Zgodovina Blejske Dobrave
Total Page：16
File Type：pdf, Size：1020Kb
2. stopnja ZGODOVINA BLEJSKE DOBRAVE SESTAVLJANJE POČENEGA LONČKA Meseca novembra 1986 se je Pavle Jamnik, doma s Kočne, zopet podal na raziskovalno ekspedicijo v okolico svojega domačega kraja. Pred leti je na enem od svojih pohodov tik pred začetkom vasi, pod skalnato steno v majhni jami, naletel na predmete stare okoli sedem tisoč let. Sistematična izkopavanja, ki so potekala več let, so ga pripeljala do koščene harpune, zoba rjavega medveda, obdelanih kamnov in oglja. Jama je dobila ime po najditelju, in sicer Jamnikov spodmol. Zgodovina Kočne in njene okolice je Pavla začela zanimati, ko je njegov oče pri kopanju vodovodnega jarka nedaleč od svoje hiše zagledal podkev, staro nekako dva tisoč let. Takrat je sem segalo veliko rimsko cesarstvo. Potlej je stalno hodil na raziskovanje. Pogosto so se takšne ekspedicije končale neuspešno. Leta 1986 je pod drobnogled vzel strugo hudournika, ki teče po dolini Poljane proti Radovni. Po kratkem kopanju ga je čakalo presenečenje. Našel je kose lončenine. Le komu je padel lonček iz rok? Morda je bil pastir, ki je pasel po okoliških planinah in si je zaželel požirka vode? Morda je bil skrivnostni popotnik. Tod mimo je namreč v starih časih peljala tovorniška pot, kar dokazujeta najdbi železnega nožiča na hribu Boršt nad vasjo in rimskega novca. Ko je prišla jesen, so kose nesrečnega lončka zakrili oveneli cvetovi, prah, odmrle mušice, pajki in odpadlo listje. Nastala je tenka plast prsti. Miniti pa je moralo veliko jeseni, da je nastala prst, debela več kot 30 centimetrov. Kosi lončka so se pojavili iz daljne preteklosti in zbujali pozornost najditelja. Ugotovilo se je, da je lonček pripadal prvim slovanskim naseljencem. Slovane so podredili Franki, ki jim je poveljeval Karel Veliki. NASTANEK BLEJSKE DOBRAVE Naši predniki so takrat prišli v stik s krščansko vero in novim družbenim redom – fevdalizmom. Vladar je novo osvojeno ozemlje razdelil med svoje spremstvo in zaslužne može. Oni pa so mu obljubili zvestobo v veri in meču. Gospodje so z zemljo vred dobili tudi ljudi, ki so na njej živeli. Lastniku, zemljiškemu gospodu, so morali plačevati dajatve in služiti tlako. Obveznosti kmetov so bile zapisane v posebni knjigi, imenovani urbar. Takšen sistem je obstajal in se razvijal še naprej tudi po tem, ko je frankovsko cesarstvo razpadlo in ko so našim krajem zavladali nemški kralji. Zelo so bili naklonjeni briksenški škofiji. Leta 1004 ji je kralj Henrik II. podaril le manjšo posest na Bledu. Najpomembnejša obdaritev pa se je zgodila v letu 1011, ko je škofija dobila grad in zemljišča med obema Savama. To velikansko ozemlje se je imenovalo blejsko ali briskenško gospostvo. 1 Gospostvo je obsegalo tudi dobravski prostor, ki ga na zahodu omejuje hrib Vrše, s severa in vzhoda Sava Dolinka, z juga pa soteska Radovne. Po ljudskem izročilu je bil dobravski prostor nekoč zasipška in mužjanska planina. Blejska Dobrava je prvič omenjena v najstarejšem ohranjenem urbarju blejskega gospostva iz leta 1253. Tu je bilo sedem in pol kmetij, ki so morale gospodu letno oddajati štirinajst prašičev in sedem ovac. Ker je bil sedež briksenške škofije daleč, so škofje na blejskem