Diplomsko Delo

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO

DIPLOMSKO DELO

LJUBLJANA, 2015 INES BEZJAK

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO

INES BEZJAK

Mastika, arhitekturna dediščina in ladje: O alternativnem turizmu na grškem otoku Chios

Diplomsko delo

Študijski program: Etnologija in kulturna antropologija - E Mentor: doc. dr. Boštjan Kravanja

Ljubljana, 2015

Zahvala

Na prvem mestu gre zahvala mojim sogovornikom, profesorjem, sošolcem in prijateljem v Grčiji – ευχαριστώ πολύ! Hvala, da ste z mano delili vaše spomine in mnenja.

Nadalje bi se rada zahvalila mentorju doc. dr. Boštjanu Kravanji za ves čas, trud in neskončno razumevanje, ki mi je res ogromno pomenilo.

Do zaključka verjetno ne bi prišla tudi brez spodbud Mitja in Nastje. Hvala za vajino potrpljenje in prave besede ob pravem času.

Hvala tudi družini za vso pomoč skozi celoten čas študija in vzbujanje trme, ki me je pripeljala do konca. Pa mi je le uspelo!

Za smeh in sprostitev v tem napornem času pa se posebej zahvaljujem še prijateljicam Lei, Katji V., Petri, Mateji, Katji H., Nadji in Aljani. Zlate ste!

Izvleček

Mastika, arhitekturna dediščina in ladje: o alternativnem turizmu na grškem otoku Chios

Avtorica v diplomskem delu antropološko predstavlja dogajanje na področju turističnega razvoja na grškem otoku Chios. Najprej se loti predstavitve antropologije turizma in njenih ključnih tem ter teorij. Skozi zgodovino turizma vpelje nastanek in delovanje turističnega razvoja v Grčiji. Sprašuje se, kateri faktorji so ključno vplivali na padce in vzpone grškega turizma v tem tisočletju in oceni vlogo recesij v turističnih krizah. Etnografsko terensko delo je opravljala na otoku Chios v vasi Mesta. Podroben opis življenja, zgodovine in dejavnosti prebivalcev Chiosa ji služi kot izhodišče za razumevanje turističnih podob, ki jih otok ponuja. Zanima jo, kako glavne turistične atrakcije odsevajo identiteto prebivalcev Chiosa in kakšno je njihovo razumevanje pojmov množičnega ter alternativnega turizma na otoku. Z izpostavljanjem mastike in arhitekturne dediščine se loteva opisovanja vasi Mesta. Zgodovino turističnega razvoja v Mesti skuša razumeti skozi različne družbene in ekonomske procese, danes pa je ta razvoj povezan tudi z modnima pojmoma t.i. odgovornega ali alternativnega turizma. Diplomsko delo avtorica konča s strnjenimi ugotovitvami in pregledom razvojnih procesov v zadnjih treh letih, ki so minile od njene zadnje etnografske prisotnosti.

Ključne besede: antropologija turizma, recesija, mastika, arhitektura, odgovorni turizem

Abstract

Mastic, architectural heritage and ships: on alternative tourism on the Greek island of Chios

In the thesis, the author anthropologicaly presents the workings on the field of tourism development on the Greek island of Chios. At first, she presents anthropology of tourism with its main themes and theories. Through the history of tourism she presents the emergence and operations of tourism development in Greece. She is interested in factors that were key influences on rises and falls of Greek tourism in this millenium and assesses the impact of recessions on tourism crises. The author did her ethnographic fieldwork on the island of Chios, in the village of Mesta. A detailed description of life, history and

activities of the islands inhabitants serves her as a point of departure for understanding tourist images that the island offers. She is curious about how the main tourist attractions reflect identity of Chios' residents and how they understand the notions of mass and alternative tourism on the island. Description of the village Mesta is based on mastic and architectural heritage. She tries to understand the history of tourism development in Mesta through different social and economic processes, while nowadays this development is also connected with fashionable notions of so called responsible or alternative tourism. The author concludes the thesis with compendious findings and with an overview of the development processes in the last three years, which have passed from her last ethnographic presence.

Key words: anthropology of tourism, recession, mastic, architecture, responsible tourism

Vsebina

1 UVOD ...... 1 2 TURIZEM IN NJEGOVA SPREMENLJIVA NARAVA ...... 5 2.1. Izzivi antropoloških definicij turizma ...... 5 2.2. Glavne teorije in vprašanja kulture v antropologiji turizma ...... 8 3 METODOLOGIJA ...... 16 3.1. Opis terenskega dela ...... 18 3.2. Metode in ovire terenskega dela ...... 19 3.3. Moji sogovorniki ...... 21 4 POTOVANJE SKOZI ČAS IN PROSTOR ...... 23 4.1. Razvoj turistične misli od antike do druge svetovne vojne ...... 23 4.2. Pojav modernega turizma ...... 27 4.3. Moderni turizem v Mediteranu v drugi polovici 20. stoletja ...... 32 4.4. Turizem v Grčiji v 21. stoletju ...... 35 5 CHIOS, MASTIKA, MESTA – PO POTEH MOJE RAZISKAVE ...... 45 5.1. Geografska in gospodarska raznolikost otoka Chios ...... 45 5.1.1. Myrovolos Xios : delovanje in podobe turizma na Chiosu ...... 50 5.2. Mastika in njene solze ...... 56 5.2.2. Uporabnost in kultivacija mastike ...... 59 5.3. Srednjeveška naselbina Mesta ...... 63 6 TURIZEM V MESTI ...... 70 6.1. Začetki turistične misli ...... 70 6.2. Novo obdobje turizma v Mesti ...... 73 6.3. Srečanja in odnosi med domačini in turisti ...... 78 6.4. Pojem odgovornosti v turizmu Meste ...... 82 7 ZAKLJUČEK ...... 86 8 Summary ...... 91 9 LITERATURA IN VIRI ...... 92 10 PRILOGE ...... 104 10.1. Številčni podatki o nastanitveni infrastrukturi na otoku Chios iz leta 2012 (priloga 1) .... 104 10.2. Število mednarodnih turistov na Chiosu med leti 1995 in 2011 (priloga 2) ...... 104

10.3. Število potnikov na trajektu med turškim mestom Çeşme in otokom Chios med leti 2009 in 2011 (priloga 3) ...... 106 10.4. Število registriranih obdelovalcev mastike po posameznih kooperativah (priloga 4) ...... 106

1 UVOD

Na prvem predavanju iz predmeta Antropologija turizma je profesor dejal, da po tem predmetu nikoli ne bomo več potovali in gledali na turizem na isti način kot doslej. Niti malo se ni zmotil. Namreč, ko enkrat spoznaš delovanje turističnega sistema skozi njegove najmanjše dele, si ne moraš kaj, da ne bi bil pozoren na interakcije med njimi in jih povezoval s širšo sliko turizma v svetu. Iz kupov prebrane literature mi je zato še vedno najljubši spodnji citat.

Toda za to brezskrbno fasado je mnogo nenapisanih pravil (Löfgren 1999: 5).1

Turizem je ena najhitreje rastočih industrij na svetu, ekonomsko gledano jo lahko primerjamo z naftno in avtomobilsko industrijo. Ta stavek lahko najdemo v skoraj vsakem članku, diplomi in knjigi s področja antropologije turizma. Tako je sociolog turizma Eric Cohen že leta 1984 označil rast mednarodnega turizma s pridevnikom spektakularno ter v podporo temu navedel številke mednarodnih turistov. Medtem ko se je v njegovem primeru ta številka med leti 1950 in 1981 dvignila s 25 na 291 milijonov (Cohen 1984: 377), lahko danes, torej 30 let pozneje, že govorimo o milijardah. Svetovna turistična organizacija2 je v začetku tega leta objavila, da so v letu 2014 našteli več kot 1.1 milijarde mednarodnih turistov, kar je (ponovno) rekordna številka (UNWTO 2015).

Številke in kvantitativne analize so pri načrtovanju in vrednotenju turizma posebnega pomena. Organizacije kot so mednarodna UNWTO ali lokalni TIC-i (turistično informacijski centri) se jih v svojih poročilih redno poslužujejo za meritve napredka turizma (koliko je novih obiskovalcev; iz katerih držav jih je več in iz katerih manj; kje je bilo prodanih več vstopnic in kje manj; kakšen je zaslužek itd.). Antropologija turizma pa skuša zajeti bolj celosten pogled na turizem. To ne pomeni, da omenjene številke zanemarja, ampak jih navadno uporabi v začetnih orisih oz. izhodiščih za kasnejše globlje in kvalitativne, predvsem pa z etnografskimi gradivi podprte študije. Tukaj navedene številke bi torej v naši vedi porodile vprašanja kot so: kaj je botrovalo takšnemu skoku v številčnosti turistov, zakaj ljudje več potujemo, ali na to vpliva samo napredek transportnih sredstev ali tudi spremembe v dojemanju sveta ipd.

1 V originalu: »But behind this carefree facade there are many unwritten rules«. 2 World Tourism Organization, nadalje UNWTO, je Svetovna turistična organizacija pod okriljem Organizacije združenih narodov, ki v današnji obliki obstaja od leta 1970. Je krovna institucija na področju turizma, ki promovira odgovorni, trajnostni in univerzalno dosegljiv turizem.

Turizma ta relativno mlada veda ne vidi le kot ekonomsko industrijo, niti samo kot družbeni in kulturni fenomen, temveč skuša v svojem tolmačenju združiti več njegovih obrazov. Turizem je namreč danes globalni pojav, ki je v vzročno-posledičnem razmerju s celo vrsto družbenih, kulturnih, ekonomskih, političnih, tehnoloških in okoljskih procesov.

Antropologija turizma si torej prizadeva odkriti in osmisliti povezave znotraj posameznih delov turističnega sistema in pri tem upoštevati kar največ zgoraj orisanih kontekstov. Vseeno pa do sedemdesetih let prejšnjega stoletja v bistvu ni formalno obstajala. Za to sicer obstaja več razlogov (glej Crick 1989), a eden pomembnejših se zdi, da je turizem kot postmoderni pojav bil preveč urban za takratno antropološko zanimanje in je veljal za nepomemben del kulture. Na svojih začetkih se je antropologija turizma zato soočala z mnogimi izzivi, eden od njih pa je bil upoštevanje vse kompleksnosti, širine in nejasnosti pojma turizma v njegovih definicijah. V prvem poglavju pričujoče diplomske naloge tako poleg težav pri definiranju turizma predstavljam tudi razvoj znanstvene misli o turizmu. Izjemen domet turizma v mnogih sferah našega življenja skušam nadalje prikazati skozi glavne teorije in vprašanja kulture, ki so se razvila znotraj vede in sooblikovala tudi moj pogled na raziskovalni problem.

Osrednji fokus diplomske naloge je dogajanje na področju turističnega razvoja grškega otoka Chios. Koncepti antropologije turizma so mi pomagali pri širšem razumevanju turizma v praksi, ki sem ga raziskovala med enomesečnim etnografskim terenskim delom na otoku. V tretjem, metodološkem poglavju, predstavljam vprašanja, ki so me vodila pri diplomski nalogi in terenskem delu, moje priprave na terensko delo, metode, ki sem jih uporabljala in ovire, ki so njegov neizogibni del. Na koncu predstavim še moje nepogrešljive sogovornike.

Turizem je danes nekaj samoumevnega, saj se na prvi pogled zdi, da lahko vsak gre, kamor želi.3 Vendar ni bilo vedno tako. Tretje poglavje tako služi kratki predstavitvi zgodovine turizma in vprašanju, kaj vse je turizem, kot ga poznamo danes, oblikovalo in

3 Pa je to res? Npr. borec za človekove pravice, humanitarni delavec in pisatelj Tomo Križnar nas v dokumentarnem filmu »Kaos sveta« opozori, da je potovanje privilegij in da ga ne smemo jemati zlahka (Bellian in Belavić 2014). Opazka se nanaša na »zahodno« zatiskanje oči pred vojnami in njihovimi ujetniki po svetu. Svetovna turistična organizacija (UNWTO) se trudi, da bi bil turizem univerzalno dosegljiv, čeprav bodo nekateri vedno ostali »le gostitelji«. Rast turizma je bila namreč dolgo časa skoncentrirana le v »zahodnem« svetu in na severni polobli (Löfgren 1999: 6; Urry po Holden 2000: 20) in lahko bi rekli, da se ta težava turizma ne razrešuje sama od sebe, ampak vztraja skladno z dinamiko t.i. globalnega prepada med bogatimi in revnimi.

2 spreminjalo. Podrobneje sem se dotaknila turizma v Mediteranu v drugi polovici 20. stoletja in končno tudi turizma v Grčiji v 21. stoletju. Postopno oženje fokusa, tako geografsko kot časovno, sem tukaj vzpostavila namerno, usklajeno pa je tudi z empiričnim sklopom pričujoče diplomske naloge.

Podrobna analiza padcev in vzponov mednarodnega turizma v Grčiji se mi je zdela nepogrešljiva, saj sem skoznjo lahko prikazala širšo sliko grškega turističnega produkta, ki mi je na eni strani služila za razumevanje globalno-lokalnih odnosov, na drugi pa pojavov v turizmu samega Chiosa.

Med grškimi otoki, ki so v samem središču turistične znamke Grčija, je Chios manj poznan, čeprav je med dvesto poseljenimi otoki kar peti največji. Drugi del diplomske naloge začenjam z umestitvijo Chiosa v geografske in zgodovinsko-ekonomske okvirje Grčije in širše. Slednje skušam povezati s turistično podobo otoka, ko se sprašujem na čem temelji in kako deluje. Iz tukaj izhaja tudi naslov diplomske naloge, saj se mi je skozi pregledovanje zgodovine Chiosa in njegovih sodobnih turističnih potencialov izkazalo, da je mogoče izpostaviti tri elemente njegove kulturne zgodovine in identitete, in sicer mastiko, arhitekturno dediščino in ladjedelništvo, ki jih v nalogi vsakega zase podrobneje predstavim. Drevo mastike kot samostojna entiteta z neverjetno zgodovino in velikim pomenom v naravni dediščini Chiosa je danes gotovo najpomembnejša. Arhitekturno dediščino kot lokalni ponos predstavljam v večini skozi etnografijo vasi Mesta, tretjega elementa (ladjedelništva) pa ne predstavljam v ločenem poglavju, saj sem njegov pomen za prebivalce otoka in (ne)razvoj turizma vključila že v splošno (peto) poglavje o delovanju turizma na Chiosu.

Otok Chios sem izbrala načrtno, ker se razlikuje od prevladujočega grškega množičnoturističnega trga. V tem smislu me je zanimalo tudi, v čem je pot Chiosa na turistično prizorišče bila drugačna od ostalih otokov in kateri faktorji so na to pot najbolj vplivali.

Glavnino etnografskega terenskega dela, ki je nujno za razumevanje turizma v praksi, sem opravila aprila leta 2012 v vasi Mesta, čemur se najbolj izrazito posvečam v zadnjem poglavju pričujoče diplomske naloge.. Tatiana Bajuk Senčar opiše turistični kraj kot »produkt številnih družbenih in kulturnih dejanj in procesov, na podlagi katerih neki kraj postane privlačen za turiste« (2005: 9). V moji raziskavi sem skušala najti in raziskati

3 ta dejanja in procese, ki so Mesto približali turizmu. Mesta leži v pokrajini Mastichochoria, znani po drevesu mastika, ki proizvaja smolo le na tem območju Chiosa, Grčije in sveta na sploh. Zanimalo me je, če je ta edinstvenost mastike bila ključna pri postavitvi Meste na turistični zemljevid. To sem raziskovala skozi začetke turizma v Mesti, vladne in lokalne iniciative ter današnjo turistično usmeritev.

Glavni akter novega turizma v Mesti je ekoturistična agencija Masticulture. Različne oznake za iste dejavnosti so na polju t.i. alternativnega turizma žal postale stalnica, kritično pa bi jih lahko imenovali kar potrošniške muhe. Zanimalo me je, na kakšnem principu deluje ta za Chios pomembna agencija, kako vpliva na družbeno- kulturni, okoljski in ekonomski razvoj v Mesti. Nekatere zorne kote so mi osvetlili tudi odnosi med domačini in turisti, sama pa sem vplive skušala analizirati skozi smernice t.i. odgovornega turizma. Ta koncept se skuša uveljaviti kot način razmišljanja, in ni omejen le na turistične dejavnosti ali področja, temveč predstavlja zavestno udejstvovanje in odgovornost vseh udeleženih v turizmu.

