UNIVERZA V MARIBORU

FILOZOFSKA FAKULTETA

Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo

ODMEVI SPOPADA MED KONSERVATIVNO IN LIBERALNO STRUJO V ZKS V LETIH 1968–1972 V SLOVENSKO-AMERIŠKEM ČASOPISJU

Graduation thesis

THE ECHOES OF THE FIGHT BETWEEN CONSERVATIVES AND LIBERALS WITHIN LEAGUE OF COMMUNITS OF SLOVENIA DURING THE 1968–1972 PERIOD IN SLOVENE AMERICAN ETHNIC PRESS

Mentor Kandidat red. prof. dr. Matjaž Klemenčič Domen Pivec

Celje, 2013

I

ZAHVALA

V diplomsko nalogo sem vložil veliko dela in energije. Zato bi se želel ob tej priložnosti zahvaliti svojemu mentorju red. prof. dr. Matjažu Klemenčiču, ki mi je pomagal z nasveti, sugestijami ter mi je pokazal poti v čudoviti svet zgodovinarskega raziskovalnega dela.

Zahvaljujem se tudi svojemu očetu in srednješolskemu profesorju zgodovine Milanu Pivcu za vzpodbudo in številne nasvete.

Posebna zahvala gre tudi Univerzitetni knjižnici Maribor, NUK v Ljubljani in Osrednji knjižnici v Celju, ki so mi bile vedno na razpolago.

Hvala vsem skupaj!

II

POVZETEK

V diplomski nalogi je opravljena analiza pisanja slovensko-ameriškega časopisja v letih 1968–1972 z različnih vidikov in pogledov na spopad med liberalno in konservativno strujo v ZKS.

V prvem delu naloge je opravljena časovna razmejitev obdobja 1968–1972 v Sloveniji.

V drugem delu so pojasnjeni odmevi praške pomladi v slovensko- ameriškem časopisju, osamosvajanje Študentske skupnosti in Teritorialna obramba v konfliktu med strujama leta 1968.

Tretji del predstavlja pozicijo liberalne in konservativne struje v ZKS z vidika izbranih tem, kot so: cestna afera, Ciril Žebot in cestna afera, akcija 25 poslancev, obračun z mestnim komitejem ZKS Ljubljana in poskusi demokratizacije.

V četrtem delu naloge je razložena gospodarska koncepcija kot element prepoznavnosti liberalne in konservativne struje v ZKS v slovensko- ameriškem časopisju.

Cilj diplomske naloge je opisati in kritično oceniti spopad med strujama znotraj ZKS v smislu njegovega vpliva na demokratizacijo in liberalizacijo slovenskega političnega prostora. Naloga torej poudarja pomembnost kakovostnega poznavanja obravnavanih dogodkov za razumevanje preteklosti in sedanjosti.

Ključne besede: cestna afera, študentsko osamosvajanje, Teritorialna obramba, akcija 25 poslancev, konservativna struja, liberalna struja, mestni komite ZKS Ljubljana, poskusi demokratizacije, gospodarska koncepcija, reformisti, čistka, Ciril Žebot.

III

. ZUSAMMENFASSUNG

In der Diplomarbeit wird das Schreiben der slovenisch-amerikanischen Presse in den Jahren 1968-1972 unter unterschiedlichen Gesichtspunkten und aus unterschiedlichen Perspektiven auf die Auseinandersetzung zwischen der liberalen und konservativen Strömung im Bund der Kommunisten Sloweniens (ZKS) analysiert.

In dem ersten Teil der Diplomarbeit wurde die Zeitabgrenzug im Zeitraum 1968-1972 in Slowenien durchgefȕrt.

In dem zweiten Teil werden die Ankläge an den Prager Frühling in der slowenisch-amerikanischer Presse, die Verselbstständigung der Studentengemeinschaft und Territoriale Verteidigung in dem Konflikt zwischen den beiden Strömungen in Jahr 1968 erklärt.

Der dritte Teil präsentiert die Position der liberalen und konservativen Strömung in dem Bund der Kommunisten Sloweniens (ZKS) unter Gesihtspunkt der gewählten Themen wie. Straßenaffäre, Ciril Žebot und Straßenaffäre, Aktion von 25 Abgeordneten, die Abrechnung mit dem Stadtkomitee des Bundes der Kommunisten Sloweniens (ZKS) in Ljubljana und die Demokratisierungversuche.

In dem vierten Teil ist die Wirtschaftskonzeption als Element der Kenntlichkeit der liberalen und konservativen Strömung in ZKS in der slovenischa-amerikanischer Presse erläutert.

Das Ziel der Diplomarbeit ist die Aseinandersetzung zwischen den Strömungen innerhalb des Bundes der Kommunisten Sloweniens (ZKS) im Sinne seines Einflusses auf die Demokratisierung und Liberalisierung des slowenischen politischen Raumes zu beschreiben und kritisch zu beurteilen. Die Arbeit betont daher die Wichtigkeit der hochwertigen Kenntnisse über die abgehandelten Ereignisse zum Verständnis der Vergangenheit und Gegenwart.

IV

Schlȕsselwȍrter: Straßenaffäre, studentische Verselbständigung, Territoriale Verteidigung, Aktion von 25 Abgeordneten, konservative Strömung, liberale Strömung, Stadtkomitee des Bundes der Kommunisten Sloweniens (ZKS) in Ljubljana, Demokratisierungsversuche, Wirtschaftskonzeption, Reformisten, Säuberung, Ciril Žebot.

V

KAZALO VSEBINE

UVOD ...... 1

1 ČASOVNA RAZMEJITEV OBDOBJA 1968-1972 V SLOVENIJI ...... 6

2 ODMEVI PRAŠKE POMLADI V SLOVENSKO-AMERIŠKEM ČASOPISJU ...... 20

2.1 OSAMOSVAJANJE ŠTUDENTSKE SKUPNOSTI ...... 42 2.2 TERITORIALNA OBRAMBA ...... 60 3 POZICIJA LIBERALNE IN KONSERVATIVNE STRUJE V ZKS Z VIDIKA SLOVENSKO-AMERIŠKEGA ČASOPISJA Z VIDIKA IZBRANIH TEM ...... 69

3.1 CESTNA AFERA ...... 69 3.2 CIRIL ŽEBOT IN CESTNA AFERA ...... 94 3.3 AKCIJA 25 POSLANCEV ...... 108 3.4 OBRAČUN Z MESTNIM KOMITEJEM ZKS LJUBLJANA ...... 117 3.5 POSKUSI DEMOKRATIZACIJE ...... 124 4 GOSPODARSKA KONCEPCIJA KOT ELEMENT PREPOZNAVNOSTI LIBERALNE IN KONSERVATIVNE STRUJE V ZKS V SLOVENSKO- AMERIŠKEM ČASOPISJU ...... 165

5 ZAKLJUČEK ...... 201

6 VIRI IN LITERATURA ...... 204

6.1 ČASOPISI ...... 204 6.2 ELEKTRONSKI VIRI ...... 204 6.3 ZNANSTVENE REVIJE ...... 207 6.4 DIPLOMSKE NALOGE ...... 207 6.5 ENCIKLOPEDIJE ...... 207 6.6 LEKSIKONI ...... 208 6.7 MEMOARJI ...... 208 6.8 PRIROČNIKI ...... 209 6.9 SLOVARJI ...... 209 6.10 UČBENIKI ...... 209 6.11 ZBORNIKI ...... 209 6.12 ZNANSTVENI ČLANKI ...... 209 6.13 ZNANSTVENE MONOGRAFIJE ...... 210

VI

UVOD

Odločitev za temo diplomske naloge sega v čas študija, ko sem se kot študent zgodovine v četrtem letniku Filozofske fakultete v Mariboru seznanil s tematiko novejše zgodovine. Do tedaj o tej temi nisem vedel praktično nič.

V srednji šoli se pri predmetu zgodovina o tej temi ni veliko govorilo oziroma bolje rečeno sploh ni bila predstavljena. Vse skupaj je bilo povzeto po nekdanjem zgodovinopisnem vzorcu, ki je premalo razvojno in analitično naravnano.1 To je problem, ki ga bo moralo slovensko zgodovinopisje rešiti veliko bolj energično, kot se to kaže danes. Kot že v mnogih obdobjih smo tudi danes priče poskusom politične revizije zgodovine. Zgodovinopisje je ob tem precej pasivno. Prav ta tema in moje pisanje o njej dokazujeta, da je zgodovino potrebno razumeti kompleksno, razvojno, celovito v smislu zgodovinske kontinuitete in to ne samo takrat, ko aktualni politiki to ustreza.

Ker je izbrano temo že obdelalo, kar nekaj zgodovinarjev, ekonomistov in politologov kot npr. Božo Repe2, Jože Prinčič3 in Neven Borak4, Sabrina P. Ramet5 itd., sem se odločil, da tematike ne obdelam kot partijski liberalizem

1 Ervin Dolenc, Zgodovina 4, učbenik za 4. letnik gimnazije (v nadaljevanju Ervin Dolenc Zgodovina 4), Državna založba Slovenija (v nadaljevanju DZS), Ljubljana 2002, str. 224. 2 Božo Repe je zgodovinar, ki je zaposlen kot redni profesor na ljubljanski Filozofski fakulteti (v nadaljevanju FF). Raziskuje slovensko zgodovino 20. stoletja in se ukvarja tudi z zgodovino v šoli, z izdajanjem virov. Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, M–Ž (v nadaljevanju Osebnosti ,M –Ž), Mladinska knjiga, Ljubljana 2008, str. 950. 3 Jože Prinčič (1951) je zgodovinar. Od 1984 je zaposlen kot znanstveni svetnik na Inštitutu za novejšo zgodovino (v nadaljevanju INZ), kjer raziskuje slovensko in tudi jugoslovansko zgodovino po 2. svetovni vojni, zlasti industrializacijo, podržavljanje, modernizacijo, gospodarsko sodelovanje, bančništvo, razvoj regij, podjetij in pomembne gospodarstvenike. Osebnosti M–Ž, str. 909. 4 Jože Prinčič, Neven Borak, Iz reforme v reformo, Slovensko gospodarstvo 1970 –1991, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2006. 5 Sabrina P. Ramet (rodila se je 1949 v Londonu, Anglija) je od 2001 profesorica političnih znanosti na Norveški univerzi znanosti in tehnologije (NTNU) v Trodheimu. Med drugim je članica Norveškega kraljevega inštituta znanosti in književnosti. Med njenimi pomembnimi deli najdemo Balkan Babel: The Disintegration of Yugoslavia from the Death of Tito to the Fall of Milošević in The Three Yugoslavias: State-building and 1

skozi arhivsko gradivo6, ampak ji dam naslov Odmevi spopada med konservativno in liberalno strujo v ZKS v letih 1968–1972 v slovensko- ameriškem časopisju in jo obdelam s pomočjo zgodovinske analize slovensko-ameriških časopisov iz tega obdobja ter to postavim kot temeljni zgodovinski vir svoje naloge. Izbrani naslov se mi zdi pravilnejši in širši, ker se je vse, kar se je v obdobju 1968–1972 dogajalo v Sloveniji in Jugoslaviji, dogajalo znotraj Zveze komunistov Jugoslavije (v nadaljevanju ZKJ) oziroma Zveze komunistov Slovenije (v nadaljevanju ZKS), v kateri sta bili prisotni liberalna in konservativna struja, pri čemer se je slednja v spopadu pokazala celo dominantnejša.

Na obliko naloge je vplivala, ker me je na to napeljala analiza že napisane zgodovinske literature, ki v največji meri temelji na arhivskem gradivu in izjavah posameznih akterjev, ki so bile izrečene raziskovalcem, oziroma na tako imenovanem ustnem gradivu.7 Nalogi sem tako hotel dati večjo širino, dinamiko in vpetost v slovenski življenjski prostor. To pa so mi omogočili časopisi, ki sem jih pregledal. Prebrane članke sem analiziral v vsej zgodovinski širini ter pri tem upošteval, kolikor se je dalo, mogočo pluralnost tematsko raznovrstnih pisnih medijev, kar časopisi so. Takšen način raziskovanja zahteva ostro zgodovinarjevo oko, da se izogne vplivu manipulacij in propagande aktualnega časa, še zlasti če gre za družbeni sitem, ki je v sebi združeval totalitarne in avtoritarne elemente. Danes je zelo pomembno, da znamo ločiti med totalitarizmom, ki zahteva celega človeka, in avtoritarizmom, ki tega ne zahteva. Komunikacijski sistemi se od ruske revolucije pa do leta 1990 glede na naravo oblasti delijo na meščanske in socialistične. V okviru te zgodovinske razredne delitve se glede na način konstruiranja političnih institucij delijo na demokratične in avtokratske. Ločujemo med komercialnim sistemom, ki je značilen za kapitalistične družbe, državno-partijskim sistemom, ki temelji na državni

Legimation, 1918–2004. Veliko znanstvenih razprav objavlja v The Journal of Popular Culture, Foreign Affairs, World Politics, Problems of post communism in drugih revijah. Sabrina P. Ramet, http://www.msu.edu/~tjpc/Ramet.htm 6 Božo Repe, "Liberalizem" v Sloveniji (v nadaljevanju Božo Repe, Liberalizem), Revija za zgodovino, literaturo in antropologijo, Borec, Ljubljana 1992 7 Božo Repe, Liberalizem. Gl. tudi: Božo Repe, Jože Prinčič, Pred časom: Portret Staneta Kavčiča (v nadaljevanju Božo Repe, Portret Staneta Kavčiča), Modrijan, Ljubljana 2009. 2

lastnini in pripada komunističnemu sistemu, kot je npr. Sovjetska zveza, modelom javnih služb, ki poudarja družbeni značaj množičnih medijev, ker ga javnost pomaga soustvarjati, ter modelom komunikacijskega sistema samoupravne družbe, ki je bil značilen za Jugoslavijo in je temeljil na družbeni lastnini in na družbenem upravljanju.8

V okviru takšnega idejnega konteksta sem se lotil zgodovinske analize člankov v slovensko-ameriškem časopisju. Novinarska metoda pisanja in položaj novinarjev sta bila v Jugoslaviji oziroma Sloveniji bistveno drugačna, kot je v ZDA. Vemo, da so bili novinarji v obravnavanem obdobju v Jugoslaviji označeni kot družbenopolitični delavci in so morali delovati v skladu z režimsko ideologijo. Za slovenski medijski prostor je bilo značilno, da so novinarji in uredniki večinoma morali biti člani Zveze komunistov, če so hoteli voditi časopis oziroma sodelovati pri njem. To pomeni, da je dominantni razred (politična elita) na medije vplival posredno, preko novinarjev in urednikov. Čeprav slovenski mediji niso bili neposredno v rokah oblasti, je ta vseeno vplivala nanje. Slovenski mediji so bili pod nadzorom, vsebine so bile tudi cenzurirane, večkrat je časopisom zaradi "neprimernih" vsebin grozila tudi zaplemba.9

V ZDA so novinarji delovali svobodno in pluralno, kar je seveda veljalo tudi za tamkajšnje slovensko časopisje.

Podobno kot pri arhivskem gradivu je stroga zgodovinska analiza časopisa kot zgodovinskega vira tista kakovost, ki nalogi daje ali vzame vrednost. Zdelo se mi je, da mi moja pot daje večjo širino pri pisanju naloge, kot bi to bilo v primeru arhivskega gradiva, ki je že dodobra analiziran, kar pri časopisih ni primer. V analizi sem uporabil naslednje časopise: Amerikanski Slovenec10, Ameriška domovina11, Delo12, Dnevnik13, Komunist14, Prosveta15

8 Živa Zore, Usmerjanje javnosti pri osamosvojitvi Slovenije (v nadaljevanju Živa Zore, Usmerjanje), diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2006, str. 18–19. 9 Živa Zore, Usmerjanje, str. 17 - 18. 10 Amerikanski Slovenec (v nadaljevanju AS) je najstarejši slovenski časnik v Združenih državah Amerike (v nadaljevanju ZDA), ki je začel izhajati l. 1891 kot tednik v Chicagu, od l.1946 v Clevelandu. Od E. Winklerja je časnik kupila slovenska družba Edinost, ki pa ga je v Chicagu izdajala najprej pod novim naslovom Edinost–Amerikanski Slovenec, potem pa spet pod starim naslovom. L. 1946 je časnik kupila Ameriška slovenska katoliška jednota in ga ponovno začela izdajati v Clevelandu. AS je bil ves čas katoliško usmerjeni 3

in Večer16. V nalogi so predstavljene tako slovenske, v nekoliko manjši meri pa tudi jugoslovanske razmere v obravnavanem obdobju. Jugoslovanske razmere sem obravnaval toliko, kot so vplivale na dogajanje v Sloveniji v smislu, da je šlo za skupno državo in demokratični centralizem v ZK. Pri tem sem izhajal iz dveh pristopov: komparativnega in analitičnega. Slednjega sem uporabil predvsem za bolj slovenske karakteristike dogodkov in procesov. list. Kot najstarejši slovenski časnik v ZDA je prevzel združevalno vlogo pri ameriških Slovencih. Enciklopedija Slovenije (v nadaljevanju ES), 1. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987, str. 57. Gl tudi: Darko Friš, Zgodovina časnika Amerikanski Slovenec in "verske vsebine", ki jih je obravnaval med leti 188–1931, Znanstvena revija - Humanistica 3 (2) 1991, Maribor 1991. Matjaž Klemenčič, Slovene Periodicals in the USA, 183–1920 (v nadaljevanju Matjaž Klemenčič, Slovene Periodicals in the USA), Razprave in gradivo, Institut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 2008, št. 55, str. 102–105 11 Ameriška domovina (v nadaljevanju AD) je časnik, ki so ga clevelandski Slovenci izdajali od 1908do 1919 pod imenom Amerika oz. Clevelandska Amerika. Med 1. sv. vojno se je kot časnik približal stališčem Jugoslovanskega odbora, med vojnama zagovarjal režim kralja Aleksandra in med 2. sv. vojno akcijo Zveze slovenskih župnij. Po 1945 je retorika časnika pod močnim vplivom politične emigracije. List je sprva izhajal kot tednik, od 1929 do konca izhajanja 2008 pa kot dnevnik. ES, 1. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987, str. 58. Gl. tudi: Matjaž Klemenčič, Slovene Periodicals in the USA, str. 106. 12 Delo je osrednji slovenski dnevnik, ki je nastal z združitvijo dnevnikov Ljudska pravica in Slovenski poročevalec 1. maja 1959. Leksikon Cankarjeve založbe (v nadaljevanju LCZ), Cankarjeva založba, Ljubljana 1994, str. 186. 13 Dnevnik je začel izhajati 1951 kot glasilo Mestne konference Socialistične zveze delovnega ljudstva (v nadaljevanju SZDL) v Ljubljani: 1968 se je preimenoval iz Ljubljanskega dnevnika v Dnevnik in postal popoldnevni informativnopolitični list. Zanj je značilno sporočanje v obliki kratke zgoščene informacije, ki daje bralcu temeljne podatke o dogodkih, pojavih in procesih. ES, 2. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana 1988, str. 271–272. 14 Komunist je bilo tedensko glasilo Zveze komunistov (v nadaljevanju ZK) in je začel izhajati kot strankino ilegalno glasilo. Časnik je prenehal izhajati1989 v obdobju slovenske politične pomladi. LCZ), str. 507. 15 Prosveta je bila glasilo Slovenske narodne podporne jednote (v nadaljevanju SNPJ) v Chicagu in je izhajala od januarja 1908 pod naslovom Glasilo SNPJ kot mesečnik. Od januarja 1910 je časnik izhajal kot dnevnik do 1973, od 1974 pa spet kot tednik pod naslovom Prosveta. Sprva je izhajal v slov. jeziku, sčasoma pa objavljal članke in dopise tudi v angleščini. Retorika časnika je bila liberalno usmerjena in je med drugo svetovno vojno podpirala narodno osvobodilno borbo (v nadaljevanju NOB). Po 1945 je časnik sodeloval pri zbiranju pomoči za obnovitev Jugoslavije. Prosveti lahko pripišemo velike zasluge za ohranjanje slovenske kulturne in narodne zavesti med ameriškimi Slovenci. ES, 7. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana 1995, str. 38–384. Gl. tudi: Tina Maček, Slovenci v Pueblo, Colorado med leti 1939–1950, Diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Maribor 2010, str. 1–2. 16 Večer je dnevnik, ki je začel izhajati 1952 kot informativnopolitični list za območje Štajerske. Pozneje je razvil mrežo dopisnikov, ki so poročali tudi s širšega območja Slovenije. ES, 14. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana 2000, str. 162. 4

Literature, ki bi obravnavala to tematiko, ni ravno veliko. Kot splošni okvir sem vzel naslednja zgodovinopisna dela: Božo Repe, "Liberalizem" v Sloveniji; Božo Repe, Jože Prinčič, Pred časom: Portret Staneta Kavčiča, Slovenija – Jugoslavija, Krize in reforme 1968/1988, Slovenska novejša – zgodovina 1848–1992 in Sabrina P. Ramet: the Three Yugoslavias. O vidikih, ki temeljijo na slovensko-ameriškem časopisju, ni pisal še nihče, zato je po tej plati naloga povsem izvirna. Na koncu moram dodati, da mi ni uspelo dobiti vseh številk slovensko-ameriških časopisov. Tu mislim predvsem na nekaj številk Prosvete v letu 1969. Po vsej verjetnosti je šlo za cenzuro, kajti v NUK-u17 manjkajo ravno tiste številke, ko je bila cestna afera na vrhuncu.

17 Narodna in univerzitetna knjižnica (v nadaljevanju NUK) je od 1945 osrednja slovenska knjižnica, ki je nastala iz nekdanje licejske knjižnice (ustanovljena 1774). Današnja zgradba je zgrajena po načrtih J. Plečnika (1936–1941). LCZ, str. 688. 5

1 ČASOVNA RAZMEJITEV OBDOBJA 1968–1972 V SLOVENIJI Obdobje 1968–1972 se pokriva z dobo partijskega liberalizma, ki je bila ideologija liberalne skupine znotraj ZKS. Božo Repe 1 deli to obdobje na dva dela: prvo obdobje, ki je bilo obdobje rasti, izrazite ustvarjalnosti, prodornosti in je trajalo do cestne afere (poleti 1969), ter drugo obdobje (obdobje cestne afere in zadev, povezanih z njo), ki pa je bilo zaznamovano z elementi obrambe oziroma samoobrambe liberalne skupine, ki se je začela boriti za eksistenco. Znotraj tega obdobja se kot prelomna dogodka navajata še obračun z ljubljansko mestno partijsko opozicijo (april–junij 1971) in konferenca o socialni diferenciaciji.2

Sam sem v prvo obdobje vključil dogodke, povezane s študentskim osamosvajanjem, odnos do praške pomladi ter ustanovitev Teritorialne obrambe. Drugo obdobje pa bolj kot konferenca o socialni diferenciaciji zaznamuje akcija 25 poslancev.

Božo Repe pravi, da take ocene sicer držijo, čeprav se vseh procesov ne da povsem razmejiti oziroma imajo nekoliko drugačno periodizacijo od "splošne", kar se vidi npr. pri nastajanju političnega in ekonomskega programa "liberalizma". Poleg tega je bilo dogajanje v Sloveniji v tesni povezanosti z dogajanjem drugod po Jugoslaviji, v nekaterih ključnih obdobjih pa je nanj močno vplival val demonstracij v Zahodni Evropi leta 1969. Zaradi boljše preglednosti dogajanja moja obravnava liberalizma ne bo presegla obdobja 1969–1971 (glavno dogajanje "liberalizma" – cestna afera, akcija 25 poslancev, obračun z mestno partijsko organizacijo) in formalnega konca liberalizma ter konstituiranja novega sistema (1972– 1973, ki se konča s sprejemom ustave leta 1974).3

1 Zdenko Čepič, Krize – reforme, Jugoslavija – Slovenija, 1968–1988, Slovenija - Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 (v nadaljevanju Zdenko Čepič, Krize - reforme, Slovenija - Jugoslavija), uredil Zdenko Čepič, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2010, str. 14. 2 Božo Repe, Liberalizem, str. 718. 3 Prav tam. 6

Peter Vodopivec4 je označil to obdobje kot poskus demokratizacije in jasno opozoril na izbruh študentskega nezadovoljstva. Pri tem je omenil Francija Pivca pomembnega akterja leta 1968 v Ljubljani. Franci Pivec5 je ta dogodek izredno poudaril, ko ga je ocenil kot prelomnega in o tem zapisal: /.../ Nehote smo pomagali zrušiti Kraigherjev6 projekt uveljavitve realnih ocen razvojnih dejavnikov, ki je edini obljubljal pravilno vrednotenje znanja, česar so si bodoči strokovnjaki zelo želeli. Toda sirenski klic kontrareforme je bil preveč vabljiv, da bi se zanosni mladinci, ki so se dobesedno preko noči prelevili v politike, ne odzvali. Na padec Kraigherjeve restriktivne ekonomije pa so čakali mnogi brezposelni, investomani, republiški skrbniki družbenih dejavnosti in končno (po češkoslovaških dogodkih) tudi JNA. In zgodilo se je v imenu mlade generacije.7

4 Peter Vodopivec (1946) je zgodovinar. Po končanem študiju se je zaposlil na Oddelku za zgodovino Filozofske fakultete v Ljubljani in leta 1990 postal redni profesor. Leta 1999 je odšel s fakultete in se zaposlil kot znanstveni svetnik na INZ v Ljubljani. V njegovem znanstvenem opusu najdemo razprave o francoski historiografiji in historični antropologiji, zgodovini meščanstva, narodnega oblikovanja, vlogi zgodovine in zgodovinopisja, študentskem gibanju in mnogih vprašanjih politične, idejne, socialne, gospodarske in kulturne zgodovine. 1996 je prejel francosko odlikovanje viteza akademskih palm. Osebnosti, M–Ž, str. 1273. Gl. tudi: Peter Vodopivec, http://www.modrijan.si/Knjižni-program/knjižni-program/Avtorji/T-Z2/VodopivecPeter 5 Franci Pivec (1943) je politik in filozof. Organizacijsko je sodeloval v pripravi ustanovitve Univerze Maribor in bil vrsto let njen glavni tajnik. Opravljal je številne politične funkcije, med drugim je bil od 1986 predsednik republiškega komiteja za vzgojo izobraževanje in telesno vzgojo, in1991–1992 poslanec v skupščini Republike Slovenije (v nadaljevanju RS). Od 1994 je zaposlen na mariborskem Inštitutu informacijskih znanosti. Od 1957 sodeluje v različnih kulturnih društvih; 2002 - 06 je bil predsednik osrednje zveze slovenskih kulturnih organizacij. Pisal je predvsem o šolstvu in kulturi. Osebnosti, M–Ž, str. 851. 6 Boris Kraigher (Gradišče v Slovenskih goricah, 14. 2. 1914–Sremska Mitrovica, 4. 1. 1967), politik, generalpodpolkovnik Jugoslovanske ljudske armade (v nadaljevanju JLA), narodni heroj. Na Tehnični fakulteti (v nadaljevanju TF) v Ljubljani je študiral gradbeništvo. Bil je aktiven v času ilegalnega delovanja Komunistične partije Jugoslavije (v nadaljevanju KPJ) in opravljal številne politične funkcije narodnoosvobodilnega gibanja (v nadaljevanju NOG). Tako je bil med drugim politični komisar Glavnega štaba narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije (v nadaljevanju GŠ NOV in POS) in član slovenske delegacije za Antifašističko veće narodnog oslobođenja (v nadaljevanju AVNOJ). Po drugi svetovni vojni je nadaljeval politično kariero in bil med drugim predsednik Izvršnega sveta (v nadaljevanju IS) Ljudske skupščine Ljudske republike Slovenije (v nadaljevanju LRS), 1963–1967 pa podpredsednik Zveznega izvršnega sveta (v nadaljevanju ZIS) za gospodarstvo z nalogo, da pripravi gospodarsko reformo. ES, 5. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana 1991, str. 358. 7 Peter Vodopivec, Od poskusov demokratizacije (1968 –1972) do agonije in katastrofe (1988–1991), Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988(v nadaljevanju Peter 7

Franci Pivec8 je opozoril na pomembnost študentskega gibanja leta 1968 še enkrat, ko je opozoril na nekatere dimenzije tega gibanja, ki so ga zgodovinarji povsem spregledali. Tako je omenjeni filozof zapisal: Bolj očitna se zdi povezanost študentskega gibanja z reformističnimi težnjami in z nasprotovanjem dogmatizmu. Vendar videz vara: v Jugoslaviji so "stare sile" zlahka naščuvale študente proti reformam in "kozaračko kolo" na beograjskih Terazijah po Titovem govoru v podporo študentom je bilo v resnici uvod v "železna"9 sedemdeseta ter veselo slovo od še zadnje priložnosti, da bi z reformo iz Jugoslavije naredili uspešno državo. Natančnejši pregled programskih usmeritev bi verjetno pokazal, da so le praški in ljubljanski študenti vsaj približno vedeli, zakaj so potrebne reforme. Ko so padli reformisti, so ugasnile tudi ideje oseminšestdesetega leta.10

Franci Pivec je tudi zelo natančno opredelil začetek obdobja, ko je zapisal: Za predsednika ideološke komisije Centralnega komiteja Staneta Kavčiča11 so stvari na univerzi preveč "uhajale iz rok", zato je uprizoril "partijski

Vodopivec, Od poskusov demokratizacije, Slovenija – Jugoslavija), uredil Zdenko Čepič, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2010, str. 14. Gl. tudi: Franci Pivec, Študentarija na ulicah, Teleks, informativni tednik Dela, št. 17 - 18, 18. 4. 1988, str. 61. 8 Franci Pivec je bil od leta 1967 do 1969 organizacijski sekretar univerzitetnega komiteja ZKS v Ljubljani. Franci Pivec, Osamosvajanje študentske skupnosti, Slovensko študentsko gibanje v šestdesetih letih, Slovenija - Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 (v nadaljevanju Franci Pivec, Osamosvajanje študentske skupnosti, Slovenija – Jugoslavija), uredil Zdenko Čepič, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2010, str. 295. 9 France Popit (1921) je bil neomahljiv zagovornik politike ZK in zlasti v času liberalizma v ZK dosleden izvajalec tako imenovane protiliberalistične in protitehnokratske politike vrha ZKJ (ok. 1970–1972) ter agresivnega obnavljanja marksizma; v družbi se Popit povezuje s t. i. svinčenimi leti. Osebnosti, M–Ž, str. 880. 10 Franci Pivec, Osamosvajanje študentske skupnosti, Slovenija – Jugoslavija, str. 302. 11 Stane Kavčič (30. 10. 1929, Ljubljana–27. 3. 1987, Ljubljana), politik. Med 2. sv. vojno je deloval v NOB. Zanimiv podatek v njegovem življenju je kratko šolanje v SZ. Od 1945 je opravljal številne politične funkcije. Tako je bil med drugim organizacijski sekretar Centralnega komiteja komunistične partije (v nadaljevanju CK KPS),1958–1963 predsednik Zveze sindikatov Slovenije (v nadaljevanju ZSS), 19631966 predsednik ideološke komisije Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije (v nadaljevanju CK ZKS), 1967–1972 predsednik Izvršnega sveta Socialistične Republike Slovenije (v nadaljevanju IS SRS). Bil je tudi član Izvršnega komiteja centralnega komiteja Zveze komunistov Jugoslavije (v nadaljevanju IK CK ZKJ ) in predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije (v nadaljevanju ZKJ) (1969–1972). Novembra 1972 je bil prisiljen odstopiti z vseh funkcij in se odpovedati javnemu delovanju. Osebnosti: veliki slovenski biografski leksikon, Od A do L (v nadaljevanju Osebnosti, A – L), Mladinska knjiga, Ljubljana 2008, str. 454. 8

udar", s katerim je za božič 1964 premehko vodstvo univerzitetne ZK zamenjal Marko Bulc12, eden najvplivnejših politikov tistega časa, s svojo ekipo. Po Kraigherjevi smrtni "nesreči" pred Beogradom, ki se je zgodila kmalu zatem in s katero je bila usodno zaustavljena jugoslovanska reforma, se je slovenska politika pod površjem razdelila na dva dela in Bulc ter z njim univerza sta postala pomembna dejavnika reformistične liberalne linije. Tej je do Kavčičevega padca brez nadaljnjega pripadal tudi Stane Dolanc13, ki je nasledil Bulca na političnem vrhu univerze.”14

Za Mojco Drčar - Murko15 je začetek liberalizma na Slovenskem predstavljal znameniti 7. kongres ZKS16, ko je prišlo do notranje reforme, ki ni bila le običajen boj za oblast. Ta kongres je na okrogli mizi o Liberalizmu

12 Marko Bulc (1926), gospodarstvenik in politik. Med 2. svetovni vojno je bil načelnik štaba 1. brigade Vojske državne varnosti (v nadaljevanju VDV). Po 1945 je opravljal številne politične funkcije. Tako je bil med drugim sekretar univerzitetnega komiteja Zveze komunistov Slovenije (v nadaljevanju UK ZKS) v Ljubljani,član ZIS (1967–1971) in do 1974 član predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ) . Osebnosti, A–L, str. 120. 13 Stane Dolanc (1925–1999), politik. Med NOB je delal kot aktivist OF, 1944 vstopil v NOV, bil sprejet v KP in politično deloval v 4. operativni coni, Zidanškovi in Šlandrovi brigadi, med drugim je bil pomočnik političnega komisarja bataljona in pomočnik šefa političnega odseka 14. divizije. Po osvoboditvi je služboval v JLA. Po demobilizaciji je najprej delal v CK ZKS. Od 1961 je bil predavatelj in 1964–1969 ravnatelj višje oziroma visoke šole za politične vede (v nadaljevanju VŠPV) v Ljubljani. Od 1966 je opravljal številne politične funkcije. Tako je bil med drugim v letih 1967–1969 sekretar UK ZKS v Ljubljani in hkrati kooptiran v IK CK ZKS. Na šestem kongresu ZKS 1968 je sodeloval pri pripravi statuta ZKS in bil izvoljen za člana sekretariata CK ZKS, 1969 pa za člana predsedstva ZKJ in sekretarja njegovega izvršnega biroja. Pri tem delu je dokazal organizacijske sposobnosti in zvestobo Titovi usmeritvi. Kasneje je bil izvoljen za sekretarja IK CK ZKJ oziroma sekretarja predsedstva CK ZKJ, član ZIS kot zvezni sekretar za notranje zadeve, 1984 pa je bil izvoljen za člana predsedstva SFRJ. 1989 se je umaknil iz aktivne politike in 1999 po dolgotrajni bolezni umrl. ES, 2. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana 1988, str. 283. 14 Franci Pivec, Osamosvajanje študentske skupnosti, Slovenija – Jugoslavija, str. 296. 15 Mojca Drčar - Murko (1942), novinarka, publicistka. Od 1966 je bila novinarka Radia Ljubljana, od 1974 asistentka na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo (v nadaljevanju FSPN) v Ljubljani, od 1977 novinarka Dela. Njeno zunanjepolitično komentiranje razkriva temeljito poznavanje mednarodnega prava in odnosov; z analitičnimi prispevki o aktualnih vprašanjih (varstvo človekovih pravic, etika javne besede, neodvisnost sodstva in delitev oblasti, mednarodni temelji nove države). Vključila se je tudi v slovensko politiko na strani liberalne struje ZKS. Tako je bila 1988 kandidatka za predsednika predsedstva SRS, 2004–2009 je bila poslanka v evropskem parlamentu. Osebnosti, A–L, str. 216. 16 Omemba sedmega kongresa je napačna, ker gre v resnici za šesti kongres ZKS, ki je bil leta 1968 v Ljubljani. Na tem kongresu je dobila manjšina pravico zastopati svoja stališča, vloga CK je bila okrepljena, vloga izvršnih organov pa zmanjšana. Ta kongres naj bi pomenil začetek partijskega "liberalizma". Filip Čuček, Slovenska zgodovina v preglednicah (v nadaljevanju Filip Čuček, Slovenska zgodovina), Cankarjeva založba, Ljubljana 2011, str. 280. 9

v Delu opisala takole: /.../ Prišlo je do zamenjave generacij – staro je zamenjala srednja – in nastal je prostor, ki bi ga jaz danes primerjala s tem, kar je naredil Gorbačov z reformo svoje komunistične partije. Gre za glasnost, mi smo temu rekli: ustanove in organe zveze komunistov je treba odpreti javnosti. Epohalen dosežek za tisti čas je bila nova statutarna pravica manjšine do ločenega mnenja, ki je spodjedala načelo demokratičnega centralizma. V partiji smo se takrat pravzaprav po naključju neorganizirano zbrali ljudje iz različnih okolij, strokovno usposobljeni in praviloma smo veljali za samostojno misleče ljudi. Nismo sicer iskali kašne oblike organiziranosti, somišljeništvo pa je v resnici obstajalo. Ko si koga slišal, da je govoril o ločitvi oblasti, o neodvisnem sodstvu, o novi ureditvi odnosov v federaciji, si videl, da gre za somišljenika. Zase in za svoj krog sodelavcev in prijateljev – bil je to krog ljubljanske partijske organizacije, ki je bila kasneje najbolj brutalno uničena skupina liberalcev – lahko rečem, da smo v resnici verjeli v zasuk po 7. kongresu ZKS (6. kongres ZKS – Op. pisca). Smo sicer računali s tem, da bomo najprej manjšina, vendar pa sta nam statutarna pravica do manjšinskega mnenja in odpiranja javnih občil dajala možnost iskati podporo za svoja stališča v širši javnosti. Verjeli smo, da je mogoče po evolutivni17 poti (drugačno smo izključevali, glede na izkušnjo uničene praške pomladi) marsikaj doseči. Bili smo pripravljeni na pohod skozi inštitucije, seveda ves čas na očeh javnosti in v odprti tekmi idej. No, stvari so se potem žal hitro obrnile, prišlo je do usodnega steka negativnih izkušenj tiste svete alianse "konservativne internacionale". Lepotna fasada ni bila več potrebna. Konservativni struji je ustrezala tudi okoliščina, da je bil denar na mednarodnih trgih relativno poceni in s tem si je socialna demagogija18 v našem ekonomskem sistemu pomagala tako, da je plačilo odložila na prihodnje generacije.19

17 Evolucija pomeni razvoj, razvitje. Evolucijska teorija je razvojni nauk. LCZ, str. 256. 18 Demagog je hujskač, ki zaslepljuje ljudstvo, da ga lahko izrablja za svoje politične cilje; politikant. Demagogija je zapeljevanje ljudstva. LCZ, str. 187. 19 Slava Partlič, Okrogla miza – Liberalizem v 70. letih, Delo, Sobotna priloga (v nadaljevanju Slava Partlič, Okrogla miza – Liberalizem), 7. 4. 1990, št. 82, str. 22. 10

Sam bi bil bolj previden in bi Dolancu20 pripisal to vlogo do cestne afere, ko je sodeloval v konservativni struji ZKS in postal perspektivni kader v ZKS.

O periodizaciji liberalizma je Janez Kocijančič21 razmišljal takole: /.../ Sicer pa je imel liberalizem dva dela. Prvo obdobje je obdobje rasti, izrazite ustvarjalnosti, prodornosti. Drugo obdobje, ki se je začelo s cestno afero, akcijo 25 poslancev, afero Žebot ipd., pa je bilo že zaznamovano z elementi obrambe oziroma samoobrambe neke skupine, ki se je začela boriti za eksistenco. Udarna skupina v vodstvu zveze komunistov je liberalno strujo pokopala nedemokratično, o tem ni odločalo niti partijsko članstvo, kaj šele širša javnost. Pot navzdol je bila potem stopničasta in po moje je bila zelo pomembna epizoda obračun z mestno partijsko organizacijo, kjer se je spopad z nosilci liberalne koncepcije pravzaprav prišel, in ki je pokazala, kako se bo stvar končala.22

Tako pri periodizaciji kot pri razumevanju "liberalnega" nasploh pa je potrebno upoštevati, da je šlo za močno protislovno obdobje, v katerem so se mešali elementi stare ureditve in načinov političnega odločanja z novimi, predvsem decentralizacijo politične moči in težnjami po bolj neodvisni vlogi federalnih enot. Republike so si počasi, a vztrajno pridobivale pravico, da se borijo za svoje interese. Odprtje meja je omogočilo svoboden pretok ljudi, povečan vpliv iz razvitega sveta in možnost primerjav. Množičen odliv delovne sile je zmanjševal socialni pritisk, obenem pa pomenil tudi začetek "odliva možganov".23

Janez Kocijančič je ocenil liberalno strujo v ZKS takole: /.../ tisti trenutek, ko smo to postali, smo bili onemogočeni. Zame je obdobje liberalizma na

20 Dolanc je pozneje, ko je prišel v vrh partijske strukture, postal tesen sodelavec J. Broza in dosledni izvajalec organizacijske enotnosti in ideološke monolitnosti ZK. Osebnosti, A–L, str. 203. 21 Janez Kocijančič (1941), gospodarstvenik, politik, športni delavec. Bil je pristaš liberalne struje v ZKS. V politični karieri je opravljal številne politične in druge funkcije na področju športnega delovanja. Tako je med drugim bil 1966–1968 predsednik zvezne konference Zveze mladine Jugoslavije (v nadaljevanju ZMJ), 1973–1981 je bil direktor Interexporta v Ljubljani, nato v Adrii Airways, 1993–1997 je bil predsednik Združene liste socialnih demokratov (v nadaljevanju ZLSD). Osebnosti, A–L, str. 490. 22 Slava Partlič, Okrogla miza – Liberalizem , str. 22. 23 Božo Repe, Liberalizem, str. 718. 11

Slovenskem čas, ko je bil to eden od političnih pogledov v zvezi komunistov in ko še ni bilo povsem jasno, ali je že opozicija oziroma politika, ki bo prevladala. Bistven premik je bil s pomočjo liberalizma dosežen na gospodarskem področju. Zahteve po demokratizaciji ZK in celotnega političnega prostora so po mojem prepričanju izvedene, so le posledica demokratizacije v gospodarstvu.24

Zdenko Roter25 je bil prepričan, da je slovenski komunistični liberalizem imel program. To je bila liberalna struja v ZKS, ki pa je dobila tudi jugoslovanske razsežnosti v smislu globokih političnokoncepcijskih razlik v vsej državi, ki so tudi prvič po vojni jasno naznanile možnost konca jugoslovanske inačice kominternovskega tipa socializma.26

Roter se je leto kasneje popravil, ko je na okrogli mizi za Delo izjavil: Formalno liberalizem ni imel programa, izhodišče takega programa pa je mogoče dosti natančno prepoznati v tezah o parlamentarni demokraciji, političnem pluralizmu, gospodarsko osamosvojeni Sloveniji. V ustavni komisiji, denimo, je obstajala manjšina, katere del sem bil, ki se je zavzemala, da se z ustavnimi dopolnili financiranje federacije uredi s kotizacijo republik.27

Anton Jamnik28 je omenjal osnovne značilnosti modernega liberalizma in med njimi poudarjal, da mora moderni liberalizem poslušati posameznika, ga rešiti strahu pred lakoto, brezposelnostjo in boleznijo. Osebna lastnina, še posebej zaradi svobodne izbire lastne življenjske poti, antiklerikalnost, liberalistično nasprotovanje absolutni avtoriteti so po Jamnikovem mnenju

24 Slava Partlič, Okrogla miza – Liberalizem v 70. letih, Delo, Sobotna priloga, 7. 4. 1990, štev. 82, str. 22. 25 Zdenko Roter (1926) sociolog religije. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v NOB. takoj po vojni je bil oficir Uprave državne varnosti (UDV), poznan po tem, da je osebno zasliševal Ljuba Sirca in "nadzoroval" škofa Antona Vovka. Od 1963–1991 je zaposlen na VŠPV, pozneje FSPN. V obdobju partijskega liberalizma deloval v liberalni struji ZKS. Osebnosti, M–Ž, str. 973. Gl. tudi: Bernard Nežmah, CK Foruma 21. http://www.mladina.si/102998/ck-foruma-21 26 Zdenko Roter, Resni nasprotniki (v nadaljevanju Zdenko Roter, Resni nasprotniki), Naši razgledi (v nadaljevanju NR), 29. 12. 1989, št. 24, str. 711. 27 Slava Partlič, Okrogla miza – Liberalizem , str. 22. 28 Anton Jamnik (1961) je pomožni ljubljanski škof in generalni vikar, docent za filozofijo in filozofijo religije. Leta 2007 je postal redni član Evropske Akademije znanosti in umetnosti (v nadaljevanju AZU) v Salzburgu. Osebnosti, A–L, str. 391. 12

še dodatne kvalitete identifikacije liberalizma. Liberalizem je močno poudarjal pomen človekovih pravic, ekonomskih možnosti in vrednote odprte družbe neke ozke politične stranke.29

Gre pravzaprav za ekonomski in politični pluralizem, ki pa ga je liberalna struja v ZKS prevzela samo v nekaterih elementih, ki niso močneje segli v področje ekonomskega in političnega pluralizma ter niso nameravali oslabiti ali celo spreobrniti družbene ureditve. Šlo je enostavno za proces, ki bi mu po Titu lahko rekli liberalizacija, je zanj bil bolj pravi izraz demokratizacija, kajti z liberalizacijo je razumel odpor proti svoji politiki in odločanje mimo njegove volje.

Elementi jugoslovanskega liberalnega projekta so bili: vladavina prava, človekove pravice in dolžnosti, toleranca, enakopravnost, ločitev države in cerkve oziroma nevtralnost v odnosih med državo ter cerkvijo. Kar se tiče enakopravnosti, se misli na enakopravnost pred zakonom, brez diskriminacije, ko gre za razmerje posameznika do vlade oziroma do drugih institucij oblasti, delovanja etničnih skupnosti znotraj družbe, svobodo dela, religij, seksualnih orientacij in to ne glede na razredni izvor ali kraj bivanja, enako plačilo za enako delo, pokojnino za dostojno življenje.30

Termin liberalec v ZK je v letih 1970 in 1971 na splošno uporabljen na Hrvaškem za Mika Tripala31 in Savko Dabčević Kučar32, na Slovenskem za

29 Anton Jamnik, Liberalizem in vprašanje etike (v nadaljevanju Anton Jamnik, Liberalizem), Nova revija, Ljubljana 1998, str. 35. 30 Anton Jamnik, Liberalizem, str. 45. 31 Mika Tripalo (1926 – 1995) je bil diplomirani pravnik in politik. Spadal je med najvidnejše pripadnike liberalne struje v Zvezi komunistov Hrvaške (v nadaljevanju ZKH). Med NOB opravljal številne vojaške in politične funkcije. Po 1945 je v politični karieri opravljal med drugim tudi funkcijo predsednika CK Ljudske mladine za Hrvaško in predsednika izvršnega odbora Zveze študentov Jugoslavije, predsednika CK Ljudske mladine Jugoslavije, člana in sekretarja izvršnega komiteja CK ZK Hrvaške. Po hrvaški pomladi in po 21. seji predsedstva CK ZKJ je decembra leta 1971 odstopil z vseh državnih in partijskih funkcij. Stane Kavčič, Dnevnik in Spomini (1972 – 1987) (v nadaljevanju Stane Kavčič, Dnevnik), Uredila Igor Bavčar in Janez Janša, Druga izdaja, Časopis za kritiko znanosti, Ljubljana 1988, str. 30. 32 Savka Dapčević - Kučar (1923 – 2009) je bila od 1960 redna profesorica politične ekonomije in političarka. Opravljala je številne politične funkcije. Tako je bila med drugim članica izvršnega komiteja CK ZK Hrvaške in od 1968 predsednica CK ZKH. Po hrvaški pomladi in po 21. seji predsedstva CK ZKJ je decembra 1971 odstopila z vseh državnih in partijskih funkcij. Bila je ena najvidnejših pripadnic liberalne struje v ZKH. Prav tam. 13

Staneta Kavčiča, v Makedoniji za Krste Crvenkovskega33 in Slavka Milosavlevskega34, v Srbiji za Marka Nikezića35 in Mirka Čanadanovića36. Zanimivo, da je Rametova pozabila na Latinko Perović37. Po mnenju Rametove sta prava liberalca v Srbiji intelektualec in filozof Ljuba Tadić ter Milovan Djilas38, ki je napisal delo v dveh delih z naslovom Liberalism from Djilas to Today. Liberalci so reducirali problem jugoslovanske politike na centralno vlogo in na nadzor ZKJ nad celotno družbo, konservativci pa obratno zavzamejo pozicijo negacije problematiziranja takšne politike. Podobno je bilo, ko je šlo za lojalnost do Tita39. Konservativci so mu bili

33 Krste Crvenkovski (1921–2001) je bil star preverjeni partijski kader še iz obdobja pred drugo svetovno vojno in med njo kot eden od organizatorjev makedonskega komunističnega gibanja in protifašističnega upora. Po vojni je opravljal vrsto partijskih in državnih funkcij. Tako je bil med drugim podpredsednik predsedstva SFRJ in predsednik predsednik CK ZK Makedonije. Leta 1972 so mu bile po obračunu s partijskim liberalizmom v Makedoniji odvzete vse partijske in državne funkcije. Bil je eden najvidnejših pripadnikov liberalne struje v Zvezi komunistov Makedonije (v nadaljevanju ZKM). Stane Kavčič, Dnevnik, str. 41. 34 Dr. Slavko Milosavlevski (1928), pravnik, politolog in politik. Opravljal številne politične in pedagoške dolžnosti. Tako je bil med drugim tudi član izvršnega odbora CK ZKJ ter predsedstva CK ZKJ in profesor na Pravni fakulteti v Skopju. Prav tam, str. 41. 35 Marko Nikezić (192–1991), je bil srbski državni in partijski funkcionar. Med NOG je deloval kot politični funkcionar. Po 1945 je opravljal različne funkcije v Beogradu in v diplomaciji. Med drugim je bil veleposlanik na Češkoslovaškem in v Združenih državah Amerike, sekretar za zunanje zadeve SFRJ in od leta 1968 predsednik CK ZK Srbije. Po obračunu s partijskim liberalizmom v Srbiji 1972 so mu bile odvzete vse partijske in državne funkcije. Bil je eden najvidnejših pripadnikov liberalne struje v ZK Srbije. Prav tam, str. 24–25. 36 Mirko Čanadanović (1936) je bil predsednik Pokrajinskega komiteja Zveze komunistov Vojvodine. Jeseni 1972 so mu bile v Titovem obračunu s srbsko liberalno skupino ZK Srbije odvzete vse politične funkcije. Pero Simić, Farbanje starih fijakera, http://www.danas.rs/danasrs/drustvo/terazije/farbanje_starih_fijakera.14.htnl?news_id=232 549 37 Latinka Perović (rojena l. 1933) je z 20. leti postala članica Predsedstva CK Zveze mladine Srbije, s 23. je postala članica Predsedstva CK Zveze mladine Jugoslavije, z 28. predsednica Konference za družbeno aktivnost žensk Jugoslavije, z 32. predsednica komisije CK ZKJ za ideološko delo. Po odstranitvi Rankovića se je začel njen meteorski politični vzpon. Leta 1966 je postala sekretarka komisije CK ZKJ za reorganizacijo partije, istega leta je postala članica IK CK ZK Srbije. Po študentskih demonstracijah 1968 je postala sekretarka CK ZK Srbije. S petintridesetimi leti je opravljala drugo najpomembnejšo politično funkcijo v Srbiji vse do Titovega obračuna s srbskim partijskim liberalizmom l. 1972, ko so ji bile odvzete vse partijske in državne funkcije. Latinka Perović: Majka "Druge Srbije"/politički život, http://www.nspm.rs/politicki-zivot/snaga-licne-odgovornosti.html?alphabet=1 38 Milovan Djilas (1911–1995) je bil pomemben črnogorski politik in publicist. Leta 1954 je bil zaradi člankov s protipartijsko vsebino razrešen vseh partijskih in državnih funkcij. Bil je eden redkih, ki ga lahko označimo kot disidenta v Jugoslaviji. LCZ, str. 209. 39 Josip Broz – Tito, politik, ki se je rodil 1892 v Kumrovcu in umrl 1980 v Ljubljani. Bil je predsednik SFRJ, maršal Jugoslavije, predsednik ZKJ in vrhovni komandant. Njegovo 14

povsem lojalni. Tu Rametova navaja Petra Stambolića40 in Vladimirja Bakarića41 in ne omenja Slovencev Edvarda Kardelja42, Franceta Popita43 ter drugih. Liberalna struja je za razliko od konservativne iskala alternative ob Titu. Nasploh moram ugotoviti, da Rametova slovenski del tematike politično delovanje lahko razdelimo na tri velika zgodovinska obdobja: predvojno, vojno in povojno obdobje. Po vojskovanju na vzhodni fronti v avstro-ogrski vojski se je vključil v oktobrsko revolucijo in državljansko vojno v Omsku. Po prvi svetovni vojni je opravljal partijske funkcije v KPJ in 1937 postal generalni sekretar KPJ. Med NOB je opravljal najvišje politične in vojaške funkcije. Tako je med drugim bil vrhovni komandant NOV in POJ in predsednik NKOJ. Po 1945 pa je bil predsednik republike in generalni sekretar KPJ oziroma predsednik ZKJ, se uprl Stalinovemu diktatu in vodil izgradnjo jugoslovanske države iz obdobja administrativnega socializma v samoupravno socialistično državo. V zunanji politiki je utemeljil politiko neuvrščenosti. V obdobju partijskega liberalizma in spopada med liberalno in konservativno strujo v ZK je bil odločno na strani konservativne, ki jo je v nekem smislu poosebljal. Seveda gre za obračun s partijskim liberalizmom in ne na splošno, ker je bil Tito marsikdaj tudi liberalen, kot se je pokazalo v primeru Informbiroja (v nadaljevanju IB). LCZ, str. 128–129. 40 Petar Stambolić (1912–2007) je bil srbski politik, ki je bil eden najvidnejših oorganizatorjev vstaje v Srbiji. Med NOB in po 1945 je opravljal več pomembnih partijskih in državnih funkcij. Tako je bil med drugim član Saveza komunističke omladine Jugoslavije (v nadaljevanju SKOJ) in KPJ, predsednik IS skupščine LR Srbije, podpredsednik predsedstva Socialistične federativne republike Jugoslavije (v nadaljevanju SFRJ) in član predsedstva CK ZKJ. Bil je pripadnik konservativne struje v ZK. Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon (v nadaljevanju Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon), Mihelač, Ljubljana 1994, str. 910. 41 Vladimir Bakarić (1912–1983) je bil eden pomembnejših hrvaških politikov, publicist, član Jugoslovanske akademije znanosti in umetnosti (v nadaljevanju JAZU). Začetki njegove partijske kariere sežejo že v čas pred drugo svetovno vojno. Med vojno je deloval v NOG in bil hrvaški član Avnoja. Po 1945 je opravljal številne partijske in državne funkcije. Tako je bil med drugim član predsedstva ZKJ in predsedstva SFRJ. LCZ, str. 70. 42 Edvard Kardelj se je rodil 1910, v Ljubljani in tam 1979 tudi umrl. Bil je slovenski partijski in državni funkcionar ter marksistični teoretik. Partijsko kariero je začel že pred drugo svetovno vojno v ilegalnih pogojih komunističnega gibanja, ki mu je pripadal z vsem srcem. V predvojnem obdobju je opravljal številne partijske funkcije. Tako je bil med drugim sekretar KPJ za Slovenijo in ustanovni član KPS, ki se je 1934–1937 šolal v Moskvi. Po izobrazbi je bil učitelj, vendar poklica ni nikoli opravljal. 1938 je postal član novega Titovega vodstva KPJ in pod vzdevkom Sperans spisal zanimivo delo z naslovom Razvoj slovenskega narodnega vprašanja. Bil je eden od ustanoviteljev OF slovenskega naroda, član vrhovnega štaba NOVJ, odgovoren za Slovenijo, in član predsedstva AVNOJA. Po 1945 je opravljal vrsto pomembnih partijskih in državnih funkcij. Tako je bil med drugim predsednik zvezne skupščine (1963–1967), in član predsedstva CK ZKJ (1964 –1979). Kot ideolog in tesni Titov sodelavec je odigral pomembno vlogo v povojni politični zgodovini jugoslovanske države. Tako si ne moremo predstavljati ustavnega procesa, socialističnega samoupravljanja in združenega dela brez njegove vloge. Teoretično in praktično je videl prihodnost Slovenije le v jugoslovanski federaciji, ki se je razvijala v formi, kakršno je sam želel. To je bil tudi eden od ključnih razlogov za njegov energični obračun z liberalno strujo v ZKS, ker je v njej videl republiški nacionalizem, pretirano liberalizacijo, preveč v svet odprto tržno ekonomijo. Bil je viden in vpliven pripadnik konservativne struje v ZKS. Osebnosti, A–L, str. 446. 43 Franc Popit (1921) je bil viden slovenski politik. Njegova politična kariera se je začela v NOV, v kateri je opravljal funkcijo komisarja notranjske operativne cone. Po 1945 je bil med drugim predsednik CK ZKS (1968–1982) in predsednik predsedstva SRS (1984– 1988). Bil je zvest izvajalec Kardeljeve politične usmeritve v Sloveniji. LCZ, str., 822. 15

spopada med liberalno in konservativno strujo znotraj ZKJ obdela zelo površno.44

Še večjo površnost lahko Sabrini P. Ramet očitamo, ko imamo pred očmi spopad med liberalno in konservativno strujo v ZKS. Nepoznavanje problematike se kaže, ko omenjena avtorica obravnava slovenske razmere skozi diferenciacijo znotraj ZKS, podobno pa sem odkril v slovensko- ameriškem časopisju. Poudariti moram, da se ameriški avtorji v svojih delih ali v slovensko-ameriškem časopisju ne obremenjujejo z zgodovinsko strukturno in primerjalno analizo, ki bi pokazala, da so eno liberalci v ZKJ v začetku šestdesetih letih (centralisti in decentralisti) in drugo liberalci konec šestdesetih let. Spopad med liberalno in konservativno strujo konec šestdesetih let je manj značilen v ZKJ in bolj v republiških ZK (prisotna je federalizacija ZKJ), še posebno je bil ta spopad intenziven v Sloveniji. Rametova sicer pravilno ugotavlja, da je bilo liberalnosti toliko, kot so to dopuščale možnosti.

Gospodarska vprašanja so z uvajanjem reforme dobila večjo težo (druga polovica šestdesetih let med ekonomisti večinoma velja za "zlato obdobje" povojnega jugoslovanskega razvoja), hkrati pa so vsaj pri delu vodstva odpirala spoznanja, da ni tržne ekonomije brez ustreznega političnega sistema in demokracije. Meje tega so bile predmet različnih tem, povezanih z osebnimi interesi okolja, iz katerega izvirajo ocenjevalci, nenazadnje pa so bile povezane z ideološkimi predsodki.45

Konflikt med staro generacijo, razredčeno po brionskem plenumu leta 196646, in prihajajočo novo, ki si je politični vpliv šele pridobivala, je dobival vse večje dimenzije, dodatno so ga zapletale tudi razlike znotraj nove generacije, zlasti med tistimi, ki so osvojile nov način politike, in tistimi, ki so se raje držale preizkušenega modela partijskih direktiv in

44 Sabrina P. Ramet, The ThreeYugoslavias, State-Building and Legitimation, 1918 –2005 (v nadaljevanju Ramet, Three Yugoslavias), Woodrow Wilson Center Press, Washington, D. C.,Indiana University, Press Bloomington and Indianopolis, str. 27. 45 Božo Repe, Liberalizem, str. 718. 46 1966 je v jugoslovanskem partijskem vodstvu potekal obračun med takratno Kardeljevo – liberalno strujo in Rankovićevo – konservativno strujo. Tito se je postavil na Kardeljevo stran in mu s tem omogočil zmago ter vodilni položaj Titovega ideologa. Filip Čuček, Slovenska zgodovina, str. 280. 16

skrivanja za forumi. V tem obdobju vsesplošnega iskanja novega modela demokratične, a tržno učinkovite in v svet odprte družbe s sočasnimi krčevitimi prizadevanji ohraniti staro je Slovenija najprej in najbolj občutila izčrpanost centralističnega, v težko industrijo usmerjenega modela. Zato so bile reakcije na vsako arbitražo iz centra toliko bolj občutljive, iskanja pa bolj intenzivna. Zlasti je to veljalo za zametke spoznanja, da se je razviti svet začenjal spreminjati iz industrijske v neko drugačno družbo, kjer se je štela kvaliteta in ne kvantiteta, intenzivnost in ne ekstenzivnost, kjer so znanje, inovativnost ter strokovnost pred ideološkimi kriteriji.47

Proces liberalizacije, ki se je začel v Sloveniji v letu 1967, je bil nedorečen, v mnogočem oviran, odločilno odvisen tudi od jugoslovanskih razmer in znotrajpartijskega boja za oblast. Zaradi tega se ni mogel in zmogel razviti do konca, preseči okvire, znotraj katerih je zrasel. Na silo je bil zaustavljen na pol poti leta 1972, iz demokratizacije se ni razvila demokracija. Slovenija je izgubila dragocenih dvajset razvojnih let. To je seveda bilo zelo drzno napisano, ker je bilo veliko vprašanje, ali bi šla dinamika demokratizacije tako hitro in v taki smeri. Upoštevati je potrebno, da so bili akterji liberalne struje vendarle komunisti in si sprememb v smeri liberalne demokracije niso znali predstavljati brez ZKJ, JLA in Tita. To so bili trije stebri komunizma in sile, ko so ti leta 1991 padli, se je začela demokracija kot pluralna oblika moderne parlamentarne demokracije. 48

Ali bi Kavčič kot nesporni voditelj liberalne struje v ZKS šel tako daleč, je veliko vprašanje, ki je nedostojno za zgodovinarja in zgodovinopisje kot resno humanistično vedo, ki se v nobenem pogledu ne sme kazati kot preroška.

V Sloveniji je liberalizem v obdobju 1967–1972 poosebljal takratni predsednik slovenske vlade Stane Kavčič, komunist, ki je postal liberalec. V njegovem času so se gradili Portorož, v Ljubljani Trg republike, Maximarket in Klinični center. V vladi so pripravili načrt razvoja energetike v Sloveniji. Načrtovali so jedrsko elektrarno in cestni križ. Slovenija se je

47 Božo Repe, Liberalizem, str. 718 - 719. 48 Prav tam, str. 719. 17

začela odpirati v tujino. Dobili smo Ljubljansko banko. Ko je Kavčič postal predsednik vlade in naslednik Borisa Kraigherja, se je ideološko razvil v zagovornika liberalne smeri v ZKS. Veliko vprašanje pa je, ali lahko Kavčiču damo oznako nacionalist, ker je leta 1968 zahteval in dosegel TV dnevnik v slovenskem jeziku. Kavčič je bil eden redkih, ki si je upal reči Titu ne, ko ga je ta leta 1969 predlagal za predsednika zvezne vlade.49

Prihodnost Slovenije so v liberalni struji videli ne v težki industriji, ampak v znanju, v storitvenih dejavnostih in v informatiki. Kavčič je bil pragmatik, ki so mu v konservativni struji očitali tehnokratizem.50 V resnici se je Kavčič zavzemal za novo, boljše, bolj človeško, bolj demokratično, bogatejše in bolj produktivno delo. Bil je najbolj popularen Slovenec, kar je pri političnih sodelavcih vzbudilo zavist in zamero pri nosilcih konservativne51 struje Titu, Edvardu Kardelju, Francetu Popitu in Sergeju Kraigherju. Glavni očitki proti Kavčiču so bili: preveliko zanimanje za kapitalizem, za delnice, da je zanemarjal neuvrščenost in dal prednost sodelovanju z zahodom.52

Slovensko-ameriško časopisje se seveda ni ukvarjalo z vprašanjem periodizacije obdobja, ki ga v nalogi obravnavam v prvem poglavju. To je tematika zgodovinske stroke in v tem smislu pri tej točki nisem navajal sklicev iz temeljnega vira naloge. Vprašanja, ki jih je obravnavalo slovensko-ameriško časopisje v obdobju 1968–1972, v celoti spadajo v obravnavano temo. Tako so obravnavali praško pomlad leta 1968, osamosvajanje študentske skupnosti leta 1968, Teritorialno obrambo leta

49 Odprti kop – Dokumentarci: Moč in nemoč slovenskega liberalizma (v nadaljevanju Moč in nemoč slovenskega liberalizma), str. 2. http://w.w.w.rtvslo.si(odprti boj)dokumentarci/4-11-2009/ 50 Tehnokratizem je termin, ki pomeni družbeni sloj, ki v politiki in gospodarstvu poudarja odločilno vlogo tehnike, proizvodnje. Veliki slovar tujk (v nadaljevanju Veliki slovar tujk), Cankarjeva založba, Ljubljana 2002, str. 1142. 51 Konservativizem je nazor, katerega bistvo je ohranjanje obstoječega stanja. V ožjem, političnem smislu, je najbolj pogosto usmerjeno proti naprednim, revolucionarnim gibanjem in teorijam. Zaradi pravilnega razumevanja konservativizma in njegove pozitivne vloge ne smemo zanemariti tudi pozitivno stran, ki se kaže v vseh tistih elementih politike in družbenega delovanja, ki so se pokazali kot dobri. Politička enciklopedija (v nadaljevanju Politička enciklopedija), Savremena administracija, Beograd 1975, str. 478. 52 Moč in nemoč slovenskega liberalizma, str. 2. 18

1968, cestno afero leta 1969, obisk Cirila Žebota53 v Sloveniji leta 1968, akcijo 25 poslancev leta 1971, obračun z mestno organizacijo ZKS v Ljubljani leta 1971, poskuse demokratizacije54 v Sloveniji in gospodarsko tematiko v letih 1968–1972. Vse navedene teme sem po zgodovinski primerjalni metodi analiziral z uporabo zgodovinske literature, slovensko- ameriškega časopisja in relevantnih podatkov na svetovnem spletu.

53 Ciril Žebot se je rodil v Mariboru 8. 4. 1914 in umrl v Washingtonu 9. 1. 1989. Po izobrazbi je bil pravnik in ekonomist. Jeseni 1947 se je preselil v ZDA in postal profesor politične ekonomije. Bil je vnet pristaš neodvisne slovenske države ter eden glavnih ideologov Slovenskega državnega gibanja med ameriškimi Slovenci. Med drugim je napisal: Odgovor Edvardu Kardelju, [Washington]: samozaložba, 1969 (v Celovcu: Tiskarna Družbe sv. Mohorja); Slovenija včeraj, danes in jutri: misli ob petdesetletnici prve slovenske vlade, [Washington: Žebot, 1968] (v Celovcu: Tiskarna Družbe sv. Mohorja); Neminljiva Slovenija: spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih let od Majniške deklaracije, Celovec: avtor, 1968 (v Celovcu: Tiskarna Družbe sv. Mohorja). ES, 15. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana 2001, str. 292293. 54 Demokratizacija, preureditev družbenih odnosov po demokratičnih načelih. LCZ, str. 188. 19

2 ODMEVI PRAŠKE POMLADI V SLOVENSKO-AMERIŠKEM ČASOPISJU

Ameriška domovina je leta 1967 poročala o odnosih med Titom in Kremljem in sicer je Tito skušal obdržati solidne odnose s sovjetskim vodstvom1 in je temu primerno obiskoval Moskvo. Jugoslovansko časopisje je hitelo razlagati, da je treba ločiti državno politiko od partijske. Brežnjev2 in Kosigin3 sta bila razočarana, ker se Tito ni odrekel širjenju svojega vpliva na druge države. S tem naj bi delal škodo moskovski zunanji politiki. Kremelj je tudi motila jugoslovanska gospodarska reforma. V vseh komunističnih državah se je sprožil plaz zahtev po reformah na gospodarskem področju. Tito je vznemiril mednarodno delavsko gibanje s samoupravljanjem. Pod plaščem samoupravljanja so v Jugoslaviji začeli z decentralizacijo rahljati gospodarsko osnovo politične diktature.

