Diplomsko Delo

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKO DELO

Brigita Bec

Maribor, 2016

UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Diplomsko delo

VINOGRADNIŠKA TERMINOLOGIJA V ZAGORCIH

Graduation thesis

VITICULTURAL TERMINOLOGY IN ZAGORCI

Mentorica: Kandidatka: red. prof. dr. Mihaela Koletnik Brigita Bec

Maribor, 2016

Lektorica: Slavica Šajnovič, prof. slov.

Prevajalka: Sanja Miškovič, prof. angl. in ped.

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorici, dr. Mihaeli Koletnik, za napotke in pomoč pri izdelavi diplomskega dela, predvsem pa za potrpežljivost in razumevanje.

V veliko pomoč sta bila informator, Janko Bec, tudi njegova žena Pavla Bec, ki sta z veseljem sodelovala pri zapisu narečnih besedil in bila pripravljena takoj prikazati lepoto prleškega narečja in bogato vinogradniško terminologijo, za kar se jima iskreno zahvaljujem.

Iz srca hvala partnerju Darelu za potrpežljivost in podporo.

Posebna zahvala gre sestri Albini Toš, ki je ves čas študija verjela vame in me neumorno vzpodbujala, največja zahvala pa mami, Alojziji Bec, ker mi je vedno stala ob strani z modrostjo in globokimi nasveti preprostega človeka.

Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija

IZJAVA

Podpisana Brigita Bec, rojena 22. 4. 1984, študentka Filozofske fakultete

Univerze v Mariboru, smer Slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Vinogradniška terminologija v Zagorcih pri mentorici red. prof. dr. Mihaeli Koletnik, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Kraj: Maribor

Datum: 15. 7. 2016

Brigita Bec

______

Povzetek:

V diplomski nalogi z naslovom Vingradniška terminologija v Zagorcih je najprej predstavljen razvoj vingradništva na Slovenskem ter v vinorodnem okolišu Slovenske gorice, geografsko in zgodovinsko sta orisana kraj Juršinci in vas Zagorci, poudarek je na razvoju trsničarstva in vinogradništva na tem območju, podrobneje sta predstavljena glasoslovni in oblikoslovni razvoj govora v Zagorcih, ki je dialektološko uvrščen v srednjeprleški govor. S pomočjo snemanja in zapisovanja je bilo zbrano vinogradniško besedje, ki se govori v Zagorcih.

Besedje je bilo zbrano s pomočjo informatorja, trsničarja Janka Beca, ki se s trsničarstvom ukvarja že več desetletij, družinsko tradicijo je pred leti prevzel sin Roman Bec. Trsničarstvo ima v družini stare korenine, zato je še slišati stare izraze, kot so "cühta", "žehtar" in "pintar", ker pa je napredek vedno hitrejši in so stare lesene preše že pred desetletji zamenjale moderne hidravlične stiskalnice, lesene koše za grozdje so zamenjale plastične kadi, putarje so nadomestili traktorji, leseni sodi za vino so prava redkost in služijo bolj kot okras, narečna govorica vse bolj izginja.

Zbrana besedila so tako zapisana v narečni transkripciji in s pomočjo strokovne literature natančno obdelana in analizirana. Na podlagi gradiva in analiz je nastal slovar, ki obsega 236 izročnic, ki so razvrščene po abecednem redu. Geslu, ki je zapisano v knjižnem ali poknjiženem jeziku, sledi zapis besede v fonetični obliki, nato razlaga pomena, primer iz narečnega pripovedovanja in izvor.

Ugotovljeno je bilo, da je večina besed slovanskega izvora. Besede, ki so prevzete, so zaradi bližine nemške govorice in pogostih stikov z nemško govorečimi v največji meri prevzete iz nemščine, nekatere besede pa so tudi romanskega izvora, saj so z vinogradništvo na naših tleh prvi začeli že Rimljani in Kelti pred približno 2400 leti.

Ključne besede: slovenski jezik, dialektologija, panonska narečna skupina, prleško narečje, vinogradniška terminologija

Abstract:

The thesis Viticultural Terminology in Zagorci presents the development of viticulture in Slovenia and in the wine-growing district of Slovenske gorice. Given are geographical and historical facts about the area of Juršinci and the village Zagorci, the emphasis is on the development of vine nursery and viticulture in this area. Further the phonological and morphological characteristics of speech in Zagorci, which is dialectologically ranked as middle Pannonian speech, are described. With the help of recording and making notes, viticultural terminology, spoken in Zagorci, was collected.

The vocabulary was collected with the help of an informant, vine grower Janko Bec, who has been dealing with vine nursery for several decades. The family tradition was taken over by son Roman Bec few years ago. Vine growing has old roots in this family, so it is still possible to hear old terms, such as "cühta", "žehtar" and "pintar". As the economical development is getting faster and the old wooden presses were replaced by modern hydraulic presses decades ago, wooden baskets for grapes were replaced by plastic tubs, men, who carried grapes, were replaced by tractors, wooden barrels of wine are a rarity and serve more as decoration, the dialect words are disappearing increasingly.

Collected and recorded texts are written in the dialect transcription and carefully analyzed, using professional literature. Based on recordings and analysis, a pocket dictionary of 236 words, which are arranged in alphabetical order, was written. Each word is written in the phonetic shape, followed by an explanation of meaning, with an example of the recorded dialect speech and its origin.

It was concluded, that most of the words are of Slavic origin. Words that are not of Slavic origin are mainly of German origin, due to the proximity of the German language and frequent contacts with the German-speaking population. Some words are also of Roman origin, because the vine growing culture in this area was first started by Romans and Celts about 2400 years ago.

Keywords: Slovenian language dialectology, Pannonian dialect group, the dialect of Prlekija, viticultural terminology

Kazalo

1 Uvod...... 1 2 Namen izdelave diplomskega dela ...... 2 3 Raziskovalne hipoteze ...... 3 4 Metodologija ...... 4 4.1 Raziskovalne metode ...... 4 5 Vinogradništvo...... 5 5.1 Vinogradništvo na Slovenskem ...... 5 5.2 Vinorodni okoliš Slovenske gorice ...... 6 6 Geografski in zgodovinski oris kraja ...... 8 6.1 Trsničarstvo v Juršincih ...... 9 7 Glasoslovni in oblikoslovni oris govora Zagorcev ...... 12 7.1 Narečna umestitev govora ...... 12 7.2 Glasoslovje ...... 12 7.2.1 Naglas ...... 12 7.2.2 Vokalizem ...... 13 7.2.3 Konzonantizem ...... 20 7.3 Oblikoslovje ...... 23 7.3.1 Samostalnik ...... 23 7.3.2 Pridevnik ...... 26 7.3.3 Glagol ...... 27 7.3.4 Števniki ...... 29 7.3.5 Zaimki ...... 29 7.3.6 Prislov ...... 32 7.3.7 Predlog in veznik...... 32 8 Slovar vinogradniškega besedja...... 33 8.1 Navodila za branje slovarja ...... 33 8.2 Slovar ...... 33 9 Besedila ...... 66 10 Sklep ...... 87 11 Viri in literatura ...... 92

1 Uvod

Vino je človeku skozi čas dajalo pogum, moč in veselje, ob opravilih, povezanih s pripravo vina, pa so se razvijala pristna prijateljstva in dobri medsosedski odnosi. To velja tudi za vinorodni okoliš Juršinci, kjer je zaradi ugodne lege in rodne prsti vinogradništvo zelo razširjeno. Kako pomembna sta vinogradništvo in z njim povezano trsničarstvo na tem območju, je možno sklepati iz občinskega grba, ki ga krasi vinska trta.

Prebivalci Juršincev in okoliških vasi vsako leto pripravijo prireditev Zahvala jeseni, na kateri predstavijo vse vasi v občini, njihove značilnost, preteklost in posebnosti. Take prireditve so izjemnega pomena, saj ohranjajo tradicijo in zanamcem prikažejo stare običaje ter orodja, ki zaradi hitrega napredka, ki je viden predvsem v obrteh, povezanih z vinogradništvom, naglo izumirajo. Stare lesene preše so že pred desetletji zamenjale moderne hidravlične stiskalnice, lesene koše za grozdje so zamenjale plastične kadi, putarje so nadomestili traktorji, leseni sodi za vino so prava redkost in služijo bolj kot okras.

Napredek in moderen način življenja prodirata tudi v jezik na podeželju, kjer so narečja zaradi oddaljenosti od mest bolj pristna in napredek ni bil tako hiter. Narečne besede vedno bolj izumirajo in izginjajo, hitro jih zamenjujeo novejši izrazi, saj mlajše generacije prevzemajo mestno govorico in vedno slabše obvladajo svoje narečje. Pristno narečno govorico tako lahko slišimo le še pri starejšh prebivalcih, ki se večinoma zavedajo pomena narečij in različnih govorov in le-te z veseljem ohranjajo.

Narečno govorico je pomembno ohranjati, zato je narečne besede potrebno zbrati in zapisati ter umestiti v narečje. V vasi Zagorci, ki je tesno povezana z vinsko trto, je vinogradiška terminologija še zelo živa in da bo takšna ostala, zbrana vsaj na papirju, bo podrobneje prestavljena v tem diplomskem delu.

2 Namen izdelave diplomskega dela

Diplomsko delo Vinogradniška terminologija v Zagorcih bo podrobneje predstavilo:

- vinogradništvo na Slovenskem in v Slovenskih goricah,

- zgodovino in razvoj vasi Zagorci in občine Juršinci,

- trsničartvo v Juršincih,

- glasoslovni in oblikoslovni oris govora v Zagorcih,

- vinogradniško besedje Zagorcev, pomen in izvor.

3 Raziskovalne hipoteze

Predvideva se, da je največ vinogradniških izrazov slovanskega izvora. Besede, ki so prevzete, so zaradi bližine nemške govorice in pogostih stikov z nemško govorečimi deželami najverjetneje prevzete iz nemščine, nekatere besede pa so tudi romanskega izvora, saj so z vinogradništvom na naših tleh prvi začeli že Rimljani in Kelti, približno 400 let pred začetkom našega štetja.

4 Metodologija

4.1 Raziskovalne metode

Za predstavitev vinogradniške terminologije v Zagorcih so bile uporabljene naslednje metode:

- preučevanje strokovne literature, s pomočjo katere je bil opisan razvoj vinogradništva v Sloveniji in v Slovenskih goricah ter predstavljen govor Zagorcev;

- zgodovinska metoda, s katero sta bila predstavljena zgodovina kraja in zgodovinski razvoj trsničarstva v Juršincih;

- metoda razgovorov in intervjujev, s katero je bil posnet narečni govor;

- metoda klasifikacije, ki je bila uporabljena za analizo in umeščanje posameznih glasov v sistem.

5 Vinogradništvo

5.1 Vinogradništvo na Slovenskem

Dolgo je veljalo, da je vinska trta k nam prišla iz Orienta, vendar odkritja dokazujejo, da je vinska trta avtohtona rastlina, ki je nastala iz divje vinske trte, ki še danes v Evropi raste v gozdovih in ob večjih rekah. Prednike divje vinske trte so našli v več krajih v Evropi, tudi na Štjerskem, fosili sodijo v najstarejšo terciarno dobo. Kultura gojenja vinske trte zaradi pridelovanja vina, torej vinogradništvo, je na Slovenskem stara več kot 2400 let. Kelti so že 400 let pred našim štetjem izkoristili odlične klimatske razmere, ugodno lego in rodovitno prst ter pričeli z gojenjem vinske trte, kar so dopolnili in izboljšali Rimljani. O panonskih vinogradih in panonskem vinu so tako prvi pisali že rimski pisci (Zupanič 1969: 16). Posebej pomemben je Ptuj, Poetovio, ki je bil ustanovljen leta 69 in v katerem so našli veliko rimskih posod za vino, iz česar je možno sklepati, da je bilo vino pomembno v rimski kulturi, vendar je pridobivanje le-tega zastalo z razpadanjem rimskega cesarstva (med 4. in 6. stoletjem). Vinogradništvo so obudila slovanska plemena, ki so se na to območje naseljevala v 6. in začetku 7. stoletja, vendar je o tem obdobju le malo zapisanega. Ponovno je zapise moč najti po pokristjanjevanju, ko so se z vinogradništvom pričeli ukvarjati menihi, ki so upravljali z velikimi samostanskimi posestvi, na katerih so gojili vinsko trto. K dvigu kakovosti je pripomogel Karel Veliki, ki je izdal tudi posebna navodila za ravnanje z vinogradi, pravi razcvet pa je vinogradništvo v Sloveniji doseglo v 11. stoletju, zlasti v okolici Ptuja, za kar so še posebej zaslužni minoriti. Vinogradi so nastajali v gričevnatem svetu na prisojnih legah, nekatere sorte so se ohranile do danes, tak kompleks so imenovali gora in beseda gorica najverjetneje izvira od tod (Bunderl, Rus idr. 1994: 10). V začetku 13. stoletja so že nastali zakoni, ki so pravno urejali zakupnino – gornino in določili, kdo je lahko bil zakupnik vinogradov. Vinogradništvo se je kot panoga pričelo oddaljevati od kmetijstva. O razvoju in o kakovosti vin je veliko možno izvedeti iz redkih knjig, ki so izšle v tistem obdobju, pomembna je Valvasorjeva Slava vojvodine Kranjske iz leta 1689, razcvet je literatura o vinogradništvu doživela v 18. in 19. stoletju, ko se je pričel splošni napredek, tudi v kmetijstvu in torej vinogradništvu. Ustanovljene so

bile šole, tudi kmetijske, ki so izobraževale mlade vinogradnike, leta 1819 je nastala Kmetijska družba za Štajersko, leta 1844 je kot priloga Bleiweisovh novic izšla prva vinogradniška knjiga Vinoreja avtorja Matije Vertovca iz Šentvida nad Vipavo (prav tam). V času splošnega razvoja in kmetijskega ter gospodarskega napredka so vinograde napadle nevarne bolezni in škodljivci, ki so uničili polovico vinogradov. Za obnovitev nasadov so bile ustanovljene trsnice, v Juršincih je trsničarska zadruga pričela delovati že leta 1891. Vina slovenskih vinarjev so bila zelo cenjena, tudi na Dunaju, vendar je vinogradništvo bilo v težavnem položaju, sploh po razpadu Avstro – Ogrske, ko so vinogradniki izgubili svoja tržišča. Položaj je še poslabšala splošna gospodarska kriza, razmere so se pričele urejati šele po drugi svetovni vojni in po sprejetju nekaterih sodobnih zakonov na področju vinogradništva (prav tam).

5.2 Vinorodni okoliš Slovenske gorice

Vinorodni okoliš Slovenske gorice je le eden izmed štirinajstih vinorodnih okolišev v Sloveniji, ki so razdeljeni v tri vinorodne rajone: primorski rajon (briški, vipavski, kraški in koprski vinorodni okoliš), posavski rajon (dolenjski, belokranjski, bizeljsko-sremiški, šmarsko-virštanjski vinorodni okoliš) in podravski vinorodni rajon (mariborski vinorodni okoliš, vinorodni okoliš Radgonsko-kapelske gorice, Ljutomersko-ormoške gorice, Haloze, srednje Slovenske gorice, Prekmurske gorice). Zemljepisno je vinorodni okoliš Slovenske gorice preprosto omejiti, saj se razprostira med Dravo in Muro, srednje Slovenske gorice, kamor spadajo tudi Juršinci, pa omejujejo Haloze na jugu, meja poteka ob

železnici Velika Nedelja–Ptuj, nato proti Dvorjanam do Lenarta in avstrijske meje pri Cmureku, severovzhodno in vzhodno mejo pa riše reka Ščavnica do Bučkovcev, od koder v loku poteka proti Veliki Nedelji.

Posamezni rajoni se med seboj razlikujejo po klimatskih dejavnikih, ki vplivajo na uspevanje različnih sort v določenem rajonu. Tako podravski vinorodni rajon slovi predvsem po zvrsteh in sortnih vinih ter vinih posebne zrelosti in načina trgatve (pozna trgatev, izbor, jagodni izbor, ledeno vino, suhi jagodni izbor). Najbolj uspevajo sorte za bela kakovostna in vrhunska vina, rdečih in namiznih sort skorajda ni. V vinorodnem okolišu Slovenske gorice od sort za bela vina

uspevajo laški rizling, šipon, sauvignon, chardonnay, beli pinot, sivi pinot, renski rizling, traminec, rumeni muškat, rizvanec, od sort za rdeča vina pa najdemo modri pinot, modro frankinjo in žametno črnino.

Laški rizling je naša domača sorta in je zaradi svoje odpornosti na različne vremenske razmere in bolezni zelo razširjena v vseh okoliših podravskega rajona, daje obilen pridelek in ob pravilnem ravnanju odlično vino.

Šipon je domača sorta, ki najbolje uspeva v Ljutomersko-ormoških goricah, je bolj občutljiva na pozebe in gnilobo, v slabših letih so vina bolj kisla, v ugodnih razmerah pa je kakovost odlična.

Sauvignon izvira iz okolice Bordeauxa (francoska vina) in je bolj občutljiva srednje pozna sorta, ki daje odlična vina, ki so cenjena tudi kot pozna trgatev ali izbor.

Chardonnay je prav tako francoska srednje pozna sorta za pozno trgatev in izbor, sveže vino se uporablja za pridelavo penečih vin najvišje kakovosti.

Beli pinot tako kot chardonnay izvira iz Burgundije, je srednje pozna sorta z obilnim, a na bolezni občutljivim pridelkom.

Sivi pinot je srednje pozna sorta, ki daje močna in bogata vina.

Renski rizling izvira iz doline Rena, je pozna sorta, zato je najbolj primerna za pozne trgatve ter izbore in ledena vina.

Traminec izvira iz Italije in daje močna in aromatična vina, ki so primerna za zorenje in staranje.

Rumeni muškat je med vsemi muškati pri nas najboj razširjen. Je zelo zahtevna sorta, ki daje kakovostno sladko vino, ki je najboljše sveže.

Rizvanec je kot sorta najbolj razširjen v Nemčij, nastala je s križanjem renskega rizlinga in zelenega silvanca. Pri nas ga redko srečamo kot samostojno vino.

Modri pinot je francoska sorta, ki je precej zahtevna in pri nas manj razširjena, ob ugodnih pogojih pa daje izjemno kakovostna vina.

Modra frankinja je zelo stara sorta, ki dobro zori in daje odliča rdeča in rdečkasta vina, pomembna je v zvrsteh.

Žametna črnina je zelo stara sorta, danes razširjena predvsem v Posavju, da pa je bila prisotna tudi v Podravju, kaže najstarejša trta na Lentu v Maribor, ki je stara čez 450 let (Zupanič 1969: 16).

6 Geografski in zgodovinski oris kraja

Občina Juršinci se razteza v osrednjem delu Slovenskih goric na razvodju med

Dravo in Muro in ob glavni cesti Ptuj–Juršinci–Gornja Radgona. Obsega 13 vasi oz. naselij: Bodkovci, Dragovič, Gabrnik, Gradiščak, Grlinci, Hlaponci, Juršinci, Kukava, Mostje, Rotman, Sakušak, Senčak pri Juršincih, Zagorci (Enciklopedija Slovenije 1990: 360). Relief je sestavljen iz gričev in nizkih slemen, ki so jih izoblikovali potoki ter reki Pesnica in Ščavnica (Slovenija 2001: 565). Občina obsega 36,6 km² in po popisu iz leta 2015 v njej živi 2364 prebivalcev (Statistični urad Republike Slovenije), ki se pretežno ukvarjajo s kmetijstvom, sadjarstvom in vinogradništvom, najpomembnejše pa je trsničarstvo, saj je bila že leta 1905 tukaj ustanovljena Prva štajerska trsničarska zadruga pri Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah za celotno spodnjo Štajersko, ki pod drugim imenom deluje še danes in jo poznajo po vsej Evropi (Zupanič 1969: 86).

Ime Juršinci se prvič omenja leta 1409, kraj Georgendorf pa že leta 1320, kar priča o poselitvi in kolonizaciji območja v drugi fazi kolonizacije, v 12. in 13. stoletju. Leta 1322 je prvič omenjena župnijska cerkev v Juršincih, cerkev

Svetega Lovrenca, sedanja gotska stavba je bila zgrajena med leti 1517–1540 (Krajevni leksikon Slovenije 1996: 2016). Župnija Sveti Lovrenc (v Juršincih) je starejša župnija s tipično razporeditvijo – jedro sestavljajo cerkev in župnišče, šola, kulturni dom, gasilski dom, gostila, trgovina.

Pouk je v Juršincih začel potekati leta 1806 in neprekinjeno poteka do danes. Najprej je šola bila v leseni stavbi mežnarije, leta 1834 so zgradili novo šolo in ob gradnji odkrili bronasto sekiro in prazgodovinsko skodelico, kar sta najstarejša dokaza o prisotnosti človeka na tem območju. Leta 1895 so zaradi prostorske

stiske zgradili večjo šolsko zgradbo, kasneje še več prizidkov, nazadnje večnamensko dvorano, ki služi kot šolska telovadnica in dvorana za koncerte in prireditve za občane (Šolski zvonec zvoni že 200 let 2006: 8).

V občini Juršinci so bili rojeni nekateri pomembni Slovenci:

• Janez Puch, inovator in industrialec, rojen leta 1862 v Sakušaku, kjer še danes stoji njegova rojstna hiša, Puhova cimprača, ki je tipičen primerek lesene gradnje tistega časa in je danes preurejena v muzej s številnimi eksponati. Po končani izobrazbi se je Puch zaposlil v Gradcu in kasneje ustanovil svojo delavnico "Styria VVerke", v kateri je začel izdelovati kolo "Styria". Leta 1899 je v svoji novo ustanovljeni tovarni "Erste Styermarkische Fahrradfabrik Johann Puch, A. C." pričel s tovarniško proizvodnjo koles ter kasneje motornih koles in avtomobilov. Umrl je leta 1914, njegova tovarna pa se je združila v "Steyr- Daimler-Puch". V času življenja je patentiral številne inovacije (www.janez- puch.si).

• Dr. Anton Slodnjak, literarni zgodovinar, kritik in pripovednik, rojen 1899. leta v Bodkovcih. Največ se je ukvarjal s Prešernom, poleg ostalih je pisal opombe k zbranim delom Frana Levstika, Frana Erjavca, Stanka Vraza, Ivana Prijatelja. Napisal je tri romane: Neiztrohnjeno srce (1938), Pogine naj pes! (1946) ter Tujec (1976). Po njem se danes imenuje kulturno-umetniško društvo v Juršincih, Kud. Dr. Anton Slodnjak (Pibernik, Slodnjak 2007: 12).

• Dr. Štefka Cobelj, umetnostna zgodovinarka in etnolognja, rojena leta 1923 v Oblakih pri Juršincih.

6.1 Trsničarstvo v Juršincih

Vinogradništvo zaradi ugodne lege in klime na območju Juršincev zelo dobro in že zelo dolgo, več kot 2000 let, uspeva. Pomemben je podatek, da so Slovenske gorice v 19. stoletju bile največje vinogradniško področje Slovenije, obsegale so 14.000 ha vinogradov (Zupanič 1969: 86). Trta je zaradi svoje vzdržljivosti preživela marsikatero vremensko nesrečo (točo, mraz, pozebo, sušo, preobilno deževje), v drugi polovici in proti koncu 19. stoletja pa se je pojavila uničujoča

trsna uš (phylloxera vastatrix), ki ji trta ni bila kos. Najprej so jo opazili leta 1865 v Franciji, nato se je silovito širila po vsej Evropi. Že leta 1872 so jo zaznali v Avstriji, na Slovenskem ozemlju najprej na Bizeljskem leta 1880, v Slovenskih goricah so trsno uš našli 1888 pri Sv. Jakobu na Drankovcu. Le v treh desetletjih je ta uničujoča bolezen opustošila več kot polovico vinogradov, do začetka I. svetovne vojne so bili uničeni skoraj vsi vinogradi. Rešitev so našli v Franciji, kjer se je trsna uš najprej pojavila. Ugotovili so, da trsna uš ne škoduje ameriškim sortam, t. i. divjakom, zato so pričeli cepiti žlahtno evropsko trto na odporno ameriško podlago (prav tam).

Divjake oziroma ameriške podlage so pridelovali v državnih in deželnih matičnjakih, korenjake in cepljenje v trsnicah, preizkušali so jih v poskusnih vinogradih. Ena izmed takih trsnic je bila med prvimi leta 1899 v Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah, 24. septembra 1905 pa je bila ustanovljena Prva štajerska trsničarska zadruga pri Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah. Največ zaslug za začetek trsničarstva v Juršincih ima domačin, strokovni učitelj na Sadjarsko- vinarski šoli v Mariboru, Franc Matjašič iz Sakušaka, prvi predsednik načelstva je bil Janez Šegula (prav tam).

V zadrugo je bilo včlanjenih 20 članov, ki so pridelovali in prodajali najkvalitetnejše cepljenke po celi državi. Letno so pridelali približno 300.000 trsnjenk, ki jih je bilo preprosto prodati po ceni, ki jo je določila zadruga, saj je bilo tržišče razširjeno po celi državi in tudi v druge države. Član zadruge je lahko postal vsak, število se je konstantno gibalo med 20 in 25. Zadruga je tudi kupovala stroje in jih posojala svojim članom, leta 1909 so v Hlaponcih postavil prvo silnico (Jurkovič 1981: 10).

Leta 1919 je zadruga pristopila k Zadružni zvezi v Ljubljani (Zapisnik sej načelstva, 13/4–1919: 17), leta 1923 je spremenila ime v Prva trsničarska zadruga v Sloveniji pri Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah (Zapisnik sej načelstva, 9/9– 1923: 22). Tako in pod tem imenom je zadruga delovala vse do druge svetovne vojne, ko je delovanje zaradi prekinjenih prometnih povezav zaradi vojnih razmer in nezmožnosti prodaje trsnjenk zamrlo (Hernja Masten 2005: 23).

Po II. svetovni vojni je leta 1945 bila ustanovljena Sadjarska in vinogradniška zadruga s trsničarskim odsekom, člani so si prizadevali predvsem ponovno oživeti trsničarstvo in obnoviti vinogradništvo. Leta 1960 se je zadruga pridružila Zadrugi Jože Lacko Ptuj, vendar so zaradi nerazumevanja panoge trsničarstvo ukinili in uničili matične trse. Trsničarski oddelek je bil pri Zadrugi Jože Lacko Ptuj ponovno na pobudo juršinskih trsničarjev ustanovljen leta 1966, predsednik je postal Simon Toplak. V začetku leta 1973 so se preimenovali v samostojno Skupnost trsničarjev in drevesničarjev Juršinci, ki je sprva štela 33 članov, nato so jih sprejeli še 9, vsi so imeli opravjeno kmetijsko šolo ali strokovni izpit, pripravnikom so bili dodeljeni mentorji. Do leta 1992, ko je ponovno prišlo do reorganizacije in je zadruga postala Trsničarska zadruga Juršinci, predsednik Simon Toplak, so nadgradili in obnovili zadružne kleti, hladilnico, razkuževalnico, nabavili so skupne stroje. Leta 2005 so ob stoletnici trsničarske zadruge Juršinci pripravili dvodnevni posvet o razvoju in perspektivah trsničarstva ob vstopu v Evropsko unijo.

Danes je v Trsničarski zadrugi Juršinci združenih med 40 in 47 članov, ki so večinoma kmetje, ki jim je trsničarstvo dopolnilna dejavnost. Temeljna dejavnost zadruge je že od začetka delovanja pridelava in trženje trsnih cepljenk vrhunske kakovosti, na leto jih pridelajo med 500.000 in 1 milijon. Nekaj trsnjenk se proda v Sloveniji, največ, kar 70 odstotkov, se jih izvozi v sosednje države, in sicer na Hrvaško, v Češko in Avstrijo, po vstopu v Evropsko unijo pa tudi v ostale evropske države ter Rusijo in Ukrajino (Toplak 2005: 27).

Trsničarska zadruga je s svojim delovanjem v enem izmed manj razvitih predelov Slovenije pomembno vplivala na kakovost življenja prebivalcev. Pripomogla je k boljšemu splošnemu razvoju kraja in hitremu gospodarskemu napredku, posredno je pozitivno vplivala na socialno, kulturno in izobraževalno področje v Juršincih. Za svoje delovanje in uspehe je prejela številna priznanja lokalnih organizacij, zlati plaketi Zadružnog saveza Jugoslavije (1975) in Zadružne zveze Slovenije (1981) ter plaketi občin Juršinci in Ptuj.

7 Glasoslovni in oblikoslovni oris govora Zagorcev 1

7.1 Narečna umestitev govora

V Zagorcih pri Juršincih (Juršinci so točka 378 v Slovenskem lingvističnem atlasu) se govori prleško narečje, ki spada v panonsko narečno skupino. Deli se na spodnjeprleško, srednjeprleško, zgornjeprleško, mursko-ščavniško- spodnjepesniško in kujleško narečje. V vasi Zagorci se govori srednjeprleški govor, ki ga omejujeta reki Pesnica na zahodu in Ščavnica na vzhodu (Zorko 2009: 218).

7.2 Glasoslovje

7.2.1 Naglas

Govor pozna kvantitetno opozicijo, torej dolge naglašene in kratke naglašene zloge, ki so možni v katerem koli besednem zlogu, pozna še kratke nenaglašene zloge, ne pozna pa tonemske opozicije, prav tako govor ne pozna nenaglašenih dolgih samoglasnikov. Kratki naglašeni samoglasniki se daljšajo, zato kvantitetna razlika med dolgimi in kratkimi naglašenimi samoglasniki postopoma izginja. Naglasno mesto je svobodno. Govor ima dolgi nedoločnik (xoˈdit), možne so naglasne dvojice (bˈrọ:e/braˈj:, gˈn:ja/gnọˈjọ:, rod. edn.), pri sestavljenih besedah lahko predpona potegne naglas za zlog proti začetku (xˈtja je - ˈnxta je).

1 Povzeto po Škofic (2011: 103). Zapisovanje glasov, posebni znaki

Mesto naglasa je označeno s tanko navpično črtico pred soglasnikom, ki mu sledi naglašen samoglasnik (gˈn:ja), oziroma pred samoglasnikom, če je ta v vzglasju (). Dvopičje za samoglasnikom ali  označuje dolžino (ˈvü:sta, ˈt:s). Pika pod in nad e in o označuje ozkost (ˈl:s, ˈn:č). Z znakom  pod i je označen dvoglasniški glas . Krožec pod zvočniki (, , ) označuje zlogovnost (ˈt:s). X označuje nezveneč mehkonebni pripornik, enak knjižnemu h. Drugi znaki: ø ničta končnica ʻ ʼ pomen ( ) dodatna pojasnila, primeri < nastalo iz

7.2.2 Vokalizem

• Dolgi naglašeni samoglasniki

i: ü: u:

: :

ẹ: ọ:

(ä:)

a: :

Razporeditev:

- dolgi samoglasniki obstajajo le naglašeni;

- /ü:/ v vzglasju ni mogoč, ker ima protetični /v/ (ˈvü:sta, ˈvü:š);

- /a:/ se pojavlja v novejših besedah iz slovenskega knjižnega jezika (gospoˈda:r – star. ˈvi:rt, ˈfa:nt – star. ˈpubec);

- /ọ:/ pred /m/ in /n/ ni mogoč, prešel je v / u:/ (zˈvu:n, ˈru:mar);

- /:/ ob samoglasniku ne nastopa (sˈm:t, ˈk:f).

Izvor: i: < stalno dolgi i: (ˈzi:ma, ˈli:st)

< kratki naglašeni i po mlajšem podaljšaju (ˈni:t, ˈmi:š)

< v prevzetih besedah (ˈci:mprat ʻgraditi iz lesaʼ)

< po mlajšem naglasnem umiku na prednaglasni i (pˈri:nas)

ü: < stalno dolgi u: (ˈlü:č)

< v prevzetih besedah (bˈrü:tif)

< kratki naglašeni u po mlajšem podaljšanju (kˈrü:x)

< staroakutirani u v nezadnjem besednem zlogu po mlajšem podaljšanju (ˈkü:ra)

< v imenih (ˈJü:ršinc) u: < stalno dolgi : (ˈvu:k)

< kratki naglašeni u iz  po mlajšem podaljšanju (ˈdu:ga)

< stalno dolgi u: pred j (ˈmu:jcek)

< v skupinah bu:j-, mu:j-, ki so nastale po metatezi umi:-, ubi:- (ˈmu:jvat, ˈbu:jt)

< ọ: pred n, m (zˈvu:n) ali pred  iz ń (zapsˈtu:)

< v besedah, prevzetih iz tujega (ˈcu:ker) ali knjižnega jezika (ˈžu:pnik)

: < stalno dolgi ě: (ˈl:s) < stalno dolgi ə (ˈv:s, ˈd:n)

< v prevzetih besedah (ˈk:ks)

: < stalno dolgi o (ˈn:č)

< stalno dolgi  (kˈl:p)

< zgodaj podaljšani novoakutorani o (ˈk:s – rod. mn.)

