UNIVERZA V LJUBLJANI

FAKULTETA ZA ŠPORT

DIPLOMSKO DELO

ŠTEFAN ŠMIGOC

Ljubljana, 2016

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT Univerzitetni študijski program Športna vzgoja Specialna športna vzgoja

OSEBNOSTNE LASTNOSTI IN MENTALNA TRDNOST PRI MLADIH PLESALCIH

DIPLOMSKO DELO

MENTOR red. prof. dr. Matej Tušak SOMENTORICA Avtor dela doc. dr. Meta Zagorc ŠTEFAN ŠMIGOC RECENZENT red. prof. dr. Damir Karpljuk KONZULTANTKA asist. mag. Tina Šifrar

Ljubljana, 2016 ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju Mateju Tušaku za njegovo podporo in potrpeţljivost, pa vsem sošolcem in profesorjem, s katerimi sem se imel med študijem priloţnost druţiti in se od njih učiti.

Hvala tudi Tanji, ki pravi, da zahvale ne potrebuje, pa vendar vem, da je bo vsaj malo vesela...

Ključne besede: vrhunski šport, športni ples, osebnost, mentalna trdnost, razlike med spoloma

OSEBNOSTNE LASTNOSTI IN MENTALNA TRDNOST PRI MLADIH PLESALCIH

Štefan Šmigoc

IZVLEČEK

Uspeh v vrhunskem športu, kjer so razlike med tekmovalci čedalje manjše, je odvisen tudi od čim boljšega poznavanja in nadzorovanja vseh dejavnikov, ki lahko vplivajo na končni rezultat. Poznavanje osebnostnih lastnosti, učinkovito soočanje s stresom in mentalna trdnost so pomemben dejavnik uspešnosti, dobro orodje pri načrtovanju trenaţnega procesa ter zato tudi predmet številnih raziskav s področja psihologije športa. Športni ples se še vedno v laični javnosti pogosto dojema kot športna disciplina, ki preteţno temelji na estetskem videzu plesalcev in na lepoti gibanja, ne pa toliko kot vrhunski šport. Številne raziskave pa so v zadnjih desetletjih pokazale, da je športni ples, posebej še v svoji vrhunski obliki, tudi izjemno fizično zahtevna disciplina, ki se lahko glede psihične in fiziološke napornosti zlahka primerja z vsemi ostalimi športi, ki jih tradicionalno smatramo za naporne (Friedl, Karpljuk in Zagorc, 1997; Zagorc, Karpljuk in Friedl, 1999a; Blanksky in Reidy, 1988; Zagorc, Petrović in Miladinova, 2005), Namen diplomskega dela oz. raziskave je bil ugotoviti, ali obstajajo statistično pomembne razlike med mladimi vrhunskimi plesalkami in plesalci v izbranih osebnostnih lastnostih in v mentalni trdnosti ter ali obstajajo razlike med mlajšo in starejšo skupino plesalk in plesalcev. Predmet raziskave je bila torej predvsem osebnostna struktura mladih plesalcev, mentalna trdnost ter samoregulacijske spretnosti in sposobnosti upravljanja s stresom. Vzorec merjencev je zajel 32 plesalk in plesalcev od 14-23let, članov slovenske mladinske reprezentance v standardnih in latinsko ameriških plesih, od tega 17 moških in 15 ţensk. Skupinsko anketiranje je bilo izvedeno v januarju 2016 na pripravah reprezentance. Za ugotavljanje značilnosti osebnostne strukture je uporabljen osebnostni vprašalnik FPI-114, dodatno pa še vprašalnik samoregulacijskih spretnosti in upravljanja s stresom (Tušak, Kovač, v okviru 24Alife). Podatki so bili pridobljeni januarja 2016 na pripravah mladinske reprezentance s pomočjo skupinskega anketiranja. Statistična analiza je bila izvedena s programskim paketom SPSS v.23, narejena je bila osnovna opisna statistika in t-test za neodvisne vzorce (za ugotavljanje razlik med spoloma ter med mlajšo in starejšo skupino). Rezultati raziskave so pokazali, da se v izbranih osebnostnih lastnostih, razen zavrtosti, kjer ţensko izkazujejo višji nivo na lestvici, plesalke in plesalci pomembno ne razlikujejo med seboj, kar bi lahko pripisali dejstvu, da gre za visoko selekcionirano populacijo (vrhunske športnike), kjer se razlike v osebnostni strukturi manjšajo z višanjem vrhunskosti športnikov (Tušak in Tušak, 2003) Pri samoregulacijskih spretnostih in upravljanju s stresom pa se je izkazalo, da so plesalci bolj samozavestni od plesalk, pri drugih lastnostih pa tudi ni statistično značilnih razlik, prav tako ne pri samodisciplini. Pri primerjavi mlajše in starejše skupine pa smo ugotovili, da se med seboj statistično značilno razlikujeta v impulzivnosti, druţabnosti, ekstravertnosti, maskulinosti, soočanju s stresom, stresni izgorelosti in samodisciplini; nekatere od teh razlik so bile pričakovane, druge pa so bolj presenetljive, pri čemer pa moramo upoštevati kot moţen vzrok tudi majhnost izbranega vzorca.

Key words: elite sport, sport dance, personality, mental toughness, gender differences

PERSONALITY TRAITS AND MENTAL TOUGHNESS AMONG YOUNG ELITE DANCERS

Štefan Šmigoc

ABSTRACT

Succeeding and especially winning in elite sports today, when there are ever smaller differences between athletes, requires extensive knowledge and control of all the factors that can potentially benefit or hinder the end result. It is the same with dancesport or competitive ballroom dancing, that has traditionally been viewed as more of an aesthetic kind of sport, but research in the last decades has shown, that it is in fact equally physically and mentally demanding as any other sport at a professional level (Friedl, Karpljuk & Zagorc, 1997; Zagorc, Karpljuk & Friedl, 1999a; Blanksky & Reidy, 1988; Zagorc, Petrović & Miladinova, 2005). The main objective of our research was to determine, whether there are significant differences between top young ballroom dancers in selected personality traits and in mental toughness, and whether there are some differences between the older and the younger groups of dancers. The study involved 32 dancers, ages from 14 to 23, 17 males and 15 females, all members of the Slovene national team. Personality questionnaire FPI-114 was used for measuring levels of different personality traits and additional stress coping test to determine self-regulatory skills and mental toughness levels (Tušak & Kovač, as a part of 24Alife project). SPSS software package v.23 has been used for the statistical analysis of our data, which included descriptive statistics and t-test for independent samples. Results have shown that there are no significant differences between female and male dancers in the selected personality traits, except maybe in the case of suppression, where female dancers exhibit tendencies to higher levels than their male counterparts. This small differences could be attributed to the fact that elite sport tends to shape the personalities of the participants the same way inside the same sports discipline (Tušak in Tušak, 2003). When we compared dancers by gender in self-regulatory skills and mental toughness levels, we found that male dancers are significantly more self-confident than female dancers and that older group of dancers exhibits higher levels of self-discipline. We also found that there are significant differences between the younger and the older group of dancers – we found that older dancers tend to be more sociable, more extrovert and have better stress coping skills, but are also more impulsive and prone to burnout. Some of these findings were more expected, other less, but we could also attribute some differences to a relatively small size of our selected sample.

KAZALO

1 UVOD ...... 8 1.1 PLES ...... 8 1.1.1 Definicije plesa ...... 9 1.1.2 Zgodovina plesa...... 12 1.1.3 Športni ples...... 25 1.1.4 Standardni in latinsko ameriški plesi ...... 28 1.1.5 Uspehi slovenskih vrhunskih športnih plesalcev ...... 31 1.2 OSEBNOST...... 34 1.1.1 Izbrane osebnostne lastnosti športnika – plesalca ...... 45 1.3 STRES IN SOOČANJE S STRESOM TER ANKSIOZNOST ...... 49 1.4 MENTALNA TRDNOST ...... 56 1.5 PROBLEM, CILJI IN HIPOTEZE ...... 59 1.5.1 Problem raziskave ...... 59 1.5.2 Cilji in hipoteze ...... 59 2 METODE DELA...... 63 2.1 PREIZKUŠANCI – VZOREC MERJENCEV...... 63 2.2 PRIPOMOČKI IN VZOREC SPREMENLJIVK ...... 63 2.3 METODE OBDELAVE PODATKOV (POSTOPEK)...... 70 3 REZULTATI Z RAZPRAVO ...... 71 3.1 ANALIZA RAZLIK MED PLESALKAMI IN PLESALCI V IZBRANIH OSEBNOSTNIH LASTNOSTIH ...... 71 3.2 ANALIZA RAZLIK MED PLESALKAMI IN PLESALCI V SAMOREGULACIJSKIH SPRETNOSTIH IN SPOSOBNOSTIH UPRAVLJANJA S STRESOM ...... 74 3.3 ANALIZA RAZLIK MED PLESALKAMI IN PLESALCI V SAMODISCIPLINI ...... 76 3.4 ANALIZA RAZLIK MED MLAJŠO IN STAREJŠO SKUPINO V IZBRANIH OSEBNOSTNIH LASTNOSTIH ...... 78 3.5 ANALIZA RAZLIK MED MLAJŠO IN STAREJŠO SKUPINO V SAMOREGULACIJSKIH SPRETNOSTIH IN SPOSOBNOSTIH UPRAVLJANJA S STRESOM ...... 79 3.6 ANALIZA RAZLIK MED MLAJŠO IN STAREJŠO SKUPINO V SAMODISCIPLINI ...... 80 3.7 PRIMERJAVA Z IZSLEDKI PREDHODNIH RAZISKAV, UPORABNOST RAZISKAVE ZA TEORIJO IN PRAKSO IN PREDLOGI ZA NADALJNJE RAZISKOVANJE ...... 81 4 SKLEP ...... 86 5 VIRI...... 88 VIRI SLIK ...... 92

1 UVOD

1.1 PLES

Ples je ena najbolj razširjenih oblik gibanja človeka in poleg tistih najbolj elementarnih, kot so hoja, tek, plezanje, skoki ipd., zagotovo tudi ena najstarejših. Lahko je zelo preprost, spontan in intimen, po drugi strani pa izjemno kompleksen in zahteven v svoji tekmovalni obliki ter strogo strukturiran in do potankosti predpisan v »protokolarni« funkciji kot sestavni del različnih običajev in obredov. Kot oblika gibanja, pa tudi kot druţabna dejavnost in kot sredstvo umetniškega izraţanja je prisoten skozi vso na podlagi pisnih in materialnih virov znano zgodovino človeške vrste, hkrati pa je kot dejavnost še vedno ţiv in raznolik ter se neprestano razvija in dopolnjuje. Za razliko od večine drugih oblik gibanja, druţenja in umetniške ekspresivnosti ima ples skoraj neskončno število moţnih oblik in zahtevnosti, v sebi pogosto zdruţuje in nadgrajuje ostale. Kot tak je nerazdruţljivo povezan z glasbo, izraţanjem čustev, od najbolj temačnih in ţalostnih do najbolj veselih in evforičnih, je del zgodovinskega spomina in tradicije posamezne druţbe oziroma kulture in tudi del spomina in izkušenj vsakega posameznika. Pogosto je prisoten v najbolj intimnih trenutkih med dvema človekoma, pa tudi pomemben vezni element v prenekateri človeški zdruţbi, kot oblika druţenja in izraţanja vseh generacij, zlasti mladih, in kot del druţbe, od čisto zasebne sfere oziroma mikro-socialnega okolja, do ljudskih običajev in nacionalnih praznovanj in proslav. Malo je situacij in področij delovanja človeka, kjer ples vsaj v določeni meri ne bi imel svoje vloge in svojega mesta, pa naj bo to samo zibanje v bokih ob prijetni glasbi v zasebnosti domače dnevne sobe ali pa neka predstava Bolšoj teatra pred najvišjimi predstavniki drţave ali mednarodne skupnosti, vaška veselica ali pa svetovno prvenstvo v določeni zvrsti športnega plesa.

Vidimo lahko, da je vloga in funkcija plesa v nekem trenutku v veliki meri odvisna od posameznikove domišljije, motivacije in konkretne druţbene oziroma druţabne situacije ali poloţaja, po drugi strani pa seveda tudi od posameznikovega psihofizičnega stanja, motoričnih sposobnosti in nadarjenosti. Kot tak je ples torej lahko sredstvo za izraţanje čustev posameznika in za umetniško izraţanje, terapevtsko orodje za preprečevanje in odpravljanje posledic sodobnega, hitrega in pogosto zelo stresnega načina ţivljenja s preveč sedenja in premalo gibanja. Ples lahko sluţi kot eden učinkovitih gradnikov mozaika samorealizacije in posameznikovih tekmovalnih ali celo poklicnih ambicij. V skladu s tem se med seboj razlikujejo in dopolnjujejo tudi načini opisovanja in proučevanja pojava plesa, od povsem vsakdanjega, ţurnalističnega ali pogovornega, preko leposlovno-umetniškega do bolj holističnega in interdisciplinarnega ter strogo znanstvenega načina (kineziološko, psihološko, sociološko, zgodovinsko, statistično raziskovanje).

Ples je zaradi svoje simbolne moči in sporočilnosti lahko uporabljen kot nekakšen gibalni esperanto, univerzalni jezik oziroma komunikacija, podobno kot glasba, s katero se običajno

8 pojavljata skupaj v različnih situacijah in kontekstih. S pomočjo plesa lahko s spreminjajočim se ritmom, z izmenjavanjem gibanja in mirovanja, s spreminjanjem hitrosti in amplitude gibov, pa tudi z mimiko obraza pri tem neverbalno, a zelo učinkovito izrazimo katero koli čustvo ali namen tako svojemu soplesalcu ali soplesalki kot tudi zunanjim opazovalcem, ne glede na to, ali bi to dejansko lahko izrazili verbalno s poznavanjem istega jezika ali ne. To značilnost plesa lahko opazujemo zgodovinsko in medkulturno: brez predhodnega poznavanja jezika in posamične kulture lahko po navadi brez teţav presodimo, kakšen je namen določenega plesa, kako se plešoči pri izvajanju počuti in kaj hoče s tem sporočiti navzven.

1.1.1 Definicije plesa

Ples bi lahko preprosto definirali kot ritmično gibanje človeka, samega ali v paru oziroma skupini, običajno ob spremljavi glasbe. Ker pa človek ni preprosto, temveč zelo kompleksno in zapleteno, hkrati druţbeno in druţabno bitje, se tudi ples pojavlja v različnih vlogah, kot gibanje, kot sredstvo za izraţanje čustev, kot umetnost, lahko kot del vsakodnevnega druţenja ali pa »visoke« kulture, kot igra in seveda kot šport od čisto rekreativnega do vrhunskega nivoja. Zaradi tega je tudi definicij plesa več in so si med seboj lahko precej različne. Vsakršno razmišljanje o fenomenu plesa in njegovo preučevanje nas hitro pripelje do zaključka, da ga je zelo teţko zaobjeti kot celoto. Nesmotrno bi ga bilo obravnavati kot zaključen in enoten pojav, ampak bolj po konkretnih med seboj bolj ali manj povezanih segmentih. V tej raziskavi nas sicer predvsem zanima osebnost mladih vrhunskih plesalcev, za pravilno razumevanje rezultatov pa je vseeno zelo koristno poznati določena zgodovinska dejstva, kulturno in socialno okolje, splošno znane biomehanske in psihološke razlike med spoloma, specifičnost posamezne tekmovalne discipline, ţe znane razlike med plesalci in ostalimi športniki, med splošno in med visoko trenirano in selekcionirano populacijo na drugi strani ipd.

Osnovna komponenta plesa je gibanje. Gibanje je osnovna lastnost človeka kot ţivega bitja, gibanje v prostoru in gibanje v samem telesu, torej od celične in znotrajcelične ravni do navzven vidnega gibanja, pri čemer se ples gibalno lahko navzven manifestira kot zelo enostaven, lahko pa tudi kot skupek zapletenih, biomehansko in umetniško najbolj dovršenih oblik gibov, kar jih je človekovo telo zmoţno izvesti. Čeprav meje moţnega čisto fizikalno gledano niso raztegljive kar v neskončnost, pa se vendarle v vrhunskem športu, in ples pri tem ni nikakršna izjema, neprestano pomikajo naprej. Prav to je eden od čarov in tudi doprinos elitnih športnikov in vrhunskih trenerjev k dojemanju in poznavanju fenomena človeka in človeka v gibanju, ki je osnovni predmet proučevanja kineziologije.

Gibanje je človekova neizpodbitna potreba in nuja. Običajno je povezano z glasbo, ki ima številne pozitivne učinke sama po sebi, zato je ples ena njegovih najlepših in najbolj raznovrstnih oblik, ki jo kineziologi, zdravniki in psihologi danes pogosto predpisujejo kot nekakšno vsakomur dostopna panacejo za preprečevanje in odpravljanje številnih negativnih vplivov sodobnega, pogosto preteţno sedentarnega in zelo stresnega in odtujenega načina

9

ţivljenja. V tej funkciji je ples koristen kot čisto fizična vadba, za vzpostavljanje pozitivnega odnosa do svojega telesa (in uma), kot igra, kot sredstvo za sprostitev, izraţanje čustev in samorealizacijo, kot priloţnost za spoznavanje in druţenje, zunanjemu opazovalcu pa nudi tudi estetske in umetniške uţitke.

Znotraj kineziološke klasifikacije uvrščamo ples kot športno dejavnost med konvencionalne estetske športe, skupaj s športno gimnastiko (orodno, ritmično), umetnostnim (sinhronim) plavanjem, baletom na smučeh, drsanjem, rolanjem, kotalkanjem itd., vendar pa je med vsemi prav ples v vsej svoji raznovrstnosti in zaradi svojih zgodovinskih, izvornih sestavin tisti, ki najdlje posega v področja umetnosti (Zagorc idr., 1999).

Zagorc in Šifrar (2003) posebej poudarjata tudi razliko v pojmovanju in obravnavanju plesa v različnih okoljih oziroma pri različnih narodih: v Veliki Britaniji ima tako večjo vlogo umetnostna komponenta plesa, v Nemčiji pa se stroţje drţijo obravnavanja plesa kot športa. Vlogo umetniške komponente lahko objektivno opazujemo tudi pri različnih zvrsteh plesa: pri baletu ali modernemu plesu je ta nedvomno večja kot pri tekmovalnem športnem plesu. V isti knjigi avtorici omenjata tudi Ruuda Vermeyja, znanega plesnega trenerja, ki pravi, da je poleg vidikov umetnosti in športa treba ples obravnavati še s tretjega vidika, z vidika zabave. Stopnja prisotnosti posamezne komponente je odvisna od več dejavnikov, predvsem od samih okoliščin, namena plesa in plesalčevega znanja in izurjenosti.

V znanstveni in poljudnoznanstveni literaturi najdemo številne definicije plesa. Nekatere so zastavljene širše, druge oţje, vse pa se medsebojno prepletajo in dopolnjujejo, razlikujejo pa predvsem v tem, s katerega zornega kota primarno opazujejo ples in v kolikšnem razmerju ples dojemajo kot obliko športa na eni strani in obliko umetnosti na drugi. Nekatere definicije so bolj »umetniške«, obravnavajo bolj človekovo notranje doţivljanje ob plesu. Sachs (1997) na primer pravi, da je ples dejavnost, ki nas nosi stran od treznih izkustvenih občutkov, stran od enolične vsakdanjosti. Zagorc (1996) navaja še bolj poetično opredelitev R. F. Millerja, ki pravi, da je »v plesu našlo vse to, za kar uboga pomanjkljiva govorica ni več zadoščala – čustva, nagibi in slutnje, ob katerih je beseda brez moči – svojo najmočnejšo in sproščujočo obliko. V minljivih linijah, ki jih plesalčeve roke in noge rišejo v prostor, zaţivi tisto nepojmljivo hrepenenje po brezkončnosti, prastara ţalost, hkrati pa vriskajoče praveselje bitja nad svojim ţivljenjem«.

Šifrar in Kajtna (2014) povzameta opredelitve plesa kot vrsto izraţanja, umetnosti in zabave, govorico telesa, ki se izraţa skozi ritem glasbe. V številnih definicijah je pomemben poudarek na dualnosti plesa, na plesu kot pojavu, ki je lahko hkrati šport in umetnost, lahko je dejavnost širokih mnoţic in skoraj čisto vsakega posameznika, v nekaterih svojih pojavnih oblikah pa tudi dejavnost samo za izbrance oziroma elite (elite iz druţbeno-ekonomskega ali iz vidika psihomotoričnih sposobnosti in stopnje treniranosti).

Zanimiva je tudi zdaj ţe malo starejša, a še zelo ustrezna in uporabna opredelitev pojma plesa, ki pravi, da je ples oblika človeškega vedenja, sestavljena iz namernih, ritmičnih in običajno kulturno predpisanih ali usmerjanih zaporedij telesnih gibov, ki so po navadi različni od tistih,

10 ki jih posameznik izvaja v običajnih vsakodnevnih aktivnostih motorične narave. Ti gibi imajo svojo inherentno in estetsko vrednost ter določeno simbolično izrazno moč. Tako gibanje je pri tem lahko kombinacija osebne izbire in posledica socialnega učenja – in je načeloma doţivljano s strani izvajalčevega kulturnega okolja kot priloţnosti ustrezno in kompetentno (Hanna, 1983).

Slika 1. Različne pojavne oblike plesa (pridobljeno iz: https://en.wikipedia.org/wiki/Dance, 2016).

Na Sliki 1 so prikazane nekatere pojavne oblike plesa, od baleta, modernega plesa, erotičnega plesa ob drogu, uličnega (hip-hop) plesa, ljudskega (etničnega) plesa in dvoranskega tekmovalnega plesa. Na črno-beli fotografiji je prizor iz t. i. juke-joint plesnega lokala, ki je bil pogost pojav v zgodnjem dvajsetem stoletju v ZDA, plesalca na sliki plešeta jitterbug,

11 ples, ki je potem pomembno vplival na nastanek plesnih stilov, kot so swing, jive in jazz (»Dance«, 2016).

Nekatere opredelitve plesa se osredotočajo konkretneje na geografsko pojavnost posameznega stila. Tako bi lahko ples v grobem razdelili na afriški, azijski, evropski ter severnoameriški in latinskoameriški ples. Ti plesi so se skozi zgodovino in v svojih različnih razvojnih fazah med seboj dopolnjevali, se prepletali in sovplivali eden na drugega. To je zlasti postalo očitno v zadnjih desetletjih z razmahom svetovnega spleta ter pocenitvijo in pohitritvijo transporta med celinami, tako da smo lahko v medijih redno priča nastajanju novih trendov in oţivljanja ţe davno pozabljenih ali pa nekaterih še do nedavnega zelo eksotičnih stilov.

1.1.2 Zgodovina plesa

Ples je vedno spremljal razvoj posameznih civilizacij, je bil in je še danes posredno tudi dobro ogledalo druţbe in stanja v njej. Nemogoče je točno določiti, kdaj se je ples pojavil in kdaj natančno je postal del človeške kulture, teţko je celo določiti pribliţno časovno obdobje (v smislu neke natančne letnice), saj se zanesljivi zgodovinski viri samih začetkov plesa niso ohranili. Dosti laţje je določiti prisotnost ljudi na nekem področju, saj so se ohranili materialni viri, kot so okostja, posodje, okraski in ostanki orodja in oroţja, katerih starost je laţje oceniti. Neubauer (1998) omenja, da so nekatere prizore, ki bi lahko prikazovali ples in plesalce, našli v jamah v Pirenejih, v Franciji in naj bi bili stari okoli 50.000 let. Literatura sicer kot najstarejše ohranjene dokaze pogosto navaja arheološke najdbe v starodavnih jamskih zavetiščih in grobnicah, natančneje jamske poslikave s prikazi zmagovalnega plesa po uspešnem lovu (t. i. victory dance) v skalnih zavetiščih, imenovanih Bhimbetka v indijski pokrajini Madja Pradeš, ki datirajo pribliţno 9.000 let nazaj, najstarejše poslikave na istih stenah so stare 30.000 let, najstarejši znaki prisotnosti človeka (Homo Erectus) tam pa celo 100.000 let. Kot zanimivost velja omeniti še to, da so nekatere poslikave najdene tam celo iz obdobja srednjega veka, torej neprimerno mlajše. Te 9.000 let stare poslikave obrednega plesa bi tako lahko šteli za prve zanesljive vire o prisotnosti plesa, ţe iz samega razpona starosti dokazov o prisotnosti ljudi na omenjenem najdišču pa lahko sklepamo, da je bil ples prisoten ţe mnogo prej, se pa starejši materialni dokazi niso ohranili oziroma jih še niso odkrili.

12

Slika 2. Najstarejši znani prizori plesa v Bhimbetki v Indiji, starost pribliţno 9.000 let, (pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Dance, 2016).

Na Sliki 2 so dobro vidne jamske poslikave s prizori skupinskega plesa, ki naj bi bil nekakšen zmagovalni ples po uspešnem lovu, postavitev plesalcev je podobna kot pri raznih etničnih plesih, ki se plešejo še dandanes (kolo, oro, ipd.).

Drugi pogostokrat omenjani materialni dokaz pojava plesa pa so poslikave v grobnici v Egiptu, ki izvirajo iz leta 3.300 pred našim štetjem in prikazujejo ples ob spremljavi ploskanja.

Slika 3. Ples ob spremljavi ploskanja, egipčanska grobnica, (pridobljeno iz: http://www.bencourtney.com/ebooks/dance/, 2016).

Slika 3 prikazuje prizor, najden na steni egipčanske grobnice Ur-ari-en-Ptah, objavljena je bila v knjigi z zgodovinskimi prikazi plesa od leta 3300 pred našim štetjem do leta 1911 (»THE DANCE – Historic Illustrations of Dancing from 3300 B. C. to 1911 A. D. «). V isti

13 knjigi je prikazano tudi, da so ţe Stari Egipčani v svoji pisavi imeli prav poseben hieroglif za ples.

V večini starodavnih civilizacij je imel ples pred bogom ali bogovi pomembno vlogo v tempeljskih ritualih. Pisni in materialni viri pričajo, da so v starem Egiptu svečeniki v teh ritualih izvajali stilizirane gibe, ki so ponazarjali pomembne dogodke posamezne teološke zgodbe ali pa imitirali nebesne vzorce, kot na primer menjavanje dneva in noči ipd, ţenske pa so na pogrebih ţenske pogosto izvajale ţalne plese.

Tudi v stari Grčiji so v svetiščih pomembne dogodke in praznična slavja, kot so na primer Olimpijske igre od osmega stoletja pred našim štetjem naprej, pogosto svečano odprle tempeljske svečenice s svojimi plesi, iz Grčije je znan pojem »choros«, ki je pomenil sveča, dostojanstven ples v krogu v čast njihovih bogov, kasneje tudi zbor in je v šestem stoletju postal osrednji del grškega teatra. Poznali so tudi dionizične plese, ki so se redno izvajali po trgatvi v čast boga Dioniza, ki je bil bog vina, plodnosti, veselja in razposajene objestnosti, njemu enakovreden v starem Rimu je bil Bakhus, od tam so nam poznane t. i. bakanalije. V obeh primerih je šlo glede na vire za nebrzdano pijano veseljačenje, pomemben element teh običajev pa je bil ples, ki je skupaj z glasbo, vinom in spolnimi uţitki vodil do ekstatičnih stanj in je pogosto upodobljen na materialnih virih iz tistega obdobja, še posebej kot poslikava na starogrških vazah.

V Indiji so po zapisih iz prvega stoletja našega štetja tempeljske svečenice ţe takrat izvajale zelo stilizirane gibe z dlanmi in vsaka najmanjša sprememba poloţaja prstov in dlani je imela točno določen pomen. Podobni plesi se še sedaj tradicionalno izvajajo v Indiji, na Tajskem, v Indoneziji itd.

Na Kitajskem so ţe zelo zgodaj poznali posebno pismenko za ples, zaradi velikosti in raznolikosti drţave so tudi plesi bili zelo raznoliki, danes je mogoče zunaj Kitajske najbolj prepoznaven še ohranjen ples t. i. zmajev ples, ki se v svojih številnih različicah še vedno redno izvaja na tamkajšnjih tradicionalnih festivalih. Pogosto je omenjan ţe v virih iz obdobja vladavine Dinastije Han, ki je trajalo od leta 206 pr. n. št. do leta 220 našega štetja (Dance in China, 2016).

Ples je imel poleg slavljenja boţanstev in doţivljanja ekstaze ţe zelo zgodaj tudi svojo estetsko vlogo in vrednost. Egipčanske poslikave iz okoli leta 1400 pr. n. št. prikazujejo dekleta – plesalke, ki zapeljivo oblečene plešejo pred moškim občinstvom, pogosto so bili taki prizori narisani na stenah grobnic z namenom, da bi umrlim lajšali posmrtno ţivljenje (History Of Dance, 2016a).

Vse tri omenjene vloge ima ples še danes, pridobil pa je še številne druge, na primer ples kot vadba, ples kot tekmovalni šport ipd.

Enega najpomembnejših mest v zgodovini plesa in v sodobnem plesu ima afriški ples. Zaradi velikosti in raznolikosti kontinenta ne obstaja neka enotna kategorija afriškega plesa, ampak

14 je to skupek številnih plesov, tako starodavnih plemenskih, ki verjetno še najbolj spominjajo na plese na naših pra-prednikov, kot tudi sodobnih, nenehno se razvijajočih in medsebojno prepletajočih se plesnih zvrsti, ki imajo še vedno močan vpliv na plese v razvitem svetu. Zanimiv primer tega je ples kizomba, ki izhaja iz Angole, kjer je začel nastajati okoli leta 1970 ob glasbenih ritmih iz francoskih Karibov in bivših portugalskih kolonij (Zelenortski otoki idr.). Ker je tak ples zelo intimen in čuten, hkrati pa se javno izvaja, nam tudi lepo ponazarja, kako zelo se pogled na ples in na to, kaj je moralno primerno ali ne, nenehno spreminja, hkrati pa se zgodovina tudi vedno ponavlja – če samo pomislimo na dionizične plese in orgije iz stare Grčije, preko velikega ogorčenja do »vdora« polke in valčka v viktorijansko Anglijo v devetnajstem stoletju, do sedanjih odkrito erotičnih elementov v plesih, kot so hip-hop, salsa, bachata sensual, zouk-lambada ali kizomba. Kizomba pa ni trenutno edina popularna plesna zvrst, ki izvira iz Afrike, omeniti velja še vsaj sembo, tarraxinho, kuduro, afro house, funana, rebito, morno, coladero, puito, marrebento, gumbe in mnoge druge (Kizomba, 2016).

Ples je bil prvotno močneje vezan na in diktiran s strani različnih religioznih sistemov, ki so predpisovali protokole in sprejemljive načine vsakodnevnega obnašanja ljudi, predvsem pa običaje ob raznih slavnostnih priloţnostih, z razvojem druţbe, sploh pa skupaj s pojavom prostega časa, pa je postal tudi oblika zabave in rekreacije, najprej manjših skupin, kasneje pa način preţivljanja prostega časa velikih mnoţic (Charman, Kraus, Chapman in Dixon- Stowall, 1990). Pojem prostega časa in svobodnega upravljanja z njim je relativno nov pojav v zgodovini človeštva, šele z njegovim pojavom si lahko predstavljamo razvoj plesa kot oblike »športa za vse« in razvoj plesa kot mnoţičnega športa.

Najstarejši znani zanesljivi materialni viri, ki prikazujejo prisotnost plesa, so torej stari samo 9.000 let, vendar je ples zagotovo mnogo starejši pojav. Glede na nekatere naravne, fizikalne zakone, ki urejajo delovanje človeku poznanega sveta, ter zakonitosti in procese, ki so značilni za ţiva bitja, lahko špekuliramo, da je ples del realnosti človeške vrste in človeških zdruţb od začetkov razvoja človeka v bitje, kot ga poznamo danes. Zagorc (2006) navaja misel plesnega avtorja A. Chouchoja, ki gre v svojih trditvah še dlje, saj pravi, »da so sami začetki plesa skriti nekje med prvih pet dni stvarjenja sveta, pet zato, ker je bil šestega dne ustvarjen človek in je ples starejši od človeka«. V istem delu se avtorica globlje in podrobneje dotakne filozofske in fenomenološke razlage pojma plesa in njegove pojavnosti, gledano skozi zgodovinsko in kulturološko prizmo, ki lahko bolj natančno razloţi in razširi zgornjo tezo Chouchoja, predvsem skozi razlago dveh bistvenih elementov plesa, gibanja in ritma.

