UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO
MAGISTRSKO DELO
TADEJ ŠERUGA
Maribor, 2015
UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO
Magistrsko delo
SLOVENSKI IZSELJENCI V ELYJU, MINNESOTA NA PODLAGI
SLOVENSKEGA AMERIŠKEGA ČASOPISJA MED LETOMA
1891 IN 1939
Master's thesis
SLOVENE EMIGRANTS IN ELY, MINNESOTA AS SEEN BY
THE SLOVENE - AMERICAN ETHNIC PRESS, 1891–1939
Mentor: Kandidat: red. prof. dr. Matjaţ Klemenčič Tadej Šeruga
Maribor, 2015
Prevajalec: Denis Furek, uni. dipl. prev. in tolm. za ang. in nem. jezik
Lektorica: Cvetka Rezar, prof. slov. in teol.
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorju red. prof. dr. Matjaţu Klemenčiču za potrpeţljivost, vsestransko pomoč in nasvete pri nastajanju magistrske naloge. Posebej se zahvaljujem druţini in prijateljem, ki so mi v času študija in med nastajanjem magistrske naloge na kakršen koli način pomagali, me podpirali in verjeli vame.
Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija
IZJAVA
Podpisani TADEJ ŠERUGA, rojen 24. 4. 1990, študent Filozofske fakultete
Univerze v Mariboru, študijskega programa 2. stopnje ZGODOVINA (ENOPR.
NEPED.), izjavljam, da je magistrsko delo z naslovom SLOVENSKI
IZSELJENCI V ELYJU, MINNESOTA NA PODLAGI SLOVENSKEGA
AMERIŠKEGA ČASOPISJA MED LETOMA 1891 IN 1939 pri mentorju red. prof. dr. MATJAŢU KLEMENČIČU avtorsko delo.
V magistrskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
______
(podpis študenta) Maribor, 27. 10. 2015
POVZETEK
Magistrska naloga prikazuje ţivljenje slovenskih izseljencev v Elyju, majhnem mestu v severovzhodni Minnesoti, v obdobju od leta 1891 do leta 1939. Razvoj mesta Ely je zaznamovalo rudarstvo, ki je bilo v obravnavanem obdobju v njem glavna gospodarska panoga. Imelo je velik vpliv na ţivljenje, delovanje in organiziranost tamkajšnjih Slovencev, ki so bili večinoma rudarji, nekateri pa tudi lastniki številnih malih podjetij. Naloga je napisana na podlagi slovenskega ameriškega časopisja (Amerikanski Slovenec, Nova doba, Prosveta), arhivskih virov in literature. Obsega krajši pregled zgodovine slovenskega izseljevanja in zgodovine Minnesote. V osrednjem delu naloge je splošen zgodovinski pregled mesta Ely, ki mu sledi opis rudarstva, delavskih razmer, turizma in drugih gospodarskih dejavnosti. Sledi pregled političnega ţivljenja Slovencev v Elyju. V nadaljevanju je obravnavano versko ţivljenje s krajšim pregledom dela slovenskih misijonarjev v Minnesoti. Pri tem je predstavljeno ţivljenje in delo misijonarja Joţefa Frančiška Buha, podan pa je tudi pregled zgodovine Ţupnije sv. Antona v Elyju. Na koncu so opisana društva v sklopu bratskih podpornih organizacij in društveno ţivljenje.
Ključne besede: slovenski izseljenci, Ely, Minnesota, Zdruţene drţave Amerike, slovenski misijonarji, Joţef Frančišek Buh, Jugoslovanska katoliška jednota
ABSTRACT
The master’s thesis presents the lives of Slovene immigrants in Ely, a small city in the north eastern Minnesota from 1891 till 1939. The development of the city of Ely was marked by mining, which was the main source of income of its inhabitants in the observed period. It had a significant impact on the lives, activities and organisation of the Slovene Americans in the city. They were mostly mine workers, some of them owned various small companies. The master’s thesis is based on the Slovene-American ethnic press (Amerikanski Slovenec, Nova doba, Prosveta), archival sources and literature. The master’s thesis is divided into six chapters. The first presents an overview of the history of Slovene immigration and the overview of the history of Minnesota. The main chapter of the master’s thesis describes the general overview of the history of Ely, followed by the description of mining, working conditions, tourism and other economic activities. The next chapter presents the political life of Slovenes in Ely, followed by the religious life. This part contains a short overview of the work of Slovene missionaries in Minnesota and the life and work of the missionary Joţef Frančišek Buh. Also shown is the overview of the history of the St. Anthony’s Parish in Ely. The final chapter presents the description of Slovene fraternal organisations and the overview of the social life of Slovenes in Ely.
Keywords: Slovene immigrants, Ely, Minnesota, United States of America, Slovene missionaries, Joţef Frančišek Buh, Yugoslav Catholic Union
KAZALO 1 UVOD ...... 1 1.1 NAMEN IN CILJI ...... 2 1.2 PREDSTAVITEV UPORABLJENIH SLOVENSKIH AMERIŠKIH ČASNIKOV IN DRUGIH VIROV...... 3 2 KRATEK PREGLED ZGODOVINE SLOVENSKEGA IZSELJEVANJA ...... 5 2.1 NEKAJ BESED O SLOVENSKEM IZSELJEVANJU ...... 10 3 MINNESOTA – SPLOŠNI PREGLED ...... 14 3.1 PREGLED ZGODOVINE MINNESOTE OD PRIHODA PRVIH EVROPEJCEV DO KONCA 19. STOLETJA ...... 17 3.2 PREGLED ZGODOVINE SLOVENCEV V MINNESOTI DO KONCA 19. STOLETJA ...... 18 4 SLOVENSKI IZSELJENCI V ELYJU, MINNESOTA, NA PODLAGI SLOVENSKEGA ČASOPISJA MED LETOMA 1891 IN 1939...... 20 4.1 SPLOŠNI PREGLED ZGODOVINE MESTA ELY ...... 20 4.2 GOSPODARSKO ŢIVLJENJE ...... 32 4.2.1 Rudarstvo ...... 32 4.2.2 Turizem in druge gospodarske dejavnosti ...... 54 4.3 POLITIČNO ŢIVLJENJE...... 57 4.3.1 Lokalne volitve ...... 67 4.3.2 Slovenski politični klubi ...... 68 4.4 VERSKO ŢIVLJENJE ...... 90 4.4.1 Etnične ţupnije ...... 90 4.4.2 Delovanje slovenskih misijonarjev v Severni Ameriki ...... 92 4.4.3 Joţef Frančišek Buh ...... 96 4.4.4 Kratek pregled zgodovine Ţupnije sv. Antona ...... 113 4.4.5 Statistika Ţupnije sv. Antona ...... 117 4.5 DRUŠTVENO ŢIVLJENJE ...... 122 4.5.1 Bratske podporne organizacije ...... 122 4.5.2 Društva v sklopu KSKJ ...... 123 4.5.3 Društva v sklopu JSKJ ...... 125 4.5.4 Izbrana poglavja iz zgodovine JSKJ do leta 1939 ...... 138 4.5.5 Društva v sklopu SNPJ ...... 155 4.5.6 Društva v sklopu drugih podpornih organizacij in samostojna društva .. 158
4.5.7 Jugoslovanski narodni dom ...... 160 5 ZAKLJUČEK...... 167 6 VIRI IN LITERATURA ...... 170 6.1 LITERATURA ...... 170 6.1.1 Monografije ...... 170 6.1.2 Članki ...... 171 6.1.3 Diplomske naloge in doktorske disertacije ...... 173 6.1.4 Enciklopedije ...... 173 6.1.5 Spletni viri ...... 174 6.2 VIRI ...... 177 6.2.1 Arhivski viri ...... 177 6.2.2 Časniki ...... 178
SEZNAM TABEL Tabela 1: Seznam ţupanov Elyja v obravnavanem obdobju ...... 25 Tabela 2: Posamezniki, druţine in gospodarske dejavnosti ...... 55 Tabela 3: Seznam posameznikov, ki so bili izvoljeni na lokalnih volitvah...... 89 Tabela 4: Število pogrebov v Ţupniji sv. Antona v obdobju 1889–1939 ...... 120 Tabela 5: Število porok v Ţupniji sv. Antona v obdobju 1889–1939 ...... 121 Tabela 6: Število krstov v Ţupniji sv. Antona v obdobju 1888–1930 ...... 121 Tabela 7: Konvencije Jugoslovanske katoliške jednote v obravnavanem obdobju ...... 129
SEZNAM SLIK Slika 1: Ely, Minnesota ...... 20 Slika 2: Poslopje šole Washington ...... 27 Slika 3: Rudnik Chandler leta 1887 ...... 39 Slika 4: Joţef Frančišek Buh ...... 113 Slika 5: Cerkev sv. Antona (zgrajena leta 1900) ...... 115 Slika 6: Frank Mihelčič ...... 116 Slika 7: Prvi glavni odborniki Jugoslovanske Katoliške Jednote ...... 128 Slika 8: Glavni urad JSKJ, Ely, Minnesota ...... 155
KRATICE
ZDA – Zdruţene drţave Amerike JSKJ – Jugoslovanska katoliška jednota KSKJ – Kranjsko slovenska katoliška jednota SNPJ – Slovenska narodna podporna jednota SŢZ – Slovenska ţenska zveza ZSZ – Zapadna slovanska zveza CCC – Civilian Conservation Corps WPA – Works Projects Administration WFM – The Western Federation of Miners IWW – Industrial Workers of the World
1 UVOD
V magistrski nalogi ţelim na podlagi podatkov slovenskega izseljenskega časopisja predstaviti pregled zgodovine naselbine Ely, Minnesota, in tamkajšnjih slovenskih izseljencev ter osvetliti nekatere vidike njihovega ţivljenja in delovanja v obdobju od 1891 do 1939. Pri tem so mi kot glavni vir sluţili časniki Amerikanski Slovenec, Prosveta in Nova doba. Na podlagi podatkov iz Amerikanskega Slovenca in Prosvete je bilo mogoče sestaviti dokaj dober pregled društvenega, političnega, verskega in gospodarskega ţivljenja Slovencev v Elyju. Na podlagi podatkov iz Nove dobe sem lahko sestavil prikaz društvenega ţivljenja, predvsem društev in dogodkov v sklopu Jugoslovanske katoliške jednote (JSKJ). Kot dopolnilo sem uporabil tudi drugo časopisje (Glas naroda, The Ely Miner idr.). Predvsem za pregled političnega ţivljenja je bil zelo uporaben The Ely Miner. Pri tem je treba omeniti, da so veliko teţavo predstavljale manjkajoče ali slabo ohranjene številke časopisja, predvsem v zgodnjem času obravnavanega obdobja. Podatke, pridobljene iz časopisja, sem dopolnil s podatki iz arhivskega gradiva ter z literaturo.
Nalogo sem skušal smiselno razdeliti na naslednja poglavja. V prvem sem na kratko predstavil zgodovino slovenskega izseljevanja do obravnavanega obdobja, njegove vzroke ter odnos drţave in katoliške Cerkve do njega. V drugem poglavju sem predstavil ameriško zvezno drţavo Minnesoto, njene značilnosti in zgodovino od začetka naseljevanja Evropejcev do konca obravnavanega obdobja, na kratko pa je predstavljen tudi prihod prvih Slovencev na to področje.
Tretje, najobseţnejše in osrednje poglavje govori o slovenskih izseljencih v Elyju, Minnesota, v obdobju od leta 1891 do leta 1939. Razdeljeno je na pet podpoglavij. V prvem je orisana splošna zgodovina mesta Ely. Drugo podpoglavje je namenjeno rudarstvu, ki je v obravnavanem obdobju predstavljalo osnovno gospodarsko dejavnost v Elyju, s katero se je preţivljalo mnogo Slovencev. Na kratko je predstavljeno Ţelezno okroţje ter zgodovina začetkov rudarjenja v tem
1 delu Minnesote. Poseben poudarek je namenjen stavkam in rudarskim nesrečam – vse to je namreč pričalo o slabih delovnih in ţivljenjskih pogojih rudarjev. V tem podpoglavju so na kratko predstavljene še druge gospodarske panoge, s katerimi so se ukvarjali Slovenci, in turizem. Tretje podpoglavje je namenjeno političnemu ţivljenju v Elyju. V njem sem predstavil politično delovanje Slovencev na lokalnem nivoju, njihove uspehe in neuspehe ter naredil popis slovenskih kandidatov na volitvah.
V četrtem podpoglavju sem orisal versko ţivljenje Slovencev v Elyju ter delovanje slovenskih misijonarjev med izseljenci. Podrobneje je predstavljeno ţivljenje in delo misijonarja Joţefa Frančiška Buha, zgodovina Ţupnije sv. Antona v Elyju ter nekaj njenih statističnih podatkov. Zadnje podpoglavje govori o društvenem ţivljenju Slovencev v Elyju. Čeprav so v Elyju delovala tudi društva v sklopu drugih bratskih podpornih organizacij (KSKJ, SNPJ idr.), so najpomembnejšo vlogo imela društva v sklopu JSKJ, s sedeţem v Elyju. V tem podpoglavju je opisana tudi zgodovina Jugoslovanskega narodnega doma, ki je imel svoje začetke v Slovenski čitalnici.
1.1 NAMEN IN CILJI
Namen magistrske naloge je narediti natančnejši prikaz zgodovine slovenskih izseljencev v Elyju, Minnesota, v obdobju od 1891 do 1939. Naloga je napisana na podlagi podatkov iz slovenskega ameriškega časopisja, in sicer Amerikanskega Slovenca, Nove dobe in Prosvete. Za obravnavano obdobje in tematiko so časniki velikokrat edini vir, ki nam lahko pove več o ţivljenju slovenske skupnosti v Elyju, deloma zaradi relativno skromne literature, ki bi se neposredno ukvarjala z obravnavano tematiko, in zaradi dokaj skromnih arhivskih virov. Cilj je na podlagi časnikov orisati ţivljenje Slovencev v Elyju z vidika gospodarskega, političnega, verskega in društvenega ţivljenja.
2
1.2 PREDSTAVITEV UPORABLJENIH SLOVENSKIH AMERIŠKIH ČASNIKOV IN DRUGIH VIROV
Amerikanski Slovenec je bil katoliško usmerjen časnik, ki se je zavzemal za ohranjanje vere in narodne zavesti med slovenskimi priseljenci. Obravnaval je verske vsebine, zanimiv pa je zato, ker je bilo v njem objavljenih veliko dopisov Slovencev iz Elyja. Hkrati je najstarejši slovenski časnik v Ameriki, saj je začel izhajati leta 1891 v Chicagu, njegov prvi urednik pa je bil Anton Murnik. Po desetih izdanih številkah je časnik kupil duhovnik Joţef Frančišek Buh in ga začel izdajati v kraju Tower, ki leţi v neposredni bliţini mesta Ely. Časnik je postal katoliško usmerjen po tem, ko ga je od Antona Murnika kupil Joţef Frančišek Buh. Preko Buha je bil časnik povezan z Elyjem, saj je bil Buh tamkajšnji ţupnik, v njem pa so redni prispevki dopisnikov iz Elyja o delu, ţivljenju in drugih dogodkih. Leta 1894 je časnik postal uradno glasilo Kranjske slovenske katoliške jednote (KSKJ), leta 1899 pa je zamenjal lastnika. Buh se je zaradi različnih teţav, ki jih je imel z izdajanjem časnika, odločil, da ga proda Frančišku F. Šušteršiču iz Jolieta, Illinois. Šušteršič je leta 1910 prenehal biti urednik, za njim pa je časnik prevzelo več urednikov, zaradi česar je izgubil kvaliteto. Dodatno se je zapletlo leta 1914, ko se je KSKJ odločila ustanoviti lastno glasilo, s čimer je Amerikanski Slovenec prenehal biti uradno glasilo organizacije in je posledično izgubil del prihodka. Časnik je bil tako med letoma 1914 in 1921 po kakovosti na najniţjem nivoju. Leta 1923 ga je kupil Nemec Edward Winkler, vendar ga je 1924 prodal Tiskovnemu društvu Edinost iz Chicaga, s čimer je časnik dobil novo ime Edinost-Amerikanski Slovenec. Zaradi nezadovoljstva bralcev je svoje staro ime kmalu dobil nazaj. Leta 1946 se je Amerikanski Slovenec zdruţil s časnikom Glasilo K. S. K. Jednote.1
Nova doba je za obravnavano tematiko pomembna, ker je bila uradno glasilo Jugoslovanske katoliške jednote (JSKJ), ki je imela svoj sedeţ v Elyju. Podatki iz
1 Darko Friš, Ameriški Slovenci in Katoliška Cerkev 1871–1924 (Ljubljana, 1995), str. 358–369 (dalje: D. Friš, Ameriški Slovenci in Katoliška Cerkev 1871–1924); Matjaţ Klemenčič, »Periodicals in the USA, 1891–1920«, v: Razprave in gradivo, revija za narodnostna vprašanja, št. 55 (2008): str. 104–105 (dalje: M. Klemenčič, »Periodicals in the USA, 1891–1920«).
3
Nove dobe pomagajo ustvariti sliko delovanja in zgodovine podpornih društev v okviru JSKJ v Elyju. Nova doba je začela izhajati leta 1925 v New Yorku, po dveh letih pa se je preselila v Cleveland, Ohio. Obravnavala je vprašanja slovenskih izseljencev v Ameriki in objavljala članke in vesti v zvezi z JSKJ ter njenim delovanjem. Pri objavah se je, skladno s pravili JSKJ (kasnejše Ameriške bratske zveze, ABZ), izogibala propagandnim in polemičnim člankom političnega in verskega značaja.2
Prosveta je bila glasilo bratske podporne organizacije Slovenska narodna podporna jednota (SNPJ). Izhajati je začela v Chicagu leta 1908 z naslovom Glasilo Slovenske narodne podporne jednote. V Prosveto se je preimenovala leta 1916, ko je postala dnevnik, njen urednik pa je postal Joţe Zavertnik. Obravnavala je teme, povezane z delovanjem SNPJ, društvenim ţivljenjem, novice iz svetovne in ameriške politike, prav tako bolj politične teme, zastopala pa je tudi napredna delavska stališča.3
Sliko, kot jo predstavljajo časniški viri, v določeni meri dopolnjujejo podatki iz arhivskega gradiva. Na podlagi podatkov o krstih, porokah in pogrebih iz arhiva Ţupnije Sv. Antona v Elyju je bilo mogoče sestaviti delni prikaz številčnega stanja slovenske skupnosti v obravnavanem obdobju. Podatki iz Nadškofijskega arhiva Ljubljana so sluţili kot dopolnilo pri prikazu misijonarskega delovanja Joţefa Frančiška Buha. Uporabni so bili tudi podatki iz Arhiva Republike Slovenije, natančneje iz Zbirke Inštituta za slovensko izseljenstvo Znanstvenoraziskovalnega centra Slovenske akademije znanosti in umetnosti (1890–1995). Podatki iz te zbirke so sluţili kot dopolnilo v poglavjih o gospodarskem, političnem in društvenem ţivljenju.
2 Anja Prša, Slovenski izseljenci v Elyju, Minnesota na podlagi slovenskega ameriškega časopisja med letoma 1939 in 1959, diplomsko delo (Laško, 2013), str. 12 (dalje: A. Prša, Slovenski izseljenci v Elyju); Nova doba, Enciklopedija Slovenije, knjiga 8 (Ljubljana, 1994), str. 12. 3 M. Klemenčič, »Periodicals in the USA, 1891–1920«, str. 101–110; A. Prša, Slovenski izseljenci v Elyju, str. 10, 11.
4
2 KRATEK PREGLED ZGODOVINE SLOVENSKEGA IZSELJEVANJA
Ljudje so se iz slovenskega etničnega ozemlja selili ţe vsaj od srednjega veka. V primerjavi s kasnejšimi obdobji so bile te selitve po obsegu majhne. Selili so se predvsem trgovci, obrtniki, obrtni učenci, pomočniki, študenti, rudarji in krošnjarji, poleg teh pa še romarji, misijonarji, vojaki, diplomati, mornarji, pustolovci in drugi. Nekateri izmed teh so iskali nova trţišča za svoje izdelke in storitve, drugi so se v svet odpravili z ţeljo po novem znanju, tretje so sledili klicu vere, dolţnosti itd.4
Med prve slovenske izseljence so spadali slovenski protestanti, ki so se v 17. stoletju zaradi pritiskov protireformacije morali izseliti s slovenskega ozemlja. Najprej so se zatekli na Solnograško (Salzburg). Ker jih je tudi tam kmalu dosegla protireformacija, so se v večjem številu zatekli v Prusijo. Natančnejših številk o tem, koliko protestantov je zapustilo slovensko ozemlje, nimamo.5 Vseeno pa obstaja podatek, da je samo notranjeavstrijske deţele zapustilo okoli 800 oseb. Te so se zatekle v Nemčijo, od tam pa so se nekateri njihovi potomci leta 1734 izselili v Severno Ameriko.6 Naselili so se v Georgiji, kjer so ustanovili naselbino Ebenzer, preţivljali pa so se s sadjarstvom, poljedelstvom in gojenjem sviloprejk. Da so bili med naseljenci Ebenezerja verjetno tudi Slovenci, najprej dokazuje druţina s priimkom Paulitsch, med konkretnimi imeni pa se pojavljata John Martin Paulitsch in Philip Paulitsch. Zanimiva sta tudi priimka voditeljev naseljencev, Johm Martin Bolzius in Israel Christian Gronau. Priimek Bolzius se namreč v slovenski obliki pojavlja kot Polec, Gronau pa je lahko izpeljanka krajevnega imena Kronau, nemškega imena za Kranjsko goro.7 Naselbina je bila
4 Marjan Drnovšek, Usodna privlačnost Amerike: pričevanja izseljencev o prvih stikih z novim svetom (Ljubljana, 1998), str. 13 (dalje: M. Drnovšek, Usodna privlačnost Amerike). 5 Joţe Zavertnik, Ameriški Slovenci: pregled splošne zgodovine Zdruţenih drţav, slovenskega naseljevanja in naselbin in Slovenske narodne podporne jednote (Chicago, 1925), str. 247 (dalje: J. Zavertnik, Ameriški Slovenci). 6 Marjan Drnovšek, Pot slovenskih izseljencev na tuje: od Ljubljane do Ellis Islanda – Otoka solza v New Yorku (Ljubljana, 1991), str. 16 (dalje: M. Drnovšek, Pot slovenskih izseljencev na tuje). 7 Toussaint Hočevar, »Slovenski protestanti v kolonialni Georgiji«, Časopis za zgodovino in narodopisje 39, št. 4 (1968): str. 148–150.
5 uničena leta 1864 med ameriško drţavljansko vojno, prebivalci pa so se razgubili po celotnih Zdruţenih drţavah Amerike.8 Drugi slovenski priseljenci v Zdruţenih drţavah so se v 19. stoletju v obdobju do ameriške drţavljanske vojne naseljevali na območjih, kjer so se naseljevali tudi nemški priseljenci. To je bilo območje Pennsylvanije ter območje reke Ohio vse do Misisipija z glavnima središčema v St. Louisu, Misuri, in Cincinnatiju, Ohio. Ker so boji med ameriško drţavljansko vojno potekali prav na tem območju, se je preseljevanje usmerilo na sever proti Clevelandu in Chicagu ter nato proti Minnesoti in zahodu.9
Med kasnejše slovenske izseljence do prve polovice 19. stoletja so spadali katoliški misijonarji, krošnjarji, iskalci zlata in vojaki.10 V tem obdobju je Amerika še zmeraj veljala za divjo deţelo, a je bila hkrati poznana kot deţela naravnih čudes in bogastev. Amerikanski Slovenec je še leta 1892 primerjal naravna čudesa Zdruţenih drţav in Evrope, pri tem pa med drugim omenil jezero Mirror Lake, Yellowstonski park, strugo reke Colorado in Niagarske slapove:
Premalo cenimo veliko naravno lepoto, katero nam ponuja krasna domovina naša, deţela svobode. Koliko ljudij ide vsako leto v slikovito Švico, čarovito Italijo in tje na vinorodne bregove nemškega Rena in vendar ne vidijo tako divjih naravnih čudes, kakor jih ponuja slavna domovina naša.11
Na zahodu Zdruţenih drţav so ţiveli Indijanci, beli priseljenci pa so bili redki. Katoliška Cerkev je v tem času začela ustanavljati nove škofije, zato je potrebovala duhovnike. Mnogi duhovniki so se zato odpravili v Zdruţene drţave Amerike. Nekateri so upali na hiter vzpon po cerkveni hierarhiji, druge je privabljalo podnebje, ki je bilo podobno kot v domovini. Najpomembnejši med
8 J. Zavertnik, Ameriški Slovenci, str. 248. 9 Janez Stanonik, »Slovenci v Zdruţenih drţavah: obdobje 1848–1891«, Dve domovini, št. 7 (1996): str. 117–118. 10 Marjan Drnovšek, »Izseljevanje Slovencev v Severno Ameriko«, v: Slovensko izseljenstvo: zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice, gl. ur. Milica Trebše - Štolfa in odg. ur. Matjaţ Klemenčič (Ljubljana, 2001), str. 173 (dalje: M. Drnovšek, Izseljevanje Slovencev v Severno Ameriko). 11 »Lepa naša domovina: Zjedinjene drţave«, Amerikanski Slovenec, 22. april 1892, št. 18, str. 1.
6 njimi je bil misijonar Friderik Irenej Baraga, ki je v Zdruţene drţave prispel leta 1830 in postal najpomembnejši slovenski misijonar. Njegov uspeh je kasneje prepričal še druge slovenske duhovnike, da so mu sledili.12
Duhovščini so kmalu sledili še drugi Slovenci. Tako kot tisoče drugih Evropejcev je tudi njih gnal klic zlate mrzlice, ki se je začela leta 1848 v Kaliforniji, ko so tam odkrili zlato. Poleg duhovščine in navdušencev nad zlatom je v Ameriko pred drţavljansko vojno odšlo tudi nekaj sto slovenskih obrtnikov, trgovcev, delavcev in kmetov.13 Med temi je bilo veliko Belokranjcev, ki so v Ameriki, podobno kot prej v Evropi, krošnjarili. Nekateri izmed njih so bili tako uspešni, da so, predvsem v Chicagu, kasneje postali ugledni trgovci. Slovence je bilo moč ţe vsaj v šestdesetih letih devetnajstega stoletja najti tudi kot iskalce zlata v Skalnem gorovju in Kaliforniji. Z naraščanjem priseljevanja jih je vedno več zaposlitev našlo v rudnikih bakra v Montani in severnem Michiganu, v rudnikih ţeleza v Minnesoti, v premogovnikih v Koloradu ter v ţelezarnah v Pensilvaniji.14
V letih po ameriški drţavljanski vojni, ki se je končala leta 1865 so v Zdruţene drţave Amerike prišli tudi prvi slovenski kmetovalci iz Gorenjske, ki sta jo v tem obdobju pestili agrarna in fuţinarska kriza. Sredi 19. stoletja so namreč začele propadati domače obrti, propad pa je doletel tudi zaloţništvo in manufakturno proizvodnjo, kar je najbolj prizadelo kajţarje. To je bil sloj, ki se je preţivljal z delom, nevezanim na zemljo. Svoje je prispevala dograditev ţeleznice Ljubljana– Trst leta 1857, ko je zaradi tega začelo propadati tudi prevozništvo. V šestdesetih letih 19. stoletja je propad prizadel še ţelezarsko in ţebljarsko proizvodnjo na Gorenjskem. S propadom kmečkih obrti platnarstva, suknarstva in sitarstva je kmečko prebivalstvo izgubilo pomemben vir prihodkov, ki ga je potrebovalo za plačevanje davkov.15
12 J. Zavertnik, Ameriški Slovenci, str. 248–249; Irena Marković, Ameriški Indijanci na območju delovanja misijonarja Ireneja Friderika Barage, doktorska disertacija (Ljubljana, 2014), str. 209 (dalje: I. Marković, Ameriški Indijanci). 13 J. Zavertnik, Ameriški Slovenci, str. 248–249. 14 Janez Stanonik, »Slovenci v Zdruţenih drţavah: obdobje 1848–1891«, Dve domovini, št. 7 (1996): str. 118. 15 M. Drnovšek, Pot slovenskih izseljencev na tuje, str. 26.
7
Kmečke druţine iz Dovjega, Mojstrane, krajev v okolici Bleda idr. so se naseljevale v Minnesoti, k čemur jih je spodbudil slovenski misijonar Franc Pirc. Po številu je bilo to izseljevanje omejeno na nekaj posameznikov in manjše skupine. Izseljevanje je postalo mnoţično konec 19. in v začetku 20. stoletja in je zajelo vso slovensko ozemlje, najbolj Kranjsko, Dolenjsko in Belo Krajino. Ocenjuje se, da je do prve svetovne vojne iz slovenskega etničnega ozemlja po svetu odšlo okoli 300.000 ljudi, večinoma v Zdruţene drţave Amerike. Krivec za mnoţično izseljevanje je bil slab socialni poloţaj, ki ga je ustvaril tehnološki zaostanek na področju kmetijstva in industrije. Predvsem kmečko prebivalstvo je rešitev iskalo in velikokrat našlo v izselitvi v tujino. Treba je omeniti, da v Ameriko niso odhajali le najrevnejši. Za odhod se je odločalo veliko mladih, za delo sposobnih ljudi, ki so jih v Ameriko zvabile obljube o višjem zasluţku.16
Čeprav je bil mit o Ameriki kot o deţeli, kjer se cedita med in mleko, izjemno razširjen, je v tem obdobju veliko izseljencev ţe poznalo delovne razmere ter si izračunalo prihranke za večletno odsotnost od doma. K poznavanju razmer in ustvarjanju javnega mnenja so veliko pripomogla pisma in fotografije izseljencev ter objave v časopisju, ki pa so velikokrat poročale negativno in izseljevanje odsvetovale.17
Priseljevanje so Zdruţene drţave Amerike začele omejevati v osemdesetih letih 19. stoletja, pred tem pa omejitev skoraj ni bilo. Prvi omejevalni zakon, sprejet leta 1882, se je imenoval The Chinese Exclusion Act in je prepovedal priseljevanje kitajskih delavcev. Glavni razlog za tak zakon je bilo dejstvo, da so rudarske in ţelezniške druţbe izkoriščale naraščajoče število kitajskih priseljencev in z zaposlovanjem teh načrtno niţale plače evropskim priseljencem. Istega leta je sledil še zakon, na podlagi katerega so lahko zavrnili »neţelene« priseljence, kot so bili »obsojenci, duševno bolni, idioti in vsi nesposobni, ki bi predstavljali breme druţbi«. Trend omejevanja se je nadaljeval in leta 1885 je bil sprejet Foranov zakon (Foran Act), leta 1888 pa še njegova dopolnila. Zakon je prepovedal novačenje nekvalificiranih pogodbenih delavcev z vnaprej sklenjeno
16 M. Drnovšek, Izseljevanje Slovencev v Severno Ameriko, str. 173–174. 17 Prav tam, str. 175.
8 pogodbo o delu, dopolnila pa so uzakonila izgon vseh tujih pogodbenih delavcev, ki so v Zdruţenih drţavah Amerike ţiveli manj kot eno leto. Kljub ukrepom je priseljevanje še vedno naraščalo, kar je sproţalo negativne odzive Američanov. Oblasti so bile tako prisiljene še bolj zaostriti omejitve glede priseljevanja in na podlagi leta 1891 sprejete zakonodaje, ki je določala minimalne zdravstvene standarde, so inšpektorji lahko zavrnili mnoge priseljence.18
Leta 1894 je bila ustanovljena »Immigration Restriction League«, ki je predvsem na Slovane in nekatere druge skupine ljudi gledala zviška. Prišlo je tako daleč, da je ameriški senator Henry Cabor Lodge predlagal zakon, po katerem bi lahko priseljence pred vstopom v Zdruţene drţave Amerike ocenili s pomočjo »kulturnega testa«, vendar pa do njegovega sprejetja ni prišlo.19
Naslednji korak na področju omejevanja priseljevanja je bila ustanovitev Dillinghamove komisije leta 1907. Njena naloga je bila proučitev priseljevanja glede na politiko ZDA do priseljevanja in predlaganje smernic za v prihodnje. Komisija, pod vodstvom senatorja Williama P. Dillinghama, je svoje obseţno poročilo oddala leta 1911, sklepi tega poročila pa so imeli daljnoseţen vpliv na oblikovanje zakonodaje za področje priseljevanja. Zdruţene drţave so nekaj let po končani prvi svetovni vojni začele uvajati omejitvene kvote. Tako je bil leta 1921 sprejet zakon, ki je uvajal letno kvoto v višini 3 % priseljencev, rojenih v določeni drţavi, ki so ţiveli v Zdruţenih drţavah Amerike leta 1910. Ţe tri leta kasneje, 1924, pa je bil sprejet še bolj restriktiven zakon, ki je kvoto zniţal na 2 % rojenih v določeni drţavi, in sicer na podlagi štetja prebivalstva v Zdruţenih drţavah iz leta 1890.20 To je za Jugoslavijo, kjer je v tem času ţivelo največ Slovencev, pomenilo kvoto manj kot tisoč oseb na leto in je povzročilo, da se je izseljevanje Slovencev v Zdruţene drţave skoraj končalo.21
18 Matjaţ Klemenčič, Zgodovina skupnosti slovenskih Američanov v Pueblu, Kolorado (Maribor, 2011), str. 76–77 (dalje: M. Klemenčič, Zgodovina skupnosti slovenskih Američanov v Pueblu, Kolorado). 19 M. Drnovšek, Pot slovenskih izseljencev na tuje, str. 197. 20 Prav tam. 21 Matjaţ Klemenčič, »Pregled stališč in delovanja slovenskih izseljencev v ZDA v zvezi z Jugoslovansko idejo od leta 1914 do leta 1992«, Časopis za zgodovino in narodopisje 65, št. 30 (1994): str. 56.
9
2.1 NEKAJ BESED O SLOVENSKEM IZSELJEVANJU
V 19. stoletju je, po določilu izseljenskega patenta iz leta 1832, za izselitev iz drţave posameznik potreboval dovoljenje deţelne oblasti. Vsakemu, ki je drţavo zapustil brez dovoljenja, je drţava nad njegovo premoţenje postavila zaporo, prav tako je bila neveljavna njegova oporoka. Poleg dovoljenja je posameznik moral plačati posebno pristojbino, ki je bila odmerjena v višini 5–10 % vrednosti premoţenja, ki ga je posameznik ţelel odnesti s sabo. Ta patent je ostal v rabi vse do leta 1867, čeprav je ţe oktroirana ustava iz leta 1849 obljubljala pravico do svobodnega gibanja. Od leta 1867, ko je bil sprejet avstrijski ustavni zakon, je svobodo izseljevanja omejevala le vojaška dolţnost, posebno dovoljenje deţelne oblasti pa ni bilo več potrebno. Od izseljenskega patenta so v rabi ostale le določbe, ki niso bile v nasprotju z ustavnim zakonom. Vse to je drţavi odvzelo pregled nad izseljevanjem. Evidenco je bilo mogoče voditi na podlagi izdaj potnih listov, vendar je bila ta v začetku pomanjkljiva, saj je veliko izseljencev potovalo brez njih.22
S pribliţevanjem prve svetovne vojne so se politiki in uradniki začeli zavedati negativnih posledic ustavnega zakona iz leta 1867. Podanih je bilo veliko obljub in predlogov o ureditvi zakonodaje o izseljevanju, med drugim tudi predlog iz leta 1897, ki je za prekrškarje predvideval zaporne in denarne kazni. Do zadnjih poskusov ureditve izseljenske zakonodaje je prišlo v letih 1905 in 1912 oz. 1913, a na koncu ni bil realiziran nobeden. Drţavi tako vse do njenega propada ni uspelo urediti izseljenske zakonodaje. Kljub neurejeni zakonodaji se je trudila s propagando odvračati ljudi od izseljevanja, s svarili v časopisju, ki je o izseljevanju večinoma poročalo v negativni luči, in s proavstro-ogrsko propagando, ki so jo v Zdruţenih drţavah širili avstrijski diplomati.23
22 M. Drnovšek, Usodna privlačnost Amerike, str. 14–15. 23 Matjaţ Klemenčič, »Die Emigration der Slowenen aus der Habsburgermonarchie in die USA und das slowenische Organisationsnetz in der USA 1870–1914«, v: Razprave in gradivo, revija za narodnostna vprašanja, št. 38/39 (2001): str. 214–218.
10
Drţava pa ni bila edina, ki je skušala ljudi odvračati od izseljevanja. Poleg posameznikov in političnih strank je to odsvetovala tudi Cerkev. Od političnih strank je na tem področju bila najdejavnejša katoliška stranka, manj liberalna, najmanj pa socialistična. Cerkev sprva izseljenskemu pojavu še v času večjega izseljevanja ni posvečala večje pozornosti. Do spremembe na tem področju je prišlo šele na predvečer prve svetovne vojne.24
Katoliška Cerkev na Slovenskem je poudarjala negativne vidike izseljevanja predvsem z vidika narodnega obstoja. Obenem jo je skrbel še moralni in verski vidik, saj so se z izseljevanjem trgale druţinske vezi in katoliška vera, kar so izkoriščale druge ideologije. Cerkev je zato ustanovila Druţbo sv. Rafaela, katere osnovna dejavnost je bila pomoč izseljencem. Pomagala je v različnih oblikah, najpogosteje s svetovanjem, posredovanjem informacij, organizacijo pomoči na poti in ob prihodu v deţelo priselitve itd.25 Druţba sv. Rafaela je bila ustanovljena konec 19. stoletja. Do začetka devetdesetih let je bila ustanovljena tudi v Nemčiji, Avstriji, Belgiji, Švici in Italiji. Na Slovenskem je začela delovati leta 1903 kot pomoţni odbor Druţbe sv. Rafaela za ljubljansko škofijo. Ker pa delovanje odbora ni obrodilo ţelenih sadov, je bila leta 1907 ustanovljena slovenska podruţnica Druţbe sv. Rafaela za varstvo katoliških izseljencev Kranjske, Koroške in Primorske.26 Kljub pomoči pa je Cerkev odsvetovala izseljevanje: »Preudari dobro, ali ti je res treba iti od doma!«27
Če so na eni strani ljudi od izseljevanja odvračali po časopisju in s pomočjo duhovščine, so jih na drugi strani potovalni agenti in nabiralci delovne sile mamili z obljubami o boljšem ţivljenju. Predvsem potovalni agenti, ki so imeli svoje pisarne v Ljubljani, so velikokrat skušali izkoristiti neizkušenost in neinformiranost ljudi, ki so se odločili za izselitev, niso pa vedeli, katero pot do cilja izbrati. Čeprav je bilo v Avstro-Ogrski nagovarjanje k izseljevanju strogo prepovedano in je zakon iz leta 1897 za kršitelje predvideval visoke denarne in
24 M. Drnovšek, Usodna privlačnost Amerike, str. 22. 25 M. Drnovšek, Izseljevanje Slovencev v Severno Ameriko, str. 176. 26 D. Friš, Ameriški Slovenci in Katoliška Cerkev 1871–1924, str. 36, 40. 27 Jurij Matej Trunk, Amerika in Amerikanci (Celovec, 1912), str. 401 (dalje: J. M. Trunk, Amerika in Amerikanci).
11 zaporne kazni, je bilo kršitev izredno veliko. Kršitelji so se velikokrat izgovarjali na nejasnosti, tako so bile kršitve kljub pojasnilom še naprej pogost pojav.28 Verjetno pa je največji vpliv na izseljevanje imelo izseljensko gradivo v obliki pisem, potopisov, razglednic, fotografij idr. Čeprav je bilo to gradivo večinoma zasebno, ga je veliko prišlo v medije, predvsem z namenom, da ljudi odvrnejo od izseljevanja. Veliko različnih usod ljudi, ki so bile opisane v pismih, je sluţilo kot svarilo vsem, ki so razmišljali, da bi se podali na pot. Zanimiv je primer nekega dekleta, ki se je podalo v Ameriko, od tam pa je prijateljicam poslalo svojo fotografijo, na kateri je bilo dobro oblečeno, na glavi pa je imelo širok klobuk. To je v vasi sproţilo pravo epidemijo, zaradi katere se je ţelelo odseliti veliko deklet, »vse zaradi klobuka«.29
Zagotovo so velik vpliv imela pripovedovanja tistih, ki jim je v Ameriki uspelo in so se domov vrnili bogatejši ter so dajali vtis »uspešnega Amerikanca«, ne glede na to, ali je bilo to res ali ne. Ti ljudje so namreč zelo radi pripovedovali znancem, prijateljem in sovaščanom o ameriškem načinu ţivljenja. Pri tem so pretirano izpostavljali svetle plati, negativne pa velikokrat povsem zamolčali. Velik vtis je naredila tudi obleka, govorica, v kateri ni manjkalo angleških besed ter pretiranega hvaljenja. Čeprav je bilo takih, ki so v Ameriki uspeli in se vrnili, v primerjavi z razočaranci manj, pa svarila slednjih niso zalegla.30
Pisma, ki so jih izseljenci pošiljali domačim, so se od javnih objav razlikovala predvsem po odkritosti. Avtorji teh pisem niso imeli prikritih namenov, njihov namen je bil samo, da sorodnike in prijatelje seznanijo s svojim ţivljenjem v tujini in jim nudijo informacije, če bi se tudi sami ţeleli izseliti.31 Izseljenci pisem niso pošiljali le domačim, temveč tudi prijateljem, znancem, nekdanjim učiteljem, ţupnikom idr., kar pomeni, da niso ţeleli prekiniti vezi z domovino. Predvsem med prvo generacijo izseljencev je bila prisotna naraščajoča nostalgija po domovini, kjer so preţiveli svojo mladost. Pisma so postala vez z domovino in s
28 M. Drnovšek, Pot slovenskih izseljencev na tuje, str. 130–132. 29 J. M. Trunk, Amerika in Amerikanci, str. 402. 30 M. Drnovšek, Pot slovenskih izseljencev na tuje, str. 93–95. 31 Prav tam, str. 96.
12 prejšnjim načinom ţivljenja. S prilagoditvijo na novo okolje se je vsebina pisem začela spreminjati in prvotna vez se je začela trgati. Čez čas se je vsebina pisem povsem spremenila, z njo pa tudi pogled na domovino, velikokrat je prišlo do pretrganja navezanosti na staro domovino ţe v prvi generaciji, najpogosteje pa v drugi in vseh naslednjih.32
Za izseljence se je pot v novo ţivljenje začela v Ljubljani. Tam so namreč kupili vozne karte od izseljenskih agentov, ki so svoje pisarne imeli na Kolodvorski ulici. Iz Ljubljane se je nato večina izseljencev odpeljala do enega izmed atlantskih pristanišč, večinoma francoskih ali nemških, le majhen deleţ izseljencev pa se je na pot odpravil iz Trsta.33 Prvi izseljenci so Evropo zapuščali na jadrnicah, ki niso bile primerne za prevoz večjega števila potnikov, posledično so bili ţivljenjski pogoji za potnike slabi. Zaradi odvisnosti od vetra so bile v primerjavi s kasnejšimi parniki velikokrat počasnejše in tudi manj varne. Parniki so se začeli uveljavljati konec šestdesetih let 19. stoletja. Od takrat pa vse do prve svetovne vojne se je njihova velikost, širina, tonaţa in hitrost povečala za nekajkrat. Zaradi povečanega izseljevanja in posledično hude konkurence, ki je nastala med ladijskimi druţbami, so se cene prevozov niţale.34
Med potniki so bili najštevilčnejši izseljenci. Ti so se večinoma vozili v III. razredu ali medkrovju, kjer je bilo zanje slabo poskrbljeno, spali so na ozkih leţiščih v skupnih prostorih, niso se smeli druţiti s potniki iz višjih razredov ipd. Stanje se je nekoliko izboljšalo z razvojem novih parnikov. Nezanemarljiv deleţ so predstavljali tudi potniki I. in II. razreda, ki so bili nastanjeni v kabinah in so, odvisno od razreda, imeli še dodatne ugodnosti in postreţbo.35
Pot čez ocean se je za večino izseljencev končala v New Yorku na otoku Ellis Island, kjer so morali, preden so lahko prosto odšli, prestati različne preiskave, predvsem zdravniške. Izseljence, za katere so ugotovili, da ne ustrezajo
32 M. Drnovšek, Usodna privlačnost Amerike, str. 43. 33 M. Drnovšek, Izseljevanje Slovencev v Severno Ameriko, str. 176. 34 M. Drnovšek, Pot slovenskih izseljencev na tuje, str. 179–180. 35 Prav tam, str. 188–189.
13 sprejemnim pogojem, so zavrnili. Ti so se morali nato vrniti v Evropo. Povprečno so zavrnili okrog 4 % izseljencev. Za izseljence, ki so v Zdruţene drţave prihajali do srede sedemdesetih let 19. stoletja, takih omejitev ni bilo. Pojavile so se, ko so Zdruţene drţave Amerike začele omejevati priseljevanje z začetkom osemdesetih let 19. stoletja.36
3 MINNESOTA – SPLOŠNI PREGLED
Ime Minnesota izhaja iz indijanske besede »Minne Sotah«, kar pomeni »oblačna voda«.37 Zvezna drţava Minnesota leţi v severnem delu srednjega Zahoda Zdruţenih drţav Amerike. Na severu je omejena s Kanado, na jugo z Iowo, na vzhodu meji na drţavo Wisconsin, kjer ima na jezeru Superior vodno mejo z drţavo Michigan, na zahodu pa meji na drţavi Severno Dakoto in Juţno Dakoto. Po površini obsega 225.182 km2. Ima celinski tip podnebja, kar pomeni mrzle zime in vroča poletja.38 O podnebju Minnesote je bilo v Amerikanskem Slovencu iz leta 1924 zapisano:
Podnebje je v Minnesoti jako zdravo. Zima je navadno dolga in jako mrzla. Atmosfera je suha. Poletje je gorko in bolj vlaţno česar pripisujejo številnim jezerom v drţavi. Normalno pade v drţavi 28.5 palcev [32,39 cm]39 deţja. Temperatura je pozimi zelo nizka, ki potisne ţivo srebro do 50 stopinj pod ničlo [-45oC]. Poleti jo pa tudi dvigne včasih v izredno gorkih dneh do 99 stopinj [370C].40
O stanju poljedelstva v obravnavanem obdobju je mogoče ugotoviti, da je bilo precej dobro razvito glede na dejstvo, da je hladnejši del leta trajal tudi do 7 mesecev, toplejši le 5 mesecev, včasih samo 4 mesece. Za kmetijstvo je bilo uporabne zemlje kar dve tretjini, obdelane je bilo okoli ene tretjine, preostanek so
36 M. Drnovšek, Pot slovenskih izseljencev na tuje, str. 196–199. 37 N., »Minnesota«, Amerikanski Slovenec, 27. november 1924, št. 187, str. 2. 38 Minnesota (http://www.50states.com/minnesot.htm#.VYWZe_ntlBd, 20. 6. 2015). 39 V oglatih oklepajih so avtorjevi vrivki. 40 N., »Minnesota«, Amerikanski Slovenec, 2. december 1924, št. 188, str. 2.
14 predstavljali pašniki in gozdovi. Velik vpliv na poljedelstvo je imela severna lega Minnesote. Zaradi te je bil poleti dan krajši kot v juţno leţečih drţavah. Po vrednosti pridelkov je leta 1919 vrh zasedla koruza, sledila ji je pšenica, tej pa ajda, oves, ječmen, krompir itd.41 Poleg naštetih so bili nekateri pomembnejši pridelki še laneno seme, orehi, sladkor iz javorjevega soka in med.42 Na določenih območjih Minnesote so se ukvarjali tudi z vrtnarstvom in s sadjarstvom. S slednjim so se ukvarjali predvsem v osrednjem in juţnem delu drţave, večino pridelka pa so predstavljala jabolka.43
Pomembni kmetijski panogi sta bili ţivinoreja in mlekarstvo. Leta 1920 je bilo v Minnesoti več kot 1 milijon ovac, molznih krav je bilo okoli 1,4 milijona, nekaj čez 900.000 konj, goveje ţivine pa skoraj 3 milijone. Toliko je bilo tudi prašičev. Istega leta je bilo v Minnesoti več kot 8000 mlekarn in 67 velikih sirarn.44
Čeprav je bila Minnesota v obravnavanem obdobju preteţno poljedelska drţava, je imela izredno razvito tudi industrijo, ki je svoje začetke imela v letu 1835. Leta 1899 je bila Minnesota po proizvodnji lesa na tretjem mestu v Zdruţenih drţavah. Po podatkih iz leta 1918 je največ proizvedla smrekovega lesa, poleg tega pa še nekaj borovega, brezovega, macesnovega, bombaţevega in topolovega.45 Od druge industrije je bila na prvem mestu ţelezarska, močno razvite so bile tudi mlinska, lesna in livarska industrija. Minnesota je namreč vodila po izkopu ţelezove rude. Leta 1918 je bila vrednost nakopane ţelezove rude izmerjena na skoraj 145 milijonov dolarjev (144.706,532 dolarjev).46 Druga industrija je zajemala klavnice, usnjarne, čevljarne, opekarne idr. Ta industrija je bila večinoma skoncentrirana v metropolitanskem področju St. Paula in Minneapolisa, saj je bila vezana na reko Misisipi, ki so jo izrabljali za proizvodnjo električne energije.47
41 N., »Minnesota«, Amerikanski Slovenec, 2. december 1924, št. 188, str. 2. 42 J. Zavertnik, Ameriški Slovenci, str. 369. 43 N., »Minnesota«, Amerikanski Slovenec, 3. december 1924, št. 189, str. 2. 44 Prav tam. 45 N., »Minnesota«, Amerikanski Slovenec, 27. november 1924, št. 187, str. 2. 46 J. Zavertnik, Ameriški Slovenci, str. 369. 47 N., »Minnesota«, Amerikanski Slovenec, 3. december 1924, št. 189, str. 2.
15
O rudarstvu v Minnesoti je Amerikanski Slovenec poročal:
Glede rudarstva je drţava Minnesota zelo bogata drţava. Takozvani Lake Superior distrikt, ki tvori cele rudarske ranče v Minnesoti, Michiganu in severnem Wisconsinu, je najbogatejša zakladnica ţelezne rude na vsem svetu. Produkt znane rdeče rude, ki se producira v Masaba in Vermilion ranču, daje drţavi Minnesoti prvi kredit glede proizvajanja rud v Zdruţenih drţavah.48
Prebivalstvo Minnesote je začelo naraščati v drugi polovici 19. stoletja. Če je leta 1850 štela le 6077 ljudi, jih je bilo 1870 ţe okoli 430.000. Do leta 1890 je prebivalstvo naraslo na 1.310.283, leta 1900 na 1.751.394, 1910 na 2.075.708, 1920 na 2.387.125,49 leta 1930 pa 2.563953 prebivalcev.50
O Minnesoti je misijonar Lovrenc Lavtiţar51 zapisal:
Ta deţela ob gorenjem Mississipi-ju, med dvainštirideseto stopinjo severne širjave, je jako lepa. Obsega 215.907 štirj. km. Tukaj je bivalo za te dobe še veliko divjakov rodu Očipve-in Siu-Indijanskega. Vlada jo je kupila leta 1849, od Indijanov. Zemlja je skoro vsa lepa ravnina z malimi holmci vmes, ki se zlagoma zniţujejo in izgubljajo v ravan. Ima sočnate travnike in lepe gozde. Vsa zemlja je napojena z jezeri, prepasana z rekami in studenci. Obnebje je zmerno in zdravo. Ta pokrajina je jako ugodna za naselbine.
48 N., »Minnesota«, Amerikanski Slovenec, 3. december 1924, št. 189, str. 2. 49 Prav tam. 50 Richard L. Forstall, Minnesota, Population of Counties by Decennial Census: 1900 to 1990 (http://www.census.gov/population/cencounts/mn190090.txt, 20. 6. 2015). 51 Lovrenc Lavtiţar (1820–1858) se je rodil v Srednjem Vrhu nad Kranjsko Goro. Gimnazijo je končal v Ljubljani, za duhovnika pa je bil posvečen leta 1845. Med letoma 1846 in 1851 je v Trebnjem deloval kot kaplan, nato pa je enako sluţbo opravljal med 1851 in 1854 na Dobrovi pri Ljubljani, kjer je bil hkrati tudi učitelj. Zaradi Baragovega vabila se je leta 1854 odpravil v Ameriko, kjer je najprej deloval v misijonskih naseljih La Croix in Arbre Croche. Od leta 1857 je misijonsko deloval s Francem Pircem v Crow Wingu. Skupaj sta ustanovila misijonsko postajo ob jezeru Lake Red, ki jo je prevzel Lavtiţar. Leta 1858 je ob tem jezeru zmrznil, saj ga je med vračanjem v misijonsko postajo ujel sneţni vihar. Pokopan je bil v Crow Wingu, leta 1892 pa so njegove posmrtne ostanke prenesli v Duluth. I. Marković, Ameriški Indijanci, str. 289.
16
Zato so se tudi kmalu naselili po teh krajih ljudje raznih narodnostij. Tudi Slovencev je mnogo tam.52
3.1 PREGLED ZGODOVINE MINNESOTE OD PRIHODA PRVIH EVROPEJCEV DO KONCA 19. STOLETJA
Prva Evropejca, ki sta odkrivala ozemlje kasnejše Minnesote, sta bila francoska lovca in raziskovalca Pierre-Espirit Radisson in Médard des Groseilliers. Leta 1671 so zastopnikom štirinajstih indijanskih rodov prebrali razglas, s katerim si je Francija prilastila pokrajino Velikih jezer. Formalno je bila pokrajina Franciji priključena šele leta 1686 s proglasom Nicolasa Perrota. Vendar je moralo miniti še skoraj sto let, preden so se na to področje začeli za stalno naseljevati prvi naseljenci. Pokrajina je bila v tem obdobju zanimiva predvsem zaradi obilja divjadi, kar so s pridom izkoriščali lovci. Ozemlje je leta 1763 pripadlo Veliki Britaniji, po končani ameriški revoluciji pa Zdruţenim drţavam Amerike.53
Del kasnejšega ozemlja Minnesote je Zdruţenim drţavam pripadel 1803. Tega leta so Zdruţene drţave od Francije namreč odkupile provinco Louisiano, h kateri je spadalo ozemlje kasnejše Minnesote na zahodni strani reke Misisipi. Po priključitvi so Zdruţene drţave na to območje poslale več ekspedicij, ki so poročale o dobrih ţivljenjskih pogojih za nove naseljence. Minnesota je postala teritorij leta 1849, njeno glavno mesto pa je postal St. Paul. Ob nastanku je na območju teritorija ţivelo 4680 prebivalcev. Leta 1851 so se Indijanci plemena Dakota s pogodbo odpovedali nekaterim ozemljem zahodno od reke Misisipi ter ozemljem v njeni dolini, kar je odprlo velik pas ozemlja novim naseljencem. Od takrat je prebivalstvo nezadrţno naraščalo, mesta in vasi so začele rasti kot gobe po deţju. Cene zemljišč so dosegle vrtoglavo visoke cene, dokler ni prišlo leta 1857 do finančnega zloma. Veliko ljudi je propadlo, rast prebivalstva pa se je za leto ali dve ustavila. Čeprav je kriza močno prizadela prebivalstvo, je bila dolgoročno koristna. Po njej se je namreč špekuliranje s cenami zemljišč končalo,
52 Lovrenc Lavtiţar, »Misijonsko«, Amerikanski Slovenec, 15. april 1882, št. 17, str. 2. 53 J. Zavertnik, Ameriški Slovenci, str. 369.
17 prebivalstvo pa se je usmerilo v kmetijstvo in proizvodnjo. To je pomenilo, da drţava hrane ni več uvaţala, temveč je kmalu postala ena največjih izvoznic pšenice v Zdruţenih drţavah. Minnesota je leta 1858 postala dvaintrideseta drţava Zdruţenih drţav Amerike.54
Avgusta leta 1862 je prišlo do hudih bojev med Indijanci rodu Sioux in naseljenci. Indijanci so pod vodstvom poglavarja Mala vrana pobili precej naseljencev. Oblasti so kmalu intervenirale, vojska je pod vodstvom polkovnika H. H. Sibleya zajela okoli 2000 Indijancev. Od teh jih je bilo veliko postavljenih pred vojaško sodišče, kjer so bili večinoma spoznani za krive umorov in poţigov, za kar so bili obsojeni na smrt. Po teh dogodkih so se Indijanci umaknili v Dakoto, mnoţično naseljevanje v Minnesoti pa se je nadaljevalo. Leta 1870 je Minnesota štela ţe nad 430.000 prebivalcev.
3.2 PREGLED ZGODOVINE SLOVENCEV V MINNESOTI DO KONCA 19. STOLETJA
O prvih Slovencih v Minnesoti ni ohranjenih veliko podatkov. Z gotovostjo je mogoče trditi, da je bil eden izmed prvih Slovencev, ki je deloval tudi na ozemlju Minnesote, misijonar Friderik Baraga, ki je v Zdruţene drţave prispel leta 1830. Sledil mu je misijonar Franc Pirc leta 1835, temu pa misijonar Lovrenc Lavtiţar.55 Leta 1845 je v Zdruţene drţave prispel naslednik Friderika Barage, kasnejši škof Ignacij Mrak.56 Čeprav so prišli z namenom misijonarjenja, so poleg tega po
54 Girart Hewitt, Minnesota: Its Advantages to Settlers (St. Paul, 1869), str. 5–6. 55 Tomaţ Šubic, »Kratka zgodovina slov. naseljencev v New Duluth, Duluth, Tower in Ely«, Amerikanski Slovenec, 3. februar 1931, št. 23, str. 2. 56 Ignacij [Ignatius] Mrak (1810–1901) se je rodil v Hotavljah v Poljanski dolini. Za duhovnika je bil posvečen leta 1837, v Ameriko pa je odšel 1845. Tam je bil imenovan za pomočnika Franca Pirca v naselju Arbre Croche, kjer se je naučil otavščine. Po dveh letih sodelovanja s Pircem je prevzel skrb za misijonsko postajo La Croix. Po letu 1853 je postal sodelavec škofa Ireneja Friderika Barage, ki ga je imenoval za generalnega vikarja, po Baragovi smrti pa je leta 1869 postal drugi škof škofije v Marquette, Michigan. Sluţbo je opravljal do 1879, ko je zbolel in odstopil s poloţaja. Po odstopu je prevzel poloţaj pastorja ordinarija, ko pa je ozdravel, se je vrnil v indijanski misijon, ki ga je zapustil zaradi škofovskega poloţaja. V Marquette se je vrnil pri starosti 81 let in je nato do svoje smrti deloval kot kaplan v bolnišnici sv. Marije. I. Marković, Ameriški Indijanci, str. 194.
18 svojih močeh skušali pomagati ameriškim Indijancem na kulturnem in gospodarskem področju. Najboljši primer takega delovanja je bil Friderik Baraga, ki je poleg slovarja in slovnice napisal še šest knjig, v katerih je opisal Indijance in njihovo kulturo. Podobno kot Baraga je tudi Franc Pirc pomagal Indijancem, le da je njegov prispevek bil najvidnejši na gospodarskem področju.57 V obdobju med 1855 in 1882 so nato v Minnesoto prišli in misijonarili še Janez Vertin,58 Joţef Frančišek Buh, Janez Nepomuk Stariha59 idr. Prvi Slovenci, ki so začeli ustanavljati svoje naselbine, so se naselili v severni Minnesoti. Leta 1866 je bila ob pomoči slovenskih pionirjev ustanovljena prva slovenska naselbina v Minnesoti, Brockway (sprva Sv. Štefan v Borštu), poleg nje še naselbina Kraintown, v obeh pa je ţe od ustanovitve naprej deloval tudi Joţef Buh. Naselbini sta ţe nekaj let po ustanovitvi nosili angleški imeni St. Stephen (Brockway) in St. Anthony (Kraintown), imeni Brockway in Kraintown pa sta označevali okraja, v katera sta naselbini spadali.60 Do leta 1882 je v Minnesoto prišlo več tisoč Slovencev, vendar »o njih nimamo mnogo podatkov, ker povsod
Bernard Coleman, Verona LaBud, Masinaigans: The Little Book: a biography of Monsignor Joseph F. Buh, Slovenian Missionary in America, 1864–1922 (Saint Paul, Minnesota, 1972), str. 292 (dalje: B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book). 57 Matjaţ Klemenčič, »Slovenes and Slovene Americans, 1870–1940«, v: Immigrants in American History: Arrival, Adaptation and Integration, ur. Elliot Robert Barkan (Santa Barbara, 2013), str. 613–614 (dalje: M. Klemenčič, »Slovenes and Slovene Americans, 1870–1940«). 58 Janez [John] Vertin (1844–1899) se je rodil v Dobličah pri Črnomlju. Leta 1863 se je njegova druţina izselila v Hougthon, Michigan. V mestu Milwaukee je študiral bogoslovje, kjer ga je leta 1866 posvetil škof Baraga. V obdobju med 1866 in 1871 je bil ţupnik v Hougthonu, med letoma 1871 in 1879 pa v Negaunee, Michigan. Leta 1879 je nasledil Ignacija Mraka na poloţaju škofa škofije Marquette. Bil je zelo sposoben, kar se je odraţalo v vodenju škofije in organiziranju številnih dobrodelnosti. Posvetil je 47 novih cerkva, oskrbel škofije z duhovniki, uvajal šole, pospeševal verski tisk, ustanavljal bolnišnice in uspešno reševal spore med severnoameriškimi Indijanci in belimi priseljenci. Prav tako je imel zasluge, da je misijonska škofija Marquette postala samostojna. Umrl je leta 1899 v Marquette. I. Marković, Ameriški Indijanci, str. 301. B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 302. 59 Ivan Stariha [Janez, John Nepomuk] (1845–1915) se je rodil v Sadinji vasi v Beli Krajini. Končal je frančiškansko gimnazijo v Novem mestu in bil leta 1866 vpoklican v avstrijsko vojsko, a je 1867 zaradi dezerterstva pobegnil v Zdruţene drţave. Tam je študiral bogoslovje v semenišču St. Francis Seminary v Milwaukeeju in bil posvečen za duhovnika leta 1869. Do 1891 je sluţboval v krajih Negaunee, Marquette, Marystown in Red Wing, ko je bil premeščen v novoustanovljeno nemško ţupnijo St. Francis v St. Paulu in je hkrati postal škofijski svetovalec škofa Johna Irelanda, 1897 pa še generalni vikar. Leta 1902 je postal misijonski škof v Leadu, Juţna Dakota, kjer je deloval do upokojitve 1909. Nato se je vrnil v domovino in leta 1915 umrl v Ljubljani. I. Marković, Ameriški Indijanci, str. 447–448. B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 299–300. 60 Majda Kodrič, »Franc Pirc in nastanek prvih slovenskih naselbin v Zdruţenih drţavah Amerike«, Dve domovini, št. 18 (2003): str. 58; Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 23, mapa Minnesota, Janko N. Rogelj, Minnesotski Slovenci od 1898 do 1903, str. 1.
19 so bili registrirani kot Avstrijci in o Slovencih se do tega časa nikjer med Amerikanci mnogo govorilo ni.«61
4 SLOVENSKI IZSELJENCI V ELYJU, MINNESOTA, NA PODLAGI SLOVENSKEGA ČASOPISJA MED LETOMA 1891 IN 1939
4.1 SPLOŠNI PREGLED ZGODOVINE MESTA ELY
Mesto Ely leţi v severozahodnem delu Minnesote v okroţju St. Louis, oddaljeno je le nekaj deset kilometrov juţno od meje s Kanado.
Slika 1: Ely, Minnesota
Vir: North Country Canoe Outfitters, http://boundarywaters.com/ely-minnesota-outfitter/, 2. 10. 2015.
