EVROPA Dediščina humanistov Humanitas

aradi česa smo človeška bitja edinstvena? To vprašanje so razumniki znova Značeli v obdobju renesanse, ob branju spisov rimskega govornika Cicerona (106–43 p. n. št.).

o njem se ljudje od drugih živih bitij razlikujemo v razumnosti jezika; upo- Prabljati ga je treba izčiščeno in natančno, saj naj bi negovanje razuma – in ta se izrazi z jezikom – pojilo človeško dostojanstvo (humanitas); humanitas za- objema – širše in globlje od sodobnega izraza »človeštvo« – vidik »človeka, kot ga opredeljuje njegova celovita umnost«. Jezik bi si moral s pravilno uporabo prizadevati k resnici in skupnemu dobru.

akšne jezikovne in filozofske misli so se s svojo sodobno noto dotaknile Trenesančnih učenjakov, saj je takratna akademska in kulturna naravnanost jezik omejila na njegov praktični okvir, ki ga je bilo treba strukturirati, klasifi- cirati in opredeliti; miselna svoboda in estetska rast nista bili prednostni vre- dnoti. Skupaj z družbeno-političnimi spremembami se je razmahnilo tudi vpra- šanje človekovega dostojanstva, zlasti v tedanjem obdobju prehoda. Na temelju klasičnega arhetipa so se študij za opredeljevanje Človeka, tako imenovanih studia humanitatis, lotili z daljnosežnimi učinki. Skupaj z razpustitvijo takra- tnih miselnih vzorcev je bil sedaj posameznik poklican, da svoja razum in jezik uporabi za preizpraševanje avtoritete in tradicionalnega znanja, oblikovanje lastnega mnenja, prevzem politične odgovornosti, uveljavitev vrednote osebne izkušnje, zvedavo ustvarjanje lastne predstave o svetu in njeno izražanje ter odpiranje uma na vse mogoče načine, onkraj ustaljenih meja. To so vrednote, na katerih bi morala temeljiti sodobna Evropa.

Evropa – zapuščina humanistov Stran 2 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Vsebina

Čudež Evrope: Hrvaška...... 30 Švedska...... 54 In dubio pro libertate ...... 4 Didak Pir...... 30 Erik Jönsson Dahlbergh . . . . . 54 Bibliografija...... 9 Filipa Lacea...... 31 Anders Spole...... 55

Geneza razstave »Evropa – Italija ...... 32 Švica...... 56 dediščina humanistov«. . . . . 10 Manuel Chrysoloras...... 32 Heinrich Glarean...... 56 Guarino da Verona...... 33 Conrad Gessner ...... 57 Humanizem – vir evropskih vrednot ...... 11. Litva...... 34 Velika Britanija ...... 58 Motiejus Strijkovskis...... 34 Thomas More ...... 58 Zemljevid Francisk Skorina...... 35 George Buchanan...... 59 evropskih humanistov...... 12. Madžarska ...... 36 Evropa – Humanizem v Evropi...... 14 Ivan Vitez iz Sredne...... 36 dediščina humanistov ...... 60 Petrarka ...... 14 Janus Pannonius ...... 37 Erazem Rotterdamski...... 15 GOETHE-INSTITUT...... 61. Nemčija...... 38 Evropa – dediščina humanistov Avstrija ...... 16 Johannes Reuchlin...... 38 Projekt je koprodukcija Goethe-Instituta Ljubljana in Elizabeta Habsburška ...... 16 Franciscus Junius...... 39 Cankarjevega doma Ljubljana s pomočjo Slovenske akademije znanosti in umetnosti in Filozofske Peter Lambeck...... 17 fakultete Univerze v Ljubljani. Nizozemska ...... 40 Koncept: Bolgarija...... 18 Benedictus de Spinoza...... 40 Goethe-Institut Stockholm, EUNIC Stockholm, Avstrijska akademija znanosti, Goethe-Institut Hristofor Žefarović ...... 18 Hugo Grotius...... 41 Ljubljana, Cankarjev dom Filip Stanislavov...... 19 Za Goethe-Institut Ljubljana: Poljska...... 42 dr. Arpad-Andreas Sölter, direktor Za Cankarjev dom, kulturni in kongresni center, Ciper...... 20 Andrzej Frycz Modrzewski. . . .42 Ljubljana: Franciscus Patricius...... 20 Wawrzyniec Grzymała Goślicki . 43 Uršula Cetinski, generalna direktorica Giasone De Nores...... 21 Koordinacija projekta: Nina Pirnat Spahić (Cankarjev dom), Barbara Krivec, Portugalska ...... 44 dr. Urban Šrimpf (Goethe-Institut Ljubljana), Daphne Češka...... 22 Fernão de Oliveira...... 44 Springhorn (Goethe-Institut Stockholm) Bohuslaus Hassensteinius Damião de Góis...... 45 Besedili za slovenski prispevek: doc. dr. Marko Štuhec, Filozofska fakulteta, Univerza a Lobkowicz...... 22 v Ljubljani Elizabeth Jane Weston...... 23 Romunija...... 46 Prevodi iz angleščine: Nicolaus Olahus...... 46 mag. Anina Oblak Flandrija ...... 24 Johannes Honter...... 47 Strokovni pregled prevodov: prof. dr. Igor Škamperle, Filozofska fakulteta, Univerza Nicolaes Cleynaerts ...... 24 v Ljubljani Joan Lluís Vives ...... 25 Slovaška ...... 48 Jezikovni pregled: Valentin Eck...... 48 mag. Sonja Košmrlj Francija...... 26 Johannes Sambucus...... 49 Stiki z javnostmi: Saša Globačnik, Hana Radovan Jacobus Faber ...... 26 Organizacija: Carolus Clusius...... 27 Slovenija...... 50 Damjan Gorenjc Prygl Avguštin, imenovan tudi Oblikovanje: Grčija ...... 28 Avguštin Tyfernus ...... 50 Inscribo, d.o.o. Izdajatelja: Demetrij Kalkondyles...... 28 Trubar Primož ...... 51 Goethe-Institut Ljubljana, Cankarjev dom Ianos Laskaris...... 29 Španija...... 52 Ljubljana, 2021 Inka Garcilaso de la Vega. . . . .52 Publikacija je dostopna na: Miguel de Cervantes...... 53 https://www.goethe.de/ins/si/sl/ver. cfm?fuseaction=events.detail&event_id=22278794

Stran 3 od 62 EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Uvod v razstavo Evropa – dediščina humanistov Čudež Evrope: In dubio pro libertate

dr. Arpad-Andreas Sölter, direktor Goethe-Instituta Ljubljana

oethe-Institut kot nemška kulturna usta- presekati! Vendar podvreči se kritiki, ki je sov- Gnova z evropsko perspektivo pri svojem ražna do znanosti, tehnologije in gospodarstva, delovanju v ospredje postavlja solidarnost prav tistih evropskih dosežkov, ki v kulturni Evrope ter diskurz o njeni skupni zgodovini in primerjavi opredeljujejo zahodno civilizacijo, vrednotah. To nas je spodbudilo, da se dejavno pomeni podcenjevati njen prispevek k svetovni vključimo v mrežo evropskih kulturnih inštitucij civilizaciji. So namreč poroštva svobode, blagi- (EUNIC) pri oblikovanju Evrope za prihodnost. Z nje in kulturnega bogastva. zavzemanjem za uveljavitev večjezičnega evrop- skega državljana se izkazujemo kot posrednik a prepoznanje tega ni treba častiti etnocen- evropske misli. Ob predstavljanju sodobnih sta- Ztrizma niti se udinjati evropskemu trium- lišč si hkrati prizadevamo za oživitev kulturnih falizmu: kar najuspešnejše gospodarstvo, zakladov preteklosti. Kajti naši izvori so priho- najprodornejši izvoz, najboljša izobrazba za dnost. Kljub vsemu je treba zastaviti vprašanje o veliko večino (četudi ne za vsakogar), edina razblinjanju kanona vrednot, nekoč uveljavljenih socialna država s človekovimi in državljanski- v Evropi. Mogoči odgovor lahko ponazorimo z mi pravicami. Napačno bi bilo torej ne sprejeti dvema anekdotama. protislovnosti in zrnje zavreči skupaj s plevami. Namesto tega moramo, kot splošno naravna- vropa je očitno na zatožni klopi, kot je menila nost, dopuščati dvomnost, ki si ne zatiska oči Ebrazilska udeleženka ob odprtju mednaro- pred zgodovinskim militarizmom, večstoletnim dne razprave o evropskih vrednotah na dogodku prelivanjem krvi v vojnah, inkvizicijo, pogromi, Goethe-Instituta v Stockholmu. Njena obramba večkratnimi genocidi vse do zloma civilizacije, ki ni več mogoča. Zaradi grozljive zgodovine nasilja jo v Evropi pooseblja šoa (holokavst). in zločinov, storjenih v imenu kolonializma, im- perializma in rasizma, si zasluži najvišjo kazen. vropeizacija sveta je vrhunec doživela v Govorka je pozvala k opustitvi evrocentrične Estatusu quo: globalna civilizacija se večino- perspektive v prid tiste, ki presega takoime- ma napaja pri idejah, ki so vzniknile v Evropi novani zahodni svet. Šved bi temu mnenju in na Zahodu. Vendar se obenem spoprijema s nasprotoval. Brez koncepta človekovih pravic in težavami, porojenimi iz evropskih in zahodnih dostojanstva, razvitega v Evropi, na eni strani in tehnologij in idej. Vse do danes so evropski izumi mednarodnega kazenskega sodišča s sedežem užili večji vpliv, kot ga lahko slutijo celo evrocen- v Haagu na drugi takšen kazenski postopek ne triki. Globalno podobo Evrope tako oblikujejo bi bil ne mogoč ne izvedljiv – niti teoretično. njeni svetovno odmevni izumi, na primer avto- Evropske vrednote so eno. Evropska zgodovina mobil, televizija, borza, beton, pravilnik voja- in njeno dosedanje izvajanje sta drugo. Ali torej škega usposabljanja (tudi moška obleka!). Da ne slednje razveljavlja prvo? omenjamo evropskega kulturnega bogastva ter različnih obdobij razcveta v glasbi, umetnosti in ronično je, da so ključni vidiki zahodnega arhitekturi, književnosti in filozofiji. Thomas More, De optimo reipublicae Isveta, kot so porajanje različnih vrst znanja, statu deque nova insula Utopia gospodarskih in državnih tvorb, vedno znova apitalizem in demokracija sta prav tako (O najboljši državni ureditvi in novem otoku Utopija, Leuven, 1516; tu: obsojani. Temu smo pogosto priče pri modelih Kevropska izuma. Do takrat sta politično baselska izdaja iz 1518). argumentativne kritike kulture in civilizacije. ureditev predpisovala tiranija in despotizem. Naslovnica. Koncept idealne države na otoku Utopija, ki med drugim temelji na Krilatice, kot sta logocentrizem in falocentrizem, Ustaljeni prvini predindustrijske dobe sta bili racionalnem načelu enakosti in težnji se uporabljajo v konceptualno zamegljenih, do zavojevanje in izkoriščanje. Civilizacije pred po znanju. (© Univerzitetna knjižnica v Baslu, sodobnosti kritičnih diskurzih o dekolonizaciji moderno dobo so večinoma temeljile na tlaki in UBH Rb 80) in globalizaciji. Pobuda se glasi: da bi premagali vladarjevem brutalnem podjarmljanju. Privilegi- http://dx.doi.org/10.3931/e-rara-30626 okcidentalno razmišljanje kot takšno, ga je treba rana duhovniška kasta je teokratske strukture

Evropa – dediščina humanistov Stran 4 2od 6 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

in predpise štela za del kozmičnoreligijskih sis- od kultur pred moderno dobo, od avtoritarnih temov reda. Zatiranje oblastnikov je narekovalo in represivnih režimov ter od »orientalskega občutno bedo. Kajti gospodarska rast ni omo- despotizma« (Karl August Wittfogel). Možnosti gočala, da se bivanje širše množice prebivalstva za ustvarjalnost in samoodločbo, decentralizi- dvigne nad golo preživetje. Evropa je premagala ranje pristojnosti odločanja v težavnih oko- nadloge, kot so občasna lakota, revščina, beda in liščinah, institucionalizirana kritika namesto endemično brezzakonje, ki jih še vedno zasledi- poskusov imunizacije, konkurenca namesto mo v številnih državah sveta. sprejemljivih dogovorov, kritična proučitev in strogi mehanizmi izboljšav v primeru napačnih iberalni in demokratični slog življenja v poslovnih, političnih in znanstvenih odločitev Lpravni državi, ki temelji na tehnološkem in (tj. bankrota, izglasovane nezaupnice in ponare- znanstvenem napredku v kapitalističnem siste- janja) zagotavljajo učinkovit nadzor in spodbude mu, je v svetovni zgodovini nesporna izjema. Ta za iskanje novih rešitev. Tvorijo skupni imeno- specifično okcidentalni spoj je množicam pri- valec in notranjo povezavo z uspehom – nekateri nesel blaginjo in politično udeleženost. Še zlasti govorijo celo o »evropskem čudežu« (Eric L. zaskrbljujoče je, če teh pridobitev ne vrednotimo Jones), o vzdržnem vladnem delovanju, stalni več kot dosežkov, ki so ne samo vredni odob- gospodarski rasti in neprekinjenem znanstve- ravanja, temveč tudi zagovora. To so simptomi nem napredku. samoškodovanja. vropa je razvila družbene sisteme svobo- ako se je udejanjila »posebna evropska Ede z vsemi njihovimi vidiki; tok politične Kpot«? Kako se je Evropa razvila v posebno, razdrobljenosti je vodil v razmah različnosti. To edinstveno entiteto svetovne zgodovine? Zakaj je omogočila odsotnost enega samega vladarja je sodobnost v znanosti, demokraciji, državnem celotne celine. Ta ključni dejavnik – rivalstvo političnem sistemu, upravi, kulturi in družbi – na drugih delih sveta ni obstajal v enakem ob- dozorela prav v Evropi in ne kjer koli drugje? segu. V takšnih okoliščinah lahko gospodarsko Razprava med gospodarskimi in kulturnimi tvorni ljudje, na primer zlasti uspešne manjšine, zgodovinarji, sociologi in filozofi se osredo- izberejo boljše, po njihovem mnenju ugodnejše toča na vzroke in značaj evropske »posebne okolje. Različni, med seboj konkurenčni centri poti«. Najprej so omejili vladno oblast. Sledila je moči spodbujajo zdravo rivalstvo, tudi glede obsežna avtonomija znanosti in gospodarstva. svetovnih nazorov. Takšen pluralizem razvija Nazadnje se je uveljavila politična udeleženost. in krepi zaščito manjšin ter spodbuja strpnost Te omejitve in nadzor nad pristojnostmi vlade so in odprtost duha. To pa je povezano s temelji še vedno ključne za uspevajoče tržno gospodar- univerzalizma in humanizma, kar v ospredje stvo, ki pa je nujen predpogoj za vitalno demo- postavlja dostojanstvo, nematerialne pravice kracijo. in osebno svobodo posameznika kot temeljne družbene vrednote. Za evropsko idejo svobode odobni kapitalizem, ki temelji na načelu so ključnega pomena varna zatočišča z osnovni- Suspešnosti kot tržnogospodarskega nosil- mi človekovimi pravicami za posameznika ter ca industrijskega razvoja, zajezitev politične njegova zavest kot subjekta in lastnega jaza. V in verske nadvlade ter omejevanje državne in Zahodni Evropi se svoboda lahko uveljavlja kot vladne oblasti imajo ključno vlogo na poti do individualna terjatev, proti družini, skupnosti, liberalne pravne države. Za ta model so značilne družbi in državi. Od tod izvira evropska ideja, tu reprezentativna demokracija kot oblika vlade, je njeno utripajoče jedro: humanisti so razkrili utemeljena na parlamentarnem sistemu, ločitev in ubesedili obzorje vrednot, ki dajejo navdih, oblasti (in medsebojni nadzor z razpršitvijo vodilo in smernice. moči) in suverenost ljudstva pri participativnem odločanju. Vladavina prava, avtonomija znanosti krati je črto treba potegniti, ko so kršene in gospodarstva zoper državne ali verske posege Hali celo kratene temeljne evropske vredno- in napade ter, navsezadnje, nadzor kritičnih, ra­ te, kot so razsvetljenje, emancipacija, strpnost, ziskovalnih novinarjev in občil, javnosti, civilne enakost (ne smemo je zamenjevati s pariteto ali družbe, tudi s kulturo, umetnostjo in politično celo egalitarizmom!), sodelovanje, svoboda pri satiro (brez bojazni pred kazenskim prego- sklepanju pogodb in pravica do prostega gibanja. nom) – ti dejavniki prinašajo temeljno razliko Te vrednote so povezane z brzdanjem državne

Stran 5 od 62 EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

ali cerkvene samovolje, njeno nadomestitvijo z raziskali veliko pred Španci, Portugalci, Nizo- vladavino prava, ki omogoča svobodno življenje zemci in Angleži. Nasprotno pa v Evropi ni bilo brez podjarmljanja tujih oblasti ter zagotavlja – vladarja, ki bi takšen odlok zaradi majhnih, za spodbujanje gospodarskega razvoja – pravice rivalskih evropskih ozemelj lahko uveljavil. Po do lastništva in razpolaganja s premoženjem, v letu 1520 nobena nadregionalna oblast, niti ka- odsotnosti pravil, izhajajočih iz zunanje odločbe toliška cerkev, ne bi imela moči ustaviti razisko- in zatiranja državljanov. vanja, raziskav in razvoja v evropski civilizaciji kot celoti. S tem se je odprla pot za evropsko neavtoritarnih sistemih nadzora sankcije prevlado nad svetovnimi oceani. Vza odrejanje človekovega vedenja običaj- no izvirajo iz samega razmerja sil. To se zgodi »kulturi preizpraševanja« (Julia Kristeva) brez potrebe po zunanji avtoriteti (razen tiste, Vevropske tradicije je lažje orati ledino. ki red ohranja z zakonitim monopolom moči). Skupna nit se vije od Johna Locka do Diderota in Prednost je očitna: posameznikom omogoča kar Kanta, od kartezijanskega dvoma, kritike čistega največ posebnih interesov z minimalno prisilo in uma in kritičnega racionalizma Karla Popperja soglasjem. Dosledna kritika vključuje zmotlji- do kritične teorije in sorodnih miselnih tokov: ta vost ljudi v družbeni konstrukciji, izpostavljenih velikopotezni samoreferenčni projekt zaznamu- nenehnemu kritiziranju, nadzorovanju misli in je gibalo kritike. Razsvetljenje vrhunec doživi stalnemu ocenjevanju. v nenehnem nemiru. V idealnem primeru vodi celo v samoosvoboditev. Ustvarja vsesmerno eja po znanju in odkrivanju, duh inventivno- antidogmatično vrenje sistematičnega preizpra- Žsti, moč inovacije, gibkost misli, nekonformi- ševanja. Tako nobenemu območju, osebi, nobeni zem in pravica do odmika od tradicionalnega, avtoriteti ni dovoljen monopol interpretacije. zmožnost za spremembe in reforme, spremljanje Dopuščena ni nobena imunizacija proti utemelje- in omejevanje političnih posegov v sistem ob- nim ugovorom in radikalnim vprašanjem. Nobe- lasti in upravljanja, institucionalizirano neza- na avtoriteta ni nedotakljiva ter s tem zaščitena upanje do vseh oblik absolutne oblasti in vseh pred analizo in empirično preiskavo. Iz tega ni skrbnikov moralnih doktrin, poti do svobode izvzeta niti najvišja entiteta, Bog. za kreativno podjetništvo, racionalna preučitev in sistematična kritika predlaganih rešitev, ki avidezni kognitivni privilegiji »Njegovih« so med seboj konkurenčne in podvžene strogi Nposrednikov in predstavnikov, dozdevno selekciji, samorefleksija in dosledna kritika kot absolutne gotovosti, ponujene kot trditve o gibala intelektualnega, družbenega in gospodar- resnici, ozki miselni koridorji dogem in ideologij, skega razvoja – to so poroštva sprememb, razvo- fundamentalizmi in indoktrinacije, ne glede na ja in izboljšav, globoko zakoreninjenih v kulturi njihov izvor, vsakršna evforija konsenzualnosti Zahoda. Z drugimi besedami: brez decentralizi- ali zatekanje k njej, vsakršna tako imenovana ranih in sorazmerno varnih lastninskih pravic neizpodbitna avtoriteta, izolirana in zaščite- proizvajalcev in trgovcev v relativni gospodarski na pred kritično mislijo – evropski kriticizem svobodi ni gospodarskega razvoja. Samo poli- dolgoročno ničesar od navedenega ne dopušča. tična razdrobljenost in zdravo rivalstvo znotraj Kritična metoda in izzivi so temelji pravega kul- civilizacije lahko zajezita despotizem in zagoto- turnega kapitala Evrope. Prav v teh virih se je vita relativno varne lastninske pravice. napajal tudi evropski humanizem. Kajti za Evro- po je značilna skrb za posameznika, spoštovanje godovina in kulturna primerjava dokazujeta, edinstvene osebnosti. Poudarek je na samolas- Zkako lahko napačne politične odločitve vo- tnem jazu in njegovih neodtujljivih pravicah ter dijo v stagniranje in nazadovanje. V 15. stoletju možnostih samostojnega razmišljanja, iskanja in se je Kitajska ponašala z oceanskim ladjevjem. delovanja. Admiral Čeng He se je s kitajskimi mornarji podal na odprave po vsem svetu. Zatem pa sta azstava Evropa – dediščina humanistov omo- bili čezmorska plovba in trgovina prepovedani. Rgoča potovanje skozi čas v svet okcidentalne Janusov panegirik njegovemu Politična enotnost Kitajske je postala ovira za misli, iz katerega se še danes krešejo dragocene italijanskemu učitelju Guarinu da Verona; rokopis, 15. stolet- inovacije. Veščine so bile sčasoma pozabljene, iskre. Razlega se donenje veličastnega zbora hu- je, Ferrara? čeprav so kitajski pomorščaki Indijski ocean manističnih glasov. Kot takšen simbolizira zgo- (© A Star in the Raven's Sha- dow. Budimpešta, 2008, 215) od Zanzibarja do zahodnega Tihega oceana dnje dosežke te celine. Ta večglasni koncert – kot

Evropa – dediščina humanistov Stran 6 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Stran 7 od 62 EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

projekt, posvečen čezmejni kulturni izmenjavi – humanizma sta idealno izhodišče za skupno pot odzvanja kot dialoški spoj obzorij z odstiranjem v bolj humano prihodnost. Če se spoprijemamo imen, ki jih ne gre pozabiti. Kako to pripomore s postopno dedemokratizacijo, vnovičnim vzpo- k samozavedanju? Vedoželjni obiskovalci bodo nom avtoritarnih režimov in nespoštovanjem odkrivali tudi razmeroma manj znane osebnosti, zgoraj opisane evropske tradicije vrednot, je vredne, da jih spoznamo. Ta večrazsežnostni naloga humanistične Evrope poiskati ustrezne pogled razpre večglasno panoramo, ki zastavlja odgovore in rešitve za zaustavitev uničujočih ključna vprašanja evropske kohezije: Katere so teženj. Prav zaradi zavidljive družbene uveljavi- naše resnične vrednote? Od kod izvirajo, kdo jih tve humanističnih idej v Evropi. In ker še vedno je izoblikoval? Kako se medsebojno navezujejo? vztrajno napajajo upanje več milijard ljudi, ki so In zakaj so vzniknile prav tukaj? Kako jih želimo zanje prikrajšani. Vendar je brez glasu, ki bi jim negovati in uveljavljati v prihodnosti? Kako natančno predstavil najgloblje bistvo Evrope in jih želimo naprej razvijati? Poziv kritičnemu, njene vrednote, vse bolj ali manj iluzorno. samorefleksivnemu umu se glasi: Preverimo svoja merila! Popravimo napake – še zlasti v rce Evrope ni Big Mac, temveč Magna Carta času nejasnosti in zmede, ki ga dojemamo kot (Velika listina svoboščin). Evropska kultura Erazem Rotterdamski,Querela pacis S (Tožba Miru), Basel, 1518. Naslovnica. zgodovinsko prelomnico. je več kot le vsota številnih narodnih kultur in Spis po naročilu zveze francoskih, držav. Kulturne značilnosti Evrope so zakoreni- španskih, angleških in habsburških vladavin z namenom varovanja edtem ko nekateri obujajo morbus occi- njene v njeni svobodi, različnosti, večjezičnosti, trajnega miru v Evropi; manifest Mdentalis (»okcidentalno bolezen«) ali so izmenjavi in vzajemnem oplajanju, tudi navzven. pacifizma zavezani oživitvi nacionalizma, sami verjame- Čas je vedno ustrezen za spodbujanje močnejše (© Univerzitetna knjižnica v Baslu, UBH DJ III 5) mo – tudi znotraj samopolarizirajoče se Evrope in bolj ponosne evropske zavesti: »Evropski hu- http://dx.doi.org/10.3931/e-rara-23180 – v evropsko idejo kot dragoceno dobrino, ki jo manizem je trajen proces vnovične pripojitve.« mora vsaka generacija sama usvojiti in ukro- (Julia Kristeva). jiti po svoji meri. Prav tako je treba nenehno razvijati in negovati intelektualno in geografsko sosedstvo. Razmislek in pomnjenje kot prero- jevalna potrditev skupnih temeljev evropskega

Evropa – dediščina humanistov Stran 8 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Bibliografija

Acemoglu, Daron/Robinson, James A. (2012). Why Nations Fail: The Origins of Power, Prosperity, and Poverty. Currency.

