogla jokati, oči se ji niso niti orosile. Vedela je: če bi se sprostilo to, kar se je nabralo v njej, ne bi jokala, ampak tulila, da bi jo slišal celi svet ... (Tomšič 1993: 282–85)

Štirje junaki, Berk, Levitan, Boškin in Tonina, so podobni drug drugemu po nadnaravni moči, vztrajnosti in uporniško- sti, razlikujejo pa se glede na romaneskno razdaljo do heroič- nosti. Čeprav se pri prvih treh pojavita tudi humor in ironija, obe tovrstni razdalji znižujeta bolj resnost sovražnika kot moč heroja. V romanih Berte Bojetu Boeta (1946–1997), Filio ni doma in Ptičja hiša, ki jih bom obravnavala v nadaljevanju, bo herojskost osrednjih oseb prav tako vezana na neizčrpni vitalizem in humanistično moralo, vendar bo drugačna že zaradi žanrskega konteksta, saj sta obe deli sodobna antiutopična romana. Filio in Kalino, junakinji obeh romanov, namreč zaznamuje antiutopič- ni determinizem, v katerem antiutopični kod junaka že vnaprej določi za boj proti absurdnemu družbenemu redu antiutopije, na koncu pa še na njegov propad, saj sam proti družbi ne more zma- gati. Glavno idejno sporočilo vseh klasičnih antiutopij (George Orwell, 1984; Aldous Huxley, Krasni novi svet; Evgenij Zamjatin, Mi) je škodljivost totalitarizma in nedemokratičnosti, ki hočeta z različnimi tehničnimi izumi spremeniti ljudi v stroje. Roman Bo- jetujeve Filio ni doma (1990) je to idejo ohranil, a se je tradicionalni antiutopiji izmaknil z odsotnostjo natančnih opisov znanstve- nofantastičnih eksperimentov ali tehnoloških podrobnosti ter z idejo, da romaneskne like bolj kot družbeni poškoduje napačen družinski sistem. Antiutopičnim učinkom se v romanu pridru- žujejo še alegorični, parabolični in groteskni, v katerih lahko

223

Heroji_FINAL.indd 223 23.9.2013 9:18:47 najdemo reference na aktualno sodobnost. To odgovarja tudi na vprašanje, zakaj se je prav konec tisočletja v Sloveniji pojavilo kar pet antiutopičnih romanov, prej pa so bili tovrstni žanrski poskusi prava redkost. Na prehodu iz osemdesetih v devetdeseta leta se je začela politična scena spreminjati: osamosvojitveni napori s strankarskimi boji so dnevno napolnjevali medije, ljudi je prestrašila slovenska vojna, ki sta ji hitro sledila nastanek samostojne države Slovenije in tragična bosanska vojna. Poteze herojskosti v romanu Filio ni doma označujejo naslov- no junakinjo Filio in njeno babico Heleno. Obe sta vstopili v prostor dogajanja, nedostopni otok, po brodolomu in zato šele počasi spoznavata razmere v tem represivnem okolju. Otok je namreč razdeljen na Zgornje in Spodnje mesto; v prvem bivajo ženske, v drugem moški, vsem pa življenje strogo kroji otoški sistem. Ta ne nadzira samo njihovega dela, ampak tudi intimno življenje, saj za- poveduje ločene družine in določa urnike7 spolnih srečanj. Moški in ženske se lahko vidijo le ob nedeljah pred cerkvijo, srečajo pa samo ponoči. Ker je vsak odklon od otoških zapovedi strogo kaznovan, pristaneta Filio in Helena kmalu v zaporu, kaznovani pa sta tudi z odvzemom minimalnih človeških pravic. Obe sta upor- nici proti sistemu, v katerem delujeta sistematično in nevpadljivo. Sistem skoraj nevidno, a vztrajno rahljata s kršenjem prepovedi in zadovoljevanjem lastne individualnosti: Helena na primer nagovo- ri prebivalke Zgornjega mesta, da začnejo prenavljati svoje hiše po lastnem okusu, uči jih samostojnosti in neodvisnosti, organizira šolo ter s svojim zgledom postopoma vpliva na obnašanje drugih žensk. Njena individualnost je vidna v branju prepovedanih knjig in nošenju netradicionalnih oblačil ter svobodnejši vzgoji Filio, ki je prav tako individualistka. Obe se močno zavedata pomembnosti umetnosti, vzgoje, izobraževanja, predvsem pa svobode mišlje- nja. Njuna heroičnost se lahko nepozornemu bralcu zazdi rahlo domestificirana, saj se upirata predvsem na ravni družine in go- spodinjstva – njuno kršenje družinskih in gospodinjskih pravil pa je toliko bolj smiselno, če upoštevamo dejstvo, da je Bojetujeva utopični poskus razveljavitve družine, prvič prisoten že v Plato- novi Državi, postavila v ospredje romana. Tako se je kot Margaret Atwood uprla enodimenzionalni vlogi žensk v antiutopijah, to je požrtovalnim ženam, hčeram in ljubicam, spremljevalkam bistrih moških, sanjajočim vidkinjam, ironizirala pa je tudi stereotipno zaprtost žensk v kuhinje, salone in spalnice, kar je Snodgrassova

7. Država nadzira ljubezenska srečanja v vseh klasičnih antiutopijah. V Huxleyevem Kras nem novem svetu (1932) so ljudje na primer že od rojstva naučeni, da je prepovedana trajna ljubezenska navezanost, partner pa je zgolj meso. Podoben tipični antiutopični poseg v intimnost v romanu Filio ni doma spremeni osebno v državno, ljudi pa z urnikom spolnih srečanj razosebi in skrajno odtuji, kar je predpogoj za (politične) manipulacije.

224

Heroji_FINAL.indd 224 23.9.2013 9:18:47 (1995: 561–63) kritizirala kot pretvorbo v njihovo zgolj dekora- tivno vlogo. Ne samo zanikanje stereotipnih ženskih vlog, v naslednjem odlomku ženski vitalizem pridobiva celo metafizične razsežnosti, kar je značilno za Helenino herojskost:

Minil je čas, ki ga ne znam določiti. Pozimi so me odpeljale iz hiše, ki smo jo urejale, in zdaj je zgodnja pomlad. Menda so zapirale tudi druge. Hitro so se vračale, mi je povedala gospodinja, najbrž zato, ker ni dovolj ljudi, da bi delali. Tukaj teče vse počasi, do lastnika na celini neka Helena Brass ne seže tako hitro. [...] Pripovedovale so mi o urejanju dvorišč in hiš. Dogajale so se pomembne reči, same so nadaljevale začeto delo. Stvari so se dogajale, kakor bi jih kdo sprožil. To me je veselilo in lažje sem čakala, kaj se bo zgodilo z menoj. V začetku sem štela noči in pozneje to opustila, ker mi je nestrpnost povzročala velike skrbi. Pustila sem, da me nosi, kakor na ladji. Tako potem nisem čutila slabosti. Naj me nosi, vedno me je premaknilo tja, kamor sem si zares želela, odločila. (Bojetu 1990: 73)

Herojskost Helene in Filio je tesno povezana s heroičnostjo Fi- lio in Kaline v naslednjem romanu Berte Bojetu Boeta. To je Ptičja hiša (1995), nadaljevanje zgodbe Filio, ki je v prejšnjem romanu pobegnila z otoka in se povezala z zgodbo Kaline, druge glavne junakinje. Če je roman Filio ni doma na prehodu v devetdeseta leta apokaliptično prerokoval in hkrati svaril pred nasiljem, je Ptičja hiša njegovo absurdnost in nesmiselnost prelila v vojno grozo s simboličnimi razsežnostmi. Apokaliptično razpoloženje v tem romanu ne dopušča nobenega smeha, tako da se je od grotesknosti prejšnjega romana ohranila le še antiutopična groza – v tej radi- kalnost sledi žanrskim zahtevam, saj je antiutopija v ožjem smislu delo, ki vnese grozo za usodo človeštva, pri tem pa ne daje nobenega upanja (Polić 1988: 16). Družbeni aparat razosebljanja (Zupan Sosič 2003: 91) je v tem romanu podivjal v neštetih mučil- nih različicah, očitne podobnosti z bosansko vojno (pastirske vasi- ce, bosanska noša, taborišča, »bratski spori«) pa nakazujejo, da je agresija toliko bolj grozljiva, ker je skoraj identična s kruto agresijo nedavne vojne. Najbolj krvava je Kalinina zgodba, zgodba vojne ujetnice v posebnem vojaškem zaporu-javni hiši. V tako nevzdrž nih razmerah je njena edina obramba upor oziroma namerna iz- ključitev iz dogajanja, ki se spremeni v agresijo psihične bolezni. Kafkovsko absurdni brezizhodnosti se lahko ujetnice uprejo le z destrukcijo, ki jo izvajajo v stanju neprištevnosti. Tako Filio v napadu duševne bolezni razstreli moškega, Kalina pa napade vojaka v javni hiši. Če so se v romanu Filio ni doma diskriminirane ženske še poskušale neagresivno boriti proti sistemu, so v romanu Ptičja hiša zaradi preživetja prisiljene prevzeti »moški način« eksistence, to je nasilje. Ker jih je k temu primoral njihov ženski vitalizem, ki

225

Heroji_FINAL.indd 225 23.9.2013 9:18:48 jih žene k preživetju, jih njihova »nujna« agresija ni zaznamova- la s trajnimi posledicami, saj je zamaskirana v fantastično vizijo. V spodnjem odlomku se v Kalini sproži nenadzorovano nasilje v obliki zobajoče ptice, kar spominja na ptico maščevanja v romanu Hladnokrvno Trumana Capota:

