Meščanje. § 1
Total Page：16
File Type：pdf, Size：1020Kb
LJUBLJANSKI MEŠČANJE v minulih stoletjih. Kulturhistorične študije zajete iz ljubljanskega mestnega arhiva. Spisal IVAN VRHOVEC, e, k. gimnaz. profesor. LJUBLJANA, 1886. Založila Matica Slovenska. — Tisk J. Blasnik-ovih naslednikov. Predgovor. ,.Kar more, to mož je storiti dolžan 1" Simon Gregorčič. soda mi ni naklonila drugih darov, ki bi jih mogel pokladati na žrtvenik domovine, kakor ljubezen do nje in njene minulosti; Poskusil sem storiti, ko likor sem mogel storiti, in če mi je manjkalo moči do tega, kar sem nameraval, spregleda naj se mi — vsaj volja je bila dobra. Zato pa izročam to knjigo svojim rojakom s težkim srcem; ne da bi se morebiti bal očitanja, da ji nisem žrtvoval truda in časa, da nisem z vso go rečnostjo pretikal zaprašenih in plesnjivih, v ljubljanskem arhivu shranjevanih listin minulih stoletij. Najstrožji sodnik me na to stran ne more obsojati, a stopil sem na pot, po kateri ni hodil pred mano še nihče. Brez kažipota delati sem si moral gaz sam in iz ogromne obilice gradiva izbirati to, kar utegne za nimati denašnji svet in pojasnjevati kulturno zgodovino ljubljansko. In to drugo se mi je zdelo važneje. Zato bi bil to knjigo zval tudi lehko „kulturnO zgodovino ljub ljanskega mesta". Podati sem hotel zrcalo, v katerem gledaš podobe iz davno minulih časov, v katerem opa zuješ razvoj političnega, socijalnega in trgovskega živ ljenja ljubljanskega, iz katerega odsevajo težnje in na pori naših prednikov. Marsikomu seveda se bode zdelo to zrcalo preslepo, premalo jasno, marsikdo utegne iskati v ti knjigi, česar ne bode našel, ali pomisli naj, da ga pred seboj nisem imel prednika, ki bi mi bil s prstom pokazal, katero stran kulturnega življenja naj razpredem širje in katero naj skrčim, kolikor največ moči. Za trdno pak sem pre pričan, da bode vsakdo našel v nji vsaj nekaj, kar mu bode prijalo. Trudapolno moje delo bi mi bilo pač zel6 olajšano in knjiga dovršenejša, ko ne bi bilo gradivo, nakopičeno na ljubljanskem rotovži, tako različno in tako okorno, da mu je kos le mojsterska roka. Nakopičeno res je gradivo in to v pravem pomenu besede, kajti v naj večjem neredu so pomešane in na kup zgnečene listine najrazličnejših stoletij in najrazličnejšega obsega. In iz te zmesi sem se trudil vstvariti sliko nekdanjega jav nega življenja ljubljanskega. Ce se mi to ni posrečilo in če bode naletel pazni bralec v kacem poglavji na odstavke, ki morebiti ne spadajo vanje, ne pozabi, da mi je sestavljanje knjige dajalo mnogo več truda, kakor nabiranje gradiva. Pri tem pak poudarjam z vso zavestjo, da sem stal pri spisovanji svoje knjige na popolnoma nepri stranskih tleh. Zamolčal nisem ničesar, kar pojasnuje ljubljansko zgodovino, nikjer nisem olepšava!, nikjer grdil. Svoje sodbe nisem nikjer vsiljeval med zgodovinske date. Ljubljančane sem privedel z njihovimi dobrimi in slabimi svojstvi, z njihovimi pravičnimi in krivičnimi terjatvami in napori pred nepristranski sodni stol zgo dovinski. Tu so in taki so. Zgodovina kaži človeško trudil v pravi luči ter se ne daj slepiti po menja- jočih se in nestalnih nazorih hitro mimo nas bežečega časa. Predsodki denašnjih dnij naj v zgodovinski knjigi ne dobč prostora. Marsikdo mi bode morebiti zameril, da nisem v naših politično tako razburjenih časih zasle doval in razkril narodnostnih nasprotij med nekdanjimi