< v prevzetih besedah (ˈš:štar)

ẹ: < stalno dolgi  (ˈpẹ:t)

< stalno dolgi e (ˈlẹ:t, srˈcẹ:)

< redko novoakutirani ə (ˈpẹ:sj)

< zgodaj podaljšani novoakutirani e (ˈžẹ:n – rod. mn.)

< i: pred r (voˈdẹ:r)

< v prevzetih besedah (ˈfẹ:xtal sọ ʻprosili soʼ) ọ: < stalno dolgi a (gˈrọ:t)

< redko stalno dolgi ə (ˈlọ:š)

< po mlajšem umiku naglasa na prednaglasni o in njegovem podaljšanju (ˈbọ:gat)

< sekundarno naglašeni o po mlajšem podaljšanju (ˈkọ:za)

< v prevzetih besedah (ˈzọ:s) tudi iz a: (ˈfọ:rba)

ä: < novoakutirani e v nezadnjem besednem zlogu po mlajšem podaljšanju (ˈzä:lje)

< staroakutirani ę v nezadnjem besednem zlogu po mlajšem podaljšanju (ˈdä:telca)

< sekundarno naglašeni e po mlajšem podaljšanju (ˈrä:br)

< novoakutirani polglasnik v nezadnjem besednem zlogu po mlajšem podaljšanju (ˈmä:ša)

< sekundarno naglašeni polglasnik po mlajšem podaljšanju (ˈmä:gla)

< kratki naglašeni polglasnik v zadnjem besednem zlogu po mlajšem podaljšanju (ˈpä:s)

< staroakutirani  v zadnjem besednem zlogu po mlajšem podaljšanju (ˈzä:t)

< novejše  po zapoznelem umiku naglasa s končnega kratkega zloga (ˈjä:čmen) a: < kratki naglašeni a v knjižnih besedah (gospoˈda:r)

< a: pred j v prevzetih besedah (ˈžä:jfa ʻmiloʼ)

: < stalno dolgi : (ˈk:f)

< staroakutirani  po mlajšem podaljšanju (ˈp:st)

• Kratki naglašeni samoglasniki

i ü u

ẹ ọ

a 

Razporeditev:

- postopoma se daljšajo, /ü/, /u/, // se skoraj ne razlikujejo od /ü:/, /u:/, /:/;

- kratki naglašeni /a/ ima pred istozložnim oslabljenim // položajno različico [ä] (mäster);

- kratki naglašeni /a/ se lahko izgovarja rahlo labializirano (ˈmama);

- kratki naglašeni /ọ/ je pred /n/, /j/ in // prešel v /u/ (ˈkunec, ˈku).

Izvor: i < staroakutirani i v nezadnjem zlogu (ˈlipa)

< i v prevzetih besedah (ˈcimper ʻostrešjeʼ)

ü < staroakutirani u v nezadnjem zlogu (ˈküpa)

< u v prevzetih besedah (gˈrünt ʻposestvoʼ) u < prednaglasni  po umiku naglasa s končnega kratkega zloga (ˈbuxa)

< redko sekundarno naglašeni o v položaju pred n, m ali pred  iz ń (ˈkunec, ˈku)

< v prevzetih besedah (kaˈruza)

ẹ < staroakutirani ě v nezadnjem besednem zlogu (stˈrẹxa)

< kratki naglašeni ě v zadnjem besednem zlogu (ˈdẹt)

< v prevzetih besedah (ˈlẹder)

ọ < staroakutirani  v nezadnjem besednem zlogu (ˈgọba)

< novoakutirani o v nezadnjem besednem zlogu (ˈvọla)

< kratki naglašeni o v zadnjem zaprtem zlogu (šˈkọf)

< sekundarno naglašeni o (ˈkọza)

< o, naglašen po mlajšem naglasnem umiku (ˈbọgat)

< o v prevzetih besedah (ˈtọtˈkọ:mra ʻmrtvašnicaʼ) e <  v nezadnjem besednem zlogu (sˈreča)

< novoakutirani e v nezadnjem besednem zlogu (ˈženin)

< kratki naglašeni e v zadnjem zaprtem zlogu (kˈmet)

< sekundarno naglašeni e (ˈžena)

< novoakutirani polglasnik v nezadnjem besednem zlogu (sˈnexa)

< staroakutirani ě pred n, m (xˈren)

< e po mlajšem naglasnem umiku (ˈčettek) a < staroakutirani a v nezadnjem besednem zlogu (kˈrava)

< kratki naglašeni a v zadnjem besednem zlogu (bˈrat)

< prednaglasni a, naglašen po mlajšem naglasnem umiku (ˈnapnejo)

< v prevzetih besedah (ˈfašeŋk ʻpustʼ)

< v prevzetih besedah pred j kot [ä] (fˈläjšter ʻobližʼ)

< -aj v izglasju po asimilaciji kot [ä] (ˈkä ʻkajʼ)

 < redko staroakutirani  (ˈpst)

• Kratki nenaglašeni samoglasniki

i u

ọ

Razporeditev:

- /i/ se v izglasju izgovarja nekoliko niže od naglašenega e (ˈvün);

- /i/ iz ě ima lahko različici [] in [ẹ] (ˈọrex, vidˈrica);

- /ọ/ v prednaglasnih zlogih, ponaglasnih zlogih in v izglasju (ˈvi:nọ, ˈdọbro, ˈlẹpo);

- /a/ pred // se izgovarja oslabljeno (ˈdẹlä);

- // v izglasju ne nastopa, v vzglasju ima različico [-ər] (ərˈjav);

- // v izglasju (pˈrikt ʻvežaʼ);

- // v ponaglasnem položaju (sˈvẹčca).

Izvor: i < pred- in ponaglasni i (ziˈdọ:r, ˈjezik)

< pred- in ponaglasni ě (sˈpọ:vit, vidˈrica)

< prednaglasni o (niˈbeden)

< pred- in ponaglasni u (viˈši:)

< v prevzetih besedah (cimpˈrača ʻtesarska sekiraʼ)

< nenaglašeni i v izglasju kot [] (na ˈmiz) u < prednaglasni u, redko (mujˈvača ʻumivača, krpa za umivanjeʼ)

< pred- in ponaglasni  (ˈjabušca)

< u v priponi -nu- namesto -ni- (zˈdi:gnut)

< u v onomatopejskih besedah (ˈkukufca)

ọ < pred- in ponaglasni o (ˈjọ:gode, oˈk:)

< pred- in ponaglasni  (ˈsestro, z zobˈmi:)

< v prevzetih besedah (ˈfürtox ʻpredpasnikʼ) e < pred- in ponaglasni e (ˈzälje, beˈs:da) < pred- in ponaglasni  (ˈtele, meˈs:)

< redko naglašeni ě po umiku naglasa (pˈrikt ʻveža z vhodom v kletʼ)

< nenaglašeni polglasnik (ˈdọber)

< v prevzetih besedah (ˈlẹder)

< a za r (ˈräca/ˈraca) a < pred- in ponaglasni a (kˈrava, kaˈzọ:lec)

< l neposredno za naglasom pred soglasnikom (ˈtẹjac ʻteletaʼ)

< izglasni -l za naglasom (ˈzüja se je ʻsezul se jeʼ)

< del. na -l iz -al, -il, -ěl, -əl (ˈdẹla je, ˈnọsa je, ˈvẹda je, ˈnäsa je)

< v prevzetih besedah (faˈl:t)

 < nenaglašeni  (smˈdẹt)

< po umiku naglasa (ˈčettek)

< po onemitvi samoglasnika ob r (žˈbe)

< v prevzetih besedah (ˈnidˈšux ʻnizki čevljiʼ)

 < po onemitvi samoglasnika ob n (ˈritešca)

< v prevzetih besedah (ˈxọztˈrọge ʻnaramnice za hlačeʼ)

 < nenaglašeni  (ˈọp ʻoplenʼ)

< v prevzetih besedah (ˈmant)

Izguba samoglasnikov i - v nenaglašenem zlogu ob zvočniku (ˈmọ:n)

- v nenaglašeni priponi -i- v del. -l (ˈnọsla je)

- v nenaglašeni priponi -i- v velelniku 2 os. dv. in mn. (ˈnọste, ˈlọfta ʻlovitaʼ)

- v nenaglašeni priponi -nica, -inja (ˈritešca, ˈküxja)

ě - v nenaglašeni priponi - ě- v del. -l (ˈvẹdl smo)

- redko v prednaglasnih zlogih ob zvočniku (zˈlọ)

- redko v ponaglasnih zlogih (ˈk:lna) o - po izgubi naglasa (ˈkak)

7.2.3 Konzonantizem

• Zvočniki

v m

l r n

j 

Razporeditev:

- /m/ se v izglasju premenjuje z /n/ (ˈnesen);

- /n/ pred mehkonebniki je /ŋ/ (ˈfašeŋk ʻpustʼ);

- // le med dvema samoglasnikoma (znaˈmee);

- /v/ se v izglasju in pred nezvenečimi nezvočniki premenjuje s /f/ (ˈč:f);

- /v/ se kot [v] izgovarja le pred samoglasniki, zvočniki in zvenečimi nezvočniki (kˈrava, vˈr:men, vˈden);

- /v/ se kot // izgovarja pred soglasnikom v nekaterih novejših besedah (v ˈa:t);

- /vzd-/ se asimilira v /zd-/ (zˈd:vae ʻporokaʼ)

Izvor: v < w pred samoglasniki, zvočniki in zvenečimi nezvočniki (ˈvi:no, ˈvọda, vˈra:k )

< kot poteza pred ü (ˈvü:š)

< v prevzetih besedah in kot alafon [] pred soglasniki (ˈvi:nta ʻdvigalkaʼ, a:to) n < v izglasju včasih ń (ˈọgen)

< m v izglasju (liˈd:n)

< v prevzetih besedah (ˈmant) l < ĺ (pˈlü:ča), ostal je sekundarni lj (ˈzälje)

< sklopa tl, dl v del. -l (ˈj:la je)

< v prevzetih besedah (ˈlẹder) r < v prislovni priponi -žr (niˈc:r)

< ŕ (ˈrüha)

< -črě-, -žrě- (ˈčr:vl, žˈbẹ:)

< v prevzetih besedah (ˈpüngrat ʻsadovnjakʼ) j < ń za soglasnikom ali v vzglasju pred samoglasnikom (ˈsükja, ˈiva)

< med samoglasnikom in a iz l (xˈtẹja je)

< redko med u in zobnimi/zadlesničnimi soglasniki (ˈmu:jcek)

< -mu:j-, -bu:j- iz umi-, ubi- (ˈmu:jvat, ˈbu:jt)

< redko -li-, -ĺ (ˈnẹjboj ˈvẹjk)

 < ń in nЪj med dvema samoglasnikoma (koˈrẹe)

< ń v izglasju (ˈku)

• Nezvočniki

p b f

t d

c s z

č š ž

k g x

Razporeditev:

- V izglasju le nezveneči nezvočniki, zveneči imajo nezveneče pare (kˈri:š, ˈv:s).

- Prilikovanje po zvenečnosti (gˈd:), zveneči nezvočniki pred nezvenečimi postanejo nezveneči (opxaˈjilo).

- /pt-/ se v vzglasju premenjuje s /ft-/ (fˈtič);

- /xč/ se premenjuje s /šč/ ali asimilira v /č/ (ščeˈram gˈrẹn);

- namesto sklopa /dn/ se lahko pojavlja /g/ (gˈnẹs);

- namesto sklopa /dn/ se lahko pojavlja /l/ (gˈl:tvo);

- namesto sklopa /tl/ se lahko pojavlja /k/ (zakˈlačt);

- /x/ med samoglasnikoma se izgovori oslabljeno (ˈbuxa).

Izvor: f < v izglasju in pred nezvenečimi nezvočniki (pˈraf, fˈsak)

< v vzglasju p pred t (fˈtič)

< v mlajših prevzetih besedah (ˈfašeŋk ʻpustʼ)

š < šč (ˈküčar)

< šč < xč (ˈniše) g < redko d pred l (gˈl:tvo)

< redko d pred n (gˈnẹs)

< kj- v kje in v sestavljenkah (ˈg: ʻkjeʼ, ˈnig) k < redko t pred l (zakˈlačt) x < k, g pred k (ˈlexk)

Izguba soglasnikov v - v vzglasju pred zd (zˈdọ:vaje ʻporokaʼ) t - včasih pred t (mˈlac/mˈlatc) s - včasih v vzglasju pred pr (pˈr:dj)

7.3 Oblikoslovje 2

7.3.1 Samostalnik

Prleško narečje je slovenskemu knjižnemu jeziku bližje, kot so nekatera ostala slovenska narečja. Ohranja dvojino, srednji spol in večino končnic, enakih knjižnim, ohranja premični in mešani naglasni tip, končniški pa se izgublja. Ohranjena so vsa tri števila in vsi trije spoli, v moški sklanjatvi je ohranjen edninski podspol živost/neživost. Samoglasniški upad je minimalen, zato se končnice ne reducirajo, ampak se končni -i raho zniža do stopnje nizkega e-ja (Zorko 2009: 218).

2 Povzeto po Zorko (2009: 218).

Moške sklanjatve

Pri samostalnikih moškega spola prevladuje nepremični naglasni tip. Osnovni sklanjatveni vzorec za I. moško sklanjatev (imenovalnik ednine ima končnico -ø, rodilnik pa -a) je:

ed. bäˈr:č -ø -a - -a - -on

mn. bäˈr:č - -of -on -e -ẹx -

dv. bäˈr:č -a -of -oma -a -ẹx/-oma -oma

Premični naglasni tip obstaja v besedah tipa ˈmädvet – mädˈvẹda, ˈjälen – jäˈlẹna, ˈjäzik – jäˈzika, ˈptok – poˈt:ka, ˈbet – oˈbẹda.

Deloma je ohranjen končniški naglasni tip, beseda pes se sklanja z obema osnovama: pes/ps-

ed. ˈpäs ˈpäsa ˈpäs/pˈsv ˈpäsa ˈpäs/pˈsv s ˈpẹson/pˈsn

mn. ˈpäs ˈpäsof/ ˈpäson/ ˈpäsa ˈpäsex/pˈsvex ˈpäs/pˈsi

pˈsf pˈsvon

dv. ˈpäsa ˈpäsof/pˈsf ˈpäsoma/pˈsvoma

Mešani naglasni tip

Mešani naglasni tip je ohranjen v besedah ˈm:š – moˈž:, ˈv:s – voˈz:, pogosteje pa ˈm:š – ˈmža, ˈv:s – ˈvza.

Govor pozna nenaglašeno končnico oz. podaljševanje osnove v množini z -je (bˈratj, vendar tudi bˈrat), ne pozna pa podaljševanja osnove z -ov- (gˈrb, ˈl:s, ˈm:st).

Preglas o v e za c, j, č, ž, š ne obstaja, ker so vsi mehki soglasniki otrdeli: z ˈlicon, z ˈl:jon, z ˈm:žon.

Široki e, ki izvira iz polglasnika, v težko izgovorljivem soglasniškem sklopu ne odpade: ˈdẹ:däka, Fˈra:nčäka, ˈvü:jeca, ˈbtära.

Samostalniki na -a, -e, -o se sklanjajo po I. moški sklanjatvi, (ˈJaka – ˈJaka, ˈSilvo – ˈSilva), beseda "oče" ima svoj sklanjatveni vzorec:

ed. ˈča oˈčẹ: ˈči oˈč:/oˈčẹ: ˈči z ˈčon

Ženske sklanjatve

Prevladuje nepremični naglasni tip, ki je enak knjižnemu. Sklanjatveni vzorec za samostalnike ženskega spola s končnico -a:

ed. ˈlip -a -e - -o - -oj

mn. ˈlip -e -ø -an -e -ax -am

dv. ˈlip - -ø -ama - -ax -am

Samostalniki, ki se v knjižnem jeziku končujejo na -ev, se v srednještajerskem narečju končajo na -äf (ˈbükäf, ˈcẹrkäf, moˈlitäf).

Samostalniki tipa ˈv:da (ˈvoda, voˈdẹ:, ˈvod, voˈd:, pri ˈvd, z voˈd:j) se namesto po mešanen naglasnem tipu sklanjajo tudi po nepremičnem vzorcu (ˈvoda, ˈvodẹ, ˈvod, ˈvod, pri ˈvd, z ˈvodj).

V končniškem naglasnem tipu se je naglas umaknil levo (ˈmägla, ˈmäglä).

Nekateri samostalniki srednjega spola so se feminizirali (ˈja:bka, dˈrẹ:va, ˈpära, ˈ:ka, ˈvü:xa)

V II. ženski sklanjatvi sta nepremični:

ed. ˈmiš- ø - - -ø - -jo

mn. ˈmiš - - -en - -ex -m

dv. ˈmiš - - -(e)ma - -ex -(e)ma in premični naglasni tip:

ed. ˈk:st kosˈt: ˈkst ˈk:st ˈkst s kostˈj:j

mn. ksˈt: ˈk:st ksˈtẹn ksˈt: ksˈtẹx ˈk:stm

dv. ˈk:st ˈk:st ˈk:stẹma ˈk:st ksˈtẹx ˈk:stẹma

Srednje sklanjatve

Samostalniki srednjega spola se sklanjajo po nepremičnem:

ed. ˈmẹst -o -a - -o - -on

mn. ˈmest -a -ø -on -a -ex -

dv. ˈmest - -ø -oma - -ex -oma premičnem: ˈtele – teˈlẹta, mešanem (tˈlẹ – tˈlẹx – tˈlon – tˈle – tˈlẹ:x – tˈlẹ:m) in končniškem naglasnem tipu (srebˈr: – srebˈra:).

Množinski samostalniki imajo v vseh končnicah -a (ˈvüsta - ˈvüst - ˈvüstan - ˈvüsta - ˈvüstax - ˈvüstami, enako tudi pˈlüča, ˈjẹ:tra, vˈr:ta).

Tematični -a iz množinskih samostalnikov vpliva na pridevniške prilastke, ki se pred samostalniki v množini večinoma pojavljajo v obliki ženskega spola.

Osnova se samostalnikom srednjega spola podaljšuje z -n- že v imenovalniku (ˈvi:men – ˈvi:mena), s -t- (žreˈbẹ: – žreˈbeta) ter s -s- (teˈl: – teˈlesa).

7.3.2 Pridevnik

Sklanjatveni vzorec za moški spol:

ed. ˈlẹp ˈlẹpega ˈlẹpem ˈlẹpega ˈlẹpen ˈlẹpen

mn. ˈlẹp ˈlẹpex ˈlẹpen ˈlẹpä ˈlẹpex ˈlẹpem

dv. ˈlẹpa ˈlẹpex ˈlẹpema ˈlẹpa ˈlẹpex ˈlẹpema

Sklanjatveni vzorec je enak knjižnemu, upoštevati je treba premene končnega -u prek -ü v  in končnega -m v -n.

Sklanjatveni vzorec za ženski spol: ed. ˈlẹpa ˈlẹpä ˈlẹp ˈlẹpo ˈlẹp ˈlẹpoj

mn. ˈlẹpä ˈlẹpex ˈlẹpen ˈlẹpä ˈlẹpex ˈlẹpem dv. ˈlẹp ˈlẹpex ˈlẹpema ˈlẹp ˈlẹpex ˈlẹpema

Sklanjatveni vzorec za srednji spol: ed. ˈlẹpo ˈlẹpega ˈlẹpäm ˈlẹpo ˈlẹpän ˈlẹpen mn. ˈlẹpa ˈlẹpex ˈlẹpen ˈlẹpa ˈlẹpex ˈlẹpem dv. ˈlẹp ˈlẹpex ˈlẹpema ˈlẹp ˈlẹpex ˈlẹpema

Za določnost se uporabljajo členi te, ta, to, v imenovalniku ednine moškega spola se večini pridevnikov doda končnica -, tudi za nedoločno obliko(ˈvisok).

Pridevnik se stopnjuje opisno in z obrazili.

Opisno:

zˈl: ˈbj ˈnäjˈbj

ˈmal ˈmẹjä ˈnäjˈmẹje

Za stopnjevanje z obrazili se uporabljajo -š, ẹš, -iš:

ˈg:t ˈg:š ˈnäjˈg:š

sˈvẹ:tel svätˈläš ˈnäjsvätˈläš

Stopnjevanje z obrazili je pogostejše kot opisno stopnjevanje.

7.3.3 Glagol

V prleščini so razviti vsi oblikotvorni in oblikospreminjevalni vzorci, kot so v knjižnem jeziku. Ohranjeni so vsi trije časi, predpreteklik se ne uporablja.

Spregatev sedanjika (po tematični spregatvi):

ˈdẹlan ˈdẹlaš ˈdẹla

ˈdẹlama ˈdẹlata ˈdẹlata

ˈdẹlamo ˈdẹlate ˈdẹlajo

Tudi atematični glagoli se spregajo po tematičnem vzorcu: ˈd:ta – ˈd:tä, ˈvẹ:ta – ˈvẹ:tä, ˈb:ta – ˈb:tä, ˈjẹ:ta – ˈjẹ:tä.

Razlika s knjižnim jezikom je v prvi osebi ednine in dvojine. V prvi osebi ednine je osebilo -n, v prvi osebi dvojine pa -ma namesto knjižnega -va.

Spregatev preteklika:

sän ˈdẹla sma ˈdẹlala smo ˈdẹlal

si ˈdẹla sta ˈdẹlala ste ˈdẹlal

je ˈdẹla sta ˈdẹlala so ˈdẹlal

Spregatev prihodnika:

bon ˈdẹla boma ˈdẹlala bomo ˈdẹlal

boš ˈdẹla bota ˈdẹlala botä ˈdẹlal

bo ˈdẹla bota ˈdẹlala bojo ˈdẹlal

Način

Uporabljata se tvorni in trpni način. Trpni način se tvori z osebnimi oblikami glagola biti ter s trpnim deležnikom na -n/-t, ki se podalšjuje z -, ali s povratnim zaimkom se.

Primeri: sän zˈm:ntran sän bija zˈm:ntran bon zˈm:ntran kˈrü:x se ˈpä:čä, ˈmpet se ˈpä:la

Naklon

Velelni naklon

ˈpi:š ˈpi:šma ˈpišta

ˈrä:č ˈrä:čma ˈrä:čta

Pogojni naklon

Tvori se z bi in z deležnikom na -l:

bi ˈkü:xa bi ˈkü:xala bi ˈkü:xal

Nedoločnik in namenilnik

Nedoločnik se končuje na -t/-čt: ˈpä:čt, ˈpä:lat, ˈpi:sat, ˈkü:xat.

Namenilnik se končuje na -t/-čt: gˈrẹn ˈpä:lat.

Deležniki in deležja

Deležniki na -ł se zaradi vpliva priseljencev s Hrvaške končujejo na -a: pˈriša, ˈvida, zˈm:ga.

Deležja so redka: stoˈjä:čk, läˈžä:čk.

7.3.4 Števniki

Števniki se od knjižnih ne razlikujejo dosti.

Glavni števniki se po obliki ne ločijo od knjižnih (ˈä:dän – ˈẹnega, dˈv: – dvˈẹx, triˈjẹ: – trẹx), podobni so vrstilni števniki (ˈp:v, dˈrü:g, tˈrẹ:tj, šˈtört, ˈpẹ:t).

Množilni števniki se uporabljajo: dˈv:n - dˈv:na - dˈv:no, tˈr:n - tˈr:na - tˈr:no, ki se uporabljajo tudi namesto ločilnih števnikov, ki v celotni panonski narečni skupini niso znani. Primer: ˈLä:xko gˈrẹ:š sˈks dˈv:nä al pa sˈks tˈr:nä dˈvä:r.

7.3.5 Zaimki

Samostalniški zaimki

Osebni zaimki

ˈjas ˈmẹnä ˈmẹn ˈmẹnä o ˈmẹn/pˈrimẹn z ˈmẹnoj

ˈti: ˈtäbä ˈtäb ˈtäbä o ˈtäb/pˈriˈtäbä s ˈt:boj

ˈun ˈjäga ˈjä:m ˈjäga o ˈjä:n z ˈji:n

ˈuna ˈjẹ: ˈj:j ˈjẹ: o ˈj:j z ˈj:j

ˈmija/ˈmij ˈnä:j/ˈnä:j ˈna:ma ˈnä:j/ˈnä:j o ˈna:ma z ˈna:ma

ˈvija/ˈvij ˈvä:j/ˈv:j ˈva:ma ˈvä:j/ˈv:j o ˈva:ma z ˈva:ma

ˈunadva ˈunidvex ˈunidvema ˈunadva o ˈunidvex z ˈunidvema

ˈunidve ˈunidvex ˈunidvema ˈunidve o ˈunidvex z ˈunidvema

ˈmi:/ˈmẹ: ˈns ˈn:n ˈns o ˈns z ˈna:m

ˈvi:/ˈvẹ: ˈvs ˈv:n ˈvs o ˈvs z ˈva:m

ˈu:n/une ˈji:x ˈji:n ˈji:x o ˈji:x z ˈjim

Povratno osebni zaimek

ˈsä:bä/sä ˈsä:b/s ˈsä:bä/sä o ˈsä:b/pˈri:säb s ˈsbj

Vprašalni zaimki gˈd: ˈkga ˈkm/ˈkum ˈkga pˈri:kon s ˈk:n

ˈkä ˈčäsa ˈčäm ˈkä pˈri:čen s ˈčẹn

Vprašalni zaimki opravljajo tudi vlogo oziranih zaimkov.

Nedoločna zaimka

ˈnẹxče ˈnẹkoga ˈnẹkom/ˈnẹkum ˈnẹkoga o ˈnẹkom z ˈnẹkon

ˈnẹkä ˈnẹčäsa ˈnẹčäm ˈnẹkä o ˈnẹčem z ˈnẹčen

Nikalni zaimki

Najpogosteje se uporabljajo ˈniše – ˈnikga, ˈnič – ˈničesa, niˈbäden.

Pridevniški zaimki

Svojilni zaimki

ˈm:j ˈmja ˈmjo ˈmj ˈmjä tˈv:j tˈvja tˈvjo tˈvj tˈvjä

ˈjä:gof ˈjägova ˈjägovo ˈjägov ˈjägovä

ˈj:n ˈj:na ˈj:no ˈj:n ˈj:nä

ˈnjen ˈnäjna ˈnäjno ˈnäjn ˈnäjnä

ˈvjen ˈväjna ˈväjno ˈväjn ˈväjnä

ˈji:dven ˈji:dvina ˈji:dvino ˈji:dvin ˈji:dvinä

ˈnaš ˈnaša ˈnašo ˈnaš ˈnašä

ˈvaš ˈvaša ˈvašo ˈvaš ˈvašä

ˈji:xof ˈji:xova ˈji:xovo ˈji:xov ˈji:xovä

Kazalni zaimki

Uporabljajo se naslednji kazalni zaimki:

ˈtt, ˈttä, ˈtta, ˈtto, ˈt:, ˈttega, ˈtist, ˈv, ˈtakš, sklanjatveni vzorci so enaki kot pri pridevnikih.

Primer za moški spol: ed.: ˈtt ˈttäga ˈttän ˈttäga o ˈttän s ˈtten mn.: ˈtt ˈttex ˈtten ˈttä o ˈttex s ˈttem dv.: ˈtta dˈv ˈtt dˈvẹ:x ˈtt dˈvẹma ˈtta dˈv o ˈtt dˈvẹ:x

s ˈtt dˈvẹma

Vprašalni, nedoločni, nikalni, mnogostni, celostni in drugostni zaimki

Vprašalni: ˈkk, ˈkakš, ˈkẹ:r.

Nedoločni: ˈnẹk.

Nikalni: niˈkk, niˈkakš.

Mnogostni: ˈmarseˈkẹ:r, ˈmaloˈkẹ:r, ˈdosteˈkẹ:r.

Celostni: fˈsk, fˈsakš.

Drugostni: dˈrü:g.

7.3.6 Prislov

Prislovi so lahko nastali iz vseh pregibnih vrst, predstavljeni so nekateri narečno posebni.

Prislovi kraja: bˈlü:zek, ˈvü:n, ˈinda, ˈnẹg, ˈk:dek, ˈt:dek, ˈd:č.

Prislovi časa: gˈd, ˈpt, fˈsigdor.

Prislovi načina: ˈtak, ˈkak, ˈkẹ:jko, ˈtẹ:jko, pˈrecek, ˈnikak.

Ohranjenih je veliko arhaizmov: fˈčasek ʻtakojʼ, ˈdkeč ʻdoklerʼ, odˈväčära ʻpopoldneʼ, ˈgẹšte ʻkjerkoliʼ, ˈind ʻnekje drugjeʼ, poˈdčk/poˈdč, ʻmimogredeʼ.

7.3.7 Predlog in veznik

Predlogi bistveno ne odstopajo od knjižnih oblik.

Veznika da narečje ne pozna, saj to funkcijo opravlja ka. Pojavljajo se oˈvač, ˈvẹ:nda, ˈneč.

8 Slovar vinogradniškega besedja

Besedje je bilo zbrano s pomočjo vprašalnice za vinogradniško terminologijo in pripovedovanjem informatorjev. Zbranih je 236 gesel, vsako geslo sestoji iz glave, razlage pomena in zgleda iz pripovedovanja informatorjev.

8.1 Navodila za branje slovarja

1. Glava je sestavljena iz glasovno poknjižene različice, sledi ji usteznica v narečni transkripciji (označeno z znakom ◻). Pri samostalnikih sledijo oblike za imenovalnik in rodilnik ednine, označen je spol samostalnika (moški spol je označen z m, ženski z ž in srednji s s). Pri množinskih samostalnikih je označena še množina z mn. Pridevniki so zapisani v moškospolski obliki, sledita obliki za ženski in srednji spol. Glagoli so zapisani v nedoločnički obliki za 1. osebo ednine sedanjika, naveden je tudi podatek o glagolskem vidu (dov. za dovršni glagolski vid in nedov. za nedovršni glagolski vid).

2. Za glavo je v poševnem oklepaju // zapisana pomenska razlaga iztočnice. Sledi ji ponazarjalno gradivo iz sobesedila po pripovedovanju informatorjev, zapisano v narečni transkriciji.

3. V primeru, da ima beseda več pomenov, so le-ti znotraj gesla razvrščeni po pogostosti in označeni z zaporednimi številkami (1., 2., 3., ...)

4. Frazeološko gnezdo je označeno s črno piko (•)

5. Sinonimi so označeni z enačajem.

Za prevzete besede je na koncu geselskega članka v oglatem oklepaju [] zapisano, iz katerega jezika so bile prevzete.