Ptica je od roke, ki je stresla Kalinino telo, zatrepetala in se zbudila, v enem premiku porinila krila v Kalinine roke, da je zaskelelo, izsušilo, se napela za napad in piknila že spet in vsakič, ko je našla zrno, se obračala po Kalini in ji brisala zadnje mokre kotičke. Kalina je z zamahom glave zagrizla v roko, ki jo je stresla, na drobno, kot bi pobrala zrno, še enkrat in še enkrat. A vojak še vedno ni vedel, če je to igra, zato je Kalina še grizla, hitro in s kriki, vedno hitreje, z vedno jasnejšimi kriki in gibi glave, glasno ter podivjano in moški je samo še stal in se otepal nenadnih drobnih ugrizov v vrat, lice, roke. (Bojetu 1995: 144)

Tri junakinje, Heleno, Filio in Kalino, lahko po Fryevi tipologiji uvrstimo v tretjo kategorijo junakinj. Niso postavljene nad ljudi in naravno okolje, a so kljub temu močnejše, hrabrejše, modrejše in vzdržljivejše od ostalih likov, prav tako so močnejša in usodnejša njihova čustva. Ker nastopajo v antiutopičnem romanu, v katerem so po žanrskih pravilih že na začetku obsojene na propad (antiutopični determinizem), njihovi heroičnosti ne moremo preprosto zmanjšati veljave skozi primerjavo s heroič- nostjo ostalih obravnavanih junakov, temveč moramo upošteva- ti njihovo vztrajnost v boju in neustrašnost kljub izolaciji. Nji- hovi uspehi so majhni, vendar razrahljajo sistem, predvsem pa močno spremenijo junakinje same.

Sklep Primerjava junakov šestih romanov, Menuet za kitaro in Le vitan Vitomila Zupana, Óštrigéca in Zrno od frmentona Marjana Tomšiča ter Filio ni doma in Ptičja hiša Berte Bojetu Boeta, je nakazala, da se junak ali junakinja najkompleksneje oblikujeta v izrednih razmerah, to je v vojni, zaporu in zaprtem totalitarnem sistemu. Za njihov razvoj (razen pri Boškinu, ki ga določa prav ljična ciklična logika) je zelo pomembna časovna komponenta, zanimanje pripovedi vseh obravnavanih romanov pa je narav- nano na notranje življenje ter junakov spor s svetom in samim seboj, kar je značilno za moderni in sodobni roman dvajsetega ter enaindvajsetega stoletja, v katerem je junak utelešenje neke posebne vizije človeškega življenja. Junaki obravnavanih romanov, Berk, Levitan, Boškin, Tonina, Helena, Filio in Kalina, so si podobni po posedovanju nadnaravne moči, individualnosti,

226

Heroji_FINAL.indd 226 23.9.2013 9:18:48 nekonformizmu, metodičnem vitalizmu, vztrajnosti in uporniš kosti, razlikujejo pa se glede na romaneskno razdaljo do njihove heroičnosti. Tako se pri prvih treh junakih pojavita humor in ironija, vendar obe tovrstni razdalji bolj kot moč njihovega herojstva znižujeta resnost sovražnika. Pri vseh štirih junakinjah (To- nina, Helena, Filio in Kalina) ti razdalji umanjkata, kar je glede na romaneskni žanr in tip karakterizacije logično: Helena, Filio in Kalina nastopajo v represivni antiutopiji, ki sloni na negativni viziji prihodnosti in skrajnem pesimizmu, Tonino pa zaznamu- jeta druga in tretja kategorija herojev, ki poudarjata nadnaravne sposobnosti, moč, pogum, modrost in vzdržljivost in je kot taka moralni vzor določene dobe. Toninina heroičnost deluje zelo resno in privzdignjeno, saj se njena mučeniška figura napaja tudi iz katoliške koncepcije junaka, po kateri se herojinja spreminja glede na tri moralne principe, greh, spoznanje in kesanje. Večina junakov si je podobna tudi zaradi prepletenosti raz- ličnih kategorij herojstva; po Fryevi tipologiji so mešanica predvsem dveh kategorij: Zupanova junaka Berk in Levitan tretje in pete, Tomšičev Boškin druge in pete, Tonina pa druge in tretje, junakinje Bojetujeve, Helena, Filio in Kalina, pa predstavljajo samo eno, tretjo kategorijo herojstva. Od vseh naštetih podobnosti bi najbolj izpostavila nadnaravni vitalizem vseh junakov, ki sem ga poimenovala kar metodični vitalizem. Kot motor pre- živetja v izrednih razmerah vojne, zapora in totalitarizma je v nekaterih položajih povzdignjen že do metafizičnih razsežnosti. Ne glede na različne izvire svojega nastanka izhaja iz prepričanja, da so junaki v izredne razmere potisnjeni po krivici in da naj sovra- žnika premagajo častno in herojsko: Zupanovi junaki metodič- ni vitalizem črpajo iz ničejanskega neoromantičnega vitalizma, Tomšičevi iz pravljične in katoliške logike, junakinje Bojetujeve pa iz antiutopičnega determinizma. V literarnem smislu je pomembno tudi to, da se je metodični vitalizem uspešno izogibal spolni stereotipizaciji, tako da herojinj ni diskriminiral ali jim namenil le domestificiranega herojstva. Tu razvita razprava pa tudi pritrdilno odgovarja na uvodno vprašanje.

Citirane reference

Baldick, Chris (ur.) 1996 The concise Oxford dictionary of literary terms. Oxford: Oxford university press.

Bojetu, Berta 1990 Filio ni doma. Celovec, Salzburg: Založba Wieser.

227

Heroji_FINAL.indd 227 23.9.2013 9:18:48 Bojetu, Berta 1995 Ptičja hiša. Celovec, Salzburg: Založba Wieser.

Childs, Peter in Roger Fowler 2006 The Routledge dictionary of literary terms. New York: Routledge.

Frye, Northrop 1979 Anatomija kritike. Zagreb: Naprijed.

Pibernik, France 1983 Čas romana. Pogovori s slovenskimi pisatelji. Ljubljana: CZ.

Polić, Branko 1988 Poetika i politika Vladimira Majakovskog. Zagreb: Globus.

Snodgrass, Mary Ellen 1995 Encyclopedia of utopian literature. California: ABC-Clio literary companion.

Tomšič, Marjan 1991 Óštrigéca. Ljubljana: Založba Mladika.

Tomšič, Marjan 1993 Zrno od frmentona. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Zupan, Vitomil 1980 Menuet za kitaro (Na petindvajset strelov). Murska Sobota: Pomurska založba.

Zupan, Vitomil 1982 Levitan. Murska Sobota: Pomurska založba.

Zupan Sosič, Alojzija 2003 Zavetje zgodbe. Sodobni slovenski roman ob koncu stoletja. Ljubljana: Literarno-umetniško društvo Literatura.

Zupan Sosič, Alojzija 2004 'Pregibanje okrog telesa (o erotiki v romanih Vitomila Zupana)'. Slavi stična revija 52(2): 157–80.

Zupan Sosič, Alojzija 2006 Robovi mreže, robovi jaza: sodobni slovenski roman. Maribor: Litera.

Živković, Dragiša (ur.) 1992 Rečnik književnih termina. Nolit: Beograd.

228

Heroji_FINAL.indd 228 23.9.2013 9:18:48 Sara Špelec Kekec: Med literarnim junakom in filmsko zvezdo

V pričujočem članku bom predstavila Kekca, ki je vse do danes izjemno priljubljen, če ne celo najbolj priljubljen slovenski literarni in filmski lik. Moj cilj je ugotoviti, kaj botruje njegovi priljubljenosti, zato moram najprej predstaviti zgodovino Kekčevega obstoja, začenši z njegovim rojstvom.1 Njegovo rojstvo je sicer povezano s knjigo, njegova prepoznavnost, bolje re- čeno slava, pa s filmskim platnom, zato moram kljub anahroniji začeti pri filmski poti, ki jo naj uvedejo te besede:

Publika je živela s filmom in njegovimi junaki. Galetov film Kekec je značilno narodnostno obarvan, hkrati pa prav toliko mednarodno doživet. Mlada publika po svetu je doživljala film, ne oziraje se na barvo kože z enakim zadovoljstvom. Filmu podeljujemo nagrado Grand Prix d’argent. (Tarman 1992: 20)

Tako je leta 1952 komisija na Mednarodnem filmskem festivalu v Benetkah pojasnila, zakaj si film Ke kec zasluži zlatega leva v kategoriji otroškega filma. Slovenci tedaj morda nismo imeli lastne države, a nič zato – imeli smo filmsko ikono svetovnega formata, zaradi katere so v kinodvorane trumoma drli celo Kitajci. Film je namreč odkupilo več kot trideset dr- žav, med drugim Velika Britanija, Japonska, Indija,

1. Ime Kekec bom poslej zapisovala v kurzivi samo, kadar bom imela v mislih naslov filma oziroma skrajšan naslov knjige. V nasprotnem primeru govorim bodisi o literarnem bodisi o filmskem liku.

229

Heroji_FINAL.indd 229 23.9.2013 9:18:48 Združene države Amerike, Egipt, Čile, Avstralija, Poljska, Rusija in že omenjena Kitajska. O Kekcu se še danes marsikje piše in govori kot o našem najboljšem filmu, ki je slovensko kinemato- grafijo uveljavil v svetu.

