1 BOREC 639–643 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 2 BOREC 639–643 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST BOREC 1 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST BOREC, LX/2008, št. 652–656 60. leto neprekinjenega izhajanja revije 2 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST BOREC 3 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST KAZALO MIKLAVŽ KOMELJ 7 Zdenka Kidrič – Marjeta (1909–2008) DANILO DOLCI 16 Nekoč so verjeli ... 24 Ko sunki nevihte naraščajo (PREVOD IN SPREMNA BESEDA: JOLKA MILIČ) ARHIVI SPOMINA PRIMOŽ PERKO 36 Varšavska vstaja – uvertura hladne vojne? HORIZONTI ZGODOVINE TANJA ČESEN 138 Ekonomska zgodovina Slovenije UMETNOST IN STVARNOST SILVAN OMERZU 160 Ne-gib: poslušati z očmi (portfolio) 168 Hiša Marije Pomočnice (portfolio) SIMONA ZORKO 177 Tišina (spremna beseda) MARKO ŠTEMPIHAR 180 Film in delfski orakelj – o novem valu v filmu UTOPISTIKA CVETKA HEDŽET TÓTH 198 Zastoj teorije MIKLAVŽ KOMELJ 235 Srp in kladivo Tine Modotti LIDIJA RADOJEVIĆ 240 Leto 1968 je bilo po svoje res revolucionarno – le vprašati se je treba, čigava je bila ta revolucija? SARA KÖLEŠ 252 Eksperiment v političnem – v kontekstu Deleuzovega »Mai 68 n,a pas eu lieu« in ������������������������perspektivi Markerjevega A Grin without a Cat 4 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST FILOZOFIJA ŠPORTA LEV KREFT 272 Uvod CARWYN JONES IN SCOTT FLEMING 275 »Izterjevalec v vrhunskem športu: konceptualna kritika TERESA OLIVIA LACERDA 288 Ali je še treba govoriti o umetnosti v športu? Klic po estetiki športa LEV KREFT 296 Drama v gledališču in športu CHARLENE WEAWING 310 Čutne ustnice in gora mišic: analiza poziranja golih športnikov RADIM ŠIP 322 Športni miti in moderna ideologija športa ODMEVI IN OCENE TEA HVALA 338 Nedualistična misel. Eve Kosofsky Sedgwick, Dotik občutka EVE KOSOFSKY SEDGWICK 348 Paranoidno branje in reparativno branje oziroma: tako zelo si paranoičen, da si verjetno misliš, da je ta esej o tebi MAJDA MENCINGER 382 Tujost (izbor črtic) TOMAŽ HERGA 402 Razmišljanje nekega anti-filozofa, shizoanalitika in prijatelja konceptov MOJCA PUNCER 418 Bratje in sestre – sprostimo se! (pogovor z Aldom Milohnićem) LIDIJA RADOJEVIĆ 434 Glasbena kuhinja ali sredstvo, ki je preprečilo samomor družbe 443 AVTORSKI IZVLEČKI IN POVZETKI/ AUTHOR’S ABSTRACTS AND SUMMARIES 458 NAVODILA AVTORJEM 5 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 6 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST MIKLAVŽ KOMELJ Zdenka Kidrič – Marjeta 1909–2008 Zapis, ki sledi, ni bil pisan kot nekrolog, ampak kot kratko jubilejno razmišljanje, s katerim sem želel ob bližajoči se stoletnici Zdenke Kidrič izraziti spoštovanje do te revolucionarke, ki ji v Sloveniji v javnosti, kolikor vem, že dolgo nihče ni izrazil niti minimalnega spoštovanja, čeprav brez njenih izrednih organizacijskih sposobnosti osvobodilno gibanje med drugo svetovno vojno ne bi moglo obstati. Že sama organizacija obveščevalne mreže gibanja, ki je bila leta 1941 zaupana Zdenki Kidrič, je bila eno od najpomembnejših utemeljitvenih dejanj boja – brez te mreže si ne bi mogli zamišljati funkcioniranja vseh drugih