Matevž Pucer

SAMONIKLA PRIZORIŠČA IN MNOŽIČNI MEDIJI

Magistrsko delo

Ljubljana, april 2017 SAMONIKLA PRIZORIŠČA IN MNOŽIČNI MEDIJI Magistrsko delo

Študent: Matevž Pucer Študijski program: študijski program 2. stopnje Medijske komunikacije Mentor: doc. dr. Andrej Naterer Lektor: Jernej Ferk, prof.

I II Zahvala

Zahvala gre vsem, ki so me podpirali, motivirali, gnjavili.

Hvala mentorju, da je prenašal moje delo v zadnjem hipu.

Hvala tehnologiji, da ni odpovedala, in LibreOffice-u za brezplačen program.

Diplomiral sem pravočasno, ne glede na to, kako dolgo je trajalo.

III SAMONIKLA PRIZORIŠČA IN MNOŽIČNI MEDIJI

Ključne besede: samonikla prizorišča, množični mediji, kliping, Pekarna, MKSMC, U. P. Inde

UDK: 316.774:366.636(043.2)

Povzetek Fenomen samoniklih prizorišč je v Sloveniji še vedno spregledan in njihov pomen marginaliziran. Magistrsko delo obravnava odnos množičnih medijev do samoniklih prizorišč, saj so mediji kot mediatorji med javnostjo in oblastjo tisti, ki pomembno vplivajo tako na javno mnenje kot na odnos institucij do določene problematike. V magistrskem delu raziskujemo medijsko poročanje o samoniklih prizoriščih in karakteristike njihovega odnosa z mediji, na primeru prizorišč v Kopru in Mariboru. Tako smo v osrednjem delu raziskave izvedli kvalitativno analizo medijskih objav o samoniklih prizoriščih v tisku, na televiziji in spletu. Na podlagi fokusne skupine z aktivistkami in aktivisti samoniklih prizorišč in intervjuja s kulturno urednico časopisa Večer smo raziskali faktorje medijske zastopanosti in ključne elemente odnosa med mediji in samoniklimi prizorišči. Raziskava je potrdila majhno medijsko prisotnost samoniklih prizorišč v obravnavanih medijih, predvsem v smislu globljega poročanja o delovanju. Novinarji v svojih prispevkih večinoma ne odražajo razumevanja problematike samoniklih prizorišč. Le ta pa so zaradi neurejene formalne in finančne situacije le delno vključujejo v razne oblike sodelovanja z mediji.

IV INDEPENDENT VENUES AND THE MASS MEDIA

Key words: independent venues, mass media, press clipping, Pekarna, MKSMC, U. P. Inde

UDK: 316.774:366.636(043.2)

Abstract The phenomena of independent venues in Slovenia is definitely a neglected subject in the society and the importance of such venues is marginalised. The master thesis deals with the relations between independent venues and the mass media, since the latter is an important mediator between the public sphere and the authorities: it has a big impact on the public opinion as well as on the institution policy. Our research focuses on media coverage of independent venues and on how the media is seen from the perspective of the activists in the venues – dealing with the case of Maribor and Koper. In the central part of the research a qualitative analysis of the media coverage is made, based on articles found in press, television and internet. Through a focus group with the independent venue activists and an interview with a culture editor of a known Slovenian newspaper we emphasized the key elements in this relations. The findings include small media coverage of independent venues, especially in terms of deeper reports on the issue. The articles do not show deeper understanding of the phenomena by the journalists, jet the venues do not intensely cooperate with the media, due to their inadequate financial and formal structure.

V

Kazalo

1. UVOD...... 1

2. TEORETIČNI DEL...... 5

2.1 Samonikla prizorišča...... 5

2.2 Predstavitev obravnavanih prizorišč...... 13

2.3 Predstavitev obravnavanih množičnih medijev...... 20

3. EMPIRIČNI DEL...... 25

3.1 Cilji...... 25

3.2 Metodologija...... 26

3.3 Rezultati in analiza...... 33

4. SKLEP...... 75

VIRI...... 78

PRILOGI...... 82

VI KAZALO SLIK

SLIKA 1: AKTERKE IN AKTERJI SAMONIKLIH PRIZORIŠČ IZ ISTRE, KRANJA, SELŠČKA IN LJUBLJANE …...... 4

KAZALO TABEL Tabela 1: Sedemtedenska analiza objav po kategorijah (ocene 1—5)...... 59

KAZALO GRAFOV

GRAF 1: PRIKAZ FREKVENCE POJAVLJANJA NAJZNAČILNEJŠIH KATEGORIJ V SPORU O MKSMC...... 46

GRAF 2: PRIKAZ FREKVENCE POJAVLJANJA NAJZNAČILNEJŠIH KATEGORIJ V SPORU O INDE...... 57

GRAF 3: PRIKAZ FREKVENCE POJAVLJANJA NAJZNAČILNEJŠIH KATEGORIJ V SEDEMTEDENSKI ANALIZI …...... 60

GRAF 4: POVPREČNO ŠTEVILO OBJAV NA MESEC ZA OBRAVNAVANA PRIZORIŠČA …...... 62

GRAF 5: ŠTEVILO OBJAV O OBRAVNAVANIH PRIZORIŠČIH GLEDE NA VRSTO …...... 63

VII Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

1. UVOD

Samonikla prizorišča so posebna oblika nevladnega organiziranja mladih in manj mladih. V našem prostoru so zanimiva predvsem iz stališča, da nastajajo tako v urbanih okoljih kot v manjših krajih. To so mesta srečanja, izobraževanja, nehierarhičnega sodelovanja, umetniškega ustvarjanja in ne nazadnje političnega delovanja. Od koprskega MKC-ja, Ambasade v Beltincih, MINK-a v Tolminu, MKK-ja Črnomelj, do Metelkove, Roga in KUD-a France Prešeren v Ljubljani: praktično vsak od nas je kdaj slišal, zašel, se srečal ali celo sodeloval s katerim od mnogih samoniklih prizorišč. Zaradi njihove široke prisotnosti in nespornega doprinosa k skupnosti je njihovo pomembno vlogo v določeni meri priznala tudi država. Veliko samoniklih prizorišč se namreč financira tudi iz javnih sredstev, pretežno razpisov za mladinske in kulturne projekte. Glede na zapisano bi bilo pričakovati, jim je naklonjena tudi četrta veja oblasti, množični mediji.

Ena osnovnih nalog množičnih medijev naj bi bila informiranje javnosti in delovanje v korist državljanov – po načelu pluralnosti vsebin. Pričakovali bi, da so samonikla prizorišča prav zaradi svoje bližine običajnemu človeku in pomembnih nalog, ki jih opravljajo v družbi in za družbo, medijsko precej prisotna. Vendar narava njihovega delovanja in relativno nizka finančna sredstva, s katerimi razpolagajo, onemogočajo obsežne promocijske akcije in oglaševanje njihovih dejavnosti, kar jih postavlja v podrejen položaj v primerjavi z javnimi ustanovami in komercialnimi (profitabilnimi) prostori, ki takih težav nimajo. Zato so pri razglašanju svojega programa pogosto odvisni od sodelovanja z mediji.

Lahko se vprašamo, zakaj bi mediji sploh poročali o samoniklih prizoriščih oziroma zakaj je to vredno obravnave v raziskovalnem delu. Vsekakor so samonikla prizorišča pomemben del nevladnega sektorja, ki tvori civilno družbo, ta pa ima poleg oblastnih institucij veliko vlogo pri političnem delovanju in razvoju skupnosti. Naše zanimanje je vodila predvsem zanimiva dinamika odnosa, ki se je vzpostavil med mediji na eni strani in samoniklimi prizorišči na drugi. Ne nazadnje se skozi ta odnos kažejo vezni elementi med medijsko in javno sfero, z raziskavo pa smo skušali osvetliti, kako se na določenem primeru družba

1 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji odslikava v množičnih medijih. Skozi raziskovanje izgradnje tega odnosa smo želeli razumeti:  medijsko delovanje (neodvisnost novinarjev ter težnje k trivialnosti)  in tudi zunanjo politiko samoniklih prizorišč (njihovo odprtost do medijev ter komunikacijo s širšo skupnostjo).

Najkonkretnejši pokazatelj tega odnosa so medijske objave. Čeprav so novinarji v medijih tisti, ki pripravijo prispevke, lahko te razumemo kot plod (so)delovanja med obema stranema. S tem ko npr. Ustvarjalna platforma Inde organizira novinarsko konferenco, izkazuje pripravljenost in željo po pojavljanju v medijih. Novinarske objave tako z vsebino kot obliko oziroma pojavnostjo ponujajo mnogo informacij in pomenov. Obravnava le-teh pa ni dovolj, da bi dobili celostno sliko o obravnavanem fenomenu. Ključnega pomena je tudi neposreden komentar obeh vpletenih: bodisi z diskusijo bodisi intervjujem.

Tako smo se lotili tudi raziskovalnega dela. Z analizo medijskih objav smo raziskovali, kako pogosto mediji poročajo o samoniklih prizoriščih in katere teme jih zanimajo. Zanimalo nas je predvsem, ali mediji izražajo določeno podporo tem prizoriščem in kako se le-ta odraža v samih objavah. Za celovitejši pogled na ta odnos smo v raziskavo vključili tudi fokusno skupino s podpornicami in podporniki samoniklih prizorišč ter intervju z urednico medijske hiše Večer. To nam je omogočilo, da smo podatke, pridobljene z analizo medijskih objav, ustrezno ovrednotili in postavili v kontekst.

Raziskovalna vprašanja, ki smo si jih zastavili v magistrskem delu so:  Kako pogosto mediji poročajo o samoniklih prizoriščih, čemu posvečajo pozornost in kateri vidiki jih zanimajo? Ali so zapostavljena glede na druga prizorišča?  Kako obravnavani množični mediji razumejo fenomen samoniklih prizorišč?  Kakšen je odnos aktivistov v samoniklih prizoriščih do medijev? Koliko in kako sodelujejo z njimi oziroma ali si sploh želijo sodelovati?

2 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

S kvalitativno analizo medijskih objav smo poskušali odgovoriti predvsem na prvo, deloma tudi na drugo raziskovalno vprašanje. Iz množice zbranih objav smo izluščili skupne značilnosti ter ugotavljali, koliko jih lahko posplošimo na celotno polje objav o samoniklih prizoriščih, ali pa so omejene na specifično prizorišče oziroma medij. Posebno pozornost smo posvečali neposredno ali posredno izraženi afiniteti do obravnavanih prizorišč. Z analizo relativne prisotnosti (število objav o samoniklih prizoriščih v primerjavi z vsemi objavami v določenem mediju) smo želeli ugotoviti, kateri faktorji vplivajo na pogostost pojavljanja v medijih. Z intervjujem in fokusno skupino smo iz prve roke dobili informacije, ki zadevajo drugo in tretje raziskovalno vprašanje. Intervju z urednico nam je pomagal razumeti, kako mediji gledajo na samonikle in zakaj so objave takšne in tolikšne, kot so. Na drugi strani je bila fokusna skupina edini pravi vir informacij (tudi glede na pomanjkanje strokovne literature na to temo) o tem, kako samonikla prizorišča doživljajo medije in kako poteka morebitno (so)delovanje.

Krajšemu uvodu, kjer smo na kratko predstavili problem, cilje in potek dela, je sledil širši teoretski uvod v tematiko samoniklih prizorišč ter pregled strokovne literature o tej temi. V nadaljevanju teoretičnega dela smo se osredotočili na obravnavana samonikla prizorišča in medije ter jih podrobneje predstavili z namenom, da dobimo vpogled v čim več dejavnikov. Slednji namreč nedvomno vplivajo na naš raziskovalni problem in so nam vzpostavili temelje, na katerih smo lahko kontekstualizirali v osrednjem delu pridobljene rezultate.

Z izpopolnjeno teoretično osnovo o samoniklih prizoriščih smo se nato podali v empirični del, ki smo ga začeli s podrobnim opisom ciljev našega magistrskega dela – ponovno smo izpostavili raziskovalna vprašanja in redefinirali problem glede na pridobljeno poznavanje problematike. V nadaljevanju smo orisali tri metode, ki smo jih uporabili v sami raziskavi, nato pa predstavili rezultate in s sistematično analizo pridobljenih podatkov skušali odgovoriti na zastavljena vprašanja.

V sklepnem delu smo zaokrožili rezultate analize in izluščili tiste dele raziskave, ki so prispevali h gradnji teorije. S kritično analizo pridobljenega znanja ter pomanjkljivosti

3 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji oziroma omejitev smo predstavili uporabnost naše študije in izpostavili morebitne napotke za nadaljnje raziskave na tem področju.

Slika 1: akterke in akterji samoniklih prizorišč iz Istre, Kranja, Selščka in Ljubljane na sunku kulture in umetnosti Koperground 2013.

4 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

2. TEORETIČNI DEL

Če sodimo po gradivu, ki obravnava samonikla prizorišča, je znanje in zavedanje o njihoven obstoju v našem prostoru pomanjkljivo. Pri raziskavi obstoječe literature in virov smo namreč ugotovili, da je tematika samoniklih prizorišč in drugih primerljivih klubov premalo raziskana. Po večini dela obravnavajo le ljubljansko prizorišče Metelkova mesto, medtem ko se je celotnega polja samoniklih prizorišč in njegove strukturne problematike kot eden prvih slovenskih raziskovalcev lotil Rajko Muršič v knjigi Na trdna tla (Muršič 2012). Delo je nastalo pod okriljem Ustanove nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon – organizacije, ki združuje večino samoniklih prizorišč v Sloveniji. V zadnjih letih je sicer opaziti trend naraščanja gradiva na to temo (Cobiss 2017);1 pričujoča raziskava pa je ponudila svoj prispevek k poznavanju in analizi samoniklih prizorišč še z medijskega vidika.

2.1 Samonikla prizorišča

Pojem samoniklih prizorišč lahko v strokovnem gradivu prvič zasledimo v knjigi Na trdna tla (Muršič 2012: 20). Po tej definiciji so to prizorišča samoniklih dejavnosti mladih in za mlade, ki nastanejo in se razvijajo »od spodaj navzgor«, se pravi na pobudo »posameznikov in posameznic v njihovem okolju« in ne lokalnih ali državnih oblasti.

Tako poimenovanje je bilo najprej uporabljano v krogu samih prizorišč, od koder tudi izvira, v zadnjih petih letih pa se je njegova uporaba razširila in lahko ta pojem zasledimo tako v znanstveni kot tudi poljudni literaturi. Drugi pojmi, ki se za taka in podobna prizorišča uporabljajo, so še:  mladinski/kulturni centri, s poudarkom na kulturi, saj se bistveno razlikujejo od »le« mladinskih centrov – javnih zavodov, več o tem v nadaljevanju,

1Iskanje po ključni besedni zvezi »samonikla prizorišča« v Cobissovi bazi gradiva obrodi 13 zadetkov: prva objava je iz leta 2011, kar sedem objav pa je nastalo le v zadnjih dveh letih.

5 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

 skvoti, iz angleščine squat,2 ozemlja/objekti, ki jih po daljšem obdobju zapuščenosti nezakonito naselijo oziroma zasedejo posamezniki in posameznice, v našem primeru z namenom izvajanja kulturnih aktivnosti (z leti in trdim delom ter hudimi boji lahko taka prizorišča pridobijo od oblasti priznan status upravljavca ali lastnika ozemlja in se postopno njihove aktivnosti legalizirajo, včasih pa tudi ostanejo nezakonite),  klubi, veliko prizorišč v Sloveniji ima v svojem nazivu klub, vendar je Muršič (prav tam, str. 20) opozoril, da je pojem klub (prevzet iz angleščine) predstavljal združenja zaprtega tipa, zato smo, prav tako kot on, v našem delu uporabljali izraz samonikla prizorišča.

V tem kontekstu velja omeniti še nekaj drugih pojmov, ki so s tovrstnimi prizorišči vzporedni oziroma tesno povezani. Zaradi njihovega nasprotovanja »mainstream« kulturi se med obiskovalci in na splošno v javnosti pojavlja oznaka alternativa (alternativni klubi/ kultura/scena, alter). Pri tem velja omeniti, da ta izraz ni najprimernejši (tako ga označujejo sami akterji in akterke), saj definira to kulturo kot nekaj podrejenega oziroma nasprotnega splošni kulturi, hkrati pa jo marginalizira in zapira v ožje kroge. Znotraj prizorišč je pogosteje v uporabi izraz underground,3 ki se nanaša na naravo dogodkov, saj so tovrstne aktivnosti in programi bodisi zaradi nasprotovanja oblasti (primeri predvsem v preteklosti, povsod po svetu) bodisi zaradi delovanja v nasprotju z uveljavljenimi formalnimi pravili (težave glede lastništva prostorov, davčne in druge inšpekcijske zahteve, predvsem pa neizpolnjevanje birokratskih zahtev) primorani izvajati v ilegali, podzemlju (velikokrat dobesedno – primeri v Tolminu, Ankaranu, Ormožu ...). Ta izraz je bil za naš predmet raziskave zelo relevanten, saj že sam (glede na zgoraj navedeno) pojasnjuje, zakaj so tovrstne aktivnosti odrinjene iz prostora množičnih medijev.4 V zvezi s

2Skvotiranje (zasedba zapuščenega objekta) je v začetku imelo predvsem namen urediti bivalne prostore za ljudi, ki si niso mogli privoščiti stanovanja, kar je tudi dandanes zelo aktualna problematika. V našem primeru pa gre za namen ureditve javnega prostora za izvajanje dejavnosti raznih pobud ali posameznikov, ki sicer ne dobijo prostora oziroma podpore za le-to. 3Underground (culture) – angleško: podzemlje, v našem primeru se to nanaša na ’alternativno’ kulturo, ki nasprotuje kulturi splošnega interesa in uveljavljenim množičnim medijem. 4Dandanes se v splošnem diskurzu uporablja tudi kot označba za (predvsem) glasbeno žanrsko specifične dogodke, subkulturne prireditve, ki imajo svojevrsten značaj oziroma v javnosti nekoliko negativno konotacijo (predvsem za tehno glasbo, pa tudi ulično umetnost).

6 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji samoniklimi prizorišči je v uporabi tudi že omenjen pojem subkultura (predvsem v znanstvenih delih, manj v splošni uporabi). Slednja označuje posamezne subkulture, ki se znajdejo znotraj samoniklih prizorišč – npr. pankerji, metalci, rokerji, hip-hop, LGBT – oziroma kar celotno subkulturo samoniklih (undergrounda/alternative). Subkultura kot pojav je zaradi pogostega pojavljanja v znanstvenih delih (in verjetno tudi zaradi njenega splošnega pojava v vseh zahodnih družbah) najbolj raziskana in ima najbolj izpopolnjeno definicijo od vseh do sedaj omenjenih pojmov. Brake (1983: 22) pravi, da v modernem svetu nobena kultura ni homogena, temveč je tako ali drugače (na podlagi vrednot in pojmovanja resničnosti) razdeljena na manjše enote, ki jih imenujemo subkulture. To naj bi bil normalen in univerzalen pojav v široki (globalni) kulturi, hkrati pa se subkulture razlikujejo od države do države, od regije do regije – ne obstoji svetovna subkultura pankerjev, temveč so le slovenski, angleški, nemški, brazilski pankerji. Za nadaljnje razumevanje problematike je potrebno razložiti še pojem nevladne organizacije (NVO) (Muršič 2012: 187). To je ime za organizacije (društva, zavodi, ustanove in podobne oblike pravnih oseb), ki delujejo kot neprofitne na polju družbenih dejavnosti, so ustanovljene s strani posameznikov (mimo vladajočih struktur) in skupaj tvorijo civilno družbo. Tukaj so zajete vse formalne oblike, ki delujejo v samoniklih prizoriščih; pogosto so to organizacije, ki formalno upravljajo s prizoriščem, pod njihovim okriljem pa lahko delujejo druge formalne ali neformalne skupine. Ponekod eno prizorišče upravlja več NVO ali pa so le-te povezane v eno krovno organizacijo. Na istem področju delovanja, vendar pod javno sfero, pa najdemo javne zavode, ki jih ustanovi občina ali država; slednji tudi skrbijo za njihovo financiranje, hkrati pa lahko neposredno vplivajo na njihovo delovanje (prav tam, str. 155–157). Prav v teh dveh lastnostih se mladinski centri – javni zavodi temeljno razlikujejo od samoniklih prizorišč.

2.1.1 Nastanek, razvoj in delovanje samoniklih prizorišč

Večinoma taka prizorišča nastanejo spontano, začnejo se z neformalnim povezovanjem in druženjem pobudnikov in pobudnic, navadno pa potem to preraste v formalne okvire v obliki društev ali nevladnih zavodov. Kot je v svojem delu navajal Muršič (Muršič 2012:

7 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

19), imajo ustvarjalna nevladna prizorišča naslednje značilnosti: »samoniklost, samoorganiziranje in gradnjo organizacijske strukture od spodaj navzgor, neistitucionalnost, nehierarhičnost ter spodbujanje novih načinov mladinske ustvarjalnosti in sodelovanja«. Njihova bistvena komponenta je tudi odprtost; njihova neistitucionalnost in nehierarhičnost ravno omogoča veliko mero odprtosti za najrazličnejše oblike ustvarjanja, nemalokrat so to zatočišča in zbirališča subkultur, ki se v okvirih ustaljenih in formalno omejenih institucijah ne morejo ali ne želijo udejstvovati. Vendar ta odprtost ni vsesplošna, saj take skupnosti vselej zavračajo tako interese kapitala kot tudi političnih strank in države.

V Sloveniji so taka prizorišča pogosto dediščina nekdanje SFRJ,5 veliko pa jih je nastalo tudi neposredno po neodvisnosti, ko je bilo večje število (predvsem vojaških) objektov zapuščenih, kar so razne pobude in iniciative izkoristile v svoj prid in dale tem prostorom novo rabo, zasedli so ta ozemlja in začeli z izvajanjem kulturnih in drugih aktivnosti.

Za razliko od mladinskih centrov, kot jih opredeljuje slovenska zakonodaja (ZJIMS 2010, 28. člen - središča za mlade, v katerih se izvajajo mladinski programi in mladinsko delo na lokalni ravni), je bistvena komponenta teh prizorišč prav kultura, saj so domala vse tamkajšnje dejavnosti prežete z umetnostjo in kulturo. Lahko bi rekli, da je to, poleg avtonomnosti, njihova dodana vrednost v primerjavi z javnimi/občinskimi mladinskimi centri in jih to dela edinstvene, hkrati pa izjemno pomembne za razvoj mladih v kritično razmišljujoče posameznike. Poleg tega so samonikla prizorišča več kot le mladinska, saj jih obiskujejo v veliki meri tudi starejši: medgeneracijska komponenta je še ena bistvenih lastnosti tega polja. Njihova edinstvenost, aktivnost na mnogih področjih in neistitucionalnost pa so pogosto oteževalne okoliščine pri uveljavljanju samoniklih prizorišč in uspehu njihovih prizadevanj.

Glavne težave, s katerimi se soočajo, so namreč pomanjkanje redne finančne podpore, težave s prostori ter rigidnost uveljavljenih formalnih pravil. Sredstva, s katerimi se financirajo, prihajajo predvsem s projektnih razpisov, kar pomeni, da morajo vsako leto

5SFRJ – Socialistična federativna republika Jugoslavija.

8 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji kandidirati in se bojevati za podporo na mnogih razpisih (Muršič 2012: 161). Nato pa morajo (seveda če jim odločevalci namenijo sredstva) preko birokratskih postopkov oddajati zahtevke in poročila, kar jim vzame veliko truda in časa, ki bi ga sicer lahko namenili samemu programu. Nekatera prizorišča se zato odločajo, da bodo sredstva pridobivala s prostovoljnimi prispevki (npr. Ustvarjalna platforma Inde), kar jim daje tudi nekoliko večjo neodvisnost (Šulc 2015: 38–40). Seveda pa te ne dosegajo višjih zneskov in si navadno lahko pokrijejo le programske stroške, akterji in akterke pa delajo v celoti prostovoljno (prav tam). S finančnimi sredstvi je povezan tudi problem kadrov, saj kot že omenjeno, so akterke in akterji pogosto prostovoljci, redki si danes še lahko privoščijo redno izplačevanje stroškov dela, zaposlenih pa v takih prizoriščih (z nekaj izjemami) skorajda ni. Tudi težave s prostorom so v določeni meri povezane z denarjem. Ti so namreč starejši in slabo opremljeni, pogosto ne zadoščajo formalnim zahtevam inšpekcij in pravilnikov. Nekatere organizacije so lastniki prostorov, druge imajo prostore v upravljanju (navadno od občine ali javnih zavodov), tretje pa zasedajo zapuščene prostore. Prva možnost je sicer redka, navadno te prostore dobijo v last od občine ali druge javne institucije, saj si s skromnimi financami ne morejo privoščiti nakupa nepremičnin. Drugi dve možnosti pa sta problematična predvsem z vidika, ker lahko lastniki prostorov kadarkoli zahtevajo njihovo deložacijo, kar se je zgodilo v dveh koprskih primerih, ki smo jih obravnavali v naši analizi.

2.1.2 Vloga in pomen samoniklih prizorišč v Sloveniji

Pri obravnavi samoniklih prizorišč nikakor ne gre spregledati njihove vloge in v nekih pogledih celo odločilnega pomena, ki ga imajo za razvoj in konstituiranje posameznikov in posameznic, ki obiskujejo te dejavnosti oziroma jih večinoma tudi soustvarjajo. Politika samoniklih prizorišč namreč briše meje med ustvarjalci in obiskovalci (Muršič, 2012: 22). Festival Pandamonium, ki ga je v Kopru pet let organizirala neformalna skupina Panda banda v sodelovanju z DPZN, je na primer potekal brez kakršnegakoli koncertnega odra. Občinstvo je bilo tako na »isti ravni« z glasbeniki: tako simbolično kot tudi fizično. To

9 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji zavračanje »mainstreamovske« delitve na producente in potrošnike lahko označimo kot svojevrsten fenomen v naši družbi.

Vsebinsko je (glede na število dogodkov in obiskanost) najbolj zastopana glasbena umetnost, vendar se tukaj nikakor ne ustavi: filmske projekcije, likovne razstave, predavanja in delavnice, gledališki nastopi ter še druge najrazličnejše vsebine pestrijo program, ki se že desetletja izvaja po samoniklih prizoriščih v Sloveniji (prav tam, str. 93– 100). Ne nazadnje se je veliko uveljavljenih glasbenikov, umetnikov in kulturnikov v začetku svojega ustvarjanja udejstvovalo tukaj. Ravno ta programska pestrost, splet različnih vsebin in na videz nezdružljivih komponent je dodana vrednost samoniklih prizorišč k pluralnosti. Pogosto so to celo edini prostori, kjer lahko subkulture, narodne manjšine in odrinjeni (LGBT, brezdomni, brezposelni, hendikepirani – predvsem tisti, za katere državne institucije pogosto ne poskrbijo ustrezno) izvajajo svoj program in dobijo svojo avtonomijo. S svojo držo in aktivnostmi dejansko opravljajo (in presegajo) delovanje v javnem interesu (prav tam, str. 208–211): s tem se kaže tudi izjemna socialna nota teh prizorišč, ki je s strani odločevalcev pogosto spregledana (prav tam, str. 198).

Ne samo kot samonikla ampak tudi kot subkulturna, so ta prizorišča postala nespregledljiva. Bibič (2003: 65) je v svojem delu Hrup z Metelkove izpostavil, kako so nedavno celo vodilni iz nekdanjega Demosa6 »presenetljivo pripoznali pomembno, v nekem smislu celo odločilno vlogo ’subkulture’ (in ’subpolitike’) v demokratičnih bojih 80. let v Sloveniji«. Vsekakor pa subkultura in »underground« nista bila nosilca demokratičnih bojev le pri nas, saj je dobro poznan primer »Praškega podzemlja«, kulturnega kroga, ki je v 60. in 70. letih z nezakonitimi koncerti, DIY7 literarnimi založbami, ipd. nasprotoval sovjetski komunistični nadvladi na Češkoslovaškem (Pilař 1999: 4). Samonikle aktivnosti so torej že od nekdaj imele pomemben emancipatorni moment, naj si bo v obliki subkulture, undergrounda ali alternativne umetnosti.

6DEMOS – Demokratična opozicija Slovenije; koalicija strank, ki je po osamosvojitvi Slovenije predstavljala večino v parlamentu in sestavila prvo slovensko vlado. 7Angl: Do it yourself – v slovenščini pomeni: naredi sam.

10 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

Tudi Metka Kuhar (2007: 466) je izpostavila pomen kreativne izrabe prostega časa mladih, predvsem opozarja na komercializacijo prostega časa. Mladi naj bi bili vedno bolj podvrženi »konzumiranju« medijev in kulture nasploh, prostočasne aktivnosti so namenjene izključno odklopu od vsakodnevnih skrbi in pritiskov. Tako nekreativno preživljanje časa in nekritično absorbiranje popularnih vsebin lahko vodi, če se ti vzorci spremenijo v navado, v degradacijo kakovosti življenja (odnos do dela, družine, življenja) in usihanje potencialov. Hkrati je opozorila na še eno plat, ki jo povzroča današnja komercializacija prostega časa in kulture, ustvarjanje dodatne socialne neenakosti in izključenosti. Mladi, ki si zaradi svojega finančnega stanja (oziroma finančnega stanja staršev) ne morejo privoščiti takih vsebin (kino, delavnice, obisk lokalov ipd.), so dodatno odrinjeni na obrobje, taka socialna deprivacija pa lahko vodi do depresije oziroma, v skrajnih primerih, celo kriminalnih dejanj. Eno izmed rešitev podaja v sklepnem delu:

»K tovrstnemu dejavnemu preživljanju prostega časa bi mlade lahko (bolje) usmerjali mladinski klubi in centri. Razmisliti velja o izboljšanju dostopnosti, ponudbe in delovanja takih prostorov za mlade, ki bi nudili široko paleto zastonjskih prostočasnih dejavnosti /…/ Ti klubi in centri so obenem prostor avtonomnega druženja, vrstniškega združevanja in srečevanja mladih družin, in tako lahko krepijo generacijsko solidarnost.« (prav tam, str. 469).