Na območje jezera Vermillion so prvi naseljenci prispeli okoli leta 1865, ko so se pojavila poročila o najdbah zlata. To je sproţilo pravo zlato mrzlico. Iskalci zlata niso odkrili, saj so se poročila izkazala za laţna. »Zlato«, ki so ga odkrili, je v resnici bil mineral pirit ali ţelezov kršec, ki je zelo podoben zlatu. Čeprav zlata niso našli, pa so našli velike zaloge ţelezove rude na območju kasnejšega mesta Soudan, nato pa še na območju kasnejšega Elyja. Eden prvih iskalcev, ki je iskal nahajališča ţeleza na območju Elyja, je bil H. R. Harvey, rudarski inţenir. Na to
61 N., »Minnesota«, Amerikanski Slovenec, 4. december 1924, št. 190, str. 2.
20 območje naj bi prispel leta 1875, nahajališča ţelezove rude pa je odkril na ozemlju, kjer so kasneje stali rudniki Chandler, Pioneer in Zenith. Do Elyja so prvotni iskalci rudnin prihajali iz mesta Tower, do katerega so pred tem prišli s pomočjo konjskih in pasjih vpreg. Iz mesta Tower so se nato s kanuji odpravili preko jezer Vermillion, Burntside in Shagawa do lokacije kasnejšega Elyja.62
Prvotna naselbina je stala na vzhodnem koncu jezera Shagawa, na lokaciji, znani kot The Spaulding Location, dve milji [3.2 km] vzhodno od današnje, imenovane The Chandler Location. Naseljenci so se za selitev odločili iz praktičnih razlogov. Zahodno od prvotne naselbine je namreč pričel obratovati rudnik Chandler, kjer so naseljenci dobili sluţbe. S prvotne lokacije so preselili nekaj zgradb, med katerimi je bil tudi hotel. Naselbina se je sprva imenovala Florence, zakaj takšno ime, ni znano. Ko se je ugotovilo, da v Minnesoti ţe obstaja naselbina s tem imenom, se je preimenovala v Ely, v čast rudarskemu uradniku iz Michigana, Samuelu B. Elyju. Tudi prvorojenemu otroku belih naseljencev so dali ime Samuel Ely Polkinghorne.63
Prvi Slovenec (po nepreverjenih govoricah naj bi bil to Joţef Agnič [Agnich], ki je kasneje postal prvi predsednik JSKJ)64 naj bi se na območje Elyja odpravil ţe leta 1887 kot član skupine moţ, ki so se s sekiro v roki prebijali skozi pragozdove teh krajev. Mnoţično so se Slovenci začeli naseljevati šele z odprtjem rudnikov. Čeprav so prihajali iz vseh slovenskih pokrajin, jih je večina bila z Dolenjske. Od pomembnejših posameznikov so tako ţe leta 1889 prispeli Joţef Frančišek Buh, Frank Lozar, Joseph Skala, Š. Prešern, Matt Agnich, Steve Banovec idr.65
Veliko Slovencev se je zaposlilo v gozdovih kot drvarji. Potrebe po lesu so bile velike, predvsem zaradi rudnikov, ki so potrebovali les za tramove v jaških. Sorazmerno z razmahom rudarstva je rasla tudi potreba po lesu in ţe v zgodnjih
62 John W. Somrock, A History of Incredible Ely (Ely, 1976), str. 4, 8 (dalje: J. W. Somrock, A History of Incredible Ely); Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 23, mapa Minnesota, Ely, Minnesota, str. 1. 63 J. W. Somrock, A History of Incredible Ely, str. 7–8. 64 Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 23, mapa Minnesota, Janko N. Rogelj, Minnesotski Slovenci od 1898 do 1903, str. 1. 65 J. M. Trunk, Amerika in Amerikanci, str. 497.
21 devetdesetih letih devetnajstega stoletja so v bliţnjem Wintonu nastale velike ţage, ki so bile sposobne potešiti nenasiten apetit po lesu. Poleg Slovencev so delo kot drvarji našli tudi pripadniki drugih narodnosti, npr. Škoti, Irci, Finci, Švedi idr.66
Večina tistih, ki so delo našli v Elyju, tam ni nameravala ostati dlje kot nekaj let. V tem času so si ţeleli z delom privarčevati zadosti denarja za vrnitev v domovino, kjer bi jim prihranki olajšali ţivljenje. Veliko ljudi se je v domovino vrnilo praznih rok, predvsem ko so gospodarstvo pestile gospodarske krize in je vladala velika nezaposlenost. Dober primer tega je bilo leto 1908, ko so se številni vračali v domovino. Amerikanski Slovenec je o tem zapisal:
Veliko Slovencev je odšlo v staro domovino, in ravno sedaj jih namerava iti cele mnoţice. Nekateri bodejo še nekaj časa počakali, da se morda obrne na bolje, kakor se upa. /…/ Danes se je od tu podalo do 60 Slovencev v staro domovino. Na kolodvor jih je spremilo ogromno število rojakov, da je bil kolodvor prav napolnjen od ljudstva.67
Večina ljudi se v domovino ni vrnila, velikokrat pa jim je uspelo prepričati še prijatelje, sorodnike ali druţinske člane, da so se jim pridruţili.68 Predvsem so bile zaţelene samske ţenske, ki jih je sploh v zgodnjih dneh naselbine primanjkovalo. Te so v Zdruţene drţave pogosto prišle na lastno pest ali pa so sledile druţinskim članom. Večinoma so zaposlitev našle kot kuharice ali sobarice v lokalnih gostiščih. Zaradi obilice samskih moških se jih je večina poročila relativno hitro po prihodu v mesto, zato so taka dela opravljale le začasno.69 Tak je bil primer Josephine Ipavec, ki je leta 1913 prišla v Ely, kjer je delal in ţivel njen brat. Kot gospodinjska pomočnica se je zaposlila pri druţini Veranth, ki je bila lastnica enega pomembnejših hotelov v mestu, ki je hkrati sluţil kot prostor za različne
66 J. W. Somrock, A History of Incredible Ely, str. 23. 67 Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 22. maj 1908, št. 24, str. 2. 68 J. W. Somrock, A History of Incredible Ely, str. 22. 69 M. Klemenčič, »Slovenes and Slovene Americans, 1870–1940«, str. 616.
22 druţabne dogodke in prireditve. Josephine je v Elyju kmalu spoznala bodočega moţa in si ustvarila druţino.70
V zgodnjih dneh Elyja so delavci ţiveli po gostiščih, ki so bila ločena po narodnostih. Gostišča so bila velikokrat prenapolnjena, stisko so reševali tako, da sta si posteljo delila dva delavca, od katerih je eden delal v nočni izmeni rudnika, drug pa v dnevni. Do teţav je prihajalo ob nedeljah, ko so bili rudniki zaprti, zato so si takrat čas krajšali z različnimi aktivnostmi, npr. obiskovanjem verskih obredov, lovom oz. ribolovom, igranjem kart, pisanjem pisem v domovino, v poletnih mesecih pa tudi obiskovanjem piknikov idr.71 Če so se delavci poročili in se odločili ostati v Elyju, so si zgradili domove v neposredni bliţini ceste. Veliko jih je imelo zraven še manjše zemljišče, na katerem so si druţine uredile vrtove. Na teh so večinoma gojili krompir, pa tudi paradiţnik, fiţol, korenje, različne vrste solat, peso idr.72 Za popestritev prehrane so nekateri redili perutnino, redki pa tudi krave in prašiče. Posamezniki so si postavili dimnice, v katerih so poleg svinjine dimili tudi ribe, nalovljene v bliţnjih jezerih.73
Ely je bil uradno ustanovljen leta 1888, ko je naselbina Ely postala vas. 21. junija istega leta so izvedli prve vaške volitve, kjer je zmago slavil John Pengilly, delovodja v rudniku Chandler. Pengilly je moral kmalu odstopiti, saj se je izkazalo, da uradno ni prebivalec Elyja. Zamenjal ga je Edward Cram. Na naslednjih volitvah je zmagal Alexsander Lawson, ki je odstopil, saj se je izselil iz Elyja. Njegov mandat je dokončal Charles Shipman, ki je bil hkrati tudi prvi zdravnik v Elyju. Očitno je bil uspešen pri upravljanju svoje funkcije, saj je bil izvoljen za še en mandat, ki se je končal aprila 1891. Tega leta je Ely postal mesto, hkrati pa je bilo v njem ustanovljeno sodišče, ki je, kot edino sodišče severno od Dulutha, imelo največjo ozemeljsko sodno oblast v Minnesoti. Imelo je pristojnost nad okroţjem St. Louis, sprva pa še nad okroţjema Lake in Cook,
70 Margaret Osaben Rawland, Growing Up In Ely: Child of Slovenian Immigrant Parrents (Ely, MN, 2005), str. 8 (dalje: M. O. Rawland, Growing Up In Ely). 71 J. W. Somrock, A History of Incredible Ely, str. 22. 72 M. O. Rawland, Growing Up In Ely, str. 15. 73 J. W. Somrock, A History of Incredible Ely, str. 22.
23 kar je skupaj predstavljalo celoten severovzhodni del drţave.74 Mesto Ely je bilo klasificirano kot četrtorazredno. V to skupino so namreč spadala vsa mesta z manj kot 10.000 prebivalci.75 Mesto je začel voditi mestni svet, ki so ga sestavljali ţupan in šest mestnih svetnikov – aldermanov.76 Imeli so enoletni mandat z začetkom v mesecu aprilu.77 Pravilo se je leta 1917 spremenilo, mandat so začeli v decembru, leta 1918 pa so trajanje mandata podaljšali na dve leti. Poleg teh so oblast v mestu predstavljali še mestni sodnik, posebni sodnik, blagajnik, inţenir, superintendent za vodo in elektriko, gasilski in policijski poveljnik, mestni in sodniški uradnik, knjiţničar idr.78
Kot je mogoče videti iz spodnje tabele, so v začetnih letih politično ţivljenje krojili Irci, Angleţi, Švedi in Nemci, ki so zasedali ţupanskega, pa tudi veliko število aldermanskih poloţajev. Predstavniki omenjenih narodnosti so bili večinoma naklonjeni rudarskim druţbam, saj so zagovarjali nizko obdavčitev rudarskih dejavnosti. Ţe relativno zgodaj se je tudi Fincem in Slovencem uspelo prebiti v ospredje političnega ţivljenja v Elyju. Najprej je to leta 1914 uspelo Fincem na čelu z Johnom Harrijem, Slovencem pa leta 1917 z Georgeom Brozichem.79 Slovencem je ţupana uspelo izvoliti nato še v dvajsetih letih ter v drugi polovici tridesetih let dvajsetega stoletja. Splošno gledano poloţaj Slovencev na političnem prizorišču ni bil pretirano slab, saj je v mestnem svetu od leta 1904 zmeraj sedel vsaj kakšen slovenski predstavnik.
Mandat Ţupan Mandat Ţupan 1891 John Pengilly 1911 Olaf Knutson 1892 John Pengilly 1912 Mike Weinzierl 1893 John Pengilly 1913 Charles Trezona 1894 John Pengilly 1914 John Harri 1895 Patrick R. Vail 1915 John Harri 189680 Patrick R. Vail, A. D 191681 Mike Weinzierl
74 J. W. Somrock, A History of Incredible Ely, str. 10–12. 75 A. Prša, Slovenski izseljenci v Elyju, str. 24. 76 Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 23, mapa Minnesota, Ely, Minnesota, str. 1. 77 J. W. Somrock, A History of Incredible Ely, str. 10–11. 78 A. Prša, Slovenski izseljenci v Elyju, str. 24. 79 J. W. Somrock, A History of Incredible Ely, str. 25. 80 Patrick R. Vail je odstopil s poloţaja ţupana, mandat pa je dokončal A. D Ellefsen.
24
Ellefsen 1897 Grant McMahan 1917 George Brozich 1898 Grant McMahan 191882 Olaf Knutson 1899 Grant McMahan 1919–1920 Olaf Knutson 1900 Louis Sletter 1921–1922 Henry Chinn 1901 Mathew Gleason 1923–1924 Frank Jenko 1902 Mathew Gleason 1925–1926 Ernest Hanson 1903 Mike Weinzierl 1927–1928 Michael Murphy 1904 Patrick Vail 1929–1930 Ernest Hanson 1905 Patrick Vail 1931–193283 Charles Trezona, W. P. Wolff 1906 John Dinsmore 1933–1934 John Harri 1907 Mike Weinzierl 1935–1936 Steve Banovetz 1908 Michael Murphy 1937–1938 Jack Peshel 1909 Louis Eisnach 1939–1940 B. M Lambert 1910 Olaf Knutson
Tabela 1: Seznam ţupanov Elyja v obravnavanem obdobju (slovenski ţupani so odebeljeno zapisani)
Povzeto po: J. W. Somrock, A History of Incredible Ely, str 11.
Mesto so v devetdesetih letih 19. stoletja in v prvih letih 20. stoletja periodično pretresale finančne krize, ki so pestile celotne Zdruţene drţave.84 Krize niso resno škodile razvijajočemu se mestu, ki je leta 1895 doseglo 2260 prebivalcev. Amerikanski Slovenec je 25. oktobra 1907 poročal o finančnih polomih v New Yorku, propadlo je mnogo bank, sledila je splošna negotovost, o kateri je časopisje pisalo še prihodnje mesece.85 Kriza iz leta 1907 je novembra oplazila tudi Ely:
V tretjem tednu meseca novembra smo imeli »pay day«. Seveda, ker je nagli in nepričakovani zadrţek denarja glavnega prometa od New Yorka onemogočil za sedaj z denarnim izplačilom mesečnega zasluţka, zaradi tega zapretka nismo prejeli vsega denarja; le Oliver Iron Mining druţba je
81 Od leta 1916 so ţupani meseca januarja pričeli z mandatom, ki je trajal eno leto, pravilo pa je stopilo v veljavo z letom 1917. 82 Leta 1918 so podaljšali trajanje ţupanskega mandata na dve leti. 83 Charles Trezona je med opravljanjem mandata umrl, njegov mandat pa je dokončal W. P. Wolff. 84 J. W. Somrock, A History of Incredible Ely, str. 14. 85 »Finančni polomi na dnevnem redu«, Amerikanski Slovenec, 25. oktober 1907, št. 46, str. 1.
25
določila izplačati za pretekli mesec zasluţeno dvajset odstotkov v gotovini, drugi cel ostanek nam je pripoznan v denarni nakaznici, katere so veljavne brez skrbi, kot čisti denar.86
Kmalu se je kriza opazila v gozdarstvu:
Lesovne druţbe O'Neil Bros. in St. Crouix L. C. so svojim usluţbencem zniţale plačo. Delavci, kateri so bili plačani popred 40 dolarjev, dobivajo samo po 26 dolarjev mesečno, seveda s hrano všteto. Vsled zniţanja plače je skoraj vse delavstvo ostavilo tamošnje gozdove ter si drugje poiskalo delo. Ravno sedaj je neka lesovna druţba nalovila po svojih dobro plačanih agentih okoli 100 Grkov v Chicagi, katere je importirala v gozdove. Če bodo imenovani delavci zadovoljni z omenjeno plačo, se ne ve. Kakor se sliši, je pa ta narod jako na slabem glasu, in na nizkej stopnji v delavskem oziru. Zadovoljen je z vsako plačo in s pogoji, keteri se jim stavijo od strani kapitalističnih druţb. Če se bode lesovnim druţbam posrečilo s takim postopanjem, kakor ga sedaj uganjajo, si bodejo v kratkem času par tisočakov oziroma miljonov skupaj nakopičili.87
Rudarstvo sprva še ni bilo prizadeto: »Delo se nadaljuje ponavadi neprenehoma in plača še dozdaj je zmeraj nespremenjena. Dela je dosti po rudnikih. /…/ Zavoljo denarne krize upamo, da bo po Novem letu šlo na bolje.«88
Z začetkom leta 1908 so se skupaj z odpuščanji začeli pojavljati namigi:
Tukajšnje delavske razmere so se prav nepričakovano poslabšale. Ţelezorudarska druţba Oliver je odslovila okoli 400 delavcev. Z Novim letom je druţba zopet prenehala s ponočnim delom v Zenith, Sibley, in
86 John Teţak, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 29. november 1907, št. 51, str. 2. 87 Jos. J. Pešel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 20. december 1907, št. 2, str. 2. 88 Marko Bluth, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 20. december 1907, št. 2, str. 2.
26
Savoy rudnikih.89 Od zanesljive strani sem slišal, da v tukajšnjih rudnikih po Novem letu bodejo delali samo podnevu, in edino oţenjeni moţje.90
Zaradi davkov od rudarstva je mesto zelo dobro uspevalo. Amerikanski Slovenec je poročal, da je imelo sodobne in dobro opremljene šole:
Glavna stvar, ki se je sezidala tukaj, so nove velike javne šole, ki se vidijo daleč naokoli kakor nekaki javni ali ljudski gradovi. Te so pravi ponos vsacega ameriškega mesta, tako i tukaj, le ţal, da še nimajo slovenske farne šole, da bi se v njih slov. mladeţ učila besede materine in moliti po domače.91
Šolski sistem v Elyju so mnogi označili za kakovostnega, kar je zagotavljal finančni priliv iz naslova obdavčenja rudarstva. Na vzhodni strani mesta, kjer je ţivelo največ prebivalcev Elyja, je stala šola Washington, ki je bila tudi največja, na zahodni strani šola Lincoln, v severnem delu mesta pa šola Pioneer. Razredi so v povprečju šteli dvajset ali manj učencev. V sklopu kampusa, kjer se je nahajala šola Washington, je bila tudi šola za industrijsko oblikovanje, nogometno igrišče s stadionom, plavalni bazen, telovadnica v šoli Washington pa še velik avditorij.92
Slika 2: Poslopje šole Washington Vir: »Where Juvenile Delegates Will Hold Their Own Convention«, Nova doba, 24. julij 1935, št. 30, str. 4.
89 Jos. J. Peshell, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 10. januar 1908, št. 5, str. 2. 90 John Teţak, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 17. januar 1908, št. 6, str. 2. 91 J. Klepec, »S pota«, Amerikanski Slovenec, 31. januar 1913, št. 9, str. 9. 92 M. O. Rawland, Growing Up In Ely, str. 24–25.
27
Napredek je bil viden tudi v splošnem videzu mesta. Leta 1912 je Ely dobil nove pločnike iz cementa.93 Hkrati s tem je mesto dobilo tudi sodobno razsvetljavo, o čemer je za Amerikanskega Slovenca poročal slovenski popotnik:
Ely sem našel v najhujši zimi. Termometer je kazal od 35 do 48 pod ničlo, pa vseedno nisem hotel ostati na toplem, ko sem prišel sem. Sicer ţe po 10. uri zvečer, sem prehodil skoro vse ulice, kjer sem našel skoro vse hiše take, kako so bile pred 10. leti. Edino razliko sem spoznal na drevesih okoli neke hiše za slov. cerkvo, ki so bila pred 10. leti še jako majhne, a zdaj so pravi velikani. Pa tudi središče mesta se je nekoliko zboljšalo. Poulične svetilke so pred nekaj časom postavili take, kot so v Jolietu in drugod, kjer so napredni ljudje v mestnih odborih.94
Veliko teţavo je v zgodnjih letih Elyja predstavljalo nasilje, ki je bilo močno razširjeno. Čeprav je do obračunov prihajalo tudi med pripadniki različnih narodnosti, je bilo največ nasilja med pripadniki iste narodnosti. Večinoma je šlo za osebne razprtije, največji krivec pa je bil alkohol in z njim povezano pretirano pijančevanje. Drugi razlog za fizična obračunavanja pa so predstavljale ţenske. Teh je bilo, sploh v začetnih letih naselbine, precej manj kot moških. Samske ţenske so bile namreč izredno zaţelene, saj so predstavljale idealne kandidatke za poroko in ustvarjanje druţine.95
Angleţi in Irci so večinoma obračunali s pestmi, Finci so uporabljali noţe, »Avstrijci« pa poleg slednjih še palice, zato je včasih prišlo tudi do smrtnih ţrtev. Veliko umorov, zaradi ropov ali sporov, v zgodnjem obdobju niso nikoli razrešili, krivci pa so ostali nekaznovani. Dogajalo se je, da so trupla velikokrat odvrgli na ţelezniške tire, kjer jih je nato povozil vlak. Tako na razmrcvarjenih truplih ni bilo mogoče ugotoviti vzroka smrti, zato so brez dodatnih preiskav po hitrem
93 Tom Mackaman, Life and Labor in Ely, Minnesota, 1886–1919: Community and Worker Identity on the American Industrial Frontier (1998), str. 29 (dalje: T. Mackaman, Life and Labor in Ely, Minnesota). 94 J. Klepec, »S pota«, Amerikanski Slovenec, 31. januar 1913, št. 9, str. 9. 95 J. W. Somrock, A History of Incredible Ely, str. 17.
28 postopku take primere označili za posledico pretiranega pijančevanja, ki se je končalo na ţelezniških tirih.96
Veliko delavcev je bilo v začetnem obdobju oboroţenih, saj so nanje, sploh ob plačilnih dnevih, preţali številni nepridipravi. Ob plačilnih dnevih so se v mestu namreč napolnile točilnice, kjer je veliko delavcev zapravilo svoj zasluţek za pijačo ali pa za igre na srečo, v mestu pa je delovalo tudi nekaj bordelov. Tem so mestne oblasti prikrito dovolile obratovanje, saj se je v mestno blagajno zaradi aretacij in varščin steklo veliko denarja. Poleg naštetega so v Elyju potekale tudi druge nelegalne ali vsaj moralno sporne reči, npr. petelinji in pasji boji, iz katerih so se nato velikokrat razvili pretepi med gledalci.97
Čeprav je bil Ely talilni lonec narodnosti, je bil razdeljen, saj so se različne narodnosti naseljevale v različnih predelih mesta. Slovenci so se večinoma naselili na vzhodnem delu, v bliţini rudnikov Pioneer, Zenith in Savoy. Mednje so se velikokrat pomešali še Italijani. Na jugu in zahodu mesta so prevladovali Finci, poleg njih pa še Švedi. Poslovneţi, večinoma angleškega, irskega, nemškega in francoskega porekla, so se naselili v neposredni bliţini svojih poslovnih prostorov.98
Politično ţivljenje je razburilo vprašanje prohibicije. Pitje je v Elyju predstavljalo del kulture. Do leta 1917 je v mestu delovalo 52 salunov oz. točilnic, ki so za dovoljenje za točenje pijač plačevale po tisoč dolarjev, kar je za mestno blagajno predstavljalo lep dohodek. Kljub temu je v mestu obstajala zelo močna skupina nasprotnikov alkoholizma. V tej so bili predstavniki vseh političnih prepričanj. Dober primer so bili finski socialisti, ki so v gibanju sodelovali, ker so menili, da alkoholizem zamegli razredno zavest, konservativci pa so na drugi strani zagovarjali, da alkoholizem povzroča moralno izprijenost ter škodi materialnemu stanju posameznika oziroma druţine. Med nasprotniki alkoholizma je bil tudi
96 J. W. Somrock, A History of Incredible Ely, str. 17–18. 97 Prav tam, str. 18, 20, 21. 98 Prav tam, str. 17.
29
Charles Trezona99 skupaj z rudarskimi druţbami. Te je poleg negativnega vpliva alkohola na storilnost posameznika motilo dejstvo, da so pivnice predstavljale središča, kjer so se zbirali rudarji in kovali morebitne načrte glede stavk ipd.100
Kaj so si mnogi mislili o prohibiciji in lokalni politiki, predstavlja naslednja objava v Prosveti iz leta 1926:
Pečat do smrti.
Ely, lepa naselbina, polna šnopsa, polna vina. Ni je tukaj prohibicije, ker preveč je policije.
Stare, mlade salunerje in še druge »posušerje« švedski oča naš pobral je, da nam dobro varstvo dal je.
Vmes je črni, krivi Tone, dobro on pozna zakone. Vse Slovence in postave dal za kos bi svinjske glave.
Cesto meri, stolček greje in do plače dneve šteje. In korajţa? Slaba, slaba! Več ima je vsaka baba.
Za orodje, ki mu sluţi in v njegovi valja se kaluţi,
99 O Charlesu Trezoni več na strani 37. 100 T. Mackaman, Life and Labor in Ely, Minnesota, str. 29.
30
si izbral je brivsko zgago, ki rojake brije z ţago.
Drugim mrha pravi: Delaj po postavi! Sam pa pljuje na količek: v hiši svoji on ima kotliček.
Ely, lepa naselbina, polna šnopsa, polna vina. Vodijo jo tepci, strahopetci, ti so danes naši svetci.101
Tako kot mnoga druga mesta v Zdruţenih drţavah je tudi Ely prizadela gospodarska kriza102 v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Podobno kot drugod po Zdruţenih drţavah je tudi v Elyju deloval CCC oz. Civilian Conservation Corps, program, v katerega so vključevali mlade, samske in nezaposlene moške, ki so jih zaposlili pri gradnji javnih parkov, cest, nasipov ali pa v gozdovih, kjer so sadili nova drevesa, skrbeli za pogozdovanje ipd. V Elyju je deloval tudi program WPA oz. Works Projects Administration, ki je zaposlil mnogo prebivalcev Elyja ter v mestu naredil nekaj izboljšav. Dober primer je predstavljal poštni urad, kjer so preko tega programa dali naslikati dve freski, pri nastanku katerih je sodelovalo veliko ljudi, sluţbo pa so dobili celo umetniki. Naslednji primer je predstavljal The Ely Community Center, ki so ga s pomočjo vladnega financiranja zgradili v
101 Gajţla, »Ţarkomet, Pečat do smrti«, Prosveta, 6. avgust 1926, št. 183, str. 2. 102 Velika gospodarska kriza ali velika depresija je bilo obdobje gospodarske recesije, ki je prizadela ves svet, najbolj pa Evropo in Zdruţene drţave. Pričela se je v Zdruţenih drţavah Amerike poleti leta 1929 in je bila največja gospodarska kriza v zgodovini. Vzrokov zanjo je bilo več, med glavnimi pa so bili zmanjšanje povpraševanja po storitvah in izdelkih, finančne panike ter zgrešena vladna politika Zdruţenih drţav Amerike. Posledice krize so za Zdruţene drţave bile precejšnje. Upadla je proizvodnja, BDP se je zmanjšal za trideset odstotkov, nezaposlenost pa je presegla dvajset odstotkov. Okrevanje se je v Zdruţenih drţavah pričelo leta 1933, ko je predsednik Franklin D. Roosevelt začel s t. i. New Dealom, programom obseţnih gospodarskih in socialnih reform. Richard H. Pells, Great Depresion, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/event/Great-Depression, 21. 8. 2015.
31 obdobju med letoma 1937 in 1938.103 Kolikšen pomen za Ely je predstavljala gradnja takega centra, je zapisal Amerikanski Slovenec:
Enajsti januar nam bo ostal kot zgodovinski dan za vedno v spominu, ker ta dan je naš ţupan Jakob Peshel formalno otvoril kopanje za temelj novega Community Center poslopja, ko je v delavski obleki prvo lopato zemlje vrgel na pripravljeni truck. Lopata, katero je ţupan rabil pri tem slovesnem trenutku, bo shranjena v mestni hiši v spomin na ta dogodek. Pri tej slavnostni otvoritvi je bil navzoč tudi Colonel John Stewart iz St. Paula, Minn., ki je nadzornik vladnih projektov ter mestni alderman. Poleg tega je bilo tudi še več drugih odličnih osebnosti. Zgradba bo stala $234.000; nekako $50.000 več kot je bilo prvotno poročano. To pa vsled tega, ker bo zunanja stran iz kamna. Delo ali kontrakt za to stavbo je prevzelo podjetje Lenci-Lenci & England iz Virgnijie, Minn.104
4.2 GOSPODARSKO ŢIVLJENJE
4.2.1 Rudarstvo
Ţelezno okroţje [Iron Range] je območje v severovzhodnem delu Minnesote, ki ima bogata nahajališča ţelezove rude. Deli se na tri večje (ţelezne) regije oz. območja Vermillion, Mesabi in Cuyuna. Največja regija izmed teh je Mesabi, ki leţi v okroţju Itasca in deloma v okroţju St. Louis. Vermillion leţi severovzhodno od regije Mesabi in se razprostira preko okroţij St. Louis in Lake, v njegov sklop pa spadajo tudi rudniki iz okolice Elyja. Cuyuna leţi jugozahodno od območja Mesabi in se večinoma razprostira po okroţju Crow Wing in okroţju Aitkin.105
103 M. O. Rawland, Growing Up In Ely, str. 18. 104 Jernejčan, »Iz slovenskih naselbin, Iz ţivljenja slovenskih Minnesotčanov«, Amerikanski Slovenec, 27. januar 1937, št. 18, str. 2. 105 A. Prša, Slovenski izseljenci v Elyju, str. 16; History of the Iron Range, Iron Range Resources & Rehabilitation Board, http://mn.gov/irrrb/DataCenter/History/History%20of%20the%20iron%20range.jsp, 29. 8. 2015.
32
Ko so v regiji Vermillion odkrili ţelezovo rudo, je to privabilo industrialca Charlemagna Towerja, ki je leta 1882 ustanovil podjetje Minnesota Iron Company. Z druţbo Duluth & Iron Range Railroad Company je kmalu dosegel, da je bila do njegovega rudnika Soudan zgrajena ţelezniška povezava. Po tej progi je bila nato leta 1884 odposlana prva pošiljka rude. Kmalu so se odprli še številni drugi rudniki, ki so rudo pošiljali v pristaniško mesto Two Harbors.106 V tem območju se je ruda nahajala v bliţini površja v okolici mest Ely in Tower. Nahajala se je tudi med tema mestoma, a je bila relativno globoko pod površjem, kar je pomenilo, da je imela glavna ţila rude obliko kanuja, katerega konici sta segali na površje v Elyju in Towerju.107
Začetki rudarjenja na območju Mesabi segajo v leto 1890, ko je bil odprt rudnik Mountain Iron Mine bratov Merritt. To območje je bilo najbogatejše z ţelezovo rudo, pa tudi njeno izkoriščanje je bilo laţje. Ker je leţala relativno blizu površja, je tu obratovalo več sto rudnikov odprtega kopa.108
Zaloge ţelezove rude na območju Cuyune so bile odkrite leta 1904, prva pošiljka rude pa je območje zapustila 1911. Ţelezova ruda je tu leţala relativno globoko. Cuyuna je bila pomembna tudi zaradi nahajališč dokaj redke kovine mangana.109
Začetki rudarstva v Elyju segajo v leto 1886, ko so juţno od jezera Shagawa odkrili površinske zaloge ţelezove rude. To se je zgodilo tri leta potem, ko so na območju Vermillion odkrili prvo ţelezovo rudo, in sicer v bliţini kasnejše lokacije mesta Tower. Vse do takrat v teh krajih ni bilo opaznejše aktivnosti belih priseljencev, čeprav so ţe v šestdesetih letih devetnajstega stoletja zaradi laţne zlate mrzlice na to območje prihajali iskalci zlata, ki so ţe takrat poročali o najdbah ţelezove rude v okolici jezera Vermillion. Poleg iskalcev zlata so bili v sedemdesetih in osemdesetih letih devetnajstega stoletja omembe vredni še gozdarji, ki so pregledovali obseţne borove gozdove območja Arrowhead. Njim
106 A. Prša, Slovenski izseljenci v Elyju, str. 17. 107 T. Mackaman, Life and Labor in Ely, Minnesota, str. 7. 108 A. Prša, Slovenski izseljenci v Elyju, str. 17. 109 Prav tam, str. 18.
33 se pripisuje zasluga, da se je rudarstvo sploh začelo v Towerju in Elyju, hkrati pa naj bi odkrili tudi zaloge rude na območju Mesabi. Tem moţem je namreč uspelo, da so privabili pozornost bogatašev, med katerimi je bil Charlemagne Tower. Podobno se je zgodilo tudi v Elyju, le da so zemljo tu kupile bogate druţine iz Dulutha in Superiorja, Wisconsin.110
Na območju Vermillion je bilo rudarjenje v obdobju od 1886 do 1898 po obsegu in donosu majhno. To območje je bilo prizadeto zlasti v začetku devetdesetih let devetnajstega stoletja, ko je postalo jasno, da Mesabi skriva večje in dostopnejše količine ţelezove rude, kar je preusmerilo večji del pozornosti iz Towerja in Elyja. Tako je Amerikanski Slovenec zapisal:
Mesaba se z novega pričenja. Samo na eni ţagi tam potrebujejo 120 moţakov zimo in leto. Sedaj so pa tam rudo znajdili v veliko večji legi, kakor še nikjer drugod, torej sedaj ljudje vrejo tje; viditi je, kakor bi čebeljce rojile, ko človek memgrede se pelje memo tega znakonitega rudarskega kraja. Dela bo gotovo tam veliko po leti, sedaj še le prostor trebijo za mesta in hiše, ki z novega rastejo, kakor gobe v gojzdi, in morajo tudi prostor trebiti za rudo, ki jo mislijo po leti iz oserčja zemlje vleči. Ţelezna ruda leţi tam v legah, kakor pisek ab morju, pravijo, da ta kraj ima nekaj bolji biti med vsemi rudarskimi zakladi.111
Dodatno je območju Vermillion škodilo dejstvo, da je pravice do izkoriščanja rude imelo veliko posameznikov in rudarskih podjetij, ki so sluţili različnim interesom. Tudi izkop je bil sezonski, ţeleznica pa je območje dosegla šele leta 1888. Proizvodnjo rude je močno udarila gospodarska kriza, ki je sledila paniki leta 1893. Stanje se je začelo popravljati leta 1895, šele leta 1897 pa je produkcija dosegla raven tiste pred krizo.112
110 T. Mackaman, Life and Labor in Ely, Minnesota, str. 6–7. 111 »Ely«, Amerikanski Slovenec, 1. april 1892, št. 15, str. 1. 112 T. Mackaman, Life and Labor in Ely, Minnesota, str. 7.
34
V začetnih letih je izkopavanje rude potekalo v rudnikih odprtega kopa, kjer je bilo delo izjemno nevarno, saj so rudarje nenehno ogroţali sodelavci nad njimi. Padajoče skale, ki so bile pogost pojav pri takem načinu dela, so povzročale mnoge smrtne nesreče in poškodbe. Rudarji so namreč delali brez prave zaščite – zaščiteni so bili s platnenimi ponjavami in usnjenimi čeladami. Ko so se površinske zaloge rude izčrpale, je edini dobičkonosni način rudarjenja postalo podzemno rudarjenje. To je v nasprotju s prejšnjim načinom zahtevalo izkušeno delovno silo. Te je v Vermillionu primanjkovalo, večina rudarjev je namreč prišla iz Evrope in s podzemnim rudarjenjem ni imela nobenih izkušenj, ovira pa je bilo tudi nepoznavanje angleškega jezika. Našteto je vplivalo, da sta bili pogostost nesreč in smrtnost v rudnikih visoki.113
Da je bilo delo v rudnikih naporno in nevarno, dokazuje tudi dejstvo, da so bili v zgodnjem obdobju rudniki v okolici Elyja zelo vlaţni, na nekaterih mestih pa je voda kar kapljala s stropa. Rudarji, katerim so edini vir svetlobe pod zemljo predstavljale sveče, so zaradi vlage veliko časa delali v temi. Prezračevanje je bilo slabo, v rudniku pa so poleg raznih ţuţelk ţivele tudi podgane. Delo je bilo, razen razstreljevanja z dinamitom, večinoma ročno. Tako nakopano skalovje so v vozičkih odvaţale mule.114
Ker je bilo delo v rudnikih sezonsko, na povpraševanje po rudi pa so vplivale tudi gospodarske krize, je delovna sila morala biti dokaj prilagodljiva. Veliko rudarjev je v rudniku nameravalo delati samo tako dolgo, da bi zasluţili zadosti denarja za vrnitev v domovino, kjer bi nato ţiveli s privarčevanim denarjem. Nekateri rudarji so se v iskanju dela selili od rudnika do rudnika, nekateri pa so poprijeli tudi za gozdarska in druga opravila.115
Čeprav se je delovna sila morala prilagajati nepredvidljivim razmeram, se je velikokrat zgodilo, da so Ely, predvsem v zimskih mesecih, preplavile mnoţice odpuščenih rudarjev, ki so iskali delo. To potrjuje primer iz zime leta 1908:
113 T. Mackaman, Life and Labor in Ely, Minnesota, str. 7–8. 114 Prav tam, str. 8. 115 Prav tam, str. 9.
35
Par dni pred Novim letom ali na starega leta poslednji dan 31. decembra je »Oliver Iron Minning«-druţba odločila precej delavcev od dela v rudnikih, posebno samskega stanu sedaj počivamo. Vsi oţenjeni moţje so pa ostali pri dnevnem delu, kateri bodejo morali grozno delati. /…/ Vsled tega dogodka, da nam ne bo v ţepu v bodoče suho, smo primorani v sosedove naselbine ali pa kam drugam iskat dela.116
Druţba Oliver Iron Mining Company je namreč odpustila okoli 400 delavcev, saj so z nočnim delom prenehali v rudnikih Zenith, Sibley in Savoy.117
Slabe gospodarske razmere v devetdesetih letih devetnajstega stoletja so omogočile, da so manjše rudarske druţbe prešle v last večjih. Ključno vlogo pri tem procesu sta imela Henry Oliver in Andrew Carnegie, industrialca, ki jima je uspelo monopolizirati proizvodnjo ţelezove rude v Ţeleznem okroţju. Pri tem je nastala hčerinska druţba Oliver Iron Mining Company, ki je svojo dejavnost izvajala po celotni regiji Lake Superiorja. Do zadnjega dejanja pri konsolidaciji v vseameriškem okviru je prišlo leta 1901, ko je bila ustanovljena korporacija U.S. Steel,118 ki je nastala z zdruţitvijo Carnegie Steel Company in drugih podjetij pod
116 John Teţak, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 10. januar 1908, št. 5, str. 2. 117 Jos. J. Peshell, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 10. januar 1908, št. 5, str. 2. 118 United States Steel Corporation je bila ustanovljena leta 1901. V njeno ustanovitev so bili vpleteni številni poslovneţi, med njimi Andrew Carnegie, Elbert H. Gary, Charles M. Schwab in J. P. Morgan. Začetki segajo v leto 1900, ko je Charles M. Schwab postal predsednik druţbe Carnegie Steel Company s sedeţem v Pittsburghu in predlagal Elbert H. Garyju, ustanovitelju Federal Steel Company s sedeţem v Chicagu, Illinois, zdruţitev obeh druţb. S pomočjo J. P. Morgana so kupili Carnegijev deleţ Carnegie Steel Company za 492 milijonov dolarjev in izvedli zdruţitev druţb v U.S. Steel, zraven pa so priključili še National Steel, National Tube, American Steel and Wire, American Steel Hoop, American Sheet Steel in American Tinplate. U.S. Steel je bila prva korporacija v ameriški zgodovini, ki je presegla vrednost milijarde dolarjev. Kmalu po ustanovitvi je korporaciji pod svoje okrilje uspelo spraviti večje število drugih podjetij, med drugim tudi American Bridge in Lake Superior Consolidated Iron Mines. U.S. Steel je postala največji proizvajalec jekla v Zdruţenih drţavah. Konec 20. stoletja je svoj interes iz jeklarstva preusmerila v naftno in gradbeno industrijo, v nepremičninske posle idr. Leta 1986 je bila ustanovljena USX Corporation, z namenom laţjega nadzorovanja nad raznoliko dejavnostjo korporacije. Ta se je razdelila na štiri enote, in sicer na USS, ki je skrbela za jeklarske posle, Marathon Oil, Texas Oil & Gas in U.S. Diversified Group. U.S. Steel Group se je od USX ločila leta 2002 in ponovno postala samostojna pod svojim starim imenom United States Steel Corporation. United States Steel Corporation, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/topic/United-States-Steel-Corporation, 23. 8. 2015.
36 pokroviteljstvom finančnika in bankirja Johna Pierpointa Morgana, odvetnika Elberta H. Garyja, Charlesa M. Schwaba in drugih.119
Henry Oliver je leta 1898 postal lastnik rudnika Pioneer, zatem pa še rudnikov Sibley in Savoy. Ti so prišli pod okrilje U.S. Steel, po njeni ustanovitvi leta 1901. Hkrati sta pod U.S. Steel prišla tudi rudnika Chandler in South Chandler, ki sta ţe pred tem bila v lasti druţbe Federal Steel Elberta H. Garyja. Posledično je Oliver Iron Mining Company z ustanovitvijo korporacije U.S. Steel postala edini večji delodajalec v okolici Elyja, saj je lahko nudila okoli 1500 delovnih mest, kar je druţbi dajalo velik vpliv na ţivljenje ljudi v Elyju.120
S konsolidacijo rudnikov v roke ene druţbe se je izjemno povečal vpliv superintendenta oziroma višjega nadzornika rudnikov, Charlesa Trezone,121 ki je na to mesto stopil leta 1902 in na njem ostal še dolgo v dvajseta leta dvajsetega stoletja. Nadzoroval je delovanje vseh rudnikov v okolici Elyja ter rudnik Soudan v bliţini Towerja. Pri svojem delovanju se ni omejeval le na rudarske zadeve, temveč je bil aktivno vključen v mestno ţivljenje in šolsko administracijo.122
Prvi rudnik, ki je začel obratovati v neposredni bliţini Elyja, je bil rudnik Pioneer, čeprav je bil Chandler prvi, ki je dejansko začel pošiljati rudo. Slednji je namreč ţe 10. julija 1888 poslal prvo pošiljko rude v petdeset kilometrov oddaljeno
119 T. Mackaman, Life and Labor in Ely, Minnesota, str. 16–17. 120 Prav tam, str. 17. 121 Charles Trezona (1863–1931) se je rodil v Cornwallu v Angliji v rudarski druţini. Delo rudarjev je začel spoznavati z desetim letom. V Ameriko je odšel leta 1885, kjer je eno leto delal v rudnikih Calumet Copper Min in Red Jacket Mine. Nato je bil do 1890 zaposlen v rudnikih ţeleza v Hurleyju, Wisconsin. Istega leta je prvič obiskal Ely. V obdobju od 1892 do 1894 je bil vodja izmene v Wakefieldu, nato pa je delal kot superintendent v Virginii v ţelezni regiji Mesaba. V Ely se je vrnil leta 1898 kot kapitan v rudniku Pioneer, ki je bil v lasti druţbe Oliver Iron Mining Company. Tu je leta 1900 postal superintendent, 1902 pa še generalni (splošni) superintendent. Poleg opravljanja poklica se je zanimal tudi za ţivljenje in napredek lokalne skupnosti, saj je bil večkrat izvoljen za člana mestnega sveta, dvakrat pa tudi za ţupana. Čeprav je imel zaradi svojih zaslug za skupnost veliko privrţencev, mu na drugi strani ni primanjkovalo gorečih nasprotnikov, ki si jih je pridobil med rudarji, predvsem zaradi grobega načina dela, ki ga je opravljal kot superintendant. Umrl je leta 1931, med opravljanjem drugega ţupanskega mandata. Walter Van Brunt, Duluth and St. Louis County Minnesota, Their Story and People, An Authentic Narrative of the Past, with Particular Attention to the Modern Era in the Commercial, Industrial, Educational, Civic and Social Development, Volume 1 (Chicago in New York, 1921), str. 1206– 1207 (dalje: W. Van Brunt, Duluth and St. Louis County Minnesota). 122 T. Mackaman, Life and Labor in Ely, Minnesota, str. 18.
37 pristanišče Two Harbors ob jezeru Superior. Rudnik Chandler je imel med svojim obratovanjem pet jaškov. Jašek št. 1 je imel svoje začetke v odprtem kopu, kjer so ga potem, ko je na površju zmanjkalo rude, samo poglabljali. Prva pošiljka iz rudnika Pioneer je prišla šele leta 1894, tako da ga je prehitel tudi rudnik Zenith, ki je prvi tovor poslal leta 1892. Leta 1898 je začel rudo izvaţati rudnik Savoy, leta 1899 pa še Sibley.123
V okolici Elyja je tako delovalo pet večjih rudnikov:
– Pioneer Čeprav naj bi začetki rudnika segali ţe v leto 1886, je rudnik prvo pošiljko rude poslal šele 1889. Do leta 1892 je proizvedel slabih 20.866 ton ţelezove rude. Zatem dve leti ni deloval, predvsem zaradi dejstva, da je ruda leţala na zelo veliki globini. V obdobju nedelovanja so poglobili jašek, tako da so prišli do globljih nahajališč. Po kvaliteti rude je bil rudnik Pioneer primerljiv s Chandlerjem. Leta 1898 je prišel pod upravo druţbe Oliver Mining Company, druţbo pa je zastopal Charles Trezona. Do 1919 so v rudniku nakopali 11.318.527 ton ţelezove rude. Zaradi velike količine rude, ki se je nahajala na tem območju, je rudnik Pioneer za mesto Ely predstavljal močan oporni steber in enega glavnih »delodajalcev«.124
– Chandler Rudnik je najprej upravljala druţba Minnesota Iron Company, ki jo je zastopal kapitan John Pengilly. Bil je znan po dobri kakovosti ţelezove rude in je prinašal visoke dobičke. Prva pošiljka je rudnik zapustila leta 1888 in v naslednjih dvajsetih letih so nakopali več kot devet milijonov in pol tone ţelezove rude. Leta 1908 je rudnik prenehal delovati, saj je kazalo, da se je nahajališče izčrpalo. Nato so ga ponovno odprli leta 1911.125
123 J. W. Somrock, A History of Incredible Ely, str. 4–5. 124 W. Van Brunt, Duluth and St. Louis County Minnesota, str. 365, 367. 125 Prav tam, str. 367, 369.
38
Slika 3: Rudnik Chandler leta 1887
Vir: W. Van Brunt, Duluth and St. Louis County Minnesota, str. 366.
– Savoy Na območju kasnejšega rudnika Savoy je prva preiskovala druţba Minnesota Iron Company, ki pa je lokacijo označila za neuporabno. Šele ko sta natančnejše preiskave opravila John G. Brown in A. M. Miller Sr. iz Dulutha, se je izkazalo, da območje vsebuje zadostne količine ţelezove rude. Prve pošiljke rude je rudnik začel pošiljati leta 1899 in je nemoteno obratoval vse do 1916. V tem obdobju so v rudniku nakopali 1.862.229 ton ţelezove rude.126
– Zenith Prve pošiljke rude je začel pošiljati 1892, a so z delom prekinili ţe leta 1893, saj rudnik ni dajal zadovoljive količine rude. V naslednjih letih so rudnik poglobili in kmalu je lahko zagotavljal velike količine rude. Prodali so ga druţbi Oliver Company, kasneje, leta 1919, pa neodvisni rudarski druţbi Zenith Iron Mining Company. Do konca leta 1919 so v rudniku nakopali 5.618.797 ton ţelezove rude.127
126 W. Van Brunt, Duluth and St. Louis County Minnesota, str. 369. 127 Prav tam.
39
– Sibley Prvotni lastnik posesti, ki je leţala med posestvoma rudnikov Zenith in Savoy, je bil Hiram Sibley, prve pošiljke pa so se začele leta 1899 pod nadzorstvom kapitana Pengillyja, ki je deloval v imenu druţbe Oliver Mining Company. Njegovo vlogo je leta 1903 prevzel Charles Trezona. Do 1902 so v rudniku nakopali manj kot 10.000 ton rude, do leta 1919 pa je bila številka ţe večja od treh milijonov ton visokokakovostne ţelezove rude.128
Poleg glavnih rudnikov je v okolici Elyja čez čas zraslo in poniknilo večje število manjših rudnikov, od katerih je bil najbolj poznan rudnik Section 30. Do stopnje izvaţanja rude jih je poleg omenjenega prišlo še nekaj: McComber, LaRues in Mud Creek. Rudniki The Lucky Boy, Chippewa-St. Clair, White Iron, Howard and Madden na drugi strani pa niso nikoli začeli polno delovati, saj so jih pestile transportne teţave ter slaba kakovost ţelezove rude.129
J. Klepec, ki se je na svojem potovanju ustavil v Elyju, je o stanju tamkajšnjih rudnikov leta 1913 zapisal:
Ogledal sem si tudi ţe odprej mi znane rudnike na Sibley, Zenith, Pioneer in Chandler, ki so vsi precej prenovljeni. Novi ţelezni šafti se ponosno dvigajo mesto starih lesenih, le na Chandler-ju je vse bolj beraško. Stari šaft št. 5 je raztrgan, kot nekak skedenj in ne rabi več; tudi poslopja so podrta ali odpeljana, istotako na št. 2, a št. 3 šaft pa je začel pred nekaj časom poslovati. Po vseh rudnikih se dela noč i dan, le na Pioneer-ju samo podnevi, ker nimajo dovolj delavcev. Plača je sedaj tu nad 25 odstot. večja, in pravijo, da se dela po 8 ur. Torej 25 odst. manj dela in 25 odst. večji zasluţek, to se ţe prestane in je lep napredek tekom 10. let. Tudi pravijo, da ni več tako nevarno po rudnikih, kakor je bilo v mojem času.130
128 W. Van Brunt, Duluth and St. Louis County Minnesota, str. 369. 129 J. W. Somrock, A History of Incredible Ely, str. 5. 130 J. Klepec, »S pota«, Amerikanski Slovenec, 31. januar 1913, št. 9, str. 9.
40
4.2.1.1 Stavke
Do prvih protestov rudarjev v Elyju je prišlo ţe zelo zgodaj. Eden prvih se je zgodil leta 1888, ko so rudarji zahtevali višje plačilo. Prvo večje nezadovoljstvo z razmerami so rudarji izrazili leta 1892 v Towerju, in sicer v zvezi s praznovanjem verskega praznika. Slovenski in italijanski rudarji so namreč praznovali Telovo,131 ki pa ga v Zdruţenih drţavah niso praznovali. Nadzornik rudnika Soudan se je odločil, da bo za kazen za petnajst dni odpustil okoli 400 rudarjev. Ogorčeni rudarji so zaradi tega zavzeli rudnik in ustavili njegovo obratovanje, drama pa se je končala ob posredovanju drţavne milice.132
Do prvega poskusa organiziranja rudarjev v Elyju je prišlo leta 1896. V mestu je namreč nastala podruţnica zveze Northern Mineral Miners Worker's Union, ki se je zavzemala za osemurni delavnik, polmesečno izplačevanje plač, pravico do izbire rudniških nadzornikov z glasovanjem idr. Podruţnici se je pridruţilo okoli 400 moţ, organizacija pa je potekala v strogi tajnosti. Na koncu je celotna stvar propadla, saj je Minnesota Iron Mining Company vsem vpletenim obljubila takojšen odpust, svoje pa so prispevali še etnični razdori med rudarji.133
Do naslednje večje stavke je prišlo leta 1904, in sicer povsem spontano, vodil je ni noben sindikat, pa tudi končala se je hitro. Stavka se je začela 20. aprila 1904, ko je 350 rudarjev popolnoma ustavilo delo v rudniku Chandler. Stavka se je isti dan razširila tudi na rudnik Pioneer.134
V Amerikanskem Slovencu je bil o dogodku objavljen dopis Johna Butale:
131 Sveto rešnje telo in kri ali télovo je katoliški praznik, namenjen češčenju evharistije. Praznuje se ga na prvi četrtek (v nekaterih drţavah pa v nedeljo) po nedelji Svete Trojice. Korenine praznika segajo v 13. stoletje, največje zasluge za začetek praznovanja pa ima belgijska redovnica Julijana iz Liègea. Uspelo ji je prepričati Jacquesa Pantaléona, arhidiakona Liègea, da je kot papeţ (Urban IV.) uradno razglasil praznik svetega rešnjega telesa. Feast of Corpus Christi, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/topic/Feast-of- Corpus-Christi, 23. 8. 2015. 132 T. Mackaman, Life and Labor in Ely, Minnesota, str. 9–10. 133 Prav tam, str. 10. 134 Prav tam, str. 22.
41
Ely je sedaj prizorišče jednega izmed največjih štrajkov v zgodovini vermilionskega okraja. Več nego 650 rudarjev, uposlenih v Chandler in Pioneer rudnikih, je ustavilo delo in superintendent istih, Capt. Charles Trezona, tiči nevesekje izza 21. t. m., ko je počil štrajk. Več nego 1000 moţ je ta dan t. j. predvčerajšnjim po mestnih ulicah demonstriralo.135
Edina zahteva stavkajočih rudarjev je bila odstop superintendenta Charlesa Trezone: »Štrajk je nenavaden, ker rudarji ne zahtevajo zboljšanja plač ali drugih ugodnosti, nego samo odpust superintendenta, proti kateremu so silno razkačeni.«136
O Trezoni so imeli rudarji povedati:
Trezona je surov in nečloveški v svojem ravnanju, zato ga rudarji ne marajo dalje trpeti. O nameravanem štrajku se je ţe dolgo šepetalo. Izbruhnil je pa, ko je Trezona obiskal Chandler-rudnik. Tu je 350 uposlencev enoglasno odvrglo svoje orodje in prav nikakor ni več hotelo nadaljevati z delom. Izvolili so govornika in ta je Trezoni povedal, da ga delavci ne marajo in da ima v 24. urah zapustiti mesto, če ne …137
Rudarji so iskali Trezono, saj so ga ţeleli prisiliti, da bi podpisal resolucijo, s katero bi potrdil, da bo zapustil mesto v 24 urah. Trezona je nameraval na skrivaj za nekaj časa zapustiti mesto, upajoč, da se strasti umirijo. Tako so izdelali načrt, po katerem bi Trezono pretihotapili na vlak. Načrt se ni uresničil, saj so rudarji zanj izvedeli:
In doznalo se je, da namerava Trezona zapustiti mesto s opoludanskim vlakom, pod zaščito pomoţnih šerifov. Kacih 1000 moţ se je zbralo na kolodvoru, in zasedli so vse vhode, da vidijo, kdo pojde na vlak. Ta se je odpeljal nazaj in ustaviti v bliţini stanovanja superintendentovega, da bi ta
135 John Butala, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 29. april 1904, št. 20, str. 5. 136 Prav tam. 137 Prav tam.
42
skrivaj zlezel v vagon. To pa so rudarji opazili in se v dir spustili za vlakom. Tedaj je bila največja nevarnost, da bo tekla kri. Trezona je res dosegel vagon. Razkačeni delavci so pa zdajci navalili hlodov in kamenja na ţelezniške tire, da ustavijo vlak. Nato so pa namestni šerifi potegnili samokrese in velili mnoţici, da se razprši, a to ni prestrašilo štrajkarjev. Ker ni mogel vlak naprej proti Duluthu, se je vrnil v Winton, odkoder je zopet dospel, ko se je mnoţica razkropila doznavši, da ni Trezone na vlaku.138
Trezona je izstopil v Wintonu, od tam pa se je s šerifovim namestnikom skozi gosto podrast prebil do Robinsona, manjše ţelezniške postojanke med Towerjem in Elyjem. Od tam sta se z drezino odpeljala v Tower, nato pa z vlakom v Duluth. S stavkajočimi rudarji so dogovor o prenehanju stavke dosegli 28. aprila 1904. V pogajanjih sta imela ključno vlogo lokalna poslovneţa Pattrick Vail, ki je bil takrat ţupan, in George Brozich. Stavka je namreč najmočneje prizadela lokalne trgovce in gostince:
Ker se je bilo bati izgredov, je ţupan ukazal zapreti vse salune. /…/ Za vse ni ravno toliko škode, a to je najhujše, ker ni moč pijače dobiti ne v salunih ne domov v hišo. Take ţeje ni bilo še nikoli na Ely, kakor je ravno sedaj.139
Toda dogovor je bil sklenjen samo med lokalnimi poslovneţi, ne pa z druţbo Oliver Iron Mining Company. Kljub temu da so predsedniku druţbe rudarji poslali delegacijo, pa se tej ni mudilo. Sezona pošiljanja rude po jezeru Superior se še ni pričela in velik del ţelezove rude je še vedno leţal v skladiščih, poloţaj pa je za rudarje še dodatno poslabšala stavka pristaniških delavcev v Duluthu maja 1904. Da rudarji s stavko niso ničesar dosegli, je postalo jasno 13. maja 1904, ko se je Trezona vrnil v Ely, kjer je nadaljeval s svojim delom. Stavka je pokazala slabo organiziranost delavcev, ki niso zmogli predlagati dolgoročnih rešitev za njih nevzdrţne razmere.140 Bila je posledica izkoriščevalskega sistema, simbol
138 John Butala, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 29. april 1904, št. 20, str. 5. 139 Prav tam. 140 T. Mackaman, Life and Labor in Ely, Minnesota, str. 23–24.
43 katerega je predstavljal Trezona, ki pa ni bil daleč od tega, da bi na lastni koţi izkusil jezo rudarjev.
Stavka iz leta 1904 je hkrati nakazala smernice stavkam v prihodnosti. Te so bile večinoma vse neuspešne, velikokrat spontane in posledično slabo organizirane, rudarji pa so imeli relativno majhne zahteve. Leta 1907 je sicer prišlo do poskusa organiziranja rudarjev pod okriljem radikalne zveze rudarjev Western Federation of Miners.141 Stavka se je razširila po območju Mesaba, ni pa uspela v Elyju. Trezona je namreč uspešno izkoriščal svojo moč tako, da je vzpostavil učinkovito vohunsko mreţo. Ţe leta 1905 je od Josepha Skale, predsednika lokalne podruţnice Western Federation of Miners v Elyju, izvedel imena članov organizacije. Leta 1907, ko se je začela stavka, je zanjo izvedel ţe dva tedna prej. Z ukrepi je začel nemudoma, zato je sklical lokalne poslovneţe, ki so skušali vplivati na rudarje. Slovenske rudarje je nagovoril George L. Brozich, finske pa John Porthan.142 Stavka je od Slovencev močno prizadela Johna Terana, podpornika stavkajočih rudarjev. Sam ni bil rudar, temveč krojač. Po koncu stavke je rudarska druţba proti njemu organizirala bojkot in vsak, ki je kupoval
141 The Western Federation of Miners (WFM) je bila radikalna organizacija rudarjev, ustanovljena leta 1893 v Butte, Montana. Zdruţevala je več rudarskih sindikatov iz zahodnih drţav. Njeno članstvo je bilo ţe pred ustanovitvijo znano po uporabi nasilja za doseganje ciljev. Prvi uspeh je doţivela leta 1894 v Cripple Creeku, Kolorado, in je bila od takrat poznana kot nasilna organizacija, ki ne upošteva zakonov. Uspehu je sledil neuspeh leta 1896 v Leadvillu, Kolorado, in istega leta so se v organizaciji začela pojavljati trenja. Organizacija je bila namreč od 1896 povezana z Ameriško zvezo za delo (American Federation of Labour oz. AFL), in ko so se začela pojavljati trenja med konservativno usmerjenim vodstvom AFL in radikalnim vodstvom WFM, se je slednja leta 1897 odločila za izstop iz AFL (spet se ji je pridruţila leta 1911). Sloves nasilne organizacije se je še bolj utrdil leta 1901 s stavko v rudnikih v Telluridu, Kolorado. Čeprav se je stavka začela z dokaj razumnimi zahtevami, kot so zagotovitev varnosti na delovnem mestu, plačilo, ki bi bilo sorazmerno z nevarnostjo dela v rudnikih, prenehanje otroškega dela idr., so bile končne posledice tri smrtne ţrtve. Do leta 1903 se je WFM uveljavila kot najbolj militantna delavska organizacija v Zdruţenih drţavah. Istega leta je dobila mogočnega nasprotnika v Jamesu Peabodyju, ki je takrat postal guverner Kolorada. Peabody, ki je bil pred tem uspešen poslovneţ, je bil prepričan, da militantne skupine ogroţajo prihodnost Kolorada, saj odvračajo morebitne vlagatelje. Ko so stavkokazi začeli z delom v rudnikih, so se v WFM na to odzvali z nasiljem, guverner Peabody pa je izkoristil poloţaj in nadnje poslal drţavno milico. Usodo organizacije je zapečatil bombni napad na ţelezniški postaji v Cripple Creeku, v katerem je umrlo trinajst stavkokazov. Odgovornost za napad so pripisali WFM, kar je vodilo do aretacij in deportacij. Čeprav je sodišče kasneje oprostilo člane organizacije, ki so bili obtoţeni za bombni napad, je imel razplet stavke usodne posledice za WFM. Ta se je leta 1911 ponovno pridruţila AFL, 1916 pa je prenehala obstajati in je postala International Union of Mine, Mill, and Smelter Workers. Katherine Sutcliffe, The Western Federation of Miners, http://law2.umkc.edu/faculty/projects/ftrials/haywood/HAY_WFM.HTM, 5. 8. 2015. 142 T. Mackaman, Life and Labor in Ely, Minnesota, str. 24–25.
44 pri njem, je bil odpuščen. Na koncu se je moral izseliti iz Elyja. Vrnil se je šele čez nekaj let.143
Nova priloţnost za stavko je prišla leta 1916, ko je organizacija Industrial Workers of the World144 v Minnesoti organizirala stavke. O tem je poročalo Glasilo SNPJ:
Iz Minneapolisa, Minn., poročajo, da se v severni Minnesoti pripravlja velika stavka med rudarji, ki kopljejo ţelezovo rudo. Rudarji zahtevajo tri dolarje na dan in osemurni delavnik. Rudarji so večinoma Finci, Italijani in Jugoslovani. I. W. W. [Industrial Workers of the World] ima svoje
143 Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 23, mapa Minnesota, Frank Zaitz, O naših ljudeh v severni Minnesoti, str. 147. 144 Industrial Workers of the World je sindikat, ki je bil ustanovljen leta 1905 v Chicagu. Ustanovili so ga člani Western Federation of Miners in druge skupine, ki so nasprotovale Ameriški zvezi za delo (American Federation of Labour). Vodje organizacije so bili William D. Haywood, vodja Western Federation of Miners, Eugene V. Debs in Daniel De Leon. Glavni cilj je bila zdruţitev kvalificiranih in nekvalificiranih delavcev v enotno organizacijo, ki bi zrušila kapitalistični sistem in druţbo zgradila na socialističnih temeljih. Pri doseganju svojih ciljev je organizacija zagovarjala t. i. teorijo »direct action«. V praksi je to pomenilo, da je organizacija svoje cilje skušala doseči s stavkami, bojkoti in sabotaţami, kar je velikokrat spremljalo nasilje, razširjena pa je bila tudi uporaba propagande. Organizacija je kot neučinkovita zavračala dogovarjanja z delodajalci ali oblastmi. Čeprav je delovala večinoma v Zdruţenih drţavah Amerike, se ji je uspelo razširiti v Kanado, Avstralijo in nekoliko tudi v Evropo. Posebej številčno članstvo je organizacija imela med gozdarskimi delavci na severozahodu Zdruţenih drţav, med pristaniškimi delavci, med kmeti v centralnih drţavah Zdruţenih drţav ter na območjih, kjer sta bila prisotna tekstilna industrija in rudarstvo. Organizacija je bila odgovorna za okoli 150 stavk, do najpomembnejših je prišlo v Goldfieldu, Nevada, v letih od 1906 do 1907, v Lawrencu, Massachusetts, leta 1912, v Patersonu, New Jersey, leta 1913 in v regiji Mesabi, Minnesota, leta 1916. Pomembna je bila tudi stavka drvarjev leta 1917, splošna stavka v Seattlu leta 1919 ter stavka rudarjev v Koloradu med 1927 in 1928. Ker je moč organizacije naraščala, je v veljavo vstopila zakonodaja, ki je sprejela zakone, uperjene proti sindikatom, po katerih je kriminalno dejanje postalo ţe posedovanje rdeče članske izkaznice. Organizacijo so poleg zunanjih sovraţnikov pestile še notranje teţave. Ţe leta 1908 je prišlo do razkola, ko so izključili skupino okoli De Leona. Do naslednjega razkola je prišlo leta 1924, ko se niso mogli zediniti glede vprašanja centralizacije organizacije. Teţavo je predstavljalo tudi dejstvo, da je velik del članstva organizacije sestavljalo migracijsko in občasno delavstvo, ki ga je bilo skoraj nemogoče povezati v celoto. Med prvo svetovno vojno se je organizacija opredelila proti vojni, zaradi česar je bilo njeno članstvo tarča mnogih obtoţb, med drugim, da se izogibajo vpoklicu v vojsko ali pa da jim nemški agenti plačujejo, da izvajajo sabotaţe ipd. Posledica tega je bila, da se je velik del vodstva skupaj s članstvom znašel za zapahi. Organizacija je nato hitro začela izgubljati članstvo in je v primerjavi z letom 1912, ko naj bi štela okoli 30.000 članov (organizacija je svoje članstvo leta 1912 ocenila celo na 100.000 članov), leta 1930 štela le še manj kot 10.000 članov, sredi devetdesetih let enaindvajsetega stoletja pa ţe manj kot tisoč. Industrial Workers of the World (I.W.W.), http://www.u-s-history.com/pages/h1050.html, 5. 8. 2015; Industrial Workers of the World, http://www.infoplease.com/encyclopedia/business/industrial- workers-world.html, 5. 8. 2015; Direct action, http://www.infoplease.com/encyclopedia/business/direct-action.html, 5. 8. 2015.