dejavnosti OF. Čeprav je bila Zdenka Kidrič, ko je organizirala obveščevalno mrežo, stara šele dvaintrideset let, je imela že bogate organizacijske izkušnje; desetletje prej je bila med tistimi maloštevilnimi ljudmi, ki so v Sloveniji tako rekoč iz nič na novo vzpostavili organizacijo Komunistične partije, ki jo je razbila šestojanuarska diktatura. Že samo ta dva podatka govorita o tem, kakšna izjemna protagonistka zgodovine je še pred dnevi živela med nami v Ljubljani – toda mentalna pritlehnost, ki vlada v tem prostoru, tega preprosto ni bila sposobna misliti. Čeprav bi Zdenka Kidrič praznovala sto let šele 20. septembra 2009, me je misel na jubilejni zapis dobesedno obsedla decembra 2008. Želel sem si, da bi bil objavljen že na začetku naslednjega leta, zato sem ga napisal v nekaj dneh. Dan potem, ko sem rokopis oddal uredništvu Borca, sem v časopisu zagledal osmrtnico Zdenke Kidrič. Ne da bi vedel, sem o Zdenki Kidrič pisal prav v zadnjih dneh njenega življenja in zaradi te 7 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST čudne koincidence sem se odločil, da pustim zapis, ki sem ga dokončal 18. decembra, brez popravkov in sprememb. Pisan je bil kot drobno izhodišče za razmislek, ne kot analiza, ki jo sicer nakazana problematika v prihodnosti ne samo zasluži, ampak tudi zahteva. M. K., 21. 12. 2008 Sto let Zdenke Kidrič 1. Leta 2009 bo praznovala sto let Zdenka Kidrič. Revolucionarka. Ena od zadnjih preživelih iz tistega entuziastičnega in konspirativnega sveta komunistične ilegale tridesetih let, razpredene po evropskih mestih, ki jo opeva Bertolt Brecht v Hvalnici ilegalnemu delu. Pripadnica tiste generacije slovenskih komunistov, ki je med drugo svetovno vojno prevzela vodilno vlogo v narodnoosvobodilnem in revolucionarnem boju. Boris Kidrič, katerega lik je v Ljubljani že petdeset let spremenjen v bronast spomenik (ki pa ne zmore pokazati Kidričevega notranjega ognja), je v spominu Zdenke Kidrič zapisan v najintimnejši bližini. Njen mož, tovariš, soborec. Ne samo brez Borisa Kidriča, tudi brez Zdenke Kidrič potek NOB v Sloveniji ne bi bil tak, kot je bil. To trditev zapisujem kot konstatacijo o poteku zgodovinskega procesa, ne da bi s tem že izrekal neko apriorno vrednostno sodbo. V Sloveniji je danes v odnosu do NOB problem prav v tem, da ljudje z vidika restavriranega meščanskega družbenega sistema kar naprej izrekajo ahistorične vrednostne sodbe, temelječe na (malo)meščanskih merilih vrednotenja, o dejanjih, ki so se dogajala v popolnoma drugih simbolnih koordinatah in ki so jih določali popolnoma drugačni materialni pogoji. Tako se po eni strani dogaja pljuvanje po NOB, po drugi strani pa se v kontekstu afirmacije NOB dogajajo tudi poskusi, da bi se NOB iz revolucije, ki je nacionalno osvoboditev utemeljila v osvoboditvi delovnega ljudstva, spremenilo v objekt nostalgične in nenevarne nacionalne folklore.1 Ime Zdenke Kidrič je v našem času in prostoru povezano z radikalno drugostjo. To je ime, ki si ga danes v Sloveniji nihče ne upa javno izreči s spoštovanjem in priznanjem. Ime, ki se v javnosti največkrat pojavlja v 8 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST grobih napadih in namigovanjih