V zaključku sem skušala zaokrožiti diplomsko nalogo z ugotovitvami terenskega dela in jih povezati s teoretičnimi temelji antropologije turizma. Ker so od moje etnografske raziskave minila že tri leta, sem preko spletnih virov raziskala še dogajanje na otoku v tem vmesnem času in ga povezala s spremembami v turizmu.

Odkrivanje v začetku tega uvoda vzpostavljenega mota nenapisanih pravil za brezskrbno fasado turizma (Löfgren 1999: 5) ni lahko delo. Tako med terenskim delom kot med pisanjem naloge sem se soočala z relativnostjo turizma in turističnega razvoja, saj je turizem preprosto preveč fluiden, spremenljiv, mobilen, da bi ga lahko ujeli z eno besedo, eno teorijo ali enim mnenjem. Če mi je uspelo, lahko presodi le bralec.

2 TURIZEM IN NJEGOVA SPREMENLJIVA NARAVA

2.1. Izzivi antropoloških definicij turizma

Turizem je izjemno širok pojem. To lahko preprosto opazimo že s poslušanjem soljudi, kot na primer ob vprašanju »Kam greš?«. Nekateri se odpravijo »na dopust«, drugi »daleč stran«, tretji »na potovanje«, četrti »gredo poležavat«, peti »raziskovat«, šesti »na oglede«, sedmi »skočijo kam za vikend« in tako v neskončnost. Vsak izraz ponuja drugačno sliko, kaj pomeni turistični oddih; nekateri poudarjajo aktivnosti, ki se jih bodo tam lotili, drugim več kot aktivnosti pomeni sprememba okolja. Pestri bi bili tudi odgovori na vprašanje »Zakaj pa greš?«. Toliko kot je ljudi, toliko je motivov za turizem in, splošno rečeno, toliko »turizmov«. Pa vendar, turizem niso samo motivacije turistov, isto pomembnost kot turisti nosijo tudi gostitelji. Turistični socialni prostor kot (etnografska) celota vključuje vse akterje, poleg gostov in gostiteljev tudi druge deležnike, ki so lahko vpleteni samo posredno.

Posebej zanimiva je etimološka igra glede izvornega pomena turizma in potovanja, ki subtilno prikazuje globoko raznolikost med njima. Namreč, angleška beseda za turizem tourism izhaja iz besede tour, ki pomeni krožni sprehod; beseda travel za potovanje pa izhaja iz francoske besede travaille, ki pa pomeni delo, fizični in psihični napor, naporno in težko opravilo (Weber 1997: 29). Besedam vedno pripisujemo neke simbolne pomene, pozitivne ali negativne konotacije, ki jih črpamo iz našega razumevanja sveta, vrednot, iz naše kulture. Tako se na primer popotniki ne želijo šteti med turiste, saj svojemu potovanju dajejo globlji pomen kot turističnemu, ki ga vidijo kot površnega in vnaprej organiziranega.

Najti skupne temeljne točke neštetim načinom turizma, ki bi ustrezale vsem kontekstom, je skorajda nemogoče, zato ni čudno, da konsenza glede definicije turizma v antropologiji še ni. Različni avtorji dajejo poudarek različnim vidikom turizma, tako da bom sedaj predstavila nekaj temeljnih definicij in smeri raziskav na tem področju.

***

Valene Smith v zborniku Hosts and Guests, ki velja za enega prvih akademskih prispevkov v antropologiji turizma, turizem opiše z vidika turista: »[turist je] začasno brezdelna (angl. leisured) oseba, ki prostovoljno obišče kraj stran od doma z namenom

5 doživetja spremembe« (1989: 1). Fenomen turizma se po njenem mnenju zgodi samo takrat, ko se istočasno pojavijo trije ključni elementi: začasno brezdelje, razpoložljivi dohodek in potovalna etika (Smith po Burns 1999: 26).

Mnogi v svoje definicije vključujejo močan razkorak med delom in turizmom. Turizem predstavljajo kot ultimativno prostočasno aktivnost, ki omogoča pobeg od vsakdanjika in njegovih obveznosti4 ter tako predpostavljajo, da je turizem samo oblika bega znotraj širšega fenomena in ne fenomen sam po sebi. V motivaciji turistov pa lahko najdemo tako faktorje potiska kot faktorje privlaka (angl. push in pull faktorji). Prvi rinejo človeka iz domačega okolja k destinaciji, drugi pa vlečejo človeka na destinacijo (Burns 1999: 42). Turizem torej predpostavlja nek premik iz domačega okolja, za katerega pa ni nujno, da je izven države, saj obstaja tudi domači turizem. Državne ali mednarodne agencije včasih omejijo ta premik oziroma razdaljo, ki jo turist naredi ali število noči, ki jih turist preživi izven svojega doma, tako da lahko ustvarijo svoje kategorije in vzorce turizma (Reid 2003: 102-103). Naše delo pa je mnogo bolj kompleksno, saj moramo te vzorce osmisliti in poglobiti. Davyyd Greenwood je turizem opisal kot »največje gibanje dobrin, storitev in ljudi, ki ga je človeštvo kdaj videlo« (1989: 171), kar lepo prikaže s kakšno širino fenomena se spopadamo.

Antropologija turizma je relativno mlada veda, turizem je postal resna tema raziskav šele v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, močneje pa od devetdesetih let naprej. Večina definicij in akademskih temeljev prihaja iz teh dveh obdobij. Jafar Jafari (2001) je za prikaz razvoja znanstvene misli o turizmu ustvaril model štirih platform oziroma raziskovalnih usmeritev. Platforme si sledijo kronološko in se ne izpodrivajo temveč v današnjem času soobstajajo.

Prva platforma, t.i. »zagovorniška«, se je osredotočala na »dobro« v turizmu in je bila aktualna v 60. letih prejšnjega stoletja. Te platforme so se večinoma posluževale interesne skupine, ki so se neposredno ali posredno ukvarjale z ekonomskimi vidiki turizma. Poudarjali so idejo, da turizem intenzivno ustvarja delovna mesta in gospodarske povezave s tujino, ki bi naj bile nujne za obstoj v globalni skupnosti. Turizem je po njihovem mnenju ohranjal naravno okolje, oživljal stare običaje in skrbel za medkulturni dialog ter spodbujal vizijo miru na svetu (Jafari 2001: 29). V naslednjem desetletju je

4 Nelson Graburn je pri tem zelo nazoren: »..možnost, da začasno postanejo nepomembni, odstranjeni od zvonečega telefona« (po Burns 1999: 82).

6 nastopila druga platforma, t.i. »svarilna«, ki je opozarjala na »slabo« v turizmu. Drugo platformo so vodili raziskovalci in zaščitniki narave in kulture. Bili so mnenja, da turizem ekonomsko koristi le podjetjem in velikim korporacijam, da uničuje naravne vire, komoditizira ljudi in slabo vpliva na strukturo gostiteljske družbe. Prva in druga platforma sta se vglavnem ukvarjali z vplivi turizma, njuni kontradiktorni pogledi pa so se najbolj križali v 70. letih prejšnjega stoletja (Jafari 2001: 30). V 80.letih je v znanstveno misel vstopila tretja platforma, t.i. »prilagoditvena«, ki se je vrtela okoli vprašanja »kako«. Medtem ko je druga platforma samo kritizirala prvo, je tretja skušala ugotoviti, kako bi negativne vplive turizma lahko zmanjšali in se je tako namesto na vplive turizma osredotočila na njegov razvoj. Tako je prišla do alternativnih oblik turističnega razvoja, ki bi naj bile pozorne na gostiteljsko skupnost, njeno kulturo in okolje, ter bi obenem nudile nove in prijetne izkušnje turistom (Jafari 2001: 31). Zadnja, četrta platforma v Jafarijevem modelu, t.i. »na znanju temelječa«, je v osnovi uporabila vprašalnico »zakaj« in je zavzemala čas 90. let prejšnjega stoletja. Njeni privrženci so bili večinoma akademiki in raziskovalci, ki so želeli postaviti znanstvene temelje z upoštevanjem ostalih treh platform. Definicije so v tem času pridobile na polnosti, saj se je turizem začel razlagati in preučevati holistično ter multidisciplinarno (Jafari 2001: 32). Na prelomu tisočletja je torej antropologija turizma zajela širšo pozicijo, ki jo seveda vzdržuje še danes.

Znanstveni misli je svoje pridala tudi antropologinja Amanda Stronza, ki je v svojem članku leta 2001 opozorila na pomanjkanje akademskega preučevanja alternativ v turizmu. Turistična industrija se je v devetdesetih letih prejšnjega stoletja začela bolj osredotočati na ekonomsko in ekološko trajnost, vključenost domačinov in okoljsko ozaveščenost. Stronza predlaga, da bi se skladno s spremembo turistične industrije morali spremeniti tudi raziskovalni cilji antropologije turizma. V oporo ponudi dve vprašanji, s strani gostiteljev bi se morali spraševati o faktorjih, ki bi razložili različne vrste lokalne vključenosti v turizem, s strani gostov pa o učinkih določenih vrst turizma na obnašanje in držo turistov med potovanjem in po vrnitvi domov (Stronza 2001: 263).

Menim, da gre vsaka nova veda skozi podobne probleme. Da bi si ustvarila močno polje raziskovanja, ki bi bilo širše priznano, si želi najprej postaviti temelje in razdelati pojme. Ker je veliko pritiska z drugih akademskih polj, se lahko hitro ujame v vrednotenje, kaj je prav in kaj ne. In glede na širino in domet turizma v različnih sferah našega življenja, bi definicije turizma morale biti precej dolge in natančne, da bi zaobjele ves njegov obseg

7 in da obenem ne bi bile presplošne. Danes skuša antropologija turizma družbeni pojav turizma razlagati holistično, izredno veliko vlogo pri tem pa ima etnografsko terensko delo. Irena Weber, ki je prav na podlagi terenskega dela napisala številne študije, pravi :

Etnografija je deskripcija terenskega opazovanja, nadroben opis določenega načina življenja, postavljen v kontekst skupine, ki je predmet proučevanja. Razumeti kontekst pa je bistvo holistične perspektive. (1997: 46)

Pogosto je turizem zunanjemu opazovalcu lahko viden le kot industrija ali posel, vendar je obenem tudi kompleksna celota družbenih fenomenov. Te dve temeljni dojemanji turizma težko delujeta posamično, zato je turizem najbolje razumeti kot sistem. Burns meni, da je prednost sistemskega pristopa k razumevanju turizma v tem, da poudarja povezanost med različnimi deli sistema in da le tako pridemo do interdisciplinarnosti, ki je potrebna za globlje razumevanje turizma (Burns 1999: 26-29). Jafar Jafari, glavni urednik in ustanovitelj Annals of Tourism Research5, svoj model turističnega sistema vidi kot dva podsistema, enega za regije pošiljateljice (angl. outbound) in drugega za regije prejemnice (angl. inbound), ki ju nato postavi v kontekst tretjega, ki predstavlja območje obojestranske odvisnosti (po Burns 1999: 79-80). Njegova holistična definicija turizma zajema človeka izven njegovega običajnega življenjskega okolja, industrijo, ki se odziva na njegove potrebe in vplive, ki jih imata oba na gostiteljsko družbeno kulturno, ekonomsko in fizično okolje (Burns 1999: 30).

2.2. Glavne teorije in vprašanja kulture v antropologiji turizma

Peter Burns na podlagi predpostavke, da je turizem globalen pojav in kot takšen v različnih oblikah prisoten v vseh družbah, izlušči štiri glavna vprašanja v antropologiji turizma. Prvo sprašuje, če je turizem moderna oblika romanja skozi prizmo religije in rituala. Drugo temelji na simbolizmu in mitologiji in ga zanima, ali lahko turizem ponudi 'raj na Zemlji'. Tretje vidi turizem kot družbeno spremembo in se sprašuje, če lahko turizem poškoduje kulturo. Zadnje vprašanje izhaja iz lokalno-globalnih odnosov v turizmu in poizveduje, če bo turizem prinaša razvoj (1999: 94-95).

5 Vodilna periodična publikacija s tega področja, ki obstaja že od leta 1973.

V nadaljevanju sledi pregled nekaj temeljnih klasičnih teorij, ki se nanašajo na kulturna vprašanja turizma in razvijajo vidike, ki so v se razumevanju turizma in produkciji znanstvenih refleksij nanj uveljavil kot specifično antropološki.

Prvo vprašanje se nanaša na turizem kot moderno obliko romanja. Romanje na sveta mesta velja v formalni zgodovini turizma kot njegova prva oblika. Ljudje so obiskovali svetišča, cerkve, mesta domnevnih čudežev ipd. Danes se to razume pod pojmom verskega turizma, denimo potovanja v Jeruzalem in Meko, v zadnjem času pa so postali popularni tudi različni meditacijski centri, ki bolj kot za spoznavanje religije ljudem služijo za oddih in spoznavanje samega sebe. Za romanje je značilna globoka, čustvena ali duševna komponenta. Romar se za določen čas odmakne od vsakdanjika in družbenih pravil. V tem času »odsotnosti« razvije posebne družbene odnose z drugimi (Burns 1999: 95). Toda Nelson Graburn v svojem članku o turizmu kot svetem potovanju v bistvu ne podpre teze, da ima turist isto motivacijo kot romar, ampak da ga vodi zgolj potreba po pobegu iz vsakdanjega življenja. Vseeno pa turizem vidi kot sveti, posvečeni čas v nasprotju z vsakdanjim profanim časom6 (Graburn 1989; glej tudi Smith 1989: 22; glej tudi Bajuk Senčar 2005: 35). Daniel Boorstin (1964) prav tako turizma in romanja ne enači. Za opis turizma je skoval pojem »psevdo-dogodek« in ga predstavil kot lastnost kapitalizma v drugi polovici dvajsetega stoletja (glej tudi Burns 1999: 97). Drugače pa je bistvo turizma videl sociolog Dean MacCannell, ki je z iskanjem psihološko-družbenih motivacij za potovanje tudi sicer precej vplival na tok antropologije turizma. V svojem delu iz leta 1976, kjer predstavi svojo novo teorijo o »prostočasnem razredu«, kot glavno motivacijo modernega turista poda iskanje avtentičnih doživetij. Teorija sloni na prepričanju, da je moderni, urbani posameznik v današnjem hitrem svetu izgubil stik z okolico in se počuti odtujenega in osamljenega. Z avtentičnimi izkušnjami mu turizem daje možnost kompenzacije tega vsakdanjika. MacCannell torej na predpostavki, da je tako pri turizmu kot pri romarstvu v središču iskanje avtentičnosti, turizem in romanje enači (Bajuk Senčar 2005: 36; Burns 1999: 97).

V antropologiji turizma je kmalu prišlo do zavedanja, da obstajajo različne vrste turistov, kar zaplete teorije o motivacijah turistov in s tem tudi teorije o samem turizmu. Če v odgovarjanju na vprašanje o enačenju turizma z romanjem gremo še globlje, pridemo do Durkheimove vizije religije kot generatorja družbene solidarnosti in kolektivne zavesti.

6 Razliko med svetim in profanim je črpal iz del Emila Durkheima.

Burns tako meni, da bi z razširitvijo ciljev romanja iz verskih okvirov na kulturne, turist lahko pripomogel k družbeni povezanosti (1999: 95-96).

Romanje v svoji definiciji vsebuje tudi določene vsebine, ki se skladajo z obredi prehoda7, ki jih je v antropološkem pisanju inicialno razvil Arnold Van Gennep že leta 1909. Van Gennepove obrede prehoda je nadalje razvil Victor Turner (1969) s konceptom liminalnih stopenj, ki se osredotočajo na prehode iz enega stanja v drugega v ožjem smislu. Irena Weber njune ideje aplicira na turizem, saj potovanje vidi kot liminalno fazo, v kateri posameznik za določen čas biva med dvema svetovoma in se – ker se nahaja izven domače družbene strukture lahko osebno transformira, saj je v liminalnosti »vse možno« (1997: 77). Skozi preučevanja pojma liminalnosti je nenazadnje Turner prišel do spoznanja, da je potovanje v prostem času moderna različica romanja, turizmu pa je pripisal tudi lastnosti rituala, ki potrjuje družbene vezi in vrednote določenih kulturnih skupnosti (Bajuk Senčar 2005: 35-36; Weber 1997: 75-79). Kljub določenim razhajanjem, do katerih je med različnimi avtorji prišlo predvsem zaradi enoznačnega enačenja motivacij modernih turistov in tradicionalnih romarjev, lahko vendarle sklenemo, da se turizem in romanje v številnih značilnostih stikata, ne moremo pa ju seveda medsebojno povsem izenačiti, posebno v današnjem času, ko se družbeni, politični, ekonomski in kulturni konteksti, v katerih se odvijata tako romanje kot turizem ves čas dinamično spreminjajo in premeščajo.

