 BOREC 639–643 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST   BOREC 639–643 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST  BOREC



  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST BOREC, LX/2008, št. 652–656

 60. leto neprekinjenega izhajanja revije

  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST  BOREC

  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST KAZALO

MIKLAVŽ KOMELJ 7 Zdenka Kidrič – Marjeta (1909–2008) DANILO DOLCI 16 Nekoč so verjeli ... 24 Ko sunki nevihte naraščajo (PREVOD IN SPREMNA BESEDA: JOLKA MILIČ)

ARHIVI SPOMINA PRIMOŽ PERKO 36 Varšavska vstaja – uvertura hladne vojne?

HORIZONTI ZGODOVINE TANJA ČESEN 138 Ekonomska zgodovina Slovenije

UMETNOST IN STVARNOST SILVAN OMERZU 160 Ne-gib: poslušati z očmi (�portfolio) 168 Hiša Marije Pomočnice (�portfolio) SIMONA ZORKO 177 Tišina (spremna beseda) MARKO ŠTEMPIHAR 180 Film in delfski orakelj – o novem valu v filmu

UTOPISTIKA CVETKA HEDŽET TÓTH 198 Zastoj teorije MIKLAVŽ KOMELJ 235 Srp in kladivo Tine Modotti LIDIJA RADOJEVIĆ 240 Leto 1968 je bilo po svoje res revolucionarno – le vprašati se je treba, čigava je bila ta revolucija? SARA KÖLEŠ 252 Eksperiment v političnem – v kontekstu Deleuzovega »Mai 68 n,a pas eu lieu« in perspektivi������������������������ Markerjevega A Grin without a Cat

  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST FILOZOFIJA ŠPORTA LEV KREFT 272 Uvod CARWYN JONES IN SCOTT FLEMING 275 »Izterjevalec v vrhunskem športu: konceptualna kritika TERESA OLIVIA LACERDA 288 Ali je še treba govoriti o umetnosti v športu? Klic po estetiki športa LEV KREFT 296 Drama v gledališču in športu CHARLENE WEAWING 310 Čutne ustnice in gora mišic: analiza poziranja golih športnikov RADIM ŠIP 322 Športni miti in moderna ideologija športa

ODMEVI IN OCENE TEA HVALA 338 Nedualistična misel. Eve Kosofsky Sedgwick, Dotik občutka EVE KOSOFSKY SEDGWICK 348 Paranoidno branje in reparativno branje oziroma: tako zelo si paranoičen, da si verjetno misliš, da je ta esej o tebi MAJDA MENCINGER 382 Tujost (izbor črtic) TOMAŽ HERGA 402 Razmišljanje nekega anti-filozofa, shizoanalitika in prijatelja konceptov MOJCA PUNCER 418 Bratje in sestre – sprostimo se! (pogovor z Aldom Milohnićem) LIDIJA RADOJEVIĆ 434 Glasbena kuhinja ali sredstvo, ki je preprečilo samomor družbe

443 AVTORSKI IZVLEČKI IN POVZETKI/ AUTHOR’S ABSTRACTS AND SUMMARIES

458 NAVODILA AVTORJEM

  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST   BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST MIKLAVŽ KOMELJ

Zdenka Kidrič – Marjeta

1909–2008

Zapis, ki sledi, ni bil pisan kot nekrolog, ampak kot kratko jubilejno razmišljanje, s katerim sem želel ob bližajoči se stoletnici Zdenke Kidrič izraziti spoštovanje do te revolucionarke, ki ji v Sloveniji v javnosti, kolikor vem, že dolgo nihče ni izrazil niti minimalnega spoštovanja, čeprav brez njenih izrednih organizacijskih sposobnosti osvobodilno gibanje med drugo svetovno vojno ne bi moglo obstati. Že sama organizacija obveščevalne mreže gibanja, ki je bila leta 1941 zaupana Zdenki Kidrič, je bila eno od najpomembnejših utemeljitvenih dejanj boja – brez te mreže si ne bi mogli zamišljati funkcioniranja vseh drugih dejavnosti OF. Čeprav je bila Zdenka Kidrič, ko je organizirala obveščevalno mrežo, stara šele dvaintrideset let, je imela že bogate organizacijske izkušnje; desetletje prej je bila med tistimi maloštevilnimi ljudmi, ki so v Sloveniji tako rekoč iz nič na novo vzpostavili organizacijo Komunistične partije, ki jo je razbila šestojanuarska diktatura. Že samo ta dva podatka govorita o tem, kakšna izjemna protagonistka zgodovine je še pred dnevi živela med nami v Ljubljani – toda mentalna pritlehnost, ki vlada v tem prostoru, tega preprosto ni bila sposobna misliti. Čeprav bi Zdenka Kidrič praznovala sto let šele 20. septembra 2009, me je misel na jubilejni zapis dobesedno obsedla decembra 2008. Želel sem si, da bi bil objavljen že na začetku naslednjega leta, zato sem ga napisal v nekaj dneh. Dan potem, ko sem rokopis oddal uredništvu Borca, sem v časopisu zagledal osmrtnico Zdenke Kidrič. Ne da bi vedel, sem o Zdenki Kidrič pisal prav v zadnjih dneh njenega življenja in zaradi te

  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST čudne koincidence sem se odločil, da pustim zapis, ki sem ga dokončal 18. decembra, brez popravkov in sprememb. Pisan je bil kot drobno izhodišče za razmislek, ne kot analiza, ki jo sicer nakazana problematika v prihodnosti ne samo zasluži, ampak tudi zahteva.

M. K., 21. 12. 2008

Sto let Zdenke Kidrič

1.

Leta 2009 bo praznovala sto let Zdenka Kidrič. Revolucionarka. Ena od zadnjih preživelih iz tistega entuziastičnega in konspirativnega sveta komunistične ilegale tridesetih let, razpredene po evropskih mestih, ki jo opeva Bertolt Brecht v Hvalnici ilegalnemu delu. Pripadnica tiste generacije slovenskih komunistov, ki je med drugo svetovno vojno prevzela vodilno vlogo v narodnoosvobodilnem in revolucionarnem boju. Boris Kidrič, katerega lik je v Ljubljani že petdeset let spremenjen v bronast spomenik (ki pa ne zmore pokazati Kidričevega notranjega ognja), je v spominu Zdenke Kidrič zapisan v najintimnejši bližini. Njen mož, tovariš, soborec. Ne samo brez Borisa Kidriča, tudi brez Zdenke Kidrič potek NOB v Sloveniji ne bi bil tak, kot je bil. To trditev zapisujem kot konstatacijo o poteku zgodovinskega procesa, ne da bi s tem že izrekal neko apriorno vrednostno sodbo. V Sloveniji je danes v odnosu do NOB problem prav v tem, da ljudje z vidika restavriranega meščanskega družbenega sistema kar naprej izrekajo ahistorične vrednostne sodbe, temelječe na (malo)meščanskih merilih vrednotenja, o dejanjih, ki so se dogajala v popolnoma drugih simbolnih koordinatah in ki so jih določali popolnoma drugačni materialni pogoji. Tako se po eni strani dogaja pljuvanje po NOB, po drugi strani pa se v kontekstu afirmacije NOB dogajajo tudi poskusi, da bi se NOB iz revolucije, ki je nacionalno osvoboditev utemeljila v osvoboditvi delovnega ljudstva, spremenilo v objekt nostalgične in nenevarne nacionalne folklore.1 Ime Zdenke Kidrič je v našem času in prostoru povezano z radikalno drugostjo. To je ime, ki si ga danes v Sloveniji nihče ne upa javno izreči s spoštovanjem in priznanjem. Ime, ki se v javnosti največkrat pojavlja v

  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST grobih napadih in namigovanjih desničarjev, ki hočejo kriminalizirati NOB. Ime, ki se mu tisti, ki NOB zagovarjajo, raje izogibajo, da jim ne bi bilo treba sprejeti travmatičnih razsežnosti tega boja. (Toda – ali je mogoč resničen boj na življenje in smrt brez travmatičnih razsežnosti?) Pogledal sem na internet, kaj je na njem mogoče najti o Zdenki Kidrič. In videl sem, da neki »študijski center za popravo krivic«, ki ga je ustanovila prejšnja vlada, z javnim denarjem financira »študijsko« namigovanje, da bi bilo treba vreči devetindevetdesetletno Zdenko Kidrič iz njenega blokovskega stanovanja. Našel pa sem tudi pogovor z režiserjem Lordanom Zafranovićem iz leta 2006; Zafranović že dlje časa pripravlja velik dokumentarni film o Titu, za kar je zbral ogromno dragocenega gradiva – in pri tem prav posebej omenja, da mu je uspelo v Ljubljani posneti izreden intervju s sedemindevetdesetletno Zdenko Kidrič. Ki je Tita osebno poznala prej kot recimo Edvard Kardelj. (V času prvih srečanj z Zdenko Kidrič je Josip Broz uporabljal še svoje prvo ilegalno ime – Rudi, ona pa svoje prvo ilegalno ime – Kres.) Ob tem sem se zamislil, kakšno stanje duha vlada v Sloveniji, da okrog stanovanja Zdenke Kidrič vohljajo razni vulgarni pritlehneži s svojim škodoželjnim moraliziranjem, nihče pa ne pomisli, da je Zdenka Kidrič nekdo, ki je soustvarjal zgodovino in ki ima o njej veliko povedati. Seveda nekomu, ki posluša, ne nekomu, ki zaslišuje. V Sloveniji je veliko pritlehnežev, ki bi Zdenko Kidrič radi zasliševali – kdo pa bi jo bil sposoben resnično poslušati kot Lordan Zafranović?

2.

Zdenka Kidrič (takrat še Zdenka Armič) je začela delati v Komunistični partiji Jugoslavije leta 1930, ko je v Jugoslaviji vladala šestojanuarska diktatura in je v Sovjetski zvezi potekala prva petletka – v letu, ko so beograjski nadrealisti izdali almanah Nemoguće, ko je Dziga Vertov posnel film Entuziazem/Simfonija Donbasa in ko je naredil samomor Majakovski … Postati član Komunistične partije je v Jugoslaviji leta 1930 pomenilo postaviti na kocko vse, kar bi v perspektivi meščanske družbe za mladega človeka lahko pomenilo prihodnost, v imenu neke prihodnosti, ki se je v perspektivi meščanske družbe zdela nemogoča. (Iz številnih tekstov lahko razberemo, da so se komunisti pred drugo svetovno vojno počutili kot ljudje, ki postavljajo nove koordinate mogočega in nemogočega; kot piše Oskar Davičo v svojem čudovitem

  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST romanu Pesem o mladem predvojnem beograjskem komunistu: ‘Hteo je da bude to što je nemoguće.’«) Še več: Zdenka Kidrič je postala članica Komunistične partije Jugoslavije prav v trenutku, ko se je režim odločil, da bo Partijo popolnoma uničil. Dejansko mu je uspelo razbiti vso vodstveno strukturo organizacije; vodilni komunisti so bili bodisi v zaporih bodisi v emigraciji. In Zdenka Kidrič, ki je z osemnajstletnim Borisom Kidričem po njegovi vrnitvi iz zapora sodelovala pri obnavljanju skorajda uničene organizacije v Sloveniji, je v tej organizaciji prevzela prav skrb za pomoč zaprtim in preganjanim (in s tem sama tvegala zapor in preganjanje). V najtežjih pogojih je vodila slovensko Rdečo pomoč (kot pokrajinski odbor jugoslovanske Rdeče pomoči; ta je bila del široko razvejane Mednarodne Rdeče pomoči), ki je zaradi svoje humanitarne dejavnosti kot edina s Partijo povezana organizacija v času diktature ohranila pollegalni status. Slovenska Rdeča pomoč je zbirala prispevke za politične jetnike in njihove družine, za brezposelne in žrtve »belega terorja«; javnost je obveščala o razmerah v zaporih; sodelovala je tudi v mednarodnih akcijah, kakršne so bile leta 1933 akcije ob berlinskem procesu proti Dimitrovu. Zdenka Kidrič je poleg tega vodila tudi žensko komisijo pri Pokrajinskem komiteju KPJ za Slovenijo. Leta 1935 je odšla na šolanje v Moskvo (jugoslovansko- avstrijsko mejo je morala prečkati ilegalno, peš, oblečena kot planinka), v letih 1937–1939 pa je bila aktivistka in kurirka Centralnega komiteja KPJ v Pragi, na Dunaju (kjer je med drugim pomagala pri organizaciji ilegalnega prehajanja jugoslovanskih prostovoljcev prek Dunaja v Španijo) in v Parizu (kjer je v pariški knjigarni Horizons, ki jo je vodila KPJ, pomagala Prežihovemu Vorancu). Leta 1939 se je vrnila v Ljubljano, kjer je postala sekretarka okrajnega komiteja KPS za Ljubljano. Poleti 1941 je v okupirani Ljubljani organizirala obveščevalno mrežo Varnostno-obveščevalno službo Osvobodilne fronte (VOS), ki je bila za osvobodilno gibanje vitalnega pomena, ter v letih 1941–1943 (z ilegalnima imenoma Marjeta in Ana) tudi vodila Centralno komisijo VOS. Ženska, ki je bila v Partiji najprej odgovorna za humanitarno dejavnost, je tedaj prevzela odgovornost za delovanje organizacije, ki jo je v članku iz leta 1943 sama poimenovala »naša maščevalka«. Dejavnost VOS je ustrezala načelu »previharimo viharje«, ki ga je kot naslov svoje pesniške zbirke zapisal Matej Bor; v Ljubljani, prestreljeni z agenti italijanske in nemške tajne policije, je VOS razpredla obveščevalno mrežo, močnejšo od italijanske in nemške; ta mreža je podtalno obvladovala mesto, v katerem je VOS

10  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST s svojim eksekutivnim aparatom resnično izvajala oblast. V Ljubljani so se dogajale »filmsko« spektakularne akcije, v katerih so vosovci reševali aktiviste OF iz zaporov (ena od takih akcij leta 1942 je bilo prav reševanje Zdenke Kidrič, ki so jo aretirali Italijani, ona pa je simulirala bolečine v trebuhu, nakar jo je VOS spektakularno rešil iz splošne ženske bolnišnice …) ali pa kot strelci izvajali smrtne obsodbe, ki jih je razglasil Izvršni odbor OF. Ko beremo srh zbujajoče zgodbe o teh drznih in krutih akcijah (pod vosovskimi streli so padli nekateri najvidnejši predstavniki ljubljanske kolaboracionistične elite, med njimi takšna karizmatična osebnost, kot je bil klerofašistični voditelj Lambert Ehrlich), ne smemo pozabiti, da so tudi vosovski strelci tvegali in včasih tudi žrtvovali svoja življenja (med ubitimi vosovci naj omenim junaškega Srečka Potnika, študenta umetnostne zgodovine). VOS je v svoji, za današnjo percepcijo pogosto srhljivi revolucionarni etiki delovala neusmiljeno, a brez nje bi OF v Ljubljani ostala oblast samo na papirju. To, da je leta 1942 OF v Ljubljani učinkovala kot »država v državi«, je zasluga VOS, ki jo je vodila Zdenka Kidrič.2 In če je Mussolinijev zunanji minister, grof Ciano, v svojem dnevniku zapisal, da je v okupirani Ljubljani v vsaki veži uporniška zaseda, je s tem opisal stanje, ki je bilo posledica dejavnosti VOS.

3.

Spominjam se, kako je pred nekaj leti neki brezplačnik v kontekstu politikantskega premlevanja medvojnih tem, ki v Sloveniji še vedno funkcionira kot eden od načinov odvračanja pozornosti od aktualnih političnih problemov, v zasliševalskem in senzacionalističnem tonu naslovil nekaj vprašanj v zvezi z medvojnim delom VOS na Zdenko Kidrič. In Zdenka Kidrič vprašanj ni ignorirala, ampak je odgovorila s kratko in dostojanstveno formulirano izjavo (njen smisel prosto parafraziram po spominu): da je bila zgodovinska situacija, o kateri sprašujejo, preveč kompleksna in da se je ravnanje vanjo vpletenih ljudi dogajalo v simbolnih koordinatah, ki so bile preveč drugačne od tistih, ki določajo horizont spraševalcev, da bi bilo to ravnanje mogoče pojasniti in narediti razumljivo v okviru takšnega zasliševalskega intervjuja v rumenem tisku. Ta dostojanstveni odgovor Zdenke Kidrič imam velikokrat v mislih. Morda so ga spraševalci razumeli kot izmikanje; sam ga nisem

11  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST razumel ne kot izmikanje ne kot opravičevanje, ampak kot sporočilo, ki ga večina ljudi, ki pri nas izreka vrednostne sodbe o NOB, ni sposobna dojeti: kot sporočilo, da je imelo revolucionarno gibanje svojo logiko, ki je nikakor ni preprosto misliti. NOB pomeni zahteven izziv mišljenju. Tega se moramo zavedati, preden poskusimo izreči kakršnekoli vrednostne sodbe. Kar je danes potrebno v odnosu do NOB, je prav sprejetje tega izziva in miselnega napona, ki bo onkraj malomeščanskega razločevanja »slabih in dobrih strani« v osvobodilnem gibanju (ki se običajno iztečejo v vulgarne teze o »dobrem NOB« in »slabi revoluciji« itd.) vzpostavil možnost historično-materialističnega mišljenja zgodovinskega procesa. Šele tako bo sploh mogoče misliti tudi vsa protislovja, vse neznosne napetosti v tem gibanju. Logika, po kateri je delovala VOS, je lahko na vsakem koraku nastavila past tudi ljudem, ki so sami delovali v VOS. Zdenka Kidrič v svojem članku Naša maščevalka iz leta 1943 opisuje, kako se je skupaj s Kardeljem tudi sama znašla na spisku osumljencev VOS:

»Samo po zaslugi silne podpore ljudstva je lahko VOS razvil takšno delovanje, takšne podvige, da se je Ljubljana spremenila v državo v državi. Izvršni odbor OF je imel vsako jutro na svoji mizi celo knjigi poročil VOS o delu sovražniku in celo vrsto najdragocenejših obvestil. Iz vsake ulice je VOS dobival poročila o vseh sumljivih ljudeh. Neko jutro je Bevc (Edvard Kardelj, op. M. K.) prebral, da se v tej in tej ulici skriva neka sumljiva oseba. Ta oseba je bil on sam! Tovarišu, v čigar stanovanju je živel, je rekel, naj ne dela ničesar, da ne bi bil po kakšni drugi liniji izdan in ne bi policija prišla v stanovanje, v katerem je bil Bevčev bunker. Toda ljudstvo v tej ulici je opazilo, da je Bevčev gostitelj oseba, ki ne prihaja na sestanke OF, da ne daje prispevkov, in so ga začeli opazovati. Pri tem ‘sovražno’ nastrojenem človeku so opazili še eno ‘sumljivo’ osebo, kako prihaja v hišo: opazili so Bevca. VOS je prav tako spremljal tudi Marjeto Kidrič, šefa VOS za vso Slovenijo, in prav tako je prijavil tudi njo kot osebo, ‘ki ima veliko sestankov’.«3

Ta anekdota je zelo zabavna. Toda obenem pokaže nevarno logiko, po kateri lahko prav totalnost nadzora uhaja nadzoru. Ko proučujemo medčloveške odnose v zgodovini osvobodilnega gibanja, je najteže misliti prav to, v kakšni bližini sta se lahko dogajala skrajno nezaupanje med ljudmi – v mestu, prestreljenem s sovražnimi agenti, je bil vsakdo potencialno sumljiv, nikomur nisi smel apriorno zaupati – in

12  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST skrajna povezanost med ljudmi, ki se je realizirala v najčistejših oblikah tovarištva. Malo znano je, da je VOS tudi Karla Destovnika Kajuha, ki je delal kot njen obveščevalec, v nekem trenutku sumila, da je nemški agent – le za las se je (s pogovorom, v katerem je bil razčiščen nesporazum, zaradi katerega je nanj padel sum) izognil svoji likvidaciji, ki bi jo izvršil vosovski tovariš.4 Po tem pretresu je Kajuh napisal eno od svojih najbolj pretresljivih pesmi – Preko smrti stopamo v svobodo –, ki jo je posvetil temu tovarišu. V tej pesmi je prav prek soočenja z vso krutostjo boja izrazil prepričanje v nujnost njegove zmage, presegajočo vsak osebni konflikt. Ob miselnem in eksistencialnem naponu te Kajuhove revolucionarne pesmi se lahko zazdijo mnoge argumentacije, s katerimi danes ljudje NOB bodisi obsojajo bodisi opravičujejo, zelo plehke.

4.

Čas, v katerem se je kot revolucionarka formirala Zdenka Kidrič, je bil čas, o katerem je Brecht v svoji pesmi Za nami rojenim iz leta 1938 napisal (navajam prevod Ervina Fritza):

»Vi, ki boste izplavali iz potopa, v katerem smo mi šli na dno, ko boste govorili o naših slabostih, spominjajte se tudi mračnega časa, ki ste mu ubežali.

Kajti mi smo šli, bolj pogosto menjaje dežele kot čevlje, skozi razredne vojne, polni obupa, ko je bila le krivica in nobenega odpora.

In ob vsem tem vemo: tudi sovraštvo do podlosti ti spači poteze. Tudi jeza nad nepravičnostjo te ohripí. Ah, mi, ki smo hoteli pripraviti tla za ljubeznivost, sami nismo mogli biti ljubeznivi.

13  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Ko pa vendarle pride čas, ko bo človek človeku v pomoč, se nas spominjajte s potrpežljivostjo.«5

Ob tem razmerju med ljubeznivostjo, zaradi katere tisti, ki so pripravljali prostor zanjo, niso mogli biti ljubeznivi, se spomnim na Borove medvojne verze o ljubezni, ki jo mora v sebi zatreti, kdor ljubi novi svet, in na napetosti iz znane Leninove izjave Maksimu Gorkemu po poslušanju Beethovnove Appassionate:

»Toda prevečkrat le ne smem poslušati muzike. Vpliva na živce; človek bi rad govoril prijazne neumnosti in rad bi pobožal glavo človeku, ki živi v umazani luknji in kljub temu lahko ustvarja tako lepoto. Toda dandanes ne smeš nikogar pobožati po glavi, sicer ti odgrizne roko. Biti je treba po glavah, neusmiljeno biti, čeprav smo po svoji veri zoper sleherno nasilje nad ljudmi. Hm, hm, naš posel je peklensko težak.«6

Ali smo s perspektive današnjega časa sploh sposobni misliti to peklensko težko logiko? Mislim, da je morala biti Zdenka Kidrič kot revolucionarka prav v tej peklensko težki poziciji, o kateri govori Lenin. Zato čutim kot svojo dolžnost, da ji ob stoletnici v reviji Borec izrazim spoštovanje.

LJUBLJANA, 8.–18. 12. 2008

OPOMBE

1 Treba je poudariti: veličina NOB ni v tem, kar ostaja od NOB sprejemljivo za vrednostni sistem vladajoče ideologije po letu 1990, ko je Slovenija stopila na pot restavracije kapitalističnih družbenolastninskih odnosov, kar jo je privedlo v današnji položaj državice na periferiji kapitalističnega sistema. Veličina NOB je prav v tem, kar ne more biti integrirano v ta horizont. NOB je bil boj na življenje in smrt za drugačen svet. 2 In navsezadnje je treba poudariti, da bi bil brez obveščevalne mreže VOS, ki je z budnim nadzorom sumljivih elementov ščitila osvobodilno gibanje, najbrž nepredstavljiv tudi obstoj tistih najbolj humanih dejavnosti OF, ki nas še danes navdajajo s ponosom, denimo organizirane skrbi za ilegalčke.

14  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 3 Prim. Zdenka Kidrič, »Naša osvetnica«, v: Vladimir Dedijer, Novi prilozi za biografiju Josipa Broza Tita, 2, Liburnija, Rijeka, Mladost, Zagreb, 1981, str. 743. (Prevod iz srbohrvaščine M. K.) 4 Prim. dr. Emil Cesar, Karel Destovnik Kajuh, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Ljubljana, 1993 (Partizanski knjižni klub, št. 8), str. 127–128. 5 Bertolt Brecht, Pesmi, prevedel Ervin Fritz, Založba Drava, Celovec, 1991, str. 129. 6 Prim. Maksim Gorki, Spomini na sodobnike, prevedel Josip Vidmar, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1955, str. 292.

15  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST  Iz zbirke LUNIN LIMONOVEC (Pesnitev za radio revežev) © Založba Laterza & Figli. Bari, 1970 Prevod: Jolka Milič

16  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST DANILO DOLCI

 NEKOČ SO VERJELI …

*

Če oko ne vadi, ne vidi,

če se koža ne dotakne, ne ve,

če si človek ne predstavlja, ugasne.

Me je skoraj sram napisati pesem, kot da bi šlo že za prepovedano razkošje v mojem življenju. Vendar v meni še vedno poje najstnik, čeprav je vešč naporov in bojev, in ga sivi lasje čudijo, ki čuti potrebo, da se prebije do bistva, in ko si utira pot med tegobami, piše stihe kot nekoč, ko je molčanje postajalo polno prihodnosti, in jasnina je izničila muke naslednjega dela.

17  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Pri moji potrebi do poezije so ljudje, voda, kruh, zemlja postali moje besede: zrasel sem, ko sem se jih izmišljeval.

Nima pomena, kakšni so verzi, če ob njih ne zasijem in tudi drugih ne zbistrim, preden se razpršim, namesto da bi poletel kot pesem, moja zavzetost se spremeni v dolžnost.

*

Sporočajo, da so pobili tisoč tristo šestindvajset oseb, hvalijo se, da so v kratkem času uničili drugih deset tisoč, bahajo se, da so porušili jezove, centrale, industrije – »tudi zato, da dvignejo moralo svojega ljudstva« – in da so prekinili in zaprli deset cest:

anahronistične pošasti uničevanje štejejo za zmago.

*

Nekoč so verjeli – in še vedno je kdo, ki to verjame, a veliko manj –, da so se otroci rodili iz zeljnatih glav na polju – in bilo je res, če sta se v poletnih nočeh, pri ugaslem mesecu, ženska in moški ljubila sredi zelenjave.

18  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Nekoč so verjeli – in še vedno je kdo, ki to verjame, a veliko manj –, da nasilje razrešuje navzkrižja, in bilo je res, kolikor je surovežu, ki je imel bolj prav, uspelo zmagati: bilo je res, a ne zaradi kija in kamnov, njim navkljub.

*

Od preveč luči rade bolijo oči. Svetli oblaki, veter skoraj spokojen, obarvajo s temnimi sencami morje, kjer ni več modro, marveč postane sončno ogledalo, gosta svetloba. Na nebu pušča bele sledove reaktivec.

Ptica, da odleti, dvigne peruti, ko pride, jih pa spusti: sama ali v jati.

Človek se je doslej naučil premostiti oceane z reaktivnimi letali skoraj zaprtih oči čez viharje, a da bi si organiziral svobodo, mu je tako neznansko težko, da uporabi – med koleki, vizumi, carinami, pregledi, /čakanjem v vrsti – več časa za odhod in vrnitev kot za polet.

*

Dve lastovki sta enaki, če nisi lastovka: ne obstaja dvoje enakih oči.

19  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Ne obstajata dve enaki drevesi, dve enaki roži, dva cvetna lističa – dve enaki pesmi, dva tona.

Dve enaki zori ne obstajata, enaka sončna zahoda, dve zvezdi, enaki uri, trenutka.

*

Ni vprašanje v tem, ali imamo industrijo ali je nimamo, marveč kako in v kakšnem odnosu med človekom in strojem, med človekom in drugimi ljudmi, in kdo bo zaslužil, in koliko;

ali politiko da ali ne: kakšno politiko;

pooblastila da ali ne: vendar komu in o čem in kako in kdaj in koliko, in kako nadzirana;

spopadi da ali ne, vendar kakšni spopadi in nasprotja in kako se jih lotiti, da postanejo ljudje zdravniki svojih lastnih bolezni in se z njimi ubadajo preventivno, ko so orodje za zgladitev nasprotij vohuni, bombe in diplomati.

*

20  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST »V poletnih večerih ovčarji sedé po tleh pred vrati, obdani od ljudi, igrajo na piščali iz izrezljane ali z ognjem izžgane trstike.

V cerkvi smo peli gregorijanske maše, na orglah v eni sami glasbi je glasba vseh glasbil: tudi če nisem razumela besede ali če je bila kakšna nota neubrana, sem imela godbo v sebi. Sprva sem bila ganjena, potem sem pozabila, da sem v cerkvi, med ljudmi, počutila sem se kot na oblakih – bila sem vsa naježena, spreletaval me je srh, za veliko noč –: pela sem ubrano z orglami, počutila sem se kot v nebesih, kot z Bogom.

Sama se nisem mogla naučiti igranja, če pa moj sin zdaj igra na piščal – zanj ni glasba zabava, marveč izpovedovanje življenja, kakor mora biti –, ko se melodija zavija in odvija in globoko zavibrira, v silnem miru, jaz igram v njem.«

*

21  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Težko je najti človeka, ki kdaj prizna, da se je zmotil: če kdo ubije človeka, se zlahka počuti kot žrtev; če kdo zavida drugemu, ki je zelo uspešen pri delu, ga rad obrekuje, da ohrani in po možnosti izboljša rožnato mnenje o sebi; če kdo krade čas ali denar komu drugemu, ga rad zasovraži in se ga skuša otresti, da bi spet našel svoj mir.

Vse je manj težko – na primer –, ko bi rad pol milijona na mesec, če rečeš enostavno, da ga hočeš imeti: ne pa, da boš šel stran, če ti ne bodo ugodili, ker so tam, kjer delaš, premalo revolucionarni.

Veliko lažje je, ko te kolegi prosijo, da ne zamujaj pri delu, in od tebe pričakujejo zavzetost, če jasno poveš, sebi in drugim, da bi raje imel kakšno sinekuro ali drugačen tempo; in jih ne dolžiš samopašnosti.

Vse je manj težko, ko se z drugimi ne ujemaš, da greš stran, rekoč: mislim drugače od vas in stremim po drugačnih rečeh.

Veliko lažje je, ko ti o meni govorijo slabo in ti rečejo, da si hinavec, da mi tega ne prideš povedat: oba bova ostala bolj čista.

22  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST *

Z debelim prstanom s težkimi uhani z masivno zapestnico in z zlato uro z zlatim paskom se morda počuti bolje, bolj gotova?

Zlató za preprosta ljudstva, pa čeprav iz New Yorka, kaj drugega za druge.

In vendar ne vemo, kaj je glasba, ali kako je račji mladiček ljubek, in žaba nekoliko manj, pa kako je nekdo sin in kdo drug pač nekdo drug, ne vemo, v kakšno smer gredo galaksije, in vendar gredo, ne vemo o vseh obstoječih življenjih, in vendar obstajajo –

a zlasti ne vemo nikoli o zakaju zakaja.

23  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST  Iz zbirke BOG KLOPOV © Arnoldo Mondadori Editore, Milano, 1976 Prevedla: Jolka Milič

24  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST KO SUNKI NEVIHTE NARAŠČAJO 

2

Prišlo je pismo neznanih otrok:

»… Koliko let si imel, ko si napisal prvo pesem? Katera je bila? Kako ti je padlo na misel, da boš pesnik? Ko pišeš, hočeš skrajno tišino ali pišeš tudi vpričo drugih? Od oseb, ki jih poznaš, vse cenijo tvoje pesmi? Kakšne občutke imaš kot pesnik? Koliko boš star, ko misliš, da boš nehal pisati? ...«

5

ko sunki nevihte naraščajo, si moraš izmisliti kot, ped za pedjo, katerega naj vodna pobesnela sila potiska nezadržno naprej –

25  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST tvegati s krmilom, da izveš, kako je treba rezati morje

15

Ko ptica najde v skalni razpoki zavetje pred ledenim pišem, ki divja in razsaja, se morda zahvali previdnemu gorskemu Bogu: pripravil ji je gnezdo – prav njej (in morda si Ga predstavlja z dolgim milim kljunom).

Lesti po kolenih od vhodnih vrat proti daljnemu oltarju tja do prepada začudenja – ali obiti temo in se zadovoljiti z varnejšim življenjem?

Čeprav s silo odpreš tesno školjčno lupino, ne najdeš njene zadnje skrivnosti; vprašanje ostane: iskanje vzroka vzrokov – in zadnje prilike

18

Ni lažniva tatinska ali izprijena:

v svetu, kjer je bolnik iztrebljen, skuša pač prikriti bolezen

26  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST v svetu, kjer je v časti vampirski Bog in si drugačnega ne zna predstavljati, se ji zdi naravno, da se prelevi v klopa.

21

Če se rada zamujaš in se bojiš spopadov s težavami v korist neznanega, ker meniš, da si dosegla cilj, če se odrečeš hoji, ker si si izbrala varno zatočišče, ne morem ti slediti, ne morem se ustaviti – življenje ni tvoje, in ni moje.

23

In vendar ti je duša ostala pod varno streho, zapredena v bleščeče veje rožičev.

Sklenil si, da boš izbiral na vsakem razpotju: ko slani veter mokro završi, te spreletavajo njegovi nenadni sunki –

pesek svetov se vate vrtinčasto zaganja

bolj ko se pogrezaš v svetovja, tem višje se povzpneš,

nosijo te nenadejana krila.

27  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 32

Bolniki, ki jih je najtežje ozdraviti: hlinijo, da so glava.

Ko pa jih preiščeš, odkriješ odčarane lijake, vataste oblačke, ponavljalne stroje, zračno polnjene klobase, tempirane mehanizme, nizke lobanje ovc, ki iščejo travne bilke sredi cestnega prahu –

in prav v tem trenutku gradijo atomske bombe.

54

»Imam deset let, ime mi je Marina. Misliš, da ko bom večja, bo še vedno revščina na svetu? Če bo še, bom lahko pomagala tudi jaz? Si poročen?«

55

ceste se zdijo ceste domovi tabernaklji ljudje družina družin a da se dobiva morava premostiti ograje okamnelih pogledov močvirja nezaupljivosti kopice razbitin, množice prikazni

28  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST puščobna otočja sredi krhkih ledenih plošč:

živiš, morda – neobstoječi zidovi naju še vedno ločujejo in te ne morem doseči

56

izbruhnejo drug proti drugemu zobate grožnje zavijajoče tožbe lajajo v temi lajajo lajajo lajajo:

hočejo posest nad zemljo

zatrjujejo do hripavosti

da živijo, ne da bi vedeli, zakaj

morda lajajo, da se ne počutijo sami

62

Preizkušen recept za podjarmljanje ljudi:

zabičati jim, da kar imajo, ni nič vredno blago zmagovalca pa odlično

sveža golota je greh, ki vodi v pogubo dragocena pa zapečatena balzamiranost

ročni izdelek je nekaj prostaškega neprecenljivo pa, kar natisnejo stroji

29  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST gospodarja (to se pravi: garanta za red) –

revolucionarje je bolj varno uveljavljati po njihovi smrti

Preizkušen recept da ostanemo hlapci:

utopiti jezo le v nerganju zoper gospodarja in čez njegove krivde

iskati, da se izvlečemo iz skupnih težav s tem, da poskrbimo za svojo osebno rešitev

sanjariti o rajih, ki bodo jutri padli z neba na vsakega od nas brez vsakega tveganja

vdano pristati na shizofreno življenje, ki smo ga napol prodali, da rešimo drugo polovico –

še vedno lizati gospodarjeve dele in izume

108

Miroljubni človek, kamorkoli gre, zarije nevidne korenine v zemljo in srka njene sokove, na novo vzcveti in se sočno razplodi – drevo dreves živo drevo drevo golobic:

vidi od znotraj, iz različnih znotraj – vmes pa kruši zadušljive skorje.

30  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST JOLKA MILIČ

Beležka o avtorju

Italijanski pisatelj, pesnik, esejist, sociolog in družbeni delavec Danilo Dolci se je rodil v Sežani 28. junija 1924. Njegov oče Enrico je bil italijanski železniški uradnik, mati Karmela (Meli) Kontelj pa Slovenka iz Sežane. Nekaj razredov osnovne šole je obiskoval v Sežani, ki je takrat spadala pod Italijo, potem pa se je z družino odselil najprej v Lombardijo, na italijanski sever, nato na jug, Sicilijo. Maturiral je na milanski Breri, v Rimu pa je študiral arhitekturo, vendar ni nikoli diplomiral, ker so ga začela živo zanimati socialna vprašanja in pisateljevanje. Od leta 1952 je živel v najsiromašnejših predelih Sicilije (Partinico, Trappeto), kjer je ustanovil študijsko-raziskovalno središče in kjer je z neustrašno odločnostjo vse do smrti bojeval svoje sicer nenasilne, gandijevske družbenoreformatorske bitke, zaradi katerih je bil neštetokrat preganjan in zaprt ter imel težave z oblastmi, cerkvijo in sicilijansko mafijo. Umrl je za infarktom v Trappetu (blizu Palerma), 30. decembra 1997, star 73 let. Njegove kar številne knjige (študije, eseji, razprave, pesmi, novele in še kaj) so bile prevedene najmanj v petnajst jezikov, dve tudi v hrvaščino. Nekaj naslovov: Far presto (e bene) perché si muore (Stori takoj /in dobro/, ker boš umrl), 1953; Banditi a Partinico (Razbojniki v Partinicu), 1955; Inchiesta a Palermo (Anketa v Palermu), 1957; Spreco (Zapravljanje), 1960; Conversazioni (Pogovori), 1962; Verso

31  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST un mondo nuovo (Novemu svetu naproti), 1964; Chi gioca solo (Kdor se sam igra), 1967; Inventare il futuro (Izmisliti si prihodnost), 1968; Il limone lunare (Lunin limonovec), 1970; Chissà se i pesci piangono (Kdo ve, ali ribe jokajo), 1973; Esperienze e riflessioni (Izkušnje in premišljevanja), 1974; Poema umano (Človeška pesnitev), 1974; Il Dio delle zecche (Bog klopov), 1976; Da bocca a bocca (Iz ust v usta), 1980; in Creatura di creature (Kreatura kreatur – seveda brez slovenskega slabšalnega pomena besede kreatura; morda je ustreznejši prevod Bitje bitij), 1983. Zadnja knjiga je bolj kot kakšna klasična antologija izbor zelo predelanih in večkrat skrajšanih besedil iz že tiskanih zbirk od leta 1949 do 1980 s kakšnim manj znanim ali novim dodatkom in krajšim razdelkom, recimo Creatura (Bitje). Te, včasih do nerazumljivosti proste predelave so po svoje prav presenetljive, še zlasti zato, ker jih pesnik na koncu knjige le s poldrugim stavčičem malodane ležerno imenuje sintetiziranje, večkrat pa so nekaj povsem drugega, ne samo po zvenu, tudi po pomenu, z veliko težje razberljivimi sporočili, ki so bila prej domala linearna in otroško nedvoumna. – Pisal in objavljal je seveda do svoje nenadne in prezgodnje smrti, a žal nimam nadaljnjih podatkov o njem, mislim pa, da po zadnji omenjeni pesniški zbirki ni izdal nobene druge. Da so ga vmes in v letih, nenaklonjenih njegovi brezkompromisno nepodkupljivi in napredni politiki, deloma pozabili oziroma ga ignorirali in zelo radi zamolčevali, je samo po sebi umevno, vendar se je medtem zanimanje zanj močno razmahnilo, kar je vsekakor dobro znamenje. Leta 1976 je sežanski odbor za proslavo petdesete obletnice smrti Srečka Kosovela povabil med drugimi tudi Dolcija – z namenom, da navežemo stike s tem zaslužnim piscem in deloma tudi sorojakom. A takrat se ni mogel odzvati. Sežano je obiskal jeseni tri leta pozneje, na povabilo Delavske univerze. In prav Dolci je svetoval sežanskim gostiteljem, ko so mu med krajevnimi posebnostmi razkazovali tudi kraško jamo Vilenico, naj v tako pravljično sugestivnem ambientu priredijo kakšno lepo literarno prireditev; pri prvi, leta 1980, je tudi sodeloval, saj so tedanji sežanski kulturni delavci njegovo pobudo oberoč sprejeli – »zgodila« se je prva primorska literarna Vilenica, ki je z leti zrasla v nacionalno in nato v mednarodno prireditev z letno prestižno nagrado le za tuje pisatelje in literature, kar je po mojem mnenju, milo rečeno, precej bizarno. (Dejstvo je namreč, da smo se sami izključili iz … tekmovalne igre in si določili le mesto gostiteljev in plačnikov, slovenskim ustvarjalcem pa vsilili postransko, beri:

32  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST trpno ali pasivno vlogo gledalcev. Ne, še huje: slovenski pesniki se lahko potegujejo z ostalimi iz širnega sveta le za tolažilno nagradico, imenovano »vileniški kristal«, ki je v bistvu drobec bolj ali manj rogovilastega (včasih tudi lepega, a bolj poredkoma) kapnika, te nagradne kristale pa običajno nekoliko kičasto preparirajo oziroma okinčajo! Jaz samo radovedno čakam – a bojim se, da ne bom dočakala, ker so naši pesniki bolj plašne in ubogljive dušice kot junaške sorte –, kdaj se bo kdo od naših mladih lirikov le opogumil in po uradnem prejemu kristalnega priznanja (lahko berete: kristalno čistega ponižanja in spodbude k ponižnosti!) zalučal tisti kos stalaktita ali stalagmita v glavo kakšnemu organizatorju. Zadnja leta pa ta mednarodna manifestacija ne skriva teženj, da bi se prelevila v pravi pravcati megafestival (očitno tudi ona boleha za elefantiazo, ki razsaja že po vsem svetu. Gre pač za muho ali modo časa, ki ji je treba odšteti nekaj davka. Ni kaj!). – Te dodatne misli o Vilenici sem vtihotapila v notico z upanjem, da bodo šle neopazno skozi, ker so vredne branja in premišljevanja, čeprav ne spadajo striktno v življenjepise.) Dolci je prejel več pomembnih nagrad in priznanj: leta 1956 zlato medaljo za ohranitev idealov odporništva, leta 1958 Leninovo nagrado za mir, leta 1968 mu je univerza v Bernu podelila častni doktorat za pedagoško delo, sledila je nagrada Sokrates v Stockholmu 1970, leto pozneje v Kopenhagnu nagrada Sonning, leta 1975 nagrada Etna Taormina za poezijo, leta 1989 pa mednarodna nagrada Gandhi za poglobitev nenasilnih revolucionarnih vrednot. Leta 1996 mu je univerza v Bologni podelila diplomo honoris causa za vzgojne vede. Devetkrat je bil nominiran za Nobelovo nagrado za mir, a je ni nikoli prejel. Dne 28. avgusta 2004 ob 10. uri mu je Kulturno društvo Vilenica Sežana odkrilo spominsko ploščo na pročelju sežanskega hotela Tabor, v neposredni bližini železniške postaje – prav tam, kjer je nekoč stala njegova rojstna hiša. V Gorici, Trstu in nato tudi v Sežani so mu lani in letos kar številni kulturni organizatorji s Sicilije, Pize, Trsta in Sežane posvetili več prireditev – z veliko in nadvse pregledno razstavo »Danilo Dolci in njegova življenjska izkušnja. Življenje za nenasilje«.

33  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 34  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ARHIVI SPOMINA  PRIMOŽ PERKO VARŠAVSKA VSTAJA – UVERTURA HLADNE VOJNE? 

35  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST »Vojna je mir. Svoboda je suženjstvo. Nevednost je moč.«  GEORGE ORWELL, IZ ROMANA 1984

Na podlagi dejstev lahko sklepamo, da so na napredovanje Rdeče armade odločilno vplivali politični dejavniki. Strokovno korekten in intelektualno pošten odgovor na središčna vprašanja pa lahko dobimo samo, če upoštevamo tudi potencialne vojaške dejavnike. Je bila Rdeča armada sploh sposobna priskočiti na pomoč varšavskim vstajnikom? In če je bila, ali ni mogla svoje pomoči ponuditi prej kot tik pred koncem vstaje? Ali je po izbruhu vstaje postala nedejavna zaradi izčrpanosti svojih človeških in materialnih zmogljivosti? Je bilo zavzetje Varšave sploh del sovjetskih strateških načrtov ali pa se je sovjetsko vodstvo odločilo prenesti težišče operativnega delovanja na drug segment nemško- sovjetske fronte, Varšavo pa preprosto obiti?

PRIMOŽ PERKO

36  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST PRIMOŽ PERKO

VARŠAVSKA VSTAJA – UVERTURA HLADNE VOJNE?



UVOD

Britanski zgodovinar Norman Davies v svoji razčlenitvi obdobja delitev Poljske s kančkom ironije ugotavlja, »da je bila Poljska večino časa le ideja – spomin iz preteklosti ali zgolj upanje na prihodnost«.1 To ugotovitev podpira tudi Bismarckova teza o Poljski kot »efemerni sezonski državi«. Poljski narod je v svoji kolektivni zavesti nakopičil številne plasti zgodovinskih reminiscenc, ki pričajo o herojskem, vendar s tragičnim občutjem zaznamovanem boju »za vašo in našo svobodo«. V navedke postavljena krilatica se skozi stoletja vztrajno pojavlja kot nekakšen vodilni motiv poljskih svobodoljubov ter borcev za svobodno in neodvisno Poljsko – v nepretrgani verigi od Kościuszka do Piłsudskega. Za ta romantični ideal so se v boju, tako na lastnih kot na tujih tleh, žrtvovali ne le pogumni posamezniki, temveč cele generacije poljskih rodoljubov. Ti možje in žene so se v številnih vstajah dvigali v pogosto neenak boj s tujimi zavojevalci, ki njihovi državi niso priznavali pravice do obstoja. Poljsko ozemlje so si s tako imenovanimi particijami (delitvami) brezobzirno razdelili med seboj, kot da bi šlo za nekakšno terra nullius, prepuščeno kolonizaciji. V plejadi2 narodnih vstaj in revolucij je varšavska vstaja (Powstanie Warszawskie)3 iz leta 1944 najbrž tisti dogodek v novejši poljski zgodovini, ki je z najusodnejšimi in uničujočimi posledicami zaznamoval poljsko družbo, obenem pa je pošteno razburkal dinamiko odnosov v »velikem zavezništvu«4 in morda celo načel njegovo strateško enotnost, kar je pripeljalo do odkritega antagonizma med glavnimi akterji v protifašističnem zavezniškem taboru. V tem članku bom poskušal pojasniti

37  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST morebitno vzročno-posledično povezanost med vstajo poljske Domače armade (Armia Krajowa, AK)5 v Varšavi leta 1944 in postopnim prehodom iz vroče druge svetovne vojne v hladno vojno, zaznamovano z novo politično konstelacijo zavezništev v obliki blokovske delitve sveta. Pri ugotavljanju pojava hladne vojne6 in prepoznavanju njenih obrisov na varšavskem zemljevidu druge svetovne vojne iz leta 1944 (1. 8. – 2. 10.) imata ključni pomen ravnanje Sovjetske zveze in njenih oboroženih sil (Rdeča armada) v obdobju tik pred varšavsko vstajo, med njo in takoj po njej ter način, kako so ta pojav na poljskem ozemlju – kot geografskem in političnem prostoru – dojemali poljska begunska vlada v Londonu in njeni glavni predstavniki ter anglo-ameriški zavezniki. Nevralgična točka varšavske vstaje je vprašanje (ne)intervencije Rdeče armade med potekom vstaje. To vprašanje se vedno znova poraja pri proučevanju varšavske vstaje in njenih posledic in verjetno ne bo razrešeno, dokler ne bodo v celoti dostopni vsi sovjetski (danes ruski), britanski in poljski arhivi, zgodovinarjem pa na voljo vsaj najrelevantnejši dokumenti. Je sovjetska Rdeča armada kmalu po izbruhu varšavske vstaje postala pasivna zaradi izčrpanosti svojih človeških in materialnih zmogljivosti, ali pa se je moral vojaški vrh zopet pokoriti diktatu politike? Dogodek je in bo ostal politična kontroverza per se in s tem predmet različnih tolmačenj vse dotlej, dokler v strokovni javnosti ne bo trdnega konsenza o naravi razlogov za sovjetsko pasivnost ob bitki za poljsko prestolnico. Koliko so bili za to krivi idejnopolitični, morda samo vojaški razlogi ali pa kar kombinacija obojih, bom poskušal dognati v tem zapisu. Zaradi nedostopnosti primarnih virov, ki bi nam omogočili globlji uvid v problematiko varšavske vstaje in njenega vpliva na mednarodno skupnost, smo pri raziskovanju žal objektivno omejeni, zato bo to ostal le skromen poskus osvetlitve in pojasnitve pomembnega zgodovinskega dogodka na podlagi razpoložljivih virov.

38  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST PREDZGODOVINA VARŠAVSKE VSTAJE

VOJNA IN KAPITULACIJA

Kmalu po uspešno izpeljanem »Načrtu zeleno«7 in raztelešenju preostankov Češkoslovaške – pri tem je nečastno sodelovala tudi Poljska – so se začeli temni oblaki zgrinjati nad naslednjo Hitlerjevo žrtvijo. Prvo dejanje velike tragedije, ki se je v Evropi in svetu dogajala naslednjih šest let, se je začelo 31. avgusta 1939 v majhnem kraju Gleiwitz.8 Dan po tem je Nemčija brez vojne napovedi napadla Poljsko in v naslednjih dneh se je znašla v vojni še z dvema evropskima silama, Veliko Britanijo in Francijo, ki sta morali spoštovati casus foederis iz zavezniške pogodbe s Poljsko. Za Britance je tako ta država postala prva zaveznica v boju proti silam osi, vendar je zaradi svojih slabosti v prvih mesecih vojne niso zmogli ali hoteli9 učinkovito gmotno podpreti v njenem osamljenem boju s taktično in tehnološko močnejšim nasprotnikom. Skrajno težaven poljski položaj na vojskovališču je postal brezupen, ko je Poljski 17. septembra z zahrbtnim napadom na vzhodu zadala coup de grâce Sovjetska zveza. Okupirala je ozemlje, ki ji ga je zagotavljal zloglasni pakt z Nemčijo, in to hudo kršitev mednarodnega prava je utemeljevala s širjenjem vesti, da je »poljska država prenehala obstajati, zato je dolžnost SZ, da beloruske in ukrajinske brate zaščiti pred prodirajočo nemško silo«. Molotov je cinično pripomnil, da je »versajski pankrt prenehal obstajati«. Poljake je spoznanje o »četrti delitvi Poljske« tako pretreslo, da so se prodirajoči Rdeči armadi le neznatno upirali, kar pa ne velja za zahodno fronto, kjer so se posamezne enote poljske vojske junaško upirale, nekatere še celo po podpisu kapitulacije. Najbolj žalostna usoda je zadela Varšavo, ko se je 22. septembra okoli nje sklenil nemški obroč. Začelo se je močno artilerijsko obstreljevanje, Luftwaffe je mesto nenehno bombardirala, čeprav je šibka poljska protizračna obramba sploh ni mogla resno ogroziti. V kotlu se je poleg dobrega milijona civilistov znašlo ujetih še okrog 90.000 vojakov, ki so se vanj zatekli po zlomu front na severu in zahodu. K obrambi mesta do zadnjega diha je spodbujal tudi nekdanji legionar Piłsudskega, »predsednik« (župan) Varšave Stefan Starzyński, ki je s svojim pogumnim ravnanjem tako navdahnil nekega poeta, da mu je ta posvetil pesem.10 Varšavčani so skoraj sleherno stavbo spremenili v improvizirano

39  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST utrdbo, v mestni citadeli so se trmasto upirali vse do 28. septembra, ko je varšavski radio s pogrebno koračnico iz sonate št. 2 Friderika Chopina oznanil svetu in domovini, da je odpor fizično izčrpanih branilcev strt. Primerjalni statistični podatki o nemških izgubah v poljski in francoski kampanji11 kažejo na razmeroma žilav odpor Poljakov. V štirih tednih vojskovanja naj bi po grobih ocenah Wehrmachtu prizadejali približno 50.000 žrtev, po uradnih navedbah pa so nemške izgube znašale 8000– 10.500 mrtvih, 27.000–30.500 ranjenih in 3500–5000 pogrešanih. Kriegsmarine in Luftwaffe sta imeli najbrž zanemarljive izgube. Poljska vojska naj bi uničila okrog 1000 nemških tankov (30 odstotkov), 370 kosov artilerijskega orožja in 600 letal (25 odstotkov), vendar moramo biti do teh podatkov zadržani. Poljska vojska je utrpela večje izgube: 66.300 mrtvih, 133.700 ranjenih in 420.000 ujetih, sovjetska Rdeča armada je za ceno 734 mrtvih zajela še dodatnih 190.000 vojakov, 90.000 možem pa je uspelo pobegniti na Madžarsko, v Romunijo, Latvijo in Litvo ter se pozneje znova združiti v Franciji. Med poljskimi civilnimi žrtvami so na prvem mestu Varšavčani, ki so izgubili 50.000 someščanov. Močno je bila prizadeta mestna infrastruktura, saj so nemške bombe in granate spremenile v ruševine kar petnajst odstotkov urbanih poslopij, prizanesle niso niti kraljevemu gradu in katedrali sv. Jana.12 Požrtvovalno bojevanje poljskih sil je pripomoglo k nastanku legendarnih zgodb o poljskih ulancih, ki, vihteč sabljo visoko nad glavo, v samomorilskem jurišu napadajo jeklene nemške tanke in oklepna vozila. Tovrstne polresnice, ki imajo več skupnega z zgodovinsko fikcijo kot z dejstvi, žal ponavlja tudi strokovno zgodovinopisje,13 vendar je v njih verjetno tudi kanček resnice. V bojih z nemškimi oklepnimi enotami so bili nedvomno tudi osamljeni primeri, ko je poljska konjenica, namesto da bi se predala, poskušala prebiti tankovski obroč. Običajno je konjenica pred bojem razjahala14 in se borila peš, saj je imela v svojem sestavu tudi enote, opremljene s protitankovskimi in protiletalskimi oborožitvenimi sistemi. Mit o samomorilskem herojstvu poljskih konjenikov pa je verjetno nastal v glavah poražencev. Załuski ugotavlja, »da je širjenje legende popolnoma naraven pojav, ker je njegov smoter prikazovanje poraza kot veličastne kljubovalne geste. Tudi zahodnjaška in sovjetska javnost legendi z lahkoto verjameta, saj nista pripravljeni priznati umazane igre svojih vlad v letu 1939«.15 Latawski pa pravi, da so »poljske oborožene sile podlegle številčnejšemu in bolje opremljenemu sovražniku, ki je uporabljal novo in smrtonosno vojaško doktrino«.16

40  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST OKUPACIJA IN ODPOR

»Samo Poljaki, ki so se utrdili skozi stoletno zatiranje, se niso duhovno zlomili.«17 GENERALMAJOR SIR COLIN GUBBINS

Nemškim bojnim enotam za petami so v razpadajočo državo prodirale posebne policijsko-vojaške skupine (Einsatzgruppen), ki so na okupiranih ozemljih začele načrtno uničevati poljsko inteligenco, aristokracijo in duhovščino.18 Na drugi strani demarkacijske črte je sovjetski Ljudski komisariat za notranje zadeve (odslej NKVD) izvajal razredno vojno z nekoliko bolj perfidnimi metodami, vendar so bile te po intenzivnosti in sistematičnosti nasilja povsem primerljive z nacističnimi. Medsebojna pomoč in sodelovanje pri represivnih ukrepih19 proti podjarmljenemu prebivalstvu sta potekala nemoteno vse do začetka operacije »Barbarossa« 22. junija 1941 in sovjetsko-nemške vojne. Tajni sestanki in skupne konference varnostnih oficirjev obeh strani so postali običajna praksa. V Zakopanih so predstavniki NKVD decembra 1939 predlagali, da bi v nemški okupacijski coni vzpostavili skrivno komunistično organizacijo agents provocateurs. Njena naloga naj bi bila infiltracija v vrste poljskega odporniškega gibanja in poročanje NKVD ter Gestapu. Predlog so Nemci sprejeli in z njihovo neuradno podporo je nastala prokomunistična diverzantska organizacija, ki se je pozneje preoblikovala v Poljsko delavsko stranko.20 Kapitulaciji Poljske je sledil le še formalni akt, s katerim so boljševiki in nacisti obeležili »četrto delitev Poljske«.21 Nemčija je anektirala njeno zahodno ozemlje (117.170 kvadratnih kilometrov) z 22 milijoni prebivalcev, ki je, preimenovano v Danzig in Warthegau, postalo del rajha, osrednjo Poljsko pa je spremenila v nacistični protektorat ali Generalno upravo, kjer je kot generalni guverner s trdo roko vladal samooklicani »poljski kralj« Hans Frank. Ameriški novinar William Shirer je tega povzpetniškega pravnika opisal kot »prodornega in energičnega človeka, čigar inteligenca in načitanost sta delno prikrivali primitivno zagrizenost«.22 Še preden pa je Frankova civilna uprava 25. oktobra 1939 prevzela oblast, so različne službe nemške vojske in nemška policija požgale 531 vasi in v 714 množičnih pobojih usmrtile 6376 Poljakov. Drugi viri omenjajo še veliko večje številke.23 Če parafraziram angleškega zgodovinarja poljskega rodu Marka Mazowera, se je zlasti na priključenih ozemljih začela brezobzirna »vojna za uničenje« poljske

41  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST nacionalne substance, torej jezika in kulture.24 Neki drugi zgodovinar je te dogodke poimenoval kar »holokavst nejudovskih Poljakov«.25 Zastavljene cilje so novi gospodarji uresničevali z duhovnim in telesnim nasiljem, deportacijami in preselitvenimi načrti. Uničene ali izbrisane niso bile samo poljske izobraževalne ustanove, gledališča, knjižnice, muzeji in knjigarne, temveč so nacisti ugrabili okoli dvesto tisoč za germanizacijo primernih otrok in jih odpeljali v rajh (organizacija Lebensborn26). V Generalno upravo, ki so ji dali sarkastične vzdevke Gestapoland, Gangster-Gau, Vandal-Gau ali Frank-Reich, so iz »starih nemških predelov« množično izgnali več deset tisoč Poljakov vseh slojev in starosti. Na to veliko deponijo »iztrebkov človeštva« so nacisti izvozili vse nezaželene judovske in poljske elemente, ki so bili po njihovem mnenju »izrazito sovražni rajhu«, v Generalni upravi pa so postali brezpravna raja, nekakšni neoboroženi »heloti«, na katere se je odprla sezona lova.27 Veliko manj dela pri vzpostavljanju okupacijskega režima je imela Sovjetska zveza s svojimi izpostavami NKVD. Ta je imel takrat že bogate izkušnje in utečen represivni aparat, ki je bil sposoben zatreti »sovražnike delovnega ljudstva« in statu nascendi. NKVD-jevske metode boja proti poljski ilegali so bile po presoji Bór-Komorowskega »nedvomno boljše od gestapovskih. Bile so stokrat nevarnejše in učinkovitejše«.28 Z uporabo prebrisanih propagandnih sloganov je Sovjetom uspelo pridobiti številne pristaše. Z njimi niso apelirali na celotno ljudstvo, ampak predvsem na izključene nacionalne in družbene manjšine, ki v poljski državi in družbi niso mogle enakovredno sodelovati.29 Namen Sovjetov je bil z udejanjanjem načela divide et impera vnesti med prebivalstvo razdor in nezaupanje ter ga s sistemom ovajanja nadzorovati. Rezultat takšne politike je bil, »da so sovjetske metode narod oslabile in razdvojile, medtem ko so ga nemške utrdile in poenotile«.30 Kolaboracija je bila v sovjetski coni, v nasprotju z nemško, pogost družbeni pojav. Ker pa duhovno nasilje ni vedno zadostovalo za izkoreninjenje narodne zavesti, se je bilo treba zateči k preizkušenim stalinističnim metodam in s fizičnimi sredstvi doseči enak rezultat. Množične deportacije so potekale na območjih, ki so jih Sovjetski zvezi priključili po sporazumu, podpisanem 28. septembra 1939 (gl. op. 19 in 21). Paczkowski pravi, »da splošni pojem ‘deportacije’ obsega štiri velike operacije, vendar je treba poudariti, da so se deportacije družin in majhnih skupin začele že novembra 1939 in da je število prizadetih oseb še vedno neznano«.31 Prvi val deportacij se je začel 10. februarja 1940. Med 140.000 prizadetimi osebami je bilo 82 odstotkov Poljakov, ki so bili v ostri zimi

42  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST (–40 °C) deportirani na ruski sever (Arhangelsk), v Sibirijo in republiko Komi. Aprila 1940 je drugi val deportacij zajel družine ujetnikov (okoli 60.000 oseb), ki so bili kot »družbeno nevarni elementi« poslani v Kazahstan. Tretja operacija je sledila junija in julija 1940, ko je bilo deportiranih 80.000 oseb (84 odstotkov Judov). V zadnji operaciji, ki se je začela 22. maja 1941, je NKVD mejno območje in baltske republike očistil »nezaželenih elementov«. Deportiranih je bilo 80.000 oseb. V vseh štirih operacijah so sovjetski varnostni organi z okupiranega poljskega ozemlja deportirali med 330.000 in 340.000 oseb. Drugi viri navajajo znatno višje številke, ki se povzpnejo celo do 1,5 milijona deportiranih oseb. Izvedba deportacije in njene okoliščine so bile skrajno nehumane, saj je posamezna družina smela na pot vzeti največ sto kilogramov prtljage, ki jo je morala pripraviti v največ dveh urah. Deportirali so z vlakovnimi kompozicijami v živinskih vagonih; na prostoru, ki bi zadoščal za petindvajset oseb, se je znašlo tudi do šestdeset oseb.32 Zaradi mraza in lakote jih je že med prevozom pomrlo vsaj deset odstotkov, v sovjetskih gulagih pa je bila povprečna smrtnost taboriščnikov v enem letu dvajsetodstotna, ponekod celo petdesetodstotna, v celotni poljski populaciji deportirancev pa je smrtnost med letoma 1939 in 1941 znašala kar sedemdeset odstotkov, dokler ni bila avgusta 1941 razglašena amnestija.33 Glavno skrb sovjetskim oblastem so povzročali poljski vojni ujetniki, saj jih je bilo med 240.000 in 250.000, od tega 10.000 poklicnih in rezervnih oficirjev. Prav za zadnje bi lahko rekli, da so bili cvet poljskega naroda, saj so v obdobju miru opravljali intelektualno delo kot zdravniki, pravniki, državni uradniki in univerzitetni profesorji, sovjetske oblasti in tisk pa so jih obravnavali kot nevarne kriminalce oziroma »poljske bandite«. Navadne vojake so deloma izpustili, deloma pa so jih poslali na prisilno delo; tako dragocenega plena, kot so bili ujeti oficirji, Sovjeti vsekakor niso hoteli izpustiti iz rok. Zgradili so dve »taborišči za oficirje« – v Starobielsku in Kozielsku – ter posebno taborišče za policiste, jetniške čuvaje in mejne stražarje v Ostaszkowu. Konec februarja je bilo v njih interniranih 6192 policistov in 8376 oficirjev. Moskva je več mesecev omahovala, saj jih je sprva nameravala obsoditi le na prisilno delo,34 nato pa je na predlog Lavrentija P. Berije politbiro 5. marca sprejel resolucijo P13/144 o »dokončni rešitvi oficirskega vprašanja«. Od 3. aprila do 13. maja so jetnike v majhnih skupinah prevažali iz taborišč na morišča. V Katyńu35 so s strelom v tilnik pobili 4404 jetnike iz Kozielska, jetnike iz Starobielska (3896) so pomorili v prostorih NKVD v Harkovu in njihova trupla

43  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST zakopali v predmestju, tiste iz Ostaszkowa (6287) pa so usmrtili in zagrebli nekje blizu Kalinina (danes Tver). Skupaj so likvidirali 14.587 oseb.36 Poljsko državo so na firerjevo željo tako rekoč »zbrisali z zemljevida Evrope«; de facto je prenehala obstajati. Nadomestila jo je skrivna država (Polska podziemna),37 ki je kljub izgubi ozemeljske celovitosti ohranila skoraj vse mirnodobne držav(otvor)ne atribute ter prek poljske begunske vlade v Londonu tudi de iure zagotavljala kontinuiteto s predvojno Poljsko.38 Londonska begunska vlada je v okupirani domovini ustanovila domače politično predstavniško telo. Imenovalo se je Delegatura in sestavljali so ga predstavniki največjih političnih strank. Vodil ga je vladni (domači) delegat s svojim štabom, ki je poosebljal izvršilno oblast begunske vlade na okupiranih ozemljih in je zato imel visoka pooblastila.39 Ker je domači delegat kot namestnik predsednika begunske vlade zastopal civilni in vojaški del odporniškega gibanja, je bilo treba pred vsako akcijo Domače armade pridobiti vsaj njegovo ustno soglasje. Tesno je sodeloval s Političnim posvetovalnim odborom, ki je bil glavno posvetovalno telo odpora.40 Temelji poljskega odporniškega gibanja so bili položeni že pred kapitulacijo. V noči s 26. na 27. september je bila v oblegani poljski prestolnici ustanovljena Poljska služba za zmago (SZP). To je bil prvi primer organiziranega odporniškega gibanja na Poljskem, ki so ga sestavljali visoki oficirji. Službo je vodil general Michał Karaszewicz- Tokarzewski (1893–1964) in se je v celoti podredila begunski vladi generala Sikorskega. Neodvisno od SZP, vendar pod močnim vplivom bogatega poljskega odporniškega izročila, predvsem pa okupatorjevega nasilja, so na nemškem in sovjetskem okupiranem ozemlju nastale tudi druge skupine41 in končno prerasle v kompleksno in povezano odporniško gibanje. Povezovalec poljskih sil je postala Zveza oboroženega boja (ZWZ), ki jo je Sikorski ustanovil z namenom, da bi združila vse odporniške skupine pod poveljstvom begunske vlade in jih tako vključila v strateške načrte zahodnih zaveznikov. Uspeh ni bil popoln, saj zvezi ni uspelo vključiti dveh odporniških organizacij s političnega roba, in sicer fašistoidne, rusofobne in skrajno desničarsko usmerjene skupine Narodne oborožene sile (NSZ) ter miniaturne levičarske Ljudske garde (GL), ki so jo vodili komunisti (Poljska delavska stranka, PPR). Po nemškem napadu na Sovjetsko zvezo so se vsi Poljaki zopet znašli pod nacističnim škornjem, kar je bil osnovni motiv za preoblikovanje odporniškega gibanja.42 Februarja 1942 se je Zveza oboroženega boja preimenovala v Domačo armado (AK), ki je kot sestavni del poljskih oboroženih sil postala eno

44  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST od največjih (380–400.000 pripadnikov na vrhuncu) odporniških gibanj v zasedeni Evropi, zanesljivo pa »najmočnejše, najbolje organizirano in najodločnejše«.43 Huda represija nemških okupacijskih sil44 je verjetno odločilno pripomogla, da v okupirani Poljski ni bilo mogoče zabeležiti niti enega primera prostovoljne in odkrite kolaboracije z okupatorjem, pri čemer je treba izvzeti posamezne osebe, ki so iz različnih razlogov, največkrat prisilno sodelovale z nemškimi oblastmi. V večini primerov je to bila funkcionalna kolaboracija, kajti pristašev fašizma ali nacizma na Poljskem skorajda ni bilo. Poljska esesovska divizija ni bila nikdar formirana in tudi pri genocidu nad Judi poljska milica ni sodelovala.45 Domača armada se je kot naslednica Poljske službe za zmago in Zveze oboroženega boja razvila v največjo organizacijo, ki je izvajala oboroženi boj proti nemškemu in sovjetskemu okupatorju v njunih okupacijskih conah, delovala pa je tudi v Nemčiji. Razlikovati je treba med omenjeno formacijo in Poljskimi oboroženimi silami (PSZ) na Zahodu, ki so delovale v sklopu zavezniških sil pod britanskim poveljstvom, čeprav sta imeli obe formaciji (AK in PSZ) pravzaprav istega vrhovnega poveljnika. Poveljstvo Domače armade sta sestavljala poveljnik in njegov štab, podrejeni pa so mu bili številni oddelki z različnimi funkcijami in dolžnostmi. Vrhovnemu poveljniku okupacijske cone so bili neposredno podrejeni poveljniki pokrajin in okrožij. Dve do štiri združena okrožja so sestavljala pokrajino. Pokrajinska organizacija Domače armade je temeljila na predvojni upravni delitvi Poljske na vojvodstva in kantone. »Okrožje« je v žargonu AK pomenilo to, kar je v mirnodobnem času obsegalo vojvodstvo, in »področje« je postalo vojaško-upravni ekvivalent kantonu.46 Julija 1943 je Domača armada štela 300.000 mož pod prisego, njeno članstvo pa je v naslednjih mesecih še raslo in med varšavsko vstajo doseglo 380.000 pripadnikov obeh spolov. Vsak član je iz konspirativnih razlogov pri opravljanju dolžnosti uporabljal nom de guerre, uporaba osebnih imen je bila prepovedana. Tipologija pripadnikov odporniškega gibanja v vrstah Domače armade zajema tri osnovne profile: poklicne pripadnike AK ali drugih organov odpora, praviloma iz vrst predvojnega častniškega zbora (profesionalno jedro AK), ki so živeli v popolni konspiraciji in prejemali skromno plačilo; sodelavce ali sopotnike AK, ki so živeli dvojno življenje – bili so »lojalni« državljani Generalne uprave in občasno v službi »podzemne države«; zadnjo skupino so sestavljali »odpadniki«, ki so se morali zaradi konflikta z okupacijskim režimom odpovedati svojemu civilnemu življenju in se podati v partizanske enote. Živeli in gibali

45  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST so se predvsem po gozdovih in se odkrito bojevali z Nemci. Posebno, najštevilnejšo skupino so sestavljali pristaši AK, ki večinoma niso aktivno sodelovali z AK, so se pa v njej znašli priložnostno ali naključno. Domača armada je imela nadvse kompleksno in čvrsto organizacijsko strukturo, ki je v težkih življenjskih razmerah in pogojih delovanja odlično funkcionirala: organizacijsko hrbtenico je sestavljala vertikalna hierarhična struktura nadrejenih in podrejenih poveljstev s horizontalno členitvijo na funkcionalna poveljstva, direktorate, oddelke, sekcije in urade z raznolikimi nalogami in pooblastili. Ker je bila zmožna skoraj simultanega prilagajanja na spremembe v okolju, je dokaj neokrnjena in neoslabljena preživela praktično do konca varšavske vstaje, če že ne do konca vojne, ko jo je delno razpustil njen zadnji vrhovni poveljnik, dokončno pa Sovjeti. Nemškemu okupatorju med vojno tudi z najbolj premišljenimi udarci ni uspelo obglaviti odporniškega gibanja, saj tudi po tragični smrti predsednika poljske vlade v izgnanstvu in vrhovnega poveljnika poljskih oboroženih sil, generala Sikorskega, poljsko odporniško gibanje kljub močnim notranjim političnim nasprotjem ni razpadlo na posamezne frakcije. Prav tako aretacija vrhovnega poveljnika dober teden pozneje ni pomenila nenadomestljive izgube. Izgradnjo in dolgoročni obstoj vitalnega organizacijskega tkiva, sposobnega preživetja v sovražnem okolju in hitre obnove po spopadih z nasprotnikom, pa je Domači armadi omogočala neizčrpna rekrutacijska baza mladeničev in mladenk, ki jih je zaradi obsežnega politično- ideološkega zaledja lahko privabljala v svoje vrste. Iz tega človeškega vira so se napajale tudi druge odporniške skupine, ki pa zaradi preveč radikalnega ali celo ekskluzivističnega političnega programa niso osvojile »src in misli« možnih bojevnikov. Domača armada si je tako odrezala daleč največji kos naborniške pogače, saj je bila kar trikrat večja od vseh ostalih formacij skupaj. Pomenila je politični in socialni prerez družbe. V njej so bile zastopane vse stranke, razen komunistične Poljske delavske stranke. Mnoge enote AK so bile izvorno paravojaške organizacije Narodnih demokratov, Kmečke stranke, socialistov ali laburistov.47 Nasploh pa je poljsko odporniško gibanje navdušilo številne britanske politike in vojake, zato ni presenetljivo, da so bili Poljaki deležni posebnih privilegijev pri SOE (Upravi za posebne operacije), ki jih drugi narodi niso uživali. Sami so smeli nadzorovati svoje komunikacije z odporništvom in sami so bili odgovorni tudi za načrtovanje misij ter izbiro agentov; SOE se je pri tem omejila zgolj na oskrbovanje s sredstvi za izvršitev naloge.48

46  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Domača armada je navkljub nemškim represalijam, ki so bile ekscesne in nesorazmerne, sprožila nekaj drznih akcij, s katerimi je nemške oblasti pripravila do tega, da so jo začele obravnavati kot spretnega in nevarnega nasprotnika. V eni takšni akciji ji je uspelo ustaviti in celo odvrniti oblasti od nadaljnjega naseljevanja etničnih Nemcev na izpraznjena poljska ozemlja. Poljski partizani so izvedli nekaj napadov na nemške »kolonizatorje« v okrožju Zamość južno od Lublina in tako prekrižali raznarodovalne načrte Hitlerju in Himmlerju, ki sta novembra 1942 začela na to območje, na domove približno 10.000 Poljakov, izgnanih iz 297 vasi, naseljevati romunske in besarabske Nemce. Kar 25.000 Nemcev je prišlo na širše območje poljskega mesta Zamość iz 16. stoletja, ki so ga seveda takoj preimenovali v Himmlerstadt, in še preden je Domača armada lahko posredovala svojim enotam na terenu ustrezne ukaze, so jo že prehiteli spontani povračilni ukrepi vaščanov. S sistematično akcijo je Domača armada odgovorila na novoletni večer in kmalu razširila tak strah med priseljenci, da so ti začeli zapuščati kmetije.49 Domača armada se je proslavila še z enim drznim podvigom, ki ni v ničemer zaostajal za razvpitim atentatom na Reinharda Heydricha v Pragi 27. maja 1942. Uspelo ji je likvidirati zloglasnega esesovskega brigadirja Franza Kutschero, poveljnika policije v varšavskem okrožju, ki je kljub mladosti imel za seboj dolgo zločinsko kariero. V 34. letu starosti je postal vodja koroškega okrožja. Samo v Varšavi je bil odgovoren za smrt vsaj 2000 talcev, s katerimi je poskušal zlomiti poljsko voljo do odpora. Domača armada je Kutscheri pred atentatom poslala dve opozorili, naj preneha s kolektivnim kaznovanjem nedolžnega prebivalstva. Ker se tovrstni praksi ni odpovedal, ga je skrivno sodišče Domače armade obsodilo na smrt. Prvega februarja 1944 v jutranjih urah ga je v vratolomni akciji, pripravljeni s pomočjo zahodnih obveščevalnih služb, prestregla skupina posebej izbranih atentatorjev, ki so svojo misijo opravili v pičlih šestdesetih sekundah. Vsem atentatorjem je sicer uspelo pobegniti s prizorišča, vendar sta dva podlegla ranam, druga dva pa so ujeli pozneje. Vsi štirje so posmrtno dobili najvišje poljsko odlikovanje, križec virtuti militari za pogum v boju. Poljsko prebivalstvo je zaradi uspešno izvedenega atentata doletela usoda Lidic,50 kar je sicer povzročilo trpljenje civilistov, dolgoročno pa je intenzivnost nemškega terorja upadla, saj je Kutscherov naslednik opozorilo vzel resno.51 Domača armada je pravočasno ugotovila, da se lahko proti okrutnemu terorju učinkovito bojuje samo z enakimi sredstvi, zato je tudi sama sestavila proskripcijski seznam. Načrtovala je atentate na 5733 oseb,

47  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST vendar je skrivna roka pravice najbrž dosegla le nekatere. Podzemna sodišča, ki so jim predsedovali kvalificirani pravniki, so sicer delovala neumorno. Strzembosz navaja podatek, da so na smrt obsodila 220 okupatorjev in kolaborantov.52 Nacistično strahovlado je lahko omajala le z vztrajnostjo in požrtvovalnostjo izražena volja do zmage v tej dolgotrajni vojni izčrpavanja človeških virov.

Vrsta diverzantske akcije/sabotaže Izgube 1. Poškodovane lokomotive 6930 2. Zakasnitev popravila lokomotiv 803 3. Iztirjeni transporti 732 4. Zažgani transporti 443 5. Poškodovani železniški vagoni 19.058 6. Razstreljeni železniški mostovi 38 7. Prekinitve električne oskrbe v varšavskem omrežju 638 8. Poškodovana ali uničena vojaška vozila 4326 9. Poškodovana letala 28 10. Poškodovane cisterne z gorivom 1167 11. Uničeno gorivo (v tonah) 4674 12. Zaprte naftne vrtine 5 13. Uničeni vagoni lesne volne 150 14. Požgana vojaška skladišča 130 15. Prekinitve tovarniške proizvodnje 7 16. Vgrajene napake v delih za letalske motorje 4710 17. Vgrajene napake v topovskih ceveh 203 18. Vgrajene napake v artilerijskih izstrelkih 92.000 19. Vgrajene napake v radijskih postajah za zračni promet 107 20. Vgrajene napake v kondenzatorjih 70.000 21. Vgrajene napake v električnih stružnicah 1700 22. Povzročena škoda pomembnim tovarniškim strojem 2872 23. Razna druga sabotažna dejanja 25.145 24. Načrtovani atentati na nemške civilne in vojaške predstavnike 5733

TABELA 1: Seznam potrjenih diverzantskih akcij in sabotaž Zveze oboroženega boja in Domače 53 armade od 1. januarja 1941 do 30. junija 1944.

48  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST GENEZA IDEJE O VARŠAVSKI VSTAJI

»Z Nemci utegnemo izgubiti svobodo, z Rusi pa bomo izgubili svojo dušo.«54 MARŠAL EDWARD RYDZ-ŚMIGŁY

Dogodki političnega in vojaškega značaja, ki so sprožili varšavsko vstajo, so pomembni za razumevanje njenih posledic. Bolj kot suhoparno nizanje dejstev o poteku vstaje je pomembno poznavanje političnega in ideološkega ozadja ključnih odločitev in odločevalcev. Če so bili za globalni potek druge svetovne vojne ključni dogodki v letu 1942, je bilo za položaj Poljske kot vojskujoče se dežele veliko pomembnejše leto 1943. Na vzhodni fronti je zmagovita Rdeča armada po stalingrajski bitki skoraj povsem prevzela iniciativo in se v splošni ofenzivi začela naglo približevati poljskemu ozemlju. Če pustimo ob strani postopno ameriško prevlado na Daljnem vzhodu, je vojna v Evropi z izkrcanjem anglo-ameriških sil na italijanskem škornju začela pridobivati tudi geopolitično razsežnost. Prehod vojne v novo fazo, ko je bila zavezniška zmaga le še vprašanje časa, pomeni tudi politično ločnico. Od tu naprej sta postala uničenje nemških vojaških zmogljivosti in brezpogojna kapitulacija manj pomembna od hitrosti prodiranja zavezniških enot v osrčje evropske celine.55 Osv(ob)ajanje ozemlja zagotavlja prednost in dobro pogajalsko izhodišče pred delitvijo interesnih sfer. Tega se je dobro zavedala tudi velika trojica, ki se je sestala na konferenci v Teheranu, da bi izdelala osnutek novega evropskega zemljevida. Stroga tajnost vsebin pogovorov na konferenci je pri odločanju postavila poljsko begunsko vlado v podrejen položaj. Postala je neenakovreden partner ZDA in Velike Britanije, v odnosih s Sovjetsko zvezo pa je sploh nastopala kot subjekt z manjšo vednostjo. Zaradi splošnega položaja na vojskovališču je postajalo londonskim Poljakom čedalje bolj jasno, da bo rešitev vseh spornih vprašanj in nesoglasij zahtevala zbližanje s Sovjetsko zvezo. Pri tem so se nadejali Churchillove in Rooseveltove pomoči. Kot je znano, so bili poljsko-sovjetski odnosi vse od izbruha katinske afere na nizki ravni. Pomena tega dogodka za razvoj poljsko-sovjetskih odnosov nikakor ne bi smeli zanemarjati, vendar pa z vsem dolžnim spoštovanjem do žrtev pokola ugotavljam, da v mednarodnih odnosih nekaj tisoč pogrešanih oficirjev vsekakor nima enake teže kot vprašanje prihodnjih meja. Vlada generala Sikorskega si je neuspešno prizadevala rešiti ozemeljski problem leta 1941 z že omenjenim sporazumom.

49  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Takratna strateška situacija je bila najverjetnejši povod, da sta poljski premier in sovjetski voditelj Stalin pustila to vprašanje odprto. Woodward meni, »da je bil z vidika nasprotujočih si ruskih in poljskih zahtev po spornih ozemljih rusko-poljski pakt iz leta 1941 diplomatska anomalija in da je bil mogoč le zaradi nemške zasedbe teh ozemelj«.56 Sikorski57 je bil do svoje prezgodnje smrti nasprotnik »doktrine o dveh sovražnikih«, zagovarjal je dobre odnose in sodelovanje s Sovjetsko zvezo, s čimer se je izpostavil žolčnim kritikam privržencev manj spravljive politike do Sovjetov. Različni pogledi na reševanje poljsko-sovjetskega spora so vodili do neizogibnega razcepa na frakcije. Po smrti Sikorskega se je kmalu pokazala ostra polarizacija v političnem prostoru poljske begunske vlade, saj sta izpraznjeni mesti predsednika vlade in vrhovnega poveljnika oboroženih sil, ki ju je prej zasedal Sikorski sam in sta mu zagotavljali politično in vojaško enotnost vodenja ter poveljevanja, tedaj zasedla dva človeka z različnima nazorskima opredelitvama. 14. julija 1943 je bila sestavljena nova vlada in njen predsednik je postal voditelj Kmečke stranke (PSL) Stanisław Mikołajczyk, politični zmernež, ki je poskušal slediti enakim ciljem kot njegov predhodnik na tem položaju. Želel si je dobrih odnosov z Moskvo in boril se je proti »demagogiji nespravljivosti«, ki se je napajala iz iluzij o absolutni zmagi zahodnih zaveznikov in reprizi leta 1918, ko se je Poljska zaradi izčrpane Sovjetske zveze in poražene Nemčije lahko kot feniks dvignila iz pepela. Zavedal se je, da zahodni sili zaradi poljskih vzhodnih meja ne bosta začeli vojne s Stalinom, vendar je potihoma upal vsaj na njuna jamstva v primeru sklenitve sporazuma s Sovjetsko zvezo. Na drugi strani pa je bil general Kazimierz Sosnkowski, novi vrhovni poveljnik poljskih oboroženih sil, prepričan, da mora vlada z vsemi sredstvi braniti ozemeljsko in politično celovitost. Sklepal je – in pozneje se je pokazalo, da še kako pravilno –, da bodo Sovjeti po vsaki koncesiji poljske vlade zahtevali novo, še večjo, in tako postopno »sovjetizirali Poljsko«. Sosnkowski sicer ni bil član nobene politične stranke, toda kot protirusko usmerjen poklicni oficir je soglašal s politično desnico. Kot vrhovni poveljnik si je celo pripisoval dolžnost, da odigra pomembno vlogo v politiki, kar je bilo docela nedopustno. Strateške kalkulacije so ga privedle do zmotnega sklepa o razpadu zavezništva med Sovjetsko zvezo in Zahodom ter nadaljevanju vojne proti »sovjetskemu imperializmu«. Skoraj do začetka varšavske vstaje je naivno verjel, da bosta poljsko ozemlje osvobodili zahodni demokraciji, zato so bili odnosi med njim in Mikołajczykom »napeti in nesrečni«.58

50  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Britanski ministrski predsednik Winston Churchill je kazal večjo naklonjenost stališčem poljskega premierja kot vrhovnemu poveljniku in njegovim »čudaškim« predlogom. Zavzemal se je, da bi poljska begunska vlada začela pogajanja s Sovjeti v duhu realne politike. Poudarjal je velik človeški in materialni prispevek Sovjetov pri vojskovanju s Hitlerjem in poskušal prepričati poljsko vlado, naj se sprijazni s takšnim povojnim razmerjem sil na evropski celini, kot ga je sam predvideval. Nova povojna dvopolna delitev se je že nakazovala na političnem obzorju in s Stalinom, ki naj bi kmalu postal gospodar polovice Evrope, se je bilo treba pogoditi o vplivu v določenih državah. Churchill je kot politični realist že zdavnaj prenehal upati na status quo ante bellum, zato je Mikołajczyka nagovarjal, naj privoli v ozemeljsko kompenzacijo, obenem pa ni izgubil vere v politični dogovor s Sovjeti, kar zadeva povojno ureditev Poljske, in v vnovični prevzem oblasti londonske vlade v domovini. Marca 1943 je britanski zunanji minister Anthony Eden ugotovil, da se tudi ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt vsaj zasebno strinja s Curzonovo črto kot prihodnjo poljsko-sovjetsko mejo.59 Voditelja ZDA in Velike Britanije sta bila torej v prid dobrih odnosov s Sovjetsko zvezo po vojni pripravljena izneveriti se slovesnim zavezam iz Atlantske listine. Ciechanowski meni, »da so Britanci na vsak način hoteli rešiti rusko- poljsko vprašanje še pred prihodom Rdeče armade na poljsko ozemlje in preden bi priprave na ameriške predsedniške volitve ohromile diplomacijo ZDA«.60 Simptomi te ohromitve so se začeli pojavljati že pred teheransko konferenco, Sovjetski zvezi pa so nova ozemeljska osvajanja vlivala samozavest. Njena fizična prisotnost na poljskem ozemlju je tudi poljske komuniste začela spodbujati k čedalje bolj odkritemu konkuriranju londonski begunski vladi. 28. novembra 1943 so se Churchill, Roosevelt in Stalin srečali v Teheranu na prvi od treh konferenc velikih sil in do 1. decembra so razpravljali o odpiranju druge fronte ter o povojni ureditvi Evrope. Že na prvi skupni večerji je Churchill ob odsotnosti Roosevelta, ki je bil že takrat slabega zdravja, obelodanil svoje načrte za ureditev poljsko-sovjetskega mejnega vprašanja po načelu quid pro quo, kar bi pomenilo odstop poljskih vzhodnih ozemelj v prid Sovjetski zvezi in kompenzacijo v obliki nemških vzhodnih pokrajin vse do Odre. Šele zadnji dan je velika trojica obravnavala poljsko vprašanje. Stalin je pod vplivom katinske afere obtožil poljsko begunsko vlado, da vodi protisovjetsko politiko sodelovanja z Nemci in zahteval, da Domača armada preneha pobijati sovjetske partizane na svojem operativnem območju. Na vrhuncu zasedanja je

51  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Churchill ponudil Stalinu Curzonovo črto, ki jo je ta načelno sprejel, v resnici pa je zahteval veliko več.61 Dokončnega soglasja o poljsko-sovjetski meji konferenca ni prinesla, toda Stalin je Churchillov velikodušni predlog in Rooseveltovo soglasje razumel kot diplomatski fait accompli.62 Ameriški predsednik se je na konferenci držal bolj ob strani in prepustil govorniški oder državniškima kolegoma, sklicujoč se na notranjepolitično situacijo, kakor je razložil Stalinu. Bližale so se namreč predsedniške volitve in šest do sedem milijonov volivcev poljskega rodu bi lahko prevesilo jeziček na tehtnici. Roosevelt se je torej izognil odgovornosti odločanja iz »političnih razlogov«, vendar je danes znano, da je prišel v Teheran z odločnim namenom – doseči dogovor s Stalinom za vsako ceno, četudi bi moral pri tem užaliti Churchilla. Andrew in Mitrokhin trdita, da je bil Stalin prek svojih agentov, ki so se pretihotapili v vse pore ameriške in britanske obveščevalne skupnosti, temeljito obveščen o namerah ameriškega predsednika in zato na pogajanjih v prednosti.63 V Teheranu je ameriška delegacija prebivala v sovjetski ambasadi, kjer so brez dvoma prisluškovali vsem internim pogovorom in jih sproti pošiljali Stalinu.64 Stalina je silno razveselilo, da je Roosevelt v Teheran pripeljal svojega medvojnega svetovalca Harryja Hopkinsa, ki mu je brezmejno zaupal.65 Hopkins je bil ameriški domoljub, ki je preziral sovjetski politični sistem, obenem pa je iskreno občudoval sovjetske vojne napore in bil zato prepričan, »da je treba Rusiji, odkar je ta odločilni dejavnik v vojni, zagotoviti vso pomoč in ohraniti prijateljstvo«. S posredovanjem zaupnih varnostnih informacij Sovjetski zvezi je postal nadvse priljubljen, kar je pozneje nekatere oficirje KGB napeljalo k bahavim izjavam, da je bil sovjetski agent. Izredno nesorazmerje med količino obveščevalnih podatkov v Stalinovih rokah in peščico tistih, ki so bili dostopni Churchillu in Rooseveltu, je v povezavi z edinstvenim Hopkinsovim vplivom na predsednika odločilno prispevalo k temu, da sta oba zahodna voditelja Stalinu prepustila vsa ozemlja, ki jih je anektiral že leta 1941 na podlagi pakta Ribbentrop–Molotov. Roosevelt je očitno privolil v takšno rešitev zato, ker ga je bremenil vojaški dolg Sovjetski zvezi, ki je skoraj tri leta sama krvavela na fronti.66 S poljsko begunsko vlado se pred tem ni nihče posvetoval, vsebina ohlapnih teheranskih sklepov pa je seveda takoj postala najstrožja tajnost, zato Mikołajczyk in njegovi ministri z njo niso bili seznanjeni. Odločitev, da se bo druga fronta odprla v Franciji, je seveda implicirala, da bo poljsko ozemlje osvobodila Rdeča armada, ne zahodni zavezniki, kot so pričakovali

52  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST londonski Poljaki. Diplomatske in vojaške odločitve, sprejete v Teheranu, so dramatično zapletle položaj, bile so izredno pomembne pri nadaljnjem poteku dogodkov na Poljskem.67 Sovjetska zveza se je po teheranski konferenci znašla v edinstvenem položaju, saj sta ji Velika Britanija in ZDA prepustili skoraj proste roke v Vzhodni Evropi. Evforično razpoloženje si je privoščila tudi zaradi vsesplošne podpore zahodnega javnega mnenja njenim vojnim naporom in je vztrajno krepila pritisk na poljsko begunsko vlado.68 Poleg odpovedi predvojnim mejam je sedaj zahtevala tudi odstranitev nekaterih »sovražno razpoloženih in s fašizmom omadeževanih elementov« iz begunske vlade69 ter preklic obtožbe Sovjetov za katinski zločin. Sovjeti so ohranili skrajno negativen odnos do poljske politične ilegale, ki so jo sumničili, da se namerava po odhodu Nemcev sama ustoličiti na oblasti. Sovjetska propaganda je Domačo armado prikazovala kot potencialno protisovjetsko silo, zato tudi ni hotela z njo vojaško sodelovati. Kázalo je torej, da so Sovjeti zacementirali stališča in da pri zagovarjanju svoje pristranske in enoumne različice resnice niso bili pripravljeni popuščati Poljakom. Pogajati se jim ni mudilo, saj je njihova pogajalska moč rasla iz dneva v dan, v rokavu pa so imeli še en adut.70 Privolitev v Curzonovo črto kot novo sovjetsko-poljsko mejo so poljski begunski vladi postavili kot conditio sine qua non za začetek pogajanj. Churchill se je zato namenil prepričati poljskega premierja o smotrnosti odpovedi starim mejam, s čimer bi po njegovem mnenju država ohranila vsaj politično celovitost. Naslanjal se je na izvedensko mnenje profesorja Feisa, ki je naklonjeno gledal na aneksijo nemških ozemelj Poljski. Ozemeljske pridobitve na zahodu bi Poljake tesneje povezale s Sovjetsko zvezo in jih celo postavile v razmerje odvisnosti od »velikega brata« na vzhodu. S tem bi se deloma spremenil tudi sicer nezavidljiv položaj Poljske med obema vojnama, ko je njeno ozemlje pravzaprav služilo kot cordon sanitaire med nemškim in sovjetskim imperializmom. Poslej bi enako vlogo igralo le nasproti Nemčiji.71 Vnaprej je bilo jasno, da dogovora s Sovjetsko zvezo na osnovi Curzonove črte ne bo, saj je bilo v poljskih domoljubnih krogih blasfemično že razmišljanje o sporazumu, ki bi jim ga vsilila velika trojica. V poljski politični emigraciji je obstajala tudi nacionalistična frakcija, ki je gojila iredentistične težnje – ne samo po zahodnih, temveč celo po vzhodnih ozemljih, in Sovjetska zveza ni bila več samo ena od obeh držav napadalk, ki sta si leta 1939 razdelili Poljsko, marveč cenjena zaveznica Britancev in Američanov ter posredno tudi Poljakov. Vse to

53  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST so bili facti bruti, s katerimi se marsikdo ni bil pripravljen sprijazniti. Zamere in medsebojna sumničenja v poljski begunski vladi so bile tako hude, da bi bil Mikołajczyk nemudoma razglašen za narodnega izdajalca, če bi si drznil privoliti v kakršenkoli modus vivendi s Sovjeti, četudi bi temeljil na minimalni odpovedi poljskemu ozemlju. Zato sporazuma ni bilo, posledično pa je trpelo predvsem sodelovanje Domače armade z Rdečo armado ter medsebojno obveščanje o prihodnjih operacijah. Ciechanowski je prepričan, »da bi se varšavski tragediji lahko izognili, če bi pred izbruhom vstaje obstajala tesna rusko-poljska zveza«.72 Trmoglava nespravljivost s Sovjetsko zvezo je bila delno izid precenjevanja vojaške moči Domače armade in vloge, ki bi jo ta utegnila imeti pri prevzemu oblasti na Poljskem po izgonu Nemcev. V resnici je Domači armadi kronično primanjkovalo oborožitve za skoraj četrt milijona borcev. Poljska begunska vlada je računala na pomoč zahodnih zaveznikov, ki so že od leta 1941 oskrbovali odporniško gibanje z visoko izurjenim osebjem, denarjem in opremo za obveščevalno dejavnost, sabotaže in diverzantske akcije.73 Britanske oblasti pa so zavrnile oskrbo z orožjem in drugo opremo za načrtovano vstajo, saj so se zbale zaostrovanja odnosov s Sovjetsko zvezo. Po realni oceni zmogljivosti Rdeča armada vsekakor ni imela veliko možnosti, da bi se brez materialne podpore z Zahoda in navezave na Rdečo armado uspešno v velikem obsegu uprla Nemcem.74 Stafford ugotavlja, da oskrbovanje skrivne armade Poljske iz Velike Britanije ni pomenilo samo »nepremostljivega stvarnega problema« za Britance, kot se je nekoč izrazil načelnik imperialnega generalštaba sir Alan Brooke, temveč je bilo tudi njih same strah »ruske intervencije«, in prepričani so bili, da mora Sovjetska zveza usmerjati taktične aktivnosti skrivne armade.75 Sovjetska zveza pa se je pravzaprav bala krepitve Domače armade, ker bi ta lahko nekoč predstavljala močno idejno-politično in vojaško opozicijo sovjetskim imperialističnim načrtom. Prav zato je toliko bolj pomenljiva opazka, ki jo je Molotov izrekel britanskemu zunanjemu ministru Ednu, češ »da bi SZ odobrila pošiljko orožja Poljski, če bi ta prišla v ‘varne roke’«. »Ampak kdo,« se je glasno spraševal, »sploh ima ‘varne roke’ na Poljskem?«76 Poljska begunska elita je vseskozi gojila upe o splošni vstaji. Star politični koncept je bilo treba samo znova prevetriti z vojaškega vidika in kmalu je postalo vprašanje vstaje kot take irelevantno; treba je bilo le še določiti kraj in čas. Vojaški strategi so predlagali tri različice: splošno vstajo, operacijo »Vihar« (»Burza«) in bitko za prestolnico. Toda tudi ta ideja je ustvarila disidente, tako med politiki kot med vojaki, vendar o tem pozneje.

54  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST General Sikorski je že oktobra 1940 odobril načrt za splošno vstajo, ki bi se začela sočasno z izkrcanjem večjih regularnih sil na kontinentu, in sicer ob domnevi, da bi bila Kraljeva mornarica in letalstvo zmožna prepeljati invazijske sile do mesta izkrcanja, potem pa bi vstajniki, ki bi prvenstveno delovali na podeželju, z oviranjem nemških protiukrepov omogočili postavitev mostišča. Nadaljnji razvoj dogodkov je preprečil nemški napad na Sovjetsko zvezo, ki je zaradi nenavadnega spleta okoliščin postala zaveznica Poljske. Zanimiva je opomba generala Roweckega,77 tedanjega poveljnika Domače armade, ki jo citira tudi Davies: »Rusijo prištevam med zaveznice iz formalnih razlogov. Dejansko pa ohranjam prepričanje, da bo Rusija nastopala z odkrito sovražno držo do nas [...] in jo prikrivala, dokler bo šibka.«78 General Grot-Rowecki je v letih 1942–1943 v korespondenci z generalom Sikorskim postuliral svoje zamisli o odporu proti Sovjetom in izoblikoval vratolomno strategijo, ki jo je Sikorski označil za »čisto norost«.79 Poljske vojaške misije so z načrti za vstajo redno seznanjale zahodni zaveznici,80 saj sta bila obstoj in preživetje poljskega odporniškega gibanja odvisna od njune finančne in materialne podpore. Zavezniki so julija 1943 kot ugoden trenutek za začetek vstaje šteli svoj morebiten prodor na madžarsko ravnico. Takrat je bila še vedno aktualna strateška rešitev, da bi bliskovito prodrli iz Italije in nato naprej skozi Ljubljanska vrata. V primeru sovjetske ofenzive na Poljsko pa so izrecno nasprotovali vstaji in zahtevali, da Domača armada ostane v ilegali. Jeseni 1943 so zavezniške armade postavile eno samo mostišče in niso niti približno tako hitro napredovale kot Rdeča armada, zato je morala begunska vlada sprejeti realno možnost sovjetske osvoboditve. V tem primeru bi uporabili načrt, ki so ga poimenovali »Vihar«. Oktobra 1943 je begunska vlada poslala vrhovnemu poveljniku smernice za vodenje aktivnosti Domače armade v primeru morebitnega nemškega poraza. Navodila so upoštevala več scenarijev. Prvi je bil zasnovan kot splošna vstaja najširšega obsega, ki bi jo izvajali skupaj z zahodnima silama. Velika Britanija je to možnost sprejela zadržano in dvomljivo, saj ni želela izvajati operacij v neposredni bližini sovjetske operativne cone brez vnaprejšnjega posvetovanja. V drugi različici scenarija so bile zato predvidene diverzantske aktivnosti manjšega obsega, ki bi jih lahko izvajali brez zahodne pomoči. Vladne smernice so vsebovale tudi zapletena navodila za sprejemanje sovjetskih sil na poljskem ozemlju. Če sovjetsko- poljski diplomatski odnosi ne bi bili vzpostavljeni ob prihodu Rdeče armade, bi Domača armada delovala le v nemškem zaledju, na zasedenem

55  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST sovjetskem ozemlju pa bi ostala v ilegali do nadaljnjih navodil oziroma do trenutka, ko bi begunska vlada prevzela politično oblast na Poljskem. Ciechanowski šteje odločitev o prikritem delovanju Domače armade za protislovno in nevarno, saj bi ta morala najprej odkrito vojaško nastopiti proti Nemcem, ob prihodu sovjetskih sil pa naglo ponikniti. Skriti namen »stopnjevane diverzantsko-sabotažne operacije« je bil »politična demonstracija« moči pred Sovjeti, kar bi lahko privedlo do sovražnosti.81 Novi poveljnik Domače armade, Bór-Komorowski,82 je proučil vladne predloge in ugotovil, da so preveč hipotetični, deloma celo nestvarni in zato neizvedljivi. Odločil se je, da se vrh Domače armade ne bo menil zanje, ter izdal lastne ukaze in navodila: 20. novembra 1943 je izdal nadrobno razčlenjen ukaz z referenčno številko 1300/III ter ga poslal vsem pokrajinam in okrožjem. Dopuščal je možnost izvajanja obeh tipov operacij: a) sočasne splošne vstaje in b) stopnjevane diverzantske akcije (operacije »Vihar«) na celotnem poljskem ozemlju. V drugem primeru bi Domača armada izrazila svojo voljo do boja proti Nemcem tudi v neugodnih okoliščinah. Ukaz je vsem poveljnikom veleval, naj po začetku operacij proti umikajočim se Nemcem stopijo iz ilegale. »Njihova naloga v tem trenutku bo dokazovanje obstoja republike Poljske.« Prepovedal je vse akcije, ki bi bile naperjene proti Sovjetom, z izjemo samoobrambnih. Od lokalnih poveljnikov Domače armade je zahteval, da po zaključku operacij proti Nemcem razkrijejo svojo identiteto sovjetskim regularnim silam in jim pripravijo uradni sprejem. Kljub upoštevanju sovjetskih želja bi bilo treba odločno pokazati, da so poljske oblasti zakoniti vladar, in nasprotovati vključitvi enot Domače armade v Rdečo armado ali Berlingovo armado. Z odkritim delovanjem ob prihodu Rdeče armade bi preprečili pojav političnega vakuuma, onemogočili bi morebitne sovjetske obtožbe o sovražnem odnosu in si pred komunisti83 priborili zasluge za osvoboditev Poljske. Ukaz za začetek operacije bi posredovali v kodiranem radijskem sporočilu pokrajinskim in okrožnim poveljnikom, nato pa bi ti pooblastili svoje podrejene za samostojen začetek akcije v najugodnejšem trenutku. Priprave na operacijo »Vihar« so se začele konec leta 1943 s formiranjem večjih partizanskih enot ter njihovim nameščanjem v okrožjih na najverjetnejši črti umika nemških enot. V vzhodnih pokrajinah so mobilizirali vse pripadnike Domače armade, enote pa poimenovali in oštevilčili. Začel se je transport v skrivnih delavnicah izdelane oborožitve in opreme v gozdove.84 Vrhovni poveljnik je resno računal na splošno vstajo, zato je sprejel tristopenjsko lestvico pripravljenosti. Začenjala se

56  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST je s »stanjem intenzivnega opazovanja«, nadaljevala v »stanje budnosti«, tik pred začetkom akcije pa bi bile enote v »stanju pripravljenosti«. »V primeru splošne vstaje bi bila Varšava izvzeta, ker bi imele prednost podeželske koncentracije enot; če pa bi se operacija Vihar razširila do reke Visle, bi vanjo kot lokalni element vključili tudi Varšavo.«85 Z omejitvijo operacije na podeželje in izognitvijo večjim urbanim aglomeracijam so se želeli izogniti veliki gmotni škodi in nepotrebnemu trpljenju civilistov. Če celoten načrt operacije »Vihar« strnemo v nekaj ključnih točk, ugotovimo, da je bil njen osrednji cilj sprožiti niz manjših zaporednih vstaj na vseh tistih območjih, kjer bi se začel nemški umik. Domača armada naj bi izvajala aktivnosti povsem neodvisno od Rdeče armade, njene enote pa bi sprejela kot »zaveznika zaveznikov«, čeprav je bilo medsebojno usklajevanje in natančno določanje začetka operacije izjemno pomembno za njen uspeh; Nemce je bilo treba ujeti natanko v trenutku umika! V poljski begunski vladi je bila nacionalna vstaja načelno splošno sprejeta kot legitimno sredstvo odpora, kajti pod močnim vplivom poljske vstajniške tradicije je postala neodtujljiva pravica zatiranega naroda do upora proti tujemu gospostvu. Večina pripadnikov poljskega častniškega zbora je med prvo svetovno vojno služila v legijah Piłsudskega, zato je bila vojska pod močnim vplivom njegove politične ideologije, ki so jo prežemali »religija patriotizma«, romanticizem, vstajniško izročilo, vera v veličino Poljske in prepričanje, da je Rusija njen glavni sovražnik.86 Močan odpor do Sovjetske zveze je bil skupni imenovalec begunske vlade, obstoj dveh različnih zasnov nacionalne vstaje pa je po Daviesu treba pripisati »divergentnim stališčem pri ocenjevanju političnih načrtov ‘Velike trojice’«.87 Vrhovni poveljnik poljskih oboroženih sil, general Sosnkowski, je bil s skupino privržencev skeptičen, saj je bil prepričan, da Stalin ni človek, s katerim bi bilo mogoče sklepati kompromise, zahodnima silama pa naj bi primanjkovalo odločnosti za konfrontacijo z njim. »Skeptiki« v begunski vladi zato niso verjeli v uspeh izolirane vstaje. Skupina okrog premierja pa je gojila dokaj optimistično razpoloženje in je verjela zagotovilom zahodnih zaveznic, da bosta vstajo aktivno podprli. Nastal je zanimiv paradoks, kajti najbolj zagrizeni nasprotniki Sovjetov so najbolj odkrito nasprotovali vstaji. Davies to protislovje pojasnjuje s politično geografijo in poudarja njen vpliv na idejno-politično usmeritev posameznikov v begunski vladi in Domači armadi.88 Poljski premier je izhajal iz zahodne Poljske, kjer so bili »dedni« sovražniki Poljakov Nemci, prebivalstvo pa se je po pomoč oziralo na Vzhod. Mikołajczyk kot predsednik stranke s kmečkim

57  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST predznakom tudi ni bil tako vešč mednarodnih odnosov kot notranje politike. Ni naključje, da so vsi štirje visoki poveljniki,89 ki jim je vlada naložila odgovornost za začetek vstaje, osnovne oficirske veščine pridobili na avstrijskih šolah in se v letih 1919–1920 izkazali v poljsko-sovjetski vojni. Na drugi strani so vodilni »skeptiki« imeli kar nekaj grenkih izkušenj z Rusi (Sovjeti). Vrhovni poveljnik Sosnkowski se je rodil kot carjev podložnik in zaslovel kot arhitekt ruskega poraza na Visli leta 1920; poveljnik 2. poljskega korpusa, general Władysław Anders (1892–1970), pa je začel kariero kot caristični konjeniški oficir, med septembrsko vojno je bil ranjen, zajet in dobro leto zaprt v zloglasni Lubjanki, kjer se ni nihče pretirano menil zanj. Kmalu po začetku nemško-sovjetske vojne pa se je pojavil njegov ječar in ga vprašal, ali lahko kaj stori za njegovo ranjeno nogo.90 Skepticizem obeh mož do morebitne vstaje in zavezniške pomoči je imel verjetno »ruske korenine«. Tudi v vedenju zahodnih zaveznic ni bilo znamenj, ki bi obetala kaj več od verbalne podpore. Nenehno sta odlašali z napotitvijo vojaške misije v Domačo armado, ki bi jim vsekakor lahko posredovala uporabne informacije o realni moči odporniškega gibanja in političnem ozračju v deželi.91 Rdeča armada je predvojno poljsko-sovjetsko mejo prestopila 4. januarja 1944 in jo je do julija zaposlovala zahtevna operacija, v kateri je uničila nemško armadno skupino Center. Bližanje sovjetskih enot poljski prestolnici ter vesti o nedavnem izkrcanju zaveznikov v Normandiji in Stauffenbergovem neuspelem atentatu na Hitlerja so sprožile nagel odziv vodstva Domače armade: 21. julija je sklicalo vojni svet, na katerem je sklenilo, da so izpolnjeni nekateri temeljni pogoji za začetek vstaje. Naznanjen je bil prehod v »stanje budnosti«, po etru pa so že potovala sporočila v London. Poljska begunska vlada je odločitev sprejela nenavadno hitro in s presenetljivim soglasjem.92 Domači armadi je prižgala zeleno luč, strinjala se je z njeno presojo, da začne vstajo. Sklenila je, da jo lokalizira (»bitka za prestolnico«), končno odločitev za začetek bitke pa je prepustila delegatu Jankowskemu, ki ga je premier Mikołajczyk pred dvema mesecema imenoval za svojega namestnika.93 Premier mu je 26. julija zjutraj poslal v Varšavo tole sporočilo: »Vlada republike se je enoglasno odločila, da vas pooblašča za razglasitev začetka vstaje po lastni presoji. Če bo to mogoče, nas prej obvestite.«94 Premier je še isti dan odpotoval v Moskvo, da bi pri Stalinu izprosil podporo za bližajočo se vstajo. Sosnkowskega pa je premierjevo »romanje v Canosso« razjezilo, saj je ta po njegovem mnenju v Moskvo odhajal brez zadostnih zagotovil zahodnih

58  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST zaveznic, ki sta od daleč samozadovoljno opazovali sovjetsko ofenzivo v osrčje Evrope. Čeprav vrhovni poveljnik ni poznal vsebine teheranskega dogovora, je vendarle slutil, da bo imel za Poljsko neugodne posledice. Poveljniku Domače armade je že pred časom predlagal nadaljevanje vojne proti Nemčiji in prepoved oboroženega odpora proti Sovjetom. Svetoval je zasedbo kakšnega pomembnega centra (Wilno, Lwów) v primernem trenutku in nato sprejetje sovjetskih enot kot gostujočih. Če te ne bi priznale predstavnikov begunske vlade kot zakonitih oblastnikov, bi morala Domača armada premestiti svoje kadre v nemško zasedbeno cono. Glede na izostanek sovjetsko-poljskega sporazuma pa je v pismu predsedniku Raczkiewiczu 6. julija dokaj kategorično pojasnil, »da bi bila vstaja brez jasnega dogovora s SZ in resnično poštenega sodelovanja z Rdečo armado politično neutemeljena in z vojaškega vidika nič drugega kot dejanje obupa«.95 Vrhovni poveljnik je torej svoje stališče do vstaje korenito spremenil, saj je še oktobra 1943 v pismu Mikołajczyku trdil, da so »dejanja obupa v življenju narodov včasih neizogibna z vidika kolektivnih občutij prebivalstva, političnega simbolizma takšnih dejanj in njihovega moralnega pomena za prihodnje rodove«.96 Tako je 11. julija odšel na obisk k poljskim četam v Italijo, kjer je ohranjal stik z Domačo armado prek svojega načelnika generalštaba, generala Stanisława Kopańskega. Tam je zanesljivo imel obsežne politične pogovore s svojim somišljenikom Andersom, ki je prav tako nasprotoval vstaji. Ciechanowski je prepričan, da je vrhovni poveljnik v resnici odšel v Italijo z namenom zasnovati upor proti vladi in premierju, vendar svoje trditve ne podkrepi z verodostojnimi dokazi. Omenja sporočilo Komorowskemu, v katerem Sosnkowski denuncira premierjevo politiko do Sovjetske zveze in opozarja na morebitno »kapitulacijo pred Rusi«, če bi Mikołajczyk ugodil sovjetskim zahtevam.97 Domneva, da je Sosnkowski s tem dejanjem poskušal poveljnike Domače armade pridobiti na svojo stran, je seveda možna in verjetna, potrjuje pa tudi njegovo vmešavanje v politiko in tezo o rušenju enotnosti poveljevanja v izredno kočljivem obdobju. Kljub temu je težko razumeti obtožbo, da je vrhovni poveljnik pripravljal coup d’état. Pri odločanju o začetku vstaje je bil sicer odsoten, vendar je poskušal preprečiti prenagljene poteze tako, da je poveljniku Domače armade poslal ukaz, naj vodstvo odpora razdeli v dve skupini. Prva naj skupaj z Bórom vodi vstajo, drugo pa naj vodi general Okulicki, ki naj s tretjino generalštaba in vrhovnimi civilnimi predstavniki skrivne države ponikne globoko v ilegalo. Vsa naslednja sporočila, ki so poveljnika Domače

59  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST armade svarila, naj »v luči nagle sovjetske okupacije poskuša ohraniti biološko substanco naroda«, so bila cenzurirana, blokirana ali namerno zadrž(ev)ana. Nasprotovala so vladnim odločitvam.98 Medtem pa je bila operacija »Vihar« v vzhodnih pokrajinah (Volinija, polj. Wołyń) že marca 1944 v polnem zagonu. Na tem območju je bilo nakopičenih nekaj večjih enot Domače armade, ki so bile znatno šibkejše od okoliških nemških in sovjetskih sil. Poleg volinijske 27. pehotne divizije (6000 mož) pod poveljstvom podpolkovnika Jana W. Kiwerskega-Oliwe sta bili v operaciji aktivno udeleženi še brigada Wilno (12.000 mož, polkovnik Aleksander Krzyżanowski-Wilk) in 5. pehotna divizija (11.000 mož, polkovnik Janka) v Lwówu. Strateški načrt je predvideval konec konspirativnega delovanja Domače armade in odprt boj z umikajočimi se Nemci, takoj ko bi se nemško-sovjetska fronta dovolj približala. Kjerkoli bi bilo to mogoče, bi po odhodu Nemcev oblast prevzeli lokalni uradniki, ki bi sprejeli Rdečo armado kot gostujočo vojsko in poskrbeli za njen varen prehod čez poljsko ozemlje. »Nič ne bi moglo Sovjetov bolj razjeziti,« pravi Norman Davies.99 Prve stike med Domačo armado in Rdečo armado je prevevalo prijateljsko vzdušje, prišlo je celo do sodelovanja lokalnih poveljnikov na taktični ravni. Analiza poznejših dogodkov pa je pokazala, da je takšna slika lahko zelo zavajajoča: Sovjeti (beri NKVD) v svojem zaledju niso tolerirali tujih partizanskih enot, ki so več let prikrito delovale na sovražnikovem ozemlju in ki so se tedaj vnovič pojavile na odprtem; še bolj sovražno razpoloženi do Domače armade pa so bili pripadniki Ljudske armade (Armia Ludowa) in sovjetski partizani.100 Brigada Wilno je po dogovoru z enotami Rdeče armade 7. julija napadla mesto in s pomočjo enot v mestnem središču do 13. julija izgnala Nemce. Sovjeti so se za pomoč zahvalili na svojstven način. Na konferenco so povabili poveljnika Wilka s tridesetimi drugimi oficirji in jih tam zahrbtno razorožili. Enaka usoda je doletela številne vojake, ki so jih nato prisilno vključili v Berlingovo armado. Žalostna zgodba se je ponovila tudi v Lwówu, kjer se je 17. julija začela bitka za osvoboditev mesta, ki je bilo vedno eno od kulturnih središč Poljske. Enote Domače armade so sovjetskemu štabu prispevale pomembne podatke o razmestitvi nemških sil, po končanih bojih pa so jih prav tako brezobzirno razorožili in nekatere poveljujoče oficirje celo zaprli ali odpeljali v kraje, od koder se niso več vrnili. Tudi 9. divizijo Domače armade iz Lublina so masovno aretirali in razorožili, med zadnjimi večjimi enotami pa je bila razorožena 27. divizija, ki se je po težkih bojih z Waffen-SS in neuspešnih pogajanjih

60  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST z Rdečo armado morala umakniti na zahod. V hudem pomanjkanju oborožitve in živeža se je le stežka premikala po nikogaršnji zemlji, ki je ločevala umikajoče se Nemce od zasledujočih Sovjetov. Približno 6000 možem je uspelo prečkati Bug in se zateči v Lublinsko pokrajino, kjer so se 28. julija znašli ne v nemški, ampak v sovjetski pasti. Na takšen ali podoben način je svoje služenje domovini končalo med 25 in 30 tisoč borcev Poljske domače armade.101 Sovjeti so jim velikodušno prepustili osrednje mesto v boju, nato pa je nastal nenaden obrat v razpoloženju. Številni pripadniki Domače armade, ki so skušali priskočiti na pomoč Varšavi, so se znašli v zloglasnem koncentracijskem taborišču Majdanek pri Lublinu, ki je dobil novega upravnika.102 Po vsestranskem fiasku v Voliniji je vodstvo odporniškega gibanja in Domače armade spoznalo, da bo v nadaljevanju operacije »Vihar« ključno za doseganje političnih ciljev – torej pri nastopanju v vlogi gostitelja – zavzetje večjih mestnih središč še pred prihodom Rdeče armade. Pozoren bralec lahko opazi, da od takrat sploh ni bilo več jasnih razlik med operacijo »Vihar« in splošno vstajo. Kmalu po Voliniji so sledili še drugi tragični primeri, ki so begunski vladi nedvomno razkrili številne neznanke v sovjetskem odnosu do neodvisnih operacij Domače armade in ki bi najbrž vplivali na vladne nadaljnje odločitve, če se ne bi pripetili po 26. juliju. Na ta dan je namreč vladni delegat od begunske vlade prejel carte blanche in priprave na vstajo so se začele. Ko so čez nekaj dni začela deževati prva poročila o sovjetskem ravnanju z Domačo armado na vzhodu, je bilo že prepozno, da bi tok dogodkov obrnili. Premier Mikołajczyk je že bil na poti v Moskvo, vrhovni poveljnik oboroženih sil Sosnkowski nekje v Italiji, vojaško kolesje v Varšavi je steklo in psihoza pričakovanja med pripadniki Domače armade in prebivalstvom je bila skrajno napeta. Dobršen del vodstva Domače armade je bil prepričan, da je Varšava idealno prizorišče za sklepno dejanje velike drame. Poljska begunska vlada je britansko vlado seznanila z odločitvijo, da namerava Domača armada v kratkem sprožiti vstajo v Varšavi, in zaprosila jo je za pomoč. Sestavila je seznam predlogov, ki jih je poljski ambasador, grof Edward Raczyński, predstavil britanskemu zunanjemu ministru Ednu: 1.) intervencija vlade Njenega veličanstva pri sovjetski vladi za preprečitev šikaniranja poljskih enot, ki so sodelovale v spopadih z Nemci; 2.) odprava poljske padalske brigade iz Združenega kraljestva na Poljsko;103 3.) Kraljeve letalske sile (RAF) naj bombardirajo letališča v bližini Varšave; 4.) premestitev poljskih pilotov in letal (tipa Mustang in Spitfire) v sestavu RAF na poljska letališča pod nadzorom Domače armade; 5.) BBC naj

61  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST objavi opozorilo Nemcem, da bodo zavezniki priznali bojevniške pravice pripadnikom Domače armade.104 Britanski odgovor je bil negativen. V suhem diplomatskem jeziku, torej brez izrazov sočutja do Poljakov ali obžalovanja lastne nemoči, so Britanci zavrnili vse prošnje in predloge.105 Ali je šlo pri tem za nenaklonjenost vstaji ali zgolj za pretrd logistični oreh, bo pojasnjeno v nadaljevanju, ostaja pa neizpodbitno dejstvo, da se je britanska vlada že od Teherana zavedala naraščajoče vojaške, politične in gospodarske moči Sovjetske zveze, zato si je za prednostni zunanjepolitični cilj zastavila vzdrževanje prijateljskih odnosov s Sovjeti. Foreign Office in SOE sta se v začetku leta 1944 pripravljala na pogovore s Sovjeti o poljskem odporniškem gibanju in med drugim predlagala, da Poljakom odvzamejo pravico in privilegij do neodvisnega komuniciranja s svojim odporniškim gibanjem. SOE bi morala biti po novem seznanjena z vsebino sporočil.106 V Varšavi pa so zadnji dnevi julija 1944 potekali v pričakovanju ključne odločitve o začetku vstaje. Načrti poveljstva so temeljili na pričakovanju zunanje pomoči, pri tem so stavili karte na zahodni zaveznici in Mikołajczykov uspeh v Moskvi. Vse to bi se moralo zgoditi kmalu po začetku vstaje, saj je bilo zaradi osiromašenih zalog streliva in skromne oborožitve Domače armade nerealno pričakovati, da bi se nemški premoči lahko upirali kaj več kot dva do tri tedne.107 Razmere za začetek vstaje vsekakor niso bile idealne, a bi bilo v tako razgretih okoliščinah najbrž veliko težje razglasiti moratorij in z vstajo odlašati še nekaj tednov. Prebivalstvo Varšave je bilo po petih letih nemške okupacije na robu potrpežljivosti in je kar hlepelo po maščevanju. Domača armada bi morala ob predolgem odlašanju računati na spontane izbruhe potlačenih čustev, zato je raje pohitela s pripravami, kajti neorganizirane in neusklajene akcije bi pomenile takojšen zlom in povzročile kaos že takoj na začetku. V generalštabu Domače armade pa še zdaleč niso bili vsi enotni, kdaj začeti vstajo. Izoblikovala se je celo nekakšna vplivna skupina, ki je skušala neodločnega in omahljivega vrhovnega poveljnika prepričati, naj jo sproži. Glavni protagonist skupine in obenem idejni oče ter pobudnik vstaje v Varšavi pred sovjetskim prihodom je bil namestnik načelnika generalštaba in vodja operacij, general Okulicki. Ciechanowski trdi, da naj bi on in poveljnik oddelka za tisk in propagando, polkovnik Jan Rzepecki-Sedzia, med konferenco 25. julija poskusila prepričati poveljnika obveščevalne službe Domače armade, naj vrhovnemu poveljniku predstavi položaj na fronti tako, da bo odločitev za začetek vstaje sprejel kot kategorično nujnost. Vendar je poveljnik obveščevalne službe takšno izkrivljeno

62  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST predstavitev podatkov štel za neprofesionalno in neetično dejanje. Zavrnil je predlog in sklenil nadrejenemu objektivno in argumentirano posredovati svoje prepričanje, da bodo Nemci verjetno branili Varšavo in morda celo izvedli kakšen protinapad.108 Drugi dejavnik, ki so ga morali voditelji demokratičnih sil upoštevati, so bili komunisti. Čeprav jih ni bilo veliko in niso imeli večjega vpliva na civiliste, so bili čvrsto organizirani, po konspirativnosti so prekašali celo »skrivno državo«. Sovjetske radijske postaje so začele konec julija intenzivno oddajati sporočila, v katerih je Sovjetska zveza pozivala poljske domoljube, naj se dvignejo k orožju. Za komunistično propagando v mestu je bil to veter v jadra in njena agresivnost je naraščala. Na varšavskih zgradbah so se pojavljali plakati s provokativno pamfletistično vsebino, ki so poskušali kompromitirati Domačo armado in njenega poveljnika.109 Nemci so že 29. julija vpoklicali sto tisoč meščanov v delavske bataljone za kopanje protitankovskih jarkov, a se prebivalstvo ni odzvalo, zato je ves čas grozila nevarnost, da bodo Nemci začeli prisilno mobilizirati ali celo streljati talce. V resnici je sovjetsko približevanje mestu nagnalo strah v kosti nemškim uradnikom, ki so množično zapuščali mesto. Organizirana evakuacija se je marsikje sprevrgla v paničen beg. Zaprli so vse nemške urade v mestu in nemški časopisi so prenehali izhajati, Gestapo pa je začel zažigati dokumentacijo. Celo nemški guverner in župan sta skupaj s civilisti v naglici zapustila mesto. Vse to pa ne pomeni, da bi bila nemška reakcija na oboroženi odpor zato manj brutalna. Nemci bi se lahko odločili tudi za preureditev celotnega mesta v utrjeno območje, torej za strategijo, ki so jo pozneje prakticirali v mestih Königsberg (danes Kaliningrad), Küstrin (danes Kostrzyn na Odri), Danzig (polj. Gdańsk) in Breslau (polj. Wrocław). Poljske oblasti so zato resno razmišljale, da bi poskusile prek Vatikana in svojih zvez v Švici prepričati Nemce, naj razglasijo Varšavo za odprto mesto in jo tako obvarujejo pred vojno vihro. Načrt so kmalu opustili. Voditeljem poljskega odpora so se najzagonetnejša vprašanja postavljala v zvezi z namerami Sovjetske zveze in njenih armad, ki so postopoma izgubljale zalet in kazale prve znake izčrpanosti po dolgem pomladno- poletnem ofenzivnem obdobju. Nemcem je uspelo utrditi svoje enote in s protinapadi pokazati, da so še vedno nevaren nasprotnik, čeravno je obveščevalna služba Domače armade hkrati dobivala vse več podatkov o njihovem razkroju. Sovjetsko vodstvo, ki je določalo strategijo, je že večkrat ravnalo nepredvidljivo in tudi tokrat ni bilo mogoče z veliko verjetnostjo napovedati, v kateri strateški smeri bodo Sovjeti nadaljevali

63  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST svoj pohod.110 Poljski voditelji so bili kljub pomanjkljivemu poznavanju strategije velesil trdno prepričani, da bodo z vstajo demokratičnih sil v Varšavi predramili svet in preusmerili pozornost nase. Zanašali so se na svetovno javno mnenje ali na »vest sveta«. V takšnih okoliščinah je bil 29. julija sklican skrivni sestanek generalštaba Domače armade in članov Sveta narodne enotnosti (RJN). Na njem so civilni voditelji podprli načrte Domače armade. Drugi sestanek je bil dva dni pozneje, udeležili so se ga vsi pomembni civilni in vojaški predstavniki odporniškega gibanja razen takrat morda najpomembnejšega – poveljnika obveščevalne službe Domače armade, čigar pravočasen prihod je preprečila cestna zapora. Poveljnik varšavskega okrožja (general Chruściel), ki se je pred tem s kolesom odpeljal v vzhodna predmestja Varšave na opazovanje, je poročal, da so »Nemci zapustili kar nekaj krajev in da so prebivalci opazili sovjetske tanke na poti v Prago (varšavsko predmestje na vzhodnem bregu Visle – op. a.)«. Vrhovni poveljnik je poročilo sprejel kot verodostojno in presodil, da je napočil pravi trenutek. Razglasili so »stanje pripravljenosti«. General Tadeusz Bór-Komorowski je svojo odločitev za začetek akcije utemeljil z analizo trenutnega stanja in se pri tem skliceval tudi na popoldne prestreženi komunike OKW (Oberkommando der Wehrmacht, Vrhovno poveljstvo nemških oboroženih sil), ki je naznanjal: »Danes so Rusi začeli splošni napad na Varšavo z jugovzhoda.« Sovjetski komunike pa je oznanjal zajetje poveljnika 73. nemške divizije, kar je bil po Bórovem mnenju dokaz, da Rusi niso le v neposredni bližini, temveč že znotraj nemškega varšavskega mostišča. Tudi podatki z izvidniške misije generala Chruściela so okrepili prepričanje vrhovnega poveljnika, da je pravi čas za spopad z Nemci. Vsak trenutek so pričakovali neposredni napad Sovjetov in odlašanje bi po njegovih besedah lahko izničilo pobudo Domače armade, če bi Nemci zaradi sovjetske nevarnosti pripeljali v mesto okrepitve. Z vstajo bi namreč preprečili njihov prihod in pretrgali oskrbovalne poti. Vrhovni poveljnik je pred dokončno odločitvijo želel tudi soglasje vladnega delegata, kateremu je na kratko predstavil položaj. Delegat je postavil nekaj vprašanj predstavnikom štaba, nato pa lakonično odvrnil: »Dobro. Torej začnite.«111 General Monter (Antoni Chruściel – op. a.) je dobil pooblastila za izdajo pisnega ukaza, ki so ga nato kurirji odnesli vsem varšavskim enotam: Dne 31. julija 1944 ob 19.00. Alarm – po kurirju! Razglašam začetek »W« dne 1. avgusta ob 17.00. Naslov mojega položaja od začetka »W« bo v okrožju 35 72 26 62 85 v Jasni ulici 22, stanovanje 20. Na položajih bodite 1 uro pred začetkom »W«.

64  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Nemudoma potrdite prejem ukaza.112 (-) X Bór-Komorowski pravi, da je po dobrem premisleku za začetek napada določil 17. uro, čeprav so bile vse aktivnosti dotlej načrtovane ob zori ali mraku. S tem bi presenetili sovražnika. Vsak dan se je mestni promet ob petih popoldne zelo zgostil, ker so ljudje takrat odhajali z dela. Enote Domače armade bi zato v okrilju hiteče množice lažje prikrile svoje premike na začetne položaje. Poleg tega bi napad ob tem času pomenil nekaj ur bojevanja v dnevni svetlobi in s tem možnost zavzetja nemških položajev še pred mrakom, čeprav bi obenem izpostavil vstajnike natančnemu nemškemu ognju. Pred tem so jih urili za predviden nočni napad, vendar so to možnost opustili, ker naj bi jo Nemci pričakovali.113 Enotam Domače armade je preostalo bolj malo časa, da zavzamejo položaje za napad, zato je morala kurirska služba zelo pohiteti. Zaradi nevarnosti prisluškovanja ukaza ni bilo dovoljeno prenašati po radiu ali telefonu. Nekaj »tekačev« je zadržala hora legalis,114 tako da so ukaz predali šele v jutranjih urah, kar je občutno skrajšalo pripravljalni čas enot. Polkovnik Iranek-Osmecki, poveljnik obveščevalne službe Domače armade, je prišel na sestanek prepozno, da bi vplival na odločitev. Poročal je, da Nemci izvajajo protinapad v bližini prestolnice, kar je pomenilo, da se ne nameravajo umakniti iz mesta brez boja. Izrazil je dvom v Chruścielovo poročilo o sovjetskih tankih pred Prago. Ukaz je bil že odposlan in v tako kratkem času se ni dalo ugotoviti, kaj se v resnici dogaja na nemško-sovjetski fronti.115 Med tem je več kot 600 čet Domače armade (40.000–50.000 mož in žena, od tega 23.000 pripravljenih na boj) v »stanju pripravljenosti« že hitelo na izhodiščne položaje.116 Vsi so se s prisego zavezali k strogi tajnosti, zato civilno prebivalstvo sploh ni bilo posvarjeno, čeprav je več kot milijon Varšavčanov vseeno slutilo, da se nekaj pripravlja. Tudi Nemci so okrepili patrulje. Takrat so imeli na levem bregu Visle na voljo okoli 15.000–16.000 mož ter garnizijo (okoli 10.000–11.000 mož) pod poveljstvom generala Rainerja Stahla, ki je prispel v Varšavo 31. julija. Hitler mu je v primeru vstaje poveril obrambo varšavskih železniških vozlišč. Ker je Stahel veljal za odločnega in energičnega poveljnika, sposobnega zatreti vstajo, so mu dodelili še nekaj novih enot.117 Med tem so mladci in mladenke v majhnih skupinah mrzlično drveli po ulicah ter skrivnostno izginjali v kleteh in praznih stavbah. »Po končanih pripravah so vojaki Domače armade začeli odkrito nositi orožje in na rokave so si nadeli belo-rdeče trakove, prvi javni simbol Poljske armade na poljski zemlji od začetka okupacije.«118 Ura »W« se je nezadržno približevala.

65  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST VARŠAVSKA VSTAJA

BELO-RDEČA ZASTAVA VIHRA NAD VARŠAVO

Jeszcze Polska nie zginęła, Poljska ni še ovenela, Kiedy my żyjemy. dokler mi živimo. Co nam obca przemoc wzięła, Kar nam tuja sila je vzela, Szablą odbierzemy. znova s sabljo si izborimo. 119 JÓZEF WYBICKI – MAZURKA DOMBROWSKEGA, PREVOD P. PERKO

V vročih poletnih dneh leta 1944 se je vojna vihra že zelo oddaljila od Moskve. Washingtona in severnoameriške celine sploh ni nikdar zajela, le London so občasno vznemirjale posamezne leteče bombe V1, kar pa Britancev ni več tako vznemirjalo kot Blitzkrieg leta 1940. Med tem se je v več sto kilometrov oddaljeni Varšavi odvijala napeta drama, v kateri se je odločalo o usodi Poljske, kolikor ta ni bila zapečatena že na zavezniški konferenci v Teheranu. Javnost v zavezniških državah je bila zaradi pomanjkanja neodvisnih virov informacij o dogajanju v Varšavi skopo in površno obveščena. Nikakor ni mogla razumeti vseh razsežnosti dogajanja, pravzaprav niti ni poskušala. Le redki izbranci so morali biti po poklicni dolžnosti natančno seznanjeni z razmerami v tem oddaljenem kotičku Evrope. Zbrani v posebni skupini daljinskih radiotelegrafistov, so ohranjali stik z zavezniškimi silami na celini. V Barnes Lodgeu blizu Londona so upravljali s prisluškovalno in sprejemno postajo, povezano v mrežo podobnih objektov. Moštvo tamkajšnje postaje je štelo 127 oseb, od tega 39 telegrafistov, 11 radijskih mehanikov, 5 operaterk teleprinterjev in 45 vojakov. Vsem tem ljudem je poveljeval stotnik.120 Radijski operaterji, ki so sprejemali in zapisovali sporočila, so bili iz varnostnih razlogov strogo ločeni od strokovnjakov za dešifriranje. Obdelava podatkov je potekala razmeroma počasi, zato je bila uvedena hierarhična lestvica, ki je sporočila razvrščala glede na njihovo pomembnost. Oznako XXX so imela najpomembnejša sporočila, VVV tista manj pomembna in VV sporočila na dnu lestvice. Prihajala so iz okupirane Evrope, od koder so jih pošiljali za to delo posebej izurjeni pripadniki odporniških gibanj. Pošiljanje tovrstnih šifriranih sporočil je bilo nadvse nevarno početje, saj so Nemci nenehno prisluškovali ilegalnim radijskim postajam in z radiogoniometrijo poskušali locirati njihov signal. Davies pravi, da so se zaradi visoke stopnje tveganja begunske vlade v Londonu odločile, da bodo del sporočil pošiljale prek

66  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST svojih kurirjev ali pa v obliki ex ante dogovorjenih besednih nesmislov en clair prek oddajnikov BBC.121 V Barnes Lodgeu se je 25. julija pripetil nenavaden dogodek, ki je zbegal navzoče. Zunaj ustaljenega reda so prejeli nekodirano sporočilo: »Polk je obkoljen. Razorožujejo nas. Približujejo se nam.« Sledila je neobičajna komunikacija z generalštabom. Dežurni general je po teleprinterju ukazal v Barnes Lodge: »Vprašajte, kdo jih razorožuje?« Po prejetem odgovoru je dežurni general odrezavo odvrnil: »To ne drži.« In prenos se je odsekano končal s patetičnimi besedami: »Zbogom, bratje.«122 V tem bizarnem pogovoru je nekaj neznank, ki pa dopuščajo spekulacije in jih bom zato tvegal pojasniti. Zanesljivo je šlo za enoto Domače armade iz ene od vzhodnih poljskih pokrajin, ki so jih že osvobodile ali pač zasedle sovjetske enote. Skrivnostna organizacija, ki je razoroževala partizanski polk, ni mogla biti nihče drug kot NKVD. Nekodirano sporočilo bi kajpak lahko bila sovražnikova dezinformacija, torej bi jo po pravilih ignorirali, če ne bi 1. avgusta zvečer Barnes Lodge vnovič prejel drugega, očitno izjemno pomembnega sporočila v še bolj čudnih okoliščinah. Prejeli so ga sicer v dogovorjenem času, vendar je vsebovalo protislovne podatke. Začelo se je z dogovorjenim znakom, ki je izključeval možnost, da bi bil operater pošiljatelj lahko zajet. Sledila je oznaka za najvišjo prioriteto (XXX) in nato podatek, da je namenjeno generalštabu. Nato število besed v sporočilu in nazadnje oznaka »QTCO=», ki je bila protislovna, saj je »QTCO« pomenilo »ne pošiljam sporočila«, znak »=» pa »začetek sporočila«. Temu je sledilo trideset nekodiranih besed s sporočilom: »Se že borimo. Belo-rdeča zastava vihra nad Varšavo.«123 Poveljujoči oficir je ukazal vsebino sporočila nemudoma poslati generalštabu, tam pa je dežurni general, ki je zavrnil že prejšnjega, enako storil tudi s tem sporočilom. Nihče ni obvestil načelnika generalštaba. Prav tako je nekdo zadržal telegram načelnika generalštaba, ki je 31. julija prispel iz Italije. Nekomu se ni zdelo potrebno telegramu dati oznako za najvišjo prioriteto, čeprav se je po vojni izkazalo, da je bila njegova vsebina usodno pomembna. Šele naslednji dan je v Barnes Lodge prispelo novo, ustrezno kodirano sporočilo, ki je nedvoumno oznanjalo, da se je Varšava dvignila k orožju (gl. Bórovo sporočilo na naslednji strani). V torek, 1. avgusta 1944, so v varšavskem predmestju Żoliborz ob 13.50 odjeknili prvi streli. Mlad stotnik Domače armade je s svojo enoto naletel na nemško patruljo, ko se je približeval zbirnemu mestu. Nemci so jih najprej samo nemo opazovali in preračunavali možnosti, nato pa so se odločili napasti: »Začel se je boj, iz katerega smo odnesli celo kožo.

