Medeja, Fedra) 7 I
Total Page：16
File Type：pdf, Size：1020Kb
REKONSTRUKCIJA IN/ALI REINTERPRETACIJA SLOVENSKE DRAMATIKE Taras Kermauner DRAMSKO VIDENJE (VOLJA?) Dovjakova dramatika REKONSTRUKCIJA IN/ALI REINTERPRETACIJA SLOVENSKE DRAMATIKE Taras Kermauner DRAMSKO VIDENJE (VOLJA?) Dovjakova Dramatika UMco, Ljubljana, 2011 Taras Kermauner DRAMSKO VIDENJE (VOLJA?) Dovjakova dramatika © UMco d. d. in Alenka Goljevšček Izdajatelj in založnik UMco d. d. Vsebine dram: Alenka Goljevšček Za založbo: Samo Rugelj Urednica knjige: Alenka Goljevšček Lektura: Alenka Goljevšček Oblikovanje ovitka: Žiga Valetič Postavitev: Jure Preglau Tisk: NTD d. o. o. Naklada: 200 izvodov Ljubljana, 2011 CIP – Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 821.163.6.09Dovjak K. 821.163.6-2(048) KERMAUNER, Taras Dramsko videnje (volja?) : Dovjakova dramatika / Taras Kermauner; [vsebine dram Alenka Goljevšček]. - Ljubljana : UMco, 2011. - (Rekonstrukcija in/ali reinterpretacija slovenske dramatike) ISBN 978-961-6803-28-1 257303552 UMco d. d. Leskoškova 12, 1000 Ljubljana • tel.: 01/ 520 18 39 e-pošta: bukla-urednistvo@umco.si • www.bukla.si KAZALO PISMO KRIŠTOFU DOVJAKU (ob Dovjakovi trilogiji Nioba, Medeja, Fedra) 7 I. NIOBA 8 II. MEDEJA 33 III. INTERMEZZO: primerjava med Dovjakovo in Zajčevo Medejo 56 IV. MODELNA SLIKA 1: SMER – V ONKRAJNJENJE 72 V. MODELNA SLIKA 2: SMER – V DELO KOT VIDENJE IN ODREŠEVANJE 73 VI. POJASNILO K MODELNI SLIKI: SMER – V ONKRAJNJENJE 74 VII. POJASNILO K MODELNI SLIKI: SMER – V DELO KOT VIDENJE IN ODREŠEVANJE 79 OD NORCA DO KAMNOSEKA (ob Dovjakovem Pipinu Malem) 83 PONESREČENO VSTAJENJE OD MRTVIH (ob Dovjakovem Karuzu) 159 ARISTOKRATSKI SLOG IMENUJE (ZAPIRA?) VRATA V PRAZNO (ob Dovjakovem Obračunu v Louvru) 233 MODELNA SLIKA: TERCET 341 POJASNILO K MODELNI SLIKI: TERCET 342 AVTIZEM KOT KONSTITUTIVNI ELEMENT KAPITALISTIČNE POSTMODERNE (ob Dovjakovem Debeluščku) 347 MODELNA SLIKA: RAZMERJA V DRUŽINAH A – F 386 POJASNILO K MODELNI SLIKI: RAZMERJA V DRUŽINAH 387 PLETENJE NEUJEMLJIVEGA (ob Dovjakovi drami Monjoie Karla Velikega) 391 VSEBINE DRAM (povzela Alenka Goljevšček) 395 ORGANOGRAM 402 DRAMSKO VIDENJE (VOLJA?) | 7 PISMO KRIŠTOFU DOVJAKU (ob Dovjakovi trilogiji Nioba, Medeja, Fedra) 19. XII. 2007 Dragi Krištof, pred par dnevi ste mi poslali Niobo; na vaše temeljito in lepo pismo bom odgovoril prihodnjič, mnogo tem načenja. Tokrat vam kot pismo pošiljam svojo singularno analizo Niobe. O drami na bom govoril v tem uvodu, dovolj bo rečenega v naslednjem tekstu. Ker pišete, tako mi sporočate, tudi Medejo, mi tekst čim prej pošljite, prosim. Nioba me je navdala s svetlobo kot že dolgo ne nobena drama. Pred časom sem zabavljal tudi čez svetlobo, tudi v svoji singularni analizi Pipina sem jo problematiziral. Ravno tedaj me je napadel rak; umaknil sem se v temo-mrak. Danes sem odprt soncu, celo preveč ga je zame, preveč se mi blešči, komaj še vidim. Od česa? Od svetlobe, ki je zame premočna, preveč terja od mene. Kako dolgo jo bom vzdržal? Do slepote, ki bo šele dokončna razrešitev vprašanja oz. odrešenje; izraz "dokončno" je Mrakov, sam skoraj ne verjamem vanj, jaz nisem dokončen, nič ni zame dokončno. Menim tudi, da ni nič dokončno za ta svet in za človeka. Največ, kar zmoremo, je do stopnje končne Niobe in Tejrezija. Sva že tam, dragi prijatelj? Sledi moja razprava o Niobi. 