Zgodovina Blejske Dobrave

2. stopnja ZGODOVINA BLEJSKE DOBRAVE

SESTAVLJANJE POČENEGA LONČKA

Meseca novembra 1986 se je Pavle Jamnik, doma s Kočne, zopet podal na raziskovalno ekspedicijo v okolico svojega domačega kraja. Pred leti je na enem od svojih pohodov tik pred začetkom vasi, pod skalnato steno v majhni jami, naletel na predmete stare okoli sedem tisoč let. Sistematična izkopavanja, ki so potekala več let, so ga pripeljala do koščene harpune, zoba rjavega medveda, obdelanih kamnov in oglja. Jama je dobila ime po najditelju, in sicer Jamnikov spodmol. Zgodovina Kočne in njene okolice je Pavla začela zanimati, ko je njegov oče pri kopanju vodovodnega jarka nedaleč od svoje hiše zagledal podkev, staro nekako dva tisoč let. Takrat je sem segalo veliko rimsko cesarstvo. Potlej je stalno hodil na raziskovanje. Pogosto so se takšne ekspedicije končale neuspešno. Leta 1986 je pod drobnogled vzel strugo hudournika, ki teče po dolini Poljane proti Radovni. Po kratkem kopanju ga je čakalo presenečenje. Našel je kose lončenine. Le komu je padel lonček iz rok? Morda je bil pastir, ki je pasel po okoliških planinah in si je zaželel požirka vode? Morda je bil skrivnostni popotnik. Tod mimo je namreč v starih časih peljala tovorniška pot, kar dokazujeta najdbi železnega nožiča na hribu Boršt nad vasjo in rimskega novca. Ko je prišla jesen, so kose nesrečnega lončka zakrili oveneli cvetovi, prah, odmrle mušice, pajki in odpadlo listje. Nastala je tenka plast prsti. Miniti pa je moralo veliko jeseni, da je nastala prst, debela več kot 30 centimetrov. Kosi lončka so se pojavili iz daljne preteklosti in zbujali pozornost najditelja. Ugotovilo se je, da je lonček pripadal prvim slovanskim naseljencem. Slovane so podredili Franki, ki jim je poveljeval Karel Veliki.

NASTANEK BLEJSKE DOBRAVE

Naši predniki so takrat prišli v stik s krščansko vero in novim družbenim redom – fevdalizmom. Vladar je novo osvojeno ozemlje razdelil med svoje spremstvo in zaslužne može. Oni pa so mu obljubili zvestobo v veri in meču. Gospodje so z zemljo vred dobili tudi ljudi, ki so na njej živeli. Lastniku, zemljiškemu gospodu, so morali plačevati dajatve in služiti tlako. Obveznosti kmetov so bile zapisane v posebni knjigi, imenovani urbar. Takšen sistem je obstajal in se razvijal še naprej tudi po tem, ko je frankovsko cesarstvo razpadlo in ko so našim krajem zavladali nemški kralji. Zelo so bili naklonjeni briksenški škofiji. Leta 1004 ji je kralj Henrik II. podaril le manjšo posest na Bledu. Najpomembnejša obdaritev pa se je zgodila v letu 1011, ko je škofija dobila grad in zemljišča med obema Savama. To velikansko ozemlje se je imenovalo blejsko ali briskenško gospostvo.

1 Gospostvo je obsegalo tudi dobravski prostor, ki ga na zahodu omejuje hrib Vrše, s severa in vzhoda Sava Dolinka, z juga pa soteska Radovne. Po ljudskem izročilu je bil dobravski prostor nekoč zasipška in mužjanska planina. Blejska Dobrava je prvič omenjena v najstarejšem ohranjenem urbarju blejskega gospostva iz leta 1253. Tu je bilo sedem in pol kmetij, ki so morale gospodu letno oddajati štirinajst prašičev in sedem ovac. Ker je bil sedež briksenške škofije daleč, so škofje na blejskem gradu nastavljali svoje oskrbnike. Ti so bili dosti samovoljni in so stalno zviševali urbarialne obveznosti. Nezadovoljstvo je doseglo vrhunec leta 1515, ko je prišlo do kmečkega upora. Bil je krvavo zatrt. Kmetom, ki so se udeležili upora, so naložili tako imenovani puntarski pfenig. Puntarski davek ni bil vpisan v urbarju na upornikovo družino, ampak na kmetijo. Če se je posestnik kmetije kakorkoli zamenjal, je ostala kazen na kmetiji in jo je moral plačevati nov lastnik, čeprav se njegovi predniki niso udeležili upora. Tako je morala baronica Ana Lenkovič v 17. stoletju plačevati puntarski pfenig, ko je prišla do posesti nekega kajžarja. Spomin na težke čase se je ohranil v ljudskih zgodbah, ki so jih babice in dedki v zimskih večerih pripovedovali svojim otrokom. Ko so bili mladi, so jim jih pripovedovali njihovi starši. In tako so se zgodbe stoletja dolgo prenašale iz roda v rod. Tako se je do današnjih dni ohranila pripovedka o Kamniti babi nad Poljanami. Glasi se približno tako: »V starih časih je živela pod Belščico v starem gradu, ki ga je dandanes komaj še nekaj zidovja, tuja, pa mogočna rodovina. Daleč okrog je gospodovala. Kmet ji je bil suženj, kakor daleč je segla njena roka. Zidati, pota delati, kamenje lomiti, črni gozd trebiti, zemljo orati ji je moral kmet, za plačilo pa je moral dostikrat sedeti v temni ječi, za katero je sam pesek presejal in apno žgal, ter stradati črnega kruha in celo vode. Kakor kamen je bilo srce velikašev pod Belščico. Gospod in gospa sta bila oba neusmiljena, a njuna hči edinka ni bila nič drugačna. Bili so na lovu v jeseni na svetega Mihaela dan in kmetje so morali priganjati zver z gosposkimi psi. Lovci so bili postavljeni po gozdu in dobro zavarovani, da se jim ni bilo treba bati divje zveri. Tudi graščakova hči je bila na lovu; tam gori je stala, kjer stoji še danes. Na skali stoje je videla, kako je blizu nje divja zver zgrabila že ranjenega starega gonjača in ga razmesarila. Lahko bi ga rešila, a tudi sluga, ki je stal z orožjem poleg mlade ženske, ni smel na pomoč. Tedaj jo je doletela kazen. Okamnela je v tistem hipu, kakor je imela kamnito srce za ljudi. Tam še danes stoji in bo stala, dokler se ne bo rodil njen rešitelj. A prej bodo na Mežakli vse smreke devetkrat posekane in bodo devetkrat druge zrasle. Njeni starši so pustili grad in odšli daleč, daleč, da nihče ne ve kam.« Spisal Jakob Kelemina