1 Odnosi med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo ter komunističnima partijama in voditeljema, so imeli visoko stopnjo dinamike, ki se je kazala v političnih in ideoloških obratih. Po zelo prijateljskih odnosih do 1948 je sledila ohladitev 1948, kar v zgodovinopisju imenujemo Informbiro (Informacijski biro oziroma Komunistični informacijski biro). Šlo je za združenje komunističnih partij na oblasti in Komunističnih partij Francije in Italije, ustanovljeno 1947 v Škljaskoj Porebi v zahodni Poljski z namenom homogenizacije politike komunističnih partij ljudske demokracije pod vodstvom Sovjetske zveze. Titova politika je bila za Stalina preveliko soliranje, zlasti v jugoslovanski zunanji politik, in prišlo je do spopada med državama in partijama. Jugoslavija je bila izključena iz Informbiroja in se od takrat naprej razvija v smeri samostojnega političnega in ekonomskega razvoja v okviru socializma (titoizem, samoupravljanje, neuvrščenost). Po Stalinovi smrti 1953 so se s procesom destalinizacije odnosi izboljšali, pa spet ohladili 1968 in tako v začaranem krogu naprej. Branko Petranović, Istorija Jugoslavije 1918–1978 (v nadaljevanju Branko Petranović, Istorija Jugoslavije), Nolit, Beograd 1980, str. 467–507. Gl. tudi: Jože Pirjevec, Jugoslavija 1918–1992. Nastanek, razvoj ter razpad Karadjordjevićeve in Titove Jugoslavije (v nadaljevanju Jože Pirjevec, Jugoslavija 1918– 1992), Založba Lipa, Koper 1995, str. 171–280. 2 Leonid Iljič Brežnjev (1906–1982) je bil sovjetski politik in državnik; od 1960 do oktobra 1964 predsednik prezidija vrhovnega sovjeta Sovjetske zveze (v nadaljevanju SZ), 1964 – 1966 prvi sekretar Centralnega komiteja Komunistične partije Sovjetske zveze (v nadaljevanju CK KPSZ) in nato 1966–82 generalni sekretar CK KPSZ, hkrati od maja 1977 do novembra 1982 spet predsednik prezidija vrhovnega sovjeta ter tako prvič v SZ združujoč obe funkciji. Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon, str. 134. 3 Aleksej Nikolajević Kosigin (1904-1980) je bil sovjetski politik (član KP od 1927); nasledil odstavljenega Nikito Hruščova kot predsednik ministrskega sveta SZ (1964–1980). Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon, str. 516. 20

Samoupravljanje je služilo nacionalističnim silam kot kulisa za skrivalnico, ki so spravile državo na rob nevarne državne in gospodarske krize.4

Ameriška domovina je o Titovem obisku Moskve poročala takole /.../ Tito ne hodi rad v Moskvo, Ve, da tam ne gledajo ravno lepo na njegovo pot v komunizem. So pa previdni. Je tudi ne kritizirajo, ker se tudi brez njihove kritike zvija na čudne načine, kadar naleti na ovire, kar se na primer prav sedaj godi. Pa se je kljub temu odločil, da je šel osebno v Moskvo na jubilejno proslavo čestitat tovarišem v Kremlju. Poleg običajnih vljudnostih govorov je imel tudi shod v tovarni orodja Sergej Ordžonikidze, ki je na njem razlagal delavcem – morda pa še nevidnim – kakšen je titoizem, kam cilja in kaj je že dosegel /.../. Glavni smotri reforme so v razvijanju samoupravljanja in neposredne socialistične demokracije in v krepitvi materialne osnove in samostojnosti delovnih organizacij. Reforma naj ustvari pogoje, da bodo gospodarske organizacije in delovni kolektivi postali neposredni nosilci družbene reprodukcije /.../. Kot vodilna družbena in idejno-politična sila ima partija odločilno vlogo v družbenih organizacijah in v samoupravnih organih. Komunisti ne vladajo v imenu delovnega ljudstva, temveč samo usmerjajo v imenu delavskega razreda družbeni razvoj, kot delavci upravljajo tovarne v imenu družbe, ne pa v svojem imenu. 5

Tito je torej v nekaj besedah povedal, kako si predstavlja bistvo titoizma. Ameriška domovina je nadaljevala: /.../ Seveda pa ni dodal, kakšne težave ima tako z reformo kot z reorganizacijo stranke. Sicer pa to delo opravlja ruski režim, ki ni ravno preveč obziren, kadar je treba poročati o težavah v Jugoslaviji /.../. Titova izvajanja opozarjajo znova na dve plati. Najprej se vidi iz njih jasno, da Tito veruje še zmeraj v potrebo, da je komunizem diktatura proletariata odnosno partijska diktatura...Oblast je še naprej samo v rokah partije. Ali jo rabi v obliki "prepričevanja" ali v obliki "ukazovanja", to je precej postranska stvar. Tito je to zelo močno poudaril, najbrže z namenom, da pove tovarišem v Kremlju, naj se nikar ne bojijo za temelj jugoslovanskega komunizma. Je isti kot na Ruskem, čeprav mu je

4 Tito in Kremelj, Ameriška domovina (v nadaljevanju AD), 28. 3. 1967, št. 61, str. 2. 5 Tito predava v Moskvi, AD, 18. 12. 1967, št. 242, str. 2. 21

razvoj v Jugoslaviji dal drugo obliko /.../ Iz Titovih izvajanj se tudi vidi, da mož govori drugače doma in drugače na tujem. Na tujem je treba poudarjati "odločilno vlogo" partije, doma je treba ugajati neposredni socialistični demokraciji in samoupravljanju, stranki priznati le pravico do prepričevanja.6

Ameriška domovina je tudi poudarila, da jugoslovanski komunisti odklanjajo trdno doktrino sovjetskega komunizma v korist iniciative tržnega gospodarstva in vrše svoje posle odprto ter prosto ob nevoščljivosti drugih komunističnih partij v njihovem zaprtem svetu. Jugoslavija si je utrdila svojo neodvisnost od SZ (beograjska7 in moskovska deklaracija8 v letih 1955 in 1956 – op. pisca) in se pomaknila proti liberalnemu komunizmu, ki je bil bližje svobodnemu podjetništvu kot marksizmu. Jugoslovanska oblika komunizma je imela kljub vsemu svoj vpliv na sovjetske satelite in to bi utegnilo privesti do sovjetskega napada proti Jugoslaviji. Volitve sicer niso bile svobodne v zahodnem smislu, toda Jugoslovani so lahko in so smeli razpravljati z vladajočimi.9

Ameriška domovina je ugotavljala, da se je v titoizmu še vedno skrivalo veliko centralizma in je birokracija v Beogradu še vedno veliko veljala. Tega niso vedele komunistične države, ki jim je bila Jugoslavija vzor10. Pogledati je samo treba, kaj vse urejajo na primer zvezni zakoni. Ne ve pa tega javno mnenje v komunističnih državah, ki sliši iz Jugoslavije le prijetne novice o samoupravljanju in reformi in si razumljivo želi posnemati Tita in njegov režim. V Kremlju so Tita spraševali, kam naj pripelje gospodarska reforma. Tito in njegovi spremljevalci so se v debati odlično znašli, imeli pa

6 Prav tam, str. 2. 7 Beograjska deklaracija je skupna deklaracija vlad Federativne ljudske republike Jugoslavije (v nadaljevanju FLRJ) in Zveze sovjetskih socialističnih republik (v nadaljevanju ZSSR), podpisana 2. 6. 1955 med obiskom sovjetske vladne in partijske delegacije v Jugoslaviji, ki sta ju vodila prvi sekretar KPSZ Hruščov in predsednik ministrskega sveta ZSSR Bulganjin. V deklaraciji so poudarjeni principi: spoštovanje miru, suverenosti, neodvisnosti in enakopravnosti. Politička enciklopedija, str. 77. 8 Moskovska deklaracija je bila podpisana, 20. 6. 1956 v Kremlju in pomeni vrh Titovega obiska v Sovjetski zvezi. Deklaracija je potrdila raznolikost v izgradnji socializma med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo, ni pa omenjala splošne enakosti med komunističnima partijama. Tito je spoznal, da je stalinizem v Sovjetski zvezi še vedno živ. Jože Pirjevec, Jugoslavija 1918–1992, str. 227. 9 Amerikančevo gledanje na jugoslovanski komunizem, AD, 2. 5. 1969, št. 87, str. 2. 10 Se je pa tega problema dobro zavedala liberalna struja v ZKJ in ZKS – op. pisca naloge. 22

so smolo le v tem, da jim v Kremlju niso verjeli in so Tita opozorili na možnost neuspeha v prizadevanjih za gospodarsko reformo. Tako neprestano namigovanje na neuspeh je moralo pri Titu pustiti posledice v smislu določene previdnosti pri uresničevanju reforme.11

Prosveta, časopis, ki je glasilo liberalne usmeritve, je po Ameriški domovini povzela vrsto člankov iz sovjetskega časopisa Mednarodnaja žizn12, o nedavnih govorih in izjavah predsednika Tita, v katerih je ta napadel vojaško intervencijo Varšavskega pakta v Češkoslovaški. Tako je sovjetski časopis ostro napadal politiko Jugoslavije in stališča jugoslovanskih politikov do važnih zadev držav socialističnega tabora. V članku je moč zaslediti tudi odgovor na protisovjetsko gonjo v jugoslovanskih časopisih, čeprav se je stanje v Češkoslovaški socialistični republiki13 (v nadaljevanju ČSSR) normaliziralo. Jugoslovanska politika je bila označena kot trojanski konj imperializma in reakcije, kar se je v letu 1968 po njihovem izrazito pokazalo v dogajanju na Češkoslovaškem. V Jugoslaviji naj bi bile na delu sile, ki so se združile s silami zahodnega imperializma in reakcije, kar je v nasprotju s socializmom. Jugoslovanski voditelji naj bi podpirali kontrarevolucionarne sile in sovražniki socializma so šli celo tako daleč, da so skušali uveljaviti jugoslovansko gospodarsko reformo, ki pa naj bi bila popolnoma zgrešena in naj ne bi imela nič skupnega s socializmom. Jugoslaviji je SZ ostro zamerilo partnerstvo s kapitalističnimi državami.14

11 Tito in Kremelj, AD, 28. 3. 1967, št. 61, str. 2. 12 Revija Mednarodno življenje oziroma Žurnal Meždunarodnaja žizn je začel izhajati l. 1922 kot dnevnik narodnega komiseriata zunanjih zadev, nato mesečnik v letu 1954 pod imenom "Meždunarodnaja žizn". Danes je žurnal namenjen širokemu krogu bralstva v Rusiji in tujini. Časopis obravnava notranjepolitične teme in nudi bralcu objektivno in konstruktivno analizo aktualnih tem. O nas – Žurnal Meždunarodnaja žizn, http://interaffairs.ru/about.php?n=main 13 Češkoslovaška je od 28. 10. 1918 republika, od 1948 socialistična republika ČSSR, od 1989 zvezna republika do razdelitve na Češko in Slovaško. LCZ, str. 169. 14 Sovjeti zopet napadli vlogo Jugoslavije, Prosveta, glasilo slovenske narodne jednote, Chikago (v nadaljevanju Prosveta), 8. 1. 1969, št.. 5, str. 1. 23

Ameriška domovina je poročala, da se je po mnenju Viktorja Meierja15, urednika nemške revije "Der Monat", v Vzhodni Evropi prebudil nacionalizem. Odpor proti Sovjetom se je razširil iz Jugoslavije na druge komunistične države. Meier je menil, da revizionisti nimajo možnosti za uspeh, ko so se zavzemali za humanizacijo in demokratizacijo. Govoreč o bodočnosti narodov Jugoslavije je pisec članka pri presoji posameznih narodov prišel do različnih sklepov. Slovenskemu narodu in ZKS pripisuje zaslugo, da je nastala skupna fronta proti izkoriščanju slovenskega gospodarstva v korist nerazvitih republik. V tem je videl Meier začetek demokratizacije. To je bilo mogoče opaziti tudi v drugih komunističnih državah. Nikjer niso našli takšnih ustavnih oblik, ki bi omogočile življenje brez trenj. Za Jugoslavijo bi bila prava rešitev spreminjanje federacije v konfederacijo. Sloveniji je po Meierju pri razvoju nacionalizma potrebna pomoč Zahoda, da bi se preprečilo širjenje sovjetskega vpliva.16

Menim, da je pri tem seveda po mojem mnenju zanimivo, da Meier ni poznal diferenciacije znotraj ZKS na liberalno in konservativno strujo ter je gledal na ZK kot enotno celoto, kar pa seveda ni bila.

V Jugoslaviji so pozdravljali spremembe na Češkoslovaškem v smeri demokratizacije. Liberalneje usmerjeni ekonomist Ota Šik17 je bil ponovno obtožen, da je njegov koncept gospodarskih reform poskus prenosa jugoslovanskega modela na Češkoslovaško. Notranje stanje v ČSSR je bilo v svetu predstavljeno kot boj med dvema različnima konceptoma notranje in

15 Viktor Meier se je rodil 1929 v švicarskem mestu Winterhur. Po gimnaziji je študiral na visoki šoli v St. Gallenu. Kot študent je nekaj časa prebival v Beogradu in se udeležil mladinske delovne akcije pri izgradnji železniške proge Doboj–Sarajevo. Leta 1956 je doktoriral na temo "Novi jugoslovanski gospodarski sistem". Tega leta je postal tudi stalni dopisnik lista Neue Zȕrcher Zeitung s sedežem na Dunaju, kjer je pokrival zlasti področje Jugoslavije. Leta 1956 se je za pet let preselil v Washington, kjer je bil stalni dopisnik poola nemških lokalnih in regionalnih dnevnikov. Leta 1970 se je vrnil na Dunaj, leta 1973 pa je postal stalni dopisnik dnevnika Frankfurter Algemeine Zeitung za področje Jugoslavije, kar je bil do upokojitve. Meier velja za enega najboljših poznavalcev bivše Jugoslavije. Viktor Meier, Beležke o avtorju, http://www.zalozba-sophia. si/avtor.php?avtor=105 16 Zahodni časnikar o nacionalizmu v Vzhodni Evropi, zlasti SFRJ, AD, 10. 1. 1968, štev. 7, str. 1. 17 Ota Šik (1919–2004) je bil, češki politik in ekonomist, ki je izdelal gospodarski model za socialni in gospodarski razvoj Češkoslovaške socialistične republike (v nadaljevanju ČSSR ) v reformiranem komunističnem sistemu. Veliki splošni leksikon (v nadaljevanju VSL), DZS, Ljubljana 1998, str. 4213. 24

zunanje politike. Večja navezanost na Jugoslavijo bi popeljala ČSSR do konflikta s SZ. To razmerje med ČSSR in Jugoslavijo je bilo s praško pomladjo prijateljsko z obojestransko naklonjenostjo.18

Omeniti moram, da je bilo v igri vprašanje prevlade v svetu. Dogodke na Češkoslovaškem je potrebno razumeti v širšem globalnem smislu bipolarizacije19, ki jo je sprožila hladna vojna20. Vsaka od velesil, ZDA oziroma SZ, je hotela nadzorovati in obvladovati svoj tabor. Jasno je bilo, da je to SZ počela veliko manj sofisticirano kot ZDA.

Jugoslovanski zunanji minister je pohvalil češkoslovaški odmik od sovjetskega komunizma. Po njegovem mnenju bo demokratizacija na Češkoslovaškem imela močan vpliv na druge komunistične države. Ta zunanji minister ni bil nihče drugi kot srbski liberalno usmerjeni komunist Marko Nikezić. Pojavile so se govorice o nekdanjem zavezništvu Jugoslavije, ČSSR in Romunije, kar je bilo v zgodovini že videno med obema vojnama v Mali antanti. Marko Nikezić naj bi po pisanju Ameriške domovine vsak pogovor na to temo odklonil z utemeljitvijo, da je vsaka formalna zveza med ČSSR in Jugoslavijo nepotrebna.21

Jugoslovanski voditelji so že prej podprli tako imenovano "liberalizacijo" v ČSSR, toda sovjetske, poljske, vzhodnonemške, madžarske in bolgarske voditelje je začel razvoj dogodkov v ČSSR skrbeti. Sovjetski politični komentatorji so svarili, da lahko liberalizacija preko zahodnih imperialističnih krogov sproži prevratne aktivnosti z namenom, da bi uničili socializem v Češkoslovaški.22

18 Jurij Hadalin, Tito in praška pomlad v jugoslovanskih diplomatskih virih, Slovenija – Jugoslavija 1968/1988 (v nadaljevanju Jurij Hadalin, Tito in praška pomlad, Slovenija – Jugoslavija), uredil Zdenko Čepič, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2010, str. 146. 19 Bipolaren (lat.), dvopolen, z dvema poloma. LCZ, str. 95. 20 Hladna vojna pomeni diplomatski, gospodarski in propagandni spopad, ne pa tudi vojaškega. Izraz je nastal po 2. svetovni vojni in označuje obdobje zaostrenih odnosov med Vzhodom in Zahodom, še posebej med SZ in ZDA. Hladno vojno je spremljala oboroževalna tekma brez primerjave v zgodovini človeštva. LCZ, str. 374. 21 Pripravljanje Zveze Praga–Beograd –Bukarešta, AD, 17. 5. 1968, št. 99, str. 1. 22 Jugoslovanski minister na obisku, Prosveta, 20. 5. 1968, št. 143, str. 1. 25

Zanimivo je, da so v Prosveti zapisali opozorilo sovjetskih ideologov, povzeto po sovjetskem časopisu Mednarodno življenje, češkim partijskim kolegom takole: /.../ Jugoslovani so zelo ponosni na svoj gospodarski sistem, čeprav je v Jugoslaviji veliko število brezposelnih delavcev, na stotine tisoče pa jih odhaja na delo za zahodnonemške kapitalistične družbe. Jugoslovanski gospodarski sistem zdaj uvaja še eno novost. Jugoslovanska gospodarska podjetja zdaj sklepajo sporazume o partnerstvu z zahodnimi kapitalističnimi družbami, med njimi največ z zahodnonemškimi in ameriškimi.23

Prosveta je tudi poudarila, da je jugoslovanska ZK objavila izjavo v prid "liberalizaciji in demokratizaciji" v ČSSR, za katero so sovjetski in drugi voditelji njihovih zaveznic trdili, da je le krinka za uničenje njenih socialističnih temeljev. ZKJ je tudi obsodila vmešavanje drugih KP v zadeve ČSSR. Izjava ZKJ je bila poslana češkoslovaškim voditeljem ter voditeljem sovjetske, poljske, vzhodnonemške, madžarske, romunske in bolgarske KP. Jugoslavija je bila neblokovska država, toda ČSSR je bila še vedno v vojni zvezi držav Varšavskega pakta. Sovjetski voditelji so gledali na jugoslovansko podpiranje češkoslovaških reformistov kot na poskus, da se Češkoslovaška odcepi od drugih socialističnih držav po zgledu Jugoslavije. Tito je tudi podprl novo češkoslovaško partijsko vodstvo z Aleksandrom Dubčkom na čelu.24

Ameriška domovina je poudarjala, da Tito ni verjel v intervencijo sil Varšavskega pakta25. Zatrdil je, da socializem v ČSSR ni ogrožen. Če bi prišlo do določene intervencije ali močnejšega pritiska z Zahoda v taki meri,

23 Sovjeti so zopet napadli vlogo Jugoslavije, Prosveta, 8. 1. 1969, št. 5, str. 1. 24 Jugoslovani močno podprli Čehoslovake, Prosveta, 23. 7. 1968, št. 143, str. 1. 25 Varšavski pakt je vojaško-politični pakt, ki je nastal kot dogovor med vzhodnoevropskimi socialističnimi državami o medsebojni vojaški pomoči in skupnem poveljstvu, sklenjen maja 1955 v Varšavi. To je bil odgovor komunističnega bloka na ustanovitev North Atlantic Treaty Organization (v nadaljevanju NATO). S pravnopolitičnega vidika je bila z Varšavskim paktom dana podlaga za nastanitev sovjetskih čet v državah članicah (Bolgarija, ČSSR, Nemške demokratične republike (v nadaljevanju NDR), Madžarska, Poljska, Romunija, SZ). Albanija je bila članica pakta do sovjetske zasedbe ČSSR 1968. Po koncu hladne vojne je pakt 1991 razpadel. LCZ, str. 1125–1126. 26

da bi postala nevarnost za neposredno družbeno ureditev, ima ta država tudi svojo armado, da bi se lahko branila, ima svojo KP in zavedno ljudstvo.26

V državah komunističnega bloka, tudi v sami Sovjetski zvezi, je bilo objavljenih več kritičnih člankov o razmerah v Jugoslaviji, zlasti o njeni gospodarski decentralizaciji oziroma o samoupravljanju, kar bi lahko služilo Čehom in Slovakom kot zgled za njihove reforme. To pisanje je Tita pripravilo do tega, da je glasno spregovoril in kritike opozoril, naj rajši razčistijo ter pometejo pred svojim pragom.27

Predsednik Tito je na vprašanje direktorja Tanjug28 izjavil, da je prihod tujih vojaških enot v ČSSR brez poziva ali odobritve legalne vlade, zaskrbel jugoslovansko vodstvo. S tem je bila kršena in poteptana suverenost socialistične dežele in zadan hud udarec socialističnim ter progresivnim silam na svetu. V času bivanja v Pragi in v razgovorih s češkoslovaškimi voditelji ter z Dubčkom se je Tito prepričal o njihovi odločnosti, da onemogočijo vsak poskus protisocialističnih elementov, da bi zavrnili razvoj demokracije in socialističnega napredka v Češkoslovaški.29

Tito30 je zagovarjal uveljavitev svoje politike aktivne nevtralnosti. V Pragi so se njegovih simpatij zelo razveselili in takoj povabili jugoslovanskega voditelja na obisk. Čehi so potrebovali Titov obisk, da pokažejo vsemu svetu dve stvari: da se Moskve ne bojijo in da imajo še prijatelje, ki jih pridejo obiskat, takrat kadar je treba nagajati Moskvi. Sovjeti so Jugoslovanom očitali, da imajo zavoženo gospodarstvo, da so podjetja prezadolžena z veliko količino neprodanega blaga, da vlada velika brezposelnost, da je velika delovna migracija na tuje, da je vse prežeto s korupcijo in da je prepad med bogatimi ter revnimi vedno večji.31

26 Ni treba dramatizirati, Večer, 15. 7. 1968, št. 164, str. 1. 27 Tito zavrnil Moskvo, AD, 8. 7. 1968, št. 129, str. 1. 28 Tanjug, okrajšava za Telegrafsko agencijo Nova Jugoslavija, ustanovljen 5. 11. 1945 v Jajcu. LCZ, str. 1067. 29 Ohranimo mir in hladnokrvnost, Večer, 22. 8. 1968, št. 196, str. 6. 30 Ameriška domovina mu daje oznako diktatorja – op. pisca naloge. 31 Titov obisk na Češkem veselje za Prago, izzivanje za Moskvo, AD, 13. 8. 1968, št. 155, str. 1. 27

Lahko bi trdili, da je največjo neposredno vlogo v češkoslovaški politiki Jugoslavija odigrala v tednu po invaziji, ko je diskretno podprla nekatere člane češkoslovaške vlade. Ti so se med invazijo znašli na dopustu v Jugoslaviji in poskušali politično delovati iz Beograda. Skupino so sestavljali ministri Ota Šik, Jiri Hajek32, František Vlasak33 in član vlade Štefan Gašparik34. Šik in Vlasak sta letovala v Istri, zato sta bila takoj po novici o invaziji v ČSSR poklicana na pogovor k predsedniku Titu na Brione. V Beogradu je četverica 22. avgusta 1968 izdala razglas o podpori vodstvu KP ČSSR in češkoslovaški vladi. V tem času so se srečali z vodilnimi jugoslovanskimi politiki. Jiria Hajeka je sprejel sekretar za zunanje zadeve Nikezić, skupaj z ostalimi pa tudi Kardelj, Koča Popović35 in Veljko Vlahović36. Na teh srečanjih so pridobili pristanek jugoslovanskih oblasti za politično delovanje v Jugoslaviji kot del legalne vlade, ne pa kot vlade v pregnanstvu, saj bi to spravilo jugoslovanske oblasti v neroden položaj. V prvih dneh so imeli pomanjkljive stike z ostalimi 22 člani vlade ČSSR, ki je delovala v Pragi pod vodstvom podpredsednika Ljubomira Štrougala. Zaradi verjetnosti, da bo KP ČSSR prisiljena delovati v ilegali, so jugoslovanske oblasti v sodelovanju z ambasado zaprosili za oddajno opremo in šifro za stik z domovino. Po vrnitvi delegacije s pogajanj v Moskvi to ni bilo več potrebno, jugoslovansko vlado pa je rešila tudi diplomatske zadrege, ki bi lahko nastala, če bi obveščevalne službe prestregle sporočila. J. Hajeku je jugoslovanska vlada omogočila, da je po

32 Jiri Hajek (1913–1993) je bil češki politik, ki je deloval v KP ČSSR vse do intervencije Varšavskega pakta 1968, ko je postal disident (oporečnik). Jiri Hajek, http://www.britannica.com/EBechecked/topic/252039/Jiri-Hajek 33 František Vlasak (1912– 2005) je bil v vladi Aleksandra Dubčka minister za plan. The Daily Register, 4. 9. 1968, št. 48, str. 1. 34 Štefan Gašparik je bil v Dubčkovi vladi minister za varnost. Prav tam. 35 Koča Popović (1908–1992) je bil srbski partijski, državni in vojaški funkcionar. Pred drugo svetovno vojno je sodeloval v internacionalnih brigadah v španski državljanski vojni. Med NOG je opravljal več vojaških funkcij, med drugim je bil komandant glavnega štaba armije. Po 1945 je opravljal pomembne politične funkcije. Tako je bil sekretar za zunanje zadeve, podpredsednik SFRJ, član CK ZKJ in predsedstva CK ZKJ. Leta 1972 je po svoji volji odstopil s tega položaja in se umaknil iz javnega in političnega življenja. Stane Kavčič, Dnevnik, str. 25. 36 Veljko Vlahović (1914–1975) je bil črnogorski politik in publicist. Pred drugo svetovno vojno je sodeloval v internacionalnih brigadah v španski državljanski vojni. Med NOG je 1942/43 organiziral radijsko oddajno postajo Svobodna Jugoslavija. Po 1945 opravljal visoke partijske in državne funkcije. LCZ, str. 1144. 28

navodilih skupščine ČSSR odpotoval v New York na zasedanje Varnostnega sveta OZN. Izogibajoč se stikom z zahodnimi diplomati, je ravnal po nasvetih jugoslovanskega predstavnika v OZN Antona Vratuše37 in sprožil vprašanje invazije v ČSSR, ki je sicer doživela obsodbo, vendar je resolucijo onemogočil sovjetski veto.38

V Jugoslaviji je ostal v nenavadni vlogi do oktobra leta 1968 le Ota Šik kot posebni sekretar češkoslovaške ambasade, ki naj bi po neimenovanem viru ostal v tujini kot potencialni član novega vodstva KP ČSSR, če razvoj dogodkov v ČSSR ne bi tekel v duhu moskovskega protokola. Po 23. avgustu je interes jugoslovanskega vodstva za delovanje te skupine upadel, v negotovih razmerah je predstavljal zadrego in povod za sovjetske obtožbe o jugoslovanskem vmešavanju v češkoslovaške zadeve. Jugoslovanska vlada si ni želela zaostritve odnosov z vzhodnim blokom, želela pa si je potrditve pravilnosti svoje notranje in zunanjepolitične usmeritve. Tito je reformno gibanje podpiral zaradi vprašanja prestiža in krepitve jugoslovanske zunanjepolitične vloge. Težko pa bi bilo verjetno, da bi se popolnoma strinjal s stopnjo liberalizacije češkoslovaške družbe, ker tega ni počenjal niti doma.39

Tito je bil večinoma pasiven, o praški pomladi se je izražal previdno in nejasno. Previdnost so mu narekovali tako bojazen pred negativnim odzivom Moskve kot tudi pomisleki, ki jih je praška reformna vnema vzbudila pri mnogih jugoslovanskih partijskih funkcionarjih. V odpravi cenzure in posledičnem prebujanju političnega pluralizma na Češkoslovaškem so namreč zaslutili grožnjo "kontrarevolucije". Na drugi strani je spomladi 1968 marsikateri partijski "liberalec" v Dubčkovih reformah videl primer liberalizacije socializma, ki bi ga ob odsotnosti lastnega koncepta reform in ustrezno prilagojenega lahko uporabili tudi v Jugoslaviji. Tito seveda ni bil tega mnenja. Tudi mnogi "partijski liberalci"

37 Anton Vratuša (1915) je slovenski politik in politolog. V NOB je sodeloval od 1941. Po vojni je opravljal pomembne politične in diplomatske funkcije. Tako je bil med drugim šef kabineta Edvarda Kardelja, veleposlanik SFRJ pri OZN v New Yorku (1967–1969), podpredsednik ZIS (1971–1978) in na koncu politične kariere predsednik IS skupščine SRS. Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon, str. 1016. 38 Jurij Hadalin, Tito in praška pomlad, Slovenija - Jugoslavija, str. 163–164. 39 Prav tam, str. 164. 29

so po študentskih nemirih v Beogradu postali bolj zadržani in so menili, da bodo lahko izpeljali reforme le od zgoraj iz partije in nikakor od spodaj navzgor, kar bi bila popolna kvalifikacija jugoslovanskih liberalcev.40

Na pragu poletja 1968 se je pritisk SZ in njenih satelitov na češkoslovaško vodstvo močneje okrepil, kar je navsezadnje predramilo tudi Tita. Vodstvo sovjetske komunistične partije je 11. junija poslalo evropskim komunističnim partijam, med njimi tudi ZKJ, informacijo o razmerah na Češkoslovaškem. V pismu so Sovjeti izrazili zaskrbljenost zaradi slabitve moči češkoslovaške partije, krepitve "protisovjetskih elementov" in nevarnosti "kontrarevolucije" na Češkoslovaškem ter napovedali, da bodo pomagali češkoslovaškim komunistom v boju proti "kontrarevoluciji". Jugoslovanski partijski voditelji so v odgovoru na sovjetsko pismo, ki ga je 19. julija povzelo Delo, priznavali, da so na Češkoslovaškem dejavne "protisocialistične sile", vendar so izrazili upanje, da bo češkoslovaško partijsko vodstvo samo obračunalo z njimi. Vpletanje v notranje zadeve suverene države bi namreč po njihovem mnenju škodovalo tako socializmu na Češkoslovaškem kot njegovem razvoju v svetu, kompromitiralo pa bi načelo neodvisnosti v odnosih med socialističnimi državami.41

Jugoslovanski partijski voditelji so bili prepričani, da imajo "napredne sile" na Češkoslovaškem dovolj moči za obračun z "reakcijo", ter dodali, da sta zaupanje in podpora češkoslovaški partiji edina sprejemljiva in hkrati najučinkovitejša pomoč njenemu vodstvu v boju za krepitev ter za nadaljnji razvoj socialističnih odnosov v ČSSR. Na povabilo češkoslovaškega vodstva je 9. avgusta Tito z nekaterimi vidnimi jugoslovanskimi politiki, med katerimi je bil tudi predsednik slovenske vlade Stane Kavčič, prispel v Prago, kjer so ga sprejeli generalni sekretar KPČ Aleksander Dubček42,

40 Maja Režek, Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in v Jugoslaviji, Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 (v nadaljevanju Maja Režek, Odmev praške pomladi, Slovenija – Jugoslavija), uredil Zdenko Čepič, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2012, str. 167–168. 41 Maja Režek, Odmev praške pomladi,Slovenija - Jugoslavija, str. 168. 42 Aleksander Dubček (1921–1992) je bil češkoslovaški politik. 1968 –1969 je bil prvi sekretar Komunistične partije Češkoslovaške socialistične republike (v nadaljevanju KP ČSSR ). Bil je ključna politična osebnost praške pomladi 1968. Po intervenciji sil Varšavskega pakta je bil 1970 izključen iz KP. Po žametni revoluciji (1989) je bil politično rehabilitiran in je opravljal funkcijo predsednika parlamenta. Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon, str. 251. 30

predsednik Ludvik Svoboda43 in predsednik parlamenta Josef Smrkovsky44, na poti z letališča pa so jugoslovansko delegacijo pozdravljale velike množice ljudi. Titov obisk so Čehi razumeli kot podporo njihovi politiki. Tito je podpiral pravico ČSSR do lastnega notranjega razvoja. Hkrati je Čehe posvaril pred krepitvijo "protisocialističnih sil", ti pa naj bi mu odvrnili, da ne bodo dovolili večstrankarskega sistema.45

Moskovska televizija je obtožila Tita, da je bil naklonjen kontrarevolucionarjem. Tema komentarja se je nanašala na polarizacijo v svetovnem javnem mnenju o dogodkih na Češkoslovaškem. Vendar je bil to samo okvir, kot piše novinar Tanjuga iz Moskve, za napad na voditelje ZKJ in še posebej na Tita. Zanikali so vrednote socialistične Jugoslavije in njene politike od samoupravljanja, demokratizacije družbe, gospodarskega sistema, reforme in miroljubnega sožitja ter neopredeljenosti do osebnosti Tita kot simbola te in takšne politike, do poguma in odločnosti male države in njene partije, da razvijata lastno pot socialistične preobrazbe. Ne gre za Jugoslavijo, kot tudi ni šlo samo za Češkoslovaško, gre za pojmovanje in torej tudi za usodo socializma, za njegovo prelomnico.46

21. avgusta, še preden je bil zaradi dogodkov na Češkoslovaškem sklican partijski vrh, sta se sestala Predsedstvo in Izvršni komite Centralnega komiteja Zveze komunistov Slovenije (v nadaljevanju IK CK ZKS). Sekretar IK France Popit je povedal, da je pred sejo po telefonu govoril s Kardeljem, ki je opozoril, da mora biti jugoslovansko reagiranje pametno in dostojanstveno. Vplivati moramo na to, da ne bi prišlo do nepremišljenih demonstracij, ki bi lahko bile posledica provokacij. Nasprotno je bil Dolanc mnenja, da je treba ravnanje Sovjetske zveze nemudoma javno obsoditi, kajti če tega ne bi storili, nam komunisti ne bodo ničesar več verjeli. V

43 Ludvik Svoboda (1895–1979) je bil češkoslovaški general in politik. 1968–1975 je bil predsednik ČSSR. Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon, str. 934. 44 Jozef Smrkovsky (1911–1974) partijski funkcionar v obdobju praške pomladi. 1948 je sodeloval pri komunističnem prevzemu oblasti ob koncu ljudske demokracije. Z zahtevami po svobodi nazorov je spodbudil reformno gibanje praške pomladi. Leta 1970 so ga izključili iz KP. Kronika XX. stoletja, 1960–1969, Mladinska knjiga, Ljubljana 1998, str. 153. 45 Maja Režek, Odmev praške pomladi, Slovenija - Jugoslavija , str. 168–169. 46 Grob napad na Tita, Večer, 21. 9. 1968, št. 22, str. 8. 31

Dolančevem stališču je torej takrat še prisotna liberalna usmeritev. Konservativna struja v ZKS se je popolno poistovetila s Popitom (v tem primeru Miha Marinko47, Vida Tomšič48 in Vinko Hafner49). Zanimivo je bilo stališče Milana Kučana50, ki je ob tej priliki opozoril na distinkcijo med protisovjetskim in protisocialističnim stališčem, kar se ne da preprečiti, ker je še zlasti v Sloveniji antisovjetsko stališče vedno močneje prisotno.51

Stane Kavčič je imel svoje stališče, zagovarjal je odločno obsodbo okupacije Češkoslovaške. Morebitnih provokacij se Kavčič ni bal. Odločno je zagovarjal obsodbo okupacije Češkoslovaške in je nasprotoval prepovedi spontanih protestov. Antisovjetsko stališče je pojmoval kot normalno in ga je potrebno vključiti v jugoslovansko politiko. Matija Maček52

47 Miha Marinko (1900–1983) je bil slovenski partijski in državni politik Pred drugo svetovno vojno je bil eden vodilnih organizatorjev slovenskega komunističnega gibanja. Med vojno je aktivno sodeloval v NOG. Po 1945 je opravljal vrsto partijskih in državnih funkcij. Tako je bil sekretar CK KPS, predsednik vlade in skupščine LRS . LCZ, str. 616. 48 Vida Tomšič (1913–1998) je bila slovenska političarka. Pred 2. svetovno vojno je delovala v ilegalnem komunističnem gibanju. Med drugo svetovno vojno je aktivno delovala v NOG in opravljala partijske funkcije. Tako je bila med drugim organizacijska sekretarka CK ZKS. Po drugi svetovni vojni je opravljala vrsto partijskih in državnih funkcij. Tako je bila med drugim predsednica Ljudske skupščine LRS, članica predsedstva SRS, članica Izvršnega komiteja centralnega komiteja zveze komunistov Jugoslavije in Centralnega komiteja zveze komunistov Slovenije (v nadaljevanju IK CK ZKJ in CK ZKS). Osebnosti, M–Ž, str. 1188. 49 Vinko Hafner (1920) je bil slovenski politik. Med NOB je opravljal pomembne politične funkcije. Tako je bil med drugim politični komisar 18. divizije in član vodstva Združene protifašistične mladine Jugoslavije. Po 1945 je opravljal vrsto pomembnih partijskih in državnih funkcij. Tako je bil med drugim podpredsednik izvršnega sveta Skupščine SRS in predsednik mestne konference ZKS Ljubljana. Osebnosti, A–L, str. 337. 50 Milan Kučan (1941) je pomemben slovenski politik. Po izobrazbi je pravnik. Opravljal je vrsto partijskih in državnih funkcij. Tako je bil med drugim 1978–1982 predsednik skupščine SRS,1986–1989 predsednik predsedstva CK ZK Slovenije, od 1990 predsednik Predsedstva RS in od 1992 v dveh mandatih izvoljen za predsednika RS. Njegova politična pozicija v začetku ni bila povsem jasna. Po zunanji formi je bil bolj v konservativni struji, čeprav, kot že rečeno, pozicija ni bila povsem jasna. Dejstvo je, da ga najdemo v skupini, ki se je 1971 sestala na Strmolu pri Tržiču in velja za programsko formiranje liberalne struje. S Kučanom se začenja 1968 prenova ZKS, ki je pomenila demokratizacijo slovenskega političnega življenja in rehabilitacijo liberalne struje ZKS. Deloval je tudi v organih ZKJ. Osebnosti, A–L, str. 579. 51 Maja Režek, Odmev praške pomladi, Slovenija – Jugoslavija, str. 170. 52 Matija Maček (1908–1983) je bil slovenski politik. Bil je predvojni komunist, med NOB je opravljal visoke vojaške in partijske funkcije, bil je načelnik Ozne za Slovenijo, član Slovenskega narodnoosvobodilnega sveta in Antifašističkog vjeća naroda Jugoslavije (v nadaljevanju SNOS in AVNOJ). Po 1945 je opravljal vrsto funkcij, med drugim predsednik skupščine SRS 1963–1967. LCZ, str. 600. 32

(konservativna struja) je bil do omenjenih vprašanj zelo zadržan. Ob zaključku seje je slovenski notranji minister Silvo Gorenc navzoče seznanil, da je republiški sekretariat za notranje zadeve izvedel vse potrebne ukrepe za zagotovitev državne in javne varnosti, omenil pa je tudi depešo zveznega ministrstva za notranje zadeve, ki je prepovedalo demonstracije na javnih mestih, vendar je slovensko ministrstvo odločilo, da prepovedi ne bo upoštevalo. Ker se je slovenska vlada odločila prezreti navodilo iz Beograda o prepovedi demonstracij, je že 21. avgusta popoldan v ljubljanskem študentskem naselju potekalo zborovanje v podporo Češkoslovaški.53

Delo je naslednji dan poročalo, da so študentje izrazili solidarnost z vodstvom in državljani Češkoslovaške ter obsodili ravnanje Varšavskega pakta, zborovanje pa se je končalo s prepevanjem internacionale in pohodom s transparenti po središču Ljubljane. Slovenci so z obsodbo okupacije Češkoslovaške prehiteli Tita, čeprav tudi on ni okleval. Zavedajoč se resnosti dogodkov na Češkoslovaškem in njihovih posledic za Jugoslavijo je 21. avgusta zvečer na Brionih sklical skupno sejo Predsedstva in IK CK ZKJ, že dopoldan pa se je v njegovi letni rezidenci neformalno sestalo nekaj Titovih sodelavcev. Po besedah Mitje Ribičiča54 je Tito ostro obsodil intervencijo in istočasno opozoril na previdnost, ker je v prvi vrsti Jugoslavija kot glavni protagonist neodvisne politike na udaru sovjetske agresije. Tito je opozoril na potrebo po enotnosti jugoslovanske partije in opozoril, da se bo Jugoslavija uprla, če bo prišlo do vojaške agresije SZ proti Jugoslaviji. Za javnost je Tito izjavo zelo omilil.55

Tito je izrazil nezadovoljstvo nad sovjetskim početjem proti ČSSR in ni izrecno podprl češkoslovaškega vodstva. Ni podprl četverice ministrov, ki so na predvečer posega prispeli v Jugoslavijo, uradno na dopust, po vsej verjetnosti pa z namenom osnovanja jedra češkoslovaških izgnancev v Beogradu. Doktrina Brežnjeva o omejeni suverenosti socialističnih držav je

53 Maja Režek, Odmev praške pomladi, Slovenija - Jugoslavija, str. 171. 54 Mitja Ribičič (1919) je slovenski politik; v NOB komisar koroške grupe odredov. Po 1945 med drugim javni tožilec LRS, republiški sekretar za notranje zadeve LRS, predsednik ZIS (1969–1971). LCZ, str. 902. 55 Maja Režek, Odmevi praške pomladi, Slovenija - Jugoslavija, str. 171–172. 33

Titu očitno nagnala strah v kosti, zato sovjetskih politikov ni hotel dražiti z neprevidnimi izjavami in nepremišljenimi potezami, saj bi Brežnjevu tako omogočil izgovor za povečanje sovjetskega pritiska na Jugoslavijo, ki se je v naslednjih dneh in tednih dejansko stopnjeval. Jugoslavija je imela svoj model socializma in ni bila članica varšavskega pakta, vendar je bila v sovjetskih očeh spodbujevalec vzhodnoevropskega marksističnega revizionizma in zato moteč trn v peti Kremlja, ki bi ga ta utegnil kaj hitro izdreti.56

Izvršni svet SRS (v nadaljevanju IS SRS) je ugotovil, da so bili vojaški ukrepi petih članic Varšavskega pakta storjeni proti volji češkoslovaškega ljudstva in njegovih ustanovnih organov, vlade in političnega vodstva republike, in da pomenijo nasilno kršitev njene suverenosti, kar je pomenilo kršitev mednarodnega prava ter nedovoljen in nesprejemljiv akt v odnosih med državami. Podprli so zahtevo, da vojske SZ in ostalih štirih članic varšavske zveze takoj zapustijo ozemlje ČSSR in omogočijo delovanje zakonito izvoljenih organov skupščine, vlade in KP ČSSR.57

Pravda58 je večkrat ostro napadla vodstvo ZKJ. Voditeljem ZKJ je očitala, da je njihov vzgled navdihoval "revizionistične elemente na Češkoslovaškem", da je treba osvoboditi partijo elementov oblasti. Voditelji ZKJ naj bi teoretično in praktično uresničevali slabitev marksistično- leninistične partije. Še več, očitali so jim, da je njihov vzgled krepil revizionistične elemente na Češkoslovaškem v napadih na KP ČSSR.59

Po mnenju Tita je bila intervencija v ČSSR v popolnem nasprotju z idejami Marxa, Engelsa in Lenina. Nekdanji dogodki na Madžarskem (Tito misli na dogodke leta 1956 - op. pisca) in tisti na Češkoslovaškem sta po njegovem dve različni stvari. Tito je zagotovil, da bo Jugoslavija vedno proti metodam kakršne so Sovjeti uporabili do ČSSR. Šlo je namreč za preprečevanje nadaljnjega demokratičnega socialističnega razvoja v deželi, kakršna je bila

56 Maja Režek, Odmevi praške pomladi, Slovenija – Jugoslavija, str. 173. 57 Obsodba vojaške intervencije, Večer, 22. 8. 1968, št. 196, str. 6. 58 Pravda je bil ruski komunistični dnevni časopis, ki je začel izhajati na Leninovo pobudo 1912 v Sankt Peterburgu, od 1922 do 1991 je izhajal v Moskvi kot glasilo CK KP ZSSR; odtlej "neodvisen" ruski dnevnik. VSL, Knjiga 6, DZS, Ljubljana 1998, str. 3376. 59 Pravda napadla ZKJ, Večer, 20. 9. 1968, št. 221, str. 1. 34

Češkoslovaška. Jugoslaviji ničesar ne morejo, ker je razvijala samoupravno socialistično družbo. Sovjetsko partijsko politiko je zelo motil samoupravni socialistični razvoj v Jugoslaviji, ki od nikogar ni zahteval receptov, pa tudi drugim jih ni dajal. Češkoslovaška je bila v drugačnem položaju ob intervenciji, kot pa je bila Jugoslavija leta 1948. Ko je prišlo do intervencije, nadaljuje Tito svoje razmišljanje v intervjuju direktorju francoskega tednika Paris Match60, je imela na svoji strani simpatije skoraj celega sveta. Imela je tudi podporo komunističnih partij Zahoda. Jugoslavija take podpore l. 1948 ni imela. Vendar to ni pomenilo, da je Češkoslovaška naredila napako, ker se ni vojskovala proti SZ. Po Titu je ravnala prav, ker se je namreč soočila z ogromno močjo in tudi Zahod je reagiral medlo.61

Po Titovih besedah so bila pojasnila, da so hotele čete Varšavske zveze zavarovati zahodne češkoslovaške meje pred napadom zahodnonemških enot in enot atlantskega pakta, absurdna. Tito je izrazil prepričanje, da je bilo nerealno pričakovati napad zahodnonemških in atlantskih čet v takratni situaciji ne glede na položaj, kakršen je bil v Evropi. Tito je opozoril na pojmovanje, po katerem pripadnost Varšavski zvezi ali socialističnemu taboru ne dovoljuje posamezni deželi, da bi svoj notranji razvoj krepila glede na svoje specifične razmere. Prav tako je jugoslovanski predsednik poudaril, da ni bilo v pogovorih s češkoslovaškimi voditelji nikakršnih elementov, ki bi bili naperjeni proti SZ in drugim socialističnim državam. Naša delegacija, je rekel Tito, je podprla pravico Češkoslovaške do samostojnega razvoja. Češkoslovaški voditelji so pokazali tudi odločnost, da ne bodo dovolili obnovitev večpartijskega sistema in da se bodo uprli nastajanju vseh organov odločanja zunaj obstoječega političnega sistema. Razlogov za intervencijo po Titu torej ni bilo.62

60 Paris Match Magazine je eden najpomembnejših francoskih tednikov in obravnava teme iz javnega življenja. Znan je po sijajnih fotografijah in zanimivih ter najbolj iskanih tem ali iz sveta političnih afer in mode.Izhaja od leta 1949. Paris Match Magazine, http://www. newsstand.co.uk/123-Magazine-Subscribe-to-PARIS-MATCH-Magazine- Subscription.aspx 61 Vedno bomo proti metodam, kakršne so uporabili do ČSSR, Večer, 14. 11. 1968, št. 267, str. 2. 62 Odločne Titove besede, Večer, 24. 8. 1968, št. 198, str. 1. 35

Tito se prav gotovo ni bal le sovjetskega vojaškega posega, temveč tudi notranjih nemirov. Poudaril je namreč, da demonstracij v Jugoslaviji ne bo, pri čemer je izrecno omenil, da bi se te lahko izrodile. Ljudstvu je bilo potrebno omogočiti, da je lahko javno izrazilo in izživelo svoj protest proti okupaciji Češkoslovaške. Slovenci namreč do SZ večinoma niso gojili nobenih simpatij, kar se je navsezadnje izrazilo tudi na seji slovenskega partijskega vodstva in na protestnem zborovanju v ljubljanske študentskem naselju 21. avgusta 1968.63

V zvezi s tem je v času kmalu po intervenciji sil Varšavskega sporazuma na ČSSR zanimivo pisanje Ameriške domovine o odnosih med Jugoslavijo in Sovjetsko zvezo. To so bili odnosi med dvema partijama in ne med dvema vladama, kot je to veljalo v svobodnem zahodnem svetu. Ameriška domovina je odnose med Jugoslavijo in Rusijo opisala takole:/.../ V svobodnem zahodnem svetu zastopa vsako deželo le njena zakonita vlada. Kaj takega lahko storijo le takrat, kadar imajo pooblastilo od vlade. V Ameriki je na primer edini, ki lahko zastopa deželo L. B. Johnson64 /.../ V resnici je za železno zaveso država le orodje partije in njene politike. Partija odloča, kaj smejo delati vlada, parlament, sodnija, javne uprave itd.65

Tako bi moral biti to predmet, ki bi ga obravnavali sovjetska in jugoslovanska vlada in ne partijski vodstvi obeh držav, kar je seveda demokratična logika predstavniške demokracije, ki je temeljila na večstrankarskem sistemu, katerega vrh je pomenila vlada, ki je izhajala iz parlamenta. V socializmu seveda ni bilo tako, kajti v tem sistemu smo imeli opravka z avtoritarnim enopartijskim sistemom. V ZDA se je namreč zunanja politika oblikovala znotraj politično pluralne družbe.

Ameriška domovina je povzela tudi historiat odnosov med jugoslovansko in sovjetsko partijo: /.../ Če se omejimo le na odnose med obema partijama, moramo reči, da niso bili nikoli brez megle. Celo med vojno ni Tito zaupal

63 Maja Režek, Odmev praške pomladi, Slovenija – Jugoslavija, str. 174. 64 Lyndon B. Johnson (1908–1973) je bil ameriški državnik, v času predsednika Johna F. Kennedyja je bil podpredsednik ZDA (1961–1963). Po atentatu na Kennedyja je postal 36. predsednika ZDA in po volitvah novembra 1964 obdržal dolžnost predsednika do konca mandata novembra 1969. Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon, str. 456. 65 Jugoslavija in Rusija, AD, 25. 9. 1968, št. 185, str. 2. 36

Moskvi. Stalin pa ne titovcem, čeprav so bili titovci še bolj navdušeni komunisti kot Stalinovi tovariši. Zato je tudi prišlo v primeroma kratkem času do preloma v l. 1948. Od takrat ni bilo nikoli odkritosrčnega prijateljstva. Do kapitulacije tovariša Hruščova ga sploh ni bilo, pozneje pa je na odnosih med Moskvo in Beogradom ležala kakor večna mora razlika v politični filozofiji. Moskva kar ne more odpustiti Titu in njegovi tovarišiji, da sta si po mnogih napakah rajše izbrala samoupravni komunizem. To je Moskva pokazala pred celim svetom kmalu po romanju Hruščova66 in Bulganina67 v Beograd l. 1955. Na komunističnem mednarodnem kongresu l. 1957 je prvič obsodila Titov "revizionizem"68, l. 1960 pa ponovno v taki obliki, da Tito tega še danes Kremlju ne more odpustiti. Tako ležita resoluciji iz l. 1957 in 1960 še danes kot kamen spotike na potih, ki vodijo iz Beograda v Moskvo in nazaj. Saj še letos ni hotel Tito pristati, da bi šel na nameravani decembrski mednarodni komunistični kongres v Moskvo, ako Kremelj ne prekliče obtožb in obsodb iz l. 1957 in 1960.69

Še bolj so oledeneli odnosi do Tita v Moskvi. Tam so se dobro zavedali, da je sicer Titova kriva vera napačna, niso pa tajili, da ima velik vpliv na komunistični svet. Kjerkoli se v komunističnem svetu okrepijo zahteve po svobodi, takoj se je našel ta ali oni dogmatik in skušal izvrtati zvezo s titoizmom. Zato so bili v Moskvi prepričani, da se na Češkoslovaškem ne bi razbohotilo gibanje, ki je peljalo v neodvisnost od Moskve, če ne bi bili gledali proti Beogradu in videli, kako se komunizem da razviti tudi drugače in ne samo po moskovski šabloni. Še bolj jih je jezilo, da so v Jugoslaviji

66 Nikita Hruščov (1894–1971) je bil sovjetski politik; 1953 –1964 prvi sekretar CK KP SZ, začel destalinizacijo v SZ (na 20. partijskem kongresu KP SZ 13. februarja 1956 obsodil zločine J. V. Stalina, 1958 zamenjal kot min. predsednik tudi Nikolaja Bulganina. Odstavljen 1964, ko je prišel v sovjetsko vodstvo Brežnjev. Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon, str. 423. 67 Nikolaj Bulganin (1895–1975) je bil sovjetski politik in maršal, ki je opravljal funkcije obrambnega ministra in ministrskega predsednika. Prav tam, str. 145. 68 Termin revizionizem (od lat. revisio – pregled, kontrola, ponovni pregled, ocenjevanje, proučevanje, spreminjanje) je prišel v širšo uporabo, posebno v politični praksi, v okviru zgodovine marksizma in smiselno označuje njegovo popravljanje oziroma negiranje nekaterih njegovih temeljnih stališč. Politička enciklopedija, str. 910. 69 Jugoslavija in Rusija, AD, 25. 9. 1968, št. 185, str. 2. 37

pozdravljali v Pragi vse tisto, kar je Moskvo najbolj motilo in se je kazalo v liberalnosti.70

V Moskvi so pozabljali, da je šlo v Jugoslaviji prav tako za socialistični sistem z določenimi modifikacijami v smislu samostojnega razvoja. Menim ,da bi to modificiranost v širokem smislu besede lahko imenovali liberalnost.

Številnim notranjim problemom, ki so tedaj razjedali Jugoslavijo, se je tako pridružila še nevarnost sovjetskega vojaškega posega, ogroženo je bilo jugoslovansko gospodarstvo, ki je bilo še vedno s številnimi pogodbami vezano na SZ in druge države Vzhodnega bloka. Jugoslovanski politični vrh s Titom na čelu si je zadal nalogo homogenizacije71 jugoslovanske družbe in povrnitve njenega zaupanja v partijo, utrditi pa je bilo potrebno tudi mit o nepremagljivosti Jugoslavije. V strahu pred morebitnim udarom z Vzhoda je jugoslovanski politični vrh sprejel celo vrsto ukrepov, s katerimi bi okrepil pripravljenost Jugoslavije na obrambo. Med drugim so se odločili za koncept "vsesplošnega ljudskega odpora", ki je korenito posegel v jugoslovanski obrambni sistem, s tem pa tudi v do takrat nedotakljivo jugoslovansko vojsko.72

Celo Kavčič je pohvalil enotnost partije in poudaril, da je potrebno takoj reagirati na protisovjetske reakcije, ki so lahko tudi provokacije. Verjetno je Kavčiča bolj kot kaj drugega navdušila zasnova "vsesplošnega ljudskega odpora", ki je zarezal v dotlej izrazito centralizirani sistem obrambe in vojaško doktrino Jugoslovanske ljudske armade (v nadaljevanju JLA) ter napovedal oblikovanje teritorialnih enot, s tem pa tudi večje pristojnosti republik na področju obrambe.73

V slavnostnem govoru na proslavi ob obletnici drugega zasedanja AVNOJ-a v Jajcu 29. novembra 1968 Tito v oceni medrepubliških razmer ni izrecno omenil niti Češkoslovaške niti Sovjetske zveze. Ob koncu govora je izrazil

70 Jugoslavija in Rusija, AD, 25. 9. 1968, št. 185, str. 2.. 71 Homogen je pojem, ki označuje enotnost ustroja ali sestave. LCZ, str. 377. 72 Maja Režek, Odmev praške pomladi, Slovenija – Jugoslavija, str. 175–176. 73 Prav tam, str. 179–180. 38

le svojo zaskrbljenost zaradi poslabšanja mednarodnih razmer in nespoštovanja suverenosti držav, pri čemer je poudaril, da bo Jugoslavija vztrajala pri politiki miroljubnega mednarodnega sodelovanja. Spretna propaganda v obrambi suverenosti Češkoslovaške je utrdila Titovo oblast, s tem pa oslabila položaj partijskih "liberalcev", ki so zahtevali odločnejše notranje reforme. Izhodišča nekaterih načrtovanih reform so bila bistveno zožena, bolj ali manj v celoti pa je bila kasneje uresničena samo reforma jugoslovanske federacije. Pri tem je zanimivo, da je bila tudi na Češkoslovaškem edina Dubčkova reforma, ki je preživela njegovo odstavitev aprila 1969, prav federalizacija74 Češkoslovaške, kar bi lahko tako v češkoslovaškem kot v jugoslovanskem primeru razumeli kot izravnavo za druge neuresničene reforme.75

Kardelj je obsodil sovjetski vdor v ČSSR in pri tem poudaril, da se ne sme mimo sovjetske napadalne akcije proti Češkoslovaški. Po Kardelju bi izdali svojo borbo proti fašizmu, če ne bi dvignili svojega glasu proti sovjetski politiki in vdoru na Češkoslovaško. Šlo je za nasprotovanje proti vsem manifestacijam mednarodnega ustrahovanja in odločno zahtevo po ponovni vzpostavitvi suverenosti češkoslovaške republike, kar bi pomenilo tudi vzpostavitev vlade in umik tujih vojaških enot.76

Ameriška domovina je zapisala, da je Tito v svojem krogu sodelavcev v Beogradu večkrat povedal, da ne mara bosizma77, moskovskega tipa seveda. Bos je tisti, ki se rad postavlja, je nastopaški in zahteva, da mora iti vse po

74 Beseda federalizem je grškega izvora in pomeni povezovanje in sodelovanje zaradi skupnih ciljev, sicer samostojnih subjektov in individualitet. Federalizem zahteva, da določene skupine, čeprav so geografsko, zgodovinsko in ekonomsko povezane z različnimi kulturnimi in etničnimi posebnostmi, religijami in jeziki, ostanejo skupaj. Prav tako predpostavlja možnost obstoja večjih ali manjših skupin, sposobnih in manj sposobnih, razvitih in manj razvitih. Toda tisto, kar federalizem izključuje, so pravna hegemonija enih proti drugim, ustavni privilegiji za ene in podrejeni položaj za druge; prav tako izključuje politiko favoriziranja močnejših in razvitejših. Politička enciklopedija str. 275. 75 Maja Režek, Odmev praške pomladi, str. 180181. 76 Kardelj obsodil sovjetski vdor v ČSSR, AD, 25. 9. 1968, štev. 185, str. 3. 77 Beseda bos pomeni gospodarja, organizatorja podjetja, šefa, "komandanta". S področja gospodarskih podjetij in ekonomskih odnosov je izraz bos prešel na vsa druga področja družbenega življenja in označuje tistega, ki poveljuje ter ukazuje ali vsaj takšno vlogo prevzema oziroma se tako obnaša, od osebnih odnosov v družini do poglavarja države.. Za sodobne politične bose so značilne njihove funkcije, položaj in vpliv. Bosi so dejanski šefi ne samo partijskega aparata, ampak tudi partijskega volilnega stroja. Politička enciklopedija, str. 89–90. 39

njegovi volji. Zanimiv je termin bosizem, ki ga v strokovni literaturi nisem zasledil. Tito je svoj sistem pojmoval kot demokratizacijo, ki je v nasprotju z bosizmom in pri tem pozabil na elemente avtoritarizma, ki so bili vgrajeni v jugoslovanski politični sistem, kot je bil npr. demokratični centralizem.78

Poudariti pa moram, da je bil jugoslovanski politični model vendarle bistveno svobodnejši kot sovjetski in zato tudi za druge socialistične države zelo privlačen.

Zanimiv je komentar Ameriške domovine o morebitni zlorabi "nevarnosti z Vzhoda", ki jo je jugoslovansko politično vodstvo večkrat postavilo v ospredje svoje politike tudi kasneje. Tako lahko zasledimo v jugoslovanskem in evropskem časopisju veliko razpravljanja o nevarnosti, ki je grozila Jugoslaviji. Ponekod so jemali tako nevarnost zares, drugod pa so le ugibali, če ni avtor te retorike Tito sam, da bi pomiril in pokoril svoje tovariše. Ti so namreč pozabili na skupno korist in so se borili, da bi si prisvojili čim večji del pogače, ki se ji reče Jugoslavija. Odnosi med republikami so se res tako zaostrili, da so bila v nekaterih primerih partijska načela v ozadju. Četudi so se vsi javno sklicevali na ta načela, ko so branili interese svojih republik. Glavni spor je potekal med Beogradom in Zagrebom, pri čemer je slednji iskal podporo v Skopju, Prištini, Novem Sadu, Podgorici, Sarajevu in Ljubljani. Z izjemo Prištine Zagreb uspeha ni dosegel. Ljubljana je skrbno opazovala razvoj in previdno molčala, če ni bila neposredno prizadeta. Beograjska univerza ni podpirala ustavnih dopolnil, kljub temu da bi jih morala, kot jim je ukazala partija. V času pripravljanja na izvedbo ustavnih določil (kampanja sprejemanja ustavnih dopolnil se je ujemala z obdobjem liberalizacije – op. pisca) je v vsej Jugoslaviji vladala močna negotovost. S strahom so se ozirali proti Vzhodu, kjer so bile v letu 1971 obsežne vojaške vaje Varšavske zveze. Jasno je šlo za Titovo taktiko umirjanja politične konstelacije v Jugoslaviji s taktičnim strateškim opozarjanjem na sovjetsko nevarnost proti Jugoslaviji.79

78 Tito je malo hud, AS, 23. 7. 1969, št. 28, str. 5. 79 V Jugoslaviji zopet govore z vzhoda, AD, 15. 7. 1971, št. 133, str. 2. 40

Sovjetska retorika se je v odnosu do jugoslovanske partijske in državne politike spreminjala in v New York Timesu80 lahko zasledimo v letu 1974 komentar, ki je bil povzet po sovjetskem časopisu Izvestija81 , s katerim je SZ izrazila svoje prvo javno strinjanje s političnimi in ekonomskimi trendi, ki so potekali v smeri komunistične ortodoksnosti, se pravi s konservativnima strujama v ZKJ in ZKS. Izvestija je podprla prizadevanja konservativne struje pri prevzemu ideološkega vodstva in centralizacije v ekonomiji. V istem komentarju so Sovjeti opozorili, da bodo Jugoslavijo še naprej ogrožale antisocialistične sile in iluzije liberalcev. Izvestija je poudarila, da politična liberalizacija in svobodni trg ne bosta nikoli uspešno delovala v socialističnem okolju. Sovjetska partijska orientacija je bila konservativna in prepričana, da bi ji ekonomska decentralizacija jugoslovanskega tipa samo zbegala ekonomijo in opogumila nacionalne tendence, kot se je to zgodilo v Jugoslaviji.82

80 New York Times je odličen dnevnik, pojem kvalitetnega novinarstva. Prva številka je izšla 1851. Časnik zagovarja v ekonomskem delu retoriko korporativizma in to na zmerno liberalen način. VSL, Knjiga 5, DZS, Ljubljana 1998, str. 2864. 81 Izvestija je sovjeski dnevnik, ki je začel izhajati, 1917 in je izražal vladna stališča. Od 1918 je izhajal v Moskvi. Po razpadu SZ 1991 je postal neodvisni dnevnik. VSL, Knjiga 3, DZS, Ljubljana 1997, str. 1694. 82 Cristtopher S. Wren, Soviet Hails Yugoslavia's Conservativism: Soviet Debate is Reflected, The New York Times, April 15, 1974, str. 2. 41

2.1 OSAMOSVAJANJE ŠTUDENTSKE SKUPNOSTI

Petnajst let po prevratu1 v Jugoslaviji se je po različnih oblikah začelo spraševanje o upravičenosti izbrane poti. Oblast si je po eni strani želela nenehnega potrjevanja zgodovinskih zaslug, po drugi strani pa je preganjala sleherno oceno, ki ni bila v skladu z njenimi pričakovanji. Tega v šestdesetih letih ni mogla več v celoti obvladati z "agitpropom", zato je nihala med cenzuro in svobodo govora. Sredi šestdesetih se je politično dogajanje na ljubljanski univerzi2 še dodatno razživelo, kar se je še posebej odražalo v študentski reviji Tribuna3, ki je po ukinitvi Perspektiv4 postala glavna možnost za objavo "opozicijskih" besedil. Moja naloga je orientirana na spopad med strujama v ZK, zato se nisem lotil podrobnejše analize Tribune. To vprašanje sem vključil v nalogo zaradi drugačne organiziranosti študentov, kar je poleg ljubljanskega mestnega komiteja, IS, cestne afere in

1 Mislim na obdobje v jugoslovanski politični in socialni zgodovini po 1945. To obdobje sicer ni predmet moje naloge, vendar v pojasnitev navajam ključne dogodke: prevzem oblasti 1944–1946, ko je oblast prevzela KPJ in zvesto kopirala sovjetski model; spopad med Sovjetsko zvezo in Jugoslavijo oziroma med KP SZ in KPJ 1948 (Informbiro) ter iskanje samostojne poti družbenoekonomskega razvoja; 1950 se je začel novi veliki preobrat s sprejetjem zakona o delavskem samoupravljanju ter odpiranju na Zahod in se 1953 dopolnil z razširitvijo samoupravljanja na področje družbenih dejavnosti; v zunanji politiki je od 1961 prevladovala doktrina neuvrščenosti; 1963 se sprejme nova ustava, ki spremeni ime države Socialistično federativno republiko Jugoslavijo (v nadaljevanju SFRJ) in vsebuje samoupravljanje kot ustavno kategorijo; 1965 se začenja gospodarska reforma, ki je poskusila vključiti nekatere elemente tržnega gospodarstva. Dr. Janko Pleterski, Branko Božič, Politična in socialna zgodovina Jugoslavije, Politična šola pri CK ZKS v Ljubljani, Ljubljana 1975, str. 157 - 181. Gl tudi: Jera Vodušek - Starič, Prevzem oblasti 1944 - 1946, Cankarjeva založba, Ljubljana 1992 2 Za poznavanje te tematike v slovenskem zgodovinopisju moram omeniti obsežno delo dr. Slavka Kremenška Slovensko študentovsko gibanje 1919- 1941, Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana 1972. 3 Tribuna je kot glasilo študentov ljubljanske univerze in visokih šol izhajala od 1951 do 1998. Izdajati jo je začela ljubljanska organizacija Zveze študentov Jugoslavije, od 1974 Univerzitetna konferenca ZSM Slovenije, od 1991 pa Študentska organizacija Univerze v Ljubljani. Od 1951 si je Tribuna prizadevala za poglobljeno in kritično obravnavo vprašanj, ki so bila aktualna za študente. Njena retorika je nihala med pretirano ostrino in blago kritiko aktualnih družbenih problemov. Veliko številk Tribune je bilo cenzuriranih ali pa jih je javni tožilec prepovedal. Njen radikalni del Tribune je navdihoval zlasti slovenski liberalizem šestdesetih let. V osemdesetih letih je Tribuna odpirala mnoga težka vprašanja o usmerjenem izobraževanju, socialnih in gospodarskih problemih in političnih sodnih procesih (Nagodetov proces, Dachavski procesi itd.), procesu proti četverici itd. ES, 7. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana 1999, str. 334. 4 Perspektive so kot mesečnik za kulturo in družbena vprašanja izhajale med leti 1960 - 1964. Vsebina revije je bila izraz kritične generacije, kar se je kazalo v prispevkih Jožeta Pučnika, Tarasa Kermaunerja, Veljka Rusa, Dominika Smoleta in mnogih drugih. 1964 se je socialistična oblast na pobudo idejnopolitične komisije pri CK ZKS odločila za prepoved izhajanja revije. ES, 8. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana 1994, str. 307–308. 42

akcije 25 poslancev ena osrednjih prelomnic v do tedaj monolitni slovenski politični sceni, ki jo je obvladovala ZKS in v njej dominantna konservativna struja. Gre za prvi preboj v smeri iskanja alternative absolutni prevladi ZK, kar bi lahko šteli kot samostojni del liberalne struje v ZK, saj je bil eden od nosilcev tega preloma Franci Pivec, takrat organizacijski sekretar univerzitetnega komiteja ZK. Študentsko gibanje je bilo prav tako izraz liberalističnih pogledov v partiji in družbi.5

Približno in zelo površno je to dojemal tudi slovensko-ameriški tisk.

Novinar Dnevnika Uroš Djurić je v članku Samo vsak deseti študent član ZK analiziral anketo, ki je bila opravljena med študenti, člani ZKS, in opozoril na nekaj zelo relevantnih statističnih podatkov. Tako je leta 1965 bilo na ljubljanski univerzi 1822 članov, leta 1966 se je število zmanjšalo na 1666, in leta 1967 pa celo na 1580 študentov. Če odštejemo uslužbence in profesorje, je bila bilanca še slabša, ugotovimo namreč, da je vsak deseti študent član ZK. Tudi število na novo sprejetih članov je nenehno upadalo. Leta 1965 je bilo sprejetih 70 novih komunistov, leto kasneje samo 40, leta 1967 pa samo 30. Po fakultetah je imela največ komunistov filozofska - 286, nato pa medicinska - 181. V nadaljevanju analize odgovorov na nekatera zastavljena vprašanja je Djurić odgovarjal takole: /.../ Vloga ZK v naši družbi? 30 % anketiranih je odgovorilo, da ima ZK vlogo organizatorja razprav in diskusij, medtem ko jih je bilo 24 % mnenja, da ima ZK vlogo nosilca in usmerjevalca humanističnih in političnih akcij pri nas. Na vprašanje, o čem so največ razpravljali na sestankih komiteja, so anketirani odgovorili, da so razpravljali predvsem o organizacijskih vprašanjih, nato pa o reševanju študentskih problemov in o gospodarski reformi. Nadalje jih je 62 % odgovorilo, da sekretariat določa dnevni red sestankov, 21 % pa jih trdi, da o tem odloča sekretar. Kakšno vlogo bi morala imeti ZKJ 81 % anketiranih je odgovorilo, da mora imeti ZK vlogo nosilca in usmerjevalca humanitarnih ter političnih akcij. Kaj bi bilo treba predlagati, da bi se zboljšalo stanje v osnovni organizaciji ZK? Skoro 30 % jih je mnenja, da je treba govoriti iskreno in odkrito o vseh problemih,

5 Franci Pivec, Osamosvajanje študentske skupnosti, Slovenija - Jugoslavija, str. 295. 43

vendar brez vsakih posledic, 26 % jih je izjavilo, da je treba črtati iz vrst ZK vse karieriste. 64 % anketiranih je odgovorilo, da bi se želeli spet vrniti v ZK, če bi bili izključeni. Na vprašanje o religiji je 46 % anketiranih odgovorilo, da vse bolj oživlja.

Med anketiranimi je bilo 69 % mlajših kakor 25 let. 36 % jih je imelo do tri leta partijskega staža, 60 5%, pa več kakor tri leta. Od vseh anketiranih jih 40 % izhaja iz uradniških družin, samo 12 % pa jih je iz kmečkih družin /.../

Posebno zanimiv odgovor anketiranih komunistov je bil tale: ZK malo ali pa sploh nič ne stori za gojitev tradicij NOV, saj mlade generacije pozabljajo na krvave žrtve za osvoboditev.

Zdaj se komunisti ukvarjajo z dvema vprašanjema, ki sta na dnevnem redu univerzitetnega komiteja. To je vprašanje raziskovalnega dela in organizacije visokega šolstva ter njegovo vključevanje v današnji sistem gospodarjenja.6

Franci Pivec je v Tribuni študentske nemire označil takole: Morda maja predsedniku Titu niti ne bi bilo več treba študente izrecno opominjati na potrebo po večji politični angažiranosti mladine. Takrat so namreč študentje že opozarjali: "Napetost sedanje politične situacije je veliko nevarnejša ker številnih problemov ni mogoče hitro in ustrezno rešiti. Na univerzi se elementi te napetosti jasno kažejo. Brezperspektivnost pri reševanju problemov ustvarja občutek brezizhodnosti, ki omogoča najrazličnejše oblike obnašanja. Ko to vendarle začutijo se mnogi vprašujejo, ali je morda ta napetost že prešla v konflikt, v resno politično krizo in zanima jih, kako neki se bo ta kriza pokazala. Nekateri menijo, da se bo ta kriza pokazala. Nekateri menijo, da se sedanji krizi ni mogoče izogniti, ker pa ni mogoče hitro in učinkovito vplivati na določene stvari, ki se pojavljajo v globalni družbeni strukturi, so pa tudi neposredni vzroki celotnega položaja."