Slika1: Matija Barl v prizoru iz filma Kekec v režiji Jožeta Galeta iz leta 1951; vir: knjiga Kekec na hudi poti, Založba Karantanija, str. 100, leto 1995

Kaj je torej vzrok za takšno priljubljenost filma, ki smo ji pri- ča še danes? Pohvalili bi lahko več dejavnikov, začenši s prisrčno, naravno otroško igro, ki je v sodobnem slovenskem filmu ni mo- goče najti niti z lupo, glasbeno podlago in, ne nazadnje, tehnično dovršenost. Naj omenim, da so za potrebe filma postavili osem metrov visoko in dvaintrideset metrov dolgo brezno, ki ločuje Bedanca od Kosobrina, kar je menda največja umetna filmska scena pri nas. Čeprav je našteto izrednega pomena za ustvarjanje pristnega filmskega vzdušja, bo razlog za uspeh najbrž tičal nekje drugje, natančneje: v nekom drugem. Ta »nekdo drugi« je, seveda, neustrašni deček, ki se pogumno zoperstavlja zlim silam, jemlje pravico v svoje roke in se zanjo vedno znova bori povsem sam. Marcel Štefančič Kekca označi za filmsko osvežitev, ki je osvobojena večne partizanske tematike z začetka petdesetih let, zaradi česar je prešel s kolektivne na individualno raven. Naj- prej ga okliče za pop junaka, ki se v vas odpravi čisto sam, malo kasneje mu nadene vzdevek podalpski Dirty Harry, nazadnje pa ga poviša celo v narodnega heroja, ki »vzame zakon v svoje roke, naelektri množice in jih popelje v nove zmage« (Štefančič

230

Heroji_FINAL.indd 230 23.9.2013 9:18:48 2005: 12). Otrok po njegovem mnenju nadomesti partijo ali se z njo, bolje rečeno, poistoveti; ker otrok nihče ne jemlje resno, najlažje zaznajo, kdo je naš in kdo ne, prav tako pa jih je zaradi te socialne izmuzljivosti povsod polno, kar pomeni, da dejansko opravljajo delo partije. Kekec naj bi zaradi vsega naštetega postal nevaren, zato so se filmski ustvarjalci poslej morali potruditi, da svojim junakom dodajo še kakšno slabo lastnost, kar je lepo raz- vidno v filmu Ne joči, Peter. Naslovni junak zdaj ni več neustrašni deček, temveč prava pokora, s katerim imajo partizani malodane več težav kot z Nemci. A dovolj o filmu: seznaniti se moramo še s Kekčevimi izvorni- mi, torej literarnimi koreninami. Na straneh časopisov Vrtec in Zvonček se začne v začetku dvajsetega stoletja pojavljati ime Cvetko Slavin, ki je nič drugega kot psevdonim Kekčevega očeta: Josipa Vandota. Leta 1884 se je kot deseti od dvanajstih otrok rodil v Kranjski Gori, kjer je najprej odraščal ob zvokih materinih pripovedi, kasneje pa ob pripovedih pastirja Joka. V njegovih proznih besedilih in poeziji je poleg vplivov ljudskih pripovedi mogoče zaznati še literarne vplive Župančiča, Ketteja, Levstika in Jurčiča. Zgodbe o Kekcu je med letoma 1918 in 1924 izdajal v omenjenih časopisih, za časa življenja pa je leta 1936 izdal le eno knjigo v samozaložbi, in sicer Kekec z naših gora. Pripoved danes poznamo pod naslovom Kekec na hudi poti, k trilogiji, ki je v celoti izšla po njegovi smrti, natančneje po letu 1951, pa je treba prišteti še knjigi Kekec na volčji sledi in Kekec nad samotnim breznom.

Slika 2: Doprsni kip Josipa Vandota pred njegovo rojstno hišo v Kranjski Gori (http://www.ptuj2012.net/ all-albums/!/oa/ 6541838-80109076/, 21. 7. 2013)

231

Heroji_FINAL.indd 231 23.9.2013 9:18:48 Vandot nikdar ni bil del osrednjega literarnega toka, ki ga je zanimala predvsem družbena tematika tedanjega časa; v Kekcu so izpostavljene predvsem individualne lastnosti kot so zvitost, bistrost, odločnost, neustrašnost in tako dalje. Morda je tudi ta individualni pristop razlog, da njegova dela vse do danes niso bila ne zbrana ne ocenjena in so v veliki meri še raztresena po časopisju, revijah in predvsem v rokopisih. Še bolj razžalosti dejstvo, da si avtorji različnih člankov in predgovorov o Josipu Vandotu niso edini niti v datumu njegovega rojstva (med 1884 in 1885 je vendar leto razlike!) niti v vzroku njegove smrti - ta je enkrat bombni napad, spet drugič odvržen tovor zavezniškega letala. A povsod je mogoče prebrati, da je bil dober človek, zato ni nenavadno, da je prav plemenitost tista lastnost, ki odlikuje njegovega literarnega otroka. Nemci so med vojno uničili Vandotovo bogato knjižnico, v kateri je bilo tudi nadaljevanje Kekčeve trilogije. Kekec žal ni dočakal ponovnega rojstva, pa tudi Vandot je že leta 1944 v iz- seljenstvu na Hrvaškem umrl. Nekaj let kasneje je knjigo odkril Jože Gale in iz pozabljenega knjižnega junaka se je rodila filmska zvezda, ki vse do danes ni povsem ugasnila. Po drugi svetovni vojni naj bi vzporedno narastlo zanimanje za knjigo in film, kar pomeni, da za Kekčevo literarno obuditev ni zaslužna zgolj privlačna sedma umetnost, temveč bržkone privlačne poteze zvitega, neustrašnega fantiča. »Vra- čanje« h Kekcu lahko opazimo tudi v drugem, za slovenski narod pomembnem prelomnem obdobju: v obdobju skoraj- šnje osamosvojitve. Jugoslovanska revija Kurirček se je na- mreč preimenovala v revijo Kekec, ki naj bi poslej obravnavala literaturo nove dobe (podčrtala S. Š.). Tedanji urednik Jože Horvat preimenovanje pojasni z besedami, da »v slovenski literaturi težko najdemo soroden lik, ki je tako izredno širok, odprt, ki se senzacionalno odziva na svet, ljudi in živali, je obenem podjeten, optimističen, ni zamerljiv, je celo galanten in samozavesten« in zato »v današnjih časih spodbuden« (Hor - vat 1991: 15). Pri izrečenem se mi zdi ključna predvsem trditev, da je lik v današnjih časih spodbuden, ker ni zamerljiv, kar lahko razumemo kot poskus odpiranja novega zgodovinskega poglavja in puščanja starih razprtij ob strani. Ker sem zelo podoben odgovor dobila od Borisa A. Novaka, nekdanjega urednika Kurirčka, sklepam, da je v Kekcu marsikdo videl spravljiv, nadčasovni element, ki zaradi širokega diapazona pozitivnih lastnosti deluje združevalno.

232

Heroji_FINAL.indd 232 23.9.2013 9:18:48 Slika 3: Zadnja številka revije Kurirček, ilustracija Jelka Godec Schmidt.

Slika 4: Prva številka revije Kekec, ilustracija Matjaž Schmidt.

Bi potemtakem o Kekcu lahko govorili kot o slovenskem ide- alu, h kateremu vsi stremimo? Morda, a o tem nekoliko kasneje.

Je Kekec danes res le še kekec? Najbrž smo že vsi slišali za pejorativno rabo imena Kekec, ki jo prepoznamo v vzkliku: »Joj, si pa res en Kekec (kekec)!« Vendar zaradi etimologije besede sklepam, da ljudje v primeru

233

Heroji_FINAL.indd 233 23.9.2013 9:18:48 tovrstnega naslavljanja v mislih nimajo zvezde slovenskega filma oziroma knjižnega junaka. A preden pojasnim zakaj, si oglejmo etimologijo občnega imena kekec, začenši z ljudsko, kjer velja: pokekati = pokakati. Kekec je torej tisti, ki se je večkrat pokakal ali umazan otrok in »drekec«, zasledila sem celo, da tudi tisti, ki večkrat ni držal besede. Očitno gre za kakofonično ime, ki prikliče nove kakofonične asociacije iz otroške govorice, zato v našem primeru nastane zvočna ana- logija, v kateri je kekec enak kakcu. Oglejmo si še strokovno etimološko razlago.

kěka I ‘majhno leseno kladivo’, dem. kěkica ‘tolkač, kladivo’, tudi kěkec (m.), g. kěkca ‘tolkač’. Zaradi cgn. Kek, Kekec, Kekič poleg Kikec, Kikelj bi se dalo sklepati, da gre za staro besedno družino, kjer se je ohranil samo apel. z metaforičnim pomenom. Izhodišče: *kъk- oz. kyk-, vendar je pomen nejasen. kěka II ‘človek, ki pohuljeno hodi’ (vzh. štaj.); verjetno spada zraven tudi kâčka ‘grbec’ (dol.). Izhodišče je *kъk-, sorodno je lit. k`ukti ‘upogibati se, kriviti se’ itd. (Bezlaj 1982: 28)

Strokovna jezikoslovna razlaga se sicer od ljudske precej razlikuje, pa vendar imata skupno točko: pejorativni pomen. Kekec več kot očitno nima nič skupnega s kakcem, mogoče pa ga je povezati bodisi z orodjem bodisi s pohuljeno hojo, kar za zvezdo Kekčevega kova tudi ni preveč dobra iztočnica. Če se torej izrazim v prispodobah in povežem obe etimološki razla- gi, je apelativ kekec »majhno kladivo s pohuljeno hojo«. Nobe- na od omenjenih konotacij, predvsem pa kakofonična podoba besede, ne prikličejo podobe pokončnega, neustrašnega deč- ka, temveč nekoga z jezikovno in telesno izmaličeno podobo. In najbrž imamo prav to podobo v mislih takrat, ko nekoga žalimo: ne s Kekcem, temveč s kekcem. Pisatelj sicer napiše, da je bilo junaku ime Gregec, ki so ga vsi klicali Kekec, vendar o tovrstni navezavi strokovna literatura molči, zato bom tudi jaz. Lahko bi rekli, da je Kekčeva prisrčna literarno–filmska upodobitev zasenčila neprijetno zvočno podobo besede in, upoštevajoč Kekčev značaj, uveljavila njen diametralno nasproten pomen. Zasledila sem sestavek, v katerem se avtor pritožuje nad novo podobo paštete Kekec, zaradi katere naj bi imeli Kekca danes za kekca, ali drugače: za nerodneža, butca in nepriljubljenega člo- veka (Pompe 2008: 8). Trditev je najbrž pretirana, a nedvomno drži, da živimo v času, kjer je vizualna podoba najpomembnejša, zato moramo biti pri upodabljanju priljubljenih likov spoštljivi in pazljivi.