67  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Na nemški tovornjak smo odvrgli nekaj ročnih bomb, da je eksplodiral. Nemci so ostali za nami, ko smo jo ucvrli prek ulice in prišli na zbirno mesto ...«124 Ob petih popoldne se je na nemške patrulje usula toča krogel, njihove odporne točke pa so začeli naskakovati drzni mladeniči v improviziranih uniformah z belo-rdečimi trakovi na rokavih. »Silovitost na začetku spopada je bila tolikšna, da je ne moremo primerjati z napadom redne vojske. Kazala je zagon in navdušenje, značilna za revolucionarno vstajo, ki je hkrati vodena kot organizirana vojaška operacija.«125 Vrhovni poveljnik je lahko okrog osme ure zvečer s strehe svojega novega poveljniškega mesta prvič po petih letih opazoval poljsko zastavo, kako vihra nad najvišjim varšavskim nebotičnikom. Ko je zagledal oblake gostega dima in žareč nebesni svod, je pomislil, da bi vse to lahko videle tudi prednje sovjetske enote na varšavskem mostišču. Varšavčani so lahko že nekaj časa poslušali nepretrgano artilerijsko obstreljevanje z desnega brega in odgovarjanje nemških težkih topov. Vodilne osebnosti vojaške in politične srenje so se nastanile v poslopju tobačne tovarne Kammler v predmestju Wola, kjer sta bila poleg vrhovnega poveljnika Domače armade tudi vladni delegat s svojim sekretarjem in predsednik Sveta narodne enotnosti. Tu nameščeni voditelji so lahko ves čas ohranjali neposredno zvezo drug z drugim. Na tem mestu je bila tudi radijska postaja, ki je oddajala in sprejemala sporočila iz mesta, domovine in sveta. Zaradi okvare na njej je vrhovni poveljnik lahko šele drugi dan vstaje sporočil begunski vladi v London: Dne 1. avgusta 1944. Premier – vrhovni poveljnik

Za datum začetka bitke za zavzetje prestolnice smo soglasno določili 1. 08. ob 17.00. Bitka se je začela.

Domači delegat in podpredsednik vlade republike Poljske, poveljnik Domače armade126

Tako je vrh odporniškega gibanja londonsko vlado post factum obvestil o svoji odločitvi. Še isti dan je general Bór zaprosil London za pomoč v obliki orožja in streliva. Davies je prepričan, »da so se sredi leta 1944 vsi potencialni vstajniki še kako zavedali zavezniških zmogljivosti za oskrbovanje iz zraka, bombardiranje letališč, motenje koncentracij sovražnikovih enot in desantiranje okrepitev. Če bi odporniško gibanje, kot je bilo običajno dogovorjeno, ponudilo svojo pomoč zavezniškim

68  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST armadam, bi jo lahko v zameno pričakovalo tudi od zaveznikov.«127 Vrhovni poveljnik Domače armade ni imel s tem v zvezi nikakršnih pomislekov. Prav tako je prek Britancev zaprosil za sovjetsko oskrbo iz zraka in napad od zunaj. Vstajnikom je prvi dan uspelo zasesti dobršen del ozemlja na levem bregu Visle: v njihovih rokah so se znašli večja nemška tovarna orožja skupaj s skladiščem, železniški urad v Pragi in obsežna urbana območja – središče mesta (Śródmieście), Staro mesto (Stare Miasto) ter okrožja Powiśle, Czerniaków in Wola, skupaj približno dve tretjini mesta na zahodnem bregu. Ni pa jim uspelo zasesti nekaterih ključnih prometnih vozlišč in strateških točk. Neosvojeni so ostali Grajski trg (Plac Zamkowy), policijsko okrožje in letališče Okęncie, kjer so utrpeli težke izgube. Predvsem pa jim ni uspelo zavzeti niti vzhodnega niti zahodnega konca nobenega od dveh glavnih mostov čez Vislo (Most Kierbedzia in Most Poniatowskiego), prek katerih bi lahko v mesto prišle sovjetske okrepitve, Nemcem pa bi onemogočili umik. Zato so na desnem bregu boji potihnili že 2. avgusta. Tudi v središču mesta so Nemci še vedno držali v rokah poveljstvo Gestapa, parlament (Sejm) in Narodno banko, četudi obkoljeni z vseh strani.128 Zavzetje termoelektrarne in njeno 35-dnevno nepretrgano obratovanje pod nenehnim artilerijskim ognjem sta omogočila zagon tiskarskih strojev in natis prvih številk osrednjega ilegalnega vestnika Domače armade z imenom Informacijski bilten (Biuletyn Informacyjny). V njem je vrhovno poveljstvo objavljalo deklaracije, prek katerih je prebivalstvo seznanjalo z najnovejšimi dosežki Domače armade, s splošnim položajem na bojišču in strogimi navodili za vodenje oboroženega boja v skladu z mednarodnimi konvencijami. Vodstvo skrivne države je želelo preprečiti ekscese nad nemškimi civilisti in vojnimi ujetniki, protipravni odvzem njihove lastnine ali njeno nepotrebno uničevanje, predvsem pa zagotoviti pošteno sojenje tudi sovražnikom. Čeprav so posebne enote policije in SS že v prvih dneh vstaje zagrešile gnusna grozodejstva nad civilnim prebivalstvom, je poveljnik Domače armade, Bór-Komorowski, vztrajal pri humanem odnosu do nemških ujetnikov. Svojo odločitev je utemeljil s sklicevanjem na naslednja načela: »Najprej in predvsem sem hotel, da Nemci vedo, da imajo opravka z redno vojsko, ne pa z gverilsko drhaljo. Če sem zahteval status bojevnika za pripadnike svojih enot, sem menil, da moram enake pravice priznati sovražniku, tudi če jih on ne priznava nam. Želel sem tudi, da bi se poljski vojak bojeval s popolnoma drugačnimi metodami kot nemški.«129

69  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Tretji dan bitke za Varšavo sta vstajnikom padla v roke dva nemška tanka Tiger in enega od njiju jim je uspelo usposobiti za boj. Drugi tank je postal nepremičen artilerijski sistem, ko so njegovo kupolo obrnili za 180 stopinj in nemudoma odprli ogenj na vojašnico vojaške policije.130 Vstajniki so dobro izkoristili začetno zmedo v nemških vrstah na določenih odsekih bojišča in začeli takoj utrjevati zavzete položaje, nemške operacije na vzhodu pa so bile nekaj časa ovirane. Znova so zavzeli celo nekaj ozemlja, ki so ga bili izgubili, in tako šesti dan dosegli vrh svojih operativnih zmogljivosti. Glavni cilj – izgon Nemcev iz prestolnice – ni bil dosežen; sovražnik se je reorganiziral, okrepil s svežimi enotami in začel postopno prevzemati pobudo. Težaven položaj je vstajnike spet prisilil, da so namesto samozadostne zaverovanosti v lastne moči vnovič začeli pogledovati proti vzhodu, od koder se je slišalo bobnenje sovjetskih topov, ki pa že od 1. avgusta niso več udarjali po nemških ciljih v mestu. Tudi sovjetska letala so nenadoma prenehala krožiti nad Varšavo. Je bilo res slabo vreme, ki je takrat zajelo mesto, krivo za prizemljitev sicer zelo aktivne Luftwaffe in sovjetskih zračnih sil? Ali pa se je morda vremenska slika ujemala s prihodom vzhodne fronte in zgrinjanjem črnih oblakov drugačne vrste? Popoln sovjetski molk v radijskih poročilih, ki niti z besedico niso omenjala vstaje v Varšavi, je bil več kot pomenljiv, vzbujal je nelagodna občutja. Tudi od zahodnih zaveznic vstajniki še niso prejeli dovolj trdnih zagotovil, zato so toliko večje upe polagali v Mikołajczykovo misijo v Moskvi.131

PRVI ODZIVI VELIKE TROJICE

Britanska javnost je bila o začetku varšavske vstaje obveščena šele 3. avgusta, ko je londonski dnevnik The Times objavil kratek članek o tem. Tudi britanski ministrski predsednik Winston Churchill je bil zaradi zavlačevanja pri dekodiranju, obravnavi in odpošiljanju Bórovega telegrama uradno obveščen z dvodnevno zamudo. Zaradi posebnega odnosa med britansko ter poljsko begunsko vlado in poljskim odporniškim gibanjem nasploh ni nenavadno, da se je predsednik Raczkiewicz v imenu svojih rojakov s prošnjo za pomoč najprej obrnil prav na Veliko Britanijo. Britanska diplomacija je že teden prej oznanila poljskemu ambasadorju v Britaniji, »da bodo britanski diplomati posredovali v Moskvi in poskušali doseči maksimalno sodelovanje«.132 Dosegla ni praktično ničesar, pokazala pa je »nenavadno veliko stopnjo

70  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST letargije«, kar bi lahko pojasnili z »obstojem sovjetskih krtov v njenih vrstah«. Sovjetski urad v zunanjem ministrstvu je na primer vodil Christopher Hill, zgodovinar in pozneje razkriti skrivni član Komunistične partije. Nasprotoval je napotitvi britanske vojaške misije na Poljsko in zadrževal informacije vitalnega pomena.133 SOE, ki je sprva podpirala aktivno britansko udeležbo, je bila preglasovana in je pod pritiskom nadrejenih kazala »čedalje manj navdušenja za poljsko stvar«. General Gubbins je 13. avgusta za tri mesece odpotoval v Francijo, njegov namestnik, polkovnik Perkins, pa je Poljake ostro pograjal zaradi »pomanjkljive koordinacije« z zavezniki.134 Na seznamu prioritet SOE je Poljska že nekaj časa drsela s prvega na manj pomembna mesta. Prehitele so jo balkanske države, Italija in Francija.135 Drugega avgusta je Churchill še pred uradno objavo novic o vstaji nagovoril spodnji dom parlamenta. Zavzel se je za pomoč »pogumnim Poljakom«, poudaril »potrebo Rusije po prijateljskih sosedih« in pozval Poljake na obeh »bregovih«, naj združijo sile.136 Kmalu po tem je ukazal svojim letalskim silam, naj se pripravijo, Stalina pa je nemudoma obvestil o britanski nameri pomagati Domači armadi. Posredoval mu je tudi poljske prošnje za sovjetsko pomoč. Generalisim je vesti zavrnil kot »močno pretirane in neverodostojne«. Poudaril je, »da ima Poljska domovinska vojska (Domača armada – op. a.) samo nekaj enot, ki se napačno imenujejo divizije. Nimajo ne artilerije ne letal ne tankov«. Izrazil je dvom, da bi te enote lahko zavzele Varšavo, ker so Nemci za njeno obrambo pripeljali tudi elitno tankovsko divizijo »Hermann Göring«.137 Ob tako odklonilnem stališču Sovjetske zveze ni preostalo Poljakom in njihovim britanskim zaveznikom ničesar drugega, kot da se oprejo na lastne sile. Britanci so skupaj s Poljskimi letalskimi silami (PAF) v sestavi RAF začeli pošiljati letala na nevarne misije, hkrati pa so politično naivno verjeli, da se bo mogoče s Stalinom razumno pogoditi. V resnici so bili pripravljeni tudi na najbolj gnil kompromis. Varšava je od Velike Britanije oddaljena 1464 kilometrov. Zaradi izogibanja protiletalski obrambi rajha je bilo treba narediti ovinek, ki je let podaljšal na 1770 kilometrov, 3540 kilometrov dolg polet v obe smeri pa z obstoječimi letali ni bil izvedljiv. Churchill je zato ukazal, naj pomoč poleti iz nekoliko bližje Italije (Brindisi), oddaljene 1311 kilometrov. Letalski generali so večinoma nasprotovali poletom v Varšavo, saj v njih niso videli vojaškega smotra. Čeprav se je Churchill strinjal z njimi, je vztrajal pri nadaljevanju operacije iz moralnih in propagandnih razlogov. Tako so od 4. avgusta do začetka septembra 1944 izvedli 196 poletov proti

71  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Varšavi, od katerih je ciljno območje doseglo le 85 letal, 39 pa se jih ni vrnilo. Tovor je bilo treba natančno odvreči, zato so morali piloti leteti zelo nizko (900–1500 metrov) in se s tem izpostavljati gostemu baražnemu ognju. Nemci so lahko nanje streljali tudi s pehotnim orožjem. Čeprav je v poljske roke prišla le tretjina pošiljk, je Domača armada dobila znatne količine orožja. V začetku septembra je general Bór potrdil sprejem 250 kosov protitankovskega orožja PIAT, 1000 brzostrelk Sten, 19.000 ročnih bomb in dveh milijonov kosov streliva.138 Slabi rezultati letalske oskrbovalne operacije, v kateri je RAF utrpel 16-odstotno izgubo, Poljaki pa 15-odstotno, so oboje prisilili v iskanje alternativnih rešitev. Najenostavnejša in najmanj tvegana oskrba Varšave bi lahko potekala s sovjetskih letališč, ki glede na bližino sovjetskih kopenskih sil verjetno niso bila pretirano oddaljena od fronte. Zračni most bi lahko vzpostavilo sovjetsko letalstvo ali ZDA s floto težkih bombnikov, ki pa bi morali obvezno pristajati na sovjetskem ozemlju. Poljski premier je že šest tednov pred vstajo odpotoval na obisk k predsedniku Rooseveltu. Spremljal ga je tudi namestnik načelnika generalštaba, general Stanisław Tatar-Tabor (1896–1980), ki je bil v Veliki Britaniji šele od marca 1944. Hitro se je povzpel do položaja načelnika VI. oddelka generalštaba, odgovornega za vzdrževanje zvez z odporniškim gibanjem v domovini. Davies je prepričan, da je bil prav on tisti dežurni oficir v generalštabu, ki je zadržal oba kontroverzna telegrama iz Barnes Lodgea.139 General Tatar in premier Mikołajczyk sta pri ameriški vladi in njenem predsedniku nameravala izprositi znatno denarno pomoč za Domačo armado (97 milijonov dolarjev). Roosevelt je poljskega premierja navdušeno sprejel, ga nagovarjal, naj se poskuša odkrito pogovoriti s Stalinom, in mu obljubil, da bo Poljska iz vojne izšla »nezmanjšana«. Zagotovil mu je tudi velikodušno finančno pomoč v višini 10 milijonov dolarjev za potrebe Domače armade, ki pa jo je pogojeval s sodelovanjem s Sovjeti. Načelniki združenega poveljstva ameriških oboroženih sil (JCS) so Poljake temeljito zaslišali v zvezi s pričakovanim poljsko-sovjetskim sodelovanjem,140 vendar jih je, kot pravi Davies, zavedla preveč optimistična ocena generala Tatarja, gorečega zagovornika vstaje in srditega političnega nasprotnika vrhovnega poveljnika vseh poljskih sil, generala Sosnkowskega, ki je imel glede bližajoče se vstaje določene zadržke.141 Kmalu po začetku vstaje se je pokazala ameriška preračunljivost. Ideja o izvedbi obsežne oskrbovalne operacije na operativnem območju sovjetskih sil ni navduševala niti predsednika Roosevelta niti načelnikov združenega poveljstva. Ti so v začetku avgusta zapleten problem oskrbovanja Poljakov

72  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST naprtili načelnikom skupnega poveljstva (CCS) anglo-ameriških sil, ki so na zadevo gledali kot na britansko obveznost. Lukas navaja več možnih vzrokov, da so se ameriški vojaški in politični uradniki izogibali odgovornosti. Precedenčni primer ameriško-sovjetskega medvojnega sodelovanja je bilo vsekakor sovjetsko dovoljenje Letalskim silam ameriške vojske (AAF) za uporabo letalskih oporišč v Ukrajini (Poltava – op. a.), od koder so letala lahko vzletala nad nemške cilje v Vzhodni Evropi. Oporišča ameriških letalskih sil v Sovjetski zvezi so Američani razumeli kot odskočno desko za vzpostavitev podobnih letalskih baz v Sibiriji, ki bi služile za napade na japonsko matično otočje.142 Lukas sicer ne omenja morebitne sovjetske vojne napovedi Japonski, za kar so si Američani zanesljivo prizadevali vsaj do prvega uspešnega testiranja jedrskega orožja.143 Najbolj utilitaren razlog za ohranitev ameriško-sovjetskega prijateljstva pa je bila zagotovo ameriška potreba, da za vsako ceno obdržijo gigantsko Rdečo armado v boju proti Nemčiji. Roosevelt si je poleg tega prizadeval za konstruktivne in miroljubne odnose s Sovjetsko zvezo po koncu vojne, zato ni želel konfrontacije s Sovjeti zavoljo oskrbovanja vstajnikov v Varšavi, ki so jih Sovjeti obravnavali kot idejno-politične nasprotnike. Številni visoki predstavniki ameriških oboroženih sil so bili prepričani, da bi lahko nepremišljeno ameriško vpletanje ogrozilo trdno vojaško zavezništvo s Sovjeti, in so celo obtožili Britance, da so s pritiski na Roosevelta dosegli, da se je ta vseeno zavzel za Poljake. Prvo vest o varšavski vstaji, pospremljeno s Stalinovim stališčem o tem, ni predsedniku posredoval nihče drug kot njegov svetovalec Harry Hopkins, ki je simpatiziral s Sovjetsko zvezo in so ga nekateri celo sumili skrivnega sodelovanja s Sovjeti, drugi pa so njegovo in Rooseveltovo sovjetsko politiko označili za »delo dveh nevarno nesposobnih diletantov«.144 Sovjetski odziv na vstajo v Varšavi je bil, seveda pričakovano in razumljivo, najbolj mlačen in zadržan. In vendar je prav sovjetska propaganda že julija najbolj vneto spodbujala Poljake, »naj se dvignejo v vstajo in izženejo sovraga iz Varšave – prve evropske prestolnice, ki so jo Nemci s silo zavzeli, in bo zdaj tudi prva prestolnica, ki bo odvrgla nacistični jarem«. Sovjetski radijski oddajnik, ki je 30. julija spustil v eter svoj poziv Varšavčanom, se je predstavljal z imenom Radio Kościuszko, kar je bila jedka ironija, saj je bil Tadeusz Kościuszko poljski narodni junak in se je upiral ruskemu gospostvu. Postaja je program oddajala iz daljnega Taškenta (danes Uzbekistana). Radio Moskva je poziv oddal že dan prej, 29. julija, ob 8.15 zvečer. Sestavila ga je Zveza poljskih domoljubov (ZPP), glasil pa se je takole:

73  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST »Poziv Varšavi. Borite se proti Nemcem! V Varšavi se nedvomno že sliši grmenje topov, ki bodo mestu prinesli svobodo. Tisti, ki se nikdar niste uklonili Hitlerjevemu nasilju, se tako kot leta 1939 zopet združite v boju proti zatiralcem. Tokrat gre za odločilno bitko! Poljska armada, ki jo je izurila ZSSR, prav zdaj vstopa na poljska ozemlja in se bo pridružila Ljudski armadi. Skupaj bosta ustanovili Poljski armadni korpus – udarno pest naroda, ki si bo vzel nazaj svojo neodvisnost! Jutri se bodo prebivalci Varšave znašli v vojaških vrstah. Pridružili se bodo našim Zavezniškim armadam, ki gonijo sovražnika proti zahodu, da bi očistili poljsko zemljo nacistične kuge in zadali smrtni udarec pruski imperialistični pošasti. Za mesto Varšavo, ki ni še nikdar kapituliralo ali se prenehalo boriti, je napočil čas za akcijo!«145 Docela verjetno je, da pri tem ni šlo za resne pozive, ampak za rutinsko propagandno akcijo. Zgolj ugibamo lahko, ali ni morda Stalin načrtno izzval varšavske vstaje, zato da bi se z nemško pomočjo odkrižal dobro organizirane in zelo nevarne nacionalistične opozicije. Takšna domneva ostaja na ravni spekulacij, ker zanjo zaenkrat nimamo dovolj trdnih dokazov. Lahko pa jo podkrepimo z nekaterimi dejstvi, ki namigujejo na negativno sovjetsko stališče do »londonskih fašistov«.146 Sovjetska propaganda je v množičnih občilih že vse od sovjetsko-poljskega spora obtoževala Domačo armado pasivnosti, skrivaštva, defetizma in celo sodelovanja z nacisti. Trdila je, da ima Domača armada orožje in bi se lahko borila, vendar se noče. Rdeča armada je konec julija naletela na odločen nemški odpor in bilo je jasno, da ji v prav kratkem času verjetno še ne bo uspelo prečkati Visle z glavnino sil. Nemški protinapad je onemogočil pripravo čvrstih mostišč že v prvih dneh avgusta. Da bi stabilizirali fronto, so Sovjeti 2. avgusta nenadoma ustavili operacije. Stalin je izdal ukaz, ki so ga pozneje poskušali prikriti, naj celotna 1. beloruska fronta maršala Rokosovskega obmiruje in počaka, da se stanje razjasni. Stalin je bil seveda sila radoveden, kdo vodi vstajo, s kolikšnimi silami razpolaga, kako dolgo se lahko upira Nemcem, kakšne posledice bo to imelo za njegove izbrance (PKWN), še zlasti pa, kolikšno podporo uživa pri zahodnih zaveznicah. Zbiranje ustreznih obveščevalnih podatkov bi se lahko dodatno zavleklo, ker Sovjeti, prav tako kot Britanci in Američani, sploh niso imeli oficirja za zvezo pri Domači armadi.147 Nepričakovano je to vlogo prevzel neki stotnik Kalugin, ki se je izmuznil Nemcem in poskušal prek Domače armade vzpostaviti stik z Moskvo.

74  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Ironija je zopet hotela, da je moral z nadrejenimi komunicirati prek Londona in Moskve, čeprav so bile sile Rokosovskega le nekaj kilometrov stran. Svoje sporočilo je 5. avgusta poslal neposredno Stalinu. Obvestil ga je, »da je vzpostavil stik s poveljnikom varšavske garnizije, ki vodi narod v herojski bitki s hitlerjanskimi banditi ...«, ter zaprosil za letalsko oskrbo in navedel območja, kamor lahko sovjetska letala odvržejo tovor. Posredoval je podatke o nemških položajih, ki naj jih sovjetska artilerija zasuje, in izrazil željo po neposredni zvezi z Rokosovskim.148 Sovjetska propagandna mašinerija je v odzivu na novico o vstaji pokazala revolucionarno vznesenost in edinstveno nadarjenost za sprevračanje dejstev. Njeni mediji so oznanjali, bolje rečeno, fabricirali fiktivne novice o bližajoči se Rdeči armadi, ki bo vsak čas zavzela Varšavo, in herojski Ljudski armadi, ki preliva nemško kri v potokih. Domačo armado so degradirali v drugorazredno silo, ki se je pridružila akciji Ljudske armade. Sovjetsko vrhovno poveljstvo pa pomena Domače armade ni tako ignorantsko podcenjevalo kot tisk, saj je 3. avgusta izvedelo za posebno poročilo NKVD, ki ga je Berija poslal Stalinu. Govorilo je o enotah Domače armade iz Litve, ki jih je NKVD zajel v posebnih čistilnih operacijah. Stalin je nejevoljno ugotavljal, da poljski nacionalisti niso samo pobudniki protisovjetske dejavnosti, marveč da tudi po aretaciji zelo neradi sodelujejo s Sovjeti. Kakšen bi bil odziv veliko številčnejše varšavske posadke Domače armade ob sovjetski intervenciji, je bilo torej vprašanje, ki je tedaj begalo Stalina. »Sovjetska politika ni bila samo kruta, nehumana in hladno preračunljiva,« kot ugotavlja Davies, »ampak so bile njene kalkulacije preprosto zmedene. Ko so sovjetske sile stopile na poljsko ozemlje, se je iluzija njihovega togega ideološkega sveta razblinila, ker dotedanje analize niso odsevale stvarnega stanja. Njihovo obotavljivost je morda nič manj kot izguba ideološke orientacije navdihnila načrtna politika.«149

MIKOŁAJCZYKOVA MISIJA V MOSKVI

Poljski premier je v Moskvo pripotoval 30. julija in moral je čakati do 3. avgusta, da je smel stopiti pred Stalinovo obličje.150 Stanisław Mikołajczyk je bil preprost, a odločen mož kmečkega rodu. Po političnem prepričanju sredinski demokrat z dokaj zmernimi nazori je pri poljskih rojakih, ki so bili pretežno kmečkega izvora, užival visoko podporo. Že na prvem srečanju s Stalinom je poskušal ustvariti domačno vzdušje medsebojnega

75  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST zaupanja – namignil je na svoj delavsko-kmečki pedigre. Na Stalina kot kulak s političnimi ambicijami ni mogel narediti večjega vtisa, kar pa ni odločilno vplivalo na izid pogajanj. Predvsem se je sovjetski hozjajin (gospodar) še kako dobro zavedal, da je premier poljske begunske vlade skoraj v celoti odvisen od britanske vlade, ki mu daje gostoljubje, in ameriške podpore, ki pa je bila vselej pragmatična. V takšnem stanju odvisnosti je bil Mikołajczyk bolj ali manj podrejen pogajalec, ki je sicer razpolagal s skromno bero podatkov o namerah Sovjetske zveze, še zdaleč pa ni bil tako dobro obveščen kot njegov sogovornik na drugi strani pogajalske mize. Mikołajczyk je vsekakor vedel, da so zavezniki v Teheranu razpravljali tudi o Poljski, vendar mu konkretne odločitve niso bile znane. Vedel je tudi za vzpostavitev Lublinskega komiteja, ni pa poznal moskovskih povojnih načrtov in Churchillove potrditve načrta o združitvi prosovjetskih in prozahodnih Poljakov. Domača armada je v njegovih očeh predstavljala edino relevantno vojaško silo na Poljskem, ki bo kmalu po njegovem odhodu sprožila vstajo v Varšavi in pozdravila prihod Rdeče armade. Pozneje pa se je izkazalo, da premier ni bil dobro seznanjen niti z njenim potekom, še manj pa z namerami sovjetskega vrhovnega poveljstva. Sovjeti so Domačo armado potihoma spoštovali in se je tudi nekoliko bali, zato so jo poskušali diskreditirati kot drugorazredno vojaško silo, v praksi pa tudi fizično likvidirati. Stalin je Mikołajczyka očitajoče vprašal: »Kaj predstavlja vojska brez artilerije, tankov in letalstva?« Ta pa mu je odvrnil, da prav neenakopraven položaj Domače armade v boju z Nemci dokazuje njihov pogum in odločnost. Ko je Stalina vprašal, ali bo pomagal oskrbeti vstajnike z orožjem, se je ta izmaknil z izgovorom, da ne bo dovolil operacij za sovjetskimi črtami, in mu odvrnil, da se bo moral premier sestati z lublinskimi Poljaki. Še najbolj ohrabrujoče se je zdelo Stalinovo zagotovilo, da bo Rdeča armada kljub močnemu nemškemu odporu dosegla poljsko prestolnico do 5. ali 6. avgusta. Mikołajczyk je na koncu popustil Stalinovi zahtevi ter se 6. in 7. avgusta sestal z Wando Wasilewsko, Bolesławom Bierutom in drugimi. Najprej so mu zagotavljali, da v Varšavi ni nikakršnih bojev, nato pa je poveljnik Poljske ljudske armade, maršal Michał Rola-Żymierski, priznal prav nasprotno, saj je premierju očital, da je Domača armada v Varšavi ustvarila neznosne razmere, ker se ni posvetovala s Sovjeti. Bierut je premierju hladnokrvno predlagal abdikacijo v prid Lublinskemu komiteju. Ko pa je Mikołajczyk omenil možnost vrnitve v domovino, mu je povzpetnik odkrito priznal, da ga bo dal aretirati.

76  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST V tako zloveščem okolju ni bilo mogoče doseči konstruktivnih rešitev. Premier je kljub temu zaprosil še za drugi sestanek s Stalinom, toda 9. avgusta je osuplo ugotovil, da se Stalin še vedno spreneveda in noče sprejeti dejstva, da v Varšavi poteka obupna bitka. Zatrjeval mu je, da je v mesto poslal dva zvezna oficirja in da so Nemci še pred pristankom s padalom oba eliminirali. V resnici sta oba navezala stik z varšavskim poveljnikom Domače armade, generalom Chruścielom, in Mikołajczyk je to poskušal dokazati s sporočilom stotnika Kalugina. Stalin je priznal, da sovjetskim četam ni uspelo vstopiti v Varšavo 6. avgusta, kot je napovedal, ker so Nemci pripeljali na fronto okrepitve, oskrbovanje iz zraka pa se mu je zdelo jalovo početje. Ko je premier navsezadnje pregovoril Stalina, da je ta obljubil pomoč vstajnikom, je sledil, kot pravi Zawodny, »preroški dialog«. Mikołajczyk je v trenutku slovesa zaprosil Stalina, »naj v težki uri nakloni nekaj bodrilnih besed poljskim srcem«. Stalin pa mu je odgovoril: »Mar ne pripisujete prevelike vrednosti besedam? Ne verjemite besedam. Dejanja so veliko pomembnejša od besed.« Po prihodu v London je premier poljski vladi, britanskemu zunanjemu ministru Ednu in poveljniku Domače armade v dokaj optimističnem razpoloženju slikal sovjetsko »naklonjenost« vstajnikom. Stalinu je celo napisal patetično pismo, v katerem je priznal, da »sovjetsko vrhovno poveljstvo ni odgovorno za varšavsko vstajo« in da »zdaj vemo, da je bila prenagljena in neusklajena z vašimi silami«. Odgovora ni nikdar prejel. Razočarano je ugotovil, da mu ni uspelo pomagati Varšavi, in začel je razmišljati o odstopu.151

VARŠAVSKA SLEPA ULICA

Nemci so si zelo hitro opomogli od začetnega šoka prvega dne vstaje, saj so že po prezgodnjih strelih aktivirali mestno garnizijo. Ob enajstih zvečer so se v štabu generala Nikolausa von Vormanna, poveljnika 9. armade, sestali oficirji Wehrmachta, zabeležili v armadnem dnevniku začetek pričakovane vstaje, prekinitev oskrbovalne poti za 39. armadni korpus in zaprosili za policijske formacije, ki naj bi zatrle vstajo.152 Odziv nacističnih voditeljev je mogoče opisati kot divje zadovoljstvo. Himmler je izbruh vstaje označil kot »blagoslov z zgodovinskega gledišča«, ki bo omogočil popolno uničenje mesta in njegovih prebivalcev. Ukazal je usmrtitev slehernega prebivalca, prepovedal jemanje ujetnikov ter ukazal razstreliti in požgati vse mestne zgradbe. Domača armada je pozneje iz

77  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST izjav nemških ujetnikov izvedela, da je Himmler drugi dan vstaje osebno ukazal, naj v mesto pošljejo veliko enoto gasilske brigade Koepenick, vendar ne za gašenje požarov, ampak kot specialiste, ki bodo organizirali sistematičen požig mesta.153 Generalni guverner Hans Frank je v sporočilu Hansu Lammersu, vodji kanclerske pisarne v rajhu, 5. avgusta prvi priznal, da so tudi nemške izgube velike, toda »zaradi izboljšanja situacije na vzhodu lahko s kontinuiranim obleganjem računajo na popolno zatrtje vstaje v nekaj dneh«.154 Da bi dosegli svoj cilj, so Nemci izvedli mobilizacijo posebnega protivstajniškega korpusa, ki mu je poveljeval general SS Erich von dem Bach-Zelewski,155 neposredno podrejen državnemu vodji SS Himmlerju, poveljniku nemške varnostne službe in policije. Nemški vojaški poveljnik Varšave ni bil odgovoren Himmlerju, ampak nemškim oboroženim silam (9. armada). Zračna obramba območja pa je bila pod poveljstvom LuftflotteVI. Nacistična stranka in generalni guverner Frank sta imela ločeni administraciji z lastnima hierarhičnima strukturama, kar je prispevalo k še večji zmedi.156 Hitler je najprej zahteval umik vseh nemških enot iz Varšave in nato sistematično uničenje mesta z bombardiranjem, ki naj ga izvede 6. zračna flota. Vstajniki so z blokadami onemogočali umik, zato so v dogajanje morale poseči kopenske enote, ki pa so dobile enake ukaze – popolno uničenje Varšave. Guderian in Himmler sta se naloge lotila brez pomislekov in pri tem sta uporabljala najokrutnejše in po mednarodnem vojnem pravu prepovedane metode. Prvi se ni obotavljal uporabiti težke artilerije v pouličnih bojih, drugi pa je izdal izrecen ukaz o likvidaciji varšavskih prebivalcev z ženami in otroki vred. Takšne ukaze so izvrševali, dokler ni v Varšavo prispel general von dem Bach-Zelewski, ki je prevzel operativno vodstvo in spremenil ukaz, s katerim je uradno prepovedal pobijanje civilistov.157 Vodja operacij, generalporočnik SS Heinz Reinefarth, je za zatiranje vstaje sestavil močan in zelo raznolik vojaški sestav:  esesovska brigada RONA iz Ruske narodne osvobodilne armade pod poveljstvom brigadirja Mieczysława Kamińskega (prednja enota 2000 mož);158  esesovska brigada polkovnika SS Oskarja Dirlewangerja (dva bataljona, 3381 mož) skupaj s 111. azerbajdžanskim polkom;159  572. in 580. kozaški bataljon;160  608. specialni obrambni bataljon (polkovnik Willy Schmidt) iz Breslaua (Wrocław);

78  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST  poznański bataljon militarizirane policije;  zaščitni polk Luftwaffe;  rezervni bataljon tankovsko-padalske divizije »Hermann Göring«, ki je delovala vzhodno od Varšave.

Naštete enote so bile dodane varšavski garniziji in so skupaj sestavljale namensko napadalno skupino. Na svoje položaje so se premaknile 4. avgusta in ob zori 5. avgusta izvedle vsestranski napad na zahodna predmestja. Ker so izvrševale Himmlerjeva povelja, je bil zanje boj z Domačo armado skoraj postranskega pomena. Osredotočile so se na iztrebljanje civilnega prebivalstva in pri tem niso prizanašale nikomur. Cela dva dneva so enote izvajale etnično čiščenje. Njihovi pripadniki, mnogi s kriminalno preteklostjo, so ropali, posiljevali, požigali, pobijali in v predmestjih Ochota in Wola za seboj pustili 40.000–50.000 žrtev med civilisti.161 Po zelo zanesljivih nemških ocenah naj bi nemške sile v Varšavi prvi dan vstaje – 1. avgusta – štele 13.000 mož, do 20. avgusta pa naj bi s prispelimi okrepitvami število naraslo na 21.250 mož. Številčna moč nemških sil v Varšavi se je nenehno spreminjala in je ob določenih dneh narasla celo na 40.000 mož. Razmerje med SS in policijskimi enotami ter enotami Wehrmachta je znašalo 50 : 50, po umiku Dirlewangerjevih mož pa 30 : 70.162 Zunaj mesta na jugu je poveljstvo nemške 9. armade razmestilo enote 2. madžarskega rezervnega korpusa, da bi preprečile prehajanje enot Domače armade iz Varšave in vanjo. Madžari so bili Poljakom naklonjeni zaradi zgodovinskih vezi med narodoma, zato so pripadnikom Domače armade radi pomagali, poleg tega pa se je Madžarska pripravljala na separatni mir s Sovjetsko zvezo. Madžarski poveljnik, general Lengyell, se je s predstavniki varšavskega poveljnika Domače armade pogajal o pridružitvi vstajnikom. Vlada v Budimpešti mu je poslala navodila, »naj se ne pridruži Poljakom, vendar hkrati tudi ne bori proti njim«. Nezaupljivi Nemci so Madžare sprva izkoristili za posredovanje ultimatov Domači armadi, pozneje pa so jim prepovedali neposredne stike z Budimpešto. Madžari so ta ukaz obšli s pošiljanjem letal v domovino.163 Kot rečeno, je von dem Bach po prevzemu poveljstva 6. avgusta izvajal novo, »humanejšo« politiko. Ustavil je brezobzirno pobijanje vseh prebivalcev, tako da se je odtlej streljalo le še zajete predstavnike moškega spola. Domača armada se je kljub tehnični zaostalosti izkazala za taktično zrelega in enakovrednega nasprotnika, če ne celo boljšega. V urbani gverili so imele prednost majhne, gibljive enote (50–100 mož), ki so delovale na

79  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST pol avtonomno. Takšne formacije v obsegu manjše čete so bile osnovne bojne enote Domače armade in v Varšavi jih je bilo okoli 600. Vsaka enota je branila svojo ulico ali poslopje, prostorska distribucija pa jim je omogočala hitro združevanje in ločevanje. Varšava je bila razdeljena na osem mestnih okrožij, ta pa v mestne četrti. V prvem tednu bojevanja se je ozemlje pod nadzorom Domače armade razširilo do največjega obsega, ki se je nato ustalil in se pozneje ni več povečeval. Ob koncu prvega tedna je obseg treh glavnih vstajniških položajev (Staro mesto, mestno središče in južna predmestja) meril 80 kvadratnih kilometrov,164 v celoti pa so obvladovali tudi dva gozdova za nemškim kordonom, Kampinos na severu in Kabaty na jugu. Nobena stran si ni priborila odločilne prednosti, zato to obdobje imenujemo »zastoj«, ki se je pozneje sprevrgel v »izčrpavanje« v neskončnih bitkah za kupe ruševin; te so ustvarjale idealne razmere za gradnjo skrivališč in barikad, hkrati pa niso dajale nikakršnih možnosti za pobeg. Stavbe, ki so se spreminjale v prah in pepel med napadi nemške artilerije in Luftwaffe, so prehajale iz rok v roke. Vstajnikov drugače kot z bombardiranjem sploh ni bilo mogoče izbezati iz stavb, ki so jih spremenili v odporne točke. Pri razmeščanju in pregrupiranju svojih enot, ki so ob premikih uporabljale sistem podzemnih komunikacij165 in prihajale na prosto v nepredvidljivih okoliščinah, so pokazali nekonvencionalno mojstrstvo vojaške obrti. Vstajniki so tako večkrat presenetili in odbili napade nasprotnika, ki je deloval dokaj predvidljivo. Zaradi taktične iznajdljivosti, neskončne improvizacije pri izdelavi in uporabi oborožitve, izjemne avtoritete vojaških in civilnih organov odpora, požrtvovalnosti pomožnih vojaških služb, zanosnega razpoloženja civilnega prebivalstva – vse je preveval edinstven esprit de corps – je bilo mogoče varšavsko bitko podaljševati, čeprav je že zašla v slepo ulico. Popoln in učinkovit nadzor nad mestom – poglavitni cilj, ki so ga vstajniki želeli doseči, se jim je izmikal iz rok. Tudi Nemcem ni uspelo streti poljskega odpora v enem tednu, zato so se neusmiljeno znašali nad civilnim prebivalstvom, ki je utrpelo daleč največje žrtve. Na področju oborožitve in opreme je vladala med nemškimi enotami in vstajniki izrazita asimetrija, tako v kakovostnem kot količinskem pomenu. Vstajniki so imeli na voljo v glavnem zelo omejene količine lahkega pehotnega orožja in ustreznega streliva. Kronično je primanjkovalo predvsem avtomatskega orožja, torej težkih in lahkih mitraljezov ter brzostrelk. Zbrali so nekaj ročnih protioklepnih raketnih sistemov166 ter protitankovskih pušk in topov, ki so jih zavezniki od leta 1941 naprej

80  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST odmetavali iz letal. Drugi viri oborožitve vstajnikov so bila zavzeta nemška skladišča, skrivališča orožja Poljske vojske iz septembra 1939, padli ali zajeti sovražnikovi vojaki, nakupljeno orožje od okupatorjev ali vojakov satelitskih držav (Romunija, Italija, Madžarska, Slovaška itn.), organizirane akcije zbiranja orožja, ropi železniških transportov orožja ter kraje surovin v nemških skladiščih in tovarnah. Večina arzenala pa je prišla iz omrežja skritih tovarn in delavnic Domače armade, kjer je proizvodnja tekla že vse od leta 1939, vrh pa je dosegla prav med varšavsko vstajo. Najbolj priljubljena domača proizvoda sta bili ročni bombi tipa ET-40 Filipinka in Sidolówka, saj je Domača armada izdelala kar 400.000 kosov ročnih bomb vseh tipov. Med varšavsko vstajo je poskočila proizvodnja izjemno učinkovitih zažigalnih steklenic (molotovk), inženirji Domače armade pa so projektirali in sestavili tudi plamenomet, različne priprave za metanje ročnih bomb in zažigalnih steklenic, minometna orožja ter več vrst eksploziva.167 Nemci so proti vstajnikom uporabljali paleto najboljšega in najnovejšega orožja, in imeli so ogromno streliva. Pehota je bila oborožena z modernimi brzostrelkami šmajserji in različnimi tipi oklepnih transporterjev. Oklepne enote so se prevažale v najnovejšem modelu Panzer IV, uporabljale so tudi 45-tonske panterje, masivne 68-tonske gosenične kolose Tiger II, majhne samovozne protitankovske topove Hetzer in lovske tanke Elefant. Artilerija je imela na voljo celo vrsto oborožitvenih sistemov, med drugim poljske topove Rheinmetall Le-FH18, minomete kalibra 81 milimetrov in slovite protiletalske topove kalibra 88 milimetrov. Uporabila je celo oblegovalne artilerijske sisteme velikih kalibrov, s katerimi je oblegala že Sevastopol: 615-milimetrske havbice Karl in daljnostrelne topove Bertha, ki so izstreljevali 380-milimetrske granate. Nemci so vstajnike nenehno obstreljevali tudi s salvami z oklepnih vlakov. Najmračnejši sloves pa sta si pridobila miniaturni daljinsko vodeni tank brez posadke – Goliath, ki je v višino meril 67 centimetrov in je bil namenjen uničevanju barikad, poslopij in uporniških oporišč, saj je v sebi skrival 90 kilogramov razstreliva (uporabljali so ga tudi kot platformo za kamere in prisluškovalne naprave, njegova slaba stran pa je bila dolga električna žica, ki so jo najspretnejši vstajniki lahko prekinili in zajeti »žepni tank« uporabili kot vir razstreliva), ter oborožitveni sistem, ki so mu vstajniki zaradi presunljivega hrupa, ki ga je ustvarjal ob streljanju, dali vzdevka »kredenca« ali »krava« (šlo je za mobilni večcevni raketomet Nebelwerfer s težkimi raketnimi izstrelki, napolnjenimi z eksplozivom ali zažigalno zmesjo).168

81  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Bojevanje v mestu se je po enem tednu nadaljevalo enako silovito. Domača armada je prešla v aktivno obrambo, Nemci pa so si nadvse prizadevali ločiti vstajo od frontnega bojevanja s Sovjeti, ki jim je uspelo postaviti nekaj mostišč, vendar so jih nemške sile tedaj uspešno blokirale in zadrževale njihovo širjenje. Trdno so držale v rokah tudi mostove na Visli in se trudile ohraniti nemoten pretok po glavni oskrbovalni prometnici, ki je tekla skozi mesto z zahoda na vzhod. Vstajniki so se morali pod močnim pritiskom umakniti iz zahodnih okrožij v mestno središče in k nabrežju Visle, 12. avgusta so izgubili še večino ruševin nekdanjega judovskega geta,169 nekaj dni pozneje pa so enote Domače armade iz gozda Kampinos zaman poskušale prebiti nemški kordon in se pridružiti borcem v Varšavi, kot jim je ukazal general Bór-Komorowski. Izjalovil se je tudi poskus povezovanja severnih predmestij z mestnim jedrom, večji dosežek pa je bilo odprtje poti med okrožjem Mokotów in gozdom Kabaty. 19. avgusta je Reinefarth začel svoj napad na Staro mesto, najmanjšo vstajniško enklavo, ki se je do konca meseca upirala koncentriranemu nemškemu ognju in se s poslednjimi preživelimi bojevniki, civilisti in nemškimi ujetniki skozi kanalizacijo umaknila v druga mestna okrožja. Še pred padcem Starega mesta je moral general von dem Bach priznati, da z razpoložljivimi silami, zbranimi z vseh vetrov, ne bodo mogli zlomiti odpora vstajnikov. Od poveljstva 9. armade je zahteval izurjene in v boju preizkušene enote, toda 30. avgusta se je že moral odpovedati celemu bataljonu inženircev, ki ga je v zadnji fazi bojev za Staro mesto še kako pogrešal. Zaradi sovjetskega zavzetja Radzymina vzhodno od Varšave so namreč bataljon poslali stražit mostove na Visli.170 Nemci so težko kljubovali dvema odločnima nasprotnikoma hkrati – takrat že tehnično odlično opremljeni Rdeči armadi s skoraj neizčrpnimi človeškimi viri na eni strani in fanatičnim vstajnikom na drugi –, zato so imeli v mestu velike izgube. Do 21. avgusta so v bitko vključili 21.000 mož in jih v približno 50 dneh izgubili skoraj 43 odstotkov. V napadih na Staro mesto je sodelovalo 8000 mož, njihove izgube pa so do 29. avgusta narasle na 91 oficirjev in 3770 vojakov. Na vrhuncu bojev, med 29. avgustom in 2. septembrom, je padlo vsaj še 400 do 500 mož. Ni zanesljivih podatkov o povratnih in nepovratnih izgubah, torej o ranjenih in mrtvih, dejstvo pa je, da so Nemci v bojih za Staro mesto izgubili 54 odstotkov moštva.171

82  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST STRATEŠKA ENOTNOST NA PREIZKUŠNJI

»Vse, kar je potrebno za triumf zla, je to, da dobri možje ne naredijo ničesar.« EDMUND BURKE

V zahodnem tisku se je razživela ostra polemika o varšavski vstaji in njenih političnih implikacijah, čeprav je prav na Zahodu še kako primanjkovalo zanesljivih informacij. Nemške poročevalske agencije so se držale znanega žurnalističnega načela, da dogodka ni, če se o njem ne poroča. Neljube dogodke je nemška uradna propaganda raje zamolčala. Sovjeti in njihovi lublinski zavezniki so ubrali drugo pot: o vstaji so poročali, vendar so pazili, da so imele vse novice pravzaprav obliko komentarja, ti pa so vsebovali izkrivljene informacije in se v glavnem osredotočali na politične diskreditacije vodilnih akterjev vstaje ter poljskih emigrantskih politikov. Sovjetski mediji se niso niti z besedico dotaknili perečega vprašanja o morebitni intervenciji Rdeče armade, pač pa je tiskovna agencija TASS 13. avgusta izdala avtoritativen komunike, v katerem je sovjetska vlada dokaj eksplicitno pozvala poljsko begunsko vlado, naj v celoti prevzame odgovornost za vstajo, ker se ni prej posvetovala in uskladila s Sovjeti. Britanski tisk je v glavnem vneto sekundiral sovjetskemu, delno zaradi domnevnega ohranjanja strateške enotnosti zavezništva, vsekakor pa so sovjetski »krti« v britanskem zunanjem ministrstvu, obveščevalnih službah in na ministrstvu za informiranje prepričljivo odigrali svojo vlogo vplivnih dejavnikov, ki naj bi zahodno javno mnenje ukrojili po sovjetskih vatlih. Marsikateri britanski novinar ali kolumnist je sicer odkrito spregovoril o moralnem dolgu Zahoda do Poljakov in podoben občutek odgovornosti je čutil tudi Churchill, ki je bil voljan z vsemi sredstvi pomagati vstajnikom. Davies pravi, »da so z njegovim mnenjem soglašali številni britanski visoki uradniki, predvsem na vojnem ministrstvu ter v RAF in SOE. Tega pa ne moremo trditi za Stalina, Roosevelta in ključne ameriške svetovalce, še manj pa za Foreign Office«.172 Negodovanje posameznikov ni ustavilo Churchilla, da ne bi vojaškega, političnega in moralnega dolga Britancev do Poljakov tudi delno poravnal tako, da je britanskim letalskim silam ukazal začeti priprave za razbremenitev vstajnikov. Njegovo prizadevanje bi lahko imenovali »saga o zračnem mostu«. Tudi britanska vojaška misija v Moskvi je opravila svoje delo, ko je namigovala Sovjetom, kako blizu Varšave so vendar njihove enote. Nenavadno sovjetsko pasivnost je zaznal tudi Churchill in nanjo opozoril Edna. Sumljiva se mu je zdela odločitev Rdeče armade za

83  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ustavitev ofenzive pred Varšavo prav takrat, ko je v njej izbruhnila vstaja.173 Še bolj začuden pa je bil ameriški ambasador v Sovjetski zvezi W. Averell Harriman, ko je 15. avgusta prejel odgovor v zvezi z dovoljenjem za pristajanje ameriških letal na sovjetskem ozemlju. Namestnik komisarja za zunanje zadeve Andrej J. Višinski je v imenu sovjetske vlade kategorično zavrnil ameriško prošnjo, dogodke v Varšavi pa je opisal kot »čisti avanturizem, s katerim si sovjetska oblast ne želi mazati rok«.174 Osupli Harriman je še isti večer predsedniku Rooseveltu takole opisal svoje videnje razmer: »Prvič po svojem prihodu v Moskvo sem resno zaskrbljen zaradi vedenja sovjetske vlade ob zavrnitvi dovoljenja za podporo Poljakom v Varšavi in prav tako zaradi njihove očitne politike pasivnosti. Če Višinski pravilno povzema držo sovjetske vlade, razlogi za zavrnitev ne tičijo v operativnih težavah ali zanikanju odpora nasploh, ampak gre za neusmiljen politični premislek.«175 Poljske uradnike pri begunski vladi v Londonu so najprej močno razburila nasprotujoča si stališča različnih britanskih agencij in uradov, dotolkla pa sta jih nenaden kopernikanski obrat SOE v zvezi s podporo varšavski vstaji in žaljiv ton podpolkovnika Perkinsa, ki je poljske načrte za resda tvegano letalsko oskrbo Varšave označil za »kriminalne«, krivdo za nastalo situacijo pa v celoti pripisal Poljakom. Sovjetska propaganda je pripadnike Domače armade pozneje še nekajkrat ozmerjala s kriminalci in banditi, zato je Davies prepričan, da je bil Perkins v stiku z zunanjim ministrstvom, to pa z Moskvo.176 Le tako lahko razložimo presenetljiv pojav sovjetskega propagandnega besednjaka pri britanskem oficirju. Na drugi strani je Winston Churchill sam kljuboval Stalinovemu arogantnemu obstrukcionizmu in se na vso moč trudil prepričati Roosevelta za skupno akcijo.177 Svoja prizadevanja je pozneje imenoval »epizoda z daljnosežnimi posledicami«, ki so jo nekateri zgodovinarji, tako Davies, oklicali za začetek hladne vojne.178 Churchill je Rooseveltu 18. avgusta poslal telegram in v njem izrazil prepričanje, da bi bilo namesto dveh ločenih pisem bolje poslati eno samo z dvema podpisoma. Ameriški predsednik se je strinjal in oblikovala sta skupno stališče, ki sta ga 20. avgusta posredovala Stalinu. Opomnila sta ga na svetovno javno mnenje in njegov morebiten odziv, če bi zavezniki pustili protinaciste v Varšavi na cedilu. Izrazila sta upanje, da bodo vse tri nacije storile vse, kar je v njihovi moči, za rešitev čim večjega števila patriotov v Varšavi in da bodo sovjetske oblasti nemudoma odvrgle vojne potrebščine ali vsaj pomagale anglo-ameriškim letalom pri oskrbovanju patriotskih Poljakov.179

84  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Stalin je v odgovoru 22. avgusta Bóra in poljske voditelje v Varšavi opisal kot »oblastiželjne kriminalce« in namenoma prezrl njun apel za pomoč.180 Njegov odgovor je pomenil odklon od skupnih stališč Velike trojice. Roosevelt se je odločil, da ne bo več pritiskal na Stalina, čeprav ga je Churchill nagovarjal, da bi vseeno poslala letala in nato počakala, kaj bodo storili Sovjeti. Rooseveltu se tvegana poteza očitno ni zdela dovolj upravičena, da bi z njo ogrozil odnose s Kremljem. Eskalacija napetosti v ameriško-sovjetskih odnosih naj ne bi nikomur prinesla nič koristnega, saj si je zlasti Roosevelt obupno prizadeval ohraniti dobre odnose s Sovjeti vsaj dotlej, dokler ne bo na kolenih Nemčija, morda pa tudi Japonska. Svoje prepričanje je 24. avgusta razkril britanskemu kolegu in zavrnil sodelovanje pri nadaljnjih diplomatskih pritiskih na Stalina.181 Nekdanji vpliv britanskega ministrskega predsednika Churchilla na sogovornika v »Veliki trojici« je počasi, a vztrajno plahnel. Kljub temu si je Churchill prizadeval vsaj doma zagotoviti enoglasno podporo bojujoči se Varšavi. Na obisku v Italiji je generalu Wilsonu in letalskemu maršalu Slessorju naročil, naj vstajnikom zagotovita vso razpoložljivo pomoč, 23. avgusta pa je brzojavil ministru za informiranje Brackenu, »da kritiziranje Sovjetov res ni naša naloga, bi pa vsekakor morali dovoliti, da dejstva spregovorijo sama zase. Ni sicer treba omenjati (v britanskem tisku – op. a.) čudnega in zloveščega vedenja Rusov, toda ali obstaja kakšen razlog proti objavi posledic takšnega vedenja v javnosti?«182 Ministrov odgovor ni le pokazal, da je Britancem primanjkovalo neodvisnih virov informacij, marveč da niso bili pripravljeni uporabiti niti edinega obstoječega avtoritativnega vira (tj. poročnika Johna Warda). Minister se je skliceval na javno mnenje, ki je z zanimanjem spremljalo dogodke na vzhodni fronti, in trdil, da obskurni varšavski dogodki ljudi ne zanimajo. Poljske pisce je razglasil za »nekredibilne«, poljsko ministrstvo za informiranje in njegove uradnike pa za »nesposobne tepce«. Zbal se je tudi burnega odziva sovjetskih simpatizerjev in morebitnih napadov na Poljake, če bi objavili poročila poročnika Warda.183 Kje ležijo razlogi za tako očitno ideološko poenotenje med prislovično demokratično britansko novinarsko srenjo in sovjetskim propagandnim aparatom kot enim od podsistemov in vzvodov totalitarne oblasti? Zvestoba številnih britanskih novinarjev in visokih uradnikov Komunistični partiji Velike Britanije ter prek te ideološkim in političnim smernicam moskovskega centra ni naključna. Opozoril sem že na »partijsko discipliniranost« sovjetskega »krta« Christopherja Hilla v zunanjem ministrstvu, še bolj perfidno in v škodo Poljakov pa je najbrž deloval njegov

85  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST prijatelj Peter Smollett (s tajnim imenom ABO), ki je leta 1941 zasedel pomembno mesto vodje ruskega oddelka na ministrstvu za informiranje. Smollett je svoj položaj izkoristil za organiziranje prosovjetske propagande v ogromnem obsegu.184 Peter Smollett, rojen leta 1912 na Dunaju kot H. P. Smolka, je izhajal iz premožne judovske družine. Leta 1933 je prišel v London kot mlad, idealističen agent NKVD, da bi pod krinko žurnalizma delal za svoje gospodarje. Kmalu po priključitvi Avstrije nemškemu rajhu leta 1938 je postal naturaliziran britanski državljan z imenom H. P. Smollett, v vzporednem življenju pa eden od najuspešnejših izvajalcev tako imenovanih »aktivnih ukrepov«, s katerimi je NKVD poskušal vplivati na zahodno javno mnenje. Izkazal se je z zatiranjem kritikov stalinistične represije in onemogočal Sovjetski zvezi nenaklonjene komentatorje. Ministrstvu za informiranje je celo uspelo prepričati Orwellovega založnika, da ni izdal njegove satirične mojstrovine z naslovom Živalska farma. Smollett je tesno sodeloval z BBC, kjer je imel NKVD velik vpliv, saj je tam kot producent pogovornih oddaj med letoma 1940 in 1944 delal še en razvpit sovjetski agent Guy Burgess, ki je nameraval v njih angažirati tudi Christopherja Hilla kot avtoriteto na področju ruskih zgodovinskih študij in dr. Anthonyja Blunta, znanega umetnostnega zgodovinarja in sovjetskega agenta. Skupaj jim je uspelo »zabrisati razlike med herojskim ruskim narodom in stalinističnim režimom, vendar je bil njihov vpliv na britansko javno mnenje v primerjavi z zmagami in žrtvami Rdeče armade postranski«.185 Smolletta je rekrutiral Kim Philby, sovjetski vohun par excellence. Philby je stopil v službo Kremlja med študijem na univerzi Cambridge in postal je najpomembnejša figura v skupini petih intelektualcev, imenovanih »veličastna peterica«, ki so s pomembnih položajev v britanski politični in vojaški administraciji pošiljali Sovjetski zvezi tajne podatke neprecenljive vrednosti.186 Med letoma 1933 in 1934 se je zadrževal v Avstriji, kjer je najverjetneje prišel v stik s H. P. Smolko.187 Naslednji korak v njegovi karieri so bili »koridorji moči«, ki jih je s svojo izjemno nadarjenostjo z lahkoto dosegel. Postal je vodja sovjetskega oddelka v protiobveščevalnem delu službe MI6, ki je bila v pristojnosti zunanjega ministrstva. Na tem delovnem mestu je lahko pod pretvezo, da ščiti Veliko Britanijo pred vdorom tujih agentov, dopuščal njihovo infiltracijo v britansko obveščevalno skupnost. Ena od Philbyjevih nalog in drugih sovjetskih agentov nasploh je bilo prepričevanje javnosti o dobronamernosti Stalina in njegovih načrtov. Prisotnost teh ljudi na ključnih položajih je morda razlog za mlačen odziv britanskega zunanjega ministrstva in splošno pomanjkanje pristnega sočutja med varšavsko vstajo. Foreign Office je bil po mnenju Normana

86  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Daviesa znano leglo nekritičnih sovjetofilov, ki so občasno skoraj perverzno popuščali Stalinu in stalinizmu. Med njimi se je znašel tudi znani akademik, profesor E. H. Carr. Precej manj navdušeni za Sovjete so bili v britanskem vojnem ministrstvu, čez lužo pa je prosovjetski lobi zasedal podobne položaje kot v Britaniji. Eden od glavnih apologetov »sovjetskega načina življenja« je bil ameriški veleposlanik v Sovjetski zvezi v letih 1936–1938, Joseph E. Davies. Charles E. Bohlen, Kennanov naslednik na istem položaju, strokovnjak za Sovjetsko zvezo ter Rooseveltov tolmač na teheranski in jaltski konferenci, ki se po vojni prav tako kot Joseph E. Davies ni izognil jedki McCarthyjevi kritiki, je pozneje zapisal: »Ambasador Davies ni slovel kot luciden poznavalec sovjetskega sistema, imel pa je nesrečno nagnjenje, da je obtožbe na (stalinističnih – op. p.) procesih jemal kot sveto resnico. Še danes zardim, če se spomnim vsebine nekaterih telegramov, ki jih je poslal zunanjemu ministrstvu ZDA na temo procesov.«188 Po prepričanju britanskega zgodovinarja Normana Daviesa189 se omenjeni gospod v času svojega službovanja v Moskvi, ki se je ujemalo z obdobjem velikega terorja, ni naučil ničesar. Njegovi spomini z naslovom Mission to Moscow so postali literarna predloga za istoimenski film, ki je »poveličeval Stalinove čistke, sramotil žrtve insceniranih procesov, opravičeval nemško-sovjetski pakt, invazijo na Poljsko in Finsko pa razglašal za samoobrambo«. Stalin je bil nad filmom seveda navdušen.190

PRIMER ORWELL

»Vojna je mir. Svoboda je suženjstvo. Nevednost je moč.« GEORGE ORWELL (IZ ROMANA 1984)

Med britanskimi mnenjskimi voditelji je v času varšavske vstaje prevladoval odklonilen odnos do prvega zaveznika in njegovih teženj, ki ga niso mogla uravnotežiti niti spretna peresa osamljenih piscev. Intelektualno najmočnejši med njimi, ki si je drznil razkrinkati pristranskost in nenačelnost svojih levičarskih kolegov, je bil takratni literarni urednik neodvisnega socialističnega dnevnika Tribune in poznejši pisec distopijsko-satiričnih romanov Živalska farma in 1984, s katerima si je prislužil svetovni sloves. Mož, ki ga je prav tako zaznamovala grenka izkušnja s totalitarizmom med špansko državljansko vojno, ni bil nihče drug kot Eric Arthur Blair alias George Orwell. Prvega septembra 1944 je za svoj časopis napisal pronicljiv

87  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST članek, v katerem je protestiral proti »hudobni in strahopetni drži, ki jo je britanski tisk zavzel ob varšavski vstaji«. Njegovo pozornost je pritegnilo zasmehljivo pisanje mladega zgodovinarja in sodelavca zunanjega ministrstva G. Barraclougha, ki je poljsko vlado v Londonu obtožil, da je »samovoljno sprožila vstajo brez posvetovanja z britansko ali sovjetsko vlado in ne da bi se poskušala uskladiti z zavezniškimi akcijami«. Barraclough je trdil, da »poljsko odporniško gibanje in poljska vlada v Londonu nista nič bolj enotna od njunih grških sodobnikov« in da je slednja vstajo začela zgolj zato, da bi »zasedla Varšavo še pred prihodom Rusov ter si vnaprej zagotovila boljšo kupčijo z njimi«. Orwell se je na te nedokazane obtožbe odzval in kritično ost uperil v celotno britansko levičarsko inteligenco. V besedah mladega zgodovinarja je prepoznal simptome povsod navzoče servilnosti in nekritičnosti do Sovjetske zveze. Grajal je uporabo tendencioznega določila »emigrantska« poljska vlada in zastavil retorično vprašanje: »Zakaj postane emigrant nekdo, ki emigrira v London, ne pa tudi tisti, ki emigrira v Moskvo?« Čeprav se je načelno strinjal s prvima dvema trditvama, je v tretji tezi odkril očitno protislovje: »Če ljudstvo v Varšavi ne priznava londonske vlade, čemu potlej izpolnjuje njihove ukaze in se obupano dviguje v vstajo? Z obtoževanjem Sosnkowskega in drugih za vstajo avtomatsko dopuščate možnost, da so to voditelji, h katerim se obrača poljsko ljudstvo.«191 Orwella je prizadela intelektualna nepoštenost britanskega tiska, ki si je kljub pomanjkanju preverjenih informacij upal dajati meritorne vrednostne sodbe ali pa je slepo prikimaval sovjetskemu argumentu moči. Pri levičarskih komentatorjih je zaznal odkrito tendenco opravičevanja brutalne sovjetske politike. V svojem članku je Orwell, pravi Davies, kot »avtentičen socialist razkril korenine psevdosocializma«.192

NA VZHODU NIČ NOVEGA

Čakamo nate, ti pa odlašaš in odlašaš. Bojiš se nas in mi to vemo. Želiš, da tu umremo, čakaš na naš propad. Zato si se ustavila pred Varšavo! (Odlomek iz pesmi neznanega avtorja, ki nagovarja Rdečo armado prek reke.)

88  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Med potekom varšavske vstaje je bila jasna strateška prioriteta Nemcev preprečiti razkroj fronte s Sovjeti in združitev vstajniških enot z enotami Rdeče armade. Ves avgust so se ukvarjali z obrambo vitalnih prometnic, ki so tekle skozi Varšavo in povezovale fronto z zaledjem. Vzdolž oskrbovalnih poti so vstajniki nenehno napadali točke strateškega pomena, nato pa poskušali ohraniti pridobljene položaje do prihoda pomoči. Kljub čedalje očitnejšemu pomanjkanju streliva se je Domača armada v Varšavi borila smelo in preudarno. Z genialno taktično improvizacijo in izrabo prostorskih danosti je vstajnikom konec avgusta uspelo predvideno trajanje vstaje za štirikrat podaljšati, torej z enega na štiri tedne. Eden od njihovih zadnjih podvigov je bilo zavzetje nebotičnika Državne telefonske družbe 22. avgusta, od tam naprej pa je Domača armada iz dneva v dan bolj prehajala v strateško defenzivo. Pojavila se je bojazen, da je bilo žrtvovanje nemara zaman. Krepila so jo kruta dejstva, »da bo kmalu treba zapustiti Staro mesto, da jih zahodni zavezniki niso sposobni učinkovito podpreti in da vzrok za negibnost sovjetske armade niso več praktični razlogi«.193 Tudi Nemci so ugotovili, da bi se utegnila vstaja zavleči, zato so že 18. avgusta »iztegnili tipalke« in predlagali kapitulacijo, ki so jo Poljaki gladko zavrnili. Vojaški položaj vstajnikov se je iz dneva v dan slabšal in postajal brezizhoden, število civilnih žrtev pa je bilo nedopustno visoko. Tako se je poveljstvo v začetku septembra prek predstavnikov Poljskega rdečega križa vendarle začelo pogajati o pogojih morebitne kapitulacije.194 Vstajniki so zahtevali priznanje statusa vojskujoče se strani, pomembno zanje pa je bilo tudi, kako bodo Nemci obravnavali civiliste, ki niso zapustili mesta že med evakuacijami Rdečega križa 8., 9. in 10. septembra, ter nevojaško osebje odporniškega gibanja. Nemci so ugodili vsem zahtevam, vendar so zahtevali takojšnjo kapitulacijo, česar pa ni bilo mogoče sprejeti. Edina alternativa kapitulaciji, ki bi vstajnikom zagotovila vojaško in politično preživetje, bi bila takojšnja sovjetska ofenziva. Zanjo se je potegoval Mikołajczyk v Moskvi in pri tem vse karte stavil na odločno podporo Velike Britanije in ZDA. Vrnil se je praznih rok in njegov načrt za uskladitev s Sovjetsko zvezo ni bil soglasno sprejet niti v Londonu, še manj pa v domovini, čeprav je Sovjetski zvezi ponujal ozemeljske in politične koncesije. General Bór-Komorowski je 28. avgusta v sporočilu premierju in vrhovnemu poveljniku načrt razglasil za »popolno kapitulacijo« pred Sovjeti, ki pomeni »popoln odklon od dosedanje politike in zato zadaja hud udarec naši narodni neodvisnosti«. Poveljnik Domače armade je še dodal, »da se Poljska ni pet let v najhujših razmerah borila z Nemci zato, da bo zdaj kapitulirala pred Sovjeti«, na koncu pa je

89  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST zagotovil, da bo Domača armada nadaljevala boj »proti vsakomur, ki bo želel izničiti našo neodvisnost«.195 Vrhovni poveljnik poljskih oboroženih sil, general Sosnkowski, pa je ves svoj gnev zlil na zahodne zaveznike: 1. septembra 1944, na peto obletnico začetka vojne, je v ukazu št. 19 razgalil britansko brezbrižnost in nehvaležnost.196 Rojake je spomnil na poljske žrtve v bitki za Britanijo leta 1940,197 Britancem pa očital »načrtno pasivnost in ravnodušnost«. S temi bogokletnimi besedami je naredil politični samomor in neizmerno razveselil Sovjete. Britanci, in tudi njihovi ameriški zavezniki, so čedalje očitneje obračali hrbet Poljakom. Med 12. in 16. septembrom 1944 je v Quebecu pod tajnim imenom »Octagon« prišlo do srečanja Churchilla in Roosevelta, na katerem sta razpravljala o prihodnji zavezniški strategiji, vojni na Daljnem vzhodu in povojni delitvi Nemčije.198 Delegaciji Sovjetske zveze in Poljske nista bili prisotni, čeprav sta bili obe državi predmet razprave. Zavezniška voditelja sta omenjala možnost priključitve Šlezije k Poljski kot kompenzacijo za izgubljena ozemlja na vzhodu. Na vrhuncu varšavske krize sta državnika poskušala definirati nove poljske meje, namesto da bi reševala tisto, kar je še ostalo od odporniškega gibanja v Varšavi. Američani so Sovjetsko zvezo vključevali v svoje načrte za dokončni obračun z Japonsko, doma pa so se bližale predsedniške volitve, zato je Roosevelt v zunanji politiki moral privoliti v politiko popuščanja. Pretvezo za ameriški umik iz reševanja poljske krize je Rooseveltu ponudil njegov osebni načelnik generalštaba, admiral Leahy, ki mu je posredoval (dez)informacijo vojaške obveščevalne službe, češ da so Poljaki zapustili Varšavo.199 Poljaki so v resnici zapustili le Staro mesto, varšavski predel, ki je Nemcem padel v roke 2. septembra, medtem ko so se v drugih mestnih četrtih še močno upirali. Težko je verjeti domnevi, da bi ameriška obveščevalna služba zamenjala del Varšave s celoto. Evakuacija Starega mesta je morda najbolj tragična epizoda varšavske vstaje. Po njenem začetku se je na območje Starega mesta s površino približno 10 kvadratnih kilometrov zateklo med 100.000 in 150.000 civilistov iz drugih mestnih predelov. Poleg civilistov je bilo v Starem mestu skoraj 10.000 vojakov, med njimi tudi 500 borcev Ljudske armade ter pripadniki Narodne oborožene sile in druge politične organizacije s svojimi paravojaškimi enotami, ki so se taktično podredile Domači armadi. Vsem tem enotam je poveljeval polkovnik Karol Ziemski- Wachnowski. V 33-dnevni bitki za Staro mesto, ki je bila zaradi nenehnega bombardiranja skrajno izčrpavajoča, so bili vstajniki zdesetkani. Iz ruševin

90  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST se jih je rešilo le 1500. Prvotni načrt, ki ga je izdelal general Chruściel, je predvideval napad na določenem segmentu bojišča, kjer bi enote iz Starega mesta in mestnega središča sočasno poskušale prebiti nemški obroč z obeh strani. Napad se je izjalovil in poljske položaje na drugem bregu je doseglo le manjše število vstajnikov, preostali pa so morali ubrati zelo tvegano pot umika skozi kanalizacijo. Če bi v ozkem kanalu omahnil en sam mož, bi zaprl pot drugim in zapečatil njihovo usodo. Po ukazih poveljstva je evakuacija potekala v naslednjem vrstnem redu: najprej ranjenci, za njimi nekateri civilisti, enote vstajnikov brez orožja, ki jim je sledilo 150 nemških ujetnikov in nazadnje oborožene enote vstajnikov po dogovorjenem vrstnem redu. Medtem ko se je skozi kanalizacijo počasi vila 2,5-kilometrska človeška veriga, so bojne enote na površju z lokalnimi napadi uspešno krile podzemni eksodus, dokler ni zadnji vstajnik izginil v vstopni odprtini kanala. V Starem mestu je moralo ostati 7000 težko ranjenih oseb, ki ne bi zdržale dveurne poti. V njem so Nemci 2. septembra zajeli 35.000 ljudi, jih 1309 postrelili, 3695 pa zažgali. Med žrtvami so bili večinoma ranjenci ali starci, akcijsko nezmožni. Porušen je bil tudi steber kralja Zygmunta, simbol Varšave, ki je do takrat kljuboval neštetim bitkam. Zagrizena obramba Starega mesta je vstajnikom omogočila utrditev položajev v drugih sektorjih, sovjetskim silam pa dala dovolj časa za prečkanje Visle. Bór je izjavil, »da je zaradi Starega mesta vstaja lahko trajala 63 dni«. Izgube med bojevniki so bile katastrofalne, saj so Poljaki izgubili 77 odstotkov moštva (5000 mrtvih, 2500 težko ranjenih), Nemci pa vsak dan povprečno 150 vojakov, skupaj 54 odstotkov od 8000 mož.200 V zadnjih dneh boja za Staro mesto je BBC objavil novico, da je britanska vlada priznala status bojevnika vsem pripadnikom Domače armade, kar jim je vsaj de iure zagotavljalo obravnavo v skladu z zakoni in običaji vojne. Podoben akt je sprejela tudi ameriška vlada.201 Po zavzetju Starega mesta so Nemci napad usmerili na okrožje Powiśle na rečnem bregu. Njihov cilj je bil očistiti nabrežje poljskih sil in tako preprečiti morebitno spojitev z Rdečo armado. Bór-Komorowski pripoveduje, »da so Nemci po uvodni ognjeni ujmi v zgodnjih jutranjih urah 6. septembra zbrali skupino žensk in jih prisilili, da so hodile pred njihovimi vojaki, ki so prodirali proti poljskim položajem«.202 Nemci niso prvič in ne zadnjič uporabili živega ščita pri naskakovanju vstajniških barikad. Izguba okrožja pa je še bolj demoralizirala prebivalstvo, saj je znova povzročila eksodus v nezasedene dele mesta. Drastično se je slabšala oskrba s hrano, pitno vodo in medicinsko pomočjo, ki je do takrat tudi

91  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST v težkih razmerah potekala v dokaj normalnem obsegu. Vrhovnemu poveljniku Domače armade je le misel na sovjetsko ofenzivo vlivala upanje in ga hrabrila, da je nadaljeval boj. Narodni svet je njega in vladnega delegata z resolucijo pooblastil za pogajanja s poveljnikom nemškega sektorja, generalom Rohrom, o kapitulaciji. Bór-Komorowski se je odločil, da nemškega predloga ne bo takoj zavrnil, ampak da bo zavlačeval s pogovori do sovjetskega napada. Na vzhodu se od začetka vstaje ni zgodilo nič novega, zato so bili vstajniki pod strahotnim pritiskom in so skoraj že sprejeli zelo ugodne pogoje generala Rohra, ko se je 10. septembra zgodilo nekaj, na kar so čakali dolgih 42 dni. Z drugega brega Visle se je zaslišalo močno grmenje sovjetske artilerije, na varšavskem nebu pa so se zopet pojavila sovjetska letala. Vrhovni poveljnik Domače armade se je odločil, da bo od Nemcev izsilil še en odlog in med tem spremljal razvoj dogodkov na fronti. V pismu generalu Rohru je zahteval enaka zagotovila tudi od poveljnika 2. nemške armade, generala Reinhardta, in jih je tudi dobil skupaj z ultimatom, da Nemci pričakujejo vdajo do 13. ure 11. septembra. Vrhovni poveljnik Domače armade je samovoljno prekinil pogajanja in odgovornost naprtil Rohru. Sovjetski artilerijski ogenj se je namreč okrepil in v Pragi so se začeli odvijati prvi ulični boji. Vstajnike je zajel val navdušenja in optimističnega razpoloženja.203

OD VOLGE DO VISLE

Toda poslej vas naše čete ne bodo varovale in same ne bodo več v boj hodile! ALEKSANDER A. BLOK (IZ PESNITVE SKITI)

Namen tega članka je tudi odkriti in pojasniti glavne razloge za sovjetsko vojaško pasivnost med celotnim potekom varšavske vstaje. Domnevam, da so na odločitve sovjetskega vodstva med vstajo vplivali bodisi vojaški bodisi ideološko-politični dejavniki ali celo preplet obojih. Če bi v vedenju sovjetskega vodstva zaznali prevladujoč vpliv ideološko- političnih dejavnikov, še zlasti pri odločanju o vojaški pomoči varšavskim vstajnikom, bi lahko upravičeno sklepali, da je bilo sovjetsko ravnanje med vstajo politično motivirano. Formulirano v jasnem in razumljivem jeziku, bi to pomenilo, da se je Rdeča armada načrtno ustavila pred vrati in počakala, da so Nemci neovirano razdejali poljsko prestolnico ter uničili

92  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST osišče poljskega odporniškega gibanja, ki je zaradi svoje idejnopolitične usmeritve pomenilo trn v peti Sovjetske zveze. Obstaja kar nekaj dokazov, ki potrjujejo tezo o škodljivem ravnanju Sovjetov: 1. Vehementni sovjetski propagandni napadi z namenom diskreditirati varšavsko vstajo. 2. Številni radijski pozivi Varšavčanom v juliju, naj se dvignejo v vstajo proti Nemcem, so se kmalu po njenem začetku prelevili v žolčne napade na »lahkomiselne avanturiste« in »kriminalce«, ki so se drznili napasti Nemce, ne da bi se prej posvetovali s Sovjetsko zvezo. 3. Zavrnitev obljubljene pomoči: Sovjeti so pred začetkom vstaje obljubili obilno pomoč, ki bi jo vstajniki dobivali iz zraka, vendar so sovjetska letala kmalu po začetku spopadov izginila z neba in se na njem znova pojavila šele 6 tednov pozneje. Kljub neposredni bližini sovjetskih letalskih oporišč je njihovo letalstvo vstajnikom odvrglo komaj pol toliko pomoči kot zahodni zavezniki. Količina orožja in opreme, ki so jo vstajnikom odvrgli Sovjeti, je bila glede na potrebe neznatna in malenkostna. Večkrat se je zgodilo, da so vstajniki dobivali v roke neustrezne ali celo neuporabne oborožitvene sisteme, saj so jih sovjetska letala pogosto odmetavala brez padal in so se ob padcu na tla močno poškodovali. 4. Oviranje zahodnih zaveznikov pri njihovih poskusih pošiljanja pomoči Varšavi: vse do 14. septembra 1944 Sovjeti niso dovolili zavezniškim letalom, ki so oskrbovala vstajnike, pristajati na sovjetskih letališčih. Po tem datumu se je izkazalo, da obsežna ameriška zračna pomoč ne daje pravih rezultatov zaradi skrčenja ozemlja pod nadzorom vstajnikov. 5. Načrtno oviranje in preprečevanje vzpostavljanja stalne radijske zveze in zavrnitev vseh predlogov za skupno operativno delovanje. 6. Razoroževanje in aretacije pripadnikov ter celih enot Domače armade, še posebno tistih, ki so hitele na pomoč obleganemu mestu. 7. Odrekanje odločne podpore enotam generala Berlinga pri njihovem pogumnem poskusu prečkanja Visle v bližini Varšave. Proti Berlingu je bil zaradi neuspešnega postavljanja mostišča na zahodnem bregu Visle sprožen disciplinski postopek, še verjetneje pa zato, ker je to poskušal brez blagoslova nadrejenih.204

Na podlagi navedenih dejstev lahko sklepamo, da so na napredovanje Rdeče armade odločilno vplivali politični dejavniki. Strokovno korekten in intelektualno pošten odgovor na središčna vprašanja pa lahko dobimo samo, če upoštevamo tudi potencialne vojaške dejavnike. Je bila Rdeča armada sploh sposobna priskočiti na pomoč varšavskim vstajnikom? In

93  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST če je bila, ali ni mogla svoje pomoči ponuditi prej kot tik pred koncem vstaje? Ali je po izbruhu vstaje postala nedejavna zaradi izčrpanosti svojih človeških in materialnih zmogljivosti? Je bilo zavzetje Varšave sploh del sovjetskih strateških načrtov ali pa se je sovjetsko vodstvo odločilo prenesti težišče operativnega delovanja na drug segment nemško-sovjetske fronte, Varšavo pa preprosto obiti? Na ta vprašanja sem poskusil odgovoriti s kolikor mogoče natančno kronologijo operativnega delovanja Rdeče armade vse od njene prve večje protiofenzive pred Moskvo decembra 1941 pa tja do konca berlinske operacije 9. maja 1945, s katero se je končala druga svetovna vojna na evropskih tleh. Kronološki pregled zajema sedem glavnih sklopov ofenzivnih operativnih delovanj Rdeče armade s točnimi ali okvirnimi datumi začetka in konca operacij (gl. tabelo 2). Skupni imenovalec vseh sklopov operacij je prevladujoča geostrateška smer od vzhoda proti zahodu (Moskva–Berlin). V seznamu niso posebej navedene operacije manjših prostorskih razsežnosti v okviru posameznih sklopov, ker gre bodisi za operacije nižjega ranga, ki veljajo kot preludij v večje ofenzive Rdeče armade (npr. sovjetska odvračalna napada pri Tihvinu in Rostovu na Donu 21. novembra 1941), bodisi za manjše operacije, ki so skupaj sestavljale katerega izmed glavnih sklopov, kot je to razvidno iz sukcesivnih ofenziv ukrajinskih front od 24. decembra 1943 do 10. januarja 1944, v sklopu operacij za osvoboditev Ukrajine.205

Imena glavnih sklopov Začetek Konec Mirovanje operacij RA operacije operacije po koncu operacije (izraženo v dnevih) 1. Moskovska operacija in 5.–6. december konec marca 1942 233 splošna ofenziva 1941

2. Stalingrajska operacija 19. november 1942 2. februar 1943 160 3. Kurska operacija (Kutuzov, 12. julij 1943 december 1943 24 Rumjancev) in splošna ofenziva 4. Operacije za osvoboditev 24. december 1943 17. april 1944 67 Ukrajine (zimska in pomladna ofenziva) 5. Operacija »Bagration« in 23. junij 1944 2. avgust 1944 163 poletna ofenziva

6. Operacija »Visla–Odra« 12. januar 1945 3. februar 1945 72 7. Berlinska operacija 16. april 1945 9. maj 1945 /

TABELA 2: Kronološki pregled operativnega delovanja Rdeče armade od decembra 1941 do maja 1945

94  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Posebno pozornost sem posvetil vmesnim obdobjem mirovanja na fronti, definiranim kot časovni intervali, ki zajemajo obdobje med koncem enega sklopa operacij in začetkom drugega, kot mersko enoto pa sem uporabil število dni. Namen tovrstnega prikaza poteka sovjetskih operativnih delovanj v veliki domovinski vojni je raziskovanje časovnih zakonitosti v tem delovanju. V raziskavi sem kot temeljno metodo dela uporabil analizo časovnih zaporedij operativnih delovanj Rdeče armade. V njej se kljub zavedanju, da so na potek sovjetskih operacij in njihove občasne prekinitve vplivali tudi številni drugi, pogosto nepredvidljivi dejavniki (strateško- politični, geografski, vremenski), ni bilo mogoče izogniti posploševanju in nekaterim poenostavitvam. V zbranih podatkih sem poskušal najti vzorec in ga ustrezno interpretirati, vendar sem naletel na pomenljivo odstopanje, ki ga bom poskusil podrobneje pojasniti. Prva večja protiofenziva Rdeče armade v nemško-sovjetski vojni se je začela 5.–6. decembra 1941, ko je začelo zmrzovati in je Stavka (vrhovno poveljstvo sovjetskih oboroženih sil) ocenila, da je čas za protinapad. Ruski prodor na območju Moskve je bil spektakularen, pripoveduje britanski vojni dopisnik Alexander Werth, in je kljub osvobajanju širokih prostranstev na severnem in južnem krilu dosegel tudi do tristo kilometrov oddaljene kraje. Nemcem je sto kilometrov zahodno od Moskve uspelo zadržati Sovjete na črti Ržev–Gžatsk–Vjazma.206 Konec marca 1942 je splošna sovjetska zimska ofenziva po 116 dneh ogorčenih bojev popolnoma zamrla. Sovjetski prodor je ustavila rasputica (odjuga), ki je poslabšala mobilnost Rdeče armade. Stalin se je v pričakovanju nove nemške poletne ofenzive odločil za diplomatsko in medijsko ofenzivo za odpiranje druge fronte v Zahodni Evropi. Po odjugi je sklenil preiti v aktivno obrambo, Nemce pa vznemirjati z občasnimi udarci (krimska fronta, voroneška fronta) vzdolž celotne nemško-sovjetske fronte. Ziemke ugotavlja, da je nepremišljena koncentracija sovjetskih sil na ranljivih mestih omogočila Nemcem, da so prvo leto vojne zaključili z nekaj odmevnimi uspehi.207 Sovjeti so naslednjo veliko ofenzivo začeli šele slabih osem mesecev (233 dni) pozneje. 19. novembra 1942 so po intenzivni artilerijski pripravi krenile v napad enote Rdeče armade, skoncentrirane na širšem območju Stalingrada ob Volgi. Nemško fronto so prebile na severozahodnem in jugovzhodnem odseku, kjer sta jo varovali slabo opremljeni romunski satelitski armadi. Primarni cilj je bil dosežen 22. novembra, dobre tri dni po začetku operacije »Uranus«, ko je obema konvergentno prodirajočima klinoma Rdeče armade uspelo, da sta se združila na odprti stepi blizu Sovjetskega

95  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST in ujela v past Paulusovo 6. armado. Sovjeti so kmalu začeli izvajati načrt »Saturn«, ki je predvideval likvidacijo sovražnikovega vojaštva v tako imenovanem stalingrajskem kotlu. Kljub Göringovim slovesnim obljubam, da bo odrezano armado pri Stalingradu iz zraka oskrbovala Luftwaffe, in drznemu Mansteinovemu decembrskemu poskusu (operacija »Wintergewitter«), da bi predrl sovjetski obroč in se združil z obkoljenimi nemškimi silami, se je moralo 91.000 preživelih v kotlu 2. februarja 1943 vdati enotam Rdeče armade.208 Veliko stalingrajsko operacijo so Sovjeti izvedli v 75 dneh in znova so osvojili prostrana ozemlja. Obdobje mirovanja po operaciji, namenjeno utrditvi frontne črte, pregrupiranju enot in razporeditvi svežih okrepitev, je tudi tokrat vzelo veliko časa (160 dni), vendar se je v primerjavi z vmesnim obdobjem po moskovski operaciji skrajšalo za dobrih 30 odstotkov. V naslednji veliki ofenzivi je Rdeča armada nepretrgoma napredovala kar 141 dni in nato po kratki prekinitvi nadaljevala ofenzivo še 109 dni. Sovjetski maršal Žukov v svojih spominih in premišljanjih piše, »da se je protiofenziva na območju Kurska pripravljala že mnogo prej, preden je sovražnik začel ofenzivo«.209 Predvidena je bila v smeri proti mestu Orel in je po slavnem carističnem maršalu iz Napoleonovega obdobja nosila ime »Kutuzov«. Ofenzivo so 12. julija začele enote brjanske in zahodne fronte, 15. julija pa so se jim pridružile enote centralne fronte. Operacija je bila po besedah Žukova »preračunana na veliko globino in je zahtevala skrbne priprave ter vsestransko oskrbovanje, ker bi se drugače utegnila izjaloviti«.210 Postala je znana kot ena od največjih v veliki domovinski vojni in v drugi svetovni vojni nasploh. Če je Stalingrad pomenil psihološki preobrat v vojni, se je pri Kursku nedvomno zgodil še vojaški preobrat, saj je močno omajal zaupanje Nemcev v firerja, sovjetska materialna in vojaška (pre)moč pa sta izjemno narasli. Druga etapa kurske operacije, ki se je po znamenitem ruskem maršalu iz 18. stoletja imenovala »Rumjancev«, se je začela 3. avgusta, končala pa 23. avgusta 1943 z osvojitvijo Harkova in porazom velike nemške armadne skupine. Kurska operacija je sicer trajala le 50 dni, vendar je Rdeča armada izkoristila med tem priborjeno strateško iniciativo in razvila splošno ofenzivo na vseh frontah zahodne in jugozahodne smeri. Njen cilj je bil doseči vzhodne dele Belorusije in levi breg Dnepra, kjer je decembra postavila mostišča, da bi zagotovila operacije za osvoboditev Ukrajine na desnem bregu Dnepra.211 Po krajšem premoru, ki ga je generalštab izkoristil za načrtovanje operacij, je 24. decembra 1943 začela ofenzivo najprej 1. ukrajinska fronta, 5. januarja 1944 ji je sledila 2. ukrajinska fronta generala Konjeva

96  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST in čez pet dni še preostali fronti (3. in 4.). Konjev in Vatutin sta 3. februarja na predlog Žukova obkolila šest nemških divizij, razporejenih ob bregu Dnepra med sovjetskimi mostišči. Operacija na območju Korsun– Ševčenkovski je postala znana tudi kot »mali Stalingrad«.212 Iz obroča se je 17. februarja izvilo le 30.000 nemških vojakov. Do konca februarja je bila zimska ofenziva zaključena in 5. marca sta 1. in 2. ukrajinska fronta začeli pomladno ofenzivo, ki se je končala 17. aprila 1944 na črti od jugozahodnega konca Pripjatskega močvirja do obronkov Karpatov in spodnjega Dnestra. Operacije na Krimu so se zavlekle do 12. maja.213 Maja 1944 so v 67-dnevnem vmesnem obdobju stekle obsežne priprave na operacijo »Bagration«,214 znano tudi kot beloruska operacija, ki je zajela ogromno ozemlje. Načrt je predvideval prodor v treh splošnih smereh proti Vilni, Baranovičem in Minsku, nato pa obkolitev in uničenje močne nemške armadne skupine »Center«.215 Operacija se je začela 23. junija 1944, dobra dva tedna po izkrcanju zahodnih zaveznikov v Normandiji, na 700 kilometrov dolgi fronti in razvijala se je bliskovito hitro. Sovjeti so v boj vrgli dvakrat toliko mož, tankov in letal kot v operacijah »Kutuzov« in »Rumjancev« skupaj. V začetku julija je bila armadna skupina Center že razbita in obkoljena, Rdeča armada pa se je nezadržno približevala vzhodnim poljskim mejam. Prva faza operacije se je končala 5. julija vzhodno od Minska, 8. julija pa je imel Žukov sestanek z »vrhovnim komandantom« Stalinom, ki ga je vprašal, ali »enote RA lahko začnejo osvobajati Poljsko in brez počitka prodrejo do Visle«. Zanimalo ga je tudi stanje pripravljenosti 1. poljske armade, za katero je Žukov menil, »da bi jo bilo treba usmeriti proti Varšavi«.216 Prodor Sovjetov do Visle sploh ni bil vprašljiv, zagotoviti je bilo treba le trdna mostišča za poznejše ofenzivne operacije v berlinski strateški smeri. V operaciji »Bagration« so sovjetske sile zadale Nemcem enega od najtežjih porazov v vojni, saj so v manj kot štirinajstih dneh obkolile in razbile ali popolnoma uničile od 25 do 28 nemških divizij s 350.000 vojaki. Werth, ki citira vojni dnevnik Vrhovnega poveljstva nemških oboroženih sil, pravi, »da je za Wehrmacht poraz armadne skupine ‘Mitte’ pomenil večjo katastrofo kot Stalingrad«.217 Sredi julija so vse tri beloruske fronte začele drugo fazo operacije. Prva se je usmerila proti Varšavi, drugi dve proti Vzhodni Prusiji in Litvi. Prva ukrajinska fronta je 13. julija udarila skozi Lwów proti Visli in tako kot 1. beloruska fronta na njej postavila mostišče. Na severnem krilu je drugo fazo nadomestila neodvisna operacija treh baltskih front.218 V sestavi 1. beloruske fronte maršala poljskega porekla, Konstantina K. Rokosovskega, je bila tudi Berlingova 1. poljska armada, ki je 25. julija

97  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST dosegla desni breg Visle in poskusila prečkati reko. Preboj je uspel 8. gardni armadi generala Čujkova, ki je dva dni pozneje z oklepnimi amfibijskimi vozili premostila vodno oviro blizu sotočja Visle in Pilice, kjer je rečna struga ožja. Prednja straža je bila približno 50 kilometrov južno od Varšave in je predstavljala eno od dveh sovjetskih mostišč na levem bregu Visle. Nemci, ki so si od začetnega preplaha kmalu opomogli, so v boj poslali elitne enote (divizijo Hermann Göring) in se neuspešno trudili uničiti mostišče Warka–Magnuszew ter vreči Čujkova nazaj v Vislo. Med tem je Rokosovski prejel direktive s posodobljenimi cilji za svoje armade. Predvidevali so zavzetje varšavskega predmestja Praga najpozneje do 2. avgusta. Odločil se je za previdno napredovanje, kajti njegove frontne enote so bile po skoraj štiridesetih dneh nenehnih spopadov izčrpane. Nagel prodor je zelo raztegnil oskrbovalne poti, počasnejše enote (artilerija) pa sploh še niso dosegle glavnine. Rokosovski še ni imel natančnih obveščevalnih podatkov o sovražnikovih silah, še manj pa o Domači armadi in njenih namerah, zato ni želel tvegati z zaletavim napadom na mesto. Sklenil je zavarovati in utrditi mostišče, naprej pa je poslal šibke izvidniške enote, da so preverile nemške obrambne položaje. Skupini tankov T-34 se je uspelo prebiti do varšavskih predmestij in ustvariti napačno predstavo, ki je morda usodno vplivala na odločitev o začetku varšavske vstaje.219 Nemci so zadržali Rdečo armado na osrednjem sektorju in so ji onemogočili, da bi tam vzpostavila povezano fronto ob Visli. Kot rečeno, je Stalin 2. avgusta, ko naj bi po predvidevanjih padla Praga, zamrznil operacije 1. beloruske fronte. Rokosovski je bil prepričan, da gre za začasen ukrep, ki bo nadaljevanje operacije upočasnil za dva do tri tedne. Tako je že 8. avgusta s soglasjem Žukova pripravil načrt za naslednjo fazo operacije. Ta je predvideval uničenje nemške izbokline vzhodno od Varšave v tretjem tednu avgusta, nato pa od 25. avgusta množično ofenzivo čez Vislo in osvoboditev Varšave, kar bi bilo uvodno dejanje prodora proti 450 kilometrov oddaljeni Odri.220 V Moskvi se je govorilo, da bo Rokosovski 9. ali 10. avgusta v Varšavi, kar bi se morda res zgodilo, če bi njegov ambiciozni, a izvedljivi načrt potrdila še Stavka.221 Celo Nemci so pričakovali skorajšnjo združitev Rdeče armade z vstajniki, med tem pa so vesti iz Varšave postajale iz dneva v dan bolj tragične. Sledil je štirinajstdnevni molk sovjetskih medijev o vstaji in naposled je bila objavljena novica, da enote Rdeče armade odbijajo močne napade Nemcev vzhodno od Prage.222 Po Guderianovem prepričanju »je sicer mogoče domnevati, da krepitev (prolondonskih) elementov v

98  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST primeru uspešne vstaje in zavzetja mesta ni bila v interesu SZ [...] Dobili smo vtis, da je sovražnike ustavila naša obramba in da ti (Sovjeti – op. a.) sploh niso nameravali sabotirati varšavske vstaje«. Guderian je bil torej prepričan, da so si Sovjeti v prvem tednu resnično prizadevali zavzeti Varšavo. Navaja, da je »nemška 9. armada 8. avgusta ugotovila, da ji je s čvrsto obrambo uspelo zadržati sovjetski sunek kljub vstaji, ki pa se je s stališča sovražnika (Sovjetov – op. a.) začela prezgodaj«.223 Zastoj v napredovanju 1. beloruske fronte Rokosovskega se je izkazal za politično zelo prikladnega, saj z vojaškega gledišča ni bil kritičen in tudi ni ogrožal glavnega sovjetskega cilja – prodora v berlinski smeri –, kot sta si ga zamislila Žukov in Rokosovski. Njun načrt ni bil zavrnjen, le preložen je bil za nedoločen čas zaradi novih strateških prioritet: 20. avgusta 1944 sta 2. in 3. ukrajinska fronta, razporejeni vzdolž meje z Romunijo, začeli prvo v sklopu operacij za osvoboditev jugovzhodne Evrope, ki so se končale šele tri dni po koncu vojne.224 S strateško preusmeritvijo na Balkan si je Stalin obetal obilno geopolitično žetev, z vojaškega vidika pa odločitev ni prispevala k hitrejšemu porazu Nemčije, saj se je pot do Berlina skozi balkanske države podaljšala. Obenem se je z vstopom Rdeče armade v bližino britanske interesne sfere povečala možnost razkola v zavezniškem taboru. V zadnjem tednu avgusta je Rokosovski prejel ukaz, da mora zavzeti obrambne položaje in premestiti 48. tankovsko armado na sosednji odsek fronte, ki meji na Vzhodno Prusijo. S tem ukazom je bil vojaško onemogočen. Tudi če bi želel, bi težko zavzel Varšavo.225 Njegove enote so počasi in obotavljivo napredovale proti Pragi, kar so Nemci povezovali z dogajanjem v Starem mestu in željo po združitvi z vstajniki. Nemci kmalu niso več mogli zadrževati sovjetskega prodora, zato so 13. septembra razstrelili mostove in s tem dali slutiti, da nameravajo v kratkem zapustiti vzhodni breg Visle.226 Davies je prepričan, da je sovjetski oblasti konec septembra začelo primanjkovati verodostojnih izgovorov za pasivnost pri reševanju varšavske vstaje. Ob tem navaja podatek, da se je Rdeča armada prav takrat močno angažirala na Slovaškem, kjer so partizani sprožili prenagljeno narodno vstajo (s središčem v mestu Banská Bystrica – op. a.). Med 4. ukrajinsko fronto, 480 kilometrov južno od Varšave, in slovaškimi vstajniki so stali mogočni Karpati z dobro zavarovanimi prelazi, vendar je Moskva vseeno dala ukaz za vdor na Slovaško za vsako ceno. Ves september in oktober je Rdeča armada bila težke bitke, še posebno na prelazu Dukla, kjer je izgubila štirikrat toliko mož kot med približevanjem Varšavi.227

99  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Sovjetska zasedba Prage je pripomogla k stabilizaciji osrednjega odseka fronte. Rdeča armada se je močno okrepila in razmerje sil je spet kazalo njeno popolno premoč. Na voljo je imela izvrstno temeljišče za manever prek Visle, kjer bi po besedah generala Eisenhowerja, ki je po vojni obiskal Varšavo in si ogledal rečno obrežje, lahko postavili »popolno mostišče«.228 V skladu z nemškimi pričakovanji in po privolitvi Rokosovskega je general Berling 16. septembra izdal ukaz za »forsiranje reke« in spojitev z vstajniki. Prvemu bataljonu 9. pehotnega polka je uspelo doseči zahodni breg v okrožju Czerniaków, kjer so se redki preživeli srečali z dvema oficirjema Domače armade. Vstajniki so izkrcanje Berlingove izvidniške enote razumeli kot uvod v večjo operacijo Rdeče armade, zato so se odločili vzpostaviti stalno radijsko zvezo z Rokosovskim. General Chruściel je tja poslal skupino sedmih mož, ki je po treh dneh dosegla generalštab Rokosovskega. V skupini je bil tudi stotnik Kalugin, ki je bil pozneje ustreljen. Med tem je general Bór poslal Rokosovskemu telegram z natančnimi navodili za usposobitev telefonske zveze pod Vislo. V noči s 17. na 18. september je Berlingova armada postavila še eno mostišče osem kilometrov severneje, v predmestju Marymont, in izkrcala nekaj sto mož. Nemci so kmalu doumeli resnost svojega položaja, zato so vse sile usmerili proti mostiščema, ki pa ju ni bilo mogoče zlahka likvidirati. Dileme londonske poljske vlade lahko opišemo takole: ob porazu Berlingovih sil bi varšavski vstaji grozil zanesljiv zlom, kar je slehernega domoljubnega Poljaka navdajalo z grozo. Po drugi strani pa so se v Londonu dobro zavedali političnih posledic v primeru rešitve mesta, saj bi si zasluge za to pripisali politični tekmeci. Svoje so prispevali še vedno globoko zamrznjeni diplomatski odnosi s Sovjetsko zvezo in tragična poročila o ravnanju Rdeče armade s pripadniki in enotami Domače armade na poljskem ozemlju. Vrhovni poveljnik Domače armade je začel resno razmišljati o njeni razpustitvi. Vesti iz domovine so postopno polarizirale poljsko begunsko politično elito, dokler se ni naposled dokončno razklala na »zmerneže« in »trdorokce«. Obe skupini sta naglo izgubljali podporo in zaupanje anglo-ameriških sil, ki jih je bolj kot poljske razprtije zanimala prihodnost sodelovanja s Sovjeti. Namesto da bi se ostreje zoperstavile Stalinu in njegovi brezkompromisni politiki, so si pilatovsko umile roke in jih nato nemočno dvignile nad Varšavo. Poslednji žarek upanja je vstajnike obsijal 18. septembra 1944 ob dveh popoldne, ko je Varšavo preletela velika letalska formacija, ki jo je sestavljalo 110 ameriških bombnikov B-17 in zaščitnica 62 lovskih letal P-51. Leteče trdnjave so z velike višine odvrgle 1284 zabojnikov z

100  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST orožjem, opremo, hrano in zdravili, vendar je le 288 živobarvnih padal (22 odstotkov) pristalo na ozemlju, ki je bilo v rokah vstajnikov. Med oskrbovalno operacijo »Frantic 7« so po nekaj neuspešnih začetkih, ki jih je zakrivilo slabo vreme, letala prvič vzletela z angleških letališč in z dovoljenjem Sovjetske zveze pristala v Poltavi.229 Naslednji polet so sovjetske oblasti odobrile šele 30. septembra, po dolgotrajnem in načrtnem zavlačevanju. Tega dne letala zaradi slabega vremena niso mogla vzleteti, naslednji dan pa so Sovjeti sporočili Američanom, da so vstajniki evakuirali Varšavo, kar je bila seveda popolna dezinformacija.230 Vstajniki so praktično do konca trmasto vztrajali na ozkih pasovih ozemlja skupaj z rojaki iz Berlingove armade. Zlasti med temi je bilo žrtev veliko, ker so bili vojaki rekrutirani na podeželskem vzhodu Poljske, zato večina sploh še ni videla večjega mesta in je urbano vojskovanje med neveščimi terjalo visok krvni davek. Nemške udarne enote so mostišči Czerniaków in Marymont napadale z vseh strani in ju v nekaj dneh skrčile na desetino začetnega obsega. Združitev vstajnikov z rednimi enotami se je končala z umikom in strahotnimi izgubami.231 Vojaki prve poljske armade, izurjeni v standardnih taktičnih postopkih sovjetske pehote, so trčili ob postavljene nemške položaje. Operacija ni bila prikrajšana le za »element presenečenja«, temveč je odpovedala tudi logistična podpora. Zakaj ni Rokosovski odločneje podprl Berlinga in mu dal na voljo vsa razpoložljiva sredstva, ki mu jih v tisti fazi bitke nedvomno ni primanjkovalo, ostaja ena od nerešenih ugank varšavske vstaje. Znano je, da je lublinski komite sklenil obračunati z Berlingom. Obtožili so ga, da je operacijo začel samovoljno, brez zadostnega posvetovanja. Na obtožbe je odgovoril v pristni boljševiški maniri – komite je obtožil trockizma in zaprosil za avdienco pri Stalinu, ki pa ga ni hotel sprejeti.232 Sesutju mostišča Marymont je sledil še poraz Domače armade v okrožjih Mokotów in Żoliborz, 30. septembra pa so Nemci uničili tudi skupino vstajnikov v gozdu Kampinos. Tako so postali popolni gospodarji položaja. Obrežje Visle je bilo spet trdno v njihovih rokah. Na nasprotnem bregu je šesto okrožje Domače armade v Pragi doletela po prihodu NKVD enaka usoda kot vse druge enote poljskega odporniškega gibanja, ki so prišle v stik s to zloglasno organizacijo. Vojake so na silo vključili v Berlingovo armado, oficirje pa postrelili ali pozaprli. Ker Sovjeti vstajnikom niso niti malo zaupali, so v poveljstvo Ljudske armade (in ne Domače armade) poslali stotnika Ivana A. Kolosa in radiotelegrafista, da bi poizvedela, kakšne namene ima vodstvo vstajnikov. Stotnik Kolos se ni pretirano obremenjeval s preverjanjem pristnosti informacij, ampak je pridno

101  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST potrjeval bolestna sumničenja, ki so letela na Domačo armado. »Njegova poročila so bila tako nesmiselna in polna protislovij, da bi zlahka spravila v zadrego celo Stalina.«233 Stalinovo vlogo v dvomesečni varšavski epizodi je zaradi stvarnega pomanjkanja trdnih dokazov sila težko analizirati, vendar se nam kaže kot »zelo dvolična, mračna in zlovešča«, kakor pravi eden od njegovih biografov. Stalinovo ravnanje je bilo dokaj nenavadno. Sprva ni hotel verjeti, da je v Varšavi res izbruhnila vstaja. Nato je obljubil pomoč, ki pa je ni poslal. Pozneje je britanskim letalom prepovedal pristanek na sovjetskih letališčih, s čimer je britansko pomoč omejil na najmanjši obseg. Na koncu je nad Varšavo poslal sovjetska letala, ko je bilo že prepozno. »Težko je doumeti,« ugotavlja isti biograf, »kakšni cinični politični izračuni so se skrivali za tem Stalinovim vedenjem in ravnanjem.«234

KONEC NEKE AGONIJE

Po padcu okrožja Mokotów se je Domača armada bojevala le še v dveh izoliranih sektorjih. General von dem Bach-Zelewski je 28. septembra vnovič predlagal generalu Bóru, naj se predajo. Bór je obvestil maršala Rokosovskega, da se vstajniki lahko upirajo le še do 1. oktobra, in začel pogajanja z nemškim poveljstvom.235 Prvi krog pogajanj, na katerih je poljsko stran zastopal podpolkovnik Zygmunt Dobrowolski-Zyndram, je trajal tri ure. Von dem Bach ni skoparil s pohvalami na račun Domače armade.236 Njeni pripadniki so v svojih enotah še vedno vzdrževali zavidljivo visoko moralo in psihično stabilnost, čeprav so zadnje obroke hrane mednje razdelili že sredi septembra. Drugi krog pogajanj je stekel 29. septembra, med nemškim napadom na Żoliborz, kar je še povečalo pritisk na vstajnike. Naslednji dan se je delegacija Domače armade sestala z Nemci v nemškem poveljstvu, kjer so se dogovorili za premirje 1. in 2. oktobra med peto uro zjutraj in sedmo zvečer.237 Vrhovni poveljnik Domače armade je bil kljub navidezno brezizhodnemu položaju še vedno pripravljen prekiniti pogajanja, če bi Sovjeti začeli dajati verodostojna znamenja za začetek ofenzive. Vse do razglasitve premirja so potekali srditi boji v vseh mestnih okrožjih, ki jih Nemci še niso osvojili; le v mestnem središču, kjer je bilo stacionirano poveljstvo Domače armade in kamor so se skozi kanale umikale enote ter civilisti iz drugih sektorjev, so vzdrževali nekakšen red. Naraščalo je število bolnih, sestradanih, ranjenih in duševno izčrpanih ljudi, ki sta jih v hudi življenjski stiski in

102  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ob popolnem pomanjkanju vsega iz brezupa reševali le ljubezen in vera v odrešitev in posmrtno življenje. Povpraševanje po duhovni oskrbi je bilo tako veliko, da so katoliški duhovniki komaj zadovoljevali vse potrebe. Konca bojev si je obupno želela tudi nemška stran, ki je v varšavskih pouličnih bojih še vedno izgubljala 100–150 vojakov na dan, nadrejena poveljstva pa so si želela dokončno zavzeti in utrditi celotno zahodno varšavsko obrežje Visle in tam pričakati Rdečo armado. Vojna sicer ni več potekala po njihovih pričakovanjih, kajti življenjski prostor v ukrajinski ravnici se jim je že izmuznil iz rok, pa tudi projekt germanizacije Poljske ni obetal otipljivih rezultatov. Zato so se Nemci odločili porušiti vse, česar jim ni uspelo za vekomaj vključiti v »tisočletni rajh«. Poveljnik nemških sil v Varšavi, von dem Bach, je dobil za okrepitev prvovrstno 19. tankovsko armado in začel likvidacijo posameznih otokov odpora, na katerih so še vztrajali številčno oslabljeni vstajniki. Vrhovni poveljnik Domače armade je 30. septembra, po dolgih pogovorih s svojim štabom, legel h kratkemu počitku, a ga je že po eni uri predramil poveljnik zaščitnega voda, ki je bdel pri radijski postaji. »Gospod,« je navdušeno poročal, »BBC je pred kratkim objavil novico, da so vas imenovali za vrhovnega poveljnika poljskih oboroženih sil.«238 V zgodnjih jutranjih urah je prejel tudi uradno obvestilo poljskega predsednika Raczkiewicza, ki je isti dan razrešil dolžnosti dotedanjega vrhovnega poveljnika, generala Sosnkowskega.239 Bór-Komorowski je bil z imenovanjem sicer počaščen, hkrati pa se je zavedal, da najbrž nikoli ne bo mogel zasesti novega položaja. Verjetneje je bilo, da ga čaka bodisi nemško ujetništvo bodisi proces, ki so ga zahtevali poljski komunisti, skoraj zanesljivo pa prezgodnja smrt. Zato je hitro imenoval generala Okulickega za poveljnika Domače armade in takoj napotil dva kurirja, ki naj bi poskušala doseči Veliko Britanijo in poročati poljski begunski vladi. Dodatna dva je napotil tudi vladni delegat. Istega dne je Mikołajczyk pisal Stalinu v Moskvo in ga še zadnjič zaman rotil za pomoč. Britanska vlada je želela varšavsko tragedijo čim prej pomesti pod preprogo in v dobro medzavezniških odnosov zatreti govorice o sovjetski pasivnosti, vendar se tako Churchill kot Eden nista mogla izogniti množici neprijetnih vprašanj, ki so v spodnjem domu parlamenta deževala z vseh strani.240 Churchill je 2. oktobra osebno sprejel poljskega premierja in mu povedal, da se bo Varšava v kratkem predala. V noči s 1. na 2. oktober se je Bór-Komorowski odločil obnoviti pogajanja z Nemci in je za to pooblastil poveljnika obveščevalne službe Domače armade, polkovnika Iraneka-Osmeckega, ki se je izkazal kot

103  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST izjemno trd in neizprosen pogajalec. Njegova temeljna naloga je bila, da vojakom Domače armade in drugim formacijam (AL, PAL, NSZ), ki so se borile v vstaji, izposluje bojevniški status. Doseči je bilo treba, da bodo pripadniki Domače armade in civilisti odvezani vsakršne odgovornosti za sodelovanje v odporniškem gibanju. Poljaki so identične pravice zahtevali tudi za ženske v vrstah Domače armade. Od Nemcev so poleg tega zahtevali zagotovila, da bodo humano ravnali s civilnim prebivalstvom, ki so ga hoteli po kapitulaciji izseliti iz mesta. Odločilni krog pogajanj se je začel 2. oktobra ob osmih zjutraj, besedni dvoboji pogajalcev so trajali ves dan. Poljski delegaciji je uspelo, da so Nemci le z nekaj manjšimi amandmaji odobrili vse poljske zahteve, ki sta jih nato obe strani sprejeli kot zavezujoče v dokončnem sporazumu o kapitulaciji – podpisan je bil 3. oktobra ob drugi uri zjutraj, na 64. dan vstaje. Že pred tem je poveljnik Bór žalostno novico sporočil svojim vojakom in civilistom. Prvim se je zahvalil za požrtvovalen boj, drugim pa opravičil za vse pregrehe prvih. Pripadnike Domače armade je pozval k spoštovanju premirja in opustitvi vseh aktivnosti razen samoobrambnih, prebivalce Varšave pa k izpolnjevanju evakuacijskega načrta.241 Številni pripadniki Domače armade in tudi nekateri civilisti se niso hoteli sprijazniti z vdajo, zato je nastalo nekaj manjših izgredov, ki pa so jih obvladali. Zawodny pripoveduje, da sta dva vojaka iz njegove čete storila samomor tik pred odhodom v nemško ujetništvo.242 3500 vstajnikov se je pomešalo med civiliste in skupaj z njimi zapustilo mesto, da bi zunaj nadaljevali boj, velika večina pa je ponosno odkorakala v nemško ujetništvo.243 Zawodny navaja, da je v ujetništvo odšlo 15.378 vstajnikov, med katerimi je bilo 922 oficirjev in 2000 žensk. Med vstajo in po njej je Varšavo zapustilo približno 700.000 civilistov, umrlo pa jih je 200.000–250.000. Vstajniki so v boju izgubili 22.200 mož (10.200 mrtvih, 7000 pogrešanih in 5000 težko ranjenih). Nemci so imeli 10.000 mrtvih, 7000 pogrešanih, 9000 ranjenih, 1000–2000 pa je bilo zajetih in od teh se je dobra polovica po kapitulaciji vrnila.244 Materialne izgube so bile neizmerne in nekdaj živahna prestolnica se je spremenila v mesto duhov, ko je 5. oktobra iz nje odkorakala še zadnja enota Domače armade. Poljakom po eni izmed bolj krvavih bitk v njihovi zgodovini ni napočila ura »W«, po kateri so tako hrepeneli. Ura »W« bi namreč vstajnikom pomenila wolność – svobodo.

104  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ZAKLJUČEK

Rdeča armada je zadnje vojno leto začela z operacijo velikega obsega, ki pa ni bila drzno zasnovana kot »Bagration«, niti ni nosila tako pretencioznega imena kot njene predhodnice. Splošni načrt je predvideval prodor v neposredno bližino nemške prestolnice. Operacija »Visla–Odra« se je po 163 dneh počitka ob Visli začela 12. januarja 1945 v glavni geostrateški smeri skozi poljsko ravnico proti Berlinu. Sovjeti so pred začetkom operacije na izhodiščih nakopičili ogromno število vojakov ter temu ustrezne količine orožja in vojaškega materiala. Štirim frontam, od katerih je vsaka imela skoraj milijon vojakov, se je postavilo nasproti nekajkrat manjše število Nemcev z zavezniki. Rezultat tolikšne premoči v živi sili in orožju je bil bliskovit prodor do reke Odre, končan v nekaj več kot petnajstih dneh in v skladu s teoretičnimi pričakovanji sovjetskega poveljstva pred začetkom operacije. Manevrsko zemljišče je še dodatno pospešilo naglo napredovanje sovjetskih armad in jim omogočilo, da so prodirale z neverjetno hitrostjo, 80 kilometrov na dan.245 Sovjetski teoretik Savkin »je s statistično metodo ugotovil, da so sovjetske kombinirane armade v sklepnih operacijah druge svetovne vojne (1944/1945) dosegle povprečno dnevno hitrost napredovanja 20–30 kilometrov na dan«.246 3. februarja 1945 so armade maršalov Žukova in Konjeva stale ob reki Odri in strmele proti Berlinu, svoji končni postaji. Ostanki nekdaj mogočnih nemških armad so se v razsulu umikali z vzhodnih nemških ozemelj in puščali za seboj nebranjeno civilno prebivalstvo ter posamezne žepe odpora, v katerih so se utrdili najbolj zagrizeni nacisti. Sovjeti so spet potrebovali več kot dva meseca, da so očistili zaledje in se pripravili na dokončni obračun s Hitlerjem. Ziemke pravi, »da se je Stalin med jaltsko konferenco odločil, da hitra zmaga ni v njegovem interesu, in je zato dovolil, da se je splošna ofenziva v februarju in marcu izrodila v naključne spopade«.247 Nova ozemlja na zahodu (Šlezija) so se na sovjetskem »jedilniku« znašla pred zasedbo Vzhodne in Zahodne Prusije. Berlinska operacija, zadnje dejanje v veličastni predstavi sovjetskih ofenzivnih zmogljivosti na vzhodni fronti, se je začela 16. aprila 1945. Obsežnih priprav za napad ob Odri in Nisi ni bilo mogoče enostavno prikriti. Sovjetske sile so štele 2,5 milijona mož in podpiralo jih je 41.600 topov in težkih minometov, 6250 tankov in samovoznih topov ter štiri zračne armade. »Šlo je za doslej največjo koncentracijo ognjene moči.«248 Rdeča armada je sicer napredovala precej počasneje (4–12 kilometrov na

105  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST dan) kot med operacijo »Visla–Odra«, vseeno pa je berlinsko operacijo zaključila v 23 dneh. Pripadniki 1. poljske armade, ki je skupaj z 2. (poljsko) armado v sestavu 1. beloruske fronte sodelovala pri zavzetju Berlina, so zmagoslavno izobesili poljsko zastavo nad Brandenburškimi vrati. V periodizaciji operativnega delovanja sovjetske Rdeče armade od decembra 1941 do maja 1945 lahko opazimo nesorazmerno dolgo obdobje mirovanja in nedejavnost Rdeče armade med operacijama »Bagration« in »Visla–Odra«. Najdaljše obdobje relativnega mirovanja sovjetskih oboroženih sil je nastopilo po moskovski operaciji, prvi veliki sovjetski protiofenzivi v veliki domovinski vojni. Ker takrat Rdeča armada ni bila niti približno tako močna, samozavestna in izkušena sila kot dve leti pozneje, je potrebovala veliko daljše obdobje za stabilizacijo fronte, utrditev bojnih položajev, popolnitev enot in načrtovanje novih ofenzivnih akcij. V tabeli 2, ki prikazuje čas trajanja operacij in vmesnih obdobij med njimi, je mogoče opaziti tendenco skrajševanja vmesnih pripravljalnih obdobij med operacijami. To obdobje se opazno podaljša le še po operaciji »Bagration«, ko je Rdeča armada za celih 163 dni obmirovala pred Vislo, in sicer od 2. avgusta 1944 do 12. januarja 1945.249 Začetek stagnacije Rdeče armade se datumsko skoraj popolnoma ujema z začetkom varšavske vstaje. Ali gre zgolj za nesrečno naključje, da je bila Rdeča armada prav po izbruhu varšavske vstaje zaradi izčrpanosti svojih človeških in materialnih zmogljivosti prisiljena ustaviti operacije in ostati pretežno pasivna vse do začetka leta 1945? V vsebinskem delu sem zbral zadostno število dokazov, ki sicer omogočajo verifikacijo prve hipoteze, vendar ne brez določenih zadržkov, zato si bom dovolil še en kratek vpogled v sporno obdobje. Konec julija je Rdeča armada prihitela do Visle, se drzno pognala čeznjo in na drugem bregu postavila majhna mostišča pri krajih Magnuszew, Puławy in Sandomierz, ki bi jih pozneje uporabila kot izhodišča za nadaljnje operacije. Nemci, ki so spoznali potencialno grožnjo, so mostišča silovito napadli in jih zreducirali na drobne zaplate zemlje z nekaj možmi in topovi. Zato je Stalin svojim silam ukazal, naj s sunkom proti Varšavi odrežejo ostanke nemške armadne skupine Center, vendar je ofenzivni stampedo Rdeče armade po stotinah prehojenih kilometrov in štirih tednih nenehnega vojskovanja začel pešati. Zaradi izčrpanosti bi sovjetske prednje enote ob odločnem nemškem protinapadu postale zelo ranljive. Nemška vojska je konec julija z močno okrepljenimi tankovskimi enotami zadržala sovjetski prodor in tako poškodovala vodilni tankovski korpus, da se je morala 2. tankovska armada umakniti in na novo opremiti.

106  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Po prepričanju nekaterih zgodovinarjev je bil vzhodni breg Visle skrajni domet operacije »Bagration«, osvoboditev Varšave pa sploh ni bila v prvotnem načrtu.250 Za cenjenega zgodovinarja Overyja je nesporno dejstvo, da Rdeča armada pred Varšavo ni obstala iz političnih, temveč iz povsem vojaških razlogov: »Bi bila RA avgusta 1944 res sposobna zavzeti Varšavo in rešiti prebivalstvo pred nemškim barbarstvom?«251 Če obravnavamo samo avgustovsko dogajanje na fronti, zlasti prve dni meseca, lahko hitro ugotovimo, »da sovjetske sile niso obsedele in se zabavale, medtem ko je Varšava gorela«, ampak so se zapletle v težke spopade za mostišča, ki so jih Nemci zagrizeno napadali. Izčrpane, nezadostno opremljene in slabo popolnjene enote Rdeče armade so naletele na vztrajnega in izkušenega nasprotnika, ki je obrambo širšega območja mesta izbral za svojo prioriteto. Odgovor na vprašanje, ki si ga zastavlja Overy, je najbrž res »nedvoumno negativen«, in če ga res nekoliko težje podkrepimo s sovjetskimi viri, ki jim včasih upravičeno očitamo neobjektivnost, potem toliko lažje verjamemo nesumljivim izpovedim Guderiana in drugih nemških generalov.252 Če kot neverodostojna ovržemo tudi nemška pričevanja, se že močno približamo hipotezi o teoriji zarote, ki varšavsko agonijo razlaga bodisi kot zadnje grozodejstvo nacistično-sovjetskega pakta bodisi kot uverturo hladne vojne. Overy pravilno ugotavlja, da je »resnica veliko bolj zapletena, kot se zdi«,253 vendar se tudi sam premalo poglobi v sovjetsko vojaško stvarnost. Njegova resnica sovjetsko politično in vojaško vodstvo popolnoma opere krivde in oprosti odgovornosti za polom vstajnikov v Varšavi. V celotni tragično obarvani pripovedi o varšavski vstaji je poleg političnih, psiholoških in vojaških dejavnikov treba upoštevati tudi časovnega, ki je neposredno povezan z vsemi drugimi. Prelomnico v ravnanju Rdeče armade med varšavsko vstajo pomeni časovna točka, v kateri se v vojaško načrtovanje in splošno strategijo prikrade ideološko-politični dejavnik. Sovjetske medlosti in vojaške pasivnosti v drugi polovici septembra si ne moremo več razlagati drugače kot Stalinovo cinično preračunljivost.254 Vojaške zagate v avgustu je sovjetski voditelj še lahko izkoristil za prikrivanje svojih resničnih namenov, pozneje pa se je pokazala vsa sprevrženost njegovih političnih kalkulacij. Sovjetski viri radi očitajo Domači armadi, da je vstajo začela na lastno pest, ne da bi se prej posvetovala s sovjetskim političnim vrhom in uskladila akcije z Rdečo armado. Očitek je sčasoma postal najbolj prikladna pretveza za sovjetsko pasivnost, ki pa ne vzdrži razumne presoje. Tiste dni sta namreč v okupirani Evropi izbruhnili še dve drugi

107  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST vstaji, ena v Parizu in druga na Slovaškem. Zgodili sta se nenadoma, nihče od vstajnikov se ni prej posvetoval ali koordiniral akcije z zavezniki, kljub temu pa sta bili obe – v nasprotju z varšavsko – deležni drugačne obravnave. Poleg tega, da je Rokosovski vstajnikom očital nekooperativnost, je v intervjuju z britanskim vojnim dopisnikom potožil, da so se vstajniki v sovjetsko osvobajanje Poljske vmešali kot »klovn v cirkusu«.255 Če so se res v neprimernem trenutku in okoliščinah vmešali v dogajanje, bi morala za to delno prevzeti odgovornost tudi sovjetska propaganda, ki jih je že vsaj teden dni prej mrzlično spodbujala k akciji. Poraja se vprašanje, kakšna bi bila sovjetska pomoč, če bi vstajo organizirali partizani komunisti? Bi morda Sovjeti tedaj poskušali zavzeti Varšavo za vsako ceno in celo premestili nekatere enote z drugih front na Vislo, četudi bi s tem ogrozili operacijo »osvobajanja balkanskih narodov«? Ker se ni zgodilo nič podobnega, varšavska vstaja med drugim dokazuje tudi neznatnost komunističnega vpliva na Poljskem.256 V članku sem posebno pozornost posvetil vplivu »poljskega vprašanja« na vojaško-politične odnose v zavezniški koaliciji s poudarkom na dogajanju med varšavsko vstajo. Ugotovil sem, da je veliki trojici uspelo ohraniti strateško enotnost, saj med vstajo ni prišlo do nevarnejše konfrontacije med Sovjetsko zvezo na eni strani ter Veliko Britanijo in ZDA na drugi. Razkol v zavezniškem taboru je preprečila premišljena politika popuščanja Stalinu in njegovim imperialističnim zahtevam. Zahodni zaveznici sta jo začeli izvajati kmalu po tem, ko se je Sovjetska zveza znašla na njuni strani kot članica protihitlerjevske koalicije. Anglo-ameriška politika popuščanja je svoj zenit dosegla na zavezniških konferencah v Teheranu, na Jalti in v Potsdamu ter je logično izhajala iz velikega pomena, ki sta ga zahodni sili pripisovali ohranjanju dobrih odnosov s Sovjetsko zvezo. Le-ta se je pri pogajanjih lahko vedno »opirala na dovolj otipljivo dejstvo, da so sovjetske armade na poljskih tleh«.257 Do resnejše krize v odnosih med Sovjetsko zvezo in zahodnima zaveznicama je zaradi poljskega vprašanja prišlo šele po drugi svetovni vojni, iz česar se jasno vidi pragmatična naravnanost medvojnega (kvazi)zavezništva. Vse dokler je obstajal nevaren skupni sovražnik, je zavezniško koalicijo povezoval močan skupni interes, da ga premagajo. Varšavska vstaja zato ni mogla in ni smela povzročiti razpada koalicije, kajti ta bi ogrozil doseganje skupnih ciljev. Britanci so kmalu po vstopu Sovjetske zveze v vojno prelomili svečane obljube o pomoči svoji »prvi zaveznici«. Njihova podpora vstajnikom je bolj kot na polnokrvno akcijo spominjala na humanitarno gesto, s katero so si sicer lajšali slabo vest, ni

108  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST pa mogla prikriti njihove vojaške nemoči. »Odkrita prizadevanja SOE za oskrbovanje Poljakov sta premagali razdalja in politika,« je prodorno zapisal angleški poznavalec te organizacije.258 Američanov in zlasti njihovega predsednika ni kaj dosti vznemirjalo nadaljevanje Stalinovega prodiranja na zahod, ki ga je začel že v letih 1939 in 1940 ter je v letih 1944 in 1945 postajal čedalje očitnejši.259 Trdno na strani Sovjetske zveze je bil skoraj ves medijski prostor z nekaterimi prodornimi pisci, ki so krojili ameriško javno mnenje. Izjemno trdnost in trajnost prosovjetskih simpatij dokazuje podatek, da je bilo leta 1946 kar 74 odstotkov Američanov prepričanih, da sta ZDA in Sovjetska zveza enako odgovorni za globalne nesporazume. Še januarja 1947 jih je 43 odstotkov zaupalo Sovjetski zvezi. Varšavska vstaja je za hip nevarno zamajala zavezniško koalicijo in pokazala na latentna nasprotja med glavnimi protagonisti. Na varšavskem zemljevidu so se pokazali obrisi prihodnje hladne vojne in blokovske polarizacije, vendar je strateška enotnost zavezništva to preizkušnjo uspešno prestala in do konca druge svetovne vojne obdržala ravnotežje. Razmišljanje o vlogi zahodnih zaveznic v varšavski tragediji me je odvrnilo od moje prvotne hipoteze. Privedlo me je do končnega sklepa, da dogajanje ob varšavski vstaji bolj kot na uverturo hladne vojne spominja na »drugi München«.



SEZNAM KRATIC

AAF – Army Air Forces (Letalske sile ameriške vojske) AK – Armia Krajowa (Domača armada, 1942–1945, naslednica SZP, ZWZ in SZK) AKD – Armia Krajowa w Dokumentach, 1939–1945 (objavljeno arhivsko gradivo) AL – Armia Ludowa (Ljudska armada, naslednica GL, 1944–1945) BCh – Bataliony Chłopskie (Kmečki bataljoni, 1940–1944) CCS – Combined Chiefs of Staff (Načelniki skupnega poveljstva anglo- ameriških sil) FO – Foreign Office (Ministrstvo za zunanje zadeve Velike Britanije) GESTAPO – Geheime Staatspolizei (Tajna državna policija, 1933–1945) GG – Generalna Gubernia (polj.) ali Generalgouvernement (nem.)