Dejstvo je, da se je administracija Staneta Kavčiča v izvršnem svetu že od samega začetka lotila študentskih problemov z dotlej ne običajno

6 Samo vsak deseti študent član ZK, Dnevnik, 9. 3. 1968, št. 66, str. 4. 44

smotrnostjo in resnično razveseljivo doslednostjo. Naključje je hotelo, da je v tem času bila tudi zaključna razprava./.../ Tak je bil torej "poligon" za študentske "politične manevre" v Sloveniji.7

Mednarodni študentski stiki so bili sicer vselej pod najbolj budnim očesom Službe državne varnosti (v nadaljevanju SDV), vendar so se od sredine šestdesetih tako množili in prevzeli toliko neformalnih oblik, da so postali pomemben vir spremenjenih gledanj na družbo in študentsko delovanje. Najpomembnejše vezi so bile vzpostavljene z nemškim, francoskim in ameriškim študentskim gibanjem, v kontekstu "praške pomladi" pa tudi s češkim. Ob primerjavah so ljubljanski študenti vse bolj kritično presojali lastno organiziranost in razmišljali o alternativah. Po zaslugi Ivana Krefta8, Spomenke Diklić (sedaj Hribar9 - op. pisca) in Tineta Hribarja10 ter mnogih drugih, je nastal koncept "študent delavec", ki ni več poniknil in je bil slovenska posebnost v jugoslovanski študentski srenji. Kot tak je vzbudil pozornost tudi v mednarodnem študentskem gibanju. Druga smer razmišljanja o alternativni organiziranosti študentov je bila "sindikalizacija". V študentskem naselju je bil leta 1966 po francoskem vzoru ustanovljen "študentski sindikat", ki se je prijavil Zvezi sindikatov (v nadaljevanju ZS), v kateri pa o vključitvi niso sprejeli nobenega sklepa. Tudi te ugotovitve so

7 Franci Pivec, Realnost in utopija (Študentski nemiri v Jugoslaviji–junij 1968), Oznaka nemira, I – Tribuna, 5. 5. 1969, št. 10, str. 3. Povzeto po: Ciril Baškovič, Pavle Gantar, Marjan Pungartnik in Pavle Zgaga, Študentsko gibanje: 1968 - 72, Republiška konferenca ZSMS v Ljubljani, Ljubljana 1982 (v nadaljevanju Ciril Baškovič, Študentsko gibanje), str. 7. 8 Ivan Kreft (1906–1985) je bil slovenski politik in publicist.. V ilegalno komunistično gibanje se je vključil že v študentskih letih. Opravljal je vrsto političnih funkcij. Tako je bil med drugim. član kmečke komisije pri CK KPS in prostovoljec v španski republikanski armadi. Med NOB je deloval v Dalmaciji in v Italiji Po vojni je deloval v diplomatski službi in do 1953 v Muzeju narodne osvoboditve v Ljubljani. Osebnosti, A–L, str. 560. 9 Spomenka Hribar (1941) je filozofinja, sociologinja in publicistka. Zaposlena je bila na Inštitutu za sociologijo in filozofijo pri ljubljanski univerzi in v Centru za proučevanje religije in cerkve na FDV. Bila je aktivna v delovanju Demosa in si prizadevala med Slovenci doseči spravo. 1991–1993 je bila poslanka v Skupščini RS Osebnosti, A–L, str. 365 10 Tine Hribar (1941) je filozof. 1974-1971 je delal na Inštitutu za sociologijo in filozofijo Univerze v Ljubljani, nato na FSPN in od 1975 na Raziskovalnem inštitutu FSPN. Bil je med pobudniki ustanovitve Nove revije (1980) in jo na začetku tudi urejal. 1991 je bil eden vidnih akterjev slovenske osamosvojitve in piscev prve ustave samostojne Slovenije. 1992 je bil sprejet na Filozofski oddelek Filozofske fakultete v Ljubljani in se 2006 upokojil. Osebnosti, A–L, str. 365. Gl. tudi: Hribar Tine (Valentin), http.//www.sazu-si/o-sazu/clani/valentin-hribar.html 45

za slovensko-ameriški tisk preveč specifične in neopazne, česar pa za slovenski tisk ne moremo trditi.11

Težnje in poizkusi alternativnega organiziranja so bili sprva implicitno, kasneje pa eksplicitno kritika uradne Zveze študentov Jugoslavije (v nadaljevanju ZŠJ). V Ljubljani je obstajala ZŠJ na ljubljanski univerzi. Niso pa smeli ustanoviti Zveze študentov Slovenije. Organizacija je bila "ideološki cement" Jugoslavije, kot se je o njej izrazil Josip Broz. Občutljivost študentov za politiko se je povečevala in udeležba v političnem dogajanju je bila vse bolj množična. ZŠJ se ni upala l. 1968 sama popeljati množice na cesto, pač pa je čakala na spontan nastop, ob tem pa dajala nedvoumna znamenja, da v takem primeru ne bo igrala vlogo režimske oprode. Zelo pomembna argumenta v njihovih rokah sta bila "praška pomlad"12 in "socializem s človeškim obrazom"13, ki so ga Čehi in Slovaki pripisovali "titoistom".14

Na junijskem zborovanju v Ljubljani so študentje zahtevali, da potrebujejo prožnejšo organizacijo. S staro organizacijo se niso strinjali, ker je povsem odpovedala. ZŠJ je bila družbenopolitična organizacija (v nadaljevanju DPO) v klasičnem smislu. Zanjo je bilo značilno forumsko in piramidalno delo. Na vrhu so se ustvarjale ideje, ki so jih nato v obliki direktiv prenašali na druge posamezne organizacije. To je bila izrazito centralistična organizacija, katere član je lahko postal študent, ki se je strinjal s statutom in je plačeval članarino. Za Skupnost študentov (v nadaljevanju SŠ) pa je bilo značilno, da je lahko bil njen član vsak študent že po svojem statusu. Nova organizacija naj bi dajala maksimalno možnost, da bi študentje postali aktivni, ker je vsakomur omogočala, da je lahko zastopal svoja stališča. Stališče posameznika ali skupine pa je moral izvršni odbor realizirati, če ga

11 Franci Pivec, Osamosvajanje študentske skupnosti, Slovenija – Jugoslavija, str. 296–297. 12 Praška pomlad je oznaka za reformne procese na Češkoslovaškem 1968 in je bila brutalno zaustavljena z vojaško intervencijo sil Varšavskega pakta. LCZ, str. 842. 13 Socializem s človeškim obrazom si prizadeva ustrezno uveljaviti izvirni Marxov humanizem na temelju antropocentrične interpretacije marksizma. Dr. Vlado Sruk, Filozofsko izrazje in repertorij, Pomurska založba, Ljubljana 1980, str. 320. 14 Franci Pivec, Osamosvajanje študentske skupnosti, Slovenija – Jugoslavija, str. 297– 298. 46

je sprejela večina študentov na svojih zborih, skupščinah in referendumu. Na takšen način bi zagotovili študentom bolj demokratičen nastop, ki naj bi temeljil na pluralizmu pobud. SŠ je ostal še naprej v ZŠJ, toda njihov statut zanje ni bil obvezen in so lahko delali po svojem prepričanju.15

Študentje v Beogradu so bili proti tistim, ki so skušali z izgredi in provokacijami zamegliti namen demonstracij. Prišlo je do spopada s policijo. Veljko Vlahović je imel pomirjajoč govor in študentje so na koncu zapeli "Druže Tito mi ti se kunemo". Zahteve so študentje oblikovali v štirih sklepih: 1. Osnovni problem države je socialna neenakost. Potrebno je bilo dosledno izpeljati delitev po delu in odpravo vseh privilegijev. 2. Veliko število brezposelnih je tudi eden od vzrokov za študentski upor. Študentje so zahtevali odpravo honorarnega dela in ustrezno raven izobrazbe na odgovornih delovnih mestih, kar bi moralo omogočiti hitrejše zaposlovanje mladih strokovnjakov. 3. Demokratizacija vseh DPO. 4. Študentje so bili ogorčeni zaradi položaja na univerzi in so zahtevali izboljšanje gmotnega položaja univerze ter vključevanje študentov v politične aktivnosti.16

Prosveta je svoje videnje dogodkov v Beogradu v skladu s svojo levičarsko usmeritvijo objavila v junijski številki: /.../ Čez tri tisoč študentov beogradske univerze je sodelovalo v velikih demonstracijah, ki jih je policija skušala razbiti z uporabo sile. Več kot šestdeset je bilo ranjeno in predstavniki študentov so se pritožili nad "brutalnostjo policije".

Uprava univerze in profesorji so priznali, da so pritožbe študentov upravičene. Hrana je zelo slaba, prav tako stanovanja, po končani univerzi pa so mnogi študenti, ki nimajo dobrih zvez, brez službe.

Kot v zahodnih državah, policija trdi, da so bile demonstracije delo izzivalcev in agitatorjev".

Do spopada med študenti in policijo je prišlo, ko so predsednik parlamenta Veljko Vlahović, župan Beograda Bruno Pešić in drugi prepovedali študentom miroljubne demonstracije v središču mesta. Študenti so skušali

15 Zakaj je nastal spor, Dnevnik, 16. 1. 1969, štev. 14, str. 2. Gl. tudi Ljubljanski študentje so se naveličali rdeče tovarišije, AD, 17. 2. 1969, št. 33, str. 1. 16 Nismo za nasilje, Večer, 4. 6. 1968, št. 130, str. 4. 47

prirediti pohod skozi mesto, toda policija jih je napadla na mostu na reki Savi.

Univerzitetni svet je naznanil, da podpira študente in je ta priporočil profesorjem, naj prekinejo predavanja za en teden.

Eden voditeljev študentskih demonstracij, Alija Hodzig, je rekel v govoru na protestnem zborovanju študentov, da študenti zahtevajo pravico, da povedo svoje mnenje o vseh socialnih zadevah. Hodzig je med drugim povedal, da je na univerzah vedno manj sinov in hčera delavskih in kmečkih družin. Priviligirani in bogati sloji lahko pošljejo svoje otroke na univerze, toda revne delavske in kmečke družine niso bile v stanju, da bi vzdrževali svoje otroke vzdrževati celo v srednjih šolah. Vpis na univerze je bil sicer prost pristojbine, toda študenti so morali plačat za stanovanje, hrano in knjige. kje pa naj navadna delavska ali kmečka družina dobi denar za šolanje svojih otrok?

Zapadni poročevalci pravijo, da so bile demonstracije beogradskih študentov zelo viharne. Nekateri celo omenjajo možnost, da bodo demonstracijam študentov sledile demonstracije delavcev. Brezposelnost v Jugoslaviji narašča. Mnogi delavci so poiskali delo v tujih državah, zlasti v Zahodni Nemčiji, toda zdaj delo se težko dobi v tujini. Zaradi gospodarske reforme podjetja še vedno odpuščajo delavce. Graduirani študenti doma težko dobijo primerno zaposlitev.

V preteklosti v Jugoslaviji so imeli več delavskih stavk, toda demonstracije beogradskih študentov so prve velike demonstracije proti obstoječim razmeram in takozvanemu "ustroju". Policija pa je proti študentom nastopila na podoben način kot v zahodnih kapitalističnih državah - z uporabo sile in solznih bomb.17

Jugoslovanske oblasti so prepovedale vse javne demonstracije, protestne pohode in shode v Beogradu. Ministrstvo za notranje zadeve je sporočilo, da so se študentom pridružili "neodgovorni elementi", tako da je bilo ranjenih 38 oseb. Študentje pa so bili prepričani, da je bila za nasilje odgovorna

17 Demonstracije študentov v Jugoslaviji, Prosveta, 6. 5. 1968, št. 111, str. 1. 48

policija. Obsodili so tudi jugoslovanske časopise. Na poslopje univerze, ki so jo zasedli, so pribili napis: "Časopisi lažejo". V Jugoslaviji so bile čedalje bolj očitne razlike med revnimi delavci in kmeti ter privilegiranimi birokrati ali, kot so jim tudi pravili, rdečo buržoazijo. Na srednjih in visokih šolah je bilo vedno manj otrok iz delavskih in kmečkih družin. Študentje so zahtevali zatrtje brezposelnosti. Hoteli so demokratizacijo komunistične lige (ZK – op. pisca) in časopisov, svobodo zborovanj in demonstracij na šolah, boljšo hrano in podpore za revne študente. V demonstracijah je po podatkih Prosvete sodelovalo čez 3000 študentov.18

Prosveta je povzela Titov govor na TV. Predsednik Tito je obljubil, da bo deloval za ureditev problemov, ki so bili vzrok za velike študentske proteste. Priznal je, da so bile pritožbe študentov upravičene in dal vedeti, da bo dal odstopil s položaja, če se problemi ne bodo uredili. Študentje so zahtevali tudi socialne, politične in gospodarske reforme, odstope načelnika beograjske policije ter ministra za notranje zadeve, ki da sta odgovorna za policijsko nasilje proti študentom. Tito se je zavzel za konec študentskih protestov in jih pozval, da ga podprejo. Priznal je, da predstavnike vlade in ZK skrbi možnost, da se bi protesti razširili na delavce, ki pa jih je označil za "bolj odgovorne". Uradne službe so pripravile delovni načrt, ki pa so ga študentje zavrnili z veliko večino glasov.19

Zelo zanimiva je bila po poročanju mariborskega Večera reakcija republiškega izvršnega sveta glede študentskih nemirov. Republiški izvršni svet, ki je predstavljal jedro liberalne struje v ZKS, je podprl zahtevo, da bi se razširil prostor za samoupravno delovanje študentov, posebno še povsod tam, kjer so obravnavali in reševali vprašanja, ki so jih neposredno zadevala. Prav tako so v izjavi izrazili podporo modernizaciji univerze in reformi visokega šolstva. Bili pa so odločno proti reševanju problemov na ulici, kjer so lahko prevladali avanturisti in nasilneži. Iz povedanega sledi,

18 Demonstracije prepovedane v Jugoslaviji, Prosveta, 7. 6. 1968, štev. 112, str. 1. 19 Jugoslovanski predsednik Tito je imel govor v zvezi z velikim protestom beograjskim študentom, Prosveta, 11. 6. 1968, št. 114, str. 1. 49

da liberalna struja ni bila naklonjena anarhizmu ali pa novi levici ali celo radikalni restavraciji kapitalizma.20

V Ameriški domovini so povzeli članek Dimitrija Rupla21 (po prepričanju je pripadal liberalni struji), ki je izšel v ljubljanskem študentskem listu Tribuna, z dne 17. junija z naslovom Družba, ki se razkraja. Slovenska oblast je to številko zaplenila. Ruplov zaključek je bil, da so študentski nemiri na jugoslovanskih univerzah, posebno beograjskih, vzbudili dvom v aktualni družbeni sistem. Sam fenomen upora je vzbudil dvom v učinkovitost in smotrnost obstoječih političnih organizacij in ustanov v Jugoslaviji. Če obstoječe politične organizacije nalog ne bi vršile, bi družba, ki bi nastala na njihovi osnovi propadla. Obstoj političnih organizacij v taki konstelaciji je bil vprašljiv. Prav tako je bila vprašljiva integriranost in urejenost družbe, ki je neprestano iskala takšne ali drugačne sistemske rešitve. Družba, ki je omogočala revščino in obenem bogastvo, je po Ruplovem mnenju krivična družba. Družba, ki je razpravljala o delitvi dohodka, ni pa dohodka ustvarjala, je perverzna družba. Družba, ki je privilegirala tiste, ki so slabo gospodarili, ki so slabo mislili in slabo videli le dva koraka naprej namesto enega, je nora družba. Družba, ki je ustvarjala med delavci prepričanje, da jim intelektualci odžirajo kruh, je arhaična. Družba, ki je ustvarjala spore, da bi zameglila razmerja med resničnimi nasprotniki, je družba brez smisla.22

V študijskem letu 1967/68 je bilo 16 % študentov izhajalo iz družin delavcev, 7 % iz vrst kmetov, 52 % iz vrst uslužbencev. Štipendije je imelo 26,3 % študentov iz vrst delavcev in 32,6 % iz vrst uslužbencev. Dimitrij Rupel je študentske nemire analiziral takole: Težko je z enim imenom zajeti vse značilnosti študentskih aktivnosti v zadnjih tednih pri nas in po svetu. Te aktivnosti so pomenile najrazličnejše stvari: izgrede, spopade s policijo, začetek državne revolucije, dialog z vlado, solidarnost z delavci, prostor in

20 Odprta vrata za resno razpravo, Večer, 5. 6. 1968, štev. 131, str. 1. 21 Dimitrij Rupel (1946) je sociolog, politik, pisatelj in publicist. 1970 se je zaposlil na FSPN v Ljubljani. Angažiral se je tudi kot odgovorni urednik Tribune, Problemov in Nove revije. Od 1989 se je aktivno vključil v politiko. Tako je bil med drugim predsednik Slovenske demokratične zveze, župan Ljubljane in dolgoletni zunanji minister v več vladah po 1990. Osebnosti, M–Ž, str. 982–983. 22 Družba, ki se razkraja, AD, 12. 7. 1968, št. 133, str. 2. 50

čas za najbolj leve in najbolj desne sile, torišče za provokatorje, priliko za diktaturo ...

Vendar morda je ena beseda, ki ponazarja v sebi vse te aktivnosti: nemir. To je nemir, ki obstaja v družbi kot v celoti. Študentje so ga prvi začutili in manifestirali v tej ali oni obliki. To je nemir zaradi splošne svetovne situacije (Vietnam, Izrael ...), to je nemir zaradi ekonomske labilnosti (funt, dolar, frank ...), nemir zaradi negibnosti institucij (univerza, vlada ...).

Nemir v študentih beograjske univerze je značilen. Zelo podoben je gibanjem drugod po svetu, prav tako izraža podporo tem gibanjem drugod po svetu, prav tako izraža podporo tem gibanjem z vrsto manifestov. Dejstvo, da so beograjski študentje nosili transparente s Che Guevaro23, dejstvo, da so imenovali svojo univerzo "Crveni univerzitet Karla Marxa24", dejstvo da so v svojih zahtevah blizu "uravnilovki" in "skodelici riža za vsakogar" - vsa ta dejstva kažejo, da to ni samo socialno gibanje, tj. upor zaradi slabih gmotnih razmer, neurejenega štipendiranja, slabih menz in utesnjenih študentskih domov, ampak nekaj več. Seveda so razlogi tudi v bližini denarja, vendar se zdi, da je vprašanje o denarju naperjeno v družbo kot celoto. To ni več vprašanje o denarju na glavo študenta, ampak vprašanje o denarju na glavo državljana SFRJ.

To tezo potrjuje tudi ljubljansko zborovanje in vrsta posvetovanj o razmerah na ljubljanski univerzi, ki so bila pred njim. Na sestanku komiteja univerzitetne konference ZKS so bile tudi razprave o "skodelici riža". "Bolje je imeti skodelico riža in zavest, da imajo vsi toliko, kot gledati razkošje, dolge črne avtomobile, po dva vikenda in vrsto luksuznih predmetov ...", je protestiral eden od prisotnih.

23 Che Guevara (1928–1967) je bil latinskoameriški revolucionar in politik. Od 1956 je sodeloval v revoluciji na Kubi. Po zmagi revolucije je bil med leti 1961–1965 kubanski minister za industrijo, nato pa se je uveljavil kot voditelj gverilskega gibanja v Boliviji, kjer so ga režimske sile tudi ubile. LCZ, str. 352. 24 Karl Marx (1818–1883) je bil voditelj mednarodnega delavskega gibanja, utemeljitelj historičnega in dialektičnega materializma ter znanstvenega socializma. V svojem temeljnem delu Das Kapital je postavil znanstveni okvir marksistični politični ekonomiji. LCZ, str. 619. 51

"Geslo, kot je 'Socialna in regionalna struktura študentov je nevzdržna,' zavaja!" je poudaril eden od diskutantov. To je geslo, ki pušča maneverski prostor demagogom, o tem ni dvoma. Iz gesla o slabih možnostih za študij onih, ki prihajajo iz materialno pomanjkljivih razmer v akademsko bitko, ki socialnega izvora ne more upoštevati, sledi vrsta usodnih posledic. Kdor gesla ni utegnil premisliti, ga je imel za nastavljeno vabo s strani institucij, proti katerim se bori. 25

O socialni diferenciaciji med študenti je Franci Pivec razmišljal takole. Še vedno je prav, da najprej omenimo premoženjske razlike. Glas revnejših je sicer zelo oslabel, še celo pa je izpadel iz konteksta običajne študentske diskusije. študentskim voditeljem je argument revnih še vedno pogosto pri roki, ko je treba utemeljevati zahteve o socialnih podporah, dotacijah (ali kakor že to imenujemo) študentom. Toda sami so vse bolj v zagati, ker jim zmanjkuje statističnih dokazil. Premoženjski nivoji so se v samih študentskih domovih tako bistveno razšli, da tudi tukaj ne moremo več govoriti o "bloku" revnih študentov. Teh torej na univerzo kratkomalo ni več, oziroma jih je vse manj.26

Po Ruplu se je konflikt v študentskem naselju odvijal na zakoreninjenih in temeljnih osnovah, zato je avtor nadaljeval takole: To je konflikt med obstoječimi kanali družbenega vpliva in nekanaliziranimi posamezniki, ki združenimi v študentsko množico, predstavljajo grupo pritiska. Način, kako je množica študentov na zborovanju sprejela podpredsednika IS dr. Hočevarja in člana IS Petriča27, priča o tem. Dvorana je odmevala od žvižgov, ko je Šlander (predsednik UO ZŠJ, vendar previdno predstavljen kot študent strojne fakultete) najavil prihod predstavnikov IS, ko pa je pozdravil univerzitetne avtoritete, so ploskali. Ali je takšen sprejem resnično le odpor proti institucijam, ali ima vsebinsko težo?

Zdi se mi, da se je vsa zadnja leta dogajal v Sloveniji poseben diskriminacijski proces, kar zadeva financiranje šolstva in kulture. Ene vrste

25 Dimitrij Rupel, Študentski nemiri, Prosveta, 1. 8. 1968, št. 150, str. 3. 26 Franci Pivec, Avtentičnost "socialnega programa", III. – Tribuna, 16. 4. 1969, št. 13, str. 4. Povzeto po: Ciril Baškovič, Študentsko gibanje, str. 10. 27 Misli se na dr. Ernesta Petriča. 52

kultura in ene vrste šolstvo sta dobivala izdatno oziroma dovolj visoko podporo. To je tiste vrste kultura, ki predstavlja že uveljavljene, tradicionalne "akademske" umetniške ambicije. To je tiste vrste šolstvo, ki je imelo določen kratkoročen (krajšeročen) oziroma včasih politično obarvan projekt. Toda zvrst sama niti ni tako pomembna. Važni so bili kanali, ki so določenim mišljenjskim sferam zagotavljali sredstva in politično podporo. Če bi analizirali personalno strukturo kanalov, ki so zagotavljali eni vrsti kulture večjo zaslombo, bi videli, da sta tisti, ki terja, in tisti, ki prejema, navadno ista oziroma sorodna človeka. To so kanali, kot je Društvo pisateljev28, SAZU29, PEN klub30, uredništva revij, založniške hiše, gledališke in druge javne institucije...

Kaj se v takšnem položaju dogaja s tistimi kulturnimi in znanstvenimi dejavnostmi, ki nimajo svojih "ljudi" ob ustjih kanalov, ki nimajo možnosti družbene ali politične intervencije, ki ostajajo "onstran"? Da ne bi posploševali - takšna populacija je brez dvoma tudi študentska. Študentje so ostali zunaj kombinacij, njihovih ambicij in projektov ni usmerjal nihče. Formalen kanal je Zveza študentov. Trdim, da je ta kanal deloval samo občasno in zelo medlo. ZŠJ je v bistvu ustvarilo revolucionarno situacijo sama. Ne v tem pomenu, da bi zakuhala revolucijo, temveč jo je z lastnim nefunkcioniranjem spodbodla. Študentje so ostali brez kanalov, tako imenovani normalni kanali so odpovedali in potek je očividen. Študentje in mlada generacija nasploh so odrezani. Odrezani so iz življenja obstoječih institucij. Zato jih poskušajo rušiti ali pa ustvariti nove.

Tisti, ki se vendarle vključujejo v normalno življenje institucij, tisti, ki dobijo zaposlitev in mesto v samoupravnih organih: tisti se po logiki zdravega razuma znajdejo v konfliktu z ostalo množico, ki tega ni deležna. Tisti prvi, vključeni - so zato "prodani" in "izdajalci". Zato je razumljiva zahteva: vsem enako, študirajo naj otroci revnih, ne samo bogatih družin! Iz te

28 Društvo pisateljev je slovenska stanovska organizacija književnih ustvarjalcev. Pod takim imenom društvo obstaja od 1968. 29 SAZU se v izpisu zapiše kot Slovenska akademija znanosti in umetnosti. Najvišja slovenska znanstvena in umetniška ustanova je bila ustanovljena v Ljubljani 1938. LCZ, str. 987. 30 PEN je kratica, ki v izpisu pomeni Poets, Essayists, Novelists (pesnikov, esejistov, romanopiscev). Klub je bil ustanovljen v Londonu 1921. VSL, str. 3169. 53

neenake in tako razdeljujoče situacije izhaja nadalje misel o skodelici riža in neke vrste "nova levica"31, ki ne vidi svojega mesta v političnih organizacijah, ki jih predvideva naš politično-državni sistem.

Če se vrnemo k prvotnemu geslu o socialni in regionalni strukturi: v očeh ne-vključenih študentov je to geslo le puhla beseda, prazna fraza, ki odmeva že dolga leta po naši univerzi in v študentski organizaciji. Vendar je to resnica teh študentov. To geslo odkriva nefunkcionalno organizacijo štipendiranja, porazno vključevanje mladine v politično življenje, odkriva nefunkcionalno razdelitev narodnega dohodka, diskriminacijo v financiranju /.../ in z eno besedo celoten deficit naše družbe na gospodarskem in moralno-političnem področju. 32

Franci Pivec je videl dogajanje med študenti rahlo drugače in celoviteje kot Dimitrij Rupel o teh dogodkih je pisal takole: Zjutraj smo sklicali nekakšen politični aktiv univerze, da bi mirno pretehtali nastale razmere. Nekateri smo se nagibali k temu, da zastavljeno akcijo absolutno podpremo in jo po svojih močeh kompletiramo s popolnejšim programom, ker smo pač zaslutili zasnovo tako zaželenega "študentskega gibanja"...

/.../ Prišle so vesti o velikem spopadu med policijo in študenti v Beogradu. /…/ Seveda je takoj nastopila tudi pri nas nova, bistveno napetejša atmosfera. Takoj je bil dogovorjen sestanek za dvanajsto uro, na katerem naj bi podpredsednik IS dr. Hočevar skupaj s študenti proučil postavljene zahteve.

31 Nova levica ima kot izraz dva pomena, kar seveda pomeni, da obstajata danes dve novi levici. Prva je nastala v sredini petdesetih let dvajsetega stoletja, druga pa deset let kasneje Prva nova levica je nastala znotraj zahodnih komunističnih in socialdemokratskih strank. Del članstva omenjenih strank je iskal nove poti v socializem mimo obstoječih modelov. Socialistom so očitali servilnost zahodni vojaško-politični aliansi, komunistom pa sterilni dogmatizem in nesamostojnost v kreiranju politike. Druga nova levica je imela negativno stališče do vseh delavskih strank razen tistih v okviru nove levice, ki so nastale v šestdesetih let dvajsetega stoletja. Glavno oporo je ta nova levica našla v študentskem gibanju in nekaterih intelektualnih združenjih. Povezovanje z delavstvom jim ni uspelo. Bolj kot organizaciji in regulaciji v političnem delovanju so se posvečali spontanosti delovanja. Če je veljal za prvo novo levico marksistični okvir, so za drugo veljali trockizem, anarhizem in ideje Herberta Marcuseja, Che Guevare in kitajske kulturne revolucije. Politička enciklopedija str. 644. 32 Dimitrij Rupel, Študentski nemiri, Prosveta, 1. 8. 1968, štev. 150. str. 3. 54

Na sejo je podpredsednik prišel z izgotovljeno formulo: "Spremembe da, cirkus ne!"/.../ Sestanek je bil zaključen za študente zelo ugodno. Napetost pa je vseeno narasla, da se je sam dr. Hočevar spozabil in za slovo zagrozil s policijo ...

Da demonstracije bodo, je bilo neizpodbitno očitno. /…/ Vse to je ... moralo priti na dan. Vsak je hotel besedo in vsakdo jo je dobil.33

V Odlomkih z zborovanja v Študentskem naselju, ki jih je objavila Tribuna, je zapis junijskega dogodka v Študentskem naselju, ko je tam nastopil podpredsednik IS SRS dr. France Hočevar. Njegov govor je zapisan takole: Lahko bi rekel to, da po vsem tem, kar sem videl vaša gesla na transparentih, ni v bistvu nobene razlike med gledanji izvršnega sveta in varni tukaj zbranimi (aplavz) /.../ Naša družba je že doslej urejala materialno stanje študentov (žvižganje). Na tem mestu ne bi navajal številk. Toda izvršni svet se je strinjal z Zvezo študentov, da je to zelo preč problem, ki ga je treba /.../ V tem smislu je republiška izobraževalna skupnost določila, da bo z novim šolskim letom povečala tudi štipendije /.../ (aplavz) /.../

/.../ Sprejeli smo zahtevo Zveze študentov, da status študenta predstavlja izhodišče za ureditev socialnega zavarovanja na univerzi in da to ne more biti status očeta ali matere, ker so starši na razni družbeni lestvici (aplavz) /.../

Podpiram tiste zahteve, ki težijo ne samo razširiti prostor za samoupravljanje študentov na univerzi, temveč razširiti prostor za tako samoupravno udestvovanje tudi v naših samoupravnih telesih, v celotni družbi (aplavz). Iz tega, kar sem povedal sledi, da se mi v osnovnih glediščih prav nič ne razhajamo z vami /.../ Nismo hoteli doživeti, da študentsko gibanje izgori kot slama /.../, ampak smo pričakovali, da se bodo

33 Franci Pivec, Dnevnik vročega tedna (v Ljubljani), 3. junij 1968, str. 13. Ciril Baškovič, Študentsko gibanje. Povzeto po Ciril Baškovič, Študentsko gibanje, str. 13. 55

študentje konstituirali,m da se bodo aktivirali in da bodo stalno prisotni pri reševanju teh in drugih naših družbenih problemov (aplavz)/…/ 34

O vrenju med študenti je razpravljal tudi univerzitetni komite ZKS v Ljubljani. Franci Pivec je pisal o tem takole: 4. junij 1968. Celodnevno zasedanje univerzitetnega komiteja. Šlo je za osnovno opredelitev organizacije ZK do nenadne eksplozije študentske politizacije /.../ Na nas pa so pričela deževati tudi opozorila z naših občinskih vodstev (posebej komitejev ZK). Od tam so nam po vzoru srbskih političnih struktur naznanjali, da se že vnaprej distancirajo od vsakršne študentske akcije /.../35

Tito je študentske demonstracije ocenil kot drugačne od podobnih demonstracij v drugih državah. Samoupravni proces je bil specifika jugoslovanske družbe in tudi stanja na jugoslovanskih univerzah. Toda nekateri profesorji so se upirali hitremu razvoju samoupravljanja in se niso strinjali, da bi imeli tudi študentje vse pravice. Bili so tudi organizirani odpori proti poskusom reforme študija.36

Objava članka v Večeru pomeni določeno manipulacijo s študenti v pričakovanjih, da se demonstracije umirijo in ne pride do skupnega nastopa delavcev in študentov. Seveda pa je ustvarjanje takšnega miroljubnega vzdušja priložnost za obračun z vsemi, ki niso bili povsem lojalni do oblasti in so prednjačili z intelektualno kritiko obstoječega družbenega stanja. Te intelektualne kritike moramo jemati kot tiste prvoborce, ki so znotraj ZKS ali med študenti odpirali pota liberalizaciji in demokratizaciji slovenske družbe kot pravi in resnični disidenti. Študentje v Ljubljani so bili glasni v zahtevi po svoji organizaciji, v kateri bi bili študentje njen subjekt z možnostjo ustvarjalnega dela, kar Zveza študentov Jugoslavije ni bila. Članek je prikril dejstvo, kot je to ugotovil Franko Adam, da študentsko gibanje v Ljubljani ni slonelo na destrukciji oziroma koreniti spremembi

34 Odlomki z zborovanja v Študentskem naselju, Ciril Baškovič, Študentsko gibanje, str. 22. 35 Franci Pivec, Dnevnik vročega tedna (v Ljubljani), 4. junij 1968, str. 13. Povzeto po Ciril Baškovič, Študentsko gibanje. 36 Human družbeni odnos je bistvo socializma, Večer, 15. 11. 1968, št. 268, str. 2. 56

sistema, kot je to bilo v zahodni Evropi, temveč je hotelo le odpraviti vse tisto, kar je bilo v nasprotju s pravili socialističnega samoupravljanja.37

V Ameriški domovini so komentirali Titov govor, namenjen upornim beograjskim študentom, kot primer zelo umirjenega in dobrohotnega nastopa jugoslovanskega državnega in partijskega voditelja. Titov govor je bil ocenjen kot zelo taktičen, saj je Tito vso odgovornost za napake preložil na partijo, ki pa jo je vodil sam. Študentom je obljubil revolucionarno takojšne ukrepanje, kar je zadostovalo, da so študentje z uporom prenehali. Ko so z uporom končali, pa se je pokazala Titova zvijačnost, saj je med študenti začela z delom med UDV38, ko je iskala organizatorje nemirov.39

Številne študentske skupine so vneto sestavljale politične programe. Tako je nastal tudi programski zapis Provokacija za novo študentsko organizacijo, ki bi ostala še en pamflet več, če njegova objava ne bi sovpadala z množičnim zborovanjem v študentskem naselju in če na njem ne bi Ciril Baškovič40 dosegel aklamativno41 podporo za predlagano "Skupnost študentov" (v nadaljevanju SŠ). S tem je ljubljansko leto 1968 dobilo svojevrsten tok in se začelo razlikovati od študentskih gibanj drugod po Jugoslaviji. Čeprav so se simpatije univerze in študentov nagibale liberalni in reformistični Kavčičevi politiki, bi težko rekli, da je šlo za razmerje politične manipulacije in avtonomizacije. Pluralizirana oblika organiziranja je bila potrebna, da bi se

37 Svoje trditve je Franko Adam oprl na mnenje študentov v raziskavi "Študentske vrednote" in na pisanje F. Pivca: "Beograjski, zagrebški ali ljubljanski študentski avantgardizem. Franko Adam, Študentska populacija v luči socioloških raziskav in v izjavah politikov na Slovenskem, 1968–1971, Tribuna, oktober 1971 (brez datuma), št. 2, str. 4. Povzeto po Ciril Baškovič, Študentsko gibanje, str. 231. 38 Uprava državne varnosti (v nadaljevanju UDV) je bil organ državne uprave za varovanje ustavne ureditve v Jugoslaviji 1946–1966. Nastala je aprila 1946 iz Oddelka za zaščito ljudstva (v nadaljevanju Ozna). UDV za Slovenijo je bila ustanovljena obenem z zvezno UDV in je delovala na enak način. Leta 1967 je sledila temeljita reorganizacija Službe državne varnosti, takrat se je UDV preimenovala v Službo državne varnosti (v nadaljevanju SDV) v sestavi sekretariata za notranje zadeve. ES, 14. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana 2000, str. 66. 39 V strahu za oblast, AD, 27. 8. 1968, štev. 165, str. 2. 40 Ciril Baškovič (1947) je bil med letoma 1993 in 1997 državni sekretar na ministrstvu za znanost in tehnologijo, nato generalni sekretar in od 2000 državni sekretar na ministrstvu za kulturo. Kadrovska kontrarevolucija/MLADINA.si, http://www.mladina.si/92319/kadrovska-kontrarevolucija/ 41 Aklamacija pomeni soglašanje, pritrjevanje ali v prenesenem smislu tudi ploskanje. LCZ, str. 18. 57

lahko izrazila družbena realnost, ki pa je bila drugačna od podobe, ki jo je kazala vladajoča struktura. Ker pa tega ni bilo mogoče doseči v okvirih predmoderne unitaristične ZŠJ, si je bilo treba zamisliti avtonomno organiziranost in to je privedlo do ustanovitve SŠ.42

V preambuli Skupnosti študentov (v nadaljevanju SŠ) niso več zapisali, da izhajajo iz programa ZKJ, kar je bilo zelo radikalno dejanje, saj so bile DPO opredeljene celo v ustavi. Ob tem so se prižgale mnoge rdeče luči v centru države, kar je tudi bil namen študentskih predstavnikov drugih jugoslovanskih univerz, ki so se v evforiji "študentske zmage" po Titovi podpori hoteli izkazati z discipliniranjem slovenskih študentov. Na prehodu v leto 1969 je prišla iz "maršalata" zahteva, da vodstvo komiteja univerzitetne konference Zveze komunistov (v nadaljevanju KUK ZKS) pojasni, ali se slovenski študenti "odcepljajo" od ZŠJ ali ne. Franci Pivec, ki je bil takrat zaradi ugovarjanja Popitu ob češkoslovaških dogodkih že "odstavljen" organizacijski sekretar konference univerzitetnega komiteja (KUK) ZKS, je skupaj z Rudijem Rizmanom43 pripravil zahtevana pojasnila. To pojasnilo je izhajalo iz ocene, da je ZŠJ povsem zastarela organizacija, ki deluje le še forumsko in po inerciji. Nastopala je kot odvečna kopija ali kot transmisija ZK, kar ob razvitih samoupravnih mehanizmih ni imelo nobenega smisla. Za razliko od drugih univerzitetnih okolij je v Ljubljani že več let potekala intenzivna razprava o študentu delavcu in o njegovih samoupravnih pravicah na podlagi študija. Seveda takšna skupnost v svoj statut ni mogla zapisati zavezanosti programu ZKJ, ampak je morala dopuščati idejni pluralizem, ki je normalen za samoupravno delovanje.44

Stane Dolanc je v pismu Jožetu Smoletu45, ki je bil takrat vodja Titovega kabineta, SŠ ocenil pozitivno. Poudaril je tudi, da dejstvo, če statut SŠ ne

42 Franci Pivec, Osamosvajanje študentske skupnosti, Slovenija – Jugoslavija, str. 299. 43 Rudi Rizman (1944) je sociolog in politolog. Od 1990 je zaposlen je kot redni profesor na FF v Ljubljani. Bil je tudi član mednarodnega Russllovega razsodišča (od 1966) in Sartrove Komisije. V znanstvenem delu se je veliko ukvarjal z vprašanji človekovih pravic, nacionalnim vprašanjem, zgodovino in teorijo liberalizma, desnice,vprašanjem demokratične tranzicije in konsolidacije, politične in kulturne globalizacije ter vplivi združevalnih procesov v Evropi. Osebnosti, M–Ž, str. 961. 44 Franci Pivec, Osamosvojitev študentske skupnosti, Slovenija – Jugoslavija, str. 299–300. 45 Jože Smole (1927–1996) je bil pomemben slovenski politik in novinar. Sodeloval je v NOB. Po 1945 je opravljal pomembne politične in diplomatske funkcije. Tako je bil med 58

izhaja iz programa ZKJ, to še ne pomeni, da predstavlja sovražen akt proti SFRJ. Dolanc je ob tem tudi zapisal, da študentska organizacija v Sloveniji ostaja integralni del ZŠJ, ob pridržku, da lahko svojo organiziranost prilagajajo razmeram v Sloveniji. SŠ ni nikoli sama izstopila iz ZŠJ, ampak je odločitev ali je ali ni del te organizacije, prepustila njej sami.46

drugim osebni sekretar in šef kabineta Josipa Broz Tita (1968–1970), jugoslovanski veleposlanik na Japonskem in predsednik republiške konference SZDL (1986–1990). Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon, str. 898. 46 Franci Pivec, Osamosvajanje študentske skupnosti, Slovenija–Jugoslavija, str. 301. 59

2.2 TERITORIALNA OBRAMBA

O narodni obrambi je Ameriška domovina pisala takole: /.../ Vprašanje jugoslovanske narodne obrambe je spravila na dnevni red ruska in ne jugoslovanska politika. Že ob lanski jubilejni proslavi ruske oktobrske revolucije so se pokazali znaki, da Moskva misli na spremembo svoje zunanje politike. Praktično obliko spremembe smo videli v vdoru rdečih čet držav Varšavskega pakta v Češkoslovaško, ki ji je komunizem dal pozneje znano ideološko utemeljitev, da namreč narodi pod redečim bičem niso več čisto samostojni, ampak le deli mednarodnega komunističnega občestva. To občestvo odloča o njihovi usodi, kadar to zahteva interes komunizma. To je teorija, ki jo v Jugoslaviji poznajo pod naslovom: pogojna neodvisnost in ki se proti njej krčevito borijo.

Za enkrat se razvija ta borba le na papirju, je pa dobila že praktične načrte v reorganizaciji jugoslovanske narodne obrambe, izražene v najnovejšem jugoslovanskem zakonu o narodni obrambi. /…/ Jugoslovanska narodna obramba je do sedaj temeljila na narodni armadi. Ta del narodne obrambe je predviden tudi v novem zakonu. /…/ Polega redne armade je predvidena tudi teritorijalna oborožena sila, vsaj nekoliko podobna naši ameriški gardi. Obe vrsti narodne obrambe se razlikujeta v tem, da mora redna armada opravljati vse operativne posle. Njena naloga je tudi v tem, da brani deželo na frontah. Obramba dežele zunaj front je stvar, ki spada v pristojnost narodne garde. /…/ Teritorialne oborožene sile bi bile podobne partizanskim v drugi svetovni vojni.1

V začetku septembra 1968 je slovensko politično vodstvo v nekaj dneh od prve odločitve brez resnih priprav ustanovilo Glavni štab odredov vseljudske obrambe SRS ter začasno ukazal ustanoviti partizanske odrede. Zaskrbljena jugoslovanska družbenopolitična elita se je namreč po 20. avgustu 1968, ko so vojske petih članic Varšavskega pakta vkorakale v ČSSR, odzvala s trdno odločenostjo, da bo državo branila pred morebitnim

1 Jugoslovanska narodna obramba, AD, 30. 12. 1968, št. 251, str. 2. 60

sovjetskim posegom. Ustanovitev nove vojaške formacije je bil eden prvih ukrepov, da si poveča obrambno moč.2

Slovensko politično vodstvo je to idejo vključilo v središče svojega zanimanja, jo označilo za politično nujo in takoj začelo pripravljati vojaško formacijo Ljudske obrambe Socialistične republike Slovenije. Splošna ljudska obramba3 (v nadaljevanju SLO) je prinesla možnost, da bi se okrepile republike na vojaškem področju in s tem pridobile moč in vpliv na področju, ki je bilo do tedaj v izključni domeni zveznega centra, Josipa Broza Tita in zlasti vrha JLA4. Republike so namreč, za razliko od občin, ki jim je prav tako bila dana v roke SLO, imele realno avtoriteto na tem področju, nekatere pa so imele tudi ambicije. Med slednjimi je bilo tudi slovensko politično vodstvo.5

Nevarnost sovjetskega vdora, kolikor je bila realna, je hitro minila. Strateška odločitev ob vključitvi nove formacije v jugoslovanski obrambni sistem je bila gotovo sprejeta v najožjem krogu politične oblasti. Po pričevanju naj bi v to privolil Josip Broz Tito na vztrajno prigovarjanje Edvarda Kardelja in Vladimirja Bakarića6. Ustanovitvi posebnih republiških poveljstev naj bi

2 Damijan Guštin, Teritorialna obramba – vojaška potreba in politični projekt 1968: 1988, Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988 (v nadaljevanju Damijan Guštin, Teritorialna obramba, Slovenija – Jugoslavija), uredil Zdenko Čepič, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2012, str. 279. 3 Splošna ljudska obramba, SLO, tudi ljudska obramba, je bila obrambna doktrina in sistem v SFRJ 1969–1991. Teoretična in normativna zasnova ter sistem SLO naj bi zagotavljala uspešno vseljudsko obrambo. Začetki Splošne ljudske obrambe segajo v leto 1958, ko je bila sprejeta Koncepcija Splošne ljudske obrambe. Po vojaški intervenciji sil Varšavskega pakta 1968 na Češkoslovaškem pa je bila dokončno oblikovana in uveljavljena, in sicer tako v doktrinarni in zakonski obliki. obliki doktrine in Po 1978 je podružbljanje obrambnih in varnostnih nalog pripeljalo do razširitve SLO v sistem dveh komponent SLO in družbene samozaščite (DS). Normativno je bila SLO urejena v zvezni, republiških in pokrajinskih ustavah. Veljala je za neločljivo sestavino in funkcijo socialističnega samoupravnega sistema. ES, 12. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana 1998, str. 200. 4 Jugoslovanska ljudska armada, JLA je bila oborožena sila bivše SFRJ, ki se je razvila v času NOB in se 1945 imenovala Jugoslovanska armada (JA), od 1951 pa JLA. Od 1969 so oborožene sile SFRJ opredeljene kot JLA in Teritorialna obramba (TO) republik in pokrajin. V procesu razpadanja SFRJ je JLA intervenirala v Sloveniji, na Hrvaškem in v BiH. LCZ, str. 447. 5 Damijan Guštin, Teritorialna obramba, str. 281. 6 Vladimir Bakarić (1912–1996) je bil eden izmed najpomembnejših hrvaških politikov, državnik in marksistični teoretik. V KP je bil aktiven v njenih zgodnjih predvojnih ilegalnih pogojih. Po 1945 je opravljal vrsto partijskih in državnih funkcij. Tako je bil med drugim prvi predsednik vlade oz. IS LR Hrvatske (1945–1953) in član predsedstva SFRJ od 1974. Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon, str. 58. 61

nasprotovala zvezni sekretariat za ljudsko obrambo in armadna struktura nasploh. Koncept SLO je namreč prinesel eno od težišč na občino kot osnovno samoupravno in upravno celico družbe ter celo na krajevno skupnost in delovno organizacijo. Ne glede na takšno dejansko organiziranost, vgraditev neposredne odgovornosti občine za enote SLO (teritorialne obrambe) in njihovo spremljanje ter popolnoma teritorialen način popolnitve, pa se je občina izkazala v primerjavi z republiko za precej nepomemben del novega obrambnega sistema in koncept SLO je dejansko postal predvsem republiška domena.7

Ameriška domovina je v septembru 1968 pisala o vedno ostrejših napadih na Jugoslavijo in njeno zvrst komunizma, ki so se jim v zadnjih dneh pridružili neposredni osebni napadi na Tita. Ti so povečali strah pred sovjetsko nepreračunljivostjo, ki ga je sprožil napad na ČSSR. Zvezna narodna skupščina je začela pospešeno obravnavo novih obrambnih zakonov, ki so sloneli na načelu SLO, v kateri naj bi sodelovalo vse prebivalstvo. Narodna skupščina je na vladni predlog začela pospešeno obravnavo novih zakonskih predlogov za narodno obrambo.8

IS SRS je tako 20. novembra 1968 uradno ustanovil štab za SLO SRS, mu zagotovil denarna sredstva in imenoval njegove člane, ki jih je izbrala komisija za SLO pri CK ZKS že 25. septembra 1968. Za načelnika štaba so imenovali Bojana Polaka9, generalmajorja v pokoju, politični komisar pa je postal Albert Jakopič10, do tedaj sekretar CK ZKS. Vodstvena struktura

7 Damijan Guštin, Teritorialna obramba, Slovenija – Jugoslavija, str. 282–283. 8 Jugoslavija odločena braniti neodvisnost s splošno narodno vojno, Ameriška domovina, 27. 9. 1968, štev. 187, str. 1. 9 Bojan Polak (1918–2004), je bil generalmajor, politik, 1940 v Sarajevu končal šolo za rezervne oficirje, 1946–1948 obiskoval Višjo artilerijsko vojno akademijo v Moskvi, ki jo je 1952 končal v Zagrebu. Med drugo sv. vojno je junija 1942 postal prvi komandant Notranjskega odreda, julija komandant 3. grupe odredov, od oktobra 1942 je bil komandant Šercerjeve brigade, od novembra 1943 načelnik operacijskega oddelka GŠ NOV in POS, 1944 - 45 komandant divizije VDV (pozneje 2. divizija Korpusa narodne obrambe Jugoslavije (v nadaljevanju Knoj), nato služboval v vojski. 1964 - 68 je bil jugoslovanski veleposlanik v Nemški demokratični republiki, 1968–1973 eden od organizatorjev SLO in komandant GŠ TO Slovenije, 1988 - 90 je bil predsednik ZZB NOVS. Osebnosti, M–Ž, str. 874. 10 Albert Jakopič (1914–1996), je bil vojaški poveljnik, politik. Študiral je na Pravni fakulteti v Ljubljani. Med drugo sv. vojno je bil v NOVS komandant Zapadnodolenjskega, Soškega in Južnoprimorskega odreda, Gregorčičeve brigade, namestnik političnega komisarja 15. divizije, komandant Goriške, nato 30. divizije in načelnik štaba 9. korpusa. Po vojni je bil organizacijski sekretar IO OF Slovenije, predsednik GO SZDL Slovenije, 62

Teritorialne obrambe11 (v nadaljevanju TO) je v veliki meri temeljila na ponovno aktiviranih upokojenih poveljnikih partizanske vojske, funkcije političnih komisarjev pa so opravljali politični funkcionarji ZKS. Značilno pa je, da sta bili močno poudarjeni politična in institucionalana dimenzija SLO, saj so dolžnosti političnih komisarjev opravljali aktualni politični funkcionarji kar po položaju. Posebej je bilo pomenljivo, da so SLO opredelili kot izključno odgovornost ZKS oziroma ZKJ.12

V Jugoslaviji je bilo takšno stanje, da se je država pripravljala, če bi jo kdor koli in kadar koli napadel. Množično so potekali tečaji in predavanja pod naslovom Za primere naravnih nesreč in vojne. Pri večjih stanovanjskih in drugih objektih so načrtovali zaklonišča in zasilne izhode. V političnoobrambnih analizah so predvidevali možen napad Zahoda kakor tudi Vzhoda. Obstajali pa so tudi vojno političnianalitiki, ki so predvidevali napad izključno Vzhoda in pri tem celo računali na pomoč Zahoda.13

Po mnenju Ameriškega Slovenca je bila Titova retorika ostra in v skladu s konceptom SLO. Tako je jugoslovanski voditelj v svojih govorih v letu 1969, večkrat omenjal pripravljenost jugoslovanskih narodov, da se proti morebitnemu agresorju borijo do zadnjega. Strah pred sovjetsko nevarnostjo in njenim ciljem dominacije v socialističnem svetu je bil v jugoslovanski politični in obrambni retoriki zelo prisoten. Strah je bil v tem, da bi sovjetski agresiji na Češkoslovaško sledila agresija na Jugoslavijo, kar bi bilo v skladu z doktrino Brežnjeva. 14 Tito je povedal, da se bodo Jugoslovani v takem primeru postavili v bran in prijeli za meč. Uredništvo Amerikanskega

organizacijski sekretar in predsednik Predsedstva CK ZKS, 1968–1973 politični komisar republiškega štaba za TO. Osebnosti, A–L, str. 388. 11 Teritorialna obramba, uradni naziv za oborožene sile Republike Slovenije, v bivši SFRJ od 1968 drugi (rep.) sestavni del skupnih oboroženih sil. Opremljena bila z lahkim orožjem in temeljila izključno na vojaški rezervi; imela svoj republiški štab, v nasprotju s stalno armado je za poveljevanje uporabljala slovenščino. LCZ, str. 1077. 12 Damijan Guštin, Teritorialna obramba, Slovenija – Jugoslavija, str. 283–284. 13 V Jugoslaviji se pripravljamo, AS, 5. 3. 1968, št. 10, str. 5. 14 Doktrina Brežnjeva je vsebovala pravico ZSSR, da v primerih, ko je po mnenju katerekoli komunistične države, članice Varšavskega pakta, socializem v kateri izmed njih ogrožen s silo, vpliva na razvoj "bratskih socialističnih držav", kar se je v praksi tudi zgodilo v primeru intervencije na Češkoslovaškem 1968. VSL, Knjiga 1: A–C, DZS, Ljubljana 1997, str. 515. 63

Slovenca je sicer upalo, da se bodo razmere uredile, ker le poravnava prinaša nekaj pozitivnega, borba, meč in bombe za uničenje.15

Najmočnejši porok svobode, samostojnosti in neodvisnosti je slovenska vojska. Franc Zorec - Kocelj je v Vestniku Noticiero iz Argentine16 zapisal takole: „Vsi predpisi, zakoni in vse mednarodno pravo ne pomaga nič, ako se ogrožen narod ali država ali pleme ne zna samo braniti. Ne moremo si predstavljati države brez vojske. Samega bi slepil tisti, ki bi mislil, da bo kdo drug branil njegovo domovino. Zadnje desetletja dokazujejo, da vse mednarodne pogodbe in konvencije in mednarodne ustanove (Varnostni svet) ne preprečujejo napadov na mirne države.

Lastna vojska je torej nujnost za vsako državo in na lastno vojsko mora misliti tudi vsak državni narod, t. j. narod, ki je politično dozorel, da hrepeni in zahteva lastno državo. Tak državni narod smo tudi mi Slovenci. Anketa v zborniku Svobodne Slovenije 1966, je pokazala, da vsi Slovenci vseh prepričanj zahtevajo slovensko državo v povezavi s suverenimi državami naših južnoslovanskih narodov, ki edini pridejo za to povezavo v poštev, bodisi brez te povezave /.../ mi protikomunistični borci, ostanki prve slovenske narodne vojske, ki je povezovala različne protikomunistične formacije (domobrance, legionarje, četnike itd.) v enotno slovensko armado. Naši strokovno usposobljeni častniki pa so dolžni, da pripravljajo načrte za bodočo slovensko vojsko. Vojaške tečaje, ki smo jih imeli med vojsko, bo morala nadomestiti slovenska vojaška akademija, ki bo vzgajala v slovenskem duhu.

Jasno je, da se bo morala vojaška vzgoja prilagoditi slovenskim razmeram in potrebam. Pred očmi moramo imeti dejstvo, da je danes v Jugoslaviji 1,600.000 Slovencev, izven Jugoslavije pa 400.000. To skupno številko moramo imeti pred očmi, ko razmišljamo o slovenski vojski. Tistim, ki mislijo, da smo premajhni, da bi imeli lastno vojsko, moramo odgovoriti samo to, da ni nobena država na svetu premajhna za lastno vojsko, ker je

15 Meč iz toka, Braco, AS, 26. 3. 1969, štev. 13, str. 5. 16 Vestnik Noticiero je glasilo slovenskih domobrancev in ostale protikomunistične emigracije, ki je izhajal kot mesečnik s prvotnim imenom Smartinski vestnik. Svent Rozina, Publicistična dejavnost slovenske emigracije po drugi svetovni vojni, Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Ljubljana 1992, str. 83. 64

pri varnosti treba upoštevati tudi vprašanje narodnega ponosa. Stvar politične spretnosti pa je, da si majhna država zna zavarovati svoje meje /.../ s pravo izbiro prijateljev in zaveznikov, s sklepanjem ugodnih mednarodnih pogodb, s primerno povezavo s sosedi /.../ Vojaki pa naj slovenskim razmeram primerno organizirajo slovensko vojsko.”17

Analiza omenjenega članka jasno kaže na ideološko zaslepljenost poražencev v drugi svetovni vojni, ki so še vedno razmišljali s pametjo tridesetih in štiridesetih let 20. stoletja. Slovenija je potrebovala bolj uravnoteženo in modernejše razmišljanje, ki bi upoštevalo realno razmerje sil v takratni Sloveniji, Jugoslaviji in Evropi ter svetu. Retorika v Vestniku Noticiero je sicer v skladu s prevladujočo ideologijo Slovencev, ki so emigrirali ob koncu druge svetovne vojne v Argentino. Takšni pogledi niso bili v prid liberalni struji v ZKS in slovenski poziciji v Jugoslaviji. V članku je vidna želja po reviziji zgodovine in prikazovanju čiste kolaboracije kot pomembnega elementa protifašističnega boja. Morali pa bi priznati, da je nekaj dobrih trditev, kot je tista, da tudi majhni narodi in države potrebujejo vojsko, ki je trden element suverenosti.

Za Večer je Stane Kavčič izjavil: /.../ da je ogromna večina ljudi sprejela, razume in odobrava zamisel o vseljudski obrambi in se s svojimi težnjami aktivno vključuje v njeno uresničevanje. V praktično organizacijskem in materialnem pogledu pa zamisel vsenarodne obrambe še ni dobila ustreznega poudarka iz dveh vzrokov: ker smo do nedavnega podcenjevali nevarnost lokalnih agresij v tem delu Evrope in ker smo se preveč opirali na pomen profesionalnih in taktično pozicijskih dejavnikov ter pri tem nekoliko zapostavljali ljudski in nacionalno revolucionarni pomen vsenarodnega odpora.

" Zato moramo razvijati in v duhu sodobnih spoznanj dopolnjevati našo narodnoobrambno doktrino in se pripravljati na vseljudski odpor zoper agresorja, če bi se kdaj pojavil. Pod obrambo in odporom pojmujemo vse možne oblik e v odvisnosti od položaja, razmerja sil in razmer, v katerih bi se morebiti znašli," /.../ in pristavil, da je eden od temeljev naše obrambe

17 Slovenska vojska, Vestnik Noticiero, 1/4 1967 XVIII, 16. 3. 1967, str. 20–22. 65

tudi naša čvrsta odločitev, da ne priznamo nobene kapitulacije in da ne pooblaščamo nikogar, ki bi lahko v imenu naših narodov podpisal kapitulacijo. "Izhajajoč iz teh postavk obrambe, moramo razvijati in dopolnjevati v vseljudskem smislu tudi osnovne elemente naše politično vojaške strategije, to pa pomeni, da se moramo pripravljati tudi na dolgotrajen, žilav in raznovrsten odpor, v dolgotrajno izčrpavanje agresorja."18

Takšna je bila tudi Kavčičeva politična logika močnejšega pozicioniranja republik nasproti federaciji, kar pa ni pomenilo, da je Kavčič zagovarjal razbitje Jugoslavije.

Taktika naše obrambe je bila po Kavčiču kombinacija modernega manevrskega vojskovanja in nekdanjega partizanstva. Delati bi morali tako, da bi se čim bolj zmanjšala razlika med vojakom in civilistom, in sicer, da bi vsakdo na svojem delovnem mestu in na svoj način prispeval skupni obrambi, ki bo temeljila na političnih, moralnih, fizičnih in umskih silah delovnega ljudstva. Obstajalo je toliko specifične iniciative in tudi pozitivnih izkušenj, zlasti pa aktivne pripravljenosti, da je kazalo pustiti tudi republiškim zakonom o narodni obrambi, da nekatera vprašanja natančneje opredelijo. Tudi politično in moralno pozitivni vidik takega republiškega zakona o SLO je bil popolnoma jasen. Še več, vsa ta materija bi morala dobiti tudi svoje mesto v statutih občin in delovnih organizacij. Kavčič je menil, da je potrebno priprave na aktivni odpor povezati s civilno zaščito, upoštevajoč pri tem vse raznovrstne možnosti samoorganiziranja državljanov. Vse je bilo potrebno prilagoditi možnostim vsakega občana, vasi, mesta, podjetja in ustanov. Graditi torej vse to na samoupravi, na množični iniciativi, ki morajo dobiti svoj odsev tudi v materialni osnovi. Ravno tako kot vseh odgovornosti za SLO ni mogoče vezati na eno mesto, pa je tudi ni bilo mogoče financirati z enega mesta. Pravice in dolžnosti bi morale biti porazdeljene od najvišje do najnižje ravni, torej od zveze prek

18 Pripravljati se na odpor – da bi živeli v miru, Večer, 28. 9. 1968, št. 228, str. 8. 66

republik in komun do delovnih organizacij. Prav to bi moralo je veljati tudi za finančni prispevek. 19

Vse burno dogajanje okrog pospešenega razvoja TO in SLO je končno zajel nov Zakon o ljudski obrambi, ki je bil sprejet v skupščini SFRJ februarja 1969. Zakon je uvedel TO kot komponento enotnega sistema ljudske obrambe in oboroženih sil SFRJ. Odgovornost za ustanavljanje in oskrbovanje je prenesel na republike in občine, hkrati pa jim je predpisal enotno načelo organiziranja. Iz slovenskih pričakovanj glede vojske, samozavesti republiške politične elite, zlasti skupine okoli Kavčiča, geopolitičnih in strateških okoliščin ter spremenjene vojaške doktrine, se je napajalo slovensko vztrajanje pri SLO. Dodali bi lahko tudi večjo organizacijsko kulturo glede na druge jugoslovanske republike in še posebno glede na njihove politične tutorje. Še dolgo v sedemdeseta leta je to bil predvsem upokojeni vplivni Ivan Maček (konservativna struja), ki ga je politično vodstvo pooblastilo, da je skrbel za vojaško organizacijo in SLO. Ta je lahko povezal svojo posebno skrb za zaprto območje na Kočevskem z novo vojaško organizacijo v enovit sistem, čeprav je bilo vojno poveljniško mesto republiškega štaba TO sprva v Polhograjskem hribovju in nikoli na Kočevskem. Je pa Maček zagotovil s silami TO nadaljevanje nekdanje ureditve, ko je bilo urejeno zaklonišče za politično elito in vojno poveljniško mesto v Gotenici na Kočevskem. Tu so torej začeli graditi novo modernejše zaklonišče za republiški vrh za primer vojne.20

Poveljniško strukturo v vrhu TO so tvorili častniki in generali, ki so se šolali v vojaških akademijah, ki jih je na te položaje postavila kadrovska služba JLA. Pač pa je bila njena prednost in hkrati slabost množica rezervnih častnikov, ki so zasedali formacijske položaje v občinskih štabih in enotah. Njihova slabost je bila v tem, da je bila njihova vojaška izobrazba manj temeljita, saj so v šestih mesecih osvojili najpomembnejše vsebine šolanja na vojaški akademiji, prednost pa je bila v tem, da so bili bolj homogena struktura, ki se je dopolnjevala iz okolja, v katerem so živeli in delali. V

19Pripravljati se na odpor – da bi živeli v miru, št. 228, str. 8. 20 Damijan Guštin, Teritorialna obramba, Slovenija – Jugoslavija, str. 286. 67

slovenskem primeru je to pomenilo tudi nacionalno homogenost, saj je bila večina kadra v enotah slovenske narodnosti.21

V Beogradu so po poročanju Spiegla22 in preko tega Ameriške domovine krožile govorice o vojaškem udaru tistega dela vojske, ki je bilo naklonjeno SZ. Skupina generalov naj bi se zavzemala za odvzem republiških pristojnosti poveljevanja nad krajevnimi obrambnimi silami in bi se te prenesle na poveljstvo JLA. Prav tako bi se morala okrepiti nabava orožja iz SZ. Na poveljniško mesto v JLA naj bi se vrnil general Ivana Gošnjaka23, ki je bil odstavljen po sovjetski intervenciji v ČSSR leta 1968, ko je Tito ugotovil, da je ta zanemaril obrambo proti državam, ki so bile pod vplivom SZ. Znova je prišlo v ospredje vprašanje odnosov med republikami in zvezno vlado. Vzrok za boj proti centralizmu je bil v narodnem vprašanju. Slovenci in Hrvati so po mnenju Ameriške domovine bili siti podpiranja juga in so hoteli s svojim zaslužkom najprej poskrbeti za svoje domače potrebe. Hoteli so čim več svobode in neodvisnosti od Beograda.24

21 Damjan Guštin, Teritorialna obramba, Slovenija – Jugoslavija, str. 287. 22 Der Spiegel je nemška revija, ki poroča o vseh vprašanjih iz politike, gospodarstva, kulture ter interpretira dogodke in informacije s teh področij. Njegova retorika je zelo agresivna in močno vpliva na nemško javno mnenje. Izhaja od 1947 v Hamburgu kot tednik. VSL, Knjiga 7, DZS, Ljubljana 1998, str. 4034. 23 Ivan Gošnjak (1909–1980) je bil hrvaški general in politik. Bil je sekretar za LO FLRJ oziroma SFRJ med leti 1953 in 1967. Vojaško in politično izobrazbo je pridobil pred drugo svetovno vojno v Moskvi. Bil je udeleženec španske državljanske vojne in dosegel čin stotnika. Po Španiji je živel v internaciji v Franciji. Novembra 1941 mu je uspelo pobegniti v Jugoslavijo, kjer se je aktivno vključil v NOB. Po vojni je opravljal pomembne partijske in vojaške funkcije. Tako je bil med drugim prvi pomočnik ministra ljudske obrambe SFRJ, namestnik ministra ljudske obrambe SFRJ, državni sekretar za zadeve ljudske obrambe (1953–1957), član Zveznega izvršnega sveta, član CK KPJ, član Politbiroja (1946), član sekretariata izvršnega komiteja CK ZKJ, član centralnega odbora SSRNJ, član Centralnega odbora Zveze borcev itd. Žiga Štajnbaher, Poročanje ameriško-slovenskega časopisja o organiziranosti ljudske obrambe v nekdanji Jugoslaviji (1968–1989), Diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Maribor 2012, str. 56. 24 Sovjetska zveza steza roke po Jugoslaviji, AD, 27. 2. 1970, št. 41, str. 2. 68

3 POZICIJA LIBERALNE IN KONSERVATIVNE STRUJE V ZKS Z VIDIKA SLOVENSKO - AMERIŠKEGA ČASOPISJA Z VIDIKA IZBRANIH TEM

3.1 CESTNA AFERA

Razpoloženje okrog gradnje cest v Sloveniji je seglo tudi v ZDA. Ameriška domovina je pisanje novinarja Dela Franceta Avčina povzela takole: /.../ Če sploh katera republika potrebuje sodobno moderno cestno mrežo, jo najprej potrebuje Slovenija. Skozi njo je prihaja v Jugoslavijo vsaj devet desetin mednarodnega prometa iz držav s trdo valuto. In kako reagira Belgrad1 na to? V Sloveniji naberejo tekom leta prav zaradi silnega turističnega prometa v sklad za ceste 20 milijard (bilijonov) dinarjev, dobijo pa nazaj za vzdrževanje cest le eno. Ne moremo se ubraniti vtisa, da ti težko zbrani denarji s prodajo gasolina2 v Sloveniji pronicajo drugam in v druge smotre, ki s cestami nimajo ničesar opraviti. Ob taki delitvi gasolinske cestnine je prisiljena Slovenija iskati tuje krdite v inozemstvu, namesto, da bi jih dobila iz Belgrada. Dogaja se isto kot s koprsko železnico. Med tem ko gradi železnico Belgrad-Bar Srbija iz zveznega proračuna namesto iz svojega republiškega, so si morali Slovenci 31 km proge iz Prešnice v Koper zgraditi iz lastnih sredstev in zaslužkov, korist pa bo imela od proge vsa država. /.../ Sosedje Slovenije daljnovidno gradijo s severa in zahoda hitro cestno omrežje, ki naj bi se prelivalo skozi alpske predore na petični zahod, ter skušajo na ta način čim bolj osamiti Jugoslavijo od mednarodnega turizma. To jim tudi ne bo tako težko doseči, če bodo še naprej take vstopne ceste v Jugoslavijo, kot sta na primer tisti čez Rateče in Podkoren v gornji Savski dolini. Za Avčina je to pravi prometni kriminal. Za vse nesreče, ki se na teh cestah zgodijo, bi morala zaradi zanemarjanja svojih obveznosti neposredno odgovarjati republiška uprava cest. 3

1 Beograd je bil glavno mesto FLRJ oziroma SFRJ (1945–1991). LCZ, str. 88. 2 Gasolene, gasoline, gazolin; ameriško bencin. Veliki angleško-slovenski slovar, DZS, Ljubljana 1989, str. 355. 3 Zapostavljena Slovenija, AD, 4. 1. 1968, št. 4, str. 2. 69

Vprašanje cestne afere v Sloveniji se je v javnosti pojavilo z objavo Tanjugove vesti 2. 7. 1969 v Delu ob predlogu Zveznega izvršnega sveta (v nadaljevanju ZIS) Mednarodni banki za obnovo in razvoj4 (v nadaljevanju MBOR), naj sodeluje pri kreditiranju gradnje avtomobilskih cest Beograd - Novi Sad, Sarajevo–Zenica, Peć–Priština–Niš in Bar–Ulcinj. Poročilo tudi pravi, da so bile ceste uvrščene že v spisek cest, za katere je Jugoslavija prosila za posojilo leta 1968, v tretjem natečaju MBOR.5

Boris Vadnjal6, minister za promet v Kavčičevi vladi, je za Večer povedal, da je IS sprejel osnutek o izgradnji odsekov omenjene ceste in se odločil predlagati izgradnjo odseka Vrhnika–Razdrto, ki naj bi ga začeli graditi leta 1969 in ga dogradili do leta 1970. Novost tega predloga je odobritev podaljška južnega odseka od Postojne do Razdrtega, ki je dolg okoli 12 km. Ta odsek je IS vključil v odlok na predlog strokovnjakov MBOR, ki je menila, da je podaljšanje upravičeno, ker avtocesta s tem doseže razmejišče bodočih odsekov proti Trstu in Novi Gorici. Strokovnjaki omenjene banke so predlagali, da se v njeno posojilo vključi le južni odsek. Pogoji so namreč, da je prišel v poštev le tisti projekt, ki bo izdelan do februarja 1969. Projekt za severni odsek (Hoče–Levec) pa bo dokončan šele avgusta, to je do roka, ki sta ga postavili MBOR in ZIS za uvrstitev v drugo tranšo za posojilo.7

Mitja Ribičič je kot predsednik ZIS utemeljil svoje prepričanje z argumentacijo odobritve kreditov v tretji tranši za realizacijo hrvaškega, makedonskega in slovenskega projekta, za četrto tranšo pa so bili upoštevani projekti ostalih treh republik. Sredi avgusta je ZIS razpravljal tudi o kriterijih za pogajanja z MBOR. Ribičič je bil odločen, da ZIS ne misli menjati svojega sklepa v korist enega od sedmih enakopravnih

4 Mednarodna banka za obnovo in razvoj, ang. International Bank for Reconstruction and Development, IBRD, kratko Svetovna banka (v nadaljevanju MBOR), je bila ustanovljena 1944,s sedežem v Washingtonu. Organa banke sta svet guvernerjev in izvršni direktorij. Poslanstvo banke je financiranje projektov za dežele v razvoju, pa tudi druge. Slovenija je postala članica 25. 2. 1995. LCZ, str. 634. 5 Božo Repe, Jože Prinčič, Portret Staneta Kavčiča, str. 135. 6 Boris Vadnjal je bil minister zadolžen za promet. Božo Repe, Portret Staneta Kavčiča, str. 96. 7 Severni odsek leta 1970, Večer, 18. 1. 1969, št. 14, str. 4. 70

projektov, čeprav bi po njegovem osebnem mnenju odseka avtomobilske ceste Šentilj–Nova Gorica od Hoč do Levca in od Postojne do Razdrtega zaradi ekonomskih kriterijev, preobremenjenosti in pomena za jugoslovansko gospodarstvo lahko prišlo v obzir še v predlogu te, četrte tranše kredita MBOR. Ob tej priložnosti se je ZIS poenotil, da so vsi ti projekti enakopravni, če izpolnjujejo dva glavna in obvezna pogoja, in sicer da imajo lastno republiško pokritje in da gre za projekt, ki je izdelan po svetovnih normativih. Infrastruktura je dejavnik integracije v vsaki državi.8

Mesto predsednika ZIS je zasedel Mitja Ribičič, kar mu je omogočila rotacija v organih federacije. O tem je Ameriška domovina poročala: Tovariš Ribičič je bil do nedavnega znan le v Sloveniji, pa še tam ga niso vsi oboževali /.../ Zadnje mesece je od nekod priplaval na vrh, najbrže ga je kje staknil Tito in posadil na mesto predsednika federalne vlade. Zakaj ravno njega? Dve okolnosti bi govorili za njegov meteorski politični polet. Najprvo mu je mesto pripravil sistem rotacije. /…/ Sedaj je rotacija zahtevala, da pride za predsednika Slovenec. Par sposobnejših kandidatov, med njimi tudi predsednik republiške vlade v Ljubljani Kavčič, je kandidaturo odklonilo. Najbrže vedo iz lastne skušnje, kako politično nevarna je beograjska kaldrma9 tudi pod komunizmom. In tako je prišel Ribičič na vrsto.

Čisto v duhu neposredne demokracije se je Ribičič predstavil najpreje Socialistični zvezi delovnega ljudstva, ki ima političen monopol in nabira tudi poslance za parlament. Ni šel Ribičič pred glavni odbor ZKJ, ampak pred predsedstvo in izvršilni odbor Socialistične zveze in tam razlagal svoj program. Pri tem se v začetku svojih izvajanj ni nikomur zahvalil za zaupanje in tudi ni povedal, kje ga je dobil. Kot se vidi, za neposredno demokracijo ne obstaja, da te nekdo izvoli in da si mu odgovoren. To so lastnosti reprezentativne demokracije.

Zato je Ribičič v svoji izjavi pred predsedstvom in izvršilnim odborom nastopil kot pravi gospodar, ki ve, kaj hoče in to tudi pove, pri tem se pa

8 ZIS ostaja pri svojem sklepu, Večer, 2. 8. 1969, št. 178, str. 1. 9 Izraz kaldrma pomeni z debelimi kamni tlakovana cesta. Janko Jurančič, Srbsko-slovenski slovar, DZS, Ljubljana 1986, str. 393. 71

nikogar ne boji. V tem pogledu je zvesto posnemal Tita, seveda pa ni bilo med navzočimi nikogar, ki bi Ribičiča primerjal Titu.

