Gradivo Za Historično Topografijo Predjožefinskih Župnij Na Slovenskem: Primorska
Total Page：16
File Type：pdf, Size：1020Kb
Janez Höfler Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Primorska Janez Höfler Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Primorska (Oglejski patriarhat, Tržaška škofija) Ljubljana 2016 Janez Höfler Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Primorska (Oglejski patriarhat, Tržaška škofija) Druga, predelana izdaja Ljubljana 2016 3 Janez Höfler Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Primorska (Oglejski patriarhat, Tržaška škofija) Oblikovanje ovitka: Barbara Bogataj Kokalj Založnik: Viharnik d.o.o., Ljubljana Za založbo: Urška Pipan © Janez Höfler © Viharnik d.o.o., Ljubljana Ljubljana, 2016 2., predelana izdaja Elektronska knjiga URL: http://www.viharnik.com/downloads/HistTop_Primorska.pdf CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 27-774(497.4)(091)(0.034.2) HÖFLER, Janez Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem. Primorska (Oglejski patriarhat, Tržaška škofija) [Elektronski vir] / Janez Höfler. - 2., predelana izd. - El. knjiga. - Ljubljana : Viharnik, 2016 Način dostopa (URL): http://www.viharnik.com/downloads/Hist- Top_Primorska.pdf ISBN 978-961-7004-01-4 (pdf) 286622464 VSEBINA Pojasnilo Uvod Okrajšave 1. Okrajšave nahajališč virov 2. Okrajšave virov 3. Okrajšave objav virov, periodike in citirane literature 4. Kronološki popis večkrat citiranih virov sistematičnega značaja Shema podatkov po posameznih točkah v gradivu Gradivo 5 POJASNILO Od leta 2001, ko je pri Goriškem muzeju na Kromberku v okviru dejavnosti ob praznovanju tisočletnice prve listinske omembe Gorice in Solkana izšla prva izdaja publikacije s tem naslo- vom, se je naše védenje o razvoju župnijske mreže na Primorskem nesorazmerno poglobilo. Nova spoznanja o tem – kot tudi na splošno o razvoju župnij na slovenskih tleh v srednjem veku – so zajeta v avtorjevi knjigi O prvih cerkvah in župnijah na Slovenskem: K razvoju cerkvene teritorialne organizacije slovenskih dežel v srednjem veku (Ljubljana 2013), po kateri so v pred- loženi publikaciji povzeta tudi temeljna dejstva. Z upoštevanjem dotlej neznanega ali spregleda- nega arhivskega gradiva se je marsikaj razbistrilo in postavilo na pravo mesto, poleg tega pa je bila to tudi priložnost, da se popravijo marsikatere napake in spodrsljaji v prvi izdaji tega Gra- diva iz leta 2001. Predložena elektronska publikacija sledi obliki, ki jo je avtor uveljavil v prav tako elektron- ski publikaciji Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slovenskem: Kranj- ska (Viharnik; Ljubljana 2015). Zaradi ekonomičnosti je literatura citirana v skrajšani obliki, a le toliko, da jo je mogoče identificirati. Ne da bi to bilo posebej omenjeno, izvirajo podatki tudi iz Registra nepremične kulturne dediščine pri Ministrstvu za kulturo Republike Slovenije, kar velja tudi za evidentirana arheološka najdišča. Popisa Cerkev na Slovenskem (1971) in Letopis Cerkve na Slovenskem 2000 (2000) sta kot vir citirana le v primeru drugod nenavedenih ali spornih podatkov. Omeniti je treba tudi to, da so letnice, ki jih popisi goriške nadškofije (SPG) in tržaške škofije (PBT) navajajo kot leto ustanovitve duhovnij (kuratnih kapelanij), tam včasih zmotno interpretirajo kot leto ustanovitve župnij ali pa zidave cerkve. Že ob nastajanju prve izdaje se je avtor mogel opreti na dragoceno gradivo, ki sta mu ga lju- beznivo dala na voljo prelat prof. Franc Kralj (Slap pri Vipavi) in pokojni kobariški dekan mons. Franc Rupnik. Zdaj velja velika zahvala tudi kolegu Božidarju Premrlu (Ministrstvo za kulturo), katerega rokopisna zbirka mu je dala poleg bogatih podatkov s terena in izpiskov iz urbarjev tudi koristna bibliografska napotila. Dragocene podatke in namige so avtorju med dru- gim dali še dr. Silvo Torkar (ZRC SAZU, Ljubljana), ki mu dolguje tudi jezikovni in vsebinski pregled gradiva, prof. dr. Timotej Knific (Narodni muzej, Ljubljana) in gospod Fedja Klavora (Bovec). 7 U V O D Prva arhivska vest o župnijski organiziranosti na oglejskem delu Primorske izvira iz leta 1015, ko je oglejski patriarh Janez kolegiatnemu kapitlju v Čedadu podelil desetino župnije Volče (de plebe quae vocatur Walzana). Iz poznejših dokumentov je razvidno, da je volčanska župnija takrat obsegala prostrano ozemlje Bovškega in Tolminskega vse do meje s Kranjsko na vzhodu, četudi je patriarh sámo tolminsko župnijo še zadržal zase. Govorimo o pražupniji. Po dosedanjih ugotovitvah so prve župnije, pražupnije, na tistem delu slovenskega ozemlja južno od Drave, ki je po razdelitvi cerkvene oblasti pod Karlom Velikim leta 811 pripadlo oglej- skemu patriarhu, nastajale v drugi polovici 10. stoletja.1 Ustanavljal jih je vladar v sodelovanju s patriarhom kot krajevnim škofom za obsežne kronske posesti in njihove pravice prepustil pat- riarhu. Tudi v primeru Volč lahko domnevamo obstoj takšne posesti, katere večji del (brez Bov- škega) je vladar neznano kdaj, a gotovo še pred letom 1015, patriarhu podelil tudi v last. Kar za Volče ni neposredno dokumentirano, je dokumentirano za kronsko posest v Spodnji Vipavski dolini s Solkanom in Gorico, katere eno polovico je cesar Oton III. leta 1001 podelil patriarhu Janezu, drugo pa furlanskemu grofu Verihenu. Pokrivala jo je pražupnija v Solkanu, ki je v tem času že morala obstajati. Čeravno tega listinsko ni mogoče dokazati, velja podobno za ozemlje pražupnije v Vipavi, ki je bilo v 11. stoletju v lasti rodu Weimar-Orlamünde. Glede na podelitev Solkana in Gorice leta 1001 ni dvoma, da je vipavska pražupnija v tem času prav tako obstajala. Izoblikovanje tretje pražupnije na obravnavanem ozemlju, v Komnu, ki je bilo sprva v lasti oglejskega patriarha, ostaja nejasno. Povsem mogoče je, da se je na ta del Goriškega Krasa pr- votno širila oblast pražupnije pri sv. Janezu v Štivanu (Devin), a dejstvo, da se Komen poleg Gorice (Solkana) in Vipave pojavlja v taksaciji oglejskega patriarhata leta 1247 pod patriarhom Bertoldom, kaže na njegov enakovreden položaj. Goriška Brda (brez Kojskega in Cerovega) so skupaj z območjem Kanala prvotno pripadala pražupniji v kraju Buttrio v Furlaniji, od okoli leta 1090 pa iz nje izločeni župniji v Bračanu (Brazzano) pod Brdi. Poleg pražupnij so v tem zgodnjem času, v 10. in 11. stoletju, nastajale tudi tako imenovane lastniške cerkve.2 Te je ustanavljal posestnik na svoji