2019

1.01 Izvirni znanstveni članek UDK 316.347-058.13(450.361Trst)"18/19"

Prejeto: 16. 9. 2019

Amalija Maček dr., visokošolska učiteljica, prevajalka in tolmačka, Oddelek za prevajalstvo, Filozofska fakulteta UL, Aškerčeva 2, 1000 Ljubljana E-pošta: [email protected]

Veronika Pflaum dr., arheologinja, muzejska svetovalka, Gorenjski muzej, Tomšičeva 42, SI-4000 Kranj E-pošta: [email protected]

Ana Vilfan Vospernik univ. dipl. iur., podiplomski pravni študij na Evropskem kolidžu, Brugge, Belgija, strokovnjakinja za pravo človekovih pravic E-pošta: [email protected]

O strukturi tržaškega meščanstva

v 19. in začetku 20. stoletja Prikaz na primeru družinske zgodovine Sergija Vilfana

IZVLEČEK Podatki avstrijskih popisov prebivalstva iz let 1880 in 1890, pri katerih so večjezični prebivalci morali izbrati en sam jezik kot svoj prevladujoči pogovorni jezik, ne odsevajo realne strukture tedanjega tržaškega prebivalstva ter prepletanja različnih etničnih in verskih skupin, ki jih je pritegnil Trst. Družinska zgodovina več generacij tržaških družin Vilfan in Jeanrenaud (od leta 1903 povezanih s poroko) že znotraj ene same ožje družine pokaže pestro etnično, versko in jezikovno povezovanje. Predstavljene slovenske meščanske družine Vilfan, Jugovic in Šav- nik v izobrazbenem, poklicnem in gospodarskem pogledu ustrezajo splošnim vzorcem meščanstva v svojem času ter predstavljajo socialno enakovreden del etnično mešanega tržaškega meščanstva. Na poznejšo nacionalno opredelitev posameznih članov obeh tržaških družin so poleg družinskih vezi vplivali poklic, izobrazba, delovno okolje in kraj bivanja. Prva svetovna vojna je pomemben rez v zgodovini Trsta in življenju predstavnikov obravnavanih družin, ki sta večinoma že do konca dvajsetih let 20. stoletja, dokončno pa po drugi svetovni vojni, zapustili Trst.

KLJUČNE BESEDE Trst, meščanstvo, 19. stoletje, začetek 20. stoletja, Vilfan, Jeanrenaud, Jugovic, Šavnik

545 2019

ABSTRACT REFLECTIONS ON THE COMPOSITION OF TRIESTE CITIZENRY IN THE NINETEENTH AND EARLY TWENTIETH CENTURIES. A DEMONSTRATION ON THE EXAMPLE OF SERGIJ VILFAN’S FAMILY HISTORY

The data from Austrian population censuses of 1880 and 1890, in which multilingual inhabitants were to select only one language as their predominant means of communication, do not reflect the real composition of the then Trieste population and the intertwining of various ethnic and religious groups that were drawn to the city. The family his- tory of several generations of the Trieste families of Vilfan and Jeanrenaud (since 1903 connected through marriage) demonstrates highly variegated ethnic, religious, and language ties that were forged even within a family nucleus. In occupational and economic terms, the presented Slovenian middle-class families of Vilfan, Jugovic, and Šavnik lived in conformity with the overall middle-class patterns of their time and constituted a socially equivalent part of Trieste’s ethnically mixed citizenry. The national affiliations that individual members of the families concerned subsequently developed were a result of not only their family ties but also of education, occupation, work environment, and place of residence. The First World War represents an important watershed in the history of Trieste and the lives of the repre- sentatives of the families under examination, which left Trieste, mostly by the end of the 1920s and definitively after the Second World War.

KEY WORDS Trieste, citizenry, nineteenth century, early twentieth century, Vilfan, Jeanrenaud, Jugovic, Šavnik

Sergiju Vilfanu v spomin ob 100-letnici rojstva

546 2019 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570

Uvod njegov ded tržaški mestni svetnik.5 V drugi polovici 19. stoletja so se postopoma izoblikovale različne na- Namen pričujočega prispevka, ki v veliki meri rodnostne identifikacije, ki jih je zelo težko retroak- temelji na prevodu članka pokojnega akad. prof. dr. tivno aplicirati na kompleksno prepletene razmere v Sergija Vilfana iz leta 1990,1 je na primeru družinske multietnični monarhiji, katere razpad pomeni ostro zgodovine, ki obsega več generacij družin Jeanrenaud cezuro na individualni in geopolitični ravni. Družin- in Vilfan (od leta 1903 povezanih s poroko), prikaza- ska zgodovina nazorno prikaže tesne vezi med raz- ti etnično, versko in jezikovno kompleksno strukturo ličnimi družbenimi skupinami, ki jih statistike rade meščanstva v Trstu (pars pro toto celotne monarhije) obravnavajo ločeno. v 19. stoletju ter do konca dvajsetih let 20. stoletja, ko je Josip Vilfan ml. kot zadnji predstavnik družine Multikulturni Trst Vilfan zapustil Trst. Shema rodovnika, ki omogoča lažje sledenje številnim podatkom, zajema samo ose- Trst, ki je imel ob koncu 17. stoletja znotraj be, ki so omenjene v članku, in sega do generacije, ki mestnega obzidja okrog 4.000 do 5.000 prebivalcev, je bila še rojena v Trstu (otroci Josipa in Frana Vil- je začel doživljati pomemben gospodarski razcvet fana). po letu 1719, ko je bil skupaj z Reko razglašen za Raznolike biografije posameznikov vendarle pri- svobodno pristanišče. Med podeljenimi privilegiji čajo o enotnem kulturnem habitusu meščanstva,2 pa je bila pomembna predvsem pravica do ustanavlja- naj gre za življenjski slog, izobrazbo, poklicno ali že- nja zavarovalnic (v dobrem stoletju jih je bilo usta- nitno izbiro. Posebno pozornost prispevek namenja novljenih kar sedemnajst), ki so omogočale varnejšo statusu slovenskih meščanskih družin Vilfan, Jugo- plovbo in mednarodno trgovino z najbolj oddaljeni- vic in Šavnik ter s konkretnimi primeri odgovarja mi deli sveta s pomočjo predujmov in zavarovalnin na diametralno nasprotne trditve v smislu, da je bil ter z izdajanjem delnic.6 Dovoljene so bile poroke Trst nekoč povsem »naš«, torej slovensko mesto na med pripadniki različnih veroizpovedi, priseljenci slovenskih tleh,3 ali pa ravno nasprotno, da so bili so bili deležni imunitete pred preganjanjem zaradi Slovenci le kmetje in delavci,4 ki so živeli v zaledju, gospodarskih prestopkov v drugih državah.7 Vse to ne pa tudi v samem mestu, kar je večkrat politično je pritegnilo številne podjetne priseljence (predvsem instrumentalizirala italijanska stran. Tako je Josip iz Kranjske, Istre, Beneške republike in Lombardije), Vilfan ml. poslancu Minasu, ki mu je rekel, naj se pri čemer so v prvem valu prednjačili moški, nekaj vrne tja, od koder je prišel, odvrnil, da je rojen v uli- desetletij za njimi, ko so se razmere nekoliko ustalile, ci San Michele [v Trstu, op. avtoric] in da je bil že pa so se iz drugih delov monarhije v večjem številu začele priseljevati tudi ženske. Značaj Trsta temelji na dihotomiji med pasivnim avtohtonim patricijskim 1 Vilfan, Zur Struktur des triester Bürgertums, str. 65–74. prebivalstvom ter merkantilističnimi, progresivnimi 8 Prevod je delo Amalije Maček, Tatjane Molk in Irene Vil- priseljenci, ki so jih avtohtoni prebivalci in tenden- fan Bruckmüller, besedilo pa so dopolnile Amalija Maček, ciozni zgodovinopisci (Cervano, Tamaro, Slataper Veronika Pflaum in Ana Vilfan Vospernik (prapravnukinje gradbenika Josipa Wilfana st. in njegove žene Gabrijele, roje- in drugi) označevali za neomikane barbare (ki se ne ne Jugovic; prvi dve sta vnukinji Sergija Vilfana, Ana Vilfan zanimajo za kulturo in znanost, temveč le za trgova- Vospernik pa je vnukinja Jože Vilfana). Prevajalke in avtorice nje), in to ne glede na njihovo nemško, slovansko ali so navedene v abecednem vrstnem redu. siceršnje poreklo.9 V 18. in 19. stoletju se je v Trstu na Za vzpodbudo in vsebinsko pomoč se zahvaljujemo Ireni Vilfan Bruckmüller in Idi Maček Kranjc (hčerama Sergija veliko gradilo (na primer nova Terezijanska četrt), a Vilfana), mag. Tatjani Dolžan Eržen (Gorenjski muzej) za množično priseljevanje je še vedno povzročalo visoke pomoč glede sitarskih družin Globočnik – Jugovic – Matajc najemnine, skromne bivanjske in slabe higienske raz- ter dr. Tanji Žigon za arhivsko gradivo iz Beograda. Za teh- mere, kar je skupaj s številnimi epidemijami in bo- nično pomoč se zahvaljujemo Gabrijelu, Agati in Miranu leznimi, ki so jih prinašali pomorščaki, prispevalo k Pflaumu. 10 Prispevek je nastal v okviru raziskovalnega programa Med- visoki smrtnosti, predvsem med otroki. Kljub visoki kulturne literarnovedne študije (št. P6-0265), ki ga sofi- rodnosti in velikemu številu porok je tako prebival- nancira Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike stvo naraščalo predvsem po zaslugi migracij. Slovenije iz državnega proračuna, in ob podpori Gorenjskega muzeja. 2 Bruckmüller, Nove raziskave. 5 Rustia, Iz poslanskega delovanja, str. 47. 3 Marta Verginella navaja »neovržene resnice«, ki jih je v Ilir- 6 Prim. Costa, Der Freihafen, str. 122 sl. skem Primorjanu jeseni 1866 objavil Franc Cegnar: »1. da je 7 Kalc, Tržaško prebivalstvo, str. 23. Trst slovenskega izvora in da stoji na slovenski zemlji; 2. da 8 Teorijo o dveh vrstah prebivalcev Trsta (avtohtoni citadini in so bili njegovi prvi prebivalci Slovenci in 3. da so se Slovenci priseljenci, Borghesi) je že v 19. stoletju postavil tržaški zgo- naselili v Trstu veliko prej kot laške rodbine«; prim. Verginel- dovinar Pietro Kandler (Storia, str. 131–132). Dvojnost se je la, Družbeni vzpon, str. 69. po njegovem opažanju izgubljala že po letu 1770 in v 19. sto- 4 Pahor, Mesto v zalivu, str. 229 – v opombi k strani 94 v ro- letju izginila, tendenciozni zgodovinopisci pa so jo pozneje manu zapiše: »Nekoč se je nalašč razširjalo mnenje, češ da je umetno obudili. slovenski živelj na Tržaškem sestavljen iz samih proletarcev 9 Kalc, Tržaško prebivalstvo, str. 19. in kmetov. Ta miselnost niti zdaj (2004) ni docela odmrla.« 10 Prav tam, str. 68.