Ribičič je v svoji samozavesti naprvo povedal, da bo sam izbral člane svojega kabineta. Dal jim bo pravico do svojega stališča, toda zahteval bo od njih disciplino, zato bodo pa tudi imeli pravico do odstopa.10

Retorika Ameriške domovine je v tem članku tipična za okolje, v katerem je delovala. Ribičič je postal predsednik federalne vlade po utečeni poti, ki je v smislu kandidacijskega postopka potekala v organih Socialistične zveze. Kadrovanje v jugoslovanski družbi je bilo sicer domena ZKJ. Ribičič se je znašel v precej nehvaležni vlogi, potem ko je kandidaturo za predsednika federalne vlade odklonil Stane Kavčič. Potrditev vlade je potekala v zvezni skupščini. Načelo rotacije je dalo pravico do kandidiranja mandatarju federalne vlade Sloveniji. In tako je postal predsednik zvezne vlade Mitja Ribičič.

Šlo je tudi za to, da je Slovenija kot najbolj razvita republika najbolj občutila še zmeraj prisotne kompromise in nedoslednosti pri izvajanju gospodarske reforme. To je razumljivo vznemirjenje, ker je izhajalo iz skrbi dobrega gospodarja in je gotovo prispevalo povečevanju produktivnosti, izvoza in drugih elementov reform. Informiranost je v tem primeru zatajila. Ribičič se ni strinjal z načinom, s katerim so nekateri dejavniki zahtevali spremembo sklepa ZIS. Če bi spremenili sklep, zato so obstajale demokratične poti in načini, in sicer bi se to zgodilo v prvi vrsti preko zvezne skupščine. Rešitev je bila po njegovem v peti tranši, da se Sloveniji omogoči gradnja odsekov Hoče–Levec in Postojna–Razdrto.11

Negotova usoda projekta slovenske avtoceste od avstrijske meje do italijanske meje (E 93) je že nekajkrat vznemirila slovensko javnost. Zavest, da lahko zavrnitev tega projekta povzroči prometno osamitev Slovenije, je zbudila tudi mnoge najbolj ravnodušne opazovalce našega razvoja. Razumljivo je bilo, da je to postal predmet slovenskega družbenega interesa v smislu možnosti realizacije tega projekta in problemov, ki bi jih prinesla ta

10 Tovariš Ribičič razlaga svoj program, AD, 15. 5. 1969, št. 96, str. 2. 11 ZIS ostaja pri svojem sklepu, Večer, 2. 8. 1969, št. 178, str. 1. 72

največja slovenska investicija. Boris Vadnjal, Kavčičev "minister" za promet je slovenski javnosti predstavil prednosti slovenskega cestnega projekta že 23. 8. 1968. Pri tem je navedel tri prednosti pred drugimi konkurenčnimi jugoslovanskimi projekti. Slovenski cestni projekt naj bi se realiziral: 1. ker je bil edini, ki se priključuje na omrežje sosednjih držav (Avstrije in Italije) ter s tem povezuje Zahodno z Vzhodno Evropo; 2. ker je bil vstop v Jugoslavijo s severa in vzhoda možen le skozi Slovenijo, in bo naša (slovenska) avtocesta napajalna cesta za druge ceste v Jugoslaviji in 3. ker je bila naša sedanja cesta prometno najbolj obremenjena cesta v Jugoslaviji.12

Vadnjal je bil prepričan, da bo odobritev posojila slovenskemu projektu, če bo seveda prišel v finale, odvisna od ocene strokovnjakov v Washingtonu. Če bi šlo vse po načrtu, bi lahko začeli graditi spomladi 1970. Pravo vprašanje je bilo po Vadnjalu v dilemi, ali bi gradili v eni fronti ali bi gradili slovenska cestna odseka enega za drugim ali bi gradili štiripasovno ali dvopasovno cesto. Zavzel se je za etapno gradnjo po dolžini, ne pa po širini. Če bi dobili od MBOR polovico potrebne vsote za gradnjo avtoceste, bi morali drugo polovico zbrati sami. Nekaj sredstev bi lahko vzeli iz republiškega proračuna. Slovenija je bila edina republika, ki iz svojega proračuna za gradnjo svojih cest ni dala nič ali pa bi morala obdržati poldrugi dodatni odstotek od prometnega davka ter ga namensko določiti za gradnjo infrastrukturnih objektov. Poleg tega bi se morala Slovenija intenzivneje zavzeti za povečanje soudeležbe zveznega prometnega davka od goriv.13

Poglobljena strokovna razprava in javna obravnava vprašanj v zvezi s cestno ureditvijo SRS v letih 1966–1969, ki ju je pospešil Stane Kavčič in sta upoštevali tako jugoslovanske kot evropske razmere in načrte, sta se končali z zakonom o modernizaciji ceste državna meja pri Šentilju–Maribor –Celje–Ljubljana–Postojna–državna meja pri Novi Gorici, ki ga je sprejel skupščina SRS, 10. 3. 1969. Sprejeli so tudi odlok o modernizaciji cestnih

12 Projekt slovenske avtoceste gre v Washington!, Večer, 23. 8. 1968, št. 197, str. 3. Gl. tudi: Začetek del na cesti Vrhnika - Postojna, AS, 10. 6. 1970, št. 23, str. 5. 13 Projekt slovenske avto ceste gre v Washington!, Večer, 23. 8. 1968, št. 197, str. 3. 73

odsekov Vrhnika - Postojna - Razdrto in Hoče - Levec (kot sestavnih delov povezave, ki naj bi v modernizaciji prišla najprej na vrsto). Z njim so določili, da bo od načrtovanih 1477 milijonov dinarjev za izgradnjo obeh odsekov SRS zagotovilo 999 milijonov dinarjev, razliko pa naj bi pokrili z mednarodnim posojilom.14

V našem sosedstvu, Avstriji in Italiji, so prilagodili modernizacijo in gradnjo cestne mreže zahtevam sodobnega prometa neprimerno hitreje kakor pri nas. Zato je postalo obstoječe cestno omrežje v Jugoslaviji oziroma v Sloveniji vse ožje grlo za prometne tokove, v bodoče pa bi lahko pomenilo veliko zavoro naraščanju prometa. Slovenija je tako postajala hkrati prometno vse bolj izolirana. Zato je bil koncept o izgradnji slovenskega cestnega omrežja še posebej aktualen. O izgradnji hitre ceste od avstrijske do italijanske meje je bil pripravljen poseben zakon.15

MBOR je Jugoslaviji v letih 1963 - 1969 (od začetka cestne afere) odobrila za modernizacijo in izgradnjo magistralnih cest, tri posojila v vrednosti 75 milijonov dolarjev. Za četrto posojilo je bilo obljubljenih 30 milijonov dolarjev. Stane Kavčič je ob tem zapisal, da je cestna afera povzročila uporaba diskrecijske pravice ZIS, da svobodno in z navadno večino odloči o tem, katera republika sme in katera ne sme na trg mednarodnega kapitala. S tem je Kavčič sprožil proces reforme federacije, ki je dobil svojo modifikacijo v ustavnih dopolnilih.16

ZIS je o financiranju izgradnje cest s pomočjo posojil MBOR v obdobju od 18. junija 1968 do 16. in 17. julija 1969 razpravljal na desetih sejah. Seja 17. julija 1969 je bila dvanajsta po vrsti v novi sestavi pod predsedstvom Ribičiča, vendar prva, na kateri je novi ZIS, imenovan le dva meseca prej, razpravljal o cestnih posojilih. Ribičiča, starega 49 let, je predlagala Socialistična zveza delovnega ljudstva Slovenije (v nadaljevanju SZDL) in potrdila zvezna skupščina. Imenovanje Ribičiča je bilo v soglasju z željami Tita, ki je želel, da pridejo na pomembne položaje mlajši ljudje. Ribičič je tudi podpiral gospodarske reforme in liberalizacijo v Titovem smislu

14 Božo Repe, Portret Staneta Kavčiča, str. 135–136. 15 Zakon o hitri cesti od Šentilja do Gorice, Večer, 15. 1. 1969, št. 11, str. 7. 16 Božo Repe, Portret Staneta Kavčiča, str. 135–137. 74

demokratizacije in ne v Kavčičevem smislu liberalizacije. Problematika je bila težka in o tem je pisal tudi Večer. Na prvi strani lahko preberemo lahko preberemo, da se korekten odnos do ZIS ni obnesel. V Sloveniji so se mnogi spraševali, ali bo prometnica, po kateri je prihajalo v Jugoslavijo 97 % vozil in 45 % potnikov iz Severne in Zahodne Evrope, ostala nesprejeta in tako bi se začetek gradnje prestavil v prihodnost.17

Morda je prav finančna konstrukcija (Slovenija je bila prva, ki je prvič v Jugoslaviji prevzela vse obveznosti izgradnje infrastrukturnega objekta), ki je zanesljivo in večkratno jamčila narodni banki oziroma federaciji, da bo podpisala zares samo formalno, nekaterim v federaciji in v zvezni vladi je sprožila bojazen, da bodo morali temeljito izpraskati svoje žepe, kot so to bili pripravljeni storiti Slovenci. Ali pa nekomu ni bilo všeč, da je Slovenija zavestno odločila hudo zategniti pasove in se odpovedati mnogim drugim nujnim investicijam samo zato, da bi se izognila grozeči prometni izolaciji. Kot bomba je v Sloveniji usekala vest, da se ZIS ni odločil za projekt, ki naj bi ga poslali s prošnjo za kredit MBOR Washingtonu. Še posebej je bila huda reakcija, ker so bili v slovenskem IS prepričani, da bo slovenski projekt odobren, še zlasti zaradi obljube podpredsednika ZIS Kira Gligorova, ki so mu obljubili, da ne bodo sitnarili, dokler MBOR ne bo odobrila kredita za progo Beograd–Bar in da bodo za svoje pridno čakanje dobili kot povračilo prioriteto na projektu avto ceste Maribor–Celje in Vrhnika–Postojna. Nič niso pomagala Kavčičeva ogorčena pisma in opozorila predstavnikom MBOR v Washingtonu.18

Ameriška domovina je o protestih glede odločitve ZIS o kreditih za gradnjo cest v Sloveniji in ozadju te odločitve poročala takole: V Sloveniji so komunisti sredi julija priredili pravi cirkus s protesti proti temu, da jih je beograjska federalna vlada ociganila za financiranje delne proge na hitri cesti Šentilj - Gorica. Na široko so govorili kako veliko gospodarsko škodo trpi Slovenija, ker je začetek del na tej cesti ponovno odložen za nedoločen čas, ako si v Beogradu kaj ne premislijo. Gospodarska škoda je res velika,

17 Zakaj pravi zvezni izvršni svet Sloveniji ne!, Večer, 12. 7. 1968, št. 196, str. 1. GL. tudi: Slovenec bo nov premier, Prosveta, 19. 3. 1969, št. 55, str. 1. 18 Zakaj pravi zvezni izvršni svet Sloveniji ne!, Večer, 12. 7. 1968, št. 162, str. 2. 75

toda burja radi nje ima čisto druge namene. Odvleči je treba v pozabo politično vprašanje: kdo vse med komunisti je odgovoren za ta škandal. Temu vprašanju se izogibajo vsi tovariši v Ljubljani in Beogradu, pa vendar obstaja. Politično odgovornost za beograjsko taktiko nosijo namreč tudi slovenski komunisti in ne morda le federalna birokracija.

Da vidimo v čem je stvar!

Komunistični režim se je trudil že od l. 1945, da ubije vsako spoštovanje do obvez, ki izvirajo iz svobodno sklenjenih pogodb. Že stari Rimljani , ki so bili verjetno pametnejši od jugoslovanskih komunistov, so oklicali načelo, da je treba pogodbe spoštovati. To načelo drži še danes vsaj v svobodnem svetu. Preziranje pogodbenih obvez se je v Jugoslaviji hitro maščevalo na vseh poljih. Iz njega se je rodila na primer sedanja nelekvidnost jugoslovanskega gospodarstva, ki ima nad seboj 3,6 bilijonov novih dinarjev neporavnanih dolgov, kar je zapeljalo vso jugoslovansko gospodarstvo v slepo ulico. Tam vlada tradicija, da je vsakdo vsem dolžan, nihče pa noče plačevati dolgov.

Preziranje do svetosti pogodb prevladuje naravno tudi na vseh drugih poljih, na primer v politiki. Tako v zakonodaji kot v javni upravi naletimo dnevno na slučaje, ko se v njih brezobzirno krši načelo spoštovanje pogodbenih obveznosti. Koliko pogodb na primer sklepajo federacija, republike, in občine, pa jih ne izvršujejo, "ker ni denarja". Za kršenje pogodb je dovoljen tudi vsak drug razlog ali pa noben!

Tako je na primer federalna vlada (zvezni izvršni svet), 16. in 17. julija, prezrl da ima z ljubljansko republiko že sklenjen dogovor, ki ga je odobrila Mednarodna banka in ki se tiče financiranja dveh odsekov Šentilj - Gorica. "Nekdo" v federalni upravi je napravil načrt naj Ljubljana iz prve tranše posojila Mednarodne banke ne dobi ničesar, akoravno se dogovor glasi drugače. Ta načrt je bilo treba formalno spremeniti v sklep federalne vlade. Pa se je zgodilo, da je zopet "nekdo" vrinil v dnevni red seje 16. in 17. julija

76

novo točko (št. 31), ki predlaga, kdo naj dobi kaj iz tranše. Ljubljana je bila pri tem izpuščena!19

Analiza zgoraj omenjenega citata iz Ameriške domovine odgovornost za politiko popuščanja federalnemu vodstvu prelaga tudi na slovenske člane federalne vlade, ki ne bi smeli dovoliti, da se je pogodba kršila ravno tam, kjer so se varovali interesi slovenske politike. Morala bi jih torej gristi vest, posebno še finančnega ministra, Janka Smoleta20. Največjo odgovornost pa je pri tem nosil Stane Kavčič, ki bi lahko prevzel vodenje ZIS, pa tega ni hotel, ker je rajši ostal v Ljubljani. Vedeti je moral, da so se slovenski interesi branili le v Beogradu in ne morda v Ljubljani. Moralo bi mu biti dobro znano, kako nizko ceno je imela v federalni administraciji zvestoba do pogodbenih obvez in kakšno neprimerno moralo je imela večina federalnih birokratov na vodilnih mestih. Ker Kavčič ni hotel oditi v Beograd, bi moral poslati tja svoje najboljše sodelavce, da bi lahko neprestano pazili, kaj vse so kuhali v federalni birokraciji. Kavčič v tem primeru ni ravnal najbolj modro.

Problem financ za modernizacijo cest v SR Sloveniji je Ameriška domovina svojim bralcem predstavila takole: Težak gospodarski položaj, v katerem se danes nahaja Jugoslavija in seveda Slovenija, je zlasti posledica nestvarnega načrtovanja, ponovnega uračunavanja, glede proizvodnje in drugih sredstev dohodkov itd. Sem spada tudi problem turizma, od katerega si je Jugoslavija obetala mnogo več, kot pa je dejansko prejela.

Vzrok premajhnega razmaha turizma je gotovo prvovrstno tudi v slabih cestah. Prav jugoslovanske ceste so znane, ne le v Evropi, temveč sploh po svetu, kot ene izmed najslabših. Tega stanja se je zavedla tudi vlada slovenske republike in pred kratkim izdelala zakonski osnutek o cestah...

19 Tovariš Kavčič pere zamorca, AD, 26. 8. 1969, št. 163, str. 2. 20 Janko Smole (1921–2010) je bil finančnik in politik. Med 2. svetovno vojno je sodeloval v NOB. Opravljal je politične funkcije in med drugim bil propagandist v štabu 7. korpusa GŠ NOV in POS. Po 1945 je opravljal vrsto političnih in poslovnih funkcij. Tako je bil med drugim predsednik planske komisije LRS, namestnik izvršilnega direktorja MBOR, predsednik IS Skupščine LRS, od 1967 zvezni sekretar za finance in na koncu predsednik poslovodnega odbora LB. Kot strokovnjak za finance je v tujini užival velik ugled. Osebnosti, M–Ž, str. 1046. 77

Kako važen je cestni problem v očeh poslancev, kaže že samo dejstvo, da so to snov obravnavali v skupščini cele štiri ure in je v debato poseglo 20 poslancev. Nakazane so bile razne velike in majhne pomanjkljivosti osnutka. Zbiranje potrebnih sredstev je bila osrednja točka, saj so se je praktično vsi dotaknili.

Pri tem je prišlo na dan, kako so bile doslej slovenske ceste zanemarjene. Obilna sredstva so se vlagala, najbolj zaostali kraji so imeli najtežji položaj. Število nerazvitih občin, ki v Sloveniji zavzemajo znatna področja, jasno priča o potrebi globalne politike. Ta zaostala področja tudi potrebujejo boljših cest, ki bi bile pogoj za njihov razvoj. A če ostanejo prepuščene same sebi, ne bo ne cest ne razvoja.

Kako dobiti denar za financiranje tako nasprotovanega načrta? Sklenili so seči po ljudskem posojilu! Delovni človek naj bi poleg davkov še naknadno prispeval, da se financirajo...21

Kriteriji, ki jih je pri izbiranju upošteval ZIS, so bili ekonomskoprometne in politične narave, med njimi tudi podpora manj razvitim predelom Jugoslavije. V razpravah o kriterijih za izbor in pri sami izbiri je prihajalo do različnih mnenj o tem, kateri naj se upoštevajo. Ker pa je terjala graditev najmanj 60 odstotkov lastnih sredstev vsake republike, ki je dobila posojilo, pri oblikovanju celotnega jugoslovanskega cestnega programa do večjih nesoglasij ni prišlo. Že pri sprejemanju projekta pa je bilo jasno, da se celoten program ne more realizirati v okviru enega posojila. Vsi predlagani projekti niso imeli izdelane tehnične dokumentacije, o drugih pa naj bi razpravljali, ko bo dokumentacija pripravljena, kar naj bi bilo najkasneje do septembra oziroma do takrat, ko naj bi prišla v Jugoslavijo strokovna komisija MBOR. Na podlagi take opredelitve je pri MBOR prijavila projekte Vrhnika–Postojna, Postojna–Razdrto, Zagreb–Karlovac, Gostivar– Kićevo, Peć–Priština in Bar–Ulcinj. MBOR je menila, da je glede na pripravljenost projektov in možnosti komuniciranja, pridejo v poštev samo projekti Zagreb–Karlovac, Vrhnika–Postojna in Gostivar–Kićevo. ZIS je ,

21 Kam peljejo slovenske ceste?, AD, 31. 8. 1971, št. 166, str. 3. 78

26. 3. 1969, predlog banke sprejel. Sporazum je zvezna skupščina potrdila 15. julija 1969.22

V zvezi s to odločitvijo se ZIS ni posvetoval z republikami in pokrajinami, ker je po njegovem mnenju šlo le za časovno razmejitev celotnega programa sedmih MBOR uradno prijavljenih projektov. Obenem z imeni projektov je MBOR zahtevala, da bodo do prihoda njene strokovne komisije v Jugoslavijo, septembra 1969 pripravljeni projekti za odseke Peć–Priština – Niš, Bar–Ulcinj; Sarajevo–Zenica, Beograd–Novi Sad, Hoče–Levec (kot prvi odsek avto ceste Maribor–Celje), Postojna–Razdrto, Kićevo–Ohrid, Skopje–Tetovo, ki naj bi prišli v poštev za četrto posojilo. Ta izbor se je zdel MBOR glede na predračunsko vrednost predlaganih projektov preobširen, zato je v pismu, datiranem s 30. 6. 1969, zahtevala, da jugoslovanska vlada za četrto posojilo naredi tak izbor projektov, ki bi ustrezal predlagani vsoti, to je 30 milijonov dolarjev. Hkrati je vlada obvestila, da bo njena komisija septembra prišla v Jugoslavijo le pod pogojem, če bo banka do konca julija obveščena tudi o izboru projektov za četrto posojilo.23

Dopis banke je ZIS dobil 11. 7. 1969, zato je predlagal, katere projekte naj bi uvrstili v četrto posojilo MBOR, dal to kot dodatno točko na svojo že prej napovedano sejo dne 16. in 17. 7. 1969, gradivo v zvezi s tem, ki sta ga pripravila zvezni sekretariat za gospodarstvo in zvezni sekretariat za finance, pa po 15. 7. poslal članom ZIS. Drugim udeležencem seje (predsednikom republiških izvršnih svetov, ki so bili tudi povabljeni na sejo, vendar ne v zvezi s to točko) so gradivo izročili pred začetkom seje. Na seji so bili navzoči vsi predstavniki republiških izvršnih svetov razen slovenskega, ki se je opravičil in poslal pripombe v zvezi s točko, zaradi katere so bili tam predsedniki republiških izvršnih svetov (informacije o pritoku sredstev in o izpolnjevanju obveznosti federacije po izvenproračunski bilanci za leti 1968 in 1969). Predsedniki izvršnih svetov republik pred sejo niso bili obveščeni, da bodo na seji obravnavali predlog za četrto posojilo. Na seji je ZIS sklenil, da MBOR v okviru četrtega

22 Božo Repe, Portret Staneta Kavčiča, str. 137. 23 Prav tam, str. 138. 79

posojila predlaga za kreditiranje cest Beograd–Novi Sad, Sarajevo–Zenica, Peć–Priština–Niš in Bar–Ulcinj.24

Slovenski IS se je sestal, 31. 7. 1969, in sprejel stališče do sklepa ZIS. V pismu so ugotovili, da so strokovnjaki MBOR oba odseka ocenili za ekonomsko utemeljena in sami predlagali podaljšanje gradnje do Razdrtega. Radio Ljubljana je, 31. 8. 1969, ob 23. uri zvečer povzel že nekaj dni pričakovano Ribičičevo izjavo. Novinarjem, ki jih je sprejel v Strunjanu, je Ribičič povedal, da razume razpoloženje slovenske javnosti glede odločitve ZIS v zvezi s predlogom za sofinanciranje cestnih odsekov s sredstvi MBOR, in pojasnil, da je odločitvi ZIS botrovalo načelo paritete oziroma enakopravne udeležbe vseh jugoslovanskih republik in pokrajin. Pristavil pa je, da je potrebno poiskati rešitev v strpnem dogovarjanju v okviru federacije in tam vzajemno reševati vprašanja prednosti. Dejal je, da je moral kot predsednik ZIS vedeti, da je Beograd center, v katerem se spajajo in usklajujejo interesi vseh jugoslovanskih republik in zaključil z ugotovitvijo, da je odobritev cestnega odseka Vrhnika–Postojna samo del uresničitve programa slovenske magistrale od Šentilja do Gorice.25

Morda je potrebno iskati razlog za tako odločitev ZIS v slabi in ne preveč kakovostni prisotnosti Slovencev v službah in organih federacije. Na to dejstvo je opozorila tudi Ameriška domovina takole: /.../ Predlog republiškega zakona o ureditvi materialnega položaja funkcionarjev in drugih delavcev iz Slovenije, ki so zaposleni v organih federacije, je pa povzročil "žolčen" odmev tudi v nekaterih listih v drugih republikah. Najprej so poslali protest trije podpolkovniki. Njihovo pismo je bilo objavljeno v "Borbi" 22. oktobra. V pismu v glavnem navajajo, da zadevni zakonski predlog ni ne v "skladu z reformo, z ideologijo ZKJ niti ne z 'besedami, ki jih delovni ljudje poslušajo iz ust prav teh tovarišev', ko se uzakonjuje pravica določeni skupini ljudi do dvojnega stanovanja in do posebnih beneficij".

24 Božo Repe, Portret Staneta Kavčiča, str. 138. 25 Prav tam, str. 140 - 143. 80

Štiri dni zatem je "Borba" prinesla mnenje "ekonomista iz Novega Sada". Ta je zatrjeval, da zakon, ki ga je skupščini poslal odobritev republiški svet v Ljubljani, "ni v skladu z ustavo", v kateri je zapisano da samo "delo in rezultati določajo gmotni in družbeni položaj človeka"...Na obe pismi je odgovoril sekretar izvršnega sveta v Ljubljani. Franjo Turk. Med drugim je navedel, da je bilo po podatkih 1. decembra 1966 v organih federacije iz Slovenije trikrat manj ljudi kot iz Srbije, čez dvakrat manj kot iz Hrvatske in Črne gore, skoraj dvakrat manj kot iz Bosne in Hercegovine in polkrat manj kot iz Macedonije. Dlje je navajal, da je treba urediti gmotne pogoje ljudi, ki naj bi delali v organih federacije, za kar morata biti zainteresirani tako federacija kot republika. Ker federacija tega doslej še ni v celoti uredila, je v Sloveniji pripravljen zakon, ki bi ta vprašanja uredil za prehodno dobo in za tiste, ki začasno delajo v organih federacije, da ne bi prišli v slabši gmotni položaj.

V zadevo se je vmešala tudi "Ekonomska politika"26 s člankom dne 28. oktobra. Ugotavlja, da so v vseh teh razpravah opuščene najvažnejše komponente problema. List pravi, da upoštevajoč vse to "bomo morda morali prav Slovencem priznati, da so po tako dolgi konfuziji okrog položaja zvezne administracije storili nekaj, kar bo prispevalo k temu, da bomo stvari postavili na pravo mesto".

Te komponente so po "Ekonomski politiki" tele: "Zvezni aparat se je razen vodilnih mest in razen državnega sekretariata za zunanje zadeve rekrutiral pretežno iz Beograda in ker "ni bil redno na prepihu, so ostali v njem ljudje, ki jim je glavno mesto kraj, kjer stalno žive in kjer nameravajo dočakati pokoj." To je sedaj v napotje z dveh strani: strokovna raven in sposobnost zvezne administracije nista takšni, kakršni bi morali biti. In drugič potencira občutek, da je federacija "tuja in od nikogar", v šovinističnih pobarvanih tolmačenjih pa celo nekakšna "beograjska vlada".

26 Ekonomska politika je tedenski gospodarski časopis, ki izhaja v Beogradu. Prva številka je izšla 1952. [PDF] spisak srbske periodike za slanje u razmenu – Narodna biblioteka... http://www.srb.rs/view_file.php?file_id=3115 81

Za sklep navaja, da je treba slovensko odločitev priporočiti še drugim, ne pa obsojati.

Istočasno s to polemiko okoli republiškega zakona o "pravicah funkcionarjev iz Slovenije, ki so zaposleni v organih federacije", pa Delo dne 10. novembra znova objavlja podatke o Slovencih v zvezni upravi. Tokrat popolnejše.

Iz njih je razvidno, da je bilo v decembru lani med 253 funkcionarji zvezne skupščine in zveznega izvršnega sveta le 21 Slovencev, od skupno 693 nosilcev poslov - to so načelniki, samostojni strokovni svetovalci in šefi kabinetov ter drugi, pri katerih se zahteva samostojnost pri opravljanju dolžnosti, jih je bilo iz Slovenije zopet samo 21.27

Ribičič je zagovarjal iskanje možnosti, da se pospeši tudi realizacija drugega dela te ceste, to je odseka Levec–Hoče. Spodbudno je bilo tudi, da sta tudi javnost in tisk v drugih republikah podpirala slovenske argumente kot jugoslovanske. Prav pri tem je Ribičič vztrajal, ker je menil, da bi popuščanje takim pritiskom pomenilo konec gospodarske reforme. Ne bi smeli namreč dovoliti, da bi politiko diktirala ulica. Za sklic seje IB predsedstva ZKJ, ki naj bi problem obravnaval, se je odločil Tito, Kardelj pa da je na njej zaradi Ribičičevega vztrajanja raztrgal že napisano razpravo in se prilagodil Ribičičevemu stališču.28

Dan po tej izjavi, 1. 8. 1969, je poslanec republiškega zbora Tone Remc poslal predsedstvu skupščine SRS pismo s predlogom za sejo predsedstva, na kateri naj bi politično ocenili in javno zavzeli stališče do položaja, ki je nastal po sklepu ZIS. Predlagal je tudi, naj skliče slovenske poslance v zboru narodov, ki naj izmenjajo stališča in poenotijo svoj nastop. Predsedstvo pa naj bi razmislilo o smotrnosti sklica redne seje skupščine SRS ali vsaj republiškega in gospodarskega zbora in svoje stališče do teh vprašanj posredovalo predsedstvu zvezne skupščine, poslancem in javnosti ter storilo vse, da se podobna miselnost in politika ne bi več ponavljali. Slovenska politika je bila v tej fazi še enotna, kar se je videlo v razpravah

27 Nenavadna enakopravnost v SFR Jugoslaviji, AD, 11. 1. 1968, št. 8, str. 2. 28 Božo Repe, Portret Staneta Kavčiča, str. 143. 82

članov CK ZKJ 1. 8. 1969, v predsedstvu skupščine SRS in v stališču slovenske gospodarske zbornice. Ostro sta ravnanje ZIS obsodila tudi slovenska gospodarska zbornica, ki jo je vodil Leopold Krese, in svet za promet in zveze.29

Za politike in ljudi nasploh v Jugoslaviji je bila reakcija slovenske javnosti ob cestni aferi v celoti nacionalističen pojav in so ga začeli tlačiti v isto ali podobno kategorijo povojnih političnih kriz kot so bili množično politično gibanje na Hrvaškem, liberalizem v Srbiji, demonstracije na Kosovu (1968), ki naj bi ogrozile integriteto Jugoslavije. Odločilni preobrat v cestni aferi je bila 16. seja IB predsedstva CK ZKJ 7. 8. 1969 na Brionih. Dokončne odločitve je redno sprejemal partijski vrh. Tudi pri cestni aferi naj ne bi šlo za konflikt med demokratičnimi procesi v Sloveniji in nedemokratično zvezno vlado, temveč za prestižno vprašanje.30

Ribičič je v razpravi tudi opozoril, da bi Slovenija posojilo, tudi če bi ga dobila, v tem času težko realizirala, ker bi to pomenilo v naslednjem letu soudeležbo več kot sto starih milijard (dinarjev) lastnih sredstev, to je med vsemi jugoslovanskimi naložbami zmogel le Đerdap31, ki pa je bil zvezna naložba. Ugotovil pa je, da v prihodnje hitrih postopkov pri sprejemanju takih sklepov ne bi smeli več uporabljati, pa čeprav za ceno poznejšega sprejetja posojil. Ribičič je tudi terjal, da se IB opredeli tudi v zvezi z njegovim položajem, ker kot predsednik ZIS svoje naloge ne more opravljati brez zaupanja ljudi v lastni republiki. Slovenija je res dojela v fond za nerazvite, vendar je kot najbolj razvita republika na jugoslovanskem tržišču tudi dobivala.32

Josip Broz Tito (v nadaljevanju Tito) je menil, da nedemokratični postopki izzivajo nedemokratično reakcijo. Zavzel se je za najostrejše ukrepe proti njim, ker ne bo dovolil, da pride še do večjih pretresov v jugoslovanski skupnosti. Kasneje, leta 1972, je podal oceno, po kateri so razna

29 Božo Repe, Portret Staneta Kavčiča, str. 144. 30 Prav tam. 31 Djerdap, Đerdap (turško železna vrata) je ena največjih probojnih dolin v Evropi. Pri Kladovu sta Jugoslavija in Romunija zgradili veliko hidroelektrarno . LCZ, str. 209. 32 Božo Repe, Portret Staneta Kavčiča, str. 151. 83

nacionalistična gesla o nacionalnem združevanju, o nacionalni oropanosti, najugodnejša za delovanje razrednega sovražnika, s katerim je potrebno obračunati. Nobena jugoslovanska republika ne more obstati samostojno. Takoj bi bila žrtev tega ali onega med tistimi, ki so nenehno prežali na jugoslovansko samostojnost. Obstaja precej močna povezana sovražna emigracija. Ta emigracija je bila nesporno na strani fašizma, na strani okupatorjev in je bila žal deležna podpore nekaterih krogov v zahodnih deželah, ki so jo tudi financirali, da je lahko delovala. Tako je s pogledom nazaj v povezavi z aktualnimi dogodki Tito napovedal Kavčičev politični konec.33

Po Kavčičevem mnenju je šlo za reakcijo na odločitev zvezne administracije in do določene mere ZIS, ki je tako zaradi metode kot zaradi vsebine ni mogoče sprejeti. Ribičič je bil opozorjen, da protestov ne bo mogoče preprečiti, zato so ga prosili, naj stvar uredi ter zanika, da bi šlo za poulične izpade. Možnosti za rešitev problema je bilo po njegovem več (ponoven razgovor z banko, povezava četrtega in petega posojila, ločitev tehničnega pregleda dokumentacije od finančnega odločanja). Ni bilo sprejemljivo, da se je o tako pomembnih stvareh za Slovenijo odločalo brez njene vednosti. Investitorji so namreč imeli zeleno luč, vsak je investiral, račune pa pošiljal federaciji.34

Ribičič in Tito sta menila, da ZIS ne sme spremeniti stališča. Pokazale so se razlike med slovenskimi politiki. Tako sta v tesni navezi delovala Kardelj in Ribičič. Kardelj je menil, da je nacionalizem le fasada za antisocialistične in antisamoupravne akcije. Slovenskemu vodstvu je očital nedemokratičnost, češ da je imela vrsta komunistov drugačno mišljenje od tistega, ki so ga pod pritiskom izrazili vodilni organi Slovenije. Tito je v zaključni besedi očital Popitu in Kavčiču, da nista rekla niti ene samokritične besede. Vztrajal je pri oceni, da se za dogodki nekaj skriva. Bil je sicer proti čistemu nacionalnemu interesu, ker so bili po njegovem interesi delavcev obenem

33 Nočemo trde roke, hočemo stati na pozicijah delavskega razreda, Delo, 8. 10, 1972, št. 275, str. 3. 34 Božo Repe, Portret Staneta Kavčiča, str. 153–154. 84

tudi nacionalni oziroma republiški interesi. Poudarjal je, da je potrebno izhajati od interesov delavskega razreda in ne obratno.35

Kardelj je podal celo politično karakteristiko Staneta Kavčiča in v njej poudaril, da ni nacionalist, je pa posebnež, ko gre za osebne lastnosti in metode dela. V karakteristiki najdemo tudi oceno, da je zelo ambiciozen in avtokratski, da ni prenašal nikogar, ki mu je nasprotoval, in da je okrog sebe zbiral ljudi, ki so mu v vsem dali prav. Bil naj bi nelojalen v odnosih, zaradi česar je prihajalo do stalnih intrig in frakcionaštva, kar je bilo zelo nezdravo. Kardelj je bil prepričan, da je odlika voditelja v tem, da sodeluje z ljudmi, tudi če se z njimi v vsem ne strinja. Nerazumljiva pa je bila delitev na stare in mlade. Kavčič naj bi deloval v politiki s pomočjo kombiniranja z ljudmi, ne pa z močjo argumenta. Tako je bila po Kardelju ena od značilnih Kavčičevih metod uporaba lažjih parol, ki so pri ljudeh vedno naletele na dober sprejem. Težje naloge, ki so pri ljudeh naletele na odpor, pa je rad prepuščal partiji. Eno takih vprašanj je bilo vprašanje bele garde, politične reakcije in klerikalizma. Kardelj je končal svojo analizo z ugotovitvijo, da se razen Popita nihče drug ne posvetuje z njim, kar najbolj velja za člane IS. To je bila jasna obsodba liberalne struje. Bilo je samo vprašanje časa za Kavčičevo politično upokojitev.36

Oglasil se je tudi Ribičič, ki je očital Kavčiču, da ne bi smel bežati od odgovornosti, da pove ljudem tudi nepopularne stvari. Leta 1972 je Ribičič jasno razkril svoj odnos do Kavčičeve politike, ko je ugotovil, da je bitka z nacionalizmom vseh vrst in barv istočasno bitka za novo ustavo, ki je po njegovem izzvala idejno diferenciacijo z nacionalizmom, najprej s centralistično dogmatsko obliko nacionalizma, ki se je upirala spremembam v federaciji, češ da oni jedkajo enotnost in monolitnost jugoslovanske države. Druga diferenciacija je bila izvršena s separatistično obliko nacionalizma, ki je hotela ustvariti republiško državo na načelih meščanske demokracije in z negacijo oblasti delavskega razreda. Ti odpori so bili zlasti proti vsaki novi funkciji federacije, zagovarjali so konfederacijo kot skupnost držav in ne samoupravno organiziranih republik in zveze in se

35 Božo Repe, Portret Staneta Kavčiča, str. 155. 36 Božo Repe, Liberalizem, str. 157–158. 85

upirali ustavnim dopolnilom. To zadnje seveda ni povsem točno, ker vemo, da si je Kavčič zelo prizadeval dopolnila uresničiti, seveda v bolj liberalni varianti, kar sem pojasnil v poglavju o gospodarstvu. Omenjena Kavčičeva ocena je Ribičiča zelo jasno uvrstila v konservativno strujo v ZKS. Konservativni struji pa se je povsem približal Stane Dolanc, ko je v razhajanju s Kavčičem jasno stopil na stran Popita.37

Na seji sekretariata CK ZKS 25. in 26. avgusta 1969 je Kardelj postavil novo politično smer, ki je postala obvezna, torej je bila uradna. Nasprotnike je označil kot zagovornike "liberalizma", kar je bilo zanj enako kot vračanje v kapitalizem. Kardelj je odkrito povedal, da kot partijski funkcionar ne misli delati kompromisov z nikomer. Zelo subtilno je potožil, da mu ni lahko, kadar koga prizadene, ko mu pove resnico. Toda zaradi tega si nameraval premisliti in zavzeti bolj kompromisne politike. Dosledno se bo zavzemal za tisto, za kar se je boril vse življenje. Gospodarski problemi so bili in bodo vedno kamen razdora. Ljudje se bodo hoteli vedno hitreje razvijati in nastajal bodo nesoglasja, ki pa se ne bi smela sprevreči v spore na nacionalistični osnovi.38

Razprava o izgradnji omenjenih cestnih odsekov je že od vsega začetka segla v vrsto nerešenih perečih družbenoekonomskih vprašanj v Sloveniji in Jugoslaviji zlasti, ko je šlo za vprašanje stabilnosti gospodarskih gibanj, sprememb deviznega režima in zunanjetrgovinskega sistema, s financiranjem razvoja manj razvitih območij: s potrebo iskanja graditve in utrjevanja družbenih konvencij in norm ter nadaljnjih poti dogovarjanja in političnega sporazumevanja v okviru samoupravljanja. Pri vsem tem so prišle do izraza pomanjkljivosti delovanja predstavniških in samoupravnih organov, vključujoč republiški IS. Bilo je tudi nekaj primerov šovinističnih in nacionalističnih pojavov, ki pa so naleteli na odločen odpor in obsodbo delovnih ljudi, ki so se zavedali svoje usodne povezanosti s socialistično

37 Gradimo in dograjujemo, ne spreminjamo pa načel, Delo. 13. 10. 1972, št. 280, str. 4. 38 Če gre za monolitnost naše dežele, ne poznam kompromisov, Večer, 22. 9. 1969, št. 221, str. 1. 86

jugoslovansko skupnostjo, kar je še en dokaz več, da je liberalna struja sebe videla znotraj socialističnega sistema in ne zunaj njega.39

Po Kardelju bi morala biti slovenska javnost v zvezi s cestnim sporazumom bolj vsestransko informirana tudi o drugih zadevah in trditvah, ki so se pojavile ob cestni kampanji. Nacionalizem je bil najslabši in najkratkovidnejši svetovalec resničnim nacionalnim interesom. Zato se je v slovenski javnosti ob cestni aferi pojavilo vprašanje, ali je dezinformiranje res samo izraz nevednosti ali pa politična spekulacija. Za Kardelja je bila zelo dvomljiva tudi enostranska Kavčičeva zahteva, naj se iz davka na prodajo iz tekočih goriv izloča večji del v cestne sklade republik. Če bi bil problem te oblike prometnega davka postavljen sistemsko, takemu predlogu najbrž ne bi bilo moč nasprotovati. Še več, zelo koristno bi bilo, če bi mogli večji del tedanjega davka na bencin preusmeriti v cestne sklade in tako hitreje modernizirati jugoslovansko cestno omrežje. Če bi ukinili zveznemu proračunu določen vir dohodkov, bi morali uveljaviti drugega, bodisi v obliki davka na osebne dohodke ali na potrošnjo. Vendar so bile vse republike in tudi Slovenija proti uvedbi takega davka. Če bi že bilo potrebno postavljati nove zahteve, bi po Kardelju prej kazalo povečati davek na bencin in to povečanje odvajati v cestne sklade, saj se zdi povečanje drugih davkov praktično nemogoče.40

Kardelj je bil prepričan, da noben narod jugoslovanske skupnosti ni izkoriščal drugega. Vsak oster kritik ekonomske politike zveznih organov bi moral ob aktualnih razpravah o državnem kapitalu, starih investicijskih obveznostih federacije, nelikvidnosti itd. doumeti, da so taka vprašanja v resnici preveč zapletena in kompleksna, da bi jih lahko reševali zgolj s pritiski. Rešitve vprašanj bi bilo treba iskati, kot se je v preteklosti že pokazalo, v kompromisih, če ti pomenijo korak naprej v rešitvi. V vsakem primeru pa je bil prvi pogoj za sporazum tudi sposobnost, da se bomo znali dvigniti nad trenutne račune in ocenili, kaj je poglavitno in kaj ni, če bomo

39 Izvršni svet o gradnji ceste – ZIS itd.,Večer, 6. 9. 1969, št. 208, str. 8. 40 Razpotja v razvoju naše socialistične družbe, Komunist, 30. 10. 1969, št 44, str. 1. 87

gledali na stvari skozi prizmo dolgoročnega gibanja in razvoja jugoslovanske družbe ter položaja narodov v njej.41

IS SRS je bil prepričan, da je ogromna večina delovnih ljudi, delovnih organizacij, občinskih skupščin in ostalih samoupravnih teles, želela, da se vprašanje hitre ceste kot tudi drugi problemi, ki so obstajali v slovenski družbi, dosledno rešujejo v smislu načel in ciljev reforme. Pri tem bi bilo potrebno graditi in utrjevati družbene dogovore ter sporazumevanje v okviru samoupravnih skupnosti, posebno še, kadar so vprašanja zadevala odnose med republikami ali odnose med republiko in federacijo. ZIS je sicer ocenil, da bi bilo potrebno glede na razpoložljivo kvoto četrtega posojila vanj vključiti predvsem tiste projekte, ki niso bili upoštevani v tretjem posojilu, ki ga bo poskušal dobiti do konca leta 1970.42

Do nesporazumov in nejasnosti verjetno ne bi prišlo, če bi bila vsa ta vprašanja že raziskana v predhodnih konzultacijah ali pa na seji ZIS 14. in 17. 7. 1969. Prav tako pa je IS SRS ugotavljal in obžaloval, da ni v času od 22. 7., ko je bila objavljena Tanjugova vest, pa do 29. 7., ko so se pojavili širši odmevi v javnosti, na sestankih samoupravnih organov večkrat in vztrajnejše zahteval od ZIS obrazložitev in pojasnila njegovega sklepa s seje 17. 7., s čimer bi lahko preprečil kasnejši razvoj dogodkov. Slovenija je bila v zagotovilih predsednika IS SRS pripravljena prispevati lastna sredstva. Namen Slovenije ni bil dokazati, da daje preveč temveč, da se približa skupnim jugoslovanskim stališčem. Prav tako je po njegovem boj za reforme v Sloveniji nemogoče ločiti od boja za izvajanje reforme v Jugoslaviji, ker je šlo za posojilo MBOR v višini približno 32 % celotne predračunske vrednosti investicije. Kredit MBOR naj bi bil vrnjen od dohodkov, pobranih od cestnine na slovenskih cestah. Na ta način je Kavčič zavrnil očitke, da je zagovarjal nacionalistični pristop in je imel aktiven pristop v odpravljanju nerazvitosti nekaterih republik in pokrajine Kosovo.43

Podobno je bil Boris Vadnjal prepričan, da verjetno v Sloveniji ne bi bilo toliko razburjenja, če bi ZIS podrobneje razložil argumente svojega sklepa.

41 Razpotja v razvoju naše socialistične družbe, Komunist, 30. 10. 1969, št. 44, str. 1.. 42 Izvršni svet o gradnji ceste – ZIS itd., Večer, 6. 9. 1969, št. 208, str. 8. 43 Prav tam. 88

Na jasnem si moramo biti, da s tem, ko je MBOR za četrto tranšo odobrila 30 milijonov dolarjev, mi pa smo že v tretji tranši dobili 13 milijonov dolarjev (za odsek Vrhnika–Postojna), ni bilo mogoče pričakovati, da bi ob sedmih prijavljenih projektih pobrali 30 milijonov razpoložljivih dolarjev za Hoče–Levec in Postojna–Razdrto, s čimer bi bila ustvarjena tudi kontinuiteta napredovanj gradbenih del.44

V septembru 1969 je Popit vztrajal, da se je v Sloveniji politični položaj umiril. V politični boj smo po njegovem Slovenci šli z namenom, da bi položaj umirili, da smo razpoloženje spravili v stanje, ki ne bo naelektreno in ne bo obremenjeno s konkretno razpravo o cestah. K pomiritvi je prav gotovo pripomogel korekten odnos drugih republiških vodstev in stališča tiska v drugih republikah. Funkcionarji v federaciji morajo enako zastopati interese federacije in republike, od koder prihajajo. Popit se je obrnil proti Kavčiču in jasno razklal slovensko politiko kot epigon45 Kardelja in Tita.46

Tito je že v oktobru 1969 napovedal, da bo z oporečniki in liberalno mislečimi člani ZK temeljito obračunal. Bil je najbolje obveščen človek o razpoloženju ljudi v Jugoslaviji. Na seji IB 28. 8. 1969 je pojasnil svoj pogled o izvršnem biroju, ki da ga potrebuje, da bi deloval preko njega in ne povsem direktno. Tako je tudi v primeru cestne afere oziroma konflikta med federacijo in IS SRS. Zvezo komunistov je hotel očistiti vseh tistih članov, ki so po svojem življenju in miselnosti delovali proti njej. Takih je bilo po Titovem mnenju, Ameriška domovina zapiše: /.../ Vse preveč je v partiji ljudi na vseh ravneh, v občinah, republikah in v federaciji, ki ne poznajo partijske discipline. Pišejo papirje, velikokrat v jeziku, ki ga nihče ne razume, potem pa postopajo čisto drugače, kot so pisali. Nočejo imeti pravega stika s preprostimi ljudmi. Izogibajo se tudi v stiku z vsakdanjim življenjem /.../

44 Boris Vadnjal: prepričan sem, da hitra cesta bo!, Večer, 19. 8. 1969, št. 192, str. 3. 45 Epigon je posnemovalec brez svojega navdiha. LCZ, str. 250. 46 Za idejno politično enotnost, Večer, 3. 9. 1969, št. 205, str. 1.

89

V partiji se je nateplo vse polno ljudi, ki iščejo samo materialne koristi za sebe. So to tipični karieristi, ki se borijo za svoje položaje in dohodke, ne pa za socializem.

Nič boljši od njih...Hudo manjka partijske zavednosti, posebno med izobraženci, ki kaj radi padejo pod tuje vplive, ki prihajajo od Zahoda. Partiji manjka avtoritete na ideološkem polju, zato so se razpasle teorije, ki vodijo v antisocialistično miselnost. Ali je zadosti, da on sam kritizira in rohni?

To je Titu dalo pobudo, da išče...kaj naj bo stranka. To vprašanje ni obstajalo do konca zadnje svetovne vojne. Do takrat je bila stranka kadrovska, elitna če hočete. Vsak kandidat za partijo je bil pretehtan, vsak je moral iti skozi partijsko vzgojo, vsak je moral pokazati, kaj hoče tvegati in delati za stranko...Ta sistem se je začel krhati po vojni. V stranko so prihajali trumoma novi ljudje, ki so praviloma le malo vedeli o komunizmu, zato pa potem več mislili nase. Iz kadrovske stranke je nastala "množična" stranka z milijonom članov, toda kakšnih? Tito ima o njih tako mnenje, da se milijona nič ne veseli, rajše bi imel manj članov, pa naj bi bili ti, kot je treba /.../.

Najprvo hoče stranko očistiti vseh, ki po svojem življenju in svoji miselnosti ne spadajo vanjo. Takih je dosti ne samo "spodaj", še več jih je morda "tam zgoraj" prav do vodstev republiških strank, republiških uprav in seveda tudi federalne. Vse te je treba postaviti na cesto /.../.

Tito je prestar, da bi se mogel sam podati na politične misijone po deželi. V njegovi okolici pa ne vidimo partijca, ki bi imel tako v partiji kot v javnosti toliko veljave, da bi lahko računal na uspeh pri preporodu partije. V tem slučaju se najde vse preveč kandidatov, ki na koncu jezika prisegajo voditelju, že prihodnji trenutek pa ga v svojih mislih goljufajo in mislijo le nase. 47

Ameriška domovina je dva meseca kasneje tudi ocenila, da se je ZKJ po devetem kongresu ZKJ federalizirala, kar je pomenilo, da je bila razbita na

47 Tito rohni, AD, 17. 10. 1969, št. 200, str. 2. 90

republiške ZK. Po padcu Rankovićevega režima se je vse spremenilo po ideji "boja mnenj". To je hitro rušilo disciplino v stranki. V ta namen bi lahko dali več pristojnosti glavnemu odboru ZKJ (IB), ki je bil številčno prevelik. Tito je zahteval strožjo disciplino. Člani ZK so sicer lahko veliko debatirali, vendar so se morali podrejati vodstvu. Tako je tudi padla končna sodba o prepirih zaradi hitre ceste v Sloveniji, ne v Ljubljani ne v ZIS, ampak v IB.48

IB ZKJ je odprl odkriti lov na napredne komuniste liberalne usmeritve v Jugoslaviji, pri tem pa niso niti vedeli, koga naj med komunisti štejejo med liberalne komuniste. Ker so ljudje iz Jugoslavije navadno zelo zgovorni in so besedno zelo močni, so vcepljali zaupanje v načrte, ki se jih je povezovalo z naprednimi komunisti. Pokazalo se je, da so to lahko bile le sanje, ki se bodo morda enkrat uresničile. Ne vidi pa se, kdaj bi se to lahko zgodilo, kajti jugoslovanski komunizem je bil res v krizi. Morali bodo priti drugi časi, da se bo kaj premaknilo. Ameriška domovina je nadaljevala oceno naprednih komunistov (liberalna struja v ZKS - op. pisca) takole: /.../ Režim jih uvrsti v skupino nezanesljivih tovarišev. Rabi njihovo sodelovanje le takrat, kadar ne najde bolj uslužnih tovarišev. Kdor pade v nemilost v rdeči vrhuški, gleda, da hitro najde somišljenike za tolažbo in pogum. Kako bi krstili te nezveste in nezanesljive tovariše? Pravo ime jim je težko dati, saj se komunistični režimi sami rabijo različne izraze, od reformistov do izdajalcev.

Ker režim sam ne ve. koliko jih je pravzaprav, udarja po njih z največjimi propagandnimi loparji, kar jih ima. Javnost zato precenjuje pomen in število takih upornikov in svojeglavcev. Tako je stanje za železno zaveso, tostran nje pa svet ve premalo o notranjem vrenju v partijah in se mora zadovoljiti s splošnimi pojmi "napredni", liberalni itd. Išče pa jih večinoma med inteligenti, posebno med literati.

Če si izberemo splošno ime, bi jim lahko rekli napredni komunisti.49

48 Kdo vlada v Jugoslaviji, AD, 26. 12. 1969, št. 248, str. 2. 49 Lov na napredne komuniste, AD, 22. 9. 1970, št. 182, str. 2. 91

Ko je postala čistka obširnejša in temeljitejša, je ta po pričakovanjih segla tudi v Slovenijo. Po mnenju Ameriške domovine je postal Stane Kavčič glavna žrtev, ki so ga označili kot nacionalista še v času znane cestne afere pred hrvaško krizo. Tedaj si je nakopal Titovo jezo. Kavčičev položaj že dolgo ni bil stabilen. Kazalo je, da se bo le obdržal, ker ga je podpiral Stane Dolanc, Titov sodelavec v boju s hrvaškim in srbskim nacionalizmom v ZK in izven nje. Dolanc naj bi Titu ustregel brez ugovora, ko je ta čistko razširil po Beogradu in Ljubljani. Med komunisti v Sloveniji je bil Kavčič edini, ki se ji je upal javno postaviti za slovenske koristi in zagovarjal konec njenega gospodarskega izrabljanja. Leta 1968 je bilo odobreno, da je Slovenija dobila mednarodno posojilo za gradnjo avtoceste od Šentilja preko Ljubljane do Trsta in Gorice, je bilo to posojilo po odločitvi zvezne vlade, katere predsednik je bil Slovenec Ribičič, uporabljeno za gradnjo cest na jugu, kjer so bile veliko manj potrebne. Zaradi tega je prišlo na pobudo Kavčiča in sodelavcev do velikih javnih protestov. To je Tita in Beograd zelo razjezilo in Tito je Kavčiča na seji partijskega vodstva trdo in ostro prijel. Na precejšnje presenečenje vseh Kavčič tedaj ni ostal tiho, ampak je branil svoje stališče, kar je Tita še posebej pogrelo. Nasprotovanje in slabo razpoloženje med njima je bilo v Sloveniji splošno znano in vsi so vedeli, da bo prej ali slej Kavčič svoj "upor" plačal.50

Ameriška domovina je v istem članku opisala Titovo čistko srbskega vodstva ZK. Po njej se Tito obrnil proti Ljubljani, s katero že dalj časa ni bil zadovoljen. Tam je še vedno imel močan vpliv Kavčič, ki je imel do razpleta cestne afere med slovenskimi partijskimi tovariši kar dosti podpore in javnost je nanj gledala z veliko mero naklonjenosti v prepričanju, da brani slovenske koristi in hoče varovati Slovenijo pred izkoriščanjem. Jugoslovanska centralistična smer med slovenskimi komunisti, katerih glavni zagovornik je bil Kardelj, je imela komaj kaj pristašev. Z njimi so soglašali le še stara partijska garda in nekaj starih partizanov. Vsi ostali so hoteli z novo Kavčičevo "ekipo" večjo svobodo in neodvisnost Republike Slovenije. Ko pa je Tito po Kavčiču udaril na Brionih, se je ta sicer obdržal, večina njegovih sodelavcev pa je sicer z njim obstala, postala pa je bolj tiha.

50 Čistka tudi v Sloveniji, AD, 3. 11. 1972, št. 213, str. 1. 92

Tudi Kavčič je postal bolj umirjen, ko je spoznal šibkost svojega položaja. Med dogodki na Hrvaškem ob "hrvaški pomladi" so bili Kavčič in njegova skupina bolj tiho. Slovenija je tedaj tudi na splošno razvoj na Hrvaškem spremljala s skrbjo. Tito je na Hrvaškem nastopil s trdo roko in začel v partiji vzpostavljati red in disciplino. Pri tem mu je bila desna roka Slovenec Dolanc. Na Hrvaškem ni bilo veliko odpora, pa je Tito kljub temu grozil z JLA, če ne bo šlo vse po njegovi volji. Trdo je nastopil tudi proti nepokornim partijcem v Srbiji in Sloveniji. Napovedal je, da bo v partiji temeljito očistil vso gnilo in premalo zvesto članstvo, ki je tako ali tako premnožična.51

51 Čistka tudi v Sloveniji, AD, 3. 11. 1972, št. 213, str. 1.. 93

3.2 CIRIL ŽEBOT IN CESTNA AFERA

Ameriška domovina je poročala, da so nekateri vidnejši rojaki v izseljenstvu skušali s svojimi konstruktivnimi predlogi pomagati pri razvoju suverene Republike Slovenije. Hoteli so videti možnost razvoja v smeri političnega pluralizma z razvojem SZDL v samostojno politično stranko, ki naj bi z ZK tekmovala za zaupanje ljudstva. V Ljubljani so tako pomoč ostro zavračali. Vse je teklo vsaj na videz gladko. Po sovjetskem vdoru v ČSSR po letu 1968 se je Tito znova obrnil proti Zahodu in začel bolj skrbeti za varnost Jugoslavije na Vzhodu. V Jugoslaviji je vedno bolj prevladovalo prepričanje, da se Zahoda ni treba bati, da tam gledajo na Jugoslavijo s prijaznim očesom in so ji pripravljeni pomagati iz vsake stiske in zagate, še zlasti po jeseni 1968, ko je Leonid Brežnjev razglasil svojo znano doktrino o omejeni suverenosti socialističnih držav.1

Ciril Žebot je bil rojen v Mariboru. Njegov oče je bil državni poslanec in mariborski podžupan. V Ljubljani je doštudiral pravo in tudi doktoriral, nato pa se je dve leti specializiral v gospodarskih vedah v Milanu in Parizu. Postati bi moral tajnik ministra Franca Kulovca2. Ta pa je ob bombardiranju v Beogradu umrl l. 1941. Skupaj z Lambertom Ehrlichom 3se je maja leta. 1941 vrnil v Ljubljano in nato jeseni kot privatni docent na pravni fakulteti začel predavati primerjalne gospodarske sisteme. Že kot študent je bil Ehrlichov pristaš in eden od voditeljev "Stražarjev" ter eden najvidnejših sodelavcev lista Straža v viharju. "Stražarji" so bili agresivno, protikomunistično naravnani, zavzemali so se za stanovsko ureditev družbe in državnopravne spremembe v Srednji Evropi, ki naj bi okrepile položaj slovenskega naroda.4

1 Tito čisti svoje partijske vrste, AD, 7. 11. 1972, št. 215, str. 2. 2 Franc Kulovec (1884–1941) je bil slovenski politik, član Slovenske ljudske stranke (v nadaljevanju SLS). Po smrti Antona Korošca 1940 je postal njegov politični naslednik. Umrl je med bombardiranjem Beograda 6. 4. 1941. Osebnosti, A–L, str. 582. 3 Ehrlich Lambert (1878–1942) je bil slovenski teolog, etnolog in politik; profesor teologije na ljubljanski univerzi. Velja za organizatorja študentske organizacije Katoliške akcije Straža v viharju. Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon, str. 264. 4 Božo Repe, Portret Staneta Kavčiča, str. 166. 94

Po okupaciji ter po začetku narodnoosvobodilnega gibanja so se kot skrajna frakcija SLS takoj organizirali ter naprej podtalno nastopali proti osvobodilnemu gibanju, izdajali razne liste ter sestavljali nerealne politične programe, ki so vključevali tudi temu primerne ozemeljske zahteve za Slovence. Potem ko je VOS5 maja 1942 ustrelila Ehrlicha, je postal Žebot voditelj Stražarjev. Po kapitulaciji Italije je Žebot iz strahu pred gestapom6 zbežal v Rim in se nato 1947 zatekel v Washington. Po osvoboditvi Rima se je vključil v delo skupine slovenskih emigrantskih politikov, ki so se pod vodstvom ministra Mihe Kreka7 prizadevali preprečiti zmago Titovih sil v Sloveniji. Med drugim je bil tudi tajnik Zveznega kluba srednje Evrope, ki so ga ustanovili emigrantski politiki8 vzhodnoevropskih držav. Obenem je med emigranti v tujini vodil tudi Akcijski odbor za suvereno in neodvisno slovensko državo in bil univerzitetni profesor politične ekonomije na katoliški Dusqesne University v Pittsburgu in na Georgetown University v Washingtonu.9

Matjaž Klemenčič je omenjal tudi Slovensko izjavo, ki je vsebovala podporo samostojni Sloveniji in željo za njeno uresničenje s pomočjo

5 Varnostno-obveščevalna služba (kratica VOS) je bila posebna služba OF v obdobju NOB. Ustanovila jo je KPS brez vednosti ostalih koalicijskih članov OF z namenom za boj proti sodelavcem okupacijskih sil in političnih nasprotnikov KPS ter Osvobodilne fronte. Dejavnost VOS (razpuščena februarja 1944) je od maja 1944 nadaljeval Oddelek za zaščito naroda (OZNA) in je imel tudi posebne enote v Vojski državne varnosti (VDV). Po letu 1945 je po sovjetskem vzoru organizirana politična policija, ki se je od 1946 imenovala Uprava državne varnosti (UDV). Leta 1990 jo je nadomestila Varnostnoinformativna služba (VIS) in leta 1993 Slovenska obveščevalnovarnostna agencija (SOVA). VSL, str. 4596. 6 Gestapo, okrajšava za Geheime Staatspolizei je bila nacistična državna tajna policija v Nemčiji in okupiranih državah. 1935 –1945 je delovala z namenom vodenja koncentracijskih taborišč, deportacije, preganjanja Židov in množičnih pokolov. LCZ, str. 321. 7 Miha Krek (1897–1969) je bil slovenski klerikalni politik; advokat, minister v večini jugoslovanskih begunskih vlad. Po 1945 je bil predsednik Narodnega odbora za Slovenijo v ZDA. Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon, str. 528. 8 Matjaž Klemenčič, L'elargissement europeen vu par la communaute emigree d'Europe orientale apres la deuxime guerre mondiale. Mosella, 2002, tome 27, nu. 3 - 4, str. 261 - 270. [COBISS.SI - ID - ID 8902221]. 9 Božo Repe, Portret Staneta Kavčiča, str. 166 –167. 95

Narodnega odbora za svobodno Evropo (v angleščini: National Committee for free Europe) v ZDA.10

V Celovcu je izšla knjiga dr. Cirila Žebota Slovenija včeraj, danes in jutri11. Ameriška domovina je povzela oceno po Katoliškem glasu12 takole: /.../ V knjigi ni nič podtalnega, nič namerno polemičnega. Pisec, ki ga preveva velika zavzetost za Slovenijo, je zbral odkrite in odprte misli o problemih slovenskega razvoja. Posamezna poglavja te knjige so bila deloma že objavljena v obliki člankov.

V uvodu pove dr. Žebot o sebi, da je Slovenec, po rodu in mladostnih spominih. Amerikanec po dvajsetih letih svojega zrelega življenja in dela, da je bil med prvimi, ki je ameriški javnosti po razhodu Jugoslavije s Stalinom priporočil, naj gospodarsko podpre Titov režim. Ta velikodušna in nezaslužena ameriška pomoč, dana v veliki stiski, je z leti narastla na precej več kot dva tisoč milijonov ameriških dolarjev, toda Slovenija ni od nje prejela niti enega centa, še več, oropana je bila cela lastnih gospodarskih virov. To dejstvo je nagnilo dr. Žebota, da se je odločil za objavo omenjene knjige.

Ljubljansko Delo je knjigo proglasilo za "umazan belogardistični pamflet" in da jo je napisal "klerikalni fanatik in belogardist Žebot po nalogu in v službi tujih reakcionarnih imperialističnih sil, preračunano na sedanji čas." posvečena je na "na smrt obsojenemu klerofašističnemu organizatorju Ehrlichu." Knjiga "propagira razbitje Jugoslavije in samostojno Slovenijo kot prirepek velikih imperialističnih sil. Knjigo, ki nima nikakršne vrednosti in pomena, se pa vključuje v umazano igro in načrte tujih reakcionarnih sil, toda naši ljudje, zlasti pa še borci, odločno odklonili."

10 Matjaž Klemenčič, Izseljenske skupnosti in ustanavljanje novih držav v vzhodni Srednji Evropi: primer Slovencev, Zgodovinski časopis (v nadaljevanju ZČ), leto 1996, štev. 3, letnik 50, Ljubljana 1996, str. 399. 11 Ciril Žebot. Slovenija včeraj, danes in jutri: misli ob petdesetletnici prve slovenske vlade, [Washington: Žebot, 1968] (v Celovcu: Tiskarna Družbe sv. Mohorja). 12 Katoliški Glas je začel izhajati 1949 kot verski tednik, ki je izhajal v Gorici kot nadaljevanje Slovenskega Primorca in tržaškega verskega lista Teden. Časopis je zanimiv, ker je prinašal poleg člankov teološke vsebine, še problematiko iz življenja zamejskih Slovencev. ES, 5. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana 1991, str. 26. 96

Kdor pozna sedanje razpoloženje v Sloveniji, ve, da ogromna večina ljudi, med njimi že mnogi komunisti, enako mislijo kakor dr. Žebot. Ne vem kaj je Delo nagnalo, da je izid knjige objavilo, povedalo, kje se knjigo dobi in seznanilo slovensko javnost z njeno vsebino. Vse kar je napravilo za knjigo izborno reklamo. Mnogi, ki potujejo v Celovec, Gorico, in Trst, teh ni malo, si bodo knjigo gotovo nabavili in jo širili po Sloveniji, zlasti še, ker je kasneje ranja uprava v Ljubljani še enkrat opozorila v Delu vse, ki not hodijo v inozemstvo, naj knjige ne uvažajo, ker je knjiga protirežimska in zato njeno razpečevanje kaznivo. 13

Dr. Ciril Žebot je oceno svoje knjige strnil v šestih točkah, ki jih je objavil v avtorskem članku v Ameriški domovini z naslovom Pisec odgovarja na prepoved svoje knjige v SFRJ. Avtor je točke zapisal takole: ...1.- Knjiga ugotavlja, sprejema in podpira dejstvo evolucije družbenega življenja in sistema v Sloveniji in Jugoslaviji. Knjiga odklanja nasilno ali utopično "reševanje" problemov današnje Slovenije in Jugoslavije.

2.- Knjiga je miroljubna in stvarna že v preliminarnem vprašanju medvojnega slovenskega nasilja, glede katerega so se razlike mnenj med Slovenci zdele nepremostljive. Knjiga se zavzema za splošno slovensko narodno spravo na osnovi vrnjene posmrtne časti vsem žrtvam medvojne slovenske tragedije. Ugotovitev resničnih dejstev te tragedije, naj bi bila stvar posebne komisije znanstvenih zgodovinarjev prostih vsakega pritiska in politične odgovornosti za svoje nepristranske ugotovitve.

3.- Knjiga je odprta in objektivna do zasnove in primene "družbenega samoupravljanja" in "socialistične demokracije" kot osnovne različnosti titovskega sistema v primeri z drugimi komunističnimi režimi. Knjiga priznava, da je prav ta posebnost jugoslovanskega režima olajšala razvoj širše in hitrejše družbene sproščenosti in je dal prožen kontinuitetni okvir za odvijanje naravne družbene evolucije. Kritika v knjigi je osredotočena na osnovno politično enotnost, ki omejuje obseg samoupravljanja v tesne okvire globoko podrejenega samoodločanja.

13 Vesti iz Slovenije – "Belogardistični pamflet", AD, 18. 7. 1967, št. 135, str. 2. 97

Pa tudi ob tej ključni točki knjiga išče evolucijski izhod v ločitvi Zveze komunistov od Socialistične zveze. Kolikor je meni znano, niti Djilas ali Mihajlov14 nista predlagala tako neposredne kontinuitetne poti k politični demokratizaciji. Mnenja sem, da v danih in predvidenih razmerah na svetu odločno vztrajanje na osamosvojitvi Socialistične zveze odpira edino evolucijsko pot v politično demokracijo.

4.- Knjiga je dobrohotno objektivna do gospodarske reforme iz leta 1965. Kritika njenih pomanjkljivosti je v celoti konstruktivna in politično koristna. Gospodarsko verzirani čitatelji knjige se bodo o tem z lahkoto prepričali.

Poleg tega pa ta knjiga močno poudari in osvetli potrebo po taki slovenski gospodarski politiki, ki bo razvijala in utrjevala posebne učinkovitosti slovenskega narodnega gospodarstva kot zaokrožene celote in ga s tem dvigala na raven zahodne Evrope. To je tudi edina pot, da se zaustavi stalno odhajanje strokovnih, kvalificiranih in mladih delavcev v tujino za boljšim delom in višjimi dohodki. Sedaj beremo, da je to misel končno poudaril tudi novi predsednik slovenske vlade Stane Kavčič (Delo 17. junija15).

5.- Položaj vere in Cerkve v Sloveniji knjiga ocenjuje z vidika splošno priznanih in mednarodno afirmiranih človečanskih pravic, ki vključujejo neovirano versko svobodo, in s stališča nespornega cerkvenega poslanstva,

14 Mihajlo Mihajlov (1934–2010) potomec ruskih emigrantov, ki so se naselili v Pančevu, Miša Mihajlov je bil profesor na Filozofski fakulteti v Zadru 1965. leta, ko je opogumljen Hruščovimi reformami, prepričan v njihov pomen, odpotoval na študijsko potovanje po Sovjetski zvezi. Ko se je vrnil, je za beograjsko "Delo" napisal potopis v dveh delih pod naslovom "Moskovska leta". Takrat je bil s strani oblasti deležen hudih kritik. Ko je dobil potni list, je odpotoval v ZDA, kjer pa ni naletel na dober sprejem, ker so tu imeli Tita za prijatelja. V devetdesetih letih se je vrnil v Beograd. Vesti, Mihajlo Mihajlov (1934–2010), http://www.vreme.com/cms/view.php?id=918412 Gl. tudi: Razpravo proti Mihajlovu pred sodiščem v Beogradu leta 1967 je Ameriška domovina povzela takole: Tekom razprave je odločno branil svoje stališče in spravil pri tem v zadrego sodnika, katerem je javno dokazal, da ne loči med jugoslovansko ustavo iz leta 1963 in Stalinovo ustavo Sovjetske zveze. Včeraj je nadaljevanju razprave pred nabito polno dvorano zatrjeval, da so nekatere razlage njegove kritike jugoslovanskega režima napačne in brez okusa, pa poudaril znova svoje temeljno gledanje, da je Jugoslavije še vedno totalitaristična država, kjer ima v rokah vso oblast Zveze komunistov. "Ta protislovni monopol je sovražnik socializma, ne jaz" je pribil Mihajlov.. Mihajlov: Jugoslavija še totalitarna država, AD, 19. 4. 1967, štev. 77, str. 1. 15 Franc Seunig, Odločilna faza v teku reforme, Preobrat na trgu, Delo, 17. 6. 1967, št. 162, str. 16. 98

ki duhovno in pastirsko zajema celotno življenje, a ne vključuje svetno- politične organiziranosti kot sredstva cerkvene dejavnosti.

6,- Knjiga ohranja svojo dosledno evolucijsko usmeritev tudi v odnosu do državno-političnega vprašanja Slovenije in Jugoslavije. Izhajajoč iz nespornega dejstva samonikle slovenske narodnosti in kulture, knjiga oživlja in razvija stoletno načelo slovenske državotvornosti, ki so si ga Slovenci bili postavili leta 1848.