8.2 Slovar armatura ◻ armaˈtu:ra -e ž /ogrodje, opornik za trto/ ◼ Če je staˈri:nska ˈtta vzˈg:ja, tä je ˈkl, na ˈkl, ne, ˈptl osˈtale pa pˈride armaˈtu:ra, f ˈkẹro se sˈt:vlajo dˈr:t, ˈži:ca, ˈs:xe pa ˈtak napˈr:. [nem. Armatur, it. armatura]

berač ◻ beˈr:č -a m /človek, ki trga grozdje/ ◼ Beˈr:č. ˈT: so ˈmšk pa ˈžänske pa ˈtüd otˈr:c. bersa ◻ ˈbä:rsa -e ž /strnjena plast na površini vina/ ◼ ˈBä:rsa. ˈT: pa je ˈt:ko ˈb:lo pˈride, ˈt:ko ˈb:lo, ˈmẹ:zdra ˈt:ka. Če je v gˈlaž ˈduže al pa če ˈnäma zaˈdst slatˈkbe. [alb. bërsi, lat. brisa] bik ◻ ˈbi:k -a m /obrezani del trte, ki se spomladi vodoravno zveže na žico/ ◼ ˈVẹ:zae ˈbi:kof. ˈT: pa se ˈzäj taˈkj že ˈdẹla. ˈMärca. blek ◻ bˈläk -a m /izbočeni, širši del soda/ ◼ ˈLamp al pa bˈläk. Na bˈlẹ:k je ˈtäklo. bolezen ◻ boˈlẹ:zen - ž /motnja, ki napade trs, in povzroči težave pri rasti, zorenju/ ◼ F ˈtisto pa se naˈm:č ˈtak ˈänih ˈšẹ:st, ˈsäden centiˈmẹ:trof gˈlboko, ˈt: je en paraˈfi:n, kä zašˈči:t ˈlẹpo, ˈp:v paraˈfi:n, pa ˈma: ˈtüd ˈäno ˈräčimo raskuˈži:lo ˈntr, pˈr:t botˈri:tis, kä ˈt: ˈnẹga ˈtisto boˈlẹ:zen ˈntr ne pˈri:de. botritis ◻ botˈri:tis -a m /glivična bolezen vinske trte/ ◼ F ˈtisto pa se naˈm:č ˈtak ˈänih ˈšẹ:st, ˈsäden centiˈmẹ:trof gˈlboko, ˈt: je en paraˈfi:n, kä zašˈči:t ˈlẹpo, ˈp:v paraˈfi:n, pa ˈma: ˈtüd ˈäno ˈräčimo raskuˈži:lo ˈntr, pˈr:t botˈri:tis, kä ˈt: ˈnẹga ˈtisto boˈlẹ:zen ˈntr ne pˈri:de. [lat. botrytis] brajda ◻ bˈrä:jda -e ž /ogrodje iz lat, po katerem je napeljana vinska trta/ ◼ Bˈrä:jda še ˈnä:jde se ˈkar. Ja to ˈdl po Poˈlä:nc ˈm:jo še ˈd:st pa tü pˈri:nas še ˈtüd ˈtak. N: gˈlix ˈtak zˈl: ˈd:st pa še ˈkar je.

branje ◻ braˈẹ: -a s /opravilo, ko v vinogradu pobiramo grozdje/ ◼ Braˈẹ:. ˈT: pa je sepˈtä:mbra, okˈt:bra. brunarica ◻ bˈru:narica -e ž /lesena stavba za hranjenje vina pri vinogradu/ ◼ ˈTisto pa je bˈru:narica ˈtüd ˈläxko, f ˈkẹ:r so ˈs:d pa ˈvi:no ˈp:lek gorice. cediti ◻ ceˈdit ceˈdin nedov. /precejati skozi cedilo, da se loči grozdje od jagod/ ◼ Ceˈdilo se je. ˈKš smo ˈtan ˈmẹl f ˈk:te. ˈSamo si fˈč:s zˈmi:ga ˈtak ˈmalo če se že ˈja:gode ˈntr pˈrišle, ne. ˈT: je s ˈpintofca pˈläten pocˈta:vek.

cepič ◻ ceˈpi:č -a m /enoletni poganjek, ki ga režemo iz posebnih trsov in s katerim se cepi/ ◼ ˈT: pa se ˈräče ceˈpi:č, ˈtot ceˈpi:č pa se ˈmräjo zˈrẹzat ze z goˈri:c, ˈt:kix, kä so kˈl:nsko ˈn:opoˈrẹ:čne, kä ˈm:jo ˈfse ˈtte pregˈlẹ:de zdˈrafstvene pa ˈt: naˈrẹ:te, ne. cepiti ◻ ceˈpit cˈpi:n nedov. /požlahtnjevati trto s cepljenjem na podlago in ju združiti skupaj/ ◼ Tä pa ˈmrä, ceˈpit se ˈmrä oˈb: ˈmräta ˈbit ˈi:st ˈcẹpč pa ˈi:st ˈtt kˈlüč, podˈl:ga ˈmräta ˈmẹte ˈi:ste debeˈli:ne. cepljenje ◻ ˈcẹplee -a s /postopek požlahtnjevanja trte s cepljenjem na podlago in združevanja z njo/ ◼ ˈTä pa je ˈt: do ˈcẹplea, ˈzä, ˈmi: smo ˈzä zaˈčẹ:l ceˈpit, ˈn:, ˈläxko bi zaˈčẹja ˈtüd ˈmalo ˈbj ˈp:zno, gˈl:vno ˈtak ˈmrä ˈbit fˈcẹpleno ˈnẹg do, do apˈri:la, kä se ˈptl tä ˈt: ˈzačne ˈsi:lt. cepljenka ◻ ˈcẹplenka -e ž /presajena trtna mladika/ ◼ ˈCẹplenka. ˈLäxko je vˈl:čenca ˈläxko pa je ˈtt mˈl:d ˈt:s. cimprača ◻ cimpˈra:ča -e ž /manjša lesena hiša iz lesa in ilovice za hranjenje vina pri vinogradu/ ◼ ˈTisto pa je bˈru:narica ˈtüd ˈläxko. Cimpˈra:ča, ˈJanko. cuhta ◻ ˈcü:xta -e ž /blago, ki varuje zmleto grozdje, da ostane v košu stiskalnice/ ◼ ˈCü:xta al pa kˈl:tka. ˈDẹ:l stisˈkalnice ˈk:n se ˈdäne zemˈlẹ:to. • pijan kak cuhta /popolnoma pijan/ Fˈčära sen v ˈjrk ˈvida ˈVi:ktora. ˈBija je ˈpi:jan ˈkak ˈcü:xta. cukrati ◻ ˈcukrat ˈcukran nedov. /dodajati sladkor v pijačo/ ◼ ˈT: je kä se vˈl:je troˈpi:ne, gˈd: so biˈlẹ: sˈti:šene, do kˈraja ˈsüxe, so se na ˈpd ˈpüstle, pa se je zaˈnẹsla ˈvda ˈgr, se ˈtisto ˈmalo preˈm:šalo, ˈläxko se še potˈrẹ:talo dˈg:č, tä pa se je ˈpüstlo ˈtisto ˈäno dvanejst ˈvü:r, pa se je sˈti:snolo pa se je ˈcukralo tä pa je ˈptl ˈt: ˈi:sto zavˈrẹlo ˈkak ˈvo ˈvi:no. = sladkati [nem. zuckern] cvetenje ◻ cveˈtẹ:e -a s /pojav, ko trta dela cvetove/ ◼ ˈNẹke ˈs:rte že tˈrẹba prät cveˈtẹ:on, ˈnẹke pa po cveˈtẹ: pa se ˈt: ˈkar ˈdẹla po tˈri:krat na ˈlẹto.

čep ◻ ˈčäp -a m /plutovinast zamašek za sod/ ◼ Zaˈmašek pa je ˈläxko liˈsẹ:no ˈpilka pa liˈsẹ:no ˈčäp al pa je ˈtüd ˈläxko pˈla:stičn al pa ˈtüd s ˈtte ˈgbe. ˈČäp je ˈdlna ˈpdn, ˈpilka pa je ˈgr na ˈvhx ˈgẹ: ˈntr vˈl:vleš.

četrtinjak ◻ štˈti:jak -a m /sod, ki drži več kot tristo petdeset litrov/ ◼ Štˈti:jak. Štˈti:jak je ˈnat tˈri:sto ˈpẹ:deset ˈli:trof.

črevelj ◻ čˈr:ve -vla m /gumijast škorenj/ ◼ ˈT: se tˈrẹ:ta z noˈga:m pa čˈr:vl ˈntr al pa ˈn:vadno smo ˈb:s ˈt: ˈdẹlal.

črv ◻ ˈč:f -va m /majhna žival, črv, ki v sodu naredi luknjo/ ◼ ˈT: pa se ˈräče kä je rasˈsüšen. Sˈpi:šk so. Kä ga je ˈč:f preoˈnẹga pa je sˈk:s ˈtist sˈpi:šek ˈvün ˈteklo. dati ◻ ˈdat ˈd:n /dati trsje namakat/ ◼ Tä pa se ˈt: osleˈpijo ˈtiste ˈ:kice ˈdj, tä pa se ˈt: ˈdäne naˈmakat, se ˈdäne v voˈd:, ˈzä odˈvi:sno, če je zˈl: zelˈäno, še, tä ni tˈrẹba ˈdugo naˈmakat, če pa je že ˈtak ˈmalo zaˈsü:šeno, isˈsu:šeno ˈmalo, kä že ˈmalo ˈtist ˈs:k ˈvün, tä pa ˈmrš ˈmalo ˈdu:že to naˈmakat. delavnica ◻ deˈlavnica -e ž /prostor, v katerem se sortira mlado trsje/ ◼ Tä pa se ˈt: ˈvün ˈzrje na ˈi:v, ˈnẹkä se sˈpiple, ˈmi zä ˈm:mo ˈt:k aftoˈmack maˈši:n, kä saˈm: ˈvün ˈmäče, ˈrje pa ˈvün ˈmäče, pa že ˈpüšle ˈsamo poˈbi:rš fˈküp, əə, pa zˈvẹ:žemo, tä pa ˈt: gˈrẹ: doˈmu:, tä pa gˈrẹ: v deˈlavnico ˈntr. ˈTan v deˈlavnic pa se ˈt: škarˈti:ra ˈptl. divjak ◻ divˈj:k -a m /samorasla, necepljena trta/ ◼ Oˈbänen pa se ˈtiste ˈdi:vje, ˈv:š, kä so ˈdl, ˈi:spot ˈcẹplenega ˈmẹsta, pa do ˈtistega, kä ˈvün gˈlẹ:da, je še ˈt: še sˈtalno divˈj:k. doga ◻ ˈdga -e ž /klana deska, iz katere so sestavljeni sodi/ ◼ ˈRäčimo droˈžẹ:, pa ˈväjštek, ˈsamo ˈtisto je ˈn: usedˈli:na, ˈtisto se naˈbira po ˈdgax. drot ◻ dˈr:t -a m /žica/ ◼ Če jä staˈri:nska ˈtta vzˈg:ja, te je ˈkl, na ˈkl, nẹ:, ˈptl osˈtale pa pˈride armaˈtu:ra, f ˈkẹro se sˈtvlajo dˈr:t, ˈži:ca, ˈs:xe pa ˈtak napˈr:. [nem. Draht] drožje ◻ droˈžẹ: - ž mn. /usedlina v vinu/ ◼ Droˈžẹ:. ˈT: je ponaˈv:d ˈt:ko ˈtẹmno ˈj:vo.

empar ◻ ˈäjmpar -a m /plastična posoda za prenašanje grozdja na prešo/ ◼ Z ˈäjmpar al pa šˈkaf se je noˈsilo ˈgr na pˈräšo pa gˈrablo s ˈtistm ˈžäxtar ˈtüd ne al pa smo ˈtüd f ˈpütax liˈsẹ:nex ˈgr noˈsil na pˈr:šn ˈpt, ne, ˈzä pa f ˈki:štax. [nem. emper, Eimer] etiketa ◻ etiˈkẹ:ta -e ž /nalepka za označevanje sort trsov/ ◼ ˈKi:šta ˈlẹpo ˈdj zaˈpäre pa ˈgr naˈpiše ˈs:rta pa še fˈsä ˈgr ˈẹ:kstra etiˈkẹ:ta se ˈgr ˈdäne, tä pa gˈrẹ: ˈt: f xlaˈdi:lnico. [nem. Etikette] fitopatolog ◻ ˈfi:topatoˈl:k -ga m /strokovnjak za fitopatologijo/ ◼ Fˈsä ˈt: ˈmrä ˈbit s paˈpi:r, oˈra:dno, ˈfi:topatoˈl:g ˈt: ˈmräjo ˈči:sto fˈsä spregˈlädat, ˈt:, ˈtote stvaˈri:, ne. flaškon ◻ flašˈk:n -a m /velika opletena trebušasta steklenica za vino, ki drži vsaj pet litrov/ ◼ ˈT: pa je flašˈk:n al pa krpfˈlaša. ˈPẹ:tˈli:tsk pa ˈtüd deˈsẹ:tˈli:tsk, dˈvä:jst, tˈri:jest ... razˈlične veliˈk:st. flaširanje ◻ flaˈšẹ:rae -a s /opravilo zlivanja vina iz soda v steklenico/ ◼ ˈPu:ee, flaˈšẹ:rae al pa naˈt:kae. [nem. flaschieren] frankinja ◻ fˈrankia -e ž /žlahtna trta z velikimi modrimi grozdi/ ◼ Ja ˈzäj žˈla:xtne ˈtte, ˈna:še osˈn:vne, ˈkä: pač ˈtü: ˈtak ˈtü oˈk:l ˈräčimo, jä ˈla:šk ˈri:zlink, ˈrẹ:nsk ˈri:zlink, šardone, ruˈmẹ:n ˈmu:škat, mušˈka:t ˈ:tonel, traˈmi:nec, šiˈp:n. ˈT jä ˈnäjboj ˈkäj ˈtak ˈtü: pˈri:nas je. ˈSi:v piˈn:, ˈm:dr piˈn:, ˈptl ˈm:dra fˈrankia, savinˈj:n.

modra frankinja ◻ ˈm:dra fˈrankia -e -e ž /vrsta žlahtne trte z velikimi modrimi grozdi/ ◼ ˈSi:v piˈn:, ˈm:dr piˈn:, ˈptl ˈm:dra fˈrankia, savinˈj:n. froš ◻ f ˈr:š -a s /ozek žleb med deskami soda/ ◼ Fˈr:š. ˈT: pa je ˈtisto kä pˈride ˈntr zaˈrẹzano, kä pˈridejo ˈpdna ˈntr našˈp:nane, kä ˈdj ne ˈp:dne pa ˈntr ˈn:, ˈv:š. [nvstr. n. Frosch] galica ◻ ˈga:lica -e ž /raztopina, s katero se škropi vinograd/ ◼ ˈPl pa se ˈtte podˈl:ge, se goˈji:jo ˈtü pˈri:nas, so fˈsajene, se goˈji:jo, ˈc:lo ˈlẹto se ˈt: tˈrẹba

pˈlẹt, ˈtüd se tˈrẹba špˈricat pˈr:t, pˈr:t, pˈr:t, ˈräčimo, pˈr:t ˈu:š, pa ˈtüd v jeˈsẹ:n z ˈi:stoj ˈttoj ˈga:licoj, kä smo se pˈrẹ:t ˈmẹnl, əə, kä se ˈt: ˈlẹpo zäˈzr, tä pa se ˈt:, ko pa ˈt:, jeˈsẹ:n pˈri:de, pa spomˈl:d, pa se že ˈnẹg ˈja:nuarja al pa ˈläxko že deˈcämbra, gˈd: je, ˈäno šˈti:rkˈr:t ˈmrä ˈminus šˈti:r stoˈpi:e, kä se ˈt: zäˈzr, tä pa se ˈt: ˈläxko ˈr:že. [nem. Galitzenstein] = galicija

modra galica ◻ ˈmdra ˈga:lica -e -e ž /modra raztopina, s katero se škropi vinograd/ ◼ Neˈbjše je, če z ˈmdroj ˈga:licoj poškˈrpiš. galicija ◻ gaˈli:cija -e ž /raztopina, s katero se škropi vinograd/ ◼ Gaˈli:cija. ˈT: se doˈbi: po fˈsẹ:x, veˈči:noma po trgoˈvi:nax, kä ˈm:jo, po trgoˈvi:nax z zašˈči:tnim sˈrẹ:ctv. [nem. Galitzenstein] gantar ◻ ˈgantar -a m /lesena podloga za sode v kleti/ ◼ ˈT: so ˈgantar. ˈT: je ˈr:vno, ˈvo ka so ˈs:d, ka se dˈži:jo, pa je ˈtiste ˈkä:jle gˈlix, ˈz:glozde. [nem. Ganter] gazda ◻ ˈgazda -e m /gospodar/ ◼ Pˈlẹ:sen. Pisˈni:vo. Pisˈni:f ˈs:t. ˈT: se naˈrẹ:d, če je ˈn: žˈväplan. Če vˈlažnega pisˈti:š pa ga ne posiˈši:š pa je ne žˈväplane. ˈT: je ˈtüd, ˈt: je ˈtisto, kä je ˈräkla ˈmama, kä je za xujˈdiča ˈgazda. gemaj ◻ geˈmä:j -a m /vrsta samorodnic v vinogradu/ ◼ ˈTga pa je ˈzäj ˈväč. ˈJu:rka, šˈma:rnica, izaˈbẹ:la, jaˈp:nska izaˈbẹ:la, kˈvi:nta, geˈmä:j. ˈTüd vzˈga:jajọ, kä ix jä n: tˈrẹba ceˈpit pa n: tˈrẹba ˈbit, ˈmẹt ˈtte ˈma:tične podˈl:ge. Kä x razmnoˈžuješ z ˈi:stim ˈr:zgam. ˈLäxko ˈdẹlaš vˈl:čence al pa ˈdẹlaš kˈlü:čeke ˈptl posaˈdi:š. glaž ◻ gˈlaš -ža m /steklenica za vino, ki drži približno en liter/ ◼ Gˈlaš. ˈLäxko je ˈt: ˈlitca. Če je v gˈlaž ˈduže al pa če ˈnäma zaˈdst slatˈkbe. [nem Glas] goba ◻ ˈgba -e ž /plutovinast zamašek za sod/ ◼ Šˈtp al pa se ˈläxko ˈräče ˈtüd ˈgba, pˈrvijo. ˈT: pa je iz za ˈA:frike pˈride ˈdj. gojiti ◻ goˈji:t goˈji:n nedov. /načrtno se ukvarjati z gojenjem trsnih cepljenk/ ◼ ˈPl pa se ˈtte podˈl:ge, se goˈji:jo ˈtü pˈri:nas, so fˈsajene, se goˈji:jo, ˈc:lo ˈlẹto se ˈt: tˈrẹba pˈlẹt, ˈtüd se tˈrẹba špˈricat pˈr:t, pˈr:t, pˈr:t, ˈräčimo, pˈr:t ˈu:š, pa

ˈtüd v jeˈsẹ:n z ˈi:stoj ˈttoj ˈga:licoj, kä smo se pˈrẹ:t ˈmẹnl, əə, kä se ˈt: ˈlẹpo zäˈzr, tä pa se ˈt:, ko pa ˈt:, jeˈsẹ:n pˈri:de, pa spomˈl:d, pa se že ˈnẹg ˈja:nuarja al pa ˈläxko že deˈcämbra, gˈd: je, ˈäno šˈti:rkˈr:t ˈmrä ˈminus šˈti:r stoˈpi:e, kä se ˈt: zäˈzr, tä pa se ˈt: ˈläxko ˈr:že. gorica ◻ goˈrica -e ž /nasad, v katerem rastejo trte, vinograd/ ◼ Kä ˈmrä se ˈt: ˈptl ˈi:sto zezoˈrit, ˈkak fˈs:ka ˈr:zga pa fˈsä ˈmrä v goˈric ˈbit zˈrẹlo, kä je za špaˈr:na pa za rezˈni:ka, ˈtak ˈmrä ˈt: ˈbit zˈrẹlo.

mlada gorica ◻ mˈla:da goˈrica -e -e ž /mlad nasad, v katerem rastejo trte, vinograd/ ◼ Mˈla:da goˈrica. Mˈla:da goˈrica je dˈv:, dˈrügo ˈlẹto že ˈmalo ˈr:dno, tˈrẹ:tjo pa že ˈbj.

stara gorica ◻ sˈt:ra goˈrica -e -e ž /star nasad, v katerem rastejo trte, vinograd/ ◼ Sˈt:ra goˈrica pa se ˈptl že ˈräče, ˈkak je staˈrẹ:jš. ˈNẹg ˈtak do deˈsẹt ˈlẹ:t, do ˈpẹ:t ˈlẹ:t je mˈl:d naˈsat, ˈptl je staˈrẹ:jš ˈlẹ:t, do ˈäne ˈpä:tnä:jst ˈlẹ:t, ot ˈpä:tnä:jst ˈlẹ:t do ˈpẹ:tnodˈvä:jst je sˈt:r ˈptl po ˈpẹ:tnodˈvä:jst ˈlẹ:t pa je ˈtak za obnoˈvitef. grabiti ◻ gˈrapt gˈr:bin nedov. /grabiti grozdje iz kadi/ ◼ Z ˈäjmpar al pa šˈkaf se je noˈsilo ˈgr na pˈräšo pa gˈrablo s ˈtistm ˈžäxtar ˈtüd ne al pa smo ˈtüd f ˈpütah liˈsẹ:nex ˈgr noˈsil na pˈr:šn ˈpt, ne, ˈzä pa f ˈki:štax. gratati ◻ gˈr:tat -an dov. /postati/ ◼ ˈJä:sih. ˈTü ˈnič ne dˈrügo ˈkak pisˈti:š ˈvi:no ˈntr f ˈs:d pa poˈmalen to ˈtak ˈkislo gˈr:ta kä ga ne ˈgi:bleš ˈnič. Al pa s troˈpi:n. [iz nem. geratchen]

gratati kislo ◻ gˈr:tat ˈkislo gˈr:tan ˈkisel dov. /postati kislo/ ◼ ˈJä:sih. ˈTü ˈnič ne dˈrügo ˈkak pisˈti:š ˈvi:no ˈntr f ˈs:d pa poˈmalen to ˈtak ˈkislo gˈr:ta kä ga ne ˈgi:bleš ˈnič. Al pa s troˈpi:n. [iz nem. geratchen] grob ◻ gˈrp -ba m /prostor v zemlji za posaditev trsov/ ◼ ˈTist neparafiˈni:ran ˈdẹ:l, poloˈvica, ˈtista gˈrẹ: v ˈzämlo, ˈptl f ˈtist gˈrp, ˈtisto si ˈvi:dla, ˈkak je, ne, osˈta:lo ˈtisto pa je ˈvün.

grozd ◻ gˈrst -zda m /en sadež trte/ ˈGr na ˈt:sje pa je gˈr:zdje, ˈäden pa je gˈrst. grozdje ◻ gˈr:zdje -a s mn /več grozdov/ ◼ Naˈl:gae gˈr:zdja. ˈDst še je na ˈv:s, ja. herbicid ◻ xerbiˈci:t -a m /kemično sredstvo za uničevanje škodljivih rastlin/ ◼ ˈZačne ˈmät ˈtẹ:n tˈr:va ˈvün ˈit, tä pa se ˈläxko odˈl:čiš - boš tˈr:vo ˈpipa z roˈka:m, al pa boš ˈkkin xerbiˈci:don ˈgr poškˈr:pa. hladilnica ◻ xlaˈdi:lnica -e ž /prostor ali stavba za shranjevanje trsnih cepljenk pri nizki temperaturi/ ◼ Tä pa se f ˈti:... ˈtan rasˈku:ž ˈntr, ˈptl pa se še s ˈtistega raskuˈži:la drˈg:č ˈdäne ˈänkrat voˈd:, tä pa se ˈdäne ˈvün, pa se ˈd na ˈlẹpo, na, f ˈki:šte ˈtke ˈntr, ˈal pa na paˈlẹ:te, pa se s paˈpiron to zaˈmta, tä pa se ˈdäne f xlaˈdi:lnico ˈntr. hrast ◻ xˈr:st -a m /veliko listnato drevo z navadno hrapavim deblom in trdim lesom, iz katerega se izdelujejo leseni sodi/ ◼ ˈDgä. S xˈr:sta al pa z neroda. jabolčnica ◻ ˈja:bošca -e ž /pijača iz stisnjenih jabolk po vretju/ ◼ ˈT: pa je ˈja:bošca. ˈT: pa je ˈtak - ˈj:boka ˈzäj ˈnẹgda si x naˈtu:ka, ˈsamo ˈt: je ˈmi:nolo, s ˈtistin ˈtu:čon kä smo se pˈrẹ:t ˈmẹ:nl, ˈal pa so maˈši:n biˈli ˈt:k kä so zemˈlẹl, ˈtä pa se je ˈi:sto to f präšo djaˈl:, f ˈtist kˈl:tko al pa ˈtiste liˈsẹ:ne obˈr:č, če si ˈgẹ: ˈvidla na ˈpd, ˈtä pa se je ˈi:sto ˈt:k proˈcẹ:s ˈbija ˈkak, sˈti:snolo ˈkak ˈvo.

hruškova jabolčnica ◻ xˈrü:škova ˈja:bošca -e -e ž /pijača iz stisnjenih jabolk po vretju/ ◼ Xˈrü:škova ˈja:bošca. Po gˈrü:škah ˈm:. jagoda ◻ ˈja:goda -e ž /droben okrogel sad grozda/ ◼ Ceˈdi:lo se je. ˈKš smo ˈtan ˈmẹle f ˈk:te. ˈSamo si fˈč:se zˈmiga ˈtak ˈmalo če se že ˈja:gode ˈntr pˈrišle, ne.ˈ T je s ˈpintofca pˈläten pocˈta:vek. jemati ven ◻ ˈvün jeˈma:t ˈvün ˈj:mlen nedov. /jemati cepljenke iz zabojev/ ◼ ˈTä pa se še ˈt: ˈmrä ˈmalo ohlaˈdit, ˈntr, kä ˈn: taˈkj, ˈdbro je, če se še ˈäno tˈjäden dˈni:, štˈnä:jst dˈni: oxlaˈdi: f ˈtist ˈki:šax, ˈtä pa se ˈptl ˈt: ˈvün ˈj:mle.

japonska izabela ◻ jaˈp:nska izaˈbẹ:la -e -e ž /vrsta samorodne vinske trte z zelo velikimi listi in srednje velikimi rdeče vijoličastimi grozdi/ ◼ ˈTga pa je ˈzäj ˈväč. ˈJu:rka, šˈma:rnica, izaˈbẹ:la, jaˈp:nska izaˈbẹ:la, kˈvi:nta, geˈmä:j. ˈTüd vzˈga:jajọ, kä ix jä n: tˈrẹba ceˈpit pa n: tˈrẹba ˈbit, ˈmẹt ˈtte ˈma:tične podˈl:ge. [okrnjeno iz nem. Isabelentraube] jesih ◻ ˈjäsix -a m /tekočina, ki nastane pri kisanju vina/ ◼ ˈJäsix. ˈTü ˈnič ˈn: dˈrügo ˈkak pisˈti:š ˈvi:no ˈntr f ˈs:d pa poˈmalen to ˈtak ˈki:slo gˈr:ta kä ga ne ˈgi:bleš ˈnič. Al pa s troˈpi:n. jokati ◻ ˈj:kat ˈj:čen nedov. /pojav izločanja tekočine na mestu, kjer je trta obrezana/ ◼ ˈT: pa se ˈräče kä se ˈt:ta ˈj:če. Če jo obˈrẹžeš, ˈtan ˈptl ˈtäče ˈvün. jurka ◻ ˈju:rka -e ž /vrsta samorodne trte/ ◼ ˈTga pa je ˈzäj ˈväč. ˈJu:rka, šˈma:rnica, izaˈbẹ:la, jaˈp:nska izaˈbẹ:la, kˈvi:nta, geˈmä:j. kad ◻ ˈkat kaˈdi: ž /velika, zgoraj širša, odprta lesena pospoda, v katero so pecljali grozdje/ ◼ Če se je gˈd kä natˈrẹ:talo f ˈkad pa si ˈpvo ˈtist ˈmšt ˈntri ˈda:, kä je f ˈkat ˈsamo se naˈsipalo ˈtä pa se je ˈt: ˈmalo f ˈkd stˈrẹ:talo kä je ˈveč f ˈkat šˈl:, ˈn:, ˈntr, tä pa si ˈtist ˈmšt ˈptl ˈdj ˈi:sto s ˈtisten ˈžäxtaron al pa z vidˈricoj pa s ˈtisto n tˈrẹbalo pˈrẹ:šat pa si že ˈnsa ˈntr f ˈkat. kalos ◻ ˈka:los -a m /rastlinsko tkivo, ki se razvije na ranjeni ploskvi stebla ali veje/ ◼ ˈPtl pa ˈtä ˈt: ˈtak ˈvi:dš že, ka ˈtä ˈt: že ˈmalo ˈzačne ˈdẹlat pa ˈzačne ˈtista ˈäna ˈt:ka sˈmla, ˈtist ˈka:los ˈvün ˈit, ˈtan, ˈgẹ: je ˈcẹpleno, ne, pa že mlaˈdike ˈzačnejo ˈmaličko ˈ:kice ˈpkat, ne. [lat. callus] ketnica ◻ ˈkẹtca -e ž /majhna veriga za čiščenje sodov/ ◼ Bˈrẹzova ˈmätla ˈal pa ˈkẹtca. ˈKẹtnico si da ˈntr kä si sˈpuca polovˈ:k. [stvnem. ketina] kišta ◻ ˈki:šta -e ž /posoda kockaste, kvadrataste oblike, navadno iz lesa, za shranjevanje trsnih cepljenk/ ◼ Tä pa se f ˈti:... ˈtan rasˈku:ž ˈntr, ˈptl pa se še s ˈtistega raskuˈži:la drˈg:č ˈdäne ˈänkrat voˈd:, tä pa se ˈdäne ˈvün, pa se ˈd na ˈlẹpo, na, f ˈki:šte ˈt:ke ˈntr, ˈal pa na paˈlẹ:te, pa se s paˈpiron to zaˈmta, tä pa se ˈdäne f xlaˈdi:lnico ˈntr. = zaboj [nem. Kista]

klas ◻ kˈl:s -a m /najboljše kakovosti/ ◼ ˈP:v kˈl:s, ˈlẹpo ˈmrä ˈbit, na ˈpẹ:tnoˈšt:irdeset stoˈpi:ŋ ˈ:gen, pa mlaˈdika ˈmrä ˈbit vˈrẹ:dek, ˈnäjˈmäje ˈtak bi ˈmgla tˈri:deˈsẹt centiˈmẹ:trof ˈmẹt, pa koreˈni:nsk sisˈtẹ:m ˈmrä oˈk:lnoˈk:l ˈbit. klet ◻ kˈl:t -i ž /prostor za predelovanje in hranjenje vina/ ◼ Xˈra:njenje je kˈl:t, za predeloˈva:nje pa je ˈläxko ˈtüd ˈnatkˈl:tne ˈk:k pˈrstor, ne. kletka ◻ kˈlẹtka -e ž /del stiskalnice, kamor se da zmleto grozdje/ ◼ ˈT: pa je ˈtak - ˈj:boka ˈzäj ˈnẹgda si x naˈtu:ka, ˈsamo ˈt: je ˈmi:nolo, s ˈtistin ˈtu:čon kä smo se pˈrẹ:t ˈmẹ:nl, ˈal pa so maˈši:n biˈli ˈt:k kä so zemˈlẹl, ˈtä pa se je ˈi:sto to f präšo djaˈl:, f ˈtist kˈl:tko al pa ˈtiste liˈsẹ:ne obˈr:č, če si ˈgẹ: ˈvidla na ˈpd, ˈtä pa se je ˈi:sto ˈt:k proˈcẹ:s ˈbija ˈkak, sˈti:snolo ˈkak ˈvo. ključ ◻ kˈlü:č -a m /ukrivljen del lesa, na katerega se cepi trse/ ◼ ˈTä pa se ˈt: ˈlẹpo poˈtẹ:gne fˈküp pa se ˈt: zˈrže na ˈnẹg šˈti:rdeˈsẹ:t centiˈmẹ:trof ˈdu:go, əəə, ˈmrä pa ˈbit ˈräčimo ˈdl, ˈ:bavezno na koˈlẹnc odˈrẹzano, ˈkak je ˈäna ˈ:kica ˈmrä ˈdl ˈbit pa na štˈir:deˈsẹ:t centiˈmẹ:trof dolˈžine se to odˈrẹ:že, ˈtum pa se ˈtä ˈptl ˈräče kˈlü:č. Divˈj:k, kˈlü:č, ne, na ˈkẹre se ˈt: ˈptl ciˈpi:. ključek ◻ kˈlü:ček -a m /majhen ukrivljen del lesa, na katerega se cepi trse/ ◼ ˈTä pa nejpˈrẹ:t posˈtveš ceˈpič ˈntr v maˈši:n, pa ˈänkrat šˈtancneš, ˈptl pa še posˈtviš ˈtist kˈlü:ček, pa ˈänkrat šˈtancneš, ˈtä pa ga fˈküp pˈräme, poˈtẹ:gne. = ključ klopotec ◻ kloˈp:tec -a m /lesena naprava s kladivci, ki dajejo ob udarjanju enakomerne glasove, ki se postavi v vinograd v jesenskem času za odganjanje ptičev/ ◼ Ja, to pa je ˈläxko za stˈr:lat, kä ˈläxko stˈr:laš ˈläxko al straˈšilo al pa je ˈläxko ˈtüd zˈv:ke ˈdaja. Napˈrava ˈt:ka, kä ˈtu:l, kä to žˈvi:žga, kä ˈfü:čka. Ja, kloˈp:tec, to ˈtüd odˈganja. kokot ◻ koˈk:t -a m /zamašek pri pipina sodu/ ◼ Koˈk:t. ˈRäkl smo koˈk:t, ja. Za koˈk:ta pˈrämeš pa otšˈk:neš, ka ˈvi:no ˈvün priˈtäče.