45
organizatorje na delu. Razmere v rudnikih so neznosne. Ponekod delajo rudarji deset do dvanajst ur dnevno, zasluţijo pa od $1.39 do $2.50 na dan. Delo je pogodbeno ali od kosa. /…/ Jeklarski trust, ki lastuje skora vse v ţeleznorudnem okraju, se ţe pripravlja na stavko. Uvaţati je ţe pričel straţarje, da ostraši rudarje.145
V Vermillionu in v Elyju Trezona ni potreboval straţarjev. Poloţaj je obvladoval s široko razpredeno mreţo ovaduhov, s katero je izkoreninil agitatorje ter teţavne in preveč glasne rudarje. Njegovo delo je lajšalo tudi dejstvo, da so bili, podobno kot leta 1907, lokalni podjetniki, voditelji posameznih etničnih skupin in lokalni časopis The Ely Miner sovraţno nastrojeni proti Industrial Workers of the World in lokalnim socialistom.146
V Elyju je do naslednje stavke prišlo 1919. Po neuspehu leta 1916 se je organizaciji Industrial Workers of the World uspelo ohraniti v Elyju in sosednjem Wintonu. 22. septembra 1919 je okoli petdeset bolgarskih rudarjev, pripadnikov te organizacije, iz rudnika Zenith začelo stavko. Ta nato ni obratoval tri dni in nič ni kazalo, da se bo stavka razširila. To se je spremenilo 5. oktobra, ko so začeli stavkati rudarji vseh rudnikov, bilo jih je pribliţno tisoč. Kmalu so rudarji objavili svoje zahteve, med katerimi so ţeleli opustitev pogodbenega sistema dela, zahtevali so osemurni delavnik, minimalno plačilo šestih dolarjev na dan idr. Etnična heterogenost stavkajočih je bila razvidna iz priimkov podpisnikov zahtev: John Siridganoff, John Teran, Matt Koscak, Rodon Georgeff, John Stein, Matt Hill in Vasa Constantine.147
Oliver Iron Mining Company se je na stavko odzvala tako, da je rudnike preprosto zaprla, za varovanje svojega premoţenja pa je najela nekaj plačancev, ki pa se v stavko niso vmešavali in so se omejili izključno na varovanje druţbinih nepremičnin. Podobno kot leta 1916 je kmalu skušal posredovati komite, ki so ga
145 »Ameriške vesti«, Glasilo Slovenske narodne podporne jednote, 23. junij 1916, št. 25, str. 1. 146 T. Mackaman, Life and Labor in Ely, Minnesota, str. 25–26. 147 Prav tam, str. 37–38.
46 ustanovili lokalni poslovneţi z namenom, da sodelujejo kot mediator v pogajanjih med stavkajočimi in rudarsko druţbo, vendar ni bil preveč uspešen.148
Stavkajoči rudarji so v obdobju trajanja stavke v Elyju priredili dve paradi, z organizacijo plesov pa so zbirali finančna sredstva. Stavka je na drţavnem nivoju dobila le malo podpore organizacije Industrial Workers of the World, saj se je organizacija v tem obdobju otepala drugih teţav – njeno vodstvo je bilo namreč v zaporih ali pa so proti njim tekli sodni postopki. Stavko so pretresali tipični delavski spori, svoje pa je prispevalo nasilje in policijske akcije. Aretirani so bili lokalni voditelji Industrial Workers of the World, Vasa in George Constantine ter Ray George. Kasneje so zaprli še vodji stavkajočih Johna Terana in Franka Skalo. Stavkajoči rudarji so se do 21. oktobra z glasovanjem odločili, da se vrnejo na delo.149
Stavka se ni razširila izven Elyja, tudi zaradi tega, ker so se rudarji še vedno spominjali stavke leta 1916 in njenih posledic. K temu je prispevala tudi Oliver Iron Mining Company, ki v zvezi s stavko ni ukrepala, saj se je zavedala, da je proizvodnja območja Vermillion premajhna, da bi druţbi povzročila škodo. Četudi ne bi bilo tako, je druţba imela v rokah še eno karto. Stavkajoče bi odpustili, na njihovo mesto pa bi lahko hitro pripeljali rudarje od drugod.150
Do naslednjega večjega in tudi uspešnega povezovanja rudarjev v Minnesoti je prišlo leta 1937. To je uspelo organizaciji Committee for Industrial Organization, ki se je zavzemala za pravice vseh industrijskih delavcev. Ustanovljena je bila leta 1935 in delovala do 1955, ko se je zdruţila z rivalno, a podobno usmerjeno organizacijo, American Federation of Labour. Aprila leta 1937 je bil namreč ustanovljena podruţnica Local 1664, ki je deloval v korist rudarjev rudnikov Pioneer in Sibley. Podruţnico Local 1664 je ustanovila organizacija Amalgamated Association of Iron, Steel and Tin Workers of North America,151 ki se je kasneje
148 T. Mackaman, Life and Labor in Ely, Minnesota, str. 38. 149 Prav tam, str. 38–39. 150 Prav tam, str. 39. 151 Amalgamated Association of Iron, Steel and Tin Workers of North America je bila organizacija jeklarskih delavcev, ki je prvenstveno zastopala angleško govoreče, belopolte
47 preimenovala v United Steel Workers of America. Poleg omenjenege je delovala še podruţnica Local 2445, v katerem so bili organizirani rudarji iz rudnika Zenith.152
4.2.1.2 Nesreče
Sploh v zgodnjem obdobju je v elyških rudnikih pogosto prihajalo do rudarskih nesreč. Nekatere so se zgodile zaradi malomarnosti, neizkušenosti in nepazljivosti rudarjev. Kljub temu so bile za večino rudarskih nesreč krive rudarske druţbe. To je bilo še posebej očitno, ko je Oliver Iron Mining Company postala največji delodajalec v Elyju. Kot hčerinska druţba je nad sabo imela korporacijo U.S. Steel, ki je o njeni uspešnosti poslovanja sklepala izključno s finančne perspektive. Oliver Iron Mining Company je bila tako prisiljena niţati stroške poslovanja, to pa je lahko dosegla le z varčevanjem pri delovni sili. Druţba je med drugim svojim nadzornikom svetovala, da je varčevanje pri delovni sili edini način, kako zmanjšati stroške poslovanja. Drugi stroški, kot so davki, plače za administracijo, stroški za gorivo idr., so bili namreč fiksni in se jih ni dalo zniţati.153
Oliver Iron Mining Company je pritiskala na svoje nadzornike zaradi niţanja stroškov, ti pa so navodila morali prenesti v prakso, kar je pomenilo varčevanje pri opremi rudarjev, njihovi plači ter spodbujanje njihove produktivnosti, pri čemer se ni pazilo na varnost pri delu. V Glasilu SNPJ tako lahko preberemo: »Rudniški "bos", ako hoče dandanes obdrţati svojo sluţbo, mora biti neusmiljen
delavce. Ustanovljena je bila leta 1876 in je v osemdesetih letih devetnajstega stoletja zaradi stavk izgubila mnogo članstva. Spet se je okrepila leta 1887, ko se je pridruţila novoustanovljeni American Federation of Labor. Do zgodnjih devetdesetih let devetnajstega stoletja je predstavljala pribliţno 24.000 delavcev in je imela pomembno vlogo v stavki leta 1892. Posledice te stavke so organizacijo močno prizadele, saj je od takrat predstavljala le manjši deleţ delavcev z Zahoda. Organizacija, ki je 1935 štela 8600 članov, se je istega leta pridruţila Congress of Industrial Organizations in prenehala obstajati kot samostojna. Amalgamated Association of Iron, Steel and Tin Workers of North America, 1933–1934, http://www.libraries.psu.edu/findingaids/1865.htm, 7. 8. 2015. 152 J. W. Somrock, A History of Incredible Ely, str. 37; A. Prša, Slovenski izseljenci v Elyju, str. 69. 153 T. Mackaman, Life and Labor in Ely, Minnesota, str. 18.
48 priganjač, ki mora paziti le na koristi svojega gospodarja, oziroma lastnika rudnika, ne glede, če je ţivljenje stoterih rudarjev v nevarnosti.«154
Kot je razvidno iz dopisa iz Amerikanskega Slovenca so rudarji, ki so edini stik s svojim delodajalcem imeli preko delovodje oziroma nadzornika, bili zaradi slabih razmer jezni in nezadovoljni. Svojo jezo so usmerjali na delovodje in nadzornike ter jih krivili za slabo stanje:
Proč od nezračnih rudnikov! Proč od zaduhlih in z dimom napolnjenih jam! Ven na prosto, na sveţi zrak, kjer ni za hrbtom sitnega bossa, ki bi vpil »le hitro, če ne bo kompanija opešala«. »Lani je imela samo $1.00 od tona,« je vpil pred nedavnim časom neki slovenski boss v Pioneer-rudniku. Modri rudniški predsednik nastavlja Slovence za bosse, ker ve, da še bolj priganjajo ljudi kakor nemo ţivino in ti so zmeraj za hrbtom in vpijejo v polomljeni angleščini »garjap«, tako da ti leti skozi ušesa.155
Nesreče s smrtnim izidom so bile pogoste in veliko Slovencev je v rudnikih izgubilo ţivljenje: »Sporoča se nam, da je 5. marca, popoludne v Chandler kompanije rudniku št. 2 se sesula na našega rojaka Janeza Pavlešič gruča rude ter ga takoj usmrtila, Joţefa Markoviča pa teţko ranila.«156
Dopis iz Amerikanskega Slovenca potrjuje, da so umirali zelo mladi:
Mladenič je bil še le v najlepšem cvetju svojega ţivljenja, še le kakih 18 star. Tu v Ameriki še ni bil dolgo, zato ni bil še pri nobenem podp. društvu. Očeta Pavla in brata Pavla je ţalostna vest o smrti njihovega dragega hudo prizadela.157
Veliko nesreč se je zgodilo v t. i. »kevnih«:
154 »Eksplozije v rudnikih«, Glasilo Slovenske narodne podporne jednote, 4. oktober 1912, št. 37, str. 1. 155 Joe Slemec, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 6. januar 1911, št. 5, str. 5, 7. 156 »Slovenca je vbilo«, Amerikanski Slovenec, 15. marec 1901, št. 13, str. 1. 157 J. J. Peshell, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 26. junij 1908, št. 29, str. 2.
49
V tukajšnjih ţelezorudnikih so tako imenovani kevni ali rušilne šupljine, v katerih delavec izstreljava rudo navzdol. V teh kevnih ali, kakor jih naši rojaki imenujejo, mesnicah je strašno nevarno. Na stotine delavcev je ţe podleglo smrti ali pa trpe grozne muke zadobljene v teh mesnicah. Vendar je bilo tudi v teh imenovanih kevnih prve čase, posebno dokler ni bilo še tega grajščaka, veliko bolje za delavce kakor pa sedanji čas, ker bilo je v imenovanih prostorih veliko več delavstva uposljenega nego pa sedaj. V vsakem takem kevnu je bilo uposlenih od trije do četvero delavcev. Minerji so imeli nalogo, da so razstrelili za vilerje dovolj rude ter skrbeli za varnost v oboku kevna. /…/ Sedaj je vposljenih več kakor polovica manj teh delavcev, na vsak tak kevn pride po eden delavec, in sicer eden miner za dva kevna, in tega naganja iz mesnice v mesnico; še časa mu ne dopuste, da bi si nekoliko uredil za varnost nad svojim telesom, temveč ga pritiska da zopet pomaga to izstreljeno rudo spraviti v vsipalnike. Kar pa še delo ne uniči človeške moči, to uniči še bolj ta neprestani strupeni dim, v katerem se ne vidi par stopinj naprej. /…/ Ni čuda, da se vsled take gonje veliko naših rojakov ponesreči; kajti ravno naši rojaki imajo najbolj nevarne posle ali prostore.158
Nesreče so bile na dnevnem redu:
Ponesrečil se je v Chandler-rudniku naš rojak John Roţič, doma od Primorja. Delal je v kevnu. Komaj je v kevn prišel s svojim partnarjem, ko se je utrgal plaz in zasulo je obadva. Njegov tovariš je zdrav prišel ven, nič poškodovan, ali našemu rojaku je strlo vsa prsa in eno nogo.159
Preţivele rudarje so nesreče velikokrat pohabile, mnoge poškodbe pa so bile tako hude, da rudar ni bil nikoli več sposoben za delo, kar je močno prizadelo predvsem druţine, kjer so bili očetje rudarji edini vir dohodka. O takih primerih je velikokrat poročal Amerikanski Slovenec:
158 J. J. P., »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 2. oktober 1908, št. 43, str. 4. 159 John Zbašnik, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 25. januar 1907, št. 7, str. 2.
50
Rojak Matija Rom, uposljen v šahtu Sibley rudnika, je dne 17. febr. komaj ušel smrti. Ko je v rovu nametaval v ţelezen boket kamenje, je drugi napolnjen s kamenjem s strašansko silo prifrčal dol navzdol in zadel imenovanega na levo stran glave. Razkosalo mu je le uho in zadobil je po licu male praske. Kakor zopet tu razvidimo, je tu zopet vzrok nesreče ono brutalno delovodstvo, katero je ukazalo, da naj se obesijo na vrvi dva »boketa«, da se hitreje odpošilja kamenje iz šahta na prosto. Zatoraj kedar je frčal poln gori, je šel drugi prazen doli. In ko je bila napolnjena posoda ţe blizu vrha, se spusti ista na dno, kjer je rojak nametaval praznega. Da je to nevarno delo je razvidno, a dosedaj so imeli delavci po šahtih le eno posodo, v kateri so odpošiljali material. Da je našega rojaka na omenjenem prostoru ubilo, kar je sicer falilo še ne dva palca, kedo bi bil drugi kriv one nesreče, kakor to čifutsko delovodstvo, katero postopa z delavci kakor mačka s klobaso. Ono hoče imeti vse naenkrat ven na dan z rudo, za varnost delavca se ne gleda. Ni čuda, da se bojijo, če bi delavci spojili zvezo, kajti potem bi se drugače ravnali ko se. Zategadelj pa imajo skrivne vohune, kateri jim sluţijo s tem, da izdajajo one, kateri so naklonjeni za ustanovitev unije.160
Rudarji so večkrat v časopisnih dopisih pisali o svojem delu, veliko je zgodb o tistih, ki so komaj ubeţali gotovi smrti. Med njimi je bil tudi eden od dopisnikov Amerikanskega Slovenca z vzdevkom Bledi Slovenec:
Bilo je 21. grudna, ko sem delal v takozvanem »šut-kevnu«, kateri prostor v rudniku je primerno podoben hišni strehi. Pripravljal sem se za streljanje rude, zatorej vzel sem potrebni dinamit z vrvicami in plezal s svojim pajdašem gor v »kevn«. Nabasala sva sedem min, a osma mina je bila precej visoko nad glavo. Vzel sem lestve in prislonil do oboka, da v zadnjo mino natlačim strelivo. V onem času sem rekel pajdašu: »Drţi čvrsto lestve, ako ne, bodem padel dol!« John pa odgovori »Ne morem drţati, nekaj rine
160 Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 26. februar 1909, št. 12, str. 2.
51
nastran lestve.« Ozrl sem se in zapazim nekoliko zrn rude padati. Z lestve skočim in udrla sva iz kevna. Lop-lop je zagrmelo, pa široko votlino zasulo. Velikanska teţava je lomila debele stebre. Midva sva se pa zavedala, da smrt je bila za petami, ki bi nama skoraj ţivljenje odtrgala.161
Prihajalo je še do drugih kršitev, v katere so bili vpleteni delovodje in nadzorniki. Eden od načinov, kako povečati proizvodnjo, je bilo plačevanje delavcev po pogodbi, po kateri so bili rudarji, v skupinah po šest, plačani glede na izkopano tonaţo. To je ustvarilo priloţnost, da so lahko delovodje, v zameno za plačilo v denarju, pivu, cigarah ali uslugah, z rudo bogatejše dele rudnika dodelili najboljšemu ponudniku. Take usluge so delali tudi raznim prijateljem in velikokrat se je zgodilo, da so rudarji morali delati v delu rudnika, kjer je bilo manj ţelezove rude, kar je pomenilo tudi manjši zasluţek. Vodilni so v ţelji po zmanjšanju stroškov velikokrat uporabljali tudi druge zvijače. Ena je bila, da so najbolj sposobne rudarje poslali v najbogatejši del rudnika, saj so ti s svojim velikim izkopom višali dnevni standard izkopa in s tem posledično niţali povprečno plačilo drugim rudarjem. Poleg količine nakopane rude je na rudarjev zasluţek vplivalo tudi dejstvo, da jim je druţba od plače trgala stroške za opremo, npr. razstrelivo, sveče, gorivo ipd.162
Oliver Iron Mining Company je stroške poslovanja manjšala z rednim odpuščanjem delavcev v obdobjih (predvsem pozimi), ko povpraševanje po rudi ni bilo veliko. Tako so sprva odpuščali samske rudarje iz nočnih izmen, če je bilo treba, pa tudi druge. Velikokrat so odpuščali zato, da so lahko zniţali ceno dela. Poleg tega je druţba, zaradi niţanja plač, neupoštevajoč varnost, po posrednikih privabljala veliko število novih rudarjev. Stanje se je izboljšalo do leta 1912, ko je bilo za varnost bolje poskrbljeno, saj je druţba zagotovila reševalne ekipe, ki so bile v stalni pripravljenosti.163
161 Bledi Slovenec, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 6. januar 1911, št. 5, str. 5. 162 T. Mackaman, Life and Labor in Ely, Minnesota, str. 19. 163 Prav tam, str. 20–21.
52
Stanje se v obravnavanem obdobju za rudarje ni nikoli bistveno izboljšalo ne v smislu zasluţka ne na področju varnosti. Čeprav je prišlo do tehničnih inovacij, ki so olajšale delo v rudnikih in ga naredile varnejšega ter produktivnejšega, pa večina rudarjev od tega ni imela koristi, saj so druţbe preprosto zmanjšale število zaposlenih. Leta 1927 je tako v Amerikanskem Slovencu mogoče brati dopise iz Elyja, v katerih je opisan vpliv novih strojev:
Za nas stare delavce je vedno manj dela. Pri nas na Elyu še ni tako slabo. Po nekaterih drugih naselbinah pa vlada brezdelje ţe celo večnost. Rude pravijo, da se sedaj več spravi na površje, kakor se jo je prej, a kljub temu je po jamah vedno manj dela. Temu vzrok je, kakor sem ţe zadnjič enkrat pojasnil, nastavljanje kopalnih in nalagalnih strojev po tukajšnjih ţeleznih jamah. Kar je preje na stotine delavcev opravljalo, sedaj opravi parna lopata.164
Večkrat sem ţe poročal, da kompanije vedno bolj dovaţajo v svoje majne parne lopate, delavce pa počasi odstavljajo. Produkcija se viša od leta do leta, delavcev pa vedno manj po majnah. Sicer ni delo po majnah prijetno in udobno, ko bi bilo v boljših časih na razpolago, toda jih ni. Mesto, da bi delavnik skrajšali, dali delavcu malo boljši zasluţek, jih pa odstavljajo. Menda se tako godi delavcem vse povsod. Kapitalisti pač le gledajo za svoje malhe, za uboge delavce in njihove druţine jim je pa deveta briga.165
Rudarji niso imeli večje koristi niti od nove zakonodaje, ki je predvidevala pokojnine. Stanje je v Amerikanskem Slovencu opisal Poročevalec:
Kakor znano je zakonodaja v Minnesoti lansko zimo sprejela predlogo za starostno pokojnino. To se sicer lepo sliši in marsikdo morda misli, zdaj so pa preskrbljeni delavci v Minnesoti. To pa ni tako. Predloga je sicer
164 Stari Elyčan, »Razne vesti iz Ţeleznega okroţja«, Amerikanski Slovenec, 8. marec 1927, št. 46, str. 2. 165 Stari Elyčan, »Kaj novega po Ţeleznem okroţju?«, Amerikanski Slovenec, 1. november 1927, št. 211, str. 2.
53
sprejeta, a je ograjena tako, da za enkrat ima delavec bolj malo koristi od nje. Na drugi strani so pa industrijalci sprejeli načrt, da ne bodo zaposlovali starih delavcev. Tako danes delavec, ki je 45 let star, lahko išče delo, pa ga bo le teţko dobil ali pa ga sploh ne dobi. /…/ Predloga za starostno pokojnino določa starost 75 let, s katero pride upravičenost do pokojnine. Torej, ako je to res, in da delavci po 45. letu starosti teţko dobe, ali da sploh dela ne dobija, mi naj zdaj nekdo pove, kaj naj pa delavec dela med 45. in 75. letom? Ali naj gleda v zrak in od zraka ţivi? /…/ Tako se ne godi niti brezumni ţivini.166
4.2.2 Turizem in druge gospodarske dejavnosti
Poleg rudarstva so se Slovenci v Elyju ukvarjali še z drugimi dejavnostmi. Bili so trgovci, obrtniki, ukvarjali so se tudi s finančnimi posli, saj so bili prisotni v elyških denarnih zavodih – bankah, predvsem First State Bank, kjer so poleg Georga L. Brozicha, delovali tudi drugi Slovenci, na tem mestu omenimo blagajnika Leonarda Slabodnika, Antona Slogarja, Josipa Mantela in Mary Jerich (knjigovodkinja).167
Posamezniki oz. Dejavnost druţina druţina Veranth lastniki hotela Veranth bratje Grahek trgovina z ţivili in mesnica John Kapš mesnica in gostilna Joseph Palčer Jr. trgovec z manufakturnim blagom, prodajal obleke Louis Gornik trgovec z manufakturnim blagom, prodajal obleke Komatar krojač John Teran krojač John Pucel trgovec John Grahek čevljar, popravilo avtomobilov
166 Poročevalec, »Kaj je novega na Ely?«, Amerikanski Slovenec, 12. november 1929, št. 219, str. 2. 167 Stari Elyčan, »Slovenske in druge vesti iz Minnesote«, Amerikanski Slovenec, 28. januar 1927, št. 20, str. 2.
54
John Koval s sinovi trgovina z ţivili in mesnica bratje Slogar trgovci bratje Lozar trgovci G. Milavetz zobozdravnik bratje Kovach trgovina z ţivili in mesnica Josip Palcher prodajalna s pohištvom John Zupanchich trgovina z ţivili in mesnica Matija Kobe trgovina z ţivili in mesnica Pengal trgovina z mešanim blagom in ţivili Ivan Tavţelj upravitelj trgovine People's Dept. Store Matija Kapsch gostilna John Bukovetz trgovina z ţivili in mesnica Josip J. Peshell zastopnik Amerikanskega Slovenca in trgovec z molitveniki bratje Kukman trgovina z ţivili in mesnica Dan Bohinc brivec Pete prodajalna avtomobilov in kuriv Frank Veranth gradbeni material in kurivo Josip Stonich krojač Josip Mantel trgovina z ţeleznino
Tabela 2: Posamezniki, druţine in gospodarske dejavnosti
Vir: Oglasi v časniku Amerikanski Slovenec.168
V Elyju se je ţe relativno zgodaj začel razvijati turizem, ki je sčasoma postal pomembna gospodarska panoga. S počasnim propadanjem gozdarstva in vedno manj zanesljivo proizvodnjo ţelezove rude je namreč postalo jasno, da se bo mesto moralo usmeriti tudi v druge panoge. Zametki turizma v Elyju segajo ţe v prvo desetletje dvajsetega stoletja, natančneje v leto 1908, ko je bil ustanovljen
168 Z., »Ely, Minn.«, Amerikanski Slovenec, 9. februar 1915, št. 21, str. 2; M. P., »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 17. junij 1910, št. 28, str. 2; Poročevalec, »Iz slovenskih naselbin, Kako se imajo pri sv. Antonu na Elyju«, Amerikanski Slovenec, 30. marec 1927, št. 62, str. 2; Poročevalec, »Iz slovenskih naselbin, Poţar uničil rojaku trgovino«, Amerikanski Slovenec, 13. maj 1927, št. 94, str. 2; Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 24. junij 1910, št. 29, str. 2; »Dogodki med Slovenci po Ameriki, Prememba«, Amerikanski Slovenec, 29. julij 1939, št. 145, str. 2; Poročevalec, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 10. november 1916, št. 100, str. 2; [Boţična in novoletna voščila trgovcev], Amerikanski Slovenec, 18. december 1930, št. 244, str. 3; [Boţična in novoletna voščila trgovcev], Amerikanski Slovenec, 18. december 1937, št. 243, str. 3–4; [Boţična in novoletna voščila trgovcev], Amerikanski Slovenec, 19. december 1929, št. 245, str. 11; »Boţična voščila Elyških trgovcev in obrtnikov«, Amerikanski Slovenec, 20. december 1928, št. 243, str. 3; [Boţična in novoletna voščila trgovcev], Amerikanski Slovenec, 21. december 1933, št. 245, str. 3.
55
Businessmen Association oz. zdruţenje poslovneţev, ki se je v naslednjem desetletju, zahvaljujoč Georgeu L. Brozichu,169 preoblikovalo v Ely Commercial Club, ta pa leta 1947 v Ely Chamber of Commerce. Vsa našteta zdruţenja so na tak ali drugačen način pomagala propagirati in pospeševati turistično dejavnost v Elyju, ki je bila v obravnavanem obdobju sicer še v povojih, a se je vseskozi razvijala. Relativno zgodaj so zgradili prva letovišča ob številnih okoliških jezerih, na in ob katerih so potekale za turiste privlačne aktivnosti, kot so bili izleti s kanuji, ribolov, pikniki ipd.170 Nekaj Slovencev je bilo lastnikov letoviščnih vil, med njimi George L. Brozich, Frank Jenko in Anton Perme iz Chicaga.171 Turistično ponudbo so prilagodili tudi zimskemu času, ko so aktivnosti na vodi zamenjale aktivnosti na ledu in snegu, smučanje in drsanje.172 Pozabiti ne smemo niti na z divjačino bogate gozdove, ki so privabljali lovce od blizu in daleč. Ely je bil ob koncu obravnavanega obdobja, torej konec tridesetih let dvajsetega stoletja, mesto z dobro razvito turistično ponudbo, ki se je še izboljšala v prihajajočih
169 George L. Brozich se je rodil v Vinici leta 1878. V Zdruţene drţave je prišel skupaj z materjo, ko mu je bilo deset let. Ţe v domovini je obiskoval šolo, ki jo je nato zaključil v Ameriki. Po zaključku šolanja se je zaposlil v First National Bank v Virginiji, Minnesota. Kmalu je postal bankir, a je dal odpoved ter nadaljeval s študijem na St. John's College v Collegevilleu, Minnesota. Po zaključku študija se ni vrnil v bankirske vode, ampak se je raje preizkusil kot vodja prodajalne v Jolietu, Illinois. V Minnesoto se je vrnil leta 1902. V Elyju je postal pomočnik blagajnika v Bank of Ely, dokler se ta ni zdruţila z Exchange Bank. Nato se je pet let ukvarjal z nepremičninskimi in zavarovalniškimi posli, postal je predsednik Vermillion Realty Company, ki se je nato preimenovala v Superior National Quiting Company. Aktivno je sodeloval pri organiziranju First State Bank of Ely, bil je njen blagajnik in v precejšnji meri zasluţen za njen uspeh. Leta 1913 je bil izvoljen za glavnega tajnika Jugoslovanske katoliške jednote. V JSKJ je deloval tudi kot blagajnik in član porotnega odbora. Hkrati je leta 1913 pomagal organizirati Commercial Club of Ely in odločno prispeval, da je klub postal del mestne organizacije, saj mu je bil za vzdrţevanje in delovanje namenjen deleţ davkoplačevalskega denarja. Klubu je sluţil kot predsednik štiri leta, nato je funkcijo prevzel G. T. Avres. Brozich se je nato spustil v politične vode in bil leta 1917 izvoljen za ţupana Elyja, Minnesota. Najprej je dve leti sluţil kot član mestnega sveta, nato pa od 1917 še dve leti kot ţupan. Leta 1908 se je poročil z Anno M. Horwat iz Jolieta. Pri jezeru White Iron je ustanovil letovišče in zgradil vilo, v katero je vloţil denar slovenskega zavetišča. Ko je vilo uničil poţar, se je Brozich zaradi izgub moral umakniti iz javnega ţivljenja in iz odbora JSKJ. »Commercial Club a Factor for the Good of the Community«, The Ely Miner, 29. december 1916, št. 25, str. 1. »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 22. september 1905, št. 41, str. 5. Walter Van Brunt, Duluth and St. Louis County Minnesota, Their Story and People, An Authentic Narrative of the Past, with Particular Attention to the Modern Era in the Commercial, Industrial, Educational, Civic and Social Development, Volume 1 (Chicago in New York, 1921), str. 976– 977. Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 23, mapa Minnesota, Frank Zaitz, O naših ljudeh v severni Minnesoti, str. 155. 170 J. W. Somrock, A History of Incredible Ely, str. 35. 171 Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 23, mapa Minnesota, Frank Zaitz, O naših ljudeh v severni Minnesoti, str. 155. 172 J. W. Somrock, A History of Incredible Ely, str. 35.
56 desetletjih, dokler ni postopoma zamenjala dotedaj glavne gospodarske dejavnosti mesta – rudarstva.
4.3 POLITIČNO ŢIVLJENJE
Politika je imela velik vpliv na ţivljenje in delo Slovencev v Elyju, zato jim je bilo v interesu, da jo, poleg drugih narodnosti, krojijo tudi sami. V politično ţivljenje so se začeli aktivneje vključevati z začetkom dvajsetega stoletja, ko so prvi Slovenci v Elyju dobili drţavljanske pravice, posledično pa tudi volilno pravico. Začeli so nastopati sloţno, zato so se zdruţevali v politične klube173 (več o tem v nadaljevanju).
Ely je bil t. i. »mining company town«, mesto, ki je bilo v neformalni lasti rudarske druţbe. Oliver Iron Mining Company je bila rudarska druţba, ki je od takrat, ko je postala največji delodajalec v Elyju, nadzorovala lokalno politiko in druge poslovne dejavnosti. Posledica tega je bila, da so pred uvedbo t. i. Australian ballot174 oz. sistema tajnega glasovanja volivci v Elyju bili prisiljeni voliti republikanske predstavnike, saj je to odgovarjalo rudarski druţbi. Glasovanje je, preden je postalo tajno, potekalo tako, da so volivci morali prositi za republikansko ali demokratsko glasovnico. Ker so predstavniki rudarske druţbe sedeli v volilni komisiji, so tako za vsakega volivca videli, na katero stran se nagiba. Tistega, ki si je drznil voliti za demokratsko stranko, je naslednjega dne čakal odpust iz sluţbe. Varni niso bili niti lokalni poslovneţi, ki so bili naklonjeni demokratom, saj so jim škodovali tako, da so bojkotirali njihove storitve. Na izid volitev so druţbe vplivale tudi z zapiranjem rudnikov v obdobju pred volitvami.
173 Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 23, mapa Minnesota, Frank Zaitz, O naših ljudeh v severni Minnesoti, str. 141. 174 Australian ballot oz. avstralski način glasovanja je sistem glasovanja, katerega glavna značilnost je, da volivcem omogoča odločanje na volitvah v tajnosti s pomočjo standardiziranih glasovnic (izda in natisne jih vlada enote, v kateri se glasuje), ki jih volivec, po opravljenem glasovanju, odda v zapečateno volilno škatlo, ki jo odpre volilna komisija po zaključku glasovanja. Tak način volitev se je pojavil leta 1856, ko sta ga vpeljali avstralski zvezni drţavi Victoria in Juţna Avstralija, od tod tudi ime. Kmalu pa se je uveljavil tudi v Evropi in Zdruţenih drţavah Amerike, kjer so se pojavljale zahteve po zaščiti volivcev. Australian ballot, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/topic/Australian-ballot, 22. 8. 2015.
57
Zaposlenim so dali jasno vedeti, da se bodo rudniki po volitvah odprli, če bo izvoljena prava stranka.175
Minnesota je novi način volitev uvedla relativno zgodaj, leta 1890. O tem je poročal Amerikanski Slovenec:
Dne 8. novembra [1891] se bo v trinajstih drţavah v pervič vršila volitev po avstralskem in sicer: v Arkansas, California, Delaware, Illinois, Michigan, Nebraska, New-Hampshire, Ohio, Oregon, Penusylvania, Vermont, West Virginia in Wyoming. Trinajst druzih drţav je uvedlo ta običaj ţe popred, Connecticut in Montana pri volitvah meseca oktobra, Rhode-Island in Massachusets meseca novembra 1889, potem Indiana, Maryland, Minnesota, Missouri, New-Jersy, New-York, Tennessee, Washington in Wisconsin v jeseni preteklega leta [1890].176
Amerikanski Slovenec je volitve po »avstralskem običaji« opisal takole:
Kakor je volitev po tem običaji priprosta in lahko umevna, vendar zahteva največjo pozornost, kajti najmanjša napaka povzroči neveljavnost glasovanja; tako so n. pr. v New-Yorku pri prvi volitvi, ki se je vršila po avstralskem običaji ogromno število to je 26.000 glasov ovrgli. Volilec vstopi pred volilno komisijo, pove svoje ime in stanovanje, sprejme tam volilni list, na katerem so tiskane vse stranke druga pri drugi z napisi kakor: »Republican – Democratic – Peoples Trade & Labor – Prohibition« – pod temi naslovi so tiskana imena za vsako stranko posebej z napisom za katero sluţbo ali urad so imenovani. S tem listom se poda volilec v volilno kočo, kjer se znajde često sam in mu je dano samo 5 minut časa voliti. Ker mu je odmerjen le kratek čas treba se je poţuriti in ţe popred dobro premisliti za katero stranko bo glasoval. /…/ Če volilec pokvari volilni list, dobi od
175 J. W. Somrock, A History of Incredible Ely, str. 14–15. 176 »Volitev po avstralskem običaji«, Amerikanski Slovenec, 29. oktober 1891, št. 9, str. 1.
58
volilne komisije drugega in tudi tretjega, pokvarjeni list pa je primoran poprej komisiji oddati. Več kot tri liste nihče tirjati ne sme.177
S stališča predsedniških, kongresnih in drţavnih volitev je Ely v začetnem obdobju dolgo pripadal republikanski strani, kar so pokazale predsedniške volitve leta 1904. Za predsedniško mesto sta se potegovala predsednik Theodore Roosevelt178 in Alton B. Parker.179 Časnik The Ely Miner je udeleţbo na volitvah v Elyju označil kot relativno nizko, oddanih je bilo 456 glasov. Od teh jih je 408 dobil Roosevelt, Parker pa 48. Da je Ely republikansko usmerjen, so pokazali tudi rezultati volitev za guvernerja Minnesote. Od 442 veljavnih glasov jih je 356 pobral republikanski kandidat R. C. Dunn,180 demokrat John A. Johnson181 jih je
177 »Volitev po avstralskem običaji«, Amerikanski Slovenec, 29. oktober 1891, št. 9, str. 1. 178 Theodore Roosevelt (1858–1919) se je rodil v New Yorku. V politiki je začel delovati zelo zgodaj, a se je ţe leta 1884 zaradi ţenine smrti odločil za politični premor. S politiko je nadaljeval 1889. Leta 1897 je postal član administracije predsednika McKinleya. Sodeloval je v vojni na Kubi. Leta 1898 je postal guverner drţave New York, 1900 pa kot republikanski kandidat podpredsednik Zdruţenih drţav. Po atentatu na predsednika McKinleya leta 1901 je postal predsednik. Predsedovanje je uspešno podaljšal leta 1904, ko je premagal Altona B. Parkerja. Roosevelt je pomagal ustanoviti mednarodno arbitraţno sodišče v Haagu, posredoval pa je tudi kot mediator v sporu med Rusijo in Japonsko leta 1905. Na predsedniški volitvah leta 1908 je podprl Williama Tafta. Z njegovim delom Roosevelt in nekateri drugi republikanci niso bili zadovoljni, sledil je razkol v republikanski stranki, ki je privedel do ustanovitve progresivne stranke [Bull Moose Party]. Na predsedniških volitvah leta 1912 sta se Roosevelt in Taft spopadla, a je oba porazil Woodrow Wilson. Theodore Roosevelt – Biographical, Nobelprize.org, http://www.nobelprize.org/nobel_prizes/peace/laureates/1906/roosevelt-bio.html, 13. 9. 2015; več o tem: John Morton, The Republican Roosevelt (Cambridge, Massachusetts, 1977); Edmund Morris, The Rise of Theodore Roosevelt (New York, 1979); Edmund Morris, Theodore Rex (New York, 2001). 179 Alton Brooks Parker (1852–1926) se je rodil v Cortlandu v zvezni drţavi New York v Zdruţenih drţavah Amerike. Bil je pravnik in aktiven član demokratske stranke. V svoji karieri je med drugim deloval na vrhovnem sodišču drţave New York, bil predsednik prizivnega sodišča idr. Zavzemal se je za delavske pravice. Leta 1904 je kandidiral na volitvah za predsednika Zdruţenih drţav kot kandidat demokratske stranke, a ga je porazil Theodore Roosevelt. Alton B. Parker, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/biography/Alton-B-Parker, 13. 9. 2015. 180 Robert Campbell Dunn (1855–1918) se je rodil v kraju Plumbridge na Irskem. V Zdruţene drţave je odšel leta 1870, kjer se je v St. Louisu, Minnesota, izučil tiskarstva. V Princetonu, Minnesota, je bil lastnik lokalnega časopisa Princeton Union, hkrati pa je bil aktiven član republikanske stranke. Kot drţavni nadzornik je preganjal lesarska podjetja zaradi neplačevanja davkov. Kot član zakonodajnega telesa Minnesote se je zavzemal za dobro cestno omreţje. Leta 1904 je kot kandidat republikanske stranke kandidiral na volitvah za guvernerja Minnesote, vendar ga je porazil demokratski protikandidat John A. Johnson. Robert C. Dunn, Minnesota Historical Society, http://www2.mnhs.org/library/findaids/00599.xml, 13. 9. 2015. 181 John Albert Johnson (1861–1909) se je rodil v St. Petru, Minnesota. Relativno mlad je postal uspešen urednik demokratskega glasila St. Peter Herald. To mu je prineslo izvolitev v senat Minnesote leta 1898, 1904 pa še izvolitev za guvernerja Minnesote. Za poloţaj guvernerja se je
59 dobil 86. Rezultat volitev za guvernerja Minnesote v Elyju ni imel velikega vpliva, saj je zmagal Johnson, kar je bilo za takrat preteţno republikansko Minnesoto presenečenje. Minnesoti so namreč skoraj štirideset let zapored vladali republikanci. V obdobju oseminštiridesetih let je bil Johnson, poleg John Linda, šele drugi demokratski guverner Minnesote. Vzroke za relativno nizko udeleţbo na volitvah v Elyju je časnik The Ely Miner iskal v vremenu. Čeprav so bili na dan volitev zaprti tudi rudniki, je veliko ljudi lepo vreme raje izkoristilo za preţivljanje prostega časa na prostem, predvsem za lov.182
Da so bili ljudje do politike in volitev relativno ravnodušni, je bilo jasno na volitvah 1906, ko so spet izbirali guvernerja Minnesote. Tudi v tem primeru je v Elyju pred Johnsonom slavil republikanski kandidat, a je bila razlika majhna, le 32 glasov. Ely, ki je na volitvah povprečno oddal okoli šeststo glasov, je na teh volitvah komaj presegel polovico te številke. The Ely Miner je ugotavljal, da je bila to ena slabših volilnih udeleţb. Volitve so potekale mirno, politika pa je bila pri večini prebivalstva tabu tema.183
Močan republikanski značaj je Ely pokazal tudi na volitvah leta 1908. The Ely Miner je te volitve označil kot dokaj obiskane. Rudniki so bili tudi tokrat zaprti. V Elyju je zmago na predsedniških volitvah z veliko večino odnesel republikanski kandidat William Howard Taft184 s 331 glasovi. Čeprav so za guvernerja
potegoval še v letih 1906 in 1908 ter bil v obeh primerih izvoljen. Delo guvernerja je opravljal do svoje nepričakovane smrti leta 1909. Johnson, John Albert (1861–1909), Mnopedia, http://www.mnopedia.org/person/johnson-john- albert-1861-1909, 13. 9. 2015. 182 »Strongly Republican! Entire Country Went Strongly for President Roosevelt«, The Ely Miner, 11. november 1904, št. 16, str. 1. 183 »Johnson is Governor«, The Ely Miner, 9. november 1906, št. 16, str. 1. 184 William Howard Taft (1857–1930) se je rodil v Cincinnatiju, Ohio, v Zdruţenih drţavah. Politično kariero je začel kot član republikanske stranke 1887. Do leta 1900, ko je prevzel vodenje druge filipinske komisije, je opravljal več sodniških funkcij. Leta 1901 je postal guverner Filipinov in to nalogo opravljal do 1904. Nato je opravljal naloge vojnega sekretarja za predsednika Theodorja Roosevelta. Na predsedniških volitvah leta 1908 je bil ob njegovi podpori izvoljen za 27. predsednika Zdruţenih drţav. Do naslednjih predsedniških volitev leta 1912 je v republikanski strank prišlo do razdora, saj progresivno usmerjeni člani stranke, na čelu z Rooseveltom, niso bili zadovoljni s Taftovim predsedovanjem. Nastala je nova progresivna stranka Bull Moose Party, njen kandidat na predsedniških volitvah leta 1912 je bil Theodore Roosevelt, kandidat republikanske stranke pa Taft. Razcepljenost republikanske stranke so izkoristili demokrati, ki so leta 1912, na čelu z Woodrowom Wilsonom, slavili z visoko prednostjo
60 prebivalci Elyja z 215 glasovi izbrali republikanskega kandidata Jacoba F. Jacobsona, mu je tesno sledil demokrat Johnson s 176 glasovi, ki je slavil v drugih krajih in na koncu postal guverner Minnesote.185
Na volitvah za poloţaj guvernerja Minnesote leta 1910 so dominirali republikanci. Njihovemu kandidatu Adolphu O. Eberhartu, ki je postal guverner Minnesote, je v Elyju uspelo zbrati 164, njegovemu najbliţjemu zasledovalcu pa 93 glasov.186
Leta 1912 se je pokazalo, da se stvari le počasi spreminjajo. Na predsedniških volitvah je z glasom razlike 150 proti 149 v Elyju slavil Theodore Roosevelt pred Williamom Taftom. V Elyju so se dobro odrezali tudi demokrati, zmagovalci predsedniških volitev 1912, z Woodrowom Wilsonom na čelu, ki so zbrali 72 glasov, kar je bilo bistveno več od povprečja glasov in je predstavljalo svojevrstno presenečenje.187
Na volitvah za guvernerja Minnesote je leta 1914 slavil demokrat Winfield S. Hammond,188 ki je tudi v Elyju izmed vseh kandidatov prejel največ glasov, in sicer 228, njegov najbliţji zasledovalec pa 151.189
Na predsedniških volitvah leta 1916 je zmagal demokrat Woodrow Wilson. Tega leta se za demokrate v Elyju niso odločili, glasovali so za Wilsonovega nasprotnika, republikanca Charlesa E. Hughesa.190 Prejel je 247 glasov, Wilson pa
pred Rooseveltom in Taftom. Taft se je po porazu ukvarjal s poučevanjem prava na Yaleu, leta 1921 pa je postal predsednik vrhovnega sodišča Zdruţenih drţav Amerike. William Howard Taft, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/biography/William- Howard-Taft, 13. 9. 2015. 185 »Taft is Elected«, The Ely Miner, 6. november 1908, št. 16, str. 1. 186 »Eberhart Elected«, The Ely Miner, 11. november 1910, št. 17, str. 1. 187 T. Mackaman, Life and Labor in Ely, Minnesota, str. 29–30. 188 Winfield Scott Hammond (1863–1915) je bil po poklicu pravnik, v politično ţivljenje pa je neuspešno vstopil leta 1892. Uspeh je doţivel šele čez 14 let, ko je postal kongresnik. Leta 1914 je kot demokratski kandidat postal guverner Minnesote. Na tem poloţaju je, zaradi smrti, ostal samo osem mesecev. Umrl je za posledicami zastrupitve s hrano. Winfield Hammond Biography, Minnesota Historical Society, http://collections.mnhs.org/governors/index.php/10004145, 13. 9. 2015. 189 »Voters decide«, The Ely Miner, 6. november 1914, št. 17, str. 1. 190 Charles Evans Hughes (1862–1948) se je rodil v Glens Fallsu, New York, v Zdruţenih drţavah Amerike. Po poklicu je bil pravnik, v svoji karieri pa je sluţil na pomembnih sodniških poloţajih, opravljal je delo drţavnega sekretarja in bil predsednik vrhovnega sodišča Zdruţenih
61 je bil tesno za njim z 209 glasovi. Da je bil Ely leta 1916 bolj naklonjen republikancem, so pokazali tudi rezultati volitev za guvernerja Minnesote, kjer so za razliko od predsedniških volitev slavili republikanci s kandidatom J. A. A. Burnquistom.191 V Elyju je Burnquist prejel 300 glasov, njegov najbliţji zasledovalec pa 143.192
Burnquist je slavil tudi na naslednjih volitvah za guvernerja Minnesote leta 1918. Zmagal je v Elyju, kjer je prejel 255 glasov, njegov najbliţji zasledovalec pa 92. Volilna udeleţba v Elyju je bila tega leta relativno slaba. Od pribliţno 800 volilnih upravičencev jih je glasovalo le nekaj manj kot 500. Glavni vzrok za slabo udeleţbo je časnik The Ely Miner pripisal dejstvu, da je v mestu razhajala epidemija gripe, ki je zahtevala veliko ţivljenj.193
Leta 1920 je na predsedniških volitvah slavil republikanec Warren G. Harding,194 ki je zmagal tudi v Elyju, kjer je prejel 606 glasov, njegov nasprotnik, demokrat James M. Cox,195 pa 250. Republikanci so zmagali tudi na volitvah za guvernerja
drţav. Po razkolu v republikanski stranki je brez večjih teţav postal republikanski kandidat za predsedniške volitve leta 1916, a ga je porazil demokrat Woodrow Wilson. Charles Evans Hughes, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/biography/Charles- Evans-Hughes, 13. 9. 2015. 191 Joseph Alfred Arner Burnquist (1879–1961) se je rodil v Daytonu, Iowa. Po poklicu je bil pravnik, politično kariero pa je začel leta 1909. Kot republikanski kandidat je bil izvoljen na različne poloţaje, med drugim na poloţaj namestnika guvernerja. Tako je po smrti Winfielda Hammonda prevzel poloţaj guvernerja Minnesote, na katerega je bil kasneje izvoljen še dvakrat. Med njegovim mandatom so ţenske v Minnesoti dobile volilno pravico in zakon, ki je preprečeval nastanek monopolov. Po končanju mandata se je vrnil v odvetniški poklic. J. A. A. Burnquist, Minnesota Historical Society, http://www.mnhs.org/library/tips/history_topics/121burnquist.php, 13. 9. 2015. 192 »The Election«, The Ely Miner, 10. november 1916, št. 18, str. 1. 193 »Ely Short 300 Votes«, The Ely Miner, 8. november 1918, št. 18, str. 1. 194 Warren Gamaliel Harding (1865–1923) se je rodil v Caledoniji, Ohio. Na političnem področju je začel delovati leta 1899, ko je bil izvoljen za senatorja drţave Ohio, 1903 pa še za namestnika guvernerja; leta 1910 je bil poraţen na volitvah za poloţaj guvernerja. Politične zaveznike je iskal v konservativnem delu republikanske stranke in bil glasen nasprotnik ameriški vključitvi v Društvo narodov. Leta 1920 je postal republikanski kandidat za predsedniške volitve. V svoji predvolilni kampanji je obljubljal vrnitev »normalnega stanja«, kar mu je prineslo zmago. Umrl je leta 1923, med opravljanjem predsedniškega mandata. Warren G. Harding, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/biography/Warren-G- Harding, 13. 9. 2015; več o tem: Randolph C. Downes, The Rise of Warren Gamaliel Harding: 1865–1920 (Columbus, Ohio, 1970); John W. Dean, Warren G. Harding (New York, 2004). 195 James Middleton Cox (1870–1957) se je rodil v Jacksonburgu, Ohio. Ukvarjal se je z zaloţništvom. V političnem ţivljenju je začel delovati 1909. V letih 1913 in 1917 je bil izvoljen za guvernerja Ohia. Leta 1920 je bil nominiran kot demokratski kandidat za predsedniške volitve, ki pa jih je izgubil. Po tem porazu se je umaknil iz javnega ţivljenja.
62
Minnesote. Zmago je odnesel J. A. O. Preus,196 ki je zmagal tudi v Elyju, in sicer s 712 glasovi, njegov najbliţji tekmec pa jih je prejel 264.197
Republikanci so poloţaj guvernerja Minnesote leta 1922 obdrţali, saj je zmago spet slavil njihov kandidat J. A. O. Preus. Čeprav je Preus ponovno zmagal v Elyju, pa njegova prednost ni bila velika. Zbral je 734 glasov, medtem ko je njegov nasprotnik Johnson prejel 699 glasov.198
Na predsedniških volitvah leta 1924 so slavili republikanci s Calvinom Coolidgeom.199 Slednji je slavil tudi v Elyju s 796 glasovi, za njim pa je bil predstavnik progresivne stranke Robert M. La Follette200 s 565 glasovi. Svojevrstno presenečenje so predstavljali demokrati, ki so v Elyju prejeli manj kot
James M. Cox, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/biography/James-M-Cox, 13. 9. 2015; več o tem: James E. Cebula, James M. Cox: Journalist and Politician (New York, 1985). 196 Jacob Aall Ottesen Preus (1883–1961) se je rodil v Columbia County, Wisconsin. Po poklicu je bil pravnik. Politično kariero je začel v Washingtonu, nato se je vrnil domov, kjer se je kmalu začel vzpenjati po republikanski politični lestvici. Za guvernerja je bil izvoljen leta 1920, znan pa je bil po gorečem nasprotovanju kmečko-delavski stranki. Za poloţaj guvernerja se je ponovno potegoval leta 1922 in bil spet uspešen. Kot guverner je zahteval zvišanje davkov za rudarska podjetja na Ţeleznem okroţju, zavzemal pa se je tudi za izgradnjo avtocest. J. A. O. Preus Biography, Minnesota Historical Society, http://collections.mnhs.org/governors/index.php/10004147, 13. 9. 2015. 197 »Republican Ticket Makes a Clean Sweep«, The Ely Miner, 5. november 1920, št. 18, str. 1. 198 »Election Brings Surprises«, The Ely Miner, 10. november 1922, št. 18, str. 1. 199 Calvin Coolidge (1872–1933) se je rodil v Plymouthu, Vermont. Po poklicu je bil pravnik. Na političnem področju je začel delovati kot član republikanske stranke leta 1898. Leta 1909 je postal ţupan Northamptona, Massachusetts, 1911 senator, 1915 namestnik guvernerja, 1918 pa še guverner Massachusettsa. Na predsedniških volitvah leta 1920 je kandidiral skupaj z Warrenom Hardingom. Ko je ta po treh letih predsedovanja umrl, je Coolidge kot podpredsednik prevzel njegovo mesto. Uspešno je prebrodil več škandalov, ki so se pojavili po Hardingovi smrti. To mu je prineslo zmago na naslednjih predsedniških volitvah leta 1924, ko je premagal demokrata Johna W. Davisa in Roberta La Folletta iz progresivne stranke. Bil je pristaš konservativne struje v republikanski stranki, kar se je odraţalo tudi v njegovih odločitvah na poloţaju predsednika Zdruţenih drţav. Na predsedniških volitvah 1928 se je odločil, da ne bo kandidiral. Umrl je leta 1933 v Northamponu. Calvin Coolidge, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/biography/Calvin- Coolidge, 13. 9. 2015; več o tem: Calvin Coolidge, The Autobiography of Calvin Coolidge (New York, 1929); Donald McCoy, Calvin Coolidge: The Quiet President (New York, 1967). 200 Robert Marion La Follette (1855–1925) se je rodil v Primroseu, Wisconsin. Politično se je začel udejstvovati leta 1880. V letih 1900, 1902 in 1904 je bil izvoljen za guvernerja Wisconsina. Leta 1906 je bil izvoljen za senatorja, kar je uspel obdrţati do smrti 1925. Leta 1924 je na predsedniških volitvah kandidiral kot kandidat progresivne stranke, a je bil poraţen. Znan je bil po nasprotovanju ţelezniškim trustom, političnim »bossom«, prvi svetovni vojni in Društvu narodov. Prav tako je bil večkrat označen za enega najvplivnejših ameriških senatorjev. Robert M. La Follette, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/biography/Robert- M-La-Follette, 13. 9. 2015; več o tem: Nancy C. Unger, Fighting Bob La Follette: The Righteous Reformer (Chapel Hill, 2000).
63
100 glasov. Republikanci so zmagali tudi na volitvah za mesto guvernerja Minnesote. Na to mesto je bil Izvoljen Theodore Christianson,201 ki je v Elyju prejel 723 glasov, njegov najbliţji tekmec Olson202 pa 658.203
Tudi na naslednjih volitvah za guvernerja Minnesote leta 1926 je slavil republikanski kandidat Theodore Christianson. V Elyju je prejel 881 glasov, njegov protikandidat iz vrst kmečko-delavske stranke204 Magnus Johnson pa 843 glasov.205
Republikanci so ponovno slavili na naslednjih predsedniških volitvah leta 1928, ko sta se za poloţaj predsednika Zdruţenih drţav Amerike potegovala republikanec Herbert Hoover206 in demokrat Al Smith.207 V Elyju je Hoover
201 Theodore Christianson (1883–1948) se je rodil v Lac qui Parle Townshipu, Minnesota. Po poklicu je bil pravnik, urejal in izdajal je Dawson Sentinel. S politiko se je začel ukvarjati 1924, ko je bil kot republikanski kandidat izvoljen za guvernerja Minnesote, 1926 pa je bil izvoljen še enkrat. Leta 1930 se je neuspešno potegoval za izvolitev v kongres, nato se je za nekaj časa umaknil iz političnega ţivljenja in bil na koncu dvakrat izvoljen v kongres. Theodore Christianson Biography, Minnesota Historical Society, http://collections.mnhs.org/governors/index.php/10004148, 13. 9. 2015. 202 Floyd Bjornstjerne Olson (1891–1936) se je rodil v Minneapolisu, Minnesota. Političnemu ţivljenju se je priključil leta 1919. V obdobju do 1930 si je Olson pridobil sloves spretnega politika in dobrega govorca. Leta 1930 je bil kot kandidat kmečko-delavske stranke izvoljen za guvernerja Minnesote. Guverner je nato postal še dvakrat, leta 1932 in 1934. Umrl je med opravljanjem tretjega mandata leta 1936. Floyd B. Olson Biography, Minnesota Historical Society, http://collections.mnhs.org/governors/index.php/10004149, 13. 9. 2015. 203 »Country Goes Overwhelmingly Republican, Tuesdays's Election Spells Dissolution of Thrid Party«, The Ely Miner, 7. november 1924, št. 18, str. 1. 204 Kmečko-delavska stranka [Farmer-Labor Party] je bila manjša stranka, katere osnovo so predstavljali mali minnesotski kmetje in delavci. S politiko se je začela ukvarjati 1918, ko je na volitvah v Minnesoti prvič nominirala svoje kandidate. Leta 1924 je na predsedniških volitvah podprla Roberta M. La Folletta, na predsedniških volitvah 1932 in 1936 pa Franklina D. Roosevelta. Iz njenih vrst je prišlo nekaj senatorjev in predstavnikov, leta 1930 je njen kandidat Floyd B. Olson zmagal na volitvah za guvernerja Minnesote, uspeh pa je ponovil tudi leta 1932 in 1934. Stranka se je 1944 pridruţila demokratski stranki, s katero je oblikovala Demokratsko- kmečko-delavsko stranko [Democratic-Farmer-Labor Party]. Farmer-Labor Party, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/topic/Farmer-Labor- Party, 13. 9. 2015. 205 »How Ely Voted at Tuesday's Election«, The Ely Miner, 5. november 1926, št. 18, str. 1. 206 Herbert Hoover (1874–1964) se je rodil v West Branchu, Iowa. Po poklicu je bil rudarski inţenir. Znan je bil po organiziranju humanitarne pomoči v Belgiji med prvo svetovno vojno. Na političnem področju je začel delovati 1921. Leta 1928 je postal republikanski kandidat na predsedniških volitvah. Zmago je slavil nad demokratskim kandidatom Alfredom E. Smithom. Znan je po tem, da se njegova administracija ni znala uspešno spoprijeti z veliko gospodarsko krizo, ki je izbruhnila leta 1929.
64 zmagal s 1005 glasovi, Smith pa se mu je pribliţal s 910 glasovi. Guverner Minnesote je ponovno postal Theodore Christianson. V Elyju je prejel 938 glasov, medtem ko sta najbliţja zasledovalca prejela 573 in 412 glasov.208
Na volitvah za poloţaj guvernerja Minnesote je do sprememb prišlo leta 1930. Republikanci, ki so od leta 1915 drţali poloţaj guvernerja v svojih rokah, so na volitvah izgubili. Zmagal je kandidat kmečko-delavske stranke Floyd B. Olson. Za Olsona so se odločili tudi v Elyju, kjer je prejel 1150 glasov, njegov republikanski nasprotnik Ray P. Chase pa 953 glasov.209
Da spremembam ni bilo videti konca, so poskrbele predsedniške volitve leta 1932, ko so demokrati s Franklinom D. Rooseveltom210 premagali republikance in njihovega kandidata Herberta Hooverja. Za Roosevelta se je odločil tudi Ely, v katerem je dobil 1284 glasov, Hoover pa 931. Na poloţaju guvernerja Minnesote je ostal Floyd B. Olson, ki je zmagal tudi v Elyju. Tam je dobil 1130 glasov podpore, njegov najbliţji zasledovalec pa 802.211
Herbert Hoover, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/biography/Herbert- Hoover, 13. 9. 2015; več o tem: Glen Jeansonne, The Life of Herbert Hoover: Fighting Quaker, 1928–1933 (2012). 207 Alfred Emanuel Smith (1873–1944) se je rodil v New Yorku. Politično kariero je začel leta 1895. Opravljal je vrsto javnih sluţb. Leta 1918 je bil izvoljen za guvernerja New Yorka, a je na volitvah 1920 izgubil. Na poloţaj guvernerja se je vrnil leta 1923, kjer je ostal do 1928. Kot guverner je reševal problematiko pomanjkanja stanovanj, izboljšanje delavskih pogojev, oskrbo duševno bolnih idr. Istega leta je bil nominiran kot demokratski kandidat za predsedniške volitve, na katerih je izgubil proti Herbertu Hooverju. Al Smith, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/biography/Al-Smith, 13. 9. 2015. 208 »Vote Tidal Wave Sweeps Country«, The Ely Miner, 9. november 1928, št. 18, str. 1. 209 »How We Voted in Ely Tuesday«, The Ely Miner, 7. november 1930, št. 18, str. 1. 210 Franklin Delano Roosevelt (1882–1945) se je rodil v Hyde Parku, New York. Politično pot je začel leta 1910. Woodrow Wilson ga je 1913 postavil na poloţaj pomočnika sekretarja za mornarico, kjer je ostal do leta 1920. Na predsedniških volitvah 1920 je bil kot kandidat demokratske stranke nominiran za podpredsednika Zdruţenih drţav, takrat so slavili republikanci. Leta 1928 je postal guverner New Yorka in še enkrat 1930. Leta 1932 je postal demokratski kandidat za predsedniške volitve, na katerih je premagal Herberta Hooverja. Na predsedniškem poloţaju je ostal do svoje smrti leta 1945. Znan je po uspešnem boju z veliko gospodarsko krizo in programu New Deal ter uspešnim vodenjem Zdruţenih drţav skozi drugo svetovno vojno. Biography of Franklin D. Roosevelt, Franklin D. Roosevelt Presidential Library and Museum, http://www.fdrlibrary.marist.edu/education/resources/bio_fdr.html, 13. 9. 2015; več o tem: Henry William Brands, Traitor to His Class: The Privileged Life and Radical Presidency of Franklin Delano Roosevelt (2008); Jean Edward Smith, FDR (New York, 2007). 211 »The Election Aftermath Furnished Many Upsets«, The Ely Miner, 11. november 1932, št. 20, str. 1.
65
Floyd B. Olson je slavil tudi leta 1934, ko je z veliko večino glasov ţe tretjič postal guverner Minnesote.212 Olson je v Elyju prejel 1143 glasov in s tem premagal Johna E. Regana, 980 glasov, in Martina A. Nelsona, 824 glasov.213
Na zadnjih predsedniških volitvah v obravnavanem obdobju je leta 1936 ponovno slavil Roosevelt. V Elyju je tudi v tem primeru prejel več glasov, 2154, kot njegov republikanski nasprotnik Alf Landon,214 714. Poloţaj guvernerja Minnesote so ponovno dobili v kmečko-delavski stranki, zmagal je njihov kandidat Elmer A. Benson.215 Ta je v Elyju prejel 1631 glasov in s tem premagal Martina A. Nelsona, ki je zbral 1029 glasov.216
Na zadnjih volitvah za guvernerja Minnesote v obravnavanem obdobju so leta 1938 slavili republikanci s Haroldom E. Stassenom.217 Zanj so se odločili tudi v Elyju in mu namenili 1906 glasov. Njegov protikandidat, prejšnji guverner, Elmer A. Benson pa je prejel 1337 glasov.218
212 »Governor Olson Re-elected By Large Plurality«, The Ely Miner, 9. november 1934, št. 20, str. 1. 213 »How Ely Voted«, The Ely Miner, 16. november 1934, št. 21, str. 1. 214 Alfred Mossman Landon (1887–1987) se je rodil v West Middlesexu, Pennsylvania. Po poklicu je bil pravnik, ukvarjal pa se je tudi z naftnimi posli. Politično pot je začel leta 1912, ko je v Kansasu podprl kandidata progresivne stranke, Theodorja Roosevelta. Leta 1932 in 1934 je bil izvoljen za guvernerja Kansasa. Leta 1936 je kandidiral na predsedniških volitvah kot republikanski kandidat, a je izgubil proti Franklinu D. Rooseveltu. Alf Landon, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/biography/Alf-Landon, 13. 9. 2015. 215 Elmer Austin Benson (1895–1985) se je rodil v Appletonu, Minnesota. Po izobrazbi je bil pravnik, a se je ukvarjal z bančništvom. Za njegov vzpon v politiki je poskrbel Floyd B. Olson, guverner Minnesote. Po Olsonovi smrti je Benson kandidiral za guvernerja Minnesote in zmagal z veliko večino. Poraz je doţivel na naslednjih volitvah leta 1938, ki je hkrati napovedal zlom kmečko-delavske stranke. Elmer Benson Biography, Minnesota Historical Society, http://collections.mnhs.org/governors/index.php/10004151, 13. 9. 2015; več o tem: James M. Shields, Mr. Progressive: A Biography of Elmer Austin Benson (Minneapolis, 1971). 216 »How This Vicinity Voted«, The Ely Miner, 12. november 1936, št. 21, str. 1. 217 Harold Edward Stassen (1907–2001) se je rodil v St. Paulu, Minnesota. Po poklicu je bil pravnik. S politiko se je začel ukvarjati 1929. Leta 1938 je bil izvoljen za guvernerja Minnesote, s čimer je postal najmlajši guverner v zgodovini te drţave. Na ta poloţaj je bil izvoljen še dvakrat, 1940 in 1942. Leta 1948 se je potegoval za republikansko nominacijo za predsedniške volitve, a je bil poraţen. Kasneje je sodeloval v administraciji predsednika Eisenhowerja. Harold Stassen Biography, Minnesota Historical Society, http://collections.mnhs.org/governors/index.php/10004152, 13. 9. 2015. 218 »Here's How Ely Voted«, The Ely Miner, 17. november 1938, št. 20, str. 1.