Albert, Hans (1986). Freiheit und Ordnung: Zwei Abhandlungen zum Problem einer offenen Gesellschaft (Beitrage Zur Ordnungs- theorie und Ordnungspolitik). Mohr Siebeck.

Assmann, Aleida (2018). Der europäische Traum. Vier Lehren aus der Geschichte. C.H. Beck Verlag, München.

Berman, Harold J. (2009). Law and Revolution. The Formation of the Western Legal Tradition. Harvard University Press.

Ian Buruma & Avishai Margalit (2004), Occidentalism: The West in the Eyes of Its Enemies. Penguin Press, 2004.

Diamond, Jared (2005). Guns, Germs & Steel: The Fates of Human Societies. W. W. Norton & Company, revidirana izdaja.

Ferguson, Niall (2018). Civilisation: The West and the Rest. Penguin.

Franke, Berthold (2014). Größe macht dumm. Die alte Erzählung vom Frieden genügt nicht mehr – Europa sucht verzweifelt neue Leitmotive. Dabei liegt es längst auf der Hand: Das große Ziel heißt kleiner werden. 2. januar 2014, DIE ZEIT št. 2.

Gellner, Ernest (1989). Plough, Sword and Book. The Structure of Human History. University of Chicago Press.

Jones, Eric L. (2003). The European Miracle: Environments, Economies and Geopolitics in the History of Europe and Asia. Cam- bridge University Press.

Kristeva, Julia (2014). Frage und teile. Europa, deine Mütter: Die Philosophin Julia Kristeva über eine Kultur, die von der ganzen Welt bewundert wird. Interview von Elisabeth von Thadden. DIE ZEIT št. 2/2014, 2. januar 2014.

Landes, David S. (1998). The Wealth and Poverty of Nations: Why Some Are So Rich and Some So Poor. W. W. Norton & Company.

Mbembe, Achille (2018). Politiques de l‘inimitié. La Découverte.

Sölter, Arpad A. (1996). Moderne und Kulturkritik. Jürgen Habermas und das Erbe der Kritischen Theorie. Bouvier Verlag, Bonn.

Vietta, Silvio (2019). Europas Werte. Geschichte – Konflikte – Perspektiven. Verlag Karl Alber (Freiburg/München).

Weede, Erich (2000). Asien und der Westen. Politische und kulturelle Determinanten der wirtschaftlichen Entwicklung. Nomos Verlagsgesellschaft, Baden-Baden.

Weede, Erich (2005). Balance of Power, Globalization and the Capitalist Peace. Potsdam: Liberal Verlag.

Wittfogel, Karl August (1957). Oriental Despotism: A Comparative Study of Total Power. Yale University Press.

Stran 9 od 62 EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Geneza razstave Evropa – dediščina humanistov

dr. Christian Gastgeber, Avstrijska akademija znanosti

UNIC Avstrija se je kot nova ustanova javnosti učenje za prihodnost z retrospekcijo o skupni Eprvič predstavila 24. februarja 2015 v Avstrij- kulturni dediščini. skem muzeju ljudskega življenja in umetnosti na Dunaju. Tedaj se je porodila zamisel o razstavi, aredili smo izbor mislecev, ki so s svojimi osredotočeni na temo skupne Evrope. Sprva kot Nnazori prehajali tradicionalne meje in razgiba- pobuda Martina Krafla (Češki center), tedanjega li pomembne ideje o nepogrešljivih evropskih predsednika EUNIC Avstrija, o ekspozeju, ki bi vrednotah: strpnosti, enakosti, emancipaciji (s ga predstavil na seji upravnega odbora. Tako je tem tudi spodbijanju omejevanja svobode osebne bil oktobra istega leta oblikovan prvotni koncept rasti), večjezičnosti (kar vključuje priznavanje razstave: sprva mišljen kot manjša predstavitev v jezika in literature »drugih«), mobilnosti (kar treh do petih državah se je razvil v velik projekt s omogoča srečevanje drugih kultur in vzajemne 23 udeleženimi državami.1 vplive) in mednarodnem sodelovanju.

ematsko iztočnico smo zajemali iz naše stroke, er se je razstava morala razlikovati od tradici- Tin sicer evropskega humanizma od 15. stoletja Konalnih biografskih predstavitev, smo razvili naprej. Cilj ni bil zgolj postaviti biografskih še zlasti dognan koncept, ki v njeni izvedbi odraža spomenikov vplivnim humanistom, temveč jih tudi idejo evropske kohezije: za vsako državo sta povezati s sodobno Evropo. bila v obdobju od 15. do 17. stoletja izbrana dva humanista – glede na sedanje državne meje. Ena amen je bil prikazati humaniste kot usmerje- od dveh osebnosti naj bi se priselila iz druge dr- Nvalce političnih in družbenih sprememb, nji- žave in imela v novi domovini trajen vpliv; druga hove, za tisti čas revolucionarne ideje kot kataliza- osebnost naj bi se izselila, tj. bila rojena in odraš- torke preporoda. Filozofe smo želeli z zaprašenih čala v eni, vpliv pa imela v novi državi stalnega strani (latinskih) razprav postaviti na govorniški prebivališča. S tem poudarimo vidik kulturne oder evropske misli in javnosti predstaviti, kako je mediacije (plakati navajajo vse pomembne kraje skupek vse te modrosti reformiral sodobno Evro- delovanja). Kjer je mogoče, smo si prizadevali po. Zastavili smo si več ciljev: najprej, zgodnjega izbrati tudi humanistko. Življenjepisne podrobno- evropskega humanizma ne smemo omejevati na sti smo omejili na življenjsko in tematsko področje velikane intelektualne zgodovine, kot sta Petrarka humanistovih najpomembnejših, z omenjenimi ali Erazem Rotterdamski, saj so v vsaki državi vrednotami povezanih del. To je dopolnil še po- in vsakem večjem mestu delovali učenjaki, ki so memben izrek ali citat avtorja. lokalno in regionalno prispevali k novemu načinu razmišljanja. Po drugi strani pa je treba sodobnim asnova je predvidela še en vidik evropskega Evropejcem sporočiti, da je bila razvojna pot da- Zsodelovanja: nismo želeli sami izbrati učenja- nes samoumevnih vrednot ter socialnih možnosti kov iz različnih držav, temveč smo za to zaprosili dolga in kompleksna. Njihova uveljavitev ni prišla akademsko partnersko institucijo vsake članice. čez noč, razumniki pa so bili zaradi svoje preda- Ob navdušenem odzivu 23 partnerskih držav smo nosti novim idejam pogosto žrtve sovražnosti in doživeli nepopisno veselje. Sodelovanje je bilo preganjanja. Ideal Evrope miru in kulturnih vezi plodovit izziv tudi za pridružene partnerke EUNIC je potreboval dolgo časa za izpolnitev. Ob današnji Avstrija (Švica, Gruzija, Turčija, Ukrajina), ki so protievropski nastrojenosti je imelo od vsega zavzeto pripomogle k skupnemu projektu. začetka pri projektu pomembno vlogo spodbuja- nje samorefleksije vsakega obiskovalca razstave: poročilo je dragoceno. Vse večja soudeleženost Sevropskih držav potrjuje trdnost in poenote- nost evropske tvorbe in njenih vrednot. ¹ Razstavnega projekta EUNIC Avstrija so se udeležile Gruzija, Ukrajina in Turčija, vendar ne Litva.

Evropa – dediščina humanistov Stran 10 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Humanizem – vir evropskih vrednot

voboda, samoodločba, izobraževanje in endar jih je vse povezovala osnovna ideja Sčloveško dostojanstvo – vrednote, ki jih v Vo jeziku, s katerim je ljudem zagotovljeno današnji Evropi štejemo za samoumevne. Vendar posebno mesto na svetu – sposobnosti, ki jo je so bila za njihovo snovanje in uveljavitev potreb- treba kritično uporabiti za iskanje resnice, z na stoletja zavzetega dela in boja. oddaljitvijo od golega ponavljanja avtoritarnih mnenj ter s premikom k ponovni, individualni as humanistov 15. in 16. stoletja, obdobje presoji in kritični ozaveščenosti. S tem posebno Črenesanse, je mogoče videti kot rojstvo vlogo prejme tudi dialog. pomembnih idej in terminov. Tako imenova- ni humanisti – predstavniki nove razumske er so prav v tem času (sredi 15. stoletja) izu- metode umeščanja človeka v družbo in svet kot Kmili sodobni tisk – prelomnica je po revoluci- celoto – so delovali kot učenjaki na univerzah, na onarnosti primerljiva z današnjim spletom –, je vladarskih dvorih, v samostanih, knjižnicah, kot bilo nenadoma mogoče po Evropi in širše raz- domači učitelji bogatih družin ali kot svobodni meroma hitro razširjati besedila, spise in misli, učenjaki. S samoudejanjanjem, poučevanjem in o njih razpravljati in jih razvijati. Izhodišča za objavljanjem lastnih del v Evropi, pa tudi zunaj zorenje vplivnega razumniškega gibanja in nje- njenih meja, so zapustili trajne spomenike novih govih racionalno-posvetnih idej so bile vrednote miselnih tokov najrazličnejših usmeritev. zahodnega krščanskega sveta. Od 19. stoletja je znano pod imenom humanizem.

Stran 11 od 62 EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Zemljevid evropskih humanistov Mobilnost E J D

Emancipacija A S

Večjezičnost G B M S

S L Človeško B S Wawrzyniec Grzymała Goś E J H G E R dostojanstvo A M Thomas More J N C C C B H L J R Strpnost J S V E E H I G V H G A J C G I V S N O Primož Trubar G V J J H L S

Hristofor Žefarović I L M C O M C D G

J L V D K D

Pike označujejo rojstni kraj posameznega humanista . G N Puščice prikazujejo širjenje humanističnih idej po Evropi .

Evropa – zapuščina humanistov Stran 12 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

E J D

A S

G B

M S

S L B S Wawrzyniec Grzymała Goś E J H G E R Thomas More A M J N C C C B H L J R J S V E E H I G V H G A J C G I V S N O Primož Trubar G V J J H L S

Hristofor Žefarović I L M C O M C D G

J L V D K D

G N EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Humanizem v Evropi »Nenasiten sem, ko gre za knjige ... Zlato, srebro, dragulji, škrlatna ogrinjala, marmorne palače ... dajejo le nemo in površinsko zadovoljstvo, knjige nas radostijo v najglobljem bistvu, nas nagovarjajo, nam svetujejo in z nami tako rekoč sklenejo živo, globoko prijateljstvo.« Petrarka, pismo Giovanniju dell'Incisi, Epistolae familiares – Pisma prijateljem 3, 18

Petrarka 20. 7. 1304–19. 7. 1374

ot sin izgnanega firenškega odvetnika je z napakami in popačenji v prevodih pisanih KPetrarka mladost preživel v Avignonu, ki je spomenikov ter težnjo k znanju grščine. Izrazilo bil v tistem času zaradi navzočnosti papeža in se je tudi v Petrarkovem političnem aktivizmu za kurije (osrednjega urada Svetega sedeža) med- vnovično oživitev nekdanje rimske slave: z ob- narodno kulturno središče. Z gmotno podporo javami je podprl senatorja Colo di Rienza v boju mecenov iz družine Colonna je lahko potoval zoper rimsko plemstvo (1347) ter si prizadeval po Evropi, v Pariz, Liège, Aachen, Köln in Lyon, za vrnitev Svetega sedeža v Rim in posredovanje pozneje tudi v Rim, ter se na podeželskem pose- Karla IV., vladarja Svetega rimskega cesarstva, stvu v francoskem departmaju Vaucluse posvetil v Italiji. pisateljevanju. Čeprav si je želel uveljaviti sloves neodvisnega razumnika, je vzpostavil stike z eprav Petrarka danes slovi po lirskem opusu v italijanskimi mogočniki, ki so si z obiskom že Čljudskem jeziku – italijanščini (sonetih, posve- priznanega pesnika povečali družbeni ugled: po čenih Lauri), je o sebi negoval podobo latinskega bivanju v Parmi in Veroni je med drugim več let avtorja knjig – mdr. biografij velikih Rimljanov, služboval pri milanski plemiški družini Visconti epa o drugi punski vojni (Afrika) ter religioznih z diplomatskimi odposlanstvi v Prago in Pariz. in moralno-filozofskih del (od katerih je bilo še Od leta 1368 je živel pri družini Carrara v Pado- zlasti uspešno De remediis utriusque fortunae o vi; imel je hišo v bližnji vasici Arquà, kjer je umrl ustreznem ravnanju ob dobri ali nenaklonjeni in bil pokopan. usodi). Več epistolarnih zbirk priča o široko raz- predeni mreži dopisnikov (med njimi je Johann aradi zgodnje seznanitve z rimskimi kla- von Neumarkt, kancler Karla IV. Luksemburške- Petrarka, freska v Vili Carducci v firenškem okraju Legnaia, Zsiki, kot sta Ciceron in Vergil, ter tudi s sv. ga), hkrati pa so z namenom ohranjanja njegove slikarja Andree del Castagna, okoli 1450 Avguštinom, najvplivnejšim cerkvenim očetom pisave za zanamce korespondenčni korpusi (© Wikimedia Commons, Galerija Uffizi, Firence) na krščanskem Zahodu, je Petrarka nastopil kot sistematično urejeni in pogosto revidirani. obuditelj klasične izobrazbe po obdobju teme. To samoposlanstvo je vrhunec doseglo s krona- njem za pesnika na rimskem Kapitolu leta 1341. Navdušenje nad antičnim svetom je vodilo v od- krivanje izgubljenih besedil, filološko ukvarjanje

Evropa – dediščina humanistov Stran 14 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»Za pravega plemeniteža ne štejem tistega, ki okoli vratu nosi zlate trakove ali stene in veže krasi s slikami prednikov, temveč nekoga, ki domovino in rojake ne samo razsvetljuje, ampak tudi podpira z lastnimi pravimi vrlinami, tj. z izobrazbo, oliko in spretnostjo izražanja.« Erazem Rotterdamski,Pismo Jacobu Wimphelingu, september 1514

Erazem Rotterdamski 28. 10. 1466–12. 7. 1536

razmovo življenjsko delo je postalo program življenje je prav tako zaznamovalo prehajanje Esodobne Evrope. Neskončno zvedav in kriti- med evropskimi državami, prekinjeno z mirnimi čen um z izjemnimi jezikovnimi veščinami je kot obdobji v Baslu in Freiburgu im Breisgauu. Svoje nihče drug zaznamoval več generacij; nagrade in življenjsko delo je na kratko povzel v Apologiji štipendije Erasmus še vedno poudarjajo njegov življenja (1514): pomen za današnjo Evropo. ... Živel sem za študij literature, kar me je obvarova- lo pred številnimi pregrehami ... veliko jih priznava, o kakovostnem šolanju ga je gmotna stiska da so ob branju mojih knjig postali ne le bolj modri, Pprisilila, da je kot nezakonski sin duhovnika ampak tudi boljši ljudje. Gonja za denarjem se me vstopil med klerike v Goudi, dokler ni z odvezo nikoli ni dotaknila, prav tako name ne vpliva slava, zaobljube in škofovsko podporo odšel študirat niti najmanj ... kjer koli sem živel – morda mi je v Pariz, eno vodilnih evropskih univerzitetnih dovoljeno, da to o sebi izrazim nekoliko ošabno, mest. Od takrat se je gibal med Parizom, Leuvnom vendar je res – so me cenili ugledni in hvalili čaščeni in Anglijo. Na teh potovanjih je ob širjenju razgle- ljudje. Ni ga kraja – Španija, Italija, Nemčija, Angli- danosti in kroga prijateljev iz kanonika prerasel v ja, Škotska –, kjer me ne bi želeli povabiti za gosta. učenjaka svobodnega in odprtega duha. razem je k mednarodnemu diskurzu pri- razmovo izobraževanje je vrhunec doseglo s Espeval s pomembnimi deli kritične misli, Eštudijem teologije v Italiji, domovini takratnih vključno z razpravami zoper tradicijo. Najuspe- humanistov. Pomembni postaji sta bila Torino, šnejša med njimi je bila zbirka več kot štiri tisoč kjer se je posvetil študiju, in Benetke, kraj edin- klasičnih modrosti in rekov (Adagia). stvene tiskarne Alda Manuzia. Njegovo nadaljnje Erazem Rotterdamski, upodobitev Hansa Holbeina mlajšega, 1523 (© A. Beyer, Das Porträt in der Malerei, München, 2002, 123)

Nacionalna projektna partnerja: dr. Christian Gastgeber, Avstrijska akademija znanosti prof. Elisabeth Klecker, Univerza na Dunaju, Mreža EUROPA HUMANISTICA Stran 15 od 62 EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Avstrija »Ustvarja skladnost in rešuje spore; miru daje prednost pred vojno in koristi podanikov postavlja pred svoje. Nezadržno je velikodušen, izogiba se ošabnosti in pretencioznosti, ne boji se nobene priče, razen lastne vesti. Kraljevsko veličastnost izkazuje v besedah in ravnanjih, pogledih in kretnjah. Nauči se potrpežljivo trpeti lakoto, mraz in vročino, prav res, z vsakim dejanjem izraža samoobvladovanje, sledi preudarnosti, ohranja zmernost, ljubi pravičnost in moralno trdnost. Če si vse to vzame k srcu, kot upam in želim, naše družine ne bo le proslavil z bleščečo častjo, ampak tudi dosegel srečo, uresničljivo s človeško močjo, in s tem postal edinstven vzor vrline.« Avstrijska narodna knjižnica, Cod. 10573, O vzgoji princa: Elizabeta sinu Vladislavu

Elizabeta Habsburška 1437–30. 8. 1505

ojena leta 1437 v rodbini Habsburžanov kot od Kazimirjem IV. in njegovimi sinovi je Rhči Alberta II. Nemškega (rimsko-nemški PPoljska doživela kulturni razcvet, krakovski kralj 1438–1439), z bratom Ladislavom Po- dvor je odprto sprejemal humaniste, kot je Filip- smrtnim (1440–1457) je odraščala na dvoru po Buonaccorsi (Callimachus Experiens, † 1497); Friderika III. in bila deležna prvovrstne zgodnje- na Univerzi v Krakovu je študiral tudi Konrad humanistične izobrazbe: Enea Silvio Piccolo- Celtis. Obdarjena z izjemno samozavestjo se je mini (1405–1464) je za Ladislava zasnoval učni Elizabeta ob možu in po njegovi smrti uveljavila program, humanističnim načelom je prav tako kot podpornica umetnosti. sledil njegov domači učitelj Johannes Tröster († 1485). Leta 1454 se je Elizabeta v Krakovu b poroki Elizabetinega sina Vladislava 1502 poročila s poljskim kraljem Kazimirjem IV. Ja- Oje nastal poučen sestavek za prestolonasle- geloncem (1427–1492); trije od njenih trinajstih dnika. Kot priročni vodnik ga je od matere v dar otrok so na prestolu nasledili očeta. Najstarejši prejel sin, ki je poosebljal vzor razgledanega in sin Vladislav (1456–1516) je vladal na Češkem pravičnega vladarja miru. Tudi če napotki niso in Ogrskem; njegova otroka Ana (rojena 1503) bili izraženi z Elizabetinimi lastnimi besedami, in Ludvik (rojen 1506) sta se 1515 na Dunaju so bili podani v njenem imenu in so ustrezali nje- poročila z vnukoma cesarja Maksimilijana I.: po nim stališčem. S tem ponazarja kraljičino vlogo odločilnem porazu v bitki pri Mohaču leta 1526 pri posredovanju humanističnih vrednot. naj bi te poročne vezi Habsburžanom prinesle češko in ogrsko krono.

