Zgodovinski Oris Razvoja Smučarskih Skokov V Ameriki in Kanadi

UNIVERZA V LJUBLJANI FAKULTETA ZA ŠPORT Športna vzgoja Športno treniranje

ZGODOVINSKI ORIS RAZVOJA SMUČARSKIH SKOKOV V AMERIKI IN KANADI

DIPLOMSKO DELO

MENTOR: prof. dr. Bojan Jošt SOMENTOR: doc. dr. Tomaž Pavlin Avtor dela RECENZENT: BINE NORČIČ prof. dr. Janez Pustovrh

Ljubljana, 2016

Hvala mentorju, prof. dr. Bojanu Joštu in somentorju, doc. dr. Tomažu Pavlinu, za vso pomoč in vodenje pri izdelavi diplomskega dela.

Hvala za pomoč in potrpežljivost tudi ga. Tatjani Mehle iz študentskega referata.

Posebna zahvala gre tudi družini in prijateljem, ki

so me vselej podpirali, vzpodbujali ter mi

ob tem tudi svetovali in pomagali.

Ključne besede: smučarski skoki, Severna Amerika, zgodovina, razvoj, tekmovanja, dosežki, infrastruktura

ZGODOVINSKI ORIS RAZVOJA SMUČARSKIH SKOKOV V AMERIKI IN KANADI

Bine Norčič

IZVLEČEK

Smučarski skoki so v Sloveniji eden najpopularnejših športov. Vrhunski rezultati naši skakalcev v zadnjih letih, izgradnja nordijskega centra Planica in veliko število mladih skakalcev nam zagotavljajo, da bo tako ostalo tudi v prihodnje.

Na zahodni strani Atlantika, natančneje v Severni Ameriki je stvar povsem drugačna. Nezanimanje gledalcev, medijev in posledično tudi sponzorjev za skakalni šport igra pomembo vlogo pri uspehih severnoameriških skakalcev.

Zgodovina priča, da je bilo včasih drugače. Razvoj skokov se je z množičnim preseljevanjem Norvežanov v države Severne Amerike začel že ob koncu 19. stoletja, podobno kot v večini Evropskih držav (izjemo se edino Skandinavske države, ki so pri razvoju skokov močno prednjačile, predvsem Norveška). Na tekmovanjih so v začetku 20. stoletja beležili izjemno število gledalcev, na tekmi na vojaškem stadionu v Chicagu si je leta 1037 ogledala 60 tisoč glava množica. Skoki so bili tako popularni, da so tekmovanja organizirali tudi v mestih, kot sta San Francisco in Los Angeles.

V zadnjih letih se Američani in Kanadčani sicer trudijo, da bi skoke ponovno postavili na nivo, na katerem so že bili včasih (Američani beležijo tudi eno olimpijsko medaljo v tem športu), a pot do tja bo še dolga. Vedno boljši rezultati na mednarodnih tekmovanjih pričajo o tem, da jih sistematično delo v reprezentancah in skrb za podmladek lahko pripeljejo med najboljše skakalce na svetu.

Key words: ski jumping, North America, history, evolution, competitions, results, infrastructure

HISTORICAL OUTLINE OF SKI JUMPING DEVELOPMENT IN AMERICA AND CANADA

Bine Norčič

ABSTRACT

One of the most popular sports in Slovenia is ski jumping. The superb results of our ski jumpers can be credited to the new construction of Nordic centre Planica and the large number of young jumpers that will guarantee outstanding performances for years to come.

Ski Jumping is quite a bit different on the Western side of the Atlantic in North America. The lack of popularity from the spectators, media, and sponsors for ski jumping play an important and significant role in the successes of North American jumpers.

If you take a look back at the history of ski jumping in North America, this was not always the case. Because of the migration of Norwegians to North America, the development of ski jumping began at the end of 19th century, which is the same time as most of the European countries (except Scandinavians and Norwegians). Ski jumping competitions at the beginning of the 20th century drew a remarkable number of spectators to the events. In 1937 a crowd of 60 thousand people were in attendance at a competition held in Chicago at the historical Soldier Field. The sport of ski jumping was so popular during this time that competitions were also organized in the other cities like San Francisco and Los Angeles.

In the more recent years Americans and Canadians have been trying to raise the interest and popularity of ski jumping to a level at which they have been to in years past (the Americans have even won an Olympic medal). But it is still a long road ahead in order to make it to the top. Recently there have been better results in the International competitions, which shows that the system in place with the national teams and younger athletes can produce the best ski jumpers in the world.

Kazalo

UVOD ...... 1

SMUČARSKI ŠPORT DOSEŽE SEVERNO AMERIKO...... 3

ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE ...... 4

KANADA ...... 5

NAMEN IN CILJI NALOGE ...... 8

METODE DELA ...... 9

RAZPRAVA ...... 10

TEKMOVANJA V SMUČARSKIH SKOKIH NA OBMOČJU SEVERNE AMERIKE ...... 14

OLIMPIJSKE IGRE PONOVNO V KANADI? ...... 21

SKAKALNA INFRASTRUKTURA ...... 22

PRVE SKAKALNICE V SEVERNI AMERIKI ...... 22

SKAKALNA INFRASTRUKTURA V SEVERNI AMERIKI DANES ...... 28

ORGANIZIRANOST SKAKALNEGA ŠPORTA V SEVERNI AMERIKI ...... 32

TREND RAZVOJA SMUČARSKIH SKOKOV V SEVERNI AMERIKI ...... 37

VLOGA SLOVENSKIH TRENERJEV NA SKOKE V SEVERNI AMERIKI ...... 39

SKLEP ...... 41

PRILOGE ...... 42

VIRI ...... 45

Kazalo slik

Slika 1: Isabel Coursier, članica kluba Revelstoke, leta 1923 (Rempel, 2009) ...... 3 Slika 2: Ekipa kluba Aurora iz Red Winga, drugega najstarejšega smučarskega kluba v ZDA, leta 1891 (povzeto po: Red Wing Ski Jumping, 2007) ...... 5 Slika 3: Tekmovanje v smučarskih skokih v 20-ih letih 20. stoletja (povzeto po: Red Wing Ski Jumping, 2007) ...... 6 Slika 4: Spreminjane tehnike skokov (Lind, 2009)...... 7 Slika 5: Steve Collins (Kanada) med intervjujem na OI v Calgaryju 1988 (povzeto po: www.collectionscanada.gc.ca) ...... 10 Slika 6: Anders Haugen (ZDA) ob prejemu olimpijske medalje leta 1974 (povzeto po: http://olympstats.com) ...... 11 Slika 7: Mike Holland med skokom (povzeto po: http://vtskiandride.com ) ...... 12 Slika 8: Sarah Hendrickson (ZDA) z velikim kristalnim globusom za sezono 2011/2012 (povzeto po:http://ussa.org) ...... 13 Slika 9: Skakalnica na vojaškem stadionu v Chicagu (povzeto po: www.fleetfeetchicago.com ) ...... 15 Slika 10: Tekmovanje na vojaškem stadionu v Chicagu leta 1837 (Breen, 2015) ...... 16 Slika 11: Lesena konstrukcija skakalnice na vojaškem stadionu v Chicagu (povzeto po: www.fleetfeetchicago.com ) ...... 16 Slika 12: Prireditelji zimskih OI v Severni Ameriki (povzeto po: https://images.google.com ) .. 18 Slika 13: Prizorišče tekem v smučarskih skokih med olimpijskimi igrami v Calgaryju 1988 (povzeto po: http://www.calgarysun.com ) ...... 20 Slika 14: Otvoritev olimpijskih iger v Calgaryju 1988 (povzeto po: http://www.theglobeandmail.com ) ...... 21 Slika 15: Fotografija z domnevno prvega tekmovanja v smučarskih skokih na področju Severne Amerike, leta 1887 (povzeto po: Red Wing Ski Jumping, 2007) ...... 22 Slika 16: Prva skakalnica v ZDA (1) (povzeto po: www.skisprungschanzen.com ) ...... 23 Slika 17: Prva skakalnica v ZDA (2) (povzeto po: www.skisprungschanzen.com ) ...... 23 Slika 18: Skakalnica v Minneapolisu z novim zaletiščem (povzeto po: www.skisprungschanzen.com ) ...... 24