547 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019

Vloga Trsta v Habsburški monarhiji je bila še po- riti velja, da je revizija popisa pokazala, da je bila v sebej poudarjena leta 1857 z dograditvijo železniške tem času kar četrtina prebivalcev mesta Trst Sloven- proge Dunaj–Trst (Južna železnica), ko se je razmah- cev (okrog 58.000),15 kar pomeni, da je v Trstu tedaj nila tudi industrija ter izoblikoval delavski razred. prebivalo več slovenskih meščanov kot v Ljubljani Leta 1867 je Trst postal glavno mesto Avstrijskega (okrog 50.000 prebivalcev, od katerih niso bili vsi primorja in dobil naziv »drugo mesto monarhije«, Slovenci). po pomembnosti torej tik za Dunajem. Leta 1890 Resnično stanje pa vendarle ni bilo tako prepro- je imel Trst 157.466 prebivalcev ter je bil za Duna- sto, kot ga kažejo statistični podatki o pogovornem jem (1,3 milijona prebivalcev) in Prago tretje največ­ jeziku v Trstu. To dokazuje že statistika verske pri- je mesto v monarhiji. Razlika med prebivalci, ki so padnosti: med 144.844 osebami, ki so jih popisali imeli domovinsko pravico (Heimatberechtigung), in leta 1880, so bili na prvem mestu katoličani, sledili tistimi, ki so se v mestu rodili, a so njihovi starši pri- so Judje (4.640), na tretjem mestu so bili neuniat- šli od drugod, se je v Trstu za 15,3 odstotne točke ski pravoslavci (1.861), na četrtem pa evangeličani s prevešala v prid slednjih, kar priča o množičnih mi- 1.052 pripadniki augsburške in 546 helvetske veroiz- gracijah.11 Migracije so v veliki meri potekale znotraj povedi. Podatki o srbsko-hrvaškem jeziku so očitno monarhije, v Trst pa se je iz tujine priseljevalo največ neskladni, saj ga je kot pogovorni jezik navedlo le Italijanov, predvsem industrijskih delavcev. 126 oseb, ko pa je bilo tedaj v mestu vendarle 1861 Trst je bil kot pristaniško mesto in kot mesto na neuniatskih pravoslavnih vernikov. Takšno razhaja- robu večnacionalne monarhije v dveh pogledih zelo nje je mogoče razložiti s tem, da so pri popisu pre- ugoden za nastanek etnično mešane družbe. Vendar bivalstva vprašanje o pogovornem jeziku zastavljali uradni podatki štetja prebivalstva12 tega na prvi po- samo prebivalcem, ki so sodili pod Avstrijo, vprašanje gled ne potrjujejo: v mestu Trst, njegovih predmest­ o veroizpovedi pa vsem osebam, ki so takrat prebi- jih in najbližji okolici sta bila kot pogovorna jezika vale na tem območju – in med temi je bilo več kot pomembna samo dva, italijanščina in slovenščina, 20.000 tujcev. Rezultati popisa prebivalstva leta 1890 medtem ko nemščina s 4–5 odstotki v letih 1880 so podobni. Toda prav ta del tujcev, ki se je v mestu in 1890 ne igra večje vloge. Noben drug pogovorni naselil in se postopoma asimiliral, je mestu Trst vtis­ jezik ni presegel meje treh promilov. Pojem »pogo- nil svoj pečat, če pustimo ob strani občasno prisotne vorni jezik« se je v avstrijskih popisnih listih prvič mornarje in trgovce, ki so popestrili podobo pristani- pojavil leta 1880 in naj bi odseval mednarodni do- škega vrveža. Da je bila večina tujcev v mestu stalno govor statistikov o govorjenem oziroma maternem naseljena, dokazuje že podatek, da je bila med njimi jeziku (langue parlée), avstrijske oblasti pa so ga pri- skoraj polovica žensk, ki, kot je znano, skoraj niko- vzele kot »pogovorni jezik« (lingua usuale oziroma li niso živele na trgovskih ladjah. Različne skupine Umgangssprache).13 Pojem »pogovorni jezik« je raz- prebivalstva med seboj gotovo niso bile tako jasno lična tolmačenja dopuščal že za časa Habsburške ločene, kot rada predstavlja statistika. Zato želimo z monarhije, kar je še posebej razvidno iz dogajanja zgodovinsko analizo obravnavane družine16 ponazo- okrog štetja prebivalstva v Trstu leta 1910.14 Pouda- riti najrazličnejše stike in prepletanja, ki jih statistika gotovo ne bi mogla zajeti. 11 Hahn, Österreich, str. 178 sl. 12 Podatki popisa prebivalstva z dne 31. decembra 1880 v dr- Družini Jeanrenaud in Chenevière v Trstu žavnem zboru zastopanih kronovin in dežel (Österreichische Statistik I); podatki popisa prebivalstva z dne 31. decem- bra 1890 v državnem zboru zastopanih kronovin in dežel V naši analizi najdlje v preteklost segajo genea- (Österreichische Statistik XXXII). loški podatki dveh družin iz francoskega dela Švice, 13 Brix, Umgangssprachen, str. 191–202; Pletikosić, Revizije po- katerih potomci so se v 30. letih 19. stoletja naselili pisa, str. 478. 14 Zaradi nepravilnosti pri razdeljevanju popisnih listov in načina izvedbe štetja so tržaški Slovenci z resolucijo, ki jo je predlagal dr. Josip Vilfan (tedaj še Wilfan), zahtevali zneje, leta 1946, je tržaška občina na prošnjo zavezniške ko- razveljavitev ljudskega štetja. Po prvih dneh prve revizije misije Diegu de Castru naročila pregled revidiranega gradiva. štetja je bilo zbranih dovolj dokazov, da je poslanec Otokar Njegovi zaključki na podlagi vzorca so bili bližji avstrijski Rybář, slovenski politik deloma češkega rodu, vložil interpe- kot občinski (prvi) reviziji in so bili uporabljeni za določitev lacijo pri ministrstvu za notranje zadeve, prav tako so češki in tedanje jugoslovansko-italijanske meje. Tako je bilo (revidi- južnoslovanski poslanci v poslanski zbornici vložili zahtevo rano) avstrijsko ljudsko štetje iz leta 1910 pomembno v kas- za ponovitev štetja (Spomini dr. Josipa Vilfana, str. 179–180; nejših prelomnih zgodovinskih trenutkih. Čermelj, O ljudskem štetju, str. 7–51; Pletikosić, Revizije 15 Spomini dr. Josipa Vilfana, str. 179. popisa, str. 479). Tržaško cesarsko-kraljevo namestništvo je 16 Kjer v nadaljevanju ne navajamo pisnih virov, posamezni po- ugotovilo, da so občinski uradniki število Slovanov na več datki večinoma izvirajo iz ustnega družinskega izročila ali pa nepravilnih načinov zmanjšali z 72.000 na približno 38.000. so povzeti po matičnih knjigah. Prispevek je nastal večinoma Notranje ministrstvo je ugodilo zahtevam in dovolilo revizijo na podlagi virov, ki jih je imel Sergij Vilfan na voljo v času popisa, ki so jo opravili cesarsko-kraljevi uslužbenci, pri če- nastanka izvirnega članka v nemščini. Nekatere letnice in po- mer so ponovno odprli približno 23.000 primerov. Državna datki so bili sedaj dodani po spletno dostopnih genealoških revizija popisa je bila velika zmaga tržaških Slovencev, saj je bazah in biografskih zapisih, zato nekatere letnice morda število uporabnikov slovenskega jezika zvišala za 20.000. Po- niso povsem zanesljive.

548 2019 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570

v Trstu in si tu ustvarili družine.17 Družina Jeanre- naud18 se v listinah pojavlja že od začetka 16. stole- tja dalje v Môtiersu pri Neuchâtelu. Abram Joseph (1716–1795) je imel enajst otrok. Kot peti se je rodil sin Daniel (1760–1840). Ta je imel deset otrok. Da- nielov drugorojeni otrok in hkrati najstarejši sin je bil Charles (1799–1871), imenovan tudi Charles Louis, ki je bil skoraj enake starosti kot istoimenski politik, ki je bil večkratni član švicarskega parlamenta. Char- les (Louis) se je leta 1835, morda še v Švici, poročil z Louise-Marie Chenevière (1804–1888). Družina Chenevière19 naj bi pripadala franco- skim hugenotom, izvirala pa je iz okolice Lyona. Leta 1631 so ji v Ženevi podelili meščanske pravice. Tudi njeni genealoški liniji lahko sledimo vse do 16. sto- letja. Najbolj znana linija se je začela z Jérémiejevim (1602–1676) sinom Nicolasom (1650–1701?). Nje- gov pravnuk Nicolas je bil župnik v Ženevi in leta 1793 član zmerne struje v narodni skupščini. Med njegovimi potomci najdemo med drugim avtorja teoloških spisov, bančnika in politika, pa tudi znane- ga zdravnika in dva pisatelja. Od Nicolasove linije se je že v 18. stoletju odcepila linija sina Pierra. Iz nje izvira leta 1804 rojena Louise-Marie Alexandrine, ki se je poročila s Charlesom(-Louisom) Jeanrenau­ dom. Zakonski par Jeanrenaud-Chenevière je živel v Trstu, kjer sta bila rojena tudi njuna sinova – Adolphe (rojen 1837) in Édouard (1840–1910). Adolphe je avtor do leta 1880 segajočih genealoških tabel, ki jih je Sergij Vilfan uporabil pri pisanju izvirnega član- ka.20 Ostal je neporočen, najverjetneje je bil matema- tik. Menda je izginil v Rusiji. Édouard je bil tržaški veletrgovec s kavo,21 kar lahko pojmujemo kot nada- Édouard Jeanrenaud in njegova žena Josephine, roj. ljevanje trenda iz 18. stoletja, ko je bila več kot po- Wemmer, morda ob poroki leta 1868 ali nekoliko pozneje (družinski arhiv Sergija Vilfana). 17 V družinskem arhivu Sergija Vilfana je shranjeno genea- 22 loško drevo družin Jeanrenaud in Chenevière, ki ga je sestavil lovica tržaških trgovcev s kavo švicarskega porekla. Adolphe Jeanrenaud. Kjer genealogija omenja iste osebe kot Starši njegove žene Josephine Wemmer (1845–1933), spodaj navedeni švicarski leksikon, se podatki ujemajo; to do- s katero se je poročil leta 1868, so bili iz Palmano- kazuje zanesljivost rokopisnega vira. 18 Historisch-biographisches Lexikon der Schweiz, s. v. Jeanrenaud, ve, utrjenega garnizijskega mesta v Furlaniji, ki so ga str. 393. zgradili Benečani. Furlanija je bila od časa napoleon- 19 Prav tam, s. v. Chenevière, str. 557–558. skih vojn do leta 1866 del Avstrije. Édouar­dovega ta- 20 Gl. op. 17. sta, sudetskega Nemca, ki je bil čevljar, je v Furlanijo 21 Priseljevanje iz Švice ni bilo neobičajno, predvsem ker je Lombardija v tistih časih segala do Lugana in predstavljala najverjetneje zanesla vojaška služba. Njegova žena je vez. Priseljevali so se predvsem moški pripadniki helvetske bila Furlanka. veroizpovedi, ki so bili večinoma trgovci, poročali pa so se Édouardova družina je bila sicer helvetske vero- (če se niso priselili že poročeni, kakor verjetno Édouardova izpovedi (kalvinisti), a je bila popolnoma asimilirana starša) predvsem z dekleti iz okoliških krajev (Kalc, Tržaško prebivalstvo, str. 76). Raziskave zakonskih zvez meščanske pripadnica tržaškega meščanskega sloja. Ob sklepa- elite v Ljubljani in Trstu kažejo, da so se trgovci večinoma nju zakonskih zvez ni bilo nobenih zadržkov glede poročali s približno pet let mlajšimi, tudi sicer mladimi žen- prestopa v katoliško ali pravoslavno cerkev. Kaže, da skami, čeprav so bile morda manj premožne, ker so lahko po- magale v trgovini (prim. Cergol Paradiž in Selišnik, Sopro- je družina živela na veliki nogi in se intenzivno ude- ge). Édouard kot dobro situiran trgovec, moški predstavnik leževala družabnega življenja. V spominu so ostale helvetske veroizpovedi, s poroko s pet let mlajšo, 23-letno tedenske vožnje s kočijo po korzu, družili so se z prebivalko Palmanove (ki pa je spet multietničnega porekla) višjimi družbenimi krogi, vrhunec tovrstne družab- v veliki meri pooseblja statistične podatke. Nasprotno pa za intelektualce velja, da so se poročali večinoma s sovrstnicami nosti pa je bilo po pripovedovanju druženje z nekim (prav tam), kar v nadaljevanju potrjujeta na primer Josip Vil- fan ml. in Fran Vilfan. 22 Kalc, Tržaško prebivalstvo, str. 213.

549 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019

Družina Jeanrenaud: Josephine in Édouard ter sedem njunih otrok. V spodnji vrsti tretja z leve je njuna hči Ida, pozneje poročena Wilfan. V času njenega otroštva je družina Jeanrenaud živela v stanovanju v palači ob Canalu Grande, pozneje pa v stanovanju na naslovu Via Ghega 2 (družinski arhiv Sergija Vilfana, foto: Miran Pflaum). ruskim visokim knezom, čigar bojna ladja je bila ne- Italijankama, potomci živijo večinoma v Italiji (eden kaj časa zasidrana v tržaškem pristanišču. Pogovorni od njih je delal v nemškem založništvu in je nazadnje jezik v družini je bila tržaška različica beneško-itali- živel v Švici). Do prave razvejanosti družinskih vezi janskega narečja, brezhibno so govorili tudi nemško pa je prišlo s porokami petih hčera. in dobro francosko. Karoline Jeanrenaud Družina Édouarda Jeanrenauda in Josephine Wemmer Najstarejša hči, Karoline/Caroline (1866–1954), se je poročila s pravnikom v upravni službi, Guidom Zakonca Jeanrenaud-Wemmer sta imela de- Polleyem (1864–1932), ki je bil nazadnje okrajni set otrok, od katerih jih je sedem doživelo odraslo glavar v Kopru. Njegov stari oče Šimen/Simon je bil dobo. Njihova življenja pričajo o še bolj dinamičnem še slovenski veleposestnik v bližini Trsta (v Sežani). jezikovnem mešanju ter razvejanih poklicih: tretji Simonov sin – Guidov oče Alojzij (1816–1872) – je najstarejši (preživeli) otrok in hkrati najstarejši pre- že bil pravnik in okrajni glavar; v začetku avstrijske živeli sin, Carlo/Charles (1870–1947), je obiskoval ustavne dobe je v Gorici in na Krasu politično de- mednarodno priznano in dobro obiskano zasebno loval v dobro slovenskega življa.23 Guido in njegova Mahrovo trgovsko šolo v Ljubljani (ob sedanji tržni- družina so bili asimilirani tržaški meščani; jezikovno ci). Skupaj z mlajšim bratom Riccardom/Richardom se je to odražalo v sočasni uporabi italijanskega tr- (1875–1942; njegov vzdevek Rikele zveni švicarsko) žaškega narečja in nemščine. Karoline in Guido sta sta se zaposlila pri zavarovalniški družbi Assicurazio­ imela tri otroke: Ido (Duci), Otta in Maxa. En sin je ni Generali oziroma Riunione Adriatica di Sicurtà, kar odseva zgoraj omenjeni pomen zavarovalništva 23 Andrejka, Zaslužni slovenski, str. 106–107; prim. Andrejka, za gospodarski razcvet Trsta. Oba sta bila poročena z Polley Alojzij (kjer je navedena tudi nadaljnja literatura).

550 2019 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570

Del širše družine Jeanrenaud 12. januarja 1906 v Trstu, verjetno v stanovanju na Via Ghega 2 (družinski arhiv Sergija Vilfana). Z leve proti desni sedijo: Édouard Jeanrenaud in njegova žena, Josephine Jeanrenaud, roj. Wemmer, Fran Wilfan, njegovi hči Gabrijela ( Jela) in žena Ida Wilfan, roj. Jeanrenaud, Max Polley, njegova mama Caroline Polley, roj. Jeanrenaud, njena sin Otto in hči Ida (Duci) Polley, Louise (Sisi) Jeanrenaud; stojita Julie (Lilly) Jeanrenaud in njen brat Riccardo Jeanrenaud. Ida, Caroline, Louise, Julie in Riccardo so otroci Édouarda in Josephine, Gabrijela ( Jela), Max, Otto in Ida (Duci) so njuni vnuki, Fran Wilfan pa zet. bil zaposlen v zavarovalnici, hči Ida pa se je poročila z smrti leta 1923 je živela v Badnu pri Dunaju. Trdila avstrijskim častnikom Karlom Demlom, ki je po prvi je, da je v sorodu z Beethovnom in da ima v lasti svetovni vojni v Združenih državah Amerike kot no- njegov klavir. Anghel I. in njegov brat naj bi si kupila vinar tako dobro zaslužil, da je lahko pozneje kupil papeški plemiški naslov, kar so trdili tudi za nekatere in vodil tovarno v tedaj češkoslovaškem delu Šlezije. druge tržaške družine, ki so izhajale iz Jugovzhoda, Guidovi in Karolinini potomci so se čutili oziroma se o čemer bomo podrobneje govorili v nadaljevanju. čutijo Italijane, sudetske Nemce oziroma Avstrijce ali Anghel I. in njegova ruska soproga sta živela od pa živijo v Združenih državah Amerike. rente; živela sta razpeta med Parizom, Dunajem in Badnom.24 Njun edini, leta 1870 na Dunaju rojeni Adèle Jeanrenaud sin Anghel II. se je uril v avstrijski vojni mornarici, tj. na mornariški akademiji na Reki, o čemer bo tudi Adèle (rojena 1869), druga hči zakoncev Jeanre- še govor. Njegov sovrstnik in po pripovedovanju tudi naud-Wemmer, se je leta 1897 poročila z romunskim poročna priča je bil Johann princ Liechtensteinski, mornariškim častnikom Anghelom Frunzănescu- ki naj bi ob koncu prve svetovne vojne kot poveljnik jem. Izviral je iz družine veleposestnikov iz okolice bojne ladje »Novara« igral pomembno vlogo pri za- Bukarešte, katere predniki so bili konec 18. stoletja trtju upora mornarjev v Kotorju.25 Po poroki z Adèle verjetno trgovci. V Bukarešti je družina posedovala hiše v Leipziški ulici. Oče Adèlinega moža, Anghel 24 Povzeto po družinskem izročilu, ki ga je zapisal Anghel III., v I., je kot sirota odraščal v Parizu in na Dunaju, kjer družinskem arhivu Sergija Vilfana; podrobnosti bi bilo mor- se je poročil z rusko plemkinjo Černojev (Tscher- da treba še precizirati. nach; verjetno je na Dunaju živela v izgnanstvu). Do 25 Plaschka, Matrosen, str. 186 sl., 199 sl., 235–240.