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: De institutione regii pueri (O vzgoji Dunaj, Gradec, Dunajsko Novo mesto Enea Silvio Piccolomini/papež Pij II. Elizabeta in kralj Kazimir IV. Jagelonec, princa, 1502) (AT), Székesfehérvár (HU), Krakov (PL) (IT), Johannes Tröster (DE/AT), Kaspar po Marquardu Hergottu, Pinacotheca Wendel (AT), Kaspar Schlick (CZ/AT), Principum Austriae. St. Blasien/sv. Blaž) Johannes Hinderbach (AT/IT), Philippus 1773, Taf. X (© UBW Dunaj, III-58.960) Buonaccorsi Callimachus (IT/PL), Jan Ostroróg (PL)

Evropa – dediščina humanistov Stran 16 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»Večina teh rokopisov je bila popolnoma zaprašena, neurejena, neprijetnega vonja in domala preperela v povsem zatemnjeni sobi, kjer bi morali svečo prižgati tudi opoldne. Kot iz umazanega zapora sem te uboge rokopise odrešil njihovega dolgoletnega turobnega prebivališča, da bi uzrli luč dneva, in jih lastnoročno očistil ...« Commentarii de Augustissima Bibliotheca (Zgodovina Knjižnice cesarskega dvora) ..., 1. zvezek, 71; ob prevzemu nalog knjižničarja na Dunaju

Peter Lambeck 13. 4. 1628–4. 4. 1680

ojen očetu učitelju v protestantskem Ham- opravil pionirsko delo. Kot profesor zgodovine v Rburgu, Peter Lambeck uteleša vzor novo- Hamburgu (od 1651) in s prelomnim uvajanjem veškega »Erasmusovega študenta«: študijska nastavkov za literarno zgodovino (1659) je že pot ga je vodila k najbolj znanim mentorjem izrazil prizadevanje za celovit pregled kulturne v Amsterdam, Leiden in Pariz. Pod pokrovi- dediščine – čeprav žal s premalo presoje pri teljstvom strica Lucasa Holsteja, knjižničarja njegovem uresničevanju. Vatikanske knjižnice, ki se je zanj zavzemal v Rimu, se je tu posvetil raziskovalnemu delu in ednarodni ugled v evropski intelektualni sprejel rimskokatoliško vero; študij je nato na- Mskupnosti si je pridobil s pionirskim kata- daljeval v Toulousu in Bourgesu. Čeprav izučen logom Knjižnice cesarskega dvora, kjer je leta za odvetnika, je bil v srcu naklonjen latinski in 1662 postal knjižničar. Delo je bilo zasnovano predvsem grški literaturi. V tem se je izkazal za v 25 zvezkih, vključevalo naj bi celotno knji- humanista italijanske tradicije, s posebno zav- žnično zbirko v vseh jezikih, ki jih je obvladal. zetostjo pri ohranjanju in razširjanju klasične Navsezadnje je osem tiskanih zvezkov določilo in srednjeveške svetopisemske dediščine. Toda nova merila za katalogizacijo pisnih spomenikov viri za pridobivanje grških besedil z Vzhoda so kulturne dediščine in odmevno zaznamovalo bili v baroku omejeni; prednostna naloga je bila celotno Evropo. Za razprave o specializiranih te- obnoviti rokopise, zbrane vse od 16. stoletja, jih mah je Lambeck vzpostavil vseevropsko mrežo predstaviti javnosti in omogočiti njihovo na- učenjakov s središčem na Dunaju. daljnje proučevanje. V tem pogledu je Lambeck

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Prodromus historiae literariae (Pregled Hamburg (DE), Amsterdam, Leiden Daniel Papebroch (BE), Matthaeus Lambeckov portret avtorja literarne zgodovine, Hamburg, 1659), (NL), Pariz, Toulouse, Bourges (FR), Merian (CH), Johann Heinrich Boeckler, Johanna Jacoba Haida, v: J. Brucker, Commentarii de Augustissima Rim, Benetke (IT), Dunaj, Mariazell, Johann Friedrich Gronovius, Friedrich Ehrentempel der Deutschen Bibliotheca Caesarea Vindobonensi Innsbruck (AT) Lindenborg (DE), Lucas Holste (IT), Gelehrsamkeit. Augsburg, 1747, 80 (© (Zgodovina Knjižnice cesarskega Gerhard Johannes Voss, Isaak Vossius zasebna last) dvora in katalogizacija zbirke grških (NL), Étienne Baluze, Sébastien rokopisov, Dunaj, 1665–1679), Cramoisy, Henri Valois (FR), Philippus zbirka pisem Miller (VB)

Nacionalna projektna partnerja: dr. Christian Gastgeber, ÖAW, IMAFO, AO Stran 17 od 62 prof. dr. Elisabeth Klecker, Univerza na Dunaju, EUROPA HUMANISTICA EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Bolgarija

Hristofor Žefarović (Hristofor Zhefarovich) ok. 1690–18. 9. 1753

ristofor Žefarović je bil konec 17. stoletja dela, ki so razširjala ilirizem. Najpomembnejše Hrojen v mestu Dojran, ki je bilo v tistem času med njimi je Stemmatographia v cerkvenoslo- pod Osmanskim cesarstvom. Sin bolgarskega vanščini. Knjiga se je med Južnimi Slovani hitro protestantskega duhovnika je tudi sam postal razširila. Poleg 99 grbov držav, regij in mest redovnik. Kot dobro izobražen in prosvetljen vsebuje dvajset portretov bolgarskih in srbskih potujoči menih je poslikaval knjige, ikone in vladarjev in svetnikov ter 56 grbov slovanskih liturgične posode ter z njimi trgoval. Leta 1734 in drugih balkanskih držav s pojasnjevalnimi je v Beogradu zaslovel kot ikonopisec. Nekaj časa štirivrstičnicami – najzgodnejši primer novo- je preživel v samostanu sv. Nauma v Ohridu. Kot veške sekularne bolgarske in srbske poezije. umetnik je prispeval k stenskim poslikavam samostanov v Bodjanih (RS, Vojvodina, 1737) in temmatographia ima pomembno vlogo pri Siklósu (južna Madžarska, 1739) ter ikonostasu Sduhovnem prebujenju ter rasti Bolgarov in cerkve sv. Nikolaja v Kozaniju (severna Grčija). Južnih Slovanov; močno je vplivala na bolgarsko Od 1740 se je posvetil izključno bakrorezom in renesančno kulturo. Več stoletij je bila vzor iko- knjižnim ilustracijam. nopiscem, slikarjem in knjižnim ilustratorjem ter je na začetku 19. stoletja z vračanjem k »stari ri knjižnem tisku je sodeloval z gravirnico domovini« Evropi in njeni civilizacijski ureditvi PThomasa Mesmerja na Dunaju. Na papir je utemeljila nastavke za razvoj kulturno-politič- natisnil svete podobe in za tisk pripravil bakro- nega gibanja balkanskih narodov. reze (slovanskih) svetnikov. S pomočjo delav- nice je njegova slikarska umetnost krasila tudi

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Stemmatographia (Dunaj, 1741), Opis Dojran, Ohrid (MK), Beograd, Bodjani Častni član cesarske Akademije doprsni kip v Starem Dojranu (MK) Jeruzalema (1748), učbeniki (RS), Siklós (HU), Kozani, Solun (GR), znanosti na Dunaju in Kraljeve (© zasebna fotografija) Jafa, Jeruzalem (IL), Moskva (RU) akademije v Münchnu

Evropa – dediščina humanistov Stran 18 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»Tako kot čebela iz raznovrstnih dehtečih cvetov nabira med in vosek, je tudi Filip Stanislavov, škof Velike Bolgarije, iz različnih knjig svetih praočetov sestavil in uredil zbirko Abagar ter jo predstavil svojemu bolgarskemu ljudstvu, da bi jo lahko nosili kot veličastno relikvijo svetnika.« Sklep Abagarja

Filip Stanislavov ok. 1612–ok. 1674

edtem ko so zahodnoevropske države že tisk pripravil molitvenik Abagar – prvo tiskano Mdoživljale stoletja humanizma, je bilo prvi knjigo v moderni bolgarščini. dih obnovljenega spomina na nekdanjo veličino bolgarske države in njene kulture začutiti šele v elo je pomembno z različnih vidikov: 17. stoletju. Eden teh »znanilcev« je bil »medna- Ddanašnjo svobodno Evropo opominja na rodni študent« Filip Stanislavov. Rojen je bil leta prekinjeno življenje velike balkanske civiliza- 1612 v vasi Oreš pri Svištovu ter je med 1627 cije in potrebo po oživitvi spomina nanjo, za in 1633 na Papeškem ilirskem kolegiju v Loretu vrnitev zaslužnega položaja bolgarski identiteti študiral teologijo, zgodovino, geografijo, itali- v evropskem kulturnem prostoru. janščino in latinščino. Obvladal je tudi turški, tatarski in vlaški jezik. Med letoma 1633 in 1635 njiga je poziv Bolgarom, sosednjim bal- je bil na papeškem dvoru v Rimu imenovan za Kkanskim državam in evropskim narodom, uradnega tolmača Urbana VII. za slovanske in klic k solidarnosti in skupnemu humanistične- druge jezike. mu iskanju.

tanislavov je z Zahoda domov ponesel Sposlanstvo razsvetljevanja: poučeval je mlade in ustanovil šolo. V svoji škofiji Nikopol je bogoslužje opravljal ne le v latinščini, ampak tudi slovanščini. V goreči želji, da izobrazbo razširi med Bolgare, je 6. maja 1651 v Rimu za

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA Na upodobitvi: Abagar – zbirka pridig v cirilici s Oreš (BG), Loreto, Rim (IT), Nikopol, izsek iz Abagarja (© Narodna knjižnica cerkvenoslovanskimi, srbohrvaškimi in Trančovica (BG) v Sofiji) novobolgarskimi jezikovnimi prvinami (Rim, 1651)

Nacionalna projektna partnerica: Stran 19 od 62 prof. Rumjana Koneva, svetovalka bolgarskega veleposlaništva, direktorica BKI Haus Wittgenstein EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Ciper »Človeški um vodi samo razum, um je voljan slediti le racionalni misli. Razum vzbudi intelekt, naj mu je všeč ali ne ... Le s filozofijo racionalnosti sem se zanašal na pravo in božjo filozofijo, verjamem, da je moje obsežno in izčrpno delo privedlo k njeni izpolnitvi.« Nova de universis philosophia, posvečena papežu Gregorju XIV.

Franciscus Patricius (Frane Petrić, Francesco Patrizi) 25. 4. 1529–6. 2. 1597

ojen je bil na otoku Cherso (današnji hrvaški delo Peripatetične razprave (Benetke, 1571) in RCres), študiral je v Benetkah, Ingolstadtu in utemeljitev nove univerzalne filozofije Nova de Padovi. Potoval je v različna italijanska mesta in universis philosophia (Ferrara, 1591). Pri tem ni nekaj časa bival na Cipru, kjer je izpopolnjeval šlo več samo za prevzemanje vplivnih idej, tem- znanje grščine in zbiral grške rokopise. To je bilo več kritičen vpogled v tradicijo. Ta je zahteval odločilno obdobje Petrićevega življenja, posve- podrobno analizo predlog, vključno s kritiko čenega poglobljenemu študiju pisne filozofske Aristotela; iz teh nastavkov je izšla njegova anti- zapuščine antike. Odpotoval je v Španijo in aristotelska filozofija z izkazovanjem prednosti pozneje na povabilo Univerze v Ferrari predaval Platonovemu nasprotnemu filozofskemu polu. Platonovo filozofijo (1578). Tam je deloval vse Zanimanje za antično tradicijo in njeno upo- do pobude kardinala Ippolita Aldobrandinija rabnost v sodobnem času se je odražalo tudi v za poučevanje na Univerzi v Rimu (1592). Tako Petrićevem študiju starorimske vojske in njenih je zadnja leta kot eden redkih filozofov posve- taktik (1583, 1593). Poleg Platona se je posvečal til podajanju Platona v univerzitetnem okolju tudi platonikom ter se dotaknil celo vprašanja poznorenesančne Italije. magije v delu Hermesa Trismegista. Izid: leta 1592 je ta kritični mislec pristal na seznamu jegov najpomembnejši prispevek k rene- prepovedanih knjig. Nsančni filozofiji in s tem temeljem nadaljnje- ga evropskega intelektualnega razvoja sta bila

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Discussionum peripapeticarum Cres (HR), Ingolstadt (DE), Benetke, Matthias Flacius (HR), Bernardino portret, v: Philosophiae de rerum tomi primi libri XIII (1571), La milizia Padova, Ferrara, Rim (IT), Ciper Telesio, Jacopo Mazzoni, Alfonso natura libri II priores (© zasebna last) romana di Polibio, di Tito Livio e di II. d’Este, vojvoda Ferrare, Ippolito Dionigi Alicarnasseo (1583), Della Aldobrandini/papež Klemen VIII. (IT) nuova geometria libri XV (1587), Nova de universis philosophia (na podlagi Aristotelove filozofije, 1591), Magia philosophica (Zaratustrov in kaldejski nauk, 1593)

Evropa – dediščina humanistov Stran 20 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»Težko je, če ne nemogoče, da človek kot 'družbeno bitje' lastno popolnost doseže sam zase, onstran popolne družbe. Kot del celote postane nekako nekoristen in odvečen, če ni popolnoma poenoten z njo, nič drugače od roke ali stopala, ločenih od telesa.« Breve institutione dell᾿ottima republica. Benetke, 1578, 3

Giasone De Nores (Iason De Nores) ok. 1530–1590

iasone De Nores je bil rojen leta 1510 v Nikozi- moralne filozofije. Do smrti leta 1590 je napisal Gji, v frankovski plemiški rodbini med kralje- sedemnajst knjig o retoriki, politični znanosti, vino dinastije Lusignanov. Družina je bila izvorno filozofiji, kozmografiji, geografiji in literarni normanskega rodu, Giasone pa je pripadal teoriji. znameniti veji De Noresa, prvega grofa Tripolisa († 1542), ki je naziv odkupil od Benetk. Filozofijo ilozofsko je bil aristotelik; filozofija bi morala je študiral v Padovi (okoli 1530–1535), kjer je te- Fbiti tudi uporabna. Njegova moralna filozofija meljno izobrazbo prejel od humanistov Trifoneja je bila tako namenjena pripravi študentov na Gabriela in Speroneja Speronija. Deloval je med dejavno življenje v družbi. Temu vidiku družbe- Ciprom in Benetkami; v italijanskem mestu se je ne filozofije, ki jo je razčlenil tudi s tabelaričnimi v petdesetih letih šestnajstega stoletja pridružil prikazi, je posvečal posebno pozornost. Edina tako imenovani Accademii dei Pellegrini. želena dobrina vseh dejavnosti znotraj družbe je bila dobro urejena država. Poleg Aristotela je začetku šestdesetih let šestnajstega stoletja tudi Cicerona štel za vzor retorike, ki jo je v svo- Vse je vrnil na Ciper in se poročil s Caterino jem delu spajal z moralno filozofijo. De Noresov Syngletico, vendar ga je grožnja neizogibnega nazor je med poznorenesančnimi beneškimi pa- osmanskega vdora navsezadnje prisilila k prebe- triciji postavil pomemben temelj politične misli. gu. Malo pred 1570 se je nastanil v Padovi in bil na tamkajšnji univerzi imenovan za profesorja

VPLIVNA DELA della sphera (vključno z uvodom v KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA Na upodobitvi: Opombe k Horaciju, De arte poetica Aristotelovo filozofijo narave) (1582), Nikozija (CY), Benetke, Padova (IT) naslovnica Breve institutione (1553), Breve trattato dell’oratore De constitutione partium universae dell’ottima republica(© zasebna last) alla studiosa et valorosa giouentù de’ humanae et civilis philosophiae (po MREŽA HUMANISTOV Nobili della illustrissima Republica Aristotelu) (1584) Gian Vincenzo Pinelli, Francesco Patrizi, Vinitiana(1574), Breve institutione Filippo Mocenigo, Trifone Gabrielli, dell’ottima republica(večinoma po Sperone Speroni (IT) Aristotelovih delih) (1578), Opombe k Ciceronovi filozofiji življenja in morale (1581), Tavole del mondo et

Nacionalna projektna partnerica: Stran 21 od 62 dr. Natasha Constantinidou-Taylor, Univerza na Cipru EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Češka »Dovolj smo močni in pogumni, sposobni vzdržati vse zlo, vendar naš um trpi zaradi grešnega bremena zlonamernih del. Do domovine, ki je na robu propada, ni najti ljubezni, in skoraj nihče od njenih skrbnikov se ne zavzema za njen blagor.« Iz satire na sv. Venceslava »Z žensko povezane srčne bolečine in skrbi umu skoraj ne pustijo prosto tavati, morda le ob morebitnem zadovoljstvu, da ste našli ženo, ki se odlikuje ne samo z olikanim vedenjem, temveč tudi z dejavnim zanimanjem za literaturo. V dejstvo, da naša Češka lahko porodi tako čuden pojav, verjamem toliko kot v otroka z dvema telesoma ali v ribe pod plugom.« O zakonski zvezi, okoli 1487, pismo Johannu Ridneju

Bohuslaus Hassensteinius a Lobkowicz (Bohuslav Hasištejnský z Lobkovic) ok. 1462–1510

eški učenjak plemiškega rodu Bohuslaus dragoceno knjižnico hranijo kot zapuščino ČHassensteinius a Lobkowicz je študiral pravo rodbine Lobkowicz. v Italiji. Po diplomi je potoval po Afriki in Aziji, ki ju je opisal v pismih in potopisni pesnitvi. Kot ohuslaus Hassensteinius a Lobkowicz je bil najmlajšemu sinu mu je bila namenjena poklicna Bnadarjen pesnik s strastjo do satire in vnet pot visoke duhovščine: sprva je bil provizor v bibliofil. Humanistična izobrazba mu je veliko Višegradu ter se pozneje potegoval za položaj pomenila. Na Hasištejnu je ustanovil zaseb- škofa Olomuca in koadjutorja v Vroclavu – vendar no humanistično šolo, ki jo je mdr. obiskoval obakrat neuspešno. Med letoma 1502 in 1503 Matthaeus Aurogallus, poznejši profesor v je bival na dvoru kralja Vladislava Jagelonskega Wittenbergu in Lutrov pomočnik pri prevodu v Ofenu (današnji Budimpešti). Razočaran nad Biblije. Negoval je široko razpredene stike s dvorno službo kot tudi cerkveno politiko, ki mu tujimi humanisti; Lobkowiczeva edinstvena je škofovski naslov onemogočila kljub soglas- zbirka grških rokopisov je bila dragocen vir nemu imenovanju olomuškega kapitelja, se je urednikom dolgo po njegovi smrti. umaknil na svoj grad Hasištejn pri Chomutovu ter se posvetil literaturi, astronomiji in medici- ni. Na gradu Nelahozeves njegovo mogočno in

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Drobna dela (Opuscula) (Erfurt, konec Bologna, Ferrara, Benetke (IT), Praga, Johann Geiler von Kaisersberg (FR), portret (© Knjižnica narodnega muzeja, leta 1508); v drugi polovici 16. stoletja Blšany, Hasištejn Olomuc (CZ), Dunaj Peter Schott, Bernhard in Konrad Praga) so bili v Pragi objavljeni številne (AT), Budimpešta (HU) Adelmann von Adelmannsfelden, latinske pesmi, pisma in tri razprave. Martin Pollich von Mellerstatt, Konrad Wimpina, Konrad Celtes (DE), Girolamo Balbi (IT), Augustinus Moravus, Iohannes Sslechta, Victorinus Cornelius de Wssehrd, Rodericus Dubravus (CZ)

Evropa – dediščina humanistov Stran 22 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»Ko v moji poeziji zasledite napako ali se vam kaj zdi nejasno, to odkrito povejte. Kajti podarila vam jo je mlada ženska. Prišel bo čas, ko me bo z nebes pogledal (bog poezije) Apolon in mi odvzel skrbi; tedaj vam bom dala boljše pesmi.« Pesem mecenu Georgu Martinu von Baldhofenu, Parthenicon »Pišem vam, ker ne morem prikriti ganjenosti nad vašo poezijo – pesmimi tako mladega dekleta! Ena je izvirna, druga edinstvena – a obe slehernega bralca osupneta bolj, kot bi želel priznati.« Joseph Justus Scaliger, 1540–1609, vodilni novoveški evropski poznavalec E. J. Weston

Elizabeth Jane Weston (Alžběta Johana Vestonie) 2. 11. 1582–23. 11. 1612

o se je štiriletna Elizabeth Jane z družino ljub pesniškemu daru in uspehu Kpreselila na Češko, si nihče ni mogel predsta- Kni ubežala usodi večine žensk vljati, da bo nekoč postala pesnica, v svojem tistega časa – poročila se je z enim času občudovana bolj kot William Shakespeare. od svojih učenih občudovalcev in S pomočjo domačega učitelja se je v svetovljan- pri 31 letih umrla ob (sedmem) skem okolju praškega dvora naučila latinščine pa porodu. Njeno delo pa je preživelo tudi nemščine, češčine in italijanščine. Po padcu stoletja: ta še danes dragoceni biser v cesarjevo nemilost očima, alkimista Edwarda avtoričino spretnost ustvarjalnega Kellyja, in po njegovi smrti leta 1597 je Weston obravnavanja moške domene kla- podporo vladarjev, dvorjanov, diplomatov in sične dediščine spaja s presunljivim cerkvenih dostojanstvenikov dosegala z omikano čustvenim svetom izrazite protago- latinsko poezijo. nistke svoje dobe.

itro je zaslovela kot »izjemno nadarjena«; Hčlani mednarodne skupnosti učenjakov so se potegovali za stik s »praško Sapfo« in prejem njene pesmi. Weston je znala spolne vzorce svoje dobe spretno izkoristiti, s tem, ko je morebitnim dobrotnikom premeteno izkazovala trpljenje, šibkost in potrebo po zaščiti.

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Parthenicon (Praga, 1606), Poëmata Most (CZ) Janus Dousa, Daniel Heinsius, Joseph portret (© Knjižnica narodnega muzeja, (Frankfurt na Odri, 1602) Justus Scaliger (NL), Paulus Melissus, Praga) Wolfgang Gruningius (DE), Oswald Croll, Georg Martin von Baldhofen, Georgius Bartholdus Pontanus a Breitenberg, Georgius Carolides, Phillip de Monte (CZ)

Nacionalni projektni partnerici: dr. Lucie Storchová, dr. Marta Vaculínová, Češka akademija znanosti Stran 23 od 62 EUROPA HUMANISTICA EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Flandrija »V Maroko nisem šel zaradi sodelovanja v sporih, temveč da bi skrivoma prodrl v nedoumljivost njihovega verovanja, o njem razpravljal z našimi teologi, nato pa se z Maročani ob vrnitvi tja posvetoval o njihovih verskih vprašanjih.« Izsek iz pisma, 1. september 1542

Nicolaes Cleynaerts (Nicolaus Clenardus) 5. 12. 1493–4./5. 11. 1542

leynaerts je na Univerzi v Leuvnu študiral leynaerts je izkazoval odprt um – bolj Cjezike, literaturo in teologijo. Pod vplivom ko- Cv jeziku in literaturi kot v teologiji, pod legija treh jezikov, ki ga je nedolgo prej ustanovil vplivom Erazmovega nauka. Zavzel je kritično Erazem, se je učil grščine ter orientalskih jezikov stališče do tradicionalnih metod učenja jezikov hebrejščine in arabščine, ki naj bi jih poučeval in razvil praktične priročnike. Uspeh je potrdil tudi brez uradnega profesorskega naziva. Kot Cleynaertsova prepričanja: njegova hebrejska duhovnik in prikrajšan za upanje na profesuro v slovnica je v 16. stoletju doživela 23 izdaj, grški Leuvnu, je izkoristil priložnost za stik z arabisti in učbenik pa več kot petsto izdaj in ponatisov. arabsko kulturo. leynaerts se teoloških sporov med katoliki in eprav je sprva prevzel naloge knjižničarja Cprotestanti ni udeleževal. Njegova usmerje- Čpri sinu Krištofa Kolumba v Sevilji, se je nost je bila širša: ob nesoglasjih med kristjani in znanje arabščine odločil poglobiti na Univerzi v muslimani si je za spodbujanje dialoga priza- Salamanci (obenem je poučeval podkraljevega deval k temeljitemu znanju arabske kulture in sina). Nato je služboval kot domači učitelj brata vere. Namesto da bi se zanašal na tuje prevode, portugalskega kralja, ki ga je spremljal v Évoro si je besedila želel brati v izvirniku. Seveda se je in Brago. Zatem se je iz arabskega jezika in kul- kot sin svojega časa nagibal k izkazovanju pre- ture izpopolnjeval v Granadi ter poldrugo leto moči krščanstva in spreobrnjenju muslimanov. istemu cilju posvetil v maroškem Fesu. Gmotna stiska ga je prisilila k vrnitvi v Granado, vendar nadaljnja kraljeva podpora ni bila na voljo.