ljubljanskimi meščani. Pa naj bi jih bil tudi zasledoval — našel jih ne bi nikoli, kajti Ljubljanci so živeli, kakor nam zatrjuje Valvasor sam, mirno med seboj, „kakor ovcč v staji, Kranjci, Štajerci, Korošci, Hr vatje, Italijani, Tirolci, Bavarci, Saksi, Franki, Švabi, v v Slezi, Moravci in Cehi, da, celo Danci, Pomorani, Ho- landci in Francozi so prihajali sem; tretjina meščanov so bili zgolj tujci". Valvasor se jim je čudil, da so ži veli med seboj v tacem sporazumljenji. O prepirih so culi le malokdaj kaj, najmenj pa o političnih. Prav soditi jih ume le tisti, ki se ves zamisli v njihov čas in ki uva- žuje in pretehtava vse razmere, v katerih so se vedli tako in ne drugače. Jedino, kar se mi lehko očita, je, da sem pustil vse druge vire v nemar in zajemal zgolj iz ljubljan skega mestnega arhiva. Proti nobenemu očitanju pa se mi ne bode braniti lože, kajti tem potem podajem svojim čestitim bralcem zgolj nove, dosedaj še nepoznane date in s tem, upam, da sem ustregel bolj, kakor če bi po navljal, kar je že znanega in kar si lehko preskrbi vsak, komur je do tega. In tako izročam rojakom svojim kulturno zgodovino ljubljanskega mesta želeč jim, naj jim pripravi toliko veselih trenutkov, kakor jih je meni, stikajočemu po ljubljanskem arhivu. V Ljubljani, meseca junija 1886. leta. Pisatelj. OBSEG. Stran Predgovor I Uvod 1 I. Poglavje." Meščanje 8 §. 1. Vsprojeinanje novih meščanov 8 §. 2 Odkupnina 17 H. Poglavje. Nemeščanje 20 1T T. Poglavje. Mestna gosposka 32 IV. Poglavje. Ljubljansko sodišče 50 §. 1. Civilna sodna oblast 51 §. 2. Kriminalna sodna oblast 59 a) Krvavosodna ali kriminalua oblast ........ — b) Meje ljubljanskega krvavega sodišča 63 §. 3. Duhovščina 66 §. 4. Plemstvo — V. Poglavje. Seje mestnega sveta 69 §. 1. Civilno pravo 69 a) Navadne seje — b) Slovesne meščanske seje (Stadtreehteii) 80 §. 2 Kriminalno pravo 87 VI. Poglavje. Mestni sodnik 112 VIL Posebne gmotne pravice ljubljanskega mesta 122 §. 1. Mostnina (Briiekenpfennig) 123 §. 2. Skladišče in mestna vaga (Die Niederlage und Stadtwage) 133 §. 3. Mera platna (Leinwandmasserei), soli (Salzmass), žita (Ge- treidemasserei) in vina (Weinmasserei) . 139 a) Platnena mera 140 b) Mera od soli . 141 c) Žitna mera 142 d) Vinska mera , 146 §. 4. Pristojbina od blaga po vodi v Ljubljano pripeljanega (Was- serzulandungsgefalle) 146 §. 5. Opekarni (Ziegelofen) 148 §. 6. Stolonoše 149 VIII. Poglavje. Ljubljanski trgovci 154 §. ]. Ljubljansko trgovstvo v srednjem veku 154 §. 2. Trgovstvo v 16. stoletji 159 §. 3. Trgovstvo v 17. stoletji 165 §. 4. Trgovstvo v 18. stoletji 173 Stran a") Odgovor grofa. Danijela Barba 24. dne julija na pritožbe meščanov od 15, due julija ^75 b) Ljubljanski župan proti grofu Barbu 24. dne julija . J.78 e) Drugi govor grofa Barba. Dni'- 30. julija 1S5 d) Drugi govor ljubljanskega župana. Dno 6. avg. 1733. leta 188 e) Poslednji govor grafa Barba in zaradi loga jjrepira izdani patent '. '. , . 190 f) Poslednji napori za rešitev nekdanjega trgovstva . , 193 §. 5. Zatožbe proti deželni gosposki (Landsehalf) . 200 §. 6. Trgovski stan konec minulega stoletja 214 IX. Poglavje. Rokodelci in zadruge (Ziinfte) 224 §. 1. Zadruge 225 §. 2. Mojstri 230 §. 3. Pomočniki in učenci (Cresellen und Junge) 240 X. Poglavje. Obrtniki 248 §. 1. Gostilničarji 248 §. 2. Mesarji ' 257 §. 3. Pekarji 262 xr. Poglavje. Teže meščanov 265 §. 1. Straže , , 265 §. 