234

Heroji_FINAL.indd 234 23.9.2013 9:18:48 Kekec – heroj oziroma junak, zvezda ali oboje? Preden si ogledamo nekaj teoretskih izhodišč, ki nam bodo olajšala opredelitev, je prav, da začnemo na začetku, torej pri iz- voru besede. Oglejmo si etimološko razlago besede heroj in njenega slovenskega sinonima junak.

herôj -a m (20. st.), prevzeto prek frc. heros ‘junak’ iz gr. hḗrōs ‘junak, polbog, zaščitnik’, kar etimološko ni dokončno pojasnjeno. (Snoj 2003: 202)

junak - a m (16. st.), cslovan. junakъ ‘mladenič’, hrv., srb. j`unāk ‘junak’, ukr. junak ‘mladenič’, češ. junak ‘mladenič, junak’, psl. *junakъ je izpeljano iz *junъ ‘mlad’, znano tudi v nar. in star. sln. jûnъ ‘mlad’. Prvotni pomen je torej ‘mladenič’. (Snoj 2003: 244)

Ko govorimo o Kekcu, je po mojem mnenju etimološko veliko bolj upravičena raba besede junak, katere prvotni pomen je ‘mladenič’, kar Kekec nedvomno je. Poslej bom o Kekcu govorila le kot o junaku in nikdar kot o heroju – če se izkaže, da mu junak sploh lahko rečemo, seveda. Škotski zgodovinar Thomas Carlyle je zapisal tole:

Svetovna zgodovina naj bi bila zgodovina človeških dosežkov, a je v resnici zgodovina dejanj velikih mož. (Carlyle 1913: 239)

V kolikor se s tem strinjamo, so heroji resnično pomemben, če ne najpomembnejši člen v verigi človeštva, ki jih slednje potrebuje za osmislitev lastnega obstoja. Carlyle tekom zgodovine prepozna različne oblike heroizma in vzorcev oboževanja, začenši s poganstvom, kjer je heroj izenačen z Bogom. Naslednja stopnja je mohamedanstvo, v katerem heroj ni več Bog, temveč zgolj božji odposlanec oziroma prerok. Prvi stopnji sta del stare dobe, medtem ko je glasnik nove dobe heroj v podobi nadčasovnega pesnika, kakršna sta zanj Dante in Shakespeare. Če nam preroki razkrivajo moralno plat tako imenovane božanske skrivnosti, potem so pesniki glasniki njene estetske plati, na katero – za razliko od drugih ljudi – nikoli ne pozabijo.2 Nadaljuje s herojem v podobi duhovnika, ki je prav tako neke vrste prerok, natančneje posrednik med ljudstvom in njihovim nevidnim božanstvom. Kot primer navede Martina Luthra. Še sodobnejši heroji so učenjaki, katerih inspi- racijo in nauke je po vsem svetu ponesla tiskana beseda, zato je njihov vpliv na ljudske množice toliko večji. Za zadnjega na lestvici

2. Božanska skrivnost je po Fichteju božanska prapodoba sveta, katere utelešenje smo vsi ljudje in vse stvari.

235

Heroji_FINAL.indd 235 23.9.2013 9:18:48 herojev Carlyle razglasi kralja, ki poveljuje in vlada množicam, s čimer uteleša zemeljsko veličino vseh do zdaj naštetih stopenj. A vsi našteti heroji imajo nekaj skupnega: prvinski pogum in iskrenost, ki jim je lastna do te mere, da brez nje sploh ne morejo, zato se jim kakršnokoli izkrivljanje resnice upira. Ko govorimo bodisi o literarnih bodisi o mitološko–pravljič- nih protagonistih, je v slovenščini v rabi tudi sinonimni termin junak, ki ga bom poslej uporabljala. Ne bom torej govorila o mi- toloških, pravljičnih ali literarnih likih nasploh, temveč zgolj o glavnih likih, okrog katerih se vrti celotno dogajanje. Zbrala sem nekaj teoretskih vidikov, ki natančno, a vendarle precej univerzalno opišejo mitološkega in pravljičnega junaka. Po Josephu Campbellu sta tako prvi kot drugi posameznik, ki se iz našega sveta odpravi v območje nadnaravnega; tam se bori z nadnaravnimi silami, izbojuje zmago in, kar je najpomembneje: »Junak se s te skrivnostne dogodivščine vrne obdarjen z močjo, da pomaga soljudem« (Campbell 2004: 28). Zapiše še, da je neznano področje, kjer se odvija junakova dogodivščina, upo- dobljeno v obliki gozda, visokega gorskega vrha (tudi Kekca po- vezujemo z visokogorjem!), podzemnega kraljestva in podobno in je hkrati bivališče spremenljivih ter polimorfnih bitij. Ruski folklorist Jeleazar M. Meletinski, ki se je ukvarjal s preobrazbo mitoloških junakov v pravljične, meni, da v ospredju pravljice ni več kolektivna usoda plemena, temveč junakova osebna usoda, pravljični predmeti in cilji pa niso več naravne ali kulturne prvine, temveč vse, kar je pomembno za junakovo bla- gostanje. V pravljici ne gre za prvobitno nastajanje prvin, temveč za njihovo prerazporejanje, s katerim jih junak skuša pridobiti zase ali za svojo omejeno skupnost. Če mitološki junak ukrade sladko vodo prvotnemu čuvarju in jo na tak način kot kozmič- no prvino šele ustvari, potem junak čudežne pravljice dobrino porabi zase ali za nekoga drugega. Altruizem junaka, ki ukrade živo vodo za svojega očeta, je od kolektivizma in etiološkosti mita enako oddaljen kot egoizem tistega, ki dobrino porabi zase (Meletinskij 1976: 262–76). V kolikor Vladimirju J. Proppu verjamemo, da je pravljični junak lik, ki skuša zapolniti bodisi lasten manko bodisi manko drugih likov (Propp 1928: 59), opazimo jasen prehod od kolektivnega k individualnemu. Če je bila v mitu pozornost usmerjena na okolje, iz katerega junak izhaja, torej na junakovo vlogo v določeni skupnosti, se pravljica na to požvižga: junak deluje za lastno dobrobit, a ostaja kljub svoji včasih bolj, drugič manj izraziti egocentričnosti ljubljenec bralcev. Na osnovi zapisanega bom poskušala ugotoviti, ali Kekec združuje lastnosti, ki jih našteti avtorji pripisujejo zgodovinskim

236

Heroji_FINAL.indd 236 23.9.2013 9:18:48 herojem in mitološkim ter pravljičnim junakom, ali pa ostaja zgolj izjemno popularen literarni junak.

Kekec kot folklorni in zgodovinski junak Vandotova trilogija ima nedvomno pravljično strukturo, v kateri igra Kekec vlogo neustrašnega junaka, ki se bori proti zlim silam in priskoči na pomoč nemočnim. Z zapisanim sem tako rekoč zadostila Proppovi opredelitvi pravljičnega junaka, kar Kekca že takoj prikaže v univerzalnejši luči. Ker se bori proti ba- jeslovnim bitjem, ki imajo že dolgo mesto v slovenski folklori, na primer proti Pehti in Bedancu, težko rečemo, da gre zgolj za izoliran literarni lik z junaškimi lastnostmi, temveč ga lahko kar hitro umestimo v ljudsko pripovedno tradicijo. Kekčeve dogodi- vščine ustrezajo tako Campbellovi opredelitvi pravljično–mitolo- škega junaka, ki se iz vsakdanjega sveta odpravi na področje nadnaravnega, kakor tudi trditvam Meletinskega o junakovi porabi dobrin. Kekec se nikdar ne bori za obče pravice, temveč predvsem za pravice svojih ali tistih, ki jih vzame za svoje, pri čemer se ne pozabi postaviti tudi zase. Čeprav je nastal v domišljijskem svetu znanega avtorja, ima vendarle veliko skupnega z junaki ljudskih pravljic, ki mu dajejo avreolo brezčasne junaškosti. Nedvomno ima tudi lastnost, ki jo je mogoče pripisati vsem stopnjam Carlylovih zgodovinskih junakov: neustrašnost. Ta ugotovitev ga iz literarno–folklornega povzdigne v pravega zgodovinskega junaka, vpetega v realne prostorsko–časovne okvire, zaradi katerih ga bralci še raje vzamejo za svojega. Zaljubijo se v tega navihanega, neustrašnega dečka, ki v njihovih očeh postane resnični junak, torej nekdo, ki jih bo rešil pred sovražnikom, nekdo, ki pozna vse odgovore in – kar je najpomembneje – nekdo, na kogar se lahko vedno zanesejo. Po eni strani mu folklorne karakteristike in vpetost v pravljič- no okolje podarjajo brezčasnost, po drugi pa ga zaradi poguma in čuta za sočloveka dojemamo kot pravega junaka v realnih prostorsko–časovnih komponentah. Dihotomija univerzalnosti in enkratnosti Kekca povzdigne nad običajne literarne in pravljične junake, katerih individualnost ne more biti brezčasna in katerih brezčasnost z individualnostjo nima prav veliko skupnega. Kakšen junak je potemtakem Kekec? Zagotovo nima nič opraviti z nacionalnimi simboli, ki jim avtor v knjigi ne posve- ča nobene pozornosti, kar pomeni, da mu bomo le s težavo pripenjali takšne in drugačne nacionalne oznake. Z lahkoto pa ga umestimo v prelepo gorsko pokrajino, ki s preraščanjem v motivno–tematske sklope spremlja vse Kekčeve dogodivščine in