desničarjev, ki hočejo kriminalizirati NOB. Ime, ki se mu tisti, ki NOB zagovarjajo, raje izogibajo, da jim ne bi bilo treba sprejeti travmatičnih razsežnosti tega boja. (Toda – ali je mogoč resničen boj na življenje in smrt brez travmatičnih razsežnosti?) Pogledal sem na internet, kaj je na njem mogoče najti o Zdenki Kidrič. In videl sem, da neki »študijski center za popravo krivic«, ki ga je ustanovila prejšnja vlada, z javnim denarjem financira »študijsko« namigovanje, da bi bilo treba vreči devetindevetdesetletno Zdenko Kidrič iz njenega blokovskega stanovanja. Našel pa sem tudi pogovor z režiserjem Lordanom Zafranovićem iz leta 2006; Zafranović že dlje časa pripravlja velik dokumentarni film o Titu, za kar je zbral ogromno dragocenega gradiva – in pri tem prav posebej omenja, da mu je uspelo v Ljubljani posneti izreden intervju s sedemindevetdesetletno Zdenko Kidrič. Ki je Tita osebno poznala prej kot recimo Edvard Kardelj. (V času prvih srečanj z Zdenko Kidrič je Josip Broz uporabljal še svoje prvo ilegalno ime – Rudi, ona pa svoje prvo ilegalno ime – Kres.) Ob tem sem se zamislil, kakšno stanje duha vlada v Sloveniji, da okrog stanovanja Zdenke Kidrič vohljajo razni vulgarni pritlehneži s svojim škodoželjnim moraliziranjem, nihče pa ne pomisli, da je Zdenka Kidrič nekdo, ki je soustvarjal zgodovino in ki ima o njej veliko povedati. Seveda nekomu, ki posluša, ne nekomu, ki zaslišuje. V Sloveniji je veliko pritlehnežev, ki bi Zdenko Kidrič radi zasliševali – kdo pa bi jo bil sposoben resnično poslušati kot Lordan Zafranović? 2. Zdenka Kidrič (takrat še Zdenka Armič) je začela delati v Komunistični partiji Jugoslavije leta 1930, ko je v Jugoslaviji vladala šestojanuarska diktatura in je v Sovjetski zvezi potekala prva petletka – v letu, ko so beograjski nadrealisti izdali almanah Nemoguće, ko je Dziga Vertov posnel film Entuziazem/Simfonija Donbasa in ko je naredil samomor Majakovski … Postati član Komunistične partije je v Jugoslaviji leta 1930 pomenilo postaviti na kocko vse, kar bi v perspektivi meščanske družbe za mladega človeka lahko pomenilo prihodnost, v imenu neke prihodnosti, ki se je v perspektivi meščanske družbe zdela nemogoča. (Iz številnih tekstov lahko razberemo, da so se komunisti pred drugo svetovno vojno počutili kot ljudje, ki postavljajo nove koordinate mogočega in nemogočega; kot piše Oskar Davičo v svojem čudovitem 9 BOREC 652–656 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST romanu Pesem o mladem predvojnem beograjskem komunistu: ‘Hteo je da bude to što je nemoguće.’«) Še več: Zdenka Kidrič je postala članica Komunistične partije Jugoslavije prav v trenutku, ko se je režim odločil, da bo Partijo popolnoma uničil. Dejansko mu je uspelo razbiti vso vodstveno strukturo organizacije; vodilni komunisti so bili bodisi v zaporih bodisi v emigraciji. In Zdenka Kidrič, ki je z osemnajstletnim Borisom Kidričem po njegovi vrnitvi iz zapora sodelovala pri obnavljanju skorajda uničene organizacije v Sloveniji, je v tej organizaciji prevzela prav skrb za pomoč zaprtim in preganjanim (in s tem sama tvegala zapor in preganjanje). V najtežjih pogojih je vodila slovensko Rdečo pomoč (kot pokrajinski