551 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019

je Anghel II. prestopil v romunsko vojno mornarico, kmečkem podeželju je bila že stoletja razširjena obrt kjer so ga med drugim povišali v poveljnika Donav­ tkanja platna, ki je malim kmetom omogočala pre- ske flote. Ustanovil naj bi tudi prvi romunski teni- živetje. Iz vrst malih kmetov so pogosto izhajali tudi ški klub. Njegov istoimenski sin, Anghel III. (rojen t. i. založniki, ki so si prislužili velike dobičke. Neka- 1899, umrl leta 1977 v velikem potresu v Bukarešti), terim so visoki dohodki, ki so jih deloma darovali v je v Nancyju študiral agronomijo in sodeloval pri iz- dobrodelne namene, omogočili celo vzpon v plemiški vozu romunskih kmetijskih proizvodov ter pri kme- stan.27 Poleg tega so se v mestu in njegovi okolici raz- tijski upravi.26 Njegova sestra Lucie/Lucia (rojena vile delavnice, v katerih so platno barvali. 1902) je bila poročena s pravnikom v javni upravi, ki Proti koncu 18. stoletja v karlovškem predmest­ je bil do druge svetovne vojne okrajni glavar v mestu ju Škofje Loke (na naslovu Karlovec 41 oziroma Kišinjev (Chişinău, zdaj Moldavija). Oba otroka sta danes Poljanska cesta 1)28 srečamo barvarja Anto- bila poliglota, imela sta se za Romuna in nista imela na Wilfana (1755–1827), ki se je v mesto priselil iz potomcev. bližnje okolice in je bil poročen z Marijo Jesenko. Z generacijo njunega sina Jakoba (rojen 1795), prav Louise Jeanrenaud tako barvarja, se je začel vzpon družine. Poročil se je s hčerjo železarja (lastnika plavža) iz Železnikov, Tretja hči iz družine Jeanrenaud-Wemmer, Loui­ Jožefo Luzner (1809–1877). Jakobov brat Simon se (Sisi; 1871–1957), je bila izbirčna in se je šele v (1802–1881)29 se je šolal na gimnaziji v Ljubljani, poznih letih (leta 1919) poročila s Tržačanom Leon- kjer je bil sošolec Franceta Prešerna, ter študiral fi- hardom Rommlom (1859–1929), ki je bil nemškega lozofijo in teologijo na ljubljanskem liceju. Postal je porekla, iz Memmingena. Bil je veletrgovec s kavo in duhovnik, vojni kurat, župnik, kanonik in naposled sladkorjem. Louise je še dolga leta vzdrževala stike prošt v Novem mestu. V starosti je bil povišan v ple- med družinskimi člani, ki so živeli razkropljeni po miški stan.30 Plemiški naslov je poskusil prenesti na Evropi. Otrok ni imela. nečaka, Jakobovega sina Josipa, vendar je bila proš­ nja zavrnjena. Tudi Josipovi sinovi so si pozneje (leta Julie Aimée Jeanrenaud 1908) ponovno prizadevali, da bi nasledili Simonov plemiški naslov, vendar neuspešno.31 Preskočili bomo četrto hčer Ido, ker bo o njej go- vor v nadaljevanju. Peta in najmlajša hči, Julie Aimée Josip Wilfan st. (Lilly, rojena v 80. letih 19. stoletja), se je poročila s hrvaškim častnikom Josephom/Josipom Bachom, Barvarjev sin in duhovnikov nečak Josip/Josef ki je po prvi svetovni vojni postal uradnik pri jugo- (1838–1907)32 je prav tako hodil v šole, kot prvi je slovanskih železnicah. Iz Varaždina se je z družino leta 1859 prejel štipendijo ustanove tržiškega barvar- preselil v Zagreb. Bachova sestra je po drugi svetovni ja Jožefa Peharca, namenjeno sinovom barvarjev za vojni ostala v Trstu, kjer je tudi umrla. V Zagrebu študij tehnike.33 Leta 1857 se je vpisal na dunajsko živeči potomci družine Bach se čutijo Hrvate. Politehniko in okrog leta 1860 postal gradbeni inže- Zadnji redki predstavniki in potomci družine nir. Leta 1861 je vstopil v avstrijsko vojno mornarico Jeanrenaud so v Trstu živeli še v letih po drugi sve- in leta 1866 pod Tegetthoffom kot zastavnik sodelo- tovni vojni, danes pa jih tam ni več. Nekaj jih živi v val na fregati »Donau« v bitki pri Visu.34 Leta 1869 drugih italijanskih mestih, vendar stikov s slovensko je zaradi ženitne kavcije zapustil vojno mornarico vejo ni. in sprejel civilno službo pri Južnih železnicah, pri gradnji pristanišča v Trstu, ter se poročil z Gabrijelo Družina Wilfan v Trstu Jugovic. Od leta 1874 do približno leta 1890 je bil zaposlen na Pomorski upravi v Trstu, nato je bil za Družina Wilfan nekaj let kot vodja pristaniških gradbenih del preme- ščen na območje Dubrovnika in Meljine, s sedežem Družinske vezi četrte hčere Jeanrenaud, Ide (1873–1954), ki je zgoraj nismo obravnavali, sega- jo na Gorenjsko. Zopet se moramo vrniti v daljno 27 Glej: Blaznik, Škofja Loka, str. 221–222, 326–328. preteklost. Tudi Ida se je poročila z mornariškim 28 Štukl, Knjiga hiš, str. 42. častnikom. Ime mu je bilo Fran in je izviral iz slo- 29 Smolik, Vilfan (Wilfan) Simon, str. 473–474. 30 Pesem o njegovem grbu je napisal Miklavž Komelj: Luč delfi- venske družine Wilfan/Vilfan. Po moški liniji lah- na, str. 47. ko družini sledimo v čas bavarske kolonizacije v 12. 31 Rugále in Preinfalk, Blagoslovljeni in prekleti, str. 201–202. in 13. stoletju na škofjeloškem gospostvu, ki je bilo 32 Vilfan, Vilfan (Wilfan) Josip, 466–467; Offentaler in Berg- posest bavarske freisinške škofije. Potomci bavarskih mann, Vilfan (Wilfan) Josip ( Josef ), str. 280–281. 33 Mohorič, Bombažna predilnica, str. 10. naseljencev so se sčasoma poslovenili. Na pretežno 34 Številni pomorščaki in pripadniki vojne mornarice so priha- jali iz notranjosti monarhije, tako kot Josip Wilfan st. Prim. 26 Prim. Frunzănescu, Evoluţia. Marinac, Čez morje.

552 2019 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570

v Dubrovniku. Po letu 1895 je zopet delal v Trstu in leta 1899 pridobil naziv višji gradbeni svetnik. Večino poklicnega življenja je deloval kot inže- nir pri gradnji pristanišč od Trsta do Dubrovnika in Boke Kotorske, zlasti pa pristanišč na Reki in v Trstu. Med drugim je v dalmatinskem Stonu (na polotoku Pelješac) vodil dela med obsežno asanacijo pristani- šča in gradnjo prekopa. V zahvalo je leta 1899 postal častni meščan Stona. Za vojno mornarico je od leta 1885 dalje vzpostavil priveze in uredil različna ja- dranska pristanišča kot postaje za torpedne čolne. V Trstu je kritiziral gradnjo pomola »Molo di Sanità«, ki se je nato res začel pogrezati, zaradi česar je prišlo celo do parlamentarne preiskave na Dunaju. Preisko- valna komisija je tako leta 1906 ugotovila in grajala, da dunajski strokovnjaki ob gradnji niso upoštevali Wilfanovih izkušenj. Josip je bil tudi izumitelj: leta 1902 je dobil patent za ležaj pri bagrih, strojih in vo- zovih za malto, zavarovan pred onesnaženjem.35 Kot se je spominjal njegov najmlajši sin Josip, je bil oče Josip narodno zaveden, bil je član Slavjanske čitalni- Josip Wilfan st. v mladih letih, okrog leta 1866 ce v Trstu in nekaj časa njen odbornik.36 (družinski arhiv Sergija Vilfana). Čeprav je imel ugleden položaj, je morala družina živeti precej skromno, nazadnje v najemniškem sta- novanju v ulici Via Vittoria Colonna 4, zunaj nek- danjega mestnega obzidja, a še vedno v neposrednem središču mesta. Josip si je močno želel, da bi bili sinovi dobro izobraženi in situirani, pri čemer je najbolj zau- pal državnim službam,37 kar se po razpadu monarhije ni izkazalo za najbolje. Po smrti žene Gabrijele leta 1900 se je poročil z judovsko šiviljo Rose Melanio Kohn, rojeno leta 1872 v Galiciji, v mestu Przemyśl na današnjem Poljskem, ki je po njegovi smrti 1907 očitno vsaj še nekaj časa ostala v stanovanju na tem naslovu. Sinovi Josipa Vilfana starejšega so v več let trajajočem sodnem postopku proti vdovi Rose zahte- vali svoj del dediščine ter leta 1910 dosegli poravnavo. Rose je najela najboljšega judovskega odvetnika, Ca- milla Ara, ki jo je zastopal v italijanskem jeziku, Josip Wilfan ml. pa je v svojem imenu ter kot pooblaščeni zastopnik svojih treh bratov odgovarjal v nemškem jeziku. Iz zapuščinske dokumentacije je razvidno, da je imel Josip v lasti le malo oblačil ali vrednih pred- metov, imel je 320 knjig ter nekaj obveznic in privar- čevanih sredstev. Sinovi so očeta pokopali v Stražišču pri Kranju poleg svoje mame.

Družini Jugovic in Šavnik iz Kranja

Josipova žena Gabrijela, roj. Jugovic (1842–1900), je izhajala iz družine podjetnikov – sitarjev – iz Stra- žišča pri Kranju, ki leži na ravnini med Škofjo Loko in Kranjem. Na tem območju so sita iz konjske žime

35 ÖStA, KA, Conduitenlisten; ÖStA, AVAFHKA, Verkehrs­ archiv, Personalakten; Attlmayr, Der Krieg; Salvator, Über den Durchstich. Gabrijela Jugovic leta 1869. Tega leta se je poročila z 36 Spomini dr. Josipa Vilfana, str. 175. Josipom Wilfanom (družinski arhiv Sergija Vilfana). 37 Prim. Vodopivec, Educated Elites.

553 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019

trgovec z blagom (postal je trgovec komisionar) je z družino živel v Trstu. Njegova firma je bila ditta di borsa, kar pomeni, da je imel dostop do borze. Bil je ugleden meščan, izvoljen za tržaškega mestnega svet­ nika, leta 1848 pa je postal član tržaške meščanske garde.39 Po propadu lastnega trgovskega podjetja v Trstu zaradi jamstva nekemu Benečanu je leta 1861 prevzel tastovo sitarsko obrtno podjetje v Stražišču. Frančev brat Lorenc/Lorenz, ki je živel v Trstu, je po družinskem izročilu veliko potoval in bil eden zgodnjih zagovornikov jugoslovanske edinosti ter sr- bofil. Rad se je podpisoval v srbohrvaški različici svo- jega imena ter v cirilici kot Jugović. Ob smrti so mu na pare položili gosli z eno struno (gusle), na glavo pa posadili srbsko pokrivalo (šajkačo). Drugi Fran- čev brat, kranjski trgovec in industrialec Leopold (umrl leta 1877 v Aleksandriji), je ustanovil veliko hčerinsko podjetje stražiškega sitarskega podjetja v Aleksandriji. Bil je deželnozborski in državnozborski poslanec ter župan Kranja (1872–1874), zgradil pa je tudi mehanični mlin na Savi v Kranju ter moko prek Trsta izvažal v Francijo, Anglijo, Dalmacijo in Afriko. Po propadu svojega podjetja in prodaji mlina je moral odstopiti kot župan Kranja.40 Podjetje v Stražišču sta leta 1877 prevzeli hčeri Franca in Frančiške Jugovic; mož mlajše hčere Eliza- bete (1849–1908) Ludvik Matajc (1846–1908, poro- čena leta 1880) je sodeloval pri upravljanju podjetja, starejša, Frančiška (1839–1904), pa je ostala neporo- čena. Družina je večinoma ohranila pogovorni jezik in običaje, ki jih je imela, ko je še živela v Trstu: go- Brata Franc (desno) in Leopold Jugovic, 60. ali začetek vorili so nemško in tržaško italijansko narečje, do do- 70. let 19. stoletja (fototeka Gorenjskega muzeja). ločene mere tudi slovensko. Zlasti starejša solastnica Frančiška je v vasi Stražišče in pri sorodstvu vzbujala izdelovali že od 16. stoletja dalje. Po zaslugi italijan- pozornost s tem, da je vztrajala pri svojih meščan- skih trgovcev se je tržišče za sita v 17. stoletju zelo skih in mestnih navadah. Najstarejši brat Piero/Peter povečalo; tako je bilo treba žimo kmalu uvažati iz (1837–1909) se je (tako kot njegov mlajši brat Janez Bavarske, Rusije in Galicije. Okrog leta 1820 so sita [1843–1871], ki je v Stražišču ustanovil prvo zadru- izvažali v Italijo, Francijo in Turčijo, pozneje se je go) v Švici izučil za trgovca. Najprej je delal pri očetu krog kupcev razširil še na druge dežele. v Trstu, nato je šel k stricu Leopoldu v Aleksandri- Med podjetniki, ki so kot založniki organizirali jo.41 Svoj delež stražiškega podjetja je kmalu zapravil. proizvodnjo in izvoz sit, je bilo tudi podjetje Bajželj Veljal je za posebneža, živel pa je kot uslužbenec de- (Weischel). Skoraj gotovo je obstajalo že leta 1783. loma na Gorenjskem in deloma v Trstu. Menda je bil Podjetje je v 19. stoletju dedovala ženska linija. De- prostozidar. V drugem zakonu je bil poročen z Emo, dinja Jožefa Bajželj (1784–1844) se je leta 1800 po- Madžarko iz Debrecena. Njeno nekoliko rustikalno ročila z Antonom Globočnikom (1780–1861), po obnašanje – menda je v Trst prispela z volovsko vpre- rodu iz Železnikov, domnevno iz družine železarjev. go – je sorodstvo deloma odklanjalo, deloma pa so Antonu je uspelo močno povečati sitarsko podjetje ga jemali s humorjem. Drugi del družine, kamor je v Stražišču.38 Po njem ga je vodil njegov zet Franc/ med drugim sodila tudi poročena solastnica sitarske- Franz Jugovic (1810–1877), v Trstu rojeni sin trgov- ga podjetja Elizabeta Matajc, je bil večjezičen, toda ca iz Kranja. Franc Jugovic se je leta 1833 poročil bili so izrazito slovensko usmerjeni. z Globočnikovo hčerjo Frančiško (1810–1875). Kot Najmlajša sestra Jugovic, Leopoldina (1852– 1942), je leta 1873 postala žena lekarnarja Karla 38 Žontar, Platnarstvo; Kobe-Arzenšek, Sitarstvo; Dolžan Er- žen in Rant, Sita. Prim. tudi Schweizer, Die Siebweberei; Schweizer, Textielhistorische Spenztochten. Podatki o sitar- ski družini Jugovic po spominu Josipa Vilfana ml. so zapisani 39 Spomini dr. Josipa Vilfana, str. 171. v Jadranskem koledarju 1980 (Spomini dr. Josipa Vilfana), str. 40 Žontar, Zgodovina, str. 324–325, 330, 403. 171–172, 175. 41 Spomini dr. Josipa Vilfana, str. 171.