Slika 19: Tekmovanje na skakalnici v Chippewa Fallsu (povzeto po: www.skisprungschanzen.com ) ...... 24 Slika 20: Atraktivno zaletišče skakalnice v Chippewa Falls-u ...... 25 Slika 21: Skakalnica v Rockcliff parku (povzeto po: www.skisprungschanzen.com ) ...... 26 Slika 22: Tekmovanje na Montrealski skakalnici leta 1931 (povzeto po: www.skisprungschanzen.com ) ...... 26 Slika 23: Skakalnica v Revelstoku, s K točko pri 85 metrih največja v Kanadi v začetku 20. stoletja (povzeto po: www.skisprungschanzen.com ) ...... 27 Slika 24: Lokacije skakalnic v ZDA (povzeto po: www.skisprungschanzen.com ) ...... 28 Slika 25: Stara skakalnica v Red Wingu (povzeto po: Red Wing Ski Jumping, 2009) ...... 29 Slika 26: Projekt nove skakalnice v Red Wingu (1) (povzeto po: http://www.redwingareafund.org/ ) ...... 29 Slika 27: Projekt nove skakalnice v Red Wingu (2) (povzeto po: http://www.redwingareafund.org/ ) ...... 30 Slika 28: Projekt nove skakalnice v Red Wingu (3) (povzeto po: http://www.redwingareafund.org/ ) ...... 30 Slika 29: Projekt nove skakalnice v Red Wingu (povzeto po: http://www.redwingareafund.org) ...... 31 Slika 30: Lokacije skakalnic v Kanadi (povzeto po: www.skispringschanzen.com ) ...... 31 Slika 31: Člani Ameriške reprezentance v smučarskih skokih (povzeto po: http://usskiteam.com ) ...... 34 Slika 32: Članice Ameriške reprezentance v smučarskih skokih (povzeto po: http://usskiteam.com ) ...... 34 Slika 33: Kanadski reprezentanti in reprezentantke v smučarskih skokih (foto: Clint Jones) .... 36 Slika 34: Pet-stopenjski razvoj skakalca (povzeto po: www.usanordic.org ) ...... 37 Slika 35: Aleš Peljhan, Horst Bulau in Danilo Pudgar leta 1989 (foto: Aleš Peljhan) ...... 39 Slika 36: Severnoameriški skakalci v Planici (foto: Alan Johnson) ...... 40

Priloge

Priloga 1: Mnenje nekdanjega trenerja Kanade o delu v kanadski reprezentanci ……………….. 41 Priloga 2: Dodelitev nagrade za najboljšega trenerja USSA Binetu Norčiču …………………………. 42

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

UVOD

Smučarski skoki so se začeli pojavljati najprej na Norveškem v začetku 19. stoletja. Njihov razvoj je bil v začetku spontan in povezan s takratno tehniko smučanja še zlasti pri premagovanju naravnih ovir in grbin. Seveda je bilo od ovire in spretnosti smučarja odvisno, ali se neki oviri izogne ali jo preskoči. Grbine so bile ugodne za prve korake v smučarskih skokih.

Prvi »uradni« smučarski skok številni viri pripisujejo dansko-norveškemu poročniku Olafu Rye- u. Leta 1808 naj bi v Eidsbergu na Norveškem skočil 9,5 metra (povzeto po https://sl.wikipedia.org/wiki/Seznam_svetovnih_rekordov_v_smu%C4%8Darskih_skokih ).

Smučanje se je iz utilitarne rabe v moderni meščanski šport najprej preoblikoval na Norveškem. Norveška je tradicionalno smučarska dežela, kjer je smučanje postalo pomemben del narodne športne kulture in identitete. Temelje smučarske kulture so postavljali kmetje, lovci in vojaki. Kmalu pa so njihove smučarske veščine postale vzvod za širjenje smučanja v druge skandinavske države in svet v celoti. Z razvojem smučanje so se vzporedno razvijali tudi smučarski skoki.

Osnova pot oblikovanja smučarskih skokov oziroma smučanja v šport je bil prosti čas in zabava, ki se je ob tehnični izpolnitvi opreme in z aktivnostjo nekaterih posameznikov (med njimi izstopa 1Sondre Norheim (1825-1897), ki je ob selektivni zgodovini postal celo osrednji lik smučarske »tranzicije«) najprej razvila na jugu Norveške. Opisovalci pokrajine Telemark so že okrog leta 1800 opazili množično smučarsko aktivnost prebivalcev ob prostih nedeljah, kasneje pa se je številčno smučanje začelo gojiti tudi v okolici Kristijanije (Oslo). Institucionalizacija smučanja je bila pomemben faktor razvoja. K njej je prispeval še leta 1877 ustanovljen Ski klub Christiania, ki sicer ni bil prvi na svetu, pa vendar ključen pri razvoju smučarskih skokov. Klub je leta 1879 organiziral smučarsko tekmovanje v kraju Huseby, ki še zdaleč na Norveškem ni bilo prvo, veliko pa je vplivalo na pravila kasnejših smučarskih tekmovanj (Batagelj, 2003).

Prvo uradno tekmovanje v smučarskih skokih je bilo izvedeno leta 1862 v Trysilu, prav tako na Norveškem. Pravila tekmovanja so bila dogovorjena vnaprej, sodniki pa so že ocenjevali tudi slog skakalcev, ki so imeli na voljo tri skoke.

1 Norheim je na Norveškem čaščen kot legenda. Več o njem: www.sondrenorheim.com

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Norvežani in prebivalci severnega dela Evrope so na začetku smučanje uporabljali predvsem za premagovanje razdalj v zimskim mesecih. Kmalu pa so začeli med seboj tudi tekmovati v nordijskem smučanju in spustu. V zadnji četrtini 19. stoletja so Norvežani začeli organizirati prva tekmovanja, katera so kmalu vzljubili tudi gledalci.

Kot dokazuje norveški zgodovinar Leif Torgesen (1998, v Batagelj, 2003), naj noben dogodek oziroma obdobje ne bi imelo večjega pomena na preoblikovanje smučanja v šport – tako za tekmovanje kot rekreacijo – kot ga ima dvanajstletno obdobje organiziranih smučarskih tekmovanj v Husebyju. Z osnovnim motivom po oblikovanju vsestranskega smučarja, so se tam razvili glavni obrisi pravil tekmovanja v nordijski kombinaciji, katerim več ali manj sledimo še v trideseta leta 20. stoletja. »Obdobje Huseby« se je zaključilo leta 1891, naslednje leto se je tekmovanje preselilo v Holmenkollen, ko se je pričelo novo obdobje, ki še vedno traja.

Omenimo lahko tudi, da se je žensko nordijsko smučanje razvijalo sočasno z moškim (Slika 1). Rempel (2009) navaja, da je prvi ženski smučarski skok zabeležen leta 1862 v Trysil-u na Norveškem. Pripadel je Olavsdottir Vestby, njen skok pa je v dolžino meril okrog 6 metrov.

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Slika 1: Isabel Coursier, članica kluba Revelstoke, leta 1923 (Rempel, 2009)

Čeprav skoki med ženskami niso bili tako popularni kot med moškimi, saj naj bi bili nezdravi, nevarni, nemoralni, nezanimivi in neprimerni za ženske, so tekom celotne zgodovine skakale tudi ženske. Kljub temu pa so ženske na svoj prvi nastop na olimpijskih igrah morale čakati skoraj 150 let.

SMUČARSKI ŠPORT DOSEŽE SEVERNO AMERIKO

Norvežani so s svojim preseljevanjem in navdušenostjo nad smučarski športom smučanje hitro razširili po preostali Evropi ter tudi po državah Severne Amerike. Lund (2009) navaja, da naj bi med leti 1880 in 1920 pol milijona Norvežanov imigriralo v Severno Ameriko in jo posledično spremenilo v eno izmed bolj aktivnih smučarskih dežel, takoj za Norveško.

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

ZDRUŽENE DRŽAVE AMERIKE

Po Mittelstadtu (2005) naj bi se smučanje najprej razširilo v rudarskih središčih na zahodnem delu Severne Amerike. V gorovju Sierra Nevada v Kaliforniji in kasneje v koloradskem gorovju so v zimskih mesecih smuči uporabljali za premikanje od enega rudnika do drugega, kasneje pa so s smučmi prenašali tudi pošto. Rudarji so kmalu začeli prirejati tudi preprosta tekmovanja v spust po hribu, kjer je zmagal tisti, ki je najhitreje prišel v dolino. Ko se je rudarski razcvet na zahodu končal, je smučanje s tega dela Severne Amerike izginilo za kar nekaj desetletij.