In prav to vlogo (deloma že uspešno) opravljajo samonikla prizorišča, vendar so njihova prizadevanja in delovanja, tako s strani javnosti in medijev kot tudi stroke, večkrat prezrta.

Muršič (v Šulc 2015: 7) je navedel tudi vrednote, ki, v nasprotju z »mainstream« kulturo potrošništva in trenutnega užitka, zavedno ter nezavedno v samoniklih prizoriščih gojijo: »sodelovanje, solidarnost, svobodo, neodvisnost, delo za skupno dobro, ustvarjalnost, medgeneracijska solidarnost, kolegialnost, egalitarizem, uporništvo, drugačnost«. Posameznice in posamezniki v takih »subkulturnih« prizoriščih pri svojem delu dajejo predvsem poudarek na verodostojnost, izvirnost, radikalnost, kritičnost, samostojnost in

11 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji ofenzivnost (Kos v Šulc 2015: 12), kar zagotovo priča, da so (politično) proaktivni in ne priznavajo ozkega razmišljanja v splošnem interesu.

Tudi Brake (1983: 25) je izpostavil pomen dejavnosti subkultur, saj gre pri tem za združevanje ljudi s podobnimi nazori in podobnim »zaznavanjem problemov« ter skupnostnim reševanjem le-teh, bodisi z oblikovanjem svojih pravil bodisi z javnim izražanjem nestrinjanja s splošno razširjenimi vzorci. Kljub jasni podpori, ki jo je Brake izrekel takim oblikam preživljanja prostega časa, je za naše delo to pomembno predvsem s stališča, da je občinstvo samoniklih prizorišč jasno profilirano (Markučič Brecelj v Konferenca UPB, 2015). Druži jih predvsem podobno dojemanje sveta ter vrednote – kljub temu da delujejo po načelu odprtosti, je obiskovalstvo skozi čas večinoma isto (Muršič 2012: 18). Tako profiliranost potrjuje tudi raziskava Mladina 2010, kjer so ankete pokazale, da »zbirališča mladih« nikoli ne obišče več kot polovica vprašanih (Lavrič 2010: 261).

S spoznavanjem osnovnih pojmov in temeljev delovanja samoniklih prizorišč smo podali temelje za nadaljnje raziskovanje teme samoniklih prizorišč. Izpostavili smo predvsem pomen, ki ga tovrstna prizorišča v Sloveniji imajo za mladino in družbo nasploh ter opozorili na težave, s katerimi se srečujejo med svojim delovanjem. V naslednjem poglavju smo se lotili predstavitve obravnavanih prizorišč – s tem smo abstraktni teoriji dodali konkretnejšo podobo in jasno pokazali, kaj so samonikla prizorišča v praksi.

12 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

2.2 Predstavitev obravnavanih prizorišč

Prvotni namen je bil v našo raziskavo vključiti dve samonikli prizorišči: Pekarno v Mariboru in Mladinski, kulturni, socialni, multimedijski in medgeneracijski center (MKSMC) v Kopru. Leta 2015 je zaradi serije dogodkov (podrobneje jih opisujemo v naslednji predstavitvi) MKSMC kot samoniklo prizorišče razpadel. Zato smo v raziskavo vključili tudi prizorišče Ustvarjalna platforma Inde, ki se je ravno v tistem času začelo vzpostavljati.

Pričujoča predstavitev prizorišč je bila nujna, da se osvetli praktični vidik njihovega delovanja, bistvenega pomena pa je tudi za nadaljnjo analizo. Le tako lahko razjasnimo nekatera dejstva in dogodke, ki jih obravnavamo v empiričnem delu. Na kratko smo predstavili razvoj vsakega od prizorišč, njihovo strukturo, delovanje, prizadevanja ter pomen za lokalno okolje. Opirali smo se na dostopno literaturo o samoniklih prizoriščih (npr. rock vodič – Beranič in Bozi 1998; ter Zbornik o rock kulturi – Beranič, Hedl in Muzek 1994) ter na spletu dostopne podatke/predstavitve posameznih prizorišč. V veliko pomoč nam je bil oris samoniklih prizorišč iz knjige Na trdna tla (Muršič 2012: 25–125).

2.2.1 Pekarna Maribor

Pekarna v Mariboru je eno od tistih prizorišč, ki so nastala po odcepitvi Slovenije od SFRJ, in sicer z zasedbo prostorov, kjer je nekdaj bila pekarna Jugoslovanske narodne armije. Prve protestne shode v podporo zasedbi so organizirali leta 1993, dejanska zasedba pa se je zgodila leto pozneje (prav tam, str. 109–114). Leta 1997 so registrirali zavod Pekarna – magdalenske mreže, in sicer je to bil širok spekter nevladnih organizacij. Število uporabnikov prostorov se je z leti povečevalo, zavod pa je bil sprva mišljen kot »potencialni upravitelj«, vendar je pozneje postal (le) eden najaktivnejših uporabnikov (Beranič in Bozi 1998: 46). Leta 2010 so začeli z obnovitvenimi deli in (domnevno začasno) izselili nekatera društva. Obnova se je do danes le delno zaključila in zato nekateri uporabniki ostajajo preseljeni v začasne prostore na Koroški cesti ali so brez prostorov (Breznik v UPB, 2015).

13 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

Danes deluje znotraj Pekarne (ter med obnovo tudi v nadomestnih prostorih na Koroški cesti) več kot 40 društev in drugih formalnih in neformalnih skupin (Poslanstvo in vizija, 2017). Najvišji organ v strukturi je Plenum Pekarne – sestanki, na katerih sodelujejo vse prej omenjene skupine. Vzporedno aktiven organ je programski svet, ki izvaja civilni dialog: sestavljajo ga trije izvoljeni predstavniki uporabnikov in trije zunanji (s področja kulture, mladine in družbe, izberejo pa jih trije predstavniki uporabnikov) (Upravljavski model, 2017).

Od začetka obnove deluje tudi Javni zavod MKC Maribor, ki pa ga zaradi njegove narave tukaj ne obravnavamo, prav tako pa sam ne izvaja konkretnega programa, ampak deluje pretežno kot servis raznim skupinam (Poslanstvo, 2017). Najbolj aktivne skupine v Pekarni (po številu dogodkov, odmevnosti) so AGD Gustaf, MC IndiJanez ter Infopeka, kar se pozna tudi pri večji medijski prisotnosti teh. V nadaljevanju smo na kratko orisali njihove dejavnosti in prizadevanja.

AGD Gustaf je društvo, delujoče od druge polovice 80. let (Beranič in Bozi 1998: 43). Društvo je dalo tudi ime Dvorani Gustaf v centru Pekarna, ki jo upravlja od leta 1994. Bilo je med soustanovitelji Magdalenske mreže, z vmesnimi nihanji pa je vsa leta med najbolj aktivnimi ustvarjalci na tem mariborskem samoniklem območju. Deluje predvsem kot organizator koncertov, festivalov in ponuja vadbeni prostor za lokalne glasbene skupine. Po večini se tukaj odvijajo glasbeni dogodki metal, punk, elektronske in reggae zvrsti. Vsekakor lahko trdimo, da je občinstvo Dvorane Gustaf bolj profilirano (pa tudi številčno večje) kot občinstvo Infopeke, ki deluje na bolj raznolikem področju (Muršič 2012, 110– 111).

Infopeka je organizacija, ustanovljena leta 1999 v sodelovanju med Magdalensko mrežo, Mladinskim informativno-svetovalnim središčem Slovenije in Mestno občino Maribor. Mladinski informacijsko-svetovalni center ima »status lokalnega centra informiranja in svetovanja za mlade« (Zgodovinaa, 2017). Deluje na področjih informiranja, izobraževanja, strokovnega svetovanja – skupine za pomoč in individualno svetovanje, prostovoljskega

14 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji dela – mladi za mlade in evropska prostovoljna služba ter nudi pomoč in podporo pri izvedbi projektov za spodbujanje »družbene pravičnosti, etične občutljivosti in odgovornosti do ljudi, živali in narave« (prav tam).

Kulturno društvo Mladinski center IndiJanez je podobno kot AGD Gustaf v Pekarni prisotno od začetka zasedbe prostorov. Od leta 1994 upravlja s svojim prostorom, klubom MC Pekarna, ki je z več kot 2000 obiskovalci tedensko poleg Dvorane Gustaf najbolj obiskano prizorišče v Pekarni (Društvo, 2017). Sicer lahko izpostavimo, kot sta ugotovila Beranič in Bozi (1998: 45), da so že od leta 1995 glede na ostale organizatorje v bolj »komercialnih vodah« in se usmerja predvsem h klasičnim dogodkom za ples in druženje z »alternativnejšo komercialno glasbo«. Sicer ima status društva v javnem interesu na področju kulture in mladine, predvsem pa je usmerjeno v slednje:

» Naše delovanje na področju mladine je usmerjeno predvsem v neformalno izobraževanje mladih, pridobivanje socialnih in drugih kompetenc, v širjenje razumevanja za drugačne (osveščanje), medgeneracijske aktivnosti in aktivnosti sobivanja v mestu, s poudarkom na mladih z manj priložnostmi in socialnim vključevanjem.« (prav tam).

Kompleks Pekarne je poleg ljubljanske Metelkove nedvomno največji center »alternative« v Sloveniji, hkrati ima kot mladinski center med nevladnimi organizacijami najvišje sofinanciranje s strani Urada RS za mladino – URSM (Muršič 2012: 111). Kljub temu da so se v zadnjih letih razširile številne samonikle iniciative in nevladne organizacije na različnih lokacijah v Mariboru (GT22, Udarnik, Tkalka, Glas Podzemlja, idr.), ohranja Kompleks Pekarna izredno pomembno vlogo in pomen za lokalno in regionalno okolje.

2.2.2 Mladinski, kulturni, socialni, multimedijski in medgeneracijski center (MKSMC) Koper

Center na Gregorčičevi, mnogim poznan pod starim imenom MKC, ima v Kopru dolgo tradicijo, saj naj bi tam že kmalu po drugi svetovni vojni potekale družabne dejavnosti.

15 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

Leta 1991 je njegovo vodenje prevzelo Društvo prijateljev zmernega napredka (DPZN), ki se je nato v 90. letih afirmiralo kot najboljši prireditelj tovrstnih koncertov v Sloveniji (Beranič in Bozi 1998: 91) in prizorišče povzdignilo med prepoznavnejše tudi v tujini, predvsem na območju nekdanje SFRJ (Muršič 2012: 94). Društvo je v prostorih delovalo (s soorganizacijsko pomočjo drugih društev in neformalnih pobud) do leta 2015, ko jim je odvetniška pisarna Mestne občine Koper (MOK je lastnica prostora) poslala dopis, naj v roku meseca dni izprazni prostore in preda ključe lastniku (Brežan 2015).

Zaradi nenadne in nepričakovane odločitve MOK je takrat društvo sklicalo novinarsko konferenco, pisma podpore so dobili domala od vseh pomembnejših institucij na področju kulture in mladine v Sloveniji (vključno od ministrice za kulturo in Urada RS za mladino), vendar je kljub vsem pritiskom MOK ostala neomajna v svoji odločitvi. V naslednjega pol leta se je v t. i. »farsi civilnega dialoga« (Brecelj v UPB 2015) z MOK razpravljalo o prihodnosti centra (DPZN na te razprave ni bilo povabljen), končna odločitev s strani občine pa je bila ustanovitev Centra mladih Koper (CMK) pod okriljem prestrukturiranega (občinskega) Javnega zavoda za šport in mladino, ki je bil do takrat Javni zavod za šport (Penjak 2015). Iz skupnosti, ki je do takrat delovala v MKSMC, sta v grobem nastali dve frakciji, ki sta zaradi različnih stališč začeli nastopati ločeno. Prva, pod okriljem DPZN in predsednika Marka Breclja, še vedno izvaja dejavnosti MKSMC na drugi skromni lokaciji v Kopru. Druga, ekipa mlajših podpornikov in podpornic,8 pa se je še nekaj mesecev bojevala z občino za obstoj MKSMC, pozneje pa se je usmerila predvsem na delovanje znotraj kolektiva Ustvarjalne platforme Inde (Brecelj v UPB 2015). Celotno dogajanje, najprej spor z občino, nato pa še spor delujočih v MKSMC, je bilo precej odmevno in tudi presenetljivo pogosto omenjeno v množičnih medijih, zato smo se v raziskavi osredotočili ravno na ta odmevni dogodek.

O sami uspešnosti programov MKSMC je mogoče povedati veliko, saj so letno organizirali približno 250 prireditev: poleg koncertov - tako uveljavljenih kot novih glasbenih skupin - so prirejali socialne programe za brezdomne, filmske projekcije Art kinematografa,

8Kolektiv delujočih v MKSMC, ki je bil nato v medijih pogosto imenovan kot »mladi«, čeprav niso vsi člani to bili.

16 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji organizirali najrazličnejše delavnice, okrogle mize in predavanja, likovne razstave in gostovali številne festivale – FGLF, Fiš-Fisch, Animateka (DPZNa, 2017). Najodmevnejši dogodek v organizaciji DPZN pa je (še vedno, vendar od leta 2015 brez podpore občine v precej skrčeni obliki) sunek kulture in umetnosti Koperground, ki se izvaja na raznih lokacijah v MOK. Dejavnosti MKSMC so bile nedvomno regionalnega pomena, čeprav so prireditve pogosto obiskovali tudi prebivalci sosednjih regij (Istra pod Hrvati, Reka, Tržaška pokrajina in širše) (Muršič 2012: 93–102). Najverjetneje je to, na področju nekdanje SFRJ najbolj poznano prizorišče, svoj sloves širilo tudi preko »prijateljskih ofenziv« in gostovanj na vseh koncih nekdanje države (prav tam, str. 95 in 98). Pomen za lokalno okolje se morda še bolj kot v drugih pogledih kaže ravno v tem: MKSMC oziroma DPZN se je afirmiralo predvsem kot odličen »izvozni artikel«.

17 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

2.2.3 Ustvarjalna platforma Inde Koper

Ustvarjalna platforma Inde (na kratko UPI ali Inde) je ime za samoniklo prizorišče, nastalo s skvotiranjem manjšega dela nekdanje tovarne Inde v Kopru ob koncu leta 2014, katere lastnika sta takrat bila Kraški zidar in Konstruktor invest, obe podjetji v stečaju. Sprva majhna skupina mladih navdušencev je stavbo, del velikega in več kot 10 let zapuščenega kompleksa Inde, v kratkem času uredila v skromno opremljene, a za družabne dogodke uporabne prostore. Kmalu so se peščici mladih pridružile dodatne sile, tako da je v februarju, ob ’uradni otvoritvi’,9 tam vsaj občasno delovalo več kot 80 posameznikov in posameznic (Šulc 2015: 37–40).

Prizorišče je nastalo iz potrebe po prostoru, kjer bi »potekale dejavnosti izven formalnih okvirjev, kjer bi mladi lahko bili ustvarjalni, razvijali potenciale, se organizirali po svoje in soustvarjali lasten prostor kulture« (prav tam, str. 37). Naraščajoče število uporabnikov pa naj bi bilo tudi dokaz »ne le legitimnosti, ampak tudi nujnosti takšnega prostora«. Akterji in akterke izpostavljajo predvsem povezovalno plat te skupnosti, prisegajo na rek: samonikla prizorišča niso zidovi, ampak ljudje. Že od samega začetka je tu prisotna tudi družbeno-politična komponenta: svoje delovanje razumejo kot politično tako znotraj kolektiva – nehierarhičnost, demokratičnost, avtonomnost (Fokusna skupina 2017) – kot tudi navzven - z organizacijo okroglih miz in srečanj, podporo sindikalistom, komentiranju aktualnega dogajanja, vzpostavljanjem svoje medijske platforme ipd. (Pretekli dogodki 2017). Glavni odločevalni organ je skupščina, ki poteka vsako drugo nedeljo, samo odločanje pa temelji na horizontalnem političnem delovanju; deluje po principu konsenza, kar pomeni, da prisotni ne glasujejo, temveč skušajo s soočanjem idej najti čim ustreznejšo in konstruktivno rešitev za celotno skupnost (Šulc 2015: 38).

Danes, po dveh letih delovanja, so izvedli že več kot tristo dogodkov: koncertov, predavanj in okroglih miz, filmskih projekcij, razstav, družabnih večerov, kulinaričnih 9Uradna otvoritev je mišljena kot prispodoba, saj je samoniklo prizorišče delovalo in še vedno deluje kot neformalna skupina in brez dovoljenj za uporabo prostorov, organizacijo dogodkov ipd. To je bil prvi dogodek, ki je bil odprt za širšo javnost in na katerega so (kot prvo dejanje) povabili tudi medije na novinarsko konferenco.

18 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji dogodkov idr. (Fokusna skupina 2017). Odziv okolja, predvsem sokrajanov, je bil večinoma pozitiven. V bližini sicer ni stanovanjskih hiš, ki bi jih lahko motil hrup, prav tako pa so ljudje z navdušenjem sprejeli dejstvo, da so si mladi uredili in očistili te prostore za druženje. S prizadevanjem po večji umeščenosti v okolje in vzajemni podpori so začeli sodelovati tudi s krajevnimi skupnostmi v Kopru, kar se je izkazalo kot delno uspešno (prav tam). Mestne oblasti sicer skušajo popolnoma prezreti njihov obstoj, saj bi jih z omenjanjem afirmirali kot (politični) subjekt (prav tam). S stečajnimi upravitelji prej omenjenih podjetij niso imeli večjih težav, obveljal je nekakšen tihi dogovor o uporabi prostorov.

Zdajšnji lastnik prostorov, Družba za upravljanje terjatev bank (DUTB), ki jih je novembra dokončno prevzel iz stečajev prej omenjenih podjetij, pa si je na različne načine prizadeval, da bi uporabniki in uporabnice zapustili prostore (Širok 2017). Temu je sledila odmevna kampanja, ki se je kazala tudi z medijsko prisotnostjo, kolektiv Inde pa je, podobno kot MKSMC natanko dve leti pred tem, dobil veliko število podpornih pisem iz vse Slovenije in celo tujine. Prav ta niz dogodkov, ki je bil zelo prisoten v medijih, je drugi pomembnejši del naše raziskave.

S pregledom dostopne znanstvene in strokovne literature ter lastnimi izkušnjami smo na kratko orisali delovanje in zgodovino obravnavanih samoniklih prizorišč. Izpostavili smo predvsem njihovo delovanje in prizadevanja ter pomen, ki ga imajo v družbi za širše lokalno oziroma regionalno okolje. To znanje smo uporabili predvsem pri razumevanju in kontekstualizaciji rezultatov analize, hkrati pa pri zaključni interpretaciji rezultatov in diskusiji. Njihovo poslanstvo ter pomen, ki je prepoznan v strokovni literaturi, smo lahko primerjali s pomenom, ki se odraža v medijskih objavah, ter ugotavljali podobnosti in razlike. V naslednjem koraku bomo prav tako predstavili obravnavane množične medije in pri tem zajeli vse dejavnike, ki so bistvenega pomena za našo raziskavo.

19 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

2.3 Predstavitev obravnavanih množičnih medijev

V raziskavo smo vključili medije, ki so nacionalno prepoznavni in množični v pravem pomenu besede, hkrati pa po naši presoji nudijo več medijskega prostora za samonikla prizorišča. To je lahko zaradi prostorske (npr. lokalne novice v Večeru), tematske (npr. glasbena oddaja Aritmija) ali nazorske (levo-liberalna Mladina) usmerjenosti. Tako smo se omejili na naslednje medije:  Večer,  Primorske novice,  RTV Slovenija  ter Mladina.

Predstavitve v pričujočem poglavju smo se lotili z namenom, da osvetlimo pomembne aspekte obravnavanih medijev. Začenši s splošnimi podatki o zgodovini, lastništvu, ciljni publiki in dosegu, nato pa pogled skozi prizmo samoniklih prizorišč: koliko so usmerjeni k tovrstnemu poročanju, v katerih rubrikah se pojavljajo objave, kakšni so tipi objav. S poznavanjem medijev smo namreč ustvarili osnovno podlago za zbiranje prispevkov (kliping)10 ter tudi pozneje, v analizi rezultatov, lahko te smiselno interpretirali in ugotovili, koliko se skladajo s tukajšnjim teoretičnim orisom medijev.

2.3.1 Večer

Časnik Večer je začel izhajati leta 1945 (sprva pod imenom Vestnik) in je tako najstarejši med današnjimi časopisi v Sloveniji (Korporativna brošura 2017). Danes medijska hiša Večer ponuja številne produkte: dnevni časopis Večer, priloga V soboto, TV Večer, spletni portal vecer.com idr. Čeprav ne gre za regionalni časopis, temveč vseslovenski, ima največ lokalnih in regionalnih novic med vsemi časniki ter je v severovzhodni Sloveniji osrednji dnevni časopis (z največjo pokritostjo, okrog 40 %), hkrati pa en najpomembnejših v

10Kliping (iz angleščine: press clipping) je arhiv objav na določeno temo, ki se ga zbira iz izbranih množičnih medijev, navadno v raziskovalne ali poslovne namene.

20 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji državi (prav tam). Leta 2008 je tudi prejel priznanje Trusted Brand, saj je po raziskavi revije Reader’s Digest dobil največjo stopnjo zaupanja med dnevnimi časopisi v Sloveniji (prav tam). Lastniške afere, ki so sledile v naslednjih letih, so najverjetneje nekoliko zmanjšale ugled v javnosti (Belovič 2014).

Družba Večer, d. d. je bila namreč do leta 2008 v lasti Pivovarne Laško, nato je Urad za varstvo konkurence ugotovil preveliko koncentracijo lastništva ter naročil prodajo družbe (prav tam), ki jo je (po številnih aferah) odkupilo podjetje Dober Večer iz Maribora. Lastniška struktura je od takrat bolj ali manj nespremenjena, uredniki pa priznavajo določen del pritiska na uredniško politiko s strani lastnikov (Vidali 2015). Opaziti je tudi splošen trend »rumenizacije« (prav tam), kar najverjetneje vpliva tudi na poročanje o samoniklih prizoriščih, ki nimajo toliko pop programa in prepoznavnih dogodkov. Po besedah Petre Vidali v kulturnem uredništvu temu trendu uspešno kljubujejo.

V medijski hiši dela 80 novinarjev, ki dnevno objavijo 118 prispevkov iz področij politike, športa, kulture, gospodarstva, financ, dela in zaposlovanja (Korporativna brošura 2017). Prispevki na temo samoniklih prizorišč so večinoma objavljeni v rubrikah Kultura in Maribor ter v prilogi TV Večer. V rubriki Prireditveni vodnik se redno pojavljajo dogodki v režiji Pekarne magdalenske mreže in MC Pekarna. Novinarji informacije o prihajajočih dogodkih dobijo bodisi neposredno (jih obvestijo organizatorji) bodisi preko iskanja po spletnih straneh organizatorjev (Bauman 2011). Specifika Večera – lokalna usmerjenost in hkrati nacionalna prepoznavnost – je tako za samonikla prizorišča vsekakor dobrodošla, saj s tem informacije o njihovih aktivnostih sežejo dlje.

Sicer je Večerova podpora samoniklim prizoriščem in alternativi v preteklosti bila še izrazitejša. Beranič in Bozi (1998: 12) ugotavljata, da je bil v drugi polovici osemdesetih let Večer precej naklonjen poročanju o tovrstni sceni, tudi zaradi takrat nove »glasbene (in družbenokritično obarvane) rubrike Punk je mrtev«. Rubriko so uvedli leta 1988, vztrajala pa je več kot 10 let (pozneje pod imenom Smeri razvoja). Ob 7-letnici izhajanja in 50- letnici Večera so celo izdali priložnostno zgoščenko z lokalnimi rok skupinami. Danes se marsikomu nekaj takega zdi nepredstavljivo.

21 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

2.3.2 Primorske novice

Primorske novice so regionalni časopis za Primorsko in edini dnevni regionalni časopis v Sloveniji (Valič - Nedeljković in Kleut 2011: 57). Ustanovljene so bile leta 1963, izdajatelj je Časopisno-založniška družba Primorske novice, d. o. o. Koper (Zgodovinab 2017). Izhaja dnevno (razen nedelj), redakciji pa se nahajata v Kopru in Novi Gorici. Od leta 1996 upravljajo tudi spletni portal primorske.si. Z naklado 65.000 zasedajo 8. mesto po dosegu med dnevnimi časopisi (Valutni podatki 2013/2014) in so že dolgo med najpomembnejšimi časopisi v Sloveniji.

Od leta 2010 ima lastniško največji delež podjetje Splošna plovba iz Pirana, leta 2015 pa je iz stečajne mase Primorja 17 % odkupila tudi Komunala Koper (Škamperle 2015). Nakup je spremljalo precej polemik in kritik zaradi bojazni, da bo MOK preko koprske komunale vplivala na uredništvo in samo vsebino časopisa, vendar poznavalci menijo, da ima komunala (za zdaj) premajhen delež (Milosavljevič v Škamperle, 2015). Morebitni pritisk MOK izpostavljamo predvsem zato, ker bi utegnil biti pomemben faktor pri poročanju o odmevnih dogodkih v zvezi z MKSMC in Inde.

V raziskavo smo jih vključili zaradi prostorske usmerjenosti, ker podobno kot Večer, nudijo več prostora za tovrstne članke. Članki o samoniklih prizoriščih se pojavljajo predvsem v rubrikah Istra (lokalne novice) in Kultura; ob odmevnih dogajanjih, kakršne obravnavamo v pričujočem magistrskem delu, pa so lahko objavljene celo na naslovni strani. Izrazite podpore v smislu formalnega sodelovanja s samoniklimi prizorišči sicer ni, je pa opaziti dovzetnost predvsem za poročanje o kulturnih dogodkih – najverjetneje zato, ker je siceršnja ponudba v Istri pod Slovenci bolj slaba (Branc 2015). Novinarji so tudi večinoma naklonjeni samoniklim prizoriščem in jih tudi obiskujejo (Fokusna skupina 2017).

22 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

2.3.3 RTV Slovenija

RTV Slovenja je javni servis, katerega začetki segajo v prvo polovico 20. stoletja. Trenutno obliko je dobil leta 1991 pod samostojno Slovenijo. Danes je, ob drugih dveh komercialnih televizijskih programih, program SLO 1 na vrhu gledanosti, takoj za njimi pa so še ostali programi (SLO 2, TV Koper-Capodistria in TV Maribor). Prav tako imajo visok domet radijski programi. V zadnjih 15 letih pa je pomemben medij postal spletni portal MMC RTV Slovenija, na katerega smo se osredotočili v magistrskem delu.

MMC ima zaradi svoje elektronske narave odličen in bogat arhiv novic, med katerimi so tudi poročanja o samoniklih prizoriščih. Poleg novic iz MMC smo v raziskavo vključili tudi prispevke v oddajah Kultura/Poletna scena,11 Aritmija in Primorska kronika. Predvsem v Aritmiji se pogosto pojavljajo dogodki iz večjih samoniklih prizorišč po Sloveniji (napovedi ali reportaže), Poletna scena pa redno poroča o sunku Koperground in alternativnih poletnih festivalih (DPZNb 2016). Sicer ima pomembno (zgodovinsko) vlogo pri promociji samoniklih v Istri tudi Radio Koper, vendar ga v raziskavi nismo obravnavali zaradi kompleksnosti zbiranja radijskega klipinga.

V povezavi s samoniklimi prizorišči na javni televiziji ne gre prezreti oddaj, ki jih je za TV Koper-Capodistria v začetku devetdesetih let pripravljal Marko Brecelj. To so bila poročila s terena: obiski raznih samoniklih prizorišč v Istri in širše, pri katerih je Brecelj kot novinar intervjuval organizatorje, nastopajoče in publiko ter na svojevrsten način komentiral lokalno »underground« dogajanje (DPZNb 2016). Žal se je sodelovanje med Brecljem in televizijo zaradi nestrinjanja glede uredniške politike relativno hitro zaključilo. Tudi takšne ideje so danes, ko se na televiziji predvajajo predvsem mednarodni formati in strogo formalistične oddaje, najverjetneje nekaj nerealnega (»znanstvena fantastika«).

11Oddaja Kultura na programu Slovenija 1 ima svojo poletno različico z imenom Poletna scena (po trajanju daljša, z nekoliko drugačno podobo in vsebino).

23 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

2.3.4 Mladina

Mladina je slovenska splošnoinformativna revija, ki izhaja enkrat na teden. Prva izdaja Mladine sega v leto 1920, po nekajletnem premoru je nato začela spet izhajati leta 1943, v vojnem obdobju. Takrat je še izhajala v ilegali, saj je v okupirani Sloveniji podpirala narodnoosvobodilni boj. Uporniški značaj je ohranila tudi znotraj Jugoslavije, njeni novinarji so bili obsojeni v zloglasni aferi JBTZ v osemdesetih letih in takrat je Mladina pridobila ugled in prepoznavnost. Po osamosvojitvi pa svoj kritični pogled usmerja tako v slovenske kot tudi globalne vode. Njen doseg v letu 2014 je bil po podatkih Valicona 62 tisoč bralcev (Valutni podatki 2013/2014).

Revija se zaradi svoje »liberalno-levičarske« usmeritve večkrat dotakne problematike in dogajanja v samoniklih prizoriščih. V zadnjem delu revije občasno objavlja tudi fotografije z dogodkov alternativne scene. Čeprav naj bi bila vseslovenski medij, je usmerjena predvsem na dogodke v Ljubljani in nekoliko zapostavlja ostale regije. Po zapisih Jožeta Kosa (v Beranič in Bozi 1998: 12) smo ugotovili, da nekdaj ni bilo tako: mariborska alternativna rock scena (tudi slovenska nasploh) je dobivala precej novinarske podpore in pozornosti s strani Mladine. »Možnosti za objavo člankov o glasbenih skupinah, koncertih, likovnih, literarnih in drugih dogodkih, o idejnem ozadju delovanja scene in podobnem so bile v Mladini in Katedri12 v drugi polovici 80. let skoraj docela odprte.« (Kos, prav tam).

