Diplomsko Delo

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

JAN POTOČNIK

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

Specialna športna vzgoja

Gorništvo z aktivnostmi v naravi

ZGODOVINSKI RAZVOJ PLANINSKE IN ALPINISTIČNE OPREME

DIPLOMSKO DELO

MENTOR

Prof. dr. Stojan Burnik, prof. šp. vzg.

RECENZENT

Doc. dr. Blaž Jereb, prof. šp. vzg.

KONZULTANT doc. dr. Tomaž Pavlin, univ. dipl. zg. in soc.

Avtor dela

JAN POTOČNIK

LJUBLJANA, 2016

ZAHVALA

Zahvalil bi se mentorju dr. Stojanu Burniku za vso vztrajnost in potrpežljivost z mano ter veliko lepih trenutkov tekom študija.

Hvala dr. Blažu Jerebu za vse pripombe v zaključku nastajanja tega dela.

Hvala tudi konzultantu dr. Tomažu Pavlinu.

Največja zahvala gre mami, ki je omogočila, da lahko zdaj pišem to zahvalo. Očetu, ki me je navdušil za gore.

Punci Neži in njeni družini, ki so poskrbeli za zadnji potisk proti končanju tega diplomskega dela.

Ožbiju, Anžetu in Igorju za čudovita študentska leta.

Zahvala gre prav vsem, ki so kakorkoli pripomogli in pomagali pri nastajanju tega dela, naj bo to z idejami, pripombami, popravki, kritikami ali pa so z mano delili pot, ki je pripeljala do tega trenutka.

Hvala vsem!

Ključne besede: zgodovinski razvoj opreme, alpinistična oprema, planinska oprema, plezalna oprema

ZGODOVINSKI RAZVOJ PLANINSKE IN ALPINISTIČNE OPREME

Jan Potočnik

Univerza v Ljubljani – Fakulteta za šport, 2015

Specialna športna vzgoja – gorništvo z aktivnostmi v naravi

Število strani: 61

IZVLEČEK

Namen diplomskega dela je predstaviti zgodovinski razvoj planinske in alpinistične opreme v svetu in v Sloveniji. Oprema, ki se danes uporablja pri aktivnostih v gorskem svetu, je prepotovala dolgo pot razvoja, da je v takšni obliki, kot jo poznamo. Mnogi tega zanimivega razvoja ne poznajo, zato je delo namenjeno predvsem uporabnikom te opreme, ki jih zanima kako je ta oprema nastala in od kod izvira.

V delu so zbrani vsi najpomembnejši kosi in deli planinske ter alpinistične opreme. Predstavljeni so v kronološkem zaporedju od prvega zapisa ali omembe, preko zbranih gradiv do končnega sodobnega izdelka. Predstavljen je predvsem razvoj v tujini, pri nekaterih kosih opreme pa je omenjen tudi razvoj v Sloveniji.

Delo prinaša kar nekaj koristnih informacij za tiste, ki jih razvoj opreme zanima in ki bi radi o planinski in alpinistični opremi vedeli kaj več, hkrati pa dodaten zgodovinski vpogled v obdobje razvoja posameznih kosov opreme. Poleg opreme, so v delu navedeni in omenjeni še posamezniki, ki so največ prispevali k izumu in razvoju opreme. Mnogi izmed njih so že pozabljeni ali pa se jih ne omenja več, zato poskušamo s tem delom, poleg opreme, predstaviti še te velikane gorniškega in alpinističnega sveta.

Keywords: historical evolution of equipment, alpine gear, mountaineering gear, climbing gear

HISTORICAL EVOLUTION OF MOUNTAINEERING AND ALPINE EQUIPMENT

Jan Potočnik

University of Ljubljana – Faculty of Sports Education, 2015

Special sports education – mauntaineering with outdoor activities

Nr. Of pages: 61

ABSTRACT

The purpose of the thesis is to outline the historical development of mountaineering and alpine equipment in the world and in Slovenia. Equipment which is used today in the activities in the mountain world, has traveled a long road of development to the form as we know it. A lot of people are not familiar with this interesting development, so the work is intended mainly for users who are using this equipment and want to know how this equipment was made and from where it originates.

In the thesis are collected all of the most important parts and pieces of mountaineering and alpine equipment. They are presented in the chronological order from the first record or noteworthy, followed by the collected materials all the way to the modern product. Primarily is presented a development in the world and with some pieces of equipment there is also a mention of development in Slovenia.

Work brings quite a bit of useful information for those who are interested in equipment development and who would like to know anything more about mountaineering and alpine equipment, with an additional historical insight into the period of the development of individual pieces of equipment. In addition to the equipment, there are listed and mentioned some of individuals who have contributed the most to the development and evolution of equipment. Many among them are forgotten or they are not mentioned any more, so this thesis is also trying to present this giants of mountaineering and alpine world.

Vsebina

UVOD ...... 8 KAJ JE GORNIŠTVO, ALPINIZEM, PLEZANJE?...... 9 Gorništvo: ...... 9 Alpinizem: ...... 9 Športno plezanje: ...... 9 Ledno in mešano plezanje: ...... 10 KAJ JE PLEZALNA IN ALPINISTIČNA OPREMA? ...... 10 Plezalna oprema: ...... 10 Alpinistična oprema: ...... 10 PROBLMATIKA TEME ...... 11 NAMEN NALOGE...... 12 CILJI ...... 13 METODE DELA ...... 13 RAZPRAVA ...... 14 OBLAČILA ...... 14 OBUTEV ...... 20 VRV ...... 25 CEPIN ...... 30 DEREZE ...... 33 ZAŠČITNA TEHNIČNA OPREMA ...... 36 DIHALNI SISTEM...... 41 OSTALO ...... 46 Očala: ...... 46 Šotor: ...... 48 Nahrbtnik: ...... 50 Spalna vreča: ...... 52 Plezalna čelada: ...... 55 SKLEP ...... 56 Bibliografija ...... 58

UVOD

Planinska in alpinistična oprema je sestavni del vsake dejavnosti oziroma aktivnosti v gorskem svetu. Oprema je prilagojena različnim dejavnostim, ki jih oseba lahko izvaja v tem okolju, hkrati pa je izdelana tako, da ustreza posebnim vremenskim pogojem – da uporabnika varuje in ščiti pred zunanjimi vremenskimi vplivi ter mu hkrati omogoča varno in udobno napredovanje pri svoji aktivnosti v visokogorju ter povsod drugod v gorskem svetu.

Dandanes je planinska in alpinistična oprema zelo razvita in močno razvejana v smeri posebnih zahtev posameznika, zato je oprema nenapisano in v grobem ločena na planinsko, plezalno, alpinistično, gorniško, opremo za najvišje vrhove sveta in še bi se našla kakšna. Vse kategorije imajo določeno skupno opremo, ki si je podobna ali celo enaka, so pa kosi opreme, ki so razviti za posebne namene določene kategorije. Primer je oprema za najvišje vrhove sveta, ki jo uporabljajo alpinisti za osvajanje ekstremnih višin, v drugih predelih pa je več ali manj neuporabna. Drug tak primer so plezalniki, posebni copati za plezanje v skali, ki se ne morejo uporabljati za hojo v hribe ali kje drugje, kot pri plezanju v skali in na plezalni steni.

Razvoj opreme je skozi zgodovino prišel do točke, ko je oprema postala zelo dostopna širši množici ljudi in je postala udobna, lahka, vzdržljiva ter predvsem zanesljiva. Uporabnik ima ogromno izbiro, ki zadosti še tako posebnim potrebam posameznika – vse od različnih oblik, teže, znamke, do barve in drugih lastnosti. A le 50 let nazaj si takratni gorniki niso niti predstavljali takšnega razkošja. Večinoma je bil na voljo en sam tip opreme, mogoče dva, ki so ga uporabljali praktično vsi. Bili so sicer zelo kakovostni, a druge izbire takrat ni bilo. Še dlje v preteklosti pa so tako ali tako vsi nosili enako opremo. Na začetku 20. stoletja še ni bilo tehnične opreme, kot jo poznamo danes, zato je bila več ali manj edina oprema obleka za v gore, cepin, vrv in dereze v zimskem času. (Mikša & Golob, 2013)

Vsa oprema se je razvijala iz potreb plezalcev, ki so med svojo aktivnostjo v gorah začutili potrebo po nekem kosu opreme ali po izboljšanem že obstoječem kosu opreme. Tako so sami poskušali izboljšati ali celo izumiti določene kose opreme, ki so se, če so se izkazali za dovolj uporabne in kakovostne, dodobra prijeli in zasidrali med planinsko (v večini pohodniki) in alpinistično (v večini plezalci) množico ter so bili v uporabi dolga leta, nekateri pa so v uporabi, le da v bolj izpopolnjeni različici, še dandanes. Veliki izumi in dobre ideje niso nikoli zamrle in plezalci so jih znali uporabiti v svoj prid, zato so se tudi tako dolgo obdržali v uporabi. Primer so kovinski klini, ki jih je izumil Yvon Chouinard, ki jih je prvič v zgodovini naredil iz tršega materiala, da so bili zmožni večkratne uporabe, izpopolnjene različice pa se po 60 letih od izuma uporabljajo še danes. (Yvon Chouinard, 2015) Nekateri materiali so bili izumljeni bolj po »nesreči« ali bolj kot stranski produkt materiala za čisto druge namene, kot za alpinistične ali planinske. Eden takih je material politetrafluroetilen (PTFE), ki so ga izumili pred drugo svetovno vojno za potrebe atomskega oboroževanja, saj so potrebovali material, s katerim bi obložili cevi in zbiralnike, v katerih se je skladiščil radioaktivni

8 uranov heksaflurid, ki je visoko koroziven in je pred izumom PTFE razžrl vse cevi po katerih se je pretakal. PTFE je ta problem rešil in je podjetje DuPont kasneje iz njega razvilo danes splošno znani teflon, kasneje pa je iz istega materiala nastala membrana gore-tex, ki je bila v 70. letih revolucionaren izum za gorniški in alpinistični svet. (Bodanis, 2004)

Preden pa preidemo na sam razvoj opreme, si moramo najprej ogledati in razložiti dejavnosti in aktivnosti, pri katerih se planinska in alpinistična oprema uporablja, ter razložiti za kakšno opremo sploh gre.

KAJ JE GORNIŠTVO, ALPINIZEM, PLEZANJE?

Zaradi velikega števila vrst plezanja so zelo redki posamezniki, ki bi se ukvarjali z vsemi izmed njih. Pojavilo se je nekaj značilnih skupin plezalcev in oblik dejavnosti, ki zajemajo izključno ali kot eno od oblik gibanja tudi plezanje. Oglejmo si najpomembnejše: (Cecić Erpič in drugi, 2003)

Gorništvo

Zajema hojo, plezanje in smučanje po zahtevnejših poteh in brezpotjih visokih gora. Plezanje je pri tem omejeno na manjše težave, ki jih srečamo pri vzponih na brezpotne alpske vrhove in običajno ni težje od II. ali III. stopnje po lestvici UIAA. Posebna in dokaj priljubljena oblika gorništva so vzponi po feratah, dobro nadelanih strmih poteh, opremljenimi z zanesljivimi varovali (jeklenice, lestve ipd.). Gorniki poleg običajne pohodniško-izletniške opreme uporabljajo še plezalni pas, čelado in samovarovalni komplet, pozimi pa tudi cepin in dereze. Za varno udejstvovanje potrebujejo tudi znanja iz nevarnosti v gorah, orientacije in bivakiranja. (Cecić Erpič in drugi, 2003)

Alpinizem

V Sloveniji v nasprotju z nekaterimi drugimi državami alpinizem običajno pojmujemo drugače od gorništva, čeprav zajema enake dejavnosti, t.j. hojo, plezanje in smučanje na neurejenih smučiščih. Vendar je pri tem plezanje bistvena sestavina in poteka po zahtevnejših smereh, ki obsegajo težavno prosto in tehnično plezanje, kar zahteva dobro poznavanje tehnike plezanja in varovanja. (Cecić Erpič in drugi, 2003)

Športno plezanje

Športno plezanje je zelo priljubljena in najvarnejša oblika plezanja, ki se je v Sloveniji odcepila od alpinizma v začetku 80. let. Zaradi varnosti je primerna za vse udeležence, tudi za otroke. (Cecić Erpič in drugi, 2003)

Ledno in mešano plezanje

Plezanje zaledenelih slapov in sodobno mešano (angl. mixed) ledno-skalno plezanje krajših smeri zunaj surovega gorskega okolja je v zadnjih letih postalo tudi pri nas zelo priljubljena oblika plezanja tako v naravi kot tudi na tekmovanjih. Vzroki za to so verjetno predvsem v kratkem trajanju »ture«, enostavnih dostopih in sestopih, enostavnejši in cenejši opremi in v večini primerov tudi razmeroma veliki varnosti. (Cecić Erpič in drugi, 2003)

KAJ JE PLEZALNA IN ALPINISTIČNA OPREMA?

Plezalna oprema

Plezalna oprema obsega vso opremo, ki je potrebna za varno in uspešno plezanje. Ta se razlikuje glede na zvrst plezanja in okolje, v katerem plezanje poteka. Poleg plezalne opreme k opremi plezalca spada še primerna obleka, obutev, hrana in pijača. (Plezalna oprema, 2013)

Gre za opremo, ki se uporablja za plezanje smeri v suhi skali ali pri plezanju na umetni steni. V večini primerov se te smeri nahajajo v urejenih plezališčih, ki že imajo urejena sidrišča in svedrovce, zato plezalec rabi zgolj primerno obutev in oblačila, vrv in tehnično opremo za varovanje ter vponke za pripenjanje na steno.

Alpinistična oprema

Alpinistična oprema je oprema, ki se uporablja za plezanje po feratah, plezanje daljših smeri v skali, kjer je potrebno veliko tehnične opreme in pripomočkov in kjer plezalci po potrebi v steni tudi prespijo. Sem spada tudi oprema za plezanje v snegu in ledu, torej cepini, dereze in na splošno oprema, ki med plezanjem v skali ni potrebna oziroma je popolnoma odveč. Med drugim sem prištevamo tudi opremo za turno smučanje, kot so posebne smuči in posebni namenski smučarski čevlji, posebne pohodne palice, lavinska žolna, lopata za odkopavanje snega in sonda za reševanje. Med alpinistično opremo štejemo tudi planinsko opremo, ki je predmet tega dela.

V večji meri gre pri plezalni in alpinistični opremi za iste kose opreme, sploh ko gremo dlje v preteklost. Vendar pa se je v zadnjih letih določena oprema močno specializirala samo za eno zvrst aktivnosti in je tako postala manj ali pa sploh nič uporabna za druge zvrsti. Primer je plezalna vrv, ki ima plašč iz vodoodpornega materiala in je namenjena predvsem za ledno plezanje in za aktivnosti, ki se izvajajo v zimskih razmerah (ekstremne višine, odprave in podobno) in zmanjšuje možnost zaledenitve vrvi.

PROBLEMATIKA TEME

Že od prvih pohodov v višje predele sveta, naj so to bili raziskovalni pohodi, lov, paša ali beg, so različna ljudstva za to uporabljala oblačila in opremo, ki jim je to omogočila in olajšala. Oprema je bila prilagojena težjim in hladnejšim razmeram, vetrovom in vlagi. Ker pa so bili takrat edini dostopni materiali naravnega izvora, torej rastlinski in predvsem živalski, so imela ta oblačila svoje omejitve in slabe lastnosti, ki so danes v večini odpravljene. Razvoj je potekal skladno s potrebami ljudi na eni in dostopnostjo materiala na drugi strani, a vedno se je strmelo v smer izboljšav in lažje dostopnosti za vse. Vrvi, na primer, so bile iz veliko različnih materialov, ki so bili vsi naravnega izvora, v določenih primerih pa so bile zelo težko dostopne. S pojavom sintetičnega materiala najlona, je ostal več ali manj samo en material, ki je omogočil ne le večjo varnost in zanesljivost, temveč tudi bolj dostopno opremo. V večini primerov je pri vsej opremi, ki je bila iz materiala naravnega izvora, le-tega zamenjal ustrezni ekvivalent umetnega izvora, ki je lastnosti predhodnika nadgradil. Problem je bil le dostopnost surovin za razvoj, katerega je narekovalo takratno znanje ali razmere v družbi. Najprej so se uporabljali samo naravni materiali, ker ljudje niso imeli ne znanja ne tehnologije, da bi lahko izumili in pridobivali kakšne druge, predvsem umetne materiale. Naravni material je bil lahko dostopen, relativno enostaven za obdelavo in proizvodnjo, ter široko sprejet in uporabljan. Ko pa sta tehnologija in znanje dosegla stopnjo, da so lahko pričeli izdelovati sintetične materiale, so v večini primerov družbene razmere preprečile takojšen prodor na trg. Vojne so vedno omejile izdelavo in uporabo novih materialov, saj so le-ti dobro služili vojski, surovin pa je zaradi omejenega transporta večinoma primanjkovalo. Zato je bil večji razmah pri razvoju opreme dosežen šele po vojni in ureditvi političnih razmer. Veliko plezalcev si je zato delalo opremo kar doma, ker je drugače sploh ne bi imeli. V Slovenijo so tako ali tako prihajali vsi kosi opreme z zamikom. Ko je bila določena oprema v tujini že bolj množično dostopna, je trajalo še nekaj časa, da je prišla do naših alpinistov in plezalcev. V večini primerov pa si je še takrat, ko je bila na voljo, niso mogli vsi privoščiti, zato so na primer kline kovali kar v večjih tovarnah in železno predelovalnih obratih. S tem seveda ni bilo nič narobe, saj so tudi večja, danes svetovna podjetja, imele enak začetek – plezalec ali alpinist je hotel izboljšati ali izumiti kos opreme, ki ga je potreboval in ga je preprosto samostojno izdelal, kasneje ko se je izdelek zasidral med ostalimi plezalci in je dosegel večjo prepoznavnost in prodajo, pa je iz tega nastalo uspešno podjetje. Da pa niso ti »domači« proizvodi ušli izpod nadzora, je bila leta 1932 ustanovljena krovna organizacija UIAA, ki je z letom 1965 pričela izvajati varnostne preglede za planinsko in alpinistično opremo, ter jim ob dovolj dobri varnosti in kakovosti podeljevati varnostni žig, ki zagotavlja primerno, varno in s strani federacije pregledano opremo za aktivnosti v gorah. Podjetja so se morala prilagoditi in podrediti tem normam, zaradi česar je oprema, ki je danes na trgu, bistveno bolj kakovostna in varna, kot pred prihodom teh varnostnih meril. (About the UIAA, brez datuma)

Kot pri mnogo ostalih stvareh, je bila tudi pri razvoju planinske in alpinistične opreme bistvena postopnost. Nikoli ni bilo prevelikih preskokov. Občasno se je pojavil revolucionaren izum ali izdelek, a še vedno je bil produkt predhodne evolucije idej, znanja in potreb. Verjetno najbolj zanimiv in pomemben med vsemi je razvoj načina oblačenja – vse od začetkov, do trenutka, ko so v uporabo prišli novi sintetični materiali. Do tedaj, ko so se uporabljali naravni materiali, so se alpinisti preprosto oblekli, da jim je bilo toplo. Oblačila so že sama po sebi »dihala«. S pojavom novih materialov pa temu ni bilo več tako in je bilo treba spraviti vlago od potenja stran od telesa. Pojav »čebulnega« sistema oblačenja je spremenil navade in povečal udobje plezalcev in alpinistov. Še druga stran oblačenja, ki je v zgodnjih letih postavila velike omejitve in ki je danes tako oddaljena, da je sploh ne poznamo več in je ob omembi naravnost smešna, so bile socialne norme, ki so govorile o primernosti oblačenja, zlasti za ženske. Norme niso ločile med mestno in športno obleko, torej obleko, ki bi bila primerna za v gore. Da bi se ženske oblekle primerno za planinsko dejavnost ni bilo spodobno in po meri družbe, sploh če so plezale v družbi moških in preteči je moralo veliko časa, da te neverjetne norme niso bile več pomembne in predvsem da je prevladala zdrava pamet. (Douglas, 2011)

Za vsem delom, ki je bilo opravljeno skozi zgodovino, pa stojijo bolj ali manj znane osebe, ki so skupaj prispevale k bolj varnim in kakovostnim dejavnostim v gorah. Posamezniki, ki so svoje življenje posvetili razvijanju in izumljanju opreme, da bi lahko vsi bolj varno hodili v gore, plezali in osvajali vrhove. Z njihovo omembo se ohranjajo kot nepozabljeni heroji plezanja in alpinizma.

NAMEN NALOGE

Namen diplomske naloge je predvsem predstavitev zgodovinskega razvoja posameznih najpomembnejših kosov planinske in alpinistične opreme, z željo, da bi bil zgodovinski pregled zbran na enem mestu v nekem smiselnem zaporedju. Poleg tega je namen naloge predstaviti tudi osebnosti, ki so stale za razvojem najpomembnejših kosov opreme, ki so k temu prispevali največ in ki so skrbeli, da se je oprema razvila do stopnje, ki jo poznamo danes. Navsezadnje pa sta planinstvo in alpinizem sestavni del slovenskega naroda in želimo, da posameznik dobi vpogled v mejnike in evolucijo pri izdelavi opreme, ki je bila sestavni del vsakega vzpona in odprave v gorski svet, tako pri nas kot drugje po svetu.

Diplomska naloga bo v pomoč vsem, ki bi radi zvedeli več o razvoju in izdelavi posameznih kosov planinske in alpinistične opreme, o osebnostih, ki so stale za razvojem in izdelavo, hkrati pa bo dopolnilo že zdaj bogato zbirko slovenske planinske literature. Prav tako bo naloga v pomoč zgodovinarjem, ki delajo na tem področju, predvsem pa je namenjena vsem planincem, gornikom, plezalcem in alpinistom, da spoznajo ozadje in razvoj opreme, ki jo danes uporabljajo pri svoji dejavnosti.