kol ◻ ˈkl -a m /opornik za trto/ ◼ Oˈp:rnk za ˈt:to pa se imeˈnu:je po ˈnašen ˈkl. ˈK:ka vzˈg:ja je, ne. Če je staˈri:nska ˈtta vzˈg:ja, ˈtä je ˈkl, na ˈkl, ne, ˈptl osˈtale pa pˈride armaˈtu:ra, f ˈkẹro se sˈt:vlajo dˈrt, ˈži:ca, ˈs:xe pa ˈtak napˈr:. kolence ◻ koˈlänce -a s /opornik za trto/ ◼ ˈVi:tica ˈr:se ˈn:vadno na fˈs:ken ˈtisten koˈlänc, ˈkak je ot ˈän stˈrọ:n oˈk:, na ˈän stˈrọ:n pa ˈtista ˈvi:tica zˈr:se. količenje ◻ koˈli:čee -a s /opravilo, ko postavljajo kole v vinogradu/ ◼ Koˈli:čee. ˈT: pa se ˈdẹla, če se ˈrčno saˈdi:. Na sˈtara kˈlasičnoj naˈčin se ˈpvo zakoˈli:č, ˈtä se ˈja:me sˈkplejo pa se ˈt:sje saˈdi:. korenje ◻ koˈrä:e -a s mn /del trte, ki črpa hrano iz tal in raste pod zemljo/ ◼ Tä pa se ˈt: osliˈpi:jo fˈse ˈtte ˈ:kice, kä ˈtü pˈride ˈväč ˈ:kic, ˈläxko sta ˈdl ˈtisto ˈk:ica, kä se ˈräče ˈpẹ:ta, ˈtan ˈkak koˈrä:e ˈvün sˈpüša, ˈptl, pa še sta ˈläxko ˈtüd nazˈmẹs dˈv: ˈ:kic pa tˈri:, ˈkak je, ne. korpflaša ◻ ˈkrpfˈlaša -e ž /velika opletena trebušasta steklenica za vino, ki drži vsaj pet litrov/ ◼ ˈT: pa je flašˈk:n al pa krpfˈlaša. ˈPẹ:tˈli:tsk pa ˈtüd deˈsẹ:tˈli:tsk, dˈvä:jst, tˈri:jest ... razˈlične veliˈk:st. [nem. Kobrflasche] = flaškon koš ◻ ˈkš -a m /del stiskalnice, kamor se da zmleto grozdje/ ◼ ˈKš smo ˈtan ˈmẹle f ˈk:te. ˈSamo si fˈč:se zˈmiga ˈtak ˈmalo če se že ˈja:gode ˈntr pˈrišle, ne.ˈ T je s ˈpintofca pˈläten pocˈta:vek. košica ◻ koˈšica -e ž /trši del v sredini jagode/ ◼ Әәә, ˈtisto pa je ... әәә ... mi po, mi po doˈm:če ˈräčemo ˈp:čka. Koˈšica. kotel ◻ ˈktel -a m /posoda za kuhanje žganja/ ◼ ˈKtel. Bakˈrä:n, razˈli:čne veliˈk:st. Ja, ˈmẹ:š je kotˈli:ček, pˈrvijo, za žgaˈaro, ˈn:k ˈtak ˈräče, kotˈli:ček za žgaˈaro, kä je ˈmalo, ˈtisto, ˈtüdi so ˈt:k kä so deˈsẹ:t ˈli:trof drˈži ˈsamo, ne, al pa še ˈmäe, ˈpẹ:t. ˈv ˈvẹjkš pa je ˈktel že.

bakreni kotel ◻ bakˈrä:ni ˈktel -ega -la m /posoda za kuhanje žganja/ ◼ ˈKtel. Bakˈrä:n, razˈli:čne veliˈk:st.

kotliček ◻ kotˈli:ček -a m /majhna posoda za kuhanje žganja/ ◼ ˈKtel. Bakˈrä:n, razˈli:čne veliˈk:st. Ja, ˈmẹ:š je kotˈli:ček, pˈrvijo, za žgaˈaro, ˈn:k ˈtak ˈräče, kotˈli:ček za žgaˈaro, kä je ˈmalo, ˈtisto, ˈtüdi so ˈt:k kä so deˈsẹ:t ˈli:trof drˈži ˈsamo, ne, al pa še ˈmäe, ˈpẹ:t. ˈv ˈvẹjkš pa je ˈktel že. krigelj ◻ kˈri:g -a m /večja steklena posoda za pitje/ ◼ ˈKupica, ˈvẹčja pa kˈri:g ˈläxko pa ˈptl ˈr:čka. [nem. Krug] kupica ◻ ˈkupica -e ž /majhna steklena posoda za pitje/ ◼ ˈKupica, ˈvẹčja pa kˈri:g ˈläxko pa ˈptl ˈr:čka. [it. coppa] kvinta ◻ kˈvi:nta -e ž /vrsta samorodne vinske trte/ ◼ ˈJu:rka, šˈma:rnca, izaˈbẹ:la, jaˈp:nska izaˈbẹ:la, kˈvi:nta, geˈmä:j. lagvica ◻ ˈlakvanca -e ž /večji lijak za točenje vina v sod/ ◼ Vˈl:vleš z ˈžäxtaron v ˈlakvanco ˈtä pa ˈtäče f polovˈ:k. ˈŽäxtar pa ˈlakvanca. lamp ◻ ˈlamp -a m /izbočeni, širši del soda/ ◼ ˈLamp ˈal pa bˈläk. Na bˈlẹ:k je ˈtäklo. [stv. nem. wamp] les ◻ ˈl:s -a m /lesena deska, s katero se dvigne sod, ko je prazen/ ◼ ˈB:g ˈl:s smo mi pˈravl kä je ˈtak zˈl: ˈb:g gˈda ˈfẹjst zˈdi:gneš kä ˈnẹga ˈveč ˈnič ˈntr.

ubogi les ◻ ˈb:g ˈl:s -ega -a m / lesena deska, s katero se dvigne sod, ko je prazen/ ◼ ˈB:g ˈl:s smo mi pˈravl kä je ˈtak zˈl: ˈb:g gˈda ˈfẹjst zˈdi:gneš kä ˈnẹga ˈveč ˈnič ˈntr. list ◻ ˈli:st -a m /navadno zelen, ploščat del tte, ki raste iz stebla/ ◼ Zeˈlẹ:n ˈdẹ:l pa so mlaˈdika, ˈli:st pa gˈrọst. listje ◻ ˈli:stje -a s /več navadno zelenih, ploščatih delov trte, ki rastejo iz stebla/ ◼ ˈT: ˈr:se na ˈt:t, spomˈl:d pa se ˈnẹke ˈttega ˈli:stja ˈdj poˈt:ga. liter ◻ ˈliter -a m /steklenica za vino, ki drži en liter/ ◼ Šˈl:x pa se ˈtüd ˈvi:no vˈlẹ:če is ˈs:da ˈlähxo ˈntr v ˈliter pa naˈtč pa se ˈläxko preˈtč ˈtüd s, z šˈl:xon. literca ◻ ˈlitca -e ž /steklenica iz zelenega stekla, ki drži približno en liter/ ◼ Gˈlaš. ˈLäxko je ˈt: ˈlitca. Če je v gˈlaž ˈduže al pa če ˈnäma zaˈdst slatˈkbe. = liter

lojtra ◻ ˈl:jtra -e ž /lesena lestev, na katero se položijo sodi ob pretakanju vina/ ◼ ˈVün so poˈdẹval l:jtre, ˈgr na ˈjix pa ˈs:de, gˈd: so preˈtakal.. [nem. Leiter] luft ◻ ˈlüft -a m /zrak/ ◼ ˈTista vˈrẹ:ča se ˈtak ˈlẹpo zaˈm:ta dj, ta kä ˈt: ˈnẹmre ˈnek ˈlüft pa ˈt: ˈntr, ne. [nem. Luft] luknjica ◻ ˈlü:kica -e ž /majhna luknja na s plastično folijo pokriti gredi, kjer gojijo trsne cepljenke/ ◼ ˈN:k ˈmalo škroˈpi:jo ˈt: ˈgr krä ˈt:sa, ˈv:š, ˈg: tˈr:ve, to pˈride fˈsä ˈpuno, fˈs:ken, fˈs:kega ˈt:sa, ta ˈkak je ˈtistx ˈlü:kic, pˈride tˈr:va ˈvün. lupina ◻ luˈpi:na -e ž /ovoj grozdove jagode/ ◼ Luˈpi:na. Gˈrzdove ˈja:gode pa ˈmjo ˈntr koˈšice, ˈvün pa luˈpi:no. martinščak ◻ ˈma:rtinšak -a m /grozd, ki dozori zelo pozno ali pa ne dozori in se pobira po 11. novembru/ ◼ ˈPaperke poˈbiramo al pa ˈma:rtinšake. mašin ◻ maˈši:n -a m /stroj za izdelovanje trsnih cepljenk/ ◼ ˈTä pa ˈtte ˈ:kice, ˈtte ˈ:kice pa se ˈi:sto ppˈrvijo, ˈrẹžejo se p :kic pa ˈtak ˈäno ˈtejko še pisˈti:, ˈänh ˈšẹ:st, ˈsäden centiˈmẹ:trof kˈcj, kä ˈläxko ˈt: pˈrämeš, kä ˈläxko ˈptl v maˈši:n ˈdäneš.[nem. Maschine]

avtomatski mašin ◻ aftoˈmack maˈši:n -ega -a m /samodejni stroj za izdelovanje trsnih cepljenk/ ◼ Tä pa se ˈt: ˈvün ˈzrje na ˈiiv, ˈnẹkä se sˈpiple, ˈmi zä ˈm:mo ˈt:k aftoˈmack maˈši:n, kä saˈm: ˈvün ˈmäče. metla ◻ ˈmätla -e ž /orodje, metla za pometanje ali čiščenje grozdja na preši/ ◼ Bˈrẹzova ˈmätla ˈal pa ˈkẹtca. ˈKẹtnico si da ˈntr kä si sˈpuca polovˈ:k.

brezova metla ◻ bˈrẹzova ˈmätla -e -e ž /brezova metla za pometanje ali čiščenje grozdja na preši ◼ Bˈrẹzova ˈmätla ˈal pa ˈkẹtca. ˈKẹtnico si da ˈntr kä si sˈpuca polovˈ:k. mezdra ◻ ˈmẹ:zdra -e ž /strnjena plast na površini vina/ ◼ ˈT: pa je ˈt:ko ˈb:lo pˈride, ˈt:ko ˈb:lo, ˈmẹ:zdra ˈt:ka. Če je v gˈlaž ˈduže ˈal pa če ˈnäma zaˈdost slatˈkbe.

mladika ◻ mlaˈdika -e ž /enoletni poganjek/ ◼ Gˈd: pa je ˈt: obˈrẹzano, ˈt: se ˈlẹpo zˈrẹ:že ˈptl, ˈtist ˈdj is ˈttih šˈtrof, kä: ˈt: ˈr:se ˈvün s šˈtrof, po ˈšẹ:st, po ˈsäden, ˈtüd ˈläxko ˈveč mlaˈdik, ˈkak je ˈpač ˈzämla spoˈsbna, ˈkak je gˈnjna, ne. mošt ◻ ˈmšt -a m /sladek sok iz mletega, mečkanega grozdja/ ◼ ˈMšt. Mšt taˈkj, ko že tˈrẹ:tamo tˈ:, že ˈtäče ˈmšt kˈc:j, ga že ˈläxko sˈküsiš. [srv. nem. most]

slatki mošt ◻ sˈla:tk ˈmšt -ega -a m /sladek sok iz mletega, mečkanega grozdja/ ◼ Sˈla:tk ˈmšt. Ponaˈv:d ˈmre ˈt: že ˈneg zaˈčẹte v šˈti:rdˈvä:jstx ˈvü:rah vˈrẹt. muškat ◻ mušˈka:t -a m /trta z rumenini, modrimi ali rdečimi grozdi in muškatnim vonjem/ ◼ Ja ˈzäj žˈla:xtne ˈtte, ˈna:še osˈn:vne, ˈkä: pač ˈtü: ˈtak ˈtü oˈk:l ˈräčimo, jä ˈla:šk ˈri:zlink, ˈrẹ:nsk ˈri:zlink, šardone, ruˈmẹ:n ˈmu:škat, mušˈka:t ˈ:tonel, traˈmi:nec, šiˈp:n. ˈT jä ˈnäjboj ˈkäj ˈtak ˈtü: pˈri:nas je. ˈSi:v piˈn:, ˈm:dr piˈn:, ˈptl ˈm:dra fˈrankia, savinˈj:n. [nem. Muskat]

rumeni muškat ◻ ruˈmẹ:n mušˈka:t -ega -a m /trta z rumenini grozdi in muškatnim vonjem/ ◼ Ja ˈzäj žˈla:xtne ˈtte, ˈna:še osˈn:vne, ˈkä: pač ˈtü: ˈtak ˈtü oˈk:l ˈräčimo, jä ˈla:šk ˈri:zlink, ˈrẹ:nsk ˈri:zlink, šardone, ruˈmẹ:n ˈmu:škat, mušˈka:t ˈ:tonel, traˈmi:nec, šiˈp:n.

muškat otonel ◻ mušˈka:t ˈ:tonel -a -a m /trta z modrimi ali rdečimi grozdi in muškatnim vonjem/ ◼ Ja ˈzäj žˈla:xtne ˈtte, ˈna:še osˈn:vne, ˈkä: pač ˈtü: ˈtak ˈtü oˈk:l ˈräčimo, jä ˈla:šk ˈri:zlink, ˈrẹ:nsk ˈri:zlink, šardone, ruˈmẹ:n ˈmu:škat, mušˈka:t ˈ:tonel, traˈmi:nec, šiˈp:n. nalaganje ◻ naˈl:gae -a s /opravilo naložiti grozdje na voz/ ◼ Naˈl:gae gˈrzdja. ˈDst še je naˈl:gaa gˈrzdja naˈv:s, ja. Kä se na ˈv:z doˈmu otˈpäla. napeljati ◻ napeˈlat naˈpälan dov. /z vlečenjem napeljati žice, ki služijo kot opora trti/ ◼ Obˈjẹ:mka al pa noˈsilna obˈjẹ:mka, po kaˈtẹr se ˈpälajo ˈptl ˈži:ce, naˈpälajo.

natkanje ◻ naˈt:kae -a s /opravilo zlivanja vina iz soda v steklenico/ ◼ ˈPu:ee, flˈšẹ:rae al pa naˈt:kae. ˈVi:no smo naˈtakal v gˈla:že. natočiti ◻ naˈt:čt naˈt:čin dov. /napolniti steklenico z vinom/ ◼ Šˈl:x. Šˈl:x pa se ˈtüd ˈvi:no vˈlẹ:če is ˈs:da ˈlähxo ˈntr v ˈliter pa naˈt:č pa se ˈläxko preˈt:č ˈtüd s, z šˈl:xon. natolči ◻ naˈtučt naˈtu:čen dov. /s tolčenjem stisniti sok iz jabolk/ ◼ ˈT: pa je ˈtak - ˈj:boka ˈzäj ˈnẹgda si x naˈtu:ka, ˈsamo ˈt: je ˈmi:nolo, s ˈtistin ˈtu:čon kä smo se pˈrẹ:t ˈmẹ:nl, ˈal pa so maˈši:n biˈli ˈt:k kä so zemˈlẹl, ˈtä pa se je ˈi:sto to f präšo djaˈl:, f ˈtist kˈl:tko al pa ˈtiste liˈsẹ:ne obˈr:č, če si ˈgẹ: ˈvidla na ˈpd, ˈtä pa se je ˈi:sto ˈt:k proˈcẹ:s ˈbija ˈkak, sˈti:snolo ˈkak ˈvo. nerod ◻ ˈnẹ:rot ˈnẹ:roda m /akacija, les za izdelavo sodov/ ◼ S xˈr:sta al pa z ˈnẹ:roda. Tä pa se s ˈtga ˈs:d ˈdẹlajo. [hrv. nerod] njiva ◻ ˈi:va -e ž /zemljišče, kjer se posadi in goji trsne cepljenke/ ◼ ˈTä pa ˈt: ˈntr vˈlžmo, ˈtisto pa si ˈvi:dla, ˈkak ˈtiste gˈrbe ˈdẹlamo, ne, ˈtä pa se ˈt: vˈlž ˈntr, na ˈi:vo se ˈlẹpo fsaˈdi:, ˈptl pa tä pˈride ˈxitro ˈdẹlo, že. nositi na prešo ◻ noˈsit na pˈräšo ˈnsin na pˈrä:šo nedov. /nositi grozdje iz voza na prešo/ ◼ Z ˈäjmpar al pa šˈkaf se je noˈsilo ˈgr na pˈräšo pa gˈrablo s ˈtistm ˈžäxtar ˈtüd ne al pa smo ˈtüd f ˈpütah liˈsẹ:nex ˈgr noˈsil na pˈr:šn ˈpt, ne, ˈzä pa f ˈki:štax. obrezati ◻ obˈrẹzat obˈr:žen dov. /obrezati trsne cepljenke/ ◼ ˈTä pa se ˈun dˈg:č obˈr:že na dˈv: ˈ:kic ˈgr. tä pa še gˈrẹ ˈänkrat f paraˈfi:n, ne. obroč ◻ obˈr:č -a m /ozka ploščata kovinska priprava v obliki kroga ali elipse, s katero se stiskajo oziroma povezujejo sodi/ ◼ ˈT: se razˈli:- če je pˈräveč na ˈsü:xen pa če je ˈnẹše ˈn: obˈr:čof ˈgr naˈbija, ˈtä pa se rasiˈši:, ne. Kä obˈr:č ˈdj spˈlẹ:žejo. obtesati ◻ opteˈsa:t opˈtä:šen dov. /s tesanjem obdelati les za izdelavo sodov/ ◼ ˈT: se poˈdäre, ˈtä pa se ˈt: rasˈk:la, ˈtä pa se ˈt: opˈtäše, ˈt:ke pˈlẹ:nke se

sˈtäšejo, razˈlične dolˈži:ne, razˈlične šiˈri:ne, ˈtä pa se t: zˈlž f ˈtiste koˈpice ˈt:ke, ˈtä pa se to posiˈši:. odrezati ◻ odˈrẹzat odˈr:žen dov. /odrezati rosne koreninice s cepičev/ ◼ Odˈr:žejo se ˈr:zge. okica ◻ ˈ:kica -e ž /majhno oko - kokon členkov rozge ali mladike/ ◼ Tä pa se ˈt: osliˈpi:jo fˈse ˈtte ˈ:kice, kä ˈtü pˈride ˈväč ˈ:kic, ˈläxko sta ˈdl ˈtisto ˈk:ica, kä se ˈräče ˈpẹ:ta, ˈtan ˈkak koˈrä:e ˈvün sˈpüša, ˈptl, pa še sta ˈläxko ˈtüd nazˈmẹs dˈv: ˈ:kic pa tˈri:, ˈkak je, ne. oslepiti ◻ osleˈpit osleˈpi:n dov. /trganje okic, kokonov členkov z rozge ali mladike/ ◼ ˈTan pa še ˈtüd zä ˈg: smo ˈtiste, kä s ti pˈrẹt ˈräka, kä ˈtiste ˈ:kice ˈdj, əə, ˈräčimo, ˈmrš osleˈpit, če zä ˈt: n ˈlẹpo, šˈlampasto osˈlẹpleno, al pa ˈkarˈkl, še ˈtan ˈvün ˈrsejo ˈtiste ˈdivje mlaˈdike, ˈi:stoˈčasno pa se ˈtiste mlaˈdike ˈdj ˈt:gajo, ne. paleta ◻ paˈlẹ:ta -e ž /priprava z mednarodno dogovorjenimi merami, na katero se pred sajenjem naložijo trsne cepljenke/ ◼ Tä pa se f ˈti:... ˈtan rasˈku:ž ˈntr, ˈptl pa se še s ˈtistega raskuˈži:la drˈg:č ˈdäne ˈänkrat voˈd:, tä pa se ˈdäne ˈvün, pa se ˈd na ˈlẹpo, na, f ˈki:šte ˈt:ke ˈntr, ˈal pa na paˈlẹ:te, pa se s paˈpiron to zaˈmta, tä pa se ˈdäne f xlaˈdi:lnico ˈntr. [nem. Palette] paperek ◻ ˈpaperek -rka m /grozd, ki dozori zelo pozno ali pa ne dozori/ ◼ ˈPaperke poˈbiramo ˈal pa ˈma:rtnšake, po äˈnäjsten noˈvä:mbr se ˈt: ˈdẹla. parafin ◻ paraˈfi:n -a m /tekočina, s katero se razkužijo in zaščitijo trsne cepljenke/ ◼ ˈTä pa je ˈt: ˈt:, ˈptl pa, gˈd je ˈt:s zä sˈcẹplen, že, ˈtä pa se ˈdäne v en ˈdẹ:č paraˈfi:n. F ˈtisto pa se naˈmč ˈtak ˈänih ˈšẹ:st, ˈsäden centiˈmẹ:trof gˈlboko, ˈt: je en paraˈfi:n, kä zašˈči:t ˈlẹpo, ˈp:v paraˈfi:n, pa ma ˈtüd ˈäno ˈräčimo raskuˈži:lo ˈntr, pˈrt botˈri:ts, kä to ˈnẹga ˈtisto boˈlẹ:zen ˈntr ne pˈride. [nem. Paraffin] parafiniranje ◻ parafiˈni:rae -a s /razkuževanje in zaščita trsnih cepljenk s parafinom/ ◼ Fˈs:krat gˈd pa voˈd:, paraˈfi:n poˈri:neš, p fˈs:ken ˈtten parafiˈni:ra, še ka ga paraˈfi:na poˈtẹ:gneš ˈt:s ˈvün, ga ˈmräš ˈntr ˈm:zlo voˈd:

še poˈrinote, kä se ˈxitro ˈtt paraˈfi:n stˈdi:, pa kä ˈkak ˈnäjˈmäje, ˈkak bi ˈräka, ə, naˈrẹ:d posˈlẹ:dic ˈntr v ˈsamo ˈr:zgo, ne. [nem. parafinieren] = parafinirati pesek ◻ ˈp:sek -a m /drobni, nesprijeti delci kamnin, zlasti kremena za hranjenje trsnih celjenk od cepitve do sajenja/ ◼ ˈTä pa se ˈt: vˈlž ˈläxko v ˈžagovino pa f ˈt:ke ˈki:šte, al pa se ˈläxko ˈp:sek ˈntr, ˈtä se ˈmrä ˈdl ˈp:spolje ˈt:ko naˈrẹ:te, pa se f ˈp:sek ˈläxko vˈlž, ˈal pa ˈn:k zä že pˈrbajo na ˈvdoj ˈtak en, əəə, na ˈv... kä voˈd: ˈntr ˈdänejo, ˈv:š. peta ◻ ˈpẹ:ta -e ž /del trte, na katerem poganjajo korenine/ ◼ ˈTä pa se ˈt: osliˈpi:jo fˈsä ˈtte ˈ:kice, kä ˈtü pˈride ˈveč ˈ:kic, ˈläxko sta ˈdl ˈtisto ˈk:ica, kä se ˈräče ˈpẹ:ta, ˈtan ˈkak koˈrä:e ˈvün sˈpüša, ˈptl, pa še sta ˈläxko ˈtüd ˈnazmes dˈv: ˈ:kic pa tˈri:, ˈkak je, ne. pečka ◻ ˈp:čka -e ž /pečka/ ◼ Әәә, ˈtisto pa je ... әәә ... mi po, mi po doˈm:če ˈräčemo ˈp:čka. = košica pilka ◻ ˈpilka -e ž /leseni zamašek na vrhu soda/ ◼ Zaˈmašek pa je ˈläxko liˈsẹ:no ˈpilka pa liˈsẹ:no ˈčäp al pa je ˈtüd ˈläxko pˈla:stičn al pa ˈtüd s ˈtte ˈgbe. ˈČäp je ˈdl na ˈpdn, ˈpilka pa je ˈgr na ˈvhx ˈgẹ: ˈntr vˈl:vleš. pikola ◻ ˈpikola -e ž /pijača, ki se jo naredi iz tropin, sladkorja in vode/ ◼ ˈPikola. ˈT: pa je ˈtüd za ˈpi:t. ˈT: je kä se vˈl:je troˈpi:ne, gˈd so biˈlẹ sˈti:šene, do kˈraja ˈsü:xe, so se na ˈpd ˈpüstle, pa se je zaˈnäsla ˈvda ˈgr, se ˈtisto ˈmalo preˈm:šalo, ˈläxko se še potˈrẹ:talo dˈg:č, tä pa se je ˈpüstlo ˈtisto ˈäno dvanejst ˈvü:r, pa se je sˈti:snolo pa se je ˈcukralo tä pa je ˈptl ˈt: ˈi:sto zavˈrẹlo ˈkak ˈvo ˈvi:no. pinot ◻ piˈn: -ja m /žlahtna trta, katere vino doseže najvišjo kakovost šele po dveh letih/ ◼ Ja ˈzäj žˈla:xtne ˈtte, ˈna:še osˈn:vne, ˈkä: pač ˈtü: ˈtak ˈtü oˈk:l ˈräčimo, jä ˈla:šk ˈri:zlink, ˈrẹ:nsk ˈri:zlink, šardone, ruˈmẹ:n ˈmu:škat, mušˈka:t ˈ:tonel, traˈmi:nec, šiˈp:n. ˈT jä ˈnäjboj ˈkäj ˈtak ˈtü: pˈri:nas je. ˈSi:v piˈn:, ˈm:dr piˈn:, ˈptl ˈm:dra fˈrankia, savinˈj:n. [fr. pinot]

sivi pino ◻ ˈsi:v piˈn: -ega -ja m /vrsta žlahtne trte, katere vino doseže najvišjo kakovost šele po dveh letih/ ◼ ˈSi:v piˈn:, ˈm:dr piˈn:, ˈptl ˈm:dra fˈrankia, savinˈj:n.

modri pino ◻ ˈm:dr piˈn: -ega -ja m /vrsta žlahtne trte, katere vino doseže najvišjo kakovost šele po dveh letih/ ◼ ˈSi:v piˈn:, ˈm:dr piˈn:, ˈptl ˈm:dra fˈrankia, savinˈj:n. pintar ◻ ˈpi:ntar -a m /človek, ki izdeluje sode/ ◼ ˈPi:ntar. ˈT: so ˈdẹlal tü ˈdst. Še ˈtan pˈri: joj je ˈtist Katˈrä:čjak je ˈdẹla pa ˈBa:bč še žiˈvi:, ˈptl je ˈdẹla ˈtan ˈäden Pˈriks je zˈl ˈväjk ˈbija pa ˈtga je ˈnẹgda fˈsä ˈpuno biˈl:. pintovec ◻ ˈpintovec -fca m /vrba, ketere veje se uporabljajo za vezanje šparonov/ ◼ ˈPintovec pa se upoˈrabla kä so ˈnẹgda špäˈr:ne pritjeˈval x ˈk:l. Pa vˈl:čence. pipa ◻ ˈpipa -e ž /del soda, po katerem teče vino iz njega/ ◼ ˈPipa. ˈLäxko so pˈla:stične, ˈläxko so liˈsẹ:ne, al pa so ˈläxko ˈmẹ:sk. ˈSamo če je zˈmẹ:rej ˈntr, ˈtä ˈmre ˈbit liˈsẹ:na.

plastična pipa ◻ pˈla:stična ˈpipa -e -e ž /plastičen del soda, po katerem teče vino iz njega/ ◼ ˈLäxko so pˈla:stične, ˈläxko so liˈsẹ:ne, al pa so ˈläxko ˈmẹ:sk.

lesena pipa ◻ liˈsẹ:na ˈpipa -e -e ž /lesen del soda, po katerem teče vino iz njega/ ◼ ˈLäxko so pˈla:stične, ˈläxko so liˈsẹ:ne, al pa so ˈläxko ˈmẹ:sk.

medeninasta pipa ◻ ˈmẹ:sk ˈpipa -ø -e ž /medeninast del soda, po katerem teče vino iz njega/ ◼ ˈLäxko so pˈla:stične, ˈläxko so liˈsẹ:ne, al pa so ˈläxko ˈmẹ:sk. pipati ◻ ˈpipat ˈpiplen nedov. /puliti travo, ki zraste ob trsnih cepljenkah/ ◼ˈZačne ˈmät ˈtẹ:n tˈr:va ˈvün ˈit, tä pa se ˈläxko odˈl:čiš - boš tˈr:vo ˈpipa z roˈka:m, al pa boš ˈkkin xerbiˈci:don ˈgr poškˈr:pa. pivnica ◻ pivˈnica -e ž /zidana stavba za hranjenje vina pri vinogradu/ ◼ Kˈl:t ˈal pa pivˈnica.

planka ◻ pˈlänka -e ž / klana deska, iz katere so sestavljeni sodi / ◼ ˈT: se poˈdä:re, tä pa se ˈt: rasˈk:la, tä pa se ˈt: opˈtä:še, ˈt:ke pˈlänke se sˈtäšejo, razˈlične dolˈžine, razˈlične šiˈrine, ˈtä pa se to zˈlž f ˈtiste koˈpice ˈt:ke, ˈtä pa se to posiˈši:, sˈpj pa se ˈt: sˈxu:bla pa naˈrẹd, sˈpi:ga ˈntr, ˈt: je ˈcẹl ˈci:rkos oˈk:l ˈtga. plesen ◻ pˈlẹ:sen - ž /glivična bolezen, ki se kaže kot belkasta, sivkasta, zelenkasta prevleka na sodih/ ◼ Pˈlẹ:sen. Pisˈni:vo. Pisˈni:f ˈs:t. ˈT: se naˈrẹ:d, če je ˈn: žˈväplan. Če vˈlažnega pisˈti:š pa ga ne posiˈši:š pa je ne žˈväplane. ˈT: je ˈtüd, ˈt: je ˈtisto, kä je ˈräkla ˈmama, kä je za xujˈdiča ˈgazda. pleti ◻ pˈlẹt pˈl:jen nedov. /redčiti trsne mladike/ ◼ ˈPl pa se ˈtte podˈl:ge, se goˈji:jo ˈtü pˈri:nas, so fˈsajene, se goˈji:jo, ˈc:lo ˈlẹto se ˈt: tˈrẹba pˈlẹt, ˈtüd se tˈrẹba špˈricat pˈr:t, pˈr:t, pˈr:t, ˈräčimo, pˈr:t ˈu:š, pa ˈtüd v jeˈsẹ:n z ˈi:stoj ˈttoj ˈga:licoj, kä smo se pˈrẹ:t ˈmẹnl, əə, kä se ˈt: ˈlẹpo zäˈzr. pletje ◻ pˈl:te -a s /pojav, ko redčimo trsne mladike/ ◼ Pˈl:te. ˈT: pa se ˈdẹla ˈväčkrat poˈlẹt. ˈNẹke ˈs:rte že tˈrẹba prät cveˈtẹ:on, ˈnẹke pa po cveˈtẹ: pa se ˈt: ˈkar ˈdẹla po tˈri:krat na ˈlẹto. pod ◻ ˈpt -da m /tla/ ◼ Ponaˈv:d, ˈzäj käj je, ˈmre ˈveč ˈbit ˈp:lek. Z ˈäjmpar al pa šˈkaf se je noˈsilo ˈgr na pˈräšo pa gˈrablo s ˈtistm ˈžäxtar ˈtüd ne al pa smo ˈtüd f ˈpütax liˈsẹ:nex ˈgr noˈsil na pˈr:šn ˈpt, ne, ˈzä pa f ˈki:štax.