237

Heroji_FINAL.indd 237 23.9.2013 9:18:48 postane njegov glavni sopotnik. A Kekca si lastimo vsi Slovenci, tudi tisti, ki imamo od gora zgolj kakšen poletni pohod ali raz- glednico, zato bi ga bilo krivično in preozko poimenovati junak naših gora. Je vse hkrati: kralj divje gorske pokrajine, ki bi mu v prispodobi lahko rekli Bog, prerok, ki okolico poučuje o tem, kaj je prav in kaj narobe, in pesnik, ki svoje melodije prepeva in piska na piščal. Vendar je, upoštevajoč vse, kar smo povedali o junakih, v knjigi vendarle najbolj prisotno pravljično junaštvo, ki mu daje zavetje pravljične brezčasnosti in ga umešča v nadčasov- ni okvir. Kekec je potemtakem junak za vse čase.

Kekčevo zvezdniško rojstvo Leta 1952 se je na slovenskem oziroma takratnem jugoslovanskem nebu rodila nova zvezda, od katere nas je ločilo le ča- robno filmsko platno: pogumni pastirček Kekec. Film je s široko, celo s svetovno prepoznavnostjo nedvomno prehitel in zasenčil kasnejšo priljubljenost knjige, kar pomeni, da je bil Kekec najprej zvezda, šele kasneje pa tudi junak. Rojstvo zvezdništva je povezano s Hollywoodom v začetku dvajsetega stoletja. Radio in filmsko platno sta postala čudežna posrednika, ki sta zvezde občinstvu in poslušalstvu po eni strani približala, po drugi strani pa sta jih od »navadnih« ljudi ločila z nepremostljivo slušno in vidno pregrado. Na drugi strani platna in radijskega sprejemnika so nastopali ljudje, ki se jih ni bilo mogoče dotakniti ali pokramljati z njimi, kar jih še danes ovija v tančico čarobnosti. (Inglis 2010: 155) Ne moremo zanikati, da je Kekec otrok filmske industrije, ki je naslovnega junaka osvobodila filmskega, kasneje literarnega sižeja, zaradi česar je v glavah množic oživel tudi zunaj omenjenega konteksta. Da ima lik univerzalne junaške lastnosti, zaradi katerih bo težko povsem utonil v pozabo, sem že govorila, zato naj zdaj spre- govorim nekaj besed o zvezdniškem sijaju, ki lahko hitro ugasne. Pred šestdesetimi leti je Kekec prvič in zadnjič zasijal v vsej svoji veličini: naslednja dela filmske trilogije nista uspela pono- viti prvotnega uspeha. A Kekec je skoz leta kljub vsemu obstal in se v zavesti Slovencev iz zvezde prelevil v priljubljenega filmsko–literarnega junaka, ki ga danes slabo poznajo kvečjemu naj- mlajše generacije. Po vsem, kar sem prebrala, sklepam, da zaradi razmaha množičnih medijev ne moremo več govoriti o herojih oziroma junakih, ki so stvar preteklosti, knjižnih zapisov in ar- hivov, zato je Kekčeva prihodnost lahko samo zvezdniška (kot seveda tudi usoda vseh ostalih bodisi folklornih bodisi zgodovinskih junakov oziroma herojev).

238

Heroji_FINAL.indd 238 23.9.2013 9:18:48 Ker so zvezde neločljivo povezane z videzom, denarjem in privlačno storitvijo, bo treba Kekčevo podobo v prihodnje pro- movirati in ustvarjati tako, da bo pritegnila novejše generacije, vajene sijočih in privlačnih oblik. Da ne bo pomote: zaradi že omenjenih Kekčevih folklornih korenin ne moremo reči, da je njegova usoda povsem odvisna od zvezdniške podobe, vendar si prav tako ne moremo zatiskati oči pred hitrim upadanjem bralne kulture in morebitno zaprašenostjo Kekčevih strani. Kljub vsemu menim, da ga bo, upoštevajoč zakonitosti časa, treba ponovno obuditi v vizualni obliki. Ali ne bi bilo lepo, če bi v prostorih Walta Disneya ponovno kraljeval Kekčev kipec za najboljši mladinski film?

Žanrske zakonitosti literarnega dela Med pravljico in pripovedko, med izmišljenim in resničnim junakom V prejšnjem poglavju sem s pomočjo različnih teoretskih pregle- dov ugotovila, da je Kekcu mogoče pripisati tako junaške kot zvez- dniške lastnosti, s čimer sem pravzaprav že odgovorila na vprašanje o njegovi priljubljenosti. A moja želja je, da na isto vprašanje odgo- vorim še enkrat, upoštevajoč notranjo strukturo literarnega dela. Literarno delo je nedvomno hibrid med pripovedko in pravljico, na kar je v članku Shema in značilnosti Vandotove planinske pripovedke opozoril že Miran Hladnik. In resnično so fantastični elementi skrčeni do te mere, da čtivo ni primerno samo za naj- mlajše, temveč po njem z veseljem posegajo tudi otroci, ki so že na pragu najstništva. Po mnenju Zavoda Socialistične republike Slovenije za šolstvo (predhodnik današnjega Zavoda Republike Slovenije za šolstvo) otroci omenjeno fantastiko sprejemajo do če- trtega razreda, kasneje pa se raje lotijo branja knjig, ki v ospredje postavljajo druščine in podobno. Število fantastičnih elementov v Kekcu je omejeno na darovalce (Vila Škrlatica), škodljivce (Be- danec) in čarobna sredstva (zdravilne kapljice), in je zato ravno pravšnje za ohranjanje sižejske napetosti, ki jo bralec posledično vsaj delno dojema za resnično (Hladnik 1980: 310–24). Preden nadaljujem, naj povem, da sta Marko Terseglav in Mil- ko Matičetov podrobneje opredelila tako pravljice kot pripovedke (Terseglav in Matičetov 1992: 119–38). Pravljični žanr sta razdelila najprej na pravljice v ožjem pomenu besede, med katere sodijo čudežne in realistične pravljice, nadalje pa na živalske pravljice, basni in šaljive zgodbe ter smešnice. Ta razdelitev Kekca umešča

239

Heroji_FINAL.indd 239 23.9.2013 9:18:48 v prvo skupino in mu pripisuje lastnosti tako čudežnih kot rea- lističnih pravljic. Vpliv čudežnih pravljic je začutiti v prisotnosti čarobnih elementov, vpliv realističnih pa v junakovi prevladujoči iznajdljivosti, prisebnosti in zvijačnosti, s katerimi si zna sam po- magati iz stiske. Pripovedke sta Terseglav in Matičetov razdelila na bajke oziroma bajne pripovedi, na zgodovinske pripovedke, razla- galne oziroma aitiološke pripovedke in na legende oz. krščanske pripovedke. Po tej delitvi Kekec še najbolj sodi med zgodovinske pripovedke, ki so zaradi določenega časovnega okvira povezane z zgodovino, v kateri živijo resnične osebnosti. Vendar se pripovedovalec in poslušalec ne menita za zgodovinsko resničnost zgodbe – pomembnejša sta mikavnost in vzbujanje občutka resničnosti. Lahko bi rekli, da je v skladu s pravljičnimi zakonitostmi Kekec izmišljen, v skladu z zakonitostmi pripovedke pa resničen junak. Na podlagi izpisa realno–domišljijskih komponent v Kekcu bom poskušala ugotoviti, kam se nagiba tehtnica: v smer resnič- nosti ali izmišljenosti. Svojo delitev na realne in izmišljene komponente bom utemeljila na spoznanjih, do katerih je v že omenjenem članku prišel Miran Hladnik. Njegovim ugotovitvam, ki so plod primerjave Vandotovih mladinskih del s Proppovo pra- vljično shemo, sem znotraj realne sfere dodala Kekčeve človeške lastnosti in občutenje tujine, znotraj izmišljene pa Kekčevo vse- mogočnost ter skope opise likov.

Resnični elementi ali značilnosti pripovedke: - visokogorske zemljepisne značilnosti Julijskih Alp: goščava, trata, hrib, snežniki; - opis zgodovinske realnosti: otroci služijo kot pastirji; - naštevanje predmetov: cula, sveča, izba, skedenj; - navezava na slovenski prostor: citre in medena potica; - gorenjska oziroma slovenska navezanost na gore; - naslovne prostorske opredelitve: Kekec na hudi poti, Kekec na volčji sledi, Kekec nad samotnim breznom; - Kekec ima čisto človeške lastnosti: nagajivost, zvitost;; - občutenje tujine, o katerem v pravljicah ni govora: Jerica pravi, da gre služit v grenko tujino.