gradu nastavljali svoje oskrbnike. Ti so bili dosti samovoljni in so stalno zviševali urbarialne obveznosti. Nezadovoljstvo je doseglo vrhunec leta 1515, ko je prišlo do kmečkega upora. Bil je krvavo zatrt. Kmetom, ki so se udeležili upora, so naložili tako imenovani puntarski pfenig. Puntarski davek ni bil vpisan v urbarju na upornikovo družino, ampak na kmetijo. Če se je posestnik kmetije kakorkoli zamenjal, je ostala kazen na kmetiji in jo je moral plačevati nov lastnik, čeprav se njegovi predniki niso udeležili upora. Tako je morala baronica Ana Lenkovič v 17. stoletju plačevati puntarski pfenig, ko je prišla do posesti nekega kajžarja. Spomin na težke čase se je ohranil v ljudskih zgodbah, ki so jih babice in dedki v zimskih večerih pripovedovali svojim otrokom. Ko so bili mladi, so jim jih pripovedovali njihovi starši. In tako so se zgodbe stoletja dolgo prenašale iz roda v rod. Tako se je do današnjih dni ohranila pripovedka o Kamniti babi nad Poljanami. Glasi se približno tako: »V starih časih je živela pod Belščico v starem gradu, ki ga je dandanes komaj še nekaj zidovja, tuja, pa mogočna rodovina. Daleč okrog je gospodovala. Kmet ji je bil suženj, kakor daleč je segla njena roka. Zidati, pota delati, kamenje lomiti, črni gozd trebiti, zemljo orati ji je moral kmet, za plačilo pa je moral dostikrat sedeti v temni ječi, za katero je sam pesek presejal in apno žgal, ter stradati črnega kruha in celo vode. Kakor kamen je bilo srce velikašev pod Belščico. Gospod in gospa sta bila oba neusmiljena, a njuna hči edinka ni bila nič drugačna. Bili so na lovu v jeseni na svetega Mihaela dan in kmetje so morali priganjati zver z gosposkimi psi. Lovci so bili postavljeni po gozdu in dobro zavarovani, da se jim ni bilo treba bati divje zveri. Tudi graščakova hči je bila na lovu; tam gori je stala, kjer stoji še danes. Na skali stoje je videla, kako je blizu nje divja zver zgrabila že ranjenega starega gonjača in ga razmesarila. Lahko bi ga rešila, a tudi sluga, ki je stal z orožjem poleg mlade ženske, ni smel na pomoč. Tedaj jo je doletela kazen. Okamnela je v tistem hipu, kakor je imela kamnito srce za ljudi. Tam še danes stoji in bo stala, dokler se ne bo rodil njen rešitelj. A prej bodo na Mežakli vse smreke devetkrat posekane in bodo devetkrat druge zrasle. Njeni starši so pustili grad in odšli daleč, daleč, da nihče ne ve kam.« Spisal Jakob Kelemina NOBENEGA DARILA ZA ROJSTNI DAN Govori se, da je v vsaki pripovedki zrno resnice. Verjetno je obstajala nekoč rodbina gosposkega rodu, ki je bila pri ljudeh tako osovražena, da so si želeli njihovega izginotja. Gotovo pa se ni nanašala na oskrbnika Ivana Josipa Lenkoviča. Takrat skorajda ni bilo pritožb. Lenkovič se je izkazal v vojni proti Turkom. Vojski je služil še en član te rodbine, in sicer Jurij Lenkovič. Ta je svojemu zvestemu vojaku Jerneju Golobu s Koroške Bele, potem ko je odslužil trideset let vojaške službe, prodal za 300 florintov zemljišče na Dobravi. Začel se je ukvarjati z vzrejo konj in prevozništvom. Družini Golob sta se leta 1719 rodili dvojčici Elizabeta in Katarina, čez sedem let pa še dvojčici Jera in Doroteja. Na splošno je bila velika rodnost. V družinah se je rodilo po osem in več