109  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST (Generalna uprava – nacistični protektorat v okupirani Poljski, 1939–1945) GL – Gwardia Ludowa (Ljudska garda, 1943–1944) JCS – Joint Chiefs of Staff (Načelniki združenega poveljstva ameriških oboroženih sil) KPP – Komunistyczna Partia Polski (Komunistična partija Poljske, 1926–1938) MI6 (SIS) – Secret Intelligence Service (Britanska tajna obveščevalna služba, 1921– ) ND – Narodowa Demokracja (Endecja) (Narodni demokrati) NKVD – Narodnij Komissariat Vnutrennih Del (Ljudski komisariat za notranje zadeve, 1922–1923 in 1934–1943) NOW – Narodowa Organizacja Wojskowa (Narodna vojaška organizacija, 1940–1942) NSZ – Narodowe Siły Zbrojne (Narodne oborožene sile, 1942–1944) OUN – Organizacija Ukrainskih Nacionalistiv (Organizacija ukrajinskih nacionalistov) PAF – Polish Air Force (Poljske letalske sile, 1940–1947) PAL – Polska Armia Ludowa (Poljska ljudska armada, 1943–1944) PKP – Polityczny Komitet Porozumiewawczy (Politični posvetovalni odbor, 1940–1943) PKWN – Polski Komitet Wyzwolenia Narodowego (Poljski komite narodne osvoboditve, znan kot Lublinski komite, 1944) PPR – Polska Partia Robotnicza (Poljska delavska stranka, 1942–1948) PPS – Polska Partia Socjalistyczna (Poljska socialistična stranka, 1892–1948) PSL – Polskie Stronnictwo Ludowe (Poljsko ljudsko (kmečko) gibanje, tudi Kmečka stranka, 1895–1947) PSZ – Polskie Siły Zbrojne (Poljske oborožene sile, 1940–1945) RA – Rdeča armada RAF – Royal Air Force (Kraljeve letalske sile) RJN – Rada Jedności Narodowej (Svet narodne enotnosti, 1943–1944) ROA – Russkaja Osvoboditelnaja Armija (Ruska osvobodilna armada, 1944–1945) RONA – Russkaja Osvoboditelnaja Narodnaja Armija (Ruska narodna osvobodilna armada, 1942–1944) RPZ – Rada Pomocy Żydom (Svet za pomoč Judom, 1942–1944) SD – Sicherheitsdienst (Varnostna služba, 1932–1945) SOE – Special Operations Executive (Uprava za posebne operacije, 1940–1946) SP – Stronnictwo Pracy (Laburistično gibanje, tudi Laburistična stranka oz. Krščanskodemokratska delavska stranka, 1937–1950)

110  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST SS – Schutzstaffeln(Zaščitni oddelki, 1923–1945) SZK – Siły Zbrojne w Kraju (Domače oborožene sile, 1940–1942) SZP – Służba Zwycięstwa Polskiego (Poljska služba za zmago, 1939) UPA – Ukrainska Povstanska Armija (Ukrajinska vstajniška armada) ZPP – Związek Patriotów Polskich (Zveza poljskih domoljubov, 1943–1946) ZSSR – Zveza sovjetskih socialističnih republik (kratko: SZ – Sovjetska zveza) ZWZ – Związek Walki Zbrojnej (Zveza oboroženega boja, 1939–1942) ŻOB – Żydowska Organizacja Bojowa (Judovska bojna organizacija) ŻZW – Żydowski Związek Wojskowy (Judovska vojaška zveza)



OPOMBE

1 Norman Davies, Heart of Europe: The Past in Poland’s Present, Oxford University Press, Oxford in New York, 2001, str. 139. 2 Poljsko zgodovinopisje beleži zelo burno dogajanje, ko gre za narodne vstaje. Za ilustracijo navajam le najpomembnejše: novembrska vstaja (1830–1831), galicijska žakerija (1846), krakovska revolucija (1848), poznańska vstaja (1848), januarska vstaja (1863–1864), revolucija v ruskem delu Poljske (1904–1905), vstaja v varšavskem getu (april 1943), varšavska vstaja (1. 8. – 2. 10. 1944). Poljaki so sodelovali tudi v različnih vstajah, revolucijah in osvobodilnih vojnah po Evropi in svetu: Tadeusz Kościuszko v ameriški revoluciji (1775–1783), Józef Bem v madžarski revoluciji (1848– 1849), Ludwik Mierosławski v vstajah v Palermu in Baden-Badnu (1848), Adam Mickiewicz v italijanskih revolucijah v Milanu, Livornu, Genovi in Rimu (1848), Jarosław Dąbrowski v pariški komuni (1871), Karol Świerczewski v španski državljanski vojni (1936–1939) itn. 3 V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (SSKJ, 5. knj., DZS, Ljubljana, 1991, str. 556) najdemo pod geslom vstaja naslednjo razlago: »upor velikega števila ljudi proti obstoječi oblasti«. Ker je predmet razprave varšavska vstaja, navajam tudi ustreznico v poljskem jeziku (powstanie, -nia, pl. -nia; sr. sp.) (France Vodnik, Poljsko-slovenski slovar, DZS, Ljubljana, 1977, str. 650). Ker med referenčno literaturo prevladuje anglosaksonska, naj navedem tudi nekaj angleških izrazov: rising, uprising, insurrection, rebellion, revolt, insurgency, ki pa niso nujno sopomenke. Vstaja je navadno oboroženi upor ali revolt, naperjen proti vzpostavljeni civilni ali politični avtoriteti. Osebe, ki v njej sodelujejo, imenujemo vstajniki. Ti se v vstaji bodisi kot redna (regularna) vojska bodisi kot gverila spopadajo za oblast z oboroženimi silami vladajočega režima ali pa ga poskušajo spodkopati s sabotažami in subverzijami. Približno tako definira vstajniško dejavnost tudi Slovar vojaških in sorodnih pojmov (Dictionary of Military and Associated Terms),

111  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST v nadaljevanju pa glede na naravo konflikta pomensko ločuje medinsurgency kot vstajo proti vzpostavljeni, domači oblasti in resistance kot oboroženim bojem proti tuji, okupacijski oblasti in njenim sodelavcem (Wikipedia, the free encyclopedia, Insurgency, dostopno na: http://en.wikipedia. org/wiki/Insurgency, 21. maj 2007). Angleški izraz rising je veliko splošnejši (brez politične konotacije) in se uporablja tudi, kadar govorimo o vstaji kot oboroženem boju proti okupacijski oblasti in njenim oboroženim silam, kar se je dogodilo tudi v varšavski vstaji. Opozoriti je treba na dejstvo, da borci poljske Domače armade, ki so sprožili varšavsko vstajo, sami niso uporabljali izraza »varšavska vstaja«, ampak so spričo dogajanja na vzhodni fronti spopad imenovali »bitka za Varšavo«. Šele po uničenju mesta in zlasti po vojni je izraz »varšavska vstaja« ali »vstaja« postal splošno sprejet in uporabljan, vendar pri različnih ljudeh v različne namene (Norman Davies, Rising ‘44: ‘The Battle for Warsaw’, Macmillan, London, 2003, str. vii). Neizogiben problem vstajnikov je tudi vsakokratno vprašanje njihovega statusa, saj vsaka aktualna oblast, ki je ogrožena ali pa se tako samo počuti, vstajnikom in njihovemu početju odreka legitimnost in s tem tudi mednarodnopravno priznanje statusa vojskujoče se strani. 4 Izraz »veliko zavezništvo« (ang. Grand Alliance) je skoval britanski ministrski predsednik Winston Churchill z željo poimenovati zvezo držav (ZDA, VB in ZSSR), ki so združile svoje moči v boju proti silam osi (Nemčija, Italija, Japonska). Termin je aluzija na zavezništvo, ki je porazilo francoskega kralja Ludvika XIV. v vojni za špansko nasledstvo (1701–1713) in ki ga je vodil Churchillov prednik, vojvoda Marlborough (Michael Howard, »Grand Alliance«, v: I. C. B. Dear in M. R. D. Foot (ur.), The Oxford Companion to World War II, Oxford University Press, New York, 2001, str. 390–395). Po sprejetju Deklaracije združenih narodov 1. 1. 1942 v Washingtonu se je kot poimenovanje za zavezniško koalicijo uveljavil uradni naziv Združeni narodi (United nations). 5 Naziv Domača armada je moj poskus prevoda poljskega termina Armia Krajowa (AK) v slovenščino. V slovenski strokovni literaturi se je pred tem že pojavilo nekaj prevodov; tako na primer v slovenski izdaji Svetovne zgodovine (Cankarjeva založba, Ljubljana, 1976, str. 604), dela nemških avtorjev, ki so ga dopolnili jugoslovanski zgodovinarji, zasledimo besedno zvezo »vojska v domovini« in naziv »Narodna vojska«. Slednji je nekoliko nenatančen, saj implicira, da je šlo za narodnostno homogeno vojsko, kar pa ne ustreza realnosti, saj so bili v enote AK vključeni tudi pripadniki drugih narodnosti: Turki, Srbi, Slovaki, Rusi, Judje in celo Nemci. V Enciklopediji druge svetovne vojne 1939–1945 (Založba Borec, Ljubljana, 1982, str. 368) naletimo na podatek, »da je bila pomemben del odporniškega gibanja Notranja armada (Armia Krajowa) ...« Gre za korekten prevod, ki semantično ustreza poljskemu izvirniku, a mu žal primanjkuje izvirnosti. Verjetno se je prevajalec naslonil na vsebinsko soroden termin Francoske notranje sile (Forces françaises de l’intérieur, FFI). Poljski pridevnik krajowy lahko prevajamo v slovenščino kot tuzemski, krajeven, domač, domovinski itn., samostalnik kraj (-u, pl. -e; m. sp.) pa kot dežela, rodna dežela ali domača dežela (Vodnik, nav. delo, str. 316–317). Pri slovenjenju sem upošteval terminološko načelo nevtralnosti in menim, da je zato prevod Domača armada ustreznejši od prevoda »Domovinska armada (vojska)« (Druga svetovna vojna, 3. knj., Mladinska knjiga, Ljubljana, 1981, str. 36), ki ima lahko emocionalno konotacijo. Prav tako sem želel zadostiti zahtevam prvega terminološkega

112  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST načela, ki zapoveduje kratkost in jedrnatost termina. Zato sem se izognil analogiji z Jugoslovansko vojsko v domovini (JVvD), ki bi me privedla do pretirano dolgega termina Poljska vojska v domovini. Namesto prevoda poljske besede armia (ž. sp.; slov. armada, vojaštvo, vojska) v bolj slovensko zveneč izraz vojska sem se odločil za zelo razširjeno poimenovanje s terminom armada, ki se v strokovni literaturi uporablja kot enakovredna sopomenka. Oba termina sta v takšnem medsebojnem razmerju tudi v slovenskem Vojaškem slovarju (gl. Tomo Korošec idr., Vojaški slovar, predelana in dopolnjena izdaja, Ministrstvo za obrambo, Ljubljana, 2002, str. 30, 518). Pri prevajanju iz poljščine sem se zgledoval tudi po angleški (Home Army) in ne po nemški (die Heimatarmee) ustreznici. Poljsko-slovenski slovar v terminološkem gnezdu geselskega članka armia (str. 17) navaja termin Armia Krajowa in ga sloveni v domačo (poljsko) armado. 6 Termin hladna vojna je leta 1948 skoval ameriški politični analitik in publicist Walter Lippman, da bi z njim opisal politično rivalstvo, ki se je kmalu po drugi svetovni vojni začelo razvijati med ZDA in SZ. Hladno vojno lahko opišemo kot vojaški, ideološki, ekonomski in socialni konflikt svetovnih razsežnosti, ki pa ni nikdar presegel kritične točke in s tem prerasel v formalen oboroženi spopad med glavnima antagonistoma, ki bi se jima v boju pridružili tudi njuni zavezniki (sateliti). In vendar je intenzivnost konfliktov in incidentov med nasprotnima zavezniškima blokoma včasih dosegla stopnjo sovražnosti, ki je značilna za totalno vojno. Prave »vroče« vojne so tudi dejansko nastajale med vojaško-političnimi zaveznicami obeh velesil ali pa med eno od velesil in vojaško-politično zaveznico druge. Takšno stanje je v mednarodni skupnosti trajalo nekaj več kot štiri desetletja (1947–1991), ustvarjali pa so ga diametralno nasprotni koncepti politične, socialne in ekonomske ureditve sveta obeh rivalov (Trevor N. Dupuy idr. (ur.), International Military and Defense Encyclopedia (IMDE), zv. 2, Brassey's, New York in Washington, 1993, str. 540; Edward Kaplan, »Cold war«, v: James C. Bradford in Jeremy Black (ur.), International Encyclopedia of Military History (IEMH), zv. 1, Routledge, New York in Oxford, 2006, str. 305–310). Samo kot zanimivost velja omeniti sovražen odnos, ki ga je Walter Lippman med vojno gojil do Poljske, saj ni videl razlogov za vnovično vzpostavitev poljske republike. Prav tako je trdil, da se ZDA ne bi smele čutiti odgovorne nuditi pomoč Poljakom (R. Steel, Walter Lippman and the American Century, nav. v: Davies, Rising '44, str. 47). Zametke hladne vojne lahko zasledimo že v letu 1943, ko je postalo jasno, da protifašistična koalicija, ki je bila za Stalina le »razumska ženitev« začasnega značaja, postaja zmagovita. O velikem »kvazizavezništvu« in zametkih hladne vojne, katere ideološke korenine naj bi po mnenju enega od teoretikov segale kar tja do začetka boljševiške revolucije leta 1917, bom obširneje pisal v vsebinskem delu razprave (Peter Calvocoressi, World Politics Since 1945, 6. izd., Longman, London in New York, 1991, str. 5; S. J. Ball, The Cold War: An International History, 1947–1991, Arnold, London, etc., 1998, str. 7). Na tem mestu pa je treba navesti različne pristope k proučevanju problematike. Kaplan (v: Bradford, nav. delo, str. 305) deli raziskovalce na tri skupine, in sicer na 1.) »starejše, ki izbruh hladne vojne pripisujejo Josifu V. Stalinu in njegovi agresivni zunanji politiki po zmagi nad nacistično Nemčijo; 2.) revizioniste, ki izpostavljajo SZ in njen poskus obnove v vojni izčrpanega gospodarstva ter njene reakcije zaradi strahu pred zahodno obkolitvijo; 3.) moderne študije, ki

113  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST zagovarjajo srednjo pot in se pogosto osredotočajo na varnostno dilemo, zaradi katere sta obe strani poskušali zavarovati svoj lastni interes, vendar sta pri tem druga drugo naredili manj varno«. 7 Načrt oz. primer zeleno (nem. Fall Grün) je bila tajna šifra za napad na Češkoslovaško. Šifra za napad na Poljsko je po analogiji dobila ime »Primer belo« (nem. Fall Weiß). 8 Danes leži kraj na Poljskem in se imenuje Gliwice, takrat pa je ležal v nemškem rajhu, poldrugi kilometer stran od nemško-poljske meje. Radijski oddajnik Gleiwitz so nacisti izrabili v perverzni inscenaciji (t. i. operaciji »Himmler«), ki jim je služila kot pretveza za nemški napad na Poljsko naslednje jutro. V tej »specialni vojni« proti Poljski je posebna enota SD (Gruppe VI F), preoblečena v poljske uniforme, zavzela oddajnik, spustila v eter grozilno sporočilo in kot dokaz poljske krutosti na prizorišču pustila nekaj trupel taboriščnikov, ki so jih že prej usmrtili. Poveljnik enote, ki je s tem dejanjem pravzaprav začela drugo svetovno vojno, je bil prosluli »intelektualni gangster«, esesovski major Alfred Helmut Naujocks (1911–1960) (Jacques Delarue, Zgodovina Gestapa, Borec, Ljubljana, 1968, str. 236–240; Robert S. Wistrich, Who's Who in Nazi Germany, Routledge, London in New York, 2002, str. 176–177; Dear in Foot, nav. delo, str. 386; Anton Žabkar, Marsova dediščina, 1. knj., FDV, Ljubljana, 2003, str. 117). 9 Edina francosko-britanska pomoč Poljski je bila vojna napoved Nemčiji 3. septembra, medtem ko je 92 francoskih divizij brezdelno mirovalo za Maginotovo črto, nasproti pa jim je stalo le 35 tretjerazrednih nemških divizij (Andrew Hempel, Poland in World War II: An Illustrated Military History, Hippocrene Books, Inc., New York, 2005, str. 23). 10 Gl. Davies, Rising '44, str. 83. 11 Francija je bila v šestih tednih popolnoma poražena za ceno 29.640 mrtvih (kopenska vojska in letalske sile) na nemški strani. Skupne izgube Nemcev so štele 163.213 mož. Izgube francoske vojske in britanskega ekspedicijskega korpusa se ocenjujejo na 90.000 mrtvih, 200.000 ranjenih in 1,9 milijona zajetih (Roderick Kedward, »France«, v: Dear in Foot, nav. delo, str. 308–322; Alistair Horne, »France, fall of«, v: prav tam, str. 322–326). 12 Davies, Rising '44, str. 84; isti, Heart of Europe, str. 57; isti, God's Playground: A History of Poland, zv. II, Oxford University Press, Oxford in New York, 2005, str. 324–325; Hempel, nav. delo, str. 23; Paul Latawski, »Polish campaign«, v: Dear in Foot, nav. delo, str. 705–708; William Shirer, Vzpon in padec tretjega rajha, II. del, DZS, Ljubljana, 1969, str. 905; Piter Kalvokorezi in Gaj Vint, Totalni rat, Rad, Beograd, 1987, str. 92. 13 Gl. Kalvokorezi in Vint, nav. delo, str. 91. 14 Poznejši dogodki so pokazali, da uporaba bojnih konjeniških enot v drugi svetovni vojni nikakor ni bila anahronizem v vojaški doktrini. Konje so množično uporabljale logistične enote, prevladovali so tudi med transportnimi sredstvi nemške vojske. Na vzhodni fronti so Sovjeti z velikimi konjeniškimi formacijami (kozaki) podpirali svoje oklepne in pehotne divizije (gl. Dear in Foot, nav. delo, str. 28–29, 544). 15 Zbigniew Załuski, Siedem grzechów polskich, nav. v: Davies, God's Playground, str. 325. 16 Latawski, nav. delo, v: Dear in Foot, nav. delo, str. 707–708.

114  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 17 Colin Gubbins, »Resistance Movements in the War«, nav. v: David Stafford,Britain and European Resistance, 1940–1945, The Macmillan Press, London in Basingstoke, 1980, str. 31. 18 V nacistični gonji proti poljskemu kleru je izgubilo življenje okoli 3000 duhovnikov in tudi nekaj škofov. V poljskem odporniškem gibanju je sodeloval tudi krakovski nadškof in kardinal, princ Adam Stefan Sapieha (1867–1951), ki je negativen odnos do nacistov izpričal s kljubovalno gesto, ko je Hansu Franku za večerjo postregel s črnim kruhom, marmelado iz sladkorne pese in kavnim nadomestkom (Davies, God's Playground, str. 164; George Weigel, Apostol upanja: Življenje in delo papeža Janeza Pavla II, Vernar Consulting, Bled, 2000, str. 71). Kot duhovna stebra poljskega odpora proti totalitarizmu sta se proslavila tudi poznejši kardinal Stefan Wyszyński (1901–1981) in kardinal Augustyn Hlond (1881–1948). Tudi v duhovniških redovih manjših bratov so izstopali plemeniti posamezniki: Maksimilijan Kolbe (1894–1943) je pred vojno objavljal članke v spornih dnevnikih s protisemitsko vsebino. Med vojno je bil skupaj s štirimi patri iz samostana v bližini Varšave izgnan v taborišče Auschwitz, kjer je pozneje prostovoljno izbral smrt namesto nekega Juda (Davies, Rising '44, str. 104). Po vojni ga je katoliška cerkev povzdignila v svetnika. Tudi Karol Wojtyła (1920–2005), poznejši krakovski nadškof, kardinal in donedavnega papež Janez Pavel II, ni zelo oddaljen od svetniškega statusa. Med vojno je sodeloval v skrivni skupini umetnikov in kot mlad igralec uprizarjal prepovedana dela. Ko se je nekoč za las izognil Gestapu in rešil v zavetje kardinala Sapiehe, je bila njegova nadaljnja pot bolj ali manj začrtana (gl. Weigel, nav. delo, str. 69–70). 19 Sodelovanje je potekalo v skladu s tajnim protokolom, ki sta ga zunanja ministra Joachim von Ribbentrop (1893–1946) in Vjačeslav Molotov (1890–1986) podpisala 28. septembra v Moskvi. Glasil se je takole: »Podpisana opolnomočenca se ob sklenitvi nemško-sovjetskega sporazuma o razmejitvi in prijateljstvu zavezujeta: pogodbenici na svojem ozemlju ne bosta tolerirali poljske agitacije za ozemlja druge pogodbenice. Na svojem ozemlju bosta v kali zatirali takšno agitacijo in druga drugo obveščali o sprejetju primernih ukrepov« (Nazi-Soviet Relations 1939–1941, nav. v: Bronisław Kuśnierz, Stalin and the Poles, Hollis & Carter, London, 1949, str. 168). 20 Prav tam, str. 168. 21 Sporazum je bil 28. septembra sklenjen v Moskvi in se je imenoval Nemško-sovjetski sporazum o prijateljstvu, sodelovanju in razmejitvi. 22 Shirer, nav. delo, str. 949. 23 Gl. Keith Sword, »Poland«, v: Dear in Foot, nav. delo, str. 695–705; E. Duraczyński, Wojna: Okupacja, 1939–1943, nav. v: Davies, Rising '44, str. 85–86. 24 Mark Mazower, Temna celina: dvajseto stoletje v Evropi, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2002, str. 169. 25 Gl. Jan Moor-Jankowski, Holocaust of Non-Jewish Poles During WWII, dostopno na: http://www. warsawuprising.com/paper/jankowski1.htm, 4. 12. 2004. 26 O nacistični organizaciji Lebensborn gl. npr. Nebojša Dragosavac, »Lebensborn – člen v zarotah molka«, I. in II. del, Borec, št. 608–611 (2003) in št. 612–616 (2004).

115  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 27 Sword, nav. delo, v: Dear in Foot, nav. delo, str. 695–705; Davies, God's Playground, str. 329–331; isti, Rising '44, str. 86–118; isti, Heart of Europe, str. 56–59; Shirer, nav. delo, str. 946–953; Mazower, nav. delo, str. 163–168. 28 Tadeusz Bór-Komorowski, The Secret Army, The Macmillan Company, New York, 1951, str. 46–47. 29 Iz podatkov o popisu prebivalstva, ki je bil izveden leta 1931, je razvidno, da je v Republiki Poljski poleg 22 milijonov (69 odstotkov) Poljakov živelo tudi 4,5 milijona (15 odstotkov) Ukrajincev, 2,7 milijona (8,5 odstotka) Judov, 1,5 milijona (4,7 odstotka) Belorusov, 700.000 (2,2 odstotka) Nemcev in manjše število Rusov, Litovcev ter Čehov (Davies, God's Playground, str. 301). 30 Bór-Komorowski, prav tam. 31 Andrzej Paczkowski, »Poljska, 'sovražna država'«, v: Stéphane Courtois idr. (ur.), Črna knjiga komunizma: zločini, teror in zatiranje, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1999, str. 443–477. 32 Kuśnierz (nav. delo, str. 73) primerja deportacije s transportom črnih sužnjev iz Afrike v 19. stol. in ugotavlja, da »je bila edina razlika med NKVD in trgovci s sužnji v tem, da slednji zaradi lastnega interesa nikakor niso želeli izgubiti blaga že med transportom«. 33 Amnestija, ki se ni dosledno izvajala, sloni na zavezah iz poljsko-sovjetskega sporazuma, sklenjenega 30. julija 1941, po nemškem napadu na ZSSR in posledični otoplitvi odnosov med poljsko begunsko vlado v Londonu in Moskvo. Ker je šlo v primeru deportirancev s predvojnih poljskih ozemelj za protipravni odvzem prostosti popolnoma nedolžnim ljudem, je izraz amnestija nadvse cinična formulacija (prim. Kuśnierz, nav. delo, str. 64–88; Paczkowski, nav. delo, str. 451–453; Sword, nav. delo, v: Dear in Foot, nav. delo, str. 699 ). 34 Njihov edini »zločin« je bil, da so služili v »buržoazni vojski« in se udeležili »svetovne kontrarevolucije proti ZSSR« (Kuśnierz, nav. delo, str. 95). 35 Masaker poljskih oficirjev v gozdu Katyń pri Smolensku je postal politična kontroverzapar excellence, saj je nacističnemu ministru za propagando in ljudsko prosveto Josephu Goebbelsu s časovno dobro tempirano objavo podatkov o sovjetskem zločinu skoraj uspelo povzročiti razkol v zavezniškem taboru. SZ je pretrgala odnose s poljsko begunsko vlado 25. aprila 1943, po tem, ko je ta zaprosila Mednarodni odbor Rdečega križa v Ženevi, naj izvede preiskavo. Mnenja o tem, kdo je zagrešil zločin, so bila v tistem času deljena tudi v zavezniškem taboru, čeprav je v skrivnem poročilu sir Owen O´Malley, britanski ambasador pri begunski vladi, namignil na verjetnost sovjetske krivde. Prosovjetsko javno mnenje v angleških vladnih in razumniških krogih je bilo tako močno in prevladujoče, da so vse zahodne informacijske službe dobile ukaz, naj sledijo sovjetski interpretaciji dogodka. Sovjetska stran je vztrajno zatrjevala, da so zločin zagrešili Nemci poleti, med prodorom v SZ, čeprav so materialni dokazi pričali nasprotno: 1.) mednarodna komisija je na truplih našla dokumente, ki so bili datirani v aprilu 1940 in nič pozneje; 2.) nad grobovi so se zarasla drevesca, stara približno tri leta; 3.) pomorjeni vojaki so imeli oblečena topla spodnja oblačila, kar posredno dokazuje, da so bili ustreljeni v hladnejšem, pomladnem času. V uradnem komunikeju 15. aprila 1943 je Sovjetski informacijski urad objavil novico, da so potekala v bližini morišča pri kraju Gnezdovaja arheološka izkopavanja, argument pa so Nemci relativizirali z objavo imen žrtev in vsebino najdenih dokumentov. Ko je general Sikorski na obisku pri Stalinu

116  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST poizvedoval o usodi pogrešanih oficirjev, ga je slednji poskušal odpraviti s prozorno lažjo, da so ti pobegnili v Mandžurijo. Po vojni se je sovjetska propaganda domislila umazane zvijače. V beloruskem kraju Hatin pri Minsku, eni od mnogih porušenih in požganih vasi v nemški protipartizanski ofenzivi, kjer se je nečastno proslavila tudi Dirlewangerjeva brigada, ki jo bomo pozneje srečali v varšavski vstaji, so postavili spomenik žrtvam. Glavni namen spominskega obeležja je bil ustvarjanje semantične zmede in zavajanje javnosti, k čemur je zelo pripomogla jezikovna podobnost obeh toponimov. Tako kot je komunistični propagandi uspelo vstajo v varšavskem getu iz leta 1943 in varšavsko vstajo iz leta 1944 združiti v en sam dogodek mitskih razsežnosti, sta se tudi Katyń in Hatin v zavesti ljudi zlila v en sam »barbarski zločin fašističnih zveri«. Sovjetska oblast je bila pripravljena uradno priznati odgovornost NKVD pri poboju šele aprila 1990, natanko petdeset let po dogodku. Oktobra 1992 je ruski predsednik Boris Jelcin poljski vladi izročil vso dokumentacijo, ki je nedvoumno potrdila, da je bil zločin zagrešen po ukazu Stalina in sovjetskega politbiroja (Davies, Rising '44, str. 44, 48–49, 52, 115–116, 156, 518–519; isti, »Khatin«, v: Dear in Foot, nav. delo, str. 511; Sword, nav. delo, v: Dear in Foot, nav. delo, str. 506 in 508; Christopher Andrew in Oleg Gordievsky, KGB: The Inside Story of its Foreign Operations from Lenin to Gorbachev, Hodder & Stoughton, London, etc., 1990, str. 200, 260, 540; Kuśnierz, prav tam). 36 Paczkowski, nav. delo, str. 250–251, 448–450; Kuśnierz, nav. delo, str. 88–126; Warsaw Uprising 1944, Katyn Forest Massacre: Minutes of the Politburo of the Central Committee Meeting in March 5, 1940, excerpts, dostopno na: http://www.warsawuprising.com/katyn.htm, 3. december 2004. 37 Pogosto uporabljan termin v okupirani Poljski, ki označuje politični in vojaški odpor, lojalen begunski vladi. 38 Po porazu v septembrski vojni se je znaten delež vojaštva in tudi visokih civilnih funkcionarjev zatekel na Madžarsko in v Romunijo. Od tu so se razkropljeni poskušali prek Jugoslavije prebiti do francoskih posesti v Levanti ali pa do Francije. To je tudi uspelo 43.000 poljskim oficirjem in vojakom, 40.000 pa so jih rekrutirali iz poljske skupnosti v Franciji (Neal Ascherson, The Struggles for Poland, Random House, New York, 1987, str. 118). V Romuniji sta se znašla na nemško zahtevo internirani poljski predsednik in vlada, ki je nato odstopila in omogočila formiranje nove vlade v Franciji. 30. 9. 1939 je predsednik Mościcki prenesel vsa pooblastila na Władysława Raczkiewicza, ki je sestavo nove vlade v Franciji zaupal generalu Władysławu Sikorskemu. Novi premier in vrhovni poveljnik oboroženih sil Sikorski je kot gorečen nasprotnik predvojnega režima Sanacja in prepričan demokrat vodilno vlogo v novi vladi narodne enotnosti namenil štirim opozicijskim strankam: Kmečki stranki (PSL), Socialistom (PPS), Narodnim demokratom (ND) in Laburistični stranki (SP). Vlado sta nemudoma priznali Francija in Velika Britanija ter še nekaj nevtralnih držav. Sprva je bila nastanjena v hotelu Regina v Parizu, nato v mestu Angers, po padcu Francije pa so njen sedež premestili v London. Decembra 1939 je bilo ustanovljeno tudi predstavniško telo ali Narodni svet (Rada Narodowa), ki sploh ni imelo zakonodajnih pristojnosti, ampak le posvetovalno vlogo, njegov predsednik pa je postal svetovno znani pianist Ignacy Paderewski, ki je z virtuoznim igranjem Chopina nekoč očaral Woodrowa Wilsona in zastopal poljsko stran leta 1919 pri Versajskem sporazumu (Davies, Rising '44, str. 34; Sword, nav. delo, v: Dear in Foot, nav. delo, str. 700–702).

117  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 39 Na položaju delegata so se zvrstili A. Bniński (1884–1942) v Poznańu, Cyril Ratajski (1875– 1942) v Varšavi, po aretaciji Bnińskega leta 1941 profesor Jan Piekałkiewicz (1892–1943) in J. S. Jankowski (1882–1953) (Davies, God's Playground, str. 346; Grzegorz Ostasz, The Polish Government-in-Exile's Home Delegature, dostopno na: http://www.polishresistance-ak.org/ 17%20Article.htm, 22. 1. 2004). 40 Stefan Korbonski, Fighting Warsaw: The Story of the Polish Underground State 1939–1945, Hippocrene Books, Inc., New York, 2004, str. 37–39. 41 Kot reakcija na brutalne nemške deportacijske in pacifikacijske programe so bili ustanovljeni posebni Kmečki bataljoni (BCh). Do leta 1942 je obstajala formacija z imenom Narodna vojaška organizacija (NOW) desne provenience. Legendarni sloves enega prvih partizanskih poveljnikov si je kmalu po septembrski vojni pridobil major Henryk Dobrzański-Hubal (1896–1940). 42 Pred tem je moral general Sikorski imenovati dva poveljnika. General Tokarzewski je postal poveljnik ZWZ v sovjetski okupacijski coni in bil poslan v Lwów (nem. Lemberg, rus. Lvov, ukr. Lviv), na poveljniško mesto v nemški okupacijski coni pa je bil imenovan polkovnik Stefan Grot- Rowecki (1895–1944), odgovoren tudi za poljska ozemlja v nemškem rajhu, kjer je bilo delo še posebno nevarno (gl. Bór Komorowski, nav. delo, str. 86–87, 90). Vrhovni poveljnik obeh con je postal general Kazimierz Sosnkowski-Godziemba (1885–1969), sicer načelnik generalštaba pri generalu Sikorskem. 43 Stafford, Britain and European Resistance, str. 132–133. 44 Nacisti so uporabljali metodo množične odgovornosti ali kolektivno kaznovanje; za vsakega mrtvega nemškega vojaka ali civilnega uradnika so postrelili sto Poljakov. 45 Andrzej Sławiński, Collaboration with the Germans in occupied countries – the case of Poland, dostopno na: http://www.polishresistance-ak.org/26%20Article.htm, 27. 3. 2007. 46 Bór-Komorowski, nav. delo, str. 69, 148–150. 47 Jan M. Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944, Cambridge University Press, London in New York, 1974, str. 117. 48 Stafford, Britain and European Resistance, str. 31–32, 132. 49 Bór-Komorowski, nav. delo, str. 111–112; Mazower, nav. delo, str. 179; Ascherson, nav. delo, str. 99–100. 50 Nemci so Kutscherovo smrt kaznovali tako, da so na mestu atentata postrelili sto oseb iz zapora Pawiak in pozneje še dvesto v ruševinah geta, skupno torej tristo oseb in precej več kot pred dvema letoma, ko so v kraju Lidice na Češkem postrelili 198 ljudi kot kazen za Heydrichovo smrt. Krajev, kot sta Lidice in Ležáky, je bilo na Poljskem na stotine. 51 Bór-Komorowski, nav. delo, str. 154–160; Hempel, nav. delo, str. 51–54, 56–57; Davies, Rising '44, str. 89, 197–198; William Stevenson, A Man Called Intrepid: The Secret War 1939–1945, Sphere Books Ltd., London, 1978, str. 383. 52 T. Strzembosz, Akcje zbrojne podziemnej Warszawy, 1939–44, nav. v: Davies, Rising '44, str. 199.

118  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 53 Prirejeno po: Bohdan Kwiatkowski, Sabotaż i dywersja, nav. v: Marek Ney-Krwawicz, The Polish Underground State and Home Army, dostopno na: http://www.polishresistance-ak.org/2%20Article. htm, 22. 1. 2004. 54 Paul Reynaud, Mémoires, nav. v: Alexander Werth, Rusija u ratu 1941–1945, 1. zv., Otokar Keršovani, Rijeka, 1979, str. 46. 55 Raison d'être poljskega odporniškega gibanja ni bil več samo vsakdanji boj proti nemškemu okupatorju, kajti velika strategija je predvidevala tudi prevzem politične oblasti po izgonu Nemcev. 56 Ernest Llewellyn Woodward, British foreign policy in the Second World War, nav. v: Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944, str. 4. 57 Poljski general Władysław E. Sikorski (1881–1943) je poljskim enotam v sestavi avstroogrske vojske poveljeval že v prvi svetovni vojni, po njej pa se je izkazal v poljsko-sovjetski vojni (1920–1921), postal načelnik poljskega generalštaba in pozneje celo premier ter takoj nato vojni minister. Po vojaškem udaru maršala Piłsudskega se je moral zaradi nestrinjanja z njim umakniti iz vplivnih krogov. Kmalu po začetku nemške invazije je zapustil Poljsko in nato vodil novonastalo begunsko vlado, dokler ni v še vedno ne povsem pojasnjenih okoliščinah umrl v letalski nesreči 4. julija 1943, takoj po vzletu z Gibraltarja, kamor se je vrnil na vmesni postanek z inšpekcijskega potovanja k poljskim četam v Severno Afriko (Spencer C. Tucker, Who’s Who in Twentieth-century Warfare, Routledge, London in New York, 2001, str. 291–292; Janusz Piekalkiewicz, Vohuni, agenti, vojaki, Cankarjeva založba in Nolit, Ljubljana in Beograd, 1972, str. 313–335). 58 Jan Ciechanowski, Operation 'Tempest' – a general outline, dostopno na: http://www. polishresistance-ak.org/9%20Article.htm, 22. 1. 2004. 59 Woodward, nav. delo, v: Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944, str. 8. 60 Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944, str. 17. 61 Stalin je zahteval tudi mesto Lwów, ki ga je Vrhovni svet zavezniških sil leta 1919 prepustil Poljakom (Richard C. Lukas, The Strange Allies: The United States and Poland 1941–1945, The University of Tennessee Press, Knoxville, 1978, str. 46). 62 Lukas, nav. delo, str. 46–47. 63 Christopher Andrew in Vasili Mitrokhin, The Mitrokhin Archive: The KGB in Europe and the West, Penguin Books, London, 2000, str. 146–148. 64 Andrew in Gordievsky, nav. delo, str. 271–273; Henry Kissinger, Diplomacy, Simon & Schuster, New York, etc., 1994, str. 411. 65 Andrzej Sławiński, amaterski zgodovinar in doktor kemijskih znanosti, trdi: »Roosevelt je pri snovanju svoje politike do SZ upošteval le mnenje osebnega odposlanca Hopkinsa in nekdanjega ambasadorja v Moskvi, Josepha Daviesa. Popolnoma je zanemarjal nasvete in opozorila tako izkušenih poznavalcev Evrope, kot so bili: William Bullit, Loy Henderson, Charles E. 'Chip' Bohlen, George Kennan, Averell Harriman in gen. John Deane. Vsi so nekaj časa živeli v Moskvi« (Andrzej Sławiński, Policy of the United States of America towards the Soviet Union 1941–1945 and its Consequences for Poland, dostopno na: http://www.polishresistance-ak.org/23%20Article.htm, 21. 6. 2007).

119  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 66 Andrew in Gordievsky, nav. delo; Andrew in Mitrokhin, nav. delo; gl. Warsaw Uprising 1944, Roosevelt and Stalin meeting minutes, Teheran Conference, December 1943, dostopno na: http://www. warsawuprising.com/doc/teheran_roosevelt_stalin.htm, 3. 12. 2004. 67 Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944, str. 17. 68 Zahteve SZ so iz leta v leto rasle vzporedno s krepitvijo njenega vojaškega položaja. Kot ugotavlja Kissinger, »so bile glavna Stalinova skrb leta 1941 meje, do leta 1945 pa je to postal politični nadzor ozemelj za mejami« (Kissinger, nav. delo, str. 413). 69 Za SZ so bili personae non gratae predsednik Władysław Raczkiewicz (1885–1947), vrhovni poveljnik oboroženih sil Kazimierz Sosnkowski, nekdanji ambasador v Moskvi Stanisław Kot (1885–1975) in obrambni minister Marian Kukiel (1885–1972). 70 Potem ko je Stalin leta 1938 skoraj v celoti likvidiral Poljsko komunistično partijo (KPP), je šele po nemškem napadu na SZ dopustil ustanovitev nadomestne Poljske delavske stranke (PPR). To se je uradno zgodilo 5. januarja 1942. Stranka je imela tudi v ključnem obdobju vojne nizko podporo prebivalstva, kar je leta 1957 priznal tudi Gomułka, vendar je naglo krepila svojo vojaško organizacijo Ljudsko gardo (GL) (Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944, str. 114; Sword, nav. delo, v: Dear in Foot, nav. delo). Alternativna vlada je v sovjetski stvarnosti obstajala že kar nekaj časa. Pod Stalinovim mentorstvom je bila marca 1943 ustanovljena Zveza poljskih domoljubov (ZPP). To marionetno politično garnituro, sestavljeno iz servilnih osebnosti, je vodila Wanda Wasilewska. Skupine se je na Zahodu oprijel naziv »Stalinovi lakaji«, ker je slepo sledila diktatu sovjetske politike. ZPP se je strinjala z odpovedjo vzhodnim poljskim ozemljem in zagovarjala zavezništvo s SZ. Po prekinitvi diplomatskih odnosov z begunsko vlado je Stalin svoje zveste vazale nagradil tako, da jim je dovolil ustanoviti 2. poljsko armado na ozemlju SZ. Njen poveljnik je postal podpolkovnik Zygmunt Berling (1896–1980). Nova vojaška sila je bila prek ZPP podrejena sovjetskim oblastem. Oficirski zbor so sestavljali sovjetski oficirji, ki so jih nadzirali politični komisarji. 71 Herbert Feis, Churchill, Roosevelt, Stalin: the war they waged and the peace they sought, nav. v: Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944, str. 30. 72 Prav tam, str. 54. 73 Med letoma 1941 in 1945 je AK prejela pičlih 600 ton vojaških potrebščin iz anglo-ameriških skladišč; francosko in jugoslovansko odporniško gibanje sta prejela po 10.000 in 18.000 ton materiala (Ciechanowski, Operation 'Tempest', dostopno na: http://www.polishresistance-ak.org/ 9%20Article.htm, 22. 1. 2004; R. M. D. Foot, The British and the Home Army, dostopno na: http://www.polishresistance-ak.org/19%20Article.htm, 15. 6. 2007). 74 Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944, str. 55; isti, Operation 'Tempest'. 75 Stafford, Britain and European Resistance, str. 85. 76 Prav tam, str. 135. 77 General Stefan Rowecki-Grot je bil 30. junija 1943 ujet v zasedi. Izdal ga je mlad oficir AK Ludwig Kalkstein, ki ga je Gestapo nekako uspel pritegniti k sodelovanju. AK je izdelala načrt za reševalno operacijo, ki pa je ni bilo mogoče izvesti, ker so Nemci Roweckega odpeljali v Berlin. Obrnili so se

120  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST na begunsko vlado, ta pa na Churchilla, ki je obljubil pomoč. Nemcem so v zameno za Roweckega ponudili več zajetih nemških generalov, a so ti vse predloge zavrnili in zahtevali Rudolfa Hessa. Velika Britanija se s tem ni strinjala. Kmalu po začetku varšavske vstaje je dal besni Himmler generala Roweckega usmrtiti v taborišču Sachsenhausen, kjer je bil zaprt (Tadeusz Żenczykowski, Generał Grot: U kresu walki, nav. v: Davies, Rising '44, str. 111; Bór-Komorowski, nav. delo, str. 142). 78 Davies, Rising '44, str. 205. 79 Gl. Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944, str. 135–137, 200. 80 Kot dokaz za to, da je bil z načrti za vstajo seznanjen vrh zavezniške koalicije, Davies navaja telegram, ki ga je ameriški zunanji minister Cordell Hull 23. novembra 1943 poslal predsedniku Rooseveltu. V njem posreduje informacijo premierja Mikołajczyka, »da se na Poljskem proti Nemcem načrtuje vstaja, ki jo bodo sprožili pred ali ob prihodu sovjetskih enot na Poljsko, in sicer z vzajemnim soglasjem zaveznikov« (Davies, Rising '44, str. 206). 81 Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944, str. 161–162. 82 Vrhovni poveljnik poljskih oboroženih sil, general Sosnkowski, je v začetku julija 1943 imenoval generala Tadeusza Bór-Komorowskega na mesto poveljnika AK. Njegov načelnik generalštaba je postal general Tadeusz Pełczyński-Grzegorz, ki je to mesto zasedal že pod Roweckim. Med višjimi oficirji je prišlo do rahlega nasprotovanja imenovanju Bór-Komorowskega za poveljnika AK, in sicer zaradi njegovega desničarskega političnega prepričanja v času, ko se je javno mnenje nagibalo v levo. Nanj so leteli tudi strokovni očitki zaradi neopravljene štabne šole, ki so jo po tradiciji morali imeti vsi visoki oficirji. Primanjkovalo mu je tudi izkušenj z visokih in odgovornih položajev (prav tam, str. 150–151). 83 Kot je v svojem poročilu vrhovnemu poveljniku poljskih sil 20. 11. 1943 ugotavljal že Grot- Rowecki (nav. v: Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944, str. 90–91, 100–101), »zlasti mladi ljudje z navdušenjem sprejemajo komunistične pozive za začetek oboroženega boja proti Nemcem, saj nestrpno pričakujejo boj in jih čakanje na signal AK za začetek splošne vstaje utruja«. Obstajala je bojazen, da bo PPR prezgodaj začela vstajo in tako postavila londonske voditelje v brezizhoden položaj, v katerem ne bi mogli več nadzirati in usmerjati poteka dogodkov. 84 Bór-Komorowski, nav. delo, str. 176–178, 183. 85 Davies, Rising '44, str. 207. 86 Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944, str. 72–74; gl. Davies, Heart of Europe, str. 95–137, 235–240. 87 Davies, Rising '44, str. 208–209. 88 Podoben odziv na okupacijo lahko zasledimo tudi v vedenju dveh vplivnih Slovencev. Zadnji ban Dravske banovine, Marko Natlačen, je bil rojen v Mančah in je kot primorski Slovenec dobro poznal Italijane. Ko so se sovražnikove čete v aprilski vojni naglo približevale Ljubljani, se je poskušal pogajati z nemškimi poveljniki o morebitni okupaciji celotnega slovenskega ozemlja. Ljubljanski nadškof dr. Gregorij Rožman, doma iz Dolinčič (nem. Dolintschitschach) na avstrijskem Koroškem, pa je odraščal pod nemškim političnim in kulturnim pritiskom. Morda je bil prav zato bolj naklonjen Italijanom.

121  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 89 Vrhovni poveljnik AK – general Tadeusz Bór-Komorowski (1895–1966), vladni delegat Jan Stanisław Jankowski-Sobół (1882–1953), poveljnik varšavskega mestnega okrožja – general Antoni Chruściel-Monter (1895–1960) ter namestnik vrhovnega poveljnika AK – general Leopold Okulicki- Niedźwiadek (1898–1946). 90 Cyrus Leo Sulzberger, Memoari: sedem celin in štirideset let, Globus, Zagreb, 1980, str. 43–44. 91 Britanska vlada ni zaupala uradnim poročilom svoje prve zaveznice. Preverjanja njihove verodostojnosti se je lotila tako, da je v okupirano Poljsko poslala agenta MI6 s psevdonimom Salamander, za katerim se je skrival skrivnostni mož po imenu Józef Retinger, prostozidar, poliglot, prijatelj in osebni svetovalec generala Sikorskega ter siva eminenca poljske begunske politike. Salamandrov drzni skok s padalom (star je bil že 56 let) je organizirala SOE, zanj pa je poleg Britancev vedel le Mikołajczyk. Na misiji je nosil obrazno masko, da bi prikril svojo identiteto, a se kljub temu ni izognil poskusu atentata. Salamader je bil namreč znan zagovornik poljsko-sovjetske sprave in je bil poslan na Poljsko, da razišče javno podporo komunističnim in prokomunističnim organizacijam, možnost sodelovanja z demokratičnimi strankami in verjeten odziv prebivalstva na izbruh vstaje. Njegova ocena vojaške moči AK, sploh pa prostodušna opazka, da je »Poljska poljska le ponoči«, nekaterih pripadnikov odporniške elite ni spravila v dobro voljo. Zastrupila ga je neka mlada ženska, ki je prejela ukaze od poveljnika obveščevalne službe AK (polk. Kazimierz Iranek-Osmecki-Heller). Strup ga ni ugonobil, ampak le paraliziral, tako da so ga morali pod lažnim imenom pustiti na nemški kliniki, kjer je okreval; Poljsko je zapustil skupaj z zajeto nemško raketo V2 (gl. Davies, Rising '44, str. 53–54, 213–219, in Korbonski, nav. delo, str. 296–301). 92 (Ne)srečno naključje je hotelo, da je bil vrhovni poveljnik poljskih sil prav takrat pri Andersovih četah v Italiji, zato vlada pri svoji odločitvi ni mogla upoštevati njegovega strokovnega mnenja. 93 Avtor načrta vstaje v Varšavi je bil obrambni minister, general Kukiel. Ironija je, da je begunska vlada načrt ignorirala, čeprav se je skladal z njeno strategijo politične demonstracije, vendar ga je Bór- Komorowski vseeno uporabil v manj primernem času (Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944, str. 162–163). 94 Stefan Korboński, The Polish Underground State, nav. v: Davies, Rising '44, str. 210. 95 Nav. v: Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944, str. 285. 96 Prav tam, str. 158. 97 Prav tam, str. 290–291. 98 Studium Polski Podziemnej, Armia Krajowa w Dokumentach, nav. v: Davies, Rising '44, str. 212–213; Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944. Isti avtor (prav tam, str. 119–120) pravi, da »teoretično vrhovni poveljnik sploh ni bil pristojen izdajati AK zavezujočih direktiv brez posvetovanja s kabinetom. V praksi je lahko – in Sosnkowski pogosto tudi je – poskušal navdihniti poveljnika AK, naj ne upošteva vladnih direktiv, ne da bi mu to ukazoval«. Nasprotja med predsednikom vlade in vrhovnim poveljnikom so zmanjševala avtoriteto vlade med odporniškimi voditelji in jih celo spodbujala k formuliranju lastnih, pogosto neustreznih političnih in vojaških rešitev brez sodelovanja nadrejenih. Vodstvo odporniškega gibanja namreč ni imelo pred očmi celotne mednarodne situacije, podobno kot poljska begunska vlada ni popolnoma razumela notranje. Obe instanci sta bili zato medsebojno odvisni.

122  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 99 Davies, Rising '44, str. 46–47. 100 Še bolj sovražno razpoloženi do AK so bili pripadniki AL in sovjetski partizani. Bór-Komorowski (nav. delo, str. 193) pravi, da je bil tedaj v okrožju Wilno prestrežen ukaz, ki je sovjetskim partizanom narekoval, naj poskušajo likvidirati AK. 101 Po Stalinovem dekretu so termin Poljska domača armada v uradnih poročilih zamenjali s slabšalnimi izrazi: »beli Poljaki«, »ilegalne formacije«, »uporniki« in najpogosteje kar »banditi« (Davies, Rising '44, str. 224). 102 Bór-Komorowski, nav. delo, str. 192–198; Davies, Rising '44, str. 219–224; gl. Kuśnierz, nav. delo, str. 208–221; Mazower, nav. delo, str. 248; Paczkowski, nav. delo, str. 453–455; Janusz K. Zawodny, Nothing but Honour: The Story of the Warsaw Uprising, 1944, Hoover Institution Press, Stanford, 1978, str. 98–100. 103 Prva (poljska) neodvisna padalska brigada je na vrhuncu varšavske vstaje sodelovala na Zahodu v operaciji Market Garden, slabo zasnovanem zavezniškem poskusu zavzemanja mostov na Renu, ki se je končal tragično. 104 Studium Polski Podziemnej, Armia Krajowa w Dokumentach, nav. v: Davies, Rising '44, str. 225– 226, 657–658; Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944, str. 67. 105 Drugače kot Foreign Office se je general Gubbins iz SOE zaradi osebnih simpatij do Poljakov na njihove zahteve odzval pozitivno. 106 Stafford, Britain and European Resistance, str. 144–145, 182. 107 Prvega avgusta 1944 je bilo številčno stanje oborožitvenih sistemov AK naslednje: 1000 karabink, 300 pištol, 60 lahkih mitraljezov, 7 težkih mitraljezov, 35 specialnih karabink in bazuk, 1700 revolverjev in 25.000 granat. Tudi zaloge streliva so bile skromne: 35 nabojev na pištolo, 300 nabojev na brzostrelko, 50 granat za protitankovski top (ki ga ni bilo), 190 kosov streliva na karabinko, 500 kosov streliva za lahki mitraljez in 2300 za težkega. Poveljujoči oficir inženircev AK v Varšavi je poleg tega imel na voljo še pičlih 54 kilogramov eksploziva (Jerzy Kirchmayer, Powstanie Warszawskie, nav v: Zawodny, nav. delo, str. 26–27). 108 Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944, str. 215, 220–221. 109 29. julija se je na zidovih pojavil razglas, ki ga je podpisal »general« J. S. Skokowski (pravzaprav je bil le polkovnik), poveljnik PAL. Sporočal je, da je general Bór s svojim štabom pobegnil iz mesta in da Skokowski prevzema poveljevanje vsem ilegalnim organizacijam in enotam ter razglaša splošno mobilizacijo in pripravo za takojšnjo akcijo. Vsebina ni bila samo neresnična, temveč je vsebovala tudi subverzivno sporočilo, s katerim je lažni »general« Nemce opozoril na verjetnost vstaje (Kuśnierz, nav. delo, str. 224; Zawodny, nav. delo, str. 40). 110 Kljub negotovim vojaškim in političnim načrtom Sovjetov je poljska stran vstajo začela brez diplomatske priprave, kakor da bi želela z izvršenim dejstvom presenetiti tako Nemce kot Sovjete. Mikołajczyk je Sovjete o nameri prvič obvestil šele 31. julija ob 21. uri, torej tri ure po Bórovem ukazu za začetek vstaje. Prvi je bil s tem seznanjen zunanji minister Molotov, vendar novica nanj ni naredila vtisa. Pripomnil je, da so enote RA le še deset kilometrov od Varšave, s čimer je najbrž namigoval na skorajšnjo sovjetsko zasedbo. Ko je 3. avgusta Mikołajczyka končno sprejel Stalin, se

123  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST je Varšava že bojevala. Toda premierjev pogajalski položaj se zaradi tega ni okrepil, ampak je med tem postal tako šibak, da je moral Stalina prositi, naj pomaga prizadetemu mestu (Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944, str. 66–68; 228, 295). 111 Władysław Bartoszewski, Dni walczącej Stolicy: Kronika Powstania Warszawskiego, Świat Książki, Varšava, 2004, str. 21–22; Bór-Komorowski, nav. delo, str. 214–215. 112 Bartoszewski, nav. delo, prav tam. 113 Bór-Komorowski, nav. delo, prav tam. 114 Policijska ura se je začela zelo zgodaj, ob 20. uri. 115 Ukaza ni bilo več mogoče preklicati zaradi strogih pravil delovanja skrivnih zvez (Aleksander Skarzynski, Polityczne Przyczyny Powstania Warszawskiego, nav. v: Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944, str. 242). 116 Trditve generala Chruściela, da je 79 odstotkov vstajnikov oboroženih in pripravljenih na boj, so najbrž pretirane. Zawodny (nav. delo, str. 26) omenja generala Kirchmayerja in druge zanesljive vire, ki govorijo o 36.500–40.000 vstajnikih. Ob izbruhu vstaje jih je bilo verjetno oboroženih le štiri do šest odstotkov, torej 1500 (največ 2500). Opirajoč se na statistiko, je poljski general Kirchmayer (nav. v: Zawodny, prav tam) stanje ocenil kot »obupno«, saj je po njegovih ocenah količina orožja in streliva zadoščala le za dva dneva bojevanja; 90 odstotkov mobiliziranih vojakov so zato obravnavali kot rezervo. Adam Borkiewicz (Powstanie Warszawskie 1944, nav v: Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944, str. 115) je leta 1957 ocenjeval, da je AK 1. avgusta 1944 v Varšavi lahko oborožila le šestino vojakov, Skarzynski (nav v: Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944, str. 115–116) pa, da je imela dovolj orožja le za 3500 mož od 35.000 pripadnikov bojnih enot, torej le za desetino vojakov. 117 Bartoszewski, nav. delo, str. 20; Davies, Rising '44, str. 235–238; Tadeusz Kondracki, The Warsaw Uprising, dostopno na: http://www.polishresistance-ak.org/4%20Article.htm, 22. 1. 2004. 118 Bór-Komorowski, nav. delo, str. 216. 119 Melanholična pesem je postala poljska nacionalna himna 26. februarja 1927. 120 Davies, Rising '44, str. 1–4. 121 Prav tam, str. 7. 122 Zbigniew Siemaszko, »Łączność Radiowa Sztabu Naczelnego Wódza w Przededniu Powstania Warszawskiego«, nav v: Davies, Rising '44, str. 11. 123 Prav tam, str. 12. 124 Bartoszewski, nav. delo, str. 24–25. 125 Bór-Komorowski, nav. delo, str. 225. 126 Nav v: Bartoszewski, nav. delo, str. 32. 127 Davies, Rising '44, str. 9. 128 Bór-Komorowski, nav. delo, str. 228; Davies, Rising '44, str. 245, 247. 129 Bór-Komorowski, nav. delo, str. 235. 130 S tankom tipa panter, ki so ga zaplenili Nemcem, so pripadniki 3. čete udarnega bataljona Zośka 5. avgusta osvobodili koncentracijsko taborišče Gęsiówka (Gosja farma) in gotove smrti rešili približno

124  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 400 zaprtih Judov, ki so se pridružili Poljakom v boju (gl. Wojciech Rostafinski,How the Last Jews in Warsaw Were Saved, dostopno na: http://www.warsawuprising.com/savejews.htm, 4. 12. 2004). 131 Gl. Stanislas Likiernik, By Devil's Luck: A Tale of Resistance in Wartime Warsaw, nav v: Davies, Rising '44, str. 238–239. 132 Davies, Rising '44, str. 263. 133 Malo pred začetkom vstaje so Britanci sklenili na Poljsko poslati podpolkovnika D. T. Hudsona (SOE), ki se je vrnil z vojaške misije pri Titovih partizanih v Jugoslaviji. Načrt sta preprečila Stalinov veto in močno nasprotovanje FO, ki je zahteval sovjetsko odobritev. Njegova napotitev je bila zato v »interesu harmoničnih anglo-sovjetskih odnosov« preložena. Po vztrajnih prizadevanjih Poljakov in generala Gubbinsa, ki je bil leta 1939 sam pripadnik britanske vojaške misije na Poljskem, je bila 26. decembra 1944 kljub Ednovim spletkam na Poljsko vendarle odposlana misija s tajnim imenom Freston, ki jo je sestavljalo 6 mož s Hudsonom na čelu. Dokler jih ni ob prihodu Sovjetov aretiral NKVD in vrgel v gestapovsko ječo v Częstochowi, so bili pod zaščito generala Okulickega. S posredovanjem britanske ambasade v Moskvi so jih februarja izpustili, med tem pa je velika trojica na jaltski konferenci brez njihovih poročil rešila »poljsko vprašanje«. Pred odhodom iz Moskve, marca 1945, jim je višji britanski oficir zabičal, naj resnične zgodbe ne povedo nikomur, temveč naj vztrajno ponavljajo, da jih je iz taborišča za vojne ujetnike osvobodila Rdeča armada (Stafford, Britain and European Resistance, str. 184–185; gl. Davies, Rising '44, str. 447–452). 134 I. N. R. Davies, Britain and the Warsaw Rising, dostopno na: http://www.polishresistance-ak.org/ 20%20Article.htm, 27. 2. 2004. 135 Stafford, Britain and European Resistance, str. 136–137. 136 Davies (Rising '44, str. 264–265, 716) pravilno ugotavlja, »da je moral biti Churchill o vstaji obveščen že prej iz drugih virov. Glede na njegovo dokaj prorusko stališče v govoru lahko sklepamo, da ga je o vstaji poučil Foreign Office. Samo zase govori dejstvo, da Churchill v svojem govoru ni omenil potrebe Poljske po prijateljskih sosedah«. 137 Winston S. Churchill, Druga svetovna vojna, Borec, Ljubljana, 1964, str. 906–907. 138 J. L. van Eyssen, The Warsaw Airlift, dostopno na: http://www.warsawuprising.com/witness/ vaneyssen.htm, 4. 12. 2004; Michael Alfred Peszke, The Polish Underground Army, the Western Allies and the Failure of Strategic Unity in World War II, McFarland & Company, Inc., Jefferson, N. C., 2005, str. 167; Davies, Rising '44, str. 311. 139 Davies, Rising '44, str. 53. 140 Potem ko je sovjetska vlada 22. julija 1944 ustanovila Poljski komite narodne osvoboditve (PKWN; oz. Lublinski komite – op. a.), so načelniki združenega poveljstva ameriškemu predsedniku predlagali, naj prekliče nakazilo denarja, ker pogoji ne bodo izpolnjeni. Denar se je sprostil šele tri tedne po začetku vstaje (Lukas, nav. delo, str. 72). 141 I. N. R. Davies, nav. delo. 142 Lukas, nav. delo, str. 72–73. 143 Prav tam.

125  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 144 Gl. Stephen Koch, Dvojna življenja: vohuni in pisatelji v sovjetski vojni idej proti zahodu, Mladinska knjiga, Ljubljana, 1995, str. 432; Jacek Tebinka, Policy of the Soviet Union towards the Warsaw Uprising 1. 8. – 2. 10. 1944, dostopno na: http://www.polishresistance-ak.org/6%20Article.htm, 22. 1. 2004. Ameriški predsednik Franklin D. Roosevelt naj bi bil mnenja, da je Stalin v osnovi dober človek in dober voditelj svojega ljudstva, sovjetski režim in politični sistem, ki temelji na socializmu, pa je mogoče spremeniti v demokratično ureditev. Predsednik je mislil, da lahko sam manipulira s Stalinom. Bil je prepričan, da sovjetski voditelj ni imperialist. Profesor Nisbet pravi, »da je Roosevelt pod vplivom Wilsona gojil dosledno protiimperialistično držo in bil zato pripravljen pozabiti na prave prijatelje – 'imperialistično' Britanijo in Francijo – z namenom, da bi ugodil voditelju socialističnega oz. komunističnega sistema, ki bi moral biti v načelu nasprotnik imperializma. Velika ironija je dejstvo, da je bil Stalin diktator, tiran, množični morilec in protagonist totalitarnega sistema, poleg tega pa najbrž tudi največji imperialist« (Robert Nisbet, Roosevelt and Stalin – The Failed Courtship, nav v: Andrzej Sławiński, Policy of the United States of America towards the Soviet Union 1941–1945 and its Consequences for Poland, dostopno na: http:// www.polishresistance-ak.org/23%20Article.htm, 21. 6. 2007). 145 Nav v: Kuśnierz, nav. delo, str. 223. 146 Žaljivo opazko, ki seveda leti na poljsko begunsko vlado v Londonu in AK, omenja nobelovec Czesław Miłosz (Prevzem oblasti, Nova revija, Ljubljana, 2003, str. 23). V svojem pretresljivem romanu vzporeja varšavsko vstajo s peloponeškimi vojnami. 147 Britance je o poteku vstaje s poročili iz prve roke obveščal poročnik John Ward, nekdanji pilot RAF in vojni ujetnik, ki mu je uspelo pobegniti Nemcem in se pridružiti AK. Od 1941 do 1945 je kot edini Britanec služil v AK ter med 7. avgustom in 29. septembrom 1944 pošiljal v London kodirana radijska sporočila. Med vstajo je pisal nekakšen dnevnik in njegovo vsebino v obliki člankov pošiljal uredništvu časopisa The Times kot njegov varšavski dopisnik (gl. Warsaw Uprising 1944, British government declassified WWII documents related to Lt. John Ward dispatches from Warsaw during the Uprising in 1944, dostopno na: http://www.warsawuprising.com/doc/crs.htm, 22. 6. 2007, in Lt. John Ward radio dispatches from Warsaw to London: August–September 1944, dostopno na: http://www.warsawuprising.com/doc/dispatches1.htm, 4. 12. 2004). 148 Davies, Rising '44, str. 268, 270–271. 149 Prav tam, str. 272. 150 Pred njim ga je 31. julija sprejel Molotov. »Zakaj ste prišli sem?« ga je sprenevedajoče vprašal. Samozavestno mu je zagotovil, da je RA od Varšave oddaljena le še deset kilometrov in da jo bo kmalu zavzela. Stalina je opravičil, češ da ima preveliko obveznosti, čeprav je bilo jasno, da gre za klasično zavlačevanje. Predlagal mu je, naj se sestane s predstavniki Lublinskega komiteja, kar pa je premier sprva odklonil. 151 Ciechanowski, The Warsaw Rising of 1944, str. 66–67; Davies, Rising '44, str. 272–275; Lukas, nav. delo, str. 75–79; Zawodny, nav. delo, str. 90–92, 94–96. 152 Bartoszewski, nav. delo, str. 30.

126  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 153 Bór-Komorowski, nav. delo, str. 236; Tadeusz Sawicki, Rozkaz: zdławić powstanie, nav v: Davies, Rising '44, str. 249. 154 Bartoszewski, nav. delo, str. 57. 155 Erich von dem Bach-Zelewski (1898–1972) je bil nedvomno poljskega porekla po obeh starših. Kot obetaven mlad oficir je leta 1930 vstopil v nacistično stranko. Med vojno s SZ je postal Himmlerjev osebni predstavnik in vodja protipartizanskih operacij. Poveljniško odgovoren je bil za številne zločine nemških enot med zatiranjem varšavske vstaje. Po vojni se je presenetljivo izognil vojnemu tribunalu in izročitvi SZ. Leta 1951 ga je denacifikacijsko sodišče vseeno obsodilo na deset let, ki pa jih je večinoma odslužil v hišnem priporu. Leta 1961 se je vnovič znašel na sodišču, kjer je izjavil, da je »še vedno absolutno Hitlerjev človek«. V oporoki je zapisal, da je prav on v celico Hermanna Göringa pretihotapil strup (Tucker, nav. delo, str. 15–16; Wistrich, nav. delo, str. 6; Zawodny, nav. delo, str. 54). 156 Zawodny, nav. delo, str. 54. 157 Prav tam, str. 55–56. 158 RONA je bila ustanovljena sredi leta 1942, po nemškem zavzetju Lokotske regije oktobra 1941. Nemci so tamkajšnjemu kolaborantu Konstantinu Voskoboiniku dovolili ustanovitev regionalne samovlade, ki je pozneje postala znana kot Brjansko-lokotska republika. Po smrti Voskoboinika v rokah ruskih partizanov je vodja »republike« postal Bronisław Mieczysław Władysławowicz Kamiński, sovjetski državljan, ki ga je leta 1935 kot domnevnega poljskega in nemškega vohuna aretiral NKVD. Obsojen je bil na deset let gulaga v Čeljabinsku, vendar so ga po petih letih izpustili. Preselil se je v Lokot, ki so ga med vojno zavzeli Nemci. Kamiński je postal organizator lokalne milice, imenovane RONA, ki so jo sestavljali pretežno lokalni prostovoljci (85 odstotkov), pa tudi dezerterji iz RA in ruski vojni ujetniki. Štela je 10.000–15.000 mož ruske narodnosti ter nekaj pripadnikov ukrajinske in drugih etničnih manjšin. Brigada RONA je sodevala v nekaterih protipartizanskih operacijah in se celo borila z RA, dokler se ni z Nemci umaknila v Belorusijo in naprej na Poljsko, kjer je bila julija 1944 reorganizirana v Waffen-SS brigado RONA. Uporabili so jo za zatiranje varšavske vstaje, kjer se je bolj kot v boju z vstajniki (40 odstotkov izgub) »proslavila« s kriminalnimi dejanji. General von dem Bach-Zelewski je 27. avgusta brigado umaknil iz bojev, Kamiński pa je bil postavljen pred vojaško sodišče in usmrčen. Morebitne represalije njegovih mož so preprečili z razglasom, da ga je ustrelila AK. Brigado RONA so novembra 1944 razpustili, preostanek mož pa vključili v novoustanovljeno Rusko osvobodilno armado (ROA), ki ji je poveljeval general Andrej A. Vlasov (Hans von Krannhals, Der Warschauer Aufstand 1944, nav. v: Zawodny, nav. delo, str. 56; Davies, Rising ‘44, str. 284, 286; Warsaw Uprising 1944, RONA – Russian National Liberation Army (Russkaya Osvoboditelnaya Narodnaya Armiya), dostopno na: http://www.warsawuprising.com/paper/rona.htm, 27. 6. 2007; Muzeum Powstania Warszawskiego (izd.), Bronisław Mieczysław Władysławowicz Kamiński, dostopno na: http://www.1944.pl/index. php?a=site_text&id=12703&se_id=12709, 27. 6. 2007). 159 Najbolj zloglasna enota, ki so jo zaradi barbarskih metod boja zavračali celo general von dem Bach- Zelewski in drugi oficirji SS, je bila sestavljena iz navadnih kriminalcev (50 odstotkov moštva).

127  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Med oficirji je bilo 40 odstotkov prostovoljcev iz SZ, nekdanjih sovjetskih državljanov. Poveljnik brigade Dirlewanger je bil po varšavski vstaji odlikovan, čeprav je večkrat grozil nadrejenim. Po vojni so ga zajele francoske okupacijske sile, prepoznali in usmrtili pa so ga poljski vojni ujetniki (Davies, Rising '44, str. 545–546; Krannhals, prav tam). 160 Kozaški enoti sta bili najverjetneje del 15. kozaškega konjeniškega korpusa nemških oboroženih sil. Štel je do 70.000 mož, večinoma ruskih emigrantov po boljševiški revoluciji. Med njimi je bilo tudi nekaj Bolgarov, Srbov in pripadnikov drugih narodnosti pravoslavne veroizpovedi. Po vojni so se zadrževali v Avstriji, od koder so jih Britanci vrnili Sovjetom. Doletela jih je tragična usoda (Davies, Rising '44, str. 284; Zawodny, nav. delo, str. 67). 161 Davies, Rising '44, str. 252; gl. Warsaw Uprising 1944, German Crimes Committed During the Warsaw Rising, dostopno na: http://www.warsawuprising.com/doc/atrocities.pdf, 3. 12. 2004. 162 Krannhals, nav. delo, nav v: Zawodny, nav. delo, str. 57, 211. 163 Zawodny, nav. delo, str. 67–68. 164 Davies, Rising '44, str. 254. 165 Povezave med posameznimi otoki osvobojenega ozemlja so bile podnevi skoraj popolnoma onemogočene. Vstajniki so za premike s položaja na položaj uporabljali jarke, podzemne prehode v kleteh, s katerimi so med seboj povezali posamezne stavbe, in mestno kanalizacijo, ki je pridobivala čedalje večji pomen in so jo v sklepni fazi vstaje uporabljali za evakuacijo v okrožja, ki so jih še držali uporniki. Premagovanje večjih razdalj, ki je vključevalo plazenje skozi klavstrofobično ozke (ponekod le slab meter visoke in nekaj več kot pol metra široke), spolzke in srhljivo temačne kanale, je bilo skrajno nevarno početje. Vstajnike je spremljal zadušljiv smrad človeških iztrebkov in razpadajočih trupel, ki jih je nosil močan vodni tok. Ker je bil v kanalih mogoč le enosmerni promet, srečevanje ali prehitevanje pa neizvedljivo, so izdelali poseben prometni urnik. Ko so Nemci izvedeli za te premike, so jih poskušali preprečiti z metanjem ročnih bomb, zaplinjevanjem, polaganjem min, postavljanjem ovir in zažiganjem bencina (Warsaw Uprising 1944, City sewers as communication lines during the Warsaw Uprising, dostopno na: http://www.warsawuprising. com/paper/sewers.htm, 29. 5. 2005; Jan Rossman, In the Warsaw Sewers, dostopno na: http://www. warsawuprising.com/paper/warsaw_sewers.htm, 1. 7. 2007). 166 Gre za priljubljeno protitankovsko pehotno orožje PIAT (Projector, Infantry, Anti Tank) britanskega izvora, ki so ga pripadniki evropskih odporniških gibanj imenovali »piatka«. 167 Rafał E. Stolarski, The Production of Arms and Explosive Materials by the Polish Home Army in the Years 1939–1945, dostopno na: http://www.polishresistance-ak.org/25%20Article.htm, 30. 4. 2007. 168 Davies, Rising '44, str. 257, 259–260; Piekalkiewicz, nav. delo, str. 458–460. 169 Varšavski Judje in njihova usoda si v tem kontekstu zaslužijo temeljito obravnavo. Varšava je dolgo imela največjo judovsko skupnost na svetu, dokler je ni prehitel New York (Davies, Rising '44, str. 75). 350.000 Judov v predvojni Varšavi je bilo toliko, kolikor jih je živelo v vsej Franciji (Lucy S. Dawidowicz, The War against the Jews 1933–1945, Penguin Books, Bungay, 1987, str. 247). Takrat je imela Varšava približno 1,3 milijona prebivalcev, odnosi med Poljaki in judovsko manjšino so bili zmerno dobri. Judje so bili do nemške okupacije zelo vplivna etnična skupina, ne

128  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST le v Varšavi, temveč v državnem okviru. Nacisti so jim odvzeli premoženje in človečanske pravice ter jih novembra 1939 zaprli v geto, kamor jim je uspelo strpati 380.000 ljudi. Januarja 1943, ko so Nemci začeli z likvidacijo 70.000 prebivalcev geta, sta brezup in agonija prisilila Jude k uporu. Vstaja v varšavskem getu se je začela 19. aprila 1943. Vodil jo je poveljnik Judovske bojne organizacije (ŻOB), predvojni laburistični sionist Mordecai Anielewicz (1919–1943) (gl. Joan Comay, Who's Who in Jewish History, Routledge, London in New York, 2002, str. 25). Borcem ŻOB se je pridružila tudi desničarska organizacija Judovska vojaška zveza (ŻZW) in nekaj manjših politično nevezanih skupin. Približno 1000 judovskih vstajnikov se je kar 27 dni junaško upiralo daleč močnejši nemški vojaški sili, ki je »goloroke« borce naskakovala s tanki in artilerijo. Nemci so v napadu po različnih ocenah uporabili med 3000 in 5000 mož nemške, latvijske in ukrajinske narodnosti skupaj z enotami nemške vojske, policije in SS. Vodil jih je brigadir SS Jürgen Stroop. Poveljstvo ŻOB je 8. maja naredilo skupinski samomor, šele 16. maja pa je poveljnik Stroop lahko sporočil v Berlin, da je operacija zaključena in da geta ni več. Življenje je izgubilo 14.000 Judov, 7000 so jih transportirali v Treblinko, preostale v Majdanek. Petdesetim je uspelo pobegniti. Nemci so imeli verjetno okrog 400 mrtvih in 1000 ranjenih, Hilberg pa se sklicuje na Stroopovo poročilo, ki omenja le 16 mrtvih in 85 ranjenih na nemški strani (Joanna Hanson, »Warsaw risings«, nav. v: Dear in Foot, nav. delo, str. 985–986; Davies, Rising '44, str. 201–204; gl. Dawidowicz, nav. delo, str. 404–408; gl. Raul Hilberg, The Destruction of the European Jews, Quadrangle Paperbacks, Chicago, 1967, str. 319–327). Orisati je treba tudi odnose med Judi in Poljaki, saj je bila Poljska edina država v Evropi, kjer je med vojno obstajala skrivna organizacija Żegota (Rada Pomocy Żydom, Svet za pomoč Judom). Organizirala je finančno in medicinsko pomoč ter skrbela za nastanitev in osebne dokumente Judov, ki so se skrivali »na arijski strani« (gl. Irene Tomaszewski in Tecia Werbowski, Zegota: The Council for Aid to Jews in Occupied Poland 1942–1945, dostopno na: http://www.warsawuprising. com/zegota.htm, 29. 5. 2005; Andrzej Sławiński, Those who helped Polish Jews during WWII, dostopno na: http://www.polishresistance-ak.org/10%20Article.htm, 22. 1. 2004). Svet je za judovsko tragedijo izvedel po zaslugi poljskega odporniškega gibanja, ki je v London poslalo svojega kurirja. Jan Kozielewski alias Jan Karski (1914–1993) je bil eden izmed redkih Poljakov, ki so si kot obiskovalci mogli od blizu ogledati dogajanje v judovskem getu v Varšavi in v koncentracijskem taborišču Bełżec. Še pred koncem vojne je svoja doživetja popisal in objavil v knjigi, ki še danes velja za nepogrešljiv dokument (gl. Jan Karski, Story of a Secret State, Houghton Mifflin Company, Boston, 1944, str. 320–352, 380–389). Na Zahodu je judovsko tragedijo predstavil številnim pomembnim osebnostim, v Washingtonu tudi ameriškemu vrhovnemu sodniku Felixu Frankfurterju, ki se je odzval z besedami: »Nisem rekel, da ta mladi mož laže, ampak sem rekel, da mu ne morem verjeti.« Poročilo, ki ga je prinesel Karski, je bilo tako neverjetno, da so mnogi zahodni voditelji raje sami sebe prepričali, da je pretirano. Deloval je psihološki mehanizem zanikanja realnosti (t. i. kognitivna disonanca). AK trpljenja Judov ni samo nemo opazovala, ampak jim je vsaj simbolično pomagala. Že general Grot-Rowecki se je zavedal, da so verjetno Poljaki naslednji v vrsti za iztrebljenje. Judje so AK

129  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST izročili apel, v katerem so od zahodnih zaveznikov zahtevali represalije nad nemškim prebivalstvom. AK ga je takoj poslala v London, vendar ga BBC ni objavil (Bór-Komorowski, nav. delo, str. 100). Tako AK kot AL sta judovske borce pred vstajo v getu oskrbeli z orožjem. AK je prispevala nekaj »revolverjev, pušk, mitraljezov, 1000 ročnih bomb in nekaj eksploziva za proizvodnjo min«. Prispevek je bil skromen, ker je takrat tudi varšavski garniziji AK hudo primanjkovalo orožja (prav tam, str. 104–105; Andrzej Sławiński, Warsaw Ghetto Rising and The Polish Home Army, dostopno na: http://www.polishresistance-ak.org/5%20Article.htm, 22. 1. 2004). Pred varšavsko vstajo se je mnogo Judov (po ocenah vsaj 20.000) skrivalo v poljskem delu mesta, zato poljsko-judovski odnosi med vstajo ostajajo občutljivo in še do danes slabo raziskano področje. ŻOB je bila med vstajo podrejena PAL, nekomunistični odporniški skupini, ki pa je med vstajo priznala lublinski režim. V Starem mestu pa se je ŻOB taktično podredila AL, in sicer zato, ker je bila AK pripravljena v svoje vrste sprejeti le posamezne judovske borce, ne pa tudi kompaktnih enot. Med vstajo so različne poljske kriminalne skupine (tudi iz vrst AK) zagrešile nad judovskimi civilisti nekaj zločinov, ki pa niso bili politično ali rasno motivirani (Marek Jan Chodakiewicz, The Warsaw Rising, 1944: Perception and Reality, dostopno na: http://www.warsawuprising.com/doc/chodakiewicz1.pdf, 4. 12. 2004, str. 11–14). 170 Bartoszewski, nav. delo, str. 217–218, 223–224; Davies, Rising '44, str. 279–282. 171 Zawodny, nav. delo, str. 68, 149. 172 Davies, Rising '44, str. 297–298. 173 Prav tam. 174 Arthur Bliss Lane, I Saw Poland Betrayed, The Americanist Library, Western Islands, 1965, str. 30. 175 Lukas, nav. delo, str. 73; Warsaw Uprising 1944, Allied Support for Warsaw: Roosevelt-Churchill- Stalin communications. Selected documents, dostopno na: http://www.warsawuprising.com/doc/ Roosevelt_Churchill_Stalin.htm, 10. 8. 2007. 176 Davies, Rising '44, str. 301. 177 Roosevelt je bil pripravljen podpirati Poljake, kolikor bi to opravičeval vojaški smoter. 178 Davies, Rising '44, str. 302. 179 Churchill, nav. delo, str. 908. 180 Odnose med zavezniki ni kvarilo le dejstvo, da so Sovjeti zavračali prošnje na pomoč, temveč tudi poročila, da njihova zračna obramba strelja na britanska letala (Davies, Rising '44, str. 328). 181 Gl. Warsaw Uprising 1944, dostopno na: http://www.warsawuprising.com/doc/Roosevelt_ Churchill_Stalin.htm, 10. 8. 2007; Lukas, nav. delo, str. 74–75. 182 Nav. v: Peszke, nav. delo, str. 163. 183 Davies, Rising '44, str. 304. 184 Andrew in Mitrokhin, nav. delo, str. 158. 185 Gl. Andrew in Gordievsky, nav. delo, str. 265–270. Po vojni je v britanskih ministrstvih prišlo do prevetritev in kadrovskih čistk. Odstavljena sta bila tudi Peter Smollett, ki se je zatekel v rodno Avstrijo, in James Klugmann iz SOE, še en sovjetski krt, ki je postal uradni zgodovinar Komunistične partije VB. Smollett je bil pozneje žrtev stalinistične paranoje zaradi namišljene

130  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST sionistične zarote. Na procesu proti Slánskýju je bil razglašen za »imperialističnega agenta« in v Moskvi so celo načrtovali njegovo ugrabitev (prav tam, str. 302, 346). 186 Poleg Philbyja so peterico sestavljali še Donald Maclean, John Cairncross, Guy Burgess in Anthony Blunt. 187 Philbyjev biograf pravi, »da je danes znano, da se je Philby tja napotil po nalogu francoske sekcije Kominterne, česar ni izdal niti družini niti prijateljem. Uradno je nameraval povečati svoje možnosti za zaposlitev v diplomatski službi in izboljšati znanje nemškega jezika« (Phillip Knightley, Philby: the Life and Views of the KGB Masterspy, Pan Books Ltd., London, 1989, str. 38). 188 Charles E. Bohlen, Witness to History, nav. v: Wikipedia, the free encyclopedia, »Joseph E. Davies«, dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Joseph_E._Davies, 1. 10. 2007. 189 Med njim in ameriškim diplomatom ni sorodstvenih vezi. 190 Davies, Rising '44, str. 159–162. 191 George Orwell, »'As I Please'«, nav. v: Davies, Rising '44, str. 671–673. 192 Davies, Rising '44, str. 336–337. 193 Prav tam, str. 327. 194 Zawodny, nav. delo, str. 206. 195 Bór-Komorowski, nav. delo, str. 326–327. 196 Gl. Davies, Rising '44, str. 336. 197 V bitki za Britanijo je sodelovalo 1500 pilotov RAF, od tega kar 150 Poljakov (10 odstotkov). Poljska eskadrilja 303 je bila zavezniška zračna enota z največ zmagami (Hempel, nav. delo, str. 31). Skupaj so poljski piloti Nemcem zadali 12 odstotkov izgub in utrpeli le tretjino povprečnih izgub zaveznikov. Letalski maršal, sir Hugh Dowding, poveljnik lovskega letalstva RAF, je poudaril njihov izjemni prispevek k zmagi v bitki za Britanijo (Davies, Rising '44, str. 38). 198 Dear in Foot, nav. delo, str. 647. 199 William Daniel Leahy, »Adm. Leahy to the President, 5 September 1944«, nav. v: Davies, Rising '44, str. 341–342. 200 Gl. Zawodny, nav. delo, str. 137–149; Bór-Komorowski, nav. delo, str. 312–317; Bartoszewski, nav. delo, str. 225–242. 201 Gl. Warsaw Uprising 1944, Declaration Concerning Polish Home Army (granting combatant rights), dostopno na: http://www.warsawuprising.com/doc/combatant.htm, 11. 7. 2007. 202 Bór-Komorowski, nav. delo, str. 330. 203 Prav tam, str. 335–339; Zawodny, nav. delo, str. 206. 204 Kuśnierz, nav. delo, str. 226–227; Alexander Werth, Rusija u ratu 1941–1945, 2. zv., Otokar Keršovani, Rijeka, 1979, str. 208. 205 Earl Ziemke, »German–Soviet war«, nav. v: Dear in Foot, nav. delo, str. 343, 349. 206 Alexander Werth, Rusija u ratu 1941–1945, 1. zv., str. 206, 209. 207 Ziemke, nav. delo, nav. v: Dear in Foot, nav. delo, str. 343. 208 Gl. Antony Beevor, Stalingrad, Penguin Books, London, 2001, str. 239–265, 393–396. 209 Georgij K. Žukov, Spomini in premišljanja, DZS, Ljubljana, 1969, str. 504.

131  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 210 Prav tam. 211 Prav tam, str. 520–521, 531. 212 Gl. Werth, nav. delo, str. 145–150. 213 Ziemke, nav. delo, nav. v: Dear in Foot, nav. delo, str. 349–350. 214 Pri izbiri tajnih imen operacij ni šlo za nenadno navdušenje nad carističnimi generali (Kutuzov, Rumjancev, Bagration), ampak za prefinjeno propagandno potezo, namenjeno krepitvi velikoruskih čustev. 215 Žukov, nav. delo, str. 568–569. 216 Prav tam, str. 582. 217 Werth, nav. delo, str. 205. 218 Ziemke, nav. delo, nav. v: Dear in Foot, nav. delo, str. 350. 219 Davies, Rising '44, str. 162–164. 220 A. Ajnenkiel (ur.), »Na oczach Kremla: tragedia walczącej Warszawy w swietle dokumentów rosyjskich«, nav. v Davies, Rising '44, str. 279–280. 221 Davies trdi, da je sredi avgusta 1944 Stalinovo stališče do problematike varšavske vstaje oblikovalo šest dejavnikov: novice iz Varšave, pogovori s poljskim premierjem, napredovanje Rokosovskega na fronti, odnosi z Lublinskim komitejem, varnostne analize NKVD in velika strategija (Davies, Rising '44, str. 315). 222 Werth, nav. delo, str. 211. Werth je v intervjuju z Rokosovskim izvedel, da so se morali umakniti približno sto kilometrov nazaj, ker so Nemci v boju angažirali štiri dodatne oklepne divizije (prav tam, str. 213). 223 Heinz Guderian, Vojni memoari, nav. v: Werth, nav. delo, str. 216–217. 224 Ziemke, nav. delo, nav. v: Dear in Foot, nav. delo, str. 352. 225 Davies, Rising '44, str. 322. 226 Bartoszewski, nav. delo, str. 311–312. 227 Davies, Rising '44, str. 350. 228 Bliss Lane, nav. delo, str. 143. 229 Lukas, nav. delo, str. 82–83; Zawodny, nav. delo, str. 133–134. 230 Davies, Rising '44, str. 381. 231 Berlingova 1. poljska armada, ki je 1. julija 1944 štela 90.972 mož, jih je v bitki za mostišča na Visli izgubila 5662 (Zawodny, nav. delo, str. 211). 232 Davies, Rising '44, str. 383, 396–397. 233 Gl. Davies, Rising '44, str. 388–389. 234 Isaac Deutscher, Stalin: politična biografija, Globus, Zagreb, 1977, str. 472–473. 235 Zawodny, nav. delo, str. 207. 236 Bór-Komorowski je bil prepričan, da za nemškim dobrikanjem tičijo pragmatični razlogi in motivi. Sam ni nikdar verjel v iskrenost Poljakom naklonjenih čustev von dem Bacha-Zelewskega, ker je poznal njegovo mračno preteklost kot poveljnika SS in policije v poljski Zgornji Šleziji po letu 1939. Verjetno je bil razlog za spremenjen nemški odnos do vstajnikov ustanavljanje Volkssturma, ki

132  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST naj bi v okupiranih delih Nemčije izvajal podobne naloge kot Domača armada na Poljskem. S priznanjem statusa AK so Nemci verjetno želeli ustvariti precedens, ki bi pozneje zaščitil njihove partizane (nav. delo, str. 369–370). 237 Zawodny, prav tam. 238 Bór-Komorowski, nav. delo, str. 364. 239 Britanski tisk je »izrazil široko razširjeno prepričanje in pobožno upanje, da bo odstranitev vrhovnega poveljnika prispevala k izboljšanju poljsko-sovjetskih odnosov« (Davies, Rising '44, str. 409). 240 Gl. W. Jędrzejewicz (ur.), »Poland in the British Parliament, 1939–1945«, nav. v: Davies, Rising '44, str. 412, 414–416. 241 Bór-Komorowski, nav. delo, str. 371–372. 242 Zawodny, nav. delo, str. 193. 243 Med tistimi, ki so izkoristili kritje civilistov in pobegnili iz mesta, so bili tudi vladni delegat Jankowski, novi namestnik poveljnika AK, major Emil Fieldorf-Nil, in tudi novi vrhovni poveljnik AK, general Okulicki. Slednji je v okupirano Poljsko prišel šele maja 1944, tik pred začetkom varšavske vstaje. Spustil se je s padalom v strogi tajnosti in za njegov prihod ni vedel nihče razen najožjih sodelavcev. Prav zato se je med pogajanji za kapitulacijo izkazalo, da je najprimernejši kandidat za novega vrhovnega poveljnika AK, ki bo po Bórovem odhodu v ujetništvo nadaljeval s konspirativnim delom. Začel je reorganizacijo AK, vendar je kmalu uvidel, da je sleherni oboroženi odpor proti novim zavojevalcem jalov. 19. januarja 1945 je izdal ukaz, s katerim je uradno razpustil AK, sam pa ostal aktiven kot eden od vodij skrivne države. Dolgo je nezaupljivo zavračal stike s Sovjeti, dokler ni na ukaz premierjevega namestnika Jankowskega sprejel povabilo na pogajanja o prihodnosti Poljske. Udeležil se jih je, zavedajoč se, da gre za očitno past. Skupaj s petnajstimi drugimi poljskimi voditelji je bil aretiran, zaslišan in odpeljan v Moskvo, kjer so Sovjeti junija 1945 uprizorili proces, na katerem so šestnajsterico obtožili organiziranja protisovjetske dejavnosti, sabotaž, zločinov proti RA in številnih drugih namišljenih zločinov. ZDA in VB nista protestirali. Sovjetom je s posebnimi metodami zasliševanja in vodenja postopka uspelo zlomiti vse poljske voditelje razen Okulickega, ki je v tekoči ruščini pogumno kljuboval lažnim obtožbam. Seveda je bil prav tako kot drugi obsojen na dolgo zaporno kazen, vendar je s sodišča odšel z dvignjeno glavo in nasmeškom na obrazu. Še pred začetkom procesa je moral Okulicki za NKVD napisati dolgo poročilo, ki se je začelo s pripravami na polet s SOE na Poljsko in končalo z oceno trenutnega stanja. Okulicki je umrl v sovjetskem ujetništvu decembra 1946 v nepojasnjenih okoliščinah (Davies, Rising '44, str. 460–461, 466–467; gl. Kuśnierz, nav. delo, str. 228–235; Jerzy R. Krzyzanowski, Gen. Leopold Okulicki: the Last C-i-C of the Home Army, dostopno na: http://www. warsawuprising.com/paper/okulicki2.htm, 13. 10. 2005). 244 Zawodny, nav. delo, str. 194, 210–211. 245 Richard Overy, Russia's War, Penguin Books, London, 1999, str. 257. 246 Savkin, nav. v: Anton Žabkar, Marsova dediščina, 2. knj., FDV, Ljubljana, 2004, str. 96. 247 Ziemke, nav. delo, nav. v: Dear in Foot, nav. delo, str. 355. 248 Antony Beevor, Berlin: The Downfall 1945, Penguin Books, London, 2004, str. 206.

133  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 249 Zaradi načelne objektivnosti je na tem mestu treba posebej poudariti, da se je RA takrat izdatno angažirala drugje. Operirala je v Romuniji, Bolgariji, Jugoslaviji in na Madžarskem. 250 Overy, nav. delo, str. 245–246, 249. 251 Prav tam, str. 248. 252 Gl. Werth, nav. delo, str. 212–213. 253 Overy, nav. delo, str. 247. 254 Ameriški zgodovinar, ki se zaveda kontroverznosti sovjetskega zastoja pred Vislo avgusta 1944, se sklicuje na nemške dokumente, ki po njegovem dokazujejo, da bi RA v septembru že lahko postavila trajna mostišča in z njimi vsaj razbremenila AK, če že ne zavzela mesta (Lukas, nav. delo, str. 191). 255 Werth, nav. delo, str. 214. 256 Kuśnierz, nav. delo, str. 228. 257 Vladimir Benko, Zgodovina mednarodnih odnosov, Znanstveno in publicistično središče, Ljubljana, 1997, str. 276. 258 David Stafford, Secret Agent: The True Story of the Special Operations Executive, BBC Press, London, 2000, str. 223. 259 Roosevelt je zahrbtnemu sovjetskemu napadu na Poljsko nasprotoval manj kot pozneje podobnemu italijanskemu napadu na Francijo (Richard C. Raack, Stalin's Drive to the West, 1938–1945: The Origins of the Cold War, Stanford University Press, Stanford, 1995, str. 31).



134  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 

135  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 136  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST HORIZONTI ZGODOVINE  TANJA ČESEN EKONOMSKA ZGODOVINA SLOVENIJE

137  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Ekonomska zgodovina v Sloveniji se ukvarja bolj s proučevanjem razvoja ekonomske teorije v zgodovini in vpliva industrijske revolucije na gospodarski razvoj. Podobna zgodovinska ekonomska analiza še ni bila objavljena v našem prostoru. Marsikdo se bo vprašal, zakaj naj bi bile tovrstne razčlembe potrebne, saj je sodobnost polna aktualnih ekonomskih in socialnih problemov. Odgovorimo lahko, da so zanimive predvsem zato, ker odpirajo razmišljanja o tem, da je gospodarski razvoj dolgoročen proces, ki ima korenine tudi v pretekli gospodarski ureditvi in gospodarskih ciklih, in posledice političnih odločitev so prav tako dolgoročne. TANJA ČESEN*

* DR. TANJA ČESEN je leta 1998 doktorirala na temo četrtletnih nacionalnih računov. Ukvarja se zlasti z makroekonomiko, nacionalnimi računi, trgom dela ter informacijskimi sistemi.

138  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST TANJA ČESEN

EKONOMSKA ZGODOVINA SLOVENIJE

UVOD

Ekonomska zgodovina je proučevanje ekonomskih pojavov v zgodovini. Tovrstno analiziranje temelji na statističnih metodah, ki omogočajo oblikovanje daljših časovnih serij podatkov. V Veliki Britaniji je bila ekonomska zgodovina dolgo časa neodvisno področje zgodovine, medtem ko je v ZDA, in pozneje drugod po svetu, prevladala ideja, da spada v okvir ekonomije. Za analizo ekonomske zgodovine strokovnjaki uporabljajo zgodovinske in statistične metode ter ekonomsko teorijo. Kvantitativne metode za ocenjevanje ekonomske zgodovine se po grški muzi zgodovine in poezije – Klio – imenujejo kliometrija. Ekonomska zgodovina je dolgo prevladovala v Veliki Britaniji kot zgodovinski pristop, v ZDA pa prevladuje ekonomski pristop, ki je tudi vplivnejši. V obeh državah je ekonomska zgodovina zelo razvito področje ekonomije, na univerzah so organizirani oddelki in raziskovalne skupine. Poleg tega je v Parizu, v organizaciji OECD, skupina strokovnjakov razvila daljše časovne serije osnovnih makroekonomskih agregatov za vse države sveta. Kvantitativni ekonomisti zgodovinarji so pred dvema desetletjema začeli razvijati metodologijo ocen makroekonomskih indikatorjev, prizadevno so ustvarjali dolgoročne časovne serije podatkov. Pionir v kvantifikaciji ekonomske zgodovine je profesor Angus Maddison, ki je oblikoval tisočletno časovno serijo podatkov o višini bruto domačega proizvoda (BDP),1 prebivalstvu, zaposlenosti in produktivnosti ter ocenil gospodarsko rast v večjih evropskih državah in državah sveta.2 V tisočletnem obdobju se je število prebivalstva povečalo za 22-krat,

139  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST BDP za 300-krat in BDP na prebivalca za 13-krat. Gospodarsko najrazvitejše regije sveta so bile Indija, Kitajska in Afrika, današnje najbogatejše države so bile manj razvite. Ameriški profesor ekonomske zgodovine David F. Good je specializiral evropsko ekonomijo ter ocenil gospodarsko rast in razvitost regij avstroogrske monarhije (1867–1914). Novejši članek o gospodarskem razvoju habsburške monarhije je lanski prispevek Maxa Stephana Schulzeja, v katerem eksplicira nove ocene regionalnega bruto domačega proizvoda. Namen tega članka je prikazati zgodovinski dolgoročni gospodarski razvoj in mesto Slovenije v njem, njen napredek oziroma zaostanek v primerjavi s sosednjimi državami. Kvantifikacija ekonomske zgodovine spada v okvir makroekonomike in temelji na osnovnih agregatih nacionalnih računov. Oblikovanje daljših časovnih serij osnovnih makroekonomskih agregatov, predvsem dohodka ali BDP na prebivalca, omogoča oceno gospodarske rasti, ravni gospodarske razvitosti posamezne države ter tudi mednarodno primerjavo. Začetna točka merjenja razvitosti Slovenije je drugo obdobje industrijske revolucije v poznem devetnajstem stoletju, leto 1870, obdobje Avstro-Ogrske. Po oceni Živka Šifrerja3 je na sedanjem ozemlju Slovenije leta 1869 živelo 1,1 milijona prebivalcev, do leta 1910 je število poraslo na 1,3 milijona. Pri izračunu dolgoročne časovne serije nacionalnega dohodka naletimo na številne težave, od manjše zanesljivosti zgodnjih podatkov in vpliva preračuna iz nacionalne valute v mednarodno do gospodarskih šokov zaradi svetovne gospodarske krize in vojn. Pri mednarodni primerjavi je treba upoštevati tudi institucionalne spremembe. Iz obdobja med obema svetovnima vojnama, ko je bila Slovenija del Kraljevine Jugoslavije, obstajajo podatki, pridobljeni po navedeni metodi, le za Jugoslavijo, za Slovenijo pa jih ni, in niti ocen ne. Ocena gospodarske razvitosti in razvoja trga dela v Sloveniji v obdobju 1914–1950 ostaja izziv za slovenske kvantitativne ekonomiste zgodovinarje. Drug problem je neprimerljivost podatkov o družbenem proizvodu po letu 1945. Koncept družbenega proizvoda se je namreč razlikoval od koncepta bruto domačega proizvoda in nacionalnih računov OZN; omogočal je dvojno obračunavanje, ni zajemal netržnega oziroma neprofitnega storitvenega sektorja. Poleg tega so bile praviloma precenjene stopnje gospodarske rasti in kvalitativne spremembe. Naslednja siva lisa v dostopnosti podatkov nacionalnih računov je obdobje tranzicijske recesije 1990–1994. Za samostojno Republiko Slovenijo so objavljeni le podatki o bruto domačemu proizvodu od leta

140  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 1995 naprej. Prvo oceno BDP na prebivalca po kupni moči za Slovenijo je podala avtorica tega članka,4 in sicer na osnovi metode censkih paritet, metode realnega deviznega tečaja ameriškega dolarja in avstrijskega šilinga. V tekstu prikazujemo razvoj v obdobju po letu 1989, vir podatkov pa je podatkovna baza Univerze v Groningenu, ki temelji na izračunih profesorja Angusa Maddisona.

OPIS METODE

Profesor Angus Maddison je pri oblikovanju dolgoročnih časovnih serij BDP uporabljal metodo časovne projekcije podatkov z deindeksacijo. Osnovno časovno serijo je oblikoval v enotni valuti – mednarodnih dolarjih, ki odražajo pariteto kupne moči. Na osnovi podatkov o številu prebivalstva in ocene retrogradnih indeksov je ugotavljal raven gospodarske razvitosti z BDP na prebivalca v stalnih cenah. Avtor je za obdobje pred letom 1914 ocenil, da je metoda zanesljiva za večje in enotne države. Problem konsistentnosti časovne serije in omejitve mednarodne primerljivosti povzročajo spremembe državnih mej v Srednji in Vzhodni Evropi, kar se odraža tudi v pomanjkanju podatkov nacionalnih računov. Profesor Good je za oceno regionalnega nacionalnega dohodka v deželah Avstro-Ogrske v obdobju nezadostnih zanesljivih podatkov o dohodku razvil metodologijo z uporabo razpoložljivih socialnoekonomskih indikatorjev. Na osnovi kvalitetnejših podatkov o dohodku izbranih zahodnoevropskih držav je razvil regresijsko enačbo, ki jo je nato uporabljal za oceno držav z manj kvalitetnimi podatki ter z ozemeljskimi spremembami držav naslednic habsburške monarhije in Jugoslavije. Regresijska enačba nacionalnega dohodka je funkcija spremenljivk, na primer: števila poslanih pisem na prebivalca, podatkov o prihrankih, stopnje smrtnosti, deleža zaposlenih v nekmetijskih sektorjih kot indikatorja stopnje industrializacije v regiji ipd. Nadomestni indikatorji omogočajo dobro oceno regionalnega nacionalnega dohodka, medtem ko je za Avstrijo ocena oblikovana na osnovi sistema nacionalnih računov, in sicer nacionalnega dohodka in dodane vrednosti. Z uporabo socialnoekonomskih indikatorjev je Good premostil pomanjkljive podatke pred letom 1914. Pomanjkljivost metode strukturnih enačb pa je v tem, da je premalo spremenljivk, in v primeru nezadostnih podatkov izračun ni možen.

141  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Metoda fizičnih indikatorjev (MPI – method of physical indicators) omogoča oceno ravni in rasti BDP na prebivalca v obdobju nezadostnih kvalitetnih podatkov o dohodku in v obdobjih visoke inflacije. Metoda temelji na statističnem razmerju med številnimi indikatorji proizvodnje in potrošnje gospodinjstev za izbrana tržna gospodarstva, ta razmerja pa nato uporabijo za oceno BDP nekdanjih socialističnih držav. Prednost te metode je v tem, da vključuje poleg ekonomskih tudi socialne elemente družbenega standarda, zato je tako izračunani BDP na prebivalca na splošno višji, podobno kot standardi kupne moči. Pomanjkljivost metode MPI je v tem, da lahko raziskovalec s sistemom ponderjev vpliva na rezultate meritev. Max Stephan Schulze (2007) je Goodovo metodo ocene regionalnega BDP za Avstro-Ogrsko v obdobju 1870–1910 modificiral z večjim številom spremenljivk in podrobnimi ocenami dodane vrednosti na sektorski ravni za vsako regijo od skupno dvaindvajsetih. Izbrane spremenljivke so število živine za kmetijstvo, količina izkopane rude in cene za rudarstvo, proizvodnja surovega in litega železa za železarstvo. Zaradi nezadostnih regionalnih podatkov o proizvodnji kovnega železa in jekla za železarstvo je uporabil podatek o številu zaposlenih v železarnah in jeklarnah. Podatki o zaposlenih in plačah so tudi podlaga za regionalno oceno druge predelovalne industrije in gradbeništva (za oceno 12 industrijskih panog in 38 področij), podatki o zaposlenih in plačah pa so bili podlaga za oceno dodane vrednosti v storitvenem sektorju, ki zajema trgovino, komunikacije, finančne storitve, vladne, poklicne in osebne storitve. Podatke o zaposlenih in plačah je črpal iz evidence delavskega zavarovanja. Na osnovi podatkov o plačah je ugotovil dodano vrednost za vsak sektor in za vsako regijo, vendar ne za vsako leto, ampak za časovni interval desetih let. Prednost metode je v tem, da uporablja spremenljivke in indikatorje, ki so teoretično povezani z BDP. V članku prikazujemo ocene regionalnega BDP, ki sta jih opravila Good in Schulze. Razlike med njunimi ocenami izvirajo iz različnih metodologij, ki sta jih uporabila: Good je izpopolnjeval strukturne enačbe, Schulze pa je vključil več vrednostnih indikatorjev, predvsem indikatorje tako imenovanega inputa – podatke o plačah in zaposlenih po sektorjih. Za mednarodne primerjave v sodobnih nacionalnih računih uporabljamo metodo kupne moči BDP, ki prikazuje relativno kupno moč proizvajalcev in kupcev v gospodarstvu, in sicer tako, da izločimo

142  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST vpliv različnih ravni cen proizvodov in storitev med državami. Paritete kupne moči omogočajo primerljivost BDP in makroekonomskih agregatov med državami, tako da so istočasno devizni tečaj in cenovni deflator, v državah EU, v območju evra, pa le cenovni deflator. Navedene metode omogočajo oblikovanje konsistentne dolgoročne časovne serije osnovnega indikatorja gospodarske razvitosti BDP na prebivalca.

GOSPODARSKA RAZVITOST SLOVENIJE V OBDOBJU 1870–2007

Gospodarsko razvitost in rast v Sloveniji prikazujemo na osnovi razpoložljivih časovnih serij podatkov, ki so jih sestavili Good in Schulze za obdobje Avstro-Ogrske ter Maddison za povojno obdobje. Primerljivost v času in prostoru omogoča preračun podatkov v enotnih dolarjih po G-K pariteti kupne moči,5 ki izloča vpliv ravni deviznih tečajev ter vpliv inflacije in različne ravni cen med državami.

OBDOBJE AVSTRO-OGRSKE, 1870–1910

Gospodarska struktura habsburške monarhije je temeljila na industriji, rudarstvu, gozdarstvu in kmetijstvu. V obdobju industrializacije sredi 19. stoletja je imela 3,6-odstotno povprečno letno gospodarsko rast, bolj dinamično od sosednje Nemčije. Po letu 1850 je v evropskih državah nastopilo obdobje dinamične gospodarske rasti, v habsburški monarhiji pa je letu 1855 sledilo obdobje finančne krize, gospodarske stagnacije in recesije. Zaradi vojnih izdatkov v avstrijsko-pruski vojni leta 1866 je nastal proračunski deficit. Monarhija je gospodarsko nazadovala še posebej ob svetovni gospodarski krizi 1870 in zlomu dunajske borze leta 1873. Industrializacija in urbanizacija sta spodbudili gospodarski in tehnološki razvoj Avstro-Ogrske. Pomembna je bila intenzivna gradnja železniške mreže, ki je povezala dežele monarhije, znižala prevozne stroške, odprla nova tržišča za proizvode in spodbudila gospodarski razvoj. Gospodarstvo se je po Goodovi oceni razvijalo s povprečno

143  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST letno gospodarsko rastjo 2,4 odstotka, po Schulzejevi pa 2,1 odstotka. V deželah današnje Avstrije (vključno s slovensko Štajersko) je bila povprečna gospodarska rast 2,5-odstotna po Goodu ali dvoodstotna po Schulzeju, najvišja pa 3,3-odstotna oziroma triodstotna v letih 1890–1900. Na prehodu v 20. stoletje se je večina dežel Avstro-Ogrske dinamično gospodarsko razvijala, vendar sta bili gospodarska moč in rast osredotočeni na Dunaj, avstrijske dežele in Češko, zato so nastali veliki regionalni razvojni razkoraki.

TABELA 1: BDP Kranjske in Avstrije, 1870–1910 (1990, v G-K dolarjih)

VIR: D. Good (1999), M. Schulze (2007), preračun avtorice

* Avstrija je vključevala Spodnjo Avstrijo, Zgornjo Avstrijo, Salzburg, Štajersko, Koroško in Tirolsko,

Kranjska pa (sedanje regije) Osrednjeslovensko, Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko.

Gospodarska razvitost Avstro-Ogrske je bila na začetku za desetino nižja v primerjavi s Švico in na enaki ravni kot v Nemčiji in Franciji, na koncu pa je Avstro-Ogrska gospodarsko zaostajala za razvitimi industrijskimi državami sveta. BDP na prebivalca v deželah Avstrije (1.800 dolarjev) je bil leta 1910 nekje med Švico (2.091 dolarjev), Nemčijo (1.756 dolarjev) in Francijo (1.750 dolarjev), medtem ko je bila Italija (1.434 dolarjev) gospodarsko celo manj razvita od Češke. V avstrijskih deželah je bil BDP na prebivalca ob koncu leta 1910 za 15 odstotkov nižji od nemškega in za 25 odstotkov nižji od švicarskega, v primerjavi z ZDA pa se je zaostanek povečal z začetnih 23 odstotkov na končnih 39 odstotkov. Dežela Kranjska je imela v obdobju Avstro-Ogrske povprečno 1,8-odstotno letno gospodarsko rast, ki se je v letih 1890–1900 povečala na 2,7 odstotka

144  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST po Goodu oziroma na tri odstotke po Schulzeju v letih 1900–1910. V Avstro-Ogrski so gospodarsko najbolj napredovale avstrijske dežele, ustvarjeni BDP je bil 1,4-krat višji, in sicer najbolj, 1,8-krat, v deželi Spodnja Avstrija s središčem na Dunaju. V deželi Kranjski je bil ustvarjeni BDP v celotnem obdobju le 0,9-krat višji, gospodarska rast je bila nepretrgana, vendar bolj umirjena in med najnižjimi v monarhiji. BDP na prebivalca se je v avstrijskih deželah in na Kranjskem v obdobju 1870–1910 povečal za 68 odstotkov po Goodu ter za 43 odstotkov oziroma za 66 odstotkov po Schulzeju. BDP na prebivalca na Kranjskem je najhitreje naraščal ob prelomu stoletja, v času hitre industrializacije in gradnje železniških prog ter z razvojem železniškega prometa.

TABELA 2: BDP na prebivalca Kranjske in Avstrije, 1870–1910 (1990, v G-K dolarjih)

VIR: D. Good (1999), M. Schulze (2007), preračun avtorice

* Gl. opombo pri TABELI 1.

145  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST

Zemljevid Avstro-Ogrske, 1870–1918 6 Dežele avstrijskega dela ali Cislajtanije: 1. Češka 2. Bukovina 3. Koroška 4. Kranjska 5. Dalmacija

6. Galicija 7. Primorska 8. Spodnja Avstrija 9. Moravska 10. Salzburška 11. Šlezija 12. Štajerska

13. Tirolska 14. Zgornja Avstrija 15. Vorarlberg. Dežele ogrskega dela ali Translajtanije: 16. Ogrska

17. Hrvaška in Slavonija 18. Bosna in Hercegovina.

Primerjava začetne ravni BDP na prebivalca v obdobju Avstro-Ogrske je pokazala, da je bila najbolj razvita Češka, ki je imela le pet odstotkov nižji BDP od Avstrije. Sledila je Kranjska s tretjino nižjim BDP, za njo pa Madžarska s 40 odstotkov nižjim BDP in Hrvaška s 54 odstotkov nižjim BDP. Po ocenah Schulzeja je bila raven BDP nižja, vendar so bile stopnje rasti v opazovanih deželah višje kot v Avstriji. Najhitreje sta se razvijali Hrvaška in Madžarska, kjer je bila končna vrednost BDP višja za 84 odstotkov po Goodu oziroma 71 odstotkov po Schulzeju. Dežela Kranjska je po Goodu imela enako stopnjo rasti kot Avstrija, zato je bila raven BDP ob koncu obdobja enaka, po Schulzejevi oceni pa je imela Kranjska bolj dinamično rast kot Avstrija, tako da je za osem odstotkov zmanjšala svoj razvojni zaostanek. Dežela Kranjska je imela na začetku Avstro-Ogrske znatno nižji BDP na prebivalca kot Češka in nekoliko višjega od Madžarske in Hrvaške. V opazovanem obdobju pa je imela Madžarska višjo gospodarsko rast in je Kranjsko razvojno dohitela leta 1880 ter prehitela leta 1900.

146  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Na koncu obdobja sta bili med primerjalnimi regijami le Hrvaška s Slavonijo (1.523 G-K dolarjev) in Dalmacija (1.530 G-K dolarjev) manj razviti od Kranjske. Primerjava razvitosti Kranjske odraža BDP na prebivalca, ki je leta 1910 znašal 1.874 dolarjev, na Hrvaškem 1.523 dolarjev, na Madžarskem 1.936 dolarjev, Češkem 2.782 dolarjev ter v Avstriji 3.001 dolar. Med deželami Avstro-Ogrske je bila najrazvitejša Spodnja Avstrija z Dunajem, ki je imela 3.781 dolarjev BDP na prebivalca, na drugem mestu pa je bila Češka.

TABELA 3: BDP na prebivalca v deželah Avstro-Ogrske, 1870–1910 (1990, v G-K dolarjih)

VIR: D. Good (1999), M. Schulze (2007), preračun avtorice

* Avstrija je vključevala Spodnjo Avstrijo, Zgornjo Avstrijo, Salzburg, Štajersko, Koroško in Tirolsko,

Kranjska (sedanje regije) Osrednjeslovensko, Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko, Hrvaška Slavonijo

(brez Istre in Dalmacije), Madžarska pa tudi Vojvodino in Prekmurje.

147  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Kranjska je sicer bila s 1.874 dolarji BDP med najmanj razvitimi regijami v Avstro-Ogrski, vendar so Slovenci živeli tudi v sosednjih regijah; BDP na prebivalca dežele Kranjske za leto 1910, preračunan na sedanje ozemlje Slovenije,7 bi znašal 2.160 dolarjev ali 72 odstotkov avstrijskega BDP. BDP na prebivalca na sedanjem ozemlju Slovence razvojno uvršča med srednje razvite avstroogrske dežele Koroško, Zgornjo Avstrijo in Štajersko.

OBDOBJE SOCIALIZMA, 1950–1989

Slovenija se je v socializmu gospodarsko hitro razvijala, zlasti v prvem povojnem obdobju, ko se je intenzivno industrializirala. Po gospodarski reformi in nadaljnji gospodarski decentralizaciji Jugoslavije v letih 1965–1966 se je med vsemi republikami najhitreje približevala tržnemu gospodarstvu. Gospodarsko je bila najrazvitejša, imela je večji človeški kapital in boljšo produktivnost. Po izračunih je ustvarjala enkrat večji družbeni proizvod na prebivalca od jugoslovanskega povprečja. Prvo obdobje, od leta 1950 do 1973, je bil najprej čas povojne obnove in izgradnje, nato pa še industrializacije z izredno visoko gospodarsko rastjo. BDP na prebivalca je v Sloveniji naraščal po povprečni letni stopnji 10,5 odstotka, tako da se je realno potrojil. Visoko gospodarsko rast je imela Hrvaška, 9,1-odstotno, in tudi Avstrija, 8,5-odstotno, medtem ko je bila rast BDP na prebivalca v drugih treh državah nekdanje Avstro-Ogrske nižja: na Slovaškem 6,2- odstotna, na Madžarskem 5,3-odstotna, na Češkem pa 3,9-odstotna. V drugem obdobju socializma, od leta 1973 do 1989, je bila gospodarska rast bolj umirjena. BDP na prebivalca je realno najhitreje naraščal na Hrvaškem in v Avstriji. Obdobje po letu 1973 označuje prehod v poindustrijsko razvojno fazo, v storitveno ekonomijo in informacijsko družbo. Na prehodu iz industrijske v storitveno ekonomijo so bile socialistične države počasnejše in manj uspešne od kapitalističnih. Socialistično gospodarstvo je bilo manj fleksibilno in manj učinkovito, zato se je razvojni zaostanek socialističnih držav povečal v primerjavi s kapitalistično Avstrijo. Slovenija je v tem obdobju rahlo povečala razvojni zaostanek za Avstrijo, Hrvaška pa zmanjšala. Najbolj sta povečali razvojni zaostanek Češka in Madžarska, in sicer za enajst oziroma sedem odstotnih točk.

148  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST TABELA 4: BDP na prebivalca v Sloveniji in primerjalnih državah, 1950–1989 (1990, v G-K dolarjih)

VIR: TED (Total Economy Database) 2008, preračun avtorice, *Good (1999)

V socializmu, v letih 1950–1989, se je Slovenija razvijala najhitreje: BDP na prebivalca je porasel najhitreje, realno za 382 odstotkov. Ocenjena povprečna letna stopnja realne gospodarske rasti je bila 6,2 odstotka, tako da je Slovenija do leta 1973 zmanjšala razvojni zaostanek za Avstrijo na 25,7 odstotka v primerjavi s 33,8 odstotki leta 1950 in 40,5 odstotki na ozemlju Kranjske leta 1910. Če primerjamo BDP na prebivalca na sedanjem ozemlju Slovenije, pa je bil leta 1910 razvojni zaostanek le 28-odstoten. Ob koncu socializma, leta 1989, je bil torej razvojni zaostanek Slovenije za Avstrijo enak kot ob koncu Avstro-Ogrske. Opazovane preostale tri dežele nekdanje Avstro-Ogrske, v socializmu pa del sovjetskega bloka, Češka, Slovaška in Madžarska, so zaradi nižje gospodarske rasti svoj razvojni zaostanek povečale do leta 1973 in razvojno razliko še dodatno povečevale do leta 1989.8 Medtem ko je bila ocenjena gospodarska rast najvišja na Madžarskem in na Slovaškem v obdobju Avstro-Ogrske, je bila v obdobju socializma najvišja v Sloveniji in na Hrvaškem. Češka je najbolj povečala razvojni zaostanek za Avstrijo: leta 1950 je imela enak BDP na prebivalca kot Avstrija, ob koncu socializma pa le dobro polovico avstrijskega. V socializmu je Češka povečala BDP na prebivalca le za 130 odstotkov (Avstrija za 340 odstotkov). Tudi Madžarska je imela počasnejši razvoj in je povečala BDP na prebivalca le za 180 odstotkov. Dinamično se je razvijala tudi Hrvaška, ki je leta 1989 razvojno dohitela Slovaško. Razvitost v mednarodni primerjavi lahko merimo tudi v časovnih distancah, številu let. V primerjavi z Avstrijo je bila najmanjša časovna distanca Slovenije leta 1973 (6 let), ko je bil slovenski BDP na prebivalca na ravni avstrijskega iz leta 1967. Do leta 1989 se je

149  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST časovna distanca povečala na dvanajst let, torej je bil tedanji slovenski BDP na ravni avstrijskega iz leta 1977. Socializem jugoslovanskega tipa, ki je uvedel svoj model tržnega gospodarstva – samoupravljanje –, je bil v opazovanem obdobju 1950–1989 v primerjavi s sovjetskim tipom socialističnega planskega gospodarstva razvojno uspešnejši in učinkovitejši v Sloveniji in na Hrvaškem ter je uspešno sledil razvoju kapitalističnega avstrijskega gospodarstva.

OBDOBJE KAPITALIZMA, 1990–2007

Po padcu berlinskega zidu se je v sodobni ekonomski zgodovini zaključilo obdobje socialističnega gospodarstva in začelo prehodno obdobje v tržno gospodarstvo. Nove samostojne države so postale: Slovenija in Hrvaška, ki sta razglasili neodvisnost 25. junija 1991, ter Češka in Slovaška po razpadu Češkoslovaške 1. januarja 1993. Proces tranzicije iz socializma v kapitalizem se je začel z gospodarsko recesijo, ki se je v Sloveniji poglobila z izgubo tradicionalnih jugoslovanskih trgov ob osamosvojitvi. Slovenija je gospodarsko najrazvitejša med primerjalnimi tranzicijskimi državami, vendar je bila recesija v letih 1990–1992 zelo globoka in je za 23,5 odstotka zmanjšala ustvarjeni BDP in BDP na prebivalca.9 Podoben negativni

150  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST trend BDP na prebivalca je bil bolj ali manj intenziven v vseh socialističnih državah v tranziciji: najbolje se je odrezala Češka, kjer je negativni trend znašal -13,4 odstotka, za njo Madžarska z -21,6 odstotki in Slovaška z -24,5 odstotki, najslabše, predvsem zaradi vojne, pa Hrvaška z -47,5 odstotki. V navedenem obdobju je Avstrija povečala BDP na prebivalca za sedem odstotkov, zato so se razvojne razlike znatno povečale. BDP na prebivalca je dosegel dno cikla leta 1992 v Sloveniji in na Slovaškem ter leta 1993 na Češkem, Madžarskem in Hrvaškem. Leta 1992 je bil indeks ravni najnižji v Sloveniji (53) in na Slovaškem (35), leta 1993 pa je dosegel najnižjo raven na Češkem (45), Madžarskem (32) in Hrvaškem (27). Dno tranzicijske recesije je označila najnižja raven gospodarske razvitosti v primerjavi z Avstrijo v celotnem primerjalnem obdobju, nižja celo od ravni davnega leta 1870. Po letu 1992 oziroma 1993 se je začelo v vseh nekdanjih socialističnih državah obdobje stalne gospodarske rasti. Gospodarski razvoj je bil najhitrejši na Slovaškem, kjer je povprečna letna stopnja rasti dosegla 4,7 odstotka, sledile so Slovenija s 4,3 odstotki, Madžarska in Hrvaška s 3,7 odstotki ter Češka s 3,2. Kljub temu je Slovenija šele leta 2007 dosegla indeks ravni BDP na prebivalca iz leta 1989 v primerjavi z Avstrijo, Slovaška ga je presegla za tri odstotke, Češka in Madžarska sta imeli dva odstotka manj, najslabše pa se je odrezala Hrvaška, ki je imela deset odstotkov nižji indeks.

TABELA 5: BDP na prebivalca v Sloveniji in primerjalnih državah, 2007 (1990, v G-K dolarjih)

VIR: TED 2008, preračun avtorice

151  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST VIR: TED 2008

152  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST STOLETNO OBDOBJE

Časovne serije podatkov, ki so podlaga za ekonomsko analizo zgodovine Slovenije, so izražene v mednarodnih dolarjih in v stalnih cenah ter so primerljive v času in prostoru. Podatki o BDP na prebivalca nazorno prikazujejo raven gospodarske razvitosti držav, ki so bile nekoč sestavni del Avstro-Ogrske: leta 1870 sta bili gospodarsko najbolj razviti ožja Avstrija in Češka, sledile so Madžarska, Slovenija in Slovaška (ti dve sta bili enako razviti), najmanj razvita je bila Hrvaška. Ob koncu Avstro- Ogrske, leta 1910, je Slovenija na območju Kranjske dosegla indeks ravni 62 v primerjavi z Avstrijo oziroma 72 na območju sedanje Slovenije. V obdobju 1920–1950 ni samostojnih podatkov za opazovane države, na razpolago so le podatki in izračuni za Češkoslovaško in Jugoslavijo. Podoben položaj velja tudi za povojno obdobje socializma, za katerega ni časovne serije podatkov, za izbrane primerjalne države obstajajo podatki le za leti 1950 in 1973. V celotnem obdobju je gospodarstvo prizadelo več šokov: prva svetovna vojna, svetovna gospodarska kriza, druga svetovna vojna, recesija ob naftnem šoku in tranzicijska recesija ob osamosvojitvi držav in prehodu v kapitalizem.

TABELA 6: BDP na prebivalca v standardih kupne moči 2007, indeksi ravni 1910–2007

VIR: TED 2008; Good (1999, MPI); GDP per inhabitant PPP, Eurostat, Newsrelease 89/2008,

24. junij 2008

Socialistične države so se najhitreje razvijale v letih 1950–1973, torej med industrializacijo. Po letu 1973 se je gospodarska rast v teh državah umirila. V obdobju hitre industrializacije je bil socializem uspešen, neučinkovit pa je postal na prehodu v storitveno in informacijsko razvojno stopnjo. Najizrazitejši razvojni val v kapitalističnih državah razvitega dela sveta je bil v obdobju 1960–1973. Povprečna letna stopnja

153  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST realne rasti je tedaj znašala več kot pet odstotkov (na Japonskem se je t. i. »gospodarski čudež« začel po letu 1960, gospodarska rast je celo presegala deset odstotkov), po naftnem šoku leta 1973 pa se je nadaljevala pretežno stalna gospodarska rast s povprečno 2,5-odstotno letno stopnjo, ki se je po letu 1990 umirila na nižjih stopnjah. V opazovanem stoletnem obdobju se je Slovenija med primerjalnimi deželami nekdanje Avstro-Ogrske razvijala najhitreje, najmanj pa se je dohodek povečal na Češkem in Madžarskem. BDP na prebivalca se je v Sloveniji povečal realno za 8,4-krat, sledi Avstrija s 6,8- kratnim povečanjem, Hrvaška s 4,8-kratnim povečanjem, Slovaška s 4,4-kratnim povečanjem, Madžarska s 3,9 in Češka s 3,5-kratnim povečanjem. Primerjava indeksov ravni pokaže, da se je v stoletnem obdobju le Slovenija razvojno približala Avstriji, 25-odstotna razvojna razlika leta 2007 je enaka kot leta 1973. Poleg podatkov o BDP na prebivalca v stalnih cenah prikazujemo v tabeli primerjavo najnovejših podatkov Eurostata o BDP na prebivalca, merjeno po paritetah kupne moči in izraženo v tekočih cenah, prikazuje pa sedanjo raven gospodarskega razvoja. V grafikonu prikazani indeksi ravni odražajo razvojni zaostanek dežel nekdanje Avstro-Ogrske v primerjavi z Avstrijo v obdobju od industrijske revolucije leta 1870 do sedaj. Seveda so v opazovanem obdobju tudi za Avstrijo značilni gospodarski cikli, vendar je bila uspešnejša v premagovanju posledic velike gospodarske krize in dveh svetovnih vojn. Med deželami nekdanje Avstro-Ogrske je v stotih letih Češka najbolj povečala razvojni zaostanek za Avstrijo: češki indeks ravni BDP na prebivalca je nižji, kot je bil leta 1910. Češka je leta 1910 razvojno le malo zaostajala za Avstrijo, sedaj je razlika kar 46-odstotna. Podobno se je zgodilo Madžarski, ki je bila leta 1910 na drugem mestu za Češko, njen razvojni zaostanek za Avstrijo se je s 27 odstotkov povečal na 60 odstotkov. Slovaška je bila leta 1910 enako razvita kot Slovenija, njen razvojni zaostanek je bil 37-odstoten, povečal pa se je na 48 odstotkov. Hrvaška je bila in je še vedno najmanj razvita v skupini držav; njen razvojni zaostanek za Avstrijo je znašal 49 odstotkov in se je v stotih letih povečal na 62 odstotkov. Zgodovina v 20. stoletju se je odrazila na gospodarski razvitosti dežel nekdanje Avstro-Ogrske, socialistični gospodarski sistem pa je Sloveniji omogočil živahno gospodarsko rast in razvojno približevanje razvitejši Avstriji. Leta 1973 je bil razvojni zaostanek Slovenije za Avstrijo najnižji, znašal je 25 odstotkov, leta 1989 27 odstotkov, danes pa 25

154  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST odstotkov. Globoka gospodarska recesija zaradi izgube tradicionalnih trgov ob osamosvojitvi Slovenije in tranzicijska recesija pri prehodu na tržno gospodarstvo sta imeli visoko ceno v gospodarstvu, pozneje pa je dinamična gospodarska rast vplivala na vnovično razvojno približevanje razvitim evropskim gospodarstvom.

SKLEPNE MISLI

Ekonomska zgodovina v Sloveniji se ukvarja bolj s proučevanjem razvoja ekonomske teorije v zgodovini in vpliva industrijske revolucije na gospodarski razvoj. Podobna zgodovinska ekonomska analiza še ni bila objavljena v našem prostoru. Marsikdo se bo vprašal, zakaj naj bi bile tovrstne razčlembe potrebne, saj je sodobnost polna aktualnih ekonomskih in socialnih problemov. Odgovorimo lahko, da so zanimive predvsem zato, ker odpirajo razmišljanja o tem, da je gospodarski razvoj dolgoročen proces, ki ima korenine tudi v pretekli gospodarski ureditvi in gospodarskih ciklih, in posledice političnih odločitev so prav tako dolgoročne. Razvojni zaostanek opazovanih držav bi bilo treba nadomestiti – ta naloga bi morala postati prva prioriteta v političnih programih.

155  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST OPOMBE

1 Bruto domači proizvod (BDP) ali bruto domači dohodek je osnovni ekonomski indikator gospodarske moči in aktivnosti. Prikazuje vsoto dodanih vrednosti končnih proizvodov in storitev, proizvedenih v domačem gospodarstvu v enem letu. BDP na prebivalca pa je indikator gospodarske razvitosti. 2 Angus Maddison je objavil 25 knjig, med njimi sta temeljni deli: The World Economy: A Millennial Perspective, OECD, 2001, in The World Economy: Historical Statistics, OECD, 2003. 3 Študija dr. Živka Šifrerja, Stanovništvo, št. 3, 1963; vir: Statistični letopis 2007, SURS. 4 Tanja Česen, »Ocena kupne moči bruto domačega proizvoda na prebivalca v Sloveniji 1993–1997 in prognoza 2005«, Urad RS za makroekonomske analize in razvoj, Delovni zvezek, št. 3, let. VI/1997. 5 Geary Khamis (G-K) ali mednarodni dolarji izražajo paritete kupne moči valut (PPP: purchasing power parities); osnova v časovnih primerjavah so stalne cene leta 1990. Metodo uporablja Svetovna banka. 6 Za poimenovanje avstrijskega in ogrskega dela avrstroogrske monarhije sta bila v uporabi tudi Cislajtanija (ali Cislitvanija) in Translajtanija (ali Translitvanija), po mejni reki Leithi. Zgodovinsko obdobje habsburške monarhije ali cesarstva (1526–1918, neuradno ime za dežele in kraljestva avstrijske veje Habsburžanov) se v 19. stoletju deli na obdobje avstrijskega cesarstva (1804–1867) in obdobje avstroogrskega cesarstva (1867–1918). Slovenija je bila v času Avstro-Ogrske kronska dežela Kranjska (lat. Carniola, nem. Krain), razdeljena na Gorenjsko, Dolenjsko in Notranjsko; Štajerska je bila del avstrijske Štajerske (Styria), Primorska del Obalne regije (Küstenland), Prekmurje pa je pripadalo Madžarom oz. Ogrski. Po propadu Avstro-Ogrske (31. oktobra 1918, po razglasitvi češkoslovaške neodvisnosti 28. 10. 1918 ter južnoslovanske neodvisnosti 29. 10. 1918) je Slovenija spadala najprej pod Državo Slovencev, Hrvatov in Srbov, ki pa se je že 1. decembra 1918 združila s Kraljevino Srbijo v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev. 7 Po podatkih popisa prebivalstva je leta 1910 živelo 1.360 tisoč Slovencev, in sicer v deželi Kranjski 526 tisoč, Štajerski 420 tisoč, Obalni 331 tisoč in na Koroškem 83 tisoč. Med prebivalci Obalne regije (2.556 $) je bilo 37 odstotkov Slovencev, na Koroškem 21 odstotkov (2.281 $), na Štajerskem 29 odstotkov (2.186 $). 8 Časovna serija letnih podatkov o BDP in BDP na prebivalca je v TED (Total Economy Database) na razpolago od leta 1950 le za države, ki so takrat obstajale, torej v našem primeru Češkoslovaško in Jugoslavijo. Ločeni podatki za Slovenijo, Hrvaško, Češko in Slovaško so na razpolago od leta 1989, od padca berlinskega zidu (9. 11. 1989). Podlaga ocen za leti 1950 in 1973 so ocene indeksov ravni, ki jih je objavil prof. D. Good v primerjavi z ZDA. 9 Bruto domači proizvod na prebivalca (per capita) je pomemben indikator življenjskega standarda in je temeljni kazalec za meddržavno primerjavo. Pomanjkljivost tega indikatorja pa je v tem, da ne odraža distribucije dohodkov in bogastva med prebivalstvom, tako da z njim ne moremo zadovoljivo meriti blaginje neke družbe, na primer varnosti zaposlitve, možnosti zdravljenja ali

156  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST izobraževanja, kakovosti okolja ali podnebnih razlik. Visok BDP na prebivalca še ne pomeni blaginje – pomembna pokazatelja sta višina plač in dohodkov prebivalstva ter kako so prejemki porazdeljeni med prebivalstvom.

LITERATURA IN VIRI

 Česen, Tanja (1994), »Avstroogrski zaostanek«, Gospodarski vestnik, št. 43, 27. 10. 1994, rubrika Aktualno, str. 19.  Česen, Tanja (1994), »Mesto Slovenije v svetu: Mednarodne primerjave podatkov nacionalnih računov«, Zavod RS za makroekonomske analize in razvoj, Delovni zvezek, št. 10, let. II/1993.  Česen, Tanja (1997), »Ocena kupne moči bruto domačega proizvoda na prebivalca v Sloveniji 1993–1997 in prognoza 2005«, Urad RS za makroekonomske analize in razvoj, Delovni zvezek, št. 3, let. VI/1997.  GDP per inhabitant PPP, Eurostat, Newsrelease, 89/2008, 24. 6. 2008.  Good, David (1984), The economic rise of the Habsburg Empire 1750–1914, University of California Press.  Good, David, in Ma, Tongshu (1999), »The economic growth of Central and Eastern Europe in comparative perspective, 1870–1989«, European review of economic history, zv. 3, str. 103–137, spletna objava 7. 9. 2006.  Huertas, F. Thomas (1978), »Economic Growth and Economic Policy in a Multinational Setting: The Habsburg Monarchy, 1841–1865«, The Journal of Economic History, Economic History Association, 1978.  Schulze, Max Stephan (2007), »Regional income dispersion and market potential in the late nineteenth century Habsburg Empire«, Working papers, št. 106/07, London School of Economics, november 2007.  TED – Total Economy Database, The Conference Board in Groningen Growth and Development Centre, januar 2008, http://www.conference-board.org/economics.

157  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 158  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST UMETNOST IN STVARNOST SILVAN OMERZU NE-GIB: POSLUŠATI Z OČMI HIŠA MARIJE POMOČNICE (PORTFOLIO)  SIMONA ZORKO TIŠINA (SPREMNA BESEDA)  MARKO ŠTEMPIHAR FILM IN DELFSKI ORAKELJ – O NOVEM VALU V FILMU

159  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST SILVAN OMERZU (r. 1955, Brestanica) je po študiju na Pedagoški akademiji v Ljubljani začel delati v Lutkovnem gledališču

Ljubljana. Leta 1983 je prejel štipendijo za študijsko bivanje v Pragi, kjer je končal specializacijo iz lutkovne scenografije in oblikovanja

lutk. Po vrnitvi v Ljubljano je še naprej ustvarjal v Lutkovnem gledališču Ljubljana, sodelovati pa je začel tudi z drugimi lutkovnimi

skupinami. Svojo avtorsko poetiko je najizraziteje uresničil v gledališču Konj, ki je uprizarjalo lutkovne predstave za odraslo občinstvo

in ki je že s prvo, Napravite mi zanj krsto, leta 1993 osupnilo slovensko gledališče. Prve predstave so bile dionizično razvratne, kopale

so se v črnem, obešenjaškem in obscenem humorju ter v imenu razvpitih brezsramnežev Don Juana, Kralja Ubuja in Don Cristobala

združevale nespodobnost s plemenitostjo, pogrošnost z estetskim, tradicijo s sodobnostjo. Po letu 2000, v trilogiji Zbogom, princ po

motivih flamskega dramatika in mistika Michela de Ghelderoda, Peskar in Svetnik Krespel po motivih Hoffmannovih grozljivih zgodb,

so se Omerzujeve groteskne lutke prelevile v prefinjene asketske figure, ki se nič več ne rogajo svetu in samim sebi, temveč – vtkane v

mrežo usode – premišljajo o smislu življenja ter magiji smrti, čisti umetnosti in božanski popolnosti, o skrivnosti stvarjenja.

Silvan Omerzu je v letih 1994–1996 redno sodeloval tudi z osrednjim lutkovnim gledališčem Minor v Pragi. Poučeval je na

Gledališki in lutkovni šoli v Ljubljani, bil je likovni urednik revije Lutka. V tistem času se je ukvarjal tudi s slikarstvom, grafiko,

risbo, ilustracijo, keramiko in oblikovanjem plakatov. Razstavljal je na petindvajsetih samostojnih razstavah, sodeloval na

petdesetih skupinskih razstavah doma in v tujini ter soustvaril devetnajst predstav. Za svoje delo je prejel devet mednarodnih in

osem nagrad v Sloveniji, med njimi nagrado Prešernovega sklada.

POMEMBNEJŠE RAZSTAVE ZADNJIH LET:

Solze – Galerija Božidar Jakac, Kostanjevica na Krki, 2006

Solze – Ljubljanski grad, galerija Kazemate, 2007

Slike, risbe, lutke – galerija Lek, 2007

Ne-gib: poslušati z očmi – Muzej krščanstva na Slovenskem, Stična, 2008

Avtomati: gledališče smrti – Kibla, Maribor, 2008

POMEMBNEJŠE PREDSTAVE ZADNJIH LET:

Kleist – Slovensko mladinsko gledališče, 2007

Hiša Marije Pomočnice – Slovensko mladinsko gledališče, 2008

Narcis in Eho – Lutkovno gledališče Ljubljana, 2008

160  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST SILVAN OMERZU NE-GIB: POSLUŠATI Z OČMI PORTFOLIO FOTO: ŽIGA KORITNIK

LUTKE

161  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 162  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 163  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 164  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 165  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 166  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 167  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Silvan Omerzu potrebuje oba prostora, gledališkega in razstavnega, da bi se njegove zgodbe odvile nekje vmes. Prav tako potrebuje različna izrazna sredstva: lutke in kipe ali lutke-kipe, slikarstvo, grafiko, risbo, ilustracijo, keramiko ter oblikovanje; šele skozi raznoliko in ponekod razdrobljeno izražanje se razvije celota njegovih ustvarjalnih hotenj. SIMONA ZORKO

168  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST SILVAN OMERZU HIŠA MARIJE POMOČNICE PORTFOLIO FOTO: ŽIGA KORITNIK

169  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 170  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 171  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 172  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 173  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 174  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 175  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 176  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST SIMONA ZORKO

TIŠINA

Nastanku te predstavitve Omerzujeve razstave je, priznam, botrovala določena slepota, in sicer za izvorni kontekst lutk-kipov. Po drugi strani pa je ta slepota že sama po sebi teza. Danes nam Omerzujeve lutke na vprašanje, po kakšnih poteh so se sprehajale, preden so se znašle na razstavi, odgovarjajo s tišino in skrivnostjo. Tole kratko poetično predstavitev naj zato naslovim kar »Tišina«.1 Silvan Omerzu potrebuje oba prostora, gledališkega in razstavnega, da bi se njegove zgodbe odvile nekje vmes. Prav tako potrebuje različna izrazna sredstva: lutke in kipe ali lutke-kipe, slikarstvo, grafiko, risbo, ilustracijo, keramiko ter oblikovanje; šele skozi raznoliko in ponekod razdrobljeno izražanje se razvije celota njegovih ustvarjalnih hotenj. Razstava nam kaže prav to posebnost, njegove lutke v resnici zaživijo svobodno šele v trenutku, ko onemijo in izgubijo svoje gibalo. Rešene usode posnemanja življenja, so odprte za novo zaznavanje v galerijskem prostoru. In vendar lahko njihovo posebno domačnost, ali udomačenost, začutimo le v scenografiji vsebinsko določenih prostorov, v prostorih z zgodovino, preteklostjo, dušo in posebnim arhitekturnim slogom. Tako smo se na razstavi v »prostorih špičja« Muzeja krščanstva na Slovenskem znašli, če govorimo metaforično, v gledališču slovenske cerkvene zgodovine, na prizorišču živega prakticiranja liturgije, cistercijanskega samostanskega življenja in obredov.2 O čem nam v tem kontekstu in v tem razstavljenem gledališču govorijo Omerzujeve lutke, njegove lesene skulpture? Naj torej najprej predstavimo in prepletemo, da bi v naslednjem trenutku lahko skromno vsaj poskusili

177  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST razumeti in razvozlati naključno srečanje dveh zgodb. Ob strani bomo pustili idejne in ideološke nastavke makrozgodovine krščanstva, njegove sodobnosti in institucije Cerkve. Osredotočili se bomo na pojem svetega. Tudi z mikrozgodovino Omerzujevega ustvarjanja ter kulminacijo njegovih umetniških teženj v trilogiji lutkovnih gledaliških iger Zbogom princ, Peskar in Svetnik Krespel se ne bomo ukvarjali, čeprav so razstavljene lutke-skulpture izvorno del njegove uprizoritve Hoffmannove pripovedke Svetnik Krespel.3 V pojmu svetega namreč vidimo središčni ikonološki pomen te razstave, ki nosi naslov Ne-gib: poslušati z očmi. Naša teza je, da je razstava materializacija predzgodovinskega pojma svetega, kot izhaja iz postavk po analizah Emila Benvenista. V skladu s tem pojmu svetega pripisujemo dve obličji: pozitivno obličje, ki je to, »kar je napolnjeno z božjo prisotnostjo«, in negativno obličje, označeno s tem, »kar je prepovedano stiku z ljudmi«.4 Predimenzionirano žensko figuro – lutko-skulpturo – lahko le delno interpretiramo kot tabernakelj, ki je v krščanski liturgiji prostor za hranjenje najsvetejšega, dejansko pa so vsebine skrite notranjosti skulptur arhetipskega svetega – so tisto, kar presega človeško družbo, kar je neulovljivo, nedoumljivi vir in izvir, prostor lepega, božanskega. Po Benvenistu se posredovanje med sakralnim in profanim v svetu zgodi šele z dejanjem žrtvovanja.5 Tu se nam v zgodovini in zlasti v literarnih likih ponujajo nastavki za povezovanje in razlikovanje več zgodb žrtvovanja. Izbiramo le dve: prva je božja zahteva po Abrahamovem žrtvovanju sina Izaka v Stari zavezi, kjer je Abraham »velik po modrosti, katere skrivnost je norost, velik po upanju, katerega podoba je blaznost, velik po ljubezni, ki je sovraštvo do samega sebe«,6 druga pa je klic božanskega v labodjem spevu Kresplove hčere Antonije. Prva zgodba je vedno sodobna, zastavlja nam vprašanje verovanja in etičnega pri žrtvovanju drugega.7 V različnih filozofskih interpretacijah nosi s seboj eksistencialističnega duha in večno vračanje istih dilem.8 Prav tako je sodobna izkušnja v naši drugi romantični zgodbi, ki pripoveduje o nuji ustvarjalnega gona umetnosti in se razteza prek in za ceno samožrtvovanja v smrt. Poenostavljeno pa lahko obe zgodbi prepletemo v predstavitvi večnih dilem med etičnim in estetskim ter v posebnih trenutkih, ko se tehtnica njunega razmerja ustavi v ravnotežju. Eden od teh trenutkov je tudi razstava Silvana Omerzuja. Njegovo delovanje poskusimo za konec razumeti z besedami Hannah Arendt: »... kot razkritje osebe na eni strani in ustvarjanje zgodb na drugi, in oboje skupaj tvori vir, iz katerega se v človeškem svetu samem oblikuje smisel, ki je potem kot smiselnost sposoben ponovno osvetliti človeško početje.«9

178  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST OPOMBE

1 Skrajšana različica besedila je bila prebrana kot otvoritveni govor k razstavi Silvana Omerzuja Negib: poslušati z očmi, Muzej krščanstva na Slovenskem, Stična, 7. februar 2008. 2 Jure Mikuž je v svojem besedilu »Med demoni, angeli in lutkami« (v: Silvan Omerzu in gledališče Konj, Društvo lutkovnih ustvarjalcev, Ustanova lutkovnih ustvarjalcev, Ljubljana, 2005) že primerjal Omerzujevo področje delovanja z mašo v tradiciji krščanske Cerkve. 3 Helena Pivec, »Ne-gib: poslušati z očmi«, katalog razstave. Kratka vsebina Hoffmannove zgodbe, povzeta po kataložnem besedilu, gre takole: Mestni svétnik Krespel je spreten jurist in strasten ljubitelj glasbe, mož »osupljivo čudaškega vedenja«. V prostem času »para«, razdira violine največjih mojstrov, da bi se dokopal do skrivnosti njihovega božanskega zvena, a jih tako za večno utiša. Po drugi strani gradi nove, najsijajnejše violine, na katere zaigra le enkrat, »z očarljivo izraznostjo«, nato pa jih zavrže. Ena od njegovih »najbolj norih šal v največjem zamahu« je stavba, ki jo postavijo po njegovih natančnih »nesmiselnih« merah: visoka gradnja norega videza in z notranjo ureditvijo, »ki vzbuja čisto svojevrstno ugodje«, je prava trdnjava – njeni zidovi nimajo ušes, saj čudaštvo odganja radovedneže. Dolga in mučna pot, na kateri Krespel izgubi svoje najdražje, je polna molka: njegova velika ljubezen, pevka Angela, zamolči poroko (»imenu ni marala pristaviti še neblagoglasnega /Krespla/«; po sporih živita vsaksebi in hranita ljubezen le s pismi; po nenadni ženini smrti na odrskih deskah se hčera Antonija na skrivaj priseli k očetu; iz hiše se tisto noč razlega čudežno petje, nato pa potihne in se oglasi le še enkrat; pripovedni ključ do Kresplovega skrivnostnega intimnega življenja predstavlja šele smrt deklice, kateri je srčna napaka prepovedovala petje, podobno »zdaj dihu Eolove harfe, zdaj slavčjemu gostolenju. Zmaga radosti in ljubezni do lepote glasbe prinese tišino. 4 Émile Benveniste, Sveto: razprava, prev. Matej Leskovar, Hyperion, Koper, 2006, str. 5. 5 Prav tam. 6 Søren Kierkegaard, Strah in trepet, prev. in spremna beseda Primož Repar, Društvo Apokalipsa, Ljubljana, 2005. 7 Žrtvovanje »za drugega«, ki je temelj dvatisočletne krščanske zgodbe, je iz naših predstavitev namerno izpuščeno, saj je to tematika, ki je zunaj Omerzujevih vsebinskih okvirov. 8 Kierkegaard v delu Strah in trepet predstavlja različne dileme, ki jih s seboj prinaša namera Abrahamovega žrtvovanja Izaka. 9 Hannah Arendt, Vita activa, prev. in spremna študija Vlasta Jalušić, Krtina, Ljubljana, 1996 (1. izd.).