554 2019 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570

Karel Šavnik, 90. leta 19. stoletja (družinski arhiv Sergija Vilfana).

Otroci Leopoldine, roj. Jugovic, in Karla Šavnika pred letom 1897 (morda leta 1895). Zadaj stojijo Franc, Karel in Marija, na stebričku sedi najmlajša Anica, spredaj pa Janko, Leopold (umrl leta 1897 kot otrok) in Pavel. Marija se je pozneje poročila z Josipom Vilfanom ml. (družinski arhiv Sergija Vilfana).

Šavnika (1840–1922), ki je bil kot dolgoletni župan Kranja (1874–1910) med drugim zaslužen za razvoj mesta in kranjske gimnazije, bil pa je tudi deželni po- slanec.42 Šest njunih otrok je dočakalo odraslo dobo, starost pa le najmlajša hči Ana (Anica). Vsi sinovi so se odločili za intelektualne poklice: Karel Šavnik ml. (1874–1928)43 je bil finančni pravnik, farmacevt in planinec Franc Šavnik (1877–1931)44 je prevzel oče- tovo lekarno v Kranju, odvetnik in ljubiteljski fotograf Janko Šavnik (1881–1915)45 je med drugim deloval v odvetniški pisarni svojega svaka Josipa Vilfana v Tr- stu, najmlajši, Pavel Šavnik (1882–1924),46 pa je bil zdravnik dermatovenerolog in profesor v Zagrebu.

42 Prašelj, Šavnik Karel st. Lekarnar v Kranju in kranjski župan je bil tudi že Karlov oče Sebastijan. 43 Prašelj, Šavnik Karel ml. Leopoldina Šavnik, roj. Jugovic, s sinom Karlom, 44 Prav tam. verjetno leta 1876 ali 1877 45 Kambič, Dr. Janko Šavnik. (družinski arhiv Sergija Vilfana). 46 Gorec, Šavnik Pavel.

555 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019

Družina Wilfan ob božiču leta 1896. Sedita Gabrijela Wilfan, roj. Jugovic, in njen mož, gradbeni inženir Josip/Josef Wilfan, stojijo njuni štirje sinovi. Z leve si sledijo: mornariški častnik Alfons Wilfan, pehotni častnik Pavel Wilfan, odvetnik in politik dr. Josip Wilfan ml. ter mornariški častnik in diplomat Fran Wilfan (družinski arhiv Sergija Vilfana).

Družina Josipa Wilfana in Gabrijele Jugovic -kraljevo mornariško akademijo na Reki, kamor so jo preselili iz Trsta zaradi širitve mesta. Ker se je oče Še ena od sestra Jugovic, Gabrijela/Gabrielle udeležil bitke pri Visu leta 1866, sta imela sinova (1842–1900), se je leta 1869 poročila z omenjenim pravico do prostega mesta na tej vojaški akademiji gradbenim inženirjem Josipom/Josefom Wilfanom (ganz freier Ärarialplatz, neke vrste štipendija iz dr- in z njim večinoma živela v rodnem Trstu, vmes pa žavne blagajne). To je odločitev gotovo olajšalo, mo- so se zaradi Josipove službe z družino selili tudi na rala pa sta opraviti zahtevne sprejemne izpite. Drugi Reko (tam se je rodil njun drugi sin Alfons) in v Du- sin Alfons (rojen na Reki, kjer je oče takrat službo- brovnik. Štirje sinovi omenjenih zakoncev so pripa- val) je bil na mornariški akademiji v istem letniku dali isti generaciji kot zgoraj omenjene hčere družine kot zgoraj omenjeni Romun Anghel Frunzănescu ter Jeanrenaud. prav tako že omenjeni princ Liechtensteinski. Alfons in Frunzănescu sta se v letih 1890–1892 kot kadeta Pavel Wilfan (1869–1908) udeležila plovbe okrog sveta na šolski ladji »Saïda«. Ekspedicija je imela (sicer ne izrecno) nalogo, da po- Najstarejši sin Pavel/Paul, rojen v Trstu, je ma- jasni usodo habsburškega odpadnika Johanna Ortha turiral v Novem mestu, nato pa študij prava na Du- in njegove izginule ladje. Pri Falklandskih otokih so naju zelo kmalu zamenjal za vojaško službo in služil ugotovili, da o izginuli ladji ne morejo dognati niče- v kranjskem (17.) pehotnem polku. Nekaj let je bil sar zanesljivega.48 Alfons je sodeloval tudi pri blokadi učitelj na vojaški šoli za kadete pehote v kraju Straß Krete, ki je trajala od marca do konca leta 1897. na Štajerskem, kjer je med drugim poučeval sloven- Njegov zakon, ki ga je leta 1906 sklenil z nemško ščino, za leto 1907 pa vemo, da je živel v Celovcu. govorečo hčerko nekega industrialca, Olgo Pfanhau- V prostem času je prepotoval velik del Evrope od ser (umrla okoli 1930), je ostal brez potomcev. Leta Španije do Skandinavije. Umrl je razmeroma mlad, 1907 je bil Alfons v Pulju, leta 1908 pa je bil vodja kmalu potem, ko je bil povišan v stotnika.47 postaje za torpedne čolne v Trstu, kjer je izobraževal mlade kadete. Med prvo svetovno vojno je bil povelj- Alfons Wilfan (1872–1938) nik častitljive bojne ladje (oklepna ladja – kazemate »Kaiser Max«) z izpodrivom 3.600 bruto registrskih Kaže, da je bil univerzitetni študij za naslednja ton (splavljena leta 1875), s katero pa ni bilo mogoče sinova predrag, zato so ju starši vpisali na cesarsko- izvajati večjih herojskih vojaških akcij. Kljub temu je bil nekajkrat odlikovan. Proti koncu vojne je bil zad­ 47 Prim. ÖStA, KA, Conduitenliste (Haupt- und Grund­ buchsblatt itd.). 48 Marchesetti, Die Erdumsegelung.

556 2019 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570

Učenci c. kr. deške ljudske šole v Trstu z učiteljem Antonom Železnikom. V sprednji vrsti skrajno levo stoji Fran Wilfan. Šolo je obiskoval v letih 1880–1884, kot izbirni predmet je imel tudi slovenščino (družinski arhiv Sergija Vilfana). nji poveljnik dvajset let stare križarke »Kaiser Karl pedne ladje) »Aspern« se je v času boksarske vstaje VI.«, ki je imela 6.240 bruto registrskih ton izpodri- (1900–1902) udeležil ekspedicije na Kitajsko. Ker je va. Leta 1919 je bil upokojen kot kontraadmiral.49 angleška tovorna ladja »Macedonia« v Šanghaju po- Pokoj je preživel v Spitalu pri Semmeringu, v kraju nesreči poškodovala ladjo »Aspern«, je ta morala dlje Rodaun pri Dunaju in nazadnje na Dunaju v I. okra- časa ostati v pristanišču, da so jo na stroške zavaro- ju. Kot edini od štirih bratov Wilfan pa Alfons, vsaj valnice temeljito popravili. V pismih domačim51 je v starosti, ni dobro obvladal slovenščine in je bil bolj kritično zapisal, da avstrijska mornarica na Daljnem nemško usmerjen. Menda so bile na mornariški aka- vzhodu ne igra pomembne vloge, temveč da se je s demiji med posameznimi letniki precejšnje razlike svojim prihodom le osmešila. Pogrešal je (ne preveč glede odnosa do nacionalnega vprašanja, gotovo pa nevarne) vojaške operacije na morju in kopnem, to- je na njegovo usmeritev vplivala tudi poroka z ženo žil o slabih bivalnih razmerah na krovu in o slabem nemškega porekla. vzdušju, priznal, da ne ve veliko o azijskih kulturah, so ga pa zanimale, opisoval pijančevanje, droge, igre Fran Wilfan (1874–1931) in Ida Jeanrenaud na srečo in prostitucijo v pristaniških mestih ter si (1873–1954) želel odlikovanj, ki bi mu omogočila napredovanje in boljšo gmotno preskrbljenost. Kljub pomanjkanju je Tretji sin Fran (rojen v Stražišču pri Kranju, kamor na Daljnem vzhodu nakupil zanimive okrasne pred- je oče Josip družino poslal k tastu v oskrbo, in sicer v mete, ki jih je sproti pošiljal domov.52 času, ko je ostal brez službe in je iskal zaposlitev)50 je prav tako postal mornariški častnik. Po osnovni šoli 51 Pisma je iz arhiva dedičev Sergija Vilfana izbrala in iz nem- in štirih letih gimnazije v Trstu je obiskoval morna- ščine prevedla Veronika Pflaum za publikacijo: Marinac, Čez morje, poglavje, posvečeno Franu Vilfanu, str. 91–98, kjer so riško akademijo na Reki. S šolsko jadrnico »Saïda« je objavljeni odlomki. prišel do Bangkoka in Batavije, nato pa je služil na 52 V letih 2016 in 2017 predstavljeno na razstavi Čez morje na različnih ladjah. Na krovu skoraj nove križarke (tor- nepoznani daljni vzhod, ki jo je pripravila Bogdana Marinac iz Pomorskega muzeja Piran in je bila na ogled tudi v Parku vojaške zgodovine v Pivki (Marinac, Čez morje, str. 91–98 in 49 ÖStA, KA, Conduitenliste; prim. tudi mornariške almanahe, passim). Tudi v tem pogledu je bil Fran tipični predstavnik na primer Almanach für die k. u. k. Kriegsmarine 22. tedanjega (ne samo tržaškega) meščanstva, ki si je prostore 50 Spomini dr. Josipa Vilfana, str. 172. rado okraševalo z azijskimi predmeti. Prim. stalno postavitev

557 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019

Fran Wilfan okrog leta 1900 Ida Jeanrenaud, pozneje poročena s Franom Wilfanom, (družinski arhiv Sergija Vilfana). okrog leta 1900 (družinski arhiv Sergija Vilfana).

Leta 1903 je Fran s činom poročnika bojne ladje Po vstopu Romunije v vojno leta 1916 je bil Fran 2. reda postal rezervist, iz vojne mornarice je presto- kot avstrijski državljan daljši čas zaprt (od avgusta pil v civilno službo pri Evropski donavski komisiji 1916 do marca 1918 – najprej v taborišču, nato pa od (CED) ter postal pristaniški kapitan v Sulini53 – v junija 1917 do marca 1918 v preiskovalnem zaporu), srednjem rokavu donavske delte v današnji Romuniji. marca 1918 pa je bil vpoklican v vojsko, kjer je doča- Tako mu ni bilo treba plačati varščine, ki so jo morali kal konec vojne. Njegova družina je ta čas preživela v položiti častniki ob poroki za primer, da bi v vojni Odesi, kamor je bila deportirana. Idi je uspelo rešiti umrli in bi bile njihove vdove preskrbljene, ter se je nekatere predmete iz Azije, po pričevanjih pa je bilo lahko oktobra tega leta v Trstu poročil s prej ome- še mnogo več dragocenih predmetov uničenih in iz- njeno Ido Jeanrenaud.54 Pristaniški kapitan v Sulini ropanih iz zapečatene sobe v Sulini, medtem ko je je ostal do januarja 1919, pozneje pa je dal odpoved. bila družina v izgnanstvu. Po prvi svetovni vojni in Predvsem v času službovanja v Sulini je prejel več odpovedi službe v Sulini je družina Frana Wilfana odlikovanj, med drugim viteški križec reda Franca ostala brez doma in premoženja. Vrnili so se k so- Jožefa, odlikovanje reda sv. Save III. stopnje ter odli- rodnikom v Trst, kjer se je aprila 1919 v Narodnem kovanji ruskega carja in romunskega kralja. V Sulini domu v stanovanju Franovega mlajšega brata Josipa sta se rodila Franova in Idina starejša otroka, Gabri- rodil Sergij (1919–1996), tretji otrok Frana in Ide.55 jela ( Jela; 1904–1963) in Igor (1906–1985). Po požigu Narodnega doma 13. julija 1920 so zo- pet ostali brez strehe nad glavo ter bivali pri znancih in sorodnikih v dvorcu (gradu) Lisičje pri Škofljici »orientalskega« meščanskega salona v muzeju Civico Museo (lastnica dvorca je bila takrat Mary Lloyd iz Trsta, D'Arte Orientale. 53 V tej vlogi ga je ovekovečil njegov vrstnik, romunski pisatelj 55 Prepis njegovega rojstnega in krstnega lista med drugim hra- Eugeniu Botez (1874–1933) v romanu Europolis, ki ga je leta ni Arhiv Jugoslavije v dosjeju Frana Vilfana (AJ, fond 334, 1933 izdal pod psevdonimom Jean Bart. Na več mestih kot Ministarstvo inostranskih poslova Kraljevine Jugoslavije, stranska oseba nastopa pristaniški kapitan (vendar brez na- fasc. 141, jedinica opisa 464, Personalni dosjeji, Fran Vilfan vedbe imena), označen kot izredno razgledan in izobražen AJ-334-141-464). Njegovo polno ime se je glasilo Sergius mož. Tudi Botez je bil mornariški častnik, v letih 1909–1918 Josephus Aloisius Jaroslav. Sergius/Sergij je zavetnik Trsta, je služboval v Sulini kot mornariški komisar, pozneje pa je kar nakazuje na kraj rojstva, kamor se je družina zatekla po postal tamkajšnji luški kapitan. prvi svetovni vojni. Njegov stric Josip Vilfan ml. ni bil le 54 Krščena je bila kot evangeličanka helvetske veroizpovedi, njegov krstni boter, temveč tudi vzornik v osebnem in po- njuni otroci pa kot katoličani. klicnem pogledu ter skrbnik po smrti brata Frana leta 1931.