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Osnove hebrejske slovnice (Leuven, Diest, Leuven (BE), Salamanca, Granada Rutgerus Rescius, Iohannes Vasaeus, kip v Diestu (BE) (© zasebna fotografija) 1529), Osnove grške slovnice, še zlasti (SP), Fes (MA), Évora, Braga (PT) Iacobus Latomus (BE), Iohannes oblikoslovja (Leuven, 1530), Grški Dantiscus (PL), Fernando Colón, Luís de priročnik za samostojni študij (Leuven, Toledo, Hernán Núñez (ES), André de 1531), Latinska slovnica (Braga, 1538), Resende, Henrik I. Portugalski, Damião dva zvezka pisem (Antwerp, 1566) de Góis (PT)

Evropa – dediščina humanistov Stran 24 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»Zakonska zveza ni bila ustvarjena toliko za nadaljevanje rodu kot za občutek skupnosti in neločljivo sopotništvo. Izraz 'soprog' se ne navezuje na izpolnitev in zadovoljevanje užitka, temveč na vzajemno vez (med možem in ženo) na vseh področjih življenja.« De institutione feminae Christianae II (O uku krščanske ženske II.)

Joan Lluís Vives (Iohannes Lodovicus Vives) 6. 3. 1492–3./6. 5. 1540

izobrazbo, pridobljeno v Valencii, Parizu in in fantje po umskih sposobnostih enakovredni, se ZLeuvnu, je bil Vives vsestranski razumnik pri- je zavzemal za literarno vzgojo deklet (s poseb- rojene bistroumnosti, osupljive učenosti in globo- nim poudarkom na čednosti) ter poudarjal vlogo kega filozofskega uvida. Srečanje z Erazmom leta zakonske zveze kot prijateljske vezi med možem 1516 je ključno oblikovalo njegovo intelektualno in ženo (ne da bi spodbijal ženino dolžnost posluš- zorenje; nanj je močno vplival Erazmov humani- nosti zakoncu). stični program, ki je prosvetljevanje prepletal s pobožnostjo; delil je tudi njegove mirovniške in jegov program oskrbe siromašnih je omogočil izobraževalne ideje. Vives je pisal o podobnih te- Nfilozofsko podlago za potrebno institucio- mah, vendar v primerjavi s holandskim mislecem nalno pomoč revnim in vodil v vrsto ukrepov bolj sistematično in manj leposlovno. Po učitelj- (vključno z zavezanostjo k delu) za obubožane skih izkušnjah v Parizu, Leuvnu in Oxfordu (še »plebejce«. Pri tem je vplival na družbene refor- vedno pod vplivom Erazma Rotterdamskega in me cesarja Karla V. v nemških mestih. Vives je Thomasa Mora, z izogibanjem sterilni akademski številne veje znanosti podvrgel kritični proučitvi logiki) je ubral svojo pot. (vključno z matematiko, fiziko in medicino) ter se zavzemal za širjenje kurikuluma s sistema- ot svobodni učenjak se je odmaknil od tradi- tičnim študijem vseh področij vednosti. Njegov Kcije akademskih disciplin in se posvetil druž- učni načrt je temeljil na celovitem proučevanju benim vprašanjem. V prepričanju, da so dekleta človeške nravi.

VPLIVNA DELA v Evropi, Leuven, 1526), Duties of a KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA Na upodobitvi: Against the Pseudodialecticians Husband (Dolžnosti soproga, Brügge, Valencia (ES), Pariz (FR), Leuven, kip v Madridu (© zasebna fotografija) (Zoper psevdodialektike, Leuven, 1529), Areas of Science (Veje znanosti, Brugge (BE), Oxford (GB), Breda (NL) 1519), Annotations on Augustine‘s De Antwerpen, 1531), Rhetoric (Retorika, civitate Dei (Opombe k Avguštinovem Leuven, 1533), On the Soul and Life (O MREŽA HUMANISTOV De civitate Dei – O Božjem mestu, duši in življenju, Basel, 1538), Exercises Guillaume Budé (FR), Erazem Basel, 1522), The Education of a in Latin (Vaje iz latinščine, Basel, Rotterdamski (NL/BE/DE), Thomas Christian Woman (Uk krščanske ženske, 1539), The Truth of the Christian Faith More, Thomas Wolsey (GB), Adrianus Antwerpen, 1524), On Assistance to the (Resnica krščanske vere, Basel, 1543, Barlandus, Frans Cranevelt (BE), Poor (O pomoči siromašnim, Brugge, posthumna izdaja) Damião de Góis (PT) 1526), On Conflicts in Europe (O sporih

Nacionalni projektni partner: prof. Dirk Sacré, Katoliška univerza, Leuven, Seminarium Philologiae Humanisticae Stran 25 od 62 EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Francija »Humanističnim študijam se posvečam že zelo dolgo, teološke pa sem okusil samo s pregovorno konico jezika (ker so edino te vzvišene in naj se jih ne bi lotili zaletavo). Vendar so tudi s te razdalje moje oči ožarile s tako sijajno svetlobo, da se mi človeški nauki v primerjavi dozdevajo le sence; zdi se, da dehtijo z opojem, ki mu na zemlji ni primerljive sladkosti.« Predgovor k psalterju Quincuplex Psalterium za Guillauma Briçonneta, 1509

Jacobus Faber (Jacques Lefèvre d’Étaples) ok. 1460–ok. 1536

acques Lefèvre d'Étaples, rojen v Étaple- obiskal Italijo. Podobno je raziskal tudi knjižnice Jsu (Pikardija, severozahodna Francija) in nemških benediktinskih samostanov in odkrival nedvomno ena najbolj izrazitih osebnosti prvega nova mistična besedila. V tem vodilu je pripravil vala francoskega humanizma, je bil v svojem prvo tiskano izdajo del Hildegarde iz Bingna, času pogosto deležen primerjav s slavnim Eraz- Matilde iz Hackeborna, Elizabete iz Schönaua in mom Rotterdamskim. Vpliven odkrivalec besedil Janeza Ruysbroeka. in govorec je s pariškimi predavanji zaznamoval vso Evropo. animal se je tudi za znanost, med drugim Zje zaslužen za številne opombe h glasbi in eta 1492 je uredniško poslanstvo nastopil matematiki. Zlasti proti koncu poklicne poti, ko Lkot posredovalec besedil, namenjenih tvorbi so bili v središču njegovih prizadevanj francoski evropskega intelektualnega življenja, začenši z prevodi Svetega pisma, je bil posledično deležen Aristotelovimi. Namesto učenih in težko razum- pregona, ki se ga je lahko ubranil le s kraljevo ljivih komentarjev si je prizadeval zagotoviti ne- zaščito. Lefèvrovi predgovori k izdajam pona- posreden dostop do Aristotelovega dela. Pri tem zarjajo njegovo delovno metodo in vire: izjemno je povzel metodologijo Italijana Ermolaa Barbara. točnost pri razumevanju del klasičnih avtorjev, Čeprav se je oprl na prevode italijanskih humani- spojeno s ciljem obujanja krščanskega življenja. stov, je Lefèvre svojo latinsko različico Aristotela revidiral glede na grški izvirnik.

a številnih potovanjih je prišel v stik s Nfilozofijo velikih italijanskih humanistov Giovannija Pica della Mirandole in Marsilia Ficina. V iskanju neznanih besedil je trikrat

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Quincuplex Psalterium gallicum, Pariz, Nérac (FR), Rim, Firence, Georgios Hermonymos, Guillaume naslovnica tiskane izdaje (© romanum, hebraicum, vêtus, Benetke (IT), Rupertsberg, Mainz, Budé, Josse van Clichtove, François Europeana, BnF Paris) conciliatum (1509, 1513 itn.) Aachen, Köln (DE) Vatable, Jean Salmon Macrin (FR), Wolfgang von Matt (AT)

Evropa – dediščina humanistov Stran 26 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»Vzel sem njegov lanski potopis in ga prevedel v latinščino. Dejal sem si, da branje te knjige zagotovo ne bo nekoristno za tiste, ki ne razumejo francoščine, glede na čudovito pestrost avtorjevih popotnih opažanj, zbranih v teh treh zvezkih.« Clusius o svojem prevodu dela Les observations de plusieurs singularitez et choses mémorables trouvées en Grèce, Asie, Judée, Égypte, Arabie et autres pays estranges Pierra Belona

Carolus Clusius (Charles de L’Écluse) 18. 2. 1526–4. 4. 1609

lusius, doma iz severne Francije, je bil nečak Garcie d'Orte (ki je deloval v indijski Goi). Poleg Cpriora samostana svetega Vedasta (Gasto- izključno botaničnih del se je posvečal tudi na). Študiral je pri Philippu Melanchthonu v klasični literaturi in objavil biografije osebnosti, Wittenbergu in Guillaumu Rondeletu v Mon- ki so veljale za vzornike, izpod peresa grškega tpellierju. Dopisoval si je z vsemi evropskimi filozofa Plutarha. Cesar Maksimilijan II. mu je naravoslovci in tesno sodeloval s tiskarjem zaupal vodenje dunajskega Botaničnega vrta Christophom Plantinom (in njegovimi nasledni- (1573–1587). ki) v Antwerpnu. Clusius je zaslužen za izvirne razprave o rastlinstvu določenih evropskih vropa temu velikemu renesančnemu uče- območij in zbiranje podatkov o eksotičnih rastli- Enjaku dolguje tudi gojenje in razširjanje nah. Kljub šibkemu zdravju je bil večni popotnik; krompirja in tulipanov. Clusius pooseblja obsežne odprave so ga vodile po Španiji, Portu- mednarodno angažiranega humanista. Ohranjal galski, Nemčiji in Angliji. je pisemske stike z učenjaki vse Evrope ter jim s potovanj pošiljal rastlinska semena in risbe. ed potovanji je zbral toliko rastlin kot knjig. Največji dosežek Clusiusove poklicne poti je bil MZlasti so ga zanimala dela sodobnikov, ki leta 1593 naslov profesorja botanike na Univer- jih je občasno prevajal za razširjanje njihove zi v Leidnu, kjer je ustanovil Botanični vrt, ki vsebine in dostopnosti med evropskimi bralci. deluje še danes. Tako je z latinskim povzetkom ključno prispe- val k posredovanju dela judovskega zdravnika

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Description of Spain (Opis Španije, Arras, Montpellier (FR), Madrid (ES), Jacques Auguste de Thou, Nicolas- portret (© Wiki Commons, 1571), Records of rare plants in Spain Lizbona (PT), London (GB), Frankfurt Claude Fabri de Peiresc, Mathieu Wellcomova knjižnica, London) (Zapisi o redkih rastlinah Španije, 1576), (DE), Leiden (NL) de l´Obel (FR), Christophe Plantin, in Hungary, Austria and neighbouring Rembert Dodoens (BE), Ulisse regions (Madžarske, Avstrije in Aldrovandi (IT), Philipp Melanchthon sosednjih regij, 1583, 1584, 1601), Ten (DE), Benito Arias Montano (ES) books of exotic life forms (Deset knjig eksotičnih življenjskih oblik, 1605)

Nacionalni projektni partnerji: Jean-François Maillard, Jean-Marie Flamand (IRHT Pariz), Elisabeth Boutroue Stran 27 od 62 (CESR Tours) EUROPA HUMANISTICA EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Grčija »Imenovan sem bil za poučevanje grškega jezika in literature. Ampak koliko uporabnosti, kakšno okrasje in popolnost prinašata s seboj, s kakšno močjo je učenje grške literature razsvetlilo in še razsvetljuje enakovredno latinščino – tega se mi ni zdelo nesmiselno nekoliko izpostaviti ...« Kalkondyles, nastopni govor, Padova, 1463

Demetrij Kalkondyles (Δημήτριος Χαλκονδύλης) 1423–9. 1. 1511

emetrij Kalkondyles je bil rojen leta 1423 v v Firencah in na dvoru vojvode Ludovica Sforze Dstari plemiški družini v Atenah. Filozofijo v Milanu. Kalkondylesova uspešna pedagoška je študiral pri priznanem profesorju in platoni- pot je obrodila trajne dosežke in odločilno ku Georgiju Gemistu Pletonu v Mistri. Zatem je prispevala k humanističnemu gibanju. Nekateri podobno kot vrsta bizantinskih razumnikov pre- od njegovih učencev so dozoreli v najvidnejše begnil na Zahod in leta 1449 prispel v Rim. Tam humaniste in ključno zaznamovali kulturo dobe je v krogu učenjakov, zbranih okoli kardinala Vi- (Ianos Laskaris, Piero di Lorenzo Medičejski, zariona (Bessarion, grškega rodu), užil podporo Giovanni Pico della Mirandola, Gian Giorgio rojakov. V tem okolju je spoznal svojega poznej- Trissino, Baldassare Castiglione, William Crocyn šega učitelja, slavnega humanista Theodorusa in Johannes Reuchlin). Gazo, s katerim je sklenil trajno prijateljstvo. Mreža grških izseljencev je ustvarila most med alkondyles je pripadal širši evropski mreži staro in novo domovino. Tedaj načeta razprava Kučenjakov in imel pisemske stike s slavnim tega kroga eruditov je obravnavala vprašanje, francoskim patricijem Guillaumom Budéjem katera filozofija, Aristotelova ali Platonova, je (ki mu je podelil častni naziv »mojster našega prava (in bi jo lahko sprejel tudi kristjan). časa«). V nastopnem govoru v Padovi leta 1463 je poudaril uporabnost učenja grškega jezika in eprav platonik, je bil zaradi povezave z Gazo književnosti ter potrebo po vpogledu v klasično Čprimoran braniti Aristotela. Prispeval je k literaturo – ne le zaradi razgledanosti, temveč širjenju grščine na Zahodu in jo poučeval v več- tudi zaradi uvida v človeštvo in človeško dosto- jih središčih humanizma – na Univerzi v Padovi, janstvo, tj. v humanitas.

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: izdaje grških klasičnih avtorjev (Homer: Atene, Mistra (GR), Rim, Perugia, Gemist Pleton (GR), kardinal Vizarion portret po P. Gioviu, Elogia virorum Firence, 1488; Izokrat: Milano, 1493; Padova, Firence, Milano (IT) (Bessarion), Theodorus Gaza, Piero di literis illustrium. Basel, 1577 (© leksikon Suda: Milano, 1499), revizija Lorenzo Medičejski, Francesco Filelfo, archive.org) latinske izdaje Platonovega korpusa Marsilio Ficino, Cristoforo Landino, humanista Marsilia Ficina (Benetke, Angelo Poliziano, Aldo Manuzio (IT), 1491), učbenik grščine (Milano, 1493), Guillaume Budé (FR) prevodi Galenovih spisov o anatomiji (Bologna, 1529)

Evropa – dediščina humanistov Stran 28 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»Kjer koli tiskajo knjige, se odpirajo knjižnice ... Zdaj se bodo mladeniči lahko učili tako grščine kot latinščine ... To jim bo prineslo veliko koristi in nesmrtno slavo.« Predavanje učencem, H. Vast: De vita et operibus Jani Lascaris. Pariz, 1878, 31

Ianos Laskaris (̕Iάνος Λάσκαρις) 1444/1445–7. 12. 1534

askaris je bil rojen v bizantinskem Konstan- duhovni svetovalec Karla VIII. Francoskega je Ltinoplu, njegova družina je izvirala z območja prejel naslova docteur des pays de Grèce in amba- Rindak v Mali Aziji. Po padcu Konstantinopla ssadeur par excellence. V Benetkah (1503–1509), leta 1453 je odšel na Peloponez in zatem na Kre- kjer je bil imenovan za veleposlanika francoske- to. Od tod se je usmeril proti Zahodu in v Padovi ga dvora, je postal član slovite »Nove akademije« študiral pod mentorstvom rojaka Kalkondylesa ustanovitelja tiskarja Alda Manuzia. (1463). Naučil se je latinščine in grško književ- nost predaval v Firencah (1475?), kjer je deloval a njegov predlog je papež na rimskem tudi kot kulturni posrednik. Mecen umetnosti NKvirinalu ustanovil grški kolegij, ki ga je Piero di Lorenzo Medičejski ga je dvakrat odpos- Laskaris opremil s tiskarskim strojem. Franco- lal na Vzhod – z nalogo pridobivanja grških knjig skega kralja Franca I. je podprl pri oblikovanju (Krf, Adrianopel (Odrin), gora Atos, Arta, Solun Kraljeve knjižnice v Palači v Fontainebleauju. in Konstantinopel). Uspelo mu je rešiti okoli Zaradi domotožja po grški očetnjavi je vladarja dvesto rokopisov. Svetega rimskega cesarstva Karla V. (neuslišano) zaprosil za razrešitev. Laskarisov vpliv nosilca ionirsko je bilo tudi Laskarisovo prizadeva- ideje o humanizmu je pustil trajne sledi. Pnje za širjenje grških besedil. V ta namen je po lastnih predlogah oblikoval nove tiskarske črke. Deloval je tudi kot veleposlanik francoskih kraljev Karla VIII., Ludvika XII. in Franca I. Kot

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Anthologia Planudea (Izdaje klasičnih Konstantinopel (GR/TU), Peloponez, kardinal Vizarion (Bessarion), Aldo portret po P. Gioviu, Elogia virorum del: Planudova antologija): Firence, Kreta, Krf, Arta, Solun, Atos (GR), Manuzio, Markos Musuros, Arsenios literis illustrium. Basel, 1577 1494; Kalimah: Firence; Apolonij z Firence, Rim, Milano, Benetke, Padova, Apostoles, Guarino Favorino, Piero di (© archive.org) Rodosa, Argonavtika: Firence, 1496; Ferrara (IT), Pariz, Lyon (FR), Madrid Lorenzo Medičejski, papež Leon X., Lukijan: Firence, 1496; Izdaje opomb (ES) Zacharias Kallierges, Niccolò Ridolfi h klasičnim avtorjem (Homer: Rim, (IT), Georges d’Amboise, Guillaume 1517; 1518); Opombe k Sofoklejevim Budé, Josse Bade, Jean Trechel (FR), tragedijam (Rim, 1518); Drobna Erazem Rotterdamski (NL), Demetrij poezija, epigrami (Pariz, 1527) Kalkondyles (GR)

Nacionalni projektni partnerici: dr. Sophia Matthaiou, dr. Alexandra Sfoini, Nacionalna helenska raziskovalna Stran 29 od 62 fundacija, Inštitut za zgodovinske raziskave EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Hrvaška »Človeško življenje je neke vrste vojaštvo; zmagovalec vsake bitke bo tisti, ki stavi na potrpljenje.« Cato Minor

Didak Pir (Isaia Koen, Didacus Pyrrhus, Lusitanus, Iacobus Flavius Eborensis) 5. 4. 1517–16. 5. 1599

eč kot dve desetletji je bil Didak Pir nepre- a humanistične sodobnike je vsepovsod Vnehoma na poti: zaradi judovstva izgnan Nnaredil velik vtis: med bivanjem v Ferrari iz domovine je potoval po vsej Evropi in navse- je navdušil erudita Lilia Grigoria Giraldija, ki zadnje zatočišče našel v Dubrovniški republiki, ga je kot enega od sogovornikov vključil v svoje kjer je ostal večino življenja. Najverjetneje se je Dialoge o evropski poeziji. Didak Pir je bil v preživljal kot domači učitelj za mlade plemiče. stalnem stiku s prijatelji, več let pozneje je Paolu Kot že uveljavljen pesnik je v Dubrovniku nada- Manuziu, sinu znamenitega beneškega tiskarja ljeval svoje literarno ustvarjanje. Številni verzi Alda, napisal pismo v stihih, v katerem je slavil o mestu so s slikanjem njegovega vsakdanjika svojo novo domovino. Pirovo življenje sta kljub in veličastne preteklosti pomemben vir dubrov- tegobam zaznamovala potrpljenje in vztrajnost. niške kulturne zgodovine. Pirovo poznejše delo Za ohranjanje stika z mednarodno razumniško – odraz izkušenega pedagoga, ki se predaja po- skupnostjo je uporabljal latinščino – skupni učevanju in razsvetljevanju mladine –, izkazuje jezik učenjakov. Dejavno je sooblikoval kulturno didaktični pristop. Čeprav se je ustalil v Dub- življenje različnih krajev bivanja in odprto spre- rovniku, je bil vključen v mednarodno skupnost jemal njihove pozitivne vplive. V duhu svojega učenjakov, s katerimi je vzdrževal tesne stike. svetovljanskega nazora se je pomembno izkazal Med potovanji je oblikoval vezi s številnimi s prizadevanjem k izobraževanju naslednjih humanističnimi sodobniki. Srečanja so vodila v generacij, mladine, in spodbujanjem njihove izmenjavo idej, misli so bogatile in oplajale nove, zavzetosti za kulturno različnost. te pa so navdihnile nadaljnje literarne stvaritve.

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Poezija (1545), Pismo Paolu (1563), Évora (PT), Ferrara, Ancona, Rim (IT), Piero Vettori, Giambattista Giraldi Cinzio, naslovnica dela Cato Minor (Katon O plemiških družinah v sodobnem Carigrad (TR), Dubrovnik (HR) Paolo Giovio, Girolamo Falletti, Giglio Mlajši), Benetke, 1596 (© zasebna last) Dubrovniku (1582), Katon Mlajši, Gregorio Giraldi, Paolo Manuzio (IT), moralni izreki (1592) Toma Budislavić, Dominko Zlatarić (HR)

Evropa – dediščina humanistov Stran 30 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»Z velikimi deli si ob najrazličnejših težavah prizadevamo doseči častivreden sloves za prihodnost.« Poemata. Metz, 1589

»Da je zavrnila posmeh tistih, ki so ji očitali pomanjkanje graciozne zunanjosti, se je sklicevala na Sapfino dvovrstičnico iz Ovida: 'Če mi lep videz samovoljno odklonila je narava, prikrajšanost z nadarjenostjo izravnam.' ... Po svojih besedah je prezirala pikolovstvo in odpor moških, kar izpričuje tudi njena elegantna poezija ...« Boissard o Lacei, v: Icones diversorum hominum fama et rebus gestis illustrium, Metz, 1591, 91

Filipa Lacea (Philippa Lazaea, Lazea) 1545/46–1576

ot feministka še pred samim ter- rimer Filipe Lacee je značilen za Kminom je Filipa Lacea zavzemala Pzgodovino razumniških žensk: pomemben položaj v hrvaški ženski zanjo vemo le zaradi stika z moškim pisavi – humanistična pesnica, ki jo je sodobnikom. Boissard hvali njen prijatelj in pesniški kolega, francoski značaj in dar za pisanje »nadvse humanist Jean-Jacques Boissard, ozna- očarljive latinske poezije«. Očitno je, čil za »ilirsko Sapfo«. Rojena je bila v da priznanje ni neiskreno, saj je slo- aristokratski družini v obalnem mestu vel po izjemni kritičnosti do drugih Pulj. Pred epidemijo kuge v Padovi in latinskopišočih pesnikov, s katerimi Benetkah se je navsezadnje zatekla je bil v stiku. Boissard ugotavlja, da v Trst, kjer je umrla, stara trideset je imela Lacea ob siceršnji zadrža- let. Boissard, edini vir o življenju in nosti navado svobodnega, odkritega delovanju hrvaške mislice, je njeno izrekanja mnenj, »navkljub svojemu biografijo objavil leta 1591. Nekatera spolu«. Po Boissardovi zaslugi se od Laceinih pesniških del so bila obja- njenih umskih dosežkov spominja- vljena skupaj z njegovimi (Metz, 1589, mo še danes, skupaj z nagnjenjem Frankfurt na Majni, 1596). – izpovedanim v njenem opusu – za prehajanje s spolom utemeljenih, v njenem času uveljavljenih vlog in s tem spodbujanje k opuščanju tradicije.