179  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Umetniško delo s svojim odštetjem od vsake partikularnosti (ali za-sebnosti) prekinja tok komunikacije in nenehnega kroženja. Kot takšno ne sporoča ničesar, ne komunicira, ampak v svet, ki je zasičen s komuniciranjem in drugimi »dobrinami«, vnaša tišino, postanek. [...] Pogovor ni isto kot komunikacija. Komunicirati je mogoče z napol zaprtimi očmi – ni treba, da je vse čisto res, pa komunikacija še vedno lahko teče kot po maslu. Dobri filmi fascinirajo pogled: prevzamejo ga, izvzamejo ga njegovi indiferentnosti, naredijo ga zmožnega videti razliko. Potem je mogoče razliko zaznati tudi v vsakdanji stvarnosti. Torej ni več mogoče biti indiferenten.

MARKO ŠTEMPIHAR

180  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST MARKO ŠTEMPIHAR

FILM IN DELFSKI ORAKELJ – O NOVEM VALU V FILMU

Prihaja nov filmski val.1 Prepoznavamo ga v novem načinu pripovedi, v novih govoricah in besednjakih. Kakšno novost prinašajo nekatere filmske pripovedi, ki so nastale oziroma ki nastajajo v času, ki ni še zelo oddaljen od nas? Novost je zlasti v tem, kako pripovedi razumevajo svet, v katerem živijo (živimo), ter medsebojne odnose ljudi. Svet, v katerem živimo ob teh pripovedih, je prostor, ki ga je preoblikoval proces, imenovan »globalizacija«. Svet zaradi tega procesa ni več razdeljen na med seboj nepovezane in neodvisne elemente, ampak postaja prostor nove, globalne skupnosti. Ta skupnost pa (tako kot velja za svet) ni več skupnost posameznikov, ki živijo neodvisno drug od drugega, ampak je skupnost, ki jo opredeljujejo nove povezave, ki nastajajo tako rekoč iz dneva v dan. Filmi novega vala poskušajo misliti natanko te povezave, nove relacije, svet kot učinek teh relacij ali odnosov: v globaliziranem prostoru je treba procese, ki potekajo v njem, razumevati v tej globalni perspektivi; ni več mogoče govoriti o procesih okoli Viktorijinega jezera, o usodi prebivalcev Tanzanije, ne da bi bili prisiljeni ukvarjati se s povprečno premožnimi Evropejci, s potrošniki in njihovim vsakdanjikom, torej z našim lastnim načinom življenja. Novost filmskih pripovedi (pozneje si bomo ogledali nekaj konkretnih primerov) je tudi v neki neposrednosti, prepričljivosti, v tem, da je nekatere stvari treba povedati brez ovinkarjenja in slepomišenja. Način pripovedi, ki se z lucidnostjo in brezkompromisnostjo loteva

181  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST naših eksistenc, naših načinov življenj, kolikor so ta vselej politična. Razkrinkavajo lažno nevtralnost in »politično korektnost« povprečnega potrošnika dobrin, medijskih vsebin, propagandnih sporočil. Zaradi tega nujno ustvarjajo nove perspektive, nove koncepte, s katerimi je mogoče razmišljati ne samo o obstoječem »stanju stvari«, ampak tudi o alternativah – o možnostih in pogojih drugačnega sveta ter o dolžnosti gledalke ali gledalca, da si prizadeva ne samo slutiti te alternative, temveč aktivno raziskovati, kako so se te zmožne uresničevati kot življenjske prakse posameznic in posameznikov oziroma skupnosti, ki jih ti tvorijo. Novi koncepti tako pomenijo tudi prevrednotenje starih – stare pomene postavljajo v nove situacije in jih prisilijo k preobrazbi. Koncepti, ki skozi film dajejo misliti nove razsežnosti eksistence, so na primer tile: odgovornost, solidarnost, emancipacija in svoboda. V naslednjih štirih točkah (variacijah) bomo te koncepte (ob izbranih filmskih pripovedih) vzeli pod drobnogled.

I. ODGOVORNOST: LEVI NAMESTO JAGENJČKOV

Lani (2007) je Robert Redford posnel film s pomenljivim naslovom: Lions for Lambs. Simptomatično je, da tukajšnji kinodistributerji filme domala vsakič ponujajo gledalcem z neustrezno prevedenimi naslovi. Redfordov film je bil preveden kot »Jagenjčki in levi«, kar je nemogoč prevod, saj besedica »for« nikakor ne more pomeniti isto kot »in«. Zamenjan je tudi vrstni red – v izvirniku so na prvem mestu levi, na drugem pa jagenjčki, medtem ko je slovenski prevajalec naslov »omehčal« tako, da je na prvo mesto postavil jagenjčke. Morda zadeva tako zveni prijazneje, z vpeljavo veznika »in« pa tudi mnogo bolj klišejsko in celo zavajajoče. Naslov se namreč nanaša na enega od izjemnih prizorov v filmu. Robert Redford igra profesorja, ki svojemu študentu v nekem trenutku pove zgodbo, ki se je pripetila med prvo svetovno vojno. Eden od udeležencev je takole orisal pripadnike nasprotne vojske: to so bili možje, ki so se kot levi borili za jagenjčke. Jagenjčki so, medtem ko so levi krvaveli zanje, sedeli v udobnih naslanjačih, kadili debele cigare, se mastili in preračunavali vojne dobičke. Nobeden od njih ne bi niti sekunde zdržal tam, kjer so možje, ki so bili poslani v boj, preživljali mesece in leta. Študent Todd Hayes (igra ga Andrew Garfield) se znajde pred profesorjevo ponudbo: ker je zanemarjal svoje študijske obveznosti,

182  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ga je profesor poklical k sebi. Zdi se, da za Todda v življenju ni več nič pomembno – karkoli bo človek storil, katerokoli potezo bo naredil, vse je že odločeno drugje. Čisto vseeno je, ali študiram ali postanem brezbrižen poslovnež ali pa diktator. Razmerja moči bodo ostala nespremenjena, razmere v svetu se ne bodo premaknile niti za nanometer. Posameznik je čisto nemočen, zato je tudi čisto v redu, če se vda zabavam, poneumljajočim videoigricam in televizijskim oddajam, ob tem pa se ukvarja zlasti s tem, kako bi čim več zaslužil. Tako razmišlja študent, ko vstopi v profesorjevo pisarno. Vzporedno sledimo zgodbi dveh drugih študentov istega profesorja. Prišla sta iz revnih družin, vsak korak sta si morala izbojevati in že samo dejstvo, da sta bila vpisana na univerzo, je pomenilo, da je za njima trdo delo. Njuno razmišljanje in delovanje je bilo posvečeno neki ideji. Ta ideja je tista, ki prežema tudi celotno pripoved. Nekaj je v življenju treba narediti (za to, da bi bil svet pravičnejši). Ideja je tista, ki jo je profesor poskušal sporočiti mlademu študentu. Na koncu filma je zato trenutek odločitve, prazen prostor. Todd se vrne v študentsko sobo, ob njem je študijski kolega, ki nabija videoigrice in mimogrede vpraša Todda, kaj je tisto, kar bo dobil. Todd, vidno pretresen, opazuje dogajanje okrog sebe (na začetku filma gleda posnetke iz vojnih območij in se zdi nekako navajen, vdan, morda že celo malo naveličan, skratka, povprečni televizijski gledalec). Na koncu ni nič več tako, kot je bilo, in tega se Todd zave. Na koncu je vprašanje: in kaj boš dobil? Vprašanje, ki ga Todd sedaj razume popolnoma drugače: kaj (ti) bo prineslo življenje – in kar je najpomembneje –, kako se boš odločil ti? V naslednjem trenutku je veliki plan nemega obraza in nato konec filma. Ob pravem času. In kakšna je bila profesorjeva ponudba študentu? Še isti dan je pripravljen dati Toddu oceno za svoj predmet, o kateri drugi študentje lahko samo sanjajo. In kaj profesor zahteva v zameno? Na prvi pogled se zdi, da zahteva nekaj skrajno preprostega: Todd se mora udeleževati vseh drugih predavanj. Vendar pa je zahteva preprosta samo na prvi pogled. Pomeni namreč nekaj mnogo bolj pomembnega. Zahteva, da se Todd odloči (ali da se znova odloči) za študij. Odločitev je pomembna, saj je študent s svojo odločitvijo, da bo študiral, sprejel neki mandat. (Ta film bi moral biti obvezno čtivo na vsaki fakulteti – za vsakega študenta in profesorja!) Odločitev za študij vselej vsebuje ta mandat. Vednost ne more biti nevtralna, ampak je lahko samo zavezujoča. Raziskovanje nikoli ne more biti »nevtralno zrenje sveta« v njegovi

183  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST neokrnjenosti in neomadeževanosti. Vselej morata biti raziskovalec in njegov mandat usklajena: raziskovati – delovati. Vesti se v skladu s spoznanji: raziskovalčeva intelektualna poštenost. Kaj torej hoče profesor Malley? V središču človekove etične zadržanosti je odgovornost za drugega, kot je dejal Emmanuel Lévinas (Etika in neskončno, pogovori s Philippom Nemojem). Ideja odgovornosti za drugega temelji na predpostavki, da je pred vsakim (konkretnim) človeškim bitjem in njegovo identiteto drugi. Drugi je vselej pred mano, poudarja Lévinas. Človek se samega sebe lahko zave samo v odnosu do drugega oziroma razlike, drugi je razlika. To pomeni, da je skrajna posledica ideje odgovornosti za drugega tale: vsakdo je odgovoren za sebe kot drugega; in: odgovorni smo tudi za odgovornost drugega. Kaj to pomeni? Izjemen prikaz te ideje smo videli v filmu Levi namesto jagenjčkov. Odgovornost za odgovornost drugega pomeni, da človeku ne more biti vseeno, če so drugi ljudje brezbrižni, malodušni ali cinični. Treba si je prizadevati, da bi bilo drugače. Profesor Malley hoče, da drugi (Todd) postane odgovoren. Zahteva, ki jo naslovi nanj: postani odgovoren za sebe in/kot drugega. Filmska pripoved je raziskovanje idejnega, ontološkega prostora, ki naddoloča vsako posamično eksistenco. Kaj je »realnost filma«? Ali moramo filmsko pripoved razumeti kot (odprt, nesklenjen, idejni) proces, kot proces postajanja ideje? Filmski gledalec je premeščen v razmik med podobo-zvočnostjo filma (filmskim trajanjem) in nekim praznim prostorčkom, odsotnostjo, ki jo v njegovem idejnem univerzumu potrjuje filmska pripoved. Natanko praznina ali odsotnost pripovedi, izkustveno dejstvo, da bo poslej on sam, gledalec tisti, ki bo ustvarjal neko novo pripoved – njegova premestitev v razmik med že-izrečenim in še-nikoli-povedanim bo tista razsežnost, zaradi katere bo po ogledu filma njegov pogled usodno zaznamovan (realnost filma je natanko v tej zamenjavi perspektive ali načina, s katerega bo poslej gledalec-monada izražal svet). Idejni prostor filmske pripovedi nosi s seboj to zaznamovanost, ki je vtis ali pečat misli, ki prečka podobe-zvoke-izjave, zaradi česar film nikoli ni nevtralen ali posledica odvečnega časa ali želje po dobičkih njegovih ustvarjalcev. Film je sled, zapis nekega časa, potovanje skozi idejni prostor, ki prihodnost odpira sedanjosti. Film je refleksija (gledalčeve) sedanjosti. Kdo smo mi: ali smo levi ali jagenjčki? Na kateri strani smo? Kaj smo pripravljeni storiti, da bi kot levi odložili orožje, s katerim naj bi se borili namesto jagenjčkov,

184  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST in se začeli boriti za pravičnejši svet, v katerem ne bo absurdnih in nemogočih situacij, v katerih eni ljudje zaradi lastnih dobičkov pošiljajo druge ljudi na bojišče, v smrtni boj z drugimi (ki so jih v boj poslali tisti, ki jih žene enaka sla po dobičkih)? Zaradi tega film Levi namesto jagenjčkov razmišlja o absolutni odgovornosti – odgovornosti, ki zahteva brezkompromisni odgovor, kot posledico razmišljanja o dobrem.

II. EMANCIPACIJA: BAMAKO

Globalizacija ustvarja obrobja, na katerih živi veliko ljudi. Ti nimajo dostopa niti do najosnovnejših dobrin za življenje. Če človek v afriški državi, kakršna je Mali, zboli, bo najverjetneje umrl, saj nima denarja, da bi plačal zdravnika. Če zdravnika in zdravil ne more plačati, potem nima dostopa do tega, kar naj bi bilo javno, obče dobro. Globalizacija prinaša privatizacijo tega, kar naj bi bila javna sfera. Afriške države pa ne trpijo zaradi svoje revščine, kot pove ena izmed prič na sodišču, ampak zaradi svojega bogastva. To je premamilo evropske države in jih še vedno mami, skupaj z multinacionalkami in državami, ki sestavljajo ZDA. V preteklih desetletjih in stoletjih so prišle na afriško ozemlje in si preprosto vzele, kar so hotele; afriške države so postale »kolonije«. Ko so se »osamosvojile«, so bile obubožane, zato so jim »radodarne« države bogatega zahoda (k bogastvu le-tega so močno prispevale prav afriške »kolonije«) dale posojila. Njihov namen je bil, da bi se afriške države lahko postavile na lastne noge. Vendar pa je bil resnični namen drugje: s posojilom so si afriške države nakopale dolg, ki jih bremeni še danes – natanko dolg je tisti, ki jih drži v podrejenosti zahodnim »demokracijam«. Dolg je namreč tolikšen, da ga ne morejo odplačati – čeprav je bil odplačan že davno tega, saj afriški možje in žene delajo, proizvajajo dobrine, ki jih sami niso deležni niti v drobcih. Sejejo, žanjejo, pridelujejo hrano, sami pa ostajajo lačni. Njihovi pridelki gredo v roke čedalje bogatejšemu zahodu. Dolg pa se ne zmanjša niti za pičico. Nekega dne so se na dvorišču ene od hiš v mestu Bamako, v državi Mali, zbrali ljudje. Zbrali so se, da bi organizirali sodišče. Namenili so se soditi in pričati zoper Mednarodni finančni sklad ter Svetovno banko. Njihova pričevanja so osebne zgodbe, polne trpljenja in žalosti. Mnogi so ostali brez služb ter najosnovnejših potrebščin. Ženska pravi, da čuti jezo in sram. Morda bi moral enako čutiti sleherni gledalec.

185  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Mnogi med nami, pripadniki bogatega zahoda, mislijo, da so Afričani preveč leni, da bi delali. Resnica je povsem drugačna. Afričani delajo vsak dan, naše vsakdanje ugodje je posledica njihovega dela. Vendar to še ni vse. Če se voditelji Svetovne banke spomnijo, da bi bilo dobro spremeniti infrastrukturo neke afriške države, se bo to tudi zgodilo; posledice tega bodo dramatične za veliko število ljudi. Vlak ne bo več ustavljal na nekdanjih postajah, ljudje bodo ostali brez dela, mnogi se bodo morali preseliti, ker ne bodo več mogli potovati na delo.

Zares pomembno v filmski pripovedi pa je tole: ljudje so se organizirali. Zahtevali so pravico. To, kar je potrebno za človeka dostojno življenje. Njihovo delovanje je navdihujoče in zavezujoče. Kaj smo pripravljeni storiti mi, ki živimo »na drugi strani«? Ali zares živimo na drugi strani? Ali nismo tudi mi zavezani neki nemogoči zahtevi? Ali ne delimo skupne usode, čeprav malokrat o tem spregovorimo na glas? Zdi se, da so javni prostori doživeli teroristični napad velikih razsežnosti: teroristi so tukaj zavojevalske korporacije z resničnostnimi šovi, ki krčijo javni prostor in ga napolnjujejo s simulirano zasebnostjo, ki skuša nadomestiti, izpodriniti našo zasebnost. Kdaj se bomo organizirali, da bi znova ustvarjali javne prostore? Prebivalke in prebivalci Bamaka so naš zgled. Kot je rekel revni pastir: »Človek ne bi smel držati besed v sebi. Besede vselej nekaj pomenijo. Če jih držijo v sebi, nas začnejo tiščati. Ničesar ne bom zadržal v sebi.« Potem je nepozabno zapel. Vnovič sem si ogledal Bamako. Zakaj je ta film pripoved o nas samih? Zaradi neke možnosti. Gre za možnost organizacije in samoorganizacije ljudi. Nesporno dejstvo je, da je vsakdanje življenje ljudi organizirano, urejeno. Ostaja pa vprašanje, na kakšen način je življenje ljudi, posameznikov in posameznic v občestvih, organizirano – kdo določa red oziroma od kod ta prihaja, kdo zastopa organiziranje?

186  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Če govorimo o možnosti organizacije, govorimo tudi o zmožnosti ljudi za samoorganizacijo, torej o neki inherentni, notranji možnosti, ki je ni mogoče odpraviti, ukiniti od zunaj. Ideja o samoorganizaciji temelji na spoznanju, da je človekovo življenje v občestvih lahko umno urejeno, na način, ki ni v nasprotju z načeli, ki so jih ljudje pripravljeni sprejeti kot umna bitja. To tudi pomeni, da za samoorganizirano skupnost ne obstaja noben vnaprejšnji red, zaradi česar so takšne skupnosti anarhistične. Film Bamako je zgodba o anarhistični viziji ter boju za pravičnejši svet. Kako je mogoč drugačen, pravičnejši svet? Pravičnejši svet bodo ustvarjale samoorganizirane anarhistične skupnosti. Anarhizem izhaja iz ideje, da so ljudje tvorci skupnosti in njeni edini legitimni zastopniki – nihče, ki je zunaj skupnosti (ljudi), ne more odločati o temeljnih smernicah, o načelih, ki jih bo skupnost sprejela za svoja vodila. Zato ne drži, da v anarhističnem občestvu ni nobenega reda, da so v njem le še sebični posamezniki, ki skušajo (vsak za sebe) zadovoljevati svoje posamične interese. Ravno nasprotno je res. Šele anarhistična samoorganizirana skupnost lahko preseže sebičnost in brezbrižnost do drugih, do soljudi – sebičnost in brezbrižnost sta učinek gospostvenih odnosov, ki vselej vsiljujejo organizacijo od »zgoraj navzdol«, razraščata se tam, kjer so gospostveni odnosi povzročili razkrajanje medsebojnih vezi in razbitje posameznikov na atome, ki tedaj skušajo po svojih najboljših močeh vsak zase ostati na površju, rešiti sebe v tej težki in nenaravni situaciji. Šele v samoorganizirani skupnosti so ljudje, ki delajo za skupno stvar, in ta stvar je tudi stvar (tvarina življenja) posameznikov, posameznic. Pravičnejši svet ne pozna izključevanj, saj se anarhistične skupnosti ne organizirajo tako, da izključijo tiste, ki »ne spadajo« v skupnost. Identiteta teh skupnosti je zaradi tega odprta in nedoločena, zato so sposobne sprejeti kogarkoli, vsakdo lahko postane njihov član. V filmu Bamako na začetku pripovedi slišimo tole: »Besede nekaj pomenijo. Če jih človek drži v sebi, ga lahko tiščijo, ni prav, da človek besede zadrži zase. Ničesar ne bom zadržal zase.« Anarhistično občestvo je multituda in te temeljijo na besedi.2 Izrečena beseda je dana beseda, je odgovor in zaobljuba. Multituda je občestvo enakih (so-govorcev). Človek je enak človeku kot (so)govorec. Med dvema govorcema je beseda – besede vodijo k odgovornosti. Sogovorca sta odgovorna (za besede/besedi), multituda temelji na odgovornosti izrečenih besed, besedovanj. Zaradi tega imajo glavno vlogo v Bamaku sogovorci, njihove besede,

187  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST pa tudi glasba. Glas, obraz pevke pripovedujeta zgodbo o hrepenenju in upanju. Pesem nomada pripoveduje zgodbo o ponižanju, ogorčenju, zahtevi po pravičnosti, o dostojanstvu. Emancipacija ni mogoča v občestvih, ki jih obvladuje logika kapitalistične menjave. Emancipacija je mogoča s kreiranjem samoorganiziranih občestev singularnosti oziroma svobodnih posameznic in posameznikov.3

III. SOLIDARNOST: DARWINOVA NOČNA MORA

Vprašanje solidarnosti se najradikalneje zastavlja natanko v odnosu do najrevnejših prebivalcev tega sveta. Kaj smo pripravljeni narediti za solidarnost s ponižanimi, oropanimi najosnovnejših življenjskih potrebščin, obsojenimi na životarjenje ob odpadkih, ki ostanejo, ko so dobrine odpeljane drugam, nedostopne tistim, ki so jih mukoma pridelali? Zgodba Bamaka me spremlja, odkar sem jo srečal. Čutim, kako se moja razmišljanja spreminjajo v odnosu do nje. Tako kot afriška ženska čutim sram in jezo. Kar je najbolj osupljivo – nekateri ljudje so še vedno pripravljeni verjeti, da se v svetu nič ne da spremeniti, da je tok stvari določen, ne vidijo pa, da ga mi določamo vsak dan. Ljudje lahko nekaj naredimo, če se za to odločimo. Morda je narediti spremembo v svetu nekaj zelo preprostega – zadošča, da ne verjamemo več nekaterim lažem, ki jih širijo politiki in njihovi uslužbenci za propagando. Potem ostanejo srečevanja z ljudmi, med ljudmi.

Zgornja podoba priča o nezaslišanem zločinu. Vsak dan v različne afriške države priletijo orjaška letala. Nekatera pridejo prazna, vsa pa odletijo polna: nekatera prevažajo diamante, druga banane, tretja

188  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST fileje nilskega ostriža ... Destinacija: Evropa, ZDA, Japonska. Nekatera tudi ne pridejo v Afriko prazna: pripeljejo orožje, ki je uporabljeno v lokalnih vojnah. Čuvaj, čigar zgodbo spremljamo v Darwinovi nočni mori, pove, da so vojne donosne. Ljudem prinašajo nekoliko večji zaslužek, kot so ga deležni z delom v tovarnah ali na ulici. Nekoliko boljše življenje, če preživijo – a za kakšno ceno? Zgodba, ki se dogaja v Tanzaniji, se zdi oddaljena, a ponavlja se vsak dan in mi smo videli samo njen delček. Globalizacija je proces, ki prinaša dobičke samo nekaterim, druge pa potiska v življenje v revščini in trpljenju. Dobrobit globalizacije ni univerzalna – globalizacija ne more biti univerzalni proces, vsaj ne v takšni obliki, kot jo vodijo multinacionalne korporacije, na čelu s Svetovno banko in Mednarodnim denarnim skladom. Pravična globalizacija bi bila drugačen proces. Gibanje za pravično globalizacijo se dogaja med ljudmi, ki si prizadevajo za solidarnost. Takšna globalizacija pa ni totalizacija: slednja vselej ustvarja izjemo. Globalizacija, ki jo izvajajo institucije, namenjene povečevanju kapitala, ustvarja izjemo – afriške države so vključene vanjo kot izjema. Zanje ne veljajo pravila, kot smo si jih zastavili mi v naših družbah. Pravične globalizacije ne morejo izvajati korporacije, ampak vselej ljudje. Takšno gibanje so ustvarili v pripovedi o mestu Bamako ljudje na enem od mestnih dvorišč. Pravična globalizacija ima dve načeli: univerzalnost in solidarnost. Univerzalnost pomeni, da pravičnost ne pozna izjeme – pravičnost je vključujoča, in ne izključujoča. Če je ni deležen vsakdo, je ni deležen nihče. Solidarnost pomeni, da v drugem človeku najprej spoštujemo človeka, zaradi česar smo pripravljeni narediti zanj nekaj dobrega. Kant je vedel, da je za ljudi življenjskega pomena, da se vedejo solidarno. O tem priča njegova maksima: drugi človek naj bo vedno cilj in nikoli sredstvo. Pravična globalizacija je kozmopolitizem. Solidarnosti ni mogoče kupiti, zanjo je zmožen vsak človek kot kozmopolit ali državljan sveta. Kot državljani sveta smo si enakopravni in družbene hierarhije lahko odvržemo na smetišče. Zgornja podoba zato pomeni tudi neko upanje. Zlomil se je stroj in leži v razbitinah, medtem ko človek stoji vzravnan. Upanje živi, dokler je ena od naših temeljnih vrednot solidarnost.

189  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST IV. SVOBODA: V ZA VENDETO

Film je bil v teh krajih znan pod imenom V kot vroče maščevanje. Prevod je povsem neustrezen, saj beseda vendetta, ki izvira iz italijanščine, nima samo enega pomena. Ima vsaj dva različna pomenska sklopa. Prvi se nanaša na maščevanje, zlasti krvno. Drugi, ki bi mnogo bolj ustrezal prevodu naslova filmske pripovedi, pa združuje v sebi naslednje pomene: kazen –la giusta vendetta del cielo, pravična božja kazen; ingiustizia che grida vendetta, v nebo vpijoča krivica; misfatto che grida vendetta, zločin, ki vpije po kazni. Gospod V. je vsekakor pretrpel zločin, ki vpije po kazni. Edini je preživel grozljive poskuse, ki jih je na ljudeh izvajala totalitarna oblast. Vrnil se je in se naselil v podzemlje, ki je hkrati starinarnica, zbirališče pozabljenih, zavrženih stvari iz preteklosti, knjig, filmov in mnogih drugih stvari, ki so bile tedaj (zgodba se dogaja v ne tako oddaljeni prihodnosti) prepovedane. V svetu, v katerem so drugačne ljudi preganjali: temnopolte, homoseksualce, protestnike zoper vojno in nasilje, revne ... Nato je gospod V. nekega dne priredil koncert: nanj je povabil tudi Evey, žensko, ki jo je malo pred tem rešil iz rok pokvarjenih policistov; zaigrala je glasba, V. in Evey sta jo poslušala na strehi pod milim nebom; sledila je močna eksplozija in sedež sodne oblasti je odneslo v zrak; gospod V. pa je bil očitno zadovoljen. Prvo dejanje v imenu pravičnosti. Naslednji dan je vlada na hitro objavila po televiziji, da je bila sama tista, ki je razstrelila sodno palačo. Ljudi je bilo treba prepričati, da se ni zgodilo nič takšnega in da je še vedno vse »pod nadzorom«. Kmalu se izkaže, da je resnica čisto drugačna in da ni nič več pod nadzorom. Na zaslonih se pojavi neznanec z masko, ki nagovori ljudi. To je eden od ključnih preobratov v pripovedi. Naj še dodam, da sta scenarij napisala brata Wachowski, pisca scenarija za trilogijo Matrica. Po mojem mnenju je film, s katerim se ukvarjamo tukaj, pravo nadaljevanje prvega dela omenjene trilogije. Zakaj? Ker ju druži neka ideja. To idejo lahko artikuliramo, če razmišljamo o tem, kakšno bi bilo anarhistično občestvo ljudi in kaj bi se zgodilo, če bi se ljudje množično odločili zanj.

190  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Sklepni prizor je prispevek k temu razmišljanju. Ljudje pridejo na ulice in se končno ne zmenijo več za oblastnike, ki so samovoljno in tiransko vladali svetu. Prizor je sublimen, v njem je nekaj veličastnega. Naredi izjemen vtis, saj prikazuje moč ljudi in njihovo zmožnost samoorganiziranja. V tem je jedro anarhistične misli: resnični dosežek ljudi je tedaj, ko le-ti presežejo neki točno določen red, ki so ga posredovale, ohranjale, branile državne institucije, in se začnejo organizirati sami. Organiziranje je kreativen proces, ki nima nič skupnega z represivnimi organi, s totalno državo in njenimi dekreti, policijskimi urami ter prepovedmi svobode govora in druženja. Za organiziranje je potreben korak v prazno in sklepni prizor je natanko takšen korak. Jutri bo nov dan, vendar se ne bo zgodil mimo nas in naše volje. Za organiziranje sta ključna sodelovanje ljudi in njihova medsebojna solidarnost. Oblastniki so imeli in imajo še danes veliko preglavic s tem, kako naj preprečijo samoorganiziranje ljudi. Ko se ljudje organizirajo sami, so oblastniki preprosto odveč, zato si prizadevajo zlasti za to, da ljudje ne bi spoznali, da so oni sami tisti, ki imajo moč, ne pa oblastniki. David Hume je zapisal, da je »moč [force: sila, energija, jakost, uspešnost, učinek, vpliv, veljavnost, pomen] vselej na strani vladanih, voditelje zato podpirajo zgolj mnenja. Torej je vladavina osnovana le na mnenjih. Ta maksima sega tako do najbolj despotskih in vojaških vladavin kot do najbolj svobodnih in poljudnih.« (Of the First Principles of Government, 1. pogl.) Noam Chomsky je temu dodal: »V vsaki državi, tako v demokratični kot v totalitarni, se oblastniki zanašajo na soglasja. Zagotoviti morajo, da ljudje, ki jim vladajo, ne razumejo, da so v resnici oni tisti, ki imajo moč. To je temeljno načelo vladanja. Vlade imajo najrazličnejša sredstva za nadzor ljudi, ki jim vladajo.«4 Oblast zaradi tega potrebuje sredstva – potrebuje medije in propagando, ki naj zagotovijo, da se ljudje ne bodo zavedali svojega vpliva in pomena. Kakšno orožje pa imajo v rokah ljudje? Eno od najučinkovitejših orožij je dvom ali zastavljanje vprašanj glede tega, kar je očitno, kar je vsak dan domala vsakomur na očeh. Drugo učinkovito orožje pa je njihovo svobodno druženje in samoorganiziranje. Dogodek ima nepredvidljive učinke, vendar je ključna zvestoba ljudi. Ljudje se začnejo organizirati in zdi se, da se to zgodi kot strela z jasnega. Njihovo potezo lahko razumemo tudi kot zvestobo dogodku, ki je vdrl v njihova vsakdanja življenja. Zgodila se je prekinitev, kot bi rekel Alain Badiou, nastala je neka nova situacija. Poslej je ključno zaupanje ali

191  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST vztrajanje. Zaupanje je vselej povezano s kontingenco. Človekovo življenje je odprto, ker je zavezano kontingencam, nepredvidljivosti. Kreativnost je mogoča samo v odnosu do kontingence ali odprtosti (zaradi tega v simulakrih nakupovalnih centrov in drugih središč industrije zabave človek ne more biti kreativen – ker je vse že narejeno zanj; torej je sam čisto pasiven). – Ko na koncu odleti v zrak še samo središče totalitarne oblasti, nastane prazen prostor. Prostor je dokončno odprt, ljudje pa se začnejo vesti kot kreativna bitja.

FILM-UMETNOST KOT AFIRMACIJA

Filmske pripovedi, o katerih smo razmišljali v zgornjih vrsticah, niso izbrane naključno, čeprav tudi niso edine, ob katerih bi lahko še razmišljali o novem valu v filmu. Dodali bi lahko vsaj še naslednje: Kandahar (Safar e Ghandehar, režija Mohsen Makhmalbaf, 2001), Želve znajo leteti (Lakposhtha parvaz mikonand, Bahman Ghobadi, 2004), 300 (Zack Snyder, 2006), Tiger in sneg (La tigre e la neve, Roberto Benigni, 2005), Zadnji dnevi Sophie Scholl (Sophie Scholl – Die letzten Tage, Marc Rothemund, 2005) ... Alain Badiou je v svojem članku »Manifest za afirmativno umetnost« zapisal, da je umetnost tista, ki svojstveno poskuša doseči to, kar lahko imenujemo matematika bivajočega. Umetnost je aksiomatska in neosebna, zaradi česar je umetniško delo vselej dovršeno in je naloga tistega, ki se srečuje z njim, biti na ravni kompleksnosti, ki jo dosega delo. Odveč sta sleherna kritika in »interpretacija«, ki naj bi pojasnili, kaj je avtor hotel povedati (pa mu ni čisto dobro uspelo – kar je nam, razsvetljenim kritikom in interpretom, popolnoma jasno). Umetniško delo s svojim odštetjem od vsake partikularnosti (ali za-sebnosti) prekinja tok komunikacije in nenehnega kroženja. Kot takšno ne sporoča ničesar,

192  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ne komunicira, ampak v svet, ki je zasičen s komuniciranjem in drugimi »dobrinami«, vnaša tišino, postanek. Zaradi tega gledalec, potem ko zapusti kinodvorano, lahko izkusi odvečnost takojšnjega komuniciranja. Filmska pripoved je ustvarila v njem odmik, razdaljo. Afirmacija ne pomeni, da smo pripravljeni sprejeti najslabši izdelek filmske industrije kot umetniško delo na najvišji ravni. Film nas ne naslavlja kot zasebnike, ne nagovarja nas v našem lagodju, ne vabi nas k temu, da se čim udobneje namestimo v naslonjaču kinodvorane in použijemo svojo dozo kokic. Obstajajo slabi in dobri filmi. Edini, ki zaslužijo ime afirmativne umetnosti, so filmi, ki gledalca odmaknejo, ga silovito odpeljejo stran od njegovih pričakovanj, njegovih teženj k ugodju in poceni zabavi. Dober film deluje kot analitična mašina – v njem ni nič odvečnega, ničesar, kar bi zameglilo pogled, ničesar, kar bi pogled odvračalo od sebe, od dobrega filma preprosto ni mogoče odvrniti pogleda. Stanley Kubrick je nekoč dejal, da je namen njegovih filmov ta, da bi bili gledalci, potem ko bi iz kina odšli domov, sposobni pogovarjati se. Pogovor ni isto kot komunikacija. Komunicirati je mogoče z napol zaprtimi očmi – ni treba, da je vse čisto res, pa komunikacija še vedno lahko teče kot po maslu. Dobri filmi fascinirajo pogled: prevzamejo ga, izvzamejo ga njegovi indiferentnosti, naredijo ga zmožnega videti razliko. Potem je mogoče razliko zaznati tudi v vsakdanji stvarnosti. Torej ni več mogoče biti indiferenten. Film ne sporoča ničesar, kar bi bilo onkraj njega samega. Filmska realnost ni onkraj-realnost, ampak je strogo sobivajoča z drugimi realnostmi. Filmska realnost naredi »našo« realnost odprto (za druge realnosti). To pomeni, da poslej obstaja neka možnost druge ali drugačne realnosti. Ne gre za to, da si na vsak način prizadevamo, da bi bilo naše vsakdanje življenje čim bolj podobno tistemu, ki smo ga videli v filmu. Kaj pomeni, če poskušamo »našo« realnost, naše vsakdanje življenje, približati filmski realnosti? To lahko pomeni, da poskušamo v svojem vsakdanjem življenju narediti nekaj, kar bo delovalo tako, kot deluje filmski svet – odpreti neko konkretno situacijo za drugo možnost. To se vselej zgodi kot misel. Misel kot dogodek, filmska realnost je učinek procesa misli, zato je vsaka realnost prostor, v katerem je na delu miselni proces. Dober film je tisti, ki v konkretno situacijo vnaša razliko, ki jo je najprej sposoben zaznati njegov sprejemnik – gledalec, čeprav ni nujno, da bo na to tudi pripravljen. Lahko se bo zaslepil in bo film še vedno dojemal kot »objekt« zabave, kot nekaj, kar je narejeno za njegovo ugodje in ne za razmišljanje. Film je gledalcu lahko dogodek za njegovo razmišljanje.

193  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Nekaj, kar ga pobudi, je pobuda misli, ki deluje na konkretno situacijo in jo spremeni. Zato je preveč naduto reči, da so filmi narejeni za nas. Vprašanje je, če smo mi dovolj odprti in razmišljajoči, da bomo lahko vstopili v kompleksne duhovne prostore, ki jih je ustvarila filmska zgodba. Na naslovnici knjige Dušana Rutarja Mož, ki bere filme vidimo človeka pred zaslonom. Sedi v kinodvorani. Sam je in zre na filmsko platno, na katerem je napis. Prostor, v katerem se je znašel, ni napolnjen, in lahko bi rekli, da je človek soočen s tem, kar vidi pred seboj. Kot Platonov človek v votlini, čeprav je »prikovan na mestu«, njegova prikovanost ne pomeni nesvobode, ampak čisto nekaj drugega. Pomeni absolutno pozornost, zavzetost za tisto, kar se daje njegovim zaznavam. Pomeni, da se je dokončno osvobodil navlake, s katero je obremenjen pogled zabave iščočega gledalca. Slednji namreč za ceno zabave spregleda vse tisto, kar zahteva absolutno pozornost – da bi se zabaval, mora opraviti neko redukcijo, v vsem, kar bi lahko bilo izjemno, videti nekaj običajnega, v vznemirljivem nekaj, kar deluje kot kratkotrajni šok, ki ga lahko mirne duše pozabi, ko se pojavi nov kratkotrajni šok. Aksiomatika filma pripoveduje o tem, kar je nujno. O zakonitostih in o človekovi dolžnosti svobodnega odločanja v odnosu do tega, kar je nujno. Zaradi tega zahteva absolutno pozornost. Postati bralec filmov pomeni zavedati se, da je v vsaki pripovedi tudi neki imperativ. Ta imperativ ni isto kot prisila komunicirati, ampak je dolžnost inteligentnega vedenja. Ne samo, da je ob dobrih filmih neokusno izrekati sodbe glede všečnosti ali nevšečnosti. Dober film nam sporoča eno samo stvar: »Vedi se kot umno, razmišljajoče bitje!« Premalo je, če se vedemo kot »demokratični« govorci, ki razglašajo, da ima vsak svoje mnenje. Kaj pomeni biti ne-demokratičen v svetu, v katerem je demokracija zlasti vladavina finančnih, političnih elit? Ne-demokratičnost je prekinitev z mnenji, prekinitev, ki iz umetnosti naredi »elitizem za vsakogar« (izraz je skoval francoski režiser Antoine Vitez; v svojem članku ga navaja Badiou): privilegij, ki ne pozna deprivilegiranih. Bralčeva drža je zaradi tega etična: absolutna pozornost do vsega tistega, kar tvori jedro naših vsakdanjih življenj.

194  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST OPOMBE

1 To besedilo posvečam ideji moža, ki bere filme. 2 Paolo Freire je v svojem delu Pedagogika zatiranih poudaril dve temeljni dimenziji besede: refleksija in delovanje. Kolikor govorci s svojim besedovanjem žrtvujejo katerokoli od obeh dimenzij, njihove besede izgubijo avtentičnost – bodisi postanejo prazno besedičenje bodisi nepremišljeno delovanje. Avtentična beseda je tudi praxis, pravi Freire – natanko kot takšna je sposobna preobražati svet. »Eksistirati kot človek pomeni poimenovati svet, spreminjati ga. Ko je svet postal poimenovan, se tistim, ki so ga poimenovali, znova pojavlja kot problem in zahteva od njih novo poimenovanje.« (P. Freire, Pedagogy of the Oppressed, Continuum, New York, London, 2006, str. 88.) 3 O organizaciji je Freire zapisal: »V resnični organizaciji so posamezniki aktivni v procesu organiziranja, cilje organiziranja pa [jim] ne vsiljujejo drugi.« (Freire, nav. delo, str. 148.) 4 Noam Chomsky, Imperial Ambitions: Conversations on the post-9/11 World, Metropolitan Books, New York, 2005, str. 153.

LITERATURA

 Badiou, Alain, »Third Sketch of the Manifesto for Affirmationist Art«, v: Polemics, Verso, London, New York, 2006.  Chomsky, Noam, Imperial Ambitions: Conversations on the post-9/11 World, Metropolitan Books, New York, 2005.  Freire, Paolo, Pedagogy of the Oppressed, Continuum, New York, London, 2006.  Lévinas, Emmanuel, Etika in neskončno; Čas in drugi, Družina, Ljubljana, 1998.  Rutar, Dušan, Psihologija filmske kulture, kot jo je ustvarilo 250 priljubljenih filmov, samozaložba, Ljubljana, 2007.  Rutar, Dušan, Mož, ki bere filme, samozaložba, Ljubljana, 2007.

FILMSKI VIRI

1. Bamako (Abderrahmane Sissako, 2006) 2. Jagenjčki namesto levov (Lions for Lambs, Robert Redford, 2007) 3. Darwinova nočna mora (Darwin’s Nightmare, Hubert Sauper, 2004) 4. V za vendeto (V for Vendetta, James McTeigue, 2005)

195  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 196  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST UTOPISTIKA CVETKA HEDŽET TÓTH ZASTOJ TEORIJE  MIKLAVŽ KOMELJ SRP IN KLADIVO TINE MODOTTI  LIDIJA RADOJEVIĆ LETO 1968 JE BILO PO SVOJE RES REVOLUCIONARNO – LE VPRAŠATI SE JE TREBA, ČIGAVA JE BILA TA REVOLUCIJA?  SARA KÖLEŠ 8EKSPERIMENT V POLITIČNEM

197  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 8 »Od konca študentskega gibanja doživljamo zastoj teorije. Sicer obstaja dandanes več učenosti in 'nivoja' kot kdaj prej, vendar so inspiracije gluhe. Optimizem od 'takrat', ko so se mogli posredovati življenjski interesi z družbenoteoretičnimi napori, je zvečine izumrl.« PETER SLOTERDIJK, 1983

198  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST CVETKA HEDŽET TÓTH

ZASTOJ TEORIJE 8

Na vprašanje, kdo je Peter Sloterdijk (roj. 1947), ni treba po prusko natančno raziskovati njegove biografije in ji po možnosti dodati še kakšne avtobiografije. Kljub tej ugotovitvi se je treba zavedati, da imamo pred seboj nekoga, ki je povezan z letom '68 oziroma z generacijo '68, ki ni doumljiva brez kritične teorije, tj. frankfurtske šole, Adorna še posebej, in četudi zveni škandalozno, po Sloterdijku je treba priznati, da »je starejša kritična teorija bila vedno kriptoteologija«.1 Da bi se izognil grobemu cinizmu in njegovemu parazitiranju na stališčih, ki so jih podali drugi, je v poskusu preboja iz travmatičnih dejstev, tako z leve kot desne, skušal najti poti do življenja samega. Izraz, ki ga je pri tem uporabljal, je neobičajen pojem »dekantirati«, in kaj je »dekantacija«,2 je tudi sam razložil: postopek očiščevanja kakšne tekočine, še posebej vina, ko postane motno in gosto; skratka, gre za odlivanje tekočine od odvečnih usedlin, tako da dragocena tekočina postane spet bistra. Staro, dobro vino v nove mehove − in to je storil z metafiziko, razgrnil in podal jo je na novo, bral je Heideggerja »z novimi očmi in prevetril njegovo čudaštvo«, in vse to razume kot prakso dekantiranja.3 Dekantirana, prečiščena metafizika je tostranska metafizika, nič več zagledana v zasvetovje in onstranstvo, in kot taka ne uteleša nič absolutnega, trdnega in nespremenljivega. S takim razumevanjem metafizike smo pri pojmu pometafizične filozofije, ki kljub vsej kritiki metafizike to ohranja, vendar ni zagledana več v absolutno gotovost

199  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST smrti in z njo povezano idejo nesmrtnosti, ampak je usmerjena − kinetična antropologija − k življenju, njegovemu rojstvu, človekovemu prihajanju na svet. Skratka, nova pometafizična metafizika ni več obrnjena k smrti, ampak − analitika prihoda na svet − k rojstvu. Ta motiv je Sloterdijk razbral že pri Ernstu Blochu. S svojo filozofijo prepričuje, da »se da enoznačnost smrti prenesti v mnogoznačnost življenja«.4 Ideja permanentnega rojevanja ima značaj potovanja, vendar postaje tega potovanja in njegovi cilji nastajajo šele spotoma: gre za to, opozarja Sloterdijk,5 kar je Ernst Bloch imenoval z izrazom experimentum mundi, in svet sam je odprt, razpoložen za naše potovanje k svetu, ki ni dovzeten za nihilizem. Svet nas pričakuje in po Blochu experimentum mundi ni samo »eksperiment, ki se dogaja na svetu, temveč je tudi v njem kot realni eksperiment sveta samega. Gibanje torej s tem v celoti transcendira brez transcendence, kar pomeni transcendiranje, toda povsem v imanenco, s prispelim, identiteto, domovanjem v smislu kot smislu.«6 In to potovanje prejme v Sloterdijkovem filozofskem opusu sferični pomen, ki razkriva nebo pometafizične drže, ki vsepovsod zahteva predvsem eno, in to življenje z njegovo samoobnovitveno močjo in v čemer je njegova nesmrtnost. S svojim očitnim obratom k življenju, rojstvu, prihajanju na svet pometafizični mišljenjski impulz tudi v jeziku Jaspersove učenke Hannah Arendt pomeni vita activa. V svojem istoimenskem delu je v njegovem sklepnem delu zato zelo poudarila premestitev »v izjemno povečanje pomena tostranskega življenja, saj predstavlja začetek večnega življenja«, in »življenje, ki je sicer nesmrtno in neskončno, se začne z rojstvom na zemlji«.7 Tako interpreti Sloterdijkove misli poudarjajo njuno podobnost, ki morda vsaj deloma izhaja iz obojestranskega odklanjanja Heideggerjeve tanatologije. Vendar je Sloterdijk teoretsko najmočnejši v svojem poskusu antitotalitarizma, kar je očiten Adornov vpliv, in kot mislec antitotalitete bo do konca na preizkušnji, kakšen humanizem bo sledil iz njegove sklenjene misli − če po mnenju njegovih strupenih kritikov sploh kakšen. Sloterdijkova filozofija tudi ni medijsko uglašeno demoniziranje komunizma oziroma protikomunizem skozi protitotalitarizem, ki se je razbohotil med mnogimi nekdanjimi levičarskimi intelektualci, tudi pri nas v Sloveniji. Um, ki je bil v ozadju te kritike, je tako imenovani »transverzalni um«, ki naj bi ga potrebovala naša doba, vendar definicija tega uma ni ravno spodbudna, kajti: »Nič drugega kot dobra stara moč presojanja, moderno okrašen

200  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST zdrav razum (common sense) je to, kar se skriva za čednim imenom ‘transverzalni um’.«8 Že Heglu je bilo jasno, da je stališče »zdravega človeškega razuma«9 s humanostjo in solidarnostjo v medčloveških odnosih hudo sprto in duhu, ki razmišlja na tej ravni, očita, da še sploh ni dojel tega, kaj je njegovo pravo bistvo, saj dobri stari zdravi razum misli po logiki kdor ni z menoj, je proti meni. Teoretsko levičarstvo nas nagovarja, prepoznamo se in udarna moč mladosti, ki je ostala trajno navzoča v nas, se spreminja v resonanco, ki nikdar ne utihne, zveni pa tostran tradicionalno levega in desnega. Zapis Kaj je solidarnost z metafiziko v trenutku njenega sesutja? o kritični teoriji in njenem poslanstvu še vedno vse opogumlja z nečim, kar učinkuje kot sodba, saj nas, prav tako udeležence generacije '68 in tragične priče sesuvanja socializma − v pomenu ideje organizirane solidarnosti −, tolaži, da se je kljub vsemu splačalo, kajti: »Kritični teoretik ni samo okultni oznanjevalec mesije, temveč je to on sam, zavit v najglobljo neprepoznavnost, in na svet je prišel z misijo, da bi ga izmeril po njegovih najboljših možnostih.«10 Prepoznavnost možnosti torej, ki ontologijo kot nauk, oziroma logos − izjavo − o bivajočem, približa Grku, ki je bivajoče dojemal ne samo glede na to, kar že-je, torej udejanjeno (enérgeia) in preteklo, ampak tudi kot še-ne, namreč kot možnost (dýnamis) za prihodnje, ki vključuje drugačnost od tega, kar-samo-je. Bit ni samo bilost − in zdaj je Sloterdijk kot filozof, ki si upa odčitati takšne možnosti, ki so komaj prepoznavne. Nekaj takega seveda vedno oporeka in zavrača samo to-kar-je, in tisti, ki takšno dejstvo na glas izgovarja, je nedobrodošel in neprijeten, skratka grd, in kritična teorija po njegovem prehaja v »pretirano« teorijo. Pri tem je seveda določena mera romantičnega zagona in to Sloterdijk tudi sam priznava, saj je njegova Kritika ciničnega uma »kot poslednji sproščeni napev emancipacijske romantike«,11 toda mladost brez romantičnega zagona ni prava mladost in morda je sreča generacije '68 predvsem v tem, da ji je uspelo − tudi za ceno policijskih pendrekov − odnegovati malo več romantike, kot je to bilo značilno za generacije pred tem, še posebej pa za čas pozneje in vse do danes. Eno takih najbolj romantičnih stališč je vsekakor Sloterdijkova misel, ki pravi, da si bo sam prosto izbral svojo preteklost, verjetno vsaj malo pod vplivom Blocha in njegove misli, da jemljimo preteklo iz prihodnjega in nikakor ne obratno. Zelo odkrito poroča o svojem ustvarjalnem zanosu in ne prikriva tega, kako piše: »Prvič: negujem nekakšen patos, smisel za kantilene [spevna

201  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST melodija], tudi sredi argumenta. V večini mojih knjig zasledite belcanto [lepo petje] mesta, tu in tam tudi lirični otok in upočasnjeni stavek, če smem tako reči. Drugič: sredstva patosa uporabljam preudarno. Že s tistimi nekaj lirizmi, ki sem si jih privoščil, sem imel bolj slabe izkušnje.«12 Svojega vzornika namreč ne dosega: »Nikoli ne grem tako daleč kot Ernst Bloch – ta mojster patosa nima primerjave v nemški filozofiji 20. stoletja.«13 Verjetno je v ozadju tako Blocha kot Sloterdijka ničejevski napor in prizadevanje prebivati v svoji lastni filozofski stavbi, in vsem trem je to precej uspelo, celo zelo in zgledno. Sloterdijk kot ničejevec izhaja iz emancipirane pretirane kritike, saj Nietzschejeva volja do moči po Sloterdijkovem razumevanju nastopa še kot volja do pretiravanja, in to je objestna volja. Objestnost, ki se kaže najprej v odnosu do metafizike – in kaj takega zmore samo svoboden duh – in tudi v gnozi, ki sicer skuša delovati terapevtsko kot nekakšna »psihoterapija in teoterapija«, je Sloterdijk prepoznal spremembo in obrat metafizike v psihopatologijo in pnevmopatologijo«.14 In duh je svoboden, ko zavrže »metafizično hiperbolo in pretiravanja logosa«,15 kar Sloterdijk ponazori z Nietzschejevimi mislimi iz dela Tako je govoril Zaratustra s temi besedami: »To svobodo in vedrino neba sem poveznil kakor azuren zvonec čez vse stvari, ko sem učil, da čeznje in skoznje noče − nobena ‘večna volja’. To objestnost in to norost sem postavil namesto le-one volje, ko sem učil: ‘Pri vsem je eno nemogoče − umnost!’ Kanček uma, zrnce modrosti, razsuto od zvezde do zvezde − ta kvas je primešan vsem stvarem: zaradi norosti je modrost primešana vsem stvarem! Malo modrosti je že mogoče; vendar sem to blaženo varnost našel pri vseh stvareh: da še rajši z nogami naključja − plešejo.«16 Vedrina duha, njegovo jasno nebo spreminja resnico v nekaj plešočega in takšno je Sloterdijkovo dojemanje resnice – kot tega, kar pleše. Mislec plešoče resnice mora sam uporabljati hiperbole, tj. pretiravanja, in eno hiperbolo zamenjati z drugo. Hiperbola logosa je zamenjana s hiperbolo umetnosti, ki je svobodna hiperbola, in v tem je zvijačnost estetskega uma, da, tako kot je uspelo to Nietzscheju, pride do »enotnosti samoohranjanja in samostopnjevanja« življenja, in takšno zvijačnost estetskega uma je uporabljal tudi Adorno. V tem smislu je kritična teorija pretirana teorija. Je danes mogoče teorijo ohranjati predvsem s takšno estetsko zvijačnostjo uma? Sloterdijk nas v Predgovoru k svoji Kritiki ciničnega uma opozarja, da po izteku študentskega gibanja »doživljamo zastoj teorije«, in radi bi razumeli, zakaj je tako, kajti še paničnost njegovega poznejšega

202  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Evrotaoizma nadaljuje v tej smeri. Ne samo da se je po letu 1989 sesula praksa organizirane solidarnosti, teorija je postala krhka in lomljiva. Zakaj je izguba neke organizirane solidarnosti imela tako tragičen učinek, ki nič več ne potrjuje teze življenje dol, teorija gor? Morda beremo tega nenavadnega in spornega Sloterdijka tudi zato, da bi se lažje znašli v svetu, ki si ga nismo izbrali po želji, kot da bi ta svet ne bil več naš, kajti želeli smo drugačnega, in vsa akademska teorija ni nič drugega kot gluha inspiracija in učenost. Recimo, da izberem vrt in se odločim za benjaminovske perunike. Toda to je še vedno cinizem, nas svari Sloterdijk, ravno tako kot pasolinijevske rože zla ali freudovske volčje češnje. Toda na srečo nas Arthur Schopenhauer vedno znova uspešno prepričuje, da sta si cinizem in stoicizem zelo blizu. Recimo, da spravljamo Sloterdijkov cinizem v kar se da neposredno bližino stoicizma. Tu postane razlika med cinizmom in stoicizmom vidna, kajti stoicizem premore vednost o tem, kaj je prav in kaj ne, ločuje med dobrim in zlim, to pa so razlike, ki, če vztrajamo samo pri cinizmu, nimajo vedno jasno prepoznavnih meja. Sloterdijk ima pronicljivo moč prepoznavanja tega, kar ni prav, kar je narobe, negativno; skratka, resnico lahko izreka negativno, ne more pa več po vzoru tradicionalnih metafizikov in razsvetljenske tradicije povedati tega, kar je prav ali kar naj bi bilo dobro. V sodobnem času se tega ne da več, nas prepričuje njegov vsak dan obsežnejši prispevek – in osupli smo, solidarni z njegovimi mislimi o tem, da niti »teror ni nič drugega kot konsekventni idealizem«.17 Kako brati avtorje, ki so še v nedavni preteklosti pomenili alternativo vsemu obstoječemu, je vprašanje, ki Sloterdijka zaposluje zelo pogosto. Ob izteku tisočletja se nismo znašli onkraj kapitalizma in komunizma, kar naj bi mnogi levičarji želeli; svet je zašel v turbokapitalizem in možnosti za skorajšnji konec tega tako zelo nepotrebnega zgodovinskega zavoja praktično ni. Nekdanji paternalistični družbi z vzhoda stoji danes nasproti družba z volčjimi zakoni na zahodu; v prvem primeru gre za premoč politike, v drugem za premoč ekonomije, ki zaradi tega prevzema nase vso umazanijo sodobnega sveta. Nauk o enakosti v družbi bodisi krščanskega ali povojno utopičnega levega zanosa se je izpel.18 Vse povezano z Marxom je kratke sape in vsaj ta trenutek ne premore obnovitvene moči. Celó levičarstvo je postalo čudna mora preteklosti in obljubljena demokracija z zahoda postaja spona, ki je mnogim zelo nadležna. Toda spregovoriti o tem je še večja muka in že blizu političnega tveganja − kar vsi vemo in vidimo, ni za

203  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST nikogar sporno, zelo grd in nesramen pa je tisti, ki si upa kaj takega na glas povedati. Živimo v času, ko levica ne grozi več, ker je sama ogrožena, in biti na levici pomeni, da si nemočen in razorožen. Je levica odveč, nepotrebna? Po Sloterdijku ne, ohranila bi se lahko tako, da bi se preusmerila: »V zadnji tretjini 20. stoletja se je v zahodnem svetu celotna politika sesula v sredino. Istočasno se je na vzhodu vase sesul komunistični aparat. Resentiment je od takrat naprej vedno bolj difuzen. To je značilnost pokomunističnega stanja; levica je prenehala delovati kot zbirališče jeze. Kaj naj sedaj še oglašuje? Mislim, da mora svoj fokus preusmeriti proč od maščevalnih kampanj k civilizacijskim kampanjam.«19 Glasni izpovedovalci so ljudje, ki so bodisi večni nezadovoljneži, ali, kot nas prepričuje Sloterdijk v svojem Evrotaoizmu, ljudje, ki nosijo v sebi samo malo več paničnega občutja kot večina. Naša kultura je torej v svojem jedru panična, kot vsakemu filozofu dopoveduje, je celo tako zelo čaščena in zanj nepogrešljiva metafizika eno samo nezadovoljstvo s svetom. Zgodovino metafizike bi po tej plati veljalo dojemati kot zgodovino nezadovoljstva s svetom − in odkar je človek, je tega zelo veliko. Po Adornovem vzoru, ki mu Sloterdijk zelo pogosto sledi, je prav vse, kar je tu, v sebi bistveno posredovano, nič neposredovanega ni v svetu, v katerem živimo. Nič ni tukaj od vekomaj, posredovano je z zgodovino, še najnovejšo, kot recimo Černobil, nedavna vojna v Bosni, 11. september 2001 in še kaj bi se našlo, kar smo si povzročili samo mi, ljudje, in za kar smo odgovorni − nihče drug. Izgovarjati vse to, uravnavati srečo mišljenja po tem, koliko je to sploh še zmožno izgovarjati vsesplošno nesrečo, bolečino, trpljenje, je nekaj, kar je svojevoljnega in nenavadnega Adornovega učenca očitno trajno nagovorilo. Sloterdijk je mislec, ki mišljenje nedvomno razume kot moč negacije tega, kar samó je, toda hkrati je zanj mišljenje moč pretiravanja v Nietzschejevem duhu − in tu je Nietzschejev učenec zelo močan. S svetom nezadovoljni in panični misleci so utelešenje občutljivosti, celo preobčutljivosti, Sloterdijk pa ve, da je »občutljiva teorija nekaj suspektnega«,20 tudi Adornova. Po grozljivi izkušnji Auschwitza ni bilo lahko razpravljati o pravilnem življenju, še njegova estetika je, kot opozarja Sloterdijk, komaj ušla »gnusu do vsega in vsakogar«, kajti kot se glasi v slovenskem prevodu: »Vse je bilo nekako sostorilsko priklenjeno na ‘napačno življenje’, v katerem ‘ni pravega’. Predvsem je kot prevaro, poslabšanje in ‘napačno’ sprostitev sumničila vse tisto,

204  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST kar je dišalo po zadovoljnem in sporazumnem.«21 Adornove refleksije iz okrnjenega življenja zato izrekajo v tem delu že večkrat omenjeno misel, ki je sčasoma postala ena njegovih najbolj citiranih, in sicer tole: »Nikakršnega pravilnega življenja ni v napačnem.«22 Vse tradicionalno identitetno mišljenje je postalo za te iz Frankfurta tabu in mnogi iz mlajše, se pravi Sloterdijkove generacije so to razumeli kot svojo držo in zavezanost neidentičnemu − po vzoru Adornove negativne dialektike kot nereduciranega izkustva v mediju pojmovne refleksije in kot dosledne zavesti o neidentičnem. Najbolj izpostavljeni del kritike je namenjen temu, kar je »tu in zdaj«, in kritična teorija je po Sloterdijku gradila na neki zelo odločilni točki, ki je bila tradicionalni teoriji tuja, namreč dejstvu bolečine, stališču, ki ga je Sloterdijk označil za »bolečino a priori. To ni osnova vzvišene distancirane kritike, ki doseže velike preglede, temveč drža skrajne bližine − mikrologije.«23 Po Adornu se namreč moč filozofske refleksije iz tradicionalnih »velikih tem« seli v obrobne, celo v fragment, in tam skuša reflektirati po njegovem znanem stališču, da ni nikakršnih večnih tem filozofije in tudi ne nekaj takega kot prve (prima) in poslednje (ultima) filozofije. Skrajna bližina, o kateri govori Sloterdijk, je zelo določen program, selitev teorije od zgoraj navzdol. Torej kam? Še vedno nekako v mejah razsvetljenstva se je kritična teorija vsemu prizadetemu približala tako, da je glede na to, ker je »suverenost glav vedno napačna«, opozarjala na suverenost telesa in se kot teorija pripravljala, »da bi iz glave smuknila v celotno telo. Razsvetljenstvo bi rado šlo od zgoraj navzdol − izobraževalnopolitično kot tudi psihosomatsko. Odkriti živo telo kot indikator sveta pomeni filozofskemu poznavanju sveta zagotoviti realistično podlago. To je tisto, kar je začela kritična teorija, obotavljajoče, pogosto esteticistično zakodirano, zakrito v vsakovrstno kočljivost.«24 Torej spet estetizacija − samo in zgolj. Kot da Sloterdijk ne bi prepoznal v tem kaj etičnega, in tu seveda še tak zagret pristaš in zagovornik teh iz Frankfurta oziroma kritične teorije ne more mimo neke čudne nedovzetnosti − in to velja za levičarstvo kot tako − za etiko. Sloterdijku je treba dati priznanje vsaj v tem, da je razbral držo teh, ki so teoretsko paradirali s potencialom kritične teorije, kajti še vedno poslušamo − in za to ni imuna niti slovenska »leva« filozofska scena −, da je vsaka etika sinonim za represijo; gre za tezo, ki je iztrgana iz Nietzschejeve misli in ki je zelo zmanipulirana. Med levičarji ostaja neka čudna averzija do etike. To dejstvo je pri nas še posebej vidno pri poskusu upravičene popularizacije načel

205  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST svetovnega etosa, in že nerazumljiva je neodzivnost na resne poskuse Tineta Hribarja − kot da bi ostajal sam; tema o svetovnem etosu naj sploh ne bi bila filozofska tema, so glasovi, ki jih pogosto slišimo. Ali je Sloterdijk prepoznal odgovornost − kar ni isto kot krivda − kritične teorije za sodobni etični deficit, ne da bi pri tem sam tukaj ponudil kaj spodbudnega, ali pa bo treba še počakati na dokončni rezultat, kajti njegov teoretski opus je še vedno v nastajanju. Vzemimo še en vidik Sloterdijkovega razumevanja in ocene kritične teorije, povezane s trpljenjem in bolečino, kar smo kot študirajoči in sami pripadniki generacije '68 označevali z izrazom pesimizem kritične teorije, namreč njeno dovzetnost za svetobolje. Tu je najbolje prisluhniti Sloterdijku samemu: »Kritična teorija je slonela na predpostavki, da v ‘svetobolju’ ta svet a priori poznamo. Kar o njem zaznavamo, se uredi v psihosomatičnem koordinatnem sistemu bolečine in zadovoljstva. Kritika je mogoča, če nam bolečina pravi, kaj je ‘prav in kaj narobe’. Pri tem je kritična teorija slejkoprej ‘elitarni’ pogoj neuničene senzibilnosti. To označuje njeno moč in njeno šibkost; utemeljuje njeno resničnost in omejuje njeno območje veljavnosti. Dejansko moramo imeti toliko elitističnega smisla. Napaja se iz odpora proti mrliškemu stanju normalnosti v deželi trdih glav in železnih duš. Nekaterih nasprotnikov ne smemo poskusiti prepričati; obstaja splošnost ‘resnice’, ki je alibi nerazumevanja; kjer sposobnost razumnosti ne temelji na samoosmislitvi, je ne bo mogla priklicati nobena še tako solidna komunikacijsko teoretična argumentacija.«25 Kritična teorija kot jokajoča in cmerava, ki žalosti ni zmožna preseči, kar pa je marsikdo, izšolan v filozofiji s pomočjo te šole in njenih protagonistov, pričakoval. Čakal je na določene signale, četudi še tako minimalno in komaj simbolno nakazane, da bodo žalosti kljubovali z nečim živahnim, vedrino in kančkom optimizma; signali, ki bi sicer pritrjevali deklariranemu materializmu in njegovi deklarirani zahtevi po sreči in ne samo po svobodi, usmerjeni izključno navznoter, kakor je to počel idealizem v razmerah vsesplošne, zunanje nesvobode. Konec koncev je nesreča vedno eno in isto, večno vračanje istega, čista cikličnost, ki jo je burjevestniška misel teh iz Frankfurta s svojo linearnostjo in mesijanstvom že v načelu odklanjala, samo da tega poslednjega očitno ni zmogla dosledno izpeljati. Hej, vi iz Frankfurta, kaj ste napravili z nami − in očitno je Sloterdijk sam zavpil, da je končno zadosti. Vklenjena v vsa ta dejstva se je kritična teorija začela obnašati živčno in nemirno, po pomoč se je zatekala k politiki, temu krucialnemu sredstvu,

206  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ki je filozofa Georga Lukácsa osiromašilo in oropalo marsičesa − vse do danes. Občutljivost, ki ni našla poti do nečesa afirmativnega − bodisi da je to etika ali optimizem kot vsaj minimalna lovka, ki bi življenju rekla da −, zato Sloterdijk spet ne brez razloga zapiše: »Politično in živčno se utemeljuje estetska, ‘senzibilna’ teorija v neki žalosti, zaničevanja in besa pomešani očitajoči drži proti vsemu, kar ima moč. Stilizira se v zrcalo svetovno zlobnega, meščanske hladnosti, principa vladavine, umazanih poslov in njihovih profitarskih motivov. Svet moškosti je tisti, ki ga kategorično zavrača. Inspirira se iz arhaičnega ‘Ne’ do sveta očetov, zakonodajalcev in špekulantov. Njen predsodek se glasi, da se iz tega sveta proti živahnemu lahko porodi le hudobna moč. Na tem se utemeljuje stagnacija kritične teorije. Ofenzivni učinek zavračanja se je že zdavnaj izčrpal. Mazohistični element je prekosil kreativnega. Impulz kritične teorije bo zrel za to, da se razstrelijo okovi negativizma.«26 Bo Sloterdijku uspelo tak negativizem, potem ko ga je teoretsko razstrelil, soočiti s čim afirmativnim − ne več s hudobno močjo − in kar naj bi obetala njegova jovialna teorija? Sloterdijk vsaj Adornu priznava dovzetnost, celo odprtost za nekaj bistveno drugačnega od tega, kar samo je, in to izrazi s temle: »Kdor trpi, ne da bi otopel, bo razumel; kdor lahko glasbo posluša, zre v svetlih sekundah čez na drugo stran sveta. Gotovost, da je resničnost napisana s pisavo trpljenja, hladnosti in surovosti, je zaznamovala dostopnost sveta te filozofije. Sicer je komajda verjela v spremembo k boljšemu, vendar ni popustila skušnjavi, da bi otopela in se privadila na dano. Ostati sentimentalen je bila tako rekoč utopična drža − čute imeti pripravljene za srečo, ki se ne bo zgodila, toda v pripravljenosti nas vendarle brani pred najhujšo osurovelostjo.«27 Pred nevarnostjo, da bi otopeli, nas varuje ta ali oni mislec, filozofija, kakor jo je razumel Adorno, še posebej. S svojo materialistično zarezo skozi svet, s teorijo, ki je tako duhu kot čutnosti dala vse pravice in pri tem ni zatajila metafizike, nas Adorno sooča s tem, kar imenuje rana, kot se glasi naslovna formulacija Die Wunde Heine (Rana po imenu Heine) iz leta 1956. Že Marx in Nietzsche sta taki rani, in Sloterdijk nam med takimi imeni, ki so rane, omenja tudi Theodorja Lessinga, Heideggerja in seveda Adorna. To so misleci, ki mnogim od nas omogočajo, da svoj zgodovinski čas dojemamo »kot zbirne točke lastnih izkušenj«.28 Kaj je takšna »zbirna točka« Heine? Če prisluhnemo Adornu, vidimo, da skuša dešifrirati nelagodnost, ki jo je ves čas povzročal Heine na vse strani, in njegova avra je postala

207  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST mučna, kot da bi krvavela in sprožala krivdo. Nedvomno je razlog za to dejstvo v Heinejevi družbeni naravnanosti, ki je nemškemu razsvetljenstvu pošla in je postalo do obstoječega preveč konformno, celo »podložno afirmativno«, in tako je »Heine edini med slavnimi imeni nemške literature, ob vsej svoji naklonjenosti romantiki, ohranil nerazvodenel pojem razsvetljenstva«.29 Od tod njegovo nelagodje in z »vljudno ironijo se upira temu, da bi pravkar demolirano skozi zadnja vrata − ali pa skozi kletna vrata globine − takoj spet vtihotapil nazaj«.30 Še politično nezanesljiv je bil − kot kritično o njem ugotavlja Adorno, namreč »nezanesljiv tovariš: tudi socializmu. A njemu nasproti se je oklepal misli o neokrnjeni sreči v sliki pravične družbe«.31 Njegov izraziti individualizem je tolikšen, da še pri Heglu prepoznava zgolj individualizem, vendar se pri tem »ni uklonil individualističnemu pojmu notrinskosti. Njegova ideja čutne izpolnitve vključuje tudi izpolnitev v navzvenskem, družbo brez prisile in odrekanja.«32 Kakšna naj bi bila ta družba? Kakor Adorno razbere iz Heinejevega pesniškega dojemanja sveta, gre za svet, ki bi presegel odtujitev, kajti: »Heinejeva stereotipna tema, brezupna ljubezen, je prispodoba za brezdomstvo in lirika, ki ji je posvečena, je napor, da bi odtujitev sámo potegnil v naslednji krog izkušenj. Danes, potem ko se je usoda, ki jo je Heine občutil, dobesedno izpolnila, pa je brezdomstvo hkrati postalo brezdomstvo vseh; vsi so v bistvu in v jeziku tako poškodovani, kakor je bil izobčenec. Njegova beseda stoji namesto njihove besede: ne obstaja nobena druga domovina kot svet, v katerem ne bi bil nihče več izvržen, svet realno osvobojenega človeštva. Rana po imenu Heine se bo zacelila šele v družbi, ki bo dosegla spravo.«33 Ideal bivanja v svetu je domovanje, nostalgija, do katere imamo ljudje pravico, namreč prebivati v svetu, v vsakem njegovem kotičku, kot da smo doma. Filozof samo malo glasneje izgovarja to večno, torej prastaro in univerzalno pravico vseh ljudi v vseh časih in vsepovsod. Estetizacija in etizacija sveta tukaj stopata neločljivo, sta eno. Kaj nam ponuja Sloterdijk? Pozicija moči, do skrajnosti spolitizirano sodobno življenje nam, ljudem, ne omogočata ideala neodtujenega bivanja, in Adorno, podobno kot vsa kritična teorija, vehementno udriha proti vsaki drži moči. In Sloterdijk je že soočen s tem, kar je »cinizem v akciji«,34 kajti tuja mu je vsakršna gotovost vednosti oziroma absolutna gotovost nečesa oprijemljivo prvega, recimo kult »zlate dobe«. Sloterdijka usmerja prepričanje, da je na svojstven način

208  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST v človekovem delovanju hkratna dvojnost doživetega in anticipiranega, utilitarističnega in utopičnega, čeprav je Sloterdijk, kot ugotavlja v pogovoru z njim Carlos Oliveira, nekakšna »disidentna varianta kritične teorije frankfurtske provenience«.35 Zelo očitna politizacija generacije '68 Sloterdijka ni prepričala; tako je nastopil proti blaznosti vsepolitizacije, zasvojenosti s politiko, ki je po njegovem šla predaleč, kajti »gibanje '68 je poznalo samo sociološkega človeka, ne eksistencialnega. Na plemenitih perutih je tedaj sicer jadral tudi homo aestheticus, ki je v samotni kontemplaciji podoživljal velike umetnine, da bi v njih razbral signaturo padlega sveta. Toda leto 1968 je na splošno predpostavljalo to, česar ne bi nikoli smeli predpostavljati, namreč da naj bi bil človek vselej že javna in mestna žival, politično bitje a priori.«36 Pojmovanje, da je človek »a priori politično bitje«, ga je odbijalo: »V mojih očeh je to najhujša ideologija, zlovešča norost, ki dejanske povezave prevrne na glavo. Kajti sposobnost političnega mišljenja in političnega delovanja pomeni tako zgodovinsko kot psihološko zelo pozen in neverjeten razvoj, je negotov izid redkih, posebnih urjenj, nikakor ni neki praodnos, kot so to tedaj prikazovali.«37 Celo tako daleč gre, da si upa priznati, čeprav je bil sam zraven, tole: »Akcijska plat '68 se mi je čustveno vedno zdela sumljiva, protagoniste študentskega gibanja – Krahla, Dutschkeja, Cohn- Bendita in podobne figure – sem vselej dojemal kot histerike. Tedaj so se mi zdeli kot bitja z neke druge psihološke zvezde, kot cirkusanti – tip človeka, ki bo zame vselej uganka; te šolarčke, ki so iz učilnice hiteli za govorniški oder in so ljudi razsvetljevali, kaj potrebujejo.«38 Zato prisilna politizacija in nasilna sociologizacija nista njegov teren, vendar se Sloterdijk nenehno zapleta in pada v nedoslednosti, ko gre za vprašanje, koliko politizacije in sociologizacije filozofija kljub vsemu mora upoštevati. Končno mora filozofija kot alarmni sistem znati tudi na političnem področju razbrati nevarnosti nastanka kakšnega novega pojava totalitarizma. Pri Sloterdijku pogrešamo analizo dogajanja leta '68, kajti še vedno ostaja vprašanje, zakaj je v času ekonomskega razcveta in družbeno dokaj lagodnega stanja v zahodnem svetu študirajoča mladina do skrajnosti spolitizirala svoje občutenje sveta. Od kod ji ta potreba − v času, ko je izgledalo, da je socializem še povsem enakovredna alternativa kapitalizmu? Je generacija '68 − moja generacija, naša mladost, ki je jurišala na nebo − želela s svojo skrajno politično ekstazo reševati to, kar je bilo očitno po načrtovanem scenariju zapisano poginu? Kljub

209  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST najboljšim namenom je takšna preteklost breme, kajti kot opozarja Emil Cioran (1911−1995), francoski filozof in aforist romunskega porekla, ki za popularizacijo svojih stališč mnogo dolguje Sloterdijku: »V politične boje se ne zapletemo nekaznovano: naša doba dolguje svojo krvavo podobo prav kultu teh bojev; tudi nedavni pretresi izvirajo iz njih, iz lahkotnosti, s katero privzemajo odklone in jih spreminjajo v dejanja.«39 In kako živeti z vsem tem, kar je povrhu spodletelo? Vse politično je postalo brezupno in Sloterdijk ugotavlja: »Sredi sedemdesetih let sem dojel, da je mit o revoluciji mrtev, bolje rečeno, nisem dojel, temveč sem to zavohal; med nami je na sredi ležal ogromen kadaver, ki je začel zaudarjati, in tudi njegovi govorci niso ravno dišali. Politično je bilo od tedaj dolgo časa področje brez upanja, od takrat naprej ni bilo nič več, kar bi bilo mogoče pričakovati. Od revolucije torej ni ostalo nič drugega kot nejasno hrepenenje – želja po drugačnem, polnejšem življenju. To lahko mirno tako naivno izrazimo, kajti četudi bi to želeli bolj učeno povedati, bi pomen še vedno ostal isti.«40 Vendar Sloterdijk pri tem ne izničuje tega, kar je še najlažje imenovati nekakšna ontološka potreba po revoluciji, čeprav sam tega izraza ne uporablja, ampak govori o »radikalu«, korenu revolucije. Spregovori o določenih tipih revolucije glede na motive, ki jih povzročajo in ki učinkujejo že kot kakšen mit. »Tedaj je bilo mogoče videti, da je sestava revolucije zajemala tri elementarno različne motive oziroma temeljne figure, ki so vsakič avtonomne in se ohranjajo same po sebi, tudi ko razpade ideološka figura, ki jih je povezovala. Prvi gradnik, primarni radikal mitično vélike revolucije, je meščanska pravna država s svojim formalnim in egalitarističnim patosom, ki pa smo jo pri nas po letu 1945 tako za silo etablirali – zanjo nismo bili kaj prida hvaležni, postavili smo jo le zato, da bi zahtevali mnogo več. Toda kaj je bil ta Več? Da bi odgovorili, moramo poznati preostali figuri velikega preobrata.«41 Zdaj Sloterdijk modificira motiv prihajanja na svet s temle: »Drugi radikal revolucije je individualna izkušnja rojstva, dramatični prodor otroka iz materinega telesa v odprtost sveta. V vsakem posamezniku je ta izkušnja navzoča latentno kot izvorni prizor in vzpostavlja ozadje za poznejša upanja na preboje v manj utesnjujoča življenjska razmerja. Izstop iz ozkega prakanala, v katerem bi se lahko vse končalo – to je subjektivni prototip osvobajanja.«42 Torej: človek potrebo po revoluciji prinese že s seboj na svet in rojstvo je subjektivni izvor za revolucijo, ki ga narekuje potreba po svobodi. Priznava tudi: »Dejansko, zame je rojstvo téma vseh tem

210  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST – in danes, ko po dobrih dvajsetih letih obdelujem to temo, lahko razmeroma natančno pojasnim, zakaj to mora biti. Rojstvo je točka, v kateri se stikajo eksistencialna filozofija, psihoanaliza in diskretna kulturna zgodovina, in to je zame ključno mesto, kjer se začne bistveno mišljenje.«43 Tudi metafizika sama, gledana in dojeta od rojstva sem in ne več od smrti, ta najmočnejši metafizični impulz po kritiki stare, tradicionalne metafizike, ki je zdaj v primerjavi s Sloterdijkovo in sploh pometafizično metafiziko kot nekakšen mrliški oglednik. Ker gre po Sloterdijku pri revoluciji samo za reprodukcijo tega subjektivnega izvora, poudarja, da »se revolucija vsakič izvrši tudi kot ponovitev rojstva na nekem drugem odru. Mitična revolucija je vselej tudi reprodukcija perinatalne drame na ravni političnega. To bi lahko bil eden od razlogov, zakaj resnične revolucije vedno razočarajo – nikoli ne dajejo vsem tega, kar imenujemo druga možnost.«44 Pri revoluciji gre v bistvu za »endogeni motiv« s političnimi sredstvi − prebiti se do svobode. Vendar ti endogeni motivi ostajajo ne glede na izid revolucije in Sloterdijk ugotavlja, da se danes energija seli v zunajpolitična območja, na področje subkulture, pop glasbe, celo v nekatere oblike športa. Tako za vsakega teoretika, ki se ukvarja s problematiko revolucije, ostaja sama stvarnost preizkusni kamen njegove teoretske moči, namreč razbrati krik zemlje, trpljenje teh z dna, nemočnih in izrinjenih, kar je že znal antični cinizem. Ne samo da je bil antični kinizem celo nekakšna »plebejska antiteza proti idealizmu«,45 Sloterdijk ga je spoštoval še kot gibanje, ki ni bilo politično, čeprav napadalno, in je ravno zaradi te svoje apolitične drže daleč nad poznejšim, modernim cinizmom. Tukaj Sloterdijk ni nem za sporočilo marksizma, čeprav v Kritiki ciničnega uma pove, da je Marx »po eni strani upornik, po drugi monarh; njegova leva polovica spominja na Dantona, njegova desna na Bismarcka«.46 Vendar Sloterdijk kljub svojim kritičnim izjavam o letu '68 ni disident, saj je v takratnem dogajanju prepoznal »avtentične moralne in življenjsko zgodovinske motive«.47 Je − ali bo − zato do konca vztrajal, naj estetsko stoji in obvladuje etično? Ali pa bo etično kot izpovedna vsebina estetskega, estetsko pa predpogoj in okvir, v katerem etično sploh lahko spregovori? Sloterdijkova estetika je zelo miroljubna, brez tiranije in zelo blizu Nietzschejevi demokratični subjektivnosti, ne lasti si fevda po absolutizacijah in občosti: »Nauk o singularnosti in nikakršna konstrukcija občega je tudi Sloterdijkova estetika.«48

211  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Kaj so bili ti motivi, ki so oblikovali podobo generacije '68, je tema, s katero so se ukvarjali mnogi. Za teoretsko levico je bila to še posebej težavna naloga, kajti vsakogar, ki se je ukvarjal z vprašanjem, kaj se dogaja in v čem je smisel tega dogajanja, je postavilo pred težavno preizkušnjo glede zmožnosti njegove presoje. Sloterdijk je živel in študiral na zahodu in levičarstvo tam ni bilo oblast, ampak gibanje, uporništvo, ki je enako zavzeto nasprotovalo gospostvu takratnega zahodnega kot vzhodnega totalitarizma. In − kako nadaljevati nekaj in z nečim, kar se je v sebi tako sesulo, po Sloterdijku celo tako zelo, da smo se naveličali hrupa zgodovine. Še klic mnogih levičarjev najnovejše dobe se glasi nazaj k naravi, da bi lažje prenašali moro preteklosti, svoje lastno, nekdanje levičarstvo. Vendar Sloterdijk sredi vseh gigantskih sprememb ne opušča koncepta revolucije, nasprotno, poudarja, da »delam na nemarksistični teoriji revolucije in trdim, da je revolucija še nadalje glavna tema pravega razmišljanja«.49 Smatra, da je to toliko bolj potrebno, ker živimo v svetu velikih sprememb in nas je treba obvarovati pred napačnimi preobrati: »Zato sem po polomu stare levice začel z neko vrsto arheologije revolucije, njene izvore in motive na novo študiral in skušal izslediti, kdaj in kje se je pojavila ideja velikega obrata, preobrata vseh stvari.«50 Pri tem je naletel na religioznozgodovinske sledi, še posebej poznoantično gnozo in judovsko apokaliptiko, ideje mu je dal tudi judovski filozof religije Jacob Taubes (1923−1987). Sloterdijkovo soočenje s teoretsko levico se seveda omejuje na zahodno levico in njene teoretske protagoniste, mojstre in velikane mišljenja, ki so učinkovali že kot nekakšni preroki, tako Sartre, Habermas, Marcuse. To so imena, ki nedvomno spadajo h klasični levi hermenevtiki revolucije, toda danes ne govorimo več o revoluciji, ampak o različnih razvojnih trendih. Znotraj teh mnoga klasična imena revolucije, tako Marx kot Marcuse, v zdajšnjem trenutku, na pragu tretjega tisočletja, ne premorejo obnovitvene moči, njihova dela so se znašla v zabojih po kleteh ali na podstrešju. Če že kdaj sežemo po njihovih imenih, jih ne beremo več v eshatološkem pomenu, ampak zgolj hevristično − in prav je tako. Najzanimivejša Sloterdijkova razglabljanja o revoluciji so povezana s filozofijo in nekaterimi duhovnimi gibanji in za vse je skupna značilnost, da skušajo razmišljati o pravem in pravilnem življenju, ki naj nas usmerja, skratka so sredstvo za orientacijo v svetu in življenju. Zdaj prihaja do izraza tretji radikal revolucije − in tu spregovori filozofija, zato velja tej daljši misli prisluhniti v celoti: »Tretji radikal

212  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST revolucije izhaja iz filozofije oziroma iz duhovnih disciplin. Gre za duhovno spremembo, skozi katero se ljudje tako rekoč od-blodijo in pri tem dojamejo razliko med narobe in prav usmerjenim življenjem. Obstaja veliko kulturnih modelov za tak preobrat, denimo notranja preusmeritev misli, o čemer je govoril Platon, ali pogovor, kakor ga je razumel Avguštin, kot osvoboditev iz prisile vztrajanja v zli, od Boga oddaljeni življenjski drži, ali pa v Indiji znani obrat življenjske usmeritve od praktičnega bivanja v družbi k osredotočenju na lastno osvoboditev, moksha, ali pa obredi vnovičnega rojstva, kot jih poznajo šamanske prakse – ali kar koli že. S temi preobrati se sproži državljanska vojna med boljšim védenjem in vulgarnim človeškim razumom. Resnica ali dobro življenje sta vsakič – rečeno brez ironije – dojeta kot nekaj, česar ne bi mogli doseči brez vélikega zasuka, preobrata smisla biti. V tem se verjetno izraža obstoj zgodnejšega nagnjenja in nujnosti v človekovi historični eksistenci, da se človek pusti odgnati od boljših življenjskih oblik, tako da ga neka vrsta revolucije znova pripne na dobre niti – to pa na splošno ni v ničemer povezano z rousseaujstvom in neumnimi zrcaljenji preteklosti. Gre bolj za vprašanje presodne moči, kako presojamo življenjska občutja. Meni je vse od sredine sedemdesetih postalo jasneje, da so se moderne mitologije o revoluciji opirale na zamenjevanje teh komponent. Seveda so bile turbulence v 19. in 20. stoletju idealna plodna tla za tovrstne konfuzije, vse prelahko se je tri praoblike preobrata in globinskega gibanja mislilo skupaj in se jih med seboj zamenjevalo. Po vseh teh nesporazumih glede preobrata v tej klavrni dobi je nekaj več analize kar na mestu. Zdi se mi, da je čas, ko bi si morali te ireduktibilne radikale ogledati posamično, in na tej poti je nastalo to, kar v svojih knjigah prikazujem od konca osemdesetih let – orisi kinetične antropologije, ki jo imenujem analitika prihoda na svet –, kar sem začel z Der Zauberbaum in se je nadaljevalo vse do moje zadnje filozofske knjige Weltfremdheit. Od tedaj tiči v vseh mojih knjigah ost, ki je kritična do revolucije. Filozofijo razumem kot uvod v splošno vedo o revoluciji. V primerjavi s tem je politični anarhizem provincialna afera.«51 Vprašanje, ki izhaja iz tega zapisa, je predvsem eno: kakšno filozofijo ima pred očmi Sloterdijk, kaj je od nje pričakoval in kaj nam mora filozofija nuditi danes, v pometafizičnem in porevolucionarnem obdobju? Tukaj si Sloterdijk kritično zastavlja vprašanje, kako sploh dojemamo svet in življenje v njem, in ne more se odtegniti čaru antike. Ta je po njegovem mnogo manj zavezana naporu pojma kot moderna teorija in

213  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST nenadoma nam misel, ki pravi, da napredek pojma ni napredek sreče, postane breme, ki se ga želimo znebiti, še Adornova »žalostna znanost« odbija. Mnogo preveč je bilo te znanosti, ki nam otrpne nasmešek v nekaj neizrekljivo bolečega, in tu je trenutek, ko tega ne želimo več. Hoče se nam vesele, radostne znanosti, po Sloterdijku jovialne teorije. Vsaj to moramo Sloterdijku priznati, da nas skuša napotiti v drugačnost in da nas poziva, naj se upremo strašni moči navade. In dokler bo živel in ustvarjal, nam nič ne more preprečiti, da ga ne bi brali na ta način, toliko bolj, ker imamo sami za seboj intenziven študij Adorna. Sloterdijk je tveganje, že zaradi tega, ker ni jamstev, da bi se učitelj (Adorno) svojemu učencu (Sloterdijku) lahko priklonil, tako kot se je lahko Schopenhauer Nietzscheju. Sloterdijk si prizadeva za diagnosticiranje časa, v katerem živimo, in ko se dotakne »najbolj občutljive točke sodobne krize«, ugotavlja: »Dokler modernost ne prizna, da se je diskretno, vendar nepopustljivo uveljavila kot kraljestvo konca časov, tako dolgo se z nezavedno nasilnostjo krčevito oklepa svoje zahteve, da po njej noben drug čas ne sme več tvoriti epohe.«52 Je torej problem v tem, ker iščemo ali vsaj skušamo poiskati alternative, ki niso nič samoumevne? Se je zgodba o času ali učasovanje bivajočega izpelo tako, da bi potrebovali nekaj, kar bi bilo ‘onkraj’ časa? Odprto ostaja, kako je z učasovanjem bivajočega kot čas brez konca v nič in čas brez konca v večnost, kajti še vedno se nismo pripravljeni odpovedati svoji deležnosti na večnosti. Tudi dileme o nesmrtnosti ostajajo in s tem naša dovzetnost za te iz Frankfurta − Horkheimerja, Adorna, Habermasa −, kajti ideji nesmrtnosti se nočemo odreči, ostajamo opredeljeni, vendar sporočilom iz Freiburga (Martin Heidegger) ne obračamo več − tako po levičarsko − hrbta. Sloterdijk nas v tem zelo opogumlja in hvaležni smo mu. Da je med kritično teorijo obstoječe družbe (Frankfurt) in kritično teorijo bivajočnosti bivajočega (Freiburg) kljub vsemu prehod, je zaradi tega, ker smo ta prehod samó mi sámi najprej, nihče drug, in za ta uvid smo slovenski − fenomenološki − filozofiji dolžni dati priznanje. Zgodovina, ki je vsaj po Sloterdijku potekala kot metafizika v akciji, je soočena z zamenjavo narave s tehniko, v imenu pojma napredka je bila narava ponižana, izrinjena in pripoznana za manjvredno. Posledice so tu, kajti razvoj tehnike je ogrozil naravo, tudi to v človeku samem, še etika je nastopala kot človekova protinarava in bila permanentni sistem ponotranjene represije. »Šele v trenutku, ko grozi nevarnost, da bo igra uničila oder, so igralci prisiljeni k novemu samozaznavanju.

214  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Zgodovinsko vzgibano človeštvo je moralo počakati na imperializme novega veka, na obdobje industrializacije in planetarno civilizacijo medijev, preden mu je bila zaradi krize njegovih temeljev predočena resnica o njegovem lastnem projektu. Moralo je poroditi informacijski panteizem kulture poročil in merkantilni panteizem denarno posredovane totalne cirkulacije, da bi doživelo, kako zmeraj trči nase, če prekorači mejo − vse transcendence vodijo v pospešeni avtizem.«53 Nujna je torej spremenjena recepcija oziroma samozaznavanje, ki naj ne izključuje narave in sveta, toda s tradicionalnim apokaliptično- mesijanskim časom to ne bo šlo. Zato Sloterdijk z gotovostjo izreče tole misel: »Že zdaj pa lahko rečemo, da je ‘svetovna zgodovina’ kot časovni projekt za izvajanje duhovno-moralnih poslanstev pred naravno- fizikalnim zakulisjem izčrpana ideja. Če naj bi bila filozofija zgodovine še za kaj dobra, potem verjetno za komentiranje smisla izčrpanosti zgodovinotvorne ideje.«54 In kakšne zahteve po Sloterdijku izhajajo iz vsega tega za spremenjeno logiko mišljenja − tu njegovi odgovori ne izostanejo. Disidentstvo njegove kritične teorije je vidno že v njegovem dojemanju pojma in tega brezpojmovnega. Njegov učitelj Adorno je skrajno vehementno poudarjal, kako je filozofija obveza prevzeti nase napor pojma, in vsak poskus vračanja mišljenja na predparmenidovsko, tj. brezpojmovno raven je odločno odklanjal, celo z očitki, da gre pri tem za regresijo zavesti. Tudi Adorno govori o sreči mišljenja in izrecno o pravici ljudi do sreče, kar je po njegovem prednost materializma, in ne samo do svobode, na čemer je vztrajal idealizem, vendar jo je idealizem po Adornovem kritičnem uvidu napačno usmerjal samo navznoter, zapiral v svet čiste subjektivnosti − toda njegov čedalje popularnejši učenec Sloterdijk si upa reči: ne samo pojem (Begriff), ampak še kaj. Ta kaj pa je nekaj, kar prinaša in ohranja srečo, celo neguje jo. Filozofija naj bi bila usposobljenost za doseganje sreče: »Filozofsko mišljenje je predvsem tehnika sreče, šele nato nastopijo problemi. Za to je šlo v idealizmu, ki je v osnovi sinonim za véliko filozofijo.«55 Adornova materialistična zareza skozi celoten svet, ki si je sama prizadevala za srečo, zdaj prejme odziv v mislecu, ki teorije ni več dojemal kot napotilo za neposredno akcijo in aktivizem, ampak prej v pomenu templja miru, ki ustvarja z lastnim nemirom in ne s krikom ulice, in pri tem povzema še klasične vzore. V pogovoru s Carlosom Oliveirom zato poudarja: »Mislim, da bi zdaj za hip vendarle morali govoriti o klasični filozofiji in ne samo o diagnostiki

215  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST aktualnosti. Sprašuješ, kdaj sploh naj bi véliki plani razveseljevali ali obljubljali srečo? Odgovor je na dlani: to so obljubljali v času teorije o bogovih (Göttertheorie), ki jo poznamo pod skrivnim imenom filozofija. Teorija je bila krasna zadeva, ko je omogočala razdaljo, ki vse stvari polepša. Kdor stoji na Olimpu, postane sam od sebe radosten, mar ne? – srečen s pomočjo teorije in preudarnosti. In prav na to je pozabil novi vek, saj je bila njegova predstava o teoriji le po imenu skupna antični, v sami stvari pa nasprotna. Moderna teorija je namreč delo pojma, medtem ko je antična označevala gledanje, torej počitek pojma. Vélika panorama, prosto letenje duše, svet kot celota razglednica.«56 Filozofija je najprej motriteljska dejavnost in tu se Sloterdijk ni mogel izogniti čaru starih Grkov in povedati, kako so nam še vedno vzor, kajti: »Filozofija je bila oko sveta-ekstaza – študiranje, argumentiranje, premišljevanje so služili kot predpriprava za polet v oko (Flug ins Auge).57 Za klasično filozofijo je bilo odločilno uvajanje v radost (Jovialität)58 – in dejansko bi bili mi, filozofi, če bi svoje delo še dobro opravljali, filojovialni, ljubitelji Zevsa. Do tod nam ne nese.«59 Filozofija torej kot sredstvo za doseganje sreče in teorija kot »čudovita priložnost« motriti vse v vesolju kot lepo. To so značilnosti srečne teorije, kakor antiko poimenuje Sloterdijk v primerjavi z moderno teorijo. Človekovo dojemanje se širi, izpolnjeno je s čudenjem (to thaumázein), duša je prepolna, še oči kažejo to razpoloženje, in suverenost je na vrhuncu, dobesedno božanska. V tem je smisel in poslanstvo teorije, da je sama mogočna kot kak bog na Olimpu, premore božanski pogled na svet, vendar po Sloterdijku ne gre za mitologijo, ampak za mnoštvo, ne reduciranje presežnosti na enega samega boga ali na tri bogove, temveč za zagovarjanje mnoštva koncepcij presežnosti kot odprtost sveta samega. Za ta pogled na celoto sveta, ki je hkrati še dobrohoten in dobrovoljen, v sodobnem svetu ni pogojev: »Jovialna (radostna) teorija je že iz notranjih razlogov postala nemožna. Kaj bi storil današnji Zevs, ko bi se popoldne razgledoval z olimpijske terase in si ogledal bedo sveta? Vesolju bi obrnil hrbet. Z njim ne bi hotel imeti nobenega opravka več. Če bi stopil nazaj v vmesni svet, bi nemara izgubil Olimp, saj bi z njega videl preveč – spoznal bi, da je danes mogoče imeti bodisi srečo bodisi teorijo, ne obeh hkrati. Dopustil bi vest, da je mrtev. Zavedati se moramo, da imajo intelektualci vselej vsaj nekoliko podobno usodo kot bogovi – in tako so se tudi današnji intelektualci odpovedali projektu jovialne teorije. Antični načini so se upravičeno oglaševali z izjavo, da so ukrojeni po meri boga in da sodelujejo pri njegovem načinu biti, odmaknjeni in

216  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST obdarjeni z mirno daljnovidnostjo. V tem je bila privlačnost teoretskega življenja v starem veku. Antična teorija je vzbujala radost, moderna zbeganost. Za kaj je potem pravzaprav dobra moderna teorija? Obstajajo zbegani bogovi?«60 Po Sloterdijku mora radost negovati utopično mišljenje, sreča mora biti »postulat utopičnega horizonta«,61 ne sme je izgubiti izpred oči. Odnos med srečno in moderno teorijo je kot dobrohotnost nasproti melanholiji, antična teorija ustvarja vedrino, moderna teorija zbeganost in neprisebnost, o kateri poročajo dela Emila Ciorana, ki ga je Sloterdijk zelo pogosto omenjal in poudarjal pomen njegovih stališč. Teorija, za katero si prizadeva Sloterdijk, naj bi združevala oboje, tako srečno kot moderno teorijo. Glede na to, da je Sloterdijk še v polnem zagonu ustvarjalnosti in da njegova dela še izhajajo, bi veljalo nekega dne njegovo misel v celoti presojati po tem, kako je to dvoje uspel kar se da produktivno podati v svoji sloterdijkovski sintezi, čeprav se zaveda, da želi nemogoče. Od kod razlogi za melanholijo in otožnost teorije, če si skušamo na to vprašanje odgovoriti s pomočjo Sloterdijka? Tu seveda brez Nietzschejeve pomoči spet ne gre, kajti z njegovimi analizami postane razumljiv pojav nihilizma kot posledice pretiranega dojemanja pomena in vpliva zgodovine na naše življenje − življenja smo se namreč utrudili in: »Nietzschejevo posebno mesto v zgodovini novejše filozofije je, da se od njega naprej učimo razumeti soodvisnost med zgodovinskim mišljenjem in melanholijo. V tem odkritju tiči kvintesenca dediščine 19. stoletja.«62 To, da »je 19. stoletje kasneje rojene vzgojilo k historičnemu mišljenju, jih je neozdravljivo okužilo z naveličanostjo življenja. Njegov historizem je uničil imunski sistem, ki naivno življenje varuje pred tem, da bi samo sebe videlo zgodovinsko«, tako »nauk, ki ga ima zgodovina za sedanjost, ni nič drugega kot to, da iz nje izkusimo razloge za obup nad njo. Zato je zgodovinskost filozofsko geslo za depresivnost, to nam je jasno, odkar je mladi Nietzsche jasnovidno opozoril na škodljivost zgodovine za življenje.«63 Kaj so torej dojeli romantiki, ki so doživeli iztek francoske revolucije − skrajno škodljive posledice zgodovinske mobilizacije, če razumemo Sloterdijka najbolj dobesedno? In mi − moja, naša generacija? Predvsem to, da spet beremo Nietzscheja in nekdaj zapovedano odvratni nihilizem nam postaja domač, kajti kot da bi se prepoznali v nečem, kar je sámo del nas, že nezaveden, in temu bi se veljalo odreči, ali rečeno manj trdo, gre za to, da se znamo soočati z nihilizmom.

217  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Zavreči, soočati s čim − najbolj naivni odgovor bi se glasil: z življenjem samim s tem, da mu ne jemljemo moči, ki ga osredinjajo in do skrajnosti stopnjujejo. To bi seveda lahko pomenilo, da človeka dojemamo na podlagi enotne enačbe med duhom in telesom in da človeka ne podvajamo v bitje dveh svetov, enega čutnega, telesnega, in drugega netelesnega − kar koli že to je, od religioznega zasvetovja do kakšne povsem nereligiozne utopije; in tu nam je Nietzsche v oporo, saj zaničevalcem telesa kar se da odločno zabrusi, da so »jezni na življenje in zemljo. Nezavedna zavist je v krivem pogledu vašega zaničevanja. Ne grem po vaši poti, vi zaničevalci telesa!«64 Vendar je paradoks Sloterdijkove misli, da po vsej izrečeni kritiki metafizike te ni docela zavrgel, in zelo narobe beremo Sloterdijka, če ga beremo kot antimetafizika, kljub številnim teoretskim pogromom proti njej; pometafizična usmerjenost je Sloterdijkova drža glede metafizike, vendar ta ne vključuje konca, celo »smrti« metafizike. Sloterdijk vsekakor ni mrliški oglednik metafizike, in kaj je pojem metafizične potrebe v njegovi filozofski misli, bo treba na podlagi poglobljenih študij iz njegovega obsežnega in še ne zaključenega življenjskega opusa še dolgo rekonstruirati. Ne nazadnje mu celo Nietzsche sam ne dovoli popolne opustitve tega pojma, ki je jeza filozofije, kajti filozofije ni nikdar brez česa metafizičnega. Sam opozarja65 na neko zelo izstopajoče mesto glede metafizične potrebe v Nietzschejevem delu Človeško, prečloveško in 153. aforizem že z naslovno formulacijo izraža zagato z besedami Umetnost otežuje mislecu srce; tukaj beremo: »Kako močna je metafizična potreba in kako si nazadnje celo narava oteži slovo od nje, lahko razberemo iz tega, da najvišji učinki umetnosti še tudi v svobodomislecu, ko se je otresel vsega metafizičnega, zlahka sprožajo sozvenenje že dolgo obnemele, še več, raztrgane metafizične strune, razen če se, denimo, na nekem mestu Beethovnove Devete simfonije ne počuti, kot da bi lebdel nad zemljo pod zvezdnatim nebom, s snom o nesmrtnosti v srcu; zdi se, da okoli njega brlijo vse zvezde in da se zemlja pogreza čedalje globlje. − Ko se zave tega stanja, v srcu bržkone začuti globoko zbadanje in vzdihuje za človekom, ki bi mu pripeljal nazaj izgubljeno ljubico, pa naj se imenuje religija ali metafizika. V takšnih trenutkih se preizkuša njegov intelektualni značaj.«66 Toliko torej o metafiziki kot metafizični potrebi človeka. Je pa še nekaj, kar vsakega, ki je svoje filozofsko vajeništvo opravljal pri dialektikih frankfurtske provenience, da se ob Sloterdijkovem imenu počuti že skoraj ogroženega in skrajno vznemirjenega. Dialektika kot

218  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST emancipacijska teorija, ki je mnoge prevzela tako zelo, da se nis(m)o nikdar povzpeli do potrebe po neki pristni drugačnosti, je kot stara ovenela prepirljiva dama, ki učinkuje tako histerično, da se je mnogi izogibajo; še moči, da bi se prepirala naprej in iz prepira kaj iztržila zase, so se v njej posušile. Zakaj ji je zmanjkalo obnovitve moči − vsi argumenti so ta trenutek uperjeni proti njej in kot da bi vsak kričal: prosim, molči, čim dlje, toliko bolje zate. Če vzamemo − vsaj do tega trenutka − tridelni okvir Sloterdijkove misli, tj. cinični, panični in sferični um, potem je njegova kritika dialektike v delu Kritika ciničnega uma ključna za razumevanje tega, zakaj je Sloterdijk glede pojma dialektike heretik, vendar ne ravno renegat. Cinični heretik, ki je s precejšnjo porcijo cinizma dialektiki skušal odvzeti monopolistične tendence in ki še enkrat svojemu učitelju Adornu za njegov tip zaustavljene dialektike posredno daje priznanje. Kot dialektik izstopa Heraklit, kajti njegova dialektika je »prva in verjetno edina evropska, ki je čista polarizirajoča filozofija, ne da bi postala polemika, zato tudi kontemplativna in temna, brez želje za prepričevanjem in ne mišljena za polemiko − povsem ustreza temu tipu poučevanja modrosti«.67 Že skoraj v poetičnem stilu opisuje razumevanje dialektike kot kozmičnega utripa pri mislecu iz Efeza, ki ga je njegova doba imenovala Skoteinos (Temni), kajti to, »kar se imenuje dialektika, je v resnica ritmika ali filozofija polarnosti«.68 Takšna dialektika ni pozicija, stališče, je samo kot »uglasitev v ritmični, pulzirajoči kozmos«,69 ki svet in življenje v njem po naravno nujno logiki opazuje kot preobrat vsega v svoje nasprotje, kroženje, zdaj eno, pa spet mnogo, bedeče in speče, življenje in smrt. Tudi mislec oziroma videc je del tega sveta in njegovega utripa v gibanju sem ter tja, vsa svetovna harmonija je iz protislovij in drugače biti ne more; ta dialektika ni polemika, tudi ni obremenjena z bojem dveh zavesti za priznanje, bojem, v katerem ena mora propasti. Jaz, ki si svet podreja, se tukaj še ne pojavlja, zato pa svet premore »lastno gibanje in dihanje in ta najzgodnejša polarizacijska filozofija je bila le neborbeno sodihanje v vdihavanju in izdihavanju sveta. Med ‘svetovnim zakonom’ polaritet in njegovim filozofskim razumevanjem ne zija nobena luknja.«70 In kar se je zgodilo z dialektiko pozneje, je obrat iz kozmološke kontemplativne teorije v moderni »‘dialektični’ odnos subjekt−objekt«, kjer dejansko ni več objekta, ampak samo še soočenje med subjekti, kot »moč med močmi«, saj se je človeški svet osamosvojil, in ko se to zgodi, »se z višjimi stopnjami civilizacije in podružbljanja

219  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST polemično načelo vpreže in podžge«, začnejo se »zatiranje, nasilje, sovražnost, gospostvo, vojna ideologija, umetnost orožja, strategija« in vse to oblikuje »ustrezne polemične subjekte«, ki objekt ukinjajo in iz njega delajo samo še predmet, s katerim manipulirajo. Nismo več soočeni »z ritmi in nasprotnimi poli, temveč z vojaškimi, političnimi, socialnimi, ideološkimi sovražnostmi«,71 kajti táko načelo sovražnosti je preraslo prej nasprotne, toda nevtralne pole. Sloterdijk, ki kanček dialektike − kot kozmični utrip sveta − lahko ohranja samo še kot antidialektik, mora minirati dialektiko kot »nauk o prepiru« in »dialog v prepiru«, skratka prepirljivost, ki že a priori premore subjekt, ki bo zmagovalec in ki za seboj pušča premagance in trupla. S Heglom je dialektika doživela »ontološki puč«, kot da bi ves svet postal vseobsegajoči pojav prepira, in krvavi trenutek bojev svetovne zgodovine končuje z absolutno vednostjo še bolj absolutnega subjekta, bodisi idealističnega ali materialističnega, in vprašanje, ki se postavlja Sloterdijku, je najprej, kako razveljaviti tak ontološki puč dialektike, ki obglavlja, tako da se na koncu niti prepirati ne da več, kajti en prepirljivec je pokončal drugega, saj se ve že na samem začetku, kdo je zmagovalec − edini in kot moč sinteze ukinja vsako nasprotje in protislovje. S tem seveda zgodovina ustvarja razvoj proti sebi, napredek kot regresijo, in nihče se proti takemu ontologiziranju dialektike ni uprl tako silovito kot Adorno, ki ni nikdar zaupal »zmagovalni ideologiji višje sinteze«,72 in zdaj mora tudi Adorno priznati, da je učenec, tako kot se to vsakemu dobremu učencu tudi spodobi, ne samo nadgradil, ampak celo prerasel svojega učitelja, kar pomeni, da je od njega boljši. Adornova negativna dialektika kot zaustavljena in kot konsekventna zavest o neidentiteti izrazito izpostavlja prednost objekta, ki ga mislimo samo z malo več subjekta in ne malo manj, z materialističnim obratom in zarezo, ki pomeni, da subjekt ni konstituens, ampak agens objekta. Ta dialektika ni več legitimacijska teorija, ki opravičuje neko stanje s pozicije zmagovalca in ne ponuja več oblastniških uslug. Gre za dialektiko, ki ni ideologija in še manj orožje, »noben propagandni instrument«, zato ta velika Adornova intervencija po Sloterdijku pomeni samo »instrument za opis resničnosti, zgodovine in konfliktov zavesti.«73 Če iščemo odgovor na vprašanje, kaj je z dialektiko po tem, ko je dialektični materializem politično in ideološko povsem abdiciral in je obnemel tudi Marx, ki je prav tako »polemiko ponarejal v dialektiko«, vidimo, da je dialektika danes celo kot filozofija v mirovanju.

220  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Morda je ta trenutek Adorno eden tistih redkih filozofov, ki bi s svojo negativno dialektiko lahko dialektiko spet spravil v gibanje in obnovo, toda upoštevati je treba nekatera nedvomno zelo korektna Sloterdijkova opažanja, ko daje priznanje določenim pozitivnim intencijam kritične teorije z besedami: »Ko je Adorno, kot je rekel, položil karte na mizo, je napravil gesto, ki se je v prezreli tradiciji dialektike morala izvršiti. Kot negativna dialektika se odkrito odpoveduje poskusu, da bi po vsej sili imela prav in oblast zmagovalcev praznovala kot najvišjo sintezo. Kritična teorija je bila poskus zastopati dediščino dialektike, ne da bi pri tem razpredala zmagovalne fantazije. V njej je omenjena dediščina posiljenih in pobitih. Prvič konsekventno razgrinja zahtevo, naj se človeška zgodovina napiše tako, da se nesrečniki, ki v njej propadejo kot žrtve, ne bi pojavljali le kot ‘gnojilo’, in da pisanje zgodovine z načinom opazovanja ne ponavlja nasilja in krivic, ki se in ki so se dogajale v prejšnjih bojih.«74 Tu velja v prihodnje še opazovati, vendar kakršen koli povratek dialektike pride, naj se to zgodi spontano, z logiko − povedano s pomočjo Sloterdijkovega poetičnega jezika: kot kozmični utrip sveta in življenja v njem, ne naročeno, vsiljeno, torej ne spočenjati dialektike prisiljeno, v laboratorijskem okolju sterilnih epruvet. Pojem odtujitve, ki smo ga kot generacija '68 nekoč kot študirajoči tako navdušeno sprejemali − zdaj študirajoči samo še čudno gledajo, kaj to sploh je, kajti odkar je v našem prostoru Marx onemel, je ta pojem dobesedno v trenutku izpuhtel − in v njegovi odpravi videli možnost za odpravo spora med človekom in naravo kot tudi človekom in družbo, nedvomno je povezan z zgodovinskim mišljenjem. S tole daljšo mislijo Sloterdijk skuša pojasniti, zakaj: »Historično misliti pomeni odtlej prilagoditi se stanju, v katerem življenje ni več doraslo lastni refleksiji. Tudi s tem se od Heglovih učencev naprej ukvarja evropska filozofija odtujitve. Njena kritika zaokroži strukturo, v kateri življenje odkrije, da vsebuje več morale kot vitalnosti, več spominov kot podjetniškega duha, več zavor kot pobud. Šele s historizmom postane otipljiva mora prejšnjih rodov, ki pritiska na zdajšnje generacije. V okviru te strukture − razen kakšne majhne sreče učenjakov − obstaja komajda kakšno mišljenje brez jeze na rezultat zgodovine. Zmeraj se znajdemo v njej kot v ogromni zaviralni napravi, ki se čez nas povezne kot civilizacija, izobrazba, spomin, vest, učni načrt, kapital, objektivni duh. V historizmu ima vsako življenje občutek, da prihaja prepozno. Znajde se v položaju dediča, ki naknadno opazi, da ga njegova dediščina, ki naj bi ga bogatila,

221  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST dejansko preobremenjuje in uničuje. To odkritje se pri upornih duhovih spreminja v pobesnel beg naprej.«75 Kaj torej − z zgodovino proti zgodovini sami. Sesuti jo, ne restavrirati, da bi življenje zaživelo v neki nam že dolgo več ne poznani prvinskosti. S politizacijo tu ne bo več šlo, morda prej z etizacijo, kamor spada tudi kakšna pravšnja porcija nihilizma, ki ima to moč, da ne reče ne samo življenju, ampak še mnogo bolj zgodovini, predvsem pa politiki. V daljši opombi k temu delu teksta beremo: »S tega zornega kota obstaja skupni imenovalec med marksistično revolucionarno teorijo in Nietzschejevim naukom o ustvarjalni pozabi. Obe doktrini želita zapadlost življenja preteklosti razstreliti s sredstvi aktivnega nihilizma, obe stavita pri tem na samointenziviranje, Marx s projektom, ki živemu delu spet daje prednost pred mrtvim, s sprostitvijo ‘levje’ volje do sebe, z mislijo na drugo otroško nedolžnost.«76 Toda naš čas ni ne Marxov in ne Nietzschejev, zakorakali smo v tretje tisočletje − vsaj po gregorijanskem koledarju −, pustili za seboj revolucije (1789−1989) in se po mnenju mnogih znašli v najraznovrstnejših postizmih, ki so nekam čudno nelagodni. Soočeni s turbokapitalizmom in očitno premočjo ekonomije nad politiko opravljamo obračun s svojo komaj nedavno politizacijo, ki ogromno stane. Človek ne ve, kaj pravzaprav preplačuje; nekaj, v kar je napak in preveč investiral, sámo se namreč ni obrestovalo, ker se je sesulo, ali pa je utopični protisvet šele v prihajanju, v kar želimo trmasto verjeti nekateri, ki ne pristajamo na to, da pojav utopije v zgodovini reče življenju ne. Tudi v drugem primeru je cena zelo visoka in ni jamstva, da bo trenutna brezizhodnost sveta poplačana s čim spodbudnim, tako da o zgodovini ne bi govorili kot o mori preteklosti. O tem Emil Cioran, ki je še vedno »nepoboljšljivi ljubitelj utopij«, nekoč zapiše: »Utopija pa je groteska v rožnatem, potreba po povezanosti sreče, torej neverjetnega, s prihodnostjo, in gnanje optimistične, eterične vizije do točke, kjer ujame svoje izhodišče: cinizem, ki ga je hotela potolči. Skratka, monstruozna čarovnija.« 77 In kaj je ostalo od preganjanja te čarovnije? V Gnevu in času Sloterdijk že analizira pokomunistično stanje in ugotavlja: »Če hočemo z razdalje povzeti pridobitve komunizma, potem bi v prvi vrsti morali omeniti njegove zunanje učinke, ki so v produktivnosti večkrat prekosili notranje, vendar so bili tako protislovni, da so bili že komajda izrecno obravnavani.«78 Avantura tako imenovane pokomunistične duše teh pridobitev ne zmore dojeti, kajti premalo je vzpostavila nujno, a vendar kritično razdaljo, ki bi mogla

222  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST opraviti takšno refleksijo. Sloterdijk s pogledom zahodnega levičarja »od zunaj« opozarja: »Ironično pa je komunistična svetovna zakladnica jeze dosegla svoj najpomembnejši uspeh v modusu nenačrtovanega stranskega učinka. S tem ko je izpolnila zares strah vzbujajoči politični in ideološki potencial grožnje, je pomagala svojim nekdanjim glavnim nasprotnikom, zahodnjaško usmerjenim socialistom in socialdemokratom, da so svojo zgodovinsko zmogljivost prignali do vrhunca.«79 Angažma nekdanje teoretske levice je bil zelo vprašljiv − zakaj? Teoretsko se je nekdanja angažirana levica v vzhodni, socialistični Evropi bolj kot v zahodni − s pozicije deklariranega antitotalitarizma − lotila pojava totalitarizma kot izvirnega zla, demonizirala zasvojenost s svetovnonazorskostjo, poveličevala načelo zdravega razuma, ki ima to čudno lastnost, da že po Heglovem uvidu − zdravi razum namreč − sploh ni zmožen podati stališč humanizma, in že spet smo pri zgodovini kot protihumanizmu. Zelo pogosto je nekdanjo radikalno levičarsko opredeljenost zamenjalo nekaj konzervativnega, iz kritike, da vsaka ideologija na koncu gradi koncentracijska taborišča, je vsaj del filozofije skušal nevtralizirati s tem, da je še z Adornovo teoretsko pomočjo skušal ohranjati solidarnost z metafiziko v trenutku njenega sesutja. Za to, zakaj je zlom teoretskega levičarstva pripeljal celo do »smrti« in »konca« metafizike, ni enoznačne razlage, tudi poskus vračanja metafizike nazaj v filozofijo, ker naj bi jo totalitarizem izgnal, nima odziva v precejšnjem delu akademske filozofije, saj ta celo deklarativno trdi, da ji to ni potrebno, ker metafizike tudi nikdar ni izgnala. Toda v intelektualistični govorici se je porodila nova psovka, in sicer totalitarizem, ki lahko učinkuje zelo diskriminacijsko, in pojmovanje demokracije kot nekakšne univerzalne všečnosti postaja že nehote sredstvo za represijo, in prvi razpoznavni znak je cinizem, ki − kot je bilo že nekajkrat poudarjeno − ne vidi razlik med tem, kaj je prav in kaj ne, kaj je in kaj ni resnica. Toda filozofije se oklepamo, da ne bi več zapadli nevarnim pastem mešanja zgodovine in politike ali celo izrinjanja humanistike s politiko. Izpeta politizacija, ki od filozofije zahteva, da na novo razmišljamo o sredstvih, ki opravljajo prenos idej v zgodovino in še bolj vprašanje o subjektu v takem procesu. In če se skušamo kot filozofi tako čisto po akademsko lotiti antitotalitarizma, ne moremo brez Nietzscheja. Nietzschejev trenutek torej, ko razkrinkani pakt med historizmom in nihilizmom pokaže poskus revolucionarnega odčaranja sveta

223  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST kot ponovno začaranje, ki pripelje svet do takšne brezizhodnosti, da Emil Cioran, ki je, kot že rečeno, zelo vplival na Sloterdijka, ni nič kaj spodbudno povedal: »Danes, ko smo dosegli spravo z groznim, smo priča okuženosti utopije z apokalipso: ‘novi svet’, ki nam ga napovedujejo, kaže vse več potez novega pekla. Toda ta pekel pričakujemo, zdi se nam celo, da moramo pospešiti njegov prihod.«80 Vendar ta pekel smo najprej mi sami, natančneje to, kar smo ponotranjili v sebi, in Sloterdijku moramo priznati, da vidi probleme, samo pokazati je treba nanje, predvsem na dejstvo, da premoremo napačno impregniranega duha, kajti vse preveč smo se prepustili metafizičnemu šamanizmu, ki učinkuje že kot kakšen izganjalec življenja. Logika življenja pa je taka, da zahteva več življenja in nikakor manj. V tem se lahko Nietzsche svojemu svojevoljnemu učencu Sloterdijku samo pokloni. Še tak nasprotnik filozofije Friedricha Nietzscheja se zaradi Sloterdijkovega prispevka odloči, da začne brati kaj od tega čudaškega Poljaka protestantskega porekla, ki je vsakemu, ki v svetu ni bil pripravljen videti kaj etičnega − vizija in perspektiva sveta brez etike −, zalučal v obraz, tako kot pred njim Arthur Schopenhauer, da je Antikrist. Ena od vrednot antitotalitarizma naj bi bila etika − vsaj to je treba priznati. Tudi Nietzschejevo vprašanje, koliko zgodovine potrebujemo ljudje oziroma »do katere stopnje življenje sploh rabi uslugo zgodovine«, da ne bi samo izgubilo svoje najboljše in najvitalnejše plati in da zgodovina kot znanost ne bi bila »za človeštvo neke vrste zaključek življenja in obračun z njim«,81 je odličen uvod v branje Evrotaoizma, ki ne razočara. Tudi nekdanja popularna Marxova teza o tesni soodvisnosti med zgodovino in politiko doživlja polom in morda od filozofije že pričakujemo tako, kot to − Alain Badiou izrazito − počnejo nekateri sodobni francoski filozofi, da bi nas vsaj do neke mere obvarovala pred zamenjavo med zgodovino in politiko. Če je že treba pokazati na vrednote antitotalitarizma ali celo − ničejevsko − na vrednost njegove resnice, potem je ta, med drugim po Adornovem vzoru, »v pobegu pred vsem totalnim«;82 takrat je naše bivanje še najbolj pristno. Pobeg kam? V to, kar Adorno imenuje mikrologija, kamor se mora preseliti tudi metafizika zato, da metafizični interesi ljudi lahko »zahtevajo neprikrajšano zaznavanje njihovih materialnih«, kajti če so ti interesi prikriti in neuslišani, potem takšno življenje ni pravo, in takšna prizemljena, mikrološka možnost metafizičnega izkustva »je pobratena s svobodo«83 in bistveno določa

224  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST negativno dialektiko, »da se ne umirja pri sami sebi, kot da bi bila totalna; to je njena oblika upanja«.84 Kakšen kanček renesanse Kanta spada k temu antitotalitarizmu, kar izrazi Adorno takole: »Avtoriteta kantovskega pojmovanja resnice je postala teroristična s prepovedjo misliti absolutno.«85 Negativno dialektiko kot izraziti antitotalitarizem je omogočal Kant s prej omenjenim terorizmom – in ne Hegel, in s Kantovo pomočjo Adornova zaustavljena dialektika pomeni »moment samostojnosti, ireduktibilnosti duha«, ki samo kot tak »soglaša s prednostjo objekta«86 in hkrati pomeni še proces samoohranjanja uma. Zato nič več beseda je meso postala − to usmrajeno leglo totalitarizma, ki je pozabilo izreči do kraja, da tako, da meso čisto po inkvizicijsko skurim, v taki ali drugačni obliki, na grmadi, v koncentracijskih taboriščih in še kje. Ne samo dialektika in metafizika, tudi politika je življenju odvzemala njegove najbolj vitalne moči in nastopala celo proti njemu. Gre za verodostojnost življenja, ki po Sloterdijkovi politični antropologiji manjka politiki. Tudi politizacija pomeni izgubo verodostojnosti do življenja in Sloterdijk nas strezni, ko nam, ki smo nekoč, gnani od utopije svetovnih razsežnosti in prepolni upanj s političnimi sredstvi, jurišali na nebo, naravnost pove tole: »Kdor je prestal politiziranje, obdrži zase samo svoj glas, s katerim se ne da izraziti nič od tega, kar tvori obilje in ost življenja. Ta glas je rigidno enozložen, ne pove nič drugega kot da in ne; o svojem življenju nikdar ne govori spontano, zgolj reagira na volilne predloge, napravi križec in ostane redkobesedno omejen na minimum znakov strinjanja ali zavračanja.«87 Torej ne samo razočaranje, ker se je sesula določena utopija, ampak mnogo bolj spoznanje, da med življenjem in politiko ni povezave in soodvisnosti, ki bi življenje in njegovo pravico, da živi, ohranjala do te mere, da politika nikdar ne bi bila cilj, ampak samo sredstvo. Smo v svoji mladosti zaradi preveč očitne politizacije zaigrali spontanost? Če je tako, potem hudo preplačujemo pota svojega zgodnjega življenja, in tega nam nihče ne more vrniti. Vprašljivo za Sloterdijka je tudi to, če skušamo Marxa prenesti na revolucionarno oblast meščanskega razreda v sodobnem času. V pogovoru leta 2006 je Sloterdijk ugotovitev, da »buržoazija ni hotela in noče revolucije«, zavrnil takole: »Ni res, ker obstajata dva tipa revolucije, erotična revolucija meščanstva, ki jo žene pohlep, in thymotična revolucija revnih, ki deluje le, kadar jo žene ponos. Marx ni zaman tako na veliko proslavljal buržoazne revolucije, ki jo

225  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST je gnal pohlep, in obenem zatrjeval, da ta ne zadošča. Ker revolucija levice ne deluje v imenu pohlepa, ampak ponosa in njegovih obeh moralnih derivatov: jeze in ogorčenja. Cilj takšnih revolucij je bil ponižane in razžaljene opremiti z dostojanstvom subjekta. To so gibanja s pooblastilom, skozi katera teče rdeča nit proletarskega thymosa: dostojanstvo dela! Dostojanstvo boja! Dokler pa bo levica ostajala pohlepna stranka, kot je povsod pri nas, se bo sesipala sama vase in bo postajala del vsesplošne sredine.«88 Svojo mladostno odločitev za politiko smo razumeli kot odločitev za demokracijo z etičnimi sredstvi in po naših pričakovanjih naj bi bila politika povsem podrejena etiki. V tem je tudi smisel demokracije, namreč da je etika nad politiko, vendar naši osnutki etike po Sloterdijku niso spodbudni. Antikomunizem ga je razočaral še posebej, ko je opazoval pojave verskega nasilja in izbruha diskriminacijskih sredstev v imenu katoliške reevangelizacije po vzhodni Evropi, nasilje, ki je že začelo kazati vse pretenzije političnega oblastništva. Zato zelo neprijetno strezni in sproža razmislek tale njegova ugotovitev: »Po padcu komunizma je moral posel svetovnozgodovinskega maščevanja, splošneje rečeno univerzalne poravnave trpljenja, vnovič spolzeti iz rok človeških agentur. Tako so se oblikovali dobri razlogi, na podlagi katerih se je katoliška cerkev lahko povzpela na oder kot pristni postkomunizem, skoraj kot duša avtentičnega in spiritualnega komunizma – to priložnost je bilo mogoče razbrati iz teatralnega poslanstva Karola Woytile. Katoliška poslanica seveda vključuje vrnitev na klasično moralno konzervativno držo, po kateri naj bi se moral tudi sodobni človek osvoboditi jeze in revolta, da bi znova našel, kar je izgubil v teku dogajanj od leta 1789: potrpežljivost in ponižnost. Ta priporočila pa spregledujejo vsaj to, da visoko doneče kreposti stojijo na trhlih nogah, če jim ne priskoči na pomoč grozeča oblast verodostojno oznanjevalne teologije poslednje sodbe.«89 Toda mi nismo več generacija, ki bi iskala resnico; že od časov francoske revolucije se človeštvo zaveda, da se resnico dela in da ona nikjer ne čaka, razen kot prisila, ki mi ukazuje, da sem pred resnico na kolenih. Temeljna določba resnice je zavezanost svobodi in zato je v resnico treba vedno prej dvomiti kot pa biti njen zaklinjalec. In to želimo tudi ostati − navsezadnje samo zato, ker življenju nočemo več delati krivice in ga pohabljati. V zadnjih dveh desetletjih prejšnjega stoletja je prihajalo do renesanse etike, mnogi nekdanji levičarji so se iz politizacije sveta umaknili

226  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST v estetizacijo in še bolj v etizacijo sveta, da bi vsaj z njo bili bližje življenju, da bi ujeli njegov utrip, ki se jim je izmuznil, kot rečeno, spontanost je bila žrtvovana. Sloterdijkov koncept politike je s pomočjo Marxa izrekel oceno, iz katere ne izhaja čisto nič drugega kot to, da je politika opij za ljudstvo, sredstvo za odtujitev, nič manj in nič bolj kot religija: življenje je ostalo zunaj, spet v neki nikomur do kraja doumljivi onstranskosti, bolje v nekem protisvetu, ki se nikdar ni zgodil, pustil pa je za seboj opustošenje, ki še traja. Kljub vsemu Sloterdijk priznava levičarstvu njegov napor in prizadevanje, da ustvari vsaj jezik, ki bi bil prepoznaven po svoji zavzetosti za življenje. »Politični intelektualec, utelešen v osebnostih, kot so Jean-Paul Sartre, Heinrich Böll ali Ernesto Cardenal, je v obdobju, ki se zdi zdaj preteklo, deloval kot politični logoped. Pred občinstvom je vodil zelo odmeven, vendar osamljen boj proti enozložnosti. Predvsem pisatelji levice so javnosti po kapljicah skušali dajati jezike, ki naj bi bili tako kompleksni in ekscesivni, da bi se v njih spet lahko prepoznalo tudi individuirano življenje. Ta trenutek govori veliko znakov za to, da so se intelektualci od te vloge umaknili − morda zato, ker so časi za naivnost preslabi.«90 Tako teh mislecev − veljalo bi dodati še kakšno ime − ne bomo nehali brati, kajti mnogi so kot stalnica, ob kateri preverjamo svoj čut za stvarnost in življenje v njej. Naučili so nas namreč prepoznavati konkretnost do te mere, da te ne more več izriniti nič več metafizično onstranskega in tudi ne politično tostranskega. V nas so izpodbili dokončnost in samogotovost nečesa absolutno prvega in hkrati poslednjega. Eno najbolj temeljnih sporočil Nietzschejeve filozofije življenja, namreč da je resnica nastajajoča konstelacija, je prešlo na nas trajno in dejstvo, da je svet – in mi v njem – poln protislovij, še ni opora za to, da bi postali retorični prepirljivci, tako kot nam dokazuje starogrški filozof Heraklit. Filozofiji življenja spet dajemo vse pravice, tudi Sloterdijk, in zato romamo v obratno smer kot nekoč aristokrat György von Lukács (1885−1971), ki je od filozofije življenja šel k politiki in marksizmu ter kot revolucionar in ljudski komisar na čelu revolucije leta 1919 zavpil, da je politika samo sredstvo, kajti cilj je kultura. K bolečini tega trenutka, na začetku stoletja, ki se je komaj začelo, in ko v Evropi doživljamo čudne reforme univerzitetnega študija in izobraževanja, spada spoznanje, da ta čas intelektualcem ni naklonjen: »Nedvomno doživlja sedanjost neke vrste zaton intelektualcev; v njej bije ura strokovnjakov, ob hkratnem odstopu pristašev splošne

227  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST morale. Inteligenca, opotekajoči razred, vleče nove razmejitvene črte po zemljevidu dejanskega. Da obstaja med politiko in življenjem skupni imenovalec, zdaj ne verjamejo več niti intelektualci, katerih naloga je bila, da si o tem javno delajo iluzije.«91 In zato si bolonjska prenova študija prizadeva izriniti humanistiko do skrajnosti, kajti humanistika je podlaga za izobraževanje intelektualcev. Že Jean-Paul Sartre je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja znotraj funkcionalizacije izobraževanja na akademski ravni − podpirali so jo vsi politični sistemi od Japonske, ZDA do Nemčije − prepoznal razvojni trend, ki je ukinjal klasičnega intelektualca in na njegovo mesto postavljal ideal strogo specializiranega strokovnjaka. Njegov Obrambni govor za intelektualce, ki ga imamo prevedenega v slovenščino,92 nam je, na srečo tudi s Sloterdijkovo teoretsko pomočjo, v krepko oporo. Sloterdijk kot močan intelektualec s svojo antropologijo politike izreka zaupnico nečemu dionizičnemu, ne da bi kot kritik tradicionalne metafizike, ki je človeka podvajala v prebivalca dveh svetov, povsem obrnil hrbet metafiziki. Noben metafizični princip ne sme biti več utelešenje »na račun vsega ostalega življenja«.93 V dobi, ki se imenuje pometafizična, vendar ne protimetafizična, ne gre več za to, da bi beseda meso postala, »pa najsibo tudi s silo, temveč da zadostuje, če napravimo prostor spontanim težnjam mesa, da pridejo do besede«.94 Pri tem Sloterdijk še vedno verjame v moč filozofije, kajti: »Filozofija je danes umetnost biti naravnost prezapleten. To je nekakšna atletska panoga, ki zahteva sorazmerno vzdržljiv značaj.«95 In takšna je Sloterdijkova filozofija, vzdržljiva tako, da nam je celo zgled, ki mu velja slediti in spremljati njen razvoj še v prihodnje. S kakšno že napisano študijo o Sloterdijku se vsekakor ne velja posloviti od njega, morda tudi ne zaradi kančka nečesa metafizičnega. Navsezadnje metafizična misel izraža nezadovoljstvo sveta, je uporniška, ker ji ne zadošča samo to, kar je − in filozof je človek, ki takšno uporništvo potrebuje, da se sploh ohranja. Metafizika od spodaj oziroma prizemljena metafizika strezni napačno konzerviranega duha, kot da bi Sloterdijk samozadostnost apoliničnega miniral s krikom dionizičnega nemira zatrte telesnosti in z že dolgo ponižano in v primerjavi z duhom manjvredno naravo. Sporočilo te tostranske metafizike bi bila nekakšnaonaravljena morala, znotraj katere pride do veljave dinamika življenja samega, ki ga ne poganja več kakšen tradicionalni metafizični akumulator. Prekinjeno je nasilno utelešenje načel totalne likvidacije »mesa v korist besede«, od zdaj naprej mora

228  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST pometafizična naravnanost odpirati »neskončne perspektive za samoosvetlitev življenja«.96 Vsako resno oživljanje morale ali celo kakšna deklarirana renesansa etike po tem, ko nas je politizacija izigrala in pustila praznih rok, mora po Sloterdijku opustiti stališče morale, izraženo kot »beseda je meso postala«, kajti gre za moralo, ki življenju pravi ne: »Moralizem mišljenja v pojmih utelešenja je samo privesek latentno nekrološke metafizike, ki življenje priganja do točke smrtonosnega udejanjanja.«97 Tako antropologija politike, o kateri govori Sloterdijkova filozofija, zahteva novo, spremenjeno kozmologijo in etiko, zato tale odločen sklep: »Kdor poskuša moralo in politiko dovolj odločno dojeti s stališča samorazmerij inteligentnih telesnih bitij, mora opustiti misel na utelešenje načel, da bi napravil prostor povsem drugače pojavljajoči se izkušnji samega sebe.«98 Seveda je treba dodati tudi še drugega, kajti gre za medčloveškost; na področju etike in politike je ta še posebej občutljiva v današnjem času globalizacije, ko je svet prostorsko obvladljiv in dosegljiv samo v nekaj urah, v vsakem kotičku. Ta samoohranitvena in tako kozmično kot antropološko naravnana etika najprej vključuje imperativ, ki pravi pústi življenju živeti − in biti, da je, da biva, da še-je, potem ko ugotavljamo, da sta že vsa svetovna bit in življenje v njej ogrožena. Za svetost biti in za svetost življenja gre − in kakršna koli bo že nekega dne sklenjena podoba Sloterdijkove misli, ta trenutek mu moramo priznati, da je privlačna ravno zaradi svojega apela, da ohranjajmo to, kar ne more regenerirati, če je enkrat poškodovano in uničeno. 8

OPOMBE

1 Peter Sloterdijk, Nicht gerettet. Versuche nach Heidegger, Suhrkamp, Frankfurt na Majni, 2002, str. 238. 2 Peter Sloterdijk, Selbstversuch. Ein Gespräch mit Carlos Oliveira, Hanser, München, 1993, str. 122. 3 Gl. Holger Frhr. von Dobeneck, Das Sloterdijk-Alphabet. Eine lexikalische Einführung in Sloterdijks Gedankenkozmos, Königshausen-Neumann, Würzburg, 2006, str. 58−59. 4 Peter Sloterdijk, Zur Welt kommen − Zur Sprache kommen. Frankfurter Vorlesungen, Suhrkamp, Frankfurt na Majni, 1988, str. 29. 5 Peter Sloterdijk, Selbstversuch. Ein Gespräch mit Carlos Oliveira, str. 65.