12Katedra je bil študentski časopis, ki je izhajal na Univerzi v Mariboru. V osemdesetih letih je redno podpiral in pisal o subkulturni in alternativni sceni, posebno po letu 1987, ko je to poročanje postalo obširnejše in bolj kritično. Po 12-letnem premoru so ga spet izdajali od leta 2006 do leta 2011.

24 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

3. EMPIRIČNI DEL

3.1 Cilji

V empiričnem delu smo raziskovali predvsem, kako mediji izražajo določeno podporo samoniklim prizoriščem, kar je najbolj razvidno ravno v medijskih objavah. Pomen slednjih je predvsem razumeti, katere vidike samoniklih prizorišč mediji izpostavljajo in kolikšen del le-teh se navezuje na bistvene lastnosti samoniklih prizorišč in njihovo problematiko. Za raziskovanje vzajemnega odnosa pa smo v raziskavo vključili fokusno skupino s samoniklimi prizorišči na eni strani ter intervju z urednico medijske hiše Večer na drugi strani. Z analizo po teh dveh metodah smo podatke, pridobljene z analizo medijskih objav, uspeli pomensko povezati in razložiti ta odnos. Za vsako raziskovalno vprašanje smo kombinirali več metod in tako skušali doseči večjo natančnost pri interpretaciji rezultatov.

Prvo vprašanje se je glasilo: Kako pogosto mediji poročajo o samoniklih prizoriščih, čemu posvečajo pozornost in kateri vidiki jih zanimajo. S pomočjo kvalitativne analize objav odmevnih dogodkov (osrednji del raziskave) smo odgovorili na vprašanje, kateri vidiki najbolj zanimajo medije – z vpeljevanjem kategorij in pripadajočih kod. S kvantitativno analizo arhivskega klipinga organizacij pa smo dodatno podkrepili analizo gostote poročanja. S pogovori v intervjuju in fokusni skupini pa smo skušali ugotoviti, ali so samonikla prizorišča zapostavljena glede na ostala (kulturna in mladinska) prizorišča. Naslednje raziskovalno vprašanje je obsegalo pogled medijev na samonikla prizorišča: kako obravnavani množični mediji razumejo in predstavljajo fenomen samoniklih prizorišč. Odgovor na to je bil najkompleksnejši, saj smo za to uporabljali tri korake:  analizo objav (izpostavili smo kategorije, ki so se nanašale direktno na samonikla prizorišča),  fokusno skupino (kako po izkušnjah podpornikov in podpornice Inde novinarji razumejo problematiko in kako o njej nato poročajo) ter

25 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

 intervju z urednico (povprašali smo, kako so v uredništvu seznanjeni s problematiko in koliko so sami vpleteni v to dogajanje).

Sledili sta še zadnji dve raziskovalni vprašanji: kakšen je odnos aktivistov v samoniklih prizoriščih do medijev ter koliko in kako sodelujejo z njimi oziroma ali si sploh želijo sodelovati. Pri tem vprašanju smo si pomagali izključno s fokusno skupino, ki je zaradi obsežnosti gradiva (pogovor je trajal skoraj poldrugo uro) bila dovolj izčrpna, da smo lahko uspešno orisali način sodelovanja in odnos Inde do množičnih medijev.

Po kratkem uvodu in predstavitvijo ciljev smo razložili metodološki princip raziskave: katere vrste analize in metode smo uporabili ter kako smo iz teh dobili odgovore. Temu je sledilo podpoglavje Rezultati in analiza, ki je glede na metode razdeljeno v tri sklope: analiza medijskih objav (v treh korakih), analiza fokusne skupine in analiza intervjuja. V zaključku vsakega sklopa je interpretativni del – povzeli smo spoznanja in predstavili vidike, ki so relevantni za našo raziskavo.

3.2 Metodologija

3.2.1 Analiza medijskih objav

Že hiter pregled delovanja samoniklih prizorišč in njihove prisotnosti v medijih je dovolj, da ugotovimo, kako nizka je medijska pokritost dogodkov. Objav je relativno malo, te pa so pogosto le v obliki najav ali kratkih poročil o dogodkih. Središče naše raziskave sta zato bili dve odmevnejši dogajanji v zvezi s problematiko samoniklih prizorišč, ki sta bili v medijih dobro pokriti: prva je zaprtje nekdanjega MKSMC v Kopru; druga pa (ki še poteka) se nanaša na bitko med Inde in DUTB. S tem smo zagotovili zadostno število objav za analizo ter obravnavo občutljive tematike, kjer je stališče medijev (avtorjev objav) jasneje definirano. Obravnava teh člankov nam je pomagala tudi pri nadaljnji sedemtedenski analizi prispevkov.

26 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

V naslednjem koraku smo objave o obravnavanih prizoriščih sedem tednov (49 dni) zbirali iz naslednjih medijev: Večer, Primorske novice, Mladina, MMC RTV Slovenija ter izbranih televizijskih oddaj RTV Slovenija: Primorska kronika, Kultura/Poletna scena in Aritmija. Iskali smo objave, ki se nanašajo na prizorišča:  Pekarna v Mariboru (sledili medijem Večer, RTV Slovenija, Mladina) ter  MKSMC oziroma Inde v Kopru (sledili smo Primorskim novicam, RTV Slovenija in Mladini).

Izbrane medije smo spremljali v časovnem obdobju od 20. maja do 7. julija 2015. Obdobje se v veliki meri pokriva z vrhuncem dogodkovne sezone v raziskovanih samoniklih prizoriščih, zato smo predpostavljali, da bo tudi medijska pokritost večja kot sicer in da bomo tako dobili zadostno število objav za analizo. Da bi povečali popolnost vzorca raziskave, smo v zadnjem delu analize vključili tudi kliping obravnavanih prizorišč.

Ta korak je potekal na podlagi materialov, natančneje seznamov in zapisov o medijskih objavah (klipingu), ki so ga obravnavana prizorišča sama zbirala med svojim delovanjem. Kot vzorec za analizo smo si izbrali petletno obdobje, saj krajša analiza ne bi bila dovolj reprezentativna zaradi iz leta v leto spreminjajočih se razmer (predvsem z vidika finančnih sredstev – kar se najbolj odraža na programu – in drugih formalnih ter pravnih okoliščin). Pri tem delu se nismo omejili na obravnavane medije, temveč smo vključili vse objave, ki so bile objavljene v množičnih medijih.13 Izbrano obdobje od leta 2012 do vključno leta 2016 nam je dalo aktualen in hkrati zadovoljivo širok vzorec, izsledki iz tega pa bi lahko v določenih aspektih veljali za vsa samonikla prizorišča.

Tehnike analize medijskih objav Povzemajočo kvalitativno vsebinsko analizo, ki smo si jo izbrali za prvi del raziskave (odmevna dogajanja), Flick opiše kot eno od treh načinov kodiranja oziroma

13Tukaj smo se vseeno nekoliko omejili s tem, da smo izpustili objave, ki soi bile objavljenea na blogih, spletnih straneh posameznikov ali zelo specifičnih medijihe ozkega dosega (npr. portali, forumi metal glasbe). S tem smo zagotovili nekoliko večjo reprezentativnost in preverljivost v okviru predmeta raziskave.

27 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji sistematičnega pridobivanja stvarnih in relevantnih informacij iz večjih količin pisanega, govornega, slikovnega, avdiovizualnega in hipertekstualnega gradiva (Flick 2009). Pri tem načinu se z uporabo kategorij (kod) v več korakih izluščijo parafraze, ki so relevantni nosilci pomena za raziskavo, nato se odstranijo ponavljajoči se vzorci, povezujejo kategorije in interpretirajo parafraze. Osrednje delo take analize je kodiranje, zato ga v nadaljevanju podrobneje opisujemo.

V centru oblikovanja na kvalitativni analizi temelječe teorije je proces kodiranja. V prvem koraku je to izbor za analizo uporabnih delov materiala – t. i. empiričnih opisov oziroma kodirnih enot (v besedilih je veliko balasta oziroma informacij, ki za raziskavo niso bistvene, zato moramo izbrati nam pomembne) ter njihovo preoblikovanje v posamezne kode, tj. »poimenovanje tega bistva s kratkim imenom« (Vogrinc 2008).

Obstajajo tri ravni kodiranja, pri čemer ni nujno, da vedno uporabimo vse tri (Vogrinc 2008): odprto kodiranje, osno kodiranje in selektivno kodiranje. V raziskavi smo izpustili osno kodiranje, saj, kot navajata Bryman in Charmaz (v Vogrinc 2008: 64), osno kodiranje lahko prehitro zaključi postopek ustvarjanja in oblikovanja kategorij, kar ima negativne posledice na odprtost in preiskovalno naravo same kvalitativne raziskave.

Po sistemu odprtega kodiranja zapišemo vse kode, ki se pojavljajo. Sledita dve redukciji: s prvo izločimo kode, ki nimajo bistvenega pomena za raziskavo oziroma se z drugimi prekrivajo v pomenu, v drugi redukciji pa jih med seboj združimo in sumiramo. Nato z »deževanjem idej«14 poizkušamo to veliko število kod (kodirni zapis) identificirati in združiti v kategorije. Tukaj je bistvenega pomena, da se po delu analiziranega gradiva vrnemo na začetek ter preverimo oziroma dopolnimo veljavnost kategorij. Pri uvrščanju v kategorije se oziramo tudi na kontekst kod (kdaj se pojavlja, v kakšnem konotativnem pomenu, odnos med kategorijo in kodo, opisujemo kategorije) in si zapisujemo sprotne opomnike (t. i. memo), ki nam bodo koristili pri nadaljnji analizi in formulaciji teorije.

14Nanaša se na razlago izraza brainstorming: izraz je prevzet iz angleščine, označuje pa tehniko za spodbujanje iskanja rešitev.

28 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

V drugem delu sledi selektivno kodiranje, kjer določimo oziroma oblikujemo jedrno kategorijo–najsplošnejšo kategorijo, ki je središče naše raziskave. Nato ostale kategorije postavljamo v odnose do jedrne kategorije in jih sistematično povezujemo z njo. Pri tem postopku lahko pridemo do novih konceptov med kategorijami in le-te oplemenitimo za našo raziskavo. Izberemo tiste kategorije in pripadajoče kode, ki so za nas relevantne: rezultat tega postopka je kratka razlaga raziskovalnega problema, iz katere v zaključku razvijemo t. i. utemeljeno teorijo.15

Povzemajočo kvalitativno vsebinsko analizo bomo v raziskavi uporabljali kot primarno, in sicer pri analizi objav o prej omenjenih odmevnih dogodkih v samoniklih prizoriščih. Zaradi induktivne narave takega načina vsebinske analize (bistvo na samem tekstu/materialu, iz katerega izpeljemo kategorije in na koncu tudi ugotovitve) je to pogosto osnova za razvijanje utemeljene teorije. Le-ta je direktno izpeljana iz podatkov, ki jih sistematično zbiramo in analiziramo. Tukaj so v neprestani povezavi in preverjanju vse ravni raziskovalnega procesa, od zbiranja materiala, njegove analize do izpeljave teorije, se pravi postopek ne poteka strogo linearno na podlagi standardiziranih metodologij. Bolj kot predhodni teoretični podstavki so pri snovanju take teorije pomembni podatki, ki jih pridobi raziskovalec: osredotočenje je na empiričnih podatkih z namenom, da se opravljajo od prevladujočih teorij neodvisne analize. Glasser in Strauss (v Kordeš in Smrdu, 2015: 59) navajata naslednje ključne lastnosti in prednosti utemeljene teorije:  »simultana vpletenost v zbiranje podatkov in analizo,  konstruiranje analitičnih kod in kategorij iz podatkov, ne iz vnaprejšnjih logično izpeljanih hipotez,  uporaba konstantno komparativne metode, ki vsebuje oblikovanje primerjav skozi vsako fazo analize,  napredovanje razvoja teorije skozi vsak korak zbiranja podatkov in analize,  pisanje beležk, zapiskov z namenom izboljšati kategorije, specificirati njihove značilnosti, definirati razmerja med kategorijami in identificirati vrzeli,

15Utemeljena teorija – iz angleščine grounded theory: »v slovenski strokovni literaturi se besedna zveza prevaja različno, na primer utemeljena, pritlehna, bazična, predmetna, pritlična, prizemna, induktivna in podobno« (Vogrinc 2008: 62).

29 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

 vzorčenje, usmerjeno h konstrukciji teorije, ne k reprezentativnosti populacije,  izpeljava pregleda literature po razvoju neodvisne analize.«

Iz napisanega je mogoče razumeti, zakaj smo izbrali kvalitativno analizo v osrednjem delu naše raziskave. Z njo smo lahko razvili teorijo, ki ne temelji na drugih predhodnih raziskavah (tudi zato ker jih je na tem področju malo) in izvira iz podatkov. Hkrati smo postopek zbiranja podatkov povezali z analizo in tako dosegli večjo objektivnost. Naslednji koraki v analizi so potekali po drugih metodah in so rabili za potrjevanje oziroma preizkušanju pridobljenih ugotovitev ter kontekstualizaciji le-teh.

Za analizo sedemtedenskega klipinga smo uporabili metodo kvantitativne vsebinske analize (Vogrinc 2008). Ta vrsta analize, manj kompleksna kot prej obravnavana povzemajoča kvalitativna vsebinska analiza, poteka po vnaprej določenih kategorijah, med branjem tekstov pa si raziskovalec zapisuje, kolikokrat in kje se pojavlja določena kategorija. Bistvenega pomena pri tej analizi je predvsem to, da so kategorije natančno določene. Rezultat takšne analize je lahko frekvenčna tabela (zapis o kategorijah, ki se pojavljajo in njihova pogostost) ali pa pripovedni opis ugotovitev; pripovedni opis smo uporabili pri prejšnjem postopku, zaradi enostavnejše analize pa smo se pri tem odločili za drugo varianto.

Tak način analize je primeren za testiranje že obstoječih ugotovitev (lastnih ali iz drugih raziskav) ter za oblikovanje tem in idej. Navadno pa ta metoda ni v samostojni funkciji testiranja hipotez oziroma iskanja odgovorov na zastavljena raziskovalna vprašanja, prav zaradi vnaprej določenega seznama kategorij, kar ji kvalitativni raziskovalci očitajo kot glavno pomanjkljivost. V tem delu raziskave smo jo uporabili predvsem zaradi njene relativno enostavne uporabe in zato, ker smo kategorije dodobra obdelali v prejšnji analizi.

Tudi raziskava arhivskega klipinga je potekala po kvantitativni metodi: analizo smo začeli s sistematičnim urejanjem podatkov, pridobljenih iz raznih arhivskih klipingov. Tukaj pa se zaradi množice podatkov nismo lotili vsebinske analize, temveč smo podatke le statistično

30 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji obdelali. Definirali smo naslednje kategorije, po katerih smo objave urejali: prizorišče, datum, medij, avtor, tema in tip objave (napoved, recenzija/reportaža dogodka, poročanje o problematiki). Rezultate smo podali v obliki tabel in grafov, njihov glavni namen pa je potrjevanje in razlaga rezultatov drugih analiz (predvsem analize objav odmevnih dogajanj in fokusne skupine).

3.2.2 Fokusna skupina s podporniki Inde

Fokusna skupina je vrsta skupinskega intervjuja, pogosto uporabljena v kvalitativnih raziskavah, v kateri navadno sodeluje manjše število udeležencev (od šest do osem oseb) in traja od 30 minut do ene ure. Skupinska interakcija omogoča, da se udeleženci poglobijo v sam problem in ga podrobneje obdelajo. Fokusno skupino vodi moderator, ki ima pripravljen strukturiran vprašalnik. Njegova glavna naloga je preprečiti posameznim intervjuvancem, da bi prevladovali v odgovorih in vsem omogoči enak prostor.

Glavna prednost te metode je njena »podatkovna bogatost«, predvsem glede na stroške izvedbe, ter omenjena interakcija intervjuvancev s pomočjo skupne razprave (sodelujoči se lahko poglobijo v temo in bolj razvijejo misli, kot če bi bili intervjuvani posamezno). V naši raziskavi smo fokusno skupino uporabili za boljše razumevanje konteksta medijskih objav pri kvalitativni analizi, prav tako pa smo dobili boljši pregled nad odnosom samonikla prizorišča – mediji, kar nam je omogočalo reformulacijo raziskovalnih vprašanj. V določeni meri so podatki uporabni tudi za direktno razlago raziskovalnega problema.

Našo fokusno skupino je sestavljalo šest podpornikov in podpornic Ustvarjalne platforme Inde. Tako se definirajo zato, ker ne pristajajo na delitev med organizatorji in ustvarjalci, temveč računajo na odgovornost vsakega posameznika, posameznice. Vprašalnik je obsegal štiri sklope (začetki ustvarjanja, definiranje in pozicioniranje, odnos samonikla prizorišča–množični mediji in zaključek o prihodnosti); govornikom smo puščali prostor, da so prosto razvijali teme in izpostavljali teme, ki se jim zdijo pomembne. Pogovor je trajal 80 minut. Pridobljen tekstovni material smo analizirali z metodo povzemajoče kvalitativne vsebinske analize.

31 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

3.2.3 Intervju s kulturno urednico časopisa Večer

Intervju s strokovnjakom16 je tip delno strukturiranega intervjuja, pri katerem jedro raziskovanja ni intervjuvanec, temveč njegovo poznavanje določene teme. Intervju lahko opravljamo za raziskovanje obravnavane teme in razvoj hipotez, spoznavanje konteksta za povezovanje z vzporednimi metodami ter za razvoj tipologije oziroma teorije pri raziskovalnih vprašanjih.

V raziskavi smo opravili intervju z urednico medijske hiše Večer o tem, kako poročajo o dogajanju v samoniklih prizoriščih. Večer je kot regionalno usmerjen medij v tesnejšem stiku z lokalnim dogajanjem in zato precej dokaj redno obravnava samoniklo prizorišče Pekarna Magdalenske mreže Maribor; prav iz tega razloga je za našo raziskavo zelo pomemben intervju z urednico, saj dobro pozna tematiko. Intervju je obsegal sedem sklopov, od poznavanja tematike samoniklih prizorišč, medijskega poročanja o njih do sistema in delovanja samih medijev. Intervju je trajal 35 minut. Tudi tukaj smo material analizirali s pomočjo povzemajoče kvalitativne vsebinske analize.

16Prevod iz angleščine - expert interview.

32 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

3.3 Rezultati in analiza

V pričujočem poglavju smo po vrsti predstavili rezultate vseh treh metod: analize medijskih objav, fokusne skupine in intervjuja s strokovnjakom. V zaključnem delu vsake metode smo povzeli glavne ugotovitve, ki izhajajo iz le-te ter skušali odgovoriti na zastavljena raziskovalna vprašanja. V sklepu pa smo nato povezali vse pridobljeno znanje, izpostavili temeljne ugotovitve in doprinos naše raziskave pri razumevanju odnosa med mediji in samoniklimi prizorišči.

3.3.1 Analiza medijskih objav

Naslednje poglavje je razdeljeno na tri dele. V prvem, najobsežnejšem delu, smo analizirali objave na določeno temo (odmevno dogajanje okoli MKSMC v začetku leta 2015 in Inde leta 2017); v drugem smo analizirali vse objave o rednem delovanju v določenem časovnem obdobju; v tretjem pa interni seznam klipinga obravnavanih prizorišč. Na koncu vsakega dela smo povzeli ključne ugotovitve.

Pri analizi objav na temo spopada med MOK in MKSMC smo analizo predstavili za vsak članek posebej. Prispevki so razporejeni v kronološkem redu. Med osnovnimi podatki so naslov članka, naziv medija, datum in avtor/-ica objave. V člankih, ki so podani kot komentar oziroma pisma bralcev, smo to posebej izpostavili, pri ostalih so to prispevki novinarskega uredništva. Vsakega nato na kratko opišemo, predstavimo definirana ali posredno izražena stališča avtorja ter seznam kategorij, ki smo jih pridobili z vsebinsko analizo. Pri tem nismo delali razlik med stališči avtorjev/-ic besedil in stališči iz izjav, vključenih v objavo. Z izbiro izjav in citiranjem različnih virov, ki so vključeni v prispevek, se namreč prav tako izražajo stališča in oblikujejo pomeni kakor z neposrednim komentarjem.

33 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

 Brecelj se mora izseliti (Primorske novice, 8. 1. 2015, H. R.)

Prvi članek na to temo je izšel dan po tem, ko je odvetniška pisarna, ki zastopa MOK, pozvala društvo, naj zapusti prostore. Informacija je zaokrožila na spletni strani dodogovor.org, občina pa je nato medijem poslala izjavo. Članek je precej nevtralen, vključene so tako izjave občinske službe za odnosi z javnostmi kot Brecljeve s spletne strani. Sicer je več argumentov na strani MOK in kritike dogajanja v MKSMC, za kar je bila glavni vzrok pripravljena PR izjava MOK, medtem ko je DPZN to udarilo kot »strela z oblačnega«.

KATEGORIJE: - Prizadevanja MOK (prostore naj bi namenila mladini, financirali in vlagali v MKSMC, želi podpreti druge NVO, ki dobro delujejo, vodstvo bodo zaupali mladim) - Kritika MKSMC (že dolgo niso bili namenjeni mladini) - Kritika MOK (župan je naredil napako) - Konstruktivnost DPZN (kljub kriznemu trenutku so mirni in se veselijo položaja)

 Popovič: Brecelj že dolgo ni več mlad, zato v mladinskem centru nima več česa iskati (MMC, 9. 1. 2015, Mateja Brežan – Radio Koper)

V nacionalnem mediju je ta novica zaokrožila še dan pozneje. Tukaj še ni jasne in neposredne podpore eni ali drugi strani, je pa nekoliko bolj kot v prejšnji objavi izražena naklonjenost do Breclja. Avtorica namreč izpostavi, da je predsednik društva vztrajen kulturni delavec, večkrat nagrajen za mladinsko delo. Prav tako vključi kratko izjavo Breclja, ki koprskega župana ošteje, da je si je prisvajal javni denar in nikoli ni razumel pomena MKSMC.

KATEGORIJE: - Kritika MOK (Popovič ne razume pomena, Popovič je kradel, škodljiva odločitev) - Kritika Breclja (Brecelj že dolgo ni več mlad) - Kritika MKSMC (že dolgo niso bili namenjeni mladini)

34 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

- Brecelj pozitivno (vztrajni kulturni delavec, večkrat nagrajen za mladinsko delo) - Prizadevanja MOK (želi dati mladim in NVO prostore)

 Peticija za ohranitev MKSMC pod vodstvom DPZN (Primorske novice, 12. 1. 2015, N. R.)

Ko je na spletu zaokrožila peticija, s katero so zbirali podporo za DPZN, so v Primorskih novicah pripravili novico, ki je vključevala tudi dodatna pojasnila s strani MOK in DPZN glede dogajanja. Na strani DPZN je bila peticija in njihova konstruktivna drža (nadaljujejo z dogajanjem in konferenco), precej močna in odmevna pa je vključena izjava Popoviča o MKSMC: »Tam se dogaja vse tisto, česar si ne želim, da bi se dogajalo mojim otrokom«. Članek se zaključi s trditvijo, da je poziv društvu sprožil različne odzive, kar dokazuje načelno nevtralnost.

KATEGORIJE: - Konstruktivnost DPZN (proslavlja, vztrajajo pri programu) - Podpora DPZN (peticija) - Prizadevanja MOK (prostor namerava nameniti mladini) - Kritika MKSMC (»dogaja se vse tisto, česar si ne želim, da bi se dogajalo mojim otrokom«) - Kritika MOK (politični obračun z Brecljem)

 Brecelj ključa ne da! (Primorska kronika, 12. 1. 2015, Edi Mavsar)

Prvi televizijski prispevek so na TV Koper Capodistria pripravili šele pet dni po začetku dogajanja. Prispevek je bil istega dne predvajan tudi v oddaji Slovenska kronika na programu SLO 1. To je prva novica, ki se jasno postavlja na stran DPZN oziroma je kritična do odločitve MOK (politično obračunavanje, brez dialoga, dela škodo NVO in mladini). Izpostavljen je tudi pomen MKSMC kot edinega tovrstnega prostora v regiji. Kritike Breclja in MKSMC so šele v drugem planu, le kot (nujne) navedbe druge strani.

KATEGORIJE - Kritika MOK (komunicira preko odvetnikov, brutalno osebno obračunava, to je povračilni

35 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji ukrep, mladi se zdaj ne morejo ukvarjati s programom) - Kritika MKSMC (prostori že dolgo niso bili namenjeni mladini) - Edinstvenost MKSMC (edini prostor v regiji za mladinske programe in kulturo) - Kritika Breclja (Brecelj že dolgo nima tam kaj iskati) - Prizadevanja MOK (namerava obnoviti prostore in dati v uporabno mladini)

 Bo mladina žrtev političnega spora? (Primorske novice, 14. 1. 2015, Alenka Penjak)

Članek je nastal kot poročilo z novinarske konference Zlata doba, na katero je DPZN povabil podpornike s celotne Slovenije. Tukaj se prvič izpostavi vprašanje ostalih skupin (pretežno mladine) znotraj MKSMC ter dogajanje predstavi še s tega vidika. Novinarka se že v naslovu sprašuje, ali bo v političnem sporu med Brecljem in Popovičem utrpela škodo mladina. Od tega dogodka dalje je iz medijskih objav razvidno, da mediji uvedejo komponento političnega spora (medsebojnega obračunavanja) in v zgodbi najdejo tretji avtonomni subjekt – kolektiv delujočih v MKSMC. Tako se je pod skupno izjavo namreč podpisala neformalna skupina, mediji pa so jih v nadaljevanju poenostavljeno nazivali kar »Mladi«, čeprav so nekateri med njimi že presegli formalne kriterije mladinskosti. 17 Na račun tega premika k podpori Mladim je manj govora in kritik podanih v smeri občine, le- to nekoliko milejše obravnava del, povzet po STA. Tam avtorica izpostavi pismo, ki ga je skupina NVO naslovila na koprsko občino; bolj kot direktna kritika je to poziv h konstruktivnemu ravnanju in delovanju v dobro skupnosti.

KATEGORIJE - MKSMC pozitivno (vrhunsko dogajanje, alternativa za mlade, igralo nešteto glasbenikov, odskočna deska in potrditev za glasbene skupine, več kot 200 dogodkov v organizaciji mladih, mladinsko delo in programi) - Kritika MOK (žalitev za DPZN, žalitev za mladino, nepretehtano) - Poziv h konstruktivnosti MOK (ne oporekajo pravici, ampak pozivajo k ponovnem

17Kolektiv delujočih v MKSMC je bil v medijih poenostavljen kot »mladi«, saj je bila mladina v večini. V sporu z občino so nastopili kot »Pobuda za MKC«, nato pa se pri dogovarjanju z njo zaradi formalne veljave združili v društvu Klub aktivne mladine (KaM), ki je v MKSMC delovalo zadnja tri leta. Zaradi razumljivosti smo v nadaljevanju uporabljali izraz Mladi.

36 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji premisleku, poziv k dialogu, mora biti dober gospodar) - Kritika oblasti (tak način obračunavanja je postal stalnica, nadaljevanje po tem zgledu, vsemogočna volja oblastnikov) - Podpora MKSMC (skupno odprto pismo različnih organizacij, podpora sorodno mislečih) - Politični spor (spor dveh sil, aktivne tudi druge skupine – mladina, mladina želi uresničiti program in želje, mladina bo nastradala)

 Podpora Društvu prijateljev zmernega napredka (Primorska kronika, 14. 1. 2015, Edi Mavsar)

Tudi TV Koper Capodistria je poročala s konference Zlata doba, zato lahko podamo direktno primerjavo med prispevkoma. Televizijski prispevek je izraziteje pokazal nasprotovanje odločitvi občine, prav tako je več prostora (s »težkimi« argumenti) namenil podpornikom MKSMC: to je »napad na vse nas«, ubijanje najboljših potencialov družbe, podpira ga tudi država, MKSMC bi moral biti spomeniško zaščiten ...

KATEGORIJE - Kritika MOK (župan razburil dogajanje, v ozadju politični spor, ubijanje najboljših potencialov družbe in »napad na vse nas«) - Podpora MKSMC (izrazi podpore civilne družbe in NVO, veseli so množične podpore, podpora tudi s strani države – URSM) - MKSMC pozitivno (bi moral biti pod spomeniško zaščito)

 Izgon MKC-ja je napad na vso kulturo (Primorske novice, 16. 1. 2015, M. P. G., A. G.)

Avtorja objave sta nekaj dni po konferenci zbrala izjave poznavalcev lokalne alternativne scene. Vključila sta pet izjav, izpraševanci pa so po večini kritizirali odločitev MOK ter izpostavljali pomembnost prizorišča MKSMC. Zaslediti je več kritik Breclja in ugotovitev, da gre pri tej zadevi za politični spor, ki škoduje predvsem mladini in alternativni sceni. Tako se nadaljuje trend, pri katerem se podpora bolj kot DPZN namenja kolektivu mladih in celo izpostavlja Breclja kot dejanski problem.