NOBENEGA DARILA ZA ROJSTNI DAN

Govori se, da je v vsaki pripovedki zrno resnice. Verjetno je obstajala nekoč rodbina gosposkega rodu, ki je bila pri ljudeh tako osovražena, da so si želeli njihovega izginotja. Gotovo pa se ni nanašala na oskrbnika Ivana Josipa Lenkoviča. Takrat skorajda ni bilo pritožb. Lenkovič se je izkazal v vojni proti Turkom. Vojski je služil še en član te rodbine, in sicer Jurij Lenkovič. Ta je svojemu zvestemu vojaku Jerneju Golobu s Koroške Bele, potem ko je odslužil trideset let vojaške službe, prodal za 300 florintov zemljišče na Dobravi. Začel se je ukvarjati z vzrejo konj in prevozništvom. Družini Golob sta se leta 1719 rodili dvojčici Elizabeta in Katarina, čez sedem let pa še dvojčici Jera in Doroteja. Na splošno je bila velika rodnost. V družinah se je rodilo po osem in več otrok. Bila pa je velika umrljivost. Redki so bili tisti, ki so dočakali 50 in več let. V najstarejših mrliških knjigah blejske župnije, kamor je pred letom 1786 spadala Dobrava, pa je navedena starost le približna, na primer

2 okoli 5, 10, 20 in 30 let. Druga števila so vpisana le pri nekaterih otrocih, največ do enajstega leta. Zdi se, da praznovanj rojstnih dni niso poznali in da so bili stari, kolikor so se počutili. Zlasti velika je bila umrljivost otrok. Pri omenjeni družini so umrle vse štiri dvojčice. Pri nekaterih družinah se je dogajalo, da so v enem mesecu pokopale dva svoja otroka. Še večji procent umrljivosti je bil pri nezakonskih otrocih. Okolica je nanje gledala s prezirom. Veliko življenj so zahtevale bolezni, kot so črne koze, davica in tifus.

NA KMETIH

Veliko nesreč je nastalo pri delu. Glavni vir dohodka pa je predstavljalo kmetijstvo. Prevladovala je živinoreja. Živino so sredi maja gnali na Poljane, potem pa okrog prvega junija na Repečnikov rovt. Ko je tu zmanjkalo sočne zeli, so pastirji in majerice odgnali živino na Klek. To je bilo navadno po 24. juniju. Ubrali so pot čez Strmo stran, v Leske in naprej po raznih bližnjicah na Pokljuko. Na planino so hodili po šest in več ur. Vsak teden je nekdo iz vasi nesel na planino »kešt« in se vrnil s skuto in maslom.. V »keštu« je morala biti koruzna, pšenična in ajdova moka ter zaseka in sol. Nekateri so v kešt pridali še suho meso. Količina oddane hrane je bila vezana na število krav. Kmet je moral dati za eno kravo toliko hrane, da sta pastir in njegov mlajši pomagač, imenovan »tretinek«, na planini preživela en dan in pol. Na planini imajo pašniki zanimiva imena: Za Polanco, Travna brda, Bratova peč, Na Prevov, Stresna dolina ali Stresenca, Rajske doline, Peku. Na vrhu Pekla so bili ostanki stare hiše. Ljudje so ji rekli peklenska bajta ali pa tudi Legatova koča, po najstarejši hiši na Blejski Dobravi. Dobravci so si Klek delili s Podhomci. Zajetje vode je bilo na dobravski strani. Veljalo pa je nepisano pravilo, da Podhomci lahko svojo živino pripeljejo k mlaki le do določene ure. Če je bila živina dlje časa pri vodi, so dobravski pastirji povzdignili glas. Zaradi tega je večkrat prišlo do pretepov. Ustno izročilo pravi, da so si Podhomci z zvijačo pridobili Klek od Dobravcev tako, da so izrabili ženitev Podhomca z Dobravko ter se kot njene dote polastili te planine. Podhomci in Zasipčani so Dobravcem nadeli ime »mukači«. Dobravci pa so Podhomce in Zasipčane klicali »pergarji« Planino so najprej zapustili konji, ker so pri kvaliteti trave še posebej izbirčni, pa tudi ker so jih potrebovali pri delu na poljih. Ostalo živino so pregnali s Kleka kasneje. Živini so morali pripraviti dovolj stelje in sena. Travo so kosili na Vršah. Košenje so pred več kot dvema desetletjema opustili. Hrib se je skoraj že popolnoma zarasel. Posebno naporno je bilo delo na polju. Kmetom so pomagali kajžarji, ki s svojo majhno zemljo niso mogli preživeti. Hodili so h kmetom na tako imenovani »tarbeh«. Kmetu so obdelali celo njivo, dobili pa so le del pridelka. Zaradi zaslužka so na Dobravo hodili razni mojstri. Temu delu se je reklo »štera«. K hiši je prišla šivilja »mojškra« in je ostala na stanovanju po štirinajst dni. V tem času je domačim sešila obleko. Mojstri so prihajali z vasi ali drugod. Pogosto so prihajali brusilci škarij iz Rezije. Postranski zaslužek jim je pomenilo tudi prevozništvo ali »furanga«. Dobravci so hodili v oddaljene kraje in domov prinašali raznovrstno blago. Dobravci so veliko posla oziroma »kšefta« imeli z železarskimi obrati na Jesenicah, Javorniku in v Radovni. Železarska dejavnost je rezala kruh številnim ljudem, lastnikom pa je kovala dobiček, zato so hoteli odkriti nova nahajališča železove rude. Na hribu Vrše je nekaj poskusnih rovov. Ena od teh jam je dobila ime Rudna jama. Govori se, da če vržeš kolešček s sukancem na vrhu Vrš, prileti ven v Rudni jami. Starši so strašili otroke, da v njej prebivajo parkeljni. Tudi sami so se približali jami s tesnobnimi občutki. Naredili so križ in hitro šli mimo. Tod mimo je namreč vodila pot na občino Gorje, kamor je Dobrava nekoč spadala.