Norveški priseljenci so smučanje prinesli tudi v vzhodni in osrednji del ZDA in med leti 1880 in 1910 so se pojavili številni klubi predvsem skandinavskih skupnostih v zveznih državah New Hampshire, Minnesota in Wisconsin. Klubi so se usmerjali predvsem v smučarske skoke, ki so med tem postali eno izmed najbolj prestižnih in popularnih smučarskih dogodkov na Norveškem.

Prvi klub v ZDA, po imenu »Norske Ski Club«, je bil v New Hampshiru ustanovljen že davnega leta 1882 (International Skiing History Association, 2001). Drugi klub, Aurora, ki velja za rojstni klub smučarskih skokov v ZDA pa je bil ustanovljen leta 1887 v Red Wingu v Minnesoti (Red Wing Ski Jumping, 2007).

Dobrih dvajset let (natančneje leta 1904) po ustanovitvi prvega kluba, so skakalci (večinoma norveškega porekla), ki so vzpodbujali tudi tradicionalne nordijske discipline, ustanovili nacionalno smučarsko zvezo (Mittelstadt, 2005).

Člani kluba Aurora in Red Winga (Slika 2), na čelu z norveškima priseljencema, bratoma Hemmestvedt, so se trudili, da bi smučarske skoke iz zimske dejavnosti oz. igre spremenili v pravi šport. Brez nacionalne zveze, definiranih pravil za tekmovanja in standardiziranih mer za skakalnice, so skakalci med seboj tekmovali za denarne nagrade, prestiž in zabavo. Kmalu so na pobudo Chrisa Boxruda, enega vodilnih mož v klubu, razvili šest-točkovni sistem ocenjevanja, ki je, podobno kot na Norveškem, temeljil na ocenjevanju tako sloga kot tudi dolžine skoka (Red Wing Ski Jumping, 2007).

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Slika 2: Ekipa kluba Aurora iz Red Winga, drugega najstarejšega smučarskega kluba v ZDA, leta 1891 (povzeto po: Red Wing Ski Jumping, 2007)

Ocenjevalni sistem so prvič uporabili na tekmovanju leta 1890, 15 let kasneje pa je z manjšimi spremembami ta sistem prevzela tudi nacionalna zveza.

KANADA

Razvoj smučanja v Kanadi je potekal podobno kot v Združenih državah Amerike. Viri navajajo, da naj bi Finci prve smuči prinesli v vzhodno Kanado okrog leta 1840, zapisi so tudi o smučarjih v Ottawi v 50-ih letih 19. stoletja.

Mittelstadt (2005) navaja, da so smučarski entuziasti prvi klub ustanovili leta 1891 v Revelstoku v provinci British Columbia. Podobno kot klubi v Minnesoti, je tudi klub iz Revelstoka promoviral tako skoke kot tek na smučeh.

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Čeprav nekoliko kasneje kot v ZDA je smučanje doseglo tudi kanadsko podeželje. Skakalnice so postavili v Camrosu, Alberti, kjer so švedski in norveški priseljenci leta 1911 ustanovili tudi prvi klub v provinci. Kmalu so jim sledili tudi prebivalci Edmontona in razvilo se je pravo rivalstvo med obema kluboma (Slika 3).

Slika 3: Tekmovanje v smučarskih skokih v 20-ih letih 20. stoletja (povzeto po: Red Wing Ski Jumping, 2007)

Skakalni klubi, ki so dominirali v Severni Ameriki v začetku 19. stoletja, niso množično popularizirali skakalnega športa. Pobudo so tako prevzeli skakalni zanesenjaki, predvsem študentje in brezposelni iz vzhodnega dela ZDA in Kanade. Smuči, uvožene iz Norveške, so bile tako na voljo za izposojo že leta 1904 v ekskluzivnem klubu v Lake Placidu. Zanimanje za smučarski šport se je hitro razširilo in študentje so začeli ustanavljati svoje klube (prvi študentski klub je bil Dartmouth Outing Club, ustanovljen 1909). Klubi, ki so nastali v vzhodnem delu ZDA in Kanade, niso samo povečali zanimanja ljudi za smučanje, temveč so tudi začeli graditi smučarske proge in koče v hribovju zvezne države New England v ZDA ter hribovju Laurentian v Kanadi (Mittelstadt, 2005).

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Skupaj z razvojem smučarskih skokov (in klubov) v Severni Ameriki se je spreminjala tudi sama tehnika skakanja. Skoke s pritegnitvijo nog k telesu so ob koncu 19. stoletja po vzoru »telemark« stila zamenjali skoki z iztegnjenimi nogami v fazi leta, za kar sta bila v prvi vrsti zaslužna brata Hemmestvedt (slika 4). V tem obdobju se je popularnost skokov v Severni Ameriki povsem kosala s popularnostjo na Norveškem (Lund, 2009).

Slika 4: Spreminjane tehnike skokov (Lind, 2009)

Na podlagi zgoraj zapisanega lahko ugotovimo, da razvoj smučarskega športa v Severni Ameriki ni močno zaostajal za razvojem v skokov v Evropi. Povzamemo lahko, da so na razvoj smučarskih skokov v Severni Ameriki vplivali naslednji pomembni mejniki, ki so zbrani v Shemi 1.

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Shema 1: Pomembni mejniki razvoja smučarskih skokov v Severni Ameriki

• Sandre Norheim iz Telemarka na Norveškem odkrije primeren hrib za spust in 1850 skoke, kar pomeni začetek smučarskih skokov

• ustanovitev prvega smučarskega kluba v ZDA, Berlin, New Hampshire 1882

• ustanovitev prvega smučarskega kluba v Kanadi, Revelstoke, British Columbia 1891

• organizirano prvo državno prvenstvo v smučarskih skokih v Kanadi 1898

• prvo državno prvenstvo v smučarskih skokih v ZDA 1904

• ustanovitev Ameriške smučarske zveze, Ishpeming, Michigan 1905

NAMEN IN CILJI NALOGE

Namen diplomskega dela je kronološki prikaz razvoja smučarskih skokov v Severni Ameriki, od začetka pojava tega športa ob koncu 19. stoletja pa vse do danes. V nalogi je predstavljen razvoj, zgodovina, organiziranost, skakalna infrastruktura in rezultati severnoameriških skokov, ki so prav tako strmo rasli kot v Evropi in s tem pripomogli k popularizaciji tega vrhunskega športa.

Cilj diplomskega dela je celovita predstavitev smučarskih skokov v Severni Ameriki z vsemi pomembnimi mejniki, ki so vplivali na razvoj skokov.

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

METODE DELA

V diplomskem delu bo uporabljena deskriptivna metoda dela. Problem bo proučevan na nivoju opisovanja dejstev.

Podatki so pridobljeni iz domačih in tujih virov, pri zbiranju informacij sta pomagali tudi panožni športni zvezi ZDA in Kanade ter strokovni sodelavci omenjenih zvez.

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

RAZPRAVA

Na svetovni zemljevid smučarskih skakalcev so se severnoameriški skakalci vpisali leta 1925, ko je Kanadčan Ned Nelson z 68,3 metri postavil svetovni amaterski rekord. Nelson je kasneje postal trener in pod njegovim vodstvom je Bob Lymbourne leta 1933 postavil svetovni rekord z dolžino 87,5 metra.

Med leti 1933 in 1970 je vodilni šport v Kanadi postalo alpsko smučanje, vendar je sistematično delo na lokalnem nivoju kmalu prineslo rezultate. Horst Bulau in Steve Collins sta v letih 1979 in 1980 postala mladinska svetovna prvaka ter nadaljevala z odličnimi rezultati tudi v svetovnem pokalu. Horst Bulau je do danes tudi edini kanadski skakalec, ki se je na olimpijskih igrah uvrstil med osem najboljših in sicer je bil sedmi na igrah v Calgaryju leta 1988.

Collins (Slika 5) je veljal za izjemno nadarjenega skakalca, saj je pri rosnih 15 letih (natančneje 3 dni pred 16. rojstnim dnevom) zmagal na tekmi za svetovni pokal v Lahtiju leta 1980, s čimer še vedno drži rekord najmlajšega zmagovalca svetovnega pokala. Ob tem je nanizal še dve uvrstitvi na zmagovalni oder (Thunder Bay 1981 in Lake Placid 1985).