37 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

KATEGORIJE - Kritika MOK (ni določila upravljavca, popolna ukinitev alternativnega dogajanja, »brljava oblast« z birokracijo ukinja javno polje, napad na vso kulturo, ne dajejo odgovorov na vprašanja, izguba alternative na račun »študentskih« dogodkov) - MKSMC pozitivno (velik pomen za alternativno kulturno polje, pomemben del regijske kulturne dediščine, socialna/kulturna/izobraževalna funkcija kluba) - Kritika Breclja (težava je, da je Brecelj enako alternativa, ozkost je povzročila beg idej, si jemal pravico odločanja) - Politični spor (naj obračunata ne na škodo drugih, Brecelj in Popovič skupaj uničila sceno, ni bistveno ali bo Brecelj ostal) - Edinstvenost MKSMC (med poslednjimi osvobojenimi ozemlji, ali bo Koper imel »alternativni plac«, nepogrešljiv) - Brecelj pozitivno (njegova edinstvena vloga) - Podpora mladini (morajo voditi tisti, ki že delajo tam in poznajo razmere)

 Popovičeva mladinska politika (Mladina, 16. 1. 2015, Tamara Kajtazović)

Mladina takratno dogajanje strne predvsem v kritiko MOK na eni strani in pohvalno zgodovino DPZN na drugi strani. Omenja tudi županovo kritiko na račun starosti Breclja, vendar jasno izpostavi, da to ni problem, saj v MKSMC delujejo številni mladi in druge skupine. Novinarka Kajtazović do zdaj prva izpostavi globljo problematiko samoniklih (pomanjkanje prostorov za avtonomno delovanje mladine) ter preko Brecljevih izjav tudi širšo kritiko družbe, natančneje odločevalcev, medijev in sodstva.

KATEGORIJE - Kritika MOK (jemlje prostore mladinskim društvom, odvzemajo prostore, ni iskala skupne rešitve in ne druge možnosti, ne komunicira z MKSMC, Popovič ne prenaša ugovorov, kritika s strani mladih, politično obračunava, prinašajo konec kulture in nekomercialnega programa, lakomna nespamet Popoviča) - DPZN pozitivno (delujejo že 20 let, osrednji steber dejavnosti MKSMC, veliko izpeljanih projektov, pod Brecljevim vodstvom se zbira veliko mladih) - Kritika Breclja (prostori niso bili namenjeni mladini, Brecelj ni več mlad)

38 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

- Problem samoniklih prizorišč (pomanjkanje prostorov za avtonomno delovanje mladine) - Kritika družbe (»kupljenoprodani mediji«, »kupljenoprodano sodišče«)

 “Koper potrebuje še dva, tri MKC-je” (Primorske novice, 20. 1. 2015, Alenka Penjak)

Razloge za odločitev občine in splet dogodkov okoli MKSMC je raziskala novinarka Penjak, ki informacije poišče na MOK ter dveh NVO, ki delujejo v Kopru. Tukaj se prvič omeni scenarij, v katerem bi občina ustanovila svoj mladinski center pod okriljem Zavoda za šport. Še vedno je prva med kategorijami pozitivno delovanje MKSMC (korektno sodelujejo z ostalimi NVO). Izjave NVO sicer podpirajo prizadevanja občine pri vzpostavljanju mladinske politike in infrastrukture, v članku pa je mogoče opaziti blago kritiko na račun občine, predvsem zaradi pristranskosti in enostranskega odločanja.

KATEGORIJE - MKSMC pozitivno (dobro sodelujejo, si prizadevajo za nadaljevanje spleta dejavnosti, vztrajno delujejo in konstruktivno pristopajo) - Prizadevanja MOK (podpiramo MOK pri skrbi za mlade, vzpostavljanje centra za mlade, nakup dodatnih prostorov, potreba po mladinskih prostorih) - Kritika MOK (pristranskost, neutemeljene zahteve, poziv k dialogu) - Kritika MKSMC (program ni bil več mladinski)

 Iz MKC-ja brez deložacije (Primorske novice, 28. 1. 2015, Alenka Penjak)

Nepričakovana in enostranska odločitev Breclja kot predsednika DPZN, da zamenja ključavnice v MKSMC in ključe celo en teden pred rokom preda občini, je sprožila nov val medijskih objav. Prvi so poročali iz Primorskih novic, kjer so poročali predvsem o konstruktivnih vidikih te poteze (izselili brez deložacije, ne na tvegan način, nadaljujejo pa s protestnimi performansi). Izpostavili so tudi vse točke, zajete v dogovoru, ki ga je Brecelj podpisal z občino. Članek je napisan izrazito nevtralno, brez sodb o dejanjih ene, druge ali tretje strani.

39 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

KATEGORIJE - Konstruktivnost DPZN (se izselili brez deložacije, nadaljujejo z dejavnostmi, ne na tvegan način, vsakodnevni performansi) - Dogovor z MOK (potreba po skladiščenju, ohranjanje dejavnosti, pomoč pri iskanju prostorov) - Predaja DPZN (»na lastno pest zamenjalo ključavnice«)

 Protest alternative ob pokopu MKC-ja (Primorske novice, 30. 1. 2015, Alenka Penjak)

O protestu, ki ga je kolektiv mladih sprožil po takratnih dogodkih in se je zaključil s predajo javnega pisma občini, so poročali v vseh obravnavanih medijih in je sprožil veliko prahu. Primorske novice so se pri poročanju osredinile na konstruktivno držo nove sile, »Mladih«, ki so mirno in kulturno protestirali ter pozvali občino k dialogu. Več je napisanega o pozitivni in edinstveni vlogi MKSMC, kritičnost pa je tokrat, še bolj kot k MOK, usmerjena k Breclju. Občina je celo predstavljena kot rešiteljica Mladih, saj je župan takoj obljubil sestanek z njimi ter izpostavil, da bo prostor mladim namenjen tudi v prihodnje.

KATEGORIJE - Konstruktivnost mladih (pozitivnost, to ni smrt alternative, ne bomo se predali, iščemo alternativne rešitve, miren in kulturen protest, poziv k dialogu) - Edinstvenost MKSMC (želijo ohraniti edini alternativni plac, ni drugega prostora v Istri, nikjer ne bomo mogli delovati) - Politični spor (mladina je tukaj prezrta, ne upoštevajo in ne obveščajo ostalih skupin) - Kritika Breclja (gre mu za osebno preživetje, kapituliral, izdal mlade) - Kritika MOK (odvzela prostor, mladi se ne strinjajo z odločitvijo) - Prizadevanja MOK (hiter odgovor, želi sodelovati, želi dati prostore mladini) - MKSMC pozitivno (mladi so se tam naučili delati)

 V Kopru protestirali zaradi izselitve iz prostorov Mladinskega in kulturnega centra (Mladina, 30. 1. 2015, Tamara Kajtazović)

40 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

Tudi novinarka tednika Mladina je prepoznala konstruktivnost Mladih, še bolj pa je bila kritična do Breclja (ne zavzema se za mlade in ne deluje v njihovem interesu, samovoljno in enostransko odloča). Ohranila je tudi precejšnjo mero kritike do MOK, predvsem je kot žrtev njihovih dejanj izpostavila Mlade. Sicer je to kritiko »popravila« z navajanjem župana, da bo takoj sprejel Mlade in da bodo v prihodnosti mladi seveda tudi upravljali center.

KATEGORIJE - Kritika Breclja (Brecelj deluje za društvo in ne za mladino, samovoljna odločitev, razočaranje nad enostranskostjo, poziv Breclju naj se zavzame za mlade) - Kritika MOK (mnogi so to razumeli kot osebni napad Popoviča, prizadelo tudi dejavnost mladih, mladi zahtevajo te ali nove prostore, pričakujejo prostore) - Konstruktivnost mladih (podali izjavo in prošnjo za sestanek) - Prizadevanja MOK (župan bo sprejel mlade, mladi bodo upravljali nov center) - Edinstvenost MKSMC (ne bodo imeli več prostora za delovanje) - Brecelj pozitivno (pod Brecljevim vodstvom delovalo mnogo mladih)

 Marko Brecelj ugodil zahtevi koprske občine (Primorska kronika, 30. 1. 2015, Edi Mavsar)

Televizija se je poročanja lotila predvsem preko kritike Brecljevega »nerazumljivega« dejanja (samovoljno vrnil ključe, deloval proti volji večine, obračunava z mladino). Kot razlog za to dejanje novinar postreže z izjavo Breclja, da je želel »disciplinirati« Mlade, saj so izgubili svoje poslanstvo in jih zanima le koncertni prostor. To v prispevku takoj demantira Samuel Simonovič iz kolektiva Mladih, saj se tudi oni borijo predvsem za izvajanje spleta vsebin, kar pa brez prostora seveda ni mogoče. Občina in njena vloga je tukaj potisnjena na stran, v ospredju je boj med društvom in Mladimi, pri čemer so medijsko bolj podprti slednji (vključene so štiri njihove izjave in ena Brecljeva).

KATEGORIJE - Kritika Breclja (Brecelj samovoljno vrnil ključe, delovali proti volji večine, brez boja, mladi protestirajo, Brecelj obračunava z mladino, Brecelj težka osebnost)

41 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

- Konstruktivnost mladih (oddali peticijo in prošnjo za sestanek, protest ni zadnji, priredili pogreb – borijo pa se naprej) - MKSMC pozitivno (ni res, da je bilo narejeno malo) - Kritika mladih (Brecelj jih je želel disciplinirati, saj jih zanima le prostor)

 Oddaja Aritmija (TV SLO 1, 7. 2. 2015, Lucija Golčer)

V oddaji se dogajanja v komentarju najprej dotakne Luka Zagoričnik, ki se obregne ob Brecljevo samovoljnost in individualno dogovarjanje z občino ter mu očita, da je soborce pustil na cedilu. Kot ugotavlja, je to širši sindrom neodvisne kulture v Sloveniji: »na eni strani navidezna enotnost, na drugi individualne poteze«. Poznavanje teme in podporo Mladim poda tudi v sklepu, ko zatrdi, da je treba delovati složno in da lahko alternativo »pretvorimo tudi v besedo solidarnost«. Nato v prispevku vključijo izjave Mladih in Breclja: prvi predvsem kritično nastopajo do Breclja, on pa poudarja vztrajnost pri delovanju DPZN. Poročilo se zaključi s komentarjem voditeljice Katarine Čas, ki podporo prizorišču izrazi z upanjem, da v Kopru »zdrava pamet vendarle zmaga«.

KATEGORIJE - Kritika Breclja (samovoljnost in samostojno dogovarjanje, pustil na cedilu, individualne poteze, napaka Breclja) - Edinstvenost MKSMC (edini prostor v regiji za takšne vsebine) - Podpora Mladim (»širok support«, zastopajo interes mnogih mladih, »upamo, da bo zmagala zdrava pamet«) - Problematika samoniklih prizorišč (pritisk z vseh strani: država + občine, več prizorišč se zapre kot odpre) - Brecelj pozitivno (vztrajnost pri delu)

 Marko Brecelj: Poskus "potopitve" društva ne bo uspel (MMC, 18. 3. 2015, M. K.)

Društvo DPZN je v marcu, ko so se zadeve nekoliko ohladile, sklicalo novinarsko konferenco in poročalo o težkem položaju, v katerega jih je spravila odločitev MOK. To je sicer prvi prispevek na to temo iz uredništva MMC, saj je prejšnje pripravila novinarka Radia Koper, tam pa so bili le objavljeni. Tako iz uredništva poročajo, da občina

42 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji sistematično deluje v škodo društva in ga poskuša »utopiti« v dolgovih, odrekla jim je namreč podporo za javna dela. Iz prispevka je razbrati predvsem društveni doprinos k lokalnemu okolju, kritika pa uperjena proti MOK. V zaključku je izpostavljena tudi kritika oblastnikov, kot jo poda Brecelj, nanašajoč se na vzorce delovanja koprskega župana (problem demokratičnega despotizma).

KATEGORIJE - DPZN pozitivno (delovali v korist lokalnega okolja, dobili priznanja in podporo občine, vztrajajo kljub pritiskom MOK) - Kritika MOK (potopitveni načrt za DPZN, nerazumna in nenadna dejanja, javno obračunavanje) - Kritika oblasti (problem demokratičnega despotizma)

 Do ureditve mladinske kulture v Kopru "po skrajšanem postopku" (MMC, 25. 3. 2015, P. G.)

Obravnavani članek je plod izjave za javnost, ki so jo v društvu KaM (formalnemu nasledniku Mladih) pripravili, potem ko je občinska uprava na dnevni red seje občinskega sveta uvrstila predlog sklepa o ustanovitvi Centra mladih Koper pod Zavodom za šport in mladino. Mladi o tem niso bili obveščeni, tako tudi ne ostale NVO, mediji in javnost. Ker MOK ni upoštevala njihovega mnenja, kljub zagotovilom, da bodo mladi odločali o prihodnosti kluba, so izjavo poslali medijem. V prispevku je videti veliko dobesednih navedb, v glavnem pa je podana ostra kritika MOK (povzročajo dolgoročno škodo, poseg v avtonomnost občanov, farsa civilnega dialoga, zavajanje, prikrivanje in enostranske odločitve). Pišejo tudi o problematiki samoniklih ter o široki podpori, ki jo je prejelo društvo KaM.

KATEGORIJE - Kritika MOK (dolgoročna škoda mladinskemu polju in kulturi, poseg v avtonomnost občanov, farsa civilnega dialoga, zavajanje, enostranske odločitve, neodzivnost in skrivanje načrtov, ponudili slabo rešitev) - Problematika samoniklih (sledenje smernicam podrejanja prizorišč)

43 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

- Podpora KaM (pomembna vloga v preteklem ustvarjanju, široka podpora s strani NVO in skupin)

 Nastaja Center mladih Koper (Primorske novice, 25. 3. 2015, Alenka Penjak)

O tem dogodku so z dvema prispevkoma poročale tudi Primorske novice, v prvem so vključile in povzele več virov. Sicer je os še vedno kritika odločitve občine, vendar so preko njihove izjave in izjave druge NVO podani tudi argumenti v korist novega centra. Jasno pa je izražena podpora KaM, ki sta jo izrekli drugi dve mladinski organizaciji.

KATEGORIJE: Kritika MOK (umestila mlade v občinske okvire, obnova še vedno ni končana, občina se je kljub podpori KaM odločila drugače) Prizadevanja MOK (morajo formalno organizirati področje mladine, društva komaj čakajo, da bo CMK odprl vrata) Podpora KaM (podporo izkazali organizaciji Rotunda in Pina) MKSMC pozitivno (bil prostor za ustvarjanje in prosto izražanje)

 “Občina si nas hoče podrediti” (Primorske novice, 25. 3. 2015, Alenka Penjak)

Nekaj ur za prvim prispevkom so v Primorskih novicah povzeli še izjavo za javnost, ki so jo pripravili Mladi. Tukaj je predstavljenih več argumentov na njihovi strani, predvsem je avtorica izpostavila kritiko do MOK in argumente proti »samovoljni odločitvi« slednje. Tudi z naslovom sporoča tako kritiko do občine kot posebno afiniteto do pobude Mladih.

KATEGORIJE: Kritika MOK (samovoljna odločitev, se ne držijo dogovora, farsa civilnega dialoga in grob poseg v avtonomnost in svobodo izražanja, želijo si podrediti mladinsko polje, napačno investirajo sredstva) Konstruktivnost Mladih (predlagajo več možnosti, zahtevajo, da ostane vodenje pod NVO) Podpora KaM (aktivna vloga pri sooblikovanju programov v MKSMC)

44 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

V 18 analiziranih objavah smo tako skupno določili 15 kategorij; če problematiko poenostavimo na boj dveh strani, občine in MKSMC, je v jasno podporo slednjemu kar osem kategorij, tri so na strani občine, štiri pa se nanašajo na druge aspekte. Največkrat (s tem ima tudi največ pripadajočih kod) se je pojavljala kategorija kritika MOK, kar pomeni, da so novinarji pred vsem drugim izpostavljali predvsem »nespametno« potezo občine, ki naj bi bila le »brutalno osebno obračunavanje« župana. To kategorijo smo našli v kar 13 prispevkih in je hkrati bila stalnica skozi celoten razvoj dogodkov. Pri tem smo želeli izpostaviti, da so se mediji pri poročanju bolj kot na občino osredotočali na župana. Kritike so tako bile večinoma osebne, merile so na njegove slabosti (ne razume pomena, je kradel, politično obračunava, razburja dogajanje, ne prenaša ugovorov, lakomna nespamet, osebni napad).

Kmalu za tem sta po pogostosti kritika Breclja in prizadevanja MOK. Tak rezultat je najverjetneje posledica tega, da so mediji domala v vsakem članku povzemali izjavo občine (vsebino ene in iste izjave so vključevali v prispevke vsaj dva tedna), ki je v prvi vrsti kritizirala Breclja. Poleg tega so mediji po razkolu znotraj MKSMC večinoma stopili na stran Mladih in dodatno izpostavljali samovoljnost Breclja, kar je povzdignilo njegovo kritiko v drugi polovici dogajanja. Po pogostosti nato sledijo MKSMC naklonjene izjave: izpostavljanje pozitivnih lastnosti prizorišča, podpore, ki jo je prejel, ter njegove edinstvene vloge v lokalnem prostoru. V kategorijo podpore smo vključili vse izraze le-te, ki so bili namenjeni DPZN, MKSMC ali Mladim, saj vse predstavljajo podporo ideji samoniklega prizorišča. Podobno je tudi pri političnem sporu, saj je precej omemb spora med županom Popovičem in predsednikom DPZN Brecljem. Četudi naj bi bil ta spor obojestranski, nanaša se namreč na obe vpleteni strani, je kot glavni krivec predstavljen župan, poleg tega pa se kot ultimativne žrtve izpostavlja Mlade in s tem izraža podpora prizadevanjem za samoniklo prizorišče. Med pogostejšimi usmeritvami je še kritika MKSMC; novinarji so dobesedno povzemali izjavo MOK, da tamkajšnji programi »že dolgo niso bili več namenjeni mladini«. Tukaj smo želeli izpostaviti, da so mediji pri navajanju občinskih kritik MKSMC vedno uporabljali pogojni naklon (»naj ne bi bili«), medtem ko pri argumentaciji v podporo društvu tega niso redno uporabljali.

45 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

Kategorije - spor o MKSMC

Kritika MOK

Kritika Breclja

MKSMC pozitivno

Prizadevanja MOK

Podpora

Edinstvenost

Spor dveh sil

0 10 20 30 40 50 60 70

Graf 1: Prikaz frekvence pojavljanja najznačilnejših kategorij v sporu o MKSMC (število omemb v vseh objavah).

Ostale kategorije, ki so še pomembne za raziskavo, so sicer manj zastopane, po številu objav, v katerih se pojavljajo, pa si sledijo tako: Brecljeve pozitivne lastnosti (4 objave), konstruktivnost Mladih, konstruktivnost DPZN, kritika oblasti in družbe ter težave samoniklih prizorišč (po 3 objave), pozitivno delovanje DPZN ter kritika mladih (po 1 objava). Množica kategorij je posledica predvsem pestrega razvoja dogodkov, saj so se sčasoma formirale nove kategorije, druge, ki so bile prisotne na začetku, pa so se izgubile.

Tako je na začetku bilo predvsem govora o kritiki MKSMC, prizadevanjem MOK ter kritiki MOK. Fenomen je bil izražen zelo plastično in poenostavljeno: bitka ene strani proti drugi. Pozneje so začele mesto kritike MKSMC prevzemati kategorije podpore in pozitivnih lastnosti MKSMC ter političnega spora. V zadnjem delu obravnavanega dogajanja pa so teme vrtele okoli: kritike MOK, problemov samoniklih prizorišč ter konstruktivnosti DPZN in Mladih. Takrat je bila tudi večja pokritost dogajanja s strani televizije, ki se je »vklopila« nekoliko pozno, vendar veliko prispevala.

Redkokdaj se namreč zgodi, da poročanje o samoniklem prizorišču seže do nacionalne televizije. Tam so samonikla prizorišča zelo redko obravnavana, posebno tista zunaj

46 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

Ljubljane; občasno se poroča le o festivalskih dogodkih v organizaciji samoniklih, kar smo analizirali tudi pozneje v fokusni skupini. S tremi prispevki v Primorski kroniki (predvajanimi tudi v Slovenski kroniki na SLO 1), zajetnim prostorom v oddaji Aritmija ter izredni oddaji Izostritev,18 vse to v obdobju enega meseca, je ta primer lahko le izjema, ki potrjuje pravilo. Vsekakor pa so bile na prvem mestu po številu prispevkov prav Primorske novice, kar nas ni presenetilo: njihova lokalna usmerjenost in angažma Alenke Penjak v samoniklih prizoriščih so prispevali polovico vseh obravnavanih člankov. Sicer smo objave na to temo zasledili še v naslednjih medijih: Delo (4 objave), Večer (3), Regionalobala (2), Dnevnik (1).

V medijih je bilo tako v obdobju od 8. 1. do 25. 3. 2015 skupno kar 28 objav, kar je veliko več, kot so jih v MKSMC navadno zbrali v celem letu. V prvem mesecu dogajanja je bilo mogoče opaziti skoncentriranost objav ob novinarskih konferencah in izidu izjav za javnost, kar kaže na to, da je politika načrtnega sodelovanja z mediji obrodila sadove. Sicer je število medijskih objav drastično upadlo po napovedi župana, da bo sprejel Mlade. O nadaljnjih sestankih na MOK (v februarju so bili organizirani trije) nismo zasledili objav, pojavile so se šele v marcu, ko je občina samovoljno in po hitrem postopku odločala o CMK, na kar so se Mladi odzvali z izjavo za javnost. V naslednjih mesecih je izšlo še nekaj člankov, vendar so to bile novičke, ki so poročale o poteku selitve DPZN in o prenovi in odprtju novega CMK. Skupaj s pojemanjem zanosa Pobude za MKC je tako pojemal tudi interes medijev in javnosti. Alternativna scena pa na srečo ni zamrla, saj so aktivni posamezniki in posameznice začeli velik del aktivnosti MKSMC izvajati v novem prizorišču, Ustvarjalni platformi Inde. V nadaljevanju smo obravnavali še prispevke, ki so nastali natanko dve leti pozneje, ko se je v podobnem položaju znašel Inde. Zaradi predvidene prodaje zemljišča in čiščenja nevarnih odpadkov jim je z deložacijo grozila slaba banka ali DUTB.

18Oddaja je bila predvajana na TV Koper-Capodistria, v raziskavo pa je nismo vključili, saj nam kot pogovorna oddaja ponuja manj uporabnih informacij o uredniški politiki medijskih vsebin oziroma so tej elementi manj prepoznavni.

47 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

 Dutb trdi, da je Inde smrtno nevaren, in zahteva izselitev mladih (Primorske novice, 13. 1. 2017, NR)

Kratko novico, prvo na to temo v Primorskih novicah, je napisal/-a avtor/-ica NR (to je tudi edina obravnavana objava tega/te avtorja/-ice). Napisana je precej nevtralno, brez izpostavljanja subjektivnega stališča do ene ali druge strani. Argumentativno se sicer nagiba na stran DUTB, k čemer prispeva tudi dejstvo, da za komentar niso povprašali podpornikov in podpornic Inde, temveč so le nanizali od druge strani pridobljene informacije. Tudi fotografije prispevajo k prikazu prostora kot nevarnega, na njih pa ni ne uporabnikov/-ic ne prostorov Inde. V celoti pa daje vtis, da je deložacija »občasnih uporabnikov« neizogibna in skorajšnja, kar utemeljujejo z nedavno prisilno izselitvijo mladih iz avtonomne skupnosti Argo v Izoli, prav tako s strani DUTB.

KATEGORIJE: - Pravica DUTB (lastniki, pozivajo – edina možnost, uspešni že pri Argoju) - Nevarnost azbesta (smrtno nevaren) - Degradacija Inde (označujejo kot občasne obiskovalce)

 Kolektiv Ustvarjalne platforme Inde ne pristaja na izpraznitev skvota (Radio Koper, objavljeno na MMC RTV Slo, 17. 1. 2017, Lea Širok)

Prvi prispevek v mediju RTV Slovenija je bil članek Lee Širok. Novinarka je na podlagi pogovora s podpornicami/-ki izpostavila predvsem prizadevanja Inde (njihove aktivnosti, doprinos k skupnosti) in konstruktivno delovanje v tem primeru (strinjajo se s sanacijo, ne želijo pa prekiniti svojega delovanja) ter njihovo nepogrešljivo vlogo za celotno pokrajino. V prispevku ni izjav s strani DUTB, njihove aktivnosti pa so označene kot neutemeljene in nekonstruktivne. Beseda je tudi o osnovni problematiki samoniklih – pomanjkanje prostorov, skvotiranje tovarne Inde pa je predstavljeno kot odgovor na to.

KATEGORIJE: - Inde pozitivno (sanirali prostore, pomemben regijski prostor, množične aktivnosti, socialni programi)

48 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

- Konstruktivnost Inde (čiščenje brez prekinitve delovanja, pozdravljajo sanacijo) - DUTB negativno (neutemeljene zahteve – območje U. P. Inde je očiščeno, neupravičen poziv k izpraznitvi) - Pomanjkanje avtonomnih prostorov (Inde kot odgovor na to) - Nepogrešljivost Inde (nepogrešljiv za celotno pokrajino)

 Azbest naj gre, Inde naj ostane (Primorske novice, 19. 1. 2017, Alenka Penjak)

Drugi (precej bolj obširen) članek na temo je, šest dni za prvim, izšel »pod peresom« Alenke Penjak, ki sicer redno poroča o aktivnostih Inde in je avtorica večine obravnavanih člankov. Tukaj je precej opaznejša afiniteta do samoniklega prizorišča, saj v prvi vrsti navaja pozitivne lastnosti in aktivnosti Inde ter nujnost takega prostora v lokalnem okolju. Šele za tem se pojavlja DUTB, sicer po večini s kritičnim pogledom (sanacija jih zanima šele zdaj, ker morajo prodati prostore; ne zanimajo jih niti brezdomni, ki so se pozimi zatekli v prostore), vendar so nanizane tudi njihove dobre poteze (podali so navodila kako ukrepati; čiščenja se bodo dejansko lotili in ni le izgovor za deložacijo mladih). Vtis množične podpore samoniklemu prizorišču (poleg navajanja organizacij, ki so poslale pisma v podporo) dodatno okrepi sklepna misel avtorice: »mnogi upajo, da sedmine za Inde še dolgo ne bo«.

KATEGORIJE: -Inde pozitivno (socialni/izobraževalni/kulturni/okoljevarstveni/športni programi, čistili azbest, delujejo prostovoljno, si prizadevajo ustvariti avtonomno cono, popravljajo grehe prejšnjih lastnikov,) - Nujnost tega prostora (Istra nujno potrebuje, nujnost dokazujejo množični obiski, zadnji prostor v Istri) - DUTB negativno (čisti šele zdaj –ker prodaja, ne zanima se za brezdomne, nasilen že pri Argoju) - DUTB pozitivno (čiščenje ni izgovor, dali navodila) - Podpora Inde (razne organizacije, mnogi upajo »da sedmine za Inde še dolgo ne bo«) - Konstruktivnost Inde (se bojo umaknili po potrebi)

49 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

- Nevarnost azbesta (zadrževanje je nevarno, vendar indejevci že opozarjali in odstranjevali)

 Inde, srebrnina Istre (Primorske novice, komentar, 19. 1. 2017, Alenka Penjak)

Komentar o dogajanju je izšel istega dne in s strani iste avtorice kot prej obravnavani članek. Tudi tukaj je, po pričakovanjih še izraziteje, videti pozitivno stališče in izpostavljanje kvalitet Inde, hkrati pa se, poleg DUTB, prvič kritizira tudi neukrepanje in neodzivnost MOK. Po avtoričinem mnenju bi se morala namreč občina v prvi vrsti zanimati za nakup zemljišča in s tem za vzpostavitev »potencialnega avtonomnega kulturnega središča Istre«. Prvič se tukaj tudi izpostavi pravica Inde do posestnega varstva in primerja situacijo z ljubljanskim Rogom, kjer so to pravico uporabnikom/-cam deloma že priznali. Prispevek se zaključi z upanjem, »da sedmine za Inde še dolgo ne bo«.

KATEGORIJE: - Inde pozitivno (skrbijo in vlagajo v prostor že 2 leti, prostovoljno delajo zaradi želje po dogajanju, »kaos preobrazili v kreacijo«, »Istra je kulturno in duhovno bogatejša«) - Kritika MOK (ne ukrepa) - Pravica DUTB (»nihče nima nič proti čiščenju azbesta«) - Pravica Inde (posestno varstvo) - Podpora Inde (»ni jih malo«) - Upanje (»da sedmine za Inde še dolgo ne bo«)

 Zdaj še Inde (Mladina, 20. 1. 2017, Vanja Gligorović)

Edini članek v Mladini je izšel natanko en teden po prvih opozorilih s strani DUTB o čiščenju. Avtorica najprej omenja pravice DUTB, nato pa diskurz obrne in kritizira njihovo politiko (opozori na njihovo nasilje v primeru Argo, na nove grožnje z deložacijo in nerazumne zahteve). Za razliko od prispevkov drugih medijev se v Mladini precej usmerijo tudi v širšo kritiko oblasti (vsiljujejo status quo, populizem), hkrati pa na esencialni problem samoniklih – pomanjkanje prostorov. Jasno izrazi tudi pozitivne aspekte delovanja Inde in podporo, ki so ji prejeli.

50 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

KATEGORIJE: - Pravica DUTB (pravnomočna lastnica, že prej načrtovana sanacija, prejeli ponudbe za odkup) - DUTB negativno (predhodno nasilje do Argo, nerazumne zahteve, grožnja deložacije) - Kritika oblasti (vsiljevanje statusa quo, površinsko reševanje problemov, populizem) - Pomanjkanje avtonomnih prostorov (Inde kot odgovor na to, nenehna bitka za obstoj) - Inde pozitivno (že 2 leti, nudijo prostor projektom, ki drugje ne bi uspeli) - Podpora Inde (Iniciativa za demokratični socializem –ZL)

 “V Kopru je tudi najbolj sredinska kultura subverzivna” (Primorske novice, 25. 1. 2017, Biljana Pavlović)

Članek avtorice Biljane Pavlović je poročilo z novinarske konference, ki jo je v podporo Inde organizirala Združena levica (ZL). Na konferenco so bili povabljeni tudi predstavniki civilne sfere; vsi so »poudarili pozitiven pomen tovrstnih skupnosti«, tudi kot celota se članek predvsem osredotoča na slednje (Inde daje Kopru pluralnost). Takoj za tem pa je osredotočenje na kritiki do MOK: predvsem jim je očitano, da ne sprevidijo pomena Inde, na občino pa so naslovili dve zahtevi (poziv k rešitvi tega vprašanja in sprejetju lokalnega programa za kulturo). Prvič je v člankih opaziti tudi kritiko do širše družbe, seveda v povezavi z aktualnim dogajanjem. Iz analize je tako mogoče razbrati, da se članek osredinja bolj na družbeno problematiko in pomen tovrstnega prizorišča za skupnost kot na problematiko samega prizorišča in tamkajšnjih akterjev/akterk (z njihove perspektive).

