Lojze Peterle Dvajset Let Osamosvojitve Slovenije 27 Twenty Years of Slovenia's Independence 37
Total Page：16
File Type：pdf, Size：1020Kb
CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 94(497.4)«1991/2011«(082) DVAJSET let samostojne Slovenije = Twenty Years of Independent Slovenia / [avtorji prispevkov Lojze Peterle ... [et al.] ; uredil Milan Zver]. - Ljubljana : Inštitut dr. Jožeta Pučnika : Inštitut dr. Janeza Evangelista Kreka ; Bruselj : Evropska ljudska stranka, 2011 ISBN 978-961-6689-10-6 (Inštitut dr. Jožeta Pučnika) 1. Vzp. stv. nasl. 2. Peterle, Lojze 3. Zver, Milan 256272896 Dvajset let samostojne Slovenije Twenty Years of Independent Slovenia Vsebina / Contents dr. Milan Zver Dvajset let samostojne Slovenije: Ob dvajseti obletnici osamosvojitve Slovenije 9 (Urednikova beseda) Twenty Years of Independent Slovenia: Upon the Twentieth Anniversary of Slovenia’s Independence 17 (A Note from the Editor) Lojze Peterle Dvajset let osamosvojitve Slovenije 27 Twenty Years of Slovenia's Independence 37 Janez Janša Slovenski danes se je začel obetavno 49 Today’s Slovenia Had a Promising Start 69 – 5 – dr. Dimitrij Rupel Najboljši dosežek v zgodovini 91 The Best Achievement in History 113 Igor Bavčar Dvajset let po tem 139 Twenty Years After 146 Ivan Oman Dvajset let 155 Twenty Years 158 dr. Romana Jordan Cizelj Epilog: Vrednote na svojem ozemlju moramo vzpostaviti sami 163 Epilogue: We Ourselves Must Establish the Values in Our Country 172 Slovenska pomlad in nastajanje slovenske države v slikah 183 Slovenian spring and independence in pictures 183 Predstavitev avtorjev 203 About the authors 210 Seznam uporabljenih kratic 219 List of abbreviations 221 – 7 – dr. Milan Zver Dvajset let samostojne Slovenije Ob dvajseti obletnici osamosvojitve Slovenije Urednikova beseda Slovenci v novejši zgodovini nismo imeli svoje države. V različnih državnih okvirih smo si priborili več ali manj upravne, kulturne in politične avtonomije. Hotenja po neodvisnosti, živa pri številnih generacijah, so se okrepila v osemdesetih letih prejšnjega stoletja, ko je postalo vse bolj jasno, da jugoslovanski okvir duši razvojne potenciale Slovenije. Poleg tega sta razpadajočo skupno državo zaznamovala nedemokratični režim in vse večja represija. Z vpe ljavo demokracije v Sloveniji aprila 1990, takrat še znotraj totali tarne Jugoslavije, je osamosvojitev dobila zadostno politično podla go in je bila prva prioriteta nove Demosove vlade, ki je dobila tudi veliko podporo na plebiscitu o samostojnosti. 25. junija 1991 ob 19. uri je slovenska skupščina razglasila samostojnost. Sprejela in raz glasila je temeljno ustavno listino, ustavni zakon in deklaracijo o neodvisnosti. Pred skupščinsko palačo je sledila slovesnost in nepo – 9 – DVAJSET LET SAMOSTOJNE SLOVENIJE pisno slavje. Težko bi ubesedili tiste občutke radosti. Nekje globoko v vseh nas pa je ostajala bojazen, da vse le ne bo šlo tako gladko. In res, jugoslovanska armada je nemudoma začela s tankovskim po hodom in široko zastavljenimi bojnimi aktivnostmi. Pri tem je pod cenjevala pripravljenost in odločnost slovenske vojske in policije. Sledila je veličastna zmaga v vojni za Slovenijo. Evropska ljudska stranka, najmočnejša politična sila v Evrop skem parlamentu, podpira svoje članice, ki v Evropskem parla mentu na različne načine zaznamujejo pomembne mejnike svojega razvoja, še posebej tiste izpred dveh desetletij, ko je pa del Berlinski zid in z njim nedemokratični imperiji na vzhodu in jugu Evrope. Podpira nas tudi tokrat, ko smo skupaj z Inšti tutom dr. Jožeta Pučnika in Inštitutom dr. Janeza Evangelista Kreka k sodelovanju pri izdaji tega zbornika povabili nekatere ključne akterje slovenskega osamosvajanja, da z dvajsetletne ča sovne distance ocenijo tisti čas in prehojeno pot: Lojzeta Pe terleta, tedanjega predsednika slovenske vlade, Janeza Janšo, te danjega obrambnega ministra, Igorja Bavčarja, tedanjega notranjega ministra, dr. Dimitrija Rupla, tedanjega zunanjega ministra in Ivana Omana, tedanjega člana predsedstva Repu blike Slovenije. S kolegico dr. Romano Jordan Cizelj sva zbor nik na pot pospremila z urednikovim uvodom in epilogom. Na žalost je na slovenskih knjižnih policah še premalo čtiva, s katerim bi lahko krepili našo zgodovinsko zavest in kolektivni spomin. Osamosvojitev, ki je zagotovo vrhunec v razvoju slo venskega naroda, je zelo površno in neustrezno predstavljena – 10 – Milan Zver – Dvajset let samostojne Slovenije tudi v mednarodnem okolju, od koder sicer prihajajo številne obsežne analize osamosvojitvenih procesov tega časa. Tuji ra ziskovalci težko pridejo do slovenskih primarnih zgodovinskih virov, vse bolj očitno pa postaja, da pričakovane vloge v medna rodnem merilu ni opravila niti slovenska družboslovna zna nost, ki bi morala postreči tuji znanstveni srenji z ustreznimi podatkovnimi