CILJI

V skladu s predmetom in problemom diplomskega dela so zastavljeni naslednji cilji: predstavitev razvoja planinske in alpinistične opreme, razvoj in uporaba opreme pri nas in po svetu, predstavitev dogodkov in sprememb, ki so pripomogli k razvoju opreme do današnjega stanja, predstavitev določenih osebnosti, ki so prispevale k razvoju in izdelavi opreme.

METODE DELA

Diplomsko delo je monografskega tipa in temelji na metodi zbiranja podatkov iz domače in tuje literature. Viri so monografskega tipa, pridobljeni iz domače in tuje literature, ter iz internetnih virov, v slovenskem, predvsem pa angleškem jeziku. Pri delu je bilo v veliko pomoč tudi lastno znanje in izkušnje.

Uporabljene metode: zbiranje gradiva, pregledovanje gradiva, povzemanje, prevajanje gradiva, citiranje.

RAZPRAVA

OBLAČILA

Oblačila za obiskovanje in osvajanje visokega gorskega sveta so že tisoče let prilagojena posebnim razmeram, ki vladajo v višje ležečem svetu. Mraz, sneg in led sta prisilila različna starodavna ljudstva, da so morala, če so hotela v visokogorje, prilagoditi in izdelati oblačila, s katerimi so lahko bila normalno aktivni tudi v bolj ekstremnih razmerah. Najdbe izpred nekaj tisoč let, še posebno pa najdbe izpred 5000 let starih ostankov Ötzija, so pokazale, da imamo ljudje že starodavno povezavo z gorskim svetom. Čeprav imamo danes mnogo boljšo in sodobno tehnologijo in materiale, so starodavna ljudstva morala prenašati enake razmere in pogoje kot alpinisti sedaj – vse od varne hoje po snegu in ledu, zaščita pred mrazom in ozeblinami ter navigacija po težkem terenu. In čeprav starodavna ljudstva niso imela na voljo materialov kot jih imamo danes, je bila njihova iznajdljivost neverjetna. Mnoge rešitve, ki jih imamo danes za starodavne, so zgodnji raziskovalci s pridom uporabljali še dva stoletja nazaj. Podloženi čevlji z listjem, usnjene hlače in jakne, podloge iz toplih živalskih kož, kapa iz medvedje kože, rokavice iz ovčje kože – vse to je pripomoglo k temu, da so se lahko starodavna ljudstva gibala po višje ležečih terenih, kjer so nabirali dobrine za prehrano, pasli črede živali ali Slika 1: Prikaz oblačenja Ötzija z obleko iz naravnih materialov. (http://www.rolf- tiemann.de/oetzi/oetzi-08.jpg) pa samo raziskovali (prikaz na Sliki 1).

Ljudstva so s pridom izrabljala naravne materiale, ki so jim zelo dobro služili kot oblačila za mrzle predele višje ležečega sveta. Največ so se uporabljale različne živalske kože in usnje, že leta 1500 pa je bila zabeležena prva uporaba jakne, napolnjene s puhom in perjem, ki jo je nosil bogat japonski vladar.

Le nekaj let kasneje, leta 1574, je Švicar Josias Simmler izdal zapis, ki je na Sliki 2, z nasveti za trgovce in romarje, ki prečkajo Alpe, kako se opremiti. Med drugim je zapisal: »Oči morajo biti pred sončno bleščavo zaščitene s steklenimi očali, ostali deli telesa pa morajo biti dobro zaščiteni pred mrazom s kožami in debelimi oblačili. Najbolj uporaben nasvet od vseh pa je, da se ves čas gibate«. (Douglas, 2011)

Najbolj znan kos opreme – anorak – so že dolga leta uporabljali Eskimi. Prvotno so ga izdelovali iz tjulnje ali karibujeve kože, danes pa je izdelan skoraj izključno iz sintetičnih materialov. Jakna ima dolge rokave in kapuco, ki jo je mogoče z vrvico zatesniti, da se popolnoma prilega obrazu. Že eskimski anoraki so bili vodoodporni in so jih uporabljali vsakodnevno v mrzlem okolju za lov in potovanje s kajakom. Iz tega razloga se je anorak postopoma razširil tudi med gorniki in alpinisti. (History of the Anorak, 2012) Slika 2: Zapis Zapis iz leta 1808, ko je prva ženska, savojska Francozinja Henriette Josiasa Simmlerja. (Douglas, E. d'Angeville, stopila na vrh gore Mont Blanc, govori o tem, kako je iz samega Mountaineers Great ponosa do plezanja odvrgla damska oblačila – krilo in spodnje krilo, ter si za tales of bravery and conquest (2011), vzpon nadela flanelaste in tvidaste pumparice, debele volnene dokolenke, str.: 41 krznene rokavice, klobuček iz slame in lesen cepin »alpenstock« v roke. Gre za prvi zapis, kjer je alpinist odvrgel neudobna in predvsem neprimerna mestna oblačila, ki jih lahko vidimo na Sliki 3, ter se, ne glede na socialne norme, oblekel goram in terenu bolj primerno. (Douglas, 2011) Že leta 1859 se je gospa Henry Warwick-Coleman v zapisih pritoževala, da so ženska oblačila docela neprimerna za gorništvo, tudi ob najbolj marljivem in pazljivem premikanju. Predlagala je, da se na dnu krila prišijejo zanke, s katerimi se lahko, ko se prične plezanje, krilo dvigne in pritrdi okrog pasu. Problem pri oblačilih je bil predvsem socialne narave, še posebej, če so plezale v družbi moških. Zato je bilo malo žensk, ki bi imele toliko poguma kot Mary Paillon, ki je plezala kar v moških oblačilih. Večina je prakticirala lažjo rešitev – pod krilom so nosile navadne ali jahalne hlače in so ga, takoj ko so se oddaljile od zadnjega hotela v vasi, odstranile. Krila ne le da so bila nepraktična, pač pa tudi nevarna. Angleško plezalko Katharine Slika 3: Ženska in moška gorniška oblačila ob koncu 19. Richardson je skoraj ubilo padajoče kamenje, ki stoletja. (Douglas, E. Mountaineers Great tales of bravery ga je sprožilo krilo njene soplezalke višje v steni and conquest (2011), str.: 154, 155) med plezanjem.

Tekom 19. stoletja postane puhovka bolj dostopna širši množici. Gosi in race postanejo popularne kmečke živali, s čimer narastejo zaloge puha in perja, ki lahko zagotovita potrebo po izolacijskem materialu za jakne iz puha. Ker se število kmetij z gosmi in racami močno povečuje, postaneta puh in perje precej cenejša in zato mnogo bolj dostopna. (The History of Down Clothing, 2010)

Ob prelomu stoletja, na koncu 19. in v začetku 20. stoletja vse do prve svetovne vojne, so bila oblačila obiskovalcev gora preprosta in se niso tako rekoč v ničemer razlikovala od vsakdanjih v dolini (primer na Sliki 4). Včasih so bila celo bolj podobna tistim nedeljskim – »kmašnim«, torej bolj svečana. Predvsem po vojni pa so že nosili naslednja oblačila. Planinska srajca je bila običajno platnena oziroma bombažna, najbolj priljubljen pa je bil menda kockasti vzorec. Praktično je bilo, da je imela srajca dolge rokave, ki jih je bilo možno v primeru vročine in lepega vremena zavihati čez komolce. Planinske hlače ali pumparice so se pri hlačnicah zapenjale s pasom ali zaponko in so bile sprva domena moških. Ženske so v začetku nosile krila, ki so jih kasneje zamenjala z udobnejšimi hlačnimi Slika 4: Planinska oblačila v začetku krili ali širšimi hlačami, a so morale biti previdne – spodobnost 20. stoletja. (Mikša, P., Golob, U. Zgodovina Slovenskega alpinizma je bila namreč trdno na prvem mestu, funkcionalnost pa je (2013), str.: 23 capljala nekje daleč zadaj. Pri pumparicah je treba biti posebej pozoren na material, iz katerega so bile narejene. Irhaste hlače so pred drugo svetovno vojno nosili le nemško govoreči planinci in plezalci, bile so pravi nemški nacionalni simbol in zato se jih pravi narodno zavedni Slovenci seveda niso niti približno dotaknili. (Mikša, Golob, 2013) Seveda je bil zelo priljubljen tudi planinski pulover, a le če je bil volnen in rdeče barve. Podobno kot planinske hlače so imele nacionalni predznak tudi nogavice dokolenke. Slovenski planinci so nosili rjave ali temno zelene, medtem ko so nemški planinci nosili ekskluzivno le bele dokolenke. (Mikša, Golob, 2013)

Leta 1924 med prvo resno angleško odpravo na Everest, sta George Mallory in Andrew Irvine med vzponom uporabljala posebna oblačila za najvišje vrhove sveta. Njune plasti volne, svile in bombaža so bile lažje od današnjih materialov in zelo udobne za nošnjo. Malloryjevi čevlji so bili najlažji med vsemi kadarkoli uporabljenimi na Everestu. Osvojevalci Everesta so bili v tistem času pravi specialisti, ki so razumeli svoja oblačila bolje kot jih alpinisti razumejo danes. Leta 2006 je Graham Hoyland, pravnuk Howarda Somerwella (angleški kirurg in alpinist, ki je sodeloval pri odpravah na Everest v 20. letih), iz skupine raziskovalcev, ki so proučevali oblačila, uporabljena med odpravo leta 1924, preskusil celoten komplet oblačil, ki jih je leta 1924 nosil George Mallory. Oblačila so bila natančne replike in Graham je potrdil, da so dovolj sofisticirana, učinkovita in udobna, da bi lahko z njimi dosegel vrh Everesta. Še danes ni jasno ali sta Mallory in Irvine dosegla vrh Everesta, so pa raziskovalci prepričani, da jima oblačila tega niso preprečila. (Hemmleb, 2011)

Med materiali pride v 30. letih, natančneje leta 1935, do revolucije, saj podjetje DuPont izumi sintetični material najlon, vendar preteče še nekaj let, preden preide do bolj množične uporabe. (DuPont, 2015)

V 30. letih 20. stoletja Pierre Allain izdela v kombinaciji z bivak vrečo, ki je na Sliki 5, še jakno napolnjeno s puhom in perjem ali na kratko – puhovko. Bivak vrečo je poimenoval »slonova noga«, ki je bila kratka, do pasu segajoča, preprosta spalna vreča s klasičnim dizajnom lahkih bivak vreč. Z novonastalo puhovko je bila odlična kombinacija, saj je bila jakna dolga skoraj do kolen, prešita iz svile, poimenoval pa jo je »baldahin«. Dizajn jakne je bil tako dober, da je bila v Angliji med 60. in 70. Slika 5: Skica Allain-ove bivak vreče »slonova noga«. leti najbolj prodajana jakna. (Pierre Allain, brez datuma) (http://www.outdoorgearcoach.co.uk/wp- content/uploads/2014/04/Pied-delephant- 300x201.jpg) Že med francosko odpravo na Annapurno leta 1950 sta Maurice Herzog in Louis Lachenal, uporabljala najnovejšo in najboljšo tehnologijo in materiale tistega časa – moderne sintetične materiale za oblačila in s puhom izolirane jakne.

Pri nas so stvari po 2. svetovni vojni potekale malo drugače, predvsem pa z zamikom. V prvih povojnih letih, za katera je bilo zaradi povojne obnove in zaprtosti meja značilno veliko pomanjkanje, je za materialno opremljenost alpinističnih odsekov skrbel odbor za planinstvo pri Fizkulturni zvezi Slovenije pod vodstvom Vlasta Kopača. Odbor je leta 1947 alpinističnim odsekom brezplačno razdelil komplete oblek, plezalno opremo in 150.000 dinarjev za nabavo potrebne opreme: »Opremo za alpinistične odseke smo nabavljali na več načinov. Anorake in vetrne hlače smo izdelovali iz gumiranega platna zapornih zračnih balonov«. Improvizacija pri izdelavi oblačil in opreme za vzpone v visokogorju je bila takrat nekaj vsakdanjega. Zelo zaželeni so bili vojaški anoraki nemških planinskih polkov, Odbor za planinstvo pri Fizkulturni zvezi pa je priskrbel alpinističnim odsekom anorake in vetrne hlače, sešite iz gumiranega platna zapornih balonov: »Guma je bila prevlečena z bleščečo srebrno barvo … Tako so se ljubljanski alpinisti šminkersko sprehajali po kamniških planinah kot kakšni vesoljci. Obleke so pripadale le starejšim, uveljavljenim članom, imele pa so slabo lastnost. Bile so potujoče savne. Posebno dekleta so se rada kuhale v njih, toda za lepoto je bilo vredno potrpeti. Imele pa so še eno nevarno lastnost, saj pri stiku s snegom ni bilo trenja. Če si zdrsnil, si moral s cepinom takoj zavirati, sicer je lahko bilo usodno«. Sicer pa je bila obleka povojnih alpinistov kar nekaj časa podobna obleki alpinistov iz medvojnega obdobja. Za poletno plezanje so uporabljali žametne pumparice, volnene nogavice, flanelasto srajco in suknjič. Zimska oblačila so bila volnena. Vrhnji sloj je predstavljala vetrovka s kapuco iz gostega impregniranega blaga, v viharnem vremenu so alpinisti uporabljali tudi vetrne hlače iz istega materiala. (Mlač, Golob, 2013)

Na drugi strani Atlantika v ZDA so v 50. letih za potrebe vojske izdelali anorak ali »parko«, kot se tudi imenuje in ki je prikazana na Sliki 6, ki je segala čez boke, z zadrgo in gumbi ter kapuco. Narejena je bila za letalske enote, ki so bile nastanjene v krajih z ekstremno nizko temperaturo,

17 zato je bila izdelana posebej za temperature do -50°C. Uporabljen material je bil najlon zelene barve, podložen z volneni odeji podobnim materialom, ki se je obdržal vse do 70. let, ko je volneno podlogo zamenjal poliester, s čimer je anorak postal še lažji in bolj topel. (Parka, 2015)

Leta 1969 sta Wilbert L. Gore in njegov sin, Robert W. Gore, sodelovala pri procesu, kjer sta raztegnila segrete kose politetrafluroetilen (PTFE) materiala in kot rezultat dobila raztezani politetrafluroetilen (ePTFE). Med enim Slika 6: Ameriška vojaška parka. od poskusov sta kose raztegnila zelo na hitro, kjer se je (https://en.wikipedia.org/wiki/Parka#/media/ sicer zelo trden material razširil za 800 %, pri tem pa se File:Snorkel_parka.jpg) je ustvarila struktura iz mikroskopskih por, ki jo je v 70% sestavljal zrak. Za izdelek je bil leta 1976 vložen patent in izumljen je bil gore-tex. Gore-tex velja za revolucionaren izum in material, ki je bistveno izboljšal gorniška in alpinistična oblačila in ostalo opremo. Gre za material, ki je sestavljen iz majhnih luknjic oziroma por, katere vidimo na Sliki 7 in ki omogočajo dihanje tkanine. Na enem kvadratnem centimetru jih je 1,4 milijarde. Vsaka pora je velika 1/20,000 velikosti vodne kapljice in ji tako preprečuje prehod. Je pa pora dovolj velika, da lahko skozi prehaja molekula pare, ki je produkt uporabnikovega potenja. Tako pot ne zastaja več pod jakno kot doslej, ampak prehaja skozi jakno na zunanjost ter tako preprečuje nabiranje potu pod jakno, kar lahko vodi do podhladitve. Ker pa je membrana neprepustna za vodne kapljice, je Slika 7: Pore pri gore-tex membrani. nepremočljiva za dež, sneg in ostale vremenske (https://en.wikipedia.org/wiki/Gore- Tex#/media/File:Goretex_photo.png) neprilike. Najlonska plast materiala še vedno ostaja, a le kot najbolj zunanji del, ki ščiti gore-tex membrano v notranjosti. (Gore-Tex, 2015)

V 50. letih, v poplavi novih sintetičnih materialov, so hotela različna podjetja najti vse možne zamenjave za naravne materiale ter jih izboljšati. Eno izmed teh podjetij, Malden Mills, si je zadalo nalogo, da najde plastično zamenjavo za volno – izdelek, ki bi jih dvignil v vrh industrije. Dolga leta so preskušali različne možnosti in kombinacije, nato pa so pričeli plesti plastična vlakna v nit. Tkanje te plastike je povzročilo nastanek majhnih zank na eni strani tkanine. Ko so to tkanino skrtačili, so se zanke pretrgale, kar je izboljšalo teksturo, debelino in izolacijske lastnosti tkanine brez da bi povečalo težo. Tako so leta 1979 izdelali prvi flis oziroma termoflis, kot ga tudi imenujemo, z imenom »Polar Fleece«. Podjetje se je kasneje preimenovalo v danes bolj znano Polartec. Material je bil lahek in močan in je posnemal lastnosti volne ter jih v

18 nekaterih pogledih celo presegel. Izumitelj Aaron Feuerstein namerno ni patentiral izdelka, zato da so ga lahko izdelovali različni proizvajalci po vsem svetu, s čimer je bil bolje in širše sprejet med ljudmi. (Swaby, 2011)

So pa s tem izdelkom pri podjetju morali pohiteti, saj je podjetje Patagonia, katerega lastnik je Yvon Chouinard, v istem času razvijalo podoben material, vendar ga zaradi uspeha Polarteca niso razvili do konca in so se raje osredotočili na športno perilo ali kot mu tudi rečemo »termo perilo«. So pa pri izdelavi sodelovali. Podjetje Patagonia je uporabilo novonastali material in ga izboljšalo – naredili so ga bolj udobnega, z manj prostimi vlakni, na katera so se lepile vse možne stvari, izboljšali so kroj in šive. Tako so v letu 1980 s pomočjo Malden Milla razvili nov material iz polipropilena, ki je bil namenjen športnemu perilu. Nastal je iz ideje in razmišljanj Chouinarda, da če ima alpinist oblečeno jakno ali pulover iz materiala, ki ne vpija vlage, potemtakem ne more imeti oblečene pod tem puloverjem majice ali perila iz bombaža, ki pa vpija vlago, saj to povzroči zastajanje vlage blizu telesa, kar povzroči hladen občutek na koži. Zato je hotel razviti perilo, ki namesto da bi vlago vezalo nase in jo tam zadržalo, bi le-to odvedlo stran od kože in na površino zunanjih tkanin od koder bi izhlapela. Kasneje so material še izboljšali ter ga predstavili pod imenom »Synchilla«, hkrati pa so postali prvo podjetje, ki je učilo uporabnike teh športnih oblačil, kako se pravilno obleči. Vedno bolj se je uporabljal sistem oblačenja, ki je prikazan na Sliki 8, katerega je v 70. letih razvila NASA in se imenuje »čebulni sistem«, kjer gre za postopno oblačenje različnih plasti oblačil, ki si sledijo po funkciji in sestavi – čisto pri koži, torej prva plast, je športno perilo, ki odvaja vlago in pot stran od kože proti zunanjim plastem; druga plast je grelna plast, ki nudi izolacijske in toplotne lastnosti in je po navadi iz flisa ter tako greje uporabnika; tretja plast pa je zaščitna, ki je čisto na zunanjem delu in ščiti uporabnika in spodnje plasti pred zunanjimi vremenskimi vplivi ter hkrati odvaja vlago in pot na zunanjo stran od koder izhlapi. Po navadi je ta plast iz bolj trdnega sintetičnega materiala, Slika 8: Primer čebulnega sistema oblačenja. ki preprečuje poškodbe, praske in vdor vode v (http://cdn.outdoorgearlab.com/photos/10/69/228421_11 »notranjost«. 835_XL.jpg)

Materiali in oblačila so se tekom let razvijali še naprej, različna podjetja so predstavila svoje »hišne« materiale in membrane, ki posnemajo gore-tex. Medtem pa je membrana gore-tex bila vpeljana v vse mogoče izdelke, od jaken, hlač, rokavic, kap, čevljev, do spalnih vreč, bivak vreč in šotorov. Materiali so se razvijali predvsem v smer čim lažjega in čim bolj vzdržljivega materiala. Različni dizajni so poskrbeli, da so oblačila postala močno specifična za vsako dejavnost posebej in so tako na trgu oblačila za plezanje, za alpiniste, za pohodništvo, ki so si

19 v osnovi enaka, vsako pa ima svoje posebne lastnosti, ki ustrezajo namenski uporabnosti in potrebam različnih končnih uporabnikov. Največji dosežek razvoja pa je to, da so vsi sodobni materiali in oblačila postali dostopni širši množici in vsem, ki takšne izdelke potrebujejo. Hkrati podjetja izobražujejo o pravilni in primerni uporabi različnih materialov ter s tem prispevajo k bolj varnim aktivnostim in predvsem udobnim aktivnostim v naravi. Veliko so prispevali tudi po ekološki plati, saj večina podjetij izdeluje sintetične materiale iz recikliranih plastenk in tudi rabljenih sintetičnih oblačil ter tako zmanjšuje obremenjenost na okolje.

OBUTEV

Stara oznaka za čevelj oziroma obuvalo, ki še danes drži, se glasi: obuvalo ščiti stopalo pred vlago, mrazom in ostrimi delci. Alpinist odpravar, športni plezalec, gorski vodnik, pohodnik ali popotnik, turni ali alpinistični smučar potrebuje čevlje glede na svojo dejavnost. Slikovito povedano, vsak v gorah in stenah dejaven posameznik potrebuje čevelj ali plezalni copat v skladu z namenom. Pri krajši ali daljši hoji v razgibanem svetu gora gre v prvi vrsti za tako (športno) obuvalo, ki učinkovito ublaži trdoto in nestabilnost podlage. (Mlač, 1999)

Kot že omenjeno, morajo biti čevlji za gorski svet posebej prilagojeni posebnostim terena v gorskem svetu. Podplat mora zagotavljati dober oprijem na vsaki podlagi, biti morajo stabilni, da držijo nogo na mestu, lupina mora zadržati zunanje vremenske vplive vse od vlage in dežja do snega. Hkrati pa morajo biti udobni, da uporabnika ne tiščijo in mu ne povzročajo žuljev, morajo dihati, da med aktivnostjo znoj ne zastaja v čevljih in ne smejo biti pretežki, kar se pozna pri daljših pohodih in turah. Skozi zgodovino so se gorniški čevlji razvijali postopoma od zelo preprostih do vedno bolj kompleksnih, v osnovi pa so vedno ostajali enaki – podplat z dobrim oprijemom, nepremočljiva lupina ter udobna in topla notranjost.