KATEGORIJE: - Inde pozitivno (pozitiven pomen za lokalno skupnost, neodvisna in nehierarhična struktura, Kopru dajejo kulturno, politično in izobraževalno pluralizacijo) - Kritika MOK (ne sprevidi pomena Inde za promocijo Kopra, poziv k rešitvi, poziv k sprejetju lokalnega programa za kulturo) - Kritika družbe (javni prostor se nadzira in privatizira, Inde kot tipičen primer tranzicijske kraje) - DUTB negativno (delajo pod pretvezo, prej jih azbest ni motil)

51 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

- Podpora Inde (podpora stranke ZL in drugih na konferenci, »vesela, da ima Koper izbojevano avtonomno cono«)

 UPI Inde poziva DUTB k dialogu (Radio Koper, objavljeno na MMC RTV Slovenija, 25. 1. 2017, Lea Širok)

Konference se je udeležila tudi novinarka Radia Koper, kar nam je omogočilo direktno primerjavo s prispevkom Primorskih novic. Lea Širok je po naši analizi prav tako na prvem mestu izpostavila konstruktivno držo Inde in njihove pozive k dialogu. Nekoliko manj je izpostavila pravice, ki jih imajo uporabniki in uporabnice Inde kot posestniki, v prispevku je prav tako mogoče opaziti kritičnost do ravnanja DUTB. Manj je napisanega o pozitivnih učinkih Inde, izpostavljen pa je problem pomanjkanja avtonomnih prostorov ter kritika MOK, ki da je ponudila smešno rešitev. Avtorica ni vprašala za komentar DUTB, kot je to storila Alenka Penjak za Primorske novice: o tem primeru smo povedali več v analizi Fokusne skupine.

KATEGORIJE: - Konstruktivnost Inde (želijo dogovor, javno pozivajo k dialogu, pripravljeni na sodelovanje, čiščenje pri njih ni potrebno, a ne želijo ovirati dela, so odgovorni posestniki) - DUTB negativno (poziv k izselitvi, grožnja s prisilno izselitvijo 2-krat) - Pravica Inde (posestna pravica 2-krat) - Podpora Inde (pisma podpore, po potrebi tudi fizična podpora) - Inde pozitivno (»za korist vseh ljudi v širšem lokalnem okolju«) - Pomanjkanje avtonomnih prostorov (vzrok zasedbe Inde) - Kritika MOK (ponuja neustrezne/smešne rešitve)

 Inde se slabi banki ne bo umaknil (Primorske novice, 25. 1. 2017, Alenka Penjak)

Dan po novinarski konferenci ZL so tudi podporniki in podpornice Inde organizirali svojo konferenco, s katere je poročala Alenka Penjak. Tokrat je v ospredje postavljena konstruktivna drža Inde (so odgovorni in ne želijo ovirati DUTB) ter njihove pravice (posestna pravica). Slednja je podprta in argumentirana tudi preko mnenja Okrajnega sodišča v Kopru, na katerega se je novinarka obrnila za dodatna pojasnila. Iz odgovora

52 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

DUTB je novinarka povzela njihove pravice: da je območje zasebna lastnina in ni dovoljeno zasedanje prostorov. Hkrati pa je na DUTB usmerjena direktna in posredna kritika: direktno so podali sami govorci in govorke na konferenci, posredno pa je pritisk DUTB predstavljen s strahom pred sodnim preganjanjem (zato se posameznice in posamezniki ne želijo imensko izpostaviti) ter z raziskovanjem govoric, da naj bi DUTB najela varnostnike, ki bi »na silo odstranili skvoterje«. Kot v ostalih člankih je tudi tukaj opaziti izpostavljanje dobrih strani, ki jih ta skvot prinaša, ter podporo, ki jo dobiva iz celotne Slovenije.

KATEGORIJE: - Konstruktivnost Inde (ne bodo ovirali, pozivajo k dialogu, pričakujejo začasni dostop, so odgovoren posestnik) - Pravica Inde (posestna pravica, pravniki pritrjujejo, so legalno vstopili–ni bilo zavarovano, deložacija Inde je nelegalna) - DUTB negativno (prostori so že sanirani – izgovor, želijo odstraniti uporabnike, grozijo z odvzemom prostora, mladi se bojijo preganjanja, ne dajejo odgovora glede deložacije, na silo bi odstranili skvoterje – govorice) - Inde pozitivno (družbenokoristni, neprofitno izvajajo sanacijo, kulturne in socialne programe) - Podpora Inde (več kot 20 pisem, številni bi jih podprli s prisotnostjo) - Pravica DUTB (zasebna lastnina, ni dovoljeno zasedanje)

 Kolektiv Inde: izteka se rok za izpraznitev zasedenih prostorov (Radio Koper, objavljeno na MMC RTV Slo, 30. 1. 2017, Lea Širok)

V pričujočem prispevku je avtorica izpostavila predvsem dvojna merila DUTB. Opozori tudi na nevarnost azbesta, vendar takoj doda, da je območje U. P. Inde že očiščeno. Konkretno se obregne tudi ob dejstvo, da so iz DUTB istočasno sporočili sosednjemu VDC, ki je prav tako v neposredni bližini, da bo čiščenje potekalo ročno in ne bodo nastajali nevarni delci (»zanimivo«, da se njim »tudi v času čiščenja ne bo treba seliti«). S tem je jasno izrazila predvsem neosnovanost zahtev DUTB. Na drugi strani jasno pokaže na konstruktivnost

53 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

Inde (pripravili drugi vhod, ponovno pozivajo k dogovoru) ter na vedno širšo podporo, ki jo prejemajo.

KATEGORIJE: - DUTB negativno (dvojna merila – poziv poslali le njim, za druge ni nevarno, neutemeljene zahteve) - Konstruktivnost Inde (pripravili drugi vhod, pozivajo k dogovoru) - Nevarnost azbesta (začeli z odstranjevanjem/vendar je območje U. P. Inde edino čisto) - Podpora Inde (podpora civilne fronte, nobeden si ne želi prizorov iz Roga)

 Delavci čistijo Inde, mladi z novim vhodom (Primorske novice, 30. 1. 2017, Alenka Penjak)

Članek je nastal na dan, ko se je iztekel rok za izpraznitev prostorov, ki ga je določila DUTB. Mladi so glede na zapisano mirno pričakali napovedano čiščenje azbesta, ponovno je izpostavljena predvsem njihova konstruktivnost v odnosu do dogajanja. Očitki novinarke letijo na slabo komunikacijo DUTB: so skopi z informacijami ali celo ne odgovarjajo, imajo dvojna merila in po navedbah skvoterk in skvoterjev s čiščenjem azbesta želijo očistiti prostore tudi njihove prisotnosti. Prednostni položaj Inde je predstavljen z naraščajočim številom podpornih pisem, ki jih prejemajo, prvič je jasno izražena tudi edinstvenost tega prostora (»svoje želje po kreativnem dogajanju nimajo preusmeriti nikamor drugam«).

KATEGORIJE: - Konstruktivnost Inde (omogočili čiščenje, vabijo k dialogu, bilo bi »nedopustno in neodgovorno zapustiti in izprazniti prostore«, tudi DUTB pozdravlja konstruktivnost) - DUTB negativno (dvojna merila, ne odgovarjajo na vprašanja, skopi z informacijami, čiščenje uporabili kot »krinko za lahkotno uničenje« njihovega družbeno koristnega dela) - Podpora Inde (»širša množica«, vsak dan nove organizacije podprejo, aktivnih vsaj 100) - Inde pozitivno (pospravljali, se mirno udejstvovali) - DUTB pozitivno (stavijo na dialog) - Edinstvenost prostora (nimajo nikamor drugam)

54 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

1. Ni vse v nogometu in potniških ladjah (Primorske novice, pismo bralke, 9. 2. 2017, Manuela Jerman)

Pismo bralke so v rubriki »Prejeli smo« objavili deset dni pozneje, ko se je dogajanje okoli Inde nekoliko umirilo, hkrati pa ni bilo znanega nič novega glede načrtovanega razvoja dogodkov. Prav zato se je bralka (odkrita podpornica Inde) spraševala, kako da MOK še vedno ni ukrepala glede dogajanja oziroma zakaj le-ta investira samo v infrastrukturo za nogomet in potniške ladje. Čeprav je v prostorih Inde bila le enkrat, je izpostavila domačnost, sprejetost in prijaznost, ki jih je takrat začutila. Jasno poda tudi kritiko na račun DUTB ter podpre vztrajnost mladine.

KATEGORIJE: - Inde pozitivno (ustvarjajo prostor za neodvisno delovanje, dolgo neutrudno delali, domišljija + ustvarjalnost, organizirajo dobrodelne akcije, brezplačne kulturne dogodke in delavnice, delujejo prostovoljno, aktivno preživljajo čas, domačnost + sprejetost + prijaznost, odgovornost, upravičeno želijo ostati tam) - Podpora Inde (vedno več ljudi, tudi iz tujine, »podprimo mlade pri njihovi želji«) - Kritika MOK (zakaj še ni komentarjev, poziv naj ponudi kaj, ni vse v nogometu in potniških ladjah) - DUTB negativno (čistijo šele zdaj, ker gre za dobiček)

 Polovico Indeja naj bi dobil Izolan (Primorske novice, 22. 2. 2017, Alenka Penjak)

Novica je po daljšem premoru sledila, ko so se pojavile prve informacije glede načrtovane prodaje objekta. Alenka Penjak je glede postopkov povprašala tako DUTB (ki pa so bili skrivnostni in neodzivni) kot kandidate za odkup zemljišča (konkretne odgovore je dobila le od Valterja Krmaca).19 Pri DUTB je izpostavila predvsem slabo informiranje in malomarnost pri čiščenju, pri morebitnem novem lastniku pa je izpostavila možnost (in upanje) za dobro sodelovanje s podporniki in podpornicami Inde.

19Krmac je skupaj Rokom Cvetkovom konec marca podpisal pogodbo z DUTB in postal lastnik zemljišča.

55 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

KATEGORIJE: - DUTB negativno (skriva načrte, ne razkriva informacij, ne odgovarjajo na vprašanja, čistili nepravilno in zgolj za formalno zadoščenje inšpekciji) - Morebitni novi lastnik (pripravljen ponuditi prostor, lahko ga »držijo za besedo«)

V tej analizi smo tako obravnavali dvanajst objav, ki so izšle od 13. 1. do 22. 2. 2017. Tema o MKSMC je bila, v primerjavi s to, medijsko bolj »pokrita«, s štirimi prispevki je prodrla tudi na televizijo in bila predvajana na nacionalnem programu v »prime timu«.20 Sicer pa je tudi pri tem primeru mogoče opaziti veliko povečanje števila objav glede na povprečje, saj je tako število objav v nekaj več kot enomesečnem obdobju precejšnje. Med dvanajstimi kategorijami, pridobljenimi z analizo, smo polovico teh definirali kot pozitivne za samoniklo prizorišče, dve kot negativno, štiri pa ne izražajo direktne afinitete. Osrednja kategorija, ki je najbolj prisotna v objavah, obsega negativne lastnosti DUTB (prisotna v desetih od dvanajstih objav). Znotraj te kategorije smo določili dve podkategoriji – nerazumevanje ter nasilje: prva se je navezovala predvsem na nepripravljenost na dialog in nepoznavanje stanja (neupravičeni pozivi, neutemeljene zahteve, skrivajo načrte, zanima jih le dobiček, želijo čistiti, kjer ni treba), druga pa na označevanje DUTB kot nasilnega subjekta v tem dogajanju (krinka za lahkotno uničenje prostora, nasilna deložacija, grožnje z izselitvijo, preganjanje mladih, primerjava z nasilno izselitvijo Roga in Argoja, brezdomne »mečejo na cesto«). Opazili smo tudi uporabo izraza slaba banka, predvsem v objavah, ki so bile kritične do dela DUTB. V prvi vrsti je bilo preko medijskih objav torej opaziti pritisk na DUTB kot neodgovornega in nasilnega lastnika.

Takoj za to kategorijo se po frekventnosti pojavljajo zunanja podpora Inde, ki so jo prejeli zaradi svojih prizadevanj (prav tako prisotna v desetih člankih), pozitivno delovanje Inde (devet člankov) in konstruktivnost Inde (šest člankov). Tako so avtorji prispevkov pogosto izpostavili pisma podpore iz Slovenije in tujine, celo iz parlamentarne stranke (krajevni odbor IDS, članice Združene levice), fronte Vstala Primorska – Vstani Slovenija in drugih. Pri pozitivnih lastnostih pa je izražen pomen za lokalno okolje, prostovoljna in dobrodelna narava dogodkov, kulturni programi, avtonomnost in neodvisnost idr. Čeprav je po številu

20Prime time je angleški izraz za časovni termin, v katerem je gledanost televizije najvišja – pogosto se to nanaša na čas med 19. in 22. uro.

56 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji objav ta kategorija v primerjavi s prej omenjenimi manj prisotna, je po frekventnosti ponavljanja znotraj objav na prvem mestu (ponovi se kar 34-krat; glej spodnji graf).

Pod naslednjo kategorijo – konstruktivnost – smo uvrstili vse trditve, ki so Inde označevale kot zrelega in kompetentnega (političnega) borca proti krivičnosti DUTB (pozivi k dialogu, odgovorni posestnik, želijo si dogovora, se mirno udejstvujejo, pripravljeni na sodelovanje). Tem sledi kategorija pravica DUTB (kot lastniki pozivajo, dolžni so odstraniti azbest, ukaz ministrstva, predhodno načrtovana sanacija, ponudbe za odkup zemljišča, Indejevci kot »začasni uporabniki«). Tukaj smo morali pripomniti, da so te pravice mediji izpostavljali predvsem ob boku legitimnosti in pomena skupnosti Inde. Sporočilo, ki je enotno domala vsem objavam, se je glasilo nekako tako: ne nasprotujemo čiščenju in prodaji območja, vendar je treba obdržati kolektiv Inde v teh prostorih ali jim zagotoviti druge.

Kategorije - spor med Inde in DUTB

Inde pozitivno

DUTB negativno

Podpora Inde-ju

Konstruktivnost Inde

Pravica DUTB

0 5 10 15 20 25 30 35 40

Graf 2: Prikaz frekvence pojavljanja najznačilnejših kategorij v sporu o Inde (število omemb v vseh objavah).

Ostale pomembne kategorije, ki so se pojavljale redkeje, so: edinstvenost Inde, težave samoniklih prizorišč, kritika MOK, nevarnost azbesta, pravica Inde, pozitivne lastnosti DUTB in kritika oblasti/družbe. S časom se kategorije niso bistveno spreminjale, stalnica

57 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji pa so bile predvsem kritika DUTB, podpora Inde in pozitivno delovanje Inde. Iz naštetega lahko sklenemo, da je bilo poročanje o tej temi precej nagnjeno k podpori Inde, najbolj sicer s kritiko DUTB, pa vendar tudi preko izpostavljanja široke zunanje podpore in pomembnosti prizorišča za lokalno okolje. Medtem je bil DUTB vedno (z izjemo prvega članka) negativno prikazan. Pomembnih razlik med objavami obravnavanih medijev nismo opazili, je pa prav tako kot pri zadevi MKSMC večina člankov iz Primorskih novic (kar osem od dvanajstih), med temi pa večina pod avtorstvom Alenke Penjak.

V drugem delu analize medijskih objav, to je analiza sedemtedenskega klipinga, smo imeli precej manj dela. Mladina in RTV Slovenija o obravnavanih prizoriščih v tem obdobju namreč nista poročala. Sicer analiza teh člankov ni mogla dati konkretnih rezultatov, ki bi jih lahko posplošili, nam pa je pomagala pri razumevanju poročanja. Dobili smo realen pogled na to, koliko se v normalnih razmerah (ko v prizoriščih ni izrednih dogodkov) mediji osredotočajo na njihovo delovanje in katere aspekte izpostavljajo. V nasprotju s prejšnjo analizoje bil pri tej namen ugotoviti predvsem intenzivnost in frekventnost poročanja, vrsto prispevkov (napoved, novica, reportaža) ter kateri aspekti prizorišč so izpostavljeni.

S pomočjo prej pridobljenih rezultatov smo izbrali tiste kategorije, ki so ustrezne za analizo izpostavljenih aspektov in nato vsak prispevek razčlenili s pomočjo vsebinske analize. Vsako kategorijo smo številčno ocenili (od ena do pet) glede na pogostost in intenzivnost pojavljanja v članku. Izbrali smo kategorije:

 Alternativnost – prostor za vsebine, ki so odrinjene iz mainstreama  Kvaliteten program – poudarek na kvaliteti (predvsem umetniškega) programa  Mladinskost – mladinski programi in mladinsko delo  Koristnost – pomen za lokalno skupnost  Kritičnost – kritična drža do družbe in problematike samoniklih prizorišč

V analiziranih medijih smo v izbranem obdobju zasledili le 14 objav. Velika večina le-teh (11) je iz dnevnika Večer, ostale tri izjave pa iz Primorskih novic; torej so o tem dogajanju

58 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji poročali le (regionalni) tiskani mediji. Objave v Večeru so bile pretežno napovedi dogodkov: štiri kratke napovedi (vzete iz napovednika Infopeke), tri daljše napovedi s sliko (prav tako o Infopeki), tri objave v kulturnem Napovedniku (o Dvorani Gustaf in MC Pekarna s sliko in kratkim opisom). Pod avtorstvom Bojana Tomažiča pa je nastala ena reportaža o Pekarni, ki je temeljila na predstavitvi zgodovine, razvoja ter aktualne situacije, kot jo vidi Bojan Jerkovič - Čiko (ustanovitelj AGD Gustaf in eden glavnih odgovornih za dogajanje v Dvorani Gustaf in Pekarni nasploh). Primorske so medtem v dveh primerih na kratko poročale o zapletih pri selitvi DPZN iz prostorov MKSMC (kratki objavi s fotografijo), tretji članek pa je reportaža o dogajanju v Inde. Novinarka Alenka Penjak je v reportaži poročala o tem, kaj Inde sploh je, kaj mladi delajo in kako se prostor razvija ter izpostavila težave, s katerimi se spopadajo. Izpostavila je tudi sklop dogodkov Indemajske igre, ki so ga organizirali z željo po sprejetosti v lokalno skupnost. Če odštejemo napovednike, je tako v dveh tednih Večer objavil v povprečju približno dva prispevka, Primorske novice pa enega. Sicer je bilo s strani Primorskih novic objavljenih premalo število člankov (od tega dva zelo kratka), da bi lahko objektivno podali primerjavo med kategorijami v enem in drugem mediju.

Tabela 1: Sedemtedenska analiza objav po kategorijah (ocene 1—5)

Povzetek kategorij iz vsebinske analize pokaže, da so novinarji na prvem mestu izpostavljali koristnost programov za lokalno skupnost oziroma več pozornosti namenjali

59 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji tej komponenti. Ta je posebej izrazita v nekaterih Večerovih objavah (tudi napovedih), saj so jasno izražali pomen programov: državljanska vzgoja, prostovoljstvo, dobrodelnost, svobodni teritorij. Temu sledi kvaliteten umetniški program; kategorija je dokaj enakomerno porazdeljena v vseh člankih, nekoliko prednjačijo objave o prizorišču Dvorana Gustaf. Tretje mesto si delita alternativnost in mladinskost: prva prav tako prevladuje v najavah programa Dvorane Gustaf, druga pa v objavah o MC Pekarna in Inde. Na zadnjem mestu je kategorija kritičnost, ki je bila jasno izražena le v reportažah o Pekarni in Inde (kritičnost do oblasti in družbe) ter objavah o selitvi DPZN (kritičnost konkretno do župana MOK).

Kategorije - sedemtedenska analiza

Koristnost

Kvaliteten program

Alternativnost

Mladinskost

Kritičnost

1,0 1,5 2,0 2,5 3,0 3,5 4,0 4,5 5,0

Graf 3: Prikaz frekvence pojavljanja najznačilnejših kategorij v sedemtedenski analizi (ocena 1–5).

Zadnji korak pri analizi medijskih objav je bila ureditev in kvantitativna analiza medijskega klipinga organizacij. Težava pri tem je bila, da so kliping ponekod pomanjkljivo sestavili in ga niso redno in sistematično zbirali, določeni spletni članki pa niso več dostopni. Tukaj se nismo omejevali na prej obravnavane medije, temveč smo, z namenom pridobiti celovito sliko, vključili vse objave. Zbrali smo kliping naslednjih organizacij v različnih obdobjih:

 KC Pekarna Maribor – kliping za leti 2014 in 2015

 MKSMC Koper – leti 2013 in 2014

60 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

 Inde Koper – leto 2015 in prva polovica 2016

Daleč najštevilčnejši kliping je po pričakovanjih imela Pekarna. Le-ta je v dvoletnem obdobju zbrala 45 prispevkov, časovno zelo enakomerno porazdeljenih, velika večina pa je iz časopisa Večer (39 prispevkov). Ostali so glede na medije razporejeni takole: na TV Maribor sta bila predvajana dva prispevka, prav tako sta bila dva objavljena v časopisu Delo, eden v časopisu Dnevnik ter eden na spletnem portalu MMC RTV Slovenija. Po naravi prispevkov prevladujejo napovedi dogodkov – našteli smo jih 30 (večinoma za program Infopeke, saj tamkajšnji zaposleni redno objavljajo napovednik, poleg tega pa izvajajo pestro ponudbo programov). Tem sledijo poročila z dogodkov in recenzije (enajst objav), štiri objave pa so prispevki o samoniklemu prizorišču, ki globlje obravnavajo problematiko in delovanje teh prostorov.

Pri MKSMC je bila slika precej drugačna, saj so v dveh letih zbiranja zabeležili le 23 objav. Pri tem je bilo obvezno pripomniti, da je dobršen del le-teh povezan z ustvarjanjem vodje centra, Marka Breclja, ki je sicer znan kantavtor in performer. Če le-teh ne bi bilo, bi se število objav skoraj razpolovilo. Glede na izvor je večji del objav pričakovano iz Primorskih novic, kjer jih je bilo objavljenih osem. Po tri prispevke sta prispevala Radio Študent ter portal MMC, po dva pa TV Koper Capodistria, Dnevnik in Siol.net, ostali mediji pa še tri. Sicer so po naravi objav na vrhu spet napovedi dogodkov (enajst), sledijo poročila in recenzije (osem), na koncu pa obsežnejši prispevki o problematiki (štiri).

Podobno je tudi pri klipingu Inde, kjer so v letu in pol zbiranja našli 24 objav. Velik del teh je nastal ob otvoritvi v februarju 2015, ko je bilo zabeleženih deset objav iz devetih različnih medijev. To posebej izpostavljamo, saj se redko zgodi, da je nek dogodek istočasno »pokrit« kar v devetih medijih. Temu je verjetno botrovala prisotnost novinarja STA21 na uvodni novinarski konferenci, saj mnogi mediji povzemajo novice iz njihovega portala. Po naravi vsebine so namreč na prvem mestu objave ob otvoritvi – teh je kar deset in so izšle po novinarski konferenci, večinoma predstavljajo kaj Inde sploh je in kako deluje ter na kratko napovejo otvoritveni program. Šest objav smo zabeležili kot poročila in recenzije dogodkov, prav tako pa je šest objav o problematiki in delovanju samoniklega

21Slovenska tiskovna agencija.

61 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji prizorišča, kar je v primerjavi s prejšnjimi rezultati relativno visoka številka. Le dve objavi sta napovedi, kar bi verjetno lahko razložili z dejstvom, da se zaradi (nelegalnega) skvotiranja prostorov in formalno neurejenih razmer sami podporniki in podpornice ne želijo izpostavljati in vabiti na dogodke. Po frekventnosti pa so tudi v tem primeru daleč na prvem mestu Primorske novice, ki so dogajanje skozi čas enakomerno pokrivale (sedem objav v letu 2015 in tri v prvem polletju 2016). Na glasbenem portalu Muzikobala.com so bile tri objave, po dve na Radiu Študent in lokalno usmerjenem informativnem portalu Regionalobala.si. Ostalih sedem objav je izšlo v različnih medijih.

Glede na analizirane podatke internega klipinga prizorišč smo prišli do zaključka, da je prizorišče KC Pekarna bilo v obravnavanem obdobju najbolj medijsko prisotno. Razmerje med objavami in številom mesecev je pokazalo, da sta v povprečju izšla skoraj dva članka mesečno (1,85). Kmalu za tem je prizorišče Inde z nekaj več kot tremi objavami v dveh mesecih (1,59), MKSMC pa je v tem kriteriju precej zaostal – dosegel je približno eno objavo na mesec (0,95).

Število objav na mesec - interni kliping

2 1,8 1,6 1,4 1,2 1 0,8 0,6 0,4 0,2 0 Inde MKSMC Pekarna

Graf 4: Povprečno število objav na mesec za obravnavana prizorišča; podatki iz internega klipinga.

Zanimiva je skupna analiza objav glede na vrsto (naravo vsebine). Prizorišči MKSMC in Pekarna imata podobno strukturo objav, medtem ko pri Inde močno prevladuje poročanje o delovanju prizorišča. To lahko delno razloži tudi dejstvo, da je v času zbiranja klipinga

62 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji potekala otvoritev skvota, o kateri je poročalo veliko medijev (te prispevke smo vključili pod zvrst delovanje). Sicer je število recenzij oziroma poročil z dogodkov približno enakomerno porazdeljeno, Pekarna pa ima relativno gledano majhen delež le-teh (glede na dejstvo, da je skupno število objav skoraj dvakrat višje kot pri ostalih dveh prizoriščih). Po številu napovedi vodi Pekarna (tudi glede na relativni delež), sledi ji MKSMC, zelo malo napovedi pa zadeva prizorišče Inde.

Število objav glede na vrsto

50

45

40

35

30 delovanje napoved 25 recenzija 20

15

10

5

0 Pekarna MKSMC Inde

Graf 5: Število objav o obravnavanih prizoriščih glede na vrsto (naravo vsebine) v celotnem obdobju zbiranja internega klipinga organizacij.

63 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

3.3.2 Analiza fokusne skupine

Analizo fokusne skupine smo razdelili po sklopih vprašanj, kot smo jih zastavili med pogovorom. Začeli smo z odnosom, ki ga akterji in akterke Inde vzdržujejo z množičnimi mediji in orisali njihovo sodelovanje. Nato smo se osredotočili na samo razumevanje delovanja medijev, v zadnjem koraku pa na razloge za (ne)pojavljanje samoniklih prizorišč v medijskih objavah. Izpostavili smo predvsem izjave, ki se nanašajo na njihovo dojemanje medijev in obratno, na to, kako po njihovih izkušnjah mediji dojemajo samonikla prizorišča. Pomembnejše kode, predvsem tiste, ki so nam koristile pri interpretaciji rezultatov in njihovi implementaciji v teorijo, smo dobesedno citirali. Fokusno skupino zaključimo z željami, ki so jih v skupini izrazili v razmerju do medijev. Tam lahko na kratko in jedrnato izluščimo tako kritiko obstoječih medijev kot tudi njihova pričakovanja do medijske sfere.

V začetnem delu so udeleženke in udeleženci fokusne skupine predstavili način zunanjega komuniciranja Inde – kako razglašajo svoj program, kako obveščajo medije in kako z njimi sodelujejo. Večinoma poteka razglašanje od ust do ust ter na spletni strani. Sogovorniki in sogovornice trdijo, da imajo mediji »ful vpliva, ful več kot se ga očitno zavedajo in tudi ful več odgovornosti, kot je prevzemajo«. Tega se v Inde zavedajo, zato medijev ne morejo ignorirati, posebno glede na situacijo. Poskušajo sodelovati, kolikor so jim mediji pripravljeni priti naproti. Pojavljanje v medijih je pomembno predvsem z vidika, da se javnost seznani z obstojem takega prizorišča. »Če te ni v medijih, je kot da te ni. Si takoj marginaliziran«.

Ob otvoritvi so tako sklenili prirediti novinarsko konferenco (drugič so jo priredili nedavno ob izrednih dogodkih z DUTB). Otvoritev je potekala istočasno s spopadom med MKSMC in MOK, zato so bili novinarji v tistem trenutku v stiku z njimi. Takrat so prišli Alenka Penjak s Primorskih novic, Edi Mavsar s TV Koper Capodistria, Radio Koper, Radio Študent, Komunal ter STA. Omenjen spopad v januarju 2015 je Indeju koristil: medijsko pozornost so akterji izkoristili in privabili novinarje. Tudi za medije je bilo po mnenju udeležencev in

64 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji udeleženk fokusne skupine to dobro, saj naj bi se v Kopru malo dogajalo in naj bi se zato v medijih oprijeli vsake novičke. Poleg tega menijo, da je bila za novinarje zgodba o Inde še zanimivejša z vidika predhodnega dogajanja v MKSMC, vendar bi mediji prišli tudi, če tega ne bi bilo.