Ritmičnost je osnovna značilnost delovanja celotne človeku poznane narave in vseh procesov znotraj najmanjših podenot vseh ţivih bitij, pa tudi lastnost gibanja planetov znotraj našega sončnega sistema, galaksij in celotnega znanega vesolja (Zagorc, 2006) in je ena od osnovnih zakonitosti vsega ţivega, ritem se neprestano obnavlja in med seboj prepleta. Dihanje, bitje srca, presnova hranil v telesu in njihovo izločanje, spanje in budnost, noč in dan, ţivljenje in smrt, vse te stvari potekajo neprestano in v nekem večnem ritmu, se večno obnavljajo in ponavljajo, tako iz tega gledišča laţje razumemo tezo, da je »ples starejši od človeka«. Ples je preko ritma ţe vgrajen v človeka kot ţivo bitje, ki je hote ali nehote podrejeno kozmičnim

15 zakonom, in vse sedanje in zgodovinske oblike plesa so samo zunanja manifestacija tega praritma. V kinezioloških in medicinskih znanostih se pogosto pojavlja izraz »biološki ritem«, pojem, ki je malo oţji in za katerega Zagorc pravi, da se nanaša na periodično ponovljivost in menjajočo se intenzivnost, ki je vgrajena v delovanje vsakega ţivega sistema; biološki ritem je nastal kot posledica razvoja ţivih bitij v času in prostoru (gibanje zemlje okoli svoje osi in okoli sonca, menjavanje dneva in noči, toplih in mrzlih obdobij).

Ritem je inherenten vsem ţivim bitjem, zato je občutek za ritem tudi eden najpomembnejših človekovih občutkov, zanj sta v veliki meri odgovorni predvsem čutili vida in sluha. Zagorc (2006) navaja, da naj bi bila odvisnost od teh dveh čutil od 70 do 80 odstotna.

Enako pomembno vlogo kot ritem pa pri razumevanju človekove potrebe po izraţanju s plesom pripišemo človekovi prirojeni potrebi po gibanju. Gibanje je še širše in prej kakor ritem bistvena lastnost vsega ţivega. Gibanje je pravzaprav ţivljenje in njegova odsotnost pomeni tudi odsotnost ţivljenja in ne samo odsotnost gibanja ţive stvari, celo samo sprememba oblike njenega gibanja spremeni njeno predmetnost, ni več ista, temveč postane nekaj drugega (Pediček, 1970; Zagorc, 2006). Iz tega lahko izpeljemo, da je ples od nekdaj pomenil sredstvo izraţanja vrojenega gibanja in eno od orodij za zadovoljevanje človekove potrebe po gibanju; preko plesa človek lahko s spremembami ritma in gibanja spreminja samega sebe, svojo samopodobo in svojo podobo in vlogo v očeh drugih. Ples je torej ţe od nekdaj sluţil tudi kot sredstvo transformacije, zunanjega izraţanja in dokazovanja posameznika.

Človekovo gibanje, ki ni imelo samo osnovne lokomotorne ali strogo utilitarne funkcije, je bilo pogosto izvajano v navezi z glasbo oziroma širše z zvokom in s tonom. Različno tleskanje, ploskanje, udarjanje po telesu ali raznih primitivnih glasbilih so bili nekakšni pripomočki za ustvarjanje ritmičnega gibanja (vrtenje, nihanje, pozibavanje, poskakovanje), ki je lahko, če je bilo zadosti intenzivno in je trajalo zadosti dolgo, povzročilo občutja evforije in ekstaze. To je še vedno pomemben element nekaterih ritualnih plesov (šamani, derviši itd.), pa tudi v sodobnih oblikah mnoţične zabave, v obeh primerih pogosto ob spremljavi različnih psihotropnih substanc oziroma stimulansov, ki sluţijo za povečevanje intenzivnosti doţivljanja in podaljševanje trajanja tovrstnih občutkov (rave, techno, heavy metal glasba). Takšno ritmično gibanje je imelo pomembno vlogo pri raznih monotonih delih, v popularni kulturi so poznani prizori raznih teţaških kmečkih opravil, zaporniškega dela ipd. S pojavom mehanizacije in avtomatizacije dela v razvitem svetu so tovrstni pojavi čedalje redkejši, danes jih bolj vidimo v muzejih in v zgodovinskih posnetkih kot pa v vsakdanjem ţivljenju; kjer pa je delo še vedno preteţno fizično, so taki prizori lahko še vedno del običajnega vsakdana.

Zanimiv vpogled v prirojenost gibanja in ritma (kot osnovnih elementov plesa) pri človeku nam nudi tudi opazovanje otrok v različnih fazah njihovega psihomotoričnega razvoja. Otrok se ţe od vsega začetka (celo še prenatalno), brez vloge učenja in spodbude iz okolja odziva na zvoke, glasbo, ritmično zibanje ipd. in se, ko shodi, tudi sam od sebe odzove na glasbo in ritem.

16

Pri nekaterih oblikah in podzvrsteh plesa lahko danes v ţivo, predvsem pa preko literarnih in drugih zgodovinskih virov opazujemo njihov razvoj in spajanje ali razdruţevanje z drugimi slogi plesa. Nekatere zvrsti, kot na primer klasični balet, ostajajo nespremenjene ţe par stoletij, medtem ko so se druge s časom zelo spremenile ali celo izginile iz uporabe in so nam znane samo še skozi glasbene ali literarne vire. Taki »pozabljeni« plesi so na primer allemanda, sarabanda, menuet, poloneza in drugi. Poleg baleta je od zgodovinskih plesov treba omeniti še četvorko, ki se pri nas ohranja kot skupinski ples, ki se tradicionalno izvaja ob vsakoletnih sprevodih maturantov in se zdi, da celo pridobiva na popularnosti in mnoţičnosti, čeprav je izven tega konteksta ţe skoraj povsem izginil iz uporabe (Šifrar in Kajtna, 2014).

Novejšo zgodovino plesa lahko dokaj točno orišemo z letnicami ali vsaj časovnimi obdobji, v katerih je prišlo do neke nove druţbene manifestacije plesa, dlje kot pa gremo v zgodovino, bolj postajajo posamezne ločnice zabrisane, sploh ko nam zmanjka materialnih virov in dokazov. Jasno pa je, da bil ples stalen spremljevalec človeka ţe vse od pradavnine in je imel pri tem več kot le eno funkcijo in to v vseh znanih sodobnih in antičnih civilizacijah (Rim, Grčija, Egipt, Indija, Kitajska, Perzija, Mezopotamija).

Za srednji vek je v Evropi značilen jasno začrtan dualizem telesa in duha, svobodni ples je v tem obdobju na splošno potegnil krajši konec, saj je veljal za nekaj izrazito telesnega in s tem samo po sebi grešnega. Na začetku svojega obstoja je krščanska cerkev sprva prevzela številne poganske rituale (Izidin kult ipd.) in obrede drugih verstev, v srednjem veku pa je čedalje bolj postala osrednja sila gonje proti telesnosti in s tem tudi proti plesu. Sveti Avguštin naj bi celo zapisal, da je »ples krog, v središču katerega je hudič« (Neubauer, 1998). To pa še ne pomeni, da je ples kar izginil z obličja zemlje, le poiskati si je moral drugačno mesto v od cerkve strogo nadzorovanem javnem ţivljenju. Ena od javnih dejavnosti, preko katere se je ples ohranjal, je bil srednjeveški pasijon oziroma pasijonske igre, v katerih so preko plesa upodabljali predvsem hudiča in številne grešnike, ki so se njemu zapisali, je pa, preoblečen v krščansko ikonografijo, pasijon pomenil le nekakšno nadaljevanje in mutacijo starodavnih ritualov z vsebino rojstva, smrti in ponovnega rojstva. Takšni »razuzdani« prizori niso bili všeč vsem in celo kraljica in cesarica Marija Terezija je za nekaj časa takšne igre prepovedala zaradi njihove »škodljivosti«. Občasni mnoţični katarzični ples je bil glede na nekatere pisne vire (Italija, Nemčija, Nizozemska) iz tistega obdobja včasih tudi poskus soočanja s številnimi boleznimi, lakoto in vojnami, cerkvene oblasti so take »izpade« po navadi razglasile za delo hudiča in jih strogo preganjale. Iz srednjega veka so nam ostali tudi pojmi, kot so Vidov ples (tipično gibanje naj bi bilo posledica obolenja ţivčevja, ki povzroča nenadzorovane krče mišic), tarantela (vzrok za take plese so videli v piku pajka) in tudi motiv mrtvaškega plesa, katerega lep primerek imamo tudi pri nas v Hrastovljah. Kot v vsakem obdobju pa so veljala ena pravila za bogate in močne in spet druga za revne brezpravne mnoţice (nekajkrat letno so ob različnih priloţnostih fevdalne oblasti tlačanom dovolile ples ali ga celo zapovedovale), tako da se je med vladajočimi sloji ples vedno ohranjal (viteški turnirji, poroke ipd.), čeprav je uradno veljal za nekaj grešnega in pritlehnega (Vogelnik, 2009 in Neubauer, 1998).

17

Kot eno od oblik plesa, ki ima precej vpliva na druge plesne zvrsti še danes in za katero se da dokaj natančno določiti začetke (šestnajsto in sedemnajsto stoletje), lahko omenimo balet.

Priljubljena oblika zabave v obdobju renesanse v Italiji in Franciji so plesi plemiške gospode v paru v banketnih dvoranah, kamor so plesalke in plesalce pripeljali na posebnih razkošnih vozičkih, to navado je še posebej močno spodbujala Caterina de' Medici oziroma Katarina Medičejska (1519–1589), ki se je poročila na francoski dvor. Leta 1581 je vodja odgovoren za pripravo njenih številnih dvornih festivalov Baltazar de Beaujoyeulx za poročno ceremonijo pripravil Balet Comique de la Reine, ki velja za prvo tovrstno delo, ki vsebuje poezijo, glasbo, ples in scenografijo, ki skupaj sestavljajo zaključeno zgodbo. Tematika je vzeta iz Homerjeve Odiseje, predstava je trajala pet ur in pol in v njej sta aktivno sodelovala tudi kralj in kraljica, danes velja za prvi dramatizirani balet, čeprav naj bi Katarina Medičejska ţe pribliţno desetletje prej priredila podoben »ballet« o »Defense de paradis« ali obrambi raja. V tej predstavi je bilo ţe par dni pred resničnim pokolom na Bartolomejsko noč zelo dramatično prikazano obračunavanje z »neverniki«, kakor so takrat imenovali protestanske upornike oziroma hugenote. Ne glede na to, katera od omenjenih predstav pomeni resnično začetek baleta, je dejstvo, da je balet nastal na dvoru, plesali pa so ga najprej predvsem plemiči za plemiče (Vogelnik, 2009).

Ljubezen italijanskih in francoskih dvorjanov do baleta in sorodnih plesov se je nadaljevala tudi še v naslednje stoletje in pogosto so sami kralji na raznih festivalih nastopali v vlogi plesalcev, na primer Ludvik XIII. in njegov sin Ludvik XIV., ki je najraje nastopal kot Apolo (z velikansko masko sonca na glavi), zaradi česar je tudi dobil svoj še sedaj znani vzdevek »sončni kralj« (Ludvik XIV. Francoski, 2016). Znan je tudi po tem, da ga je balet in njegova kvaliteta tako zelo zaposlovala in zanimala, da je 1661 presodil, da dvorjani in plemiči plesno niso na dovolj visoki ravni in je zato zbral skupaj najboljše pariške plesne mojstre in ustanovil Francosko kraljevo akademijo za ples (Académie Royale de Danse), tudi z namenom, da bi se tam njegovi prijatelji lahko izmojstrili v plesu, projekt je bil tako uspešen, da je potem leta 1669 ustanovil še Kraljevo akademijo za glasbo (Académie Royale de Musique), ti dve instituciji pa sta se potem zdruţili v Pariško opero, ki deluje še danes in od leta 1672 naprej se tam urijo profesionalni plesalci. Prvi direktor omenjene institucije Pierre Beauchamp je tudi znan po tem, da je na glasbo Lullya koreografiral številne baletne sekvence in je zasluţen za izum zapisovanja baletnih korakov, v katerem je zajel pet klasičnih baletnih postavitev nog, ki so poznane še danes. Leta 1681 je bila na sporedu prva predstava, kjer so poleg moških plesalcev nastopale tudi poklicne plesalke in Mlle de Lafontaine (1655 – 1738) je postala poznana kot prva primabalerina. Sodobniki so ji nadeli naslov »reine de la danse«, kraljica plesa. Po uspešni plesni karieri se je umaknila v samostan. Balerine so na začetku še zelo utesnjevala teţka oblačila, moške plesalce pa precej manj in virtuozne baletne figure so kmalu postale ena glavnih atrakcij baletnih predstav. Prvi tak znani plesalec je bil Jean Balon, ki je bil član »Paris Opéra« od 1691 do 1710 in je znan po svojem lahkotnem in gibljivem nastopu in verjetno je bilo iz njegovega imena izpeljano poimenovanje za opis trenutka, ko se v baletni predstavi zazdi, da plesalec med skokom za hip lebdi v zraku. Izraz se še danes uporablja v plesni terminologiji (ballon) (History Of Dance, 2016b).

18

Slika 4. Ludvik XIV – »sončni kralj« (pridobljeno iz: https://houseappeal.files.wordpress.com/2012/06/ow6nju.jpeg, 2016).

Kasneje, v času klasicizma, so se v baletu pojavile pomembne reforme. Predstave so se iz razkošnih dvornih soban preselile tudi in predvsem v nova gledališča in lahko jih je obiskal vsak, ki je bil zmoţen plačati ceno vstopnice. Znana je uporaba oljnih svetilk, ki so povzročile zanimive svetlobne učinke, hkrati pa tudi marsikateri poţar, v nekaterih so zagorele celo nastopajoče balerine (Balet prvič uprizorjen ţe leta 1581, 2016).

Pri nas v Sloveniji je zgodovina profesionalnega baleta precej krajša, vendar je tudi v primerjavi s plesnimi velesilami v zadnjem času na zelo visoki ravni, tako kot tudi športni tekmovalni ples, o čemer pričajo tudi uspehi slovenskih plesalcev na svetovni ravni. Na svoji spletni strani SNG Opera in balet na kratko opiše svojo zgodovino: »Leta 1892 je slovensko Deţelno gledališče dobilo novo poslopje (današnjo Opero), v njem so se uprizarjale dramske in operne, hkrati pa tudi nemške predstave. V njegovem okviru je dobila Opera stalno angaţirane dirigente, soliste in zbor, predstave so spremljali sprva najeti vojaški glasbeniki, od leta 1908 pa člani novoustanovljene Slovenske filharmonije. Leta 1911 se je nemško gledališče preselilo v novo stavbo (današnjo Dramo). V času prve svetovne vojne so muze v ljubljanski Operi molčale, v gledališki stavbi je domoval kinematograf Central, dokler ni spomladi leta 1918 ponovnemu zagonu gledališča botroval Gledališki konzorcij, ki si je zastavil cilj, da bi v sezoni 1918/19 začel ponovno delovati slovenski oder. In tako je slovensko glasbeno prizorišče ponovno oţivelo ţe isto jesen, domači gledališki prostor pa je poleg dramskega in opernega dobil še baletno gledališče« (Zgodovina, 2016).

Ob baletu je pomembno omeniti »Commedia dell'arte«, ki je nastala v Italiji v 16. stoletju in je bila priljubljena vse do 18. stoletja in hkrati sovpada z obdobjem, ko so od vojn in razsipnosti obuboţani kralji in cesarji postajali vse bolj odvisni od bogatega meščanstva in s tem se je tudi plesna umetnost selila nazaj med širše mnoţice. Pomemben prehod iz

19

»temnega« srednjega veka, kjer je bil ples nekaj grešnega, v bolj razsvetljene čase, nazorno kaţe tudi primer francoskega kardinala Richeleieua, ki je kot škof in pomembna cerkvena figura občudoval balet ter mu celo zgradil posebno gledališče. Še en zanimiv pojav, ki je bil prisoten tudi na Slovenskem ţe pred 350 leti, je bil t. i. jezuitski balet, ki se je v nekaj stoletjih preko jezuitskega šolstva razširil po celi Evropi, kar je precej ironično glede na to, kakšno vlogo je cerkev imela v preganjanju plesa samo nekaj stoletij prej (Vogelnik, 2009).

Pred renesanso evropski druţabni plesi izven kraljevih dvorov niso bili zelo natančno dokumentirani in obstaja relativno malo zanesljivih materialnih in pisnih virov. Pred tem zgodovinski obdobjem so bili nekaj časa med običajnimi ljudmi najbolj razširjeni preprosti skupinski plesi v obliki verige. Med renesanso so se nove oblike plesa pojavile skupaj z novimi zvrstmi glasbe in načini oblačenja. Renesančne plese so kmalu nasledili baročni plesi, ki so postali zelo popularni na francoskih in angleških dvorih. Po koncu francoske revolucije se je skupaj z bolj sproščenimi pravili oblačenja ţensk pojavilo mnogo novih vrst druţabnih plesov, katerih skupna lastnost je bil poudarek na skokih in poskokih. Plesi so kmalu postali čedalje bolj energetični in iz leta 1844 lahko v literaturi beremo, kako so časopisi tistega časa poročali o »mednarodni polka noriji« (ang. »international polka craze«), ki je popularizirala še danes priljubljene zvrsti druţabnega plesa, kot sta polka in valček. Polka je verjetno nastala kot oţivitev poljskega ljudskega plesa iz šestnajstega stoletja v času nacionalnega prebujanja na Češkem v začetku devetnajstega stoletja, čeprav legenda govori o tem, da naj bi plesna zvrst nastala tako, da je neki češki učitelj opazoval lokalno dekle pri radostnem plesu, ko je izvedela dobre novice o svojem fantu, ki je bil vojak. Omenjeni učitelj Josef Neruda naj bi si ples zabeleţil in ga potem pokazal svojim učencem in tako naj bi polka okoli leta 1835 prišla tudi v glavno mesto, Prago. Znano je, da je polka do leta 1840 prišla tudi do Pariza, kjer je od takrat poznan tudi »dvoboj« v polki med dvema znanima plesnima mojstroma, od tam se je kmalu razširila tudi v Ameriko in okoli 1844 v Anglijo. V Ameriki je ples hitro pridobil na popularnosti in iz tistega časa izvira tudi vrsta vzorca imenovanega »polka dot«, saj so trgovci izkoristili trenutek izjemne popularnosti plesa in ponujali ljudem številne povsem naključne izdelke, ki so jim dodali ime polka, med drugim polka jopiče, polka klobuke, od teh se je danes ohranil le še vzorec šiviljskega blaga s poslikavo krogcev (»History of Dance«, 2016; Knowles, 2009).

O tem, kakšno popularnost in hkrati zgraţanje so sedaj čisto običajni, iz določenega vidika celo ţe zgodovinski, tedaj pa novi plesi, kot sta polka ali valček, povzročili v navzven puritanski viktorijanski Angliji zgovorno pričajo odlomki iz člankov, objavljenih v takratnem časopisju, ki jih povzema koreograf in pisec Mark Knowles (2009) v svoji knjigi Zloglasni valček in ostali škandalozni plesi: javno zgraţanje nad plesi v paru v devetnajstem in zgodnjem dvajsetem stoletju.

London Times je na primer poročal, da se je »zanimanje javnosti za politiko moralo umakniti v ozadje zaradi obsedenosti z novim in vse preţemajočim pojavom: polko«.

The Illustrated London News pa je aprila 1844 vseboval naslednji komentar: »Sploh razpravljati o tej neumnosti je čista izguba časa. Pariţani, ki so znani po svojem obračanju po

20 vetru, so bili od zmeraj dovzetni za vsakršno novotarijo, ampak še nikoli niso uvozili česa bolj neumnega in bolj grobega, kot pa je ta tako imenovana polka. Gre za nespodobnega mešanca med škotskimi in irskimi ljudskimi plesi ter češkim valčkom in potrebno ga je videti le enkrat, pa je dovolj, da se ga nato za vedno izogibaš!«

Podobna je tudi zgodba valčka, ki pa je kot razširjen druţabni ples polko prehitel še za nekaj desetletij in tudi zaradi tega in zaradi za tiste čase nezaslišane zaprte drţe plesalcev bil deleţen še večjega zgraţanja varuhov morale. O predhodnikih valčka ali »drsečega plesa« pisni viri poročajo ţe iz šestnajstega stoletja, eden je bil tako imenovani Weller oz. Spinner, ki so ga plesali avstrijski in bavarski kmetje in ga je ţe leta 1580 opisal francoski filozof Montagne, Kunz Haas (iz pribliţno istega obdobja) pa je napisal, da gre za »brezboţni ples«. Valček v podobni obliki, kot ga poznamo še danes, je ţe v sedemnajstem prišel tudi v dunajska predmestja in bil proti koncu osemnajstega stoletja splošno sprejet tudi s strani gosposkih slojev in se kot samostojni ples v zaprti drţi in tričetrtinskem ritmu udomačil tudi na habsburškem dvoru. Kljub temu pa valčku nikoli ni manjkalo nasprotnikov, uradni plesni učitelji so ga imeli za groţnjo njihovemu poklicu, saj se ga je dalo hitro naučiti, za razliko od menueta in podobnih dvornih plesov, ki so zahtevali dolgotrajno učenje plesnih korakov in ustreznih manir. Hude kritike so letele na valček tudi s strani uradnih varuhov morale, za katere je bil tovrstni ples obscen, neokusen, in kot ţe omenjeno celo brezboţen. Leta 1771 se v nemški trivialni noveli »Geschichte des Fräuleins von Sternheim« avtorice Sophie von La Roche (Waltz, 2016), eden od literarnih likov pritoţuje nad plesom, ki se je na novo razširil med aristokracijo: »Toda ko je poloţil svoje roke okoli njenega pasu in jo pritisnil na svoje prsi, poskakoval z njo na brezsramen in obscen način tega vrtečega plesa Nemcev in se predal intimnosti, ki presega vse meje dobrega okusa, takrat je moje tiho neodobravanje preraslo v goreči bes.«

Še precej večje javne spotike pa je bil valček deleţen v Angliji, kjer je bil uradno predstavljen na gala plesu, ki ga je v Londonu julija 1816 priredil takratni princ regent. V časopisu The Times je bil takoj zatem, 16. julija 1816 objavljena uničujoča kritika prireditve: » Z bolečino moramo poročati, da je bil prejšnji petek nespodoben tuj ples imenovan »Waltz« prvič predstavljen na angleškem dvoru... dovolj je, da se človeku pogled za hip ustavi na pohotnem prepletanju udov in na tesno stisnjenih telesih plesalcev in je takoj očitno, da je to resnično močno odstopanje od zmernosti in zadrţanosti, ki sta bila vse do sedaj splošno znani kot posebna čednost angleških ţensk. Dokler so bili taki obsceni prizori rezervirani samo za prostitutke in prešuštnice, se nam ni zdelo vredno, da bi bili sploh vredni naše pozornosti, toda sedaj, ko smo priča poizkusu, da se tako početje vsili tudi med spodobne druţbene razrede, pa četudi kot posledica početja njihovih nadrejenih, čutimo dolţnost, da posvarimo vse starše, da preprečijo svojim hčeram stik s tako usodno okuţbo.« Skratka, prišlo je do hude reakcije takratnih avtoritet in starejših generacij, čeprav je znano, da je bila takrat vladajoča kraljica Viktoria zelo navdušena in dobra plesalka, ki je še posebej oboţevala valček.

Podobno je bilo tudi drugje, nasprotovanje in javno zgraţanje religioznih voditeljev in varuhov morale ni preprečilo širjenja plesa, pogosto ravno obratno. Francoska burţoazija je takoj po francoski revoluciji valček prevzela z navdušenjem, samo Pariz naj bi v tem obdobju

21 imel sedemsto plesnih dvoran. Nemški popotnik je po obisku Pariza leta 1804 poročal, da je »ta ljubezen do valčka, iz Nemčije prevzetega plesa, popolnoma nova stvar in ena izmed mnogih vulgarnih novih navad, ki so se pojavile po vojni, kot je na primer tudi kajenje«.

V ZDA naj bi valček prvič plesali v Bostonu 1834, kjer je bil tudi najprej deleţen zgraţanja, ţe do sredine devetnajstega stoletja pa je trdno zasidran v vsakodnevno druţabno ţivljenje.

Pri navajanju pomembnih mejnikov v razvoju valčka pa velja omeniti še vlogo glasbe dveh velikih avstrijskih skladatelja, Franza Lannerja in Johanna Straussa, ki sta bila izjemno priljubljena in sta okoli leta 1830 s svojimi kompozicijami postavila standarde za hitri dunajski valček in okoli leta 1900 je bil tipični plesni program na gala plesih sestavljen iz okoli treh četrtin valčka, preostala četrtina pa iz vseh drugih plesov.

Proti koncu devetnajstega stoletja sta bili razviti še dve modifikaciji valčka, prava je bila t. i. Boston, počasnejši valček z dolgimi drsečimi koraki, druga pa valček z »zastajanjem« ("Hesitation Waltz"), obe modifikaciji pa sta prisotni še v današnjih različicah valčka, med dvoranskimi plesi sta ostali priznani dve vrsti valčka, ena je znana kot »moderni valček«, druga pa kot »dunajski ali hitri valček«, obstaja pa še mnogo drugih različic valčka (povzeto po »History of Waltz«, 2016).

Kot enega naslednjih mejnikov v razvoju plesa lahko omenimo začetek ere sodobnih dvoranskih plesov v paru, ki se je začela v prvih letih dvajsetega stoletja s karierami znanih plesalcev (zakoncev) Vernona in Irene Castle, ki jima pripisujejo ključno vlogo pri popularizaciji modernega plesa, med drugim sta v plesne dvorane uvedla ţe omenjeno modifikacijo valčka, hesistation waltz. Po prvih dvajsetih letih omenjenega stoletja pa je prišlo do izuma mnogih plesnih stilov, ki so se v začetku predvsem preko velike popularnosti mjuzikla, kasneje pa preko kina, televizije in v zadnjem času socialnih omreţij hitro širili po vsem svetu (fokstrot, tango, charleston, swing, pa vse do novih zvrsti zadnjih nekaj desetletij, kot so hip-hop, breakdance ipd.) (»History of Dance«, 2016a).

22

Slika5. Vernon in Irene Castle (pridobljeno iz: https://en.wikipedia.org/wiki/Vernon_and_Irene_Castle, 2016).

Na Sliki 5 sta Vernon in Irene Castle, angleško ameriški zakonski par plesalcev in plesnih učiteljev, ki sta nastopala tudi na Broadwayu in v nemih filmih v zgodnjih dvajsetih letih 20. stoletja. S svojim delom sta odigrala pomembno vlogo pri popularizaciji dvoranskega plesa.

V 20. in 21. stoletju je tako bilo ali je še popularnih veliko plesnih zvrsti in stilov, naj tukaj naštejemo samo nekatere najbolj znane: bachata, balboa, balet, beguine, black bottom, blues, boogie woogie, bossa nova, break dance, bump buny hug, cakewalk, calypso, charleston, conga, cotillon, čačača, četvorka, electric boogie, fokstrot, flamenko, galop, habanera, hip hop, hustle, java, jazz balet, jive, latino, lindy hop, mambo, merengue, pop, paso doble, polka, quickstep, rock'n'roll, rueda, rumba, salsa, samba, shag, slowfox, step, swing, tango, twist, valček, jumpstyle idr. (Ples, 2016).

V svetu obstaja trenutno več organizacij, ki se načrtno in sistematično posvečajo plesu kot fenomenu in celo mednarodno »Zdruţenje raziskovalcev zgodovine plesa« (The Society of Dance History Scholars oz. SDHS), ki je strokovna organizacija, ki zdruţuje zgodovinarje, ki se ukvarjajo s področjem plesa, ustanovljena je bila leta 1978. Leta 1983 je postala neprofitna organizacija, vse od začetka pa redno pripravlja mednarodne kongrese in srečanja, objavlja strokovne članke in knjige s področja plesa, podeljuje pa tudi nagrade za nove in uveljavljene strokovnjake s svojega področja, ki se prepleta tudi z muzikologijo, antropologijo, splošno zgodovino, literaturo, gledališčem. SDHS pa tudi redno in tesno sodeluje s sorodnimi strokovnimi organizacijami, kot je npr. Congress on Research in Dance (CORD) in od leta 1988 izdaja periodično publikacijo »Studies in Dance History« , kjer so objavljeni novi teksti s področja proučevanja zgodovine plesa. CORD prav tako izdaja periodično strokovno publikacijo »Dance Research Journal«.

23

Ples se je vseskozi pojavljal v leposlovni literaturi in tako je še danes, strokovno in edukativno pa se z njim poleg mednarodnih organizacij, kot je SHDS ukvarjajo lokalno še mnoge organizacije, pri nas lahko omenimo (poleg seveda številnih plesnih šol in klubov) tudi AGRFT, SNG Opero in balet, Fakulteto za šport, Pedagoško fakulteto in številne druge.

Slika 6. Genealogija oz rodovno deblo sodobnih oblik plesa (pridobljeno iz: https://sites.google.com/a/bsd48.org/angiemtproject/_/rsrc/1328219470907/home/journal- entries/gettingstarteddanceandmusicevolution/Dance_history_1.jpg, 2016).

24

Iz Slike 6 je razvidno, da so za sodobne oblike druţabnega, tekmovalnega in umetniškega plesa najbolj pomembni vplivi tradicionalni evropski balet sedemnajstega stoletja in tradicionalni dvoranski in ljudski plesi na eni strani, na drugi strani pa močan vpliv afriškega plesa, ki je posredno vplival tudi na različne latinsko ameriške plesne stile in tudi na trenutno aktualne skupinske plese oziroma plesne vadbe, kot je na primer zumba.

1.1.3 Športni ples

Športni ples je relativno mlada športna panoga, vendar se je pri nas v Sloveniji in v svetovnem merilu tako razširil in razvil, da je, kot pri vseh drugih športih na vrhunskem nivoju, za tekmovalni uspeh nujno uporabiti modele celostne priprave in čim bolje spoznati vse biopsihosocialne dimenzije posameznega športnika. Ena poglavitnih značilnosti tekmovalnega športnega plesa je tudi, da se v njem tesno prepletata šport in umetnost, vsebuje pa tudi element zabave, tako za plesalca kot tudi za gledalce (Kajtna in Šifrar, 2014).

Športni ples je disciplina, v kateri se zdruţujeta športna in umetnostna komponenta, razvil se je iz raznih dvoranskih in druţabnih plesov v paru in se sčasoma iz zabave spremenil v resno športno tekmovanje. Ta športna zvrst danes zaradi številnih komponent, ki so potrebne za uspeh v njem, sodi na vrhunski ravni tudi med najzahtevnejše športe nasploh, saj od tekmovalcev zahteva odlično psihofizično pripravljenost, poleg tega pa še obvladovanje telesa v predpisanemu ritmu, usklajevanje gibanja z glasbo, brezhibno ujemanje s soplesalcem, pa tudi sposobnost izraţanja čustev preko plesnih gibov, saj sodniki ocenjujejo tudi umetniški vtis nastopa. Plesalci ga tudi zato radi poimenujejo tudi »najlepši dvoranski šport« (Športni ples – standardni in latinsko-ameriški plesi, 2016).

Termin Športni ples (ang. Dancesport) označuje tekmovalni dvoranski ples, tekmovanja na nacionalni in mednarodni ravni ureja in nadzoruje svetovna krovna organizacija »The World DanceSport Federation« (WDSF), ki je nastala leta 1957 kot Mednarodna zveza amaterskih plesalcev (ICAD), se leta 1990 preimenovala v »International DanceSport Federation« (IDSF). Leta 2011 je organizacija dobila sedanje ime, s tem naj bi se poudaril svetovni značaj organizacije (vključuje tudi športni ples za invalide oz. na vozičkih – Wheelchair DanceSport) in je priznana s strani Mednarodnega olimpijskega komiteja (IOC) in Mednarodnega paraolimpijskega komiteja (IPC). Poimenovanje športni ples zajema t. i. Mednarodni slog (International Style), ki se deli naprej na International Standard in International Latin in na Ameriški slog (American Style), ki se deli na American Smooth in American Rhythm. Te kategorije veljajo tako za individualne pare kot za formacije

Čeprav je bila svetovna krovna organizacija ustanovljena šele 1957, pa je prvo neuradno svetovno prvenstvo potekalo v Londonu ţe l. 1909 v plesni dvorani Astoria. Prvi TV prenos tekmovanja v športnem plesu pa je bil leta 1960.

25

Druga velika krovna organizacija pa je WDC (The World Dance Council), ki je legalni naslednik ICBD (International Council of Ballroom Dancing), ustanovljene leta 1950 (Edinburgh). WDC ima dve veji, ena se ukvarja s profesionalnim športnim plesom, druga pa z vsemi zadevami, ki se tičejo dela plesnih šol in poklica plesnih učiteljev.