558 2019 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570

Otroci Ide, roj. Jeanrenaud, in Frana Wilfana: Gabrijela ( Jela), Sergij in Igor, grad Lisičje, leto 1920 (družinski arhiv Sergija Vilfana). verjetno družinska prijateljica), Kranju, Škofji Loki navski komisiji (CID) v Budimpešti, Bratislavi in na in Varaždinu. Dunaju, in sicer na položaju generalnega konzula.56 Fran je obvladal več jezikov – v času šolanja se V personalni mapi ministrstva za zunanje zadeve v je poleg nemščine in slovenščine učil še latinščino, Arhivu Jugoslavije so shranjena letna službena po- staro grščino, italijanščino, hrvaščino in angleščino, ročila za leta 1925–1930. Pri vseh kriterijih dosega med poznejšim službovanjem pa se je naučil še ro- najboljše ocene, pohvale požrtvovalnosti, samoinicia- munsko in srbsko, tekoče je govoril tudi francosko. tivnosti, prijaznosti in uvidevnosti do kolegov, nikdar V letih šolanja in aktivnega službovanja v mornarici ni bil kaznovan, nikdar bolan ali odsoten. Podobno si je z očetom in brati dopisoval v nemščini. Pozne- kot njegov oče izpričuje popolno predanost pokli- je je, kot je nekje sam zapisal, glede narodne zavesti cu, vendar je bil iz političnih razlogov ob razpadu nanj močno vplival njegov slovensko zavedni mlajši monarhije kar nekaj let zaposlen le kot honorarni brat Josip. V družini Frana in Ide so za vsakdanje sodelavec; šele od leta 1925 je bil zaposlen redno,57 družinsko sporazumevanje vzporedno uporabljali več jezikov – italijansko tržaško narečje, nemščino, fran- 56 Vilfan, Vilfan (Wilfan) Fran; Bergmann, Vilfan (Wilfan), coščino in slovenščino. Fran in Ida sta se pogovarjala Fran (Franz); Marinac, Čez morje, str. 91–98. 57 v francoščini, dopisovala sta si v nemščini, redkeje V dopisu z dne 16. maja 1925, napisanem v Bratislavi na pisemskem papirju tamkajšnjega Veleposlaništva kraljevine v francoščini; Ida je s starejšima otrokoma govorila in naslovljenem na jugoslovansko ministrstvo za zunanje in si dopisovala v italijanskem tržaškem narečju, z zadeve, Fran v srbskem jeziku natančno opiše, kako mu je najmlajšim Sergijem je govorila v nemščini, z vnuki zunanje ministrstvo monarhije obljubilo, da ga bodo v času (Sergijevimi otroki) pa v skromni slovenščini. Fran je diplomatskega delovanja za Evropsko donavsko komisijo še vedno vodili tudi v registru zaposlenih članov vojne mornari- s svojimi otroki govoril slovensko, tudi ti so se med ce, da bo imel možnost povratka v primeru ukinitve komisije seboj sporazumevali v slovenščini. in napredovanja v višje čine na podlagi delovne dobe kot nje- Po prvi svetovni vojni je bil Fran krajši čas član govi kolegi iz komisije za reko Prut ter da bo tudi za ta leta nekoč prejel pokojnino. Ob razpadu monarhije dana ustna Narodnega sveta v Trstu (od 1. februarja do 10. mar- obljuba seveda ni pomenila ničesar več. Fran pravi: »Moja ca 1919), nato (od aprila do oktobra 1919) jugoslo- je namera bila ta, da se vratim posle otsutnosti odprilike od vanski strokovnjak za vprašanja Donave pri pariški 16–18 godina, kad bi moji raniji drugovi postigli čin kapetana mirovni konferenci (v pomorski sekciji jugoslovan- bojnog broda (pukovnika), ali mi je svetski rat premetio moje račune.« – Hude težave je imel tudi ob prehodu iz avstrijske ske delegacije, odseku za trgovino in mornarico) ter v jugoslovansko državno službo. Ko je bil leta 1919 imenovan končno do smrti leta 1931 predstavnik Jugoslavije za člana Mednarodne donavske komisije, je bil prepričan, da (namestnik stalnega delegata) pri Mednarodni do- so njegovi prošnji za stalno zaposlitev v vojski Kraljevine Ju-

559 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019

a je družina v vseh medvojnih letih finančno težko shajala. S Franom se je selila v Bratislavo, na Dunaj in končno iz finančnih razlogov leta 1929 v Dubrov- nik, kjer je bivala tudi v času Franove smrti v Nici 1. maja 1931. Po njegovi smrti se je družina nastanila in ostala v Ljubljani. Franova hčerka Jela je delala v različnih (tudi tržaških) zavarovalnicah in ostala z materjo Ido do smrti. Nikdar se ni poročila. Sin Igor je bil profe- sor prava v Mariboru. Mnogo mlajši sin Sergij pa je doktoriral iz prava na Univerzi v Ljubljani, bil leta 1942 pol leta interniran v taborišču Gonars, se leta 1943 poročil z doktorico prava Marijo Rueh (1918– 1998), se kot profesor na Pravni fakulteti Univerze v Ljubljani posvečal predvsem slovenski pravni zgodo- vini, predsedoval Mednarodni komisiji za zgodovino mest ter bil redni član SAZU in drugih akademij. Bil je kozmopolit in poliglot ter jezikovno senzibi- len pravni strokovnjak kot njegov stric, v nasprotju z njim pa se je izogibal politiki. Bil je navdihujoč mentor mlajšim generacijam slovenskih pravnikov in zgodovinarjev, predvsem pa je bil predan oče in stari oče. Fran in Ida sta bila pokopana na pozneje ukinje- nem šmartinskem pokopališču v Stražišču pri Kra- nju, tako kot pred tem že Franovi starši, Gabrijela, roj. Jugovic, in Josip Wilfan, ter Franov starejši brat Pavel.

Josip Wilfan/Vilfan ml. (1878–1955) in Marija Šavnik (1879–1918) Josip Vilfan ml. oktobra 1927 Potem ko je bila prvim trem sinovom Gabrijele in (družinski arhiv Sergija Vilfana). Josipa Wilfana zagotovljena eksistenca v avstrijskih častniških krogih, je četrti in najmlajši sin Josip58 ni omogočalo naziva »dvorni svetnik«. Po zaključku (rojen v Trstu na ulici San Michele) lahko ustregel študija je bil praktikant na sodišču v Trstu, nato je očetovi želji in študiral pravo. Tako bi sin kot prav- prakso nadaljeval pri odvetniku Laginji v Pulju ter nik lahko postal uradnik in kasneje dvorni svetnik, kasneje pri odvetnikih Pretnarju in Fillinichu v Trstu. česar si je njegov oče želel že zase, a kot inženir tega Svojo odvetniško pisarno je odprl leta 1908. ni mogel doseči. Josip je študij prava na Dunaju leta Tudi Josip je bil poliglot. Zahvaljujoč šolanju in 1901 dejansko zaključil z doktoratom, a je očeta raz- študiju v Trstu, Dubrovniku in na Dunaju je poleg očaral, ko se je odločil, da postane odvetnik, kar zopet slovenščine obvladal nemščino, italijanščino ter hrva- ščino in srbščino, izvrstno pa je znal tudi latinščino, staro grščino, angleščino (zasebne lekcije pri Jame- goslavije ugodili, a ni bilo tako, zato je že leta 1920 zaprosil za redno službo. V citiranem dopisu tako prosi, da se mu prizna su Joyceu v Trstu in Pulju), francoščino ter kasneje v okrog 14 let v vojni mornarici in 15 let v Evropski donav- življenju tudi ruščino. Tako jezikovno kot glede zna- ski komisiji ter upošteva okrog 5,5 leta, ko je bil brez službe. nja je bil zahteven do kolegov in družinskih članov. Redno službo je dobil šele leta 1925, nekaj let službovanja Po vrnitvi v Trst leta 1904 se je Josip poleg odvet­ v avstrijski mornarici in pri Evropski donavski komisiji pa mu je bilo retroaktivno priznanih leta 1929. – Dokument niškega dela vsestransko vključil v življenje sloven- št. 3634 z dne 1. julija 1931 mu po smrti kot pokojninsko ske in slovanske skupnosti ter sodeloval pri njenem osnovo vsega skupaj priznava le 23 let delovne dobe, zaradi političnem, gospodarskem, finančnem, kulturnem in česar je vdova prejemala pokojnino, ki je bila za eno tretjino nižja od moževih prihodkov, ko je bil še živ in s katerimi so telesnokulturnem (Sokol) vzponu, ki ga je nasilno že tako težko shajali (AJ, fond 334, Ministarstvo inostran- prekinila prva svetovna vojna, potem ko je Trst postal skih poslova Kraljevine Jugoslavije, fasc. 141, jedinica opisa italijanski, pa ga je hudo prizadel fašistični pritisk v 464, Personalni dosjeji, Fran Vilfan AJ-334-141-464). Vse to dvajsetih in tridesetih letih prejšnjega stoletja ter za navajamo kot individualno ponazoritev, kako ostro sta v živ­ ljenja sposobnih in nadvse prizadevnih državnih uradnikov časa druge svetovne vojne. Vojna vihra in težki časi so zarezala prva svetovna vojna in razpad monarhije. se odrazili ne samo v Josipovem poklicnem, temveč 58 Pelikan, Josip Vilfan v parlamentu; Bajc (ur.), Josip Vilfan. tudi zasebnem življenju.

560 2019 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570

posredno podpirala vlada Kraljevine Jugoslavije) leta 1928. V tej vlogi in kot odvetnik je bil gonilna sila pri pripravah in zahtevah za revizijo avstrijskega ljud- skega štetja leta 1910.62 Pozneje je rad pripovedoval, da so se Slovenci ob reviziji organizirali v različnih pisarnah, spremljali zakonodajo ter v tedanjem Trstu našteli kar 70.000 do 80.000 Slovencev (kot smo že omenili, je revizija priznala 58.000 Slovencev). Revi- zija popisa, ki so jo dosegli po pravni poti, je Josipu po lastnih besedah utrdila vero v pravno državo. Kot politik se je sprva udejstvoval v tržaškem mestnem svetu, nato pa dva mandata kot poslanec v rimskem parlamentu (1921–1928). Iz njegovih spisov in pisem je razvidno, da je vseskozi verjel v institucijo države, ki mora zagotavljati pravice vsem državljanom, tudi manjšinam. V pozitivističnem zaupanju v črko zakona je večkrat osebno govoril z Mussolinijem in predal 13 spomenic, da bi dose- gel boljši položaj za vse slovanske manjšine v Trstu, vendar je podcenjeval nevarnost fašizma in zaradi smrtne nevarnosti moral čez noč emigrirati na Du- naj. Marsikdo je v tistem in poznejšem času njegovo delovanje označil za pomembno in pogumno, vendar premilo, čeprav je z današnjega vidika še kako ak­ tualno.63 Za časa delovanja v italijanskem parlamen- tu se je vključil v Interparlamentarno unijo. Vseskozi je ohranil tudi tržaško odvetniško dejavnost. Zadnji Otroci Marije, roj. Šavnik, in Josipa Vilfana ml. njegov družabnik je bil Boris Furlan,64 ki je vodil po- v začetku 20. let 20. stoletja: zadaj z leve stojijo sle vse do prevzema novega odvetnika.65 Josip je bil Gabrijela ( Jela), Joža in Janka, spredaj Draško v tržaško odvetniško zbornico vpisan do leta 1930. (hrani Ana Vilfan Vospernik). Vidno vlogo je imel tudi na področju slovenskega narodnega gospodarstva v Trstu, še posebej pri Ho- Leta 1905 se je poročil s sestrično Marijo Šav- telski delniški družbi Grljan-Miramar, Tržaški po- nik (1879–1918), hčerjo Leopoldine in Karla Šav- sojilnici in hranilnici (TPH) ter Jadranski banki, pa nika, iz Kranja. Odraslo dobo so dočakali trije nju- tudi pri Narodnem domu, ki je bil simbol66 slovenske ni otroci: oblikovalka in kostumografinja Gabrijela in tudi širše slovanske prisotnosti v Trstu. Izgradnja ( Jela; 1906–1998),59 pravnik, politik in diplomat Joža večnamenske prestižne palače po načrtih arhitekta (1908–1987)60 ter zdravnik, profesor ginekologije in Maksa Fabianija je bila edinstvena tudi v tedanjih olimpijski plavalec Draško (1914–1996).61 Dve hčerki evropskih okvirih; vključevala je hotel, kavarno, te- sta umrli v otroških letih: Janka (1910–1924) in Ma- lovadnico, pisarne in stanovanja, imela je dvigala. rija (1916–1917). Vsi otroci so bili rojeni v Narodnem Lastnica Narodnega doma, ki je bil dograjen leta domu v Trstu, kjer so živeli do materine prerane smrti 1904, je bila TPH. zaradi španske gripe, nato pa pretežno pri starih star- Požig Narodnega doma 13. julija 1920 je bil hud ših v Kranju, kjer je imela posebno vlogo pri njihovi udarec dotlej živahni vsestranski dejavnosti slovenske vzgoji materina sestra Anica Emmer, roj. Šavnik, in drugod (na primer na Dunaju, v Rimu in Ljubljani). 62 Spomini dr. Josipa Vilfana, str. 179–180 in op. 14. Čeprav so bili zaradi Josipove vpetosti v delo otroci 63 Josip je pravno izobrazbo pridobil in se pravno udejstvoval v pogosto fizično ločeni od očeta, so se redno videvali, intelektualno zelo plodnih časih avstro-ogrske monarhije, ki so po zaslugi številnih posameznikov botrovali razvoju prava tudi v Trstu, ter ostali močno povezani. Bil je skrben na mnogih področjih po drugi svetovni vojni, tudi glede ge- oče in vpleten v vse pomembnejše odločitve. nocida in hudodelstva proti človeštvu. Avtorji Josipa opisuje- Josip se je začel politično udejstvovati leta 1906, jo kot vizionarja, posebej na področju manjšinskega prava in razmišljanj o evropskem pravu, ter navajajo, da je zgodovina pri 28 letih, kot tajnik liberalnega političnega društva njegovim načelom pritrdila šele pol stoletja po njegovi smrti Edinost in kasneje njegov predsednik, od leta 1910 (Pelikan, Prerez življenja, str. 16–18). do ukinitve Edinosti (ki jo je po novembru 1920 ne- 64 Verginella, Topografija, str. 102. 65 V istih prostorih ima sedaj odvetniško pisarno tržaški od- vetnik Peter Močnik. Od odprtja Vilfanove pisarne je odvet- 59 Šelih et al., Pozabljena polovica, str. 440–442. niška dejavnost neprekinjeno v rokah odvetnikov slovenske 60 Dr. Joža Vilfan. skupnosti; gre za najstarejšo tržaško odvetniško pisarno. 61 Gorec, Vilfan, Draško. 66 Volk, Simbolni naboj, str. 101.