bazami in analizami, ki bi jih nato leta lahko vključila v svoje raziskave. Upamo, da bo pričujoči zbornik pri čevanj, ki je dvojezičen, vsaj deloma zapolnil tudi to vrzel. A največji primanjkljaj občutimo doma. Zlasti mladi so pri krajšani za možnost, da bi lahko v izobraževalnem sistemu kaj zvedeli o teh prelomnih časih, ki jih niso doživeli. Premiki na kurikularnem področju, ki so bili napravljeni v času Janševe vlade (2004–2008) , so bili nato zaustavljeni. Tako je tudi naj novejša zgodovina – ki je v primeru osamosvojitve, kot ugota vlja v tem zborniku Peterle v prispevku 'Dvajset let osamosvo jitve Slovenije', poenotila slovenske državljanke in državljane – postala predmet politične manipulacije. Res je vojna za Slovenijo sinergično učinkovala na slovensko politično sceno. Ta ugotovitev pa v celoti ne velja za priprave na osamosvojitev, saj je del politične nomenklature poskušal pre prečiti ali vsaj otežiti osamosvojitev. Spomnimo naj na razoro žitev slovenske Teritorialne obrambe s strani jugoslovanske armade takoj po demokratični spremembi oblasti v Sloveniji. V razorožitev je bil vpleten del vrha slovenske politike in obramb nih struktur. Tudi obveščevalna služba je bila v močni spregi z – 11 – DVAJSET LET SAMOSTOJNE SLOVENIJE jugoslovansko vojaško in kontraobveščevalno službo, o čemer piše Igor Bavčar v prispevku z naslovom 'Dvajset let potem'. Poleg tega je del politike skušal preprečiti sprejem zakonodaje, ki je vzpostavljala neodvisen obrambni sistem. V času najpo membnejših priprav na osamosvojitev so mnogi, vključno s čla ni državnega predsedstva, hoteli demilitarizirano Slovenijo. Edini, ki je nasprotoval taki politiki, je bil Ivan Oman, o čemer piše tudi Janez Janša v prispevku 'Slovenski danes se je začel obetavno'. V takih razmerah so nove policijske in vojaške obrambne strukture imele veliko težav s pripravo na realno za ščito osamosvojitvenih ukrepov, ki jih je legalno izvajala De mosova vlada in njegova parlamentarna večina. Vsi ti ukrepi so bili utemeljeni na visoki legitimnosti in na visoki podpori v jav nem mnenju. Ljudje so bili prepričani, da se bo Slovenija naj bolje razvijala, če bo prosta jugoslovanskih totalitarnih in re presivnih okvirov. Razvojna cena, ki jo je slovenski narod plačal zaradi nekaj desetletij trajajočega bivanja v tem 'eksperimentu nenormalnosti' ( Janez Janša), je bila in je še vedno ogromna. Na vseh področjih, od gospodarskega, političnega do kulturne ga. Vprašanje zaslug za uspešno zgodbo je vselej kontroverzno vprašanje, zlasti v politiki. A vprašanje, kdo so bili pobudniki, glavni načrtovalci in izvrševalci, se pravi dejanski akterji osa mosvojitvenih procesov, pa si vendarle velja postavljati. Ne sporno zgodovinsko dejstvo je, da je potrebno na prvem mestu omeniti novo oblast, to je Demosovo vlado in njene najbolj iz postavljene člane ter oborožene strukture, ki so ustrezno pri – 12 – Milan Zver – Dvajset let samostojne Slovenije pravile ter smotrno in učinkovito organizirale obrambno vojno proti agresorju. A ker so v vojni za Slovenijo – tako kot še v no benem dogodku v slovenski zgodovini – pod enim praporom nastopile vse omembe vredne politične grupacije, nosijo tudi te zasluge za zmago. A celovita ocena dejanske drže posameznih akterjev v osamosvojitvenih procesih bo morala šele nastati. Nekaj pa je gotovo: če glavni akterji takratnega osamosvojitve nega procesa ne bi imeli tako visoke podpore pri državljankah in državljanih, bi Slovenija težko prišla do svojega 'najboljšega dosežka v zgodovini', kot v zborniku z istoimenskim naslovom označuje osamosvojitev dr. Dimitrij Rupel. V Sloveniji pa ne bi bilo ne demokracije ne osamosvojitve, če ne bi bilo t.i. slovenske pomladi, demokratičnega kulturnega in političnega gibanja, iz katerega je rasla volja po svobodi: po svobodi posameznika in naroda. Oba emancipacijska procesa sta bila neločljivo povezana. S težnjo po demokraciji je rasla tudi zahteva po nacionalni svobodi. Iz te nove politične javno sti je zrasla tudi nova generacija politikov, ki je pogumno pre vzela odgovornost za najtežje odločitve. Naj spomnim na po menljiv dogodek tik pred osamosvojitvijo spomladi 1991 na Brdu pri Kranju. Predsednik Demosa dr. Jože Pučnik, ki ga imajo mnogi upravičeno za očeta slovenske pomladi, je takrat od ključnih politikov zahteval, da se posamično eksplicitno iz rečejo, ali so pripravljeni prevzeti breme osebnega tveganja v tem velikem, a tudi nevarnem in negotovem projektu. Popoln angažma in pripravljenost ključnih ljudi, da sprejmejo tudi od govornost ne glede na posledice svojih odločitev, sta pri ljudeh – 13 – DVAJSET LET SAMOSTOJNE SLOVENIJE vzbujala optimizem in gotovost. Spominjamo se tiskovnih konferenc, na katerih so predsednik Vlade Lojze Peterle, ob rambni in notranji minister Janez Janša in Igor Bavčar ter mi nister za informiranje Jelko