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Poezija, objavljena v Boissardovih Pulj (HR), Trst (IT) Jean Jacques Boissard (FR), Laelius portret, v: Jean Jacques Boissard, pesniških delih (Metz, 1589), posvetilne Cleopassus (IT) Icones diversorum hominum fama et pesmi, v: Jean Jacques Boissard, Vitae rebus gestis illustrium. Metz, 1591, 93 et Icones Sultanorum Turcicorum (© zasebna last) (Frankfurt na Majni, 1596)

Nacionalna projektna partnerica: Stran 31 od 62 dr. Petra Šoštarić, Univerza v Zagrebu EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Italija »Učiti se je treba obeh jezikov (tj. grščine in latinščine); ne samo da ta uk priporočam drugim, ampak ga poskušam uresničevati tudi sam. Ob nenehnem izboljševanju lastnega znanja namreč hkrati poglabljam tudi poznavanje vašega jezika.« Pismo firenškemu humanistu Colucciu Salutatiju o nujnosti učenja drugega evropskega jezika

Manuel Chrysoloras ok. 1350–15. 4. 1415

otomec plemiške bizantinske rodbine ločenega cesarstva bi ohranila skladno celoto PManuel Chrysoloras je bil tesno povezan z bi- Bizanca in krščanske Evrope ter ob tujih grožnjah zantinskim cesarjem Manuelom II. Paleologom, in vpadih zagotovila njuno preživetje. ki mu je od začetka devetdesetih let 14. stoletja zaradi izvrstne izobrazbe in jezikovnih veščin eprav je kot učitelj grščine v Firencah služ- zaupal različna diplomatska odposlanstva v Čboval le tri leta, je bilo imenovanje mejnik v Zahodno Evropo. S svojo poklicanostjo, ko ni kulturni zgodovini Evrope. Po Chrysolorasovi deloval le kot privržen diplomat, temveč bolj kot zaslugi in s prizadevanjem njegovih učencev so posrednik grškega znanja, je odprl novo poglavje grščino kot drugi jezik vključili v učni načrt Zaho- italijanske renesanse. da, kjer jo od tedaj poučujejo kot jezik kulturnega pomena. Obenem Chrysoloras prevoda ni pojmo- hrysolorasova neomajna predanost razumni- val samo za kulturnega posrednika, temveč tudi Cka in veleposlanika je bila usmerjena v ozave- za ključno orodje učenja tujega jezika. Z vplivnim ščanje zahodnoevropskih učenjakov o Bizancu in delovanjem je spodbudil množico prevodov kla- njegovi ogroženosti – o nujnosti ohranitve vzhod- sične literature v latinščino, kulturni jezik dobe, norimskega cesarstva za zahodni humanizem. in občasno tudi v evropske vernakularne jezike. S tem vodilom je obnovil več stoletij prekinjeno povezavo med grško in zahodno latinsko kulturo. aslovel je tudi kot avtor zelo uspešne grške Po Chrysolorasu bi to moralo vključevati tudi Zslovnice, dela s posebno pozornostjo na- vnovični pristop grške (Pravoslavne) cerkve k menjeno potrebam zahodne javnosti. Izkazuje Rimskokatoliški (sam se je spreobrnil leta 1406). nadarjenost pedagoga, ki je z uvedbo preproste in uporabne učne metode presegel druge razpolo- niatska cerkev kot združitev zahodnega in žljive slovnične izdaje. Uvzhodnega krščanstva na območjih dolgo

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Grška slovnica z vprašanji in odgovori Konstantinopel/Carigrad (GR/TU), Rim, Coluccio Salutati, njegovi učenci: Palla bakrorezni portret, ok. 1680 (Erotemata) Benetke, Bologna, Firence, Pavia (IT), Strozzi, Leonardo Bruni, Pier Paolo (© zasebna last) Pariz (FR), London (GB), Lugano (CH), Vergerio, Roberto Rossi, Iacopo Angeli da Konstanca (DE) Scarperia, Antonio Corbinelli, Bartolomeo Aragazzi, Guarino da Verona (IT)

Evropa – dediščina humanistov Stran 32 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»Tujih del ne berem v nagnjenju k ostremu polemiziranju z njihovimi nazori, temveč da bi v njih prepoznal sebe, se razvedril, dopolnil in izboljšal ne za kritiziranje drugih, temveč za strogo samokritiko, da se izpopolnim v besedah in dejanjih.« Pismo Niccolòju Perondolu Ferrarskemu, Benetke, 1416

Guarino da Verona 1374–4. 12. 1460

uarino velja za enega od utemeljiteljev huma- (Hrvaške, Anglije, Francije, Nemčije, Madžarske, Gnističnega izobraževanja. Kot eden najvpliv- Portugalske, Španije idr.). nejših evropskih učiteljev 15. stoletja je odločilno zaznamoval humanistično gibanje, ki se je nato iz e preseneča, da je večina njegovega knjižne- Italije razširilo drugam. Kot nekateri drugi evrop- Nga opusa povezana s pedagogiko. Guarinova ski razumniki je študiral v tujini, v osrčju grške latinska slovnica (Regulae grammaticales) se kulture Carigradu (Konstantinoplu). Pod mentor- je izkazala za uspešnico z več kot petdesetimi stvom učenjaka Manuela Chrysolorasa je v grških tiskanimi izdajami in številnimi ročnimi prepisi. študijah hitro napredoval. Z edinstvenim, tam S svojimi prevodi je pomembno prispeval k po- pridobljenim znanjem grškega jezika in literature znavanju in širjenju grške literature v Evropi. je na ekumenskem koncilu v Ferrari leta 1438 nastopil kot tolmač med grškimi pravoslavnimi in d humanističnih sodobnikov se je razlikoval rimskokatoliškimi predstavniki. Otudi po načelnem odklanjanju literarne pole- mike. Namesto potrebe po kritiziranju novih del ivljenje je skoraj v celoti posvetil poučevanju. sodobnikov je priznaval njihov plodni prispevek, ŽGuarinova šola v Ferrari je prerasla v eno saj v novoustanovljeni evropski republiki uče- najuspešnejših akademskih ustanov evropske njakov vsak lahko izrazi kaj zanimivega. celine, s številnimi študenti iz Italije in tujine

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Kako pišemo zgodovino, kompendij Verona, Padova, Bologna, Rim, Demetrios Kydones, Manuel in Ioannes portret na kovancu avtorja Mattea Chrysolorasove slovnice, različni Benetke, Firence, Ferrara (IT), Chrysoloras (GR), Francesco Barbaro, de’Pastija, ok. 1446 prevodi grških avtorjev (Plutarh, Konstantinopel/Carigrad (GR/TU), Hios, Antonio Beccadelli, Leonardo Bruni, (© WikiCommons, Sailko) Herodot, Izokrat, Strabo) in opombe h Rodos (GR) Niccolò Niccoli, Poggio Bracciolini, klasičnim avtorjem Palla Strozzi, Flavio Biondo, Ermolao Barbaro, Angelo Decembrio, Valesio (IT), Ianus Pannonius, Giorgio Agostrino Zagrebški (HR), John Free, William Grey, Robert Flemmyng (GB), Peter Luder, Georgius Boemius (DE), Henri Jeauffroy (FR), Henri de Bruges (BE)

Nacionalni projektni partner: dr. Luigi Silvano, Univerza v Torinu, Katedra za humanistične študije Stran 33 od 62 EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Litva »Človeške modrosti ne poraja nič drugega kot opazovanje dogodkov in prepoznavanje tako današnjega kot jutrišnjega dne z njegovim izpeljevanjem iz virov preteklosti; od vseh védnosti se navedeno bržkone najbolj izrazi v zgodovinski vedi. Tako kot takšna modrost napaja vse, večnosti posvečene umetnosti, stare enači z mladimi, da lahko v prihodnosti ravnajo modro. Hkrati s spoznanji ob nesrečnih izkušnjah, tako lastnih kot izkušnjah manj modrih, opolnomoči stare, da ob zavedanju bridkih dogodkov iz preteklosti v sedanjosti ravnajo bolj previdno – tisti, ki so se preudarnosti naučili iz napak drugih, veljajo za srečne.« Iz Kronike

Motiejus Strijkovskis (Matys Strycovius, Maciej Stryjkowski) 21. 3. 1547–1590

tryjkowski je avtor prve tiskane litovske Litvo je leta 1563 prišel iz rodne Poljske, Szgodovine z naslovom Kronika Poljske, Litve Vkjer se je izšolal. Med letoma 1564 in 1574 in vse Rusije: Kijeva, Moskve, Severska, Volinije, se je proti Moskvi boril na strani Litovcev. Ob Podolja, Podgorja, Podlaške itd., ki še nikoli ni uzrla koncu vojaške službe, med katero je nastala pe- luči dneva, na kratko Kronika. V njej živo oriše dr- sem Goniec cnoty (Glasnik kreposti), objavljena v žavno tvorbo Litovcev in Rutenov od legendarnih Krakovu leta 1574, je napisal kratko zgodovino začetkov do konca livonske vojne (1558–1583). Litve. V letih 1576–1578 je zgoščeno besedilo (Prebivalci Velike litovske vojvodine med 13. in razširil v samostojno in strnjeno pesnitev O 16. stoletjem so se imenovali Ruteni ter veljajo zametkih, izvoru rodbin, moči in dejanjih veliča- za prednike Belorusov in Ukrajincev; Litovci in stnih ljudstev Litovcev, Samogitijcev in Rutenov Ruteni sta bili največji etnični skupini v večetnič- (objavljeno šele 1978). Različica z novim naslo- ni državi.) vom Kronika Poljske, Litve in vse Rusije, občutno razširjena v letih 1578–1580, je izšla 1582. več predgovorih h Kroniki Stryjkowski poja- Vsnjuje pomen zgodovinske vede in poznava- aradi odmevne vsebine in umetniškega sloga nja zgodovine ter vrednoto narodne zgodovine. Zter poznavanja poljskega jezika na širšem ob- Pesniško obdarjen je najpomembnejše dogodke močju Srednje in Vzhodne Evrope je delo v Veliki in osebnosti litovske preteklosti opisoval v sti- vojvodini Litvi in njenih sosedah doživelo ta- hih. Zaradi tega kronika med zgodovinopisnimi kojšnjo in vsesplošno razširjenost. Več baročnih, deli te evropske dobe pomembno izstopa. razsvetljenskih in romantičnih poljskih avtorjev se je navdihovalo pri motivih tega pomembnega zgodovinopisnega dela.

VPLIVNA DELA (Krakov, 1575), Kronika (Königsberg/ MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Nadrobne pesmi o poti v Krakov in Kaliningrad, 1582) Alessandro Guagnini (IT, LT, PL), Andrzej Stryjkowski, 1582 kronanju vojvode Anžujskega Henrika Taranowski (PL), Augustinas Rotundas, (© Litovska akademija znanosti) Valoisa (Krakov, 1574), Glasnik kreposti, KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA Jonas Chodkevičius, Jurgis Olelkaitis, odposlan pravim bojarjem (Krakov, Brzeziny, Stryków, Krakov (PL), Merkelis Giedraitis, Mikalojus Daukša (LT) 1574), Kratka, a izčrpna pripoved o Jurbarkas, Varniai/Medininkai, Vilna svobodi Poljske in Litve ter sužnosti (LT), Karaliaučius/Kaliningrad (RU), Riga drugih kraljevin pod turškim jarmom (LV), Slutsk, Vitebsk (BY), Istanbul (TR)

Evropa – dediščina humanistov Stran 34 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»Tu je predstavljenih vseh sedem svobodnih umetnosti. Če želite obvladati slovnico, jo zasledite v vsej Bibliji, v psalmih – preberite jih. Če želite doumeti logiko, preberite Jobovo knjigo ali pisma apostola Pavla. Če je vaš cilj logiko usvojiti, preberite Salomonove knjige. Če želite pridobiti znanje o glasbi, povsod najdete pesniške vrstice in svete pesmi. Če želite vpogled v računstvo, preberite Četrto Mojzesovo knjigo. Če se navdušujete nad geometrijo, preberite Jozuetovo knjigo. Če je to astronomija, v Genezi odkrijete pojasnila o nastanku sonca, lune in zvezd, v evangeliju pa izveste za novo zvezdo, ki je vzšla ob rojstvu našega Odrešenika Jezusa Kristusa.« Iz predgovora k Rutenski Bibliji

Francisk Skorina (Pranciškus Skorina, Francysk Skaryna) 1470–9. 1. 1552

loves prvega tiskarja Velike vojvodine Litve svojih predgovorih pojasni prednosti Ssi je Skorina pridobil s svojo Popotno knjižico, VSvetega pisma za ljudstvo, poudarja njegov objavljeno okoli leta 1522 v Vilni. Iz njegove ti- pomen vira vseh ved in celovitega znanja. Kot skarne so leta 1525 izšla tudi Pisma in dela apos- prva tiskana izdaja Stare zaveze v stari cerkve- tolov (na kratko Apostoli). S tem je v Litvi uvedel ni slovanščini Rutenska Biblija zaseda posebno najpomembnejšo tehnično novost renesanse mesto v zgodovini svetopisemskih prevodov. – tehnologijo tiskanja. Skorina se je s tiskom Pred tem je bilo Sveto pismo v tiskani obliki po- seznanil v Evropi, zlasti na Poljskem, v Italiji in leg kanoničnih jezikov hebrejščine, stare grščine na Češkem. Med 1504 in 1506 je humanistični in latinščine na voljo le v italijanščini, nemščini študij sklenil v Krakovu. Leta 1512 je iz medicine in češčini. Rutenska Biblija je bila v Veliki voj- doktoriral na Univerzi v Padovi. vodini Litvi in sosednjih državah s slovanskimi pravoslavnimi prebivalci splošno razširjena. letih 1517–1519 je Skorina za bogoslužje v Vpravoslavnih cerkvah Vzhodne in Srednje Evrope izdal prevod Svetega pisma v slovanski jezik: Rutensko Biblijo (Ruteni, med 13. in 16. stoletjem prebivalci Velike vojvodine Litve, veljajo za prednike Belorusov in Ukrajincev; Litovci in Ruteni sta bili največji etnični skupini v večetnič- ni državi).

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Rutenska Biblija (Praga, 1517–1519), Karaliaučius/Kaliningrad (RU), Krakov, Albertas Goštautas, Jonas iš Lietuvos Francisk Skorina, 1517–1519 Popotna knjižica (Vilna, ok. 1522), Poznán (PL), Padova (IT), Polock (BY), kunigaikščių (LT), Bartolomeo Sanvito, (© Litovska akademija znanosti) Apostoli/Pisma in dela apostolov Praga (CZ), Vilna (LT) Cristoforo de Lignamine (IT), Jan z (Vilna, 1525) Púchov, Ladislav ze Šternberka (CZ)

Nacionalna projektna partnerja: Sigitas Narbutas, Knjižnica Wroblewskega Litovske akademije znanosti Stran 35 od 62 Markus Roduner, nemški prevod EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Madžarska »Pred vami se razgrinjajo sijajna in slovita pisma velikih antičnih avtorjev, plod zavzetih prizadevanj človeškega duha tako visoke kakovosti, da se vam bodo zdela vredna tako preučevanja kot občudovanja. Naj se oči napajajo ob teh izbranih pisnih stvaritvah ...« Predgovor k zbirki pisem, 1445

Ivan Vitez iz Sredne ok. 1410–9. 8. 1472

van Vitez (pravzaprav iz Sredne, ime Vitez je diplomatska pisma italijanskih dvornih humani- Inastalo zaradi poznejše zamenjave z nečakom stov v dotedanjih latinskih obrazcih ni bilo več Ivanom Vitezom mlajšim) je bil rojen v družini mogoče odgovarjati. nižjega plemiča v Sredni pri Križevcih na obmo- čju sedanje Hrvaške, kjer je njegov oče Dionizij iz a prenovo latinskega sloga kanclerjevega Sredne, nekdanji uslužbenec kralja Sigismunda Zurada je oblikoval novo zbirko uradnih Luksemburškega, posedoval nekaj vasi. Ivan pisem. Leta 1467 si je kot nadškof Esztergoma se je leta 1434 vpisal na dunajsko univerzo in prizadeval za ustanovitev Universitas Istropoli- kmalu zatem nastopil delo v uradu dvornega tane v Bratislavi, delno humanistične univerze z kanclerja. Kljub velikim prizadevanjem nikoli ni najmanj tremi oddelki (artes liberales ali svobod- izpolnil želje po potovanju v domovino huma- nimi umetnostmi, jusom ali pravom in teolo- nizma Italijo, da bi to novo evropsko kulturno gijo), na katero je povabil več profesorjev, med gibanje preučeval neposredno pod mentorstvom njimi italijanske. Zasnoval je obsežno knjižnico slavnih učiteljev. rokopisov klasičnih in patrističnih avtorjev ter izkazal veliko zanimanje za knjige (v lasti je na b službovanju v kanclerjevem uradu in ne- primer imel vsaj štiri izvode del rimskega zgodo- Osoglasjih z Eneom Silviom Piccolominijem, vinarja Tita Livija). novim kanclerjem vladarja Svetega rimskega cesarstva Friderika III., je zaznal potrebo po te- meljiti slogovni posodobitvi pisarne: na klasična

VPLIVNA DELA Gaspare Tribraco, Pier Paolo (HU), Grzegorz z Sanoka (Gregorius Na upodobitvi: humanistična zbirka pisem Vergerio, Galeotto Marzio, Nicolaus Sanoceus), Nicolaus Lassock, Jan portret učitelja (Viteza?) v rokopisu Liscius, Bartolomeo della Fonte (IT), Długosz, Marcin Król, Marcin Bylica s Plavtovimi veseloigrami slovite KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA Procopius de Rabstein (CZ), Johannes (PL), Filippo Podocataro (CY), knjižnice ogrskega kralja Matije Korvina Zredna (HR), Dunaj (AT), Budimpešta, Regiomontanus, Johannes Tröster (DE/ Nicolaus Modrusiensis (CR), Leonhard (© O. Mazal, Königliche Bücherliebe. Esztergom (HU), Oradea (RO) AT), Johannes Jacobus de Castelbarco Huntpichler, Georg von Peuerbach Gradec, 1990, 22) (IT/AT), Kosztolányi György, Janus (AT), Georgius Trapezuntius (GR/IT), MREŽA HUMANISTOV Pannonius, Ivanicsi Pál, Nicolaus Johannes Argyropulos (GR), Georg Guarino da Verona, Enea Silvio Barius, Petrus Garázda, Handó György, Heimburg (DE/CZ) Piccolomini, Giovanni de Domini, Hangácsi Albert, Sánkfalvi Antal

Evropa – dediščina humanistov Stran 36 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»Nekateri drugim ne morejo ničesar podati, ker prav dosti ne vedo, ali iz nekakšne zavisti ali ker si meril poučevanja niti ne predstavljajo ... Vendar si vi zaradi prepričanja, da ste ustvarjeni ne samo zase, temveč za blagor vsega sveta, še zlasti zaslužite pravo priznanje. Žive osebno opominjate zavoljo prihodnosti, vendar s Svetim pismom, da si le sami podobno zaslužite troedino življenje. Preteklosti s starimi klasiki vračate izgubljeno čast, s peresom se usmerjate k prihodnosti, k sedanjosti pa z glasom. Zaradi vseh teh dosežkov vas ljubi, časti in hvali ves krog učenjakov.« Izraz priznanja svojemu učitelju Guarinu Veroneseju: odlomek o poučevanju

Janus Pannonius 29. 8. 1434–27. 3. 1472

anus Pannonius je prvi srednjeevropski b vrnitvi na Madžarsko in prevzemu pisar- Jhumanistični pesnik, ki je med sodobnimi Oniških nalog v kraljevem kanclerstvu je za italijanskimi humanisti dosegel široko prizna- poezijo ostalo malo časa. V elegijah, ki odražajo nje. Ponašal se je z izpopolnjenim znanjem ne le samosvojo strukturno kompleksnost in jezikov- latinščine, temveč tudi grščine, pridobljenim na no prefinjenost, je pogosto zoperstavil visoko Guarinovi šoli, kar je bilo sredi 15. stoletja sever- razvito humanistično kulturo Italije in zaostalost no od Alp še vedno redkost. Na ustvarjalno pot lastne države. pesnika je stopil s kratkimi latinskimi epigrami, puščicami, naperjenimi z značilno ironijo in v duhu humanistične svobode zoper sodobne pesnike, sošolce in celo papeža. Zaradi znanja grščine je v latinščini lahko posnemal slog in včasih celo opolzkost grških predlog.

Padovi je pisal dolge panegirične slavospeve Vpolitikom in svojemu učitelju Guarinu, ki je zanj utelešal ideal humanističnega pedagoga; ta počastitev je bila v renesančni dobi njegova najbolj priljubljena pesem.