Slika 5: Steve Collins (Kanada) med intervjujem na OI v Calgaryju 1988 (povzeto po: www.collectionscanada.gc.ca)

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Kanadski skakalci so se leta 1992 še udeležili olimpijskih iger v Albertvillu, nato pa do leta 2006 niso imeli več predstavnika na OI. Finančna pomoč s strani Razvojnega olimpijskega komiteja Calgary (CODA) in drugih nacionalnih organizacij na eni strani in izgradnja nacionalnega trening centra v Calgaryju na drugi strani sta v začetku 21. stoletja pomenila nov začetek za kanadske smučarske skoke.

Ameriški skakalci so bili sicer prisotni na vseh olimpijskih igrah, a z malo uspeha. Dosegli so eno olimpijsko medaljo, pa še na to so čakali 50 let. Na igrah v Chamonixu leta 1924 je Andres Haugen, norveški priseljenec, dosegel četrto mesto. Ko je leta 1974 norveški zgodovinar Jakob Vaage proučeval rezultate iz Chamonixa je ugotovil, da so napačno sešteli točke in medaljo neupravičeno dodelili Norvežanu Thorleifu Haugu. Napako so popravili na podelitvi medalj leta 1974 v Oslu, ko je Anders Haugen prejel medaljo iz rok hčerke Hauga (Slika 6) (USA Ski Jumping Olympic History, 2014).

Slika 6: Anders Haugen (ZDA) ob prejemu olimpijske medalje leta 1974 (povzeto po: http://olympstats.com)

Od takrat dalje se noben Ameriški skakalec ni več uvrstil med dobitnike medalj na OI, so pa dosegli kar nekaj uvrstitev med prvo deseterico.

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Izpostaviti velja Mika Hollanda (Slika 7), ki je leta 1985 z 186 metri postavil svetovni rekord v Planici. Rekord je zdržal le 27 minut, saj ga je nato preskočil legendarni finski skakalec Matti Nykanen. Holland je bil udeležencev olimpijskih iger leta 1984 v Sarajevu in 1988 v Calgaryju. Na tekmah za svetovni pokal je enkrat zmagal (Bischofshofen 1989), bil trikrat drugi (v Harrachovu, Thunder Bayu in Planici) ter enkrat tretji (v Lahtiju). Mike Holland ostaja edini Američan s svetovnim rekordom.

Slika 7: Mike Holland med skokom (povzeto po: http://vtskiandride.com )

Mlajši brat Mike Hollanda, Jim, je tudi nekdanji smučarski skakalce, 6-kratni Ameriški državni prvak in udeleženec dvojih olimpijskih iger. Sedaj vodu uspešno podjetje s športno opremo in oblačili - 2Backcountry, ki se eden izmed sponzorjev Ameriške skakalne reprezentance.

Z razvojem ženskih skokov in posledično tekmovanj za svetovni pokal pa je Ameriški skakalni šport dobil zvezdnico svetovnega formata. Sarah Hendrickson (Slika 8) je pri 18. letih postala prva skupna zmagovalka svetovnega pokala v sezoni 2011/2012 in svetovna prvakinja leta 2013

2 www.backcountry.com

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi v Val di Fiemme. Skupno je dosegla 13 zmag na tekmah svetovnega pokala ter se še 12-krat uvrstila na stopničke.

Slika 8: Sarah Hendrickson (ZDA) z velikim kristalnim globusom za sezono 2011/2012 (povzeto po:http://ussa.org)

Najboljši kanadski mednarodni rezultat zadnjih let pripada smučarski skakalki Taylor Henrics z dvema tretjima mestoma na svetovnem pokalu leta 2015. Ob tem je Henricsova dosegla še peto mesto na svetovnem prvenstvu v Falunu leta 2015 in 13. mesto na olimpijskih igrah v Sočiju leta 2014.

Pri moških izstopa Mackenzie Boyd-Claus, s 224 metri kanadski rekorder, v zadnjih letih pa je nanizal tudi kar nekaj uvrstitev med 30 najboljših na svetovnem pokalu in na olimpijskih igrah.

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

TEKMOVANJA V SMUČARSKIH SKOKIH NA OBMOČJU SEVERNE AMERIKE

Kot že omenjeno so prva tekmovanja v smučarskih skokih na območju Severne Amerike potekala že ob koncu 19. stoletja.

Po podatkih Lunda (2009) naj bi prvo tekmovanje v ZDA priredili v St. Paulu v Minnesoti. Skakalna kultura je bila v tem mestu močno razvita, saj je tam domovalo preko 80.000 norveških priseljencev. Leta 1886 so tako priredili zimski karneval (Winter Carnival) na katerem naj bi nastopali skakalci treh klubov iz St. Paula, Minneapolisa in Red Winga. Zaradi slabega vremena je bilo tekmovanje sicer odpovedano, a skakalci so bili med parado deležni velike pozornosti s strani številnih gledalcev.

Do naslednjega karnevala leta 1887 se je število klubov povečalo na pet, na tekmovanju pa je sodelovalo 24 skakalcev. Zedinili so se glede pravil in načina tekmovanja, ki je bilo sestavljeno iz 3 skokov in teka na 1 miljo (1.609 m). Zmagovalec je z najdaljšim skokom v dolžini 18,2 metra in tekom v času 4 minute in pol postal Mikkel Hemmestvedt.

Na kanadskih tleh naj bi prvo uradno tekmovanje s smučarskih skokih potekalo leta 1898 imenovano Rossland Winter Carnival (zimski karneval Rossland). Na tekmovanju so po navedbah Mittelstadta (2005) sodelovali predvsem evropski priseljenci.

Tekmovanja v smučarskih skokih so postala vse pogostejša, večalo se je tudi število klubov. Skakalci so postali profesionalci, za svoje dosežke so s strani klubov prejemali denarne nagrade, mnogi so dobili tudi službe. Skakalne tekme je spremljalo vedno več gledalcev kar je botrovalo k vedno boljšim zaslužkom športnikov. Ashburner (2003, v Lund, 2009) navaja, da naj bi zmagovalec prejel okoli 200 USD, kar je bilo v takratnem času veliko denarja. Povprečno so delavci v rudnikih zaslužili le nekaj dolarjev na dan.

Eno najbolj zanimivih tekmovanj je v 30-letih 20. stoletja potekalo v Chicagu. Olimpijske igre v Lake Placidu leta 1932 so povečale zanimanje za skoke tudi v večjih severnoameriških mestih, ki sicer niso bila skakalno obarvana.

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Slika 9: Skakalnica na vojaškem stadionu v Chicagu (povzeto po: www.fleetfeetchicago.com )

V Chicagu so leseno skakalnico postavili kar na vojaškem stadionu (Slika 9-11), namesto snega pa so uporabili zdrobljen led. Na tekmovanju leta 1937 (poleg tega je bilo tekmovanje organizirano še leta 1938 in 1954) je nastopalo 140 skakalcev za katere je navila 60 tisoč glava množica. V zdajšnjem času le redka skakalna tekmovanja na prizorišče privabijo tako številčno množico.

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Slika 10: Tekmovanje na vojaškem stadionu v Chicagu leta 1837 (Breen, 2015)

Slika 11: Lesena konstrukcija skakalnice na vojaškem stadionu v Chicagu (povzeto po: www.fleetfeetchicago.com )

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Skoki v Chicagu pa niso bili edino tekmovanje v ameriškem velemestu. Tekmovanja v smučarskih skokih so bila organizirana tudi v mestih kot sta San Francisco in Los Angeles.

Na območju Severne Amerike so bila od začetka 20. stoletja dalje organizirana številna mednarodna tekmovanja, od svetovnih prvenstev do olimpijskih iger.

Svetovna prvenstva s smučarskih skokih so tekom zgodovine doživela kar nekaj sprememb. Med leti 1924 in 1939 so bila organizirana vsako leto (olimpijske igre so v tem obdobju štele tudi za svetovno prvenstvo). Po drugi svetovni vojno, med leti 1950 in 1984 so bila prvenstva organizirana vsake štiri leta, od leta 1985 pa potekajo vsake dve leti (na neparna leta). V ZDA so ga gostili enkrat (1950 Lake Placid), prav tako je svetovno prvenstvo enkrat potekalo v Kanadi (1995 Thunder Bay).