8| TARAS KERMAUNER I. NIOBA 1 Nisem si mislil – nisem si mogel predstavljati –, da je mogoče biti v uprizarjanju-izgovarjanju transa radikalnejši od dram, ki jim Dovjak v Niobi, napisani novembra 2007, sledi: od Mrakovega Chrysipposa, 1976, Zajčeve Medeje, 1988, Svetinovega Ojdipa v Korintu, 1998. To je pristna linija, zame odločilna in prava, ki nadaljuje Smoleta, Antigono, 1959 in Strnišo, Žabe, 1968. Linija je celo premica, seveda tudi krožnica, saj pripelje Nioba k Antigoni, s tem je tudi regresivna, reverzibilna. Ne zanikam vrednosti, pomena, obstoja, koristnosti (predvsem kot družbeno kritične analize) realističnih dram, recimo zadnje v tej vrsti Saše Rakef Doma (Zavetišče), 2006. A z mojega gledišča so kot epicentri ob središčni luknji, ki vodi kot hodnik (ne Matjaža Zupančiča) na drugo stran, drugam, skoz središče na rob, ki ni več ne viden ne ujemljiv, določljiv, tudi izraz kritike ne more več biti. Drhti v brezzračnem, nedosegljivem, onkrajnem. Niobo uvajajo druge Dovjakove poetične drame, Karuzo, Pipin mali, Monjoie, pa filozofske Mucka, Zalog, Vehikel, in Briškega Križ, Ladja norcev (Splav), ki so obenem religiozne. Med te sodijo tudi na začetku omenjene, od Chrysippa prek Žab do Ojdipa. Gre le za različne usmeritve – vsebine – verskega, za različne odtenke nihilizma, s katerim se omenjeni dramatiki borijo, nanj ne pristanejo, vsaj v omenjenih dramah ne, a ga ves čas konotirajo. Zame danes je Nioba vrh tega ravnanja, ki je mistična vera in njena neugotovljiva avtorefleksija. Do te zmorem, vsaj do neke njene mere. O Drugosti pa le blodim. So se ji Dovjak in ostali od Smoleta do Svetine, kaj bolj približali? Ne bi bil rad pripaden le enemu toku. Psihološki realizem Doma cenim, potrebujem ga. Zame je nepogrešljiva tudi drža Hudolina, Čara itn., ki artikulira le zlo, dno, ničesnost, blato, gnus, obup, nič, ob mogoči veri, da je vse to narobe in je (ne)kje kaj drugega. Žal ta skupina (še?) ne piše dram. DRAMSKO VIDENJE (VOLJA?) | 9 Tudi Branko Gradišnik jih ne, a bi jih lahko; njegov sijajni roman Roka voda kamen sodi v psihološki realizem, v globoko odkrivanje komaj slutenih razmerij med moškim in žensko, ob družbeno kritičnih razglabljanjih in opisih. Hudolin in njegovi spodbijajo napačni svet do fundamenta; Gradišnik ga ohranja, a v reflektorju trpke resnice. Dovjak pa sanja – nakazuje, čara – drug svet, ki se oglaša le med paradoksi in nesmisli, v lirski meglici, ki je trdnejša od jekla. Živim na vseh treh ravneh. Vse tri ravni obstajajo, so značilne za človeka, odkar je človek. Zakaj ne bi podpiral vseh treh, Mucka (ne pa Muckovo) in Gradišnika in Čara. Nekateri so vmesni členi, vezi: Šteger, v romanu-potopisu Včasih je januar sredi poletja, 1999. Nioba je blazna drama. V nji se dogaja vse čisto drugače, kot poznamo snov iz tradicije. Povezano je nepovezljivo, razvezano, kar bi moralo biti povezano. Dovjakova ustvarjalna svoboda je neizmerna. Upa si misliti-čutiti drugam, zunaj stereotipov, ki jim je podložna človeška družba od začetka identitetne družbe. Ta drama je kot sanje – iz takšne je snovi kot sanje – in je vizija: sanje-videnje v motnjavi blodnje. Ena redkih slovenskih pristnih mistik, na sledi Cankarjeve Lepe Vide, Grumovih Trudnih zastorov. Gre z Niobo (Dovjak piše tudi Medejo) za ponovno obnovo antičnega mita v SD (slovenski dramatiki)? Se je ta tradicija sploh kdaj zares končala? Stritar si še ni upal napisati cele drame na tragedijski motiv antike, ustavil se je ob odlomku, prizoru, nagovoru. Cankar je želel napisati Niobo, ki pa se najbrž