229  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 6 Ernst Bloch, Experimentum Mundi. Frage, Kategorien des Herausbringens, zbrana dela 1−15, zv. 15, Suhrkamp, Frankfurt na Majni, 1977, str. 263. 7 Hannah Arend, Vita Activa, Krtina, Ljubljana, 1996, str. 329. 8 Hauke Brunkhorst, Der entzauberte Intellektuelle. Über die neue Beliebigkeit des Denkens, Junius, Hamburg, 1990, str. 71. 9 G. W. F. Hegel, Phänomenologie des Geistes, W 3 (Werke (W) 1−20, ur. Eva Moldenhauer − Karl Markus Michel), Suhrkamp, Frankfurt na Majni, 1991, str. 64. 10 Peter Sloterdijk, Nicht gerettet. Versuche nach Heidegger, str. 249. 11 Peter Sloterdijk − Hans-Jürgen Heinrichs, Die Sonne und der Tod. Dialogische Untersuchungen, Suhrkamp, Frankfurt na Majni, 2001, str. 282. 12 Prav tam, str. 27. 13 Prav tam. 14 Peter Sloterdijk, Die wahre Irrlehre. Über die Weltreligion der Weltlosigkeit, nav. iz Peter Sloterdijk − Thomas H. Macho (ur.), Weltrevolution der Seele. Ein Lese-und Arbeitsbuch der Gnosis von der Spätantike bis zur Gegenwart, Artemis−Winkler Verlag, Zürich, 1995, str. 46. 15 Peter Sloterdijk, Nicht gerettet. Versuche nach Heidegger, str. 273. 16 Prav tam, str. 273−274. Gl. Friedrich Nietzsche, Tako je govoril Zaratustra, Slovenska matica, Ljubljana, 1984, str. 193. 17 Peter Sloterdijk, Kritik der zynischen Vernunft, Suhrkamp, Frankfurt na Majni, 1983, str. 205. 18 Peter Sloterdijk, Selbstversuch. Ein Gespräch mit Carlos Oliveira, str. 126. 19 Jan Feddersen, Susanne Lang, Pogovor s Petrom Sloterdijkom, 2000, št. 189−191, Ljubljana, 2007, str. 138. 20 Peter Sloterdijk, Kritik der zynischen Vernunft, str. 20−21. 21 Peter Sloterdijk, Kritika ciničnega uma, Študentska založba, Ljubljana, 2003, str. 15−16. 22 Theodor W. Adorno, Minima Moralia. Reflexionen aus dem beschädigten Leben, Gesammelte Schriften (GS) 1–22 (ur. Rolf Tiedemann), zv. 4, Suhrkamp, Frankfurt na Majni, 1980, str. 43. 23 Peter Sloterdijk, Kritika ciničnega uma, str. 14−15. 24 Prav tam, str. 15. 25 Prav tam. 26 Prav tam, str. 16. 27 Prav tam. 28 Prav tam, str. 18. 29 Theodor W. Adorno, Rana po imenu Heine, str. 64, nav. iz Beležke o literaturi, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1999. 30 Prav tam, str. 64−65. 31 Prav tam, str. 65. 32 Prav tam. 33 Prav tam, str. 67. 34 Peter Sloterdijk, Kritika ciničnega uma, str. 19.

230  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 35 Peter Sloterdijk, Selbstversuch. Ein Gespräch mit Carlos Oliveira, str. 58. 36 Prav tam, str. 59. 37 Prav tam. 38 Prav tam. 39 Emil Cioran, Zgodovina in utopija, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1996, str. 8. 40 Peter Sloterdijk, Selbstversuch. Ein Gespräch mit Carlos Oliveira, str. 60−61. 41 Prav tam, str. 61. 42 Prav tam. 43 Prav tam, str. 60. 44 Prav tam, str. 62. 45 Peter Sloterdijk, Kritik der zynischen Vernunft, str. 222. 46 Peter Sloterdijk, Kritika ciničnega uma, str. 115−116. 47 Peter Sloterdijk, Selbstversuch. Ein Gespräch mit Carlos Oliveira, str. 51. 48 Peter Weibel, Sloterdijk und die Frage nach einer Ästhetik, nav. iz Peter Sloterdijk, Der ästhetische Imperativ. Schriften zur Kunst, Europäische Verlaganstalt, Hamburg, 2007, str. 516. 49 Peter Sloterdijk, Selbstversuch. Ein Gespräch mit Carlos Oliveira, str. 54. 50 Prav tam. 51 Prav tam, str. 63−64. 52 Peter Sloterdijk, Evrotaoizem. H kritiki politične kinetike, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2000, str. 244. 53 Prav tam, str. 256. 54 Prav tam, str. 258. 55 Peter Sloterdijk, Selbstversuch. Ein Gespräch mit Carlos Oliveira, str. 40. 56 Prav tam, str. 39. 57 Flug ins Auge − predpriprava za predočevanje. 58 Jovialität − radost, jovialnost. Gre za radost, ki vključuje še radoživost kot veselje do življenja, tj. dobesedno življenjsko radost, ljubiteljstvo in ljubeznivost. Te razsežnosti so v prevladujoči sodobni filozofiji kot diagnosticiranju aktualnosti (kot se izraža Sloterdijk, mürrische Rede ali moroser Diskurs) skorajda sramotne in smešne, v najboljšem primeru naivne. 59 Prav tam, str. 40. 60 Prav tam, str. 43. 61 Prav tam. 62 Peter Sloterdijk, Evrotaoizem, str. 140. 63 Prav tam. 64 Friedrich Nietzsche, Tako je govoril Zaratustra, Slovenska matica, Ljubljana, 1984, str. 38. 65 Peter Sloterdijk, Erinnerung an die Schöne Politik, nav. iz Peter Sloterdijk, Der ästhetische Imperativ. Schriften zur Kunst, str. 49. 66 Friedrich Nietzsche, Človeško, prečloveško, Slovenska matica, Ljubljana, 2005, str. 121. 67 Peter Sloterdijk, Kritika ciničnega uma, str. 410. 68 Prav tam.

231  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 69 Prav tam, str. 411. 70 Prav tam. 71 Prav tam, str. 411−412. 72 Prav tam, str. 406. 73 Prav tam, str. 409. 74 Prav tam. 75 Peter Sloterdijk, Evrotaoizem, str. 140−142. 76 Prav tam, str. 142. 77 Emil Cioran, Zgodovina in utopija, str. 38. 78 Peter Sloterdijk, Zorn und Zeit, str. 334. 79 Prav tam, str. 335. 80 Emil Cioran, Zgodovina in utopija, str. 110−111. 81 Friedrich Nietzsche, Času neprimerna premišljevanja, Slovenska matica, Ljubljana, 2007, str. 67. 82 Theodor W. Adorno, Negative Dialektik, GS 6, Suhrkamp, Frankfurt na Majni, 1973, str. 399. 83 Prav tam, str. 389. 84 Prav tam, str. 398. 85 Prav tam, str. 381. 86 Prav tam, str. 282. 87 Peter Sloterdijk, Evrotaoizem, str. 194. 88 Jan Feddersen, Susanne Lang, Pogovor s Petrom Sloterdijkom, 2000, št. 189−191, Ljubljana, 2007, str. 140. Pogovor je bil objavljen v časopisu Die Tageszeitung, december 2006, str. 4−5. 89 Peter Sloterdijk, Zorn und Zeit. Politisch-psyhologischer Versuch, Suhrkamp, Frankfurt na Majni, 2006, str. 333−334. 90 Peter Sloterdijk, Evrotaoizem, str. 195. 91 Prav tam. 92 Gl. Jean Paul Sartre, Filozofija − estetika − politika, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1981, str. 257−246. 93 Peter Sloterdijk, Evrotaoizem, str. 199. 94 Prav tam. 95 Peter Sloterdijk − Hans-Jürgen Heinrichs, Die Sonne und der Tod. Dialogische Untersuchungen, str. 28−29. 96 Peter Sloterdijk, Evrotaoizem, str. 199. 97 Prav tam. 98 Prav tam. 8

232  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 8

233  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 8 8

234  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST MIKLAVŽ KOMELJ

SRP IN KLADIVO TINE MODOTTI 8

1.

Bo rdeča zastava zmogla plapolati s tako težo na sebi? S tem srpom? S tem kladivom? Ki nista vzeta z zastave, ampak iz rok. In prvič postavljena skupaj.

Ta ostri srp, ki reže. To težko kladivo, ki udarja.

Rdeča zastava mora lahkotno plapolati z največjo možno težo – z vso težo – na sebi. In če se pri tem strga – če postane pasolinijevska cunja –

in če mi poči srce v taksiju?

2.

Udarja naprej. Udarja naprej. Ne srce. Kladivo, ki kuje.

To nežno golo telo. Ne srce. Kladivo, ki kuje.

235  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Ki kuje nedefinirano praznino v kot izstrelek jasno definirano piko,

ki spremeni srp v vprašaj

in izgine in spremeni vprašaj v telesno oprijemljiv

srp. Ta telesna oprijemljivost

je učinek tega, da je to fotografija. Ta zanosna bolečina,

ki jo pogled brez rok ob tem rezilu, tej možnosti udarca

čuti na jeziku. Na fotografiji.

Tina Modotti se je odpovedala celo fotografiji.

(To ji pišem med sončnim mrkom. Med neopaznim

delnim sončnim mrkom opoldne.)

Popolna odpoved. Še več: ob veselih zvokih.

(»Mislim na lepe skupne klepete, na dobro kavo

/še boljšo, ker smo jo pili skupaj/, na gramofon /spremenjen v lisico – Felicita

236  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST pozna vso to zgodbo/ – in mislim na Toiove noge, ko je delal piruete

ob zvokih rumbe.«) Ob ostrih zvokih.

To ni okrvavljeno železo. To je kri, ki teče iz železa.

To nežno golo telo je iz železa.

Iz železa ali iz jekla? Iz posebnega materiala.

Ki je hlapenje. Hlapenje meglice. Živega srebra.

Odpovedala se je učinku telesne oprijemljivosti, ki sta ga imela

ta srp in to kladivo na njeni fotografiji. Onkraj oprijemljivosti vzeti

ta srp in to kladivo v roke! A kdo še ima roke? Tina Modotti,

bolničarka v španski vojni, v španski revoluciji.

Kako so se po bolničarkah stegovale roke ranjencev!

A kako se je šele stegovala bolečina rok brez rok!

(Ranjenec, ki je izgubil roke, ranjencu, ki je izgubil noge:

237  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST »Lahko tebi! Ti lahko tečeš, bežiš, in na štrclje ti lahko še kaj nataknejo.

Kaj pa naj nataknejo na štrclje mojih nog?«

Tovariš brez rok: »Vzameš bergle in greš, kamor hočeš. Noge je lahko zamenjati.

A roke? Z rokami si lahko zapneš vsaj hlače.

Če nimaš rok, pa brez sestre niti na stranišče ne moreš. Katero dekle bi me vzelo takšnega?

… …

Najhuje je, če me ljudje pomilujejo. Ali bi se primaknila tako k meni,

če bi imel roke?« /Prim. Veljko Kovačević, V okopih Španije./)

Iz jekla. Ne govorite mi o telesni oprijemljivosti ali neoprijemljivosti.

Vprašajte, kdo še ima roke.

Vzeti srp in kladivo v roke! (Kdo je, potem ko sta bila fotografirana,

spet vzel ta srp in to kladivo v roke?)

Vzeti srp in kladivo v roke! In iti ven, ven. A tam spet zadeneš ob črke.

238  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST S srpom in kladivom v rokah spet zadenem ob črke.

JURAD SOBRE ESTAS LETRAS HERMANOS ANTES MORIR QUE CONSENTIR TIRANOS

Črke prisege kot tisto, pri čemer prisegam. »Instanca črke.« In Frida Kahlo

in Marcel Duchamp sta se spoprijateljila takoj.

A Tina Modotti je vse pustila in šla v poslednji boj.

In španski borec je nekaj najtežjih trenutkov na fronti opisal, kot da to ni fronta, ampak film.

»Bali smo se zanj, kot da nismo na fronti, ampak pred filmskim platnom.«

Tina Modotti je nekoč celo igrala v nemih filmih.

Tina Modotti se je odpovedala celo fotografiji.

Da je na njeni črno-beli fotografiji Ženska z zastavo

postala razločno berljiva rdeča barva.

Ne kot barva. Kot prostor. 8

239  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 8 Plakat z berlinskih ulic maja 2008

Foto: DALIBOR JOVANOVIĆ

Če na eni strani filozofi priznavajo posebno mesto umetnosti in poudarjajo njeno moč, da lahko ustvari novo paradigmo, iz nemožnega ustvari možno, so na drugi strani filmi z oznako'68 , ki izhajajo iz preizpraševanja marksizma kot prakse, vsekakor daleč od česa takega. Kar postavljajo kot neko rešitev »zablodam socialističnega režima«, ni invencija, ampak bolj kopiranje določenih praks, ki so že tedaj v polju ideologije dominirale – potrošniško ugodje, depolitiziranost množic in uveljavljanje partikularnih interesov finančnih in državnih oligarhov. Tudi sam socialistični sistem ni bil na neki pravi poti (če kaj takega sploh obstaja), a vendar je dvom v možnost drugačnega sistema od (malo)meščanstva in njegovega ugodja bolj reakcionaren kot revolucionaren ... LIDIJA RADOJEVIĆ

240  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST LIDIJA RADOJEVIĆ LETO 1968 JE BILO PO SVOJE RES REVOLUCIONARNO – LE VPRAŠATI SE JE TREBA, ČIGAVA JE BILA TA REVOLUCIJA? 8 ZAPIS OB ZAGREBŠKEM FESTIVALU SUBVERZIVNEGA FILMA 2008

Ker v Ljubljani ni bilo nobenega obletniškega duha1 – razen kakega duhamornega pogovora –, smo se vsi, ki smo želeli pokonzumirati kaj kulture iz obdobja leta '68, odpravili v sosednji Zagreb. Med 18. in 24. majem je tam potekal Festival subverzivnega filma kot poklon oziroma, kot so zapisali organizatorji, hommage dogodkom maja '68. V centru mesta, v prekrasni dvorani Kina Evropa, ki ji je mestna oblast prizanesla z zaprtjem ali spremembo namembnosti, so se ves teden vrteli filmi, odvijala predavanja, zbirali različni filmofili, alternativci stare in mlade generacije ter ostali zainteresiranci, celo iz več držav. Program so polnile okrogle mize, predavanja z velikimi imeni s področja filozofije in teorije ter najznamenitejši filmi, ki so obravnavali dogodek '68. Festival je obratoval pet dni, dvanajst ur dnevno, zato si organizatorji, glede na maloštevilnost svoje ekipe, zaslužijo vso pohvalo. Leto 1968, za sodobno zgodovino verjetno najodmevnejše leto, je bilo na festivalu obravnavano bolj kot dokaj enoličen dogodek v različnih barvah in manj kot kumulacija različnih protislovij, ki jih je naddoločalo natanko tisto, kar jih je vse pogojevalo – kapitalistični sistem. Po svoje je bilo leto 1968 res revolucionarno – le vprašati se je treba, čigava je bila ta revolucija?

241  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Za Festival subverzivnega filma so bili dogodki iz '68 vsekakor revolucija v polju kulture in prek nje družbe, v katerem so se sprožile nepovratne spremembe v različne smeri, predvsem pa je to leto pustilo velik pečat v razvoju filmske umetnosti. V tem kontekstu so bili izbrani filmi, ki so spremenili dojemanje filma, kot je bilo večkrat zapisano tudi v spremnem katalogu. Z uvedbo naturščikov, ukinjanjem scenarijev, uporabo filma za izražanje eksplicitnih političnih stališč in podobno se je dojemanje filma kot oblike umetnosti in izraza nepovratno spremenilo. Predstavljeni so bili filmski kolektivi: skupina Dziga Vertov, Zanzibar, Collectif, Medvedkin, način produkcije, ki je danes popolnoma iz mode; družbeno-politični filmi zdaj že kanonskih avtorjev, kot so Godard, Makavejev, Žilnik, Marker, von Trotta, Pasolini, če naštejem samo nekatere. Filmov je bilo več kot trideset, večinoma so se navezovali na dogodke okrog gibanja '68 ter dogodke, ki so zaznamovali tisti čas. Okvirno so bili razdeljeni v sklope: filmi-eseji, eksperimentalni filmi, politični filmi in filmi po izboru predavateljev. Nekaj jih je bilo tudi iz jugoslovanske zbirke. Toda kljub slovesu, ki se drži teh filmov, zlasti tistih iz jugoslovanske zbirke, moti pretirana navezanost na sam čas nastanka. Vsa teatralnost, golota – kot nekaj pomembnega – in ekscesnost danes delujejo kot popolnoma mučni vložki, ki nas, v svetu neprestanega posiljevanja s sproščenostjo in uživanjem, ne samo ne naučijo ničesar, ampak jih tudi težko gledamo. Problematično v teh filmih je zlasti to, da vsebujejo vse premalo entuziazma, zagnanosti in vedrosti, da bi bili zares prepričljivi in da bi verjeli v njihovo željo po domnevno resni spremembi. Prav tako tudi ne postavljajo neke alternative, ne uspe jim dati videti možnosti drugega. Večinoma ponujajo do absurda prignane teatralne govore, katerih smisel je le lastni performans in dobesedno navajanje Marxovih in Engelsovih tekstov, pri čemer je že vnaprej prisoten predsodek o nemožnem. Če na eni strani filozofi priznavajo posebno mesto umetnosti in poudarjajo njeno moč, da lahko ustvari novo paradigmo, iz nemožnega ustvari možno, so na drugi strani filmi z oznako '68, ki izhajajo iz preizpraševanja marksizma kot prakse, vsekakor daleč od česa takega. Kar postavljajo kot neko rešitev »zablodam socialističnega režima«, ni invencija, ampak bolj kopiranje določenih praks, ki so že tedaj v polju ideologije dominirale – potrošniško ugodje, depolitiziranost množic in uveljavljanje partikularnih interesov finančnih in državnih oligarhov. Tudi sam socialistični sistem ni bil na neki pravi poti (če

242  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST kaj takega sploh obstaja), a vendar je dvom v možnost drugačnega sistema od (malo)meščanstva in njegovega ugodja bolj reakcionaren kot revolucionaren, in pretirana naslonitev na citiranje Marxovih besed je bolj prikaz fetišizma kot resno preizpraševanje. »Šestdesetosmaši« so pripisovali oblasti indoktrinacijo prek direktnega citiranja, a vendar so se tudi sami ujeli v isto zanko. Vemo, da je Marxova dela treba brati z veliko mero refleksije, saj razgrinjajo analizo sistema in ne predpisujejo napotkov. Marx je pisal dobre znanstvene analize, ne priročnikov, in ko je Marxov kolega Engels izjavil, da so proletarci heglovci, s tem ni mislil, da berejo in študirajo Hegla. Pri uporabi citatov iz Marxovih ali marksističnih del pa je zanimiva še razlika med filmi, narejenimi v različnih sistemih. V filmih, ki so bili izdelani na zahodu, takšno citiranje učinkuje kot otročja naivnost, v jugoslovanskih pa kot histerija. Da vsa filmska produkcija le ni popolnoma zgrešila, je dokazal kratki film Agnesa Varde Black Panther/Heuy o akciji Črnih panterjev, militantne organizacije za pravice črncev v ZDA, ki sebe vidi kot avantgardo z nalogo ozaveščanja ljudi o revoluciji. Film izraža natanko tisto, kar Rancière opisuje kot emancipacijo, kadar izključeni zastavijo kolektivno usodo na podlagi besed in se s tem vpišejo v red enakih, torej štetih. Zgodbo tvori kolaž intervjujev s pripadniki Črnih panterjev, ki artikulirano, brez odvečnih besed in gest opredelijo svoja stališča. In to je tisto, kar še danes (!) preseneča, prevzame in ohranja politični ter subverzivni naboj filma – to, da daje možnost vsem zatiranim, da se v tej opredelitvi lahko prepoznajo ne glede na barvo kože, izobrazbo, spol ali čas gledanja filma. Velika senzacija festivala je bil nastop Slavoja Žižka. V tem primeru je publika lahko hvaležna sponzorjem, ki so omogočili zakup tako prostorne dvorane, saj je bila ta prepolna. Predavanje je sicer delovalo bolj kot kolaž (sprotnih) asociacij in domislic, s katerimi je Žižek, kot vedno, nasmejal publiko, a tudi zakamufliral teoretsko revščino predavanja. Novega teoretskega presežka pa ni bilo niti pri združenem nastopu Ernesta Laclaua in Chantal Mouffe, ki zadnje čase redko predavata skupaj. Ponovila sta staro tezo o združenih heterogenih demokratskih praksah in radikalni demokraciji. Kako kratki so tovrstni koncepti v političnih in zgodovinskih bojih, je na primeru slovenske pomladi zelo dobro prikazal Ozren Pupovac v svojem članku »Proljeće hegemonije: Laclau i Mouffe s Janezom Janšom«, objavljenem v festivalskem zborniku Up & Underground.

243  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Kot sem omenila na začetku, je festival želel prikazati raznolikost dogodka leta '68, vendar je ta raznolikost ostala, povedano z Althusserjem, v polju ideologij. Vsekakor je bilo leto '68 zadnji izbruh, ki se je skliceval na komunistične ideje enakosti, solidarnosti in revolucije, vendar je bil ob tem (tako na festivalu kot nasploh v govorih o letu '68) vztrajno zamolčan in spregledan ekonomski vidik leta '68. Je že res, da pri spominjanju obujamo stvari iz herojske preteklosti, toda ali vanj ne bi morali vključiti tudi razmislek o izkupičku, kaj je ta preteklost prinesla sedanjosti? Prav ta razsežnost je vidno izostala tako v umetniškem kot v teoretskem delu festivala. Popolnoma je izostala refleksija leta '68 kot začetka procesov, ki jih danes imenujemo postfordizem, in vseh njegovih posledic, ki bremenijo vsakdan ne samo na zahodu, ampak tudi v drugih delih sveta. Če bi bili drzni, bi celo rekli, da je bil največji profiter tako imenovane »kulturne revolucije '68« prav kapitalistični sistem. Sprememba dela, delovnega časa, uvedba življenjskega stila kot dobrine ali vrednote, ki je trenutno glavno blago poznega kapitalizma, in kultura kot proizvajalec presežne vrednosti so bile eksplicitne zahteve v gibanjih '68. Razlika je le ta, da je bil kapital zvitejši in je iz teh pobud potegnil najboljše, kar je potreboval za svojo transformacijo in nadaljnjo reprodukcijo odnosov gospostva. Če sta torej Laclau in Mouffe prepričana, da je treba podružbljanje proizvodnih sredstev nadomestiti s pluralnimi, partikularnimi, heterogenimi in še kakšnimi demokratskimi praksami, jima lahko prav skozi izkušnjo dogodkov '68 odgovorimo, da se vse te prakse ne dotikajo temeljnih družbenih antagonizmov, ampak širijo pestrost ponudbe. Emancipacijski potencial '68 se je z opustitvijo paradigme razrednega boja in vpeljavo identitetne politike izpridil v korist kapitalističnega sistema. Mnogoterost identitet je mogoče kot vsako dobro blago tudi dobro prodajati, potreba po trdih bojih in konflikti se v tej mnogoterosti razvodenijo. Navsezadnje kapitalistični produkcijski način nima nič proti sporom v kulturi, popolnoma ravnodušen je do njih. Ta vsebinski manko pa ne kaže le na površnost organizatorjev festivala, ampak predvsem na izključenost tradicionalnih marksističnih tem in področij iz sodobnih družbenopolitičnih razmišljanj. Poseben festivalski sklop je bila predstavitev Frakcije Rdeče armade – RAF-a ali Rote Armee Fraktion,2 nemške urbane gverile, ki je bila deloma odgovor na končni neuspeh študentskih gibanj in s tem eden od dedičev gibanj iz leta '68. V sklopu te teme je bil prikazan

244  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST omnibus Deutschland im Herbst, delo mlade generacije nemških režiserjev tako imenovanega novega nemškega filma. Intenca filma je prikaz kompleksnosti dogajanj in upora, ki ga je najradikalneje izvajal prav RAF. Osrednji točki v filmu sta dva pogreba: jedra RAF-a, Andreasa Baaderja, Gudrun Ensslin in Jana Carla Raspeja, ki so 18. oktobra 1977, po neuspelih poskusih tovarišev in dela javnosti, da bi jih izpustili, v najbolj varovanem zaporu – Stammheim – naredili samomor, in pogreb Hansa Martina Schleyerja, nekdanjega esesovca ter predsednika Nemškega industrijskega združenja in Daimler Benza, ki so ga rafovci 5. septembra 1977 ugrabili in 18. oktobra, potem ko so izvedeli za smrt tovarišev, ubili. Okrog teh dveh dogodkov se spletejo zgodbe, ki omogočijo gledalcu vpogled v vso večplastnost problematike tedanje Zvezne republike Nemčije – nacistično dediščino, oblastništvo novih kapitalistov, ki so se rekrutirali iz Wehrmachta ali iz Hitlerjugenda, nasilno brisanje spomina s promoviranjem potrošniške družbe in nadziranjem (ne)institucionalnega (protiimperialističnega, revolucionarnega in anarhističnega) levičarstva. Z delno igranimi, delno dokumentarnimi posnetki je film želel pokazati, da je bil vzrok za vročo »nemško jesen«3 v potlačenosti nacističnega obdobja nemške zgodovine in da pripadniki RAF-a niso bili neki pobesneli teroristi, kot nekateri še vedno mislijo. Namreč, ne mediji ne organizatorji festivala se niso mogli upreti senzaciji »imeti terorista v mestu« – tudi v tem, senzacionalističnem tonu so navajali ime enega od predavateljev, Karl-Heinza Dellwa. Projekcijam filmov na temo »nemške jeseni« je sledil pogovor s protagonisti tedanjih gibanj. Karl-Heinz Dellwo, nekdanji član RAF-a, si s partnerico Gabriele Rollnik, nekdanjo pripadnico Gibanja 2. junij,4 prizadeva ohraniti realno sliko dogodkov radikalnih levičarskih gibanj v sedemdesetih letih v ZR Nemčiji in celotnega gibanja RAF. V pogovoru o RAF-u se je izkristalizirala bistvena razlika med Gertom Conradom, nekdanjim simpatizerjem rafovcev in režiserjem na festivalu prav tako predvajanega filma Starbuck-Holger Meins, in Dellwom, ki je zaradi svojega aktivnega sodelovanja v organizaciji preživel v zaporu tako rekoč vso mladost, dvajset let. Medtem ko je Conrad postregel z nostalgičnim spominom na dobo hipijev in krščanskim patosom spokornosti, je Dellwo – brez resentimenta in romantike – natančno opredelil in analiziral zgodovino RAF-a, namen in vzroke za nastanek te organizacije, a tudi posledice, ki jih je rafovsko

245  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST delovanje povzročilo v Nemčiji, tako pri zatiranju levičarstva kot pri represiji, ki si jo je država privoščila v tistem času.5 Pred pogovorom smo si lahko ogledali dokumentarni film Davida Aronowitscha Stockholm-75, ki opisuje rafovsko akcijo »Kommando Holger Meins«, oboroženo zasedbo nemške ambasade v Stockholmu leta 1975, ko sta bila ubita nemški vojni in trgovski ataše, v javnosti pa je bila njuna smrt šablonsko viktimizirana, prikazovana sta bila kot nedolžni žrtvi zločinskega terorizma. V tej akciji je sodeloval tudi Dellwo in bil obsojen na pet let višjo zaporno kazen, kot je najvišja zaporna kazen v Nemčiji, ki jo izrekajo najhujšim kriminalcem. Na pereče vprašanje medijev in levičarskih skeptikov, kako lahko nastopa na festivalu, katerega glavni sponzor je vodilna telefonija, je v pogovoru po filmu družno z Žižkom odgovoril, da je v svetu, ki ga pogojuje denar, malomeščansko razmišljati, da je denar umazan, in da ne verjame več v »čiste« ljudi. RAF je v Nemčiji še vedno kamen spotike, tematika je danes aktualna zlasti v točki reduciranja uporniških in revolucionarnih gibanj na teror in zločin ter v točki tako imenovanega demokratičnega boja proti terorizmu, zato se nekoliko zaustavimo pri zgodovini in recepciji RAF-a. Na začetku akcij so mediji skupino, ki je svoje politično nestrinjanje s sistemom izražala radikalno, z uporabo vseh sredstev, imenovali skupina Baader-Meinhof (po Andreasu Baaderju in Ulrike Meinhof), pogrošno: banda. Tako so jo imenovali vse do 5. junija 1970, ko se je v anarho-libertarnem časopisu Agit 883 pojavil članek »Die Rote Armee aufbauen«, v katerem se pristaši BMs (glede na današnje poznavanje skupine sklepamo, da je to bilo delo Ulrike Meinhof) odpovedujejo vsakršnemu intelektualnemu ali mirnemu bojevanju in napovedujejo uporabo nasilnih sredstev, saj je militantnost edini odgovor na obstoječe stanje v družbi. Običajne formalne ustanovitve RAF-a sicer ni bilo, eno od prvih dejanj te organizacije-gibanja je bila osvoboditev Andreasa Baaderja iz zapora maja 1970. Andreas Baader, Ulrike Meinhof, Gudrun Ensslin in še nekaj somišljenikov (Jan Carl Raspe, Holger Mains idr.) so sestavljali jedro tako imenovane »prve generacije« RAF-a. Ta je delovala do aretacije ustanoviteljev (Baaderja, Ensslinove, Meinhofove, Raspeja, Meinsa) junija 1972 in (enako kot naslednji dve, v osemdesetih in devetdesetih letih) ni imela veliko »članov«, vendar je (v nasprotju z drugima dvema) imela močno podporo zlasti med mladimi in levičarji. Morda je prav zaradi te podpore le prva generacija rafovcev pustila za seboj načrt ali program, s katerim je javnosti poskušala razložiti

246  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST svoja stališča, metodo in smisel boja v širšem kontekstu (ne le kot pridobivanje denarja za življenje v ilegali in nakup orožja). Načelo bojevanja je RAF prevzel po metodah mestnih gveril, zgledoval se je po latinskoameriških militantnih skupinah, kot je bila Tupamaros v Urugvaju. »Das Konzept Stadtguerilla« – besedilo, ki ga je aprila 1971 napisala Ulrike Meinhof in so ga razposlali raznim levičarskim skupinam in posameznikom, se izčrpno navezuje na govore Mao Cetunga, na takrat zelo popularen marksizem-leninizem, določa primat prakse in, kar je zanimivo, ukine obstoj žrtve, saj se boj, ki ga vodi RAF, dotika vseh, kot beremo v zaključnem stavku: »Ali ste del problema ali njegove rešitve.« Poudariti je treba, da se RAF nikoli ni dojemal niti ni hotel biti vrh ali avantgarda kolektivnega boja, ampak predvsem del skupnega revolucionarnega boja,6 njegov najradikalnejši člen. Prav tako je treba poudariti, da rafovsko nasilje ni bilo izzivanje državne varnosti, ampak odgovor na nasilje države (do protestnikov, skvoterjev itn.), za katero se vedno skriva tudi ekonomsko nasilje. Tudi empirično realno prvo smrtno žrtev je zagrešil državni represivni aparat: mladega študenta Benna Ohnesorga so na demonstracijah proti iranskemu šahu 2. junija 1967 ustrelili policisti – nihče ni odgovarjal za ta umor. In država ZR Nemčija si je prek policije in prava privoščila izredna pooblastila, pri lovu na jedro rafovcev in na ostale člane prve generacije ter nato pri kaznovanju jetnikov je kršila temelje zahodne demokracije in prava, človekove pravice (rafovske zasedbe, ugrabitve in v zadnji instanci uboji, ki jih je izvajala druga generacija, so imeli namen prisiliti državo, da izpusti zaprte in brutalno obravnavane člane RAF-a). Tu se soočamo z zagato, ki se drži vsakega revolucionarnega nasilja (pri prvi generaciji RAF-a je še možno govoriti o revolucionarnem nasilju). Iz teoretske literature o nasilju7 poznamo pojme, ki opredeljujejo dva tipa nasilja: objektivnega (sistemskega) ter subjektivnega. Prvo obliko teoretiki povezujejo z Marxovim opisom samooplajajoče se cirkulacije kapitala, tako s prvotno akumulacijo kapitala kot z vsemi mehanizmi, ki vzdržujejo ta potek. Objektivno nasilje je popolnoma anonimno, na krivce ni mogoče pokazati s prstom, skriva se pod puhlicami »zahteve (težave) ekonomske situacije« in »zahteve (abstraktnega-anonimnega) svobodnega trga«. Subjektivno nasilje pa se vedno pojavlja kot odgovor na objektivno nasilje, ima svoje agente (zlobni posamezniki, komunisti, fundamentalisti, priseljenci, totalitarna ideologija itn.) in po navadi ga obsojajo tako dušebrižni levičarji kot širša javnost (sem spadajo vsi pozivi za ustavitev nasilja, ohranjanje miru v mestih, državah itn.), zato

247  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST je predmet (moralističnih) razpravljanj, ki se, namesto da bi načela vprašanja o vzrokih za takšno nasilje (ekonomski sistem, ki je vsem vsiljen), zatekajo v dušebrižniške špekulacije o morali, humanitarnosti. S tem zamegljujejo že tako tabuizirano temo pogovora – ekonomski sistem. Približno enaka zagata je bila tudi v Nemčiji, ko so se vse državne moči in spretnosti zaostrile pri pregonu akcij RAF-a in njegovih članov, in sicer v imenu ohranitve miru in vzpostavljanja reda (seveda tistega, ki je pomenil liberalni kapitalizem, katerega servis je država). Vladajoča ideologija v ZR Nemčiji je za »kriminal« razglašala vsako resnično levo opozicijo.8 Pri opredelitvi »resnično levo« ne gre za vprašanje »pravosti«, ampak – v primeru RAF-a – za razočaranje nad nemško uradno levico, ki se je torej institucionalizirala. Kot je povedal Dellwo, sta levičarska odpoved revoluciji in kolaboriranje levičarjev s sistemom, ki je podpiral vojne v »tretjem svetu« in jih financiral, dejansko pripomogla k osamitvi RAF-a, k potrebi po notranji utrditvi, tovariški solidarnosti znotraj skupine. V tem duhu se je zgodila vroča nemška jesen, ki je doživela epilog v pogrebu jedra prve generacije in Schleyerja. Pri tem pa vsekakor ne smemo spregledati napake militantnih levičarskih skupin v razumevanju kapitalizma, ki so jo storili tudi rafovci, namreč kralju so že zdavnaj odrezali glavo in danes so glave nadomestile strukture, ki nimajo posamičnega neposrednega krivca. Revolucionarji ruskega Oktobra so carja ustrelili, izpeljali revolucijo in uvedli nov sistem, a Romanov je bil še zadnji osamelec trdega fevdalnega gospodarja, ki je nadziral ves sistem. Z vzponom kapitalizma in meščanske družbe so vladarje nadomestili zamenljivi finančniki in monopolisti; prednost takega sistema je prav v zamenljivosti členov. Tudi ko so rafovci umorili Hansa Schleyerja, s tem niso prizadejali veliko škode ekonomskemu konglomeratu, ki mu je ta predsedoval. Prišel je drugi H. S. in stvari so se odvijale po ustaljenem toku, spremembe, ki so jo rafovci s svojim bojem zahtevali, pa niso dosegli. In vendar vprašanje levega terorizma, kot politično vprašanje, še vedno buri duhove. Ali ga obsojati tako kot desni terorizem? Kje je meja, razlika med obema skrajnostma – med ideološko popolnoma različnima pozicijama? In kdaj se ta razlika zabriše? Kdaj se racionalna ideološka opredelitev sprevrže v iracionalni boj za preživetje? Zgodovina RAF-a, od revolucionarnih začetkov, ki so presegali mladinsko nasilje in zanesenjaštvo, do nekoncipiranega in nedefiniranega sektaškega pobijanja in ropanja v izteku gibanja, ki se je samo ukinilo 20. aprila

248  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 1998,9 nam ponuja veliko iztočnic za razmislek o teh vprašanjih. Obstoj različnih oblik subjektivnega nasilja, ki ima danes predvsem desni predznak (nacionalni, verski) ali pa zgolj ekonomskega (izbruhi nasilja v evropskih (pred)mestjih), bi nas moral spodbujati k resnemu premisleku o sistemu, v katerem živimo, skozi katerega mislimo in ki ga, kljub vsiljenosti, sprejemamo kot svojega, in ne k jamranju o moralni revščini sveta in humanitarni katastrofi. Takšen je tudi pogled Karl-Heinza Dellwa. V Zagrebu smo z njim posneli intervju, ki smo ga nato nadgradili z dodatnimi vprašanji in bo objavljen v prihodnji številki revije, ki bo posebej obravnavala vprašanji subverzivnosti in terorja. 8

OPOMBE

1 Medtem ko so se v drugih državah spominjali revolucionarnih dogodkov leta '68, smo v Sloveniji obujali spomin na reakcionarne dogodke leta '88, povezane s t. i. »afero JBTZ«. Tako nas je državna televizija (v mandatu premierja Janeza Janše je praktično izgubila status javne) pol leta trpinčila z oddajami o tistem času in iz tistega časa, v katerih Janša nastopa kot glavni igralec, njegova politika pa kot glavni režiser. 2 Poudariti je treba, da Frakcija Rdeče armade ni bila osamljen primer ne v Nemčiji ne v drugih državah: v Nemčiji so nekoliko pozneje nastale še druge podobne skupine – Rote Zora, Revolutionäre Zellen, Bewegung 2. Juni –, v Italiji so obstajale Briggate Rosse, v Franciji Action directe, na Japonskem United Red Army in Japanese Red Army, v Belgiji pa Cellules Communistes Combattantes, vendar je imel RAF najdaljši staž delovanja. 3 Pojem »nemška jesen« označuje eno od najtežjih in najbolj zaostrenih obdobij v zgodovini ZR Nemčije. Zajema družbenopolitično ozračje v Zahodni Nemčiji in Zahodnem Berlinu jeseni 1977, ko se je ekstremno levičarsko gibanje, »levi terorizem«, zaostrilo do skrajne točke, čeprav je državna oblast verjela, da je z zaprtjem ključnih članov RAF-a 1972 naredila konec terorističnim napadom te organizacije. Izkazalo se je, da se je RAF razvil v »drugo generacijo«, ki je imela prvi cilj osvoboditi tovariše iz zaporov. Pri prikazih več generacij RAF-a je bistven podatek zlasti ta, da so drugo generacijo spodbudili apeli in pričanja odvetnikov, ki so nasprotovali vladnim protiterorističnim ukrepom in zakonom, nadzorovanju in pregonu levičarskih intelektualcev (ta pregon je pripomogel k ideološkemu

249  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST razcepu leve scene, saj se je del zlasti socialdemokratskega in liberalnega kroga počutil ogroženo in je tudi nasprotoval terorizmu kot strategiji, cilj pregona pa je bil RAF-u onemogočiti množično podporo, njegov boj pa zvesti na kriminal in terorizem) ter obravnavanju ujetih rafovcev kot vojnih jetnikov, obsojenih na strogo izolacijo (»Isolationshaft«; ta ni pomenila samo samico in strogi nadzor, ampak popolnoma belo obarvano celico, zvočno izolirano ipd., s ciljem odtegniti jetniku čutno zaznavanje zunanjega sveta, kar je ena od najučinkovitejših metod mučenja). Zaradi tovrstne obravnave se je okrog devetdeset rafovskih jetnikov odločilo za gladovno stavko; Holger Meins je leta 1974 umrl za posledicami te stavke. Tako to dejstvo kot tudi samomor Ulrike Meinhof (Stammheim, 9. maja 1976) ter leto dni pozneje skupinski samomor preostalega zaprtega jedra prve generacije RAF-a je uprava zapora (beri: državna oblast) spremljala in dopustila (to je Karl-Heinz Dellwo, ki se je RAF-u pridružil prek Odbora proti mučenju z uporabo izolacije – Komitee gegen die Isolationsfolter, opredelil kot samomor pod državnim nadzorom – Selbstmord unter staatlicher Beobachtung) ter s tem podžgala rafovski »terorizem«, ki je torej bil brezkompromisni odziv na državno nasilje. 4 Bewegung 2. Juni: po dejavnosti in nazorih blizu RAF-u, ime je dobilo po 2. juniju 1967, ko je policija ubila študentskega protestnika proti iranskemu šahu. 5 Več o družbenopolitičnem ozadju nemške jeseni, zahodnonemških levičarskih gibanjih, političnih ubojih (mdr. Hansa Martina Schleyerja) in represivnih ukrepih ZR Nemčije za boj proti »terorizmu«, kakor je tedanja oblast sistemsko reducirala radikalna levičarska gibanja, glej prispevek Florjana Laimiša »Ne streljajte na Nemčijo«, Borec, 1978, št. 1, str. 55–58. 6 Da je RAF resnično verjel v svoje ljudsko poslanstvo in univerzalni namen, kaže tudi velikokrat uporabljana beseda Volkskrieg, ki meri na splošno ljudsko vstajo, kar bi s stališča RAF-a lahko interpretirali kot »storimo, kar ljudje zahtevajo od nas, tako da tega ne bodo storili sami« (Slavoj Žižek, Nasilje, Analecta, Ljubljana, 2007, str. 168). Kajti ko bo ljudstvo prešlo v napad, se lahko dejansko približamo vojnemu stanju (to dejstvo se je izkazalo tudi ob nemirih v pariških predmestjih, ko je država dejansko morala uporabiti vsa sredstva, represivna in ideološka, da je zatrla tovrstno nasilje in si zagotovila nemoten obstoj; podoben potek se ponavlja v Atenah in ostalih mestih v Grčiji, kjer smo priča izrednemu stanju, brutalnosti policijskega nasilja ter medijskemu šikaniranju in kriminaliziranju uporniških množic). 7 Za podrobnejšo opredelitev nasilja glej nav. delo Slavoja Žižka Nasilje in Étienne Balibar, »Nasilje: idealnost in krutost«, v: Strah pred množicami: politika in filozofija pred Marxom in po njem, Studia humanitatis, Ljubljana, 2004. 8 Nadaljevala se je stara praksa »prepovedi posameznih poklicev« za komuniste in druge (skrajne) levičarske nasprotnike, dovoljeno je bilo pregledovati pošto med aretiranimi »teroristi« in njihovimi odvetniki, sodne postopke so lahko nasilno skrajšali, osumljenci niso smeli prosto izbirati svojih odvetnikov, posamezne zagovornike pa je bilo mogoče izključiti iz postopka. Prim. Florjan Laimiš, »Ne streljajte na Nemčijo«, str. 57 sl. 9 20. aprila 1998 je agencija Reuters prejela osem strani dolgo pismo RAF-a, v katerem je naznanil, da s tem datumom koncept mestne gverile prehaja v zgodovino in da se zgodba RAF-a končuje s samoukinitvijo. K sklepni misli na mrtve tovariše je dodan citat Rose Luxemburg:

250  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST »Die Revolution sagt: ich war ich bin ich werde sein.« 8

251  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 8 8 Na prvi pogled se zdi, da ni posebno težko govoriti o tem, kar se je pripetilo maja '68. Napisanih je bilo na stotine, tisoče knjig o tem. Vendar bi, sledeč Deleuzu, zgrešili jedro samega dogodka, če bi mu bili na sledi tako, da bi se pustili zapeljati zgodovini, da bi rekonstruirali dejstva in dejanja, skratka, da bi se zadovoljili z neko pogojeno in določeno reprezentacijo. Kajti »tisto, kar zgodovina zajame v dogodku, je njegovo udejanjanje v stanjih stvari, toda dogodek v svojem postajanju uhaja zgodovini«. Ampak, ali se je potem »maj '68« sploh zgodil?

SARA KÖLEŠ

252  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST SARA KÖLEŠ EKSPERIMENT V POLITIČNEM 8

V KONTEKSTU DELEUZOVEGA »MAI 68 N'A PAS EU LIEU« IN PERSPEKTIVI MARKERJEVEGA A GRIN WITHOUT A CAT 8 8

PROLOG

Gilles Deleuze je bil med prvimi misleci, ki so dogodke maja 1968 obravnavali kot koncept, pravzaprav jih je kreiral kot koncept. Njegov odgovor na študentsko gibanje je bil združen s prefinjenim občutkom za rencontre med umetnostjo, psihoanalizo, literaturo, politiko in filozofijo ter drugimi disciplinami. Poskušala bom vnovič brati iz korpusa Deleuzovih besedil o filozofiji zgodovine, v ospredje bom postavila kratek članek, ki ga je leta 1984 napisal skupaj s Felixom Guattarijem, »Mai 68 n'a pas eu lieu«.1 Maj 1968. Ali ga je mogoče z Deleuzom misliti, kakor je Badiou mislil dvajseto stoletje, kot sintagmo, kako dolgo je v resnici trajalo, kaj ga je zaznamovalo in katere so njegove resnice, torej najpomembneje, kako je stoletje mislilo samo sebe, v zadnji instanci, »kako je mislilo svojo misel, kako je identificiralo singularnost, ki misli svoje razmerje do zgodovinskosti svoje lastne misli«,2 skratka, kakor je Badiou želel z »imanentno metodo« ostati čim bliže privilegiranim subjektivnostim stoletja, akterjem smisla stoletja? Ne povsem tako. Deleuze ga je mislil kot dogodek, kot événement pur, kot čisti dogodek, ki spada v red velikih zgodovinskih dogodkov, francoske revolucije, pariške komune, oktobrske revolucije.3 Ob zastavitvi vprašanja »Kaj je dogodek?«4 je treba najprej povedati, da si je Deleuze to vprašanje zastavljal vse življenje, prav do zadnje

253  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST strani, ki jo je napisal, v »Imanenci: neko življenje ...«.5 Zapisal je: »[...] v vseh svojih knjigah iščem naravo dogodka (l’événement).«6 S tem poudarkom želim povedati, da ne stojim pred lahko nalogo. Še več, ugotavljam, da je naloga pravzaprav nemogoča. Ni nemogoča zaradi tega, ker nisem bila priča dogodka, saj sem rojena skorajda desetletje pozneje, ali zaradi tega, ker nisem prebrala vseh Deleuzovih refleksij, temveč zato, preprosto povedano, ker je nemogoče misliti nemisljivo. Okrog tega se namreč vse vrti. Videli bomo, da je to tisto, kar skuša z izoblikovanjem filozofskih konceptov7 pokazati Deleuze. Videli bomo, da je takšna narava dogodka. Nemisljiv je. Nepredstavljiv. Neizpovedljiv. Tega, kar je takšno po naravi, ni mogoče enostavno filozofsko reducirati. Vsaka nominalna definicija je že preveč, pove preveč ali premalo, vsekakor pa ni nikoli na mestu. Deleuze je temu priča. Kakor je bil priča čistemu dogodku,8 ki se je nato prelevil v mit o »šestdesetih«, metaforično strnjen okrog nekega meseca maja, v letu 1968. Tu smo se že znašli pred novim problemom, namreč kako specificirati sam »maj '68«, kako tedanji čas napraviti za objekt misli?9 Na prvi pogled se zdi, da ni posebno težko govoriti o tem, kar se je pripetilo maja '68. Napisanih je bilo na stotine, tisoče knjig o tem. Vendar bi, sledeč Deleuzu, zgrešili jedro samega dogodka, če bi mu bili na sledi tako, da bi se pustili zapeljati zgodovini, da bi rekonstruirali dejstva in dejanja, skratka, da bi se zadovoljili z neko pogojeno in določeno reprezentacijo.10 Kajti »tisto, kar zgodovina zajame v dogodku, je njegovo udejanjanje v stanjih stvari, toda dogodek v svojem postajanju uhaja zgodovini«.11 Ampak, ali se je potem »maj '68« sploh zgodil? S kateregakoli konca poskušam začeti, da bi napisala uvod v dogodek, da bi se približala Deleuzovemu dogodku, se mi zatakne. Zdi se, da v tej zadevi ni napačno razmišljati tako: najverjetneje se ne motim, če rečem, da je to zatikanje zelo blizu sami naravi tega, o čemer sem nameravala pisati. Zelo me namreč spominja na jecljanje, ki ga je Deleuze mislil kot koncept. Govoriti o dogodku v jeziku, reteritorializiranem v pomen, je zares težavna naloga. Povedano po resnici, zdi se mi nemogoča, kajti dogodek ni izgovorljiv s pomenom. Označevalec ga ne more označiti. Subjekt ga ne more izgovoriti. Še več, subjekt si ga ne more niti predstavljati niti misliti. Govoriti o neizgovorljivem ..., kako se lotiti tega? Kako ubesediti nekaj, česar ni mogoče najti, na kar ni mogoče pokazati s prstom? Nenajdljivi objekt;12 ki ga ni in vendarle je? Seveda ima zgodovino,

254  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST vendar on sam ni ta zgodovina. Seveda je časovno in prostorsko utelešen, vendar je nezaznaven in neviden. Vsi ga mislimo, a vendar ni ta misel. Vsi ga občutimo, a vendar ni ta občutek. V naših telesih je njegov vir, a vendar ni to telo, ni nekaj telesnega. Vsak ga nosi v sebi, vsi ga ustvarjamo, vsi skupaj in vsak posebej, a vendar ni od nikogar, nihče ni njegov avtor. Kako torej misliti nemisljivo? Kako predstavljati to, kar ni predstavljivo? Kako videti to, kar ni vidno?

»POURQUOI QUELQUEFOIS LES IMAGES SE METTENT-ELLES À TREMBLER?« 13

In vendar bi lahko rekli, da obstaja neki način, ki omogoča, da dogodek vidimo, da odpremo oči in se zazremo vanj. Deleuze je vedel zanj, posluževal se ga je, z njim se je veliko ukvarjal; govorim namreč o umetnosti. V mislih imam posebno zvrst umetnosti, film. Pravzaprav prav poseben film, poseben pokaz podob gibanja. I didn’t see A Grin without a Cat when it first came out;14 film Chrisa Markerja omogoča, da dogodek vidimo, in sicer zelo izostreno. Ampak ne zato, ker v vidno polje prinaša subjekte in objekte tistega »maja '68« (ne gre za reprodukcijo), temveč zato, ker ga sam naredi vidnega, ker ga sam ustvari. Primerjanje tega filma z drugimi filmskimi ali umetniškimi stvaritvami sploh je prav tako težavna naloga, ne iz razloga, ker bi mu odrekali mesto v filmski umetnosti, ker ni običajen film (z igralci, prizoriščem itn.), ali ker je posebna zvrst dokumentarnega eseja, pač pa zaradi njegove vsebine, zaradi njegove realizacije tistega, česar ne moreš pokazati, ne da pri tem ne bi trepetal: »POURQUOI QUELQUEFOIS LES IMAGES SE METTENT-ELLES À TREMBLER?«15 Kar Markerjevemu najdaljšemu filmu podeljuje posebno mesto med filmskimi stvaritvami, je njegova montaža arhivskega, aktivističnega (propagandnega) in amaterskega gradiva. Zada si pokazati desetletje 1967–1977. Pravzaprav ima to nekonvencionalno dokumentiranje tistega časa, po svoji ambiciji skorajda enciklopedično, ob zboru idealov, bojev, evforij in porazov, v svoji srži mnogo pomembnejši cilj: pokazati neupodobljivo. Prav zato se je treba z njim soočiti pod posebnim zornim kotom. Marker je ogromno količino gradiva zbral, ga razvrstil, razporedil v dveh delih, ga dal v kontekst, v opozicijo, perspektivo. Kar pa je iz njega izšlo, ima drugo naravo, je druge kvalitete, zato podobe drhtijo ...

255  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST O tem se je mogoče prepričati na lastne oči in to bi želela tudi pokazati. A Grin without a Cat zahteva, da se ga tehta kot edinstven objekt, ki ni po meri niti podobe niti zvoka niti zgodovinske pripovedi niti svojih objektov, torej subjektov in objektov ... Temeljito ga bo treba preiskati, izmeriti, premeriti njegove koordinate, raziskati njegovo geografijo.16 Ni pa moj namen, da bi pisala o filmski teoriji ali razumevanju filmske umetnosti kot takšne, temveč pokazati na nekatere vidike Deleuzovih konceptov v kreativni povezavi s tem filmom. Predlagam, da se spoprimemo z nekaterimi odlomki iz prvega dela tega izjemnega izdelka, na robu med dokumentarcem in fikcijo, in vendar tako individuiranega, ki nosi naslov »Les mains fragiles«.17 Kar želim premotriti, je vprašanje, kaj je dejansko ujeto s temi gibljivimi slikami?

»THE CAMERA CONTROLLED THE MOOD« 18

A Grin without a Cat se začne s kratko sekvenco iz Eisensteinovega filma Oklepnica Potemkin.19 Pogled premeri Vakulinčuka, voditelja upora, katerega en sam nemi klic k orožju – in revoluciji – se zareže v njegovo monumentalno podobo: »BRATJE!«20 Vakulinčukova figura s tem označi programsko misel Markerjevega filma in izoblikuje drugo podobo, ki ji bo sledila, in sledeč tej spet novo, ki ji bo sledila v nizu rojevanja novih sekvenc. (Vakulinčuk se razraste v rizom21): kolekcija, fluktuacija mnoštva podob gibanj, hitrosti/fiksiranja, glasbe/nemosti, podobe/ podob, demonstratorja/množice demonstrantov, obraza/obrazov/izrazov – in rok! (Gre za mnoštvo (multiplicité)22 v Deleuzovem smislu). Način montaže je, da gre za zbir heterogenih elementov z namenom, »da bi iz njih izluščila celoto, idejo, se pravi podobo nekega časa«:23 prizor masakra na stopnicah v Odesi (Oklepnica Potemkin) se sprevrne v posnetke demonstracij (iz drugih časov, drugih krajev) in nasilja države proti demonstrantom, ki se naposled preobrazijo v podobo Elene, turistične vodičke, s katero Marker na taistih stopnicah v Odesi vodi intervju.24 Tu se konča prvi zbir, Deleuze bi rekel, blok postajanja (bloc de devenir). Vmes (entre) pa ... Med preobrazbami ene forme akcije v drugo pa ... gestikulacije.25 Roke. Les mains. Moške. Ženske. Povsod. Iz vseh časov. V raznih držah in pozicijah. Razraščajo se. Nizanje njihovih preskokov iz povsem običajnih življenjskih gibov k čedalje bolj nasilnim kretnjam: najprej migajoče roke, roke, ki popravijo pramen las, roke, ki brišejo solze, roke,

256  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ki prekrižajo trup v cerkvi, roke, ki v povorki igrajo na instrumente, roke, ki nosijo krsto, zatem odprta dlan, ki ji sledi stisnjena dlan v pest, prehod, roke v zraku, roke vstaje in upora, roke, ki zahtevajo, ki terjajo, ki hočejo, pa roke, ki zatirajo, ki prepovedujejo, ki držijo palice, pendreke, streljajo s puškami, roke vojske, roke policije proti rokam množic, roke, ki suvajo, napadajo, roke, ki se branijo, roke, ki vlečejo upornika za lase, in roke, ki nesejo upornikovo mrtvo telo, roke, roke, roke; rokam v kontrast izenačeni marš nog v vojaških škornjih ter pohod delavskih čevljev in njihova poskočna odločnost; spet na drugem koncu rokam v kontrast krvavi obraz manifestanta ter osupli izraz ženskega obraza in njena groza; ob tem pa glasba, ki jo je skladal Luciano Berio, »kot zvočni blok ... kot dopolnilo ali kot nasprotje vizualnemu spominu,«26 na neki čuden način nadzoruje smer spleta naraščajočih emocij, ki – prvič – spremlja stopnjevanje hitrosti prehodov med sekvencami in naraščajoče gibanje agresije, ki – drugič – kriči iz nemih ust podob in ki – tretjič – obenem odtujuje od teh segmentov, kakor da ne bi spadala zraven. Najprej je ta uvodni filmski plan treba obravnavati z vidika privilegiranega objekta filma, kot podvzetje, ki skuša pokazati dogodek, kot stvaritev nečesa, česar pravzaprav ni mogoče ustvariti in ki je na neki nenavaden način uresničitev neuresničljivega podvzetja. Pogled je usmerjen na nekaj v podobah, med ali nad njimi, na nekaj, kar tem, čedalje hitreje, hipno prehajajočim podobam uhaja. Nekaj se z njimi dogaja. Ko čedalje hitreje bežijo (ligne de fuite), tudi hitreje uhajajo. Od povečanega Vakulinčukovega slovanskega obraza, ki se uvodoma pojavi kot nekakšen monolit, druge podobe s hitrostjo skorajda nezasledljivih preskokov čedalje bolj drsijo in se zamegljujejo, se gosto razmažejo v podaljšane brezoblične linije, ki so naposled le še »absolutna hitrost«,27 kakor obarvane sence onemogočijo predstavo človeških teles z obrazi, ki jih pri tej hitrosti ni več mogoče posamično razpoznati, niti kot celote, temveč so razkosana bitja, z rezi čez hodeče noge, štrleče glave, izrazi, in močno poudarjenimi rokami, jasno razpoznavnimi – z rokami, tem simbolom delavcev, ki jih je socialni realizem reduciral nanje in slikal idealizirano kot grozeče grobe velikane. Tu so roke v gibanju tista posredna podoba, tisti element, ki igra vlogo drugačnosti, ki se umesti med situacije in akcije vsakega posameznika, anonimneža, ki je razblinjen v nerazpoznavne linije, in jih ponese do skrajne meje, do nečesa, kar ga posamezno in vse skupaj presega. Vse to neznansko in neopisljivo gibanje pa obstane v Eleninem obrazu.

257  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Na nas je naslednje: »[...] izvleči koncepte, ki ustrezajo mnoštvu, pomeni slediti linijam, iz katerih je narejeno, določiti naravo teh linij, videti, kako se omrežijo, povezujejo, viličasto cepijo, se izognejo ali se ne uspejo izogniti fokusom. Te linije so prava postajanja (true becomings), ki se ne razlikujejo samo od enotnosti (unities), temveč tudi od zgodovine, v kateri se razvijajo. Mnoštva so narejena iz postajanj brez zgodovine, iz individuacije brez subjekta.«28 Montaža ne določa samo zaprtih sistemov, napolnjenih s pomenom (Vakulinčukov obraz, izraz krvavega demonstranta, Elenin obraz), temveč tudi gibanje, ki se razvije med deli sistema (gibanje rok kot molekularno gibanje mnoštva). In kaj natanko je tu ujeto? Naposled, tako po ovinku, med Vakulinčukom in Eleno, prek gibanja neimenovanih izrazov podob, oko ugleda spreminjajočo se celoto, ki se izraža skozi gibanje – to je »maj '68« –, čisti dogodek, nekaj, česar ni videl še nihče, niti tisti, ki je v posnetku razmazan v konture množice anonimnežev, ki je demonstrirala na barikadah. Vsak, ki je sestavljal tisto množico, je postal nekaj drugega od tega, kar je bil, preden je postal, in vendar v očesu ciklona29 ni nihče mogel videti. Gibanje se namreč zgodi za tvojim hrbtom, deteritorializira30 sliko, kar pokaže, pobegne vsem epistemološkim okvirom; nekaj se pojavi prav v trenutku, ko mežikneš z očesom.31 Izpostavila bom najprej to, da gre v tem bloku postajanja za razsrediščenje obraza, povedano natančneje, za njegovo preobrazbo, ki je njegovo »razobrazenje«, s čimer se je temeljito ukvarjal Deleuze.32 Naloga filozofije je v približanih obrazih Vakulinčuka, iz gibanja izvzetem izrazu manifestanta in Eleninem, ugledati mikropolitiko izraza. Iz mnoštva, kakršno je obraz, razbrati linije, ki jih eno na drugo ni mogoče reducirati in ki streljajo kot puščice v vse smeri. Po Deleuzu je vsak, tako posameznik kot množica, zgrajen iz linij, ki so različnih narav. Treba je biti na sledi tistim, ki kažejo v smeri postajanja, razraščanja rizoma (ne na način drevesa spoznanja33). Odkrivati, kakšen je njegov zemljevid,34 razobraziti oziroma deteritorializirati obraz, na njem morda razbrati poteze širokega obraza z belimi lici (Deleuzov »beli zid«), ki ga prepičita dve »črni luknji« (Guattari) namesto očes. »Zdaj ni več podoben obrazu, temveč je prej zbir (assemblage) ali abstraktni stroj, ki bo proizvedel obraz. V trenutku se problem odbije nazaj in je političen: kakšne so družbe, civilizacije, ki morajo narediti ta stroj, da dela, da proizvaja, da ‘prekodira’ (‘overcode’) celotno telo in glavo z obrazom, in s kakšnim namenom? Ni očitno, ljubljeni obraz, šefov obraz, poobrazenje (faceification) fizičnega in socialnega telesa ...«35

258  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST O sistemu belega zidu in črnih lukenj moramo tako premisliti – njegov namen je, da naredi obraz najmanj oseben. Vakulinčukov obraz ima močan pomen, je obraz neustrašnega ruskega mornarja – kakšno zgodbo pripoveduje njegov obraz, zgodbo časa ... Toda pogled na njegovo podobo premeri nekaj povsem drugega. Kar pritegne, ni reprezentacija rigidnih segmentacij, ki so v funkciji ideoloških, socialnih in psihičnih shem36 v njegovem obrazu. V njegovem obrazu se v asimetričnem bloku in v neki nevzporedni involuciji dogaja še nekaj drugega. Namreč, oko osupne nad izrazom, ki se razraste iz Vakulinčukovega obraza z gibanjem nepreštevnih nerazpoznavnih podob, nad konstituiranjem gibov in kretenj v čedalje večje in večje kolektivnosti, nad proizvajanjem »svetlobne hitrosti«, nad samim gibanjem postajanja, ki se dogaja med njimi in ki monolitski obraz popolnoma razobrazi. Videti je le fine linije, kakor da bi ga sestavljale le molekule, njegov obraz so zgolj obarvane črte razmazanih podob, on je zgolj izraz mnoštva, on je mnoštvo. Prav ta deteritorializacija med segmenti njegovega obraza je ustvarjanje, je uporniška spontanost, kolektivno postajanje tega mnoštva. Iz ekstenzije ali reprezentacije v intenzivnost ali tenzijo. V prvi vrsti v mikropostajanje izraza, iz katerega je mogoče razbrati le še zabrisane linije brez identitete, brez subjekta. Dobro si oglejte izraz krvavega demonstrantovega »obraza«, ki je popolnoma razobrazen v oči (kaj so videle te oči?). Prav to je intenzivnost dogodka! Razobrazenje individuuma. Dogodek brez obraza. Od človeka so ostale samo še oči in te so čista intenzivnost! Potegniti linije ven iz obraza niso bežiščnice navzven, na primer v interpretacijo obraza (to bi bila vrnitev k molarnosti obraza, k obrazu subjekta, družbeno kodiranega), temveč navznoter. To je nomadski potencial deteritorializacije, je beg brez premikanja, beg na mestu, pustiti rasti rizom v intenzivnost, v kvaliteto. Te oči so oči nomadskih pastirjev, ljudi zemlje, ki ostajajo, kjer so, ker »se ne premikajo (ils restent immobiles)«.37 Te oči vendar vidijo nekaj, ne da bi vedele, kaj vidijo. To, kar zrejo, kar je dans l’oeil, pa se ne nahaja niti na liniji rigidne segmentacije niti na liniji molekularne segmentacije, temveč je s tem zbirom obeh nujno povezano v assemblage, ker je gibanje med njima, vendar, pravi Deleuze, nas ponese čez oboje,38 v »smer, ki nam je neznana, nepredvidena, ki ne obstaja vnaprej ... to je linija gravitacije ali hitrosti ..., ki je nekaj skrajno skrivnostnega«,39 namreč dogodek. Sprašujem, kako narediti vidno vidno? Najprej je treba pogled obdržati pri tem, kar film proizvaja. Nič interpretirati. Ostati na bežiščnici tega

259  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST molekularnega gibanja, v katerem se dogaja drugačna bitka od tiste, ki se je dogajala na barikadah ali v tovarnah (Saint-Florentin, Rhodiaceta, Citroën, Renault-Billancourt itn.) ali kot politični ali ekonomski odziv (Accords de Grenelle).40 Naše oko mora ostati na strani manjšine, kajti molekularno postajanje je vedno tudi »postati-manjšinski«, ne manjšina [Minorität], temveč manjšinski [minoritär],41 pri čemer manjšina ni to zaradi števila (lahko je manjšina po številu večina), temveč je njeno bistvo upor, upor proti trenutni politiki (ki vključuje tudi politiko obraza42), upor proti svojemu času. V manjšini ni nič osebnega, vse je politično, pa ne iz ideoloških razlogov, temveč zato, ker ima vse »kolektivno vrednost«,43 ker gre za kolektivno ustvarjanje, ki preči vsakega posameznika; vsak je deležen na njem, ampak ne kot »in- dividuum, nedeljiva enota, temveč postaja ‘dividuelen’«,44 razcepljen na molekule mnoštva. Temu Deleuze pravi »postati-molekularen«, razpršiti se v mnoštvo, v prostoru kot »manjšinsko-postajanje«, v času pa vselej »času-neprimerno«, torej »revolucionarno-postajati«, ki ni nujno povezano z militarizmom.45 Upirati se etabliranemu gospostvu je upor proti nečastnosti in sramu. »Edina priložnost ljudi se nahaja v revolucionarnem postajanju, ki edino lahko prežene sramoto, ali odgovori na neznosno (intolérable).«46 To, kar je nečastno na človeku, pravi Deleuze, je sklepanje kompromisov glede imanentnih življenjskih možnosti, ki so mu ponujene, ta »sklonjenost glave«,47 ki blokira željo, podredi ali podreja, teritorializira, reteritorializira.48 »Creating is resisting.«49 Da bi lahko s filmom pokazala – in ne razložila, ker razlaga ni mogoča – tisto, kar so videle oči anonimnih v mnoštvu, ne da bi vedele, kaj so videle, torej tisto, česar ne moremo videti, je treba film poglobiti na njegovo najintimnejšo raven. Če govorim, da je njegovo bistvo v razobrazenju, v iskanju nenajdljivega objekta, dogodka, v izrazu, in ne v njegovi reprezentaciji, zakaj potem vendarle postavlja v tako močan fokus, tako zelo od blizu, specifične obraze, ki popolno reprezentirajo »maj '68«? Castra, Dutschkeja, Cohn-Bendita, Douglasa Brava ... Menim, da je to pozornost mogoče zelo dobro pojasniti s tem, da je to film, ki lahko edini pokaže tisto, česar ne moremo videti. Osredotočenje na vsem poznane obraze in vztrajanje na njihovih podobah je daleč od tega, kar je mogoče najprej50 razbrati z njih. Ne gre, na primer, za kazanje globokih motivov teh ljudi, da so ravnali, kakor so ravnali. Zmotno bi bilo misliti, da gre za izpostavitev njihovih revolucionarnih tez. Ne gre za namen podajati, zakaj, v kolikšnem

260  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST deležu, kje, kdaj, v kakšnih razmerah je vsak posameznik sodeloval pri odporu: Rudi Dutschke proti nasilju sistema ob priložnosti smrti demonstranta, ki je protestiral ob prihodu iranskega šaha Mohameda Reze Pahlavija v opero (Zahodni Berlin) in za pravice tako imenovanega »tretjega sveta«, ali Cohn-Bendit o možnostih kolektivnih zahtev študentov, ki so jih terjali od univerze, in radikalnega prevpraševanja družbe ter njene radikalne preobrazbe, ali Castro o taktiki gverilskega boja, o »fochismu«, Guevari, ali Douglas Bravo o gverilski vojni (Venezuela 1962), ali Régis Debray ... Menim, da bi s tem raziskovanjem njihovih obrazov, interpretiranjem njihovih drž, gest, pogledov ter poslušanjem njihovih misli in izpovedi zašli in zgrešili namen filma. Pred očmi ne smemo izgubiti, da takšno razmišljanje o filmskih podobah zajema le zgodovinsko razlago, v kateri ni prostora za postajanje, eksperiment ali kreacijo, torej za dogodek. Zgodovina je dogodek že rigidno in dihotomično segmentirala, preinterpretirala v obliko vzpostavljene vednosti, ukalupila v strukturo, skladno s prevladujočo močjo,51 »ki deluje na naša telesa; vsi binarni stroji, ki nas razrežejo, abstraktni stroji, ki nas prekodirajo: to zadeva naše dojemanje, delovanje, občutenje, naš režim znakov«.52 Deleuze torej pokaže, da revolucije v zgodovini nista kreirala ista Dutschke ali Castro, ki sta v tistem kolektivnem ustvarjanju revolucionarno postajala! To nista niti skladni niti vzporedni ravni. V zgodovini ni kreacije, so le rekonstrukcije. V zgodovini so Dutschke, Castro, Bravo in tako naprej, vendar v revolucionarnem postajanju ni nikogar, povedano natančneje, nikogar specifično,53 saj postajanja ni mogoče pripisati nikomur, nobenemu individuumu, kajti sleherni ne more postati, ne da bi se pri tem spremenil kvalitativno.54 Kamera Chrisa Markerja se s posebno pozornostjo osredotoča na obraze komunističnih voditeljev in mislecev iz preprostega, močnega in odločilnega razloga: ker so se ti posamezniki razvrstili na sam rob dogodka, ker so tisto, čemur bi Deleuze rekel »anomalno«.55 Kajti postajanje mnoštva se dogaja skozi anomalno, ki ga je na neki način treba misliti v opoziciji z mnoštvom. Gre za »singularnost«, ki ni ne individuum (subjekt) ne mnoštvo; ni središče mnoštva, temveč njegov rob. Anomalno ima vsaj dve funkciji: prvič, kolikor je rob mnoštva, s svojimi različnimi gibljivimi pozicijami in razmerjem do mnoštva, slednjemu ravno (začasno) podeljuje stabilnost, ga določa. Gre za voditelja mnoštva, ki poseduje rob in ga zaobjema. To ni voditelj v običajnem smislu, saj ni posameznik, temveč je nosilec

261  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST (nesubjektiviranih) afektov vsega mnoštva.56 Drugič, kolikor je anomalno periferija, v stiku z drugim, sosedskim mnoštvom, toliko intenzivneje giblje prvo mnoštvo k deteritorializaciji, k iskanju novih intenzivnosti in mutacij. Tak rob si je mogoče predstavljati na podlagi razlikovanja med postajanjem in zgodovino: »Tisto, kar zgodovina ujame v dogodku, je njegovo udejanjanje v stanjih stvari, toda dogodek v svojem postajanju uhaja zgodovini. Zgodovina ni eksperimentacija, temveč je le skupek skorajda negativnih pogojev, ki omogočajo eksperimentacijo nečesa, kar uhaja zgodovini. Brez zgodovine bi ostala eksperimentacija nedoločena, nepogojena, kljub temu pa eksperimentacija ni zgodovinska.«57 Pravzaprav šele to, da je manjšinski, obrobni del mogoč v mnoštvu, omogoča definicijo etabliranega, popularnega, a tudi marginalnega. Naša pogojenost (binarni stroj) nas sili, da podobe, ki jih pogledu zavrti film, identificiramo z osebnimi imeni Castro, Dutschke, Cohn-Bendit, Douglas Bravo in drugimi. Deleuze pravi, da »vse preveč mislimo v pojmih zgodovine, bodisi osebne bodisi obče«.58 Dejavno je treba nevtralizirati vse pomene. Ni teh subjektov na ravni dogodka, na ravni revolucionarnega postajanja, za subjekt dogodek ni misljiv, ni zaznaven. Film sicer res kaže gradivo konkretnih geografskih, zgodovinskih in političnih dogodkov, toda istočasno izstopa iz reprezentacije, deteritorializira in komplementarno reteritorializira v drugačne izhode in pomenske slepe ulice, v izravnave in podreditve, v distinkcije in komplementarnosti, na način čiste mikropolitike v deleuzovskem smislu. Mozaično kompozicijo Castra, Guevare, Régisa Debraya, Black Panthersov, Rudija Dutschkeja, Daniela Cohn-Bendita in drugih deteritorializirati v mnoštvo sil, jih iz Pariza, Prage, Belfasta, Hanoija, San Francisca, Washingtona, Havane, La Paza, bolivijske džungle in drugih koncev sveta deteritorializirati v puščavo.59 Vse more in mora interagirati z vsem, funkcije etabliranega gospostva s prefinjenim občutkom izigrati eno proti drugi, z veliko akribijo60 potegniti linijo v vizualni assemblage, kjerkoli. Posebna vztrajnost filma na obrazih z lastnimi imeni61 ima ta namen, da se z vso strogostjo postavlja zunaj vsakršne razlage in psihologije prav zaradi tega, ker želi pokazati nekaj mnogo globljega (ali površinskega, bi rekel Deleuze): namreč te obraze »prenapihniti do absurda«,62 perverzno povečati sliko ter v njej videti molekularno gibanje, videti vidno. Zato podobe drhtijo ... To je trepet vpričo dogodka. Kamero usmeriti na linijo bega; sliko napolniti z gibanjem,63 povzročiti razpad vseh oblik in pomenov, vseh

262  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST označevalcev in označencev, upreti se, razobraziti sleherni obraz in iz njega dobesedno iztisniti paradoks: gib roke, marš noge, oko, ki bulji, ameriško napalm bombo, ki postane manjkajoča noga vietnamske deklice, azijskega vola, ki se naposled vda kopjem banderiljerjev v areni, mirovno demonstracijo v Washingtonu, ki se sprevrže v »bomb Hanoi!«, 2. junij 1967, ki se zaključi z 11. aprilom 1968, »Red book« v rokah črncev, vprašanje prostora, v katerem nastane nova levica (in za njenim hrbtom nova desnica), sistematično eksploatacijo iz temeljev marksizma, fragile hands of workers,64 kristalizacijo ene emocije kot walking on the wrong side, they push you in line, nagovor ministra za šolstvo in njegovega »ne!«, barikade in leto 1848, »world has been turned up-side-down or the right-side-up«, zdravnika de Gaullea, ki pacienta uspešno omami, rude awakening of the sleepwalker, crashlanding into history,65 revolucionarni element, ki je bombardiral Sorbono tako, kakor je Nemci nikoli niso, obljubo maja, ki so jo dali Béjart, Vilar, Salazar ... Ko se dogaja intenzivnost, podobe trepetajo, same od sebe, ne glede na Markerja, ki snema.66 Biti tête-à-tête. Isti trepet kot v primeru jezika, ki je sam prignan do jecljanja (begayer);67 ali bolezen, kot »flot de vie«;68 ali kot norost (pas d’idées justes, justes des idées);69 ali kot manjšinski jezik; ali pa pisati kot pes.70

»GOING THROUGH A MOVEMENT« 71

Kaj pomeni naslov »Mai 68 n’a pas eu lieu«? Kaj je s tem povedano? To, da se maj ‘68 ni zgodil? Dobesedno, da ni imel kraja, mesta (lieu)? Da je revolucija v zraku, ne na zemlji (Le fond de l’air est rouge72)? Da je dogodek kot A Grin without a Cat?73 Nič drugega? Nič več? Nič manj? Ne, tega presežka zgodovina ne more videti. »Misliti pomeni eksperimentirati, eksperiment pa je vedno tisto, kar se pravkar dogaja – novo, izjemno, zanimivo, kar vse nadomesti videz resnice in je zahtevnejše od nje. Kar se pravkar dogaja, ni tisto, kar se konča, pa tudi tisto ne, kar se začenja.«74 Prav zato A Grin without a Cat kot eksperiment spada v sedanjost. Odsotnost je ime prisotnosti tistega, česar ni. Tega paradoksnega in nenajdljivega objekta. Film spada v sedanjik te prisotnosti. Ne tega, kar se je zgodilo, ampak tistega, kar se ni. Pokazati na realno odsotnost, na možnosti. Napolniti to odsotnost z možnostmi. »To, kar šteje, je naraslo v vizionarni fenomen, kakor da bi družba v trenutku videla, kaj

263  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST je bilo nevzdržno v njej, in tudi videla možnost za nekaj drugega. To je bil kolektivni fenomen v obliki: ‘Give me the possible, or else I’ll suffocate ...’.«75

EPILOG

Smer dogodka mora biti nova eksistenca, iznajdba novih prostorov- časov, produkcija nove (kolektivne) subjektivnosti (»novih razmerij s telesom, časom, seksualnostjo, neposrednim okoljem, kulturo, delom ...«76), kajti gre za življenje, je vprašanje življenja, odpora življenja, nekega življenja ...77 Kaj je denegiralo odsotnost? Kakšno novo življenje je izšlo iz svetlobne hitrosti deteritorializacije? Na kakšen način je zavzelo, zapolnilo prostor-čas? Reteritorializiralo se je v otroku maja '68. Postal je obraz Elene. Situacija teh otrok »ni sijajna. To niso mladi birokrati. So nenavadno indiferentni, in iz tega razloga pravilno razmišljajo (are in the right frame of mind). Prenehali so biti zahtevni ali narcisistični, ampak zelo dobro vedo, da danes prav nič ne ustreza njihovi subjektivnosti, njihovemu potencialu energije. Celo vedo, da so vse tekoče reforme prej naperjene proti njim. Odločeni so, da se brigajo zase (mind to their own business), kolikor le morejo. Vse puščajo odprto (keep it open), držijo se nečesa možnega (something possible).«78 Nekaj se je zgodilo – in to ni preteklost. Priča o tem, da smo, in da smo z dogodkom v razmerju, kakršnega je s prispodobo dobro opisal Žižek: »(1) človeško oko omeji (reduces) zaznavanje svetlobe; na določen način aktualizira (actualizes) svetlobo (z zaznavanjem določenih barv itn.), vrtnico na drugačen način, netopirja na drugačen način ... Tok svetlobe ‘sam po sebi’ ni nič aktualnega (actual), ampak prej čista virtualnost neskončnih možnosti aktualiziranih v mnoštvu načinov (multitude of ways); (2) na drugi strani človeško oko razširi zaznavo – tisto, kar ‘realno vidi’ (what it ‘really sees’), vpiše v zapleteno mrežo spominov in pričakovanj [...], lahko razvije nove zaznave in tako naprej.«79 To pa obenem pomeni, da opazovalec svoj pogled vpisuje v razsežnost dejanja in postane angažiran, ozaveščen gledalec. Pred dogodkom je odgovoren. Ker mu je zavezan, ker ga prizadene, ker je okužen z njim, postane njegova priča. Da nepredstavljivo, nemisljivo, nevidno, naposled najde kraj, svoje mesto, in perpetuira revolucionarno postajanje.

264  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST OPOMBE

1 Težko prevedljiv naslov, »Maj '68 se ni zgodil«; dobesedno (fr. lieu – kraj, mesto): »Maj '68 ni imel mesta«; kratko delo ni prevedeno v slovenski jezik. Vzeto iz Deleuze, Guattari, »May '68 Did Not Take Place«, v: Two Regimes of Madness, Texts and Interviews 1975–1995, Semiotext(e), New York, Los Angeles, 2007, str. 233–236. 2 Badiou, XX. stoletje, Analecta, Ljubljana, 2005, str. 13. 3 Gl. Deleuze, Guattari, »May '68 Did Not Take Place«, str. 233. 4 Vprašanje je bilo eksplicitno zastavljeno leta 1988 v knjigi Guba, Leibniz in barok, v poglavju, v celoti posvečenem temu vprašanju; gl. Deleuze, The Fold, Leibniz and the Baroque, Continuum, New York, London, 2006, str. 86–93; o tem gl. tudi Deleuze, Logika smisla, Temeljna dela, Krtina, Ljubljana, 1998. 5 Članek je bil objavljen 1. septembra 1995, po tem, 4. novembra, je Deleuze naredil samomor. Gl. Deleuze, »Immanence: a Life ...«, v: An Introduction to the Philosophy of Gilles Deleuze (ur. Jean Khalfa), Continuum, London, 2003, str. 170–173. 6 Le vocabulaire de Gilles Deleuze, ur. R. Sasso, A. Villani, Les Cahiers de Noesis, Vrin, Pariz, 2003, str. 138. 7 Posebej se je z vprašanjem kreiranja filozofskih konceptov ukvarjal v delu Kaj je filozofija?; gl. Deleuze, Kaj je filozofija?, Študentska založba, Ljubljana, 1999. 8 Prim. Deleuze, Parnet, L’Abécédaire de Gilles Deleuze, ur. P. A. Boutang, DVD, Montparnasse, Pariz, 1997, G. Prepis videoposnetka je mogoče najti na spletni strani http://www.langlab.wayne. edu/Cstivale/D-G/ABCs.html. Leta 1969 je Ministère de l’Éducation nationale ustanovilo Centre Universitaire expérimental de Vincennes (Paris VII), eksperimentalno središče, kjer je poučeval tudi Deleuze, znan po inovativnih metodah poučevanja; prim. Deleuze, Parnet, L’Abécédaire de Gilles Deleuze, P; gl. še Alain Badiou, Deleuze, University of Minnesota Press, Minneapolis, 2000, str. 2 sl. 9 Takšna vprašanja so vzvratna plat spraševanja, kaj je dogodek: kako dolgo je pravzaprav »trajal« »maj '68«, kje je njegov »začetek« in »konec«; kdo so bili njegovi glavni akterji; ali obstaja en trenutek med vsemi trenutki študentskega gibanja, ki je tisti »ključen«, brez katerega ne bi bilo »maja '68« itn.? 10 Mladen Dolar pravi, da »razblinjanje mitov o '68, kar je sicer zelo razširjeno početje, nazadnje vselej rabi le temu, da mit postane še večji«. Nav. po Dolar, »(Z)maj: maj '68«, Delo, Sobotna priloga, let. 50, št. 101 (3. maj 2008), str. 10–11. 11 Deleuze, »Družba nadzora«, Filozofski vestnik, let. XXIII, št. 3, 2002, str. 168. 12 Podobno je Wajcman v iskanju objekta 20. stoletja mislil odsotni objekt; gl. Wajcman, Objekt stoletja, Analecta, Ljubljana, 2007. Hvala Marku Jenku za to opozorilo. 13 [»Zakaj začnejo podobe včasih drhteti«?], nav. po filmu Chrisa Markerja A Grin without a Cat, prvi del, Pariz, 1993. 14 [»Nisem videla A Grin without a Cat, ko so ga prvič predvajali«]; aluzija na začetek dokumentarnega filma režiserja Chrisa Markerja, ki ga uvede z istimi besedami, vendar z referenco na filmOklepnica

265  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Potemkin Sergeja Eisensteina. V rabi je prevod Križarka Potemkin, zdi pa se, da je splošno bolj znan prevod Oklepnica Potemkin, zato sem se za to različico odločila tudi sama. 15 Gl. op. 13. 16 Dogodek je geografija, ne zgodovina; prim. Deleuze, Parnet, Dialogues, The Athlone Press, London, 1987, str. 23. 17 [»krhke roke«], fr. fragile – nežen, minljiv, občutljiv. 18 [»Kamera je nadzorovala razpoloženje«], nav. po Marker, A Grin without a Cat, prvi del, Pariz, 1993. 19 Eisensteinov film iz leta 1925 je posvečen ljudski vstaji iz leta 1905 (ki je predhodila revoluciji), ko se posadki Potemkina, ki se upre oficirjem carističnega režima (zaradi črvivega mesa), pridružijo delavci Odese v vsesplošno vstajo. Deleuze se v prvi knjigi o filmu posebej ukvarja z Eisensteinovimi stvaritvami; prim. Deleuze, Podoba-gibanje, Studia humanitatis, Ljubljana, 1991, »Montaža«, str. 45–79. 20 Marker, A Grin without a Cat, prvi del, Pariz, 1993. 21 K temu ena opazka: Vakulinčuk v resnici vzklikne več kakor to, namreč: »Bratje! Ali se zavedate, na koga streljate«? Ta rez si razlagam v navezavi z A Grin without a Cat ali v kontekstu Deleuzovega teksta, da se maj '68 ni zgodil; prim. zadnje poglavje pred epilogom v pričujočem besedilu. 22 Na podlagi članka in prevodov Petra Klepca (gl. Klepec, »Imperij proti množici«, Filozofski vestnik, let. XXIII, št. 3, 2002, str. 149–166) sem se odločila za prevod tega pojma s términom »mnoštvo«; v prevodu Stojana Pelka (prim. Deleuze, Kaj je filozofija?) pa sicer najdemo izraz »mnogoterost«. Deleuze pravi, da je mnoštev »več: že od začetka potrebujemo vsaj dve, dva tipa. Ne gre za to, da bi bil dualizem več vreden od enote; toda [mnoštvo] je natanko tisto, kar se dogaja med obema. Dva tipa potemtakem gotovo ne bosta eden nad drugim, temveč eden ob drugem, eden proti drugemu, iz oči v oči ali tesno s hrbtom skupaj.« Nav. po Deleuze, Kaj je filozofija?, str. 157, besedilo v oglatem oklepaju dodala S. K. 23 Deleuze, Podoba-gibanje, str. 45. 24 Ta plan filma je mogoče razumeti z Deleuzom; glede konstruiranja filozofskih problemov intervju kot neproduktivni dialog označuje obrat stran od mišljenja in konec gibanja; prim. Deleuze, Parnet, Dialogues, str. 1 sl. 25 Montaža gibanja rok. Roka je tudi Deleuzov posebni objekt proučevanja: »[...] roka ustvarja cel svet simbolov, celotno večrazsežno govorico, ki je ne bi smeli zamenjevati z unilinearnim [unilinear] verbalnim jezikom in ki se izraža žarkasto, kot je značilno za vsebino (v tem vidi začetek pisave).« Nav. po Deleuze, Guattari, Kapitalismus und Schizophrenie, Tausend Plateaus, Merve Verlag, Berlin, 2005, str. 91. 26 Deleuze, Guattari, Kafka. Za manjšinsko književnost, Literarno-umetniško društvo Literatura, zbirka Labirinti, Ljubljana, 1995, str. 9. 27 »Hitrost pomeni biti ujet v postajanje – ki ni razvoj niti evolucija.« Nav. po Deleuze, Parnet, Dialogues, str. 32. 28 Prav tam, str. viii.

266  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 29 Prim. Wajcman, Objekt stoletja, str. 220 sl. »So stvari, ki nam jih uspe videti, in na neke načine se nikoli ponovno ne osvojimo (recover), nikoli ne vrnemo (return).« Nav. po Deleuze, Parnet, L’Abécédaire de Gilles Deleuze, L. 30 Deleuze se poslužuje tipično nefilozofskih terminov, ki mu omogočajo, da se zoperstavi podvrženju dominantni vednosti in da reteritorializira nove ideje. Gre za geoanalizo, mikropolitiko, shizoanalizo, rizomatiko, kartografijo itn. nasproti psihoanalizi, zgodovini, biologiji itn. 31 Deleuze, Parnet, Dialogues, str. 1 sl. 32 Deteritorializacija in reteritorializacija obraza spadata v širši koncept telesa brez organov (Body without Organs; BwO); gl. Deleuze, Guattari, Kapitalismus und Schizophrenie, Tausend Plateaus, 6, »Wie schafft man sich einen organlosen Körper?«, str. 205–227; prim. (OwB), Žižek, Organs without Bodies. On Deleuze and Consequences, Routledge, New York, 2004. 33 Prim. Deleuze, Guattari, Kapitalismus und Schizophrenie, Tausend Plateaus, 9, »Mikropolitik und Segmentarität, str. 283–316. 34 Deleuze, Guattari, Kafka. Za manjšinsko književnost, str. 7. 35 Deleuze, Parnet, Dialogues, str. 18. 36 Molarne linije rigidne segmentacije so del »binarnega stroja«, socialnih razredov, spolov m/ž, starosti odrasli/otrok, ras belec/temno-rdeče-rumenopolt, vrst razumen/žival, sektorjev zasebno/javno, subjektivacij naše/ne naše, statusa in družbenih vlog družina/poklic, služba/počitnice, družina/šola- vojska-poklic-upokojitev, ki vsakega posameznika in družbo razkosajo na več delov. Deleuze poudarja dihotomijo te segmentacije, ne toliko njen dualizem. Prekodiranje v tem tipu segmentacije je v funkciji državnega sistema, aparata moči; proizvaja oblike vednosti in zadeva razvoj, proizvaja subjekt in uravnava njegove formacije; prim. Deleuze, Parnet, Dialogues, »Many Politics«, str. 124–147; gl. Deleuze, Guattari, Kapitalismus und Schizophrenie, Tausend Plateaus, str. 284 sl. 37 Deleuze, Parnet, L’Abécédaire de Gilles Deleuze, V. 38 »ONLY MOVEMENTS CONCERN ME« [zanimajo me le gibanja]: Deleuze citira Kierkegaarda; gl. Deleuze, Parnet, Dialogues, str. 127; prim. Deleuze, Kaj je filozofija?, str. 75 sl; vitez vere živi paradoks, njegova naloga je vse izpeljati z močjo absurda; gl. Kierkegaard, Strah in trepet, Apokalipsa, Ljubljana, 2005. 39 Deleuze, Parnet, Dialogues, str. 125. 40 Deleuze, Guattari, »May '68 Did Not Take Place«, str. 234. 41 Deleuze, Guattari, Kapitalismus und Schizophrenie, Tausend Plateaus, str. 396 sl. 42 Obraz je politiziran, ker je močno označen na družbeni ravni (kot dominantni, večinski model služi privilegirana subjektivnost: odrasel belec moškega spola – Evropejec, »le propre de l’homme« (nav. po Derrida, »The transcendental ‘stupidity’ (‘bêtise’) of man and the becoming–animal according to Deleuze«, v: Derrida, Deleuze, psychoanalysis, Columbia University Press, New York, 2007, str. 38) in individuiran (»jaz«, »identiteta«, »subjekt«) na osebni. Najti cone obraznega »tretjega sveta«, v tej smeri razmišlja Deleuze; prim. Deleuze, Guattari, Kafka. Za manjšinsko književnost, str. 39. 43 Deleuze, Guattari, Kafka. Za manjšinsko književnost, str. 24 sl. 44 Klepec, »Imperij proti množici«, str. 161.

267  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 45 Revolucionarno se lahko postaja na primer tudi v književnosti; prim. delo Deleuze, Guattari, Kafka. Za manjšinsko književnost. 46 Deleuze, »Družba nadzora«, str. 168. 47 Soočen z nizkotnostjo svoje »vulgarnosti«, »čenčavega obstoja«, »ministrovega nagovora« in »misli- za-trg«; v tem kontekstu »človek nima pravic«; gre za »sram biti človek«, kar je eden od najmočnejših motivov za filozofijo; prim. prav tam, str. 169 sl; gl. tudi Deleuze, Kaj je filozofija?, str. 111 sl. 48 Deleuze, Guattari, Kafka. Za manjšinsko književnost, str. 10. 49 [»Kreiranje pomeni upiranje«], nav. po Deleuze, Parnet, L’Abécédaire de Gilles Deleuze, R. 50 Človek je kot organizem molarno segmentiran; organizem poseduje lastne binarne stroje, celo njegovi živci, možgani; gl. Deleuze, Parnet, Dialogues, str. 143; prim. Deleuze, Kaj je filozofija?, str. 223 sl. 51 V L’Abécédaire Deleuze razloči pojma sile (puissance) in moči (pouvoir): moč je najnižja stopnja sile; moč onemogoča realizacijo sile, ki pa je kreacija. Gl. Deleuze, Parnet, L’Abécédaire de Gilles Deleuze, J. 52 Deleuze, Parnet, Dialogues, str. 137. 53 »1967 je videlo prihod zelo čudne vrste mladostnikov. Vsi so izgledali enako. Drug drugega so v trenutku prepoznali.« Nav. po Marker, A Grin without a Cat, prvi del, Pariz, 1993. 54 »Pravijo, da revolucije nimajo prihodnosti. Pri tem nenehno mešajo med seboj dvoje, prihodnost revolucij v zgodovini in revolucionarno postajanje ljudi. Saj v obeh primerih sploh ne gre za iste ljudi.« Nav. po Deleuze, »Družba nadzora«, str. 168. 55 Deleuze, Guattari, Kapitalismus und Schizophrenie, Tausend Plateaus, str. 332. 56 Prav tam, str. 334 sl. 57 Deleuze, »Družba nadzora«, str. 168, podčrtala S. K. 58 Deleuze, Parnet, Dialogues, str. 2. 59 Prim. prav tam, str. 11. 60 François Maspero je dejal, da je pri Markerju najbolj spoštoval prav »‘ta konstantni, natančni napor dokumentiranja in denunciranja’ [...] ‘to krtu podobno dejavnost’«. Nav. po Kristin Ross, May '68 and its afterlives, The University of Chicago Press, Chicago, London, 2002, str. 88. 61 Lastno ime je mnoštvo, je kolektivnost; gl. Deleuze, Parnet, Dialogues, str. 143. 62 Deleuze, Guattari, Kafka. Za manjšinsko književnost, str. 16. 63 Kristin Ross, mimogrede, prav specifično poudarja, da so edino najbolj »neposredne« od artističnih tehnik bile zmožne ustrezno izpričati hitrost, s katero so se odvijali tedanji dogodki; prim. Ross, May '68 and its afterlives, str. 15. 64 »Njihove roke so bile neverjetno spretne pri lepljenju plakatov, podajanju tlakovcev, pisanju kratkih in skrivnostnih sporočil po zidovih s sprejem, ki so ostala v spominu, da bi ves ta čas priklicali več rok, ki bi podale naprej sporočilo, ki so ga prejele, ne da bi ga v celoti dešifrirale. Tiste krhke (fragile) roke so nam zapustile znamenje (mark) njihove krhkosti (fragility). Enkrat so to celo napisale na zastavo: ‘The workers will take the flag of struggle from the fragile hands of the students’ [delavci bodo prevzeli bojno zastavo iz krhkih rok študentov]«, nav. po Marker, A Grin without a Cat, prvi del, Pariz, 1993. 65 Vsi citati so iz Marker, A Grin without a Cat, prvi del, Pariz, 1993.

268  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 66 Ne nazadnje, Marker ni relevanten, ne kot avtor, ampak kot stil (Deleuze, Parnet, L’Abécédaire de Gilles Deleuze, S) – močna ekspresionistična estetika, izvirajoča iz kaosa (gl. Deleuze, The Fold, Leibniz and the Baroque, str. 86 sl) –, ne kot razsodnik niti zagovornik, ampak kot ustvarjalec, ki ni nič osebnega, ni zasebno podjetje, »ni subjekta, temveč namesto tega kolektivni zbiri izjavljanja (collective assemblages of enunciation); ni nobenih specifičnosti, temveč namesto tega populacija (population), glasba-pisanje-znanosti-avdio-vizualno, z njihovimi prenašanji (relays), odmevi, delovnimi interakcijami«. Nav. po Deleuze, Parnet, Dialogues, str. 28. 67 Deleuze, Parnet, L’Abécédaire de Gilles Deleuze, S. 68 Prav tam, L in M. 69 [»Ne napačne ideje, zgolj ideje«], nav. po Deleuze, Parnet, Dialogues, str. 9; gl. Deleuze, Parnet, L’Abécédaire de Gilles Deleuze, F. 70 Prim. Deleuze, Guattari, Kafka. Za manjšinsko književnost, str. 3; prav tam, pogl. »Kaj je ‘manjšinska’ književnost?«, str. 24–39. 71 [»Iti skozi gibanje«], nav. po Marker, A Grin without a Cat, prvi del, Pariz, 1993. 72 Markerjev film Le fond de l’air est rouge je bil prvič prikazan leta 1978 v Parizu in predelan leta 1993 za angleško govoreče gledalce ter istočasno preimenovan v A Grin without a Cat. 73 »‘Well! I’ve often seen a cat without a grin,’ thought Alice; ‘but a grin without a cat! It’s the most curious thing I ever saw in all my life!’« [»Velikokrat sem videla mačko brez režanja,« si je mislila Alice, vendar režanje brez mačke! Je najbolj nenavadna stvar, ki sem jo kdaj videla«], nav. po Lewis Carroll, Alice’s Adventures in Wonderland and Through the Looking-Glass«, Oxford University Press, New York, 1990, str. 59; prim. Deleuze, Logika smisla, str. 125. 74 Deleuze, Kaj je filozofija?, str. 115, podčrtala S. K. 75 [»Dajte mi možnost, sicer se bom zadušil«], nav. po Deleuze, Guattari, »May '68 Did Not Take Place«, str. 234. 76 Prav tam. 77 Prim. Deleuze, »Immanence: a Life ...«, str. 172 sl. 78 Deleuze, Guattari, »May '68 Did Not Take Place«, str. 235. In sanjajo drugačne sanje; prim. Deleuze, Guattari, Kafka. Za manjšinsko književnost, str. 39. 79 Žižek, Organs without bodies, str. 4. 8

269  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 270  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST FILOZOFIJA ŠPORTA LEV KREFT UVOD  CARWYN JONES IN SCOTT FLEMING »IZTERJEVALEC V VRHUNSKEM ŠPORTU: KONCEPTUALNA KRITIKA  TERESA OLIVIA LACERDA ALI JE ŠE TREBA GOVORITI O UMETNOSTI V ŠPORTU? KLIC PO ESTETIKI ŠPORTA  LEV KREFT DRAMA V GLEDALIŠČU IN ŠPORTU  CHARLENE WEAWING ČUTNE USTNICE IN GORA MIŠIC: ANALIZA POZIRANJA GOLIH ŠPORTNIKOV  RADIM ŠIP ŠPORTNI MITI IN MODERNA IDEOLOGIJA ŠPORTA

271  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 272  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST LEV KREFT

UVOD

V Ljubljani je bilo od 19. do 22. septembra 35. srečanje Mednarodnega združenja za filozofijo športa (IAPS). Srečanje, ki je po svojem bistvu svetovni kongres vseh, ki delujejo na področju filozofije športa, sta kot soorganizatorici gostili Fakulteta za šport in Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, organizacijo pa je podprlo tudi Slovensko društvo za filozofijo športa. Kongresu je predsedoval dr. Alun Hardman (UWIC, Inštitut Univerze Wales v Cardiffu, Velika Britanija), v domačem organizacijskem komiteju pa so bili prof. dr. Bojan Jošt, tedaj tudi dekan Fakultete za šport, dr. Milan Hosta, prof. dr. Lev Kreft, mag. Jernej Pisk in Dušan Macura. To je tudi jedro ekipe, ki pri nas že nekaj let razvija filozofijo športa in si prizadeva za njeno uveljavitev v univerzitetnem predmetniku, hkrati pa vzpostavlja in vzdržuje čedalje številnejše mednarodne stike in povezovanja. Med rezultati tega povezovanja je tudi nastanek Evropske zveze za filozofijo športa, ki je bila aprila 2008 ustanovljena v Aarhusu (Danska), kjer je tedaj potekala letna konferenca Britanskega združenja za filozofijo športa – prvič na tleh zunaj Velike Britanije prav za to priložnost; Lev Kreft je bil tedaj izvoljen za njenega prvega predsednika. Tokratni izbor besedil, ki so bila predstavljena septembra 2007 na ljubljanskem svetovnem kongresu, je seveda segel po posebej zanimivih in kakovostnih referatih, hkrati pa ga vodi želja, da bi predstavili različne pristope in vidike: etiko športa (doseganje pravičnosti in enakih možnosti med igro in vloga »izterjevalca«, tj. igralca, ki vzame

273  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST pravico v svoje roke, kadar je le-ta oškodovana, ne da bi sodniki posredovali) in estetiko športa (kot pristop, ki se mora znebiti povezovanja z umetniškostjo ter se preseliti na področje avtentične estetske privlačnosti športnega telesa in njegovega nenamerno estetsko izoblikovanega gibanja, pa tudi kot dramatično dogajanje, ki ga ne kaže vklepati v verige aristotelskega pojmovanja gledališkosti, in ne nazadnje tudi kot estetiko bolj ali malo manj golega moškega športnega telesa, podvrženega seksualizaciji in spremenjenega v objekt, vendar malce bolj zagatnega od prav tako, če ne še bolj razširjenega pojava golih ali vsaj seksualno označenih športnic). Na vse to se navezuje še zadnji referat, ki se skozi obravnavo mita o športu, posebej skozi njegove ponarejene in prirejene grške izvore od kalokagatije naprej, zavzema za prenovo mitskega okvira, ne pa za njegovo odpravo, saj brez mitov ne zmoremo ustvarjati okvirov za razumevanje lastnega položaja, delovanja in smotra bivanja. Športnice in športniki so borke in borci, torej filozofija o njihovih dejavnostih nedvomno spada na strani naše revije, sicer pa to ni prvič, saj je bila filozofija športa dobro zastopana že v Borcu št. 626–629 leta 2005, torej postaja tudi v tem prostoru že tradicija.

274  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 1 CARWYN JONES IN SCOTT FLEMING

2 »IZTERJEVALEC« V VRHUNSKEM ŠPORTU: KONCEPTUALNA KRITIKA

UVOD

V tekmi med Walesom in Italijo za lovoriko »šestih držav«3 v ragbiju leta 2007 so bili Valižani poraženi. Po tekmi je nekdanji izjemni igralec Phil Bennett na mednarodni sceni prispeval zaključno analizo. Danes redni in ugledni medijski komentator je dokazoval, da je na rezultat vplivala nezmožnost sodnikov, da bi kaznovali celo vrsto prekrškov italijanskih igralcev, še posebej pa je izpostavil izzivalno in na trenutke nasilno nepravilno igranje Maura Bergamasca. Ni šlo za »kislo grozdje« in iskanje grešnega kozla pri sodnikih in razsojevalcih zadetkov: Bennett je sicer res kritiziral sodnike, toda glavna tarča njegovega nezadovoljstva je bila ekipa Walesa. Njegova poanta je bila po svoje preprosta: ker sta uradna omejitev in kaznovanje umanjkala, bi moral eden ali pa kar več valižanskih igralcev »izločiti« Bergamasca, ki je bil glavni prekrškar. Da jim to ni uspelo, je dokazoval, kaže na njihovo naivnost in celo pomanjkanje profesionalnosti. Če to povemo drugače, se je Bennett skliceval na povsem ustaljen (morda ne tudi izrecno izražen) vidik etike pri ragbiju, namreč da igralci sami na igrišču razrešujejo medsebojne spore, in na splošno pretehtavanje in vnovično vzpostavljanje tega, kar naj bi pomenil fair play. V tej razpravi bova to navodilo konceptualno ovrednotila. Najprej bova sam primer umestila na teoretično ozemlje športno-etične krajine. Ovrednotila bova moralni status določenih športnih praks, ki segajo čez ozke meje zapisanih pravil, a jih vendar ves čas izvajajo, odobravajo in upravičujejo (ali vsaj nekatere med njimi) v skupnosti, ki jih

275  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST uporablja. Drugič in bolj specifično bova raziskala koncept ethosa, da bi zagotovila okvir razumevanja ravnanja s socialnopsihološkega vidika in ga zagovarjala z moralnega vidika. Tretjič in neobičajno pa se bova lotila teme z vidika sodnikov. Na koncu bova podala par zaključnih opazk.

OZEMLJE TEORIJE

Namen športnih tekmovanj je ugotoviti, katera oseba ali katera ekipa veljavneje in učinkoviteje doseže cilj igre. Udeleženci se trudijo, da bi pokazali razlike v veščini in zmožnostih na tak način, da se da razglasiti, kateri tekmovalec je najboljši oziroma katera ekipa je zmagala. V idealnem svetu pogoje za tekmo urejajo formalna pravila igre, interpretacija teh pravil, ki jo na primeren način sprejemajo vsi igralci, in dosledno uveljavljanje teh pravil s strani sodnika oziroma sodnikov. Pri pravičnem merjenju moči o zmagovalcu veljavno in zanesljivo odločata njegova višja spretnost in športna veščina. Pri nepravičnem merjenju lahko na izid vplivajo dejavniki, ki ne spadajo k športni pripravljenosti in veščini. Dejavniki, kakršna sta naključje in sreča, lahko na primer vplivajo na izid tekmovanja do te mere, da zmanjšujejo prepričanje o zmagovalčevi zasluženi zmagi. Če upoštevamo, da je zahodni šport čedalje komercialnejši, segajo posledice zmage in poraza daleč onkraj meja same igre. Dobiti ali izgubiti je mogoče velike vsote denarja, na tehtnici je vsakdanji kruh. Priti do pravičnega izida je pri športu danes zaradi cele vrste športnih in zunajšportnih razlogov verjetno bolj kot kdaj prej življenjskega pomena. Sodniki in njihovi pomočniki nosijo vedno večje breme odgovornosti za zagotavljanje poštenega in pravičnega izida. Športni sodniki so pod vedno bolj natančnim drobnogledom, saj morajo zagotavljati, da izid športnega merjenja sil ustrezno odraža veščino, prizadevanje in športni učinek. Pri vrsti športov se čedalje pogosteje uporablja tehnologija, ki sodnikom pomaga pri težkih odločitvah, zlasti pri presojah, ki utegnejo vplivati na izid, ter pri takih, ki veljajo za »ugotavljanje dejstev« (npr., ali je žoga šla cela čez črto), bolj kot pri tistih, pri katerih gre za »prosto sodniško presojo« (npr., ali je bil prijem namenoma brezobziren). Sodniki pri ragbiju si pomagajo s televizijskim pomočnikom, ki ga lahko uporabijo pri ugotavljanju polaganja pri golu (npr., ali obstaja kakšen razlog, da polaganja ne priznam); igralci so lahko na tej osnovi retrospektivno odgovorni zaradi nedovoljene igre in kaznovani na osnovi posnetega dokaza.

276  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Če povzameva, odločitve sodnikov so lahko najpomembnejši posamični vzrok, ki vpliva na izid tekme. Če se zmotijo, se naše zaupanje v upravičenost zmage zelo resno zmanjša.4 Pri takih okoliščinah se pogoji tekmovanja nepovratno nagnejo v korist tekmovalca oziroma ekipe, ki si je trajno ali začasno pridobila prednost in na koncu nezasluženo zmagala. Zaradi tega je pomembno, da so športna tekmovanja poštena, in da so tudi videti poštena.5 Kadar je krivičnost poteka igre opazna, prevzamejo včasih pri zapletenih športih, kakršen je ragbi, odgovornost za uveljavljanje regularnih pogojev tekme igralci. Lahko, da čutijo potrebo po uveljavitvi pravil ali kaznovanju kršenja pravil z različnimi moralno spornimi sredstvi. Do tega pogosto pride tedaj, kadar obstaja vtis, da je sodnikom pri izvajanju njihovih pooblastil na neki način spodletelo. Osebam, ki se v takem dogajanju pojavijo, pogosto rečejo »izterjevalci« (enforcer ali hard man, op. prev.). V vsakdanji ragbijski skupnosti obstaja splošno strinjanje, da morajo igralci, enako kot sodnik in drugi pomočniki na tekmi, sankcionirati prekrške tako, da se jim postavijo po robu. Povedano drugače, izterjevalci hočejo zagotoviti moralno ravnotežje in ga, kadar je to potrebno, obnoviti. Za doseganje tega cilja so na voljo različne metode. Med njimi so namerni in prepovedani poskusi poškodovanja ali povzročanja bolečine,6 ostalo pa so bolj signali o nameri in grožnje z nasiljem. Pomembno je, da obstaja »cenik« oziroma lestvica sprejemljivosti teh metod, ki ima v ragbijski skupnosti veljavo. Vendar ta konceptualni teren ni neizpodbiten in prav moralni status ali legitimnost (ne pa le izkustveni status) določene vrste dejanj je pogosto pod vprašajem. Za ponazoritev navedimo, da pri hokeju na ledu, kot se zdi, tolerirajo in celo slavijo določeno nasilje, kar se večini opazovalk in opazovalcev zdi neutemeljeno.7 Še več, tako nasilje pogosto branijo kot nekaj »legitimnega pri športu«, torej naj bi bilo onkraj moralnega nasprotovanja, ki je sicer običajno povezano s podobnimi dejanji. Pogosto naletimo na tiho pristajanje, da je zaželeno »vzeti stvar v svoje roke«, dokler se to dogaja »v razumnih mejah«. Sklicevanja na »razum«, »običajno pamet« ali »profesionalno presojo« so seveda vseskozi problematično početje. Taka sklicevanja prinašajo predpostavko, da je mogoče nanizati same po sebi razvidne kriterije, ki usmerjajo dejanje in so dostopni samo tistim, ki imajo na razpolago poznavanje, izkušnjo in občutek za igro. To implicitno pomeni, da takim, ki so

277  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST bodisi nepoučeni bodisi ne spadajo zraven, niso na razpolago in jim zato ni mogoče priznati pravice do komentiranja legitimnosti ali kakih drugih »sivih območij« pri športnih praksah. Moralna legitimnost določenih praks pa kljub temu podleže etičnemu preverjanju, ne glede na antipatijo, ki jo športniki kažejo do vmešavanja od zunaj.8 Glavna pozornost velja zato vprašanju, ali igralci takrat, kadar so njihova dejanja zunaj formalnih pravil igre, legitimno vzamejo v svoje roke vzdrževanje enakih pogojev merjenja sil ali ne.

ETOS KONKRETNEGA ELITNEGA ŠPORTA

D’Agostinova danes že dobro znana kritika formalizma9 je opozorila, da so pravila samo del zgodbe. Da bi bile igre doživeta izkušnja, potrebujejo udeleženca, ki razume, kako je treba pravila interpretirati. D’Agostino je uvidel pomen športnega etosa, ki oživlja in vzpostavlja igre. Ta etos vključuje igralne konvencije, nenapisana pravila, skupna pričakovanja legitimnih strategij, obnašanja in ravnanja ter cel sistem igralnih tradicij in zakonitosti. Loland in McNamee sta nadaljevala raziskovanje in se posvetila etosu športa kot okviru, kjer se da razlikovati med legitimnim in nelegitimnim ravnanjem v športu.10 Fair play, kot dokazujeta, sestavljajo hkrati formalne in neformalne sestavine, in vsako od njih je treba pri vrednotenju športa primerno obravnavati. V nadaljevanju trdita, da etos ni ne statičen ali trden ne preprosto podaljšan sistem osnovnih načel, na katera bi se lahko sklicevali, kadar pride do težav. Bolj gre za dejavno razvijajočo se prakso in za nov moralni diskurz. Da bi si lahko predstavljali igralce med potekom tekmovanja v športni veščini in hkratni vpletenosti v »moralni dialog«, se bova oprla na Bennettovo analizo predstave valižanske ekipe, ki sva jo kot anekdoto omenila na začetku. Zamisel moralnosti kot interaktivnega dialoga, pri katerem se dogovori in pričakovanja šele izoblikujejo, in niso zgolj izpeljani iz apriornih moralnih načel, je središčna tema moralne psihologije Haanove.11 Z naslonitvijo na poglede iz Habermasovega in Rawlsovega kroga je dokazovala, da so naše moralne interakcije usmerjene k določanju sporazumov med tistimi, ki so vpleteni v proces moralnega dialoga. Koncept moralnega dialoga je obsežen in pomeni razmerje med dvema ali več osebami (med seboj so lahko časovno ali prostorsko

278  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ločene), vzpostavljeno zaradi pogajanj ter določanja pravil in standardov skupnega družbenega življenja. Zmožnost uspešnega pogajanja, usmerjenega k določeni praktični rešitvi, moralnemu ravnovesju, je potemtakem poglavitna značilnost moralnega akterja, bolj kot pa sposobnost razumevanja in deduciranja rešitev. Dialog lahko poteka v nebesedni obliki in lahko vključuje poglede, drže, trde dotike in celo paleto drugih telesnih, besednih in nebesednih komunikacij. Kot pravi Haanova,12 moralno ravnotežje pomeni stanje, ki so ga v dialog vpletene strani dosegle po poti obojestransko sprejemljivega sporazuma. Zaradi premoči, kapitulacije ali iz pragmatičnih razlogov lahko pride do nepoštenega moralnega ravnovesja. Če sodimo po strokovni presoji, je valižanska ekipa skozi celotno tekmo prenašala nepošteno moralno ravnovesje. Dovolili so, da so jih zatirali, ustrahovali in ponižali, ne da bi se poskusili znebiti podrejene vloge. Četudi je možno prenašati nepošteno moralno ravnovesje, tako kot v tem primeru, to ni potrebno. S tega vidika velja, da je imela valižanska ekipa zadostni razlog za usklajen poskus, ki bi jo vrnil v igro pod enakopravnejšimi pogoji. Njihov poskus pa bi moral biti sorazmeren in vzpodbujen z iskreno skrbjo za vzpostavitev oziroma vnovično uveljavitev pravičnosti. Če razmišljamo dalje, se zdi v primeru uravnoteženja tekmovalnih pogojev sprejemljivo, da imamo opraviti (potem ko eden od nasprotnikov večkrat prestopi mejo in vsakokrat spremeni pogoje tekmovanja v lastno korist, vendar ga sodniki za to ne kaznujejo, ne glede na to, ali gre za namerno ali nenamerno oškodovanje nasprotne ekipe) z zadostnim razlogom, da nasprotnika »naučimo reda«. S tem merimo na dejanje, ki prepreči nadaljevanje prekrškov in/ali kaznuje nasprotnikove prekrške zaradi tega, da spet pride do enakopravnih pogojev merjenja moči. Tu je treba paziti na formulacije. V načelu se zdi, da je dejanje, ki je zares usmerjeno k izenačenju pogojev športnega merjenja moči, ob drugih nespremenjenih pogojih hvalevredno. Poteze so lahko zakonite ali pa tudi ne, in so lahko boleče ali pa tudi ne, vendar so predvsem usmerjene k izenačevanju pogojev ali v izražanje nezadovoljstva z nasprotniki in/ali sodniki glede načina, kako se igra. Svojevoljna, načrtovana ali neustrezna nasilna dejanja, prozorno zamaskirana v pravičnost, so nekaj drugega. Zagotoviti, da bo nasprotnik, ki neprestano, namenoma in nezakonito prekinja tok igre, s tem prenehal, in tako omogočiti táko izvajanje napadalnih strategij, ki je v skladu s športno veščino, pa je videti povsem usklajeno s cilji ragbija in njemu lastnimi vrlinami.

279  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST V stvarnosti pa je tako, da večina dejanj, ki nastanejo zaradi izenačenja pogojev tekmovanja, vključuje kako primes fizičnega nasilja, ki pri ragbiju lahko pomeni krepko odrivanje, nedovoljen zamah ali udarec. Ugovarjanje tem potezam in njihovemu strpnemu prenašanju s stališča etosa ragbija izvira bolj iz tega, da kršijo nekatera moralna načela, denimo spoštovanje. Povedano drugače, tudi v primeru, ko so dejanja zares namenjena vzpostavitvi poštene igre, lahko njihov učinek z možnostjo bolečine ali poškodbe prinese moralno prednost. Kot dokazuje Dixon,13 je treba pri verbalnem izzivanju in uporabi zbadljivk (ne glede na to, ali gre za nekaj sprejemljivega v okviru športnega etosa) moralni status teh dejanj ovrednotiti po tem, ali kršijo načelo osebnega spoštovanja. Zbadanja se namreč ne da kaznovati zaradi tega, ker je samo po sebi žaljivo in nespoštljivo. Podoben ugovor bi se dalo zastaviti v odnosu do dejanj, s katerimi nekoga »naučimo reda«. Upravičenost takih dejanj se da izpodbijati, ker pogosto poškodujejo ali so vsaj brezbrižna do povzročanja poškodb, ker so zunaj pravil in jih ne bi smeli trpeti ali opravičevati. Če se pri reševanju tega moralnega vprašanja sklicujemo na načelo spoštovanja, se pojavita dve težavi. Prvič, kaj se zgodi, če imamo konflikt med načelom pravičnosti in načelom spoštovanja? Pogosto je treba preiskati posebne okoliščine, da bi videli, ali je lahko poštenost močnejša od spoštovanja. Če je soditi po Blumu,14 se v takem primeru ne moremo sklicevati na apriorno moralno hierarhijo. Prisiljeni smo se zateči k praksi. So športi, ki bi se sesuli, če bi bilo spoštovanje do osebe vseskozi odločujoče. To velja še zlasti pri ragbiju, kjer je vsakdo v vsakem trenutku v nevarnosti, da se poškoduje, ali pa je tudi zares poškodovan, pa se igra kljub temu nadaljuje. Šele kadar pride do resne poškodbe, se igra začasno ustavi, a samo toliko, da se nadaljuje takoj, ko poškodovanega igralca umaknejo z igralne površine. Če bi dokazovali, da so tovrstna tveganja sprejemljiva, ker se dogajajo pod zaščito zakona, bi pomenilo le, da bi začeli razpravljati še enkrat od začetka. Najin predlog je, da nekatere poškodbe pri športu toleriramo in sprejmemo, kadar so posledica dejanj, ki so v skladu z zakoni in etosom. Drugič, večina kontaktnih športov dopušča določeno stopnjo namernega in načrtovanega telesnega stika. Izvajanje nekaterih veščin prinaša tveganje zase in za nasprotnike. Za ponazoritev: na tekmi med Walesom in Avstralijo, ko se je igralo za svetovni ragbijski pokal za leto 2007, je valižanski kapetan Gareth Thomas prepozno podrl avstralskega igralca. Sodnik ni segel po kazni. Pozneje se je avstralski

280  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST kapetan maščeval Garethu Thomasu tako, da ga je prav grdo podrl. Šlo je za dovoljeno oviranje, ki pa je povzročilo poškodbo, zaradi katere je moral Gareth Thomas s terena. Podiranje je bilo v skladu s pravili, lahko pa bi rekli, da je pomenilo kršitev pravila spoštovanja do osebe. Načelo samo po sebi ne vsebuje podlage, na osnovi katere bi določili, kdaj ga uporabljamo legitimno in kdaj ne, zato je vednost o posebnih okoliščinah – zakon, etos, potek in zgodovina igre – ključni vir moralnega vrednotenja. Tako pridemo do preizkusnega primera, ki dokazuje, da »navaditi nekoga reda«, če je to storjeno v kontekstu vnovične vzpostavitve enakopravnih pogojev za merjenje sil, utegne biti sprejemljivo pod določenimi okoliščinami, četudi je dejanje zunaj zakonov in povzroča poškodbo. Natančne okoliščine so odvisne od kritične interpretacije etosa v specifičnem kontekstu.

VLOGA SODNIKA

Razlika med športnimi tekmami in številnimi drugimi oblikami moralnega dialoga je v tem, da je tam delegiran sodnik, čigar vloga je, da zagotovi varno in pošteno izvedbo igre. V primeru vrhunskega ragbija je ta oseba sodnik, ki mu pri izvedbi nalog pomagajo še drugi: dva sodnika za zadetke in (včasih) televizijski sodnik. Vsi moralni dialogi se dogajajo v okviru pravil/zakonov, načel in pričakovanj, toda kot dokazuje Peters15 po Wittgensteinovem zgledu, »pravila ne narekujejo lastne uporabe« in pogosta razhajanja se rojevajo iz razlik v interpretaciji. Pri ragbiju so pravila zapletena, kar pomeni, da je veliko možnosti za razhajanja. Poleg čedalje večjega poudarka, ki ga morajo sodniki dajati posledicam (ki so dejstvo) in ne namenu (ki je stvar mnenja in presoje), so tu še številna mesta v pravilih, pri katerih je eksplicitno povedano, kdaj je kako dejanje namerno, in s tem tudi uporaba zakona: »Igralec ne sme namerno kršiti nobenega od pravil igre [...] Igralec ne sme namenoma zavlačevati.«16 »Igralci ne smejo namerno razbiti skrama,17 rucka ali maula.«18 Še več, izrazi kot »visok«, »pozen«, »nevaren« in »takojšen« spadajo v repertoar, ki omogoča, da pride do razlike v interpretaciji. Izterjevalec ima pogosto vlogo tistega, ki da nasprotnikom vedeti, da je bilo kljub odsotnosti sodnikove sankcije odrivanje zares (pre)pozno, ali prijem previsok, prenevaren. Pri razmisleku o sodnikovih možnostih, da poskuša »razrahljati« vlogo izterjevalca, začnimo pri formalnem stališču odločilnega mednarodnega

281  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST telesa, pri Mednarodnem odboru za ragbi (IRB), in njegovih predpisih za sodnike. Predgovor k Zakonom igre se nanaša na pravilno uglasitev tekmovalnega soočenja: »Namen igre je, da dve ekipi [...] spoštujeta fair play v skladu z zakoni in športnim duhom.«19 Nadaljuje se z oznako značaja igre: »Vsak šport, ki pomeni telesni stik, prinaša svoje nevarnosti. Zelo pomembno je, da igralci igrajo v skladu z zakoni igre in da skrbijo za svojo varnost ter za varnost drugih.«20 Sporočilo ni dvoumno. Listina igranja izrecno poudarja privrženost formalnim pravilom, ki omogočajo igro, in regulacijski okvir za izvajanje igre, pa tudi splošno sprejeta in trdno zakoreninjena »nenapisana pravila« igre: »Ragbi dolguje velik del svoje privlačnosti dejstvu, da se ga igra po črki pravil in v duhu zakonov.«21 Duh zakonov je seveda kot koncept precej neoprijemljiva stvar, vendar je med njegovimi ključnimi vidiki načelo, da se za poglavitne cilje igre »pošteno merijo moči« in da »je tekma umerjena tako, da nagrajuje večjo spretnost«.22 Glede samih igralcev je Listina igranja neposredna: »Nad vsem je obveznost igralcev, da spoštujejo zakone in načela fair playa.«23 Vloga in funkcija izterjevalca temelji na (zaznavi) nezmožnosti sodnikov (še zlasti glavnega), da bi zagotovili fair play. Napake, ki jih sodnik lahko zagreši, spadajo v dve osnovni skupini. Prva je, da ne reagira, ko se prekršek zgodi. Druga je, da reagira, čeprav se prekršek ni zgodil. Za potrebe te preiskave predpostavimo, da ne pride v poštev možnost napačnega ravnanja sodnikov zato, ker so podkupljivi ali bolj naklonjeni eni od ekip. Namesto tega si oglejmo eno in drugo skupino napak ob predpostavki, da so sodniki delovali v najboljši veri (čeprav v določenem delu nekompetentno), da delujejo v prid igre. Najprej glede napake, kadar izostane odziv, čeprav se je prekršek zgodil. To se pripeti, kadar: 1. sodniki prekrška ne vidijo – ne glede na to, ali se ga da ali mora videti; 2. sodniki prekršek vidijo, a ga ne prepoznajo kot prekršek, bodisi zato ne, ker ne poznajo pravil, bodisi jih ne razumejo oziroma jih ne uveljavljajo pravilno; 3. prekršek vidijo in prepoznajo, vendar presodijo, da nima neposrednega učinka na igro, kar postaja kot element sodniške presoje in razumevanja igre čedalje pomembnejše; 4. prekršek vidijo in prepoznajo, vendar ne ukrepajo s kaznovanjem zaradi kake druge večje dobrine v igri, kar je na vrhunski ravni ragbija neustrezen odziv.

282  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Druga vrsta napake je situacija, kadar sodnik reagira, čeprav prekrška ni bilo. To se zgodi, kadar: 5. je nekaj prepoznano kot prekršek, ker sodniki pravil ne razumejo ali ne uveljavljajo pravilno; 6. sodniki namenoma prepoznajo kot prekršek nekaj, kar to ni, zaradi kake višje dobrine v igri, kar, tako kot v prejšnjem primeru, na vrhunski ravni ni ustrezno.

Vse napake utegnejo, jasno, povzročiti razburjenje med igralci in drugimi vpletenimi osebami (npr. trenerji in občinstvom). Od obeh skupin napak pa ima prva večje število možnih razlag, ne glede na to, koliko so razumne ali ne. Take napake so verjetnejše, zato se pogosteje zgodijo. Druga vrsta je manj opravičljiva in relativno neobičajna. V zvezi s 1. in 2. točko zgornjega prikaza prve vrste napak sta za izterjevalca najpomembnejši razlagi, zakaj sodnik ni ravnal, kot bi moral. Kadar ostanejo prekrški nekaznovani zaradi takih razlogov, pride do občutka, da bo treba s pomočjo dejavnega posega pošteno ravnotežje vzpostaviti znova. Načelno stališče lahko ponazoriva s hipotetičnim primerom. Gre za občutek poštenosti, ki se kaže v »konsistentnosti« in »enakovrednosti« obravnave dveh ekip. Še posebej si oglejmo dve napadalni taktiki, α in β. Da bi bila taktika α uspešna, je treba pri ekipi, ki se brani, dosledno uveljavljati pravilo 16 (ruck). Da bi bila uspešna taktika β, pa je treba pri ekipi, ki se brani, dosledno uveljavljati pravilo 17 (maul). Od tu naprej lahko pride do različnih scenarijev in vsak od njih ima različne posledice za ravnovesje v poštenju. Denimo, da Rdeči uporabijo taktiko α, sodniki pa grešijo in pravila 16 ne uporabijo. Zdaj so na vrsti Modri, ki uporabijo napadalno taktiko, kakršni naj bi ustrezalo ravnovesje poštenosti. Če Modri prav tako izberejo taktiko α, sodniki pa prav tako grešijo in ne uveljavijo pravila 16, je občutek ravnotežja vzpostavljen. Lahko bi prišlo do pritožb, ki se tičejo nekompetentnosti pri uporabi pravil, po logiki pa ne bi smelo priti do sklicevanja na nepošteno sojenje. Če pa takrat, ko Rdeči uporabijo taktiko α, Modri sežejo po taktiki β in sodniki dosledno uveljavijo pravilo 17, tedaj se tehtnica poštenosti nagiba v korist Modrih. To bo brez dvoma povzročilo razburjenje pri tistih, ki navijajo za uspeh Rdečih, in to vsaj iz dveh razlogov. Prvič, utegne priti do občutka, da so bili Rdeči neprimerno oškodovani pri svoji napadalni taktiki zaradi nekaznovanih prekrškov Modrih. Drugič,

283  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST občutek krivice se lahko pojavi tudi zato, ker je njihove poskuse, da bi jo enako zagodlo Modrim, sojenje preprečilo v skladu s pravili. Čim več se v posamezni tekmi pojavi takih primerov različnega pristopa k uveljavljanju pravil (ali čim bolj pride do občutka, da se to dogaja), višja je stopnja frustracije, ki se utegne pojaviti. Phil Bennett (pa tudi drugi) dokazuje za take primere, da morajo igralci sami znova vzpostaviti ravnovesje poštenja v igri in da nasprotnike, ki so krivi, da njihovega nezakonitega ravnanja na igrišču sodniki niso pravilno kaznovali, »naučijo reda«. Lahko pa te kršitve pravil analiziramo še natančneje. Videti je, da obstaja kvalitativno razlikovanje, ki se ga da potegniti med različnimi vrstami namernega kršenja pravil. Recimo temu »varanje«. Razlikovati bi se dalo med pozitivnim varanjem (pri katerem ekipa s prekrškom aktivno pridobi nepošteno prednost) in negativnim varanjem (kadar ekipa s prekrškom nepošteno zmanjša možnosti nasprotni ekipi). Oba primera vznemirita ekipo, ki ni kršila pravil, vendar utegne drugi primer povzročiti večje razburjenje. Igralci, odgovorni za take vrste varanja, so tisti, za katere Bennett meni, da jih je treba naučiti reda, da bi spet prišlo do ravnotežja poštenosti v igri. Kaj naj potem rečemo o izterjevalcu? Kar zadeva sodnike, gre za jasno stvar: ali so izterjevalčeva dejanja v skladu s pravili ali pa niso. Če so, gre za povsem sprejemljivo stvar – konec koncev gre za igro. Če pa ni tako, in sodnik to opazi, podležejo sankciji v skladu s storjenim dejanjem. Po tej plati izterjevalčevi prekrški niso nič drugačni od preostalih, ki jih naredijo ostali igralci. Še več in ne glede na zgornjo točko 4: čeprav lahko tak nedovoljeni izterjevalčev poseg povzroči tudi kaj dobrega, njegovih dejanj ni mogoče spregledati. Če bi bila spregledana, povsem logično sledi, da bi to pomenilo različno uporabo pravil, glede na to, kdo je prekršek storil, in glede na izterjevalčevo žrtev. Oboje je logično nevzdržna in (v najboljšem primeru) izvedbeno nepraktična poteza. Območja, kjer imajo sodniki nekaj diskrecijske pravice, spadajo k pretehtavanju »duha pravil«, posebej pri interpretaciji nekaterih bolj nejasnih konceptualnih razlikovanj, ki smo jih prej že omenili, na primer »visoko«, »pozno« in »nevarno«. Vendar bi bilo takó v interesu varnosti igralca kot glede upoštevanja poštenosti in doslednosti neprimerno, če bi si te primere razlagali različno, pač glede na to, kdo je bil vpleten. Če povzameva, za sodnike je spoznanje, da obstajajo igralci, katerih vloga v igri vključuje izterjavo pravice, realistično. Kadar tak igralec

284  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST deluje v okvirih pravil igre, se sodnikom ni treba vmešavati, in se tudi ne smejo. Če ta izvrševalčeva dejanja privedejo do okrepitve ali vnovične vzpostavitve poštenega ravnovesja, je ta drugotni učinek zaželen. Kadar pa izvrševalec prestopi mejo pravil igre, da bi dosegel isti učinek poštenega ravnovesja, se ta igralec po ničemer ne razlikuje od vseh drugih, zato je treba z njim ravnati po predpisanih pravilih. Res je: glede na trenutek in glede na poznejše obravnavanje in nadzor igralcev pomeni izterjava situacijo visokega tveganja. Če je poseg prekršek, je čedalje težje storiti tako dejanje, ne da bi bilo opaženo.

ZAKLJUČNO RAZMIŠLJANJE

Razpravljala sva o različnih načinih, ko dejanska izvedba iger ne uspe dosegati idealnega standarda poštenosti. Igralci še posebej čutijo krivico in nepoštenost, kadar sodnikom pri uveljavljanju pravil spodleti. Za ragbi je značilno, da igralci vzamejo stvar v svoje roke, da bi razmerje izenačili. Po eni plati je videti, da igralci to počnejo v duhu pravil in »s spoštovanjem načel poštene igre«, ko poskušajo izenačiti pogoje za merjenje sil, ki so se po krivdi sodnikov porušili. Če so njihova dejanja zunaj predpisanih pravil, ima sodnik dolžnost, da jih kaznuje, ne glede na njihove spoštovanja vredne namene. Koncepti, kakršni so etos, »duh igre« in »poštena igra«, so torej v takih okoliščinah dvoumni. Sodnikova naloga, da ureja igro v skladu s predpisanimi pravili, resno omejuje možnosti, ki jih igralci smejo uporabiti, da bi znova vzpostavili ravnovesje enakih možnosti ne glede na okoliščine.