Drugo temeljno vprašanje turizma se nanaša na vidike ustvarjanja podob in mitov, tako v okvirih promocije in trženja kot tudi v široki prisotnosti teh podob, ki izpolnjujejo občutja in domišljijo tako potrošnikov kot tudi ponudnikov turističnih storitev in lokacij. O čem točno se torej sprašujemo, ko obravnavamo turistične podobe »raja na Zemlji«? Je to nebeško modra plaža ali snežno bele gore? Morda miren vrtiček ali mestni vrvež? In kdo to določa? Graham Dann (1996) in Tom Selwyn (1996) sta se (ločeno) lotila raziskave turističnih brošur, in skozi analizo metafor in slik osvetlila potrošniški mit o raju na Zemlji. Dann je na podlagi svoje raziskave podal štiri tipe raja, ki jih je razvrstil glede na vlogo domačinov, ki so jo igrali v teh podobah. V prvem tipu raja so bili domačini predstavljeni zgolj kot »kulturni označevalci« na naravni kulisi, v drugem so bili odsotni, v tretjem so imeli vloge strežnikov ali prodajalcev ali zabavljačev turistov, v četrtem pa je delitev na vlogo turista in domačina bila zabrisana. Pa vendar sta bila domačin in turist prikazana

7 To so življenjske prelomnice in prehodi človeka iz enega družbenega stanja v drugega. (Francosko) Les Rites de Passage si sledijo: obredi separacije ali preliminalni obredi, tranzitni ali liminalni obredi, obredi inkorporacije ali postliminalni obredi (Weber 1997: 75).

10 skupaj na manj kot desetih procentih od pet tisoč slik, ki jih je Dann preučil. Dann (1996) je iz tega sklenil, da mediji ne spodbujajo spoznavanja novih ljudi v turizmu, Selwyn (1996) pa je turistične brošure označil kot instrumente za večjo družbeno in politično kontrolo (glej tudi Burns 1999: 109).

Turistični miti se ustvarjajo skozi razglednice, turistične brošure, vodnike, oglase turističnih agencij, televizijske oddaje, na samem mestu turizma pa se ti miti še dodatno reproducirajo skozi muzeje, spomenike, izumljene tradicije običajev in obredov za turistične oči itd. Irena Weber pravi, da turist s prestopom državne ali domače meje prestopi mejo časa in prostora, saj se naprej giblje v »fantomskem času in začaranem prostoru« (1997: 40). »Začaran« prostor se ustvari skozi stereotipe in podobe, ki se uporabljajo v turističnih mitih. Turistični miti širše gledano ustvarjajo tudi »začaran« zemljevid sveta. O »pravi« sliki se je na primer spraševal Dean MacCannell, ki je s pojmom uprizorjena pristnost (angl. staged authenticity) opredelil prakse, ki se jih turistični akterji poslužujejo za svoj dobiček. Avtentičnost je vedno skonstruirana. Kako se stereotipi reproducirajo na osebni ravni, je na primer nakazal John Urry (1990) v svojem slavnem delu The Tourist Gaze. Turisti gledajo lokalne rezidente z določenimi stereotipi v mislih in občutjih ter od njih pričakujejo, da se bodo obnašali v skladu z njimi. Rezidenti pa na drugi strani v to privolijo in odsevajo podobe, za katere mislijo, da bodo turistom všeč (Stronza 2001: 271). Naslednji pomemben koncept, ki je tukaj nepogrešljiv in se že navezuje na naše tretje vprašanje, je komoditizacija (ali blagovljenje) kulture za turiste, s čemer se je prvi med antropologi določno ukvarjal Davyyd Greenwood. Proces komoditizacije je prikaz neločljivosti ekonomskih in kulturnih komponent v turizmu. Gre za proces, s katerim stvari postanejo cenjene predvsem z vidika njihove menjalne vrednosti v tržnem kontekstu (Cohen po Stronza 2001: 270). Elemente kulture in njene člane se torej poblagovlja za turistove potrebe, ki jih črpa iz potrošniških mitov o raju na Zemlji (Burns 1999: 60).

Naslednje vprašanje torej je, ali lahko turizem poškoduje kulturo? Rojek in Urry (1997) menita, da se kultura in turizem prekrivata do te mere, da med njima ni jasnega mejnika (glej tudi Reid 2003: 105). Spraševanje o dejanskih učinkih turizma na gostiteljsko kulturo je ena poglavitnih tem v antropologiji turizma, ki izhaja iz srečanj in

11 odnosov med »gosti in gostitelji«.8 Turizem je poln medkulturnih stikov, pomembno mesto v teh stikih in odnosih pa ima dejstvo, da je domačin v tisti vlogi, ki jo turist načeloma med potovanjem pusti doma.9 Do trkov pride, ko so pričakovanja previsoka: bodisi si domačin obeta več ekonomskih dobrin od turista, bodisi turista razočara stopnja prijaznosti domačinov, ki je v zgoraj omenjenih mitih pretirana. Narava srečanj in odnosov med turisti in domačini ter njihovimi kulturami je kompleksna, spreminja se glede na tipe turistov, število turistov, dolžino sezone, trajanje turistovega bivanja, turistovo obnašanje in pričakovanja ter glede na vlogo, ki jo v teh transakcijah zasedajo različni kulturni posredniki10, ki manipulirajo z lokalno kulturo za turistične potrebe (Burns 1999: 99). Različne navade in lokalna umetnost se pogosto spremenijo tako, da ustrezajo »zunanjemu« občinstvu. Te nove različice si s starimi ne delijo več kulturnega ozadja, jezika in vrednot tradicionalnega »notranjega« občinstva (Cohen 1984: 387), ampak se podvržejo okvirom turistične uprizoritve. Kot že rečeno, je kultura v turizmu lahko (in navadno je) komercialni vir, z razumevanjem njene povezave s turistom pa lahko preprečimo ali zmanjšamo negativne vplive turizma na gostiteljsko kulturo (Burns 1999: 58). Turizem je močna industrija, katere očitne prisotnosti na različnih lokacijah ne moremo spregledati. Ta vizualna evidentnost je vzrok, da se turizmu pogosto tudi neupravičeno pripisuje krivdo za negativne družbeno-kulturne spremembe (Crick po Brunt 1999: 497). Vendar moramo turistične vplive ločevati od drugih, ki jih sočasno prinašata modernizacija in globalizacija. Turisti namreč vstopajo v kontekst številnih faktorjev, med katerimi je turizem le en izmed njih (Wood po Burns 1999: 106) Mednarodni turizem je povečal stike med različnimi družbami in kulturami, kar nekateri vidijo kot grožnjo tradiciji, drugi pa kot priložnost za mir in medsebojno razumevanje (Brunt 1999: 495). Tudi komodifikacija kulture za potrebe turizma ima negativen prizvok, pa vendar obstaja več oblik, ki ne vodijo nujno k izgubi domačinskih pomenov ali avtentičnosti. Nasprotno, rezultat tega procesa je lahko oživitev določenih elementov kulture (de Kadt po Brunt 1999: 509; Sharpley po Brunt 1999: 509). Cohen pravi, da turizem ustvarja prehodno umetnost za turistični trg (1984: 388), Jeremy Boissevain pa, da lahko komoditizacija in

8 Danes je že močno uveljavljeno prepričanje, da jih je potrebno preučevati skupaj in ne ločeno (glej Stronza 2001). 9 To ne poudarja nujno asimetrije v moči (Stronza 2001: 272), ampak različni vlogi, ki jo nosita turist in domačin. 10 Izraz kulturni posredniki ali marginalni ljudje (angl. culture-brokers ali marginal men) je vpeljala Valene Smith (1989) v svoji raziskavi Eskimskega turizma. Kulturni posredniki bi naj obvladali več jezikov in bili inovativni mediatorji v odnosu med turisti in domačini. S svojim delom navadno ne škodujejo lokalni kulturi (Matthieson in Wall po Burns 1999: 100).

12 uprizorjena pristnost zaščitita »zaodrje« in privatnost lokalnih prebivalcev s tem, da zadržujeta turiste pri komercializirani »odrski sliki«11 (1996: 13). Boissevain je bil urednik zbornika, ki je za izhodiščno točko razprav in primerov vzel vprašanje obvladovanja dejstva prisotnosti turistov. Tako zbornik skozi etnografske raziskave primerov predstavlja različne mehanizme, ki jih domačinske kulture razvijejo ob stiku s turizmom12. Družbeni vplivi se spreminjajo skozi čas kot odgovor na strukturne spremembe v industriji in velikost ter trajanje izpostavljenosti gostiteljske populacije turističnemu razvoju (Matthieson in Wall po Brunt 1999: 496). Kulturni vplivi pa so tisti, ki vodijo k dolgotrajni, počasni spremembi v družbenih vrednotah, verovanjih in kulturnih praksah. V ekstremni situaciji lahko gostiteljska kultura postane kulturno odvisna od države, ki generira turizem (Brunt 1999: 496). Stopnja, do katere gostiteljska skupnost občuti družbeno kulturne vplive pa je odvisna od več faktorjev, s čimer uvajam naslednje ključno vprašanje turizma, namreč problem ekonomske pozicije gostiteljske kulture ob prihodu turizma.

Vprašanje torej, s katerim so se ukvarjali antropologi turizma že od samega začetka se nanaša na turizem kot prinašalec razvoja. Če je prejšnje vprašanje impliciralo negativne vplive turizma, se tukajšnje sprašuje po pozitivnih. Povezano je z marksovsko doktrino politične ekonomije, torej problemov moči in nadzora ter sil, ki oblikujejo turistični razvoj določene destinacije. V središču tega vprašanja so globalno-lokalni odnosi, pri čemer globalni pol teži k ekonomski rasti, lokalni pa k trajnostnemu razvoju (Burns 1999: 114).

Turizem bi naj bil generator ekonomske blaginje, ki bi turistični destinaciji in njeni skupnosti odprl pot na globalni trg, kjer bi tudi ostala in se počasi razvijala. Mnoge destinacije pa so v zgodovini turizma izkusile samo rast, a ne tudi razvoja (Reid 2003: 1; Stronza 2001: 268). Do tega vidika turizma je bil morda najbolj izrazito kritičen Dennison Nash (1989), ki je v članku s povednim naslovom Turizem kot oblika imperializma odprl razpravo o vplivu turizma na gostiteljske kulture, ki jo je zgradil na političnoekonomski teoriji odvisnosti (Bajuk Senčar 2005: 41). Gostiteljske kulture so bile po njegovem mnenju ekonomsko in kulturno odvisne od turizma, kar se je kazalo v opuščanju ustaljenih

11 Termina »zaodrje« in »odrska slika« povzemam od MacCannella oziroma Goffmana (angl. front region in back region (MacCannell 1976). 12 Zbornik je omejen na evropske primere. Mehanizmi segajo od prikritega odpora, skrivanja pred pogledi, ograjevanja zasebnih prostorov, oživljanja ritualov do organiziranih protestov in tudi agresivnega vedenja (Boissevain 1996: 14-20).

13 ekonomskih praks in prilagajanju kulture turističnim željam (Bajuk Senčar 2005: 142-143; Burns 1999: 77-79).

Po letu 1950 je prišel v javno in politično rabo evropskih diskurzov pojem »nove Evrope«, ki je med drugim označeval tudi propad evropske kolonialne ekonomije. Kmalu za tem je turistična industrija z izboljšanim letalskim prometom doživela revolucijo, čeprav je bil razvoj množičnega turizma v svojih začetkih precej neenakomeren. Tako so nekateri (pre)hitro in preveč na splošno povezali drugo z drugim in v mednarodnem turizmu na splošno videli novo obliko kolonializma. Nash sicer v svojih poznejših delih ni bil več tako kritičen, kar pa ne pomeni, da je »odvisnost« iz širšega delovanja turizma izginila. Holden (2000: 19) na primer meni, da so manj razvite države še vedno odvisne od turističnega trga bolj razvitih držav, vendar gre v tem primeru za drugačno formulacijo odvisnosti, ki kaže samo na globalno delovanje turizma znotraj politične ekonomije.

Čeprav se zdi, da so manj razvite države oziroma »države tretjega sveta« bolj dojemljive za oblike odvisnosti od turizma, pa Reid pokaže na pomembno dejstvo, da negativni vplivi turizma v razvojni sferi niso omejeni le na države tretjega sveta. Neenakomeren razvoj, ki prinaša nepredvidljive in neenakovredne prihodke je značilnost turizma tako v bolj kot v manj razvitih državah (Reid 2003: 4). V obljubi ekonomskega napredka je tako marsikje turistični razvoj potekal prehitro. Destinacije so pogosto postale nasičene in turistične korporacije so se hitro prilagodile ter poiskale nove skupnosti željne »razvoja«, ki so se v naslednjem krogu zopet znašle v izpetih »rajih« skupaj z novimi okoljskimi problemi in infrastrukturo, ki je same niso mogle vzdrževati, poleg tega pa so domačini že od samega začetka ostajali na repu ekonomskih koristi od na novo uvedenega turizma. Tuji investitorji in turistični načrtovalci namreč povečujejo svoj dobiček na račun okoljske in družbene blaginje, pri čemer lokalno skupnost pogosto vidijo kot vir za izkoriščanje (Reid 2003: 7). S turizmom postane lokalna skupnost bolj vpeta v širše nacionalne in mednarodne sisteme, kar istočasno povzroči izgubo lokalne avtonomije, saj se skupnosti začnejo čedalje bolj opirati na zunanje dejavnike, na katere pa nimajo vpliva (Cohen 1984: 385).

Narava turizma je namreč spremenljiva, center in periferija turističnega zanimanja se lahko hitro zamenjata, spreminjajo se okusi in pojavljajo se vedno nove oblike turizma. Tukaj v ospredje spet vstopi razumevanje turizma na sistemski način in pozornost različnim procesualnim faktorjem, pri čemer moramo upoštevati dvojno naravo turizma, ki

14 se razteza med turizmom kot industrijo – in turizmom kot družbenim fenomenom. Da bi dosegli trajnostni razvoj turistične destinacije in s tem samozadostnost in neodvisnost njene skupnosti, bi turistični načrtovalci morali vključiti lokalno skupnost in se bolj kot na turistični produkt osredotočati na turistični proces (Reid 2003: 9; Brunt 1999: 494). Burns meni, da morajo debate o turizmu vsebovati tudi »potencial turizma za prispevek k razvoju civilne družbe skozi krepitev pravičnega ekonomskega razvoja« (1999:35). O doseganju pravične distribucije skozi turistični razvoj je pisal tudi Donald Reid (2003), ki meni, da bomo to dosegli takrat, ko bo družbeni in okoljski razvoj vsaj enakovreden ekonomski rasti in dobičku. Kot mnogi antropologi, je tudi on mnenja, da je za to potreben holistični pristop in postavljanje lokalne skupnosti v središče. Ko bo skupnost institucionalizirala pravilen razvojni proces in svoj odnos s turistično industrijo znala uskladiti z drugimi vidiki življenja, bo možen trajnostni razvoj. Za to pa je potrebno na novo vzpostaviti odnose med skupnostmi, turistično industrijo in nacionalnimi organi, pri čemer pa bi naj te odnose v turističnem razvojnem procesu vodile vrednote lokalne skupnosti (Reid 2003: 9, 25).

Trajnostni razvoj pogosto povezujemo z alternativnim turizmom, ki »splošno gledano vključuje oblike turizma, ki so konsistentne z naravnimi, družbenimi in skupnostnimi vrednotami« (Smith in Eadington 1992: 3). Alternativne oblike turizma, ki so aktualne šele dobri dve desetletji, kažejo na to, da se je turizem iz svoje zgodovine le nekaj naučil, saj je čedalje bolj usmerjen k trajnostnemu razvoju na več področjih. Vseeno pa je popolno pravičnost skozi turizem zelo težko doseči, lahko celo rečemo, da predstavlja utopijo, h uresničitvi katere pa lahko največ prispevajo ravno sami turisti, ki z zavedanjem o delovanju turističnega sistema na najširši ravni lahko razvijejo bolj odgovorno ravnanje. Slednje bi še najbolj pripomoglo k razvoju. Ta problematika je kompleksna in med seboj močno prepletena, saj turizem povezuje vse sfere našega življenja.