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Epigrami, panegiriki, elegije, prevodi Csezmice (HR), Ferrara, Padova (IT), Guarino Veronese, Battista Guarino, portret. https://de.wikipedia.org/ izvirnih grških del (Homer, Plutarh) Pécs (HU) Galeotto Marzio, Basinio da Parma, Tito wiki/Janus_Pannonius#/media/ Vespasiano Strozza, Francesco Barbaro, Datei:Andrea_Mantegna_-_ Francesco Durante, Vespasiano da Bisticci Portrait_d'homme.jpg (IT), Nicolaus Lassocki (PL), Ivan Vitez (HU), Heinrich von Gundelfingen (DE)

Nacionalni projektni partner: dr. Farkas Gábor KISS, MTA-ELTE Budimpešta Stran 37 od 62 raziskovalna skupina Lendület; Humanizem vzhodne Srednje Evrope. EUROPA HUMANISTICA EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Nemčija »Jud je stvaritev našega Gospoda tako kot jaz. Ko stoji, stoji pred Gospodarjem; ko pade, pade pred Gospodarja: Vsak izmed nas bo zase dajal odgovor Bogu. Kaj lahko sodimo o drugi duši? Saj on vstane, kajti Bog ga ima moč postaviti ... Lahko pa presodim, da bi požig njihovih verskih spisov povzročil veliko škodo.« Johannes Reuchlin, Mnenjski članek o judovski literaturi … Augenspiegel Objava in prevod (v nemščino) Antonie Leinz-v. Dessauer. Konstanca/Stuttgart, 1965, 96

Johannes Reuchlin 29. 1. 1455–30. 6. 1522

ot vir trilinguis – človek treh jezikov – Jo- judovskih knjig. Leta 1511 je poročilo objavil Au- Khannes Reuchlin ni obvladal le latinščine, genspiegel. V naslednjih letih pravnega spora so univerzalnega jezika svojega časa v Evropi, se Reuchlin in drugi humanistični zagovorniki temveč tudi izvirna jezika Svetega pisma, grščino iz različnih držav zoperstavljali predstavnikom in hebrejščino. Po študiju v Franciji je med drugim dominikanskega reda in teoloških fakultet. služboval kot odvetnik na sodišču v Stuttgartu. Poslovno je trikrat obiskal Italijo – v letih 1482, apeško obsodbo Reuchlina na večni molk leta 1490 in 1498. Tam sta ga pritegnili kabala in heb- P1520 je treba razumeti na ozadju reformaci- rejščina, od antike razvrednotena zaradi krščan- je. Prijateljstvo s predstavniki rimskokatoliške ske nastrojenosti do Judov, ki pa jo je Reuchlin cerkve in želja po enotnosti sta Reuchlinu one- cenil kot jezik Božjega razodetja. mogočala udeležbo v reformacijskem gibanju. Vendar je s proučevanjem hebrejščine vplival na rvi je trdil, da temelja evropske krščan- teološke ideje Martina Lutra. Kljub obsodbi je Pske identitete ne tvori le grško-rimska Reuchlin smel obdržati naslov profesorja heb- antika, temveč tudi judaizem. Reuchlin je bil rejščine, za katerega je 1520 in 1521 zaprosil na priča zatiranju judovskih državljanov. Ko je univerzah v Ingolstadtu in Tübingenu. Njegove Johannes Pfefferkorn, pokristjanjeni jud, hotel ideje so se nadaljevale v pojmu ekumenizma in na silo spreobrniti svoje nekdanje sovernike, dialogu med tremi monoteističnimi religijami. je Reuchlin leta 1510 podal mnenjsko izjavo za cesarja Maksimilijana I. zoper zaplembo in požig

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: De verbo mirifico (Basel, 1494), De Basel (CH), Pariz, Orléans, Poitiers Georgius Benignus (BIH), Sebastian portret v: Brucker: Temple of Honour rudimentis hebraicis (Pforzheim, 1506), (FR), Stuttgart, Heidelberg, Ingolstadt, Brant, Johann von Dalberg, Ulrich von of German Scholarship (Častni tempelj Augenspiegel (Tübingen, 1511), De arte Tübingen (DE), Firence, Rim (IT) Hutten, Jakob Margaliot, Willibald nemške učenosti, © Heidelberg, cabalistica tres libris (Hagenau, 1517) Pirckheimer, (DE), Erazem Rotterdamski Univerzitetna knjižnica) (NL), Marsilio Ficino, Aldo Manuzio starejši, Lorenzo Medičejski, Giovanni Pico della Mirandola (IT), John Fisher (GB), Jacques Lefèvre d’Étaples (FR), Jacob ben Jechiel Loans (AT)

Evropa – dediščina humanistov Stran 38 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»Če me kdo napade, ker se z mano ne strinja v človeških zadevah, mu odpustim zaradi Gospodove veljave. Kdor se od mene oddalji glede vere, če je v zmoti, ne napade mene, temveč Gospodarja svojega. Bog odpušča; ampak jaz ne? ... zmote je treba dopustiti ...: In naša roka ne sme posegati za preganjanje zmotnikov, temveč da pokaže pravo pot ...« Eirenicum, 159; prevod (v nemščino): Tobias Sarx: Franciscus Junius d.Ä, 1554–1602, Göttingen, 2007, 128

Franciscus Junius (François Du Jon der Ältere) 1. 5. 1545–13. 10. 1602

življenju, polnem prisilnih selitev, je kalvi- unius si je zatočišče poiskal kot predavatelj Vnistični teolog Junius na lastni koži izkusil Jna kalvinistični univerzi Casimirianum v nestrpnost med različnimi krščanskimi verski- Neustadtu v okrožju Pfalška-Lautern, preden se mi ločinami od nastopa reformacije. Posledično je kot profesor teologije leta 1584 vrnil v Heidel- je zagovarjal vzajemno sprejemanje med kato- berg – kjer je tedaj vladala reformirana usmeri- liki, luteranci in reformirano cerkvijo. Zaradi tev protestantizma in so bili luteranski teologi evangeličanstva so Juniusovega očeta umorili izgnani. Ko je 1592 že sprejel vabilo za svetovalca pravoslavni staroverci. Kot protestantski duhov- Henrika IV. Francoskega, je med bivanjem v Leid- nik v Antwerpnu je moral tudi sam bežati pred nu izvedel za kraljev prestop v katolicizem, zaradi prenapetostjo tako reformiranih ikonoklastov česar ni več potreboval protestantskega teologa. kot katoliške inkvizicije. Junius je do smrti deloval na Univerzi v Leidnu. Tam je napisal tudi delo Eirenicum, v katerem se je heidelberškem obdobju (od leta 1573) je z zavzemal – ne prvič – za spravo med krščanskimi Vjudovskim spreobrnjencem Immanuelejem verskimi ločinami in svobodo veroizpovedi. Tremelliom ustvaril svoj večkrat ponatisnjeni prevod Stare zaveze iz hebrejščine. Leta 1576 se je obdobje končalo z obnovitvijo luteranstva v Renskem volilnem palatinatu in nestrpnosti do pripadnikov reformirane cerkve.

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Testamenti Veteris Biblia Sacra Bourges, Lyon (FR), Ženeva (CH), Théodore de Bèze, Daniel Tossanus portret http://portraits.hab.de/ (Frankfurt na Majni, 1575–1590), Antwerpen (BE), Heidelberg, Neustadt (FR), Joachim Camerarius starejši (DE), werk/10796/ Eirenicumn (Leiden, 1593) an der Weinstraße (DE), Leiden (NL) Hendrik van den Corput, Johan van Oldenbarnevelt, Henricus Smetius (NL), Johann Jakob Grynaeus (CH), John Johnston (PL), Justus Lipsius (BE), John Lloyd (GB), Immanuele Tremellio (IT)

Nacionalna projektna partnerja: dr. Volker Hartmann, mag. Bianca Hufnagel, Akademija znanosti, Heidelberg Stran 39 od 62 EUROPA HUMANISTICA EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Nizozemska

»Vera tako vsem omogoča popolno svobodo filozofiranja. Nič ni narobe s tem, da kdor koli o čemer koli razmišlja, kakor mu je ljubo. Za krivoverce in odpadnike bodo obsojeni samo razširjevalci nazorov, ki vodijo v nepokornost, sovraštvo, nesoglasje in jezo; le tisti, ki z močjo razuma pozivajo k pravičnosti in ljubezni, bodo veljali za vernike.« TTP XIV., prevod S. H. Ewald v O Svetem pismu, judaizmu, pravici vrhovne oblasti v duhovnih zadevah in svobodi filozofiranja, Gera, 1787

Benedictus de Spinoza (Bento d’Espinosa/Baruch de Spinoza) 24. 11. 1632–21. 2. 1677

er Spinoza ni bil humanist, je izjema te ostro obsodile in prepovedale tako posvetne kot Krazstave: v njegovem času je humanizem cerkvene oblasti. že dosegel svoj namen in utrl pot novi filozofiji, katere predstavnik je bil. Njegova latinščina (po pinozova temeljna trditev je, da obstaja študiju hebrejščine se je je naučil pozno) je bolj Sena sama, vseobsegajoča materija (Bog okorna kot pri katerem koli avtorju te publika- ali narava), vse v vesolju je njena različica. To cije. Spinoza je bil potomec sefardske družine, stališče se bistveno razlikuje od antropomorfne pregnane iz Portugalske. Kot mladenič je prevzel podobe dobrega in modrega, a nadnaravnega očetov posel s suhim sadjem, vendar se je po Boga, ki je v osrčju protestantizma, katolicizma nepojasnjeni izključitvi iz portugalsko-judovske in judovstva. Vse se zgodi po zakonih narave: skupnosti leta 1656 preživljal z brušenjem leč. ni ne čudežev, ne celostnega nebeškega načrta, božja nagrada in kazen sta vraževerje, nihče pinoza je novoveško misel, vključno s so- ni nesmrten. Človek (za Spinozo in njegove Sdobnim humanizmom, utemeljil kot noben sodobnike je bil moškega spola) lahko svobodo drug filozof zgodnje moderne dobe. Zagovarjal in odrešenje doseže z osmišljenim življenjem, je svobodo filozofije in se zavzemal za omeje- ljubeznijo do bližnjega kot do samega sebe, vanje moči verskih oblasti ter trdil, da je Sveto prizadevanjem za pristno umevanje narave in pismo literarno delo človeške roke in demokra- sprejemanjem neizogibnosti stvari, nad katerimi cija najboljša oblika vladavine. Njegova dela so nimamo nadzora. Ni presenetljivo, da Spinoza navdušuje še danes.

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Tractatus theologico-politicus Amsterdam, več krajev in mest v Henry Oldenburg (DE/GB), Christiaan portret ok. 1665 (© Wikimedia ([Amsterdam], 1670, anonimna provinci Holandija, Haag (NL) Huygens, Franciscus van den Enden, Commons/Knjižnica vojvode Avgusta, izdaja), Ethica, Tractatus politicus, Adriaan Koerbagh, Johannes Hudde, Wolfenbüttel) korespondenca (izdana posthumno v Lambertus van Velthuyzen (NL), Opera posthuma, Amsterdam, 1677) Ehrenfried Walther von Tschirnhaus, Gottfried Wilhelm Leibniz (DE), Robert Boyle (GB)

Evropa – dediščina humanistov Stran 40 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»Religija nam je pokazala, da se vse nagiba k svojeglavosti namesto k složnosti.« Annales de rebus Belgicis 1, 55. poglavje, 1600–1612 »Navkljub izostanku drugih vezi se nas zaradi solidarnosti vsega človeštva in naravnega čuta za skupnost dotakne tudi zlo, storjeno drugim.« De iure praedae, 6. poglavje, 1604–1606

Hugo Grotius (Huigh de Groot) 10. 4. 1583–28. 8. 1645

otomec delftske družine regentov (vlada- na nazorih naravnega prava, enakega tako za Pjočega regentskega razreda) se je zgodaj vsakega posameznika kot tudi državo. uveljavil kot humanistični učenjak ter pravnik in diplomat. Ugled si je pridobil kot vladni odvetnik ozneje se je zavzemal za vnovično združitev za provinco Holandijo, kot razgledan pred- Pkrščanstva; njegovo delo Resnica krščanske stavnik s ponazarjanjem starodavnih korenin vere je poskus kar najmanj dogmatične oprede- republikanske ureditve v Spodnji Germaniji ter litve jedra krščanskega nauka. Od 19. stoletja ob zagovarjanju legitimnosti upora proti Španiji velja za vplivnega utemeljitelja mednarodnega in tedanje nizozemske izvršilne oblasti. Sledila prava in »predhodnika« Meddržavnega sodišča je udeleženost v tej vladi, ki pa je med vstajo leta v Haagu. 1618 padla.

rotius je bil aretiran, a se mu je iz ječe uspelo Gpretihotapiti v knjižnem zaboju, kamor ga skrila žena Marie Reigersberg (»pobeg v knjižni skrinji«). Delo De iure belli ac pacis (O pravu vojne in miru), objavljeno v Parizu leta 1625, je predstavitev družbenega etičnega kodeksa, ki ne temelji na (spornih) verskih načelih, temveč

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: De iure praedae (O pravu plena [pravo Delft, Leiden, Haag, Rotterdam (NL), Josephus Justus Scaliger, Gerardus portret v izdaji Annales et Historiae. mornariškega vojskovanja in pomorsko Pariz (FR) Vossius, Claudius Salmasius (NL), Isaac Amsterdam, 1658 (© zasebna last) pravo]), De iure belli ac pacis (O pravu Casaubonus (CH), kraljica Kristina vojne in miru), Resnica krščanske Švedska (SE) vere, opombe k Bibliji, Zgodovina in (starodavnost) nizozemske republike, Zgodovina Belgije, Meletij, Pobožnost (in pravičnost Holandije in Zahodne Frizije)

Nacionalni projektni partner: Stran 41 od 62 dr. Jan Waszink, Univerza v Leidnu EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Poljska »Skupnost odločno potrebuje ljudi brez ambicije po položaju in motiva za kakršno koli poznanstvo z mogočneži, ljudi s pogumom za tako ustno kot pisno kljubovanje samopašnežem; ljudi, ki na sočloveka vplivajo brez omejevanja njegove svobode. Podobno veljavo so izkazovali filozofi in učenjaki antike.« De schola I, izd. 1957, 516

Andrzej Frycz Modrzewski 20. 9. 1503–jesen 1572

začetku štiridesetih let 16. stoletja je kot stvarne danosti, veščine sporazumevanja, VModrzewski v parlamentu in pred javnostjo vedoželjnost in obvladovanje lastnih strasti. Po nastopil s svojimi Govori o kazni za umor. Vsako zgledu Erazma Rotterdamskega je zagovarjal na- človeško življenje je enakovredno drugemu – ne zor človekove svobodne volje. Vendar je obenem glede na to, ali je človek plemenitaš ali kmet. nekaj Lutrovih in Kalvinovih stališč o sprijenosti Vendar Frycz ni vsake enakosti štel za dobro, človeške narave po izvirnem grehu priznaval kot kot je okoli leta 1550 ponazoril v razpravi O bistvene za politično prakso: politične in pravne izboljšanju skupnosti. Za uspešno skupnost je reforme morajo temeljiti na stvarnem poznava- ključno (samo)kritično mišljenje njenih članov, nju družbene nepravičnosti. sposobnost nasprotovati krivici in pomanjkljive zakone izpopolniti v splošno razumljiv sistem. zadnjih spisih si je prizadeval za vzpostavi- Človeška nagnjenost k maščevanju, ki jo Frycz Vtev dialoga med vse bolj sovražnimi verski- zoperstavlja krščanski ljubezni do bližnjega, mi skupnostmi. Pozval je k prepoznanju globlje se je izkazala za škodljivo. Skupnost je tako intuicije v vsakem od posamičnih prizadevanj z umerjeno enakostjo poskrbela za poroštvo za končno potrditev s filozofsko-teološkega pravic, politično zastopanost vseh njenih članov, vidika. Po drugi strani je pri oblikovanju dogem vključno s plebejci. svetoval previdnost: ne le da zavajajo k diskrimi- naciji drugače mislečih, pogosto s puhlicami tudi poznejšem obdobju je tudi s teološkega gle- zavirajo rast lastne skupnosti. Vdišča proučil notranje razsežnosti svobode

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Lascius ali Govori o kazni za umor Wolbórz pri Łódzu, Krakov (PL), Jan Łaski starejši, Jan Łaski mlajši portret (© Wikimedia Commons) (1543), O izboljšanju skupnosti (1551, Wittenberg, Augsburg (DE), Basel (CH) (Johannes a Lasco) (PL), 1554, 1559), Tri knjige: O izvirnem Philipp Melanchthon (DE), grehu, O človekovi svobodni volji, Deziderij Erazem Rotterdamski (NL), O večnem božjem vizionarstvu in Johannes Oporinus (CH) predestinaciji(1562), Zbirka štirih literarnih del in Teološke študije (1590)

Evropa – dediščina humanistov Stran 42 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»Želimo si kralja, ki ravna po zakonih in se jim čuti zavezan, si prizadeva za poštenost in integriteto ter sledi nasvetom senata – tako si ga predstavljamo. Kajti v vsaki državi je najvišje načelo pravo. Kdor se pokorava zakonom, se pokorava Bogu, ki je resnično najvišje načelo. Zato tudi želimo, da so senatorji – predstavniško telo med kraljem in ljudstvom – enaki kralju, obdarjeni z največjimi vrlinami, da republiko vodijo po svoji presoji in najvišje dobro ostane za vedno neokrnjeno. Želimo, da vso njihovo moč in pristojnost sestavljajo sklepi, presoje in odredbe.« De optimo senatore libri duo; (nemški) prevod: Aleksander Stępkowski, Varšava

Wawrzyniec Grzymała Goślicki (Laurentius Grimaldius Goslicius) 1530–1607

awrzyniec (Laurence) Goślicki (latinjeno: tevilne ideje Goślickega, osnovane na spisih WLaurentius Grimaldius Goslicius) izhaja Šučenjaka iz 14. stoletja Stanislausa von iz plemiške rodbine Mazowsze. Rojen je bil leta Skarbimierza, so odražale temeljna vodila 1530 v okolici Płocka. Z izrazitim diplomatskim poljske plemiške demokracije (1505–1795). V čutom in ugledom poljskega cerkvenega dosto- angleško govorečih državah je prevod De optimo janstvenika se je na prelomu 16. in 17. stoletja senatore libri duo vplival na politično misel in uveljavil kot eno vodilnih političnih imen. sodobno teorijo političnega sistema. Pojem družbene pogodbe naj bi med snovanjem ustave mrl je leta 1607 kot poznanjski škof. Velik Združenih držav Amerike navdihnil Thomasa Usloves je dosegel s knjigama De optimo sena- Jeffersona in Thomasa Paina. Vendar ta hipoteza tore libri duo (O najboljšem senatorju), posveče- ni ne znanstveno dokazana ne potrjena. nima tedanjemu poljskemu kralju Sigismundu (Zygmuntu) II. Avgustu. Delo, ki je prvo izdajo doživelo v Benetkah leta 1568, nato pa 1593 v Baslu, opisuje idealnega državnika, senatorja. Goślicki je zagovarjal monarhijo mešane vlada- vine, v kateri senat zagotovi trajno ravnovesje med kraljem in podaniki.

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA Na upodobitvi: De victoria Sigismundi Augusti (Padova, Płock, Krakov, Kamieniec Podolski, grobniška plastika 1564), De optimo senatore libri duo Chełm, Przemyśl, Poznanj (PL), Padova, (© Maciej Szczepańczyk/Wikimedia (Benetke, 1568), A commonwealth Bologna, Rim, Benetke (IT) Commons) of good counsaile (O najboljšem senatorju, London, 1607), Opuscula tam ecclesiastici quam equestris ordinis (Krakov, 1632)

Nacionalni projektni partner: dr. Steffen Huber, Jagelonska univerza v Krakovu, Inštitut za filozofijo Stran 43 od 62 EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Portugalska

»Kdor ne zna delati, ne bi smel vladati.« Fernão de Oliveira, prevod dela Da agricultura Moderata Kolumele »Kaj pričakujejo, ta izprijena bitja? Da muslimani, ki jih ropamo in zapiramo v ječe, ne bodo enako storili nam? Pričakujete, da se ne bodo branili in kovali maščevanja?« Fernão de Oliveira, Arte da Guerra do Mar

Fernão de Oliveira 1507–1581

ernão de Oliveira je bil rojen leta 1507 v vojskovanju (1555), nato pa na Univerzi v Coi- FAveiru, kjer se je izšolal v dominikanskem mbri poučeval retoriko in sodeloval z akadem- samostanu. Pri petindvajsetih je odšel v špansko sko založbo. Kastiljo in bil posvečen v duhovnika. Leta 1536 se je vrnil v Lizbono in z objavo prve portugalske eta 1556 se je vrnil v Francijo. Čeprav pomanj- slovnice prispeval k zaščiti jezika kot narodnega Lkljivo izpričano, naj bi bilo zadnje obdobje Oli- kulturnega spomenika. veirovega življenja najbolj plodovito. Prevajal je odlomke iz opusa Moderata Kolumele, rimskega koli leta 1541 je v službi portugalskega kra- pisca o kmetijstvu, napisal domoljubno zgodovino Olja odpotoval v Italijo, ob vrnitvi ga je inkvi- Portugalske (ob nasprotovanju zvezi s Španijo) in zicija obtožila krivoverstva; pobegnil je v Fran- pomembni deli o pomorskih vedah. cijo, kjer se je kot vojak boril proti Angliji. Ob vrnitvi na Portugalsko mu je inkvizicija vnovič svojih delih je obsojal krščansko prakso sodila in ga zaprla (ok. 1547–1550). Portugalski Vdonosne trgovine s sužnji ter se nagibal k kardinal Henrik ga je 1551 osvobodil ujetništva; manj evrocentrični obravnavi spopadov z Arabci istega leta se je udeležil neuspešne vojaške ope- in Otomani, ob upoštevanju stališč nasprotnikov racije proti Afriki, ki se je končala z internacijo krščanstva. Slovel je kot oster kritik: nerazume- večine vojakov. Fernão de Oliveira je sodeloval vajoče oblasti, ošabnih in neizobraženih »elit« pri pogajanjih za izpustitev zapornikov. – s tragičnimi posledicami, mdr. brodolomi, odgovornostjo neizkušenih kapitanov aristok- b vrnitvi na Portugalsko je bil vnovič zaprt, racije. Oliveirova dela o pomorski vedi, preplet Otokrat zaradi »nepravovernih prepričanj«. teorije in prakse, so bila v Evropi edinstvena. Po izpustitvi je objavil razpravo o pomorskem

VPLIVNA DELA da Antiguidade, Nobreza, Liberdade e KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA Na upodobitvi: Grammatica da Lingoagem Portuguesa Imunidade do Reino de Portugal (rkp.), Aveiro, Évora, Lizbona (PT), Kastilja izdaja portugalske slovnice iz leta 1536 (Coimbra, 1536); Arte da Guerra do História de Portugal (rkp.), Livro da (SP), Rim (IT), Francija, Anglija, Afrika (© Portugalska narodna knjižnica) Mar (Coimbra, 1555), Livro da Fábrica Agricultura de Lúcio Júlio Columella das Naus (rkp.); Ars Nautica (rkp.), Livro

Evropa – dediščina humanistov Stran 44 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»Sramotnemu in brezbožnemu pehanju za dobiček dajejo prednost pred krščansko vero, prezirajo odrešenje neštetih duš; vendar imajo ključe, s katerimi niti ne vstopajo niti tega ne dovolijo drugim. Oh, ta nenasitni pohlep, neznosna podlost, ki jo vse pobožne duše lahko premagamo tako z orožjem kot s peresom, da, z vsemi razpoložljivimi sredstvi.« Damião de Góis v poročilu papežu Pavlu III. o Laponski. Leuven, 1540

Damião de Góis 2. 2. 1502–30. 1. 1574

ojen je bil leta 1502 v portugalskem Alenqu- 1545 se je v upanju na imenovanje za učitelja Rerju, službovanje na portugalskem dvoru je Vnaslednika portugalske krone vrnil na nastopil leta 1511. Kralj Janez III. ga je 1523 za Portugalsko. Vendar so njegovi načrti zaradi sekretarja nastavil v Antwerpnu. Do leta 1545 ovadbe inkvizicijskemu sodišču spodleteli. Leta je kot zastopnik portugalske krone skrbel za 1548 je postal upravitelj kraljevega arhiva Torre trgovinske in diplomatske zadeve v več evrop- do Tombo. Po naročilu portugalskega kardi- skih mestih: Gdansku, Leuvnu, Parizu, Vilni, nala Henrika je leta 1566 je objavil kroniko o Strasbourgu, Krakovu. V Wittenbergu je spoznal njegovem očetu (kralju Manuelu I.). Naslednjega Martina Lutra in Philippa Melanchthona, nekaj leta je izšel letopis Manuelovega očeta, Janeza časa je v Freiburgu bival kot gost Erazma Rotter- II. 1571 so ga vnovič naznanili inkviziciji, tokrat damskega. Negoval je tesne stike z nemško brez branilca na portugalskem sodišču. Obsojen govorečimi učenjaki, kot sta Albrecht Dürer in je bil luteranstva. Do decembra 1572 je bival v Sebastian Münster. ujetništvu in leta 1574 umrl.

o leta 1539 je študiral na univerzi v Padovi, omemben vidik njegovega dela je objava Dpotoval po Italiji ter se spoprijateljil s huma- Pnovih portugalskih odkritij v Indiji in Etio- nistoma Pietrom Bembom in Jacopom Sadole- piji. Humanistični duh se zrcali tudi v sodobnih tom. Humanistični študij je sklenil v Leuvnu, kjer razmišljanjih o verski strpnosti, sprejemanju je 1539 objavil zgodovino Indije. Naslednjega drugačnosti, ki ga je spoznal in se ga naučil leta je izšlo versko-etnografsko delo o Etiopijcih, vrednotiti s pomočjo svojih mednarodnih stikov. ki odraža vpliv Erazmovih idej in s katerim si je Mrežo evropskih prijateljev je navkljub oznaki avtor med evropskimi humanisti pridobil ugled. za krivoverca negoval tudi po vrnitvi domov.

