Zamišljanje Razreda: Diskurzivne Premestitve in Proizvodnja Razrednih Kultur
Total Page：16
File Type：pdf, Size：1020Kb
UNIVERZA V LJUBLJANI Andreja Trdina Zamišljanje razreda: diskurzivne premestitve in proizvodnja razrednih kultur Doktorska disertacija Ljubljana, 2016 UNIVERZA V LJUBLJANI Andreja Trdina Mentorica: red. prof. dr. Breda Luthar Zamišljanje razreda: diskurzivne premestitve in proizvodnja razrednih kultur Doktorska disertacija Ljubljana, 2016 Dediju Marjanu, ki tega ne more deliti z mano, a vem, da bi se nadvse veselil. Zahvaljujem se mentorici red. prof. dr. Bredi Luthar za čas, neprecenljive usmeritve ter spodbudo in potrpežljivost v trenutkih, ko je bilo to tisto, kar sem najbolj potrebovala; članom komisije, doc. dr. Maruši Pušnik, red. prof. Jerneju Pikalu in izr. prof. Andreju Blatniku za nepogrešljive zaključne napotke; za etnografske uvide in navdihe hvala Mežičanom, da so me (četudi kdaj sprva nezaupljivo) sprejeli v svoje domove in življenjske svetove; vsem, ki so moja FDV-jevska leta delali znosnejša, kritičnim sogovornikom v razjasnjevanju marsikatere teoretske dileme ter kolegom spodbudnih besed in duhovitih pripomb: Maruši, ejanu, Sašotu, orisu, Maji, Marjetki, Piki in ejcu; moji Ani in dragi Simoni za ure in ure bodrenja, smeha in pogovorov o vsem in še čem – tudi o tem, da se v življenju ne gre jemati preresno; družini, stari in novi, posebej pa bici Jožici in dediju ndreju, ki sta upokojenski vsakdan za skoraj leto dni z ljubeznijo zamenjala za naporen urnik najbolj skrbnih ‘varučk’ pod soncem; ter ne nazadnje Primožu, ki je v tem času iz mojega fanta postal oče najinemu acetu in moj največji zaveznik v vseh mojih bojih. Postati človek, ki bo lahko napisal, kar želiš napisati, je glavni izziv pisanja, če parafraziram enega meni ljubih pisateljev. Moraš se spremeniti. Hvala vsem in vsakemu posebej, da kljub dolgotrajnemu in mnogokrat duhomornemu procesu priprave doktorske disertacije ostaja zame to izziv tudi v prihodnje. Izjava o avtorstvu POVZETEK DOKTORSKE DISERTACIJE Zamišljanje razreda: diskurzivne premestitve in proizvodnja razrednih kultur Mnogi avtorji opozarjajo na temeljito preoblikovanje družbenih neenakosti v sodobnih družbah. Tako Pakulski denimo govori o fragmentaciji stratifikacije in celo razredni dekompoziciji. Ob tovrstnih skrajnih napovedih o koncu razredov ter postmodernih idejah o refleksivnosti in individualizaciji se zdi danes vprašanje razreda in razrednih identitet nemara povsem neutemeljeno. Ne glede na to je v zadnjih letih izšlo več monografij in člankov, ki kritično tematizirajo odsotnost zanimanja za vprašanje razrednosti in tako skozi različne optike pozivajo k obuditvi razrednih analiz. e gre torej primarno za vprašanje, ali je razred v analizi sodobnih neenakosti še uporaben koncept, pač pa za vprašanje, kako razred sploh razumemo. oktorska disertacija jemlje za izhodišče neločljivo prepletenost materialnega in simbolnega ter se loteva raziskovanja mikropolitike razrednih distinkcij v slovenskem prostoru. Utemeljuje se v interakcijskem pristopu k stratifikaciji in tako izhaja iz predpostavke, da lahko šele s preiskovanjem vzorcev družbenih interakcij in odnosov določimo naravo stratifikacijskega reda, v katerem te interakcije potekajo. Povedano drugače, kulturnih praks in izbir ali življenjskih stilov ne obravnava kot učinke strukture, pač pa kot način, skozi katerega se strukturna pozicija posameznika šele konstituira. Interakcijski ali relacijski pristop za razliko od strukturnega premešča poudarek k samim procesom vzpostavljanja in vzdrževanja meja. Teoretski okvir za proučevanje tovrstne mikropolitike razrednega razlikovanja in simbolnih mej predstavlja teorija prakse, ki povezuje družbeno z individualnim, materialno s kulturnim. a vpeljuje, da nam je razred dostopen le skozi prakse, v katerih se ustvarja. Razred moramo zato razumeti v njegovi kulturni konstrukciji kot proces, ne kot statično in fiksno, pač pa vedno znova vzpostavljoča se realnost. Izhajajoč iz omenjene teoretske pozicije doktorsko delo skozi tri ravni analize razkriva različne, a dopolnjujoče se dimenzije empirične realnosti razreda v slovenskem prostoru. Analizo tekstov oz. govorico o razredu kombinira z etnografsko študijo na eni strani in multikorespondenčno analizo distribucije kulturnih praks, torej makropodatkov, zbranih z anketnim vprašalnikom, na drugi. Posameznikove rutine kot tudi tekste in njihovo govorico obravnava kot konkretizacije praktičnega razumevanja, ki organizira posamezne družbene prakse, in s tem kot mesto, kjer se družbeni red vzpostavlja in reproducira. Skladno s teoretskim izhodiščem in v namen analize sodobne družbe se doktorsko delo v uvodnem poglavju zavzame za rehabilitacijo razreda skozi njegovo rekonceptualizacijo na treh točkah: 1) razred je treba razširiti na področje simbolnega, tj. na akumulacijo in