3 SLOVENSKI BISER

Gorjanski župan Jakob Žumer in blejski kartograf Benedikt Lergetporer sta se leta 1891 podala iz Spodnjih Gorij proti Dobravi. Skrenila sta s poti in prišla do Radovne. Preko struge si nista upala. Ob njej sta se prebijala skozi sotesko. Nad lepotami sta bila navdušena. Soteska je dobila ime po nemški besedi za vinograd »Weingarten«. Jakob Žumer je sklenil, da bo Vintgar naredil dostopen slehernemu človeku. Ustanovil je gradbeni odbor, ki je preko številnih galerij in mostov speljal pot, ki so jo 1893 odprli z veliko slovesnostjo in s streljanjem z možnarji. Društvo za dvig turizma na Gorenjskem, ki je imelo sedež na Bledu, je poskrbelo za promocijo soteske. Natisnilo je dva tisoč velikih plakatov z opisom naravne znamenitosti v nemškem, francoskem, angleškem in slovenskem jeziku. Prišli so turisti, ki so v svojih krajih pripovedovali o lepotah soteske. Tako so prihajali novi in novi obiskovalci.

ŠKOTI V DOBRAVSKI CERKVI

Turisti so na Dobravi pustili precej denarja. Vendar to ne velja za goste iz Škotske. O njihovem obisku so v časopisu Tovarniški vestnik leta 1939 zapisali: »Pripovedujejo, da je pred leti obiskala Vintgar večja družba Angležev, med katerimi so bili tudi trije Škotje. Škotje pa so znani po vsem svetu kot največji skopuhi. Da so bili tudi ti, dokazuje tole: Ogledali so si dobravsko cerkev, in to ravno med službo božjo in prav tedaj, ko je mežnar s pušico pobiral po cerkvi. Da bi ne bilo treba seči v žep, je eden izmed Škotov omedlel, druga dva sta ga pa ven nesla, in tako so se vsi trije rešili.« Cerkev je znana po sliki Marijinega srca, ki jo je naslikal Janez Potočnik, in po kamnitem oltarju sv. Štefana, ki ga je izdelal Janez Vurnik starejši. Ostanek nekdanjega oltarja so prestavili v kapelo v križišče. Gre za enega najbolj redkih poznogotskih reliefov v Sloveniji. Predstavlja kamenjanje sv. Štefana. Sredi vasi stoji še ena kapela. V njej je kip svetnika Antona Puščavnika. Postavil jo je neki dobravski kmet, ki je imel smolo s prašiči. Vsakič ko je kupil prašiča, mu je ta že naslednje jutro poginil. Ko je dal postaviti kapelo, je njegov prašič ostal živ. Tretja kapela se nahaja v gozdu nad vasjo. Posvečena je lurški Mariji. Dala sta jo postaviti Janez Svetina in Mertljov v zahvalo, ker sta prišla živa iz prve svetovne vojne.

PREŠERNOV ROD

Na cerkvenem pokopališču je plošča z imeni dveh Prešernovih sestra. Jera in Katra Prešeren sta živeli pri svoji nečakinji Katarini Černe na Blejski Dobravi. Katarina je bila hči Jožeta Vovka in pesnikove sestre Mine Prešeren. Poročila se je z Jurijem Černetom v Kovačevo hišo. Jurij Černe je umrl 14. marca 1915, žena Katarina pa naslednji dan. Imela sta osem otrok. Sin France je umrl kmalu po rojstvu. Jakob (roj. 3. maja 1883) je odšel v slovensko izseljensko skupnost v Ameriko. Tam je dal zgraditi cerkev. Štirje otroci so ostali na Dobravi, dva sinova pa sta si ustvarila družine v bližnji Radovljici in Žirovnici.

KMEČKA OHCET

Tudi ostali Dobravci so navadno partnerje našli v bližnji okolici. Možnosti za navezavo stikov z ljudmi iz bolj oddaljenih krajev ni bilo veliko. Spoznavali so se lahko na sejmih doma in v drugih krajih, romarskih poteh ali pri vsakdanjih opravkih. Če pa se je kakšen fant

4 iz oddaljenih vasi ogreval za domačo dekle, je bil deležen pritiskov vaških fantov. Domači fantje so nevesto ženinu »prodali«. Napisali so mu duhovito pismo: »Vaška zaščita dobravskih fantov me je obvestila, da nameravate iz našega vrta v svoj vrt presaditi cvetko, katera je nam vsem v čast in ponos. Ker pa smo fantje željni napredka tudi drugod, bomo vaši želji ustregli. Dovolite pa vzeti na znanje, da v nobenem drugem vrtu ne cvete taka cvetka, kakor v našem:

Cvetica neka še cvete, v vrtu našem je ta cvet, ki za vas edino cvete. Če mu boste zvest vrtnar, ne odcvete vam nikdar, saj lepše rože, kot je ta, pri nas rodila še je ni pomlad zato ponosni smo na njo, to je naš'ga truda dedni sad.