prešni pod ◻ pˈr:šn ˈpt -ega -da m /spodnja površina preše, na kateri se stiska grozdje / ◼ Z ˈäjmpar al pa šˈkaf se je noˈsilo ˈgr na pˈräšo pa gˈrablo s ˈtistm ˈžäxtar ˈtüd ne al pa smo ˈtüd f ˈpütax liˈsẹ:nex ˈgr noˈsil na pˈr:šn ˈpt, ne, ˈzä pa f ˈki:štax. podlaga ◻ podˈl:ga -e ž /mlada rastlina, na katero se cepi cepič žlahtne sorte/ ◼ ˈZačne se ˈtak, ˈt: smo ˈtak zä obˈdẹ:lal že ˈtte podˈl:ge, na aˈmẹriške podˈl:ge kä ceˈpi:mo, ne.

ameriška podlaga ◻ aˈmẹriška podˈl:ga -e -e ž /podlaga, ki je odporna proti trsni uši in se pri cepljenju razvije v korenine/ Na aˈmẹriške podˈl:ge kä ceˈpi:mo, ne.

podočnjak ◻ podočˈj:k -a m /speča očesa oz. speči kokoni členkov rozge ali mladike/ ◼ Gˈr:zdje pa podočˈj:k. Podočˈj:k pa so sˈpẹ:če oˈčẹ:sa. podstavek ◻ pocˈta:vek -fka m /podstavek iz vrbe za precejanje grozdja in mošta/ ◼ Ceˈdilo se je. ˈKš smo ˈtan ˈmẹl f ˈk:te. ˈSamo si fˈč:s zˈmi:ga ˈtak ˈmalo če se že ˈja:gode ˈntr pˈrišle, ne. ˈT: je s ˈpintofca pˈläten pocˈta:vek.

pleten podstavek ◻ pˈläten pocˈta:vek -ega -fka m /podstavek, spleten iz vrbe, za precejanje grozdja in mošta / ˈT: je s ˈpintofca pˈläten pocˈta:vek. politi ◻ poˈli:t poˈli:jen dov. /narediti nekaj mokro, politi vino pri pretakanju/ ◼ Poˈli:ješ. Razˈli:je se. ˈT: ˈp preˈt:k pˈride. Al pa gˈd so lidˈjẹ: piˈja:n. polovnjak ◻ polovˈ:k -a m /večji sod, ki drži od sto petdeset do tristo petdeset litrov/ ◼ Polovˈ:k, štˈti:jak pa ˈpüčel. Štˈti:jak je nat tˈri:sto ˈpẹ:deset ˈli:trof, polovˈ:k je do tˈri:sto ˈpẹ:deset ˈli:trof, ˈpüčel pa je do sˈt: ˈpẹ:deset ˈli:trof. polnjenje ◻ ˈpuee ˈpu:nin nedov. /opravilo zlivanja vina iz soda v steklenico/ ◼ Gˈd naˈt:kamo ˈvi:no f ˈpüčel, ˈräčemo ˈpuee, flˈš:rae al pa naˈt:kae. posaditi ◻ posaˈdit posaˈdi:n dov. /postaviti sadike trte v zemljo, kjer bodo rasle/ ◼ ˈLäxko ˈdẹlaš vˈl:čence al pa ˈdẹlaš kˈlü:čeke, kä ˈt: ˈptl posaˈdi:š. poškropiti ◻ poškroˈpit poškˈr:pin dov. /poškropiti grozdje ali travo/ ◼ ˈZačne ˈmät ˈtẹ:n tˈr:va ˈvün ˈit, tä pa se ˈläxko odˈl:čiš - boš tˈr:vo ˈpipa z roˈka:m, al pa boš ˈkkin xerbiˈci:don ˈgr poškˈr:pa.

poškropiti grozdje ◻ poškroˈpit gˈr:zdje poškˈr:pin gˈr:zdje dov. /poškropiti grozdje ali travo/ ◼ Boš tˈr:vo ˈpipa z roˈka:m, al pa boš ˈkkin xerbiˈci:don ˈgr poškˈr:pa. potretati ◻ potˈrẹtat potˈrẹ:tan dov. /z nogami stisniti grozdje na preši/ ◼ ˈT: pa je ˈtüd za ˈpit. ˈT: je kä se vˈl:je troˈpi:ne, gˈd so biˈlẹ sˈti:šene, do kˈraja ˈsü:xe, so se na ˈpd ˈpüstle, pa se je zaˈnẹsla ˈv:da ˈg:r, se ˈtisto ˈmalo preˈm:šalo, ˈläxko se še potˈrẹ:talo dˈgč, tä pa se je ˈpüstlo ˈtisto ˈäno dvaˈnäjst ˈvü:r, pa se je sˈti:snolo pa se je ˈcukralo tä pa je ˈptl ˈt: ˈi:sto zavˈrẹlo ˈkak ˈvo ˈvi:no. [nem. treten]

premešati ◻ preˈm:šat preˈm:šan dov. /premešati tropine po prvem stiskanju, da se lahko ponovno stisnejo/ ◼ ˈT: pa je ˈtüd za ˈpi:t. ˈT: je kä se vˈl:je troˈpi:ne, gˈd so biˈlẹ sˈti:šene, do kˈraja ˈsü:xe, so se na ˈpd ˈpüstle, pa se je zaˈnẹsla ˈv:da ˈg:r, se ˈtisto ˈmalo preˈm:šalo, ˈläxko se še potˈrẹ:talo dˈgč, tä pa se je ˈpüstlo ˈtisto ˈäno dvaˈnäjst ˈvü:r, pa se je sˈti:snolo pa se je ˈcukralo tä pa je ˈptl ˈt: ˈi:sto zavˈrẹlo ˈkak ˈvo ˈvi:no. preša ◻ pˈräša -e ž /naprava za stiskanje grozdja/ ◼ Pˈräša. Pˈräše ˈm:mo liˈsẹ:ne, ˈtiste so že ˈma:lo v upoˈrab, ˈzäj pa ˈm:mo, ˈräčimo, noˈvejše ˈtüd že so, ne. ˈÄne kä so na ˈt:k šˈping, ˈäne pa kä so na zˈračnice. [nem. Presse]

preša na špingel ◻ pˈräša na šˈping pˈräše na šˈping ž /preša na vzmet/ ◼ ˈÄne kä so na ˈt:k šˈping, ˈäne pa kä so na zˈračnice.

preša na zračnice ◻ pˈräša na zˈračnice pˈräše na zˈračnice ž /preša, ki deluje s pomočjo zračnega pritiska/ ◼ ˈÄne kä so na ˈt:k šˈping, ˈäne pa kä so na zˈračnice. prešanje ◻ pˈrẹ:šaje -a ž /opravilo stiskanja grozdja v stiskalnici/ ◼ Pˈrẹ:šaje. ˈLäxko se to ˈdẹla z liˈsẹ:noj pˈräšoj, al pa so zä že ˈtte, ˈrazne pˈräše so. [nem. pressen] pretakanje ◻ preˈt:kae -a s /pojav pretakanja vina iz enega soda v drugega/ ◼ Preˈt:kae. ˈT: že ˈmre ˈxitro ˈbit po šˈti:rnodˈväjstex ˈvü:rax se že ˈmrä pretoˈčit, gˈd je spˈrẹ:šano, ˈptl pa ˈtüd po potˈrẹbe ˈväčkrat. pretočiti ◻ pretoˈčit preˈt:čin dov. /pretočiti vino iz enega soda v drugega/ ◼ ˈT: že ˈmre ˈxitro ˈbit po šˈti:rnodˈväjstex ˈvü:rax se že ˈmrä pretoˈčit, gˈd je spˈrẹ:šano, ˈptl pa ˈtüd po potˈrẹbe ˈväčkrat. pretok ◻ preˈt:k -a m /glagolnik od pretakati/ ◼ T: ˈp preˈt:k pˈride. Preˈt:k je gˈd se ˈvi:no preˈt:če, kä se ˈpüčel ˈläxko sˈpuca, če ˈn: se pokvaˈri:. prunt ◻ pˈru:nt -a m /zadnje žganje/ ◼ ˈTisto pa je pˈru:nt. ˈT: pa je gˈd žgaˈnica ˈtẹjko kä ˈmre ˈtẹjko proˈcäntof ˈmẹt, sä ˈv:š, žgaˈnica ˈnẹg ˈmre ˈmẹt ˈnäjˈmäje dˈva:nošˈti:rdeset, ˈpẹ:tnošˈti:rdeset, ne, tä pa gˈd ˈtẹjko ˈnäma ˈväč, tä pa ˈzačne

ˈtäčt ˈtist ˈpru:nt. ˈJa:, ˈtist pa ˈväč ˈn: upoˈraben za žgaˈnico, se pa še ˈptl änkrat preˈküxa, tä pa še drˈg:č doˈbiš ˈvün. pucanje ◻ ˈpucae -a s /glagolnik od pucati/ ◼ ˈPucae. ˈT: fˈs:ko ˈlẹto nekä pˈride. [nem. putzen] pučel ◻ ˈpüčel -la m /manjši sod, ki drži do sto petdeset litrov/ ◼ Polovˈ:k, štˈti:jak pa ˈpüčel. Štˈti:jak je nat tˈri:sto ˈpẹ:deset ˈli:trof, polovˈ:k je do tˈri:sto ˈpẹ:deset ˈli:trof, ˈpüčel pa je do sˈt: ˈpẹ:deset ˈli:trof. [nem. Pitschel] pustiti ◻ pisˈtit pisˈti:n dov. /ne narediti določenega dejanja, katerega predmet je kaj/ ◼ ˈT: pa je ˈtüd za ˈpit. ˈT: je kä se vˈl:je troˈpi:ne, gˈd so biˈlẹ sˈti:šene, do kˈraja ˈsü:xe, so se na ˈpd ˈpüstle, pa se je zaˈnẹsla ˈv:da ˈg:r, se ˈtisto ˈmalo preˈm:šalo, ˈläxko se še potˈrẹ:talo dˈgč, tä pa se je ˈpüstlo ˈtisto ˈäno dvaˈnäjst ˈvü:r, pa se je sˈti:snolo pa se je ˈcukralo tä pa je ˈptl ˈt: ˈi:sto zavˈrẹlo ˈkak ˈvo ˈvi:no. pušelj ◻ ˈpü:šel -la m /šop trsnih sadik/ ◼ Tä pa se ˈt: ˈvün ˈzrje na ˈiiv, ˈnẹkä se sˈpiple, ˈmi zä ˈm:mo ˈt:k aftoˈmack maˈši:n, kä saˈm: ˈvün ˈmäče, ˈrje pa ˈvün ˈmäče, pa že ˈpüšle ˈsamo poˈbi:rš fˈküp, əə, pa zˈvẹ:žemo, tä pa ˈt: gˈrẹ: doˈmu:, tä pa gˈrẹ: v deˈlavnico ˈntr. [nem. Büschel] puta ◻ ˈpüta -e ž /visoka posoda, v katei se nosi grozdje v vinogradu/ ◼ Z ˈäjmpar al pa šˈkaf se je noˈsilo ˈgr na pˈräšo pa gˈrablo s ˈtistm ˈžäxtar ˈtüd ne al pa smo ˈtüd f ˈpütah liˈsẹ:nex ˈgr noˈsil na pˈr:šn ˈpt, ne, ˈzä pa f ˈki:štax. [bav. srvnem. put(t)e, danes nem. Butte]

ročna puta ◻ ˈrčna ˈpüta -e -e ž /ročna naprava, s katero škropimo vinograd/ ◼ ˈPüta. ˈPüte so ˈrčne, ˈpüte so moˈto:rne pa ˈpüte so tˈra:ktorske.

motorna puta ◻ moˈto:rna ˈpüta -e -e ž /motorna naprava, s katero škropimo vinograd/ ◼ ˈPüta. ˈPüte so ˈrčne, ˈpüte so moˈto:rne pa ˈpüte so tˈra:ktorske.

traktorska puta ◻ tˈra:ktorska ˈpüta -e -e ž /naprava, ki se namesti na traktor, in s katero škropimo vinograd/ ◼ ˈPüta. ˈPüte so ˈrčne, ˈpüte so moˈto:rne pa ˈpüte so tˈra:ktorske. putar ◻ ˈpütar -a m /kdor nosi puto/ ◼ ˈT: pa so biˈli ˈmšk, ˈkẹ:r so ˈtak biˈli ˈmalo konˈdicisko spoˈsbn ke so biˈli ˈmalo ˈbj ˈmčn. ˈPütar. [bav. srvnem. put(t)e, danes nem. Butte] razkužilo ◻ raskuˈži:lo -a s /sredstvo za razkuževanje trsnih cepljenk/ ◼ Is ˈti:stoga pa se ˈptl vˈzäme ˈvün, tä pa se še ˈdäne v ˈäno raskuˈži:lo, v raskuˈži:lo se ˈdäne, ˈnẹgda se je ˈräka ˈtist kinoˈs:l, ˈsamo ˈtisto se zä ˈväč ne doˈbi:, zä pa je ˈäno dˈrü:go raskuˈži:lo. razkužiti ◻ rasˈku:št rasˈku:žin dov. /uničiti kužne klice na tistem deli trsnih cepljenk, ki se posadi v zemljo/ ◼ Tä pa se f ˈti:... ˈtan rasˈku:ž ˈntr, ˈptl pa se še s ˈtistega raskuˈži:la drˈg:č ˈdäne ˈänkrat voˈd:, tä pa se ˈdäne ˈvün, pa se ˈd na ˈlẹpo, na, f ˈki:šte ˈtke ˈntr, ˈal pa na paˈlẹ:te, pa se s paˈpiron to zaˈmta, tä pa se ˈdäne f xlaˈdi:lnico ˈntr. razlaganje ◻ razˈl:gae -a s /opravilo razložiti (grozdje z voza)/ ◼ Razˈl:gae. Ponaˈv:d, ˈzäj käj je, ˈmre ˈveč ˈbit ˈp:lek, kä je ˈt: žmetno pa fˈč:sik se ˈmre gˈr:zdje ˈdaleč noˈsit na pˈräšo. razsušiti ◻ rassiˈšit rassiˈši:n dov. /narediti tako suho, da nastanejo razpoke/ ◼ Rasˈsü:šen ˈs:t. ˈT: se rasˈsi:- če je pˈräveč na ˈsü:xen pa če je neše ˈn: obˈr:čof ˈgr naˈbija, tä pa se rassiˈši:, ˈnẹ. Kä obˈr:č ˈdoj spˈl:žejo. rezanje ◻ ˈrẹzae -a s /opravilo, ko s škarjami odstranjujemo dele trte/ ◼ ˈRẹzae. ˈT: se ˈdẹla v ˈmẹ:secu ˈfẹ:bruaru se ˈzačne pa se ˈdẹla do, ˈpač ˈnẹg do deˈvẹ:tnodˈvä:jstega ˈmärca do ˈJ:žefovega bi ˈnäj biˈl: obˈrẹzano. reznik ◻ rezˈni:k -a m /po obrezovanju preostali del mladike, navadno z dvema do pet očesi/ ◼ Kä ˈmrä se ˈt: ˈptl ˈi:sto zezoˈrit, ˈkak fˈs:ka ˈr:zga pa fˈsä ˈmrä v goˈric ˈbit zˈrẹlo, kä je za špaˈr:na pa za rezˈni:ka, ˈtak ˈmrä ˈt: ˈbit zˈrẹlo.

rizling ◻ ri:zlink -ga m /namizna sorta vinske trte/ ◼ Ja ˈzäj žˈla:xtne ˈtte, ˈna:še osˈn:vne, ˈkä: pač ˈtü: ˈtak ˈtü oˈk:l ˈräčimo, jä ˈla:šk ˈri:zlink, ˈrẹ:nsk ˈri:zlink, šardone, ruˈmẹ:n ˈmu:škat, mušˈka:t ˈ:tonel, traˈmi:nec, šiˈp:n. ˈT jä ˈnäjboj ˈkäj ˈtak ˈtü: pˈri:nas je. ˈSi:v piˈn:, ˈm:dr piˈn:, ˈptl ˈm:dra fˈrankia, savinˈj:n. [nem. Riesling]

laški rizling ◻ ˈla:šk ˈri:zlink -ega -ga m /namizna sorta vinske trte/ ◼ Ja ˈzäj žˈla:xtne ˈtte, ˈna:še osˈn:vne, ˈkä: pač ˈtü: ˈtak ˈtü oˈk:l ˈräčimo, jä ˈla:šk ˈri:zlink, ˈrẹ:nsk ˈri:zlink, šardone, ruˈmẹ:n ˈmu:škat, mušˈka:t ˈ:tonel, traˈmi:nec, šiˈp:n.

renski rizling ◻ ˈrẹ:nsk ˈri:zlink -ega -ga m /namizna sorta vinske trte/ ◼ Ja ˈzäj žˈla:xtne ˈtte, ˈna:še osˈn:vne, ˈkä: pač ˈtü: ˈtak ˈtü oˈk:l ˈräčimo, jä ˈla:šk ˈri:zlink, ˈrẹ:nsk ˈri:zlink, šardone, ruˈmẹ:n ˈmu:škat, mušˈka:t ˈ:tonel, traˈmi:nec, šiˈp:n. ročka ◻ ˈrčka -e ž /posoda, v kateri nesemo vino na mizo in ki drži približno en liter/ ◼ Gˈlaš al pa ˈrčka. V ˈrčk je ˈp:nesa ˈvi:no na ˈmizo. rogos ◻ ˈr:gos -a m /rastlina, iz katere se dela vlakna, s katerimi se zamaši špranje v sodu/ ◼ ˈR:gos. ˈMta se oˈkl ˈčäpa, kä dˈži:, ˈv:š, ˈt:. Pa ˈtüd ˈmät ˈtiste ˈdge so se ˈntr ˈdẹval, ne, gˈd se je ˈs:t ˈdẹla fˈküp. rozga ◻ ˈr:zga -e ž /enoletni poganjek trsa, ki zraste iz zimskega brsta ali spečih očes, ki nastane iz mladike, ki ji odpade tudi listje/ ◼ Kä ˈmrä se ˈt: ˈptl ˈi:sto zezoˈrit, ˈkak fˈs:ka ˈr:zga pa fˈsä ˈmrä v goˈric ˈbit zˈrẹlo, kä je za špaˈr:na pa za rezˈni:ka, ˈtak ˈmrä ˈt: ˈbit zˈrẹlo. saditi ◻ saˈdit saˈdi:n nedov. /postavljati sadike trte v zemljo, kjer bodo rasle / ◼ Kä se zä ˈt: saˈdi:. ˈT: se ˈmäja ˈdẹla. ˈT:k gˈrb se naˈrẹdijo, ˈgr je poliviˈnil, ˈtä pa se po ˈv:st ˈt:sje saˈdi:.

saditi ročno ◻ saˈdit ˈr:čno saˈdi:n ˈr:čno nedov. /ročno postavljati sadike trte v zemljo, kjer bodo rasle/ ◼ ˈT: pa se ˈdẹla, če se ˈr:čno saˈdi:.

skopati ◻ skoˈpat sˈkplen dov. /s kopanjem odstraniti vrhnjo plast zemlje za sajenje trsnih cepljenk/ ◼ Koˈli:čee. ˈT: pa se ˈdẹla, če se ˈr:čno saˈdi:. Na sˈtara kˈlasičnoj naˈčin se ˈpvo zakoˈli:č, tä se ˈjame sˈkplejo pa se ˈt:sje saˈdi:. skorja ◻ sˈk:rja -e ž /obloga, ki raste po steblu/ ◼ Sˈk:rja je na ˈt:sj ˈtak ˈbj ˈr:basta pa ˈdj se ˈlüš. sod ◻ ˈs:t ˈs:da m /velika lesena posoda, kjer se skranjuje vino/ ◼ ˈT: se že pˈr:t naˈrẹ:d ˈkak se ˈmšt ˈntr vˈlẹ:je pa p fˈs:ken preˈt:kae ˈmräš ˈs:t ˈptl ˈmu:jte pˈrẹt ˈkak dˈrügo ˈčisto ˈvi:no tä ˈntr vˈlẹ:ješ.

četrtinjak ◻ štˈti:jak -a m /sod, ki drži več kot tristo petdeset litrov/ ◼ Štˈti:jak je ˈnat tˈri:sto ˈpẹ:deset ˈli:trof.

plesniv sod ◻ pisˈni:f ˈs:t -ega -da m /plesniv sod/ ◼ Pisˈni:vo. Pisˈni:f ˈs:t. ˈT: se naˈrẹ:d, če je ˈn: žˈväplan. Če vˈlažnega pisˈti:š pa ga ne posiˈši:š pa je ne žˈväplane. ˈT: je ˈtüd, ˈt: je ˈtisto, kä je ˈräkla ˈmama, kä je za xujˈdiča ˈgazda.

polovnjak ◻ polovˈ:k -a m /večji sod, ki drži od sto petdeset do tristo petdeset litrov/ ◼ Polovˈ:k je do tˈri:sto ˈpẹ:deset ˈli:trof, ˈpüčel pa je do sˈt: ˈpẹ:deset ˈli:trof.

pučel ◻ ˈpüčel -la m /manjši sod, ki drži do sto petdeset litrov/ ◼ ˈPüčel pa je do sˈt: ˈpẹ:deset ˈli:trof.

razsušen sod ◻ rasˈsü:šen ˈs:t -ega -da m /sod, ki je tako suh, da so nastale razpoke/ ◼ Rasˈsü:šen ˈs:t. ˈT: se rasˈsi:- če je pˈräveč na ˈsü:xen pa če je neše ˈn: obˈr:čof ˈgr naˈbija, tä pa se rassiˈši:, ne. Kä obˈr:č ˈdoj spˈl:žejo. soha ◻ ˈs:xa -e ž /glavni oporni kol/ ◼ ˈS:xa. ˈGr na ˈt: se dˈr:t ˈnapne. sok ◻ ˈs:k -a m /tekoča sestavina trsa/ ◼ Tä pa se ˈt: osleˈpi:jo ˈtiste ˈ:kice ˈdj, tä pa se ˈt: ˈdäne naˈma:kat, se ˈdäne v voˈd:, zä odˈvisno, če je zˈl: zelˈä:no, še, tä n tˈrẹba ˈdugo naˈma:kat, če pa je že ˈtak ˈmalo zaˈsü:šeno, isˈsu:šeno ˈmalo, kä že ˈmalo ˈtist ˈs:k ˈvün, tä pa ˈmrš ˈmalo ˈduže to naˈma:kat.

sorta ◻ ˈs:rta -e ž /vinska trta iste vrste/ ◼ ˈKi:šta ˈlẹpo ˈdj zaˈpäre pa ˈgr naˈpiše ˈs:rta pa še fˈsä ˈgr ˈẹ:kstra etiˈkẹ:ta se ˈgr ˈdäne, tä pa gˈrẹ: ˈt: f xlaˈdi:lnico. [it. sorta, nem. Sorte] sovinjon ◻ savinˈj:n -a m /žlahtna trta, muškat z zelenkasto rumenimi grozdi/ ◼ Ja ˈzäj žˈla:htne ˈtte, ˈna:še osˈn:vne, ˈkä: ˈpač ˈtü: ˈtak ˈtü ˈkol ˈrä:čimo, jä ˈla:šk ˈri:zlnk, ˈrẹ:nsk ˈri:zlnk, šardone, ruˈmẹ:n ˈmu:škat, mušˈka:t ˈ:tonel, traˈmi:nec, šiˈp:n. ˈT jä ˈnäjboj ˈkä ˈtak ˈtü: pˈrinas je. ˈSi:v piˈn:, ˈm:dr piˈn:, ˈptl ˈm:dra fˈrankia, savinˈj:n. [fr. sauvignon] spigati ◻ sˈpigat sˈpi:gan dov. /prepogniti, da deska ustreza meram ogrodja, iz katerega se potem naredi sod/ ◼ ˈT: se poˈdä:re, tä pa se ˈt: rasˈk:la, tä pa se ˈt: opˈtä:še, ˈt:ke pˈlänke se sˈtäšejo, razˈlične dolˈžine, razˈlične šiˈrine, ˈtä pa se to zˈlž f ˈtiste koˈpice ˈt:ke, ˈtä pa se to posiˈši:, sˈpj pa se ˈt: sˈxu:bla pa naˈrẹd, sˈpi:ga ˈntr, ˈt: je ˈcẹl ˈci:rkos oˈk:l ˈtga.

spigati noter ◻ sˈpigat ˈntr /prepogniti noter, da deska ustreza meram ogrodja, iz katerega se potem naredi sod / ◼ ˈTä pa se to posiˈši:, sˈpj pa se ˈt: sˈxu:bla pa naˈrẹd, sˈpi:ga ˈntr. spišek ◻ sˈpi:šek -a m /luknjica v sodu, ki jo povzroči črv/ ◼ Sˈpi:šk so. Kä ga je ˈč:f preoˈnẹga pa je sˈks ˈtist sˈpi:šek ˈvün ˈteklo. spucati ◻ sˈpucat sˈpucan dov. /počistiti sode/ ◼ ˈKẹtnico si da ˈntr kä si sˈpuca polovˈ:k. [nem. putzen] steblo ◻ sˈtäblo -a s /debelejši del trte tik nad zemljo/ ◼ Is ˈcẹplenega ˈd:la pˈride deˈbẹ:lš ˈd:l, sˈtäblo. Ja, ˈt: pa se sˈtäblo ˈräče. stesati ◻ steˈsat sˈtäšen dov. /s tesanjem obdelati deske, iz katerih se potem dela sod/ ◼ ˈT: se poˈdä:re, tä pa se ˈt: rasˈk:la, tä pa se ˈt: opˈtä:še, ˈt:ke pˈlänke se sˈtäšejo, razˈlične dolˈžine, razˈlične šiˈrine, ˈtä pa se to zˈlž f ˈtiste koˈpice ˈt:ke, ˈtä pa se to posiˈši:, sˈpj pa se ˈt: sˈxu:bla pa naˈrẹd, sˈpi:ga ˈntr, ˈt: je ˈcẹl ˈci:rkos oˈk:l ˈtga.

stisniti ◻ sˈtisnt sˈti:snen dov. /s stiskanjem, pritiskanjem na grozdje ali tropine spraviti tekočino iz grozdja ali tropin/ ◼ ˈT: je kä se vˈl:je troˈpi:ne, gˈd so biˈlẹ sˈti:šene, do kˈraja ˈsü:xe, so se na ˈpd ˈpüstle, pa se je zaˈnẹsla ˈv:da ˈg:r, se ˈtisto ˈmalo preˈm:šalo, ˈläxko se še potˈrẹ:talo dˈgč, tä pa se je ˈpüstlo ˈtisto ˈäno dvaˈnäjst ˈvü:r, pa se je sˈti:snolo pa se je ˈcukralo tä pa je ˈptl ˈt: ˈi:sto zavˈrẹlo ˈkak ˈvo ˈvi:no. strašilo ◻ straˈšilo -a s /priprava, ki odganja ptice v vinogradu/ ◼ Ja, to pa je ˈläxko za stˈr:lat, kä ˈläxko stˈr:laš ˈläxko al straˈšilo al pa je ˈläxko ˈtüd zˈv:ke ˈdaja. Napˈrava ˈt:ka, kä ˈtu:l, kä to žˈvi:žga, kä ˈfü:čka. Ja, kloˈp:tec, to ˈtüd odˈganja. stretati ◻ stˈrẹ:tat stˈrẹ:tan dov. /stisniti grozdje na preši, včasih z nogami/ ◼ Če se je gˈd kä natˈrẹ:talo f ˈkad pa si ˈpvo ˈtist ˈmšt ˈntri ˈda:, kä je f ˈkat ˈsamo se naˈsipalo ˈtä pa se je ˈt: ˈmalo f ˈkd stˈrẹ:talo kä je ˈveč f ˈkat šˈl:, ˈn:, ˈntr, tä pa si ˈtist ˈmšt ˈptl ˈdj ˈi:sto s ˈtisten ˈžäxtaron al pa z vidˈricoj pa s ˈtisto n tˈrẹbalo pˈrẹ:šat pa si že ˈnsa ˈntr f ˈkat. [nem. treten]

šipon ◻ šiˈp:n -a m /vrsta žlahtne trte in vina/ ◼ Ja ˈzäj žˈla:xtne ˈtte, ˈna:še osˈn:vne, ˈkä: pač ˈtü: ˈtak ˈtü oˈk:l ˈräčimo, jä ˈla:šk ˈri:zlink, ˈrẹ:nsk ˈri:zlink, šardone, ruˈmẹ:n ˈmu:škat, mušˈka:t ˈ:tonel, traˈmi:nec, šiˈp:n. ˈT jä ˈnäjboj ˈkäj ˈtak ˈtü: pˈri:nas je. ˈSi:v piˈn:, ˈm:dr piˈn:, ˈptl ˈm:dra fˈrankia, savinˈj:n.

škaf ◻ šˈkaf -a m /manjša, nizka, lesena ali plastična posoda z dvema ušedoma, v katero se pri trgatvi meče grozdje/ ◼ ˈTisto ˈläxko šˈkaf pa vidˈrice. ˈLäxko so liˈsẹ:ne, ˈtüd so ˈläxko pˈla:stične. [stvnem. Scaf, nem. Schaff]

škartirati ◻ škarˈtirat škarˈti:ran nedov. /izločiti slabe in nevalitetne trsne cepljenke/ ◼ ˈTan v deˈlavnic pa se ˈt: škarˈti:ra ˈptl. [it. scarto]

škropiti ◻ škroˈpit škˈr:pin nedov. /razprševati tekočo snov po trti, da se preprečijo bolezni, uničijo škodljivci/ ◼ ˈN:k ˈmalo škroˈpi:jo ˈt: ˈgr krä ˈt:sa, ˈv:š, ˈg: tˈr:ve, to pˈride fˈsä ˈpuno, fˈs:ken, fˈs:kega ˈt:sa, ta ˈkak je ˈtistx ˈlü:kic, pˈride tˈr:va ˈvün.

škropljenje ◻ škropˈlä:e -a s /opravilo, ko se v vinogradu uničuje škodljivce ali preprečuje bolezni/ ◼ Škropˈlä:e. Škroˈpit dä tˈrẹbalo. T: pa se ˈväčkrat ˈdẹla. Že spomˈl:d, taˈkj ko so mlaˈdike po naˈv:d deˈsẹt centiˈmẹ:trof, ˈlähko pa že pˈrẹj, ˈtüd so fˈča:s že na ˈsü:xo ˈtto, na ˈsü:xo že škroˈpil, špˈrical.

šlah ◻ šˈl:x -a m /plastična ali gumijasta cev za vlačenje vina iz soda/ ◼ Šˈl:x. Šˈl:x pa se ˈtüd ˈvi:no vˈlẹ:če is ˈs:da ˈlähxo ˈntr v ˈliter pa naˈtč pa se ˈläxko preˈtč ˈtüd s, z šˈl:xon. [nem. Schlauch]

šmarnica ◻ šˈma:rnca -e ž /necepljena sorta trsja, ki raste v vinogradu/ ◼ ˈTga pa je ˈzäj ˈväč. ˈJu:rka, šˈma:rnica, izaˈbẹ:la, jaˈp:nska izaˈbẹ:la, kˈvi:nta, geˈmä:j. ˈTüd vzˈga:jajọ, kä ix jä n: tˈrẹba ceˈpit pa n: tˈrẹba ˈbit, ˈmẹt ˈtte ˈma:tične podˈl:ge. Kä x razmnoˈžuješ z ˈi:stim ˈr:zgam. ˈLäxko ˈdẹlaš vˈl:čence al pa ˈdẹlaš kˈlü:čeke ˈptl posaˈdi:š.

šparon ◻ špaˈr:n špaˈr:na m /del, kjer se križajo mladike/ ◼ Jä ˈt: pa že ˈpọtl pˈride špaˈr:n. ˈTan se mlaˈdike prekˈrižajo.