Za prve gorniške čevlje lahko štejemo tiste, ki so jih raziskovalci našli ob ostankih Ötzija, 5000 let starega trupla na prelazu med Avstrijo in Italijo (rekonstrukcija teh čevljev je na Sliki 9). Ker so ga našli v gorskem svetu in ker je imel ob sebi opremo, ki je po študijah in raziskavah bila prilagojena hladnejšemu gorskemu svetu, ga mnogi raziskovalci štejejo med prvega gornika oziroma obiskovalca gorskega sveta. Njegova Slika 9: Rekonstrukcija Ötzijevih čevljev. oprema, oblačila in obutev so bila prilagojena (http://farm5.static.flickr.com/4095/4888186688_3edf posebnostim zasneženega gorskega sveta. a7c7fa.jpg) (Douglas, 2011)

Njegovi čevlji so bili vodoneprepustni in široki, kar nakazuje na dejstvo, da so bili prilagojeni za hojo po snegu. Za podplat je bila uporabljena medvedja koža, za lupino in ostale predele pa jelenja koža. Na notranji strani čevlja je bilo za oporo uporabljeno drevesno lubje. Povsod po notranjosti, okrog stopal pa je bila suha mehka trava, ki je služila kot nogavica za izolacijo in boljše prileganje. Se je pa po zadnjih raziskavah arheologa Jacqui Wooda pojavila hipoteza, da so to bili le snežni čevlji, ki jih je Ötzi obul čez svoje »normalne« čevlje, ko je iz kopnega terena prešel na zasnežen in poledenel svet. Kakorkoli, gre za prvo najdbo in dokaz o gorniških oziroma gorskemu svetu prilagojenim čevljem. (Ötzi, 2015)

Če se preselimo v čase z bolj današnjim podobnim gorskim čevljem, opazimo, da so v poznih letih 19. stoletja uporabljali usnjene čevlje z usnjenim podplatom, podobni tistim, na Sliki 10. Kasneje so se na podplatu pojavili še kovinski žebljički, ki so močno izboljšali oprijem v gorskem svetu z mehko podlago, nastal pa je problem v skali, saj je v določenih primerih podplat postal zelo spolzek. Slika 10: Čevelj s podplatom z žebljički. (Douglas E., Takšni čevlji so bili visoki z zavezovanjem z Mountaineers Great tales of bravery and conquest (2011), str.: 161) vezalkami z zelo trdim usnjenim podplatom. Ker pa so bili edini gorniški čevlji, so jih alpinisti in plezalci uporabljali za vse vrste dejavnosti – plezanje, osvajanje vrhov, hojo in izlete v gore, odprave, visokogorje.

V časih pred 1. svetovno vojno se je pri nas uporabljala obutev, kjer so po navadi preko dokolenk obuli še krajše nogavice, v toplem vremenu pa dokolenke spodvili na planinske čevlje, imenovani gojzarji. Na Štajerskem so jim rekli kvedrovci, na Gorenjskem pa je bil bolj razširjen izraz švedrovci. Ti so bili še posebej primerni za hojo po sredo- ali visokogorju. Posamezniki, ki gojzarjev niso premogli, so obuli enostavnejše čevlje, imenovane gležnarji. Posebej novinci so se v gore odpravili kar v navadnih čevljih. (Mikša, Golob, 2013)

Leta 1912 se pojavijo »Tricouni«, ki jih lahko vidimo na Sliki 11. To je ime podjetja iz Švice, katerega ustanovitelj in lastnik je Felix-Valentin Genecand, draguljar iz Ženeve. Gre za posebne kovinske žebljičke za čevlje, ki so močno izboljšali oprijem gorniških čevljev na različnih podlagah. Bili so zelo dobro in množično sprejeti med takratnimi gorniki, alpinisti in plezalci, ter vojaki. (Tricouni, 2015) Slika 11: Čevelj z nameščenimi Tricouni. Tudi pri nas so poznali okovane gojzarje. To so bili (https://upload.wikimedia.org/wikipedia/common s/thumb/1/16/Bergschuh_Tricouni.jpg/1280px- čevlji s podplatom iz debelega usnja, skozi rob usnja Bergschuh_Tricouni.jpg) pa so bili zabiti žeblji. V slovenskih deželah so bili

21 uveljavljeni domači izdelki z žeblji kroparji, za plezanje pa so že v prvih desetletjih 20. stoletja uporabljali plezalne copate, katerih podplati so bili iz klobučevine. Pred tem so plezalci nosili plezalne copate, katerih podplati so bili pleteni iz tanke vrvi ali celo iz prešite jute oziroma žakljevine. (Mikša, Golob, 2013)

Za plezanje so se med drugim večinoma še vedno uporabljali čevlji z usnjenim podplatom z žebljički, ki so se v množični uporabi obdržali vse do 30. let dvajsetega stoletja. Leta 1930 pa je mlad francoski plezalec iz Pariza, Pierre Allain, med plezanjem balvanov ugotovil, da veliko lažje in bolje pleza s supergami, kot z velikimi usnjenimi gorniškimi čevlji. Ker so se superge hitro obrabljale pri straneh, jih je sam okrepil s koščki gume. (Douglas, 2011)

Leta 1937 pride do revolucije in izuma, ki je popolnoma spremenil gorniško obutev – izum podplata Vibram (na Sliki 12). Ime Vibram je izpeljanka iz imena ustanovitelja Vitale Bramanija, ki prihaja iz mesta Albizzate v Italiji. Dve leti prej je šest njegovih prijateljev med plezanjem v gorah Slika 12: Najbolj prepoznaven in uporabljan Vibram podplat – Carramato. omahnilo v smrt domnevno zaradi slabe (https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/a/a8/Vibr obutve. Tragedija je prisilila Bramanija, da je am_Carrarmato_sole.png) izdelal popolnoma nov podplat za gorniške čevlje. Dve leti kasneje, leta 1937, je patentiral prvi gumijasti podplat z rebrasto obliko imenovan »Carramato«, kar pomeni »tankovska sled« in je še danes najbolj pogosto uporabljen podplat pri gorniških čevljih in prav ta podplat lahko vidimo na Sliki 12. Pri izdelavi mu je finančno pomagal tudi Leopoldo Pirelli iz podjetja, ki proizvaja istoimenske avtomobilske pnevmatike. Novi podplat je nudil odličen oprijem na zelo veliko različnih vrstah podlage, imel je visoko stopnjo odpornosti proti obrabi in je bil narejen iz najboljše vulkanizirane gume, ki je bila na voljo v tistem času. (Vibram History, brez datuma) Vibram podplat je postal sinonim za gorski čevelj. Z njim je vsak čevelj postal »tisti pravi« in to velja še danes, saj podjetje vse do današnjega časa izdeluje prvovrstne izdelke, ki so specializirani za uporabo v gorskem svetu. Takšne revolucije pri obutvi ni bilo nikdar prej in nikoli kasneje.

Po 2. svetovni vojni se pojavijo prvi eksperimenti s plezalnimi čevlji in prvi med njimi je bil britanski plezalec Joe Brown, ki je plezal s copati z gumijastim podplatom in lupino iz platna, ki so bili predhodniki današnjih superg. Včasih je za boljši oprijem čez njih poveznil še volnene nogavice. (Palmer, 2013)

Vendar kljub razvoju novih odličnih vibram podplatov in postopnemu razvoju plezalnikov, ta oprema pri nas v tem času še ni bila dosegljiva. O tem priča naslednji zapis iz leta 1947, ki opisuje stanje v tem in predvsem do tega leta. »Polst za plezalnike – profiliranih gumijastih podplatov takrat še ni bilo – smo nabavljali v vevniški papirnici in jih z avstrijskim lepilom ago

22 lepili na podplate plezalnikov. Na podplate gojzarjev smo nabijali Silvretta in Fuchsove žeblje, najimenitnejši pa so bili drobnozobi tricouni«. (Mikša, Golob, 2013) Vendar se že takoj naslednje leto, 1948, stvari obrnejo na bolje, o čemer govori naslednji zapis: »Po drugi svetovni vojni (okoli leta 1948) so plezalne copate povsem zamenjali plezalni čevlji z rebrastim gumijastim (vibram) podplatom. Ti so zagotavljali boljši oprijem tako v suhi kot v mokri skali, odlikovala jih je tudi njihova univerzalnost, saj so lahko alpinisti v isti obutvi opravili dolge dostope, sestope in alpinistične vzpone: »Bili so boljši od plezalnikov, zato smo uporabljali le še vibram. Čim so se pojavili vibram podplati je bilo v hipu konec tudi s tricouni. Ti so bili sicer dobri za travnata pobočja, za skalo pa ne, no mogoče za I., II. stopnjo, za težje pa ne.«« (Mikša, Golob, 2013)

V tujini so stvari potekale malenkost hitreje kot pri nas, saj je že v tem času Pierre Allain plezal težje in težje smeri in ugotovil, da ga čevlji močno omejujejo pri napredovanju, zato se je leta 1947 združil s čevljarjem in izdelal prvi posebej za plezanje namenjen copat imenovan PA. Leta 1950 pa je Edouard Bourdenneau, mojster čevljar, odkupil Allainovo podjetje in pričel izdelovati plezalnike, ki še danes nosijo ob strani oznako EB. Takrat so bili to prvi čevlji, ki so nosili ime proizvajalca. Prvi izdelek, ki ga je podjetje izdelalo, pa je sploh prvi plezalnik na svetu z imenom Gratton in ki je po obliki in funkciji podoben današnjim plezalnikom. (Palmer, 2013)

Že v letu 1953 je Hermann Buhl med avstrijsko odpravo na Nanga Parbat uporabljal čevlje z narebranim podplatom, ki so bili, kot so jih takrat poimenovali, »rešitelji prstov«. Buhl je moral zaradi slabega vremena noč preživeti visoko na gori in je zaradi omrzlin izgubil »samo« dva prsta na nogi, kar nakazuje na dejstvo, da je gumijasti podplat mnogo boljši izolator, kot njegov predhodnik iz usnja. (Douglas, 2011)

Leta 1954 je bil opravljen prvi uspešen vzpon na drugi najvišji vrh sveta, K2. Italijansko odpravo, med katerimi sta bila prvopristopnika Achille Compagnoni in Lino Lacedelli, je z obutvijo založilo prav podjetje Vibram s svojimi izvrstnimi Dolomite čevlji. Prvič v zgodovini se je med obutvijo pojavila specializacija posameznih čevljev, saj je imela odprava za vsak del poti posebne čevlje prilagojene tistemu terenu – treking, pristop do baze, snežni čevlji, višinski čevlji za najvišje dele. (Vibram History, brez datuma) Že takoj naslednje leto, leta 1955, sta Angleža George Band in Joe Brown med vzponom na Kangčenjungo uporabljala posebne višinske čevlje, narejene posebej za Everest, kar nakazuje usmeritev proizvajalcev obutve tudi v to smer – proizvodnja čevljev za najvišja gorstva. (Douglas, 2011)

Leta 1968 Pierre Allain in podjetje EB izdelata Slika 13: Plezalniki EB Super Gratton. izpopolnjeno različico modela Gratton, ki se zdaj (http://images.delcampe.com/img_large/auction imenuje Super Gratton (na Sliki 13) in postane /000/297/304/385_001.jpg?v=2)

23 legendarni izdelek. Dodatno izpopolni pa se še dve leti kasneje, ko pridobi popolnoma gladek in izboljšan podplat. Plezalnik postane zelo popularen za plezanje krajših in daljših smeri in ker se v 70. letih športno plezanje močno razmahne, postane povpraševanje za plezalniki ogromno, tolikšno, da podjetje dvakrat prejme državno nagrado za najboljšega izvoznika. V tem času postane EB vodilno podjetje v svetovnem merilu in še po 45. letih se marsikateri plezalec spominja plezalnikov Super Gratton. (Palmer, 2013)

Leta 1975 Jesus Garcia Lopez, ustanovitelj podjetja Boreal, s prijateljem Miguel Angelom Garcio Gallego, prične eksperimentirati s prvimi plezalniki, ki imajo na podplatu tako imenovano »lepljivo« gumo. Njuni prvi plezalniki so se imenovali »El Capitan«. Do konca 70. let sta preskušala in razvijala različne prototipe, nato pa je Jesus leta 1980 razvil plezalnik z imenom »Fire«, ki ga vidimo na Sliki 14. Prijatelja sta ga najprej preskusila v stenah rodne Španije, nato pa še v Yosemitih, kjer sta v El Capitanu preplezala prvo neameriško smer z imenom »Mediterraneo«. Z izdelkom Fire je bil izumljen prvi plezalnik s podplatom iz »lepljive« gume. (Palmer, 2013) Slika 14: Plezalniki Boreal Fire. (http://www.promontana.si/media/wysiwyg /Blog_vsebina/Boreal_fire_cat_1_1.jpg) Istega leta, 1980, so izumljeni plastični čevlji, ki so sestavljeni iz dveh delov. Zunanji del je plastičen in tako odporen na vse zunanje vplive od udarcev in obrabe vse do vlage, dežja in snega, ter iz notranjega čevlja, ki je toplotno zelo dobro izoliran, topel in zelo učinkovito preprečuje ozebline in zmrzline na stopalih. Primer takšnega čevlja vidimo na Sliki 15. Ker so čevlji trdi, je nanje lažje namestiti dereze, ki so bolj stabilne in čvrsteje pritrjene, plezalcu ali alpinistu pa dajejo čevlji boljši občutek pri gibanju. Leta 1988 podjetje Vibram predstavi izdelek »Vibram Grip«. Gre za prvo super oprijemljivo gumo izdelano posebej za športno in prosto plezanje. Plezalnike s to gumo uporabljajo najboljši plezalci tistega časa. (Vibram History, brez datuma)

Gorniški čevlji so se razvijali še naprej in do danes postajali vedno lažji in vedno bolj specifično usmerjeni v dejavnost. Poleg usnja so se na trgu pojavili še drugi, predvsem umetni materiali, kot so sympatex, gore-tex in podobni, ki poleg manjše teže in večjega udobja zagotavljajo neprepustnost za vodo in tako povečujejo uporabnost. Posamezna podjetja so za svoje čevlje razvila svoj podplat, ki je v nekaterih primerih zelo Slika 15: Primer sodobnega dvodelnega dober in konkurenčen, vendar se je vibram podplat alpinističnega čevlja priznane znamke. (http://s.stpost.com/eccstorefront/product_imag es/66181/f_66181_1.1.jpg)

24 tekom zgodovine tako uveljavil, da še danes velja za sinonim dobre gorniške obutve.

Med trdimi dvodelnimi alpinističnimi čevlji se je predvsem zmanjševala teža, saj je v začetku takšen par čevljev tehtal okrog 3 kilograme. Uporaba različnih materialov je privedla vse do sodobnih ogljikovih vlaken in kevlarja, ki pa zaradi visoke cene ni dostopen vsem. Za podplat se skoraj izključno uporablja vibram podplat, ki v kombinaciji z derezami močno poveča uporabnost čevljev. Ker so iz dveh delov, kjer je zunanji odporen na vremenske vplive in je notranji zadolžen za izolacijo in ohranjanje toplote ter se ga lahko hkrati tudi odstrani iz zunanje školjke in posuši, je veliko bolj primeren za daljše odprave, kot pa »enodelni« čevlji.

Razvoj plezalnikov, torej copatov posebej narejenih za športno in prosto plezanje, je šel predvsem v smer udobnosti in boljšemu prileganju stopala ter s tem v bolj učinkovito plezanje.

VRV

Vrv je temeljni del gorniške izkušnje in je del opreme, ki ima največjo simbolno vrednost in prepoznavnost v povezavi s tem športom. Obvladovanje vrvne tehnike je osnovni pogoj za gorniško dejavnost. Tudi brez karabinov in modernih varoval lahko izkušeni alpinist ali plezalec uporabi vrv na mnogo načinov. Vrv, ki poteka med dvema ali več plezalci ustvari prav posebno vez med posamezniki, cela skupina pa se imenuje naveza.

Vrv kot taka je ena najstarejših človeških tehnologij. Uporaba vrvi, izdelane iz velikega nabora naravnih materialov, za razna praktična opravila, kot so plezanje na drevesa ali pečine, je skupna različnim kulturam dobršen del človeške zgodovine. Pojav sintetičnih materialov v dvajsetem stoletju je spremenil plezanje. Pred izumom sintetične vrvi med drugo svetovno vojno, so bile le-te narejene najprej iz konoplje in kasneje iz manile (vlakna iz listov abake), dragega bombaža ali celo še dražje svile. Vlažna konopljina vlakna so bila še posebej nagnjena h gnitju in čeprav so bile na zunaj vrvi videti povsem v redu, se je lahko taka pretrgala pod večjim bremenom. Zato so jih morali mornarji redno mazati s katranom, kar pa pri plezanju ne pride v poštev.

Sploh prvi zabeležen zapis o uporabi vrvi sega v daljno leto 800. Na jugozahodu Amerike so ljudstva, ki so živela v prebivališčih z imenom pueblo, gradila hiše visoko v skalnih razpokah in stenah. Za lažji dostop so uporabljali vrvi, vrvne lestve in plezanje v skali. S tem so bili na višjem terenu, kar jim je omogočalo boljši pregled nad okolico in večjo varnost. Slika 16: Primer Hawser vrvi. (Douglas, E., Mountaineers great tales of bravery (Douglas, 2011) and conquest (2011), str.: 42)

V letu 1600 se pojavi tako imenovana »Hawserjeva« vrv, katere primer vidimo na Sliki 16. Izhaja iz pomorstva in gre za močno vrv, ki je prepletena iz treh pramenov. Bile so tanjše od mornarskih, primerne za plezanje, vendar še vedno dovolj močne. Ime izhaja iz mesta na palubi ladje, kjer leži zvita vrv, pripravljena za uporabo.

Leta 1850 začnejo gorski vodniki uporabljati konopljine vrvi, ki so izdelane po Hawser sistemu. Najprej je bila taka vrv množično uporabljana med gorskimi vodniki, kasneje, proti koncu 19. stoletja, pa jo je uporabljala že večina pohodnikov, ki so prečili ledenike ali plezali v mešanem svetu. V letu 1864 je komite angleškega »Alpine Kluba« testiral vrvi za gorniško uporabo in odobril dva tipa – eden iz manile in drugi iz italijanske konoplje. Oba tipa sta vzdržala padec teže 76 kilogramov 3 metre globoko ali 89 kilogramov 2,5 metra globoko. Vse opisane mere so predstavljale povprečnega plezalca s svojo opremo. (Smith, 1998) Istega leta angleški Alpine Club uvede zaščitni znak kakovosti – rdečo nit po celi dolžini vrvi, ki so jo imele samo odobrene vrvi. Ta zaščitni znak je vztrajal na vrveh vse do petdesetih let dvajsetega stoletja. (Douglas, 2011) Najbolj »znana« nesreča iz tega obdobja, ki je posredno povezana z vrvjo, se je zgodila med sestopom z Matterhorna. Vsi plezalci so bili navezani med sabo in ko je drugi v vrsti padel, potisnil čez rob prvega in za sabo potegnil še tretjega in četrtega, se je pri petem plezalcu vrv pretrgala. To je rešilo življenje enemu največjih gornikov tistega časa, Angležu Edwardu Whymperju.

Kasneje, leta 1903, je Tom Longstaff pri odpravi na Kavkaz uporabljal svileno vrv, ki je lažja in veliko dražja od konopljine. Verjetno se ravno zaradi cene nikoli ni posebej prijela, se jo pa še vedno dobi, vendar bolj kot znak prestiža in butične prodaje, kot iz praktičnega vidika.

Geoffrey Winthrop Young je leta 1920 v reviji Mountain Craft izdal članek, ki govori o varovanju plezajočega in podajanju vrvi. Prvič v zgodovini je omenil, da se varovalec priveže s prostim koncem vrvi v steno in tako zavaruje sebe ob morebitnem padcu plezajočega. Bolj pomemben pa je bil zapis o razteznosti vrvi oz. elastičnosti. Young je zatrdil, da lahko daljša vrv prenese večji sunek zaradi svoje elastičnosti, kratka vrv pa tega ne zmore. V delu Youngove knjige o opremi Farrar opiše izvedbo testov razteznosti in vzdržljivosti materiala vrvi in ugotovi, da je lanena vrv veliko močnejša in bolj raztegljiva od ostalih. Za lanene vrvi in vrvi iz manile z Slika 17: Preprosto obsegom 3,5 cm in dolžine 1,5 metra so bile izmerjene sile pretrganja pri navezovanje na vrv okrog pasu z vozlom. (Mikša, P., 863 kg oziroma 903 kg, s pripadajočo razteznostjo 16,3 % oz. 12,3 %. To Golob, U., Zgodovina so tudi prvi zapisi v literaturi, ki govorijo o pomembnosti kvantitativnih Slovenskega alpinizma (2013), str.: 78) lastnosti vrvi pri blaženju sil. (Smith, 1998) V nadaljevanju raziskav je leta 1931 Bird v reviji Climbers Club Journal objavil članek »Moč vrvi«, ki je takratnemu znanju dodal še nekaj več, predvsem zelo pomembno razmišljanje o

26 maksimalni sili, ki jo še lahko proizvede vrv na človeka, in naj iz anatomskih razlogov ne bi presegala 453 kg. Treba je vedeti, da je bilo privezovanje vrvi v tistem času zelo preprosto – najlonski vozel okrog pasu, kot lahko vidimo na Sliki 17. Sila ob padcu je bila tako omejena na zelo majhnem območju okrog pasu in je lahko povzročila hujšo poškodbo plezalcu, ki je padel. Zato je članek zaključen, enako kot že mnogo drugih prej, da »plezalec, ki pleza naprej, ne sme pasti!« (Smith, 1998)

V tridesetih letih dvajsetega stoletja se vrvi iz manile (vlakna iz abake, rastlina sorodna bananovcu) bolj uveljavijo in počasi izpodrinejo konopljine vrvi, saj so bolj zanesljive. Ključen problem konopljine vrvi, ki je bila sicer močna, je bilo pomanjkanje elastičnosti. To je povzročilo, da se je zelo pogosto, ko je vodilni plezalec padel, vrv pretrgala.