561 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019

v Trstu pa ostajata živa tudi skoraj 100 let kasneje. 19. člen (Vrnitev nepremičnin) italijanskega Zaščitne- ga zakona o slovenski jezikovni manjšini št. 38/2001 med drugim predvideva, da se v poslopju Narodnega doma namestijo tudi kulturne in znanst­vene ustanove slovenskega jezika, kar pa je bilo do sedaj le deloma uresničeno. Po odhodu na Dunaj leta 1928 se je Josip po- svetil kongresu, namenjenemu organiziranim narod­ nostnim skupinam v različnih evropskih državah, ali na kratko: Kongresu evropskih narodnosti. Med letoma 1925 in 1938 je bil predsednik tega gibanja. Navzlic vsem udarcem usode se je kot pravnik stare- ga kova po lastnih besedah vedno zavzemal za sožitje med narodi. Zaradi priključitve Avstrije Nemčiji se je leta 1939 umaknil v Beograd, kjer je živel do smrti leta 1955.69 Podobno kot njegov oče se je kot vdovec ponovno poročil, do smrti pa je ohranil stike tudi z nečakom Sergijem. Pokopan je v Ljubljani. Prisotnost Wilfanov v Trstu se je končala po prvi svetovni vojni, dokončno leta 1928, ko je Josip emigriral na Dunaj. Vnuki, pravnuki in prapravnuki pristaniškega gradbenega inženirja Josipa Wilfana se prav tako kot potomci kranjskega lekarnarja Karla Šavnika večinoma čutijo Slovence. Nihče od njih ne Narodni dom v Trstu po požigu 13. julija 1920. Levo živi več v Trstu, življenjska pot pa jih je poleg Slove- zgoraj ob vrhnjem nadstropju stavbe je Josipova hči Jela nije odpeljala v različne evropske države, v ZDA ter z zvezdico označila lego očetovega stanovanja in na tudi zopet v mornariške vode.70 Tudi v četrti in peti zadnjo stran fotografije zapisala: »Stanovanje našega generaciji sta živa spomin in povezanost s Trstom. očeta dr. Josipa Vilfana je zaznamovano z zvezdico: 4 okna na trg (Piazza Caserma), 2 okni v ulico, ki se Nadaljnje družinske povezave je imenovala takrat Via Galatti.« Tu so bili rojeni vsi Josipovi otroci in njegov nečak Sergij (družinski arhiv Seznam etničnih skupin, zastopanih v doslej Sergija Vilfana). predstavljenih pestrih družinskih vezeh, ki so se pletle okrog Trsta kot središča, bi lahko ob podrob- in širše slovanske skupnosti ter družinska tragedija,67 nejšem pregledu še dopolnili z nadaljnjimi osebami, saj je zgorelo Vilfanovo stanovanje, torej vse imetje, ki ponazarjajo živopisno strukturo prebivalstva tega bogata knjižnica ter akvareli Josipa starejšega, kakor mesta. Poleg že omenjene Judinje Rose Melanie tudi odvetniška pisarna v isti stavbi.68 Tudi Josipove Kohn, ki se je po smrti Gabrijele Jugovic poročila pisarniške prostore na sedanji ulici XXX Ottobre št. z vdovcem Josipom Wilfanom st., lahko omenimo 13 (prej Via della Caserma), ki jih je leta 1915 sku- prav tako priženjeno estonsko Rusinjo pravoslavne paj s svakom najel kot podružnico svoje pisarne in jih vere (vdovec Josip Vilfan ml. se je leta 1932 na Du- imenoval »pisarnica«, so fašisti razdejali istega dne kot naju poročil z ločenko Jevgenijo/Eugenie [Ženjo] druge vitalne prostore slovenske skupnosti. Po požigu Ammende [1895–1963; roj. Sorokin v Talinu])71 in Narodnega doma je deloval le še v tej podružnici,­ kjer priženjenega Čeha v Kranju (najmlajša hči Leopol- je občasno tudi bival. Vsi tedanji poskusi za povrni- dine in Karla Šavnika, Anica [1893–1970], se je po- tev moralne in materialne škode so propad­li. Spomin ročila z gradbenim inženirjem Františkom/Francem na požig in simbolni pomen Narodnega doma za Emmerjem [1885–1968], ki je služboval v Kranju). (žal pogosto preveč razslojeno) slovensko skupnost Lahko bi naštevali še naprej. Še bolj pester pa je bil krog oseb, s katerimi so 67 Govor Josipa Wilfana na seji rimske zbornice 23. junija 1921 zgoraj navedene družine imele tesne stike: družina v osebni stvari proti poslancema Giunti in Pogatschnigu: »Pravijo … da ste Vi na trgu Edinstva govorili govor, ki je po- Jeanrenaud je imela na primer slovensko kuharico. gnal množico, da je šla pred Hotel Balkan in ga napadla. Če Njihov dober prijatelj, tržaški podjetnik, trgovec in je to res, moram priznati, da bi morda ne smel govoriti, ker v tisti hiši je bilo moje stanovanje, in tam so bili rojeni moji 69 Čermelj in Marušič, Vilfan (Wilfan) Josip. O njegovem arhi- otroci. S tistim domom so zvezani moji najdražji spomini. Vi vu: Vilfan, The Archives. ste zažgali tisto hišo!« (Pelikan, Josip Vilfan v parlamentu, str. 70 »In famiglia tutti hanno la religione del mare«, lepo zapiše Eli- 281). sabetta Rasy, Una famiglia in pezzi, str. 89. 68 Vilfan Vospernik, Spomini. 71 Prim. Vilfan, Spomini na deda.

562 2019 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570

Bratje Wilfan z očetom leta 1900, pred Franovim odhodom na intervencijo proti »boksarjem« v Vzhodno Azijo. Z leve stojijo Fran, Josip in Alfons, sedita Pavel in oče Josip (družinski arhiv Sergija Vilfana).

Partija kroketa v romunski Sulini avgusta 1918. Igrali so Franova hči Gabrijela ( Jela) Wilfan in njen bratranec Anghel (Lulu) Frunzănescu (stojita na levi) ter Frana, Bebi, Gigica in Jeanette, kot je na zadnjo stran fotografije zapisala Jela (družinski arhiv Sergija Vilfana).

563 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019

industrialec Ioannis/Johannes/Giovanni Economo, Preučiti bi bilo treba, ali je to v Trstu po njiho- ki je bil po rodu Grk, je menda zase in za svoje de- vem odhodu in zaradi zaradi Slovencem in slo- diče od papeža kupil (najverjetneje leta 1904) baron- venskim meščanom kot vidnim predstavnikom na ski naslov. Angelo Ara ugotavlja, da je bila jezikovna splošno nenaklonjenih razmer umanjkalo in ali so zmešnjava v tej družini še posebej izrazita, vendar tega duha prenesli v matično domovino. Že Ivan prej izjema kot pravilo.72 Kot pa kaže naša študija, to Tavčar je rekel, da je Ljubljana srce, Trst pa pljuča v Trstu takrat ni bila redkost. Ioannisov sin, nekoli- Slovencev. ko posebni baron Constantin Alexander Economo 3. Pogovorni jezik, ki ga navaja statistika, ne odra- (1876–1931),73 sicer priznani psihiater, nevrolog in ža dvo- ali večjezične realnosti krogov, ki so ve- pilot, je bil leta 1903 poročna priča Frana Wilfana in činoma živeli v mestih. V statističnih tabelah so Ide Jeanrenaud.74 Constantinova soproga Eleonora jezikovne skupine predstavljene ločeno, v vsakda- Glaser (1888–1965), v Trstu rojena hči slovenskega njem življenju pa so se pogosto pomešale v najraz­ jezikoslovca Karla Glaserja75 in poljske plemkinje, ličnejših kombinacijah, celo znotraj iste družine. se je od njega kmalu ločila in se v drugem zakonu 4. Pogovorni jezik družin se pogosto ravna po po- poročila s hrvaškim politikom Stankom Šverljugo govornem jeziku žene/matere, pa čeprav so imeli (1880–1958). V letih 1924–1934 je bila dvorna dama moški pravico, da pri popisih prebivalstva samo- jugoslovanske kraljice Marije Karađorđević in se na- voljno vnesejo podatek o pogovornem jeziku tudi stanila na Bledu, kjer je imel kralj Aleksander polet­ za ženo in celo zaposlene.78 no rezidenco. Gospa Šverljuga si je vilo na Bledu dala 5. Obravnavani zakonski pari potrjujejo ugotovljeni prizidati po načrtih arhitekta Jožeta Plečnika. vzorec (Cergol Paradiž, Selišnik) porok za višje meščanske sloje v Ljubljani in Trstu: trgovci si ve- Sklepi činoma izbirajo mlajše žene, ki bodo lahko poma- gale pri prodaji; intelektualci si izbirajo partnerke Čeprav je bil namen te študije predstaviti do sedaj svojih let, mlajše ali starejše le eno do dve leti. zbrane družinske podatke, želimo ob koncu v zvezi s 6. Izobraženci se v jezikovno-nacionalnem pogledu predstavljenim vendarle podati nekaj splošnih hipo- redkeje asimilirajo kot trgovci, posebej tedaj, ko tez in ugotovitev, ki so lahko izhodišče za nadaljnje gre za asimilacijo z bolj uveljavljeno nacijo. Izo­ raziskave: braženec si lažje privošči, da nastopa kot član 1. Slovensko zgodovinopisje še ni dovolj raziskalo manjšinske skupine ter se bo lažje odločil za tak­ vloge slovenskega meščanstva v Trstu,76 pa tudi šno držo. Slovensko meščanstvo se v Trstu izkaže meščanstva na splošno, saj časi temu niso bili na- za element upora in ne bidermajerske apolitič­ klonjeni. nosti. 2. Kaže se potreba po podrobni analizi družbeno- 7. Posamezniki so se vzpenjali po družbeni lestvici s -kulturnega vpliva medvojnega eksodusa slo- pomočjo premoženja svojih staršev, s priženjenim venskih meščanov iz Trsta na Trst in matično premoženjem, izobrazbo ter poklicem, v katerem Slovenijo.77 Slovenci so igrali pomembno vlogo so bili pogosto nadpovprečno uspešni, lojalni in pri kulturnem in političnem, pa tudi pomorsko- ambiciozni. Zdi se, da se meščanom ugled in po- -trgovskem razvoju Trsta. Zaradi multikulturnega, klicni status pogosto zdita pomembnejša od pla- kozmopolitskega vzdušja v Trstu do prve svetovne čila. vojne lahko sklepamo, da so bili tudi slovenski me- 8. Trgovski, zavarovalniški in pomorski razcvet Tr- ščani v Trstu bolj odprtega duha, poslovno drzni in sta je pomenil priložnost, a tudi veliko tveganje. politično pogumnejši od sodobnikov v Ljubljani. Marsikdo je v pretresih v začetku 20. stoletja iz- gubil vse. Opazno je, da vsaj v primeru družine 72 Ara in Magris, Trst, obmejna identiteta, str. 59. Vilfan mesto Kranj z okolico kot mesto predni- 73 Pilleri, Economo von San Serff. 74 Prepis poročnega lista v dosjeju Frana Vilfana v AJ, fond 334, kov in sorodnikov ostaja pribežališče, kamor se v Ministarstvo inostranskih poslova Kraljevine Jugoslavije, primeru ogroženosti zateče družina oziroma vsaj fasc. 141, jedinica opisa 464, Personalni dosjeji, Fran Vilfan otroci. Tesne družinske vezi in medsebojna po- AJ-334-141-464. moč so bile temelj preživetja v časih visoke umr- 75 http://www.štajerci.si/osebe/glaser-karol-(karel)/222/ [6. 9. 2019]. ljivosti (otrok in mater), vojne, ujetništva in iz- 76 Na odsotnost in nujnost tovrstnih raziskav, ki bi zaradi večje gnanstva, finančnih zlomov in fašističnega požiga objektivnosti morale vključevati kar najbolj raznoliko gradi- Narodnega doma. vo, opozarja že Verginella, Družbeni vzpon. 77 »Das Exil der Slowenen und Kroaten wurde in jüngster Zeit 9. Družbeni vzpon kmetov, ki so postali obrtniki ali bisweilen als ‘Exodus’ bezeichnet, in Anlehnung an den Auszug trgovci (pri čemer ni nujno vedno šlo za vzpon von Italienern aus denselben Gebieten nach 1945. Die Bezeich- nung war in der Zwischenkriegszeit, über die hier hauptsächlich zu berichten ist, unüblich. Die etwa 70.000 Angehörigen des 78 »Znano je, da so ‘družinski poglavarji’ soprogam, nedoraslim slowenisch-kroatischen Exils im südslawischen Staat nannten otrokom in pogosto celo služinčadi brez njihovega privoljen- sich ‘Flüchtlinge’ oder ‘Emigranten’.« Citirano po: Wörsdörfer, ja in kdaj tudi brez njihove vednosti pripisali svoj občevalni Slowenische und kroatische Emigranten, str. 989. jezik« (Cergol Paradiž in Selišnik, Soproge).