Zdaj pa izvolite pogledati naš račun: 1.Cvetka sama, katere se še ni dotaknila nobena slana 2.000 000 2.Za vzdrževanje nočnega miru, ki upamo, da ste ga v polni meri vzdrževali 300.000. 3.Tesarsko podjetje »Cokla« za uporabo lojter 100.000. 4.Prevozna in obmejna taksa, brez katere je prevoz nemogoč 150.000. Skupaj 2.450.000 din Upamo, da cena ni previsoka.

S spoštovanjem, Dobravski fantje«

Med ženinom in avtorji pisma se je nato začelo barantanje, dokler se niso pogodili za nekaj litrov vina. Pred poroko so fantje ženinu pripeljali »ta fovš« nevesto in ji po obleki stresli polno kostanjevih bodic. Posebno težavo pri navezavi stikov z dekleti je imel Golobov Valentin. Bil je manjše postave. Ko je bil star že krepko čez štirideset let, ni bilo o poroki še ne duha ne sluha. Ljudje so starejšim neporočenim moškim rekli smrekov ploh. Pri 49 letih je le našel pravo. Poročil se je z Frančiško Koselj iz Bodešč. Z Valentinom se je končal dobravski rod Golobov. Žena Frančiška je umrla 1917, ravno takrat ko so v vasi napeljevali elektriko.

KORAK ZA RAZVITIM SVETOM

Tudi na podeželju, kot je bila Dobrava, so začeli dojemati, da z tehnološkim napredkom življenje teče hitreje. Mimo Dobrave so začeli graditi železnico proti Trstu. Vlak je z dobravske postaje, »Vintgar«, prve potnike odpeljal leta 1906.

Pri gradnji železnice so uporabljali nove stroje na električni pogon. Z Mirce nad Jesenicami, kjer so odprli kamnolom, so na primer napeljali električno železnico do Karavanškega predora. V predoru so uporabljali električne vrtalne stroje. Blizu gradbišča so zato morali postaviti električno centralo. Za pridobivanje elektrike se jim je najprimernejša zdela Radovna v Vintgraju.

5 PRVA ŠOLA NA BLEJSKI DOBRAVI

Pogoj za razvoj je bil dvig izobrazbene ravni prebivalstva. Dobravski otroci so sprva hodili k pouku v Zasip, kjer jih je poučeval domači župnik in kakšen študent. Vendar pa šole niso redno obiskovali. V šolo niso hodili, ker niso imeli časa in ker je bila pot čez Hum nevarna. Leta 1887 so se Dobravci odločili, da bodo na prostoru nekdanjega župnijskega hleva sezidali lastno ljudsko šolo. Priljubljena učiteljica je bila Ivanka Simončič.

VSI TI MLADI FANTJE NA VOJSKO POJDEJO

Ivanka Simončič je dobila otroke, ko so bili stari šest let. Naučila jih je brati, pisati in računati. Ko so številni njeni učenci postali možje in žene, je za vsakega povprašala, kako se mu godi. Ko pa je izbruhnila prva svetovna vojna, je bila v skrbeh. Njeni učenci, ki jih je še pred kratkem spremljala na vsakem njihovem koraku in jim v šolskih učilnicah poskušala dajati občutek domačnosti, so prehitro odrasli in postali vojaki, ki se podajajo v negotovost. V vojsko so klicali fante stare osemnajst let. Med njimi je bil Simon Sodja, ki je umrl leta 2001, star 102 leti. Poslali so jih na soško fronto, kjer so videli vse grozote vojne. Zaradi dolgotrajnih bojev na fronti je trpelo zaledje. Moralo je nahraniti in opremiti vojake. Da so lahko naredili v jeklarnah dovolj jekla za orožje, so potrebovali elektrode. Te so bile potrebne tudi v kemični industriji, da so na primer proizvajali umetna gnojila, da bi se na poljih več pridelalo. Kranjska industrijska družba je na Blejski Dobravi postavila tovarno elektrod.

Po štirih letih je na bojiščih utihnilo orožje. Simon Sodja se je vračal domov. Bil je vesel, da bo spet videl domače. Na Koroškem pa se je njegova vožnja z vlakom končala. Pridružil se je fantom, ki so se borili za slovensko severno mejo. Simon je bil v 90. letih 20. stoletja za svoj doprinos k obstanku majhne slovenske skupnosti odlikovan z zlatim znakom svobode Republike Slovenije. Postal pa je tudi častni občan občine Jesenice. Imel je srečo, da se je vrnil iz vojne. Podobno srečo sta imela tudi Janez Svetina in Mertljov. Ko sta odhajala na vojsko, sta se zaobljubila, da bosta postavila kapelico, če ostaneta živa. Obljube nista prelomila in kmalu po vojni sta dala postaviti kapelico lurške Marije. Mnogi se niso vrnili. Nekateri so doma pustili nepreskrbljene otroke. Veliko je bilo tudi ranjencev. Med njimi je bil tudi Janko Stana. Drobci granate so mu močno poškodovali obe nogi. Morali so mu jih odrezati. Zaposlil se je v tovarni elektrod kot komercialni vodja tovarne, kjer je ostal do konca njenega obstoja. Sodelavci so ga klicali Steiner.