Zvesta svoji evolucijski usmeritvi knjiga razpravlja o praktičnih možnostih za uresničenje slovenske državnosti s konfederativno preureditvijo preko pogodbenega sporazuma vseh prizadetih republik. V živem nasprotju s praznim govoričenjem in z očitki o "razbitju Jugoslavije" knjiga odpira in podpira možnosti pospešene evolucije ne le v smeri splošne demokratizacije, temveč tudi k pogodbeni konfederaciji. Afirmacija slovenske državnosti v splošni evolucijski dinamiki zgodovine je v knjigi izražena kot ena izmed bistvenih prvin narodne biti, ki nenehno doživlja "potrebo po skupnem uveljavljanju v oblastvenem okviru lastne države v enakopravnih odnosih do drugih držav z razvijajočimi se možnostmi zveznega združevanja (pogodbeno načelo) v skladu z odvijanjem razmer in potreb na domačem in širše-sosedstvenem prostoru.16

Alojzij Zupan je za Vestnik Noticiero ocenil delo Cirila Žebota z že omenjenim naslovom Slovenija, včeraj, danes in jutri. V ospredje je Zupan postavil vlogo SZDL, ki bi lahko odigrala pomembno vlogo v prehodni dobi od enopartijskega sistema na večpartijski sistem oziroma prehod iz diktature proletariata v demokracijo. ZK je očital, da se skriva za plaščem SZDL, katere vodstvo je v rokah prekaljenih komunistov. Zato dialog s SZDL pomeni v bistvu dialog z ZK. Razni Kardelji so po Zupanu neprestano trdili, da so kritiki sistema nepripravljeni predlagati alternative in za to prevzeti odgovornost. Resnica naj bi bila po njegovem v tem, da vsak, ki je pri zdravi pameti, ne bo prevzemal odgovornosti za nekaj, o čemer sam ni odločal. Trditi, da sistem samoupravljanja zagotavlja sodelovanje pri odločanju, je enostavno nesmiseln, ker je morala biti vsaka odločitev v

16 Pisec odgovarja na prepoved svoje knjige v SFRJ, AD, 3. 8. 1967, št. 147, str. 2. 99

skladu z obstoječim političnim sistemom pod vodstvom ZK. Sodelovanje nekomunistov bi bila mogoče le na enakopravni osnovi, kar pa je bilo neupravičeno pričakovati, dokler so bili komunisti proti vsemu, kar bi onemogočilo njihov politični monopol.17

Maks Loh18 je v Vestniku Noticiero prav tako kot Alojz Zupan ocenil omenjeno Žebotovo delo. Bil pa je veliko bolj kritičen. Po njegovem mnenju je bilo treba z zmogljivostjo bralcev in s tem, da se jim mora vedno znova prepričevati, kaj je to suverenost, kaj je to "sodržavje" ali konfederacija, kaj je to federacija, avtonomija, decentralizacija in centralizacija, nadalje pridobitna in potrošna administracija države itd. O slovenski državi se je sicer mnogo pisalo, a do tedaj ni nobeden pisal bolj konkretno, kako se naj to izvede. Maks Loh je ostro opozoril, da Žebot gotovo ne ve, kaj je jugoslovanska konfederacija. Slovenija naj bi bila samostojna suverena republika v konfederaciji. Vprašanj ob tem pa je bilo, ali je kaj takega ob aktualnih jugoslovanskih razmerah sploh mogoče.19

Zamisel o slovenski spravi je bila sama po sebi lepa. Po Lohu je bila zamisel dr. Žebota nepraktična in težko izvedljiva. Prvi temelj narodne sprave naj bi bil, da se mrtvim vrne ta čast in spoštovanje. Za slovensko spravo bi se morala zahtevati popolna rehabilitacija obsojene ideje, namreč rehabilitacija krščanskega in demokratičnega prepričanja. Pot, ki jo je izbral Žebot, je videti dolga. Po njegovi zamisli, naj bi se Jugoslavija postopoma demokratizirala. Pri tem pa je bila po Lohovem prepričanju sporna trditev o gospodarski revoluciji, ki je zgodovina ne pozna. Tudi vsako korekturo lastninske pravice bi bilo potrebno do temeljev raziskati in šele potem bi se nakazala gospodarska reforma. Zakoni, po katerih bi se moralo ravnati v gospodarstvu, pa ne veljajo za politiko. Politični red bi se moral takoj temeljito spremeniti. Šlo je za spremembo političnega reda, ki je segla v bitnost socialističnega reda, ki bi ga nadomestila parlamentarna demokracija

17 Alojzij Zupan, ZKS in čas in sedaj: Dialog s kom in o čem?, Gradivo k dialogu, Vestnik Noticiero, III 1968 XIX, 1968/ III - 19/7/68, str. 107–109. 18 Nemški okupator je 1943 dovolil obnovo "slovenske policije". Poseben oddelek policije je bil politična policija, ki jo je vodil dr. Maks Loh, pristaš Straže. Stane Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem, 1941–1945, II. del, Samozaložba, Buenos Aires 1991, str. 65. 19 Maks Loh, Slovenija včeraj, danes in jutri, Vestnik Noticiero, 1968/ I. XIX – 3/4. /1968, str. 7. 100

Zmotno je torej misliti, da bi lahko pot do parlamentarne demokracije vodila po prehodni fazi dvostrankarskega sistema v obliki SZDL in ZK. Pri tem naj bi Žebot spregledal, da je takšna reforma za Jugoslavijo popolnoma nesprejemljiva, ker je protiustavna. Jugoslovanska država ne pozna več strank niti ne neposrednih demokratičnih volitev.20

Kavčičeva odgovornost za Žebotov obisk v Sloveniji je bila v prvem delu cestne afere ena najbolj obravnavanih tem. Žebotov obisk v Ljubljani sicer sam po sebi ni imel neposredne zveze s cestno afero, kar pa ni pomenilo, da vanjo ni bil vmešan. V pismu Knappu21, podpredsedniku MBOR, je poudaril pomembnost dveh sektorjev mednarodne ceste Šentilj–Gorica. Ta avtocesta je bila po Žebotovem mnenju daleč najpomembnejši vstop in izhod za milijone zahodnoevropskih avtomobilov in tovornjakov, ki so potovali v Jugoslavijo in iz nje.22

Žebotovo pismo Knappu je tudi priloga članka v New York Timesu, ki ga je 18. novembra 1968 napisal Richard Eder pod naslovom Slovenske ostroge poganjajo Jugoslavijo. V članku je Eder zapisal, da se imajo Slovenci za napreden, pameten narod, ki ga ekonomski in socialni razvoj v mnogih ozirih bolj približuje avstrijskim in italijanskim sosedom kakor drugim predelom nezadostno razvite Jugoslavije. Slovenci se pogosto pritožujejo, nadaljuje Eder, češ da morajo podpirati manj razvite predele Jugoslavije. Med Slovenci se je brez zadrege uporabljala beseda konfederacija in to celo v vladnih in partijskih krogih. Zvezni vladi naj bi pripadle samo zunanja politika, nacionalna varnost in splošna ekonomska koordinacija. Slovenci so se že samostojno poslovno dogovarjali z italijanskimi in avstrijskimi oblastmi in delali na skupnih projektih regionalnega razvoja. Problem torej

20 Maks Loh, Slovenija včeraj, danes in jutri, Vestnik Noticiero1968I. XIX-3/4./1968, str. 7– 9. 21 Joseph Burke Knapp (1913–1996), uslužbenec svetovne banke, ki je bil več kot dvajset let vodilni član v mednarodnih finančnih institucijah. Po svoji zgodnji karieri vladnega ekonomista, se je Knapp l. 1952 pridružil. Svetovni banki kot direktor za operacije v Latinski Ameriki. Več let je preživel kot višji uslužbenec, podpredsednik operacij in predsednik komiteja za posojila, ki je izvajala posojilne dejavnosti po vsem svetu. J. Burke Knapp, www.washingtonpost.com/.../AR2009120904357.ht... 22 Žebotovo pismo J. Burke Knappu, Washington (v nadaljevanju Žebotovo pismo Knappu), 11. avgusta 1969. Vir: Zasebni arhiv Borisa Vadnjala – povzeto po Igor Omerza, Cestna afera, Magellan, Ljubljana 1969, str. 171–172. 101

ni bil slovenski odnos do Avstrije in Italije, ampak slovenska pozicija v Beogradu. Med problematičnimi vprašanji v federaciji je bilo vprašanje nerazvitih republik in pokrajine Kosovo. Slovenija je kot najbolj razvita republika poskušala v odnosu do manj razvitih republik delovati bolj očetovsko kot ostro. Slovenci so odhajali na vladne položaje v Beograd, podobno kot so v viktorijanski dobi Angleži odhajali v službo v kolonije. Služba v Beogradu je bila za Slovence bolj patriotsko breme kot pa neko priznanje.23

V Žebotov obisk je bil neposredno vpleten Kavčič. Odgovornost zanj je hotel nekajkrat prenesti na sodelavce in uslužbence posameznih vladnih ustanov ali vsaj zamegliti okoliščine, v katerih je prišlo do odločitve, da je lahko Žebot prišel v Ljubljano. Pri tem se je zastavilo vprašanje, ali je v tem primeru šlo za napako ali za zavestno odločitev. Kavčič neposrednih stikov z Žebotom ni imel, čeprav je Žebot poznal pot do njega, kot to dokazuje primer odprtja Slovenske kapele v Washingtonu. Božo Repe je o Kavčičevi vlogi pri tem obisku zapisal: /.../ V zvezi z Žebotovim obiskom se je Kavčič najprej zagovarjal, da je Žebot prišel z ameriško vizo (Repe se moti in misli na jugoslovansko vizo, čeprav je ni potreboval, ker je bilo v času njegovega obiska Sloveniji mednarodno turistično leto, ko se vize niso potrebovale), on pa naj "bi rekel, da s tem noče imeti ničesar, naj to opravlja kdor hoče, nato pa naj bi bila dana zveze preko sekretariata za informacije". Taka teza je bila kmalu ovržena, zato je Kavčič stvari moral povedati natančneje, in sicer, da so ga med dopustom o Žebotovem obisku sicer obvestili, da pa ni mogel verjeti, da gre za belogardista Žebota (ni mogel pomisliti, da bi mu, kdo dal vizo), in je zato naročil tovarišu iz svojega kabineta, naj se pozanima v sekretariatu za notranje zadeve, kasneje pa je na to pozabil.24

Sam Ciril Žebot piše v knjigi Neminljiva Slovenija, da se je odločil za obisk Slovenije leto 1968, ker je to bilo mednarodno turistično leto, ko večina držav, tudi Jugoslavija, od zunanjih gostov ni zahtevala vizuma. Torej mu ni bilo treba prositi za vizum in mu ga ni nihče dal. Pismo, poslano iz Prage

23 Richard Eder, Slovenian Republic Spurs Gains in Yugoslavia; A Touch of Vienna, The New York Times, 22. 11. 1967, str. 23. 24 Božo Repe, Liberalizem, str. 852. 102

23. 7. 1968, je bilo neposredno naslovljeno na Kavčiča in je imelo namen poizvedeti, ali je njegov obisk v Ljubljani dobrodošel. V pismu je tudi zapisal, da je namen njegovega obiska v Ljubljani obiskati bolnega očeta svoj žene. Ob tej priložnosti je tudi izrazil željo, da bi se rad sestal z nekaterimi gospodarskimi strokovnjaki. IS je zahteval, da jim pošlje natančen urnik obiska, kar je ta tudi storil, in vse potrebno je bilo dogovorjeno. S sogovorniki ni bil najbolj zadovoljen in je kmalu Slovenijo zapustil.25

Žebot se je lotil analize jugoslovanskih razmer in v njej poudaril, da je Slovenija protestirala pri beograjski vladi, ker je sprejela odločitev, ki je bila v nasprotju z dogovorom z MBOR in preusmerila četrto tranšo za obnovo cest v Jugoslaviji. Ta sredstva so bila po predhodnem dogovoru namenjena za gradnjo prepotrebne slovenske avtoceste Šentilj–Gorica (Trst) in jih preusmerila na neke druge ceste izven Slovenije. Pri teh protestih je bil po Žebotovem mnenju najglasnejši Franc Šetinc26 (pristaš konservativne struje – op. pisca). Beograd ni niti objavil, kakšni razlogi so se bili nenadoma pojavili, da so slovenski magistrali tako rekoč v zadnjem trenutku odvzeli zanjo določeno posojilo. Zastavilo pa se mu je vprašanje, zakaj ni o tem Ribičič obvestil slovenskega političnega vodstva. Na seji sekretariata ZKS 26. 8. 1969 je Kardelj osebno napadel Žebota in dosegel, da so se mu Kavčič in njegovi sodelavci vdali.27

Edvard Kardelj se je v knjigi Razpotja v razvoju naše socialistične družbe28 spraševal, čemu je bilo ponovno sproženo vprašanje, kdo je Žebotu dovolil obisk v Ljubljani. Ta dogodek je Kardelj povezal s cestno afero, saj se je Žebot v njej pojavil v vlogi nepoklicanega advokata IS. Po Kardelju je bilo za predstavnika fašističnega krila slovenskega klerikalizma, ki se je kitil s

25 Ciril Žebot, Neminljiva Slovenija (v nadaljevanju Ciril Žebot, Neminljiva Slovenija), Spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih let od Majniške deklaracije, Magellan, Ljubljana 1990, str. 413. 26 Franc Šetinc (rojen 1929) je slovenski politik, publicist, Pripadal je konservativni struji v ZKS. 1941 je bila njegova družina izgnana v Šlezijo. Po 1945 je bil med drugim novinar in urednik Dela in Komunista. Od 1972 je deloval v politiki: 1972 kot sekretar IK CK ZKS, predsednik RK SZDL Slovenije in član predsedstva CK ZKJ. Leta 1988 pa je odstopil z vseh političnih funkcij.. Osebnosti, M –Ž, str. 1112. 27 Ciril Žebot, Neminljiva Slovenija, str. 424–425. 28 Edvard Kardelj, Razpotja v razvoju naše socialistične družbe, Komunist, Ljubljana 1969. 103

pavjim perjem lažnega demokratizma in te svoje misije gotovo ni izvajal, ker bi bil pristaš slovenskega socializma, marveč zaradi zelo prozorne politične spekulacije, usmerjene v spodkopavanje enotnih revolucionarnih sil slovenske socialistične družbe. Pri tem ni šlo toliko za kritiko Žebotovega obiska, ampak je bilo v ospredju idejno in politično omahovanje v vrstah zavestnih socialističnih sil, ki so na takšen način po Kardelju slabile enotnost ZK, vnašale dezorientacijo v ljudskih množicah in hromile revolucionarno voljo in ustvarjalno sposobnost jugoslovanske socialistične družbe. Če so v razmerju do Žebota nekateri komunisti izgubili "mero", potem je tudi niso mogli imeti do drugih manj javnih in izrazitih nosilcev protisocialističnih in protisamoupravnih teženj in pritiskov. Na podlagi povedanega lahko sklepamo, da je v tem primeru Kavčič kot nosilec kritike v tedanjem družbenem sistemu naredil veliko napako in Kardelj je to spretno izkoristil.29

Proti oživljanju klerikalizma se je oglasil tudi Popit, ki je opozoril, da poskušajo zunanji in notranji nasprotniki socialističnega razvoja v Sloveniji in še posebej belogardistična emigracija očitno voditi politiko, ki naj bi privedla do zaostritve odnosov med Cerkvijo in organizacijami socialistične družbe. Uradna partijska politika do klerikalizma30 in neoklerikalizma je bila nespremenjena že vsaj trideset let. Ta politika ni nasprotovala delovanju Cerkve kot organizacije vernikov za njihova verska opravila. Ni pa dopuščala družbenega razlikovanja občanov glede na njihova svetovnonazorska prepričanja. Ljubljansko Delo je o tem poročalo : Zveza komunistov se bo vedno z vso odločnostjo borila proti kakršnemukoli oživljanju klerikalizma in izkoriščanju verskega prepričanja na ozke, protisamoupravne, protisocialistične in protinacionalne, je poudaril Franc Popit. Kako naj razumemo organiziranje posebnega družbenega življenja za vernike in najrazličnejše posvetne dejavnosti Cerkve drugače kot poizkus

29 Edvard Kardelj, Razpotja v razvoju naše socialistične družbe, Delo, 2. 11. 1969, št. 300, str. 4. 30 Klerikalizem je usmeritev Cerkve (predvsem katoliške), da vpliva na javno mnenje, na politično življenje države in kulturni razvoj s svojimi verskimi in političnimi organizacijami (znana "Katoliška akcija"). Delovanje klerikalizma usmerja vrhovna cerkvena hierarhija s pomočjo številne duhovščine in članov verskih skupnosti. Klerikalizem označuje idejnopolitične skupine ali pa doktrine in dejanja, ki temeljijo na doktrinah ter interesih cerkve. Politička enciklopedija, str. 435. 104

obnavljanja Katoliške akcije, organizacije, ki se je je posluževal politizirajoči del Cerkve vedno takrat in tam, kjer ni bilo pogojev za delovanje klerikalnih političnih organizacij, je vprašal govornik. Torej ne gre za vprašanje politike ZK do Cerkve, marveč za vprašanje, kakšne zaključke bo Cerkev na Slovenskem potegnila iz neslavne vloge klerikalizma v zgodovini slovenskega naroda, posebej pa še vloge Katoliške akcije pri organiziranju belogardizma.31

Na napad se je Žebot odzval v krajšem eseju z naslovom Odgovor Kardelju. Žebot je bil obtožen kot pomemben del Ehrlich-Žebotovega klerofašističnega krila slovenskega klerikalizma, ki je bil pobudnik in organizator bele garde in oboroženega sodelovanja z okupatorjem v boju proti narodnoosvobodilni vojski slovenskega naroda in je tudi po vojni lansiral geslo o neodvisni slovenski državi. Kardelj je torej Žebota ocenil kot političnega šefa fašističnega krila slovenskega klerikalizma in enega od voditeljev slovenskega belogardizma. Žebot je te obtožbe zanikal, minimiziral in se prikazal kot predstavnik meščanske politične kontinuitete, ki pa seveda ni simpatiziral s komunistično revolucijo.32

Ciril Žebot je tudi osebno pisal predsedniku MBOR Robertu McNamari33 in izrazil pričakovanje, da bo MBOR, ki ima pravico odločati o ekonomskih zaslugah in finančnih sposobnostih individualnih projektov, ki jih pomaga financirati, vključila oba odcepa (Hoče–Levec in Vrhnika–Postojna) avtoceste Šentilj–Nova Gorica v originalni prioritetni status, ker to zaslužita.34

Poleti 1969 je šel Žebot na Svetovno banko s sporočilom o protestih v Sloveniji okrog cestne politike ZIS, ki je slovenski projekt izgradnje cest brez obvestila odstranil. To posojilo je bilo z jugoslovansko stranjo že

31 Enotno politično delo slovenskega CK, Proti kakršnemukoli oživljanju klerikalizma, Delo, 19. 12. 1969, št. 344, str. 3. 32 Ciril Žebot, Neminljiva Slovenija, str. 427–428. 33 Robert McNamara (1916–2009) je bil ameriški politik. V času eskalacije vojne v Vietnamu je bil ameriški obrambni minister in predsednik Mednarodne banke za obnovo in razvoj (1968 –1981). Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon, str. 637. 34 Žebotovo pismo Robertu McNamari, Washington, 20. avgust 1969. Vir: Zasebni arhiv Borisa Vadnjala – povzeto po Igor Omerza, Cestna afera, Magellan, Ljubljana 1989, str. 178. 105

dogovorjeno. Po njegovem prepričanju je bil Kavčič v zgodovini povojne Slovenije zelo pomemben, ker je deloval v okviru enostrankarskega političnega sistema, v katerem je kljub skoraj konfederativnem značaju ustavnih sprememb vladajoča partija ostala načelno monolitna v smislu leninistične dogme o demokratičnem centralizmu. S takim načinom razmišljanja o političnem pluralizmu seveda Žebot Kavčiču ni pomagal, ampak mu je zelo škodoval.35

V Ameriški domovini so Kavčiča ocenili takole: Tovariš Kavčič je postal mogočen činitelj v slovenski politik. Ni samo na položaju, ki je podoben predsedstvu slovenske vlade, je tudi izredno prebrisan in zgovoren politik, da z njegovimi izjavami računajo tudi v Beogradu. Seveda ne zmeraj tako, kot želi on sam /.../ Prav rad pove svoje misli, četudi marsikoga hudo zadanejo /.../ Prav pred kratkim je Kavčič rohnel nad Beogradom, da še zmeraj pobira smetano iz slovenskega gospodarstva, saj gredo glavni indirektni davki, posebno prometni, dalje obresti na poslovne sklade, zamudne obresti itd. v razne blagajne beograjske zvezne uprave. Posebno se je jezil, da imajo zvezne banke nad pol drug bilijon dolarjev na svojih računih in da z njim gospodarijo po zvezni volji, dočim republiška gospodarstva hirajo radi pomanjkanja kapitala.”36

Kardelj je ohranjal prvenstvo med Slovenci v ZKJ in državnem vodstvu nasploh. Kavčič je začel paradigmo vodilne vloge ZK rušiti in uveljavljati novo prakso, da mora v novem konfederativnem37 ustavnem okviru slovensko državno politiko voditi vlada slovenske republike, ne pa vodstvo ZKJ. S tem je Kavčič uvedel nov ustavnopolitični prijem in načelo oblastvene zakonitosti in odgovornosti. Kakor se je Kavčič vneto zavzel za uveljavljanje priborjene ustavne suverenosti slovenske republike, tako je iskal tudi novih možnosti za politično vključevanje ogromne večine Slovencev, ki so bili po Žebotu po koncu vojne dejansko razdržavljeni, ker niso pripadali monopolni Komunistični partiji. Velja omeniti, da so se prav

35 Ciril Žebot, Neminljiva Slovenija, str. 438–440. 36 Tovariš Kavčič se lepo razvija kot rdeči pridigar, AD, 24. 1. 1968, št. 17, str. 1–2. 37 Konfederacija je zveza suverenih držav. Pri taki zvezi države članice ohranijo svojo suverenost, ustanovijo pa nekatere skupne organe za urejanje skupnih interesov na gospodarskem, vojaškem področju. LCZ, str. 509. 106

v Kavčičevem obdobju začele oglašati pobude, v smislu katerih naj bi se dotlej papirnata in zgolj transmisijska SZDL preoblikovala iz "fronte", podrejene ZK, v samostojno politično organizacijo. To bi po Žebotovem mnenju pripeljalo v smer "pluralistične demokracije." 38

Pri tem moram poudariti, da za to trditev Žebot ni imel osnove in je šlo spet za eno od fikcij človeka, ki je pač izhajal iz neke druge politične realnosti.

38 Ciril Žebot, Neminljiva Slovenija, str. 440. 107

3.3 AKCIJA 25 POSLANCEV

Ameriška domovina je trdila, da se ZK ni odrekla udeležbi na volitvah in zapisala: /.../ Čeprav bodo volitve šele sedaj, v aprilu, se je režim začel nanje pripravljati že lani s skrbno izbranim programom in primerno taktiko. Najprvo je Zveza komunistov sklenila, da se sama ne bo udeleževala volilne kampanje, kajti njen poklic ni več, da komandira, ampak da "samo svetuje in poučuje" jugoslovanske delovne ljudi. Zato je vse politično delo za volitve prevalila na Socialistično zvezo delovnega ljudstva in na druge svoje trabante1, kot so partizani, rdeča mladina, sindikati itd. Vsi ti so pa imeli dosti posla, kajti treba je bilo na zborih volivcev nabrati pravoverne kandidate, jim potem omogočiti, da jih tekmeci ne bodo prehudo napadali, in končno poskrbeti, da bodo med kandidati izvoljeni najbolj verni in zanesljivi pristaši sedanjega režima.

Socijalistična zveza je svoje opravilo vzela zares. Že lani je "evidentirala vse tiste tovariše, ki naj v politiki in v javni upravi kaj pomenijo. To nalogo je opravila volilna komisija SZDL s pomočjo kandidacijskega odbora. Tako je na primer Zveza "izvolila" tovariša Staneta Kavčiča, ki je nova zvezda v slovenskem komunizmu, za predsednika ljubljanske vlade. Pokojni tovariš Krajger bi moral postati predsednik zvezne vlade v Beogradu. Ker ga ni več, bo na to mesto "izvoljen" zagrebški tovariš Špiljak2. Za predsednika zvezne skupščine bo "izvoljen" tovariš Vlahović kot Kardeljev naslednik. Le kam bodo sedaj "izvolili" tovariša Kardelja? Pri vsem tem je značilno, da je javnost vedela za vse to, še predno je zvedela, kje bodo res izvoljeni. Pa naj kdo reče, da ni to vse skupaj maškarada, špektakel, komedija ali kakor hočete.

Ne bi pa mogli reči, da je volilna komisija imela lahek posel. Morala je nabrati nekaj tisoč kandidatov za vse zbore zvezne, republiških in občinskih

1 Trabant je nesamostojen spremljevalec ali privrženec kake (pomembne) osebe. LCZ, str. 1092. 2 Mika Špiljak (1916 –2007), je bil pomemben hrvaški politik. V KPJ je delovala že pred drugo svetovno vojno. Po 1945 je opravljal vrsto partijskih in državnih funkcij. Tako je bil med drugim predsednik ZIS od maja 1967 do maja 1969, predsednik jugoslovanskih sindikatov in predsednik predsedstva SFRJ po smrti Josipa Broza. Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon, str. 944. 108

skupščin, ponudb za ta mesta je pa bilo več kot preveč. Letos prihaja namreč do veljave načelo rotacije. Mnogo tovarišev bo moralo menjati svoje stolčke. Sedanje bodo morali zapustiti - kot na primer Kardelj - , kje pa naj najdejo nove? Volilna komisija SZDL je bila torej vse mesece pod hudim pritiskom, kajti mest v skupščinah ni bilo dovolj in je bilo zato treba marsikateremu "zaslužnemu" tovarišu najti primerno sinekuro3 kje drugje.

Volilna komisija je imela tudi dosti sitnosti z volivci, ki se nikakor niso hoteli ogreti za volitve. Niso se pokazali ne na shode ne na zbore volivcev ne na volilne sestanke. SZDL je zato pozvala Zvezo komunistov naj svojim članom naročil, da se morajo bolj brigati za politično delo. ZKJ je tudi to storila, toda v začetku ni imela uspehov. Zato je moral koncem januarja sam Kardelj dati svojim tovarišem primeren pouk, kaj je njihova naloga. Pri tej priliki jim je očital, da delajo v volilni kampanji velike napake. Očital jim je na primer, da so" preveč obremenjeni s pritiskom nazorov in navad iz minulosti". Še zmeraj mislijo, da so volitve le boj za oblast, kar je pa Kardelj odločno zanikal. Le kdo mu je še verjel? Kardelj je dalje prijemal tovariše, ker so poskušali "izbirati" kandidate in poslance po stari navadi na zasebnih sestankih med štirimi stenami, volivci pa naj bi potem glasovali zanje kar na ukaz. Volivcem ne sme nihče ukazovati pač pa naj bi SZDL in drugi strankini priveski nudili volivcem "ustrezno pomoč", da bodo spregledali in volili prave ljudi. In zopet je Kardelj ponovil: Zveza komunistov naj ne posega aktivno v volilno dogajanje, pač pa morajo vsi komunisti odločno podpreti napore SZDL.

Pri vsem tem pa s postavljanjem kandidatur ni šlo vse po režimski želji. Marsikje so se oglasili tovariši in sopotniki, ki niso ravno po volji komunističnim vrhovom, zato pa po volji ljudem in javnemu mnenju. V Sloveniji ni takih nepridipravov preveč, v južnih delih države jih je pa menda kar precej. Ali so sposobni ali ne, ne vemo. Vemo pa, da imajo namazane jezike in da bleknejo marsikaj, kar po mnenju Titove okolice ne bi smeli. Če bodo taki nergači prišli v skupščine, bodo tam delali zgago, kot so

3 Sinekura je v prenesenem pomenu besede donosno delovno mesto, na katerem ni treba (dosti) delati. LCZ, str. 974. 109

jo že nekajkrat. Ta režim prav nič ne potrebuje, ker ima z reformo že itak dosti težav. Da jih bo nekaj prišlo v zvezno skupščino, to je gotovo. Volivci na jugu so postali muhasti in utegnejo voliti ravno take nepridiprave.

Povrhu mora režim računati še s tem, da se bo v skupščino skušalo vriniti precej tihih Rankovićevih oboževateljev. Kaj naj režim napravi z njimi? Iz srbskih krajev so namreč prišla poročila, da mnogo volivcev ne da dosti na režimske kandidate in da hoče voliti svoje.

Pa tudi v nesrbskih volilnih okrajih ne poteka vse kot po maslu. Le prepogosto tožijo tam režimski agitatorji o razrednih sovražnikih, birokratskih, reakcionarnih elementih in podobnih "silah starega sveta", ki ljudske množice padajo pod njihov vpliv.4

Vse spremembe, ki so jih komunisti doma izvedli zasledujejo cilj, kako bi partijo modernizirali in napravili privlačnejšo za mladino. Niti ena sprememba ni šla v smer, ki naj bi v resnici demokratizirala ZK in politiko nasploh. Dokaz za to imamo v govorih vodilnih funkcionarjev ZKS na zasedanju CK ZKS 20. januarja v Ljubljani, na katerem so razpravljali o pripravah na skupščinske volitve. Glavni referat je imel Janez Vipotnik5, predsednik republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva, tj. ustanove, ki je nova volilna zakonodaja dajala glavno nalogo za pripravo in izvedbo volitev. Ameriška domovina je bistveni del Vipotnikovega govora povzela takole: /.../ Zveza komunistov mora biti tudi vnaprej poglavitna notranja gibalna sila predvolilne politične dejavnosti, ki je njen politični nosilec Socialistična zveza. Zveza komunistov se aktivno vključi v javno oblikovanje meril in kandidiranje odbornikov in poslancev. Zveza

4 Titova volilna maškarada, AD, 3. 4. 1967, št. 65, str. 2. 5 Janez Vipotnik (1917–1998) politik, pisatelj. Od 1939 je študiral gradbeništvo na Univerzi v Ljubljani. Med drugo svetovno vojno je bil v NOVS politični komisar Gubčeve brigade, 15. divizije in 7. korpusa. Po vojni je bil predsednik Zveze slovenske mladine, sekretar PK SKOJ za Slovenijo, organizacijski sekretar Izvršnega odbora Osvobodilne fronte (v nadaljevanju IO OF), 1950–1954 v vladi LRS minister, predsednik sveta za gradnje, državni sekretar za gospodarstvo, 1954 –1960 sekretar Okrožnega komiteja Zveze komunistov Slovenije (v nadaljevanju OK ZKS) Ljubljana; 1960–19 63 je bil glavni urednik Dela, 1963–1967 sekretar ZIS za prosveto in kulturo, 1969 –1973 predsednik Republiške konference Socialistične zveze delovnega ljudstva (v nadaljevanju RK SZDL) Slovenije, nato generalni direktor Radia in televizije (v nadaljevanju RTV) Ljubljana, 1978– 1984 je bil predsednik Republiškega odbora Zveze združenj borcev narodnoosvobodilne vojske Slovenije (v nadaljevanju RO ZZB NOVS). Osebnosti, M–Ž, str. 1266. 110

komunistov podpira javno oblikovanje meril in kandidiranje tistih kandidatov, ki najbolje razumejo sodobne procese ter so porok za učinkovito izvajanje nalog samoupravne družbe."

Poudaril je tudi, da se bodo "komunisti odločno uprli v javni demokratični borbi vsakemu delovanju in organiziranju volilne kampanje, ki bo nastala zunaj Socialistične zveze".

/.../ Tudi prijem diktature je popustil, ker njegovi izvrševalci ne verjamejo več trdno vanj in ker vodniki diktature v upanju in ob iskanju pomoči in podpore Zahoda le ne smejo uporabljati preočitno in v preveliki meri "administrativne" ukrepe za vzdrževanje pravilne usmerjenosti "delovnega ljudstva".

Znaki staranja diktature in njega delnega notranjega razkroja še niso nujno znak njenega konca, znamenja "razvoja" v politično svobodo in demokracijo, kot ju poznamo na Zahodu.6

Negiranje normativne ureditve je še bolj prišlo do izraza ob akciji 25 poslancev, ki se je odvijala spomladi 1971, sočasno z obračunom z mestnim komitejem v Ljubljani, kar pa ni bila več znotrajpartijska zadeva, saj je šlo za povsem zakonite skupščinske postopke. Akcija se je začela 28. maja 1971, ko je republiška konferenca SZDL uradno objavila začetek razprave o kandidatih za dva člana novoustanovljenega predsedstva SFRJ. Ribičič in Bulc nista bila edina evidentirana, poleg njiju so vodstva družbenopolitičnih organizacij predlagala še Ivana Dolničarja7, Dolanca in Kavčiča, vendar je predsedstvo republiške konference SZDL objavilo samo imeni dveh kandidatov. Rok za javno razpravo je bil kratek, do 15. junija, kljub temu pa so pripombe dale polovica občinskih konferenc ter precej republiških in mestnih organizacij. Bili pa so predlagani še dodatni kandidati, med njimi

6 Za utrditev partije, AD, 6. 3. 1969, štev. 46, str. 2. 7 Ivan Dolničar (1921–2011) je bil eden od redkih slovenskih generalpolkovnikov. Bil je aktiven med NOB. Tako je opravljal vrsto partijskih in vojaških funkcij. Med drugim je bil politični komisar bataljona, brigade in 14. divizije. Po 1945 je nadaljeval partijsko in vojaško kariero. Tako je bil med drugim pomočnik zveznega sekretarja in podsekretar sekretariata za obrambo, 1971–1979 sekretar sveta za ljudsko obrambo Jugoslavije, 1979– 19 82 generalni sekretar Predsedstva SFRJ in na koncu predsednik ZZB Slovenije. Osebnosti, A–L, str. 210. 111

tudi Kardelj, vendar so po razgovoru z njimi kandidaturo vsi odklonili. Oba kandidata je republiška konferenca 9. 7. 1971 tudi soglasno izvolila.8

Leta 1971 se je namreč prvič volilo člane predsedstva SFRJ, zato je morala republiška skupščina sprejeti poprej ustrezen zakon. K predlogu zakona o volitvah članov predsedstva SFRJ v Sloveniji, ki je bil na dnevnem redu republiškega zbora 8. 7. 1971, je poslanec Tone Remc9 predlagal dopolnilo k prvemu členu. Po tem predlogu dopolnila bi lahko kandidate za izvolitev podali poleg republiške konference SZDL tudi skupina 20 poslancev vseh zborov skupščine SRS, kar je bilo na koncu sprejeto. Poslanci republiške skupščine Cene Matičič10, Ivan Kreft in Tone Remc so takoj po tem predlagali kandidaturo Kardelju, ta pa jo je odklonil, zato so nato obrnili na Ernesta Petriča11, člana IS, ki pa je po krajšem premisleku in po posvetu z IS in predsednikom skupščine Sergejem Kraigherjem12, kandidaturo prav tako odklonil. Kardelj naj bi umaknil svojo kandidaturo v predsedstvo SFRJ z izjavo, da se hoče posvetiti le delu v partiji. S Titom sta se dogovorila, da bo prevzel vodstvo partije, ko bo Tito omagal. Republiška konferenca je mimo akcije 25 poslancev dokončno potrdila kot kandidata za predsedstvo SFRJ iz Slovenije Bulca in Ribičiča.13

8 Božo Repe, Liberalizem, str. 878. 9 Tone Remc (1942–1997), prvi in zadnji študentski delegat socialističnega parlamenta, predsednik Študentske organizacije Univerze v Ljubljani, ki so ga odstavili, ker da je prišel v spor s slovensko politično elito z omenjeno akcijo 25 poslancev, izključen iz ZKS in imel velike težave pri zaposlitvi. Vladimir Gajšek, Čas velikih sprememb Franceta Bučarja - Intelyway, str. 9–10, www.worldcat.org/.../Vladimir_Gajšek_velikih_sprememb_FB... 10 Cene Matičič (1920–2007), poslanec republiškega zbora skupščine SR Slovenije. Občinski poročevalec: glasilo občine Domžale, 15. 9. 1971, letnik 10, št. 7, Delavska univerza Domžale. 11 Ernest Petrič (1936) je pravnik, politolog in diplomat. Od 1982 je deloval kot redni profesor za mednarodne odnose in mednarodno pravo. Kariero je nadaljeval kot član Kavčičevega IS, v katerem je skrbel za področje znanosti. Osebnosti, M–Ž, str. 831. 12 Sergej Kraigher (1914–2001) je bil viden slovenski partijski in državni politik. Spadal je v konservativno strujo ZKS. V komunistično gibanje se je vključil že pred drugo svetovno vojno. Tako je takrat opravljal vrsto funkcij. Med drugim je bil od februarja 1940 inštruktor CK KPS. Med NOB je nadaljeval partijsko kariero in bil sekretar OK KPS za Revirje, sekretar Pokrajinskega komiteja Komunistične partije Slovenije (v nadaljevanju PK KPS) za Štajersko in po 1943 sekretar oblastnega komiteja KPS za Severno Slovenijo. Po 1945 je bil med drugim 1967–1974 predsednik skupščine SRS, predsednik predsedstva SRS ter član predsedstva SFRJ in njegov predsednik v mandatu 1981–19 82. Osebnosti A–L, str. 546. 13 Kako je potekala akcija 25 poslancev, Delo, 13. 8. 1971, št. 218, str. 3. O tem je poročala tudi AD, Boj za korita v ljubljanskem komunističnem vodstvu, 18. 8. 1971, št. 157, str. 1. 112

Za trditev o dogovoru med Titom in Kardeljem okrog nasledstva, ne bi mogli najti dokazov, čeprav je res, da je bil Kardelj Titov glavni ideolog. Menim, da je bil Kardelj zvest Titov sodelavec, ki ni kazal ambicij, da bi ga nasledil. Drugače je bilo v Sloveniji, tu Kardelj ni trpel konkurence. Vse je torej potekalo legalno, očitno pa za ZKS (konservativno strujo) ni bilo legitimno.

Tako je javnost izvedela, kako je za kulisami potekal boj za slovenska mesta v predsedstvu SFRJ. Tako je Kraigher postal član predsedstva SFRJ kot predsednik Republiške skupščine, druga dva člana pa sta bila izbrana. Poskus demokratizacije volilnega postopka z akcijo 25 poslancev ni uspel, zato je druga dva člana enostavno določilo vodstvo (konservativna struja) ZKS v soglasju z zveznim partijskim vodstvom v Beogradu. Formalno je sicer potekala komedija izbiranj po občinskih in republiških partijskih organih. Izbrana sta bila Bulc in Ribičič, slednji verjetno zato, ker je vzorno odigral svojo funkcijo kot predsednik ZIS. S tem in takšnim volilnim postopkom ni bilo zadovoljnih 25 poslancev, ker so hoteli postaviti svojega kandidata. Med ljubljanskimi komunisti je završalo, ker so menili, da je 25 poslancev kršilo vsa pravila v partiji, povrhu pa še celo vrsto partijskih določb. ZK je zato sklenila, da bo vse upornike na javni seji obsodila in primerno kaznovala. Vse pa ni potekalo po želji vodstva. Samo domžalski komunisti so obsodili poslanca Matičiča in predlagali, naj se mu vzame mandat in verjetno tudi članstvo v ZK, kar so na koncu tudi napravili. Matičič se je branil in predvsem zavračal obtožbe o zaprtem, tajnem načinu vodenja omenjene akcije in o manipulaciji s poslanci. Poslancem pri kandidaturi ni šlo za protikandidaturo, marveč za dodatno kandidaturo, kar naj bi bila obogatitev demokracije. Celotna afera je zanimiva, ker je odkrila nezadovoljstvo s partijskim vodstvom, ki je bilo prepričano v upravičenost svoje monopolne pozicije v okviru SZDL. To je pomenilo, da je bila SZDL samo partijski organ in je plesala tako, kot je godla ZK. Kljub temu je imela SZDL monopol pri postavljanju kandidatov, ki ga partijci seveda niso

113

nameravali rušiti. Partijska elita je v Sloveniji predstavljala pet procentov prebivalstva.14

Glede na poročila slovenskega časopisja v SRS je bil predsednik republiške konference SZDL Janez Vipotnik (konservativna struja) prepričan, da se politične odločitve ne smejo prepustiti stihiji. Jugoslovanska družba je bila po njegovem mnenju še vedno na stopnji revolucionarnega preoblikovanja. Nekatere stvari bi po Vipotniku morali reševati na revolucionaren način. Zato bi morali biti bolj občutljivi za vse pojave ali poizkuse stihijskega političnega dogajanja, ki so bili zunaj dogovorjenih demokratičnih oblik in demokratičnega postopka. Vsakega poizkusa, organiziranega zunaj dogovorjene demokratične konvencije, ni bilo mogoče razumeti drugače kot težnje v smeri večpartijskega sistema. Organizirane subjektivne politične sile se ne bi smele odreči svoji usmerjevalni vlogi. SZDL je bil bistveni element slovenskega demokratizma, ki je zavračal večstrankarski sistem, in vsaka zahteva po njegovi uveljavitvi je morala naleteti na ostro reakcijo. Politična akcija 25 poslancev je bila nesprejemljiva za aktualno politično usmeritev, ker ni bila usklajena znotraj SZDL. Posebno velika je bila odgovornost poslancev, ki so bili člani ZKS, ki bi se morali držati uradne partijske smeri in ji slediti po načelu demokratičnega centralizma.15

Delo je poročalo o reakciji Popita, ki je menil, da je bila akcija 25 poslancev izpeljana organizirano in ni bilo slučajno, da je sovpadala z diskusijo okrog ustavnih sprememb, ki so postavljale v ospredje pravico delavskega razreda, da samostojno odloča o pogojih in rezultatih dela. Popit je pričakoval, da bo naslednji konflikt nastal kot posledica prizadevanj za deprofesionalizacijo politike in politične aktivnosti v sistemu samoupravnega demokratičnega političnega sistema in še posebej skupščinskega, kar bo še bolj zožilo možnosti politikantskega manipuliranja z delovnimi množicami. Nekateri pač niso hoteli razumeti, da samoupravni sistem izgublja značilnosti klasičnega parlamentarizma in da v deželi, ki ima za seboj ljudsko revolucijo, starih oblik ni mogoče presajati v nove pogoje in odnose.

14 Boj za korita v ljubljanskem komunističnem vodstvu, AD, 18. 8. 1971, št. 157, str. 1. Gl. tudi: Kako je potekala akcija 25 poslancev, Delo, 13. 8. 1971, št. 218, str. 3. 15 Demokracija in volitve, Večer, 18. 9. 1971, št. 217, str. 3. 114

Potrebno bi se bilo otresti tradicij klasičnega meščanskega političnega sistema in se upreti tistim težnjam, ki hočejo oživeti meščanski parlamentarizem. Kardelj pa je akcijo 25 poslancev ocenil kot poskus zrahljati ZK in jo spremeniti v debatni klub. Podobno usodo kot akcija 25 poslancev je doživela tudi politika, ki je malikovala profit in znala v obstoječih ekonomskih odnosih izkoristiti slabosti gospodarskega sistema.16

Milan Kučan je po poročanju Dela na osnovi resolucije IX. kongresa ZKJ menil, da ni več uradniške poslušnosti in birokratskega odnosa med direktivo in izvrševanjem, ampak da gre za izraz notranjega prepuščanja komunistom, ki so se s svojim vstopom v organizacijo obvezali, da bodo z aktivnim in ustvarjalnim delom sodelovali pri graditvi njene politike. Člani ZK bi morali razumeti uresničevanje njenih nalog kot svojo lastno odločitev in se za to boriti. V tej fazi je Kučan zagovarjal dokaj liberalno gledanje, kar pa ni pomenilo, da je prestopil v liberalno strujo ZK.17

Univerzitetni komite (sekretar Gojko Stanič18 je pripadal konservativni struji) ni sprejel obsodbe akcije skupine poslancev, vsebovane v oceni sekretariata CK ZKS, in je predlagal, naj sekretariat v prisotnosti prizadetih članov ZK znova pretrese svoja stališča. Pri tem naj bi sekretariat upošteval, da akcija 25 poslancev ni pomenila nasprotovanje stališčem, sprejetih v najožjih izvršilnih organih DPO. Republiška konferenca SZDL ni upoštevala dejstva, da je bila v polovici občin izražena želja po več kandidatih. Nasprotovanje političnim vodstvom ni pomenilo političnega prestopka, zaradi katerega bi bilo treba iniciatorje akcije klicati na odgovornost. V danem primeru je nasprotovanje izviralo iz tega, da stališče političnega vodstva ni dovolj upoštevalo možnosti za resnično demokratičen izbor slovenskih predstavnikov v predsedstvo SFRJ. V kandidacijskem postopku so bile ugotovljene nepravilnosti, ker ni bilo javnega evidentiranja možnih kandidatov in v največ primerih niso bile sklicane kandidacijske konference. Tudi v SZDL ni bilo deklarirane demokratičnosti, ni bilo široke

16 Zlom oportunistične politike, Delo, 31. 10. 1972, št. 292, str. 3. 17 Stališča CK ZKS o "akciji 25", Delo, 4. 10. 1971, št. 270, str. 5. 18 Gojko Stanič (1940), politolog. Pripadal je konservativni struji v ZKS. Med partijskimi funkcijami je bila najbolj izrazita funkcija sekretarja ljubljanskega univerzitetnega komiteja v mandatu 1969–1973. Osebnosti, M–Ž, str. 1064. 115

fronte, na kateri bi se srečevale različne iniciative političnih subjektov in posameznikov. V nasprotnem primeru bi to pomenilo enostrankarski sistem, v katerem bi SZDL namesto svoje ustavne vloge dobila vlogo stranke.19

19 CK ZKS naj spet preuči stališča, Delo, 1. 9. 1971, št. 237, str. 2. 116

3.4 OBRAČUN Z MESTNIM KOMITEJEM ZKS LJUBLJANA

Zelo občutljivo je bilo vprašanje notranjepartijskih odnosov, ki je prišlo do izraza ob novi organizaciji (reorganizaciji) ZK v Ljubljani. Zaradi nestrinjanja okrog nove organizacije je odstopil Franček Mirtič1, sekretar mestnega komiteja. Za razpravami o tem, ali ob upravni in samoupravni reorganizaciji mesta uvesti tudi občinske komiteje ZKS (kar je hotel Popit), se je v bistvu skrivala težnja razbiti mestno organizacijo (kot tedaj najbolj radikalno in intelektualno najmočnejšo sredino v ZKS) na več delov, ki bi jih bilo lažje obvladati. Kot argument za decentralizacijo so navajali, da se mora partijska organiziranost prilagoditi samoupravni in da je mestni komite premalo učinkovit. V resnici pa so se za tem skrivale ocene zlasti predsednika CK ZKS, pa tudi nekaterih članov sekretariata, da vodi mestni komite nekakšno malomeščansko politiko, ki je diskreditirala Ljubljano v Sloveniji, ter da mestni komite nima stika z bazo in s tem nobene realne opore za svoja stališča. Pri tem so bile izražene Popitove ocene, da organizacije ZK v Ljubljani ne delajo, da članstvo ne sodeluje v akcijah, da se Ljubljana na tak način izolira od ostalega dela Slovenije in se krepijo liberalistične tendence.2

Franček Mirtič je bil leta 1967 poln političnega zanosa, kar je razvidno iz intervjuja, ki ga je dal Delu pod naslovom Želimo ustvariti več političnih žarišč. Mirtič je o organizacijskih in vsebinskih vprašanjih ljubljanske mestne partijske organizacije razmišljal takole: Menim, da gre za bolj kot za reorganizacijo za renovacijo3 Zveze komunistov, torej za njeno novo družbeno kvaliteto. Poudaril bi tudi, da je takšna renovacija ZK v nekem mestu, ki pomeni nacionalno, kulturno, gospodarsko in politično središče,

1 Franček Mirtič (rodil se je 1928) je bil zelo obetaven slovenski partijski politik, vendar je moral po obračunu med liberalno in konservativno strujo v ZKS politiko zapustiti. Pripadal je liberalni skupini v ZKS. Bil je udeleženec NOB. Po 1945 je opravljal vrsto političnih funkcij. Tako je bil med drugim predsednik Centralnega komiteja Ljudske mladine Slovenije (v nadaljevanju CK LMS). Kot predsednik Mestnega komiteja zveze komunistov (v nadaljevanju MK ZK) Ljubljana (1966 –1971) je pripadal liberalni struji v ZKS. Najpomembnejše je bilo Mirtičevo delovanje v funkciji predsednika MK ZKS v mandatu 1967 -1971. Njegov moto delovanja je bil, da brez demokracije v ZK ni demokracije v družbi. Zato je razumljivo, da je nasprotoval "zlizanosti " ZK in oblasti. ES, 7. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana 1993, str. 156. 2 Božo Repe, Liberalizem, str. 876. 3 Renovacija pomeni obnovo oziroma prenovo. LCZ, str. 896. 117

dokaj zahteven posel. V takšnem mestu se križajo vse politične horizontale in vertikale in tudi Zveza komunistov v takšnem mestu je nekakšen prerez nacionalne politične fiziognomije.4 - Pri izhodiščih za reorganizacijo moramo imeti vsekakor jasno pred očmi podobo o tem, kaj hočemo in moramo. In morda bi bilo mogoče reči, da gre pri reorganizaciji za štiri poglavitne stvari. Za usposobitev organizacije za nove družbene potrebe - za delovanje Zveze komunistov v razmerah razvitega samoupravnega in komunalnega sistema. Iz tega izhaja nuja po novih pristopih. Če pa hočemo to, potem je Zvezo treba tudi kadrovsko usposobiti. In naposled, če hočemo to doseči, je treba napraviti tudi nekatere organizacijske in metodološke spremembe.

Mislim, da bomo v preosnovi Zveze komunistov uspeli le tedaj, če bomo uspeli ob naprednih stremljenjih združiti in organizirati sile v Zvezi za dovolj samostojen ustvarjalen in zavzet boj za družbeni napredek. Vsako politično gibanje potrebuje ljudi, ki vedo, kaj hočejo in ki verjamejo v tisto, kar delajo. Ti ljudje pa se morajo družiti in organizirati. Samo diskusije ali kot dostikrat pravimo idejni boj, ne zadoščajo. Zato bi bilo nesprejemljivo, če bi razglašali neke oblike delovanja komunistov za tiste, preko katerih naj uveljavlja politični vpliv in daje politično in idejno usmeritev. Po mojem je resnica samo ena. In če se v demokratičnem boju in razpravi do nje dokopljemo, potem mora biti sprejeta povsod. Sprejeti jo morajo člani organizacije, funkcionarji in organizacija kot celota.

Pravzaprav ne gre le za zamenjavo občinskih komitejev, saj menim, da sta četrtni in krajevni komite pravzaprav novi kvaliteti v organizacijski strukturi. Če nekoliko poenostavim, bi rekel, da bi občinski komite del svojih funkcij prenesel na četrtne in krajevne komiteje in del na mestni komite. Četrtni in krajevni komiteji naj bi postali žarišča in organizator napredne ideološke in politične aktivnosti komunistov na svojem območju. Četrtni in krajevni komiteji bi bili torej dosti bolj žarišča takšne aktivnosti kot vodstva Zveze /.../

4 Fiziognomija, je izraz, ki poudarja značilne poteze posameznika, zlasti obraza; fiziognomika, tolmačenje osebnostnih lastnosti iz fiziognomije posameznika. LCZ, str. 274. 118

Največjo preobrazbo bodo morale doživeti osnovne organizacije. Vrsta komunistov bo pri tem tudi doživljala psihološke pretrese in težave, ker se bo pač podrla podoba dosedanje pomembnosti in izključnosti osnovne organizacije. Zdi se mi, da bo osnovna organizacija čedalje bolj pomenila le tisto sredino, v kateri je komunist pravzaprav doma - nekakšen organizacijski domicil komunista. V tej osnovni organizaciji bo komunist še naprej priglašal svoje članstvo in opravljal svoje formalne organizacijske obveznosti; v njej bo dobival tudi informacije o najbolj splošnih in najbolj pomembnih dogajanjih, ki jih morajo poznati vsi komunisti, ne glede na to, na katerem nivoju bodo delali in s čim se bodo ukvarjali. Člani pa bodo, kot že rečeno, razvijali sebe, svoje znanje in preizkušali svoje sposobnosti in pogum tudi v vrsti drugih aktivnosti, ki jih bodo organizirali mestni komite, četrtni in krajevni komiteji, ali pa morda še višji organizmi v Zvezi komunistov. Komunist bo pač svoje prispevke dajal tam, kjer bodo lahko najbolj tehtni, koristni in odločujoči /.../

Novo kvaliteto in nov tip partijskega organa naj bi ustvarili s tem, da bi mestni komite bil dosti manj vodstveni organ ZK kot forum za organizacijsko in politično pritegovanje komunistov.

Doseči pa moramo tudi takšno organiziranost, da bodo komunisti lahko, kar se da uspešno vplivali na posamezna vsebinska področja življenja. To se pravi, da bi se komunisti ne udejstvovali samo tamkaj, kjer stanujejo ali pa so zaposleni, ampak predvsem tudi na izobraževalnem, kulturnem, socialnem ali na gospodarskem področju in na vseh drugih na katerih se nenehno odvija, zapleta in razpleta družbeno življenje.5

Predsednik CK ZKS France Popit je večkrat predstavil svoj predlog o organiziranosti mestne organizacije Zveze komunistov v prvi vrsti v Ljubljani. Po njegovem mnenju je bila v okviru političnega odločanja prevelika koncentracija moči na mestnem komiteju oziroma mestni konferenci. Četrtni komiteji so bili le oblika dela mestnega komiteja, niso pa imeli izvršne moči, v četrtnih komitejih oziroma konferencah člani ZK niso

5 Želimo ustvariti več političnih žarišč, intervju s Frančkom Mirtičem, sekretarjem mestnega komiteja ZK, Delo, 22. 2. 1967, št. 50, str. 3. 119

mogli neposredno odločati. ZK bi torej morala v prvi vrsti poskrbeti, da bi bila dobro organizirana predvsem tam, kjer so se interesi ljudi povezovali in najbolj neposredno izražali, se pravi v krajevnih skupnostih in v občinah. Občinski komiteji oziroma konference pa bi lahko bolje uresničevali te interese. Izhodišče organizacije in organiziranosti bi morala biti po Popitu družbena vloga in dejanski položaj občana in vseh delovnih ljudi.6

O problemih v mestni konferenci ljubljanskih komunistov je že leta 1968 pisala tudi Ameriška domovina: Na mestni konferenci ljubljanskih komunistov so govorili o sedanjem položaju v partiji. Bili so mnenja, da ni zadovoljiv in da je zmeda na vseh straneh. Izhod iz nje bi jim prinesla "politična mobilizacija".

Veliko so govorili tudi o odgovornosti članov. Bili so mnenja, da te more biti enaka za vse , za "tiste, ki imajo v rokah škarje in platno, in za tiste, ki na svojih delovnih mestih ne morejo bistveno vplivati na sistemske in druge širše odločitve."

Nastopili so dalje proti tistim, "ki mislijo, da je samoupravna družba pravzaprav neorganizirana skupnost brez trdnih skupnih pravil obnašanja, brez norm in okvirov, v katerih lahko posamezniki in kolektivi uveljavljajo svoje interese".

Tudi so se čule zahteve po "razmejitvi odgovornosti in sredstev ter politične moči med državnimi in samoupravnimi organi".

Kritizirali so dalje svoje lastne partijske politične dokumente. Zanje so dejali, da so bili navadno sestavljeni tako, da "vsebujejo vse glede konkretnosti akcijskih programov, vendar na tako neopredeljiv način, da se z določili dokumentov lahko vsakdo strinja, hkrati pa lahko vsakdo še naprej dela po svoje".

6 Občinski komiteji ZK: da ali ne?, Dnevnik, 20. 5. 1971, št. 135, str. 2. 120

Član izvršnega komiteja ZKS Stane Kranjc pa vidi rešitev za partijo v njenem "zrevolucioniranju", t. j. v "hitrejšem spreminjanju besed in kritik v dejanja in v članski obnovi partije"7

Sekretar Mirtič je kritično ocenjeval vlogo mestnega komiteja ZKS, ki se je morala pogosto angažirati pri reševanju konkretnih situacij v delovnih organizacij ali manj pa je uspela izpolnjevati strukturo in usposobljenost ZK same. Večkrat obžalovano dejstvo, da se organizacija ZK ne prilagaja trenutnemu upravnopolitičnem ustroju Ljubljane (več občin, toda samo en mestni komite), po Mirtičevem mnenju ni bilo toliko problematično, saj je šlo za odgovornost komunistov na njihovih delovnih mestih in položajih. Kot doslej bi bilo treba tudi v prihodnje usmeriti delo mestne organizacije ZK v usposabljanje ljudi in angažiranje v ključnih problemih. ZK v Ljubljani bi morala biti še ostrejša, ko je šlo za razna idejna in politično nesprejemljiva stališča.8

Konservativna struja se je zavedala, da je mestni komite v Ljubljani močna opora liberalne struje v ZKS. Zato je šlo za razbitje političnopartijskega centra, ki se je povezal s tehnokracijo, ki pa je bila v navezi samo z vrhovi slovenskega političnega razreda. Po Popitovi oceni mestni komite naj ne bi imel podporo članstva, ker je bila njihova politika premalo razredno usmerjena. Konservativna struja s predsednikom CK ZKS Popitom je to stališče poudarjala na sejah sekretariata spomladi 1971. V vodstvu mestnega komiteja (liberalna struja) so v konservativni struji videli zagovornike tehnokratske koncepcije, prepričanje o intelektualni in politični supremaciji mestnega vodstva ZK Ljubljana. Mestni komite je vse bolj dobival karakteristike znotrajpartijske opozicije. Šlo je za realen politični spopad, ki ga je Popit označil kot nerazumevanje pozicije ZK, ki še ni končala svoje transformacije v izključno idejno politično silo.9

Mirtič je postal predsednik mestnega komiteja v Ljubljani že ob prvih poskusih liberalizacije po brionskem plenumu. Zavzemal se je za demokracijo v ZK, brez katere tudi ni demokracije v družbi. Mestni komite

7 Iskanje rešitev, AD, 13. 8. 1968, št. 155, str. 3. 8 Ocena gospodarskega in političnega položaja, Komunist, 25. 9. 1970, št. 39, str. 3. 9 Božo Repe, Liberalizem, str. 876 –877. 121

je zagovarjal partijsko organiziranost in poleg četrtnih komitejev vpeljal še projektni interesni način organiziranja z več političnimi žarišči. Konflikti so bili stalni in mestni komite si je zaradi kritičnosti do republiškega partijskega vodstva, predvsem pa zaradi odpora do foruma nad forumom (Mirtič je mislil na Kardelja, Popita, Ribičiča in Hafnerja) in povezanosti s Kavčičem še zelo zgodaj prislužil oznako "frakcije". Mestna konferenca je bila pod vodstvo Popita prešibka v merjenju moči s konservativno strujo in Mirtiču ni preostalo nič drugega, kot da je na seji mestne konference 31. 5. 1971 odstopil. To je bil zelo pomemben dogodek, saj je ravno ljubljanski partijski komite v novi sestavi pod Hafnerjevim vodstvom postal glavni iniciator obračuna s Kavčičem. Ta obračun je pokazal, da se v boju za oblast konservativna struja niti več ne trudi delovati demokratično ali vsaj legitimno.10

Franček Mirtič je svojo ostavko takole utemeljil: /.../ Preobrazbo ZK sem razumel in jo razumem kot proces idejnega osveščanja komunistov in njihovega samostojnega delovanja v vseh samoupravnih strukturah naše družbe. Zato sem si tudi prizadeval, da bi reorganizacija ZK sledila samoupravni zgradbi družbe, ne pa vedno in zgolj njeni upravno teritorialni razdelitvi.

Seveda pa pri tem nikdar nisem podcenjeval vpliva, ki ga lahko ima na delovanje komunistov zgradba njihove organizacije. Zato sem bil pripravljen upoštevati tista stališča, izražena na občinskih aktivih in na posvetovanjih z nekaterimi vodstvi četrtnih konferenc, glede dopolnitve organizacijske strukture ZK Ljubljana, ki so težila za tem, da bi postala ZK še bolj vplivna in operativna tudi na ravni občine, vendar tako, da zaradi specifičnega položaja, samoupravne organiziranosti in družbeno politične ureditve Ljubljane tudi za naprej ohranimo ljubljansko organizacijo ZK enotno in celovito.

Glede na nekatere ocene in poglede o delu ZK v Ljubljani pa bo potrebno vse, kar je bilo doslej storjeno v konstruktivni in demokratični razpravi ponovno verificirati.

10 Božo Repe, Liberalizem, str. 877–878. 122

Pri tem teh razprav ne bi rad niti preprečil niti ne bi želel nanje kakorkoli vplivati. Zaradi moje angažiranosti pa seveda ne bi mogel prevzeti odgovornosti za realizacijo novega predloga o organiziranosti ZK v Ljubljani. Osebno sem bil kot sekretar mestne organizacije prepričan nosilec ideje o samoupravnem združevanju Ljubljane v vseh tistih funkcijah, ki so nujne za skladen in učinkovit razvoj mesta. Vedno sem se zavzemal za resnično utrditev vseh samoupravnih organizmov v mestu in za aktivno vključevanje ljudi in seveda tudi ter predvsem komunistov v reševanje problemov na vseh ravneh.11

Mojca Drčar - Murko je o tej seji povedala: /.../ Spominjam se znamenite seje mestne konference, ko je prišlo vodstvo starokomunistov obračunat z liberalci, ki so bili tu res najmočnejša skupina. Razprava je trajala deset, dvanajst ur. Bila je eksplozivna, prizadeta. Vsi skupaj smo branili organizacijo in ideje, ki so bile z njo povezane. Na koncu je imel Popit svoj zaključni govor. V naših javnih občilih je bilo o vsem tem napisano le to, kar je povedal Popit. Tistih drugih ur kakor da ni bilo. Novinar iz moje redakcije mi je po tistem rekel samo: „Oprosti, Mojca”. Tako so se zadeve tedaj reševale!12

Franček Hudej je na okrogli mizi v Sobotni prilogi Dela o liberalizmu in vlogi medijev izrekel naslednje besede: /.../, da so bili javni mediji oporišče konservativnega udara v državi. Tako so mestni partijski organizaciji v trenutku, ko je konservativno krilo postavilo vprašanje njene legitimnosti, čez noč zaprli vrata do javnosti, do javnih občil. Na očitke, ki so leteli na nas (misli na liberalno skupino v ljubljanski mestni organizaciji ZK - op. pisca), preprosto nismo mogli več odgovarjati. Javnost je izgubila sleherni vpogled v to kakršni so argumenti ene in druge strani.13

11 Ostavka Frančka Mirtiča, Dnevnik, 16. 4. 1971, št. 104, str. 2. 12 Slava Partlič, Okrogla miza – Liberalizem v 70. letih, Delo, Sobotna priloga, 7. 4. 1990, št. 82, str. 22. 13 Slava Partlič, Okrogla miza – Liberalizem, str. 22. 123

3.5 POSKUSI DEMOKRATIZACIJE

Da demokratizacija ne bo lahek proces, je bilo jasno po govoru, ki ga je imel Tito v Peči v Metohiji. Predsednik Tito je grozil članom Zveze komunistov, ki ne bodo sledili partijski liniji, z izključitvijo. Za izhodišče razmišljanja je vzel spor med Beogradom in Zagrebom. Tito je bil enako oster tako do Rankovićevih pristašev kot do liberalne struje, slednji je zagrozil in postavil pogoj: če hoče ostati v partiji in uživati ugodnosti naj bo poslušna. Če nekateri člani ZK tega ne zmorejo, bodo izključeni. Temu je dodal, da ne mara ne dogmatizma ne liberalizma. Liberalizem in demokracija sta bili zanj dve različni stvari. Tito je bil prepričan, da je v Jugoslaviji več demokracije kot kjer koli. Toda razni anarhistični in maloburžujski elementi običajno dvignejo glave, kadar čutijo, da so komunisti v težavah, in skušajo izkoristiti demokracijo za svoje cilje. Največja napaka komunistov je bila doslej ta, da niso izključili vseh tistih, ki niso bili disciplinirani. Nobena partija ni mogla delovati, če je imela v svoji sredi ljudi, ki so imeli o osnovnih vprašanjih različna mnenja. ZK se ni nameravala odreči svoji vodilni vlogi. Slovensko-ameriški tisk ni enako dojemal slovenskih družbenih procesov. V jugoslovanski družbeni praksi sta obstajali dve obdobji konfliktov znotraj ZK. Prvo obdobje je bilo po vojni, ko je potekal spopad med centralisti (dogmatiki1) in decentralisti (liberalci). Poenostavljeno rečeno je bil to konflikt med strujama, ki sta ju vodila Aleksandar Ranković2 in Kardelj. Centralisti so hoteli obdržati trdi komunistični režim in niso bili preveč naklonjeni samoupravljanju. Decentralisti pa so videli prihodnost v samoupravljanju skozi decentralizacijo z nekaterimi modifikacijami liberalizma, toda nikoli preko nedotakljive pozicije Tita kot voditelja, ZKJ kot usmerjevalca razvoja in JLA kot garanta varnosti. Partijski liberalizem oziroma spopad med ideološko in starostno deljenima strujama v ZK pa je bil v bistvu spopad

1 Dogmatiki zagovarjajo trditev, ki temelji na avtoriteti, in ne dopuščajo kritike. LCZ, str. 210–211. 2 Aleksandar Ranković (1909–1983) je bil pomemben srbski partijski in državni politik. Bil je aktiven v KPJ že pred vojno in med drugo svetovno vojno postal eden izmed najožjih Titovih sodelavcev vse do njegove politične odstranitve 1966. Bil je glavni arhitekt razvoja OZNE in UDBE. Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon, str. 798–799. 124

med liberalno in konservativno strujo. Mladi (liberalna struja) so enostavno hoteli voditi državo po svoje, brez tutorstva3 ustanoviteljev.4

Oblikovanje liberalne struje je opisal tudi Zdenko Roter, ki je bil sicer takoj po vojni oficir UDV: /.../ Med javnosti doslej povsem neznane dogodke, ki pomenijo zavestno členjenje programa slovenske liberalne komunistične skupine, sodi srečanje izbranih sodelavcev "Teorije in prakse" spomladi 1971na Strmolu pri Tržiču na katerem so, brez drugih prič, sodelovali. dr. France Hočevar, Stane Kavčič, Janez Kocijančič, dr. Stane Kranjc5, Tone Kropušek, Milan Kučan, Franček Mirtič, Mojca Murko-Drčarjeva, dr. Ernest Petrič, Živko Pregl6, dr. Zdenko Roter, Ivan Rudolf7, Joško Štrukelj 8, Ivo Tavčar in Boris Vadnal. Eden od udeležencev mi je v pogovoru te dni označil to srečanje kot dokončno konstituiranje gibanja za demokratično obnovo, čeprav nismo imeli niti dnevnega reda, posebnih simbolov, pa tudi ne zapisnikarjev, in pripravljenost, vsak na svojem mestu nadaljevati s pritiskom za strukturalne gospodarske in politične spremembe v Sloveniji. Program je zajemal vsaj naslednje zamisli in zahteve: narodna in državna in še posebej ekonomska suverenost Slovenije v Jugoslaviji, uvajanje drugih lastninskih oblik (poleg družbene) v gospodarstvu, oblikovanje jasnega in

3 Tutor je izraz, ki pomeni varuha oziroma skrbnika. LCZ, str. 1109. 4 Tito bije po pristaših večje svobode v partiji, AD, 31. 3. 1967, št. 64, str. 1. 5 Stane Kranjc (1929) je politolog in je bil zaposlen na FSPN v Ljubljani. Bil je eden od ustanoviteljev revije Teorija in praksa, pri kateri je opravljal tudi funkcijo odgovornega in glavnega urednika. Osebnosti, A–L. str. 555. 6 Živko Pregl (1947–2011) je ekonomist in politik. 1971–1973 je bil predsednik Zveze socialistične mladine Slovenije (v nadaljevanju ZSMS), direktor Zavoda za družbeno planiranje SRS, izvršni sekretar CK ZKS za gospodarstvo 1986–1989 in podpredsednik ZIS. Poklicno kariero je končal kot direktor Mercatorja 1993–1997. Drago Bajt, Slovenski, kdo je kdo (v nadaljevanju Drago Bajt, kdo je kdo), Ljubljana 1999, Nova revija, str. 432. 7 Ivan (Janko) Rudolf (1914–2011) je bil vojaški poveljnik in politik. Tudi njega lahko opredelimo kot pristaša liberalne struje v ZKS. Med NOB je opravljal vrsto političnih in vojaških funkcij. Tako je bil med drugim komandant 18. divizije. Po 1945 je opravljal vrsto političnih funkcij. Tako je bil med drugim predsednik ZSS, podpredsednik Skupščine SRS in predsednik Zveze združenj borcev (v nadaljevanju ZZB) narodno osvobodilne vojske Slovenije (v nadaljevanju NOVS) v l. 1969–1978. Osebnosti, M–Ž, str. 980. 8 Štrukelj Jožko (1928) je politik in gospodarstvenik. 1963–1967 se je zaposlil kot sodnik in odvetnik v Novi Gorici, 1963–1967 je opravljal funkcijo predsednika občinske skupščine v Novi Gorici, nato je bil republiški poslanec in član IS Skupščine SRS, od 1972 namestnik guvernerja Narodne banke Jugoslavije (v nadaljevanju NBJ), na koncu poklicne kariere 1977 pa je opravljal funkcijo direktorja v Metalki v Ljubljani in nato v Ljubljanski banki. Osebnosti, M–Ž, str. 1145–1146. 125

celovitega dolgoročnega razvoja Slovenije, politični pluralizem v obliki obnove pluralne SZDL (po vzoru OF9 pred dolomitsko izjavo10) in v obliki samostojnosti obstoječih političnih osebkov (družbenopolitičnih organizacij naj prenehajo kot prenosna kolesja komunistične stranke), tržno gospodarstvo v obliki samostojnosti gospodarskih podjetij in konkurence, vsaj delna obnova slovenske vojske v okviru jugoslovanske armade, umik komunistične stranke iz ekonomije in iz podjetij, strokovnost kot glavni kriterij družbene promocije, kulturni pluralizem, ločitev partije od države itn. Nikoli ne bom pozabil tudi pronicljive analize dr. F. Hočevarja11 o obnovitvenih procesih na Hrvaškem, ki jih je označeval, kljub nekaterim drugačnim mnenjem, pozitivno in v znamenju obnove demokratičnega socializma, ki mora spoštovati tudi narodno suverenost in ki je tim. razredni kriterij ne more in ne sme zanikati /.../ 12

Ameriška domovina je razmere v vseh komunističnih državah komentirala tako, da je na prvem mestu bila partija in na drugem država. Isto načelo veljalo za Jugoslavijo, le v nekoliko spremenjeni obliki. Tudi v Jugoslaviji je bila partija na prvem mestu, šele so sledile federacija in njene republike. Jugoslavija je hotela ustvariti svojevrstno obliko federalnega načela, najprej je razbila nekdanjo enotno jugoslovansko organizacijo na šest republiških in te na množico občinskih. To je bil torej tristopenjski sistem. Najvažnejše je to, da so si občinske partijske organizacije lastile čim večjo samostojnost, še večjo pa republiške. Centralna partijska organizacija je temeljila na glavnem odboru (misli se na CK – op. pisca), ki pa je bil neroden za hitro odločanje. Da bi bilo odločanje hitrejše in učinkovitejše, je bil ustanovljen IB. Ta je bil

9 Osvobodilna fronta slovenskega naroda (OF) je bila množična politična organizacija, ki je povezovala vse antifašistične Slovence in je bila ustanovljena v Ljubljani 26. 4. 1941. Glavni programski cilj OF je bil popeljati slovenski narod v osvobodilno vojno. Povojna naslednica tradicij OF je bila SZDL. LCZ, str. 758–759. 10 Dolomitska izjava je rezultat prizadevanj KPS za poenotenje OF. Ustanovni skupini OF (krščanski socialisti in sokoli) razen KPS, sta pristali na to, da se odrečeta politični subjektiviteti in se integrirata v OF. Tako je bilo s to izjavo 28. 2. 1943 KPS priznana vodilna vloga. LCZ, str. 213. 11 France Hočevar (1913–1992) je bil pravnik in diplomat. Med drugo svetovno vojno je bil aktiven v NOB in opravljal med drugim dolžnost komandanta 3. prekomorske brigade. Po 1945 je kariero nadaljeval v diplomaciji in sodstvu. V "Kavčičevem obdobju" 1967–1972 je bil podpredsednik IS SRS. Osebnosti, A–L, str. 351. 12 Zdenko Roter, Resni nasprotniki, str. 711. 126

postavljen v partijski shemi tako, da je bil dovolj močan, ko je bilo treba krotiti apetite republiških partij. Zato partija ni bila kos vsem političnim, gospodarskim in socialnim nalogam, ki so trkal na njena vrata in zahtevajo dosledno in smotrno taktiko. Partija naj ne bi imela pojma, kakšen naj bi bil gospodarski sistem.13

Ameriška domovina je o govoricah sprememb, ki naj bi se zgodile v Jugoslaviji, zapisala: /.../ Zato se že slišijo glasovi, da bo treba spremeniti organizacijo partije. Za to idejo se navdušujejo posebno stalinisti, ki jih ni tako malo, kot mislimo.