3 METODOLOGIJA

Že med predavanji iz predmeta Antropologije turizma na Oddelku za etnologijo in kulturno antropologijo sem se nekoliko seznanila z njenimi temami. Najprej me je potegnila zgodovina turizma, s katero se prej nisem nikoli srečala. Zanimanje se je konstantno širilo in pred odhodom v Grčijo sem že prebrala nekaj specifičnih člankov, ki so se dotikali različnih tem v turizmu. Vprašanje vpliva turizma na lokalne skupnosti me je še posebej pritegnilo in tako sem postala bolj pozorna na dopustovanje ob hrvaškem morju, kjer imamo družinsko apartmajsko hišo. Moja srečanja z domačini, ki jih poznam že od osnovnošolskih dni sem tako videla v drugi luči. Tekom študija sem se tudi odpravila na nekaj potovanj v lastni režiji in bila tam zaradi naraščajočega znanja bolj pozorna na ves turistični sistem. Opazovala sem druge turiste in bila včasih kritična do njihovega obnašanja. Ker se mi je zdelo, da se včasih obnašajo nonšalantno do domačinov, se sama nisem hotela prištevati mednje. Med študijsko prakso na društvu Humanitas sem prvič slišala za odgovorni turizem in takoj ugotovila, da je to tisto, kar lahko bistveno prispeva k boljšemu razumevanju turizma in turistov.

Če tukajšnje metodološko poglavje povežem z vprašanji, ki sem jih predstavila v prejšnjem poglavju, se mi debata o turističnem razvoju in razvoju nasploh zdi še najbolj relevantna. Seveda tega vprašanja ni mogoče misliti brez vpliva turizma na lokalno kulturo, ki pa je neločljivo povezan s produkcijo podob, avtentičnosti in procesi komoditizacije kulture. Moje zanimanje se torej na najbolj splošni ravni ukvarja z razvojem družbe in kulture s pomočjo turizma.

Zavedanje o delovanju turističnega sistema na najširši ravni in njegovi vpetosti v globalno ekonomijo bi moralo turista spodbuditi k bolj odgovornemu ravnanju. Odgovornost na več področjih turističnega udejstvovanja je po mojem mnenju ključ do trajnostnega razvoja. S to vizijo v glavi sem želela videti odgovorni turizem v praksi in se odločila za terensko delo v Grčiji. Grčija je sicer znana po množičnem turizmu, zato se mi je zdelo še večji izziv tam najti destinacijo, ki deluje po drugačnih načelih kot množični turizem. Mogoče sem na neki podzavestni ravni želela najti nekaj dobrega v turizmu, ker sem bila že skoraj mnenja, da je že samo potovanje skrajno neetično početje.

Chios je peti največji grški otok z bogato zgodovino, a je kljub temu malo poznan. Mnogi Grki, ki sem jih srečala, še niso nikoli bili na njem in so tudi vprašali, kje točno se

16 nahaja. Chios ima na vzhodni obali ponudbo množičnega turizma, v notranjosti in na drugih delih otoka pa ni veliko obiskan. Vas Mesta, kjer sem opravljala terensko raziskavo, leži na jugozahodu otoka v pokrajini Mastichochoria. Ta pokrajina je edina na svetu, kjer drevo mastika izloča smolo v obliki solz. Po tem je poznana in je v tem oziru res edinstvena. Mesta ima unikatno podlago za turizem, ker skupaj z mastiko in srednjeveškim obzidjem ponuja obilo turističnih zanimivosti. Nima pa morja in peska. Na internetu je pisalo, da je turizem tam bolj odgovorno usmerjen (Best of 2015). Nekoliko brezglavo sem se podala tja, a na koncu se je izkazalo, da ta pot vendarle ni bila brezplodna.

Najprej sem želela spoznati turizem v Mesti, kakšen je, kaj poudarja, kateri so njegovi elementi in kako delujejo med seboj. Želela sem si ustvariti svoj turistični sistem za razumevanje, ki sem ga gradila od spodaj navzgor (angl. bottom-up), kakršno je tudi delovanje odgovornega turizma. Govorila sem z domačini, lokalnimi akterji v turizmu, turisti in z odgovornimi na občinski ravni ter želela zaključiti na vladni ravni, kar mi pa na koncu žal ni uspelo. Govorili smo o življenju v vasi Mesta, kaj ga sestavlja, s čim se ljudje ukvarjajo, kako se družijo in kaj praznujejo. Kakšno je bilo nekoč in kako se to razlikuje od danes, kdaj se je pojavil turizem, kdo ga je uvajal, kdo si ga je želel in kdo ne?

V etnografski opis skupnosti in njenega življenja sem počasi začela dodajati elemente turizma. Zanimalo me je, če so razlike v življenju v Mesti posledice turizma ali širših družbenih sprememb. Kakšen je turizem danes in ali se je podoba vasi zaradi tega spremenila, kdo so vodilni člani v turizmu, kdo so obrobni in kako sodelujejo? Kakšna je turistična infrastruktura? So zadovoljni s turistično podobo vasi, bi si želeli več turistov ali manj? Kakšni turisti so jim všeč in kakšni ne, v kakšnih odnosih so s turisti? Kaj jim predstavlja mastika in kakšno je njeno mesto v turizmu? Kako se obdeluje mastika, kdaj se obdeluje, kam se prodaja, kako se živi od nje, kako se uporablja? Kako se pakira za potrebe turizma?

Debate so stekle tudi o grški recesiji, kako vpliva na družbo in kulturo, kakšne so demografske spremembe, kaj je ljudem postalo ob tem pomembno. Lokalno skupnost sem postavila v središče raziskave, vidim jo kot aktivno in ne pasivno, kot je predstavljena v mnogih primerih iz starejše literature. S turisti sem govorila o tem, kako nasploh potujejo, kaj jim je pomembno v turizmu, na kaj so pozorni, kako se na svojih potovanjih čutijo odgovorne. Kaj jih je pripeljalo sem, kako vidijo Chios ter Mesto, kaj opažajo pri turističnih akterjih, kako primerjajo to destinacijo z drugimi, kaj bodo od tukaj odnesli? Na

17 občinski ravni sem dobila ogromno kvantitativnih podatkov, ki so dopolnili sliko turizma in življenja na Chiosu ter informacij o turistični blagovni znamki Chios. Debate o konkretnih občinskih ali vladnih iniciativah za trajnostni razvoj skozi turizem so bile kratke, a dovolj informativne.

Z nekakšno sliko, ki sem jo pridobila iz intervjujev, sem se usmerila v vprašanja, ki so bila povezana z odgovornostjo v turizmu. Ali je turizem v Mesti odgovoren? Ali njeni prebivalci vidijo turizem kot ekonomsko priložnost ali kaj več? Ali bi turizem v Mesti bil prisoten, če ne bi bilo mastike? Ali mora turizem z oznako »odgovorni« vedno imeti neko unikatno prvino? Ali je odgovorni turizem sploh možen, če niso odgovorni turisti? Kako lahko turistični razvojniki vplivajo na odgovornost v turizmu? Ali je odgovorni turizem možno razviti samo na lokalni ravni? Kakšni so dejanski vplivi odgovornega turizma na okolje in družbo? Ali odgovorni turizem prispeva k razvoju lokalne skupnosti in na kak način?

Pojavila so se mi tudi vprašanja bolj filozofske narave. Kako daleč lahko seže odgovorni turizem in kakšen je sploh smisel odgovornega turizma na lokalnih ravneh, če preostali svet njegove učinke izničuje? Je njegov cilj odgovorno potovanje ali bolj odgovoren svet? Iz tega sem prišla na glavno vprašanje: Ali je odgovorni turizem le oblika turizma, ali je nekakšna filozofija oziroma gibanje, ki se izraža skozi turizem?

3.1. Opis terenskega dela

V okviru študijske izmenjave sem v Grčiji preživela dobre tri mesece, od sredine februarja do konca maja 2012. V ožjem smislu kot terensko delo štejem obdobje med prvim aprilom in sedmim majem, ker sem to obdobje preživela na samem Chiosu.

Pred odhodom na teren sem bivala v Atenah, kamor sem se po terenu tudi vrnila. V Atenah sem imela nekaj sestankov s profesorjema Aliki Agellidou in Giorgosom Tsimourisom iz Oddelka za socialno antropologijo na Univerzi za družbene in politične vede Panteion, ki sta mi pomagala z literaturo in napotki za terensko delo. Seznanila sta me z nekaj študenti antropologije na njihovi univerzi, s katerimi sem ostala v stiku še do danes. Moj krog grških znancev in prijateljev se je počasi širil, debate z njimi pa so največkrat tekle o politični situaciji v Grčiji, ki je bila v prvi polovici leta 2012 precej zaostrena. Spraševala sem jih tudi o Chiosu in mastiki, a je redkokateri vedel kaj povedati

18 o tem, smo pa zato bolj govorili o turizmu v Grčiji nasploh in predvsem o povezavi ter medsebojnem vplivu turizma in recesije.

Profesorja Aliki in Giorgos sta me povezala s profesorico Vasiliki Galani-Moutafi, ki je med vodilnimi v grški antropologi turizma. Je profesorica na Oddelku za socialno antropologijo in zgodovino, na Fakulteti za socialne študije. Fakulteta je locirana v Mytiliniju, glavnem mestu otoka Lesbos in je del Egejske Univerze (University of Aegean). Vasiliki Galani-Moutafi je v nekaterih delih prav tako raziskovala otok Chios in mastiko. Uspelo se mi je dogovoriti za sestanek in tako sem s trajektom iz Pireja šla najprej na Lesbos. Na sestanku sem dobila ogromno koristnih napotkov za terensko delo, Vasiliki pa mi je dala nekaj njenih del in mobilnih številk ljudi, ki bi mi v Mesti lahko pomagali. Isti dan sem s trajektom prispela na sosednji otok, Chios.

Prvi teden sem preživela pri kavč surferjih, najprej tri dni na vzhodu otoka in še štiri dni na jugu. Na jugu otoka, natančneje v vasi Komi sem spoznala Janisa, ki je poznal nekaj ljudi v Mesti. Odpeljal me je tja ter mi jih predstavil. Prvi kontakt v vasi Mesta sem vzpostavila s keramičarjem Nikosom in vodilnim akterjem v vaškem turizmu Vassilisom, ki mi je uredil prenočišče v vasi. Mobilno številko od Vassilisa mi je dala že Vasiliki Galani-Moutafi, poznal pa ga je tudi Janis. Pozneje sem opazila, da je Vassilis precej dejaven tudi izven vasi, v mestu Chios in v politiki ter je tako širše poznan in obenem cenjen oziroma priljubljen.

Med sedmim aprilom in sedmim majem 2012 sem tako bivala v vasi Mesta, ki je bila v središču moje terenske raziskave. V tem mesecu sem bila med drugim priča pravoslavnemu velikonočnemu praznovanju in prelomu turistične sezone. Le-ta se v Mesti začne v začetku maja, a se je tokrat zaradi velike noči začela že v drugi polovici aprila. Bila sem priča odpiranju turistične infrastrukture in prvim turistom tiste sezone. Mesta je majhna vas in tako sem hitro spoznala veliko njenih prebivalcev, s katerimi sem preživela večino časa. Poleg pogovorov o moji temi raziskave sem se z njimi družila ob neformalnih klepetih, občasnih večerjah in kratkih izletih. Dva dni tega meseca sem preživela še v mestu Chios, kjer sem opravila dva intervjuja in študirala v mestni knjižnici.

3.2. Metode in ovire terenskega dela

Že od samega začetka sem težila k temu, da bo moja študija izrazito kvalitativne narave, ker se mi je takšen pristop zdel najprimernejši za holistično raziskavo življenja in

19 turizma v Mesti. Študije turizma sicer vključujejo tudi kvantitativne podatke, ki sem jih uporabila za nazornejše dopolnjevanje raziskane situacije, a v središču moje raziskave sta bili etnografski metodi opazovanja z udeležbo in uporaba polstrukturiranih intervjujev s karseda različnimi sogovorniki.

Irena Weber opiše opazovanje z udeležbo opiše kot : »omnibus terenskih strategij, ki simultano vsebuje analizo dokumentov, intervjuje, udeležbo, opazovanje in introspekcijo« (1997: 46). Introspektivne opazke sem beležila v terenski dnevnik. Pozicija, ki sem jo želela na svojem terenskem delu zasedati, je bila nekje »vmes«, a obenem »zunaj« in »znotraj«, da bi pridobila karseda raznolike uvide. Raziskano sem hotela doživeti z emskim vidikom, z etskim pa si od daleč narediti sliko. Že prej sem si zadala nekaj smernic, po katerih sem skušala delovati. Lokalno skupnost sem dala v središče raziskave, naprej pa sem raziskovala od spodaj navzgor, s čimer se je skladalo tudi zaporedje mojih sogovornikov.

Sogovornike sem izbirala poljubno in si nisem predhodno zamislila natančnega vzorca, na primer Krippendorfovega,13 ki ga je Paul Brunt uporabil v raziskavi o tem, kako gostitelji dojemajo družbeno-kulturne vplive turizma (1999: 498-499). Pri izbiri sogovornikov mi je najbolj pomagal Vassilis, ki me je z večino tudi predstavil. Opravila sem deset intervjujev znotraj vasi in dva v mestu Chios na občinski ravni. Devet od dvanajstih sogovornikov je bilo Grkov, dva od teh že vse življenje živita v Mesti, dve sogovornici živita v mestu Chios, ena živi v Mesti le v času turistične sezone, trije imajo v Mesti družinske korenine in so v času moje raziskave tam živeli že najmanj pet let, en sogovornik pa živi v Mesti že petnajst let, ampak se je tam znašel po čistem naključju. Od desetih sogovornikov v vasi sta bila torej le dva, ki sta preživela v Mesti obdobje daljše od trideset let, kar pomeni, da sta bila prisotna ob prihodu turizma. Tudi ta dva sta nekaj časa (štiri in osem let) živela v tujini, tako da je izbran vzorec precej raznolik, skozi ozadja sogovornikov se vidijo različne časovne, prostorske, družbene in kulturne dimenzije. S turizmom v vasi se aktivno ukvarja vseh sedem sogovornikov, ki obenem živijo tudi v Mesti, vendar nekateri bolj intenzivno kot drugi.

13 Jost Krippendorf, eden začetnih nosilcev ideje o trajnostnem turizmu, je rezidente razdelil v štiri skupine glede na njihovo vpetost v turizem. Prva skupina je zajemala tiste, ki so vedno bili v neposrednem stiku s turisti, druga skupina je zajemala lastnike turistične infrastrukture, a niso bili v rednem stiku s turisti, tretja skupina je zajemala rezidente, ki so bili vedno v stiku s turisti, a so le delno živeli od turizma, četrta skupina pa rezidente, ki niso imeli stika s turisti (Krippendorf 1987).

Intervjuji so bili zasnovani polstrukturirano; nekaj opornih točk in vprašanj sem si sestavila predhodno, drugače pa sem sledila pogovoru. Vseh dvanajst intervjujev sem posnela z diktafonom in jih transkribirala. Pogovori so potekali v angleškem jeziku. Veliko je bilo tudi neformalnih pogovorov, ki jih nisem snemala in pogovorov izven vasi, že v Atenah in na poti do Meste. Te sem zabeležila v terenski dnevnik.

Največjo oviro na terenu mi je predstavljal grški jezik. Spoznala sem le nekaj osnov jezika, kar je bilo premalo za konkretno debato. Nepoznavanje jezika je tako vplivalo na izbiro sogovornikov, saj sem lahko govorila le s tistimi, ki so govorili angleško. To pa so bili večinoma akterji v turizmu, od katerih narava dela to zahteva. Vendar to vseeno ne pomeni, da tako izbrani sogovorniki tukaj predstavljajo neko homogeno celoto, saj ne izhajajo vsi iz turizma, nekateri tudi kmetujejo ali so v osnovi umetniki, tako da se s turizmom ukvarjajo različno intenzivno, kar predstavlja tukaj tudi najmočnejši faktor razlikovanja med njimi.

3.3. Moji sogovorniki

Kot rečeno, sem med terenskim delom opravila dvanajst intervjujev. Začela sem v vasi Mesta, kjer sem opravila deset intervjujev znotraj lokalne skupnosti, v mestu Chios sem govorila z dvema osebama, ki delujeta v turizmu na občinski ravni, želela sem pa govoriti tudi z nekom iz Ministrstva za turizem, a mi to ni uspelo.