ČRNA VAS

Tovarna elektrod je po vojni zašla v težave. Ostala je brez surovin in delo se je skoraj popolno ustavilo. Med vojno ji je surovine zagotavljala vojaška uprava. Da ne bi tovarniške naprave ostale neizkoriščene, so poskušali izdelovati opeke in apno. Ker v okolici ni bilo primerne gline, se izdelovanje opeke ni obneslo. Delo so kmalu opustili. Apno so žgali še naprej. Proti koncu leta 1921 so nabavili surovine in obnovili proizvodnjo elektrod. Čez šest let je tovarno zajel požar. Zanetil ga je nek delavec pri pakiranju elektrod. Samo prisebnost delavcev je pripomogla, da ni zgorela cela tovarna. Vodstvo tovarne je imel v rokah Karl Becker. Imel je prvi avto na Dobravi. Njegov tehnični kader je živel v razkošnih stanovanjih. Delavci so si po večini postavili manjše hiše v okolici tovarne. Ljudje so temu delu naselja pravili Črna vas. Iz tovarniškega dimnika se je namreč valil črn dim. Tudi delavci niso bili nič lepši. Pri mletju surovin, pri mešalnikih in pri

6 žarilnih pečeh se je sproščalo veliko prahu in dima. Delavci so zato prihajali iz tovarne črni. Dobravci so o Črni vasi sestavili pesem:

»Ko pa pridem skozi strmo stran, se mi odpre ta dobravska plan. Te pozdravlja domača vas. Tam so črni kot hudički vsi, Samo eden je pa bel in to je Steiner ta debel.« (po pripovedi 80 letnega Valentina Razingerja)

NOVA ŠOLA

Zaradi nove tovarne se je močno povečalo število prebivalstva. Šola z eno učilnico je bila premajhna za vse otroke. Sprva so prostorske stiske reševali s celodnevnim poukom. Tretji in četrti razred sta imela pouk dopoldne, prvi in drugi pa popoldne. Izgradnja nove šole je bila nujno potrebna. Novo šolo z dvema učilnicama so gradili osem let in jo odprli šele leta 1934. Šolo je vodil Ivan Laharnar.

TO BO NEKOČ LEPA VAS

Na novo šolo so hodili otroci iz novih naselij Lipc in Kočne. Leta 1937 si je skupina mladih sodelavcev ogledovala prostor pod železniško progo Jesenice-Gorica. Rekli so si, da bo tu nekoč stala lepa vas. Teren, ki so ga zaraščale jelše, lipe, breze in smreke, je bilo potrebno sčistiti. Nastala je nova vas in postavljalo se je vprašanje, kako jo poimenovati. Sosedje in sodelavci so se zbrali na vasi in dajali predloge. Prevladal pa je predlog Lipce, in sicer po ogromni lipi, ki je stala na Pibrovi parceli.

PRVE HIŠE NA KOČNI

Nekoliko pred Lipcami je nastala vas Kočna. Nastala v dolini Poljane, ki jo z zahodne strani omejuje pobočje planote Mežakle, z vzhodne pa hribi Kavče, Vrše in Boršt. Prva se je naselila družina Zupan. Leta 1934 je prišla z Javornika in postavila skromno leseno hišico. Sledile so ji družine. Ob zasnovi vasi se je pojavil problem imena. Zmagal je predlog Kočna, ki se je izpeljal iz besede »kočiti«. Na vrhu tega klanca je namreč v času prvih naseljencev kot opozorilo furmanom pred strmino še visela t.i.«furmanska cokla«, ob njej pa napis »kočiti«. Kljub novemu imenu je v pogostejši rabi naziv Poljane. Na področju Kočne se je v tridesetih letih začela razvijati zanimiva dejavnost. Aeroklub Jesenice si je izbral Poljane kot teren za prve lete.

PRAVI DOBRAVEC JE GASILEC

Zanimanja za letalstvo na Dobravi ni bilo veliko. Več ljudi se je pridružilo Telovadnemu društvu Sokol. To pa ni bilo edino športno društvo. Še pred Sokoli se je ustanovila podružnica jeseniške Svobode. Nadela si je ime Vintgar. Na začetku je štela 45 članov in članic. Iz teh vrst je izšel eden najboljših dobravskih športnikov Ivan Valant. Sodeloval je pri kolesarskem odseku, iz katerega je kasneje nastal kolesarski klub Zarja. Leta 1936 se je udeležil olimpijade v Berlinu.

7 V okviru društva sta delovala moški pevski zbor in tamburaški orkester, ki se je kasneje priključil gasilskemu društvu. Orkester je vodil Jakob Jakopič

POČENA CEV

Jakob Jakopič je imel prvi radio na Dobravi. Tehnološki razvoj je zajel tudi Dobravo. Nadaljevala se je elektrifikacija. Potreba po električni energiji pa je rasla. V Zasipu je prišlo do izgradnje nove elektrarne. Imenovali so jo Radovna III. Voda je bila speljana iz Vintgarja po rovu skozi hrib Hom. 31. decembra 1930, ob sedmi uri zvečer, so si štirje inženirji v strojnici HC Zasip zaželeli novo leto dočakati ob zvokih novih turbin. Med obratovanjem so hoteli zapreti dotok vode v cevovod. V cevi je nastal tak pritisk, da je eksplodirala. Voda je zalila strojnico tri metre visoko. Navzoči so se s težavo in poškodbami rešili na bližnji žerjav. Spodnji del cevovoda in strojne naprave so bile popolnoma uničene. Največji porabnik elektrike je bila tedaj še zmeraj tovarna Kranjske industrijske družbe. Ljudje pa so energijo za svoje električne naprave dobivali še zmeraj iz Završnice. Nekateri so že začeli uporabljati električne mlatilnice, s katerimi so iz klasja izločali zrna. Večina je delala po starem načinu. Temu opravilu so rekli »mašinanje«. Zrna so potem nesli v mlin. Eden zadnjih mlinov na Radovni je bil v »Ta mali brejah«. Okoli leta 1930 ga je odnesla povodenj. Po tem dogodku so pri skoraj vsaki kmetiji začeli nameščati električne mline.