66
4.3.1 Lokalne volitve
Za slovensko skupnost v Elyju so bile najpomembnejše lokalne volitve za poloţaje v mestnem svetu. Etnična skupina, katere kandidatom je uspelo prevzeti večino sedeţev v mestni upravi, je lahko računala, da bo v času mandata njenih kandidatov lahko vplivala na večino aspektov mestnega delovanja, s tem pa tudi na blagostanje svojih ljudi. V mestu so poleg Slovencev v obravnavanem obdobju ţivele tudi druge etnične skupine, največjega tekmeca pa so Slovencem predstavljali skandinavski narodi, predvsem Finci. Čeprav je slovenska skupnost v obravnavanem obdobju, razen v prvih letih, predstavljala večino prebivalstva, pa so slovenski kandidati relativno redko nadzorovali večino sedeţev v mestnem svetu. Vzroki so bili v nesloţnosti slovenstva, ki so ga delile ideološke in politične razlike. Čeprav so tudi druge narodnosti mučili podobni problemi, so bile te ob času volitev pripravljene stopiti skupaj, zaradi česar so bile na volitvah pogosto uspešnejše od Slovencev.
Zanimiv je bil tudi pogled ljudi na poloţaje v mestni upravi. Mnogi so kandidirali izključno z namenom, da se okoristijo z relativno dobrimi uradniškimi plačami. Tako so se v časniku The Ely Miner leta 1908 pritoţevali, da ljudje poloţajev, na katere so izvoljeni, ne jemljejo zadosti resno. Mnoge je zanimal poloţaj mestnega sodnika. Sodniška plača je namreč znašala tisoč dolarjev na leto, kar je za mnoge predstavljalo dober vir dohodka.219 Leta 1909 je bil sprejet zakon, s katerim so okroţnemu sodišču v Elyju in posledično mestnemu sodniku povečali pristojnosti, hkrati s tem pa se mu je povečala plača na tisoč petsto dolarjev letno, a je zato moral izpolnjevati vse pogoje kot drugi okroţni sodniki. S tem ukrepom so namreč ţeleli olajšati ţivljenje revnejšim posameznikom, ki so pred tem, če so ţeleli urediti svoje zadeve, morali iti na sodišče v Duluth.220 Podobno je veljalo za poloţaj mestnega svetnika (aldermana). Po časnikovi oceni je med ljudmi prevladovalo mnenje, da je vse, kar alderman počne, obiskovanje sestankov mestnega sveta dvakrat mesečno, za obisk teh pa prejme plačilo v vrednosti dveh
219 »Election Twaddle«, The Ely Miner, 14. februar 1908, št. 30, str. 1. 220 »The Election«, The Ely Miner, 9. april 1909, št. 38, str. 1.
67 dolarjev. Ker so ljudje večinoma delali do šestih zvečer, jim ni bilo teţko dvakrat na mesec potrpeti nekaj ur za dobro plačilo. Časnik je opozarjal, da je delo aldermana resno in zahteva odgovornega človeka. Po drugi strani pa je bil poloţaj posebnega sodnika nezanimiv, saj je bil predmet številnih volilnih šal tistega časa. The Ely Miner je ostro obsojal dejstvo, da se je večina kandidatov za to mesto prijavila samo zaradi boljše prepoznavnosti v javnem ţivljenju. Hkrati je podal predlog, da bi se moral organizirati sestanek vseh davkoplačevalcev, na katerem bi določili osnovne smernice za izbiro primernih kandidatov za poloţaje v mestnem svetu. Tam je po njegovi oceni poloţaje zavzemalo preveč za to delo nesposobnih ljudi, ki so v tem videli moţnost za postranski zasluţek in hitro izboljšanje materialnega poloţaja. Primernost kandidata bi morala prevladati tudi nad etničnim poreklom, saj zmoţnost, da kandidat na volitvah zmaga zaradi podpore svojih rojakov, ne zagotavlja, da je primeren za izvoljeni poloţaj.221
4.3.2 Slovenski politični klubi
Slovenci so bili v začetnih letih po nastanku Elyja v primerjavi z drugimi narodi v manjšini. Posledično se zaradi tega niso spuščali v politične vode in so ostajali opazovalci. Ko je bil čas volitev, so glasovali razcepljeno, glasove so pobrali tisti kandidati, od katerih so bili volivci sluţbeno odvisni. Z rastjo števila Slovencev je raslo tudi upanje in ţelja po politični organiziranosti. O stanju v začetnih letih je Amerikanski Slovenec poročal:
Večkrat je kateri rojak zdihoval, da bi prišel nekoč čas, ko bi enkrat tudi Slovenci mogli razpolagati z glasovanjem svojih rojakov v mestni svet, da bi ne vedno bili prezirani od tujcev, kadar nam je treba košček kruha. Nekako 7 let nazaj [ok. 1904] so se začeli tukajšnji Slovenci pomikati višje. Samozavestno so se zbrali v eno krdelo; pogostoma je šlo večje število Slovencev v glavno mesto St. Louis countija, Duluth, kjer so prejeli meščanske pravice [drţavljanstvo ZDA]; in vsi so imeli ene nade, da skupno
221 »Election Twaddle«, The Ely Miner, 14. februar 1908, št. 30, str. 1.
68
nastopajo na političnem polju, posebno kadar se gre za naše rojake ob času občinskih volitev, kakor tudi da drugače dobimo potom zdruţenega nastopa dober ugled v vladnih krogih.222
V obravnavanem obdobju je v Elyju delovalo več slovenskih političnih klubov, v okviru katerih so se tamkajšnji Slovenci politično organizirali in pripravljali za čas volitev. Ţe marca leta 1907 je pred lokalnimi volitvami potekalo zborovanje političnega kluba, o katerem so v Amerikanskem Slovencu zapisali naslednje:
Ugibalo in sklepalo se je marsikaj vaţnega za volitve novega mestnega odbora, katera volitev se bode vršila v mesecu aprilu t. l. Pri imenovanem političnem shodu so prisostvovali mnogi rojaki, kajti tu jih je precej, da imajo drţavljanske pravice. Zborovanje se bode zopet vršilo prihodnjo nedeljo 17. sušca [marca] v istih prostorih. Rojaki bodisi drţavljani ali kot drugi naj bi se zanimali za skupno stvar. Naj bi mogoče kako tu ali starokrajsko sovraštvo minilo ob takem času.223
Mnoge Slovence je motilo, da so jih velikokrat imeli za »Avstrijane« in da nekaterim rojakom za to ni bilo mar, kar naj bi vsem Slovencem povzročalo veliko škodo. Z dopisi v Amerikanskem Slovencu so nekateri Slovenci skušali svoje sonarodnjake opozoriti na škodljivost takega stanja:
In to storimo s tem, da vsaj skušamo v eden ali drug mestni odbor kakega našega rojaka izvoliti, seveda kjer je to mogoče. S tem pokaţemo naš napredni korak in si vsaj ohranimo ime slovenske zemlje. Sedaj nas kar skupno imenujejo po naši ne rojstni pač pa po zapovedujoči deţeli Avstrijane. In glejmo n. p.: Znan mi je kraj, ko so se Italijani smrtno stepli. Drugi dan bilo je v angleškem časopisu, da so se Avstrijani. Dasi je je v neimenovanem mestecu več Slovencev, nobeden se ni temu protivil, da bi bil odgovor dal, da ako se stepe ali napako napravi nam Slovencem še neznan narod, da se ob takih prilikah kaţejo na Avstrijane; kadar pa imajo kako
222 »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 1. september 1911, št. 39, str. 5. 223 Navzoči, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 22. marec 1907, št. 15, str. 2.
69
slavnost, so n. pr. Italijani, Črnogorci, Sabinci i. t. d. Ob času kaka sramote so pa kar Avstrijani, in to na nas najbolj leti.224
Politična nesloga je Slovence v Elyju velikokrat močno prizadela. Da je imela politika velik vpliv na vsakdanje ţivljenje Slovencev, se je pokazalo leta 1908, ko so v Elyju začeli graditi vodovod in kanalizacijo. Ker je bilo to leto za prebivalstvo Elyja precej teţko, večina rudnikov je namreč zaprla vrata, so mnogi gradnjo vodovoda in kanalizacije videli kot začasno rešilno bilko, ki bi jim pomagala preţiveti do ponovnega odprtja rudnikov. Ker pa Slovenci v tem času niso imeli zadostne politične moči, so njihovi ljudje pri gradnji vodovoda ostali praznih rok. John Peshel je Amerikanskemu Slovencu v zvezi s tem dogodkom poslal več dopisov:
Vkratkem se začne tu v Ely na tretji wardi s pospravljanjem za vodovod, kakor tudi za odvajanje gnojnice. Kontrakt je prevzel Finec Vuotti, lastnik konjušnice na Sheridan Streetu. Ker je naših rojakov veliko brez dela, je smatrati, da bode tu nekoliko zasluţka. Ta vodovod bode veliko koristil tistim, kateri niso dosedaj še vode imeli v svojih stanovanjih. Seveda bode davkoplačevalce veliko stalo. Ker je ta okraj, kjer se bode to delalo, skoraj izključno slovenski, smo mi Slovenci tembolj upravičeni, da tu tudi naše roke kaj zasluţijo. Če bi finski kontraktor ali podjetnik ne upošteval nas Slovencev ter bi, kakor je ţe to finska narava, samo svoje ljudi uposlil na delo, morali bodemo poseči vmes ter zahtevati jednake pravice. /…/ Shod je bil sklican za 3. maja, v nedeljo, kjer je bilo veliko strank povabljenih, a došlo jih je pičlo število. Če ne bode med nami bolje in večje energije za druţabno politično ţivljenje, ne bomo nikdar prišli do tistega cilja, do katerega so prišli drugi naseljeni narodi, kateri imajo sedaj boljši delavski obstanek ali poloţaj. Poglejmo si Fince: med njimi je več vsakovrstnih strank, ali v druţabni delavski stranki so edini. Zato tudi one ne samotarijo
224 Navzoči, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 22. marec 1907, št. 15, str. 2.
70
za pečjo, temveč se zbirajo v skupine v svojih prostorih v to določenih dneh ter se pomenijo o delavskih koristih.225
Strahovi in opozorila so se uresničila, saj so Finci poskrbeli za svoje ljudi, ne meneč se za Slovence:
V začetku tega tedna so začeli tu v Ely kopati v tretjem »wardu« za »sewerage«, kjer bodejo polagali cevi za odvajanje odpadkov. Delo v začetku počasi napreduje. Usluţbeno je do sedaj 20 Fincev. Podjetnik tega dela je tudi Finec. Toraj Finec za Finca. Kaj pa mi Slovenci?226
Izkušnja z vodovodom in druge so verjetno močno vplivale na zavedanje Slovencev po sodelovanju, vse to pa je vplivalo na kasnejše povezovanje in sodelovanje slovenske skupnosti v Elyju.
Konec leta 1907 oziroma v začetku 1908 je bil organiziran Slovenski politično- izobraţevalni klub. To sicer ni bil prvi politični klub Slovencev v Elyju, saj je pred njim ţe obstajal podoben klub, a se o njegovem nastanku in delovanju ni pisalo skoraj nič.227 O ustanovitvi drugega političnega kluba, o njegovem vrhuncu delovanja in uspehih govorita naslednja dopisa:
Mi Slovenci v tukajšnji naselbini Ely smo osnovali pred par meseci slovenski politični klub, kateri zelo hitro napreduje. Namen kluba je, da se Slovenci ali člani pri večkratnih shodih, med seboj naturalizirajo za druţabno ţivljenje. Pomagati, kar je mogoče, brezdelnemu delavstvu v vseh nujnih zadevah. Namen kluba je, da mi kot slovenski narod v Ameriki zahtevamo svoje pravice na političnem polju, katere nam pripadajo kot drţavljanom kakor drugim narodom v Ameriki. Koliko naš slovenski klub ţe zdaj vpliva se je videlo pri tukajšnjih volitvah šolskih direktorjev ali
225 J. J. P., »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 15. maj 1908, št. 23, str. 7. 226 John J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 29. maj 1908, št. 25, str. 7. 227 Frank Erčul - Zagoričan, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 13. oktober 1911, št. 45, str. 2.
71
nadzorovalcev dne 8. junija t. l. Kakor mogočen steber postavil se je naš slovenski narod napram nasprotni stranki, katera nas je hotela preslepiti s svojim tajnim delovanjem pred volitvami, ali navzlic vsem zaprekam nasprotnikov si je brez borbe naš narod izvolil našega rojaka g. Matijo Spreitzerja, predsednika slov. pol. kluba, za šolskega nadzornika za eno leto. Upamo, da bodemo v prihodnjih volitvah, ko bodemo še trdneje stali, večje zmage dosegli.228
O klubu so krajši povzetek napisali tudi leta 1911, ko je ţe bilo jasno, da je v zatonu:
Z majhnim številom Slovencev se je organiziral Slov. Pol. Klub, potom katerega z lahkoto nastopamo z zdruţenimi močmi ob časih volitev. Z majhnim številom Slovencev se je organiziral klub, ali v teku par mesecev je število članov naraslo na 130. Vspeh klubovega delovanja se je pokazal sijajno koj pri istočasnih občinskih volitvah, kajti brez vsake hude borbe so Slovenci zmagali ter izvolili 4 moţe v mestni svet. To je bil lep napredek tukajšnjih Slovencev, kateri jim bode ţe v spominu. /…/ Priznati moram, da so imeli ti moţje veliko teţkoč v svojem uradovanju, katere so bile stavljene od drugih strani. Politični klub je deloval tudi v svrhe dela. Člani so se večkrat sestajali k sejam, kjer so se skupno posvetovali, kako bi si zboljšali obstanek ţivljenja.229
Da je klub v času obstoja naletel na veliko ovir in nasprotnikov tudi izven Elyja, pričajo naslednji dogodki. Ob ustanovitvi Slovenskega politično-izobraţevalnega kluba so namreč uredništvom slovenskih časnikov poslali dopis, v katerem so vsem Slovencem v Ameriki svetovali zdruţevanje v podobne klube in opuščanje strankarstva:
228 Jos. J. Peshell, Jakob Butala, Anton Zdralovich, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 26. junij 1908, št. 29, str. 2. 229 Tajnik pokojnega kluba, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 22. september 1911, št. 42, str. 2.
72
Cenjenim rojakom v slov. naselbinah v Ameriki priporočamo, da si, kjer je le mogoče, snujejo druţabne politične zveze ali klube, da bi sklicevali večkrat shode, pri katerih se naj Slovenci ali člani zveze posvetujejo v korist delavstva in političnega sistema. /…/ Torej, Slovenci, delujmo za blagor in korist celega naroda z zdruţenimi močmi v pravi smeri. Naj narodno strankarstvo, katero le škoduje v vseh zadevah, popolnoma preneha med nami Slovenci. Upamo da bodo to cenjeni rojaki upoštevali.230
Očitno sta dopis in ustanovitev kluba zmotila »rudečkarje«, klub je namreč nagovarjal njihovo volilno telo, delavce. V glasilu Proletarec so socialisti z vsemi topovi napadli »dobronamerne« nasvete novega kluba:
Gospod Josip J. Peshell et consortes, Ely, Minn. Hvala lepa za vaše »nasvete«. Kakor si vi domišljate, da so ti »nasveti« potrebni, tako jih mi smatramo ničevim in smešnim. Ako vaš »politični« klub nima druge naloge, kakor diktirati uredništvom, kaj smejo in kaj ne smejo priobčevati v časopisih tedaj je ta klub res izredno predrzna prikazen med ameriškimi Slovenci. /…/ »Proletarec« kot glasilo slovenskih socialistov v Ameriki, kot glasilo resnične delavske stranke, ima svoja pota i svojo smer, ne oziraje se na liste, na politične organizacije ali na posamičnike, ki silijo v politično ospredje in ki so naši načelni nasprotniki.231
Socialistom namreč ni bilo jasno, kako je mogoče organizirati shode, na katerih bi razpravljali o koristih delavstva, a bi ti hkrati ostali nepolitični in nepristranski:
Kdo naj to razume? Rojaki naj snujejo politične klube, posvetujejo se naj o koristih delavstva, a zraven pa morajo biti nepristranski! Kakšne so te »delavske koristi« in kakšni so »nameni za splošno korist delavstva«? Nepristran ali neodvisen v politiki pomeni toliko kot nič! Nepristranski političarji so prvič ignorantje, ki sami ne vedo kaj hočejo, drugič so pa
230 Jos. J. Peshell, Jakob Butala, Anton Zdralovich, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 26. junij 1908, št. 29, str. 2. 231 »Od uredništva«, Proletarec, 23. junij 1908, št. 41, str. 2.
73
hinavci, kteri so vsak čas pripravljeni stopiti v sluţbo te ali one politične stranke. /…/ Nepristrankarstvo ali neodvisnjaštvo je pa direktno politično hinavstvo in ovinkarstvo, kterega se ne oprijemlje noben pošten politik in kterega bodemo mi tudi dosledno pobijali. /…/ Takšno ribarjenje v kalnem ne velja dandanašnji več. Čemu se sramujete povedati, da ste za štafaţo republikanski ali demokratski stranki če ţe sovraţite socialistično stranko?! /…/ To pove dovolj kdo ste vi. To smo vam hoteli povedati, da boste vedeli, zakaj je vaš članek zletel v koš od koder se nikdar več ne vrne.232
Odziv kluba je bil manj napadalen, a vseeno nepopustljiv:
V tem dopisu [iz Proletarca, 23. junij 1908] se oni tajni dopisnik zaletuje z nedostatnimi izrazi v Slovenski Politično-Izobraţevalni klub, Ely, Minn., kateri je marsikomu trn v peti, ker si je izbral ta hvalevredni klub nalogo, v vseh ozirih pomagati delavcu do boljšega napredka. Trn v peti je posebno nekaterim rudečkarjem, ker naš klub tako lepo napreduje v vseh ozirih ter zato ker so mnogi rojaki ţe delo dobili potom posredovanja kluba. /…/ Mi hočemo pošteno delovati po poštenih načelih. Naš namen ni hujskati proti nobeni stranki. Če pa kojemu naše delovanje ne ugaja, naj se ne vtika vmes ter naj ostane, kar je. /…/ Naš klub šteje, dasi je šele nekaj mesecev, kar se je ustanovil, 130 članov. Trdno bodemo stali ter delovali za dobrobit naroda, če je komu na potu; naj brcajo kolikor morejo pod krinko opazovalca, ne ustrašimo se jih.233
Klub je imel prve volitve glavnega odbora 4. oktobra 1908. Vanj so bili izvoljeni: predsednik Frank Lesar, podpredsednik Marko Kochevar, glavni tajnik Matija Spreitzer, pomoţni tajnik Josip J. Peshel in blagajnik Jos Spreitzer. V gospodarski odbor so bili izvoljeni Mihael Klopčič, John Teran in Jernej Janeţič, v odbor za narodni napredek in pouk pa George L. Brozich, Josip Mantel in Frank Zgonc. Za geslo je bil izvoljen Math Golobich in za vratarja Anton Indihar. Hkrati je društvo
232 »Od uredništva«, Proletarec, 23. junij 1908, št. 41, str. 2. 233 Joseph J. Peshell, nadzornik S. D. P. Kluba, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 21. avgust 1908, št. 37, str. 2.
74 izrazilo namero, da bi v cerkveni dvorani novembra 1908 priredilo zabavo, ki je zbudila kar nekaj zanimanja.234
Zabavo so priredili 8. novembra 1908, obiskalo pa jo je veliko število Slovencev. Med pojedino je imelo govor več udeleţencev. Med govorci so bili John Teran, Matija Spreitzer, predsednik Frank Lozar in George L. Brozich, čigar govor »/…/ je vsakega do srca ganil, kajti v svojem govoru je označil pravo pot, po kateri bodemo od sedaj naprej napredno se povzdignili v druţabnem ţivljenju.«235 Govor je imel tudi ţupnik Ivan Šifrer,236 za njim pa še Joseph Mantel, kateremu je sledil alderman Jakob Butala, ki je v svojem govoru poudaril pomen delovanja Joţefa F. Buha v Elyju. Zabava se je končala v poznih večernih urah po petju narodnih pesmi in laţjem popivanju.237
Veselje pa ni dolgo trajalo, saj so se kmalu začele teţave:
Da parnik zgubi svoj cilj, če ni krmilo v pravem redu, to dobro vemo. Isti način je pri klubu, kjer se vodi političen obstanek. Ojnica političnega voza, kaj rada zaide v stranpota, na kar sledi, da se prevrne politični voz v blato, iz katerega ga je zelo teţko dvigniti. Tako se je zgodilo tudi pri našem pol. klubu. Kaj je bilo temu vzrok, mi ni potrebno obelodaniti. Omenjam le, da nekateri, kateri so za krmilo ali za ojnico drţali političnega kluba, so spravljali vse pod pretvezo kluba, kar ne spada v politični delokrog. Ostali
234 J. J. P., pomoţni tajnik, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 9. oktober 1908, št. 44, str. 2. 235 Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 20. november 1908, št. 50, str. 2. 236 John E. Schiffrer [Janez Šifrer] (1884–1967) se je rodil v Stari Loki. V Ameriko je prišel leta 1902, kjer je v St. Paulu študiral teologijo in filozofijo. V duhovnika je bil posvečen leta 1908. V obdobju med 1908 in 1909 je v Elyju, Minnesota, nadomeščal Joţefa F. Buha. Nato je odšel v Hinckley, Minnesota. Deloval je v misijonih Scanlon, Carlton, Wright, Cromwell, Moose Lake, Barnum, Floodwood, Beroun, Finlayson, Rice Lake idr. V obdobju od 1910 do 1911 je deloval v Gilbertu, Minnesota. Od 1911 do upokojitve 1966 je deloval v Chisholmu, Minnesota, v Ţupniji sv. Joţefa. B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 296. 237 Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 20. november 1908, št. 50, str. 2.
75
smo zopet razkropljeni, na veselje drugim. Nikdo več ne omenja na zopetno zdruţitev, nezaupnost vlada med nami vsled pravih sokrivcev.238
Ena izmed teţav je bilo dejstvo, da so se, kljub slovenski agitaciji, med Slovenci zmeraj našli posamezniki, ki so se »poceni prodali« in so agitirali za tujce v zameno za zelo majhno izboljšanje materialnega poloţaja. Tak je bil primer iz leta 1910, o katerem je Amerikanskemu Slovencu pisal Naročnik:
Nerad se spotikam v enega ali druzega, vendar si ne morem kaj, da ne bi omenil nezavednost enih naših rojakov ali volilcev. Pretečeno leto smo si bili izbrali nekoliko kandidatov, da jih bomo postavili v mestni odbor. Jaz se-ve da nisem nobene vrste politik. Vseeno sem dokaj pridno agitiral med sotrpini. Ko je napočil dan volitve, seve, smo šli na volišče. Jaz sem še med potjo nagovarjal rojake: »Ne pozabimo, da smo Slovenci! Oddajmo naše glase v prvi vrsti za Slovence! Če naši rojaki propadejo, potem se bodo drugorodci posmehovali.« Tako sem jaz nagovarjal naše volilce na potu k volitvi. Ali ţal, vsa moja besedovanja so bila bob ob steno. Ko smo bili kakih petdeset korakov od volilnega poslopja, se nam kar pribliţa človeče ter prične nam vsiljevati neke vrste listke ter nam priporočati nekega Šveda in nekega Jakopa (– tako jih vsaj mi nazivljamo –). Naj omenim še to, da ono človeče je bil en naš rojak, ki sem bil pozneje zvedel, da sta mu obljubila dva dolarja, seve, povrh pa še par čaš ječmenovega soka s pripombo, če bosta izvoljena. Potem vidite, ni čudo, če tako propadamo na političnem polju. Namesto da bi agitiral za rojaka, pa rajši za drugoverce. Opozarjam take agitatorje, da naj se pazijo to leto [1911], ker če jih izvoham to leto, potem bom njihova imena priobčil v ameriških časnikih, da bodo vedeli rojaki, kaj za ene politikarje imamo med sabo. /…/ Rečem še samo to, da opustimo strankarstvo, ker vem da nam je samo v pogubo. /…/ Na dan volitev pustimo vse to na stran ter samo recimo: Slovenec sem in za Slovenca bom glasoval!239
238 Tajnik pokojnega kluba, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 22. september 1911, št. 42, str. 2. 239 Naročnik, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 17. marec 1911, št. 15, str. 2.
76
Naslednji dopis daje vedeti, da je bilo stanje še slabše pred volitvami leta 1911, ko o delovanju kluba ni bilo sledu:
Občinske volitve so nam pred durmi. Politični klubi drugih narodnosti ţe delujejo v svoje svrhe. Slovanski Polit. Klub pa ţe dlje časa spi spanje pravičnega. Zadnje leto ob času občinskih volitev se je bil obrnil enkrat na drugo stran, in je zaspal tako trdno, da ga ni mogoče vzbuditi: treba bode plačati $5.00 za »spešl vizel,« potem se mogoče vzbudi. Včasih je poskušalo par moţakov, da ga bi preoblekli v novo uniformo, ali vsi poskusi, da ga vzbude, so se izjalovili. Da je temu tako, je vzrok le Halyjev komet, ki je s svojim repom prinesel omotični planet, ki je tako hudo vplival, da je klub zaspal. Bog daj, da se ta planet spremeni in se nam napredni duh oţivi!240
Volitve leta 1911 so se za Slovence končale slabo, saj so slavili slovenski tekmeci, Skandinavci. Kot ţe poprej, se je spet pokazalo, da zaradi politične nesloge trpi celotna skupnost:
Dragi rojaki! Poglejmo peščico tukajšnjih Fincev in druge Skandinavce, kateri skupno nastopajo na polju politike. Kakor sem omenil, je njih le ena peščica proti nam, tudi niso enega mišljenja ter so razcepljeni med seboj; ali v politiki so vsi kakor eden. To so pokazali v spomladi tega leta [1911], ko so izvolili 3 moţe iz svoje sredine v mestni svet. Tudi ţupanom je izvoljen Skandinavec. Iz tega je sledilo, da je dobil tudi drugi Skandinavec posestno nadzorništvo. Ţe vnaprej sem vedel, da ta ne bode dobra za naše rojake, kateri ţe več let v mestu delajo, da se edino preţivijo; kajti za kompanijo pri rudnikih so ţe dosluţili. In to se je zgodilo. Srečal sem nekaj teh rojakov ter so mi javili, da so odslovljeni od dela; na njih prostorih so dobili sluţbo Skandinavci. Mi pa to mirnim okom gledamo, se ne zdramimo, rajše se kosamo med seboj, da bredemo dalje v blatno morje, in to vse v korist drugim, sebi v pogubo. Mi Slovenci smo ţe v to navajeni iz stare domovine,
240 Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 17. marec 1911, št. 15, str. 2.
77
da smatramo, da morajo druge narodnosti, katere so sovraţne Slovencem, kontrolirati nad nami in nas izkoriščati; se ne spoznamo sami sebe, da smo mi ravno tako dober in sposoben narod, kateri se lahko poljubno razvija na gospodarsko-političnem polju.241
Kaj se je natančneje dogajalo s političnimi klubi v Elyju do leta 1911, je teţko ugotoviti, saj ni bilo natančnejših zapisov o dogajanju. Stanje je vsaj malo razjasnil dopis Franka Erčula - Zagoričana oktobra leta 1911, ki je bil dopolnilo za dopis »tajnika pokojnega kluba« 22. septembra 1911. V njem je deloma razloţil, česar so se drugi dopisniki ogibali, namreč razlog, zaradi katerega sta oba politična kluba v Elyju prenehala delovati:
Dopis [tajnika pokojnega kluba iz 22. septembra 1911] se mi je od kraja do konca dopadel. Samo glavno točko je dopisnik zamolčal. Kakor sem izpredvidel iz dopisa, bi dopisnik zopet rad videl, da se spravi politični klub na noge. To tudi ni nič več kot prav. Edina moja ţelja je, da bi dopisnik malo bolj natančno opisal, kaj se je zgodilo s pol. klubom št. 1 in kaj s pol. klubom št. 2. Potem bodo šele cenjeni čitatelji(-ice) lahko sodili, čigava je krivda, da oba tu omenjena kluba spita spanje pravičnega. Jaz sem prišel do zaključka, da sami vodje omenjenih klubov so zakrivili, da sta izginila s površja. Če bi mi imeli dobre vodje, da bi nas v resnici vodili samo po začrtani poti, namreč po politični, bi se klub še danes vzdrţal na površju. Pribita resnica je, da v našej naselbini skrajno potrebujemo, da bi se zopet ustanovil pol. klub; ampak ţelel bi, da na boljši podlagi, kot sta bila njegova prednika, namreč št. 1 in št. 2.242
Izkazalo se je, da je politični klub nekdo izrabil za osebne interese, a jasnih zapisov, kdo oziroma kako se je kdo okoristil, ni bilo. Naslednji dopis iz Amerikanskega Slovenca okoliščine opiše le deloma:
241 Tajnik pokojnega kluba, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 22. september 1911, št. 42, str. 2. 242 Frank Erčul - Zagoričan, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 13. oktober 1911, št. 45, str. 2.
78
S podpornimi društvi smo tukaj prav bogato zaloţeni. Pač pa je pogrešiti med nami politično-izobraţevalnih društev in dramatike. Vse to je bilo, ali to je ţalostno, da so nekateri, ki se imenujejo delavski prijatelji, izrabili politično društvo v prodajalno, ki ji je potem sledil polom, vsled slabih gospodarjev, in pri tem imajo nekateri velike izgube.243
Politični klub se je, verjetno zadnjič, spet prebudil pred volitvami leta 1912. 17. marca 1912 je imel svoje zborovanje. Udeleţba je bila dobra, nastopilo pa je več govornikov. Na zborovanju so poudarili pomembnost vztrajanja pri začrtanem programu ter agitirali za slovenske kandidate: Georga L. Brozicha, Antona Kočevarja idr.244
Postalo je očitno, da je nesloga med Slovenci zahtevala svoj davek, saj se političnega kluba ni več omenjalo. Po neuspehu političnega kluba, ki je politično in predvsem finančno prizadel precej posameznikov, veliko Slovencev ni več verjelo v slogo. Nesloga, ki se je pojavila v teh letih, je sicer škodila slovenski skupnosti v Elyju, a je ni resno ogrozila. Čeprav se je pojavljala tudi v naslednjih letih, je Slovencem na volitvah v mestni svet skoraj vedno uspelo izvoliti vsaj enega svojega predstavnika. Močan udarec za slovensko skupnost so bile volitve v mestni svet leta 1920. Čeprav so Slovenci predstavljali večinski deleţ prebivalstva Elyja, so na volitvah za poloţaj ţupana in tri aldermane zaradi nesoglasij izgubili. Razlog za poraz je bilo preveliko število slovenskih kandidatov, saj so za ţupana kandidirali kar štirje. Čeprav so v časopisju opozarjali na dejstvo, da zaradi razcepljenosti glasov nobeden izmed njih ne bo zmagal, se Slovencem ni uspelo dogovoriti. Kot ţe velikokrat pred tem, so neenotnost Slovencev tudi tokrat izkoristili drugi narodi.245
Krivdo za neuspeh Slovencev in njihovih političnih klubov v zgodnjem obdobju gre pripisati tudi njihovim vodilnim moţem. Šlo je namreč za t. i. »praktične«
243 Joe Slemec, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 9. februar 1912, št. 10, str. 2. 244 P., »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 22. marec 1912, št. 16, str. 2. 245 »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 12. november 1920, št. 101, str. 2.
79 politike. To je pomenilo, da so v predvolilnem času rojakom obljubljali t. i. »mestne sluţbe«, ki so bile v primerjavi z rudarskimi izredno dobra vaba, na obljube pa so po volitvah pozabili. Predvsem se je navdušenje za »praktično politiko« razširilo po izvolitvi Georga L. Brozicha za blagajnika, kasneje, leta 1917, pa za ţupana Elyja. Ob upoštevanju »praktične politike« ni teţko razloţiti neobstojnosti političnih klubov, ki so velikokrat nastali največ nekaj tednov pred volitvami, razpadli pa takoj, ko so bili znani volilni rezultati.246
Vpliv na Slovence v Elyju so na političnem prizorišču nekoliko imeli tudi drugi narodi. Dokaj vplivni so bili Finci, ki so med nekatere Slovence, predvsem delavce in obrtnike, razširili socialistične ideje. V obdobju od 1910 do 1914 so se te udejanile v obliki socialističnih klubov, ki jih v Elyju sicer ni bilo, so se pa pojavili v sosednjih naselbinah, npr. v Chisholmu, Evelethu, Aurori in Biwabiku.247 Večjih uspehov klubi niso dosegli, deloma zaradi neizkušenosti članov, predvsem pa zaradi ukrepov rudarskih druţb, ki so izkoristile svoj poloţaj za zatiranje takih idej. Pri tem so uporabljale ţe preizkušene metode (vohunjenje in ovaduštvo), simpatizerji socialističnih idej pa so se znašli v nevarnosti ţe, če je druţba izvedela, da prebirajo socialistično glasilo Proletarec.248
Slovenci so med seboj obračunavali po časopisju, velikokrat celo v »pesniškem« slogu, kot se kaţe v primeru Gajţle:
Eliška kronika.
Nekaj sem pa spet opazil, da se bom prav izrazil: Rojaki tu na Ely
246 Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 23, mapa Minnesota, Frank Zaitz, O naših ljudeh v severni Minnesoti, str. 141. 247 »Jugoslovanska socijalistična Zveza v Ameriki«, Proletarec, 2. januar 1912, št. 225, str. 3; »Jugoslovanska socijalistična Zveza v Ameriki«, Proletarec, 28. januar 1913, št. 281, str. 5; »Jugoslovanska socijalistična Zveza v Ameriki«, Proletarec, 6. januar 1914, št. 330, str. 5; »Jugoslovanska socijalistična Zveza v Ameriki«, Proletarec, 10. februar 1914, št. 335, str. 5. 248 Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 23, mapa Minnesota, Frank Zaitz, O naših ljudeh v severni Minnesoti, str. 141.
80
spet po grbi so dobili. Doktor Mak je trumo vodil, za vodjo sam se je izvolil; naši so fantički se prepirali, po tri groše zanj so agitirali.
Mali so fantički veseli bili, dosti »candy« so dobili od dobrega načelnika, doktorja Maka, predsednika.
Modrost je pač velika pobrat naslove iz imenika. Če prav vam ni, se ne jezite. Moţa drugega si izvolite.249
Neuspehu na volitvah je sledilo medsebojno obračunavanje, kot je razvidno iz naslednjega primera iz leta 1926:
Tako zahrbtno obmetavanje in očitanje na posamezne osebe, kakor da bi bile te osebe odgovorne za neugodno izvolitev, ni lepo od ljudi, ki se sami sebe smatrajo, da so na višku izobrazbe. Da bo volitev neugodna za Slovenca, se je to pokazalo pri poizkusni volitvi. Torej, ko se narod ne strinja v celoti, je škoda za kakšen urad kandidirati, ker ţe lahko sam vidi negotovost. Veliko kandidatov je ţe propadlo pri volitvah za odlične urade, pa vsled tega ne napadajo svojega bliţnjega.250
Mnogi Slovenci so se zaradi političnih neuspehov skušali tolaţiti z drugimi doseţki slovenske skupnosti v Elyju, krivdo za neuspeh pa so pripisovali »tradicionalnim« slovenskim hibam:
249 Gajţla, »Ţarkomet, Elyška kronika«, Prosveta, 7. avgust 1926, št. 184, str. 2. 250 Joţe Peshell, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 11. september 1926, št. 176, str. 2.
81
Hvalevredno je, da smo vsaj v tem oziru napredni [glede števila podpornih društev]; če se pa ozremo na drugo stran, smo pa daleč vzadej, kakor smo bili pred nekaj leti nazaj. Kaj je temu nazadnjaštvu vzrok, je lahko ugotoviti pri nas Slovencih. Nevoščljivost, ta je zmiraj z nami in se tako drţi, da se je ne bodemo zlepa znebili, in to je dokaz za sedanje naše delovanje.251
Dvoboje je veliko Slovencev bojevalo po dopisih v časnikih. Leta 1926 je v Prosvetini rubriki Ţarkomet nepodpisan »naprednjak« napadel elyške katolike,252 ki mu niso ostali dolţni in prepir je naglo zašel v politične vode:
Cerkev je treba podpirati, kakor vsako drugo ustanovo. V cerkvi je treba kuriti, drţati snago in popravljati in zato je treba prispevkov in te pa mečejo taki vedno cerkvi naprej. /…/ Ti si torej tiste kategorije človek, ki ne bi nikdar cerkve podpiral, a kadar bi jo rabil, pa bi rad iskal okrog nje pomoči in njenih dobrot. /…/ Vidiš, ti spadaš v tisto kategorijo ljudi, ki se trkajo na prsa in bahavo razglašajo svoje naprednjaštvo. Ker ne hodijo v cerkev in iste ne podpirajo pa so zato naprednjaki, vsaj tako mislijo in ne vedo, da se pri tem zelo hudo motijo. In taki ste naprednjaki tukaj na Ely. Ali ne znaš kaj se je zgodilo na Ely pri zadnjih mestnih volitvah? Slovenski kandidatje ravno tistega kalibra so javno nastopili proti njim in jih porazili in obenem strli politično moč Slovenstva v naši naselbini.253
Sloga se je ponovno pojavila v začetku tridesetih let dvajsetega stoletja, ko je pobudo pred volitvami redno začel prevzemati Ameriško-slovenski oz. Amerikansko-slovenski klub. Ta je imel svoj shod 29. junija 1932 v Jugoslovanskem narodnem domu. Udeleţba je bila velika, kar je v delu slovenskega prebivalstva kazalo ţeljo po končanju nesloge. Velik razlog za to je verjetno predstavljala tudi gospodarska kriza, ki je mnogim ljudem dodatno
251 Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 26. februar 1909, št. 12, str. 2. 252 E. B. J., »Ţarkomet, Čudne, čudne reči«, Prosveta, 18. marec 1925, št. 65, str. 4. 253 Frank Jerich, Jos. Zobec, Joseph Spreitzer, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 2. april 1925, št. 51, str. 2.
82 oteţevala ţivljenje. Sodeč po poročanju v Amerikanskem Slovencu, ţelja po slogi ni bila vsesplošna, saj je še vedno obstajala skupina Slovencev, ki ni ţelela obiskovati političnih shodov:
Kadar pa zahtevajo to ali ono pomoč, bodisi kakršnokoli, jo kar enostavno zahtevajo od naših uradnikov, samo zato ker so »naši« in mislijo, da jih pri svojih ljudeh ni treba nikake dostojnosti. Kadar pa prosijo pomoči od tujcev, takrat je pa treba pokazati pohlevnost in uljudnost, kakor bi bili ti ljudje vredni večjega spoštovanja, kakor domačini. Ko pa slučajno prejmejo kako drobtinico pomoči ali dobrote od drugih, je takim to več vredno in ima pri njih večjo veljavo, kakor še tako velika usluga, katero dobe od naših ljudi.254
Shod je bil organiziran zaradi volitev v šolski odbor 19. julija 1932. Veliko ljudi je menilo, da je šolski odbor, ki so ga sestavljali sami tujci, zavračal vse prošnje slovenskih učiteljev za zaposlovanje v šolah v Elyju. Klub je za te volitve izbral dva kandidata, Antona Kochevarja in Josepha Kovacha, in je v Amerikanskem Slovencu pozval rojake, naj ju podprejo.255
Naslednje srečanje je klub pripravil 20. novembra 1932. Tudi to je bilo organizirano zaradi izbora kandidatov za naslednje volitve. Na teh so izbirali ţupana in aldermane. Klub je tega leta ţe štel 1100 članov, ki so imeli volilno pravico.256 Obiskanost je bila tako mnoţična, da v dvorano, kjer je zborovanje potekalo, niso mogli spraviti vseh zborovalcev. Na zborovanju so prišli do nekaterih zaključkov, med pomembnejšimi pa je bil ta, da tujci na poloţajih v mestnem svetu ne bodo skrbeli za slovenske koristi. Dogovorili so se, da bodo pozabili na nesoglasja, in kot rezultat so bili imenovani trije kandidati: Frank
254 Jos. J. Peshel, član publ. odbora, »Shod Amerikansko-Slovenskega kluba«, Amerikanski Slovenec, 15. julij 1932, št. 136, str. 3. 255 Prav tam. 256 Jos. J. Peshel, »Iz urada Slov.-Amer. kluba v Ely«, Amerikanski Slovenec, 16. november 1932, št. 221, str. 2.
83
Jenko za ţupana, John Kapsch in Ivan Tavţelj pa za aldermana.257 Ker je bil klub ustanovljen meseca novembra, so imeli vsako leto tega meseca tudi redno zborovanje, na katerem so volili člane glavnega odbora. Na zborovanju 27. novembra 1932 so člani odbora postali: Daniel Bohinc, predsednik, Joseph Muhvich, podpredsednik, John Boldin, tajnik, in Ivan Kapsch, blagajnik in zapisnikar.258 Rezultati sloge so se hitro pokazali. Na volitvah sta bila na poloţaj aldermana izvoljena oba kandidata, John Kapsch in Ivan Tavţelj. Franku Jenku ni uspelo, premagal ga je John A. Harri.259
Delovanje kluba pa s tem ni bilo končano. Naslednje zborovanje je potekalo 10. februarja 1933 v Jugoslovanskem narodnem domu. Udeleţba je bila ponovno visoka, razpravljali pa so o novem predlogu mestne listine [čarterja]. Starejša različica je bila namreč pomanjkljiva v poglavju, ki je določalo pravila glede dodeljevanja mestnih del podjetnikom. Po starih pravilih je bilo mesto prisiljeno dati razpis za vsako delo nad vsoto stotih dolarjev, v novih pravilih pa so to vsoto zvišali na petsto dolarjev. Predlog je vseboval tudi točko, ki je predlagala ustanovitev komisije za nadzor mestne policije ter odbora za nadzor razsvetljave, vode in nakupovanja mestnih potrebščin. Klub je bil proti sprejetju nove različice, saj se ni strinjal s predlogom o ustanovitvi komisije, ki je bil po mnenju članstva nedemokratičen. Davkoplačevalci namreč pri izbiri komisije ne bi imeli nobene besede, zato je klub svojim članom svetoval glasovanje proti predlogu.260 Predlog je bil kasneje na volitvah februarja 1933 zavrnjen.261
Klub se je ponovno aktiviral 12. novembra 1933, z namenom, da izbere slovenske kandidate za mestne volitve.262 Po volitvah je postalo jasno, da klub tokrat ni bil tako uspešen. Izmed štirih slovenskih kandidatov za aldermana je preboj uspel le
257 Jos. J. Peshel, član publ. odb., »Resen opomin slovenskemu občinstvu v Ely, Minn.«, Amerikanski Slovenec, 1. december 1932, št. 231, str. 3. 258 J. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin, Kako se gibljejo rojaki v Minnesoti«, Amerikanski Slovenec, 8. december 1932, št. 236, str. 3. 259 Josip J. Peshel, zapisnikar A.-S. kluba, »Iz slovenskih naselbin, Politične novice iz Minnesote«, Amerikanski Slovenec, 21. december 1932, št. 244, str. 2–3. 260 Upravni odbor kluba, »Iz slovenskih naselbin, Amer.-slovenski klub«, Amerikanski Slovenec, 22. februar 1933, št. 36, str. 2. 261 »General and Special Elections Next Tuesday«, The Ely Miner, 1. december 1933, št. 23, str. 1. 262 Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin, Vabilo na zborovanje«, Amerikanski Slovenec, 10. november 1933, št. 217, str. 2.
84
Franku Zgoncu, volitve sta izgubila tudi oba dotakratna slovenska aldermana, Joseph Koschak in Steve A. Banovetz. Za Slovence so volitve leta 1933 predstavljale poraz, saj so namesto dveh aldermanskih sedeţev obdrţali samo enega.263
O delovanju kluba je Amerikanski Slovenec na kratko poročal leta 1936, ko je bilo objavljeno vabilo na zborovanje kluba, ki je potekalo 15. novembra. Na zborovanju so nominirali kandidate za bodočega ţupana. Hkrati je bila najavljena tudi seja kluba, ki je potekala 22. novembra 1936.264
Slovenci so pomembno zmago dosegli leta 1934, ko je bil za komisarja četrtega okroţja izvoljen bivši mestni inţenir Joseph Veranth. Ta je imel na primarnih volitvah 14 nasprotnikov, večinoma Skandinavcev.265 29. maja 1934 je zanj agitiral »Opazovalec razmer«, ki je Slovence in Hrvate iz mest Ely, Tower in Soudan pozval, da se zdruţijo in enotno glasujejo za slovenskega kandidata. Josephu Veranthu je uspelo zmagati na primarnih volitvah 18. junija.266 Volivcem se je za izraţeno podporo v Amerikanskem Slovencu zahvalil Elyski volivec, ki je ljudi hkrati pozval, naj se udeleţijo glavnih volitev, ki so potekale 6. novembra 1934.267 Na novembrskih volitvah je imel Veranth dva protikandidata, Finca Johna K. Porthana in Šveda Martina Gundersona.268 Veranth je v Elyju prejel 1377 glasov, medtem ko jih nobeden od njegovih protikandidatov ni dosegel niti 1000.269 Tudi v skupnem seštevku je zmagal Veranth, ki je z okoli 2100 glasovi slavil nad Gundersonom, ki jih je dobil okoli 1900, in Porthanom, ki jih je prejel okoli 1500.270
263 »City Election Proves Upset After Spirited Campaign«, The Ely Miner, 8. december 1933, št. 24, str. 1. 264 Zapisnikar, »Iz slovenskih naselbin, Novice iz Minnesote«, Amerikanski Slovenec, 10. november 1936, št. 222, str. 2. 265 N., »Iz slovenskih naselbin, Poroke in drugo z Ely«, Amerikanski Slovenec, 24. april 1934, št. 79, str. 2. 266 Opazovalec razmer, »Iz slovenskih naselbin, Volilcem in volilkam«, Amerikanski Slovenec, 29. maj 1934, št. 103, str. 3. 267 Elyski volilec, »Iz slovenskih naselbin, Zahvala«, Amerikanski Slovenec, 30. junij 1934, št. 126, str. 2. 268 »Domač drobiţ, Slovenec izvoljen v Minnesoti«, Prosveta, 16. november 1934, št. 225, str. 2. 269 »How Ely Voted«, The Ely Miner, 16. november 1934, št. 19, str. 1. 270 »Domač drobiţ, Slovenec izvoljen v Minnesoti«, Prosveta, 16. november 1934, št. 225, str. 2.
85
Nesporni zmagovalci so bili Slovenci istega leta na mestnih volitvah. Za ţupana je bil izvoljen Slovenec Steve Banovetz, ki je gladko premagal Johna A. Harrija s 1850 glasovi proti 837.271 Slovenski kandidati so pobrali tudi vse aldermanske sedeţe, ki so jih zasedli Martin Skala Jr., John J. Slabodnik in Frank Schweiger.272 Slovenci so po tej zmagi od sedmih pomembnih poloţajev v mestnem svetu nadzorovali pet.273
Za razliko od leta 1934 pa leto 1935 s političnega stališča za Slovence ni bilo najboljše. Na mestnih volitvah je za poloţaj aldermana kandidiralo trinajst kandidatov, od tega devet slovenskih. Zapletlo se je zaradi tega, ker so nekateri kandidati vloţili kandidaturo in niso ţeleli upoštevati dejstva, da je Amerikansko- slovenski klub za aldermane nominiral tri kandidate. Posledično je bil rezultat za Slovence porazen. Na poloţaj aldermana je bil ponovno izvoljen Frank Zgonc, druga dva pa sta bila R. C. Ellis, Angleţ, in John N. Maki, Finec. Čeprav je bil na mesto posebnega sodnika izvoljen Slovenec Joseph A. Mertel, je bila za Slovence to slaba tolaţba.274
Amerikansko-slovenski klub se je leta 1936 spet pripravljal na mestne volitve. V ta namen so 15. novembra 1936 v šoli Washington priredili zborovanje, na katerem so nominirali kandidate za ţupana, obenem pa se je 22. novembra vršila redna seja kluba.275 Rezultati volitev so bili zadovoljivi, saj je zmago slavil Slovenec Jack Peshel. Slabše so se Slovenci odrezali v borbi za aldermanske sedeţe, enega je zasedel Alex Lobe. S tem rezultatom so Slovenci v mestnem svetu od sedmih poloţajev obvladovali tri.276
271 »City Election Results Total Vote Cast 2756«, The Ely Miner, 7. december 1934, št. 24, str. 1. 272 »Domač drobiţ, Zmaga slovenskih kandidatov«, Prosveta, 10. december 1934, št. 240, str. 2. 273 Joseph Mavetz, »Zmaga slovenskih kandidatov«, Prosveta, 11. december 1934, št. 241, str. 3. 274 P., »Iz slovenskih naselbin, Kaj novega na Ely«, Amerikanski Slovenec, 11. december 1935, št. 239, str. 2. 275 Zapisnikar, »Iz slovenskih naselbin, Novice iz Minnesote«, Amerikanski Slovenec, 10. november 1936, št. 222, str. 2. 276 Jernejčan, »Iz slovenskih naselbin, Slovenec za ţupana v Ely«, Amerikanski Slovenec, 23. december 1936, št. 251, str. 2.
86
Nov politični shod so Slovenci imeli 14. novembra 1937. Na njem so izbrali kandidate za mestne volitve decembra 1937. Nominirani so bili: Joseph Spreitzer Jr., John Debevc in Frank Zgonc. Neodvisno od teh se je za kandidaturo odločil še Martin Skala, za sodnika pa je kandidiral Marko Zoretič.277 Sodelovanje je zmago ponovno prineslo Slovencem, saj so zmagali vsi trije nominiranci. Hkrati je bil za posebnega sodnika oz. podsodnika izvoljen Joseph A. Mertel.278
Na mestnih volitvah leta 1938 so spet izbirali ţupana in tri aldermane. 24. novembra 1938 je Amerikansko-slovenski klub imel zborovanje, na katerem so nominirali Antona Poljanca in Franka Vranesicha. Za ţupanski stolček sta bila izmed štirih kandidatov dva Slovenca, Frank Schwaiger in John Kapsch.279 Izmed slovenskih kandidatov je bil izvoljen Frank Vranesich poleg »Jugoslovana« oz. Hrvata Joţefa Milkovicha. Ţupansko mesto je pripadlo Ircu Bernardu Lamberthu.280
Zadnje zborovanje v obravnavanem obdobju je Amerikansko-slovenski klub imel 19. novembra 1939 v poslopju Community Center. Udeleţba je bila visoka, zborovanje pa je začel predsednik kluba Anton Poljanc. Izmed petih kandidatov so na zborovanju izbrali tri, ki so se nato potegovali na mestnih volitvah decembra 1939. To so bili: Anton Poljanc, Joţef Koščak in Rudolf Tisovich. Za podsodnika sta bila izbrana dva: Jos. A. Mertel in Anton Slogar, ki je tudi prejel večino.281 Slovenci so na teh volitvah doţiveli poraz, aldermanskega mesta ni zasedel noben Slovenec, samo Joseph A. Mertel je bil izvoljen za podsodnika. V Amerikanskem Slovencu so ob porazu Slovencev modro pripomnili: »Slovenski kandidatje za
277 Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin, Kaj novega v Minnesoti«, Amerikanski Slovenec, 25. november 1937, št. 228, str. 2. 278 J. J. P., »Iz slovenskih naselbin, Zmaga Slovencev pri mestnih volitvah«, Amerikanski Slovenec, 15. december 1937, št. 240, str. 2. 279 Jernejčan, »Iz slovenskih naselbin, Velika izbira za volitve«, Amerikanski Slovenec, 3. december 1938, št. 233, str. 2. 280 »Dogodki med Slovenci po Ameriki, Volitve v Ely«, Amerikanski Slovenec, 15. december 1938, št. 240, str. 2. 281 J. J. P., »Iz slovenskih naselbin, Politično ţivljenje rojakov v Minnesoti«, Amerikanski Slovenec, 1. december 1939, št. 230, str. 2.
87 aldermanske urade so zgubili. Zdi se, da jih je kandidiralo preveč in so se tako glasovi pocepili. Tudi pri volitvah je treba strategije, kakor pri vojski.«282
V obravnavanem obdobju slovenski skupnosti v Elyju kljub številčnosti ni uspelo iz svojih vrst ustvariti politikov, ki bi se bili sposobni uveljaviti na širšem političnem prostoru. Vzrok za to je bil deloma v dejstvu, da so bili slovenski kandidati v primerjavi s tekmeci slabše izobraţeni, mnogim je izvolitev na kak poloţaj predstavljala samo dobro plačano sluţbo, zato so se velikokrat sprijaznili ţe z odborniškimi in komisarskimi uradi ali sluţbami nadzornikov cest ipd. Slovenci so imeli svoje zastopnike tudi v šolskih odborih, vendar zaradi podobnih razlogov kot v politiki niso dosegli večjih uspehov.283
Kandidat Leto izvolitve in poloţaj J. Skala 1904 – alderman J. Govze 1904, 1905, 1907, 1908 – alderman Matt Agnich 1905 – alderman M. Petritz 1906, 1907 – alderman Leo Kukar 1907 – alderman Jacob Butala 1908 – alderman John Presherin 1908 – policist; 1915 – alderman [Preshirn] G. L. Brozich 1909, 1910 – posebni sodnik; 1912, 1913 – blagajnik; 1916, 1918 – alderman; 1916 – ţupan Steven Banovetz 1909, 1910, 1911, 1912 – alderman Joe Peshel 1909 – policist Paul Buccowich 1912, 1913, 1915, 1916 – alderman Anton Kotchevar 1914 – ocenjevalec, prisednik Frank Gasperlin 1915 – alderman Josip Mantel 1916 – alderman John B. Smrekar 1917 – posebni sodnik Mark Zoretic 1921, 1923, 1925, 1927, 1929 – mestni sodnik Anton Slogar 1921, 1923 – posebni sodnik John Judnich 1921 – alderman Frank Jenko 1922 – ţupan
282 »Iz slovenskih naselbin, Volitve in Slovenci v Minnesoti«, Amerikanski Slovenec, 13. december 1939, št. 237, str. 2. 283 Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 23, mapa Minnesota, Frank Zaitz, O naših ljudeh v severni Minnesoti, str. 142.
88
Joseph Komatar 1922, 1924, 1925 – alderman Frank Erchull 1923 – alderman Jr. Frank Veranth 1926, 1928 – alderman Jr. Jos. Slogar 1927 – posebni sodnik Ivan Tauzell 1927, 1930, 1932 – alderman Steve Banovetz 1925, 1927, 1929, 1931 – alderman, 1934 – ţupan Jr. John Kapsch 1930, 1932 – alderman M. Bachar Jr. 1931 – posebni sodnik Jos. Koschak 1931 – alderman Frank Zgonz 1933, 1935, 1937 – alderman Martin Skala Jr. 1934 – alderman John J. 1934 – alderman Slabodnik Frank Schweiger 1934 – alderman Joseph A. Mertel 1935, 1937, 1939 – posebni sodnik Jack Peshel 1936 – ţupan Alex Lobe 1936 – alderman Joseph Veranth 1938 – komisar 4. okroţja John Debeltz 1937 – alderman Joseph Spreitzer 1937 – alderman Jr. Joseph 1938 – alderman Milkovich284 Frank O. 1938 – alderman Vranesich
Tabela 3: Seznam posameznikov, ki so bili izvoljeni na lokalnih volitvah.
Vir: Časnik The Ely Miner.285
284 Joseph Milkovich je bil po poreklu Hrvat. 285 Seznam je sestavljen na podlagi rezultatov mestnih volitev, ki so bili objavljeni v časniku The Ely Miner: »Official Proceedings of the City Council«, The Ely Miner, 23. september 1904, št. 9, str. 1; »Official Proceedings of the City Council«, The Ely Miner, 22. september 1905, št. 9, str. 1; »Official Proceedings of the City Council, City of Ely«, The Ely Miner, 19. oktober 1906, št. 13, str. 1; »The Election«, The Ely Miner, 5. april 1907, št. 37, str. 1; »The Battle of Ballots«, The Ely Miner, 10. april 1908, št. 38, str. 1; »The Election«, The Ely Miner, 9. april 1909, št. 38, str. 1; »Knutson Elected«, The Ely Miner, 8. april 1910, št. 38, str. 1; »The Election«, The Ely Miner, 7. april 1911, št. 38, str. 1; »The Election«, The Ely Miner, 5. april 1912, št. 38, str. 1; »Trezona Elected Mayor«, The Ely Miner, 4. april 1913, št. 38, str. 1; »License Wins Out«, The Ely Miner, 10. april 1914, št. 39, str. 1; »Election a Hummer«, The Ely Miner, 9. april 1915, št. 39, str. 1; »Many Votes Cast«, The Ely Miner, 7. april 1916, št. 39, str. 1; »Brozich Mayor«, The Ely Miner, 22. december 1916, št. 24, str. 1; »Election Quiet«, The Ely Miner, 7. december 1917, št. 22, str. 1; »Knutson is Chosen Mayor«, The Ely Miner, 6. december 1918, št. 22, str. 1; »City Election
89
4.4 VERSKO ŢIVLJENJE
4.4.1 Etnične ţupnije
Priseljenci so v Zdruţene drţave prinesli potrebo po verskem ţivljenju, ki so jo zadovoljile t. i. etnične ţupnije. Razlogov za njihov nastanek v Zdruţenih drţavah je več. Eden izmed njih je bila ţelja številnih priseljenskih skupnostih po avtonomiji v okviru svoje veroizpovedi ter ohranjanju lastne identitete. Drug razlog je bila zaskrbljenost katoliške hierarhije pred morebitno izgubo vernikov med izseljenci. Tej problematiki je katoliška Cerkev dajala velik pomen, zato je dopustila ustanavljanje etničnih ţupnij pod svojim pokroviteljstvom. V praksi je to pomenilo, da so bili duhovniki pripadniki iste narodnosti kot člani ţupnije, pa tudi verouk je v začetku potekal v jeziku tiste narodnosti.286
Postopek nastanka slovenskih etničnih ţupnij v Zdruţenih drţavah je bil zelo podoben. Ţupnije so namreč nastale po mestih, kamor se je naselilo večje število slovenskih priseljencev. Ti so s seboj prinesli tudi določene potrebe iz domovine. Ena takih je bila potreba po verskem ţivljenju, za zadovoljitev katere je nastala etnična ţupnija. Priseljenci so tako kmalu po priselitvi ustanovili ţupnijo, postavili cerkev in poskrbeli za vse, kar je sodilo zraven. Za razliko od domovine
Interesting«, The Ely Miner, 5. december 1919, št. 22, str. 1; »Big Vote Cast City Elections«, The Ely Miner, 10. december 1920, št. 23, str. 1; »City Election Some Battle«, The Ely Miner, 9. december 1921, št. 23, str. 1; »City Election Shows Interest«, The Ely Miner, 8. december 1922, št. 22, str. 1; »City Election Quiet Affair«, The Ely Miner, 11. december 1923, št. 22, str. 1; »Ernest W. Hanson Elected Mayor«, The Ely Miner, 5. december 1924, št. 22, str. 1; »City Election Quite Exciting«, The Ely Miner, 11. december 1925, št. 23, str. 1; »City Election Rather Quiet«, The Ely Miner, 10. december 1926, št. 23, str. 1; »City Election Quiet Affair«, The Ely Miner, 9. december 1927, št. 23, str. 1; »City Election Tame Affair«, The Ely Miner, 7. december 1928, št. 22, str. 1; »2149 Votes Cast City Election«, The Ely Miner, 6. december 1929, št. 22, str. 1; »Charles Trezona Elected Ely Mayor«, The Ely Miner, 5. december 1930, št. 22, str. 1; »City Election Shows Upset«, The Ely Miner, 4. december 1931, št. 22, str. 1; »City Election on Tuesday Creates Much Interest«, The Ely Miner, 9. december 1932, št. 24, str. 1; »City Election Proves Upset After Spirited Campaign«, The Ely Miner, 8. december 1933, št. 23, str. 1; »City Election Results Total Vote Cast 2764«, The Ely Miner, 7. december 1934, št. 24, str. 1; »Zgonc, Maki, Ellis, Win Council Berths; Edwin Toms Re-elected Judge«, The Ely Miner, 5. december 1935, št. 24, str. 1; »Jack Peshel Sweeps Field in Mayor Race at Election Tuesday«, The Ely Miner, 10. december 1936, št. 25, str. 1; »Spreitzer, Debeltz, Zgonc, Win City Council Seats; Toms and Mertel Named Municipal Judges«, The Ely Miner, 9. december 1937, št. 25, str. 1; »B. M. Lambert Elected Mayor; Hedloff, Vranesich, Milkovich, Named to City Council Posts«, The Ely Miner, 8. december 1938, št. 24, str. 1; »Friedsburg, Ahola and Maki Top Field for City Alderman; Toms and Mertel Named Judges«, The Ely Miner, 7. december 1939, št. 24, str. 1. 286 M. Klemenčič, Zgodovina skupnosti slovenskih Američanov v Pueblu, Kolorado, str. 204–205.
90 je bila v Zdruţenih drţavah Cerkev ločena od drţave, posledično je bilo njeno delovanje odvisno od finančnega prispevka vernikov.287 To je pomenilo, da so se verniki morali organizirati in zbrati potrebna finančna sredstva za ustanovitev in kasnejše delovanje ţupnije. V prvi fazi so morali zbrati denar za nakup cerkvenega zemljišča, za gradnjo cerkve, kasneje pa še za prihod bodočega ţupnika, ki je velikokrat prišel iz domovine. S tem se spisek izdatkov ni končal, saj je novi ţupnik potreboval primerno opremo, bivališče, prehrano in plačo, pa tudi cerkev je potrebovala opremo. V drugi fazi so sledili redni izdatki za delovanje ţupnije. Mednje je sodila plača za ţupnika in kaplana, stroški za gospodinjstvo, razna popravila, vzdrţevanje in nakup opreme, zavarovalnina, dolgovi, nove naloţbe (nakup pokopališča, gradnja šole) idr.288
Slovenske ţupnije pa niso imele samo verskega pomena. Za slovenske skupnosti po Zdruţenih drţavah so bile pomembne z druţbenega in kulturnega vidika. Tiste ţupnije, ki so imele ţupnijsko šolo, pa so velikokrat postale tudi središče prosvetnega in kulturnega ţivljenja. Kako pomembne so bile, pričajo podatki o raznih pevskih društvih, godbah in gledaliških skupinah, ki so nastale v sklopu ţupnij pod budnim očesom duhovnikov. Razen ob bogosluţju so ţupnije skrbele za zbiranje in druţenje vernikov ob raznih prireditvah, npr. na piknikih, plesih, tombolah ipd.289
V krajih, kjer so bile slovenske skupnosti številčno in posledično tudi finančno prešibke za ustanovitev in vzdrţevanje lastne etnične ţupnije, je prišlo do nastanka etnično mešanih ţupnij. Slovenci so v takih primerih moči največkrat zdruţili s Hrvati in Slovaki, včasih pa tudi z Nemci in Italijani. Do konca prve svetovne vojne so tako Slovenci v Zdruţenih drţavah ustanovili več kot 40 ţupnij.290
287 M. Klemenčič, Zgodovina skupnosti slovenskih Američanov v Pueblu, Kolorado, str. 204–205. 288 D. Friš, Ameriški Slovenci in Katoliška Cerkev 1871–1924, str. 90. 289 Prav tam, str. 93. 290 M. Klemenčič, Zgodovina skupnosti slovenskih Američanov v Pueblu, Kolorado, str. 206.