564 2019 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570

v materialnem smislu), se je v obravnavanih pri- Družinski arhiv Sergija Vilfana (zasebna last) merih začel že pred sredino 18. stoletja. Odtlej Biografski zapiski Sergija Vilfana o Josipu Wilfa- se jasno kaže trend, da so se sinovi morda tudi nu st. v rokopisu spričo tveganj, ki jih je prinašala trgovina, raje od- Družinske fotografije in albumi ločali za intelektualni poklic ali častniško službo, Osebna korespondenca družinskih članov kar pomeni določeno približevanje nekdanjemu Osebni dokumenti, uradni izpiski iz krstnih in razmeroma varnemu in lagodnemu rentniškemu matičnih knjig ter drugi dokumenti družinskih življenju plemičev.79 Razvoj nikdar ni šel v na- članov sprotno smer. Intelektualni poklic je imel pred- Osmrtnice in nekrologi za družinske člane nost pred častniškim, pri čemer je določeno vlogo Rodovnik družin Jeanrenaud in Chenevière gotovo igrala prej omenjena varščina ob poroki. Po drugi strani pa je bil vojaški častnik kot ženin ÖStA – Österreichisches Staatsarchiv zanimivejši kot izobraženec.80 AVAFHKA – Allgemeines Verwaltungs-, Fi- 10. Od srede 18. stoletja so se vse omenjene družine nanz- und Hofkammerarchiv gibale v meščanskih krogih, ne da bi kadar koli Verkehrsarchiv prešle v kmečke in le zelo redko v plemiške kro- Personalakten ge. Švicarski družini sta sicer imeli svoj grb, toda KA – Kriegsarchiv živeli sta povsem meščansko. Vse obravnavane Conduitenlisten družine so živele v ožjem središču Trsta. 11. Meščanski element je – kar je že dolgo znano LITERATURA – izredno mobilen: najmočneje izražena se zdi geografska mobilnost, sledi ji družbeno-social- Almanach für die k. u. k. Kriegsmarine 22. Pola, Wien: na mobilnost, vendar večinoma v smislu bega s Gerold & Komp., 1902. podeželja v mesto, in nato jezikovno-nacionalna Andrejka, Rudolf: Polley Alojzij. Slovenski biografski mobilnost, pogosto vezana na službeno mesto in leksikon VII. Ljubljana: SAZU, 1949, str. 438–439. izbiro partnerja. Predstavljeni primer družinske Andrejka, Rudolf: Zaslužni slovenski upravni juristi. zgodovine ni nikakršna izjema, še posebej kar za- Pol stoletja Društva »Pravnik«. Spominska knjiga deva hipotezo o mobilnosti. Meščani so bili bolj (ur. Rudolf Sajovic). Ljubljana: Društvo Pravnik, mobilni tudi zato, ker niso bili eksistencialno in 1939, str. 80–150. poklicno vezani na zemljo, industrijski obrat ali Ara, Angelo in Claudio Magris: Trst, obmejna iden- morje (ribištvo). titeta (prevedla Marija Luisa Cenda). Ljubljana: 12. Slovenske meščanske družine, ki smo jih tu Študentska založba, 2001. obravnavali od srede 18. stoletja dalje, v poklic- Attlmayr, Ferdinand: Der Krieg Österreichs in der nem in gospodarskem pogledu ustrezajo sploš­ Adria 1866. Pola, Wien, 1906 (2. izdaja). nim vzorcem meščanstva in so enakopraven ele- Bade, Klaus J. (ur.): Migration in Europa. Vom 17. ment multikulturne tržaške družbe v svojem času. Jahrhundert bis zur Gegenwart. Paderborn: Ferdi- V tem primeru zgodovinski mit o Slovencih kot nand Schöningh; München: Wilhelm Fink, 2010. narodu tlačanov, kmetov in hlapcev, ki ga občasno Bajc, Gorazd (ur.): Josip Vilfan. Življenje in delo ohranja tudi slovensko zgodovinopisje, ne ustreza primorskega pravnika, narodnjaka in poslanca v realnemu stanju. To bi še jasneje poudarile neka- rimskem parlamentu. Koper: Univerza na Pri- tere družinske veje, ki so deloma že raziskane, a morskem, ZRS Koper, Založba Annales, Zgodo- jih v tem prispevku nismo upoštevali. vinsko društvo za južno Primorsko, 2005 (Knjiž­ nica Annales, 44). Bart, Jean: Europolis. Bucureşti, 1933 (1. izdaja; fran- VIRI IN LITERATURA coski prevod Gabrielle Danoux l. 2016). Bergmann, H.: Vilfan (Wilfan) Fran (Franz). ARHIVSKI VIRI Österreichisches Biographisches Lexikon (ÖBL) 1815–1950, Bd. 15 (Lfg. 68). Wien: Österrei- AJ – Arhiv Jugoslavije chische Akademie der Wissenschaften, 2017, str. fond 334, Ministarstvo inostranskih poslova Kra- 279–280, https://www.biographien.ac.at/oebl/ ljevine Jugoslavije oebl_V/Vilfan_Fran_1874_1931.xml [dostop 6. 9. 2019]. Blaznik, Pavle: Škofja Loka in loško gospostvo (973– 1803). Škofja Loka: Muzejsko društvo Škofja Loka, 1973. 79 Prim. Vodopivec, Educated Elites. 80 Vojaške službe so veljale za zanesljive: »Ma la guerra, più che Brix, Emil: Umgangssprachen in Altösterreich zwischen la pace, era una certezza e constitutiva un avvenire sicuro« (Rasy, Agitation und Assimilation. Die Sprachenstatistik in Famiglia in pezzi, str. 82). den zisleithanischen Volkszählungen 1880 bis 1910.

565 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019

Wien, 1982 (Veröffentlichungen der Kommis­ Schiffes »Saida« in den Jahren 1890, 1891, 1892. sion für Neuere Geschichte Österreichs, 72). Wien: Carl Gerold's Sohn, 1894. Bruckmüller, Ernst (ur.): Bürgertum in der Habsbur- Marinac, Bogdana: Čez morje na nepoznani daljni germonarchie. Wien, Köln: Böhlau, 1990. vzhod. Potovanja pomorščakov avstrijske in avstro- Bruckmüller, Ernst: Nove raziskave zgodovine av- -ogrske vojne mornarice v Vzhodno Azijo. Piran: strijskega meščanstva. Zgodovinski časopis 45, št. Pomorski muzej, 2017. 3, 1991, str. 369–91. Mohorič, Ivan: Bombažna predilnica in tkalnica v Tr- Costa, Heinrich von: Der Freihafen von Triest, Oes­ žiču. Nastanek, razvoj in delo 1885 – 1960. Zgodo- terreichs Hauptstapelplatz für den überseeischen vina obrti in industrije v Tržiču II. Tržič: Mestni Welthandel. Wien: P. P. Mechitaristen Congrega- muzej v Tržiču, 1960. tions-Buchdruckerei, 1838. Offentaler, E. in H. Bergmann: Vilfan (Wilfan) Jo- Čermelj, Lavo: O ljudskem štetju v Trstu l. 1910. In sip ( Josef ). Österreichisches Biographisches Lexi- memoriam dr. Josipa Wilfana. Anali Jadranskog kon (ÖBL) 1815–1950, Bd. 15 (Lfg. 68). Wien: instituta 2, 1958, str. 7–51. Österreichische Akademie der Wissenschaften, Čermelj, Lavoslav in Branko Marušič: Vilfan (Wil- 2017, str. 280–281, https://www.biographien. fan) Josip ml. Slovenski biografski leksikon XIII. ac.at/oebl/oebl_V/Vilfan_Josip_1838_1907.xml Ljubljana: SAZU, 1982, str. 467–469. [dostop 6. 9. 2019]. Dolžan Eržen, Tatjana in Helena Rant: Sita. Zaklad­ Österreichische Statistik I. Wien: K. k. Statistische nica črtastih in karirastih vzorcev. Kranj: Gorenj- Central-Commission, 1882. ski muzej, 2007. Österreichische Statistik XXXII. Wien: K. k. Statisti- Dr. Joža Vilfan, Partizan, politik in diplomat. Krom- sche Central-Commission, 1892–1895. berk: Goriški muzej, 2009 (ponovna, razširjena Pahor, Boris: Mesto v zalivu. Ljubljana: DZS, 2004. izdaja 2018). Pelikan, Egon: Josip Vilfan v parlamentu. Discorsi par- Friš, Darko (ur.): Od Maribora do Trsta: 1850–1914, lamentari dell'on. Josip Vilfan. Trst/Trieste: Krožek zbornik referatov. Maribor: Pedagoška fakulteta, za družbena vprašanja »Virgil Šček«, 1997. 1998. Pelikan, Egon: Prerez življenja dr. Josipa Vilfana. Josip Frunzănescu, Anghel: Evoluţia chestiunii agrare in Vilfan: Življenje in delo primorskega pravnika, na- România, Privire istorică – Aspecte Actuale –Ten- rodnjaka in poslanca v Rimskem parlamentu (ur. Go- dinţe. Bucureşti: 1939. razd Bajc). Koper: Založba Annales, Zgodovinsko Gorec, Sonja: Šavnik Pavel. Slovenski biografski leksi- društvo za južno Primorsko, 2005, str. 11–18. kon XI. Ljubljana: SAZU, 1971, str. 590–591. Pilleri, Georg: Economo von San Serff, Constantin Gorec, Sonja: Vilfan Draško. Slovenski biografski lek­ Freiherr. Neue Deutsche Biographie 4, 1959, str. 306– sikon XIII. Ljubljana: SAZU, 1982, str. 464–465. 307 [spletna različica] https://www.deutsche- Hahn, Sylvia: Österreich. Migration in Europa. Vom -biographie.de/pnd118687751.html#ndbcontent 17. Jahrhundert bis zur Gegenwart (ur. Klaus J. [dostop 6. 9. 2019]. Bade et al.). Paderborn: Ferdinand Schöningh; Plaschka, Richard G.: Matrosen – Offiziere – Rebellen. München: Wilhelm Fink, 2010 (3. ponatis), str. Krisenkonfrontation zur See 1900–1918 II. Wien, 171–187. Köln, Graz: Böhlau, 1984 (Veröffentlichungen Historisch-biographisches Lexikon der Schweiz, Band 4, des Österreichischen Ost- und Südosteuropa- s. v. Jeanrenaud. Neuenburg: Administration des -Instituts, 12). Historisch-biografischen Lexikons der Schweiz, Pletikosić, Ivica: Revizije popisa prebivalstva Trsta iz 1927, str. 393, http://biblio.unibe.ch/digibern/ leta 1910. Annales. Series historia et sociologia 16, hist_bibliog_lexikon_schweiz/HBLS_band_04. št. 2, 2006, str. 477–482. pdf [dostop 6. 9. 2019]. Pozzetto, Marko et al. (ur.): Narodni dom v Trstu Kalc, Aleksej: Tržaško prebivalstvo v 18. stoletju: pri- 1904–1920. Trst: Narodna in študijska knjižnica seljevanje kot gibalo demografske rasti in družbenih v Trstu, 1995. sprememb. Koper: Založba Annales, 2008. Prašelj, Nada: Šavnik Karel ml. Slovenski biografski Kambič, Mirko: Dr. Janko Šavnik (1881–1915). Kro- leksikon XI. Ljubljana: SAZU, 1971, str. 589. nika 27, št. 3, 1979, str. 193–195. Prašelj, Nada: Šavnik Karel st. Slovenski biografski Kandler, Pietro: Storia del Consiglio dei Patrizi di leksikon XI. Ljubljana: SAZU, 1971, str. 589–590. Trieste dall'anno 1382 all'anno 1809 con documenti. Rasy, Elisabetta: Famiglia in pezzi. Milano: Monda- Trieste: Tipografia del Lloyd Austriaco, 1858. dori, 2017. Kobe-Arzenšek, Katarina: Sitarstvo na Gorenjskem Rugále, Mariano in Miha Preinfalk: Blagoslovljeni in (Zgodovinski oris). Ljubljana: Tehniški muzej prekleti, 1. del. Plemiške rodbine 19. in 20. stoletja Slovenije, 1967 (Publikacije Tehniškega muzeja na Slovenskem. Ljubljana: Viharnik, 2010. Slovenije, 13). Rustia, Peter: Iz poslanskega delovanja Josipa Vilfa- Komelj, Miklavž: Luč delfina. Celovec: Wieser, 1991. na. Josip Vilfan: Življenje in delo primorskega prav- Marchesetti, Hermann: Die Erdumsegelung S. M. nika, narodnjaka in poslanca v Rimskem parlamen-

566 2019 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570

tu (ur. Gorazd Bajc). Koper: Založba Annales, gions before WWI – between National Aspirati- Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, 2005, ons and Political Conservativism. The Role of Edu- str. 41–50. cation and Universities in Modernization Processes Salvator, Ludwig: Über den Durchstich der Landenge in Central and South-Eastern European Countries von Stagno. Prag: von Heinr. Mercy Sohn, 1906. in 19th and 20st Century (ur. Peter Vodopivec in Schweizer, W. F.: Die Siebweberei in Stražišče. Ciba Aleš Gabrič). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgo- Rundschau 1, 1966, str. 24–31. dovino in Zentrum für Soziale Innovation Wien Schweizer, W. F.: Textielhistorische Spenztochten in – Avstrijski znanstveni institut v Ljubljani, 2011, Slovenië. Textielhistorische Bijdragen 5, 1963, str. str. 63–71. 142–156. Volk, Sandi: Simbolni naboj slovenske reprezentanč- Smolik, Marijan: Vilfan (Wilfan) Simon. Slovenski ne palače. Narodni dom v Trstu 1904–1920 (ur. biografski leksikon XIII. Ljubljana: SAZU, 1982, Marko Pozzetto et al.). Trst: Narodna in študij- str. 473–474. ska knjižnica v Trstu, 1995, str. 101–108. Spomini dr. Josipa Vilfana (Torzo). Jadranski koledar Wörsdörfer, Rolf: Slowenische und kroatische Emi- 1980. Trst: Založništvo tržaškega tiska, 1980, str. granten aus den nach 1918 an Italien gefallenen 168–188. Territorien in Jugoslawien. Migration in Europa. Šelih, Alenka et al.: Pozabljena polovica. Portreti žensk Vom 17. Jahrhundert bis zur Gegenwart (ur. Klaus 19. in 20. stoletja na Slovenskem. Ljubljana: Založ- J. Bade et al.). Paderborn: Ferdinand Schöningh, ba Tuma in SAZU, 2007. München: Wilhelm Fink, 2010, str. 989–991. Štukl, France: Knjiga hiš v Škofji Loki I. Škofja Loka, Žontar, Josip: Platnarstvo in sitarstvo v loškem go- Ljubljana: Zgodovinski arhiv, 1981. spostvu v 18. stoletju. Loški razgledi 3, 1956, str. Verginella, Marta: Družbeni vzpon slovenske elite v 89–102. Trstu. Od Maribora do Trsta: 1850–1914, zbornik Žontar, Josip: Zgodovina mesta Kranja. Ljubljana: referatov (ur. Darko Friš in Franc Rozman). Ma- Muzejsko društvo za Slovenijo, 1939. ribor: Pedagoška fakulteta, 1998, str. 69–76. Verginella, Marta: Topografija Vilfanove odvetniške SPLETNI VIRI pisarne. Josip Vilfan: Življenje in delo primorskega pravnika, narodnjaka in poslanca v Rimskem par- http://www.štajerci.si/osebe/glaser-karol- lamentu (ur. Gorazd Bajc). Koper: Založba An- -(karel)/222/ [dostop 6. 9. 2019] nales, Zgodovinsko društvo za južno Primorsko, Cergol Paradiž, Ana in Irena Selišnik: Soproge slo- 2005, str. 93–104. venske elite v Ljubljani in Trstu, http://ojs.inz.si/ Vilfan Vospernik, Ana: Spomini na dedka Jožo. Dr. pnz/article/download/282/531?inline=1 [dostop Joža Vilfan. Partizan, politik in diplomat. Krom- 22. 8. 2019]. berk: Goriški muzej, 2009 (ponovna, razširjena izdaja 2018), str. 64–68. Vilfan, Jernej: Spomini na deda Josipa. Josip Vilfan. Življenje in delo primorskega pravnika, narodnja- ka in poslanca v rimskem parlamentu (ur. Gorazd Bajc). Koper: Univerza na Primorskem, ZRS Ko- per, Založba Annales, Zgodovinsko društvo za SUMMARY južno Primorsko, 2005, str. 143–148 (Knjižnica Annales, 44). Reflections on the composition of Trieste ci- Vilfan, Sergij: The Archives of the President of the tizenry in the nineteenth and early twentieth Congresses of European Nationalities. Ethnic centuries. A demonstration on the example Groups Studies. Ljubljana: SAZU, 1988, str. 59– of Sergij Vilfan’s family history 62. Vilfan, Sergij: Vilfan (Wilfan) Fran. Slovenski bio- The statistics of Austrian population censuses grafski leksikon XIII. Ljubljana: SAZU, 1982, str. from 1880 and 1890 regarding the data on the pre- 465. dominant language of communication do not reflect Vilfan, Sergij: Vilfan (Wilfan) Josip st. Slovenski bio­ the actual composition of the then Trieste citizenry, grafski leksikon XIII. Ljubljana: SAZU, 1982, str. as they do not cover the multilingual communities 466–467. and foreigners who settled and assimilated in the city. Vilfan, Sergij: Zur Struktur des triester Bürger- The statistics likewise fail to show the highly diverse tums. Eine familiengeschichtliche Fallstudie. contacts and interactions among different groups Bürgertum in der Habsburgermonarchie (ur. Ernst of the population that were drawn to Trieste by its Bruckmüller et al.). Wien, Köln: Böhlau, 1990, maritime and economic prosperity after 1719 by dis- str. 65–74. cussing them as separate phenomena, even though Vodopivec, Peter: Educated Elites in Slovene Re­ they, in fact, were not. This is well illustrated by the