VAŠKI OBIČAJI

Kljub industrializaciji je kmetijstvo ostajalo še vedno prevladujoča gospodarska panoga. Z njo so bili povezani številni prazniki in običaji. Pomemben dan je bil 14. februar, dan sv. Valentina. Vsako leto so si na njegov god okrasili klobuke z rdečim resjem in se podali na romanje v savsko cerkev na Jesenice. Prosili so za zdravje svoje živine. Za veliko noč so spletli dobravsko butaro – beganco. Bila je spletena iz sedmih žegnanih lesov: češnje, leske, vrbe, drena, brinja, oljke, bezga in bršljana. Kadar je šel konj prvič orat, so ga tudi požegnali. Polja so žegnali na dan Markove procesije. Hodili so čez polja proti Vintgarju. Velik dan je bil 24. avgust, na Jernejevo. Takrat so imeli semenj. Po tem dnevu so s planine Klek prignali živino. Največji praznik pa je bil na Štefanovo. Na ta dan so gospodarji konj iz okoliških krajev poromali na Dobravo in se udeležili starega cerkvenega opravila, namenjenega za zdravje konj. Ljudje so prihajali z okrašenimi konji in vozovi. Eni so uporabljali lojtrnike. Te vozove so uporabljali za vsakdanjo rabo. Z njim so prevažali poljske pridelke, seno in drva. Ob nedeljah pa so se z njim peljali po raznih opravkih in daljnih obiskih. Nekateri so imeli posebne vozove, ki so jih uporabljali le za praznike in svečane priložnosti. Oprijel se jih je ime »zapravljivček«. Slavljence so pripeljali pred vaško cerkev, kjer jim je župnik dal kruh in jih blagoslovil z žegnano vodo. Vaščani so postavili »štante« in ljudem ponujali raznovrstno pecivo. Posebno so si meli roke v gostilnah pri »Urbenku« in pri »Staretu«. Konje so privezali k leseni gostilniški rampi z lesenimi koriti za krmo. Na ta dan je vsako leto prišel na Dobravo podkovski kovač Zaveljcini s Stare Save. V gostilni mu ni bilo treba plačati, saj so se vozniki kar kosali, kdo se mu bo s pijačo in prigrizkom najbolj prikupil. Sklenila se je tudi marsikatera konjska kupčija. Pri tem je glavno vlogo igral znani in zadnji konjski prekupčevalec, po domače »šecman« Trebušnik iz Žirovnice. Ta je konjem pogledal v zobe in takoj vedel, koliko let imajo.

8 Na Dobravo je prijezdil najboljši jezdec daleč naokoli. To je bil »Markeljnov Jok«, kakor so klicali Jakoba Razingerja. Doma je bil s Plavškega Rovta. Pred prvo svetovno vojno in med njo je služil v veliki cesarski konjušnici. Tam se je izvrstno naučil jezdenja. Pozneje je ob raznih proslavah rad oblekel narodno nošo in zajahal enega od svojih vrancev. Tudi na Štefanovo je ob lepem vremenu prijezdil, privezal konja, si zavihal velike urejene brke in takoj po maši stopil čez prag Urbankove gostilne. Z avstrijskim dvorom je bil povezan še en posebnež. Klicali so ga Formindel. Bil je dvorni lovec. Trdil je, da ve za skrivnostne okoliščine smrti avstrijskega prestolonaslednika Rudolfa, edinega sina cesarja Franca Jožefa. Nekaj časa je živel na Dobravi. Prejemal je lepo pokojnino in pomagal marsikateremu Dobravcu. Drugače pa se je držal bolj zase in redko hodil iz hiše. Vaščani so njegovi hiši rekli »začarana« bajta.

PREROKBA O POHODU TEMNIH SIL

Nekateri ljudje so res nekaj posebnega. Držijo se bolj zase, a na splošno se o njih govori, da veliko vedo in skrivajo kakšno skrivnost. V Franciji je v davnih časih živel zdravnik in astrolog Nostradamus. Cele noči je prebedel in opazoval nebo. Na podlagi opazovanj je spisal več zvezkov prerokb z naslovom Stoletja. Napovedal je, da se bodo pojavile temne sile. Pojavile so se v Nemčiji in Italiji in se leta 1941 polastile tudi naše domovine. Po prihodu okupatorjev na Blejsko Dobravo so se začele aretacije zavednih Slovencev. Učitelje, kulturnike in izobražence so izselili v Srbijo. S tem je bila odprta pot k ponemčevanju dežele. Spreminjali so imena ulic in naselij. Slovenske knjige in časopisi so končali na grmadah. Ljudje so izgubili tudi svoja imena. Bogdan je postal Friderik. Božo se je po novem imenoval Teodor, Branko pa Rudolf. Milan se je spremenil v Emila, Drago v Karla, Davorin v Martina in podobno. Najučinkovitejše orodje za ponemčevanje so bile šole. Na dobravški šoli so zaposlili nemške učitelje. Ob vsaki slovenski besedi, so bili otroci kaznovani. Nemška učiteljica jih je z dolgim lesenim ravnilom natepla po prstih. Nemci so leta 1942 Gorenjcem podelili nemško državljanstvo na preklic. S tem so jim naprtili dolžnost služenja v nemški vojski. Nemško uniformo je moralo obleči osem fantov z Blejske Dobrave in Kočne. Načrtovana germanizacija dežele in dokončna priključitev zasedenih ozemelj se Nemcem ni posrečila. Njihove namere je prekrižalo odporniško gibanje. Glavna tarča odporniškega gibanja so bili prometni in industrijski objekti. Ena od prvih akcij je bila porušitev električnega droga visoke napetosti v Lipcah. Pri tem je sodeloval Franc Konobelj-Slovenko. Spominja se, da so si dinamit priskrbeli v kamnolomu. Z njim niso znali razpolagati in prvi poskus aktiviranja jim ni uspel. Na kraj so zopet prišli po treh tednih. 14. septembra 1941 jim je le uspelo. Po vojni so se tega dejanja spominjali na dan krajevne skupnosti Blejska Dobrava. Vendar so praznik postavili na napačen dan. Slavili so 28. avgust, to je dan, ko se jim je prva akcija izjalovila. Na Kočni je z odporom aktivno sodelovala družina Krničar, ki je partizane oskrbovala s sanitetnim in pisarniškim materialom. Ker je delo v vasi postajalo prenevarno, je šel oče Janez s sinom Jožetom in hčerjo Ivanko v partizane na Mežaklo. Ivanka je postala kurirka. Ko je opravljala svojo nalogo v Javorniškem Rovtu, je naletela na zasedo. Zadoneli so streli in vzeli mlado življenje. Po njej nosi ime vrtec na Blejski Dobravi. Okupator je na odporniške akcije odgovoril s povračilnimi ukrepi. Začeli so z drugim valom izseljevanja. Na udaru so bile predvsem družine talcev in partizanov. Na vojna leta in izgnanstvo se spominja 73-letna Rozalija Radelj. Doma je iz hiše pri Legatu, ki naj bi bila najstarejša na Blejski Dobravi. Govori se, da je hiša že tako stara, da pod njo voda teče.