V štiridesetih letih dvajsetega stoletja, po drugi svetovni vojni, pride do revolucije v razvoju materialov – izum najlona. Poimenovali so ga kar novi čudežni material, ki ga je ameriško podjetje DuPont predstavilo že leta 1935, v množično uporabo pa je prišel kasneje. Gre za umetni material, ki ga je prva uporabljala gorska enota ameriške vojske, kasneje pa se je razširil v splošno uporabo. Z najlonskimi vrvmi je bila zagotovljena večja varnost plezalcev, manjša obraba vrvi in bistveno večja zanesljivost pri padcih. V prvih objavljenih publikacijah je bilo navedeno, da najlonska vrv vzdrži silo 1800 kg in da je bolj elastična od vrvi iz manile, kljub vsemu pa ima eno pomanjkljivost – da se pri toploti od trenja hitro topi. Iz tega razloga so za namene plezalnega pasu, še vedno uporabljali tanko konopljino vrv, navito štiri ali petkrat okrog pasu zaključeno z vozlom in pritrjeno s karabinom na glavno vrv. (DuPont, 2015) Prve najlonske vrvi so bile še vedno tipa Hawser – trije prepleteni prameni. Leta 1951 pa je nemško podjetje Elderid izumilo »kernmantel« vrv, katere primer vidimo na Sliki 18. Jedro ali »kern« je sestavljeno iz ravnih najlonskih vlaken, ki tečejo eno ob drugem po celi dolžini vrvi. Okrog jedra pa je plašč ali »mantel«, narejen iz prepletenega platna, ki vrv ščiti pred umazanijo in obrabo. Takšna vrv je manj nagnjena k zvijanju in krotovičenju kot vrv tipa Hawser in je znatno močnejša. 11 milimetrov debela vrv se pretrga pri 2300 kilogramih sile in je še vedno edini tip vrvi ki se še danes uporablja pri plezanju. Izum Slika 18: Kernmantel vrv, z belim jedrom in je bil revolucionaren in je popolnoma na novo začrtal barvnim plaščem. (http://www.paracordguild.com/wp- izdelovanje vrvi. content/uploads/2014/11/kernmantle-rope.jpg)

V šestdesetih letih se pričnejo pojavljati prvi resni pogovori in debate o problematiki privezovanja na vrv z zanko okrog pasu. Z uporabo te metode privezovanja se pri padcu vsa sila koncentrira na majhnem mestu okrog pasu, namesto da bi se porazdelila, s tem pa lahko resno poškoduje notranje organe, rebra in hrbtenico. Poleg tega bi plezalec, ki bi v takšnem »pasu« visel na vrvi deset ali več minut, izgubil zavest. Zato je kljub razvoju vrvi, še vedno veljalo pravilo, da napredujoči plezalec ne sme pasti.

Prva rešitev tega problema je bil širok pas, ki je bil sprva narejen iz usnja, ki so ga dobili iz traku, ki je poganjal stare mline za zvijanje volne, pri nas bolj znane kot kolovrat, v majhni vasici Saddleworth. Usnje je bilo zamenjano z najlonom takoj, ko je le-tega bilo možno plesti plosko. Leta 1970 pa je Don Whillans že izumil plezalni pas, podoben sodobnemu, katerega vidimo na Sliki 19 in ki je imel na bočni pas pripete še zanke za noge, ki so prenašale nekaj sile pri padcu s pasu tudi na noge. Različne izboljšave in spremembe, ki so bile kasneje storjene, so pripeljale do sodobnega modernega plezalnega pasu, ki je lahek in udoben, ter predvsem učinkovit pri prenašanju in razporejanju sile med mišicami nog in medenico. Razvoj varovanja in še posebej vrvi in plezalnih Slika 19: Pas Dona Whillansa. pasov je pomenil, da se napredujoči plezalec (http://www.smhc.co.uk/cust_images/items/large/372.2 kljub padcu ni resneje poškodoval, če se sploh je. 008.1.jpg)

Leta 1961 se pojavijo vrvi iz kevlarja, ki so zgrajene iz super močnega materiala, ki pa ni raztegljiv, zato so te primerne predvsem za statično postavljene vrvi in ne za plezanje. Ker so hkrati zelo močne, lahke, dolgotrajno vzdržljive in visoko odporne na zunanje vplive, se danes uporabljajo tudi v gradbeništvu, pri gradnji mostov, v dvigalih, v pomorstvu in celo v vesolju.

Verjetno največji preskok v razvoju, po izumu najlona, se je zgodil v letu 1971, ko je predstavljena vodoodporna vrv. Plašč je prekrit s plastjo uretana, ki preprečuje vodi in vlagi, da bi se vezala na vlakna v plašču in prodrla do jedra. Tako so rešili problem mokrih in zamrznjenih vrvi, ki jih je bilo zelo težko uporabljati in ki so bile take do 70 odstotkov šibkejše. (Douglas, 2011)

Leta 1982 se pojavi cela serija tanjših vrvi. Prvotnih 11 milimetrov je bilo zoženih na 10,5 mm, kar je prispevalo k manjši teži vrvi in k dvigu zmogljivosti plezalcev, ki so lahko plezali težje in daljše smeri. (Douglas, 2011) Zahteve plezalcev pa se niso ustavile tu, saj so proizvajalci že leta 1987 predstavili še tanjšo vrv, tokrat debelo 9,8 mm, ki je še dvignila raven zmogljivosti in učinkovitosti plezalcev. Omeniti velja, da se je še vedno večinoma uporabljala enojna vrv. Že pred tem obdobjem je zabeležena Slika 20: Shematski prikaz uporabe vrvi - levo enojna vrv, v sredini uporaba dvojne vrvi, a s tanjšanjem ter dvojna vrv, desno dvojček. (https://rocksportreno.files.wordpress.com/2012/11/ropetype.png? s tem zmanjševanjem teže opreme w=490)

28 pride uporaba dvojne vrvi in dvojčka v bolj množično uporabo (shematsko upodobljeno na Sliki 20). Dvojna vrv sestoji iz dveh vrvi, debeline posamezne med 8 in 9 mm, dvojček pa prav tako iz dveh vrvi debeline med 7,8 in 8,2 mm. Pri dvojni vrvi gre za to, da uporabljamo vsako vrv v svojem vpetju, torej ima vsaka vrv svoje vponke. Pri dvojčku pa potekata obe vrvi po istem vpetju, enako kot enojna vrv. Bolj zgodnji zapisi govorijo o tem, da so pri nas že v medvojnem času uporabljali dvojno vrv za težke smeri, za lažje pa enojno. (Douglas, 2011)

Z nadaljnjim razvojem pridejo leta 1991 na trg vrvi s kemično obdelano prevleko. Plašč vrvi je obdelan na poseben način z različnimi kemikalijami, s čimer se zmanjša obraba in podaljša življenjska doba celotne vrvi. (Douglas, 2011)

V zadnjih petnajstih letih razvoj ni več toliko strmel v iskanje revolucije, ampak bolj v evolucijo že sedanje opreme in pa v razvoj nove opreme iz že poznanega materiala. Pričnejo se dogajati spremembe pri varovanju v zavarovanih smereh ali feratah. Ferate so plezalne poti, kjer za varnost ob njih teče jeklenica, ki je na nekaj metrov pritrjena v skalo. Plezalec se s svojim samovarovalnim kompletom, ki ga vidimo na Sliki 21, pripne na jeklenico, po kateri prosto teče vponka. Velik problem pa se pojavi, če plezalec pade, saj se ustavi šele Slika 21: Sodobni samovarovalni komplet z vrečico, kjer je spravljen sešit takrat, ko vponka pride do »sidra« ali mesta, kjer je jeklenica trak, ki se ob padcu po šivu raztrga. pripeta v skalo. Do nevarnosti pride, če plezalec pade bolj (http://w2.kibuba.com/productpics/277 6_9_Set-za-ferate-Rock-Empire-Ferrata- globoko, pri čemer se ustvari višja sila ustavljanja, kar pa pri Dynastop_x.jpg) plezalcu, ki je na jeklenico privezan samo z vrvjo, ustvari tako veliko silo, da ga lahko resno poškoduje. Iz tega razloga so izumili poseben najlonski trak, ki je zložen skupaj v cik-cak obliki in prešit s posebno nitjo. Le-ta se pri padcu ob nastanku višje sile počasi strga, s tem pa se najlonski trak postopoma podaljša, tako da ublaži padec in zmanjša možnost hujših poškodb zaradi nastale sile. Pri nas se ta kos opreme imenuje samovarovalni komplet.

Same vrvi v zadnjih letih niso doživele posebnega razvoja, so pa proizvajalci določene modele vrvi pričeli specializirati za posebne namene in potrebe določenih plezalcev. V današnjem času plezalci in alpinisti vedno bolj strmijo k čim lažji opremi. Želja je, da imajo s sabo čim manj opreme, ki mora biti čim lažja, da lahko plezajo hitreje in manj časa. Eno takih podjetij je Beal, ki je izumilo zelo specializirano vrv z imenom »Joker«, ki z debelino 9,1 mm tehta le 53 gramov na meter. (Douglas, 2011)

Vse vrvi, ki so danes na prodajnih policah, morajo obvezno skozi UIAA testiranje, da pridobijo certifikat ustreznosti za varno uporabo. Eden takih kriterijev govori tudi o številu padcev, ki jih mora posamezna vrv prenesti. Standardne vrvi morajo prenesti najmanj 5 padcev, tako

29 imenovane »multi« vrvi pa morajo prenesti 12 do 16 padcev. Poudariti velja, da gre pri testiranju za preskusne padce, ki so standardni. V skali, kjer so pogoji spremenljivi in en padec ni enak drugemu, je to število zgolj smernica. Velja poudariti nenapisano pravilo, da po vsakem večjem in hujšem padcu vrv ne glede na obrabo, zamenjamo. Dostikrat se zgodi, da je vrv na pogled kot nova, v jedru, kamor mi ne vidimo, pa je poškodovana in natrgana in s tem zelo nevarna, da se ob naslednjem padcu pretrga. (Mlač, 1999)

Danes imamo na trgu raznorazne vrvi različnih proizvajalcev. So daljše in krajše, debelejše in ožje, vodoodporne in kemično obdelane, da vzdržijo daljše obdobje uporabe. V bistvu pa so popolnoma vse vrvi še vedno izdelane po načelu kernmantel, torej najlonsko jedro obdano s plaščem iz platna. Katero vrv izbere plezalec, pa je povsem odvisno od njegovih potreb in želja ter uporabe.

CEPIN

Prvi cepini so bili kombinacija dveh posameznih orodij – dolge lesene palice, ki je imela na enem koncu špičasto kovinsko konico in male sekire za les. Slika 22: Koničaste palice alpenstock. (Douglas, E., Mountaineers Uporaba lesene koničaste palice, kakršno Great tales of bravery and conquest (2011), str.: 58) vidimo na Sliki 22, sega že v daljno leto 1188, od koder obstaja zapis, da je John de Bremble, sicer duhovnik, prečkal prelaz Mont Cenis in na poti uporabljal »alpenstock« – dolgo leseno palico s kovinsko konico (na Sliki 22 in 23). Te so uporabljali predvsem pastirji in lovci, ki so hodili po visokogorju in so si s palico pomagali pri premagovanju težjih ovir in lovljenju ravnotežja. Nekateri pa so jih uporabljali tudi pri »glisiranju« po snegu – ko so se spuščali s planin nazaj v dolino, so se s palico poganjali in z njo lovili ravnotežje. (Douglas, 2011) Med prvim vzponom na Mont Blanc, leta 1786, je Jaques Balmat kot vodič odprave, pri vzponu še vedno uporabljal dve posamezni orodji, alpenstock in manjšo sekiro (prikazana na Sliki 23). Palico je držal v rokah in si z njo pomagal pri hoji, sekiro pa je imel obešeno okrog pasu, ter si z njo pomagal pri izsekavanju poličk oz. stopnic v led. (Douglas, 2011) Cepin ostane v »dveh delih« vse do zgodnjih 1840-ih, ko prvič ti dve Slika 23: Glava »alpenstocka« z navpično postavljenim rezilom. posamezni orodji združijo v enega. Tako nastane prvi pravi cepin, ki (https://img1.etsystatic.com/048 pa je še vedno lesen, zelo dolg in ima rezilo sekire obrnjeno /0/10076759/il_340x270.665465 239_gqj9.jpg) vertikalno. Med prvimi izdelovalci cepinov so bili kovači iz Chamonix-a. Družina Simond se je ukvarjala z izdelavo izključno gorniške opreme vse od leta 1861. Na drugi strani Mont Blanca, v Italiji, pa je za to skrbela družina Grivel, ki je izdelovala gorniško opremo vse od leta 1818. (Douglas, 2011)

Sprva se je za ratišče uporabljal jesenov les, kasneje pa se je izkazalo, da je najboljši material bambusov laminat. To so tanki, pod pritiskom zlepljeni lističi.

Z letom 1881 pride do prvih večjih sprememb pri obliki cepina – rezilo sekire se obrne za 90 stopinj, tako da je v vodoravni legi oziroma pod pravim kotom glede na ratišče in postane lopatica, kot lahko vidimo na Sliki 24. Lopatica in okel sta bila praviloma enako dolga, proti koncu 19. stoletja pa se je njuna dolžina podvojila. Ratišče je bilo standardne dolžine, okrog 130 cm. Leta 1864 je prišlo še do dodatnega napredka pri obliki okla, Slika 24: Cepin »alpenstock« z obrnjeno sekiro za 90 stopinj. ki je postal rahlo ukrivljen, kar je zagotavljalo varnejši (http://www.chesslerbooks.com/eCart/ItemImage in boljši oprijem v ledu, ga je pa bilo težje odstraniti iz .asp?IMG=12297.jpg) ledu, kar je pri takratnih gorskih vodnikih predstavljalo neprijetno opravilo pri izsekavanju stopnic v led za njihova kliente. A ker so bili ravno gorski vodniki največji uporabniki ali celo izdelovalci cepinov, je bilo malo volje do spremembe dizajna in je zato okel ostal ukrivljen. Zaradi svoje dolžine pa je tako ali tako cepin ostal primarno kot palica za pomoč pri hoji in za izsekavanje stopnic v led. (Douglas, 2011)

Kot odgovor na to je Anglež Oskar Eckenstein leta 1908 izdelal krajši cepin. Iz prvotnih 130 cm ga je skrajšal na 86 cm. Še vedno je bil daljši od modernih cepinov, a je bila to vseeno prelomna sprememba v tistem času, saj so bili novi cepini bolj okretni, lažji in so se lahko uporabljali enoročno. Te nove cepine je s pridom uporabljal nemški alpinist Willo Welzenbach, ki pa je razvil ledno kladivo kot pomožno orodje pri izsekavanju stopinj v led. Vendar pa kljub temu da so bili krajši cepini dobro sprejeti in da je Eckestein predlagal, da bi morali postati še krajši, se njihova oblika ni spremenila vse do šestdesetih let 19. stoletja.

Sredi šestdesetih let pride do revolucije pri razvoju cepinov. Yvon Chouinard in Tom Frost izumita ukrivljen in nazobčan okel, primer katerega lahko vidimo na Sliki 25 in je zagotavljal bistveno večjo varnost pri plezanju. Pri tem je dejal, da »krivina okla, ki je enaka krivulji zamaha s cepinom, omogoči oklu, da se bolje učvrsti v ledu. Opazil sem, da se navaden okel pogosto izmakne iz ledu, ko ga Slika 25: Chouinardov in Frostov cepin "Zero". obtežim«. (Douglas, 2011) Njegov cepin »Zero« (http://www.smhc.co.uk/cust_images/object%20im postane zelo popularen in široko sprejet, njegova ages%2072/991.2012.1.jpg) dolžina 55 cm pa je upoštevana kot optimalna dolžina cepina za široko uporabo v gorah.

Chouinard izumi in izboljša še mnogo drugih kosov gorniške opreme, ki so danes standardna in obvezna oprema vsakega vzpona. Njegovo podjetje se imenuje Patagonia. (Yvon Chouinard, 2015)

Nekaj let kasneje škotski genij Hamish MacInnes razvije in izdela cepin z imenom »Message«, prvi nezlomljivi cepin, celoten izdelan iz kovine. Leta 1971 pa razvije in izdela cepin z imenom »Terrordactyl«, ki je imel še krajše ratišče in zelo strmo postavljen okel, ki je bil idealen za plezanje po zelo strmem ledu (na Sliki 26). Z dvema takima cepinoma, vsakim v svoji roki in s tehniko plezanja z naprej obrnjenimi stopali, je postalo izsekavanje stopnic v led nepotrebno in nove tehnike plezanja in plezalni standardi poskočijo v nebo. V tem času se pojavijo tudi paščki oz. zanke za roke (vidne na Sliki 26), ki so prenesle vso težo visenja na cepinu na celotno roko. Hkrati je pašček preprečil morebitno izgubo in padec cepina v globino, če je alpinistu slučajno ušel iz roke. (Douglas, 2011)

Slika 26: Cepin V letu 1986 se na trgu prvi pojavijo cepini z ukrivljenim ratiščem, s "Terrordactyl". čimer je imela roka, ki je držala cepin več prostora, kar je preprečevalo (http://www.mhtadmin.co.u k/media/images/Entry313d. razne udarce in odrgnine pri plezanju. Poleg tega se je močno izboljšal JPG) radij zamaha, kar je dvignilo učinkovitost vsakega udarca.

Naslednji večji korak je nastopil v devetdesetih letih, ko je prišlo do tako imenovanega modularnega sistema. Namesto glave iz enega samega dela je bil od sedaj okel posebej pritrjen na glavo, prav tako kot lopatka ali kladivo na drugi strani (primer čisto desni cepin na Sliki 27). To je omogočilo, da je alpinist prilagodil izbiro okla trenutnim potrebam. Prav tako je lahko alpinist ob morebitnem zlomu ali poškodbi okla med plezanjem z malo spretnosti le-tega zamenjal sam in nadaljeval s plezanjem.

Po letu 2000 postanejo cepini še bolj specializirani za potrebe posameznih alpinistov in plezalcev. Prav tako se spreminjajo materiali, iz katerih so cepini izdelani. Pojavijo se cepini iz ogljikovih vlaken in kevlarja, ki so mnogo lažji od kovinskih. Držalo na cepinu postane anatomsko oblikovano in se odlično prilega roki (skrajni desni cepin na Sliki 27), zato nekateri cepini ne rabijo zanke za roko. Okli so vse ožji, s čimer se zmanjša možnost pojava, kot pravijo v tujini, »padanja plošč«, Slika 27: Sodoben cepin različnih oblik, za različne namene. (Douglas, E., ko se pri zabijanju cepina v led, odlomi večji ploski kos ledu, ki Mountaineers Great tales of bravery zdrsi po steni navzdol. and conquest (2011), str.: 59)

Skozi celo zgodovino plezanja je bil cepin v osnovi več ali manj enak in podoben današnjemu, sodobnemu. Takoj ko sta se dva posamezna kosa orodja združila v enega, je nastal kos opreme, ki je bil prisoten pri vseh pomembnejših gorskih pristopih. Cepin je postal nepogrešljiv kos opreme vseh gorskih vodnikov in raziskovalcev gorskega sveta. Njegov namen je bil že od samega začetka precej podoben kot danes, saj so si z njim pomagali pri hoji in pri izsekavanju stopnic v led, ki so bile pred pojavom derez obvezne. Prav tako so bili daljši od današnjih in leseni. S postopnim krajšanjem ratišča so postajali bolj in bolj uporabni in lažje prenosljivi. S pojavom ukrivljenega okla in kovinskega ratišča pa so začrtali pot popolnoma novi panogi gorskih dejavnosti in športa – razvije se ledno plezanje.

DEREZE

Hoja po snegu in ledu je že zelo star problem vseh gornikov. Že neolitski prebivalci Evrope so nosili obutev izdelano za premikanje po snegu, to enako in podobno tradicionalno rešitev pa še danes uporablja arktično ljudstvo Sami, čeprav je tehnologija stara že tisoč let. Vohuni rimskega cesarstva so nosili čevlje z žebljički, prve dokumentirane dereze ali »grapete« pa segajo v šestnajsto stoletje.

Dereze so ključna oprema za varno in učinkovito premikanje po snegu in ledu. Brez njih je vsak padec lahko usoden, zato so si stara ljudstva že zelo zgodaj v zgodovini pomagala na različne načine. Prvi »planinec«, ki je uporabljal posebno obuvalo za visokogorje, je bil Ötzi. Neolitski planinec, ki je bil najden na gorskem prelazu med Avstrijo in Italijo, je star 5000 let. Ker je bil ves čas zakopan v sneg in led, so se njegovi ostanki zelo dobro ohranili, prav tako tudi njegova oprema. Bil je zelo dobro pripravljen na visokogorje, kar do takrat, vsaj po najdbah sodeč, ni bil nihče drug. Njegovi čevlji so bili prilagojeni za premikanje po spolzkem terenu visokogorja. Podplat je bil prevlečen z usnjem, da je izboljšal oprijem na gladkem snegu in ledu. Med zunanjim in notranjim podplatom je bila vmesna plast napolnjena s travo, ki je služila kot izolacija med mrzlimi tlemi in nogo. Celoten čevelj pa je bil prekrit z živalsko kožo. (Douglas, 2011)

Sploh prvi najdeni dokazi o uporabi derez segajo v Rimski imperij, v leto 315 pred našim štetjem. Rimski vohuni so uporabljali obutev z žebljički, da so se lažje premikali čez nevaren zasnežen teren. Njihova uporaba je zapisana v obliki poslikav na oboku Konstantina v Rimu.