špricar ◻ špˈri:car -a m /pijača, mešana iz vina in moneralne vode/ ◼ Läxko bi ˈräka ˈzäj špˈri:car, z voˈd:j, ˈpikola. ˈSamo zä če je ˈra:denska, ˈvda ˈtta kä vˈrä, ne, ˈtä je špˈri:car. [srvnem. sprützen]

špricati ◻ špˈricat špˈri:can nedov. /škropiti/ ◼ Že spomˈl:d, taˈkj ko so mlaˈdike po naˈv:d deˈsẹt centiˈmẹ:trof, ˈlahko pa že pˈrẹj, ˈtüd so vˈča:s že na ˈsü:xo ˈtto, na ˈsü:xo že škroˈpi:l, špˈri:cal. [srvnem. sprützen] = škropiti

šravf ◻ šˈrä:jf -a m /vijak stiskalne osi/ ◼ Šˈrä:jf je ˈtan na pˈräš kä se oˈkl vˈti. [nem. Schraube]

štamperli ◻ šˈtampərl -a m /kozarček za žganje/ ◼ Šˈtampərl. ˈNula tˈri. ˈT: pa se ˈläxko xˈran ˈdl f kˈl:t f ˈtisten ˈkn kä je f kˈl:t al pa ˈg: ˈgt. [bav. nem. Stamperl]

štancniti ◻ šˈtancnit šˈtancnen dov. /z napravo serijsko izdelati trsne cepljenke/ ◼ Tä pa nejpˈrẹt posˈt:viš ceˈpč ˈntr v maˈši:n, pa ˈä:nkrat šˈtancneš, ˈptl pa še posˈt:viš ˈtist kˈlü:ček, pa ˈänkrat šˈtancneš, tä pa ga fˈküp pˈräme. [nem. stanzen]

štanga ◻ šˈtä:nga -e ž /žveplena, azbestna palica za razkuževnje soda/ ◼ Žˈväplae ˈal pa raskužeˈva:nje. ˈLäxko ˈm:mo tekoˈči:no ˈt: ˈdẹlamo al pa s šˈtä:ngam. Azˈbẹ:stnim šˈtä:ngam. [nem. Stange]

azbestna štanga ◻ azˈbẹ:stna šˈtä:nga -e -e ž /žveplena, azbestna palica za razkuževnje soda/ ◼ Žˈväplae ˈal pa raskužeˈva:nje. ˈLäxko ˈm:mo tekoˈči:no ˈt: ˈdẹlamo al pa s šˈtä:ngam. Azˈbẹ:stnim šˈtä:ngam.

štinglc ◻ šˈti:ngc -a m /del grozda,pecelj, s katerim je pritrjen na trto/ ◼ Šˈti:ngc po doˈm:če. ˈTan ˈg: se gˈrst ˈgr dˈži na ˈt:to.

štopelj ◻ šˈtp -a m /okrogel, navadno na zgornjem koncu nekoliko širši plutovinast predmet za mašenje steklenic, soda/ ◼ Šˈtp al pa se ˈläxko ˈräče ˈtüd ˈgba, pˈrvijo. ˈT: pa je iz za ˈA:frike pˈride ˈdj. [nem. Stöpsel]

štor ◻ šˈt:r -a m /preostali del stebla po odrezanju/ ◼ Gˈd: pa je ˈt: obˈrẹzano, ˈt: se ˈlẹpo zˈrẹ:že ˈptl, ˈtist ˈdj is ˈttih šˈtrof, kä: ˈt: ˈr:se ˈvün s šˈtrof, po ˈšẹ:st, po ˈsäden, ˈtüd ˈläxko ˈveč mlaˈdik, ˈkak je ˈpač ˈzämla spoˈsbna, ˈkak je gˈnjna, ne. [preko bav. srvnem. stor, nem Storren] tekočina ◻ tekoˈči:na -e ž /snov, tekočina za razkuževanje sodov/ ◼ ˈLäxko ˈm:mo tekoˈči:no ˈt: ˈdẹlamo al pa s šˈtä:ngam. tirl ◻ ˈti:r -rla m /odprtina pri dnu soda/ ◼ ˈTisto pa je ˈti:r. ˈT: pa je ˈläxko razˈlično ˈtak. ˈLäxko je ˈtak dˈvä:jst, ˈpẹ:tdˈvä:jst ˈši:roko pa ˈtak ˈvisoko ˈänx tˈri:deˈsẹt centiˈmẹ:trof. trahtar ◻ tˈraxtar -a m /lijak, s pomočjo katerega se naliva vino/ ◼ ˈTü pa sän ˈmeja tˈraxtar ˈn:vadno. [nem. Trichter] tretanje ◻ tˈrẹ:tae -a ž /opravilo mečkanja grozdja/ ◼ Tˈrẹ:tae. ˈT: se tˈrẹ:ta z noˈga:m pa čˈr:vl ˈntr al pa ˈn:vadno smo ˈbs ˈt: ˈdẹlal. [nem. treten] tretati ◻ tˈrẹ:tat tˈrẹ:tan nedov. /mečkati grozdje/ ◼ ˈT: se tˈrẹ:ta z noˈga:m pa čˈr:vl ˈntr al pa ˈn:vadno smo ˈbs ˈt: ˈdẹlal. [nem. treten]

tropina ◻ troˈpi:na -e ž /tisto, kar ostane po iztisnjenju grozdja v stiskalnici/ ◼ Troˈpi:ne. Troˈpi:ne pa so ˈläxko za žˈga:njeˈku:xo, ˈläxko ˈtto žgaˈnico ˈkü:xaš, ˈläxko ˈdẹlaš ˈjäsh, ˈläxko vˈlžš ˈrẹpo ˈntr, ˈkä ˈmš ˈki:slo, ˈläxko ˈtüd žiˈvin ˈnẹk ˈdvlejo. trs ◻ ˈt:s -a m /rastlina, ki raste v vinogradu/ ◼ ˈT: je ˈt:s. Tä pa je ˈt: ˈt:, ˈptl pa, gˈd je ˈt:s zä sˈcẹplen, že, tä pa se ˈdäne v en ˈdẹ:č paraˈfi:n. [verjetno iz srlat. tirsus, trisus, tressus] trta ◻ ˈt:ta -e ž /kulturna rastlina, ki se goji zaradi grozdja, vina/ ◼ Oˈp:rnk za ˈt:to pa se imeˈnu:je po ˈnašen ˈkl. [rom. torta] tolč ◻ ˈtuč -a m /batu ali kiju podobno orodje, s katerim se s tolčenjem mečkajo jabolka/ ◼ ˈTuč. Liˈsẹ:n ˈtuč je ˈbija, ˈdl ˈtak ˈvẹ:jkš ˈbj pa šˈti:l, ˈtk šˈt:r naˈsajen na šˈti:l. So pa se ˈj:boka ˈtu:kle pa ˈtüd vˈč:se se je ˈtak malo tˈrẹ:talo s ˈtẹn.

leseni tolč ◻ liˈsẹ:n ˈtuč -ega -a m /batu ali kiju podobno leseno orodje, s katerim se s tolčenjem mečkajo jabolka/ ◼ ˈTuč. Liˈsẹ:n ˈtuč je ˈbija, ˈdl ˈtak ˈvẹ:jkš ˈbj pa šˈti:l, ˈtk šˈt:r naˈsajen na šˈti:l. umivanje ◻ ˈmu:jvae -a s /opravilo čiščenja soda z vodo/ ◼ ˈMu:jvae ˈs:da. ˈT: se že pˈrẹt naˈrẹd ˈkak se ˈmšt ˈntr vˈlẹ:je pa p fˈs:ken preˈt:kae ˈmräš ˈs:t ˈptl ˈmu:jt pˈrẹt ˈkak dˈrügo ˈčisto ˈvi:no tä ˈntr vˈlẹ:ješ. vcepljen ◻ fˈcẹplen -a -o /požlahtnjeno s cepljenjem/ ◼ Tä pa je ˈt: do ˈcẹplea, ˈzä, ˈmi: smo ˈzä zaˈčẹ:l ceˈpit, ˈn:, ˈläxko bi zaˈčẹja ˈtüd ˈmalo ˈbj ˈp:zno, gˈl:vno ˈtak ˈmrä ˈbit fˈcẹpleno ˈnẹg do, do apˈri:la, kä se ˈptl tä ˈt: ˈzačne ˈsi:lt. vedro ◻ vidˈrica -e ž /lesena posoda z ročajem za prenačanje grozdja in mošta/ ◼ Če se je gˈd kä natˈrẹ:talo f ˈkad pa si ˈpvo ˈtist ˈmšt ˈntri ˈda:, kä je f ˈkat ˈsamo se naˈsipalo ˈtä pa se je ˈt: ˈmalo f ˈkd stˈrẹ:talo kä je ˈveč f ˈkat šˈl:, ˈn:, ˈntr, tä pa si ˈtist ˈmšt ˈptl ˈdj ˈi:sto s ˈtisten ˈžäxtaron al pa z vidˈricoj pa s ˈtisto n tˈrẹbalo pˈrẹ:šat pa si že ˈnsa ˈntr f ˈkat.

vezanje ◻ ˈvẹ:zae -a s /opravilo, ko trte privežemo k žici/ ◼ ˈVẹ:zae ˈbi:kof. ˈT: pa se ˈzäj taˈkj že ˈdẹla. vreti ◻ vˈrẹt vˈr:jen nedov. /spreminjanje mošta v vino z delovanjem kvasovk/ ◼ Ponaˈv:d ˈmre ˈt: že ˈneg zaˈčẹte v šˈti:rdˈvä:jstx ˈvü:rah vˈrẹt. Gˈd ˈčüješ kä čaˈburka v ˈs:d, ˈtä ˈvẹš kä ˈmšt vˈr:je, kä dä gˈr:talo ˈvi:no. vretje ◻ vˈrẹtje -a s /pojav spreminjanja mošta v vino z delovanjem kvasovk/ ◼ Vˈrẹ:te. Kä šuˈmi ˈntr po ˈs:dx. Pa v ˈn:s ˈtist CA al ˈtist xuˈdič ti ˈntr ˈpič, če poˈvxneš. vino ◻ ˈvi:no -a s /alkoholna tekočina iz soka grozdja po alkoholnem vrenju/ ◼ ˈTü ˈnič ˈn: dˈrügo ˈkak pisˈtiš ˈvi:no ˈntr f ˈs:d pa poˈmalen to ˈtak ˈkislo gˈr:ta kä ga ne ˈgi:bleš ˈnič. vinogradnik ◻ vinogˈra:dnik -a m /lastnik vinograda/ ◼ Vinogˈra:dnik ˈm:jo že ˈt: ponaˈv:d f kˈl:te ˈtak gˈr ˈtist skˈl:dak al pa ˈtak ˈgr oˈbẹ:šeno, ˈmu:jto gˈd ˈg:st pˈridejo pa se to ˈdj vˈzẹme. vinotoč ◻ ˈvi:notoč -a m /mesec oktober/ ◼ ˈNẹgda je okˈto:bra ˈpač ˈbj biˈl:, ne, okˈto:ber je ˈm:sec ˈvi:notoč, ˈsamo zä se že sepˈtä:mbra veˈčinoma že fˈsä oˈbäre. vitica ◻ ˈvi:tica -e ž /nitasti izrastki, s katerimi se trta oprijema opore/ ◼ ˈVi:tica ˈr:se ˈn:vadno na fˈs:ken ˈtisten koˈlänc, ˈkak je ot ˈän stˈrọ:n oˈk:, na ˈän stˈrọ:n pa ˈtista ˈvi:tica zˈr:se. vlačenca ◻ vˈl:čenca -e ž /presajena trtna mladika/ ◼ ˈCẹplenka. ˈLäxko je vˈl:čenca ˈläxko pa je ˈtt mˈl:d ˈt:s. vlivati ◻ vˈlẹ:vat vˈlẹ:vlen nedov. /spravljati vino v sod/ ◼ ˈČäp je ˈdlna ˈpdn, ˈpilka pa je ˈgr na ˈvhx ˈgẹ: ˈntr vˈl:vleš. voz ◻ ˈv:s voˈz: m /voziloz navadno štirimi kolesi za prevoz ljudi in tovora (grozdja), ki ga vleče vprežna žival ali traktor/ ◼ ˈDst še je na ˈv:s, ja. Kaˈdi: z gˈr:zdjon se ˈgr naˈlžijo pa se ˈpäla na pˈräšo.

vreča ◻ vˈrẹ:ča -e ž /priprava iz kosa tkanine, papirja, plastike, sešite, zlepljene na treh straneh, za shranjevanje trsnih cepljenk, ki so pripravljene za prodajo/ ◼ ˈPvo vˈrẹ:čo, ˈt:ko, pˈla:stično, ne. ◼ ˈTista vˈrẹ:ča se ˈtak ˈlẹpo zaˈm:ta ˈdj, ta kä ˈt: ˈnẹmre ˈnek ˈlüft pa ˈt: ˈntr, ne. vršičkati ◻ vˈši:čkat vˈši:čkan nedov. /odstranjevati jalove poganjke, zalistke in skrajševati premočno rastoče poganjke/ ◼ ˈPtl pa tä ˈt:, gˈd pa tä pˈride že, kä ˈtak že zˈr:sejo ˈmalo, tä pa še ˈmrš vˈši:čkat. Tä pa ˈjix vˈši:čkamo ˈtüd ˈäno tˈri:krat na ˈlẹto, ˈv:š. vzeti ven ◻ vˈzẹt ˈvün vˈzämen ˈvün dov. /vzeti trsne cepljenke iz razkužila/ ◼ Is ˈti:stoga pa se ˈptl vˈzäme ˈvün, tä pa se še ˈdäne v ˈäno raskuˈži:lo, v raskuˈži:lo se ˈdäne, ˈnẹgda se je ˈräka ˈtist kinoˈs:l, ˈsamo ˈtisto se zä ˈväč ne doˈbi:, zä pa je ˈäno dˈrü:go raskuˈži:lo. zakoličiti ◻ zakoˈli:čt zakoˈli:čn dov. /opravilo, ko se postavi kole v vinogradu/ ◼ Na sˈtara kˈlasičnoj naˈčin se ˈpvo zakoˈli:č, tä se ˈjame sˈkplejo pa se ˈt:sje saˈdi:. zavreti ◻ zavˈrẹt zavˈrẹ:jen dov. /narediti, da vino, jabolčnik vre/ ◼ ˈT: je kä se vˈl:je troˈpi:ne, gˈd so biˈlẹ sˈti:šene, do kˈraja ˈsü:xe, so se na ˈpd ˈpüstle, pa se je zaˈnẹsla ˈv:da ˈg:r, se ˈtisto ˈmalo preˈm:šalo, ˈläxko se še potˈrẹ:talo dˈgč, tä pa se je ˈpüstlo ˈtisto ˈäno dvaˈnäjst ˈvü:r, pa se je sˈti:snolo pa se je ˈcukralo tä pa je ˈptl ˈt: ˈi:sto zavˈrẹlo ˈkak ˈvo ˈvi:no. zobati ◻ zoˈbat ˈzblen nedov. /obirati jagode z usti/ ◼ ˈZbleš. Zoˈbat. Ja ˈsamo če b z ˈvüstam dj, ˈnẹgda so ˈräkl ka po ˈpẹ:sjen ˈdẹlaš. zorenje ◻ zoˈrä:e -a s /pojav, ko grozdje zori/ ◼ Zoˈrä:e je, ko gˈr:zdje zoˈri. ˈRane ˈs:rte že ˈknc aˈgusta, zä pa že ˈtak sepˈtä:mbra. zrezati ◻ zˈrẹzat zˈr:žen dov. /z rezanjem odstraniti neuporabne veje s trte/ ◼ ˈT: pa se ˈräče ceˈpi:č, ˈtot ceˈpi:č pa se ˈmräjo zˈrẹzat ze z goˈri:c, ˈt:kix, kä so kˈl:nsko ˈn:opoˈrẹ:čne, kä ˈm:jo ˈfse ˈtte pregˈlẹ:de zdˈrafstvene pa ˈt: naˈrẹ:te, ne.

zvezati ◻ zˈvẹ:zat zˈvẹ:žen dov. /z namestitvijo vrvi, traku, verige okrog nečesa narediti, da to je, ostane skupaj/ ◼ Tä pa se ˈt: ˈvün ˈzrje na ˈiiv, ˈnẹke se sˈpiple, ˈmi zä ˈm:mo ˈt:k aftoˈmack maˈši:n, kä saˈm: ˈvün ˈmäče, ˈrje pa ˈvün ˈmäče, pa že ˈpüšle ˈsamo poˈbi:rš fˈküp, əə, pa zˈvẹ:žemo, tä pa ˈt: gˈrẹ: doˈmu:, tä pa gˈrẹ: v deˈlavnico ˈntr.

žehtar ◻ ˈžä:xtar -a m /posoda, s katero se vliva mošt/vino v sod/ ◼ Vˈl:vleš z ˈžäxtaron v ˈlakvanco ˈtä pa ˈtäče f polovˈ:k. ˈŽäxtar pa ˈlakvanca. Z ˈäjmpar al pa šˈkaf se je noˈsilo ˈgr na pˈräšo pa gˈrablo s ˈtistm ˈžäxtar ˈtüd ne al pa smo ˈtüd f ˈpütah liˈsẹ:nex ˈgr noˈsil na pˈr:šn ˈpt, ne, ˈzä pa f ˈki:štax. [nem. Sechter]

žganica ◻ žgaˈnica -e ž /alkoholna pijača, ki jo dobimo s kuhanjem vina, jabolk, hrušk, tropin/ ◼ Žgaˈnica. ˈLäxko fˈri:ške ˈdẹlaš al pa kä ˈgt, ˈnẹ. Troˈpi:ne pa so ˈläxko za žˈga:njeˈku:xo, ˈläxko ˈtto žgaˈnico ˈkü:xaš, ˈläxko ˈdẹlaš ˈjäsih, ˈläxko vˈlžš ˈrẹpo ˈntr, ˈkä ˈmš ˈki:slo, ˈläxko ˈtüd žiˈvin ˈnẹk ˈdvlejo.

žganjara ◻ žgaˈara -e ž /kuhanje žganja/ ◼ Ja, ˈmẹ:š je kotˈli:ček, pˈrvijo, za žgaˈaro, ˈn:k ˈtak ˈräče, kotˈli:ček za žgaˈaro, kä je ˈmalo, ˈtisto, ˈtüdi so ˈt:k kä so deˈsẹ:t ˈli:trof drˈži ˈsamo, ne, al pa še ˈmäe, ˈpẹ:t.

žica ◻ ˈži:ca -e ž /dolg, tanek kovinski izdelek, navadno okroglega prereza, ki se napelje na sohe in na katerega se naslonijo trsi/ ◼ Če je staˈri:nska ˈtta vzˈg:ja, ˈtä je ˈkl, na ˈkl, ne, ˈptl osˈtale pa pˈride armaˈtu:ra, f ˈkẹro se sˈt:vlajo dˈrt, ˈži:ca, ˈs:xe pa ˈtak napˈr:. = drot

žmah ◻ žˈmax -a m /okus/ ◼ ˈMalo je dˈrü:g žˈmax je, ˈpikola je ˈpač naˈtu:r, ne. [srvnem. smach, nem. Gescmack]

žveplanje ◻ žˈväplae -a s /opravilo razkuževanja sodov in preprečevanje kvarjenja vina/ ◼ Žˈväplae ˈal pa raskužeˈva:nje. ˈLäxko ˈm:mo tekoˈči:no ˈt: ˈdẹlamo al pa s šˈtä:ngam.

žveplo ◻ žˈväplo -a s /pripomoček za žveplanje, razkuževanje soda/ ◼ Z žˈväplon žˈväplamo, rasˈkužimo ˈs:t. ˈLäxko ˈm:mo tekoˈči:no ˈt: ˈdẹlamo al pa z šˈtä:ngam.

9 Besedila

ˈZačne se ˈtak, ˈt: smo ˈtak zä obˈdẹ:lal že ˈtte podˈl:ge, na aˈmẹriške podˈl:ge kä ceˈpi:mo, ne. ˈPl pa se ˈtte podˈl:ge, se goˈji:jo ˈtü pˈri:nas, so fˈsajene, se goˈji:jo, ˈc:lo ˈlẹto se ˈt: tˈrẹba pˈlẹt, ˈtüd se tˈrẹba špˈricat pˈr:t, pˈr:t, pˈr:t, ˈräčimo, pˈr:t ˈu:š, pa ˈtüd v jeˈsẹ:n z ˈi:stoj ˈttoj ˈga:licoj, kä smo se pˈrẹ:t ˈmẹnl, əə, kä se ˈt: ˈlẹpo zäˈzr, tä pa se ˈt:, ko pa ˈt:, jeˈsẹ:n pˈri:de, pa spomˈl:d, pa se že ˈnẹg ˈja:nuarja al pa ˈläxko že deˈcämbra, gˈd: je, ˈäno šˈti:rkˈr:t ˈmrä ˈminus šˈti:r stoˈpi:e, kä se ˈt: zäˈzr, tä pa se ˈt: ˈläxko ˈr:že. Gˈd: pa je ˈt: obˈrẹzano, ˈt: se ˈlẹpo zˈrẹ:že ˈptl, ˈtist ˈdj is ˈttih šˈtrof, kä: ˈt: ˈr:se ˈvün s šˈtrof, po ˈšẹ:st, po ˈsäden, ˈtüd ˈläxko ˈveč mlaˈdik, ˈkak je ˈpač ˈzämla spoˈsbna, ˈkak je gˈnjna, ne. ˈTä pa se ˈt: ˈlẹpo poˈtẹ:gne fˈküp pa se ˈt: zˈrže na ˈnẹg šˈti:rdeˈsẹ:t centiˈmẹ:trof ˈdu:go, əəə, ˈmrä pa ˈbit ˈräčimo ˈdl, ˈ:bavezno na koˈlẹnc odˈrẹzano, ˈkak je ˈäna ˈ:kica ˈmrä ˈdl ˈbit pa na štˈir:deˈsẹ:t centiˈmẹ:trof dolˈžine se to odˈrẹ:že, ˈtum pa se ˈtä ˈptl ˈräče kˈlü:č. Divˈj:k, kˈlü:č, ne, na ˈkẹre se ˈt: ˈptl ciˈpi:. ˈTä pa se ˈt: osliˈpi:jo fˈsä ˈtte ˈ:kice, kä ˈtü pˈride ˈveč ˈ:kic, ˈläxko sta ˈdl ˈtisto ˈk:ica, kä se ˈräče ˈpẹ:ta, ˈtan ˈkak koˈrä:e ˈvün sˈpüša, ˈptl, pa še sta ˈläxko ˈtüd ˈnazmes dˈv: ˈ:kic pa tˈri:, ˈkak je, ne. ˈTüd ot ˈs:rte odˈvisno, podˈl:ge, pa ot poˈg:jof, ˈkak ˈr:se. Tä pa se ˈt: osleˈpi:jo ˈtiste ˈ:kice ˈdj, tä pa se ˈt: ˈdäne naˈma:kat, se ˈdäne v voˈd:, zä odˈvisno, če je zˈl: zelˈä:no, še, tä n tˈrẹba ˈdugo naˈma:kat, če pa je že ˈtak ˈmalo zaˈsü:šeno, isˈsu:šeno ˈmalo, kä že ˈmalo ˈtist ˈs:k ˈvün, tä pa ˈmrš ˈmalo ˈduže to naˈma:kat. Is ˈti:stoga pa se ˈptl vˈzäme ˈvün, tä pa se še ˈdäne v ˈäno raskuˈži:lo, v raskuˈži:lo se ˈdäne, ˈnẹgda se je ˈräka ˈtist kinoˈs:l, ˈsamo ˈtisto se zä ˈväč ne doˈbi:, zä pa je ˈäno dˈrü:go raskuˈži:lo. Tä pa se f ˈti:... ˈtan rasˈku:ž ˈntr, ˈptl pa se še s ˈtistega raskuˈži:la drˈg:č ˈdäne ˈänkrat voˈd:, tä pa se ˈdäne ˈvün, pa se ˈd na ˈlẹpo, na, f ˈki:šte ˈt:ke ˈntr, ˈal pa na paˈlẹ:te, pa se s paˈpiron to zaˈmta, tä pa se ˈdäne f xlaˈdi:lnico ˈntr. Al pa je ˈtüd ˈt: ˈn:k ˈläxko ˈm:jo f kˈl:t ˈntr ˈtak kä ˈn: tˈrẹba ˈtisto dj zaˈmtat, ˈker mo ˈmalo koliˈčino. ˈTä pa je ˈt: do ˈcẹplea, ˈzä, ˈmi: smo ˈzä zaˈčẹ:l ceˈpit, ˈn:, ˈläxko bi zaˈčẹja ˈtüd ˈmalo ˈbj ˈp:zno, gˈl:vno ˈtak ˈmrä ˈbit fˈcẹpleno ˈnẹg do, do apˈri:la, kä se ˈptl tä ˈt: ˈzačne ˈsi:lt. ˈMet ˈtẹn pa se ˈtüd zä naˈb:vijo še ˈtte ˈ:kice, kä se ˈgr ceˈpi:jo. ˈT: pa se ˈräče ceˈpi:č, ˈtot ceˈpi:č pa se ˈmräjo zˈrẹzat ze z goˈri:c, ˈt:kix, kä so

kˈl:nsko ˈn:opoˈrẹ:čne, kä ˈm:jo ˈfse ˈtte pregˈlẹ:de zdˈrafstvene pa ˈt: naˈrẹ:te, ne. Mi ˈm:mo ceˈl: ˈäno poˈsẹbne, ə, ˈtte kˈl:ne, kä smo v ˈrmož ˈküpl, ˈg: so ˈtt seˈlẹkcisk ˈcẹ:ntr biˈli, v ˈrmož, in ˈt: je bˈl zˈl: dˈr:go, pa smo ˈt: naˈs:dle, ta kä mi ˈt: ˈm:mo, ˈkak bi ˈräka, evˈrpsko prizˈnano, kä mi ˈläxko ˈdüma ˈtüd ˈdost ˈsrt ˈr:žemo, ne. Osˈtalo pa se ˈpač tä naˈb:v ˈg:, ot ˈkt, Fˈrancija, ˈNämčija al pa ˈkak je ˈtüd, ne. Fˈsä ˈt: ˈmrä ˈbit s paˈpi:r, oˈra:dno, ˈfi:topatoˈl:g ˈt: ˈmräjo ˈči:sto fˈsä spregˈlädat, ˈt:, ˈtote stvaˈri:, ne. ˈTä pa ˈtte ˈ:kice, ˈtte ˈ:kice pa se ˈi:sto ppˈrvijo, ˈrẹžejo se p :kic pa ˈtak ˈäno ˈtejko še pisˈti:, ˈänh ˈšẹ:st, ˈsäden centiˈmẹ:trof kˈcj, kä ˈläxko ˈt: pˈrämeš, kä ˈläxko ˈptl v maˈši:n ˈdäneš. ˈT: se ˈi:sto naˈmč ˈkak ˈvo, pa se ˈtüd skˈr:n, zä pa te pˈrv... zä pa je tä ˈcäjt za ˈcẹplee. Zä pa tä ˈt: gˈrẹ ˈgr na ˈmi:za, pa se, so maˈši:n, ceˈpi:. Tä pa ˈmrä, ceˈpit se ˈmrä oˈb: ˈmräta ˈbit ˈi:st ˈcẹpč pa ˈi:st ˈtt kˈlüč, podˈl:ga ˈmräta ˈmẹte ˈi:ste debeˈli:ne. ˈTä pa nejpˈrẹ:t posˈtveš ceˈpič ˈntr v maˈši:n, pa ˈänkrat šˈtancneš, ˈptl pa še posˈtviš ˈtist, pa ˈänkrat šˈtancneš, ˈtä pa ga fˈküp pˈräme, poˈtẹ:gne. Si ˈvidla gˈd, ˈkak ˈt: gˈrẹ? Ne. Mo ti poˈk:za ˈtan ˈvün. ˈTä pa je ˈt: ˈt:, ˈptl pa, gˈd je ˈt:s zä sˈcẹplen, že, ˈtä pa se ˈdäne v en ˈdẹ:č paraˈfi:n. F ˈtisto pa se naˈmč ˈtak ˈänih ˈšẹ:st, ˈsäden centiˈmẹ:trof gˈlboko, ˈt: je en paraˈfi:n, kä zašˈči:t ˈlẹpo, ˈp:v paraˈfi:n, pa ma ˈtüd ˈäno ˈräčimo raskuˈži:lo ˈntr, pˈrt botˈri:ts, kä to ˈnẹga ˈtisto boˈlẹ:zen ˈntr ne pˈride. ˈTä pa se ˈt: vˈlž ˈläxko v ˈžagovino pa f ˈt:ke ˈki:šte, al pa se ˈläxko ˈp:sek ˈntr, ˈtä se ˈmrä ˈdl ˈp:spolje ˈt:ko naˈrẹ:te, pa se f ˈp:sek ˈläxko vˈlž, ˈal pa ˈn:k zä že pˈrbajo na ˈvdoj ˈtak en, əəə, na ˈv... kä voˈd: ˈntr ˈdänejo, ˈv:š. Kä v ˈvd. Tä pa se ˈt: ˈkü:r ˈnäg tˈri tˈjä:dne do, ˈtak tˈri tjä:dne ˈmrä ˈbit. V zaˈčẹtk ˈmrš ˈt: ˈfẹjst natiˈrat, ta kä ma ˈnäjˈmäje tˈri:jest, ˈtüd do ˈläxko do ˈpẹ:ttˈri:jest ˈp:r dˈni:, ˈptl pa dˈži:š ˈtak ˈäno temperaˈturo ˈ:senodˈvä:jst stoˈpin ˈnẹg ˈtak štˈnä:jst dˈni:. ˈPtl pa ˈtä ˈt: ˈtak ˈvi:dš že, ka ˈtä ˈt: že ˈmalo ˈzačne ˈdẹlat pa ˈzačne ˈtista ˈäna ˈt:ka sˈmla, ˈtist ˈka:los ˈvün ˈit, ˈtan, ˈgẹ: je ˈcẹpleno, ne, pa že mlaˈdike ˈzačnejo ˈmaličko ˈ:kice ˈpkat, ne. Tä pa ˈmrš ˈmalo xeˈjat ˈtoto kuˈrilo pa ˈmrš ˈmalo zˈni:žat zaˈdẹ:vo. ˈTejk ˈtak že na ˈpẹ:tnodˈvä:jst, ˈptl pa na dˈvä:jst pa ˈtak poˈmalen tä ˈxäjaš ˈt:, ˈräčimo, ˈkürt. ˈTä pa se še ˈt: ˈmrä ˈmalo ohlaˈdit, ˈntr, kä ˈn: taˈkj, ˈdbro je, če se še ˈäno tˈjäden dˈni:, štˈnä:jst dˈni: oxlaˈdi: f ˈtist ˈki:šax, ˈtä pa se ˈptl ˈt: ˈvün ˈj:mle. ˈTä pa še se ˈt: ˈänkrat

parafiˈn:ra, ˈtista ˈžagovina pa ˈt: kä se ˈmalo ˈgr drˈži al pa ˈp:sek, zä ˈkak ˈker ˈdẹvle, ne, ˈtisto se ˈmalo ˈmrä dj sˈpucat, kä ˈlẹpo ˈgr ˈt: sˈn:žno, tä pa se, pˈr:t smo ˈšẹ:st centiˈmẹ:trof parafiˈni:ral, zä pa ga parafiˈni:ramo do poloˈvice. ˈTak ˈd:č ˈkak ˈd:č se ˈun v ˈzämlo poˈrine, ne. ˈTist neparafiˈni:ran ˈdẹ:l, poloˈvica, ˈtista gˈrẹ: v ˈzämlo, ˈptl f ˈtist gˈrp, ˈtisto si ˈvi:dla, ˈkak je, ne, osˈta:lo ˈtisto pa je ˈvün. ˈTä pa ko mi to ˈvün vˈzämemo pa do poloˈvice sparafiˈni:ramo, pa ga vˈlžimo v ˈäne ˈki:šte. V ˈtiste ˈki:šte pa ˈptl voˈd: naˈlijemo ˈgr, pa ˈnẹj ˈmrä, ˈnäjˈmäje še se ˈmrä to ˈtan dvanä:jst ˈvü:r naˈmakate. Je pa ˈdst ˈbjše, če se še ˈdst ˈdu:že naˈm:če. ˈDu:že se naˈm:če, ˈpač, ˈkak bi ˈräka, ˈb:jše je. ˈAmpak ˈnẹg ˈtak, ˈtüd ˈläxko ˈm:š tˈjä:den dˈni: ˈntr al pa še ˈräč ˈmalo ˈd:uže, ne. ˈPtl pa tä mi s ˈten gˈrẹmo na ˈi:vo. ˈTä pa ˈt: ˈntr vˈlžmo, ˈtisto pa si ˈvi:dla, ˈkak ˈtiste gˈrbe ˈdẹlamo, ne, ˈtä pa se ˈt: vˈlž ˈntr, na ˈi:vo se ˈlẹpo fsaˈdi:, ˈptl pa tä pˈride ˈxitro ˈdẹlo, že. Štˈnä:jst, za štˈnä:jst dˈni: že pˈride ˈdẹlo. ˈZačne ˈmät ˈtẹ:n tˈr:va ˈvün ˈit, tä pa se ˈläxko odˈl:čiš - boš tˈr:vo ˈpipa z roˈka:m, al pa boš ˈkkin xerbiˈci:don ˈgr poškˈr:pa. ˈSamo da se ˈt: ˈtak ˈmalo boˈjimo, kä ne bi kä naˈr:be biˈl:, ne, mi ˈpač tˈr:vo ˈpiplemo. ˈN:k ˈmalo škroˈpi:jo ˈt: ˈgr krä ˈt:sa, ˈv:š, ˈg: tˈr:ve, to pˈride fˈsä ˈpuno, fˈs:ken, fˈs:kega ˈt:sa, ta ˈkak je ˈtistx ˈlü:kic, pˈride tˈr:va ˈvün. In ˈt: ˈdst tˈr:ve. Pa ˈn: ˈäna. ˈTä pa ˈt: tˈrẹba ˈpipat ˈvün, ˈt: se ˈpiple ˈtüd po dˈva:krat, po tˈri:krat na ˈlẹto. Oˈbänen pa se ˈtiste ˈdi:vje, ˈv:š, kä so ˈdl, ˈi:spot ˈcẹplenega ˈmẹsta, pa do ˈtistega, kä ˈvün gˈlẹ:da, je še ˈt: še sˈtalno divˈj:k. Na ˈvẹčne ˈcäjte je ˈt: divˈj:k, ne. Žˈlaxtna je ˈsamo ˈptl ot ˈtistega ˈcẹplenega ˈmẹsta ˈgr, ne. ˈTan pa še ˈtüd zä ˈg: smo ˈtiste, kä s ti pˈrẹt ˈräka, kä ˈtiste ˈ:kice ˈdj, əə, ˈräčimo, ˈmrš osleˈpit, če zä ˈt: n ˈlẹpo, šˈlampasto osˈlẹpleno, al pa ˈkarˈkl, še ˈtan ˈvün ˈrsejo ˈtiste ˈdivje mlaˈdike, ˈi:stoˈčasno pa se ˈtiste mlaˈdike ˈdj ˈt:gajo, ne. ˈKer če ˈtisto mlaˈdiko pisˈtiš, tä ˈtista mlaˈdika vˈlẹče xˈrano, pa ˈgr na ˈtisto s ˈcẹplenega ˈmẹsta preˈmalo xˈrane pˈride. Pa se ˈtista ˈtak ˈlẹpo ne zaˈr:se, ˈkak bi se ˈmgla, ne. Zaˈt: ˈmräš s tˈr:vo ˈtiste mlaˈdike, ˈdivje, ˈi:spot ˈcẹplenega ˈmẹsta, ˈt:gat dj. ˈTüd oˈbänen, kä se pˈläje, ne ... əəə, ˈt: ˈdẹlamo ˈtüd ˈäno tˈri:kat, šˈti:rkrat na ˈlẹto, ne. Da pa je škropˈlä:e, pa ˈtüd, škroˈpi pa se ˈtüd ˈcirka tˈri:deset krat ˈmrš ˈt: škroˈpit, ˈnẹg. ˈTak gˈrbo poˈvẹ:dano, tˈri:deset krat ˈnäjˈmäje, zaviˈsi od ˈlẹtine. ˈTüd pˈride vˈč:s kä ˈmrš na, na, na, na tˈjä:den dˈva:krat škroˈpit, ne. ˈPtl pa tä