9 Slike iz mladosti so oživele ob televizijskem prenosu obiska papeža Benedikta XVI. v Nemčiji. Hodil je po znanih ulicah in stopil v znano cerkev. Rozalija se ni mogla spomniti, kje je vse to že videla. Povprašala je domačega župnika po kraju, kjer se je mudil papež. Papež je obiskal svoj rojstni kraj Marktl am Inn in bližnje mestece Altötting. »Da, Altötting! Druga svetovna vojna! Otroštvo!« Rozalija se je rodila leta 1933 na Blejski Dobravi v revni družini. Pri hiši so imeli le dve kravi. V službo je hodil samo oče in z železniško plačo težko preživljal petčlansko družino. Mati je morala biti ves čas doma ob bolni sestri. Najstarejši otrok je bil Franc. Med vojno so ga vpoklicali v nemško vojsko, vendar je prebegnil k partizanom. Nemci so prišli po družino. Natrpali so jih v živinski vagon in odpeljali na grad Goričane. Tam so doživljali pravo kalvarijo. Ležali so na mrzlih tleh. Vse polno je bilo bolh. Hrana je bila pičla in slaba. Mlada Zala se je pogovarjala z otroki izven ograje. Nekega dne je to opazil stražar. Mislil je, da je Zala dala otrokom list papirja. Zato jo je potegnil za kito in jo brcnil tako močno, da je odletela več metrov. Tudi njeno mater je doletela huda in ponižujoča kazen. Brez krpe, samo z golimi rokami, je morala štirinajst dni čistiti stranišče. V Goričanah so bili mesec dni. Potem so jih odpeljali v Neutting na Bavarsko. Nastanili so jih v tamkajšnji samostan. Bavarci so prihajali v taborišče iskat delovno silo. Nekega dne je v taborišče prišla fina gospa iz bližnjega mesteca Altötting. Za svoje majhne otroke je potrebovala pestunjo. Zali se je nasmehnilo lepše življenje. Gospa Omika in njeni so jo sprejeli za svojo. Ko je Zala zaslužila nekaj denarja, si je najprej zaželela sladoled, ki ga še nikoli ni jedla. Ker pa je slaščičar dajal sladoled le otrokom v spremstvu staršev, sta šli skupaj z mamo. Dobili sta ga več, kot pa sta imeli denarja. Gospa Omika je poskrbela, da je Zalina družina v delovnem taborišču dobila ločeno sobo. Bližal se je konec vojne in s tem tudi slovo. Zala se ga spominja, kot da bi bilo včeraj. Močno je držala kljuko stanovanja, saj se kar ni mogla posloviti. Na Bavarsko in Altötting je ohranila lepe spomine. V tem mestecu je bilo sedem cerkva. Ko je nekoč obiskala župnijsko cerkev, se je zgrozila, saj je pri vhodu zagledala veliko podobo Matilde s koso. Ta je v teh letih veliko kosila, zlasti v taboriščih smrti v Dachauu, Auschwitzu, Buchenwaldu in Mauthausnu. V začetku leta 1945 so se stopnjevali bombni napadi angleških in ameriških letal na Nemčijo in strateške pozicije v njeni okolici. Tarča napada je postala tudi Blejska Dobrava. 8. februarja je letalo nad vasjo vrglo več bomb. Poškodovane so bile tri hiše in šola. Ubita je bila štiriletna deklica Anica Potokar. Hudo je bil ranjen Jožef Sodja-Merkelnov. Nemci so se umikali in vse več ljudi se je pridruževalo partizanam na Poljanah. Ob velikem veselju so osvobodili Jesenice, Blejsko Dobravo in druge kraje opustošene domovine. Temne sile so bile poražene. Posledice njenih dejanj pa so učinkovale naprej. Maščevanje, boj za oblast in premoženje so povzročale nove krivice.