Prve najdene dereze, ki jih vidimo na Sliki 28, segajo v leto 1510, ko so bili najdeni prvi preprosti izdelki, ki so jih pripeli na čevelj. Bile Slika 28: Prve najdene dereze iz leta 1510. (Douglas, E., so izdelane iz lesa in vrvi, okrogle oblike z dvema zobcema pri Mountaineers Great tales of straneh. Uporabnikom so pomagale pri hoji po trdem snegu. bravery and conquest (2011), str.: 98) (Douglas, 2011)

Leta 1574 se pojavijo dereze s tremi zobci. Josias Simmler je svoje potovanje čez ledenik iz 16. stoletja pospremil s temi besedami: »Za premagovanje spolzkega in gladkega ledu se trdno pripnejo na čevlje in imajo tri ostre konice«. (Douglas, 2011)

Z letom 1588 pridejo v uporabo tako imenovane »grapete«. Dokaz za njihov obstoj pospremijo besede gospoda de Villemonta, ki je zapisal, da imajo štiri zobce nameščene pod čevelj in jih uporabljajo gozdarji in lovci, da jim ne spodrsne na gladkem terenu. (Douglas, 2011) Čeprav so bile grapete v uporabi že davno pred razvojem alpinizma, pa vseeno niso bile praktične za uporabo v strmem snegu in ledu. Zato so britanski alpinisti še vedno raje uporabljali čevlje z žebljički, podobne kot so jih uporabljali že Rimljani. Raje so še vedno izsekavali stopnice v led, kar jim je sicer vzelo veliko časa, a so bili zelo dobro izurjeni za takšna opravila. Tudi kasneje, ko so bile izumljene prave dereze, so Britanci še vedno raje uporabljali obutev, ki so ji zaupali najbolj – čevlje z žebljički.

Prve prave celostne dereze s šestimi zobci predstavi Pastori de Brescia v letu 1876. Le nekaj let kasneje, leta 1884, pa tirolski kovači predstavijo dereze z desetimi zobci, ki jih vidimo na Sliki 29. Njihova posebnost je bila to, da so se pripele na celotni čevelj, od pete do prstov, saj so bile dereze pred tem pripete le na peto. Nov dizajn se hitro razširi med vsemi evropskimi alpinisti, razen med Britanci, ki so se novim derezam še vedno izogibali. Velike osebnosti uspešne generacije, kot sta bila Clinton Dent in Harold Raeburn, sta celo trdila, da je njihova uporaba nešportna in nevarna. Tudi zato je Robert Falcon Scott še leta 1910 na svoji odpravi na Antarktiko, uporabljal čevlje z žebljički. (Douglas, 2011)

Za pravi prelom v dizajnu pa je nekaj let kasneje, leta 1908, poskrbel britanski železniški inženir Oscar Eckenstein, ki si je zamislil dereze z desetimi žebljički. Njegovo vizijo je sicer udejanjil Henry Grivel, kovač iz Courmayeur-ja, ki je bil sprva dvomljiv, a je bil njegov naročnik zelo resen in pripravljen plačati. Prve dereze so bile izdelane iz

železniških veznih delov. Eckenstein in njegov prijatelj Slika 30: Dereze z desetimi zobmi. Arthur Andrews sta kasneje objavila nekaj člankov, ki so (http://s129.photobucket.com/user/scgross man/media/P2010014.jpg.html) pojasnjevali, kako je z novimi derezami izsekavanje stopnic postalo nepotrebno. To novo premagovanje strmih terenov brez izsekavanja se kasneje poimenuje »francoska tehnika«. Sicer je izsekavanje za najhujše strmine še vedno potrebno, kar leta 1920 pokaže Willo Welzenbach, ki je preplezal steno z naklonom 75 stopinj.

V dokaz njihove vsestranske uporabe in odličnosti, Slika 29: Kasnejše Eckensteinove dereze z Eckenstein leta 1912 priredi tekmovanje v plezanju z dvanajstimi zobmi. (http://s129.photobucket.com/user/scgross derezami. (Douglas, 2011) man/media/P2210017.jpg.html)

Eckesteinov dizajn je tako močno izboljšal dotedanje oblike derez, da so postale standardna oblika za vse nadaljnje moderne oblike, ki so sledile. Laurent Grivel, italijanski izdelovalec gorniške opreme, čigar oče Henry je izdelal dereze za Oscarja Eckensteina, je leta 1929 uresničil idejo in željo, da bi derezam z desetimi zobci dodal še dva dodatna sprednja zobca in tako so nastale 12 zobne dereze, ki se v podobni obliki uporabljajo še danes in jih lahko vidimo na Sliki 30. S tem je bila dosežena prava revolucija v premikanju po snegu in ledu, saj pri hoji ni bilo več treba postavljati nog na tla plosko na vse zobce, ampak so alpinisti preprosto s prsti naprej brcnili v steno in dereze so prijele. Štiri leta kasneje je njegov brat Amato izdelal dereze iz krom-molibdenovega jekla, s čimer je močno izboljšal njihovo vzdržljivost. Leta 1938 je Anderl Heckmair uporabil nove 12- zobne dereze za prvi vzpon čez Eigerjevo severno steno.

Nove inovacije so čakale vse do leta 1960, ko je podjetje Stubai prednje horizontalne zobce premaknilo še bolj naprej in jih ukrivilo, kar je izboljšalo oprijem. Istega leta predstavi Salewa prilagodljive dereze, ki jih ni bilo več treba pomerjati in prilagajati v trgovini, ampak jih je lahko vsak sam prilagodil sproti za svoje potrebe in velikost čevljev. Sredi šestdesetih let sta Yvon Chouinard in Tom Frost poskrbela za novo revolucijo v lednem plezanju. Izdelala sta bolj agresivne dereze z nazobčanimi sprednjimi zobci, ki so rabili bistveno manjšo silo za varno učvrstitev v ledu, hkrati pa so bile bolj stabilne in varnejše od predhodnih. To je omogočilo v kombinaciji s kratkimi novimi plezalnimi cepini popolnoma novo obdobje lednega plezanja in pravo revolucijo v tej panogi. (Douglas, 2011)

Vse dereze do sedaj so se privezovale na čevelj izključno s trakovi – najprej usnjenimi, kasneje pa z najlonskimi. Trakovi so se velikokrat zavozlali ali zmrznili, kar je alpinistom povzročalo obilico težav, hkrati pa je bil ta proces dokaj zamuden. Leta 1972 je Mike Lowe bolj agresivnim in robustnim derezam dodal še privezovanje z vezjo, kot pri smučanju, kjer sta bila prednji in zadnji del podobna kot pri preprosti smučarski vezi, najlonski trak pa se uporablja samo še za Slika 31: Izboljšane dereze Mikea Lowea. (Douglas, E., Mountaineers navezovanje okrog noge za primere, ko se plezalcu dereza Great tales of bravery and conquest zmuzne s čevlja in trak prepreči izgubo dereze (primer teh (2011), str.: 99) derez vidimo na Sliki 31). V kombinaciji s trdim čevljem se je pričela prva specializacija plezalne opreme za potrebe lednega plezanja. (Douglas, 2011) Tej izboljšavi je Lowe dodal še eno zelo pomembno novost. Na dno dereze je namestil plastično ploščo, ki je preprečevala snegu, da se nabira pod čevljem in med zobci, ter tako ustvarja debelo okroglo plast snega, iz katere zobci sploh ne pridejo do podlage in ki lahko privede do zdrsa in padca. Pri nas temu pojavu pravimo »cokla«.

V letu 1986 podjetji Grivel in Charlet predstavita dereze, ki imajo sprednje nazobčane zobce namesto horizontalno, nameščene vertikalno, tako kot pri cepinu. To močno izboljša prodiranje v led pri plezanju, s čimer je potrebna manjša sila pri brcanju in zabijanju.

Celotna osemdeseta in devetdeseta leta so dereze vseprisotne pri lednem plezanju. Proti koncu stoletja pa se pojavijo vedno lažji in bolj ergonomični dizajni. Dereze vedno bolj posnemajo obliko stopala. Pri plezanju vedno bolj posnemajo naravno gibanje, ki je vedno manj utrujajoče, saj dereze postanejo podaljšek stopala in niso več samo orodje oz. del opreme.

ZAŠČITNA TEHNIČNA OPREMA

Velika izbira metod plezanja, med katerimi lahko plezalec izbira kako se bo »pritrdil« na steno, se zdi na prvi pogled zmedena. Tehnike obsegajo vse od starih metod dajanja vrvne zanke okrog skalnega štrclja, do tehnološko naprednih zagozd, zatičev v razpokah in svedrovcev v izvrtanih luknjah. Konfliktne etične teme v ozadju uporabe različnih pripomočkov se zdijo nerazumljene, a pod črto vsega se postavlja filozofsko vprašanje: koliko so plezalci s pripomočki pripravljeni spremeniti naravo izziva, da postanejo stvari varne in primerne za plezanje? Plezalna zaščitna tehnična oprema in polemike okrog njenih različnih načinov uporabe je stara skoraj toliko kot šport sam. Pred zlato dobo Slika 32: Uporaba vozlov pri varovanju na Saškem. alpinizma in ustanovitvijo prvega plezalnega kluba, se je plezanje v (Douglas, E., Mountaineers steni pričelo v prelepih stolpih Elbsandsteina na Saškem v Nemčiji. V Great tales of bravery and conquest (2013), str.: 42) začetku 20. stoletja so tamkajšnji plezalci razvili tehniko, kjer so vozel zavezan na vrvni zanki pritrdili v razpoko v steni, kot lahko vidimo na Sliki 33, ter jo uporabili za varovanje. Temeljno načelo v ozadju vsega tega je bilo to, da so zanko z vozlom namestili v razpoko, namesto da so jo tja zabili s kladivom kot kline, saj s tem niso uničili občutljive krušljive skale iz peščenjaka. Takšna metoda in etika plezanja je čez 60 let postala norma med plezalci Amerike in Anglije, le da so namesto vozlov na vrvi uporabljali kline za večkratno uporabo.

Prvi klini, ki so podobni današnjim in primer, katere vidimo na Sliki 34, so se pojavili v prvem desetletju 20. stoletja. Že leta 1906 so jih Reinl, König in Domenigg uporabili pri prvem vzponu na Triglav. Znano pa je, da so bili klini, nekakšni železni kavlji, v uporabi že trideset let prej, a plezalci o tem niso hoteli govoriti oziroma so uporabo skrivali. (Mikša, Golob, 2013)

Leta 1910 tirolski gorski vodnik in kovač, Hans Fiechtl, izdela standard v dizajnu za kline v začetku 20. stoletja. Predelal je kovinske koščke v sploščeno obliko rezila, da se jih je dalo uporabiti v različnih razpokah. Ta dizajn se je obdržal vse do šestdesetih let 20. stoletja. Narejeni so bili iz mehkega jekla, zaradi česar so se med zabijanjem v skalo preoblikovali in večinoma tam obtičali, ker jih je bilo nemogoče izdreti. Stene so hitro postale »zasmetene« s temi klini. Slika 33: Primer različnih zgodnjih klinov. Da bi lahko na te kline pritrdili vrv, tako da bi prosto tekla (Douglas, E., Mountaineers Great tales of za plezalcem, medtem ko je plezal navzgor, je bila bravery and conquest (2013), str.: 176) potrebna nekakšna posebna »naprava«. Namreč do sedaj so morali vrv napeljati skozi obroček na klinu, kar je pomenilo, da se je moral plezalec vsakič razvezati z vrvi. Ta problem je rešil nemški plezalec Otto Herzog, ki je v svojem rodnem Münchenu opazoval gradbince pri uporabi gasilskih karabinov pri prenašanju opek v višja nadstropja. Uvidel je, da bi podoben sistem lahko uporabljali pri plezanju. Slovenski plezalci plezalne vponke pred prvo svetovno vojno še niso poznali. (Smith, 1998)

Glede uporabe klinov so bili plezalci tistih let v tujini v grobem razdeljeni na dve struji. Prva je zagovarjala plezanje brez klinov in drugih tehničnih pripomočkov. Tukaj velja omeniti Paula Preussa, ki je plezal »navezan sam nase, bos, v spolstenih volnenih nogavicah ali copatih iz klobučevine«. Preuss je pojmoval uporabo klinov pri plezanju za nazadovanje v alpinizmu. Njegova načelnost glede uporabe klinov se kaže v njegovem stavku: »Greben Aiguille Noire de Peuterey bodo plezali s klini, jaz se mu odpovem«. (Mikša, Golob, 2013) Prepričan je bil, da je treba gore pustiti nespremenjene kljub prisotnosti človeka. Eno njegovih načel je bilo, da lahko plezalec pleza gor samo tisto, kar zmore splezati tudi nazaj dol.

Do začetka 20. let 20. stoletja so slovenski alpinisti plezali brez klinov, čeprav so tuji alpinisti v tem času že uporabljali kline tudi v slovenskih gorah. Najprej so slovenski plezalci za plezanje uporabljali železne kavlje brez ušesa, preko katerih so preprosto zataknili ali zavezali vrv ter kline obročkarje. Že po nekaj letih so nepraktične obročkarje skoraj popolnoma nadomestili ploski klini z ušesom, skozi katerega je bilo mogoče vpeti vponko. Drenovci so vedeli, da so tuji alpinisti pri zahtevnih plezalnih vzponih uporabljali kline, vendar jih sami pri plezanju niso uporabljali. Edina dokumentirana uporaba klina pri slovenskih alpinistih pred prvo svetovno vojno sega v leto 1911, ko je drenovec Pavel Kunaver v Slovenski smeri uporabil klin za perilo. (Mikša, Golob, 2013)

V 30. letih 20. stoletja eden izmed bratov Abalakov iz Sovjetske zveze, Vitaly, izumi sistem varovanja in pritrjevanja vrvi v ledu z imenom »abalakov«, katerega shematski prikaz vidimo na Sliki 35 in ki je v uporabi še danes. Pri tem z lednimi svedrovci plezalec izvrta dve proti sebi

37 in pod kotom 90 stopinj usmerjeni luknji v led, ki se na koncu srečata, skozi njiju pa plezalec napelje vrv, tako da je pritrjena na ledeni steber. Ko se plezalec po vrvi spusti na tla, jo lahko preprosto potegne skozi luknjo in dobi celo nazaj. (Douglas, 2011)

Slika 34: Metoda abalakov. (Douglas, Leta 1943 francoski alpinist Pierre Allain izdela prvi kos E., Mountaineers Great tales of bravery and conquest (2013), str.: 324) opreme za spuščanje po vrvi (na Sliki 36), ki deluje na trenje in s tem omogoča bolj udobno spuščanje, kot način zavijanja vrvi okoli telesa pred tem. Čeprav je bila ta oprema kasneje močno nadgrajena in izboljšana, Allain postane eden izmed velikih proizvajalcev alpinistične opreme – izdela puhovko, bivak, lahke vponke, ki zamenjajo jeklene in prve plezalne čevlje z gladkim podplatom narejene posebej za športno plezanje. (Pierre Allain, brez datuma)

Ob koncu 40. let pride z izumom najlona do sprememb pri izdelavi alpinistične opreme, saj so lahko proizvajalci nov material uporabili na več različnih načinov kot prej, predvsem zaradi večje vzdržljivosti, manjše teže in boljše prilagodljivosti. Prvič so bile izumljene neskončne zanke, povezave med dvema vponkama in pojav tako imenovanega kompleta ali sistema sponk.

Poleg klinov, ki so jih slovenski alpinisti poznali že prej, se je po vojni Slika 35: Allainov razširila uporaba lesenih zagozd, ki so jih uporabljali za plezanje v širših pripomoček za spuščanje po vrvi in vponka. (Douglas, počeh. To je kar precejšnji časovni zamik, saj so jih alpinisti v Alpah s E., Mountaineers Great pridom uporabljali že med obema vojnama. (Mikša, Golob, 2013) tales of bravery and conquest (2013), str.: 324)

Je pa bila tisti čas prisotna druga oblika pridobivanja plezalne opreme. Ker je bila takrat oprema še draga in deloma težko dostopna, kar še posebej velja za našo državo, so se alpinisti znašli po svoje, zato najdemo veliko zapisov kot je tale, iz leta 1947 z Odbora za planinstvo pri Fizkulturni zvezi Slovenije: »Plezalne kline so nam iz mehkega železa kovali na Jesenicah, v Kamniku in še kje«. (Mikša, Golob, 2013) Podobni so bili prvim klinom, ki so bili preproste ploščate ploščice železa z luknjo za vpetje vponke. Šele kasneje je izdelava klinov in ostale opreme padla pod okrilje specializiranih proizvodenj različnih proizvajalcev po vsem svetu.

V 50. letih 20. stoletja stopi v ospredje mož, ki je popolnoma spremenil plezalni svet – Yvon Chouinard. Leta 1957 je kupil rabljeno kovaško peč in pričel izdelovati ojačane železne kline za plezanje v Yosemitskih stenah. Pri ideji mu je pomagal John Salathe, od tam naprej pa je opremo razvijal Yvon sam. (Douglas, 2011)

V drugi polovici 50. let so težke železne vponke postopno izpodrinile mnogo lažje, najprej iz legiranega jekla nato iz aluminijaste zlitine. Uporaba lažjih vponk iz aluminijeve zlitine se je med plezalci hitro razširila, čeprav so imele manjšo nosilnost od železnih. (Mikša, Golob, 2013) S tem se prične doba moderne zaščitne opreme, ki postaja vedno lažja zaradi uporabe novih materialov in zlitin. Pojavijo se tudi matice na jeklenici, ki deluje kot zatič. Leta 1961 je predstavljen tako imenovani »želod«, ki je sestavljen iz matice na jeklenici, okrog katere je na vrhu majhen želodu podoben kovinski obroč (primer »želoda« vidimo na Sliki 37). Izumil ga je John Brailsford kot Slika 36: Primer "želodka". zamenjavo za kline, saj »želodkov« ni bilo treba zabijati v (http://www.needlesports.com/NeedleSports /nutsmuseum/art/smallestacornLV.jpg) steno, ampak samo zatakniti v razpoko. (Douglas, 2011) Tekom 60. let Fritz Sticht izumi prvo varovalno ploščico (podobno današnjemu reversu), za varovanje plezajočega. Sestavljena je bila iz vzmetenega kovinskega diska s prostorom, kjer je tekla vrv skozi ploščico in okrog karabina. S tem so bile opekline rok zaradi vrvi močno zmanjšane.

Okrog leta 1970 Yvon Chouinard ugotavlja, da njegovi klini v Yosemitskih stenah prizadejejo veliko škode razpokam in skali, kamor jih plezalci nameščajo. Leta 1971 Yvon in njegov poslovni partner, Tom Frost, predstavita popolnoma nove aluminijaste zatiče imenovane »hekscentriki« in »stoperji« oz. navadni zatiči, ki jih najdemo na Sliki 38, ki so pri podjetju izpodrinili izdelavo klinov, ki so bili do sedaj glavni vir Slika 37: Hekscentriki. prihodkov. Celotno podjetje se usmeri v izdelavo (https://en.wikipedia.org/wiki/Rock- orodij in pripomočkov, ki nastajajo in živijo v duhu in climbing_equipment#/media/File:Set_of_Hexcentric s.jpg) spodbujajo tako imenovano »čisto plezanje«. Koncept je povzročil revolucijo med plezalci in zagotovil uspeh podjetja, ki je še naprej razvijalo opremo do izgleda, ki ga poznamo še danes. Navadne zatiče so rahlo preoblikovali v dvokonične zatiče (na Sliki 39), ki jih je lažje namestiti v razpoko. Nastali so rebrasti dvokonični zatiči, ki zagotavljajo še boljši oprijem. Veliko sta pri tem pripomogla tudi Jeff in Greg Lowe, ki sta pomagala pri razvoju opreme, med drugim sta predstavila tudi zgodnjo obliko »offset« zatičev ali po naše odmičnih zatičev, kjer se Slika 38: Sodobni zatiči različnih velikosti. (https://en.wikipedia.org/wiki/Rock- en del zatiča premakne v stran, po namestitvi v climbing_equipment#/media/File:Assorted_Nuts_and razpoko, pa se poravna in učvrsti v skalo. _Nut_Tool.jpg)

Leta 1978 ameriški izumitelj Ray Jardine izumi vzmeteno napravo, ki jo je mogoče stisniti in namestiti v ozke razpoke in poči, nato pa se ko je spuščena, razširi in učvrsti v skalo. Pri nas se imenuje metulj ali »frend«. Primer frenda najdemo na Sliki 40. (Snider, brez datuma) Celotna oprema je hkrati z uporabnostjo ves čas postajala lažja in enostavnejša za prenašanje. Vponke so že tako bile lažje zaradi novih zlitin Slika 39: Shema metulja. (http://www.climbing.com/gear/10-things-you-didnt- aluminija in titana, v zadnjih letih pa so »vratca«, know-about-camming-devices/) skozi katera vstavimo vrv, postala votla ali iz žice, da je teža vponke še manjša.