V letu 2007 je bila ustanovljena tudi Amaterska liga WDC, ki prireja številna tekmovanja in ima svoj sistem rangiranja za amaterske plesalce. Vsak članica WDC pa ima še svojo nacionalno organizacijo in svoje izvoljene delegate, ki jo potem zastopajo v WDC

Po svetu obstaja veliko število tekmovanj v športnem plesu, najbolj znano in prestiţno je verjetno tekmovanje v Blackpoolu (Blackpool Dance Festival) dogodek, ki je odprto za vse plesalce. Pravila WDC za mednarodna tekmovanja so obseţna in natančna, predpisana je minimalna površina plesišča, izbrana glasba je strogo varovana skrivnost do samega dogodka in vedno sledi točno določenemu tempu, za ples parov mora biti na primer dolga najmanj devetdeset sekund in ne več kot dve minuti. Na nekaterih tekmah niţjega ranga so dovoljeni samo osnovni koraki, na mednarodni ravni pa so dovoljene vse figure znotraj določene zvrsti, le dunajski valček ima strogo določeno koreografijo in je omejen na sedem predpisanih plesnih figur. Dvigi niso dovoljeni, razen v show plesih. Tempo za posamezne plese je vnaprej določen.

Sodniki sodijo po določenih predpisanih kriterijih in morajo oziroma bi vsaj morali biti maksimalno objektivni.

Plesalec se mora osredotočiti na:

 telesno drţo – urejenost,  osnovni ritem – ples po določenem ritmu,  linije telesa.

Glavni sodniški kriteriji so:

 drţa,  gibanje,  spretnost oz. iznajdljivost na parketu (floor craft),  ritmična interpretacija,  delo stopal (footwork).

V kriterije sodi tudi umetniški vtis, ki pa ni vedno najbolj objektiven, kar je pogosto problem pri vseh športih z močno estetsko komponento.

WDSF je bila leta 1997 po dolgi kampanji priznana s strani Mednarodnega olimpijskega komiteja kot edina predstavnica športnega plesa v MOK, kar športnemu plesu daje teoretično moţnost za vključitev v uradni program katerih od prihodnjih Olimpijskih iger, za igre 2020 v

26

Tokiu bo seznam predstavljen avgusta 2016. Premierno je bil športni ples predstavljen na Azijskih igrah leta 2010 (tudi ta prireditev spada pod organizacijo MOK).

Ker je ples preteţno tudi estetski šport, se je pogosto podcenjevalo njegovo psihofizično zahtevnost na vrhunski ravni, še posebej, ker z vidika zunanjega opazovalca lahko zgleda vse tako lahkotno – nasprotno temu pa so številne raziskave zadnjih dvajset let pokazale, da pomeni tekmovanje v športnem plesu za telo izjemen napor, ki se zlahka lahko primerja z drugimi vrhunskimi športi. Prva večja raziskava, ki je to dokazala, je bila Avstralska študija iz leta 1988, ki sta jo izvedla Blanksby in Reidy in se je osredotočila na srčni utrip in porabo energije s simulacijo tekmovanja v latinsko-ameriških in standardnih plesih in jih primerjala z laboratorijskimi rezultati. Podobna testiranja so bila kasneje še velikokrat ponovljena, ena zadnjih na Fakulteti za šport (Kanduč Zupančič, 2013), rezultati katere so »pokazali, da plesalci obeh plesnih zvrsti med plesanjem dosegajo vrednosti VO2 od 30 do 84ml/kg/min, s čimer se potrjujejo izsledki predhodnih raziskav (Oreb iz Zaletel, Tušak in Zagorc, 2006; Hollmann in Hettinger iz Zagorc, 2000; Zaletel, Tušak in Zagorc, 2006; Chmelar, Schultz in Ruhling, 1988; Zagorc, Karpljuk in Friedl, 1999; Koutekadis in Jamurtas, 2004), ki kaţejo, da plesalci in plesalke dosegajo v VO2max rezultate, ki so popolnoma primerljivi z drugimi vrhunskimi športniki iz različnih športnih disciplin«.

Ista raziskava je ugotovila, da pri plesalcih obeh plesnih zvrsti med tekmo dosegajo vrednosti FSU od 160 do 210 u/min, kar potrjuje rezultate predhodnih raziskav (Friedl, Karpljuk in Zagorc, 1997; Zagorc, Karpljuk in Friedl, 1999a; Blanksky in Reidy, 1988; Zagorc, Petrović in Miladinova, 2005), kjer so se te vrednosti nahajale v območju visoke intenzivnosti, saj večinoma doseţejo frekvenco maksimalnega srčnega utripa preko 190 u/min.

Vrhunski plesalci in plesalke v omenjenih plesih tekmujejo tako, da plešejo v 1,5 minutnih intervalih petih različnih plesov, z vmesnimi prekinitvami v dolţini 30 sekund. Napor se pri tem poveča od 80 –100 % tistega, ki ga izraţata VO2max in FSUmax izmerjena na tekoči preprogi. Od tega lahko 100 % napor traja okrog 30 –40 sekund vsaj pri treh od petih plesov.

Leto kasneje 2014 je bila na Fakulteti za šport izvedena tudi analiza obremenjenosti plesnih parov pri plesu med rekreativno vadbo, ki je ena redkih, ki se je osredotočila na rekreativni ples in je na vzorcu 140 oseb primerjala plesalcev v treh zvrsteh plesa: druţabni plesi, swing in zumba in je pokazala, da je tudi rekreativni ples lahko zelo naporna in energijsko zahtevna vadba (Rebula, 2014).

Pod športni ples se v Sloveniji danes štejejo tri različne plesne zvrsti :

 standardni in latinsko-ameriške plesi,  akrobatski R'n'R (akrobatski rock and roll),  moderni tekmovalni plesi.

27

Pri standardnih in latinsko-ameriških plesih ter akrobatskem R’n’R-ju plesalci in plesalke tekmujejo v plesnih parih, pri modernih tekmovalnih plesih pa kot posamezniki, pari ali skupine.

Tekmovanja v standardnih in latinsko-ameriških plesih se odvijajo v naslednjih kategorijah:

 mlajši pionirji,  pionirji,  mlajši mladinci,  mladinci,  starejši mladinci,  člani,  seniorji I in seniorji II.

Vsaka od teh kategorij pa pozna štiri tekmovalne razrede:

A, B, C in I, pri katerih je I najboljši C pa najslabši. V B in C razredu se pleše zaprt program, kar pomeni, da se lahko v koreografiji uporabljajo le določene figure, v A in I razredu pa je program odprt in se lahko pleše praktično karkoli. Za prehod v višji razred (to velja le za A, B in I razred) je potrebno zadostno število zbranih točk, ki se jih zbira na plesnih tekmovanjih (za prehod iz C v B razred je potrebno 100 točk, za prehod iz B v A razred 250 točk, za prehod iz A v I razred pa 350 točk). Ostale kategorije (npr. pionirji, mladinci...) pa so odvisne od starosti plesnega para.

1.1.4 Standardni in latinsko ameriški plesi

1.1.4.1 Standardni plesi

Standardni plesi so bili razviti v Evropi, kjer so jih Angleţi preoblikovali in jim ustvarili značilen stil. Značilen zanje je njihov umirjeni značaj, plešejo pa se v zaprti drţi.

Standardne plese predstavlja skupina petih plesov:

 angleški valček,  tango,  dunajski valček,  fokstrot,  quickstep.

Plesalka in plesalec sta med plesom v stalnem stiku drug z drugim in sta medsebojno usklajena. Drţa telesa je pokončna, teţa pa pomaknjena na sprednji del stopala. Plesalec drţi

28 glavo pokonci, plesalka pa ima glavo in zgornji del telesa pomaknjena rahlo nazaj in levo. Vsi standardni plesi se plešejo v nasprotni smeri urinega kazalca.

Standardne plese glede na načela gibanja delimo v dve skupini. Za angleški valček, dunajski valček, fokstrot in quickstep so značilni nagibi, dvigi in spusti ter rotacije. Tango pa za razliko od njih nima dviga in spusta, prav tako pa je tudi karakterno čisto drugačen ples.

1.1.4.2 Latinsko-ameriški plesi

Latinsko-ameriški plesi izvirajo iz Juţne in Srednje Amerike, še posebej pomembno sta na njihov razvoj vplivali Brazilija in Kuba. Nastali so z mešanjem ritmov in korakov afriških črncev, juţnoameriških Indijancev in evropskih belih priseljencev.

Skupino latinsko-ameriških tekmovalnih plesov tvorijo:

 Samba,  Cha-cha-cha,  Rumba,  Paso doble,  Jive.

Značilnost latinsko-ameriških plesov je večinoma odprta plesna drţa, ki plesalcema omogoča, da plešeta narazen, sama, lahko celo obrnjena s hrbti drug proti drugemu. Po svoji naravi so zelo svobodni, plesalec in plesalka pa se, za razliko od standardnih plesov, med plesom izraţata s celim telesom, po tehniki pa so si med sabo zelo različni. Od standardnih plesov jih razlikujejo tudi drugačne plesne obleke in čevlji (Športni ples – standardni in latinsko- ameriški plesi, 2016).

Zametki druţabnega plesa v paru, ki je kasneje postal športni ples, so se na Slovenskem pojavili skupaj z razvojem meščanstva, ki je lovilo stik z deţelami Nemčije in Avstro-Ogrske. Ţe na prehodu v 20. stoletje pa je bilo tudi pri nas moderno znati plesati. Ljubljanski meščani so radi obiskovali plesne vaje, ki so potekale poleti, jeseni in pozimi vse do pusta, ko je bilo ţe treba znati plesati. Glasbena spremljava je bil pianist ali manjši orkester, včasih le gramofon. Eden prvih znanih učiteljev je bil Gioulio Morterra, ki je ţe leta 1902 Ljubljančane učil plesnih korakov, najpogosteje so plesali v Kazini, Narodnem domu in Unionu. Med začetnike organiziranega druţabnega plesa štejemo Vaclava Vlčeka, ki je 1918 ustanovil baletno šolo, zaradi zanimanja meščanov pa je vanjo uvrstil tudi učenje druţabnega plesa, odprl pa je tudi privatno šolo za izobraţevanje učiteljev druţabnega plesa. Tu je študiral tudi kasnejši plesni mojster Adolf Jenko, ki je skupaj še z nekaterimi drugimi učitelji pripomogel, da je bila ţe v pred drugo svetovno vojno Jugoslavija znana po razviti plesni kulturi. Ko je mnoţični druţabni ples dosegel kritično maso, se je iz njega razvila tudi tekmovalna oblika plesa in prva tekmovanja so potekala v Ljubljani ţe leta 1927 (Unionska dvorana, Prvenstvo Dravske banovine).

29

Po drugi svetovni vojni je tak »meščanski« ples naenkrat dobil stigmo ideološke neprimernosti in mnoge plesne dvorane so morale spremeniti svojo namembnost (postale so kinodvorane, galerije, celo skladišča), plesalce so zmerjali s »frakarji« in leta 1948 je reţim mojstru Jenku zaprl plesno šolo. Napredek plesa je bil tako za nekaj časa precej zavrt, ni pa bil prekinjen in znotraj folklornih društev, ki so bila reţimu bolj sprejemljiva, so kmalu začele delovati tudi sekcije za športni ples (npr. Plesno športni klub se je vključil v KUD Tine Roţanc).

Leto 1954 je za slovenski športni ples pomembno leto, saj sta bili ustanovljeni dve krovni organizaciji: Plesna zveza Slovenije (PZS) in Zdruţenje plesnih učiteljev Slovenije (ZPUS). PZS je leta 1955 izšolala prve plesne sodnike.

Po letu 1970 se je začela aktivna kampanja za vključitev plesa v redni šolski program, pri čemer je pomembno vlogo odigral dr. Franc Pediček, profesor psihologije na takratni Visoki šoli za telesno kulturo.

Sredi šestdesetih je bila v Ljubljani plesna kultura ţe zelo močna in redno je delovalo več različnih plesišč (Tabor, Narodni dom, Vič, Trnovo, Festivalna dvorana), obstajalo pa je tudi resno rivalstvo med ljubljanskimi in mariborskimi plesnimi klubi.

V šolskem letu 1975/76 se je začelo s sistematičnim ustanavljanjem plesnih kroţkov po osnovnih šolah v Ljubljani in kasneje po vsej Sloveniji, leta 1978 je bilo ţe izvedeno prvo drţavno prvenstvo za mladince in pionirje v Hali Tivoli, kjer so leto kasneje tekmovali tudi v disko plesih. Popularnost skupine The Beatles in podobnih je precej spremenila svet in sčasoma je tudi naše kraje dosegel drugačen stil obnašanja in oblačenja ter tudi »svobodnejši« stil plesanja. Pojavile so se številne diskoteke in plesne šole so morale posledično spreminjati svoje programe, saj je prišlo do tekme med »disko« in »staro« generacijo. Plesna tekmovanja so se sicer ohranila, vendar je prišlo za nekaj časa do upada dejavnosti in organizacijske krize. Rade Divovič je bil eden od plesnih vizionarjev, ki je imel velik vpliv na nadaljnji razvoj športnega plesa v naslednjih dveh desetletjih. Leta 1988 je bilo na pobudo KUD Tine Roţanc ponovno organizirano Republiško prvenstvo v druţabnem plesu za učence osnovni šol, sistematično se je delalo na plesu mladih in v začetku devetdesetih je prišel prvi preboj v sam svetovni vrh (v mladinski kategoriji), dosti je k temu pripomoglo tudi, da sta se obe krovni organizaciji dogovorili in se leta 1989 zdruţili v eno samo: ZPOS.

Eden pomembnejših mejnikov v nadaljnjem razvoju je bil, ko je leta 1993 postal predsednik ZPOS dr. Krešimir Petrovič, ki je uvedel drugačen pristop k plesu kot športni panogi z vključevanjem strokovnih spoznanj iz drugih športov v trening plesa in leta 1995 so potekale prve večje meritve vrhunskih plesalcev na Fakulteti za šport, začelo se je tudi intenzivno delo z drţavnimi selekcijami.

ZPOS se je leta 1997 preimenovala v Plesno zvezo Slovenije, ki sedaj zajema ves slovenski prostor in vključuje številne klube v vseh plesno športnih zvrsteh. Načrtno delo v prejšnjih

30 desetletjih se je očitno obrestovalo in ples je po osamosvojitvi Slovenije doţivel velik razmah in številne mednarodne uspehe (Zagorc, v Braun idr., 2004).

1.1.5 Uspehi slovenskih vrhunskih športnih plesalcev

Leta 2004 je izšel antološki pregled napredka in uspehov slovenskega druţabnega in športnega plesa Slovenska plesna pravljica: pripovedi o poteh slovenskega druţabnega in športnega plesa (Braun idr., 2004). V spremni študiji Zagorc naniza kratek pregled omenjenih uspehov in ključni dogodkov zadnjih petdeset let in zaključi, da kar je bilo še pred desetletji zgolj utopija, je danes primer trdega dela in odlične organizacije, rezultat pa vpetost v šolski sistem in druţbo, članstvo v mednarodnih plesnih organizacijah, ugledni mednarodni plesni sodniki, predvsem pa rezultati tekmovalcev, med katerimi so tudi svetovni prvaki. Prav ti mednarodni rezultati so prinesli tudi moţnost za kategorizacijo, ki prinaša sistemsko financiranje s strani Ministrstva za šolstvo znanost in šport, Fundacije za šport in Olimpijskega komiteja Slovenije. Številke so sedaj seveda ţe drugačne, saj je od tega minilo ţe dvanajst let, so pa še vedno dobra ilustracija doseţenega napredka v zadnjih petih desetletjih.

 Leta 1954 so bili v Sloveniji štirje klubi, leta 2004 je zveza štela 21 klubov za ST (standardne plese) in LA (latinsko-ameriške plese), 9 za RNR (akrobatski rock and roll) in 25 za show plese.

 V petdesetih letih je plesalo nekaj parov, leta 2004 je bilo v PZS registriranih 700 pionirjev, 1000 mladincev in 200 članov – tekmovalcev; v rekreativnem športu pa še 3000 pionirjev, 12000 mladincev, 4000 članov, 1000 veteranov in 200 mladostnikov prištejemo pa lahko še kategorijo plesalcev s posebnimi potrebami.

 1955 smo imeli štiri sodnike, leta 2004 je imelo Zdruţenje plesnih sodnikov Slovenije 34 sodnikov za ST in LA, 19 za RNR in 37 za show ples.

 1959 je bilo pet plesnih učiteljev, leta 2004 je štelo Zdruţenje plesnih vaditeljev, učiteljev in trenerjev Slovenije 23 trenerjev, 53 učiteljev in 16 vaditeljev (v procesu šolanja pa je bilo še 82 kandidatov).

 Od skromnih začetkov leta 1959 je prišlo do tako velikega napredka, da so od leta 1990 naprej bili slovenski mladi tekmovalci v vseh treh plesnih zvrsteh stalno v samem svetovnem vrhu (tudi pionirski in mladinski svetovni prvaki).

 V osemdesetih je bil Blackpool le iluzija, v letu 1999 sta se dva para uvrstila v finale in 2001 dva para v finale SP v LA, 2003 pa smo doţivel prodor v finale tudi v ST plesih.

31

 V Sloveniji so gostovali ţe številni tuji vrhunski trenerji.

 Par Venturini – Škufca je prodrl tudi med tri najboljše profesionalne pare na svetu

 Leta 1989 je bilo v SLO organizirano prvo Srednjeevropsko prvenstvo, leta 2001 pa je potekalo pri nas odlično organizirano svetovno prvenstvo, kjer smo dobili tudi svetovne prvake (Škufca – Venturini).

 Vsako leto sedaj poteka Maturantska parada s četvorko, ki je v zadnjih letih zdruţila ţe 300 000 plesalcev v plesu, ki je bil nekdaj rezerviran le za dvorjane. Trenutni Guinnessov rekord, ki ga je koordinirala PZS, je iz leta 2011 v enainpetdesetih mestih in osmih drţavah naenkrat s 33.202 plešočimi (7.244 plesalk in plesalcev na enem mestu), kar je tudi dobra promocija Slovenije.

 Ples je v Sloveniji sčasoma postal sestavni del šolske športne vzgoje in je del učnega programa.

 Pred desetletji je bila plesna literatura v Sloveniji prava redkost, sedaj nastajajo številni priročniki in tudi poljudne knjige, opravljene pa so bile tudi ţe številne raziskave in analize na področju druţabnega in športnega plesa.

 Potrebno je omeniti tudi številne uspehe v show plesih, kjer pogosto prav slovenski tekmovalci posegajo po medaljah in s svojo kreativnostjo tudi narekujejo tempo in smer razvoja te zvrsti.

 Zaradi številnih uspehov strokovnjaki napredek in doseţke v zadnji desetletjih pogosto imenujejo kar »Slovenska plesna pravljica« .

 Zaradi velike konkurence med klubi je vmes prihajalo tudi do razkolov in padcev, vendar se za prihodnost slovenskega plesa tudi ob pomoči dobrega dela na Fakulteti za šport očitno ni bati, pravkar (8.–11. 6. 2016) je recimo potekalo Evropsko prvenstvo s 450 slovenskimi udeleţenci v hip hopu, electric boogieju in break danceu, kjer so slovenski plesalci po lanskih naslovih svetovnih prvakov spet dodali naslove najboljših na stari celini in domov odnesli tudi precej ostalih odličij v različnih kategorijah.

 V Blackpoolu 2016 so slovenski plesalci spet imeli dva para v finalu in dosegli 3. (Klemen Prašnikar & Aleksandra Averkijeva) in 5. mesto (Damir Haluţan in Anna Masychts).

Še kratka statistika kariere (17 let) do sedaj najuspešnejšega slovenskega para Škufca – Venturini:

32

 1992: prvič drţavna prvaka v LA plesih, ki sta ga obdrţala naslednjih deset let. Skupno sta v njuni amaterski karieri v obdobju 1992– 2001 osvojila 23 naslovov članskih drţavnih prvakov (LA, ST, kombinacija LA in ST).  1996: svetovna prvaka v kombinaciji LA in ST plesov. Nepremagljiva sta bila še naslednji dve leti, leta 1997 in 1998. To so hkrati tudi prvi naslovi svetovnih prvakov za slovenski športni ples.

 2001: amatersko kariero kronata z osvojitvijo naslova svetovnih prvakov v disciplini LA plesov pred domačim občinstvom v Ljubljani.

Leta sta 2002 sta prestopila v absolutno konkurenco profesionalnih plesnih parov, najvišji rang tekmovanja, uspehi v profesionalni karieri:

 Prvo mesto US Open Championships, Miami, ZDA, september 2007.  Tretje mesto British Open Championships, Blackpool, Anglija, maj 2006.  Prvo mesto UK Championships, Bournemouth, Anglija, januar 2006.  Drugo mesto International Championships, London, Anglija, oktober 2005.  Tretje mesto Svetovno prvenstvo, Le Cannet, Francija, junij 2005.  Tretje mesto British Open Championships, Blackpool, Anglija, junij 2005.  Drugo mesto Evropsko prvenstvo, Gothenburg, Švedska, december 2004.  Prvo mesto na WD&DSC ( World Dance & Dance Sport Council) ranking lestvici za leto 2004 v latinsko ameriških plesih.

33

1.2 OSEBNOST

Osebnost je pojem, ki ga lahko pogosto zasledimo v medijih, v vsakodnevnih pogovorih in v psihološki in drugi znanstveni in poljudnoznanstveni literaturi, v vsakem od teh primerov pa pomeni nekaj drugega, oziroma se ti pomeni med seboj dopolnjujejo in prepletajo. Obstaja veliko število opredelitev pojma, tukaj nas bo predvsem zanimala znanstvena oziroma še oţje psihološka definicija osebnosti. Musek (1993) pravi, da pojem osebnost ne glede na definicijo kaţe na značilne lastnosti posameznika, tako telesne kot duševne in lahko bi zato rekli, da nam pojem osebnost predstavlja integracijo, celoto psihofizičnih značilnosti posameznika. Sam izraz osebnost je zgodovinsko relativno nov, vendar so sorodna pojmovanja zelo stara in jim lahko sledimo vse tja do antičnih mislecev (Aristotel, Platon, Sokrat idr.) Pri primerjavi strokovne literature hitro ugotovimo, da je definicij pravzaprav toliko, kolikor je različnih avtorjev in različnih pristopov k preučevanju človeka; to pa je tako kompleksno in zapleteno področje, da je potrebno za vsaj pribliţno razumevanje njegovega delovanja, zdruţiti znanja vseh znanosti, ki imajo človeka kot predmet preučevanja.

Beseda osebnost v slovenščini izhaja iz indoevropskega korena »su«, ki pomeni »sebe«, »svoje«, pa tudi »dobro« – torej se etimološko pojem nanaša na tisto » dobro v človek«, lahko bi rekli na njegovo »vsebino«, nasprotno pa ruska, srbska in hrvaška beseda »ličnost« pomeni zunanjost, zunanji lik človeka. Izraz za osebnost v angleškem ter drugih germanskih in romanskih jezikih pa izhaja iz latinske besede »persona«, kar izvorno pomeni maska, torej gre tudi za nekakšno zunanjo podobo ali celo masko človeka (Musek, 2005). Sodobne definicije osebnosti pogosto vključujejo vse omenjene pomene v celoto.

Musek (2003) tudi navaja tri razloge, zakaj ima proučevanje osebnosti v psihologiji smisel; pravi, da proučevanje osebnosti odgovarja na naslednja vprašanja:

 Kako se pri določenem posamezniku fizične in psihične karakteristike organizirajo in zdruţujejo v celoto?  Kako in zakaj se posamezniki razlikujejo med seboj?  Kako se pri posamezniku tak sklop psihofizičnih lastnosti razvija, spreminja in preoblikuje?

Odgovore na ta vprašanja lahko potem zelo koristno uporabimo v psihologiji športa in psihologiji treniranja, pravzaprav je danes v vrhunskem športu (tudi v plesu) tako znanje nujno, ker so razlike med tekmovalci na elitnem nivoju tako majhne in lahko navidezne malenkosti pomenijo razliko med uspehom in neuspehom, med medaljo in uvrstitvijo nekam v povprečje.

Preučevanje osebnosti zahteva celosten pristop, to pomeni športnikove biološke, psihološke in socialne vidike bivanja in vedenja. Osebnost v psihološkem smislu lahko razumemo kot kompleksen sklop značilnosti telesnega in mentalnega funkcioniranja. (Tušak in Tušak, 2003) Mentalno funkcioniranje avtorja razumeta kot kompleksno celoto, ki jo se sestavljajo:

34

 intelektualne sposobnosti,  senzornomotorične sposobnosti,  čustvovanje,  človekovo socialno dogajanje (komunikacija, odnosi, konflikti – odvisno od stališč, motivacije in vrednot),  značajske lastnosti,  temperament.

Ista avtorja razdelita celoto pojmovanja osebnostne strukture v psihologiji na pet segmentov:

 konstitucijske značilnosti (telesne),  značilnosti temperamenta (odzivi na draţljaje, načini vedenja),  značaj ali karakterne lastnosti (voljne in etično moralne značilnosti),  dinamične poteze ( motivacijske lastnosti, ţelje, vrednote ipd.),  sposobnosti (spretnosti, kapacitete, dispozicije za določene doseţke ipd.).

Musek (1993) pravi, da je potrebno za dobro razumevanje osebnosti upoštevati pet temeljnih načel:

1. Hkratna trajnost in spremenljivost: posameznikova osebnost se pod vplivom različnih dejavnikov spreminja in razvija, hkrati pa nekatere osnovne lastnosti največkrat ostajajo enake ali podobne skozi vse ţivljenje, tako da do neke mere omogočajo tudi predvidevanje in prepoznavanje.

2. Hkratna individualnost in splošnost: osebnost je načeloma individualna, hkrati pa je prav ta neponovljivost in edinstvenost posameznik tudi splošna lastnost človeške vrste.

3. Hkratna sestavljenost in celovitost: osebnost je navznoter razčlenjen in zelo kompleksen sistem, ki pa na zunaj deluje kot prepoznavna celota.

4. Hkratna določenost in avtonomnost: osebnost kot celota je podrejena vzročnim in sistemskim zakonitostim, hkrati pa se prav v osebnosti skriva tista svobodna volja, ki je vir posameznikove potencialne avtonomnosti.

5. Hkratna objektivnost in subjektivnost (Doţivljanje osebnosti v prvi in tretji osebi, je hkrati subjektivna (kako doţivljamo sebe) in objektivna (kot objekt doţivljanja s strani drugih).

Poleg proučevanja osebnostnih lastnosti na obči populaciji, nas v športu zanimajo predvsem tiste raziskave, ki so se osredotočile na osebnostne lastnosti, ki so pomembne za uspeh v športu, kašne so razlike med športniki in nešportniki, kakšne so razlike med manj in bolj

35 uspešnimi športniki ter razlike med različnimi športi. Tušak in Tušak (2003) navajata izsledke številnih tovrstnih raziskav in na podlagi tega izpostavita pet glavnih faktorjev oz. kriterijev, po katerih lahko opredelimo specifičnost osebnosti športnika:

1. Razlike v osebnosti med športniki in nešportniki: športniki so praviloma bolj ekstravertirani, imajo višjo potrebo po storilnosti, močnejšo potrebo po draţljajih in stimulaciji, so bolj agresivni in bolj psihično ter tudi čustveno stabilni. Izsledki raziskav kaţejo tudi na manjšo anksioznost, večjo samozavest, odgovornost in dominantnost športnikov v primerjavi z nešportniki;

2. Razlike v osebnosti med bolj in manj uspešnimi športniki: za uspešnejše športnike je značilna večja ţelja po iskanju draţljajev in senzorne stimulacije, so bolj ekstravertirani, imajo višje postavljen nivo frustracijske tolerance, tudi višji bolečinski prag, imajo višjo stopnjo agresivnosti in boljšo samopodobo kot manj uspešni športniki, poleg tega je zadnjih značilna tudi manjša predtekmovalna anksioznost in bolj uspešno soočanje s stresom;

3. Razlike v osebnosti med različnimi športnimi panogami: glavne razlike v osebnostnih lastnostih so bile prepoznane med tekmovalci v skupinskih in tekmovalci v individualnih športih.

Osebnostne lastnosti, ki so posebej pomembne za tekmovalce v ekipnih športih so:

 dobro razvite socialne lastnosti,  socialna inteligentnost,  dobre komunikacijske sposobnosti (spretnosti),  sposobnost vodenja,  sposobnost reševanja konfliktov,  frustracijska toleranca,  občutljivost na lastne in na probleme drugih.

Pomembne osebnostne lastnosti za uspeh v individualnih športih:

 dominantnost,  teţnja po individualnosti,  vztrajnost,  dobra samokontrola,  sposobnost samomotivacije,  samoodgovornost.

Tušak in Tušak (2003) omenjata tudi, da poleg teh poglavitnih razlik, ki se pojavljajo med tekmovalci v individualnih in ekipnih športih, obstajajo tudi razlike med športnimi panogami,

36 kjer je prisoten neposreden telesni kontakt in tistimi, pri katerih do tega ne prihaja. Pri kontaktnih športih so izmerili višje stopnje agresivnosti in sovraţnosti.

4. Razlike v osebnosti glede na stopnjo vključenosti v šport: (Ta faktor je v veliki meri povezan tudi s starostjo športnikov, raziskovalci so se osredotočili predvsem na razlike med mladimi, rekreativnimi, univerzitetnimi in vrhunskimi športniki. Izsledki nekaterih raziskav se ujemajo s stereotipnimi predstavami o rekreativnih in vrhunskih športnikih (ti naj bi bili bolj dominantni, samozavestni, imeli višji prag bolečine ipd.), obstajajo pa tudi nekatere študije, kjer so bili rezultati malo drugačni, npr. (Davis in Mogk, 1994 v Tušak in Tušak, 2003), ki so prišle do zaključkov, da so prav rekreativni športniki pogosto najbolj blizu stereotipni podobi vrhunskega športnika. Podobno v zadnjem času lahko preko poročanja v medijih in preko reklamnih sporočil opazimo v marsikaterem rekreativnem športu, še posebej pri rekreativnih tekačih in v fitnes industriji.

5. Razlike v osebnosti glede na spol športnikov: (Avtorja navajata, da so ţenske v primerjavi z moškimi načelom bolj nevrotične, manj dominantne, manj mirne, bolj tolerantne in zmerne, z niţjo stopnjo samoobvladanja, bolj zavrte in manj čustveno stabilne, manj tekmovalne in izraţajo manjšo stopnjo maskulinosti). Ob tem je treba pripomniti, da se tako kot se spreminjajo spolne vloge v sodobni druţbi, se posledično in sočasno spreminjajo tudi osebnostne lastnosti, sploh v vrhunskem športu, kjer se razlike med moškimi in ţenskami postopno izenačujejo. Šport ţensk ima v nekaterih panogah v primerjavi z moškim še vedno manjšo medijsko in ekonomsko veljavo, vendar se tudi to spreminja in s tem tudi javna podoba ţenske – športnice. Tušak in Tušak (2003) dodajata, da je tak trend sprememb, da ţenske prevzemajo in razvijajo »tradicionalno« moške lastnosti lahko dvovrsten; za športnico kot tekmovalko je tak razvoj pozitiven, saj jo izenačuje z moškimi kolegi, za športnico kot ţensko pa lahko tudi negativen, saj lahko posledično prinese nekatere teţave, s katerimi se mora zaradi v športu zahtevane večje storilnostne motivacije, dominantnosti in agresivnosti spoprijemati ţe med tekmovalno kariero, še posebej pa po njenem zaključku, ko spet prevzema nazaj običajne ţenske druţbene vloge.

V športu so bili v preteklosti razviti tudi številni ekspertni modeli, ki naj bi omogočali sposobnost merjenja velikosti vpliva posameznih faktorjev, ki potencialno vplivajo na uspešnost v posamezni športni disciplini. Primer takšnega modela znotraj psihološkega segmenta športnega treniranja sta predstavila Tušak in Tušak (2003) in vsebuje tri značilne sklope psihičnih značilnosti:

 Specialne psihične sposobnosti (prevodnost ţivčnega sistema – hitrost reakcije, inteligentnost – splošna in specifična in sposobnost koncentracije).

 Motivacija oz. dinamična komponenta osebnosti (storilnostna motivacija, tekmovalna motivacija, ciljne orientacije ali perspektive).

37

 Osebnostne lastnosti v oţjem pomenu besede (specialne strukturne lastnosti, socialnopsihološke lastnosti in tekmovalne lastnosti).