zemlji za svoje prebivalstvo in so bile v njegovi popolni lasti. Med patriarhatsko reformo v drugi polovici 11. in v 12. stoletju so bile preoblikovane v patronatne župnije in vključene v škofijsko župnijsko mrežo ali pa so izgubile duhovnika, s tem tudi pravico krsta in pokopa in tako v pravnem pogledu propadle. Na takšne propadle lastniške cerkve je mogoče sklepati zlasti po arheološko ugotovljenih grobiščih z najd- bami staroslovanske karantansko-köttlaške kulture, saj se po njihovem propadu pri njih ni več smelo pokopavati. Precej prvotnih lastniških cerkva je bilo mogoče ugotoviti na Goriškem in v Vipavski dolini. Danes na italijanski strani sta to bili cerkvi v Mošu (Mossa) in Ločniku (Luci- nico), preoblikovani v patronatno župnijo. Vzhodno od Soče se pojavljajo lastniške cerkve v Ozeljanu, na Vogrskem, v Črničah, Batujah, Braniku, Potočah, Skriljah in Šturjah. Od teh so tiste na Vogrskem, v Batujah, Potočah in Šturjah propadle. Najpomembnejša pa je bila nekdanja lastniška cerkev v Mirnu. Ker se Miren kot župnija (poleg Moša in Ločnika) omenja že v taksa- ciji iz leta 1247, sklepamo, da njen teritorij ni bil vključen solkansko-goriško posest, dokumen- tirano s podelitvijo cesarja Otona III. leta 1001. Njen nastanek lahko povežemo s strateškim položajem na antični prometni povezavi med Oglejem in Emono na prehodu prek Soče. Pogled na zemljepisno karto nam z upoštevanjem zgodovinskih okoliščin na tem delu oglej- skega patriarhata razkrije tri območja cerkvene teritorialne razdelitve: Tolminsko z Bovškim, Goriška Brda s Kanalom ter ožje Goriško z Vipavsko dolino in Goriškim Krasom. Kot je bilo rečeno, je Zgornje Posočje pokrivala leta 1015 izpričana pražupnija v Volčah. Volče srečamo v listinah spet leta 1192, ko je papež Celestin III. čedadskemu kapitlju potrdil 1 Höfler, Cerkve, str. 23 in dalje; Janez Höfler, Gradivo za historično topografijo predjožefinskih župnij na Slo- venskem: Kranjska (elektronski vir), Ljubljana 2015, Uvod. 2 Höfler, Cerkve, str. 24 in dalje, zemljepisna skica str. 160 oz. 162; Janez Höfler, Lastniške cerkve zgodnjega srednjega veka na Gorenjskem in njihovo zgodovinsko ozadje, v: Varstvo spomenikov (pripravljeno za objavo). 9 darovnico iz leta 1015. V tem dokumentu pa se poleg župnije v Volčah navajata še župniji v Bovcu in na Šentviški Gori, ki ju leta 1015 še ni bilo. Ker je v besedilu listine zapisano, da je kapitelj izvajal cerkvene pravice pri teh župnijah že 40 let, pomeni, da sta bili župniji v Bovcu in na Šentviški Gori ustanovljeni okoli leta 1150. Takrat je bil za vse tri oblikovan tudi poseben arhidiakonat, v virih imenovan arhidiakonat »v gorah« (in montibus) za razliko od tistega »na ravnem« (in plano), ki je moral nastati okoli leta 1120 in je obsegal kapitlju podvržene župnije na današnji italijanski strani. V listini iz leta 1192 pa ni govora o Tolminu. Glede na središčno lego kraja in njegov zgodovinski pomen ni dvoma, da je župnija v Tolminu leta 1192 že obstaja- la, a je bila iz volčanske pražupnije izvzeta. Ko je patriarh Janez leta 1015 čedadskemu kapitlju podelil desetine župnije v Volčah, je namreč te v Tolminu, najgosteje poseljenem in najrodovit- nejšem delu Zgornjega Posočja, očitno