Herald in Brigit sta nizozemski par, ki prihaja v Mesto dopustovat že od leta 1997. Dobro poznata ljudi, vas in otok nasploh. Na Chiosu sta se tudi poročila in se sem vračata večkrat na leto za dlje časa. V letu 2012 sta iz tega razloga najela hišo v Mesti, ne izključujeta pa tudi možnosti, da bi se tja kdaj preselila. Vassilisa ima družinske korenine v Mesti in je tja prihajal že kot otrok. Pozneje je živel v Atenah, nato pa se je leta 2006 z željo po kmetovanju z mastiko preselil v Mesto s svojo ženo, leto dni za tem pa sta odprla edino turistično agencijo v vasi, imenovano Masticulture, ecotourism activities. Naslednja sogovornica je bila Despina, ki je razen štiriletnega obdobja v Združenih državah Amerike večino svojega življenja preživela v Mesti. Je lastnica in kuharica v restavraciji O meseonas restaurant na osrednjem trgu vasi. Nikos je možakar, ki se je preselil v Mesto iz Karditse v pokrajini Tesaliji pred petnajstimi leti,14 a v nasprotju z večino ostalih

14 Številka se nanaša na čas raziskave, se pravi na leto 2012, ki ga bom za referenco uporabljala tudi pri drugih sogovornikih.

21 informatorjev, ki živijo v Mesti, nima tam nikakršnih družinskih korenin, za svoje novo domovanje pa se je odločil čisto po naključju. Nikos ima keramično delavnico in trgovino s keramičnimi izdelki zunaj vasi. Na tem mestu naj poudarim, da »zunaj vasi« pomeni samo izven obzidja in ne dobesedno izven vasi. Prav tako »zunaj vasi« je trgovinica s izdelki iz celotnega Chiosa. Lastnica te trgovine je Lia, ki prihaja iz Aten, a ima družinske korenine v Mesti. Tam živi že deset let in se poleg trgovine ukvarja še z mastiko in oljkami. Naslednja sogovornica, Anna je prav tako povezana s turizmom. Dvanajst let že ponuja sobe za najem v Mesti, od koder tudi sama prihaja. Že kot otrok se je z družino preselila v mesto Chios in tam še vedno živi, vendar se v času turistične sezone za štiri ali pet mesecev preseli v Mesto. David, ki je v času moje raziskave živel v Mesti že štiri leta, se je na koncu leta preselil domov v Gruzijo. Tja ga je privedlo delo. Najstarejši sogovornik je bil Dimitris, ki podobno kot Anna daje sobe v najem v Mesti. Tam je bil rojen in tam živi skoraj vse življenje, z izjemo obdobja v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, ki ga je preživel ob delu v Avstraliji in Združenih državah Amerike. V Mesti je zasedal posebno mesto v razvoju turizma, osemnajst let je bil namreč vodja pisarne Grške nacionalne turistične organizacije v Mesti. Zadnja sogovornica v vasi je bila Penelope, hčerka Lie in lastnica trgovinice s keramičnimi izdelki in nakitom na osrednjem trgu v Mesti. Večino izdelkov naredi sama, tja pa se je preselila leta 2006 iz Aten. Njen mož je mornar in je na morju tudi po tri četrt leta skupaj, tako da ga izven turistične sezone kdaj obišče na različnih koncih sveta. V mestu Chios sem govorila tudi z Reno in Markelo. Rena dela na oddelku za odnose z javnostjo in oddelku za turizem na občini Chios, Markela pa v turistični pisarni Chiosa (angl. Chios Touristic Office), ki je primerljiv z našimi turistično informacijskimi centri. Turistična pisarna deluje pod nadzorom občine Chios, tako da se delo Rene in Markele povezuje.

Med sogovornike štejem tudi ljudi, ki sem jih spoznala v Atenah in na poti do Meste, čeprav naši pogovori niso bili vedno direktno povezani s temo raziskave in jih tudi nisem snemala. Na Atenski univerzi sta to bila profesorja Aliki Agellidou in Giorgos Tsimouris, na Univerzi v Mytiliniju pa profesorica Vasiliki Galani-Moutafi. V Atenah so mi pomagali tudi domačini Konstadinos, Fanis in Kostia. Svoj pogled sta mi podala še dva couchsurferja, prijatelj Janis, ki gradi in najema hiše za turiste, ter Švicarka Rosmarie, ki je poročena z Grkom in pri šestdesetih letih vsako leto mesec dni sama potuje po Grčiji. Tokrat jo je pot prinesla do mene, jaz sem jo pa popeljala v Mesto.

4 POTOVANJE SKOZI ČAS IN PROSTOR

4.1. Razvoj turistične misli od antike do druge svetovne vojne

Kot vse, ima tudi turizem svoje začetke. Pojavljal bi se naj že v času Mezopotamije in starega Egipta. Iz teh časov obstajajo v kamen vklesani dokumenti, ki pričajo o romarskem turizmu (Weaver in Lawton po Sibila Lebe 2008: 18). Vseeno pa večina raziskovalcev korenine turizma postavlja v antično Grčijo in Rim. Potovanje na olimpijske igre je tak primer, kot tudi obiskovanje preročišč in termalnih kopališč iz zdravilnih in verskih razlogov. Rimski imperij je s svojo velikostjo omogočal daljša potovanja svojim (bogatejšim) prebivalcem, bila so lažje izvedljiva, ker je bila od Sirije do Velike Britanije (v današnjih geografsko političnih mejah) potrebna le ena valuta in en jezik (Holden 2000: 11). Med motivi potovanj v času antike na evropskih tleh se visoko znajde tudi umetnost in radovednost o tem, kaj vse so ljudje v osvojenih deželah ustvarili (Sibila Lebe 2008:19).

Ko je rimski imperij v petem stoletju našega štetja propadel in se je začenjal srednji vek so potovanja postala redkejša, napornejša, pa tudi motivi zanje so postali enolični. Srednji vek danes najbolj poznamo po inkvizicijah, kugi, vojnah, moči in nemoči krščanstva, razkolu med svetim in posvetnim pa tudi fevdalizmu. Fevdalizem je poleg tlake že vpeljal tudi koncepte osebne svobode, časa in denarja. To so predpogoji za turizem. Glavna oblika turizma v tisočletju srednjega veka je bilo versko romanje, ki se tudi sicer šteje kot ena prvih oblik turizma. Cilj ali destinacija velikih romanj ali verskih potovanj je bila Sveta dežela. Skozi romanja se je družba krepila oziroma integrirala, kar je bilo ob sicer slabih komunikacijskih povezavah zelo težko. Integracija pa je prav prišla oblastni Cerkvi med zgoraj naštetimi izzivi srednjega veka, zato je ponekod verska romanja tudi institucionalizirala (Weber 1997: 19). Nekateri vidijo romanje kot praobliko turizma, Dean MacCannell, eden velikih teoretikov turizma, pa je moderni turizem skorajda neposredno enačil z romanjem, ker naj bi pri obeh dejavnostih šlo za iskanje avtentičnih izkušenj (Maccannell po Cohen 1984: 377).15 Verjetno ni imel v mislih kazenskih romanj, ki so se prav tako pojavljala v srednjem veku in so imela funkcijo brisanja grehov. Poleg romanja lahko v srednjem veku k turizmu prištevamo še viteške igre in lovske pohode.

Proti koncu srednjega veka je prišlo do sprememb na več področjih, ki so neposredno vplivale na razcvet turizma. Z uvedbo denarnega gospodarstva se je začel

15 Za podrobnejšo razlago te teorije glej poglavje Glavne teorije in kulturna vprašanja v antropologiji turizma.

23 kapitalizem, izboljšana infrastruktura je okrepila trgovino z oddaljenimi deželami, mesta pa so dobila večji pomen. Kjer je gospodarstvo uspevalo,16 so se začeli dogajati tudi preskoki v kulturi in razmišljanju. Misleci so se vrnili k antiki in jo skušali na novo razumeti. V ospredje so namesto Boga postavili posameznika, poudarjali so čutnost in estetiko. V teh okvirih je srednjeveška fevdalno-cerkvena ureditev postala popolnoma okorela. Nov tok humanističnih in renesančnih misli je močno vplival na razvoj umetnosti, filozofije in znanja, ki je med plemiči in nasploh višjimi sloji postalo nadvse cenjeno (Sibila Lebe 2008: 19; Weber 1997: 19).

Znanje je prevzelo tudi turizem in postalo glavni motiv potovanj med 17. in 19. stoletjem. V tem obdobju se je pojavil tako imenovani Grand Tour, tri do štiriletno potovanje mlajših plemičev in aristokratov, s katerim so zaključili in pridobili svojo izobrazbo. Veljal je za neke vrste iniciacijski obred v odraslost17. V tem času so v družbi privatnega tutorja v iskanju klasične kulture obiskali večja kulturna središča v Evropi. Danes bi na seznam teh središč zagotovo dali Atene, a dejstvo je, da so poleg Italije in Francije le redki obiskali še Španijo in Grčijo. Takrat je ekonomsko in kulturno središče Evrope predstavljal severozahod in atlantske obale, južnomediteranski svet pa je predstavljal periferijo (Löfgren 1999: 157). Večinoma so se Grand Toura posluževali aristokrati Britanije, Francije, Nemčije in Rusije, medtem ko bomo ženske v teh zapisih iskali zaman (Holden 2000: 12).

Potovanja je v tem času gnala radovednost, želja po učenju jezikov, spoznavanju načinov življenja, kultur, tradicij, umetnosti, zanimiva pa so bila tudi naravoslovna odkritja. Pojavili so se tudi ekonomski motivi, ki so iskali uporabno znanje in botrovali raznim prenosom dobrin (Löfgren 1999: 18).18 In čeprav so motivi presegli srednjeveško monotonost, je turizem še vedno v veliki meri ostal domena vladajočih in bogatih.

Romantika je potovanju poleg kulture in umetnosti dodala nov aspekt – doživljanje narave. Francoski književnik in filozof Jean Jacques Rousseau je z geslom »Nazaj k

16 Najprej v severni Italiji, pozneje po celi Evropi. 17 Za povezavo med turizmom in ritualom glej tudi poglavje Glavne teorije in kulturna vprašanja v antropologiji turizma. 18 Na globalni ravni nekateri kot posledico teh potovanj vidijo kolonializem. Kolonializem je posredno vsiljena oblast ali nadzor nad določeno skupnostjo, ki jo večinoma spremlja še poselitev njenega prostora. V 16. stoletju so motivi zanj bili verski, v 17. stoletju pa že ekonomski. V skrajnih primerih je vodil do genocidov in etnocidov ter ga v določenih elementih lahko opazimo še danes. Za povezavo turizma in kolonializma glej poglavje Glavne teorije in kulturna vprašanja v antropologiji turizma.

24 naravi« spodbudil številne ljudi k dojemanju narave na popolnoma drugačen način, kot je to bilo uveljavljeno v prejšnjih obdobjih. Pred industrijsko dobo narava ni imela posebnega pomena, ni bila cenjena, ni bila uporabna in je bila razumljena kot nevarna. Kulturna konstrukcija narave in ideja o »plemenitem divjaku«19 sta pozitivno vplivali na konotacijo potovanj. Rousseauju je sledila cela vrsta evropskih pisateljev in filozofov, ki so zagovarjali pomen potovanj in doživljanja naravne okolice. T. i. »romantična potovanja« so bila na vrhuncu proti koncu 18. stoletja in so med drugim cenila tudi sodobne človeške arhitekturne stvaritve, ne samo antične, kot je to bilo uveljavljeno v prejšnjih okvirih Grand Toura. Slednji je sicer še obstajal, a je prav tako kot drugi stili potovanj razširil svoja zanimanja (Sibila Lebe 2008: 19).

Romantika se je razvila po eni strani kot odziv na razsvetljensko znanstveno videnje sveta, po drugi pa na industrijsko revolucijo (Holden 2000: 26). Slednja se je začela v drugi polovici 18. stoletja v Veliki Britaniji (tam so se tudi pojavile prve oblike organiziranega turizma) ter se kasneje (predvsem v 19. stoletju) razširila po Evropi in Severni Ameriki. Spremembe so bile številne: mehansko delo namesto ročnega in spremenjeni delovni vzorci (v primerjavi s sezonskim delom v poljedelstvu), večja proizvodnja in delitev dela, prostorska ločitev dela in doma, delavnik in zakonsko določen prosti čas, višji dohodki in naraščanje prebivalstva, urbanizacija in selitev ljudi s podeželja v mesta, transportne in tehnološke novosti ter infrastrukturne spremembe… Industrijska revolucija je povzročila ogromno ekonomskih in družbenih sprememb, ki so posledično vplivale na dojemanje časa in prostora ter v končni fazi tudi na turizem (Holden 2000: 13; Sibila Lebe 2007: 20; Weber 1997: 20; Urry 1990: 19-20).

Spremembe v dojemanju narave, ki jih je prinesel romantični ideološki tok je bilo mogoče videti tudi v povečani popularnosti krajinskega in obmorskega turizma. Krajina pred 18. stoletjem ni imela estetske funkcije, lepa je postala šele z romantiko, ki je v njej iskala čustva, veselje, svobodo in lepoto.20 Prej so se krajine delile na kontrolirana in divja

19 Pojem noble savage je skoval britanski pesnik John Dryden v 17. stoletju, v sredini 18. stoletja pa ga je Rousseau populariziral v delu Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi. Pojem izhaja iz ideje, da so ljudje že po naravi dobri, da je morala naravna in ne temelji na religiji ali socializaciji. »Plemeniti divjaki« so v tem primeru naravna, necivilizirana ljudstva, katerih se je zaradi industrijskih in tehnoloških (ne)napredkov prijel pridevnik »primitivna«. Turisti so torej stremeli za romantičnim stereotipom o domačinskih ljudstvih, ki je ponekod še danes živ. 20 Švedski etnolog Orvar Löfgren (1999: 13-41) je korenine turizma iskal v 18. stoletju in razlagal, kako se je ideja o prostem času za elite razvila v globalno industrijo. Svojo knjigo o zgodovini počitnikovanja začne s

25 območja. Bolj cenjene so bile kontrolirane, na primer belgijske nižine, ki so prikazovale moč človeka nad naravo (ta se je kazala v poljedelstvu). V romantiki pa so divje, nedotaknjene krajine imele večjo estetsko vrednost in tudi globlji duhovni pomen. Sredi 18. stoletja se je tako pojavila želja po »surovi« naravi (gorah, slapovih, gozdovih), ki je bila prej le vir strahu (Holden 2000: 24-26). Med »divjo« naravo je spadala tudi obala, ki je bila simbol zapuščenosti in opustošenosti. Plaže niso imele istih značilnosti kot danes,21 in v bistvu so pri obmorskem turizmu bile v ospredju obale. V 18. stoletju so postale glavna destinacija za elito kot klimatska zdravilišča. Zdravilišča nasploh so v tem času doživela svoj vrhunec, tako po Evropi kot po Severni Ameriki, pozneje pa so se s krepitvijo ideje prostega časa mnoga spremenila v obmorske hotele. V 19. stoletju je turizem le prispel do srednjega razreda (prvič se pojavi množičnost) in takrat se je na obalah začel razvijati družinski in letoviščarski turizem, kar je že kazalo na to, da se je bistvo turizma začelo preusmerjati iz skrbi za zdravje v iskanje užitka (Holden 2000: 26-28; Löfgren 1999: 118- 120). V 19. stoletju pa sta bila med zgodnjimi oblikami turizma vseeno še vedno popularna tudi zdraviliški in igralniški turizem.

Jasno je, da se je turizem razvijal skladno z razvojem transporta, pomembni mejniki so železnica (1840), letalo (1950) in osebni avtomobil (1960).22 Vse te zgodnje oblike turizma in prvi val množičnosti je skupaj s splošnim višjim življenjskim standardom omogočil prav napredek v transportni tehnologiji. Še v 18. stoletju je bil glavni prevoznik konj, skupinsko sredstvo za transport pa kočija, ki je bila močno odvisna od razmer na poti in od sezone ter je bila zato precej počasna. Do večjih sprememb na tem področju je prišlo v 19. stoletju, ko se je v promet vpeljal parni stroj, glavni izum industrijske revolucije. Kočijo sta tako nadomestila parna lokomotiva in ladijski parnik. Železniška infrastruktura je na novo zarisala prostor, ustvarila nova omrežja,23 skrajšala razdalje med kraji, in tako močno olajšala potovanja (Weber 1997: 20-21; Holden 2000: 14). Löfgren nas opozori, da lahko pri opisu zgodovine turizma hitro zapademo v pogojevanje turizma s prometom,

podrobnim razčlenjevanjem koncepta krajine; kako je nastala in kako se je prenesla iz filozofije in umetnostne teorije v turizem, vse to pa podkrepi s primeri iz Švedske, Severne Amerike in Evrope. 21 Holden pravi, da so plaže danes glavni fokus globalnega počitniškega turizma, k čemu pripomoreta tudi film in televizija, ki plažo predstavljata kot ikono raja, kjer lahko najdemo nepokvarjeno naravo, lepe ljudi in je glavna skrb, kako čimbolj uživati (2000: 28). 22 Letnice predstavljajo leto prehoda nove tehnologije v množično uporabo in ne leto izuma. 23 O pomembnosti železnice priča tudi, denimo, ugotovitev antropologinje Tatiane Bajuk Senčar, da je za bohinjski turizem bila ključnega pomena prav gradnja železnice in železniškega predora (2005: 75).