567 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019

family history under examination, which draws on in view of their cultural habitus, the presented Slo- an article written by the legal historian Sergij Vilfan venian middle-class families of Vilfan, Jugovic, and from 1990. Šavnik lived in conformity with the overall middle- In the 1830s, the Swiss middle-class family class patterns of their time, with their representatives Jeanrenaud – the spouses Charles Louis Jeanrenaud forming a socially equivalent part of the ethnically (1799–1871) and Luise-Marie, née Chenevière mixed and intertwined Trieste citizenry, in contra- (1804–1888) – settled in Trieste as well. Their son diction to the tendentious presentations of some Édouard (1840–1910) was a wholesale coffee dis- Italian historians claiming that Slovenes only inha­ tributor, married to Josephine, née Wemmer (1845– bited villages in Trieste’s hinterlands. 1933), of Sudeten-Friuli descent. Their seven adult children (two sons and five daughters) mostly chose their spouses in the local Trieste middle-class circles, but of different ethnic backgrounds. Both daughters- RIASSUNTO in-law were of Italian descent, and the sons-in-law of Slovenian-Austrian (Guido Polley), Romanian (An- Struttura della borghesia triestina nel XIX e ghel Frunzănescu), German (Leonhard Rommel), all’inizio del XX secolo. Esempio della storia Slovenian (Fran Wilfan), and Croatian origins ( Jo- familiare di Sergij Vilfan sip Bach). While the last few Jeanrenauds still lived in Trieste in the years immediately after the Second I dati statistici ottenuti dai censimenti austriaci World War, there are no living representatives of the del 1880 e del 1890, con i relativi dati sulla lingua family in the city today. parlata dominante, non riflettono la reale struttura The presence of the Wilfan (later Vilfan) family della borghesia triestina di quei tempi perché non took root in Trieste with the constructor Josip Wil- tengono conto delle cerchie multilingue e degli stra- fan (1838–1907) from Škofja Loka in 1869, when he nieri che si stabilirono in città e assimilarono. Le accepted a job with Southern Railway and took part statistiche, inoltre, non mostrano l’ampia varietà di in the construction of the Trieste port and several contatti e intrecci tra i più diversi gruppi della popo- other ports along the Adriatic coast. Before that, the lazione, attratta dal boom marittimo ed economico family of his wife Gabrijela, née Jugovic (1842–1900) di Trieste seguito al 1719. Essi furono trattati separa- already lived in Trieste as Gabrijela’s home city. Her tamente, sebbene in realtà non lo fossero. Ne possia- father Franc Jugovic (1810–1877), a native of Kranj, mo cogliere una bellissima illustrazione dalla storia he was a commodity trader in Trieste and later took della famiglia in questione, basata su un articolo del over his father’s-in-law sieve manufacturing compa- 1990 dello storico-giurista Sergij Vilfan. ny Anton Globočnik at Stražišče near Kranj. A partire dagli anni ’30 del secolo XIX, era pre- Josip and Gabrijela Wilfan had four sons: the in- sente a Trieste (1804–1888) la famiglia borghese fantry officer Pavel (1869–1908), who never married svizzera Jeanrenaud – ovvero i coniugi Charles Louis and died at a relatively young age; the navy officer Jeanrenaud (1799–1871) e Luise-Marie, nata Che- Alfons (1872–1938), who died childless; the navy of- nevière. Il loro figlio Édouard (1840–1910) era un ficer and diplomat Fran (1874–1931), who in 1903 grossista di caffè a Trieste ed era sposato con Josephi- married Ida Jeanrenaud (1873–1954; the family’s ne, nata Wemmer (1845–1933), di origine friulana- everyday communication was an interplay of several sudetica. I loro sette figli adulti (2 figli e 5 figlie) scel- different languages – the Triestine dialect of Italian, sero i loro coniugi principalmente nei circoli borghesi German, French, and Slovenian); and the lawyer and di Trieste, ma di origine etnica diversa. Entrambe le politician Josip (1878–1955), an advocate of the rights nuore erano di origine italiana, mentre i generi erano of the Slovenian and Slavic communities in the Aus- di origine sloveno-austriaca (Guido Polley), rumena tro-Hungarian Monarchy and the Kingdom of Italy, (Anghel Frunzănescu), tedesca (Leonhard Rommel), who married Marija Šavnik (1879–1918) from Kranj. slovena (Fran Wilfan) e croata ( Josip Bach). Gli ul- All Josip’s children, too, were born in Trieste, where timi e pochi rappresentanti della famiglia Jeanrenaud they spent part of their childhood and adolescence, vissero a Trieste ancora negli anni successivi alla se- as well as the youngest of Fran’s children, the legal conda guerra mondiale ma oggi non ci sono più. historian Sergij (1919–1996). The arson of the Slo- La presenza della famiglia Wilfan (in seguito venian Cultural Centre in 1920 also destroyed Josip’s Vilfan) a Trieste iniziò nel 1869 con il costruttore home, the birthplace of his children and a nephew, all Josip Wilfan (1838–1907) di Škofja Loka, quando his property and his law firm. The Vilfan’s presence egli accettò un lavoro presso le ferrovie meridionali e in Trieste came to an end after the First World War partecipò alla costruzione del porto di Trieste e di al- and definitively in 1928, when Josip, a member of the tri porti nell’Adriatico. Prima di ciò viveva già a Trie- pro-Slovenian political elite, emigrated overnight to ste la famiglia di sua moglie Gabrijela, nata Jugovic Vienna in the face of Fascist pressure. (1842–1900), che nacque proprio a Trieste. Suo pa- In occupational and economic terms, as well as dre, Franc Jugovic (1810–1877), originario di Kranj,

568 2019 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570

faceva il commerciante a Trieste e in seguito rilevò storico-giurista Sergij (1919–1996). Nel rogo del Na- dal suocero la ditta Anton Globočnik che fabbricava rodni dom, la Casa del popolo, nel 1920, fu incendiata setacci a Stražišče vicino a Kranj. la casa di Josip, dove nacquero i suoi figli e un nipote, I coniugi Josip e Gabrijela Wilfan ebbero quat- tutti i suoi beni e il suo studio legale. La presenza dei tro figli: Pavel (1869–1908), ufficiale di fanteria, che Vilfan a Trieste terminò dopo la prima guerra mon- rimase celibe e morì relativamente giovane, Alfons diale, precisamente nel 1928, quando a causa delle (1872–1938), ufficiale della marina, che non ebbe pressioni fasciste Josip emigrò a Vienna come parte discendenti, Fran (1874–1931), ufficiale della mari- dell’élite politica di orientamento sloveno. na e diplomatico, che nel 1903 sposò Ida Jeanrenaud Le famiglie borghesi slovene presentate, i Vilfan, (1873–1954; diverse lingue erano usate simultanea- gli Jugovic e gli Šavnik, dal punto di vista profes- mente nella loro comunicazione familiare quotidiana sionale ed economico e considerando il loro habitus - il dialetto triestino italiano, il tedesco, il francese e culturale, corrispondono ai modelli generali della lo sloveno), e Josip (1878–1955), avvocato e politi- borghesia del loro tempo. I rappresentanti di queste co, fautore dei diritti delle comunità slovene e slave famiglie furono socialmente equivalenti alla borghe- nella monarchia e nel regno d’Italia, che sposò Mari- sia triestina etnicamente mista e intrecciata, il che ja Šavnik (1879–1918) di Kranj. Tutti i figli di Josip contraddice le rappresentazioni tendenziose di alcuni nacquero a Trieste, vissero lì durante la loro infanzia e storici italiani, i quali sostengono che gli sloveni vive- adolescenza, così come il figlio più giovane di Fran, lo vano solo nei villaggi dell’entroterra di Trieste.

569 AMALIJA MAČEK, VERONIKA PFLAUM, ANA VILFAN VOSPERNIK: O STRUKTURI TRŽAŠKEGA MEŠČANSTVA ..., 545–570 2019 NIC A oo 1885-1968 1893-1970 Franc Emme r EOPOL DA 1887-1897 2 4 9 1 - 4 2 2 5 9 8 1 - 1 oo 1873 Karel Šavnik 1840-1922 LEOPOLDINA 2 8 AVE LL 8

1 ČNIK O B 8 5 O 0 1 9 9 L 1 1 - - G

9 1 MARIJA N 4 8 8 8 O 1 oo 1880 1 Ludvik Matajc 1846-1908 (1) JANK OP ELIZABETA 1916-1917 T N 1780-1861 oo 1800 Jožefa Bajželj 1784-1844 A KO 1 Š 7 8 1 - 1 3 3 DRA 4 9 8 ANEZ 1 - 1 (1) 1914-1996 7 K 7 RANC 8 7 5 1 7 7 8 8 1 1 čiška Globočnik - - ŠAVNI n 0 0 C a I 1 1 r 8 8 V 8 1 F oo 1833 1 FRANC 2 JANK A O 9 G 1 - 4 (1) 1910-1924 U C IŠK AJ 4 0 J 7

9 8 ? 1 N - KARE LF 1 ? 9 A 3 7 R 8 7 1 JUGOVI F 8 A 1 - Ž ? ? LEOPOLD C JO I V 9 (1) 1908-1987 O 0 G N 9 R 1 U A - E k J F i 7 T n L 3 I E v 8 5 5 a 1 P V 0 5 Š 9

9 1 a

1 j - o i LORENC 8 r o JOSIP

7 a ) 8 1 (1) 1 ( M (2) oo 1932 Jevgenija Ammende, roj. Sorokin 1895-1963 1879-1918 GABRIJELA (1) 1906-1998 d 1 u 8 a 8 n 1 e - 1 r 2 3 n 0 9 3 a 8 1 0 e - 1 oo 1943 Marija Rue h 1918-1998 SERGIJ SIMON 1919-1996 9 J N c 4

FRAN 1 7

a A N 9 o d F A r (1) 1 I o 1873-1954 L e F N I n L A z I W 7 7 F u

N 0 7 L W L N

9 8 I

A 1 1 P a O F - - - f W I 8 5 9 L T e S I r 3 9 ž 0 N e 8 7 o 8 O V GOR s / Gabrijela Jugovi 1 (1) oo 1869 JAKOB A 1755-1827 oo Marija Jesenko 1 oo J 1 JČ (2) oo Rose Melania Koh n 1872- 1842-1900 1906-1985 u N a A h 8 F n 3 a L f 9 I 6 1 P 0

- W 9 a 2 ALFON S 1 g 7

l 8 o (1) 1 O o GABRIJEL AI WILFAN 1904-1963 8 0 9 1 - 9 PAUL 6 8 (1) 1 h c a B

- p ? i s 8 o 8 o ULIE AIMÉE J 1 o DJ 2 4 8 1 - 5 7 8 RICHAR 1 n a f 4 l i 5 9 3 W 1 0

- 9 n 3 1 a

7 r o 8 DA o F 1 1874-1931 7 d 5 r 9 9 a 1 1 h - 9 n 1 1 e o

7 e o 8 ѐr LOUIS EI o L 1 1859-1929 Romme l 7 4 9 1 - 0 7 UCIA 8 CHARLES 1 1902- .L oo 1868 CHARLES LOUIS JEANRENAUD 1760-1840 1799-1871 ABRAM JOSEPH JEANRENAUD 1716-1795 DANIEL JEANRENAUD oo 1835 Louise-Marie Chenev i 1804-1888 Josephine Wemme r 1845-1933 ÉDOUARD 1840-1910 nescu II. l 7 RUNZĂNESCU e 9 LE - h 8 9 È g 1

6 n o 8 AD o 1 A Frunză JEANRENAUD 1899-1977 ANGHEL III y e l l 4 ADOLPHE 1837- JEANRENAUD o 5 P 9 AX

1 o - d 6 i 6 u o 8 o CAROLINE 1 G 1864-1932 l TT OM POLLE YF Karl Deme PREDNIKI IN DRUŽINSKE POVEZAVE SERGIJA VILFANA SERGIJA POVEZAVE IN DRUŽINSKE PREDNIKI predvsem rodovnikprecej bi bil seveda obsežnejši, Popoln imen. je namenjena lažji orientaciji v množici omenjenih v besedilu, povezavShema sorodstvenih oseb, Pflaum) Veronika (sestavila mestu niso predstavljene. ki na tem v mlajših generacijah, oo ID AO

570