Izmišljeni elementi ali značilnosti pravljice: - prisotnost čarobnih pomočnikov (volk, sova), pomočnika– darovalca (Pehta), škodljivca (Bedanec), darovalca (Vila Škr- latica) in darovalca–škodljivca (Pehta); - iskanje čarobnih sredstev: zdravilni mežikelj, zdravilne kapljice; - junakovo potovanje, na katerem opravi s škodljivci in zlimi silami, s čimer svet ponovno vrne v prejšnje tire;

240

Heroji_FINAL.indd 240 23.9.2013 9:18:48 - prisotnost motiva mačehe in pastorke: Jerica in Kekčeva mati; - Kekec je uspešen v vsem, česar se loti; - skopi opisi zunanjosti nastopajočih likov.

Zastopanost realističnih in pravljičnih elementov je očitno precej uravnotežena, zato se mi zdi najpravilneje reči naslednje: pripovedka vsebuje pravljične elemente junakove poti, boja s škodljivcem, reševanja težkih nalog in vrnitve domov, ki jo umeščajo v nadčasovni okvir. Drugače: pripovedka z omem- bo različnih krajev, predmetov, običajev in tako naprej vsaj delno prostorsko in časovno umesti dogajanje, ki mu pravljica nato podari univerzalen, brezčasen okvir. Kekec zato ni junak v določenem času in prostoru, temveč nekdo, ki se v univerzalnih pravljičnih časovnih komponentah uspešno bori z nasprotniki in pomaga nemočnim. In ne, Kekec potemtakem ni zgolj naš junak, ki bi si ga imeli pravico lastiti, ampak je last vseh, bolje rečeno: je nikogaršnja last. Ponosni smo lahko le, da tak univerzalni junak govori v slovenskem jeziku, kar je tudi najpo- membnejša vez, ki si jo lahko sploh zamislimo, vez, ki kot tak šna težko postane predmet razprtij, političnega predalčkanja, ideoloških delitev in medsebojnega obračunavanja. Spomnimo se: tudi »za nemške romantike je bil glavni znak narodnosti jezik« (Jezernik 2008: 151). To je vez, ki vzbuja ponos in zaradi katere bi lahko Kekca metaforično označili za »nikogaršnjega slovensko govorečega junaka«. Zaradi vsega naštetega ga imamo radi in se k njemu vedno znova vračamo z lahkim srcem in nasmeškom na ustih, brez bo- jazni, da bi se komu zamerili ali odpirali črna poglavja preteklosti. Kekec nas navdaja z veseljem, dobro voljo in ljubeznijo, zato si ne morem kaj, da mu ne bi zaželela: »Srečno, Kekec!«

Po Kekčevih sledeh Od prve ekranizacije in knjižne izdaje so minila desetletja, a Kekec še zmeraj ni utonil v pozabo. Vedno znova se najde kdo, ki ga na tak ali na drugačen način obudi v življenje: bodisi s slikanico, gledališko predstavo, filmom, raziskovalno ali diplomsko nalogo bodisi s poimenovanjem vrtcev, slaščičarn in restavracij. V Kranjski Gori so si izmislili potovanje v tako imenovano Kekčevo deželo, kjer ljudi popeljejo po »njegovi« dolini, s čimer oživljajo izmišljen lik, ki naj bi pasel celo tamkajšnje krave. Že sama ideja priča o izjemni priljubljenosti, ki je literarno–filmskega junaka povzdignila v pravega, še živečega junaka. Jasno

241

Heroji_FINAL.indd 241 23.9.2013 9:18:48 je, da so posredi reklamni nameni in želja po zaslužku, a dejstvo je tudi, da so v te namene vedno izpostavljene prepoznav- ne figure, ki prinašajo dobiček. Na kratko: kdor gre po Kekčevi poti, ga ima tako rad, da označevalec izenači z označencem, zato čisto pozabi, da Kekca nikdar ni bilo in da krave, ki se pa- sejo po dolini, v resnici niso njegove. Pogosto se lotevajo tudi gledaliških priredb, ki obujajo kekčevsko tematiko, med katere sodita na primer Partljičeva predstava, uprizorjena v Šentja- kobskem gledališču v sezoni 1989/1990 in predstava Enoplastni Kekec v izvedbi Mladinskega gledališča iz leta 2004. Tu so še filmske uprizoritve, ki so bodisi priredbe bodisi aluzije na literarno–filmske predloge: radovljiško Projektno učenje za mlade je predstavilo premiero filma Kekec se vrača, v katerem sta Pehta in Bedanec, pomislite, par, po nekaterih interpretacijah pa naj bi tudi slovenski film Zadnja večerja govoril o sodobnem Kekcu z zamegljenim razumom. Leta 2011 je izšel ponatis slikanice Kekec in Pehta avtorjev Andreja Rozmana Roze in Zvonka Čoha, katere nova likovna podoba naj bi like približala prihodnjim rodovom. Bogdan No- vak za revijo Kekec piše celo nadaljevanja Vandotovega Kekca, raziskava Zveze bralnih značk pa je leta 2004 pokazala, da je med četrtošolci prav Kekec najbolj priljubljen književni junak. Leta 2002 so mariborske osnovnošolke v raziskovalni nalogi z naslovom Kekec je zakon ugotovile, da je med osnovnošolsko populacijo Kekec še vedno najbolj priljubljen film. Pred nekaj leti so iz občinske knjižnice Jesenice poročali, da so otrokom najbolj všeč zgodbe o Kekcu in zgodbe Primoža Suhodolčana; zasledila sem, da se je z obnovo vrtca, imenovanega Kekec, pred nekaj leti ukvarjala novogoriška občina. Nikakor ne smemo pozabiti, da je priredbo Kekčeve pesmi pred kratkim naredil »štajerski slavček« Damjan Murko. Leta 2010 je spletni por- tal Planet Siol naredil raziskavo o najbolj priljubljenem slovenskem filmu, v okviru katere je s precejšnjo prednostjo (30,4 %) zmagal Kekec; sledita mu Ne joči, Peter z 19 % in Petelinji zajtrk s 15,9 % glasov. (http://www.siol.net/trendi/kalejdoskop/top_ pet/2010/07/kekec_najbolj_priljubljen_slovenski_film.aspx, 7. julij 2013). V anketi je sodelovalo 8226 uporabnikov portala, kar ni ravno zanemarljivo število. Zasledila sem tudi, da obstaja na Mariborskem Pohorju Camping Center Kekec, na internetu spletna stran imenovana »Heroj Kekec«, na družabnem omrež- ju Facebook pa profil »Kekec Srečno«, na katerem je »Kekec« pred nekaj meseci pozival k protivladnim demonstracijam. In, ne nazadnje: srčni utrip prebivalcev Ljubljane pospešuje kava iz bara Kekec na Viču.

242

Heroji_FINAL.indd 242 23.9.2013 9:18:48 Kekec skozi tisočletja Vsi heroji in zvezde lahko v procesu odpiranja novih zgodovinskih poglavij ali v oblikovanju novih trendov potonejo v pozabo, zato je nanjo bržkone obsojen tudi naš Kekec. A dejstvo je, da je njegov »rok trajanja« v veliki meri odvisen od okolja, iz katerega izvira, ali drugače: Slovenci moramo z njim ravnati spoštljivo. Najprej se moramo vprašati, kaj terja od nas doba, v kateri živimo, in kako moramo potemtakem ravnati v skladu z njenimi zahtevami. Zavedati se torej moramo, da živimo v času, v katerem prednjači storitev, kar pomeni, da je vprašanje kaj skorajda v celoti podrejeno vprašanju kako. Za primer iz sveta risanih junakov vzemimo Smrkce, na katere bi skoraj pozabili, a jih je v življenje ponovno obudila sodobna tridimenzionalna tehnologija, zaradi katere sploh niso več stari, nezanimivi, »oguljeni« Smrkci, temveč povsem nova, čudežna bitja, ki jih svet še ni videl. Avtor članka, ki se je pritoževal nad novo podobo paštete, zaradi katere je Kekec bil ponižan v kekca, ima torej prav: njegov videz se mora podrediti sodobnim tržnim in človeškim zahtevam, ki so iz besednjaka odstranile staro in ga povsem nadomestile z novim. Malo za šalo, malo zares bi lahko rekli, da je že skrajni čas za Kekčevo stilsko preobrazbo, ki jo bo zelo verjetno krasila tridimenzionalna tehnologija.

Beseda za konec Svoje razmišljanje lahko strnem v ugotovitev, da se je Kekec rodil kot zvezda na filmskem platnu, ki bo zaradi svojih univerzalnih junaških lastnosti težko utonila v pozabo. Izrečeno trditev še dodatno podkrepi hibridnost Vandotovega literarnega dela, v katerem prepoznamo vsebinsko–oblikovne značilnosti pripovedke in pravljice. Če je v pripovedki upodobljen resničen fantič v konkretnih prostorskih in časovnih komponentah, potem je v pravljici dogajanje prestavljeno v nadčasovne univerzalne okvire; znotraj teh okvirov Kekec postane nadčasovni junak, v katerega prav zaradi žanrskih značilnosti pripovedke vsi verjamemo. A ker vse to še zdaleč ne pomeni, da bo Kekec za vedno ostal v narodnem, kaj šele v mednarodnem spominu, bo njegovo podobo treba vedno znova čim bolj privlačno oživljati in osmišljati. Upam, da sem s pričujočim člankom k njegovi privlačnejši podobi pripomogla tudi sama.