26 vendar poudari, da »..nove infrastukture, kot železnice in ceste, niso preprosto ustvarile novih turističnih povpraševanj, temveč so tudi rezultat taistega povpraševanja« (1999: 68).

Pod žarometi uspešnih transportnih novosti se je v sredini 19. stoletja pojavil organiziran turizem, kot ga poznamo danes. Med te začetke štejemo Thomasa Cooka, ki je leta 1845 v Veliki Britaniji odprl svojo agencijo Cook&Son. Organiziral je potovanja z vlakom po Veliki Britaniji in z ladjo do Irske, pozneje pa je ponudbo potovanj razširil še na preostalo Evropo, Ameriko in tudi Meko ter Palestino (Weber 1997: 21). Milijon strank je dosegel v prvih devetih letih poslovanja, a četudi je turizem v tem času že dosegel srednji razred, so Cookova potovanja bila aktualna le za višji razred (Holden 2000: 15). Med organiziran turizem tako štejemo tudi mnoge železniške ture, ki so od leta 1882 naprej povezovale razna evropska mesta in Istanbul.24

Navdušenje nad potovanji se je nadaljevalo v 20. stoletje, a ga je hitro prekinila prva svetovna vojna. Med vojnama je turizem spet nekoliko oživel, tako je bilo leta 1924 ustanovljeno prvo uradno telo na področju turizma: Mednarodna zveza organizacij za uradno turistično promocijo. Turizem je napredoval kot uspešna ekonomska panoga tudi v očeh držav, tako da je bil deležen aktivne podpore tudi s te strani (Weber 1997: 22). V tem času so se že pojavili prvi avtomobili, ki so v nasprotju z voznimi redi železnic omogočali predvsem večjo svobodo in hitrost (Löfgren 1999: 58). Okrog leta 1930 se je pojavila gospodarska kriza, bližala se je druga svetovna vojna in turizem se je ponovno začel krčiti (Sibila Lebe 2007: 20). Skrčil se je na minimalno raven in na tej ravni bil še nekaj let po drugi svetovni vojni, ko lahko začnemo govoriti o modernem turizmu.

4.2. Pojav modernega turizma

Moderni turizem je oznaka za turizem v današnji obliki, ki se je začel v desetletju po drugi svetovni vojni in je bil najprej sinonim za množični turizem, v zadnjih treh desetletjih pa je slednjemu začel močno konkurirati alternativni in slednjič na znanju temelječi turizem25.

24 Orient Express je verjetno najbolj znana železniška tura, ki je med drugim zaslovela tudi kot blagovna znamka. Orient Express je do druge svetovne vojne imel tri linije, dve sta se končali v Istanbulu, ena od njih je vodila do Aten, t. i. Arlberg-Orient-Express, ki je vozil tako med svetovnima vojnama kot tudi po drugi svetovni vojni. 25 Za razlago glej poglavje Izzivi antropoloških definicij turizma.

S pregledom zgodovine turizma sem v prejšnjem poglavju želela pokazati, da se turizem ni razvil sam od sebe, temveč zaradi sprememb številnih drugih dejavnikov, kot so ekonomske, politične in družbene okoliščine (Holden 2000: 22). In tako kot se je razvil, je lahko tudi zamrl. Vojno opustošenje v prvi polovici 20. stoletja je turizmu dvakrat zadalo močan udarec. A ekonomija se je v petdesetih letih prejšnjega stoletja že začela postavljati nazaj na noge, blaginja je ustvarjala vedno večji delavski razred s plačanimi dopusti in prostimi vikendi, število prebivalstva se je povečalo, predvsem je bilo več mladih, ki so lažje preživeli posledice vojne (Löfgren 1999: 170).

Kmalu je prišlo do drugega vala množičnosti v turizmu, čemur je botrovalo več faktorjev. Če je v prvem valu glavno vlogo nosila železnica, jo v drugem lahko pripišemo letalu. Velik transportni napredek je vodil do novih destinacij in turizem je tako postajal čedalje bolj mednaroden. Po celotni Evropi so se začele ustanavljati turistične agencije, povečal pa se je tudi vpliv in doseg množičnih občil, ki so svoje dodala z oglaševanjem. Povojni razcvet turizma je omogočila tudi carinska liberalizacija, ki je na praktičnem nivoju zajela ukinjanje vstopnih vizumov in poenostavljanje carinskih formalnosti. Turizem je postajal enostavnejši, dostopnejši in vsi našteti faktorji so potovanje potisnili navzgor po lestvici potreb ljudi (Weber 1997: 22).

Železnica je torej dobila močnega konkurenta. Z razvojem reaktivnega potniškega letala so številke ponorele; letalo je postalo zelo priljubljeno in tudi za širše množice cenovno dostopno transportno sredstvo. Prvi letalski prevozniki so leta 1950 začeli povezovati Veliko Britanijo in Španijo. Opazimo lahko, da so Britanci vedno znova bili pionirji v ustvarjanju in adaptiranju turističnih sprememb. Britancem so pri tej konkretni novosti na eni strani pomagala stara vojna letala, ki so nudila poceni prevoze in na drugi turistični operaterji, ki so promovirali podobo Španije. Poleg tega je tudi Francova diktatura v Španiji spodbujala turizem, še dodaten razlog pa je bila tudi dostopnost poceni obmorske zemlje za razvoj hotelirstva (Holden 2000: 17; Löfgren 1999: 174). Kmalu so se pojavili še čarterski poleti in na primer Mallorca je v začetku 60. let26 postala pionirska čarterska destinacija, Španija pa je postala prototip (poceni) paketnih aranžmajev, ki so dosegli tudi delavski razred (Löfgren 1999: 173). Poleg letala je postal popularen tudi avtobus in še bolj avtomobil. Slednji je ponudil popolno mobilnost, ljudje so se lahko peljali kamorkoli in kadarkoli so želeli. Z avtomobilom so se odprle nove možnosti

26 V tem poglavju se leta navezujejo na 20. stoletje, razen če je drugače navedeno.

28 samoorganiziranja, kar je vodilo tudi do vzpostavljanja novih destinacij in novih tipov turizma. Vlade so tudi zato začele izboljševati svoje cestne infrastrukture (Holden 2000: 14).

Poleg tega so posamezne evropske vlade opazile uspeh Španije, ki je uporabljala turizem za gospodarsko rast, kar jih je spodbudilo, da so tudi same začele delovati v to smer. Pojavila so se ugodna posojila in štipendije za turistični razvoj, sproščati so se začele uvozne carine, vse bolj pa se je uvajalo tudi številne davčne olajšave (Holden 2000: 18). Pojavile so se tudi kampanje za domači turizem, večinoma iz dveh razlogov. Prvi je bil ekonomsko praktičen – da ljudje ne bi zapravljali drugod, temveč doma, drugi pa družbeni – želja po nacionalni integraciji. Integrativna vloga turizma se je sicer pojavila že v 19. stoletju med pomladjo narodov, a vrhunec je dosegla šele med leti 1930 in 1980, kar se sklada z dejstvom, da so evropski narodi bili v tem času deležni mnogih sprememb, tudi neželenih. To je bil tudi čas demokratizacije in osamosvajanj (Löfgren 1999: 271, 273).

Kombinacija spremenjenih družbenih razmer, razmaha letalstva in spodbujanja turizma s strani vlad je povzročila velik preskok v številkah mednarodnih turistov v Evropi po letu 1950 (Holden 2000: 18). V »novi Evropi« se je tako pojavil množični turizem, ki ga Sibila Lebe poimenuje »najbolj izrazit sociološki pojav 20. stoletja« (2008: 20). S poceni (polnimi) čarterskimi leti in paketnimi aranžmaji je zajel vse družbene sloje v zahodnih industrijskih družbah (Cohen 1984: 376). Vse večje število turistov je bilo potrebno tudi infrastrukturno podpreti, kar se je v večini primerov delalo na hitro in brez razmišljanja o posledicah. Množični turizem ima danes izrazito slabšalno konotacijo27, saj je v primerjavi s prijaznejšimi alternativami razumljen kot brezbrižen do kulture, narave in ljudi turistične destinacije. Najprej ga seveda javnost ni videla na tak način, ko pa se je po desetletjih turističnega izkoriščanja začelo opažati stranske učinke, pa se ga je ta sloves prijel in ga ne izpusti več.

Aranžmaji so bili naravnani tako, da so zadovoljili osnovne potrebe množičnih turistov - »sonce, pesek in morje«28, poleg tega pa je tukaj šlo tudi za reproduciranje

27 V 19. stoletju so bile oznake za množične turiste dosti hujše kot danes; Weber navaja opis turistov neimenovanega britanskega konzula: krdela kreatur, ki jih vodnik obkroža kot pastirski pes (1997: 35). Tudi danes najdemo opise, kot: roj žužkov, ki napade deželo kot naravna katastrofa (Krippendorf po Weber 1997: 36). Ni čudno, da se še danes ljudje nočemo šteti med množične turiste. 28 Angleško je to »3×S: sun, sand and sea«. Pogosto je dodan še četrti S: sex. Löfgren se poigra s S-ji: Grand Tour-u prida S kot sight (ogled), alternativnemu turizmu pa seclusion, silence, simplicity (izoliranost, tišina, preprostost) (1999: 208-209).

29 domačega načina življenja na tujem (Weber 1997: 36). Turistična infrastruktura je bila vzpostavljena tako, da je na enem mestu zbrala vse, kar je množični turist iskal: hotelsko sobo s pogledom na morje, bazen, domačo hrano, večjezikovno osebje in mogoče še kakšnega domačina, ki je predstavljal elemente gostiteljske kulture, in ki je v tem oziru postal (potrošno) blago. V turističnem besednjaku je to izraženo z danes mednarodno uveljavljeno besedno zvezo all inclusive.29 Turistom tako ni bilo potrebno zapustiti (in pogosto tudi niso) hotelskega kompleksa, družili so se z drugimi turisti, izbrali so varnost pred dogodivščino in niso ločili avtentičnega od umetnega (Löfgren 1999: 204). Temu Cohen (1974) v opisu organiziranega množičnega turista reče »okoljski mehurček« (angl. environmental bubble).

Vse te značilnosti najdemo še danes, vendar množični turizem ni več omejen le na sončenje na plaži ali ob hotelskem bazenu sto metrov stran od plaže, kot pravi Sibila Lebe, ki je analizirala spreminjanje okusa turistov po desetletjih (2008: 21-22). V 60. in 70. letih je bil množični turizem pretežno takšen, kot je opisan zgoraj, v 80. se je pojavila želja po aktivnosti na dopustu, desetletje, ki je sledilo, pa je prineslo tudi povpraševanje po elementih kulture. Prvo desetletje tega tisočletja imenuje »obdobje doživljajske ponudbe«, za današnjo pa (takrat še) napoveduje razcvet »sanjske družbe« (Jensen po Sibila Lebe 2008: 22), ki bo želela vse videno tudi razumeti in doživeti do potankosti. To se z odvisnostjo današnje družbe od informacijske tehnologije sploh ne zdi nenavadno. Informacijske tehnologije so močno napredovale in so poleg v siceršnjem življenju srednjega sloja globalnega prebivalstva, logično že od začetka 90. let postajale vedno močnejši dejavnik tudi v turistični industriji (Holden 2000: 15). Danes se v tem smislu ne uporablja samo spletnih rezervacij in preverjanja cen, temveč tudi preverjanje destinacij prek turističnih forumov, potopisnih blogov, pri čemer že pred samim potovanjem marsikdo natančno ve, kaj bo videl, kje bo kaj našel in tudi kaj bo doživel.

»Skozi zgodovino je vedno obstajal nek glavni tok turizma in njegove, pogojno rečeno, 'alternative'« (Weber 1997: 27). Pojem »alternativni turizem« je mnogo bolj kompleksen od množičnega turizma. V določenih primerih je turizem sicer ekonomsko pomagal skupnostim ali njenim posameznikom že v času razmaha množičnega turizma,

29 Ko je bil množični turizem v Mediteranu na vrhuncu je bilo videti, da lahko teden počitnic kjerkoli ob Sredozemskem morju zgleda isto. Löfgren gre še dalje, ko pravi da je »jug« postal teritorializacija določene oblike počitnic namesto fiksne geografske regije in da lahko v tem oziru damo Mediteran, Tajsko in Gambijo v isti koš (1999: 204-205).

30 vendar ne dolgotrajno. Ko se je destinacija iztrošila, so domačini ostali brez ekonomskega prihodka od turizma, njihovo življenje in skupnost pred pojavom turizma pa je bilo tako spremenjeno, da so pogosto ostali brez obeh svetov. Zgodnja izkoriščanja destinacij zaradi turizma so delovala po kapitalistični strategiji: »pridi, ustvari dobiček, pojdi« (angl. get in, make profit, get out) (Löfgren 1999: 180). Vse te posledice so se najbolj kazale v državah tretjega sveta, kjer je bila lokalna kontrola turistične industrije šibka (Löfgren 1999: 277).

Kot opozicija konvencionalnemu množičnemu turizmu se je zato v 80. letih pojavil pojem alternativnega turizma. Prva očitna razlika z množičnim turizmom je ta, da je za alternativni turizem značilno potovanje v majhnim skupinah. Sicer alternativni turizem v splošni definiciji vključuje oblike turizma, ki so konsistentne ali združljive z naravnimi, socialnimi in skupnostnimi vrednotami in ki omogočajo pozitivno interakcijo tako gostom kot gostiteljem (Smith in Eadington 1992: 3). Pogosto se temu krovnemu pojmu v pisanju dodaja še najrazličnejše druge atribute, kot so »mehki«, »trajnostni«, »zeleni«, »eko«, »kulturni«, »pravični« in slednjič »odgovorni« turizem. Različic alternativnega turizma je torej mnogo, čeprav se včasih lahko zdi, da se razlikujejo samo v poimenovanju. Četudi imajo različne usmeritve in osredotočenja, jim mora biti skupno zavzemanje za medsebojno razumevanje, solidarnost in enakost med udeleženci na potovanju (Weber 1997: 32). Spremembe, ki jih alternativni turizem predlaga, so precej filozofske in osebne narave, zato so pomemben del tudi etični kodeksi, ki poudarjajo obzirnost in nevmešavanje v domačinske kulture. Ker deluje na moralni ravni, je tudi lažje podvržen obsojanju. Podobno kot je afera Rdečega križa v Sloveniji vrgla močno senco dvoma na vse dobrodelne organizacije, lahko v tem kontekstu neprimerno označevanje turizma z alternativnimi pojmi povzroči isto. Morda zato »[…] 'novi alternativci' pravijo, da niso samo 'alternativa' konvencionalnemu turizmu, ampak tudi 'starim alternativcem', ki so 'alternativo' sploh 'izumili'« (Weber 1997: 27).

Množični in alternativni turizem se zdita na prvi pogled popolnoma različna drug od drugega. Alternativni zavrača značilnosti množičnega, kot je npr. brezbrižnost do tujega okolja, skuša minimalizirati svoje vplive na vseh področjih, se zaveda blagovljenja kulture in ljudi in se mu skuša izogibati. Na začetku so se zavedni posamezniki precej bolj osredotočali na negativne posledice množičnega, kot pa na pozitivne posledice alternativnega turizma. Irena Weber (1997: 34) predlaga, da bi bilo bolj smiselno narediti reformo od znotraj, saj alternativni turizem ne more nadomestiti množičnega. Do danes se

31 je koncept alternativnega turizma že precej razvil in institucionaliziral, se pa njegovi privrženci spopadajo z novim paradoksom: s komercializacijo se namreč odpirajo poti konvencionalnemu turizmu in tako začne alternativni turizem puščati podobne kulturne in okoljske vplive kot množični, k čemur pa pripomore tudi nezadostno razumevanje koncepta med turisti (Cohen po Weber 1997: 30).