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Zgodovina Indije (1539), O veri, religiji Lizbona (PT), Antwerpen, Leuven (BE), Albrecht Dürer, Martin Luter, Philipp portret, po Albrechtu Dürerju, grafična in običajih Etiopijcev(1540), kroniki Gdansk, Krakov (PL), Pariz, Strasbourg Melanchthon (DE), Erazem Rotterdamski, reprodukcija, ponatis. (© zasebna last) portugalskih kraljev Manuela I. (1566) (FR), Vilna (LT), Wittenberg (DE), Glareanus, Sebastian Münster (CH), in Janeza II. (1570), pisma Padova (IT) Pietro Bembo, Jacopo Sadoleto (IT)

Nacionalni projektni partnerici: dr. Maria Luísa de Oliveira Resende, prof. Ana María Sánchez Tarrío Stran 45 od 62 Fakulteta za humanistične študije Univerze v Lizboni, Katedra za klasične študije. EUROPA HUMANISTICA EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Romunija »Zagotoviti je tudi treba obdarjenost učiteljev z dobro izobrazbo in plemenitim značajem, da s svojim zgledom učence odvračajo od pregreh in jih usmerjajo na pot kreposti ... Prav tako je potrebna učiteljeva previdnost med podajanjem snovi kot tudi drugje, da se izognejo neprimernim, nepotrebnim in drugim podobnim vprašanjem, ki presegajo učenčev um.« Catholicae ac Christianae religionis... 18. poglavje, o učitelju

Nicolaus Olahus (Miklós Oláh) 10. 1. 1493–15. 1. 1568

lahus izhaja iz ugledne rodbine, njegov oče je kot tajnik jo je spremljal v parlament v Augsbur- Obil svak legendarnega velikaša Janosa Hunya- gu (1530) in v Belgijo (ko je bilo Mariji zaupano dija, očeta ogrskega kralja Matije Korvina. Izkusil upravljanje habsburške Nizozemske). je skrajni obdobji novega ogrskega kraljestva: njegov vzpon do ene vodilnih evropskih sil z oči- eta 1542 se je vrnil na Ogrsko ter deloval kot tno težnjo k enakovrednosti z Zahodom in padec Lsvetovalec kralja Ferdinanda I. Habsburške- ob smrti Matije Korvina (1490) ter navsezadnje ga (1543–1568), zagrebškega (1543–1548) in zasedbo tujih sil. Po študiju v stolnem kapitlju egerskega škofa (1548–1553) ter navsezadnje Oradee je nastopil službo na budimpeškem dvoru esztergomskega nadškofa (1553–1568). pod Korvinovim naslednikom, češkim in ogrskim kraljem Vladislavom II. Jagelonskim. a ozadju burne dobe je spoznal pomen izo- Nbrazbe in njenega spodbujanja. Kot cerkve- ato je izbral pot Cerkve in bil posvečen v nemu dostojanstveniku mu je bilo še posebej Nduhovniški stan; v tej vlogi se je uspešno pomembno delovati zoper temačne spletke in v uveljavil, saj je od tajnika škofa Pécsa napredo- svojih škofijah razširjati ideal izobraževanja, kot val do naddiakona Komároma. Vrnitvi v posvet- ga je s svojo legendarno knjižnico v Budimu ute- no življenje leta 1526 so sledile naloge tajnika, meljil Matija Korvin. Iz želje po zajezitvi pojava sprva Vladislavovega naslednika Ludvika II. novih »motenj« v verskih naukih je pred reforma- Jagelonskega in zatem njegove avstrijske žene cijo vneto zagovarjal katoliško cerkev. V uresni- Marije Habsburške. Srečanje z Marijo Habsbur- čevanju svojih teženj je za uveljavitev novega ško je ključno zaznamovalo Olahusovo življenje; kulturnega gibanja v državo pripeljal jezuite.

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Catholicae ac Christianae religionis Sibiu, Oradea (RO), Budimpešta, Erazem Rotterdamski, Cornelius de portret ok. 1740, po lesorezu iz praecipua quaedam capita de Esztergom (HU), Bruselj (BE), Trnava, Schepper (NL), Camillo Ghilino (IT), 1560 (© A Magyar Nemzeti Galéria sacramentis, fide et operibus, de Bratislava (SK) Antun Vrančić (HR) kiadványai, 2008/3) ecclesia, iustificatione (Doktrine katoliške vere, Dunaj, 1560), Hungaria et Athila (Basel, 1568)

Evropa – dediščina humanistov Stran 46 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»... zato nihče od služabnikov (Cerkve) ne bi smel pristopiti k pridigi nepripravljen, z zaupanjem v svojo naravno zgovornost in tratenjem časa z nepomembnostmi, samo iz navade in zavoljo vtisa o postorjenem, čeprav njegov prispevek ni prav nič koristil. Podobno je treba učitelje obrzdati nespametnosti in strupenih zmerljivk, ki odtujijo poslušalce in pogosto razveljavijo vsebino povedanega.« Reformatio ecclesiae Coronensis, poglavje o poučevanju

Johannes Honter ok. 1498–23. 1. 1549

onter, po rodu transilvanski Sas, je bil onterjevo nadaljnje delo sta zaznamovala na Hrojen okoli leta 1498 v premožni meščanski HZahodu pridobljeno znanje ter navdušenje družini v Braşovu (Kronstadt). Tu je zgodnjo nad naukom in izobraževalnimi sredstvi refor- izobrazbo pridobil v okolju katoliške cerkve, naj- macije. Navdahnjen z novimi idejami je želel verjetneje pri dominikancih. Družinsko premo- nagovoriti širšo javnost ter za objavo svojih del ženje mu je omogočilo nepogrešljivo formativno ustanovil tiskarno (1539) in papirnico (1546). prvino večine tedanjih evropskih mislecev in Razen obiska Martina Lutra v Wittenbergu je ves kulturnih posrednikov – potovanja v tuje države svoj čas namenil osnovanju izobraževalne usta- in vpogled v nova intelektualna okolja, ki so se nove s pripadajočo knjižnico (1547). Posebna odrazila v popotnikovih lastnih idejah. bratovščina (Coetus Honteri) je bila posvečena spodbujanju izobraževanja. a dunajsko univerzo se je vpisal 1520 in pet Nlet pozneje magistriral. Usodnega leta 1529 eprav Honter simbolizira reformacijo Vzho- je prebegnil v Regensburg in 1530 pristal v Kra- Čda, se je Cosmographia, ki med njegovimi deli kovu; sledila so krajša bivanja v Nürnbergu ter zaseda poseben položaj, razširila kot eden naj- daljše v Baslu, kjer je deloval kot lektor in tiskar- bolj priljubljenih priročnikov Evrope, v veljavi ski lesorezec. Leta 1533 se je vrnil v Braşov. celo pri jezuitih. Namenjena je bila celovitemu izobraževanju mladih, vključno z latinščino, grščino, astronomijo in geografijo.

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Slovnica (Dunaj, 1530); Dve knjigi o Braşov (RO), Dunaj (AT), Regensburg Johann Georg Turmair, Martin Luter, skulptura pred Črno cerkvijo v osnovah kozmografije(Krakov , 1530), (DE), Krakov (PL), Basel (CH) Philipp Melanchthon (DE), Sebastian Braşovu/Kronstadtu, avtor Hanno Osnove kozmografije (Braşov, 1542; Münster (CH), Antun Vrančić (HR) Magnussen (© zasebna fotografija) 42, ponatisi do 1602), Reformatio ecclesiae Coronensis ac totius Barcensis provinciae (Braşov, 1543), Cerkveni red Nemcev v Transilvaniji (Braşov, 1548)

Nacionalna projektna partnerja: prof. Ioan-Aurel Pop, dr. Alexandru Simon, Stran 47 od 62 Babeș-Bolyaijeva univerza, Cluj-Napoca EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Slovaška »Obstaja veliko oblik naravnega prava, a najpomembnejše so naslednje: živeti častno, ne škodovati drugim in vsem omogočiti to, do česar so upravičeni.« O javni upravi III., 7

Valentin Eck (Valentinus Ecchius) 1494–5. 9. 1556

alentin Eck je bil rojen v nemškem Lindauu Bardejovu je sčasoma napredoval od Vv meščanski družini, ki je pozneje prejela Vmestnega uradnika in notarja do člana plemiški naslov. Študiral je v Leipzigu, kjer naj bi mestnega senata ter v letih 1526–29 do položaja se spoprijateljil s slavnim humanistom Rudolfom župana. Z učenostjo si je pridobil veliko veljavo. Agricolo mlajšim. Od tam je odšel v Olomuc na V naslednjem obdobju so ga diplomatske za- Češko in nato v Krakov, kjer je leta 1513 diplomi- dolžitve privedle na dunajski dvor. Tam se je še ral iz humanističnih ved (baccalaureus artium). naprej zavzemal za interese Bardejova. Med bivanjem na Poljskem je navezal stike s člani Erazmovega humanističnega kroga in vodil il je plodovit pisatelj, z več kot tridesetimi društvo mladih pesnikov. Leta 1514 je kot profe- Bznamenitimi knjigami ali članki, napisa- sor poetike nasledil Agricolo. nimi med letoma 1512 in 1545 ter večinoma objavljenimi v več izdajah. Eckova učbenik in ri leta pozneje se je preselil na Ogrsko, humanistični dialog O koristnosti prijateljstva in Tpredvsem na povabilo vplivnega magnata enotnosti sta pionirski deli z daljnosežnim vpli- Aleksija Thurze, ki mu je ponudil delo učitelja vom na geografski in kulturni prostor sodobne hčerke Ane. Leta 1518 je v Bardejovu prevzel na- Slovaške. Enakega pomena je razprava O javni loge rektorja mestne latinske šole, kjer je trajno upravi, v kateri navaja, da mora prava oblika vplival na naslednje generacije humanistov, mdr. vladavine temeljiti na dveh stebrih, pravnem in Slovaka Leonarda Stöckla. V humanističnih kro- etičnem. Deloval je tudi kot urednik izdaj klasič- gih je velik ugled pridobil predvsem z izjemnim nih avtorjev, med drugimi Horacija, Prudencija učbenikom o latinski metriki. Poleg pedagoške- in Avguština. ga prispevka k širjenju humanističnih idej se je posvetil tudi političnim dejavnostim.

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: naslovnica razprave O umetnosti stihotvorja (Krakov, 1515), Leipzig (DE), Krakov (PL), Bardejov (SK), Rudolf Agricola mlajši (DE/PL), O javni upravi (© zasebna last) O koristnosti prijateljstva in enotnosti Dunaj (AT) Georgius Werner, Jodocus Ludovicus (Krakov, 1518), O odporu do sveta in Decius, Leonard Cox (PL), Augustinus spoštovanju kreposti(Krakov, 1519), O Käsenbrot Moravus (CZ) javni upravi (Krakov, 1520)

Evropa – dediščina humanistov Stran 48 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»Kolikor obstaja čut za eleganco: jezik Rima bo vedno porajal vrednote, neločljivo povezane z njim, in te bodo ljudem še naprej koristile.« Trije dialogi o posnemanju Cicerona I 6

Johannes Sambucus (János Zsámboky) 1531–1584

ojen v Trnavi, prihaja iz vplivne družine. je oblikoval bogato zbirko knjig in dragocenih RNjegov oče Peter, poplemeniten leta 1549 grških rokopisov (med drugimi pridobljenih na in predstavnik oblasti kot večkratni župan, je potovanjih) ter edinstveno zasebno knjižnico edinemu sinu zagotovil vrhunsko izobrazbo. Z z vseevropskim slovesom. Vsebovala je več kot vpisom na dunajsko univerzo je komaj enajstletni tri tisoč knjig in šeststo rokopisov, s katerimi je Sambucus več kot dvajsetletno šolanje začel v bogatil svoje duhovno obzorje. duhu sodobnega programa Erasmus: obiskoval je več nemških univerz. udi sam je bil literarni ustvarjalec: poleg zgo- Tdovinskih del je pisal pesmi. Z emblematič- eta 1551 je v Parizu opravil magisterij iz nimi verzi je užil priznanje širne Evrope. Zbrane Lhumanističnih ved. 1553 je kot učitelj nečaka rokopise je natančno urejal, s svojimi izdajami Miklósa Oláha, nadškofa Esztergoma, odšel v pa je želel izvedencem zadevnega področja omo- Padovo. Med bivanjem v Italiji je diplomiral iz gočiti dostop do novih besedil. Sambucusova za- medicine. S potovanjem po Evropi in študijem na puščina v panonski regiji je primerljiva s tistimi prestižnih univerzah je pridobil izjemno učenost. največjih pionirjev evropskega humanizma.

poznavanju več jezikov pričajo tako Sambu- Ocusova dela kot tudi njegova osebna knjižni- ca. Med potovanji je navezal pomembne stike z vplivni ljudmi, ki so mu z družbenim mreženjem pomagali ob poznejšem delovanju. Pri dobrih tridesetih letih je bil imenovan za cesarskega zgodovinopisca in se ustalil na Dunaju. Sčasoma

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: naslovnica S Pesmi (Padova, 1555), Trije dialogi o Trnava (SK), Dunaj (AT), Pariz (FR), Johannes Camerarius (DE), Johannes katerimi (vrlinami) ohranimo državo, posnemanju Cicerona (Pariz, 1561), Leipzig (DE), Padova (IT) Sturm (FR), Miklós Oláh (RO), Miklós Emblemata, Antwerpen, 1576, 2. izdaja Emblemata (Antwerpen, 1564), Por treti Istvánffy (HU), Paolo Manuzio (IT), (© archive.org) klasičnih in sodobnih zdravnikov ter Carolus Clusius (Flandrija) filozofov (Antwerpen, 1574)

Nacionalni projektni partnerji: Stran 49 od 62 dr. Ivan Lábaj, prof. Daniel Škoviera, doc. Ludmila Buzássyová, Univerza Komenskega v Bratislavi EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Slovenija Kdor darovitost škofov obeh bi želel poznati, Ki pričujoči ju spis v dvojni delitvi slavi. Ta zlatonosnemu Tagu dožene naj peska število, Zvezdnih draguljev naj soj skuša prešteti z neba. Komajda v davnih stoletjih ljudje so kdaj takšni živeli: Vsakdo od njiju pa ima vsakršno vrsto vrlin. Orationes duae luculentissimae (prevod P. Simoniti)

Avguštin Prygl (Avguštin Tyfernus) 1470–79–1535–37

lerik Avguštin Prygl–Tyfernus je najizrazitej- metodami objavljanja latinskih inskripcij. Fra- Kši humanist prvih treh desetletij 16. stoletja gmentarno so se v prepisih ohranili v Avstrijski na Slovenskem. Kot značilen humanistični narodni knjižnici. Kot arhitekt je uvedel italijan- polihistor je deloval na različnih področjih. Bil je ska načela grajske in utrdbene arhitekture ter v antikvar, arhitekt, urednik, izdajatelj in soavtor tem slogu leta 1512 načrtoval škofijski dvorec za v humanistični maniri pisanih besedil ter spre- ljubljanskega škofa Ravbarja in letno rezidenco ten latinski verzifikator. Šolal se je na Dunaju in ljubljanskih škofov v Gornjem Gradu. Palačo v Padovi ter služboval kot tajnik ljubljanskega je zgradil tudi za dunajskega škofa Slatkonjo. škofa Krištofa Ravbarja, ki ga je spremljal na Leta 1507 je objavil delo z naslovom Libellus de potovanjih in diplomatskih misijah v Neapelj, mirabilibus civitatis Puteolorum. Delo, nekakšen Rim in Porenje. Nekaj časa je bil tudi tajnik du- turistični vodnik po Kampanji, sicer ni Pryglovo, najskega škofa Jurija Slatkonje. Prygl–Tyfernus vendar ga je on temeljito preuredil in dopolnil. je prvi sistematično zbiral latinske napise na Prav tako je po antičnih in humanističnih na- območjih Koroške, Štajerske in Kranjske, med bi- čelih napisal predgovor k slavilnima govoroma vanjem v Neaplju v letih 1506/7 v Kampaniji ter v čast dunajskega škofa Slatkonje in tržaškega 1511/12 med bivanjem v Porenju tudi v Koblen- škofa Bonoma, Orationes duae luculentissimae. zu, Remagenu in Speyerju. Obravnaval in objavil Bil je oster nasprotnik luteranstva. jih je skladno s takratnimi najnaprednejšimi

VPLIVNA DELA: KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA: MREŽA HUMANISTOV: NA UPODOBITVI: Libellus de mirabilibus civitatis Ljubljana, Slovenj Gradec (SI), Giovanni Giocondo da Verona, Pietro Stran iz Pryglove zbirke latinskih Puteolorum; Epigrafska zbirka Neapelj, Rim (IT), Dunaj (AT) Summonte, Giovanni Batt. Valentini napisov (Avstrijska narodna knjižnica, Cantalicio (IT), Pietro Bonomo, Konrad Dunaj: CVP 3540, str. 10), posneto Peutinger, Wolfgang Lazius, Johann po: Simoniti, Primož:Humanizem na Fuchsmagen, Mateus Lang. (AT/DE) Slovenskem in slovenski humanisti do srede 16. stoletja; Ljubljana, 1979, str. 93.

Evropa – dediščina humanistov Stran 50 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

VSEM SLOuenzom/Gnado/Myr Mylost ino prauu Sposnane boshye Skusi Jesusa Christusa prossim Katekizem, 1550, iz predgovora

Primož Trubar 1508–1586

rimož Trubar, tvorec slovenskega knjižnega »lubim Slovencem« želel približati »čisti« evan- Pjezika in vodilni slovenski protestant, je ena gelij. V začetek tega programa sodita Abecednik od redkih, za vse Slovence nespornih velikih in Katekizem, prvi v slovenskem jeziku natisnjeni osebnosti. Rojen na Raščici v družini mlinarja, se knjigi. Trubar je knjižno slovenščino zasnoval je izobraževal na Reki, v Salzburgu, na Dunaju in v kot nadnarečni jezik. V njegov versko-literarni Trstu. Bivanje v Trstu je Trubarju odprlo obzorje program je sodilo prevajanje svetopisemskih tedanje vrhunske učene kulture, saj se je v krogu besedil, pri katerem se je opiral tudi na Erazmove tržaškega škofa Bonoma seznanil z idejami Annotationes, oblikovanje protestantskih dogmat- Erazma Rotterdamskega in z antičnimi avtorji, skih in liturgičnih besedil ter oblikovanje statuta ki so jih Bonomo in njegovi sodelavci razlagali protestantske cerkve za Slovence. Trubar je spod- tudi v slovenščini. Bonomo je Trubarja leta 1530 bujal tudi prevajanje v hrvaščino. V prvi polovici posvetil v duhovnika. Trubarjevo humanistično, šestdesetih let se je Trubar vrnil v Ljubljano, kjer erazmovsko razumevanje krščanstva se je poka- je kot superintendant slovenske protestantske zalo, ko je kot vikar v Laškem v začetku tridesetih cerkve na Kranjskem sestavil njen statut, Cerkov- let nastopal proti praznoverju. V Trst se je vrnil no ordningo. S tem delom je tako močno posegel še v letih 1540–42, ko se je zaradi svojega vedno v pravice deželnega kneza, da je leta 1565 moral bolj izraženega protestantizma moral umakniti dokončno zapustiti slovenske dežele ter se znova iz Ljubljane, kjer je bil od srede tridesetih let in dokončno umakniti na Würtenberško, kjer je slovenski pridigar v ljubljanski stolnici. Dokončno tudi umrl. Tudi v emigraciji je ohranjal stike s se je od katoliške cerkve in vere odvrnil leta 1548, somišljeniki na Slovenskem in deloval v smislu ko je moral iz Ljubljane zbežati v Nemčijo. Tam je svojega versko-literarnega programa. zasnoval versko-literarni program, s katerim je

VPLIVNA DELA: KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA: MREŽA HUMANISTOV: Na Upodobitvi: Abecedarium, Catechismus, prevod Raščica, Ljubljana (SI), Reka (HR), Peter Bonomo, Peter Pavel Vergerij ml. Primož Trubar Nove zaveze, Articuli oli dejli te Salzburg, Dunaj (AT), Trst (IT), (IT), Heinrich Bullinger (CH) lesorez Jacoba Lederleina, 1578 prave stare vere krščanske, Cerkovna Nürnberg, Rothenburg, Tübingen, (vir: Wikipedia) ordninga, Ta celi psalter Davidov, Ta Derendingen (DE) celi catechismus, eni psalmi inu … kerščanske pejsni

Nacionalni projektni partnerji: Stran 51 od 62 doc. dr. Marko Štuhec, Filozofska fakulteta, Univerza v Ljubljani Goethe-Institut Ljubljana Cankarjev dom, kulturni in kongresni center EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Španija

Inka Garcilaso de la Vega 12. 4. 1539–23. 4. 1616

nka/Ink Garcilaso de la Vega, rojen kot Gomez Sevilji, Kordovi in Montilli je negoval stike ISuarez de Figueroa, je bil pisatelj in zgodovinar Vznotraj humanističnih krogov. Po zgledu španskih in perujskih korenin. Njegov intelektu- evropskih humanističnih smernic časa je poseb- alno dognani opus odraža avtorja, ki je kot prvi no pozornost namenil preučevanju zgodovine mestic Novega sveta uskladil kulturno dediščino ter pesnikov klasičnega in renesančnega obdob- ameriških staroselcev in Evrope. Še zlasti lite- ja. Na pisateljsko pot je stopil s prevodom Ljube- rarne stvaritve zaznamuje izvrstno poznavanje zenskih dialogov neoplatonika Leona Hebrejca tako španščine kot tudi kečuanskega jezika in (Juda Abravanel) iz italijanščine, prvim evrop- latinščine. S svojim delom je vse do konca 19. skim literarnim delom izpod peresa Američana stoletja znatno vplival na perujske zgodovinarje. iz Novega sveta.

il je sin španskega plemiškega osvajalca a vrhuncu ustvarjalne poti je zgodovino, Bin inkovske princese iz vladarske rodbine. Nkulturo in običaje Inkov ter drugih perujskih Zaradi očetovega privilegiranega položaja je bil staroselcev zapisal po lastnih spominih iz otro- deležen ne le poglobljene španske izobrazbe v štva, zgodbah svoje družine, podatkih iz pisem Cuscu, ampak tudi pouka iz mitologije in kulture in popisu obiskov vodilnih osebnosti v Peruju. Inkov. Očetova dediščina mu je omogočila na- Velja za avtorjevo mojstrovino in izhodišče za daljnji študij v Španiji. Tam je v Montilli bival pri razvoj latinskoameriške književnosti. Ink Garci- stricu Alonsu de Vargasu y Figuerou; leta 1561 laso je umrl aprila 1616 v Kordovi. se je preselil v Madrid in se posvetil vojaškemu poklicu. Po Alonsovi smrti je vojaštvo opustil in postal klerik.