Se je pa med razvojem opreme za »čisto plezanje« razvijala še oprema za drugo obliko plezanja – svedrovci. V 60. in 70. letih se je uporaba svedrovcev in tehničnega plezanja močno razmahnila. Alpinisti pri nas in v tujini so marsikdaj pretirano uporabljali tehnične manevre na škodo prostega plezanja, ki bi moralo biti osnova alpinizma. Alpinizem v kopni skali je bil v krizi, saj so plezalci z opremo tistega časa prišli do meje. Mnogi so bili mnenja, da je uporaba svedrovcev etično sporna, saj so ti omogočili alpinistični vzpon praktično povsod v alpskih stenah. Kljub temu so bile v teh letih s pomočjo svedrovcev preplezane številne zahtevne smeri tudi v naših gorah. Samo v Sfingi, v najstrmejšem in za plezanje najzahtevnejšem delu Triglavske severne stene, so bile tako preplezane kar tri smeri: leta 1961 smer Kunaver-Drašlar, leta 1966 Obraz Sfinge in leta 1969 Raz mojstranških veveric. (Mikša, Golob, 2013) Eden najbolj znanih predstavnikov te oblike plezanja je bil Italijan Emilio Comici, ki je bil znan po tem, da je do potankosti razvil tehnično plezanje in uporabo stremen in ostalih pripomočkov, s katerimi je preplezal ogromno število težkih smeri. Uporaba svedrovcev v izvrtanih luknjah se je močno razmahnila tudi v Yosemitskih stenah, kar je povzročilo mnogo negodovanja med plezalci, saj je to omogočalo, da se je plezalec lahko varno pripel na vrv, kjerkoli je našel svedrovec, s čimer je bila prvinska izkušnja plezanja uničena. Vrhunec ogorčenja pa je verjetno bil dosežen leta 1970, ko je dolomitski plezalec Cesare Maestri s svojo ekipo plezalcev vodil vzpon po jugovzhodni steni Cerro Torreja. Med opremo je imel tudi bencinsko vrtalno kladivo, ki jo je ekipa vlekla čez steno in s katero je Maestri navrtal luknje za svedrovce povsod, kjer je bila stena pregladka in ni bilo razpok za druge pripomočke, kar je na koncu izgledalo že kot neko ekstremno višinsko delo. Dogodek je sprožil val ogorčenja in občutek, da je tehnologija tokrat šla predaleč. Med drugim je Reinhold Messner v svojem eseju z naslovom »Umor nemogočega« zapisal, da če je lahko katerikoli alpinistični izziv premagan tako, da imamo pravo in dovolj opreme, potem je čas da spremenimo pravila igre. Dejal je, da »današnji alpinist prenaša svoj pogum v nahrbtniku«, kar se je nanašalo na to, da se plezalci bolj in bolj zanašajo na uporabo svoje tehnične opreme, kot na samega sebe in na svoje sposobnosti. Za Messnerja so bile velike in kompleksne odprave z

40 ogromno opreme neetične vse do samega jedra in temelja tega športa in kot take resna grožnja za njegovo prihodnost. (Douglas, 2011)

So se pa tudi svedrovci razvijali tekom zgodovine, vse od vrhunca uporabe v 60. letih in do danes. V prvi generaciji svedrovcev je bil najbolj znan tisti, ki ga je izdelovala firma Stubai. Da so ga lahko namestili v skalo, so mu s pomočjo Slika 40: Priprava za ročno vrtanje lukenj v steno in nameščanje posebnega vrtala izvrtali luknjo (primer svedrovcev. (http://toolmonger.com/wp- ročnega vrtalnika, razvitega kasneje, content/uploads/2009/02/hand-drill-2.jpg) vidimo na Sliki 41). V prvotni izvedbi je bil iz mehkega materiala. Spričo tega se je v izvrtani luknji, potem ko so ga še potolkli s kladivom, zmaličil do te mere, da je zdržal tudi večje obremenitve. V nekoliko izpopolnjeni različici je bil svedrovec na koncu razcepljen; pravzaprav je imel za kakšen centimeter in pol globoko in milimeter široko režo. V tej razcepki je bila kovinska zagozda, ki je ob zabitju steblo na koncu svedrovca malce razširila. Druga generacija so bili znani kronski svedrovci. Pri teh ni bil pomemben sveder. Na gumijasti držaj oziroma ročaj so privili telo svedrovca (pušo), ki je imela na koncu krono z zobmi. Puša je bila dovolj, da so z njeno pomočjo izvrtali luknjo. Ko je bila izvrtana luknja, so jo očistili (izpihali), na vrh svedrovca nataknili stožčasti (konusni) zatič, ki je ob zabitju na dnu izvrtane luknje razklenil vrh svedrovca. Pri teh vrstah svedrovcev so potrebovali še ploščico, ki so jo z vijakom pritrdili na tako pripravljeno pušo. (Mlač, 1999)

Danes je uporaba svedrovcev večinoma omejena na urejena plezališča in tako imenovane plezalne vrtce, kjer zagotavljajo varnost pri učenju tehnik plezanja in rekreaciji. Sploh si je nemogoče predstavljati športno plezanje brez urejenih plezališč, saj je edino tako mogoče zagotoviti potrebno varnost za kar največje število plezalcev vseh vrst sposobnosti in znanja. Ker so svedrovci fiksno pritrjeni v skalo, potrebujejo malo vzdrževanja in so zato zelo primerni za javno dostopna plezališča. In dokler je uporaba svedrovcev omejena na urejena javna plezališča, se s tem zagotavlja »čistost« plezanja v drugih stenah in hkrati pomirja strasti pri obeh taborih.

DIHALNI SISTEM

Ljudje, ki so zahajali v višave so že zelo zgodaj spoznali, da je na višjih predelih gora nekaj drugače, da je zrak drugačen in da se hitreje utrudijo. Takrat še niso vedeli točno, kaj to je, so pa poznali že nekaj rešitev za ta problem in najbolj znana med njimi je žvečenje listov koke. Danes vemo, da ima aklimatizacija svojo mejo. Celo med gensko na višino prilagojenimi ljudstvi obstajajo meje in obstaja le nekaj stalnih naselbin nad višino 5200 m, kar je približno višina baznega tabora pod Everestom, kjer je v zraku prisotnega za polovico manj kisika kot ob morju.

Višje kot človek potuje od te višine, hitreje se telo in njegova zmogljivost izčrpata. Bolj zgodnji obiskovalci Everesta so tako postali sam svoj eksperiment, kjer so ugotavljali, če je sploh mogoče plezati tako visoko. Počasi so se začeli pojavljati prvi dihalni sistemi, ki pa so bili nerodni, okorni, težki in nezanesljivi, zato je preteklo veliko časa, da so postali dihalni aparati zanesljiv del opreme, prisoten na vsaki komercialni odpravi na najvišje vrhove.

Prvi zapisi in najdbe o »pripomočkih« za lajšanje posledic višinske bolezni segajo v leto 1000 pred našim štetjem. Med izkopavanjem grobnic v Peruju, so poleg mumij našli še sledi listov koke. Arheologi so mnenja, da so jih takratni prebivalci teh pokrajin uporabljali za lajšanje znakov in posledic višinske bolezni. Znano je, da se žvečenje listov koke in pitje čaja iz kokinih listov še danes uporablja med andskimi ljudstvi v južni Ameriki. V večini primerov se tega preprostega »zdravila« poslužujejo tudi alpinisti in plezalci, ki zahajajo v te predele sveta.

Naslednji zgodnji zapis sega v leto 37 pred našim štetjem. Kitajski državni uradnik Tookim je zapisal in dokumentiral vpliv višine na zdravje človeka med potovanjem prek Turkestana v Kabul v Afganistanu. (Douglas, 2011)

Jezuitski misijonar Jose de Acosta je v letu 1600 v svoji knjigi naravne zgodovine Indije, opisal tudi višinsko bolezen. Člani skupine, s katero je potoval, so zboleli med prečenjem 4800 m visokega prelaza v perujskih Andih. Ob tem je zapisal: »Zrak tukaj je komaj zaznaven in tako nežen, da sploh ni proporcionalen z dihanjem človeka«. So pa že stari Inki razumeli, da aklimatizacija traja nekaj časa, zato so bili deli njihovih vojaških enot in ljudstva nastanjeni na višje ležečih predelih, da so bili ves čas fizično pripravljeni ob morebitni nevarnosti. (Douglas, 2011)

Antonio de Andrade leta 1624 med prečenjem Himalaje zapiše: »Po pričevanjih domačinov, veliko ljudi umre zaradi toksičnih hlapov … ljudje dobrega zdravja nenadoma zbolijo in umrejo«. Gre za še en zapis, pri čemer ljudje ne vedo točno, kaj se dogaja na višje ležečih predelih. (Douglas, 2011)

Prva uporaba dodatnega kisika na odpravi se zgodi leta 1907. Britanski založnik in alpinist, A. L. Mumm vzame na odpravo v Garvalsko Indijo majhne bombice imenovane »pnevmatogen«, ki jih je pripravilo podjetje Siebe, Gorman & Co. V ekipi je bil prisoten tudi Tom Longstaff, ki je idejo o uporabi dodatnega kisika zasmehoval in bil njen oster nasprotnik, kot tudi Charles Bruce, ki je sodeloval in bil vodja kasnejših odprav na Everest. Isti čas postane britanski kemik in tehnični čudodelec, George Finch, očaran nad idejo o uporabi dodatnega kisika in vseh zmožnostih, ki jih prinaša. Nad tem ga je navdušil predvsem akademik z univerze Oxford, G. Dreyer. Po opravljenih raziskavah za pred kratkim ustanovljeno Kraljevo Letalsko Enoto (Royal Air Force) o hipoksiji (učinkih ob pomankanju kisika v telesu), je Dreyer zapisal Finchu: »Mislim, da je nemogoče, da prideš na vrh brez uporabe kisika, a če ti vendarle uspe, se skoraj zagotovo ne vrneš nazaj dol«. (Douglas, 2011)

Po dogovarjanjih, je Finch dobil dovoljenje za izvajanje eksperimentov v dekompresijski komori. Eden prvih poskusov je bil v prenašanju 16 kilogramov težkega tovora pri simulirani visoki nadmorski višini, ki ga je opravil kar Finch sam. Razlika v izpeljavi nalog, z in brez dodatnega kisika je bila tolikšna, da so rezultati prepričali komite Mount Everest, da so začeli vlagati denar v razvoj dihalnih sistemov. (Douglas, 2011)

V tem času škotski kemik Alexander Kellas, ki je posvetil veliko svojega dela fiziologiji na visokih nadmorskih višinah, razvije dva različna tipa dihalnih sistemov. Prvi sistem je imel dodatni kisik spravljen pod pritiskom v težkih jeklenih cilindrih. Drugi sistem pa je bil sestavljen tako, da se je kisik proizvajal v kemični reakciji, ki pa je lahko potekala le, ko je alpinist počival in bil pri miru, zato ni imela prevelike praktične uporabnosti. Leta 1921 Kellas umre v bližini Everesta in nikoli ne dokonča svojih raziskav in izumov. (Douglas, 2011)

Leta 1922 na britanski odpravi na Everest George Finch in Geoffrey Bruce pokažeta, da uporaba dodatnega kisika izboljša hitrost plezanja in pomaga pri spanju. Uporabljala sta do konca izdelan aparat, ki je bil sestavljen na podlagi priporočil Dreyerja iz britanskega ministrstva za letalstvo. Sistem je bil sestavljen iz štirih jeklenk pritrjenih na okvir standardnega Bergen vojaškega nahrbtnika, vse potrebne napeljave iz cevi in dveh različnih obraznih mask – ena z ventilom in druga ki je imela v maski cev, v katero je moral alpinist ugrizniti, da se je pretok kisika ustavil. Za to odpravo je bilo pripravljenih deset setov, a se jih je večina pokvarila že na poti do Everesta. Prvi preskusi so prepričali večino članov odprave, da je sistem slabši od neuporabnega. Slika 41: Andrew Irvine med preskušanjem "prilagojenega" Ventili, ki so dovajali kisik so bili pretrdi, zato je moral Finch dihalnega aparata. (Douglas, E., Mountaineers Great tales of bravery improvizirati in sam sestaviti uporabno alternativo. Uporabil je and conquest (2011), str.: 232) gumijasto zračnico iz nogometne žoge in kos stekla v obliki črke T. Stvar je delovala in omogočila Finchu in Geoffreyu Bruceu, vodji transporta na odpravi, ki ni imel predhodnih izkušenj s plezanjem, da sta dosegla višino 8320 metrov nad morjem. Finch se je močno zavzemal v prid uporabe dodatnega kisika, kar je tudi javno zapisal v Alpine Journal leta 1923. Ostali so to jemali kot nešportno vedenje. (Douglas, 2011)

Leta 1924 je Andrew Irvine, ki ga vidimo na Sliki 42, izpolnil vlogo inženirja na odpravi na Everest. Izpopolnil je aparate proizvajalca potapljaške opreme Siebe Gorman in jih z majhnimi finimi posegi poenostavil in izboljšal ter hkrati močno zmanjšal njihovo težo. (Douglas, 2011)

Leta 1938 se pojavi tako imenovani zaprti dihalni sistem, ki reciklira in ponovno uporabi izdihan zrak. Alpinistu zagotavlja čisti kisik, ki poveča parcialni tlak kisika v krvi, kar omogoča boljše fizične sposobnosti na ekstremnih višinah. Prvič je bil uporabljen istega leta na odpravi

43 na Everest, vendar se zaradi velikega števila tehničnih okvar zaradi ekstremnega mrazu, ni dobro obnesel. (Douglas, 2011)

Do leta 1953 je bil sistem že dodobra izpopolnjen in je doprinesel k uspešnemu prvemu vzponu na Everest.

Ameriški anestezist Tom Hornbein (na Sliki 43), leta 1963 izdela poenostavljen dihalni sistem, potem ko odkrije omejitve in majhne zmogljivosti njegove v Švici izdelane maske med odpravo na Mašerbrum leta 1960. Hornbein izdela masko, ki je imela en sam ventil, ki je preprečeval, da bi izdihani zrak prišel v gumijasti balon, ki ga vidimo na Sliki 43, v katerega teče kisik iz jeklenke. Eden njegovih pacientov, ki je bil inženir, mu je dal na voljo svoje raziskovalne prostore, ki jih je uporabil za nadaljnje raziskave in v katerih je nastal dihalni sistem, ki je bil uporabljen med odpravo na Slika 42: Tom Hornbein s svojim Everest leta 1963. (Douglas, 2011) izumom. (Douglas, E., Mountaineers Great tales of bravery and conquest (2011), str.: V devetdesetih letih prejšnjega stoletja se pojavijo novi dihalni 233) sistemi, ki so bistveno lažji in bolj zanesljivi od predhodnih. Eden takih sodobnih proizvajalcev je ruski Poisk, katerega sistemi so zgrajeni iz štirih osnovnih delov: lahke jeklenke s prostornino 3 – 4 litre, ventila, regulatorja, ki omogoča kontrolo pretoka zraka in shranjevanje odvečnega kisika za kasnejšo uporabo, ter maske z indikatorjem pretoka zraka. Po potrebi pa se na regulator lahko namesti tudi manometer, da uporabnik lažje spremlja tlak v jeklenki. Ti sistemi so že tako lahki in izpopolnjeni, da si ga uporabnik lahko namesti na vsak nahrbtnik.

Alpinist in vojaški inženir Ted Atkins leta 2004 izdela TopOut masko, ki maksimalno izrabi kisik, ki ga uporabnik nosi s sabo. Obstoječi sistemi, ki so delovali na tako imenovani »polni pretok«, so zagotavljali neprestan tok zraka v masko, kar je povzročilo do 60- odstotno izgubo kisika med izdihovanjem uporabnika. Atkins pa je izumil poseben zadrževalnik, kjer se ves ta višek kisika shranjuje in uporabi kasneje. Poleg tega je maski dodal še poseben ventil, s katerim je v zadnjem delu vdiha, ki ga pljuča ne koristijo popolnoma, prisotnega manj kisika iz jeklenke. (Douglas, 2011)

Dihalni sistemi so prepotovali dolgo pot razvoja, da so prišli do svoje trenutne oblike in teže. Sam razvoj in uporaba dihalnih sistemov pa nista uporabna zgolj v tehnološkem smislu, ampak sta imela bistveno močnejši vpliv na raziskovanje učinka višine na telo posameznika. Sprožila se je cela serija raziskav, ki so preučevale delovanje telesa na ekstremnih višinah, saj so alpinisti sami ugotavljali, da se delovanje njihovega telesa med vzponom spremeni, niso pa povsem vedeli zakaj. Danes to vemo in zahvala gre vsem znanstvenikom in raziskovalcem, kot tudi alpinistom za vso opravljeno delo.

In čeprav so bili odzivi našega telesa na povečano višino bolje razumljeni šele do pred kratkim, je bila hipoksija oz. pomanjkanje kisika v našem telesu pod drobnogledom že celo tisočletje. Kitajski tekst »Hanshu« opisuje potovanje popotnikov na »Veliko Glavobolno Goro«, okoli leta 37 pred našim štetjem. Kisik je bil odkrit leta 1775, vendar je preteklo še celo stoletje, preden je francoski znanstvenik Paul Bert, ki si je zgradil svojo dekompresijsko komoro, predstavil povezavo med atmosferskim tlakom in hipoksijo. Leta 1911 pa je raziskovalka Mabel Fitzgerald, med odpravo na Pikes Peak v Koloradu, izvedla zgodnje delo na procesu aklimatizacije. (Douglas, 2011) Leta 1947 Charles Houston, ameriški alpinist in pionir visokogorske medicine, nadzoruje operacijo Everest – test, v katerem so štiri testne osebe v dekompresijski komori na simulirani višini 8850 metrov preživele 34 dni. Raziskave so sicer potekale pod okriljem ameriške vojske, kjer so proučevali učinke višine na pilote, da bi lažje dosegali premoč v zraku. So pa imeli poskusi dobre stranske rezultate za alpiniste, saj so dokazali, da bi lahko ob morebitni nesreči, alpinisti preživeli na vrhu sveta kar nekaj časa oziroma vsaj dokler se ne bi mogli varno vrniti v dolino. (Douglas, 2011) Kot pionir pri mnogih poskusih, je Houston leta 1958 med drugim kot prvi raziskal in zaključil, da hipoksija ne povzroča pljučnice, kot se je do takrat domnevalo, ampak povzroči pljučni edem – nabiranje tekočine v pljučih. (Douglas, 2011)

Verjetno najbolj obsežna raziskava o vplivu višine na telo posameznika je bila izvedena med letoma 1960 in 1961. Celotna odprava se je imenovala »Srebrna koča« in je zajemala vse od klasične odprave na Makalu do proučevanja fiziologije aklimatizacije in vpliva višine na telo posameznika skozi daljše časovno obdobje. Vodja odprave je bil sir Edmund Hillary, dr. Griffith Pugh pa je bil vodja znanstvenikov. Študije so bile izvedene v baznem taboru v regiji Everesta na višini 4500 metrov in v srebrni koči na višini 5800 metrov na ledeniku Mingbo. Med vsemi testiranji je bil osvojen še vrh gore Ama Dablam. Po opravljenih prvih testiranjih se je celotna odprava premaknila pod Makalu in ga poskušala osvojiti, vendar jim zaradi pomanjkanja dodatnega kisika in slabega vremena ni uspelo. Celotna odprava je bila zelo uspešna, sploh iz znanstvenega vidika. Mnogo rezultatov in testiranj niso ponovili še nekaj časa po tem, nobenega pa niso nikoli ovrgli. (Douglas, 2011)

Do danes je bilo opravljenih še veliko različnih testiranj, v dekompresijskih komorah ali pa v gorah v realnih pogojih. Prav vse raziskave so doprinesle k boljšemu poznavanju povsem specifičnih zakonitosti v visokogorju, ki na naše telo vplivajo popolnoma drugače kot kje drugje. Vsaka raziskava je pomagala narediti odprave bolj varne in bolj uspešne.

Medtem pa, ko so se na eni strani iz leta v leto dihalni sistemi izboljševali in vedno bolj uporabljali, se je na drugi strani pričela pojavljati skupina alpinistov, ki so bili vedno bolj prepričani, da je možno preplezati tudi najvišje vrhove brez pomoči dodatnega kisika. Vsekakor bi bil največji dokaz v prid temu uspešen vzpon na Everest. Prvi, ki je brez pomoči dodatnega kisika prišel zelo visoko, je bil Fritz Wiessner. Leta 1939 med odpravo na K2 je prišel

45 vse do višine 8382 metrov nad morjem (240 metrov pod vrh), ko se je moral zaradi slabega vremena obrniti. Oprava je sicer obveljala kot neuspešna, vendar je kasnejšim alpinistom, ki so želeli plezati brez dodatnega kisika, dala upanje in dobro spodbudo, da je mogoče na tak način priti tudi vse do vrha Everesta. Eden takih je bil Reinhold Messner. Leta 1978 sta s kolegom alpinistom Petrom Habelerjem med avstrijsko odpravo na Everest, osvojila vrh brez uporabe dodatnega kisika in se tudi varno vrnila v bazni tabor. Messner je kasneje izjavil, da se je na vrhu počutil »nič več kot ozka stisnjena pljuča, ki kričijo za zrakom«. Dosežek je bil bolj daljnosežen, kot bi si sprva mislil, saj je sprožil popolnoma nov val plezalcev in alpinistov, predvsem pa je spremenil način plezanja v visokogorju, saj je dal jasno vedeti, da se da plezati tudi brez pomoči. (Douglas, 2011) Iz tega sta se razvila dva nasprotujoča si tabora. Eni zagovarjajo uporabo dodatnega kisika, kot pomoč pri osvajanju najvišjih vrhov sveta. To so predvsem velike komercialne odprave, kjer klienti dobesedno plačajo, da jih pripeljejo na vrh. Danes je to že neke vrste storitev, saj imajo vse pripravljeno, postavljene šotore, v njih spalne vreče in sveže jeklenke. Drugi tabor, katerega začetnik in idejni vodja je Reinhold Messner, pa ostro nasprotuje prvemu in strogo zagovarja svoj način osvajanja vseh vrhov, ne le najvišjih na svetu. Imenujejo ga alpski slog plezanja, kjer ni velikih odprav z mnogo člani in še več šerpami in ostalimi nosači, temveč imajo plezalci s sabo samo toliko opreme kot jo potrebujejo in nič več. Kot pravijo, plezajo »lahko«, z malo opreme. Iz baznega tabora krenejo v steno in jo preplezajo hitro in se nato vrnejo nazaj v bazni tabor. Za sabo ne puščajo jeklenk in ostalih odpadkov, ne postavljajo tako imenovanih fiksnih vrvi. Predvsem pa dokazujejo, da se da tudi najvišje vrhove sveta preplezati brez uporabe dodatnega kisika.