Pri osebnostnih lastnostih v oţjem pomenu besede sta Tušak in Tušak (2003) opredelila še nadaljnjo delitev osebnostne strukture športnika:

 specialne strukturne lastnosti so pomembne za odnos športnika do dela, treninga in do drugih. Te lastnosti so: maskulinost ali moškost, negativni sklop strukturnih lastnosti, ki se sestoji iz depresivnosti, zavrtosti in agresivnosti (ima več podoblik, pri tem je instrumentalna agresivnost najbolj konstruktivna, to je tista agresivnost, ki sluţi športniku kot sredstvo za doseganje cilja, ostale so še indirektna agresivnost, razdraţljivost, sovraţnost, verbalna agresivnost, fizična agresivnost idr.)

 socialnopsihološke lastnosti določajo predvsem odnos športnika do drugih in njegovo komunikacijo z okolico (s trenerjem, s sotekmovalci, s starši in z javnostjo). Te lastnosti so: dominantnost, druţabnost in ekstravertiranost

 tekmovalne lastnosti se nanašajo na predtekmovalna stanja, sposobnost uspešnega soočanja s stresom in na lastnosti ocene tekmovalne situacije. Take osebnostne lastnosti so anksioznost (kot osebnostna lastnost in kot predtekmovalna lastnost), obvladovanje stresa (emocionalna labilnost, nevrotičnost, mirnost) in percepcija tekmovalne situacije (samozaupanje, ocenjevanje nasprotnika, vpliv ocene drugih, percepcija pomembnosti tekmovanja)

Tušak in Tušak (2003) pravita, da je po dosedanjih raziskavah na področju psihologije športa in osebnosti športnikov jasno, da obstaja obojestranska povezava med športno-tekmovalno dejavnostjo in osebnostjo, ne glede na to, da te povezave niso vedno vzročno-posledične, nekatere povezave pa tudi še zelo vprašljive in teţko dokazljive, npr. vpliv splošne inteligentnosti na uspeh v športu (po eni strani ima tekmovalec zaradi višje inteligentnosti boljši vpogled v trening, tekmovalni sistem ipd., po drugi strani pa je lahko vzrok za večjo tremo). Z večjo gotovostjo pa se lahko sklepa na korelacijo posameznih faktorjev inteligentnosti na uspeh v specifični športni panogi.

Na kratko lahko izpostavimo še eno posebno skupino športnikov, ki se od drugih značilno razlikuje; to so tisti, ki se ukvarjajo z rizičnimi športi (alpinizem, ekstremno kajakaštvo, potapljanje, nordijski skoki, smuk, skoki s padalom, jadralno padalstvo, gorsko kolesarjenje, jamarstvo, deskanje na snegu, motokros, dirkanje z avtomobili, motornimi čolni in sanmi) (Kajtna, 2004).

38

Za tovrstne športnike je značilno:

 Čustvena stabilnost, sposobnost kontrole čustev, sposobnost ohraniti mirno kri tudi v tveganih situacijah in v primeru nenadnih sprememb.  Potrpeţljivost, sproščenost, dajejo videz mirnih in zadovoljnih ljudi, ki znajo dobro prenašati stres.  Omenjene lastnosti so tudi predpogoj za dolgoročno ukvarjanje z rizičnimi športi, če bi bili impulzivni in čustveno labilni bi bilo to lahko usodno (oz. kot pravi znana alpinistična maksima: »dober alpinist je star alpinist«).  Značilna lastnost je odprtost za novosti, relativno jim je vaţen tudi ugled v druţbi in njihova vplivnost.  Športniki rizičnih športov izkazujejo visoko izraţeno potrebo po tveganju, visoko potrebo po stimulaciji, ki pa jo iščejo v fizičnih oblikah.  Biti morajo vestni in osebnostno zrelejši od ostalih športnikov.  Znajo dobro funkcionirati v skupini (delujejo kohezivno).  V smislu ekstravertiranosti pa so rizični športniki pomembno bolj ekstravertirani od nešportnikov, delujejo bolj energično in dinamično, kaţejo navdušenje, so asertivni in znajo vplivati na druge, so dominantni, pogumni, energični in druţabni, komunikativni in sproščeni (Kajtna, 2007).

Novejše raziskave kaţejo, da so osebnostne lastnosti dober prediktor ukvarjanja s športom in uspešnosti posameznika v športu, prav tako igra osebnostna struktura posameznika pomembno vlogo pri tem, v kakšnem duševnem stanju bo posameznik pred, v in po tekmovalnih situaciji (Allen in Laborde, 2014). Alenn in Laborde sta naredila pregled nedavnih raziskav s področja osebnostnih lastnosti športnikov in njihovega vpliva na športno uspešnost in sta ugotovila, da omenjene raziskave kaţejo, da so ustrezne osebnostne lastnosti dolgoročno gledano zelo pomembne za uspeh posameznika, prav tako se je izkazalo na področju rekreacije in vadbe za zdravje, da je od določenih osebnostnih lastnosti v veliki meri odvisno ali se bo ter kako pogosto in intenzivno se bo posameznik ukvarjal s športom in ali bo to dejavnost vzdrţeval tudi še v starosti. Longitudinalne študije na športnikih v obdobju adolescence so tudi pokazale, da določene osebnostne lastnosti precej prispevajo k temu ali bo posameznik kasneje prešel iz rekreativnega v tekmovalni oz profesionalni šport ali ne (omenjata raziskavo Aidman, 2007). Navajata tudi, da se je izkazalo, da imajo športniki z višjo stopnjo ozaveščenosti in manjšo stopnjo nevrotičnosti večjo moţnost za stabilne nastope v tekmovalni sezoni in nasploh v karieri, da so sposobni priprave boljših strategij pred tekmo, delajo manj nepotrebnih napak in se bolj učinkovito soočajo s stresom pred, med in po tekmovanju. Prav tako se je izkazalo, da se tekmovalci z višjo stopnjo ekstravertiranosti in manjšo stopnjo nevrotičnosti bolj učinkovito soočajo z neuspehom na posameznem tekmovanju. Pri pregledu literature sta opazila tudi zanimivo tendenco, da če so nekatere osebnostne lastnosti potrebne za uspeh posameznega športnika ali ekipe v določenem športu, potem je očiten tudi vpliv v obratni smeri – uspeh posameznika lahko spremeni njegovo osebnost (lahko špekuliramo, da enako velja za skupinsko dinamiko ekip). Omenjata tudi, da številne raziskave kaţejo, da obstaja visoka korelacija med osebnostnimi lastnostmi, ki

39 vplivajo na športni uspeh in lastnostmi posameznika, ki so potrebne za njegov akademski in poklicni uspeh.

Glede na kompleksnost proučevanja osebnosti kot celote se je v psihologiji uveljavil dimenzionalni opis osebnosti (Svetina, 2008), pri čemer osebnost opisujemo z različnim številom dimenzij oz. skupkov osebnostih lastnosti, posameznika si zamišljamo kot točko v prostoru in ga tako lahko precej bolj natančno opišemo, saj lahko s psihološkimi testi dokaj natančno merimo, kje se v »osebnostnem prostoru« katera od njegovih lastnosti nahaja in kaj to pomeni za celoto njegove osebnosti v primerjavi z drugimi. Tipološki način preučevanja osebnosti, ki je temeljil na več kot 2000 let starem Hipokrat – Galenovem pojmovanju temperamenta, je imel številne omejitve, saj je ljudi uvrščal v le štiri glavne tipe, kar so povezovali s štirimi telesnimi tekočinami oz »sokovi« (Musek, 1993), ki so predstavljali štiri naravne elemente, tak model osebnosti je še danes aktualen, tako v vsakdanjih pogovorih kot v znanosti (Pavlov je poskušal tipe temperamenta pojasniti z delovanjem ţivčevja, Kretschmer z razlikami v telesni zgradbi...), vendar omogoča le dokaj črno-belo etiketiranje posameznika in ne omogoča zajemanja vse kompleksnosti in spremenljivosti osebnosti, predvsem pa ne omogoča pridobivanja merljivih podatkov, ki nam lahko sluţijo kot orodje pri vzgoji in treniranju športnikov.

Tabela 1 Hipokratova delitev temperamentov (Musek, 1993) Vrsta temperamenta Sok Prvina Lastnost Vedenjski znaki kolerik ţolč ogenj toplo silovitost, razburljivost sangvinik kri zrak suho ţivahnost, lahkotnost flegmatik voda voda vlaţno umirjenost, lenobnost melanholik zemlja zemlja mrzlo pesimizem, depresivnost

V tabeli 1 je prikazan primer tipološke opredelitve osebnosti (po Hipokratu).

Pomembna osebnost pri tipološkem preučevanju osebnosti je tudi Teofrast (327–287 pr. n. št), ki je v svojem delu »Značaji« opisal trideset različnih značajev (karakterjev), med njimi licemerneţa, lakomnika, strahopetca, bahača, praznoverneţa itd.).

Vse do moderne dobe so se vsi avtorji pri opisovanju osebnosti sklicevali na antične mislece, kot so Hipokrat, Galen in Teofrast, vendar Musek (1993) poudarja, da ti niso bili edini vir zgodnje karakterologije, saj pomembno vlogo odigrala tudi astrologija, ki je osebnost in usodo posameznika videla v zodiakalnih znamenjih, v katerih je nekdo rojen in v postavitvi sonca, planetov in ozvezdij v določenem obdobju. Cerkev je v srednjem veku astrologijo preganjala, ne zato, ker bi jo imela za neumnost, temveč zato, ker ji je s svojim dodelanim sistemom predstavljala resno groţnjo in se jo bala prav zaradi njenega »vedenja«, saj jo dojemala kot pogansko in brezboţno vedo. Zanimivo pa Musek tudi navaja nekatere raziskave, ki delno potrjujejo korelacijo med astrološkimi znaki in osebnostnimi lastnosti

40 posameznika, pri čemer pa je še bolj zanimivo, da te povezave niso vedno enake, kot jih predvideva astrologija (Eysenck in Mayo, v Musek, 1993).

V moderni dobi so bile razvite številne teorije osebnosti, Šifrar in Kajtna (2014) kot najbolj vidne izpostavljata naslednje:

 Dispozicijske teorije osebnosti (osebnost naj bi se oblikovala na podlagi notranjih dispozicij – tipološke, teorije osebnostnih dimenzij in preplet obojih (kot osrednji osebnosti pri kvalitativnem preskoku od tipološkega k dimenzinalnemu in s tem bolj znanstvenemu načinu proučevanja osebnosti omenja Musek dva raziskovalca osebnosti: Hansa-Jurgena Eysencka in Raymonda B. Catella, katerih zasluga je, da lahko sedaj govorimo o temeljnih dimenzijah osebnosti ).

 Psihodinamične teorije osebnosti (teorije, ki osebnost razlagajo preko njenih glavnih gibal – Freudova, Adlerjeva, Jungova in podobne psihoanalitične teorije. Musek (1993) navaja kot pomembnega avtorja psihodinamične teorije tudi ameriškega psihologa H. A. Murrayja, ki posameznikovo osebnost in ravnanje razlaga s prepletom vpliva notranjih silnic in zunanjih pritiskov).

 Vedenjska, socialna in kognitivna teorija osebnosti (te teorije se usmerjajo od notranjih vzgibov k zunanjim draţljajem, situacijam in socialnemu okolju, pomembni avtorji so Dollard, Miller in Skinner).

 Socialno kognitivna teorija osebnosti (kasnejše behavioristične so se začele usmerjati od čistega vpliva okolja k prepletu vpliva okolja in kognitivnih oziroma spoznavnih procesov). Pomembni avtorji so Jean Piaget, Kelly idr. Musek (2005) pravi, da je z vidika kognitivnih teorij človek predvsem bitje, ki spoznava, raziskuje in razlaga svet, v katerem ţivi, in to se odraţa v njegovi osebnosti in obnašanju.

 Humanistične teorije osebnosti (te teorije so nastale v drugi polovici dvajsetega stoletja kot posledica spoznanja, da prevladujoči psihoanalitični in behavioralni pristop ne zadoščata za celovito razlaganje osebnosti. Bistvo človekove osebnosti naj bi bilo prav v preseganju vseh determinant dednosti in okolja, prav človekova samodejavnost in njegova »svobodna volja« naj bi bila tisti manjkajoči tretji elementi, ki določa osebnost, obnašanje in s tem posredno tudi usodo človeka. Pomembnejša imena tovrstnega razlaganja osebnosti so Maslov, Rogers, Allport in Goldstein in Frankl, ti avtorji kot ultimativno gibalo človekove osebnosti izpostavljajo teţnjo k rasti, k samoaktualizaciji, predvsem slednji pa izpostavlja še potrebo po smislu (Musek, 2005).

Kot enega začetnikov dimenzionalnega proučevanja osebnosti lahko štejemo Gordona Allporta, ki je osebnostne lastnosti oz. značilne skupke osebnostnih lastnosti imenoval tudi dispozicije, razdelil jih je na tri segmente: kardinalne osebnostne lastnosti (tiste, ki določajo

41 in oblikujejo posameznikovo vedenje in posameznikove glavne strasti in obsesije, kot so potreba po denarju, moči, slavi ipd.), centralne osebnostne lastnosti (npr. poštenost, torej lastnosti, ki so v neki meri prisotne pri vsakem človeku), in nazadnje sekundarne osebnostne lastnosti, ki so vidne le v določenih situacijah (določene averzije ali afinitete, ki jih lahko opazimo le, če osebo dobro poznamo). Po Allportovem mnenju te tri dimenzije osebnosti lahko podajo zadostno sliko o celoti posameznikove osebnosti. Poleg njegove teorije se je uveljavilo še veliko število alternativnih dimenzionalnih teorij in lestvic (Trait theory, 2016).

Velikemu številu evropskih in ameriških raziskav je skupna predpostavka, da je moţno ovrednotiti poglavitne poteze osebnosti z modelom, sestavljenim iz petih ortogonalnih faktorjev. Ti faktorji oz dimenzije so: ekstravertiranost, nevroticizem, vestnost, sprejemljivost in odprtost (Wanner in Little, 1998).

Valant Velepec (2009) povzema zgodovinski pregled oz. razvoj petfaktorskega modela in navaja, da ga je prvi opazil Thurstone (1938), ki je analiziral 60 pridevnikov, ki so jih merjenci uporabljali za ocenjevanje svojih znancev in ugotovil, da jih lahko zaobjame s petimi neodvisnimi faktorji. Guilford je te faktorje poimenoval: socialni faktor (ekstravertiranost), emocionalni faktor (nevroticizem), brezskrbnost (vestnost), miselna introverzija (odprtost) in faktor maskulinosti. Ţe omenjeni Allport je skupaj z Odbertom zasluţen za številne še sedaj uporabljane izraze za poimenovanje osebnosti, na podlagi njunega dela pa je Raymond B. Cattell leta 1943 sestavil ocenjevalne lestvice in na osnovi študij strukturiral osebnost kot sistem, sestavljen iz 30 osebnostnih lastnosti, te pa je zdruţil v šestnajst glavnih dimenzij. Njegov osebnostni vprašalnik imenujemo »Vprašalnik šestnajstih osebnostnih faktorjev«, oz. krajše »16 PF«. Splošne dimenzije osebnosti je Cattell poimenoval »primarne izvirne poteze osebnosti«; ko je kasneje ugotovil, da ti primarni faktorji ali izvorne poteze med seboj še zmeraj korelirajo, je z uporabo faktorske analize višjega reda dobil še osem sekundarnih faktorjev. Sekundarni faktorji so latentne dimenzije, ki pojasnjujejo korelacije med primarnimi faktorji, imenujemo jih tudi faktorji drugega reda (po Musek, 1988).

Kot ţe omenjeno, je poleg Cattella druga velika osebnost dispozijskih oz. dimenzionalnih teorij H. J. Eysenck.

Eysenck je v svoji teoriji temeljnih dimenzij osebnosti osebnost razdelil na tri dimenzije oz. faktorje, kar imenujemo tudi trifaktorski model osebnosti. Njegova teorija osebnosti temelji primarno na genetiki in psihologiji, kar pribliţno ustreza pojmovanju temperamenta. Za temperament je značilna genetska osnova, je torej preteţno vrojen in ostaja relativno stabilen skozi vse ţivljenje.

V prvi fazi iskanja temeljnih dimenzij osebnosti je Eysenck izoliral dva pomembna faktorja: ekstravertnost – introvertnost in nevroticizem – nenevroticizem (stabilnost). Po njegovi teoriji obstaja optimalna raven kortikalnega vzburjenja, od česar je potem odvisna stopnja dejavnosti posameznika. Tako vzburjenje lahko merimo, s prevodnostjo koţe ali preko moţganskih valov (EEG). Pri tem se pokaţe bistvena razlika med ekstraverti in introverti: ekstraverti so

42 kronično premalo vzburjeni, zato so jim potrebni zunanji draţljaji, da lahko vzdrţujejo optimalno raven dejavnosti. Introverti pa so pretirano vzburjeni, zato za optimalno delovanje potrebujejo mir in tišino. Za nevroticizem so značilne visoke vrednosti negativnih afektov kot na primer depresija in anksioznost. Po Eysencku je nevroticizem povezan z aktivnostjo simpatičnega ţivčnega sistema ali visceralnih moţganov, tistega dela moţganov, ki skrbi za nagle in ustrezne odzive ob soočenju organizma z nevarnostmi »boj ali beg«., kar lahko merimo preko srčnega utripa, krvnega tlaka ali mišične napetosti (Pop-Jordanova in Zorcec, 2010).

Eysenck je kmalu odkril, da sta ekstravernost– introvertnost in nevroticizem – nenevroticizem obseţna, bipolarna in pribliţno enako močna faktorja, ki sta pojasnjevala največji del variance v odgovorih merjencev, hkrati pa sta bila ta dva faktorja neodvisna drug od drugega. Ugotovil pa je tudi, da obstajajo še druge postavke, ki jih z omenjenima faktorjema ni mogel zaobjeti oz. pojasniti, zato je kasneje izločil še tretji neodvisni faktor, ki ga je poimenoval psihoticizem in tako dobil trifaktorski model osebnosti, temeljne dimenzije tega teoretskega sistema so (Musek, 2005):

 EKSTRAVERTNOST [E] OZ. INTROVERTNOST – EKSTRAVERTNOST [I – E]

Vprašanja, ki se nanašajo na to dimenzijo so: Ali radi zahajate v druţbo? Ali ste zadovoljni pri poslu, ki zahteva hitro delovanje? Imate radi delo, ki je polno načrtovanj in tveganj?

Prvi pol dimenzije vsebuje druţabnost, ţivahnost, podjetnost, aktivno in impulzivno vedenje, interes za okolico in draţljaje; drugi pol pa nedruţabnost, previdno, zadrţano in razmišljujoče obnašanje, interese za lastno doţivljanje in notranji, subjektivni svet.

 NEVROTICIZEM [N] OZ STABILNOST

Tipična vprašanja za merjenje te dimenzije so: Ali mislite, da ste enako sposobni kot večina drugih? Ali ste nervozen človek? Ali vas večkrat obhajajo misli, da ste napačno ravnali?

En pol te dimenzije stabilnost, kontrola na čustvi, uravnoteţeno vedenje, mirnost, preteţno dobro razpoloţenje, zadovoljstvo z ţivljenjem, obvladanost, samozaupanje, gotovost in osredotočenost, drugi pol pa vsebuje lastnosti, kot so zaskrbljenost, bojazen, tesnobnost, napetost, nesproščenost, labilno čustvovanje, preobčutljivost, razdraţljivost, občutja krivde, šibka odpornost na stres ipd. Eysenckova ugotovitev je tudi, da je visoka stopnja čustvene labilnosti povezana s simptomatiko nevrotskih motenj (tesnobnost, bojazni, fobije, prisilni impulzi in prisilna razmišljanja).

Tudi pri tej dimenziji lahko po Eysenckovi teoriji govorimo o več komponentah, prvotnih sedem je kasneje razširil na devet: tesnobnost, depresivnost, občutja krivde, nizko samospoštovanje, napetost, iracionalnost, plašnost, muhavost in čustvenost.

43

 PSIHOTICIZEM [P] oz. NEPSIHOTICIZEM – PSIHOTICIZEM

Eysenck je v svojih kasnejših študijah odkril še eno neodvisno faktorsko dimenzijo, ki pojasnjuje malo manj variance v vedenjskih razlikah kot prvi dve. En pol te dimenzije vključuje blagost, obzirnost, nesebičnost, zmoţnost empatije, neagresivnost, pohlevnost, strpnost, prijaznost, zaupanje, skrbnost, taktnost, previdnost, vljudnost, premišljenost, realizem, dobre odnose, prijateljstvo, odprtost; drugi pol pa brezobzirnost, pomanjkanje čuta za druge, agresivnost, ambicioznost, dominantnost, nagibanje h grobosti, drznost in ţeljo po neobičajnih izkustvih, sumničavost, neprijaznost, teţavnost v odnosih, netolerantnost, egoizem, togost, netaktnost, tja do čudaštva in sovraţnosti. Tipične vprašalniške postavke psihoticizma: Ali se zelo razjezite, če vas nekdo neupravičeno kritizira? Ali mislite, da je poštenost vedno najboljša politika? Ali opravite stvari na svoj način, ne glede na pomisleke in ugovore drugih?

Nevrofiziološka osnova psihoticizma je po Eysenckovem mnenju v ravnovesju hormonskega sistema, zlasti moških spolnih hormonov. Vse tri temeljne osebnostne dimenzije so pod močnim vplivom dednosti, odvisne pa so tudi od okolja in samodejavnosti.

Eysenck je razvil številne verzije svojega vprašalnika, najbolj pogosto uporabljen pa je EPQ - Eysenck's Personality Questionnaire, ki meri vse tri temeljne dimenzije. Vsebuje 90 postavk, 21 se jih nanaša na ekstraverzijo, 23 na navroticizem, 25 na psihoticizem, kontrolna lestvica pa ima 21 vprašanj.

Pozitivne lastnosti omenjenega vprašalnika so njegova zanesljivost, moţnost postavljanja norm in napovedovanja osebnostnega razvoja, široka namembnost (razvojna in pedagoška psihologija, klinična psihologija, industrijska psihologija, forenzično psihologija, socialno psihologija, športna psihologija ipd.), je pa tudi eden redkih, ki ima dokazano medkulturno uporabnost. Pomembno odkritje Eysenckovega raziskovanja pa je tudi, da imajo vse tri temeljne dimenzije dokazljivo biološko podlago, čeprav so tudi pomembno odvisne od okolja in samodejavnosti (Musek, 1999)

Poleg pozitivnih odzivov znanstvene javnosti pa je bil vprašalnik deleţen tudi nekaterih kritik, zato je avtor l. 1985 nekaj postavk odstranil in nekaj drugih dodal. Poleg tega so številni raziskovalci prepričani, da je bolj ustrezna razdelitev osebnosti na pet ali celo šest faktorjev (npr. HEXACO model). (Eysenckov osebnostni vprašalnik, 2016)

Catell in Eysenck sta tudi posredno zasluţna za nastanek modela Velikih pet (angleško »Big Five personality traits« ali tudi »Five factor model – FFM«, za katerega je značilno, da sta v njem dobro ujeli dve šoli raziskovanja osebnosti: faktorsko-analitična in leksična ( leksična hipoteza temelji na dveh postulatih, prvi je, da karakteristike osebnosti, ki so najbolj pomembne v posameznikovem ţivljenju, sčasoma postanejo del njegovega besednjaka, drugi pa, da se bodo najbolj pomembnejše osebnostne lastnosti zelo verjetno zakodirale v posameznikov besednjak kot ena sama beseda. Začetnik leksičnega pristopa je Sir Francis Galton konec devetnajstega stoletja (1884), kasneje pa je bil ta pristop pomemben gradnik

44

številni teorij in standardiziranih osebnostnih vprašalnikov, med drugim tudi 16PF (Cattell), HEXACO šestfaktorskega modela osebnostne strukture in tudi modela Velikih pet (BFP). Musek (2005) navaja, da se večina sodobnih raziskovalcev osebnosti na podlagi številnih raziskav strinja, da pet faktorjev zadovoljivo opisuje medosebne razlike in strukturo osebnih lastnosti v vseh kulturah. (povzeto po Musek, 2005, Šifrar in Kajtna, 2014 in Trait theory, 2016).

Vprašalnik »Big Five« oziroma BFQ meri pet glavnih dimenzij in deset poddimenzij osebnosti, pri vsaki poddimenziji je sestavljen iz dvanajstih vprašanj, polovica jih je zastavljena v pozitivnem, polovica pa v negativnem smislu, dodana pa je tudi lestvica socialne zaţelenosti. (Bucik, Boben in Kranjc, 1997, v originalu je vprašalnik v italijanskem jeziku: Caprara, Barbaranelli, Borgogni, 1993):

Velikih pet faktorjev po tem modelu je:

 Energija, ekstravertiranost ali surgentnost ,  Sprejemljivost,  Vestnost,  Čustvena stabilnost,  Odprtost.

Model je široko sprejet in ko tak lahko poenostavi primerjavo rezultatov različnih raziskav v okviru istega ali različnih področij in ponuja pomembne izhodišča za ocenjevanje in napoved vedenja posameznika (Šifrar in Kajtna, 2014 po Caprara idr., 1997)

Poleg omenjenega vprašalnika se pri nas še vedno pogosto uporablja tudi t. i. Freiburški osebnostni vprašalnik FPI. (v izvirniku iz 1974 »Das Freiburger Persönlichkeitsinventar«, avtorjev Jochena Fahrenberga, Herberta Selga in Rainerja Hampela. Nastal je na podlagi angloameriških vprašalnikov in meri osebnostne dimenzije, ki so pomembne pri psihološkem praktičnem in raziskovalnem delu ter omogoča primerjavo posameznikov z »normalnozdravega« in »kliničnega« področja. Vprašalnik je omejen predvsem na odkrivanje psihične in vegetativne labilnosti, ekstravertnosti in agresivnosti. Je sorazmerno dolg in primeren za posameznike, ki znajo brati, razumeti in odgovoriti na obseţen niz postavk. Posamezne postavke v vprašalniku so bile na osnovi faktorskih in drugih analiz uvrščene v osebnostni inventar FPI in pripadajo devetim osebnostnim dimenzijam ter trem dodatnim lestvicam. Podrobneje je ta vprašalnik opisan v poglavju Pripomočki. (Bele-Potočnik, Hruševar in Tušak, 1984)

1.1.1 Izbrane osebnostne lastnosti športnika – plesalca

Velik del raziskovanja v psihologiji športa se ukvarja prav s proučevanjem osebnosti športnika (Šifrar in Kajtna, 2014). Vzroke za to je iskati v pomembnem mestu, ki ga ima

45 psihologija osebnosti nasploh, še bolj pa v tem, da je poznavanje športnikove osebnosti zelo pomembno v vseh fazah športne kariere in vseh pojavnih oblikah športa, poznavanje osebnostne strukture in temu primerno prilagajanje pristopa k treningu je pomembno tudi v športu najmlajših, še toliko bolj pa pri selekciji in treningu v vrhunskem športu, kjer so razlike med tekmovalci vse manjše in manjše in si napake zanemarjanja tega področja tako športnik kot trener enostavno ne moreta več privoščiti.

Rezultati velikega števila študij kaţejo na to, da obstaja precej pomembnih razlik med vrhunskimi športniki, športniki rekreativci in nešportniki (Šifrar in Kajtna, 2014), več o tem je bilo ţe napisanega v prejšnjem poglavju.

Za tekmovalce v športnem plesu, predvsem pa za njihove trenerje je pomembno poznavanje in upoštevanje bistvenih faktorjev uspešnosti v športu in potem še specifičnih faktorjev, ki so pomembni za uspešnost v tekmovalnem plesu. V raziskavah so se izkristalizirale naslednje pomembne determinante obnašanja in uspešnosti v športu (Lazarevič, 1987, v Tušak idr., 2003):

 Čustvena stabilnost – bipolarna dimenzija, čustveno stabilni športniki izraţajo zrelost, samokontrolo, realnost, optimizem, mirnost in visoko stopnjo frustracijske tolerance. Drugi pol kontinuuma pa so čustveno nestabilne osebe, osebe z nizkim nivojem odpornosti na frustracije, nezrelost, nestabilnost, nagnjenost k impulzivnemu reagiranju, negotovost pred nastopom, napetost. Ta faktor je bistvenega pomena za športno uspešnost, saj v stresni situaciji lahko napoveduje športnikov rezultat.

 Ekstravertiranost – razlike v dimenziji ekstravertiranost in introvertiranost imajo svoj izvor v funkcioniranju ţivčnega sistema. Ekstravertirane osebe zato ne vztrajajo pri določeni aktivnosti tako dolgo kot introvertirane, se hitro naveličajo in iščejo spremembe. Učinkovitost mnogih psihičnih funkcij je odvisna od stopnje kortikalne vzburjenosti. Ekstravertirane osebe naj bi imele niţjo stopnjo kortikalnega vzburjenja in naj bi zato stremele k večji dodatni stimulaciji. Pri introvertiranih osebah pa je ravno nasprotno.

 Sociabilnost – toplina, pozornost do drugih ljudi, zaupanje, prilagajanje, kooperativnost. Ta dimenzija je še posebej izraţena v skupinskih športih in plesu, saj so v ospredju dobri medosebni odnosi, zaupanje, pripravljenost za sodelovanje, neobremenjenost z občutki zavisti.

 Dominantnost – teţnja po dokazovanju, ostrost, nagnjenost k tekmovanju, kontrolirana in tekmovalna agresivnost, nekonvencionalnost, neodvisnost, samopotrjevanje in samozaupanje. Pri športnikih se dominantnost izraţa tudi kot neobčutljivost za socialne probleme, nagnjenost k hvaljenju, pri čemer ne gre samo za dominacijo nad nasprotnikom, temveč tudi za dominacijo in kontrolo nad seboj.

46

 Integritivne funkcije – zajemajo načine vedenja, kot so odgovornost, upornost, vztrajnost, sistematičnost in zadovoljevanje impulzov na ustrezen način, v skladu s principi realnosti. Pomemben dejavnik je tudi self-koncept, ki kaţe na to, kako posameznik vidi sebe, svoja stališča, mišljenje in občutke, kako ocenjuje sebe kot predmet. Ta vidik imenujemo self. Drugi vidik pa se nanaša na psihološke procese, kako posameznik vidi svoje psihične procese glede na svet in realnost. Ta del self- koncepta imenujemo ego. Visoko mnenje o sebi sproţi ego procese k učinkovitejšemu funkcioniranju, prav to pa je tudi osnova za formiranje samozaupanja, samospoštovanja, samopotrjevanja; gre za kvalitete, ki so relevantne za športni uspeh.

 Mentalna ostrina – manifestne oblike vedenja te dimenzije so uravnoteţen realizem, hladen in racionalen odnos brez prisotnosti čustvenosti, sentimentalnosti. Športniki, ki imajo to dimenzijo izraţeno višje, so pripravljeni sprejeti teţke naloge, niso tako občutljivi na kritiko in ne potrebujejo vlivanja poguma s strani trenerja.

 Orientacija na dosežke – športnikova osebnost je v osnovi čustveno zdrava, dobro organizirana in integrirana celota. Visoko izraţena sta samozaupanje in samozavest, ki imata visoko kapaciteto za uspeh v stresnih situacijah. Taka osebnost dobro kontrolira svoje čustva in vedenje tako, da lahko zavestno pripelje svoj organizem v optimalno stanje aktivacije. Pri njej je izraţena tudi teţnja za organiziranim in strukturiranim ţivljenjem ter teţnja po visokem socialnem statusu.

Šifrar in Kajtna (2014) izpostavljata kot posebnost športnega plesa v latinskoameriških in standardnih plesih prav dinamiko plesa v paru, kar pomeni, da je za tekmovalni uspeh zelo pomembna kompatibilnost osebnostnih struktur plesalca in plesalke, saj se morata ţe v procesu treninga, še posebej pa na sami tekmi, nenehoma prilagajati eden drugemu in med kariero rasti skupaj kot posameznika in pa kot par. Pri tem je torej pomembna tako individualna osebnost športnega plesalca ali plesalke (osebnostna struktura, aspiracije), še posebej pa njuna skladnost in fleksibilnost. Pri plesnem paru je zaradi same narave oziroma telesno-gibalne dimenzije plesa, poleg verbalne zelo pomembna tudi neverbalna komunikacija, Šifrar in Kajtna pravita, da učinkovitost tovrstne komunikacije kaţe tudi na njuno osebnostno strukturo, čustveno inteligentnost in socialne spretnosti. Uspešnost plesnega para torej poleg vseh fizičnih in gibalnih atributov v veliki meri pogojuje prav uspešnost partnerstva med plesalcema (Vermey, 1994, v Šifrar in Kajtna, 2014)

Šifrar in Kajtna (prav tam) navajata še nekatere posebnosti oziroma značilnosti športnega plesa v paru z vidika osebnostne strukture:

 Kljub temu, da je pri latinskoameriških in standardnih plesih poudarek na vlogi moškega kot tistega, ki vodi, pa je uspešno partnerstvo in s tem tudi tekmovalni uspeh lahko le posledica uravnovešenega toka energije med dvema osebama, torej se morata oba »dobro počutiti v svoji koţi« in se med seboj dopolnjevati.