reprodukcijo kulturnega kapitala kot simbolnega bogastva, 2) razred moramo razumeti v dinamičnem in relacijskem smislu kot individualiziran proces hierarhičnega razlikovanja (torej kot relacijski, impliciten in hierarhičen fenomen namesto kategoričen, ekspliciten in kolektiven) in 3) razred je treba obravnavati kot matrico, skozi katero se v sodobnem času hibridnih družbenih neenakosti posredujejo učinki drugih oblik neenakosti. rugo poglavje analizira govorico o razredu skozi tri ločene študije primera ob predpostavki, da se razredi udejanjajo tudi skozi načine, na katere se o njih govori. re za perspektivo, ki premešča fokus s tekstualizacije k pragmatiki tekstov, ki se pomembno vpenjajo v družbene prakse nasploh. Konkretno to poglavje obravnava udejanjanja delavske subjektivitete v biografskih intervjujih lokalnega glasila ravenških železarjev v 80. letih, literarno uprizarjanje srednjega razreda v sodobnem slovenskem romanu v 90. letih in performativno konstrukcijo elit v družabni kroniki revij med letoma 2008 in 2011. Analiza posebej tematizira sečišča ali prekrivanja med razredom, spolom in nacijo ter poudarja potlačitev razrednega vprašanja skozi t. i. ‘praktično nacionalnost’ in njegovo reartikulacijo prek izkazovanja spola. aključuje, da prihaja skozi konstrukcijo enotnega moralnega reda oz. ‘krepostne preprostosti Slovencev’, ki se sistematično gradi v javnem diskurzu, do zamolčevanja razreda; obenem pa se razredne razlike, ne da bile kot take poimenovane, vzdržujejo skozi uprizarjanje dostojne ženskosti. Disertacija s primeri ponazarja, kako zgodbi o razredu vedno znova spodleti, da bi bila povedana na način, da se v medijskih tekstih družbena neenakost rutinirano predstavlja v prvi vrsti kot moralni problem skupnosti in ne toliko sistemski problem družbe. Osrednji del disertacije predstavlja etnografska študija manjšega mesta na periferiji. u si za obravnavo ekonomije praks in mikropolitike razrednega razlikovanja v lokalni in historični specifičnosti izbiramo primer manjše skupnosti v Mežiški dolini kot nekdaj pomembnega industrijskega območja, ki je v kontekstu postsocialistične tranzicije, deindustrializacije in globalizacijskih procesov doživelo precejšnje pretrese. Skozi etnografsko študijo skupnosti se lotevamo načinov, kako se razred konstituira skozi vsakdanje prakse krajanov, kako se v mikrosituacijah živi in na osebni ravni izkuša. praksi to pomeni, da proučujemo delovanje različnih oblik kapitalov, strategije simbolnega razmejevanja oz. jezik ustvarjanja meja, razredne (dis)identifikacije, naracije o družbi in uspehu, statusne zahteve in njihovo performativno vzpostavljanje ter občutke inferiornosti, kot se razkrivajo v mikoepizodah vsakdanjih interakcij domačinov. Ugotavljamo, da razredni procesi sicer res postajajo bolj implicitni in s tem vedno manj vidni, a učinki razreda v življenju posameznikov zato niso nič manj močni. Hkrati ponazarjamo, kako se družbena hierarhija v kraju neformalno nenehno vzpostavlja in reproducira na mikronivoju vsakdanjih interakcij in skozi najintimnejše vidike družbenosti. Zadnje poglavje mikrointerpretativno raven prejšnjega dela dopolnjuje z makrostatističnim pogledom in odpira vprašanja konstitutivne vloge kulturnih distinkcij v družbenem razlikovanju in razredne strukturiranosti kulturnih praks v slovenskem prostoru. Naš pristop razširja delovanje kulturnega kapitala na polje vsakdanjega življenja in kulturne prakse oz. estetske preference proučuje kot avtonomni sistem, ki ima samostojno vlogo pri konstituiranju družbenih razlik (ne kot sistem, ki bi razredne razlike le prevajal v razlike v okusih). S pomočjo multikorespondenčne analize simbolne vidike raziskovanja privzemamo kot izhodišče razredne analize, s tem ko raziskujemo distribucijo in vzorce okusov in praks v slovenskem prostoru, natančneje ključne kulturne delitve in njihovo družbeno strukturiranost. gotavljamo, da se kulturne razlike kot razredne distinkcije sicer ohranjajo, le način, na katerega se artikulirajo, je kompleksnejši in subtilnejši. Prepoznavamo obstoj šestih specifičnih estetik oz. ‘kultur okusov’ kot posebnih razredno-kulturnih formacij: 1) izrazito tradicionalno elitno skupino z visoko količino ekonomskega in kulturnega kapitala, ki konzumira predvsem visoko kulturo, zelo selektivno pa tudi visoko, nekomercialno popularno kulturo, 2) alternativno elito oz. kulturne omnivore, ki v svoji potrošnji prečijo meje med visoko in popularno kulturo, 3) konvencionalno, middle-brow kulturo okusa, ki jo opredeljuje pretenzija za kanonizirano visoko kulturo, vezano predvsem na nacionalne klasike, in skrb za konformnost, 4) urbani okus, ki je primarno okus mladih za globalno popularno kulturo, predvsem glasbo in televizijske žanre, ) potrošnike komercialne množične kulture oz. komercialni okus, ki ni toliko razredno pogojen, kot je generacijsko ter )