ˈt:, gˈd pa tä pˈride že, kä ˈtak že zˈr:sejo ˈmalo, tä pa še ˈmrš vˈši:čkat. Tä pa ˈjix vˈši:čkamo ˈtüd ˈäno tˈri:krat na ˈlẹto, ˈv:š. Ta kä ˈt:, ˈptl ˈt: fˈsä kˈrižon kˈžačk bi zˈra:slo pa ˈnä b pˈrišlo ˈsu:nce ˈntr pa se ˈnikak näb ˈzrlo. Kä ˈmrä se ˈt: ˈptl ˈi:sto zezoˈrit, ˈkak fˈs:ka ˈr:zga pa fˈsä ˈmrä v goˈric ˈbit zˈrẹlo, kä je za špaˈr:na pa za rezˈni:ka, ˈtak ˈmrä ˈt: ˈbit zˈrẹlo. ˈNäjˈmäje tˈri: ˈ:kice ˈmräjo ˈbit oleseˈnẹle, kä ˈptl ˈläxko ˈtt tˈ:s tä ˈdale upoˈra:ben, kä ˈr:se ž ˈäga ˈvün ˈtak tˈrẹba. ˈVač če je zeˈl:no ˈtisto pisˈtiš, kä je ˈn: zˈrẹlo ˈgr, tä ˈtisto zaˈnič, ˈtist tˈ:s, ne. ˈPtl pa tä pˈride, gˈd mi ˈt: naˈrẹdimo pa kä to pˈride jeˈsẹn, ˈneg oˈkl pˈ:vega noˈvä:mbra, al pa moˈgče tˈjäden dˈni: že pˈr:t, ˈkak je, ˈneg oˈradno je dvaˈnä:jstega, əə, noˈvä:mbra bi se ˈläxko al pa tä ˈtak ˈnẹg ˈt: zaˈčelo ˈvün koˈpat, oˈrat. Tä pa se ˈt: ˈvün ˈzrje na ˈi:v, ˈnẹkä se sˈpiple, ˈmi zä ˈm:mo ˈt:k aftoˈmack maˈši:n, kä saˈm: ˈvün ˈmäče, ˈrje pa ˈvün ˈmäče, pa že ˈpüšle ˈsamo poˈbi:rš fˈküp, əə, pa zˈvẹ:žemo, tä pa ˈt: gˈrẹ: doˈmu:, tä pa gˈrẹ: v deˈlavnico ˈntr. ˈTan v deˈlavnic pa se ˈt: škarˈti:ra ˈptl. ˈP:v kˈl:s, ˈlẹpo ˈmrä ˈbit, na ˈpẹ:tnoˈšt:irdeset stoˈpi:ŋ ˈ:gen, pa mlaˈdika ˈmrä ˈbit vˈrẹ:dek, ˈnäjˈmäje ˈtak bi ˈmgla tˈri:deˈsẹt centiˈmẹ:trof ˈmẹt, pa koreˈni:nsk sisˈtẹ:m ˈmrä oˈk:lnoˈk:l ˈbit. ˈNäjˈmäje ˈmrä ˈmẹt ˈun, ˈräčimo, tˈri:, šˈti:r koˈrẹ:ne, eˈnakomerno ˈtak raspodelˈjäne, oˈk:lik, ˈv:š, ˈtak, ˈt:, ˈt: je ˈt: zä ˈp:v kˈl:s, ne. Pa ˈtist, kä ˈtist pˈti:sk ˈgr preˈnẹse. ˈTä pa se ˈun dˈg:č obˈr:že na dˈv: ˈ:kic ˈgr. tä pa še gˈrẹ ˈänkrat f paraˈfi:n, ne. Fˈs:krat gˈd pa voˈd:, paraˈfi:n poˈri:neš, p fˈs:ken ˈtten parafiˈni:ra, še ka ga paraˈfi:na poˈtẹ:gneš ˈt:s ˈvün, ga ˈmräš ˈntr ˈm:zlo voˈd: še poˈrinote, kä se ˈxitro ˈtt paraˈfi:n stˈdi:, pa kä ˈkak ˈnäjˈmäje, ˈkak bi ˈräka, ə, naˈrẹ:d posˈlẹ:dic ˈntr v ˈsamo ˈr:zgo, ne. ˈTä pa še ˈänkrat parafiˈni:ramo. ˈTisto pa ˈtüd ˈtak gˈrẹ ˈnẹg deˈsẹ:t centiˈmẹ:trof ˈptl naˈz:djo. Tä pa gˈd je ˈt: sparafiˈni:rano, tä pa še d:goč ˈänkrat gˈrẹ v raskuˈži:lo, ˈt:sje ˈptl. Zaˈvẹ: se na maˈši:n, po ˈpẹ:tnodˈvä:jst se našˈtẹje, etiˈkẹ:te ˈgr ˈdänejo, ˈs:rta, ˈčista fˈsä. Podˈl:ga ˈmre ˈgr ˈpisat, ˈčista fˈsä. Tä pa se ˈtisto zaˈvẹ:že ˈlẹpo, rasˈku:ž, tä pa se d:goč vˈlž v ˈki:šte, ˈt:ke karˈtne ˈm:mo. ˈPvo vˈrẹ:čo, ˈt:ko, pˈla:stično, ne. ˈTista vˈrẹ:ča se ˈtak ˈlẹpo zaˈm:ta ˈdj, ta kä ˈt: ˈnẹmre ˈnek ˈlüft pa ˈt: ˈntr, ne. ˈKi:šta ˈlẹpo ˈdj zaˈpäre pa ˈgr naˈpiše ˈs:rta pa še fˈsä ˈgr ˈẹ:kstra etiˈkẹ:ta se ˈgr ˈdäne, ˈtä pa gˈrẹ: ˈt: f xlaˈdi:lnico. ˈTä pa ˈptl že ˈläxko ti

fsaˈdi:š v jeˈsẹ:n ˈt:, ne, al pa zä spomˈl:d gˈrẹ ˈt: v proˈdajo ˈtä, ne. Kä se zä ˈt: saˈdi:.

1. Kako se imenuje rastlina, ki raste v vinogradu?

ˈT: je ˈt:s.

2. Kako se imenuje divja rastlina, ki raste v vinogradu?

ˈT: pa ˈx je ˈväč, ne, rastˈlin. Divˈj:k so, ˈläxko ti naˈpišeš ˈkar divˈj:k.

3. Kako se imenuje necepljena rastlina, ki raste v vinogradu?

E, ˈviš, ˈt:, ˈt: ˈt: jä ˈzäj divˈj:k ˈtüd.

4. Kako se imenujejo vrste samorodnic?

ˈTga pa je ˈzäj ˈväč. ˈJu:rka, šˈma:rnica, izaˈbẹ:la, jaˈp:nska izaˈbẹ:la, kˈvi:nta, geˈmä:j. ˈTüd vzˈga:jajọ, kä ix jä n: tˈrẹba ceˈpit pa n: tˈrẹba ˈbit, ˈmẹt ˈtte ˈma:tične podˈl:ge. Kä x razmnoˈžuješ z ˈi:stim ˈr:zgam. ˈLäxko ˈdẹlaš vˈl:čence al pa ˈdẹlaš kˈlü:čeke ˈptl posaˈdi:š.

5. Kako se imenuje tisti del trte, ki črpa hrano iz tal in raste pod zemljo?

Koˈrä:e.

6. Kako se imenuje debelejši del trte tik nad zemljo?

Is ˈcẹplenega ˈd:la pˈride deˈbẹ:lš ˈd:l, sˈtäblo. Ja, ˈt: pa se sˈtäblo ˈräče.

7. Kako se imenuje obloga, ki raste po steblu?

Sˈk:rja. Sˈk:rja je na ˈt:sj ˈtak ˈbj ˈr:basta pa ˈdj se ˈlüš.

8. Kako se imenuje enoletni poganjek trte?

ˈT: jä ˈzäj ˈläxko mlaˈdika, ja.

9. Kako se imenuje več prekrižanih mladik?

Jä ˈt: pa že ˈpọtl pˈride špaˈr:n. ˈTan se mlaˈdike prekˈrižajo.

10. Kako se imenujejo zeleni, ploščati deli vinske trte?

Zeˈlẹ:n ˈdẹ:l pa so mlaˈdika, ˈli:st pa gˈrọst.

11. Kako se imenuje prvi majhen poganjek zgodaj spomladi na trti?

ˈT: je ˈ:kca.

12. Kako se imenujejo nitasti izrastki, s katerimi se trta oprijema opore?

ˈVi:tica ˈr:se ˈn:vadno na fˈs:ken ˈtisten koˈlänc, ˈkak je ot ˈän stˈrọ:n oˈk:, na ˈän stˈrọ:n pa ˈtista ˈvi:tica zˈr:se.

13. Kako se imenujejo tisti deli trte, ki rastejo zraven lista?

Gˈr:zdje pa podočˈj:k. Podočˈj:k pa so sˈpẹ:če oˈčẹ:sa.

14. Kako se imenuje opornik za trto?

Oˈp:rnk za ˈt:to pa se imeˈnu:je po ˈnašen ˈkl. ˈK:ka vzˈg:ja je, ne. Če je staˈri:nska ˈtta vzˈg:ja, ˈtä je ˈkl, na ˈkl, ne, ˈptl osˈtale pa pˈride armaˈtu:ra, f ˈkẹro se sˈt:vlajo dˈrt, ˈži:ca, ˈs:xe pa ˈtak napˈr:.

15. Kako se imenuje glavni oporni kol?

ˈS:xa. ˈGr na ˈt: se dˈr:t ˈnapne.

16. Kako se imenuje vodoravna opora, ki je privezana na stebre?

Obˈjẹ:mka al pa noˈsilna obˈjẹ:mka, po kaˈtẹr se ˈpälajo ˈptl ˈži:ce, naˈpälajo. ˈNẹg v razˈmak dvaˈnä:jst centiˈmẹ:trof se ˈt: ˈdẹla.

17. Kako se imenuje nasad, v katerem rastejo trte?

Naˈsat? Goˈrica. ˈPač po doˈm:čen, ˈzäj če po doˈm:čen gˈrẹ:.

18. Kako se imenuje zidana stavba za hranjenje vina pri vinogradu?

Kˈl:t ˈal pa pivˈnica.

19. Kako se imenuje lesena stavba za hranjenje vina pri vinogradu?

ˈTisto pa je bˈru:narica ˈtüd ˈläxko. Cimpˈra:ča, ˈJanko.

20. Kako se imenujejo vrste trt?

Ja ˈzäj žˈla:xtne ˈtte, ˈna:še osˈn:vne, ˈkä: pač ˈtü: ˈtak ˈtü oˈk:l ˈräčimo, jä ˈla:šk ˈri:zlink, ˈrẹ:nsk ˈri:zlink, šardone, ruˈmẹ:n ˈmu:škat, mušˈka:t ˈ:tonel, traˈmi:nec, šiˈp:n. ˈT jä ˈnäjboj ˈkäj ˈtak ˈtü: pˈri:nas je. ˈSi:v piˈn:, ˈm:dr piˈn:, ˈptl ˈm:dra fˈrankia, savinˈj:n.

21. Kako se imenuje ogrodje iz lat, po katerem je napeljana vinska trta?

Bˈrä:jda še ˈnä:jde se ˈkar. Ja to ˈdl po Poˈlä:nc ˈm:jo še ˈd:st pa tü pˈri:nas še ˈtüd ˈtak. N: gˈlix ˈtak zˈl: ˈd:st pa še ˈkar je.

22. Kako se imenuje visoka lesena posoda, v kateri se nosi grozdje v vinograd?

ˈT: pa so biˈli ˈmšk, ˈkẹ:r so ˈtak biˈli ˈmalo konˈdicisko spoˈsbn ke so biˈli ˈmalo ˈbj ˈmčn. ˈPütar.

23. Kako se imenujejo sadeži trte?

Gˈr:zdje.

24. Kako se imenuje en sadež trte?

Gˈrst.

25. Kako se imenuje tisti del grozda, s katerim je pritrjen na trto?

Šˈti:ngc po doˈm:če. ˈTan ˈg: se gˈrst ˈgr dˈži na ˈt:to.

26. Kako se imenuje trši del v sredini jagode?

Әәә, ˈtisto pa je ... әәә ... mi po, mi po doˈm:če ˈräčemo ˈp:čka.

27. Kako se imenuje ovoj jagode?

Luˈpi:na. Gˈrzdove ˈja:gode pa ˈmjo ˈntr koˈšice, ˈvün pa luˈpi:no.

28. Kako se imenuje več grozdov skupaj?

Gˈr:zdje.

29. Kako se imenuje naprava, ki odganja ptice v vinogradu?

Ja, to pa je ˈläxko za stˈr:lat, kä ˈläxko stˈr:laš ˈläxko al straˈšilo al pa je ˈläxko ˈtüd zˈv:ke ˈdaja. Napˈrava ˈt:ka, kä ˈtu:l, kä to žˈvi:žga, kä ˈfü:čka. Ja, kloˈp:tec, to ˈtüd odˈganja.

30. Kako se imenuje velika, zgoraj širša, odprta lesena posoda, katero so pecljali grozdje?

ˈT: je gˈlix ˈtta ˈpüta pa ˈkat.

31. Kako se imenuje majhna kad?

ˈMajhna ˈkat pa je ... әәә ... bi ˈbija pa ˈtüd šˈkaf. Liˈsẹ:n šˈkaf je ˈbija.

32. Kako se imenuje velika odprta posoda, v kateri so vozili grozdje iz vinograda?

ˈTte so ˈtüd voˈzil f kaˈdẹx. ˈKat.

33. Kako se imenuje naprava za stiskanje grozdja?

Pˈräša. Pˈräše ˈm:mo liˈsẹ:ne, ˈtiste so že ˈma:lo v upoˈrab, ˈzäj pa ˈm:mo, ˈräčimo, noˈvejše ˈtüd že so, ne. ˈÄne kä so na ˈt:k šˈping, ˈäne pa kä so na zˈračnice.

34. Kako se imenuje del stiskalnice, kamor se da zmleto grozdje?

ˈCü:xta al pa kˈl:tka. ˈDẹ:l stisˈkalnice ˈk:n se ˈdäne zemˈlẹ:to.

35. Kako se imenuje lesena posoda za zlivanje mošta oz. vina v sod?

Vˈl:vleš z ˈžäxtaron v ˈlakvanco ˈtä pa ˈtäče f polovˈ:k. ˈŽäxtar pa ˈlakvanca.

36. Kako se imenuje plastična posoda za zlivanje mošta oz. vina v sod?

ˈTü pa sän ˈmeja tˈraxtar ˈn:vadno. Pa vidˈrico.

37. Kako se imenuje mlad nasad z vinsko trto?

Mˈla:da goˈrica. Mˈla:da goˈrica je dˈv:, dˈrügo ˈlẹto že ˈmalo ˈr:dno, tˈrẹ:tjo pa že ˈbj.

38. Kako se imenuje star nasad z vinsko trto?

Sˈt:r naˈsat pa se ˈptl že ˈräče, ˈkak je staˈrẹ:jš. ˈNẹg ˈtak do deˈsẹt ˈlẹ:t, do ˈpẹ:t ˈlẹ:t je mˈl:d naˈsat, ˈptl je staˈrẹ:jš ˈlẹ:t, do ˈäne ˈpä:tnä:jst ˈlẹ:t, ot ˈpä:tnä:jst ˈlẹ:t do ˈpẹ:tnodˈvä:jst je sˈt:r ˈptl po ˈpẹ:tnodˈvä:jst ˈlẹ:t pa je ˈtak za obnoˈvitef.

39. Kako se imenuje del trte, odrezan pri obrezovanju?

Odˈr:žejo se ˈr:zge.

40. Kako se imenuje presajena trtna mladika?

ˈCẹplenka. ˈLäxko je vˈl:čenca ˈläxko pa je ˈtt mˈl:d ˈt:s.

41. Kako se imenuje nasad z vinsko trto, ki leži na terasah?

Teˈra:sn sisˈtẹm, ˈsamo veˈčinoma ˈm:mo ˈvä:rtikale.

42. Kako se imenuje opravilo, ko s škarjami odstranjujemo dele trt?

ˈRẹzae. ˈT: se ˈdẹla v ˈmẹ:secu ˈfẹ:bruaru se ˈzačne pa se ˈdẹla do, ˈpač ˈnẹg do deˈvẹ:tnodˈvä:jstega ˈmärca do ˈJ:žefovega bi ˈnäj biˈl: obˈrẹzano.

43. Kako se imenuje obrezovanje?

ˈR:zae goˈrice.

44. Kako se imenuje pojav izločanja tekočine na mestu, kjer je trta obrezana?

ˈT: pa se ˈräče kä se ˈt:ta ˈj:če.

45. Kako se imenuje grm ali drevo z dolgimi, šibastimi vejami?

ˈPintovec pa se upoˈrabla kä so ˈnẹgda špäˈr:ne pritjeˈval x ˈk:l. Pa vˈl:čence.

46. Kako se imenuje pojav, ko se rozge ovijejo okoli kolov?

ˈVẹ:zae špäˈr;nof, ˈnega ˈkäj dˈrügo.

47. Kako se imenuje opravilo, ko postavljajo kole v vinogradu?

Koˈli:čee. ˈT: pa se ˈdẹla, če se ˈrčno saˈdi:. Na sˈtara kˈlasičnoj naˈčin se ˈpvo zakoˈli:č, ˈtä se ˈja:me sˈkplejo pa se ˈt:sje saˈdi:.

48. Kako se imenuje pojav, ko grozdje zori?

Zoˈrä:e je, ko gˈr:zdje zoˈri. ˈRane ˈs:rte že ˈknc aˈgusta, zä pa že ˈtak sepˈtä:mbra. ˈNẹgda je okˈto:bra ˈpač ˈbj biˈl:, ne, okˈto:ber je ˈm:sec ˈvi:notoč, ˈsamo zä se že sepˈtä:mbra veˈčinoma že fˈsä oˈbäre.

49. Kako se imenuje opravilo, ko redčimo trtne mladike?

Pˈl:te. ˈT: pa se ˈdẹla ˈväčkrat poˈlẹt. ˈNẹke ˈs:rte že tˈrẹba prät cveˈtẹ:on, ˈnẹke pa po cveˈtẹ: pa se ˈt: ˈkar ˈdẹla po tˈri:krat na ˈlẹto.

50. Kako se imenuje opravilo, ko trte privežemo k žici?

ˈVẹ:zae ˈbi:kof. ˈT: pa se ˈzäj taˈkj že ˈdẹla.

51. Kako se imenuje opravilo, ko se v vinogradu uničuje škodljivce ali preprečuje bolezni?

Škropˈlä:e. Škroˈpit dä tˈrẹbalo. T: pa se ˈväčkrat ˈdẹla. Že spomˈl:d, taˈkj ko so mlaˈdike po naˈv:d deˈsẹt centiˈmẹ:trof, ˈlähko pa že pˈrẹj, ˈtüd so fˈča:s že na ˈsü:xo ˈtto, na ˈsü:xo že škroˈpil, špˈrical.

52. Kako se imenujejo naprave, s katerimi škropimo vinograd?

ˈPüta. ˈPüte so ˈrčne, ˈpüte so moˈto:rne pa ˈpüte so tˈra:ktorske.

53. Kako se imenuje modra raztopina, s katero škropimo vinograd?

Gaˈli:cija. ˈT: se doˈbi: po fˈsẹ:x, veˈči:noma po trgoˈvi:nax, kä ˈm:jo, po trgoˈvi:nax z zašˈči:tnim sˈrẹ:ctv.

54. Kako se imenuje opravilo razkuževanja sodov in preprečevanje kvarjenja vina?

Žˈväplae ˈal pa raskužeˈva:nje. ˈLäxko ˈm:mo tekoˈči:no ˈt: ˈdẹlamo al pa s šˈtä:ngam. Azˈbẹ:stnim šˈtä:ngam.

55. Kako se imenuje pripomoček za žveplanje?

Žˈväplo. Žˈväplae ˈal pa raskužeˈva:nje. ˈLäxko ˈm:mo tekoˈči:no ˈt: ˈdẹlamo al pa s šˈtä:ngam. Azˈbẹ:stnim šˈtä:ngam.

56. Kako se imenuje pojav, ko nekaj naredimo mokro?

Poˈli:ješ. Razˈli:je se. ˈT: ˈp preˈt:k pˈride. Al pa gˈd so lidˈjẹ: piˈja:n.

57. Kako se imenujejo predmeti za prenašanje ali hranjenje nečesa?

ˈTisto ˈläxko šˈkaf pa vidˈrice. ˈLäxko so liˈsẹ:ne, ˈtüd so ˈläxko pˈla:stične.

58. Kako se imenuje pojav, ko trta dela cvetove?

Cveˈtä:e. ˈT: se zgoˈdi že ˈknc ˈmaja, ˈtüd odˈvisno ot ˈlẹtne.

59. Kako se imenuje pojav, ko grozdje zori?

Zoˈrä:e je, ko gˈr:zdje zoˈri. ˈRane ˈs:rte že ˈknc aˈgusta, zä pa že ˈtak sepˈtä:mbra.

60. Kako se imenuje opravilo, ko v vinogradu pobiramo grozdje?

Braˈẹ:. ˈT: pa je sepˈtä:mbra, okˈt:bra.

61. Kako se imenuje pojav pobiranja grozdja?

Braˈẹ:. ˈT: pa je sepˈtä:mbra, okˈt:bra.

62. Kako se imenuje človek, ki trga grozdje?

Beˈr:č. ˈT: so ˈmšk pa ˈžänske pa ˈtüd otˈr:c.

63. Kako se imenuje opravilo pobirati grozdje?

Braˈẹ:.

64. Kako se imenuje opavilo, ko še zadnjič pregledamo vinograd, če smo kaj pozabili pobrati?

ˈPaperke poˈbirat ˈal pa ˈma:rtnšake, po äˈnäjsten noˈvä:mbr se ˈt: ˈdẹla.

65. Kako se imenuje obirati jagode z usti?

ˈZbleš. Zoˈbat. Ja ˈsamo če b z ˈvüstam dj, ˈnẹgda so ˈräkl ka po ˈpẹ:sjen ˈdẹlaš.

66. Kako se imenuje obirati črno grozdje?

Ja dˈrügo ˈnič, ˈi:sto. Braˈẹ:. Eˈdino so ˈn:vadno, poˈsde so za ˈtisto ˈpač, kä se ne ˈmẹša z ˈbẹlin fˈküp, fˈs:ko za ˈsäbe ˈmrä ˈbit, ne.

67. Kako se imenuje opravilo čiščenja gnilih jagod pri grozdu?

ˈPucae. ˈT: fˈs:ko ˈlẹto nekä pˈride.

68. Kako se imenujejo vzporedni tramovi na vozu?

ˈL:jtre. Noˈsilc ˈpda.

69. Kako se imenuje opravilo naložiti (grozdje na voz)?

Naˈl:gae gˈrzdja. ˈDst še je naˈl:gaa gˈrzdja naˈv:s, ja. Kä se na ˈv:z doˈmu otˈpäla.

70. Kako se imenuje opravilo razložiti (grozdje z voza)?

Razˈl:gae. Ponaˈv:d, ˈzäj käj je, ˈmre ˈveč ˈbit ˈp:lek, kä je ˈt: žmetno pa fˈč:sik se ˈmre gˈr:zdje ˈdaleč noˈsit na pˈräšo.

71. Kako se imenuje opravilo mečkanja grozdja?

Tˈrẹ:tae. ˈT: se tˈrẹ:ta z noˈga:m pa čˈr:vl ˈntr al pa ˈn:vadno smo ˈbs ˈt: ˈdẹlal.

72. Kako se imenuje naprava, s katero so včasih mečkali grozdje?

ˈTuč. Liˈsẹ:n ˈtuč je ˈbija, ˈdl ˈtak ˈvẹ:jkš ˈbj pa šˈti:l, ˈtk šˈt:r naˈsajen na šˈti:l. So pa se ˈj:boka ˈtu:kle pa ˈtüd vˈč:se se je ˈtak malo tˈrẹ:talo s ˈtẹn.

73. Kako se imenuje sladek sok iz mletega, mečkanega grozdja?

ˈMšt. Mšt taˈkj, ko že tˈrẹ:tamo tˈ:, že ˈtäče ˈmšt kˈc:j, ga že ˈläxko sˈküsiš.

74. Kako se imenuje tisto, kar ostane po iztisnjenju grozdja v stiskalnici?

Troˈpi:ne. Troˈpi:ne pa so ˈläxko za žˈga:njeˈku:xo, ˈläxko ˈtto žgaˈnico ˈkü:xaš, ˈläxko ˈdẹlaš ˈjäsh, ˈläxko vˈlžš ˈrẹpo ˈntr, ˈkä ˈmš ˈki:slo, ˈläxko ˈtüd žiˈvin ˈnẹk ˈdvlejo.

75. Kako se imenuje mošt, ki se lahko pije, čeprav ni zavrel?

Sˈla:tk ˈmšt. Ponaˈv:d ˈmre ˈt: že ˈneg zaˈčẹte v šˈti:rdˈvä:jstx ˈvü:rah vˈrẹt.

76. Kako se imenuje pojav spreminjanja mošta v vino?

Vˈrẹ:te. Kä šuˈmi ˈntr po ˈs:dx. Pa v ˈn:s ˈtist CA al ˈtist xuˈdič ti ˈntr ˈpič, če poˈvxneš.

77. Kako se imenuje opravilo stiskanja grozdja s stiskalnico?

Pˈrẹ:šaje. ˈLäxko se to ˈdẹla z liˈsẹ:noj pˈräšoj, al pa so zä že ˈtte, ˈrazne pˈräše so.

78. Kako se imenuje vijak stiskalne osi?

Šˈrä:jf je ˈtan na pˈräš kä se oˈkl vˈti.

79. Kako se imenuje opravilo zlivanja mošta v sod brez stiskanja v stiskalnici?

Če se je gˈd kä natˈrẹ:talo f ˈkad pa si ˈpvo ˈtist ˈmšt ˈntri ˈda:, kä je f ˈkat ˈsamo se naˈsipalo ˈtä pa se je ˈt: ˈmalo f ˈkd stˈrẹ:talo kä je ˈveč f ˈkat šˈl:, ˈn:, ˈntr, tä pa si ˈtist ˈmšt ˈptl ˈdj ˈi:sto s ˈtisten ˈžäxtaron al pa z vidˈricoj pa s ˈtisto n tˈrẹbalo pˈrẹ:šat pa si že ˈnsa ˈntr f ˈkat.

80. Kako se imenuje metlica za čiščenje posode?

Bˈrẹzova ˈmätla ˈal pa ˈkẹtca. ˈKẹtnico si da ˈntr kä si sˈpuca polovˈ:k.

81. Kako se imenuje pijača, ki se jo naredi iz tropin, sladkorja in vode?

ˈPikola. ˈT: pa je ˈtüd za ˈpi:t. ˈT: je kä se vˈl:je troˈpi:ne, gˈd so biˈlẹ sˈti:šene, do kˈraja ˈsü:xe, so se na ˈpd ˈpüstle, pa se je zaˈnäsla ˈvda ˈgr, se ˈtisto ˈmalo preˈm:šalo, ˈläxko se še potˈrẹ:talo dˈg:č, tä pa se je ˈpüstlo ˈtisto ˈäno dvanejst ˈvü:r, pa se je sˈti:snolo pa se je ˈcukralo tä pa je ˈptl ˈt: ˈi:sto zavˈrẹlo ˈkak ˈvo ˈvi:no.

82. Kako se imenuje pijača z vodo in kisom?

ˈT: je ˈtüd ˈi:sto ˈt:ko. ˈPikola.

83. Kako se imenuje pojav pretakanja vina iz ene posode v drugo?

Preˈt:kae. ˈT: že ˈmre ˈxitro ˈbit po šˈti:rnodˈväjstex ˈvü:rax se že ˈmrä pretoˈčit, gˈd je spˈrẹ:šano, ˈptl pa ˈtüd po potˈrẹbe ˈväčkrat.

84. Kako se imenuje pojav, ko mošt v močnem curku teče iz soda?

Naˈt:kae.

85. Kako se imenuje pojav, ko sod ne pušča vina?

ˈS:t dˈži. Kä ˈdbro dˈži.

86. Kako se imenuje pojav, ko sod pušča?

ˈT: pa se ˈräče kä je rasˈsü:šen. Sˈpi:šk so. Kä ga je ˈč:f preoˈnẹga pa je sˈks ˈtist sˈpi:šek ˈvün ˈteklo.