OSTALO

Očala

Očala so sestavni del gorniške opreme vsakega alpinista in plezalca, ki se odpravlja na sončen dan v gore, še posebej pozimi. Gornik, turni smučar, alpinist ali odpravar uporablja očala za učinkovito zaščito oči pred najnevarnejšimi ultravijoličnimi žarki. Precej manj pa so nevarni infrardeči žarki. Že dolgo časa je znano, da so ultravijolični žarki izredno močni in škodljivi v snežni belini visokih gora, na ledenikih in v na videz nedolžnih meglah in meglicah. (Mlač, 1999) Na snegu se vsaka bleščeča snežinka in košek ledu spremeni v ogledalo, ki proti nam usmerja sončne žarke. Posamezno to ne predstavlja problema, saj so ti odboji zelo majhni, a ko jih je veliko naenkrat, kot jih je v lepem sončnem vremenu, se združijo v veliko ogledalo. Ti odbiti sončni žarki pa začnejo predstavljati problem za naše oči. V naših zemljepisnih širinah so še zlasti nevarni poleti med 11. in 16. uro. Čim višje gremo, bolj je ozračje čisto, prašnih delcev je vse manj in sončni žarki nimajo ovir, zato so tem bolj intenzivnejši. Bolj kot so intenzivni, bolj so nevarni in škodljivi. (Mlač, 1999)

Poleg zaščite pred škodljivimi žarki nam takšna očala omogočajo, da vidimo teren pred sabo in okoli sebe brez optične popačenosti. Nosimo jih tudi, ko piha močan ali ledeno mrzel veter, med sneženjem, sekanjem stojišč v ledu, ko smučamo itn. (Mlač, 1999).

Že Eskimi so izdelovali zaščitna očala, katera so prikazana na Sliki 44, iz rogovja karibuja in mroževih kosti, lesa in raznih školjk, da bi zaščitila oči pred snežno slepoto in ultravijoličnim sevanjem. Očala so bila ukrivljena, tako da so se prilegala obrazu, del roževine, ki se je dotikal nosu, pa so izdolbli, da se je še bolje prilegal obrazu. V sprednji del so naredili tanko zarezo, ki je omogočala pogled in hkrati omejila preveliko sevanje UV- žarkov. Očala so nosili pritrjena okoli glave s karibujevo tetivo. (Sunglasses, 2015)

Obstajajo zapisi, da naj bi rimski cesar Neron opazoval gladiatorske Slika 43: Pripadnik Eskimov z boje s smaragdom čez oči, ki je pomagal pri bleščanju peska v areni, očali iz kosti. (https://sl.wikipedia.org/wiki/ a ni deloval kot očala, ampak bolj kot ogledalo. Za%C5%A1%C4%8Ditna_o%C4 %8Dala#/media/File:Inuit_sno w_goggles.jpg) Očala, narejena iz ravnih plošč megličastega kremena so bila uporabljana na Kitajskem v 12. stoletju. Očala niso imela korekcijskih lastnosti, so pa ščitila oči pred bleščanjem sonca. Nekateri viri navajajo, da so bila takšna očala uporabljana že bolj zgodaj in da so jih na Kitajskem uporabljali sodniki na sodiščih, da so z njimi prikrili obrazno mimiko med izpraševanjem prič.

Josias Simmler, zgodnji gornik iz Švice, ki je živel med leti 1530 in 1576, in spada med pionirje alpinizma, je v svojih zapisih objavil kratek zapis o zaščiti oči, in sicer »da morajo biti oči zaščitene pred bleščanjem snega s steklenimi očali«. Zapis priča o tem, da so se že v tistem času zavedali nevarnosti močnega sonca v gorah za oči. (Douglas, 2011)

James Ayscough je začel okrog leta 1752 eksperimentirati s pobarvanimi lečami v očalih. To še niso bila prava sončna očala, kot jih imenujemo danes, saj zaščita oči pred sončnimi žarki zanj ni bila pomembna. Je pa verjel, da lahko modro in zeleno pobarvana stekla pomagajo odpraviti določene pomanjkljivosti pri vidu.

Leta 1937 Edwin H. Land, izvrsten inovator in ustanovitelj podjetja Polaroid, izdela leče s filtrom, ki zmanjša bleščanje. To je bil večji preskok v tehnologiji leč, ki je aktualen še danes in se uporablja ne samo pri očalih, ampak tudi pri oknih, računalniških zaslonih in še mnogo kje. (Sunglasses, 2015)

Za alpiniste je bila prva skrb pri očalih, da so bile dovolj temne, saj je v visokogorju sončna svetloba veliko močnejša. Hkrati pa so morala očala skrbeti za dobro zaščito oči s strani, saj so

47 bile v temnih očalih zenice močno razširjene in je vsak žarek, ki je s strani prodrl za očala, naredil veliko škode. Nekateri so uporabljali kar stekla iz zaščitnih mask za varjenje. Šele kasneje pa so se razvila posebna specializirana očala namenjena športnikom in še posebej gornikom ter alpinistom, primer katerih vidimo na Sliki 45. Za najvišje vrhove obstajajo tako imenovana »snežna očala« ali »ledeniška očala«, ki so ekstremno temna in Slika 44: Očala, ki jih je na svoji zadnji nudijo popolno zaščito pred UV-žarki, ter so zaščitena tudi odpravi na Everest leta 1924 nosil George Mallory. (Douglas, E., Mountaineers Great s strani. Ostala športna očala, pa so napredovala v vedno tales of bravery and conquest (2011), str.: bolj udobna za nošenje, vedno bolj vsestransko uporabna 228) z nudenjem zelo dobre in učinkovite zaščite pred škodljivimi sončnimi žarki.

V zadnjih letih so različna podjetja trgu predstavila zelo veliko različnih vrst očal, ki imajo vsaka svoj specifičen namen uporabe. Leče so že toliko razvite, da nudijo optimalno zaščito pred soncem. Poleg tega vsebujejo tehnologijo, ki preprečuje zameglitev stekel in imajo lastno »prezračevanje« ter odvajanje znoja. Okvirji so postali močno prilagodljivi, da jih vsak posameznik lahko prilagodi svojemu obrazu, ter hkrati bolj odporni na poškodbe. Ugotovljeno je tudi, da je rdečkasta barva leč tista, ki dvigne pozornost športnika in mu omogoča bolj natančno spremljanje okolice. Vsekakor pa so še vedno sestavni del opreme vsakega gornika.

Šotor

Šotor je posebne vrste zaklon, narejen iz plasti tkanine ali drugega materiala, ki je položen ali pritrjen na palice ali na podporno vrv. Manjši šotori so praviloma samostoječi in pritrjeni na tla, večji pa so pritrjeni še na podporne vrvi. Prvi šotori so bili uporabljani kot premični domovi nomadskih ljudstev, danes pa so bolj domena rekreacije, za kampiranje in uporabo v gorah. So različnih velikosti in oblik. (Šotor, 2013)

Najstarejši tipi šotorov so bili pri nekdanjih nomadskih narodih stožčaste oblike, narejeni iz sešitih živalskih kož, ki so bile pritrjene na nekakšno, med sabo povezano konstrukcijo iz lesenih palic. (Mlač, 1999) Najbolj znan primer takega šotora najdemo pri Indijancih, ki se imenuje tipi in ga lahko vidimo na Sliki 46. Ogrodje je bilo narejeno iz debel dreves, prekriti pa so bili s kožami. Na vrhu je bil šotor odprt, da so lahko v njem tudi kurili. Bili so preprosti za postaviti in podreti, posamezni poškodovani deli pa enostavni za zamenjati. Slika 45: Tipi. V srednjem veku in pozneje v Napoleonovih osvajalskih vojnah, pa do (https://braintan.com/bison konca 19. stoletja, so bili domala vsi šotori krojeni in sešiti iz /tipibig.jpg) dragocenih tkanin, grobega platna in svile. Med njimi so prevladovale nizke, štiristranske

48 piramidaste strehe, ki so bile brez »napušča« in našite na visoke stranske stene kvadrataste oblike. Preprosti šotor hišaste oblike je premogel tudi prvopristopnik na Matterhorn Edward Whymper, ki ga je že davnega leta 1862 uporabljal v gorah. (Mlač, 1999)

Že leta 1897 je vojvoda Abruzzi pri plezanju na goro Saint Elias, uporabljal dva tipa šotorov. Vsak je bil zgrajen iz nepropustnega platna in bil za tisti čas zelo lahek: prvi model (Whymperjev model) je tehtal 15 kilogramov, drugi (Mummyjev model) pa 6,4 kilograma. Na tla pod šotorom so postavili naoljeno platno za zaščito pred mokroto od snega in ledu. Čez platno so bile položene še preproge, da plezalci z žebljički na čevljih niso poškodovali in preluknjali platna na tleh. Platna in preproge so dodale še 25 kilogramov k skupni teži. (Douglas, 2011)

Kratek čas pred prvo svetovno vojno in zlasti po njej prevladujejo različne zvrsti hišastih šotorov iz gosto tkanega lanu ali konoplje. Po letu 1945, zlasti v korejski vojni, so jih začeli impregnirati s silikoni, da bi povečali nepremočljivost. Že pred tem so poznali preprosto impregnacijo s pomočjo burovih tablet, z vtiranjem čebeljega voska z likalnikom ali premazom parafina, predhodno raztopljenega v segretem bencinu itn. Čeprav za zunanje strehe šotorov še vedno uporabljajo platno iz impregniranega bombaža, se vse bolj uveljavljajo sodobni sintetični materiali. (Mlač, 1999)

Kasneje se pojavita še dva tipa šotora – tako imenovani gorski šotor, ki je bil bolj vzdržljiv in je vzdržal tudi v hujših nevihtah in viharjih. Imel je prišita tla in lijakast vhod, podprt pa je bil z jekleno palico v sredini šotora. Drugi tip je bil manjši šotor, ki je tehtal samo 4,5 kilograma, zgrajen iz lažje tkanine in podprt s palicami iz bambusa. Čeprav so bili ti šotori lažji za nošenje v visokogorju, pa niso bili zmožni vzdržati hujših viharjev, kot težji gorski šotori.

Leta 1948 Bucky Fuller patentira svoj prvi ovalni kupolasti šotor. Ta oblika ima mnogo prednosti pred drugimi, saj se pri raznih dotikih in upogibih na enem delu šotora ta sila enakomerno razporedi po celotnem šotoru. Hkrati ta oblika kar najbolje izkoristi prostor, ki ga zajema, aerodinamična oblika pa najbolje reže zrak pri močnejšem vetru. (Johnson, 2015)

V štiridesetih in petdesetih letih 20. stoletja je prišlo do izuma in množične uporabe umetnega materiala najlona in do menjave materialov pri izdelavi šotorov. Medtem ko so nekatera podjetja pričela preskušati in uporabljati nove materiale, so ostali še vedno uporabljali platno. Na tržišču se srečujemo s poliestrom, poliamidi, med katerimi prevladujejo najlonske različice in gore-texom. Od zaščitnih Slika 46: Viseči šotor. premazov pa stroka omenja poliakril, poliuretan, aluminij in (http://www.qcodemag.it/wp- silikone. (Mlač, 1999) content/uploads/2015/01/87797_990 x742-cb1421254571.jpg)

Danes je na tržišču veliko različnih šotorov, med katerimi lahko izbirajo gorniki. Nekateri med njimi so ekstremno lahki, s težo okrog 2 kilograma. Najlažjega je izdelala firma Brunner iz Bolzana za Hansa Kammerladerja, znanega avstrijskega alpinista. Tehta en kilogram in prenese sunke vetra med 120 in 150 km/h. V njem je prostora za tri osebe v debelejših spalnih vrečah. (Douglas, 2011)

Za plezalce dolgih smeri, ki preživijo v steni več kot en dan, so na voljo tako imenovani stenski šotori, kakršen je na Sliki 47. So nekakšna kombinacija med tunelom in iglujem ali po polovici odrezanega slemenastega šotora brez stranskega zidu. Spodnji del prevzame vlogo ležišča ali police, na kateri lahko plezalci sedijo ali celo stojijo. V njem lahko spita dva plezalca brez opreme, spravljen v vreči pa zavzame malo prostora.

Nahrbtnik

Nahrbtnik je, gledano v najbolj preprostem smislu, tekstilna vreča, ki jo planinec prenaša na hrbtu, kamor je pritrjena s trakovi, ki gredo preko ramen. Z nahrbtnikom planinec lažje prenaša osebno in tehnično opremo, ki jo mora ves čas imeti ob sebi. Na nahrbtnik se lahko pritrdijo smuči, plazovna lopata, pohodniške palice, cepin, dereze, spalna vreča, podloga za spanje.

V starodavnih časih se je nahrbtnik uporabljal predvsem za prenašanje kosov ulovljenega plena in lažje prenašanje drugih materialov. Če je bil ulovljen plen večji, so ga razkosali in zavili, ter ga spravili v nahrbtnike in ga odnesli v tabor. Narejeni so bili iz živalskih kož in spleteni skupaj z živalskimi prebavili, ki Slika 48: Rekonstrukcija Ötzijevega nahrbtnika. so bile spredene zelo na trdo, da so bile že podobne (https://74fdc.files.wordpress.com/2012/02/otzi kasnejšim vlaknastim. Že 5000 let stara najdba Ötzija -rucksack-copy-2.jpg?w=625&h=311) na prelazu med Avstrijo in Italijo, je razkrila, da je uporabljal nahrbtnik, ki je imel zunanje ogrodje iz macesnovega in leskovega lesa, na katerega je bila pritrjena vreča iz živalskih kož. Rekonstrukcijo takega nahrbtnika lahko vidimo na Sliki 48. V fjordih in bolj izoliranih dolinah na Norveškem so bili najdeni podobni nahrbtniki z zunanjim lesenim ogrodjem iz zvite lesene palice in med njo napeto živalsko kožo, ki je bila Slika 47: Primer "krošnje". (https://74fdc.files.wordpress.com/2012/0 naslonjena na hrbet. Imenovali so se »Hjuringsmeis«. 2/kraxe-seat-frame.jpg?w=941&h=630) (Douglas, 2011)

V 18. stoletju so se uporabljali predvsem nahrbtniki z zunanjim lesenim ogrodjem v obliki črke L, ki so ga imeli gorniki pritrjenega na hrbet z dvema ramenskima trakovoma (na Sliki 49). Na

50 ogrodju je bila privezana vreča iz tkanine. Nekateri pa so preprosto nosili kar lesene pletene koše ali vreče iz platna brez ogrodja z dvema ramenskima trakovoma. Pri nas je ta oblika nahrbtnika bolj poznana pod imenom »krošnja«. Proti koncu 19. stoletja in v začetku 20. so gorniki še vedno uporabljali nahrbtnike brez ogrodja in pa nahrbtnike z zunanjim ogrodjem, katera so postajala bolj udobna za nošenje, lepše izdelana in z bolje prilegajočimi se trakovi. Ohranjeni primerki nahrbtnikov prihajajo iz celega sveta. Vsako ljudstvo je imelo svoj način izdelave, a vsem je skupno leseno ogrodje, ki je bilo različno oblikovano, poslikano, izrezljano in okrašeno. Še danes pa se, sicer zelo redko, uporablja ta najbolj preprosta oblika nošenja tovora. Največ se uporablja v gorah za oskrbo planinskih koč, saj se na njih lahko naloži večji in težji tovor, kot v sodobne nahrbtnike. Slika 49: Nahrbtnik Henry C. Prvi nahrbtnik z zunanjim ogrodjem je bil patentiran leta 1886 s Merriama. (https://74fdc.files.wordpress.co strani polkovnika Henry C. Merriama, ki ga vidimo na Sliki 50. m/2012/04/merriam- Nahrbtnik, ki so ga uporabljali vojaki, je imel lahek jeklen okvir v pack.png?w=444&h=365) sredini in lesene palice, ki so prenašale težo na pas, ki je bil nameščen nad zadnjične mišice. Ta pas je močno zmanjšal pritisk ramenskih trakov, ki so povzročali bolečine v hrbtu. (Kittner, 2012)

Več kot 20 let pozneje, leta 1908, je Ole F. Bergans izumil nahrbtnik z jeklenim okvirjem in ga lahko vidimo na Sliki 51. Njegov patent je bil registriran leta 1909. Bergans je bil prepričan, da mora biti nahrbtnik oblikovan glede na višino in obliko telesa osebe, ki ga Slika 50: Nahrbtnik Ole F. Bergansa. nosi, ter da mora slediti telesnim potezam. Ker je uporabljal lahke (https://74fdc.files.wordpress.co in tanke jeklene okvirje, jih je lahko sproti oblikoval glede na obliko m/2012/04/bergans_original_19 22_back.jpg?w=470&h=470) telesa posamezne osebe. Hkrati je s tem postal nahrbtnik bolj udoben za nošenje, saj je okvir preprečeval, da bi zaradi opreme nastal kakšen oster rob v vreči, ki bi se zaril v nosačev hrbet. (Kittner, 2012) Leta 1920 je Lloyd F. Nelson patentiral ojačano hrbtno oporo, ki je izhajala iz tradicije ameriških domorodnih ljudstev. Nov dizajn je omogočil prezračevanje hrbta in dodatno zaščito hrbta pred trdimi kosi opreme. (Kittner, 2012)

Največja revolucija v izdelavi nahrbtnikov se je zgodila leta 1952. Asher Kelty in njegova žena Nena sta ustanovila podjetje Kelty v mestu Glendale v Kaliforniji, v domači garaži. Bila sta prva, ki sta nahrbtnike z zunanjim ogrodjem izdelovala za normalno civilno Slika 51: Nahrbtnik z zunanjim aluminijastim okvirjem Asherja Keltyja. uporabo. Primer takšnega nahrbtnika lahko vidimo na (https://74fdc.files.wordpress.com/2012/08/kelt Sliki 52. Največji preskok pa je bilo zunanje ogrodje iz y-side.jpg?w=468&h=656)

51 aluminija, pas čez boke iz najlona, žepi z zadrgo in oblazinjeni ramenski trakovi. Pred tem so bili vsi nahrbtniki izdelani iz platna, trakovi pa so bili iz usnja. Zapirali so se s trakovi in vrvicami. Izuma Asher ni patentiral, saj je denar raje porabil za nadaljnji razvoj nahrbtnika. Originalni dizajn se do danes ni kaj dosti spremenil, se je pa uporaba prenesla bolj med vojake in lovce. Okvirji so postali modularni in teleskopski, ki jih je mogoče povečati ali pomanjšati, ter jih prilagoditi trenutnim potrebam. Predvsem pa so se ti nahrbtniki umaknili prevladi nahrbtnikov z notranjim ogrodjem. (Kittner, 2012)

Leta 1967 je Greg Lowe, kasneje ustanovitelj podjetja Lowe Alpine, izumil nahrbtnik z notranjim ogrodjem. Ti nahrbtniki imajo celotno ogrodje v notranjosti, kot lahko vidimo na Sliki 53, so obloženi s podlogo z vseh strani, da zagotovijo največje možno udobje. Ogrodje je izdelano iz različnih materialov kot so aluminij, titan in plastika. Z dodatnimi trakovi, bočnim in prsnim, se nahrbtnik bolje in čvrsteje prilega hrbtu in zagotavlja večjo udobnost, hkrati pa omogoča boljše gibanje zgornjega dela telesa pri športnih aktivnostih. Že takoj so prišli v poštev umetni materiali, ki so docela izpodrinili bombažne tkanine in platno. Predvsem se je uveljavil najlon, ki je bil bolj vzdržljiv, lažji in vodoodporen. Z leti so se oblika in funkcionalnost nahrbtnikov prilagodili specifičnim potrebam Slika 52: Primer nahrbtnika Lowe vsakega športa posebej, tako po velikosti, prostornini, kot po Alpine z notranjim ogrodjem. številu žepov. Večinoma že imajo vsi poseben žep v (http://www.hanibal.cz/noRW_/eshop /items/xp/13935_full_0c2ace07552e6 notranjosti, kamor se spravi vreča za vodo in pa luknje, kjer 688.jpg?cache=1196263762) poteka cev do ust. Dražji modeli so iz gore-tex materiala, s čimer so popolnoma vodoneprepustni in ne rabijo dodatne dežne prevleke. Plezalni in alpinistični pa imajo še posebne zanke za pritrditev cepina, vrečo za dereze, trakove za pritrditev smuči, zanke na pasu za pričvrstitev vponk, ko jih plezalec ne rabi in še mnogo drugih stvari. Rešitev je toliko kot je različnih proizvajalec gorniške opreme.

Spalna vreča

Spalna vreča je del opreme, ki planinca ali alpinista ščiti pred izgubo toplote, še posebej ponoči. Vreča sama po sebi ne greje, ampak samo upočasnjuje izgubo toplote telesa. Če je planinec že v začetku izčrpan in ga zebe, se bo tudi v splani vreči težko ogrel. Spalne vreče se v osnovi delijo po obliki na kvadratne in trapezaste ali podobne mumiji. Kvadratne so preprosto odeje zložene na pol, z zadrgo na dveh stranicah. Je najbolj osnovna oblika spalne vreče, ki se uporablja za kampiranje v dobrih pogojih, je enostavna za zlaganje, za bolj zahtevne razmere pa ni primerna. Druga oblika, oblika mumije, je oblikovana trapezno, zato je uporabljenega manj materiala in zavzame manj prostora pri zlaganju. Zadrga je

52 nameščena samo na eni strani, pa še to ne čisto do konca in je pri spodnjem delu, kjer so stopala, sploh ni, saj je s tem zmanjšana izguba toplotne izolacije, ki je pri zadrgi najslabša. Opremljene so tudi z oglavnico, ki ima po celem obodu vrvico, s katero si planinec zategne in učvrsti spalno vrečo okrog obraza in tako še dodatno zmanjša izgube toplote.