Ob prvi novinarski konferenci so bili akterji in akterke Indeja zelo pozitivni in motivirani, da bodo lahko predstavili svojo zgodbo in bodo mediji le-to posredovali naprej. To pa se ni zgodilo: navajajo primer, ko je novinar/-ka pripravil/-a prispevek o Inde na podlagi konference, nato pa mu/ji je urednik naložil, da lahko objavi prispevek le, če pridobi in vključi tudi mnenje lastnikov prostorov, občine ter okoliških krajevnih skupnosti. Na tak način so si v Inde naredili več škode kot koristi, saj je ta novinar/-ka nato pritisnil/-a na lastnika (oziroma stečajno upraviteljico), ki se je posledično morala opredeliti in začeti ukvarjati s to temo. Udeleženci in udeleženke fokusne skupine tako glavni razlog za ta »neuspeh« vidijo v načelni uravnoteženosti medijev (to, da morajo novinarji pridobiti mnenja vseh strani). Da so mediji lahko dvorezen meč, je sogovornik ponazoril s konkretnim primerom: Kolektiv Inde je na nevarnost azbesta v Inde dolgo opozarjal, vendar dokler ni slavna novinarka TV Koper-Capodistria pripravila prispevka na to temo, se ni premaknilo nič. Takoj po objavi prispevka pa je bila na teren poslana inšpekcija in v nekaj tednih se je začelo čiščenje ter, nazadnje, grožnje z deložacijo.

V nekem drugem primeru sodelovanja z (lokalnimi) mediji pa so aktivisti in aktivistke Inde opazili pritisk uredništva oz. lastnikov. Z okoliško krajevno skupnostjo so se dogovorili za sodelovanje in pripravili članek o Inde, ki naj bi izšel v mesečniku ene krajevne skupnosti. Članek so poslali, ampak ni bil nikoli objavljen. Predvidevajo, da je ravno MOK posredovala in preprečila objavo članka, saj se je podobna zgodba pripetila ob Oživeli ulici. To je kulturni dogodek v centru Kopra, pri katerem je Inde sodeloval kot organizator dogajanja na Titovem trgu. Na občinskem portalu E-koper je tako bila objavljena daljša reportaža o dogajanju, dogodek je bil pohvaljen, organizatorji pa niso bili omenjeni. Po mnenju sogovornika skuša občina Inde kar se da ignorirati, saj bi v nasprotnem primeru priznala, da obstaja, in bi se morala do njega opredeliti. Dodaja, da odgovorni v MOK

65 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji pritiskajo na medije, ki so v njihovem dosegu moči, zato da ne objavljajo prispevkov na temo Inde. In podobno naj bi funkcionirale takšne lastniške povezave tudi drugod. Sicer so udeleženci in udeleženke fokusne skupine opazili, da lahko vnaprej predvidijo, kako bo posamezen novinar oziroma medij poročal. Skupne točke so le to, kar dobesedno povzemajo. Zato so v Inde razvili tudi svojo strategijo: listo novinarjev, katerim zaupajo in z njimi komunicirajo; nekaterim ne zaupajo zato, ker ne razumejo konceptov delovanja skupnosti, kot je Inde, in »bodo po svoje zabluzili«. Zato sodelujejo z mediji utilitaristično: povabijo le zaupanje vredne in le takrat, ko jih potrebujejo. Ob novinarskih konferencah pošiljajo vabila, saj po njihovih izkušnjah novinarji, ki ne dobijo vabila po elektronski pošti, na dogodek ne pridejo; sami »ne znajo« tega izbrskati ali se pozanimati. Tudi napovednike zaposleni v medijih objavljajo le, če jih dobijo po elektronski pošti. V Inde so na skupščini sklenili, da napovednikov ne pošiljajo, saj nimajo formalnopravno urejenih pogojev in se kot posamezniki nočejo izpostavljati. Na nekaterih medijih pa s spletne strani indeplatforma.org novinarji sami vzamejo program in ga objavijo v svojem napovedniku (Radio Koper, občasno Radio Študent).

Poleg tega sogovorniki in sogovornice izpostavljajo, da jih pri odnosih z mediji moti njihova rigidnost, saj novinarji vedno želijo v prispevkih navajati imena; želijo se nasloniti na nekoga, ki je odgovoren in predstavlja Inde. Ker pa je nehierarhičnost temelj njihovega obstoja in so lahko zaradi »nelegalnega« skvotiranja tudi sodno preganjani, se imensko ne izpostavljajo. Po mnenju sogovornika novinarji želijo imena ravno zato, da dajo udarnost, težo in kredibilnost svojim novicam. Aktivisti in aktivistke Inde so sami zase izpostavili, da so kredibilni ravno zato, ker so se lotili takega projekta in stojijo za svojimi idejami. Sogovornica je ob tem dodala, da poleg omenjenega poskušajo novinarji doseči tudi uravnoteženost in objektivnost: pri tem pa se večkrat izkaže, da dajo glas tudi tistim, katerim ne bi smeli oziroma ne bi potrebovali. Zaključila je, da so objektivnost in uravnoteženost ideali, ki jih ne moremo doseči in da vedno nekdo nastrada.

V dveh letih delovanja so aktivisti in aktivistke Inde opazili tudi, da si novinarji želijo predvsem senzacije: »oni bi najraje videli, da mi mečemo molotovke in dejansko so to poskušali sprovocirati, čimbolj se je dalo«. Poleg tega novinarjev ne zanimajo informacije

66 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji o programu, temveč si želijo le senzacionalistične novice. Podali so aktualen primer: poročanje o drugi obletnici Inde in pestrem programu, ki so ga ob tem pripravili, je končalo na zadnji strani Primorskih novic. Medtem pa je članek o izolskem skvotu Argo, kjer so z barikadami poskušali preprečiti deložacijo, prišel na prvo stran tega medija in nasploh zasedel veliko medijskega prostora. Ob nedavnem dogajanju okoli Inde in DUTB pa je bil celo dosežen rekord obiska spletne strani indeplatforma.org; obiskovalcev je bilo celo več kot ob otvoritvi pred dvema letoma. Sogovorniki in sogovornice menijo, da mediji take novice potiskajo v ospredje in so občinstvo navadili, da dobiva take zgodbe. Dodajajo, da je težava predvsem v plastičnem predstavljanju realnosti, kar je splošni sindrom novinarjev. Prepričani so tudi, da novinar le redko popolnoma razume delovanje in pomen takšnih prostorov.

Zakaj pa so novinarji pri svojem delu tako ujeti v svoje okvire? Sogovorniki in sogovornice so izrazili mnenje, da so novinarji, prav tako kakor mnogi drugi prekarni delavci danes, odtujeni, celo frustrirani. Svoje delo naj bi opravljali rutinsko, brez podajanja konteksta in zanimanja, »kot bi nekaj štancali v proizvodnji«. Sogovornik pa je izrazil mnenje, da je delo novinarja pravzaprav podaljšan PR (odnosi z javnostmi), nekritično povzemanje tega, kar dobi servirano. V kolektivu Inde imajo sicer nekaj dobrih izkušenj z novinarji (izpostavili so profesionalno delo Kristine Božič in Lee Širok), vendar ocenjujejo, da v medijih večinoma prevladuje pasivnost ter izpostavljenost istemu trendu: delu po liniji najmanjšega odpora. Sogovornica je izpostavila opazno razliko tudi med televizijo in radiem: slednji naj bi imel veliko več poguma in možnosti za kritično obravnavo tem. Vzroke vidi v tem, da ima televizija večji domet in mora nuditi spektakel. So pa tudi na televiziji uredniki, ki puščajo prostor takim vsebinam, pravijo. Zato vidijo veliko odgovornost in moč v tej funkciji; od posameznega urednika je odvisno, koliko se znajde in kako utemeljuje svoja dejanja lastnikom – koliko poguma ima.

Sogovorniki in sogovornice vidijo v Sloveniji večjo težavo v urednikih kot novinarjih. Podali primer novinarke Večera, ki je večkrat imela »napisane zadeve in jih uredniki niso objavili. Potem je to sama objavljala na blogu. Precej je takih novinarjev, ki ne objavijo članka, ker ni podpore«. Sodobno uredniško politiko pa v kolektivu Inde vidijo kot splet dejavnikov: v

67 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji ospredju je tržna logika, po kateri morajo prejemati čim več »klikov« (ogledov prispevkov), temu pa sledi lastništvo in za tem uredniška hierarhija odnosov. Mediji prevečkrat izjave zbirajo od uradnikov ter jim s tem sami podeljujejo moč, namesto da bi za mnenje vprašali samoniklo prizorišče ali nekoga iz civilne družbe in bi tako opolnomočili javnost.

Ravno zaradi teh dejavnikov so samonikla prizorišča v slabšem položaju, so ugotovili sogovorniki. Če je samoniklo prizorišče v Ljubljani, še uspe priti do nacionalnih medijev, sicer pa to uspe le redkim, ko je kakšen odmeven dogodek (npr. dogajanje med Inde in DUTB, zapleti z občino pri prenovi Pekarne v Mariboru ipd.). Dodali so, da je njim nekoliko lažje, ker so v večjem mestu, tako kot npr. Trainstation squat v Kranju: taka prizorišča imajo še nekaj možnosti, da se prebijejo do nacionalne pozornosti, druga pa ne. »Ti prideš v medije le, če imaš nek velik festival, nek dogodek, ko fukneš ven PR«. Sogovornice so mnenja, da resna novica ne more biti le napoved posameznega dogodka, saj to smatrajo kot marketing. Prava novica je to za njih to, kako deluje program kot celota in kako deluje samoniklo prizorišče v svojih temeljnih razsežnostih. Sicer s prizoriščem Inde nikoli ni stopil v stik kakšen novinar/novinarka z namenom, da bi jih povprašal/-a o programu in prizadevanjih. Sogovornik predvideva, da nekateri novinarji osebno raje obiskujejo in poročajo o Inde kot o drugih komercialnih prizoriščih. Navedel je primer Alenke Penjak iz Primorskih novic, ki je na več dogodkov prišla in poročala sama, ne da bi ji poslali najavo ali PR-dogodka. Spomnijo se tudi vzornega novinarja STA, ki je prišel na otvoritev, si vzel veliko časa in se poglabljal v stvari. Sicer kot akterji in akterke Inde priznavajo, da tudi ciljajo na »drugo publiko, ki mogoče je bolj sklonjena k temu, da sama išče, zato tudi PR ne more biti enak«.

Za zaključek smo akterje in akterke povprašali, kaj si želijo od medijev. Strnili smo nekaj odgovorov.

E: »Več raziskovalnih novinarjev, ki bi jih zanimalo in bi prišli na teren; da bi pisali tudi kaj o spodbudnih, pozitivnih momentih delovanja na mikro ravni, ne samo o senzacijah. Ja, če bi jih boljše plačali, bi to mogoče delali. /.../ Možnih rešitev ne iščejo. Nikoli ne skušajo

68 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji malo bolj kreativno pristopiti k temu. In tudi prevzeti odgovornost kot nekdo, ki piše in raziskuje nek problem. Dejansko se izvzemajo iz situacije, ker je vedno ta kurčeva objektivnost.«

B: »Mogoče bi morali it novinarji več na teren, ne pa pričakovati samo, da jim stvar pride na mail. /.../ Veš kaj mene moti pri medijih? To, da poročajo brez nikakršnega konteksta. Pri medij Pod črto se naprimer trudijo. Vedno bolj rastejo, vedno bolj delajo preboj in pol jih tudi ostali mediji citirajo, ker mečejo ven te afere non-stop.«

F: »Manj senzacionalizma, več raziskovanja. Več naših tematik, ki jih odbiramo. Da bi se tudi o teh stvareh, o katerih odpiramo debato več povedalo. /.../ In malo kultiviranja bralcev. To kar hočejo je v bistvu samopostrežna, v tem smislu: pridi, vzemi si, ker smo boljši od ponudbe. Manjka nam, kultiviranje neke množice poslušalcev, ki bi dejansko kritično poslušala, kritično razmišljala.«

Analiza fokusne skupine nam je dala precej dragocenih rezultatov. Iz prve roke smo izvedeli, na kakšen način in koliko samoniklo prizorišče sodeluje z mediji. V prvi vrsti se podporniki in podpornice Inde zavedajo velikega vpliva medijev in kako pomembna je njihova pozornost. Zato z njimi skušajo sodelovati, kolikor so jim novinarji pripravljeni priti naproti. Ocenjujejo, da imajo zaposleni v medijih svoj način dela, ki lahko samoniklim prizoriščem v končni fazi škodi ali koristi. Zato so v Inde razvili svojo politiko sodelovanja in listo zaupanja vrednih novinarjev, s katerimi so v stiku in katerim v pravih trenutkih pošiljajo vabila. Sodelovanje ocenjujejo kot utilitaristično – novinarje pokličejo le, ko jih potrebujejo. To je predvsem ob izrednih dogodkih (npr. otvoritev skvota, spor z DUTB), sicer pa vabil in PR-objav za redne dogodke ne pošiljajo. Razlog za slednje je predvsem »nelegalna« narava skvota, zaradi česar se podporniki Inde bojijo večje izpostavljenosti. Sicer so sogovorniki in sogovornice izpostavili mnenje, da novinarji v splošnem poročajo le o dogodkih, za katere dobijo obvestilo po elektronski pošti.

Razloge za tako pasivnost novinarjev so udeleženci in udeleženke fokusne skupine iskali v odtujenosti in prekarnemu ter rutinskemu delu, ki so mu današnji novinarji izpostavljeni.

69 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

Problem vidijo tudi v rigidnosti tovrstnega načina dela in nekaterih novinarskih načelih: objektivnosti in uravnoteženosti. Tako naj bi novinarji večkrat dali glas tudi tistim, ki si tega v konkretnem primeru ne zaslužijo: predvsem politikom in uradnikom, ki s pomočjo medijev legitimirajo svojo (pre)moč. Sicer so v Inde domnevno občutili tudi pritisk uradnikov (MOK) na medije, ko so uradniki vplivali na vsebino objav lokalnih (mikro)medijev. Kar se tiče same vsebine objav, pa so po mnenju sogovornikov in sogovornic mediji izpostavljeni senzacionalizmu: želijo si le zanimive zgodbe in čim večjo branost/gledanost. Občinstva ne kultivirajo, ampak jim zagotavljajo le konkurenčno ponudbo novic. Ta dejavnik je bistveno prispeval k našemu razumevanju medijskega pogleda na samonikla prizorišča. Poenostavljanje kompleksnih zgodb, poročanje brez konteksta in plastično podajanje realnosti so namreč razlogi, ki v konkretnih primerih medijskemu občinstvu onemogočajo globlje razumevanje samoniklih prizorišč in realen prikaz stanja.

Redko naj bi mediji poročali o samem programu samoniklih prizorišč in izpostavljali prizadevanja le-teh. Pokrivajo le ljubljanska prizorišča in večje festivale, medtem ko so prizorišča izven centra dodatno potisnjena na rob. Ne nazadnje pa je treba poudariti ugotovitev fokusne skupine, da prizorišča, kot je Inde, privlačijo tako publiko, ki sama išče informacije in ne dobi le-te servirane preko medijev.

70 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

3.3.3 Analiza intervjuja

Prav tako kot fokusno skupino smo tudi analizo intervjuja razdelili po sklopih vprašanj. Z vsebinsko analizo smo izpostavili bistvene dele, ki pojasnjujejo do zdaj dobljene rezultate, ter izjave, ki smo jih izpostavili pri uporabni vrednosti raziskovalnega dela. V kulturni redakciji Večera poročajo o dogodkih, ki so po njihovem mnenju vredni »pokrivanja«, je pa v samoniklih prizoriščih vsebina raznolika: tudi redakcija mariborske kronike pokriva Pekarno ter mladinsko kulturo, prispevki pa se pojavljajo tudi v Pop kulturi (izhaja ob petkih). Razlog za večje pokrivanje institucionalne kulture je po mnenju sogovornice verjetno ta, da jo pokrivajo konkurenčni mediji (ravnajo se torej po inerciji). Dodala je, da si vsi ustvarjalci želijo več pokritosti, kot je imajo. Večer skuša delovati kot medij v javnem interesu (čeprav je lastnik privatno podjetje) in je zato le od uredništva odvisno, čemu in koliko pozornosti namenjajo, hkrati pa kot medij »niso gluhi za alternativno kulturo«.

Radio Maribor, na primer, nima posluha za to sceno, čeprav bi ga moral imeti, je ugotovila sogovornica. Radio MARŠ pa dobro opravlja nalogo pokrivanja samoniklega in alternativnega dogajanja. Priznala je, da bi bilo dobro, če bi obstajalo več takih medijev, kot je MARŠ; sicer bi uspeli le s pomočjo subvencij, saj tak projekt na trgu ne bi preživel. Izrazila je mnenje, da za tovrstne večje (nacionalne) medije sedaj ni pravi čas, ker je zaradi krčenja javnih financ tudi podpora kulturi nizka.

Kot kulturna urednica je glede poročanja o samoniklih prizoriščih v Večeru pripomnila, da ne gre za vprašanje komercialne zanimivosti, saj pokrivajo vsebine, ki so kvalitetne, ne glede na komercialno uspešnost. Danes je takih in podobnih prizorišč mnogo in kulturna ponudba je široka, zato je zanimanje razpršeno na več prizorišč – zato je absolutno gledano za konkretno prizorišče manj objav. Poleg tega je medijem po njenem mnenju lažje pokrivati skoncentrirano dogajanje, ki ima jasno programsko vsebino (npr. festivali). Samonikla prizorišča večinoma nimajo izdatnih sredstev za promocijo, kar je sogovornica opazila v praksi. Sicer pa je kakovostna promocija danes integralni del ustvarjanja in je, prav tako kot v sami umetnosti, treba biti inovativen tudi pri promociji. Javni zavod MKC

71 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji ima po mnenju sogovornice bolj agresiven PR: njihova tajnica jo pogosto pokliče z vprašanjem, kako nameravajo pokrivati določen dogodek. V samoniklem prizorišču Pekarna pa imajo dobro obveščanje o prihajajočih dogodkih, na Večeru pokrivajo predvsem njihove večje prireditve in festivale. Kot urednica je mnenja, da v tej množici dogodkov moraš nekoliko izstopati: sicer jo to včasih moti, včasih pa je dobrodošlo, saj bi sicer lahko kakšen dober dogodek spregledala. Pristop je odvisen od PR-strategije posamezne organizacije, večjih razlik med komercialnimi prireditelji in samoniklimi prizorišči pa ni opazila. Za pritiske kapitala je sicer slišala, da se pojavljajo, sama pa jih še ni izkusila: če zna dobro pokriti dogodek (po kriterijih odgovorne urednice), lahko pokriva katero koli sceno.

Kako pa urednik pluje med interesi lastnikov in hkrati prispeva k trajnostnemu razvoju? Sogovornica je jasna: »Tako, da zagovarja interes bralcev«. Kulturne strani sicer po raziskavah bere le 15 % bralcev Večera, to pa so razmišljujoči ljudje, in zato se jim v uredništvu zdi podcenjevalno ponujati plehke vsebine. Delajo v smeri kompetentnih mnenj in ne škandaloznih kronik, čeprav je tabloidizacija resnih medijev problem. So večinoma neodvisni, vendar so v preteklosti lastniki že pritiskali. Umetnostnih kritikov nimajo, ker si jih ne morejo privoščiti; sogovornica je razložila, da ko se o tem potoži odgovorni urednici, ji ta odvrne: »Nehaj travmirat, pa delajte zgodbe!«. »Od zgoraj« je edini pritisk ta, da želijo več zgodb in manj umetnostnih kritik. Se torej javnost bolj zanima za zgodbe, kot za alternativno kulturo? Kakšno vlogo imajo mediji pri oblikovanju zanimanja javnosti?

To je po mnenju sogovornice kompleksen problem. Delno bi tudi oni (kot medij) lahko spremenili zanimanje javnosti, v celoti pa ne. Podala je primer: tudi če bi na Večeru začeli pokrivati vsa področja kulture, publike ne bi bistveno spremenili. Ta bi se sčasoma odvrnila od tega medija, hkrati pa ne bi dobili nove, ki bi jo ta področja zanimala. Nudijo vsebine, ki zanimajo trenutno bralstvo, da bi pridobivali novo ciljno publiko, pa se ji zdi »misija nemogoče«. Izpostavila je še, da zelo malo mladih bere dnevne časopise, posebno danes, ko je na spletu vse brezplačno. Mladi pa so ključni »potrošniki« vsebin o alternativni kulturi.

72 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

V kulturni redakciji Večera so sicer novinarji, ki dobro poznajo področje kulture, tudi alternativno. Po oceni sogovornice je v Mariboru vsak novinar v svoji preteklosti deloval v samoniklem ali podobnem prizorišču (Pekarna, MARŠ, Kibla …), zato imajo najbrž določeno afiniteto do takih prizorišč. Tudi na Večeru imajo precej takih novinarjev in novinark, kar pa ne pomeni, da niso kritični do tamkajšnjega dogajanja. Sicer obstajajo dogodki, o katerih so v uredništvu po načelu javnega interesa dolžni poročati, predvsem tisti, kamor se steka veliko javnih sredstev. V uredništvu Pop kulture pa se po njeni oceni trudijo odrivati lokalne fenomene in jih spodbujati pri preboju.

Sogovornica je prepričana, da se novo v umetnosti vedno razvija v periferiji, in ne v središčih pozornosti. Tako se je po njenem mnenju tudi v Sloveniji razvilo precej scen in festivalov, ki predstavljajo alternativo velikim tradicionalnim dogajanjem v Ljubljani in Mariboru. Dodala je, da ima pogled z roba tudi drugačen simbolni pomen. Podpora samoniklim prizoriščem se ji zdi pomembna predvsem zaradi vzgojnega momenta, ki ga ti imajo, ne samo alternativnega in kulturnega. Tako so prostori alternative pomembni tudi z vidika socializacije in vzgoje, saj se tam združujejo ljudje z drugačnimi vrednotami oziroma se le-te tam ustvarjajo. Tako je sogovornica izpostavila pomen samoniklih prostorov, kot ga vidi sama.

Uporabna vrednost intervjuja z urednico je predvsem razumevanje spleta dejavnikov, ki vplivajo na uredniško politiko in posledično na same objave. Večer dogajanje v samoniklih prizoriščih pokriva v več redakcijah, zato nam ta intervju le delno poda odgovor na zastavljena vprašanja. V Pop kulturi, na primer, redno odkrivajo nove lokalne fenomene in jih spodbujajo pri njihovem uveljavljanju na sceni. Čeprav je Večer v zasebni lasti, novinarji skušajo delovati v javnem interesu, poročajo o kvalitetnih vsebinah, ne glede na komercialno zanimivost. V kulturnem uredništvu morajo pokrivati predvsem vsebine prizorišč, ki prejemajo veliko javnih sredstev (»da se vidi, kam gre denar«). Sicer je vsem novinarjem po mnenju sogovornice skupno, da poročajo o temah, ki jih tudi konkurenčni mediji pokrivajo. Spremeniti publiko medija je sogovornica označila kot »misijo nemogoče«, zato v uredništvu pišejo o tem, kar trenutne bralce zanima – za alternativo se po njenem mnenju

73 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji zanimajo pretežno mladi, ki pa ne berejo časopisov. Festivalski dogodki so hvaležnejši material za medijske objave, saj zanimajo več ljudi in imajo enostavno programsko vsebino in koncept. K težnji po poenostavljanju botruje tudi trend tabloidizacije: blažjim pritiskom je sogovornica stalno izpostavljena s strani odgovorne urednice. Prisotnost v medijih je precej odvisna od PR-strategije prizorišča – nekatera uporabljajo agresivnejše pristope, druga svojega delovanja ne razglašajo po tradicionalnih kanalih. Sogovornica je izrazila mnenje, da morajo organizacije v današnji časih pri promociji izstopati in biti inovativne. V nasprotnem primeru pridejo do zavesti javnosti le preko žanrsko specifičnih medijev (v Mariboru je to npr. Radio MARŠ); mediji s tako vsebino po mnenju sogovornice na trgu ne bi preživeli, zato so sofinancirani z javnimi sredstvi.

74 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

4. SKLEP

Samonikla prizorišča imajo kot svojevrsten fenomen v naši družbi veliko vlogo pri socializaciji mladine, pluralizaciji kulturnega prostora, socialni pomoči najšibkejšim, spodbujanju aktivnega državljanstva in nudenju možnosti za kakovostno preživljanje prostega časa. Kljub vsem tem funkcijam in široki vpetosti v lokalno okolje lahko rečemo, da je njihova medijska prisotnost skoraj zanemarljiva. Medijska brezbrižnost do samoniklih prizorišč ne škodi le prizoriščem, temveč ovira tudi razvoj celotne družbe.

S povprečjem med eno in štirimi objavami na mesec nikakor ne moremo govoriti o dobri medijski pokritosti, posebno glede na dejstvo, da so to po večini kratke napovedi dogodkov. Ob izrednih dogodkih, kot sta dva obravnavana v magistrskem delu, se število objav drastično poveča, vendar so teme in vidiki, ki se ob tem izpostavljajo, večinoma v neskladju s tistimi, ki jih poudarjajo samonikla prizorišča. Problematika je navadno poenostavljena na spopad dveh strani, pri kateri se mediji večinoma postavijo v bran prizorišč, vendar bolj kot na poudarjanje edinstvenega pomena tovrstnih prostorov se mediji osredotočajo na kritiko nasprotne strani. To je v naši raziskavi jasno vidno v obeh obravnavanih dogajanjih. S tem ne samo, da spregledajo globljo problematiko samoniklih prostorov, temveč delujejo nekonstruktivno in ne skušajo iskati rešitve. Če temu dodamo brezbrižnost medijev v stabilnem času (ko v prizoriščih ni izrednih razmer) je slika še popolnejša: z iskanjem udarnih »zgodb« in provociranjem sporov je danes tudi pri resnih množičnih medijih jasno, da sledijo trendu tabloidizacije. Morda se je najslikoviteje izrazil udeleženec fokusne skupine, ko je glede spora med MKSMC in občino opisal takratna pričakovanja novinarjev: »oni bi najraje videli, da mi mečemo molotovke in dejansko so to poskušali sprovocirati, čim bolj se je dalo«.

Medijski senzacionalizem pa gre z roko v roki s personifikacijo. Tako lahko sklepamo, da je bil spor med MKSMC in občino medijsko veliko bolj odmeven kot spor med Inde in DUTB ravno zato, ker sta bila v prvega vpletena slavni župan Boris Popovič in mehki terorist Marko Brecelj. Popovič je bil omenjen v kar 16 od 18 prispevkov, velikokrat že v naslovu.

75 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

Naslovi so pokazali, da se zgodbe skuša prikazati zelo udarno in personificirano. To se je, presenetljivo, najbolj jasno pokazalo pri mediju, ki naj bi državljanom nudil kakovostne vsebine: RTV Slovenija. Zgovorna sta že dva primera naslovov: »Popovič: Brecelj že dolgo ni več mlad, zato v mladinskem centru nima več česa iskati« ter »Marko Brecelj ključa ne da!«.

Potrdili smo, da novinarji ne razumejo do popolnosti pomena samoniklih prizorišč oziroma tega skozi objave ne pokažejo. Menimo, da je to predvsem zaradi usmerjenosti k poenostavljanju in senzacionalizmu z namenom pridobivanja zanimanja publike. Kot pa smo povzeli v uvodu, naj bi mediji po svojem poslanstvu predstavljali četrto vejo oblasti. Ali to poslanstvo zajema tudi takšno »kultiviranje občinstva«?

Razlogov za majhno medijsko pokritost pa ne gre iskati le na strani medijev. V prizoriščih, kot je Inde, si podporniki in podpornice zaradi delovanja v »ilegali« ne želijo obilo medijske pozornosti, saj bi s tem prizorišču lahko naredili več škode kot koristi. Poleg tega so podpornice in podporniki v pogovoru priznali, da so obiskovalci takšnih prizorišč večinoma nagnjeni k temu, da sami aktivno iščejo informacije. V raziskavi smo potrdili, da se ob sistematičnem vlaganju v PR in odnose z mediji to pozna tudi na medijski prisotnosti samoniklih prizorišč: več je objav o dogodkih in večja je tudi informiranost novinarjev o dogajanju. Žal pa si večina le-teh zaradi neurejene formalnopravne situacije ter omejenih denarnih sredstev tega ne more privoščiti in so prepuščeni (ne)milosti medijev. Problem zato kliče po sistematičnem urejanju in zagotavljanju pogojev za delovanje samoniklih prizorišč na lokalni in državni ravni.

Dejstvo, da so medijske objave s tega področja redke, pa je omejevalo tudi domet naše raziskave – potrebovali bi longitudinalno raziskavo, kjer bi za temeljito analizo in popolnejši vzorec medijskega pojavljanja vzeli daljše časovno obdobje. Tako bi lahko pokazali direktno povezavo med frekvenco objav in nekaterimi spremenljivkami: zunanje in notranje politike prizorišč, frekvence dogodkov in promocije/obveščanja na eni strani ter uredniške politike množičnih medijev na drugi strani. Dodana vrednost bi bila tudi

76 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji obsežnejša analiza ugleda samoniklega prizorišča. S tem bi razložili, kako objave vplivajo na samoniklo prizorišče in ali mu dejansko koristijo pri opravljanju družbenih funkcij.