Državna uprava je v grobem organizirana na podoben način. Spodaj so občinski parlamenti, nad njimi republiški, nad vsemi pa federalni parlament. Iz te osnovne ideje se je počasi razvil birokratizem, ki mu ga ni para. Vsaka akcija, vsak načrt vse utone v javni upravi in parlamentih. To skrbi Tita, pa tudi druge.

Tito ima pa še drugo skrb. Do sedaj je on sam na čelu države, njegova beseda velja povsod; je predsednik republike brez vsakega okraska v obliki "predsedstva". Tito ve, da to ni zdravo za jugoslovanske razmere. Ako že on sam ne more zadovoljiti vseh republik in občin, kako naj jih njegov naslednik? Saj nihče niti trohice tiste politične moči, ki jo ima on. Zato je bila na primer ideja o Kardelju kot nasledniku prava otročarija. Kdo pa je za Kardelja? Ne marajo ga narodi, ne mara ga vojaščina, ne mara ga partija, to je partijski veljaki. Na koga naj se torej opre? Na svojo zgovornost Vse to je napeljalo Tita, da misli tudi za vrhovno državno oblast ustvariti kolektivno vodstvo, odnosno predsedstvo. Upa, da je že našel pravo obliko zanjo. Glavna naloga vodstva bi bila varovati državno edinost in neodvisnost pa še odbijati od države vsako vmešavanje od strani tujini. Seveda bi kolektivno vodstvo moralo skrbeti tudi za notranji razvoj dežele.

Tito je sam odkril, na kaj misli. Podrobnosti ni povedal, jih je pa napovedal. Dokler jih ne vemo, nima smisla govoriti o "Titovem odstopu". Tito je

13 Tito se misli umakniti, trdi propaganda, njemu naklonjena, AD, 24. 9. 1970, št. 184, str. 1. 127

premočna osebnost, da bi se dal zlepa zriniti do oblasti. Edini razlog za tak nenavaden korak bi bila bolezen. To pa ni izključeno.14

Demokratični veter je zapihal v politična jadra na Slovenskem maja 1968, ko se je izvedla anketa o slovenskem javnem mnenju. Anketa centra, ki je bila že deveta po vrsti, ni bila le sama sebi namen in morda opravičilo obstoja te ustanove. Šlo je predvsem zato, da sta lahko tudi neposredni proizvajalec in občan aktivno vplivala ter tvorno sodelovala pri ustvarjanju vsakdanje aktualne politike. Sistematično spremljanje javnega mnenja v daljšem obdobju je dajalo bolj sistematične odgovore na posamezna trenutna vprašanja aktualnega družbenopolitičnega in gospodarskega dogajanja ter zagotavljalo možnost zasledovanja in usmerjanja vsakdanje politične prakse. To je bilo prvič, da se je izvedla anketa te vrste v neki državi s socialistično ureditvijo.15

Nemirni dogodki leta 1968 z izbruhom študentskega nezadovoljstva so občutje negotovosti še povečali in dodatno razdelili zvezne ter republiške politične veljake. Študentske zahteve, ki so jih izražali tako v Beogradu kot v Zagrebu in v Ljubljani, so bile dokaj protislovne. Na eni strani so se zavzemali za nadaljnjo demokratizacijo političnega življenja v državi, svobodo tiska in javno odgovornost političnih funkcionarjev ter organov, zlasti policije, kar jih je zbližalo s "komunističnimi liberalci". Na drugi strani pa so zavračali tržno usmerjene reformne ukrepe, ki naj bi bili glavni krivci za socialno razslojevanje, vse bolj napete mednacionalne odnose in brezposelnost, kar naj bi Jugoslavijo oddaljilo od socializma. S takimi pogledi pa so bili bližje nasprotnikom reform in "partijskim konservativcem".16

Strah pred večstrankarstvom ni bil prisoten samo na Češkoslovaškem, ampak tudi v Jugoslaviji. Po splošno sprejetem stališču ZK se je akcija protisamoupravnih sil kazala v zahtevi in težnji po političnem pluralizmu in

14 Tito se ne misli umakniti, trdi propaganda, njemu naklonjena, AD, 24. 9. 1970, št. 184, str. 1. 15 Kaj in o čem mislijo Slovenci, Delo, 21. 5. 1968, št. 138, str. 2. 16 Peter Vodopivec, Od poskusov demokratizacije (1968–1972) do agonije in katastrofe (1968–1991), Slovenija – Jugoslavija, Krize in reforme 1968/1988 (v nadaljevanju Peter Vodopivec, Od poskusov demokratizacije do agonije, Slovenija – Jugoslavija), uredil Zdenko Čepič, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2010, str. 14. 128

spreminjanju političnega sistema socialistične samoupravne demokracije v pluralno obliko meščanske demokracije. Druga oblika protisamoupravnih teženj se je kazala v ultralevičarskem radikalizmu, ki je iskal svobodni trg delovanja raznih skupin za pritiske in to z vsemi sredstvi, kar bi prav tako pripeljalo do razbitja sistema samoupravne demokracije.17

11. decembra 1968 so imeli slovenski komunisti svoj kongres v Ljubljani. To je bil prvi kongres neke republiške organizacije ZK, ki je potekal pred zveznim in je sprejel samostojni statut. Glavni predmet za diskusijo je bil Popitov referat o nalogah ZKS v razvoju samoupravne socialistične družbe. Po Popitovih besedah se je ZK znašla v krizi. Komaj 24 let je zadostovalo, da se je povsem izrabila in to pri neomejeni oblasti v državi in polni odsotnosti kakršne koli opozicije. Korupcija se je po vsej državi bohotno razširila, ker so prejšnje idealiste zamenjali tako v partiji kot v javni upravi "koristoslovci".18

Po oceni, ki jo je povzel Amerikanski Slovenec po Svobodni Sloveniji19, bi lahko program partije ocenili tako: /.../ Sedanji program partije je ohranitev oblasti in privilegiranih položajev, z velikimi materialnimi prejemki za predstavnike partijskega buržujskega razreda. M. Djilas jih je že po par letih spoznal in ocenil: novi razred...20

V Prosveti lahko preberemo kratko analitično oceno o položaju ZK v Jugoslaviji, ki so jo v uredništvu povzeli po The Economistu.21 V analizi lahko zasledimo naslednje ugotovitve: /.../ Jugoslovanska komunistična liga (ZKJ - op. pisca) ima že zdaj precej šibko vlogo in se nahaja v ozadju. Kljub temu pa mlajši člani še vedno zahtevajo, da se v ligi še bolj zniža vloga in

17 Najvažnejše naloge ZK pri razvijanju sistema družbenoekonomskih in političnih odnosov, Večer, 15. 6. 1968, št. 140, str. 8. 18 Kongres Zveze komunistov, AS, 29. 1. 1969, št. 5, str. 5. 19 Svobodna Slovenija je izhajala kot glasilo slovenskega protikomunističnega tabora. Njeni začetki segajo v leto 1941, ko je izhajala v Ljubljani kot ilegalno glasilo Slovenske legije. Po 1945 je ponovno izhajala v okolju slovenske politične emigracije v Buenos Airesu v Argentini. ES, 12. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana 1998, str. 411. 20 Kongres Zveze komunistov, AS, 29. 1. 1969, št. 5, str. 5. 21The Economist je angleški tednik, ki izhaja od 1843 v Londonu in obravnava gospodarsko politiko in kulturo. VSL, Knjiga 3, DZS, Ljubljana 1997, str. 922. 129

vpliv. Zdaj celo razpravljajo o sistemu več strank, čeprav ni verjetno, da bo predsednik Tito to dovolil.

Z izjemo pred. Tita vsi starejši ljudje odhajajo z nekoč vplivnih položajev. po vojni pred. Tito je imel okrog sebe tri najbolj znane tovariše iz vojne dobe, Edwarda22 Kardelja, Milovana Djilasa in Aleksandra Rankovića. Djilas je spremenil mnenje in se prelevil v aktivnega antikomunista, ki vodi protisovjetsko in protikomunistično kampanjo zlasti iz Zedinjenih držav, kjer mu objavljajo knjige in članke ter ga vabijo na obiske in predavanja. Djilas še vedno živi v Jugoslaviji. Ranković je bil odstranjen s položaja podpredsednika Jugoslavije in ministra notranjih zadev, ker se je upiral gospodarskim reformam in ker je zagovarjal sodelovanje s Sovjetsko zvezo. Ranković, ki ga označajo tudi za stalinovca, ima še vedno precej podpirateljev.

Sedanji kongres23 lige bo baje važen, ker bo "mlada garda" skušala dobiti ključne položaje v vodstvu lige. Economist poroča, da je pred. Tito predložil kongresu predloge o obsežnih reformah lige. Tako med drugim predlaga, da posamezni člani lahko ostanejo v zvezi, čeprav se njihovo mnenje ne ujema s stališčem večine članov lige. Economist tudi pravi, da se bo na kongresu precej razpravljalo o takozvanem "tržnem socializmu".24

Mlajši člani (liberalna struja) so se namreč zavzemali za še bolj obsežnejše reforme in liberalizacijo ter spremembe programa oziroma statuta ZKJ, medtem ko so se starejši komunistični veterani (konservativna struja) upirali izgubi svojih pozicij. Omenjene trditve so zapisali tudi v Prosveti: /.../ Nekateri zahodni poročevalci poudarjajo, da se v vodstvu jugoslovanske komunistične lige uveljavljajo mlajši voditelji, ki delujejo za še bolj obsežne reforme in liberalizacijo, medtem ko starejši komunistični veterani upirajo, toda jih vztrajno izrivajo z važnih položajev. Po sedanjem kongresu lige ti stari komunistični veterani bodo veterani še bolj omajani, predvsem pa oni,

22 Misli se na Edvarda Kardelja – opozorilo pisca naloge. 23 Misli se na 9. kongres ZKJ – opozorilo pisca naloge. 24 Economist o položaju v Jugoslaviji, Prosveta, 12. 3. 1969, št. 50, str. 1. Gl. tudi: Jugoslovanski predsednik Tito je imel otvoritveni govor na kongresu komunistične zveze, Prosveta, 13. 3. 1969, št. 51, str. 1. 130

ki zagovarjajo sodelovanje s Sovjetsko zvezo ter vrnitev Jugoslavije v socialistični tabor.25

Tudi liberalna Prosveta je poročala, da je predsednik Tito kritiziral sovjetsko vojaško intervencijo v ČSSR v avgustu 1968 in zavrgel doktrino Leonida Brežnjeva o »omejeni suverenosti« socialističnih držav. Izrazil je zaskrbljenost zaradi sovražnikov doma in v tujini. Prepričan je bil, da v Jugoslaviji deluje prevratna »peta kolona«, poleg nje pa naj bi bili na delu domača opozicija ter razni nacionalistični elementi. Med drugim je Tito zagovarjal ustanovitev novega IB, v katerem bi se nahajala po dva predstavnika iz šestih republik ter po en iz dveh avtonomnih pokrajin. Ta nov biro bi bil nekakšno kolektivno partijsko vodstvo, v katerem bi se nahajali mlajši ljudje, ki naj bi prevzeli položaje starejših voditeljev. Pri tem je potrebno poudariti, da Tito ni mislil na tiste mlajše ljudi, ki bi bili nosilci liberalnih idej.26

Amerikanski Slovenec je podal kratko analizo kadrovske krepitve v ZK: Na veliko sprejemajo mladino v partijo. Številke gredo v stotine. Postopek je sedaj kaj preprost. Povabijo 20 - 40 mladincev v starosti 16 do 20 let, jim obrazložijo veličino programa in pomembnost nosilcev marksističnih idej, nato jim razdelijo pristopnice. Preprosto! Prigovarjajo tistim, ki omahujejo. Kakor slišim, jih polovica približno vstopi. Razgledanejši ne vstopajo. Akademska mladina je čudna. Izdajajo svoj list "Tribuna". Čeprav so uredniki le iz vrst partije, vendar partijo napadajo. Literati pišejo na čuden način: eni svinjarijo prav prostaško, drugi so zaviti v skrivnosti. Tako n. pr. je kolona črk, ne besed, večinoma x in o in y. To pravijo privede bralca k razmišljanju. V novembru, so se v "Delu" spoprijeli "stari in mladi" in se skozi 5 dni hudo praskali. Za ta njih tisk daje partija samo v Sloveniji 25 milijonov.27

Od leta 1967 do začetka osemdesetih let so bili na čelu večine jugoslovanskih republik privrženci reform in politične liberalizacije, ki so

25 Jugoslovanski predsednik Tito je imel otvoritveni govor na kongresu komunistične zveze, Prosveta, 12. 3. 1969, št. 50, str. 1. 26 Titov govor na kongresu lige komunistov, Prosveta, 17. 3. 1969, št. 53, str. 1. 27 Na veliko sprejemajo mladino v partijo, AS, 5. 3. 1969, št. 10, str. 5. 131

bili pripravljeni na medsebojno sporazumevanje pri oblikovanju odnosov v federaciji v bolj tržno usmerjeno gospodarsko politiko ter demokratizacijo javnega življenja. Njihovi pogledi na vlogo zveznih političnih ustanov in organov, na mednacionalno razumevanje v Jugoslaviji in na gospodarske odnose med republikami so se precej razlikovali. Srbski voditelji so imeli pred očmi celovitost države in so nasprotovali prepuščanju odločanja o modernizaciji republiškim vodstvom. Hrvaški voditelji so se nasprotno zavzemali za nadaljevanje politične in ekonomske decentralizacije in posebej za svobodnejše razpolaganje z deviznim zaslužkom, ki naj bi na Hrvaškem znašal kar 40 odstotkov vseh jugoslovanskih deviznih prihodkov. V precepu med zveznimi pritiski in rastočo nacionalistično vročico doma so se vse bolj opirali na socialno in nacionalno nezadovoljstvo med hrvaškim prebivalstvom in zaostrovali svoja stališča do federacije in Srbije. Slovenska vlada s Kavčičem na čelu je poskušala ostati v srbsko-hrvaškem sporu ob strani. Slovenske reformiste je spogledovanje hrvaških voditeljev z nacionalisti odbijalo, s srbskimi pa so se razhajali v temeljnih gledanjih na vlogo zvezne države in republik v njej, čeprav jim je bila umirjena srbska politika bližja kot hrvaški nacionalistični populizem.28

V govoru v Zadru je Tito ostro kritiziral nedisciplino članov ZKJ, tudi tistih na najvišjih položajih, in jih posvaril pred delovanjem protisocialističnih sil ter poplavo raznih negativnih teorij in idej z Zahoda. Te teorije in ideje so po Titu bile protisocialistične in protikomunistične. Titov govor je med drugim za Guardian komentiral znan angleški strokovnjak za vprašanja komunizma Victor Zorza29. Njegove komentarje je pisal komentarje za Guardian30 je objavila tudi Prosveta. Zorza je precej negativno ocenil Titov

28 Peter Vodopivec, Od poskusov do agonije, Slovenija – Jugoslavija, str. 15–16. 29 Victor Zorza (1925–1996) se je rodil v židovski družini na vzhodu Poljske. Med drugo svetovno vojno je preživel nemško in sovjetsko okupacijo. Leta1942 je po drugem uspešnem pobegu iz sovjetskega taborišča prispel preko Afganistana in Indije v Anglijo. Ko se je vojna končala, se je pridružil British Broadcasting Corporation (kratica BBC). Po letu 1950 je postal odličen sovjetolog v časniku The Guardian. Razvil se je v odličnega analitika z izjemnim vpogledom v retoriko sovjetskega časopisja. To mu je omogočilo odlično poznavanje političnega dogajanja v komunističnih državah. Michael Wright, Victor Zorza: A LIFE AMID LOSS, Observatory Publications – (2006). http://www.observatory-publications.net/book.php?id=4 30 The Guardian je angleški liberalni časnik, ki izhaja v Londonu. Od 1921 do 1959 se je imenoval Manchester Guardian. VSL, str. 1381. 132

govor v Zadru, kar je razumljivo, kajti zavzemal se je za »liberalce« ne samo v Jugoslaviji, ampak tudi v ČSSR in drugih socialističnih državah. Med »liberalce« pa je seveda vključeval tudi antisocialistične in antisovjetske elemente. Ugotavljal je, da je sovjetski tisk prenehal z napadi na jugoslovanske politike in s polemikami z jugoslovanskimi časopisi. Ko je govoril o potrebi »čistke« nediscipliniranih članov ZK, je namreč imel v mislih »liberalce«, ki da jih je Tito žrtvoval na oltar sovjetsko- jugoslovanskega prijateljstva. Po vojaški intervenciji Varšavskega pakta v ČSSR so se po svetu širile govorice, da podobna nevarnost grozi Jugoslaviji. Maršal Tito je prvi obsodil sovjetsko intervencijo, sledili pa so mu politični sodelavci in novinarji, in sicer po načelu, da kritika »ruskih reakcionarjev« predstavlja najboljši način, da se zatre ugled tistih jugoslovanskih komunistov, ki podpirajo SZ in ki jim v Jugoslaviji pravijo "konservativci". Zorzo je članek zaključil z ugotovitvijo, da Tita niso skrbeli konservativci, ampak proti partijski in protisocialistični elementi, ki so delovali proti interesom socialistične Jugoslavije.31

Ameriška domovina je o stališču Edvarda Kardelja zapisala, da ga je odkrito skrbela prihodnost socializma v Jugoslaviji. Tako je Kardelj govoril, da se mnogi sprašujejo, čemu potem revolucija, čemu tolikšno prizadeto poudarjanje delavskega razreda in interesov delovnega človeka, čemu samoupravljanje, ki ne more odpraviti vseh težav in nasprotij, čemu ne prepustiti stvari spontanemu razvoju, se pravi političnemu sistemu buržoaznega tipa in konkurenci političnih skupin v boju za oblast. Kardelj je priznal, da ni potrebna posebna politična modrost, da se v takih in podobnih razmišljanjih prepozna glas nasprotnikov socializma.32

Franci Pivec je že julija 1968 opozoril na pomen razprave. Cena za mirovanje je bila po njegovem mnenju tam, kjer so obstajali dejanski konflikti, vedno kompromis. Kompromis pa je rešitev dvomljive kakovosti. ZK ne bi smela trpeti obnemoglega ponavljanja »nacionalnih momentov« povsod tam, kjer nam zmanjka pametnejših besed ali kjer bi radi prikrili

31 Zahodno mnenje o govoru predsednika Tita v Zadru, odnošaji med Jugoslavijo in SZ, Prosveta, 16. 9. 1969, št. 180, str. 1. 32 Kardelja skrbi bodočnost komunizma v Jugoslaviji, AD, 30. 10. 1969, št. 204, str. 3. 133

dejansko nerazčiščene koncepte. Če ne znamo zagotoviti nacionalnih interesov v sklopu osnovnih stališč do gospodarskega sistema, do mednarodnih odnosov, do položaja delavskega razreda, do globoke kadrovske strukture, do organizacije jugoslovanske države in političnih subjektov, potem tega ne bomo nadomestili z nobenim posebnim poglavjem o nacionalnih interesih in z nobenimi stereotipi. S takega stališča je nesprejemljivo vsakršno ponavljanje verbalnih modelov o dohodku, načrtovanju, o menjavi, o upravljanju itd. Jugoslovanska situacija nam potencialno vsiljuje idejo definiranega prostora in izhod je v tem, da jo osvojimo.33

Odnosi v slovenskem političnem vrhu so se ves čas zaostrovali, saj so starejši voditelji s Kardeljem na čelu vztrajali pri spoštovanju tradicionalne komunistične hierarhije. To sta posebej nazorno razkrili cestna afera in afera 25 poslancev, ki sta bili s svojim razpletom jasno opozorilo, da imata samoupravljanje in avtonomnost zveznih enot natančno določene meje, o katerih lahko še naprej odloča samo izbrani krog najuglednejših političnih veljakov in nihče drug. Še večji odpor kot težnje po samostojnejšem odločanju so pri starejših komunističnih voditeljih okoli Tita in Kardelja, povzročila gledanja liberalnih reformistov na temeljne reformne cilje, kot so: uveljavljanje tržnega gospodarstva in pravne države, politične demokratizacije in opuščanje komandne vloge partije ter federalizem, ki bi celo v partiji dosledno odpravil staro hierarhično vertikalo. Ameriško- hrvaški zgodovinar Ivo Banac34 je ugotovil, da je bila razlika med reformnimi komunisti in njihovimi nasprotniki (liberalna in konservativna struja) v odnosu do političnega sistema. Za reformiste je bil sistem elastičen in ga je bilo mogoče nadgrajevati ter na novo razlagati, za njihove nasprotnike pa so bile temeljne predpostavke sistema in njegovega delovanja nedotakljive in o njih ni bilo mogoče razpravljati.35

33 Franci Pivec, Pomembna je razprava, Komunist, 26. 6. 1968, št. 31, str. 7. 34 Ivo Banac (1947) je hrvaški zgodovinar, redni profesor zgodovine na Yale University. Je avtor več knjig in člankov ter komentarjev, med katerimi posebej izstopajo Nacionalno pitanje u Jugoslaviji, Porijeklo, povijest, politika, Sa Staljinom protiv Tita itd. Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti-Ivo Banac-Biografija, http://info.hazu.hr/ivo_banac_biografija 35 Peter Vodopivec, Od poskusov do agonije, Slovenija – Jugoslavija, str. 17. 134

Politične razmere, ki jih je povzročila diktatura v ZK je Ameriška domovina opisala takole: /.../ Diktatura v stranki je komuniste čisto ohromela: vodilna plast v partiji je postala vzor birokracije, navadni komunisti so pa postali mešanica otopelosti in sebičnosti. Tito in njegova okolica sta sprevidela, da tako ne gre, in leta 1966 se je začela v stranki politična odjuga, ki še danes ni zaključena.

Cilj politične odjuge je preobrazba miselnosti in dela partije. Partija mora zgubiti svoj zarotniško-vojaški obraz in postati podoba civilne politične stranke. To je gotovo drzen političen poskus, ki se ga do sedaj še ni lotila nobena druga komunistična stranka. Zato se za ta poskus zanima ves svet. Pod vplivom odjuge se vrača v partijo več svobode za navadne člane: ni jim treba več kimati, molčati, stati na pozor. Lahko govorijo, lahko v govorjeni in pisani besedi branijo svoje poglede, pri čemur ne tvegajo toliko kot preje. Tako se je v partiji začelo l. 1966 res razvijati politično življenje.

Svet - in z njim vred tudi emigracija - je mislil, da se ta politična odjuga tiče vse Slovenije. To pa ni res. Odjuga se tiče le komunistične stranke, torej 5% Slovencev, 95 % ne-komunistov v domovini pa nima nobenih političnih pravic in jih zaenkrat tudi ne bo dobilo. Zato je tudi pravi nesmisel govoriti o "procesu liberalizacije političnega življenja v domovini". Ne-komunistična kasta med Slovenci je ostala še naprej brez vseh političnih pravic kot je bila že l. 1945.

Lahko bi kdo ugovarjal, ko bo partija dobila svoje civilno politično življenje, ga ne bo mogla zanikati ne-komunistični kasti. Pa se moti. Komunisti dobro vedo, da bi pravica slovenskih ne-komunistov do političnega življenja pomenila zanje politično smrt. Na samomor pa še ne mislijo.

Res je, da bo preobrazba komunistične stranke nekaj koristila tudi ne- komunistični kasti. Koristi bodo le gospodarskega in socijalnega značaja, ne pa političnega, zato komunistične notranje liberalizacije ni treba

135

obsojati. Je pa še odprto vprašanje, ali ne bo te liberalizacije preje konec, predno bo dovršena.36

O razlikovanju med stalinizmom37 in revizionizmom38 je Ameriška domovina pisala: /.../ Pojma stalinizem in stalinist je lahko razumeti. Stalinist je tisti, ki obožuje pokojnega Stalina in njegovo politiko, pa pri tem ne odobrava nujno Stalinove krvoločnosti, ki je pognala milijone nedolžnih ljudi v smrt. Stalinizem je tista komunistična filozofija, ki temelji na dveh posebnih idejah: komunizem mora pomeniti stalno revolucijo, miru ne sme poznati, obenem mora pomeniti stalno revolucijo, njeno vsemogočnost. Družba in človek ne pomenita v stalinizmu ničesar.

Drugačna je stvar s pojmoma revizionizem in revizionist. Oba izraza sta znana že davno pred komunizmom, toda komunizem jima je dal poseben pomen in posebno vsebino, ki je preje nista imela. Zato je treba oba pojma postaviti na širše obzorje /.../

Komunisti smatrajo drugi načrt za nevarnejši: to je vdiranje svobode v komunistični svet ne na političnem, ampak na vseh drugih področjih: gospodarskem, kulturnem, umetniškem, športnem, znanstvenem itd. Prilik za vdiranje je nešteto: mednarodni kongresi, moda študijskega potovanja, mednarodne debate v časopisju, dialogi itd. Na vseh teh področjih pride komunistična inteligenca v stike s svobodno in se nehote naleze svobodnega duha. Okuži se v stiku s svobodo, potem pa prenaša ideje dvomljive vrednosti, ako že naravnost škodljive, na domača tla. /.../ Pa tudi s komunistične strani ne manjka interesentov za debate s svobodnim svetom,

36 Liberalizacija Slovenije, AD, 25. 11. 1968, št. 228, str. 2. 37 Stalinizem je teorija in praksa uresničevanja socializma v Sovjetski zvezi v obdobju dominacije Josipa Visarionoviča Stalina. Stalinizem lahko razumemo kot močno popravljen marksizem-leninizem, ki daje absolutno pozicijo državi in voditelju v obliki kulta osebnosti. Prišlo je do strahovlade v imenu diktature proletariata, ko je državni in partijski aparat zatiral vse, kar ni bilo po njegovi volji. LCZ, str. 1011. 38 Revizionizem pomeni model ponovnega pregleda, kontrole, ki je uporabljen v politični praksi v kontekstu zgodovine marksizma in pomeni zahtevo po popravljanju oziroma spremembi nekaterih njegovih osnovnih postavk. Termin revizionizem ima v glavnem negativni pomen. Velja pa poudariti, da termin revizija nima vedno negativnega pomena, saj pomeni tudi ocenjevanje, proučevanje in razvoj marksizma. Politička enciklopedija, str. 910. 136

posebno takrat, kadar se na strani svobode pojavijo izraziti levičarji, znani po svojih simpatijah do komunizma, pa vendar le neodvisni misleci.

Komunisti spremljajo ves ta razvoj z vedno večjim nezaupanjem. Nezaupanje je tem večje, čim več uspehov žanje taktika svobodnega sveta. Uspehov res ne manjka. /.../

Vse to gre hudo na živce vsem pravovernim komunistom. So vso to napadalno taktiko svobodnega sveta krstili za revizionizem. Revizionisti so po njihovem mnenju ne-komunisti, ki so se dali okužiti od svobode. Tako je revizionizem že dobil isto vsebino kot beseda sovražnik. Za maovce so sovjetski komunisti revizijonisti, za Moskvo je Tito stoodstoten revizijonist.

Kar staliniste najbolj skrbi, je spretnost revizijonistov. Karkoli jim stalinisti očitajo, takoj najdejo dokaze, da imajo oni prav in ne stalinisti.39

O krizi v ZKJ40 je Ameriška domovina pisala takole: Komunistična partija je v krizi tako na zvezni kot na republiški ravni. Četrt stoletja je zadostovalo, da se je povsem izrabila, čeprav je v tej dobi imela v državi neomejeno oblast ter jo pri delu ni oviral noben nasprotnik. Prejšnje idealiste so tako v partiji kot v javni upravi zamenjali koristolovci. Korupcija se je po vsej državi bohotno razširila. Na to je opozoril prvi svoje partijske tovariše in javnost Milovan Djilas, pa moral zaradi tega v ječo. "Novi razred" mu tega napada nase ni odpustil.

Sedaj je osnovni smoter partijcev ohranitev oblasti in privilegiranih položaje z velikimi materialnimi prejemki ter raznimi drugimi ugodnostmi. Tito sam bi rad ustvaril iz Partije vodstveno plast naroda in družbe. Komunisti naj bi po njegovem vodili, ne ukazovali. V kolikor je ta misel iskrena, je ostala samo želja, partija je še vedno vrhovna oblast in zadnja beseda je njena.

Tako stanje povzroča nezadovoljstvo: partija je le orodje, lestva za doseganje položajev in služb, med njenimi člani je le redek idealist, povsod

39 Kaj je revizionizem, AD, 15. 1. 1969, št. 10, str. 2. 40 Ameriška domovina vztrajno piše o ZK kot partiji, čeprav je bila transformacija v organizacijskem in ideološkem smislu izvedena že na 6. kongresu ZKJ v Zagrebu 1952. Filip Čuček, Slovenska zgodovina, str. 270. 137

prevladuje oportunizem. Idealisti so sedaj izven partije in njenih organizacij! Tako vsaj trdijo poznavalci razmer v Sloveniji, pa naj bodo to tisti, ki žive izven Slovenije, pa hodijo tja redno na obiske ali po opravkih.

Iz partije same so prišli glasovi, da je treba dati možnost organiziranja novih strank. To misel vje prvi sprožil Milovan Djilas, pred par leti znova prof. Mihajlo Mihajlov, /.../

Partijsko vodstvo vztraja pri svojih stališčih, partija mora biti še dalje nositeljica vse oblasti. Pod njenim vodstvom in nadzorom naj se razvija politična, gospodarska, kulturna in socialna dejavnost. Izrabljeno in omalovaževano partijo naj rešijo, dvignejo in ohranijo mlade sile. Zato je lani vsa partijska propaganda gnala za pridobivanje mladine. V to smer so šla tudi prizadevanja tekom priprav republiških partijskih kongresov, katerim bo 11. marca letos sledil kongres Zveze komunistov Jugoslavije v Belgradu.

Kongres Zveze komunistov Slovenije se je vršil od 9. do 11. decembra /.../ Popit se je izjasnil proti večstrankarskemu sistemu "meščanskega parlamentarizma", pa tudi proti "enopartijskemu birokratskemu monopolu" za take družbene odnose, ki "bodo zagotavljali neposredni vpliv delovnih ljudi za oblikovanje lastne eksistence, pa tudi na splošno družbene zadeve.

Partiji je pripisoval velike uspehe na raznih področjih, tudi na kulturnem. Zatrjeval je, da je partija ustvarila vzdušje "resnične svobode" za kulturno ustvarjanje. Izjavil se je za pluralizem, to je za možnost raznih pogledov, pa povedal, da se bo partija odločno postavila proti temu, da "bi kdorkoli ogrožal svobodo umetniške ustvarjalnosti, ko bi v umetniški obliki obnavljal ali propagiral tiste reakcionarne ideje, ki so družbeno že premagane in so v nasprotju v ustavnimi določili, kot na pr. versko, nacionalno in rasno diskriminacijo, obnavljanje strankarskih sistemov, dialog z belogardizmom."

Prav tako je Popit naglašal, da nihče "ne more komunistom preprečiti in zapreti usta, če se bodo javno, odprto in ostro opredeljevali tudi na tem

138

področju človekovega ustvarjanja proti nihilizmu, moralnemu razkroju, netenju nezaupanja v človeka, surovosti in brezobzirnosti".41

Uredništvo Ameriške domovine je v februarski številki do neke mere odkrito razmišljalo tudi o preobrazbi Jugoslavije: Znotraj in zunaj Jugoslavije se že dolgo časa bije boj, kakšna naj bo ta dežela. Odgovorov na to vprašanje ne manjka. Čisto na robu so tisti, ki bi radi dočakali razpad Jugoslavije. Pri tem ne morejo najti in dati odgovora na vprašanje, kakšna naj bo razmejitev razkosanih delov in ali bodo sosedje zadovoljni s tako razmejitvijo, odnosno, ali ne bodo zase zahtevali posameznih objemnih delov sedanje države. Odprto je tudi vprašanje, ali bo svet kar na hitro roko priznal razpad Jugoslavije. Mednarodni položaj je namreč danes popolnoma drugačen, kot je bil l. 1918 /.../ Odgovor je treba imeti na vsa ta vprašanja, kajti drugače, grozi nevarnost, da bi ob razpadu dežele prišlo do državljanske vojne in da bi se v tem slučaju vanjo vmešali tudi sosedje, kar bi zelo zaostrilo vprašanje miru vsaj v Evropi.

Takoj poleg njih so tisti, ki bi radi preobrazili sedanjo federativno strukturo v "boljšo" federacijo ali pa kar naravnost v konfederacijo. To je tisti problem, ki se o njem bijejo najhujše besedne bitke: nekateri bi se zadovoljili z "boljšo federacijo", drugim pa ne gre iz glave konfederacija. Obe skupini si do sedaj še nista postavili najvažnejšega vprašanja: koliko pristašev v Jugoslaviji ima vsaka ned njima na svoji strani.42

Ameriška domovina je poročala tudi o raziskavi Centra za ugotavljanje javnega mnenja iz Beograda, ki je izpeljal raziskavo o prenovi Jugoslavije in prišel do zanimive ugotovitve. Zastavljala so se vprašanja, ali ima federacija dovolj pristojnosti ali pa celo premalo. Statistika je pokazala, da je bilo 36 % vseh vprašanih mnenja, da ne vedo, ali ima federacija dovolj pristojnosti, 10 % je bilo takšnih, ki so bili mnenja, da jih ima preveč, od tega jih je bilo največ v Sloveniji (37 %) in malo manj na Hrvaškem (komaj 14 %), najmanj pa v Vojvodini in Črni gori, 38 % je bilo prepričanih, da jih je dovolj, in 16 %, da jih je premalo. Ti podatki so odkrili dejstvo, da so

41 Reševanje partije v Jugoslaviji, AD, 17. 1. 1969, št. 13, str. 2. 42 Politika preobrazbe Jugoslavije, toda kakšna?, AD, 13. 2. 1969, št. 31, str. 2. 139

zagovorniki večjih pravic za republike v veliki manjšini. Ta je prevladovala predvsem v Sloveniji, mnogo manj pa na Hrvaškem. Ves jug države je zagovarjal čim več pravic federaciji. To so pomembna dejstva, ki so govorila v prid tistim, ki trdijo, da je skorajšnja konfederacija utvara, saj se ne upošteva stvarnost v vsej državi, ki je drugačna kot tista v Zagrebu in Ljubljani..43

Ameriška domovina je zapisala tudi stališča Milovana Djilasa, na osnovi katerih je ocenila politično in gospodarsko situacijo v Jugoslaviji. Djilas je predstavil vizijo, kako se bo komunizem razvijal v svetu in v Jugoslaviji. Že leta 1984 je napovedal propad sovjetskega komunizma. Usoda vsakega naroda pod komunizmom naj bi bila v prvi vrsti odvisna od razmer v partiji. Vsak režim bi moral računati na inteligenco, posebno tehnično inteligenco, ki se ne bo zlahka podredila volji aktualne oblasti. Zdelo se mu je, da nihče v jugoslovanskem političnem vrhu ne razmišlja, kaj bo po Titu. Omembe vredne so bile težnje Slovencev in Hrvatov po večji državni neodvisnosti in Srbov po večji narodni enotnosti, te so izrazitejše in glasnejše od teženj po demokratizaciji. Komunistične stranke republik so bile vedno bolj nacionalistične, pa je njihova pravovernost usihala.44

Ameriška domovina razlagala tudi pojme, kot so komunizem, nacionalizem in liberalizem. Vsaka komunistična stranka je po svoje razumela nacionalizem. Sovjetska KP ga ni marala, ker naj bi po njenem prepričanju onemogočal uresničitev komunistične družbe, medtem ko drugim koristil v obrambi pred Moskvo. V Jugoslaviji ni bilo nič drugače. Nacionalizem je postal samo instrument, ki so ga koristili tudi na Slovenskem in Hrvaškem, ko jim je to koristilo. Podobno je bil liberalizem dovoljen le somišljenikom v stranki, drugim pa ni bil dovoljen. Sčasoma bodo razni Bakarići in Kavčiči nanj pozabili, ko bodo našli kaj boljšega za svoje politične cilje. Liberalizma so se v Moskvi boj bali kot nacionalizma. Dubčku so zamerili liberalizem in ne nacionalizma. Tito je ostro nastopil proti lokalnim

43 Politika preobrazbe Jugoslavije, toda kakšna?, AD, 13. 2. 1969, št. 31, str. 2. 44 Milovan Djilas prerokuje, AD, 30. 4. 1969, št. 85, str. 2. 140

nacionalizmom in poudaril, da je sicer po rodu Hrvat,45 toda navdušen jugoslovanski socialistični patriot. Odvratna mu je bila ideja liberalizma, ker se ni podredil marksizmu in leninizmu. Leta 1969 je tudi Tito sam spoznal, da ideja jugoslovanske nacije ni uresničljiva in se morajo narodi sami preko republik materializirati v federaciji.46

V praksi je CK ZKS spoznal, da je med aktivnostjo CK in njenimi komisijami ter osnovnimi organizacijami velik razkorak. Prvi je bil aktiven, osnovne organizacije pa so v mnogih primerih spale spanje pravičnega. To nasprotje je bilo tako očitno, da ga je bilo potrebno spoznati. Ljudje, ki so sprejemali sistem direktiv, so bili posredno za sistem čvrste roke mimo demokratičnega odločanja. Niso pa bili vsi tisti, ki so zagovarjali sistem čvrste roke, tudi nedemokratični. V slovenski družbi je CK ZKS opazil mnoge oblike anarhizma in je zato klic po čvrsti roki nemalokrat zahteval nasprotno, sodelovanje in demokratični dogovor. Tako je seveda razmišljala konservativna struja, ki je tudi napovedala, da ne bo trpela ugovarjanja ali celo uresničevanja njej nasprotne politike.47

Leto 1970 je bilo pomembno za razvoj Jugoslavije. V New York Timesu in Frankfurter Allgemaeine Zeitung48 so opazili, da je leto 1970 postalo za Jugoslavijo prelomno, nakar je o tem pisala tudi Ameriška domovina. To leto je bilo za Jugoslavijo še pomembnejše kot leto 1966 po Rankovićevem strmoglavljenju, ki je poosebljal model poststalinizma. V letu 1970 so se začele politične formacije spreminjati. Ortodoksna smer, ki je označevala leto 1969, je elementarne politične sile spremenila v njihovo nasprotje. K temu je prispevalo marsikaj. Hrvaško partijsko vodstvo je s politično ofenzivo zamajalo temelje centralizma. Njegova akcija je bila usmerjena proti škodljivi gospodarski politiki beograjske centrale, škodljivi zlasti za

45 Josip Broz je bil po očetu Hrvat, po materi pa slovenskega rodu. Sam se je opredelil za Hrvata. Ko se je vključil v komunistično gibanje in se izobrazil za poklicnega revolucionarja v Moskvi, je sprejel marksistični odnos do nacionalnega vprašanja, ki se je kazal v internacionalizmu in se v KPJ odražal kot jugoslovanski patriotizem, kar je bilo nekaj takega, kot je bil sovjetski patriotizem. 46 Komunizem, nacionalizem, liberalizem, AD, 8. 5. 1969, št. 91, str. 2. 47 Mirko Čepič, Demokracija ne prenese direktiv, Večer, 18. 12. 1969, št. 293, str. 9. 48 Frankfurter Allgemeine Zeitung für Deutschland (kratica FAZ) je neodvisni dnevnik nacionalnega in mednarodnega pomena. Od l. 1949 izhaja v Frankfurtu na Majni. VSL, str. 1166. 141

gospodarsko razvito Hrvaško, pa tudi za vso Jugoslavijo. Leta 1970 ni bilo mogoče več prikrivati inflacijskih posledic te škodljive politike. Nasprotujoči interesi so od začetka lomili vodilne organe partije in države, organe, sestavljene po načelu paritete. Različni interesi narodov in republik, ki so jih umetno prikrivali po Rankovićevem padcu, so sedaj bili očitni. Kakšna je bila končna rešitev, se je pokazala šele v končnih obrisih. Toda kmalu je postalo jasno, da so bili nekateri rezultati doseženi v razvoju leta 1970, dobri. Centralizem je bitko izgubil, medtem sta se moč in samozavest republik okrepila. S potezami, ki jih je napravila Hrvaška, je zavel nov svež veter. Stari tabuji so bili odstranjeni. Hrvaška je neprestano pritiskala na zvezno vlado. S svojo kritično pozicijo, ki se je kazala tudi v časopisju, je postavila moralni kriterij za visoke partijske funkcionarje. V napovedanih ustavnih spremembah se je postavljalo vprašanje prestiža v odnosu med kolektivnim predsedstvom republike in zvezno skupščino. Postavilo se je vprašanje, ali bo parlament ohranil pozicijo najvišjega zakonodajnega organa. Prav tako je bilo čutiti precejšnjo zaskrbljenost, da ne bi novo predsedstvo preraslo v centralistično koncentracijo moči v oblasti, ki bi bila ne samo med drugimi centralnimi vodilnimi organi, ampak bi bila tudi močnejša od republik. V tem primeru bi se spet moral začeti boj za federalizem.49

Liberalnosocialistično usmerjena Prosveta je zapisala, da je leta 1969 ZK zavrgla doktrino, po kateri stavke v socialističnih državah niso potrebne in pomenijo napad na delavstvo, kajti socialistična država je skupnost delavcev in kmetov. Poročilo časopisa Christian Science Monitor50 Eric Bourne51 z Dunaja je Prosveta prenesla takole: /.../, da bo Jugoslavija uradno dovolila jugoslovanskim delavcem pravico stavkanja. Stavke so zadnje sredstvo

49 Prelomno leto 1970 (Centralizem v Jugoslaviji bitko izgubil), AD, 8. 3. 1971, št. 46, str. 3. 50 The Christian Science Monitor je mednarodna tiskovna organizacija, ki globalno pokriva svetovno dogajanje preko svoje spletne strani, tedenske revije Daily News, e -novic in mobilnih strani. Njene korenine segajo od leto 1907. Kot pove ime gre za versko obarvano tiskovno organizacijo. The Christian Science Monitor, About The Christian Science Monitor, http://www.csmonitor.com/About/The-Monitor-difference 51 Eric Bourne (1910–1999) je leta 1948 in v petdesetih letih opravljal delo dopisnika The Christian Science Monitor v Jugoslaviji. Holding court with the correspondents, http://www.guardian.co.uk/news/1999/mar/18/guardianobituaries.jonathansteele 142

protesta v sporu med delavci in delodajalci v zahodnih državah in so bile povezane z razrednim bojem delavstva proti kapitalističnemu sistemu. Bourne poroča, da bo Jugoslavija prva socialistična država, ki bo delavcem priznala tradicionalno pravico stavkanja. V Jugoslaviji je bilo zadnja leta precej veliko število delavskih stavk, toda uradno to so bile "prekinitve dela," a ne stavke. Vendar "prekinitev dela" ali "stavka," pomeni eno ter isto - drastični delavski protest, zaradi nizkih mezd, neznosnih delovnih pogojev, krivic itd. /.../

Bourne meni, da bo legalizacija stavk v Jugoslaviji spremenila tudi vlogo jugoslovanskih delavskih sindikatov ali delavskih unij, tako, da bodo bolj podobne delavskim unijam v zahodnih državah. Nekateri zahodni delavski voditelji so trdili, da so delavske unije v Jugoslaviji preveč pod kontrolo vlade in delavskih samouprav in zato ne bodo oklicale delavske stavke tudi v primerih, ko je to edini način, da se izvojujejo boljši delovni pogoji delavcev.

Za stavke bodo določena gotova pravila, tako da se prepreči val "divjih stavk," ki jih je zelo mnogo v zahodnih evropskih državah. Uradna stavka bo morala biti zares "zadnje sredstvo," ko vsi prejšnji poskusi za spravo niso bili uspešni. Za stavko bo morala glasovati večina delavcev. Uradno stavka bo morala biti napovedana sedem dni pred začetkom, kar pomeni , da je ta sedemdnevna doba nekakšna "ohlajevalna doba," v kateri se bo podvojilo prizadevanje za spravo brez stavke.

Bourne pravi, da je legalizacija stavke in določanje pravil za stavko velika pridobitev jugoslovanskih delavcev primerjano s stanjem s stanjem za časa prve velike povojne stavke v Jugoslaviji pred 13 leti. Plače, bonusi in druge ugodnosti za zdaj precej neenake in uradniki ter trgovinski posredovalci zaslužijo do dvakrat in celo od izurjenih delavcev, celo od izurjenih delavcev.

Bourne pravi, da so pred 13 leti zastavkali slovenski rudarji v Trbovljah /.../ Stavka pred 13 leti je bila označena za "prekinitev dela" in je bila značilna tudi zato, ker so se rudarji uprli svojim "delavskim voditeljem," ki so jih skušali nagovoriti, naj se vrnejo na delo. Rudarji so priredili globoko v

143

rovih dvodnevno "sedečo stavko," ki je bila uspešna, kajti v Trbovlje so prišli najvišji predstavniki vlade in obljubili takojšnjo akcijo o pritožbah rudarjev /.../

Legalizacija stavk ne pomeni, da se bo število stavk v Jugoslaviji zvišalo. Bolj verjetno je, da se bo znižalo, kajti že dejstvo, da imajo delavci pravico stavkanja bo zvišalo prizadevanje za ureditev sporov s pogajanji. (V zvezi z Bournovim poročilom legalizacija stavke bo velika pridobitev tudi za one delavce, ki čedalje večjem številu delajo pri zasebnih delodajalcih in sicer brez delovne pogodbe. V Domačeh vesteh 5. aprila smo omenili takšen primer delavcev v Kopru. Primorske novice so poročale, da ti delavci, ki delajo za privatne zasebnike, nimajo delovnih pogodb in jih delodajalci celo ne prijavljajo socialnemu zavarovanju, tako da nimajo nobenih pravic, če zbolijo ali pa se ponesrečijo pri delu. Takšno nečloveško izkoriščevanje človeka po človeku je nedopustno v zahodnih državah, še bolj pa v eni socialistični državi)..52

Med reformno usmerjenimi republiškimi vodstvi se je za radikalnejše spremembe zavzemalo slovensko vodstvo s Kavčičem na čelu. To je zagovarjalo kar se da svobodno dogovarjanje med republikami, povečanje njihove samostojnosti pri stikih s tujino ter financiranje zveznih organov in ustanov po načelu kotizacije. Kot komunisti so sicer Kavčič in njegovi somišljeniki vztrajali, da mora ZK v Jugoslaviji obdržati vodilno vlogo, hkrati pa so menili, da modernizacija političnega in gospodarskega življenja ni mogoča brez učinkovite demokratizacije in pluralnega odpiranja političnega prostora. Njihove zahteve po večji prožnosti ter odpiranju zasebni podjetniški pobudi in privatnemu kapitalu pa so, čeprav niso bile povsem nove, že postavljale pod vprašanje nekatera temeljna ideološka izhodišča jugoslovanskega socializma.53

Amerikanski Slovenec se ukvarjal s problemom enakopravnosti jezikov in zapisal, da je zvezna vlada v Beogradu pod Ribičičevim vodstvom na eni svojih rednih sej v letu 1969 proučila poročilo o uresničevanju ustavnih

52 Jugoslavija bo uradno dobila delavske stavke; vloga unij bo bolj važna, kot je bila doslej, Prosveta, 6. 4. 1971, št. 67, str. 1. 53 Peter Vodopivec, Od poskusov do agonije, Slovenija – Jugoslavija, str. 17. 144

načel o enakopravnosti jezikov narodov in narodnosti Jugoslavije v zveznih predpisih in zveznih organih ter sprejela ukrepe, ki naj pospešijo uresničevanje teh načel. Zvezna vlada je vsem zveznim organom in organizacijam, katerih delovanje je zajemalo celo Jugoslavijo, sporočila da bo 1. julija 1969 s svojimi normativnimi akti uredila način izvajanja osnovnih načel o enakopravnosti jezikov in pisav. Ob tem je poudarila, da morajo predpisi zagotoviti enakopravno uporabo jezikov narodov in narodnosti pri izdelavi gradiva in da dopisovanje med zveznimi organi in organizacijami poteka v ustreznih jezikih in pisavi. Zveznim organom je bilo naloženo, da ustrezne organizacije sprejmejo tudi kadrovske, materialne, finančne in tehnične ukrepe, ki naj bi zagotovili enakopravno uporabo jezikov narodov in narodnosti Jugoslavije.54

Vprašanje o enakopravnosti jezikov narodov in narodnosti, ki ga je obravnaval Amerikanski Slovenec, ima seveda svojo zgodovino. Tako je imel v decembru 1966 odmevno predavanje v klubu kulturnih delavcev v Ljubljani Jaka Avšič55. Opozoril je na izključno uporabo srbohrvaščine v zvezni upravi in vojski, kar je bilo v nasprotju z določili slovenske ustave o uradnem jeziku v Sloveniji in obveznem pouku srbohrvaščine v osnovni šoli. Slovenski pisatelji, slavisti in ostali znanstveniki so v odprtem pismu slovenski televiziji med drugim zahtevali predvajanje slovenskega dnevnika, kar se je tudi zgodilo 15. 4. 1968. Tudi časopis Komunist je leta 1968 dobil samostojno slovensko uredništvo. V vojski pa je bil odločilni korak naprej napravljen z ustanovitvijo Teritorialne obrambe.56

Bili smo navajeni na poročila tujih poročevalcev, ki so pisali iz Beograda. Tu so lovili važne novice, medtem ko so jim bile dežele zunaj Beograda

54 Enakopravnost jezikov in narodnosti, AS, 29. 4. 1970, št. 17, str. 5. 55 Jaka Avšič (1896–1978) je bil slovenski general JLA. V kraljevi jugoslovanski vojski je opravljal funkcijo konjeniškega polkovnika. 1941 je izjemno okrepil pozicijo OF, ko je prestopil od Jugoslovanske vojske v domovini (četnikov) na njeno stran in med NOB opravljal pomembne vojaške funkcije. Tako je bil med drugim 1942 namestnik komandanta Glavnega poveljstva slovenske NOV. Po 1945 je bil med drugim tudi minister v slovenski vladi. Že med NOB se je zavzemal za vojaško poveljevanje v slovenskem jeziku, kar je tudi nadaljeval po vojni. Osebnosti, A–L, str. 26. 56 Slovenska novejša zgodovina: od programa Zedinjene Slovenije do mednarodnega priznanja republike Slovenije 1848–1992 (v nadaljevanju Slovenska novejša zgodovina), Mladinska knjiga, Ljubljana 2005, str. 1079–1080. 145

mnogo manj zanimive. Zato so bila njihova poročila manj obsežna, obravnavali so le posamezne dogodke, ki so se zgodili v Beogradu, za province pa jim je zmanjkalo interesa. Slovenija je postajala vse bolj provinca. V Beogradu pa so vse manj slišali, kaj se je dogajalo v provincialnem jugoslovanskem prostoru. V tem svetu so namreč nastajale ideje in kreacije, ki pa niso našle poti do politične elite. Tako je evidentno prihajalo do razhajanj med centrom in republikami, kar se je odražalo tudi v Sloveniji. Nekdaj je bila ZKS kompaktna, ubogala je vodstvo in se ni spuščala v presojo, ali so bila stališča centra pravilna. Tako brezpogojno soglasje Beogradu je Slovenija dala leta 1948.57

Ameriška domovina je o večji samozavesti v Sloveniji pisala takole: /.../ Tudi tam so začeli ljudje misliti, niti komunisti niso nobena izjema /.../ l. 1948 je vsa rdeča Slovenija podprla Tita proti Moskvi, danes, je pa v Sloveniji že toliko prikritih stalinistov, da to dela skrbi celo slovenski rdeči vodilni plasti. O tem se malo piše, zato pa več govori. Kar se piše, je važno, ako prihaja iz takih avtoritativnih ust, kot so usta tovariša Kavčiča, ki ni samo predsednik ljubljanske vlade, ampak tudi prvi strankin ideolog /.../ 58

Ta trditev je rahlo problematična, če dobro poznamo takratno politično sceno v Sloveniji in še posebej znotraj ZK. Torej bi lahko zaključili, da bi avtor članka v Ameriški domovini moral Kavčiča označiti kot vodjo liberalne struje v ZKS in ne kot vodilnega strankinega ideologa, kar je bil brez konkurence Edvard Kardelj. Stane Kavčič je res bil predsednik ideološke komisije pri CK ZKS, a to je bilo pred letom 1965.

O poziciji birokratsko-centralističnih teženj in neostalinizmu je Ameriška domovina pisala: /.../ Kavčič misli, da bi bilo bolje decentralizirati celo vrsto funkcij, ki pripadajo sedaj federaciji, da menda s tem varuje državno edinstvo. Zaveda se, da birokracijsko-centralistične težnje ne obstojajo le v Beogradu, jih je dosti tudi zunaj Beograda. Ideologija stalinizma, dogmatizma, sektaštva in njene miselnosti ima svoji izvir v "materialnih

57 Tovariš Stane Kavčič o stanju v Jugoslaviji, AD, 19. 11. 1970, št. 224, str. 2. 58 Prav tam. 146

kakor tudi drugih pogojih družbe". Birokratsko-centralistične težnje torej še niso popolnoma izginile iz Zveze komunistov Jugoslavije.

Kaj je sedaj usodno za Jugoslavijo? Kavčič vidi usodno nevarnost v tem, da je na eni strani povezala zgodovinska nuja vse narode Jugoslavije v državno celoto in da se ta celota zmeraj bolj utrjuje in uveljavlja in pretaplja v narodno skupnost, ki je čas ne more zmleti, ker to preprečuje življenska zainteresiranost, ki bi v slučaju nevarnosti pognala vse narode Jugoslavije v solidarno obrambo skupnih interesov. Prav isti čas raste težnja po vedno večji narodni samobitnosti. Stremljenje o združevanju je zgodovinski znak sodobne politike ne pa ločevanje.

Kavčič ni torej zadovoljen s sedanjim bistvom jugoslovanske federacije, ne odreka ji pa življenjske sile. Ta sila naj bo drugače razdeljena med federalno centralo in federalnimi enotami, kot je sedaj. Njegovi razlogi za federacijo so kolikor toliko prepričljivi, manj pa metode, ki naj bi pomagale, ustvariri "pravo" federalno administracijo.59

Na posvetu v Mariboru je Kavčič poudaril, da so postale sedanje ustavne oblike pretesne in zato zahtevajo spremembe. Tu je v prvi vrsti mislil na področje mednacionalnih in medrepubliških odnosov, ki so bili v zadnjih letih v tej ali oni obliki na dnevnem redu in so povzročali občasne krize, ki pa so bile bolj krize rasti nacionalne zavesti in pobude kot samega političnega sistema. Tako je bil Kavčič prepričan, da XXII. amandma poudarja suverenost republike, ki temelji na suverenosti nacije in na oblasti ter samoupravljanju delovnih ljudi.60

Pri kritiki nacionalizma je bilo po Kardeljevem mnenju mnogo pavšalnosti. Ko govorimo o tej tematiki, smo zelo nekonkretni in ne povemo, kaj mislimo s tem pojavom in pojmom. V razpravi na prvi konferenci ZKS je Kardelj obsodil lažno dilemo med nacionalno mlačno koncepcijo komunistov na eni strani ter slovensko nacionalno zavestjo in obrambo slovenske samobitnosti ter slovenstva na drugi strani. Za komuniste tu ne bi smelo biti dileme. Pravilna politika je tista, ki bo slovenskemu narodu

59 Tovariš Stane Kavčič o stanju v Jugoslaviji, AD, 19. 11. 1970, št. 224, str. 2. 60 Izpit politične zrelosti, Večer, 23. 3. 1971, št. 68, str. 1. 147

zagotovila obstoj in lastno bodočnost. Po Kardelju je dejanska prava razlika med komunisti in nacionalističnim reakcionarnim61 konceptom slovenstva, da nas slednji vleče nazaj in dejansko ponovno izpostavlja slovenski narod najrazličnejšim nevarnostim imperialističnih, hegemonističnih in podobnih pritiskov, izkoriščanja in potiskanja v položaj podrejenega subjekta. Slovenska nacionalna politika bi morala temeljiti na socializmu in samoupravljanju. Zmotno je, bilo prepričanje da so komunisti ljudje brez nacionalne zavesti ali vsaj z nizko nacionalno zavestjo, ki podcenjujejo slovenski jezik in kulturo.62

Ameriška domovina je komentirala položaj okrog spremembe ustave. Ta se je precej zapletel, ker so se Srbi upirali ustavni reformi, saj je ta nameravala priznati načelno suverenosti republik. To Srbom ni bilo všeč, ker jih je bilo strah, da bodo izgubili celo vrsto privilegijev, ker jih nova ustava ne bo mogla dati, ker jih ne bo imela. Čutili so tudi, da jim v ustavnih organih večina ne bo pomagala, ker se bodo vse druge republike potegovale za enakopravnost pri odločanju. Enakopravnost je sicer obstajala že prej, a je bila le na papirju, odločala je srbska volja. Srbski komunisti so bili navajeni, da so zmagovali brez pomoči drugih republik. Vse navedeno je seveda negativno vplivalo tudi na gospodarstvo in monetarno politiko. Režim ni poznal nobene racionalnosti v gospodarskem življenju. Ker je ni poznal, jo je zamenjal z raznimi socialnimi teorijami. Navadna pamet pravi, da je racionalnost potrebna posebno takrat, ko si zadolžen.63

Vračanje staremu boljševiškemu političnem besedišču, k ponovni utrditvi komunistične hierarhije in discipline ter preganjanju nasprotnikov samoupravne socialistične demokracije, ki so ga spremljale množične čistke na vseh ravneh in v vseh pomembnejših javnih ter političnih organizacijah in ustanovah, je bilo seveda nesporna značilnost nove politične stvarnosti in

61 Politična reakcija pomeni prizadevanje za vrnitev oziroma obnovitev zastarelih pojmovanj, pogledov in dejavnosti. LCZ, str. 888. 62 ZK mora biti sposobna, revolucionarna, demokratična in hrabra, Večer, 15. 1. 1968, št. 11, str. 3. 63 Po devalvaciji dinarja, AD, 17. 3. 1971, št. 53, str. 2. 148

svojevrstna "kulturna revolucija"64. Toda Kardeljevo vztrajanje pri samoupravljanju in decentralizaciji je preprečevalo vrnitev k centralizmu in zveznim enotam omogočalo, da so ohranile ustavno zagotovljene pristojnosti, daleč od boljševiških in sovjetskih gospodarskih obrazcev pa je bila tudi gospodarska politika, ki naj bi reformno usmeritev k trgu zamenjala z dogovarjanjem med gospodarskimi partnerji in tako omogočala oblastni nadzor nad gospodarskimi tokovi. Jugoslovanski režim sedemdesetih let je bil v tej luči toga, predvsem pa močno protislovna oblika komunističnega avtoritarizma.65

Ameriška domovina je poročala tudi o spremembah ustave, ki da jih je podprla tudi ZKJ in si prizadevala pripeljati državo iz sistema samouprave v zvezo držav suverenih nacij. Po tem načrtu naj bi se državna uprava decentralizirala, posamezne republike pa naj bi tudi v resnici postale suverene in naj bi se samo po zvezni skupščini povezale v jugoslovansko federacijo. Njej bi odstopile nekaj svojih privilegijev, sicer pa bi vladale samostojno v upravnem in ekonomskem smislu. O dobičku bi odločale republike same, ne da bi ga centrala trošila v manj razvitih delih države. Mali narodi naj bi prišli do polne veljave. Zato je bilo potrebno novo temeljno razmerje med narodi, ki bi garantiralo resnično enakopravnost posameznih republik in enakovrednost narodov. Začel se je torej proces, ki bi postavil Slovenijo kot suvereno narodno upravno področje predvsem v ekonomskem pogledu. To pomeni, da je šel razvoj v Jugoslaviji v smeri poudarjanja nacionalizmov. Nacionalno vprašanje ni bilo rešeno tako, kot je bil prepričan Tito. Na male narode se je gledalo napačno. To je seveda bilo točno, ker je bila ZKJ prepričana, da je nacionalno vprašanje rešeno. Ko se je zavedla, da je tako gledanje velika napaka, je to poskušala popraviti v novi ustavi leta 1974, kar pa se je pokazalo kot zakasnela reakcija, ki je agonijo obstoja Jugoslavije le podaljšala.66

64 Kulturna revolucija je v originalnem pomenu prvič uporabljena za množično gibanje v letih 1965–19 67, na Kitajskem, s katerim naj bi zatrli meščanski oziroma buržoazni način življenja in mišljenja. 65 Peter Vodopivec, Od poskusov do agonije, Slovenija – Jugoslavija, str. 18 - 19. 66 Pred veliko odločitvijo?, AD, 2. 3. 1971, št. 42, str. 2. 149

Ameriška domovina se je ukvarjala tudi z mednarodnim položajem SFRJ. Tito je večkrat sam sprožil zanimanje mednarodne javnosti za Jugoslavijo s svojimi izjavami, da je v državi položaj tak, da edino partija pomeni vez, ki drži državo pokonci, na drugi strani pa je moral priznati, da je stanje v partiji takšno, da jo bo potrebno temeljito rekonstruirati in iz množice napraviti dobro kadrovsko stranko. Titove izjave so bile povezane z napovedanim obiskom Leonida Brežnjeva v Jugoslaviji. Če je bila po Titovi izjavi partija edino zanesljivo vezivo za Jugoslavijo, ob tem pa v tako slabem stanju, da bi jo bilo potrebno temeljito rekonstruirati, je samo po sebi nastalo vprašanje, kakšno prihodnost ima ta država. Lahko bi se zgodilo, da bi Titu načrti spodleteli in se aktualna ustava ne bi obdržala, ker je bilo premalo solidarnosti med republikami. Politično vodstvo SZ se je s Titom strinjalo, da je varna bodočnost Jugoslavije odvisna od ZKJ. Brežnjev je imel še drug razlog, da sovjetska politika ni bila naklonjena ideji federalne državne ureditve. Kremelj je namreč obravnaval svoje republike kot navadne province, če ne še slabše. V takšni konstelaciji so v SZ izvedeli, da je Tito nasprotoval ideji, da bi imela vsaka republika neodvisno ZK. 67

Toda kot vemo, je do federalizacije ZK prišlo. Je pa po drugi strani tudi res, da je do konca Titovega življenja obveljalo načelo demokratičnega centralizma. Demokratični centralizem je pomenil sistem urejanja odnosov različnih državnopravnopolitičnih nivojev in organizacij. Članstvo je imelo pravico do vplivanja na osrednje jugoslovansko državno in partijsko vodstvo na zveznem nivoju, ne pa tud pravice dokončne odločitve. Demokratični centralizem v ZKJ oziroma ZKS naj bi pomenil proces ustvarjanja politične enotnosti v ZK med članstvom in vodstvi na nižjih nivojih z vodstvom na najvišjem nivoju. Probleme povezane z manjšino in njenim mnenjem, bi bilo možno rešiti na osnovi izmenjave mnenj na znanstvenih temeljih v demokratično izpeljani razpravi. Z dogovorjenim stališčem je nastopila ključna, kritična faza, ki pomeni bistvo demokratičnega centralizma. Dogovorjeno je bilo namreč treba enotno in

67 Prva posledica napovedanega sestanka Brežnjev – Tito, AD, 12. 8. 1971, št. 153, str. 1. 150

učinkovito uresničiti. To pa so v ZK razumeli kot odgovornost nižjih organizacij in vodstev višjim.68

Popit je večkrat zelo ostro izražal svoja stališča o ustavnih spremembah v odnosu do bolj liberalno mislečih v ZKS. Po njegovem naj bi se zavedali, da družba ni vsota posameznikov, marveč telo, ki ima svoj notranji organizem. Radi bi se igrali z usodo naroda, delavskega razreda in slovenske poti v socializem. ZK naj ne bi dopustila, da bi jasno začrtano pot v graditvi socialističnega sistema rušili posamezniki ali skupinice bodisi zaradi karierizma in osebne borbe za oblast ali pa zaradi skritih političnih ciljev. Vloga SZDL v aktualnih pogojih samoupravne družbe še ni popolnoma zaživela in naj ne bi bilo za nekatere člane ZKS opravičila, da so vodili akcijo mimo SZDL. To so bili po Popitu tisti člani ZKS, ki so takšno ravnanje ocenjevali kot demokratično. To so počeli z izgovorom, da s tem razbijajo monopol SZDL, dejansko pa so v isti sapi zahtevali monopol zase.69

Ameriška domovina je poročala, da je bil med vsemi nacionalizmi hrvaški najbolj živ in živahen. Imel je tudi odlične voditelje, obračun z njim po pravilih partije pa je bil prepuščen vodstvu hrvaških komunistov. V ospredju ZKH sta bila dr. Šime Đodan70 in dr. Marko Veselica71. Okrog njiju so se zbirali dijaki, priljubljena pa sta bila tudi med inteligenco sta bila

68 Demokratični centralizem, ES, 2. drugi zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana 1988, str. 224–225. 69 Skrb za enotnost v ZK, Večer, 30. 9. 1971, št. 227, str. 1. 70 Šime Đodan (1927–2007) je bil hrvaški politik in publicist. Od 1943 je sodeloval v NOB in opravljal dolžnost poveljnika voda in komisarja čete. Po 1945 se je izobraževal v jugoslovanskih oboroženih silah in se zaposlil v jugoslovanski vojni mornarici 1944–1956. Po 1961 se je zaposlil na ekonomskem oddelku PF v Zagrebu. 1969 se zaposli na fakulteti za mednarodne ekonomske odnose in na filozofski fakulteti. Ko so se na 21. seji Predsedstva ZKJ v Karadjordjevu 1971 prekinili demokratični procesi na Hrvaškem, je Đodan 1972 aretiran pod obtožbo, da je od 1963 deloval kot ideolog "hrvaškega množičnega gibanja" in obsojen na šest let zapora. Po 1984 je nadaljeval kariero ekonomskega strokovnjaka in politika. Šime Đodan, http://www.pravo.unizg.hr/PE/onkp/sime_djodan 71 Marko Veselica (1936), hrvaški politik in ekonomist. 1967 se je zaposlil na ekonomski fakulteti v Zagrebu. Po zlomu hrvaške pomladi 1971 je kot član tega gibanja, obtožen za "kaznivo delovanje proti narodu in državi" in obsojen na sedem let zapora. Po 1977 je ponovno obsojen na 11 let zapora. Po 1989 se vrne v hrvaško politično življenje in sodeluje pri ustanovitvi Hrvaške demokratične zajednice (HDZ). Marko Veselica, http://www.moljac.hr/biografije/veselica.htm 151

priljubljena. Bila sta rojena nosilca hrvaškega nacionalizma. Zato je bilo z njima potrebno obračunati. Republiške in pokrajinske partijske organizacije so si priborile velike pristojnosti in so jih še širile. Nad njimi so bili le predsedstvo, IB in CK ZKJ. Pod republiškim vodstvom ZK so bile tudi druge DPO. Kdor je hotel postati kandidat ali predlagatelj kandidata, se je moral obrniti na SZDL in preko nje uveljaviti svoja stališča. Tega niso naredili v Sloveniji v primeru akcije 25 poslancev. Podobno je bilo na Hrvaškem, ko tega nista storila Đodan in Veselica. Zato so bili vsi uporniki obsojeni kot kršilci partijske discipline. Vse obtožbe so se zlile v eni smeri, in sicer da omenjeni tovariši niso bili vredni, da bi ostali člani partije. Samo ljubljanski tovariši so se rešili, ker so se pokorili in obljubili, da se bodo poboljšali. Za preganjanje liberalnih komunistov je imel Tito svojo formulo, ki so jo skovali v Zagrebu proti Đodanu in Veselici. Po tej formuli so lahko iz partije izključili vsakogar, ki jih je žalil verbalno ali kako drugače. Vprašanje pa je bilo, ali ne bo inflacija Tita prehitela in ogrozila javne finance ter tako spravila državo na rob propada.72

Odnosi med nacionalnimi liberalnimi strujami so bili zapleteni in ne vedno povezovalni. O tem je izrazil svoje mnenje tudi Janez Kocijančič: /.../ Tudi med nami so bili različni pogledi in so očitno še danes. Jaz denimo menim, da je bilo tedaj hrvaško strujo težko v celoti podpreti, ker je bilo njihovo zavezništvo z nacionalističnimi silami preveč očitno. V tistem času je bil precej močan konflikt med hrvaško in srbsko politiko, čeprav sta bili obe liberalni. /.../ Kasneje se pojavil očitek, da je šlo pri slovenskem liberalizmu za boj za oblast. To smo kot ljudje zelo težko sprejeli, nekateri naši tovariši se desetletja niso oprali tega očitka. Mislim, da je večina med nami šele tedaj, ko je prišlo do sporov, spoznala, da naše ideje in pogledi v partiji niso sprejemljivi, dotlej pa nismo verjeli, da gre za politiko, ki bo prevladala. Obračun z liberalizmom pa je treba gledati z vidika tedanjih odnosov. Močne osebnosti so tedaj lahko popolnoma obvladovale gospodarsko in politično prizorišče, stališče Tita in Kardelja je bilo pomembnejše od mnenja množic. Gledano z današnjega vidika se to zdi neverjetno, a tako je bilo. Politika je propadla zaradi teh velikih osebnosti in vsi tisti, na katere

72 Obračunavanje med komunisti, Ameriška domovina, 10. 9. 1971, št. 173, str. 2. 152

smo danes najbolj jezni, so bili v bistvu le izvajalci tistega, kar so veliki - Tito, Kardelj, Bakarić – naročili. Rekel bi še to, da se mi zdi, da je bil naš liberalizem v svojih nazorih bliže srbskim kot hrvaškim liberalcem. 73

Zdenko Roter je videl razliko med slovenskim in hrvaškim kritičnim liberalizmom takole: /.../ da je bilo pri nas to gibanje izrazito intelektualno, da kljub simpatijam javnosti večine prebivalstva še ni zajelo, medtem ko je na Hrvaškem že obstajal spoj med liberalno usmerjenimi komunisti in gibanjem množic. Seveda je v njihovem gibanju prihajalo tudi do ekscesov, vendar je danes povsem jasno, da je maspok74 ideološka floskula75, ki je nastala zato, da se uniči ta kritični liberalni tok - ne samo na Hrvaškem, ampak v vsej državi. Seja v Karadjordjevu je ključna točka za razumevanje okoliščin, ki so privedle do tega. Kar pa zadeva Jugoslavijo, je bila neizrečena, vendar dejansko prisotna formula konfederativne Jugoslavije, je bila neizrečena, vendar dejansko prisotna formula konfederativne Jugoslavije, se pravi relativno osamosvojenih republik, ki suvereno odločajo o tem, katere funkcije naj federacija upravlja in to tudi sporazumno plačujejo.76

Ameriška domovina se je na več mestih ukvarjala z nacionalnim vprašanjem. Tito se je v svojih govorih rad postavljal, da je bila partija edina, ki je nacionalno vprašanje uspešno rešila. Politična praksa pa je bila drugačna in v dogodkih v sedemdesetih letih kazala drugačno podobo. Bratstvo in enotnost jugoslovanskih narodov je ostalo neke vrste sen, na katerega je metal senco Beograd s svojim neprikritim centralizmom in hotenjem živeti na račun drugih narodov. Po Rankovićevem padcu je v partijskem vodstvu zmagalo načelo zvezne preureditve države. Med mlajšimi komunisti sta se spet pojavili zavest narodne pripadnosti in težnja dati gospodarskemu napredku republik večji razmah. Slovenci so nastopili prvi v času, ko je zvezno vlado vodil Slovenec Ribičič v okviru cestne afere.