Svetovno prvenstvo v Lake Placidu, ZDA 1950

Svetovno prvenstvo v Lake Placidu leta 1950 je bilo zgodovinsko v mnogih pogledih: bilo je prvo prvenstvo po drugi svetovni vojni in prvič je bilo prvenstvo (kot samostojno, ne del zimskih olimpijskih iger) organizirano izven Evrope.

Prvenstvo je potekalo na skakalnem kompleksu imenovanem Mackenzie Intervale, ki je bil zgrajen za olimpijske igre leta 1932. Skakalnice so pred olimpijskimi igrami leta 1980 prenovili, poleg tega pa je tam potekalo še mladinsko svetovno prvenstvo (l. 1986) ter tekme svetovnega pokala med leti 1983 in 1990.

Svetovno prvenstvo v Thunder Bayu, Kanada 1995

Leta 1995 je Thunder Bayu potekalo svetovno prvenstvo v nordijskih disciplinah. Prvenstvo je tako drugič (po Lake Placidu 1950) potekalo izven Evrope.

Skakalni center Big Thunder Ski Jumping Center v Thunder Bayu v Kanadi je ob koncu 80-ih in v začetku 90-ih let 20. stoletja veljal za enega najsodobnejših skakalnih centrov. Center je imel 5 skakalnic ( s K točkami med 10 in 120), največji dve skakalnici pa sta s plastično podlago in

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi keramičnim zaletiščem omogočali skoke tudi poleti. Ob skakalnicah je bil tudi tekaški center s 50 km prog.

Thunder Bay je veljal za tradicionalno prizorišče tekem svetovnega pokala, med leti 1980 in 1995 je tam potekalo 29 tekem za svetovni pokal, na katerih so se izkazali tudi slovenski skakalci. Primož Ulaga je zmagal trikrat, leta 1981 na mali napravi in leta 1985 na obeh napravah, Franci Petek pa je bil leta 1990 tretji.

Center so zaradi pomanjkanja finančnih sredstev zaprli leta 1996, manj kot leto dni po uspešnem svetovnem prvenstvu.

Smučarski skoki (za moške) so del olimpijskih iger od prvih zimskih iger dalje, ki so leta 1924 potekale v Chamonixu v Franciji. Ženske so na OI prvič nastopile leta 2014 v Sočiju v Rusiji. Združene države Amerike so zimske igre gostile štirikrat, Kanada pa dvakrat (Slika 12):

 Lake Placid, ZDA ,1932 in 1980,  Squaw Valley, ZDA, 1960,  Calgary, Kanada, 1988,  Salt Lake City, ZDA, 2002,  Vancouver, Kanada, 2010.

Slika 12: Prireditelji zimskih OI v Severni Ameriki (povzeto po: https://images.google.com )

Igre v Lake Placidu leta 1932 so bile prve zimske igre organizirane izven Evrope. Potekati bi morale v Wrightwoodu in Big Pinesu v zvezni državi Kalifornija a so jih zaradi pomanjkanja snega prestavili v Lake Placid. V Big Pinesu so pred tem zgradili največjo skakalnico na svetu s K točko pri 70 metrih. Medalje so podelili v 4 športnih panogah (7 disciplinah) – hokeju, drsanju, bobu in nordijskemu smučanju, na igrah pa je sodelovalo 252 športnikov iz 17 držav. V skokih so trojno zmago med 34 udeleženci iz 17 držav slavili Norvežani (Ruud, Beck in Wahlberg). Najboljši

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Američan je bil Caspar Oimoen na 5. mestu, najboljši Kanadčan pa Robert Lymburne na 19. mestu.

Leta 1960 je zimske olimpijske igre, na katerih je sodelovalo 665 športnikov iz 30 držav, gostil Squaw Valley v ZDA (Kalifornija). Športniki so se še vedno pomerili le v 4 športnih panogah (8 disciplinah), v primerjavi s prejšnjimi igrami v ZDA je bob zamenjal biatlon. Skoki so potekali na Papoose Peaku, zmago pa je slavil Nemec Recknagel pred Fincem Halonenom in Avstrijcem Leodolterjem. Najboljši Američan je zasedel 7. mesto (Ansen Samuelstuen), najboljši Kanadčan pa 33. (Jacques Charland).

Igre so se leta 1980 ponovno vrnile v Lake Placid. Tokrat je na igrah sodelovalo 1072 športnikov iz 37 držav (prvič so na igrah sodelovali kitajski športniki), pomerili pa so se v 6 različnih športnih panogah (10 disciplinah). Skoki so tokrat potekali tako na manjši kot večji napravi. Med 60 skakalci iz 18. držav sta zmagovalca postala Toni Inauer iz Avstrije in Jouko Tormanen iz Finske. Severnoameričani so najboljši uvrstitvi dosegli na veliki skakalnici, kjer je bil James Denney iz ZDA 8., Steve Collins iz Kanade pa 9. Za razliko od zgoraj omenjenih iger so leta 1980 nastopili tudi slovenski skakalci, najboljšo uvrstitev pa je z 38. mestom na veliki napravi dosegel Bogdan Norčič.

Kanada je prvič gostila zimske olimpijske igre leta 1988. V Calgaryju se je zbralo 1.423 športnikov iz 57 držav, ki so tekmovali v 46 disciplinah 6 športnih panog. Igre so veljale za najdražje do tedaj (samo otvoritvena slovesnost je stala 10 milijonov USD) a televizijske pravice in sponzorji so Kanadčanom zagotovili dovolj denarja, da so olimpijske objekte lahko vzdrževali tudi v prihodnjih letih, kar se je kmalu poznalo tudi na rezultatih športnikov iz Calgaryju in okolice.

Smučarske skoke v Calgaryju (Slika 13) sta zaznamovala dva skakalca. Finec Matti Nykanen s tremi zlatimi medaljami in britanski skakalec Eddie »The Eagle« Edwards, ki je na obeh naprav dosegel zadnje mesto (70.) z več kot 50 točkami zaostanka za predzadnjim tekmovalcem. Domače navijače je s 7. mestom na veliki napravi razveseli Horst Bulau, najboljši Ameriški dosežek pa je pripadel Marku Konopackeju z 18. mestom. Na igrah so uspešno nastopali tudi slovenski skakalci in domov odnesli dve medalji, ekipno srebro v postavi Ulaga, Zupan, Debelak in Tepeš ter posamičen bron (Debelak na veliki napravi).

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Slika 13: Prizorišče tekem v smučarskih skokih med olimpijskimi igrami v Calgaryju 1988 (povzeto po: http://www.calgarysun.com )

Leta 2002 so se igre še tretjič vrnile v Združene države Amerike, gostil jih je Salt Lake City. Na 78 tekmovanjih sedmih športnih panog se je pomerilo 2.399 športnikov iz 78 držav. Skoke je zaznamoval švicarski skakalec Simon Ammann, ki je zmagal na obeh posamičnih tekmovanjih, ekipno zlato pa je pripadlo Nemcem (Slovenci so bili tretji). Kanadski skakalci na igrah niso sodelovali, najboljši Američan pa je bol Alan Alborn na 11. mestu na manjši napravi.

2010 je bilo leto, ko so igre ponovno gostili Kanadčani, tokrat v Vancouvru. Iger se je udeležilo 2.566 športnikov iz 82 držav, medalje pa so podelili na 82 tekmovanjih v 15 športnih disciplinah. Igre so bile prve, kjer je otvoritvena slovesnost potekala v zaprtem prostoru. Prizorišča nekaterih tekem so bila v Vancouvru, ki leži ob morju, kar se v zgodovini zimskih iger tudi ni zgodilo velikokrat.

Pri skokih so bili dobitniki medalj na obeh posamičnih tekmovanjih enaki – zmagal je Švicar Ammann pred Poljakom Malyszom in Avstrijcem Schlirenzauerjem. Kanadski in ameriški skakalci se niso uvrstili v 2. serijo. Na ekipni tekmi je zmagala Avstrija.

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Klub temu, da severnoameriški skakalci na olimpijskih igrah niso igrali pomembnejše vloge, so vsake igre pripomogle k večjemu zanimanju za skakalni šport na tem območju.

OLIMPIJSKE IGRE PONOVNO V KANADI?