77 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

VIRI

[1.] BAŠIĆ - HRVATIN, S. Monopoli: družabna igra trgovanja z mediji. Ljubljana: Maska, 2005. [2.] BAUMAN, B. Zunanja komunikacija nevladne organizacije. Diplomsko delo. Maribor: Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko UM, 2011. [3.] BELOVIČ, M. Prodaja Večera: od tragedije do farse. Delo, 9. 6. 2014. Dostopno na: http://www.delo.si/zgodbe/ozadja/prodaja-vecera-od-tragedije-do-farse.html [30. 3. 2017]. [4.] BERANIČ, G., HEDL, D. in MUZEK, V. (ur.). Bili ste zraven: zbornik o rock kulturi v severovzhodni Sloveniji. Pesnica: Frontier, 1994. [5.] BERANIČ, G. in BOZI, K. (ur.). Sprav'mo se kam!: vodič po rock kulturi severovzhodne Slovenije, kažirockpot po Sloveniji. Maribor: KURD v okovih, Založba Vebo, 1998. [6.] BESEDNJAK, T. (et. al). Slovenski mediji v družbi in družba v slovenskih medijih. Nova Gorica: Fakulteta za uporabne družbene študije, 2008. [7.] BIBIČ, B. Hrup z Metelkove: tranzicije prostorov in kulture v Ljubljani. Ljubljana: Mirovni inštitut, 2003. [8.] BRAKE, M. Sociologija mladinske kulture in mladinskih subkultur. Ljubljana: Republiška konferenca ZSMS, Univerzitetna konferenca ZSMS, 1983. [9.] BRANC, E. Kam z mladino na obali?. Regionalbala.si. 9. 6. 2015. Dostopno na: http://www.regionalobala.si/novica/kam-z-mladino-na-obali [1. 4. 2017]. [10.] BREŽAN, M. Popovič: Brecelj že dolgo ni več mlad, zato v mladinskem centru nima več česa iskati. RTV Slovenija, 9. 1. 2015. Dostopno na: https://www.rtvslo.si/lokalne-novice/popovic-brecelj-ze-dolgo-ni-vec-mlad-zato- v-mladinskem-centru-nima-vec-cesa-iskati/355452 [30. 3. 2017] [11.] COBISS. Iskanje gradiva iz vzajemne baze podatkov Cobib.si. Dostopno na: http://cobiss7.izum.si/scripts/cobiss?id=2331225833153628 [28. 3. 2017]. [12.] DPZNa. Seznam dejavnosti DPZN in UPB v MKSMC in drugod (Interno gradivo). Koper: Društvo prijateljev zmernega napredka, 2016.

78 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

[13.] DPZNb. Kliping DPZN (Interno gradivo). Koper: Društvo prijateljev zmernega napredka, 2016. [14.] DRUŠTVO. MC IndiJanez. Dostopno na: http://www.pekarna.net/vsebina/drustvo [2. 4. 2017]. [15.] FLICK, U. An introduction to qualitative research. London: Sage publications, 2009. [16.] FOKUSNA SKUPINA: Podpornice in podporniki ter uporabnik U. P. Inde o samoniklih prizoriščih v medijih. Koper, 26. 2. 2017. [17.] GRECO LARSON, S. Media and minorities. Lanham: Rowman & Littlefield publishers, 2006. [18.] HAYTON, J. Härte gegen Punk: Popular Music, Western Media, and State Response in the German Democratic Republic. German history, 31, 523-–549. [19.] KORPORATIVNA BROŠURA. Maribor: Večer. Dostopno na: http://predstavitev.vecer.com/v1/sl/_PDF/Korporativna_brosura.pdf [1. 3. 2017]. [20.] KUHAR, M. Prosti čas mladih v 21. stoletju. Socialna pedagogika, 11(4), 453-–472. Ljubljana : Združenje za socialno pedagogiko, 1997. [21.] LANCE BENNETT, W. News Icons and the Mainstreaming of Social Change. Journal of communication, 45, 20–39. [22.] LAVRIČ, M., idr. Mladina 2010: Družbeni profil mladih v Sloveniji. Ljubljana in Maribor: Urad RS za mladino in Aristej, 2011. [23.] MURŠIČ, R. Na trdna tla. Koper: Ustanova nevladnih mladinskega polja Pohorski bataljon, 2012. [24.] OAKENFULL, G. Targeting a Minority without Alienating the Majority. Journal of Advertising Research, 48, 191–198. [25.] PENJAK, A. »CMK bo odprt za vse mlade«. Primorske novice, 20. 5. 2015. Dostopno na: http://www.primorske.si/Novice/Istra/-CMK-bo-odprt-za-vse-mlade-- [30. 3. 2017]. [26.] PILAR, M. Underground. Brno: Nakladatelství Host, 1999. Dostopno na: http://www.egonbondy.info/doc/Underground.pdf [28. 3. 2017]. [27.] POSLANSTVO. MKC Maribor. Dostopno na: http://mkc.si/poslanstvo/ [30. 3. 2017].

79 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

[28.] POSLANSTVO IN VIZIJA. Pekarna Magdalenske Mreže. Dostopno na: http://www.pekarna.org/web/index.php?page=kontekst&id=35 [28. 3. 2017]. [29.] SPARKS, C. Globalization, Development and the Mass Media. Los Angeles: SAGE Publications, 2007. [30.] STRAUS, A. Basics of qualitative research. London: Sage publications, 1998. [31.] ŠIROK, L. Kolektiv Ustvarjalne platforme Inde ne pristaja na izpraznitev skvota. MMC RTV Slovenija, 17. 1. 2017. Dostopno na: https://www.rtvslo.si/radiokoper/zgodbe/kolektiv-ustvarjalne-platforme-inde-ne- pristaja-na-izpraznitev-skvota/412671 [1. 3. 2017]. [32.] ŠKAMPERLE, T. Komunala Koper postala 17-odstotna lastnica Primorskih novic. MMC RTV Slovenija, 11. 11. 2015. Dostopno na: https://www.rtvslo.si/lokalne- novice/komunala-koper-postala-17-odstotna-lastnica-primorskih-novic/378465 [1. 3. 2017]. [33.] ŠULC, A. Samonikla prizorišča: središča alternativne kulture. Diplomsko delo. Maribor: Fakulteta za varnost in policijsko delo, UM, 2015. [34.] UPB. Srečanja prizadevanj: transkript sestanka marionetne uprave UPB (interno gradivo). Koper: Ustanova pohorski bataljon, 2015. [35.] PRETEKLI DOGODKI. Ustvarjalna platforma Inde. Dostopno na: http://www.indeplatforma.org/category/dogodki-pretekli/ [30. 3. 2017] [36.] UPRAVLJAVSKI MODEL: način upravljanja prenovljenega KC Pekarna. Pekarna Magdalenske Mreže. Dostopno na: http://www.pekarna.org/web/index.php? page=kontekst&id=62 [30. 3. 2017]. [37.] VALIČ-NEDELJKOVIĆ, D. in KLEUT, J. (ur.). The bridges of media education: book of abstracts. Novi Sad: Faculty of Philosophy, Department of Media Studies, 2011. [38.] VALUTNI PODATKI 2013/2014. Valicon. Dostopno na: http://www.nrb.info/podatki/ [1. 4. 2017]. [39.] VIDALI, K. Intervju s kulturno urednico medijske hiše Večer. Maribor, 10. 6. 2015. [40.] Zakon o javnem interesu v mladinskem sektorju (ZJIMS). Uradni list RS, št. 42/10. 28. 5. 2010. [41.] ZGODOVINAa. Infopeka. Dostopno na: http://www.infopeka.org/web/? page_id=196 [30. 3. 2017].

80 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

[42.] ZGODOVINAb. Primorske novice. Dostopno na: http://www.primorske.si/Korporativne-strani/Zgodovina.aspx [1. 4. 2017]. [43.] Arhivski kliping Pekarne Magdalenske mreže Maribor, MKSMC Koper in U. P. Inde. (interna gradiva)

81 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

PRILOGI

A) Zapiski ob intervjuju s Katjo Vidali, kulturno urednico medijske hiše Večer, 10. 6. 2015

Koliko pozornosti posvečajo samoniklim prizoriščem: Pokrivajo, v kolikor gre za umetniške dogodke, ki so po mnenju njihove (kulturne) redakcije vredni pokrivanja, je pa v takih prizoriščih raznolika vsebina (ne samo kulturni dogodki). Druga področja pokrivajo druge redakcije – npr. Mariborska kronika (za Pekarno), Pop kultura (ob petkih), po njenem mnenju včasih dovolj, včasih premalo; mladinska kultura je pokrita v kroniki (»Itak ni ničesar dovolj«). Mogoče se ravnajo po inerciji - institucionalne teatre/kulturo pokrivajo bolj, saj jo tudi vsi drugi mediji, to pa zato, ker gre največ denarja v to. Je prepričana, da v Pekarni mislijo, da njihovo dogajanje premalo pokrivajo. V Pekarni imajo sicer dokaj dobro obveščanje, spletne strani dobro služijo, ne potrebuje iskanja dodatnih info. Na Večeru pokrivajo predvsem večje stvari, festivale, MKC (npr. festival Magdalena so odlično pokrivali). MKC je občinski in ni projektnega razpisa, seveda so tej v pomanjkanju denarja prezrti s strani občine. Meni, da ustvarjalcem nikoli ni dovolj pokritosti. Odvisno od narave medija, MARŠ npr. bolj pokriva Pekarno, dnevnoinformativni časopisi pa manj. Večer dela v javnem interesu (četudi je privatna lastnina) in je samo od uredništva/novinarjev odvisno, koliko in kaj bodo pokrivali. Za primerjavo – Delo, Dnevnik in Večer – bi rekla, da relativno enakomerno pokrivajo (»niso gluhi za alternativno kulturo«). Javna televizija in radio: Radio Maribor nima posluha za to sceno, čeprav bi moral imet (je javni medij), po njenem mnenju zato, ker je bolj tradicionalističen. Kako urednik pluje med interesi lastnikov in hkrati vseeno prispeva k trajnostnemu razvoju? Tako da zagovarja interes bralcev. Ankete kažejo, da kulturne strani Večera bere 15% bralcev, pri Delu naj bi bil ta odstotek večji (ker je večja javnost). Ljudje, ki to berejo

82 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

(kulturo), so ljudje, ki znajo brat, znajo razmišljat; njej se zdi podcenjevalno, da bi jim ponujali plehke vsebine, ki jih lahko dobijo povsod drugje. Želijo si kompetentno mnenje in ne škandalozne kronike. Tabloidizacija (»rumenizacija«) resnih medijev se vseeno dogaja, ampak zaenkrat imajo na kulturnem uredništvu še nekaj zaposlenih in so še svobodni pri izbiri. Večinoma niso odvisni od kapitala, je pa že prišlo do pritiskov (s strani lastnikov). Nimajo umetnostnih kritikov, ker si jih ne morejo privoščiti, na kulturnem uredništvu so zaposleni trije (v »najhujših« časih sta bile samo dve), pred nekaj leti pa je bilo šest zaposlenih. Ona je (po naključju) tudi specialistka za literaturo/teater, sicer so angažirali zunanje honorarne umetnostne kritike. Vsakič, ko predlaga, da bi imeli umetnostnega kritika, ji urednica odvrne »Nehaj travmirat, pa delajte zgodbe!« Načeloma pa se še vedno da pluti znotraj tega. Vsem časopisnim hišam pa seveda padajo naklade, ta trend je neizbežen. Kateri medij še pokriva taka prizorišča (poleg omenjenih MARŠ)? Dobro bi bilo, da bi imeli več takšnih medijev, kot komercialni projekt to sicer ne bi uspevalo, bi pa lahko delovali s pomočjo subvencij/razpisov (če bi bilo v nacionalnem interesu), na trgu pa tak projekt ne bi mogel preživet. Obstoj S.P. je po njenem mnenju pomemben (»Te reči pač morajo obstajati«), saj imajo poleg alternativnega in kulturnega imajo tudi vzgojni moment, vse to pripomore k skupnosti. Omenila je MC Pekarna, ki ima svoj medij Indijanez, vendar za večje (nacionalne, regionalne) medije, ki bi pokrivali S.P. in alternativo, pa se ji zdi, da trenutno niso časi za take projekte (recesija, nizka sredstva za kulturo). Vzroki za majhno pokritost? Komercialna zanimivost je pomemben faktor pri bolj komercialnih medijih – oni pa so (»si domišljajo«) v javnem interesu, in zato to ni (ne bi smel biti) faktor: pokrivajo vsebine, ki so dobre, ne-glede na komercialno uspešnost. Njej se zdi razlog za majhno pokritost slednji: v začetkih obratovanja teh prizorišč (npr Pekarna) so ljudje vedeli, da je to (edino) alternativno prizorišče in kaj točno se je tam dogajalo. Danes je takih prizorišč več, tovrstnih dogodkov pa veliko, zato tudi manj pokrivanja same Pekarne. Prizorišč kot so npr Ribičija ne pokrivajo (pop estradni koncerti). A menite da imajo s.p. slabšo promocijo, se ne toliko trudijo privabit ljudi (ker ne rabijo mase)?

83 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

1. nimajo sredstev za promocijo. 2. marsikatere ustanove so potrebovale dolgo časa, da so ugotovile, da je kakovostna promocija integralni del, moreš biti ravno tako inovativen, kot v sami umetnosti. MKC je bolj agresiven, tajnica pokliče za vsako stvar (»kak boste to pa to pokrivali«), ona ji odvrne, da jim ni dolžna dajati informacij o tem. V tej poplavi dogodkov sicer ni slabo, če si pri promociji malo bolj agresiven, da izstopaš. Njej gre to na živce, ampak je vseeno hvaležna, ker bi ji sicer lahko kaj ušlo. Ona ne bi rekla (ni res), da imajo pri »mainstream« dogodkih bolj agresiven pristop promocije, odvisno kdo je za to zaposlen. To ni kapitalski pritisk, je stvar pristopa posameznika oziroma odvisno od PR strategije. Slišijo, da pristiski so, ampak na Večeru jih ne vidi. Če zna zanimivo in dobro pokriti dogodek (po kriterijih urednice) lahko izbere praktično vse: od SNGja do uličnih umetnikov (»tistega, ki prodaja brožke«), pri njih ni takšnih pritiskov. Obstajajo reči, ki jih je treba pokriti, ne zaradi pritiska, ampak zaradi uredniške politike (dolžnosti?) - npr če neka institucija porabi 50% občinskega proračuna za kulturo so oni to dolžni pokrivati, da se vidi, kam je denar šel. Na Pop kulturi pa odkrivajo zanimive fenomene v MB in le te spodbujajo k rasti, vsaj tako ona ocenjuje in upa. Način pritiska od zgoraj je le ta, da želijo več zgodb in manj umetnostnih kritik, konec koncev se da narediti dobro zgodbo iz kateregakoli fenomena. V splošnem pa pritiska ni. Osebna zanimanja in novinarji Ponavadi v kulturnih redakcijah niso zaposleni novinarji (po izobrazbi), ampak npr. diplomanti s Filozofske fakultete, ki tudi poznajo samo področje kulture. V Mariboru je po njenem mnenju vsak novinar (ki je »šel skozi normalno socializacijo«) delal na Radio MARŠ, v Pekarni, Kibli oziroma kateri drugi od teh organizacij. Sami so zrasli s temi institucijami, sama upa, da se to prekriva s simpatijami do teh prizorišč – seveda to ne pomeni, da niso kritični do tega. Tudi v Večeru imajo po njenem mnenju precej ljudi, ki z afiniteto spremljajo te organizacije. Kultura je malo brana, še manj pa te vsebine (S.P.), kaj je prej: majhno zanimanje in zato manj člankov, ali manj člankov in zato manj zanimanja? To so kompleksne reči, vprašanje je: ponujati ljudem to, kar hočejo ali to, kar naj bi bilo dobro. Tudi če bi na Večeru začeli pokrivati vsa področja, po njenem mnenju ne bi spremenili publike, ki jo imajo – in če bi se ta odvrnila od Večera, ne bi dobili nove, ki bi jo to zanimalo. Večina naročnikov je starejših bralcev, ljudi, ki so Večeru zvesti že dolga leta,

84 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji vsak novi odgovorni urednik si želi pridobiti nove bralce, njej se to zdi misija nemogoče (»tudi jaz kot srednješolka nisem brala Večera«). Posebno težko je to danes, ko imamo preko interneta dostop do vsega – zastonj. Zelo malo mladih bi bralo dnevne časopise. Se delno strinja – to kar jim ponujajo, to bralci vzamejo, delno bi lahko spremenili njihovo zanimanje, ampak v celoti ne. Načeloma imajo kratki dogodki in festivali večjo pokritost – za medije je lažje pokrit kratko skoncentrirano dogajanje z jasno programsko vsebino (ki se jo da opisat, npr z intervjujem s programskim vodjo zajameš celo vsebino, pokriješ cel dogodek). Slovenija je festivalska dežela in je veliko dogajanja za pokrivanje. Kako razumete vrata v jutri, trajnostni razvoj v povezavi s S.P.? Verjame, da so to vrata v prihodnost. Dejstvo je, da se novo v umetnosti (preden se razvije v nek trend oziroma ima posledice v umetnosti) ne dogaja v središčih pozornosti, ampak v periferiji. V Sloveniji se je lokalno (na obrobju) razvilo veliko festivalov/scen (npr. Jazz Cerkno), ki so alternativa uveljavljenim/starim tradicionalnim Mariborskim in Ljubljanskim festivalom. Tudi simbolno gledano je pogled z roba nekaj drugega kot pogled iz središča – zato se ji zdijo pomembna. Četudi zveni moralistično, ona meni da v svetu, ki je naperjen h komercialnosti (ki pozna številke kot merilo in šteje le kar se splača) je več kot dobrodošlo (»hvala bogu«), da obstajajo z vidika socializacije in vzgoje še drugačni prostori, kjer se lahko najdejo ljudje z drugačnimi vrednotami oziromada jih bodo tisti, ki jih še nimajo, lahko tam dobili. Tudi njeni otroci obiskujejo S.P. (»rajši izberejo Pekarno kot Plusminus«), tudi glede uporabe nedovoljenih drog je tam situacija boljša (»Ziher ne pristanejo vsi na koki kot kje drugje, lahko edino malo trave«). Zaključi z mislijo, da mogoče pozna samo ti dve skrajnosti – Pekarna je ravno v času njene mladosti postala to, kar je več ali manj še danes. Zdaj so se lahko razvili še kakšni drugi prostori, ki so nosilci takega dogajanja, ampak jih ona ne pozna.

85 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

B) Fokusna skupina: Podpornice in podporniki ter uporabnik U. P. Inde o samoniklih prizoriščih v medijih, 26. 2. 2017

Kdaj ste začeli z delovanjem v prostorih Inde-ja? A: Legenda pravi, 5. oktobra 2014, na dan volitev v MOK. C: Nekateri so šli volit, drugi pa nekaj drugega delat: skvotirat. Koliko vas je bilo? B: 5. A: Legenda pravi, da so prvi dan bili 3. B: Ja, ma legende niso točne. C: Prostor se je iskalo že prej, ampak potem je prišla iniciativa: ajde, gremo pogledat. In se je šlo. A: Pomembno je to, prva akcija, ko se je šlo pogledat, je bilo 5 ljudi, naslednji vikend jih je bilo 7, potem 10 in se je tako širilo naprej ... je bil snowball effect. Kdaj vas je bilo največ? B: Po novoletni žurki, po moje. A: Ne, kaj pa prva skupščina? To je bilo pred novim letom, prva neuradna skupščina je bila mislim da 14. 12. in takrat je v bistvu prišlo že 40 ljudi. S tem da je bilo od tega 15-20 ljudi, ki so prišli za skejt in BMX progo, ker niso imeli skejt parka in jih je zanimalo to. B: Ma 50 ljudi je bilo takrat. A: In to nas je ful presenetilo. B: Sej imamo slike od tega, celo predstojnik urada za družbene dejavnosti občine Ankaran je bil na prvi skupščini, Žažo. Kako ste komunicirali na ven, kako ste razglašali program? B: To za folk je vsak poklical svoje frende načeloma. To je bilo to. Od ust do ust. C: Niso bili samo mladi, so bili starejši tudi, razpon je bil od mladih do starejših. B: In za otvoritev smo naredili najprej spletno stran, jaz ne vem če je bil Facebook event, mislim da ga ni bilo. A: Ne.

86 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

B: Je bila samo najava na spletni strani. Ne vem če smo sploh imeli Facebook skupino. Boo, ne spomnim se tega, to je dobro vprašanje. Ma nič, naredili smo tudi konferenco in pozvali medije. A: Prvi dogodek je bila medijska konferenca. B: Takrat je to sovpadalo s tistim MKC-jem in so bili tudi novinarji v kontaktu z nami. In dejansko so vedeli, da se tukaj nekaj dela in pol so prišli. Kdo je bil takrat od novinarjev? C: Penjakova, ... B: Penjakova je bila, Mavsar je bil, ... A: Radio Koper, RŠ, Komunal, ... B: Od STA-ja je tudi prišel. B: Mislim, da smo prav vabila pošiljali ljudem. Ja ja, drugače novinarji ne pridejo, če ne dobijo vabila, ne znajo oni nič sami. A: Takrat je bil ta moment z MKC-jem ki smo imeli ful pozornost medijev in smo to izkoristili, da je folk prišel sem. Point je, da tukaj ni dogajalo nič in čim je neka novička, mediji nimajo materiala in se takoj primejo teh stvari. Bilo je zanimivo s tega vidika kar se je dogajalo z MKCjem in še neka nova stvar, ki se je začela tukaj dogajat. Imeli smo pozornost v tistem trenutku, zato je bilo lahko sklicat medije. B: Fora je bila, da po tisti žurki od MKC-ja, po tistem protestu zvečer, na dan, ko bi moral bit tam koncert, smo naredili after tu v Inde. In takrat je bil tudi Sukić zraven. In Penjakova tudi. Ali bi bilo brez te scene okoli MKC-ja takrat tukaj manj medijev? A: Mislim, da ne. C: Mislim, da ne. B: Pizda ne vem, ker takrat smo dvignili kar nekaj prahu, to je dobro vprašanje. Takrat so nas mediji prepoznali kot nekaj. A: Kot neke akterje na mladinskem polju. B: Sicer po moje bi vseeno bili mediji tu, saj je bila to pomembna stvar za Koper, dosti bolj zanimiva kot prenove strehe v kakšni OŠ. Kako se definirate – s. p., underground, subkulturno prizorišče, alternativno prizorišče, skupnost, politična skupnost? B: Definiramo se načeloma kot skupnost, čeprav se imenujemo kolektiv.

87 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

A: To tukaj je ful ful večplastno, to je kompleksno vprašanje. Kot prvo, to deluje kot skupnost, ki združuje različne posameznike, z različnimi backgroundi, z različnimi cilji. C: Vsak ima nek svoj oseben razlog. B: Jaz sem dal ultimat, ko smo to delali. Se spomnim na prvi skupščini, sem rekel da če ne bomo politični skvot, ne mislim tu sploh bit. Smo politični skvot. Kako se to zdaj odraža pa ... C: Ampak nismo samo politični skvot, smo še drugo, zato je tudi tukaj več odgovorov. A: Od samega začetka poudarjamo, da smo skupnost – Inde niso zidovi ampak so ljudje. To je taka klasična poved, ki jo non-stop ponavljamo. B: S tem da to je ful idealizirano in da realnost bi se dalo drugače analizirat. A: Po moje je najboljše je to definirat kot skupnost posameznikov/ic: različne motivacije so tukaj, in ljudje imajo različne cilje s tem prostorom, v bistvu prostor daje platformo, da lahko osebne cilje uresničujejo. B: Stičišče, vrelišče, ... stično vrelišče! A: V sami praksi smo skvot, ni klub, je samoniklo prizorišče, ker je nastalo tako. Point je kako hočeš definirat zadevo. B: Ni zgolj prizorišče, to je ful preozko. Ali so vsa samonikla prizorišča politična ali ste se želeli vi posebno poudariti politično komponento? B: Ni pri vseh, pri večini kot jaz vem gre bolj za prostor. Prostor za izvajanje nekih dejavnosti. To se kaže tudi v Rogu, čeprav Rog je tudi političen. To je odvisno od kolektiva do kolektiva, ni pa neke enotne politike. A: Čim več, ko je raznolikosti, več lahko polariziraš ljudi. Meni se zdi, da nam lih raznolikost daje moč, da nas je toliko. Nekdo pride, da se politično udejanji, nekdo se kulturno, nekdo se sprosti. B: Pride izražat svoje hedonizem. :) Kako bi se definirali? Generator življenja. A: Takšni prostori so politični sami zase, ker je skvotiranje politično dejanje. Biti tako aktiven je politično dejanje. B: Tudi znotraj samega Inde-ja, skvota, je neprestana politika, interakcija, sobivanje in dogovarjanje, imamo tudi politično tehnologijo znotraj Inde, ki pa ni niti malo podobna tej, ki jo mamo zunaj (parlament). In zaenkrat deluje ok. To je skupščina.

88 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

Kakšen je odnos, ki ga imate do množičnih medijev? V Inde in na splošno v samoniklih prizoriščih. A: Point, razlika v medijih je, da imaš odvisne in neodvisne medije. RŠ skuša biti neodvisen, čeprav je financiran od ŠOU-a, skuša navzven biti neodvisen. Medtem ko se mi zdi, da nacionalni mediji niso neodvisni, prav tako niso neodvisne Primorske, ker vemo, kakšen je lastniški delež, vemo, da je tu neko delovanje urednika, ki ima neko politično formo. Dela novice, ki odgovarjajo nekomu, da jih dobi. Nam ko smo šli javno, se nam je zdela ful ful dobra stvar, da naredimo tiskovko: zdaj bomo mi povedali medijem kako je in mediji bodo tako poročali. In to se ni zgodilo. Kar nam je pol ful dalo misliti. Zakaj smo mi pol zaštartali naš medij je ravno zato – ko smo mislili, da bojo Primorske naredile tak članek kot ga hočemo mi, in dejansko je novinarka Alenka Penjak, ki je hotela na nek način prikazati resnico, ki jo hočemo mi prikazat, se je zaletela v zid. Ker je odgovorni urednik rekel ok, če hočeš ti to napisat in imet te ljudi anonimne, boš mogla: 1. poklicat za mnenje lastnikov 2. poklicat za mnenje od občine in 3. poklicat krajevne skupnosti. To je dobila ultimat od odgovornega urednika, če hoče dat ven to novico tako kot piše. Ker to je 'kao' point teh medijev, uravnoteženost. In tukaj smo prvič se zaleteli v zid: o fak, mediji, tako kot oni delujejo v bistvu nam na nek način škodijo, ker so potem začeli izvajati pritisk na stečajnega upravitelja, in stečajni upravitelji so začeli razmišljati o nas in kaj naredit z nami. In je to ful pomembna zgodba o tem kako mi dojemamo medije in zakaj smo mi začeli delati svoj medij. Sicer ni to primarna stvar; druga stvar je, ki smo se je v nekem trenutku zavedali, če mi hočemo karkoli spremenit, moramo sami podajat realnost, ki jo hočemo imeti. B: Hočemo mi konstruirati realnost. A: Vsi mediji konstruirajo svojo realnost, ne obstaja nek splošni objektivni medij, nek zen medij, ki bi jing in jang dal na papir. B: V ozadju je v končni fazi vedno človek, ki piše o temu, ne moreš le preko medija it. Zakaj je odgovorni urednik tako pritisnil? A: Ker je KAPITALIST? :) B: Nobenemu mediju ni bilo jasno in jim ne gre v glavo da nočemo dajati imen, to je smrtni greh novinarjev. Kao: ’to se ne dela tako. Se ne upate izpostavljat?’ Ja ne, valda da ne.

89 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

A: Ker on je razmišljal: kdo je tukaj glavni, kdo je tukaj šef? C: Oni so hoteli glavnega, nekoga ki predstavlja Inde, ki odgovarja za to. B: Nekoga glavnega ali neko PR službo. C: Službo, ki bi komunicirala z mediji. In še zdaj jim moremo razlagat isto, zakaj bit anonimen. Potem je glavni problem, da so neprilagodljivi in nerazumni? A: Po moje je to to, zelo blizu. D: A ni fora, da če ni znan tisti, ki je nekaj povedal, da ni kredibilno? E: Ne, novinarji imajo anonimne vire, to sploh ni noben problem. D: Takrat je ona rekla, da je to razlog. E: Ja ma pač je to nekdo, ki ne pozna osnov novinarstva. C: Po moje če bi bilo neko ime bi bilo bolj udarno, če so neki anonimneži pa je to tako ... A: To je bolj na to, da da težo novici, anonimna je manj kredibilna. C: Če pa imaš ti ime, kdo je glavni tukaj, je že bolj, veš ... A: Po drugi strani Inde, ker smo tukaj - lih zato smo kredibilni, mi nismo neka megla ali karkoli. Je to ena stvar ki je oni ne razumejo, Inde je realna stvar, lahko prideš in ga takneš. B: Ljudje stojijo s svojimi telesi za tem. C: Sej tudi obiskovalkam in obiskovalcem smo se začeli na začetku tako predstavljat, ker niso razumeli ali je to društvo, mladinski klub. B: Mene še zdaj vprašajo: kako ste pa dobili ta plac? :) C: Tudi tukaj smo mogli na tej točki izobraziti folk, razložit kje so. E: Veš kaj je tudi fora, ta anonimnost je jeba, tako kot so Anonymous v bistvu, to so neka neimenovana, neidentificirana zalega, ki mrgoli in je nevarna, ker je ne moreš identificirati. A: Samo v temu je moč! E: Seveda, ’v masi je moč’, kao, ane. Čeprav tudi nevarnost. C: Sej zaradi tega smo na začetku, ko smo začeli delati program, ko smo zbirali prostovoljne prispevke za program, smo razlagali: nahajate se v tem in tem prostoru, vsi smo odgovorni. Kot piše tudi na steni. To smo morali ljudem povedati, da ni to mladinski

90 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji klub, da ni tukaj nobenega odgovornega, ker ljudje tukaj v tej regiji so se prvič znašli s tem. Tako kot smo medije morali navaditi, smo morali tudi ljudi. B: Jaz bi se vrnil na tisto prej. Meni se je tako zdelo pri teh medijih: vsi so hoteli čimbolj frke, oni bi najraje tu videli, da mi mečemo molotovke in dejansko so to poskušali sprovocirati čimbolj kot se da. A: Ker hočejo novice B: Če bi bila tu kri, bi jim najbolj odgovarjalo. C: Oni nočejo nekega programa o čem, kaj smo, oni hočejo senzacionalistično novico. A: To kar je reku B, zdaj ko smo imeli obletnico je bilo to na zadnji strani v Primorskih, ko pa je imel Argo barikade in vse te scene je bilo to vse na prvi strani: ARGO NA BARIKADAH! BAM! To je ta point, to gre nam na kurac pri medijih, namesto, da bi dobre stvari dali na prvo stran, npr.: ’Poglejte kaj je tukaj folk naredil’. Namesto tega: ’SLABA BANKA, FOLK MEČEJO NA ULICO!’ B: Bolj kot je situacija nasilna in destruktivna, več pozornosti in prostora dobiš v medijih. Zanimivo, ne? Situacija je taka, da poročajo le ko se kaj takega zgodi. Npr. kot raziskujem: ko so zaprli MKSMC je bilo več prispevkov o tem kot v prejšnjih petih letih delovanja. Zdaj je bil z Inde drugi tak bum. B: Ko je bila ta scena s Slabo banko smo naredili rekord ogledov spletne strani, je premagalo otvoritev. Ali mediji s tem izražajo podporo in skrb za s. p. ali iščejo samo senzacionalizem? Ali sploh razumejo za kaj tu gre? B: Meni se zdi, da so novinarji faking frustrirani delavci, odtujeni, ki delajo to vse tako rutinsko brez nobenega konteksta, nobenega zanimanja, oni naredijo tako, kot da bi štancali nekaj v proizvodnji. A: Povzamejo pač naš PR, oni delajo extended PR. Predlagam, da si poslušaš prispevek od RŠ lani okoli 25. 6. - Festival Burja, ko se je avtor lotil drkat v glavo koncept novinarstva kot podvajanje samo PR-ja enega festivala, in to ti bo dalo tudi nekaj odgovorov na to kar ti sprašuješ, kako novinarji delajo. E: Sej imamo par dobrih izkušenj tudi, mislim imaš ti par dobrih stvari, samo na splošno je to to kar ste povedali.

91 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

B: Tisti od Večera je kul. E: Lea Širok je kul. Pa Alenka Penjak tudi. A: Alenka Penjak je zgodba zase. Kdo z Večera? A je Večer tudi poročal o tem? B: Kristina Božič, Večer je poročal o Argu. Kakšen občutek pa vi dobite o tem, a dejansko se mediji kaj sekirajo za vas ali iščejo samo novice? B: Novice! A: Odvisno, kaj pa Alenka Penjak npr., ona mi vedno pravi: ’jaz bi rada pomagala, da Inde ostane’. Ona je pa tudi uporabnica. E: Ona meša ta profesionalni in osebni nivo. C: Hoče biti del kolektiva, potem pa je tu njeno profesionalno delo kot novinarka in ona včasih tega ne zna ločiti. E: Zato, ker pol ko loči, naredi to kao uravnoteženo, ampak to je tudi zajebano, ker je dajala glas tistim, katerim ni imela kaj dajat glasa v tistem primeru. Klinac, razumeš. Koliko mislite, da mediji razumejo, kar se tukaj dogaja? C: Medijev ne zanima, kaj se tukaj dogaja, medijev ne zanima kakšen program imamo tu, kako delujemo. Medije zanima, ko so kakšne frke, ko kaj pride, ko je kakšna tožba, ko pade barikada dol, ko pridejo nove igle, ko nekdo nekaj sproži. B: Medije zanima gledanost in naklada. A: Point je to, komercialni mediji, oni morajo imeti klike, oni so plačani s tem, ko klike prodajo, to je catch. Ali potem tudi javnost zanimajo bolj ’bumi’ kot kaj se tukaj dejansko dogaja?Ali te zgodbe pritiskajo mediji? C: Mediji to 'forsirajo'. B: Tako so navadili folk. C: To je začaran krog. B: Vedno več je ljudi, po moje, ki jim gre to na kurac. E: To je vzajemni proces. To je dolgo časa trajalo. Saj veš, včasih so ljudje verjeli, da tisto, kar je napisano drži zares. Zdaj smo že malo bolj skeptični, ampak še vedno hočemo bit zadeti.

92 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

A: Post resnica! B: Ja, post resnica: od leta 2016 je obdobje post resnice, ko resnica nima več veze, važno kako ti to prikažeš. To je nov koncept, aktualen. To je kot Trump, kjer je vse tako skregano z logiko, poenostavljanje nekih kompleksnih vprašanj, npr. ’Zdaj bomo naredili zid!’. Ker to bo rešilo zdaj vse probleme z migranti, Mehičani in celim svetom. Problem je dosti bolj kompleksen od tega, da ti zgradiš zid in rešiš problem. Kakšen odnos imate do medijev: negativno ignorantski, pozitivno ignorantski, kritičen, ali se poskušate prebiti in vam to bolj ali manj uspeva? A: Naš odnos je utilitaren, ko rabimo medije … v bistvu, ne ... B: Nam je jasno, da imajo mediji ful vpliva, saj si videl, tu smo vsi opozarjali na azbest, ampak dokler ni ena znana novinarka naredila prispevka o azbestu, ni se nič premaknilo. Tako da, mediji imajo ful vliva, ful več kot se ga očitno zavedajo in tudi ful več odgovornosti, kot je prevzemajo. Mi se tega zavedamo in tudi ignorirat medijev ne moremo, glede na našo situacijo, tako da poskušamo z nekimi načeli sodelovat, če pa oni niso pripravljeni nekako it naproti ... Je pa pomembno, da se pojavljaš v medijih, če se pojavljaš v medijih pomeni, da obstajaš, če te ni v medijih, je kot da te ni. Si marginaliziran takoj. E: Jaz mislim, da obstajaš vseeno, ampak je bistveno težje vzpostaviti kontakt. B: V kolektivnem imaginariju skupnosti te ni dosti. A: Sej če pogledaš odnos občine, dve stvari so se zgodile, ki se mi zdi da so povezane, čeprav je to špekulacija: 1. ko smo šli v sodelovanje z mesečnikom krajevne skupnosti in smo poslali članek za krajevno skupnost Olmo, ni nikoli prišel ven. Je bilo celo več krajevnih skupnosti. Naredili smo članek o tem kaj je Inde, to bi vsak dobil v kaseljc. In to je bilo skenslano ven, ne vemo zakaj, nismo nikoli prišli do tega. 2. Še ena stvar je bila sigurno nalašč narejena: novica v E-Koper o Oživeli ulici. Je bil kratek članek, oni so navedli ’Oživela ulica UAU, BAU UAU’, kaj se je vse dogajalo, kako je bilo to in tisto, ampak niso nalašč omenili niti KŠOK-a, niti Inde-ja, ker Inde je bil organizator na Titovem trgu in to je bilo nalašč narejeno. Na tak način bi nas oni priznali, da mi obstajamo. MOK ignorira Inde maksimalno, ker čim bi dala neko mnenje, bi priznala da obstajamo. Enako Slaba banka: se ne pogovarja z nami uradno, ker v tistem trenutku, ko bi se začela, bi nas priznala.

93 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

Kako sodelujete z mediji? Če imate cilj imet zaprt plac in se lepo imeti v ožjem krogu ljudi, potem vas ne zanima sodelovanje, če pa je cilj res politično delovanje in biti prepoznaven potem se vam verjetno bolj gre za medije? E: Potem ustanoviš svoj medij :) Povejte malo o tem kar pripravljate, medijsko platformo. D: Sej je že ustanovljena. B: Se razvija, je v razvoju, imamo časopis, ki izide počasi, 3. številka, zdaj se pripravlja 4. Delamo na radiu - ustvarjamo radio, kar se bo tudi konkretiziralo v prihajajočem obdobju. In spletno stran, malo bolj informativno, ker ta, ki jo ima zdaj Inde je PR od Inde-ja. Poskušali bi it bolj v informativno-medijsko stran, pa se povezovati z drugimi medijskimi iniciativami v Sloveniji, ki jih je nekaj kar kul, npr. Pod črto, Danes je nov dan, Komunal, … Samo to je vse v LJ. A: Zadeva se mi zdi tako, kakorkoli obrneš, mi ko delamo to platformo, gremo na ta trg medijev oziroma trg realnosti kjer delujejo. Ti tudi realnost konzumiraš in zbiraš kakor hočeš, to je lih point teh algoritmov, ti kot desničar boš bral tiste medije, ki ti dajejo realnost, ki ti ustreza, ne boš šel brat mladine: ’O, lej kurcajo Janšo!’. Boš bral demokracijo: ’Fak, ta Forum 21!’. Isto mi gremo na ta trg, mi bomo tudi svojo realnost podajali, ne pomeni, da je to ultimativna realnost, to je še zmeraj naša realnost. Poskušajte še malo povedati o samoniklih prizoriščih na splošno, kako mediji pokrivajo dogajanje v s. p., ali ga sploh, je to pozitivno, nevtralno, negativno obravnavano? B: Dokler je samoniklo prizorišče v Ljubljani to še pride v nacionalne novice, čim je neko lokalno prizorišče, se bo zelo težko prebilo v nek nacionalni medij, zelo malo primerov poznam. C: To pride le v primerih (za prizorišča izven Ljubljane) če so kakšne frke, napadi, da se res nekaj zgodi. B: Ok, nam je malo lažje, ker smo v malo večjih mestih, alla Koper, Kranj. Trainstation squat je prišel kdaj v nacionalni v medij, sicer ne ful, ampak je. Pekarna tudi, ampak tu se tudi konča. A: Npr. Bistrica ob Sotli, ki ima ful dober program.

94 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

B: To je vukojebina, stari kaj delajo tam. Za koga vi to delate?! Pa imaš ful nekih takih prizorišč. Razen v lokalnih medijih, ampak če nek medij iz Prekmurja piše o prizorišču v Prekmurju boš ti iz Kopra zelo težko prišel do tega, razen če boš iskal. Torej pokrivajo samo če je kaj odmevnega in spektakle in večinoma ignorirajo sam program in to normalno delovanje? C: Razen centralizacije, kar je v Ljubljani. B: Pekarna je npr. prišla v medije, ko je bila frka z občino glede prenove. E: Sej tudi Roga ni v medijih. C: Samo zdaj, ki je bila frka! A: Ti prideš v medije če imaš nek velik festival, nek dogodek, ko fukneš ven PR. Point je, da mediji nikoli ne pridejo do tebe. S. p. morajo vedno do medijev. Tukaj smo spet pri tem kar je B rekel: novinarji so totalno odtujeni, oni so kot delavci za tekočim trakom, ne da se jim mozgat. B: Moreš jim poslat vabilo par dni prej, in še to pred eno uro. A: Potem oni gredo domov ... C: In če ne se užalijo! Ali bi rekli da imajo potemtakem drugi placi boljši PR, ali je to izključno ignoriranje SP? Npr. če bi bil Edo Maajka v Planetu tuš ali tukaj, kakšna bi bila razlika? A: Npr. če govorimo o PR, Kino Šiška ima plačano PR službo, medtem ko Gromka je nima. Mi je tudi nimamo. Samonikla prizorišča komaj obstajajo, finančno, tudi če govorimo o Mladinskih klubih in takih, kaj šele, da bi imeli PR-ovca. A novinarji pridejo zaradi boljšega programa, ali zato ker imajo prizorišča boljšo PR službo? E: Oni imajo denar za marketing, to pomeni, da so na jumbo plakatih, da so v reklamah v časopisih, na radiu, zato so bolj vidni. Mi pa smo neko bolj obskurno početje nekih norcev, ki gredo na ruševine ne vem kaj delat, najbrž se zadevat … to je pogled od mase. To valda ni interesantno. V bistvu ne vem, če je kdaj prišel novinar in spraševal za program, kaj delamo, ... B: Pa o načinu organiziranja, o političnem odločanju ... E: Ni, ne. Je pa res, da če imaš ti delujoč PR z nekimi ljudmi, ki imajo mrežo znancev v medijih, valda pridejo lažje. Lahko tudi težiš, lahko se odločiš, da boš vsak teden pošiljal

95 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji na medije, mi smo imeli tukaj pomislek oziroma nismo hoteli tega, ker smo se od samega začetka odločili, da ne vabimo. Da nismo javni, zato da se izognemo morebitnim težavam z lastniki in tožbam itn. Tako da že zaradi tega ne moreš furat tega v medijih, da ves čas objavljaš dogodke. Je čisto drugi princip delovanja, ne vem če se da to tako primerjat, tudi PR je drugačen. B: Po moje pa novinarji raje pridejo v take place kot je naš, to moram priznat. Odvisno kdo. Glede na to, da je tukaj program undergrounda, alternative, ali ga zato manj pokrivajo, ker naj bi to manj ljudi spremljalo? A: Ja. B. Tudi ko pridejo klape v Koper, jaz ne vem če je kaj novic. Sej kakšna je to novica, če pridejo klape ali Edo Maajka ... no, Edo Maajka recimo, da je. To razmišljam, če je Neda Ukraden v Tušu res novica? Ali pa če je nek metal bend tu res novica? E: Po moje novica bi bilo bolj kako deluje sam program v celoti, kot pa neki posamezni dogodki, to je pol samo marketing, da privabiš ljudi, da pridejo. C: Tuš ima svojo PR službo, ki se ukvarja z marketingom, oni bodo dali toliko denarja za letake, toliko za poročanje v medijih, valda bo imel večjo odmevnost Edo Maajka v Tušu kot tukaj, ker je način delovanja čisto drugačen. E: Tudi druga publika. Point tukaj je samoiniciativnost in delovanje od spodaj navzgor ali v vse smeri, kakorkoli temu rečeš. Tisti dogodki so drugače usmerjeni, so profitabilni. Tukaj se naslavlja tudi drugo publiko, ki mogoče je bolj sklonjena temu, da sama išče, zato tudi PR ne more biti enak. A: Tudi glede publike, ki pride sem - ljudje, ki hodijo v tuša, ne bodo prišli sem kjer so narkomani, ni pravega WC-ja, ni vode. B: Ma sej hodi folk iz Tuša tudi sem. C: Ampak ne bo šel vsak sem, folk ki ima predsodke ne bo prišel sem. A: Point je v tem, da imaš dve stvari: eno je komercialna dejavnost drugo nekomercialna. Isto so tudi mediji povezani, to je vse polarizirano. Tukaj nekaj dajat skupaj stvari, zakaj mediji poročajo drugače o Edu Maajki v Tušu oziroma v samoniklem prizorišču, dejansko ne gre skupaj.

96 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

Urednica na Večeru mi je razložila, da oni pokrivajo tiste dogodke, kamor se steka več davkoplačevalskega denarja, da je to njihova dolžnost. Kaj menite o tem? C: Kot je A rekel, to je kapital. E: Samo kaj, potem je motivacija samo: kamor gre denar, tisto bomo poročali? Fak, kaj pa vse tisto kar nastane mimo tega? Saj oni res imajo to odgovornost, da izprašujejo izvajalce, ki dobijo ta denar, to je legit. To pa ne pomeni, da morajo zanemarjati druge, to je izgovor. Še vedno lahko daš prostor tudi drugim. F: Če imaš dovolj folka, ki je plačan da to dela. E: Govorimo o medijih, ki imajo brdo novinarjev, ki si lahko to privoščijo. Množični, uveljavljeni, etablirani mediji. F: Še njihovo delo se jim ne da delat. A: Saj smo rekli, novinar je isto odtujen kot delavec za tekočim trakom. Ti hočeš biti novinarka, hočeš postati Ervin Brockovich, hočeš spremeniti svet, hočeš poročati o vseh krivicah tega sveta. In ko v praksi narediš članek o Inde reče urednik ne, ne boš napisala tako in boš klicala tega, tega in tega. Valda te to ubije! B: V Sloveniji ni problemov zato, ker so slabi novinarji, ampak ker so slabi uredniki. V Sloveniji dejansko ni dobrih urednikov. A: To so uredniki, ki odgovarjajo kapitalu, noben od teh medijev ni neodvisen. E: Sicer mi posplošujemo – tako kot oni posplošujejo, tudi mi posplošujemo. Novinarji so ljudje in jaz mislim, da med njimi najdeš tudi v redu profesionalce. Ampak na koncu je na žalost slika taka, kot jo zdaj opisujemo, je več tistih, ki pristanejo na linijo najmanjšega odpora. Ker imajo potem manj problemov in ker je tudi hierarhija tako zakoličena, da če ti urednik na objavi članka, lahko ti ne vem kaj napišeš ... recimo Kristina Božič je imela ful takih zgodb, je imela napisane zadeve in ji niso objavili. In pol je sama objavljala na blogu itd. In je precej takih novinarjev, ki potem ne objavijo članka, ker ni podpore. B: Tudi ta načela novinarstva, objektivnost in uravnoteženost: to so neki ideali, ki jih itak ne moreš doseči, sej novinar ni robot, pizda. E: Problem je že v študiju novinarstva, to ne bi smel biti študij, ker nekdo, ki se ukvarja z nekim področjem, bi moral biti specializiran za to področje, seveda znat tudi pisat in poznat osnove, kako organizirat stvari. Ampak kaj za boga boš novinarstvo študiral, ne

97 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji vem čemu, a zato da boš delal objektivno in uravnoteženo? Fak, to je nedosegljiv ideal, mislim, vedno nekdo potegne kratko, ni mogoče. B: Ko sem študiral ekonomijo nam je rekel profesor, da skoraj vsi novinarji zablodijo, ko pišejo o BDP. Oni pišejo o BDP, a v resnici je to nominalni BDP, ki imaš različne. Vsi pišejo dejansko o nominalnem BDP-ju, ki nima veze, ker je notri inflacija vračunana. E: Sej študij novinarstva je relativno mlad študij, recimo prej so bili novinarji ljudje, ki so bili ne vem, specializirani ekonomisti in so pisali o ekonomiji ... in so se usmerili v novinarstvo ali pa v publicistiko potem in so to delali. Ampak akademija ima seveda rada čim več kateder, da imajo ljudje čim več stolčkov in služb in so se odprli oddelki novinarstva in so začeli klamfe vedno bolj svinjat. F: A ni bilo to v socializmu, da se je pojavilo toliko novinarjev, ker je bilo dovolj delovnih mest? To ima malo veze s tem, ker v kapitalizmu če nimaš keša, nimaš dela. Ali mislite da novinarji razumejo fenomen s. p. ali se jim to zdi kot le en navaden plac? A: Jaz mislim, da je to odvisno od trenutnega spina, ki ga hočejo mediji naredit, v trenutku ko nas je slaba banka metala ven, se je na nek način skušalo dopovedat medijem za kaj gre, isto ko je bil MKC-Inde clash, oni so tako gledali: sej imate tam Inde, sej ste to zaskvotali ko so vas fuknili iz MKC-ja. Problem je, da novinarji zelo plastično dojemajo to realnost in pol ti moraš vedno to razlagat. Se mi zdi, da novinar ne razume popolnoma delovanja in pomena takšnih samoniklih prostorov. In če to ne razumejo je zopet ta stvar, odvisno od posameznega novinarja. E: Na koncu so novinarji le ljudje. A: Ne vem, odvisno: RŠ bo tako govoril, Primorske bodo tako govorile, Radio Koper bo tako govoril, sej neke skupne točke imajo, to je to kar mi damo ven. Ampak problem je, da noben ne bo šel samostojno to razglabljat, noben ne bo šel delat raziskovalnega dela. On bo vedno prišel in vprašal in mi bomo razlagali. B: Včeraj je bila zanimiva scena, gledam jaz televizijo ob 3h zjutraj, ne vem zakaj,in se ustavim na planet TV. In veš kaj kažejo o 3h zjutraj? Proteste v Romuniji, proteste v Grčiji, in take zadeve. In jaz: ’What, kdaj se je to dogajalo?’ To se zdaj dogaja. A čez dan 'ne BU ne MU' o tej zadevi. E: Meni je bilo zanimivo, da že točno veš, kaj pričakovat od določenega medija. V naprej je že popolnoma jasno. In mi smo tukaj recimo razvili tudi neko strategijo, imamo listo

98 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji novinarjev, ki jim bolj zaupamo in s tistimi komuniciramo, ker enostavno ne moreš zaupat vsem ker veš da bodo po svoje zabluzili in pol se moraš z njimi dajat, a mi se ne moremo z njimi dajat, ker nimamo takega načina. Je zanimivo, da so vsi predvidljivi na splošno, veš točno kako bo RŠ nekaj obdelal, kako Primorske, Regional obala. B: To je identiteta medija, sej ne vem če je to narobe ali prav. Drugače bi težko delovali. E: To kaže na to, da ne gre za raziskovalno novinarstvo, ampak za vnaprej postavljene ideološke podstavke. A: To je to kar sem prej povedal, vsak medij predstavlja svojo realnost, ki ugaja tem ljudem. E: Ja ma je zakoličeno, sploh se ne razvijajo, razen redki, ki vsako toliko prebijejo nek led. Meni je zanimivo, kako sta radio in TV Slovenija dva popolnoma različna medija, čeprav oba ’nacionalka’. Koliko več jajc ima radio v primerjavi s TV, ker ima manjši domet in si lahko privoščijo. Očitno je tam ostalo kar nekaj ljudi, ki si vseeno upajo. Spomnim se zgodbe o Sintalu: TV je prišla na okroglo mizo, ki smo jo imeli v Menzi pri koritu, in radio je prišel. Posnetek za TV je čez dva tedna izginil, ga ni bilo več, a to je bilo delo plačano z davkoplačevalskim denarjem in to je kaznivo dejanje, mislim, ne smeš tega naredit. Ampak ni obstajal v arhivu. Ni bilo nobenega prispevka narejenega. A Radio Slovenija je poročal, normalno je šlo skozi. Zelo zanimive stvari se dogajajo, to se ves čas dogaja, ta cenzura glede na ideologijo. Moja razlaga za to je, da radio ne dosega toliko ljudi, TV je pač tista, ki ti butne v faco, radio pa lahko nudi manj spektakla. B: Ful smo vizualna družba in pri radiu moreš sam imet domišljijo, I guess. Glede na to koliko mediji dejansko poročajo: je to stvar novinarja, uredništva, lastništva, politične usmerjenosti ali se le poroča o tem kar se najbolj gleda, prodaja, kar je komercialno? A: Po moje smo že dali odgovor na to vprašanje. Eno je to, da moreš dobivati klike, ker si še zmeraj na trgu. Drugo je lastništvo: tukaj je hierarhija: lastništvo – odgovorni urednik – novinar. Pa direktor je še vmes. E: Jaz tudi mislim da je to splet, za vsak medij posebej bi bilo treba narediti analizo za dobit natančen odgovor. Je toliko dejavnikov, vsako toliko se pojavi vedno nek najšibkejši člen in kakšna stvar pride kdaj pa kdaj skozi. Imaš pa na TV določene oddaje, ki pustijo skozi stvari, ki jih druge ne, se pravi da so spet ljudje – uredniki tisti, ki se odločajo o tem

99 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji kaj bo šlo. Urednik ima veliko odgovornost in moč, po mojem. Ker pol tudi odgovarja lastniku, zdaj koliko se on v tem znajde ... Najbrž eni imajo čisto preprosto povedano več poguma kot drugi. Se vam zdi, da če ne bi bilo Alenke Penjak, bi se manj poročalo o Inde ? A: Sigurno (drugi se strinjajo). Sej ona je o ful nekih dogodkih, kjer nismo naredili PR-ja prišla poročat, tipo Inkontrada in te zadeve. C: To ko je naredila o Inkontradi je bil copy paste. E: Mogoče bi bil kdo drugi, ampak ona ima tudi nek osebni interes in mislim, da je to razlog, da smo prisotni. B: Dejansko ona sploh ne bi smela poročati o nas, če mene vprašaš, ker je preveč osebno vpletena. Ne vem, to lahko pride cela afera ven iz teh člankov. Če napiše Regional obala da je Alenka del kolektiva in piše za Primorske o Inde ? Ok, ajde, to je preračunljivost. E: Tukaj postaviš pod vprašaj njeno profesionalnost. To je debata zase. Subjektivnost, sej, tu ni objektivnosti, ni objektivnega medija, ni objektivnih novic, ne obstaja. B: Redkokdaj se samoniklo prizorišče vpraša za kakšno mnenje znotraj lokalne skupnosti. Gredo neke uradnike spraševat, politike, ki jim jaz ne bi dajal toliko prostora kot jim dajejo, ker jim sami mediji potem podeljujejo moč. Morali bi bolj opolnomočiti ljudi. Marginalizirane skupine imajo navadno v sporih oziroma težavah manj prostora kot nasprotne strani, prav tako jih ne navajajo dobesedno, temveč jih le povzamejo njihovo mnenje. Kako je s tem pri vas, so želeli mediji imet vaše mnenje? A: Ja, vedno so hoteli imet kontakt. Razen tipo Regional obala in to. Ampak smo imeli non-stop tukaj novinarje. F: To ne vem, če je bilo zato, ker so nas hoteli citirat. Ampak na splošno ja. A: Večinoma nas vprašajo. B: Razen Eugenija Carl, ona nas je totalno zignorirala. A: Ja, ker nas pač ne mara. E: Ker nismo pomembni za njo. Koliko vabil pošiljate medijem in koliko komunicirate z njimi? B: Dejansko eni mediji objavljajo naše dogodke, Radio Koper na primer. C: In Radio študent.

100 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

B: Ma radio študent zelo redko objavlja. Ja, Radio Koper pa objavlja skoraj vedno. Sicer to je vedno tako, da jim moreš pošiljat, pol te redno objavljajo, če jim ne pošiljaš pa ne. A: Nič jim ne pošiljamo, oni sami vzamejo napovednik iz spletne strani. B: Ko imamo novinarske konference jih povabimo, ja. Sicer pa ne. A: Point je, da utilitaristično uporabljamo medije, ko jih rabimo jih pokličemo, če ne jih ne. B: Čeprav tisti od STA, ki je prišel na začetku, si je kar vzel čas, se je kar poglabljal v stvari. Sem pozabil kako se kliče. Na začetku je bil, pol ga ni bilo več. Za zaključek: kaj bi si želeli od medijev? B: Manj Janše, več ljudi! oziroma lahko tudi manj Pahorja ... mislim grozno! E: Jaz ne vem, če si kaj posebej želim od medijev, mogoče enostavno več raziskovalnih novinarjev, ki bi jih zanimalo in bi prišli na teren. In da bi pisali tudi kaj o tem spodbudnih, pozitivnih momentih delovanja na mikro ravni, ne samo: senzacija, kdaj, kje, kdo umre in koga premlatijo, ampak pozornost, recimo takim stvarem kot je Inde. Zdi se mi, da je to lahko spodbuda za mlade in širše, za stare, samo to je ta večna tema: ja, radi bi več pozitivnih novic v medijih, samo kdo bo to bral, ne? B: Mogoče bi morali it novinarji več na teren, ne pa čakati samo, da jim stvar pride na mejl. E: Ja, če bi jih boljše plačali bi to mogoče delali. Sej so tudi oni navadni proletariat, prekarni in jebiga. Novinarji so bili v bistvu prvi, ki so pristali na to, vsaj v Jugoslaviji, ko so bile službe še precej varne, so bili novinarji prvi, ki so pristali na pekarno delo in s tem so se ful zeznili. Izgledalo je tako kot neka svoboda, ampak na dolgi rok je nastalo to, kar imamo danes povsod. Še kdo? F: Manj senzacionalizma, več raziskovanja. Več naših tematik, ki jih odbiramo. Ne samo poročanje o nas ko je pizdarija, ampak da bi se tudi o teh stvareh, o katerih odpiramo debato več povedalo. B: Veš kaj mene moti pri medijih, da poročajo brez nikakršnega konteksta. Uno: ’BAM! Nekdo se je razstrelil!’. Kot da se je razstrelil iz čistega miru izpade, in to tisti dan in je ekskluzivno, kot da ni nič v ozadju tega. Ali misliš to tudi na primeru Inde in poročanja o samoniklih prizoriščih? B: Ja, redkokdaj nekaj poskušajo ugotovit, kaj so naše motivacije v ozadju za to.

101 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

C: Nekega širšega konteksta, nekega raziskovalnega poročanja v bolj širšem krogu ... tega ni. Zakaj je prišlo do tega, tega se ne obravnava. B: Ja, oni se zadovoljijo s tem: pomanjkanje prostorov za mlade. Kaj to sploh pomeni – sej imamo kafič, dvorane, igrišča, parkirišče, hauba party? C: ZAKAJ je prišlo do tega, ZAKAJ je pomanjkanje, tega pa ni. E: Možnih rešitev ne iščejo. Recimo to jaz pogrešam od novinarjev. Ko se ukvarjajo z nekim problemom, nikoli ne skušajo malo bolj kreativno pristopiti k temu. In tudi prevzeti odgovornost kot nekdo, ki piše in raziskuje nek problem. Ok, lahko daš glas različnim akterjem znotraj tega, ampak zakaj ne bi ti mogoče predlagal nekaj, ne, … vedno ko končajo napišejo: ’upamo, da se bo razrešilo’. To je to. Dejansko se izvzemajo iz situacije, ker je vedno ta kurčeva objektivnost. Kao mi nismo notri, mi smo zunaj in vas opazujemo. Ma to je ta metapozicija. To je nekonstruktivno v bistvu, kao poročevalec. Novinarji večinoma niso novinarji, ampak so poročevalci/reporterji. Novinarskega dela pa primanjkuje. B: Resnega novinarskega dela. V Pod črto se trudijo. So ful faktografski, to obdelujejo. E: Te analize delajo, sej to je ful dragoceno. B: Ful je dragoceno, se da ful stvari ven, vedno bolj rastejo, vedno bolj preboj delajo in pol jih tudi ostali mediji citirajo, ker mečejo ven te afere non-stop. F: Jaz kar še pogrešam je malo kultiviranja bralcev oziroma karkoli so. To kar hočejo je v bistvu samopostrežna v tem smislu: pridi, vzemi si, ker smo boljši od ponudbe. Imaš kultiviranje, ma v napačen način, kultiviranje v gluposti, dekultviranje dejmo reči. Tega nam manjka, kultiviranje neke množice poslušalcev, ki bi dejansko kritično poslušala, kritično razmišljala. E: Ja, tako lahko pridemo do debate o slovenskem in svetovnem izobraževalnem sistemu ... To je pa naslednja magistrska ...

102 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

103 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

104 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

105 Matevž Pucer – Samonikla prizorišča in množični mediji

106