73 Slava Partlič, Okrogla miza – Liberalizem, str. 22. 74 Maspok pomeni nacionalistične sile, zbrane okrog "Matice hrvatske", ki so zagovarjale radikalni hrvaški nacionalizem v boju za reformo federacije .Matica je bila na poziciji odkritega nasprotovanja uradni državni in partijski politiki. Branko Petranović, Istorija Jugoslavije 1918–1978, Nolit, Beograd 1980, str. 580–581. 75 Floskula je prazna beseda. LCZ, str. 277. 76 Slava Partlič, Okrogla miza – Liberalizem, str. 22. 153

V ospredju protestov je bil Kavčič, ki je Tita tako razjezil, da ga je na Brionih temeljito skritiziral vpričo Kardelja in Ribičiča, ki sta mislila po beograjsko. Od takrat naprej je Kavčič deloval previdneje.77

Ameriška domovina je poročala tudi o boju v ZK za idejno enotnost. Med komunisti je vladala zmeda, ki se je videla v njihovih različnih pogledih. Zato je Popit med partijce poslal svoj SOS in v obširnem govoru pozval k neprestanemu boju za enotnost. Popit se je sicer veliko ukvarjal z vprašanjem o bistvenem poslanstvu ZK. Zavzel se je za to, da je ZK organizirana kot idejnopolitična sila, ki mora delovati enotno. Obsodil je politiko osamosvajanja SZDL in postavljanje samoupravljanja proti ZK. Motila ga je neenotnost članov ZK v odnosu do razrednega vprašanja, ki so ga obravnavali z različnih zornih kotov. Tako je Hafner predstavil razredno vprašanje kot bolj zapleteno in kompleksnejše, kot je bilo pred leti, ker se je ponavljalo v dveh oblikah: ena je bila klasična, ki je vlekla družbo nazaj v kapitalizem, četudi je bila ta prirejen sodobnim razmeram, druga pa je bila tista, ki je družbo vlekla v etatizem, ta je hotela po drugi poti vzeti veljavo delavskemu razredu, ustvariti drugo vrsto politične elite, ki je vzdrževala birokratsko nasilje, kar je bila prav tako oblika razrednega sovražnika. Drugi zorni kot je v tem, da je namreč težko razpravljati o urejanju družbenih zadev, če dajemo razlikovanju v pogledih razredne dimenzije. Tone Kropušek78 (predsednik republiške konference Zveze sindikatov Slovenije, pripadal je liberalni struji – op. pisca) je bil proti temu, da bi v vsaki manjšini, ki je drugače razmišljala, videli tudi razrednega sovražnika.79

Ameriška domovina je poročala tudi o obiskih Brežnjeva Jugoslaviji. Brežnjeva in SZ je razvoj dogodkov v Jugoslaviji zelo zanimal. Jugoslovanski režim je v zadnjih letih preživel veliko sprememb, ki jih je

77 Težko bratstvo narodov SFRJ, AD, 30. 3. 1972, št. 64, str. 2. 78 Tone Kropušek (1928) je opravljal pomembne politične in gospodarske funkcije. Pripadal je liberalni struji v ZKS. Bil je udeleženec NOG. Po l. 1945 je opravljal vrsto gospodarskih in političnih funkcij. Tako je bil med drugim politični sekretar mestnega komiteja ZKS v Mariboru, 1968–1972 pa predsednik ZSS. Po obračunu s partijskim liberalizmom na Slovenskem se je vrnil v gospodarstvo in 1972–1984 opravljal funkcijo direktorja Hidromontaže v Mariboru. Osebnosti, A–L, str. 575. 79 Zmeda v komunistični partiji, AD, 5. 11. 1971, št. 213, str. 2. 154

tujec težko razumel. Na videz je bilo v teh letih vse postavljeno na glavo. Tudi stanje v partiji ni bilo izjema. Premoč federativne ideje ni preplavila samo javne uprave in politične ureditve, v jugoslovanske republike se je vrinila tudi partija. Brežnjeva je taka konstelacija zelo zanimala, ker je bila sam otrok centralizma. Federalizacija SZ bi namreč pomenila njen konec. V Jugoslaviji je nastala situacija, ko so se republiške ZK obnašale kot samostojne stranke, da si čeprav ravno to niso bile in tega tudi Tito ni hotel. Tovariši v republiških vodstvih so igrali dvojno vlogo, ko so Titu na ljubo poudarjali demokratični centralizem, v resnici pa so ga sabotirali preko republiških vodstev in izrabljali pravico do veta, tako da je to koristilo republiškim interesom. Veta niso uporabljali v okviru zvezne partije, ampak republiške. Republike pa so ga uporabljale tudi takrat, ko so se skušale izogniti obvezam, ki jim jih je naložila ustavna reforma.80

Predsedstvo ZKJ je izbruh nacionalizma na Hrvaškem uporabilo za povod za odločnejši in konkreten boj proti nacionalističnim tendencam in drugim nezdravim pojavom v vseh krogih jugoslovanske družbe. Popit je zatrjeval, da smo si Slovenci ves čas prizadevali za demokratično federativno državo enakopravnih narodov in narodnosti, njihovih republik in pokrajin. Zato je razumljiv slovenski odklonilni odnos do unitarizma. Proti manipuliranju z nacionalnim vprašanjem 21. seja Predsedstva ZKJ v decembru 1971 je vnesla v jugoslovanski prostor nove razsežnosti boja zoper nacionalizem, ki se je poskušal ponujati kot alternativa razrednemu boju. V teh naporih se bomo morali, kot je rekel Popit, nasloniti na organizacije ZK v bazi in skupaj z njimi izdelati temeljitejšo oceno o razmerah in odnosih, ki se uveljavljajo na raznih področjih v Sloveniji o pojavih nacionalizma, birokratizma, elitizma, monopolizma itd. .Najzanesljiveje bi se lahko obvladovale nacionalistične manifestacije tako, da bi se borili za uresničitev pogojev, ki zagotavljajo vodilno družbeno pozicijo delavskega razreda, predvsem v razpolaganju s presežnim delom in sprotnim reševanjem nerešenih materialnih, socialnih in kulturnih problemov množic delovnih ljudi. Iz povedanega bi lahko sklepali, da je bilo v Sloveniji pozitivno

80 Tovariš Leonid Brežnjev na ogledih po Jugoslaviji, AD, 24. 9. 1971, št. 183, str. 1. 155

vzdušje, a ni bilo tako, ker se je že napovedoval politični obračun z liberalno strujo.81

Prosveta pa je povzela pisanje Chikaške tribune. Ko je načelnica njenega biroja v Bonnu Alice Siegert obiskala Jugoslavijo in napisala analizo dogodkov v državi. Čeprav je Tribune zelo konservativen in desničarski časopis in je bila Siegertova naklonjena jugoslovanskemu »liberalnemu komunizmu«, ni bila prepričana, da se je ta oblika nahajala na resni preizkušnji. Siegertova je omenjala močan zahodni vpliv v Jugoslaviji, kar je razumela kot osebno svobodo za 20 milijonov Jugoslovanov. Jugoslavija je dovolila milijonom zahodnih turistov, da so lahko prihajali v državo brez viz. Jugoslovani so lahko potovali v tuje države, imeli so knjige, ki niso bile dovoljene v socialističnih državah Vzhodne Evrope in so bile večinoma antisovjetske, tiskane v velikih nakladah. V svetu je prevladovalo prepričanje, da je v Jugoslaviji veliko svobode, zato so se vsi začudili, ko je predsednik Tito ostro nastopil proti študentom in intelektualcem. Avtorica članka z zadnjimi Titovimi ravnanji ni mislila na obračun s hrvaško pomladjo.82

Nekateri tuji opazovalci menijo, da so sedanji spori med mlajšo generacijo »liberalnih socialistov« in »starimi komunisti«, ki so se z orožjem borili za ustanovitev socialistične Jugoslavije. Siegertova omenja tudi Titovo svarilo, da bo uporabil silo za uničenje razrednih sovražnikov in kontrarevolucionarnih elementov. Toda jugoslovanski partijski predstavniki pravijo, da se Jugoslavija ne bo spremenila v policijsko državo. Zahodne opazovalce in med njimi tudi Siegertovo je zanimal tudi zahodni vpliv v Jugoslaviji, zlasti v javnih komunikacijah, radiu in televiziji, kjer je bilo precej tako imenovanega »gnilega liberalizma«, ki ga je Tito tudi omenil v svojih nedavnih obsodbah kontrarevolucionarnih pojavov. Zanimiva je oznaka Siegertove za liberalno strujo, katere člane imenuje »liberalni socialisti«, ter za konservativno strujo, kateri člani so po njenem mnenju »stari komunisti«. Ko omenja Titovo obsodbo nedavnih

81 Enotnost v idejni in politični usmeritvi, Večer, 16. 12. 1971, št. 290, str. 3. 82 Tuja analiza dogodkov v Jugoslaviji, Prosveta, 24. 1. 1972, št. 16, str. 1. 156

»kontrarevolucionarnih pojavov«, misli na sklepe 21. seje Predsedstva ZKJ v Karadjordjevu.83

Naslednje vprašanje, na katero je opozorilo dogajanje na Hrvaškem, je po Popitu liderstvo84, ki je bilo prisotno tudi na Slovenskem in je bilo že po naravi povezano z nacionalizmom. Popit je povedal stališče celotnega vodstva ZKS, ki je bilo odklonilno do tega pojava kot instrumenta nesprejemljive metode političnega delovanja v socialistični samoupravni družbi. Ugotavljal je, da se je v Sloveniji v tem smislu nekaj doseglo. Po Popitu je bilo potrebno usposobiti različne centre politične moči, kot so bili skupščina SRS, CK ZKS, IS, SZDL, sindikati itd. Še vedno so krožile govorice o privatni politiki tega ali onega. Povsem razumljivo je bilo, da so se komunisti, ki so delali v centrih političnega odločanja, skozi usklajevanje in usmeritev dela teh centrov, borili za uresničitev politike ZKS. Brez SZDL kot edine organizacije, znotraj katere naj bi prihajala do izraza vsa protislovja, različni interesi, ki so obstajali v slovenski družbi, se ni bilo mogoče priklanjati težnjam po večstrankarskem sistemu. Zavzemati se je bilo potrebno za enotnost v idejnem in političnem kurzu ZK.85

Andrej Marinc86 (konservativna struja) je bil še trši kot Popit, to je bilo tudi razvidno iz njegove trditve, da se je v preteklih nekaj letih z materialnim razvojem in razvojem tržnega načina poslovanja v Sloveniji oblikovala birokratska, tehnokratska, malomeščanska in uradniška praksa ter miselnost, ki je ponujala pragmatične rešitve v imenu racionalnosti in poslovnosti. ZK bi morala biti integracijsko usmerjevalno jedro progresivnih socialističnih sil in organizirane zavesti. V odločanje bi bilo potrebno pritegniti čim širši krog ljudi. Od tod ideja o ustanavljanju marksističnega centra pri CK ZKS. Marinc je bil prepričan, da nacionalizem nima nič skupnega z reševanjem

83 Tuja analiza dogodkov v Jugoslaviji, Prosveta, 24. 1. 1972, št. 16, str. 1. 84 Liderstvo bi lahko poistovetili z voditeljstvom, ki pa je bilo seveda rezervirano za Tita. Veliki slovar tujk (v nadaljevanju VST), Cankarjeva založba, Ljubljana 2002, str. 652. 85 Enotnost v idejni in politični usmeritvi, Večer, 16. 12. 1971, št. 227, str. 3. 86 Andrej Marinc (rodil se je 1930) je slovenski politik. 1956 se je zaposlil v Kmetijskem kombinatu Šmarje pri Jelšah. L. 1966 se je odločil za politično kariero in opravljal vrsto partijskih in državnih funkcij. Tako je bil med drugim član in sekretar izvršilnih teles CK ZKS, od 1972 je postal predsednik IS skupščine SRS in podpredsednik ZIS, 1982–1986 predsednik ZKS in potem do 1990 član predsedstva SRS. Osebnosti, M–Ž, str. 667. 157

nacionalnega vprašanja. Kardelj pa je nadgradil Marinca s trditvijo, da je osnovno nasprotje konflikt med delavskim razredom in družbenimi silami, ki so delovale dogmatsko ali anarholiberalistično in so pristajale na vse mogoče inačice teorije spontanitete.87

Ljubljansko Delo je odkrito pisalo o nastopih in stališčih Staneta Dolanca o poziciji ZK do politične opozicije v državi in zunaj nje. Dolanc je bil v svojih nastopih v letih 1971 in 1972 zelo neposreden. Tako je zavrnil mnenje, da se je ZK vrnila na stare pozicije in da je prevzela monopol nad DPO. Sile nacionalizma in protisocializma je bilo po njegovem potrebno razkrinkati do konca. Anarholiberalistične88 sile so po Dolancu zahtevale radikalizacijo in liberalizacijo družbenih odnosov, toda vedno brez ZK, ker jih je ta najbolj motila. Težko jih je imenovati s pravim imenom, je govoril Dolanc, saj so spreminjali barvo kot kameleon. Obdržali so nekatere pozicije predvsem v okviru nekaterih fakultet in znanstvenih institucij. Dejavnost sovražnega dela emigracije se je okrepila in postala do Jugoslavije še bolj agresivnejša.89

V Ljubljani je imel 1. 9. 1972 sekretariat CK ZKS sejo, ki jo je vodil Lojze Briški90 (konservativna struja). Na tem posvetu so razčlenili dejansko stanje in iskali poti, kako bi se položaj izboljšal. Zato se naj bi se na posvetih bolj poglobili v iskanje odgovorov na številna pereča vprašanja, povezana z mladino in njenim odnosom do ZK. V Sloveniji so o tej problematiki načrtovali dva posveta. Tema prvega naj bi bila "Socialistična vzgoja in marksistično izobraževanje mladine". Poseben posvet pa naj bi bil namenjen temi "Religija, klerikalizem, mladina in naloge ZK". Uspeh ni bil vnaprej zagotovljen. Mladina ni verjela slavospevom NOB in je vedno bolj spoznavala, da komunizem ni sposoben rešiti družbenih vprašanj. Komunistični učbeniki so imeli z mladim rodom težavo, ker jim ta ni hotel

87 Družbena vloga ZKS, Večer, 21. 1. 1972, št. 14, str. 3. 88 Anarholiberalizem lahko izrazimo kot gibanje, ki se zavzema za pluralizem, ki so ga izražali tudi s parolo Roze Luxemburg, da je svoboda svoboda tistih, ki mislijo drugače. Pluralizem, možnost razlikovanja, http.//www.dnevnik.si/kultura/1042253738. 89 Le skupaj z delovnimi množicami, z delavci, Delo, 13. 5. 1972, št. 128, str. 4. 90 Lojze Briški (1927) je bil slovenski politik. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v NOB. Po 1945 je delal v državni varnosti, bil sekretar medobčinskega sekretarja medobčinskega sveta ZKS Maribor, član predsedstva CK ZKS in član predsedstva SRS. Osebnosti, A–L, str. 110. 158

več slediti. To ni veljalo le za tiste mlade ljudi, katerih starši so komunizem odklanjali, ampak tudi za mladino partijcev. Ko je kak partijec prišel na radio ali celo na televizijo, so se mladi ljudje samo spogledali in sprejemnik izklopili.91

Nosilca politike in usmeritve, ki v mnogih stvareh nista bili v skladu s politiko ZKS, so mnogi videli v Kavčiču, je bil prepričan Marinc. Pri tem ni toliko pomembno, ali je Kavčič to hotel ali ne. Dejstvo je bilo, da je take spekulacije premalo odločno oziroma jih sploh ni zavračal. To je slabilo socialistično fronto in njeno enotnost. V neenotnosti so videle svojo priložnost tiste sile in njihove težnje, ki so nasprotovale interesom delavskega razreda. V Kavčiču so videle človeka, ki je imel liberalen odnos do privatizacije poslovnih dejavnosti in lastništva v družbi. K takemu prepričanju je prispeval Kavčič sam s svojimi razpravami, kakršna je bila tista o delnicah, posebej pa tudi s strpnostjo do nekaterih modelov in ekonomskih kategorij, nekritično prevzetih iz zahodne potrošniške družbe, in s podcenjevanjem tehnokratizma92. Marinc je bil prepričan, da sta v Sloveniji dve strani, ki bi jih tudi lahko označili kot struji, na eni strani vodstvo ZKS (konservativna struja) z dogmatsko, linijsko in primitivno usmeritvijo, ki bojda ni razumelo potreb sodobnega gospodarstva in zapletenosti mednarodne menjave, problemov vodenja itd., in na drugi strani Kavčič (liberalna struja), ki je bil odprt in dovzeten za spremembe. Kavčič takšni delitvi ni nikoli nasprotoval. Tako je Marinc kot pomemben partijski funkcionar in Kavčičev naslednik na položaju predsednika vlade priznal vse kvalifikacije konservativne in liberalne struje. V sklopu obračuna z liberalno strujo sta bila poleg Kavčiča in Mirtiča deležna posebnih idejnih in političnih diskvalifikacij Tone Kropušek in Leopold Krese93, predsednik Gospodarske zbornice. Kropušku je vodstvo ZK

91 Mladi rod v Sloveniji noče poslušati komunistov, Amerška domovina, 31. 10. 1972, št. 210, str. 2. 92 Tehnokratizem je vrednostna usmeritev v politiki, ki zapostavlja socialne, moralne in politične razsežnosti družbenih odnosov in vse stavi na visoko specializirane strokovnjake, ki bi nepolitično oziroma tehnično uravnavali vse družbene odnose. LCZ, str. 1071. 93 Leopold Krese (1917–2001) je bil slovenski gospodarstvenik. Med drugo svetovno vojno je sodeloval v NOB. Po 1945 je bil minister za državne nabave v LRS, 1973–1979 pa direktor gospodarskega razstavišča in predsednik gospodarske zbornice Slovenije (v nadaljevanju GZS). 159

zamerilo nekatere idejne nejasnosti glede avtonomnosti sindikatov v političnem sistemu. Krese pa je bil ostro kritiziran kot zagovornik tehnokratskih sil.94

Sekretariat CK ZKS, ki je bil v rokah konservativne struje, je kritično ocenil tudi vprašanje idejne naravnanosti in kadrovske zasedenosti nekaterih pomembnih mest na Univerzi v Ljubljani, in sicer na Fakulteti za sociologijo, politične vede in novinarstvo. Razlog za to je bila tudi družbena in idejnopolitična naravnanost kadrov, ki so poučevali na tej fakulteti. Po 21. seji Predsedstva ZKJ so opozorili na pomembno vlogo marksistično usmerjenih kadrov in začeli proces idejne konfrontacije. Opozorili so na to, da so nekateri predavatelji v vzgojno in znanstveno delo vnašali nemarksistične teorije in metode. Premalo naj bi bilo ustvarjalnega poučevanja in posploševanja izkušenj samoupravnega socialističnega razvoja. Kritizirali so fakulteto kot celoto, ker se je premalo angažirala v politični akciji.95

Večjo akcijsko sposobnost je mogoče doseči tako, da je treba: /.../ odločneje odstraniti iz vrst Zveze komunistov vse tiste elemente, ki so tuji ideologiji in politiki Zveze komunistov, vse tiste, ki so jim lastni ozki, egoistični in skupinski interesi več kot interesi delavskega razreda in samoupravne socialistične skupnosti - korumpirane posameznike, malomeščane, nosilce birokratične samovolje, oportuniste, karieriste in druge ljudi, ki s svojim obnašanjem rušijo ugled Zveze komunistov. Ko bo odstranila takšne člane, bo postala Zveze komunistov idejno enotnejša, sposobnejša za akcijo in privlačnejša za razredno zavestne delavce in mlade ljudi. 96

O čistkah v ZK je poročala tudi Ameriška domovina: Jugoslovansko komunistično partijo je zajel nov val čistk, ki je to pot posegel v same partijske vrhove. Potem ko je pretekli mesec Tito okrcal vodstvo srbske komunistične partije, češ da je bila premalo budna ob raznih pojavih

Osebnosti, A–L. str. 566. 94 Enotna politika Zveze komunistov, Večer, 7. 11. 1972, št. 259, str. 4. 95 Enotna politika Zveze komunistov, Večer, 7. 11. 1972, št. 259, str. 4. 96 Pismo predsednika ZKJ Tita, Večer, 19. 10. 1972, št. 244, str. 12. 160

nacionalizma, gospodarskega bogatenja posameznikov in vdora malomeščanskega mišljenja v partijske vrste, sta odstopila predsednik centralnega komiteja komunistične partije Marko Nikezić, do leta 1968 jugoslovanski zunanji minister. Ostavko je podal tudi njegov naslednik, sedanji zunanji minister Mirko Tepavac.

Odstopila sta tudi tajnika centralnih odborov partije v Srbiji in Makedoniji Latinka Perović in Slavko Miloslavski; na vrsto je prišla to pot tudi Slovenija: Predsednik izvršnega odbora slovenske komunistične partije Franc Popit, ki velja za komunista ostre linije, je gotovo na namig iz Beograda pred nekaj tedni sprožil gonjo zoper dosedanjega predsednika slovenskega izvršnega sveta (vlade) Staneta Kavčiča. Obtožil ga je, da je omogočil dostop do oblasti tehnokratom (gospodarskim strokovnjakom) in protisocialističnim krogom, s čemer se je oslabil duh enotnosti v slovenski komunistični partiji.

Stanetu Kavčiču ni po tej obtožbi preostalo drugega kot odstopiti. Z njim sta odstopila tudi predsednik gospodarske zbornice v Sloveniji Leopold Krese in predsednik slovenskih sindikatov Tone Kropušek. Stane Kavčič je svoj odstop utemeljiv v besedami, da noče, da bi se "tehnokratske skupine skrivale za njegovo ime in da želi v svojim odstopom prispevati k enotnosti Zveze komunistov v Sloveniji".

Vsi ti odstopi naj bi vrnili komunistični partiji udarnost, ki jo je zadnja leta vedno bolj izgubljala. "Komunistična partija - je dejal Tito - mora spet prevzeti vodilno vlogo na vseh področjih javnega življenja." Da bi se to čimprej zgodilo, je Tito zadnji ponedeljek sklical na Brionih velik posvet predsedstva Zveze komunistov Jugoslavije. Očividno je, da hoče Tito dati partiji večjo moč pri vodenju gospodarstva, obenem pa tudi zmanjšati vpliv Cerkve na javno življenje.

V zvezi s tem je značilna gonja, ki jo je čutiti zadnje čase s strani vodstva komunistične partije Hrvatske zoper nadškofa dr. Kuhariča97 in zoper

97 Franjo Kuharić (1919–2002) je opravljal dolžnost zagrebškega nadškofa in metropolita (od 1970) ter kardinala (od 1983). Luc Menaše, Slovenski biografski leksikon, str. 535. 161

pisanje verskega lista "Glas koncila"98. Zadnjo številko je sodna oblast selo dala zapleniti. V Sloveniji pa je Kavčičev odstop vznemiril zlasti gospodarske kroge. Ljudje trumoma dvigajo svoje prihranke iz denarnih zavodov, ker pričakujejo po teh dogodkih za mesec december novo razvrednotenje dinarja.99

Na »konspirativni« seji CK ZKS 4. 11. 1972 je bil Stane Kavčič razrešen vseh funkcij. Enostavno povedano je to pomenilo, da je izginil iz javnega življenja. To se je zgodilo na njegov 53. rojstni dan. Pri tem velja omeniti, da je Kardelj, nesporni vodja konservativne struje v Sloveniji, konec šestdesetih in sedemdesetih let pozabil na svoj moralni dolg, ki ga je imel do Kavčiča, ko ga je ta reševal pred Titom leta 1962, ko se je ta že odločil, da Kardelja politično likvidira. Takrat je Kavčič Titu povedal, da ne gre za konflikt med Titom in Kardeljem, temveč je to spor med Titom in Slovenijo in Tito je popustil. O Kardelju je obstajalo prepričanje, da je bil Tito dosti bolj toleranten v vseh republikah, kot je bil Kardelj v Sloveniji, ki jo je pojmoval za svoje privatno lovišče. Sporočilo o političnemu obglavljanju Kavčiča in njegovih sodelavcev, ki je bilo poslano iz Slovenije, je komentiral britanski veleposlanik, ko je opozoril, da je njegovo bistvo v tem, da je bila Slovenija po mnenju Tita in konservativne struje preveč nekomunistična in vezana na del zahodne Evrope.100

Zdenko Roter je o razlogih poraza liberalne struje razmišljal takole: /.../ Mislim, da je Tripalo /.../ povsem točno ugotovil, da je bil eden od poglavitnih vzrokov za poraz kritičnega liberalizma to, da ni bil – čeprav povsod navzoč v jugoslovanskem prostoru – med seboj koordiniran, povezan, medtem ko je bil politični konservativizem organiziran, predvsem pa je imel v svojih rokah ključne inštitucije - vojsko, policijo, javne medije. Sicer pa je bil liberalizem po mojem gibanje, levo komunistično gibanje. S pomočjo zgodovinske evidence je mogoče rekonstruirati konflikt med inštitucionalnim in spontanim v tem gibanju, konflikt, ki je bil trajen.

98 Glas Koncila je katoliški tednik, ki izhaja v Zagrebu od 1962. V obdobju socialistične Hrvaške je zaradi svojih člankov pogosto prihajal v spor z aktualno oblastjo. Glas Koncila, www.glas-koncila.hr/ 99 Jugoslavija v znamenju čistk, AD, 13. 11. 1972, št. 219, str. 2. 100 Jože Pirjevec, Tito in tovariši, Cankarjeva založba, Ljubljana 2011, str. 592. 162

Medtem, ko je bilo inštitucionalnim istovetno s konservativnim, je bilo spontano istovetno s krogom somišljenikov, predvsem izobražencev, ki so od časa do časa skušali opraviti preboj. Naša naivnost pa je bila v tem, da se nismo zavedali, do sedaj, ko spontano prestopi Rubikon, nastopi reakcija, ki ustavi te preboje, če le ima na voljo ustrezna sredstva. In Inštitucije jih je tedaj - kot rečeno - imela. 101

Ameriška domovina je poročala tudi o Dolancu, ki je razlagal o tem, da je liberalna politika v Jugoslaviji privedla do resne gospodarske nestabilnosti, inflacije, nezaposlenosti in premajhnega zaslužka delavcev. Tako so prenekateri Jugoslovani začeli dvomiti v sposobnost in odločnost komunistične partije, da lahko uspešno vodi v samoupravno družbo. To je zahtevalo obnovo trdne discipline v partiji, ker bi sicer res nastopila nevarnost stalinizma, toda ne »klasičnega« z nasiljem, ampak »modernega«, ko bi partija gospodovala na vseh področjih javnega življenja in dela, tudi na gospodarskem. To bi pomenilo konec zunanjepolitične neodvisnosti Jugoslavije in seveda njenega samoupravnega sistema in samoupravne družbe. Dolanc je ostro zavrnil trditve, da se Jugoslavija vrača pod okrilje SZ, kar naj bi dokazovalo sovjetsko posojilo. Dolanc je dejal, da je Jugoslavija dobila še veliko večje vsote od Zahoda, pa je ni nihče sumničil, da bo zaradi tega vstopila v NATO.102

Liberalna Prosveta 7. novembra povzela uvodnik, v katerem so napadli jugoslovanskega predsednika Tita, ker je v Jugoslaviji zatiral nacionalizem in liberalizem ter obnavljal vodilno vlogo jugoslovanske ZK. New York Times je trdil, da je na Zahodu čedalje več zaskrbljenosti zaradi razvoja dogodkov v Jugoslaviji. V uvodniku niso omenjali, kdo je »zaskrbljen«, toda bilo je očitno, da so bili zaskrbljeni tisti krogi, ki so izkoriščali liberalizacijo in demokratizacijo v Jugoslaviji za širjenje antikomunističnih in nacionalno šovinističnih idej. Od začetka borbe proti nacionalizmu, šovinizmu in liberalizmu, ki so ogrožali enotnost Jugoslavije in njeno socialistično ureditev, so ameriški časopisi svetovali Titu, naj »ne gre predaleč«. Teh časopisov seveda ni zanimala enotnost Jugoslavije, še manj

101 Slava Partlič, Okrogla miza – Liberalizem, str. 22. 102 Jugoslavija ne sme v novi stalinizem, AD, 21. 11. 1972, št. 225, str. 1. 163

socializem, ampak nasprotno, zanimalo jih, je koliko »svobode in demokracije« imajo tisti krogi, ki so skušali uveljaviti svoje cilje v smeri pluralizacije in demokratizacije, kar pa seveda ni moglo biti sprejemljivo za takratno jugoslovansko politiko. Ob tem sem prepričan, da liberalna struja iz vsega, kar danes vemo, ne bi šla tako daleč. Poudarjam, da se je liberalna struja v ZKS gibala v okviru samouprave in socialistične družbe, iz katere ni nameravala izstopiti, ampak jo le modernizirati ali, kot bi lahko tudi rekli, liberalizirati in demokratizirati.103

103 New York Times o spremembah v Jugoslaviji, Prosveta, 10. 11. 1972, št. 221, str. 1. 164

4 GOSPODARSKA KONCEPCIJA KOT ELEMENT PREPOZNAVNOSTI LIBERALNE IN KONSERVATIVNE STRUJE V ZKS V SLOVENSKO-AMERIŠKEM ČASOPISJU

Ko je leta 1967 postal Kavčič predsednik republiškega IS, je bil deležen polnega zaupanja vladajoče politike. Ta čas je v državi še vladalo liberalno ozračje, ki je omogočalo, da ni bilo več »grešno« govoriti o slovenskih nacionalnih interesih. Do sredine leta 1967 je zvezna skupščina sprejela predpise, s katerimi so podjetja dobila več samostojnosti pri določanju cen svojim izdelkom. V naslednjih letih pa politične in gospodarske razmere niso bile več v prid Kavčičevim prizadevanjem in so republiški vladi zelo zmanjšale maneverski prostor za načrtno ukrepanje na gospodarskem področju. Leta 1969 je Kavčič izgubil podporo vladajoče ZK, ki v tem času že ni več podpirala programa gospodarske reforme iz leta 1965. Brez podpore partijskega vrha in njegovega soglasja, pa ni mogel več voditi samostojnejše gospodarske politike. Kavčičeva popularnost pa je bila vse večja, kar je pokazala tudi anketa javnega mnenja, med starejšimi (konservativna struja) pa je bila prisotna nevoščljivost.1

Ameriška domovina je poročala o novih možnostih na trgu kapitalskega vlaganja v Jugoslaviji. Parlamentu je bil predložen Zakon o udeležbi tujih podjetij pri jugoslovanskih z do 50 % vloženega kapitala. Po tem zakonu bodo v vodstvu lahko sodelovali le s svetovalci in bodo zavarovali svoje interese z določitvijo splošnih navodil podjetju v času podpisa pogodbe o sodelovanju. Tuja podjetja bodo lahko tudi izstopila iz takšne pogodbe. Zakon je jugoslovanska podjetja navdajal z velikimi pričakovanji, zato so začela pridno iskati tuja podjetja, ki so zahtevala enako delitev tveganja in dobička. Udeležbo tujega kapitala je podprl tudi Kardelj z utemeljitvijo, da Jugoslavija druge možnosti nima, če noče postati popolnoma odvisna od razvitih držav. Ta moment je pri Kardelju zelo zanimiv, ker priča o tem, da ga ne moremo ocenjevati črno - belo, ampak je njegov portret potrebno naslikati v več barvah. Toda eno je gotovo, Kardelj je bil Titov asistent in

1 Jože Prinčič, Vlada in njena gospodarska politika, Božo Repe, Jože Prinčič, Pred časom: Portret Staneta Kavčiča (v nadaljevanju Jože Prinčič, Vlada in njena gospodarska politika), Modrijan, Ljubljana 2009, str. 98. 165

okrog temeljnih postulatov socializma ni popuščal. To je veljalo še zlasti za mlajšo generacijo jugoslovanskih politikov, ki je bila liberalno usmerjena.2

O gospodarski situaciji v letu 1968 je Ameriška domovina poročala takole: Tito je že ob novem letu rekel, da bo leto 1968 kritično za njegovo gospodarstvo in družbeno reformo. To njegovo napoved potrjuje razvoj slovenskega gospodarstva v zadnjih tednih, o čemer je obširno razpravljal tudi ljubljanski parlament že sredi februarja. V gradivu, ki ga je imel pri rokah, se nahaja nekaj zanimivih podatkov.

Najprvo se da iz njega dognati, da se slovensko gospodarstvo tudi z razvojem preteklega leta ne more pohvaliti. /.../ Ne narodni dohodek ne proizvodnja nista dosegla planirane višine, v industriji se je tupatam čutila prava stagnacija. Dela je primanjkovalo, kar so čutili posebno mladi delavci s primerno izobrazbo. Življenski stroški so rastli nepretrgano in dosegli povečanje za 8 odstotkov.

Za tako stanje ni odgovorna samo jugoslovanska gospodarska politika, nekaj odgovornosti zanjo tudi kritično stanje v mednarodni trgovini, ki je onemogočilo večji razmah jugoslovanske izvozne trgovine. Je pa tudi res, da bi bil režim moral že lansko pomlad računati na zastoj v mednarodni trgovini, saj so že takrat pokazali prvi znaki, da bo do tega prišlo. režim se za te znake ni menil, ravno narobe: omogočal je zmeraj širši uvoz in tako dajal devize za blago, ki bi v Jugoslaviji, kar lahko shajali brez njega. Vse to se mu je posvetilo v glavi šele proti koncu leta 1967. Takrat je hitro zavrl uvoz z nasilnimi sredstvi in s tem ubil vero gospodarskih krogov v režimsko gospodarsko politiko /.../

Režim si ne bo mogel pomagati drugače, kot da bo zavrl uvoz. S tem bo udarjen najpreje jugoslovanski konsument, ki je na take udarce že navajen, hujše bo udarjena industrija, ker ji bo zmanjkalo uvoženih surovin za redno obratovanje. Kaj pa naj naredi z delavci, ako jih ne more zaposliti?

Navezanost na uvoz bo rodila za režim še druge obveze. Izvažati bodo mogle le tovarne, ki imajo dobro vodstvo in dobre strokovnjake /.../ Take

2 Jugoslavija išče tujo udeležbo pri podjetjih, AD, 5. 4. 1967, štev. 67, str. 1. 166

tovarne so izjeme, vse drugo spada v sanacijo ali v likvidacijo...Kam bodo pa šli delavci?

Režimu bo torej manjkalo denarja za obratne kredite. Da bi se rešil, misli na združevanje bank. To mu bo malo koristilo /.../

Pri tem se grmadijo na slovensko gospodarstvo zmeraj nova bremena. Po posebni reformi kriči pokojninsko zavarovanje. ...Zanemarjeno je ljudsko šolstvo, manjka pravih strokovnih šol, preveč je izobrazbe iz teoretičnih knjig, zavožena je zdravstvena služba. Povsod manjka denarja. Ali naj ga dajejo podjetja, ki so že davno zrela za sanacijo, ako se režim ne bi izogibal stvarnosti in gledal skozi prste podjetjem, ki se ne dajo več rešiti.

V stiski za denar se je ljubljanski režim zagledal v "državne fonde", to je tisti denar, ki je še zmeraj v rokah centralne vlade in njenih bank ter gospodarskih ustanov in fondov. Ta denar naj se razdeli med republike, tako grmijo v Ljubljani, Zagrebu itd., federalna blagajna naj se pa zadovolji s federalnimi davki. V Beogradu so pa menda na to akcijo zelo hudi, to se pravi, teh fondov nočejo dati iz rok.3

Ameriška domovina je poročala tudi o političnih reformah. Uspeh gospodarske reforme je bila odprava inflacije in draginje. Cilj družbene reforme pa ni bil jasno postavljen, pozneje se je izkazalo, da je to bila partijska reforma. Vse očitneje je postajalo rivalstvo med liberalno in konservativno strujo znotraj Zveze komunistov na republiškem ter zveznem nivoju. V Sloveniji, na Hrvaškem in v Makedoniji so vse glasneje zahtevali upravno neodvisnost, kar se je videlo v zahtevi, da se v federaciji opravljajo le najnujnejši posli. V takšni konstelaciji političnih razmer je vse bolj postalo dominantnejše stališče uradne srbske politike.4

V političnem merjenju moči je bila liberalna partijska struja poražena. Konservativna struja je vztrajala, da mora partijsko vodstvo zadržati odločilno vlogo pri usmerjanju gospodarskega življenja v državi. Odkrito so nasprotovali prizadevanjem republiškega IS, da sodeluje na koordinacijskih

3 Titovo gospodarstvo v l. 1968, AD, 12. 3. 1968, št. 52, str. 2. 4 Politična rekonstrukcija Jugoslavije, AD, 17. 4. 1968, št. 66, str. 2. 167

sejah, na katerih so člani republiškega političnega aktiva obravnavali tekoče zadeve in sprejemali odločitve. Prav tako so zavračali opozorila, da postaja Slovenija relativno največji neto plačnik v državi. Reforme niso več podpirali tako zavzeto, kot so jo na začetku, kar so tudi javno priznali. Popit je izrazil nezadovoljstvo, ker so v Sloveniji na vse gospodarske zadeve gledali izključno s stališča rentabilnosti in tržnega dobička. Po njegovem prepričanju je bilo takšno gledanje neumno in kratkovidno, saj v gospodarstvu ne more vse sloneti na ekonomski logiki, temveč mora biti nujno prisotna tudi politika. Zato je imela jugoslovanska gospodarska ureditev vgrajene instrumente, ki so zagotavljali, da so se poleg ekonomsko razvojnih uresničevale tudi politične potrebe. Ena takih potreb je bila po njegovem mnenju pomoč nerazvitim republikam. Poleg nasprotujočih si stališč glede gospodarskih vprašanj, so bile med nosilcema obeh partijskih struj tudi osebne zamere pa tudi zavist. Popit, ki mu javno mnenje ni bilo naklonjeno, je obtožil Kavčiča, da ima pretirane želje po popularnosti, da je ambiciozen in da utrjuje avtokratski način vodenja. Kavčič pa je bil prepričan, da je potrebno po očitnem propadu gospodarske reforme iz leta 1965 začeti s celotno politično in gospodarsko prenovo.5

Ameriška domovina je poročala tudi o pobiranju davkov in davčnem sistemu v Jugoslaviji. Boj republik proti federalni vladi na eni strani in boj proti inflaciji na drugi strani je imel nepričakovane posledice. Reforma je dokazala, kar so kritiki reforme že davno trdili, da je namreč »rdeči režim« prenapel sile ter na socialnem in kulturnem polju trošil veliko več, kot so to dovoljevale zmogljivosti jugoslovanskega gospodarstva. Spor med federacijo in republikami se je kazal tudi v vprašanju, kolikšna naj bo dohodnina. Hrvaška in Slovenija sta zagovarjali enako stališče o dogovorjenem deležu za skupne zadeve v federaciji in za pomoč manj razvitim republikam, kakor tudi o sredstvih za kritje družbenih potreb v republiki. Za miren gospodarski razvoj bi bilo treba, da bi nekdo reguliral vsaj glavne davčne vire. Federacija sama se je pojmovala za varuha vsega gospodarskega razvoja. Republike za tak posel niso bile, saj so trdile, da so poklicane za to, da same urejajo gospodarstvo na svojih področjih, molčale

5 Jože Prinčič, Vlada in njena gospodarska politika, str. 100–101. 168

pa so o tem, kaj bodo storile za potrebe vsejugoslovanske gospodarske skupnosti. Verjetno bi vsak objektiven obiskovalec dvomil o tem, da bi republike bolje branile reformo kot federacija. Če bi o dohodnini odločale republike, bi seveda normalno vsaka zase določila svojo davčno stopnjo, recimo 26 % ali 28 % ali 32 % itd. Poleg tega bi še odvajale federaciji njen delež. Kdo pa jamči, da ga bodo res odvajale? Ali ne bi bile v večjem zaostanku? Potrebovale bi pač federalne davke za svoj obratni kapital, saj ni bilo običajno, da bi federaciji kaj plačevale. Tako bi lahko nastal spor med republikami, ki so plačevale, in tistimi, ki tega niso počele. To bi lahko državo pripeljalo v brezno propada. Še bolj bi bilo nevarno, če bi prepir nastal zaradi podpiranja zaostalih krajev in republik. Ta posel je opravljala federacija. Spremenjena politika financiranja nerazvitih bi pomenila nevarno dvolinijsko funkcioniranje. Po eni liniji bi po dogovorjenem ključu odločanje financiranja nerazvitih pripadlo Sloveniji, Hrvaški in Srbiji. Drugo linijo bi predstavljale Makedonija, Črna gora ter Bosna in Hercegovina, ki bi po eni strani prejemale podporo, na drugi pa same sebe nižje obdavčevale. 6

O stališču, da republike niso imele programov in jasnih vizij, bi se dalo razpravljati, kajti v primeru Slovenije je imel Kavčič zelo dobro naravnan program gospodarskega in družbenega razvoja, ki je aktualen še danes.

O razvojnih možnosti je Kavčič razmišljal: /.../ Predvsem bomo morali v naši nacionalni ekonomiki računati s kar največjo rentabilnostjo že vloženih sredstev. Na podlagi znanstvenih analiz in konkretnih rezultatov naše večletne prakse bo treba računati, kako se obnašajo vložena sredstva v posameznih gospodarskih panogah, področjih in grupacijah. Dokopati se moramo do jasnih računov o tem, kaj je bilo rentabilno včeraj, kaj je danes in kaj bo jutri. Ne gre samo za to, da bi iskali zgolj denarni učinek pač pa tudi socialne in družbene komponente družbenih vlaganj oz. družbenih sredstev.

Iščemo optimalno ekonomičnost dela, katere moč in vrednost bomo morali preizkušati na mednarodnem trgu in v svetovnih gospodarskih tokovih.

6 Boj za davčni dinar, AD, 6. 3. 1968, štev. 47, str. 2. 169

Morda bo kdo rekel, zakaj ne govorimo o jugoslovanskem, pač pa o mednarodnem trgu. Trdno smo prepričani, da se bo vse, kar se bo obneslo na mednarodnem trgu, obneslo tudi na našem, jugoslovanskem, ki je konec koncev sestavni del svetovnega trga. Iz tega nujno izhaja, da ne bomo mogli razvijati vsega tistega, kar imamo, ampak samo tiste proizvodnje, ki so perspektivne, v katerih imamo komparativne prednosti. Iz tega logično sledi, da bodo morale nekatere naše panoge in podjetja hitro razvijati, druge počasneje, tretje pa sploh opuščati /.../

Naslednji družbeni element, s katerim moramo računati pri našem programiranju, je integracija, in to integracije, in to integracija na samoupravni podlagi. Po mojem mnenju gre za integracijo v dveh smereh. Prvič, znotraj samega gospodarstva, se pravi proizvodno. Ker so to stvari bolj ali manj jasne, o njih ne gre znova razpravljati. Drugo pa je družbena integracija, to je povezanost vseh dejavnosti delovnih ljudi v vsklajen, enoten tok družbene reprodukcije. Prav tu pa so procesi šele na svojem začetku in bo treba obračunavati z zaostalimi, ozkimi razrednimi pojmovanji. Tu bo najodločnejša avantgardna vloga zveze komunistov, ki bo morala tudi v lastnih vrstah obračunavati s sektaško razrednimi pojmovanji, sicer bomo zašli v čedalje ostrejše notranje spopade.

/.../ Če smo priznali nacije in če vemo, da bodo še dolgo ostale, potem moramo tudi priznati, da države brez nacije ali nacij ni in da imajo te nacije neki odnos ter zahteve do lastnega presežnega dela. Nacije ne moremo zreducirati zgolj na vprašanje kulture, prosvete ipd. Odtod pa nesporno izhaja naloga, da se da tudi vsaki republiki večje ekonomske pristojnosti. Hkrati s tem je treba oblikovati nova spoznanja, zavest, pravni sistem in . zakonodajna praksa.

In nazadnje naj omenim še regionalni in urbanistični vidik našega razvoja. Vse kaže, da smo šli v naši republiki v nesmotrnem trošenju prostora najdlje; zato bo treba vsaj v prihodnje misliti na določeno urbanistično koncentracijo ob osnovnih komunikacijskih zvezah. S tega vidika bo treba tudi znova pretresti vprašanje nerazvitih v naši lastni republiki. Tudi urbanistični vidik našega gospodarstva in družbenega razvoja bo moral biti

170

pomemben faktor pri odločanjih, ki jih bo terjala izdelava dolgoročnega programa našega razvoja. 7

Povod za trditev, da je Slovenija dežela beračij, so dali po poročanju Ameriške domovine uradni podatki, ki jih je objavil republiški IS sredi julija 1968 o slovenskem narodnem dohodku in narodni proizvodnji zadnjih nekaj let. Tako je bil objavljen podatek, da je Slovenija za leto 1967 plačala 20 % vseh federalnih izdatkov. Zaradi tega je nastal spor med Ljubljano in Beogradom, pravi politični vihar, Slovenci so namreč zavpili, da jih Beograd odira. V Sloveniji so uradniki in delavci zaslužili več kot v drugih republikah, zato je bila davčna podlaga za davke, ki so jih morali plačevati, višja. Slovenija se je postavila na stališče, da se sklene z Beogradom dogovor, koliko naj plača federaciji vsaka republika, vse drugo o upravljanju naj odloča republika sama. Ta je Kavčičeva zamisel je bila zelo zanimiva, ker je šlo za nekakšno kotizacijo ali delež, ki naj bi ga prispevala vsak republika glede na svoj družbeni bruto proizvod.8

Ameriška domovina je tudi ugotavljala, da so bili uspehi gospodarske reforme v Sloveniji večji, ker je bilo slovensko gospodarstvo vključeno v mednarodno delitev dela. Za aktualno gospodarsko strukturo Slovenije so bila značilna majhna in srednja podjetja, ki pa so imela zastarelo opremo in tehnologijo. V letu 1968 je proizvodnja narastla, povečal se je izvoz na konvertibilna področja. Zaradi vedno večjih dajatev družbi je bila produktivnost skromna. Izvoz je spodbujala omejenost trga v Jugoslaviji, zato se je Slovenija usmerila na Zahod, saj je imela sorazmerno visoko raven delovnih navad, relativno dobro kakovost proizvodov in močno raznoliko ter zahtevno potrošnjo.9

Amerikanski Slovenec pa je poročal o diskusijah med Borbo in slovenskimi gospodarstveniki, kot so jih zapisali v Delu. Ljubljanski dopisnik Borbe Jovan Pjević je sprožil burno polemiko, ko je napisal članek o slovenskem gospodarstvu, ki je bilo pod vedno večjim vplivom propagandistov, njihovih statističnih podatkov in golih ugotovitev o zaostajanju Slovenije za drugimi

7 Razvojne možnosti Slovenije, Delo, 6. 2. 1968, št. 35, str. 3. 8 Slovenija – dežela beračij, AD, 17. 9. 1968, št. 179, str. 2. 9 Razvoj slovenskega gospodarstva v letu 1968, AD, 30. 4. 1969, št. 85, str. 3. 171

republikami na skoraj vseh področjih gospodarskega in negospodarskega razvoja. Proti očitkom Pjevića so napisali odgovor trije slovenski strokovnjaki Javornik, Koprivc10 in Seunig. S številkami so dokazali, da je delež Slovenije v narodnem dohodku stalno padal. Posebno pa jih je skrbelo dejstvo, da je padal slovenski delež v skupnih jugoslovanskih investicijah. Zaključili so z ugotovitvijo, da se niso mogli znebiti občutka, da je Pjević hotel Slovencem nalepiti etiketo nacionalizma in separatizma. V Ljubljani so se lahko našli zagovorniki beograjskega centralizma v vojski, carini in drugod. Slovenski komunisti, ki so branili slovenske pravice proti Beogradu, bi morali vedeti, da je komunizem v svojem bistvu centralističen.11

Ta trditev o centralizmu je bila zelo zanimiva, ker je kazala na dejstvo, da so v slovensko-ameriškem tisku slabo poznali jugoslovanski zgodovinski razvoj in njegove specifike. V tem kontekstu mislim na spremembe, ki jih je sprožila ustava iz leta 1963, ki je vendarle dopustila določeno stopnjo avtonomije republikam. Je pa res, da je to bil dolg in odprt proces vse do sprejetja ustave leta 1974.

Amerikanski Slovenec je poročal tudi o gospodarskih razmerah in nevarnostih inflacije. Problem jugoslovanske ekonomije je bil tudi ta, da vsa nova posojila niso izvirala iz hranilnih vlog, ampak iz svežega natiskanega denarja, kar je pomenilo tipično inflacijo. Proti koncu leta 1968 se je na celi črti že jasno videlo, da je bil strah pred inflacijo upravičen. Boj proti inflaciji bi bil lahek, če bi režim hotel videti njen prave vzroke. Teh ni videl ali pa jih morda iz političnih razlogov ni smel. Vzrokov za inflacijo je bilo več. Prvi vzrok so gotovo bila zavožena podjetja, zrela za konkurz12 ali likvidacijo in se jih režim ni dotaknil. Da jim je podaljšal življenje, jim je režim dajal nova posojila, ki seveda niso bila nikoli vrnjena. Za inflacijo pa

10Jak Koprivc (1939–2009), novinar in politik. Opravlja jel delo urednika in notranjepolitičnega komentatorja Dela (1970–1973, 1982–1987) in Tanjuga (1974–1978, 1982 - 1986). V obdobju 1982–1984 je bil predsednik Društva novinarjev Slovenije (v nadaljevanju DNS).. Drago Bajt, Slovenski kdo je kdo, str. 241. 11 Ostra polemika med Delom in Borbo, AS, 23. 4. 1969, št. 17, str. 5. 12 Konkurz lahko prevedemo kot stečaj, kar je eden izmed načinov prenehanja delovanja podjetja. LCZ, str. 511. 172

so bila kriva tudi zdrava podjetja, ki so vsak zaslužen dinar delila med seboj, rezerv niso trpela, razen če je tako zahteval zakon. Javni proračuni so trošili povečane dohodke brez neke jasne poslovne filozofije. Vsak je hotel biti samo dolžan, dolgov pa ni hotel nihče odplačevati.13

Jugoslovanski komunizem je imel velik vpliv na njene narode. Ameriško domovino je zanimalo vprašanje, zakaj njegova intenzivnost pojema in kako hitro bo pojemal. To je razumljivo, ker je to bilo vprašanje za ameriško politiko. O tem je Ameriška domovina pisala takole: /.../ Najnevarnejša za komunizem je ideja o samoupravi. V znamenju te ideje je mogoče napovedati boj vsaki diktaturi, tudi diktaturi znotraj stranke, ki jo je v vsaki komunistični stranki še na pretek, tudi v jugoslovanski. Tudi tam še zmeraj prevladuje naziranje, da ideja o demokratskem centralizmu pomeni dolžnost vsakega komunista, da uboga vse, kar postavlji stranka nad njegovo osebo. Šele na zadnjem kongresu so idejo o samoupravi postavili na svoj glavni oltar, pa tudi to še ne bo zadosti. Člani partije so navajeni na pokorščino, ki jim sicer omejuje pravico do "boja mnenj" kot pravijo, toda jim pa zato daje pravico do odklanjanja odgovornosti. Saj je navadno veliko lažje ubogati kot pa misliti in samostojno in odgovorno odločati. Po zadnjem kongresu se tovariši ne bodo mogli več sklicevati na partijska povelja "od zgoraj", saj ima ta "zgoraj" zmeraj manj partijskih organov, kjer bi se lahko več uveljavljal. Občinskim partijskim organom se ni treba več bati republiških, republiškim pa ne zveznih. To bi bilo samo po sebi dobro in zdravo, ako bi bili komunisti že dozoreli za kaj takega, pa velika večina ni. Ima sedaj "svobodo mnenj", pa ne ve, kaj naj z njo počne. Tako je svoboda v okviru partije zmedla glave vsem navadnim članom. Dosegla je ravno to, kar je hotela preprečiti: navadnim članom je taka svoboda odveč, jim le do stare pokorščine in udobnega življenja. V tem tiči del tragike jugoslovanskega komunizma. Hujša je tragika v odnosih med zgornjimi komunističnimi plastmi, ki vedrijo in oblačijo v republiških in zveznih organih partije. 14

Kavčič se je po poročanju Ameriške domovine zavzemal za tako ekonomsko politiko, ki bi več sredstev prepustila gospodarskim

13 Jugoslaviji grozi inflacija, AS, 27. 8. 1969, št. 31, str. 5. 14 Tragika jugoslovanskega komunizma, AD, 10. 4. 1969, št. 71, str. 2. 173

organizacijam, postopoma še bolj odpirala manevrski prostor delovanja zakonu vrednosti15 in tako omogočila ter pospeševala večjo konkurenco, selekcijo in produktivnost dela, stimulirala torej dobro in mnogo manj ščitila slabo gospodarjenje in gospodarstvo. Kavčiču je bilo jasno, da bo bitka za tako politiko težka, toda to je bila edina možna pot našega napredka in družbe. Vse ostalo nas bi pripeljalo prej ali slej z dežja pod kap.16

Kavčič je priznal, da med jugoslovanskimi komunisti ni vladala samo enotnost, ampak so bili vidni tudi razlike, nezadovoljstvo, zaskrbljenost in kritično razmišljanje. O tem so pričale različne ocene položaja, ki so si deloma celo nasprotovale. Tako so postali zbegani celo vodilni slovenski komunisti. Iz tega se je rodila cela vrsta stališč in načrtov, ki ni dovolj upoštevala resničnega stanja in gibanja med množicami. Zato to lahko pomeni zgodovinski trenutek v Jugoslaviji. Če je vse to trdil Kavčič, potem se je moral režim res nahajati v hudih škripcih in je imel Djilas prav, ko je trdil približno isto. Kavčič je bil prepričan, da bodo morali komunisti določiti vsebino za prihodnjo strategijo, ki naj bi obravnavala položaj federacije, politiko nove petletke in nekatera vprašanja teoretične, kulturne ter ideološke zavesti jugoslovanskih komunistov. Položaj federacije je bil po Kavčiču centralno vprašanje v jugoslovanskem političnem in gospodarskem prostoru. Debate o tem problemu so spravljale na dan tudi nesporazume in spore. To so pokazali spori s cestami, investicijami in ideološkimi razhajanji. Med glavnimi hibami aktualnega federativnega sistema pa je bila obveza federalne vlade, da se je ukvarjala s prevelikim obsegom pristojnosti, pri čemer je imel center preveč poudarjeno razsodniško vlogo. Na drugi strani so republiške vlade zelo rade pozabile, kaj je razsodila federalna uprava.17

Kavčič je bil prepričan, da je bolje decentralizirati celo vrsto funkcij, ki pripadajo federaciji, češ da tako menda varuje državno enotnost. Zavedal se

15 Zakon vrednosti je teorija vrednosti, ki jo lahko razumemo v dveh variantah, in sicer govorimo o tržni in delovni teoriji vrednosti. Pri prvi je to način določanja v denarju izražene vrednosti v tržnem procesu približevanja ponudbe in povpraševanja. Pri drugi je to način določanja objektivne vrednosti proizvoda s povprečno količino dela, porabljenega za njegovo proizvodnjo, ki pa se mora v tržnem gospodarstvu potrditi na trgu. LCZ, str. 1076. 16 Politiki reforme še večjo veljavo, Komunist, 28. 2. 1969, št. 9, str. 5. 17 Tovariš Kavčič o stanju v Jugoslaviji, AD, 19. 11. 1970, št. 224, str. 2. 174

je, da birokratske centralistične težnje ne obstajajo le v Beogradu, ampak tudi v republikah. Ideologija stalinizma, dogmatizma, sektaštva18 in njene miselnosti naj bi imele svoj izvor v materialnih in kakor tudi drugih pogojih družbe, torej še niso popolnoma izginile iz ZK. Kavčič je videl usodno nevarnost v tem, da je na eni strani potekal proces jugoslovanske homogenizacije in na drugi težnja po vedno večji narodni samobitnosti. Kavčič ni bil zadovoljen s tedanjim stanjem v gospodarstvu, ki zadnja leta ni napredovalo dovolj uspešno. Ovire za napredek so bile znane in jih je bilo treba odpraviti. Javna uprava se je še vedno mešala v odločitve, ki bi jih morale delovne organizacije opravljati same. Tržno gospodarstvo19 je bilo večinoma le navidezno, ker so še vedno prevladovali zunanji monopoli, karteli in vplivi na razvoj cen ter prometa.20

Problem jugoslovanske ekonomije je bil v tem, da je trošila več, kot je proizvedla, kar jo je vodilo v inflacijo in zadolževanje na tujem. Kavčič je ves čas opozarjal, da se bliža zgornja meja zadolžitve, ko bo treba odplačevati več dolgov, kot je bilo planirano. Obstajala je realna nevarnost vrnitve v administrativno planiranje gospodarstva, kar pa bi lahko pripeljalo do političnih problemov. Malo verjetno je bilo, da bo Beograd Kavčičeve kritične vendar konstruktivne pripombe upošteval, ker je bil v beograjskem političnem vrhu slabo zapisan, čeprav mu niso odrekali sposobnosti. Njegov poziv k varčnemu in preudarnemu gospodarstvu je ostal kot glas vpijajočega v puščavi. Politika južnih republik je tem stališčem radikalno nasprotovala, ker bi jim s tem začelo primanjkovati inflacijsko povečanega dinarskega obtoka.21

V ZKJ je Kavčič nastopil proti stališču, da si na gospodarskem področju lahko vse privoščimo. Menil je, da se je Jugoslavija znašla v položaju, ko smo potrošili nekaj, česar še sploh nismo proizvedli. V okviru stabilizacijskega programa bi morala najti možnost in poti, da se predvidena

18 Sekta je majhna skupina somišljenikov. LCZ, str. 959. 19 Tržno gospodarstvo je družbenoekonomska ureditev, v kateri proizvodnjo in porabo določajo cene, ki se prosto oblikujejo na trgu kot posledica korelacije med ponudbo in povpraševanjem po blagu. VSL, str. 4482. 20 Tovariš Kavčič o stanju v Jugoslaviji, AD, 19. 11. 1970, št. 224, str. 2. 21 Prav tam. 175

potrošnja spravi v okvire plačilne sposobnosti. Treba bi bilo zategniti pas. Zahteval je točno in tekoče knjigovodstvo zvezne vlade, kot se je to zahtevalo od vsakega podjetja. Zvezna vlada takšnega knjigovodstva ni imela, čeprav se je v ZIS o tem večkrat razpravljalo. Kavčič je opozoril na finančne vložke v gradbeništvu, ki je dobilo 100 milijard dinarjev in jih ni vrnilo. Za leto 1968 je bilo rečeno, da bo bilanca federacije v letih 1970– 1971 znašala 150 milijard, zdaj pa je bilo jasno, da bo dosegla 300 do 400 milijard dinarjev nepokritih izgub. V delovnih organizacijah se je bilo potrebno lotiti ekonomske konsolidacije. To pa je pomenilo, da je bilo potrebno med instrumenti ekonomske politike uporabiti tudi manj priljubljene ukrepe, ki so zahtevali odpovedovanje, kajti če se to ne bi napravilo, naj bi bilo še slabše. Kardelj je Kavčiča v glavnem podprl, vendar je zagovarjal federacijo, ki ni edini in glavni vzrok vseh škodljivih pojavov.22

Analiza gospodarskih tokov je pokazala, da je bilo potrebno nujno izvesti določene upravne in politične reforme. Dokler te niso bile izvedene, ni bilo mogoče računati na izdelavo in odobritev srednjeročnega gospodarskega plana. Tako so tega odložili do prihodnje jeseni, ko naj bi bile politične in upravne spremembe že izvedene. Skupščine in vlade posameznih republik so se lotile razpravljanja o političnih in upravnih reformah zlasti v pogledu zvezne vlade in njenih pristojnosti. Kaže, da bo del njenih nalog in pristojnosti prevzeto novo predsedstvo Jugoslavije, ostale pa bodo prešle na republiko in gospodarstvo. Predsedstvo skupščine in vlada SR Srbije sta predlagali, naj bo federacija omejena na narodno obrambo, zunanjo politiko, enotni denarni sistem, carinsko zaščito, podporo izvoza ter zagotovitev enotnega tržišča. CK ZK Črne gore ni bil vnet za omejitev oblasti in sredstev federacije. Makedonsko politično vodstvo je razpravljalo o spremembah v odnosih med federacijo in republikami ter pri tem poudarilo pomen povečanja samostojnosti republike in makedonske državnosti. Centralizem je imel močne korenine v Beogradu, močni podporniki pa so bili tudi v republikah, ker so imeli od tega korist, zato sta morala Ljubljana in Zagreb kot glavna pobudnika večje neodvisnosti republik nastopiti

22 Jugoslavijo preurejajo, AD, 11. 12. 1970, št. 239, str. 2. 176

odločneje, skupno in po premišljenem načrtu, če sta hotela uspeti. V Ljubljani so se tega dobro zavedali in so priznali bojazen, da bo ostalo le pri sklepih in besedah. Sekretariat CK ZKS je zato pozval komuniste v osnovnih organizacijah ZKS, naj si prizadevajo za uresničitev slovenskih stališč.23

Analize gospodarskih gibanj se je lotil tudi Ribičič. Stiska v stranki in gospodarstvu je postala tako velika, da so komunisti načeli vprašanje, kdo je zakrivil vso to partijsko in gospodarsko polomijo. Gospodarstvo je pomenilo v prvi vrsti ekonomsko politiko, njene slabosti in pomanjkljivosti, in to, kako federacija in njeni organi uresničujejo določene reforme. Nato je Ribičič pojasnil nekaj tekočih gibanj v gospodarstvu, ki so naletela na velika presenečenja.24

Neugodna gospodarska gibanja niso bila nenaden jesenski pojav, temveč so trajala že dlje časa, zlasti ko so se začele ocene stanja na vse bolj odprtem domačem tržišču. Ves ta čas so se v gospodarstvu kopičili problemi, za katere se po Ribičiču niso našle pravočasne in ustrezne rešitve. Vedeti je potrebno, da se je gospodarska reforma začela v času, ko gospodarski sistem še ni formalno funkcioniral, zlasti od leta 1967 naprej. Takrat so federacija, republike in občine lahko vodile tako politiko, ki jim je omogočila dotok sredstev v škodo gospodarstva. S sistemom novih investicij je bilo bankam in nekaterim drugim finančnim organizacijam omogočeno, da so pod neposrednim vplivom političnih organizacij prisilno blokirale vloge in jih spreminjale iz kratkoročnih v dolgoročne. Tako so postale in ostale le podaljšana roka javne uprave, ki je določala gospodarski razvoj in hkrati motila gospodarske tokove. Javna uprava je tako iz leta v leto obremenjevala gospodarstvo z vedno večjimi deviznimi in podobnimi obremenitvami. S tem je dosegla svoj cilj kritja zmeraj večjih izdatkov za svoje potrebe in potrebe javnega sektorja. V inflacijskem gibanju pa je hkrati naraščalo število primerov, ko so se neupravičeno dvigovali osebni dohodki, kar pa ni bilo usklajeno z rezultati dela. Pri takem stanju si podjetja niso mogla pomagati le s tem, da so nenehoma dvigovala cene. Tako so

23 Jugoslavijo preurejajo, AD, 11. 12. 1970, št. 239, str. 2. 24 Ribičič bere levite tovarišiji, AD, 23. 12. 1970, št. 247, str. 2. 177

postajale cene glavni vir dohodkov za reprodukcijo in investicije. Ostanki starega sistema proizvodnje, delitev dohodka po delu, potrošnja, hipoteka državnih investicijskih bremen, skratka vse tisto, kar imenujemo negospodarsko potrošnjo, ki se hrani z davki in prispevki, obrestmi in plačilnimi obroki, so bili eden glavnih, če že ne edini glavni vzrok denarnih nestabilnosti in nelikvidnosti. Če bi se s tako politiko nadaljevalo, bi Jugoslavija zabredla v gospodarsko in politično nestabilnost, kar bi vodilo v administrativni sistem gospodarstva. Ribičič je izjavil, da je vlada že sprejela nekaj ukrepov, da do takšnega razvoja ne bi prišlo. Tako so začasno zamrznili cene in okrepiti nadzor nad uvozom. Treba b bilo tudi osvoboditi federacijo od vtikanja v gospodarstvo, ostalo naj bi ji le podpiranje gospodarsko nerazvitih krajev na jugu države. Obveznosti federacije bi morale preiti v čim večji meri na republike. Potrebno je bilo odpreti trg, premagati internost25, ki je izvirala iz ozkih računov med panogami in republikami, zagotoviti uresničenje trajnejših ciljev in koristi družbe, čeprav so bila ta žrtvovanja za nekatere trenutne koristi.26

V Jugoslaviji je vladala inflacija27, ki je vlada ni uspela zaustaviti. Najboljši pokazatelj inflacije je bila pretirana potrošnja. To je pomenilo dvakratno naraščanje zunanjega primanjkljaja, na debelo so se dvigale cene v industriji, na drobno v trgovini. Glavni povod za inflacijo so bile investicije brez kapitala in pokrite s tiskanjem novega denarja Narodne banke. Najvažnejša postavka so bili stroji in surovine. Uvoz surovin je bil za 20 % večji od lanskega. Industriji in trgovini je manjkalo denarja in grozila jima je popolna nelikvidnost. Ljudje so imeli vedno več denarja, ki so ga uporabljali za potrošnjo, dokler se cene ne zvišale. Tako so v Jugoslaviji vsi samo naročali blago in usluge, nihče pa ni mislil na plačilo računov in nelikvidnost28 je bila vedno večja. Banke niso imele gotovine in so postale

25 Interen pomeni nekaj, kar je v notranjosti oziroma znotraj določenega področja. VSL, str. 1633. 26 Ribičič bere levite tovarišiji, Ameriška domovina, 23. 12. 1970, št. 247, str. 2. 27 Inflacija je ekonomska kategorija, ki pomeni razvrednotenje denarja, kar je posledica povečanja količine denarja v obtoku. Posledice inflacije pa so hude: beg denarja v nepremičnine, izgubijo se osnovne funkcije denarja, izgubi se zaupanje v gospodarstvo in politiko v povezavi z nevarnostjo oživljanja nedemokratičnih političnih prijemov v politiki. VSL, str. 1614–1615. 28 Nelikvidnost je nasprotje likvidnosti, kar pomeni, da gre za plačilno nesposobnost. VSL, str. 2309. 178

nelikvidne, kar pa je bil problem tudi v javni upravi, posebno v federaciji in republikah, ki so posnemale federacijo in jemale sredstva iz izvenproračunske bilance ter jih seveda niso vračale. Napovedovalo se je, da bodo pod težo nelikvidnosti omagovala solidna podjetja in da bo ogrožena mednarodna likvidnost države. Več kot očitno je bilo, da Ribičiču ekonomska stabilizacija ni uspela. Tržna načela niso mogla uspeti brez moralnih načel, kot so poštenost, enakopravnost in disciplina. Jugoslaviji ni bila potrebna sanacija ekonomije, ampak sanacija morale.29

Ribičičevo ekonomsko analizo je Ameriška domovina navedla takole: /.../ "Kadar govorim o gospodarstvu, mislim v prvi vrsti na ekonomsko politiko, na njene slabosti in pomanjkljivosti na to, kako zveza in mi, njeni organi, uresničujemo določila reforme. " Nato je Ribičič pojasnil nekaj tekočih gibanj v gospodarstvu in dodal.

"Moram reči, da takšen tok stvari ni šele od včeraj. Ko smo predložili skupščini in jugoslovanski javnosti vse naše federalne bilance in obračune, je bil marsikdo zaprepaden, kot da smo odkrili nov svet. Neugodna gospodarska gibanja niso nenaden jesenski pojav, temveč trajajo že dalj časa /.../ ko smo začeli rezultat dela ocenjevati na vse bolj odprtem domačem tržišču. Ves ta čas se v gospodarstvu kopičijo problemi, za katere nismo mogli najti pravočasnih in ustreznih rešitev.

Posebej je treba poudariti, da smo gospodarsko reformo začeli v času, ko gospodarski sistem še ni formalno funkcioniral, zlasti od l. 1967 naprej. Takrat so zveza, republik in občine lahko vodile tako politiko, ki jim je omogočila dotok sredstev v škodo gospodarstva. S sistemom novih investicij je bilo bankam in nekaterim drugim finančnim organizacijam omogočeno, da se pod neposrednim vplivom političnih sil prisilno blokirale vloge in jih spreminjale iz kratkoročnih v dolgoročne. Tako so banke postale in ostale le podaljšana roka javne uprave, ki je tako določala gospodarski razvoj in hkrati stalno motila gospodarske tokove. Tako javna uprava iz leta v leto obremenjuje gospodarstvo z vedno večjimi davčnimi in podobnimi

29 Porazna bilanca Ribičičevega režima, Ameriška domovina, 1. 10. 1971, štev. 189, str. 1. 179

obremenitvami. S tem javna uprava dosega svoj cilj, kriti zmeraj večje izdatke za svoje potrebe in potrebe negospodarskih javnih služb.

V inflacijskem gibanju pa hkrati narašča število primerov, ko neupravičeno dvigajo osebne dohodke, ne da bi to gibanje utemeljevali tudi rezultati dela.

Pri takem stanju si pa podjetja morejo pomagati le s tem, da stalno povišujejo cene. Tako postajajo cene glavni vir dohodkov za plačevanje proizvodnje in investicij."

Ribičič je zaključil svoja premišljevanja o inflaciji takole: "Ostanki starega sistema v proizvodnji, delitvi dohodka po delu, potrošnji, hipoteka državnih investicijskih bremen, skratka vse tisto, kar imenujemo 'negospodarsko potrošnjo', ki se hrani z davki in prispevki, obrestmi in plačilnimi obroki, je eden med glavnimi, če ne že edini glavni vzrok v naši denarni nestabilnosti in nelikvidnosti." "Če bomo nadaljevali po sedanji poti, bomo čim dalje globlje, bredli v nestabilnost, gospodarsko in politično. To je pot, ki vodi nazaj v administrativni socializem."