Junija 2016 je mestni svet Calgaryja sprejel priporočilo Urada za šport in turizem (Calgary Sport Turism Authority – CSTA) o kandidaturi za zimske olimpijske in para olimpijske igre leta 2026. Mesto uživa popolno podporo s strani župana in mestnega sveta, a se hkrati zavedajo vseh problemov, ki jih organizacija iger prinaša.

Slika 14: Otvoritev olimpijskih iger v Calgaryju 1988 (povzeto po: http://www.theglobeandmail.com )

V Calgaryju so prepričani, da lahko postavijo nov standard. Mesto, ki se sicer trenutno srečuje z recesijo, vidi v olimpijskih igrah priložnost za novo infrastrukturo: prometno, nepremičninsko in športno. Menijo, da lahko igre organizirajo za relativno malo denarja ter s tem postavijo nova merila za prihajajoče organizatorje. Izkušnje z iger leta 1988 (Slika 14) in Vancouvra 2010 pričajo o tem, da so Kanadčani primerni organizatorji iger (Ebner, 2016).

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

SKAKALNA INFRASTRUKTURA

PRVE SKAKALNICE V SEVERNI AMERIKI

Prve skakalnice so v Skandinaviji postavili v drugi polovici 19. stoletja, medtem ko so se v Severni Ameriki začele pojavljati v začetku 20. stoletja. ZDA so pri skakalni infrastrukturi nekoliko prednjačile pred Kanado, saj so prvo skakalnico postavili že leta 1902, do leta 1910, ko je nastala prva skakalnica v Kanadi, pa so skakalnice stale že v treh mestih.

Številni viri navajajo, da so prva skakalna tekmovanja potekalo že leta 1887 na Kenwood Hillu (Slika 15) v Minneapolisu, vendar ni podatkov o skakalnici, na kateri naj bi tekmovali. V različnih virih je zaslediti kar nekaj kontradikcij glede prvih tekmovanj in prvih skakalnic na Ameriških tleh. Predstavljeni podatki so po našem mnenju povzeti po verodostojnih virih zato lahko trdimo, da so pravilni.

Slika 15: Fotografija z domnevno prvega tekmovanja v smučarskih skokih na področju Severne Amerike, leta 1887 (povzeto po: Red Wing Ski Jumping, 2007)

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

1902 – Nome, ZDA (K 30)

Za prvo skakalnico (Sliki 16 in 17) v ameriških tleh velja naravna skakalnica na Anvil Mountainu v mestu Nome na Aljaski. Leta 1902 sta jo postavila norveška priseljenca, brata Seppala, ki sta bila s 31 metri tudi rekorderja skakalnice. Leta 1906 so skakalnici dodali leseno zaletišče in kamnito odskočišče.

Slika 16: Prva skakalnica v ZDA (1) (povzeto po: www.skisprungschanzen.com )

Slika 17: Prva skakalnica v ZDA (2) (povzeto po: www.skisprungschanzen.com )

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

1909 – Minneapolis, ZDA (K 30)

Skakalnica v Wirth Parku (Slika 18) je bila postavljena leta 1909, leta 1921 pa so ji postavili novo 15-metrsko zaletišče. Obratovala je vse do 70-ih let 20. stoletja. Na prvo tekmovanje na tej skakalnici naj bi prišlo kar štiri tisoč gledalcev.

Slika 18: Skakalnica v Minneapolisu z novim zaletiščem (povzeto po: www.skisprungschanzen.com )

1910 – Chippewa Falls, ZDA (K 40)

Skakalnica v Chippewa Fallsu (Slika 19) je z atraktivnim naletom (Slika 20) na tekmovanje leta 1911 privabila deset tisoč glavo množico. Istega leta je z 42 metri rekord skakalnice postavil Oscar Gunderson.

Slika 19: Tekmovanje na skakalnici v Chippewa Fallsu (povzeto po: www.skisprungschanzen.com )

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Slika 20: Atraktivno zaletišče skakalnice v Chippewa Falls-u

1910 – Ottawa, Kanada (K50)

Skakalnico v Ottawi (natančneje v Rockcliff parku) (Slika 21) je leta 1910 iz lesa postavil norveški priseljenec, tudi ustanovitelj lokalnega smučarskega kluba, Sigurd Lockeberg. Skakalnico so poimenovali »Suicide Hill« (slovensko samomorilski hrib). V naslednjih letih so jo nekoliko povečali, rekord skakalnice pa je s 44,2 metri leta 1915 postavil ameriški skakalec Regnar Omtvedt.

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Slika 21: Skakalnica v Rockcliff parku (povzeto po: www.skisprungschanzen.com )

1911 – Montreal, Kanada (K30)

Emile Cochan iz Švice je v Sainte – Marguerite Stationu leta 1911 odprl prvo smučarsko šolo ter tudi postavil skakalnico (Slika 22). Kasneje se je skakalni center iz Quebeca preselil v Three Rivers.

Slika 22: Tekmovanje na Montrealski skakalnici leta 1931 (povzeto po: www.skisprungschanzen.com )

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

1915 – Revelstoke, Kanada (K85)

Skakalnica v Revelstoku (Slika 23) je nastala leta 1915, leta 1916 pa je Nels Nelson, skakalec domačega kluba (sicer sin norveških priseljencev), na njej postavil svetovni rekord v dolžini 55,7 metra. Skakalnica je z vmesnimi premori delovala do leta 1974.

Slika 23: Skakalnica v Revelstoku, s K točko pri 85 metrih največja v Kanadi v začetku 20. stoletja (povzeto po: www.skisprungschanzen.com )

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

SKAKALNA INFRASTRUKTURA V SEVERNI AMERIKI DANES

Od začetka 20. stoletja pa do danes so v ZDA v 21 zveznih državah postavili 114 skakalnic (Slika 24), v Kanadi pa 23 skakalnic (Slika 30) v 5 provincah (največ v provinci British Columbia in Quebec). Kar nekaj skakalnic je bilo montažnih in so jih postavili le za določeno prireditev, niso pa se uporabljale v daljšem časovnem obdobju (npr. skakalnica na vojaškem stadionu v Chicagu, na stadionu Dodgersov v Los Angelesu, na otoku Treasure pri San Franciscu, itd.)

Slika 24: Lokacije skakalnic v ZDA (povzeto po: www.skisprungschanzen.com )

V ZDA lahko skakalci trenutno uporabljajo 30 skakalnih centrov. Največja skakalnica (K 160) je skakalnica Cooper Peak v Ironwoodu, ki pa trenutno ne deluje, ponovno naj bi bila odprta v letu 2017.

Novo skakalnico postavljajo tudi v Red Wingu, kjer so Ameriški smučarski skoki doživeli svoj razcvet že ob koncu 19. stoletja. Staro skakalnico (Slika 25), na kateri sta kraljevala brata Hemmestvedt (med drugim sta postavila tudi svetovna rekorda leta 1892 in 1893) bo zamenjala nova, moderno zasnovana skakalnica (Slike 26 do 29). Postavljena do konca leta 2017.

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Slika 25: Stara skakalnica v Red Wingu (povzeto po: Red Wing Ski Jumping, 2009)

Slika 26: Projekt nove skakalnice v Red Wingu (1) (povzeto po: http://www.redwingareafund.org/ )

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Slika 27: Projekt nove skakalnice v Red Wingu (2) (povzeto po: http://www.redwingareafund.org/ )

Slika 28: Projekt nove skakalnice v Red Wingu (3) (povzeto po: http://www.redwingareafund.org/ )

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Slika 29: Projekt nove skakalnice v Red Wingu (povzeto po: http://www.redwingareafund.org/ )

V Kanadi so trenutno delujoči 4 skakalni centri (v olimpijskih mestih Calgary in Whistler ter v Squanishu in Gatineau). Največja skakalnica (K 125) stoji na prizorišču olimpijskih iger leta 2010 v Whistlerju.

Slika 30: Lokacije skakalnic v Kanadi (povzeto po: www.skispringschanzen.com )

Vsi podatki o skakalni infrastrukturi so pridobljeni s Ski Jumping Hill Archive, 2002.