87. Kako se imenuje opravilo čiščenja soda z vodo?

ˈMu:jvae ˈs:da. ˈT: se že pˈrẹt naˈrẹd ˈkak se ˈmšt ˈntr vˈlẹ:je pa p fˈs:ken preˈt:kae ˈmräš ˈs:t ˈptl ˈmu:jt pˈrẹt ˈkak dˈrügo ˈčisto ˈvi:no tä ˈntr vˈlẹ:ješ.

88. Kako se imenuje opravilo zlivanja vina iz soda v steklenico?

Gˈd naˈt:kamo ˈvi:no f ˈpüčel, ˈräčemo ˈpuee, flˈš:rae al pa naˈt:kae.

89. Kako se imenuje prostor za predelovanje in hranjenje vina?

Xˈra:njenje je kˈl:t, za predeloˈva:nje pa je ˈläxko ˈtüd ˈnatkˈl:tne ˈk:k pˈrstor, ne.

90. Kako se imenuje strnjena plast na površini vina?

ˈBä:rsa. ˈT: pa je ˈt:ko ˈb:lo pˈride, ˈt:ko ˈb:lo, ˈmẹ:zdra ˈt:ka. Če je v gˈlaž ˈduže al pa če ˈnäma zaˈdst slatˈkbe.

91. Kako se imenuje usedlina v vinu?

Droˈžẹ:. ˈT: je ponaˈv:d ˈt:ko ˈtẹmno ˈj:vo.

92. Kako se imenuje velika lesena trebušasta posoda, kjer se shranjuje vino?

Polovˈ:k, štˈti:jak pa ˈpüčel. Štˈti:jak je nat tˈri:sto ˈpẹ:deset ˈli:trof, polovˈ:k je do tˈri:sto ˈpẹ:deset ˈli:trof, ˈpüčel pa je do sˈt ˈpẹ:deset ˈli:trof.

93. Kako se imenuje večji sod?

Štˈti:jak. Štˈti:jak je nat tˈri:sto ˈpẹ:deset ˈli:trof.

94. Kako se imenuje manjši sod?

Polovˈ:k. Polovˈ:k je do do tˈri:sto ˈpẹ:deset ˈli:trof.

95. Kako se imenuje majhna lesena trebušasta posoda za shranjevanje vina?

ˈPüčel . ˈPüčel pa je do sˈt ˈpẹ:deset ˈli:trof. Al pa šˈtirka.

96. Kako se imenuje kovinska posoda za shranjevanje vina?

ˈRsfˈräj ˈs:t. Ja mi x ˈm:mo fˈsä ˈpuno.

97. Kako se imenuje lesena posoda, v katero teče mošt iz stiskalnice?

ˈKa:t. ˈPt pˈr:šnn ˈpdon ˈdl.

98. Kako se imenuje posoda z enim ročajem?

ˈŽäxtar. Vˈl:vleš z ˈžäxtaron v ˈlakvanco ˈtä pa ˈtäče f polovˈ:k. ˈŽäxtar pa ˈlakvanca.

99. Kako se imenuje plastična ali gumijasta cev?

Šˈl:x. Šˈl:x pa se ˈtüd ˈvi:no vˈlẹ:če is ˈs:da ˈlähxo ˈntr v ˈliter pa naˈtč pa se ˈläxko preˈtč ˈtüd s, z šˈl:xon.

100. Kako se imenuje pojav precejanja skozi cedilo?

Ceˈdilo se je. ˈKš smo ˈtan ˈmẹl f ˈk:te. ˈSamo si fˈč:s zˈmi:ga ˈtak ˈmalo če se že ˈja:gode ˈntr pˈrišle, ne. ˈT: je s ˈpintofca pˈläten pocˈta:vek.

101. Kako se imenuje steklenica iz zelenega stekla, ki drži približno en liter?

Gˈlaš. ˈLäxko je ˈt: ˈlitca. Če je v gˈlaž ˈduže al pa če ˈnäma zaˈdst slatˈkbe.

102. Kako se imenuje velika opletena trebušasta steklenica?

ˈT: pa je flašˈk:n al pa krpfˈlaša. ˈPẹ:tˈli:tsk pa ˈtüd deˈsẹ:tˈli:tsk, dˈvä:jst, tˈri:jest ... razˈlične veliˈk:st.

103. Kako se imenuje posoda, v kateri nesemo vino na mizo?

Gˈlaš ˈal pa ˈrčka.

104. Kako se imenuje plutovinast zamašek?

Šˈtp al pa se ˈläxko ˈräče ˈtüd ˈgba, pˈrvijo. ˈT: pa je iz za ˈA:frike pˈride ˈdj.

105. Kako se imenuje plutovinast zamašek za steklenico?

Šˈtp za stekleˈnico ˈtist je ˈbj ˈfin.

106. Kako se imenuje plutovinast zamašek za pletenko?

Šˈtp, pa je ˈtak ˈläxko ˈbj gˈrb.

107. Kako se imenuje plutovinast zamašek za sod?

Zaˈmašek pa je ˈläxko liˈsẹ:no ˈpilka pa liˈsẹ:no ˈčäp al pa je ˈtüd ˈläxko pˈla:stičn al pa ˈtüd s ˈtte ˈgbe. ˈČäp je ˈdlna ˈpdn, ˈpilka pa je ˈgr na ˈvhx ˈgẹ: ˈntr vˈl:vleš.

108. Kako se imenuje majhna steklena posoda za pitje?

ˈKupica, ˈvẹčja pa kˈri:g ˈläxko pa ˈptl ˈr:čka. Vinogˈra:dnik ˈm:jo že ˈt: ponaˈv:d f kˈl:te ˈtak gˈr ˈtist skˈl:dak al pa ˈtak ˈgr oˈbẹ:šeno, ˈmu:jto gˈd ˈg:st pˈridejo pa se to ˈdj vˈzẹme.

109. Kako se imenujejo klane deske za sestavljanje lesene posode?

ˈDgä. S xˈr:sta al pa z neroda. ˈT: se poˈdä:re, tä pa se ˈt: rasˈk:la, tä pa se ˈt: opˈtä:še, ˈt:ke pˈlänke se sˈtäšejo, razˈlične dolˈžine, razˈlične šiˈrine, ˈtä pa se to

zˈlž f ˈtiste koˈpice ˈt:ke, ˈtä pa se to posiˈši:, sˈpj pa se ˈt: sˈxu:bla pa naˈrẹd, sˈpi:ga ˈntr, ˈt: je ˈcẹl ˈci:rkos oˈk:l ˈtga.

110. Kako se imenuje ozek žleb v deski soda?

Fˈr:š. ˈT: pa je ˈtisto kä pˈride ˈntr zaˈrẹzano, kä pˈridejo ˈpdna ˈntr našˈp:nane, kä ˈdj ne ˈp:dne pa ˈntr ˈn:, ˈv:š.

111. Kako se imenuje pojav dolbenja žleba v sod?

Sˈk:blal so, ja. Poˈsẹbn ˈt:k sˈkblč je za ˈt:.

112. Kako se imenuje spodnji del soda?

ˈPdno.

113. Kako se imenuje izbočeni, širši del soda?

ˈLamp al pa bˈläk. Na bˈlẹ:k je ˈtäklo.

114. Kako se imenuje odprtina na vrhu soda?

ˈPilka. ˈČäp je ˈdlna ˈpdn, ˈpilka pa je ˈgr na ˈvhx ˈgẹ: ˈntr vˈl:vleš.

115. Kako se imenuje lesen zamašek za sode?

ˈČäp . ˈČäp je ˈdlna ˈpdn, ˈpilka pa je ˈgr na ˈvhx ˈgẹ: ˈntr vˈl:vleš.

116. Kako se imenuje odprtina pri dnu soda?

ˈTisto pa je ˈti:r. ˈT: pa je ˈläxko razˈlično ˈtak. ˈLäxko je ˈtak dˈvä:jst, ˈpẹ:tdˈvä:jst ˈši:roko pa ˈtak ˈvisoko ˈänx tˈri:deˈsẹt centiˈmẹ:trof.

117. Kako se imenuje zamašek na dnu soda?

ˈČäp . ˈČäp je ˈdlna ˈpdn, ˈpilka pa je ˈgr na ˈvhx ˈgẹ: ˈntr vˈl:vleš.

118. Kako se imenuje del soda, po katerem teče vino iz njega?

ˈPipa. ˈLäxko so pˈla:stične, ˈläxko so liˈsẹ:ne, al pa so ˈläxko ˈmẹ:sk. ˈSamo če je zˈmẹ:rej ˈntr, ˈtä ˈmre ˈbit liˈsẹ:na.

119. Kako se imenuje zamašek pri pipi?

Koˈk:t. ˈRäkl smo koˈk:t, ja. Za koˈk:ta pˈrämeš pa otšˈk:neš, ka ˈvi:no ˈvün priˈtäče.

120. Kako se imenuje sprednja deščica za sestavljanje sodov?

ˈDgä. S xˈr:sta al pa z neroda. ˈT: se poˈdä:re, tä pa se ˈt: rasˈk:la, tä pa se ˈt: opˈtäše, ˈt:ke pˈlänke se sˈtäšejo, razˈlične dolˈžine, razˈlične šiˈrine, ˈtä pa se to zˈlž f ˈtiste koˈpice ˈt:ke, ˈtä pa se to posiˈši:, sˈpj pa se ˈt: sˈxu:bla pa naˈrẹd, sˈpi:ga ˈntr, ˈt: je ˈcẹl ˈci:rkos oˈk:l ˈtga.

121. Kako se imenujejo podpore za sode?

ˈT: so ˈgantar. ˈT: je ˈr:vno, ˈvo ka so ˈs:d, ka se dˈži:jo, pa je ˈtiste ˈkä:jle gˈlix, ˈz:glozde.

122. Kako se imenuje lesena podloga za sode v kleti?

ˈT: so ˈgantar. ˈT: je ˈr:vno, ˈvo ka so ˈs:d, ka se dˈži:jo, pa je ˈtiste ˈkä:jle gˈlix, ˈz:glozde.

123. Kako se imenuje podloga, ki jo potrebujemo za nagibanje soda?

ˈB:g ˈl:s smo mi pˈravl kä je ˈtak zˈl: ˈb:g gˈda ˈfẹjst zˈdi:gneš kä ˈnẹga ˈveč ˈnič ˈntr.

124. Kako se imenuje orodje za tolčenje iz držaja in na njem nasajenega lesenga kosa?

125. Kako se imenuje človek, ki izdeluje sode?

ˈPi:ntar. ˈT: so ˈdẹlal tü ˈdst. Še ˈtan pˈri: joj je ˈtist Katˈrä:čjak je ˈdẹla pa ˈBa:bč še žiˈvi:, ˈptl je ˈdẹla ˈtan ˈäden Pˈriks je zˈl ˈväjk ˈbija pa ˈtga je ˈnẹgda fˈsä ˈpuno biˈl:.

126. Kako se imenuje pojav, ko sod postane tako suh, da v njem nastanejo razpoke?

Rasˈsüša se je s:t. ˈT: se razˈli:- če je pˈräveč na ˈsü:xen pa če je ˈnẹše ˈn: obˈr:čof ˈgr naˈbija, ˈtä pa se rasiˈši:, ne. Kä obˈr:č ˈdj spˈlẹ:žejo.

127. Kako se imenuje sod, ki postane tako suh, da v njem nastanejo razpoke?

Rasˈsü:šen ˈs:t. ˈT: se rasˈsi:- če je pˈräveč na ˈsü:xen pa če je neše ˈn: obˈr:čof ˈgr naˈbija, tä pa se rassiˈši:, ne. Kä obˈr:č ˈdoj spˈl:žejo.

128. Kako se imenuje pojav, ko sod ne prepušča plina, tekočine?

ˈS:t dobro dˈži:. Zaroˈg:žen ˈmre ˈbit. ˈR:gos.

129. Kako se imenuje pojav ovijanja okoli?

ˈMta se. ˈMta se oˈkl ˈčäpa, kä drˈži:, ˈv:š, ˈt:.

130. Kako se imenujejo vlakna, s katerimi zamašimo špranje v sodu?

ˈR:gos. ˈMta se oˈkl ˈčäpa, kä dˈži:, ˈv:š, ˈt:. Pa ˈtüd ˈmät ˈtiste ˈdge so se ˈntr ˈdẹval, ne, gˈd se je ˈs:t ˈdẹla fˈküp.

131. Kako se imenuje usedlina, ki se nabira na notranji strani soda?

ˈRäčimo droˈžẹ:, pa ˈväjštek, ˈsamo ˈtisto je ˈn: usedˈli:na, ˈtisto se naˈbira po ˈdgax.

132. Kako se imenuje glivična bolezen, ki se kaže kot belkasta, sivkasta, zelenkasta prevleka na sodih?

Pˈlẹ:sen. Pisˈni:vo. Pisˈni:f ˈs:t. ˈT: se naˈrẹ:d, če je ˈn: žˈväplan. Če vˈlažnega pisˈti:š pa ga ne posiˈši:š pa je ne žˈväplane. ˈT: je ˈtüd, ˈt: je ˈtisto, kä je ˈräkla ˈmama, kä je za xujˈdiča ˈgazda.

133. Kako se imenuje tekočina, ki nastane pri kisanju vina?

Jäsix. ˈTü ˈnič ˈn: dˈrügo ˈkak pisˈti:š ˈvi:no ˈntr f ˈs:d pa poˈmalen to ˈtak ˈki:slo gˈr:ta kä ga ne ˈgi:bleš ˈnič. Al pa s troˈpi:n.

134. Kako se imenuje pijača iz mletih in stisnjenih jabolk?

ˈT: pa je ˈja:bošca. ˈT: pa je ˈtak - ˈj:boka ˈzäj ˈnẹgda si x naˈtu:ka, ˈsamo ˈt: je ˈmi:nolo, s ˈtistin ˈtu:čon kä smo se pˈrẹ:t ˈmẹ:nl, ˈal pa so maˈši:n biˈli ˈt:k kä so zemˈlẹl, ˈtä pa se je ˈi:sto to f präšo djaˈl:, f ˈtist kˈl:tko al pa ˈtiste liˈsẹ:ne obˈr:č, če si ˈgẹ: ˈvidla na ˈpd, ˈtä pa se je ˈi:sto ˈt:k proˈcẹ:s ˈbija ˈkak, sˈti:snolo ˈkak ˈvo.

135. Kako se imenuje pijača iz mletih in stisnjenih hrušk?

Xˈrü:škova ˈja:bošca. Po gˈrü:škah ˈm:.

136. Kako se imenuje pijača, mešana iz vina in vode?

137. Kako se imenuje alkoholna pijača, ki jo dobimo s kuhanjem vina, jabolk, hrušk?

Žgaˈnica. ˈLäxko fˈri:ške ˈdẹlaš al pa kä ˈgt, ˈnẹ.

138. Kako se imenuje posoda za kuhanje žganja?

Ktel. Bakˈrä:n, razˈli:čne veliˈk:st. Ja, ˈmẹ:š je kotˈli:ček, pˈrvijo, za žgaˈaro, ˈn:k ˈtak ˈräče, kotˈli:ček za žgaˈaro, kä je ˈmalo, ˈtisto, ˈtüdi so ˈt:k kä so deˈsẹ:t ˈli:trof drˈži ˈsamo, ne, al pa še ˈmäe, ˈpẹ:t. ˈv ˈvẹjkš pa je ˈktel že.

139. Kako se imenuje opravilo kuhanja žganja?

Žgaˈara. ˈNẹgda smo, zä pa ˈnämamo ˈnit materˈj:la kä s ˈttm troˈpi:nam pa se ne zajeˈbvlemo.

140. Kako se imenuje kozarček žganja?

Šˈtampərl. ˈNu:la tˈri:. ˈT: pa se ˈläxko hˈran ˈdl f kˈl:t f ˈtisten ˈ:kn kä je f kˈl:t al pa ˈg: ˈgt.

141. Kako se imenuje zadnje žganje?

Tisto pa je pˈru:nt. ˈT: pa je gˈd žgaˈnica ˈtẹjko kä ˈmre ˈtẹjko proˈcäntof ˈmẹt, sä ˈv:š, žgaˈnica ˈnẹg ˈmre ˈmẹt ˈnäjˈmäje dˈva:nošˈti:rdeset, ˈpẹ:tnošˈti:rdeset, ne, tä pa gˈd ˈtẹjko ˈnäma ˈväč, tä pa ˈzačne ˈtäčt ˈtist ˈpru:nt. ˈJa:, ˈtist pa ˈväč ˈn: upoˈraben za žgaˈnico, se pa še ˈptl änkrat preˈküxa, tä pa še drˈg:č doˈbiš ˈvün.

10 Sklep

Vino je že skozi celotno zgodovino tesno povezano s človekom, saj mu je dajalo moč in pogum, ob vinogradniških opravilih pa so se razvijala pristna prijateljstva.

Sprva je veljalo, da je vinska trta k nam prišla iz Orienta, novejša odkritja dokazujejo, da je vinska trta avtohtona rastlina, nastala iz divje vinske trte, ki še danes v Evropi raste v gozdovih in ob večjih rekah. Pravi razcvet je vinogradništvo v Sloveniji doseglo v 11. stoletju, zlasti v okolici Ptuja, za kar so še posebej zaslužni minoriti. Vina slovenskih vinarjev so hitro postala cenjena tudi v tujih deželah.

Danes imamo v Sloveniji štirinajstih vinorodnih okolišev, ki so razdeljeni v tri vinorodne rajone: primorski rajon, posavski rajon in podravski vinorodni rajon. Vinorodni okoliš Slovenske gorice spada v podravski vinorodni rajon (mariborski vinorodni okoliš, vinorodni okoliš Radgonsko-kapelske gorice, Ljutomersko- ormoške gorice, Haloze, srednje Slovenske gorice, Prekmurske gorice) in se razprostira med Dravo in Muro, vinorodni okoliš srednje Slovenske gorice, kamor spadajo tudi Juršinci, pa omejujejo Haloze na jugu, meja poteka ob železnici Velika Nedelja - Ptuj, nato proti Dvorjanam do Lenarta in avstrijske meje pri Cmureku, severovzhodno in vzhodno mejo pa riše reka Ščavnica do Bučkovcev, od koder v loku poteka proti Veliki Nedelji. Posamezni rajoni se med seboj razlikujejo po klimatskih dejavnikih, ki vplivajo na uspevanje različnih sort v določenem rajonu. Tako podravski vinorodni rajon slovi predvsem po zvrsteh in sortnih vinih ter vinih posebne zrelosti in načina trgatve (pozna trgatev, izbor, jagodni izbor, ledeno vino, suhi jagodni izbor). V vinorodnem okolišu Slovenske gorice najbolj uspevajo sorte za bela kakovostna in vrhunska vina, rdečih in namiznih sort skorajda ni. Od sort za bela vina uspevajo laški rizling, šipon, sauvignon, chardonnay, beli pinot, sivi pinot, renski rizling, traminec, rumeni muškat, rizvanec, od sort za rdeča vina pa najdemo modri pinot, modro frankinjo in žametno črnino.

Vse omenjene sorte je najti tudi pri vinogradnikih v Juršincih, kjer so razmere zaradi ugodne gričevnate in prisojne lege ugodne za razvoj vinogradništva.

Občina Juršinci leži v osrednjem delu Slovenskih gorica, ob glavni cesti Ptuj - Juršinci - Gornja Radgona. Obsega 13 vasi oz. naselij, Zagorci so od centra občine oddaljeni 3,6 km. V občini živi 2364 prebivalcev, ki se največ ukvarjajo s kmetijstvom, vinogradništvom in trsničarstvom, o čemer priča tudi občinski grb, ki ga krasi vinska trta.

Predvsem trsničarstvo ima v Juršincih pomembne korenine, saj je tukaj bila leta 1905 ustanovljena Prva štajerska trsničarska zadruga pri Sv. Lovrencu v Slovenskih goricah. Največ zaslug za začetek trsničarstva v Juršincih ima domačin, Franc Matjašič iz Sakušaka. Potreba po trsničarstvu se je razvila zaradi pojava trsne uši, ki se je pojavila konec 19. stoletja in do začetka I. svetovne vojne uničila skoraj vse vinograde. Nadaljni razvoj panoge je bil rešen s cepitvijo žlahtne evropske trte na odporne ameriške podlage in tako je zadruga izobraževala vinogradnike, kupovala stroje in pomagala pri prodaji trsnih cepljenk. Zadruga pod imenom Trsničarska zadruga Juršinci deluje še danes in pomembno vpliva na kakovost življenja prebivalcev.

Prebivalci v Zagorcih govorijo srednjeprleški govor, ki spada v panonsko narečno skupino. Govor pozna kvantitetno opozicijo, dolgi in kratki naglas je možen v katerem koli besednem zlogu, pozna še kratke nenaglašene zloge, ne pozna pa tonemske opozicije, prav tako ne nenaglašenih dolgih samoglasnikov. Kratki naglašeni samoglasniki se daljšajo, zato kvantitetna razlika med dolgimi in kratkimi naglašenimi samoglasniki postopoma izginja. Naglasno mesto je svobodno. Govor ima dolgi nedoločnik (xoˈdit), možne so naglasne dvojice (bˈrọ:e/braˈj:, gˈn:ja/gnoˈjọ:, rod. edn.) pri sestavljenih besedah lahko predpona potegne naglas za zlog proti začetku (xˈetja je - ˈnxta je). Dvoglasnikov govor ne pozna.

Sistem dolgih naglašenih samoglasnikov sestavljajo i:, ü:, u:, :, :, ẹ:, ọ:, (ä:), a:, :, kratki naglašeni samoglasniki so i, ü, u, ẹ, ọ, e, a, , kratki nenaglašeni pa i, u, ọ, e, a. Sistem samoglasnikov sestavljajo zvočniki in nezvočniki. Pri zvočnikih se m v izglasju premenjuje z n (ˈnesen), n pred mehkonebniki je ŋ (ˈfašeŋk),  le med dvema samoglasnikoma (znaˈmee), v se v izglasju in pred nezvenečimi nezvočniki premenjuje s f (ˈč:f), v se kot [v] izgovarja le pred samoglasniki,

zvočniki in zvenečimi nezvočniki (kˈrava), vzd- se asimilira v zd- (zˈd:vae). Pi nezvočnikih so v izglasju le nezveneči nezvočniki, zveneči imajo nezveneče pare (kˈri:š). Pojavlja se prilikovanje po zvenečnosti (gˈdọ:), zveneči nezvočniki pred nezvenečimi postanejo nezveneči (opxaˈjilo). Pt- se v vzglasju premenjuje s ft- (fˈtič), xč se premenjuje s šč ali asimilira v č (ščeˈram), namesto sklopa dn se lahko pojavlja g (gˈnẹs) ali l (gˈl:tvo), namesto sklopa tl se lahko pojavlja k (zakˈlačt), x med samoglasnikoma se izgovori oslabljeno (ˈbuxa).

Prleško narečje je slovenskemu knjižnemu jeziku bližje kot nekatera ostala slovenska narečja. Ohranja dvojino, srednji spol in večino končnic, enakih knjižnim, ohranja premični in mešani naglasni tip, končniški pa se izgublja. Ohranjena so vsa tri števila in vsi trije spoli, v moški sklanjatvi je ohranjen edninski podspol živost/neživost. Samoglasniški upad je minimalen, zato se končnice ne reducirajo, ampak se končni -i raho zniža do stopnje nizkega e-ja.

Pri samostalnikih moškega spola prevladuje nepremični naglasni tip. Govor pozna nenaglašeno končnico oz. podaljševanje osnove v množini z -je, ne pozna pa podaljševanja osnove z -ov- (gˈrb). Preglas o v e za c, j, č, ž, š ne obstaja, ker so vsi mehki soglasniki otrdeli: z ˈl:jon, z ˈm:žon. Široki e, ki izvira iz polglasnika, v težko izgovorljivem soglasniškem sklopu ne odpade: ˈdẹ:däka, samostalniki na - a, -e, -o se sklanjajo po I. moški sklanjatvi, beseda oče ima svoj sklanjatveni vzorec.

Pri samostalnikih ženskega spola prevladuje nepremični naglasni tip, ki je enak knjižnemu. Samostalniki, ki se v knjižnem jeziku končujejo na -ev, se v srednještajerskem narečju končajo na -äf (ˈbükäf). Samostalniki tipa ˈv:da se namesto po mešanen naglasnem tipu sklanjajo tudi po nepremičnem vzorcu. V končniškem naglasnem tipu se je naglas umaknil levo (ˈmägla, ˈmäglä). Nekateri samostalniki srednjega spola so se feminizirali (ˈja:buka, dˈrẹ:va, ˈpära, ˈ:ka, ˈvü:xa).

Samostalniki srednjega spola se sklanjajo po nepremičnem, premičnem in končniškem naglasnem tipu. Množinski samostalniki imajo v vseh končnicah -a (ˈvüsta, pˈlüča, ˈjẹ:tra, vˈr:ta). Tematični -a iz množinskih samostalnikov vpliva na

pridevniške prilastke, ki se pred samostalniki v množini večinoma pojavljajo v obliki ženskega spola. Osnova se samostalnikom srednjega spola podaljšuje z -n- že v imenovalniku (ˈvi:men - ˈvi:mena), s -t- (žreˈbẹ: - žreˈbeta) ter s -s- (teˈl: - teˈlesa).

Sklanjatveni vzorec je pri pridevnikih enak knjižnemu, upoštevati je treba premene končnega -u prek -ü v  in končnega -m v -n. Za določnost se uporabljajo členi tẹ, ta, to, v imenovalniku ednine moškega spola se večini pridevnikov doda končnica -, tudi za nedoločno obliko (ˈvisk). Pridevnik se stopnjuje opisno in z obrazili.

V prleščini so pri glagolu razviti vsi oblikotvorni in oblikospreminjevalni vzorci, kot so v knjižnem jeziku. Ohranjeni so vsi trije časi, predpreteklik se ne uporablja. Tudi atematični glagoli se spregajo po tematičnem vzorcu. Razlika s knjižnim jezikom je v prvi osebi ednine in dvojine. V prvi osebi ednine je osebilo -n, v prvi osebi dvojine pa -ma namesto knjižnega -va. Uporabljata se tvorni in trpni način. Trpni način se tvori z osebnimi oblikami glagola biti ter s trpnim deležnikom na - n/-t, ki se podalšjuje z -, ali s povratnim zaimkom se. Nedoločnik se končuje na - t/-čt: ˈpä:čt, ˈpä:lat, namenilnik se končuje na -t/-čt: gˈrẹn ˈpä:lat. Deležniki na -ł se zaradi vpliva priseljencev s Hrvaške končujejo na -a: pˈriša, deležja so redka: stoˈjä:čk.

Števniki se od knjižnih ne razlikujejo dosti.

Prislovi so lahko nastali iz vseh pregibnih vrst, ohranjenih je veliko arhaizmov.

Predlogi bistveno ne odstopajo od knjižnih oblik.

Veznika da narečje ne pozna, saj to funkcijo opravlja ka.

S pomočjo snemanja in zapisovanja je bilo zbrano vinogradniško besedje, ki se govori v Zagorcih. Na podlagi zbranega gradiva je nastal slovarček, ki obsega 239 iztočnic. Največ zbranih izrazov je slovanskega izvora. Besede, ki so prevzete, so zaradi bližine nemške govorice in pogostih stikov z nemško govorečimi deželami večinoma iz nemščine, nekatere besede so romanskega izvora, saj so

vinogradništvo k nam prinesli Rimljani in Kelti, pojavita pa se tudi dve besedi francoskega izvora, v obeh primerih gre za poimenovanje sort.

Besede, prevzete iz nemščine, so: armatura, blek, cukrati, drot, empar, etiketa, flaširanje, flaškon, froš, galica, galicija, gantar, glaž, gratati, izabela, ketnica, kišta, krigelj, lamp, lojtra, luft, mašin, mošt, muškat, paleta, parafin, parafiniranje, potretati, preša, prešanje, pucanje, pučel, pušelj, puta, putar, rizling, sorta, spucati, stretati, škaf, šlah, špricar, špricati, šravf, štamperli, štancniti, štanga, štopelj, štor, trahtar, tretanje, tretati, žehtar, žmah.

Romanskega oz. latinskega izvora so naslednje besede: bersa, botritis, kalos, kupica, sorta, škartirati, trs, trta.

Iz francoščine sta prevzeti pinot in sovinjon.

Slovarju sledi še besedilo, zapisano v fonetični transkripciji, v katerem je informator, vinogradnik in trsničar, Janko Bec opisal postopek od cepljenja do prodaje trsnih cepljenk in tako domačo prleško govorico in trsničarstvo približal tudi mlajšim generacijam, zapisana v diplomskem delu pa se bo ohranila še za prihodnje generacije, ki narečne izraze zaradi modernizacije in globalizacije obvladajo vedno slabše.

11 Viri in literatura

Arhiv Trsničarske zadruge Juršinci. Novejši podatki so povzeti po letih iz arhiva zadruge. Zapisnik sej načelstva, 13/4-1919. Zapisnik sej načelstva, 9/9-1923.

Bezlaj, F. (1976): Etimološki slovar slovenskega jezika. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Černe, A. (1996): Priročni krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS.

Društvo rojaka Janeza Puch. URL: www.janez-puch.si (citirano feb 2016).

Feguš, S. (2006): Šolski zvonec zvoni že 200 let. Juršinci: Javni zavod Osnovna šola Juršinci.

Horvat, U. (1997): Juršinci, Priročni krajevni leksikon Slovenije. Ljubljana: DZS.

Hrček, A. (1990): Juršinci, Enciklopedija Slovenije 4. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Jurkovič, N. (1981). 75 let organiziranega trsničarstva v Juršincih, Poslovna skupnost za vinogradništvo in vinarstvo Slovenije. Maribor.

Kolarič, R. (1968): Prleško narečje, Svet med Muro in Dravo. Maribor: Obzorja.

Koletnik, M. Izposojenje v prleškem vinogradniškem besedju. Annales. Seria historia et sociologia, 2006, letnik 16, številka 1, str. 179 - 188.

Koletnik, M. (2001): Slovenskogoriško narečje. Maribor: Slavistično društvo.

Krajevni leksikon Slovenije IV. Podravje in Pomurje. Ljubljana.

Kosi, M. (2007): Vinogradniško in kletarsko izrazje v prleški vasi Cven. Diplomsko delo. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Lačen, F. (2005): Sto let trsničarstva. Štajerski tednik, letnik 58, številka 48, str. 8.

Logar, T. (1993): Slovenska narečja. Ljubljana: Mladinska knjiga Nemško - slovenski slovar v elektronski obliki.

Osnovna šola Juršinci: Šolska kronika 1806 - 1931.

Perko, D. in Orožen Adamič M. (ur.). (2001): Slovenija: Pokrajine in ljudje. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Pibernik, F. in Slodnjak A. (2007): Anton Slodnjak. Ljubljana: Slovenska matica.

Prunk, J. (1994): Vodnik po slovenskih vinorodnih okoliših. Ljubljana: Založba Grad.

Savnik, R. (ur.) (1980): Krajevni leksikon Slovenije. Knjiga 4: Podravje in Pomurje. Ljubljana: DZS.

Senekovič, L. (2007): Vinogradniška terminologija v Jurovskem Dolu. Diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta

Slodnjak, R. (2000): Občina Juršinci. Projektna naloga na Turistici - Visoki šoli za turizem v Portorožu. Bodkovci.

Slovar slovenskega knjižnega jezika v elektronski obliki.

Slovensko - nemški slovar v elektronski obliki.

Snoj, M. (1997): Slovenski etimološki slovar. Ljubljana: Mladinska knjiga.

Škofic, Jožica (2004). Fonološki opis govora Juršincev v Slovenskih goricah (SLA 378). Jezikoslovni zapiski, letnik 10, številka 2, str. 103-119.

Statistični urad Republike Slovenije.

Toporišič, J. (1992): Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba.

Toporišič, J. (2000): Slovenska slovnica. Maribor: Založba Obzorja.

Vprašalnica za vinogradniško terminologijo.

Vršič, S in Lešnik, M. (2001): Vinogradništvo. Ljubljana: Kmečki glas.

Zorko, Z. (1995): Narečna podoba Dravske doline. Maribor: Kulturni forum.

Zorko, Z. (2009): Narečjeslovne razprave o koroških, štajerskih in panonskih govorih. Bielsko-Biała, Budapest, kansas, Maribor, Praha.

Zupanič, I. (1969): Zgodovina vinogradništva Slovenski vodič. Maribor: Založba Obzorja.