PREVEDEL LEV KREFT

OPOMBE

1 Dr. Carwyn Jones in dr. Scott Fleming sta profesorja na Inštitutu Univerze Wales v Cardiffu. 2 Izraz »enforcer« ali tudi »hard man« za tiste člane ekipe pri ragbiju, ki so zaradi svojega značaja ali temperamenta primerni za uveljavljanje pravičnosti, kadar se pravila neupravičeno izvajajo v škodo njihove ekipe, in posežejo v igro, da bi dosegli vnovično uravnovešenje poštenih in enakih možnosti, bi lahko prevajali na različne načine. Za kak slovenski ragbijski sleng, v katerem bi imeli za to domač izraz, nisem slišal, zato sem se odločil za po moje najbližjo pomensko ustreznico

285  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST – »izterjevalec«, kajti tak igralec izterja pravico tam, kjer je za to pooblaščeni sodniki ne izvajajo. (Op. prev.) 3 Tradicionalno tekmovanje držav v ragbiju, ki so se začela leta 1871 s prvo mednarodno tekmo med Anglijo in Škotsko, danes vključuje šest državnih reprezentanc (Anglija, Francija, Irska, Italija, Škotska in Wales) pod pokroviteljstvom Škotske banke. 4 O tem piše L. Groot, »Referees among most important players in soccer tournaments«, Journal of Sport and Social Issues, let. 29, 2005, št. 4, str. 437–442. 5 O tem glej M. Melick, S. Fleming in G. Davies, »An Interpretive Analysis of Interpersonal Communication. A Case Study from Elite Rugby Union Match Officiating«, International Journal of Performance Analysis, let. 7, 2007, št. 2, str. 205–224. 6 Jim Parry, »Violence and Aggression in Contemporary Sport«, v: Ethics and Sport, ur. Michael J. McNamee in Jim Parry, Routledge, London, 1998, str. 205–224. 7 S. Fleming, »An Emerging Topology of Violence in Sport: A Case Study from (Ice) Hockey«, v: Násilive výchovê umêni a sportu, ur. A. Hogenová in N. Pelcová, Karlova univerza, Praga, 2006, str. 26–34. 8 N. Dixon, »Trash Talking. Respect for Opponents and Good Competition«, Sport, Ethics and Philosophy, let. 1. št. 1, str. 96–106. 9 F. D’Agostino, »The Ethos of Games«, v: Philosophical Inquiry in Sport, ur. W. J. Morgan in K. V. Meier, Human Kinetics, Champain (Illinois), 1995, str. 42–49. 10 Sigmund Loland in Mike McNamee, »Fair Play and the Ethos of Sports: An Eclectic Philosophical Framework«, Journal of the Philosophy of Sport, št. 27, 2000, str. 63–80. 11 N. Haan, »Two Moralities in Action Contexts: Relationship to Thought, Ego Regulation, and Development«, Journal of Personality and Social Psychology, št. 36, 1978, str. 286–305. 12 Prav tam. 13 N. Dixon, nav. delo, str. 96–106. 14 L. A. Blum, Moral Perception and Particularity, Cambridge University Press, Cambridge, 1994. 15 R. S. Peters, Moral Development and Moral Education, George Allen and Unwin, London, 1981. 16 International Rugby Board, The Laws of the Game Rugby Union – 2008 edition, International Rugby Union, Dublin, 2008, str. 37. 17 Skram (izv. scrum – prerivanje, gneča) je način, s katerim se po prekinitvi igra lahko znova začne; sestavlja ga najmanj pet in običajno osem igralcev vsakega moštva, ki ustvarijo medsebojni stik, medtem ko spojka moštva, ki igra, vrže mednje žogo. Ruck (množica, gomila) nastane med igro, ko je žoga zaustavljena oziroma na tleh, igralci se uprejo drug proti drugemu z rameni. Maul (macola, mrcvarjenje) je gibanje z žogo v gneči med igralci; dokler se z žogo vred krog igralcev giblje, sodnik ne prekinja igre; če pa se gibanje ustavi, sodnik dosodi skram. 18 International Rugby Board, The Laws of the Game Rugby Union – 2008 edition, str. 40. (Poudarki C. J. in S. F.) 19 Prav tam, str. iv. 20 Prav tam.

286  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 21 Prav tam, str. 4. 22 Prav tam, str. 6. 23 Prav tam, str. 9.

287  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 1 TERESA OLIVIA LACERDA ALI JE ŠE TREBA GOVORITI O UMETNOSTI V ŠPORTU? KLIC PO ESTETIKI ŠPORTA

Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do danes se je v estetiki športa znaten del raziskovanj usidral v prepir o razmerju (ali odsotnosti razmerja) med športom in umetnostjo. Prispevki različnih avtorjev, ki so se trudili, da bi podprli te poglede, so bili ključni za razvoj tega področja filozofije športa. Številni avtorji so govorili o odnosu med športom in umetnostjo s skrajno nasprotujočih si stališč, kar zasledimo pri Aspinu,2 Mastersonu,3 Wertzu4 ali pa Boxillovi,5 ki imajo šport za način umetniškega izražanja, in pri drugih, kot sta Ziff6 ali Martland,7 ki vsak odnos med športom in umetnostjo povsem zavračajo (in postavljajo pod vprašaj, ali v športu sploh obstajajo estetske značilnosti). Ob tej temi se je razvila brezkončna razprava o uporabi metodologije »stičnih točk/razdvajajočih točk« med tema dvema dejavnostma. Naj se še tako zdi, kot da je šlo za nujno pot h gradnji in uravnoteženju raziskovalnega območja, menim, da je skrajni čas, da se od tega prenapetega prepira premaknemo naprej. Nujno je, da pridemo do novih utemeljitev, ki omogočajo estetiko športa, začenši s posebnimi značilnostmi in podrobnejšim označevanjem, ki upošteva, da za to, da bi te poteze imele kaj opraviti z umetnostjo, ni potrebe. Vsi vemo, da sega območje estetike čez ukvarjanje z umetnostjo. Torej velja, da sta tudi ugotavljanje in označevanje estetske vrednosti športa, ki sta ena od najbolj značilnih dejavnosti globalne družbe 21. stoletja, temeljna koraka v razpravi o sodobni športni estetiki. David Best8 naj bi bil za to eden od predhodnikov, kot tisti med velikimi zagovorniki estetske vrednosti športa, ki povsem zavrača

288  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST vključevanje športa v območje umetnosti. Jim Parry9 ima prav takšno stališče, ko se sprašuje o prednostih, ki jih ima šport od tega, da ga obravnavamo kot umetnost. Tej zamisli sledi Witt,10 ki prav tako meni, da je svet športa tudi svet estetskih vrednot. Vsaka športna dejavnost, vsaka situacija v športu lahko sproži cel spekter stanj, občutij in vtisov, ki omogočajo globoko estetsko izkušnjo. Tako pravi, da je »za mnoge ljudi, športnike in gledalce, ta izkušnja najprivlačnejši vidik športa«.11 Takácsu,12 kot še enemu med teoretiki, pa se zdi predstavljanje športa kot nečesa umetniškega irelevantno. Temu avtorju se pri estetski vrednosti športa zdijo najpomembnejša sestavina estetske kategorije. Opozarja, da je sicer skrajno težavno spraviti estetske kategorije človeškega gibanja, telesa in športa pod splošne estetske kategorije, vendar je kljub temu treba nekatere kategorije razložiti na novo, do določene meje pa izoblikovati tudi nove, bolj specifične. To ni videti lahko, a je po njegovem mnenju bistveno. Namen tega zapisa je razpravljanje o estetski vrednosti športa samega po sebi, o tem, kaj pomenijo njegove lastne estetske kvalitete (ne pa umetniške kvalitete), ter s tem pojasnjevanjem prispevati, da bodo opazovalci (občinstvo) sposobni privzeti estetsko držo. Čeprav bi šport lahko obstajal brez gledalk in gledalcev, so le-ti neizogibni za vznik estetskih možnosti in vzpostavitev estetskega razmerja. Rekla bi, da občinstvo, ki je doma na območju športa in estetike, lahko veliko prispeva k napredku spoznanja o teh zadevah. Zato bom začela z razmislekom in nekaj argumenti, ki jih nameravam razviti na osnovi informacij, do katerih sem prišla prek mnenj učiteljev in učiteljic s portugalskih javnih univerz, fakultet za šport in umetnosti.13 Izbrane ljudi sem prosila, naj opišejo razmerje med športom in estetiko. Po poti analize vsebin in z vnazajšnjo, aposteriorno definicijo kategorij se je dalo priti do zbirke konceptov, ki utegnejo pojasniti (kot menijo učitelji in učiteljice) bližino med športom in estetiko. Lepota, gibanje, telo in izraznost so bili najpogosteje omenjani koncepti. Videti je, da se za to skupino vprašanih estetska vrednost pojavlja v izraznosti telesnega gibanja, ki ustvarja lepoto.

TELO

Običajno naletimo na soglasje, da se povezava med telesom in estetskimi koncepti na območju športa kaže v telesnih oblikah nekaterih športnikov, ki se po morfološkem tipu nagibajo k ektomorfizmu,

289  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST visokemu odstotku telesne mase brez maščob in zmerni mišičavosti. Telesna morfologija seveda vpliva na estetsko reprezentacijo športnega telesa, zato jo je treba pri izoblikovanju estetske izkušnje športa upoštevati kot dejavnik vpliva. Kljub temu pa estetsko motrenje uravnoteži (ne pa zreducira) možnosti takega telesa, kar kaže na to, da raznolikost morfoloških tipov, ki jim lahko pripada športno telo, naredi zmožnosti, ki jih kaže športno telo, vidne. Športno gibanje, izraženo s telesom, se prilega športnikovemu morfološkemu tipu, je skladno z njim. Pri ritmični gimnastiki ali pri skakalcih v višino pričakujemo linearnost, ki omogoča nihanja gibov in zagon navzgor; od dvigalcev uteži ali bodybuilderjev pričakujemo značilni presežek mišičavosti, ki omogoča vrhunsko napetost v trenutkih izkazovanja moči; od borcev sumo pričakujemo izjemne količine zamaščenosti. Športnikovo telo kot neke vrste telo-knjiga14 sporoča z določeno slovnico gibov.15 Telo lahko pripoveduje svojo zgodbo – športnikovo zgodovino. Harmonija med morfološkim tipom in tipologijo gibanja je bistvena v tem komunikacijskem procesu. Iščemo popolno razmerje med obliko in funkcijo, z drugimi besedami, med telesnim modelom in potrebnim gibanjem, odvisnim od vrste športne dejavnosti. Estetsko izkustvo, ki ga vzpodbudi opazovanje športa, naleti pri morfološki raznoličnosti športnega telesa na nekaj, kar ga napaja in krepi. Šport ima zmožnost, da na telesno gibanje prenaša estetsko vrednost.16 V njem se materializira neka vrsta barvitega izbruha, ki športu omogoča, da daje vrednost gibanju. Medtem ko se športno telo preoblikuje s telesno vadbo in treniranjem, se kaže kot telo spremenljivk,17 ki razodevajo njegove upodobitvene zmožnosti v športnem gibanju. Upodobitvena zmožnost telesnega gibanja se prevaja v črte, obrise, reliefe, volumne s telesa, ki napolnjuje prostor in zaseda čas z gibanjem. Po zaslugi intenzivnega treninga, ki se mu je sposobno podvreči, pridobi optimalne kvalitete in stopnje upodobitvene zmožnosti. Kadar imamo v mislih prirojeno lastnost telesa, da se izoblikuje (s pomočjo vadbe in treniranja), bi lahko rekli, da je telo upodobitvena snov. Pri športu telo deluje kot prostor oziroma bitnost, ki je naseljena z gibanjem, le-to pa se prevaja v ustvarjalna dejanja ter vodi v izražanje sebstva in bivanja, človeka in sveta. Nekdo od intervjuvancev iz naše študije je odgovoril, da je »šport nosilec izraza športnikovih najbolj intimnih čustev. Pravzaprav se človek pojavi nag, brez vsakršnega prekrivala, in kaže svoje notranje sebstvo«. Drugi je razmerje med

290  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST športom in estetiko utemeljil s poudarkom, da je »šport način človekovega izražanja, iz katerega izžareva globoka estetska vrednost«.

GIBANJE

Izrazno gibanje je gibanje, ki sporoča, ne da bi imelo ta namen, kar vidimo pri večini športnih dejavnosti. Izražanje sooblikuje kultura in pri velikem delu športnih dejavnosti je odvisno predvsem od opazovalca ali opazovalke, ki morata biti predhodno usposobljena za to, da prepoznata in identificirata to izrazno potezo. Neki učitelj umetnosti je utemeljil to sovpadanje, ki se nanaša na razmerje med športom in estetiko, s trditvijo, da »šport razvija prisotnost opazovalca ali opazovalke, ki uživata v predmetu, ne da bi ga sama ustvarila«. Za to je treba imeti sposobnost povezovanja, treba je biti »pripravljen« na doživljanje teh užitkov. Odsotnost takega namena pri tistem, ki izvaja gibanje, ne more razvrednotiti izraznih kvalitet, ki gibanju pripadajo, in ne zapreči njihovega sporočanja. Telo ima govorico, ki dopušča pogovor z zaprtimi usti.18 Batalha in Xarez19 se glede plesa sklicujeta na to, da gib za gibom poroča samo o sebi in tako sestavlja sporočilo o lastnem gibanju. Ko športnik izvaja rokometni strel iz skoka z zadržkom, je njegov namen seveda doseganje zadetka, toda opazovalec lahko brez ovir vplete v to nekaj estetske vrednosti, ko prepozna izraznost telesnega gibanja skozi zrak vse do zaključnega giba. Kadar je izraznost namenska, kot pri umetnostnem drsanju ali ritmični gimnastiki, je vpliv na gledalčeva čustva, ki se jim nekaj sporoča, poglavitni cilj. Batalha in Xarez to opredeljujeta kot komunikativno in ekspresivno območje, ki ga označuje simbolična interakcija »z združitvijo telesnih in duševnih procesov, s katerimi se izvaja učinkovanje v območju soodnosnosti (pošiljatelj–prejemnik) z namenom, da bi dosegli določene cilje (sporočilo), položene v namen«.20 Videti je, kot da bi gibanje stremelo k nagovoru občinstva. Ko je eden od izprašanih izmed učiteljev umetnosti poskušal pojasniti, kako dojema razmerje med športom in estetiko, je dejal, da je »šport subsidiarna dejavnost življenja, ki morda reprezentira obliko interaktivne komunikacije med subjektom in svetom«. Čeprav izrazna športna gesta ni enoznačna, hoče imeti pomen in označuje. Katalizator pomenov je v vsakem primeru subjektivnost opazovalca ali opazovalke.

291  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Brez posrednika izražanje ni mogoče.21 Športni način izražanja je telo v gibanju, jasno. Še odsotnost gibanja, ki nastopa v posamičnih statičnih držah ali pozicijah, označuje akcijo (npr. takrat, ko so športniki ali športnice v štartnih blokih pred tekom, ali pozicija skakalca in skakalke v vodo tik pred skokom, v ravnotežju na vrhu skakalne deske). Torej »lahko gibanje definiramo po njegovem nasprotju, z absolutno negibnostjo (nekaj nemogočega, kadar govorimo o telesu: vedno je tu koreografija valovanja mišic)«.22 Sprememba se razkriva v športnikovi negibnosti, v dejanju, ki se bo šele zgodilo, v latentnosti gibanja. Ponavljajoča se gibanja, ki jih predpisujejo športne tehnike, ne razvrednotijo niti ne zmanjšujejo izraznih možnosti. Kot da bi si bila šport in ples v tem podobna, kajti pri obeh je ta podobnost »kljub možnosti, da obstaja podobnost med odlomki, le navidezna in površinska, saj ima vsak element svojo lastno neodvisno govorico. Ni dovolj, da ga analiziramo na ravni sintakse, bistvena je semantična raven«.23 Tehnična plat športa lahko spominja na svojevrstno zvestobo arhetipom, ali rečeno drugače, lahko namiguje na ponavljanje ali posnemanje modelov. Vendar ne nujno. Za tehniko je seveda značilno prevladovanje nagnjenosti k vzorcem, ki se jih da do določene mere razumeti kot posnemanje, vendar kot posnemanje v Aristotelovem smislu. Aristotel pravi, da je posnemanje za človeka nekaj sonaravnega. Prepoznanje zunanjega vpliva je tisto, ki ustvarja privlačnost, saj določa izbiro tistega, kar je treba posnemati. S tega gledišča lahko rečemo, da dejanje posnemanja ni nikoli pasivno ali nedolžno; posnemati pomeni biti udeležen pri globinskem sprejemanju nagnjenja k posnemanju. Za posnemanje imamo na razpolago sto različnih možnosti, in če sledimo Aristotelovemu načinu razmišljanja, pa tudi njegovemu konceptu mimesis, je vsako posnemanje razlika. Opazovalec lahko zato pri določeni tehnični izvedbi razloči, kaj je pri njej avtonomnega in enkratnega, saj ne gre za dobesedni posnetek. Tehnike se ne da zvesti na enostavno ponavljanje, ker gre za udejanjenje modelov, ki razkrivajo človeško produktivno dinamiko. Take tehnične sestavine kot košarkaški met, nogometne škarjice ali telovadni salto torej lahko, kot opazovalci ali opazovalke, dojamemo kot nekaj drugačnega, kar ni odvisno le od konteksta, pa tudi od elementov pred in po tem ne. Športne tehnike pridobijo večpomenskost, ki je odvisna od sposobnosti opazovalca ali opazovalke, da vidita onkraj očitne reprodukcije, ponovitve ali presežnega dodatka, tja do odkritja neskončnega niza sopomenskosti.

292  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Gibanje, telo in izraz – to troje bi utegnilo biti bistveno za refleksijo in študij, namenjena razvoju estetike športa. Iskanje analogij in razlik med gibanjem, telesom in izrazom od športnika in plesalca ali od športnika in glasbenika do glasbenika in slikarja ni videti najbolj obetaven način razvoja estetike športa. To pa ne pomeni, da povsem nasprotujem določenim možnostim, ki jih utegnejo prinesti pristopi v smeri od športa k umetnosti. V tem besedilu sem nekatere prikazala. Kaže pa, da je treba estetiko športa utemeljiti na predpostavki, da predmeti in dejavnosti, ki utegnejo vzbuditi estetsko izkušnjo, ostajajo zunaj sveta umetnosti. Vzbudijo ali izzovejo jo lahko, izzovejo, ne da bi imeli ta namen. Umetniška dela nastanejo iz estetskega namena, ki se preobrazi v umetniško funkcijo, predmeti in dejavnosti zunaj kraljestva umetnosti pa lahko estetski učinek proizvedejo nenamensko. To velja za večji del športnih dejavnosti, in menim, da je treba proučevati prav take okoliščine.

PREVEDEL LEV KREFT

OPOMBE

1 Dr. Teresa Olivia Lacerda je predavateljica na Fakulteti za šport Univerze v Portu, Portugalska. 2 D. Aspin, »Creativity in sport, movement and physical education«, v: Topical problems of sport philosophy, ur. Hans Lenk, Verlag Karl Hofmann, Schondorf, 1983, str. 185–202. 3 D. Masterson, »Sport, theatre and art in performance«, v: Topical problems of sport philosophy, str. 169–183. 4 S. Wertz, »Context and intention in sport and art«, v: Philosophic inquiry in sport, ur. William J. Morgan in Klaus V. Meier, Human Kinetics Publishers, Champaign (Illinois), 1988, str. 523–525. 5 J. M. Boxill, »Beauty, sport and gender«, v: Philosophic inquiry in sport, str. 509–518. 6 Ziffove argumente, sicer objavljene leta 1974, navaja R. Osterhoudt v: The Philosopy of Sport: An Overview, Stipes Publishing Company, Champaign (Illinois), 1991. 7 Prav tako povzeto pri Osterhoudtu (gl. op. 6). 8 D. Best, »The aesthetics in sport«, v: Philosophic inquiry in sport, str. 477–493. 9 J. Parry, »Sport, art and the aesthetics«, Sport Science Review, št. 12/1989, str. 15–20. 10 G. Witt, »The world of sport – A world of aesthetic values«, Sport Science Review, št. 12/1989, str. 10–15.

293  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 11 Prav tam, str. 11. 12 E. Takács, »Sport aesthetics and its categories«, Sport Science Review, št. 12/1989, str. 27–32. 13 T. O. Lacerda, Elementos para a construção de uma Estética do Desporto (doktorska disertacija), Faculdade de Desporto da Universidade do Porto, Porto, 2002. 14 A. Riberio, Dança temporariamente contemporânea, Vega, Lizbona, 1994. 15 J. Gil, Metamorfoses de corpo (2. izdaja), Relógio D’Água Editores, Lizbona, 1997. 16 P. Cunha e Silva, O lugar do corpo. Elementos para uma cartografia fractal, Instituto Piaget, Lizbona, 1999. 17 Prav tam. 18 N. Choffée, »Les capacités du corps à produire des discours«, v: Actas da Conferência Internacional »Dança: Cursos e Discursos«, ur. Ana Paula Batalha in Luís Xarez, Faculdade de Matricidade Humana, Cruz Quebrada, 1999, str. 75–76. 19 A. P. Batalha in L. Xarez, Sistemàtica da dança I. Projecto taxonómico, Faculdade de Matricidade Humana Serviço de Ediçõnes, Cruz Quebrada, 1999. 20 Prav tam, str. 69. 21 E. Monteiro, »Comunicação em dança – Aplicabilidade das noções lingusticas estruturais em dança?«, Ludens, let. 4/1985, št. 4, str. 26–36. 22 P. Cunha e Silva, O lugar do corpo, str. 23. 23 E. Monteiro, »Comunicação em dança«, str. 32.

294  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 295  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST V športu sicer performans pomeni sposobnost, da v odločilnem trenutku daš od sebe največ in najbolje, kar zmoreš. To je še zlasti pomembno pri športnih igrah, kjer so največ vredni tisti, ki so sposobni v odločilnih trenutkih »prevzeti odgovornost«, ki torej »ne zamrznejo pred pomembnostjo trenutka«. Prav to strateško potezo športnih iger je treba prišteti k splošni definiciji performansa in drame kot »prostorskosti, skozi katero igre vzpostavljajo polja vizualnih in okoljskih razmerij, in kot človeškega telesa, skozi katerega ta polja prejemajo lastno prvobitno usmeritev«. Konfliktne strategije in konfliktne taktike teles-v-prostoru: to je tisto, kar drama (dejanje) pomeni. Športna igra ima okus v živo prisotne realnosti. Kadar se zgodi, da iz nje nastane kompleksna drama, gre za zgodbo, ki jo je postavilo na sceno življenje samo, in ne za uprizoritev.

LEV KREFT

296  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST LEV KREFT

DRAMA V GLEDALIŠČU IN ŠPORTU

UVOD

V začetku modernosti je bila umetnost moteča in nerodna zadeva: ni spadala niti med koristne veščine niti k znanstvenemu odkrivanju resnice. Za kaj naj bi potem sploh bila dobra? Definicija umetnosti kot veščine izdelovanja lepih predmetov, ki nimajo nikakršne druge uporabnosti razen ugodja, ki ga vzbuja čista lepota, in ustanovitev estetike kot nove filozofske discipline, ki se ukvarja s čutnostjo, lepoto in umetnostjo – to dvoje, kakorkoli skromno zastavljeno, je že bilo izraz prepričanja, da brez umetnosti in njenega filozofskega razumevanja ne bo mogoče doseči zadnjega smotra človeštva: neskončnega napredka k popolnosti. »Nižja gnoseologija« (Alexander Gottlieb Baumgarten) se je po tej poti kmalu spremenila v manjkajoči člen, ki je omogočil gradnjo mostov med območjem nujnosti in območjem svobode (Immanuel Kant), vse do estetske vzgoje kot zaključnega koraka v historičnem razvoju človeštva (Friedrich Schiller), medtem ko se je njeno sprva nerazločno mesto nekje med čutnostjo, lepoto in umetnostjo skrčilo na natančno definirano ozemlje (elitne) umetnosti. Ko je sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja nastala filozofija športa in postala vidna kot nova in posebna disciplina, je ukvarjanje s športom navrglo filozofom podobne težave, kot so jih nekdaj imeli pionirji estetike in filozofije umetnosti. Za večino filozofov šport ni bil vreden, ali vsaj ne dovolj pomemben predmet filozofije. Poleg tega se je filozofije športa držala senca »uporabne stroke«, nečesa, kar ne spada k temeljnim disciplinam in je torej neavtonomno mišljenje, in

297  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST kar spada na področje, kjer se ne dogaja kaj več od telesne dejavnosti, ki nima posebej vzvišenega smisla, in popularnih tekmovanj, ki strežejo le razvedrilu. Na drugi strani, pri športnih znanostih, ki se posvečajo pripravi športnih rezultatov s pomočjo naravoslovnih metod in znanstvenih dognanj, pa se je zdela filozofija športa nekoristna, in še dodatne težave je prinašala s svojim trdovratnim filozofskim izpraševanjem konceptov, definicij in smotrov. Da bi se filozofija športa uveljavila, je bilo treba znova seči po strategiji boja za avtonomijo in dokazovanja njene imenitnosti. Dokazati je bilo treba, da šport ni zgolj še en predmet, pri katerem lahko uporabimo filozofijo, ampak je avtonomen izraz, lasten človeku kot takemu, zato ga je treba povzdigniti na raven vsaj takšne plemenitosti, kot je že pripisana drugim, že uveljavljenim in bolj cenjenim ustvarjalnim območjem človeškega življenja. V isti sapi pa je bilo nujno opozoriti tudi na koristne učinke filozofije na športno dejavnost in športne znanosti, torej na pomen filozofske refleksije in načelnega dvoma v predpostavke športa. Ena od strategij, ki so jo filozofi športa tedaj začeli uporabljati, je bila enačenje športa z umetnostjo, ali vsaj primerjanje športa z umetnostjo in primerjanje filozofije športa z estetiko. Po tej poti naj bi bilo dokazano, da sta obe disciplini enakovredni in pomembni, a tudi avtonomni.

ARISTOTEL IN KRIKET

Članek Anthonyja D. Buckleyja »Aristotel in kriket: drama v vzvratnem pogledu«1 predstavlja podaljšek razprave, ki jo je na to temo začel že F. Keenan v prispevku »Športna tekma kot ‘tragična’ umetnostna forma«, v katerem je ugotavljal, da pripada športnim igram dramatična razsežnost, in da je ta dramatična razsežnost pri športu ustrojena na prav tak način, kot ga Aristotel v Poetiki pripisuje tragični umetnosti.2 Ko zaslišimo besedo »drama«, nam takoj pridejo na misel gledališki dogodek, njegovo literarno zaledje in gledališki institucionalni okvir. S to besedo danes označujemo gledališko delo, dogodek ali stavbo in ustanovo, namenjeno gledališkim uprizoritvam. Toda v Aristotelovi Poetiki in v starogrškem jeziku gre za nekaj drugega, zato Aristotelova raba izraza »drama« ni isto, kot Buckleyjeva ali Keenanova uporaba tega izraza, čeprav ne prvi ne drugi na to prav z ničimer ne opozarjata. Drama je namreč šele v osemnajstem stoletju postala ime za posebne vrste gledališke umetnosti, nekaj na pol poti med tragedijo in komedijo,

298  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST kot uprizoritev iz vsakdanjega življenja brez vzvišenosti tragičnih značajev ali slabosti komičnih značajev. Pri Aristotelu in v njegovi Poetiki pa »drama« pomeni dejanje, zato ni nekaj specifično gledališkega, ampak je nasploh specifična za vsako poetično pripoved. Pri razpravljanju o tragediji Aristotel uporablja izraz »kompleksna drama«, ki je v primerjavi z epiko, kjer je pripoved bolj linearna in si dogodki sledijo v naravnem časovnem zaporedju, nelinearna pripoved, osredotočena na pomen dejanja in osvobajajoči iztek »drame«. Tudi s »kompleksno dramo« kot oznako tragedije Aristotel ne označuje posebne vrste gledališča, ampak posebno vrsto poetičnega pripovedovanja, lahko bi rekli nekaj podobnega tistemu, čemur je Leone Battista Alberti rekel »historia«: najvišja veščina, ki jo lahko slikar obvlada in izvaja v svoji umetnosti, je v likovni umetnosti, posebej slikarstvu, nekaj podobnega kot po Aristotelu najvišja besedna umetnost: slikati ali pripovedovati zapletene, a smiselne in zaključene zgodbe, v katerih je vpleteno veliko število ljudi. Kot utegnejo najbolje vedeti študentke in študentje, tudi zagovor utegne biti organiziran kot kompleksna drama, lahko pa se na vzvratni pogled izcimi v tragedijo. Podobno velja za brezštevilno množico romanov, kratkih zgodb, filmov ali žajfnic. Zato ni nič presenetljivega, da Buckley odkrije dovolj podobnosti in skupnih potez med kompleksno dramo, kot jo je razčlenil Aristotel, in športnimi igrami. V obeh primerih imamo enotnost dejanja, posnemanje in pojavljanje herojev, središčno mesto pa zaseda zaplet, ki je sestavljen iz uvoda, ovir in težav, prevrata in zadržka, ter končno razpleta, ki mu sledi iztek. Vse te sestavine lahko najdemo pri športnih igrah, pa tudi v vseh oblikah pripovednih oziroma zgodbovnih umetnosti. Kljub vsem skupnim potezam pri kompleksni drami in športnih igrah pa Buckley vztraja pri pogledih Davida Besta,3 da šport ni umetnost: »Še posebej hočem potrditi, da je umetniško delo intencionalni ‘izdelek’ ali proizvod umetnika (ali umetnikov), ki uporabi(jo) ‘umetnost’ ali veščino, medtem ko (športna, op. L. K.) igra ne spada sem. Igra, bom dokazoval, je drama, ni pa umetniško delo.«4 Razpravljanje o tem, kaj je razlika med športom in umetnostjo, potisne na površje občutljivo temo: najprej je treba definirati ali vsaj opisati, kaj je šport in kaj je umetnost. Toda zavzeti stališče, da je med športom in umetnostjo neka razlika, ni videti posebej problematično. Tisto, kar zaplete kakršnokoli preiskavo, sta spremenljiva narava umetnosti in prav tako spremenljiva narava športa, ki se pojavita takoj, ko nanju pogledamo z vidika različnih časov in različnih kultur.

299  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Kot so stari Grki označevali celotno polje veščin, kamor sta skupaj spadala tudi šport in umetnost (pa ne, da med njima ne bi bili zmožni razlikovati!), z izrazom techné, so imeli tudi svečanosti in obredne dogodke, kjer sta bila oba, umetnost in šport, vključena v ritualni pomen in učinek ter uokvirjena v agon – v tekmovanje za prvo mesto in za nagrado. Ti tekmovalni festivali so postajali čedalje bolj priljubljeni prav zaradi spektakularnosti, zaradi suspenza, ki je povezan z zmago in porazom, in zaradi čistega ugodja, ki ga prinašata množično razvedrilo in korak stran ali celo ven iz vsakdanjega življenja. Tekmovanja so izgubljala svojo vidno, namensko povezavo z ritualom in postajala so sama sebi namen. Filozofom (in tu imata Platon in Aristotel skupen predsodek) ta usmeritev ni bila po volji, vendar je Aristotel tragedijo sprejel kot najvišjo pesniško veščino. Ampak kaj je zares sprejel? Tako uvede ugovore gledališki umetnosti Aristotel sam: »Nekateri sklepajo takole: popolnejša je tista umetnost, ki je manj vulgarna; takšna pa je tista, ki je namenjena izbranim gledalcem. Jasno, da je umetnost, ki posnema vse povprek, vulgarna.«5 Te argumente Aristotel zavrne tako, da tragedijo brani z ločitvijo njene scenske izvedbe od njenih duhovnih moči: »Prvič, ta kritika ni naperjena zoper pesniško, marveč zoper igralsko umetnost [...] Drugič, ni mogoče zavračati sploh vsake kretnje, saj bi s tem hkrati obsodili vso plesno umetnost, marveč le pretirane kretnje slabih igralcev [...] Tretjič, tako kakor epska pesnitev lahko tudi tragedija doseže zaželeni učinek brez slehernih telesnih kretenj, saj lahko že ob samem branju spoznamo njeno vrednost.«6 Aristotel ni nedolžen avtor, še posebej ne, kadar njegova pravila tragedije uporabljamo za primerjavo med gledališčem in športnimi igrami, kajti njegov namen je postaviti gledališko nastopanje pod nadzor. Gledališko nastopanje – uprizoritev – je zanj nekaj nižjega in podrejenega v odnosu do čisto besednega bivanja umetnine, ali drugače: gledališka uprizoritev pomeni interpretacijo besedne umetnine. Pri taki teoriji velja besedilo gledališke umetnosti za neodvisno umetnino, medtem ko je vsaka njegova uprizoritev samo ena od možnih interpretacij, ki je kot primerek svoje vrste dobro uprizorjena, če čim bolj zvesto sledi svoji besedilni predlogi, ne da bi ji dodajala preveč začimb iz arzenala lastnih spektakularnih zmožnosti, ki so v antičnem gledališču predvsem v gibanju in gesti. Po Aristotelovem mnenju je kompleksna drama (beri: zapleteno dogajanje) kompleksna pripoved, ki je ni nujno uprizarjati kot gledališče, saj je že kot tekst popolna poetska

300  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST umetnina. Ko bi se pošalil z Buckleyjevo formulacijo, bi lahko Aristotel dejal, da je tragedija drama, ni pa nujno, da je gledališče. Kadar tak pristop za primerjavo prenesemo na športne igre, s tem izvažamo težnjo po pojasnjevanju uprizoritve in njenega dramatičnega učinka pod pogoji njenega »besedila – teksta«. In z Aristotelovo interpretacijsko teorijo gledališča kot podlago Buckley tudi dejansko pride do presenetljivih zaključkov. Prvi med njimi je, da nam ponuja Zakone-pravila kriketa kot orodje, ki jamči enotnost športne igre in preskrbi osnovo za njeno kompleksno dramo.7 Od tod pa se da izvesti nekaj splošnih sklepov: »Prednost primerjave športa z gledališčem je v tem, da izpostavlja napake pri uporabi kategorij. To pa zato, ker se številne karakteristične poteze športa prilegajo karakterističnim potezam gledališča. Tako je na primer izvedba igre primerljiva z izvedbo gledališke predstave, pravila igre se dajo primerjati z gledališkim tekstom, dejanja športnikov pa so primerljiva z dejanji igralcev, in tako naprej.«8 Nekaj možnih kategoričnih zmot o kategorijah je udobno umeščenih v to primerjavo. Primerjati športna pravila z gledališkim besedilom je napačno. Športne igre nimajo nikakršnega besedila. Buckley pozneje trdi, da imajo neke vrste nespremenljivo besedilo za nazaj, ko je igra že končana, v retrospektivi – v vzvratnem pogledu. Ampak pravila pri športu se da primerjati samo z Aristotelovo Poetiko, niti v retrospektivi pa ne z gledališkim besedilom. In pri tem je Aristotel Poetiko izdelal šele potem, ko so bile skoraj vse tragedije že uprizorjene, medtem ko se športna igra lahko začne šele potem, ko so njena pravila dogovorjena, nato pa še zapisana, usklajena in uzakonjena. Dokaz, da se Buckley moti, je preizkus branja. Pri branju pravil, bi si upal domnevati, ne pride do nikakršnega ugodja in zadovoljstva, ki bi se ju dalo primerjati s poetskim učinkom branja gledališke igre, in to ne glede na to, ali vzamemo v roke Poetiko ali Zakone kriketa. Kar igralci uprizarjajo v športni igri, ni interpretacija ali dramatizacija pravil. Igra je dramatična, pravila pa prav nič. Zgodovinsko je Poetika nekoč imela podoben status, kot ga imajo zdaj Zakoni kriketa – v Franciji sedemnajstega stoletja, ko se je elitno dvorno gledališče moralo ravnati po pravilih klasičnega okusa, ta pa so izpeljali iz sicer nekoliko po svoje interpretiranega Aristotela. Meščansko gledališče, ki se je izoblikovalo v osemnajstem stoletju, je prineslo osvoboditev od tovrstne rabe pravil, s francosko revolucijo pa je popustil tudi nadzor države nad teatrom kot nevarno ljudsko

301  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST subverzivno zabavo, in razvilo se je meščansko gledališče v svojem polnem sijaju, katerega množični vrh je gotovo melodrama. Moderno gledališče dvajsetega stoletja pa je, prav narobe, zavrglo take sorte oder, vred s pripovednim načinom kompleksne drame, s tematiko in odrsko arhitekturo, ki sodita zraven, in se priključilo splošni usmeritvi vse moderne in avantgardne umetnosti: ven iz institucije in nazaj k življenju, proti vsem uveljavljenim pravilom in kanonom. Ta avantgardna poteza pa se je pripetila ob istem času, ko so se plemenite ali elitne ali, če hočete, olimpijske športne discipline začele razvijati v popolnoma nasprotno smer, naproti svojemu državnemu, kontinentalnemu in globalnemu poenotenju in institucionalizaciji. Da se športne igre dajo primerjati z aristotelsko pesniško strukturo tragedije, je rezultat novejših sprememb v športu, ki poleg poenotenja in institucionalizacije na začetku gibanja prinašajo tudi totalno profesionalizacijo, šport kot blago in kapital, in šport kot spektakel. Prav to pa okrepi spektakularno vizualno plat in dramatično performativno plat daleč onkraj potenciala, ki je bil tu že od prej. Športne igre sodobnosti pripadajo temu tipu sodobne gladiatorske kulture. Kar ponujajo na najelitnejši ravni, se potem dosledno posnema na nižjih ravneh, tja do uličnih športnih iger, šolskega športa in rekreacije. Zato lahko teoretik športnih iger, kakršen je Buckley, na svojo pot analize vzame Aristotela, medtem ko sodobne gledališke predstave začenjajo od uprizarjanja kot svojega izvornega medija, in se ne zmenijo kaj dosti za Aristotela – razen kot njegovo nasprotje. Paradoksalno bi lahko sklenili to temo: danes se da z Aristotelovo Poetiko dobro pojasnjevati ustroj športnih iger, gledališča pa ne več tako uspešno.

PERFORMANS IN ŠPORTNA IGRA

Približno ob istem času kot Buckleyjeva študija se je v reviji Journal for Aesthetics and Art Criticism David Osipovich lotil vprašanja »Kaj je gledališki performans?«. Navezal se je na razpravo, ki jo je sprožil simpozij »Uprizarjanje interpretacij« iz leta 2001, ko so David Z. Saltz, James R. Hamilton in Noël Carroll izmenjali poglede z različnih in celo nasprotnih kotov teorije o gledališču.9 Osipovich je oznanil, da je njegov namen »predstaviti teorijo gledališkega performansa. Gledališki performans vidim kot posebne interakcije med performerji in gledalci

302  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST (med avtorji in člani občinstva) v skupnem fizičnem prostoru. Nujna sestavina te interakcije je, da se performerji delajo, da je interakcija nekaj drugega, kot dejansko je, in da se tega sprenevedanja gledalci zavedajo.«10 To stališče vključuje kritiko dominantnega, torej prav prej obravnavanega in iz Aristotela izvirajočega pogleda na gledališko uprizarjanje, da le-to pomeni »predvsem interpretacijo literarnega dela«.11 Osipovich dokazuje nasprotno, da so gledališke uprizoritve »ontolovško bližje performansu kot pa interpretacijam«.12 Nujna pogoja za gledališko uprizoritev – performans sta dogajanje v živo (igralci in člani občinstva so skupaj v istem prostoru ob istem času) in igranje vlog, ki pomeni tudi »poskus vpletenih, da iz svoje soprisotnosti ustvarijo alternativno realnost«.13 V jedro tovrstnih sodobnih teorij gledališča spada pogled, da besedilo sploh ni bistveni predpogoj, ki bi iz vsake uprizoritve naredil primerek, ta pa zato ostane bolj ali manj le interpretacija svojega tekstovnega izvora. Športna igra pa tako ali tako nima besedila in torej ne more biti primerek, ki bi izhajal iz nečesa predhodnega, kar ima tekstovni ali kak drugačen, ne uprizoritveni značaj. S tem ali onim tipom pripovedi (tragedija, komedija, drama, burleska, farsa, žaloigra, satira itn. – vse te izraze zasledimo v športnem tisku kot komentatorske oznake konkretnih športnih tekem) se športno igro da označiti šele za nazaj, retrospektivno, kar pomeni, da je »izvor« ali »tekst« tisto, kar se proizvede med samo igro, z uprizarjanjem samim. Denimo, kriket je vedno neka konkretna tekma, ki ni primerek igranja kriketa, in povsem zanesljivo ne more biti na sceno postavljena uprizoritev pravil kriketa. Ko bi hoteli dojeti, v čem je dramatični pridih kriketa (pa se tega povsem konkretno tokrat ne bomo lotili), bi bilo bolje, da bi začeli pri študijah performansa (performance studies), kot je to sodobno teoretsko zvrst poimenoval Richard Schechner, da bi s tem nazivom označil novi performans, happening, ples, nasploh umetniško situacijo šestdesetih let dvajsetega stoletja.14 Dal je pobudo, da je treba izdelati splošno teorijo človeške potrebe in zmožnosti, da uprizarja, »oblikovanje nekega območja študija, ki mu pravim ‘performativne dejavnosti človeka’ (sic): igre, šport, gledališče in rituali«.15 Študije performansa so bile posledica nove situacije, ko so z ene strani začeli nastopati likovni umetniki in se tako spremenili v vizualne umetnike, še posebej pa umetnice, ki so uporabljale lastna telesa, namesto da bi obešale svoja dela na galerijske stene ali postavljale

303  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST izklesane in vlite kipe na podstavke; z druge strani pa so gledališčniki odšli iz teatra kot stavbe in ustanove ter zasedli ulice ali katerekoli druge kraje, kjer poteka vsakdanje življenje, ki dotlej ni bilo z ničimer povezano z modernim elitnim gledališkim nastopanjem. Približno ob tem času so dramski pojavi postali pomembni tudi za proučevanje socialnih praks in vsakdanjega življenja. Če tokrat za spremembo pustimo Goffmana in njegovo sociologijo pri miru, je Clifford Geertz prispeval imeniten esej o petelinjih bojih na Baliju, v katerem trdi, da gre za umetnostno formo in »globoko igro« – deep play je Benthamova pogruntavščina, manj znana od panopticuma, in pomeni »igro, pri kateri so vložki tako visoki, da je z njegovega utilitarnega stališča iracionalno že to, da se ljudje s čim takim sploh ukvarjajo«.16 Drama in življenje sta sovpadla, spet sta padla drug v drugega: gledališke deske so svet sam in svet, kakršen je, je brezkončna scena gledališkega sprenevedanja. Šport, tudi sam vrsta performansa, ki je hkrati življenje in scena, je udeležen na obeh straneh. V športu sicer performans pomeni sposobnost, da v odločilnem trenutku daš od sebe največ in najbolje, kar zmoreš. To je še zlasti pomembno pri športnih igrah, kjer so največ vredni tisti, ki so sposobni v odločilnih trenutkih »prevzeti odgovornost«, ki torej »ne zamrznejo pred pomembnostjo trenutka«. Prav to strateško potezo športnih iger je treba prišteti k splošni definiciji performansa in drame kot »prostorskosti, skozi katero igre vzpostavljajo polja vizualnih in okoljskih razmerij, in kot človeškega telesa, skozi katerega ta polja prejemajo lastno prvobitno usmeritev«.17 Konfliktne strategije in konfliktne taktike teles-v-prostoru: to je tisto, kar drama (dejanje) pomeni. Je pa tu še druga razlika med športom in gledališčem, ki zadeva gledalkino in gledalčevo pričujočnost – prisotnost. Lahko bi si zastavili vprašanje, kaj je zadostno dramatična situacija pri športni igri, ki bi bila analogna Aristotelovemu golemu branju dramskega besedila. Obstoj s telesom izvajanih tekmovanj v prostoru je nujni pogoj, vendar ali je za športno igro nujna tudi prisotnost občinstva? Allen Guttmann posebej podčrta razliko med športom in umetnostmi: »Športna igra pač ne potrebuje občinstva, ker ta igra izraža presežek take vrste, da ga ni treba sporočati [...] Ne glede na vse so športi obstajali, obstajajo in bodo še naprej obstajali v okolju, kjer ni občinstva.«18 Gledališka igra, meni Aristotel, ne potrebuje uprizarjanja, da bi dosegla svoj učinek – nasprotno pa športna igra ne potrebuje opazovalk in opazovalcev, samo akterje. Ste kdaj slišali, da bi bilo gledališče zaradi svojega nemoralnega

304  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST in politično škodljivega repertoarja kaznovano s tem, da mora predstave izvajati pred praznim teatrom? Ni videti, da bi taka kazen imela kak smisel, toda pri športu ga ima in tako kazen še kako uporabljajo. Poroke ne more biti brez neveste, in v gledališču je nevesta občinstvo, ki uživa v igri, v športu pa so nevesta igralke in igralci sami, ki uživajo v igri. Vendar ta vrsta fenomenološke redukcije (naj mi fenomenologi opravičijo to zlorabo termina) potrebuje premislek. Aristotelova redukcija gledališke igre na golo branje teksta je izraz njegovega (in številnih poznejših filozofov, moralistov in političnih veljakov) predsodka do umetnosti performansa, uprizarjanja in nastopanja. Kaj pa, če redukcija športne igre do stanja, v katerem se igra igrá brez občinstva, prihaja iz podobnega s predsodki obloženega ozadja, iz prepričanja, da je telesna vadba zdrava za posameznika in posameznico, pa tudi za skupnost, medtem ko je ogledovanje drugih, ki se gibljejo v športni igri ter v množici športnih navdušenk in navdušencev, nevaren pojav, ki ga je treba spraviti pod nadzor? Res je, gledališko igro lahko z ugodjem preberemo, ne da bi jo gledali na odru, in ni dvoma, da uživamo v športni igri, ki jo igramo, ne da bi za to potrebovali občinstvo. To je redukcija zaresnega ugodja na njegovo osnovno, minimalno podlago, ki pa si je ne želimo. Želimo si, tudi med navadnim branjem, da bi to dramatično poetično fikcijo videli uprizorjeno, in si jo med branjem sami uprizarjamo v lastnem notranjem pogledu, ali pa, kot je vedel že Edmund Burke, »se zelo motimo, če pripisujemo katerikoli pomemben del svojega zadovoljstva s tragedijo na rovaš tega, da je tragedija prevara, njeno uprizarjanje pa ni resnično. Čim bližje je realnosti in čim dlje nas oddalji od vsake misli, da gre za fikcijo, tem popolnejša je njena moč. Toda naj bo že njena moč kakršnekoli vrste, nikdar ne postane tisto, kar reprezentira.«19 In če govorimo o športu, je seveda zelo privlačno gledati športno igro, toda zelo ugodno je tudi, da te kdo gleda, kako igraš – to velja tako za občinstvo kot za športnike in športnice. Šport lahko poteka brez gledalk in gledalcev, ne da bi zaradi tega nehal biti hkrati netelesna radost voyeurizma, saj igralke in igralci radi sami sebe vidijo v očeh soigralk in soigralcev, kot tudi v očeh nasprotnic in nasprotnikov, in kadar te vidijo tudi tisti, ki v igro niso neposredno vpleteni, je še dodatno prijetno – videti se tudi v njihovih očeh. V gledališču igralke in igralci želijo, da bi jih pogled občinstva občudoval in cenil, predvsem pa pokazal, da v njihovi igri uživa. Ni večje tragedije od praznega gledališča. Toda to, kar gledamo v teatru,

305  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST prikazuje globlji razcep od tistega pri športnih igrah. Obstaja razlika med igralko ali igralcem in njuno vlogo na eni strani ter športničino ali športnikovo vpletenostjo v športno igro na drugi strani. Igralec in igralka želita predvsem, da bi ju ocenjevali v vlogi nekoga drugega, športnik in športnica pa hočeta, da ju imamo za to, kar sta – po imenu in priimku. V športu ni mask, razen v primeru zlomljenega nosu. Ločnica med nastopajočimi v teatru in njihovim občinstvom je drugačna od ločnice med nastopajočimi v športu in njihovim občinstvom. To, da v primeru športne igre ni mask, pomeni, da je sprenevedanje (ali napol sprenevedanje, kot temu pravi Buckley) prav tako drugačno. Pri gledališki uprizoritvi sprenevedanje ni prevara; približalo naj bi se realnosti, kolikor se le da, ne da bi kdaj lahko postalo to, kar predstavlja, in zaradi tega mora ostati fikcija. Pri športnih igrah je vse zares: igra kot celota je zares in predstavlja zaresni svet za tiste, ki igrajo, in za tiste, ki jih gledajo. Če hočejo v tej igri uživati, jim mora biti ta svet športa realnost, ne pa le njena reprezentacija. Vsaj po mojem mnenju »teatralizirani« ameriški rokoborbi, kjer se tekmovalci (včasih tudi tekmovalke) med seboj na pogled grozljivo in skoraj ubijalsko mikastijo, dejansko pa večino prijemov, gibov in metov samo igrajo, ni mogoče pripisati, da predstavlja športno igro; če pa že, spada bolj kot k rokoborski veščini k tisti vrsti športov, kot je ples na vodi, le da je nekaj manj graciozna po svojem estetskem vtisu. Kadar gremo igrat športno igro, morda ne ravno kriket, ampak nogomet, denimo, ne potrebujemo nikakršnega besedila, pač pa kako pravilo, ki ni nujno mednarodno, saj se lahko na vsakem travniku ali hodniku za pravila hitro dogovorimo po svoje. Tisto, kar je vedno dramatično, je igrati igro, ker nikdar ne veš, kaj se utegne zgoditi. Vendar zato športna igra še ni vsakič nujno kompleksna drama, saj se kaj takega pripeti sorazmerno redko. Običajno favoriti zmagujejo, tekmovanja pa šele ob množici tekem in disciplin prinesejo nekaj imenitnih zapletov. Nekateri športi ponujajo več možnosti za zaplete in dramatične razplete, in pri teh so se pravila v zadnjih desetletjih tudi razvila v to smer, da bi naredili igro privlačnejšo za občinstvo, še zlasti za tisto na oni strani ekrana. Z vidika opazovalca ali opazovalke je vir dramatičnega in ugodje vzbujajočega opazovanja tako izvedba kot negotovost končnega izteka ali rezultata. Vendar je vse skupaj lahko – in zares tudi pogosto je – presneto dolgočasno, na primer kadar se izid od začetka do konca sploh ne spremeni, kot pri nogometni delitvi točk brez golov, ali

306  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST kadar ena stran pride do hitrega vodstva v prvi minuti, ki ga potem z obrambo uspešno ohrani vse do konca. Ampak da je stvar dolgočasna, je šele pogled iz retrospektive, potem ko se je igra zaključila, za nazaj. V sedanjiku, v katerem igra poteka, je šport vedno dramatičen za vse, ki so vanj vpleteni: igralke in igralce, navijače in navijačice, opazovalke in opazovalce. Dramatičnost športne igre ni zgolj v končnem rezultatu ali v vzvratnem pogledu, ampak v tem, da se ne glede na znana pravila utegne vsak trenutek pripetiti še kaj in da se pripetljaja ne da z gotovostjo predvideti vnaprej. Dramatičnost pripada uprizarjanju športa kot takemu, z dvema vidikoma estetskega ugodja, ki se pri tem pojavljata: radost igranja igre sama po sebi in radost, ki jo ponuja razpoka med igralkami in igralci ter pogledom, ki gleda njih, njihovo veščino in zgodbo, ki jo sproti pletejo. Ne eno ne drugo ni prisotno v retrospektivi, ampak v vsakem trenutku med igro samo, v sedanjiku, medtem ko končni izid visi v zraku in lahko niha zdaj na eno, zdaj na drugo stran, in to ne le z vidika, kdo bo zmagal in kdo izgubil, ampak tudi, ali bo kdo blestel, ali bo kdo ponižan do tal, ali pa bosta obe ekipi tudi po celotnem poteku igre nenačeti, enakovredni, na nogah dočakali zadnji sodnikov žvižg – vse to se utegne zgoditi, lahko pa tudi ne. Šele ko se tekma konča, se lahko začnejo retrospektivna razmišljanja in ugodja, ki vključujejo zgodbe, povedane z različnih kotov, igralskih in gledalskih, od katerih so nekatere zelo kompleksne, nekatere pa povsem preproste, pač tako kot vse pripovedovane zgodbe. Vendar je ni zgodbe, ki bi mogla v zaresnost prezence zares vrniti tudi en sam trenutek dogajanja. Prav to dejstvo izpričuje, da je športna igra tako za njene igralke ali igralce kot za njene gledalke in gledalce uprizoritev – performans, ne da bi bila aristotelovski tip gledališča, in da ji zato pripada oznaka prezentacija, ne pa reprezentacija. Športna igra je dramatična brez retrospektive, v sprotnem pogledu. Ko pa nastopa v retrospektivi, ni več športna igra, ampak pripoved o minuli športni igri, ki v idealnem smislu spada v konkurenco pripovedi, ne pa v športne dogodke. Ta pripoved je dramatična toliko, kolikor je dramatičnosti vešč pripovedovalec, športna igra pa je dramatična, kolikor so igre vešči njeni igralci oziroma igralke in ekipe. Športna igra ima okus v živo prisotne realnosti. Kadar se zgodi, da iz nje nastane kompleksna drama, gre za zgodbo, ki jo je postavilo na sceno življenje samo, in ne za uprizoritev.

307  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST OPOMBE

1 Anthony D. Buckley, »Aristotle and Cricket: Drama in Retrospect«, Journal of the Philosophy of Sport, let. 33, 2006, št. 2, str. 21–36. 2 F. Keenan, »The Athletic Contest as a ‘Tragic’ Form of Art«, Philosophical Exchange: The Annual Proceedings of the Center for Philosophical Exchange, State University of New York – College of Art and Sciences, Brockport, 1972, str. 125–135. 3 David Best, »The Aesthetic in Sport«, v: Philosophical Inquiry in Sport, ur. William J. Morgan in Karl V. Meier, Human Kinetics, Champaigne (Illinois), 1978, str. 377–389. 4 Anthony D. Buckley, nav. delo, str. 31. 5 Aristoteles, Poetika, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1982, str. 112. 6 Prav tam, str. 113. 7 Anthony D. Buckley, nav. delo, str. 24 (»Enotnost igranja kriketa izhaja torej iz temeljnih pravil, ki se jim reče Zakoni kriketa, iz spodbud in ukrepov, ki se dodeljujejo v skladu s temi pravili, in iz bolj ali manj veščih akcij, ki se izvajajo ustrezno z omenjenimi spodbudami in ukrepi. [...] Kot bo kmalu vidno, dajejo osnovo še za drugi vir enotnosti v raznolikosti, za kompleksno dramo, ki pomeni užitno in zabavno tekmo.«). 8 Prav tam, str. 32. 9 »Symposium: Staging Interpretations«, The Journal of Aesthetics and Art Criticism, let. 59, št. 3 (poletje 2001), str. 299–316. 10 David Osipovich, »What is Theatrical Performance«, The Journal of Aesthetcis and Art Criticism, let. 64, št. 4 (jesen 2006), str. 461. 11 Prav tam, str. 461. 12 Prav tam, str. 464. 13 Prav tam, str. 269. 14 Richard Schechner je svoje pionirsko delo o študijah performansa, »Approaches to Theory/ Criticism«, objavil leta 1966 v reviji The Drama Review, let. 10, št. 144, str. 27–28. Leta 1970 pa je v besedilu »Actualize« razvil splošnejšo zamisel, ki je vključevala tudi nezahodne kulture in sodobne avantgardne prakse. Glej še »What Is ‘Performance Studies’ Anyway?«, v: New Approaches to Theatre Studies and Performance Analysis. Papers Presented at the Colston Symposium, Bristol, 21.–23. marec 1997, ur. Günther Berghaus, Max Niemeyer Verlag, Tübingen, 2001, str. 1–11. 15 Richard Schechner, »What is ‘Performance Studies’ Anyway?«, str. 1. 16 Clifford Geertz, »Deep Play: Notes on the Balinese Cockfight«, http://webhome.idirect,com/ ~boweevil/BaliCockGeertz.html, ali drugi viri istega besedila – na svetovnem spletu jih je kar nekaj. Besedilo je sicer natisnjeno v Geertzovi knjigi The Interpretation of Cultures, Basic Books, New York, 1973, str. 412–453. 17 Stanton B. Garner Jr., Bodied Spaces. Phenomenology and Performance in Contemporary Drama, Cornell University Press, Ithaca in London, 1994, str. 1.

308  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 18 Allen Guttmann, From Ritual to Record. The Nature of Modern Sport, Columbia University Press, New York, 1978, str. 12. 19 Edmund Burke, A Philosophical Inquiry into the Origin of Our Ideas of the Sublime and Beautiful, Basil Blackwell, Oxford, 1987, str. 47.

309  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 1 CHARLENE WEAWING

ČUTNE USTNICE IN GORA MIŠIC: ANALIZA POZIRANJA GOLIH ŠPORTNIKOV

UVOD

Ni malo športnikov, ki so se slekli do gole kože, da bi razkazovali svoja mišičasta športna telesa. Moj prvi odziv na nekaj golih podob, ki so mi prišle pred oči, me je presenetil, zato sem si izdelala nekaj hipotez, da bi pojasnila takšno reakcijo. Prvič, neprestano nas obstreljujejo s podobami pomanjkljivo oblečenih ali skoraj povsem golih žensk. Mislim, da sem mnogo bolj vajena videti ženske, konkretneje, seksualizirano žensko športno telo, kot pa zagledati moške na enaki valovni dolžini. Drugič, nekateri moški nastopajo, kot da bi se podrejali, kar posledično ustvarja zanimive razlage o homoerotičnosti in homoseksualnosti. Poudariti pa moram, da sem imela v številnih primerih težave, ko sem hotela priti do podob, ker je bil dostop omejen, saj je bilo treba plačati članarino, da bi se lahko pridružila številnim homoseksualnim pornografskim mrežnim mestom. Obseg mojih primerkov je posledično omejen na tiste fotografije, do katerih sem imela lahek dostop.2

NAMEN

Medtem ko se bom še naprej ruvala s svojim prvim odzivom, moram vendarle napredovati s tem člankom. S severnoameriškega liberalnega feminističnega vidika trdim, da je s tem, da moški športniki pozirajo goli, nekaj narobe. Naj poudarim, da se v tem članku ne bom lotevala razlike in hierarhije med pornografijo in umetnostjo, saj je to razpravljanje dokaj obširna zadeva. Najprej bom obravnavala

310  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST seksualizacijo3 moškega športnika, nato bom pristopila k ironičnim razsežnostim golega moškega telesa in predstavila argumente o tem, zakaj je nekaj narobe, ko moški športniki pozirajo goli, zaključila pa bom z obdelavo nekaj primerov poziranja golih moških športnikov.

SEKSUALIZACIJA MOŠKEGA ŠPORTNIKA

Ne bom se preveč zamujala z definicijo seksualizacije, saj je po zaslugi številnih uglednih filozofinj (npr. Davis, Bartky, Nussbaum, Garry in Hargreaves) obveljalo, da trdovratno (vzemite na znanje trdovratnost kot ključno besedo) nekoga seksualizirati ni prav. Neprestano reduciranje osebe na njene seksualne telesne dele ji odvzema nekaj svobode in identitete. Treba pa je poudariti, da obstajajo tudi trenutki, ko je sprejemljivo nekoga opazovati kot estetski objekt. Denimo, v vzajemno spoštljivem razmerju lahko pride do tega, da si želiš biti zaželen predvsem kot seksualni objekt, ne pa kot nosilec ali nosilka zlate olimpijske kolajne. Torej ne trdim, da je narobe narediti nekoga za seksualni objekt, pač pa trdim, da je napačna vztrajna seksualizacija, s katero biti seksualni objekt postane bivanje in primarna identifikacija neke osebe, medtem ko se nam spoznanje, da gre za športnika, izmuzne. Menim, da je naraščajoča težnja po pretirani seksualizaciji športnic – od oglaševalskih kampanj do koledarjev z nagicami – sestavni del trdovratne seksualizacije. Ena od ustanoviteljic Ženske športne fundacije in raziskovalka, Mary Jo Kane, trdi, da obstaja razlika med moško in žensko seksualizacijo: »Za vsako podobo, ki domnevno seksualizira športnika, obstaja tisoče in tisoče slik športnikov, ki so preprosto veliki športniki. Pri ženskah ni tako. Ko bi bilo res, da vidim športnice zgolj kot športnice, kadarkoli bi odprla športni kanal, bi me Playboy manj skrbel. Če se ne vidijo moški spolni organi, potem velja, da moški ni gol ... Tiger Woods ne pozira gol.«4 Če govorimo o ženskih športih, je lažje sprejeti in občudovati trdno in močno mišičasto žensko, kadar je seksualno objektivirana. Kako pa je to pri športnikih – ali se jih zares da seksualizirati?

SO ŠPORTNIKI SEKSUALIZIRANI?

Izjaviti, da so športniki seksualizirani, je banalna trditev, in dalo bi se dokazovati, da so moški seksualizirani skoraj toliko kot njihove kolegice.

311  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Od oglasov za spodnjice Calvina Kleina iz zgodnjih devetdesetih do golih newyorških gasilcev na koledarju – moška športno oblikovana telesa so bila seksualizirana in erotizirana. V oglasih in filmih so se mišičaste postave in otroški šarm razvili v seksualne simbole in spolnostni ideal moškega spola. Poudariti moram, da erotičnost moškega telesa ni nekaj novega. Na primer, športniki na antičnih igrah v Olimpiji so tekmovali goli. Po teh starih športnikih so bili izdelani številni kipi, ki vzpostavljajo ideal moškega športnega telesa skorajda na ravni boga. Drugi primer je kontroverzni film Leni Riefenstahl Olympia, ki iz lepega telesa naredi kult. Pošteno je torej omeniti, da smo se že in se še bomo navduševali nad moškim športno oblikovanim telesom. Hkrati pa imamo težave z erotičnostjo moškega telesa – kot da bi se pri seksualizaciji ženske počutili udobneje kot pa takrat, kadar je seksualiziran moški. Prav tako je pomembno povedati, da se pogledi na goloto in mnenja o njej spreminjajo od dežele do dežele in od kulture do kulture, zato naj z vso preudarnostjo podčrtam, da se moje razpravljanje opira na severnoameriški vidik, kjer sta spol in seksualnost pod nadzorom, nekaj, o čemer se redko razpravlja in kar se slavi le v omejenem obsegu. Kadar slavimo spolnost, osredotočamo seksualno pozornost na spol in seksualnost, ujeta v prikladno oblikovane vsakdanje vzorce, ki vztrajno kažejo ženske in moške v kontekstu porivaške kulture, tako da je ta ideal po svoji naravi skrajno heteroseksualen in homofobičen. Pri tovrstnem razpravljanju bi bilo površno, če ne bi vsaj na kratko omenili seksualnih mitov in teorij, ki se tičejo načinov spolnega vzburjanja moških in žensk – nekateri verjamejo, da moške spolno dražijo podobe, ženske pa bolj dotik in vonj. Če bi bilo tako, bi bil Playboy popularnejši kot Playgirl. Ta trditev ni brez pomena, saj se pogosto na osnovi priljubljenosti revij dokazuje, da je vidnejši uspeh, če izideš v Playboyu kot pa v Playgirl. Sama trdim, da se obseg medijske pozornosti, namenjene športnikom, kadar se slikajo goli v pornografskem kontekstu, ne da niti primerjati s tistim, ki je namenjen športnicam. Ameriška plavalka Amanda Beard, denimo, je bila julija 2007 na duplerici Playboya. Mediji so izbruhnili v razpravljanju, kritiziranju, a tudi z neposredno podporo plavalkini odločitvi. Bila je velika novica.5 Ni pa videti enakovredno novice ali medijske pozornosti, kadar gre za športnike, ki se slikajo za Playgirl. Še več, lažje je najti slike športnic, ki so se slekle za Playboy, od tistih iz Playgirl. Tako se zdi, da je dostopnost pri športnicah večja in bolj odprta kot pri športnikih. Opozoriti moram tudi na to, da Playgirl lahko pride prav tako heteroseksualnim kot homoseksualnim bralkam in bralcem. V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja sta bila v Playgirl

312  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST objavljena nekdanja igralca Nacionalne nogometne lige (NFL) v ameriškem nogometu John Matuszak in Jim Brown.6 Bolj pred kratkim, leta 2005, pa se je v Playgirl pojavil nekdanji telovadec univerze Penn State Mathew Abboud. Čeprav sem še pravkar dokazovala, kako športnikom ne pripade enaka medijska pozornost, kadar pozirajo goli, je ta primer zanimiva izjema. Ko je njegovo športno pot prekinila huda poškodba, je v Rimu postal maneken, in ko je posnel fotografije za LL Bean (ameriška modna znamka za športna oblačila), so ga nagovorili, naj se za revijo slika gol.7 Čeprav je to naredil ob izteku telovadne sezone, so ga v športnem moštvu Penn State hoteli izključiti iz športnega programa. Posledično so mu zaradi dvomljivih moralnih dejanj odvzeli tudi zmago, ki jo je dosegel na prvenstvu velike deseterice (Big Ten).8 Abboudu se to ni zdelo pošteno in je dokazoval, kako so številne študentke z univerze Penn State pozirale za Playboy brez posebnih posledic. Še več, mnoge druge športnice z drugih univerz in visokih šol so se prav tako slikale gole za Playboyev koledar, ne da bi to vzbudilo odpor njihovih univerzitetnih ustanov.9 Od tod vprašanje, kaj je moralno bolj sporno, če se goli fotografirajo športniki ali športnice? Leta 1993 je revija Sports Illustrated v svoji kanadski izdaji zavrnila Adidasov oglas. Na njem so bili goli moški, člani kanadske nogometne reprezentance (s pokritim spolnim organom) v Adidasovih kopačkah. Fotografija je bila značilno skupinska, namenjena za promocijo svetovnega prvenstva, ki je bilo leta 1994 v ZDA. Napis pod fotografijo se je glasil: »Vašega moštva ne bodo jemali resno, če ne bo obuto v adidaske.«10 Ta zgodba prinaša nekaj ironije, saj revija vsako leto tiska zelo priljubljeno izdajo Swimsuit Issue, v kateri se pojavljajo ženske v razkrivajočih kopalkah, zgoraj brez ali pa celo s kopalkami, zgolj naslikanimi na telo. Tudi v tem primeru je videti, da je pogled na moško športno goloto bolj problematičen od ženske golote.

HOMOEROTIČNOST IN HOMOSEKSUALNOST

Pogosto je bilo opaženo, da je šport moških po naravi homoerotičen. Če je temu tako, bi lahko dokazovali, da je poziranje golih moških samo podaljšek take homoerotične kulture. Raziskovalka Varda Burstyn trdi v The Rites of Men: Manhood, Politics for the Culture of Sport (Moški obredi: moškost, politika za kulturo športa), da je šport tesno povezan z vojaštvom, in da tako šport kot vojaštvo ustvarjata

313  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST razsežna in poglobljena območja telesne interakcije med moškimi.11 Če gremo še korak naprej, se oba uveljavljata kot dostopni območji, ki pri življenju ohranjata moškost, agresivnost in seksualno moško zver. Burstynova dokazuje, da je erotičnost v športu neizogibna, ker so telesa istega spola v neprestanem homosocialnem stiku, to pa naravno sproža seksualne občutke. Dokazuje tudi, da se je ta seksualna radost vzpostavila, da bi še bolj odcepila moške od žensk in razvrednotila seksualno dejavnost: »Homoerotični športnik s svojo homofobično športno kulturo je postal skrajna družbena ikona moškosti.«12 Burstynova pravi, da je v dvajsetem stoletju prišlo po tej plati do takega porasta športnega mišičevja, da se je začelo moška telesa tržiti za moški pogled podobno kot ženska telesa. Tako so moška občinstva pridobila privilegij uživati tako v moškem mišičastem telesu kot tudi v ženskem seksapilnem telesu.13 Še več, obsedenost z moško seksualnostjo je bila pri obsežnejšem govorjenju o telesni kulturi njegov izraženi del. Mišičavost je znak naravne, pridobljene in falične moči. Moški pogled je bil vajen, da se prednostno osredotoča na ženske v podrejenih položajih, toda nekje v osemdesetih letih, če sledimo Burstynovi, je športno izoblikovano in seksualizirano moško telo dobilo osrednje mesto v potrošniškem oglaševanju.14 Homoerotično govorico pogosto uporabljajo trenerji, na primer v priljubljenem pozivu »Dejmo tiste fante zjebat!«.15 Podobne stvari dokazuje Brian Pronger, češ da je v samem temelju športa »prikriti svet homoerotičnosti«, kar sicer ne pomeni, da so vsi športniki homoseksualni, ampak da spolno ločevanje pri športu terja, da športniki in športnice izoblikujejo izjemno intimne vezi z istim spolom.16 S temi intenzivnimi vezmi pa pridejo na dan homofobična čustva, saj se športniki bojijo oznake, da so feminizirani ali da so se pripravljeni podrejati. Ključno je, končno, da so pri moškem športu v igri elementi homoerotike. Opozorila sem na nekaj teorij, ki se tičejo ozadja, zdaj pa gremo k bolj določnim argumentom, ki se tičejo moških kot športnikov, ki se slikajo goli, in k temu, zakaj je to lahko sporno.

ARGUMENT O POVZROČANJU ŠKODE IN DOSEGANJU IDEALOV

Mediji in tudi naslovnice priljubljenih moških revij, kakršna je Men’s Fitness and GQ, nas bombardirajo z novim idealnim moškim športnim

314  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST telesom. Kljub temu velja premisliti, ali je mogoče brez težav doseči idealizirano telo. Večina športnikov trenira dnevno po več ur in skozi nekaj let, da bi dosegla mišičasto postavo. Nekateri med njimi, zlasti tisti, ki se ukvarjajo s fitnesom, pa se morajo zateči k dopingu, da bi podprli razvoj popolnih in nabitih mišic. Menim, da se tu na realnost ne kaže navezovati z idealiziranjem, menim pa tudi, da česa takega ne more doseči vsak janez. Raziskava je pokazala, da se pri moških, ki se poskušajo prilagoditi moškemu telesnemu idealu in ga doseči, pogosto razvijejo mišična dismorfija17 (npr. leta 2000 je bilo s to diagnozo milijon moških) ali katere druge motnje v zvezi s telesno samopodobo ter prehranjevalne motnje. Jacobsen in Mazur v »Sexism and Sexuality in Advertising« (Seksizem in seksualnost v oglaševanju) trdita, da nam oglasi vsepovsod razglašajo, kaj pomeni biti poželenja vreden moški. Za moškega je to večslojno sporočilo: biti mora močan, bogat, samozavesten in športen. Po podatkih Akademije za lepotno kirurgijo imajo zdaj moški čez 7000 posegov na obrazu in 700.000 lepotnih operacij več kot pred desetimi leti, leta 1999 pa so moški porabili tri in pol milijarde dolarjev na moškem lepotnem trgu za različno blago – od posebnih mil za moške do proizvodov proti sivenju las.18 Razbohoteni sistem lepotnega tržišča drži oba spola v trdnem objemu, in medtem ko ta imperij raste, raste tudi želja povprečnega moškega, da bi bil videti kot tisti na naslovnicah. Ugotovitev, da so tako moški kot ženske postali sužnji lepotnega tržišča, je zato povsem na mestu. V reviji Playgirl je na primer povprečen moški maneken v zadnjih desetih letih za približno šest kilogramov lažji, ima pa čez deset kilogramov mišic več.19 Priznati je treba, da so moški pod velikim pritiskom, da bi postali podobni idealiziranemu telesu, kakršnega je zelo težko razviti. Možen ugovor proti tem dokazom o povzročanju škode in doseganju idealov bi bil, da bodo Men’s Fitness in druge revije in oglaševalske agencije, tudi če bi se športniki nehali slikati goli, še naprej postavljale v ospredje manekene športnega videza. Torej omejevanje in krčenje trga za športnike, ki bi pozirali goli, ne more ozdraviti pojava moških motenj telesne samopodobe, morda pa lahko ublaži ta pojav in pomeni korak v pravo smer. Pomembno je opomniti, da številni ljudje verjamejo, da se je v moški ideal vrnil suhec. Nekateri moški so opustili naskok na mišičasti torzo in široka ramena, prednost dajejo videzu, ki je vitek kot klicaj. Modna industrija je že začela kreirati in proizvajati bolj prilegajoče se in slogovno prirejene moške obleke in druga oblačila. Tu so že tudi

315  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST namigi, da idealno športno telo spominja bolj na kolesarja s Tour de France kot pa na nogometaša.20 Deset najprivlačnejših moških teles vključuje nogometnega čarovnika Davida Beckhama in kanadskega košarkaša Steva Nasha.21 Pred kratkim je v reviji, ki jo izdaja Ameriška psihološka zveza (APA), izšel članek, ki je primerjal, kaj ima 253 avstralskih moških obeh spolnih usmerjenosti za idealno telo, in ugotovil, da je zadnja beseda mode, da si hkrati vitek in mišično razvit.22 Homoseksualni moški pa imajo menda raje za spoznanje še bolj vitka in bolj mišičasta telesa. To težnjo si moramo zapomniti zaradi razpravljanja, ki se osredotoča na nerealistične moške telesne ideale.

STRAH PRED HOMOFOBIČNIMI ASOCIACIJAMI KOT ARGUMENT

Zanimivo je, da lahko naredimo neposredno primerjavo s športnicami, ki so se slikale gole. Med glavnimi vzgibi, da se športnice odločijo za golo fotografiranje, je, da se izkažejo kot heteroseksualne »seksi punce«, da bi se izognile stigmi lezbištva, ki je še prepogosto povezana s športnicami, ki se udejstvujejo v tradicionalno moških športih, kot so ragbi, boks ali hokej na ledu. Abboudovi komentarji, ki zadevajo njegovo razumevanje lastnega telesa in ponosa na lastne športne uspehe, so me zelo vznemirili. Omenil je, da obstaja stigmatizacija športnikov, češ da so homoseksualci: »Številni telovadci so privlačni fantje dobrega videza in mišično razviti, punce pa pridejo in vprašajo: ‘A si homič?’ Najprej se moraš legitimirati.«23 Morda je sprejemljivo dokazovati, da tako kot številne športnice tudi športniki verjamejo, da lahko s poziranjem za pornografske revije, kakršni sta Playboy in Playgirl, poudarijo in upravičijo svojo seksualnost. To je, kot da bi s prstom v oko pokazali, kako močno je homofobija razširjena v severnoameriškem športu. Francosko ragbijsko moštvo povzroča težave moji argumentaciji, zato bom o njih spregovorila, ko se bom lotila interpretacije fotografskih posnetkov.

PRIMERI GOLIH ŠPORTNIKOV

Kadar opazujemo fotografije golih športnikov, je pomembno priti do ugotovitve, da se po stopnji seksualizacije med seboj razlikujejo.

316  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Ključen je poudarek, da imamo opraviti s celo lestvico seksualnih popredmetenj. Ustvarila in uporabila sem »zvezno lestvico za oceno naraščajočega seksualnega popredmetenja«,24 da bi bolje pokazala metodologijo, ki jo uporabljam pri ocenjevanju posnetkov. To orodje za ocenjevanje pa pomaga tudi ponazoriti, kako se v posamičnih primerkih pojavljajo različne stopnje seksualnega popredmetenja. Martha Nussbaum25 pravi, da je popredmetenje izmuzljiv koncept, mogoče ga je videti tudi kot nekaj pozitivnega. Številni športniki, ki so pozirali goli, prav tako govorijo o pozitivnih posledicah. Morda fotografije niso značilni primerki pornografskih podob prav zaradi različnih stopenj seksualnega popredmetenja in težav, ki jih prinaša definiranje pornografije. Od tod potreba po lestvici popredmetenja. Njena zveznost pomaga ponazoriti različne stopnje seksualnega popredmetenja, ki je prisotno v primerih fotografij:

rahlo zmerno visoko seksualno popredmetenje seksualno popredmetenje seksualno popredmetenje

Visoko seksualno popredmetene fotografije eksplicitno upodabljajo moško telo. Natančneje, osredotočene so predvsem na območje moških spolnih organov. Identiteta moških kot športnikov, pa tudi kot oseb, je izbrisana tako, da postane povezana z genitalijami oziroma prepoznana zgolj kot območje njegovih genitalij. Tovrstni posnetki so namenjeni predvsem spodbujanju gledalčeve seksualnosti in pogledu na športnika kot na seksualni objekt, ki je dan na ogled opazovalčevemu spolnemu poželenju in ugodju. Na nasprotni strani pa je podoba le rahlo seksualno popredmetena, kadar so moški spolni organi zakriti. Zakrivajo jih športna oprema, drugi deli telesa in celo oblačila. Pomembno je omeniti različne poze, ki jih določata pogled in stopnja izpostavljenosti genitalij. Prav tako zanimivo je raziskovanje močnih faličnih simbolov, iluzijo erekcije ali vzburjenja. Dejanska velikost penisa je pogosto pretirano poudarjena z dodajanjem predmetov, na primer rastlin ali vrvi. Pri rahlo, a tudi pri visoko seksualno popredmeteni podobi se izraža poskus posredovanja seksualnega pomena, vendar pri prvi v mnogo manjši meri kot pri drugi. Zmerno seksualno popredmetena podoba je tista med obema skrajnostma. Poglavitni namen tovrstne podobe je vzburjati gledalko ali gledalca. Za razliko od nekoliko seksualno popredmetenih podob je območje genitalij lahko vidno, vendar ne s

317  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST tako eksplicitnim prikazovanjem kot pri visoko seksualno popredmetenih podobah. Razčlenimo najprej dve koledarski podobi francoske ragbijske reprezentance, ki ponazarjata homoerotični vidik moškega športa.26 Po letu 2005 so izdelali koledar in DVD s fotografijami golih športnikov. Na homoseksualnem tržišču v Severni Ameriki gre v prodajo kot sveže žemlje, vse gre sproti v promet in nič ne ostaja na zalogi. Te podobe zaradi objema z rokami in postavitve v savno oziroma tuširnico ocenjujem kot visoko seksualno popredmetene. Francosko moštvo si zasluži podrobnejšo analizo zaradi svoje seksualno erotične priljubljenosti, koledarskega trga in kulturne različnosti. Da je treba to moštvo še podrobneje raziskovati, potrjuje moje prepričanje, kako pomembno vlogo imajo kulturno pogojene interpretacije seksa in seksualnosti. Težko si je namreč predstavljati, da bi se v takih položajih dalo posneti kako severnoameriško moštvo, denimo hokejisti, saj vedo, da bi bile njihove fotografije namenjene severnoameriškim homoseksualcem. Severni Američani se ne počutijo udobno v lastni seksualnosti in izražajo precejšnjo homofobičnost. Primer zmerno seksualno popredmetene podobe je posnetek Američana K. C. Boutietta.27 Očitno je, da je njegov šport hitrostno drsanje. Športnikov obraz je zelo sproščen, nasmejan, in je videti razigrano. Omeniti velja, da se pogled gledalke ali gledalca lahko usmeri k območju športnikovih genitalij, kjer je v odvisnosti od športnikovega položaja in zvitega dresa dobro vidna izboklina. K zmerno seksualno popredmetenim podobam vključujem tudi fotografijo hokejista mladinca iz ZDA Reggija Berga.28 Menim, da športnikova drža v objemu slapa pomeni izbruh nečesa močnega in reprezentira orgazem. Fotografija je le ena od mnogih, ki jih je zaradi zaslužka posnelo moštvo hokejistov Florida Everblades. Na večini od njih nastopajo hokejisti v izzivalnih pozah brez majic. Zanimive so tudi tiste podobe, ki bi po svoji naravi lahko spadale med umetniške. Takšna je tudi ena od omenjenih koledarskih podob francoske ragbijske reprezentance.29 Poudariti je treba kontekst te podobe, kajti osnovni namen koledarja francoske ragbijske reprezentance ni, da bi bil na razpolago umetnostni skupnosti, ampak da vzburja občinstvo. Ob ugotovitvi, da območje genitalij ni izpostavljeno, mišičasta športnikova postava pa je postavljena v ospredje, bi rekla, da je ta posnetek nekoliko seksualiziran. Najbolj tvegan primerek fotografije, ki se mu da pripisati najvišjo stopnjo seksualizacije, pa je po mojem mnenju podoba športnika francoske ragbijske reprezentance,30 na kateri je območje športnikovih genitalij

318  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST izpostavljeno tako, da je viden vrhnji del penisa, druga polovica pa je vidna, čeprav je prekrita z mokro belo svilo. Športnikova drža prav tako predstavlja razkazovalni položaj z zelo razkrečenimi nogami. Kot primere poudarjanja območja genitalij in velikosti penisa z dodajanjem raznih primerjalnih predmetov navajam koledarsko fotografijo Justina Hodgesa, reprezentanta Avstralije v ragbiju, ki pozira ob kosu plavnega lesa,31 fotografijo avstralskega športnika, plavalca Michaela Klima,32 ki kljub prevladujoči temi na fotografiji ni ribič – ribe so tu pač zato, da poudarijo območje genitalij; lahko bi razvijali zamisel, da so ribe znano dobre plavalke, torej je bilo primerno Klima postaviti v tak kontekst –, ter fotografijo avstralskega reprezentanta v ragbiju Grega Birda,33 ki je prikazan na čolnu in mečka belo brisačo v rokah tako, da poudarja obseg in dolžino genitalij. Vse tri fotografije ocenjujem kot nekoliko seksualno popredmetene, s tem da bi v drugačnem kontekstu druga lahko imela umetniško vrednost. Ker pa je umeščena v tiskovino, namen katere je doseganje seksualnega odziva, ostaja nekoliko problematična. To pomeni, sklepam, da ima za seksualizacijo kontekst pomembno vlogo. Fotografija Michaela Witta34 je iz istega koledarja kot prejšnja Birdova. Tudi ta posnetek bi uvrstila med zmerno seksualno popredmetene primerke. Voda, ki brizga čez športnika, medtem ko se on prijema za svoje spolovilo, je videti precej erotično. Tudi izraz na obrazu – razprte ustnice in pogled, usmerjen naravnost v gledalčeve oči – prispeva k višji stopnji popredmetenja. Na zadnji fotografiji, ki sem jo vključila med vzorčne, je ameriški alpski smučar Bode Miller.35 Gol sicer ni, mislim pa, da je pomembno opozoriti, kako strateško je nastavljena steklenica šampanjca v trenutku izliva, ki na višini spolovila priča o določenih ravneh seksualizacije. Zato uvrščam to fotografijo med nekoliko seksualno popredmetene. Kritično velja ugotoviti, da ima slika lahko elemente seksualizacije, čeprav pripada bolj večinskemu toku in ne pomeni sestavine posebnega koledarja ali knjige z golimi podobami. Dalo bi se dokazovati, da utegnejo imeti slike, ki so bolj pretanjene glede na vzpostavljeni kontekst, skoraj večji vpliv, kot ga imajo tiste v zbirkah povsem golih podob.

SKLEP

Poskušala sem dokazovati, da se da športnika seksualizirati. Izkazalo se je, da pri športih, v katerih prevladujejo moški, seksualizacija lahko

319  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST dobi močno veljavo. Še vedno trdim, da je v poziranju golih športnikov nekaj problematičnega, čeprav sem načela šele zgornji sloj te tematike. Mislim pa, da je izkušnja seksualizacije drugačna kot pri športnicah, ki pozirajo gole. Obseg moči, ki jo imajo beli moški v Severni Ameriki, navaja na to, kako gledamo in tolmačimo fotografije. Čeprav morebiti športnike na njih seksualiziramo, jih še vedno spoštujemo in jih vidimo kot elitne športnike. Ne morem pa se odločiti za trditev, da se kaj podobnega pripeti tudi pri podobah golih športnic. Ne verjamem, da ima seksualizacija športnikov enako uničujoče učinke, kot jih lahko ima pri športnicah, kadar se slikajo gole. Zares pa mislim, da bi se morali bolj zamisliti nad ideali moškega telesa. Ostajam pri trajni občutljivosti glede telesnosti. Ne gre vedno za redukcijo moških na telo, ampak za to, kaj ta telesa izražajo. Ena od posledic je manj zadržana erotičnost. Ne glede na to pa verjamem, da je moška seksualizacija vredna nadaljnjega proučevanja. Pri tem lahko pogled skozi feministična očala pripomore pri osvetlitvi nabitih mišic in čutnih ustnic.

PREVEDEL LEV KREFT

OPOMBE

1 Dr. Charlene Weaving je profesorica na Univerzi Sv. Frančiška Ksaverija, Kanada. 2 V času priprave revije Borec za tisk interpretirane fotografije niso bile več (prosto) dostopne na nav. spletnih straneh, zato jih nismo mogli vključiti v postavitev. (Op. ur.) 3 Seksualizacija je redukcija in podreditev druge osebe ali samega sebe v goli predmet – objekt spolnega poželenja. Ker v slovenščini nisem našel boljšega izraza, ki bi bil obenem tudi razumljiv, sem obdržal termin »seksualizacija«. (Op. prev.) 4 Thomas Huang, »August 2004: Olympian Too Sexy for their Own Good«, 22. 8. 2004, spletne strani The NorthernStar.com, preverjene 1. 9. 2007. 5 Gene Wojciechowski, »Beard’s Decision to Bare All is either Brilliant Business of All Wet«, torek, 11. 6. 2007, spletne strani www.espn.com, preverjene 12. 6. 2007. 6 Susan Bordo, The Male Body: A New Look at Men in the Public and Private, Farrar, Strauss and Giroux, New York, 1999, str. 25. 7 Jim Provenzano, »Looking at Jocks: Nude Athletes are Fine. Just not in America«, Sport Complex, 30. 3. 2005. 8 Gre za okrožje univerz z najstarejšimi univerzitetnimi športnimi tekmovanji v ZDA, od koder še danes prihajajo številne zmagovalne ekipe, posameznice in posamezniki. (Op. prev.)

320  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 9 Med primeri sta tudi športnici Katie Vermuelen in Leliani Rios. Kanadska univerzitetna ženska ragbijska ekipa z univerz Mount Allison in Queen je posnela koledar z golimi fotografijami, da bi prišla do sredstev. 10 »An Ode to Melons and Nuts«, The Daly Chronicle, Dekalb (Illinois, ZDA), 14. 7. 1993, na spletu: www.geocities.com, preverjeno 15. 11. 2007. 11 Varda Burstyn, The Rites of Men: Manhood, Politics for the Culture of Sport, University of Toronto Press, Toronto, 1999, str. 97. 12 Prav tam, str. 102. 13 Prav tam, str. 95. Avtorica tu uporablja ameriški metafori »beefcake« za moško mišičasto postavo, postavljeno na ogled, in »cheesecake« za seksapilno žensko, prav tako postavljeno na ogled. (Op. prev.) 14 Prav tam, str. 218. 15 Prav tam, str. 215. 16 Prav tam, str. 51. 17 Mišična dismorfija je bolezen ljudi, ki so ves čas prepričani, da nimajo dovolj razvitih mišic, zato počnejo vse, kar je v njihovi moči in domišljiji, da bi si jih še povečali. (Op. prev.) 18 Amy Verner, »The Return of the Thin Man«, Globe and Mail, sobota, 28. 7. 2007. 19 M. F. Jacobson in L. A. Mazur, »Sexism and sexuality in advertising«, v: Marketing Madness: A Survival Guide for a Consumer Society, ur. M. F. Jacobson in L. A. Mazur, Westview Press, Boulder, 1995, str. 74–87. 20 Amy Verner, nav. delo. 21 Prav tam. 22 Deborah Schooler in L. Monique Ward, »Average Joes: Men’s Relationship with Media, Real Bodies, and Sexuality«, Psychology of Men and Masculinity, let. 7, 2006, št. 1, str. 28. 23 Jim Provenzano, »Looking at Jocks: Nude Athletes are Fine. Just not in America«, Sport Complex, 30. 3. 2005. 24 Poudariti je treba, da ne razlikujem med seksualizacijo in seksualnim popredmetenjem. 25 Martha C. Nussbaum, Sex and Social Justice, Oxford University Press, Oxford, 1999. 26 French Rugby Team Pictures, »Dieux DV Stage«, 2007, najdeno na povezavi http://www.ichatagay.com, 1. 9. 2007. 27 »Olympic Ice Speed Skater: KC Boutiette«, fotografija Ewouda Broeksma, www.skatelog.com/skaters, 15. 11. 2007. 28 »Reggie Berg. Florida Everblades«, 2006, www.seminakedhockeyplayers.com, 15. 4. 2006. 29 French Rugby Team Pictures, 2007. 30 Prav tam. 31 Naked Rugby League, koledar 2007/2008, fotograf Pedro Virgil, NV Productions, Sidney. 32 »Men of the Games: Michael Klim«, 2006, blog na spletnih straneh www.ryansqueerbent.blogspot. com/2006, 15. 11. 2007. 33 Nav. koledar Naked Rugby League. 34 Prav tam. 35 Evan Striker in Derek Strobe, »The Interactive Top 10 Celebrity List: The Men of March ‘06 Semi- Finals«, 2006, na spletu: www.gaywired.com, preverjeno 11. 11. 2007.

321  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 1 RADIM ŠIP

ŠPORTNI MITI IN MODERNA IDEOLOGIJA ŠPORTA

ŠPORTNI MITI (PROLOG)

Ko sem se začel v poklicnem življenju srečevati s pojmom kalokagathia, sem prvič opazil, da sem vstopil v polje, ki ga do konca obvladuje mit. Dokler sem bil aktiven športnik, o tem nisem slišal prav ničesar (igral sem nogomet), ko pa sem začel poučevati na Fakulteti za športne študije v Brnu, sem vsepovsod naletel na ta koncept. Iz dneva v dan neprenehoma odmeva v mojih ušesih »kalokagathia: harmonični razvoj duha in telesa …«. Načini izražanja te splošne floskule so mi vzbudili sumničavost, zato sem se odpravil po sledeh zgodovinskih in filozofskih okoliščin, ki so v petem in četrtem stoletju pred našim štetjem botrovale konceptu, in po sledeh sprememb, ki so prišle na dan v obdobju od osemnajstega do dvajsetega stoletja našega štetja. Kar sem odkril, me je osupnilo. K temu se bom vrnil v četrtem delu tega besedila, že tu pa bi navedel še en primer ustvarjanja mitov v športnem polju. Pred kratkim mi je prišla v roke knjiga Olimpijski mit o grški amaterski atletiki, ki jo je napisal filolog David C. Young. Ko je raziskoval antične olimpijske igre, katerih se je sprva lotil po uveljavljeni poti, je naletel na nekatere netočnosti v kanonskih prevodih pomembnih antičnih besedil iz devetnajstega stoletja. Tem napačnim prevodom so šli na roko nekateri napačni datumi, ki označujejo tako imenovane »negativne značilnosti olimpijad«. Razlikovanja med »zlato dobo olimpijskih iger« in »obdobjem propadanja olimpijad« se torej v antični zgodovini ne da utemeljiti, ampak gre za stvaritev avtorjev, kakršni so bili Gardner, Gardiner, Sjorex in Harris. Drug za drugim so ponavljali iste napačne prevode antičnih virov in

322  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST enake zgrešene letnice, ko naj bi se pojavljale »negativne poteze«.2 V takšnih okoliščinah je nastala povsem izkrivljena podoba o grškem športu, pa tudi o stari Grčiji nasploh. V petem delu besedila bom pokazal, da sta oba mita del celotnega korpusa tistih mitov, ki so izoblikovali naše, zahodno samorazumevanje v zadnjih tristo letih.

POMEN IN FUNKCIJE MITA

Ne bi rad veljal za razdiralca mitov, zato moram takoj omeniti, da je po mojem prepričanju mit zelo pomemben sociološki, psihološki in epistemološki koncept, saj ga ni koščka izkustva ali spoznanja, ki ne bi bil utemeljen ali ukoreninjen v kakem od organizirajočih okvirov, ki jih ponuja ta ali oni mit. Da bi to razložil, se bom naslonil na delo novejšega, dobro znanega poznavalca religije Russella T. McCutcheona, ki je za Vodiča po študiju religije pripravil geslo »Mit«, kjer ločuje med sedmimi splošnimi pojmovanji tega izraza: začenja s pojmovanjem mita kot predznanstvene razlage sveta, nadaljuje s pripovedmi o herojih ter razlago kolektivnega nezavednega tja do pojmovanja mita kot skrite resnice.3 Po tej razvrstitvi našteta pojmovanja podvrže kritiki in opozarja na njihovo neprimernost. Na koncu sledi poskus primernejše označitve mita, takšne, ki bi upoštevala vse pristope in izločila tiste definicije mita, ki krožno utemeljujejo same sebe. Za sklep ponudi novo definicijo, po kateri: 1. miti pomenijo običajna sredstva izoblikovanja in utemeljitve življenjskih in verovanjskih »svetov«; 2. miti ustvarjajo bolj to socialno realnost in ne nadomestne; 3. ljudje uporabljajo mite, da bi legitimirali lastno samopodobo.4

Upam, da lahko preprosteje pojasnim te značilnosti. Mit lahko razumemo kot temeljni sistem orientiranja v svetu. To oznako jemljem iz Waardenburgove knjige Bogovi od blizu, kjer se je nanašala na religijo. Prepričan pa sem, da je utemeljitev v kakem od mitov tisto, kar ima religija vedno skupnega z vsakim prepričanjem, ki uokvirja naše pristope k svetu. To je potem moja teorija: mit je skupni imenovalec religije ali pa, na primer, teorije resnice ali teorije o najboljši državi. Obrat od običajnih pomenov mita k temu novemu pojmovanju sistema orientacije v svetu preprečuje, da bi se omejili samo na nekatera pojavljanja mita. Onemogoča tudi omejevanje pojmovanja mita zgolj

323  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST na njegovo religijsko razsežnost, ali samo na socialno razsežnost, in tako naprej. Opremili smo se s pojmovanjem mita kot korpusa pripovednih, obrednih in spoznavnih sredstev (ali predpostavk), ki določajo, kako lahko upravljamo s svojim izkustvom, ali natančneje, kako lahko klasificiramo in uporabljamo izkustvo, da bi uvideli težavo in razrešili problematične situacije.

MIT IN MOJA UPORABA KONCEPTA

Tisti, ki me kritizirajo, mi zastavljajo pomembno vprašanje: zakaj uporabljam besedo »mit« namesto kake primernejše besede, denimo »aksiom« ali »predpostavka« ali »štartna točka«? To vprašanje je zelo zvito, saj namiguje na težavo, ki jo prinaša predhodna raba pojma, ki nas lahko zmede. Če bi se odrekli besedi »mit«, nas to staro breme besede ne bi več oviralo (npr. predznanstvene razlage našega sveta ali pripovedi o herojih, razlage kolektivnega nezavednega itn.). Kljub temu menim, da je besedo vredno uporabljati, saj vseh sedem pomenov, ki jih našteva McCutcheon, vključuje sledi tistega pomena, ki ga lahko grobo izrazimo z naslednjimi trditvami: miti vodijo človeško življenje; miti urejajo človeško življenje; miti vplivajo na človeško življenje. Imelo me je, da bi dodal še trditev »miti zapeljujejo ljudi«, pa je nisem. Glagol »zapeljevati« pomeni, da tisti, ki ga uporablja, zelo dobro pozna pravo pot in mi zato lahko reče: »Glej, bil si zapeljan s prave poti, stran od resnice.« Tovrstne izjave so zelo dobro orodje za izražanje globokih prepričanj. Vendar prav nič, ne v človeški izkušnji ne v človeškem jeziku, ne more igrati vloge večnega izdelovalca resnice. Z resnico ni lahko. Ko mi, na primer, dva velika češka filozofa in logika Materna in Kolář rečeta, da sem bil zapeljan s prave poti, ker ne verjamem v korespondenčno teorijo resnice, sam mislim obratno: Materna in Kolář sta zapeljana s prave poti, ker ne verjameta v pragmatično teorijo resnice. Korespondenčna teorija resnice izhaja iz zelo preprostega pogleda, da lahko pomen izjave (ali pomen zveze izjav) vzpostavimo glede na ustrezni del sveta, nato pa lahko pretehtavamo, kako si ustrezata. Po drugi plati pragmatična teorija resnice vznika iz predstave, da pomen neke izjave igra vlogo orodja, s katerim lahko počnemo nekaj, kar potrebujemo ali hočemo narediti. Čeprav sem pristaš pragmatične teorije, moram priznati, da nimamo »racionalnega« ali

324  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST »intelektualnega«5 instrumenta, ki bi nam pomagal izvedeti, katera od teorij je prava. (Morda z izjemo praktične koristnosti – toda ta spet ni »racionalni«, »intelektualni« instrument. Kot bomo videli v naslednjih poglavjih, je koristnost preveč povezana z našimi predsodki, zato ne dosega imenitne intelektualne neodvisnosti, v kakršno racionalisti še vedno verjamejo.) Kljub dejstvu, da za eno ali drugo nihče ne more podati razloga, je vsakdo, ki verjame v eno ali drugo teorijo, pod nadzorom posledic tistega pogleda, v katerega verjame. Racionalni nadzor nad temi pogledi (tako kot pri drugih preprostih predstavah, ki strukturirajo naše mišljenje in jim pravim »mit«) je silno omejen. Vrnimo se zdaj k mojemu primeru filozofskega razhajanja: Materna meni, da sem zelo čudaški, saj sem izkrivil eno od osnovnih pravil zdravega razuma – intuicijo, da je izjava Aristotel je bil filozof resnična, če obstaja katerikoli od možnih svetov, v katerem je v določenem času obstajal Aristotel in je imel istočasno lastnost »biti filozof«. Sam pa se po drugi strani trapim z vprašanjem, kako je mogoče, da tako razsoden človek, kot je Materna, ne uvidi, da je takšno pojasnilo zgolj semantična razlaga, nič pa ne pove o dejanski korespondenci med trditvijo in izsekom sveta. Ker sem bil nekoč pristaš pogleda, kakršnega zagovarja Materna, lahko zdaj vidim, kako privlačna utegne biti korespondenčna teorija. Pri tem problemu gre za zelo pomembno stvar. Razlog, da sem začel spoznavati slepe pege te teorije, niso bili kaki predhodni dvomi. Videl sem jih šele potem, ko sem se vprašal: zakaj trdijo Davidson, Quine in Sellars tako čudne stvari o korespondenci in spoznavanju? Poglejmo na ta problem z druge strani, z njihovega vidika. Toda videti to z druge strani pomeni sprejeti misel, da med subjektom in objektom spoznanja ni radikalne razpoke. Oba sta epistemični konstrukciji, ki se ne skladata z realnimi okoliščinami spoznavanja. Ko pa to sprejmemo, moramo vzeti v zakup tudi dejstvo, da v takem okviru ne more obstajati nikakršno večno zagotovilo resnice. Gledano po tej plati, so reči, ki jim realisti pravijo deli pravega sveta (pri realistih zagotovila resnice naših izjav), sestave naših verovanj, pri katerih še nismo našli razlogov za dvom. Če se vprašamo, kaj bi bil razlog, da vanje podvomimo, je treba na to vprašanje odgovoriti: ko nam spodleti v praksi; nezmožnost, da naredimo ali dosežemo, kar hočemo ali potrebujemo. V okviru, ki ga imamo pred seboj, za zdaj še ni ničesar takega. Naj povzamem poudarke, na katere sem hotel opozoriti s primerom razhajanja z Materno:

325  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 1. Obstaja zelo preprost okvir, ki nam omogoča, da dojamemo znatne dele naše sprva kaotične izkušnje. To prvotno strukturiranje vpliva na tisto, kar velja za razumno pri ljudeh, ki jim je določen okvir skupen (ni važno, ali namenoma ali ne). 2. Tem okvirom pravim »miti«, ker ne obstaja nobena razumska, povsem intelektualna procedura, ki bi nam povedala, kako naj kritiziramo ta okvir, ki nam pomaga urejati naše izkustvo. Ti okviri ali miti imajo izjemen vpliv na naše življenje. 3. Mit je mogoče kritizirati samo od zunaj, iz »sveta«, ki je ustrojen po nekem drugem mitu. (Slepo pego korespondenčne teorije sem lahko zagledal samo, če sem privzel Davidsonov koncept spoznanja z njegovim utemeljitvenim mitom o izvorni neločljivosti subjekta in objekta.) 4. Neodvisnega ozadja, ki bi nam lahko pomagalo odločiti, kateri od zoperstavljenih mitov je zares pravi, ni. Pri izbiri »pravega« mita (»prave« poti) nam lahko pomaga le praktični uspeh, vendar se moramo pri tem zavedati omejitve tega kriterija, saj je tisto, kar velja za uspeh, spet utemeljeno v istem ali kakem drugem mitu. 5. Najbolje, kar lahko storimo, je, da zavzamemo eksperimentalno držo do lastnega mišljenja. To pomeni, da bi morali zaustaviti napor, vložen v iskanje večne resnice, na katero so upali ljudje od Aristotelovih časov do danes. Zadnjega konteksta vseh stvari na svetu ne moremo najti, ne moremo najti tistega, čemur (po Nietzschejevem navdihu) rečem »Resnični Svet«. 6. Prejšnja, peta točka vodi k dejstvu, da noben od mitov ne obstaja v izločenosti. Naj se vrnem k mitu korespondenčne teorije resnice, da to pojasnim. Teorija bi ne imela smisla, če je ne bi podpirala zamisel, da obstajata dve korenito raznolični vrsti reči: vrsta a) – izjave ali duševna stanja ali neobdelane zaznave (ki jim pravim »a-reči«); in vrsta b) – realno obstoječe stvari, kakršne so oseba, notesnik, vojna, ljubezen in dejanski odnosi med temi stvarmi (ki jim pravim »b-reči«). Vrsta »b« je vzpostavljena tako, da priskrbuje vrsto potrjevalcev resnice za »a-reči«. Da bi to pojmovanje imeli za pomembno, pa moramo verjeti, da so »b-reči« absolutno neodvisne od nas in da hkrati obstaja možnost spoznavanja »b- reči« v njihovi pravi obliki. »Prava oblika« postavlja pred nas idejo bistva – nespremenljivih delov spremenljivih stvari. Mit esencializma pa nas – po isti osi – vodi k jedru zahodnega tipa mišljenja. Za ta način pa moramo nujno dojemati svet kot zgradbo iz trdnih, nespremenljivih opek (torej »delov prave realnosti« ali »stvari po sebi«). Ko bi se lahko odmaknili od te najširše slike, bi videli mit, ki je smešna projekcija otroške škatle opek v naš svet.6

326  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST NA SLEDI ENEGA OD NAŠIH ŠPORTNIH MITOV

Menim, da obstajajo trije poglavitni miti, ki določajo mitologijo modernega športa: mit o kalokagatiji, mit o »starogrškem amaterizmu« ter mit o »srednjeveškem preziru do športa in telesa«. Vsi skupaj nas usmerjajo: 1. s konstrukcijo »zgodovine« športa, ki vpliva na izbiro idealov in standardov; in 2. z utemeljitvijo dolžnosti, da se približamo tem idealom in standardom.

Ker tu ne gre za to, da bi o problemu pisal podrobno, se bom osredotočil zgolj na kalokagatijo. Pri tem pa nameravam izpostaviti splošno veljavno pot razčlenitve vseh omenjenih mitov in splošno pot osvetlitve njihovih ideoloških funkcij. Te kritičnosti ne uporabljam zato, da bi prišel na »pravo« pot, ampak zato, da bi prispeval k nastajanju novih mitov. Ti novi miti naj nam pomagajo razumeti sodobne športe bolje od starih.

Kalokagatija in mi »moderneži«

Ko sestopimo k antičnim koreninam kalokagatije, ugotovimo, da ideal tam ni enak tistemu, na kar običajno mislimo, ko izrekamo to besedo.7 Prvo vrnitev k antičnemu športnemu idealu zaznamo ob koncu srednjega veka in v renesansi (npr. pri šoli za »mlade krščanske gospode«, ki se je imenovala »Hiša radosti« in jo je ustanovil italijanski humanist Vittorino da Feltre). Slavilno govorico o tem idealu pa lahko slišimo od zadnje tretjine osemnajstega stoletja, ko so ljudje kot Besadow ali Gutsmuths poskušali izboljšati moderne izobraževalne ustanove. Ko preverjamo vire »vnovičnega ovrednotenja« kalokagatije v osemnajstem in devetnajstem stoletju, z lahkoto ugotovimo, da je ta ideal mnogo bolj moderna tvorba kot pa proizvod antičnega mišljenja. Osredotočimo se na Gutsmuthsov primer. Antične gimnastične ideale je imel v čislih, ker je hotel v šolo uvesti sistematično telesno vzgojo. Zato je obudil besedo »gimnastika«. Celo v svoji Gimnastiki za otroke je klical na pomoč mrtve starodavne Grke: »Imenitno ljudstvo! Napotili ste nas k Eliziju, toda vaš odgovor na vprašanje razmerja med telesom in dušo je še danes živ in večen.«8 Vprašati se moramo, kaj je bilo Gutsmuthsu bližje pri roki, ko se je loteval obnove antičnih idealov. Na

327  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST to je odgovoril v spominih: »Kar sem izkopal iz izvornega raztresenega tovora, iz zgodovinskih ostankov zgodnje in pozne antike, do česar sem prišel z razmišljanjem ali po naključju, je bilo oživljeno (v mestu Schnefenthal9) po posamičnih kosih in z radostnim preizkušanjem. In tako se poglavitna naloga pomnoži in razpade v nove oblike, naloge in pravila, ki so zrasla iz težavnega sledenja.«10 Pomembno je biti pozoren na besednjak, ki ga je Gutsmuths uporabil: »kopal« je svoje informacije iz »raztresenega tovora«, iz »zgodovinskih ostankov«, do česar je prišel »z razmišljanjem« in celo »po naključju«; telo novega gimnastičnega sistema je bilo »oživljeno po posamičnih kosih« in »poglavitna naloga se pomnoži in razpade v nove oblike, naloge in pravila«, in tako naprej. Ves njegov besedni aparat ne kaže na to, da bi se Gutsmuths lotil oživljanja nekdaj obstoječega vzorca, ampak je svojega lastnega ustvaril iz zgodovinskega »raztresenega tovora« in »ostankov«. Če pa preiščemo zgodovinski kontekst njegovega dela od blizu, hitro ugotovimo, da tam ni najti kakih globokih historičnih raziskav izvirnih antičnih besedil. Gutsmuths je moral razrešiti probleme, s katerimi se je soočal (probleme takratnega zastarelega izobraževalnega sistema), na nov, razsvetljenski način, medtem ko so antični primeri bili le mimobežni navdih. Njegov gimnastični sistem se je zelo razlikoval od grškega peteroboja ali kakih drugih grških disciplin. Preskakovanje ovir s konji je imelo pri njem na primer zelo pomembno vlogo (Jahn je to potezo v kasnejšem nemškem sistemu še bolj poudaril), kar je povzročilo, da je beseda »gimnastika« dobila drugačen pomen, kot ga je imela v antiki. Bila je ostanek, a ne iz antičnih časov, ampak srednjeveških viteških vaj, in zahvaljujoč temu ostanku lahko danes vadimo na konju z ročaji, preskok, na kozi, bradlji in na dvovišinski bradlji. Enak, zgolj površni navdih najdemo tudi, če se osredotočimo na mit o »grškem amaterizmu«. V knjigi Olimpijski mit o grškem amaterskem športu je Young pokazal, kako je niz slaviteljev grških olimpijskih iger (od Mahaffyja prek Gargnerja, Shoreyja in Gardinerja do Harrisa) zelo površno obravnaval antična besedila. Shorey, denimo, za predhodniki ponavlja spremenjen izvirni pomen pri odlomkih iz Pindarjevih pesmi, ko so hvalnice olimpijskim zmagovalcem pomešali z drugimi pesmimi na druge teme ter spremenili celotno datacijo. Da bi podčrtal propad, ki ga je na stadione prinesla zamenjava »amaterjev« s »profesionalci«, ki je s tem povzročila razkroj grških športov, je Shorey navedel šest

328  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST primerov tega postpindarskega propadanja olimpijskih iger in grških športov. Skliceval se je na moške, »ki so dosegli zmago zato, 1) ker so lomili prste nasprotnikov, ali 2) ker so nasprotnika na kak drug način poškodovali ipd., 3) ker so lahko požrli večjo količino svežega mesa, 4) ker so nasprotniku počile nabrekle žile na obrveh, 5) ker so lahko dvignili več volov, 6) ker so lahko stali na vpregi v polnem teku – skratka, gre za tip moškega, katerega odbijajoče otrple poteze so ohranjene v poznorimskih kipih športnikov.«11 Ta odlomek Young komentira takole: »Še slabše so Shoreyjeve strahotno zgrešene datacije, vsaka od njih najmanj za petsto let zgrešena [...] točke ena, dva in pet so zgodbe, ki so jih pripovedovali različni športniki iz arhaičnega in klasičnega grškega obdobja [...] Točke tri, štiri in pet pa niso pripovedi o športnikih po ‘kratkem cvetu’ pindarskega ‘amaterja’ v petem stoletju. Bolj velja, da gre za junaška dejanja, pripisana Milonu iz šestega stoletja pred našim štetjem, rokoborcu, ki je osvojil številne olimpijske vence, še preden se je Pindar sploh rodil [...]«12 Vrnimo se k mitu o kalokagatiji. V prej omenjenem Gutsmuthsovem poglavitnem delu Gimnastika za mladino opazimo še eno potezo, ki je nismo vajeni povezovati s tem mitom, pa čeprav je v antičnih gimnazijah bila prisotna. Na tem mestu je Gutsmuths natančno pojasnil, kako naj »gimnast« – človek, ki nadzoruje in vodi gimnastične vaje v telovadnici – nadzoruje svoje varovance: »Varovanci se postrojijo v enakih razmakih, po en korak drug od drugega, in se izprsijo z rokami ob telesu. Gimnast ukaže: ‘V vrsto! Izkorak!’, in varovanci začno vaditi v popolnoma enakomernem ritmu.«13 Ta pravila vadbe niso zgolj tiste vrste, ki smo je vajeni pri športnih igrah, ampak so značilna za vojaške vaje. Tu imamo opravka z disciplinarnim nadzorom, ki neprestano zahteva razpored in vidnost z vseh gledišč za vsako dejavnost: skozi čas preizkušen sistem, ki omogoča, da imajo nadzorniki množico ves čas na očeh. Vpliv militarizma je znaten tudi pri humanističnih ustanovah osemnajstega in devetnajstega stoletja, h katerim je pripadal tudi Gutsmuthsov Philantropinum. Kot dokazuje Foucault, še zlasti v Nadzorovanju in kaznovanju, je ta način upravljanja iz vojaške rabe prešel v zapore, a ne le tja, ampak tudi v bolnišnice in izobraževalne ustanove. Za razliko od Foucaulta pa ne trdim, da se je ta način pojavil zgolj v zgodnjem obdobju modernosti. Kot smo lahko opazili, gre za orodje, ki so ga uporabljali v antični Grčiji, verjetno pa tudi prej, tja do davnih časov. Telesna kultura je odtlej ves čas v tesnem stiku z vojaškim življenjem

329  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST in njegovimi vrednotami. To dejstvo nam pomaga razumeti, zakaj so bili Gutsmuthsovi in Pestalozzijevi ideali uravnoteženega izobraževanja duha in telesa zastavljeni tako sploščeno in uporabljeni pri razvoju telesne vzgoje v vojaških ustanovah, v evropskih državah devetnajstega stoletja pa pri uvajanju nacionalnega načela. Pomembni pristaši Pestalozzijevih naukov so postali vaditelji telesne priprave v vojaških ustanovah, na primer: španski oficir Amoros v Franciji, švicarski Phokion Heinrich Clias v Veliki Britaniji, Peter Henrik Ling pa je izoblikoval in dodelal svoj dobro znani gimnastični sistem, ko je bil na vojaški akademiji v Carlsbergu na Švedskem.14 Na drugi strani sta v začetku devetnajstega stoletja Friedrich Ludwig Jahn in Friedrich Friesen ustanovila nemško nacionalno gimnastično gibanje ter z njim diskretno, a uspešno militarizirala Nemce. S tem sta prispevala k porazu Napoleonovih vojská. Nekaj let zatem se je gibanje razcepilo na različne gimnastične smeri, vse pa so ohranile ideološko pogojen program: eno od njih so ustanovili konzervativni nacionalisti, drugo socialistični internacionalisti, tretja skupina pa je pripadala »demokratičnim vrednotam«, in tako naprej. Osamljeni Eulerjev ugovor, da so gimnastična gibanja preveč spolitizirana, ni naletel na odmev.15 Na enako načelo oblikovanja lastne nacije in boja za njen značaj naletimo pri čeških gibanjih – na eni strani imamo Sokola, na drugi pa Orla, ki je bil katoliški odziv na svobodomiselno in delno protestantsko ozadje sokolskega gibanja.

FILOZOFSKO DELO Z MITOM

Upam, da sem pokazal, da v modernosti ni mogoče najti niti enega pravega primera mita o kalokagatiji, ne da bi se ga držale še kake druge, pogosto dvomljive poteze. Videti je, da mit obstaja zato, da bi ljudi napolnil z energijo, ki je potrebna za številne druge smotre – za vojaško pripravljenost ali za upravičevanje družbene razslojenosti ali za oblikovanje novega družbenega vezivnega tkiva. Če bi obstajal kak popoln človek devetnajstega stoletja, vzgojen v skladu z idealom kalokagatije, bi bil na ta način vzgojen zato, da bi lahko opravljal vojaško službo, ali pa zato, da bi se potrdila njegova družbena, rasna ali nacionalna superiornost. Dvomljive poteze pa same po sebi niso nekaj napačnega. Miti so pogosto dvomljivi, ker nas z njimi poučujejo oblikovalci mitov tako, da

330  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST bi videli le njihovo svetlejšo plat. Res je, da sokolsko gibanje, na primer, ostaja eno najneverjetnejših gibanj češke zgodovine, saj mu dolgujemo veliko stvari, med drugim obilno mrežo amaterskih gledališč, ki so se skupaj z ustanavljanjem sokolskih društev razpasla po vsej deželi. Kljub temu pa je imel Sokol močen nacionalistični naboj in je prispeval k socialnemu razkolu v tradicionalnih čeških katoliških vaseh ter k trenjem v večkulturnih velikih mestih ob koncu devetnajstega in v začetku dvajsetega stoletja. Če se pogovarjamo pošteno, moramo hitro dodati, da so češki intelektualci delovali v napetem ozračju nove evropske preureditve in seveda pod pritiskom uspešnega nemškega gimnastičnega gibanja, ki je podpiralo in poenotilo nemško skupnost na češkem ozemlju. Kar bi rad s tem začrtal, je, da se moramo naučiti zastavljati prava vprašanja oziroma videti mit v njegovem celotnem kontekstu. V knjigi o modernih in antičnih športnih amaterjih Younga pozneje skrbi, ali sta taka človeka kot Shorey in Gardiner ta mit ustvarila namenoma ali le zaradi neznanja, in opozarja na številne predpostavke in predsodke (npr. na predsodek britanske aristokracije o »degeneriranem profesionalizmu delavskega športa« ali na ameriški rasistični predsodek), ki so botrovali rojstvu mita. Kljub temu ne odgovori na lastno vprašanje. Mislim pa, da se je bolje vprašati: »Zakaj nastane mit? Kdo ga vzpostavlja? V kakšnih okoliščinah se rojeva? Za kaj je uporaben?« V tretjem delu sem zapisal, da v izolaciji noben mit ne preživi in da miti oblikujejo grozde neodvisnih vplivov. To drži po mojem tudi v primeru modernih zahodnih športnih mitov. Kot smo videli, so Evropejci spet začeli obujati antične grške gimnazije in kalokagatijo ob koncu osemnajstega in v devetnajstem stoletju. Zakaj pa je ta koncept za sedemnajst stoletij zaspal in čemu se je prebudil v zadnji tretjini osemnajstega stoletja? Kaj se je pripetilo v tedanji Evropi? Gre za obdobje velikih zgodovinskih sprememb. Industrijska revolucija je začela vplivati na življenje milijonov ljudi. Tradicionalna družba je bila načeta, začela se je oblikovati nova, moderna družba. V Evropi so se začeli rojevati novi družbeni razredi: aristokracija, ki se je preoblikovala in razširila z najbogatejšimi trgovci in pomembnimi uradniki, mestni živelj, ki se je trudil doseči čedalje več politične moči, in nemočno delavstvo, ki je naseljevalo siromašne mestne četrti. Med devetnajstim stoletjem je prebivalstvo v Evropi naraslo s 187 milijonov na 401 milijon.16 Potrebna je bila zgradba nove družbe, ker sta bili načeti solidarnost in socialna kohezivnost. Nacionalizem se je izkazal

331  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST kot zelo dobro orodje za ta namen. Nacije so v tem času po vsej Evropi naredile svoje meje vidne in se opredeljevale po nasprotju z drugimi nacijami, s pomočjo lastnih »nacionalnih« epov, pravljic in dejanj častitljivih nacionalnih herojev. Začele so določati nacionalne vrline in slabosti, njihovo zgodovinsko poslanstvo in tako naprej. Videti je, da je nacionalizem evropski odgovor na globoko spremembo v družbeni strukturi. Vendar proces preobrazbe ni bil lahek. Kljub napetostim med nacijami, kljub njihovim vojnam in razlikovanju se je pojavila tudi potreba po določitvi skupne evropske identitete. Ta identiteta bi lahko pripomogla pri razločevanju razvitih privilegiranih evropskih nacij od primitivnih in neciviliziranih družb, ki so živele na drugih koncih sveta. V času kolonializma je bila to zelo pomembna stvar. Antični časi pa so lahko ponudili nekaj pripovedi, primerov in idealov. Nekatere od njih velja omeniti: 1. grška racionalnost in zmernost (areté); 2. rimsko pravo in zmožnost vladati obsežnim tujim ozemljem; in 3. v grščino prevedeno hebrejsko sporočilo linearnega časa (v obeh inačicah, teistični in razsvetljenski).

Sodobni španski zgodovinar Joseph Fontana je napisal nekaj kratkih vrstic o tem procesu in izpostavil dejanske podobnosti med antičnim in modernim mitotvorstvom: »Ta koncept izvira iz samopodobe, ki so si jo Grki ustvarili, ko so se ogledovali v izkrivljenem zrcalu aziatskega barbara kot protibitja, ki so ga zbrkljali skupaj namenoma, da bi jim služil kot nasprotni primer, obenem pa so postavili na noge pripovedko, ki je legitimizirala njihovo identiteto. To identiteto so Evropejci osemnajstega in devetnajstega stoletja uporabili, ko so se poskušali identificirati v nasprotju s ‘primitivci’ in ‘divjaki’. V Prusiji in Veliki Britaniji so se odločili, da bodo izobraževanje naslonili na študij antičnih časov in s tem dokazali, da je splet družbenih vrednot, ki obvladuje družbo tistega časa, dediščina idealiziranih Grkov.«17 Na Slovaškem, tako kot po skoraj vsej Evropi in deloma tudi v Severni Ameriki, je bil ta vpliv očiten. Tovrstno navdušenje nad grštvom je bilo vidno skoraj v vsem, kar se je pojavilo v devetnajstem in prvi polovici dvajsetega stoletja. Nanj naletimo tako v uradnih dokumentih kot v romanih uspešnicah. Za pokušino prisluhnimo nekaj stavkom, ki jih je izrekel Lord Henry, zapeljivi junak Wildove Slike Doriana Graya: »In vendar [...] mislim, da če bi en sam človek živel svoje življenje polno in dokončno, če bi izoblikoval vsak svoj občutek, izrazil vsako misel,

332  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST uresničil sleherne sanje – mislim, da bi s tem pridobil svet takšno novo radost, da bi pozabili na vse srednjeveške bolezni in se vrnili k helenskemu idealu [...]«18 V teh stavkih lahko zaslišimo enega od vodilnih motivov modernega zahodnega mita, tistega, ki povezuje vse ostale mite in jih spaja v kompleksno zvezo. Ta lajna se glasi: srednji vek pomeni bolezensko stanje, antični časi pa poln razvoj človeških zmožnosti. Druge verze te pesmi je podčrtal Fontana, ki smo ga zgoraj že navedli: smo nasledniki teh zlatih časov, kar dokazujemo z uravnoteženostjo ter razvojem duha in telesa – torej smo poklicani za vladarje ali vlogo blagohotnega Velikega Brata, ki vas, divjake, poučuje o najboljšem načinu življenja in mišljenja. Prepričan sem, da vam to tako kot meni zveni: čudaško in neokusno. Prav zato, si mislim, smo prerasli to kulturno okolje, saj nas naš globalizirajoči svet sili misliti drugače. Toda v športnih vedah nam še vedno žebrajo mite, ki so zrasli v starem in že preseženem modernem času devetnajstega stoletja. Moramo jih odpraviti in ustvariti nove. Kot trdim v tretjem poglavju, iz lastnih mitov ne moremo nikoli povsem izstopiti in po tej poti priti do večne resnice. Lahko pa še vedno naredimo veliko dobrega na področju naše vede. Denimo, lahko razostrimo mejno črto, postavljeno med grške športnike in rimske gladiatorje. Tega se ne bi smeli lotiti zato, da bi oboje razglasili za pojav istovrstnih zabavljačev množic, ampak zato, da bi poudarili podobnosti: izvirno so imeli eni in drugi obredno vlogo; za oboje je veljalo, da so deležni dotika bogov; oboji naj bi to naklonjenost bogov dokazali tako, da zmagajo v tekmi; oboji so bili v središču javne pozornosti; oboji so predstavljali sredstvo, s pomočjo katerega so se množice srečevale s svetim; oboji so skozi čas spremenili svoj značaj. V krogotoku gladiatorjevega življenja lahko prepoznamo globoko filozofijo posameznikove stoiške svobode,19 v športnikovih zmagah pri Grkih pa ne vidimo le nesebične radosti tekmovanja. »Res je,« na primer, »da so tisti, ki so odločali na olimpijskih igrah, lahko podelili zmagovitim športnikom krono iz oljčnih listov, ničesar drugega«, toda tako je bilo »zato, ker so jih njihova lastna mesta zasula z bogatimi nagradami«. Včasih so zmagovalci prejeli vsoto, ki bi ustrezala štirinajstim letnim plačam.20 Če torej izostrimo mejno črto, bomo morda zaznali nekaj potez, ki so nas zahodnjake spremljale tisoč let: na eni strani nenavadno stremljenje k posameznikovemu uspehu in k temu, da bi postali vidni, na drugi strani

333  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST želja množic občinstva po herojih, ki lahko naredijo, česar one ne zmorejo. Morda bodo take prepoznane poteze pomagale, da bomo bolje razumeli, zakaj so si realnost sodobnih športov in naši ideali tako zelo vsaksebi.

PREVEDEL LEV KREFT

OPOMBE

1 Dr. Radim Šip je profesor na Fakulteti za študij športa, Masarykova univerza v Brnu, Češka republika. 2 D. C. Young, The Olympic Myth of Greek Amateur Athletics, Ares Publishers, Chicago, 1984, str. 7–103. 3 R. T. McCutcheon, »Myth«, v: Guide to the Study of Religion, ur. W. Braun in R. T. McCutcheon, Cassell, London, 2000, str. 193–197. 4 Prav tam, str. 200. 5 Oba izraza uporabljam tradicionalno racionalistično. Pragmatična literatura obravnava ti dve besedi drugače. Inteligentno dejanje, na primer, je dejanje, ki ljudi vodi k zaželeni ali potrebni dobrini. Inteligentnost dejanja se potrdi v praksi, svoji koristnosti v najširšem pomenu besede, in ni vezana le na zmožnost »intelektualnega« mišljenja. 6 V tem delu dolgujem številne izboljšave kritičnim pripombam Alexa Kremerja. 7 Glej Radim Šip, »Kalokagathia jako ideál?«, v: Kalokagathia – ideál nebo flatus vocis?, ur. Radim Šip, Masaryk University Press, Brno, 2007, str. 8–23. 8 Nav. po V. Olivová, Lidéa hry. Historická geneze sportu, Olympia, Praga, 1979, str. 471. 9 V Schnefenthalu je Gutsmuths služboval kot učitelj. 10 Nav. po V. Olivová, nav. delo, str. 471. 11 Nav. po D. C. Young, The Olympic Myth of Greek Amateur Athletics, str. 9. 12 Prav tam, str. 10–11. 13 Nav. po V. Olivová, nav. delo, str. 471. 14 Prim. V. Olivová, nav. delo, str. 497–499. 15 Prim. J. Perútka idr., Dejiny telesnej kulturi, SPN, Bratislava, 1985, str. 78. 16 Prim. V. Olivová, nav. delo, str. 495. 17 J. Fontana, Evropa před zrcadlem, NLN, Praga, 2001, str. 8–9. 18 Oscar Wilde, Slika Doriana Graya, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1996, str. 23. 19 H. L. Reid, »Was the Roman Gladiator an Athlete?«, Journal of Philosophy of Sport, let. 33, 2006, št. 1, str. 37–49. 20 D. C. Young, nav. delo, str. 128–129.

334  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 335  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 336  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ODMEVI IN OCENE TEA HVALA NEDUALISTIČNA MISEL  EVE KOSOFSKY SEDGWICK PARANOIDNO BRANJE IN REPARATIVNO BRANJE OZIROMA: TAKO ZELO SI PARANOIČEN, DA SI VERJETNO MISLIŠ, DA JE TA ESEJ O TEBI  MAJDA MENCINGER TUJOST  TOMAŽ HERGA RAZMIŠLJANJE NEKEGA ANTI-FILOZOFA, SHIZOANALITIKA IN PRIJATELJA KONCEPTOV  MOJCA PUNCER BRATJE IN SESTRE – SPROSTIMO SE!  LIDIJA RADOJEVIĆ GLASBENA KUHINJA ALI SREDSTVO, KI JE PREPREČILO SAMOMOR DRUŽBE

337  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST EVE KOSOFSKY SEDGWICK DOTIK OBČUTKA: AFEKT, PEDAGOGIKA, PERFORMATIVNOST Prevod Tanja Velagić, spremna beseda Marina Gržinić, Zavod Emanat, zbirka Prehodi, Ljubljana, 2007

338  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST TEA HVALA

NEDUALISTIČNA MISEL

EVE KOSOFSKY SEDGWICK: DOTIK OBČUTKA

Eve Kosofsky Sedgwick poleg Judith Butler velja za najvplivnejšo ameriško teoretičarko s področja queer teorije. Obe avtorici sta leta 1990 nastopili proti esencialističnim teoretskim obravnavam spolov in spolnih usmeritev: prva v še neprevedeni literarni študiji Epistemology of the Closet, druga pa v delu Težave s spolom, ki je v prevodu Suzane Tratnik izšlo leta 2001. V ta namen sta se obe avtorici naslonili na poststrukturalizem, posebej derridajevsko dekonstrukcijo, Foucaultova zgodnejša dela in prvi del Zgodovine seksualnosti, nelacanovsko psihoanalizo in Austinovo (lahko bi rekli tudi Škrabčevo) teorijo o govornih dejanjih ali performativih. Judith Butler je v Težavah s spolom koncept performativnosti iz specifičnih govornih dejanj prenesla na kategorije biološkega spola, družbenega spola in seksualnosti, rekoč, da jih naturalizira šele vztrajno ponavljanje ali uprizarjanje stiliziranih telesnih dejanj – tistih, ki so znotraj regulativnih diskurzov dovoljena, ker pričajo o koherentnosti omenjenih kategorij, denimo o domnevnem sovpadanju ženskega telesa z ženstveno vlogo in heteroseksualnostjo. Predvsem v zunajakademskih krogih je njena teza naletela na veliko odobravanje, saj je z navajanjem primerov parodičnega uprizarjanja spolov iz ameriške lezbične in gejevske kulture spodbudila navdušene interpretacije, ki so zanemarile njen foucaultovski uvid. Teorijo o »uprizarjanju spolov« so pogosto razumeli potrošniško: kot zagovor poljubne zamenljivosti »fluidnih« spolnih identitet in seksualnih praks, katerih po tej utopični razlagi

339  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ne omejuje niti umeščenost posameznika v eno samo telo niti vpetost v heteronormativni sistem (samo)nadziranja in kaznovanja tistih »čudakov«, ki si domišljajo, da se nadzoru lahko izognejo. Judith Butler je tovrstna branja zavrnila v študiji z zgovornim naslovom Bodies That Matter: On the Discursive Limits of »Sex« (1993). Enako zgovorno je dejstvo, da v kasnejših delih performativnosti ni povezala s spoli in seksualnostjo, temveč je koncept vrnila tja, od koder je prišel: v jezikoslovje. Eve Kosofsky Sedgwick je v literarni študiji Epistemology of the Closet jezik in govorico razumela kot primarni teren za protiesencialistično raziskovanje zaradi njunega vpliva na zunajbesedilno, materialno resničnost, študijo pa lahko beremo kot »dopolnilo« k prvemu delu Foucaultove Zgodovine seksualnosti, saj avtorica iz ameriške in evropske literature fin de sieclaizlušči epistemologijo »klozeta« ali skrivanja, ki je veljala vsaj do Stonewalla: torej načine, kako so se lezbijke in geji medsebojno prepoznavali, še preden je obstajala možnost – in politika – javnega razkritja. Nadaljuje, da je neizprosna ločnica med skrivanjem in razkritjem odgovorna za izmuzljivost oznake »homoseksualnost«, ki nikoli ni bila enosmiselna, ker izbira istospolnega objekta po eni strani označuje prehajanje med spoli, po drugi strani pa odseva separatistični impulz, ki obstaja znotraj vsakega posameznega družbenega spola in ni vedno povezan s političnim separatizmom. Enako velja za opredeljevanja razlik med homoseksualnostjo in heteroseksualnostjo: po eni strani, ugotavlja Eve K. Sedgwick, velja, da opredelitev zadeva samo omejeno, specifično in bolj ali manj nespremenljivo manjšino, po drugi strani pa definicija vpliva na cel spekter ljudi in njihovih seksualnih praks – ne nazadnje vseh tistih, ki se »skrivajo« za oznako »heteroseksualnost«. Študijo sklene z nedualističnim sklepom: ne opredeli se za to ali ono definicijo, temveč vztraja pri tem, da se mora anglo-ameriški kulturni prostor soočiti z vsemi omenjenimi opredelitvami, saj pogojujejo tako razumevanje seksualnosti kot drugih identitetnih kategorij, ki so prav tako ujete v dvo(s)polno logiko izključujočih nasprotij. Tudi študija Epistemology of the Closet je na buren odziv naletela predvsem zunaj akademskega sveta. Njen jezik, tako kot jezik Težav s spolom, je težko dostopen in zato je dovzeten za vrsto interpretacij, ki bolj ali manj odstopajo od želene. Ker je Eve K. Sedgwick epistemologijo skrivanja navezala na konkreten kontekst in specifično skupnost, je njeno razumevanje performativnosti vseeno sprožilo manj

340  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST utopične posplošitve kot delo Judith Butler. A ne glede na avtoričino namero lahko rečemo, da je tako delo Eve K. Sedgwick kot delo Judith Butler v tistem delu ameriškega gibanja LGBTIQ, ki je posvojilo nekoč slabšalni izraz »queer« kot zase primernejšo, v političnem smislu pa eksplicitno levo opredelitev, naletelo na odobravanje, ker je nastopilo proti esencializmom, si prizadevalo za dekonstrukcijo dualizmov, vpetih v falogocentrično vednost, in zagovarjalo spolno in seksualno raznolikost ter igrivosti kot potencialno učinkoviti orodji za aktiviste, ki želijo opustiti politiko identitet in graditi politiko solidarnosti ali multitud. Po drugi strani je izjemna popularizacija queer teorije v družbah poznega kapitalizma sovpadla s pospešenim proizvajanjem kupljivih identitet. V tem ironičnem zasuku jo je danes dejansko mogoče razumeti kot novo legitimacijo identitetnih politik. Teresa de Laurentis se je terminu kmalu odpovedala prav zaradi takojšnjega »mainstreaminga«, v Evropi pa feministične teoretičarke, ki prav tako izhajajo iz poststrukturalizma (denimo Rosi Braidotti), queer teoriji odrekajo status teorije, saj menijo, da nima izdelane metodologije in lastnih konceptov. Še več, omenjeni deli Judith Butler in Eve K. Sedgwick bi zaman iskali na seznamih literature, predpisane za študije spolov na evropskih univerzah, čeprav je njun vpliv mogoče zaznati posredno: v dejstvu, da se feministična teorija v zadnjem desetletju ukvarja predvsem s telesom; z utelešanjem spolne razlike in umeščenostjo teles v prostor in čas, od koder izpeljuje možnosti in omejitve subjektivitet, ki se, tako kot queerovske identitete, ozirajo k politiki solidarnosti. Študiji Epistemology of the Closet je sledila knjiga Tendencies (1993), v kateri je Eve K. Sedgwick izraz »queer« opredelila kot »pojem, ki se med drugim lahko nanaša na razprto mrežo možnosti, vrzeli, prekrivanj, neubranosti in sozvočij, spodrsljajev in pomenskih presežkov takrat, ko konstitutivni elementi nekega spola, neke seksualnosti ne ustrezajo (ali ne morejo ustrezati) enosmiselni označitvi«. Če dodam, da je avtorica to ohlapno definicijo umestila v hibridno »fiktokritiško« pisavo, v kateri se kritiški diskurz prepleta z literarnim in avtobiografskim, teoretsko pa črpa iz kritične in literarne teorije, psihoanalize (teorije objektnih odnosov Melanie Klein), lingvistike (Austinove teorije govornih dejanj), psihologije (Tomkinsove teorije afektov) in foucaultovske »hermenevtike sumničenja« (ter iz angleških prevodov in interpretacij budističnih besedil), je mogoče razumeti, zakaj njeno delo velja

341  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST za dober primer queerovske akademske prakse, ki razvija lastno, »reparativno« epistemologijo, na kateri temelji tudi zbirka esejev Dotik občutka: Afekt, pedagogika, performativnost (v angleškem izvirniku je izšla leta 2003). V Dotiku občutka so prenovljeni in vnovič objavljeni eseji iz osemdesetih, za katere avtorica meni, da ponujajo »obetavna orodja in tehnike za nedualistično misel in pedagogiko«. Združitev akademskega diskurza z avtobiografsko refleksijo, budizmom in avtoričino umetniško (poezija) in nebesedno dejavnostjo (tkanje) nakaže težave, na katere je Eve K. Sedgwick naletela pri poskusu, da bi nedualistično misel uveljavila znotraj obstoječega akademskega diskurza. Pravi, da se je morala odpovedati občutku poklicanosti za interveniranje v omenjeni diskurz, vanj vpeljati teorijo afektov in se dodatno opreti na nebesedno delovanje, da bi bilo to sploh mogoče. Da je mogoče, dokaže prav v Dotiku občutka. Ta intertekstualna zbirka zastavlja vrsto na videz nepovezanih vprašanj, denimo: kako izkušnja bolezni (metastazirani rak) vpliva na pedagoško in akademsko delo; je seksualnost bližje afektu ali gonu; kako lahko sram postane vzvod queerovske politike, performansa in ugodja; je paranoidno branje dandanes edina legitimna epistemologija, in kako vzpostaviti drugačno, reparativno branje. Natančneje, Eve K. Sedgwick v Dotiku občutka premišlja o performativnosti in performansu (v drugem poglavju tako primerja reprezentacije meščanske poroke in suženjstva kot dveh različic mobilnega gledališča ali »potujočega proscenija« v pripovedništvu 19. stoletja), povezavah med sramom, teatralnostjo in queerovsko performativnostjo v The Art of the Novel Henryja Jamesa, posledicah toposa globine ali skritosti (kateremu sledi drama razkritja), queer aktivizmu v ZDA (v povezavi z ozaveščanjem o aidsu, gibanjem žrtev incesta, nasprotovanjem smrtni kazni, gibanjem za nadzor nad prodajo orožja itn.), pojmu teksture in afekta (poudari čutilo za tip, ki »hitreje in neposredneje kot drugi zaznavni sistemi razveljavi vsako dualistično razumevanje delovanja in nedelovanja«) in »psevdodihotomiji med zatiranjem in osvobajanjem«, ki bistveno določata zahodni akademski in politični diskurz. Ker avtorica vztraja pri pozornosti na »posebne drobnarije govorice«, ki lahko »sorazmerno ublažijo epistemološka prizadevanja za doseg esencialne resnice«, dejstvo, da posameznih ugotovitev ne posplošuje, ne preseneča. V tem smislu njeno delo gotovo ni ustaljeno pedagoško (o smislu in pomenu drugačnih pedagoških pristopov beremo v

342  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST zadnjem delu knjige, posvečenem pedagogiki zenovskega budizma). Bralko in bralca, ki od vplivne queer teoretičarke pričakujeta enosmiselno pojasnilo o tem, kaj queer teorija je in koga naslavlja, bo zbirka Dotik občutka zato bržkone razočarala. O queerovstvu kot posebnem načinu doživljanja identitet in želje Eve K. Sedgwick piše v eseju Sram, teatralnost in queerovska performativnost: Umetnost romana Henryja Jamesa. V prvem delu po Silvanu Tomkinsu in Franzu Baschu sram opredeli kot temeljni afekt, ki ni posledica prepovedi ali zatiranja (kot pri Freudu), temveč izhaja iz izgube povratne informacije. Zardevanje in odmikanje pogleda je po tej interpretaciji posebna oblika komunikacije, ki »kaže na težave v komunikaciji in željo po obnovitvi medsebojnega stika z drugim«. Ker se sram (v nasprotju s krivdo) ne navezuje na neka predhodna dejanja, temveč je v sami izkušnji sramu, označuje performativni afekt. Kot druga plat ponosa, dostojanstva, ekstravertiranosti in ekshibicionizma je sram svojevrstna oblika teatralnega izvajanja. Tej uvodni razlagi sledi zelo partikularna in drzna teza, da je Jamesov odnos do pisanja mogoče vzporejati z njegovim odnosom do analne erotike, natančneje: fistinga.Analiza je osredotočena na etimološke izvore in večpomenskost besed, s katerimi je Henry James v spremni besedi k Newyorški izdaji opisal svoje poglede na roman in ovrednotil svoje preteklo delo. V »nerodnem, ljubečem« branju, potrebnem za »vpeljavo teoretskega odklona«, avtorica tako izpostavi Jamesovo prizadevanje, da bi sprejel in vzljubil svoja pretekla dela, kljub temu, da se mu zdijo nedorasla, pošastna, celo pohabljena. Trenutek, v katerem se sram spremeni iz zaviralnega afekta v produktivno, ljubečo prakso, je za Eve K. Sedgwick queerovski, Jamesovo »uspešno integracijo sramu« pa označi za primer queerovske performativnosti, ki širi prostor identitete, ne da bi za to potrebovala esencialno oporo. Čeprav avtorica v zaključku poglavja opozarja, da teze o Jamesovi performativnosti ni mogoče enačiti s teorijo o homoseksualnosti (teze iz Epistemology of the Closet so pogosto naletele na prav takšno branje), si vseeno dovoli previdno posplošitev. Pravi, da je za identiteto določenih queerov sram najbolj določujoč, po drugi strani pa specifične oblike političnega boja, kreativnosti in užitka, ki bi temeljile na sramu, še ne obstajajo. Prav zato naj bi se sram v povezavi s queerom dandanes v veliki meri prekrival s pojmom »odraščajočega, adolescentnega 'gejevstva'« in z oblikami izražanja, ki so zaradi svoje »čezmernosti« in »aktivizma« povezane z lezbično in gejevsko kulturo. Kot primere

343  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST navaja parade ponosa, držo možač, dragovstvo, sadomazohizem, fisting, kult dive, transvestitski kabaret, izumetničenost – skratka, vse tisto, kar spada v kulturo campa. Za Eve K. Sedgwick parodično uprizarjanje spolnih vlog torej ni edina queerovska ali potencialno nesramna in subverzivna taktika (ta očitek pogosto in ne povsem upravičeno leti na Težave s spolom Judith Butler), četudi trdi, da obstoječe oblike političnega boja, ki se zavzemajo za odpravo individualnega ali skupinskega sramu, tega ne morejo doseči. In čeprav nadaljuje, da imajo parade ponosa in drugi boji za dostojanstvo marginaliziranih skupin drugačne učinke, da na primer spodbujajo postopno preobražanje ali transfiguracije samih akterjev, prevlada vtis, da Eve K. Sedgwick trdi, da so obstoječe oblike političnega delovanja neučinkovite in nemočne zato, ker predstavljajo nekakšno »adolescentno fazo« queerovskega gibanja, ki naj bi se na tej točki soočalo predvsem z zaviralnimi učinki sramu. Je zato »politiko solidarnosti in istovetenja lažje razumeti skozi prizmo izmuzljive dinamike sramu«? Ker avtorica odkrito podpira aktivizem LGBTIQ, je ta razorožujoči sklep le malo verjeten, navajam pa ga, ker ga njena izmuzljiva pisava ne izključuje. Besedilo Paranoidno branje in reparativno branje oziroma: tako zelo si paranoičen, da si verjetno misliš, da je ta esej o tebi je prvič izšlo leta 1997 kot uvod k zborniku Novel Gazing: Queer Readings in Fiction. V pričujoči izdaji se esej ne navezuje zgolj na literarno teorijo, temveč podrobno razdela lastnosti veliko bolj razširjene kritiške navade, katero je Paul Ricoeur poimenoval »hermenevtika sumničenja«, Eve K. Sedgwick pa »paranoidno branje«. Gre za anticipativni, refleksivni, mimetični in večinoma tavtološki diskurz, ki »zasleduje, ujame in razpostavi, pridobiva novo védenje o tem, kar že vemo«. Po Tomkinsu ga umesti med pisanje, ki se zanaša na negativne afekte (sovraštvo, zavist, tesnobo) in kot »močna teorija« teži h generalizaciji. Paranoidno branje postane problematično, ko se iz ene od možnosti spremeni v imperativ, ki zaradi vere v moč demistifikacije in razkritja določenega pojava kot problema predpostavlja, da ima intelektualec »kruto in omalovažujočo« pravico zahtevati od (drugih) ljudi, naj ozavestijo svojo bolečino ter od tod črpajo moč za upor proti zavajanju, zatiranju in revščini. Vprašanje reprezentacije in hegemoničnih impulzov v zahodnih diskurzih, ki se najbolj polemično zastavlja v postkolonialnih študijah, Eve K. Sedgwick torej kritično osvetli s pomočjo koncepta paranoidnosti kot temeljne značilnosti epistemologije sumničenja.