243

Heroji_FINAL.indd 243 23.9.2013 9:18:49 Citirane reference

Bezlaj, France 1982 Etimološki slovar slovenskega jezika: druga knjiga K-O. Ljubljana: Slovenska akademija znanosti in umetnosti.

Campbell, Joseph 2004 The hero with a thousand faces. Princeton (NJ): Princeton University Press.

Carlyle, Thomas 1913 On Heroes, Hero-worship and the Heroic in History. London: J. M. Dent & Sons; New York: E. P. Dutton & Co.

Čuk, Silvester 2004 'Josip Vandot.' Ognjišče, 7. julija, str. 70–71.

Faletič, Mateja 1994 'Radovedneži še iščejo Kekca in Pehto.' Republika: nova nedeljska repu blika, 26. avgusta, str. 9.

Felc, Vlasta 1997 'Nesmrtnost so mu podarili njegovi Kekec, Mojca, Bedanec, Kosobrin.' Delo, 2. septembra, str. 8.

Golob, Anja 2004 'Enoplastni Kekec.' Večer, 14. septembra, str. 11.

Gregorčič Gorenc, Barbara 2006 'Kekec in jaz.' Kekec, 15. julija, str. 3.

Hladnik, Miran 1980 'Shema in značilnosti Vandotove planinske pripovedke.' Slavistična revija 28, št. 3. Str. 310–324.

Horvat, Jože 1991 'Kurirček je postal Kekec.' Večer, 28. avgusta, str. 15.

Inglis, Fred 2010 A short history of celebrity. Princeton (NJ): Princeton University Press.

Jezernik, Božidar 2008 'Dva obraza podobe Primoža Trubarja.' Stati inu obstati 7/8: 147–164.

Kajzer, Janez 1994 'Izmislil si je Kekca.' Rodna gruda, februar, str. 2.

Kavčič, Igor 2002 'Madona, Kekec, ej.' Gorenjski glas, 14. junija, str. 36.

244

Heroji_FINAL.indd 244 23.9.2013 9:18:49 Klemenčič, Lijana 2011 'Kekec in Pehta: tednikova knjigarnica.' Štajerski tednik, 22. julija, str. 10.

Kolšek, Peter 2011 'Če je Kekec Štajerc.' Delo, 2. marca, str. 8.

Matičetov, Milko in Marko Terseglav 1992 'Ljudska proza.' Enciklopedija Slovenije zv. 6: 119–138.

Marussig, Mitja 2006 'Kekčeva nova oblačila.' Primorske novice, 28. septembra, str. 225.

Markelj, Miran 2005 'Svetla zvezda slovenskega filmskega neba.' Dolenjski list, december, str. 48.

Meletinskij, E. M. 1976 Poetika mifa. Moskva: Nauka.

Novak, Bogdan 1991 'Kekec in divji mož.' Kekec, september, str. 1.

Peternel, Urška 2010 'Najbolj so jim všeč Kekec in zgodbe Primoža Suhodolčana.' Jeseniške novice: časopis občine Jesenice, 14. maja, str. 6.

Pezdirc, Slavko 2000 'Zmagovita dobra volja.' Delo, 5. oktobra, str. 5.

Pompe, Andrej 2008 'Če je Kekec res en kekec.' Večer, junij, str. 8.

Popič, Sanja, Janja Rukelj in Nataša Zorec 2002 Kekec je »zakon«: filmska umetnost. Raziskovalna naloga. Maribor: OŠ Tabor II.

Propp, V. J. 1928 Morfologija skazki. Leningrad: ACADEMIA.

Rešek, Laura 1996 Mladinska pripovedna proza Josipa Vandota. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Snoj, Marko 2003 Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Modrijan.

Spletni vir 1 , 7. 7. 2013.

245

Heroji_FINAL.indd 245 23.9.2013 9:18:49 Šinkovec, Črtomir 1975 'Beseda o Josipu Vandotu.' Jeklo in ljudje, str. 461–464.

Štefančič, Marcel 2005 'Kekec ali prvi slovenski filmski junak.' Ekran: revija za film in televizijo, str. 12.

Tarman, Slavko 1992 'Kekec na vseh kontinentih.' Gorenjski glas, 13. marca, str. 20.

Vandot, Josip 1991 Kekec nad samotnim breznom. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Vandot, Josip 1997 Kekec na hudi poti. Ljubljana: Karantanija.

Vandot, Josip 1997 Kekec na volčji sledi. Ljubljana: Karantanija.

Vurnik, France 1989/90 'Kekec je pobalin.' Gledališki list Šentjakobskega gledališča 2, str. 14–15.

246

Heroji_FINAL.indd 246 23.9.2013 9:18:49 Stvarno in imensko kazalo A Auersperg, Anton Aleksander (Anastazij Grün) 65–88 B Barthes, Roland 176 bojevniki 115 – 35 Bizjak, Martin 47 Brežice 94, 96 Blätter der Liebe 70 Broz, Josip – Tito 90–1, Blažič, Miha (N'toko) 93, 95, 109, 115– 143–4 8, 121–3 Bojetu, Berta 214, 223–7 C Campbell, Joseph 236–7 cesarski obisk na Carlyle, Thomas 12–7, Kranjskem 185–91 235–7 ciklični čas 195–7, 203–4 Carniolia 76 Corti, Egon Caesar Conte cenzura 69–71, 76–9 181, 186, 189, 192 cesar Franc Jožef I. 175, Costa, Etbin Henrik 177–9, 181–92 186–7, 189, 191 cesarica Elizabeta – Sisi 173–94 Č časovnica 160–1, 163, 166–8 D delovne norme 97–9, Dolar, Mladen 145–6 101–2 Dunaj 37, 41–3, 48, Denkbuch 186 53–5, 57 Diana, die Jägerin 67 Dunbarjevo število 164 E Elisabeth – muzikal 179–81

247

Heroji_FINAL.indd 247 23.9.2013 9:18:49 F Facebook 152–3, 156, 160–7, filmska zvezda 229, 232, 234, 169 238–9, 243 Filio ni doma 214, 223–7 filmski lik 229–31, 238, 243 G Gale, Jože 230, 232 H Hauptmann, Franc 33, 35, herojinje 213–28 37–41, 44–5, 52–3 Hilton, Paris 153, 155, 159, 166 Herbig, Michael (Bully) 174, hiperseksualnost / hiperseksu- 176–7, 179 alna podoba 158–9, 161 heroji 11, 13–6, 18, 20, 151–2, Hočevar Čepin, Urška 151–72 168–9, 213–28, 235–7, Homer 198–9 243 Hus, Jože – udarnik 109 I Idrija 46–8 Ilirske province 67–82 ikona 181, 183–4, 191 individualni jaz 154–5 Iliada 198–201 instant zvezda 151–72 J Jameson, Fredric 180 javni jaz 155 Japonska 143–4 jožefinizem 68 javna podoba 152–5, 164, 169 junaki dela 89–114 K Kardelj, Edvard: 17–21 Kidrič, Boris 89, 122, 126 karizma 138–42, 146 Klančnik, Dominik – udarnik Kavčič, Fridolin 41, 43–5, 97, 102–3 48–9, 52–4, 56–7 Kmetijske in rokodelske novice 76 Kekec 229–46 komunistično delo 91, 94 Kekec – film 229–32, 237–8, Kranjski deželni muzej 242 »Rudolfinum« 29 Kekec na hudi poti 231, 240 Krst pri Savici 195–211 Kekec na volčji sledi 231, 240 krščanstvo 195–8, 200, 203–9 Kekec nad samotnim breznom kult 138, 140–1 231, 240 kult dela 94, 97, 104–6 Kekec – revija 232–3 kult osebnosti 138–9 Kekec z naših gora 231 kultura 137, 143, 147 kibernetski prostor 155–6 Kurirček 232–3 L Lady Di 174, 179 Leskošek, Franc – Luka 92, Laibach 144–6 94–5, 108 Laibacher Tagblatt 73, 82 Levitan 214–20, 223, 226–7 Laibacher Zeitung 73, 79, 80, 82 linearni čas 195–6, 204–5

248

Heroji_FINAL.indd 248 23.9.2013 9:18:49 Lissi in divji cesar 174–6 Ljubljana 31, 35–7, 40–4, 46, literarni junak 229, 231–2, 48–58 234, 236–43 M Marischka, Ernst 177, 181–3 mistika 195, 205–9 McCain, John 166 mitizacija 174–8, 181–4, 191 Meletinski, Jeleazar 236–7, mitološki junak 236–7 239–41, 243 množični mediji 138, 141–4 Menuet za kitaro 214–20, 223, močne vezi 165 226–7 Moravče 35, 37, 40–1, 44–6, metodični vitalizem 219, 227 48–51 mikrozvezda 155 Murko, Damjan 153 Miler, Fredi 153 N narod 7–16, 18 nasilje 130–1 narodna identiteta 7–9, 17–9 nenasilje 129–31 narodni buditelji 7–9, 11–2 Neue Freie Presse 73 narodni heroji 115–35 Nobelova nagrada 147 O Obama, Barack 166 Óštrigeca 214, 219–23, 226–7 P pet kategorij herojstva 214– 102 23, 226–7 preteklost – pomen 11, 14–6, Peternel, Michael 29–30, 33, 18, 20–2 37, 40 Prešeren, France 9–10, 16, 18, poganstvo 195–8, 200–9 69, 71, 74–6, 78, 80–1, politika 137–43, 145, 151–3, 83, 195–9, 201–8 164, 166–9 prijatelji (na spletu) 152, 155, popularna glasba 137–149 160, 162–9 popularna kultura 137, 142, 147 pripovedka 239–41, 243 Postojna 186, 188, 190–91 prizorišče 159 pravljica 236–7, 239–41, 243 Propp, Vladimir 236–7 pravljični junak 236–8, 240–1 psevdodogodek 153–4, 157–8, premogovnik Velenje 95, 97, 165, 169 100, 102–5, 108, 110 psevdopodoba 154 premogovnik Zabukovica 100, Ptičja hiša 214, 223, 225–7 R Radecký, Josef 29, 31, 36 revolucionarne tradicije 116–7 razvoj slovenskega narodnega Rozman, Franc – Stane 117–8, vprašanja 7–25 122, 124, 126 rdeči kotički 89 rudarji 89 – 114 revolucionarji 115–35