Mednarodni moderni turizem je na začetku 21. stoletja v kombinaciji različnih oblik prisoten skoraj v vsakem kotičku Zemlje. Turisti iščejo vedno nove izkušnje in tako se turizem vse bolj usmerja proti posebnim ali redkim kulturnim in fizičnim okoljem. Če so bili domačini v turizmu najprej spregledani, je danes stik z domačinskimi ljudstvi skoraj nekaj nujnega na potovanju. Specifična narava, kot so deževni pragozdovi, koralni grebeni in polarna območja, je postala dosegljiva tako množičnim kot alternativnim turistom. Kot pravi Andrew Holden: »Periferije turizma se kar naprej premikajo in videti je, da bo naslednja periferija vesolje« (2000: 21).

V zadnje pol stoletja se je na račun množičnega turizma mnogo držav in področij sveta, ki so bile prej deležne majhnega turističnega obiska, premaknilo iz periferije v center in se razvilo kot mednarodne turistične destinacije (Holden 2000: 21). Med temi je tudi Mediteran, kateremu bom na tem mestu posvetila nadaljnjo pozornosto.

4.3. Moderni turizem v Mediteranu v drugi polovici 20. stoletja

Mediteran ali Sredozemlje je ime za regijo, ki jo obkroža Mediteransko morje in na splošno tudi za dežele, ki ležijo ob njem. Med njimi je tudi Grčija, kjer sem opravljala etnografsko terensko delo.

Kot »rojstni dan« mediteranskega paketnega turizma Löfgren (1999: 157) navaja leto 1949, ko je prvi čarterski let pristal na Korziki, čeprav se je resna ekspanzija pojavila šele v 60. letih, kot tudi velja za množični turizem nasploh. Takrat je v Mediteranu orala ledino Mallorca. V 70. in 80. letih je število obiskovalcev narastlo,30 turisti so želeli nove teritorije in toplo zimsko sonce. Turizem se je tako premaknil na Kanarske otoke, ki sicer ležijo zunaj Sredozemlja, a politično spadajo pod Španijo in z vztrajnim namakanjem med sicer bolj puščavsko pokrajino uspešno vzdržujejo mediteransko rastlinje v turističnih krajih, tako da ne izstopajo preveč iz konteksta tega poglavja. V zgodovini turistične

30 Hitra rast obiska se vidi skozi številčne podatke: leta 1960 je prejela 6 milijonov, leta 1975 pa kar 30 milijonov turistov (Löfgren 1999: 174).

32 industrije težko najdemo vzporednico hitremu razvoju Kanarskih otokov, četudi smo danes lahko priča vznikom in vzponom novih destinacij brez prestanka. Uspeh Kanarskih otokov se v veliki meri pripisuje podnebju oziroma dejstvu, da tam ni velikih razlik v letnih časih in tako destinacija ni sezonsko omejena. Prenatrpanost je pogost razlog za upad turistične destinacije, na Kanarskih otokih pa se je poleg tega z ekstremno hitrim turističnim razvojem izgubila tudi lokalna atmosfera, saj so turisti z nekontroliranimi nakupi posestev spremenili tamkajšnjo krajino in z vpeljavo svojih kulturnih elementov kdaj tudi zasenčili domačine (Löfgren 1999: 174-178).

Tako je nova množična destinacija v Mediteranu sredi 70. let postala Grčija. Leta 1951 je Grčija gostila 50.000 turistov, deset let pozneje 500.000, leta 1981 pa že 5 milijonov in pol turistov na leto (Löfgren 1999: 179).31 Če je bila Grčija v času Grand Toura krivično spregledana, je sedaj stopila v ospredje. Večina turistov je prihajala iz Nemčije in Velike Britanije, njihov fokus so bili najprej številni otoki, z odkrivanjem čedalje večje zakladnice kulturne dediščine pa se je turizmu odprla tudi celinska Grčija (Berg in Edelheim 2012: 85, 87). Grška vlada je v 70. in 80. letih spodbujala turizem z vlaganjem v različne tipe turističnih nastanitev. V ta namen so tudi prenavljali izbrane tradicionalne hiše, ki so potem služile kot hostli ali hoteli (Holden 2000: 19). Teh vladnih pobud se spomni tudi Dimitris, saj je med izbranimi kraji bil tudi kraj moje terenske raziskave, Mesta. Dimitris meni, da je prav ta prenova zanetila misel o turizmu v Mesti.

Grčiji je v 80. letih začela konkurirati Turčija, ki je imela precej manj turističnih izkušenj. Na začetku je ponujala deviškost in barvitost, ki je privabljala bolj avanturistične turiste. Ko je postalo jasno, da lahko Turčija ustvari množični turistični trg, pa so v zgodbo lepih plaž in zaledja klasične kulturne dediščine dodali še eksotiko in poudarjali orientalski pridih. Mešanico klasične in orientalske kulture bi lahko uporabila tudi Grčija, če ne bi skrbno izbrisala skoraj vseh sledov ponekod štiristoletne otomanske vladavine. Zaradi primerljivih cen z Grčijo in manj natrpanih plaž, je Turčija postala zelo priljubljena destinacija za družinski turizem (Löfgren 1999: 179).

V 80. letih so se v turizem podale tudi druge države v okolici, denimo Tunizija, Egipt in Izrael so začele promovirati zimsko sonce, Maroko pa se je ponudil kot

31 Za primerjavo: v letnem poročilu UNWTO za leto 2013 so podatki, da je Grčijo obiskalo nekoliko manj kot 18 milijonov turistov (Tourism Highlights 2015). Uradno letno poročilo za leto 2014 še ni izdano, so pa bile napovedi, da bo število turistov preseglo 19 milijonov (SETE 2015).

33 nizkocenovna različica Kanarskih otokov. Turizem se je širil tudi na stari vzhodni blok. Jugoslavija je bila v tem oziru med prvimi državami, ki so uspešno posnemale zahodno evropsko turistično industrijo. Opirala se je na najsevernejši del Mediterana, Jadransko morje, ki je bilo v času Habsburžanov elitna destinacija, pozneje pa so ga množično okupirali turisti iz Nemčije. Romunija in Bolgarija sta se osredotočili na Črno morje, ki je privabljalo predvsem turiste iz vzhodne Evrope (Löfgren 1999: 179-180).

Povojni množični turizem je na novo na turistični zemljevid postavil predvsem Mediteran. Kot sem prikazala, se je mediteranski turistični zemljevid v iskanju novih nerazvitih plaž in več ur sonca najprej širil na zahod in jug, pozneje pa še na vzhod. Ni se spreminjal samo zaradi spreminjajočega se okusa turistov, temveč tudi zaradi kulturnih, ekonomskih in političnih razlogov. Padec diktature na Portugalskem in v Grčiji32 je na primer odprl ti dve državi za turizem, medtem ko je alžirski socializem zavračal turiste. Državljanska vojna v Libanonu33 je zaprla vzhodno riviero, kot posledica tega se je turizmu odprl Ciper, vojna v Jugoslaviji pa je turizem pripeljala do stagniranja (Löfgren 1999: 180). Danes lahko opažamo podobne negativne politične vplive na turizem v več državah ob Sredozemskem morju, kot na primer v Egiptu, Tuniziji, Izraelu in Siriji.

Mediteran je ob začetku množičnega turizma čutil precejšnje pomanjkanje osnovne, turistične in urbane infrastrukture. Potrebna so bila velika vlaganja že v razvoj osnovne infrastrukture za elektriko, ceste, kanalizacijo, zaloge vode, upravljanje s smetmi in transportne sisteme. A v mnogih primerih mediteranskega turizma lahko opazimo iste vzorce: izkoriščanje obale je potekalo prehitro za vzpostavitev ustrezne infrastrukture, kar je pomenilo, da se je morala lokalna ekonomija po začetnem profitu spopadati z onesnaženimi plažami, pomanjkanjem vode, prometnimi zamaški in nelegalnimi odlagališči smeti (Löfgren 1999: 180, 185).

V času, ko je alternativni turizem začel svoj pohod proti negativnim vplivom množičnega turizma, so se tudi možnosti potovanj izven Evrope močno povečale, saj se je domet letalskega prometa ekstremno povečal in se tako približal sliki letalskega prometa danes. Alternativni turizem je tako v institucionalni obliki najprej želel »pomagati« državam tretjega sveta, ki so bile sedaj lažje dostopne, v Mediteranu pa se v institucionalni

32 Oboje leta 1974. 33 Med leti 1975 in 1990.

34 obliki različno predstavlja predvsem v ponudbah alternativnih turističnih agencij, ki poudarjajo pozitivni okoljski ali družbeno koristni vidik turizma.

Od 50. let prejšnjega stoletja do danes se je slika turizma v Mediteranu precej spremenila. Kot rečeno, se je premaknil iz periferije v center. S porastom in dostopnostjo novih svetovnih destinacij se zdi, da se je center premaknil drugam, a to ne pomeni, da je Mediteran ponovno postal periferija. Globalna narava turizma namreč dopušča več centrov istočasno.

4.4. Turizem v Grčiji v 21. stoletju

Na začetku 21. stoletja se je Grška turistična organizacija odločila trojno povečati sredstva za oglaševalsko kampanjo, da bi ljudi ponovno privabila v Grčijo po problemih, ki so jo izzivali na koncu prejšnjega tisočletja. Devetdeseta leta prejšnjega stoletja so namreč na Balkanskem polotoku, kamor spada tudi Grčija, pustile neizbrisen in grenak pečat. Jugoslovanske vojne, grško-makedonski spor ter bombardiranje Kosova (slednje leta 1999) so poleg ekonomskih, družbenih, kulturnih in identitetnih šokov povzročile tudi upad turizma. Ponekod so cestne povezave do Grčije bile zaprte in turisti, ki so sicer obiskovali Grčijo z avtomobili, so se je tako izogibali. Dodaten udarec je grški turizem doživel septembra 1999, ko je prestolnico Atene prizadel močan potres. A Grška turistična organizacija se je v novo tisočletje podala optimistično (Kontokolias 2000: 78-80).

Na sliki 1 in v pripadajočem grafičnem prikazu lahko vidimo, koliko mednarodnih turistov je obiskalo Grčijo med leti 2000 in 201434 in kako se je ta številka gibala. Za lažjo predstavo sem številke zaokrožila na eno decimalko.

34 Podatki so bili dostopni za prvih enajst mesecev leta 2014.

Slika 1: Turistični obisk Grčije med leti 2000 in 2014 (Tourism Highlights 2015; SETE 2015; Index Mundi 2015)

Grčija je novo tisočletje začela s trinajst milijonskim letnim turističnim obiskom. Mejniku petnajst milijonov turistov se je močno približala že leta 2005 (14.8) , prvič pa ga je presegla leta 2006. Pod to številko je do danes padla le leta 2009 (14.9).

Kaj se skriva za to sliko? Zakaj je prišlo do padcev v številu turistov v letih 2004, 2009 in 2012 ter od kje izvira drastičen vzpon v zadnjih dveh letih? Turistični trendi se sicer konstantno spreminjajo, tukaj pa je bolj zanimivo vprašanje, v kolikšni meri je država sama povzročila gibanja na krivulji turističnega obiska in s čim? To relativno kratko obdobje so po besedah mojih grških sogovornikov najbolj zaznamovale Olimpijske igre in recesija35.

Olimpijske igre (nadalje OI) so se odvijale avgusta 2004 na več prizoriščih po celinski Grčiji. Grčija je že prej kandidirala za gostiteljico OI 1996, a je takrat bila zaradi šibke pozicije v Evropski uniji in nezadostne infrastukturne razvitosti zavrnjena,36 čeprav bi z zmago Aten OI imele še posebno zgodovinsko noto. Namreč, točno sto let prej – leta 1896, so potekale prve moderne OI, prav tako v Atenah. Ponovno kandidaturo so Atene dobile na podlagi mnenja, da je Grčija postala bolj stabilna država in da je na dobri poti k evropski monetarni uniji. Tudi infrastruktura se je v tem času začela izboljševati; v Atenah

35 Nekateri so omenili še Evrovizijo leta 2006 in odprtje novega muzeja Akropolis leta 2009, oboje v Atenah. 36 Odločanje je potekalo leta 1990 in Atene so v zadnjem krogu izgubile proti Atlanti.

36 so širili linijo metroja, začeli so graditi moderno atensko mednarodno letališče37 in povezovalne ceste (Bonarou in Dermetzopoulos 2010: 96).

Grška vlada je začela pospešeno vlagati v potrebno infrastrukturo za OI, marsikaj pa je bilo tako posredno narejeno tudi za turistične potrebe. Prijatelj iz Aten je med OI in recesijo celo našel povezavo, in je menil, da je Grčija v obdobju OI šla z vlaganji preko svojih zmožnosti ter je zaradi tega v splošni gospodarski in ekonomski krizi pristala še na slabši poziciji, kot bi bila sicer.38 Čeprav so OI svetovni dogodek, ki privablja (športne) turiste od vsepovsod, je Grčija vseeno leta 2004 doživela padec v turističnem obisku. Takratno Ministrstvo za turistični razvoj je padec razumelo kot posledico več dejavnikov: med OI so bile na primer zvišane cene, varnost na OI je bila delikatna tema,39 dodatni minus pa je bila situacija pol leta pred OI, ko še več kot polovica projektov za OI ni bilo končanih. Širše gledano bi na situacijo lahko vplivala tudi promocija novih destinacij na Balkanskem polotoku (Bolgarije in Hrvaške), konkurenčnih paketnih aranžmajev v Turčiji, slabo ekonomsko stanje v nekaterih turiste generirajočih državah (Nemčija), ne nazadnje pa je tudi uvedba evrske valute turistične proizvode nekoliko podražila in je s tem potreba po cenejših destinacijah zunaj Evrope narastla (Bonarou in Dermetzopoulos 2010: 100).

Leto pozneje se je slika turističnega obiska popravila, kar je sicer velikokrat značilno za obdobje po tovrstnih mega športnih dogodkih, saj država gostiteljica za določen čas stopi v središče svetovne medijske pozornosti, se repozicionira na svetovnem zemljevidu in ima tako »unikatno priložnost, da se pokaže kot moderna turistična destinacija« (Bonarou in Dermetzopoulos 2010: 105).40 Grčija je z OI ustvarila pozitivno turistično sliko, zgradila in modernizirala je turistično infrastrukturo, Atene so doživele urbano regeneracijo in z vsem tem je privabila nove turiste (Bonarou in Dermetzopoulos 2010: 98).

37 To odločanje je potekalo leta 1997, letališče so začeli graditi leta 1996, odprli so ga pet let pozneje. 38 Podobno meni Hall (2010: 410), ko pravi, da lahko turizem dodatno pripomore k finančni in ekonomski krizi s prevelikim zanašanjem na nestabilne trge ali vladnim izposojanjem sredstev za vlaganje v trajnostno neproduktivno turistično infrastrukturo. Kot primer navede ravno OI v Atenah, ko so veliki stroškovni vložki privedli do šest odstotnega proračunskega primanjkljaja v letu 2004. Če je to krivo za današnjo grško dolžniško krizo, pa je drugo vprašanje. 39 Te OI so bile prve po terorističnem napadu v New Yorku septembra leta 2001 in po terorističnem napadu v Madridu istega leta, zato je bila varnost precej ojačana, strah pred novimi napadi pa še očitno ni splahnel. 40 UNWTO in Olimpijski komite imata celo podpisan dogovor o sodelovanju, kjer se turizem in šport podpirata, spodbujata in drug drugega promovirata.

Drug velik vpliv na turizem v Grčiji v zadnjih petnajstih letih je imela splošna gospodarska in ekonomska kriza oziroma recesija. Z recesijo pojasnjujem upad turističnega obiska med leti 2009 in 2010 ter leta 2012, vendar iz dveh različnih gledišč. Recesija namreč vpliva tako na države, ki generirajo turistično ponudbo kot tudi na tiste, ki generirajo turiste (Eugenio-Martin in Campos-Soria 2014: 55).