344  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Paranoidnemu branju zoperstavi reparativno branje ali »proustovsko epistemologijo«, v kateri ni potrebno, da resnica, če naj jo kot takšno prepoznamo, »boli«, temveč se lahko utemeljuje tudi v veselju. Čeprav sta oba pristopa tavtološka, avtorica meni, da je vednost, ki stremi k ugodju, manj tavtološka od vednosti, ki želi preprečevati boleča presenečenja, saj v nasprotju z njo ne teži k posploševanju. Reparativno branje torej zagovarja drugačno etiko, ki omogoča tudi proučevanje tistih mehanizmov nadzorovanja, ki so očitni, a jih paranoidno branje zapostavlja zaradi njihove »banalnosti«. Po drugi strani omogoča raziskovanje širokega področja med »zatiranjem« in »osvobajanjem«, ki za paranoidni pogled ni relevantno, saj je usmerjeno na ugodje (»zgolj estetsko«) ali pa si odkrito želi izboljšav (»le reformatorsko«). Na tej točki se Eve K. Sedgwick vrne k Foucaultu in prvemu zvezku Zgodovine seksualnosti. Pravi, da sta ugodje in želja po izboljšavah obstoječega v zahodnem kulturnem prostoru tako ničeva, ker je »konceptualna zanka«, značilna tudi za Foucaultovo analizo dihotomije med zatiranjem in osvobajanjem, pogosto pripeljala do interpretacij, ki so dvopólni red znova vzpostavile v »še abstraktnejši obliki postvaritve hegemonega in subverzivnega. Navidezna etična nujnost takšnih têrminov (...) preobrazi 'hegemono' v drugo ime za status quo (tj. v vse, kar je), medtem ko 'subverzivno' čedalje bolj opredeljuje v izključno negativnem odnosu do hegemonega«. Posledica tega dejanja za »srednja, vmesna področja delovanja« je, da se mora odnos posameznika do obstoječega, če noče postati reaktiven in razcepljen, spremeniti v odnos potrošnika: posameznikove izbire se zožijo na »sprejemanje ali zavračanje (kupiti ali ne kupiti) ene ali druge pojavnosti obstoječega, ki prikazujeta le dve skrajnosti, prisilo in prostovoljnost«. Eve K. Sedgwick zaključi, da samo »srednja, vmesna območja lahko ponudijo prostor za učinkovito ustvarjalnost in spremembo«, pri čemer opozarja, da tudi queer teorija pogosto favorizira tiste oblike družbenega delovanja oziroma aktivizma, ki so že prepoznane kot »relevantne«. Eseji v Dotiku občutka ne pozivajo k novim revolucionarnim teoretskim ali aktivističnim praksam, temveč vztrajajo pri politiki, ki deluje ob že obstoječih praksah. To (ob)robno ali vmesno pozicijo Eve K. Sedgwick izrazi s prislovom »zraven« zaradi njegove »ireduktibilne prostorske umeščenosti« in zato, ker dopušča nedualistične, protislovne in nevzročne izpeljave. »Zraven obsega širok razpon želja, istovetenja, predstavljanja, odklanjanja, primerjanja, razločevanja, rivalstva, naslanjanja, obračanja, posnemanja, umikanja, privlačevanja,

345  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST napadanja, izkrivljanja ter drugih odnosov«, to relacijsko perspektivo pa v študiji Queer Phenomenology: Orientations, Objects, Others (2006) na drugačen način zagovarja tudi Sara Ahmed. Pojem spolne usmeritve razume dobesedno in prostorsko: kot telesno umeščenost v določen prostor in čas, v katerem se posameznik »znajde« ali orientira samo, če se v njem počuti domače ali pa ima možnost vzpostaviti razmere domačnosti. Če se družbeni odnosi vzpostavljajo po ustaljenih poteh, v queer fenomenologiji prednjači koncept »dezorientacije«, ki dane odnose moti in preureja, saj išče nove poti in nove prostore domačnosti. Tako Sara Ahmed kot Eve K. Sedgwick torej razmišljata o načinih queerovskega pozicioniranja, ki so poleg obstoječega reda in ne v utopičnem prostoru onstran heteroseksualne matrice. »Odprta intelektualna drža« Eve K. Sedgwick, »ki ne samo, da veliko ve, ampak je tudi nekonvencionalna« (tako njeno pisavo v spremni besedi označi Marina Gržinić), seveda ne trdi, da je reparativno branje edino boljše od paranoidnega, zagovarja pa tolikšno razširitev intelektualnega prostora, da bosta v njem lahko soobstajala oba. Na tem mestu je treba dodati, da njeno lastno vztrajanje pri protislovjih in dvoumnostih, združevanje konceptov iz skrajno različnih teoretskih smeri in ne nazadnje njen izmuzljivi slog, ki marsikatero primero pusti nedokončano, dodatno zapletejo razumevanje Dotika občutka. Avtoričina odprtost bralki in bralcu ne omogoča vedno vpogleda v to, ali je opravila svoje konceptualno delo ali pa je predvsem elegantno zaključila svoj tavtološki argument, ki je sicer (deskriptivno in terminološko) nedvomno natančen. Slednje velja tudi za prevod Tanje Velagić, s pomočjo katerega bo branje pričujoče zbirke esejev v užitek tudi tistim bralcem, katere argumentativna moč Eve Kosofsky Sedgwick zanima v enaki meri kot njen slog. Queer teorija se je, podobno kot postkolonialne študije, v ZDA razvijala na naprednejših univerzitetnih oddelkih za literarno teorijo, medtem ko se slovenski oddelki obema teoretskima pristopoma zaenkrat dokaj uspešno izogibajo. K spremni besedi Marine Gržinić, ki kritizira nedostopnost queerovskih študij v slovenščini, in pravi, da bi afekt sramu v tem primeru koristil državnim mehanizmom za dodeljevanje sredstev za humanistiko, ni odveč dodati, da je za politiko molka v enaki meri odgovoren tudi univerzitetni sistem. Možnost, da se v slovenskem prostoru, ki ima svojo lastno queerovsko predzgodovino in sedanjost, razvijajo študije queera, tako zaenkrat ostaja odvisna od avtoric in avtorjev, ki delujejo zunaj institucij, ameriških teoretskih

346  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST virov in prevodne dejavnosti manjših založb, ki so, tako kot Emanat, prepoznale njihov potencial.

347  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Paranoidno zaupanje v razkritje je očitno odvisno še od neskončnega vira naivnosti tistih, ki sestavljajo javnost za ta odstiranja. Kaj je osnova domnevanja, da bo spoznanje, da je neka obstoječa družbena manifestacija umetna, v sebi protislovna, posnemovalna, fantazmatska ali celo nasilna, kogarkoli presenetilo ali zmotilo, kaj šele motiviralo? Kot poudarja Peter Sloterdijk, je cinizem ali »razsvetljena napačna zavest« tista zavest, ki se zaveda, da je zlagana in »je svojo zlaganost refleksivno udušila« – »pri razsvetljenih ljudeh je splošno razširjeno, da pazijo na to, da ne ostanejo bedaki«. Koliko bi moral biti nekdo lačen televizije, da bi se mu zdelo šokantno, da so ideologije v sebi protislovne, da simulakri nimajo izvirnikov ali pa da so družbenospolne reprezentacije umetne? Po moji presoji je popularni cinizem, ne glede na svojo nedvomno razširjenost, le ena od raznorodnih teorij, ki med seboj tekmujejo za prevlado in izgrajujejo mišljenjsko okolje večine ljudi. [...] Peter Sloterdijk ne pokaže eksplicitno, da je struktura tega podkovanega popularnega cinizma ali »razsvetljene napačne zavesti«, ki jo danes vidi kot skoraj povsod navzočo, specifično – paranoidna. Toda tak zaključek se zdi neizogiben. Prav možno pa je današnja paranoja, kadar deluje kot šibka in ne kot močna teorija, videti kot zožen, vsakdanji, precej inkoherenten cinizem. Vzdrževanje tega hiperdemistificiranega, paranoidnega prizorišča z »novicami« hermenevtike sumničenja pa se v vsakem primeru zelo razlikuje od tovrstnih razkritij v šestdesetih letih minulega stoletja.

EVE KOSOFSKY SEDGWICK

348  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST EVE KOSOFSKY SEDGWICK PARANOIDNO BRANJE IN REPARATIVNO BRANJE OZIROMA: TAKO ZELO SI PARANOIČEN, DA SI VERJETNO MISLIŠ, DA JE TA ESEJ O TEBI

Nekoč, sredi prvega desetletja epidemije aidsa, sem povprašala prijateljico, aktivistko, raziskovalko in predavateljico Cindy Patton o domnevno naravni zgodovini virusa HIV. To je bilo v času, ko se je vsepovsod špekuliralo, ali je bil ta virus namerno zasnovan in razširjen, ali je bil del zarote in poskusa ameriške vojske, ki naj bi izgubila nadzor nad njim, ali pa se je vedel natanko tako, kot je bilo zamišljeno. Potem ko mi je izčrpno pojasnila geografijo in ekonomijo globalnega trgovanja s krvjo, sem jo končno nestrpno vprašala, kaj si misli o zloveščih govoricah glede izvora virusa. Odgovorila je: »Katerikoli zgodnji koraki njegove razširitve bi lahko bili bodisi naključni bodisi načrtovani. Toda takšno zanimanje se mi niti ne zdi bistveno. Namreč, četudi bi bili prepričani, da drži vsak element te zarote: da v očeh Združenih držav Amerike življenja Afričanov in Afroameričanov nimajo nobene vrednosti; da so homoseksualci in uživalci drog zaničevani, če že niso predmet aktivnega sovraštva; da vojska načrtno raziskuje načine poboja tistih civilistov, ki jih vidi kot sovražnike; da oblastniki ravnodušno sprejemajo verjetnost katastrofalnih sprememb okolja in prebivalstva, če torej predpostavimo, da smo bili vselej prepričani glede vseh teh stvari – kaj bi potem morali še vedeti, česar že ne vemo?« Še nekaj let po tem razgovoru sem kar naprej razglabljala o prijateljičinem odzivu. Ne glede na njen trdi pesimizem, ki mi je do neke mere soroden, se mi zdi spodbuden zato, ker ponuja možnost za razpakiranje, razvozlanje posamičnih elementov iz njihove vplivne in

349  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST naddoločene zgodovinske relacije med njimi – elementov, ki sestavljajo intelektualno prtljago, ki jo marsikdo od nas prenaša naokrog pod oznako »hermenevtika sumničenja«. Komentar Cindy Patton pokaže, da je za nekoga z nemistificiranim, jeznim pogledom na obsežna in zares sistematična zatiranja bistveno oziroma nujno, da se ne zavezuje nobenemu določenemu izteku epistemoloških ali narativnih konsekvenc. Zavedanje, da bi izvor ali razširitev virusa HIV realno lahko bila rezultat državno podprte zarote, se izkaže za ločeno od vprašanja, ali bi zasledovanje in razkritje takšnega možnega razpleta pomenila najboljši izkoristek naporov konkretnega aktivističnega intelektualca ali skupine, ki se bori proti epidemiji aidsa in za enakopravno obravnavo vseh obolelih in okuženih z virusom HIV. To bi lahko bil najboljši izkoristek, morda pa tudi ne. Odločitev ni samoumevna, čeprav je etično zelo obremenjena; izbira, ali naj se lotimo skrajno zavezujočega podviga zasledovanja in razkrivanja ali ne, je strateška in lokalna odločitev, ni nujno kategorični imperativ. Odziv Cindy Patton odpira prostor za premik od precej utečenega vprašanja: »Ali je določeno védenje resnično in kako naj vemo, ali je?« k nadaljnjim poizvedovanjem: »Kaj vednost počne – zasleduje, ujame in razpostavi, pridobiva novo védenje o tem, kar že vemo? Kako, skratka, je vednost performativna in kako lahko najbolje krmarimo med njenimi vzroki in učinki?« Predvidevam, da bo to zagotovo videti kot nič kaj posebna epifanija: da je vednost dejavna in ne samo pasivno obstaja, je postalo že utečeno dejstvo. In vendar se zdi, da je realna moč tovrstnih odkritij zelo upadla zaradi utečenih postopkov prav tistih oblik kritične teorije, ki so dajale tako širok pomen tem formulam samim. Še zlasti je možno, da so sicer produktivne kritiške navade, utelešene v tem, kar je Paul Ricoeur znamenito poimenoval »hermenevtika sumničenja« – zares široko razširjene kritiške navade, morda zdaj že skoraj zamenljive s kritičnostjo samo –, nehote proizvedle kompromitirajoč stranski učinek: namesto da bi spodbudile, so ponekod celo zmanjšale možnosti za razvozlanje lokalnih, kontingentnih povezav med katerimkoli obstoječim delom vednosti ter njegovimi narativnimi in epistemološkimi nastavki za iskalca, poznavalca ali pripovedovalca. Ricoeur je vpeljal kategorijo hermenevtike sumničenja, da bi orisal Marxovo, Nietzschejevo in Freudovo pozicijo, a tudi pozicijo njihovih intelektualnih naslednikov v kontekstu, ki je prav tako vključeval disciplinarno hermenevtiko, denimo filološko in teološko

350  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST »hermenevtiko obuditve pomena«. Njegov namen pri ponujanju tvorca teh formulacij je bil bolj deskriptiven in taksonomičen kot pa imperativen. Prepričana sem, da je raba hermenevtike sumničenja v kontekstu novejše ameriške kritične teorije, v kateri Marx, Nietzsche in Freud tvorijo precej zadostno genealogijo za vodilno strujo novohistoristične,1 dekonstrukcijske, feministične, queerovske in psihoanalitične kritike, v glavnem razumljena kot obvezujoča zapoved in ne toliko kot ena od možnosti. Hermenevtika sumničenja je dosegla podoben status, kot ga ima zapoved Frederica Jamesona »Vedno historizirajte« – podobno kot ta se nenavadno prilega svoji novi poziciji v tabelah Zakona. Vedno historizirajte? Kaj bi še lahko bilo bolj oddaljeno od zgodovinjenja, če ne prav zapovedovalni, nadčasovni prislov »vedno«? To me spominja na napise, ki jih ljudje lepijo na prtljažnike svojih avtomobilov in za seboj vozeče poučujejo, denimo: »Dvomite v oblast.« Odličen nasvet, a morda zapravljen za vse tiste, ki storijo vse, kar jim naroča kos nalepljenega papirja na avtomobilu! Imperativno uokvirjanje lahko naredi čuda stvari za hermenevtiko sumničenja. Ne preseneča, da metodološko osrednja vloga sumničenja v sedanji kritiški praksi spremlja privilegiranje pojma paranoje. V zadnjih odstavkih spisa o paranoidnem Schreberju Freud razmišlja o »izraziti skladnosti« med Schreberjevimi sistematičnimi preganjalnimi blodnjami in svojo lastno teorijo. Znan je tudi njegov sklep, da »te in še nekatere druge podrobnosti Schreberjeve tvorbe blodnje zvenijo skoraj tako kot endopsihične zaznave procesov, ki jih tu kot hipoteze jemljem kot podlago za razumevanje paranoje«.2 Ob vsej Freudovi pretkanosti je prav verjetno res, da je domnevno ujemanje med paranojo in teorijo občutil kot neprijetno; toda če to drži, potem takšno ujemanje ni več razumljeno kot neprijetno. V vsakem primeru pa je bilo samo izražanje takšne skladnosti bržkone neizbežno; ali kot opomni Ricoeur: »Za Marxa, Nietzscheja in Freuda je temeljna kategorija zavedanja odnos med skritim in pokazanim oziroma, če želite, med simuliranim in manifestiranim. [...] Tako je bistvena značilnost Marxa, Freuda in Nietzscheja splošna hipoteza, ki obravnava tako proces lažne zavesti kot tudi metodo raztolmačenja. Ta dva procesa sta povezana, ker sumničava oseba vzvratno izvršuje zvijačneževo ponarejanje.«3 Sumničava oseba dvakratno preslepi zvijačneža: v rokah mislecev po Freudu je paranoja odkrito postala recept in manj sama diagnoza. V svetu, kjer ni treba biti blodnjav, da bi ugotovil dokaze sistematičnega

351  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST zatiranja, pa se zdi teoretiziranje le na podlagi paranoidne kritične instance naivno, pobožno ali prikladno. Tudi sama se nikakor ne želim vrniti k zvajanju pridevnika »paranoiden« le na diagnosticiranje patologije, toda zelo porazno se mi zdi prikazovanje paranoidnega raziskovanja kot povsem skladnega s kritičnim teoretskim raziskovanjem, namesto da bi ga dojemali kot eno vrsto kognitivne in afektivne teoretske prakse med ostalimi alternativnimi vrstami praks. Celo ne glede na prestiž, v katerega je danes ovita hermenevtika sumničenja v kritični teoriji kot celoti, so queerovske študije vzpostavile posebno zgodovino notranje povezave z imperativom paranoidnosti. Seveda je Freud vsako instanco paranoje povezoval s potlačitvijo, zlasti istospolne želje, tako pri ženskah kot pri moških. Tradicionalna, homofobična psihoanalitična praksa se je na splošno opirala na Freudovo patološko povezovanje homoseksualcev s paranoiki oziroma je paranojo obravnavala kot značilno bolezen homoseksualcev. Toda v študiji Istospolna želja (Homosexual Desire, 1972; v angleščino je bila prevedena leta 1978) se je Guy Hocquenghem vrnil k Freudovim formulacijam in iz njih izpeljal sklep, ki naj ne bi več ponavljal dotedanjega škodljivega non sequitur. Takole je razmišljal: če paranoja odraža potlačitev istospolne želje, potem je edinstveno privilegirano mesto, toda ne za osvetljevanje same homoseksualnosti, kakor je veljalo v freudovski tradiciji, temveč za osvetljevanje prav mehanizmov homofobične in heteroseksistične drže proti homoseksualnosti. Kar lahko razkrijemo ob razumevanju paranoje, ni mehanizem homoseksualnosti, temveč način, na kakršnega delujeta homofobija in heteroseksizem – skratka, če taka zatiranja razumemo kot sistemska ali način delovanja sveta. Tako je paranoja sredi osemdesetih let minulega stoletja postala privilegirani objekt protihomofobične teorije. Kako se je tako hitro razpredla in se uveljavila kot njena edinstveno sankcionirana metodologija? Pri poskusu izsleditve tega prehoda, ki se danes zdi vreden kritične obravnave, tedaj pa se nam je zdel najbolj naravna poteza na svetu, sem se ozrla na svoja lastna dela iz tistega obdobja ter na dela nekaterih drugih kritikov. En del razlage tiči v svojskosti same paranoje. Preprosto povedano, paranoja teži k razširitvi, ali natančneje, usmerjena je k nečemu in se nagiba k vzpostavljanju simetričnih odnosov, zlasti simetričnih epistemologij. Kot zapiše Leo Bersani: »Da bi vzbudili zanimanje, moramo zagotoviti paranoidno branje, tako kot moramo neizogibno dvomiti o interpretacijah, ki jih sami porajamo.

352  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Paranoja je neizogibno interpretacijsko podvojevanje prezence.«4 Postavi kozla za vrtnarja (in če je treba, to tudi sama postane, da bi ga ulovila); mobilizira zvitost nasproti sumničavosti in sumničavost nasproti zvitosti; »nekoga se posluži, da bi ga spoznala«. Paranoidna prijateljica, ki je prepričana, da berem njene misli, to lahko ve iz branja mojih lastnih misli; ali pa sumničava pisateljica, ki se vedno pojavi na prizorišču plagiatorstva, ne glede, ali v vlogi grešnice ali žrtve; ali pa pravdarska kolegica, ki si ne samo zamišlja, da enako kot ona obvladam zakone, ki obravnavajo klevetanje, temveč me k takemu obvladovanju sčasoma primora. (Mimogrede, vsi ti primeri so izmišljeni.) Recimo, da je paranoja v nekem čudnem intimnem odnosu s fobično dinamiko, spleteno okrog homoseksualnosti. V tem primeru bi lahko bilo strukturno neizogibno, da se bralne prakse, ki so postale najbolj razpoložljive in plodne v protihomofobičnem prizadevanju, izkažejo za paranoidne. Toda za takšen razvoj so morali obstajati zgodovinski in tudi strukturni razlogi, kajti ne gre tako zlahka staviti na strukturne izraze, ki pogosto privilegirajo paranoidno metodologijo v novejših nequeerovskih projektih kritične teorije, kot so feministična teorija, psihoanalitična teorija, dekonstrukcija, marksistična kritika ali pa novi historizem. Ena od nedavnih razprav o paranoji se sklicuje na »popularno maksimo iz poznih šestdesetih: ‘To, da si paranoičen, še ne pomeni, da te ne lovijo’«.5 Pravzaprav se zdi kar verjetno, da je neka različica tega aksioma (morda izjava Henryja Kissingerja: »Celo paranoik ima lahko sovražnike.«) tako vcepljena v možgane baby boom generacije, da nam ponuja kontinuirano iluzijo posedovanja posebnega vpogleda v epistemologijo sovraštva. Moj vtis ob tem je, da smo tako silovito podvrženi proizvajanju te konstativne formulacije, kot da bi imela samoumevno imperativno moč: trditev, da imajo celo paranoiki sovražnike, je tako zelo uveljavljena, da bi lahko bil njen absolutno nujni sklep: »Zatorej nikoli nisi dovolj paranoičen.« Toda prava vrednost izvirnega aksioma – če domnevamo, da je resničen – pravzaprav ni v zagotavljanju samoumevnosti imperativa paranoidnosti. S tem ko se nekdo poduči, da »samo zaradi tega, ker si paranoičen, še ne pomeni, da nimaš sovražnikov«, lahko opravi nadaljnji sklep, in sicer da paranoidna drža ni učinkovit način odpravljanja nasprotnikov. Namesto sklepa »Zatorej nikoli nisi dovolj paranoičen« bi ta oseba lahko opravila premik in razmišljala takole: »Toda samo dejstvo, da imaš sovražnike, še ne pomeni, da moraš biti paranoičen.« Še enkrat, to pomeni, da oseba, ki nemistificirano gleda

353  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST na sistematična zatiranja, ni sama po sebi ali nujno zavezana katerikoli specifični usmeritvi epistemoloških ali narativnih konsekvenc. Biti drugačen, neparanoiden (in seveda bomo morali ta izraz opredeljevati zelo pazljivo), prakticirati drugačne, neparanoidne oblike vedênja ne pomeni zanikanja realnosti ali resnosti sovraštva oziroma zatiranja. Kako naj razumemo paranojo v okviru njenega umeščanja kot le ene vrste epistemološke prakse med druge, alternativne prakse? Poleg Freuda so morda v tej povezavi najkoristnejše formulacije Melanie Klein in Silvana Tomkinsa (do tiste mere, da predstavlja paranoja tako afektivni kot tudi kognitivni model). Pri Melanie Klein se mi zdi še zlasti primerna njena raba pojma pozicije – shizoidna/paranoidna pozicija, depresivna pozicija – kot protipola, na primer, normativno določenim stopnjam, trdnim strukturam ali pa diagnostičnim osebnostnim tipom. Kot pravi Hinshelwood v svojem slovarju konceptov Melanie Klein (Dictionary of Kleinian Thought): »Izraz ‘pozicija’ označuje značilno držo, ki jo zavzame jaz z ozirom na svoje objekte. [...] v primerjavi s procesom, ki ga običajno razumemo kot regresija na fiksacijske točke v posamičnih razvojnih stopnjah, je [M. Klein] z idejo pozicije želela izraziti precej fleksibilnejši proces premeščanja sem ter tja med eno in drugo držo.«6 Fleksibilno premeščanje sem-ter-tja, implicitno v pozicijah, kot jih opredeljuje Melanie Klein, bo koristno za mojo razpravo o paranoidnih in reparativnih kritiških praksah – ne kot teoretskih ideologij (in zagotovo ne kot trdnih osebnostnih tipov kritikov), temveč kot praks spremenljivih in heterogenih relacijskih drž. Največja vrednost omenjenega koncepta Melanie Klein, vsaj po mojem mnenju, pa je v njenem razumevanju paranoidne pozicije v vselej nihajoči povezavi z zelo drugačno možno pozicijo, namreč depresivno. Za Kleinovo je paranoidna pozicija tako pri otrocih kot pri odraslih – bistveno jo zaznamujejo sovraštvo, zavist in tesnoba – drža strahotnega prežanja na nevarnosti, ki jih vzpostavljajo sovražni in zavistni delni objekti, ki jih posameznik obrambno projicira v svet okrog sebe ter jih iz njega izrezuje in črpa. Nasprotno pa depresivna pozicija skuša ublažiti tesnobo, kar uspe mladoletniku ali odraslemu le občasno in pogosto le za kratek čas: gre za držo, iz katere je postopno možno uporabiti svoje lastne vire za sestavljanje ali »popravljanje« morilskih delnih objektov v neko približno celoto, čeprav – in to moram poudariti – ni nujno, da je ta celota enaka izvirni. S tem ko je celota sestavljena po posameznikovih merilih, se v zameno tudi objekt izkaže za bolj zadovoljujočega: posameznik razpolaga z njim tako, da ga

354  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST enači s hrano in tolažbo, obenem pa mu je tudi razpoložljiv kot objekt, ki mu daje hrano in tolažbo. Eno od poimenovanj Melanie Klein za takšen reparativni proces je ljubezen. Na podlagi nestabilnosti in dvoplastnega vpisa pojma pozicije pri Kleinovi bi želela tudi v svojem eseju upravičiti vplivne reparativne prakse, ki vsaj po mojem prepričanju napajajo paranoidne kritiške projekte, ki se kot taki tudi sami opredeljujejo, in zanimajo me paranoidne zahteve, ki so pogosto nujne za neparanoidno védenje in izrekanje. Na primer, umirjeni odziv Cindy Patton na moje vprašanje o izvorih virusa HIV se opira na številne raziskave, ne samo njene, ki so večinoma zahtevale paranoidno strukturiranost. Zaradi umestnosti si kritiške primere izposojam, pa tudi izhajam iz dveh vplivnih študij preteklega desetletja: ena je okvirno psihoanalitična – Težave s spolom Judith Butler, druga je okvirno novohistoristična – Roman in policija (The Novel and the Police) D. A. Millerja. In vendar je v osnovi več kot gola umestnost, saj sta obe študiji osrednji za razvoj moje lastne misli ter tistih kritiških gibanj, ki me najbolj zanimajo, obenem pa sta primera izjemne moči in eksemplaričnosti. Obe raziskavi sta tudi zanimivo umeščeni v molče priznano ali na videz obrobno, toda – ob uvidu – izvirno in avtorizirajočo povezavo z različnimi usmeritvami queerovske teorije. Ne nazadnje izpeljujem nekakšno dovoljenje za svojo uporabo na podlagi dejstva, da nobena od navedenih knjig ni več tako reprezentativna za najnovejše delo obeh avtorjev, zato tudi upam, da ugotovitev glede bralnih praks obeh knjig ni treba zvajati, četudi alegorično, na imeni njunih avtorjev. Želela bi začeti zunaj dometa pričujoče razprave, s prekrivanjem med paranojo po sebi ter različnimi stanji, poimenovanimi dementia praecox (po Kräpelinu) ali shizofrenija (po Bleulerju), oziroma splošneje, blodnjavost ali psihoza. Kot ugotovita Laplanche in Pontalis, je zgodovina psihiatrije poskušala različno umestiti to prekrivanje: »Kräpelin jasno razmejuje med paranojo na eni strani in paranoidno obliko dementie praecox na drugi. Bleuler obravnava paranojo kot podkategorijo dementie praecox oziroma jo umešča v skupino različnih vrst shizofrenije; medtem ko se Freud nagiba k temu, da določene, tako imenovane paranoidne oblike dementie praecox obravnava pod okriljem paranoje. [...] [Denimo, Schreberjev] primer ‘paranoidne demence’ je zanj v bistvu ‘paranoja’ [in zatorej ni oblika shizofrenije].«7 V poznejših spisih pa Melanie Klein pojav duševnih stanj, podobnih psihozi, obravnava kot univerzalnega tako pri otrocih kot pri odraslih,

355  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST tako da imajo mehanizmi, kakršen je paranoja, jasno ontološko prednost pred diagnostičnimi kategorijami, kakršna je demenca. In vnovič, razlog moje želje po vztrajanju pri omenjenem premiku je v poskusu, da bi hipotetično razrešili vprašanje resnične vrednosti od vprašanja performativnega učinka. Trdim, da glavnih razlogov za izpraševanje paranoidnih praks ne gre iskati v možnosti, da lahko njihova sumničenja obravnavamo kot blodnje ali preprosto kot napačna. Nekateri glavni razlogi za prakticiranje paranoidnih strategij se lahko obenem tudi razlikujejo od možnosti ponujanja edinstvenega dostopa do resničnega védenja in predstavljajo le eno pot med drugimi, le eno pot iskanja, ugotavljanja in urejanja vednosti. Paranoja dobro pozna nekatere stvari, nekatere pa slabo. V nadaljevanju bi se želela lotiti nekakšne sestavljenke tega, kar razumem kot paranojo v tej povezavi – torej ne kot orodje za diferencialno diagnozo, temveč kot orodje za boljše videnje različnih možnosti prakse. Iztočnice te sestavljenke so:

Paranoja je anticipativna. Paranoja je refleksivna in mimetična. Paranoja je močna teorija. Paranoja je teorija negativnih afektov. Paranoja stavi na razkritje.

PARANOJA JE ANTICIPATIVNA

Anticipativnost paranoje je razvidna iz vsake ocene in teorije tega fenomena. Prvi imperativ paranoje je »Neprijetna presenečenja niso dovoljena!« in resnično se zdi, da odpor do presenečenj zacementira notranjo povezavo med paranojo in védenjem po sebi, vključno z vedoželjnostjo in skepticizmom. D. A. Miller takole pravi v študiji Roman in policija: »Presenečenje [...] je natanko tisto, kar si paranoik prizadeva odpraviti, vendar je nazadnje tudi to, kar paranoik preživi z branjem kot zastrašujočim podpihovanjem: nikoli ne more biti dovolj paranoičen.«8 Paranoidno prežanje, usmerjeno nekam v nedoločeno prihodnost, protislovno ustvarja kompleksen odnos do časovnosti, ki črviči tako naprej kot nazaj: ker so neprijetna presenečenja nekaj, česar ne bi smelo biti, in ker bi tudi spoznavanje možnosti neprijetnega presenečenja samo konstituiralo neprijetno presenečenje, zahteva paranoja, da morajo biti

356  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST neprijetne novice vedno že nekaj znanega. Tudi Miller v svoji analizi pokaže, da sta napredek in nazadovanje v času v osnovi neskončna. V tej ugotovitvi morda izvirajo, tako predlagam, tudi ponavljajoča se in očiščujoče korenita izvajanja Judith Butler v Težavah s spolom, in sicer da ni moglo biti nobenega predhodnega momenta pred ustoličenjem totalizirajočega Zakona spolne razlike, in od tod njeno nenehno prežanje za sledovi nostalgije po takšnih nemogočih predhodnih momentih v zapisih drugih teoretikov. Nikoli ne more biti prezgodaj za posameznikovo vnaprejšnje védenje, za vnaprejšnjo neizogibnost vedenja, da se bo zgodilo nekaj slabega. In nobena izguba ni odmaknjena preveč daleč v prihodnost, da je ne bi bilo treba že vnaprej omiliti.

PARANOJA JE REFLEKSIVNA IN MIMETIČNA

Pri opominjanju na nalezljivo težnjo paranoje k simetričnim epistemologijam sem se sklicevala, kot rečeno, na dvojni pomen paranoje, na njeno refleksivnost in mimetičnost. Paranoja očitno zahteva, da jo posnemamo, če jo hočemo razumeti, in obratno: zdi se, da jo lahko razumemo le s posnemanjem. Zatorej predlaga oboje: »Vse, kar lahko storiš (meni), lahko naredim še huje!« in »Vse, kar lahko storiš (meni), lahko naredim že pred teboj!« – in sicer sebi. Miller je v študiji Roman in policija precej eksplicitnejši od Freuda pri obravnavanju parnih propozicij, da lahko razumemo paranojo le s tem, da sami izvajamo paranoidno védenje, in da je način, na kakršnega paranoja razume karkoli, v posnemanju in utelešenju paranoidnega védenja. Da paranoja zavrača svoje zvajanje na le enega od načinov, da bi torej bila bodisi le način védenja bodisi le stvar, ki jo poznamo, in da je namesto tega zanjo značilna vztrajna težnja k zasedbi obeh pozicij, je duhovito ponazoril Miller že v samem uvodu v svojo študijo, ki je zagotovo o paranoji: predgovor z naslovom »Toda policist ...« se začne s skoraj vselej vnovičnim ugibanjem: »Celo najbolj vljudno (ali najbolj osorno) ‘učenjaško delo’ se boji, da bi zašlo v težave«, vključno v tiste »s tekmeci, katerih posamične napade ima kar naprej v mislih.«9 Tako kot je v zadnjem poglavju knjige omenjen David Copperfield, tudi Miller »povsod ponotranji [...] vzorec, po katerem se subjekt vzpostavlja ‘nasproti’ disciplini s tem, da jo privzame pod svoje ime«10 ali celo kot svoje lastno telo.11

357  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Zatorej se ne zdi nič čudnega, da paranoja takrat, ko se o njej razpravlja v nediagnostičnem kontekstu, očitno raste kot kristal v hipernasičeni spojini in odpravi vsakršno možnost drugačnih načinov razumevanja ali pač stvari, ki bi jih morali razumeti. Nekoliko pozneje bom navedla nekaj izpeljav statusa paranoje kot, v tem pogledu, neizogibno »močne teorije«. Še pomembnejše pa je morda vprašanje o tem, kako resno opredeljuje mimetičnost paranoje njen potencial kot medija političnega ali kulturnega boja. Kot sem poudarila že v svojem eseju leta 1986 (v katerem sem se posredno navezovala na neki drug esej, ki je bil pozneje, tako je naneslo, vključen prav v Millerjevo knjigo Roman in policija): »Problem ni preprosto v tem, da je paranoja oblika ljubezni, kajti – v določenem pogledu – kaj pa ni oblika ljubezni? Zagata je bolj v tem, da je med vsemi njenimi oblikami najbolj asketska, je ljubezen, ki najmanj zahteva od svojega objekta. [...] K izjemni ubesedovalnosti foucaultovskega tipa paranoika, ki simultane zmešnjave institucij preobrazi v dosleden vzročno-posledični, osupljivo eleganten diagram spiralnih pobegov in vnovičnega zajetja, spada tudi ponudba paranoidnega subjekta in njegove kognitivne nadarjenosti, v pripravljenosti za karkoli, kar lahko na lep ali grd način pristavi k razdrobljenemu redu stvari, ki so mu dotlej primanjkovali le ubeseditev, telo in mišljenje.«12 Ob zavedanju tveganja obupne redukcije predlagam, da lahko s tem anticipativnim, mimetičnim mehanizmom osvetlimo tudi izstopajočo potezo novejših feminističnih in queerovskih rab psihoanalize. Če pustimo ob strani Lacana, bi lahko le nekaj psihoanalitikov sanjalo o tako rigorozno vztrajnem zagovarjanju trdovratne, ireduktibilne, neobvladljive in vsenavzoče središčnosti – v slehernem psihičnem precepu – (čeprav umetne) dejstvenosti »spolne razlike« in »falusa«, ki bi bilo po trdovratnosti primerljivo s številnimi opozicijskimi teoretiki, med katere spada tudi Judith Butler, ki pa še zdaleč ni najbolj premočrtna. Iz takšnega, pogosto tavtološkega podviga bi težko spoznali, da od Freuda naprej, vključno z na primer zadnjimi deli Melanie Klein, zgodovina psihoanalitične misli ponuja zelo divergentna, raznovrstna orodja za razmišljanje o vidikih bistva osebe, zavedanja, afekta, pripadnosti, družbene dinamike in spolnosti, ki pogosto in kljub svoji relevantnosti za izkustvo družbenega spola in queerovstva sploh niso osredinjena na »spolno razliko«. To ne pomeni, da so nujno pred to razliko, temveč da bi jih morali preprosto pojmovati kot nekje na njenem robu, kot njeno tangento oziroma v kontingentnem razmerju z njo, ali pa celo še bolj neodvisno od nje.

358  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Na videz bi vrelec takšne misli in špekulacije lahko bil pomemben vir za teoretike, predane drugačnemu razmišljanju o človekovem življenju, ki bi torej preseglo prejudicirane družbenospolne postvaritve, tako pogoste v psihoanalizi in tudi v drugih projektih sodobne filozofije in znanosti. Namesto tega pa se je po mojem mnenju zgodilo nekaj takega: prvič, skozi to, kar bi lahko poimenovali proces pozornega skeniranja, so zagovornice in zagovorniki feminizma in queera pravilno razumeli, da nobene tematike ali področja psihoanalitične misli ni mogoče a priori razglasiti za odporna proti vplivu družbenospolnih postvaritev; drugič, kljub temu – in zdi se mi, da nepotrebno in pogosto škodljivo – je manko takšne apriorne odpornosti oziroma odsotnost vsakršnega zagotovo neprejudiciranega izhodišča za feministično misel znotraj psihoanalize pripeljala do zelo širokega prevzema anticipativne mimetične strategije, ki so ga opravili nekateri misleci, pri čemer mora biti določeno, stilizirano nasilje spolnega razlikovanja vselej predpostavljeno ali pa domnevano samo po sebi – po potrebi celo vsiljeno, preprosto na podlagi tega, da ga nikoli ni mogoče povsem izključiti. (Z rabo besede mimetičen ne namigujem, da bi morale biti omenjene rabe psihoanalitičnih kategorij spola bodisi nekritične do izvirnih bodisi identične z njimi. Med drugim nas je Judith Butler naučila precej manj pogubne rabe pojma mimetičnega.) Toda če vzamemo postlacanovsko tradicijo, se zdi, da mora biti psihoanalitična misel, ki se sicer v prvi vrsti ne vrti okrog falične »spolne razlike«, vseeno na videz prevedena – čeprav z izkrivljajočimi rezultati in še preden jo lahko prestavimo v katerokoli drugo teoretsko rabo – prav v jezik »spolne razlike«. Kontingentne možnosti razmišljanja, ki ne izhajajo iz te razlike, se podrejajo paranoidnemu imperativu, da če že ne moremo enkrat za vselej in vnaprej preprečiti takšne nasilne postvaritve družbenega spola, potem moramo vsaj onemogočiti, da bi se pojavila na kateremkoli konceptualnem prizorišču kot presenečenje. S paranoidnega stališča je nevarneje, če se takšne postvaritve sploh ne predvidi, kot pa to, da pogosto sploh ni izzvana.

PARANOJA JE MOČNA TEORIJA

Prav zaradi omenjenih razlogov tudi Silvan Tomkins v svojih delih obravnava paranojo kot vzorčni primer tega, kar poimenuje »močna teorija afekta« – v tukajšnjem primeru močna teorija ponižanja

359  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST oziroma ponižanja in strahu pred njim. Dejansko, kot pokaže tretje poglavje pričujoče knjige, je Tomkinsova raba izraza močna teorija oziroma že raba izraza teorija dvovalentna, saj se ne ustavi pri Freudovem razmišljanju o možnih podobnostih med, denimo, paranojo in teorijo. Po njegovi presoji, ki jo močno zaznamuje zgodnje zanimanje kibernetike za odzivne procese, je namreč celotno človekovo kognitivno in afektivno življenje organizirano v skladu z alternativnimi, spremenljivimi, strateškimi in hipotetičnimi teorijami afekta. Od tod sledi, da že v izhodišču ni mogoče ontološko razmejevati med Freudovimi teoretskimi izvajanji in, denimo, izvajanji ene od njegovih analiziranih oseb. Tomkins s tem ne namiguje, da Freudova teorija ne premore metaravni refleksije, temveč da je sam afekt, torej da je neki navaden afekt postavljen v središče na podlagi svojega dostopa do prav takšnih teoretskih metaravni, na podlagi samega procesa odzivanja in zaradi svoje ireduktibilne telesnosti. Tomkins v nobenem primeru ne razmejuje teorije afekta v smislu, da bi o njem pomembno in eksplicitno teoretizirali le nekateri znanstveniki in filozofi, od tiste teorije afekta, ki je v veliki meri plod tihega razglabljanja vseh ljudi, ki ga opravijo na podlagi lastnega izkustva svojih in tujih afektov ter poskusa, da bi jih predelali. Opredeliti paranojo kot močno teorijo zatorej obenem pomeni tudi izreči ji priznanje, da je velik dosežek (močna teorija je prav toliko, kolikor je za Harolda Blooma Milton močan pesnik) in da jo lahko klasificiramo kot takšno. Je ena vrsta teorij afekta med preostalimi možnimi, in po Tomkinsovi oceni naj bi skupek med seboj povezanih različnih ter različno močnih teorij afekta konstituiral miselnost vsakega posameznika. Najpomembneje pri Tomkinsu pa je, da je nasprotje močne teorije šibka teorija in da to nasprotje ne pomeni vselej prednosti v prid močni teoriji. Domet in reduktivnost močne teorije, torej njena konceptualna ekonomija ali eleganca, izkazujeta tako prednosti kot pomanjkljivosti. Po Tomkinsu ne nazadnje zaznamujeta močno teorijo prav obseg in topologija območja, ki ga ureja, in ne to, kako uspešno se izogiba negativnemu afektu oziroma poišče pozitivnega. »Vsaka splošnejša teorija,« zapiše, »je sposobna obdelovanja širokega spektra fenomenov, ki delujejo zelo oddaljeno drug od drugega in od skupnega izvora. To je splošno sprejet kriterij, po katerem je mogoče vrednotiti pojasnjevalno moč katerekoli znanstvene teorije. V kolikor neka teorija zmore obdelovati le ‘bližnje’ fenomene, velja za šibko teorijo, za nekoliko boljšo od opisa fenomena, ki

360  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST naj bi ga razlagala. Njena moč narašča z odrejanjem čedalje več oddaljenih fenomenov na eno samo formulacijo. [...] Teorija ponižanja je močna, v kolikor omogoča obdelovanje čedalje več doživljanj kot primerov izkustva ponižanja na eni strani oziroma v kolikor omogoča čedalje več anticipacije takšnih slučajev, še preden se dejansko pripetijo.«13 Tomkins torej pokaže, da teorija ponižanja še zdaleč ne postane močna z izogibanjem ali ublažitvijo ponižanja, temveč natanko tedaj, ko ji to ne uspe. Toda Tomkinsov sklep ni, da je vsaka močna teorija neučinkovita – pravzaprav se lahko razvije le v preveč učinkovito –, ampak da mora biti »teorija afekta učinkovita, da bi bila šibka«: »Sedaj lahko jasneje vidimo, da čeprav na določeno območje omejena in šibka teorija ne more vselej uspešno zavarovati posameznika pred negativnim afektom, le stežka ostane šibka, razen če tako deluje. Nasprotno pa se teorija negativnega afekta okrepi, protislovno, s tem ko ponavlja neuspehe svojih strategij za omogočanje zaščite prek uspešnega izogibanja izkustvu negativnega afekta. [...] Prav ponavljajoča se in očitno neobvladljiva širitev izkustva negativnega afekta spodbuja povečevanje moči idejno afektivnega urejanja, ki smo ga poimenovali močna teorija afekta.«14 Med drugim je teorija afekta način selektivnega skeniranja in utrjevanja; zaradi tega vsaka teorija afekta tvega, da bi bila tako ali drugače tavtološka, s tem da močna teorija tvega močno tavtološkost prav prek svoje obsežne in rigorozne ekskluzivnosti: »Povedali smo, da je monopolna teorija ponižanja nadurejena. S tem ne mislimo le na presežno integracijo med podsistemi, ki so običajno sicer samostojnejši, temveč tudi to, da je vsak podsistem pretirano osredotočen na čim večje zmanjšanje možnosti doživetja ponižanja. [...] Ves kognitivni aparat je vselej v stanju pripravljenosti na različne možnosti, bližnje ali oddaljene, nejasne ali povsem razvidne. Tako kot pri vsakem visoko organiziranem stremljenju k odkrivanju je tudi tu čim manj prepuščeno naključju. Radarske antene so nameščene povsod, kjer se zdi možen sovražnikov napad. Obveščevalni agenti lahko prisluškujejo še tako neverjetnim pogovorom, če obstaja zunanja možnost, da lahko dva bita informacije, ko sta združena, nakazujeta sovražnikove namere. [...] Toda predvsem obstaja visoko organiziran način interpretiranja informacij, tako da je mogoče tisto, kar je ocenjeno kot relevantno, nemudoma abstrahirati in povezati, ostalo pa zanemariti.«15 Na tak način se lahko zgodi, da izvajalec tiste pojasnjevalne strukture, ki jo bralec lahko prepozna kot tavtološko v tem, da ne more drugače pripomoči oziroma da ne more preprečiti ali da ne more storiti ničesar

361  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST drugega kot dokazati edino domneve, iz katerih je izšla, doživi to isto strukturo kot zmagoslavni napredek v smeri resnice in zaščite. Običajnejši iztek pa je, da so vloge v tej drami bolj pomešane ali širše porazdeljene. Ne zdi se mi verjetno, da bi bilo kaj dosti bralcev – in morda v tem primeru tudi avtor – pretirano presenečenih ob trditvi, da je glavni argument oziroma da je močna teorija Millerjeve študije Roman in policija v celoti krožna: vse je mogoče razumeti kot vidik nadziranja in zapiranja, zatorej sta povsod. Toda kdo sploh bere njegovo študijo samo zato, da bi ugotovil, ali drži njen glavni argument? V tem primeru, in enako pogosto tudi v primeru tavtologij »spolne razlike«, prav širina dometa, ki dela teorijo močno, omogoča tudi prostor – ki ga Millerjeva študija polno izkoristi – za bogastvo odtenkov tonov, pristopa, prizemljenega opazovanja, performativnega paradoksa, nasilnosti, nežnosti, duhovitosti, inventivnega branja, nezavezujočih obiter dicta ter pisateljskega peresa. Ti darovi so tako lokalni in pogosti, da bi se kdo nemara hotel obregniti, da je polnokrvno obilje le ohlapno povezanih šibkih teorij samo vedrilo v hipertrofičnem objemu močne teorije, ki obdaja to knjigo. V marsičem je takšna razporeditev samo dodatni plus – je spodbudna, prijetna in zelo produktivna; vztrajanje pri tem, da vse nekaj pomeni, nekako dopušča izostren občutek za vse načine, ki nekaj pomenijo. Toda ni nam treba prebrati na kupe študentskih in kritiških izpeljav srdito močne teorije te knjige, da bi uvideli tudi omejitve nerazčlenjenega razmerja med močno in šibko teorijo. Paranoja kot močna teorija in mesto refleksivne mimetičnosti ne pomeni nič, če je ne moremo poučevati. Vplivno razvrščajoča in reduktivna sila močne teorije otežuje prepoznavanje tavtološkega razmišljanja, čeprav ga dela nepremagljivega in skoraj neizogibnega; posledica tega je, da lahko tako pisci kot bralci naredijo pogubno napako in spregledajo vprašanje, ali je bilo opravljeno resnično konceptualno delo in kje je bilo izvedeno, a tudi, kaj natančno naj bi pomenilo.

PARANOJA JE TEORIJA NEGATIVNIH AFEKTOV

Medtem ko Tomkins razlikuje med več kvalitativno različnimi afekti, jih obenem z določenimi nameni okvirno razvrsti v dve skupini, v pozitivne in negativne afekte. V tem pogledu je za paranojo poleg tega, da je močna teorija in nasprotje šibke, značilno tudi to, da je močna

362  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST teorija negativnega afekta. To se izkaže za pomembno v izražanju poglavitnih afektivnih ciljev, ki jih Tomkins pri vsakem posamezniku vidi kot med seboj potencialno konfliktne: v prvi vrsti razlikuje med splošnim ciljem – prizadevanjem za čim večjo omejitev negativnega afekta – ter tistim, ki stremi k čim večjemu spodbujanju pozitivnega afekta. (Preostala, posamično bolj sofisticirana cilja, ki ju identificira, sta čim manjša inhibicija afekta in čim večje utrjevanje moči za dosego prejšnjih treh ciljev.) Na ravni delovanja – v življenju večine ljudi – obstajajo drobna in subtilna (čeprav v seštevku vplivna) pogajanja bodisi med dvema ciljema ali več, toda hitro rastoča, samopotrjujoča sila monopolne strategije predvidevanja negativnega afekta lahko učinkuje, tako Tomkins, kot popolna blokada potencialno operativnega cilja stremljenja k pozitivnemu afektu. »Edini smisel [paranoika], da bi si sploh prizadeval za pozitivni afekt, je težnja po zaščiti, ki bi obetala varnost pred ponižanjem,« zapiše Tomkins. »Da bi resno jemal strategijo maksimiranja pozitivnega afekta, in ne samo priložnostno užival v njem, zanj [za paranoika] sploh ni stvar razprave.«16 Podobne ugotovitve zasledimo tudi v delih Melanie Klein iz štiridesetih in petdesetih let minulega stoletja: za otroka ali odraslega pomeni dejanski dosežek jasen, pogosto tvegan pozicijski premik k vztrajnemu iskanju ugodja prek reparativnih strategij depresivne pozicije, bolj kot prek nenehnega prizadevanja po samoutrjevanju spričo samoobrambnih strategij za preprečevanje bolečine, ki jih ponuja paranoidna oziroma shizoidna pozicija. Pri razpravah o depresivni poziciji, kot jo je razumela Melanie Klein, je morda običajneje izpostavljati, da ta pozicija vpeljuje etično možnost – v obliki s krivdo obremenjenega sočutnega pogleda na drugega kot hkrati dobrega, ranjenega, celovitega bitja, ki potrebuje ljubezen in skrb, in hlepi po njiju. Toda takšna možnost etike temelji na subjektovi naravnanosti in skladnosti s tem, kar Foucault poimenuje »skrb zase«, da subjekt poskrbi tudi zase in svoje ugodje, kar pa je pogosto zelo težko v okolju, ki ga dojame kot nič kaj radodarno. Konceptualni premiki Kleinove in Tomkinsa se izkažejo za bolj sofisticirane in na pomemben način manj tendenciozne v primerjavi z odgovarjajočimi Freudovimi domnevanji. Najprej že zato, ker Freud stremljenje k ugodju in izogibanje bolečini spelje na skupno točko domnevno prvobitnega »načela ugodja«, kakor da ne bi bilo zelo velike razlike med obema vzgiboma.17 Drugič, prav strategija preprečevanja bolečine je tista, ki pri Freudu (kot tesnoba) doseže razvojno razširitev

363  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST v »načelo realnosti«. Tako postane stremljenje k ugodju vselej predvidevan, neraziskan, neusahljiv podzemni vrelec domnevno »naravnega« vzgiba, tistega, ki pomeni le vprašanje, kako ohraniti nadzor nad tem neusahljivim kipenjem. Nemara je še bolj zagatno, da ta freudovska shema potihoma uvede tesnobni paranoidni imperativ, nemožnost, vendar tudi domnevno nujnost preprečevanja bolečine in presenečenja, in sicer kot »realnost«, kot edini in neizogibni način, vzgib, vsebino in dokazilo resničnega védenja. Tako pri Freudu ne moremo najti priložnosti – razen kot primera samoslepitve – za proustovsko epistemologijo, v kateri bi pripovedovalec, kot v zadnjem zvezku Iskanja izgubljenega časa, čutil, da se v njem »gnete množica za ta namen uporabnih resnic, ki se nanašajo na strasti, značaje in nravi«, množica spoznanj, ki jih prepozna kot resnice do te mere, da mu je bilo njihovo »zaznavanje v radost«.18 V paranoidni freudovski epistemologiji je kar neverjetno predpostavljati, da bi resnica lahko bila vsaj naključna priložnost za veselje; nepredstavljivo je, da bi si veselje lahko zamišljali kot porok resnice. Pravzaprav je predpostavka, da bi posameznikovo ugodje, ki ga občuti ob spoznanju nečesa, dojemali kot dokaz resničnosti spoznanja, v vsakem pogledu bolj ali manj krožna. Toda močna teorija pozitivnega afekta, h kakršni se pomika Proustov pripovedovalec v Spet najdenem času, ni nič bolj tavtološka od močne teorije negativnega afekta, ki jo na primer izraža njegova paranoja v Jetnici. (Pravzaprav se lahko manj nagiba k tavtologiji, saj je daleč manj verjetneje, da bi bil rezultat stremljenja k pozitivnemu afektu nastanek zelo močne teorije.) Če vsaki teoriji v vsakem primeru dopustimo njen lastni, drugačen primarni vzgib – predvidevanje bolečine v enem primeru ter zagotavljanje ugodja v drugem primeru –, potem ne moremo za nobeno trditi, da je bolj realistična kot druga. Sploh ni nujno res, da različno presojata »realnost«: ne gre za to, da je ena pesimistična in vidi kozarec napol praznega, druga pa optimistična in je zatorej zanjo kozarec napol poln. V svetu, polnem izgube, bolečine in zatiranja, je verjetneje, da bosta obe epistemologiji temeljili na globokem pesimizmu: ne nazadnje nastopi reparativni vzgib iskanja ugodja, kot to ugotovi Melanie Klein, šele z doseganjem depresivne pozicije. Toda cilj, h kateremu stremita obe epistemologiji – kar znova pomeni, da vsak vzgib mora k nečemu stremeti –, je zagotovo zelo različen. Le praksa paranoidnega védenja premore tako korenito zatajevanje lastnega afektivnega vzgiba in sile ter maskiranje v pravo vsebino resnice.

364  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST PARANOJA STAVI NA RAZKRITJE

Kakorkoli že se paranoja izkaže pri svoji motivaciji, je zanjo značilno, da dejansko namenja izjemno velik poudarek učinkovitosti védenja po sebi – spoznanju v obliki razkritja. Morda je zaradi tega paranoidno védenje tako neizogibno narativno. Podobno kot deinstitucionalizirana oseba na ulici, ki jo je izdalo in proti kateri naj bi se zarotilo celo mesto in ki še vedno roti z obsežnim dosjejem, prepolnim dragocene korespondence, tudi paranoja ob vsem svojem gromozanskem sumničenju deluje tako, kot da bi bilo njeno delo opravljeno le, če bi tokrat, na koncu, njeno zgodbo na neki način resnično spoznali. Skoraj nemožno se zdi, da bi popolnoma vpeljani poslušalec ob tem še vedno ostal ravnodušen ali neprijazen oziroma da ne bi ponudil pomoči. Nenavadno se zdi, kako lahko hermenevtika sumničenja deluje tako zaupljivo glede učinkov razkritja, toda že Nietzsche (z genealogijo morale), Marx (s teorijo ideologije) in Freud (s teorijo idealov in iluzij) predstavljajo, kot je formuliral Ricoeur, »konvergentne postopke demistifikacije«19 in s tem navidezno zaupanje (ki ga ni mogoče razlagati z njihovimi lastnimi izrazi) v učinke takšnega postopanja. Na vplivnih sklepnih straneh Težav s spolom Judith Butler na primer programatično zagovarja demistifikacijo kot »normativno žarišče gejevske in lezbične prakse«,20 in sicer s takšnimi trditvami kot: »Preoblačenje pri oponašanju družbenega spola implicitno razkriva posnemovalno strukturo samega družbenega spola«;21 »performans nam pomaga uvideti biološki in družbeni spol denaturalizirana«;22 »družbenospolna parodija razkriva, da je izvirna identiteta [...] posnetek brez izvirnika«;23 »performans družbenega spola bo izvedel in razkril performativnost samega družbenega spola«;24 parodično ponavljanje [...] razkriva fantazmatski učinek stalne identitete«;25 »parodično ponavljanje družbenega spola izpostavi [...] iluzijo o družbenospolni identiteti«;26 ter »pretirana razkazovanja ‘naravnega’ [...] razkrijejo svoj temeljno fantazmatski položaj«27 in zdajšnja proliferacija kulturnih konfiguracij biološkega in družbenega spola »bi zmotila same binarizme biološkega spola in izpostavila njihovo temeljno nenaravnost«28 (vsi poudarki so moji). Kar zaznamuje paranoidni vzgib v navedenih trditvah, ni toliko sámo izpostavljanje refleksivne mimetičnosti, temveč predvsem domnevno zaupanje v razkritje. Nadvse sumničav avtor knjige Roman in policija prav tako govori v prid postopkov, v njegovem primeru številnih manj

365  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST zanimivih novejših kritikov, ko ponudi »’preblisk’ povečane vidnosti, potreben za resnični prikaz problema modernega discipliniranja«29 – kakor da bi bilo obelodanjenje nečesa kot problema, če ne le za par skokov oddaljeno od razrešitve, pa vsaj očiten korak v tej smeri. Vsaj v tem pogledu, četudi ne v vsakem, je Millerjevo pisanje v Romanu in policiji eksemplarično novohistoristično. Kajti izpeljave zagovornikov novega historizma se v osupljivem obsegu opirajo na prestiž ene same krovne pripovedi: izpostavljanja in problematiziranja prikritega nasilja v genealogiji modernega liberalnega subjekta. Sčasoma, ko novi historizem ni bil več novost, je postalo lažje razločiti načine, da je morda takšen paranoidni projekt razkrivanja zgodovinsko bolj specifičen, kot se je zdel na prvi pogled. »Moderni liberalni subjekt« se je doslej izkazal, oziroma naj bi se izkazal, za vse kaj drugega kot za očitno izbiro v smislu terminus ad quem zgodovinopisja. Kje so vsi ti domnevni moderni liberalni subjekti? Vsak dan naletim na diplomante, ki so strokovnjaki v odstiranju primerov prikritega zgodovinskega nasilja, ki tiči pod površjem sekularnega, univerzalistično liberalnega humanizma. Vendar pa so bila njihova leta študentske občutljivosti, v nasprotju s tistimi leti, v katerih so se formirali njihovi učitelji, popolnoma vpeta v ksenofobno Ameriko Reaganove, Busheve (st.), Clintonove in Busheve (ml.) vladavine, in biti »liberalec« v takšni Ameriki pomeni najprej tabuizirano kategorijo, »sekularni humanizem« pa je rutinsko obravnavan kot marginalna verska sekta, medtem ko velika večina prebivalcev trdi, da je v neposrednem stiku z več nevidnimi entitetami, denimo z angeli, satanom in bogom. Poleg tega se izkaže, da je moč kateregakoli interpretativnega projekta odstiranja prikritega nasilja odvisna od kulturnega konteksta, podobno kot ga je obravnaval Foucault v svojih zgodnjih delih, in sicer da naj bi nasilje prav z njegovim odvračanjem v prvi vrsti zastirali. Čemu naj bi se obremenjevali z izpostavljanjem zvijačnosti oblasti v državi, kjer je štirideset odstotkov temnopoltih v vsakem trenutku ukleščenih v kazenski sistem? V Združenih državah Amerike, in tudi v mednarodnem prostoru, je poleg ogromno prikritega nasilja, ki bi moralo biti razkrito, tudi čedalje več tistega pristopa, po katerem so lahko oblike nasilja, ki so več kot očitne že od samega začetka, ponujene kot eksemplarični spektakel, namesto da bi se jih odstiralo kot škandalozno skrivnost. Kontroverza glede kršenja človekovih pravic, denimo v primeru mučenja in izginotij v Argentini ali pa uporabe množičnega posiljevanja kot sestavnega dela etničnega čiščenja v

366  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Bosni, ne označuje odstiranja prikritih ali naturaliziranih praks, temveč prerivanje med različnimi uokvirjanji vidnosti. To pomeni, da je bil cilj nasilja, ki je bilo že od samega začetka eksemplarično in spektakularno, če s prstom pokažemo nanj, javno opozorilo ali grožnja članom določene skupnosti in da je bil izbojevan s premestitvijo in preusmeritvijo (in tudi enostavno razširitvijo) dostopa k njegovi vidnosti. Naslednji problem s temi kritiškimi praksami je vprašanje, kaj naj bi hermenevtika sumničenja in razkrivanja lahko sporočala tistim družbenim formacijam, v katerih sama vidnost vzpostavlja velik del nasilja. Bistvo vnovične uvedbe vklepanja kaznjencev v številnih državah ameriškega Juga, denimo, ni toliko v tem, da bi obsojenci morali opravljati težaško delo, ampak da bi to morali početi pred očmi javnosti, in navdušenje Američanov nad singapurskim dojemanjem pravičnosti, ki se je izrazilo ob zajetju Michaela Faya, je razkrilo čedalje večji občutek, da je izdatno publicirana stigma osramotitve prav tisto, kar bi zdravnik predpisal za pobalinsko mladino. Pomemben pokazatelj zgodovinske spremembe je primer tistih nasprotnikov smrtne kazni, ki so menili, da če bi usmrtitve že morali izvrševati, potem bi to morali početi javno, da bi tako z objavo dotlej zakritega sodnega nasilja osramotili državo in gledalce. Danes niso več nasprotniki tisti, ki bi bili navdani z zmagoslavnimi ambicijami, temveč so to navijači za smrtno kazen, ki menijo, da je pravi prostor za usmrtitve televizija. Kakšne možnosti ima danes težko dosežena veščina kulturniških kritikov, da za permisivnimi krinkami osvetli skrite sledove zatiranja in preganjanja? Paranoidno zaupanje v razkritje je očitno odvisno še od neskončnega vira naivnosti tistih, ki sestavljajo javnost za ta odstiranja. Kaj je osnova domnevanja, da bo spoznanje, da je neka obstoječa družbena manifestacija umetna, v sebi protislovna, posnemovalna, fantazmatska ali celo nasilna, kogarkoli presenetilo ali zmotilo, kaj šele motiviralo? Kot poudarja Peter Sloterdijk, je cinizem ali »razsvetljena napačna zavest« tista zavest, ki se zaveda, da je zlagana in »je svojo zlaganost refleksivno udušila« – »pri razsvetljenih ljudeh je splošno razširjeno, da pazijo na to, da ne ostanejo bedaki«.30 Koliko bi moral biti nekdo lačen televizije, da bi se mu zdelo šokantno, da so ideologije v sebi protislovne, da simulakri nimajo izvirnikov ali pa da so družbenospolne reprezentacije umetne? Po moji presoji je popularni cinizem, ne glede na svojo nedvomno razširjenost, le ena od raznorodnih teorij, ki med seboj tekmujejo za prevlado in izgrajujejo mišljenjsko okolje večine ljudi. Nekatera razkritja, demistifikacije, pričanja imajo resnično velik

367  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST učinek (čeprav ga pogosto ni mogoče napovedati). Toda številna, ki so prav tako resnična in prepričljiva, ne dosežejo nobenega učinka, in vse dokler bo tako, moramo priznati, da učinkovitost in usmerjenost takšnih dejanj izvirata nekje drugje in ne v njunem razmerju do védenja po sebi. Leta 1988, torej po dveh mandatih Reaganove vladavine v Združenih državah Amerike, D. A. Miller predlaga, naj sledimo Foucaultu in njegovemu demistificiranju »intenzivne in kontinuirane ‘pastoralne’ skrbi, ki jo liberalna družba ponuja vsakomur, ki je pod njeno pristojnostjo)«.31 Kot da bi! Še zdaleč me ne skrbi, da bi me moja terapevtka obravnavala kot patološki primerek. Skrbi me zlasti možnost izgube zavarovalniškega kritja mojega duševnega zdravja – in to spričo izjemne sreče, da sploh sem zdravstveno zavarovana. Vse od začetka upiranja proti obdavčevanju se je vlada Združenih držav Amerike – in čedalje bolj tudi vlade preostalih tako imenovanih liberalnih demokracij – izpričano hotela čim prej znebiti odgovornosti in skrbi za svoje pristojnosti, s tem da ni predlagala nobene druge institucije, ki bi zapolnila njen umik. Tak razvoj pa je zadnje, kar bi lahko pričakovali od branja besedil privržencev novega historizma, in sklene genealogijo sekularne države blaginje, ki je dosegla svoj vrhunec v šestdesetih in sedemdesetih letih minulega stoletja, skupaj z nespornim dokazom, zakaj bi morale stvari postajati čedalje bolj takšne. Nihče ne more obsojati nekega pisca, da v osemdesetih ni mogel predvideti učinkov republikanske Pogodbe z Ameriko iz leta 1994.32 Toda, kot pravi Miller, če je »presenečenje [...] natanko to, kar si paranoik prizadeva odpraviti«, potem moramo priznati, da je novemu historizmu, kot obliki paranoje, spektakularno spodletelo. Medtem ko je njegova glavna ugotovitev – »Stvari so slabe in postajajo še slabše« – neizpodbitna, pa je nična vsaka njegova bolj specifična napovedna vrednost in s tem prav verjetno tudi vsaka vrednost tvorjenja opozicijske strategije. Takšna, čedalje večja spodletelost napovedi spremembe pa je, kot sem že razpravljala, povsem v naravi paranoidnega procesa, katerega območje učinkovanja (kakor samo območje novega historizma) se lahko razširi le, ko se izkaže, da vsaka nepredvidena katastrofa dokončno dokaže – uganite, kaj –, da nikoli ne moremo biti dovolj paranoični. Če na izjemno vplivni esej Richarda Hofstadterja »Paranoidni slog v ameriški politiki« (»The Paranoid Style in American Politics«, 1963) gledamo iz današnjega zornega kota, ugotovimo obseg vplivne

368  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST diskurzivne spremembe. Hofstadterjev esej je prvovrstni izraz samozadovoljnega, prisilnega liberalnega konsenza, ki tako rekoč prosi za svojevrstno paranoidno demistifikacijo, v kakršni na primer D. A. Miller poučuje svoje bralce. Slog tega eseja je mehansko uravnotežen: Hofstadter ugotovi paranojo tako na levi kot na desni strani: med abolicionisti, nasprotniki masonov, katolikov in mormonov, med nativisti in populisti ter tistimi, ki verjamejo v zarote bankirjev ali pa proizvajalcev orožja – ki verjamejo v vsakogar, ki dvomi, da je J. F. Kennedyja ubil osamljeni strelec, »v popularni levičarski tisk, v sodobno ameriško desničarstvo ter v današnjo rasno kontroverzo na obeh straneh«.33 Čeprav se zdi, da te kategorije zajemajo veliko ljudi, še vedno ostaja verjetni »mi« – očitno še vedno v bistvu vsakdo –, ki se odloči, da bo na takšne ekstreme gledal s stališča umirjene, razumevajoče, vsevključujoče srednje mere, z vidika, s katerega se lahko vsi »mi« strinjamo, denimo, da čeprav »so lahko neštete odločitve [...] hladne vojne zgrešene«, pomenijo »preprosto napake dobromislečih ljudi«.34 Hofstadter brez vsakršnega zadržka prizna, da lahko paranoidni ljudje ali gibanja zaznajo resnične stvari, vendar je »izkrivljen slog [...] možen signal, ki nas lahko opozori na izkrivljeno presojanje, tako kot v umetnosti slab slog nakazuje temeljne hibe okusa«35: »Že nekaj preprostih in razmeroma nekontroverznih primerov lahko popolnoma osvetli [razliko med vsebino in slogom]. Kmalu po umoru predsednika Kennedyja se je na veliko javno razpravljalo o osnutku zakonskega predloga [...] da bi zaostrili zvezni nadzor nad prodajo strelnega orožja po pošti. V času obravnave predloga so trije moški prepotovali 4125 kilometrov poti iz Bagdada v Arizoni do Washingtona, da bi pričali proti njegovemu sprejetju. Seveda obstajajo argumenti proti osnutku te zaostritve, ki nakazujejo na neko konvencionalno politično razmišljanje, kljub temu da se nekomu lahko zdijo še tako neprepričljivi. Toda nasprotovanje enega od Arizoncev bi lahko označili za reprezentativno paranoidno argumentiranje, saj je vztrajno trdil, da je predlog ‘nadaljevanje poskusa prevratniške oblasti, da bi nas pripojila k svetovni socialistični vladi’, poleg tega naj bi tudi grozila z ‘ustvarjanjem nereda’, ki naj bi pomagal ‘našim sovražnikom’ zavzeti oblast.«36 Ne bom zanikala, da bi pri tem človek zlahka postal nostalgičen in da bi se mu stožilo po časih, ko je paranoidna retorika orožarskega lobija zvenela le kot čista norost – kot »preprost in relativno nekontroverzen« primer »izkrivljene presoje« –, in ne še kot predstavljanje skoraj neovrgljive platforme vladajoče politične stranke. Toda spektakularna

369  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST zastarelost Hofstadterjevega primera ni le pokazatelj, kako zelo se je ameriški politični center vse od leta 1963 obračal proti desnici. Je tudi znamenje tega, kako normativno je postalo takšno paranoidno razmišljanje v vsaki obravnavani točki političnega spektra. Smešno, vendar se danes čutim bližje paranoidnemu Arizoncu kot pa Hofstadterju – četudi in prav zaradi tega, ker sklepam tudi, da je ta Arizonec militantni pripadnik homofobične bele prevladujoče krščanske identitete, ki bi me ustrelil v trenutku, ko bi me pogledal. Peter Sloterdijk ne pokaže eksplicitno, da je struktura tega podkovanega popularnega cinizma ali »razsvetljene napačne zavesti«, ki jo danes vidi kot skoraj povsod navzočo, specifično – paranoidna. Toda tak zaključek se zdi neizogiben. Prav možno pa je današnja paranoja, kadar deluje kot šibka in ne kot močna teorija, videti kot zožen, vsakdanji, precej inkoherenten cinizem. Vzdrževanje tega hiperdemistificiranega, paranoidnega prizorišča z »novicami« hermenevtike sumničenja pa se v vsakem primeru zelo razlikuje od tovrstnih razkritij v šestdesetih letih minulega stoletja. Prevratniška in demistificirajoča parodija, današnje sumničave arheologije, odkrivanje skritih vzorcev nasilja in njihovo razkritje – vsi ti neskončno možni in učljivi postopki odstiranja so postali, kot sem poskušala pokazati, splošna zadeva kulturnih in historističnih študij. Če obstaja očitna nevarnost zmagoslavja paranoidne hermenevtike, potem bo širok soglasen razmah takšnih metodoloških podmen, sedanje skoraj stanovsko strinjanje glede tega, kaj naj bi konstituiralo pripoved ali razlago ali ustrezno zgodovinjenje, še zlasti če bo ostalo nerazdelano, nehote osiromašilo potencial literarnokritiških perspektiv in veščin. Problem s praznim potencialom je seveda v njegovi zmanjšani možnosti odzivanja na spremembe v okolju (tj. v politiki). Drug, morda še natančnejši način opisa sedanjega paranoidnega konsenza pa se ne opira toliko na popolno premestitev, temveč na preprosto zahtevo po določeni razdružitvi, nasprotovanju in nepriznavanju drugih načinov védenja, tistih, ki se ne vrtijo toliko okrog sumničenja in ki jih dejansko izvajajo pogosto isti teoretiki in kot del istih projektov. Monopolistična zasnova paranoidnega védenja sistematično onemogoča vsako eksplicitno nadomestilo za reparativne vzgibe, in komaj se takšno nadomestilo morda izrazi, že je podvrženo metodološkemu izkoreninjenju. Ko reparativni vzgibi enkrat postanejo eksplicitni, jih paranoidna teorija ne more dopustiti, ker so naravnani na ugodje (»le estetski« reparativni vzgibi) in zaradi njihove odkrite

370  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST namere po izboljšanju (»le reformistični« reparativni vzgibi).37 Kaj dela ugodje in izboljšavo tako »ničevo«? Le ekskluzivnost paranoidne vere v demistificirajoče razkritje: le paranoidno kruto in omalovažujoče verovanje, da manjka samo še ena sama stvar za globalno revolucijo, eksplozijo spolnih vlog ali za karkoli drugega, ki je v tem, da bodo ljudje (to je, drugi ljudje) ozavestili svojo bolečino (kot da sicer ne bi mogla biti ozaveščena) in njeno neznosnost (kot da bi neznosne situacije slovele po sprožanju odličnih rešitev), potem ko se bodo dovolj vneli boleči učinki njihovega zatiranja, revščine ali zavajanja. Paranoidna teorija večinoma ne ponuja resno tako groznih receptov, toda kljub temu se zdi, kot da bi se po njih ravnala struktura velikega dela sodobne teorije. Tovrstno aporijo, o kateri smo že razpravljali v primeru Romana in policije, kjer bralce nagovarjata srdita monolitna struktura močne paranoidne teorije in sukcesivno ukvarjanje z zelo raznovrstnimi, pogosto očitno izrazito k ugodju usmerjenimi ter nekoliko manj pisateljskimi in intelektualnimi agitacijami, lahko zasledimo tudi v številnih drugih dobrih kritikah. Zagotovo jo pripoznavam kot značilnost znatnega dela mojega lastnega pisanja. Ali je pomembno, če takšni podvigi spodletijo v svojem lastnem opisu ali če jih bralci narobe razumejo? Ne trdim, da zmore katerokoli vplivno pisanje sploh kdaj doseči popolno transparentnost že do samega sebe oziroma da bi bilo možno, da bi se samo ocenjevalo kaj prida primerno na konstativni ravni pisanja. Toda predpostavimo, da vzamemo resno pojmovanje, kot je Tomkinsovo, a tudi druga podobna pojmovanja, in sicer da vsakdanja teorija kvalitativno vpliva na vsakdanje znanje in izkustvo; in predpostavimo, da si ne prizadevamo pretirano k ontološkemu razmejevanju med akademsko in vsakdanjo teorijo; in predpostavimo še, da namenjamo veliko pozornosti kakovosti spoznavnih in izkustvenih praks drugih ljudi ter svojih lastnih. V vseh teh primerih – če bi lahko izbirali – ne bi bilo smiselno negovati potrebe po sistematičnem razkolu, ki bi se samo še podpihoval, med tem, kar nekdo počne, in vzgibi, zakaj to počne. Medtem ko se paranoidni teoretski postopki opirajo na monopolno »močno teorijo« in utrjujejo njeno strukturno prevlado, se v ekologiji vednosti izkaže koristno raziskovati tudi skrajno raznovrstne, dinamične in zgodovinsko kontingentne načine interakcije med močnimi in šibkimi teoretskimi konstrukcijami – raziskovanje, ki očitno ne more uspevati brez spoštljivega zanimanja tako za šibke kot za močne teoretske dejavnosti. Tomkins ponuja precej več modelov za pristopanje

371  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST k takšnemu podvigu, v tej knjigi mi jih ni uspelo vseh povzeti. Poleg tega pa lahko tudi na zgodovino literarne kritike gledamo kot na paleto alternativnih modelov dopuščanja medsebojnega vplivanja med močno in šibko teorijo. Kaj bi lahko bolje predstavljalo »šibko teorijo, nekoliko boljšo od opisa pojava, ki si ga prizadeva pojasniti«, če ne prav razvrednotena in skoraj opuščena nova kritika (New Criticism) in njene veščine imaginativnega natančnega branja?38 Toda kar je veljalo že pri Empsonu in Burku, velja na drugačen način še danes: obstajajo pomembne fenomenološke in teoretske naloge, ki jih je mogoče opraviti le prek lokalnih teorij in priložnostnih taksonomij; potencialno nešteti mehanizmi njihovega razmerja do močne teorije ostajajo vprašanje umetnosti in spekulativnega mišljenja. Pokazala sem že, da paranoja ni le močna teorija afekta, temveč je tudi močna teorija negativnega afekta. Vprašanje moči obstoječe teorije (ali moči razmerij med močno in šibko teorijo) lahko pravokotno preseče vprašanje o njenem afektivnem kvaliju, in vsako od njiju lahko raziskujemo z različnimi orodji. Močna teorija (tj. širokega dometa in reduktivna), ki je večinoma ne usmerjajo anticipiranje, identificiranje in preprečevanje negativnega afekta ponižanja, bi tako bila v nekem pogledu podobna paranoji, v drugih pogledih pa bi se od nje razlikovala. Na primer, mislim, da bi to bila pravična označitev izpeljav v prejšnjem odstavku, kajti celo označitev paranoje kot teorije negativnega afekta pušča odprte razlike med dvema negativnima afektoma ali več. Zatorej obstaja dodatna priložnost za eksperimentiranje z besednjakom, ki bo upošteval širok razpon afektov. Vnovič, ne samo z negativnimi afekti: poustvarja in – dejansko – omeji se lahko tudi na en sam vseobsegajoči model pozitivnega afekta in vselej na eno samo prikazovano pozicijo. Namreč, zdi se, da moteče velik del teorije eksplicitno nadgrajuje le en afekt, ali morda dva, ne glede na vrsto – lahko je to ekstaza, sublimnost, samouničenje, jouissance, sumničenje, zavrženost, vedoželjnost, groza, srditost, zadovoljstvo ali pač pravičniška jeza. Podobno staremu dovtipu: »Ko pride revolucija, tovariš, bo vsak lahko vsak dan jedel govejo pečenko.« »Toda, tovariš, ne maram goveje pečenke.« »Ko pride revolucija, tovariš, boš vzljubil govejo pečenko.« In ko bo nastopila revolucija, tovariš, boš ves navdušen nad temi dekonstrukcijskimi dovtipi; umrl boš od dolgočasja, če ne boš vsako minuto sesul državnega aparata, in zagotovo si boš želel vročega seksa dvajsetkrat do tridesetkrat na dan. Spokoren boš in militanten. In nikoli ne boš hotel odreči Deleuzu in Guattariju: »Ne nocoj, draga moja, boli me glava.«

372  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Prepoznati v paranoji značilno rigidno razmerje do časa, obenem anticipativno in retroaktivno, in zlasti sovražno do presenečenja, pomeni tudi zagledati zastavke drugih možnosti. Tu si morda lahko bolj pomagamo z Melanie Klein kot pa s Tomkinsom: brati s stališča reparativne drže pomeni predati se poznani, tesnobni paranoidni odločenosti, da ne bo nobena groza, pa naj bo še tako nepredstavljiva, zadela bralca kot nova; za bralca reparativne drže se izkušnja presenečenja lahko zdi realna in nujna, kajti presenečenja so lahko grozna, lahko pa so tudi prijetna. Upanje, pogosto usmerjeno v izkušnjo nečesa razblinjajočega, celo travmatičnega, spada med energije, s katerimi skuša bralec reparativne drže urediti fragmente in delne objekte, s katerimi se sooča ali pa jih sam ustvarja.39 Kajti bralec ima možnost spoznati, da je prihodnost lahko drugačna od sedanjosti, in možno je tudi, da bo razmišljal tudi o tako brezdanje bolečih, do korenin razbremenjujočih, etično ključnih možnosti, kot je ta, da bi se preteklost lahko pripetila drugače, kakor se je dejansko.40 Kje ta argument dopušča projekte še zlasti queerovskega branja? Z relativnim opuščanjem poudarjanja vprašanja razlike med spoloma, a tudi njune enakosti, ter z možnostjo odmika od freudovskega, homofobično usmerjenega razumevanja paranoje proti njenim drugim razumevanjem, kot jih predlagata Melanie Klein ali Tomkins, ki torej niso kaj prida ojdipovska in usmerjena na gon, temveč bolj na afekt, nasprotujem tudi nujnosti skupnega vpisovanja queerovske misli in predmeta paranoje; vpisovanje queerovske misli je lahko manj določujoče, ne do konca konstitutivno, drugačno tudi od zgodnejših razprav o njej, nemara vključno z mojimi. Bolj okoljski pogled na paranojo ne bo ponudil enakega transhistoričnega, konceptualno skoraj avtomatičnega privilegiranja gejevskih in lezbičnih vprašanj, kot jih ponuja freudovski pogled. Po drugi strani pa menim, da bomo v neprimerno boljši poziciji, če bomo upoštevali bogastvo značilnosti, s kulturnega vidika osrednje prakse, ki jih v precejšnji meri lahko dejansko imenujemo reparativne in ki izhajajo iz queerovskega izkustva, vendar postanejo v okviru paranoidnega pogleda nevidne ali neberljive. Oziroma, kot je zapisal Joseph Litvak (v osebni korespondenci, 1996): »Zdi se mi, da je pomembnost ‘napak’ v queerovskem branju in pisavi [...] v veliki meri povezana z opustitvijo travmatične, neizogibne in hkrati izmišljene povezave med napakami in ponižanjem. Mislim, da če je veliko queerovske energije, recimo okrog adolescence, vložene v to, kar Barthes

373  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST poimenuje ‘le vouloir-être-intelligent’ (podobno stališču, da ‘če že moram biti nesrečen in beden, potem naj mi bo dopuščeno, da sem vsaj pametnejši od drugih’), ocenjevanje večinoma v prid ogromnega prestiža paranoje kot pravega dokazila pametnosti (pametnosti, ki pametuje), gre pozneje v življenju veliko queerovske energije za [...] prakse, katerih cilj je izločiti grozo iz napake, delanje napak prikazati kot seksi, kreativno, celo miselno močno. Mar ne pomeni queerovsko branje spoznanja, med drugim, da so lahko napake prej prijetno kot pa neprijetno presenečenje?« Skladno s tem se mi zdi, da bi ta spoznanja morala pomeniti bolj kontingentno nadgradnjo, in ne definicijske ali transhistorične, kajti to niso stvari, ki bi bile neizogibno del izkustva vsake ženske, ki ljubi žensko, ali pa moškega, ki ljubi moškega, recimo. Medtem ko je paranoidna bralna praksa, kot sem pokazala, tesno povezana s pojmom neizogibnosti, obstajajo druge poteze queerovskega branja, ki ga lahko uglasijo edino na utrip kontingence. Ne nazadnje je trdovratno, obrambno narativno togost paranoidne časovnosti, ki ne dopušča, da bi se včerajšnji dan razlikoval od današnjega, zatorej bi jutrišnji dan moral tej smernici še bolj slediti, oblikovala dediščina, zaznamovana z ojdipovsko regularnostjo in ponavljanjem: zgodilo se je očetu mojega očeta, zgodilo se je mojemu očetu in dogaja se meni, in zgodilo se bo mojemu sinu, in zgodilo se bo sinu mojega sina. Toda mar ni značilnost queerovske možnosti – ki je le kontingentna možnost, vendar tudi realna in ki v zameno okrepi moč same kontingence –, da se naša generacijska razmerja ne odvijajo vselej po tem zaporedju? Pomislimo na Spet najdeni čas, epifanični, ekstravagantno reparativni zadnji zvezek Proustovega Iskanja izgubljenega časa, kjer se pripovedovalec po dolgem umiku v samoto odloči, da gre na zabavo, in je njegov prvi vtis o njej, da se vsi razkazujejo v posebej izdelanih oblekah in se pretvarjajo, da so stare, nato pa uvidi, da so vsi resnično stari, da je tak tudi on sam. In tedaj, v poldrugem ducatu spominskih šokov, se nanj zgrne vrhunski niz razveseljivih »resnic« o razmerju med pisanjem in časom. In čeprav pripovedovalec sicer nikoli ne izreče, toda ali ni vseeno vredno izpostaviti, da vsa ta časovna dezorientacija, ki ga vpelje v prostor razodetja, ne bi bila mogoča v heteroseksualni père de famille, v tisti družini, ki v obliki nenehnega »napredovanja« identitet in vlog uteleša regularno potomstvo, otroke in vnuke? »In zdaj sem razumel, kaj je starost – od vseh resničnosti našega življenja je morda prav starost tista, ki nam ostane najdlje čisto abstrakten pojem,

374  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST čeprav gledamo na koledar, datiramo svoja pisma, vidimo, kako se poročajo naši prijatelji in otroci naših prijateljev, ne da bi, bodi iz strahu bodi iz lenobe, razumeli, kaj to pomeni, vse do dneva, ko zagledamo neznano silhueto [...] ki nas pouči, da živimo v nekem novem svetu; vse do dneva, ko se nam vnuk ene od naših prijateljic, mladenič, s katerim bi nagonsko ravnali kot s tovarišem, nasmehne, kakor da bi se iz njega norčevali, saj vidi v nas nekakšnega dedka; razumel sem, kaj pomenijo smrt, ljubezen, duhovne radosti, koristnost bolečine, poklicanost itd.«41 Nekoliko novejša kontingenca, ki je v brutalni perspektivi tako veliko queerovskih življenjskih poti spodkopala rutinskost časovnosti mnogih od nas – na načine, ki le še stopnjujejo ta učinek. Tu imam v mislih svoja lastna tri prijateljstva. Ena prijateljica je šestdesetletnica, drugi dve sta tridesetletnici, sama pa sem s svojimi petinštiridesetimi točno na sredi. Vse štiri smo univerzitetne profesorice in skupna so nam številna zanimanja, energije in ambicije, in vsaka od nas je različno aktivistično angažirana. V normalnih generacijskih zgodbah bi se med seboj identificirale glede na pričakovanje, da bo moj položaj v prihodnjih petnajstih letih primerljiv s tistim, ki ga ima sedaj moja šestdesetletna prijateljica, medtem ko bosta položaja prijateljic tridesetletnic primerljiva z mojim sedanjim. Toda vemo, da se bodo dandanes okoliščine takšnih prijateljstev najverjetneje razlikovale od opisanega modela. In tudi se – v notranjih svetovih, in za ljudi, ki so podvrženi rasnemu nasilju, in za ljudi brez zdravstvene oskrbe, in za ljudi, ki so zaposleni v nevarnih industrijskih panogah, in za veliko drugih; in razlikujejo se tudi za moje prijateljice in zame. Natančneje: soočena z napredovano obliko raka na dojki, imam malo možnosti, da bom sploh dosegla sedanjo starost starejše prijateljice. In prijateljici, ki sta zdaj stari trideset, prav tako najverjetneje ne bosta izkusili moje sedanjosti, torej srednjih let: ena ima napredovano obliko raka, ki ga je povzročila težka poškodba (v osnovi se je razvil na koncu zastrupljene danke); druga je okužena z virusom HIV. Med vsemi nami bo najverjetneje živela še petnajst let le zelo zdrava šestdesetletnica. Težko je reči, že celo vedeti, koliko se ta razmerja razlikujejo od tistih med ljudmi različnih let in v krajini razblinjajoče se skupne točke. Prepričana pa sem, da so naša razmerja intenzivneje motivirana: ne glede ne to, kar vse še vemo, se vse tri zavedamo, da ni časa za neumnosti. Toda prav tako zelo drugačno mora biti vprašanje, kaj pomeni identificirati se med seboj. Na tem prizorišču starejša oseba ne

375  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ljubi mlajše kot nekoga, ki bo nekoč stal na njenem mestu, in obratno. Tako rekoč nobena od nas ne nadaljuje družinskega imena; obstaja vidik, v katerem se bodo naše življenjske zgodbe očitno prekrivale. In tu je še en vidik, po katerem se naše življenjske zgodbe stekajo intimnejše druga ob drugi, kot bi se mogla vsa tista življenja, ki tečejo po regularnem generacijskem urniku. Gre za takojšnjo vzajemnost, za vzajemnost kot sedanjo polnost postajanja, katere lok pa se morda ne bo mogel več peti in od katere se mora vsaka od nas kar najbolje naučiti razumevanja, izpolnjevanja in druženja. Na besedilni ravni se mi zdi, da najdemo sorodne prakse reparativnega védenja, komaj upoštevane in le malo raziskane, prav v srčiki številnih zgodovin gejevske, lezbične in queerovske medbesedilnosti. Queerovsko identificirana praksa campa, denimo, je lahko resnično napačno prepoznana, če nanjo gledamo, tako kot Judith Butler in drugi, skozi prizmo paranoje. Kot smo že videli, je camp najpogosteje razumljen kot edinstveno privzemanje parodije, denaturalizacije, demistifikacije ter satiričnega prikazovanja prvin in predpostavk prevladujoče kulture. In stopnja, do katere se camp napaja iz ljubezni, je pogosto razumljena pretežno kot stopnja samoosovražene sokrivde pri zatiralskem statusu quo. Po tej oceni lahko rentgenski pogled paranoidnega vzgiba v campu predira telo kulture in vidi njen goli skelet; paranoidna estetika takega pogleda izraža minimalistično eleganco in konceptualno ekonomijo. Po drugi strani pa je želja reparativnega vzgiba dopolnilna in teži k razširitvi. Njen strah, realen, je v tem, da je kultura, ki jo obdaja, neprimerna ali neugodna, da bi jo negovali. Sestaviti želi polnost in jo prenesti na objekt, ki bo tako pridobil vir, iz katerega bo lahko črpal nepopolni subjekt. Razumevanje campa med drugim kot skupnostnega, zgodovinsko zgoščenega raziskovanja raznovrstnih reparativnih praks pomeni večje upoštevanje številnih temeljnih prvin klasičnega campovskega performansa, na primer vznemirljivih, sočnih prikazov ekscesne erudicije, strastne, pogosto vihrave antikvarnosti, obsežne produkcije alternativnega zgodovinopisja, »čezmerne«, poudarjene povezanosti s fragmentarnimi, obrobnimi, zavrženimi produkti in ostanki, bogate, izredno afektivne raznolikosti, nezatajevane fascinacije nad ventrilokvističnim eksperimentiranjem, varljivih sopostavitev sedanjosti in preteklosti ter popularne in visoke kulture.42 Tako kot v pisavi D. A. Millerja preplet presežne lepote, presežnega vlaganja v slog, nepojasnjenih izbruhov grožnje, zaničevanja in hrepenenja zacementira in animira amalgam pomembnih delnih objektov v stvaritev, kakršno

376  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST zasledimo v delih Ronalda Firbanka, Djuna Barnesa, Josepha Cornella, Kennetha Angerja, Charlesa Ludlama, Jacka Smitha, Johna Watersa ter Holly Hughes. Tudi omemba teh imen – nekatera povezujejo s skoraj legendarno »paranoidnimi« osebnostmi – potrjuje prepričanje Melanie Klein, da ljudi ni mogoče deliti na paranoidne in reparativne, temveč so paranoidne in reparativne njihove spremenljive drže ali, kot bi jih poimenovala sama, prakse; včasih so prav najbolj k paranoji nagnjeni ljudje tisti, ki so sposobni in čutijo potrebo po zasnovi in razširjanju najplodnejših reparativnih praks. In če lahko paranoidna ali depresivna drža delujeta v manjšem obsegu od ravni individualne topologije, potem lahko delujeta tudi v širšem obsegu: v okviru skupnih zgodovin, novih skupnosti in snovanju medbesedilnega diskurza. Tako kot Proust si tudi reparativni bralec »pomaga vedno znova«; ni samo pomembno, temveč je tudi mogoče najti načine izvajanja takšnih reparativnih vzgibov in drž. Besednjak za izražanje kateregakoli bralčevega reparativnega vzgiba do besedila ali kulture je bil dolgo časa tako aboten, estetizirajoč, nastrojen, skregan z razumom ali nazadnjaški, da ni nič čudnega, da je bilo le nekaj kritikov pripravljenih ukvarjati se s takimi vzgibi. Ovira je bila v omejenosti obstoječih teoretskih besednjakov, in ne v samih reparativnih vzgibih. Nič manj pereča, kot je paranoidna drža, nič manj realistična, nič manj vpeta v preživetje in nič bolj ali manj slepilna ali fantazmatska drža reparativnega branja začenja drugačen niz afektov, prizadevanja in tveganja. Morda lahko od takšnih praks največ pridobimo prav s spoznanjem številnih načinov, koliko je posameznikom in skupnostim uspelo iztržiti iz objektov kulture – celo iz tiste, ki jim je pogosto odkrito odrekala podporo.

PREVEDLA TANJA VELAGIĆ

OPOMBE

1 Poleg naštetih mislecev, ki so pomembno zaznamovali novohistoristične študije, je treba opozoriti še na Foucaulta, saj se te študije pogosto opirajo na njegove raziskave biopolitike, strategije izpostavitve kriminalnega okolja, mehanizmov nadzorovanja in kaznovanja, zlasti v točki skrbstva, ki omogoča uspešno ponotranjenje norm prek ponujene potrebe po organiziranem varovanju in zavarovanju, ki ju je prevzela država s sistemom ustanov, zavodov itn. Če to točko zasukamo v izhodiščno točko

377  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ponotranjenja, se izkristalizira Foucaultova teza, da ni duša vklenjena v telo, temveč je prav obratno. Ta točka je tudi eno od izhodišč v nadaljevanju obravnavanega novohistorističnega Millerjevega dela Roman in policija (The Novel and the Police), v katerem roman označuje prostor in orodje za ponotranjenje družbenih norm, a tudi prostor možne subverzije (medbesedilnost, konotativnost, obrobnost, zakritost ipd., ki so tudi ključne prvine novohistorističnih študij in njihove nadgradnje starejših historičnih analiz ali pa bolj formalističnih analiz nove kritike, v katerih je zgodovina nastopala zlasti kot Zgodovina). (Op. prev.) 2 Sigmund Freud, The Standard Edition of the Complete Psychological Works of Sigmund Freud, Hogarth Press, London, 1953–1975 (24 zv.); slovenska izdaja Freud, Pet analiz (prev. Eva D. Bahovec idr.), Društvo za teoretsko psihoanalizo in založba Studia humanitatis, Ljubljana, 2005, III, str. 368. 3 Paul Ricoeur, Freud and Philosophy: An Essay on Interpretation, Yale University Press, New Haven, 1970, str. 33–34. 4 Leo Bersani, The Culture of Redemption, Harvard University Press, Cambridge MA, 1990, str. 188. 5 James Eli Adams, Dandies and Desert Saints: Styles of Victorian Manhood, Cornell University Press, Ithaca NY, 1995, str. 15. 6 R. D. Hinshelwood, A Dictionary of Kleinian Thought, Aronson, Northvale, 1991, 2. izdaja, str. 394. 7 J. Laplanche in J.-B. Pontalis, The Language of Psycho-Analysis, Norton, New York, 1973, str. 297, v hrvaškem prevodu (J. Laplanche in J.-B. Pontalis, Riječnik psihoanalize, August Cesarec in Naprijed, Zagreb, 1992) str. 317. 8 D. A. Miller, The Novel and the Police, University of California Press, Berkeley, 1988, str. 164. 9 Prav tam, str. vii. 10 Prav tam, str. 220. 11 Prav tam, str. 191. 12 Eve Kosofsky Sedgwick, The Coherence of Gothic Conventions, str. xi. 13 Silvan S. Tomkins, Affect Imagery Consciousness, Springer, New York, 1962–1992 (4 zv.), zv. 2, str. 433–434. 14 Prav tam, str. 323–324. 15 Prav tam, str. 433. 16 Prav tam, str. 458–459. 17 Laplanche in Pontalis v geslu »načelo ugodja« pokažeta, da se je Freud že dolgo zavedal tega problema. Takole parafrazirata: »Bi se zatorej morali sprijazniti s povsem ekonomsko definicijo, po kateri naj bi bila ugodje in neugodje le kvalitativna izraza kvantitativnih sprememb? Po drugi strani, kakšno je natančno razmerje med tema dvema vidikoma, med kvalitativnim in kvantitativnim? Postopoma je Freud čedalje bolj poudarjal, da je težko preprosto odgovoriti na to vprašanje« (nav. delo, str. 323, v hrvaškem prevodu str. 215). V tretjem poglavju pričujoče knjige pa z Adamom Frankom oriševa Tomkinsovo obravnavanje afekta, ki poskuša odgovoriti temu načinu postavljanja problema.

378  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 18 Marcel Proust, In Search of Lost Time, Modern Library, New York, 1992, 6 zv. Slovenska izdaja (M. Proust, Iskanje izgubljenega časa, prev. Radojka Vrančič, DZS, Ljubljana, 1997, 7 zv.), zv. 7, str. 214 (poudarek E. K. S.). 19 Ricoeur, nav. delo, str. 34. 20 Judith Butler, Gender Trouble: Feminism and the Subversion of Identity, Routledge, New York, 1990; slov. izdaja: J. Butler, Težave s spolom: feminizem in subverzija identitete, prev. Suzana Tratnik, Škuc, Ljubljana, 2001, str. 133. 21 Prav tam, str. 146. 22 Prav tam, str. 138. 23 Prav tam, str. 147. 24 Prav tam, str. 148. 25 Prav tam, str. 150. 26 Prav tam, str. 155. 27 Prav tam. 28 Prav tam, str. 157. 29 D. A. Miller, nav. delo, str. ix. 30 Peter Sloterdijk, Critique of Cynical Reason, University of Minnesota Press, Minneapolis, 1987; slov. izdaja: P. Sloterdijk, Kritika ciničnega uma, prev. Slavo Šerc, Študentska založba, 2003, str. 25. 31 D. A. Miller, nav. delo, str. viii. 32 Pogodba z Ameriko (Contract with America) je bil dokument Ameriške republikanske stranke, ki ga je izdala pred kongresnimi volitvami 1994 in v katerem je opredelila ukrepe, ki jih bo izvedla, če bo postala večinska stranka, med drugim, da si bo prizadevala za socialno reformo (tudi na področju socialnega skrbstva ter s programi za podporo in dvig osebne odgovornosti državljanov), varčevalne programe, zmanjšanje davkov, olajšave za podjetnike, bistveno zmanjšanje izdatkov javne uprave itn. Dokument se je izkazal zlasti kot ukrep za pridobitev večine glasov in že med njegovim snovanjem se je obljubljanje zataknilo pri spornih vprašanjih, denimo splava in verouka v šolah. (Op. prev.) 33 Richard Hofstadter, The Paranoid Style in American Politics and Other Essays, Knopf, New York, 1965, str. 9. 34 Prav tam, str. 36. 35 Prav tam, str. 6. 36 Prav tam, str. 5. 37 Komajda implicitni posmeh, s katerim Leo Bersani izpeljuje izraz »odrešitev« skozi celotno Kulturo odrešitve (The Culture of Redemption), bi lahko bil dober primer zadnjega primera rabe – razen tega, da se Bersanijev odpor verjetno ne nanaša toliko na zamisel, da bi bilo možno stvari izboljšati, temveč je usmerjen bolj na pobožno postvaritev Umetnosti kot postavljene zastopnice takšne spremembe. 38 Hvala Tylerju Curtainu za to opozorilo. 39 Tak primer je tudi interpretacija pesmi Emily Dickinson, kot jo je podal Timothy Gould (v osebni

379  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST korespondenci, 1994). Pesem se začne: »’Upanje’ je nekaj, kar ima peruti – / ki čemi v duši –« (str. 116, pesem št. 254). Gould simptome prhutajočega upanja večinoma povezuje s posledicami posttravmatske stresne motnje, vendar s to razliko, da naj bi dejanski, sedaj odsotni vzrok te motnje tičal pretežno v prihodnosti in manj v preteklosti. 40 Ne mislim hipostazirati »načina, na kakršnega se je dejansko« pripetila, niti zanikati možne konstruiranosti tega, da »se dejansko je« zgodila – znotraj določenih omejitev. Območje tega, kar bi se lahko zgodilo, vendar se ni, pa je običajno celo širše in ni tako omejeno, in zdi se konceptualno pomembno, da teh dveh ravni ne rušimo, sicer bi lahko izgubili vsakršno možnost, da bi se stvari zgodile drugače. 41 Proust, nav. delo, str. 247–248. 42 Knjiga Michaela Moona Deček in drugi (A Small Boy and Others) spada med tiste, ki ubesedujejo širši smisel queerovske kulture.

380  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 381  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST MAJDA MENCINGER TUJOST Ilustracije Gregor Lorenci, samozaložba, Kranj, 2008

Knjigo lahko naročite pri podjetju Trajanus, d.o.o, Savska loka 21, 4000 Kranj, e-pošta: [email protected]

382  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST MAJDA MENCINGER

TUJOST

IZBOR ČRTIC

»Črna svetloba ne obstaja – in vendar opal žari ...« Tako je Neža Maurer označila novo zbirko enainpetdesetih literarnih črtic Majde Mencinger, zbranih pod naslovi Cula, Materinske impresije k desetdnevni vojni, Surrealistično, Lageraštvo, Pogled skozi asparagus, Ženski svetovi, Oaza je vaza za marjetice, Akvarel.

383  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST S pojmom »lageraštvo« označujem neko trajno stanje občutljivosti za nasilje vseh vrst, za nesvobode vseh vrst, ob čemer čutim strah in nemoč karkoli storiti – to je kot nekakšna zaznamovanost, drugačnost, celo izobčenost. Poglavja, ki sledijo, so nadaljevanje »Cule«* v povojnem in sodobnem času.

Da ni nič tvojega, da si utesnjen v prostoru, ki ga odredijo in nadzirajo ... Da si preštevan in hkrati izbrisan ...

* Zbirka črtic »Cula« je bila leta 2004 objavljena v Borcu št. 612–616.

384  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST LAGERAŠTVO

(PO)VRNITEV

Ko smo se vrnile iz taborišča, je bilo treba začeti novo življenje dobesedno iz nič. Pa smo, na primer, na vsaki prošnji za mesto v internatu, za službo razdeljevalke mleka za mamo ali pa za štipendijo navedle, da smo bile mama in medve s sestrico preseljene v Nemčijo, oče pa je padel kot talec v Dragi. Takrat in takrat ... Kot da so ti strašni podatki naše družinske zgodovine zamenljiva vrednost ali jamstvo za mesto v internatu, službo razdeljevalke mleka, štipendijo. Ni bilo. A me smo, kljub temu, še naprej opremljale svoje vloge raznim uradom s temi podatki, da so postali kot nesmiselna rutina, brez vsebinske zveze z njihovim pomenom. Refleks? Ko so pred nekaj leti v parlamentu razpravljali o plačah poslancev, je vidni poslanec, ki je napredoval celo do ministrskega položaja, prostodušno izjavil, da se menda ja ne misli, da bodo oni (poslanci!?) kot kakšne vojne vdove. Nisem mogla verjeti, da slišim prav. Toda bodoči minister je bil resnicoljuben: »vojne vdove« so poseben sociološki pojem, zato ga je možno uporabljati tudi za takšno rabo. (Krleža je v svojih dnevnikih pretresljivo opisal množičnost vojnih vdov in njihovo nezaslišano bedo po prvi svetovni vojni v Zagrebu.) Sicer pa smo v samostojni Sloveniji izseljenci in otroci padlih staršev v NOB dobili status žrtve vojnega nasilja (z izkaznicami). Ko se patriotizem najbolj »zaslužnim« dobro nagrajuje, kot pravijo. Tako smo tudi izseljenci dobili neko povrnitev za trpljenje, čeprav je

385  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST bila naša ljubezen do domovine hrepenenjska in brezpogojna, ko smo bili v izgnanstvu. Jaz sem si za ta denar kupila nov štedilnik.

IZ DNEVNIKA

Po predstavi Za narodov blagor 20. 3. 1994: Ščuka je spet! zavezal čevelj trinogu pokvarjenemu; ali je tako zamegljena moja domovina, da se tak sramotni akt niti ne vidi več? Nekateri že napovedujejo, da je Cankar iz mode.

Včeraj je po radiu govorila neka spoštovana gospa, znano ime iz obdobja socializma: »Mi (?!) nudimo delavcu enkratne možnosti za letovanje s krediti, ki jih odplačujejo celo leto. Poceni letovanj ni več, ker se zavedamo, da mora biti delavec zdrav, če hočemo iz njega kaj iztržit«. Saj, spoštovana gospa!

Novi urednik NR je, preden so bili ukinjeni, zapisal pretresljivo odkritje: »... da je naravnost katastrofalna posledica političnih režimov, v katerih smo živeli, da so dolgo, predolgo tiščali ljudem glave v knjige (!), jih gnali (!) v gledališča, na koncerte, razstave, le zato, da bi bili kulturni, pri tem pa nihče ni pomislil, da se kultura začenja že veliko poprej ...« Saj ...

Po ogledu Strniševih Ljudožercev: Že letajo vampirji od dvora do dvora. Izgledajo kot golobi, posnemajo njih let. Lakaji jim dajejo za pokušino človeško kri. Preventivno, se sliši od vsepovsod. Vse preventivno.

»Pijte mojo kri, gosto in črno kot teran,« se že sliši iz jam, diši, diši sveža prst. Preventivno, vse le preventivno! Oj, Srebrenica! Srebrna.

386  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Nabuhli so humanitarni magacini in humanitarci v lica in život. Od same dobrote dobre ... Oj, Srebrenica, krvava! V zemljankah se skrivajo matere z otroki. Oj, Srebrenica (preventivna) in Zaklana.

OBISK PAPEŽA V STOLNICI – VTIS S TV

Glorija sveč, rož, orgle, kadila. V prvih vrstah sedijo politični in cerkveni velmožje. Cerkev je razdeljena na dva dela z debelimi rdečimi vrvmi: na eni strani moški – od škrlata do črnine, na drugi ženske – od krzna in velikih klobukov do črno-belih silhuet nun. Papež poškropi in blagoslovi najprej prve vrste, moško stran, nato vrste dam in nazadnje nune, ki ihte molijo in se onesveščajo. Hierarhija (slovenskega) naroda! Ljudstvo pa se drenja pred vrati stolnice.

VTIS S SPOMINSKE SVEČANOSTI V PODLJUBELJU*

Visoke gore, škrbinaste, špičasto bodejo navpično v nebo in so prelep, kar nekoliko srhljiv, naravni dekor prireditve, ki je vsakega 9. junija. Oder. Godba. Pevci. Govorniki. Mnogi praporščaki, stari možje, večinoma vojni veterani, ki težko stojijo, a, kolikor lahko, pokončno. Lepi so prapori organizacij Zveze borcev s peterokrakimi zvezdami, ki se zlato leskečejo v slepečem soncu. Velika množica nekdanjih taboriščnikov se zgrinja na prireditveni prostor. Stari in betežni so že, toda resnih in zbranih obrazov, ker se čutijo dolžne za pričanje, za protest. Za sporočilo: Nikoli več koncentracijskih taborišč!! A glede na »kolateralno škodo« sodobnih vojn, kot temu cinično pravijo njihovi akterji, mi zborovanje učinkuje kar nekam kičasto, samemu sebi namen. In zato žalostno.

387  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Po koncu svečanosti, ko se množica počasi pomika proti avtobusom, slišim starčka, ki gre mimo, opiraje se na palico: »Pa smo dali še eno proslavo skozi ...« * V Podljubelju je bila podružnica nacističnega koncentracijskega taborišča Mauthausen.

VREDNOTE

Pravijo, da mora Slovenija prevzeti evropske vrednote, saj tja spadamo. Himmlerjev seznam vrednot, »narejen« za Dachau: POSLUŠNOST POŠTENJE UMIRJENOST RED ČISTOČA POŽRTVOVALNOST DISCIPLINA LJUBEZEN DO DOMOVINE Te lahko poljubno variiramo, po dve in dve, po tri, od zgoraj navzdol, od zadaj navzgor, variant je mnogo, vsebinskih razlag in poudarkov tudi. Spet za današnjo rabo.

388  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 389  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Na postajah življenja čakajo in prežijo na nas naše nekdanje zgodbe, ali deli njih, tudi tiste, iz katerih smo želeli izstopiti.

390  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST POGLED SKOZI ASPARAGUS

MOJE MATERE PREDNICE

Ali me vodijo, ne da bi se tega zavedala, moje matere prednice? Se ne poslušamo neprestano skozi hrumeči tok časa, ki se vali iz večnosti v večnost? Se ne dotikajo krogi naših samotnosti? Ali smo uporne in trdožive, kakršne naj bi matere bile? Kaj pa, če nismo? Ali imamo dovolj opor? Moje usojene, mile in strašne, ne(s)poznane matere prednice!

Kočija in Benetke Kočija drdra po prašni cesti. Triletna Punčka je kot ptiček v gnezdu pogreznjena med gubami mamine svilene obleke, stiska se k svoji mamici, ki ima belo, dišečo, nežno kožo, drži njeno mehko belo roko z bleščečimi prstani, ta vonj, to belino bo odnesla s seboj v življenje kot edini varljivi varovalni ščit. Ker je še zelo majhna, z glavico rine not do mehkega vzglavja pod svileno obleko, ustka nezavedno zacmokljajo in hočejo sladko varnost, ne vedoč seveda, da jo pravkar za vedno izgublja. A mama jo nežno odrine, ji da celuloidno punčko (odeto v lepo svileno oblekico, ki ima tudi šolnčke in nogavičke), ona vedno pogosteje sega v ročno izvezeno taško, pripeto s srebrno verižico okoli pasu, po odišavljeni batistni robček z izvezenim monogramom, ki si ga pritiska k obrazu, zdi se, da si naskrivaj otira solze. Z dišavo poškropi tudi obe punčki – »tapravo« in celuloidno, kajti kočija zapelje na prašni kolovoz, ki izpuhteva v poletni vročini po konjski scalnici proti vasi, bolj zaselku, z majhnimi, redko posejanimi kmetijami.

391  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Ko je kočijaž zaustavil kočijo, je pokazal gôr na breg, kjer je med skrivenčenimi starimi sadnimi drevesi čemela iz brun narejena kmečka hiša z okenci, prekrižanimi z železnimi križi. Odprta vrata so zijala v črno – črno kuhinjo. Prišli so ljudje, med katerimi bo Punčka gôr rasla. V reji. Ta deklica – moja bodoča mama – je končala osnovno šolo z odličnim uspehom, a ji je njena »schöne Mutti«, kot ji je pravila v svojem hrepenenju in žalostnem ponosu (poredko jo je obiskovala, prinašala ji je svilene oblekice, ki jih tu ni mogla nositi ali pa so se kmalu strgale), namesto da bi jo poslala naprej v šole, rekla, da je dovolj lepa, da si bo lahko dobila bogatega moža. V Benetkah stoji »schöne Mutti« (dominantno?) na zlizanem tlaku Markovega trga. V rokah ima papirnato vrečko, krmi golobe, ki jih je polno, eni se prerivajo na tleh, drugi priletavajo k njej, da se vidijo razprostrte perutnice, prizor je zelo romantičen, kar je ovekovečil tedanji fotograf. Oblečena je v drag krzneni plašč. V ozadju se sveti kupola Sv. Marka. Izgleda zelo samotno, ker ni videti nobenega drugega človeka. Gleda nekam v daljavo, kot nikamor, s priprtimi vekami, ustnice so stisnjene in brez smehljaja. Kot novodobna turistka v Benetkah, potopljena v grozno množico, mislim na svojo staro mamo, ki je nekoč pozirala fotografu na Markovem trgu in krmila golobe. Valimo in drenjamo se za vodičko, ki ima odprt strgan pisan dežnik, da ji lahko sledimo kot skupina – teh je veliko, ki se sploh ne morejo ustaviti pred bleščečimi, (z)dražljivimi bleščečimi izložbami –, na trgu posedemo po zlizanih stopnicah pred palačami, vročina je soparna, ki je še mučnejša zaradi depresije pod morsko gladino, slabo mi je, beračica z otrokom v naročju, »pasem« se po obrazih, nobenega zanimivega ne najdem, kupim sadrenasti, krasnobarvni maski, eno malo večjo, eno malo manjšo. Množica mezí mimo kavarn, kapela igra, godci so v črnih frakih, pozlačeni stoli, livreje, moknato beli obrazi: ti pa so kot iz nekih starih časov.

Ob Jelovici Ob spodnjem temnem hrbtu Jelovice je prislonjen zaselek – rovt: nekaj podolgastih pritličnih hiš z okenci in gankom ob eni steni, obkrožene z majhnimi vrtovi (»gartelni«), s starimi tepkami in češpljami, majhni hlevi so sestavni deli hiš. Vrtovi in sadovnjaki so zamejeni z vegastimi plotovi iz šibja in protja. (Idila, če pomisliš danes.)

392  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Na enem izmed njih je bila slikana moja prababica že v poznih letih: sedi na stolu (takem trdnem, doma narejenem iz hruškovega ali češnjevega lesa), v kmečki zakmašni obleki, segajoči do visokih šolnov, zgarani roki z odebeljenimi členki sta sklenjeni v naročju, resne in svetle oči strmijo trdo in zamišljeno, ruta v celoti prekriva lase in poudarja visoko čelo, njena drža je zelo pokončna, ustnice so stisnjene v ravno črto. Sprašujem se, kakšno je bilo življenje te stroge, zamišljene pramatere, katerega en sam hip je ujel fotograf? Na onem stolu sredi travnika pod Jelovico.

Ob podstrešnem oknu (spominska slika iz nekdanjega doma) Moja mama sedi na stopnicah ob podstrešnem oknu in nepremično strmi v vedno senčni hrbet Mežakle prek razkošne beline cvetoče češnje. Črni ravni lasje so počesani nazaj nad visokim čelom. Na modre podolgovate oči se že spuščajo zastori vek. Ustnice so stisnjene. V lepih, še mladostnih rokah tli večna cigareta. Nadomestek za toplino varnosti.

NEURESNIČENI GIB

Ko sem onega davnega dne, onega davnega poletja pogledala mamo, povsem natančno, izostreno, s svojo notranjo svetlobo v zunanji – prišla je iz tovarne, sedeli sva si nasproti za mizo, na katero sem postavila krožnika z zelenjavno juho, njeno lepo čelo se je svetilo od potu med prečnimi črtami gub –, me je prešinilo: poglej jo dobro, zapomni si dobro njene poteze, mama pravzaprav odhaja, zares odhaja ... Ni bilo mojega giba, da bi jo pomilovala, bil je le vzgon, napetost v roki, da bi to storila, a kot da sem se bala, da bo ona zaslutila, kaj sem pravkar, pretresena, spoznala.

393  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST POGLED SKOZI ASPARAGUS

Ne vem, zakaj smo govorili »cimer«, če je delavsko stanovanje premoglo še sobo razen kuhinje, a je to zvenelo bolj »gosposko«, kot da bi bil le en prostor? Naš »cimer« je imel vrata z medeninasto kljuko, ki jo je bilo treba enkrat tedensko čistiti in svetliti s sidolom, prav tako v kuhinji na štedilniku bakreni kotliček za vodo. V omari smo imeli še vedno z »rajsnedelnom« pritrjeno vrvico za atove kravate, ki jih že zdavnaj ni bilo (kot tudi ata ne), ker smo vso njegovo garderobo, ki smo jo nameravali imeti za spomin, zamenjali za živež. Spominjam se »Slavonk«, tako smo jim pravili, v širokih pisanih krilih, ki so se pripeljale z vlakom, v velikih košarah so imele med slamo potaknjena jajca. Še vedno jih slišim – »Imate od muža kakšen reklic« –, mama pa je odgovarjala, da tega ali onega ne more dati, ker je za spomin – »Ah, kaj bi, vidite, lepa jaja« – res, bila je lakota za beljakovinami, mama sploh ni znala ali hotela barantati, pa smo za kakšen »reklic« dobili zelo malo jajčk. Na vrhu omare v cimru je bila vsa leta, dokler je bil tu naš dom, torej dokler je živela mama, velika kartonska škatla – z napisom UNRA, od unra paketov, ki smo jih prejemali po vojni. V njih je bil najbolj značilen rumeni sir v konzervah, pa jajca v prahu (»trumanova jajca«), konzerve mesa z rozinami. V tej škatli smo hranili okraske za božični drevešček. V naš cimer ni nikoli posijalo sonce. A imeli smo razgled skozi edino okno – namesto zavese ga je zastiral lep, bujen asparagus – na glavno cesto, železniško postajo, za njo pa na tovarno. Nad vsem tem pa na širokopleči Stol. Lahko se je kukalo skozi ta zeleni zastor dol na cesto, da se ni preveč videlo, recimo, na povorke pogrebov, na čelu katerih je skoraj vedno korakala godba na pihala (»pleh muska«), ki so jo plačevali skoraj vsi tovarniški delavci, iz solidarnosti do svoje kulture in želje, da bi bil njihov pogreb slovesen in lep. Zaslišali smo jo dosti prej, preden se je prikazal sprevod, in še dolgo po tem se je izgubljal pojemajoči marš bobnov tja proti Koroški Beli, kjer je bilo pokopališče. Kot otrok sem bila prepričana, da nam nikoli ne bo igrala, sploh pa mami ne, ne sme! V svojih mladih časih sem smrt zanikala. Dovolj je bila ena, za vedno. Ob kolu v Dragi ...

394  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ROMANJE V DRAGO

Vsakdo ima najbrž neko svojo sveto pot, ki bi se ji lahko reklo: to je pa moje romanje. Od železniške postaje v Lescah, kamor smo se pripeljale z Javornika, smo nekoč skupaj hodile prvega novembra mimo kaznilnice v Begunjah do grobišča v Dragi – mama in medve s sestro – na žalno svečanost. To je bilo naše romanje! Šle smo po makadamski cesti in stezah med majhnimi, a trdnimi kmečkimi hišami med sadovnjaki, kjer je dišalo po gnijočih jabolkih, tepkah in moštaricah, pobrale smo še kakšen užiten sadež, a vedno malo na skrivaj. V središču Begunj smo se vsakič, že nekoliko utrujene, ustavile pred starim vodnjakom s stalnim žuborom zelo mrzle vode. Vanjo sem vsakokrat pomočila roki do komolcev in jo nekaj posrkala iz dlani, kar je ostalo v mojem spominu kot del obreda s tistih romanj, ko sem bila še otrok. Pred vstopom v dolino Drage je bila ob cesti, kjer je še danes, kot da raste iz nje, iz tal, visoka, strma škarpa pod hišico v bregu. Obrasla je z nekimi belimi nageljčki in mahci, ki tudi na svoj način cveto. Vedno pomislim: tukaj mimo so jih izmučene peljali, to so bili njihovi zadnji pogledi ... Vonj po starih, lepih škarpah! Malo naprej je bila še stara žaga (in je še danes), ki ima za nas simbolni pomen: tu je delal, ko je bil še mlad fant, atov ata. Sem je prišel delat in se spoznavat z lesom iz – v tedanjih časih – daljnjega Bohinja. Ni mogel slutiti, da bo prav tod mimo peljala zadnja mučeniška pot njegovega sina, 3. 1. 1942. leta. Smolnati vonj po lepih, starih žagah! In dedih. Naš pasijon!! Največkrat smo nosile katarince, rjastordeče drobne krizanteme (kot kapljice krvi), ki jih je mama sama vzgojila. Vedno znova je obujala že velikokrat povedano: Kako so se nekaj let po vojni žalne slovesnosti začenjale s fanfarami nekje visoko med skalovjem, kar je bilo zelo lepo in pretresljivo. Kot bi jih klicali ... Kako je mati znanega gorenjskega partizana, športnika, ki na fotografijah blesti s svojim smehom in belimi zobmi, prinesla na grobišče namesto rož – jabolka ...

395  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Da je prišel k nam domov neki moški povedat, češ da je tega dne v Dragi moral kopati jamo, da mu je naš ata zaklical, naj pozdravi ženo in otroka. (Spraševale smo se, ali je to sploh resnica, le kako je mogel slišati, si zapomniti poslednje besede šestintridesetih talcev, ki so bili po trije privezani h kolom in hkrati ustreljeni? Jaz sem v šolskih nalogah vedno napisala, da so bile atove zadnje besede: »Smrt fašizmu! Svoboda narodu!!«, in bila sem prepričana, da je to resnica.) Kako je njegov zbor velikokrat pel žalostinke na pogrebih na Koroški Beli, njemu, revežu, pa jih nihče ni ... Mama ni marala politično obarvanih govorov na žalnih svečanostih. Spominjam se njenega ironičnega stavka: »Zdaj bodo pa govorili o Kitajski?!« ... Častna salva z odjeki med skalami nas je vedno pretresla. Zaznala jo je tudi naša teta, atova gluhonema, mila sestra, in zajokala. Streljanje vsi slišijo.

396  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST OAZA JE VAZA ZA MARJETICE

OAZA JE VAZA ZA MARJETICE

Ta pesniški stavek je iznašel neki otrok v nekem otroškem vrtcu. Ostal mi je v trajnem spominu kot majhen poetični dragulj. Pa z njim naslavljam nekatere svoje vtise, odsevanja doživetij, povezanih z naravo.

Božanski je občutek, da si samo ena od stvari (stvorov?). Če se uležeš med trave, na primer na planini, te obiščejo, pridejo pogledat majhni stvori, ki jih še nikoli nisi opazil, prelepih lesketajočih se barv, z migetajočimi tipalnicami in nožicami. Le oči in barve. Dragulji!

Junij. Zajčki v vrtu so se razcveteli: beli, roza, rdeči, so posamič in v skupinah. Prileti rejen, zlatočrn, puhast čmrlj, skuša odpreti še delno zaprt cvet s ščetinastimi sprednjimi nožicami, tankimi, zaganja se v cvetna vratca, trk, trk, potisk, potisk, dokler se cvet ne odpre, potem kar čofne noter, bumf, in izgine, sploh ga ni več videti. A pazi, nekaj se premika, prekucuje, miga, ah, potem zadenjsko pririje ven na plan in kot pijan vijugavo odleti na drug cvet, zadovoljno brenčeč, brundajoč ... (Stari gospod Freud pa kaj? Nič!)

Se prižigajo luči na enem hribu, ugasnejo, se prižgejo na drugem, tudi ugasnejo, nato ostane obsijano le eno samo trepetajoče drevo – kot prestrašeno –, a kmalu se tudi to umiri in potemni v dolgo jesensko noč.

397  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Kdo hodi z lučjo v roki na cesti ur? Kdo se prihuljeno plazi po gozdu in ima pogled divje preplašene zveri?

Komaj ozeleneli macesni, kot da mólijo, potopljeni v svojo popolno estetsko zadostnost, molíjo svoje nežno orokavičene roke nad prepadi, nad njimi pa se v modri zračni ladji prepeljuje kanja okoli in okoli in spet s širšimi zavesljaji okoli in okoli ... Kanje Krožeč nad prepadi, čez… Zeleno Čez oker Čez vijolično pokrajino Čez barve.

Zaguga se na veji sraka in za hip obmiruje. Bleščeče črno in belo. Dolg rep. Eleganca. Stresa, potresa perje, pobrusi kljun, odlomi vejico, kar veliko, in se veličastno razprto odpelje v svoj dom, kjer prične šivati in popravljati staro gnezdo. Povsem se zakoplje vanj, da se je sploh ne vidi več ven, le vrh stare jablane se komaj opazno giblje.

Safirji – kačji pastirji – broške nad bajerji.

Vôde. Vôda zenice. Pod neko staro oljko v nekem oljčnem gaju je grob ubitega – ustreljenega! pesnika Garcie Lorce. A njegova nesmrtna umetnost odmeva skozi vitraže Granade širom sveta, ob spremljavi kitar in kastanjet, v razsvetljavi lun, ko se oglašajo srečni črički in pojejo reke o strastnih ljubeznih.

Na véčer na jasi ob gozdu se paseta srni, ena večja, druga manjša. Njuna večerja. Ustavim se in povsem obmirujem. Počutita se varno in se paseta naprej. Smo povsem same, onidve in jaz. Skozi meglico rahlo rosi. Popolna Milina. Žal mi je, ker se moram premakniti. Srni se hkrati zravnata in gledata v mojo smer. Nato planeta v gozd. Dva svetova. Zajokam.

398  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST (Človek, obratno od živali, gleda navznoter in nazaj, le po živalskih obrazih vidimo, kaj je ... Mi ljudje – edini gledamo Smrt, a svobodne živali imajo pred seboj Boga, življenje teče iz živali kot izvir studenca, mi pa niti en dan nimamo pred seboj čistega praznega prostora ... Krleža ob Rilkejevi poeziji.)

Kurosawa. Slavospev Lepoti konj. Zgroženost nad grozoto vojnih klavnic konj in ljudi. Čez vso mizerijo se vzpenja le prelepi konj v apokalipso smrti in ostane za vedno živ.

Po mavrično razžarjenem nebu od zahajajočega sonca, ko se morje spreminja, obláči v svoje strašne barve, sta polzela proti svodu (takrat, ko sem prizor opazovala) aviona, ki sta se mi zdela kot srebrni zračni belouški: večja srebrna pika – glava, dolga ozka srebrna črta – trup. In v hipu sem vedela, da bo ta prizor za vedno ostal del mene. Spremljala sem njuno črto gibanja, dokler nista izginila za rožnati svod.

Najprej zagledam palico, ravno, enakomerno debelo, bolj tanko, potem vidim, da je visoko posajena iz tal navzgor. Bolj ko gledam to vertikalo, bolj se čudim, kdo in zakaj je posadil to preklo na povsem prazno mesto ob makadamski poti, ki pa se na vrhu razšopiri, razčeperi kot petelinji rep v vejice, kar tjavdan razmetane, kot one igralne palčke, da je vse skupaj kot metlica, zapičena v zemljo, za pometanje zraka okoli sebe, ali za ptičje gugalnice. Samo tisti trenutek ni bilo nobenega. To je bilo zame najbolj smešno drevo, saj sploh nisem vedela, da so tudi drevesa lahko smešna.

NA POTI SKOZI GOZD

Na poti skozi gozd, z znanega hriba navzdol, s tiste strani, kjer je najbolj strmo, se podam na meni doslej neznano ozko stezo, utrto od številnih nog, grem po njej prvič, niti ne vem dobro, kje se spodaj pride ven, in kar grem. S palicama lovim ravnotežje in hkrati uživam, ker nikjer nikogar ni, in da mi goste zavese mladega bukovja preplavljajo presenečene oči.

399  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Ah, to!! Kmalu, takoj za prvimi ovinkastimi spusti, zagledam ozek, majhen zaboj, prislonjen ob hrib. Nato ugotovim, da ni le prislonjen, ampak čvrsto zabit v hrib in tla ter da ima pokrov. Ta pa je prevlečen z nekim črnim, smolastim materialom. V prvem hipu ne vem, kaj bi to bilo. Nato odprem pokrov in se čudim, kako natančno je izdelan. Odprem ga in vzhičena preberem z ličnimi črkami izrezljan napis: »To je klop! Po uporabi zapri nazaj!« Ne vem točno, zakaj mi je hodilo na misel: Slovenci pa res ne moremo izumreti, če postavljamo sredi gmajn take reči.

POKOP NAŠEGA MAČKA GUŠMARUNA

»Vašega mačka so povozili,« je prišel povedat sosed. Šla sem z njim, pretresena, pogledat, če je res tam, na sredi zasnežene ceste, naš muc Gušmarun. Ležal je tam negiben, zmrznjen, stegnjen, ves sploščen muc z odprtimi, velikimi steklenimi očmi. Res, sem rekla, to je naš muc, in zaprosila soseda, če ga lahko on pokoplje kar na naš vrt. Šel je po lopato in prenesel mrtvega mačka. Pod lipo mu je uspelo izkopati le plitvo jamo v zmrznjena tla, tako da je dolg rep štrlel izpod snega in postal kot ena palica. Ko se je sin vrnil iz šole, sem mu težko povedala, kaj se je zgodilo z njegovim ljubljencem. Gledala sem za njim, ko je hitro odšel po lipo. Tam si je snel očala in si na hitrico brisal oči in pogledoval okoli sebe, če ga kdo vidi. Pod večer pa se pred vrati oglasi značilni mrnmjav našega Gušmaruna. Vstopil je zmagoslavno, z visoko dvignjenim repom. To se samo nam lahko zgodi, smo se smejali – da pokopljemo lastnega mačka, ki pa je v resnici živ.

400  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST AKVAREL

AKVAREL

Ni več pomembno, čigava moška roka se je nekega poletnega večera bežno, plaho, kot pomotoma, dotaknila njenih las in se s prsti narahlo, kot poteg najtanjšega čopiča po akvarelni sliki, potegnila navzdol do vratu. Ta akvarelni dotik se je vtisnil kot neizbrisni engram v spomin njenega telesa.

»... Ko ti nekdo reče, da se je bal zate, je to kriterij: ... ‘samo retki nađu retke’« ... (Balašević).

Pokrajina s kmečko katedralo med gozdovi – kot akvarel – je bila tedaj v njegovem zamišljenem pogledu. Smrtno-nesmrtnem!

401  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Ob najavi knjižnega prvenca prodornega filozofa mlajše generacije Tomaža Herge z naslovom Okostja duše (2009/10) objavljamo avtorjev izvirni predgovor k svojemu magistrskemu delu Telo v socialni misli moderne dobe (2008), ki je predloga, izhodišče prvenca. (OP. UR.)