91
4.4.2 Delovanje slovenskih misijonarjev v Severni Ameriki
Začetnik slovenskega misijonarskega delovanja na območju Velikih jezer je bil Irenej Friderik Baraga, ki je v Severno Ameriko prispel leta 1830. Le pet let kasneje, 1835, mu je sledil Franc Pirc, za njim pa še veliko drugih misijonarjev. Kako pomembno je bilo delovanje slovenskih misijonarjev na tem območju, priča podatek, da so skoraj vse misijonske postaje v Michiganu, severno od mesta Traverse City, v severnem Wisconsinu in v vzhodni Minnesoti upravljali slovenski misijonarji. Razen nekaterih izjem njihovo delovanje ni trajalo dolgo, saj je za to poskrbela nadaljnja širitev evropske kolonizacije in izpodrivanje staroselcev, med katerimi so delovali slovenski misijonarji. Njihovo misijonarsko delo se je večinoma končalo konec devetnajstega stoletja.291
Delo misijonarjev med staroselci je bilo raznovrstno. Čeprav so prvenstveno prišli z namenom širjenja krščanske vere, se je njihovo delovanje razširilo tudi na druga področja, hkrati pa so, zaradi naraščanja belih priseljencev, sčasoma morali začeti skrbeti tudi za verske potrebe prišlekov. S sprejetjem krščanske vere in prihodom evropskih naseljencev so morali staroselci opustiti prvotni način ţivljenja in se »civilizirati« po merilih evropskega človeka. To je med drugim pomenilo stalno naselitev, ukvarjanje s poljedelstvom, obrtjo idr. Pri tem so jim pomagali misijonarji, ki so poleg duhovne oskrbe morali delovati še na drugih področjih, npr. na šolskem, gospodarskem, kulturnem idr. Enega najlepših primerov vsestranskega delovanja misijonarjev med staroselci predstavlja delo Friderika Barage.
Misijonarji so se morali najprej naučiti jezika in navad staroselcev. Friderik Baraga se je jezika plemena Ottawa, v katerem je deloval, naučil s pomočjo indijanskega tolmača, prve pridige v njihovem jeziku pa je imel leta 1835. Kot ţe misijonarji pred njim, je tudi Baraga deloval na šolskem področju. Pri tem mu je pomagal indijanski tolmač. Učenci so se učili branja, pisanja in računanja. Dečke
291 Majda Kodrič, »Zanimanje slovenskih misijonarjev v Severni Ameriki za izseljevanje rojakov, kot se odraţa v dopisih v Zgodnji danici«, Dve domovini, št. 6 (1995), str. 9–10 (dalje: M. Kodrič, Zanimanje slovenskih misijonarjev v Severni Ameriki za izseljevanje rojakov).
92 je tolmač učil umetnosti svojega poklica, kovaštva in mizarstva. Pri poučevanju deklic je Baragi pomagala Ana Fisher, ki jih je učila branja in gospodinjstva.292
Staroselci so se ţe od prvih stikov z evropskimi prišleki teţko spoprijemali s pojavom alkoholizma. Nič drugače ni bilo v Baragovem primeru. Med Indijanci plemena Ottawa je namreč kmalu naletel na problem alkoholizma, ki se je med pripadniki tega plemena močno razširil po zaslugi trgovcev, ki so v zameno za ţivalske koţe Indijancem prodajali alkohol, zaradi katerega so ti postali odvisniki. Tako stanje je bilo za trgovce izjemno ugodno, saj so si lahko Indijance z lahkoto podredili. Baraga se je proti alkoholizmu boril z ustanavljanjem Društev treznosti, v katere je moral pristopiti vsak Indijanec plemena Ottawa, ki je pristopil k zakramentu birme, in se s tem odpovedati alkoholu. Baragi je sčasoma uspelo »civilizirati« necivilizirane in alkoholu vdane pripadnike plemena Ottawa in jih spremeniti v trezne poljedelce in obrtnike, ki so bili sposobni poskrbeti za lastno preţivetje.293
Kot ţe njegove predhodnike in kasneje tudi naslednike je Barago pestilo pomanjkanje finančnih sredstev za gradnjo in vzdrţevanje potrebne infrastrukture pri ustanavljanju misijonskih postaj in pomanjkanje duhovnikov, ki bi v njih delovali. Slabo finančno stanje je vplivalo tudi na tiskanje knjig, ki so bile namenjene Indijancem plemen Ottawa in Očipve.294
Baraga je namreč z ustanavljanjem šol, organizacijo verskega ţivljenja in tiskanjem knjig med Indijanci širil pismenost in jim s tem dal moţnost v boju z vlado Zdruţenih drţav za učinkovitejšo zaščito ozemeljskih pravic. S tem, ko je pisal verske knjige v jeziku Indijancev Ottawa, je postal zasluţen za razvoj verskega pouka in krščanske vzgoje. Ţe leta 1831 je sestavil molitvenik v jeziku plemena Otawa, ki ga je kasneje, ko je deloval med Indijanci plemena Očipve,
292 I. Marković, Ameriški Indijanci, str. 234. 293 Prav tam, str. 250–251, 256. 294 Prav tam, str. 263.
93 prevedel v očipvejščino. O pomembnosti tega dela priča podatek, da je molitvenik, preveden v očipvejščino, sluţil tudi Francu Pircu.295
Misijonarji so delovali tudi na ekonomskem področju. V tem se je bolj kot Baraga izkazal Franc Pirc.296 Pirc je namreč Indijance spodbujal h gradnji stalnih naselij in jim pomagal izboljšati njihovo stanovanjsko kulturo. Hkrati jih je učil orati, ţeti in mlatiti ţito. Poseben uspeh je imel pri gojenju krompirja, ki je postal glavna hrana Indijancev. Ob misijonskih postajah je zasnoval drevesnice in vrtove, pomagal pa je tudi pri gradnji stanovanj, šol in cerkva. Pirc je bil pomemben sploh na področju sadjarstva, saj je bil začetnik plantaţnega sadjarstva na območju kasnejših zveznih drţav Michigan in Minnesota.297
Pirc je leta 1845 kot pomočnika dobil misijonarja Ignacija Mraka, leta 1854 pa je na povabilo, takrat ţe škofa, Barage v Zdruţene drţave prispel Lovrenc Lavtiţar, ki je kasneje postal Pirčev pomočnik, a je leta 1858 preminil v sneţnem viharju.298 Zaradi obseţnosti območja je vedno primanjkovalo misijonarjev, pa še tisti, ki so prišli, so imeli teţave z nepoznavanjem jezika. V staro domovino so zato misijonarji velikokrat pošiljali zasebna ali javna pisma, v katerih so opisovali svoje ţivljenje, delo, novo domovino in hkrati vabili druge duhovnike, da se jim pridruţijo pri misijonarjenju. Obenem so misijonarji sodelovali pri spodbujanju izseljevanja iz domovine. Pri tem je znan primer, ko je sredi šestdesetih let devetnajstega stoletja Franc Pirc s svojimi nasveti prepričal skupino Gorenjcev, da se je naselila na področje Minnesote.299 Mnogi izmed misijonarjev so se vračali v domovino, da bi s seboj pripeljali nove misijonarje. Na tem področju je bil poleg Barage zelo uspešen Franc Pirc, ki mu je uspelo med obiskom v domovini leta 1864 prepričati 16 oseb, da so se mu pridruţile v njegovem misijonarskem delovanju v Zdruţenih drţavah. Izmed teh so bili Slovenci Joţef Frančišek Buh,
295 I. Marković, Ameriški Indijanci, str. 362–363, 366–367. 296 Franc Jaklič, Slovenski misijonarji, Baragovi nasledniki v Ameriki (Celje, 1931), str. 16 (dalje: F. Jaklič, Slovenski misijonarji). 297 I. Marković, Ameriški Indijanci, str. 394–395, 398. 298 Prav tam, str. 401, 403. 299 M. Kodrič, Zanimanje slovenskih misijonarjev v Severni Ameriki za izseljevanje rojakov, str. 10.
94
Janez Ţuţek,300 Ignac Tomazin301 in Jakob Trobec302 iz ljubljanske škofije, Alojzij Plut,303 Janez Tomaţevič,304 Filip Jakob Erlah305 in Ivan Velikonja iz goriške
300 Janez Ţuţek [John Zuzek] (1837–1908) se je rodil v Velikih Laščah na Dolenjskem. V Ameriko je odšel s Pircem leta 1864, po koncu tretjega letnika bogoslovja. Študij je dokončal v St. Paulu in bil novembra 1864 posvečen v duhovnika. Sprva je misijonsko deloval pri Pircu, nato pa je deloval skupaj s Plutom in Tomazinom med Indijanci plemena Očipve v Minnesoti. Med letoma 1873 in 1901 je deloval v kraju Caledonia, Minnesota. Leta 1904 se je vrnil k bratu v Vodice, kjer je 1908 tudi umrl. I. Marković, Ameriški Indijanci, str. 428. B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 304. 301 Ignac [Ignatius] Tomazin (1843–1916) se je rodil v Ljubljani, kjer je tudi končal gimnazijo in dva letnika bogoslovja, ki ga je dokončal v St. Paulu. Potem ko je bil leta 1865 posvečen v duhovnika, je postal Pirčev sodelavec v misijonu Crow Wing. Med 1865 in 1878 je misijonaril med Indijanci plemena Očipve, ki so ţiveli v povirju reke Misisipi, medtem pa je leta 1873 s Pircem obiskal domovino. Po vrnitvi v Zdruţene drţave je zgradil več cerkva in šol na območju rezervata White Earth, nato pa je med 1879 in 1883 deloval med Indijanci plemena Očipve na območju jezera Red Lake, med belimi priseljenci v Wadenu in bil več let ţupnik in dekan na območju reke Bell River. Leta 1907 je postal ţupnik v kraju Padua, 1908 pa je prevzel ţupnijo Elizabeth ter misijon Pelican Rapids. Od leta 1911 je deloval med nemškimi priseljenci v Ţupniji sv. Antona v Duluthu, Minnesota, pastoralno pa tudi med Slovenci v Brockwayju, Minnesota. Umrl je v Chicagu, Illinois. I. Marković, Ameriški Indijanci, str. 429. B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 300. 302 Jakob [James] Trobec (1838–1921) se je rodil v Logu pri Polhovem Gradcu. Šolal se je v ljubljanski gimnaziji, po končanem študiju pa je dve leti študiral bogoslovje. V Zdruţene drţave Amerike se je odpravil leta 1864. Študij je dokončal v opatiji St. Vincent in bil leta 1865 v St. Paulu posvečen v duhovnika. Najprej je sluţboval v več krajih po Minnesoti, 1887 pa se je vrnil v St. Paul in ustanovil Ţupnijo sv. Neţe. Leta 1888 je bil, na predlog nadškofa Johna Irelanda, s strani papeţa imenovan za škofa katoliške škofije v St. Cloudu, kjer je sluţboval do leta 1914. I. Marković, Ameriški Indijanci, str. 427. B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 301. 303 Alojzij [Alois] Plut (1841–1917) se je rodil v Semiču. Tako kot Janez Tomaţevič je tudi on študiral bogoslovje v Gorici in je v Zdruţene drţave odšel na povabilo Franca Pirca. Študij je nadaljeval v St. Paulu in bil posvečen v duhovnika leta 1865. Njegova prva naloga je bila obiskovanje misijonarskih postaj in skrb za organizacijo cerkvenega ţivljenja ob meji z Wisconsinu, nato pa je ves čas deloval v Minnesoti. Leta 1865 je ustanovil novo ţupnijo v kraju Stillwater, Minnesota. Od leta 1866 je deloval v ţupniji New Prague, leta 1868 pa v Winoni, kjer je povečal ţupnijsko cerkev sv. Joţefa, sezidal prvo poljsko cerkev sv. Stanislava ter hkrati upravljal angleško ţupnijo St. Thomas. Poleg mestnih ţupnij je na območju Winona oskrboval mnoge misijonske postaje. Junija 1876 je bil imenovan za ţupnika v kraju Shakopee, kjer je deloval deset let. Leta 1886 je na ţeljo škofa Johna Irelanda odšel v škofijo v St. Paulu, kjer je ustanovil ţupnijo St. Thomas. Leta 1891 je postal ţupnik v kraju New Ulm, nato pa v kraju Glencoe. V Sleepy Eye je bil prestavljen leta 1898, kjer je ostal do 1900. Nato se je vrnil v ţupnijo Shakopee, kjer je deloval do smrti. Med delovanjem v Shakoppeju ga je leta 1906 papeţ, na predlog nadškofa Irelanda, imenoval za monsinjorja, 1915 pa je praznoval zlati jubilej duhovništva. I. Marković, Ameriški Indijanci, str. 427. B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 294. 304 Janez [John] Tomaţevič (1840–1867) se je rodil v Breznici na Gorenjskem. Še kot bogoslovec je v Ameriko prišel na povabilo Franca Pirca. Študij bogoslovja je končal v St. Paulu, kjer je bil posvečen v duhovnika 1. novembra 1865. Najprej je kot duhovnik deloval v Ţupniji sv. Joţefa med Slovenci in Čehi, leta 1865 pa med Nemci v Ţupniji sv. Antona v Duluthu. Nato je bil ţupnik v kraju Stillwater, kjer je umrl za jetiko. I. Marković, Ameriški Indijanci, str. 427. B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 301.
95
škofije, ostali pa so bili Nemci iz graške in linške škofije.306 Nekoliko manj uspešen je bil Ignacij Mrak, ki ga je njegov neuspeh, iz domovine se je vrnil samo z duhovnikom Andrejem Andolškom,307 močno potrl.308
Pircu sta se iz skupine, ki je z njim prišla v Zdruţene drţave, pri njegovem delovanju pridruţila Buh in Ţuţek in skupaj so začeli misijonariti v severnem ter osrednjem delu Minnesote med indijanskimi plemeni in belimi naseljenci.309 O nadaljnjem Buhovem delovanju, ki je bilo, potem ko se je obdobje misijonarjenja ţe skoraj končalo, tesno povezano z obravnavano tematiko, torej z ţivljenjem mesta Ely in njegovih (slovenskih) prebivalcev, govori naslednje poglavje.
4.4.3 Joţef Frančišek Buh
Ţivljenje Joţefa F. Buha se je pričelo 17. marca 1833 v Lučinah v Poljanski dolini. Njegov oče, kmet Matija Buh, je imel sedem otrok. Joţef je bil četrti otrok
305 Jakob Filip [Phillip Jacob] Erlah (1839–1894) je bil rojen v vasi Kovor v občini Trţič. Po končani ljubljanski gimnaziji je študiral bogoslovje v Gorici. V Ameriko je odšel leta 1864 s Pircem. Tam je 1865 dokončal študij bogoslovja in bil v Omahi v zvezni drţavi Nebraski istega leta posvečen v duhovnika. Prva ţupnija, v kateri je deloval, je bila Columbus, od koder je oskrboval tudi številne misijone po Nebraski. Nato je leta 1866 odšel v Jackson v Nebraski, kjer je njegov brat deloval kot učitelj in okrajni šolski nadzornik. Od leta 1869 je deloval v kraju Cheyenne v Wyomingu, od koder je oskrboval številne misijonske postaje v Wyomingu in zahodnem delu Nebraske. Od 1871 je deloval v kraju Rulo, Nebraska, kjer je postavil cerkev Brezmadeţnega spočetja. Leta 1873 se je vrnil v Jackson, tam je postavil ţupnišče in cerkev v New Castlu in South Creeku. Leta 1877 je deloval v Grand Islandu, Nebraska, kjer je dogradil cerkev sv. Srca in ţupnišče ter organiziral več misijonskih postaj. Leta 1885 je odšel v marquetsko škofijo, nato pa je bil leta 1888 ţupnik v Calumetu, 1889 v Iron Riverju in Manistique, 1890 na otoku Mackinac in Menominee, 1891 v Ontonagonu in leta 1892 v Newberryju, Michigan. Leta 1893 je odšel v Besseme, Alabama, nazadnje pa je deloval v Chippewa Falls, Wisconsin, kjer je leta 1894 umrl. I. Marković, Ameriški Indijanci, str. 427. B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 286. 306 F. Jaklič, Slovenski misijonarji, str. 19. 307 Andrej Andolšek (1827–1882) se je rodil v Velikih Poljanah pri Ribnici. Za duhovnika je bil posvečen leta 1854, nato pa je kot kaplan deloval v Metliki, Velesovem, Polhovem Gradcu in Radečah pri Zidanem mostu. V Ameriko je odšel leta 1860, kjer je misijonaril v Baragovi škofiji, nato pa je 1863 prestopil v nadškofijo San Francisco, Kalifornija. Med letoma 1867 in 1869 je deloval v Marysvilleu, od 1869 do 1876 pa v Chiltonu, Wisconsin. Med 1876 in 1878 je deloval v Macvilleu, do leta 1879 pa v Morrisonu. Nato se je odpravil v Eagle Harbor, Michigan, kjer je leta 1882 umrl. Andolšek, Andrej (1827–1882), Slovenski biografski leksikon, http://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi129062/, 19. 8. 2015 308 I. Marković, Ameriški Indijanci, str. 405. 309 Prav tam, str. 428.
96 in drugi sin. Prvo leto šolanja je zaključil v Poljanah, nato se je šolal v Škofji Loki, zatem pa je obiskoval gimnazijo v Ljubljani. Ţe zelo zgodaj je bil odločen postati duhovnik, zato je po končanem šolanju jeseni leta 1854 vstopil v semenišče, kjer je bil eden izmed petnajstih učencev. Ţe kot semeniščnik je slišal o delu slovenskih duhovnikov v Ameriki. Njihovi doseţki, pisma in prošnje za pomoč so v mladem Buhu zbudile ţeljo po misijonarskem delu. Kmalu je pisal Frideriku Baragi, ki mu je v pismu 4. aprila 1857 odgovoril, da ga bo sprejel pod pogojem, če mu uspe dobiti dovoljenje rektorja semenišča. To se ni uresničilo, saj mu ljubljanski škof Anton Alojzij Wolf ni dovolil oditi. Buh je tako nadaljeval z izobraţevanjem in bil posvečen v duhovnika 25. julija 1858. Decembra istega leta je postal kaplan v Loškem Potoku, kjer je ostal dve leti, tam je napisal tudi knjigo Zvezdice.310 Jeseni leta 1860 je bil premeščen v Radeče, kjer je preţivel nekaj let. Spet je zaprosil za odhod v Ameriko, a je bil še enkrat zavrnjen. Sreča se je kmalu obrnila. Leta 1864 se je na Kranjskem nenapovedano prikazal ameriški misijonar Franc Pirc, ki se je v domovino vrnil z ţeljo, da bi v Ameriko s seboj pripeljal nove duhovnike. Pirc se je osebno srečal z Buhom in ga prepričal, da se z njim vrne v Ameriko. Buh je še enkrat zaprosil škofa za dovoljenje in ga tokrat tudi dobil.311 O Buhovem odhodu iz domovine je leta 1899 nadškof John Ireland312 povedal:
310 Boţidar, »Dopisi in društvene vesti«, Glasilo KSK Jednote, 13. januar 1915, št. 1, str. 2. 311 B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 16–21. 312 John Ireland (1838–1918) se je rodil v kraju Burnchurch na Irskem. Z druţino se je leta 1852 naselil v St. Paul. Šolanje je dokončal v francoskih semeniščih in bil leta 1861 posvečen v duhovnika. Do 1863 je sluţboval kot kaplan v petem minnesotskem polku. Med letoma 1867 in 1875 je bil ţupnik v katedrali v St. Paulu. Leta 1884 je postal škof v škofiji St. Paul. Nato je leta 1888 postal njen nadškof, saj je bila škofija St. Paul tega leta povzdignjena v nadškofijo. Ireland je bil zagovornik amerikanizacije vernih priseljencev in katoliške hierarhije. Pri tem so problem predstavljali številni nemški priseljenci, ki so ohranjali svoj jezik kot liturgični jezik v cerkvi. Za ţupnike nemških ţupnij je nameščal Slovence, ki so obvladali nemški jezik. Med štirinajstimi škofi, ki jih je posvetil Ireland, sta bila dva Slovenca. Slovencem naklonjen je bil tudi pri predlogih za imenovanja monsinjorjev. Bil je tudi v stikih s slovenskimi misijonarji, ki so delovali med Indijanci plemen Ottawa in Očipve ali pa so versko oskrbovali slovenske ali nemške ţupnije. Ireland je odigral pomembno vlogo pri razvoju slovenske skupnosti v ZDA, predvsem v severni Minnesoti. Po politični usmerjenosti je pripadal republikancem, bil je tudi v dobrih odnosih s štirimi republikanskimi predsedniki v času svojega škofovanja, predvsem s Theodorjem Rooseveltom. Bil je zagovornik protialkoholnega gibanja. Sodeloval je tudi pri ustanovitvi Ameriške katoliške univerze (The Catholic University of America) in Ameriškega katoliškega zgodovinskega društva (United States Catholic Historical Society). Znan je bil tudi po progresivni usmerjenosti glede izobraţevanja in priseljevanja. I. Marković, Ameriški Indijanci, str. 447. Matjaţ Klemenčič, »The Catholic Bulletin, glasilo nadškofije St. Paul v Minnesoti, o priseljevanju v ZDA in slovenskih izseljencih v obdobju 1911–1924«, v: Časopis za zgodovino in narodopisje
97
Leta 1864 je č. g. Pirc obiskal svojo domovino ter govoril svojim prijateljem o potrebi duhovnikov po teh krajih. Med onimi, ki so odšli z njim v Ameriko, je bil jeden gospod veliko starejši od svojih ostalih tovarišev. Ta je ţe v domovini deloval za vero, pa hotel je več storiti v tuji deţeli med paganskimi Indijani.313
Pircu je poleg Buha za delovanje v Ameriki uspelo pridobiti še petnajst rojakov, bogoslovcev. Trije so bili iz Ljubljane, osem iz Gorice, trije iz Gradca in eden iz Linza. Na pot so se odpravili z Dunaja v LeHavre, kamor so prispeli 31. marca 1864. Tukaj se je Pirc, zaradi pomanjkanja prostih mest na ladjah, ločil od drugih in sam v Ameriko odpotoval 4. aprila, da prišlekom uredi nastanitev v St. Paulu. Preostala skupina je prostor na ladji Merkur314 dobila nekaj dni kasneje, 10. aprila. Pot čez ocean je trajala štirideset dni in zaradi viharjev ni bila prijetna.315
V skupini, ki je skupaj z Buhom potovala v Ameriko, je bil poznejši škof Jakob Trobec. Ta je v svojem govoru od petdeseti obletnici Buhove posvetitve v duhovnika, ki so jo proslavili v Jolietu, Illinois, Buhovo potovanje in prihod v Zdruţene drţave takole opisal:
Zgodaj spomladi leta 1864, ko je še črna vojska v Ameriki divjala, smo se podali na dolgo pot. Ne morem vseh imenovati, ki so jih Pirc nabrali, naj zadosti omeniti, da so bili vmes ranjki nadškof milwauški Friderik Katzer, Mgr. Plut, ki je tudi danes tukaj, Tomazin, ki še v moji škofiji misijonari, Berghold, Ţuţek, ki je pred kratkim umrl in st. cloudski škof, ki pred vami stoji. Drugi so večidelj ţe v večnosti. Vozili smo se 42 dni po morju v veliki amerikanski jadernici. Kako prijetno je moglo biti na taki ladji med vbogimi emigranti vsake baţe, si lahko vsaki misli, ki je prišel na jadernici čez atlantiško morje. Bili smo pod vodstvom Mgr. Buha, ker preč. gospod Pirc so se po parobrodu odpeljali. Prišedši v New York, smo se koj naprej
68, št. 1 (2015), str. 109–112; več o Johnu Irelandu: Marvin R. O'Connell, John Ireland and the American Catholic Church (St. Paul. 1988). 313 »Monsignor Buh«, Amerikanski Slovenec, 5. januar 1900, št. 3, str. 1. 314 Boţidar, »Dopisi in društvene vesti«, Glasilo KSK Jednote, 13. januar 1915, št. 1, str. 2. 315 B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 21–24.
98
odpeljali v Minnesoto, kjer so nas v St. Pavlu ranjki nadškof Grace prijazno sprejeli. Nekaj bogoslovcev, ki so ţe svoje študije blizu dokončali, so koj tam obdrţali, druge pa še v šolo poslali.316
Ko so prispeli v Zdruţene drţave, so odšli v St. Paul, Minnesota, kjer je Buh postal začasni profesor in duhovni vodja za pet bogoslovcev, ostale so poslali v druge škofije. V tem času je Buh v St. Paulu bival skupaj s štirimi bogoslovci, Aleksandrom Bergholdom, Ignacijem Tomazinom, Janezom Ţuţkom in Janezom Tomaţevičem, v trinadstropni zgradbi, ki je sluţila kot katedrala, škofovska palača, ţupnišče in šola. Poleg naštetih je tam bival še škof Thomas Langdon Grace,317 duhovnik John Ireland, duhovnik Augustin Ravoux318 in semeniščnik Thomas O'Gorman.319, 320
Buhova začasna naloga se je končala jeseni leta 1864, ko je skupaj z Janezom Ţuţkom odpotoval k Pircu v Crow Wing, kjer ni ostal dolgo, saj je ţe januarja 1865 odšel k Vinebegoškemu [Winnibigoshish] jezeru, kjer je pet mesecev misijonaril med tamkajšnjimi Indijanci in se učil njihovega jezika.321 Ţivel je pri
316 »Mgr. J. F. Buh praznoval 50 letnico mašništva«, Amerikanski Slovenec, 5. junij 1908, št. 26, str. 1. 317 Thomas Langdon Grace (1814–1897) se je rodil v Charlestonu, Juţna Karolina. V duhovnika je bil posvečen 1839. Leta 1844 je deloval v Kentuckyju, nato pa trinajst let v Memphisu, Tennessee. Leta 1859 je postal škof škofije v St. Paulu, Minnesota. Bil je sposoben administrator, pozornost je posvečal tako Indijancem kot belim naseljencem. S poloţaja škofa je odstopil 1884. Most Reverend Thomas L Grace, O.P., Archdiocese of Saint Paul & Minneapolis, http://www.archspm.org/past_bishops/reverend-thomas-l-grace-o-p/, 27. 10. 2015. 318 Augustin Ravoux (1815–1906) se je rodil v kraju Langeac v Franciji. V Ameriko je prispel leta 1837, v duhovnika pa je bil posvečen 1840. Do leta 1841 je bil ţupnik v Ţupniji sv. Gabriela v Prairie du Chen, Wisconsin. Nekaj let je misijonaril med Indijanci plemena Dakota, se naučil njihovega jezika in napisal molitvenik v indijanskem jeziku. V obdobju od 1857 do 1859 je deloval kot administrator škofije v St. Paulu, Minnesota. Umrl je leta 1906, potem ko je zadnjih petnajst let svojega ţivljenja preţivel v bolnišnici v St. Paulu, Minnesota. Augustin Ravoux, Wikipedia, https://en.wikipedia.org/wiki/Augustin_Ravoux, 20. 9. 2015. 319 Thomas O'Gorman (1843–1921) se je rodil v Bostonu, Massachusetts. Za duhovnika se je izšolal v Franciji, posvečen pa je bil leta 1865. Do 1878 je deloval kot ţupnik v Ţupniji sv. Janeza v kraju Rochester, Minnesota. Leta 1882 je postal ţupnik v kraju Faribault, Minnesota. Na College of St. Thomas je 1885 postal prvi rektor, kjer je tudi predaval teologijo. Leta 1896 je postal škof škofije Sioux Falls v Juţni Dakoti. Delo škofa je opravljal petindvajset let. V tem času je poskrbel za gradnjo številnih šol, bolnišnic, cerkva idr. Thomas O'Gorman, Wikipedia, https://en.wikipedia.org/wiki/Thomas_O%27Gorman, 15. 9. 2015. 320 B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 24, 41. 321 B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 52; Anton Dolinar, »Kratka zgodovina ţupnije sv. Vida v Lučinah«, Loški razgledi, letnik 39 (Škofja Loka, 1992), str. 232– 233 (dalje: A. Dolinar, »Kratka zgodovina ţupnije sv. Vida v Lučinah«).
99 nekem »pol-Indijancu« in v zameno za streho nad glavo poučeval njegove otroke. Tukaj je Buh kljub trudu spoznal, da bo Indijance teţko pridobiti, saj »preveč ljubijo svoje neverske vraţe,« pa tudi zelo nestanovitni so, saj so se ves čas selili, zemlje niso obdelovali, ukvarjali so se z ribolovom, lovom, nabiralništvom, pridelavo javorjevega sirupa idr.322 Hkrati je ugotovil, da so Indijanci pripravljeni popustiti vsaj pri poučevanju svojih otrok.323
Julija leta 1865 je bil poslan v Belle Prairie, kjer so bile razmere podobne kot pri jezeru Winnibigoshish. Počasno spreobračanje Indijancev so spremljale vremenske nevšečnosti, izredno mrzle zime, poplave, v poletnih mesecih roji komarjev, delo pa je oteţevala tudi razkropljenost Indijancev ter slabe in neprevozne poti.324 Sčasoma je Buh prevzel vse vzhodne Pirčeve misijone ob povirju reke Misisipi, od Crow Winga do Red Lakea, s cerkvami v Crow Wingu, Belle Prairie in Little Falls. Hkrati je prevzel misijonske postaje v indijanskih rezervatih od Rdečem [Red Lake], Pijavije [Leech Lake], Kesovem [Cass Lake] in Peščenem [Sandy Lake] jezeru, Beli zemlji [White Earth] idr. Tudi sam je ustanovil več misijonov, npr. Rich Prairie, Long Prairie, Sv. Štefan in Brockway, Sv. Anton Padovanski v Kraintownu idr. Leta 1878 je bil imenovan za duhovnega svetnika, od septembra 1875 pa je bil prvi stalni ţupnik cerkve sv. Joţefa blizu mesta Perham, od koder je upravljal pokrajine, ki so leţale ob ţeleznici Northern Pacific, od Brainarda ob Misisipiju do Moorheada v dolini reke Red River. Deloval je po različnih okrajih, med katerimi je treba omeniti Ottertoil, Wadena, Becker Todd, Cass, Morrison in Clay. Od misijonov na tem ozemlju so pod njegovo pristojnost spadali Perham, Ottertail City, Pelikan Rapids, New York Mills, Hobart, Aldrich, Detroit City idr. Oskrboval je tudi mnoge postaje v oddaljenem okraju Itaska: Grand Rapids, Winnibigoshish, Tokegma idr. Leta 1888 mu je bil dodeljen poloţaj ţupnika v Towerju, kjer je postal prvi ţupnik cerkve sv. Martina. Tu je ustanovil nove misijone v krajih Two Harbors, Ely,
322 B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 50. 323 Nadškofijski arhiv Ljubljana (NŠAL), Zapuščine duhovnikov, Joţef Markič, š. 393, mapa Amerika, America. 324 A. Dolinar, »Kratka zgodovina ţupnije sv. Vida v Lučinah«, str. 232–233; NŠAL, Zapuščine duhovnikov, Joţef Markič, š. 393, mapa Amerika, America.
100
Biwabik, Virginia in Hibbing, ki so kmalu postali samostojne ţupnije.325 Buh se je pri svojem delovanju med Indijanci od vsega začetka spopadal z različnimi neprijetnostmi. Veliko časa je preţivel na poti in se srečeval z nevarnostmi. Večkrat je moral prespati na prostem, v mrazu in snegu. Spopadati se je moral tudi z revščino, ki je vladala med Indijanci in bila v nekaterih krajih tako huda, da jim je primanjkovalo celo hrane. Svoje indijanske učence je učil pisanja in branja, saj je ţelel, da bi znali sami brati. Podobno kot njegovi misijonarski predhodniki je skušal Indijance civilizirati in jih tako odvrniti od njihovih »neverskih vraţ« ter pridobiti za krščansko vero.326
V Amerikanskem Slovencu je Buhovo delovanje med Indijanci v obdobju od njegovega odhoda iz Crow Winga do začetka delovanja med belimi naseljenci v Towerju in drugod takole opisano:
Od tod [Crow Wing] je odšel proti jezeru Winnibigošiš [Winnibigoshish], kjer je ostal čez zimo v mali sobici, ki je sluţila od jednem kot cerkev, šola in spalnica. Prihodnjo pomlad [1865] je ţe pridigoval Indijancem v njihovem domačem čipevanskem narečju. Leta 1865 se je povrnil v St. Paul k duhovnim vajam. Ker mu je primanjkovalo sredstev za vzdrţevanje Indijanskih misijonov, je od tedaj naprej deloval v Belle Prairie, obiskujoč tudi Little Falls, indijansko kupčijsko trţišče, kamor so se belci umaknili po vstaji Indijancev leta 1862. Tukaj je postavil cerkev iz brunov, v kateri je škof Grace podelil zakrament sv. birmo in še tisto leto je zopet napravil novo cerkev v Crow Wing. Leta 1866 je sezidal cerkev v North Prairie in dve v Gilmantown, jedno za Poljake in drugo za Irce in katoliške Kanadce. Leta 1868 je postavil cerkev in šolo v Long Prairie. Jeden najznamenitejših dogodkov njegovega misijonskega delovanja je ta, da je bil on prvi misijonar, ki je obhajal versko sluţbo na White Earth 21. februarja 1869. Leta 1871 je pričel delovati v Brainerd ter tu postavil jedno cerkev. Leta 1875 je spremljeval škofa [Ruperta] Seidenbuscha, ki je podeljeval zakrament sv. birme po St. Cloudskem vikarijatu, ter obiskal nič manj kot 14
325 A. Dolinar, »Kratka zgodovina ţupnije sv. Vida v Lučinah«, str. 232–233. 326 NŠAL, Zapuščine duhovnikov, Joţef Markič, š. 393, mapa Amerika, America.
101
mest. Od 1877 do 1878 je oskrboval vse misijone ob Northern-Pacific progi od Dulutha do Brainarda in od Carltona do Hinckleya. Na wisconsinski strani pa je oskrboval Superior, West-Superior, Bayfield, Ashland in La Point. Leta 1878 je imel poleg druzega še te misijone: St. Joseph, Otter Tail County, Perham, Little Falls in Belle Prairie. Leta 1888 je odšel v Tower, kjer še sedaj prebiva. Med tem časom je sezidal cerkve v Toweru, Two Harbors, Ely, in na Virginiji. Da bi nabral kaj misijonarjev, je veleč. g. Buh obiskal dvakrat Evropo, leta 1870., ko je obiskal tudi sveto deţelo in 1883, ko je obhajal svojo srebrno sv. mašo. Obakrat je pripeljal s seboj nekoliko dijakov.327
O Buhovem delu med Indijanci je škof John Ireland povedal:
Tedanji škof Št. Paulski ga je odločil za misijonsko delovanje med Čipeva- Indijanci, in leta in leta je deloval med njimi v pomanjkanju in uboštvu. Iskal ni svetne slave, ker je popolnoma daroval samega sebe Bogu in Boţji časti. Hitro se je naučil jezika svojih ljubljenih Indijancev in da bi s tem uspešneje širil sveto vero med njimi, sestavil je tudi molitvenik in katekizem za Indijance v njihovem jeziku.328
O Buhovem delovanju, ţivljenju ter pripetljajih med Indijanci je imel veliko povedati tudi kasnejši škof Jakob Trobec:
Ostal je nekaj časa v Krovingu [Crow Wing], kjer je bilo poglavitno stanišče za indijanske misijonarje in dom dobro znanega Frančiška Pirca. Od tam je hodil med Indijanci, ki so imeli svoje šotore okoli velicih jezer ter se teţkega čipeve-indijanskega jezika učil. Po zimi med letoma 1865 in 1866 sva v Belle Prairie pri nekem revnem Kanadcu skupaj stanovala in zmrzavala. Revščina, kakršna je bila tam, se ne da popisati. Mgr. Buh se je tako pridno indijanskega jezika učil, da je včasi ţe ob dveh po noči vstal in študiral. Tam je ţe majhen katekizem v čipeve-jeziku spisal. Spomladi je pa
327 »Monsignor Buh«, Amerikanski Slovenec, 5. januar 1900, št. 3, str. 1. 328 Prav tam.
102
koj odrinil k Vinebegošiš-jezeru [Winnibigoshish], kjer je bilo mnogo paganskih Indijanov. Prijazen katoliški Kanadec mu je dovolil v svoji revni koči stanovati, maševati in Indijane poučevati. Pridno so hodili dan za dnevom ter poslušali razlaganje verskih resnic, kar je vnetega misijonarja jako veselilo. Ţe je mislil, da jih bo kmalu veliko krstiti zamogel, kar stopi odbor Indijanov k njemu ter vpraša, kdaj jim bo začel plačevati, rekoč: »Dolgo ţe hodimo sem, pa nam še nisi nič dal; misliš li, da smo Indijani tako neumni, da te bomo zastonj hodili poslušat?« S potrtim srcem jim je odgovoril, da sam nima ter tudi nič dati ne more. Potem so odšli, razum nekaterih, ki jih je milost boţja dosegla, ter so kmalo po tem krščeni bili.329
Škof Trobec je med govorom ob petdeseti obletnici Buhovega mašništva v Jolietu, Illinois, veliko povedal o Buhovi ţivljenjski poti ter ţelji po misijonarskem delu med Indijanci, izpostavil pa je tudi njegove številne doseţke na tem področju:
Mgr. Buh bi bil najrajši med Indijani ostal, ker to je bil njegov namen, ko je svojo ljubo domovino zapustil. Vendar njegov škof so drugače sklenili, ker jim je duhovnov med belimi manjkalo. Podelili so mu Belle Prairie, majhno francosko naselbino, katero je več let oskrboval. Pozneje so mu dali nemški misijon sv. Joţefa pri Perham, kjer je 6 let ostal. Ta dva mala misijona sta bila samo središče, iz katerega je druge misijone blizo in daleč oskrboval, posebno iz Belle Prairie, kjer je eno leto imel mene in pozneje druge pomočnike. Leta 1869 je oskrboval 20 misijonov (14 med belimi in 2 med Indijani). Leta 1877 je obiskoval 11 naselbin. Noč in dan je bil vneti misijonar napreţen; vendar je ostal vedno čvrst in zdrav. – V Korvingu je naredil čedno, precej veliko leseno cerkev. V Belle Prairie je zidal veliko trdno cerkev iz konkrita ali cementa, ki je še danes ravno tako trdna, kakor takrat, ko je bila dodelana. Tudi v več druzih krajih je majhne cerkvice postavil.330
329 »Mgr. J. F. Buh praznoval 50 letnico mašništva«, Amerikanski Slovenec, 5. junij 1908, št. 26, str. 1. 330 Prav tam, str. 1, 4.
103
Kmalu po ustanovitvi nove škofije v Duluthu, Minnesota, leta 1889, je njen škof James McGolrick Buha imenoval za kanclerja in generalnega vikarja. Škof se je očitno zavedal pomena znanja, izkušenj in organizatorskih sposobnosti, ki si jih je Buh pridobil med večletnim misijonarjenjem po Minnesoti.331
Ko so v okolici Towerja odkrili ţelezovo rudo in so se tja začeli priseljevati slovenski priseljenci, je bil tja leta 1888, med drugim zaradi znanja jezikov, poslan tudi Buh. Iz Towerja je opravljal svojo sluţbo v Elyju, Two Harborsu, Evelethu, Mt. Ironu in Biwabiku, Virginiji in Hibbingu. Buh je namreč med opravljanjem verske sluţbe govoril tudi do štiri jezike, velikokrat pa je ob prisotnosti svojih indijanskih prijateljev tudi njim namenil besedo ali dve v jeziku Chippewa.332
V Towerju se je Buh začel ukvarjati s časnikarstvom, za ta namen je celo kupil tiskarski stroj in s tem ustanovil prvo slovensko tiskarno v Zdruţenih drţavah Amerike.333 Od Antona Murnika je kupil slovenski časnik Amerikanski Slovenec za 450 dolarjev. Pod novim lastnikom je Amerikanski Slovenec začel izhajati 4. marca 1892 in je bil izrazito katoliški, saj so si novi izdajatelji zadali nalogo ohranjati krščansko vero med slovenskimi priseljenci v Ameriki. Čeprav je Buh ţelel, da Anton Murnik ostane urednik, je ta zaradi bolezni ponudbo zavrnil. To je Buha spodbudilo, da je k sodelovanju povabil slovenske bogoslovce iz semenišča St. Paul Seminary iz Minnesote. Na njegov poziv so se odzvali Matija Šavs, Fran Jager, Anton Vilman, Ferdinand Poţek, Matija Bilban, Anton Mikš, Andrej Smrekar, Joţef Knafeljc, Ivan Pirnat in Ivan Krţe. S pisanjem prispevkov so pomagali tudi slovenski duhovniki iz drugih naselbin po Zdruţenih drţavah. Med njimi so izstopali Frančišek S. Šušteršič334 iz Jolieta, Illinois, John M. Solncej335
331 B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 172–174. 332 A History of St. Anthony's Church: Published to Commemorate the Solemn Dedication of The New St. Anthony DePadua Church, Ely, Minnesota, 2nd Sunday After Pentecost, June 8, 1958 (Ely, Minnesota, 1958), str. 11 (dalje: A History of St. Anthony's Church). 333 A. Prša, Slovenski izseljenci v Elyju, str. 53. 334 Frančišek F. Šušteršič (1864–1911) se je rodil v Glinicah pri Ljubljani. Za duhovnika je bil posvečen leta 1886. V obdobju od 1886 do 1888 je bil kaplan v Smledniku, med 1888 in 1891 pa v Šmartnem pri Litiji. V Ameriko je odpotoval leta 1891. V Jolietu, Illinois, je ustanovil slovensko ţupnijo, leta 1891 je sezidal tudi cerkev, 1895 ţupnijsko šolo, ki je bila prva slovenska šola v Zdruţenih drţavah, in ţupnišče. Oskrboval je tudi ţupnijo La Salle in pomagal pri njeni
104 iz St. Paula, Minnesota, Frančišek Ks. Bajc336 iz Washingtona, D. C., Ciril Zupan337 iz Puebla, Kolorado, Vitus Hribar iz Clevelanda, Ohio, idr. Buh je imel pri pisanju za nov časnik precej teţav s slovenskim jezikom, ki se je od leta 1864, ko je prišel v Zdruţene drţave, precej spremenil. Veliko teţavo je predstavljalo tudi pomanjkanje naročnikov in dejstvo, da v okolici Towerja ni bilo slovenskih stavcev. Slednje je rešil Buhov nečak Maks Buh, izučen stavec, ki se je v tem času preselil v Zdruţene drţave. Kljub trudu, ki ga je Buh vloţil, časnik v obdobju izhajanja v Towerju ni posloval pozitivno. Vzrokov za to je bilo več, med
osamosvojitvi. Bil je eden prvih posameznikov, ki so skušali orisati slovensko izseljenstvo, prav tako je z nasveti in moralno podporo pomagal tistim, ki so se ţeleli izseliti, izdal je tudi brošuro z naslovom Poduk rojakom, ki se hočejo naseliti v Ameriki. Leta 1899 je Šušteršič od Frančiška Buha kupil časnik Amerikanski Slovenec, saj je ta imel teţave z dolgovi in pisanjem prispevkov za časnik. Šušteršič je nato v Jolietu ustanovil slovensko-ameriško tiskovno društvo, ki je prevzelo tisk in upravo Amerikanskega Slovenca, ustanovilo je lastno tiskarno in tiskalo tudi druge slovenske publikacije. Šušteršič je bil ravnatelj tiskarne in glavni urednik, pisal pa je uvodne in načelne članke, organiziral dopisnike ter veliko doprinesel k uspešnosti Amerikanskega Slovenca. To se je pokazalo leta 1911, ko se je moral zaradi bolezni vrniti v domovini, časnik pa je kmalu zatem upadel po kvaliteti in izgubil veliko število naročnikov. Šušteršič je bil soustanovitelj Kranjske slovenske katoliške jednote, ki jo je zastopal z informativnimi in propagandnimi govori na raznih shodih, zborovanjih in misijonih. Bil je tudi predsednik Zveze slovenskih duhovnikov. Umrl je leta 1911 v Ljubljani. Šušteršič, Franc, Slovenski biografski leksikon, http://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi678645/, 3. 8. 2015. Darko Friš, »Franc Šušteršič – duhovnik, organizator, narodni delavec, časnikar in publicist (1891–1910)«, v: Studia Historica Slovenica, št. 2-3 (2013), str. 640. D. Friš, B. Kolar, A. Vovko, Prvih sto let Kranjsko slovenske katoliške jednote, str. 22. 335 Janez Metod Solnce (1861–1915) se je rodil v Smledniku na Gorenjskem. Gimnazijo je končal 1880 in istega leta odšel v Zdruţene drţave. Tam je v semenišču St. Francis, Wisconsin, dokončal študij in bil leta 1884 posvečen za duhovnika. Potem je deloval v krajih New Ulm, Hoke in Owatonna ter leta 1897 nasledil škofa Trobca v Ţupniji sv. Neţe v St. Paulu. Nato je med 1890 in 1894 deloval med slovenskimi delavci v Montani. Umrl je leta 1915 v Jolietu, Illinois. I. Marković, Ameriški Indijanci, str. 474. 336 Franc Ks. Bajec (1866–1931) se je rodil leta 1866 v Ljubljani. V Ameriko se je odpravil 1883, kjer je v zavodu St. Francis v Wisconsinu in na univerzi v Washingtonu študiral etiko in bogoslovje. Za duhovnika je bil posvečen leta 1890, sluţboval pa je v Rush Cityju in Fairfaxu, zatem pa od 1902 v St. Paulu, kjer je deloval v nemških ţupnijah do smrti leta 1931. Matjaţ Klemenčič, Jurij Trunk med Koroško in Zdruţenimi drţavami Amerike ter zgodovina slovenskih naselbin v Leadvillu, Kolorado, in v San Franciscu, Kalifornija (Celovec – Ljubljana – Dunaj, 1999), str. 42 (dalje: M. Klemenčič, Jurij Trunk med Koroško in Zdruţenimi drţavami Amerike). 337 Ciril Zupan (1862–1951) se je rodil leta 1862 v Srakovljah pri Predosljah. V Ljubljani je študiral bogoslovje in se ţe takrat navduševal nad pismi Friderika Barage iz Amerike. Tja je prišel leta 1881 po posredovanju Toma Zupana in Bernarda Ločnikarja, zatem pa vstopil v benediktinski samostan sv. Ivana v Minnesoti. V duhovnika je bil posvečen leta 1886. Na začetku je deloval med Slovenci v Minnesoti, večkrat pa je obiskal tudi Kolorado, kjer je, natančneje v Pueblu, za stalno ostal od leta 1894, ko ga je tja poslal opat Bernard Ločnikar. Od 1910 pa skoraj do konca svojega ţivljenja je deloval med tamkajšnjimi Slovenci, ki so tam ustanovili svojo ţupnijo. Umrl je v Canon Cityju leta 1951. M. Klemenčič, Jurij Trunk med Koroško in Zdruţenimi drţavami Amerike, str. 92–93. M. Klemenčič, Zgodovina skupnosti slovenskih Američanov v Pueblu, Kolorado, str. 219–221.
105 glavnimi pa je bila previsoka cena naročnine, ki je znašala 2 dolarja za naročnike v Ameriki in 3 dolarje za naročnike v Evropi, kar je bilo za večino priseljencev preveč. Od leta 1894 je bil časnik uradno glasilo KSKJ, ki je imela v njem zakupljeno eno stran, kar je prinašalo reden dohodek, a je bilo tudi to premalo. V nekaj letih se je namreč izkazalo, da Tower ni primeren za izdajanje slovenskega časnika, saj je bila slovenska populacija v naselbini premajhna, da bi mu z naročninami zagotavljala preţivetje. Buh je tako leta 1899 sklenil, da bo časnik prodal za 600 dolarjev Frančišku S. Šušteršiču, ţupniku Ţupnije sv. Joţefa v Jolietu, Illinois. Prodaja se je kasneje izkazala za modro, saj je časnik po selitvi iz Towerja oţivel in pridobil veliko novih naročnikov.338
O Buhovem časnikarskem delu in teţavah, s katerimi se je soočal, je škof Trobec povedal:
Leta 1888 je bil prestavljen v Tower, kjer so ţelezni rudniki. Od tam je obiskoval 8 misijonov v okolici. Akoravno je bil obloţen z misijonskimi opravili, je začel časnik, imenovan »Amerikanski Slovenec,« brez denarja in brez naročnikov. /…/ Povsod so bili ţe ljubi rojaki raztreseni po Ameriki, vendar nihče ni vedel, kje so se naselili. Po časniku se bo zvedelo, kje da so, in mogoče jih bo od časa do časa obiskovati, za njih dušne potrebe skrbeti ter jih obvarovati najhujšega brezna zanikrnosti in odpada od sv. vere. Vse, kar so mu dobri ljudje dali, je vteknil v časnik in zraven se je globoko zadolţil iz čiste ljubezni do svojih rojakov. Posebna sreča mu je pozneje pomagala, da je dolgove plačal. Njegovi prijatelji so mu odsvetovali se z novičarstvom pečati, ker mi stari misijonarji ne znamo slovenskega jezika, kakor se zdaj piše in govori. /…/ Kakor se je lahko pričakovalo, je bil koj zaradi pomanjkljive slovenščine hudo napaden, ker pa preč. Mgr. ni ostrašilo. Po dnevu je opravljal svoje duhovske dolţnosti po misijonih, po noči je pa delal za svoj časnik. Spoznal je da se je slovenski jezik v zadnjih 40 letih mnogo spremenil. Zagotovil si je tedaj pomoč nekaterih slovenskih dijakov, ki so dobro slovensko znali, ter se je več let trudil z listom in vse
338 D. Friš, Ameriški Slovenci in Katoliška Cerkev 1871–1924, str. 358–364.
106
ţrtvoval, karkoli je dobil. Previdil je, da je nemogoče več misijonov oskrbovati in zraven še časnik izdajati, zatoraj ga je izročil vašemu čast. ţupniku [Francu Šušteršiču, Joliet, Illinois].339
Nov mejnik v ţivljenju je Buh dosegel 27. decembra 1899, ko je prejel monsinjorsko čast. Ob tem dogodku so v Duluthu priredili slavje:
Tako slavnih cerkvenih obredov še ni videla duluthska katedrala, kakor so se vrstili danes zjutraj. Ob navzočnosti nadškofa Irelanda iz St. Paula, mnogih škofov, kakor: Cotter iz Winone, Shanley iz Fargo in Trobec iz St. Clouda in opat Engelna iz Collegeville, Minn. in druzih je bila podeljena monsignorska čast veleč. g. Jos. F. Buh-u. Izmed slovenskih duhovnikov so bili navzoči sledeči čč. gg.: J. Stariha, generalni vikarij v St. Paulu; A. Plut, Sleepy Eye, Minn.; Jan. Tori, Winsted, Minn.; M. Bilban, Virginia, Minn,: Simon Lampe, indijanski misijonar na White Earth, Minn., Roman Homar, indijanski misijonar v Cloquet, Minn., F. Jager iz Minneapolis, Minn., M. Šavs iz Delano, Minn., F. Košmerl iz Duluth, Minn.340
Ob slavnostnem dogodku so prebrali tudi papeţevo pismo Buhu: »Zaradi vaše gorečnosti in truda-polnega delovanja med Indijanci, da se jim priţge luč svete vere ter Vašega uzornega in krepostnega ţivljenja in zaradi Vašega skrbnega sodelovanja pri upravi škofije zdite se nam vredni časti, katero Vam tem potom podeljujemo.«341
Buha je pot iz Towerja leta 1900 vodila v Ely, kjer je zamenjal Andreja Smrekarja.342 Zaradi gradnje nove cerkve je bila ţupnija zelo zadolţena:
339 »Mgr. J. F. Buh praznoval 50 letnico mašništva«, Amerikanski Slovenec, 5. junij 1908, št. 26, str. 4. 340 »Monsignor Buh«, Amerikanski Slovenec, 5. januar 1900, št. 3, str. 1. 341 Prav tam. 342 Andrej [Andrew] Smrekar (1868–1913) se je rodil v Kneţi pri Tolminu. Osnovno šolo je obiskoval v Podmelcu, nato pa v Tolminu. Gimnazijo je najprej obiskoval v Gorici, nato pa je odšel v Novo mesto. V Ameriko je šel 1891, v St. Paulu vstopil v semenišče in bil leta 1897 posvečen v duhovnika. Nato je sedem mesecev pomagal Joţefu Buhu v Towerju, Minnesota. Potem je bil dve leti ţupnik v Ţupniji sv. Antona v Elyju, leta 1903 pa je postal oskrbnik katoliške bolnišnice St. Anthony v kraju Bemidji ob jugozahodni obali jezera Bemidji, Minnesota. Leta
107
Iz Tower-a je bil naš preč. jubilant prestavljen v Ely, da bi rešil cerkev, ki je bila tako zadolţena, da bi je neizkušen misijonar nikakor ne mogel rešiti. Tudi to breme je rad prevzel in v nekaterih letih je bil ves dolg poplačal.343
Buh je leta 1908 v Jolietu, Illinois, sedeţu KSKJ, praznoval petdeseto obletnico mašništva. O dogodku so poročali v Amerikanskem Slovencu:
Ob navzočnosti obeh slovenskih škofov in večine slovenskih duhovnikov v Ameriki ter ob ogromni udeleţbi vernega občinstva je starosta slovenskih svečenikov v tej deţeli in mnogozasluţni misijonar preč. g. Msgr. J. F. Buh praznoval petdeseti jubilej svojega mašništva ali zlato mašo zadnji torek, 2. junija, v naši jolietski cerkvi sv. Joţefa. /…/ Naša prelepa cerkev se je za to priliko odela v praţnjo opravo. Z mogočnih stolpov sta vihrali slovenska trobojnica in ameriška zvezdnata zastava, a vmes je plapolalo vsepolno različnih praporčkov iz vseh lin in linic; celo cerkveno pročelje pa je bilo prevlečeno z draperijami v ameriških barvah.344
Maša, ki je bila prvotno določena ob enajstih, se je zamaknila za petnajst minut. Vlaki, na katerih so prišli eminentni gostje, so namreč zamujali. Po opravljeni maši je slavnostno pridigo imel škof Jakob Trobec, v kateri je orisal ţivljenjsko pot slavljenca. Poleg Trobca in Buha so bili med navzočimi škof Janez Nepomuk Stariha (Lead, Juţna Dakota), Alojz Plut (Shakopee, Minnesota), indijanska misijonarja Roman Homar in Ciril Zupan idr.
Slavje so 26. julija 1908 priredili tudi v Elyju. Ob tej priloţnosti se je zbralo veliko ljudi, ţe dan prej, 25. julija zvečer, pa so bili v cerkveni dvorani navzoči tudi vsi pomembnejši dostojanstveniki in uradniki JSKJ:
1905 se je podal v Ohio, kjer je deloval v ţupniji St. Lawrence v Clevelandu, 1908 pa je dobil stalno slovensko ţupnijo v Collinwoodu, kjer je deloval do smrti leta 1913. I. Marković, Ameriški Indijanci, str. 447. B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 299. Matjaţ Klemenčič, Slovenes of Cleveland: The Creation of a New Nation and a New World Community Slovenia and the Slovenes of Cleveland, Ohio (Novo mesto, 1995), str. 157. 343 »Mgr. J. F. Buh praznoval 50 letnico mašništva«, Amerikanski Slovenec, 5. junij 1908, št. 26, str. 4. 344 Prav tam.
108
Na 25. zvečer se je ljudstvo zbralo v cerkveno dvorano, katera je bila do kotička polna. Na ta večer se je takorekoč začela slavnost. Tu so ob navzočnosti raznih dostojanstvenikov in uradnikov J. S. K. J. nastopili razni govorniki, kakor n. pr. cerkveni odbor in drugi, vsi ţeleč v imenu tukajšnje ţupnije na mnoga leta našemu slavljencu. G. George L. Brozich je izročil ta večer slavljencu krasen dar tukajšnjih slovenskih katoliških podp. društev: zlat kelih, v znak udanosti našega slovenskega naroda. Društvo sv. Ane je darovalo lepo izdelan podglavnik ali naslonjač z napisov 50letnega jubileja.345
Da je slavje uspelo, so bili zasluţni ţupljani, ki so s pripravami na slovesnost pričeli ţe tri dni prej. O pripravah na slovestnost je v Amerikanskem Slovencu pisalo:
Da mi ţupljani svojega slavljenca ljubimo, pokazali smo to tudi v materijalnem smislu. /…/ Moţaki so imeli nalogo, da okrasijo z raznimi dekoracijami in zastavami cerkveno dvorano ter tako tudi zunaj na ulici med cerkvenimi poslopji. Naša dekleta in ţenice so pridno spletle mnogo krasnih vencev, med temi par prav teţkih, kateri so krasili cerkev v notranjščini. Ţenstvo je imelo polne roke dela, da okrasi z raznimi cvetljicami cerkev in ţupnišče. /…/ Ulica med cerkvenim poslopjem bila je opremljena z zelenim drevjem in zastavami. In na vhodih cerkvenih poslopij so krasili razni slavoloki.346
Do vrhunca slavja je prišlo 26. julija, ko so elyška društva priredila veličastno parado. Ob 10. uri se je v cerkvi začela maša, ki jo je daroval Buh ob sodelovanju Matije Bilbana, duhovnika Worma iz St. Paula in domačega ţupnika Šifrerja. Temu je sledila slavnostna pridiga, ki jo je v slovenščini imel Bilban, v angleščini
345 »Mgr. J. F. Buh praznoval 50 letnico mašništva«, Amerikanski Slovenec, 5. junij 1908, št. 26, str. 1. 346 Jos. J. Peshell, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 7. avgust 1908, št. 35, str. 2.
109 pa Worm. Slavje se je končalo z večerjo v Gleasnovi dvorani, katere povabljenci so bili sami pomembneţi.347
Buh se je nato še zadnjič v svojem ţivljenju odpravil v domovino. Iz Elyja je odšel 28. julija 1908 v Duluth, od tam pa v New York, spotoma pa je obiskal še nekaj prijateljev. Kako priljubljen je bil med ljudmi, je mogoče sklepati po odzivu ob njegovem odhodu: »Pred odhodom na večer je veliko naših rojakov tudi druzih obiskalo častitega gospoda, kjer so vzeli slovo od njih, ţeleč jim srečen pot in zopet na svidenje. Tudi v jutro jih je mnogo rojakov spremilo na kolodvor.«348
Ţupnije sv. Antona ni pustil samevati, zato je poiskal namestnika. To je bil Janez [Ivan] Ev. Šifrer, ki je v Ely prispel 4. julija 1908. Njegov prihod so pozdravili v Amerikanskem Slovencu:
Dobro došli–naš novodošli dušni pastir! Tako se glasi na vseh koncih slovenske naselbine Ely, Minn. In tako se razlega še danes, ker vemo, da smo dobili v našo sredo moţa in našega duhovnega pastirja, očeta, kakor so nam ga priporočali Monsignor Jos. F. Buh, po katerem smo dobili v našo ţupnijo duhovnega očeta, kakor smo ţeleli. /…/ Tu bode skušal prvič delovati v Gospodovem vinogradu. Zatorej Vam danes tu kličemo srčni dobro došli!349
Kmalu po odhodu je Buh ţe pisal pismo uredništvu Amerikanskega Slovenca in v njem podrobneje razloţil, kam je namenjen:
Sedaj sem pa v New Yorku in si tiket preskrbel za Transatlantique line »Savoye«, ki odrine 6. avg. iz New Yorka; postregel me je Mr. F. Sakser. In potem, ako mi milostljivi Bog podari srečno voţnjo, menim 15. avgusta se priporočiti Mater Boţji v Lurdu na Francoskem; potem 13. septembra
347 Jos. J. Peshell, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 7. avgust 1908, št. 35, str. 2. 348 Prav tam. 349 Jos. J. Peshell, časn. por., Mihael Klopčič, organist, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 17. julij 1908, št. 32, str. 2.
110
ponoviti isto slavnost v Lučnah na Kranjskem, kjer sem prvo sveto mašo imel; in potem s svojimi sošolci gremo skupno na Brezje, se Materi Boţji priporočit v varstvo; in decembra meseca menim iti v Rim, okoli Boţiča; in potem se po okoliščinah zopet na spomlad vrniti v Ameriko na svoje prejšno mesto.350
S potovanja se je Buh vrnil v Ely 18. februarja 1909, ob prihodu pa ga je pozdravila mnoţica ljudi. O Buhovem prihodu je Amerikanski Slovenec poročal:
Prečastiti Monsignor Joseph F. Buh V. S. dospel je iz polletnega potovanja po Evropi in Zjedinjenih Drţavah zopet med svoje priljubljene ţupljane v Ely. /…/ Ob prihodu ga je pozdravila in sprejela z veselim srcem mnogobrojna mnoţica raznih veroizpovedanj. Najprej ga je pozdravil naš cerkveni odbor in zatem več naših rojakov. Ţe ko se je vlak pribliţeval kolodvoru, je zaigrala godba višje šole v Ely. Po končanem pozdravljanju na kolodvoru se je podal Monsignore po Camp ulici naravnost do cerkve. Tu ob vhodu cerkve je enajst naših rojakov naredilo krasen špalir z ravno toliko društvenimi zastavami.351
Buh je nato v angleščini nagovoril zbrano mnoţico v cerkvi ter govoril o utrinkih iz svojega popotovanja, slavnost pa se je končala z blagoslovom in molitvijo.352
Da je bil Buh človek mejnikov, dokazuje dejstvo, da je leta 1914 praznoval še en okrogli jubilej. Tega leta je namreč minilo 50 let od njegovega prihoda v Ameriko. Kljub 81. letu, ki ga je praznoval 17. marca, je bil še zmeraj pri močeh, čas pa je našel tudi za Indijance:
Preč. g. Joţef F. Buh v Ely, Minn., starosta slovenskih duhovnikov v Ameriki je obhajal svoj enoinosemdeseti rojstni dan in čez par tednov bo obhajal
350 Monsignor J. F. Buh, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 14. avgust 1908, št. 36, str. 2. 351 Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 26. februar 1909, št. 12, str. 2. 352 Prav tam.
111
zlati jubilej, odkar je prišel v Ameriko, in sicer v St. Paul, Minn. Vzlic visoki starosti opravlja Rt. Rev. Buh sam elyško ţupnijo, ki šteje okoli 300 faranov. Vrhu tega obiskuje tudi vsaki mesec indijansko šolo v Tower.353
Ker je Buh v tem obdobju precej bolehal, je leta 1917 dobil pomočnika, Franka Mihelčiča:354 »Naš častiti vladika [škof] James McGolrick nam je poslal Rev. F. Mihelčiča, kot pomočnika našemu msgr. Jos. F. Buhu. Ta novica je vse ţupljane vzradostila, posebno Slovence, a še bolj pa šolsko mladeţ.«355
Leta 1921 je škof John T. McNicholas v Duluthu ustanovil Monsignor Buh Mission House, Buha pa je postavil na vodilen poloţaj. Ustanova je sluţila kot središče za misijonarje, ki so, kot nekdaj Buh, delovali v več misijonih. Vendar pa ta zgodba ni dolgo trajala, saj je Buhovo ţivljenje po nekajdnevni bolezni ugasnilo 2. februarja 1922.356
Buhovo ţivljenje in značaj je dobro povzel naslednji prispevek v Amerikanskem Slovencu:
Preč. Mgr. Buh je bil povsod priljubljen in od vseh spoštovan, ne samo od katoličanov, ampak tudi od drugovercev. Bil je vedno za vse vnet, kar je dobrega, poniţen, pohleven, potrpeţljiv, nesebičen ter z vsem zadovoljen. Njemu je zadoščalo za celo leto, s čimur bi navadni človek komaj en mesec shajal.357
353 »Rt. Rev. Jos. F. Buh«, Amerikanski Slovenec, 10. april 1914, št. 38, str. 1. 354 Francis [Frank] Mihelčič (1892–1980) je v Ameriko prišel z bratom in se naselil v Clevelandu, Ohio. Pri tamkajšnjih jezuitih je začel s študijem filozofije. Šolanje je zaključil v St. Paulu, Minnesota. Kot duhovnik je začel delovati leta 1917 v duluthski škofiji. Novembra 1917 je odšel v Ely, Minnesota, kot pomočnik tamkajšnjega ţupnika Joţefa Buha. Leta 1922, po Buhovi smrti, je Mihelčič uradno postal ţupnik Ţupnije sv. Antona v Elyju. Delo je opravljal do upokojitve leta 1968. Umrl je 1980 v Elyju. B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 291. 355 Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 20. november 1917, št. 103, str. 2. 356 B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 234. 357 »Mgr. J. F. Buh praznoval 50 letnico mašništva«, Amerikanski Slovenec, 5. junij 1908, št. 26, str. 4.
112
Slika 4: Joţef Frančišek Buh Vir: B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 183.
4.4.4 Kratek pregled zgodovine Ţupnije sv. Antona
Ţupnija sv. Antona je bila po ustanovitvi tretja najstarejša slovenska ţupnija v Zdruţenih drţavah Amerike, takoj za Ţupnijo sv. Martina (1871) v naselbini Tower, Minnesota, in Ţupnijo sv. Štefana (1871) v naselbini Brockway, Minnesota.358 Nastala je leta 1888 kot hči najstarejše Ţupnije sv. Martina iz Towerja. Joţef F. Buh, ki je bil v tem času ţupnik v Ţupniji sv. Martina, je svoje delovanje razširil tudi na takrat majhno naselbino Ely, ki je štela 177 prebivalcev. Bogosluţje je sprva potekalo v gozdarski pisarni, ki jo je upravljal Thomas Fottrill, kasneje, do izgradnje cerkve sv. Antona, pa na domu Franka Lozarja. Prvi zabeleţen krst se je zgodil 27. novembra 1888, krščena pa je bila Catherine A. Byrne, hči enega izmed rudarskih delovodij. V tem času je Buh naselbino obiskoval enkrat mesečno.359
Nekateri ustanovitelji Ţupnije sv. Antona:
358 D. Friš, Ameriški Slovenci in Katoliška Cerkev 1871–1924, str. 87. 359 A History of St. Anthony's Church, str. 6.
113
Joseph Mathias Agnich, Frank Arko, Jacob Butala, John Butala Sr., John Butala Jr., John Bartol, John Adlesich, John Horvat, Joseph Mihelich, John Musich, Matt Mauser, Jacob Mayerle, George Movrin, John Mesojedec, Joseph Fir, John Lamuth, Matt Boldine, John Rom, Casper Rom, John Erzar, Frank Lesar, John Globokar, Mathias Deyak, John Govze, John Vertin, Joseph Skala, John Rauch, Joseph Peshel Sr., Stefan Vertin, Jospeh Skala, Jacob Klobuchar, John Zalec, Paul Lobe, Martin Petek, Frank Lozar, Lawrence Lozar, Simon Oblak, Louis Veranth, John Buccowich, John Preshiren, John Smrekar, Joseph Stepic, Frank Gervas, John Pluth, John Kapsch, Mathias Kapsch, Peter Bezek, Anton Kochevar, Matt Kure, Frank Veranth, John Kotchevar in Matt Muhvich.360
Prvotna cerkev sv. Antona je bila dokončana leta 1890, posvetil pa jo je škof James McGolrick iz Dulutha. V njenem zvoniku se je nahajal 301 kilogram teţak zvon, ki so ga ulili v livarni McShane v Baltimoru, Maryland, posvečen pa je bil Devici Mariji. Kasneje so to cerkev uporabljali za verouk in kot prostor za srečanja, sestanke ipd., dokler je niso leta 1924 prodali.361
Ţupnija je kmalu po nastanku začela hitro rasti. Ker je naselbino Buh lahko obiskoval samo enkrat na mesec, je za pomoč pri svojem delu v Elyju zaprosil svojega nekdanjega učenca Mathiasa Bilbana.362 Ta je v Ţupnijo sv. Antona prišel leta 1893 in zanjo skrbel vse do 1897, ko ga je zamenjal Andrew Smrekar. Tega leta je ţupnija štela 1900 ţupljanov, za katere je obstoječa cerkev sv. Antona postala premajhna. Pod Smrekarjevim vodstvom so nato zbrali potrebna finančna sredstva (okoli 20.000 dolarjev) in se lotili gradnje nove cerkve, ki je bila zgrajena
360 A History of St. Anthony's Church, str. 7. 361 Prav tam, str. 6. 362 Matija [Mathias] Bilban (1863–1937) se je rodil na Gorenjskem, v Zdruţene drţave pa je odšel leta 1883. Študiral je v St. John's Collegeu, Collegeville, Minnesota. Študij bogoslovja je dokončal leta 1892 v St. Paulu in bil posvečen za duhovnika. Leta 1893 je odšel v Tower, Minnesota, kjer je bil pomočnik Joţefa Buha. Po letu 1895 je oskrboval razne misijone v škofijah Duluth in Marquette. Nato je deloval v slovenskih naselbinah Iron Mountain, Michigan, Eveleth, Sparta, Virginija in Biwabik, Minnesota, kjer je postavil oziroma dokončal tamkajšnje cerkve. Leta 1903 je postal ţupnik slovenske ţupnije v Evelethu, Minnesota. Umrl je v Duluthu, po dvajsetletnem delovanju med rudarji in belimi naseljenci na območju Ţeleznega okroţja v severni Minnesoti. I. Marković, Ameriški Indijanci, str. 436.
114 poleti 1900.363 Treba je še omeniti, da je Buh ţe med delovanjem Bilbana v Elyju dal zgraditi tudi ţupnišče.364
Slika 5: Cerkev sv. Antona (zgrajena leta 1900) Vir: B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 181.
Nova cerkev je bila posvečena 30. novembra 1900 in je bila ob dokončanju ena večjih cerkva na severozahodu Minnesote. V dolţino je merila 27,4 m, v širino 15,2 m, sprejela pa je lahko do 500 ljudi. Zvonik, visok 38 m, je sluţil kot domovanje za tri zvonove: najmanjšega iz prvotne cerkve ter dva večja, 635 in 1134 kilogramska zvonova. Zaradi njihove teţe so morali zvonik kasneje še dodatno okrepiti.365 Dve leti kasneje, 1902, je Buh v domovini naročil še ročno izdelano uro za zvonik.366
Seznam donatorjev, vgraviran na zvonu: J. Butala, Frank Lozar, Steve Preshiren, J. Preshiren, J. Rauh, J. Koce, J. Agnich, M. Agnich, Steve Agich, J. Bartol, M. E. Gleason, J. Globokar, J. Govţe, J.
363 A History of St. Anthony's Church, str. 6–7. 364 B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 180. 365 A History of St. Anthony's Church, str. 7. 366 B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 180.
115
Butala Jr., J. Smuk, S. Skala, M. Muhvic, J. Lovsin Jr., A. Kochevar, W. Smrekar, J. Sarabon, E. Skubic, J. Rozic, L. Virant, Frank Wagner, M. Weinzierl in Steve Zgonc.367
Leta 1900 je Buh prevzel mesto ţupnika v Elyju, Smrekar pa njegovo mesto v Towerju. Buhu je v osmih letih uspelo poplačati dolg, ki je zaradi nove cerkve ostal še od Smrekarja. V tem času se je Buh ukvarjal še s številnimi drugimi aktivnostmi v različnih krajih, začela pa so se mu poznati tudi leta. Zato se je leta 1908 odločil, da si bo vzel krajši premor, med katerim ga je devet mesecev v Elyju nadomeščal Janez Šifrer. V tem času je Buh obiskal domovino, kar je sovpadlo z njegovo obletnico zlatomašništva. Nato pri svojem delu ni imel pomočnika vse do leta 1917, ko mu je, takrat staremu 85 let, na pomoč priskočil Frank Mihelčič, ki je leta 1922 prevzel Buhovo poslanstvo.368
Slika 6: Frank Mihelčič
Vir: B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 291.
V obravnavanem obdobju je pod vodstvom Franka Mihelčiča prišlo do naslednjih izboljšav: – 1918 je bilo ţupnišče prenovljeno, dobilo je tudi peč, – 1919 so v cerkvi namestili centralno ogrevanje v vrednosti 6000 dolarjev, – 1920 so ţupnišče še dodatno izboljšali, – 1930 so notranjost cerkve na novo okrasili ter prebarvali zunanjost,
367 A History of St. Anthony's Church, str. 7. 368 B. Coleman, V. LaBud, Masinaigans: The Little Book, str. 182.
116
– 1932 so s prostovoljnim delom ţupljanov izboljšali/prenovili tla v cerkvi.369
Kot zanimivost omenjamo, da je leta 1928 ţupnija, kot ena prvih, odprla vrata počitniškemu verskemu pouku.370 Leta 1939 pa je za štiristo dolarjev dokupila šestinšestdeset parcel, s katerimi je razširila svoje farno pokopališče.371
4.4.5 Statistika Ţupnije sv. Antona
Sliko o ţivljenju slovenskih prebivalcev Elyja dopolnjujejo statistični podatki iz arhiva Ţupnije sv. Antona. Večina njenih ţupljanov je bila namreč Slovencev, zato nam lahko ti podatki dajo podrobnejši pogled. Na podlagi priimkov je mogoče sklepati, da so bili, poleg prevladujočih Slovencev, med ţupljani Ţupnije sv. Antona tudi pripadniki drugih narodnosti. Ta podatek je treba upoštevati pri podajanju sklepov iz spodnjih tabel. Zavedati se je namreč treba, da se je slovenska prisotnost v Elyju začela vidneje večati z začetkom dvajsetega stoletja. Previdnost je treba ohraniti tudi za konec obravnavanega obdobja, torej nekako konec tridesetih let dvajsetega stoletja, saj so se v tem obdobju začele mešane poroke, ko so se začeli med seboj poročati pripadniki različnih narodnosti in s tem tudi veroizpovedi. To pred tem ni bilo v veljavi, saj so se večinoma poročali znotraj lastne narodne skupnosti, posledično tudi veroizpovedi.
Poleg Slovencev so bili, sodeč po priimkih, med ţupljani prisotni Italijani (Tollero, Marroni, Morelli, Gianotti, Branzelli, Martinetti, Serafine, Franzetti), Irci (O'Brien, O'Connor, Gleason, Fleming, O'Neil, Campbell, Fleming), Škoti in Angleţi (Cowling, Halliday, Weed, Anderson, Wright, Howard), manj pa tudi Nemci (Seiberlich, Schaeffer) in pripadniki skandinavskih narodov (Maki, Anderson).
369 A History of St. Anthony's Church, str. 9. 370 A. Prša, Slovenski izseljenci v Elyju, str. 55. 371 »Dogodki med Slovenci po Ameriki, Elyška ţupnija kupi dodatni svet za pokopališče«, Amerikanski Slovenec, 28. december 1939, št. 247, str. 2.
117
Podatki iz spodnjih tabel predstavljajo sliko, ki je na eni strani posledica lokalnih, na drugi pa svetovnih ali zunanjih dogodkov, ki so vplivali na ţivljenje tamkajšnjih ljudi, torej na število pogrebov, porok in krstov. Ostre zime, izbruhe bolezni, razne nesreče ipd. je mogoče uvrstiti med lokalne dejavnike. Med svetovne oz. zunanje dejavnike spadajo gospodarske krize (npr. ţe omenjena kriza leta 1907 in velika gospodarska kriza v tridesetih letih dvajsetega stoletja), prva svetovna vojna idr.
Na število pogrebov so redno vplivale bolezni, med katerimi so bile zelo pogoste in smrtonosne jetika, pljučnica in gripa. Zelo nevaren je bil izbruh gripe leta 1918, ki ni bil omejen samo na Ely, temveč je bil svetovni pojav.372 K smrtnosti je nekoliko prispevala prva svetovna vojna, ki je bila v kombinaciji z izbruhom gripe kriva za relativno veliko število pogrebov leta 1918. Kot je mogoče razbrati s spomenika ţrtvam obeh svetovnih vojn iz Elyja, se je med ţrtvami prve svetovne vojne znašlo tudi nekaj Slovencev (krepko zapisani): Arthur J. Duggan, Frank Lozar, Edward John Mattson, Joseph Muhvich, Marko Petritz, John H. Pluth, George E. Porthan, Matt Preblich, Otto Pusari, Matt Smuk, Tuurrie Suominen, Philip T. White.
Za smrtnost so bile krive tudi številne nesreče na delovnih mestih, predvsem v rudnikih, veliko smrtnih primerov pa je bilo tudi zaradi nesreč pri sečnji v gozdovih. Zlasti v zimskih mesecih se je dogajalo, da so ljudje, predvsem gozdarji, zaradi slabe vidljivosti zašli in zmrznili v gozdovih. Tak primer se je zgodil npr. leta 1912, ko je bila zima še posebej mrzla: »Odkar obstoji tukajšnja naselbina, še ni bilo toliko posledic zime kakor letos. Skoraj sleherni dan pripeljejo kako osebo docela zmrznjeno ali pa ozeble ude; bolnišnica je prenapolnjena bolnikov.«373 Dogajale so se tudi druge nesreče, npr. utopitve, poţari, nesreče pri lovu, s pojavom prvih avtomobilov pa tudi avtomobilske nesreče374 idr.
372 »Ely Short 300 Votes«, The Ely Miner, 8. november 1918, št. 18, str. 1. 373 »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 2. februar 1912, št. 9, str. 2. 374 »Dogodki med Slovenci po Ameriki, Avtna nesreča«, Amerikanski Slovenec, 9. avgust 1938, št. 153, str. 2.
118
Na ţivljenje so vplivali tudi redki naravni pojavi. Ko se je leta 1910 na nebu pokazal Hallyjev komet, ki se pokaţe na vsakih 76 let, so ga opazili tudi v Elyju. Zanimivo je, da je njegov prihod vznemiril mnogo ljudi. Posledično se je povečal obisk cerkva, saj so se ljudje mnoţično zatekali k molitvam, za mnoge je prihod kometa naznanjal katastrofo ali celo morebiten konec sveta.375 Druga, verjetno še bolj zanimiva posledica je porast porok v letu 1910. V tem letu je namreč prišlo do največjega števila porok v celotnem obravnavanem obdobju. To je opazil tudi nek dopisnik Amerikanskega Slovenca iz Elyja, ki je zapisal takole:
In ta prešmencana Halleyeva repata zvezda, ki je svetila na nebu kot menda še sveti, je kot učenjaki trdijo, precej zgodovinska in zato menda navdušuje naše mladeniče kot mladenke k večni zakonski zvestobi, da mnoge mlade Slovenke zapuste očeta in mater ter hite za moţem v Ameriko.376
Verjetno največji vpliv na ţivljenje v Elyju so imele gospodarske razmere v Zdruţenih drţavah, v obdobju gospodarskih kriz pa tudi v svetovnem okviru. Predvsem v začetnem obdobju, ko se je Ely še razvijal, je število prebivalstva nihalo glede na gospodarske razmere. Ţe manjši pretres, ki je vplival na zmanjšanje povpraševanja po ţelezovi rudi, je povzročil, da so v mesto nehali prihajati novi naseljenci, ob dolgotrajnejšem pomanjkanju dela pa so mesto začele zapuščati cele mnoţice ljudi, ki so se podali v kraje, kjer je bilo na voljo delo, ali pa so se vrnili v domovino. Krizam pred prvo svetovno vojno je sledila povojna kriza, nato blagostanje, temu pa leta 1929 velika depresija, ki je Ely, tako kot druga mesta po Zdruţenih drţavah, močno prizadela. Kriza se je poznala tudi v številu porok, ki je padlo leta 1929, stanje pa se je popravilo šele 1934 in v naslednjih letih počasi naraščalo.
375 J. W. Somrock, A History of Incredible Ely, str. 33–34. 376 M. P., »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 17. junij 1910, št. 28, str. 2.
119
Število Število Število Leto pogrebov Leto pogrebov Leto pogrebov 1889 2 1906 55 1923 21 1890 7 1907 36 1924 23 1891 8 1908 30 1925 39 1892 9 1909 24 1926 34 1893 9 1910 35 1927 26 1894 18 1911 26 1928 33 1895 15 1912 37 1929 26 1896 18 1913 43 1930 27 1897 13 1914 49 1931 26 1898 2 1915 24 1932 21 1899 14 1916 46 1933 26 1900 11 1917 36 1934 26 1901 29 1918 62 1935 21 1902 39 1919 26 1936 28 1903 35 1920 24 1937 29 1904 19 1921 38 1938 25 1905 14 1922 33 1939 30
Tabela 4: Število pogrebov v Ţupniji sv. Antona v obdobju 1889–1939
Vir: Arhiv Ţupnije sv. Antona, Ely, Minn., Volume II Baptism/Funeral/Marriage 1888–1900; Funerals 1900–1918 in Death Register, Church of St. Anthony, Ely, Minn., January 1918–1939.
Število Število Število Leto porok Leto porok Leto porok 1889 3 1906 44 1923 12 1890 3 1907 41 1924 12 1891 14 1908 19 1925 16 1892 8 1909 13 1926 18 1893 18 1910 52 1927 33 1894 5 1911 45 1928 18 1895 6 1912 41 1929 9 1896 20 1913 49 1930 19 1897 12 1914 16 1931 19 1898 15 1915 18 1932 13 1899 20 1916 14 1933 20 1900 32 1917 28 1934 40 1901 43 1918 9 1935 31 1902 37 1919 14 1936 34 1903 43 1920 16 1937 36 1904 19 1921 32 1938 51
120
1905 19 1922 15 1939 32
Tabela 5: Število porok v Ţupniji sv. Antona v obdobju 1889–1939
Vir: Arhiv Ţupnije sv. Antona, Ely, Minn., Volume II Baptism/Funeral/Marriage 1888–1900; Marriages 1901–1908; Registrum Matrimoniorum 1908–1934; Marriage Data, Church of St. Anthony of Padua, Ely, Minn., January 1st 1934–, str. 1–5 in Marriage Register, Church of St. Anthony of Padua, Ely, Minn., April 23rd 1934–, str. 1–22.
Število Število Število Leto krstov Leto krstov Leto krstov 1888 1 1905 118 1922 110 1889 7 1906 135 1923 95 1890 20 1907 150 1924 84 1891 29 1908 161 1925 88 1892 35 1909 134 1926 84 1893 55 1910 129 1927 69 1894 48 1911 169 1928 72 1895 57 1912 154 1929 62 1896 50 1913 192 1930 52 1897 75 1914 191 1931 / 1898 54 1915 199 1932 / 1899 75 1916 195 1933 / 1900 90 1917 158 1934 / 1901 111 1918 175 1935 / 1902 121 1919 92 1936 / 1903 135 1920 111 1937 / 1904 147 1921 115 1938 / 1939 /
Tabela 6: Število krstov v Ţupniji sv. Antona v obdobju 1888–1930
Vir: Arhiv Ţupnije sv. Antona, Ely, Minn., Volume II Baptism/Funeral/Marriage 1888–1900; Registrum Baptizatorum 1900–1910; Registrum Baptizatorum 1908–1912; Baptisms 1912–1918; Liber Baptismorum, Ecclesiae Sancti Antonii, Civitatis Ely, Minn., 1918–1930.
121
4.5 DRUŠTVENO ŢIVLJENJE
4.5.1 Bratske podporne organizacije
Bratske podporne organizacije so v Zdruţenih drţavah Amerike začele nastajati kot neposreden odgovor na slabe ţivljenjske in delovne pogoje, ki jih je kmalu po prihodu izkusila večina priseljencev iz Evrope. Ker niso poznali jezika in ameriškega načina ţivljenja, so, zato da so lahko preţiveli, velikokrat morali poprijeti za najteţja in najnevarnejša dela, ki so bila slabo plačana. Nesreče, ki so ubile ali pohabile mnogo ljudi, so bile mnoţične. Ljudje, ki jih je doletela nesreča in so ostali pohabljeni, so se morali po nesreči znajti sami. Zdruţene drţave namreč vse do konca prve svetovne vojne niso poznale socialnega in zdravstvenega zavarovanja. Naloge današnjih zavarovalnic so tako prvotno opravljale bratske podporne organizacije, ki so jih ustanovile posamezne etnične skupnosti.377
Ker so bile bratske podporne organizacije na začetku, zaradi lokalnega značaja in posledično omejenega števila članstva, finančno precej omejene, so svoje delovanje skušale razširiti na vse pripadnike etnične skupnosti v Ameriki. Temelj so začela predstavljati krajevna društva s svojim članstvom. Več kot je bilo članstva ali udov, večja je bila finančna varnost. Vseeno pa so se (npr. zaradi visoke smrtnosti idr.) mnoge organizacije srečevale s finančnimi teţavami, ki so jih reševale na različne načine ali pa so propadle.378
Zgledu drugih narodov so sledili tudi slovenski izseljenci. Ti so prvo podporno društvo ustanovili leta 1882 v Calumetu, Michigan. Imenovalo se je Podporno društvo sv. Joţefa. Za njim je bilo leta 1888 ustanovljeno Podporno društvo sv. Martina v Chicagu, temu pa so nato sledila še podporna društva v drugih mestih
377 Darko Friš, Bogdan Kolar, Andrej Vovko, Prvih sto let Kranjsko slovenske katoliške jednote: Pregled zgodovine KSKJ: 1894–1994 (Ljubljana, 1997), str. 15 (dalje: D. Friš, B. Kolar, A. Vovko, Prvih sto let Kranjsko slovenske katoliške jednote); Matjaţ Klemenčič, »Fraternal Benefit Societies and the Slovene Immigrants in the United States of America«, v: Etnični fraternalizem v priseljenskih deţelah, ur. Matjaţ Klemenčič (Maribor, 1996), str. 24 (dalje: M. Klemenčič, Fraternal Benefit Societies). 378 D. Friš, B. Kolar, A. Vovko, Prvih sto let Kranjsko slovenske katoliške jednote, str. 16.
122
Zdruţenih drţav. Njihov osnovni namen je bila pomoč članom v primeru nezgod, bolezni in pokop v primeru smrti. Društva so hitro postala pomembna tudi na verskem, narodnem, političnem in kulturnem področju. Sprva so bile slovenske podporne organizacije izrazito katoliške. To se je spremenilo z letom 1904, ko je bila ustanovljena Slovenska narodna podporna jednota, saj so po tem letu svoje organizacije začeli ustanavljati tudi bolj liberalno in socialistično usmerjeni slovenski priseljenci.379 Tako je nastalo veliko število krovnih organizacij, ki so bile posledica razpršenosti slovenske poselitve v ZDA, ali pa so nastale kot posledica ideoloških razlik, ki so bile deloma prinesene iz stare domovine oz. so nastale pod vplivom razmer v novi domovini.380 V Elyju je v obravnavanem obdobju delovalo relativno veliko število krajevnih društev različnih verskih in svetovnonazorskih usmeritev. Krajevna društva so v nadaljevanju našteta v sklopu bratskih podpornih organizacij.
4.5.2 Društva v sklopu KSKJ
Prva slovenska bratska podporna organizacija, Kranjsko slovenska katoliška jednota (KSKJ), je bila ustanovljena leta 1894 v mestu Joliet v drţavi Illinois. Pobudo za njeno ustanovitev je dal ţupnik Frančišek S. Šušteršič. Ta se je pri svojem delu velikokrat srečal z ljudmi, ki zaradi takšnih in drugačnih nesreč, ki so jih zadele, niso mogli več ţiveti v Ameriki niti se vrniti v domovino. Po zgledu drugih narodov je na seji društva Vitezov sv. Jurija 12. marca leta 1893 predlagal ustanovitev bratske podporne organizacije. Sprva je predlog naletel na odobravanje, a do realizacije ni prišlo. Do obuditve predloga je prišlo istega leta na pobudo Matije Šavsa,381 ki je ob pomoči Joţefa F. Buha, takratnega urednika
379 D. Friš, B. Kolar, A. Vovko, Prvih sto let Kranjsko slovenske katoliške jednote, str. 17–18. 380 Matjaţ Klemenčič, »Slovenske naselbine v Zdruţenih drţavah Amerike«, v: Slovensko izseljenstvo: zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice, gl. ur. Milica Trebše - Štolfa in odg. ur. Matjaţ Klemenčič (Ljubljana, 2001), str. 181–182 (dalje: M. Klemenčič, Slovenske naselbine v zdruţenih drţavah Amerike). 381 Matija Šavs (1870–1944) se je rodil na Bregu ob Kokri nad Kranjem. V Ameriko je odšel leta 1891 in šolanje končal na St. Thomas Seminary in St. Paul Seminary v St. Paulu. Za duhovnika je bil posvečen 1895. Najprej je od leta 1896 deloval v Delanu, Minnesota, med angleško, nemško in poljsko govorečimi ţupljani. Leta 1917 je postal ţupnik, pozneje pa dekan v Shakopeeju in je med angleško in nemško govorečimi verniki zgradil več stavb za verske, društvene in druţbene potrebe. Čeprav je deloval med neslovenskimi ameriškimi izseljenci, se je posvečal tudi Slovencem. Pisal
123
časnika Amerikanski Slovenec, v le-tem objavil članek z naslovom »Svoji k svojim«, s katerim je ţelel nagovoriti rojake. Ideja je naletela na plodna tla, vse to pa je vodilo do ustanovne konvencije KSKJ, ki se je zgodila med 1. in 2. aprilom 1894 v Jolietu, Illinois.382
Prvi predsednik Kranjsko slovenske katoliške jednote je postal Joseph Stukel. Za prvega podpredsednika je bil izvoljen Stephen Pasic, za prvega sekretarja Michael Wardjan, za drugega sekretarja John Pakiz, Stephen Stanfel je postal blagajnik. Nadzorniki so postali Math Brunski, John Oberstar in Peter Miketic. Uradno glasilo je postal Amerikanski Slovenec, in sicer vse do leta 1915, ko je njegovo vlogo prevzelo Glasilo KSKJ. Z delovanjem je organizacija pričela 1. junija leta 1894. Takrat je štela 333 članov in ni imela premoţenja. Vse pomembnejše odločitve glede njenega delovanja so sprejemali na konvencijah, na katerih so odločali o višini članarin, zavarovalnih premijah, gradnji glavnih sedeţev organizacije, štipendiranju ipd. Te so bile sprva organizirane enkrat letno, po 1898 vsaki dve leti, po 1908 na vsake tri, po 1926 pa na vsake štiri leta.383
Krajevna društva v Elyju v sklopu KSKJ: – Sveti Anton Padovanski št. 72; društvo je za sprejem v KSKJ zaprosilo maja 1904.384 V KSKJ je bilo sprejeto junija istega leta. Ob sprejetju je društvo štelo 21 članov: Franc Grebenc, Franc Indihar, Janez Skraba, Jakob Šerjak, Janez Podlogar, Franc Ţeleznikar, Anton Grebenc, Martin Švigel, Matevţ Glinšek, Janez Rus, Joţef Indihar, Anton Zbačnik, Franc Klančar, Andrej Glinšek, Janez Mervar, Joţef Palčar, Joţef Tomaţič, Joţef Koščak, Anton Seliškar, Franc Veranth in Anton Zajc.385
je članke za Amerikanskega Slovenca in drug katoliški tisk. Bil je eden izmed ustanoviteljev Kranjske slovenske katoliške jednote. Umrl je leta 1944 v Shakopeeju, Minnesota. Šavs, Matija, Slovenski biografski leksikon, http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi642276/, 3. 8. 2015. 382 D. Friš, B. Kolar, A. Vovko, Prvih sto let Kranjsko slovenske katoliške jednote, str. 22–27. 383 Matjaţ Klemenčič, Igor Javernik, »Ustanovitev in razvoj Kranjsko slovenske katoliške jednote – prve slovenske centralizirane podporne organizacije v Zdruţenih drţavah Amerike«, v: Etnični fraternalizem v priseljenskih deţelah, ur. Matjaţ Klemenčič (Maribor, 1996), str. 348–349 (dalje: M. Klemenčič, I. Javernik, Ustanovitev in razvoj Kranjsko slovenske katoliške jednote). 384 »K. S. K. Jednota, Prošnja«, Amerikanski Slovenec, 27. maj 1904, št. 24, str. 7. 385 »Z urada K. S. K. Jednote«, Amerikanski Slovenec, 17. junij 1904, št. 27, str. 5.
124
– Sveti Joţef št. 112; društvo so ustanovili člani Društva sv. Cirila in Metoda št. 4 iz Towerja, ki so ţiveli v Elyju. V KSKJ je bilo sprejeto 1. aprila 1907.386 – Marija Vnebovzeta št. 203.
4.5.3 Društva v sklopu JSKJ
Jugoslovanska katoliška jednota (JSKJ) je nastala 18. julija 1898 v Elyju, Minnesota, potem ko sta se društvi Sv. Ciril in Metod in Presveto Srce Jezusovo odločili (z 292 od 300 glasov članov) za izstop iz Kranjsko slovenske katoliške jednote.387 Društvi sta 30. julija 1898 v Glasu naroda objavili naznanilo, v katerem sta pojasnili vzroke, ki so ju privedli do odločitve o izstopu iz KSKJ:
Naznanjamo bratom obeh društev, kteri bivajo izvan Ely, Minn., da smo odstopili od K. S. K. J. iz teh uzrokov: 1. Zaradi prevelicih stroškov; 2. Ker so vsa društva letos poslala delegate v obilnem številu k zborovanju v Pueblo, Colo., češ, da bodo kaj koristnega napravili za zatirane delavce in kakor so nam naši delegatje vrnivši se iz Pueble razloţili, da so bili vsi delegatje vneti kaj dobrega ukreniti, in da si jih je bila večina, ni bilo mogoče to. Pravila in sklepi Jednote so bile ţe preje dogotovljeni in kar zborovalcem predstavljeni v edino odobravanje, in bilo naročeno, da se ne sme nič odvzeti, ali prenarediti, le kaj pridejati po njih okusu je bilo dovoljeno. Nam ne gre na um po čemu napravljati tako velike stroške za delegate? Zato smo odstopili, ker ni mogoče dalje po onih pravilih in sklepih hoditi z Jednoto.388
Če si razloge ogledamo natančneje, ugotovimo, da je do izstopa prišlo, ker je bil Joseph Agnich, ki je bil na četrti konvenciji leta 1897 v Red Jacketu, Michigan, izvoljen za nadzornika, izključen iz glavnega odbora. Izključitev si je prisluţil, ker
386 »K. S. K. Jednota, Iz urada glavnega tajnika«, Amerikanski Slovenec, 12. april 1907, št. 18, str. 5. 387 D. Friš, Ameriški Slovenci in Katoliška Cerkev 1871–1924, str. 243–245. 388 Ivan Govţe, »Naznanilo«, Glas naroda, 30. julij 1898, št. 36, str. 2.
125 je na zborovanju »krcnil jolietske uradnike«, ti pa so ga zato brez vednosti delegatov posameznih društev izključili. Društvo sv. Cirila in Metoda, katerega predsednik je bil Agnich, je za odstavitev izvedelo šele na naslednji konvenciji leta 1898 v Pueblu, Kolorado. Izključitev so v društvu označili za samovoljno sprejemanje odločitev in kršitev sklepov, ki so bili sprejeti na glavnem zborovanju. Ker so bili tako v Društvu sv. Cirila in Metoda kot v Društvu Presvetega Srca Jezusovega nezadovoljni s prevelikimi stroški poslovanja v KSKJ, so se oboji odločili za izstop iz KSKJ in za ustanovitev nove samostojne bratske podporne organizacije.389 Dodaten razlog za izstop je bilo tudi dejstvo, da je bil del članstva nezadovoljen s strogimi verskimi pravili, ki jih je KSKJ zahtevala od svojih članov. V praksi je to pomenilo, da je od članov zahtevala strogo versko ţivljenje, člani so bili namreč dolţni opravljati spovedi, zahtevano pa je bilo, da imajo urejeno zakonsko ţivljenje s cerkveno poroko idr.390
Glas naroda je o prelomnem dogodku za KSKJ pisal takole:
Kaj takega pa še ne! To so otrinki! Društvo sv. Cirila in Metoda v Ely, Minn., je v nedeljo 17. junija sklenolo, razven 8 članov, da odstopi od K. in K. Jednote! Največje društvo Jednote hoče to storiti in to v področju »Am. Slov.« Pa pravijo, da ne škriplje, preobrača se ţe. Razumni delavci so siti Vašega pritiska in potentatskega nasilstva. Za njegove lastne novce ga kaznujete! Narod vidi, oči se mu odpirajo, zarja svita, biti če dan. Naprej dobri narod, otresi se more in verig!391
Glede na odziv Glasu naroda ni treba posebej poudarjati, da so se odnosi s KSKJ izredno zaostrili, do pomiritve pa v obravnavanem obdobju ni prišlo. Napadi ene in druge strani so se redno vršili, naj je šlo za lokalne dogodke, dogodke v domovini, v Zdruţenih drţavah ipd. KSKJ se namreč z nastalim poloţajem ni ţelela sprijazniti in je začela po svojem glasilu Amerikanski Slovenec napadati
389 D. Friš, Ameriški Slovenci in Katoliška Cerkev 1871–1924, str. 243–245. 390 Matjaţ Burjak, Jugoslovanska katoliška jednota – ameriška bratska zveza od nastanka do leta 1960, diplomsko delo (Maribor, 1995), str. 23–24 (dalje: M. Burjak, Jugoslovanska katoliška jednota). 391 »Drobnosti«, Glas naroda, 23. julij 1898, št. 34, str. 3.
126
JSKJ. Seveda jo je ta zavračala, posledično pa sta bili od takrat obe organizaciji veliki nasprotnici, ki v boju nista izbirali sredstev.392
Ko je Glas naroda o dogajanju pisal naslednjič, je ţe bil uradno glasilo nove bratske podporne organizacije – Jugoslovanske katoliške jednote. Ta je bila ustanovljena 18. julija 1898 v Turf Hallu hotela Veranth v Elyju.393 Za prvega predsednika je bil izvoljen Josip Agnich, za podpredsednika pa Georg Kotze. Prvi tajnik je postal Ivan Govţe, drugi tajnik Štefan Banovec, za blagajnika pa je bil izvoljen John Globokar. »Pregledovalci knjig« oz. člani nadzornega odbora so postali John Habjan (predsednik), John Preširn (prvi nadzornik) in Josip Mantel (drugi nadzornik). Vsi našteti so bili doma v Elyju.394 Posebno vlogo je dobil tudi Frank Sakser,395 lastnik Glasu naroda, ki je postal uradno glasilo JSKJ. Frank Sakser je veljal za »sivo eminenco«, saj ni bil nikoli član nadzornega odbora, čeprav je bil eden izmed ustanoviteljev in zapisnikar na glavnih zborovanjih. Prav tako ni bil nikoli član nobenega krajevnega društva, ampak vedno le član krovne organizacije, kar je JSKJ v posebnih primerih dopuščala. V JSKJ je imel Sakser velik ugled in je velikokrat na glavnih zborovanjih zastopal posamezna krajevna
392 Darko Friš, »Jugoslovanska katoliška jednota (1898–1920)«, v: Dve domovini, št. 5 (1994): str. 42. 393 Matjaţ Burjak, »Jugoslovanska katoliška jednota (JSKJ) oziroma ameriška bratska zveza (ABZ) od ustanovitve do leta 1948«, v: Etnični fraternalizem v priseljenskih deţelah, ur. Matjaţ Klemenčič (Maribor, 1996), str. 371 (dalje: M. Burjak, Jugoslovanska katoliška jednota (JSKJ) oziroma ameriška bratska zveza (ABZ)). 394 Ivan Govţe, »Jugoslovanska Katoliška Jednota«, Glas naroda, 3. avgust 1898, št. 37, str. 3. 395 Frank Sakser (1859–1937) se je rodil v Ljubljani. Po treh razredih gimnazije se je izučil tiskarstva v ljubljanski Narodni tiskarni, kasneje pa je delal v tiskarni Kleinmayr & Bamberg v Ljubljani. Bil je član raznih naprednih društev, več let je predsedoval delavskemu pevskemu društvu Slavec v Ljubljani. V Ameriko je odšel leta 1892, kjer se je kmalu uveljavil. Z Antonom Logarjem in Joţefom Remsom je 1893 v New Yorku ustanovil tednik Glas naroda, list slovenskih delavcev v Ameriki. Leta 1894 je izdal prvo številko Slovensko-amerikanskega koledarja, ki je izhajal do leta 1942. V New Yorku je ustanovil Slovensko tiskovno društvo za izdajo lista in koledarja, bil je soustanovitelj Jugoslovanske katoliške jednote, ki ji je Glas naroda nekaj časa sluţil kot glasilo. Ustanovil je posebno parabrodsko zastopstvo in agencijo, da bi ublaţil škodljivo delovanje raznih agentov, ki so pri nakupu ladijskih vozovnic in pošiljanju denarja v domovino izkoriščali neznanje in naivnost priseljencev. Leta 1922 je ustanovil zasebno banko Frank Sakser State Bank, New York, in vanjo vloţil vse svoje premoţenje. Banka je postala ţrtev gospodarske krize v tridesetih letih dvajsetega stoletja, zaradi česar je Sakser izgubil vse svoje premoţenje. Po vrnitvi v domovino je hudo zbolel in v Ljubljani leta 1937 umrl. Sakser, Frank, Slovenski biografski leksikon, http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi532721/, 3. 8. 2015
127 društva. Očitno je, da je imel Frank Sakser v Jednoti izredno velik vpliv, ki ga je dokaj uspešno izkoriščal tudi za lastne poslovne interese.396
Slika 7: Prvi glavni odborniki Jugoslovanske Katoliške Jednote
Vir: Joseph Pishler, glavni tajnik, »Nekaj zgodovinskih podatkov o Jugoslovanski katoliški Jednoti«, Nova doba, 18. julij 1928, št. 29 – Part II, str. 2.
Kot je razvidno iz imena, je JSKJ ob ustanovitvi ostala katoliška organizacija, kar se je odraţalo tudi v njenem geslu: »Za vero, dom in narod.«397
JSKJ je reševala pomembnejša vprašanja na konvencijah oziroma glavnih zborovanjih. Na njih so izvolili vodstvo, ki je imelo mandat do naslednje konvencije, ter določili kraj naslednjega zborovanja. V obravnavanem obdobju je JSKJ imela 15 konvencij. Za Ely so bile najpomembnejše prve tri, poleg teh pa še trinajsta in štirinajsta. Vse naštete, razen štirinajste, ki je potekala v Indianapolisu, Indiana, so potekale v Elyju.
396 D. Friš, Ameriški Slovenci in Katoliška Cerkev 1871–1924, str. 246–247. 397 Prav tam, str. 247.
128
Št. konvencije Leto in kraj konvencije 1. konvencija 1898, Ely, Minnesota 2. konvencija 1899, Ely, Minnesota 3. konvencija 1900, Ely, Minnesota 4. konvencija 1901, Calumet, Michigan 5. konvencija 1903, Omaha, Nebraska 6. konvencija 1905, Cleveland, Ohio 7. konvencija 1907, La Salle, Illinois 8. konvencija 1910, Denver, Kolorado 9. konvencija 1913, Pittsburg, Pennsylvania 10. konvencija 1916, Eveleth, Minnesota 11. konvencija 1920, Chicago, Illinois 12. konvencija 1924, Lorain, Ohio 13. konvencija 1928, Ely, Minnesota 14. konvencija 1932, Indianapolis, Indiana 15. konvencija 1936, Cleveland, Ohio
Tabela 7: Konvencije Jugoslovanske katoliške jednote v obravnavanem obdobju
Povzeto po: Matjaţ Burjak, Jugoslovanska katoliška jednota-ameriška bratska zveza od nastanka do leta 1960, diplomsko delo (Maribor, 1995), str. 19–20.
Do prve, ustanovne, konvencije je prišlo 18. julija 1898. Predsednik Društva sv. Cirila in Metoda, Joseph Agnich, je namreč sklical izredno sejo, na kateri je članstvo razpravljalo o nezadovoljstvu s KSKJ in njeno konvencijo leta 1898 v Pueblu, Kolorado. Na koncu je padla odločitev o odcepitvi iz KSKJ in izredna seja se je spremenila v ustanovno sejo JSKJ. V nadaljevanju je Joseph Agnich orisal teţave, s katerimi se bo srečala nova organizacija. Pri tem je poseben poudarek dal problemu nesreč v rudnikih, ki so bile v tistih časih zelo pogoste, večina članov pa je bila rudarjev. Ker je bilo na glasovanju članstvo obeh navzočih društev, Sv. Ciril in Metod in Srce Jezusovo, pripravljeno sprejeti posledice, je bila nova organizacija ustanovljena.398
V nadaljevanju so izvolili vodstvo in določili višino njihovih letnih plač. Predsednik in blagajnik sta letno prejela 25 dolarjev, glavni tajnik pa 50
398 M. Burjak, Jugoslovanska katoliška jednota, str. 24.
129 dolarjev.399 Določili so pristopnino v višini 1 dolarja za vsakega novega člana pod 45 let, za člana nad 45 let pa 5 dolarjev. Mesečni prispevek za člana je znašal 50 centov. Za primer smrti so določili izplačilo 800 dolarjev, obenem pa še izplačilo 200 dolarjev za ţeno umrlega člana; za izgubo ali pohabljenje roke ali noge 200 dolarjev, za izgubo dveh udov pa celo smrtno podporo. V primeru bolezni bi član na mesec prejel 15 dolarjev, po preteku šestih mesecev pa še izplačilo 300 dolarjev, s čimer bi prenehal biti član.400
Druga konvencija je potekala 16. julija 1899. Začela se je z mašo v cerkvi sv. Antona, po maši so priredili veselico, dobiček pa so namenili Jednotini godbi. Kasneje so na zborovanju sprejeli več pomembnih sklepov ter izvolili finančni odbor. Sprejet je bil sklep, po katerem je moral nov član, ki je imel ţeno v domovini, dokazati, da je zdrava, preden bi dobila podporo v primeru smrti, idr. Na koncu so izvolili nov glavni odbor in določili kraj prihodnjega zborovanja.401
Med 5. in 7. julijem leta 1900 je potekalo tretje zborovanje. Na njem so bili prisotni Jednotini odborniki in delegati šestih krajevnih društev ter Frank Sakser kot gost. Konvencija je potekala v ţupnišču sv. Antona, začela pa se je z molitvijo. Nekaj društev se konvencije ni udeleţilo, kot razlog so navedla preveliko oddaljenost kraja zborovanja. Med pomembne sklepe tretje konvencije sodi sklep o inkorporiranju JSKJ, glasilu je JSKJ začela plačevati 50 dolarjev letno (pred tem nič), prišlo je do sprememb v plačah nekaterih uradnikov idr. Izvolili so tudi nov odbor in kot kraj četrtega zborovanja izbrali Calumet, Michigan.402
Naslednja za Ely pomembna konvencija je bila trinajsta. Začela se je 30. julija 1928 v Elyju, ob trideseti obletnici ustanovitve JSKJ:
399 M. Burjak, Jugoslovanska katoliška jednota, str. 25. 400 Ivan Govţe, »Jugoslovanska Katoliška Jednota«, Glas naroda, 3. avgust 1898, št. 37, str. 3. 401 D. Friš, Ameriški Slovenci in Katoliška Cerkev 1871–1924, str. 252. 402 Prav tam, str. 252–254.
130
Med ameriškimi Slovenci se ta mesec sliši glas: »Na Ely, na Ely!« In še del v avgusta se bo glasil odmev. Zakaj vse to? Malo je Slovencev v tej deţeli, ki bi ne vedeli, da je te dni obhajala svojo tridesetletnico J. S. K. Jednota, katere početek je bil na Ely, Minnesota. Prav tako je znano, da se prične koncem tega meseca v mestu Ely 13. konvencija JSKJ. Iz vseh delov deţele kjer ima JSKJ svoje postojanke, se bodo zbrali zastopniki članstva, da začrtajo organizaciji nadaljno pot in ob enem proslavijo njen 30-letni jubilej.403
Elyška društva v sklopu JSKJ so na zabavo od tridesetletnici vabila:
/.../ vse Slovence od blizu in daleč, da se udeleţijo zelo zanimivega piknika ob Shagawa (Long Lake) tik ob mestu Ely, v nedeljo 5. avgusta. Na tem polotoku, ki se imenuje Sandy Point so še pred nedavnim časom razpostavljali svoje šotore prvotni Američani – Indijanci. Na skupni veselici vseh društev JSKJ bo v polni meri preskrbljeno za postreţbo vseh, posebno pozornost pa se bo obrnilo na mladinski oddelek. Člani mladinskega oddelka bodo dobili proste listke, s katerimi si bodo nabavili sladoled in druge slaščice. Kdor bo posetil Sandy Point na dan 5. avgusta, sme računati na najboljšo postreţbo. Poleg dobre pijače, pečene jagnjetine, potic in drugih dobrot bo na razpolago tudi sloveča »buja,« o kateri se je ţe marsikateri posetnik severa izrazil, da spada med najokusnejša jedila na svetu. Buja se kuha na prostem, po receptu prvih naseljencev. Razume se da bo na razpolago tudi dobra godba za plesalce vseh starosti.404
Konvencija je pokazala, da se je v obdobju od prejšnje konvencije Jednota okrepila za 46 društev, število članstva pa je iz 14561 naraslo na 19849. Obenem je bil zabeleţen tudi največji finančni uspeh v tridesetih letih, saj se je premoţenje Jednote povečalo na 1,08 milijona dolarjev. V nadaljevanju so razpravljali o predlogih, ki jih je podal glavni zdravnik Jos. V. Grahek. Med temi sta bila predloga o zvišanju odškodnine za operacije ter o zvišanju honorarjev
403 John L. Ţivetz Jr., »Dopisi«, Nova doba, 25. julij 1928, št. 30, str. 4. 404 M. Pogorelc, »Dopisi«, Nova doba, 25. julij 1928, št. 30, str. 5.
131 zdravnikom, ki so jih ti prejemali za preglede članov. Poročilo je podal tudi urednik Jednotinega glasila Nova doba, ki je med drugim predlagal, da se odobri najmanj ena stran v Novi dobi, ki bi bila v angleškem jeziku, saj bi se s tem pribliţali mladim bralcem.405
Obdobje med trinajsto in štirinajsto konvencijo je bilo eno teţjih v celotnem obstoju organizacije. Leta 1929 se je v Zdruţenih drţavah namreč začela gospodarska kriza, ki se je odraţala v veliki brezposelnosti. Ta je zadela tudi velik del članstva JSKJ, ki ni več zmoglo plačevati prispevkov. O teţavah so pisali v Novi dobi:
Vse naše podporne organizacije imajo v teh časih resne probleme pred seboj. Razume se, da tudi naša J. S. K. Jednota v tem oziru ne tvori nikake izjeme. Najbolj akuten problem je vsekakor plačevanje asesmentov, akuten v tem smislu, da mnogi člani vsled brezposelnosti ne morejo asesmentov zmagovati. Kdor ne plača asesmenta tri mesece zaporedoma, je najprej suspendiran, potem pa črtan iz Jednote, brez ozira na dejstvo, da je morda ţe deset ali dvajset let prej redno plačeval svoje društvene prispevke. Kruta je ta določba, toda je jasno označena v pravilih, katere je sprejela konvencija, in glavni odbor ne more v tem oziru nič pomagati.406
Izredna konvencija v začetku leta 1932 je sklenila stanje blaţiti s pomočjo brezposelnim članom v višini 7000 dolarjev, ki so jih razdelili po društvih. Ta denar so potem društva porabila za pokrivanje vplačil članov pod 65 let, ki niso zmogli plačevati obveznosti.407
V obravnavanem obdobju so bili na vodilnih poloţajih Jugoslovansko katoliške jednote naslednji moţje iz Elyja:408
405 M. Burjak, Jugoslovanska katoliška jednota, str. 35. 406 »Jednotini problemi«, Nova doba, 14. oktober 1931, št. 41, str. 2. 407 M. Burjak, Jugoslovanska katoliška jednota, str. 36. 408 Podatki so iz seznama uradnikov JSKJ, ki je bil redno objavljen v Glasu naroda in Novi dobi: Ivan Govţe, »Jugoslovanska Katoliška Jednota«, Glas naroda, 3. avgust 1898, št. 37, str. 3; »Jugoslovanska Katoliška Jednota«, Glas naroda, 22. julij 1899, št. 58, str. 3; »Jugoslovanska
132
– George L. Brozich, blagajnik (1920–1924), glavni tajnik (1905–1907, 1907–1910, 1910–1913, 1913–1916, 1916–1920), porotni odbor (1903– 1905); – Ivan Govţe, glavni tajnik (1898–1899, 1899–1900), blagajnik (1900– 1901, 1901–1903, 1903–1905, 1905–1907, 1907–1910, 1910–1913, 1913– 1916), glavni nadzornik (1916–1920); – Joseph Agnič, predsednik (1898–1899, 1899–1900), glavni tajnik (1900– 1901, 1901–1903, 1903–1905); – Louis Champa, pomoţni odbor (1913–1916), blagajnik (1924–1928, 1928–1932, 1932–1936, 1936–1940); – Math Agnič, blagajnik (1898–1899, 1899–1900); – John Habjan, predsednik nadzornega odbora (1898–1899, 1899–1900), predsednik (1900–1901, 1901–1903, 1903–1905); – Joseph Mantel, drugi nadzornik (1898–1899), porotnik (1928–1932), četrti nadzornik (1932–1936), prvi podpredsednik (1936–1940); – Georg Kotze, podpredsednik (1898–1899); – John Prešeren, prvi nadzornik (1898–1899, 1899–1900); – Steve Banovec, drugi tajnik (1898–1899, 1900–1901); – John Globokar, drugi tajnik (1899–1900), prvi nadzornik (1900–1901), podpredsednik (1901–1903); – John Lovšin, drugi nadzornik (1899–1900), drugi tajnik (1901–1903); – Ivan Pakiţ, predsednik nadzornega odbora (1900–1901, 1901–1903); – John Kovač, pomoţni odbor (1913–1916); – Joţef Mertel, pomoţni odbor (1913–1916), drugi nadzornik (1924–1928); – Joseph Pishler, glavni tajnik (1916–1920, 1920–1924, 1924–1928, 1928– 1932);
Katoliška Jednota«, Glas naroda, 18. julij 1900, št. 57, str. 5; »Jugoslovanska Katoliška Jednota«, Glas naroda, 20. julij 1901, št. 58, str. 3; »Jugoslovanska Katoliška Jednota«, Glas naroda, 18. oktober 1905, št. 245, str. 3; »Jugoslovanska Katol. Jednota«, Glas naroda, 25. september 1907, št. 220, str. 5; »Jugoslovanska Katol. Jednota«, Glas naroda, 28. junij 1913, št. 151, str. 5; »Jugoslovanska Katol. Jednota«, 28. september 1914, št. 227, str. 3; »Jugoslovanska Katol. Jednota«, Glas naroda, 28. julij 1917, št. 176, str. 5; »Jugoslovanska Katol. Jednota«, Glas naroda, 2. november 1921, št. 257, str. 2; »Jugoslovanska Katol. Jednota«, Nova doba, 5. januar 1927, št. 1, str. 2; »Jugoslovanska Katol. Jednota«, Nova doba, 28. avgust 1929, št. 35, str. 2; »Jugoslovanska Katoliška Jednota v Ameriki«, Nova doba, 10. maj 1933, št. 19, str. 2; »Jugoslovanska Katoliška Jednota v Ameriki«, Nova doba, 28. julij 1937, št. 30, str. 2.
133
– Leonard Slabodnik, porotnik (1916–1920, 1920–1924, 1924–1928); – Anton Zbašnik, tajnik (1932–1936, 1936–1940); – Louis J. Kompare, pomoţni tajnik (1932–1936); – Rose Svetich, porotnica (1932–1936, 1936–1940); – Frank Tomsich Jr., pomoţni tajnik (1936–1940).
Krajevna društva v Elyju v sklopu JSKJ: – Sv. Ciril in Metod št. 1 Društvo je bilo ustanovljeno avgusta 1889 v Elyju. Ob ustanovitvi je štelo 125 članov, prva društvena pravila pa so bila natisnjena v Novem mestu na Dolenjskem, saj takrat v Zdruţenih drţavah še ni bilo slovenske tiskarne. Ustanovni člani, ki so bili hkrati prvi uradniki, so bili: Anton Rigler, predsednik, Marko [Pluth?],409 podpredsednik, Ignac [Tan?cig], prvi tajnik, Ivan [Bar?], blagajnik. V knjiţnem odboru so bili Joţef Agnich, Joţef Smuk in Frank Arko, v bolniškem pa [Ivan?] Ščurk, Jakob Majerle in Mat. Malerič, Ivan Pakiţ pa je bil maršal. Med ustanovne člane so spadali še naslednji: Matija Agnič, Štefan Agnič, Ivan Govţe, Joţef Skala, Ivan Prešeren, Štefan Banovec, Ivan Butala, [Nick?] Matetič, Jurij Barič, Anton Kočevar in Frank Lozar.410 Društvo je ostalo samostojno pet let, nakar se je leta 1894 pridruţilo prvi bratski podporni organizaciji – KSKJ, kjer je dobilo številko 6. V KSKJ je društvo ostalo štiri leta, dokler se ni po zborovanju v Pueblu, Kolorado, odločilo iz organizacije izstopiti skupaj z društvom Srce Jezusovo št. 2, s katerim je 18. julija 1898 v Elyju ustanovilo JSKJ. Po izstopu iz KSKJ je društvo preţivljalo teţke čase. V tistem obdobju se je pripetilo več smrtnih nesreč članov, kar je društvo drago stalo. Leta 1898 je štelo 253411 članov, leta 1928 pa 373; v otroškem oddelku je bilo 234 otrok. Odbor za leto 1928 so sestavljali: Joseph Sprajcar Sr., predsednik, Marko Kotchevar, podpredsednik, Joseph A.
409 Z vprašajem so v oglatih oklepajih označena tista mesta, kjer zaradi slabe ohranjenosti vira ni bilo mogoče razbrati posameznih delov besed. V večini primerov gre za imena in priimke posameznikov, ki se v virih pojavijo samo enkrat. 410 Joseph A. Mertel, »Nekaj zgodovine krajevnih društev J. S. K. Jednote: Zgodovina društva št. 1 v Ely, Minn.«, Nova doba, 18. julij 1928, št. 29, str. 1. 411 »Jugoslovanska katoliška jednota«, Glas naroda, 7. september 1898, št. 47, str. 3.
134
Mertel, prvi tajnik, Joseph J. Peshel, zapisnikar, Frank Erchul Sr., blagajnik; nadzorni odbor: John Slabodnik, Joseph Sprajcar Jr. in Joe Papeţ; porotniki: Joseph Sweiger, Frank Jerich in Frank Kocjan; redar Joseph Zobec.412 – Srce Jezusovo št. 2 Ustanovljeno je bilo leta 1894 in je spadalo pod češko organizacijo Narodni Spolek. Po dveh letih obstoja se je med članstvom začela pojavljati nesloga. Društvo se je razcepilo, saj je večina prestopila v KSKJ. Članstvo je po razcepitvi ugotovilo, da je z razcepitvijo naredilo napako. Ţe na prvi konvenciji KSKJ, ki so se je udeleţili delegati društva, so opazili nepravilnosti v delovanju KSKJ. Ker so v tistem obdobju v Minnesoti vladale izredno slabe delavske razmere, pomoči od drugod pa ni bilo pričakovati, je društvo ostalo v podporni organizaciji. Stanje se je začelo spreminjati po konvenciji v Pueblu, Kolorado, kjer je prišlo:
/…/ do perečega vprašanja, nastala je zahteva, da se naloţi poseben asesment v bolniški sklad za drţavo Minnesoto, to je 25 centov višji. Zagovorniki te zahteve so kazali nevarna dela v Minnesoti, naštevali so nesreče, kakor da so krivi le delavci teh nezgod.413
Društvo je po tej konvenciji z Društvom sv. Cirila in Metoda ustanovilo JSKJ. Kasneje je, podobno kot druga društva, dobilo mladinski oddelek, ki je zagotavljal stalni vir članstva. Sodelovalo je pri ustanovitvi angleško »poslujočega« društva Arrowhead št. 184. Društvo je leta 1928 štelo 271 članov v odraslem oddelku, v mladinskem pa 250. Leta 1928 je bilo društvo v dobrem stanju, saj je bilo solastnik Jugoslovanskega narodnega doma v Elyju, ki je bil ustanovljen leta 1919, pa tudi blagajna ni bila prazna:
412 Joseph A. Mertel, »Nekaj zgodovine krajevnih društev J. S. K. Jednote: Zgodovina društva št. 1 v Ely, Minn.«, Nova doba, 18. julij 1928, št. 29, str. 1. 413 Josip Kolenc, »Nekaj zgodovine krajevnih društev J. S. K. Jednote: Zgodovina društva št. 2 v Ely, Minn.«, Nova doba, 18. julij 1928, št. 29, str. 1.
135
Ko se je zbrala skupina Jugoslovanskega narodnega doma, katere namen je bil postaviti poslopje, ki bo v resnici last narodova, je stopilo tudi naše društvo med nje, ker je razumelo in uvidevalo to potrebo. In danes nam ni ţal, da smo storili ta korak. Imamo svoj dom, v katerem se svobodno zbiramo, bodisi k društvenim sejam, političnim shodom, zabavam ali veselicam. Plačano je ţe vse, poleg tega pa imamo še nekaj denarja v centralni blagajni.414
Društvo je imelo leta 1939 495 članov v obeh oddelkih. Še vedno je veliko upov polagalo na mladino, predvsem na športnem področju, kjer so imeli košarkarsko, odbojkarsko in kegljaško ekipo.415 – Slovenec št. 114 Društvo je bilo ustanovljeno februarja leta 1913 in je bilo izključno bratsko podporno društvo, ki je članom izplačevalo smrtne, nezgodne in bolniške odškodnine.416 Prvi uradniki društva so bili: Marko Bluth Jr., predsednik, John Adlesich Jr., tajnik, Joseph Kochevar, blagajnik, Jakob Preshiren, zastopnik.417 Uradniki za leto 1915: predsednik Leonard Slabodnik, tajnik John B. Smrekar, blagajnik Frank Veranth, zastopnik Jakob Preshiren.418 – Marija čistega spočetja št. 120 To ţensko društvo je bilo ustanovljeno marca leta 1915 in je ob sprejemu v JSKJ štelo devet članic.419 Članici društva sta bili Rose Svetich, tajnica, in Mary Zbašnik, predsednica. Društvo je organiziralo razne aktivnosti. Tako je 24. aprila 1927 priredilo igro z naslovom Svojeglava Minka, ki je bila prva predstava s samimi ţenskimi vlogami v Elyju. Priredili so jo v
414 Josip Kolenc, »Nekaj zgodovine krajevnih društev J. S. K. Jednote: Zgodovina društva št. 2 v Ely, Minn.«, Nova doba, 18. julij 1928, št. 29, str. 1. 415 A. Prša, Slovenski izseljenci v Elyju, str. 46. 416 Prav tam, str. 46–47. 417 Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 23, mapa Minnesota, 70th Anniversary Celebration Ely 1888–1958, str. 93. 418 »Imenik uradnikov krajevnih društev Jugoslovanske Katoliške Jednote v Zjed. drţavah ameriških«, Glas naroda, 17. april 1915, št. 90, str. 4. 419 »Imenik uradnikov krajevnih društev Jugoslovanske Katoliške Jednote v Zjed. drţavah ameriških«, Glas naroda, 17. april 1915, št. 90, str. 4; Rose Svetich, »Dopisi«, Nova doba, 17. april 1935, št. 16, str. 2; Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 23, mapa Minnesota, 70th Anniversary Celebration Ely 1888–1958, str. 93.
136
dvorani šole Washington, polovico dobička pa je bilo namenjenega za cerkev sv. Antona.420 Društvo je organiziralo tudi druge druţabne dogodke. Eden izmed teh je bil t. i. »card party« 2. aprila 1934, na katerega so bile vabljene članice vseh društev iz Elyja: »Vstopnina za osebo bo le 10 centov. Poskrbljeno bo za nekaj zabave in za izboren prigrizek.«421 Čeprav je dogodek zasenčila prva mladinska konvencija JSKJ, ki je takrat potekala v Elyju, je društvo 3. avgusta 1935 praznovalo dvajseto obletnico. V ta namen je bil prirejen banket: »Na tem banketu je bilo vse tako dobro in fino pripravljeno, da zasluţijo priznanje članice društva, ki so tako dobre kuharice.«422 Govorci na banketu so bili: tajnica društva Rose Svetich kot napovedovalka, Walter Englund, šolski superintendent za Ely, Arthur Lampi, okrajni šolski superintendent, Steve A. Banovetz, mestni ţupan, Thomas Corey, mestni pravnik, in člani glavnega odbora JSKJ. Glavni govornik je bil glavni tajnik JSKJ Anton Zbašnik. Banket je potekal v kavarni Memorial, na voljo je bilo 325 vstopnic.423 – Severna zvezda št. 129 Ţensko društvo Severna zvezda je bilo ustanovljeno 8. novembra leta 1919. Med ustanoviteljice so spadale: Mary Intihar, Angela Ţergaj, Mary Markovic, Ivana Kramar, Ivana Mršnik, Agnes Medved, Lojza Petrič, Mary Ščurk, Angela Vidervol, Angela Zupančič, Ana Zajc in Josephine Svete. Kot pri mnogih drugih društvih je tudi pri tem bil začetek teţak, a se je poloţaj do leta 1928 izboljšal. Tega leta je društvo štelo 105 članic v odraslem in 70 članic v mladinskem oddelku.424 – Arrowhead št. 184
420 Poročevalec, »Iz slovenskih naselbin, Kako se imajo pri sv. Antonu na Elyju«, Amerikanski Slovenec, 30. marec 1927, št. 62, str. 2. 421 Rose Svetich, tajnica, »Dopisi«, Nova doba, 28. marec 1934, št. 13, str. 5. 422 F. Korent, »Dopisi«, Nova doba, 14. avgust 1935, št. 32, str. 3. 423 Rose Svetich, »Dopisi«, Nova doba, 24. julij 1935, št. 30, str. 5; Stanley Peshaver, »The First Juvenile Convention«, Nova doba, 21. avgust 1935, št. 33, str. 8. 424 Mary Zgonc, »Nekaj zgodovine krajevnih društev J. S. K. Jednote: Zgodovina društva št. 129 v Ely, Minn.«, Nova doba, 18. julij 1928, št. 29, str. 6.