Da do tega ne pride, je Ribičič izjavil , da je vlada že napravila nekaj sklepov, ki skušajo zadušiti vpliv inflacije. Cene so začasno zamrznjene, uvoz je otežkočen, potrošniška posojila je težje dobiti. To pa je šele začetek. Treba bo odložiti celo vrsto investicij. Treba bo tudi osvoboditi federacijo od vtikanja v gospodarstvo, ostane naj ji le podpiranje gospodarsko nerazvitih krajev na jugu dežele. Obveznosti federacije pa naj prevzamejo republike. Dodal je: "Gre za to, da premagamo sedanjo inertnost (stopicanje na mestu), ki izvira iz ozkih računov med panogami in republikami, in da zagotovimo uresničenje trajnih ciljev in koristi družbe, čeprav žrtvujemo nekatere trenutne koristi." "Če ničesar ne spremenimo v sedanjih investicijskih sklepih federacije, republik in občin, če nadaljujemo sedanji sistem financiranja precejšnjega dela javne uprave, bomo vse ukrepe hitro nevtralizirali v ognju naraščajočih izdatkov." Pri tem nam pa nobena oblika izdatkov federacije, , nobena takozvana zakonska obveznost ne more biti svetinja." Ribičič je dalje poudaril , da Jugoslavija plačuje med

180

evropskimi državami največ za narodno obrambo, za razvoj zaostalih krajev, ima največji odstotek upokojencev." 30

Vse te Ribičičeve ugotovitve so bile točne. Problem je seveda bil v tem, da omenjeni politik ni ponudil operativno učinkovite rešitve. Pravilne rešitve je ponudil Kavčič, ki pa je že bil v nemilosti konservativne struje v ZKS.

Zanimivo pa je poročanje Ameriške domovine o novi gospodarski in družbeni reformi iz leta 1965, ki je sprožila nov val zakonov, odredb, predpisov in navodil ter resolucij, ki so vse ostale na papirju. Inflacija je zopet začela prevladovati v letih 1967–1968 in leta 1969 ogrozila položaj dinarja. Ker je kupna moč dinarja stalno padala, seveda ni bilo mogoče misliti na dosledno izvajanje reforme, kajti draginja je sproti uničevala vse, kar so poskusi reforme ustvarili dobrega. Med tem časom situacija v Jugoslaviji ni bila statična. Našli so se ljudje, ki so s prstom kazali na prave vire gospodarskih težav in svetovali tudi prava zdravila. Toda stebri in stebrišči režima so sicer hvalili vse dobro le verbalno, dejansko pa delali po starem. To je sprožilo burne debate v partijskem vodstvu, česar tudi partijski vrhovi niso mogli zakriti. Zakulisne debate so pokazale, da so dejansko proti reformam vsi tisti, ki so imeli koristi od neurejenega stanja. To so v glavnem bili vodilni komunisti z juga, med tem ko so se komunisti s severa upirali. Bistvo spora je bilo v tem, da je sever pod geslom samoupravljanja zagovarjal tak gospodarski postopek, ki bo ustvaril seveda s primernimi žrtvami solidno podlago za gospodarsko in družbeno reformo. Za postopek so izbrali ime stabilizacijski program. Najtežja vprašanja so bila povezana z žrtvami preusmeritve finančnih bremen. V praksi je prevladovalo stališče, da je o tem odločala federacija, v kateri pa so glavno besedo imeli Srbi. Ti so že poskrbeli, da so od federalne finančne politike dobili čim več "prednosti". Dobro so se znašle tudi manj razvite republike in pokrajina Kosovo. Hrvaška in Slovenija sta bili 25 let prikrajšani. To je povzročilo nezadovoljstvo in prepire v partiji. V bodoče naj federacija ne bi prevzemala poslov v gospodarstvu, to naj bi delale republike, občine in podjetja. Izjema so bile pri tem nerazvite republike in pokrajina Kosovo. To pa je povzročilo

30 Ribičič bere levite tovarišije, AD, 23. 12. 1970, št. 247, str. 2. 181

nezadovoljstvo pri srbskem političnem vodstvu, ki je nasprotovalo spreminjanju financiranja federacije, izvoza ladij in tovarniške opreme, ker bi to koristilo edino Hrvaški. Ukinjanje privilegijev federacije je bilo za srbsko kmetijstvo nesprejemljivo. Ni skrivnost, da Srbi niso marali kakršne koli oblike konfederacije.31

V drugem članku je Ameriška domovina poročala o tem, kako je Ribičič v Beogradu predstavil tri stopnje, ki bodo privedle do stabilizacije jugoslovanskega gospodarstva. Na prvi stopnji bi bilo treba umiriti porabo v deželi na področju investicij, proračunskih skladov, denarne politike in osebnih dohodkov ter sprejeti prve ukrepe, ki bi razbremenili gospodarstvo. Na drugi stopnji naj bi se uveljavili ukrepi glede novih funkcij federacije, davčnega sistema, dohodkovne politike, deviznega in zunanjetrgovinskega režima, razvoja manj razvitih območij, denarne politike in cen. Na tretji stopnji bi sprejeli ukrepe razvojnogospodarske politike ter zasnovali srednjeročni plan, kar naj bi bilo zaključeno aprila leta 1970. Medtem je prišlo v Jugoslaviji do razpravljanja, komu bo koristilo in komu škodovalo znižanje vrednosti dinarja. Slovenskemu in hrvaškemu gospodarstvu naj bi znižanje koristilo, ker bi lažje izvažali svoje izdelke, škodovalo pa bi gospodarstvu tistih republik in pokrajin, ki so več uvažale kot izvažale.32

Gospodarska reforma je leta 1970 tudi v Sloveniji zašla v krizo. Mnogi gospodarski strokovnjaki so zahtevali reformo reforme. Zaradi poslabšanja gospodarskih razmer so se na začetku sedemdesetih let medrepubliški odnosi zaostrili. Večina republik je podprla sprejem stabilizacijskega programa, ki je temeljil na zamrznitvi cen, devalvaciji33, omejevanju vseh oblik porabe, administrativnem urejanju zunanjetrgovinskih in drugih gospodarskih odnosov ter na večji centralizaciji. Po nekajletnem premoru je federacija preko zveznega stabilizacijskega programa in večjih pristojnosti znova prevzela vajeti gospodarske politike, s čimer je republiški vladi zelo zmanjšala manevrski prostor za samostojno gospodarsko politiko. Od oktobra 1970 do oktobra 1971 je ZIS pripravil nekaj ukrepov, ki pa niso dali

31 Jugoslavija, stabilizacijski program, AD, 13. 1. 1971, št. 8, str. 2. 32 Tri stopnje stabilizacije, AD, 18. 1. 1971, št. 11, str. 3. 33 Devalvacija pomeni zmanjšanje vrednosti kakšne valute. LCZ, str. 192. 182

dobrih rezultatov. V prvi polovici leta 1971 se je v Sloveniji bolje gospodarilo kot v drugih republikah. Od junija naprej pa so tudi v Sloveniji stabilizacijski ukrepi zaostrili pogoje gospodarjenja. Največ težav je bilo v nelikvidnosti. Leta 1972 so se negativna gospodarska gibanja še okrepila.34

Kardelj je na prvi konferenci ZKS v Ljubljani septembra leta 1970 poudaril, da nedvomno obstaja vprašanje socialne diferenciacije tudi v Sloveniji. Njeni viri so bili različni: ostanki stare razredne družbe, elementi etatističnega ali tehnokratsko birokratskega monopola v novi družbi, določeni ostanki pridobivanja osebnega dohodka iz drugih virov mimo lastnega dela itd. Toda nikakor ne bi bilo prav, če bi tudi razlike, ki so nastale zaradi delitve po delu enačili s socialno diferenciacijo35, ne glede na to, da se tudi tu srečujemo s pojavi, ki jim pravimo "ekscesi". Zato v takratnem obdobju te razlike niso pomenile začetka nekakšnih novih ekonomskih in socialnih konfliktov. Ta način je bil v takratnih razmerah po Kardelju edino racionalen in je hkrati dajal nujne stimulanse, ki bodo družbo usmerjali k produktivnejšemu, bolj kvalificiranemu delu.36

Delitev, ki je nastala na trgu, je bila v bistvu delitev po delu. Tisti, ki so imeli višjo organsko sestavo osnovnih sredstev ali so imeli druge subjektivne prednosti, so dosegali tudi zaradi svojega položaja na trgu relativni večji dohodek. Tako so razpolagali z delom družbenega dohodka, ki ni bil neposredno njihov produkt, ampak je bil pravzaprav po njih samo realiziran. Problem je nastal, če se je tako ustvarjeni dohodek pretirano prelival v osebne dohodke. S tem so se začenjale socialne razlike, ki jih ljudje niso razumeli in so lahko povzročile socialne konflikte. Kavčič se je zavzel za takšno slovensko gospodarsko vizijo, ki bi Sloveniji omogočila, da bi postala visoko razvita industrijska in socialistična republika v jugoslovanski skupnosti. To pa bi lahko dosegli, če bi uspeli povečati obseg kvalificiranega in strokovnega dela. Po Kavčiču je bilo preveč podcenjevanja tehničnega in strokovnega dela delavstva ter pretiranega

34 Jože Prinčič, Vlada in njena gospodarska politika, str. 105. 35 Socialna diferenciacija pomeni razslojevanje oziroma oblikovanje socialnih slojev. LCZ, str. 195. 36 ZK mora biti sposobna, revolucionarna, demokratična in hrabra, Večer, 15. 1. 1970, št. 11, str. 3. 183

precenjevanja ročnega težaškega dela. Takšna politika pa bi povzročila velike strukturne spremembe v gospodarstvu, kar za konservativno strujo nikakor ni bilo sprejemljivo. Bilo je potrebno prekiniti z rahločutnostjo do poslednjih ostankov obrtniško-mojstrske miselnosti in prakse.37

Po mnenju Ameriške domovine je režim napravil napako v tem, da se je osredotočil na gospodarstvo, ne pa na družbeno reformo. Partija se ni reformirala, ker bi morala odsloviti številne nesposobne "zaslužne" tovariše. Čeprav je bila gospodarska reforma dobro zastavljena, ni mogla odpraviti slabega gospodarjenja v proizvodnji, potrošnji, investicijah in javnih proračunih. Tako se je režim znašel v strahu pred inflacijo in devalvacijo. Federacija, ki bi morala postati vzor varčevanja, je postala vzor razsipavanja denarja, ki ga je neprestano tiskala Narodna banka.38

Druga velika nevarnost za stabilnost jugoslovanskega gospodarstva je tičala v političnih odnosih vseh nosilcev tristopenjske javne uprave: federacije, republik in občin. Federacija je postala gospodarsko politično močna le toliko, kolikor se je zunanji svet pozitivno odzival na njeno povpraševanje po najemanju posojil, katerih delitev je bila selektivna v smislu izločanja severnih republik, če so posojila dobile južne republike. Takšno metodologijo delitve kreditov je Slovenija občutila v primeru hitre ceste Šentilj–Gorica. To je vodilo naravnost v razpad celovitosti jugoslovanskega gospodarstva. To je potrdil po mnenju uredništva Ameriške domovine sam predsednik republiškega IS Kavčič, ko je postavil načelo, da si mora Slovenija pomagati z lastnimi sredstvi. Ko inflacije ne bi bilo več, se bi pokazala ta neenotnost v drastični obliki zapostavljanja severnih republik. Tukaj ponovno v slovensko-ameriškem tisku ponovno zasledimo ugotovitev, da je bil slovenski gospodarski razvoj v jugoslovanskem okviru zapostavljen. Tu ni bilo mogoče najti različnih idejnih gibanj znotraj ZKS, kot sta bili liberalna in konservativna struja.39

37 ZK mora biti sposobna, revolucionarna, demokratična in hrabra, Večer, 15. 1. 1970, št. 11, str. 3. Gl. tudi: Slovenija čez petnajst let, Večer, 20. 1. 1970, št. 15, str. 3. 38 Titovo gospodarstvo zopet v krizi – I. del, AD, 11. 9. 1970, št. 175, str. 2. 39 Titovo gospodarstvo zopet v krizi – II. del, AD, 14. 9. 1970, št. 176, str. 2. 184

Kavčič se je zavzemal za še več šol in izdatkov za šolstvo, kot jih je bilo, še večji obseg znanstvenoraziskovalnega dela in predvsem njegovo trdnejša in neposredno povezavo ter odvisnost od prakse in gospodarstva. Vsega tega morda naj ne bi dosegli in izpeljali brez zavestne akcije komunistov. Če bi ugotovili, da ta ali ona panoga, skupina gospodarskih organizacij nima več bodočnosti in ne more vzdržati jugoslovanske ter mednarodne konkurence, bi jo bilo treba zapreti brez razburjenja, bolečin in solz. Hkrati pa naj bi širokopotezno in pogumno razvijali tisto, kar je bilo sposobno vzdržati mednarodno tekmo in kjer je bila možnost, da bi se lahko prebili na vrh evropske in svetovne produktivnosti dela. Perspektivno je bilo le tisto, kar je slonelo na domačih surovinah ob razvijajoči se infrastrukturi. V izvoz bi morali po Kavčičevi napovedi usmeriti tretjino naše proizvodnje, povečati terciarni sektor ob zmanjšanem deležu sekundarnega in primarnega sektorja. Toda tudi v Sloveniji so bila nerazvita območja. To je bilo protislovje, ki ga ni moglo in ne smelo reševati naključje. To je morala reševati celotna republika. Kavčič je videl rešitev v policentrizmu, v več ekonomskih in urbanističnih središčih ter temu prilagojene migracije. Prevladovati bi morali enotni in širši nacionalni interesi. 40

Pod naslovom Kaj prinaša dolgoročni načrt razvoja Slovenije? je uredništvo Rodne grude v septembrski številki v uvodniku objavilo v intervjuju z Marjanom Dolencem (liberalna struja), članom IS SRS. Članek je ponatisnila Chikaška Prosveta. Načrt je zajemal obdobje od leta 1970 do 1985. Slovenija je želela z dolgoročnim razvojem doseči načrtovan nadaljnji razvoj socialističnih družbenih odnosov, kulture, socialne varnosti in možnosti za sproščeno ustvarjalno delo na vseh področjih. Temu cilju naj bi služil pospešen gospodarski razvoj z visoko stopnjo zaposlitve vseh za delo sposobnih prebivalcev. Ko bi se ti cilji dosegli, bi bila Slovenija gospodarsko in materialno izenačena s srednjeevropskimi državami. Namen je bil, da se prehitijo sosednje države in se na Slovenskem ustvari socialistična družba. Zato je bila pozornost načrtovalcev usmerjena ne samo na odkrivanje in ugotavljanje dejavnikov, ki so pospeševali gospodarski razvoj, ampak tudi na vse tiste velike in včasih majhne ali podcenjene

40 Slovenija čez petnajst let, Večer, 20. 1. 1968, št. 15, str. 3. 185

vplive, ki so določali položaj delovnega človeka. Zato za uresničitev načrta niso bili pomembni samo investicijski zneski, moderna tehnologija, nove ceste, ampak tudi vzgoja in izobraževanje, kultura in športna dejavnost. Slovenija je s svojim dotedanjim razvojem sodila med države, ki so se na svetu najhitreje razvijale. Čeprav je v tem obdobju gospodarski razvoj v veliki meri temeljil na razmahu predelovalne industrije, ni šlo za enostavno dodajanje novih zmogljivosti in proizvodnjo vedno večjega števila tekočih metrov tekstila, čevljev, ton jekla itd., ampak je bilo treba znotraj industrije razviti nove dejavnosti, pripraviti nove proizvode in poleg industrije omogočiti razvoj tudi drugih dejavnosti, kot so turizem, promet in podobno. Ob tem gospodarskem razvoju bi postalo možno, da bi se vzporedno razvili tako visoka življenjska raven kot tudi zdravstvena zaščita, izobraževanje, socialno skrbstvo in druge oblike družbenega standarda.41

Tako smo imeli poleg mestnih področij, ki so naglo napredovala in so dosegla zavidljivo visoko raven materialne blaginje, tudi občine, ki so v tem razvoju znatno zaostajale. Sem so sodila predvsem področja Pomurja, Kozjanskega, deli Dolenjske, Zgornje Posočje in še nekatera. V prihodnjem obdobju naj bi Slovenija tem področjem posvetila več pozornosti. Slovenija bi se morala razvijati kot celota v vsem svojem geografskem prostoru. Pri tem se ne bi formiral nekakšen sklad za nerazvite, ampak bi bilo potrebno pri vseh dejavnostih upoštevati poseben vidik, da je treba nekaterim področjem nuditi ugodnejše možnosti. Pri razvoju cestne mreže bi povezali ta področja z bližnjimi centri in omogočili hitrejši razvoj šolstva, zdravstva ter drugih področij družbenega življenja. Povsem je bilo razumljivo, da bo morala Slovenija istočasno reševati vprašanje nerazvitih republik kot tudi odpravljati nerazvitost v lastni sredini, vendar ne na enak način.42

Ameriške in druge zahodne družbe so sklenile sporazum o "partnerstvu" z mnogimi jugoslovanskimi podjetji. Jugoslavija je vabila tuje kapitalistične družbe k sodelovanju in delitvi dobičkov. Vsi sporazumi so temeljili na Zakonu o uvozu tujega kapitala, ki je bil sprejet že leta 1967. Pričakovalo se je, da bo zakon v prid tujim kapitalističnim družbam omiljen, tako da bi se

41 Dolgoročni načrt razvoja Slovenije, Prosveta, 19. 10. 1970, št. 203, str. 2. 42 Prav tam. 186

opogumili investitorji tujega kapitala v jugoslovanskih podjetjih. Jugoslovanska vlada je načrtovala, da bo kmalu uradno naznanila omilitev omejitev pri ustanavljanju skupnih jugoslovansko-ameriških podjetij v Jugoslaviji. Doslej so ameriške družbe lahko imele v lasti največ do 49 % skupnega podjetja. Namen je bil, da se ameriškim in drugim tujim družbam prepreči popolna nadpolovična kontrola nekega skupnega podjetja. Jugoslovanski poslovni krogi v New Yorku in Washingtonu so razkrili, da bodo izbrane ameriške družbe lahko delile z jugoslovanskimi podjetji neko skupno podjetje na osnovi delitve "fifty - fifty" in v nekaterih primerih bodo lahko ameriške družbe imele v lasti 51 % skupnega podjetja. Ameriške družbe so bile kapitalistične družbe, jugoslovanska podjetja pa socialistična, vendar pa so sodelovala pri ustanavljanju skupnih podjetij v Jugoslaviji. Toda pri tem je imela Jugoslavija precej gospodarskih težav, velik deficit v plačilni bilanci, inflacija je bila tudi čedalje hujša, tako da so bile koncesije ameriškim družbam zvišane. Jugoslavija bi tako postala prva socialistična država Vzhodne Evrope, ki bi dovolila tujim družbam nadpolovično kontrolo nekega podjetja v Jugoslaviji. Pravica ameriških družb do nadpolovične kontrole v jugoslovanskih podjetjih iz leta 1971 je v resnici bila nekaj posebnega, če upoštevamo socialistično družbeno in ekonomsko okolje.43

Prosveta je v vodilnem zahodnonemškem gospodarskem listu Handelsblatt44 povzela tudi članek o kooperacijskih odnosih jugoslovanskih podjetij s tujimi, zlasti zahodnimi financami, ter o velikem napredku v proizvajanju na podlagi kooperacijskih aranžmajev, ki so se razvili v zadnjih nekaj letih. Jugoslavija se je začela vraščati v širši evropski trg in se prilagajati tržnim običajem. Ključ za ta razveseljiv fenomen je bila beseda "kooperacija"45, to je tehnično in poslovno sodelovanje. In dejansko se je ta fenomen sodelovanja, ki je medtem zbližal nekaj sto, če že ne tisoč jugoslovanskih podjetij s tujimi, izkazal kot gonilna sila tako za

43 Jugoslavija spodbuja tuje investicije, Prosveta, 29. 12. 1971, št. 252, str. 1. 44 Handelsblatt je začel izhajati kot nemški poslovni časopis 1945. Obravnava področja gospodarstva, politike, podjetništva in trgov. Verlagsgruppe Handelsblatt, http://www. vhb.de/VHBContent/Unternehmen/Daten-und-Fakten/default_25aspx 45 Kooperacija pomeni sodelovanje različnih gospodarskih subjektov. LCZ, str. 514. 187

jugoslovanski uvoz kot tudi za izvoz. S kooperacijo povezani prepleti interesov niso ostali brez vidnega vpliva na podobo jugoslovanskega trga. Jugoslovanska podjetja v kooperativnem razmerju so uporabljala že izgotovljene ali prilagojene modele marketinga in reklame, kot so jih razvili njihovi tuji partnerji. Jugoslovanske firme se niso več bale nastopiti pred javnostjo kot uporabniki tujih znanstveno-tehničnih izkušenj in dosežkov.46

Res je tudi, da se je vrsta sicer obetajočih kooperacij izjalovila, ker se jugoslovanski partnerji zaradi lastnega dvigovanja cen, ki je temeljila v Jugoslaviji na inflacijskem trendu, niso mogli držati dogovorjenega limita cen. To je očitno bila šibka točka v industrijski kooperaciji. Če je jugoslovanski partner sedel ob krajši vzvodni ročici, je skušala jugoslovanska gospodarska politika od sredine leta 1967 dalje obvladati s tem, da je dajala tuji strani namesto klasične kooperacije na izbiro novo obliko tako imenovanega "Joint-Venture" (skupno tveganje), to je bolj ali manj javne neposredne udeležbe. Ob tej novi obliki naj bi se tuji partner, ki je smel pridobiti pri ustanovitvi firme pridobiti do 49 % deležev, prevzel neposredno odgovornost za rentabilen47 potek ustrezne jugoslovanske domače proizvodnje. Pri kooperaciji je bilo breme odgovornosti za rentabilnost le na domači firmi, pa je bil poceni izvoz pogosto omogočen le v breme notranjega trga. Model "Joint-Venture" pa je bil povsem drugačen, pri njem je bila rentabilnost odločilna tudi za transfer dobička na tujega partnerja in naj bi se dosegla pretežno s poslovanjem s tujino od izvoznih poslov, s čimer bi bil del proizvodnje (manjši), ki bi se izločil za domači trg, deležen ugodnosti zmanjševanja stroškov. Dejstvo je, da se je za model "Joint- Venture" odločilo le majhno število tujih partnerjev. Razlog za to pa je bil v jugoslovanski zakonodaji, ki je bila v mnogih točkah ne samo nejasna in celo sporna, temveč tudi v tem, da je nasprotovala klasični obliki kooperacije in tujim partnerjem ni nudila nobene omembe vredne koristi.48

46 "Kooperacija" – ključ za nemška podjetja v Jugoslaviji, Prosveta, 26. 4. 1971, št. 80, str. 3. 47 Rentabilnost je ekonomsko bistvo poslovanja, ki je rezultat poslovne uspešnosti z najmanjšimi vložki. LCZ, str. 897. 48 "Kooperacija"- ključ za nemška podjetja v Jugoslaviji, Prosveta, 26. 4. 1971, št. 80, str. 3. 188

Kavčič je videl rezervo za hitrejše napredovanje predvsem v boljšem in kvalitetnejše organiziranem gospodarstvu, strokovnosti, rentabilnosti in večji produktivnosti dela. Potrebno je bilo ustvariti ravnotežje na področju družbene reprodukcije, če ga ne bo, so neizbežni družbeni spopadi in pretresi, ki so možni ne samo v kapitalizmu, temveč tudi v socializmu. Po Kavčičevem mnenju smo bili v Sloveniji v položaju, ko ravnotežja ni bilo, ko so bili odnosi med posameznimi področji družbene reprodukcije precej neizenačeni in tudi taki, ki so grozili, da se razrasejo v resnejši konflikt, če jih ne bi začeli uravnavati. Tu je bil v ospredju osnovni odnos med gospodarstvom in negospodarstvom. Kavčič je bil prepričan, da se je v l. 1968 zgodil odločilen kvantitativen premik, ni pa mislil, da je že vse opravljeno. Ni se strinjal z mnenji, da je glavna rezerva za hitrejši napredek gospodarstva v tem, da naj družbena vrhnja stavba ostane ob napol praznih jaslih. To ni bila edina rezerva in varianta gospodarskega razvoja. Rezerva za hitrejše napredovanje so bili predvsem boljše in kvalitetnejše organizirano gospodarstvo, njegova strokovnost, poslovnost, večja rentabilnost in produktivnost dela. To ravnovesje je zagotavljala nacionalna politika, ki se je oblikovala v samoupravnem sistemu in je upoštevala tako interese kot značilnosti celotne družbene reprodukcije. Izravnavanje občin po družbenem dohodku je bilo konservativno in napačno. Odpirati bi bilo potrebno tista delovna mesta, ki so imela delovno silo v Sloveniji in je ni bilo treba iskati na jugu Jugoslavije, ampak npr. v Halozah. V Sloveniji še ni bilo pravega bančništva in ni bila Ljubljana kriva, če je bil Maribor trgovsko premalo razvit. Premagati bi bilo potrebno miselnost, da je trgovina kratkotrajno zlo in spekulacija v socializmu. Resnica je bila, da je bila Ljubljanska banka v Ljubljani, resnica pa je tudi bila, da je večino kreditov ta banka dala interesentom po vsej Sloveniji. 49

Ameriška domovina je kritizirala gospodarske razmere v Jugoslaviji. V gospodarstvu je primanjkovalo racionalnosti in pozitivne logike razvoja. Zaposlovanje je potekalo po zvezah, delo se je določalo po protekciji, večkrat zaviti v socialne okvire. Odpirali so delovna mesta, ki z ekonomiko niso imela nobene zveze. Ta delovna mesta so zasedali ljudje, ki jim niso

49 Potrebujemo sodobno organizirano slovensko skupnost, Večer, 31. 1. 1969, št. 25, str. 3. 189

bili kos. Posledica takšnega stanja je bila neuspešna ekonomija. Proizvajalo se je blago, po katerem ni bilo povpraševanja in ki je bilo predrago in slabe kakovosti. Investicije niso bile postavljene v jasne razvojne načrte, podjetja so ob prvih resnih problemih zabredla v hude težave. V državo je prihajalo blago, ki je bilo za povprečnega državljana predrago in si ga niso mogli privoščiti, v tujini pa je to isto gospodarstvo prodajalo blago, ki je bilo izredno poceni in to na škodo domače akumulacije. Skratka režim si je nakopal na glavo preveč tveganih političnih in gospodarskih poslov, zato je razvrednotenje dinarja prišlo prezgodaj.50

Devalvacija lastne valute naj bi bilo smiselno orodje ekonomske in denarne politike, če ne načenja domače akumulacije. Gospodarska podjetja so bila v takem primeru konkurenčnejša, saj je bil njihov proizvod cenejši in jim je omogočal uspešnejši prodor na tuje trge.

Na področju gospodarskega načrtovanja je Slovenija zaostajala za Hrvaško in Srbijo, ki sta že imeli koncept dolgoročnega gospodarskega razvoja in sta ga že uresničevali. V Sloveniji sta se te naloge lotila Kavčič in liberalna partijska struktura. Januarja 1969 sta Popit in Kavčič Titu predstavila prvo zasnovo strateškega razvojnega koncepta Slovenije. Kavčič je na Titovo vprašanje, ali Slovenija razmišlja o tem, da bodo nove zmogljivosti v drugih republikah zmanjševale možnosti slovenske predelovalne industrije, da se oskrbuje z domačimi viri, odgovoril pritrdilno. Zagotovil je, da Slovenija pospešeno razvija elektronsko, kovinsko in lesno industrijo, ki bodo kmalu odpravile to ozko grlo. Zatrdil je tudi, da bo posebna pozornost namenjena povečanju števila kvalificiranega kadra in višjim osebnim dohodkom. Cestna afera je močno oslabela uresničevanje tega projekta, ki je za Slovenijo predstavljal odgovor na hrvaški projekt Zgornji Jadran. Kavčičev problem je bil v tem, da ni imel baze, ki bi ga podpirala v partiji, ampak v IS.51

Ameriška domovina je tudi kritizirala gospodarski centralizem, ki se je kazal v podpiranju nerazvitih, kar pa je šlo na račun severa države

50 Po devalvaciji dinarja, AD, 17. 3. 1971, št. 53, str. 2. 51 Jože Prinčič, Vlada in njena gospodarska politika, str. 114. 190

(Slovenija in Hrvaška). Glavni kanal je bil sklad za podpiranje gospodarsko nerazvitih krajev. Drugi kanal je bil federalni proračun za podpiranje juga države. V zvezni skupščini so obstajale določene interesne skupine, ki so podpirale nerazvite republike in pokrajino Kosovo. To vprašanje nerazvitih je bilo velik politični in ekonomski problem federacije in odnosov med jugoslovanskimi narodi. Liberalna struja je zagovarjala takšen model pomoči nerazvitim, ki bi bil ekonomsko zanimiv tudi za razvite republike. Ekonomski motiv pa bi spremenil konstelacijo sil v federaciji v prid Slovenije in Hrvaške, saj bi jima zagotovil pomembno besedo v odločanju in vodenju države.52

Decentralizacija je bila pomembna postavka v ekonomski koncepciji liberalne struje. Leta 1969 je postal prenos funkcij centralnih organov na republiške organe pomembno politično in gospodarsko vprašanje. S tem vprašanjem se je ukvarjal Deveti kongres ZKJ. Kavčič je pred začetkom zveznega kongresa na seji CK ZKS zavrnil očitke, da so zahteve po prenosu pristojnosti na republiko izraz republiškega etatizma. Ureditev odnosov s federacijo so leta 1969 v IS postavili med prednostne naloge v skladu s sklepi Devetega kongresa ZKJ. Cestna afera je bila prelomnica tudi v procesu decentralizacije. Prenos državnega kapitala, za kar se je prizadevala slovenska vlada, je bil uresničen šele leta 1973. Leta 1970 sta zvezna in republiška partijska komisija za družbenoekonomske odnose ter ekonomsko politiko razpravljali o financiranju potreb federacije v obliki kotizacije. Po daljših razgovorih je nastal nov predlog, po katerem bi vsaka republika prispevala za potrebe federacije fiksni znesek, ki bi ga določili z medrepubliškim dogovorom.53

Teoretična dilema, o kateri se je veliko diskutiralo, je bila povezana z vprašanjem razvoja v smer skupnosti suverenih narodov ali republik ali v smer skupnosti samoupravnih delovnih ljudi v združenem delu. Takšna diskusija je bila po Kardelju nesprejemljiva. Republike bi morale dobiti večjo odgovornost za stanje v gospodarstvu. To pa bi bilo mogoče, če bi imele drugačno ustavno vlogo v borbi za čim stabilnejši gospodarski razvoj

52 Beograjsko izkoriščanje Slovenije še ne bo končano, AD, 5. 6. 1969, št. 110, str. 2. 53 Jože Prinčič, Vlada in njena gospodarska politika, str. 130. 191

na svojem področju. Seveda republike kaj takega niso mogle doseči z avtarkizmom54 in zapiranjem svoje meje. To pomeni, da jih je odgovornost za lastno gospodarstvo motivirala ne le k nujnim regulativnim ukrepom, marveč tudi intenzivnejšemu sodelovanju na ravni federacije z namenom izenačevanja možnosti gospodarjenja, brez česar ni bilo enakopravnosti jugoslovanskih narodov in s tem tudi ne enotnega trga. Prizadevanja liberalne struje so dosegla svoj namen tudi v nekaterih Kardeljevih pogledih. Tako je Kardelj v kampanji za spremembo jugoslovanske ustave zagovarjal stališče, da se v pravila delovanja federacije zapiše tudi zahteva po paritetnem načelu v vseh organih federacije, v katerih se oblikujejo in sprejemajo oblastne, samoupravne in politične odločitve in skrbi za njihovo uresničenje. Ko federacija odloča samostojno, brez soglasja republik in pokrajin, nosi polno odgovornost. Slovenija naj bi po Kardelju prispevala v organe federacije najboljše kadre.55

Po Titu je bilo treba glede na pisanje Ameriške domovine zavreti glavni vzrok krize, ki se je kazal v dejstvu, da je Jugoslavija več potrošila kot proizvedla. Da bi pokrila primanjkljaj, se je režim zatekel preložitvam plačevanja obvez. Žrtve takšnega načina ekonomske politike so bile na dveh področjih: upniki niso prišli do svojih terjatev, potrošniki pa so morali prenašati draginjo. Treba je bilo končati politiko neplačevanja računov. To je pomenilo, da je bilo potrebno spraviti potrošnjo v sklad z delovno storilnostjo in vsakemu zagotoviti ustrezno plačilo za opravljeno delo, ki je bilo tudi družbeno vrednoteno. Obstajalo pa je tudi "priznano" delo, ki ni bilo družbeno ničvredno. Večino takšnega dela je bilo pisarniškega, ta dela so opravljali nesposobni ljudje, ki so bili stebri režima. V Jugoslaviji je bilo veliko nepotrebne birokracije. Vsako majhno lokalno podjetje je imelo svojega direktorja. Nad tem so se zgražali tudi tujci. Tito je tudi opozoril na zavoženo investicijsko politiko. Poseben problem so bile "politične" tovarne. Režim je napravil napako, da ni prisilil podjetij, da bi skrbela za svoj obratni kapital. Podjetja so imela nekontrolirano pravico jemanja

54 Avtarkizem je samozadostno gospodarstvo. LCZ, str. 62. 55 Edvard Kardelj o predsedstvu SFRJ, Večer, 2. 10. 1970, št. 229, str. 4. Gl. tudi: Kakšna bo bodoča federacija, Večer, 10. 12. 1970, št. 286, str. 9. 192

kreditov iz bank. Ko je zmanjkalo denarja, so obratni kapital enostavno spremenili v investicijskega, kar je peljalo gospodarstvo v nelekvidnost.56

Režim si je poskušal pomagati s politično reformo in gospodarskim stabilizacijskim programom. Vir vsega zla je tičal v slabi politiki federalnega parlamenta, federalne vlade in federalne uprave. Iz tega glavnega zla je izviralo pomanjkanje dohodkov za vse tri stopnje javne uprave: občine, republike in federacijo. Vsem je primanjkovalo denarja. Občine so z občinskimi podjetji iskale denar v republiki, ta pa v federaciji. Federacija je bila preslaba, da bi se upirala pritiskom in je morala republikam popuščati. Ker so bile blagajne prazne, so se zatekali k Narodni banki, ki je tiskala denar in ga delila. To so bili glavni viri inflacije in padanja kupne moči jugoslovanskega dinarja. Boj za dohodek federacije se je končno zgostil v boj, kdo bo vladal v federalni vladi. Tam so razmere ustvarile posebno gospodarsko politično koalicijo, ki je dajala prednost južnim republikam in pokrajini Kosovo. Po mnenju uredništva Ameriške domovine je bil kompromis med narodi nemogoč. Federacija je že pregloboko zabredla v položaj brez izhoda. V zadnjih desetih letih je prevzela preveč denarnih obveznosti in za njih ni imela kritja. Ves problem je bil v "izvenproračunski bilanci". To je bil spisek premoženja, ki ni bil vključen v redne proračune in ga je federacija dobila v roke po l. 1965 iz raznih javnih fondov, ki jih je reforma ukinila. To ni bilo ustrezno, ker so bili fondi naloženi v obliki posojil, ki so jih dolžniki vračali ali pa ne. Tako ni bilo jasno, koliko je premoženje vredno, ker so dolžniki propadli ali pa niso hoteli vrniti dolgov. Zagreb in Ljubljana sta vedno bolj zahteval vpogled v "izvenproračunsko bilanco".57

Če bi se ozirali na pravne formule, bi rekli, da smo imeli eno Jugoslavijo, ki pa je imela majhen delokrog. Federacija je skrbela za narodno obrambo, za diplomatsko zastopstvo, carine, skupno denarno valuto, vse drugo pa so prevzele republike, ki so si prilastile tudi pristojnosti mimo ustave. Ne moremo si predstavljati gospodarske enotnosti v situaciji, ko je hotela vsaka republika imeti svojo gospodarsko politiko in se pri tem ni ozirala na

56 Razvrednotenje dinarja, AD, 11. 1971, št. 29, str. 2. 57 To ti je gospodarstvo, AD, 17. 2. 1971, št. 33, str. 2. 193

pravice ostalih federalnih enot. Federacija je republikam prepustila mnoge posle in jim hkrati tudi odstopila primerne davčne vire. Republike so vire lepo prevzele, obvez pa niso izvrševale. Upniki so se trudili na razne načine, da bi prišli do svojih terjatev. Pesemisti so bili prepričani, da so si republike naložile preveliko breme in bodo kmalu bankrotirale. Republike so namenoma branile interese svojega prebivalstva tudi takrat, ko to ne bi smele. Svoje interese so branile in so bile do njih tolerantne, do tujih pa brezobzirne. Kako nevarno je bilo tako stanje za slovensko gospodarstvo, je povedalo dejstvo, da je imela Slovenija v južnih republikah nad sedem bilijonov dinarjev več terjatev v južnih republikah kot dolgov. Poleg tega je imela še skrbi zaradi plačilne bilance, ki je sicer bila aktivna za razliko od trgovinske. Slovenija je imela primanjkljaj v zunanji trgovini in ji je primanjkovalo deviz, da bi lahko poravnala obveze v tujih valutah.58

France Jeras je za Rodno grudo napisal članek Slovensko gospodarstvo se ozira preko meja, ki ga je povzela Chikaška Prosveta. Slovenija nikakor ne bi smela obdržati dediščine preteklosti. Na gospodarskem prizorišču nikakor ne bi smela ostati na takratna množica majhnih in med seboj le šibko povezanih podjetij. Integracija preštevilnih gospodarskih organizmov je bila več kot nujna, da bi bil korak v prihodnost uspešen. Razveseljivo pa je bilo, da je integracija že potekala. V Sloveniji bi lahko med velika podjetja uvrstili nekaj manj kot 15 % vseh gospodarskih organizacij. Ta podjetja so ustvarila kar 56 % vsega dohodka, zaposlovala 51 % vseh delavcev in prodala na tuje trge 63, 3 % vsega blaga. Vrednost blaga, ki so ga ta podjetja izvozila iz Jugoslavije, je v večini primerov presegala milijon dolarjev letno. Slovensko gospodarstvo je v letu 1969 predstavljalo približno 15 % vse jugoslovanske proizvodnje in pri tem iz Jugoslavije na tuje trge prodalo skoraj 19 % vsega blaga.59

Liberalna struja je predvsem po Kavčičevi zaslugi zelo vznemirila slovensko politično in ekonomsko javnost z idejo »delnic in delničarstva« v slovenski samoupravni socialistični praksi. Kavčič je izhajal iz XXII. amandmaja, ki ga je razumel kot načelo za prelivanje presežne vrednosti.

58 Namesto ene kar osem Jugoslavij?, Ameriška domovina, 13. 10. 1971, št. 196, str. 2. 59 Razprave o slovenskem gospodarstvu, Prosveta, 20. 8. 1970, št. 162, str. 2. 194

Amandma60 je izhajal iz dejstva, da je lahko vsaka DO (delovna organizacija) svoj presežek dela vlagala v drugo. Dohodek od takega vlaganja je lahko dobila organizacija kot delež šele takrat, ko je druga organizacija dobila nadomestilo za svoje tekoče delo. Tako vložena sredstva se niso amortizirala in to torej ni bil delničarski odnos, pri katerem lahko nekdo v nedogled dobiva dividende. Vloženi kapital se je vsako leto zmanjšal za višino amortizacije in za toliko se je zmanjšala tudi vlagateljeva udeležba pri dohodku, ki je ostal, ko je DO, uporabnica vloženega kapitala, izplačala vloženo delo. Kavčič je zavrnil pomisleke, da vlaganje kapitala ni socialistično, in opozoril, da pri tem ne smemo imeti stalinističnega odnosa do minulega dela, marveč se moramo obnašati bolj ekonomsko.61

Janko Liška se je v Komunistu v članku Delnice – da ali ne? , ki ga je povzelo Delo, spraševal, kdo naj bi postal delničar. Verjetno so to bili tisti, ki so imeli toliko denarja, da niso vedeli, kaj bi z njim počeli. Liška se je kot novinar Komunista spraševal, od kod ljudem denar, da so lahko kupovali delnice. Vprašanja so se postavljala sama po sebi v obliki pravic, ki bi jih imeli delničarji, in ali bodo te povezane s političnimi in samoupravnimi pravicami. Nesocialistične poti do premoženja nas ne bi mogle pripeljati do uresničitve socializma. Po Liškovem mnenju je s takimi razpravami ZK izgubljala ugled. Novinar se je spraševal, ali je anonimni kapital državni ali privatni. Za vsakim denarjem je nekdo stal, in sicer najvplivnejši v krogu solastnikov v državnem ali mednarodnem merilu. Problem je bil v tem, da ne bi nastala neka nova kakovost, ampak bi šlo enostavno za razmerje med lastniki in državo.62

Kavčič je odgovoril na vse te pomisleke, ki so odražali politično linijo konservativne struje. Šlo naj bi za neposredna vlaganja delovnega človeka v to ali drugo DO, ki naj bi dobile možnost, da poleg bank razvijejo svojo pobudo, da bi del osebnega dohodka, ki bi sicer šel v potrošnjo, usmerili v razširjeno reprodukcijo. To naj bi bil tisti del osebnega dohodka, ki je bil ustvarjen na podlagi delitve po delu, vendar je bil pri višjih dohodkovnih

60 Amandma je dopolnilo ustavi ali zakonu. LCZ, str. 28. 61 Izpit politične zrelosti, Večer, 23. 3. 1971, št. 68, str. 1. 62 Janko Liška, Delnice – da ali ne?, Delo, 26. 11. 1971, št. 322, str. 3. 195

kategorijah dovolj visok in bi ga potrošili povsem neracionalno v luksuzni potrošnji. To pa je z družbenega vidika pomenilo pravo razsipništvo, hkrati pa je bilo očitno opozorilo, da je bila v slovenski družbi prisotna visoka stopnja socialne diferenciacije. Tega problema po Kavčiču ne bi smeli reševati tako, da bi nasilno zožili dohodkovne razpone, saj bi to nasprotovalo načelu delitve po delu. Namesto tega bi morali razviti širše možnosti za vlaganje dela v družbenokoristne namene. Da pa takšno vlaganje ne bi vodilo v rentništvo63 ali druge oblike nastajanja privatnega kapitala, je bila potrebna regulacija z jasnimi družbenopolitičnimi merili in urejenimi zakonskimi predpisi na ustavni podlagi.64

Taka vlaganja delovnih ljudi v DO so morala dobiti svojo formalno potrditev v obliki vrednostnih papirjev. Pri tem ni bilo pomembno, kako bi se ti vrednostni papirji imenovali. Po Kavčiču bi jih lahko imenovali tudi »socialistični prispevek«, ta bi se zelo hitro spremenil v navaden privatnodelničarski odnos, če ne bi družbena določila postavila zelo jasne pogoje za taka vlaganja. Take vrednostne papirje bi lahko imenovali delnice65, pa ne bi bilo v tem nobene nevarnosti, če bi družba določila pogoje, ki bi preprečili privatne lastniške težnje. Ustava imen za te vrednostne papirje ni poznala in bi ga moral določiti poseben zakon. Ne bi pa smelo priti do pridobitve kapitalističnih delničarskih lastninskih pravic. Investicijsko posojilo se nikakor ne bi smelo spremeniti v finančni kapital, ki bi dajal pravice do soodločanja v DO mimo samoupravljanja.66

Kavčič je videl več možnosti pri nagrajevanju vlagateljev. Lahko bi se tako posojilo vračalo samo z obrestmi in glavnicami v obrokih, lahko z dogovorjenimi obroki, ki bi že vključevali tudi obresti, lahko samo z obroki

63 Renta je dohodek, ki ga v naravi ali denarju dobiva rentnik brez lastnega dela od opravljenih vplačil, dedovanja ali lastništva nepremičnin. Lahko pa je to dohodek v obliki dividend od kapitala, vloženega v delniški družbi, ali pa gre za odškodnine v primeru raznih oblik zavarovanja. LCZ, str. 896 - 897. 64 Naše tržišče kapitala ni siromašno le po obsegu, ampak tudi po politiki, Delo, 26. 11. 1971, št. 322, str. 3. 65 Delnice so oblike vrednostnih papirjev, ki ustrezajo sorazmernemu lastninskemu deležu v delniški družbi. LCZ, str. 186. 66 Naše tržišče kapitala ni siromašno le po obsegu, ampak tudi po politiki, Delo, 26. 11. 1971, št. 322, str. 3.. 196

in udeležbo v dohodku gospodarske organizacije. Zgornja možna meja take udeležbe pri dohodku bi seveda bila tudi za lastnika določeno tveganje. Če bi DO imela večji poslovni uspeh, bi lastnik za obveznice dobil izplačano višjo ceno, v nasprotnem primeru pa seveda nižjo. Na ta način bi spodbujali ljudi, da bi vlagali v tiste DO, ki bi bile uspešne. S tako obveznico bi po določenem času lahko pridobili tudi možnosti za protiposojilo. Jugoslovanski trg kapitala (te besede Kavčič ni uporabljal za družbeni odnos, ampak kot denarni izraz že ustvarjene vrednosti) ni bil siromašen le po obsegu, ampak tudi po oblikah. Pri tem je bila mišljena raznovrstnost oblik prelivanja kapitala, ki sta jih poznala kapitalistična družba (anonimni kapital) in razvita blagovna proizvodnja. Ni pa nobenega dvoma, da bi morali vsem oblikam kroženja blaga in denarja, odrediti tiste okvire in pogoje, ki so bili v skladu z novimi proizvodnimi odnosi. Kavčič je zaključil svoje razmišljanje s tem, da naj odločita javna razprava in praksa.67

Glede XXIII. amandmaja, ki je govoril o zasebnem delu, je Kavčič menil, da vsebuje kakovostno nov odnos in mu daje več svobode. Aktualna težnja je hotela dati zasebnemu delu okvir, v katerem bi se gibal čim bolj produktivno in racionalno. Zasebnega in družbenega dela ne bi smeli obravnavati kot dva nepomirljiva nasprotnika, pač pa tako, da je družbeno delo zgodovinski zmagovalec. Kavčič je bil prepričan, da to ne pomeni, da se odpirajo vrata bogatenju, ker ga lahko omejujemo s predpisi in davki. Slovenija je glede zasebnega dela najbolj napredovala, najbolj pa so zaostajale tiste republike, ki so imele največje probleme glede nezaposlenosti.68

Predsednik republiškega sveta ZSS Kropušek je svoje nasprotovanje zveznemu standardu nasprotoval in pri tem poudaril: /.../ Iz kalkulacij bo treba vsekakor izločiti vsa tista pričakovanja podjetij, da bi jih družba podprla zaradi njihove nizke produktivnosti. Nikakor tudi ne bi smeli dopustiti, da bi v nove cene podjetja vkalkulirala nekakšno povprečno akumulativnost. Sicer pa, kaj sploh je povprečna akumulativnost, saj imamo

67 Naše tržišče kapitala ni siromašno le po obsegu, ampak tudi po obliki, Delo, 26. 11. 1971, št. 322, str. 3. 68 Izpit politične zrelosti, Večer, 23. 3. 1971, št. 68, str. 1. 197

vendar veliko industrijskih vej, ki so podpovprečno akumulativne. Tudi podjetja teh dejavnosti, bi potem utemeljeno pritisnila na družbo, naj jim zagotovi povprečno akumulativnost, zlasti še, če so dolžna prodajati po administrativnih cenah.

Morali bi tudi oceniti, koliko bi se bilo z zmernim zvišanjem cen mogoče približati ekonomsko primernim cenam in temeljito preudariti, v katerih primerih bi bile kljub zvišanju cen potrebne še kompenzacije. Drugače rečeno: v katerih primerih in pri katerih artiklih bi ekonomsko primerne cene preveč prizadele življenjski standard. /.../

Sploh pa so k reševanju vprašanj, ki zadevajo življenjski standard, predvsem in izključno poklicane republike. saj se vendar ne moremo iti politike zveznega življenjskega standarda, ko pa imamo v republikah različno produktivnost, različne državne politike in tudi različne davčne politike osebnih dohodkov.69

Po sprejetju Zvezne resolucije o gospodarski politiki za leto 1972 je kazalo, da je slovenski IS začel popuščati. Resolucija je preveč temeljila na administrativnih ukrepih, ki so zavrnili delovanje trga, je pa na drugi strani omogočala bolj dinamičen razvoj. Slovenski IS je sredi maja 1972 odločil, da bo v zveznih organih obnovil razpravo o kreditni monetarni politiki. Na začetku junija je predlagal republiški skupščini, naj potrdi njegova stališča do gospodarskih problemov. V njih je zahteval, da se gibanje cen prepusti trgu, da se prepreči rast osebnih dohodkov, zaustavi rast denarnega obtoka, omeji samovoljno poseganje Narodne banke v denarna in kreditna razmerja ter zagotovi redno izpolnjevanje obveznosti. Po Kavčiču se morajo podjetja bolj nasloniti na lastne sile. Jeseni 1972 je zaradi zaostritve odnosov med izvršno in politično vejo oblasti v Sloveniji pritisk IS na zvezne organe popustil. Poudariti je treba, da liberalna struja s Kavčičem na čelu ni bila usmerjena proti federaciji, saj se je zavedala, da bi se hitro znašla v izgubljenem položaju, tako kot se je Hrvaška. Jugoslavijo so sprejeli kot slovenski življenjski prostor, federacijo pa kot subjekt, ki jim kroji usodo.70

69 Smo proti politiki zveznega standarda, Delo, 25. 8. 1971, št. 230, str. 2. 70 Jože Prinčič, Vlada in njena gospodarska politika, str. 126. 198

Jugoslavija je vzdrževala tržno gospodarstvo, čeprav je bila komunistična država. Tekmovanje je potekalo med posameznimi socialističnimi podjetji, ki so imela neodvisne uprave, odgovorne delavskim svetom, dejansko pa so bile odgovorne ZK. Povezovanje socialističnega gospodarstva s tržnim je pripomoglo k hitri gospodarski rasti. Pojavila pa se je dilema, ali slediti tej kombinaciji ali pa samo svobodnemu tekmovalnemu gospodarstvu. Nekateri so bili pripravljeni iti v smer svobodnega gospodarstva z ustanovitvijo trga delnic in borze. Kidričev71 naslednik Kiro Gligorov72 je bil prepričan, da država ne more nadomestiti privatne lastnine v upravi podjetij, ki se morajo upravljati sama. Jugoslaviji je še vedno primanjkovalo kapitala, da bi lahko zaposlila vso prosto delovno silo. Kot sem že omenil, je Kavčič poleg bonov, ki bi lahko prinašali obresti, predlagal dividende, kar pa je Kardelj odločno zavrnil, ker bi to pomenilo izkoriščanje dela drugih.73

Prosveta pa je razpravljala o tem, da se je Jugoslavija sama že prej odprla tujemu kapitalu in to je seveda imelo določene posledice na družbenem ter ekonomskem področju. Tako je bila ustanovljena Mednarodna investicijska korporacija za Jugoslavijo, ki je spodbujala zahodne kapitalistične družbe, da so investirale v Jugoslaviji in seveda imele pri tem dobičke. Kapital za novo korporacijo naj bi priskrbele jugoslovanske banke, evropske, ameriške in japonske finančne ustanove ter Mednarodna finančna korporacija Svetovne banke. Namen korporacije je bil v motiviranju zahodnih družb, da bi ustanavljale skupna podjetja pod upravo jugoslovanskih in tujih uradnikov. Dobičke bi seveda delili, ker nobena kapitalistična družba ne investira svojega kapitala, če ne pričakuje dobičkov. Jugoslovanski

71 Boris Kidrič (1912–1953) je bil slovenski politik. V komunistično gibanje se je vključil že pred drugo svetovno vojno. Med NOG je bil organizator in eden od voditeljev OF. Po 1945 je opravljal vrsto političnih funkcij. Tako je bi med drugim Predsednik slovenske vlade 1945, od 1946 jugoslovanski minister za industrijo in predsednik gospodarskega sveta FLRJ. Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon, str. 490. 72 Kiro Gligorov (1917–2012) je bil makedonski politik. Opravljal je vrsto političnih funkcij v SFRJ na področju gospodarstva in financ. Bil je tudi predsednik samostojne republike Makedonije v letih 1991–1999. LCZ, str. 328. 73 Jugoslovansko podjetje išče pota iz stiske, AD, 9. 5. 1972, št. 92, str. 1. 199

predstavniki so trdili, da je njihov sistem možno imenovati kot "sistem socialističnega gospodarskega trga".74

Konservativna struja je zavrnila idejo o nekakšni tercializaciji75 slovenske družbe, torej po Marincu, bi to bila umestitev v nekakšen servis razvite Evrope in s tem njen privesek. Tako je k nam prispela usmeritev v trgovino in denarništvo, ki naj ne bi bila zgolj akademske narave, ampak je pustila za sabo mnoge praktične posledice. Na takšnih temeljih je slonela nekajletna investicijska usmeritev, ki je odvzemala sredstva za razvoj sodobne proizvodnje, povezane z umskimi in socialnimi dejavnostmi, ki so bile potrebne za bogatejši in kulturni napredek. Ekonomska politika se je z zmago konservativne struje absolutno obrnila v smer dogovorne ekonomije in združenega dela, kar je Slovenijo pahnilo v ekstenzivno gospodarstvo, temelječe na težki industriji z nizko kvalificirano delovno silo.

74 Tuj kapital bo pomagal Jugoslaviji, Prosveta, 20. 10. 1969, št. 204, str. 1. 75 Terciarni sektor pomeni storitvene dejavnosti. VSL, str. 4354. 200

5 ZAKLJUČEK

V nalogi se je razkrilo, da je naslov teme Odmevi spopada med konservativno in liberalno strujo v ZKS v letih 1968–1972 v slovensko- ameriškem časopisju, bolj upravičen kot bi bil naslov Partijski liberalizem, ki pozornost nujno usmerja na eno stran, pri čemer se pozablja na drugo. V Jugoslaviji ni bilo političnega pluralizma, politični boj je potekal znotraj ZK v obliki struj oziroma frakcij. To je dialektični moment zelo dinamičnega političnega in družbenega razvoja v letih 1968–1972, kar je potrdila zgodovinska primerjalna analiza pisanja slovensko-ameriškega časopisja v nujni korelaciji z dosedanjim vedenjem v zgodovinopisju. Pri tem je vendarle v ospredju jugoslovanski model socializma, ki je kazal drugačno sliko življenja, kot je to bilo v sovjetskem državnopartijskem modelu.

Spopad med strujama v ZKS je segel na področje družbenega življenja in ni bil strogo omejen na partijsko področje. To trditev sem podprl s pisanjem o osamosvajanju Študentske skupnosti, ki je potekalo zunaj partijskoideološkega tutorstva. To je zelo zanimivo, ker med študentskim gibanjem in Kavčičevo liberalno strujo ni bilo koordinacije.

Neuspeh v realizaciji gospodarske reforme leta 1965 v korelaciji z dogodki, povezanimi s praško pomladjo, se je pokazal kot pomemben dejavnik v slovenskem družbenem razvoju. Spopad med strujama v ZKS se je demonstriral v poskusih demokratizacije, kot so bili: osamosvajanje Študentske skupnosti, cestna afera, afera Žebot, akcija 25 poslancev, obračun v ljubljanskem komiteju ZKS in uvajanje nekaterih elementov tržnega gospodarstva. V vseh teh točkah nesoglasja med strujama je bilo v ospredju eno samo vprašanje, to je vprašanje liberalizacije slovenskega političnega in gospodarskega prostora.

Celo tema, kot je Teritorialna obramba, je postala torišče različnih pristopov znotraj ZKJ in ZKS. Tako je Kavčiča bolj kot kaj drugega navdušila zasnova "vsespološnega ljudskega odpora", ker je v tem videl večje pristojnosti republik na področju obrambe.

201

Za Skupnost študentov je bilo značilno, da je lahko bil njen član vsak študent že po svojem statusu. Organizacija je temeljila na pluralizmu pobud in ni bila družbenopolitična transmisija ZKJ, kar je bil velik korak v smeri liberalizacije in demokratizacije slovenskega političnega prostora.

Zelo aktivno se je pokazala vpetost Slovencev v svetu, ko je šlo za ekonomska in politična vprašanja, vezana na položaj Slovenije v Jugoslaviji. Tako je v ospredju naloge tudi problem gradnje avtoceste v Sloveniji. Na tej temi so se lomila kopja liberalne (Kavčič) in konservativne struje (Kardelj) ter struje Slovencev v emigraciji, ki se je notranje delila na liberalno, do Jugoslavije spravljivejšo (Žebot), in konservativno (Miha Krek).

Akcija 25 poslancev je bila lep primer, kako je liberalna struja poskušala uresničiti zamisel o pluralizmu samoupravnih interesov v političnem sistemu socialističnega samoupravljanja, preden je to utemeljil Edvard Kardelj leta 1977 in na tak način poskušali omogočiti neposreden vpliv državljanov v kandidacijskem postopku.

Obračun z mestnim komitejem ZKS v Ljubljani je bil prvi korak, ki je pokazal, kako bo potekal politični obračun (čistka) s Kavčičevo liberalno strujo. Franček Mirtič je preobrazbo ZK razumel kot proces idejnega osveščanja komunistov in njihovega samostojnega delovanja v vseh samoupravnih strukturah slovenske družbe, kar je povzročilo zamere v konservativni struji.

Liberalna struja je imela program, ki je zajemal naslednje zamisli in zahteve: narodna in državna ter še posebej ekonomska suverenost Slovenije v Jugoslaviji, uvajanje različnih lastninskih oblik, oblikovanje jasnega in celovitega dolgoročnega razvoja Slovenije, politični pluralizem v obliki obnove pluralne SZDL, tržno gospodarstvo v obliki samostojnosti gospodarskih podjetij in konkurence, obnova slovenske vojske v okviru jugoslovanske armade, umik ZK iz gospodarstva in iz podjetij, ločitev partije od države itd.

Proces demokratizacije je bil zelo zapleten in se je na Slovenskem, kot sem ugotovil, začel z ekipo Borisa Kraigherja, ki je pripravila in začela izvajati

202

gospodarsko reformo. Iz tega kroga je izšel tudi Stane Kavčič, ki je Kraigherja tudi nasledil. Jugoslovanski sistem je vpeljal nekaj novosti, ki jih socialistični sistem sicer ni poznal. Ena takih je bila legalizacija stavk. Druga taka novost je bil 9. kongres ZKJ s federalizacijio v ZK. Tretja novost je bila enakopravnost jezikov in narodnosti, kar naj bi na koncu pripeljalo Jugoslavijo iz sistema samoupravne države v zvezo suverenih nacij. To se je do neke mere uresničilo v "Kardeljevi ustavi" leta 1974.

V gospodarski koncepciji je liberalna struja postavila v ospredje tržno gospodarstvo, ki pa je bilo v Jugoslaviji večinoma le navidezno, ker so še vedno prevladovali zunanji monopoli, karteli in vplivi na razvoj cen ter prometa ter boj proti inflaciji, zadolževanju na tujem in za uravnoteženje javnih financ. Ameriške in druge zahodne družbe so sporazum o "partnerstvu" sklenile z mnogimi jugoslovanskimi podjetji. Jugoslavija je vabila tuje kapitalistične družbe k sodelovanju in delitvi dobičkov. Namesto klasične kooperacije se je ponujala nova oblika bolj ali manj javne neposredne udeležbe skupnega tveganja "Joint-Venture". V Liberalni struji pa se je pojavila celo ideja delnic in delničarstva, kar je vznemirilo slovensko politično in ekonomsko javnost.

203

6 VIRI IN LITERATURA

6.1 ČASOPISI

Ameriška domovina, letnik 1968–1972.

Amerikanski Slovenec, letnik 1968–1972.

Delo, letnik 1968–1972.

The Daily Register, 4. 9. 1968, štev. 48, str. 1.

Dnevnik, letnik 1968–1972.

Komunist, letnik 1968–1972.

Občinski poročevalec: glasilo Občine Domžale, 15. 9. 1971, letnik 10, številka 7, Delavska univerza Domžale.

Prosveta, letnik 1968–1972.

Večer, letnik 1968–1972.

Vestnik Noticiero, letnik 1968–1972.

The New York Times 1967–1974.

Teleks, informativni tednik Dela, št. 17 in 18, 18. 4. 1988, str. 7.

Tribuna 1968–1971.

6.2 ELEKTRONSKI VIRI

"Ethnic Violence Exatcts Heavy Economic Toll in Yugoslavia" by Eric... http://www.csmonitor.com/1991/0906/06071.html

Šime Đodan, http://www.pravo.unizg.hr/PE/onkp/sime_djodan

[PDF]Vladimir Gajšek, Čas velikih sprememb Franceta Bučarja - Intelyway, str. 9–10

204

www.intelyway.com/.../Vladimir_Gajsek_Cas_velikih_sprememb_FB...

Glas Koncila, http:/www. glas-koncila.hr/

Holding court with the correspondents, http://www.guardian.co.uk./news/1999/mar/18/guardianobituaries.jona- thansteele.

Hribar Tine (Valentin), http://www.sazu.si/0-sazu/clani/valentin-hribar.html

Hrvatska akademija znanosti i umjetnosti – Ivo Banac – Biografija, http://info.hazu.hr/ivo_banac_biografija

Kadrovska kontrarevolucija/MLADINA.si, http://www.mladina.si/92319/kadrovska-kontrarevolucija/

J. Burke Knapp, www.washingtonpost.com/.../AR2009120904357.ht...

Viktor Meier, Beležke o avtorju, http://www.zalozba.sophia.si/avtorphp?avtor=105,

Odprti kop – Dokumentarci: Moč in nemoč slovenskega liberalizma, str. 2, http://www.rtvslo si./odprti kop/dokumentarci/4-11-2009/

O nas – Žurnal Meždunarodnaja žizn, http://interaffairs.ru/about.php?n=main

Paris Match Magazine,

http://www.neusstand.co.uk/123-Magazine-Subscribe-to-PARIS-MATCH- Magazine-Subscription.aspx

Sabrine P: Ramet, 205

http://www.msu.edu/~tjpc/Ramet.htm

Latinka Perović: Majka "Druge Srbije"/politički život, http://www.nspm.rs/politicki-zivot/snaga-licne- odgovornosti.html?alphabet=1

Pero Simić, Farbanje starih fijakera, http://www.danas.rs/danasrs/drustvo/terazije/farbanje_starih_fijakera-- 14.htnl?news_id=232549

[FDP] spisak srbske periodike za slanje u razmenu – Narodna biblioteka... http://www.srb.rs/view_file.php?file_id=3115

Verlagsgruppe Handelsblatt, http://vrhb.de/VHBContent/Unternehmen/Daten-und-fakten/default/_25aspx

Marko Veselica, http://www.moljac.hr/biografije/veselica.htm

Vesti, Mihajlo Mihajlov (1934 - 2010), http://www.vreme.com/cms7view.php?id=918412

Bernard Nežmah, CK Forum 21, http://www.mladina.si/102998/ck-forum-21

Peter Vodopivec, http://www.modrijan.si/Knjižni-program/Knjižni-program/Avtorji/T- Z2/VodopivecPeter

Michael Wright, Victor Zorza: A LIFE AMID LOSS, Observatory Publications – 82006), http://www.observatory-publications.net/book.php?id=4

206

6.3 ZNANSTVENE REVIJE

Darko Friš, Zgodovina časnika Amerikanski Slovenec in "verske vsebine", ki jih je obravnaval med leti 1881 - 1931, Znanstvena revija - Humanistika, letnik 3 (2) 1991, Maribor 1991.

Matjaž Klemenčič, Izseljenske skupnosti in ustanavljanje novih držav v vzhodni Srednji Evropi: primer Slovencev, Zgodovinski časopis, leto 1996, štev. 3, letnik 50, Ljubljana 1996.

Matjaž Klemenčič, Slovin Periodicals in the USA, 1831–1920, Razprave in gradivo, Inštitut za narodnostna vprašanja, Ljubljana 2008.

6.4 DIPLOMSKE NALOGE

Tina Maček, Slovenci v Pueblu, Coloradu med leti 1939–1950. Diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Oddelek za zgodovino, Maribor 2010.

Svent Rozina, Publicistična dejavnost slovenske emigracije po drugi svetovni vojni, Magistrsko delo, Univerza v Ljubljani, Ljubljana 1992.

Žiga Štajnbaher, Poročanje ameriško-slovenskega časopisja o organiziranosti ljudske obrambe v nekdanji Jugoslaviji, Diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta, Maribor 2012.

Živa Zore, Usmerjanje Javnosti pri osamosvojitvi Slovenije, Diplomsko delo, Univerza v Ljubljani, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2006.

6.5 ENCIKLOPEDIJE

Enciklopedija Slovenije: 1. zvezek, Mladinska knjiga, Ljubljana 1987;, 2. zvezek, Ljubljana 1988; 5. zvezek, Ljubljana 1991; 7. zvezek, Ljubljana 1995; 8. zvezek, Ljubljana 1994; 12. zvezek, Ljubljana 1998; 14. zvezek, Ljubljana 2000; 15. zvezek, Ljubljana 2001.

Politička enciklopedija, Savremena administracija, Beograd 1975.

207

6.6 LEKSIKONI

Drago Bajt, Slovenski kdo je kdo, Nova revija, Ljubljana 1999.

Leksikon Cankarjeve založbe, Cankarjeva založba, Ljubljana 1994.

Luc Menaše, Svetovni biografski leksikon, Mihelač, Ljubljana 1994.

Osebnosti: Veliki slovenski biografski leksikon, Od A do L, Mladinska knjiga, Ljubljana 2008.

Osebnosti. Veliki slovenski biografski leksikon, Od M do Ž, Mladinska knjiga, Ljubljana 2008.

Veliki splošni leksikon, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1998.

Vlado Sruk, Filozofsko izrazje in repertorij, Pomorska založba, Ljubljana 1980.

6.7 MEMOARJI

Stane Kavčič, Dnevnik in spomini (1972–1987), Uredila Igor Bavčar in Janez Janša, Druga izdaja, Časopis za kritiko znanosti, Ljubljana 1988.

Odlomki z zborovanja v Študentskem naselju.

Franci Pivec, Dnevnik vročega tedna (v Ljubljani), 3. junij, Ciril Baškovič, Pavle Gantar, Marjan Pungartnik in Pavle Zgaga, Študentsko gibanje: 1968– 1972, Republiška konferenca ZSMS v Ljubljani, Ljubljana 1982.

Franci Pivec, Dnevnik vročega tedna (v Ljubljani), 4. junij, Ciril Baškovič, Pavle Gantar, Marjan Pungartnik in Pavle Zgaga, Študentsko gibanje: 1968– 1972, republiška konferenca ZSMS v Ljubljani, Ljubljana 1982.

Franci Pivec, Realnost in utopija (Študentski nemiri v Jugoslaviji – junij 1968), Oznaka nemira, Tribuna, 5. 5. 1969, št. 10, str. 3.

Ciril Žebot, Neminljiva Slovenija, Spomini in spoznanja iz razdobja sedemdesetih let od Majniške deklaracije, Magellana, Ljubljana 1990.

208

Ciril Žebot, Slovenija včeraj, danes in jutri: misli ob petdesetletnici prve slovenske vlade, [Washington: Žebot, 1968] (v Celovcu: Tiskarna Družbe sv. Mohorja).

6.8 PRIROČNIKI

Filip Čuček, Slovenska zgodovina v preglednicah, Cankarjeva založba, Ljubljana 2011.

Igor Omerza, Cestna afera, Magellan, Ljubljana 1989.

6.9 SLOVARJI

Jurančič, Srbsko-slovenski slovar, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1986.

Veliki slovar tujk, Cankarjeva založba, Ljubljana 2002.

Veliki angleško-slovenski slovar, Državna založba Slovenije, Ljubljana 1989.

6.10 UČBENIKI

Ervin Dolenc, Zgodovina 4, učbenik za četrti letnik gimnazije, Državna založba Slovenije, Ljubljana 2002.

6.11 ZBORNIKI

Ciril Baškovič, Pavle Gantar, Marjan Pungartnik in Pavle Zgaga, Študentsko gibanje: 1968–1972, Republiška konferenca ZSMS in univerzitetna konferenca ZSMS v Ljubljani, Ljubljana 1982.

Slovenija – Jugoslavija, Krize in reforme, 1968/1988, uredil Zdenko Čepič, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2010.

6.12 ZNANSTVENI ČLANKI

Franko Adam, Študentska populacija v luči socioloških raziskav in v izjavah politikov na Slovenskem, 1968–1971, Tribuna, oktober 1971 (brez datuma), št. 2, str. 4. Povzeto po Ciril Baškovič, Študentsko gibanje.

209

Zdenko Čepič, Krize – reforme, Jugoslavija – Slovenija: 1968–1988, Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2010.

Damjan Guštin, Teritorialna obramba – vojaška potreba in politični projekt 1968–1988, Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2010.

Jurij Hadalin, Tito in praška pomlad v jugoslovanskih diplomatskih virih, Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2010.

Franci Pivec, Osamosvajanje študentske skupnosti. Slovensko študentsko gibanje v šestdesetih letih, Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2010.

Mateja Režek, Odmev praške pomladi in njenega zloma v Sloveniji in v Jugoslaviji, Slovenija – Jugoslavija, krize in reforme 1968/1988, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2010.

Peter Vodopivec, Od poskusov demokratizacije (1968 - 19729 do agonije in katastrofe (1988 - 1991), Slovenija – JUgoslavija, krize in reforme 1968/1988, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana 2010.

6.13 ZNANSTVENE MONOGRAFIJE

Anton Jamnik, Liberalizem in vprašanje etike, Nova revija, Ljubljana 1998.

Edvard Kardelj, Razpotja v razvoju naše socialistične družbe, Komunist, Ljubljana 1969.

Edvard Kardelj (Sperans), Razvoj slovenskega narodnega vprašanja, II. izdaja, DZS, Rijeka 1970.

Matjaž Klemenčič, L'elargissement europeen vu par la communaute emigree d'Europe orientale apres la deuxime guerre mondiale, Mosella, 2002, tome 27, nu. 3- 4, [COBISS.SI - ID 8902221].

210

Slavko Kremenšek, Slovensko študentsko gibanje 1919–1941, izdal Inštitut za zgodovino delavskega gibanja, Ljubljana 1972.

Stane Kos, Stalinistična revolucija na Slovenskem, 1941–1945, II. del, Samozaložba, Buenos Aires 1991.

Jože Prinčič, Neven Borak, Iz reforme v reformo, Slovensko gospodarstvo 1970–1991, Fakulteta za družbene vede, Ljubljana 2006.

Jože Pirjevec, Tito in tovariši, Cankarjeva založba, Ljubljana 2011.

Sabrina P. Ramet, Theory of System Legitmacy, The Three Yugoslavias, Stae-Building and Legitimatuion 1918–2005, Woodrow Wilson Center Press, Washington, D.C:, Indiana University, Press Bloomington and Indianopolis.

Božo Repe, "Liberalizem" v Sloveniji, Revija za zgodovino, literaturo in antropologijo, Borec, Ljubljana 1992.

Božo Repe, Jože Prinčič, Pred časom: Portret Staneta Kavčiča, Modrijan, Ljubljana 2009.

Ciril Žebot, Odgovor Edvardu Kardelju, [Washington]: samozaložba, 1969 (v Celovcu. Tiskarna Družbe sv. Mohorja).

211