402  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST TOMAŽ HERGA RAZMIŠLJANJE NEKEGA ANTI-FILOZOFA, SHIZOANALITIKA IN PRIJATELJA KONCEPTOV PREDGOVOR K MAGISTRSKEMU DELU

I. POGLED OD DALEČ

Naslov

Besedilo, ki ga predlagam kot magistrsko delo, je napisano pod naslovom Telo v socialni misli moderne dobe, za katerega je moj prvi mentor (dr. Igor Pribac) v (neavtoriziranem) pismu zapisal: »Že takoj na začetku imava velik problem: naslov besedila se ne ujema z vsebino besedila.« Z dr. Pribcem se lahko strinjam vsaj v eni točki: »Že takoj na začetku imava …« – strinjam se glede dvojine, v katero postavi glagol »imeti«. Tako kot je običajno pri vsakem magistrskem delu, sva naslov sestavljala »dva«. Sam sem sprva predlagal naslov Razprava o telesu, vendar je mentor vztrajal, da je treba »telo« nekam umestiti – od tod: Telo v socialni misli moderne dobe. Sestavljanje naslova je bilo iskanje konsenza: mene je zanimal koncept telesa, mentor – profesor socialne filozofije – je zadevo (smiselno) umestil v področje, ki ga obvlada. Glede moderne dobe sva se strinjala, potem ko sem mu povedal, da bom koncept telesa – v perspektivi filozofij(e) z začetkom v antiki – razvijal v navezavi na psihoanalitične koncepte. Ključni avtor, ki sem ga izpostavil, je bil Gilles Deleuze, kolikor se v njegovih delih (socialna) filozofija sreča s psihoanalizo na enkraten in neponovljiv način. Sam verjamem, da sva z mentorjem konsenz dosegla. Poudariti želim tole: če sva konsenz glede naslova dosegla dva, je logično, da se pod naslov ne more podpisati eden – bodisi se podenj podpišeta dva bodisi

403  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST nihče. Jasno je, da se pod naslov nisva podpisala dva, manj jasno je, ali sem se pod naslov podpisal sam. Glede te nejasnosti nisva nikoli dosegla konsenza. Vprašanje se ni niti postavilo, zato tudi problema ni bilo. Meni je vseskozi jasno, da za izbiro naslova nosim polno odgovornost. Pričujoči predgovor gre razumeti natanko kot odgovarjanje, to je, kot prevzemanje polne odgovornosti glede vsega, kar je povezano z mojim magistrskim delom. Strogo vzeto, »takoj na začetku« z mentorjem nisva imela nobenega »velikega problema«, a ne zato, ker se nenapisano besedilo pač ne more ne ujemati s svojim vnaprejšnjim naslovom. Takoj na začetku se je z mojega vidika zgodilo nekaj drugega – ne velik problem, temveč nekaj, kar Jon Elster imenuje »kognitivna disonanca«. Slednja je definirana kot stanje zavesti, v katerem se (kreativna) želja kleše z določenim dejstvom, ki bije v oči in jo ovira ali blokira (v njeni kreativnosti): ustvari se napetost med željo in določenim dejstvom, napetost, v kateri je subjekt razcepljen in prisiljen, bodisi da podpre željo, bodisi da se sprijazni z danim dejstvom, na račun katerega želja ugasne. O čem govorim? Želja mi je narekovala, naj koncepte kreiram sam, medtem ko je dejstvo, da sva do konsenza glede naslova prišla dva, grozilo z blokado želje, z njeno ujetostjo (zaklenjenostjo) vase. Kognitivna disonanca ne zahteva rešitve, kot jo zahtevajo problemi, temveč zahteva, da subjekt bodisi podpre željo, bodisi se sprijazni z dejstvom – oboje hkrati je nezdružljivo, subjekt se mora in more odločiti za eno ali za drugo. Pri tem je pomembno, da je odločitev stvar čiste kontingence. Takoj na začetku sem se odločil, da bom koncepte v svojem magistrskem delu kreiral sam. Trdim, da je bila odločitev logična – ne le kontingentna – vsaj iz štirih razlogov: 1. če konceptov ne bi kreiral sam, bi se pod njih – se pravi: pod koncepte! – morala podpisati dva, kar v magistrskem delu ne pride v poštev iz očitnega razloga (oceno dobi magistrski kandidat, ne njegov mentor); 2. če konceptov ne bi kreiral sam, jih tudi zagovarjati ne bi mogel sam, kar prav tako ne pride v poštev iz prav tako očitnega razloga (magistrsko delo zagovarja magistrski kandidat, ne mentor in kandidat); 3. če konceptov ne bi kreiral sam, ampak v odvisnosti od mentorjevih intervencij v moje delo – se pravi, v odvisnosti od intervencij »od zunaj« –, bi dajal prednost zunanjim intervencijam pred »notranjo« konsistentnostjo razvijanja konceptov, kar je zame nesprejemljivo, saj bi mi njegove intervencije onemogočale suvereno zagovarjanje mojega dela; 4. če konceptov ne bi kreiral sam, bi s tem blokiral samega sebe v svojih poskusih prepričljivo

404  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST slediti konceptom ključnega avtorja (Gilles Deleuze), po katerem je v sami naravi konceptov, da od subjekta zahtevajo, da jih kreira sam – kar je izjemno zahtevno, namreč slediti razvoju konceptov drugega avtorja in hkrati razvijati svoje koncepte (kako bi lahko bil na ravni konceptov Gillesa Deleuza, ki je svoje koncepte kreiral sam, če tudi sam ne bi kreiral svojih – kako bi torej lahko konsistentno trdil, da s svojim delom sledim delu Gillesa Deleuza?). Četrti razlog bi rad podprl s trditvami Deleuza (in Felixa Guattarija), ki so zapisane v knjigi Kaj je filozofija?: »Kajti, kot sodi Nietzsche, ne boste ničesar spoznali s koncepti, če jih niste najprej sami kreirali, se pravi, konstruirali v njim pripadajoči intuiciji: gre za neko polje, ravnino, tla, ki se sicer ne meša z njimi, daje pa zavetje njihovim semenom in [konceptualnim] personam, ki jih kultivirajo. Konstruktivizem zahteva, da je sleherna kreacija neka konstrukcija na ravnini, ki ji daje avtonomen obstoj. Kreirati koncepte pomeni vsaj nekaj početi. Vprašanje uporabnosti, koristnosti filozofije ali celo njene škodljivosti (komu škodi?) je tako spremenjeno.« (Qu'est-ce que la philosophie?, str. 12, 13.) Poudarimo: koncepti brez subjekta, ki jih kot konceptualna persona kultivira sam, nimajo avtonomije. Jaz, Tomaž Herga, sem filozof, v strogem pomenu, ki ga artikulira Deleuze: »V resnici so znanosti, umetnosti in filozofije enakovredni ustvarjalci, četudi edinole filozofiji pripada kreiranje konceptov v strogem pomenu. Koncepti nas ne čakajo izgotovljeni, kot nebesna telesa. Koncepti nimajo nobenega neba. Izumiti jih je treba, proizvesti oziroma kreirati – in bili bi nič brez podpisa tistih, ki jih kreirajo. Nietzsche je določil nalogo filozofije, ko je zapisal: 'Filozofi ne bi smeli biti več zadovoljni s tem, da sprejmejo koncepte, ki jim jih dajo, da bi jih zgolj očistili in zloščili, temveč jih morajo začeti proizvajati, kreirati, postavljati in prepričevati ljudi, da se obrnejo k njim. Vse doslej je vsakdo zaupal svojim konceptom, kot nekakšni čudežni doti, ki je prišla z enako čudežnega sveta', vendar je treba zaupanje nadomestiti z nezaupanjem, najbolj nezaupljiv pa mora biti filozof ravno do konceptov, če jih pač ni sam ustvaril …« (Prav tam, str. 11.) Kot filozof gojim pričakovanje: pričakujem, da bodo bralci mojega dela nezaupljivi do mojih konceptov, k radikalni nezaupljivosti jih celo pozivam. Nezaupljivost drugih bo zadostovala, da se v meni prebudi želja vzbuditi prepričanje. Kot je dobro povedal Lacan, je človek govoreče bitje ravno, kolikor govor želi vzbuditi prepričanje, brez te želje ni govora, ampak kruljenje, kakor pri Homerju, kjer se Ojdipovi sopotniki nenadoma spremenijo v svinje.

405  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST »Kako malo bi veljal filozof, za katerega bi lahko rekli: ni ustvaril koncepta, ni kreiral svojih konceptov?« (Prav tam.) Če kreirati koncepte po Deleuzu pomeni »vsaj nekaj početi«, in če moji koncepti ne bodo niti uporabni niti koristni, ali če bodo celo škodljivi (zame?) na zagovoru, mi bo v veliko veselje, da sem popolnoma prepričan, da sem v času podiplomskega študija vsaj nekaj počel. V naslovu pričujočega magistrskega dela stoji beseda »telo«. Ta beseda je ključna, kot sem že nakazal. Zdi se mi, da se vsaj v luči tega, kar je ključno, moje besedilo ne izneveri naslovu, pod katerim je zapisano. »Vsebina besedila« so namreč naslednji koncepti, ki imajo oporo v konceptih nekaterih navajanih avtorjev oziroma ključnih referenc: »materinsko telo« (Freud, Lacan), »očetovsko telo« (Freud, Lacan), »deviško telo« (Deleuze), »telo brez organov« (Deleuze, Guattari), »mrtvo telo« (Deleuze), »telesni jaz« (Freud, Bettelheim), »telo drugega« (Barthes), »okostje«, »telo iz časa« (Couto), »organizirano (družbeno) telo – socius (Guattari, Deleuze)«, »meso« idr. Našteti koncepti so žarišča, raztresena po besedilu, žarišča, okoli katerih so artikulirani drugi koncepti, ki v imenu resda nimajo besede »telo«, a so z njo najtesneje povezani: koncept erogenih con (na dolgo se razpišem o procesu njihove priključitve), koncept površine oziroma energije (»libido«, »numen«, »voluptas«; prehod od fizične površine k metafizični površini), koncept okamenjujoče identifikacije, koncept načela ugodja, koncept intenzij (izjemno močna čustva), koncept izčrpanosti, koncept tesnobe idr. Na izrečeni ugovor, da se naslov besedila ne ujema z vsebino besedila tudi zato, ker sama sintagma »telo v socialni misli moderne dobe« ni v besedilu zapisana niti enkrat, odgovarjam z vprašanjem: kolikokrat Spinoza v Etiki zapiše besedo »etika«? In če bi si kateri predrznež dovolil pred Spinozo izustiti, da se vsebina besedila njegove Etike ne ujema z naslovom, ali bi Spinoza na ta ali na podobne umotvore odgovoril z ljubeznijo ali z ognjem in mečem? Vprašanje. Ali se naslov mojega besedila ujema z vsebino besedila, naj presodi sam bralec, njegova sodba ne bo spremenila moje odločitve, da se podpišem pod koncepte, ki sem jih razvil sam, in ne pod naslov, ki sem ga sestavil s prvim mentorjem: če je naslov stvar (demokratičnega) konsenza, koncepti niso – če se strinjamo z Deleuzom, da so stvar lastne avtonomije in nezaupljivosti drugega. »Najprej velja, da koncepti so in bodo ostali podpisani: Aristotelova substanca, Descartesov cogito, Leibnizova monada, Kantov pogoj, Schellingova sila, Bergsonovo trajanje …« (Prav tam.)

406  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Glede »svojih« konceptov sem zelo skromen – »zelo« zato, ker ta skromnost ni lažna skromnost (v smislu barbarskega skepticizma, ali pa v smislu: vse je relativno ...; nobenemu vprašanju ne moremo priti do dna ...; človeški um je preveč omejen, da bi lahko razumeli ... filozofi le reflektiramo, kritiziramo ...; itd.). Razlogov za skromnost je več: 1. s filozofijo se intenzivno ukvarjam od leta 1992, to je komaj šestnajst let (strogo vzeto, sem komaj dobro odpotoval po neprehojeni filozofski poljani); 2. star sem šele enaintrideset let (kar pomeni, da o kreaciji konceptov in kreativnosti želje ne morem govoriti z mesta in perspektive starca, kot se imenuje Deleuze, ki si pri sedemdesetih letih starosti in po dolgem obdobju »delanja filozofije« postavi vprašanje, kaj je filozofija: »Kaj sem vendar počel vse življenje?« (Prav tam, str. 1.)); 3. bilo bi me sram, če bi pri svojem filozofskem stažu in starosti podlegel skušnjavi, ki jo prepoznavam v narcisoidni težnji, da bi ustvarjal vtis, kako sem sposoben mimogrede opraviti z najzahtevnejšimi (filozofskimi) vprašanji, kako lahko nanje odgovarjam nedvoumno, neabstraktno, kot da je v moji naravi, da jih obvladam – skratka, kot da razmišljam dovolj konkretno in z distance, da jih ukrotim, in kot da sem dovolj trezen, da me ne obsedajo (po Deleuzu je filozof dovolj trezen šele, ko stara vprašanja, ki jih je dolgo časa razgrinjal tako rekoč mimogrede, v pozni starosti postanejo tisto, kar ga je (do)končno obsedlo. (Glej prav tam.)); 4. minilo bo še veliko let, preden se bom lahko prepričal, ali so koncepte, za katere se zdi, da sem k njim pritaknil »nekaj svoje energije« – se pravi, da so v nekem zelo omejenem in nedoločenem smislu tudi »moji« –, artikulirali drugi avtorji pred menoj, koliko poti pri njihovem razvoju še nisem prehodil, in tudi na koliko prepričljivejših in boljših načinov bi se jih lahko lotil, kot sem se jih; 5. morda se mora filozof najdlje distancirati ravno od vprašanja, ali je koncept X sploh lahko »njegov« (ali od koga drugega, ki mu ga lahko ukrade), morda je radikalna distanca do tega vprašanja ravno način, kako ono zanj ni več pomembno in lahko mirno, brez slabe vesti, reče, da je bodisi koncept X njegov, bodisi da ni njegov; 6. po šestnajstih letih nimam izkušnje, da je o filozofiji mogoče debatirati, ali da je njene koncepte mogoče obelodanjati, predavati, posredovati. Prepričan sem, da so koncepti alergični na okrogle mize, predavalnice, specialiste; strinjam se s Slavojem Žižkom, da si avtentični filozof izbere svojo votlino (glej njegovo delo Kako biti nihče), ki je ne želi zapustiti in v kateri lahko edino prisluhne tihemu tkanju konceptov. Trdim, da je filozofija stvar elite, da nima nobenih pretenzij po druženju enakih

407  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST z enakimi, da filozof ni komunikativen, in da skrbno pazi, da se ne približa preveč drugim filozofom, s katerimi se tu in tam srečuje. Skratka, prepričan sem, da je filozof v temelju bitje skromnosti, ki se zadovolji s samotnim življenjem v izbrani votlini (Deleuze pripomni, da je filozofija tista, od katere se učimo živeti s svojo absolutno osamljenostjo). Vprašanje, kako biti nihče, je za filozofa vsekakor ključno. Zdi se mi, da je na človeku, ki samemu sebi (brez zadržanosti) pripisuje skromnost, nekaj neskromnega. Paradoksno bi moral v samem sebi prepoznavati neskromnost, ne z namenom, da bi ustvaril videz skromnosti, temveč kot neobvladljivo silo, ki mu omogoči, da naredi preboj oziroma da se dokoplje do polja, ravnine, tal, kjer so zasejana semena konceptov. Ali niso skromni avtorji tisti, ki čistijo in loščijo koncepte drugih avtorjev, in ali ni v tej skromnosti nekaj lažnega? Zakaj ne bi bili manj skromni? Zakaj se ne bi prebili do semen (njihovih) konceptov? Kot zapiše Deleuze, konceptualna persona, ki je prijatelj konceptov, le-te kultivira: ne vtika se v njihov razvoj, ampak se pred njimi silovito, z vso neskromnostjo, ki jo premore, izniči, kolikor je njegova edina funkcija, da jim – z izničenjem samega »sebe« – zagotavlja avtonomijo. Ko govorim o skromnosti, ki ni lažna, imam v mislih natanko to izničenje, ki ga ni mogoče doseči namenoma (prav tako kot modrost ni nekaj, kar bi lahko dosegli namenoma), ampak kot stranski produkt soočanja in podreditve neki divji sili, ki je ne obvladujem: po Nietzscheju in Deleuzu velja, da je ta sila konceptom pripadajoča intuicija. Kaj želim povedati v gornjem odstavku? Tole: povsem nepredvidljivo in nenapovedljivo – kot čisto presenečenje – mi je intuicija med Deleuzovimi koncepti omogočila priti na sled ideji, ki jo Deleuze zapiše le enkrat ali dvakrat, tako rekoč ob robu (najprej v Razliki in ponavljanju, nato še v Logiki smisla), ideji, ki jo poudari, a je ne artikulira, ki torej v njegovem delu nima statusa (temeljnega) koncepta. Govorim o ideji »sebe«. Deleuze zapiše: 1. »Ponavljanje je treba misliti v zaimku, najti je treba Sebe ponavljanja [Il faut ... trouver le Soi de la répétition], singularnost v tistem, kar se ponavlja. Ne obstaja namreč ponavljanje brez ponavljávca, nič ponavljanega brez ponavljajoče duše.« (Razlika in ponavljanje, str. 36, podčrtal T. H.) 2. »Kako se ta se razlikuje od vsakdanje banalnega se!« (Logika smisla, str. 147, slov. prevod.)

408  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST To sta dve artikulaciji iste ideje, dve semeni, ki sta v polju Deleuzovih konceptov komaj zasejani in vsekakor ne kultivirani. Moje besedilo je dobesedno razsejanje (Derrida: la dissémination) ideje »sebe«, saj skoraj ni strani, kjer ne bi bila zapisana vsaj enkrat, in vsakič, kadar gre za idejo, v narekovajih. Vsakič, kadar sem to drobno besedo zapisal, sem dobil občutek, kot da bi (idejo) »sebe« s fino pinceto košček za koščkom in nadvse previdno vstavljal v gigantsko mašino, se pravi, v besedilo, stroj, ki deluje kot besedilo. »Sebe« sem vstavljal v besedilo kot mikroskopsko majhen zobnik, od katerega je – paradoksno – odvisno delovanje celotne mašinerije: vsi veliki zobniki, vsi argumenti bi se sesuli in zdrobili pod lastno težo, če s »seboj« ne bi zapolnjeval drobnih luknjic med njimi, drobnih nekonsistentnosti, vrzeli, ki jih zaplodi pisanje in katerih potencirano razmnoževanje piscu toliko bolj bije v oči, kolikor bolj si prizadeva za konsistentnostjo. V tem je vsa moja neskromnost: da sem si drznil »sebe« raztrositi po polju, kjer sem sebe izničil, da bi zagotovil avtonomijo konceptom. V tej luči bi bil nemara najboljši naslov pričujočega magistrskega dela Razprava o »sebi« ali Razprava o konceptu »sebe«, čeprav nikakor ni očitno, ali se skozi moje pisanje ideja »sebe« razvija oziroma razvije v koncept. Za zaključek naj citiram Derridajeva razmišljanja o naslovu, postavljanju naslovov, njihovem statusu, funkciji, oziroma o njihovem privilegiju: »Naslov, podnaslov, naslov poglavja, tema, glava, velika začetnica: vprašanja naslova bodo vedno vprašanja avtoritete, pridržanosti in pravice, pridržanih pravic, hierarhije, hegemonije. Na primer, naslov Du droit à la philosophie [pravica do filozofije, naravnost, direktno, brez oklevanja k filozofiji] zadržuje multipliciteto možnih pomenov, ki jih z veliko začetnico zavija vase, pripravljen, da jih izpusti, in še več. […] Njegov privilegij, ki ga dobi od svoje enkratnosti kot tudi od svojega mesta, je, da molči, medtem ko nas pripravi k verjetju – domnevam, da upravičeno –, da ima veliko povedati. Ta privilegij je vselej zajamčen s konvencijami, ki regulirajo rabo naslovov, naj bodo naslovi del ali družbeni nazivi v naši družbi. V primeru tistega, kar imenujemo dela [oeuvres], je svobodna izbira, singularna dobra lastnost vsakega naslova, privilegij, ki je zakonit in avtoriziran, če lahko tako rečemo. Naslov doktorja sprejmem, toda po pravici in v principu suvereno izberem naslov govora ali knjige, ki jo podpišem – ki edina nosi ta naslov.« (Right to philosophy, str. 1.)

409  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Uvod, Prehod, Zaključek

V angleškem prevodu Derridajeve knjige z naslovom Du droit à la philosophie je v glavi naslova zapisano Who’s afraid of philosophy? – medtem ko je pod njo, v podnaslovu, zapisano tisto, kar je v francoskem izvirniku sam naslov: Right to philosophy I. Vprašanje, kdo se boji filozofije, bi lahko podaljšali v vprašanje, kdo se boji filozofije in česa se boji. V razpravi z naslovom Zakaj ženske napišejo več pisem, kot jih odpošljejo, Darian Leader zapiše nekaj, kar le na prvi pogled nima opraviti z vprašanjem, kdo se boji filozofije in česa se pravzaprav boji: »Ženske, ki se potapljajo, se morda bojijo kakšne posebne situacije, ki bi se lahko pripetila pod vodo, ali pa pojava kakšne neprijazne ribe. Moški potapljači pa vedno znova enako opisujejo razlog za svoje nelagodje: ne bojijo se kakšne posebne situacije ali sile, pač pa se bojijo, da bi jih postalo strah. Panični so prav zaradi možnosti, da bi izgubili samonadzor, da bi prenehali biti gospodarji nad samimi sabo.« (Kako ona uživa, revija Problemi, str. 128.) Moja teza, ki jo tvegam in glede katere se tu ne morem razpisati, je, da se filozofije boji moški in da se boji natanko tega, da bi ga postalo strah, da bi izgubili samonadzor, da bi prenehal biti gospodar nad samim seboj. Ali izničiti se, da bi zagotovil avtonomijo konceptom, ali izginiti in vztrajati kot »izginevajoči posrednik« (glej Žižek, The indivisible reminder) med koncepti ne pomeni ravno izgubiti samonadzor, potopiti se v kaos in prenehati biti gospodar nad samim seboj? Ali se moški ne boji ravno strahu pred izginotjem samega sebe? »Kot smo pokazali že v prejšnjih poglavjih, medtem ko ženska lahko organizira svoje fantazmatsko življenje v smeri lastnega izginjanja, se moški nadvse trudi izogniti se prav temu izginotju: obrambi pred tem mora posvetiti vse svoje življenje. Če uporabimo Lacanovo analogijo, zgradi si veličastno trdnjavo, da bi se ubranil pred tem. Cena tega je dolgočasnost in nelagodnost življenja v obleganem mestu. Boljša kot je obramba, neznosnejše bo to stanje. Moški si vedno predstavlja le, kakšna je ta trdnjava videti od zunaj, ne da bi sprevidel, kaj pravzaprav pomeni živeti znotraj nje. Morda to pojasnjuje, zakaj moški ves svoj prosti čas lahko porabi za vrtnarjenje ali v skrbi za fasado hiše, medtem ko popolnoma spregleda vse, kar bi bilo potrebno storiti znotraj.« (Prav tam.) Vnovično tveganje: ali ni nemogoče zgraditi nekega korpusa filozofske vednosti kot veličastne trdnjave, znotraj katere je zaprt, zavarovan

410  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST natanko tisti strah, ki se ga moški boji? Ali si je res tako težko priznati, da sem dolga leta gradil veličastno filozofsko trdnjavo, da bi se obranil pred tistim zunaj, za ceno nezmožnosti živeti v njej brez nelagodja in dolgočasja? Ali ne drži, da mora vsaj od Descartesa naprej to storiti vsak avtentični filozof? Moje magistrsko delo je eksplozija, v kateri se vsa veličastna zgradba, ki sem jo gradil zadnjih šestnajst let, razleti. V njem so delčki, drobci, prah, ki ga ni mogoče povzeti ali sestaviti (nazaj) v harmonično celoto (te sploh nikoli ni bilo). Tekst nima nobene notranjosti, nobenega središča, okoli katerega bi bil zaokrožen, kakor obzidje trdnjave – strogo vzeto, v njem ni argumenta, ki bi ga bilo mogoče sesuti, ker je vsa argumentacija rezultat sesutja; ničesar ni, kar bi lahko ubranil, ker je nastal z izginotjem obrambe. Kljub temu in prav zato se bralcu ne bom opravičeval, kot to počnejo nekateri avtorji, zaradi zgoščenosti besedila, ali zaradi vpeljevanja nekega novega besednjaka, ali zaradi dolžine besedila, ali zaradi tega, ker besedilo kratko malo nima rdeče niti, ali zato, ker v njem ni osnovnih konceptov tega ali onega avtorja, ali zaradi česarkoli, kar bi utegnilo motiti bralca, ki se mu bodisi mudi bodisi je nepotrpežljiv. Od tod razdelitev v tri sklope: kolikor moje besedilo nima »notranjega jedra«, se pravi, ker je rizomatično – kar po Deleuzu zlasti pomeni, da ima nepreštevno mnoge vhode, oziroma da je vanj mogoče vstopiti kjerkoli –, ima uvod, prehod in zaključek. Tudi če vanj vstopimo na prvi strani, je videti, da je besedilo na njej zgolj nadaljevanje ali vdor nekega predhodnega »toka« (spomnimo se, da je eden od ključnih Deleuzovih in Guattarijevih konceptov ravno tok, flux): v samem uvodu smo že in medias res. »Uvod« ni postopni prehod, vpeljava osnovnih konceptov drugih avtorjev, stopnjevanje od lažjega k težjemu, od zunanjega k notranjemu, napovedovanje in predstavitev nadaljevanja besedila: uvod je erupcija tukaj in sedaj, nasilna prekinitev predhodnega toka in takojšnji, neposredni »prehod« k nadaljevanju. Brez pretenzij lahko zapišem, da me prva stran spominja na prvo stran Spinozove Etike, ki bralca uvede v razpravo silovito, z zamahom kladiva – prva definicija (nemara velja poudariti, da je Etiko morda mogoče brati s perspektive drobne besede, ki je zapisana v prvi definiciji, namreč besede »sebe«, o katere vzroku teče beseda): »Z vzrokom samega sebe [sic!] mislim tisto, česar bistvo vsebuje bivanje, ali tisto, česar narava se lahko pojmuje samo kot bivajoča.« (Etika, str. 93.) Tudi v antropološko delo Renéja Girarda (Nasilje in sveto) na prvi strani vstopimo kot v siloviti tok-besedilo, ki nima (standardnega)

411  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST uvoda, kot da bi bilo njegovo besedilo izjemno dolg (okoli 350 strani drobnega tiska) in intenziven zaključek avtorjevih dolgoletnih predhodnih razmišljanj – zaključek, ki ni povzetek glavne teze, zaključek, ki ne ponavlja tistega, kar bi bilo zapisano v uvodu in razdelano v jedru, temveč zaključek, ki ni niti za trenutek dolgočasen in dolgovezen. Uvod, prehod in zaključek je mogoče v pričujočem besedilu razumeti takole: vsaka stran, vsak odstavek, vsak stavek je uvod v naslednje strani, naslednje odstavke, naslednje stavke; vsaka stran, vsak odstavek, vsak stavek je prehod od predhodnega toka strani, odstavkov in stavkov, k naslednjim stranem, odstavkom in stavkom; vsaka stran, vsak odstavek, vsak stavek je zaključek predhodnih strani, odstavkov in stavkov. Med uvodom, prehodom in zaključkom pričujočega besedila ni kvalitativnih razlik ali razlik v naravi: gre za tri plasti, ki sebe nalagajo »druga na drugo« (saj se niso zapisovale le druga za drugo ali v kronološkem vrstnem redu: spodnjo plast lahko beremo z vidika zgornje ali, obratno, zgornjo z vidika spodnje, tako kot je mogoče z vidika nižjih plasti antarktičnega ledu sklepati o preteklosti in sedanjosti dogodkov na zemlji) – gre torej za plastenje, princip, po katerem so drug na drugega naložene tudi strani, odstavki in stavki. Drugo ime za plast, oziroma za pasove, ki jih lahko po Deleuzovem in Guattarijevem monumentalnem delu (Tisoč platojev) mislimo kot geološke plasti, je plán konsistence.

II. POGLED OD BLIZU

Uvajanje

V tem poglavju bi se rad najprej zahvalil drugemu mentorju, dr. Roku Svetliču, ker je sprejel mentorstvo in ker si mojega magistrskega dela ni pogledal le od daleč in ga zavrnil, ampak se ga je lotil tudi od blizu in si vzel čas na način, ki mu nisem bil priča že več let: usedla sva se za mizo v baru Blef, nakar je Rok potegnil ven list papirja in začel risati, skicirati koncept meje, ki ga sam uvedem že na prvi strani besedila. Brez nadutega birokratskega blefiranja (blef, blúf; bleščeč, bahav videz brez vsebine, slepilo) in ne da bi fizično zapustila Blef, sva v odsotnosti ali duhu zarisovala koncepte debelo uro brez prediha. Ideja, da je koncepte

412  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST mogoče »videti« v duhu, je izjemna; verjamem, da svoje koncepte »vidi« vsak filozof, ki si s skoraj neverjetno potrpežljivostjo vzame dovolj časa, da sledi njihovim meandrom in mrtvim rokavom (spomnimo se, da je Lacan kot petnajstletnik, ko je prvič začel brati Spinozovo Etiko, porisal vse stene svoje spalnice z diagramom, polnim barvnih puščic, s katerimi je, mimogrede, svojemu očetu jasno sporočil, da ne bo šel po njegovih stopinjah; glej Roudinesco, Jacques Lacan, str. 11). Z Rokom sva se dogovorila, da k magistrski nalogi pristavim še predgovor, kjer naj argumentiram, prikažem, pojasnim prehode od uvoda k prehodu in od slednjega k zaključku; pojasnil bi tudi prehode med 25. poglavji, kolikor jih ima razprava. Toda bolj ko razmišljam, bolj verjamem, da tisto, kar sem zapisal zgoraj, drži: moje magistrsko delo od prve do zadnje strani ni drugega kot niz prehodov, velikega števila prehodov-plasti na plánu konsistence. Zadnja štiri leta se mi je med pisanjem magisterija pogosto zgodilo nekaj, kar bi verjetno marsikdo interpretiral kot norost (čeprav me ni niti strah niti sram po- stajati nor, mislim, da ni šlo za norost, ampak za agon, agonijo oziroma spor s samim »seboj«): pogosto sem dolge ure, in več dni zaporedoma, presedel pred enim samim zapisanim stavkom (odstavkom, stranjo, poglavjem), da bi prišel do najvišje verjetnosti, da ta stavek funkcionira kot najboljši možni prehod od predhodnega stavka k naslednjemu. Za konsistentnost, h kateri neki prehod pretendira, ne zadošča zgolj visoka verjetnost, da skozenj pr(e)idemo od predhodnega (stavka) k naslednjemu – konsistentnost je prehodu lastna le – se pravi, kriterij konsistentnosti dosežemo le –, če obstaja možni svet, v katerem v prehod verjamemo (glej razpravo Jona Elsterja o subverziji racionalnosti: Sour grapes, str. 5). Kriterij prehoda znotraj obstoječega možnega sveta je točka, vera, v kateri do samega prehoda, skozi katerega se premaknemo od predhodnega k naslednjemu, nimamo distance: vera, ki jo zahteva, prehod, je točka ničte distance, ki je inherentna samemu prehodu. Subjekt mora v prehodu izgubiti sleherno distanco do samega »sebe« – subjekt mora verjeti in verovati – in s tem izničenjem samega »sebe« vzpostaviti prehod od predhodnega k naslednjemu: subjekt se mora izničiti, ker je njegovo izginotje način, kako on sam s »seboj« ne ovira prehoda, ki mu je inherenten. Točka ničte distance, točka, ki jo Deleuze in Guattari formulirata kot »intenzija = 0«, je natanko točka, v kateri subjekt ostane – se ne le izgubi, ampak dobesedno ostane – »brez sebe«, z drugimi besedami: točka ničte distance je natanko tisto, kar

413  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST avtorja imenujeta telo brez organov. Stavki, ki konstituirajo besedilo, skozi katerega se bralec premika kot subjekt-nomad, so natanko intenzije na telesu brez organov: različni stavki so organi, delujoče mašine, ki funkcionirajo na nedelujočem, nediferenciranem, katatoničnem telesu brez organov. Po Deleuzu in Guattariju je telo brez organov drugo ime za »model smrti« (intenzija = 0), medtem ko Alain Badiou pokaže, kako velja, da smrt v tej luči ni niti biološka smrt niti neko stanje stvari niti usoda, ampak je izbira, torej ena subjektova razsežnost, ena pot (glej Sveti Pavel, str. 73, 76): bralec naj si izbere svoje telo brez organov, to je edino, kar mu preostane, če želi, da bodo stavki-organi-mašine v besedilu funkcionirali. Plána konsistence ne urejajo in ne organizirajo nikakršni zakoni, nobeno pravilo, in telo brez organov ni Bog, ravno nasprotno: telo brez organov je Zakon, in če je zakon, kot po Pavlu zapiše Badiou (glej prav tam, str. 77), prvo ime smrti (njen model, izbrana smrt), v kateri subjekt nima niti minimuma moči, s katero bi intenziviral (svoje) življenje (branje, pisanje, igranje oziroma vsakršno delovanje – od scanja do spanja) oziroma vstal od smrti, se izvlekel iz nje, jo použil v »sebi« (glej prav tam), potem je tisto, k čemur ga telo brez organov odbije (repulzija), natanko ničta distanca, odbije ga k »sebi«, na pozicijo, kjer je vse aktualno – to je pozicija vere. To je pozicija, kjer telo brez organov »sebe« ponavlja kot čisto možnost vsega: ničesar ni, česar ne bi bilo mogoče realizirati, vse je aktualno, a le kolikor je čista možnost vsega absolutno neuresničljiva – vse je aktualno, ravno kolikor vsega ni mogoče realizirati. V tej luči je telo brez organov plán konsistence, Zakon, ki ne odreja pravil (partikularnih zakonov, prepovedi, zapovedi, navodil, metod) organiziranja ali kodiranja (vsega: družbe, vedenja, vzgoje, branja, pisanja itn.), temveč Zakon, ki brezpogojno nalaga vero (zaradi česar velja, da tudi tisti, ki trdijo, da ne verjamejo v boga, nezavedno in brezpogojno verjamejo v boga), temelječo na čisti možnosti, da verjamemo v karkoli – ne v vse, kar je aktualno, ampak v karkoli, kar je uresničljivo. Telo brez organov po Deleuzu in Gauttariju ni Bog, prej nasprotno: je plán konsistence kot tisto, kar še ni moč mišljenja, temveč tisto mišljenje, ki to moč, po Badiouju, deklarira kot neko možnost za vse: »Vera pravi: lahko izstopimo iz nemoči in spet najdemo tisto, od česar nas je ločil zakon. Vera predpiše neko novo možnost, ki je še nedejavna za vse, čeprav realna […] Vera je deklarirano mišljenje neke možne moči mišljenja. Sama še ni ta moč.« (Prav tam, str. 92.)

414  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Kako ima ta zgoščena artikulacija opraviti z mojo magistrsko nalogo in s pretendiranjem na znanstveni naslov (magister znanosti)? Je mogoče zapisati kaj bolj absurdnega, kot je to, da besedilo, ki želi biti znanstveno, »sebe« utemeljuje z vero/verjetji, z ničto distanco do svojih konstitutivnih elementov, namesto z natančno, predpisano in uveljavljeno metodologijo, s preverljivimi dejstvi, z znanstveno racionalnostjo, s hladno, brezstrastno distanciranostjo in gotovostjo vnaprejšnje skepse, s kodiranim načinom pisanja, s slogovnimi pravili; in brez (eksplicitnih) poskusov umestitve »sebe« v določeno in uveljavljeno tradicijo, brez poskusov bolj ali manj racionalnega upravičevanja svoje pripadnosti določeni tradiciji, ki bi ji dajala prednost pred drugimi tradicijami, brez primerjav in zoperstavljanja različnih filozofov ali stališč, brez predpostavke, da filozofi, pripadajoči eni in isti filozofski smeri, obdelujejo skupno polje, brez predpostavke, da je mogoče različne filozofe ali njihove filozofije spravljati v (konstruktivne, produktivne) dialoge, brez predpostavke, da je mogoče zgodovinsko prikazati linearni razvoj določenega koncepta, brez predpostavke, da je mogoče koncepte nekega avtorja zagovarjati, podpreti ali ovreči le na ozadju poznavanja celih vagonov prebrane strokovne literature, brez predpostavke, da koncepti zahtevajo ali omogočajo zagovor, podporo ali ovrženje »sebe«, brez predpostavke, da je filozofija stroka in da koncepte kreirajo strokovnjaki za določeno področje, brez predpostavke, da je mogoče biti strokovnjak na zadnji meji nekega polja konceptov oziroma na njihovih marginah? V mojem magistrskem delu Deleuze in Guattari nista v konfliktu s Freudom, niti s Heglom, shizoanaliza ne tekmuje in ni nadgradnja psihoanalize, ampak izhaja iz njenih najglobljih spoznanj (kot zapišeta tudi Guattari in Deleuze), ki jih artikulira izjemno produktivno; prav tako se Žižek, Guattari in Derrida ne prerivajo na nebu filozofsko- intelektualnih zvezd; Bettelheim in Lenin se pogovarjata o avtističnih otrocih in dejanski svobodi; Marxove teze niso nevarne in ne ogrožajo nikogar; in vsi izjemni slovenski in tuji, mladi in stari, popularni in nepopularni, živi in mrtvi avtorji, ki niso vpeljani v razpravo, niso vpeljani iz preprostega razloga, ker mi je zmanjkalo prostora in časa, oziroma ker sem glede na standardni obseg magistrskega dela, kot se je lepo izrazil Rok – napisal »malo veliko« besedila (okoli 250 strani). Vsa na prvi pogled konfliktna razmerja, tekmovanja, povzdigovanja in podcenjevanja med filozofi v resnici niso pomembna, a jih je vseeno vredno omeniti, ker se filozofi – vsaj tako je videti – precej

415  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST obremenjujejo z njimi. Edini spor – izjemno produktiven, v katerega sem se zapletal praktično iz minute v minuto in ki me je pogosto celo prebujal iz spanja, je tisti, ki ga omenja Nietzsche, namreč da prijatelj ni drugi v dialogu: medtem ko sem v sporu s samim »seboj«, ravno kolikor sem samemu »sebi« drugi, se pravi, presežek nad samim »seboj«, je prijatelj vselej tretji. Zaradi prijatelja konceptov, ki je bil vseskozi odsoten iz dialoga, sem vztrajal od začetka do konca, navkljub agonu, z vnovičnim branjem. Če bi moral formulirati, ali če bi bilo smiselno predlagati način branja mojega dela (ali del drugih avtorjev), bi predlagal religiozno branje, ki je religiozno natanko v pomenu, kot ga artikulira Giorgio Agamben: re- legere, znova brati – torej predlagam vnovično branje. To je branje, ki je zlasti potrpežljivo, takšno pa je predvsem zato, ker ne podcenjuje pisca – kar je danes izjemno redka vrlina (zlasti če je pisec živ in, v našem primeru, iz Slovenije) – in ker ima veliko kondicije, discipline in je vselej zmožno za »še en napor«. Tako kot vsako besedilo ima tudi moje serijo mrtvih rokavov, a hkrati se artikulacije nekaterih konceptov raztezajo od njegovega začetka do konca (s številnimi implikacijami, ki jih bom artikuliral v bližnji prihodnosti – v doktorski disertaciji, če mi bo uspelo magistrirati, seveda), kar zaradi številnih prekinitev oziroma vmesnih plasti in reformulacij na prvi pogled ne more biti očitno. Na koncu se želim zahvaliti tudi dr. Miranu Božoviču in dr. Lenartu Škofu (ker sta brez odlašanja in postavljanja posebnih pogojev privolila v sodelovanje pri zagovoru). Vsekakor pa dolgujem zahvalo tudi dr. Cvetki Tóth (ki v ključnem trenutku ni privolila/dovolila, da se na oddelčnem sestanku odločijo proti mojim interesom, v prid zamenjave mojega naslova/teme – to bi terjalo, da celotno delo napišem še enkrat –, namesto v prid zamenjave mojega prvega mentorja) in strokovnemu tajniku Matjažu Hribarju, ker je potrebne formalno-birokratske obveznosti opravil povsem antibirokratsko, z zavzetostjo in svetlobno hitrostjo.

V Ljubljani, 25. 1. 2008

416  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 417  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ALDO MILOHNIĆ, urednik knjižne zbirke Politike, foto: BORUT KRAJNC

418  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST MOJCA PUNCER

BRATJE IN SESTRE – SPROSTIMO SE!

POGOVOR Z ALDOM MILOHNIĆEM

Preden se posvetimo knjižni zbirki Politike in njenemu uredniku, Aldu Milohniću, naj na kratko predstavim njenega izdajatelja, Mirovni inštitut – inštitut za sodobne družbene in politične študije. Mirovni inštitut (odslej MI) je bil ustanovljen leta 1991, o njegovem poslanstvu lahko na spletu preberemo, da gre za neprofitni raziskovalni zavod, ki razvija interdisciplinarno raziskovalno delo na raznih področjih družboslovja in humanistike s ciljem, da poleg kritične refleksije o družbenem dogajanju tudi aktivno posega vanj, torej povezovanje akademskih raziskav in refleksije s praktičnim izobraževalnim in strateškim svetovalnim delom na različnih področjih javnih politik in javnega delovanja. Tako deluje hkrati kot civilnodružbena nevladna organizacija (skupaj z drugimi nevladnimi organizacijami ima sedež na Metelkovi v Ljubljani), ki si med drugim prizadeva za čim večjo vključenost v mednarodne organizacije in mreže. Raziskovalne in ostale dejavnosti so vseskozi usmerjene k vprašanjem človekovih pravic, medijev in javnih politik. Pri ukvarjanju z marginaliziranimi socialnimi in političnimi temami so v zadnjem času v ospredju problematika izbrisanih, položaj Romov, vidnost etničnih in drugih manjšin v medijskem prostoru, protislovja kulturnih politik itn. Pomembno področje delovanja MI predstavljajo knjižne publikacije, v katerih sodelavci MI objavljajo izsledke svoje raziskovalne dejavnosti. Glede na različna raziskovalna polja se je oblikovalo več knjižnih zbirk: Media Watch, Politike, Politike-Symposion, EU Monitor,

419  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Svete krave in Zborniki Delavsko-punkerske univerze; ob njih MI izdaja tudi knjige v sozaložništvu z drugimi organizacijami, objavlja raziskovalna poročila na internetu ter izdaja dve periodični publikaciji – revijo Medijska preža in letne zbornike Poročilo skupine za spremljanje nestrpnosti. V nadaljevanju nas tokrat zanima zlasti zbirka Politike, ki izhaja pri MI od leta 2001 in katere urednik je Aldo Milohnić, magister sociologije kulture in raziskovalec na MI.

PUNCER: Najprej bi prosila za uvodno predstavitev zbirke Politike: o nastanku, programskih usmeritvah, ključnih temah, dosedanjih rezultatih in ciljih. MILOHNIĆ: Od leta 2001, ko se je MI kadrovsko okrepil, se je občutno povečalo število raziskovalnih projektov, pri katerih sodelujejo naši raziskovalci in raziskovalke. Večina teh projektov torej nastaja na inštitutu in je MI njihov nosilec, so pa tudi taki projekti, ki jih vodijo nosilci iz drugih, partnerskih organizacij. Od prej sta že obstajali knjižna zbirka Media Watch in revija Medijska preža (oboje ureja Brankica Petković), ki sta z leti postali pomembna foruma strokovnih in znanstvenih analiz medijskih politik. A takrat smo ugotovili, da imamo poleg medijskega področja dovolj kakovostne raziskovalne produkcije, ki bi si zaslužila javno objavo, tudi na drugih področjih našega delovanja, kot so varstvo človekovih pravic in pravic manjšin, politike spolov in enakih možnosti, kulturne politike, socialne in skrbstvene politike itn. Sklenjeno je bilo, da bomo ustanovili novo knjižno zbirko in da bom kot urednik prevzel skrb za njeno vodenje in razvoj. Zbirka Politike, kot smo jo poimenovali, je bila zamišljena kot knjižna edicija, ki naj reflektira najrazličnejša vprašanja javnih politik, zlasti tista tematska polja, za katera smo na MI uspeli razviti kakovostne raziskovalne projekte ter smo si na teh področjih nabrali dovolj izkušenj in izvedenskih znanj. Moram pa poudariti, da zbirka Politike nikoli ni bila – in dokler bom njen urednik, tudi ne bo – poštni nabiralnik; moj pogoj, da sem se sploh lotil urejanja zbirke, je bil, da moram imeti vsa uredniška pooblastila. Naj izpostavim le dve, ki se mi zdita ključna predpogoja za uspešno urejanje sleherne zbirke: avtonomna izbira besedil in visoki edicijski standardi.

PUNCER: Raziskovalna skupina pri MI, v kateri ste tudi sami sodelovali, se je pred leti (2001–2003) lotila raziskave knjižne ali bralne kulture »v novih razmerah založniške produkcije« (Knjižna kultura,

420  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST založba UMco v sodelovanju z MI, 2005), ki je izpostavila nove vidike knjižnega založništva skozi optiko posledic razcveta »kulturne industrije« pri nas (prevladujoča bralna kultura prodajnih uspešnic itn.; raziskavo sta naročila Ministrstvo za kulturo in /takrat še/ Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport). Pomenljivo se mi zdi, da so tehtni in preverljivi raziskovalni izsledki izzvali veliko nelagodja in ignorance stroke. Se je od takrat kaj spremenilo? MILOHNIĆ: Odzivi so bili različni. Nekateri so bili dokaj kritični, drugi so se raje vzdržali komentarjev, a ni manjkalo niti tistih, ki so raziskavo sprejeli z navdušenjem. Denimo, doajen raziskovanja založništva in bralne kulture na Slovenskem, dr. Gregor Kocijan, je napisal zelo spodbudno in pohvalno spremno besedo h knjigi Knjižna kultura, v kateri je med drugim izrazil upanje, da bo naša raziskava »marsikomu odprla oči« in da bo prepričala »tudi tiste v politiki in raziskovalnih dejavnostih, ki se zanašajo samo na svoje izkušnje in jih doslej raziskave o bralcu, knjigi, založništvu in knjižničarstvu niso zanimale, češ, saj je vse znano, kaj pa nam lahko povedo novega«. Ne vem, ali je raziskava, kot pravi dr. Kocijan, »odprla oči« tistim, ki krojijo založniško politiko na Slovenskem, vem pa, da so bili nekateri izsledki za mnoge veliko presenečenje, ker so bili v nasprotju z nekaterimi dotedanjimi prepričanji. Do naše raziskave je bilo, denimo, splošno sprejeto prepričanje, da subvencije znižujejo cene kakovostnim izdajam, mi pa smo ugotovili – za to je bila zaslužna zlasti dr. Maja Breznik –, da temu ni tako in da subvencije kvečjemu omogočajo, da te knjige sploh zagledajo luč sveta, nimajo pa bistvenega vpliva na njihovo končno ceno. Knjiga Knjižna kultura je obenem primer zelo uspešnega sodelovanja MI z drugimi organizacijami; izšla je pri založbi UMco, s katero smo sklenili dogovor, da nam je odstopila del naklade, mi pa smo se odpovedali avtorskim honorarjem. Pri tej izdaji se je izkazal urednik Samo Rugelj, ki si je upal prevzeti poslovno tveganje in je to nekomercialno knjigo izdal brez subvencije. Knjiga je bila dobro sprejeta, naklada je do danes praktično pošla, tako da g. Rugelj, upam, z njo ni imel izgub.

PUNCER: Kakšna je državna podpora neprofitne (subvencionirane) založniške dejavnosti MI in na splošno podpora tovrstnemu oskrbovanju javnosti z zahtevnejšim branjem pri nas? MILOHNIĆ: Prej omenjeni primer, ko si je založba UMco upala natisniti nekomercialno knjigo brez sleherne subvencije, je seveda prej

421  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST izjema kot pravilo. Subvencioniranje založniške dejavnosti iz državnega proračuna je izjemno pomemben instrument kulturne politike. Zlasti v Sloveniji, ki s svojima dvema milijonoma prebivalcev ne premore zadostne »kritične mase« bralcev in bralk zahtevnejšega leposlovja in strokovnih knjig. Težko si predstavljam, kako bi manjše akademske založbe in izdajateljice kakovostnih leposlovnih knjig preživele zadnji dve desetletji brez subvencij Ministrstva za kulturo in Agencije za raziskovalno dejavnost. Kako bodo živele naprej, pa bo v veliki meri odvisno od preudarnosti nove Agencije za knjigo in, seveda, od višine njenega proračuna. V času javnih razprav o ustanovitvi te agencije smo slišali veliko obljub, kako se bodo z njenim delovanjem izboljšali pogoji za delovanje slovenskih založb. V letu 2009 bo Agencija za knjigo začela izvajati svoje poslanstvo in zelo hitro bomo ugotovili, ali te obljube držijo. Osebno pa ne verjamem, da se bo za založbo MI karkoli spremenilo na bolje – tudi doslej smo iz državne blagajne prejemali le drobtinice, in če ne bi imeli finančne podpore tujih fundacij, bi se lahko že zdavnaj poslovili od vsakršne resne in kontinuirane založniške dejavnosti. Malce naivno bi bilo verjeti, da se to lahko spremeni čez noč. Doslej sem doživel nekaj prav bizarnih izgovorov, s katerimi so nam razni državni uradi zavrnili financiranje. Neka državna institucija, ki naj bi sicer skrbela prav za enakopravnost državljanov in državljank, nam je, denimo, zavrnila sofinanciranje knjige, ki je tako zelo ustrezala pogojem razpisa, da bolj verjetno ne bi mogla, z obrazložitvijo, da knjige ne bodo financirali, ker je dvojezična. Čeprav smo v vlogi jasno navedli, da bi njihovo subvencijo porabili izključno za slovensko različico. Tako preprosto je to.

PUNCER: Kako ocenjujete pogoje za znanstvene prakse s področja humanistike in družboslovja v Sloveniji? So ti primerljivi z »zahodnoevropskimi«, so rezultati mednarodno primerljivi? MILOHNIĆ: Tudi na tem področju smo bili dejavni v zadnjih letih: opravili smo, denimo, primerjalno analizo raziskovalnih politik v Avstriji, Bolgariji, Črni gori in Sloveniji. Raziskavo sta podprla avstrijska znanstvena inštituta v Ljubljani in Sofiji, izsledki pa so dostopni na naši spletni strani (www.mirovni-institut.si/hssp). Namen raziskave je bil analizirati raziskovalne pogoje v družbenih in humanističnih znanostih ter učinke, ki jih imajo ti raziskovalni pogoji na znanstvene prakse v regiji. Dr. Rastko Močnik in dr. Maja Breznik, ki sta bila ključna člana raziskovalne skupine pri tem projektu, sta

422  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST opravila pomembno delo, ko sta analizirala konkretna, empirična gradiva na tem področju (denimo, razpise za dodeljevanje finančnih podpor raziskovalnim programom in projektom, metode ocenjevanja in evalvacije prijavljenih projektov itn.). Ugotovila sta, da potekajo zelo močni procesi tehnokratizacije družboslovja in humanistike, da so raziskovalci pod čedalje večjim pritiskom naročnikov, ki zahtevajo, da so raziskave aplikativne, hitro in neposredno uporabne itn. Skratka, v današnjem času imamo opravka z instrumentalizacijo in komodifikacijo znanstvenoraziskovalne sfere, vendar to, vsaj sodeč po izsledkih te mednarodne primerjalne raziskave, ni neka naša, slovenska posebnost. Sicer pa bi bralce in bralke napotil na zadnjo številko Časopisa za kritiko znanosti (ČKZ), v kateri so objavljeni prevodi večine člankov iz te raziskave.

PUNCER: Zanima me še, kako poteka nabor avtorjev – videti je, da gre predvsem za raziskovalce s področja družboslovja in humanistike, ki delujejo tudi v univerzitetnih institucijah (npr. na FDV in FF v Ljubljani, na Fakulteti za management in FHŠ v Kopru, na FF – Oddelku za filozofijo v Mariboru idr.), ki sodelujejo z MI. Ali to pomeni, da sodelavci omenjenih univerzitetnih institucij prakticirajo ustrezno rabo konceptualnih orodij (metodologijo, besedišče itn.) pri analizah perečih družbenopolitičnih vprašanj, ki sicer ostajajo na obrobju ali zunaj univerzitetnih okvirov? MILOHNIĆ: Večina avtoric in avtorjev, ki so doslej objavljali v zbirki, je tako ali drugače povezana z MI: nekateri so zaposleni na inštitutu, ali so bili nekoč, zdaj pa delajo pri drugih organizacijah, kar nekaj naših sodelavcev pa ni zaposlenih za polni delovni čas in imajo zato delne zaposlitve tudi drugje in podobno. V sedanjih pogojih tako imenovanih »prožnih zaposlitev« je zlasti za mlajše raziskovalce in predavatelje izjemno težko dobiti zaposlitev za polni delovni čas, na primer na univerzi, zato so prisiljeni iskati zaposlitve tam, kjer se zanje pojavi priložnost. Skratka, v obdobju recesije in omejenih možnosti izbire so predvsem materialni pogoji dela tisti, ki krojijo institucionalne afiliacije. Sicer pa sta ključna pogoja za objavo knjige v zbirki – poleg že omenjene izhodiščne usmeritve, da v zbirki publiciramo izsledke izstopajočih raziskav naših sodelavcev – tema in kakovost predlaganega besedila. V tem primeru kakovost seveda pomeni tudi ustrezni metodološki pristop, prepričljivo argumentacijo, izpiljeni slog pisanja in še marsikaj.

423  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST PUNCER: Ali gre pri zbirki tudi za načrtno pomoč pri uveljavljanju mlajših avtorjev in praktikantov raziskovalnih metod, ki so na univerzah marginalizirani? MILOHNIĆ: Tudi. Ne morem trditi, da je to ključno pri izboru besedil, a je gotovo pomembno, da nismo zaprti za mlajše, še neuveljavljene avtorje. Nekaj avtoric in avtorjev je, denimo, prav v zbirki Politike objavilo svoje prve samostojne znanstvene monografije. Ko se enkrat prebije debela plast akademskega ledu, je veliko lažje priti do naslednjih objav. Tega se kot urednik popolnoma zavedam in zavestno pristajam na to, da porabim nekaj več časa za uredniško delo, saj, kot si lahko predstavljate, besedila manj izkušenih avtorjev terjajo nekaj več uredniške »oskrbe« kot v primeru izkušenih avtorjev, ki imajo za sabo že nekaj knjig. V preteklosti, ko smo si to lahko privoščili, smo s skromnimi sredstvi štipendirali mlajše, še neuveljavljene raziskovalce, ki so na koncu napisali krajša raziskovalna poročila. Vsa besedila smo objavili na naši spletni strani, nekatera smo potem objavili v periodičnih publikacijah in zbornikih, na podlagi ene izmed teh individualnih raziskav pa je nastala celo samostojna knjižna izdaja. Skratka, spodbujamo raziskovalno zanimanje in publicistične spretnosti mlajših domačih avtoric in avtorjev, kar nameravamo početi tudi v prihodnje. Z državnimi subvencijami ali brez njih. No, ja, izkušnje kažejo, da – žal – brez.

PUNCER: Kako se raziskovalci pri MI ogibate pastem ideologizacije in politične manipulacije z uporabljeno statistiko in drugim metodološkim orodjem (vemo, da povsem objektivnih ali nevtralnih družbenih raziskav ni)? Je tu ključ v kritičnem pristopu in premišljenem povezovanju empiričnih in teoretskih spoznanj? MILOHNIĆ: V vašem vprašanju je že vsebovan večji del odgovora. Dodam lahko le to, da ne verjamem v tako imenovano objektivnost v znanosti, ker je raziskovalno delo, tako kot vsako drugo, podvrženo materialnim pogojem lastne produkcije in reprodukcije. O tem sva govorila že prej, zato tega ne bi ponavljal. Poleg tega bi bilo zmotno verjeti, da obstaja neka univerzalna metodologija družboslovnega raziskovanja, ki naj bi jo aplicirali na poljubno število različnih primerov. Tako kot ne verjamem, da je v sodobnem gledališču smiselno uprizarjati Brechtova dela, zgledujoč se po njegovih tako imenovanih »modelnih knjigah« (Modellbuch), ne verjamem niti v čarobno paličico univerzalnih metodoloških prijemov v družboslovju. Vsak projekt mora

424  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST razviti svojo lastno, na konkretnih primerih in konkretni problematiki zgrajeno raziskovalno metodo. S statistiko pa je tako kot z ognjem: dober sluga, toda zelo slab gospodar.

PUNCER: Bi lahko rekli, da je MI nekakšno testno polje učinkov progresivnih intelektualnih pristopov (npr. inventivno vključevanje postopkov ustne zgodovine, ki zadevajo pričevanja predstavnikov obravnavanih, praviloma ranljivih družbenih skupin, npr. pripovedovanje osebnih zgodb o prostituciji, izbrisu itn.), preden se ti znajdejo v univerzitetnih programih? Je v tem smislu »z roba« boljši razgled? MILOHNIĆ: Ko sem že ravno pri Brechtu – saj veste, s katerim njegovim stavkom se začne vsaka knjiga založbe Krtina: »Knjiga je orožje, vzemi jo v roke!« Zbirka Politike sicer nima svojega vodilnega gesla, smo pa pravkar potiskali nekaj majčk s sloganom MI: »Ne bomo dali miru! Mirovni inštitut«. Oboje se prav lepo ujema s poslanstvom naše zbirke: ne dovoliti, da nekatere pomembne družbene in politične teme ostanejo spregledane zaradi togosti in inertnosti akademske raziskovalne sfere. Glas tistih, ki se jim posvečamo v svojih raziskavah, mora priti v javnost, in sicer ne le v tisto »javnost«, ki jo krojijo senzacionalistični mediji, pač pa tudi v akademske, univerzitetne kroge, med raziskovalce, profesorje, študente in vse tiste, ki jim navadno rečemo »zahtevnejše bralstvo«. Glede ustne zgodovine pa imate popolnoma prav: če se ozrem nazaj, smo doslej res objavili kar nekaj knjig, v katerih se o raznih »odrinjenih« in nepriljubljenih temah govori skozi pripovedovanje življenjskih zgodb pripadnic in pripadnikov marginaliziranih in diskriminiranih družbenih skupin: prosilcev za azil (Prebežniki, kdo ste?, 2001), izbrisanih (Izbrisani, 2003), gejev in lezbijk (Neznosno udobje zasebnosti, 2005), gospodinjskih delavk (Nevidno delo, 2007), prostitutk (Prostitucija in trgovanje z ljudmi, 2008) itn.

PUNCER: Predlagam, da se dotakneva raziskovanja nekaterih področij, zajetih v zbirki Politike: morda nam lahko predstavite kakšne posebnosti raziskovalnega dela na posameznem projektu? V okviru razprav o človekovih pravicah so v ospredju migracije (Evropski vratarji. Migracijske in azilne politike v Vzhodni Evropi, 2002), nestrpnost, rasizem, diskriminacija, izbrisani (Izbrisani. Organizirana nedolžnost in politike izključevanja, 2003) itn. MILOHNIĆ: Vsak projekt je posebna zgodba, zato je tudi knjiga, kadar se z njo zaključi tak projekt, svečka na torti, ki jo vsaka

425  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST raziskovalka ali vsak raziskovalec z velikim veseljem upihne. Izid knjige pomeni, da se je projekt prav gotovo uspešno zaključil, kajti če se ne bi, potem tudi knjige ne bi bilo; kot urednik z dolgoletnimi izkušnjami – res brez lažne skromnosti – gotovo ne bi dovolil, da v zbirki Politike izide polizdelek, ki je pod ravnijo zastavljenih uredniških standardov. A če ste že omenili Evropske vratarje in Izbrisane, morda nekaj besed o teh knjigah. Prva je zbornik, v katerem smo objavili izbor člankov o migracijskih politikah Evropske unije in držav tako imenovane »schengenske periferije«, tudi Slovenije, nastal pa je v sodelovanju z avstrijsko družbenokritično revijo Ost-West-Gegeninformationen. V tistem času smo se soočali z naraščajočim odporom do prosilcev za azil in tako imenovanih »ilegalnih« migrantov, zato smo se na MI veliko ukvarjali s to problematiko, ne le skozi raziskovalno delo, temveč tudi kot aktivisti, zagovorniki pravic prosilcev za azil ter skupaj z nekaterimi drugimi nevladnimi organizacijami in posamezniki, kot skupina za pritisk, ki si je prizadevala za izboljšanje zakonskih določb na tem področju. Takrat je izšla tudi knjiga Prebežniki, kdo ste?, v kateri so bili predstavljeni izsledki prve terenske raziskave v Sloveniji, ki je proučevala prav to populacijo migrantov, tako da sta knjigi siamska dvojčka. Tako kot smo se v letih 2001 in 2002 s temi izdajami odzvali na položaj prosilcev za azil, smo leto pozneje, kot prvi pri nas, izdali znanstveno knjigo o kršitvah človekovih pravic izbrisanih. Za te ljudi je bila knjiga izjemno pomembna, ker je celovito in brezkompromisno dokumentirala potek izbrisa in pričevanja prizadetih, osvetlila je tudi politično ozadje in pravni kontekst, v katerem je prišlo do tako množičnega izbrisa stalnih prebivalcev Slovenije. Ker je knjiga izšla tudi v angleškem jeziku, se je na nas obrnilo veliko tujih novinarjev, veleposlanikov, tudi evropskih parlamentarcev, ki so sicer že slišali za izbris, a o njem niso imeli dovolj celovitih in nepristranskih poročil. To je tudi edina knjiga iz zbirke Politike, ki je bila tako hitro razprodana, da smo jo že kmalu po izidu ponatisnili. Je tudi edina knjiga, ki smo jo dobesedno preluknjali. Tako kot so na upravnih enotah luknjali osebne dokumente tistih, ki jim je ta knjiga posvečena.

PUNCER: Pri obravnavah družbenospolnih tematik je v ospredju položaj žensk (Ženske – politike – možnosti. Perspektive politike enakih možnosti v Srednji in Vzhodni Evropi, 2001); najnovejša publikacija v zbirki, ki zadeva obravnavo spola, je Prostitucija in trgovanje z ljudmi:

426  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST perspektive spola, dela in migracij (2008). Pomenljivo je, da obstaja kar nekaj analogij prostitucije z gospodinjskim delom, ki ga sicer obravnava knjiga Nevidno delo (2007) ... MILOHNIĆ: Knjiga, ki jo omenjate (Ženske – politike – možnosti), je bila prva v zbirki in v tem je verjetno tudi nekaj simbolike. Je tudi edina, ki je izšla v manjšem formatu; že pri naslednji knjigi smo namreč povečali format in uvedli značilno obliko naslovnice, ki je razdeljena po vertikali na vizualni in tekstovni del. A naj se vrnem k vašemu vprašanju o »ženskih« temah v zbirki. Na inštitutu se več sodelavcev in sodelavk ukvarja s to problematiko. Pristopi so sicer različni, vendar je vedno v ospredju vprašanje enakopravnega položaja žensk v družbi: v sferi produkcije, v politiki, migracijskih gibanjih itn. Pogosto prihaja tudi do multiplikacije neenakopravnega položaja žensk v družbi. Že sami ste omenili primer analogij med prostitucijo in gospodinjskim delom: v obeh primerih so namreč migrantke tiste, ki so v najslabšem položaju, njihove pravice so najbolj kršene, najmanj zaščitene – ne ščitijo jih niti sindikati, skratka, so izrazite prekarne delavke, ki so v milosti ali nemilosti delodajalcev, trgovcev z ljudmi in zvodnikov. Knjiga Majde Hrženjak Nevidno delo je požela velik interes, z avtorico je bilo opravljenih več intervjujev, zlasti za tako imenovane »ženske revije«, in o knjigi še danes govorijo in pišejo v medijih. Skratka, s to knjigo smo očitno zadeli pravo temo. In tudi Majda se je zelo potrudila, napisala je odlično knjigo, iz katere se lahko veliko naučimo o reproduktivnem delu in položaju gospodinjskih delavk nekoč in danes. Enako velja tudi za Prostitucijo in trgovanje z ljudmi: tudi v tem primeru nas avtorica najprej seznanja s ključnimi teoretskimi in empiričnimi študijami o prostituciji v Sloveniji in v mednarodnem kontekstu, potem pa nam predstavlja izsledke raziskovalnega projekta, vključno z najbolj zanimivimi deli iz pogovorov z zvodniki, prostitutkami in njihovimi klienti ter s predstavniki vladnih in nevladnih organizacij, ki se tako ali drugače srečujejo s tem pojavom. Tako kot v primeru gospodinjskega dela je tudi to delo »nevidno« in nepriznano. Z njim se ukvarjajo skoraj izključno ženske, prostitutov je neprimerno manj, vsega skupaj le nekaj odstotkov v celotni populaciji ponudnikov seksualnih storitev. Zato boste v »Standardni klasifikaciji poklicev« (SKP), ki jo uporabljajo pri Statističnem uradu RS, zaman iskali poklic »prostitut«; čeprav pri drugih poklicih SKP navaja tako moško kot žensko obliko besede, je v tem primeru navedena le »prostitutka«.

427  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST PUNCER: Kakšno je dejansko stanje pri združevanju raziskovalnih moči po načelu interdisciplinarnosti in medinstitucionalnosti? Ali ocenjujete, da je pri pripravi raziskav, ki so publicirane v zbirki, interdisciplinarnost optimalna? MILOHNIĆ: Interdisciplinarni pristop je seveda vedno neka odprta konstelacija – nikoli ne veš, kaj bi se še lahko izcimilo iz nekega projekta, če bi pri njem sodelovalo še več raziskovalcev s specifičnimi izvedenskimi znanji. A to je tako kot pri pisanju: nekje je vendarle treba narediti piko in delo zaokrožiti, ga dati na vpogled javnosti in – v idealnem primeru – vzbuditi kritične odzive bralcev. Raziskovalne skupine se navadno sestavljajo glede na to, kdo od sodelavcev, ki so poznavalci konkretnega projektnega področja, ima še toliko časa, da bi zmogel dejavno sodelovati pri raziskavi. Za tiste profile raziskovalcev, ki jih sami ne moremo zagotoviti, pa se obračamo na partnerske organizacije in posameznike. A to sodelovanje poteka tudi v nasprotni smeri: iz drugih organizacij pogosto vabijo nas, da se pridružimo njihovim projektom, ker sami nimajo raziskovalcev našega profila. Pri vsem tem je morda še najpomembneje, da se v raziskovalni skupini razvije kolegialno in ustvarjalno vzdušje med vsemi sodelujočimi in da se predstavniki različnih ved med seboj spoštujejo; spoštovanje izvedenskega znanja kolega ali kolegice iz skupine je stvar akademskega bontona in kulture dialoga. Če tega ni, lahko zapravljamo veliko časa za banalne in trivialne stvari, vsebina pa ob tem trpi, kar se na koncu pozna tudi pri izsledkih raziskave.

PUNCER: Koliko tu pripomorejo dvojezične izdaje (slovensko- angleške)? Se pravi, gre za internacionalizacijo raziskovalne dejavnosti, publiciranja in distribucije – v kakšnem obsegu? MILOHNIĆ: Doslej nam je to še nekako uspevalo. Kako bo v prihodnje, pa še ne vem. Problem je finančen, kajti prevajalske storitve so zelo drage, zlasti če želiš sodelovati z izkušenimi in vrhunskimi prevajalci. Že od samega začetka sodelujem s prevajalko Olgo Vuković, ki je res izjemna, ima prefinjen občutek za jezik in nikoli ne prevaja mehansko. Večkrat se zgodi, da me opozori na neki stavek, ki ga avtor ni oblikoval razumljivo, sam pa tega pri prvem branju, denimo, nisem opazil. Njej tak stavek nikoli ne uide, kajti, kot pravi sama, da bi slovenski stavek prevedla v angleškega, mora najprej biti popolnoma prepričana, da ga je pravilno in nedvoumno razumela v izvirniku. To je odlika vrhunskih prevajalcev.

428  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Doslej smo v zbirki Politike objavili 15 naslovov v 18. zvezkih, od katerih je bilo kar 12 dvojezičnih (slovensko-angleških). Že na začetku smo se odločili, da ne bomo objavljali prevodov tujejezičnih knjig, saj imamo pri nas že celo vrsto dobrih akademskih založb, kot so Založba /*cf., Krtina, Analecta, Studia humanitatis, Študentska založba, Sofija in tako naprej. Popolnoma nesmiselno in neproduktivno bi bilo, če bi tudi mi prevajali tuja besedila, kajti to dovolj dobro opravljajo že drugi. Ubrali smo drugo pot: objavljamo skoraj izključno domače avtorje, poleg besedila v slovenščini pa pogosto izdamo (v istem ali v posebnem zvezku) tudi angleški prevod. Možnost komunikacije s širšim, lahko bi rekli, celo s svetovnim občinstvom, je izjemno pomembna tako za avtorje naših knjig kot za samo zbirko in MI. Omenil sem že primer knjige Izbrisani, ki je postala uspešnica pri tujih novinarjih, evropskih parlamentarcih in med evropskimi nevladnimi organizacijami, ki se ukvarjajo z varovanjem človekovih pravic. To prav gotovo ne bi bilo možno, če knjiga ne bi izšla tudi v angleškem jeziku. Ta primer sicer nekoliko odstopa od ostalih, saj za naše knjige ne prejemamo prav veliko neposrednih naročil iz tujine. Po drugi strani pa so take dvojezične izdaje izjemno zanimive za strokovno publiko, za kolegice in kolege iz tujine, ki se kot izvedenci ukvarjajo z določeno problematiko, o kateri smo v zbirki Politike objavili knjigo, oni pa so zanjo slišali – na znanstveni konferenci, od drugih kolegov in kolegic ipd. Tudi v tem primeru velja, da je najboljše priporočilo ustno priporočilo.

PUNCER: Kakšno je pozicioniranje diskurza, ki je prezentiran skozi publikacije zbirke Politike – glede na to, da gre za raziskovanje pojavov, ki so tudi pereča vprašanja aktualne domače in mednarodne politike (migracije, marginalizirane skupine itn.)? Kakšne so tu ambicije in kakšni realni učinki na upravljavce v politiki? (Vemo, da so naročniki raziskav tudi ministrstva – ali upoštevajo priporočila, utemeljena na resnem raziskovalnem delu?) MILOHNIĆ: Če imate ambicijo, da bi vsaj mimobežno vplivali na odločevalske procese na lokalni, nacionalni, kaj šele na evropski ravni, se ne morete zanašati na možnost, da tisti, ki imajo moč odločanja, zares prebirajo vaše knjige. To bi bila velika iluzija. V tem smislu so zagotovo učinkovitejši zagovorništvo določenih družbenih skupin, močne skupine za pritisk, navsezadnje tudi aktivistične direktne akcije, ki so prav tako svojevrstna – in zelo neposredna – oblika pritiska na odločevalce. Vsekakor pa so knjige, ki jih izdajamo v zbirki Politike,

429  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST del neke »policy« zgodbe, in njihov namen ni le, da bi avtorji s temi znanstvenimi objavami pridobivali habilitacijske točke. To je lahko tudi povsem legitimno, pri tem ne bi čisto nič moraliziral, zato smo se tudi potrudili, da so naše izdaje ustrezno opremljene (npr. s stvarnim in imenskim kazalom, vsaka knjiga mora pred objavo prejeti pozitivni recenziji dveh strokovnjakov z obravnavanega področja itn.), in se jim zato mora priznati status znanstvenih monografij. A pri vsaki naši knjigi je še druga plat, prav tista, o kateri me sprašujete: s knjigo dodamo kamenček v mozaik raznih pobud in poskusov nevladnih organizacij, gibanj in posameznikov, da vsakdanji življenjski prozi razžaljenih in ponižanih dodajo vsaj ščepec poezije. Če rečem ščepec, se to morda zdi skromno in neambiciozno. Pa ni, le ne maram velikih besed in visokoletečih fraz, za katerimi ne ostane kaj dosti več kot dim po počeni petardi.

PUNCER: Spregovoriva o dometu humanistike pri raziskavah omenjenih perečih tem. So filozofske tendence po izrekanju bolj splošnih diagnoz o stanju duha v kulturi in družbi, ki so odmaknjene od empirije, v drugem planu? Analize, kakršna je Vezjakova (Boris Vezjak, Sproščena ideologija Slovencev. O političnih implikacijah filozofema »sproščenost«, 2007), ki razčlenjujejo pojavne oblike »filozofemov« v različnih kontekstih (npr. izvorno Heideggrovega pojma »sproščenost«), so videti bolj redkost ... MILOHNIĆ: Današnji časi niso kaj dosti naklonjeni teoriji. V bistvu je tako vse od začetka te, tako imenovane tranzicije. Mnogim ni bilo jasno, da večstrankarstvo, svobodna pobuda v gospodarstvu, prosti trg, človekove pravice in privatizacija prinašajo še marsikaj drugega, s čimer se bomo soočali šele na daljši rok. Zapovedana aplikativnost (neposredna uporabnost) znanstvenoraziskovalnega dela, o kateri sem že govoril, je ena izmed zelo očitnih posledic tega procesa. Čedalje pogosteje slišimo opazke naročnikov naših projektov, da jih ne zanima teorija, da naj »nič ne teoretiziramo«, naj lepo poskrbimo za podatke, jih uredimo, analiziramo in naredimo čim bolj in čim prej uporabne. V takšnih okoliščinah neki manjši, neodvisni raziskovalni inštitut, kakršen je MI, skoraj ne more preživeti, če se želi resno ukvarjati s teoretskim delom. Kadar te tovrstni aplikativni projekti dodobra zdelajo, ostane teoretska produkcija le še kot pobožna želja. Osebno še premorem nekaj tovrstnega fanatizma, od drugih pa si skoraj ne drznem tega pričakovati, kaj šele zahtevati.

430  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Boris Vezjak je ena izmed redkih izjem. Ker vem, kako sva si podobna pri tem deloholičnem fanatizmu, sem ga vendarle prosil, naj napiše knjigo o tej famozni sproščenosti, s katero so nam nekaj let intenzivno prali možgane janševci in novorevijaši. Tako je nastala zelo lepa in poučna analiza politične rabe in zlorabe nekega koncepta. Naj sklenem s stavkom, s katerim sem sicer odprl okroglo mizo o Vezjakovi knjigi v ljubljanski galeriji Alkatraz: »Bratje in sestre – sprostimo se!«

PUNCER: Posebna pozornost v zbirki Politike je namenjena tudi področju kulture, zlasti skozi optiko nevladnih organizacij in posameznih ustvarjalcev v kulturi v razmerju do vladne kulturne politike (npr. študije v zborniku Kultura d.o.o. Materialni pogoji kulturne produkcije, 2005). Vi sami se veliko ukvarjate s kulturno politiko. Napovedi na podlagi opravljenih analiz socialnih, političnih in ekonomskih okvirov, v katerih poteka kulturna produkcija, niso prav obetavne za »neodvisno« delovanje v kulturi ... MILOHNIĆ: V zbirki Politike smo objavili tri knjige, ki se ukvarjajo s področjem kulture: zbornik, ki ste ga že omenili, je zadnji v nizu; pred njim sta izšli še obsežna študija Bratka Bibiča Hrup z Metelkove. Tranzicije prostorov in kulture v Ljubljani (2003) in krajša analiza evropskih kulturnih politik izpod peresa Maje Breznik (Kulturni revizionizem, 2004). To je res moje delovno področje in me zato tudi najbolj zanima, a kadar sem v vlogi urednika, moram vendarle nekoliko brzdati svoje interese in poskrbeti za vsaj minimalno ravnotežje med temami, ki so zastopane na MI. Nekatere naše študije s tega področja zato raje objavljamo pri drugih založbah – že prej sem omenil primer sodelovanja z založbo UMco, takih primerov pa je še nekaj. Sicer pa kultura deli usodo drugih dejavnosti, ki so bile pred restavracijo kapitalizma izrazito nekomercialne, danes pa se od njih pričakuje, da so ekonomične, gospodarske, da so torej namenjene čim širšemu krogu porabnikov in potrošnikov ter da s konkretnimi številkami opravičujejo svoj obstoj. Izjema so le tisti kulturni producenti, ki se lahko brez težav uvrstijo v kanon nacionalne kulture in sorodne identitetne politike. Dokaj žalostno stanje, se strinjam.

PUNCER: Kaj pa kultura v zunanjepolitičnih odnosih, z osredotočenjem na tako imenovani Zahodni Balkan: kakšne so navezave MI z raziskovalci družbenega iz tega območja? So na vidiku projekti, ki bodo vidni tudi v kateri od prihodnjih publikacij v zbirki Politike?

431  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST MILOHNIĆ: Tudi na tem področju smo že imeli nekaj projektov, nazadnje v sodelovanju s Heleno Drnovšek Zorko in oddelkom za kulturo pri Ministrstvu za zunanje zadeve. V okviru večje mednarodne konference, ki je potekala v času slovenskega predsedovanja EU, smo pripravili kolokvij »At the Crossroads of Cultural Politics: The Western Balkans« in v povezavi s tem dogodkom izdali manjši zbornik v sodelovanju z Znanstvenoraziskovalnim centrom SAZU. Ali bomo v prihodnje posvečali več pozornosti tej temi tudi v okviru zbirke Politike, ta hip res ne vem, ker je to odvisno od naših prihodnjih projektov in sodelovanja s partnerskimi organizacijami iz tega območja.

PUNCER: V fokusu MI je tudi tako imenovana »socioumetnost«, ki jo ustvarjajo zlasti avtorji, ki so sami izkusili migracije, marginalizacijo, prekernost dela ipd., obenem pa opravljajo tako znanstvenoraziskovalno delo kakor tudi umetniškoraziskovalno in/ali aktivistično (»artivistično«) naravnano dejavnost. Tovrstne raziskave se soočajo z manjšo preverljivostjo in utemeljenostjo podatkov ter s specifično metodologijo. Kje vidite glavno potencialnost takih raziskovalno-ustvarjalnih praks? Lahko pričakujemo kakšno publikacijo tudi s tega področja? MILOHNIĆ: S to temo se delno ukvarja že Bibičeva knjiga o Metelkovi, je pa ta tudi edini primer doslej v zbirki Politike. Eden od razlogov za to je, da sem sam večkrat pisal na to temo, in ker se mi ne zdi preveč higienično, da v zbirki, ki jo urejam, objavljam svoje knjige, sem to raje naredil pri založbi Maska, s katero sodelujem že skoraj dvajset let. Pred časom sem tako uredil tematsko številko revije Maska o »artivizmu«, pred izidom v Maskini knjižni zbirki pa je še moja knjiga, ki se delno ukvarja tudi s to problematiko. Sicer pa predstavitve novih knjig v zbirki Politike, če je to le možno, organiziramo v sodelovanju z neodvisno in alternativno kulturo: knjigo Kultura d.o.o. smo promovirali v tako imenovani »Mali šoli« na Metelkovi, v okviru prizadevanj proti napovedanemu rušenju objekta. Tudi nekatere druge knjige smo predstavili na Metelkovi (npr. v Gromki, Menzi, Alkatrazu itn.), ali pa v galeriji ŠKUC, galeriji P74, v mariborski Pekarni itn. »Svoji svojim,« kot bi rekla skupina Irwin.

PUNCER: Kakšno posebno priporočilo za bralke in bralce? Morda v povezavi z zelo zanimivo zadnjo izdajo v zbirki Politike, ki se ukvarja s kritiko managerskega diskurza, v katerega se danes zlahka, tako rekoč neizbežno ujamemo?

432  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST MILOHNIĆ: Seveda mi je kot uredniku zbirke zelo težko izbrati tiste, ki naj bi jih posebej izpostavil, saj bi bil edini konsistentni odgovor ta, da izpostavljam vse, od prve do zadnje. Zato sem vam kar hvaležen, da ste mi dali iztočnico: najnovejša knjiga je dovolj arbitrarna izbira in mi bo skrajšala uredniške dušne bolečine. Prispevki h kritiki managerske paradigme je zbornik, ki ga je zasnoval in uredil Tonči Kuzmanić. Posebnost te knjige je, da je nastajala dlje časa, skozi raziskovalno delo in poglobljene skupinske razprave, poleg tega pa so večino prispevkov napisali mlajši avtorji in avtorice, ki vsi po vrsti obravnavajo managerski diskurz na primeru danes že klasičnega avtorja na tem področju – Petra F. Druckerja. V času »managerske revolucije«, kot ji pravijo dr. Kuzmanić in njegova skupina, je to skoraj neizogibno branje. Metelkovski kolegi iz društva YHD bi temu rekli »tečaj intelektualne samoobrambe«.

433  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST »Zahodna vednost že petindvajset stoletij poskuša videti svet. Ni dojela, da sveta ni mogoče videti, da se ga sliši. Ne bere se ga, ampak se ga posluša.«

JACQUES ATTALI, HRUP, str. 11

434  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST LIDIJA RADOJEVIĆ

GLASBENA KUHINJA ALI SREDSTVO, KI JE PREPREČILO SAMOMOR DRUŽBE

S poetičnimi in rahlo mističnimi stavki, ki smo jih postavili kot motto prispevka, nas Jacques Attali vpelje v svojo knjigo Hrup, objavo katere smo letos dočakali tudi v slovenskem jeziku, pri založbi Maska in v prevodu Suzane Koncut, in se s tem vpisali v dolgo vrsto prevodov te skoraj kultne knjige na področju teorije glasbe. S tovrstno poetičnostjo se velikokrat srečujemo pri opisovanju pomembnosti glasbe, njene tesne prepredenosti z družbo, politiko in ekonomijo. Tako je teza enega od najbolj znanih sociologov glasbe, Theodora W. Adorna, da glasba izraža družbo v svoji strukturi in toto, veliki preganjalec umetnikov Platon (kot tudi poudari Mladen Dolar v spremni besedi) pa zaključi, da se vsaka dekadenca družbe začne z dekadenco glasbe, če naštejemo le par primerov iz arzenala zgodovine teorije glasbe. Vendar dajmo poetiko na stran in se vprašajmo, kaj je sporočilo teh stavkov in kaj dobimo, če te poetične stavke vzamemo zares? Kaj nam glasba daje več kot zgolj užitek ob poslušanju? V knjigi Hrup Attali prek postopkov žrtvovanja, predstavljanja, ponavljanja in komponiranja prikazuje zgodovinski potek glasbene produkcije, distribucije, menjave in potrošnje ter spremljajoče spremembe v družbi. Na podlagi kombinatorike teh postopkov si prizadeva sociološko zagovarjati svoj prvi stavek v knjigi, kar mu tudi uspe. Da se ti stavki ne slišijo samo lepo, ampak da imajo resen pomen in razkrivajo smoter, zakaj bi se sociologija morala ukvarjati z glasbo, nam postane jasno šele ob koncu knjige, ko želi avtor na podlagi

435  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST zgodovinske analize napovedati možnosti za nadaljnje proizvajanje glasbe, ali kot se glasi njegova začetna teza: »Glasba je preroška« (str. 9). Pri celotnem zgodovinskem loku Attali ohranja materialistično stališče. Tako ne opisuje samo simbolnih, kulturnih in političnih pomenov glasbe v določenih zgodovinskih obdobjih, ampak tudi njene ekonomske zagate, ki ostale posredno določajo: denimo, seznanja nas s transformacijami samega poklica glasbenika – zgodovinski lok zajema šamane, trubadurje, žonglerje in minstrele vse do impresarijev in glasbenikov, ki jih je meščanska revolucija osvobodila spon plemiških naročil in jih prepustila trdemu naročju svobodnega trga, ki se je z razvojem meščanske družbe vzpostavil tudi na glasbenem področju. Prav tako nas Attali seznanja z vsemi materialnimi praksami, ki so bile v osnovi teh procesov in jih reproducirale ter revolucionirale – gre za glasbene prakse, ki so botrovale razvoju različnih vrst koncertnih dvoran, glasbenih kavarn, razvoju radia in nosilcev glasbenega zapisa vse do vzpostavitve ter razvoja glasbenega založniškega trga. Pri tem avtor opisuje še vse druge komponente, ki na prvi pogled morda sploh niso videti povezane z ekonomijo: razvoj nacionalnih držav, nacionaliziranje glasbe, vzpostavitev meščanske družbe, demokracije, harmonija v družbi – harmonija v glasbi kot nadomestek družbenega primanjkljaja harmonije, razvoj institucij itn., razgrinja pa tudi problematiko danes zelo aktualnih avtorskih pravic, katerih začetek postavlja v 18. stoletje. Avtorske pravice torej kljub današnjemu aktualiziranju niso samo sodobni problem, ampak so zaposlovale tudi revolucionarje francoskega termidorja in privedle do nastanka prvega Sindikata glasbenih avtorjev, skladateljev in založnikov (SACEM) že v letu 1850. Vsekakor so transformacije v glasbi, in tudi na ravni vpetosti glasbe v družbo, spremljale spremembe družbe in v družbi, k nekaterim pa je posredno prispevala tudi glasba. Primer tega je med drugim, kot pravi Attali, »ekonomija ponavljanja«. Z izumom gramofona (in radia) je prišlo do nove vrste konzumiranja glasbe: počasi so ugašale različne oblike ekonomije predstavljanja, glasbenih kavarn, kjer so glasbo poslušali kolektivno, in nastopilo je obdobje individualne množične potrošnje, ali kot pravi Attali (str. 101): »Ni bila (glasba) več dejavnik socializacije, ampak je napovedovala množico avtistov, postavljenih drug ob drugega.« Glasba je znova prevzela svojo preroško vlogo in napovedala prihod družbe množične produkcije in množične potrošnje. Razvoj tehnologije (in ob tem prava; vprašanje avtorskih pravic), ki je omogočal, da so

436  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST se glasbeni proizvodi množično prodajali anonimnim, osamljenim potrošnikom, je prinašal vratolomne zaslužke industriji, ki ga je obvladovala. Ker glasba ne pozna meja, kot pravi puhlica, je odigrala pomembno vlogo tudi pri globalizaciji trga. Ta razmerja so na primer razločno prikazana v filmu Smrt delavca režiserja Michaela Glawoggra, v katerem sledimo indonezijskemu fizičnemu delavcu (prenaša žveplo), ki med drugim pove, da si bo s svojo (mizerno) plačo, ko jo bo prejel, kupil kaseto ameriške skupine Bon Jovi. Seveda proces globalizacije trga ni tekel samo v eno smer, ampak je bil tudi reverzibilen, kar dokazuje na primer pojem »svetovne glasbe« – world music –, ki po eni strani gre na mlin kapitalski zahtevi po večkulturnosti in izkoriščanju razlik, po drugi strani pa prispeva k splošnemu izenačevanju in brisanju razlik. Množična proizvodnja je spremenila oboje, produkcijo glasbe – »na eni strani breztelesni, razstavljeni, obdelani, znova sestavljeni zvezdniki ponavljanja [...], na drugi pa glasbeni 'uradniki', ostanki predstavljanja« (str. 104) – in potrošnjo glasbe: interpasivno uživanje v glasbi, kar pomeni, da zaradi pritiska trga in zahteve »biti v trendu«, ki se veže predvsem na imeti, in prek neprestane rasti kratkotrajnih glasbenih zvezd kupujemo več glasbe, kot bi jo lahko poslušali. Prav tako se je skozi čas zgodila neverjetna koncentracija lastnikov glasbene proizvodnje, saj štiri petine svetovnega glasbenega trga poleg malih založb obvladuje zlasti pet založb (EMI, Warner, Bertelsmann, Vivendi- Universal in Sony). Le-te ne vplivajo samo na goli trg, ampak tudi na radijske in televizijske postaje, ki s »hit lestvicami«, v svetu glasbe najbolj idiotskim izumom, propagirajo in pritiskajo na odkup svojih produktov. Vendar Attali že na začetku (str. 22) opozarja, da »nobena družba ne more trajati, ne da bi v svojem naročju strukturirala razlike, a ob tem se ne more nobena ekonomija razvijati, ne da bi s prodajo serijsko reproduciranih predmetov zmanjševala te razlike«. Tako je tudi ekonomija ponavljanja dosegla limito in se počasi ruši na svojih osnovah. Če je konec 19. stoletja izum gramofona napovedal novo obdobje v glasbeni ekonomiji (ekonomijo ponavljanja) in drastično razširitev glasbenega trga, je začetek 21. stoletja ta razširjeni globalni trg soočil s svojo limito – free downloading. Ta možnost, proti kateri se z vso močjo borijo glasbeni karteli, je in bo še naprej silila ekonomijo ponavljanja v preobražanje, ki nazadnje ne bo samo preobrazba na lokalni ravni glasbe, ampak bo vplivalo na nove vrste ekonomije

437  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST nasploh, saj se družbeni kodi in produkcijski načini v glasbi hitreje preigrajo in izčrpajo vse svoje notranje možnosti, in porajajo nove, tako da spremembe v glasbi lahko služijo kot dober indikator bodočih sprememb, kakor pojasni Dolar v svojem spremnem besedilu (str. 155). Novi prehod, ki ga označuje vračanje (vendar gre za novi »nazaj«) ekonomije ponavljanja k ekonomiji predstavljanja, Attali poimenuje komponiranje. Kar Attali napoveduje z novim prehodom, je vrnitev k improvizaciji, nastopanju, ustvarjanju, pri čemer je ključen prehod k neki planetarni povezanosti v brezplačni menjavi: »Komponiranje vodi do razburljive zasnove odprte, nestanovitne družbe, v kateri namen dela ni več kopičenje, v kateri cilj ni več shranjevanje, česar nimamo, v kateri se užitki delijo, v kateri se neskončno izumljajo ritmi, slogi in pravila« (str. 138); »[...] naslada v biti, namesto naslade skozi imeti [...]« (str. 137). Ta utopični (morda celo zanesenjaški) pogled v prihodnost kljub svoji poetičnosti razkriva nekatere možnosti, ki jih bo glasbena produkcija morala upoštevati, kajti brezplačnost izmenjave je že stvar sedanjosti in jo je izredno težko zamejiti, obenem pa je tudi velika spodbuda za vse nezvezdniške oblike glasbenega ustvarjanja. Toda čeprav je planetarna izmenjava, ki jo omogoča svetovni splet, nekaj pozitivnega in vpliva na celoten razvoj in povezovanje glasbenikov, pogrešamo v Attalijevi knjigi razmislek o vprašanju, od česa bodo potem proizvajalci živeli? Kako v takšnih razmerah omogočiti tistim, ki proizvajajo glasbo, da od svojega dela tudi živijo? Attali omenja le odpiranje trga za prodajo instrumentov in pripomočkov za komponiranje, kar prinaša denar tistim, ki ne proizvajajo glasbe, torej razvojni tehnologiji glasbenega hardwarea. Komponiranje je odgovor, vendar le in samo skozi prizmo spremembe celotne socialne funkcije glasbe, ki se ne tiče le proizvodnje glasbe, ampak na neki način celotne družbenosti (vnovična oživitev kolektivnega konzumiranja glasbe z oživitvijo glasbenih kavarn in klubske kulture, sprememba v odnosu do glasbe, zlasti pri mladini, kateri glasba ne bo prva lekcija iz poznejšega poklica potrošnika). Ekonomija predstavljanja je vsekakor edina rešitev, ki preostane glasbenim proizvajalcem, saj bodo le tako morda preživeli s svojim delom, zagotovo pa je tudi interes nove oblike kapitalizma na zahodu – kulturnega kapitalizma z osnovno nišo: creative industry (sem seveda spada tudi glasba) in družbo znanja. Tako se že sedaj strokovnjaki bruseljskega centra zanimajo za povezovanje kulture (festivali, kulturno

438  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST življenje v različnih evropskih »destinacijah«) in turizma kot donosne panoge (za primer velikih festivalov v Evropi si poglejmo Szieget v Budimpešti; v času festivala mesto preplavijo turisti, ki pridejo tja izključno zaradi glasbe). Na tesno prepredenost glasbe in družbe so opozarjali različni misleci in tudi Attalijevo prepričanje glede glasbe vsekakor drži – »glasba je izjemno sredstvo za predvidevanje prihodnosti družb in preprečevanje njihovega samomora« (str. 9).

439  BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 440 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST BOREC 652 – 656, LIX/2008 AVTORSKI IZVLEČKI IN POVZETKI

AUTHOR’S ABSTRACTS AND SUMMARIES

441 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST

442 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST PRIMOŽ PERKO

VARŠAVSKA VSTAJA – UVERTURA HLADNE VOJNE?

Poljska je leta 1939 postala prva žrtev agresije nacistične Nemčije in Sovjetske zveze ter hkrati »prva zaveznica« Velike Britanije in Francije. Napadalki sta Poljsko republiko izbrisali z zemljevida Evrope in jo nadomestili s policijsko državo, ki je z okrutnimi represivnimi ukrepi poskušala zatreti upor prebivalstva. Prizadevanja okupatorjev so bila jalova, saj je poljsko odporniško gibanje nenehno raslo in se krepilo. Osrednje mesto med številnimi odporniškimi skupinami je zavzela Domača armada. Po napadu Nemčije na Sovjetsko zvezo so se Poljaki in Sovjeti znašli skupaj na isti strani. Rdeča armada se je po nemških porazih pri Stalingradu in Kursku začela naglo približevati poljskemu ozemlju. Vodstvo Domače armade je ocenilo, da je napočil čas za priprave na vstajo. Ko so se sovjetske enote znašle pred Varšavo, je v njej izbruhnila vstaja, ki je trajala od 1. avgusta do 2. oktobra 1944. Sovjeti vstajnikov v Varšavi niso učinkovito podprli iz političnih in vojaških razlogov, poleg tega so vstajnikom očitali zaletavost in avanturizem. Velika Britanija in ZDA nista želeli tvegati razpada strateške enotnosti zavezniške koalicije, zato sta popuščali Sovjetski zvezi. Varšavska vstaja se je tako sprevrgla v tragičen poraz. KLJUČNE BESEDE: druga svetovna vojna, Poljska, varšavska vstaja, vstajniki, Domača armada, Rdeča armada, hladna vojna.

PRIMOŽ PERKO

* THE WARSAW RISING – AN OVERTURE TO THE COLD WAR?

In 1939, Poland was the fi rst victim of the German and Soviet aggression, making it thus the “First Ally” of Great Britain and France. Polish republic was erased from the European map and superseded by a police state which applied itself to stifl e the popular revolt by employing brutal repressive measures. Notwithstanding the oppression of the occupying forces, the Polish resistance movement steadily grew in number and power. Among the various partisan groups, the Home Army took the central role in it. Following the German attack on the USSR, the Poles and the Soviets found themselves on the same side. After German defeats at Stalingrad and Kursk, the Soviet Red Army started rapidly approaching the Polish territory. Th e Home Army leadership estimated that the time was ripe to start preparations for insurrection. A rising broke out in the town on August 1, 1944, when the Soviet troops reached the outskirts of Warsaw, and it continued until October 2. Out of political and military reasons though, the Soviets did not eff ectively uphold the insurgents, but reproached them with rashness and adventurousness. Similarly, Great Britain and the USA did not venture to jeopardize the strategic unity of the Allied coalition and therefore made concessions to the Soviets. Consequently, the rising ended in a tragic defeat. KEY WORDS: WWII, Poland, Warsaw Rising, insurgents, Home Army, Red Army, Cold War.

443 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST TANJA ČESEN

EKONOMSKA ZGODOVINA SLOVENIJE

Ekonomska zgodovina je študija ekonomskih pojavov v zgodovini. Članek prikazuje zgodovinski dolgoročni gospodarski razvoj v obdobju 1870–2007 in mesto Slovenije v njem, njen napredek oziroma zaostanek v primerjavi s sosednjimi državami Avstrijo, Madžarsko, Češko, Slovaško in Hrvaško, s katerimi je bila nekoč povezana v Avstro-Ogrski. Kvantifi kacija ekonomske zgodovine spada v okvir makroekonomike in temelji na osnovnem agregatu nacionalnih računov bruto domačega proizvoda (BDP). Oblikovanje daljših časovnih serij BDP in BDP na prebivalca omogoča oceno gospodarske rasti, ravni gospodarske razvitosti države ter mednarodno primerjavo. Razvitost Slovenije opazujemo v obdobju avstroogrske monarhije 1870–1910, v obdobju socializma 1950–1989 in v obdobju kapitalizma 1990–2007. Ocene BDP temeljijo na več metodah fi zičnih indikatorjev (MPI) in na metodi časovne projekcije podatkov z deindeksacijo. KLJUČNE BESEDE: Slovenija, ekonomska zgodovina, bruto domači proizvod, gospodarska rast, razvojni zaostanek.

TANJA ČESEN

THE ECONOMIC HISTORY OF SLOVENIA

* Economic history stands for a study of economic phenomena in the past. Th e paper presents the historical long-term economic development in the period 1870–2007 and the place of Slovenia within it, its progress or lag behind in comparison with the neighbouring countries Austria, Hungary, Czech Republic, Slovakia and Croatia which were also part of Austro-Hungarian Monarchy. Quantitative economic history is part of macroeconomics and is based on the main national accounts aggregate of the Gross Domestic Product (GDP). Th e formation of long-term data series of GDP and GDP per capita helps to estimate the economic growth, the level of economic development of a particular country, and the international comparison. Th e development of Slovenia has been observed here in the period of Austro-Hungarian Monarchy between 1870 and 1910, in the period of socialism between 1950 and 1989, and in the period of capitalism between 1990 and 2007. Estimates of GDP are based on various methods of physical indicators (MPI), as well as on the method of time projection of data with deindexation. KEY WORDS: Slovenia, economic history, gross domestic product, economic growth, development lag.

444 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST MARKO ŠTEMPIHAR

FILM IN DELFSKI ORAKELJ – O NOVEM VALU V FILMU

Članek obravnava novi val v fi lmu, ki poskuša misliti nove relacije v globaliziranem prostoru, svet kot učinek teh relacij ali odnosov. Na primeru analize fi lmov Bamako (Abderrahmane Sissako, 2006), Jagenjčki namesto levov (Robert Redford, 2007), Darwinova nočna mora (Hubert Sauper, 2004) ter V za vendeto (James McTeigue, 2005) avtor pokaže, da ni več mogoče govoriti o družbenih procesih v »tretjem svetu«, socialni nepravičnosti, izkoriščanju ipd., ne da bi bili prisiljeni ukvarjati se s povprečno premožnimi Evropejci, s potrošniki in njihovim vsakdanjikom, torej z našim lastnim načinom življenja. Novost teh fi lmskih pripovedi je tudi v neki neposrednosti, prepričljivosti, v tem, da je nekatere stvari treba povedati brez ovinkarjenja in slepomišenja. Gre za način pripovedi, ki se z lucidnostjo in brezkompromisnostjo loteva naših eksistenc, naših načinov življenj, kolikor so ta vselej politična. Razkrinkavajo lažno nevtralnost in »politično korektnost« povprečnega potrošnika dobrin, medijskih vsebin, propagandnih sporočil. Zaradi tega nujno ustvarjajo nove perspektive in koncepte, s katerimi je mogoče razmišljati ne samo o obstoječem »stanju stvari«, ampak tudi o alternativah – o možnostih in pogojih drugačnega sveta ter o dolžnosti gledalke ali gledalca, da si prizadeva ne samo slutiti te alternative, temveč aktivno raziskovati, kako so se te zmožne uresničevati kot življenjske prakse posameznic in posameznikov oziroma skupnosti, ki jih ti tvorijo. Novi koncepti tako pomenijo tudi prevrednotenje starih – stare pomene postavljajo v nove situacije in jih prisilijo k preobrazbi. KLJUČNE BESEDE: fi lm, odgovornost, solidarnost, emancipacija, svoboda.

MARKO ŠTEMPIHAR

* FILM AND THE DELPHIC ORACLE – ABOUT THE NEW WAVE IN FILM

Th e article deals with the new wave in fi lm which tries to refl ect some new relations in the globalized world, and the world as an eff ect of such relations and relationships. By analysing Bamako (Abderrahmane Sissako, 2006), Lions for Lambs (Robert Redford, 2007), Darwin’s Nightmare (Hubert Sauper, 2004), and V for Vendetta (James McTeigue, 2005), the author argues that it is no longer possible to talk about social processes in the “third world”, about the social injustice, exploitation etc., without being obliged to confront ourselves with average wealthy Europeans, consumers and their everyday lives, therefore, with our own ways of living. Th e new fi lm narratives have introduced a particular kind of directness, persuasiveness, for some things have to be told straightforward: our existence, our ways of living have to be dealt with lucidity – and uncompromisingly, insofar they

445 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST have always been political. Th e new fi lm narratives have disclosed illusive neutrality and “political correctness” of an average consumer, media contents and advertising communication. As a result, new perspectives and concepts have to be made in order to enable a refl ection not only on the existing “state of aff airs” but also on alternatives – on possibilities and conditions of a diff erent world, as well as on obligation of spectators not only to anticipate but to strive for active exploration of the ways how these alternatives should accomplish themselves as life practices of individuals or their communities. Th e new concepts thus represent a revaluation of the old ones; they put the old meanings in new situations which engage them into transformation. KEY WORDS: fi lm, responsibility, solidarity, emancipation, freedom.

CVETKA HEDŽET TÓTH

ZASTOJ TEORIJE

Peter Sloterdijk si je prizadeval izstopiti iz politične zasvojenosti komaj nedavne zgodovine, ki je paralizirala občutek za življenje in ga skrajno osiromašila. Članek analizira, kako je Sloterdijk skušal fi lozofi ji vrniti njeno dostojanstvo s tem, da jo je pozival, naj se vrne k življenju. Pri tem je tradicijo dekantiral. Izraz »dekantacija« pomeni postopek očiščevanja kakšne tekočine, ki je postala motna in gosta. Dekantirana teorija kot odlita od usedlin tragedije preteklosti nemškega naroda, ne da bi to trpljenje za hip pozabila, ignorirala ali ovila z nekakšno etiko molka, pomeni obrat k temu, kar Sloterdijk imenuje »jovialna znanost«, in ta je teoretska protiutež njegovemu fi lozofskemu učitelju Adornu, ki je teorijo razumel kot žalostno znanost. Filozofi ja naj bi bila po Sloterdijku kar najbolj dobesedna usposobljenost za doseganje sreče in kar je že kot utopični horizont teorije; tu vidno izstopa estetizacija, ki ni povsem brez etičnega naboja, in Sloterdijk si zdaj pomaga z antično teorijo. Moderna teorija v svojem dojemanju sveta sledi naporu pojma, antična bolj motrenju, in ta, motriteljska dejavnost ni toliko napor, ampak je bolj letovišče, dopust pojma. Antična slika sveta je panorama, pogled na celoto, ki spominja na pozdrav na razglednici, mišljenje v 20. stoletju pa celote sveta ne more več dojeti drugače kot skupaj z možnostjo katastrofe in eksplozije. Da bi jovialnost sploh dosegli, moramo najprej ven iz utrujenosti življenja in hrupa zgodovine. Razloge za melanholijo in otožnost teorije pojasnjuje že Nietzsche in po Sloterdijku se od njega naprej učimo razumevati soodvisnost med zgodovinskim mišljenjem in melanholijo. V historizmu ima vsako življenje občutek, da prihaja prepozno, in Nietzschejev trenutek nastopi kot razkrinkani pakt med historizmom in nihilizmom. KLJUČNE BESEDE: Peter Sloterdijk, pometafi zična metafi zika, historizem, nihilizem, jovialna teorija.

446 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST CVETKA HEDŽET TÓTH

* A HALT TO THEORY

Peter Sloterdijk was at pains to come out of political addiction of the part of history barely qualifying as being recent that paralyzed the sense of life and impoverished it in the extreme. Th e article provides an analysis of how Sloterdijk tried to restore to philosophy its dignity by urging it repeatedly to go back to life. In this endeavor, he decanted tradition. Th e expression “decantation” refers to the process of purifying a liquid that became turbid and thick. Decanted theory as fi ltered off from the sediments of the tragedy of the past of the German nation, without ever forgetting, ignoring, or enwrapping that suff ering with a kind of ethics of silence even for an instant, means a shift toward what Sloterdijk has labeled “jovial science”, and that is the theoretical counterweight to his philosophy teacher Adorno, who conceived of theory as sad science. According to Sloterdijk, philosophy should be as literal as possible an ability to achieve happiness and whatever is like the utopian horizon of theory; aesthetization is prominent here that is not entirely devoid of the ethical charge, and on this point Sloterdijk avails himself of the ancient theory. While the modern theory in its conception of the world follows the eff ort of the concept, the ancient one follows rather more observation – and this observational activity is not so much eff ort but rather holiday resort, the vacation site of the concept. Th e ancient image of the world is a panorama, a view of the whole that is reminiscent of the greeting on a picture postcard, while the 20th-century thought is unable to comprehend any longer the totality of the world in any other terms but together with the possibility of the catastrophe and explosion. In order to be able to reach joviality at all, we fi rst have to get out of the tiredness of life and to also leave the bustle of history. Th e reasons for melancholy and sadness were explained already by Nietzsche, and Sloterdijk believes that it is from him onward that we have been learning to understand the interdependence of historical thinking and melancholy. In historicism every life has a feeling of being too late in coming, and Nietzsche’s moment comes to the fore as the unmasked pact between historicism and nihilism. KEY WORDS: Peter Sloterdijk, post-metaphysical metaphysics, historicism, nihilism, jovial theory.

447 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST SARA KÖLEŠ

EKSPERIMENT V POLITIČNEM – v kontekstu Deleuzovega »Mai 68 n’a pas eu lieu« in perspektivi Markerjevega A Grin without a Cat

Gilles Deleuze je pokazal, da je maj '68, kot čisti dogodek, nemogoče misliti, ni si ga mogoče predstavljati niti ga izpovedati. Kako ga torej napraviti za objekt misli? Deleuze ne neha opozarjati, da bi jedro samega dogodka zgrešili, če bi mu sledili z rekonstrukcijo dejstev in dejanj, če bi ga zajeli s pogojeno in določeno reprezentacijo, kajti dogodek uhaja zgodovinskemu pogledu. Kako torej najti ta nenajdljivi objekt? Obstaja kakšen način, ki bi omogočal, da bi dogodek videli in se zazrli vanj? Dokumentarni fi lm režiserja Chrisa Markerja A Grin without a Cat, predelava fi lma z izvirnim naslovom Le fond de l’air est rouge, omogoča, da dogodek vidimo, in to zelo izostreno. Ampak ne zato, ker v vidno polje prinaša subjekte in objekte tistega »maja '68« (ne gre za reprodukcijo), temveč zato, ker ga sam naredi vidnega, ker ga sam ustvari. Gre za posebno montažo arhivskega, aktivističnega in amaterskega gradiva, zbira s skoraj enciklopedično ambicijo, ki pravzaprav realizira nerealizabilno, pokaže neupodobljivo, kajti kar iz nje izide, ima drugo naravo, je druge kvalitete. Gre namreč zgolj za fl uktuacijo, svetlobno hitrost, kjer vsak posamezni udeleženec na barikadah postane razmazan v konture absolutnega gibanja po bežiščnici v čisto intenzivnost. Ne gre za interpretacijo, rigidno in dihotomično molarno segmentacijo, preinterpretacijo v formo vzpostavljene vednosti, ukalupljene v strukturo, v skladu s prevladujočo močjo, temveč za revolucionarno postajanje. Povzročiti razpad vseh form in pomenov, vseh označevalcev in označencev, upreti se, razobraziti sleherni obraz in iz njega dobesedno iztisniti paradoks, z Deleuzom in Markerjem. KLJUČNE BESEDE: Gilles Deleuze, Chris Marker, maj '68, dogodek, anomalno, politično.

448 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST SARA KÖLEŠ

* AN EXPERIMENT IN THE POLITICAL – in the context of Deleuze’s »May 68 n’a pas eu lieu« and from the perspective of Marker’s A Grin without a Cat

Gilles Deleuze has shown that May '68, as a pure event, could not be thought, imagined, or explained. So, how it can be made for an object of thought? Deleuze has persisted that the core of the event itself would be completely overlooked and missed out, if we traced it back by means of reconstruction of facts and acts, or if we captured it by conditional and defi ned representation, for the event could not be captured by history or a historical view. How then to follow up this untraceable object? Is there a way which would enable us to see this event and to perceive it? Th e documentary fi lm of Chris MarkerA Grin without a Cat, a remake of the original Le fond de l’air est rouge, enables us to see the event, to see it even very clearly. However, it does so not because it would bring the subjects and objects of that »May '68« in the visual fi eld (it is not a reproduction of facts and acts) but rather because it itself has made the very event visible, it has created the event by itself. It is a particular assemblage of the archival, propagandistic and amateur material, a collection with an almost encyclopedic ambition that in fact realizes the unrealizable, and presents the unrepresentable, for what has been released pertains to a diff erent nature, a diff erent quality. It is only about fl uctuation, the speed of light, in which every single participant on the barricades is being transformed, spread out in a form of contours of the absolute movement along the vanishing line into pure intensity. Th ere is no interpretation, no rigid and dichotomic molar segmentation, and no reinterpretation into the form of the restored knowledge moulded into a structure in accordance with the prevailing power; quite the opposite: there is only revolutionary becoming. To make all forms and meanings, signifi er and signifi ed decompose means to revolt, to crumble every face, and literally to press a paradox out of it, with Deleuze and Marker. KEY WORDS: Gilles Deleuze, Chris Marker, May '68, event, anomal, political.

449 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST CARWYN JONES, SCOTT FLEMING

»IZTERJEVALEC« V VRHUNSKEM ŠPORTU: KONCEPTUALNA KRITIKA

Vloga »izterjevalcev« na ravni vrhunskega športnega tekmovanja je znana. Gre preprosto za vzpostavitev ali obnovitev »moralnega ravnotežja« na športnem srečanju takrat, kadar ga ni – običajno tedaj, kadar se zdi, da sodniki ali drugi pomočniki ne uporabljajo zakonov – pravil igre, kot bi bilo treba. Kako izterjevalec zagotovi tak izid, je moralno bolj sporno, saj gre lahko za namensko kršenje zakonov – pravil športa. V tej študiji sva pretehtala vlogo izterjevalca v okviru ragbijske zveze. Najprej sva izprašala nekaj najbolj izstopajoče literature s področja športne etike in raziskala pojem »poštenja« pri dobro izpeljani tekmi, vključno z vlogo izterjevalca. Potem sva na konceptualni ravni prikazala, kako etos športa kot moralnega diskurza ustvarja teoretsko platformo, s katere se potrjuje intervencija izterjevalca. V tretjem delu pa sva se lotila vloge sodnikov na tekmi kot članov praktične skupnosti v institucionalnem smislu (kar mednarodno telo, ki odloča o ragbiju, izrecno predpisuje) in v empiričnem pomenu (kar se dejansko dogaja ali bi se utegnilo pripetiti) pod pogoji, ki izzovejo intervencijo izterjevalcev. V sklepu sva ugotovila, da se konceptualna napetost med zakoni in duhom (etos) igre odraža v izbirah, s katerimi se igralci soočajo med tekmo. KLJUČNE BESEDE: vrhunski šport, ragbi, izterjevalec, etos, pravila igre.

CARWYN JONES, SCOTT FLEMING

* THE “ENFORCER” IN ELITE LEVEL SPORT: A CONCEPTUAL CRITIQUE

Th e role of the “enforcer” in elite level sports contests is a familiar one. Simply, the role involves establishing or restoring a “moral balance” to the sporting encounter when it is absent – usually when match offi cials are thought to be failing to apply the laws – rules of the game. How the enforcer secures this outcome is more morally contentious as it may involve deliberate violations of the laws – rules of the sport. In this paper we consider the role of the enforcer in rugby union. First we interrogate some of the extant sports ethics literature and explore the notion of “fairness” in the well-played game, including the role of the enforcer. Second, we illustrate conceptually how the ethos of elite sport as a moral discourse creates a theoretical platform from which to assert the intervention of an enforcer. Th ird, we address the role of match offi cials as members of the practice community from an institutional sense (what the international governing body for rugby union makes explicit) and from an empirical sense (what actually occurs or might occur) in the circumstances that precipitate the intervention of enforcers. We conclude that the conceptual tension between the laws and the spirit (ethos) of the game is refl ected in the choices facing players when playing the game. KEY WORDS: elite level sport, rugby, enforcer, ethos, rules of the game.

450 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST TERESA OLIVIA LACERDA

ALI JE ŠE TREBA GOVORITI O UMETNOSTI V ŠPORTU? KLIC PO ESTETIKI ŠPORTA

Od sedemdesetih let prejšnjega stoletja do danes je dobršen del estetike športa slonel na prepiru o razmerju (ali odsotnosti razmerja) med športom in umetnostjo. Prispevkom Aspina (1983), Mastersona (1983), Wertza (1985) ali Boxillove (1988), ki zagovarjajo šport kot obliko umetnosti, lahko postavimo nasproti Besta (1988), Parryja (1989), Witta (1989) ali Takácsa (1989), ki postavljajo estetske prvine športa pod načelni vprašaj. Namen tega prispevka je razpravljanje o estetski vrednosti športa samega po sebi, o tem, kar pomeni po lastnih estetskih prvinah (in ne umetniških) in po ocenah gledalcev ali gledalk (občinstva), ki so prav tako zmožni opazovati šport z estetskega vidika. Četudi bi šport menda lahko obstajal brez občinstva, je občinstvo nujno potrebno, da udejanji estetske možnosti športa in da vzpostavi estetsko razmerje. Razpravo uvajajo iztočnice, izsledki mnenj učiteljic in učiteljev s portugalskih univerz, fakultet za šport in umetniških šol. Izprašanke in izprašanci so bili pozvani, naj pojasnijo razmerje med športom in estetiko. Z analizo vsebin in aposteriorno kategorialno defi nicijo se je dalo priti do zbirke konceptov, ki bi utegnili pojasniti (v skladu s pogledi učiteljstva) povezanost med športom in estetiko. Največkrat so se pojavljali naslednji koncepti: lepota, gibanje, telo, izraznost in ravnovesje. V sklepu ugotavljam, da je treba estetiko športa utemeljiti v predpostavki, da zunaj umetniškega sveta obstajajo predmeti in dejavnosti, ki lahko sprožijo estetsko izkušnjo. Lahko jo sprožijo ali izzovejo, vendar ne namensko. Umetniška dela nastopajo z estetskim namenom, ki se preobrazi v estetsko funkcijo, predmeti in dejavnosti zunaj območja umetnosti pa lahko proizvedejo estetski učinek, ne da bi ta bil izzvan namenoma. To velja za večino športnih dejavnosti. KLJUČNE BESEDE: estetika športa, razmerje med športom in estetiko, estetska izkušnja, estetski namen, estetska funkcija.

451 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST TERESA OLIVIA LACERDA

* MUST WE KEEP ON SPEAKING ABOUT ART IN SPORT? A CLAIM FOR THE AESTHETICS OF SPORT

From the seventies to nowadays, a good part of aesthetics of sport inquiry has been supported by arguing about the relation (or lack of it) between sport and art. Th e contributions of Aspin (1983), Masterson (1983), Wertz (1985) or Boxill (1988) sustaining that sport can be considered as an art form may be opposed to the ones of Best (1988), Parry (1989), Witt (1989) or Takács (1989) that argue principally about the aesthetic qualities of sport. Th e purpose of this study is to discuss about the aesthetic value of sport for itself; what it means by its own aesthetic qualities (and not by art qualities), and by the clarifi ed contribute of the observer (the audience) that is able to adopt an aesthetic attitude. Although sport could eventually exist without spectators, they are indispensable to actualize its aesthetic possibilities and to the instauration of an aesthetic relation. Th e departure point of the discussion is information collected through the opinion of teachers from Portuguese universities, faculties of sport and arts. Th e inquired were asked to explain the relationship between sport and aesthetics. Th rough content analysis, witha posteriori categorial defi nition, it was possible to reach an assemblage of concepts that might explain (according to teacher’s opinion) the affi nity between sport and the aesthetics. Beauty, movement, body, expression and equilibrium were the most reported concepts. In conclusion, sport aesthetics must be grounded in the presupposition that there are objects and activities outside art world that may induce an aesthetic experience. Th ey may induce or provoke, but they do not aim to do it. While works of art proceed from an aesthetic intention that is converted in artistic function, objects and activities outside art dominium may produce an aesthetic eff ect that is not intentionally aimed. Th at is the case of most sport activities. KEY WORDS: aesthetics of sport, the relation between sport and art, aesthetic experience, aesthetic intention, aesthetic function.

452 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST LEV KREFT

DRAMA V GLEDALIŠČU IN ŠPORTU

Članek Anthonyja D. Buckleyja »Aristotel in kriket: drama v retrospektivi«, ki nadaljuje razpravo, ki jo je načel F. Keenan, se zaključuje z ugotovitvijo, da »čeprav ni umetniško delo, pa utegne imeti posamični primerek športne tekme enoten ustroj, skladen s formo Aristotelove ‘kompleksne drame’«. Ob istem času se je David Osipovich lotil vprašanja »Kaj je gledališki performans?« in nadaljeval razpravo, spodbujeno leta 2001 na simpoziju »Uprizarjanje interpretacij«, kjer so David Z. Saltz, James R. Hamilton in Noël Carroll govorili o nasprotujočih si interpretacijskih teorijah in teorijah performansa v gledališču. Osipovich v nasprotju z interpretacijskimi teorijami trdi, da »ima performans lastno estetsko identiteto, ki je ločena od zapisa.« Če uporabimo aristotelski pristop za poznejše in sodobno gledališče, je to samo po sebi vprašljivo. Kadar pa postane izhodišče za pregledovanje dramatične plati športa, izzove vsaj eno resno zagato: njegova teorija terja obstoj besedila in tudi gledališke uprizoritve se loteva kot primerka, odvisnega od besedila, pri čemer gledališka izvedba sploh ni potrebna za poetični učinek. Posledice se poznajo v Buckleyjevem dokazovanju in njegovi trditvi. Med starogrškimi in modernimi olimpijskimi igrami obstaja pomembna historična razlika, nič manj pomembna pa ni razlika med grškimi dionizičnimi festivali, kjer je bila tragedija ena od sestavin, in sodobnim gledališčem. Danes tradicionalno moderno, že nearistotelsko gledališče izpodbijajo postmoderne teorije gledališča. Večini od njih bi lahko rekli teorije performansa, saj se osredotočajo na samo gledališko dejanje, ne pa na besedilo ali njegovo interpretacijo. Čeprav je preiskava športnih iger z Aristotelovimi instrumenti še vedno veljavna, se pojavlja vprašanje: ali lahko sodobna razprava o ontologiji gledališkega performansa ponuja osnovo za drugačen, nearistotelski, a kljub vsemu ploden pristop k ontologiji modernih športnih iger? In še, ali lahko prestopimo iz sodobnega gledališča in njegove teorije, v povezavi s športom, v neko drugo umetniško polje – v polje umetnosti performansa? Tak pristop je tudi priložnost, da se dotaknemo splošnejšega vprašanja: ali naj se estetika športa začne pri lepem, ali pa naj se osredotoča na performativno gledališkost športa in njeno dramatično estetsko vrednost? KLJUČNE BESEDE: fi lozofi ja športa, športne igre, gledališče, drama, Aristotel, performans, performativna gledališkost športa.

453 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST LEV KREFT

* DRAMA IN THEATRE AND SPORT

Anthony D. Buckley’s article “Aristotle and Cricket: Drama in Retrospect”, extending the discussion initiated by F. Keenan, concludes that “although not a work of art, a token game is likely to have an orderly unity with the form of Aristotle’s ‘complex drama’”. At the same time, David Osipovich addresses the question “What is a Th eatrical Performance?”, extending the discussion initiated by the symposium on “Staging Interpretations” from 2001 where David Z. Saltz, James R. Hamilton and Noël Carroll discussed about some opposed interpretational theories and theories of the theatrical performance. Osipovich claims, contrary to interpretational theories, that “the performance has its own aesthetic identity, separate from the play”. Th e Aristotelian approach, if used for later and contemporary theatre, is problematic in itself. When it becomes a starting-point of examination into the dramatic side of sport, at least one serious problem appears: Aristotle’s theory not only demands the existence of a text but it treats a theatrical performance as a text’s token which is not necessary for its poetic eff ect. Th e consequences can be traced in Buckley’s argument and thesis as well. Th ere are important historical diff erences between ancient Greek and modern Olympic Games, and not less important historical diff erences between Greek Dyonisian festivals, with tragedy among other elements, and contemporary theatre. Nowadays, traditional modern, already non-Aristotelian theories of the theatrical event are contested by postmodern theories of the theatre. Most of them can be called performance theories, because they focus on the theatrical act itself, and not on the text or any other pre-existing instruction. On the fi rst sight, these theories seem to be more “sport-friendly” than those insisting on the interpretation of a text. While an examination of sport games with Aristotle’s instruments is still valuable, a question arises: Can the contemporary discussion on the ontology of theatrical performance give some grounds for another, non-Aristotelian but still fruitful approach to the ontology of modern sport games? And even more: Can we proceed from contemporary theatre and its theory, in connection with sport, to another artistic fi eld, that of performance art? Th is approach will be also an opportunity to touch more general question: Should aesthetics of sport still start from the beautiful, or it should rather concentrate on sport’s performative theatricallity and its dramatic aesthetic value? KEY WORDS: philosophy of sport, sport games, theatre, drama, Aristotle, performance, performative theatricallity.

454 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST CHARLENE WEAWING

ČUTNE USTNICE IN GORA MIŠIC: ANALIZA POZIRANJA GOLIH ŠPORTNIKOV

Z izhodiščem v severnoameriškem liberalnem feminističnem stališču dokazujem, da je prišlo do močnega trenda, ki seksualizira in erotizira športno telo, zlasti žensko. Malo raziskovanja pa je posvečenega tistim težavam, ki jih povzroča poziranje golih športnikov. V prispevku se zato osredotočam na športnike in dejavnik njihove seksualizacije. Ob analizi golih ali polgolih podob športnikov (na primer francoske reprezentance v ragbiju, Michaela Phelpsa in Iana Robertsa) se posvečam tudi množičnim medijem in hiperseksualizirani kulturi. Po tej poti utemeljujem trditev, da prihaja do vidne rasti seksualno popredmetenih podob športnikov. Na osnovi podob in teorij seksualizacije se da opredeliti obseg homoerotične sestavine v moškem športu. Tu pride prav Prongerjeva raziskava o kulturi slačilnic in o moških športih. Pomembni vprašanji, ki se zastavljata, sta: ali res lahko seksualiziramo športnika in ga sprevržemo v objekt, in do kod sežeta homoseksualnost in homofobija pri golem poziranju športnikov? Utemeljitve najdem v feminističnih raziskavah telesa, ki vključujejo dela Bartkyjeve, Nussbaumove in Bakerjeve, in s pomočjo njihovih teorij postavljam trditev, da Severni Američani zatirajo seksualnost, posledica česar je nastanek pretirane kulture hiperseksualnosti, homofobije in nerealističnih idealov. Še več, ti ideali so prešli v šport in sprožili zanimive razprave, vredne analiziranja. To, kako zaznavamo golo športnikovo telo, ima svoje temelje v kulturnem kontekstu. KLJUČNE BESEDE: športno telo, seksualno popredmetenje, hiperseksualizirana kultura, homoerotičnost, homofobija, moški šport.

455 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST CHARLENE WEAWING

* “SUCCULENT LIPS AND SIX PACK ABS”: AN ANALYSIS OF MALE ATHLETES POSING NUDE

From a North American liberal feminist perspective, the text argues that there has been a heightened trend in sexualizing and erotizing the athletic body, especially the female athletic body. However, little research examines what concernes arise when male athletes choose to pose nude. Th erefore, the primary focus of this paper is on male athletes and their sexualization factor. In addition to an analysis of images of nude and semi-nude athletes (for example, Th e French Rugby Team, Michael Phelps, and Ian Roberts), a brief examination of the mass media and hyper- sexualized culture is addressed to support the claim that there is an apparent increase in the trend of sexually objectifi ed images of male athletes. Drawing from images and sexualization theories, the extent of the homoeroticism element in male sport is outlined. Pronger’s research on locker room culture and masculine sport is used to address important questions: Can we actually sexualize the male athlete and in turn reduce him to an object? To what extent homosexuality and homophobia exist concerning male athletes posing nude? Overall arguments are grounded in feminist research on the body (Bartky, Nussbaum, Baker) which help support the claim that North Americans repress sexuality, and consequently, North Americans’ repression has led to an overt culture of hyper-sexuality, homophobia, and unrealistic ideals. Morover, these ideals have transcended into sport and create interesting duscussions worthy of analysis. How we percieve the nude male athletic body is grounded in cultural context. KEY WORDS: athletic body, sexual objectifi cation, culture of hyper-sexuality, homoeroticism, homophobia, masculine sport.

456 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST RADIM ŠIP

ŠPORTNI MITI IN MODERNA IDEOLOGIJA ŠPORTA

Avtor hoče opozoriti, da je mit prezrta, a pomembna opora, ki organizira in ponuja povzemanje človeške izkušnje. V uvodnem delu razčlenjuje ugotovitev, da je vse naše življenje, pa naj gre za njegov športni, zasebni ali poklicni sestavni del, vzpostavljeno skozi serijo mitov, saj nas miti oskrbujejo s celostnimi pogledi, pristopi ter analitičnimi instrumenti, ki nam pomagajo spraviti v red, postaviti na lestvico in zato razumeti naša življenja. Na to, kako miti nudijo ljudem logos oziroma kako naredijo, da je »logično« in razumno mišljenje in delovanje mogoče, ponazarjajo konkretni primeri. Opozoriti velja tudi na rojevanje in izčrpanje mitov. V drugem delu besedila so v ospredje postavljeni nekateri od mitov, ki so pomembni za zdajšnje razumevanje športa, še posebej kalos k’agathos, gymnasion in poštenje v športu, pri čemer avtor opozarja, da nam ti miti ne morejo pomagati pri dojemanju razpotij sodobnega športa. V zaključnem delu gre za preobrat od grške k rimski utemeljitvi, in za predlog novega mita, ki bi bil primernejši za opisovanje in razumevanje trenutnega športa. KLJUČNE BESEDE: mit, ideologija športa, kalos k’agathos, gymnasion, poštenje.

RADIM ŠIP

* SPORT MYTHS AND THE MODERN IDEOLOGY OF SPORTS

Th e author attempts to point at myth as a disregarded but important grid which organizes and gives account of human experience. In the preliminary section, attention is given to the fact that our whole life, its sporting part as well as its domestic or professional ones, is structured by series of myths because myths provide us with horizons, approaches, and analytic instruments which help us to order, to hierarchize, and therefore, to understand our lives. Concrete examples demonstrate how myths equip humans by logos, or how myths make “logical”, reasonable thinking and acting possible. Th en, attention is drawn upon signifi cance of nativity and expiration of myths. In the second part, some myths are pointed out, those that are important for current understanding of sports, especially “kalos k’agathos”, “gymnasion”, “fairness in sport”. Furthermore, their inability to help us understand the perplexities of contemporary sport is shown. In the last part, a shift from Greek base to Roman one leads to proposal of a new myth which is considered to be more appropriate for describing and understanding of down-to-date sport. KEY WORDS: myth, ideology of sports, kalos k’agathos, gymnasion, fairness.

457 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST NAVODILA AVTORJEM

Prispevke in drugo korespondenco pošiljajte na naslov: Uredništvo revije Borec, Publicistično društvo ZAK, Einspielerjeva 6, 1109 Ljubljana, p. p. 2620, ali na elektronski naslov: [email protected]

Uredništvo ne sprejema prispevkov, ki so bili objavljeni ali istočasno poslani v objavo drugam. Prednost imajo urejeni prispevki in v obsegu do 2 avtorskih pol. Monografske študije prijavlja izdajatelj na ločene razpise, tako da je objava študij odvisna od razpisnih rezultatov ali kako drugače pridobljenih sredstev; v vsakem primeru pa lahko društvo nastopa kot izdajatelj in poskrbi za vsebinsko in tehnično realizacijo publikacije. Nenaročenih prispevkov ne vračamo. Avtorsko pravico objavljenega prispevka zadrži izdajatelj, razen če se v pogodbi drugače določi.

Prispevki naj bodo poslani v dvojni obliki: na disketi oz. CD-ROMu ter izpisu na papir po običajni pošti. Krajše oziroma zgolj tekstovne članke lahko pošljete po elektronski pošti. Datoteke naj bodo v programu Word ali podobnem. Besedili na izpisu in v elektronski obliki naj se natančno ujemata, in izogibajte se, prosimo, pošiljanju več različic besedila; ob oddaji prispevka se le-ta šteje kot končna različica. V primeru razprav, študij ipd. člankov naj bo le-tem priložen bodisi izvleček (do 15 vrstic) ali povzetek (do 2 str.), v slovenščini in, po možnosti, angleščini. Posebej izpostavite tudi želene ključne besede (ok. 5). Prispevki naj ne presegajo obsega 1,5–2 avtorskih pol (1 ap = 30.000 znakov brez presledkov), vključno z vsemi opombami in prilogami. V besedilu dosledno uporabljajte dvojne narekovaje (»...«), npr. pri navajanju naslovov člankov, navajanih besedah ali stavkih, tehničnih in posebnih izrazih, razen pri navedbah znotraj samega navedka. Naslove knjig, periodike in tuje besede (npr. a priori, epoché, Umwelt, Self itd.) je treba pisati ležeče. Črtica, ki povezuje strani od–do, naj bo stični pomišljaj (–), ne vezaj (-). Slikovno gradivo (fotografi je itd.) naj bo priloženo posebej in označeno na način, ki ne bo dopuščal zamenjav podnapisov. Opombe naj bodo označene z dvignjenimi indeksi – nujno uporabite samooštevilčenje! Indeksi opomb naj bodo smiselno postavljeni stično za besedo oziroma ločilo.

458 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Načini navajanja: pri bibliografskih podatkih navedite vsaj naslednje podatke in po spodaj predloženem sistemu. Če je le mogoče, se izogibajte inicialkam pri navajanju imen avtorjev. Namesto latinskih kratic cf., ibid., op. cit. uporabljajte slovenske kratice prim., prav tam, nav. delo. Ko posamezno referenco podate prvič, navedite vse bibliografske podatke, pri nadaljnjem sklicevanju na že navedeni vir lahko le-tega smiselno okrajšate.

Navajanje knjig, zbornikov, katalogov: Ime in priimek avtorja, naslov knjige, ime založbe, kraj in letnica izdaje, navedene strani. Emile Cioran, Zgodovina in utopija, prev. Tanja Lesničar Pučko, ur. Zdravko Duša, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996, str. 40. Prim. Catherine Chalier, »Obličje in ime«, v: Peter Kovačič Peršin (ur.), Personalizem in odmevi na Slovenskem, prev. Milena Šmit, Založba 2000, Ljubljana 1998, str. 352–360. Cioran, nav. delo, str. 31. Prav tam, str. 49.

Navajanje člankov, neobjavljenih disertacij ipd.: Ime in priimek avtorja, »naslov članka«, naslov revije ali časopisa, v katerem je članek objavljen, kraj izdajanja (za tujejezične revije), št. letnika, št. revije/časopisa, letnica (datum) izida, navedene strani.

Navajanje sekundarnih virov, povzetih oz. prepisanih citatov iz besedil nekega drugega avtorja, še neprevedenih del itd.: Ime in priimek avtorja izvirnika, naslov izvirnika knjige ali »naslov izvirnika članka«, nav. v (cit. iz): ime in priimek in vsi ostali podatki knjige ali revije, v kateri so navedeni deli iz izvirnika; v takih primerih navajajte tudi avtorja prevodov citiranih odlomkov iz izvirnika oz. označite v opombi, da ste prevajalci sami. Taka opomba je smiselna tudi, če predlagate drugačen prevod od že publiciranega, ustaljene rabe ipd.

459 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST INFORMACIJA ZA NAROČNIKE

Publikacije Publicističnega društva ZAK lahko naročite neposredno pri izdajatelju, kjer lahko uveljavljate možnost obročnega plačila, naročniki revije Borec pa še 20% popust na prodajno ceno.

Publikacije lahko naročite tudi pri uradnem distributerju, podjetju PRIMUS - Damjan Racman, s. p., Brezina 19, 8250 Brežice.

Prodajna mesta v knjigarnah:

KOPER: knjigarne založb Libris in Mladinska knjiga LJUBLJANA: knjigarne založb Mladinska knjiga, Prešernova družba, SAZU (Azil) in Vale Novak MARIBOR: knjigarne založb Litera in Mladinska knjiga NOVO MESTO: knjigarne založb Goga in Mladinska knjiga TRST: Tržaška knjigarna/Libreria Triestina TRŽIČ: knjigarna založbe Učila international (Felix)

460 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST NAROČILNICA

OZNAČITE KNJIGO, KI JO ŽELITE NAROČITI:

PREŽIVELE SMO IN SPOMINJAMO SE: SLOVENSKE JETNICE V ŽENSKEM KONCENTRACIJSKEM TABORIŠČU RAVENSBRÜCK

Cena knjige je 23 €. V ceno je vračunan 8,5% DDV. Kot naročnik(ca) revije Borec uveljavljam 20% popust oziroma ceno 18,40 €

ODDOGODENJE ZGODOVINE – PRIMER JUGOSLAVIJE TEMATSKA ŠTEVILKA BORCA, 648–651, LX/2008

Cena je 19 €. V ceno je vračunan 8,5% DDV. Kot naročnik(ca) revije Borec uveljavljam 20% popust oziroma ceno 15 €

EVROPEANA: KRATKA ZGODOVINA DVAJSETEGA STOLETJA

Cena knjige je 11,27 €. V ceno je vračunan 8,5 % DDV. Kot naročnik(ca) revije Borec uveljavljam 20 % popust oziroma ceno 8,76 €

TRENUTKI ODLOČITVE: PERFORMATIVNO, POLITIČNO IN TEHNOLOŠKO

Cena knjige z DVD ploščo je 20,03 €. V ceno je vračunan 8,5 % DDV. Kot naročnik(ca) revije Borec uveljavljam 20 % popust oziroma ceno 15,85 €

ILEGALČKI: VOJNA LJUBLJANA 1941-1945

Cena knjige je 49,24 €. V ceno je vračunan 8,5 % DDV Kot naročnik(ca) revije Borec uveljavljam 20 % popust oziroma ceno 39,43 € in obročno plačilo.

461 BOREC 652–656 ODDOGODENJEREVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO ZGODOVINE IN KNJIŽEVNOST – NAROČILNICA

PRIIMEK IN IME

NAZIV PODJETJA OZ. USTANOVE

NASLOV IN TELEFON

DAVČNA ŠTEVILKA (ZA DAVČNE ZAVEZANCE)

POŠTNA ŠTEVILKA IN POŠTA

DATUM PODPIS ŽIG (PRAVNE OSEBE)

PROSIMO, DA IZPOLNJENO NAROČILNICO POŠLJETE NA NASLOV:

Publicistično društvo ZAK Einspielerjeva 6 1109 Ljubljana p. p. 2620

t: 01/437 51 78 e: [email protected] www.drustvo-zak.si

462 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 463 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST

464 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST