Stičišče Religijskih Svetov: Družbeni in Politični Vidiki Ekumenizma Na Slovenskem Religious Encounters: Societal and Political Aspects of Ecumenism in Slovene Lands
Total Page：16
File Type：pdf, Size：1020Kb
STIčIščE RELIGIJSKIH SVETOV: DRužBENI IN POLITIčNI VIDIKI EKUMENIZMA NA SLOVENSKEM Religious Encounters: Societal and Political Aspects of Ecumenism in Slovene Lands zbral in uredil: GAŠPER MITHANS Stičišče religijskih svetov: družbeni in politični vidiki ekumenizma na Slovenskem Stičišče religijskih svetov: družbeni in politični vidiki ekumenizma na Slovenskem Religious Encounters: Societal and Political Aspects of Ecumenism in Slovene Lands zbral in uredil: Gašper Mithans Koper 2018 Stičišče religijskih svetov: družbeni in politični vidiki ekumenizma na Slovenskem. Religious Encounters: Societal and Political Aspects of Ecumenism in Slovene Lands Zbral in uredil: Gašper Mithans Tehnična urednica: Alenka Obid Recenzenti: dr. Bogdan Kolar, dr. France M. Dolinar, dr. Mateja Režek Lektorica: Polona Šergon Tipične strani: Mateja Oblak Stavek: Alenka Obid Naslovnica: Alenka Obid Fotografija na naslovnici: Inner staircase in tower, St. George’s Parish church, Pi- ran, Slovenia. Architectural theme. Religious architecture. Analog photo filter with scratches. By PeterVrabel. Shutterstock.com Izdajatelj: Znanstveno-raziskovalno središče Koper, Znanstvena založba Annales Za izdajatelja: Rado Pišot Elektronska izdaja, dostopno na: http://www.zrs-kp.si/index.php/research-2/ zalozba/monografije/ Finančna podpora: Izdaja monografije je bila omogočena v okviru raziskoval- nega projekta J6-9353 Prepletanje med marksizmom in krščanstvom v Sloveniji, 1931–1991 (vodja projekta Jure Ramšak), ki ga je sofinancirala Javna agencija za raziskovalno dejavnost Republike Slovenije. Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=298172928 ISBN 978-961-7058-10-9 (pdf) Vsebina Uredniška beseda | 7 Simon Malmenvall: Moskovska Rusija, firenški koncil in slovensko ozemlje | 9 Egon Pelikan: Začetki slovenskega političnega katolicizma in ekumenizem | 29 Jože Pirjevec: Ricmanjska afera | 43 Bogdan Dolenc: Ekumensko poslanstvo Teološke fakultete v Ljubljani | 51 Gašper Mithans: Medverski odnosi in konvertiti na Slovenskem med svetovnima vojnama | 77 5 Jure Ramšak: »Bo mar internacionala postala himna vernih?« Sovjetska zveza in rusko pravoslavje na straneh teološke revije Znamenje | 99 Denis A. Melkov: Ecumenical dialogue between Moscow Patriarchate and the Holy See in the 20th century: metropolitan Nikodim (Rotov) / Ekumenski dialog med Moskovskim patriarhatom in Svetim sedežem v 20. stoletju: metropolit Nikodim (Rotov) | 119 Imensko kazalo | 133 O avtorjih | 139 Uredniška beseda V monografski publikaciji so obravnavani stiki v prvi vrsti med Katoliško cerkvijo in drugimi verskimi institucijami in skupnostmi na območju sloven- skega etničnega območja od konca 19. stoletja do padca socializma, z dvema ekskurzoma zunaj tega časovnega oziroma geografskega okvirja, ki še poudarita pestrost in kompleksnost te tematike. Na izrazito religijsko homogenem območju zlasti do uvedbe socialističnega režima po 2. svetovni vojni, kjer je številčno in po moči prevladoval katolicizem, v tem kontekstu govorimo o postopni modernizaciji družbe, ki se je odražala tudi s pluralizacijo družbe in bolj odprtim pogledom do verskega »Drugega«. Večjo spremembo je predstavljal nov državni okvir po razpadu avstro-ogrske monarhije, saj se je večinsko katoliški narod znašel in moral prilagoditi življenju v večkonfesionalni državi, kjer Katoliška cerkev ni več uživala posebnih privile- gijev, četudi je ohranila precejšen vpliv v slovenskem in hrvaškem delu kraljevi- ne. Voditi dialog s Srbsko pravoslavno cerkvijo, ki so jo politične elite pogosto predstavljale kot »nacionalno religijo«, je po eni strani bila nujnost, po drugi pa precejšen izziv. Da so verske manjšine bile ves čas prisotne na obravnavanem območju, se prav tako rado zanemari, zlasti ker se je slovenska identiteta ali kar danes ra- zumemo kot ‚slovenstvo‘ že od zgodnje moderne dobe dalje gradila na pripa- 7 Stičišče religijskih svetov dnosti tako jeziku kot katoliški veri. Ta vidik je prikazan zlasti skozi izključu- joč Mahničev odnos do tega vprašanja, večjo anomalijo temu prepričanju pa so predstavljali le v Prekmurju živeči slovenski evangeličani. Sicer pa gre občutnejše spremembe v verski sestavi na tem področju pripisati predvsem migracijam iz drugih delov nekdanje Jugoslavije, nekaj že pred 2. svetovno vojno, predvsem pa z ekonomskimi migracijami od sedemdesetih let dalje in s prihodom beguncev po osamosvojitvi. Do neke mere so na spremenjene odnose vplivali tudi indivi- dualni verski prestopi, predvsem v oziru zatrtja percepcije o fiksni verski iden- titeti, torej nezmožnosti izbire verske pripadnosti, medtem ko se skozi epizodo v Ricmanjih zrcali, kakšen odziv lahko doseže konsolidirana skupnost ne le na lokalnem nivoju, temveč tudi z odmevi v širši okolici in celo z zbuditvijo pozor- nosti na najvišjih ravneh cerkvene in posvetne oblasti. Prve pobude k medverskemu dialogu so bile predvsem vezane na stike med katoličani in pravoslavci na institucionalnih ravneh in so se sčasoma razširile v moderni ekumenizem, pri čemer so izrazito pomembno vlogo odigrali sodelavci Teološke fakultete v Ljubljani. Prelomnico predstavlja drugi vatikanski koncil, ki je formalno odprl okno sodelovanju z vsemi religijskimi institucijami kot tudi z neverujočimi. Pomemben faktor v percepciji vloge religije v družbi v Sloveniji, sploh po 2. svetovni vojni, namreč predstavlja odnos med sekularnimi ideolo- gijami in verskimi skupnostmi. Specifičnost jugoslovanskega prostora se kaže v vpetosti v vzhodnoevropske kot tudi zahodnoevropske ideološke tokove in v pogostih stikih z državami ‚globalnega Juga‘, torej tudi s protagonisti teologije osvoboditve. V tem obdobju so izpostavljena t. i. ekumenska potovanja sloven- skih katoliških duhovnikov in laikov v Sovjetsko zvezo, ki omogočajo primerjavo dveh opazno se razlikujočih političnih sistemov in religijskih miljejev, vključno s predlogi akterjev, kako bi lahko (prenovljena) krščanska kultura dobila vidnejši in sprejemljivejši položaj v sovjetski in jugoslovanski socialistični družbi. Med- tem ko je v luči aktualne prekinitve odnosov med Rusko pravoslavno cerkvijo in ekumenskim patriarhatom v Carigradu, ki je naklonjen izboljšanju odnosov med pravoslavnimi Cerkvami in Katoliško cerkvijo, dobrodošel prispevek o ruskem metropolitu Nikodimu, zagovorniku dialoga med Rusko pravoslavno cerkvijo in Svetim sedežem v času Sovjetske zveze. Gašper Mithans 8 Simon Malmenvall Moskovska Rusija, firenški koncil in slovensko ozemlje Izvleček Prispevek obravnava dva vzhodnoslovanska narativna teksta iz sredine 15. stoletja o firenškem/florentinskem koncilu (1438–1439): polemični spis Izidorjev zbor in potopisno poročilo Potovanje v Firence. Izidorjev zbor opredeljuje »proti- latinska« polemična ost in hvaljenje moskovske države, kar je odločilno vplivalo na kasnejše vzhodnoslovansko dojemanje firenškega koncila ter z njim pove- zanega uniatskega vprašanja. Glede anonimnega Potovanja je treba izpostaviti dvoje: 1. Potovanje je prvi vzhodnoslovanski potopis, ki se posveča značilnostim katoliške Evrope; 2. ta potopis je pomemben tudi za slovensko zgodovino, saj vsebuje izraz »slověn‘ska zemlja« (словѣньска земля), ki bi lahko označeval eno najstarejših posrednih omemb Slovencev kot jezikovne skupnosti. Čeprav takšna interpretacija ni povsem dokazljiva, Potovanje širše območje današnjega sloven- skega ozemlja nedvomno umešča v okvir evropskih političnih in cerkveno-kul- turnih tokov poznega srednjega veka. Ključne besede: Moskovska Rusija, firenški koncil, uniatsko vprašanje, slo- vensko ozemlje, predmoderne identitete. 9 Stičišče religijskih svetov Uvod Prispevek obravnava dva vzhodnoslovanska oziroma staroruska1 narativna teksta iz sredine 15. stoletja: polemični spis Izidorjev zbor in potopisno poročilo Potovanje v Firence. Omenjena teksta izstopata po svoji vsebinski izčrpnosti in obenem žanrski različnosti, kar omogoča njuno medsebojno primerjavo in ume- stitev v širši zgodovinsko-teološki kontekst, ki razkriva odnos (cerkvene) elite poznosrednjeveške Moskovske Rusije do Evrope in katoliške oziroma »latinske«2 Cerkve. Oba teksta pripovedujeta o cerkvenem zboru v Firencah3 in z njim po- vezanih dogodkih. Ponovna združitev – sicer le začasna in deklarativna – obeh polovic krščan- stva je pravoslavno Veliko kneževino Moskvo v nadaljnjih desetletjih spodbudila k prevrednotenju lastnega položaja v krščanskem svetu. Skupaj z ogorčenjem nad bizantinskim »izdajstvom« pravoslavja in padcem Konstantinopla pod oblast osmanskih Turkov leta 1453 je bil firenški/florentinski koncil ključni razlog za postopno oblikovanje predstave o Moskvi kot Tretjem Rimu. Ta predstava je Moskovski Rusiji pripisovala status središča pravovernosti, ki naj samozavestno pričaka »konec zgodovine« po poslednji božji sodbi, in obenem edine preosta- le samostojne pravoslavne države s poslanstvom združevanja vseh pravoslavnih vzhodnoslovanskih ozemelj.4 1 S poimenovanjem Stara Rusija se slovenskemu jeziku smiselno prilagaja samostalnik ženskega spola Rus' (csl./rus. Русь) in njemu sorodna besedna zveza »ruska zemlja« ali »ruska dežela« (csl./rus. русьска земля). Rus΄ po eni strani zaobjema različne srednjeveške in zgodnjenovoveške politične entitete v vzhodnoslovanskem prostoru, po drugi strani pa obsega tudi nekdanjo etnokulturno skupnost, nekakšno predhodnico današnjih Rusov, Ukrajincev in Belorusov. O predmodernih identitetah in etnonimih med Vzhodnimi Slovani: Plokhy, Serhii, The Origins of the Slavic Nations: Premodern Identities in Russia, Ukraine, and Belarus. Cambridge: Cambridge