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

ORGANIZIRANOST SKAKALNEGA ŠPORTA V SEVERNI AMERIKI

Nacionalna smučarska zveza v ZDA (National Ski Association – NSA) je bila ustanovljena leta 1905, njen predsednik pa je bil Carl Tellefsen. Teleffsen je pred prihodom v ZDA leta 1888 v rojstnem Trondheimu na Norveškem ustanovil in vodil lokalni smučarski klub. Svoje navdušenje nad skoki je prenesel v Ameriko, kjer se je pridružil Nordic Ski Clubu iz Ishpeminga ter leta 1890 pomagal ustanoviti Centralno smučarsko zvezo (predhodnico nacionalne zveze). Centralna zveza je zaradi gospodarske krize po le nekaj letih delovanja propadla, a to ni ustavilo Teleffsena. Skupaj s somišljeniki iz skakalnega kluba Aurora je nadaljeval s svojimi prizadevanji za ustanovitev nacionalne zveze, kar jim je leta 1905 tudi uspelo (Lund, 2009).

V naslednjih desetletjih se je skakalni šport v ZDA hitro razvijal in skoki so se razširili vse preko celotne države, od Brattlebora v Vermontu do Big Pinesa v Kaliforniji. Leta 1928 je bilo v zvezo vključenih že preko 50 klubov. Leta 1962 se je NSA preimenovala v U.S. Ski Association ter kasneje v U.S. Ski and Snowboard Association pod katerim imenom jo poznamo še danes.

Danes skakalni šport v ZDA v osnovi spada pod okrilje Smučarske in deskarske zveze ZDA (3USSA – U.S. Ski and Snowboard Association). Moški smučarski skoki delujejo kot podenota USSA imenovana 4USA Nordic, ki je zadolžena za smučarske skoke in nordijsko kombinacijo, ženski pa kot Woman's ski jumping USA (5WSJ-USA).

3 http://usskiteam.com 4 www.usanordic.org 5 www.wsjusa.com

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Shema 2: Organiziranost Ameriške smučarske zveze

USSA

komiteji

skoki in alpsko smučanje tek na smučeh nordijska deskanje smučanje prostega sloga kombinacija

USA NORDIC WSJ-USA

(moški) (ženske)

NORDIJSKA SKOKI KOMBINACIJA

REPREZENTANC SKAKALNI KLUBI A

Poslanstvo USA Nordic in WSJ-USA je promocija in razvoj nordijskih disciplin – smučarskih skokov in nordijske kombinacije. Med naloge omenjenih organizacij spadajo:

 pomoč ameriškim športnikom, da so konkurenčni na olimpijskih igrah, svetovnih prvenstvih in ostalih mednarodnih tekmovanjih,  izobraževanje in podpora klubom na lokalnem nivoju,  usposabljanje trenerjev, sodnikov in uradnikov,  skrb za razvoj mladih športnikov ter  spodbujanje vrednote v športu.

Denar za programe pridobivajo preko sponzorjev, zasebnih donatorjev, različnih akcij zbiranja denarja in subvencij.

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Člansko reprezentanco v smučarskih skokih sestavlja 6 skakalcev in 5 skakalk (Sliki 31 in 32).

Slika 31: Člani Ameriške reprezentance v smučarskih skokih (povzeto po: http://usskiteam.com )

Slika 32: Članice Ameriške reprezentance v smučarskih skokih (povzeto po: http://usskiteam.com )

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

V ZDA je trenutno aktivnih 32 skakalnih klubov (15 v vzhodni regiji, 13 v centralni regiji in po 1 klub na področju Rocky Mountains, Intermautin, severovzhodu in na Aljaski), vendar nekateri izmed teh klubov organizirajo le tekmovanja, nimajo pa programov za mlade skakalce in skakalke.

Zgodovina kanadske smučarske zveze oz. zveze za zimske športe sega v leto 1920. Smučarski skoki spadajo v eno izmed osmih nacionalnih športnih organizacij pod okriljem Kanadske zveze za snežne športe (6Canadian Snowsport Association – CSA). Organizacija se imenuje 7Ski Jumping Canada.

Med naloge Kanadske organizacije za smučarske skoke spadajo:

 promocija smučarskih skokov na nacionalnem nivoju,  nadzor nad tekmovanji v smučarskih skokih na nacionalnem nivoju,  izbor in trening reprezentantov,  razvoj programov za športnike, trenerje, sodnike in uradnike in  zastopanje organizacije v Kanadski zvezi za zimske športne, v Nacionalnem olimpijskem komiteju in pri Mednarodni smučarski zvezi.

Kanada ima tudi dva nacionalna trening centra in sicer Canada Olympic Park v Calgaryju in Whistler Olympic Park.

Člansko reprezentanco v smučarskih skokih sestavljajo 4 skakalci in 3 skakalke (Slika 33).

6 http://canadiansnowsports.com 7 http://skijumpingcanada.com

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Slika 33: Kanadski reprezentanti in reprezentantke v smučarskih skokih (foto: Clint Jones)

Trenutno v Kanadi aktivno delujeta le dva skakalna kluba, Alberta Ski Jumping Club in Altius Nordic Ski Club, oba iz Calgaryja.

V zadnjih letih sta se Ameriška (USA Nordic) in Kanadska (Ski Jumping Canada) zveza povezali in v moških skokih delujejo enotno, kot ena Severnoameriška skakalna reprezentanca. Skakalci tekmujejo vsak za svojo državo, vendar je celoten program dela skupen. Sicer je Ameriška zveza je v primerjavi s Kanadsko bolje organizirana, tudi razmere za trening so v ZDA bistveno boljše. Ženski del reprezentance deluje ločeno, v vsaki državi samostojno.

Reprezentance (razen ženske Kanadske ekipe) vodijo slovenski trenerji (Bine Norčič skupno moško, Vasja Bajc pa Ameriško žensko), zato ni presenetljivo, da se skakalci večino leta zadržujejo v Sloveniji. Kadar ne trenirajo in tekmujejo po drugih evropskih državah so nastanjeni v Cerkljah na Gorenjskem, treninge pa večinoma opravljajo v Planici in Kranju.

V domovini dajejo velik pomen razvoju mladih skakalcev in skakalk ter izobraževanju trenerjev. V zadnjih letih se je na državnem prvenstvu zbralo tudi do 150 tekmovalcev različnih kategorij. Državna prvenstva, ki potekajo skupaj za športnike ZDA in Kanade, potekajo v Park Cityju (na veliki skakalnici) ter v Lake Placidu ( na manjši skakalnici) v ZDA.

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Severna Amerika je v 20. stoletju nekajkrat gostila tekme svetovnega pokala v smučarskih skokih (v Whistlerju in Thunder Bayu v Kanadi ter v Lake Placidu, Park Cityju, Ironwoodu in Iron Mountainu v ZDA). Trenutno organizirajo tekmovanja na nivoju FIS pokala in Celinskega pokala, ki so kljub visokim stroškom poti, dobro obiskana.

V sezoni 2018/2019 bo na ameriških tleh potekala tekma poletne velike nagrade Grand Prix (v Copper Peaku, ZDA). Letalnica v Cooper Peaku s K točko pri 145 metrih (za primer, največji letalnici na svetu v Vikersundu in Planici imata K točko pri 200 metrih), bo prva letalnica na svetu z možnostjo skakanja na plastični podlagi. Za sezono 2019/2020 bodo vložili tudi kandidaturo za organizacijo tekme svetovnega pokala, saj je želja po organizaciji tekme svetovnega pokala velika.

TREND RAZVOJA SMUČARSKIH SKOKOV V SEVERNI AMERIKI

Strategija severnoameriških skokov temelji na pet stopenjskem razvoju skakalcev, kot prikazuje Slika 34.

Slika 34: Pet-stopenjski razvoj skakalca (povzeto po: www.usanordic.org )

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Prva stopnja je namenjena skakalcem med 6 in 10 letim starosti. Poudarek je na učenju osnov smučarskih skokov, igri in razvoju osnovnih sposobnosti. Druga stopnja, namenjena 9- do 13- letnikom zajema specifični skakalni trening in vključuje razvoj vzdržljivosti, hitrosti in gibljivosti ter tekmovanjem na lokalnem nivoju. Intenzivnejši in polj poglobljen trening se začne na tretji stopnji, ki zajema skakalce med 13 in 16 let. Skakalci se že srečujejo tudi s težjimi elementi skokov, vedno večji poudarek se daje tekmovanjem.