ČAS VELIKIH GRADENJ

Iz vseh koncev porušene Evrope so se vračali vaščani z različnimi pretresljivimi zgodbami. Njihovi domovi so kazali žalostno lice. Močno poškodovano šolo so obnovili in v njej odprli vrtec. Poimenovali so ga po Ivanki Krničar, ki je življenje izgubila kot mlada partizanka. Število otrok je iz leta v leto raslo. Otroci so v šoli imeli številne nastope. Ob večjih praznikih so se jim pridružili dobravski pevci in tamburaši. Inštrumenti tamburaškega orkestra so bili ročno izdelani. Igrali so na brač I, brač II, bugarijo, bisernico, berdo, čelo, kontrašico in harmonij. Med vojno so bili požgani planšarski stanovi na Kleku. Pošteno je bilo potrebno zavihati rokave in postaviti stvari na svoje mesto. V sedemdesetih letih je želela agrarna skupnost v

10 Zasipu Dobravcem vzeti Klek. V zameno so jim ponudili planino na Pustem rovtu v Karavankah. Dobravci se niso dali. Na Klek so živino gnali skrivaj tako, da so utišali kravje zvonce. Čeprav se je pisalo 20. stoletje, je Blejska Dobrava ohranjala kmečki videz. Še vedno je večina kot vozno sredstvo uporabljala vozove. Avtomobilov je bilo sila malo. Če si ljudje avta že niso mogli privoščiti, so se z njim želeli peljati vsaj ob pomembnih življenjskih trenutkih. Leta 1952 se je nameravala omožiti Janova hči. Na ohcet se na noben način ni hotela odpeljati z vozom. Vztrajala je pri avtomobilskem prevozu. Vaški fantje so obregali, naj ne bo tako fina gospa. A na svoj dan se ni mogla peljati ne z avtomobilom ne z vozom. Zapadlo je namreč ogromno snega. Na poroko je morala na način, ki je bil v rabi v času, ko voza sploh še niso izumili. Nove naprave niso samo olajšale človekovega dela, ampak so popestrile tudi njegovo vsakdanje življenje. Prišli so že prvi televizorji. Privoščili so si jih le v večjih podjetjih. Prvega so kupili v podjetju Cokla.

Začetki Cokle segajo v predvojni čas. Takrat je Aleksej Ivaščenko začel izdelovati zaščitne cokle, predpasnike in jutaste rokavice za takratno Kranjsko industrijsko družbo. Uspešno podjetje je bila tudi Iskra, kjer so izdelovali telefonske centrale. Prvo televizijo je imela Tatjana Srpčič. Bila je hčerka prvega imetnika radia na Blejski Dobravi in glasbenika Jakoba Jakopiča. Napisal je preko dvesto priredb in bil dobitnik Čufarjeve plakete. V času, ko so se ljudje na Dobravi že veselili ob zvokih gramofonov in radia, so na Kočni poslušali le glasbo svojih grl. Na elektriko so morali počakati do leta 1950. Dogodek so bučno proslavili, tako da tudi takrat grla niso počivala. Zbirališče prijateljev na Kočni je bila Arhova gostilna. Nekajkrat je zamenjala lastnike. Arhom so sledili Rozmani, Pogačniki in Lasan. Gostilne se je prijelo ime »Pri satanu«. O nastanku tega imena obstajata dve različici, ki se med seboj bistveno ne razlikujeta. Prva pravi, da so se gorjanski delavci pri vračanju iz železarne ob plačilnih dneh ustavljali v gostilni in tu pustili precejšen del plače. Njihove žene so zato govorile, da jih v gostilno vleče sam satan. Druga zgodba pa pripoveduje, da je neka žena iz Gorij prišla v gostilno po moža, med prepiranjem je nekaj pripomnil tudi gostilničar Arh, ženska pa mu je zabrusila, naj bo tiho, saj je navaden satan, ki njenemu možu jemlje denar. Na Kočni ali Poljanah pa se ljudje niso zbirali samo ob plačilnih dnevih, ampak tudi ob prvomajskih proslavah in ob spominu na vstajo leta 1941. Na eni od teh prireditev so začeli igrati živi šah. Po vojni so velik razmah doživele tudi Lipce. Dobile so elektriko in vodovod. Vaščani so poskrbeli za izgled svoje okolice. Na koncu vasi, ki mu pravijo Bičevje, so si uredili lepo nogometno igrišče. Na Savi se je razvil veslaški center. Poskrbeli so tudi za hišne ljubljenčke. Postavili so vadbeni center za vzrejo in vzgojo psov. Zavestno uresničujejo željo prvih naseljencev. Lipce so res postale lepa vas. Kočna in Lipce sta del krajevne skupnosti Blejska Dobrava, ki pa je del širše jeseniške občine. Jesenice se so po vojni hitro širile. Mestno pokopališče na Plavžu je bilo premajhno. Od leta 1960 naprej so večino mrtvih z jeseniškega območja pokopavali na pokopališču na Blejski Dobravi. Pokopališče je lepo urejeno in ga krasijo številni spomeniki. Lep spomenik je postavljen tudi na Vršah. Nosi imena štirih ponesrečencev helikopterske nesreče. Med njimi je bil tudi Aleš Kunaver. Bil je član prve slovenske odprave v Himalajo. V Nepalu je ustanovil šolo za gorske vodnike. Njegovo ime bo za večno povezano tudi s Triglavom. V severni steni je namreč leta 1961 prvi preplezal Sfingo. Čez sedem let pa si je s prijateljema Stanetom Belakom –

11 Šraufom in Antonom Sazonovom zastavil drzen načrt, pozimi preplezati steber, ki je dobil ime po Jožu Čopu, legendi slovenskega alpinizma. V steni so prebili osem dni in se kljub plazovom in močnemu sneženju povzpeli na vrh. To je bil prvi zimski vzpon na Čopov steber. 2. novembra 1984 je v spremstvu izkušenega pilota Gorazda Šturma in dveh nemških alpinistov s helikopterjem poletel proti Kredarici. V Vršah je prišlo do nesreče, ki je nihče ni preživel. Vas pa niso doleteli samo slabi, ampak tudi veseli dogodki. Takšen je bil leta 1985, ko so se v družini Igorja Arha rodili trojčki.

MARKO MUGERLI