otrok. Bila pa je velika umrljivost. Redki so bili tisti, ki so dočakali 50 in več let. V najstarejših mrliških knjigah blejske župnije, kamor je pred letom 1786 spadala Dobrava, pa je navedena starost le približna, na primer 2 okoli 5, 10, 20 in 30 let. Druga števila so vpisana le pri nekaterih otrocih, največ do enajstega leta. Zdi se, da praznovanj rojstnih dni niso poznali in da so bili stari, kolikor so se počutili. Zlasti velika je bila umrljivost otrok. Pri omenjeni družini so umrle vse štiri dvojčice. Pri nekaterih družinah se je dogajalo, da so v enem mesecu pokopale dva svoja otroka. Še večji procent umrljivosti je bil pri nezakonskih otrocih. Okolica je nanje gledala s prezirom. Veliko življenj so zahtevale bolezni, kot so črne koze, davica in tifus. NA KMETIH Veliko nesreč je nastalo pri delu. Glavni vir dohodka pa je predstavljalo kmetijstvo. Prevladovala je živinoreja. Živino so sredi maja gnali na Poljane, potem pa okrog prvega junija na Repečnikov rovt. Ko je tu zmanjkalo sočne zeli, so pastirji in majerice odgnali živino na Klek. To je bilo navadno po 24. juniju. Ubrali so pot čez Strmo stran, v Leske in naprej po raznih bližnjicah na Pokljuko. Na planino so hodili po šest in več ur. Vsak teden je nekdo iz vasi nesel na planino »kešt« in se vrnil s skuto in maslom.. V »keštu« je morala biti koruzna, pšenična in ajdova moka ter zaseka in sol. Nekateri so v kešt pridali še suho meso. Količina oddane hrane je bila vezana na število krav. Kmet je moral dati za eno kravo toliko hrane, da sta pastir in njegov mlajši pomagač, imenovan »tretinek«, na planini preživela en dan in pol. Na planini imajo pašniki zanimiva imena: Za Polanco, Travna brda, Bratova peč, Na Prevov, Stresna dolina ali Stresenca, Rajske doline, Peku. Na vrhu Pekla so bili ostanki stare hiše. Ljudje so ji rekli peklenska bajta ali pa tudi Legatova koča, po najstarejši hiši na Blejski Dobravi. Dobravci so si Klek delili s Podhomci. Zajetje vode je bilo na dobravski strani. Veljalo pa je nepisano pravilo, da Podhomci lahko svojo živino pripeljejo k mlaki le do določene ure. Če je bila živina dlje časa pri vodi, so dobravski pastirji povzdignili glas. Zaradi tega je večkrat prišlo do pretepov. Ustno izročilo pravi, da so si Podhomci z zvijačo pridobili Klek od Dobravcev tako, da so izrabili ženitev Podhomca z Dobravko ter se kot njene dote polastili te planine. Podhomci in Zasipčani so Dobravcem nadeli ime »mukači«. Dobravci pa so Podhomce in Zasipčane klicali »pergarji« Planino so najprej zapustili konji, ker so pri kvaliteti trave še posebej izbirčni, pa tudi ker so jih potrebovali pri delu na poljih. Ostalo živino so pregnali s Kleka kasneje. Živini so morali pripraviti dovolj stelje in sena. Travo so kosili na Vršah. Košenje so pred več kot dvema desetletjema opustili. Hrib se je skoraj že popolnoma zarasel. Posebno naporno je bilo delo na polju. Kmetom so pomagali kajžarji, ki s svojo majhno zemljo niso mogli preživeti. Hodili so h kmetom na tako imenovani »tarbeh«. Kmetu so obdelali celo njivo, dobili pa so le del pridelka. Zaradi zaslužka so na Dobravo hodili razni mojstri. Temu delu se je reklo »štera«. K hiši je prišla šivilja »mojškra« in je ostala na stanovanju po štirinajst dni.