47

 Ena najbolj jasnih zvez med partnerjema – plesalcema je direkten fizični dotik, skozenj se odraţa tudi individualna osebnost in neverbalna komunikacija, ustreznost katerih je zelo pomembna za učinkovitost delovanja para kot celote.

 Avtorici navajata, da so Zaletel idr. (2006) zapisali, da je s plesom mogoče premoščati ovire med spoloma, prav tako se je izkazalo, da so plesalci manj anksiozni od neplesalcev, manj depresivni, verjetno, ker ples nudi ustvarjanje občutka ugodja in samorealizacije, na eni strani vzbuja občutke osvobojenosti od nekih vsakdanjih utesnjujočih norm, hkrati pa lahko doţivljajo tudi občutke kompenzacije in socialne integracije. Pri plesalcih je tudi bolj prevladujoč motiv zadovoljstva, uţitka v gibanju ob glasbi ter cenjenje estetike in skladnosti gibanja.

 Pri plesalcih so izrazito izraţene še naslednje lastnosti: potreba po telesnem izraţanju notranjih vzgibov, druţabnost, potreba po navezovanju novih stikov in potreba po uveljavljanju.

 Zaradi izjemne kompleksnosti vrhunskega športnega plesa je dobro poznavanje plesalčeve osebnosti bistvenega pomena za uspeh, saj se morajo na tekmovanju ujeti tako fizična treniranost in plesna izurjenost kot tudi osebnostna struktura plesalcev in sposobnost vse to prikazati prav v tekmovalni situaciji, kjer se vsako neujemanje ali nesoglasje med partnerjema še posebej hitro opazi in s sabo posledično prinese tudi tekmovalni neuspeh. Avtorici pravita, da »morajo na profesionalnem nivoju biti plesalci eksperti v estetskih in tehničnih kriterijih umetnosti, psihološko pripravljeni na prenašanje stresa v kritičnih situacijah in brez poškodb.«

 Winkelhuis (2001, v Šifrar in Kajtna, 2014) poudarja, da so ustrezne osebnostne lastnosti pomemben faktor pri zmanjševanju stresa. Večina partnerstev v plesu je namreč sestavljenih iz dveh zelo različnih osebnosti in karakterjev in prav zavedanje tega je osnova za ohranjanje in rast takega partnerstva v tekmovalni karieri.

 Avtorici navajata tudi nekatere raziskave (Watson idr., 2004, Luo in Kolohnen, 2005, Lou, 2009), katerih skupni zaključek je, da pogosto primarne osebnostne lastnosti posameznikov v paru (ki se tekom kariere tudi spreminjajo) niso najpomembnejše za uspeh, precej bolj pomembni so njuni skupni interesi, vrednote, ujemanje vedenjskih vzorcev in zadovoljstvo s svojo vlogo v partnerstvu.

48

1.3 STRES IN SOOČANJE S STRESOM TER ANKSIOZNOST

Stres kot odziv telesa na določen draţljaj je ţe dolgo poznan, za začetnika resnega znanstvenega raziskovanja stresa pa velja endokrinolog Hans Selye (1907– 1982) (Tušak in Tušak, 2003). Selye je prvi opisal sindrom nespecifične obolelosti, ko je naprej delal poskuse na miših in ugotovil, da različne vbrizgane substance oz. različni draţljaji povzročajo identičen odziv organizma, kasneje je to povezal s podobnimi spoznanji pri opazovanju ljudi z različnimi obolenji, kjer se tudi pojavijo podobne telesne reakcije. V delu The Stress of Life (1956) je tudi skoval pojem stres, ki je danes prepoznan v večini svetovnih jezikov. Odziv organizma (sindrom nespecifične obolelosti, angl. GAS – General adaptive syndrome) temelji na konceptu homeostaze, velja za običajni stresni odziv telesa in je po Selyeju sestavljen iz treh faz (»General adaptation syndrome«, 2016):

 prva faza ali alarmna faza – kot prva reakcija na stresorje (mraz, vročina, telesni ali duševni napor itd.) se vedno pojavi podobna telesna reakcija, telo začne z aktivacijo mehanizmov za soočanje s stresorjem, hipofiza začne v krvni obtok izločati stresne hormone, kot so adrenalin, norepinefrin in kortizol, ki povečajo aktivacijo virov energije, mišični tonus, prag bolečine, krvni pritisk in upočasnijo delovanje prebave;

 druga faza ali faza prilagoditve oz. stanje obrambe – ko se izpostavljenost stresorjem nadaljuje, telo poskuša vzpostaviti homeostazo ali jo vsaj poskuša vzpostaviti, vse dokler se viri energije za obrambo ne začnejo izčrpavati; v tej fazi se prvič pojavijo psihosomatske motnje kot posledica stresa, posledica je slabše delovanje imunskega sistema in izpostavljenost boleznim;

 tretja faza ali stanje izčrpanosti – telo nima več na voljo hormonov in energije za borbo proti stresorjem in posameznik navzven izkazuje reakcije, kot so anksioznost, razdraţljivost, izogibanje odgovornosti in stikov z drugimi, avtodestruktivno vedenje in slaba presoja. Ta tretja faza izčrpanosti lahko v skrajnem primeru vodi tudi do propada organizma in smrti.

O splošnem prilagoditvenem sindromu govorimo tudi, če se razvijeta samo prvi dve fazi, kar je tudi najbolj pogosto v športu in v ţivljenju nasploh.

Stresorji so lahko notranji ali pa zunanji, za obrambo pred njimi pa telo uporablja dva mehanizma, prvi je sintoksa, ki deluje pomirjevalno in ustvarja stanje pasivne tolerance, drugi pa katatoksa, ki sproţi borbo telesa proti agresorju (Tušak in Tušak, 2003).

Fiziološki odziv na stres vključuje visoko raven aktivacije simpatičnega ţivčevja, kar pogosto imenujemo tudi odziv »boj ali beg«, značilni so fiziološki znaki kot zoţenje zenic, izločanje endorfinov in adrenalina, povečana frekvenca dihanje in bitja srca, ustavitev procesov prebave, dilatacija arteriol in konstrikcija ven. Tako visok nivo vzburjenja je pogosto nepotreben in neustrezen za soočanje s stresom oz. »mikrostresi« vsakdanjega ţivljenja, kjer 49 ne gre dejansko za ţivljenje ali smrt, vendar je vgrajen v obrambni vzorec človeka in zato lahko na dolgi rok povzroča številne resne zdravstvene teţave, ki jih povezujemo s stresom. Ţe Selye je stres razdelil na dve komponenti, na skupek odzivov organizma, ki ga je poimenoval splošni prilagoditveni sindrom in na razvoj patoloških stanj, ki so posledica dolgotrajnega in neprekinjenega oziroma neolajšanega stresa (»Hans Selye«, 2016).

Selye je odkril, da lahko prihaja do stresa, za razliko od drugih fizičnih odzivov, ne glede na to, ali je prejeta novica dobra ali slaba, in ali je impulz negativen ali pozitiven. Negativni stres je poimenoval »distres« in pozitivni stres »eustres«. Stres v psihologiji športa pomeni stanje, nastalo kot posledica različnih dejavnikov in sil, ki povzročijo spremembo, deformacijo oziroma motnjo; je rezultat stresorjev, eustres oziroma pozitivni stres na športnika deluje spodbujevalno, distres ali negativni stres pa oteţuje dobro nastopanje, zaradi njega se pojavlja pretirana aktivacija in s tem mišična napetost ter druge fiziološke reakcije (Tušak in Tušak, 2003). Selye je prvi tudi opisal t. i. HPA os (HPA axis oziroma hypothalamic-pituitary- adrenal axis), zaporedje odzivov, s katerimi se telo odzove na stres, ki poteka na osi hipotalamus – hipofiza – nadledvična ţleza; tudi njegove tri faze odziva telesa ob stresu se primarno nanašajo na odziv omenjenih ţlez (»General adaptation syndrome«, 2016, »Hypothalamic-pituitary-adrenal axis«, 2016).

Vse povzročitelje mehanizma sintokse ali katatokse imenujemo stresorji. Poznamo jih več vrst, najpogostejši pa so (Tušak in Tušak, 2003):

 fiziološki: nezadostna količina spanja, močan (ponavljajoč) hrup, mraz, vročina bolečina, izčrpanost, utrujenost, fizične travme (poškodbe) ipd.;

 kognitivni: kognitivni dogodki ali operacije, ki preseţejo nivo povprečne delovne kapacitete;

 psihogeni: neprijetni, ogroţajoči notranji pojavi.

Tušak in Tušak opozarjata, da je za trenerje in ostale, ki delajo s športniki, zelo pomembno, da znajo prepoznati stres pri svojih varovancih in navajata, da se najpogosteje stres manifestira z naslednjimi znaki: slab fizični izgled, nervoza, teţave s prebavo, izogibanje druţenju oz. splošna nezainteresiranost za kakršnokoli socialno interakcijo, neopaţanje problemov izven sebe, anksioznost, raztresenost, depresija ipd.

Mann (1982, v Tušak in Tušak, 2003) opisuje različne koncepte soočanja s stresom:

 brezkonfliktno nadaljevanje – posameznik ne prekinja aktivnosti ne upoštevajoč informacije o nevarnosti;

 brezkonfliktna sprememba – nekritična prilagoditev oz. sprememba ravnanja, če je nova odločitev privlačna oziroma priporočena;

50

 defenzivno izogibanje – konfliktu se posameznik poskuša izogniti s tem, da odgovornost prenese na drugega ali situacijo racionalizira;

 prekomerno zvišanje pozornosti – za tako vrsto poskusa premagovanja je značilen panični beg iz situacije, iskanje izhoda od alternative do alternative;

 pozornost – iskanje ustreznih informacij, ki jih posameznik nato podrobno ocenjuje in se potem odloči za določeno alternativo.

Taka delitev v športu nima prave uporabne vrednosti, zato Tušak in Tušak (2003) predlagata naslednji koncept obvladovanja stresa:

 redukcija stresa – pri tem stremimo k reprogramiranju kognitivnih shem (o objektih in situacijah) in s tem posredno vplivamo na zaznavo stresa, uporabljamo aktivnosti, ki pripomore k temu, da posameznik zazna manj stresa (vedenjske tehnike, različne biofeedback tehnike);

 coping – izhajamo iz tega, da je stres neizogiben, naučiti se moramo se s tem čim bolj učinkovito in pravočasno soočiti in se naučiti tehnik obvladovanja stresa (pri tem je potrebna reorentacija do stresnih dogodkov in objektov).

V psihologiji športa obstaja več načinov merjenja stresa, ena je npr. samoocenjevanje, ki velja za zelo ekonomičen način, ima pa zaradi subjektivnosti tudi svoje slabosti, psihični stres načeloma ocenjujemo s pomočjo meritev fizioloških reakcij ter afektivnih, verbalnih in vedenjskih reakcij. Lazarus (1987, v Tušak in Tušak, 2003) meni, da je podatke, dobljene s pomočjo merjenja fiziološki parametrov, nujno podpreti še z rezultati samoocenjevanja, ki pokaţejo kvalitativne dimenzije doţivljanja stresa.

Anksioznost je pojav, soroden stresu in strahu, tako po fiziološkem odzivu telesa, kot tudi po vzrokih nastanka, zato ga ni enostavno enoznačno opredeliti. Različni avtorji ponujajo različne definicije anksioznosti (vsi v Kozina, 2007):

. Anksioznost je usklajen spoznavni, čustveni in vedenjski odgovor na dejansko ali grozečo nevarnost (Tomori in Ziherl, 1999).

. Anksioznost je multidimenzionalni konstrukt, ki se manifestira na fiziološkem, vedenjskem, čustvenem in kognitivnem nivoju (Carr, 1998)

. Anksioznost je neprijeten občutek, povezan s pričakovano nevarnostjo, ki ostane za zunanjega opazovalca neprepoznana (Rowan in Eayrs, 1987)

51

. Anksioznost je difuzen, neprijeten občutek zle slutnje, ki ga spremljajo vegetativni simptomi (Brinšek in Stamos, 1997)

Skupno številnim opredelitvam pojma anksioznosti je, da se posameznik vzroka neprijetnih občutij po navadi ne zaveda in v tem se anksioznost lahko loči od strahu (Milivojević, 2005, v Kozina, 2007). Razlika je tudi v tem, da se posameznik praviloma po premaganem strahu počuti zadovoljnega, po pojavi anksioznosti pa še bolj manjvrednega (Rakovec Felser, 2002, prav tam). Kozina tudi povzema Brinšeka in Stamosa (1997), ki poudarjata, da pri anksioznosti kot stanju ločimo tri vedenjske sisteme, skozi katere se anksioznost odraţa: motorično vedenje (izogibanje, tresenje, spremembe telesne drţe ipd.), jezikovno izraţanje (spomini, misli, podobe, poročanje o strahu, skrbeh, tesnobi) in fiziološko stanje (hitro bitje srca, pospešeno dihanje, znojenje ipd.) ter Tomorijevo in Ziherla (1999), ki kot pogoste znake anksioznosti naštevata razbijanje srca, bolečino v prsih, kratko sapo, vrtoglavico, motnje ravnoteţja, slabost, bolečine v trebuhu ali genitalijah, siljenje na vodo, teţave v spolnosti, bolečine v mišicah, povečano znojenje, utrujenost, glavobol idr.; ista avtorja prav tam o anksioznosti še poudarjata, da je kot pri mnogih drugih duševnih pojavih tudi v tem primeru vzročnost še ni popolnoma raziskana in razumljena, v splošnem pa velja, da anksioznost nastane, ko organizem zazna nevarnost, ki se lahko pojavi v zunanjem okolju, lahko pa je zaznana nevarnost posledica posameznikovega specifičnega procesiranja informacij.

V športu pogosto anksioznost nastane, ker je športnik – tekmovalec pogosto izpostavljen neobičajnim situacijam in sprejemljivim pogojem, ki jih ne more preprosto zanemariti, to posledično pri njem pušča občutke tveganja in negotovosti, kar pa nadalje slabo vpliva na sicer dobro naučena gibanja oz. spretnosti, ki pogojujejo uspeh v določeni tekmovalni disciplini (Tušak in Tušak, 2003).

Tušak in Tušak tudi opisujeta tudi najpogostejše strahove, ki pri športnikih nastanejo zaradi neuspešnega soočanja s stresnimi situacijami:

 Strah pred porazom oziroma zmago – pri tem je strah pred porazom na prvi pogled bolj razumljiv kot strah pred zmago, saj pomeni poraz zmanjšanje pozitivne samopodobe in samozaupanja, strah pred negativno spremembo statusa (kako bodo poraz sprejeli domači, navijači, trener, mediji, strokovna javnost). Strah pred zmago pa je vzročno bolj zapleten – športnik mora nositi breme pritiska javnosti, hkrati postane cilj napadov konkurentov in izzivalcev, naenkrat je vanj usmerjena energija mnoţice tekmovalcev, ki ga hočejo premagati, pojavljajo pa se tudi občutki socialne izoliranosti (»it’s lonely at the top«) in občutki krivde zaradi premoči pred drugimi.

 Strah pred trenerjevo zavrnitvijo – način vedenja trenerja do športnika po tekmovanju precej pogojuje stopnjo športnikove bojazni pred zavrnitvijo, trener z zahtevami po maksimalnem trudu predstavlja vir športnikove dodatne motivacije in hkrati s tem omogoča višanje meje njegovih doseţkov, ko pa ta odnos premočno obremeni, lahko povzroči negativne občutke strahu pred zavrnitvijo.

52

 Strah pred agresivnostjo – v nekaterih disciplinah gre lahko za čisto objektiven strah, ki se kaţe kot strah pred moţnostjo, da poškoduješ nasprotnika ali da boš sam poškodovan (npr. borilne veščine, kontaktni moštveni športi).

 Strah pred bolečino – je kot objektiven strah prisoten pri vzdrţljivostnih športih in pri športih, kjer prihaja do kontakta.

Cratty (1983, v Tušak in Tušak, 2003) je na podlagi številnih raziskav anksioznosti ugotovil, da ima v tekmovalnem športu pojavljanje anksioznosti po navadi obliko bimodalne krivulje, kar pomeni, da se nivo anksioznosti viša, ko se tekma pribliţuje (tekma pomeni za športnika močen stresni dogodek in napetost po navadi doseţe vrhunec tik pred štartom). Tekma anksioznost zniţa oziroma jo celo čisto odpravi, po koncu tekmovanja spet pride do začasnega zvišanja anksioznosti, nato pa nivo počasi upada. Tušak in Tušak (2003) poudarjata, da se predvsem potekmovalno anksioznost še vedno pogosto zanemarja, čeprav je razumevanje tega pojava bistveno za športnikovo razumevanje razlogov za zmago ali poraz, omogoča jim sprejeti njihova čustva ob tem in občutek lastne vrednosti kljub morebitnemu porazu in s tem tudi pravilno usmerjanje tovrstne napetosti.

Slika 7: Časovne dimenzije anksioznosti (B. Cratty, 1983 v Tušak in Tušak, 2001).

Poskuse obrambe pred strahovi, anksioznostjo in stresom omenjena avtorja razdelita na nekonstruktivne in konstruktivne; med zelo pogoste, a neustrezne spadajo vnaprejšnje opravičevanje za neuspeh, še pogostejši pa so poskusi športnika, da se izmakne nalogi. Včasih je lahko taka obramba tudi agresivna in obtoţijo trenerje, da jih poskušajo namerno poškodovati. Zelo pogosta nekonstruktivna reakcija je beg. Poleg teh omenjenih nekonstruktivnih načinov soočanja s stresom in anksioznostjo pa poznamo tudi produktivnejše načine, kjer športnik poskuša predvsem z uporabo tehnik relaksacije zmanjšati ali eliminirati škodljive vplive in napetosti.

53

Tušak in Tušak pri tem navajata tudi nekaj tehnik za eliminacijo strahov in škodljivih vplivov anksioznosti:

 Tehnika sistematične desenzitizacije (športnik sestavi seznam stresnih situacij, ki jih potem od najmanj stresne proti bolj stresnim postopno vnašamo v trenaţni proces in tako pripravljen športnik se potem laţje sooči s strahom v konkretni situaciji.  Zmanjševanje tekmovalne anksioznosti z zniţanjem percepcije pomembnosti tekmovanja.  Priprava na tekmovalni stres z občasnim vnašanjem neobičajnih, stresnih situacij v trenaţne cikle.  Analiza moţnih tekmovalnih situacij in vnaprejšnji dogovor s športnikom glede ustreznih reakcij v slučaju posamezne take situacije.  V sedemdesetih letih prejšnjega stoletja je opaziti porast zanimanja psihologov za šport (in obratno) in počasi je prišlo do vključevanja številnih psiholoških metod in pripomočkov v pripravljalno strategijo športnikov, najbolj znani so biofeedback, avtogeni trening in druge tehnike relaksacije, meditacija, vizualizacija in podobne mentalne strategije, kot so kontrola pozitivnih misli, samogovor ipd.

Anksioznost pogosto nadalje ločujemo tudi glede na trajanje stanja, na kratkoročno anksioznost oziroma »stanje« (ang. state anxiety) in dolgoročno anksioznost oziroma »potezo« – anksioznost kot osebnostno lastnost ( ang. trait anxiety). Prva pomeni začasno zvišanje ravni vzburjenja, največkrat kot odgovor na stres, katerega funkcija je mobilizacija energije, druga pa nagnjenost k anksioznemu reagiranju v večjem številu situacij (Spielberger, 1985, po Lamovec, 1988).

Tudi v Sloveniji še vedno najpogostejši test za samoopisno merjenje anksioznosti je t.i. Spielbergerjev test (STAI – State and Trate Anxiety Inventory), ki meri tako trenutno stanje merjenca (STAI-s ali A-State), kot tudi anksioznost kot relativno dolgotrajno lastnost (STAI-t ali A-Trait). STAI je introspekcijski psihološki vprašalnik, ki ga je razvil Charles Spielberger s sodelavci in temelji na razlikovanju med »trait« in »state« anksioznostjo, ki ga je ţe leta 1961 predlagal Raymond Cattell. Cilj je bil razviti vprašalnik, ki lahko meri anksioznost med obema poloma njene pojavnosti (state – trait). Predvideva, da anksioznost lahko definiramo z občutki nelagodja, skrbi, napetosti in stresa, občutki anksioznosti pa naj bi bili lahko posledica soočanja s stresnimi situacijami (tipičen primer v športu je tekma) ali pa tudi kot posledica nekateri psihičnih motenj.

Anksioznost kot stanje (A-State) lahko opredelimo kot strah, ţivčnost, nelagodje in vzburjenost avtonomnega ţivčnega sistema, občutke, ki so začasni in jih izzovejo situacije, ki jih tako ali drugače dojemamo kot nevarne oziroma ogroţajoče, torej, če poenostavimo, gre za to, kako se oseba počuti v trenutku občutene groţnje. Kot primer bi lahko navedli otroka, ki je prvi soočen z veliko in tujo ţivaljo, ali posameznika, ki se počuti nelagodno, ko prvič leti z letalom ipd.

54

Anksioznost kot poteza (A-Trait) pa pomeni relativno dolgotrajno nagnjenost k občutkom stresa, skrbi in neugodja. (»State-Trait Anxiety Inventory«, 2016).

Test je bil v izvirniku osnovan na angleškem besednjaku, kasneje pa je bil preveden in prirejen za preko 40 različnih jezikov, kot ţe omenjeno, obstaja tudi slovenska verzija (STAI; Lamovec, 1988).

Černetič (2016) poleg STAI vprašalnika od samoocenjevalnih (self-report) omenja še tako imenovani »Anxiety Scale« oz AS vprašalnik, ki je sestavljen iz desetih pridevnikov, ki opisujejo anksiozno vedenje in jih merjenci rangirajo na lestvici od 0–5 (0 = sploh ne velja zame, 5 = zelo značilno zame). Poleg tovrstnih pa obstajajo tudi t.i. implicitne mere anksioznosti, ki anksioznost merijo posredno.

Kozina (2007) poroča tudi, da analogno omenjeni delitvi obstaja tudi delitev na primarno in sekundarno anksioznost. Primarna je tista, ki se pojavlja skozi številne procese samega organizma zaradi njegove notranje dispozicije in zmoţnosti, da reagira anksiozno, sekundarna pa nastane, ko se nevtralni draţljaj poveţe s primarno anksioznostjo. Avtorica tudi poudarja, da je zaradi pomanjkljivosti instrumentov smiseln tako imenovani večvratni pristop, kjer ugotavljamo anksioznost na več nivojih, naredimo presejalni test in nato nadaljujemo z vedno bolj natančnimi postopki in instrumenti, ki na koncu vključujejo tudi fiziološke meritve (Kendall in Flannery- Schroeder, 1998, v Kozina, 2007).

Ena od posledic dolgotrajnega stresa je lahko tudi izčrpanost ali celo izgorelost. Tušak in Tušak (2003) pravita, da se izčrpanost lahko pojavi takrat, ko je športnik podvrţen stanju intenzivnega stresa 6–8 tednov. Kot rezultat tako podaljšanega stresa se telo utrudi in izgubi svojo proţnost, izpraznijo se lahko mentalne kapacitete za borbo proti stresu in tudi hormonske zaloge imunskega sistema, ki so potrebne za obvladovanje stresnih situacij. Tako biokemično izčrpanost pogosto imenujemo tudi izgorelost.

Tušak in Tušak poudarjata, da vključenost v zelo teţak trening lahko včasih spremljajo negativne fiziološke in psihološke spremembe. Te spremembe v različni meri vključujejo občutljivost, poškodbe mišic, hormonsko neravnovesje, zmanjšano odpornost, zaspanost ipd. , obstajajo pa individualne razlike v dovzetnosti za pretreniranost. Glavni vzrok je predvsem prekratek čas za počitek med dvema treningoma ali celo serijo napornih treningov, ko pa enkrat ţe pride do pretreniranosti, je ne moremo ustaviti le s krajšim počitkom, temveč je potrebno narediti daljši odmor, včasih kar do konca sezone. Do pretreniranosti torej lahko pride v dveh primerih: kadar športnik trenira preveč ali ko se s stresi tekmovalnega športa ne zna ustrezno spoprijeti.

55

1.4 MENTALNA TRDNOST

Mentalna trdnost (v nadaljevanju tudi osebnostna čvrstost) je pojem, ki se v zadnjih desetletjih pogosto uporablja med trenerji, športnimi psihologi, športnimi komentatorji ter tudi med menedţerji. V pogovornem jeziku naj bi ta pojem predstavljal tisto, kar športnik potrebuje, da postane vrhunski, da je sposoben kar najbolje izkoristiti vse svoje potenciale, da je sposoben funkcionirati na najvišji ravni prav v tekmovalnem obdobju (»Mental toughness«, 2016). Moran (2012) opozarja, da se pojem v javnosti pogosto in nekritično uporablja za opis mentalnega stanja športnika v kateremkoli primeru uspešnega nastopa, kar je z vidika športne psihologije precej problematično, saj bolj kot na empiričnih znanstvenih dejstvih temelji na anekdotičnih primerih verjetnih razlag za uspeh. Zato je pomembno razločevati med mentalno trdnostjo v vsakdanji govorici športnih komentatorjev in mentalno trdnostjo kot psihološkim konstruktom. Šele zadnjih dvajset let je na podlagi znanstvenih raziskav prišlo do resnih poskusov formalne opredelitve. Ena osrednjih osebnosti na tem področju je ameriški psiholog James E. Loehr, ki je predlagal naslednjo opredelitev pojma: »Mentalna trdnost je sposobnost športnika, da redno nastopa v skladu s svojim talentom in sposobnostmi, ne glede na tekmovalne razmere« (»Mental toughness«, 2016).

Psihologi in športni psihologi so skušali v zadnjih dveh desetletjih psihološki konstrukt mentalne trdnosti dodelati in uskladiti, nekateri zagovarjajo tudi diferenciacijo po posameznih športih, lahko si predstavljamo, da mentalna trdnost v športnem plesu ne pomeni popolnoma enakih stvari kot npr. v ragbiju ali pri boksu.

Nekatere bolj znane definicije so (vse v »Mental toughness«, 2016):

 Mentalna trdnost je tisti prirojena ali pridobljena kvaliteta, ki posamezniku splošno gledano omogoča, da se bolje kot tekmeci sooča z zahtevami svoje športne discipline (ţivljenjski slog, trening, tekmovanje) in bolj specifično, da je bolj konsistenten in uspešen kot njegovi tekmeci pri ohranjanju odločnosti, osredotočenosti, samozavesti in kontrole pod pritiskom tekmovanja (Jones, Hanton in Cinnaughton, 2002).

 Mentalna trdnost je skupek vrednot, načinov vedenja in čustvovanja, ki posamezniku omogočajo učinkovito soočanje s katerikoli oviro, nasprotovanjem ali pritiskom, pa tudi sposobnost ohraniti koncentracijo in motivacijo, ko mu gredo stvari dobro in s tem zagotoviti doseganje dolgoročnih ciljev (Gucciardi, Gordon in Dimmock, 2008) .

 Peter Clough and Keith Earle sta predlagala konceptni model, ki poudarja mentalno trdnost kot samostojno osebnostno lastnost. Ta model je sestavljen iz štirih komponent: samozavestnost, izziv, sposobnost samokontrole in zavezanost cilju. Avtorja poudarjata, da je mentalna trdnost univerzalen koncept in ga ne bi smeli omejevati samo na področje športa (Clough in Earle, 2002).

56

Izvedene so bile tudi nekatere razvojne študije, katerih namen je bil ugotoviti ali je mentalna trdnost prirojena kvaliteta ali pa je predvsem rezultat treninga in učenja. Tušak in Tušak (2003) navajata, da je mentalna trdnost predvsem naučena spretnost. Horsburgh idr. , 2009, v »Mental toughness«, 2016, pa trdijo, da ima mentalna trdnost kot vse druge osebnostne lastnosti svojo genetsko podstat, lahko pa se nanjo s treningom še pozitivno vpliva.

Tušak in Tušak (2003) navajata primer AET (Athletic Excellence Training) ţe omenjenega športnega psihologa Jamesa E Loehra (1986), katerega osnovna postavka je, da je poleg telesnih dejavnikov konsistentnost dobrega nastopa rezultat psihične konsistentnosti, saj je stabilnost prikazana na zunaj, v tekmovalni situaciji, najprej posledica stabilnosti športnikove notranjosti, in je zato za uspeh bistvenega pomena izoblikovanje in vzdrţevanje stabilne notranje klime.

Tušak in Tušak (prav tam) na podlagi Loehrove teorije mentalne trdnosti opredelita bistvene značilnosti koncepta mentalne trdnosti:

 Mentalna trdnost v prvi meri ni prirojena, ampak naučena spretnost in proces učenja je podoben kot pri učenju drugih telesnih spretnosti.

 Odločilna lastnost mentalne trdnosti je njena konsistentnost, visok nivo konsistentnosti je značilno enoten pri vseh vrhunskih športnikih.

 Če odmislimo vpliv telesnih dejavnikov, je nivo nastopa tekmovalca predvsem pod vplivom refleksije notranje klime.

 Mogoče je reči, da obstaja neka idealna notranja nastopna klima pri vsakem športniku in vsakem moštvu, ki pa se je športniki sami komajda zavedajo.

 Idealno nastopno stanje posameznik zazna s specifičnimi občutki.

 Najbolj pomembne mentalne spretnosti tekmovalce so povezane z ustvarjanjem in vzdrţevanjem idealnega nastopnega stanja.

 Najboljši test mentalne trdnosti so trenutki v karieri, ko gre športniku vse narobe in ima občutek, da se je vse zarotilo proti njemu, taki trenutki zahtevajo od posameznika najvišji nivo kontrole idealnega notranjega stanja.

Lefkowits in McDuff (b. d.) pravita, da se pod pojmom »mentalna trdnost« skriva več, kot pa samo mentalna komponenta, pomembni sta tudi fizična in emocionalna komponenta. Če hoče biti športnik mentalno trden na tekmovanju, mora najprej imeti talent, biti tehnično čim boljši, biti pa mora tudi v vrhunski fizični kondiciji. Vse te komponente med seboj soodvisne, specifična vadba mentalne trdnosti pa le pripomore h konsistentnosti dobrih tekmovalnih

57 nastopov. Navajata tudi ţe omenjeno definicijo Jamesa E Loehra in podata še njegovo opredelitev štirih dejavnikov mentalne trdnosti (Loehr, 1993, v Lefkowits in McDuff):

 emocionalna fleksibilnost: sposobnost vzdrţati različne tekmovalne situacije uravnovešeno in na nedefenziven način, ta lastnost tudi zajema sposobnost mobilizacije širokega spektra pozitivnih čustvenih stanj, kot so humor, borbenost, timski duh, sposobnost uţivati v tekmi ipd.;

 emocionalna odzivnost: posameznik je sposoben biti čustveno prisoten v trenutku, se ne povlači vase;

 emocionalna moč: sposobnost prenašati visok emocionalni pritisk in vzdrţevati borbenost ne glede na okoliščine;

 emocionalna odpornost: sposobnost športnika dobro prenesti ovire v karieri in znotraj tekmovanja in sposobnost hitre mentalne regeneracije. Kot vseh drugih komponent mentalne trdnosti, se tudi te da naučiti, je pa to za nekatere posameznike precej laţje, kot za druge – pri obojih pa je vedno še prostor za napredek.

58

1.5 PROBLEM, CILJI IN HIPOTEZE

1.5.1 Problem raziskave

V športnem plesu, pa tudi v vrhunskem športu nasploh, so razlike med tekmovalci čedalje manjše in za uspeh je potrebno čim bolje poznati in kontrolirati vse dejavnike, ki lahko vplivajo na tekmovalni rezultat in uspešnost kariere. Glede na to, da sta osebnostna struktura in uspešnost soočanja s stresom dve izmed pomembnejših področij psihološkega prostora v športu, nas je zanimalo, kako je z omenjenimi lastnostmi pri mladih vrhunskih športnih plesalcih in plesalkah ter ali se v njih kakorkoli razlikujejo med spoloma in po starosti.