249

Heroji_FINAL.indd 249 23.9.2013 9:18:49 S Salonscene 71 sobotniki 91 samopromocija 151–72 socialistična tekmovanja 98– Schlipphacke, Heidi 182–3 100, 104 Schneider, Romy 176–8, 182–4 sodobni slovenski roman Sirotanović, Alija 101–2 213–228 Sissi – filmi 176–8, 180, 182–3 sokoli 76 Slava vojvodine Kranjske 69, 75 Spaziergänge eines Wiener slavna osebnost 152–5, 159– Poeten 70 60, 164, 167–9 Spears, Britney 166 sledilci (na spletu) 152, 155, spletni jaz 155 160, 162, 164–9 spletno omrežje 152–3, 155–6, Slovenija 115–8, 121–3, 126, 158–69 129, 130, 138–9, 143–6 Stahanov, Aleksej 98, 100–1, Slovenska matica 39, 76 109 Slovenski narod 82–3 stalno slovensko gledališče 76 Š šibke vezi 162, 165 Štern, Artur 153 Šrajbarski turn 70, 72–3, 75, 83 T Terčelj, Filip 129–31 223, 226–7 terezijanišče 68 Trubar, Primož 9, 16, 21 titoizem 116–7, 123 turnarji 76 Tomšič, Marjan 214, 219, 221, U udarne brigade 91, 96, 101 107–8 udarniško delo 90–100 umetnost 138–9, 142, 147 udarniško reguliranje Pake V Vandot, Josip 231–2, 237, Vodnik, Valentin 9–10 239–40, 242–3 Vodnikov spomenik / Vodnik- Vega, Jurij 27–64 Album 76 Velenje 90, 95, 97–8, 100–10 Vogel, Juliane 178, 181, 184 veliki možje 7–25, 27–36, 38, Vojvodina Kranjska 29, 36–7, 42–4, 46, 49, 51–2, 57, 39 58, 151–3, 167–9, 235 Volkslieder aus Krain 74 Venetianer Trias (Tri želje vozel (v družbenem omrežju) Anastazija Zelenca) 75 162, 165 voajerstvo 158, 162 všečki 167 Z Zajec, Ivan 50–1, 53–5, 57–8 zakonitosti pripovedke 239– zakonitosti pravljice 239–41, 41, 243 243 zakulisje 154, 158–9, 167

250

Heroji_FINAL.indd 250 23.9.2013 9:18:49 zasebna podoba 153–5, 158, Zupan, Vitomil 214–7, 219, 162, 166–7 226–7 Zedinjena Slovenija 80 zvezda 152–8, 161, 164–6 znanost 137–49 zvezdništvo 137–149, 238–9 Zrno od frmentona 214, 219– 23, 226–7 Ž žarišče (v družbenem omrežju) Žižek, Slavoj 145–6 161, 165

251

Heroji_FINAL.indd 251 23.9.2013 9:18:49 Heroji_FINAL.indd 252 23.9.2013 9:18:49 Zupaničeva knjižnica / Zupanič's collection

1. MESS, Vol. 3. Edited by Zmago Šmitek and Rajko Muršič. Ljubljana 1999. 2. Urban Symbolism and Rituals. Edited by Božidar Jezernik. Ljubljana 1999. 3. Cultural Processes and Transformations in Transition of the Central and Eastern European Post-Communist Countries. Edited by Rajko Muršič and Borut Brumen. Ljubljana 1999. 4. Kolesar s Filozofske: Zbornik v počastitev 90-letnice prof. dr. Vilka Novaka. Ljubljana 2000. 5. Zemljevidi časa/Maps of Time. Zbornik ob 60. obletnici Oddelka za etnologijo in kulturno antropologijo. Uredila/edited by Zmago Šmitek in/and Borut Brumen. Ljubljana 2001. 6. Mirjam Mencej, Gospodar volkov v slovanski mitologiji. Ljubljana 2001. 7. MESS, Vol. 4. Edited by Bojan Baskar and Irena Weber. Ljubljana 2002. 8. Besede terorja: Medijska podoba terorizma in nasilja. Uredil Božidar Jezernik. Ljubljana 2002. 9. Vladimir N. Toporov, Predzgodovina književnosti pri Slovanih. Poskus rekonstrukcije. Ljubljana 2002. 10. MESS, Vol. 5. Edited by Rajko Muršič and Irena Weber. Ljubljana 2003. 11. Mateja Habinc, Ne le rožmarin za spomin. O spominskih predmetih in njihovem shranjevanju. Ljubljana 2004. 12. Dediščina v očeh znanosti. Uredila Jože Hudales in Nataša Visočnik. Ljubljana 2005. 13. MESS, Vol. 6. Edited by Boštjan Kravanja and Matej Vranješ. Lju- bljana 2005. 14. Dediščina v rokah stroke. Uredila Jože Hudales in Nataša Visočnik. Ljubljana 2005. 15. Post-Yugoslav Lifeworlds Between Tradition and Modernity. Edited by Zmago Šmitek and Aneta Svetieva. Ljubljana 2005. 15/I. Post-Yugoslav Lifeworlds. 2nd Edition. Edited by Zmago Šmitek and Aneta Svetieva. Ljubljana in Skopje 2008. 16. Ethnography of Protected Areas. Edited by Peter Simonič. Ljubljana 2006. 17. »Zakaj pri nas žive Cigani in ne Romi«. Narativne podobe Ciganov/ Romov. Uredil Božidar Jezernik. Ljubljana 2006. 18. Mirjam Mencej, Coprnice so me nosile. Raziskava vaškega čarov- ništva v vzhodni Sloveniji na prelomu tisočletja. Ljubljana 2006. 19. Jaka Repič, »Po sledovih korenin«. Transnacionalne migracije med Argentino in Evropo. Ljubljana 2006.

253

Heroji_FINAL.indd 253 23.9.2013 9:18:49 20. Europe and its Other. Notes on the Balkans. Edited by Božidar Jezer- nik, Rajko Muršič and Alenka Bartulović. Ljubljana 2007. 21. Places of Encounter. In memoriam Borut Brumen. Edited by Rajko Muršič and Jaka Repič. Ljubljana 2007. 22. Špela Kalčić, »Nisem jaz Barbika«. Oblačilne prakse, islam in identi- tetni procesi med Bošnjaki v Sloveniji. Ljubljana 2007. 23. Boštjan Kravanja, Sveti svet. Topografija religioznega prostora na primeru Breginjskega kota. Ljubljana 2007. 24. Uršula Lipovec Čebron, Krožere zdravja in bolezni. Tradicionalna in komplementarne medicine v Istri. Ljubljana 2008. 25. Space and Time in Europe. East and West, Past and Present. Edited by Mirjam Mencej. Ljubljana 2008. 26. Prostori soočanja in srečevanja: Spominski zbornik za Boruta Bru- mna. Uredila Rajko Muršič in Katja Hrobat. Ljubljana 2008. 27. Jože Hudales, Slovenski muzeji in etnologija. Od kabinetov čudes do muzejev 21. stoletja. Ljubljana in Velenje 2008. 28. MESS and RAMSES II, Mediterranean Ethnological Summer School, vol. 7. Edited by Jaka Repič, Alenka Bartulović and Katarina Sajovec Altshul. Ljubljana 2008. 29. Miha Kozorog, Antropologija turistične destinacije v nastajanju. Pro- stor, festivali in lokalna identiteta na Tolminskem. Ljubljana 2009. 30. Peter Simonič, Kaj si bo narod mislil? Ritual slovenske državnosti. Ljubljana 2009. 31. Kulturna dediščina in identiteta. Uredil Božidar Jezernik. Ljubljana 2010 32. Niko Zupanič, njegovo delo, čas in prostor: Spominski zbornik ob 130. obletnici rojstva dr. Nika Zupaniča. Uredila Rajko Muršič in Mihaela Hudelja. Ljubljana 2009. 33. Med prezentacijo in manipulacijo. Uredil Božidar Jezernik. Ljubljana 2010. 34. Nataša Visočnik, Hiša kot prostor identitet. Oblikovanje identitet skozi percepcije prostora in telesa v bivalnem okolju na Japonskem. Ljubljana 2011. 35. Alenka Bartulović, »Nismo vaši!«: Antinacionalizem v povojnem Sarajevu. Ljubljana 2013. 36. Antropološki vidiki načinov življenja v mestih. Uredila Jaka Repič in Jože Hudales. Ljubljana 2012. 37. Politika praznovanja. Prazniki in oblikovanje skupnosti na Sloven- skem. Uredil Božidar Jezernik. Ljubljana 2013. 38. Heroji in slavne osebnosti na Slovenskem. Uredil Božidar Jezernik. Ljubljana 2013.

254

Heroji_FINAL.indd 254 23.9.2013 9:18:49