Najzgodnejši zapisi o uporabi spalnih vreč segajo v čase, ko so francoski carinski uradniki stražili mejo med Francijo in Španijo na prelazih v Pirenejih in uporabljali vreče za spanje iz ovčjih kož in prešitih z volno. Vreče so imele pet zaponk za zlaganje in so se lahko zvile. (Startzman, 2014)

Leta 1850 so arktični raziskovalci uporabljali vreče iz volnenih odej prekritih s platnom, vse to pa je bilo prekrito z »mackintošem«, gumiranim platnom, ki ga je izumil Charles Mackintosh leta 1824. V istem času, v petdesetih letih devetnajstega stoletja, so nemški kmetje uporabljali neke vrste spalno vrečo, ki je bila sešita iz močnega trdnega platna, napolnjena s suhim listjem, senom ali slamo. (Startzman, 2014)

Eno prvih gorskih spalnih vreč je leta 1861 preskusil Francis Fox Tuckett. Narejena je bila iz volnene odeje z dnom iz mackintoševe gume. Vendar je Tuckett hitro spoznal, da se pri gumiranem dnu nabira vlaga in je zato ta dizajn hitro opustil. Vse zgodnje oblike spalnih vreč so imele skupen problem – dolgotrajno lazenje v in iz njih, saj so bile v bistvu navadne vreče z zapiranjem zgoraj. (Startzman, 2014)

Prve masovno proizvedene in komercialno uporabljane spalne vreče so bile izdelane leta 1876. Imenovale so se »Euklisia Rug«, izdelal pa jih je Pryce Pryce-Jones. Vreča je bila izdelana iz volnene odeje, ki je bila prepognjena na pol in pri straneh zavezana skupaj, s čimer je bilo rešeno plezanje v vrečo. Imela je tudi všit napihljiv gumijast vzglavnik. Ruska vojska je bila prvi velik naročnik in je oddala naročilo za 60000 spalnih vreč, ki so jih Rusi uporabljali med obleganjem Plevne, med rusko-turško vojno. Ker je mesto padlo razmeroma hitro je Pryce- Jonesu ostalo 17000 neuporabljenih spalnih vreč, ki jih je ponudil v dobrodelne namene za revne. Kasneje jih je uporabljala še britanska vojska v avstralskem zaledju – outbacku. Spalna vreča Euklisia je bila dolga dva metra in široka meter in 70 centimetrov. (Startzman, 2014)

Vojska je imela zelo veliko vlogo pri masovni proizvodnji spalnih vreč, saj je bila pred drugo svetovno vojno standardna »spalna« oprema sestavljena iz petih volnenih odej in talne podloge. Med drugo Slika 53: Spalna vreča m-1942. (http://www.weeklyhobby.com/wp- svetovno vojno sta bili predstavljeni content/uploads/2014/05/m1942.jpg)

53 gorska spalna vreča in vreča M-1942, ki jo lahko vidimo na Sliki 54, kateri sta imeli obliko mumije. Takšna oblika je bila vedno bolj popularna med športniki v tem času, vojska pa je uporabila to obliko zato, da so prihranili prostor in težo v vojakovi opremi ter zadostili pomanjkanju puha in perja, ki se ga rabi dosti manj kot pri kvadratnih spalnih vrečah. Poleg tega je oblika mumije bolje ščitila pred izgubo toplote kot kvadratna oblika. Vojaška vreča je nudila še lažje vstopanje in izstopanje. Slika 54: Spalna vreča m-1949. Kasneje so vrečo M-1942 izpopolnili in izdelali model (http://www.armygear.net/armygear/images/ite M-1949 (vidimo na Sliki 55), ki je bila še vedno v obliki ms/0068a_lg.jpg) mumije in napolnjena s pernatim polnilom. Imela je tudi modularni dizajn, kjer je bila vodoodporna prevleka prišita na glavni del vreče, s tem pa je bolje varovala uporabnika pred vodo in izgubo toplote. (Startzman, 2014)

Skozi leta so se spalne vreče dokaj malo spremenile, oblika je ostala podobna prvotni, med alpinisti in gorniki prevladuje izključno trapezna oblika spalne vreče. Edina sprememba se je zgodila pri polnilih, saj se je na trgu pojavilo sintetično polnilo, ki ima določene prednosti pred naravnimi. Glavna prednost naravnega polnila, torej puha in perja, je toplotna učinkovitost, saj je do zdaj najboljši material, ki je lahko uporabljen v spalnih vrečah. Največja slabost pa je nabiranje vlage v polnilu, sploh če je uporabljana v bolj vlažnem okolju. Zato so nekateri proizvajalci ponudili polnilo z več drobnega perja, kar zmanjša toplotno učinkovitost, in pa impregniran puh z raznimi kemičnimi pripravki, ki pa znatno poveča težo celotne spalne vreče. Poleg tega je vreče treba dolgo in previdno sušiti in zračiti. (Sleeping Bag, 2015) Na drugi strani pa sintetična polnila ne vsrkajo skoraj nič vlage in so zato bolj primerna za uporabo v vlažnih okoljih in tam, kjer spalne vreče ni mogoče takoj posušiti. Sama vlakna so že toliko napredovala, da zelo dobro posnemajo lastnosti puha in perja, hkrati pa zagotavljajo daljšo življenjsko dobo izdelka. Na trgu je zelo veliko različnih modelov z različnimi polnili, ki zadostijo prav vsaki potrebi posameznika. Najlažje pa se med sabo ločijo po temperaturni lestvici, ki se uporablja od leta 1991 naprej. Tistega leta so v veljavo prišli ameriški, francoski in evropski standardi za označevanje spalnih vreč. Vsak je sicer dal med seboj nekoliko različne rezultate, ugotovljeno pa je bilo, da ameriški standard v povprečju prikazuje za 10 stopinj Celzija boljše rezultate kot ostali standardi. Material, iz katerega je narejena spalna vreča se ni kaj dosti spreminjal, saj je v uporabi vse od pojava najlona, umetni material. V kasnejšem obdobju se je pričel uporabljati gore-tex in bolj vzdržljivi materiali za dno spalne vreče. Zadrge so postale bolj močno izolirane, da prepuščajo kar najmanj toplote, šivi pa so zalepljeni.

Plezalna čelada

Čelada naj bi bila obvezen del zaščitne tehnične opreme vsakega gornika ali alpinista, ki kjerkoli v gorah pleza ali hodi pod stenami. Enako velja za tiste gornike, ki se podajajo na zavarovane planinske poti ali ferate. Čelada ščiti pred poškodbami glave, ki jih lahko povzročijo padci, zdrsi, padajoče kamenje, izsekani ledeni kosi ali drobir. Lobanjo ščiti pred zlomom s tem, da udarce razširi na vso površino in lobanjsko bazo, tako da energijo sunka sprejme in hkrati ublaži. Prvo nalogo čelada opravi že s tem, da se ne zlomi. Drugo opravijo navzkrižni pasovi, mreže ali penaste snovi znotraj čelade. Tretjo pa primeren blažilni obod, če pride do nevarnega sunka s strani, od spredaj ali zadaj. Standard UIAA zahteva za 20 % nižji ulovitveni sunek kot standard EN (8 kN namesto 10 kN) in s tem ustrezno večjo zmogljivost vpijanja kinetične energije, saj velja, da čim manjši kot je ulovitveni sunek, tem bolje jo odnese glava. (Mlač, 1999)

Pred iznajdbo plezalne čelade so se poskušali plezalci pred nevarnostjo padajočega kamenja zaščititi s klobukom ali kapo, pod katera so si številni plezalci natlačili časopisni papir ali kos oblačila. (Mikša, Golob, 2013) Nevarnosti padajočega kamenja niso dojemali tako resno, kot ga plezalci danes. Klobuk in kapa sta jim služila bolj kot zaščita pred soncem, kot pred kamenjem. Preteči je moralo kar nekaj časa, da se je ideja o zaščitni čeladi dovolj razvila.

Konec 50. in 60. let prejšnjega stoletja je začelo vse več plezalcev nositi plezalne čelade. Ta danes nepogrešljivi del plezalne opreme je konec 30. let prejšnjega stoletja začel razvijati Švicar Paul Hübel. Najprej, leta 1937, je želel za material uporabiti duraluminij, ki pa v času pred in med vojno ni bil dobavljiv, zato je ideja zaspala do leta 1953. Hübel je tedaj izdelal aluminijasto čelado, ker se iz duraluminija nekateri deli niso mogli izdelati, vendar se Slika 55: Primer zgodnje čelade iz umetne mase. (Vir: Slovenski planinski muzej) tudi aluminij ni obnesel. Hüblu je priskočil na pomoč Nemec Richard Hechtel z gumijastim vložkom. Do leta 1955 je razvil plezalno čelado iz umetne mase. (Mikša, Golob, 2013). Primer takšne čelade vidimo na Sliki 56.

Dandanes so na tržišču prisotne le še plastične čelade, kakršna je na Sliki 57, ki so postale bolje prilegajoče, varnejše in lepše. Na njih je mogoče pritrditi tudi naglavno svetilko, postale pa so ločene za moške, ženske in otroke, da zadostijo potrebam plezalcev. Ne glede na obliko, ciljno Slika 56: Primer sodobne čelade znanega skupino in barvo, pa imajo prav vse skupno lastnost – da proizvajalca. varujejo glavo. (http://www.rei.com/media/dd/65a4f0f0- 272f-4f3e-a6ac-0c568101a519.jpg)

SKLEP

Namen diplomskega dela je bil predstaviti zgodovinski razvoj planinske in alpinistične opreme v svetu. Opisali smo nastanek in razvoj najpomembnejših in glavnih kosov opreme, ki se uporabljajo pri plezanju, gorništvu in alpinizmu. Med besedilom so navedene tudi najpomembnejše osebnosti, ki so sodelovale in največ pripomogle k razvoju opreme.

Diplomsko delo je monografskega tipa ter sloni na dokumentacijskem gradivu (knjižnem in elektronskem) s področja alpinizma, planinstva, plezanja, gorništva in gorniške plezalne opreme. Slovenska literatura je na tem področju dokaj omejena, zato so bili v glavnem uporabljeni viri iz angleške literature. Nekaj virov je bilo pisnega izvora, večinoma pa so bili v elektronski obliki pridobljeni z interneta. Veliko so pripomogle tudi lastne izkušnje in znanja s tega področja. Slikovni material je zbran iz pisnih in elektronskih virov.

Ugotovljeno je bilo, da je oprema za visokogorje sicer prisotna že dolgo časa, a da se je pravi razvoj pričel dogajati šele ob koncu 19. in še bolj v začetku 20. stoletja. Pred tem so plezalci uporabljali posamezno opremo, ki jim je bila na voljo in ki še ni bila pretirano specializirana za planinstvo ali alpinizem. V omenjenem obdobju pa se je pričel razvoj prave planinske in alpinistične opreme, ki je imela jasno določena namen in uporabo. Zanimivo je predvsem to, da se je veliko opreme razvilo s poskusi posameznikov ali z opazovanjem podobne opreme pri povsem drugačni uporabi, ki so jo kasneje predelali za uporabo v gorah. Zelo dobro se med pregledom vidi tudi, koliko truda je bilo vloženega v razvoj in izdelavo opreme, predvsem pa kako je oprema napredovala – od prvih oblik do zdajšnjega modernega stanja. Preskok je sicer ogromen, materiali so sodobni, a v samem bistvu sta oprema in z njo njen namen še vedno povsem enaka. Najbolj neverjetne pri vsem so bile družbene norme, ki so narekovale, kako morajo biti obiskovalci gora oblečeni, ko se podajo v visokogorje. Ženske so bile še posebej omejene, sploh če so plezale v družbi moških. Njihova oblačila so bila nevarna in popolnoma neprimerna za gorski svet, a norme so morale biti spoštovane. Samo močni volji posameznih žensk se gre zahvaliti, da so bile dovolj pogumne, da so razbile te norme in se oblačile kot jim je bilo po volji.

Med pisanjem smo spoznali različne osebnosti, ki so bile prisotne pri izumih in razvoju opreme, od bolj do manj znanih. Posamezniki, ki so hoteli nekaj več, ki so hoteli drugim ponuditi pripomoček in znanje, da bi lahko plezali lažje in varneje. Gre za velika imena v svetu alpinizma, ki jih veliko krat pozabimo, zato upamo, da jih s tem diplomskim delom vsaj nekoliko ohranimo v mislih in literaturi.

Ugotovili smo tudi, da je bila Slovenija, in z njo plezalci ter alpinisti, dokaj omejena pri pridobivanju opreme. Ko je bil v tujini nek izdelek predstavljen množici plezalcev, je trajalo nekaj časa, da so ta izdelek pričeli uporabljati tudi pri nas. Pri tem sta veliko vlogo igrali politika

56 in zaprtost meja. A najpomembneje je, da smo na koncu to opremo dobili in jo uporabljali, pri čemer gre zahvala planinski zvezi in posameznikom, ki so opremo hitreje spravili čez mejo in jo predali v uporabo planincem in alpinistom.

Diplomsko delo je napisano kot pregled razvoja opreme v svetu in ne le v Sloveniji. Temu je tako iz zgoraj omenjenega razloga, saj je oprema prihajala z zamikom. Prav tako na tem področju ni dosti literature v slovenščini, sploh pa ne o opremi na Slovenskem. Zato je to delo pregled razvoja opreme v svetu s posameznimi zapisi iz slovenskega področja, ki opisuje kako je potekalo opremljanje pri nas, kako so bili planinci oblečeni, kakšna je bila njihova oprema. Menimo da smo Slovenci, kot gorniški in plezalni narod, del velike planinske in alpinistične celote, ki sestavlja celotno alpinistično in planinsko skupnost in je zato tak pregled najbolj ustrezen.

Mislimo da je Slovenija veliko pridobila z izgradnjo Slovenskega planinskega muzeja, kjer je zgodovina predstavljena na bolj slikovit način, razvoj opreme pa lahko vidi vsak na svoje lastne oči. In čeprav je ta zgodovinski pregled le »slovenski«, je še vedno dovolj bogat, da posameznik začuti pomembne razvojne stopnje, ki so postopoma pripeljale do današnje opreme.

To diplomsko delo torej prinaša dopolnitev te zbirke in literaturo za vse, ki jih zanima nekaj več o razvoju posameznih kosov planinske in alpinistične opreme. Namenjeno je vsem, ki si želijo dopolniti svoje znanje in poznavanje opreme ter vsem planincem, plezalcem in alpinistom, ki to opremo tudi dejansko uporabljajo. Ker je bil razvoj že do sedaj zelo zanimiv in poln prelomnih izumov, bomo z veseljem spremljali naslednje velike izume in stopnje v razvoju v prihodnosti.

Bibliografija

About the UIAA. (brez datuma). Pridobljeno iz UIAA: http://www.theuiaa.org/our-history.html

Alpinizem. (20. marec 2014). Pridobljeno iz Wikipedia: https://sl.wikipedia.org/wiki/Alpinizem

Bagpack. (7. oktober 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/Backpack

Bodanis, D. (2004). E=mc2: življenjepis naslavnejše enačbe na svetu. Tržič: Učila International.

Boot. (19. oktober 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/Boot

Caffin, R. (1. maj 2002). FAQ - Equipment - Sleeping gear. Pridobljeno iz Bushwalking: http://bushwalkingnsw.org.au/clubsites/FAQ/FAQ_SleepingBags.htm

Cecić Erpič, S., Čufar, M., Grilc, P., Guček, V., Leskošek, B., & Simonič, A. (2003). Osnove športnega plezanja. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

Climbing. (12. avgust 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/Climbing

Company History. (brez datuma). Pridobljeno iz Patagonia: http://www.patagonia.com/us/patagonia.go?assetid=3351

Debelakova Deržaj, M. (brez datuma). Gore-ljudjeTriglavska kronika: Prvi na Triglavu. Pridobljeno iz Gore-ljudje: http://www.gore-ljudje.net/novosti/1745/

Douglas, E. (2011). Mountaineers Great Tales Of Bravery And Conquest. London: Dorling Kindersley Limited.

Down feather. (21. september 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/Down_feather

DuPont. (23. oktober 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/DuPont

EB History. (12. junij 2013). Pridobljeno iz Eb-escalade: http://www.eb-escalade.com/chausson- escalade/histoire-eb/

First ascent. (13. oktober 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/First_ascent

Giovnni Antonio Scopoli. (1. junij 2014). Pridobljeno iz Wikipedia: https://sl.wikipedia.org/wiki/Giovanni_Antonio_Scopoli

Gore-Tex. (22. oktober 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/Gore-Tex

Gorništvo. (16. februar 2014). Pridobljeno iz Wikipedia: https://sl.wikipedia.org/wiki/Gorni%C5%A1tvo

Hemmleb, J. (2011). Mallory Myths. Pridobljeno iz Innovation For Extremes: http://www.outdoorgearcoach.co.uk/innovation-history/mallory-myths/

History. (brez datuma). Pridobljeno iz Millet: http://www.millet-mountain.com/history.html

History of Backpacks. (2013). Pridobljeno iz Adventure 16: http://positive.adventure16.com/c/articles/History-of-Backpacks-141260

History of rock climbing. (4. september 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/History_of_rock_climbing

History of the Anorak. (2012). Pridobljeno iz Anorak Jacket: http://www.anorakjackets.com/Anorak- History.html

Holdsworth, G. (brez datuma). The Evolution of Climbing Equipment. Pridobljeno iz Mount Logan Canadian Titan: http://www.virtualmuseum.ca/sgc-cms/expositions- exhibitions/logan/en/index.php?/md/climb/evolutionofclimbing

International Climbing and Mountaineering Federation. (28. januar 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/International_Climbing_and_Mountaineering_Federation

Johnson, B. B. (2. oktober 2015). Geodesic Tent Revolution. Pridobljeno iz Oregon Photos: http://www.oregonphotos.com/Geodesic-tent1.html

Kittner, M. (25. avgust 2012). External Frame Backpacks – Applying the Old Ways to the New Journeys – Edit. Pridobljeno iz 74 Footwear Design Consulting: https://74fdc.wordpress.com/2012/08/25/external-frame-backpacks-applying-the-old-ways- to-the-new-journeys/

Mikša, P., & Golob, U. (2013). Zgodovina slovenskega alpinizma. Ljubljana: Friko, Mikša in partnerji.

Mlač, B. (1999). Oprema za gore in stene. Ljubljana: Planinska zveza Slovenije.

Mountaineering. (16. oktober 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/Mountaineering

Mountaineering boot. (17. junij 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/Mountaineering_boot

Noša v Ljubljani v 17. in 18. stoletju. (11. junij 2013). Pridobljeno iz Noša v Ljubljani v 17. in 18. stoletju: https://sl.wikipedia.org/wiki/No%C5%A1a_v_Ljubljani_v_17._in_18._stoletju

Ötzi. (19. oktober 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/%C3%96tzi

Palmer, A. (9. april 2013). CLimbing Shoes - A Guide. Pridobljeno iz Cold Mountain Kit: https://www.coldmountainkit.com/knowledge/articles/18-climbing-shoes-a-guide

Parka. (17. oktober 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/Parka

Pierre Allain. (brez datuma). Pridobljeno iz Outdoor Gear Coach: http://www.outdoorgearcoach.co.uk/innovation-history/pierre-allain-innovator- extraordinaire/#.VXAedDQw8Y1

Plezalna oprema. (9. marec 2013). Pridobljeno iz Wikipedia: https://sl.wikipedia.org/wiki/Plezalna_oprema

Plezanje. (9. junij 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://sl.wikipedia.org/wiki/Plezanje

Polar Fleece. (11. oktober 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/Polar_fleece

Prince Luigi Amedeo, Duke of the Abruzzi. (10. oktober 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/Prince_Luigi_Amedeo,_Duke_of_the_Abruzzi

Prvi vzpon na Triglav. (2007). Pridobljeno iz Bohinj: http://www.bohinj.com/si/Prvi_vzpon_na_Triglav/print

PTFE Recycling. (2011). Pridobljeno iz ECO U.S.A: http://www.ptferecycling.com/ptfe-recycling/

Rock-climbing equipment. (22. september 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/Rock-climbing_equipment

Samet, M. (2013). 10 Things You Didn't Know about Sport Climbing's Early Days. Pridobljeno iz Climbing: http://www.climbing.com/climber/10-things-you-didnt-know-about-sport- climbings-early-days/

Shoe. (26. oktober 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/Shoe

Sleeping Bag. (11. oktober 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/Sleeping_bag

Smith, R. (1998). The development of equipment to reduce risk in rock climbing. Sports Engineering, str. 27-39.

Snider, L. (brez datuma). 10 Things You Didn't Know about Camming Devices. Pridobljeno iz Climbing: http://www.climbing.com/gear/10-things-you-didnt-know-about-camming-devices/

Startzman, E. (2014. januar 2014). A Brief History of Sleeping Bags. Pridobljeno iz Ezine Articles: http://ezinearticles.com/?A-Brief-History-of-Sleeping-Bags&id=8266462

Sunglasses. (13. september 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/Sunglasses

Swaby, R. (22. december 2011). How Fleece Conquered the World. Pridobljeno iz Gizmodo: http://gizmodo.com/5870294/how-fleece-became-ubiquitous-the-world-over

Šotor. (8. marec 2013). Pridobljeno iz Wikipedia: https://sl.wikipedia.org/wiki/%C5%A0otor

The History of Down Clothing. (29. november 2010). Pridobljeno iz Uniqlo Favourites: https://uniqlofavourites.wordpress.com/2010/11/29/the-history-of-down-clothing/

Tricouni. (9. julij 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/Tricouni

Vibram. (20. september 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/Vibram

Vibram History. (brez datuma). Pridobljeno iz Vibram: http://eu.vibram.com/en/history

Wilson, J. (8. julij 2013). Mountaineering - The age of the amateur. Pridobljeno iz Te Ara - the Encyclopedia of New Zealand: http://www.TeAra.govt.nz/en/photograph/10500/early- equipment

Yvon Chouinard. (28. junij 2015). Pridobljeno iz Wikipedia: https://en.wikipedia.org/wiki/Yvon_Chouinard

Zaščitna očala. (29. oktober 2014). Pridobljeno iz Wikipedia: https://sl.wikipedia.org/wiki/Za%C5%A1%C4%8Ditna_o%C4%8Dala