2. Vojaško ukvarlirovanjo 270 §. 3. Davki 272 ITI. Poglavje. Število ljubljanskih stanovnikov leta 1788 .... 279 Uvod. ajteže bodo odgovarjali zgodovinarji naši vprašanju kdaj in kako se je pričela Ljubljana. Dokler se ne najdejo novi, dosedaj še ne odkriti viri, preostajalo nam ne bo drugo, kakor ugibati ter se zadovoljevati z bolj ali menj srečnimi kombinacijami. Slavnoznani naš zgodovinar Dimi t z ugiba, da se je po- spela Ljubljana zopet kvišku po oni znameniti bitki z Ogri na Leškem polji leta 955. ') Seveda pa na to leto ravno ne priseza. Ko so se unesli divji valovi ljudskega preseljevanja — zadnji spomini nanje so bili ravno napadi Madjarov, nadle- gujočih vse sosede svoje — jela so se po vsi Evropi oživ ljati mesta, ki so se razsula v finih burnih in divjih časih. Na rimskih razvalinah se je zagibalo novo življenje; tudi v Ljubljani se je neki tako godilo, a časa, kdaj, tega ne pove nobeno poročilo. Valvasorju se je zdelo, da se je utegnilo to zgoditi okoli leta tisočega, zato je pričel tudi ž njim leto pise svoje, in kaj več tudi mi ne v6mo povedati. Brez vse dvojbe je: da je Ljubljani pripomogla k-no vemu življenju izvrstna ugodna 16ža ljubljanskega Gradu, opasanega na dveh straneh z Ljubljanico. Za surova, divja stoletja minulih časov so imeli taki kraji zavoljo trdne svoje leže veliko važnost. Primeroma visok hrib, na njem močan ') Dimitz, Gesoh. Krains I. pag. 154. i 2 grad z debelim zidovjem, bil je jedini kraj, komur je mogel zaupati takrat človek življenje svoje, na katero so prežale vsakovrstne nevarnosti noč in dan. To nam pričajo še dan danes stari, na visocih hribih ali ob velicih rekah zidani gradovi. Po srednji Evropi je nastala na ta način cela vrsta glasovitih in znamenitih mest. Že za Karola Velicega se je godilo tako. Frankovski kralji, katerim se je uklanjala tudi Kranjska, imeli so na vado ustanavljati na svojem zemljišči velike kmetije, ki so jih nazivali „villae". Ako se ne motimo, bila je vsa gorenj ska stran jedna sama taka velika kraljevska kmetija. Na tem velicem prostoru so dali zgraditi tu in tam manjša in večja gospodarska poslopja, v katerih so stanovali in opravljali svoje posle frankovski podložniki.. Najvažnejše med temi poslopji pa je bilo ono, v katerem je stanoval nadzornik vseh kraljevih kmetij. Njemu odločeno pohištvo so sezidali najrajši na kakem kraji, imenitnem že po svoji leži sami in obetajočem varnost. To poslopje se je nazivalo s tujim izrazom, „Pfalca", njegov gospodar pak „Pfalzgraf". Mesto Kranj je brez dvojbe tako nastalo iz zgolj ne- svobodnih ljudij, ki so obdelovali kraljevo zemljo jedino za hrano, stanovanje in obleko. A kmetovalci niso bili jedini delavci na takih kmetijah. Že Karol Veliki je ukazal, da se je moralo naseliti na njih razven kmetovalcev samih po najmenj trideset rokodelcev. To so posnemali škofje, grofje in drugi velikaši, pozneje tudi drugod, ne le po Frankovskem, ampak tudi po Nemškem. Skoraj ti ga ni bilo rokodelca, ki ne bi se bil nahajal na taki kmetiji. O menskem nadškofu (mainzer Erzbischof) se poroča, da je dajal celo umetnikom, slikarjem, podobarjem, zdelovalcem pergamenta itd. posla na kmetijah svojih. Tudi ti ljudje so bili nesvobodni, vendar so jim dajali toliko pro stosti, da so mogli delati posebej še za prodaj in svojo ko rist, kadar so izgotovili od kralja ali od gospodarja svojega sploh za kmetijo odločeno jim število zdelkov.