Predmet raziskave je torej predvsem raziskovanje osebnostne strukture mladih plesalcev in plesalk ter razlike v izbranih osebnostnih lastnostih med spoloma in po starosti merjencev. Pri tem smo se osredotočili na dvanajst izbranih osebnostnih lastnosti (FPI114), poleg tega pa s pomočjo ločenega vprašalnika samoregulacijskih spretnosti in upravljanja s stresom (Tušak, Kovač, v okviru 24Alife) še na samozavest, osebnostno čvrstost, anksioznost, strategije soočanja s stresom in zaznavo stresa ter kvaliteto ţivljenja v povezavi s stresom.

1.5.2 Cilji in hipoteze

V skladu s predmetom in problemom raziskave smo izbrali konkretne raziskovalne cilje in glede na to definirali hipoteze. Hipoteze smo razdelili v tri vsebinske sklope: pri prvem gre za osebnostne lastnosti, ki smo jih merili s FPI114, drugi sklop se sestoji iz preverjanja samoregulacijskih spretnosti in učinkovitega upravljanja s stresom, v tretjem sklopu pa smo preverjali še nivo samodiscipline. Vse tri sklope smo najprej primerjali med sabo po spolu, nato še med obema starostnima skupinama plesalcev in plesalk.

Prvi cilj raziskave je bil ugotoviti, ali obstajajo statistično značilne razlike v izbranih dvanajstih osebnostnih lastnostih med mladimi plesalkami in plesalci.

Preverjali smo hipoteze H01/1 do H01/12, ki pravijo, da ni statistično značilnih razlik v dvanajstih preučevanih osebnostnih lastnostih med mladimi plesalkami in plesalci.

H01/1: Ni razlik v nevrotičnosti med mladimi plesalkami in plesalci.

H01/2: Ni razlik v impulzivnosti med mladimi plesalkami in plesalci.

H01/3: Ni razlik v razdraţljivosti med mladimi plesalkami in plesalci.

H01/4: Ni razlik v depresivnosti med mladimi plesalkami in plesalci.

H01/5: Ni razlik v mirnosti med mladimi plesalkami in plesalci.

59

H01/6: Ni razlik v iskrenosti med mladimi plesalkami in plesalci.

H01/7: Ni razlik v dominantnosti med mladimi plesalkami in plesalci.

H01/8: Ni razlik v zavrtosti med mladimi plesalkami in plesalci.

H01/9: Ni razlik v druţabnosti med mladimi plesalkami in plesalci.

H01/10: Ni razlik v ekstravertnosti med mladimi plesalkami in plesalci.

H01/11: Ni razlik v emocionalni labilnosti med mladimi plesalkami in plesalci.

H01/12: Ni razlik v maskulinosti med mladimi plesalkami in plesalci.

Drugi cilj je bil ugotoviti, ali obstajajo statistično značilne razlike med mladimi vrhunskimi plesalkami in plesalci v samozavesti, osebnosti čvrstosti, anksioznosti, strategijah soočanja s stresom in v zaznavi stresa ter kvaliteti ţivljenja v povezavi s stresom.

V skladu s tem ciljem smo definirali naslednjih šest hipotez:

H02/1: Ni razlik med mladimi plesalkami in plesalci v samozavesti.

H02/2: Ni razlik med mladimi plesalkami in plesalci v osebnostni čvrstosti.

H02/3: Ni razlik med mladimi plesalkami in plesalci v anksioznosti.

H02/4: Ni razlik med mladimi plesalkami in plesalci v strategijah soočanja s stresom.

H02/5: Ni razlik med mladimi plesalkami in plesalci v zadovoljstvu z ţivljenjem in občutku zdravja.

H02/6: Ni razlik med mladimi plesalkami in plesalci v stresni izgorelosti.

Tretji cilj raziskave pa je bil ugotoviti, ali obstajajo statistično značilne razlike med mladimi vrhunskimi plesalkami in plesalci v samodisciplini.

V skladu s tem ciljem smo določili hipotezo H03.

H03: Ni razlik med mladimi plesalkami in plesalci v samodisciplini.

Poleg primerjave po spolu smo merjence primerjali med seboj v vseh omenjenih lastnostih tudi po starosti, in sicer smo jih razdelili v dve starostni kategoriji: na stare do 16 let in na stare 17 let in več.

Četrti cilj je bil ugotoviti, ali obstajajo statistično pomembne razlike v izbranih dvanajstih osebnostnih lastnostih med mlajšo in starejšo skupino plesalcev in plesalk.

V skladu s tem smo postavili naslednji sklop hipotez: 60

H04/1: Ni razlik v nevrotičnosti med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

H04/2: Ni razlik v impulzivnosti med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

H04/3: Ni razlik v razdraţljivosti med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

H04/4: Ni razlik v depresivnosti med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

H04/5: Ni razlik v mirnosti med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

H04/6: Ni razlik v iskrenosti med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

H04/7: Ni razlik v dominantnosti med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

H04/8: Ni razlik v zavrtosti med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

H04/9: Ni razlik v druţabnosti med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

H04/10: Ni razlik v ekstravertnosti med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

H04/11: Ni razlik v emocionalni labilnosti med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

H04/12: Ni razlik v maskulinosti med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

Peti cilj je bil ugotoviti, ali obstajajo statistično značilne razlike med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk v samozavesti, osebnosti čvrstosti, anksioznosti, strategijah soočanja s stresom in v zaznavi stresa ter kvaliteti ţivljenja v povezavi s stresom.

Na podlagi tega cilja smo določili še šest hipotez:

61

H05/1: Ni razlik v samozavesti med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

H05/2: Ni razlik v osebnosti čvrstosti med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

H05/3: Ni razlik v anksioznosti med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

H05/4: Ni razlik v strategijah soočanja s stresom med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

H05/5: Ni razlik v zadovoljstvu z ţivljenjem in občutku zdravja med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

H05/6: Ni razlik v stresni izgorelosti med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

Šesti in zadnji cilj pa je bil ugotoviti, ali obstajajo statistično značilne razlike med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk v samodisciplini. Iz njega izhaja tudi naslednja hipoteza.

H06: Ni razlik v samodisciplini med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

62

2 METODE DELA

2.1 PREIZKUŠANCI – VZOREC MERJENCEV

Vzorec raziskave je sestavljalo 32 mladih plesalcev obeh spolov v starosti 14–23 let, 17 moških in 15 ţensk (reprezentantov Slovenije v standardnih in latinsko ameriških plesih). Opravljeno je bilo skupinsko anketiranje na pripravah reprezentance v januarju 2016 z osebnostnim vprašalnikom (FPI114) in vprašalnikom samoregulacijskih spretnosti in upravljanja s stresom (Tušak, Kovač, v okviru 24Alife).

2.2 PRIPOMOČKI IN VZOREC SPREMENLJIVK

Testirali smo dvanajst osebnostnih lastnosti (po FPI114) in sicer devet faktorjev prvega reda in tri generalne faktorje drugega reda. Faktorji prvega reda, ki smo jih merili, so nevrotičnost, impulzivnost, razdraţljivost, depresivnost, mirnost, iskrenost, dominantnost, zavrtost in druţabnost. Generalni faktorji drugega reda pa so ekstravertnost, emocionalna labilnost, maskulinost.

V Sloveniji se poleg BFQ vprašalnika še vedno zelo pogosto uporablja Freiburški osebnostni vprašalnik FPI (Bele-Potočnik, Hruševar in Tušak, 1984), ki smo ga uporabili tudi pri naši raziskavi. V izvirniku je naslov testa »Das Freiburger Persönlichkeitsinventar«, avtorji pa Jochen Fahrenberg, Herbert Selg in Rainer Hampel. Nastal je na podlagi podobnih angloameriških vprašalnikov in zajema dimenzije osebnosti najpomembnejše pri psihološkem praktičnem in raziskovalnem delu ter omogoča primerjavo posameznikov z »normalnozdravega« in »kliničnega« področja. Osnovni namen testa je predvsem odkrivanje psihične in vegetativne labilnosti, ekstravertnosti in agresivnosti. Ena njegovih posebnosti (s tem tudi ena njegovih pomanjkljivosti) je, da je relativno dolg in primeren le za posameznike, ki znajo brati, razumeti in odgovoriti na obseţen niz postavk. Avtorji so do postavk uvrščenih v osebnostni inventar FPI prišli s pomočjo faktorskih in drugih analiz, vse postavke pa se uvrščajo med devet osebnostnih dimenzij (lestvice FPI-1 do FPI-9) ter na tri dodatne lestvice (FPI-E, FPI-N in FPI-M). Merjene osebnostne dimenzije v tem vprašalniku so nevrotičnost, spontana agresivnost, depresivnost, razdraţljivost, druţabnost, obvladanost, reaktivna agresivnost, zavrtost in odkritost. Tri dodatne lestvice pa so ekstravertiranost, emocionalna labilnost in maskuliniteta in jih sestavljajo postavke iz osnovnih lestvic. Vsaka lestvica ima svoje značilnosti, tukaj jih bomo opisali samo na kratko, pri vsaki bomo opisali samo en pol (visoka vrednost testa), drugi pol oziroma nizka vrednost testa pa pomeni nasprotje spodaj navedenega (opisi lestvic in pomen različnih vrednosti so povzeti po Bele-Potočnik, Hruševar in Tušak, 1984):

FPI 1 – nevrotičnost: Visoke vrednosti te lestvice pomenijo telesne, vegetativne (krvni obtok, dihala, prebavila) in psihosomatske (motnje spanja, utrudljivost, občutljivost,

63 razdraţljivost, nemirnost) motnje, motnje motorike, (ne)občutenje bolečin in močno telesno odzivnost na čustvena stanja. Nevrotičnost je neodvisna od starosti, izobrazbe in velikosti kraja bivanja, nanjo pa vpliva spol, saj imajo ţenske izrazito višje vrednosti. Pozitivno korelira (r › 0,40) z depresivnostjo, zavrtostjo in razdraţljivostjo.

FPI 2 – impulzivnost (spontana agresivnost): Visoka vrednost FPI 2 je povezana s spontanimi agresivnimi dejanji (telesnimi, verbalnimi in fantazijskimi) nad predmeti, ţivalmi in tudi ljudmi, prav tako nakazuje pogostost impulzivnosti in neobvladanosti. Lastnost je neodvisna od izobrazbe, velikosti kraja bivanja in tudi od spola, vpliv nanjo pa ima starost. Za mlajše so značilne višje vrednosti FPI 2. Visoke vrednosti so povezane z visokimi vrednostmi odkritosti, depresivnosti in razdraţljivosti.

FPI 3 – depresivnost: Visoke vrednosti lestvice nakazujejo nerazpoloţenost (potrtost, pesimizem, slabo voljo, tudi razdraţljivost, nezadovoljstvo, čemernost), strah pred nedoločeno nevarnostjo, osamljenost, pomanjkanje koncentracije, občutek manjvrednosti. Neodvisna je od starosti, izobrazbe, velikosti kraja bivanja in tudi od spola in se povezuje z nevrotičnostjo, spontano agresivnostjo, razdraţljivostjo, zavrtostjo in odkritostjo.

FPI 4 – razdražljivost: Osebe z visoko vrednostjo FPI 4 so bolj vzdraţljive, imajo nizko frustracijsko toleranco ţe pri vsakdanjih teţavah, so nepotrpeţljive, nemirne in hitro pobesnijo ter postanejo agresivne z nepremišljenimi izjavami. Vzkipljive so v afektu. Lastnost ni odvisna od spola, starosti, izobrazbe in velikosti kraja bivanja. Visoke vrednosti lestvice so povezane z visokimi vrednostmi depresivnosti, spontane agresivnosti, nevrotičnosti, reaktivne agresivnosti in odkritosti.

FPI 5 – družabnost: Visoka vrednost FPI 5 opisuje osebe s potrebo in prizadevanji po stikih z ljudmi, ki so druţabni, hitro sklepajo prijateljstva in imajo širok krog znancev. Zanje so značilne ţivahnost, podjetnost, zgovornost. Druţabnost ni odvisna od spola, starosti, izobrazbe in velikosti kraja bivanja, negativno pa korelira z zavrtostjo.

FPI 6 – mirnost: Visoka vrednost FPI 6 nakazuje samozaupanje, takšne osebe ni lahko razburiti, prenese obremenitve in pretrese. Je dobre volje, zaupljiva, optimistična, zmoţna dejanj, rada hitro ukrepa. Ni odvisna od starosti, izobrazbe, velikosti kraja bivanja, nanjo pa vpliva spol, moški imajo višje srednje vrednosti. Je negativno povezana z zavrtostjo.

FPI 7 – dominantnost (reaktivna agresivnost): Osebe z visoko vrednostjo FPI 7 izkazujejo reaktivno agresivna dejanja (telesna, verbalna, fantazijska), uveljavljanje lastnih interesov, egocentričen pogled na svet, sumničavost. Nagnjene so k avtoritarno konformističnemu mišljenju. Reaktivna agresivnost ni odvisna od starosti in velikosti kraja bivanja, značilno pa je, da moški in osebe z osnovnošolsko izobrazbo dosegajo višje vrednosti. Pozitivno je povezana z razdraţljivostjo.

FPI 8 – zavrtost: Visoke vrednosti nakazujejo plahost, zadrţanost pri komuniciranju z drugimi, včasih motenost ali celo nesposobnost navezovanja stikov. Zavrte osebe je strah

64 javnega nastopanja in s tem povezane telesne teţave (nemir, trepetanje, mehka kolena, prebledevanje, zardevanje, jecljanje). So slabo dejavne, negotove pri odločanju, bojazljive, močno razdraţljive, če jih kdo opazuje. Zavrtost ni odvisna od starosti, izobrazbe in velikosti kraja bivanja, odvisna pa je od spola, saj ţenske dosegajo višje srednje vrednosti. Visoke vrednosti FPI 8 so povezane z visokimi vrednostmi depresivnosti in nevrotičnosti ter nizkimi vrednostmi druţabnosti in obvladanosti.

FPI 9 – iskrenost: Visoka vrednot FPI 9 pomeni priznavanje manjših slabosti in napak, ki jih ima vsakdo, samokritičnost, včasih brezskrbnost. Na odkritost ne vplivata izobrazba in velikost kraja bivanja. Vplivata pa nanjo starost in spol: mlajše osebe, predvsem mlajši moški, imajo niţje srednje vrednosti FPI 9. Visoke vrednosti pozitivno korelirajo s spontano agresivnostjo, depresivnostjo in razdraţljivostjo.

FPI-E – ekstravertiranost: Lestvico sestavljajo postavke iz petih lestvic FPI, predvsem iz FPI-5 in FPI-2. Visoka vrednost označuje druţabnost (potrebo in iskanje stikov z ljudmi, sposobnost njihovega vzpostavljanja, hitro sklepanje prijateljstev), ţivahnost (neprisiljenost, impulzivnost, zgovornost, oseba ima rada spremembe in zabavo), aktivnost in vzburljivost (podjetnost, oseba vodi, usmerja, doseţe svoje, je razdraţljiva, včasih neobvladana). Ekstravertiranost je neodvisna od spola, izobrazbe in velikosti kraja bivanja. Nanjo pa ima vpliv starost, saj mlajši dosegajo višje srednje vrednosti. Vrednosti FPI-E in FPI-N so med seboj statistično in empirično neodvisne. FPI-E in FPI-M pa sta zaradi dvojnosti vrednotenja postavk računsko odvisni.

FPI-N – emocionalna labilnost: Lestvica je sestavljena iz postavk štirih drugih lestvic FPI, predvsem iz FPI-3 in FPI-4. Za emocionalno labilne posameznike je značilno, da so pogosto nerazpoloţeni (labilnost, preteţno depresivno razpoloţenje, potrtost, slaba volja), so vzdraţljivi (hitro prizadeti, vzkipljivi, občutljivi, čemerni, se hitro razjezijo), tuhtajo (izgubijo se v mislih, so raztreseni, sanjarijo, skrbijo) in imajo motnje socialnih stikov (pogosto občutijo, da jih drugi ne razumejo in jih nepravično obravnavajo). Emocionalna labilnost ni odvisna od starosti, izobrazbe, velikosti kraja bivanja in tudi ne od spola. Vrednosti FPI-N in FPI-E so med seboj statistično in empirično neodvisne. Računsko so neodvisne tudi od vrednosti FPI-N in FPI-M, vendar pa so empirično izrazito odvisne: visoke vrednosti FPI-N se povezujejo z nizkimi vrednostmi FPI-M.

FPI-M – maskulinost: Lestvica je sestavljena iz postavk sedmih drugih lestvic FPI, predvsem FPI-1in FPI-8. Predstavlja lastnosti, ki veljajo za tipično moške. Visoke vrednosti lestvice predstavljajo aktivno (včasih tudi telesno) uveljavljanje (samozavest, podjetnost, zanesljivost), uravnovešenost razpoloţenja in malo telesnih teţav. Maskuliniteta je neodvisna od starosti, izobrazbe in velikosti kraja bivanja, pač pa je odvisna od spola (moški dosega višje srednje vrednosti). FPI-M je računsko neodvisna od FPI-N in računsko odvisna od FPI- E. Obstaja pa empirična povezanost FPI-M in FPI-N, in sicer gre za negativno korelacijo. Višji rezultat FPI-M torej kaţe boljše dispozicije za uspešno oz. učinkovito vedenje (Bele- Potočnik, Hruševar in Tušak, 1984, v Valant Velepec, 2009).

65

Vse omenjene osebnostne lastnosti bi lahko razdelili v tri vsebinske sklope, od katerih vsak zase predstavlja poseben vidik, vse tri pa bolj ali manj predstavljajo strukturni vidik osebnosti oziroma osebnostne poteze, ki predispozicionirajo specifičen odgovor ali vedenje posameznika v dani situaciji. Ker so take lastnosti relativno trajen oziroma stabilen način odzivanja na situacije, je spremembe moţno večinoma doseči le v daljših časovnih obdobjih, nekaj laţje pa vplivati na načine reagiranja, ki ji opredelimo kot stanja (npr. anksioznost lahko pojmujemo kot osebnostno lastnost ali pa kot stanje). Taka stanja (npr. predtekmovalno anksioznost) je laţje spreminjati in prilagajati potrebam trenutne situacije.

Depresivnost in zavrtost sta dve osebnostni lastnosti, ki izrazito negativno vplivata na vedenje posameznika, še posebej v primeru telesne aktivnosti športnika in spadata v tako imenovani negativni sklop strukturnih osebnostnih lastnosti. Delujeta deaktivacijsko in tako lahko v določeni meri blokirata športnikovo telesno aktivnost oziroma ţe samo pripravljenost na trening, tekmovanje in tveganje. Uspešen športnik v kateremkoli športu mora imeti nizke vrednosti depresivnosti in zavrtosti.

Socialno-psihološki sklop predstavljajo tiste lastnosti, ki določajo, kakšen je odnos športnika do drugih, njegovo komunikacijo s sotekmovalci, trenerjem, starši in javnostjo. Uspešen tekmovalec naj bi bil komunikativen, do drugih odprta in odločna osebnost, asertiven (sposoben uveljavljati in braniti svoje interese in stališča), biti pa mora sposoben tudi prisluhniti drugim, jim pomagati v teţavah in skrbeti za ugodno socialno klimo in kohezivnost v skupini. Tušak (2016) kot najbolj pomembno socialno-psihološko lastnost izpostavlja ekstravertiranost, ostali dve v tem sklopu sta še dominantnost in druţabnost. Pri vseh treh so pri športniku zaţelene visoke vrednosti.

Kot ločen sklop lahko obravnavamo tudi tekmovalne lastnosti, pri tem so posebej pomembna predtekmovalna stanja, lastnosti uspešnega soočanja s stresom in napetostmi ter lastnosti ocene tekmovalne situacije. Za razumevanje pomena dobrih tekmovalnih lastnosti za športnika, moramo poznati bistvene značilnosti same tekmovalne situacije. Razumeti moramo, kaj športniku samo tekmovanje pomeni, saj gre za konkreten cilj, ki povzroča zelo osredotočeno motivacijo, kjer se športnik sooči z mnoţico zaprek na poti do cilja. Uspeh na tekmovanju mu prinaša celo vrsto pozitivnih ugodnosti, ne nazadnje pa tudi potrditev pomena in upravičenje celoletne priprave in večletnega dela v športu. Prinaša pa tudi strahove (pred neuspehom, pred uspehom, pred trenerjevo zavrnitvijo, pred javnostjo, pred poškodbo itd.). Tekmovanje zato deluje kot zelo močan stresor, ki deluje na športnika. Prinaša napetost, ki se na športniku različno odraţa. Dober športnik je tak, ki ga ta napetost ne prizadene dosti, če pa ţe ga, se zna z njo ustrezno soočiti z in jo učinkovito odpraviti. Športnik mora znati tudi ustrezno realno ocenjevati tekmovalno situacijo in imeti zadostno zalogo samozaupanja, ki mu omogoča odločno tekmovati tudi v trenutkih, ko forma ni najbolj stabilna.

S tekmovalnimi lastnostmi so povezane tudi lastnosti, ki so potrebne za učinkovito obvladovanje stresa. Dobra psihična priprava na tekmovanja je sestavljena iz zmanjševanja predtekmovalne anksioznosti (v največji meri s pomočjo tehnik relaksacije) in z

66 odstranjevanjem moţnih izvorov stresa (ureditev športnikovih socialnih razmer, preprečitev obremenjevanja z rezultati ipd.). Reakcije športnika v stresnih situacijah pa so odvisne tudi od obvladovanja tehnik soočanja s stresom, pri tem emocionalna stabilnost in mirnost pozitivno prispevata h konstruktivnemu reagiranju, nevrotičnost oz. labilnost pa ga rušita. Zaţelena je torej nizka labilnost, nevrotičnost ter visoka mirnost.

Pri spontani agresivnosti so najboljše srednje vrednosti, saj je določena mera impulzivnosti v športu potrebna, saj omogoča ustrezno motivacijo in aktivacijo, prevelika impulzivnost pa kaţe na moţnost teţav in čustveno labilnega vedenja.

Razdraţljivost kaţe na pripravljenost na agresivno vedenje. Optimalna je srednja do nizka razdraţljivost.

Iskrenost je lastnost, pri kateri so za uspeh v športu zaţelene visoke vrednost, saj to omogoča boljše odnose s trenerjem in sotekmovalci (Tušak, 2016).

Poleg osebnostnega vprašalnika FPI114 je bil uporabljen še vprašalnik samoregulacijskih spretnosti in upravljanja s stresom, specialni vprašalnik za ugotavljanje načina reagiranja v tekmovalnih stresnih situacijah (Tušak, Kovač, v okviru 24Alife).

S tem testom smo merili spremenljivke oziroma lastnosti, ki so pomembne pri obvladovanju in spopadanju s stresom:

 Zadovoljstvo z življenjem Med različnimi komponentami subjektivnega občutka blagostanja se ta lestvica osredotoča na merjenje kognitivnega vidika zadovoljstva z ţivljenjem. Rezultat na lestvici lahko označimo kot posameznikovo globalno oceno kvalitete svojega ţivljenja glede na osebne kriterije; občutje, da je ţivljenje bilo in da je dobro, da je sedanji čas ţivljenja ali ţivljenje nasploh v celoti polno, smiselno in prijetno. Višja vrednost pomeni višje zadovoljstvo z ţivljenjem.

 Psihično (ne)zdravje Rezultat na lestvici psihosomatskega počutja nosi informacijo o tveganju posameznika za teţave z zdravjem, ki se lahko odraţajo kot psihosomatski simptomi. Glede na rezultat lahko predvidimo psihosomatske in nevrotične motnje posameznika. Višji rezultat pomeni večje tveganje za psihosomatske motnje in slabo subjektivno blagostanje posameznika. Pomanjkanje spanja, napetosti, pritisk, občutek nekompetentnosti, nezadovoljstvo, otoţnost in mnoga druga počutja izrazito negativno vplivajo na posameznikovo zdravje in počutje, zato si preventivno ţelimo omenjena občutja korigirati in odstranjevati.

 Somatska anksioznost Somatska anksioznost odraţa stopnjo fiziološkega stresa, ki se sproţi neposredno iz avtonomnega vzburjenja. Kaţe se v hitrejšem bitju srca, plitkem dihanju, potenju rok, 67

napetih mišicah, zvijanju v trebuhu in suhih ustih. V določeni meri je somatska anksioznost normalen in zdrav odziv na stresno situacijo, če jo posameznik uspešno prenaša, je lahko tudi pokazatelj pripravljenosti. Somatska anksioznost pred stresnim dogodkom je lahko izredno neprijetna in lahko zelo negativno vpliva na posameznikovo kvaliteto nastopa oziroma soočanja z izzivom, zato si ţelimo, da je somatska anksioznost čim niţja. V kolikor je visoka, je potrebno posameznika naučiti kako se z njo soočiti in kako nadzorovati telesna stanja. Visok rezultat na lestvici pomeni višjo stopnjo prednastopne somatske anksioznosti. Sama somatska anksioznost se lahko od situacije do situacije spreminja, odvisna je tudi od posameznikove subjektivne ocene pomembnosti situacije.

 Kognitivna anksioznost Kognitivna anksioznost vključuje miselno, mentalno oziroma doţivljajsko komponento, ki jo sproţa negativno pričakovanje uspeha, negativno samovrednotenje, slaba izpolnitev oziroma nedoseganje zastavljenih ciljev. V grobem lahko rečemo, da se kognitivna anksioznost izraţa v negativnih mislih in občutkih pred pomembnimi dogodki ali na splošno v ţivljenju. Če je stanje kognitivne anksioznosti visoko lahko zelo negativno vpliva na posameznikovo funkcioniranje in samozaupanje. Višji rezultat na lestvici pomeni višjo stopnjo kognitivne anksioznosti. Posameznike z visoko kognitivno anksioznostjo je potrebni naučiti bolj konstruktivnega in pozitivnega načina razmišljanja in razrešiti vzroke pretirane zaskrbljenosti, negativnih misli ali dvomov.

 Samozavest Samozavest je izraţanje človekovih notranjih vrednosti, meja samozavesti pa je zaupanje v neko svojo sposobnost. Napačno je mnenje mnogih posameznikov, ki mislijo, da je samozavest ţe to, če verjameš, da boš zmagal, da boš uspešen. Prava samozavest pomeni, da posameznik realno oceni moţnost za uspeh. Samozavest je skupek izkušenj, ki daje realna in specifična pričakovanja o ţivljenju, o sebi in svojih sposobnostih. Samozavest je, ko posameznik realno pričakuje in napoveduje, kaj se bo zgodilo, ne le nekakšno upanje, da se bo zgodilo. Višji rezultat na lestvici pomeni višje samozaupanje. Visoko samozaupanje in samozavest predstavljata odlična izhodišča za spoprijemanje z zahtevami pomembnih situacij.

 Način soočanja s stresom: konstruktivni način S stresom se lahko soočamo na različne načine. V grobem delimo strategije soočanja na dobre in slabše. Konstruktivni načini soočanja s stresom so tisti dobri načini, usmerjeni na reševanje problema. Ţelimo si, da se posameznik čim pogosteje sooča s teţavami na konstruktivne načine, tako da svojo energijo usmeri v reševanje vzrokov za nastalo situacijo. Višji rezultat na lestvici pomeni, da se posameznik večkrat sooča s teţavami na konstruktivne, dobre načine. Rezultat je smiselno primerjati z rezultatom na lestvici nekonstruktivnega načina soočanja s stresom.

 Način soočanja s stresom: nekonstruktivni način 68

Soočanje s stresom, ki je usmerjeno stran od problema je navadno manj učinkovito, saj posameznik ne vloţi napora v rešitev vzroka problema, ampak ga raje zanika ali pa se od njega umakne, kar pa seveda ne reši problema. Med nekonstruktivne načine štejemo ignoriranje problema, vdaja v situacijo, iskanje drugih moţnosti, aktivnosti in strategij, ki se veţejo na čustva posameznika, na primer jeza, jok, obupanost in drugo. Ţelimo si, da posameznik čim manj uporablja nekonstruktivne načine soočanj; če prevladujejo, ga je potrebno naučiti reševati teţave na boljše načine, tako da problem razrešimo in ne, da ga zgolj ignoriramo. Višji rezultat na lestvici pomeni pogosteje soočanje s teţavami na manj učinkovite načine. Rezultat je smiselno primerjati z rezultatom na lestvici konstruktivnega načina soočanja s stresom.

 Osebnostna čvrstost ali mentalna trdnost Osebnostna čvrstost je lastnost, od katere je odvisno, koliko stresa lahko oseba prenese brez negativnih posledic. Ljudje z visoko osebnostno čvrstostjo jemljejo ovire kot izzive (ne kot groţnjo) in imajo pri njihovem premagovanju občutek angaţiranosti (zavzeto se osredotočijo na dosego cilja). Imajo občutek notranjega nadzora – da je razplet odvisen od njih in ne od drugih. Veliki stresi pustijo na njih le majhne posledice oziroma jih hitro prebolijo. Ljudje z nizko osebnostno čvrstostjo pa jemljejo mnoge situacije kot groţnje, kot neke pretnje, ki jim vedno grenijo ţivljenje, z ovirami se teţko in mnogokrat neuspešno spopadajo, ţe manjši stresi pa jim puščajo hujše posledice. Ţelimo si, da je posameznik čim bolj osebnostno čvrst, saj to odraţa tudi njegovo frustracijsko toleranco in zmoţnost delovanja v stresnih okoliščinah. Višji rezultat na lestvici pomeni višjo čustveno stabilnost in odpornost na stres.

 Izgorelost Izgorelost v psihologiji razumemo kot sindrom, torej skupek različnih simptomov, ki se kaţejo v negativnem telesnem in čustvenem funkcioniranju, predvsem pa na področju vedenja in mišljenja. Izgoreli posamezniki so manj uspešni pri opravljanju svojega dela, hkrati pa tudi manj motivirani. V svoje delo vlagajo minimalno potrebno energijo in se ne potrudijo več ustvariti lastnega mnenja o stvareh, ki zadevajo njihovo delo. V skrajnih primerih lahko izgorelost negativno vpliva tudi psihofizično zdravje in počutje. Višji rezultat na lestvici izgorelosti, pomeni večjo izgorelost zaposlenega. Izgorelost pogosto vodi v psihosomatska obolenja, nezadovoljstvo, upad motivacije in zdravstvene teţave, zato je bistvenega pomena zgodnje zaznavanje tveganja posameznika za izgorelost.

 Samodisciplina in samomotivacija pri treningu. Ta spremenljivka označuje pomemben motivacijski sklop, saj izraţa sposobnost samokontrole motivacije posameznika. Tisti z visokim rezultatom na lestvici samomotivacije, so se sposobni samostojno pripraviti in motivirati ter delajo tudi sami, brez zunanje podpore, spodbud oziroma »priganjanja«.

69

2.3 METODE OBDELAVE PODATKOV (POSTOPEK)

Rezultate, pridobljene na izbranem vzorcu 32 mladih plesalcev s skupinskim anketiranjem na pripravah reprezentance v januarju 2016 (osebnostni vprašalnik FPI114 in vprašalnik samoregulacijskih spretnosti in upravljanja s stresom), smo statistično obdelali.

Za statistično obdelavo podatkov smo uporabili programski paket SPSS v. 23, pri čemer smo za obdelavo podatkov uporabili metode za izračun osnovnih statističnih parametrov (minimum, maksimum, aritmetična sredina, standardni odklon) in s t-testom za neodvisne vzorce ugotavljali, ali obstajajo statistično značilne razlike med plesalkami in plesalci v izbranih spremenljivkah in ali obstajajo statistično značilne razlike med obema starostnima skupinama plesalk in plesalcev.

70

3 REZULTATI Z RAZPRAVO

3.1 ANALIZA RAZLIK MED PLESALKAMI IN PLESALCI V IZBRANIH OSEBNOSTNIH LASTNOSTIH

Tabela 2 Primerjava plesalk in plesalcev v izbranih osebnostnih lastnostih (osebnostni vprašalnik FPI114) PLESALCI (N = 17) PLESALKE (N = 15)

M SD M SD t tsig (p) NEVROTIČNOST 6,82 2,21 7,73 2,52 1,09 0,29 IMPULZIVNOST 5,29 1,96 4,47 1,88 1,21 0,24 RAZDRAŢLJIVOST 7,00 2,67 7,53 3,22 0,51 0,61 DEPRESIVNOST 4,59 2,45 3,47 1,89 1,44 0,16 MIRNOST 9,94 2,68 9,13 3,11 0,79 0,44 ISKRENOST 5,71 1,93 4,67 1,84 1,55 0,13 DOMINANTNOST 4,76 1,56 4,40 1,50 0,67 0,51 ZAVRTOST 4,47 1,70 5,53 1,30 1,96 0,06t DRUŢABNOST 9,94 1,82 9,33 1,59 1,00 0,33 EKSTRAVERTIRANOST 7,94 2,11 7,00 1,93 1,31 0,20 EMOCIONALNA LABILNOST 6,88 2,91 6,67 3,02 0,21 0,84 MASKULINOST 7,18 1,88 6,80 1,42 0,63 0,53

Legenda. N – število merjencev; M – aritmetična sredina; SD – standardni odklon; t – vrednost t-testa; tsig (p) – statistična značilnost t-testa; *,**t – tendenca k statistično značilni razliki (0,06

V tabeli 2 so prikazane aritmetične sredine in standardni odkloni pri posameznih spremenljivkah na izbranem vzorcu, ločeno za plesalke in za plesalce, ter vrednosti t-testa in statistična pomembnost t-testa.