ne bi dogajala v Tebah, njeni liki ne bi nosili antičnih imen, ampak slovenska; šlo bi za uprizoritev trpljenja matere, ob istem času, kot ga je skušal podati J. E. Krek z dramo Ob vojski, 1917, žal katoliško omejeno, preveč ganljivo-sladkobno, pač v skladu s Krekovo pomanjkljivo umetniško nadarjenostjo. Bravec bi pričakoval, da bo zgodba Dovjakove Niobe vsekakor zgodba o trpljenju matere, ki izgubi 14 otrok, 7 sinov in 7 hčera; pa čeprav bi se drama dogajala v Tebah, ne v današnji ali polpretekli Sloveniji. A pričakovanja bodo bravca izneverila. Dovjak si je izbral za osrednjo temo drame sicer razmerja med očetom in materjo, očetom in hčerjo, moškim in žensko, a trpljenje je tu le vzporeden motiv. Trpljenje matere ubitih otrok je le spremljava osrednjega motiva; je le posledica dejanj tudi drugih, ne le Niobe same. Nioba je kot kraljica Teb polaščevalna oblastnica, s čimer (kot človek) konkurira bogovom; enako kot Manta, ki bi rada bogove preslepila, jim izkazala zunanjo pokorščino, spoštovanje, dejansko pa utemeljila človeško 10| TARAS KERMAUNER skupnost (družbo, državo, polis, Tebe) na človeških rokah, na človeški moči: na tem, da je zmogel kralj Amfion v nekaj trenutkih sam sezidati zidove tebanskega mesta, obzidje polisa, stavbo, ki naj bi stala večno. Samoslepilo se skaže kmalu: ko pridivja sedem sovražnih vojskà, oblegajo Tebe, glej Ajshilovo Sedmerico pred Tebami (zoper Tebe), razrušijo te navidez večne zidove. Nobena čovekova tvorba ni trajna; če jih ne razdevljejo ljudje sami, jih pospravi narava. Tudi ljudje nismo večni, kot so večni bogovi (grški – pa še ti so po Homerju le "dolgo živeči"). Umiramo od starosti in bolezni ali pa nas pobijejo strelice sovražnikov, oblasti, zavistnežev, kriminalcev, versko prenapetih. Ravnanje obeh lokostrelcev, ki sta bogova, Apolon in Artemida, je "normalno", je simbol za človekovo usodo. Bogova z umorom 14-ih Niobinih otrok dokazujeta, da sta le onadva – da so le bogovi – ki imata pravico do ubijanja, a tudi rojevanja, izdelovanja-porajanja ljudi. Če človek vzame to pravico v svoje roke, greši, je kriv, zadela ga bo kazen. Na tej meji se nehajo človekove pravice; tega bi se moral že v začetku zavedati slehernik. (V eni od zgodb o Niobi, je iz antičnih časov, je Nioba hčerka nimfe Peitho, prva smrtnica, s katero se je spolno združil Zevs. Nioba, ki je hčerka smrtnika Phoroneja, je prva smrtna ženska, mati vseh živih. – Že ta zgodba, pomagajmo si z njo, govori veliko in sorazlaga Dovjakovo Niobo. Prva smrtna mati je kaznovana s smrtjo – vseh – svojih otrok! Ni to napoved za prihodnost? Da bo človeštvo, kakršno je, pobito, bodisi od lastne roke ali od epidemij ali naravnih sil, vseeno. Šele drugi človek – človek kot drugi – bo izstopil iz niza, ki ga je začela Nioba. Pred Niobo ljudje niso imeli v sebi nič božanskega, bili so ali reči ali naprave (zoon politikon). Šele božja "kri" v njih jim omogoča, da upajo v temeljno predrugenje iz živali v čezčloveka. A že prej in sproti v ubijavca, ki se zaveda svoje krivde in mora nositi zanjo kazen; kot Adam (Eva) in Kajn v hebrejskem Svetem pismu. Ideologi današnje PM (postmoderne) družbe črtajo krivdo, nadomeščajo jo z zgolj užitkom in zgolj pravicami. Morda je to najhujše samoslepilo človeštva do zdaj. Sam ne terjam še več pravic in užitka (bogastva), ampak predvidevam do konca stoletja nove revolucije: generacijsko, med starimi in mladimi, rasno, versko, med premožnimi in revnimi.