137
Pri ustanovitvi društva je pomagalo Društvo Srca Jezusovega. Delovalo in objavljalo je v angleškem jeziku. Društvo je bilo aktivno tudi na športnem področju, saj je imelo svojo košarkarsko ekipo.425 – Sveta Barbara št. 200426
4.5.4 Izbrana poglavja iz zgodovine JSKJ do leta 1939
4.5.4.1 Afera Tavţelj [Tauzell]
Organizacijo je 30. septembra 1931 prizadela smrt glavnega tajnika Josepha Pishlerja, stanujočega v Elyju, ki je bil Jednotin glavni tajnik od leta 1917.427 Njegovo mesto je zasedel Anton Zbašnik, ki je bil ţe pred tem predsednik nadzornega odbora in predsednik JSKJ, a je zaradi osebnih razlogov s tega poloţaja odstopil.428 Kmalu se je glede tega vnel spor znotraj Jednote. Imenovanju Antona Zbašnika je nasprotoval Ivan Tauzell iz Elyja. Tauzell je bil namreč na trinajsti konvenciji v Elyju imenovan za pomoţnega tajnika. Oktobra leta 1929 je od takratnega predsednika Antona Zbašnika prejel telegram, v katerem ga je ta spraševal, ali je pripravljen prevzeti mesto glavnega tajnika, če bi ga vodstvo poklicalo. Ivan Tauzell mu je odgovoril, da poloţaja ne bi mogel sprejeti, in mu v pismu razloţil svojo situacijo. Glavni odbor je Tauzellov odziv sprejel kot odstopno izjavo, za namestnico pa je imenoval Mary Agnich. Ko je leta 1931 umrl glavni tajnik Joseph Pishler, je Ivan Tauzell mislil, da je mesto glavnega tajnika izpraznjeno, zato se je zglasil na sedeţu Jednote, kjer je bila njegova zahteva po prevzemu poloţaja zavrnjena. Tauzell je nato v Novi dobi protestiral proti odločitvam izredne seje glavnega odbora v Chicagu 19. oktobra 1931, na kateri je bil na mesto glavnega tajnika izvoljen Anton Zbašnik.429 Ivana Tauzella je podprl tudi Joseph Spreitzer Jr., ki ga je očitno najbolj zmotilo dejstvo, da je glavni odbor organiziral izredno sejo v Chicagu, ki je bila po njegovem mnenju
425 »Arrowhead Lodge Minnesota SSCU State Championship«, Nova doba, 27. marec 1935, št. 13, str. 4. 426 Joseph A. Mertel, Dopisi, Nova doba, 24. julij 1935, št. 30, str. 5. 427 »Naznanilo in zahvala«, Nova doba, 14. oktober 1931, št. 41, str. 6. 428 »Novi glavni tajnik J. S. K. Jednote«, Nova doba, 21. oktober 1931, št. 42, str. 2. 429 Ivan Tauzell, »Dopisi«, Nova doba, 11. november 1931, št. 45, str. 5.
138 povsem nepotrebna. Po Spreitzerjevem argumentiranju, v katerem se je, tako kot Tauzell v svojem protestu, skliceval na Jednotina pravila, je bilo bolj smiselno za glavnega tajnika imenovati Tauzella, saj se je ta nahajal v neposredni bliţini Jednotinega sedeţa v Elyju.430
Odgovor na Tauzellove in Spreitzerjeve proteste je sledil ţe v naslednji številki Nove dobe. Odgovoril je kar sam predsednik Jednote, Paul Bartel, ki je odgovornost za poloţaj pripisal tudi Tauzellu, ki si je narobe razlagal pravila, očital pa mu je (ne)aktivnost in nesodelovanje. Odločitve vodstva je opravičeval s tem, da so delovali z dobrimi nameni in izključno v korist Jednote.
Sobrat Tauzell biva v mestu Ely, komaj malo več kot en blok daleč od glavnega urada JSKJ, in ker se je nedvomno zanimal tudi za naše uradno glasilo, je gotovo videl in se zavedal vseh teţkoč, s katerimi je bila obremenjena J. S. K. Jednota in v prenesenem pomenu njen glavni odbor za časa bolezni pokojnega sobrata Pishlerja, katera je trajala od leta 1929 naprej. Takrat se nam ni citiralo pravil, takrat se ni iskalo različnih informacij pri odvetnikih in pri zavarovalninskih komisarjih, pač pa se je lepo previdno molčalo.431
V nadaljevanju je odločitev z izredne seje opravičeval s 3. točko člena XIV:
Glavni odborniki imajo polno moč in lahko rešujejo zadeve kočljivih vprašanj na rednih ali izrednih sejah. To so zadeve, ki niso dovolj jasno izraţene v pravilih, ali pa enake zadeve, ki sploh niso omenjene v ustavi in pravilih. Ako se jim vidi, da jim morebitna zadeva nalaga preveliko odgovornost, imajo pravico dati enako zadevo na splošno glasovanje.432
430 Joseph Spreitzer Jr., »Current Thought«, Nova doba, 11. november 1931, št. 45, str. 3. 431 Paul Bartel, »Članstvu J. S. K. Jednote v pojasnilo«, Nova doba, 18. november 1931, št. 46, str. 2. 432 Prav tam.
139
Spor so skušali rešiti v Novi dobi in opravičiti ravnanje vodstva ter ga utemeljiti kot dobro za celo organizacijo:
Glavni odbor J. S. K. Jednote, ki se je pretekli mesec zbral v Chicagu k izredni seji, je nedvomno skušal situacijo rešiti najbolje kot je bilo v danih razmerah mogoče. Čudeţev ni mogel delati in vsem ni mogel ugoditi, toda kateri pameten član je to pričakoval? Glavni odbor je za svoje delo odgovoren konvenciji in splošnemu glasovanju. Za svoje delo bo odgovarjal in dobil pohvalo ali grajo na prihodnji konvenciji po zasluţenju. Pa tudi prej ga je mogoče pozvati na odgovor za kakšno morebitno napako potom splošnega glasovanja, ako se dovoljno število društev pravilnim potom zavzame za to. Na kak drug način delati ovire nedvomno dobro mišljenim namenom glavnega odbora baš zdaj v tem resnem času pa gotovo ne bi koristilo rasti in ugledu J. S. K. Jednote. /…/ Pred vsakim ukrepom bi se morali vprašati, da-li bo izvedba istega društvu in Jednoti res koristila ali morda več škodovala. Nikdar ne bi smeli biti malenkostni in osebni.433
Strasti so se okoli tega dogodka razvnemale še nekaj časa, saj je postalo jasno, da je imel Ivan Tauzell nekaj somišljenikov. Eden takih je bil Zvonko A. Novak, ki je v Novi dobi 16. decembra 1931 razmišljal o dogodku in o ravnanju vodstva. V prispevku je razčlenjeval predsednikovo pojasnilo in ostro napadel njega in glavni odbor ter predsednika Bartela pozval k odstopu. Šel je celo tako daleč, da je predsedniku očital pravopisne napake v odzivu, ki ga je objavil 18. novembra 1931 v Novi dobi.434 Predsednik na Novakovo pisanje ni odgovoril, saj je imel preveč dela z »uradnimi posli Jednote«. Kljub temu si je vzel čas za nekaj vrstic, v katerih je skušal Z. A. Novaka diskreditirati: »Z omenjenim sobratom so imele sitnosti ţe druge slovenske organizacije in so obračunale z njim. Zdaj se je lotil še J. S. K. Jednote in njenih glavnih odbornikov in uradnikov.«435
433 »Ne bodimo malenkostni«, Nova doba, 18. november 1931, št. 46, str. 2. 434 Zvonko A. Novak, »Dopisi«, Nova doba, 16. december 1931, št. 50, str. 5. 435 Paul Bartel, »Iz urada glavnega predsednika«, Nova doba, 23. december 1931, št. 51, str. 2.
140
Epilog je afera dobila na štirinajsti konvenciji. Medtem je Ivan Tauzell toţil JSKJ na sodišču. Do obravnave je prišlo v aprilu 1932 v Virginiji, Minnesota. Zaslišanja so se udeleţili glavni tajnik JSKJ Anton Zbašnik, glavni blagajnik Louis Champa in glavni porotnik Joseph Mantel.436
Štirinajsta konvencija je potekala med 25. julijem in 2. avgustom leta 1932 v Indianapolisu, Indiana. Za Ely je bila pomembna predvsem zaradi nekaterih sklepov in dogodkov, ki so jih ti sproţili. Na konvenciji so razpravljali o kritičnih gospodarskih razmerah v Zdruţenih drţavah in po svetu, ki so močno prizadele tudi JSKJ. Tudi finančni poloţaj Jednote je bil slab, zato je glavni tajnik predlagal prenos dela sredstev iz športnega sklada v bolniški sklad, da bi s tem omogočili izplačila.437
Do obravnave glede pritoţbe Ivana Tauzella je prišlo 1. avgusta 1932 na trinajsti seji konvencije. Obravnava se je pričela z branjem uradnega poročila odbora za pritoţbe. Ta je zapisal, da je preiskal razprave in zaključke izredne seje glavnega odbora 6. oktobra 1929 v Clevelandu, Ohio, kjer so urad namestnika glavnega tajnika razglasili za izpraznjenega in na tisto mesto izvolili Mary Agnich. V nadaljevanju so preiskali še razprave in zaključke redne seje glavnega odbora 25. julija 1930, na katerem so bili potrjeni sklepi izredne seje iz leta 1929, ter razpravo in zaključke izredne seje 19. oktobra 1931, na kateri je bil za glavnega tajnika izvoljen Anton Zbašnik, za njegovega namestnika pa, zaradi smrti Mary Agnich, John Gottlieb. Odbor za pritoţbe je na koncu poročila zapisal ugotovitev, da ni ugotovil nepravilnosti v delovanju takratnega glavnega odbora. V nadaljevanju so ugotovili, da Ivan Tauzell ni nasprotoval izvolitvi Mary Agnich in ji je prostovoljno prepustil urad namestnice tajnika, zato je izdal priporočilo, da se po konvenciji Antona Zbašnika in Johna Gottlieba razglasi kot pravilno izvoljena uradnika.438
436 Rose Svetich, glavna podpredsednica, »Zapisnik 14. redne konvencije, Poročila glavnih odbornikov«, Nova doba, 3. avgust 1932, št. 31, str. 2. 437 M. Burjak, Jugoslovanska katoliška jednota, str. 36. 438 Matt Anzelc, konvenčni predsednik, Anton J. Terbovec, konvenčni zapisnikar, »Zapisnik 14. redne konvencije, Trinajsta seja 1. avgusta popoldne«, Nova doba, 7. september 1932, št. 36, str. 5.
141
Branju poročila odbora za pritoţbe je sledila razprava. Na tej je Ivan Tauzell vztrajal, da se je ravnal po pravilih, glavni odbor pa jih je kršil. Anton Zbašnik mu je nato očital, da je upošteval pravila in priznaval konvencijo za najvišjo oblast, ni pa je priznaval, ko se je odločil za toţbo na sodišču proti JSKJ, ne da bi pred tem izčrpal vse instance Jednote. Mnenju se je pridruţil tudi Anton Okolish, ki je dejal, da:
/…/ sobrat Tauzell ni postopal v smislu jednotinih principov, ki temeljijo na bratstvu, kajti to ni bratsko, da je naperil proti Jednoti toţbo in ji povzročil okrog 700 dolarjev stroškov, predno je izčrpal vse jednotine inštance. Konvencija je bila blizu in bi je bil lahko počakal.439
V nadaljevanju se je Tauzell spet skliceval na pravila in izjavil, da je odbor za pritoţbe v njegovi zadevi sodil pristransko. Nato so člani odbora izjavili, da so postopali popolnoma nepristransko in na podlagi predloţenih dokazov. Spregovorili so še nekateri drugi delegati, nato pa je bil podan in sprejet predlog, da se razprava o tej zadevi zaključi. Temu je sledil predlog Johna Balanta, ki ga je podprl Frank Maček. Balant je predlagal, da se sprejme in potrdi poročilo odbora za pritoţbe ter se Antona Zbašnika in Johna Gottlieba razglasi za pravilno izvoljena uradnika. Na zahtevo Ivana Tauzella je sledilo poimensko glasovanje. Predlog je bil sprejet z veliko večino, s tem pa se je končala trinajsta seja.440
Naslednji dan, 2. avgusta 1932, se je začela štirinajsta seja, na kateri so odločili o dokončni usodi Ivana Tauzella. Konvenčni predsednik ga je vprašal:
/…/ kakšno izjavo ali odgovor ima z ozirom na sklep poročila, katerega je izdal odbor za pritoţbe in prošnje na prejšnji seji. Delegat Tauzel
439 Matt Anzelc, konvenčni predsednik, Anton J. Terbovec, konvenčni zapisnikar, »Zapisnik 14. redne konvencije, Trinajsta seja 1. avgusta popoldne«, Nova doba, 7. september 1932, št. 36, str. 5. 440 Prav tam.
142
odgovarja, da nima nobene izjave in ne odgovora. Stavljen in podpiran je predlog, da se ga črta iz društva in Jednote.441
Predlogu je sledilo glasovanje, ki je z veliko večino glasov potrdilo, da je proglas konvenčnega predsednika pravilen in pravnomočen, kar je pomenilo, da je bil Ivan Tauzell izključen iz društva Slovenec št. 114 in iz JSKJ.
Če se je zdelo, da je bila zadeva z Ivanom Tauzellom za JSKJ končana, pa ta ni nameraval popustiti. Tauzell je začel še eno toţbo, v kateri je toţil Antona Zbašnika. Zadevo je glavni odbor obravnaval na letnem zborovanju med 27. in 31. januarjem 1933. V zapisniku je obvestil članstvo, da je JSKJ sprejela potrebne ukrepe za preprečitev škode, ki bi lahko nastala za organizacijo. Obenem so opozorili, da ima Tauzell v JSKJ še podpornike, ki s svojim spodbujanjem Tauzella škodujejo organizaciji:
Ţalostno pri vsem tem pa je, da nekateri člani naše organizacije pozabljajo, da so člani ter hujskajo in vzpodbujajo onega, ki je v toţbi z nami. Vsak ve, da toţbe stanejo denar, da članstvo teţko plačuje svoje asesmente, toda vseeno jim je, če Jednota troši denar za pravde. Tem članom bi svetoval, da naj imajo več spoštovanja do Jednote.442
Okroţno sodišče v Virginiji, Minnesota, je razsodilo, da je bil Tavţelj upravičen do nadaljevanja mandata glavnega tajnika po umrlem Josephu Pishlerju v obdobju od 1. oktobra 1931 do 31. decembra 1932. Hkrati je sodišče zaključilo, da je bila izključitev Tavţlja na 14. konvenciji nezakonita. Ker pa je Tavţelj toţil Antona Zbašnika, sodni zaključek ni bil obvezen za JSKJ in društvo št. 114, iz česar je bilo sklepati, da bi moral Tavţelj poplačilo dobiti od Antona Zbašnika.443
441 Matt Anzelc, konvenčni predsednik, Janko N. Rogelj, konvenčni zapisnikar, »Zapisnik 14. redne konvencije, Štirinajsta seja 2. avgusta, dopoldne«, Nova doba, 14. september 1932, št. 37, str. 1. 442 Paul Bartel, glavni predsednik, »Zapisnik letnega zborovanja glavnega odbora J. S. K. Jednote, ki se je vršilo od 27. januarja do 31. januarja 1933, Prva seja 27. januarja popoldne«, Nova doba, 8. februar 1933, št. 6, str. 1. 443 Anton Zbašnik, glavni tajnik, »Iz glavnega urada J. S. K. J.«, Nova doba, 24. maj 1933, št. 21, str. 4.
143
4.5.4.2 Gradnja Jednotinega doma v Elyju
Na konvenciji je na enajsti seji prišlo do predloga glavnega tajnika o potrebi Jednote po novih prostorih za glavni urad. Takratni prostori so postali premajhni zaradi velike količine listin, ki jih je urad moral hraniti. Kot moţna rešitev je bil predlagan najem nove zgradbe ali izgradnja lastnega poslopja, pri čemer je glavni tajnik priporočal slednje. Potrebna sredstva naj bi se vzela iz sklada mladinskega oddelka, kar so dovoljevali tudi takratni zakoni. V mladinskem skladu je bilo takrat okoli 100.000 dolarjev, zato članstvu ne bi bilo treba ničesar doplačati. Po dodatnem pojasnjevanju nekaterih elyških uradnikov je bil predstavljen in z veliko večino podprt predlog, da si JSKJ zgradi lastno poslopje v Elyju, ki bo odgovarjalo vsem potrebam organizacije. Glede doma so nato sprejeli še predlog, da se za ta namen ne sme porabiti več kot 20.000 dolarjev sredstev iz sklada mladinskega oddelka. Vse druge podrobnosti glede gradnje poslopja so bile prepuščene glavnemu odboru.444
Sprejetje predloga o gradnji je kmalu sproţilo burno polemiko v Novi dobi. Med prvimi društvi, ki so protestirala proti gradnji glavnega urada JSKJ v Elyju, je bilo Društvo sv. Martina št. 44 iz Barbertona, Ohio. V protestu so zapisali:
Protestiramo proti konvenčnim sklepom glede ZIDAVE JEDNOTINEGA DOMA NA ELY, MINNESOTI, in sicer iz sledečih razlogov: 1. Ker ni nihče pred konvencijo omenil tudi najmanjše črtice v glasilu Nova Doba, da bi vsaj članstvo malo vedelo o nameravanem koraku, niti ta, kdor je to zadevo prinesel pred konvencijo. 2. Ker v mestu Ely ni pripravno za zidavo jednotinega doma, kar je pokazalo zadnjih 35 let, odkar ima Jednota tam svoj sedeţ. Zdi se nam, da kakor hitro bodo izčrpani ţelezni rudniki, tako hitro bo menda prisiljena selitev našim ljudem, ter tudi nameravanemu jednotinemu domu. Kar je še en dokaz, kajti minnesotski rudarji so ţe raztreseni po vseh drţavah, mnogi izmed njih tudi v našem mestu. Iz teh navedenih dejstev se članstvo dr. sv. Martina, št. 44 JSKJ v Barbertonu,
444 Matt Anzelc, konvenčni predsednik, Anton J. Terbovec, konvenčni zapisnikar, »Zapisnik 14. redne konvencije, Enajsta seja 30. julija popoldne«, Nova doba, 31. avgust 1932, št. 35, str. 4.
144
Ohio, pridruţuje manjšinskim delegatom, ter z njimi vred zahteva priziv manjšine, in zadeva da mora iti na splošno glasovanje vsega članstva; kajti edino ono ima pravico določati o tem vaţnem koraku, ne pa tajnost sladkih besed nekaterih delegatov konvencije, s katerimi so si pridobili večino. Na vsa društva in članstvo apeliramo, da se nam v tej zadevi pridruţijo in nas podpirajo.445
V opombi so nato še izrazili pomisleke glede končne cene Jednotinega doma:
K nameravani vsoti 20.000 dolarjev se doda še najmanj 5.000 dolarjev, kar bo stalo pohištvo, doda se naj še davek in ta vsota naloţi po 4 % obresti, in s temi dobljenimi obrestmi se najbrţe dobi dovolj pripravna najemnina za jednotin urad.446
Ker so se v septembru 1932 začele nabirati pritoţbe zaradi sprejetega sklepa glede Jednotinega doma, je stanje skušal umiriti glavni tajnik. V Novi dobi je 28. septembra 1932 natančneje opisal ozadje razmer, ki so vodile do sklepa o gradnji sedeţa JSKJ v Elyju. V pojasnilu je razloţil, da se je stanje, skozi obdobje zadnjih desetih let, zelo poslabšalo. Obstoječi Jednotini prostori so namreč postali pretesni. Velik del prostorov je zavzemala shramba, s širitvijo JSKJ se je razširil tudi arhiv, ki so ga morali hraniti v kleti, kjer je bil v nevarnosti, da ga uniči poţar ali poplava. Kot enega pomembnih dejavnikov je glavni tajnik navedel še slabe sanitarne razmere, ki so bile škodljive za zaposlene. Pojasnil je, da je glavni odbor na seji januarja 1932 imenoval posebne odseke, zadolţene za preučitev vseh moţnosti, ki so bile nato predstavljene na štirinajsti konvenciji. Nekateri protestniki so namreč trdili, da bi bila namesto gradnje novega poslopja za JSKJ cenejša moţnost najetja novih prostorov. Glavni tajnik je pojasnil, da je bila ta moţnost zavrnjena, saj v Elyju ni bilo mogoče dobiti primernega prostora v najem:
445 Frank Poje, predlagatelj, John Balant, predsednik, Anton Ţagar, tajnik, Frank Doles, blagajnik, »Dopisi«, Nova doba, 7. september 1932, št. 36, str. 5–6. 446 Prav tam.
145
Poročano je bilo na konvenciji, da v mestu Ely ni mogoče dobiti pripravnega prostora za naš urad, in ako bi hoteli, da nam kdo prostor napravi, bi morali podpisati ţ njim pogodbo za najemnino za najmanj deset let, kajti nihče ne bo šel investirati pet ali več tisoč dolarjev, ako ne bo siguren, da ostane jednotin urad v njegovi hiši vsaj toliko časa, da prejme vsoto, katero je potrošil v uradniške sobe.447
Zapisal je, da so tudi navzoči delegati na konvenciji prišli do zaključkov, da ne bi bilo dobro sklepati najemnih pogodb in bi bilo bolje postaviti lastno poslopje. Dvomljivce je skušal pomiriti tudi z izjavo, da članstvo zaradi gradnje ne bo imelo dodatnih stroškov in da je smiselno porabiti denar iz mladinskega sklada: »KATEREGA PA NE SMEMO PORABITI V DRUGE SVRHE, KOT ZA PLAČEVANJE POSMRTNIN ALI ČE HOČEMO IZ TE BLAGAJNE ZGRADITI SVOJ LASTNI DOM.«448 Do istih zaključkov so prišli delegati na konvenciji, ki si je tudi ogledala zemljišče, glavni odbor pa je, po sprejetju predloga, izvedel nakup zemljišča za 3.500 dolarjev. Dodal je še, da teče postopek izbora načrtov in specifikacij pri glavnem odboru, gradnja pa bi se začela okrog 5. oktobra 1932.449
Dopis glavnega tajnika pa ni uspel pomiriti dvomljivcev. Kmalu so se začeli oglašati še zagovorniki gradnje doma v Elyju. Eden izmed ustanoviteljev Društva sv. Cirila in Metoda in JSKJ, Štefan Banovetz st., je skušal razbliniti dvome:
Ne morem se več vzdrţati, da se ne bi oglasil in odgovoril na proteste, ki prihajajo od raznih društev JSKJ v zadevi zidanja jednotinega urada na Ely, Minn. /…/ Dragi sobrati in sosestre, ni vam treba vsega verjeti, kar vam kdo pripoveduje o bodočnosti mesta Ely. Tukaj v tem mestu in okraju imamo ljudi, ki so o razmerah bolje poučeni kot smo mi, in če bi sodili, da mesto
447 Anton Zbašnik, glavni tajnik, »Iz urada gl. tajnika«, Nova doba, 28. september 1932, št. 39, str. 1–2. 448 Prav tam. 449 Prav tam.
146
Ely v 50 letih ne bo več obstalo, bi prav gotovo ne gradili takih šolskih palač.450
Zavrnil je tudi očitke Društva sv. Martina št. 44 iz Barbertona, Ohio, da bo oprema stala 5.000 dolarjev: »To je plašenje z bavbavom, ker Jednota ţe ima opremo, katero potrebuje, nima pa dovolj velikih in varnih prostorov za uradnike, za opremo in za spravo raznih dokumentov.«451 V sklepnem delu svojega dopisa je poudaril, da je v vsakem, predvsem pa v finančnem oziru, gradnja doma v Elyju smiselna:
Rad bi znal, kje bi mogla Jednota kupiti tako stavbišče za tako nizko ceno [3.500 dolarjev]. V Duluthu bi stalo samo zemljišče več, kot bo tu stalo zemljišče s stavbo vred. Zdaj Jednota plačuje najemnino za uradne prostore, ki pa so postali premajhni. Lasten jednotin urad se bo v nekaj letih sam izplačal samo z najemnino. Po mojem mnenju so vsi protesti proti gradnji jednotinega urada na Elyju brez prave podlage.452
Začelo se je javljati vedno več društev, ki so izraţala nezadovoljstvo. Društvo sv. Martina št. 105, JSKJ, je na seji sklenilo:
Po daljšem razmotrivanju smo prišli do zaključka, da se soglasno pridruţimo omenjenemu društvu [Sv. Martin št. 44, JSKJ] in skupno protestiramo proti takim sklepom konvencije. Obenem pozivljamo vsa ostala društva, da se temu pridruţijo, katerim je to pozno pismeno, naj to store telegrafično, da se delo jednotinega doma takoj ustavi in da se da na splošno glasovanje, da članstvo o tem govori. Na noge, ure so kratke!453
Društva, ki so nasprotovala gradnji Jednotinega doma v Elyju, so kot razloge proti gradnji večinoma navajala:
450 Štefan Banovetz st., »Dopisi«, Nova doba, 5. oktober 1932, št. 40, str. 2. 451 Prav tam. 452 Prav tam. 453 Anton Molek, predsednik, »Dopisi«, Nova doba, 5. oktober 1932, št. 40, str. 6.
147
1. Prevelika odročnost Elyja. 2. Strah pred negotovo usodo mesta, ki je bilo, po prepričanju mnogih, povsem odvisno od ţelezovih rudnikov. 3. Veliko jih je bilo razburjenih, ker se o zadevi pred konvencijo sploh ni govorilo:
Članstvo društva sv. Jurija, št. 61 JSKJ, zbrano na redni mesečni seji dne 10. septembra, je sklenilo, da se pridruţuje protestu društvu sv. Martina, št. 44 JSKJ v Barbertonu, Ohio, proti konvenčnemu sklepu glede zidanja jednotinega doma na Ely, Minnesota, ker se ni pred konvencijo nič vedelo o tem.454
4. Nekatera društva konvenciji niso priznavala moči, da lahko odloča o zadevah, kot je gradnja Jednotinega doma: »/…/ mislimo [društvo Sv. Danica št. 124, La Salle, Illinois], da konvencija nima pravih moči, do tako vaţnih zaključkov, ker članstvo ni vedelo o taki nameri.«455 5. Nekatera društva so ţelela denar raje porabiti za pomoč članom, ki niso zmogli plačevati prispevkov, veliko razburjenje je nastalo tudi zaradi krize. Mnogim, ki so obuboţali, se je namreč zdela gradnja doma v obdobju krize nespametno početje:
/…/ ne zidati jednotinega doma ne na Ely niti v kakem drugem mestu toliko časa, da se razmere izboljšajo. Delegati 14. redne konvencije bi bili dobro napravili, ako bi bili sprejeli najbolj vaţno zadevo, in to je za stare in onemogle člane, ki ne zmorejo plačati mesečnega asesmenta [Društvo sv. Petra in Pavla št. 15, JSKJ, Pueblo, Colorado].456
454 Mathias Vardijan, predsednik, Anton Jaklič, tajnik, John Pezdirc, blagajnik, »Dopisi«, Nova doba, 21. september 1932, št. 38, str. 6. 455 Frank Struna, predsednik, Matt Vogrich, začasni tajnik, Mary Struna, blagajničarka, »Dopisi«, Nova doba, 5. oktober 1932, št. 40, str. 6. 456 Peter Culig, predsednik, Joseph Merhar, tajnik, Ivan Culig, blagajnik, »Dopisi«, Nova doba, 5. oktober 1932, št. 40, str. 6.
148
Podobnih zgodb o nezmoţnosti plačevanja prispevkov je bilo mnogo. Ena takih je bila prispevek tajnika Društva sv. Alojzija št. 31, JSKJ, iz Braddocka, Pensilvanija:
Drugi dopisnik omenja, da so sedanji uradniški prostori premajhni in da je ţe pred desetimi leti pokojni [nekdanji glavni tajnik Joseph] Pishler omenjal, da so prostori pretesni. Jaz to priznam, toda takrat smo članstvo sprejemali v Jednoto, dandanes pa smo primorani isto suspendirati in črtati. Zato, ako se časi kmalu ne izboljšajo, bo naš glavni urad kmalu postal prevelik. V Novi dobi čitamo poročila o suspendiranju članstva in društev in ne vemo, kako daleč bo to šlo. Na seji 16. oktobra je neki član, ki navadno plačuje asesment za sedem članov, plačal asesment samo za tri. Ko sem ga vprašal, kaj je z ostalimi štirimi, mi je dejal, da vem, kaj mi je storiti. Drugi mesec da bo morda z njim tako, dasi je član ţe 27 let. Pride desetletna deklica z naročilom, da mati ne more zanjo plačati asesmenta in da naj jo suspendiram. Ali se ne bi moglo iz prej omenjenega fonda [mladinski sklad] posoditi članstvu, da bi se s tem pokazalo, da smo res bratje in da v potrebi pomagamo drug drugemu?457
6. Nekatere člane je skrbel predlog z iste konvencije, po katerem bi se JSKJ zdruţevala z drugimi organizacijami. V predlogu namreč ni bilo jasno določeno, kaj bi se zgodilo z Jednotinim domom v primeru zdruţitve JSKJ s kako sorodno organizacijo in z morebitno selitvijo sedeţa organizacije v drug kraj:
Kaj bomo z jednotino hišo na Elyju ako se pridruţimo kakšni drugi organizaciji? Ali pa se kakšna organizacija pridruţi nam in pride na splošno glasovanje, kje naj bo sedeţ in glavni urad zdruţene organizacije? Ako se urad v takem slučaju preseli v kakšno drugo mesto, kaj bodo počeli elyški Slovenci z jednotino hišo? [Društvo sv. Alojzija št. 31, JSKJ, Braddock, Pensilvanija].458
457 Martin Hudale, tajnik društva št. 31 JSKJ, »Dopisi«, Nova doba, 26. oktober 1932, št. 43, str. 5. 458 John Sustar, predsednik, Martin Hudale tajnik, Joe [Re?ina], blagajnik, »Dopisi«, Nova doba, 26. oktober 1932, št. 43, str. 5.
149
Postopek gradnje sedeţa JSKJ v Elyju je bil z mnoţico protestnih dopisov prekinjen. Iz urada glavnega tajnika je bilo v Novi dobi objavljeno obvestilo, da je glavni odbor sprejel predlog glavnega tajnika, da se postopek začasno prekine in se vprašanje postavi na splošnem glasovanju članstva. Hkrati je bilo izraţeno obţalovanje:
Brezdvomno bodo nekateri člani silno razočarani vsled zgornjega koraka, in tudi glavnemu odboru je teţko, ker je zemljišče ţe kupljeno in so vse priprave ţe gotove, kar se je zgodilo po naročilu konvencije, toda zahteva po referendumu je postala tako močna in popularna, da bi ne bilo bratsko isto prezirati.459
Obvestilo iz urada glavnega tajnika je teden dni kasneje podprl še predsednik JSKJ:
Ker ţelim, da glavni odbor deluje po volji članstva, kateremu dajejo moč naša pravila, sem glavnemu tajništvu priporočal, da se s to akcijo prekine za toliko časa, da se izveme mnenje vsega članstva. Ta zadeva bo prišla na referendum in splošno glasovanje, kar bo pravočasno naznanjeno iz glavnega urada. Tukaj je dokaz, da vsem in vsakemu ustreči je nemogoče. Članstvo me obsipa s pismi, za zidavo in proti zidavi. Od ene strani se mi očita, da se ne ravnam po sklepih konvencije, medtem ko se me od druge strani pozivlja naj takoj ustavim to akcijo. Da bo ustreţeno večini, se mi zdi najprimernejši korak splošno glasovanje.460
Mirovali pa niso niti zagovorniki, ki so začeli izraţati t. i. »protiproteste«. Eno izmed prvih društev, ki je podpiralo gradnjo Jednotinega doma v Elyju, je bilo Društvo sv. Joţefa št. 30, JSKJ, iz Chisholma, Minnesota:
459 »Iz urada glavnega tajnika J. S. K. J.«, Nova doba, 12. oktober 1932, št. 41, str. 2. 460 Paul Bartel, glavni predsednik JSKJ, »Iz urada glavnega predsednika«, Nova doba, 19. oktober 1932, št. 42, str. 2.
150
Ker prihaja toliko protestov proti gradnji jednotinega doma v Elyju, Minnesota, od strani bratskih društev širom deţele, smo člani društva sv. Joţefa, št. 30 sklenili, da se pošlje protiprotest. Naše društvo je sklenilo, da se apelira na glavni odbor, naj isti vpošteva zaključke 14. redne konvencije in naj se gre z gradnjo jednotinega doma na Elyju naprej.461
T. i. »protiprotestniki« so nasprotnikom gradnje doma očitali nespoštovanje sklepov konvencije in posledično pravil JSKJ ter v dopisih v Novi dobi spraševali, kaj bo z ţe porabljenimi sredstvi:
Društva in posamezniki se skoro z večino pridruţujejo protestom, drugi jih odobravajo in s tem zaničujejo zadnjo konvencijo JSKJ, vso delegacijo in glavni odbor. /…/ Ne morem najti in nihče ne pove, kam so šli naši delegati, ko so zapustili mesto Indianapolis. /…/ Rad bi vedel, kaj zdaj mislijo, ko protestirajo sami proti sebi in svojim sklepom! Ako pa sami ne protestirajo, pa naj se oglasijo v Novi Dobi in naj povedo članstvu JSKJ zakaj so glasovali za graditev jednotinega doma v Elyju, Minnesota. /…/ Odkod se nam bo pokazal kdo, ki nam bo povedal, kam naj postavimo naš dom? In ako ga ne postavimo, kdo bo povrnil stroške, ki so ţe nastali s pripravami za graditev doma, ki znašajo več tisočakov?462
Zagovorniki gradnje doma v Elyju so ugotavljali, da se veliko število protestnikov očitno ni zavedalo, kakšne so omejitve, ki jih je določala zakonodaja:
Nekateri člani priporočajo, da bi bilo bolje, če bi se ta denar porabil za asesmente, kakor pa za novi dom. S tem bi se tudi jaz strinjal, če bi bilo to dovoljeno po drţavnem zakonu, ali to je nemogoče. To stvar je ţe večkrat poročal glavni tajnik, namreč, da se denar samo lahko porabi za jednotin dom, za nobeno drugo stvar ne.463
461 Joseph Lani, zač. predsednik, John Lamut, tajnik, Frank L. Tekautz, zapisnikar, »Dopisi«, Nova doba, 26. oktober 1932, št. 43, str. 2. 462 John Klobuchar, »Dopisi«, Nova doba, 2. november 1932, št. 44, str. 5. 463 John Balkovec, tretji nadzornik JSKJ, »Dopisi«, Nova doba, 14. december 1932, št. 50, str. 4.
151
Pri celotnem poloţaju glede doma je jasno, da veliko delegatov društev ni poznalo ţelja in mnenj članstva in da se društva posledično niso strinjala z glasovanjem svojih delegatov. Veliko odgovornost za takšno stanje nosi dejstvo, da se pred konvencijo v Indianapolisu v Novi dobi ni razpravljalo o gradnji sedeţa organizacije:
Neki član piše, da smo vendar poslali na konvencijo svoje zastopnike [Društvo sv. Barbare št. 79, Finleyville, Pensilvanija]. To je res, toda naročil glede doma jim nismo mogli dati, ker se je razpravljalo v Novi Dobi pol leta pred konvencijo o drugih rečeh, toda o lastnem domu ni bilo omenjeno nikdar prej.464
Februarja 1933 je Društvo sv. Alojzija št. 6, JSKJ, iz Loraina, Ohio, podalo iniciativni predlog za razveljavitev resolucije o gradnji Jednotinega doma, ki je bila sprejeta na 14. redni konvenciji v Indianapolisu. V njem je društvo naštelo razloge za razveljavitev resolucije:
– za JSKJ bi bila gradnja doma v času depresije slaba investicija; – JSKJ ni imela denarja, ki bi ga lahko posodila članom za plačilo njihovih obveznosti; – lastno poslopje ni nujno potrebno, saj se lahko še naprej posluje v istih prostorih; – poslopje bi bilo nekoristno v primeru zdruţitve s kako drugo organizacijo; – o resoluciji se ni glasovalo poimensko, kakor so predlagali in podpirali nekateri delegati; – resolucija je bila predloţena in potrjena v odsotnosti članov konvenčnega odbora za prošnje in pritoţbe, ki se jih ni pozvalo, da bi se udeleţili razprave;
464 Alojz Krevel, predsednik, Anton Smon, tajnik, Karl Vehovec, blagajnik, »Dopisi«, Nova doba, 2. november 1932, št. 44, str. 5.
152
– pobudno društvo je menilo, da večina članstva JSKJ nasprotuje gradnji sedeţa JSKJ.465
Iniciativni predlog društva sv. Alojzija št. 6 je šel v razpravo članstva, ki je trajala šestdeset dni. Začela se je 19. februarja in se končala 20. aprila 1933. Preden bi lahko iniciativni predlog šel na splošno glasovanje, ga je med razpravo morala podpreti najmanj ena tretjina društev oz. ena tretjina članstva. O predlogu so društva lahko razpravljala pri rednih ali izrednih sejah v javnem ali tajnem glasovanju. Odsotnim članom ni bilo dovoljeno glasovati.466 Med šestdesetdnevnim obdobjem razprave je bila rubrika »Dopisi« v glasilu Nova doba polna objav društev, ki so se izrekala za ali proti iniciativnemu predlogu. Predlog je bil na koncu podprt. Zanj je glasovalo 65 društev, ki so skupaj predstavljala 4931 članov, kar je pomenilo, da so presegli potrebno število društev (za štiri društva) ter potrebno število članstva.467
Rezultati volitev, ki so se končale 6. julija 1933, so bili naslednji: izmed 184 društev se je glasovanja udeleţilo 99 društev, 85 jih ni glasovalo. Od 12.129 članov (stanje dne 30. junija 1933) se je glasovanja udeleţilo 2.449 članov. Od teh jih je 1.190 glasovalo za predlog, proti pa 1245. Neveljavnih je bilo 14 glasov.468 Ker je predlog propadel, se je gradnja Jednotinega doma nadaljevala, pri čemer pa ni šlo povsem brez zapletov. Septembra 1933 je tajnik društva št. 44 iz Barbertona, Ohio, Anton Ţagar, v Novi dobi objavil dopis, v katerem je hudomušno zapisal:
Pa samo 55 glasov je bilo premalo za zadnjo [iniciativo], da bi bila zmagala. Naše društvo št. 44 JSKJ je to reč prvo sproţilo in potem je bilo vse vprek, eni za dom, drugi proti. Potem je prišlo na glasovanje in člani
465 John Tomazin, predsednik, John Cerne Jr., tajnik, Frank Jančar, blagajnik, »Iniciativni predlog društva sv. Alojzija, št. 6 JSKJ, v Lorain, Ohio, za odpoklic na 14. redni konvenciji sprejete resolucije za gradnjo lastne jednotine hiše«, Nova doba, 15. februar 1933, št. 7, str. 4. 466 Anton Zbašnik, glavni tajnik, »Pojasnilo glavnega tajnika«, Nova doba, 15. februar 1933, št. 7, str. 4. 467 Anton Zbašnik, glavni tajnik, »Iz glavnega urada J. S. K. J.«, Nova doba, 3. maj 1933, št. 18, str. 4. 468 Anton Zbašnik, glavni tajnik, »Rezultat splošnega glasovanja«, Nova doba, 26. julij 1933, št. 30, str. 5.
153
našega društva, ki so bili na seji, so vsi glasovali proti gradnji doma. Toda naše društvo ni bilo nič šteto, ker so se glasovi nekje izgubili. Iz glavnega urada sem dobil odgovor, da tam niso prejeli nikakih glasov od našega društva, in meni pismo tudi ni bilo vrnjeno. Včasih ima tudi pošta svoje muhe. Nekoč sem čital, da je neka dopisnica potovala preko ameriškega kontinenta celih 23 let, preden je našla naslovljenca. Morebiti se bo isto zgodilo tudi s pismom našega društva, ki je vsebovalo izid glasovanja. Pa bo pismo priromalo na Ely čez kakšnih 20 let ali pa še pozneje, ko bo dom ţe stara stavba in mogoče ţe tudi prazna.469
Večjih protestov ni bilo, zato se je gradnja novega sedeţa JSKJ nadaljevala. Novo poslopje je bilo slovesno odprto 27. januarja 1934. Ob tej priloţnosti so društva z Elyja organizirala banket v dvorani višješolskega poslopja.470 Čast uradne otvoritve je pripadla takrat 78-letnemu Josephu Agnichu, ki mu »/…/ je bilo nedvomno v veliko zadoščenje, da mu je bila dana prilika otvoriti dom organizaciji, katere detinske korake je vodil on; /…/«471 O izgledu nove stavbe so v Novi dobi zapisali:
Novo jednotino poslopje je zgrajeno v rezidenčnem delu mesta Ely, nasproti parku elyške visoke šole. Na zunaj zgradba ni videti posebno impozantna, ker je zgrajena v preprostem modernem slogu pisarniških zgradb. Delo je videti prvovrstno do vseh podrobnosti. Notranja razporedba prostorov je najmodernejša in zelo praktična. Uradniški prostori so dovolj veliki, zračni in svetli, prostori za razne shrambe in pritikline so primerni in praktični. Dvoran ali stanovanjskih prostorov poslopje nima; kuri pa se z oljem. /…/ Za člane JSKJ, bivajoče v Minnesoti, posebno pa še v mestu Ely, pomeni zgradba jednotinega poslopja v Elyju lepo zadoščenje in počaščenje. Pomeni tudi več kredita zanje med drugorodci.472
469 Anton Ţagar, tajnik društva št. 44 JSKJ, »Dopisi«, Nova doba, 20. september 1933, št. 37, str. 7. 470 »Društvene in druge slovenske vesti«, Nova doba, 24. januar 1934, št. 4, str. 1. 471 »Dom J. S. K. Jednote«, Nova doba, 7. februar 1934, št. 6, str. 4. 472 Prav tam.
154
Saga o gradnji sedeţa JSKJ, ki je trajala več kot dve leti, je bila s tem dejanjem tudi uradno končana.
Slika 8: Glavni urad JSKJ, Ely, Minnesota Vir: »Društvene in druge slovenske vesti«, Nova doba, 28. marec 1934, št. 13, str. 1.
4.5.5 Društva v sklopu SNPJ
Slovenska narodna podporna jednota je bila ustanovljena aprila leta 1904 v Chicagu na pobudo društva Slavija, ki je nastalo jeseni 1903.473 Slovenci, ki so se imeli za napredne, so namreč hrepeneli po slovenski organizaciji, ki od članov ne bi zahtevala opravljanja verskih obveznosti. Za širjenje idej o taki organizaciji je bilo najbolj zasluţno društvo Slavija, ki mu je uspelo po glasilu Glas svobode zdruţiti in organizirati druga podobno misleča društva. Na ustanovni konvenciji leta 1904 so se zbrali delegati devetih društev, katerih namen je bil ustanoviti centralno slovensko podporno organizacijo, ki bi se usmerila na pot napredka in razvoja. Vodilno društvo organizacije je postala Slavija. Organizacija je lastno glasilo ustanovila leta 1907 na tretji redni konvenciji v La Sallu, Illinois. Imenovalo se je Glasilo SNPJ, njegova prva številka pa je izšla januarja leta 1908. Z leti se je glasilo spremenilo v glasnik delavskih pravic, k temu pa je kot urednik
473 Joe Evanish, »SNPJ History: A General Overview«, v: Etnični fraternalizem v priseljenskih deţelah, ur. Matjaţ Klemenčič (Maribor, 1996), str. 59 (dalje: J. Evanish, SNPJ History).
155 pripomogel Joţe Zavertnik.474 Njegov naslednik, Ivan Molek,475 je glasilo še odločneje usmeril v socialistično smer, saj je glasilo začelo neposredno sodelovati z delavstvom in socialistično stranko. Leta 1915, na šesti konvenciji, se je glasilo preimenovalo v Prosveto, hkrati je postalo tudi dnevnik.476
Da je organizacija skušala biti »napredna«, je postalo razvidno po drugi konvenciji leta 1905, ko je kot članice začela sprejemati ţene članov. Na izredni konvenciji leta 1908 so ţenske dobile pravico do ustanovitve svojih društev, pravila zanje je napisal glavni odbor SNPJ, potrjena pa so bila leta 1909. Istega leta je prišlo do razprave o vprašanju, ali imajo ţenska društva pravico do zastopstva na konvenciji. Zaradi pomanjkljivih pravil je bilo določeno, da za članice veljajo enaka pravila kot za člane, enako je veljalo za ţenska društva. Leta 1912, na peti konvenciji, je organizacija šla še korak dlje, dogovorili so se namreč za uvedbo otroškega oz. mladinskega oddelka, v katerega so se lahko prijavili potomci članov od prvega do šestnajstega leta starosti. Edini pogoj za ustanovitev je bila prijava več kot tisoč otrok v enem letu. Oddelek je po prvem letu štel 1.600
474 Joţe [Josip] Zavertnik (1869–1929) se je rodil na Škofljici pri Ljubljani. V Pulju je končal mornariško šolo in bil sedem let mornar strojnik, nato pa sprevodnik in kurjač pri Juţni ţeleznici. Leta 1890 je postal član delavskega društva Bodočnost v Ljubljani. Zaradi svojih nazorov je bil leta 1895 odpuščen iz sluţbe. Nato je odšel na Dunaj, zatem pa v Trst, kjer je bil izdajatelj in odgovorni urednik glasil Delavec in Svoboda. V Ameriko je odšel leta 1899, a se je ţe 1900 vrnil v Trst. Dokončno je v Ameriko odšel 1903. Najprej je ţivel v Clevelandu, kjer se je preţivljal z različnimi deli, pisal je za Glas svobode, sodeloval je pri ustanovitvi društva Naprej. Leta 1904 se je preselil v Chicago, kjer je urejal časnik Glas svobode in Koledar Glasa svobode. Leta 1905 se je zaposlil kot klepar in vstopil v sindikat kleparjev, kjer je deloval do smrti. Bil je soustanovitelj Proletarca in prvi dve leti tudi njegov urednik. Leta 1907 je organiziral Jugoslovansko delavsko druţbo, deloval v Jugoslovanski socialistični zvezi v Chicagu in v društvu SNPJ Slavija št. 1 prav tako v Chicagu. Leta 1911 je postal urednik Glasila SNPJ in to funkcijo opravljal do upokojitve 1929. Hkrati je pisal razne članke in črtice še za druge časnike ter prevajal iz nemščine in angleščine. Njegovo najpomembnejše delo je knjiga Ameriški Slovenci, v kateri je podal pregled zgodovine Zdruţenih drţav Amerike, slovenskega naseljevanja in zgodovine SNPJ. Umrl je leta 1929 v Clarendonu Hillsu, Illinois. Zavertnik, Josip, Slovenski biografski leksikon, http://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi858712/, 3. 8. 2015. 475 Ivan Molek (1882–1962) se je rodil na Zverkovem vrhu pri Metliki. V Ameriko je odpotoval leta 1900. Delal je v jeklarnah in rudnikih v Pennsylvaniji in Calumetu, Michigan. V slednjem je postal urednik tednika Glasnik, leta 1906 pa je zapustil Calumet in 1907 odšel v Chicago, Illinois, ter postal urednik Proletarca. Sluţbo je izgubil leta 1908, od 1909 pa je bil korespondent in tolmač za neko zdravniško podjetje. Leta 1916 je prišel v uredništvo dnevnika Prosveta in bil od 1929 tudi glavni urednik. V ameriških socialističnih glasilih je objavljal pesmi, povesti, poljudnoznanstvene razprave, prevode ipd. Umrl je leta 1962 v El Cajonu, Kalifornija. Molek, Ivan, Slovenski biografski leksikon, http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi374601/, 3. 8. 2015. 476 Metoda Blagotinšek Turk, »Prvih deset let delovanja SNPJ«, v: Dve domovini, št. 13 (2001): str. 101–106 (dalje: M. Blagotinšek Turk, Prvih deset let delovanja SNPJ).
156 otrok.477 Pri organizaciji mladinskega oddelka je nekoliko šlo tudi za posel, saj je organizacija ugotovila, da je mladinski oddelek najzanesljivejši vir novega članstva.478
Krajevna društva v Elyju v sklopu SNPJ: – Sokol št. 20, SNPJ Društvo je bilo ustanovljeno leta 1905 in je bilo prvo društvo SNPJ v Minnesoti.479 – Jutranja zora št. 108, SNPJ, ustanovljeno 1. junija 1909. Ustanovne članice so bile: Frances Perne, Margaret Debevec, Ursula Bezek, Caroline Plut, Angela Zupancich, Frances Pirc, Mary Seliskar in Helen Poznik.480 – Rudar št. 251, SNPJ Društvo se je sprva bilo v Slovenski podporni zvezi, nato pa v SNPJ, saj sta se organizaciji zdruţili.481 – Prvi majnik št. 268, SNPJ Društvo je bilo ustanovljeno 13. aprila 1916 in se je SNPJ pridruţilo istega leta. Prvi uradniki društva so bili: Louis Champa, predsednik, Frank Martinjak, blagajnik, Jernej Janezich, tajnik. Ob vstopu društva v SNPJ so bili njegovi člani: Joseph Sith, John Kokalj, Jacob Kunstelj, Gregor Mersnik, Michael [Aur?man], Joseph Zeleznikar, Joseph Nerid, Frank Piskur, G. Peternel, John B.[?], Jernej Zeleznikar, Louis Janezich, Damjan Bohinc, Anton Perme, Frank Skull, Anton Mikolich, John Scurk, Ludvik Russ, Matt Zeleznikar, Louis Champa, Ludvik Dejak, Damjan Mestnik, Simon Marolt, Joseph Zeleznikar, Jernej Janezich, Frank Povhe, John Shega, Joseph Kravanja, John Glavan, Anton Godec, Anton Brodnik, Louis Perusek, Joseph Lackner, Frank Seme, Anton Mersnik, Mihael Svete, John Svetek, Joseph Kolenc, Anton Brajar, John Simonich, John
477 M. Blagotinšek Turk, Prvih deset let delovanja SNPJ, str. 105–106. 478 J. Evanish, SNPJ History, str. 60–61. 479 A. Prša, Slovenski izseljenci v Elyju, str. 49. 480 »Slovenska Narodna Podporna Jednota, Imenik«, Prosveta, 12. januar 1912, št. 51, str. 3; Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 23, mapa Minnesota, 70th Anniversary Celebration Ely 1888–1958, str. 94. 481 Joseph Kovach, »The Jugoslav National Home: Surviving the depression and into the '70's«, The Ely Echo, 13. avgust 1979, št. 33, str. 12.
157
Debevc, Frank Majcen, Joseph Virant, John Podboj, Frank Terdan, Matt Koscak, Joseph Champa, John Gacnik, John Skubic in Matt Ferjancic.482 Ob dvajseti obletnici delovanja je imelo društvo 16. maja 1936 zabavo v Jugoslovanskem narodnem domu. Kot zanimivost omenjamo, da so ob tej priloţnosti članom mladinskega oddelka za štiri mesece odpisali plačevanje obveznosti.483
4.5.6 Društva v sklopu drugih podpornih organizacij in samostojna društva
Društva v sklopu Zapadne slovanske zveze484 (ZSZ) – North Eagle oz. Severni orel št. 21485
Društva v sklopu Slovenske ţenske zveze486 (SŢZ) – Podruţnica 23 je bila ustanovljena septembra 1928. Prve uradnice društva: Mary Jerich, predsednica, Katherine Kapsch, podpredsednica,
482 »Iz glavnega urada«, Prosveta, 26. april 1916, št. 17, str. 6; Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 23, mapa Minnesota, 70th Anniversary Celebration Ely 1888–1958, str. 94. 483 Jacob Kunstelj, tajnik, »Uradne vesti društev SNPJ«, Prosveta, 29. april 1936, št. 85, str. 2. 484 Zapadna slovanska zveza je podporna organizacija ameriških Slovencev. Ustanovljena je bila 28. oktobra leta 1908 v Denverju, Kolorado. Na ustanovni konvenciji je bil sprejet sklep, po katerem je organizacija sprejemala le društva in člane z območij zahodno od reke Misisipi. Določilo je bilo kasneje umaknjeno in organizacija je začela sprejemati društva in člane vzhodno od Misisipija. ZSZ je delovala kot delavska podporna organizacija, ki je priseljencem pomagala ob bolezni, nesrečah in smrti. Potem ko so v Zdruţenih drţavah vpeljali socialno in pokojninsko zavarovanje, je postala bratovščinska zavarovalna druţba, predvsem za člane slovanskega rodu, sčasoma pa je opustila tudi to omejitev. Temeljne smernice za delo zveze sprejemajo na konvencijah, ki potekajo vsako četrto leto, kjer tudi volijo vodstvo. Med drugo svetovno vojno je zveza zbirala in v domovino pošiljala pomoč. Zveza izdaja mesečnik Fraternal Voice. Zapadna slovanska zveza, Enciklopedija Slovenije, knjiga 15 (Ljubljana, 2001), str. 64. Maruša Verbič Koprivšek, Razvoj etnične naselbine na primeru Slovencev v Denverju (Ljubljana, 2014), str. 138–139. 485 »Imenik lokalnih uradnikov za leto 1937«, Amerikanski Slovenec, 14. julij 1937, št. 134, str. 3; »Imenik lokalnih uradnikov za leto 1938«, Amerikanski Slovenec, 16. februar 1938, št. 33, str. 3. 486 Slovenska ţenska zveza je slovenska zavarovalna druţba v Zdruţenih drţavah Amerike s sedeţev v Joiletu, Illinois. Ustanovljena je bila leta 1926 v Chicagu kot zavarovalna druţba katoliško usmerjenih slovenskih ţensk in deklet v Zdruţenih drţavah. Poleg tega je aktivna na izobraţevalnem, kulturnem, narodnoobrambnem, dobrodelnem in izdajateljskem področju. Uradno glasilo zveze je bil Amerikanski Slovenec, leta 1929 pa lastno glasilo Zarja – The Dawn. Ob ustanovitvi je zveza zdruţevala dve krajevni društvi s 72 članicami, pred začetkom druge svetovne vojne je zveza štela 8934 članic, leta 1965 96 društev z ok. 12.000 članicami, 1997 pa 67 društev s 6000 članicami. Slovenska ţenska zveza, Enciklopedija Slovenije, knjiga 12 (Ljubljana, 1998), str. 16. M. Klemenčič, Fraternal Benefit Societies, str. 29–31.
158
Katherine Slogar, tajnica, Mary Agnich, blagajničarka, Katherine Peshel, Mary Slabodnik in Frances Tomsich, nadzornice.487
Samostojna društva – Sv. Barbara št. 1 Društvo je bilo ustanovljeno jeseni 1909 in je bilo ob ustanovitvi samostojno. Ţupnik Joţef F. Buh je 27. septembra blagoslovil zastavo novega društva:
Društveniki so se v polnem številu udeleţili te velevaţne slavnosti. Zastava je skoraj gotovo ena najlepših, kar jih imamo tu v Ely. Na eni strani je slovenska trobarva in na drugej strani barva zastave Zjednjenih drţav. Botri so bili g. John Koščak s svojo soprogo in g. Matija Štajer s svojo soprogo. Pri blagoslovu je dal ţupnik kratek nagovor, s pripombo, da si je društvo izbralo sv. Barbaro za društveno patronico, saj ravno ona je priprošnjica rudarjev.488
Ob ustanovitvi je štelo 40 ustanovnih članov, leta 1912 jih je bilo 192. Istega leta je društvo ţe bilo v dobrem finančnem poloţaju, agitiralo je v Elyju, glavni namen pa je bil pridobiti nove člane izmed tistih, ki še niso bili včlanjeni v nobeno društvo.489 – Samostojno društvo Sloga490 – Slovensko mladeniško podporno društvo sv. Alojzija, ustanovljeno leta 1909.491
Čeprav so bili Slovenci v Elyju zelo uspešni na področju društvenega delovanja, pa se jim na področju kulturnega in prosvetnega delovanja v obravnavanem obdobju, podobno kot Slovencem drugod v severni Minnesoti, ni uspelo
487 Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 23, mapa Minnesota, 70th Anniversary Celebration Ely 1888–1958, str. 93. 488 P., »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 1. oktober 1909, št. 43, str. 2. 489 Franc Erčul - Zagoričan, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 18. oktober 1912, št. 46, str. 2. 490 Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 26. februar 1909, št. 12, str. 2. 491 Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 18. junij 1909, št. 28, str. 2.
159 uveljaviti. Slovenci v Elyju so ţe v začetku dvajsetega stoletja začeli ustanavljati dramska in pevska društva. Prva slovenska godba v Elyju je bila ustanovljena leta 1901, a je hitro razpadla. Za njo je bila ustanovljena druga, ki ji je uspelo preţiveti do leta 1905. Prvi slovenski dramski zbor je nastal 1903, leta 1907 pa še prvi slovenski pevski zbor. Vsem naštetim je bilo skupno to, da so kmalu po ustanovitvi propadli. Vzrok so bile dokaj neugodne okoliščine, saj so ljudje, ki so imeli potrebno znanje s teh področij, v Minnesoti ostali le kratek čas. Drug dejavnik, ki je oviral razvoj na kulturnem področju, so predstavljale rudarske druţbe, ki so se trudile ţe v kali zatreti vsak poskus kulturnega dela. To jim je uspevalo z obseţno mreţo ovaduhov in vohunov, ki so izdajali in iskali ljudi, ki so se zavzemali za razvoj kulturnega ţivljenja. Posameznike, če so bili rudarji, so odpustili, proti trgovcem in obrtnikom pa so organizirali bojkot. Takšnim posameznikom nato ni preostalo drugega kot izselitev. Izmed mnogih poskusov se je uspelo ohraniti le Slovenski čitalnici, ki je bila ustanovljena leta 1911 in je kasneje tvorila podlago za ustanovitev Jugoslovanskega narodnega doma.492
4.5.7 Jugoslovanski narodni dom
Pri obravnavi društvenega ţivljenja v Elyju ne smemo prezreti pomena Jugoslovanskega narodnega doma, ki je bil, podobno kot narodni domovi po drugih naselbinah v Zdruţenih drţavah, kjer so se naseljevali Slovenci, pomemben dejavnik v ţivljenju in delovanju slovenske skupnosti v Elyju.
Narodni domovi so zrasli v mnogih slovenskih naselbinah, vključno z Elyjem. Njihov glavni namen je bil ohranjanje slovenske narodne zavesti ter povezovanje slovenskih skupnosti. V njih so potekali društveni sestanki, razne prireditve, zabave. Odvisno od velikosti so nekateri imeli poleg ene ali dveh dvoran tudi manjše prostore, namenjene npr. za razne društvene sestanke, lastno knjiţnico in čitalnico, kuhinjo, balinišče ipd. Narodne domove so začela graditi bratska podporna društva konec 19. stoletja in v začetku 20. stoletja, saj so takrat, skupaj s
492 Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 23, mapa Minnesota, Frank Zaitz, O naših ljudeh v severni Minnesoti, str. 140–141.
160 trajnejšo slovensko naselitvijo, začela nastajati društva, čitalnice, razne pevske in dramske skupine, športna društva ipd. Gradnja slovenskih narodnih domov po Zdruţenih drţavah je vrhunec dosegla v dvajsetih in tridesetih letih dvajsetega stoletja, iz začetka tega obdobja je tudi Jugoslovanski narodni dom v Elyju. Sredstva za gradnjo so zbirali na različne načine, npr. z organiziranjem prireditev, veselic, srečelovov, prodajo peciva, delnic ipd.493
Ţelje po ustanovitvi Slovenskega narodnega doma v Elyju so se pojavile ţe leta 1902. Joţe Zavertnik je tisti čas opisal: »Mlačnosti in sebičnosti nekaterih, ki so proti vsaki koristni akciji za delavstvo še danes, je pripisati, da se ni zgradil slovenski narodni dom ţe takrat.«494 Do naslednje pobude za ustanovitev narodnega doma je prišlo leta 1911, vendar tudi ta pobuda zaradi mlačnega odziva ljudi ni bila uspešna.495
4.5.7.1 Slovenska čitalnica
Zgodovina Jugoslovanskega narodnega doma je tesno povezana z zgodovino Slovenske čitalnice. Manjša skupina Slovencev se je zaradi naraščajočih potreb skupnosti leta 1908 odločila za ustanovitev čitalnice. Med ustanovnimi člani so bili John Teran, Charles Merhar Sr., Anton Hrast, John Figel in Louis Buchar.496 Za obdobje od ustanovitve do leta 1911 je malo zapisov. Znano je, da je bila mesečna članarina 25 centov. S članarinami so plačevali naročnino na slovensko dnevno časopisje, nekaj časopisov so dobivali zastonj. Med časopisi, ki so bili na voljo v letih od 1908 do 1919, je bil Glas naroda, Amerikanski Slovenec, Narodni vestnik, Prosveta, Glas svobode, Clevelandska Amerika, Enakopravnost,
493 Joseph Valenčič, »Slovenski narodni domovi v ZDA«, v: Slovensko izseljenstvo: zbornik ob 50- letnici Slovenske izseljenske matice, gl. ur. Milica Trebše - Štolfa in odg. ur. Matjaţ Klemenčič (Ljubljana, 2001), str. 187–188. 494 J. Zavertnik, Ameriški Slovenci, str. 377. 495 Prav tam. 496 A. Prša, Slovenski izseljenci v Elyju, str. 59.
161
Proletarec idr. Knjige za čitalnico so nakupili s sredstvi iz donacij posameznikov. Dogajalo se je celo, da so nekateri člani obveznosti poravnali z donacijo knjig.497
Da stanje čitalnice ni bilo najboljše, kaţe zapis iz leta 1913:
Videl sem tudi Slov. čitalnico, a ne rečem veliko, ker pohvaliti nimam kaj, a grajati nočem. Boljše je kot nič, a vendar lahko povem, da ima vsak inteligenten Slovenec večjo zbirko knjig, kot sem jih tam videl; pa tudi drugače ne izgleda stvar prikupljiva. Slab red …498
Čitalnica se je sprva nahajala v zgradbi, katere lastnik je bil Joseph Mantel. Ko je tam odprl prodajalno ţeleznine, se je čitalnica preselila na zemljišče Johna Terana. Tam so začeli graditi novo poslopje. Gradbeni material je skupaj z delom stal 601 dolarjev in 75 centov. Gradnjo je vodil John Seliskar, veliko dela pa je bilo opravljenega prostovoljno. Ko je bila zgradba dokončana, so bili novi prostori precej večji od starih, zato so jih lahko dajali v najem raznim bratskim podpornim društvom. Čitalnica je svoje finančno stanje skušala izboljšati še na druge načine. Skupaj z dramskim društvom so organizirali predstave, ob sobotah in nedeljah pa še prodajali sladoled, sladkarije, cigare, cigarete in razglednice. Čitalnica je vsako poletje skušala organizirati vsaj dva piknika ter srečelove. Mesto je njeno poslopje uporabljalo kot volilno mesto. Čitalnica je zemljišče odkupila od Johna Terana julija 1915 za 500 dolarjev, poleg tega je ta dobil predkupno pravico, če bi bila stavba kdaj prodana. Leta 1916 je čitalnica pomagala ustanoviti pevsko društvo. V tem obdobju so bili članom ţe na voljo časopisi v angleškem jeziku: The Duluth News Tribune in The Milwaukee Leader.499
497 »Jugoslav National Home Celebrates 60th Anniversary«, The Ely Echo, 6. avgust 1979, št. 32, str. 1. 498 J. Klepec, »S pota«, Amerikanski Slovenec, 31. januar 1913, št. 9, str. 9. 499 »Jugoslav National Home Celebrates 60th Anniversary«, The Ely Echo, 6. avgust 1979, št. 32, str. 1.
162
Uradniki čitalnice za 1911 in 1912 so bili: John Teran, predsednik, Joseph Peshel, podpredsednik, Anton Hrast, tajnik in arhivist, Karol Nerhar, blagajnik, in Mateuz Zgonc, nadzornik. V tem času je imela čitalnica 24 članov.500
4.5.7.2 Ustanovitev Jugoslovanskega narodnega doma
Marca leta 1917 so se sestali Joe Pishler, Geeorge L. Brozich in drugi ter razpravljali o ustanovitvi narodnega doma. George L. Brozich, Joe Pishler, Fred Vider, Jack Kunstelj in Ivanka Somrock so bili zadolţeni, da vzpostavijo stike s slovenskimi podpornimi društvi in jih skušajo prepričati v sodelovanje. Zaradi pozitivnega odziva je čitalnica od Matta Ogulina kupila zemljišče na kriţišču ulice Sheridan Street in vzhodne šeste avenije. Na enem od sestankov leta 1918 je Frank Veranth Sr., ki ni bil član, obvestil predstavnike čitalnice, da je na ulici Sheridan naprodaj dvonadstropna zgradba. Prodajala sta jo brata George in Thomas Hoskin, doma iz Anglije. Preden so z bratoma vzpostavili stik in se dogovorili za ceno 7.500 dolarjev, se je ţe pisalo leto 1919. Prve štiri mesece tega leta so nato porabili za razpravo o organiziranju društev iz Elyja in Towerja.501
Aprila 1919 so sprejeli sklep o skupnem sestanku, katerega bi se udeleţila po dva člana iz vsakega društva. Na koncu so imeli dva sestanka, in sicer enega v juniju, drugega pa v juliju. Prišlo je do dogovora, predsednik in tajnik pa sta dobila pooblastila za začetek nakupa. Kot datum organizacijskega sestanka so določili 24. avgust 1919, na katerem so dokončali načrte glede narodnega doma. Za sodelovanje pri nakupu se je poleg čitalnice odločilo še osem društev.502
Prva začasna uradnika na sestanku 24. avgusta 1919 sta postala Frank Church, predsednik, in Louis Buchar, tajnik. Prva točka na dnevnem redu je bilo poročilo članov čitalnice, ki so zbirali prispevke. Ti člani so bili: Jack Kunstelj, Matt Polajnar, Louis Buchar, John Kalan, Frank Povhe, Mike Sterk, Angela Vidervol,
500 »Jugoslav National Home Celebrates 60th Anniversary«, The Ely Echo, 6. avgust 1979, št. 32, str. 1. 501 Prav tam. 502 Prav tam.