Iz zbirne tabele rezultatov t-testa, kjer smo primerjali izbrane osebnostne lastnosti med spoloma, so pokazali, da med plesalkami in plesalci ni statistično značilnih razlik, razen v zavrtosti, kjer plesalke izkazujejo višji nivo in se je pokazala tendenca k statistično značilni razliki (p = 0,06).

Z omenjenim t-testom smo preverjali hipoteze H01/1 do H01/12, ki pravijo, da ni statistično značilnih razlik v dvanajstih preučevanih osebnostnih lastnostih med mladimi plesalkami in plesalci. Glede na rezultate lahko vse ničelne hipoteze obdrţimo, kar pomeni, da ni bistvenih razlik med aritmetičnima sredinama obeh skupin, oziroma, da na podlagi našega vzorca ni sklepati na statistično značilne razlike med plesalkami in plesalci v nevrotičnosti, impulzivnosti, razdraţljivosti, depresivnosti, mirnosti, iskrenosti, dominantnosti, druţabnosti, ekstravertnosti, emocionalni labilnosti in maskulinosti. Pogojno lahko zavrnemo samo hipotezo H01/8, ki pravi, da ni razlik v zavrtosti med mladimi plesalkami in plesalci, saj se je pri v tej spremenljivki pokazala tendenca k statistično značilni razliki, kar pomeni, da

71 obstajajo določene razlike med spoloma, v našem primeru ţenske izkazujejo višjo stopnjo zavrtosti kot moški.

Izmerjena višja stopnja zavrtosti pri plesalkah v primerjavi s plesalci sovpada s predpostavkami osebnostnega testa FPI114, ki temeljijo na rezultatih predhodnih raziskav osebnosti, in pravijo, da zavrtost ni odvisna od starosti, izobrazbe in velikosti kraja bivanja, odvisna pa je od spola, saj ţenske dosegajo višje srednje vrednosti. Načeloma so visoke vrednosti lestvice zavrtosti povezane tudi z visokimi vrednostmi depresivnosti in nevrotičnosti ter nizkimi vrednostmi druţabnosti in obvladanosti (Bele-Potočnik, Hruševar in Tušak, 1984).

Razen v zavrtosti torej nismo zaznali statistično značilnih razlik med plesalkami in plesalci, kar ni presenetljivo, saj gre za majhen vzorec in za strogo selekcionirano populacijo. Gre za vrhunske športnike, pri katerih se razlike v osebnostni strukturi manjšajo z višanjem nivoja selekcije oz. vrhunskosti športnikov (Tušak in Tušak, 2003).

Iz tega, da ni dokazanih statistično značilnih razlik med spoloma, lahko predpostavljamo, da vrhunski šport mlade plesalke in plesalce v omenjenih osebnostnih lastnostih enako ali podobno oblikuje, oziroma da so si vrhunski športniki in športnice v merjenih lastnostih podobni zaradi podobnosti pogojev za uspeh posameznika v vrhunskem športu in posledično zaradi same strogosti selekcije iz katere je bil naš preučevani vzorec.

Šifrar in Kajtna (2014) sta za preverjanje osebnostne strukture športnih plesalk in plesalcev uporabili drugi znani osebnostni vprašalnik BFQ na vzorcu tridesetih plesnih parov v latinskoameriških in standardnih plesih. V kategoriji osebnostnih dimenzij sta ugotovili nekaj razlik med plesalkami in plesalci, izkazalo se je, da plesalci kaţejo večjo čustveno kontrolo in večjo kontrolo impulzov kot pa plesalke, iz česar sta avtorici tudi izpeljali tezo, da slabša čustvena kontrola plesalk, ki se po navadi pojavi v stanjih utrujenosti, kar glede na velike fizične zahteve tekmovalne sezone, lahko dolgoročno negativno vpliva na tekmovalni rezultat in uspešnost para. V dinamiki para je tako plesalka dostikrat odvisna tudi od fizične podpore plesalca, se pa pri ţenskah nivo čustvene kontrole lahko bistveno izboljša z večanjem znanja, izkušenj in tekmovalne utrjenosti.

Vrhunske športne plesalke morajo zaradi same narave in zahtevnosti tekmovalnega športa za uspeh privzeti nekatere osebnostne lastnosti, ki so tipično močneje izraţene pri plesalcih, oziroma, ki jih po navadi smatramo za bolj moške osebnostne poteze (tekmovalnost, niţja nevrotičnost, dominantnost, čustvena stabilnost ipd.), kar pa jim potem v zasebnem ţivljenju oteţuje »normalno« funkcioniranje in lahko povzroča konflikte z okolico in v partnerskem odnosu (Cox, 1994, v Kajtna, Tušak in Kugovnik, 2003).

Kot ugotavljata Tušak in Tušak (2003), se osebnost ţenskih športnic, še posebej vrhunskih, včasih močno pribliţuje moškemu tipu osebnosti, kljub temu pa lahko prihaja do določenih razlik. V interesu trenerjev in športnikov je čim boljše poznavanje osebnosti ter pravilno in pravočasno prepoznavanje tistih lastnosti in tendenc obnašanja posameznika, ki bi lahko

72 rušile trenaţno dinamiko plesnega para in s tem potencialno preprečevale tudi uspeh v tekmovalni situaciji.

Poglobljeno znanje o osebnosti športnika, poleg nesporne pomembne vloge pri načrtovanju trenaţnega procesa in uspešnega nastopanja v tekmovalnem športu, pripomore tudi k laţjemu prehodu nazaj v običajno ţivljenje po končani karieri, pa tudi pri menjavi vlog med samo kariero. Znano je namreč, da mora športnik, konkretneje vrhunski plesalec (ali plesalka), znati tudi dobro loviti ravnoteţje med različnimi vlogami, ki se od njega zahtevajo – nekatere lastnosti (agresivnost, dominantnost, osredotočenost nase), ki so v športu do neke mere zaţelene in pozitivne, lahko v drugi vlogi (odnosi z javnostmi, zasebno, druţinsko ţivljenje) predstavljajo oviro za normalno in učinkovito funkcioniranje posameznika ter njegovo interakcijo z okolico. Posebej je še to evidentno pri ţenskah, pri katerih druţba, dokler so v vlogi vrhunske športnice, laţje tolerira nekatere tipično moške lastnosti, v zasebnem ţivljenju ali po končani karieri pa precej teţje. Pri plesalkah to ni tako močno izraţeno, kot pri predstavnicah nekaterih drugih športov, še posebej borilnih, kar je bilo lepo vidno tudi na OI 2016 (primer slovenskih predstavnic v judu).

Tušak in Tušak (2003) poudarjata, da je glede na rezultate raziskav osebnostnih lastnosti ţensk v primerjavi z moškimi razvidno, da »ţenska osebnost« ni enotna oz. univerzalna, temveč se razlikuje glede na opazovani šport in nivo tekmovalnega športa. Zaradi nezadostne natančnosti bipolarnega modela raziskovanja osebnosti športnic in športnikov, kjer so bile nekatere lastnosti tipično moške, njihovo nasprotje pa je veljalo za domeno ţensk, se je v šestdesetih letih prejšnjega stoletja začel razvijati novejši, bolj fleksibilen model, ki obravnava moško in ţensko vedenje v smislu specifičnosti posamezne situacije. To pomeni, da se tako moški kot ţenske obnašajo skladno s konkretno situacijo – če recimo tekmovalna disciplina ali sama tekma zahteva veliko agresivnost, dominantnost ipd., potem je normalno, da tudi ţenske hote ali nehote stremijo k takim načinom vedenja in obratno, normalno in koristno je, da so tudi moški sposobni čustvovanja, sodelovanja ipd., kjer in kadar je to potrebno in koristno.

Tušak in Tušak (2003) tudi izpostavljata dejstvo, da se je pogled strokovne in laične javnosti na vlogo ţensk v športu precej spremenil v novejšem času, čeprav je še vedno pod močnim vplivom različnih stereotipov, pa tudi dejstev, povezanih s tradicionalno moškimi in ţenskimi druţbenimi vlogami. Pri razlikah med ţenskami in moškimi v osebnostnih lastnostih poleg genetike še posebej izpostavljata kulturne norme, pričakovanja in predsodke ter socialne pritiske okolja. Socialno ojačevanje preko vzgoje staršev in širših druţbenih struktur, predvsem šole in medijev, pri dečkih še vedno spodbuja tipično moške lastnosti oziroma lastnosti, ki jih druţba dojema kot moške (agresivnost, dominantnost), deklice pa k ravnanju po stereotipno sprejemljivih vzorcih »ţenskega« vedenja.

Na zadnjih OI 2016 je tudi lepo videti, da čeprav so se ţenske do neke mere emancipirale v športu in uspešno in neovirano nastopajo v disciplinah, ki so bile še dobrega pol stoletja nazaj zanje nedosegljive, smatrane kot »neţenske« in neprimerne, ponekod celo kot tabu, pa so ţenske oblike tradicionalno moških športov še vedno v senci moških predstavnikov in ekip

73

(npr. nogomet, košarka). Medijsko primerljivo izpostavljene in dobro plačane so predvsem tiste športnice in ekipe, ki so zaradi svoje vizualne privlačnosti marketinško zanimive za velike sponzorje, ki njihova telesa pogosto uporabljajo kot nekakšen reklamni pano, v skladu s tem so čedalje pogosteje oblikovana tudi oblačila za velika tekmovanja, ki poudarjajo ţenskost tekmovalk (dresi plavalk, skakalk v vodo, odbojkaric na mivki, atletinj ipd.).

Razlike med moškimi in ţenskimi se v vrhunskem športu zmanjšujejo, kljub temu pa je, še posebej v plesu in podobnih disciplinah, kjer je zelo pomembna tudi estetska in čustvena komponenta, potrebno dobro poznati specifičnost ţenskega in moškega načina odzivanja na določene situacije in različnost doţivljanja stvarnosti, in to izkoristiti v prid dobrega partnerskega odnosa med plesalko in plesalcem, in posledično tudi v prid dobrega tekmovalnega rezultata. Brizendine (2009) poudarja, da so človeški moţgani organizirani na podlagi kombinacije genov in hormonov, kljub temu pa tudi socialno okolje in človeški stiki pomembno vplivajo na posameznikovo osebnost. Moški in ţenski moţgani so sicer ţe gensko pogojeno različno občutljivi za vplive iz okolja, vendar lahko prav z dobrim poznavanjem problematike in vključevanjem spoznanj psihologije osebnosti v trenaţni proces pomembno vplivamo na tekmovalni rezultat in na potek celotne športne kariere.

3.2 ANALIZA RAZLIK MED PLESALKAMI IN PLESALCI V SAMOREGULACIJSKIH SPRETNOSTIH IN SPOSOBNOSTIH UPRAVLJANJA S STRESOM

Tabela 3 Primerjava plesalk in plesalcev v samoregulacijskih spretnostih in sposobnostih upravljanja s stresom PLESALCI (N = 17) PLESALKE (N = 15)

M SD M SD t tsig (p) SAMOZAVEST 20,06 2,08 17,67 3,60 2,26 0,03* OSEBNOSTNA ČVRSTOST 25,76 2,91 24,07 2,60 1,73 0,09t SOMATSKA ANKSIOZNOST 14,65 3,71 16,00 4,29 0,96 0,35 KOGNITIVNA ANKSIOZNOST 13,17 3,40 13,73 3,92 0,43 0,67 SOOČANJE S STRESOM – KONS 18,71 3,06 16,93 3,53 1,52 0,14 SOOČANJE S STRESOM – NEKONS 18,18 3,24 17,80 2,96 0,34 0,74 ZADOVOLJSTVO Z ŢIVLJENJEM 14,29 3,31 13,00 3,70 1,04 0,31 SPLOŠNO POČUTJE 11,00 2,96 12,01 4,83 0,74 0,47 STRESNA IZGORELOST 18,12 4,39 18,67 6,11 0,29 0,77

Legenda. N – število merjencev; M – aritmetična sredina; SD – standardni odklon; t – vrednost t-testa ; tsig (p) – statistična značilnost t-testa;; KONS – konstruktivno soočanje s stresom (k problemu); NEKONS – nekonstruktivno soočanje s stresom (od problema); * – razlika je statistično pomembna (p ≤ 0,05); *,**t – tendenca k statistično značilni razliki (0,06

74

V tabeli 3 so prikazane aritmetične sredine in standardni odkloni pri posameznih spremenljivkah na izbranem vzorcu (samoregulacijske spretnosti in sposobnosti upravljanja s stresom), ločeno za plesalke in za plesalce, ter vrednosti t-testa in statistična pomembnost t- testa.

V zbirni tabeli rezultatov t-testa je mogoče razbrati, da se je od merjenih samoregulacijskih spretnosti in sposobnosti upravljanja s stresom kot statistično značilna izkazala le samozavest (p = 0,03), kjer plesalci izkazujejo pomembno višji nivo, šibka tendenca k statistično značilni pomembnosti pa se je pokazala še pri osebnostni čvrstosti (p = 0,09).

Z omenjenim t-testom smo preverjali hipoteze H02/1 do H02/6, ki pravijo, da ni statistično značilnih razlik v samoregulacijskih spretnostih in sposobnostih upravljanja s stresom med mladimi plesalkami in plesalci. Glede na rezultate lahko ničelne hipoteze od H02/3 do H02/6 obdrţimo, kar pomeni, da ni bistvenih razlik med aritmetičnima sredinama obeh skupin, oziroma, da na podlagi našega vzorca ni sklepati na statistično značilne razlike med plesalkami in plesalci v somatski in kognitivni anksioznosti, soočanju s stresom, zadovoljstvu z ţivljenjem, splošnem počutju in stresni izgorelost.

Hipotezo H02/1 lahko s 5% tveganjem zavrnemo, kar pomeni, da obstajajo statistično značilne razlike med plesalkami in plesalci v samozavesti, in sicer moški izkazujejo višji nivo samozavesti kot ţenske.

Hipotezo H02/2 lahko pogojno zavrnemo, kar pomeni, da obstaja tendenca k statistični značilnosti oz. obstaja razlika med plesalkami in plesalci v osebnostni čvrstosti (mentalni trdnost), vendar je ta značilnost zelo šibka (p = 0,09), tudi tukaj moški izkazujejo višji nivo na lestvici osebnostne čvrstosti.

Tušak in Tušak (2003) navajata, da športnice praviloma doţivljajo več stresa kot nešportnice, pa tudi več kot športniki, saj se stres po navadi pojavi oziroma ojača takrat, ko mora športnik (ali športnica) v relativno kratkem času premostiti veliko vlog ali zamenjati vsebinsko zelo različne vloge. Logično je, da ima glede na stereotipne predstave in zahteve okolja, lahko športnica večje teţave kot športnik. Tudi v našem primeru so moški izkazovali višji nivo konstruktivnega soočanja s stresom, vendar razlika ni statistično značilna. To bi lahko pripisali večim dejavnikom, relativno majhnemu vzorcu, visokemu tekmovalnem nivoju oziroma vrhunskosti merjencev, pri čemer se pogosto razlike med moškimi in ţenskami v osebnostnih lastnostih precej zabrišejo, ne nazadnje pa tudi dejstvu, da ples spada med športne discipline, ki bolj temeljijo na estetiki in skladnosti gibanja in lepoti telesne podobe in je zaradi tega druţbeno bolj sprejemljiv za ţenske, kot pa nekateri tradicionalno bolj moški športi (borilne veščine, hokej ipd.).

Podobno bi lahko trdili za ostale spremenljivke, pri katerih v naši raziskavi nismo zaznali statistično značilnih razlik, pa je na splošno v športu tako, da ţenske izkazujejo višji nivo, npr. pri anksioznosti, pri splošnem počutju pa so plesalke izkazale celo malo višji nivo kot pa plesalci.

75

Brizendine (2009) pravi, da moški svoj občutek samozavesti v veliki meri črpajo iz ohranjanja tesnih stikov z drugimi in pojasnjuje, da največji stres pri ţenskah nastane zaradi strahu pred izgubo intimnih odnosov in posledično zaradi pomanjkanja ţivljenjsko pomembne podpore. V dinamiki plesnega para je plesalka dostikrat odvisna od fizične podpore plesalca, zato je do neke mere dobro, da imajo plesalci statistično značilno višjo samozavest kot plesalke, vendar res le do neke mere, saj mora par na tekmovanju delovati kot celota in je zaţelena tudi ustrezna samozavest in mentalna trdnost plesalke. Glede na rezultate naše raziskave se jasno kaţe potreba po načrtnem razvijanju večje samozavestnosti in osebnostne čvrstosti pri plesalkah. Manjšo samozavest in osebnostno čvrstost plesalk bi lahko v individualnih športnih panogah, pa tudi v nekaterih ekipnih športih (košarka, nogomet ipd.), laţje razlagali s posebnostjo ţenske osebnosti in z niţjim druţbenim statusom športnic v primerjavi s športniki, pri plesnih parih pa je to teţje, saj par nastopa navzven kot celota in je dober tekmovalni rezultat v večji meri posledica usklajenosti in dovršenosti para, kot pa samo individualnih kvalitet moškega ali ţenske.

Tušak in Tušak (2003) omenjata pri vlogi ţensk v športu tudi vpliv bioloških ritmov (predvsem menstrualnega ciklusa) na razpoloţenje in počutje in v primeru športnih parov tudi vpliv na spremenjeno dinamiko znotraj samega para, ob tem pa tudi navajata raziskave, ki kaţejo da zelo intenzivna in dolgotrajna vadba vpliva na rednost menstrualnega ciklusa ali pa ta celo izostane. Omenjeno dejstvo lahko dodatno zaplete odnose znotraj para, poveča predtekmovalno anksioznost in tudi negativno vpliva na tekmovalno učinkovitost para, vendar pa se z odkritimi odnosi med trenerjem in plesalko in znotraj samega para in z ustreznim predvidevanjem in načrtovanjem lahko s tem učinkovito soočamo in ni nujno, da bi biološki ritmi bili zgolj dejavnik, ki negativno vpliva na učinkovitost plesnega para.

3.3 ANALIZA RAZLIK MED PLESALKAMI IN PLESALCI V SAMODISCIPLINI

Tabela 4 Primerjava plesalk in plesalcev v samodisciplini PLESALCI (N = 17) PLESALKE (N = 15)

M SD M SD t tsig (p) SAMODISCIPLINA 18,06 2,14 18,47 2,03 0,55 0,59

Legenda. N – število merjencev; M – aritmetična sredina; SD – standardni odklon; t – vrednost t-testa; tsig (p) – statistična značilnost t-testa;

V tabeli 4 so prikazane aritmetične sredine in standardni odkloni pri posameznih spremenljivkah na izbranem vzorcu v spremenljivki samodisciplina, ločeno za plesalke in za plesalce, ter vrednosti t-testa in statistična pomembnost t-testa.

76

Rezultati testa niso pokazali statistično značilnih razlik v samodisciplini, plesalke izkazujejo rahlo višji nivo samodiscipline kot pa plesalci.

Hipotezo H03, ki pravi, da ni statistično značilnih razlik med plesalkami in plesalci lahko torej obdrţimo.

Zaletel, Tušak in Zagorc (2006) v svoji raziskavi na plesalcih ugotavljajo, da je načeloma samoobvladanje pomembnejši motiv za plesalke, ki so bolj delovno orientirane (teţnja k popolnosti izvedbe, izboljšanju nastopa, uspeh zanje pomeni tudi novo znanje samo po sebi, po Tušak, 1997), plesalci pa so bolj ego orientirani – k sebi, se medsebojno primerjajo, uspeh je le zmaga oziroma »biti boljši od drugih«.

V naši raziskavi smo izmerili povprečno vrednost samodiscipline pri plesalkah rahlo višjo kot pa pri plesalcih, ni pa bila ta razlika statistično značilna. Sama vrednost spremenljivke pa je bila pri obeh spolih povprečno 18, kar po kriterijih za vrednotenje vprašalnika za merjenje samodiscipline pomeni »dobro«, se pravi, da je še v tej lastnosti še veliko prostora za napredek, seveda pa je to odvisno tudi od posamičnega para, čemur se mi v naši raziskavi nismo posvečali.

Samodisciplina sodi v motivacijsko polje psihologije športa in ima tako kot samomotivacija, v vrhunskem športu, torej tudi v športnem plesu, zaradi pogostosti in napornosti treningov in postopnega napredka, pri gradnji tekmovalnega uspeha zelo pomembno vlogo – in zato je visok nivo te lastnosti nekaj, v kar se splača vlagati, tako s strani trenerjev, kot tudi s strani samih plesalk in plesalcev.

77

3.4 ANALIZA RAZLIK MED MLAJŠO IN STAREJŠO SKUPINO V IZBRANIH OSEBNOSTNIH LASTNOSTIH

Ker so bili merjenci v našem vzorcu po starosti precej različni (še vedno pa vsi v obdobju adolescence), smo se odločili, da jih razdelimo v dve starostni kategoriji, na mlajše (do vključno šestnajst let) in na starejše (nad šestnajst let) in jih medsebojno primerjamo še po starosti, podobno kot predhodno po spolu.

Tabela 5 Primerjava mlajše in starejše skupine plesalk in plesalcev v izbranih osebnostnih lastnostih (osebnostni vprašalnik FPI114) MLAJŠI STAREJŠI

M SD M SD t tsig (p) NEVROTIČNOST 6,65 2,06 7,93 2,58 1,57 0,13 IMPULZIVNOST 4,29 2,17 5,60 1,40 2,04 0,05* RAZDRAŢLJIVOST 7,12 3,14 7,40 2,72 0,27 0,79 DEPRESIVNOST 3,88 2,15 4,27 2,40 0,48 0,64 MIRNOST 9,24 2,70 9,93 3,10 0,68 0,50 ISKRENOST 4,71 1,79 5,80 1,97 1,64 0,11 DOMINANTNOST 4,65 1,50 4,53 1,60 0,21 0,84 ZAVRTOST 5,24 1,52 4,67 1,68 1,00 0,32 DRUŢABNOST 9,00 1,54 10,40 1,64 2,49 0,02* EKSTRAVERTIRANOST 6,76 1,60 8,33 2,23 2,26 0,03* EMOCIONALNA LABILNOST 6,41 2,90 7,20 2,98 0,76 0,45 MASKULINOST 7,53 1,59 6,40 1,59 2,01 0,05*

Legenda. N – število merjencev; M – aritmetična sredina; SD – standardni odklon; t – vrednost t-testa; tsig (p) – statistična značilnost t-testa; MLAJŠI – do vključno 16 let; STAREJŠI – nad 16 let; * – razlika je statistično pomembna (p ≤ 0,05.)

V tabeli 5 so prikazane aritmetične sredine in standardni odkloni pri posameznih spremenljivkah na izbranem vzorcu, ločeno za mlajšo in za starejšo skupino plesalcev in plesalk, ter vrednosti t-testa in statistična pomembnost t-testa.

Iz zbirne tabele rezultatov t-testa, kjer smo primerjali izbrane osebnostne lastnosti med mlajšo in starejšo skupino, je razvidno, da ni statistično značilnih razlik med skupinama v nevrotičnosti, razdraţljivosti, depresivnosti, mirnosti, iskrenosti, dominantnosti, zavrtosti in emocionalni labilnosti.

Na podlagi tega lahko ničelne hipoteze H04/1, H04/3, H04/4, H04/5, H04/6, H04/7, H04/8 in H04/11 obdrţimo, kar pomeni da med skupino mlajših in skupino starejših ni statistično pomembnih razlik v omenjenih osebnostnih lastnostih.

Pri preostalih štirih osebnostnih lastnostih (impulzivnost, druţabnost, ekstravertnost in maskulinost) pa so se izkazale razlike med obema skupinama, ki so statistično značilne in

78 tako lahko preostale ničelne hipoteze v tem sklopu s 5% tveganjem zavrnemo in sklepamo, da obstajajo statistično značilne razlike med mlajšo in starejšo skupino plesalk in plesalcev.

Ta sklop prinaša tudi nekatere nekoliko presenetljive rezultate, kot je na primer večja maskulinost pri mlajši skupini, kar gre verjetno delno pripisati majhnosti vzorca, podobno velja za višjo impulzivnost pri starejši skupini.

V raziskavi se je izkazalo, da ima starejša skupina višjo stopnjo ekstravertiranosti in druţabnosti. Ena od moţnih interpretacij je tudi, da so v starejši skupini bolj uspešni športniki, nastopajo na višjem nivoju in so zanje značilne nekatere razlike v primerjavi z manj uspešnimi športniki, tudi višja ekstravertiranost in boljša samopodoba (Tušak in Tušak, 2003). Seveda je to zgolj teoretična predpostavka, saj podatkov o dejanski športni uspešnosti na absolutni tekmovalni lestvici nismo imeli.

Odsotnost razlik med skupinama mlajših in starejših plesalk in plesalcev v drugih osmih osebnostnih lastnostih bi delno lahko pripisali majhnosti vzorca, delno pa spet temu, da gre za strogo selekcionirano populacijo vrhunskih športnikov, ki nastopajo v istih kategorijah, in tako večjih razlik med njimi niti ni bilo pričakovati.

3.5 ANALIZA RAZLIK MED MLAJŠO IN STAREJŠO SKUPINO V SAMOREGULACIJSKIH SPRETNOSTIH IN SPOSOBNOSTIH UPRAVLJANJA S STRESOM

Tabela 6 Primerjava mlajše in starejše skupine plesalk in plesalcev v samoregulacijskih spretnostih in sposobnostih upravljanja s stresom MLAJŠI STAREJŠI

M SD M SD t tsig (p) SAMOZAVEST 18,76 2,59 19,13 3,66 0,33 0,74 OSEBNOSTNA ČVRSTOST 24,53 3,06 25,47 2,61 0,92 0,36 SOMATSKA ANKSIOZNOST 15,47 3,86 15,07 4,25 0,28 0,78 KOGNITIVNA ANKSIOZNOST 13,76 3,90 13,07 3,33 0,54 0,59 SOOČANJE S STRESOM – KONS 16,65 2,76 19,27 3,51 2,36 0,03* SOOČANJE S STRESOM – NEKONS 17,94 3,43 18,07 2,71 0,11 0,91 ZADOVOLJSTVO Z ŢIVLJENJEM 13,06 3,44 14,40 3,56 1,08 0,29 SPLOŠNO POČUTJE 11,94 4,16 11,00 3,70 0,67 0,51 STRESNA IZGORELOST 16,53 4,72 20,47 5,03 2,29 0,03*

Legenda. N – število merjencev; M – aritmetična sredina; SD – standardni odklon; t – vrednost t-testa;

tsig (p) – statistična značilnost t-testa; MLAJŠI – do vključno16 let; STAREJŠI – nad 16 let; KONS – konstruktivno soočanje s stresom (k problemu); NEKONS – nekonstruktivno soočanje s stresom (od problema); * – razlika je statistično pomembna (p ≤ 0,05)

79

V tabeli 6 so prikazane aritmetične sredine in standardni odkloni pri posameznih spremenljivkah na izbranem vzorcu, ločeno za mlajšo in starejšo skupino plesalk in plesalcev, ter vrednosti t-testa in statistična pomembnost t-testa

Iz zbirne tabele rezultatov t-testa je razvidno, da se je izkazala statistično pomembna razlika med mlajšo in starejšo skupino v konstruktivnem soočanju s stresom in v stresni izgorelosti: pri obeh spremenljivkah se je izkazalo, da ima starejša skupina višjo izraţeno stopnjo.

Na podlagi tega lahko s 5 % tveganjem zavrnemo hipotezo H05/4, ki pravi, da ni razlik v strategijah soočanja s stresom med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

Starejša skupina izkazuje višjo stopnjo konstruktivnega soočanja s stresom, kar je dokaj predvidljivo, glede na večje izkušnje in daljši tekmovalni staţ.

Prav tako lahko s 5 % tveganjem zavrnemo hipotezo H05/6, ki pravi, da ni razlik v stresni izgorelosti med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

Izkazalo se je, da ima starejša skupina statistično značilno višjo stopnjo stresne izgorelosti, kar bi spet pogojno lahko pripisali višjemu nivoju tekmovanj, na katerih nastopajo, in večji sposobnosti avtorefleksije. Če pa predpostavimo, spet samo teoretično, da so starejši pari tudi bolj uspešni, pa se to potencialno ne sklada z nekaterimi raziskavami (po Tušak in Tušak, 2003), ki so pokazale, da imajo uspešnejši športniki višji nivo frustracijske tolerance in tudi višji bolečinski prag.

3.6 ANALIZA RAZLIK MED MLAJŠO IN STAREJŠO SKUPINO V SAMODISCIPLINI

Tabela 7 Primerjava mlajše in starejše skupine plesalk in plesalcev v samodisciplini MLAJŠI STAREJŠI

M SD M SD t tsig (p) SAMODISCIPLINA 17,59 1,91 19,00 2,04 2,03 0,05*

Legenda. N – število merjencev; M – aritmetična sredina; SD – standardni odklon; MLAJŠI – do vključno16 let;

STAREJŠI – nad 16 let; t – vrednost t-testa; tsig (p) – statistična značilnost t testa; * – razlika je statistično pomembna (p ≤ 0,05).

V tabeli 7 so prikazane aritmetične sredine in standardni odkloni pri posameznih spremenljivkah na izbranem vzorcu, ločeno za mlajši in starejšo skupino plesalcev in plesalk, ter vrednosti t-testa in statistična pomembnost t-testa.

80

Iz zbirne tabele rezultatov t-testa je razvidno, da je prisotna statistično pomembna razlika med mlajšo in starejšo skupino plesalk in plesalcev v samodisciplini (p = 0,05).

Starejši plesalke in plesalci izkazujejo višjo stopnjo samodiscipline, zato lahko s 5% zavrnemo tveganjem hipotezo H06, ki pravi, da ni razlik v samodisciplini med mlajšo in starejšo skupino mladih vrhunskih plesalcev in plesalk.

Rezultat je dokaj predvidljiv, saj je do neke mere logično, da imajo starejši pari, zaradi daljšega tekmovalnega staţa in večje izkušenosti, višjo stopnjo samodiscipline, ki je bistvenega pomena za uspešnost kariere plesnih parov.

3.7 PRIMERJAVA Z IZSLEDKI PREDHODNIH RAZISKAV, UPORABNOST RAZISKAVE ZA TEORIJO IN PRAKSO IN PREDLOGI ZA NADALJNJE RAZISKOVANJE

Kot smo ţe uvodu omenili, je danes vrhunski športni ples razvit do te mere, da o uspehu in neuspehu na tekmovanjih lahko odločajo ţe najmanjše podrobnosti. Cilj vsakega dobrega trenerja bi moral biti čim boljše poznavanje področja in obvladovanje vseh dejavnikov, ki so pomembni za razvoj čim bolj popolnega športnika (v smislu optimalnih psihofizičnih lastnosti in socialnih spretnosti, ki so bistvene za določeno tekmovalno disciplino). Športni ples se od mnogih drugih športnih zvrsti razlikuje tudi po tem, da gre v večini za ples v paru, kar doda h kompleksnosti in zahtevnosti »ustvarjanja« vrhunskega rezultata še dodatno dimenzijo. Poleg individualnih kvalitet plesalke in plesalca je potrebno namreč dobro razumeti tudi dinamiko para.

Številne raziskave v zadnjih nekaj desetletjih poleg motoričnih lastnosti, kondicijske in tehnično taktične pripravljenosti izpostavljajo prav ustrezne osebnostne lastnosti kot dober prediktor uspešnosti posameznika v športu, prav tako poudarjajo pomembnost osebnostne strukture športnikov pri nadzorovanju duševnega stanja tekmovalca pred, v in po tekmovalnih situaciji (Allen in Laborde, 2014). Allen in Laborde v svoji pregledni študiji poročata tudi, da imajo športniki z višjo stopnjo ozaveščenosti in manjšo stopnjo nevrotičnosti večjo moţnost za stabilne nastope v tekmovalni sezoni in nasploh v karieri, da so sposobni priprave boljših strategij pred tekmo, naredijo manj nepotrebnih napak in se bolj učinkovito soočajo s stresom pred, med in po tekmovanju. Prav tako so študije potrdile, da se tekmovalci z višjo stopnjo ekstravertiranosti in manjšo stopnjo nevrotičnosti bolj učinkovito soočajo z neuspehom na posameznem tekmovanju. Pri pregledu raziskav s tega področja sta opazila tudi zanimivo tendenco, da če so nekatere osebnostne lastnosti potrebne za uspeh posameznega športnika ali ekipe v določenem športu, potem je očiten tudi vpliv v obratni smeri – uspeh posameznika lahko spremeni njegovo osebnost (to spoznanje lahko koristno uporabimo tudi pri razumevanju morebitnih razlik med boljšimi in slabšimi plesalci oziroma plesnimi pari).