Na naslednjih dveh stopnjah (četrti in peti) je kondicijski trening na najvišjem nivoju, velik poudarek se daje psihični pripravi, skakalci pa tekmujejo na mednarodnem nivoju (tekme celinskega in svetovnega pokala).

Cilji za prihajajočo sezono vključujejo:

 izboljšanje nivoja skakanja pri mlajših skakalcih: o letni trening kampi za perspektivne skakalce med 14 in 17 letom starosti, o med poletnimi pripravami poskrbeti, da: . športniki redno sodelujejo na testiranjih sposobnosti, . poteka komunikacija med zvezo in trenerjem / skakalcem z namenom sprotnega spremljanja razvoja športnika, . obstaja mesečni nadzor nad treningi,  določiti in skrbeti za skupino perspektivnih skakalcev (t.i. talen pool): o skakalci letnikov 1998 do 2002, o uvrstitev v skupino glede na rezultate na regijskih tekmovanjih in mladinskih državnih prvenstvih, o pregled in spremembe skupine ob koncu vsake sezone (zimske, letne),  izobraževati športnike in trenerje o trenutnih skakalnih trendih: o na trening kampih naj sodelujejo tudi klubski trenerji, o na vsakem kampu eno predavanje o: . opremi, . tehniki skakanja, . prehrani, . kondicijskem treningu,  sodelovanje z reprezentancami Norveške, Švice in Slovenije z namenom ustvariti dolgotrajno izmenjavo tako izkušenj kot tudi možnosti za trening.

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

VLOGA SLOVENSKIH TRENERJEV NA SKOKE V SEVERNI AMERIKI

Po igrah v Calgaryju leta 1988, kjer so jugoslovanski skakalci dosegli dve olimpijski medalji (posamično bronasto medaljo je dosegel Matjaž Debeljak, ekipa pa je osvojila srebrno medaljo), je bil slovenski trener Danilo Pudgar s strani Kanadske zveze vabljen za trenerja. V Kanadi je deloval med leti 1989 in 1992, njegov pomočnik pa je bil Aleš Peljhan, prav tako Slovenec (Slika 35).

Pudgar je v intervjuju za Siol leta 2015 opisal, kako se je delo v Kanadi razlikovalo od dela v domači reprezentanci: “Dalj časa sem si želel na Zahod, da bi videl, kaj je tam drugače. Glavna razlika je bila v tem, da si bil v Kanadi odgovoren za svoje odločitve, in če ni bilo uspehov, si pač letel. Spomnim se, da sem predlagal razvoj tako imenovanega »Domestic« oziroma domačega programa za mlade, pa so rekli: »Danilo, ti skrbiš za teh šest fantov in tvoj cilj so olimpijske igre, za podmladek bodo poskrbeli drugi.« Če sem koga vprašal za mnenje, so mi dali jasno vedeti, da se v moje delo ne bodo vtikali, da so me pač najeli zato, da bom samostojno sprejemal odločitve. In to mi je bilo tam všeč. Rekli so mi; »tukaj imaš 250 tisoč kanadskih dolarjev, šest fantov, delaj, kakor veš in znaš.« To je bilo veliko denarja, letalske vozovnice smo imeli plačane, namestitev tudi, vse smo lahko vložili v treninge«.

Pred igrami v Albertvillu leta 1992 je na mestu glavnega trenerja Pudgarja zamenjal Peljhan, ki je kanadsko reprezentanco vodil še naslednji dve leti (Priloga 1).

Slika 35: Aleš Peljhan, Horst Bulau in Danilo Pudgar leta 1989 (foto: Aleš Peljhan)

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Leta 2013 je vodenje moške reprezentance ZDA in Kanade prevzel Bine Norčič, ki je bil v letošnjem letu izbran tudi za najboljšega trenerja s strani nacionalne Ameriške zveze (USSA) (Priloga 2). Norčiču se je leto kasneje pridružil še en slovenski trener, Vasja Bajc, ki je prevzel vodenje ženske ameriške reprezentance. Oba trenerja še vedno vodita omenjene reprezentance.

Severnoameriški skakalci in skakalke so tako v Sloveniji našli svoj drugi dom, saj večino časa domujejo in trenirajo na naših tleh. Za določene meritve in testiranja tudi koristijo usluge Fakultete za šport, Univerze v Ljubljani.

Slika 36: Severnoameriški skakalci v Planici (foto: Alan Johnson)

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

SKLEP

Smučarski skoki so del smučarske zgodovine Severne Amerike. Norveški priseljenci so ljubezen do skokov prenesli na severnoameriško območje že ob koncu 19. stoletja in tudi kasneje igrali pomembno vlogo pri razvoju tega športa. V prvi polovici 20. stoletja je tako razvoj skokov potekal podobno kot v Evropi, gospodarska kriza v ZDA pa je ta razvoj nekoliko zaustavila s čimer se je zmanjšalo tudi zanimanje za ta šport s strani gledalcev, medijev in posledično tudi sponzorjev.

Kljub temu, da je zanimanje za ta šport ob koncu 20. stoletja upadlo, se v zadnjih letih trudijo, da bi ponovno dvignili ugled skokov ter privabili večje število mladih športnikov.

Skakalni del Kanadske in Ameriške zveze že nekaj let deluje kot ena ekipa. Sistematično delo se že kaže v napredku športnikov, a pot do resnično vrhunskih rezultatov je še dolga. Prihodnost ameriških skakalcev je nekoliko svetlejša, saj je trenutno aktivnih preko 300 skakalcev, v letošnji sezoni pa bodo člani nacionalne reprezentance imeli prvič pokrite vse stroške s strani USA Nordic (do sedaj so namreč večino stroškov, povezanih s treningi in tekmovanji, krili sami).

Na drugi strani je v Kanadi aktivnih le okoli 50 skakalcev, breme celotne države pa bolj kot ne sloni na enem samem športniku – Mackenziju Boyd-Clausu, njihovemu trenutno najboljšemu skakalcu. Če se na prihodnjih olimpijskih igrah ne uvrsti med šest najboljših, bodo ukinili program skokov v Calgaryju. To sicer še ne pomeni ukinitev nacionalne reprezentance, pomeni pa konec razvoja mladih in dolgoročno konec smučarskih skokov na področju Kanade.

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

PRILOGE

Priloga 1: Mnenje nekdanjega trenerja Kanade o delu v kanadski reprezentanci

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

Priloga 2: Dodelitev nagrade za najboljšega trenerja USSA Binetu Norčiču

Bine Norčič: Zgodovinski oris razvoja smučarskih skokov v Ameriki in Kanadi

VIRI

Ashburner, T. (2003). History of Ski Jumping. Shropshire: Quiller Publishing Ltd. Batagelj, B. (2003). Od skokov k poletom. Zgodovinski časopis, 55 (3-4), 379 – 430 Breen, J. (2015). Film show ridiculously cool ski-jumping contest at Soldier Field. Pridobljeno s www.dnainfo.com Ebner, D. (2016). Going for gold – again. Pridobljeno s www.theglobeandmail.com Soldier Field History: Ski Jumping Tournament. (2016). Pridobljeno s www.fleetfeetchicago.com

International Skiing History Association. (2001). Pridobljeno s www.skiinghistory.org

Library and Archives Canada. (2001). Pridobljeno s www.collectionscanada.gc.ca

Lund, M. (2009). The Big Surge. Skiing Heritage – Journal of the International Skiing History association, 21 (1), 6-15

Mittelstadt, D. (2005). Calgary Goes Skiing: A History of the Calgary Ski Club. Toronto: Rocky Mountains Books

Red Wing Ski Jumping. (February 2007). A Supplement to the Red Wing Republican Eagle, str. 1-24

Rempel, B. (2009). Women's Ski Jumping Takes Aim at the Winter Olympics. Skiing Heritage – Journal of the International Skiing History association, 21 (1), 16-21

Ski Jumping Hill Archive. (2002). Pridobljeno s www.skisprungschanzen.com

Teran Košir, A. (2015). Trener, ki si je vedno želel skakalca, kot je Peter Prevc. Pridobljeno s http://siol.net

Toregese, L. (1998). The Huseby period and its influence on rules of ski-racing. V: History of Skiing Conference (str. 95-100). Oslo: Skiforeningen

USA Ski Jumping Olympic History. (2014). Pridobljeno s http://olympstats.com

2014 Ski Hall of Fame Inductees. (2014). Pridobljeno s http://vtskiandride.com