163
Mery Benko in Frank Martinjak. Zbrali so za 913 dolarjev in 60 centov donacij, obljubljenih pa so imeli še 1.207 dolarjev. V drugem delu so predstavniki čitalnice ponudili vsa finančna sredstva, pribliţno 2.500 dolarjev, in celotno zbirko slovenskih knjig ter periodike pod pogojem, da bo čitalnica postala del narodnega doma. V tretjem delu so na vrsto prišli predstavniki posameznih društev, ki so se zavezala, da bodo sofinancirala projekt. Kot je bilo ţe omenjeno, se je za sodelovanje odločilo osem društev. Ta društva (in njihovi predstavniki) so bila:503
V okviru SNPJ: – Sokol št. 20: Frank Church, John Kalan, – Prvi majnik št. 268: Joseph Komatar, Joe Champa, – Jutranja zora št. 108: Angela Widervol, Mary Zgonc.
V okviru ZSZ: – Grintovec št. 21: Mike Svete.
V okviru JSKJ: – Sv. Barbara št. 200: Anton Poljanc, Frank Erchull, Vincent Markovich, John Otrin, – Srce Jezusovo št. 2: Matt Koschak, John Hutar, Louis Champa, – Slovenec št. 114: Domin Mestnik, Matt Stukelj.
V okviru SPZ (Slovenska podporna zveza): – Rudar št. 56 (sprva v Slovenski podporni zvezi, kasneje v SNPJ): ni podatka.
V nadaljevanju je na vrsto prišla izbira imena za narodni dom – izbrali so ime Jugoslovanski narodni dom, kar ob upoštevanju dejstva, da je bila leta 1918 ustanovljena Jugoslavija, verjetno ni bilo naključje. George L. Brozich je nato predlagal, da bi novo organizacijo registrirali, kar je bilo po odvetniku A. J.
503 Joseph Kovach, »The Jugoslav National Home: Surviving the depression and into the '70's«, The Ely Echo, 13. avgust 1979, št. 33, str. 12; Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 5, Jugoslovanski narodni dom, Ely, Minnesota, 1957, Jugoslav National Home Inc, str. 1.
164
Thomasu storjeno ţe naslednji dan. Akt o ustanovitvi nove organizacije so 28. avgusta 1919 podpisali John Judnich, Fred A. Vider, Anton Bolka, Louis Buchar, Matt Polajnar, Frank Martinjak in John Zajc. Ko je bila organizacija ustanovljena, je sledil nakup zgradbe. Uradniki so obvestili predstavnika First National Bank L. J. Whitea. Polog je znašal 500 dolarjev. Ker je organizacija potrebovala dodaten vir financiranja, so vsakemu članu osmih ustanovnih društev mesečno zaračunali 50 centov. Nato so sledile volitve uradnikov nove organizacije. Izvoljeni so bili: John Judnich, predsednik, Frank Erchull, podpredsednik, Fred Vider, tajnik, John Teran, blagajnik, in Louis Buchar, zapisnikar. Člani revizijske komisije: Matt Polajnar, Frank Martinjak in John Zajtez [Zajetz, Zaitz]. Vsi našteti, razen Franka Erchulla, so bili člani čitalnice. Hkrati so izvolili še uradnike Knjiţnega kluba: Mike Sterk, predsednik, Jack Kunstelj, tajnik, Frank L. Merhar, knjiţničar.504
Posamezniki, ki so sodelovali pri ustanovitvi leta 1919: Joseph Pishler, Frank Church, Louis Bachar, John Judnich, Frank Sayovitz, Jack Kunstelj, Matt Polajner, John Kalan, Frank Povhe, Mike Sterk, Angela Vidervol, Mary Benko, John Teran, Frank H. Merhar, Ferdinand Pirtz, Fred Vider, Joseph Komatar, Anton Bolka, John Zaitz, Charles Merhar Sr., Frank Martinjak in George Pishkur.505
Ker je organizacija potrebovala dohodke, je prostore svoje nove zgradbe dajala v najem. Najeli so jih lahko posamezniki ali društva, v njih pa so lahko organizirali različne prireditve, zabave, poroke, plese itd.506 Prostori, namenjeni za najem, so se nahajali v pritličju stavbe, za zabave in plese pa so oddajali tudi prostore v drugem nadstropju. Nekateri izmed prvih najemnikov so bili: Frank Martinjak, Joseph Grahek, Argenius in August Harpala. Najemniki v pritličnih prostorih so bili še: društvo Moose, Frank Koschak, Frank Church, ki je med prohibicijo tam uredil biljardnico, kasneje, med letoma 1925 in 1931, pa je tam svoje prostore
504 Joseph Kovach, »The Jugoslav National Home: Surviving the depression and into the '70's«, The Ely Echo, 13. avgust 1979, št. 33, str. 12. 505 Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 5, Jugoslovanski narodni dom, Ely, Minnesota, 1957, Jugoslav National Home Inc, str. 1. 506 Prav tam.
165 imelo podjetje Tauzell & Lawrich. Leta 1932 je posel prevzel Tauzell in ga vodil do 1940.507
Organizaciji je, s članarinami in oddajanjem prostorov, hipoteko uspelo odplačati do junija 1921. S poplačilom dolga so prenehali zaračunavati naročnino članom društev, kar je povzročilo finančno stagnacijo narodnega doma. Januarja 1929 so zaradi tega vsem članom podpornih društev (število teh je s prvotnih 8 naraslo na 16) zaračunali 50 centov. Ukrep se je izkazal za nepriljubljenega, zato so z njim prenehali decembra 1929. Na delovanje Jugoslovanskega narodnega doma je negativno vplivalo zaprtje First State Bank of Ely med veliko gospodarsko krizo 4. januarja leta 1933: »First State bank, podjetje slovenskih trgovcev je 4. jan. zaprla vrata. Zvečer istega dne si je odgovorni bankir Lenart Slobodnik pognal kroglo v prsa in zdaj se nahaja v bolnišnici. Prizadeta so vsa slovenska društva, posebno pa slovenski trgovci.«508
Seznam nekaterih članov in uradnikov Jugoslovanskega narodnega doma v obravnavanem obdobju: Joe Komatar, leta 1920 drugi predsednik; Dan Bohince, tajnik v obdobju od 1926 do 1931 in predsednik leta 1932; Ivan Tauzell, član upravnega odbora leta 1927 in zapisnikar 1928; Anton Pirsh, podpredsednik leta 1927 in predsednik 1928, delno 1929 in 1934; Frank Erzar, predsednik 1937 in 1938. Nekateri člani: Agnes Kernicar, Frank Likar, Frances Korent.509
14. julija leta 1935 so v Elyju s parado in piknikom praznovali dvajsetletnico Jugoslovanskega narodnega doma, ki so ga uporabljala vsa takratna elyška društva. Istega dne je minevalo tudi 25 let od ustanovitve Slovenske čitalnice v hiši rojaka Johna Terana, iz katere je nastal Jugoslovanski narodni dom. Parade se je udeleţilo sedemnajst društev, piknik pa so organizirali na Sandy Pointu.510
507 Joseph Kovach, »The Jugoslav National Home: Surviving the depression and into the '70's«, The Ely Echo, 13. avgust 1979, št. 33, str. 12. 508 »Slovenska banka zaprla vrata; eden od voditeljev poskusil s samomorom«, Prosveta, 9. januar 1933, št. 5, str. 2. 509 Joseph Kovach, »The Jugoslav National Home: Surviving the depression and into the '70's«, The Ely Echo, 13. avgust 1979, št. 33, str. 12. 510 Matija Pogorelc, »Dopisi«, Nova doba, 10. julij 1935, št. 28, str. 7; »Briefs«, Nova doba, 10. julij 1935, št. 28, str. 5.
166
Sandy Point je Frank Tomsich Jr. opisal kot »/…/ zelo pripraven kraj za piknik, kar lahko potrdi vsak, ki je ţe kdaj bil tam. Hladna senca pod košatim drevjem, prijazna sapica, pihljajoča od jezera, godba, pivo, velika, vesela druţba.«511 Hkrati so v Jugoslovanskem nacionalnem domu organizirali razstavo slikarja Harveya G. Peruška.512, 513
5 ZAKLJUČEK
Ely je majhno mesto v severni Minnesoti, ki leţi v neposredni bliţini meje s Kanado. Njegovi začetki segajo v sredino druge polovice devetnajstega stoletja, ko so tam odkrili velike zaloge ţelezove rude. Naselbina je leta 1888 postala vas, mesto pa 1891. Od vsega začetka je primarno gospodarsko dejavnost predstavljalo rudarstvo, ki je zaradi potrebe po lesu tudi v okoliških gozdovih ustvarilo večje število delovnih mest. Hkrati je cvetelo gostinstvo, zlasti v zgodnjem obdobju pa je bil zelo običajen pojav nasilje. V Elyju so bili Slovenci prisotni ţe zelo zgodaj, verjetno ţe leta 1887, zagotovo pa leta 1889, a v tem obdobju še niso predstavljali večine prebivalstva. Večino so Slovenci začeli predstavljati v obdobju, ko se je začela prva svetovna vojna.
Na ţivljenje Slovencev je največ vplivalo rudarstvo, ki je bilo v obravnavanem obdobju glavna gonilna sila mesta. To se je predvsem odraţalo v obdobjih kriz, ki so povzročila zaprtje rudnikov, kar je vodilo v mnoţična izseljevanja iz mesta in v splošno bedo, zato se je velik del prebivalstva ob redni zaposlitvi v rudnikih
511 Frank Tomsich Jr., »Dopisi«, Nova doba, 17. julij 1935, št. 29, str. 6. 512 Harvey Gregory Perušek [Prusheck] (1887–1940) se je rodil v Jelovcu pri Veliki gori nad Sodraţico. V Ameriko se je odpravil leta 1906. Ţivel je v Clevelandu in se preţivljal kot delavec v ţelezarni, nato pa z barvanjem avtomobilov. Zatem je ţivel v New Yorku, Clevelandu in drugod, v prostem času pa se je ukvarjal z risanjem ter slikanjem z oljnimi barvami. Leta 1919 se je poročil s Čehinjo, delal pa je kot vodja dekorativnega oddelka v neki tovarni. Eno leto je bil tudi predsednik Zveze chicaških umetnikov, leta 1919 pa je prvič svoja dela razstavil. Med Slovenci je prvič nastopil leta 1926, ko je v Chicagu imel razstavo v dvorani SNPJ, zatem pa je razstavljal med Slovenci v Clevelandu in Milwaukeeju. Leta 1929 je obiskal Evropo, ustavil se je tudi v domovini. Po vrnitvi se je naselil v Clevelandu, kjer je leta 1931 ustanovil Jugoslovansko šolo moderne umetnosti in tam tudi umrl. Prusheck, Harvey Gregory, Slovenski biografski leksikon, http://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi472745/, 11. 9. 2015. 513 Matija Pogorelc, »Dopisi«, Nova doba, 10. julij 1935, št. 28, str. 7; »Briefs«, Nova doba, 10. julij 1935, št. 28, str. 5.
167 ukvarjal še s skromnim kmetovanjem, lovom, ribolovom idr. Rudniki so bedo prinašali tudi v obdobjih obratovanja, saj so bila plačila nizka, nadzorniki strogi, nesreče pa na dnevnem redu, stanja pa niso bistveno izboljšale niti stavke in upori rudarjev. Proti koncu obravnavanega obdobja je rudarje prizadelo še nadomeščanje ljudi s stroji, kar je verjetno nekoliko prispevalo, poleg naravnih danosti, k razvoju turizma v Elyju. V obravnavanem obdobju je v Elyju s prekinitvami delovalo pet rudnikov: Pioneer, Chandler, Savoy, Zenith in Sibley. Poleg omenjenih jih je delovalo še nekaj manjših, ki pa niso nikoli resnično zaţiveli. Da je mesto obvladovala rudarska industrija, priča dejstvo, da so bili, predvsem v zgodnjem obdobju, pred uvedbo tajnega načina glasovanja na pomembne poloţaje izvoljeni kandidati, ki so ustrezali rudarskim druţbam. Vsi Slovenci pa se niso ukvarjali z rudarstvom, mnogi izmed njih so bili uspešni trgovci in obrtniki, veliko jih je imelo trgovine z mešanim blagom, ţivili, pohištvom, oblekami ipd. V mestu je delovalo nekaj slovenskih krojačev, čevljarjev, mogoče pa je bilo najti tudi slovenskega brivca in zobozdravnika. Slovenci so se ukvarjali tudi s finančnimi posli, prisotni so bili v turizmu, nekateri posamezniki pa so bili lastniki letoviščnih vil.
Prve politične uspehe so Slovenci doţiveli v začetku dvajsetega stoletja. V mestni svet so leta 1904 izvolili svojega predstavnika in ga v njem od tega leta skoraj vedno imeli. Največje politične uspehe so doţivljali šele, ko se jim je uspelo organizirati. Do prvih poskusov organiziranja je prišlo konec prvega desetletja dvajsetega stoletja, ko so Slovenci v Elyju ustanovili politični klub, po propadu prvega pa še drugega. Čeprav sta jim prinesla nekaj uspehov, sta oba neslavno propadla, neuspeh pa je za nekaj let odvrnil mnogo Slovencev od nadaljnjega organiziranja. V obravnavanem obdobju so Slovenci največje politične uspehe začeli dosegati v tridesetih letih dvajsetega stoletja. Kljub dejstvu, da so Slovenci predstavljali večino prebivalstva, so na volitvah za poloţaje v mestnem svetu velikokrat doţiveli neuspehe, saj so jih premagali bolje organizirani, a manj številčni narodi, predvsem največji tekmeci Slovencev v Elyju, Finci. Vzroki za tak poloţaj so bili v politični razcepljenosti Slovencev pa tudi v osebnih zamerah.
168
V ţivljenju slovenskih izseljencev je pomembno vlogo predstavljala katoliška Cerkev. Pri tem je bil najpomembnejši misijonar Joţef Frančišek Buh, ki je ţe od srede šestdesetih let devetnajstega stoletja na območju Minnesote pokristjanjeval Indijance, s prihodom večjega števila naseljencev pa mu je bila dodeljena sluţba ţupnika v Ţupniji sv. Antona v Elyju. Tej je Buh s svojim znanjem in izkušnjami zelo pomagal, še posebej, ko je bila ţupnija po izgradnji nove cerkve leta 1900 zelo zadolţena. Buha je 1922 kot ţupnik zamenjal Frank Mihelčič, ki je sluţbo opravljal vse do leta 1968.
Tudi društveno ţivljenje Slovencev v Elyju je bilo pestro. V sklopu bratskih podpornih organizacij je v Elyju delovalo več lokalnih društev. Sprva sta bili najpomembnejši društvi v sklopu organizacije KSKJ, a sta se leta 1898 odločili za izstop iz nje. Nastala je nova organizacija JSKJ, ki je imela sedeţ v Elyju, zato je v obravnavanem obdobju v Elyju pod svojim okriljem imela največ podpornih društev. Nekaj društev je delovalo tudi v sklopu organizacije SNPJ, posamezna društva so delovala v okviru drugih podpornih organizacij, nekatera pa so bila samostojna. Društva so opravljala vlogo zavarovalnih druţb, posledično so z izplačili skrbela za svoje člane v primeru nesreč in smrti, sodelovala pa so tudi ob pripravah raznih druţabnih srečanj, piknikov, veselic ipd. Veliko vlogo v druţabnem in društvenem ţivljenju je imel Jugoslovanski narodni dom, ustanovljen leta 1919. V njegovem sklopu se je slovenska skupnost v Elyju trudila ohranjati narodno zavest in povezanost, v domu so potekali društveni sestanki pa tudi bolj veseli dogodki, kot npr. gledališke predstave ipd.
169
6 VIRI IN LITERATURA
6.1 LITERATURA
6.1.1 Monografije
– Bernard Coleman, Verona LaBud, Masinaigans: The Little Book: a biography of Monsignor Joseph F. Buh, Slovenian Missionary in America, 1864–1922 (Saint Paul, Minnesota, 1972). – Marjan Drnovšek, Usodna privlačnost Amerike: pričevanja izseljencev o prvih stikih z novim svetom (Ljubljana, 1998). – Marjan Drnovšek, Pot slovenskih izseljencev na tuje: od Ljubljane do Ellis Islanda – Otoka solza v New Yorku (Ljubljana, 1991). – Darko Friš, Ameriški Slovenci in Katoliška Cerkev 1871–1924 (Ljubljana, 1995). – Darko Friš, Bogdan Kolar, Andrej Vovko, Prvih sto let Kranjsko slovenske katoliške jednote: Pregled zgodovine KSKJ: 1894–1994 (Ljubljana, 1997). – Girart Hewitt, Minnesota: Its Advantages to Settlers (St. Paul, 1869). – Franc Jaklič, Slovenski misijonarji, Baragovi nasledniki v Ameriki (Celje, 1931). – Matjaţ Klemenčič, Zgodovina skupnosti slovenskih Američanov v Pueblu, Kolorado (Maribor, 2011). – Matjaţ Klemenčič, Slovenes of Cleveland: The Creation of a New Nation and a New World Community Slovenia and the Slovenes of Cleveland, Ohio (Novo mesto, 1995). – Matjaţ Klemenčič, Jurij Trunk med Koroško in Zdruţenimi drţavami Amerike ter zgodovina slovenskih naselbin v Leadvillu, Kolorado, in v San Franciscu, Kalifornija (Celovec – Ljubljana – Dunaj, 1999). – Margaret Osaben Rawland, Growing Up In Ely: Child of Slovenian Immigrant Parrents (Ely, MN, 2005).
170
– John W. Somrock, A History of Incredible Ely (Ely, 1976). – Jurij Matej Trunk, Amerika in Amerikanci (Celovec, 1912). – Walter Van Brunt, Duluth and St. Louis County Minnesota, Their Story and People, An Authentic Narrative of the Past, with Particular Attention to the Modern Era in the Commercial, Industrial, Educational, Civic and Social Development, Volume 1 (Chicago in New York, 1921). – Maruša Verbič Koprivšek, Razvoj etnične naselbine na primeru Slovencev v Denverju (Ljubljana, 2014). – Joţe Zavertnik, Ameriški Slovenci: pregled splošne zgodovine Zdruţenih drţav, slovenskega naseljevanja in naselbin in Slovenske narodne podporne jednote (Chicago, 1925).
6.1.2 Članki
– Metoda Blagotinšek Turk, »Prvih deset let delovanja SNPJ«, v: Dve domovini, št. 13 (2001). – Matjaţ Burjak, »Jugoslovanska katoliška jednota (JSKJ) oziroma ameriška bratska zveza (ABZ) od ustanovitve do leta 1948«, v: Etnični fraternalizem v priseljenskih deţelah, ur. Matjaţ Klemenčič (Maribor, 1996). – Anton Dolinar, »Kratka zgodovina ţupnije sv. Vida v Lučinah«, Loški razgledi, letnik 39 (Škofja Loka, 1992). – Marjan Drnovšek, »Izseljevanje Slovencev v Severno Ameriko«, v: Slovensko izseljenstvo: zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice, gl. ur. Milica Trebše - Štolfa in odg. ur. Matjaţ Klemenčič (Ljubljana, 2001). – Joe Evanish, »SNPJ History: A General Overview«, v: Etnični fraternalizem v priseljenskih deţelah, ur. Matjaţ Klemenčič (Maribor, 1996). – Darko Friš, »Jugoslovanska katoliška jednota (1898–1920)«, v: Dve domovini, št. 5 (1994).
171
– Darko Friš, »Franc Šušteršič – duhovnik, organizator, narodni delavec, časnikar in publicist (1891–1910)«, v: Studia Historica Slovenica, št. 2-3 (2013). – Toussaint Hočevar, »Slovenski protestanti v kolonialni Georgiji«, Časopis za zgodovino in narodopisje 39, št. 4 (1968). – Matjaţ Klemenčič, »Slovenes and Slovene Americans, 1870–1940«, v: Immigrants in American History: Arrival, Adaptation and Integration, ur. Elliot Robert Barkan (Santa Barbara, 2013). – Matjaţ Klemenčič, »Fraternal Benefit Societies and the Slovene Immigrants in the United States of America«, v: Etnični fraternalizem v priseljenskih deţelah, ur. Matjaţ Klemenčič (Maribor, 1996). – Matjaţ Klemenčič, »Slovenske naselbine v Zdruţenih drţavah Amerike«, v: Slovensko izseljenstvo: zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice, gl. ur. Milica Trebše - Štolfa in odg. ur. Matjaţ Klemenčič (Ljubljana, 2001). – Matjaţ Klemenčič, Igor Javernik, »Ustanovitev in razvoj Kranjsko slovenske katoliške jednote – prve slovenske centralizirane podporne organizacije v Zdruţenih drţavah Amerike«, v: Etnični fraternalizem v priseljenskih deţelah, ur. Matjaţ Klemenčič (Maribor, 1996). – Matjaţ Klemenčič, »Pregled stališč in delovanja slovenskih izseljencev v ZDA v zvezi z Jugoslovansko idejo od leta 1914 do leta 1992«, Časopis za zgodovino in narodopisje 65, št. 1 (1994). – Matjaţ Klemenčič, »Die Emigration der Slowenen aus der Habsburgermonarchie in die USA und das slowenische Organisationsnetz in der USA 1870–1914«, v: Razprave in gradivo, revija za narodnostna vprašanja, št. 38/39 (2001). – Matjaţ Klemenčič, »Periodicals in the USA, 1891–1920«, v: Razprave in gradivo, revija za narodnostna vprašanja, št. 55 (2008). – Matjaţ Klemenčič, »The Catholic Bulletin, glasilo nadškofije St. Paul v Minnesoti, o priseljevanju v ZDA in slovenskih izseljencih v obdobju 1911–1924«, v: Časopis za zgodovino in narodopisje 68, št. 1 (2015).
172
– Majda Kodrič, »Zanimanje slovenskih misijonarjev v Severni Ameriki za izseljevanje rojakov, kot se odraţa v dopisih v Zgodnji danici«, Dve domovini, št. 6 (1995). – Majda Kodrič, »Franc Pirc in nastanek prvih slovenskih naselbin v Zdruţenih drţavah Amerike«, Dve domovini, št. 18 (2003). – Janez Stanonik, »Slovenci v Zdruţenih drţavah: obdobje 1848–1891«, Dve domovini, št. 7 (1996). – Joseph Valenčič, »Slovenski narodni domovi v ZDA«, v: Slovensko izseljenstvo: zbornik ob 50-letnici Slovenske izseljenske matice, gl. ur. Milica Trebše - Štolfa in odg. ur. Matjaţ Klemenčič (Ljubljana, 2001).
6.1.3 Diplomske naloge in doktorske disertacije
– Matjaţ Burjak, Jugoslovanska katoliška jednota – ameriška bratska zveza od nastanka do leta 1960, diplomsko delo (Maribor, 1995). – Tom Mackaman, Life and Labor in Ely, Minnesota, 1886–1919: Community and Worker Identity on the American Industrial Frontier (1998). – Irena Marković, Ameriški Indijanci na območju delovanja misijonarja Ireneja Friderika Barage, doktorska disertacija (Ljubljana, 2014). – Anja Prša, Slovenski izseljenci v Elyju, Minnesota na podlagi slovenskega ameriškega časopisja med letoma 1939 in 1959, diplomsko delo (Laško, 2013).
6.1.4 Enciklopedije
– Marjan Javornik (ur.), Enciklopedija Slovenije 1–12 (Ljubljana, 1987– 2002).
173
6.1.5 Spletni viri
– Minnesota, http://www.50states.com/minnesot.htm#.VYWZe_ntlBd, 20. 6. 2015. – Richard L. Forstall, Minnesota, Population of Counties by Decennial Census: 1900 to 1990, http://www.census.gov/population/cencounts/mn190090.txt, 20. 6. 2015. – Richard H. Pells, Great Depresion, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/event/Great-Depression, 21. 8. 2015. – Australian ballot, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/topic/Australian-ballot, 22. 8. 2015. – Andolšek, Andrej, Slovenski biografski leksikon, http://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi129062/, 19. 8. 2015. – Šušteršič, Franc, Slovenski biografski leksikon, http://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi678645/, 3. 8. 2015. – Šavs, Matija, Slovenski biografski leksikon, http://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi642276/, 3. 8. 2015. – Sakser, Frank, Slovenski biografski leksikon, http://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi532721/, 3. 8. 2015. – Zavertnik, Josip, Slovenski biografski leksikon, http://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi858712/, 3. 8. 2015. – Molek, Ivan, Slovenski biografski leksikon, http://www.slovenska- biografija.si/oseba/sbi374601/, 3. 8. 2015. – Prusheck, Harvey Gregory, Slovenski biografski leksikon, http://www.slovenska-biografija.si/oseba/sbi472745/, 11. 9. 2015. – United States Steel Corporation, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/topic/United-States-Steel-Corporation, 23. 8. 2015. – Feast of Corpus Christi, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/topic/Feast-of-Corpus-Christi, 23. 8. 2015. – Katherine Sutcliffe, The Western Federation of Miners, http://law2.umkc.edu/faculty/projects/ftrials/haywood/HAY_WFM.HTM, 5. 8. 2015.
174
– Industrial Workers of the World (I.W.W.), http://www.u-s- history.com/pages/h1050.html, 5. 8. 2015. – Industrial Workers of the World, Infoplease, http://www.infoplease.com/encyclopedia/business/industrial-workers- world.html, 5. 8. 2015. – Direct action, Infoplease, http://www.infoplease.com/encyclopedia/business/direct-action.html, 5. 8. 2015. – Amalgamated Association of Iron, Steel and Tin Workers of North America, 1933–1934, http://www.libraries.psu.edu/findingaids/1865.htm, 7. 8. 2015. – History of the Iron Range, Iron Range Resources & Rehabilitation Board, http://mn.gov/irrrb/DataCenter/History/History%20of%20the%20iron%20 range.jsp, 29. 8. 2015. – Farmer-Labor Party, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/topic/Farmer-Labor-Party, 13. 9. 2015. – Alton B. Parker, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/biography/Alton-B-Parker, 13. 9. 2015. – Robert C. Dunn, Minnesota Historical Society, http://www2.mnhs.org/library/findaids/00599.xml, 13. 9. 2015. – Johnson, John Albert (1861–1909), Mnopedia, http://www.mnopedia.org/person/johnson-john-albert-1861-1909, 13. 9. 2015. – William Howard Taft, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/biography/William-Howard-Taft, 13. 9. 2015. – Winfield Hammond Biography, Minnesota Historical Society, http://collections.mnhs.org/governors/index.php/10004145, 13. 9. 2015. – Charles Evans Hughes, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/biography/Charles-Evans-Hughes, 13. 9. 2015. – J. A. A. Burnquist, Minnesota Historical Society, http://www.mnhs.org/library/tips/history_topics/121burnquist.php, 13. 9. 2015.
175
– Warren G. Harding, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/biography/Warren-G-Harding, 13. 9. 2015. – James M. Cox, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/biography/James-M-Cox, 13. 9. 2015. – J. A. O. Preus Biography, Minnesota Historical Society, http://collections.mnhs.org/governors/index.php/10004147, 13. 9. 2015. – Calvin Coolidge, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/biography/Calvin-Coolidge, 13. 9. 2015. – Robert M. La Follette, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/biography/Robert-M-La-Follette, 13. 9. 2015. – Theodore Christianson Biography, Minnesota Historical Society, http://collections.mnhs.org/governors/index.php/10004148, 13. 9. 2015. – Herbert Hoover, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/biography/Herbert-Hoover, 13. 9. 2015. – Al Smith, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/biography/Al-Smith, 13. 9. 2015. – Biography of Franklin D. Roosevelt, Franklin D. Roosevelt Presidential Library and Museum, http://www.fdrlibrary.marist.edu/education/resources/bio_fdr.html, 13. 9. 2015. – Floyd B. Olson Biography, Minnesota Historical Society, http://collections.mnhs.org/governors/index.php/10004149, 13. 9. 2015. – Alf Landon, Encyclopaedia Britannica, http://www.britannica.com/biography/Alf-Landon, 13. 9. 2015. – Elmer Benson Biography, Minnesota Historical Society, http://collections.mnhs.org/governors/index.php/10004151, 13. 9. 2015. – Harold Stassen Biography, Minnesota Historical Society, http://collections.mnhs.org/governors/index.php/10004152, 13. 9. 2015. – Theodore Roosevelt – Biographical, Nobelprize.org, http://www.nobelprize.org/nobel_prizes/peace/laureates/1906/roosevelt- bio.html, 13. 9. 2015.
176
– Augustin Ravoux, Wikipedia, https://en.wikipedia.org/wiki/Augustin_Ravoux, 20. 9. 2015. – Thomas O'Gorman, Wikipedia, https://en.wikipedia.org/wiki/Thomas_O%27Gorman, 15. 9. 2015. – Most Reverend Thomas L Grace, O.P., Archdiocese of Saint Paul & Minneapolis, http://www.archspm.org/past_bishops/reverend-thomas-l- grace-o-p/, 27. 10. 2015. – North Country Canoe Outfitters, http://boundarywaters.com/ely- minnesota-outfitter/, 2. 10. 2015.
6.2 VIRI
6.2.1 Arhivski viri
– Nadškofijski arhiv Ljubljana, Zapuščine duhovnikov, Joţef Markič, š. 393, mapa Amerika. – Arhiv Ţupnije sv. Antona, Ely, Minn., Volume II Baptism/Funeral/Marriage 1888–1900. – Arhiv Ţupnije sv. Antona, Ely, Minn., Funerals 1900–1918. – Arhiv Ţupnije sv. Antona, Ely, Minn., Death Register, Church of St. Anthony, Ely, Minn., January 1918–1939. – Arhiv Ţupnije sv. Antona, Ely, Minn., Marriages 1901–1908; Registrum Matrimoniorum 1908–1934. – Arhiv Ţupnije sv. Antona, Ely, Minn., Marriage Data, Church of St. Anthony of Padua, Ely, Minn., January 1st 1934–. – Arhiv Ţupnije sv. Antona, Ely, Minn., Marriage Register, Church of St. Anthony of Padua, Ely, Minn., April 23rd 1934–. – Arhiv Ţupnije sv. Antona, Ely, Minn., Registrum Baptizatorum 1900– 1910. – Arhiv Ţupnije sv. Antona, Ely, Minn., Registrum Baptizatorum 1908– 1912. – Arhiv Ţupnije sv. Antona, Ely, Minn., Baptisms 1912–1918.
177
– Arhiv Ţupnije sv. Antona, Ely, Minn., Liber Baptismorum, Ecclesiae Sancti Antonii, Civitatis Ely, Minn., 1918–1930. – Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 5, Jugoslovanski narodni dom, Ely, Minnesota, 1957, Jugoslav National Home Inc. – Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 23, mapa Minnesota, Frank Zaitz, O naših ljudeh v severni Minnesoti. – Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 23, mapa Minnesota, Janko N. Rogelj, Minnesotski Slovenci od 1898 do 1903. – Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 23, mapa Minnesota, 70th Anniversary Celebration Ely 1888–1958. – Arhiv Republike Slovenije, AS 1996, Teh. e. 23, mapa Minnesota, Ely, Minnesota.
6.2.2 Časniki
6.2.2.1 Nova doba
– John L. Ţivetz Jr., »Dopisi«, Nova doba, 25. julij 1928, št. 30, str. 4. – M. Pogorelc, »Dopisi«, Nova doba, 25. julij 1928, št. 30, str. 5. – »Jednotini problemi«, Nova doba, 14. oktober 1931, št. 41, str. 2. – »Naznanilo in zahvala«, Nova doba, 14. oktober 1931, št. 41, str. 6. – »Novi glavni tajnik J. S. K. Jednote«, Nova doba, 21. oktober 1931, št. 42, str. 2. – Ivan Tauzell, »Dopisi«, Nova doba, 11. november 1931, št. 45, str. 5. – Joseph Spreitzer Jr., »Current Thought«, Nova doba, 11. november 1931, št. 45, str. 3. – Paul Bartel, »Članstvu J. S. K. Jednote v pojasnilo«, Nova doba, 18. november 1931, št. 46, str. 2. – Paul Bartel, »Članstvu J. S. K. Jednote v pojasnilo«, Nova doba, 18. november 1931, št. 46, str. 2. – »Ne bodimo malenkostni«, Nova doba, 18. november 1931, št. 46, str. 2. – Zvonko A. Novak, »Dopisi«, Nova doba, 16. december 1931, št. 50, str. 5.
178
– Paul Bartel, »Iz urada glavnega predsednika«, Nova doba, 23. december 1931, št. 51, str. 2. – Rose Svetich, glavna podpredsednica, »Zapisnik 14. redne konvencije, Poročila glavnih odbornikov«, Nova doba, 3. avgust 1932, št. 31, str. 2. – Matt Anzelc, konvenčni predsednik, Anton J. Terbovec, konvenčni zapisnikar, »Zapisnik 14. redne konvencije, Trinajsta seja 1. avgusta popoldne«, Nova doba, 7. september 1932, št. 36, str. 5. – Matt Anzelc, konvenčni predsednik, Janko N. Rogelj, konvenčni zapisnikar, »Zapisnik 14. redne konvencije, Štirinajsta seja 2. avgusta dopoldne«, Nova doba, 14. september 1932, št. 37, str. 1. – Paul Bartel, glavni predsednik, »Zapisnik letnega zborovanja glavnega odbora J. S. K. Jednote, ki se je vršilo od 27. januarja do 31. januarja 1933, Prva seja 27. januarja popoldne«, Nova doba, 8. februar 1933, št. 6, str. 1. – Anton Zbašnik, glavni tajnik, »Iz glavnega urada J. S. K. J.«, Nova doba, 24. maj 1933, št. 21, str. 4. – Matt Anzelc, konvenčni predsednik, Anton J. Terbovec, konvenčni zapisnikar, »Zapisnik 14. redne konvencije, Enajsta seja 30. julija popoldne«, Nova doba, 31. avgust 1932, št. 35, str. 4. – Frank Poje, predlagatelj, John Balant, predsednik, Anton Ţagar, tajnik, Frank Doles, blagajnik, »Dopisi«, Nova doba, 7. september 1932, št. 36, str. 5–6. – Anton Zbašnik, glavni tajnik, »Iz urada gl. tajnika«, Nova doba, 28. september 1932, št. 39, str. 1–2. – Štefan Banovetz st., »Dopisi«, Nova doba, 5. oktober 1932, št. 40, str. 2. – Anton Molek, predsednik, »Dopisi«, Nova doba, 5. oktober 1932, št. 40, str. 6. – Mathias Vardijan, predsednik, Anton Jaklič, tajnik, John Pezdirc, blagajnik, »Dopisi«, Nova doba, 21. september 1932, št. 38, str. 6. – Frank Struna, predsednik, Matt Vogrich, začasni tajnik, Mary Struna, blagajničarka, »Dopisi«, Nova doba, 5. oktober 1932, št. 40, str. 6. – Peter Culig, predsednik, Joseph Merhar, tajnik, Ivan Culig, blagajnik, »Dopisi«, Nova doba, 5. oktober 1932, št. 40, str. 6.
179
– Martin Hudale, tajnik društva št. 31 JSKJ, »Dopisi«, Nova doba, 26. oktober 1932, št. 43, str. 5. – John Sustar, predsednik, Martin Hudale, tajnik, Joe [Re?ina], blagajnik, »Dopisi«, Nova doba, 26. oktober 1932, št. 43, str. 5. – »Iz urada glavnega tajnika J. S. K. J.«, Nova doba, 12. oktober 1932, št. 41, str. 2. – Paul Bartel, glavni predsednik JSKJ, »Iz urada glavnega predsednika«, Nova doba, 19. oktober 1932, št. 42, str. 2. – Joseph Lani, zač. predsednik, John Lamut, tajnik, Frank L. Tekautz, zapisnikar, »Dopisi«, Nova doba, 26. oktober 1932, št. 43, str. 2. – John Klobuchar, »Dopisi«, Nova doba, 2. november 1932, št. 44, str. 5. – John Balkovec, tretji nadzornik JSKJ, »Dopisi«, Nova doba, 14. december 1932, št. 50, str. 4. – Alojz Krevel, predsednik, Anton Smon, tajnik, Karl Vehovec, blagajnik, »Dopisi«, Nova doba, 2. november 1932, št. 44, str. 5. – John Tomazin, predsednik, John Cerne Jr., tajnik, Frank Jančar, blagajnik, »Iniciativni predlog društva sv. Alojzija, št. 6 JSKJ, v Lorain, Ohio, za odpoklic na 14. redni konvenciji sprejete resolucije za gradnjo lastne jednotine hiše«, Nova doba, 15. februar 1933, št. 7, str. 4. – Anton Zbašnik, glavni tajnik, »Pojasnilo glavnega tajnika«, Nova doba, 15. februar 1933, št. 7, str. 4. – Anton Zbašnik, glavni tajnik, »Iz glavnega urada J. S. K. J.«, Nova doba, 3. maj 1933, št. 18, str. 4. – Anton Zbašnik, glavni tajnik, »Rezultat splošnega glasovanja«, Nova doba, 26. julij 1933, št. 30, str. 5. – Anton Ţagar, tajnik društva št. 44 JSKJ, »Dopisi«, Nova doba, 20. september 1933, št. 37, str. 7. – »Društvene in druge slovenske vesti«, Nova doba, 24. januar 1934, št. 4, str. 1. – »Društvene in druge slovenske vesti«, Nova doba, 28. marec 1934, št. 13, str. 1. – »Dom J. S. K. Jednote«, Nova doba, 7. februar 1934, št. 6, str. 4.
180
– »Jugoslovanska Katol. Jednota«, Nova doba, 5. januar 1927, št. 1, str. 2. – »Jugoslovanska Katol. Jednota«, Nova doba, 28. avgust 1929, št. 35, str. 2. – »Jugoslovanska Katoliška Jednota v Ameriki«, Nova doba, 10. maj 1933, št. 19, str. 2. – »Jugoslovanska Katoliška Jednota v Ameriki«, Nova doba, 28. julij 1937, št. 30, str. 2. – Joseph A. Mertel, »Nekaj zgodovine krajevnih društev J. S. K. Jednote: Zgodovina društva št. 1 v Ely, Minn.«, Nova doba, 18. julij 1928, št. 29, str. 1. – Josip Kolenc, »Nekaj zgodovine krajevnih društev J. S. K. Jednote: Zgodovina društva št. 2 v Ely, Minn.«, Nova doba, 18. julij 1928, št. 29, str. 1. – Rose Svetich, tajnica, »Dopisi«, Nova doba, 28. marec 1934, št. 13, str. 5. – F. Korent, »Dopisi«, Nova doba, 14. avgust 1935, št. 32, str. 3. – Rose Svetich, »Dopisi«, Nova doba, 24. julij 1935, št. 30, str. 5. – Stanley Peshaver, »The First Juvenile Convention«, Nova doba, 21. avgust 1935, št. 33, str. 8. – Mary Zgonc, »Nekaj zgodovine krajevnih društev J. S. K. Jednote: Zgodovina društva št. 129 v Ely, Minn.«, Nova doba, 18. julij 1928, št. 29, str. 6. – Matija Pogorelc, »Dopisi«, Nova doba, 10. julij 1935, št. 28, str. 7 – »Briefs«, Nova doba, 10. julij 1935, št. 28, str. 5. – Frank Tomsich Jr., »Dopisi«, Nova doba, 17. julij 1935, št. 29, str. 6. – Rose Svetich, »Dopisi«, Nova doba, 17. april 1935, št. 16, str. 2. – Joseph A. Mertel, »Dopisi«, Nova doba, 24. julij 1935, št. 30, str. 5. – »Arrowhead Lodge Minnesota SSCU State Championship«, Nova doba, 27. marec 1935, št. 13, str. 4. – Joseph Pishler, glavni tajnik, »Nekaj zgodovinskih podatkov o Jugoslovanski katoliški Jednoti«, Nova doba, 18. julij 1928, št. 29 – Part II, str. 2. – »Where Juvenile Delegates Will Hold Their Own Convention«, Nova doba, 24. julij 1935, št. 30, str. 4.
181
6.2.2.2 Prosveta
– Gajţla, »Ţarkomet, Pečat do smrti«, Prosveta, 6. avgust 1926, št. 183, str. 2. – E. B. J., »Ţarkomet, Čudne, čudne reči«, Prosveta, 18. marec 1925, št. 65, str. 4. – »Domač drobiţ, Slovenec izvoljen v Minnesoti«, Prosveta, 16. november 1934, št. 225, str. 2. – »Domač drobiţ, Zmaga slovenskih kandidatov«, Prosveta, 10. december 1934, št. 240, str. 2. – Joseph Mavetz, »Zmaga slovenskih kandidatov«, Prosveta, 11. december 1934, št. 241, str. 3. – Gajţla, »Ţarkomet, Elyška kronika«, Prosveta, 7. avgust 1926, št. 184, str. 2. – »Slovenska Narodna Podporna Jednota, Imenik«, Prosveta, 12. januar 1912, št. 51, str. 3. – »Iz glavnega urada«, Prosveta, 26. april 1916, št. 17, str. 6. – Jacob Kunstelj, tajnik, »Uradne vesti društev SNPJ«, Prosveta, 29. april 1936, št. 85, str. 2. – P., »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 1. oktober 1909, št. 43, str. 2. – Franc Erčul - Zagoričan, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 18. oktober 1912, št. 46, str. 2. – »Slovenska banka zaprla vrata; eden od voditeljev poskusil s samomorom«, Prosveta, 9. januar 1933, št. 5, str. 2. – »Ameriške vesti«, Glasilo Slovenske narodne podporne jednote, 23. junij 1916, št. 25, str. 1. – »Eksplozije v rudnikih«, Glasilo Slovenske narodne podporne jednote, 4. oktober 1912, št. 37, str. 1.
182
6.2.2.3 Amerikanski Slovenec
– »Lepa naša domovina: Zjedinjene drţave«, Amerikanski Slovenec, 22. april 1892, št. 18, str. 1. – N., »Minnesota«, Amerikanski Slovenec, 27. november 1924, št. 187, str. 2. – N., »Minnesota«, Amerikanski Slovenec, 2. december 1924, št. 188, str. 2. – N., »Minnesota«, Amerikanski Slovenec, 3. december 1924, št. 189, str. 2. – Lovrenc Lavtiţar, »Misijonsko«, Amerikanski Slovenec, 15. april 1882, št. 17, str. 2. – Tomaţ Šubic, »Kratka zgodovina slov. naseljencev v New Duluth, Duluth, Tower in Ely«, Amerikanski Slovenec, 3. februar 1931, št. 23, str. 2. – N., »Minnesota«, Amerikanski Slovenec, 4. december 1924, št. 190, str. 2. – Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 22. maj 1908, št. 24, str. 2. – »Finančni polomi na dnevnem redu«, Amerikanski Slovenec, 25. oktober 1907, št. 46, str. 1. – John Teţak, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 29. november 1907, št. 51, str. 2. – Jos. J. Pešel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 20. december 1907, št. 2, str. 2. – Marko Bluth, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 20. december 1907, št. 2, str. 2. – Jos. J. Peshell, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 10. januar 1908, št. 5, str. 2. – John Teţak, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 17. januar 1908, št. 6, str. 2. – J. Klepec, »S pota«, Amerikanski Slovenec, 31. januar 1913, št. 9, str. 9. – Jernejčan, »Iz slovenskih naselbin, Iz ţivljenja slovenskih Minnesotčanov«, Amerikanski Slovenec, 27. januar 1937, št. 18, str. 2. – »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 22. september 1905, št. 41, str. 5.
183
– »Volitev po avstralskem običaji«, Amerikanski Slovenec, 29. oktober 1891, št. 9, str. 1. – »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 1. september 1911, št. 39, str. 5. – Navzoči, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 22. marec 1907, št. 15, str. 2. – J. J. P., »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 15. maj 1908, št. 23, str. 7. – John J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 29. maj 1908, št. 25, str. 7. – Frank Erčul - Zagoričan, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 13. oktober 1911, št. 45, str. 2. – Jos. J. Peshell, Jakob Butala, Anton Zdralovich, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 26. junij 1908, št. 29, str. 2. – Tajnik pokojnega kluba, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 22. september 1911, št. 42, str. 2. – Joseph J. Peshell, nadzornik S. D. P. Kluba, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 21. avgust 1908, št. 37, str. 2. – J. J. P., pomoţni tajnik, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 9. oktober 1908, št. 44, str. 2. – Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 20. november 1908, št. 50, str. 2. – Tajnik pokojnega kluba, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 22. september 1911, št. 42, str. 2. – Naročnik, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 17. marec 1911, št. 15, str. 2. – Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 17. marec 1911, št. 15, str. 2. – Tajnik pokojnega kluba, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 22. september 1911, št. 42, str. 2. – Frank Erčul - Zagoričan, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 13. oktober 1911, št. 45, str. 2.
184
– Joe Slemec, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 9. februar 1912, št. 10, str. 2. – P., »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 22. marec 1912, št. 16, str. 2. – »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 12. november 1920, št. 101, str. 2. – Frank Jerich, Jos. Zobec, Joseph Spreitzer, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 2. april 1925, št. 51, str. 2. – Jos. J. Peshel, član publ. odbora, »Shod Amerikansko-Slovenskega kluba«, Amerikanski Slovenec, 15. julij 1932, št. 136, str. 3. – Jos. J. Peshel, »Iz urada Slov.-Amer. kluba v Ely«, Amerikanski Slovenec, 16. november 1932, št. 221, str. 2. – Jos. J. Peshel, član publ. odb., »Resen opomin slovenskemu občinstvu v Ely, Minn.«, Amerikanski Slovenec, 1. december 1932, št. 231, str. 3. – J. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin, Kako se gibljejo rojaki v Minnesoti«, Amerikanski Slovenec, 8. december 1932, št. 236, str. 3. – Josip J. Peshel, zapisnikar A.-S. kluba, »Iz slovenskih naselbin, Politične novice iz Minnesote«, Amerikanski Slovenec, 21. december 1932, št. 244, str. 2–3. – Upravni odbor kluba, »Iz slovenskih naselbin, Amer.-slovenski klub«, Amerikanski Slovenec, 22. februar 1933, št. 36, str. 2. – Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin, Vabilo na zborovanje«, Amerikanski Slovenec, 10. november 1933, št. 217, str. 2. – Zapisnikar, »Iz slovenskih naselbin, Novice iz Minnesote«, Amerikanski Slovenec, 10. november 1936, št. 222, str. 2. – N., »Iz slovenskih naselbin, Poroke in drugo z Ely«, Amerikanski Slovenec, 24. april 1934, št. 79, str. 2. – Opazovalec razmer, »Iz slovenskih naselbin, Volilcem in volilkam«, Amerikanski Slovenec, 29. maj 1934, št. 103, str. 3. – Elyski volilec, »Iz slovenskih naselbin, Zahvala«, Amerikanski Slovenec, 30. junij 1934, št. 126, str. 2.
185
– P., »Iz slovenskih naselbin, Kaj novega na Ely«, Amerikanski Slovenec, 11. december 1935, št. 239, str. 2. – Zapisnikar, »Iz slovenskih naselbin, Novice iz Minnesote«, Amerikanski Slovenec, 10. november 1936, št. 222, str. 2. – Jernejčan, »Iz slovenskih naselbin, Slovenec za ţupana v Ely«, Amerikanski Slovenec, 23. december 1936, št. 251, str. 2. – Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin, Kaj novega v Minnesoti«, Amerikanski Slovenec, 25. november 1937, št. 228, str. 2. – J. J. P., »Iz slovenskih naselbin, Zmaga Slovencev pri mestnih volitvah«, Amerikanski Slovenec, 15. december 1937, št. 240, str. 2. – Jernejčan, »Iz slovenskih naselbin, Velika izbira za volitve«, Amerikanski Slovenec, 3. december 1938, št. 233, str. 2. – »Dogodki med Slovenci po Ameriki, Volitve v Ely«, Amerikanski Slovenec, 15. december 1938, št. 240, str. 2. – J. J. P., »Iz slovenskih naselbin, Politično ţivljenje rojakov v Minnesoti«, Amerikanski Slovenec, 1. december 1939, št. 230, str. 2. – »Iz slovenskih naselbin, Volitve in Slovenci v Minnesoti«, Amerikanski Slovenec, 13. december 1939, št. 237, str. 2. – Joţe Peshell, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 11. september 1926, št. 176, str. 2. – Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 26. februar 1909, št. 12, str. 2. – J. Klepec, »S pota«, Amerikanski Slovenec, 31. januar 1913, št. 9, str. 9. – »Monsignor Buh«, Amerikanski Slovenec, 5. januar 1900, št. 3, str. 1. – »Mgr. J. F. Buh praznoval 50 letnico mašništva«, Amerikanski Slovenec, 5. junij 1908, št. 26, str. 1. – Jos. J. Peshell, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 7. avgust 1908, št. 35, str. 2. – Jos. J. Peshell, časn. por., Mihael Klopčič, organist, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 17. julij 1908, št. 32, str. 2. – Monsignor J. F. Buh, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 14. avgust 1908, št. 36, str. 2.
186
– Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 26. februar 1909, št. 12, str. 2. – »Rt. Rev. Jos. F. Buh«, Amerikanski Slovenec, 10. april 1914, št. 38, str. 1. – Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 20. november 1917, št. 103, str. 2. – »Mgr. J. F. Buh praznoval 50 letnico mašništva«, Amerikanski Slovenec, 5. junij 1908, št. 26, str. 4. – »Dogodki med Slovenci po Ameriki, Elyška ţupnija kupi dodatni svet za pokopališče«, Amerikanski Slovenec, 28. december 1939, št. 247, str. 2. – »K. S. K. Jednota, Prošnja«, Amerikanski Slovenec, 27. maj 1904, št. 24, str. 7. – »Z urada K. S. K. Jednote«, Amerikanski Slovenec, 17. junij 1904, št. 27, str. 5. – »K. S. K. Jednota, Iz urada glavnega tajnika«, Amerikanski Slovenec, 12. april 1907, št. 18, str. 5. – Poročevalec, »Iz slovenskih naselbin, Kako se imajo pri sv. Antonu na Elyju«, Amerikanski Slovenec, 30. marec 1927, št. 62, str. 2. – P., »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 1. oktober 1909, št. 43, str. 2. – Franc Erčul - Zagoričan, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 18. oktober 1912, št. 46, str. 2. – »Imenik lokalnih uradnikov za leto 1937«, Amerikanski Slovenec, 14. julij 1937, št. 134, str. 3. – »Imenik lokalnih uradnikov za leto 1938«, Amerikanski Slovenec, 16. februar 1938, št. 33, str. 3. – Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 26. februar 1909, št. 12, str. 2. – Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 18. junij 1909, št. 28, str. 2. – J. Klepec, »S pota«, Amerikanski Slovenec, 31. januar 1913, št. 9, str. 9. – »Ely«, Amerikanski Slovenec, 1. april 1892, št. 15, str. 1.
187
– John Teţak, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 10. januar 1908, št. 5, str. 2. – Jos. J. Peshell, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 10. januar 1908, št. 5, str. 2. – John Butala, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 29. april 1904, št. 20, str. 5. – Joe Slemec, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 6. januar 1911, št. 5, str. 5, 7. – »Slovenca je vbilo«, Amerikanski Slovenec, 15. marec 1901, št. 13, str. 1. – J. J. Peshell, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 26. junij 1908, št. 29, str. 2. – J. J. P., »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 2. oktober 1908, št. 43, str. 4. – John Zbašnik, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 25. januar 1907, št. 7, str. 2. – Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 26. februar 1909, št. 12, str. 2. – Bledi Slovenec, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 6. januar 1911, št. 5, str. 5. – Stari Elyčan, »Razne vesti iz Ţeleznega okroţja«, Amerikanski Slovenec, 8. marec 1927, št. 46, str. 2. – Stari Elyčan, »Kaj novega po Ţeleznem okroţju?«, Amerikanski Slovenec, 1. november 1927, št. 211, str. 2. – Poročevalec, »Kaj je novega na Ely?«, Amerikanski Slovenec, 12. november 1929, št. 219, str. 2. – M. P., »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 17. junij 1910, št. 28, str. 2. – »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 2. februar 1912, št. 9, str. 2. – »Dogodki med Slovenci po Ameriki, Avtna nesreča«, Amerikanski Slovenec, 9. avgust 1938, št. 153, str. 2.
188
– Stari Elyčan, »Slovenske in druge vesti iz Minnesote«, Amerikanski Slovenec, 28. januar 1927, št. 20, str. 2. – Z., »Ely, Minn.«, Amerikanski Slovenec, 9. februar 1915, št. 21, str. 2. – Poročevalec, »Iz slovenskih naselbin, Poţar uničil rojaku trgovino«, Amerikanski Slovenec, 13. maj 1927, št. 94, str. 2. – Jos. J. Peshel, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 24. junij 1910, št. 29, str. 2. – »Dogodki med Slovenci po Ameriki, Prememba«, Amerikanski Slovenec, 29. julij 1939, št. 145, str. 2. – Poročevalec, »Iz slovenskih naselbin«, Amerikanski Slovenec, 10. november 1916, št. 100, str. 2. – »Boţična voščila Elyških trgovcev in obrtnikov«, Amerikanski Slovenec, 20. december 1928, št. 243, str. 3. – [Boţična in novoletna voščila], Amerikanski Slovenec, 18. december 1930, št. 244, str. 3. – [Boţična in novoletna voščila], Amerikanski Slovenec, 18. december 1937, št. 243, str. 3–4. – [Boţična in novoletna voščila], Amerikanski Slovenec, 19. december 1929, št. 245, str. 11.
6.2.2.4 The Ely Miner
– »Commercial Club a Factor for the Good of the Community«, The Ely Miner, 29. december 1916, št. 25, str. 1. – »Strongly Republican! Entire Country Went Strongly for President Roosevelt«, The Ely Miner, 11. november 1904, št. 16, str. 1. – »Johnson is Governor«, The Ely Miner, 9. november 1906, št. 16, str. 1. – »Taft is Elected«, The Ely Miner, 6. november 1908, št. 16. str. 1. – »Eberhart Elected«, The Ely Miner, 11. november 1910, št. 17, str. 1. – »Voters decide«, The Ely Miner, 6. november 1914, št. 17, str. 1. – »The Election«, The Ely Miner, 10. november 1916, št. 18, str. 1. – »Ely Short 300 Votes«, The Ely Miner, 8. november 1918, št. 18, str. 1.
189
– »Republican Ticket Makes a Clean Sweep«, The Ely Miner, 5. november 1920, št. 18, str. 1. – »Election Brings Surprises«, The Ely Miner, 10. november 1922, št. 18, str. 1. – »Country Goes Overwhelmingly Republican, Tuesdays's Election Spells Dissolution of Thrid Party«, The Ely Miner, 7. november 1924, št. 18, str. 1. – »How Ely Voted at Tuesday's Election«, The Ely Miner, 5. november 1926, št. 18, str. 1. – »Vote Tidal Wave Sweeps Country«, The Ely Miner, 9. november 1928, št. 18, str. 1. – »How We Voted in Ely Tuesday«, The Ely Miner, 7. november 1930, št. 18, str. 1. – »The Election Aftermath Furnished Many Upsets«, The Ely Miner, 11. november 1932, št. 20, str. 1. – »Governor Olson Re-elected By Large Plurality«, The Ely Miner, 9. november 1934, št. 20, str. 1. – »How Ely Voted«, The Ely Miner, 16. november 1934, št. 21, str. 1. – »How This Vicinity Voted«, The Ely Miner, 12. november 1936, št. 21, str. 1. – »Here's How Ely Voted«, The Ely Miner, 17. november 1938, št. 20, str. 1. – »Election Twaddle«, The Ely Miner, 14. februar 1908, št. 30, str. 1. – »The Election«, The Ely Miner, 9. april 1909, št. 38, str. 1. – »Election Twaddle«, The Ely Miner, 14. februar 1908, št. 30, str. 1. – »General and Special Elections Next Tuesday«, The Ely Miner, 1. december 1933, št. 23, str. 1. – »City Election Proves Upset After Spirited Campaign«, The Ely Miner, 8. december 1933, št. 24, str. 1. – »How Ely Voted«, The Ely Miner, 16. november 1934, št. 19, str. 1. – »City Election Results Total Vote Cast 2756«, The Ely Miner, 7. december 1934, št. 24, str. 1.
190
– »Official Proceedings of the City Council«, The Ely Miner, 23. september 1904, št. 9, str. 1. – »Official Proceedings of the City Council«, The Ely Miner, 22. september 1905, št. 9, str. 1. – »Official Proceedings of the City Council, City of Ely«, The Ely Miner, 19. oktober 1906, št. 13, str. 1. – »The Election«, The Ely Miner, 5. april 1907, št. 37, str. 1. – »The Battle of Ballots«, The Ely Miner, 10. april 1908, št. 38, str. 1. – »The Election«, The Ely Miner, 9. april 1909, št. 38, str. 1. – »Knutson Elected«, The Ely Miner, 8. april 1910, št. 38, str. 1. – »The Election«, The Ely Miner, 7. april 1911, št. 38, str. 1. – »The Election«, The Ely Miner, 5. april 1912, št. 38, str. 1. – »Trezona Elected Mayor«, The Ely Miner, 4. april 1913, št. 38, str. 1. – »License Wins Out«, The Ely Miner, 10. april 1914, št. 39, str. 1. – »Election a Hummer«, The Ely Miner, 9. april 1915, št. 39, str. 1. – »Many Votes Cast«, The Ely Miner, 7. april 1916, št. 39, str. 1. – »Brozich Mayor«, The Ely Miner, 22. december 1916, št. 24, str. 1. – »Election Quiet«, The Ely Miner, 7. december 1917, št. 22, str. 1. – »Knutson is Chosen Mayor«, The Ely Miner, 6. december 1918, št. 22, str. 1. – »City Election Interesting«, The Ely Miner, 5. december 1919, št. 22, str. 1. – »Big Vote Cast City Elections«, The Ely Miner, 10. december 1920, št. 23, str. 1. – »City Election Some Battle«, The Ely Miner, 9. december 1921, št. 23, str. 1. – »City Election Shows Interest«, The Ely Miner, 8. december 1922, št. 22, str. 1. – »City Election Quiet Affair«, The Ely Miner, 11. december 1923, št. 22, str. 1. – »Ernest W. Hanson Elected Mayor«, The Ely Miner, 5. december 1924, št. 22, str. 1.
191
– »City Election Quite Exciting«, The Ely Miner, 11. december 1925, št. 23, str. 1. – »City Election Rather Quiet«, The Ely Miner, 10. december 1926, št. 23, str. 1. – »City Election Quiet Affair«, The Ely Miner, 9. december 1927, št. 23, str. 1. – »City Election Tame Affair«, The Ely Miner, 7. december 1928, št. 22, str. 1. – »2149 Votes Cast City Election«, The Ely Miner, 6. december 1929, št. 22, str. 1. – »Charles Trezona Elected Ely Mayor«, The Ely Miner, 5. december 1930, št. 22, str. 1. – »City Election Shows Upset«, The Ely Miner, 4. december 1931, št. 22, str. 1. – »City Election on Tuesday Creates Much Interest«, The Ely Miner, 9. december 1932, št. 24, str. 1. – »City Election Proves Upset After Spirited Campaign«, The Ely Miner, 8. december 1933, št. 23, str. 1. – »City Election Results Total Vote Cast 2764«, The Ely Miner, 7. december 1934, št. 24, str. 1. – »Zgonc, Maki, Ellis, Win Council Berths; Edwin Toms Re-elected Judge«, The Ely Miner, 5. december 1935, št. 24, str. 1. – »Jack Peshel Sweeps Field in Mayor Race at Election Tuesday«, The Ely Miner, 10. december 1936, št. 25, str. 1. – »Spreitzer, Debeltz, Zgonc, Win City Council Seats; Toms and Mertel Named Municipal Judges«, The Ely Miner, 9. december 1937, št. 25, str. 1. – »B. M. Lambert Elected Mayor; Hedloff, Vranesich, Milkovich, Named to City Council Posts«, The Ely Miner, 8. december 1938, št. 24, str. 1. – »Friedsburg, Ahola and Maki Top Field for City Alderman; Toms and Mertel Named Judges«, The Ely Miner, 7. december 1939, št. 24, str. 1.
192
6.2.2.5 The Ely Echo
– Joseph Kovach, »The Jugoslav National Home: Surviving the depression and into the '70's«, The Ely Echo, 13. avgust 1979, št. 33, str. 12. – »Jugoslav National Home Celebrates 60th Anniversary«, The Ely Echo, 6. avgust 1979, št. 32, str. 1.
6.2.2.6 Glasilo KSK Jednote
– Boţidar, »Dopisi in društvene vesti«, Glasilo KSK Jednote, 13. januar 1915, št. 1, str. 2.
6.2.2.7 Proletarec
– »Od uredništva«, Proletarec, 23. junij 1908, št. 41, str. 2. – »Jugoslovanska socijalistična Zveza v Ameriki«, Proletarec, 2. januar 1912, št. 225, str. 3. – »Jugoslovanska socijalistična Zveza v Ameriki«, Proletarec, 28. januar 1913, št. 281, str. 5. – »Jugoslovanska socijalistična Zveza v Ameriki«, Proletarec, 6. januar 1914, št. 330, str. 5. – »Jugoslovanska socijalistična Zveza v Ameriki«, Proletarec, 10. februar 1914, št. 335, str. 5.
6.2.2.8 Glas naroda
– Ivan Govţe, »Naznanilo«, Glas naroda, 30. julij 1898, št. 36, str. 2. – »Drobnosti«, Glas naroda, 23. julij 1898, št. 34, str. 3. – Ivan Govţe, »Jugoslovanska Katoliška Jednota«, Glas naroda, 3. avgust 1898, št. 37, str. 3.
193
– »Jugoslovanska Katoliška Jednota«, Glas naroda, 22. julij 1899, št. 58, str. 3. – »Jugoslovanska Katoliška Jednota«, Glas naroda, 18. julij 1900, št. 57, str. 5. – »Jugoslovanska Katoliška Jednota«, Glas naroda, 20. julij 1901, št. 58, str. 3. – »Jugoslovanska Katoliška Jednota«, Glas naroda, 18. oktober 1905, št. 245, str. 3. – »Jugoslovanska Katol. Jednota«, Glas naroda, 25. september 1907, št. 220, str. 5. – »Jugoslovanska Katol. Jednota«, Glas naroda, 28. junij 1913, št. 151, str. 5. – »Jugoslovanska Katol. Jednota«, Glas naroda, 28. september 1914, št. 227, str. 3. – »Jugoslovanska Katol. Jednota«, Glas naroda, 28. julij 1917, št. 176, str. 5. – »Jugoslovanska Katol. Jednota«, Glas naroda, 2. november 1921, št. 257, str. 2. – »Jugoslovanska Katoliška jednota«, Glas naroda, 7. september 1898 št. 47, str. 3. – »Imenik uradnikov krajevnih društev Jugoslovanske Katoliške Jednote v Zjed. drţavah ameriških«, Glas naroda, 17. april 1915, št. 90, str. 4.
194