81

Raziskovanje osebnosti zaradi ţe omenjene uporabnosti takega znanja pri napovedovanju in gradnji uspešne tekmovalne kariere športnikov predstavlja pomembno področje interesnega polja psihologije športa. Rezultati takih raziskav kaţejo, da obstaja precej pomembnih razlik med vrhunskimi športniki, športniki rekreativci in nešportniki (Šifrar in Kajtna, 2014). V naši raziskavi smo imeli na voljo majhen vzorec visoko treniranih športnih plesalk in plesalcev, kjer so nas zato bolj kot razlike med njimi in splošno populacijo, ki je v strokovni literaturi ţe dokaj dobro dokumentirana, zanimale razlike med spoloma v izbranih spremenljivkah s področja osebnostnih lastnosti, mentalne trdnosti in soočanja s stresom. Spremenljivke so bile izbrane načrtno, saj skupaj dobro pokrivajo tudi ostale psihološko pomembne dejavnike uspeha v vrhunskem športu, kot so motivacija, predtekmovalna in tekmovalna stanja, uravnoteţenje zasebnega in tekmovalnega dela posameznikovega ţivljenja ipd.

Ţe v poglavju o osebnostnih lastnostih smo omenili, da v dosedanjem raziskovanju tega področja pokazale nekatere bistvene determinante obnašanja in uspešnosti v športu (Lazarevič, 1987, v Tušak idr., 2003), kot so:

 čustvena stabilnost, faktor, ki je bistvenega pomena za športno uspešnost, saj v stresni situaciji lahko napoveduje športnikov rezultat;  ekstravertiranost, ki ima izvor v funkcioniranju ţivčnega sistema;  dominantnost;  sociabilnost;  integritivne funkcije, ki so povezane tudi z visokim mnenjem o sebi pomenijo osnovo za formiranje samozaupanja, samospoštovanja, samopotrjevanja – kvalitete, ki so zelo relevantne za športni uspeh;  mentalna ostrina: poleg talenta, visoke samopodobe in motivacije potrebuje posameznik (v primeru plesa tudi par) določeno mero realizma in racionalnega odnosa do sebe in okolja, da se lahko učinkovito spoprijema s teţkimi nalogami, ki sestavljajo trening in kariero vsakega vrhunskega športnika in s številnimi zunanjimi pritiski in kritikami, ki jih je pogosto deleţen;  orientacija na doseţke – kljub temu, da so pomembni tudi številni dejavniki, pa je za uspeh in »preţivetje« v vrhunskem športu zelo pomembna visoka stopnja usmerjenosti k doseţku, včasih se kaţe tudi kot teţnja po visokem socialnem statusu

Vse omenjene lastnosti so potrebne tudi za uspeh v športnem plesu. Dimenzija, ki bi jo poleg splošnih lastnosti, pomembnih za uspeh v kateremkoli drugem športu, lahko izpostavili pri plesnih parih, je sociabilnost, saj so pri njej v ospredju dobri medosebni odnosi, zaupanje, pripravljenost za sodelovanje, neobremenjenost z občutki zavisti. To je tudi lastnost, ki je bistvena za dobro klimo znotraj plesnega para, plesalec in plesalka se morata znati nenehno, še posebej pa na sami tekmi, prilagajati eden drugemu in med kariero rasti skupaj kot posameznika in pa kot par, zato je poleg individualnih kvalitet še posebej pomembno ujemanje in odprtost v medsebojnih odnosih. Pri plesnem paru je zaradi same narave oz. telesno-gibalne dimenzije plesa, poleg verbalne zelo pomembna tudi neverbalna komunikacija. Šifrar in Kajtna (2014) pravita, da je povezava obojestranska, učinkovitost

82 komunikacije v paru kaţe tudi na osebnostno strukturo, čustveno inteligentnost in socialne spretnosti plesalke in plesalca (Vermey, 1994, v Šifrar in Kajtna, 2014).

V naši raziskavi se je izkazalo, da med spoloma v soočanju s stresom in stresni izgorelosti ni statistično značilnih razlik, je pa razvidno, da ima starejša skupina višjo stopnjo konstruktivnega soočanja s stresom, kar je dokaj predvidljivo, glede na večje izkušnje in daljši tekmovalni staţ, bolj zanimiv in mogoče nepričakovan rezultat pa je, da je imela starejša skupina statistično značilno višjo stopnjo stresne izgorelosti, kot pa mlajša. To bi spet pogojno lahko pripisali višjemu nivoju tekmovanj na katerih nastopajo ter večji sposobnosti avtorefleksije, lahko pa tudi napaki zaradi majhnosti vzorca. Za natančnejše ugotavljanje teh razlik po starosti bi bilo verjetno v prihodnje smiselno uporabiti na podobnem vzorcu še kakšno dodatno metodo statistične obdelave, na primer ANCOVA.

Izgorelost se drugače v športu pojmuje kot sindrom, ki se sestoji iz treh glavnih simptomov (Raedeke & Smith, 2001, v Madigan, Stoeber & Passfield, 2016):

 zmanjšan občutek uspešnosti v smislu doseganja zastavljenih ciljev;  niţanje stopnje zavzetosti in osredotočenosti za sodelovanje v trenaţnem in tekmovalnem procesu;  fizična in čustvena izčrpanost preko mere, ki je običajna za visok trenaţno tekmovalni ritem posameznika.

Raziskovanje, ustrezno in pravočasno ukrepanje na podlagi spoznanj s področja proučevanja izgorelosti v športu je izjemnega pomena, saj omenjeni simptomi lahko, če jim ne posvečamo pravilne pozornosti, na daljši rok privedejo do tako močnih negativnih somatskih in psihičnih zdravstvenih teţav, da je okrevanje dolgotrajno, v najslabšem primeru pa lahko celo privede do prekinitve ali konca tekmovalne kariere. V plesu parov pa moramo biti še posebno pozorni, saj lahko, poleg prezasičenosti posameznikov, pride tu do »izgorelosti para«, če tako plesalka kot plesalec ne delujeta na čim bolj optimalnem nivoju (Madigan, Stoeber & Passfield, 2016).

Kajtna, Tušak in Kugovnik (2003) so v svoji raziskavi ugotovili nekatere razlike med športniki in športnicami: v motivacijski strukturi je za ţenske značilna višja potreba po izogibanju neuspehu, prav tako so se ţenske izkazale za bolj anksiozne (v obeh pojavnih oblikah, kot stanje in kot poteza), poleg tega so izkazale manjšo čustveno stabilnost in višje izraţeno sprejemljivost. Športniki so se izkazali kot manj pogosto zaskrbljeni, bolj stabilni, sproščeni in zadovoljni, športnice pa so, glede na višjo stopnjo sprejemljivosti, bolj prijetne, odprte do drugih, znajo bolje sodelovati z drugimi in imajo vanje večje zaupanje. To po mnenju avtorjev potrjuje Coxovo trditev (1994), ki pravi, da je tradicionalno za ţenske značilna višja zaskrbljenost, se hitreje razburijo in so jim bolj kot moškim pomembne medosebne spretnosti in sodelovanje. Poročajo tudi, da ţenske zaznavajo več situacij kot ogroţajoče in so zanje značilne močnejše reakcije v stresnih situacijah, predvsem zaradi močnejše anksioznosti.

83

Naši rezultati niso pokazali bistvenih razlik med spoloma v anksioznosti, so pa moški izkazali statistično značilno višjo stopnjo samozavesti, ţenske pa tendenco k višji zavrtosti, kar oboje potrjuje predhodne raziskave. Razlog, zakaj v naši raziskave plesalke nimajo višje anksioznosti kot plesalci, gre najbrţ iskati v visoko selekcionirani populaciji, kjer se razlike med moškimi in ţenskimi načeloma zmanjšujejo, lahko pa tudi v majhnem vzorcu.

Plesalci, pri tem so sicer bolj mišljeni plesalci modernega plesa in baleta, pa tudi športni plesalci, so ena od visoko rizičnih skupin za razvoj motenj hranjenja, predvsem zaradi ponotranjenih norm vitkosti. Scoffier-Mériaux , Falzonn, Lewton-Brain, Filaire in d’Arripe- Longueville (2015) so raziskovali povezanost med osebnimi lastnostmi po BFQ in samoregulacijo motenj hranjenja na vzorcu 180 vrhunskih plesalcev s povprečno starostjo petnajst let. Rezultati so pokazali, da je nevrotičnost negativno povezana s pojavnostjo motenj hranjenja, tako neposredno, kot posredno preko ponotranjenja norm vitkosti, ki jih ojačujejo vrstniki, mediji in strokovna javnost.

V naši raziskavi bistvenih razlik med plesalkami in plesalci v nevrotičnosti nismo zaznali, dva izmed moţnih razlogov sta lahko spet majhnost in visoka selekcioniranost merjenega vzorca.

Visram (2012) je ugotovila, da je višja stopna mentalne trdnosti pri športnikih (tudi osebnostna čvrstost) povezana z manj pogostimi motnjami razpoloţenja, manjšo verjetnostjo nastanka stresne izgorelosti, niţjo stopnjo depresijo in niţjimi vrednostmi zaznanega stresa. V osebnostni čvrstosti se po rezultatih naše raziskave nakazuje tendenca k statistično značilni razliki med spoloma, ţenske izkazujejo niţjo stopnjo mentalne trdnosti; med mlajšo in starejšo skupine pa ni bistvenih razlik. Potencialno višja stopnja mentalne trdnosti pri plesalkah lahko pomeni negativen dejavnik tekmovalne uspešnosti para, zato ji velja nameniti v prihodnje večjo pozornost, pa tudi generalno gledano je nivo mentalno trdnosti v kategoriji »dobro«, kar odpira še precej vprašanj in moţnosti za načrtovanje trenaţnega procesa in pripravo na tekmovanja.

Tako domači (Tušak in Tušak, 2003), kot tudi številni tuji avtorji poudarjajo potrebnost uporabe ustreznih predtekmovalnih rutin in metod za razvoj samoregulacijskih spretnosti in sposobnosti upravljanja s stresom za učinkovito mentalno pripravljenost pred tekmovanji, saj športnikom pomagajo, da se laţje osredotočijo, zniţajo stopnjo anksioznosti, se naučijo eliminirati moteče dejavnike in povečajo svojo samozavest (Lidor in Singer, 2000; Southard in Miracle, 1993 v Tremayne in Ballinger, 2008).

V naši raziskavi so plesalci izkazali statistično značilno višjo stopnjo samozavest kot plesalke, glede na vlogo moškega v paru kot tistega, ki fizično vodi, je to nekako razumljivo in zadovoljivo, povprečje lestvice samozavesti za celo reprezentanco pa pade v območje »dobro« in ponuja še moţnosti za napredek.

Šifrar in Kajtna (2014) dodatno izpostavljata še nekatere posebnosti oziroma značilnosti športnega plesa v paru z vidika osebnostnih lastnosti. V sami osnovi strukture in koreografij večine tekmovalnih plesov ima moški vlogo vodečega, to pa še ne pomeni, da je ţenska samo

84 pasivna sledilka, nasprotno, uspešno partnerstvo in s tem tudi tekmovalni uspeh je lahko le ravnoteţja med obema gradnikoma para kot celote, s svojimi posebnostmi se med seboj dopolnjujeta. Ena od posebnosti plesa je tudi direkten fizični dotik, skozenj se odraţata individualni osebnosti in neverbalna komunikacija med njima, ki je bistvena za učinkovito delovanje para kot celote. Izrazito izraţene pri plesnih parih so še naslednje lastnosti: potreba po telesnem izraţanju notranjih vzgibov, druţabnost, potreba po navezovanju novih stikov in potreba po uveljavljanju (Šifrar in Kajtna, 2014). Winkelhuis (2001, v Šifrar in Kajtna, 2014) poudarja tudi bistveno vlogo ustreznih osebnostnih lastnosti pri zmanjševanju stresa v trenaţnem in tekmovalnem procesu, saj je večina partnerstev v plesu sestavljenih iz dveh zelo različnih osebnosti in karakterjev, prav zavedanje in spoštovanje individualnih razlik, in njihovega pomena za par kot celoto je osnova za ohranjanje in rast takega partnerstva v tekmovalni karieri. Pomembno pa je omeniti še eno dejstvo, ki ga izpostavita omenjeni avtorici: nekatere raziskave (Watson idr., 2004, Luo in Kolohnen, 2005, Lou, 2009), so pokazale tudi, da pogosto primarne osebnostne lastnosti posameznikov v paru (ki se med kariero tudi spreminjajo) niso vedno najpomembnejše za uspeh. Neke osnovne psihofizične kvalitete so seveda neobhodne za preboj v tako visoko selekcijo, kot je na primer v našem primeru drţavna reprezentanca, dolgoročno pa so lahko za uspeh para precej bolj pomembni skupni interesi, vrednote, ujemanje vedenjskih vzorcev in zadovoljstvo s svojo vlogo v partnerstvu.

V samodisciplini v naši raziskavi med spoloma nismo zaznali bistvenih razlik, se pa kaţe statistično značilna razlika med mlajšo in starejšo skupino, starejši plesalke in plesalci predvidljivo izkazujejo višjo stopnjo samodiscipline.

V naši nalogi se nismo osredotočili na individualne športnike, kot ţe rečeno smo primerjali predvsem izbrane spremenljivke med spoloma in med obema skupinama. Poleg majhnosti vzorca je to lahko tudi ena od slabosti raziskave, dobili pa smo poleg omenjenih razlik tudi neko splošno, povprečno oceno reprezentance kot celote – v proučevanih osebnostnih lastnostih, samoregulacijskih spretnostih in soočanju s stresom. Po skoraj vse predvidenih normah se reprezentanca kot celota uvršča v kategorijo »dobro«. Iz tega lahko z določeno previdnostjo zaključimo, da čeprav so nekatere pomembne lastnosti pri določenih posameznikih oziroma parih lahko tudi na višjem nivoju, pa je pri celotni reprezentanci še dosti manevrskega prostora za napredek, prav tako pa ostane še dosti dela za prihodnje raziskave na tem področju.

85

4 SKLEP

Ples je bil v človeških druţbah vedno prisoten, v sodobnem času pa je poleg mnogoterih vlog, ki mu jih lahko pripisujemo, prevzel tudi pojavno obliko vrhunskega športa, ki se po svoji zahtevnosti lahko kosa z vsemi drugimi vrhunskimi športi, ki jih tradicionalno smatramo za zelo naporne in zahtevne, tako glede same fizične zahtevnosti treningov in tekmovalnega ritma, kot tudi glede pomembnosti psihične priprave. Ima pa športni ples za razliko od nekaterih drugih športov še nekaj posebnosti, ena je, da je poleg fizične komponente za uspeh vseeno zelo pomembna tudi estetska komponenta, druga pa, da gre za ples v paru, kjer niso pomembne samo individualne kvalitete, temveč v veliki meri tudi ustrezna dinamika znotraj samega para, čim boljša usklajenost plesalke in plesalca, skupni cilji in aspiracije, pa tudi mentalna trdnost, torej celotno polje samoregulacijskih spretnosti in sposobnosti upravljanja s stresom.

Uspeti v vrhunskem športu, kjer so razlike med tekmovalci čedalje manjše, pomeni poleg talenta in trdega dela tudi to, da je potrebno čim bolje poznati in se naučiti nadzorovati vse dejavnike, ki lahko potencialno vplivajo na končni rezultat – zato so poznavanje osebnostnih lastnosti, učinkovito soočanje s stresom in mentalna trdnost pomemben dejavnik uspešnosti, dobro pomagalo pri načrtovanju trenaţnega procesa ter prav zato tudi predmet številnih raziskav s področja psihologije športa.

Namen diplomskega dela je bil ugotoviti, ali obstajajo statistično pomembne razlike med mladimi vrhunskimi plesalkami in plesalci v izbranih osebnostnih lastnostih in v mentalni trdnosti ter ali obstajajo razlike med mlajšo in starejšo skupino plesalk in plesalcev. Zanimala nas je torej predvsem osebnostna struktura mladih plesalcev, mentalna trdnost, samoregulacijske spretnosti in sposobnosti upravljanja s stresom. Skupinsko anketiranje smo izvedli januarja 2016 na vzorcu 32 plesalk in plesalcev od 14 do 23let, članov slovenske mladinske reprezentance v standardnih in latinsko ameriških plesih.

Glede na namen oziroma cilje tokratne raziskave smo postavili tri sklope ničelnih hipotez.

Prvi sklop se je nanašal na izbrane osebnostne lastnosti, natančneje na dvanajst osebnostnih lastnosti (po osebnostnem vprašalniku FPI114), devet faktorjev prvega reda in tri generalne faktorje drugega reda. V naši raziskavi merjeni faktorji prvega reda so nevrotičnost, impulzivnost, razdraţljivost, depresivnost, mirnost, iskrenost, dominantnost, zavrtost in druţabnost, generalni faktorji drugega reda pa so ekstravertnost, emocionalna labilnost in maskulinost.

Rezultati med spoloma niso pokazali bistvenih razlik, razen pri zavrtosti, kjer plesalke izkazujejo tendenco k statistični značilno večji vrednosti na lestvici. Tako rezultati potrjujejo izsledke predhodnih raziskav, da se razlike v nekaterih osebnostnih lastnostih med spoloma v vrhunskem športu lahko izenačujejo, tako zaradi vrhunskosti populacije, kot tudi zaradi samih zahtev športnih tekmovanj na tej ravni, ki tudi od ţensk zahtevajo nekatere tradicionalno bolj

86 moške lastnosti. V primerjavi med mlajšo in starejšo skupino pa so se starejši izkazali za bolj druţabne in bolj impulzivne, višja druţabnost je nekako pričakovana, pogojno malo bolj presenetljiva je višja impulzivnost starejših, delno si je to moţno razlagati tudi z majhnostjo izbranega vzorca.

Drugi sklop hipotez je zajel samoregulacijske spretnosti in sposobnosti upravljanja s stresom, kamor spada tudi mentalna trdnost. Izkazalo se je, da so plesalci bolj samozavestni od plesalk, plesalke pa kaţejo tudi rahlo tendenco k manjši osebnostni čvrstosti. Visoka samozavest plesalcev je glede na njihovo vlogo v paru zaţelena lastnost, je pa potrebno paziti, če prihaja do nizke samozavesti in šibkejše mentalne trdnosti plesalk, saj to lahko na daljši rok tudi ruši zmagovalno dinamiko para. Pri primerjavi mlajše in starejše skupine rezultati kaţejo, da se med seboj statistično značilno razlikujeta v konstruktivnem soočanju s stresom in v stresni izgorelosti. Starejši plesalci so boljši v soočanju s stresom, zanimivo pa je, da kaţejo tudi večjo tendenco k stresni izgorelosti, kar je zagotovo dejstvo, ki kliče še k nadaljnjim raziskavam.

V tretji sklop hipotez smo umestili samodisciplino, pri čemer med plesalkami in plesalci po naših rezultatih ni bistvenih razlik, se je pa izkazala statistično značilna razlika med starejšo in mlajšo skupino, starejši reprezentanti so se izkazali za bolj samodisciplinirane.

Kot morebitno slabost raziskave lahko še enkrat izpostavimo majhnost vzorca, kar pa je po drugi strani razumljivo, saj gre za reprezentanco, kjer je ţe zaradi same selekcije in materialnih moţnosti število merjencev omejeno. Verjetno bi dobili precej drugačne rezultate, če bi primerjali reprezentante z rekreativnimi plesalci ali s splošno populacijo mladostnikov iste starosti. V bodoče bi bilo mogoče smiselno uporabiti tudi katero od statističnih metod obdelave podatkov, ki bi preverila tudi ali so razlike med spoloma tudi posledica velikih razlik v starosti v reprezentanci (ANCOVA) ali pa samo posledica vpliva spola.

Če povzamemo povprečje reprezentance kot enotne skupine, se je izkazalo, da so vrednosti pozitivnih lastnosti, pomembnih za uspeh v vrhunskem športnem plesu, večinoma znotraj vrednostnega polja »dobro«, kar pomeni, da je verjetno individualno še precej moţnosti za trening in razvoj omenjenih značilnosti posameznikov in s tem tudi prostor za povečanje moţnosti za tekmovalni uspeh. Iz tega bi lahko tudi izpeljali sklep, da je to področje športne psihologije še zelo zanimivo za nadaljnje proučevanje.

Na podlagi izsledkov naše raziskave lahko zaključimo, da vrhunski šport mlade plesalke in plesalce v osebnostnih lastnostih precej podobno oblikuje, oziroma da so si vrhunski športniki in športnice v merjenih lastnostih podobni zaradi podobnosti potrebnih pogojev za uspeh posameznika v vrhunskem športu – in posledično zaradi same strogosti selekcije iz katere je bil naš preučevani vzorec.

87

5 VIRI

Allen, M., Laborde, S. (2014). The role of personality in sport and physical activity. Current Directions in Psychological Science, 23(6), 460–465. Pridobljeno iz https://www.researchgate.net/profile/Marc_Jones3/publication/271409236_Personality _in_sport_A_comprehensive_review/links/5564506f08ae8c0cab372cda.pdf?origin=pu blication_detail. Balet prvič uprizorjen ţe leta 1581. (2016). Pridobljeno iz http://www.rtvslo.si/televizija/zoom/balet-prvic-uprizorjen-ze-leta-1581/389388. Bele-Potočnik, Ţ., Hruševar, B., in Tušak, M. (1984). FPI Freiburški osebnostni vprašalnik, Priročnik – dopolnjena oblika. Ljubljana: Center za psihodiagnostična sredstva. Braun, N., Remic, M. in Zagorc, M. (2004). Slovenska plesna pravljica: pripovedi o poteh slovenskega druţabnega in športnega plesa. Ljubljana: Forma 7. Brizendine, L. (2009). Ţenski moţgani. Ljubljana: Modrijan. Bucik, V., Boben, D. in Kranjc, I. (1997). Vprašalnik BFQ in ocenjevalna lestvica BFQ za merjeneje »velikih pet« faktorjev osebnosti: slovenska priredba. Psihološka obzorja, 6 (4), 5-35. Charman, S., Kraus, R., Chapman, S. in Dixon Stowall, B. (1990). History of the dance in art and Education. (S.I.): Pearson Education. Černetič, M. (2016). The relationship between anxiety and mindfulness: the role of mindfulness facets, implicit anxiety, and the problem of measuring anxiety by self- report. Psihologija, 49(2), 169–183. Dance. (2016). Wikipedia. The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Dance. Dance in China. (2016). Wikipedia. The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Dance_in_China. Dancesport. (2016). Wikipedia. The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Dancesport. Eysenckov osebnostni vprašalnik. (2016). Wikipedija. Prosta enciklopedija. Pridobljeno iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Eysenckov_osebnostni_vpra%C5%A1alnik. General adaptation syndrome. (2016). Wikipedia. The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Stress_(biology)#General_adaptation_syndrome. History Of Dance. (2016a). Pridobljeno iz http://www.dancefacts.net/dance-history/history- of-dance/. History Of Dance. (2016b). Pridobljeno iz http://www.historyworld.net/wrldhis/PlainTextHistories.asp?historyid=ab82. History Of Waltz. (2016). Pridobljeno iz http://www.centralhome.com/ballroomcountry/waltz.htm.

88

Hanna, J. L. (1983). The performer-audience connection: emotion to metaphor in dance and society. Austin: University of Texas Press. Hans Selye. (2016).Wikipedia. The free encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Hans_Selye. Hypothalamic-pituitary-adrenal axis. (2016). Wikipedia. The Free Encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Stress_(biology)#Hypothalamic-pituitary- adrenal_.28HPA.29_axis. Kajtna, T. (2004). Poimenovanje športov z visoko stopnjo tveganja. V Športna psihologija in priprava na olimpijske igre, (str. 50–52). Ljubljana: Fakulteta za šport: Društvo psihologov Slovenije: Olimpijski komite Slovenije – Zdruţenje športnih zvez: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport RS. Kajtna, T. (2007). Psihološke značilnosti športnikov rizičnih športov. Šport, 55(4), 5–11, pril. Kajtna, T., Tušak, M. in Kugovnik, O. (2003). Osebnost in motivacija športnikov in športnic. Ljubljana: Fakulteta za šport. Kanduč Zupančič, N. (2013). Analiza obremenjenosti plesalcev in plesalk standardnih in latinsko-ameriških plesov (Magistrska naloga, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport). Pridobljeno iz http://www.fsp.uni- lj.si/COBISS/Mag/Magisterij22069980KanducZupancicNastja.pdf. Kizomba. (2016). Pridobljeno iz http://www.kizomba.si/. Knowles, M. (2009). The wicked wltz and other scandalous dances: outrage at couple dancing in the 19th and early 20th centuries. Jefferson, N.C.: McFarland. Kozina, A. (2007). Preliminarna študija merskih značilnosti Lestvice anksioznosti za otroke in mladostnike. Psihološka obzorja / Horizons of Psychology, 16(2), 83–97. Kurelić, N., Momirović, K., Mrakovič, M., in Šturm, J. (1979). Struktura motoričkih sposobnosti i njihove relacije s ostalim dimenzijama ličnosti. Kineziologija, 9(1– 2), 5–25. Lamovec, T. (1988). Priročnik za psihologijo motivacije in emocij. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo. Lefkowits, J. in McDuff, D. R. (b.d.) Mental toughness training manual for baseball /softball players. Pridobljeno iz http://www.mdsports.net/docs/mentalskillsbaseball.pdf. Loehr, J. (1994). The new toughness training for sports. New York: Penguin Books. Ludvik XIV. Francoski. (2016). Wikipedija. Prosta enciklopedija. Pridobljeno iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Ludvik_XIV._Francoski. Madigan, D. J., Stoeber, J., in Passfield, L. (2016). Motivation mediates the perfectionism – burnout relationship: a three-wave longitudinal study with junior athletes. Journal of Sport & Exercise Psychology. Pridobljeno iz https://kar.kent.ac.uk/55720/1/Madigan%20Stoeber%20Passfield%20(2016)%20JSEP .pdf. Mental toughness. (2016). Wikipedia. The free encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Mental_toughness. Moran, A. P. (2012). Sport and exercise psychology: a critical introduction (2nd ed.). New York: Routledge.

89

Musek, J. (1993). Osebnost po drobnogledom. Maribor: Obzorja. Musek, J. (1988). Teorije osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta. Musek, J. (1999). Psihološki modeli in teorije osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta , Oddelek za psihologijo. Musek, J. (2005). Psihološke dimenzije osebnosti. Ljubljana: Filozofska fakulteta, Oddelek za psihologijo. Neubauer, H. (1998). Ples skozi stoletja: starinski plesi – mejniki v razvoju plesne umetnosti. Ljubljana: Forma 7. Pediček, F. (1970). Pogledi na telesno vzgojo, šport in rekreacijo. Ljubljana: Mladinska knjiga. Ples. (2016). Wikipedija. Prosta enciklopedija. Pridobljeno iz https://sl.wikipedia.org/wiki/Ples. Pop-Jordanova, N. in Zorcec, T. (2010). Age, gender and disorder related personality characteristics of pediatric patients measured by Eysenck Personality Questionnaire. Acta Informatica Medica, 8, 207–211. Rebula, G. (2014). Analiza obremenjenosti plesnih parov pri plesu med rekreativno vadbo (Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport). Pridobljeno iz http://www.fsp.uni-lj.si/COBISS/Diplome/Diploma22047580RebulaGregor.pdf. Sachs, K. (1997). Svetovna zgodovina plesa. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Scoffier-Mériaux, S., Falzonn, C., Lewton-Brain, P., Filaire, E. in d’Arripe-Longueville, F. (2015). Big Five Personality Traits and Eating Attitudes in Intensively Training Danc- ers: The Mediating Role of Internalized Thinness Norms. Journal of Sports Science and Medicine, 14, 627–633. Pridobljeno iz http://www.ncbi.nlm.nih.gov/pmc/articles/PMC4541128/pdf/jssm-14-627.pdf. State-Trait Anxiety Inventory. (2016). Pridobljeno iz Wikipedia, the free encyclopedia. https://en.wikipedia.org/wiki/State-Trait_Anxiety_Inventory. Svetina, M. (2008). Zakaj se tako obnašamo. Ljubljana: Naravoslovnotehniška fakulteta, Oddelek za tekstilstvo. Šifrar, T. in Kajtna, T. (2014). Osebnostne dimenzije, čustvena inteligentnost in socialne spretnosti plesalk in plesalcev v športnem plesu. Ljubljana: Fakulteta za šport. Športni ples – standardni in latinsko-ameriški plesi. (2016). Pridobljeno iz https://sites.google.com/site/sportniples/. Trait theory. (2016). Wikipedia. The free encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Trait_theory. Tremayne, P. in Ballinger, D. (2008). Performance Enhancement for Ballroom Dancers: Psychological Perspectives. The Sport Psychologist, 22, 90–108. Pridobljeno iz http://journals.humankinetics.com/AcuCustom/Sitename/Documents/DocumentItem/ 15623.pdf. Tušak, M. in Tušak, M. (2003). Psihologija športa (3. Dopolnjena izdaja). Ljubljana: ZIFF. Tušak, M., Misja, R. in Vičič, A. (2003). Psihologija ekipnih športov. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport.

90

Tušak, M. (2016). Vodič za vrednotenje rezultatov testiranja plesalcev. Neobjavljeno delo. Ljubljana: Fakulteta za šport. Valant Velepec, A. (2009). Analiza povezanosti osebnostnih lastnosti in gibalnih sposobnosti pri vojakih Slovenske vojske v bojni enoti. (Doktorska disertacija, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport). Pridobljeno iz http://www.fsp.uni-lj.si/COBISS/Dr/Doktorat22M00240ValantVelepecAnja.pdf. Visram, A. (2012). Impact of mental toughness training on psychological and physical predictors of illness and injury (Magistrska disertacija). Amherst: Graduate School of the University of Massachusetts, Department of Kinesiology. Pridobljeno iz http://scholarworks.umass.edu/cgi/viewcontent.cgi?article=1935&context=theses. Vogelnik, M. (2009). Ples skozi čas in balet skozi svet. Ljubljana: JSKD. Waltz. (2016). Wikipedia. The free encyclopedia. Pridobljeno iz https://en.wikipedia.org/wiki/Waltz. Wanner, B., in Little, D. (1998). Validity of a big five personality inventory for children (B5P-C). Poster presented at the International Society for the Study of Behavioral Development Meeting. Switzerland. Pridobljeno iz http://www.kinsi.si/upload/clanki/80809_179.pdf Zagorc, M. (2006). Ustvarjanje z ritmom in gibom. Ljubljana: Fakulteta za šport. Zagorc, M., Jarc Šifrar, T. (2003). Model športnikove priprave v plesu. Ljubljana: Fakulteta za šport. Zagorc, M., Zaletel. P., Škofic-Novak, D., Tušak. M., in Golja, A. (1999). Vsestranska priprava plesalca. Ljubljana: PZS in Fakulteta za šport. Zaletel, P., Tušak, M. in Zagorc, M. (2006). Plesalec – športnik in umetnik: znanstvena monografija. Ljubljana: Fakulteta za šport, 2006. Zgodovina. (2016). Pridobljeno iz http://www.opera.si/sl/o-gledaliscu/zgodovina/.

91

VIRI SLIK

Slika 1. Pridobljeno iz http://www.bencourtney.com/ebooks/dance/.

Slika 2. Pridobljeno iz https://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/b/b8/Dancing_painting_at_Bhimbetka.jpg.

Slika 3. Pridobljeno iz http://www.bencourtney.com/ebooks/dance/.

Slika 4. Pridobljeno iz https://houseappeal.files.wordpress.com/2012/06/ow6nju.jpeg.

Slika 5. Pridobljeno iz: https://en.wikipedia.org/wiki/Vernon_and_Irene_Castle.

Slika 6. Pridobljeno iz: https://sites.google.com/a/bsd48.org/angiemtproject/_/rsrc/1328219470907/home/journal- entries/gettingstarteddanceandmusicevolution/Dance_history_1.jpg.

92