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Zgodovina zavojevanja Floride (Lizbona, Cusco, Lima (PE), Panamá (PA), Luis de Góngora, Miguel de Cervantes naslovnica dela Resnični zapiski o 1605), Resnični zapiski o inkovskem Cartagena (CO), Havana (CU), Lizbona (ES) inkovskem kraljestvu, Lizbona, 1609 kraljestvu (Lizbona, 1609), Splošna (PT), Montilla, Madrid, Sevilja, (© WikiCommons) zgodovina Peruja (Kordova, 1617) Granada, Kordova (ES)

Evropa – dediščina humanistov Stran 52 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»Med ženski da in njen ne še igelna konica ne gre.« Miguel de Cervantes, Veleumni plemič don Kihot iz Manče. München, 2008, 170

Miguel de Cervantes 9. 10. 1547–22. 4. 1616

iguel de Cervantes je bil vojak, pisatelj, pe- davčnega izterjevalca se je preizkusil tudi v gle- Msnik in dramatik. Velja za velikana španske dališču. Zaradi prisvojitve davščin je bil v Sevilji pisave in zaradi Don Kihota, enega največjih del obsojen na zapor. Med preživljanjem kazni je svetovne književnosti, za utemeljitelja novoveške- nastal idejni osnutek romana Don Kihot. ga romana. Kot tretji od sedmih otrok obubožane plemiške družine je leta 1566 v Madridu šolanje razmahom novega materializma in hkratnim nastopil pri humanistu Juanu Lópezu de Hoyosu Zprevrednotenjem družbenih idealov je za ter proučeval spise Aristotela in Erazma Rotter- Cervantesa sledilo obdobje pretresov. Njegov damskega. tedaj nastali opus izkazuje vznik realizma kot literarne estetike in romana kot modernega ustolovsko življenje se je začelo z begom žanra. Ppred špansko sodno oblastjo. V Rimu se je preživljal kot kardinalov lakaj, zatem pa odpoto- mrl je 22. aprila 1616 v Madridu. val v Palermo, Milano, Firence, Benetke, Parmo U in Ferraro. Pridružil se je španski mornarici in se leta 1571 udeležil bitke pri Lepantu, kjer je bil ranjen v levo roko. Na poti v rodno Španijo je bil ugrabljen in kot suženj odpeljan v Alžir. Iz ujetništva je štirikrat poskusil pobegniti, šele pozneje so ga svojci lahko odkupili. Poleg služb mornariškega častnika za dobavo in pozneje

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Cervantesov portret Alcalá de Henares, (Galateja, 1585), Madrid, Sevilja (ES), Rim, Palermo, Juan López de Hoyos, Lope de Vega, (nepotrjene pristnosti), olje na platnu, Veleumni plemič don Kihot iz Manče Milano, Firence, Benetke, Parma, Inka Garcilaso de la Vega (ES) ok. 1600. Kraljeva zgodovinska (I. del, Madrid, 1605; II. del, 1615), Ferrara (IT), Alžir, Oran (DZ), Azori (PT) akademija, Madrid (© WikiCommons) Zgledne novele (Madrid, 1613), Prigode Persila in Sigismunde (Madrid, 1617)

Nacionalna projektna partnerica: Stran 53 od 62 dr. Christina Eggeling, vodja Oddelka za kulturne zadeve, Instituto Cervantes Dunaj EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Švedska »Laba ga je držala v tesnem objemu, Ren ga je mamil s svojstveno sladkostjo, ronske nimfe so se mu radostno nasmihale. Še zlasti mu je ugajala Tibera ... Tukaj je zbral vse, kar so Kircher, Battista, Mutius Oddo in drugi, blagoslovljeni z božanskim znanjem, razširjali s svojimi učenimi spisi; in to za blagor domovine zvesto shranil. Neapelj ga občuduje, Firence ga hvalijo, Padova se mnenju pridružuje in družno prerokuje, da bo bistroumen okras svojega nordijskega cesarstva.« Olof Hermelin o Dahlberghu, Plausus et jubila ... Erico Dahlberg. 1696

Erik Jönsson Dahlbergh 10. 10. 1625–16. 1. 1703

rik Dahlbergh (Jönsson pred poplemenite- a številnih študijskih potovanjih po Evropi Enjem) je izjemna osebnost švedske zgodo- Nje razvil globok vpogled v znanost in tehno- vine. Navkljub nizkemu poreklu je v švedski logijo. Dalj časa je bival v Frankfurtu na Majni, državni upravi dosegel visok položaj. Uveljavil Benetkah, Rimu, Neaplju, Palermu in drugih se je z bogato ilustrirano topografijo staro- evropskih mestih. Ob širjenju intelektualnih davne in sodobne Švedske, čeprav je bil njegov obzorij je med potovanji prišel v stik z nekate- glavni poklic vojaški. Delo je bilo objavljeno rimi slovitimi humanisti in novimi teorijami šele po Dahlberghovi smrti leta 1716; vsebuje – med drugimi z Athanasiusom Kircherjem, več kot tristo petdeset jedkanic, osnovanih na Giovannijem Battisto Ricciolijem in Mutiusom Dahlberghovih izvirnih skicah švedskih mest, Oddom v Italiji. Kot nadarjen tehnični risar in gradov in drugih zgodovinskih znamenitosti. matematik se je izkazal za izjemnega militarista in trdnjavskega stavbenika. Pozneje mu je bil delom Suecia je zaslužen za oblikovanje podeljen nadzor nad vsemi švedskimi utrdbami; Zprvega sistematičnega slikovnega prikaza bil je tudi vrhovni guverner priključenih ozemelj Švedske. Nekatere od risb upodabljajo kraje, ki Bremen, Verden in Livonija. jih več ni ali pa jih je čas popolnoma preobliko- val. Dahlbergh si je s sledenjem arheološkemu načelu prizadeval ustvariti sodoben dokument za naslednje generacije. Njegova zbirka je s tem dobila izjemen zgodovinski pomen.

VPLIVNA DELA KRAJI DELOVANJA IN BIVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Suecia antiqua et hodierna (1660–1715, Frankfurt na Majni (DE), Benetke, David Klöcker Ehrenstrahl (SE), rodbina portret (© Suecia Antiqua et Moderna. trije zvezki, posthumna izdaja iz leta Firence, Padova, Rim, Neapelj, Palermo Merian v Frankfurtu na Majni (DE), Stockholm, ok. 1700, z dovoljenjem 1716) (IT), Pariz (FR) Jean Marot, Jean Le Pautre, Adam Švedske narodne knjižnice) Perelle, Nicolas Perelle (FR)

Evropa – dediščina humanistov Stran 54 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»Zatorej je jasno: ker je narava vsa človeška bitja ustvarila enakovredna, je prav ovreči trditev, da so nekateri ljudje po naravni danosti določeni za sužnje.« Disputatio philosophica de aequalitate humana. Uppsala, 1689, 30 »Krepost in vsa tuzemska sreča temeljita na pravilni uporabi presoje v praksi in teoriji.« Effluvia. Uppsala, 1683, 38, priloga

Anders Spole 13. 6. 1630–1. 8. 1699

nders (Andreas) Spole je bil švedski mate- o lastnih pričevanjih je z navedenimi eruditi Amatik in astronom. Študiral je na Univerzi Pvzpostavil stik, z nekaterimi tudi sklenil pri- v Greifswaldu na švedskem Pomorjanskem in jateljstvo. S tem simbolizira ideal evropske učene nato na nemških raziskovalnih ustanovah. Na skupnosti, ki je znanstvene in kulturne dosežke poklicni poti matematika je deloval na Univerzi v vrednotila ne glede na državne meje ter cenila Uppsali, specializiran za pirotehniko in naviga- njihove intelektualne značilnosti in potencial. cijske metode. Obenem je prevzel naloge doma- čega učitelja dveh mladih baronov Sjöblad, ki ju a študijskem potovanju je spremljal tudi je v letih 1664–67 spremljal med njuno »veliko Nmlada grofa Douglas. Po vrnitvi na Švedsko evropsko turnejo« (potovanje po celinski Evropi je bil leta 1668 imenovan za profesorja matema- kot sklep učne dobe plemenitašev, op. prev.). Ob tike na Univerzi v Lundu. Od 1679 je deloval kot tej edinstveni priložnosti je Spole vzpostavil profesor astronomije na Univerzi v Uppsali. stik z vodilnimi učenjaki dobe in z neposrednim vpogledom v sodobne raziskave pridobil novo védenje. Srečal se je s slovitimi znanstveniki, kot so Christiaan Huygens, Robert Hooke, Robert Boyle, Nicolaus Mercator, Jean Dominique Cassi- ni in Giovanni Battista Riccioli.

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: litografija avtorja Otta Pars sphaerica et usus globorum Greifswald (DE), Amsterdam, Emden, Christiaan Huygens (NL/FR), Giovanni Henrika Wallgrena (© po G. H. Mellinu, (1694), Pars theoretica (1695), Haag, Rotterdam (NL), London, Battista Riccioli, Jean Dominique Sveriges store män ... Stockholm, Razprava o polnočnem soncu (1695), Oxford (GB), Pariz (FR), Bologna, Rim, Cassini (IT), Ole Rømer (DK) 1840/49, 397) Zemljevid Švedske v Suecia antiqua Padova (IT) et hodierna Erika Dahlbergha (1716, posthumna objava)

Nacionalna projektna partnerja: Stran 55 od 62 dr. Elena Dahlberg, prof. Hans Helander, Univerza v Uppsali EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Švica »Njegove knjige so razširjene po vsem svetu, njegov ugled je dosegel tudi najbolj skrite kotičke (...) Vsa zapletena modrost v zajetnih knjigah pogosto upočasni komaj začeto pot. Najlepše življenjske radosti usihajo v srečanju s pogubo, domala pokončane v surovem barbarizmu. Rešitelj Glarean, vir zavetja in življenjske sile dobrim študijam, jih osvobodi propada. Z izjemno zavzetostjo obuja čast klasikov in jih ščiti pred pozabo.« Tožba (pesem) ob Glareanovi smrti avtorja Iodocusa Castnerja. Basel, 1563, 12

Heinrich Glarean 28. 2./2. 6. 1488–27./28. 3. 1563

ladi Glarean je v stik s humanizmom prišel larean je ugled užil kot urednik antičnih Mmed študijem na različnih izobraževal- Gklasikov, kot proučevalec kronologije klasič- nih ustanovah. Leta 1512, ko je magistriral na nega obdobja in kot avtor Dodekachordona, ute- Univerzi v Kölnu, je napisal pesem o cesarju meljitve sodobnega koncepta molovih in durovih Maksimilijanu I. z naslovom Poeta laureatus tonskih načinov. Delo je posredoval različnim (dvorni pesnik/lavreat). Od 1514 je bil vpleten znanstvenikom v nemško govorečih državah, v spor, ki se je med evropskimi učenjaki razvnel ki skupaj z Glareanovo korespondenco odpirajo zaradi humanista in hebraista Johannesa Reuch- dragocen vpogled v njegov krog somišljenikov. lina. Reuchlin in drugi učenjaki, ki so po zgledu renesančnega humanizma vnovič odkrivali in vrednotili grški in hebrejski jezik, so oporekali zahtevi kölnskih dominikancev po prepovedi judovskih spisov.

larean je delil to stališče in kmalu zapustil GKöln. V Baslu, Parizu in Freiburgu im Breis- gauu je odkril bolj odprto miselnost in mednaro- dno študentsko skupnost.

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: opus pesnika Baptiste Helvetiae descriptio(Basel, 1515), Basel, Mollis, Bern (CH), Köln, Rottweil, Johannes Aal, Aegidus Tschudi, Mantuanusa, 1. zvezek, Pariz, 1513, Isagoge in musicen (Basel, 1516), De Freiburg im Breisgau (DE), Dunaj (AT), Huldrych Zwingli (CH), Rudolf Götschi, f. 25v. Glareanova kopija z značilnimi geographia liber unus (Basel, 1527), Pavia (IT), Pariz (FR) Wolfgang Hunger (DE) opombami: naslovi tem, zapiski o Dodekachordon (Basel, 1547) vsebini in pomenu besed (© Osrednja knjižnica v Zürichu)

Evropa – dediščina humanistov Stran 56 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»Ker je bilo toliko izjemno dragocenih knjig vseh vrst modrosti sčasoma izgubljenih – deloma uničenih v požaru ali vojni vihri, deloma zaradi starosti prežrtih z zajedavci in plesnijo, številnih pa tudi pokončanih zaradi malomarnosti in barbarskega prezira do literature. Vsi dobri ljudje, ki nam je mar za učeno državo, si moramo po najboljših močeh prizadevati k ohranitvi teh najboljših knjig, čeprav jih je le še peščica, vsaj za sedanji čas kot tudi, z božjo previdnostjo obvarovanih več nadaljnjih stoletij, za prihodnost ter preprečiti njihov propad zaradi naše brezbrižnosti. Kajti s tem bi bili za te sijajne vire znanosti, umetnosti in vseh vrst védenja prikrajšani naši zanamci. Tedaj bi se prav veliko ne razlikovali od drugih živih bitij.« Gessner Leonardu Beckhu von Beckhenstainu, posvetilo v delu Historia universalis. Basel, 1545

Conrad Gessner 16. 3. 1516–13. 12. 1565

onrad Gessner se je s humanizmom srečal v delu Mithridates de differentiis linguarum Crodnem Zürichu, kjer je pridigal in poučeval V(Mitridat ali O raznolikosti jezikov) je opisal Ulrich Zwingli. Sloviti züriški reformator je bil več kot sto različnih jezikov ter prvi vključil idio- predan renesančnemu humanizmu severne me staroselskih Američanov iz Novega sveta. Italije. Zwinglijeva miselnost se ni izkazovala le v negovanju treh klasičnih jezikov, temveč Historio animalium (4 zvezki) se je uveljavil tudi v poudarjanju antičnih avtorjev v šolskih in Skot utemeljitelj zoologije. Pri snovanju tega univerzitetnih učnih načrtih. dela, kot tudi pri nedokončani Historii plan- tarum, je bil deležen podpore obsežne mreže essner je kot najstnik iz Švice odšel študirat kolegov, razpredene od Anglije do Grčije in od Gv Francijo. V Bourgesu in Parizu je spoz- Španije do Litve. nal več humanističnih učenjakov in učiteljev. Njegova Bibliotheca universalis iz 1545 je poskus pregleda celotnega rokopisnega in tiskanega evropskega besedilnega izročila, na voljo v heb- rejščini, grščini ali latinščini.

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Bibliotheca universalis (Zürich, 1545), Zürich, Basel, Lozana (CH), Bourges, Benedictus Aretius, Johannes Bauhin portret Conrada Gessnerja, olje na Historia animalium (Zürich, 1551– Pariz (FR) mlajši, Johannes Fabricius Montanus, lesu, 1564 (© Osrednja knjižnica v 1558), Thesaurus Euonymi Philiatri Felix Platter, Theodor Zwinger, Cosmas Zürichu, signatura: inv. 10) (Zürich, 1552), De omni rerum fossilium Holzach (CH), Johannes Crato von genere … libri (Zürich, 1565) Krafftheim (DE/PL), Achilles Pirmin Gasser, Johannes Kentmann, Adolph Occo (DE)

Nacionalni projektni partner: dr. Urs Leu, Osrednja knjižnica v Zürichu, Oddelek za stare tiske in raritete Stran 57 od 62 EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

Velika Britanija »Kolikor natančno lahko sem vama opisal ureditev te države, ki jo odkrito štejem ne le za najboljšo, marveč tudi edino, ki se lahko upravičeno razglaša za 'republiko' (res publica – 'splošna, javna stvar' v pomenu 'države'). Kajti povsod drugod govorijo o javnem dobru (commodium publicum), vendar se v resnici vsak zavzema samo za lastno korist ... Če premišljam o vseh državah, ki so danes v največjem razcvetu – ko sam upam na milost – jih ne morem pojmovati drugače kot zaroto bogatih, ki se pod pretvezo 'republike' (javnega dobra) pehajo le za osebno korist.« Rafael Hitlodej, Utopija, 2. knjiga, 12. poglavje (slavljenje države Utopija)

Thomas More ok. 7. 2. 1478–6. 7. 1535

ir – ali sveti – Thomas (Tomaž) More ni bil asnovana je bila kot kritika sodobne evrop- Ssamo Človek za vse čase (kot se imenujeta Zske družbe, obtožene »zarote bogatih«. njemu posvečena biografska drama iz leta 1960 Rafael svari pred nevarnostjo in ničevostjo in po njej posneti, z oskarjem nagrajeni film iz hlapčevskega udinjanja vladarjem. Vendar je leta 1966), ampak tudi poln protislovij. Njegovo More z napredovanjem od svétnika do lordske- slovito delo Utopija je navdihnilo tedanje odkritje ga kanclerja kralja Henrika VIII. opravljal prav Novega sveta (Amerike). More se je dodobra izšo- takšno službo. Ker Utopija za delovanje potre- lal v Londonu in Oxfordu, vendar nikoli ni obiskal buje le malo zakonov, so bili vsi odvetniki iz nje Italije, kar je bilo v njegovem času za humaniste izobčeni; ampak prav ta poklic je bil tudi Morov. nepogrešljivo. Utopijci so uveljavljali versko strpnost, toda More je protestante štel za družbeno grožnjo in jegovo prvo službovanje na tujem je bilo diplo- jih kot heretike strogo preganjal. Nmatsko odposlanstvo v Brugge leta 1515, ko se je ravno lotil pisanja Utopije. V tem času se je že endar je Morovo nasprotovanje kraljevi pridružil mednarodni mreži, razpredeni okoli hu- Vločitvi od Katarine Aragonske in poroki manističnega velikana Erazma Rotterdamskega, z Anne Boleyn pripeljalo do njegovega padca. ki ga je spoznal v Angliji. Erazmova satirična Hval- Po odcepitvi od Rima More ni hotel priseči nica norosti je delna počastitev prijatelja Mora, kralju Henriku VIII. kot vrhovnemu poglavarju prevajalca grškega satirika Lukijana iz Samosate. Anglikanske cerkve. Bil je vržen v ječo, obsojen Protislovij je bilo še več: v Utopiji popotnik Rafael veleizdaje in obglavljen – kot mučenik svoje vesti Hitlodej Moru in Petru Egidiju (Pietru Gillisu) pri- in v opomin na težke čase. poveduje o namišljenem otoku onkraj ekvatorja, ki velja za vzor dobro vodene republike.

VPLIVNA DELA KRAJI BIVANJA IN DELOVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: De optimo statu rei publicae deque London (GB) Guillaume Budé (FR), Hieronymus van grafična reprodukcija, 17. stoletje (© nova insula Utopia (O najboljši državni Busleyden, Pieter Gillis (BE), Erazem http://data.theeuropeanlibrary.org/ ureditvi in novem otoku Utopija, Rotterdamski (NL), Thomas Linacre Collection/a0480) Leuven, 1516, na pobudo Erazma (GB), Juan Luis Vives (ES) Rotterdamskega)

Evropa – dediščina humanistov Stran 58 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

»Čeprav je v Evropi obilo velikih in bogatih narodov in ima vsak svoje postave, tisti, ki vsem drugim predpisujejo pri sebi uveljavljeno vladavino, ravnajo ošabno. Švicarji imajo svojo republiko, Nemčija – nominalno cesarstvo – deluje kot ustavna monarhija, nekatera nemška mesta (kot slišim) sledijo plemičem, Benečani uveljavljajo spoj vseh ureditev, Moskva se je zadovoljila z vladavino tiranije. Naša monarhija je majhna, vendar že dva tisoč let živimo brez jarma tuje oblasti.« De jure regni apud Scotos

George Buchanan februar 1506–28. 9. 1582

loviti francoski tiskar Henri Estienne je kraljici Mariji I. Škotski. Čeprav je Buchanana SBuchanana štel preprosto za »princa poezije ob vrnitvi na Škotsko podprla, se je ta pozneje naše dobe«. Na ozadju burnega stoletja si je z la- obrnil proti njej. tinsko poezijo kot prvi britanski literat pridobil mednarodni sloves. Na poklicni poti je deloval o Marijinem prisilnem odstopu je bil zadol- kot univerzitetni profesor, prinčev učitelj, ideo- Pžen za izobrazbo njenega sina Jakoba VI., log in politični teoretik. Napadel je portugalski vzgojenega v duhu protestantske cerkve, za ka- kolonializem v Ameriki, spodbijal astronomske terega je napisal De jure regni/The Rights of the teorije Kopernika in Tycha Braheja ter kritiziral Crown in Scotland (Zakonodajna oblast monarhi- Rimskokatoliško cerkev, ki ji je sprva pripadal. je). Ob objavi zgodovine Škotske je delo utemeljil kot »čiščenje vseh angleških laži in škotske neči- uchananov poziv k omejevanju politične mrnosti«. Škotsko je opredelil za majhno državo, Bmoči monarha z ureditvijo ustavne monar- željno samouprave in življenja v slogi z večjimi hije in k načelu izgona tiranskega vladarja, ki se sosedami. Ironično je bil prav njegov varovanec je izkazal za spornega, je vodil v humanistovo Jakob VI., kot naslednik kraljice Elizabete I., po- obsodbo s parlamentarnim odlokom. budnik združitve Škotske in Anglije v eno samo državo, Veliko Britanijo. olal se je v Parizu, nato poučeval v Borde- Šauxu, kjer je bil eden njegovih študentov Michel de Montaigne, in pisal dramska besedila v latinščini. Predaval je na portugalski Univerzi v Coimbri, kjer je izkusil inkvizicijo. Prisiljen je bil zanikati svojo luteransko vero. Obenem je latinski prevod Knjige psalmov posvetil katoliški

VPLIVNA DELA KRAJI DELOVANJA IN BIVANJA MREŽA HUMANISTOV Na upodobitvi: Baptistes (1542), De jure regni apud Killearn, Stirlingshire, St Andrews, Tycho Brahe (DK), Henri Estienne, grafična reprodukcija Scotos (1579), Rerum Scoticarum London, Edinburg (GB), Pariz, Bordeaux Michel de Montaigne, Joseph Justus (© http://data.theeuropeanlibrary.org/ historia (1582) (FR), Coimbra (PT), severna Italija Scaliger (FR), Julius Caesar Scaliger (IT/ Collection/a0480) FR)

Stran 59 od 62 Nacionalni projektni partner: dr. Oren Margolis, Univerza v Oxfordu EVROPA – DEDIŠČINA HUMANISTOV GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM Evropa – DEDIŠČINA HUMANISTOV

OB ZAJEMANJU navdiha iz kulturne, verske in humanistične dediščine Evrope, iz katere so se razvile univerzalne vrednote nedotakljivosti in neodtujljivosti človekovih pravic, svobode, demokracije, enakosti in pravne države,

V VERI, da namerava Evropa, ponovno združena po bridkih izkušnjah, napredovati po poti civilizacije, napredka in blaginje v dobro vseh svojih prebivalcev, tudi najšibkejših in najbolj prikrajšanih, da želi ostati celina, odprta za kulturo, znanje in družbeni napredek, ter da želi poglobiti demokratičnost in preglednost njenega javnega življenja ter si prizadevati za mir, pravico in solidarnost v svetu,

V PREPRIČANJU, da so narodi Evrope, čeprav ponosni na svojo nacionalno identiteto in zgodovino, odločeni preseči starodavne delitve in v vedno tesnejši povezanosti oblikovati skupno usodo,

PREPRIČANI, da jim Evropa, »združena v raznolikosti«, daje najboljšo možnost, da ob spoštovanju pravic posameznika in ob zavedanju svoje odgovornosti do prihodnjih generacij in do Zemlje, nadaljujejo ta pogumni podvig ustvarjanja območja človeškega upanja,

ODLOČENI, da delo, opravljeno v okviru pogodb o ustanovitvi Evropskih skupnosti in Pogodbe o Evropski uniji, nadaljujejo z ohranjanjem kontinuitete pravnega reda Skupnosti.

(Preambula Pogodbe o Ustavi EU, Uradni list 2004/C 310/1 Evropske unije s 16. decembra 2004)

Evropa – dediščina humanistov Stran 60 od 62 GOETHE-INSTITUT LJUBLJANA IN CANKARJEV DOM

GOETHE-INSTITUT

Goethe-Institut je registrirano društvo in kulturni inštitut Zvezne republike Nemčije, ki je dejaven po vsem svetu. Spodbujamo znanje nemškega jezika v tujini in skrbimo za mednarodno kulturno sodelovanje ter prek informacij o kulturnem, družbenem in političnem življenju posredujemo celovito podobo Nemčije.

Das Goethe-Institut ist das weltweit tätige Kulturinstitut der Bundesrepublik Deutschland. Mit 157 Instituten in 98 Ländern fördert es die Kenntnis der deutschen Sprache im Ausland, pflegt die internationale kulturelle Zusammenarbeit und vermittelt ein aktuelles Deutschlandbild.

https://www.goethe.de/ins/si/sl/index.html

Stran 61 od 62 Evropa – dediščina humanistov Stran 62 od 62