Recesija je leta 2008 in 2009 zajela in dramatično vplivala na kvaliteto življenja večine Evropskih držav in širše. Slabšanje gospodarstva in ekonomije je povzročilo reze v javnem in privatnem sektorju, tako je ogromno ljudi ostalo brez službe in razpoložljivega dohodka, nižji BDP in državni ukrepi pa so marsikoga potisnili pod prag revščine. Strah in pesimizem glede prihodnosti je privedel do ogromnih sprememb v potrošniškem vedenju, kamor se normalno šteje tudi turizem (Stylidis in Terzidou 2014: 210). Potencialni turisti iz prizadetih držav so se na recesijo različno odzvali, nekateri so varčevali in ostajali doma,41 drugi so si raje izbrali bližje in cenejše destinacije ter krajše oddihe, nekatere pa je slabo stanje doma preprosto porinilo iz domače države (Eugenio-Martin in Campos-Soria 2014: 54). Turizem se je iz turiste generirajočih držav, ki jih je prizadela recesija, znižal. To pojasnjuje padec v turističnem obisku Grčije med leti 2009 in 2010, ko je bila kriza najmočnejša. Ni bila torej kriva ekonomska kriza na sami destinaciji (to je v Grčiji), ampak kriza v državah, od koder so prihajali njeni tradicionalni turisti. Turizem je kot vsaka industrija dojemljiv za pritiske, prizadevajo ga različne krize, finančne, ekonomske, politične, zdravstvene in krize v obliki naravnih katastrof.42 Hall (2010: 404-406) zgodovinsko pokaže, da so padci v turizmu od 70. let prejšnjega stoletja močno povezani z ekonomskimi in finančnimi problemi na globalni ravni, čeprav se včasih pokažejo z rahlim časovnim zamikom. Povezava med recesijo in zmanjšanjem potovanj je očitna, saj ima razpoložljivi dohodek veliko vlogo pri izbiri potovanj.

Vendar niso samo ekonomski faktorji odločilni pri oblikovanju turističnih potreb in trendov. Kam in k čemu nas vleče je pogojeno tudi z našimi percepcijami in reprezentacijami okolja, ki so velikokrat samo reprodukcije medijskih podob. Nekatere države so recesijo že premagale, v Grčiji pa se je kriza še poglobila in obdržala do danes. Grška dolžniška kriza je skoraj vsak večer omenjena v svetovnih novicah, v zadnjih petih

41 Recesija bi lahko bila priložnost za domači turizem, ko turisti potujejo znotraj meja svoje matične države. 42 Hall pokaže praktičnost reka: »Vsaka publiciteta je dobra, četudi slaba.« Krize se v turizmu namreč lahko izrabljajo v poslovnem smislu z, na primer, oglaševanjem izginjajočih destinacij (2010: 411). O etiki tovrstnega početja bi bilo najbrž mogoče marsikaj povedati.

38 letih pa so jo nemalokrat spremljali tudi izgredi, demonstracije, rasistični izpadi, priseljenska politika in obupani kriki posameznih prebivalcev Grčije. Ko sem leta 2011 izvedela, da bom pomlad 2012 preživela v Grčiji, so me vsi zaskrbljeno in začudeno spraševali, če ni morda v tistem trenutku tam nevarno. V tistem času je namreč Grčija bila v medijih predstavljena kot izredno nestabilna in nevarna država. Na privlačnost ali neprivlačnost kraja, regije, destinacije ali države vpliva ogromno faktorjev, politična in varnostna situacija v turističnem cilju pa je med njimi zelo visoko na lestvici. Ob nastopu turistične krize43 se hitro vidi povezanost svetovne ekonomije, transportnih sistemov ter medijskih in komunikacijskih omrežij, saj vplivi krize v določeni regiji odmevajo skozi celoten sistem (Hall 2010: 401). Slaba medijska slika Grčije zaradi borbe z recesijo je tako povzročila padec mednarodnega turističnega obiska v letu 2012. V tem primeru je problem v državi, ki generira turistično ponudbo in ne v državah, ki generirajo turiste.

Turistične krize so lahko začasne ali trajne. Začasne so večinoma povzročene z naravnimi katastrofami, boleznimi ali varnostnimi šoki, medtem ko so trajne turistične krize povezane z življenjskim ciklom in konkurenčnostjo določene destinacije (Eugenio- Martin in Campos-Soria 2014: 55). Krize, ki prizadenejo turizem, so v bistvu krizni dogodki s specifičnim trajanjem, ki se pojavijo v določenem času in prostoru, vplivi in posledice pa lahko trajajo zelo dolgo (Ren po Hall 2010: 402). Grčija se je, sodeč po naraščajočem turističnem obisku v zadnjih dveh letih, očitno izkopala iz turistične krize.

V letu 2014 je Grčijo po neuradnih podatkih obiskalo več kot enaindvajset milijonov ljudi. Največ obiskovalcev pride iz držav Evropske unije, močno vodita Velika Britanija in Nemčija, v drugi vrsti sta Francija in Italija.44 Turistični trendi se venomer spreminjajo, neke stalnice pa ostajajo. Kaj je konstantnega v grškem turističnem produktu?

V samem bistvu turistične znamke »Grčija« so še vedno otoki. Grčija ima skoraj štirinajst tisoč kilometrov obale, šest tisoč otokov, od tega okrog dvesto poseljenih, na večini od njih pa je turizem tudi najbolj dominantna ekonomska aktivnost (Berg in Edelheim 2012: 90, 96). Grški turizem je prav tako še vedno sezonski, saj je eden glavnih dejavnikov pri izbiri turistične destinacije podnebje oz. vreme (Eugenio-Martin in

43 Turistična kriza uradno nastopi, ko se številka mednarodnega turizma letno zviša le za dva ali manj procenta (UNWTO po Hall 2010: 403). 44 (Bank of Greece 2015)

Campos-Soria 2014: 57). Glavna sezona je med junijem in septembrom, vseeno pa veliko turistov obišče Grčijo že spomladi in tudi jeseni.

Vendar sonce, pesek in morje še zdaleč ni vse, kar Grčija ponuja na sodobnih turističnih trgih. Grčija ima že mnogo desetletij svoj tradicionalni triptih »sonca, morja in starodavnosti«, po katerem se ločuje od drugih mediteranskih destinacij množičnega turizma (Bonarou in Dermetzopoulos 2010: 99). Glavne značilnosti grškega turističnega produkta so torej sezonskost, otoške plaže in bogata zgodovina. Čeprav so otoki v ospredju, to še ne pomeni, da celinski del Grčije ni obiskan. Atene, Peloponez, Zagorohoria in Epir prejmejo prav tako ogromno turistov, čeprav se včasih te pokrajine in mesta znajdejo na drugem mestu, torej kot dopolnitev otoškemu delu turističnega obiska. Razvoj in spremembe grškega turističnega profila uradno nadzoruje Grška turistična organizacija.

Grška turistična organizacija (nadalje GNTO – Greek National Tourism Organization) je krovna državna organizacija za turistični sektor od leta 1950 in ima svoje pisarne po celotni Grčiji, ter tudi v petnajstih drugih državah po svetu. Nadzira jo Ministrstvo za turizem.45 Trenutna ministrica tega državnega sektorja je Olga Kefalogianni. Vsako leto GNTO izbere nov slogan za promocijo turizma. V angleščini so se glasili takole:46 Live your myth in Greece; Greece, the true experience; Greece, explore your senses; Greece, a masterpiece you can afford; My Greek experience; You in Greece in sedanji slogan: Greece, all time classic (GNTO b.n.l.). Slogani potencialne turiste nagovarjajo iz različnih zornih kotov, privabljajo z avtentičnostjo, implicirajo nizko ceno, ali pa ciljajo na osebno raven, tako da se turist počuti vpletenega takoj ko prebere slogan.

Brez dvoma imajo slogani veliko moč in vpliv na turistovo odločanje, četudi kdaj na nezavedni ravni. Berg in Edelheim menita, da je prav slogan Fun in Greece iz leta 1968 in z njim celotna oglaševalska kampanja, uradno spremenil grški turistični profil iz kulturnih užitkov v »iskanje užitka« (angl. seeking pleasure) (2012: 90). Pred množičnim

45 Ministrstvo za turizem, ki je med leti 2009 in 2012 bilo združeno z Ministrstvom za kulturo je kot samostojno ministrstvo ponovno začelo delovati junija 2012. Sama sem skušala vzpostaviti kontakte z njimi mesec dni prej, in morda je bil prav to razlog, da so bili moji poskusi neuspešni, saj nikakor niso našli časa zame. Podoben neuspeh sem doživela, ko sem želela kontaktirati Elagro – organizacijo za grški trajnostni turizem, ki naj bi prav tako delovala pod Ministrstvom za turizem, le da pri tej organizaciji nisem prišla niti do prvega kontakta. Nejasnosti glede dejanskega obstoja organizacije tako nisem mogla priti do dna. 46 V angleščini jih navajam zato, da ohranijo svojo poetičnost in metaforičnost, ki je velikokrat orodje turističnega besednjaka.

40 turizmom v Mediteranu je bila Grčija večinoma obiskana zaradi njene antične kulture, današnje raziskave turističnih tipov pa kažejo, da se užitkarski in kulturni motivi turistov v Grčiji prepletajo. Aktivnosti na dopustu so večinoma podobne, različno je le njihovo zaporedje. Nekateri dajejo prednost kulturnim in zgodovinskim posebnostim, drugi pa te obiščejo, ko se naveličajo plaže ali šele ob slabem vremenu (Berg in Edelheim 2012: 90).

Bonarou in Dermetzopoulos, grška akademska raziskovalca turističnega menedžmenta, sta mnenja, da gre grški turistični produkt sedaj skozi ključno zrelostno fazo v svojem življenjskem ciklu, kar ga dela še bolj ranljivega za konkurenco na mediteranskem turističnem trgu (2010: 99). Pri tem izhajata iz koncepta življenjskega cikla tržnega proizvoda, ki gre skozi faze uvajanja, rasti, zrelosti in upadanja. R.W. Butler je tako leta 1980 na podlagi istega koncepta oblikoval model življenjskega cikla turistične destinacije,47 ki je danes v širši uporabi in je v tem kontekstu morda bolj relevanten od prejšnjega. Pri svoji teoriji se je opiral na več faktorjev: dinamičnost turističnih področij, na dve pomembni razdelitvi tipov turistov, ki sta ju v znanost o turizmu vpeljala Eric Cohen (1972) in Stanley Plog (1974) in na tako imenovani Irridex (Doxey 1975), indeks, ki skozi štiri faze spremlja odnos prebivalcev do turizma.48 Butlerjev TALC model je močno razširjen v akademskih krogih, izjemno pomemben pa je za spremljanje in razumevanje razvoja turističnih destinacij (Vodeb 2014: 88). Faze Butlerjevega modela si sledijo takole: raziskovanje, angažiranje ali uvajanje, razvoj, konsolidacija ali utrditev in stagnacija, ki lahko vodi do pomlajevanja ali pa umiranja (Butler 1980: 7).49 Klasična in uveljavljena turistična področja sveta, ki so popularna že več desetletij,50 so s svojim razvojem v veliki meri potrdila obstoj teh faz. Butlerjeve faze opozarjajo tudi na to, da turistične atrakcije niso neskončne in brezčasne, kar bi morali dojeti predvsem odgovorni za planiranje in razvoj turističnih področij (1980: 11). Zrelostno fazo, ki jo Bonarou in Dermetzopoulos uporabita za opis grškega turističnega proizvoda, bi lahko v Butlerjevem modelu primerjali s fazo konsolidacije. Za to fazo je na splošno značilno, da se hitrost rasti turističnega obiska upočasni ali upade, čeprav se številka turistov še vedno veča in turisti številčno premagajo rezidente, vsaj na

47 Originalni izraz v angleščini je Tourism Area Life Cycle, ki se pogosto pojavlja z žargonsko kratico TALC. 48 Stopnje Doxeyevega indeksa si sledijo od začetne evforije do apatije, potem do vznemirjenja ali iritacije in na koncu do antagonizma oziroma močnega nasprotovanja (po Butler 1980: 10). 49 Butler v zadnji stopnji predvideva pet možnih različic, ki se gibljejo med popolno pomladitvijo in popolnim propadom turistične destinacije (1980: 7, 11). 50 Mednje se prišteva na primer severni Mediteran, Britanijo, severovzhodne obale ZDA in dele Floride (Butler 1980: 11).

41 vrhuncu sezone. Velik del ekonomije turistične destinacije je v tej fazi povezan s turizmom, marketing in oglaševanje pa dosegata široke množice in skušata podaljšati turistično sezono ter povečati obseg destinacije. Vlaganja investitorjev so še vedno donosna in varna, kar pomeni, da se turistična infrastruktura širi. Stanley Plog je mnenja, da turistične destinacije v različnih fazah življenjskega cikla privlačijo različne tipe turistov. Svoji dve kategoriji turistov je tako povezal z različnimi destinacijami: alocentrike z destinacijami na začetku razvoja, psihocentrike pa z utrjenimi destinacijami. V tej zrelostni fazi bi tako turiste lahko pripisali Plogovi skupini psihocentrikov, ki imajo radi preverjene, varne, domačne destinacije in imajo podobne želje in potrebe kot množični turisti (Plog po Butler 1980: 6). Visoke številke turistov in čedalje več turistične infrastrukture pa lahko v tej fazi povzročijo nasprotovanje lokalnih rezidentov, posebej tistih, ki niso vpleteni v turizem in omejevanje določenih turističnih aktivnosti (Butler 1980: 8; Vodeb 2014: 90). Zrelostna faza ali faza konsolidacije opisujeta grški turistični proizvod ali Grčijo kot turistično destinacijo na splošno. Seveda prihaja znotraj Grčije do močnih razlikovanj in so tako nekateri kraji ali otoki šele v fazi odkrivanja, drugi pa tudi že v stagnaciji. Vsaka faza ima svoje tipične značilnosti, vendar se intenzivnost in trajanje posameznih faz razlikujeta od destinacije do destinacije. Na te razlike vpliva več faktorjev: Butler na primer v tem smislu navede stopnjo razvoja destinacije, število turistov, ki jih prejema, dostopnost destinacije, vladno politiko in število podobnih konkurenčnih destinacij (Butler 1980: 10-11). Grčija je dolgo slonela na tipičnem množično turističnem produktu, vendar se v tem tisočletju skuša dejavno uveljaviti še drugače (Berg in Edelheim 2012: 90; Bonarou in Dermetzopoulos 2010: 104). Turistične avtoritete skušajo ustvariti novo turistično podobo, tako da razširjajo obseg ter pestrost možnih destinacij z oglaševanjem manjših otokov in ponujajo alternativne aktivnosti. Prvih pet let tega tisočletja je razvoj alternativnih oblik turizma bil posvečen predvsem športnemu turizmu, slednjega pa so potem želeli združiti z drugimi oblikami, kot na primer pohodništvo z ekoturizmom. Skušajo ostati konkurenčni; na svetovni ravni grški otoki tekmujejo z Indonezijo in Karibi, v Mediteranu s Španijo in Italijo, iz ameriške perspektive pa je Grčija v skupini s Turčijo, Egiptom in Italijo (Berg in Edelheim 2012: 87-88). Kot vsaka turistična destinacija seveda želi biti edinstvena in se razlikovati od drugih na makro ravni. Zanimivo pa na mikro ravni deluje nasprotno: mnoge otoške skupine v Grčiji namreč ponujajo podobne počitnice oziroma se oglašujejo na isti

42 način. V oglaševanju se opirajo na značilne bele hiše z modrimi okni in vrati,51 ter premalo pozornosti posvečajo geološkim, okoljskim in kulturnim razlikam. Za turiste v Grčiji tako ločevanje različnih otoških regij predstavlja poseben problem (Berg in Edelheim 2012: 87).

Zato naj, preden nadaljujem, na kratko predstavim geografsko lego in delitev Grčije. Grčija meji na štiri države, na severozahodu na Albanijo, na severu na Makedonijo in Bolgarijo, na severovzhodu pa na Turčijo. Deli se v tri glavne geografske enote: največja je celinska Grčija, ki zajema Atiko, Centralno Grčijo, Tesalijo, Epir, Makedonijo in Trakijo, druga enota je polotok Peloponez, ki se od celinske ločuje s Korintskim prekopom, tretja enota pa zajema vse otoke. Na zahodu jo obliva Jonsko morje, na jugu Sredozemsko morje, na vzhodu pa Egejsko morje. Za boljšo predstavo prilagam zemljevid Grčije z označenimi regijami.

Slika 2: Zemljevid Grčije z označenimi celinskimi in otoškimi regijami (Map of Greece b.n.l.)

51 Po tem elementu so le Kikladi predstavljeni »avtentično«, saj se je ta podoba razširila na ostale grške otoke od tam.

Otoki se delijo v šest glavnih skupin, ki so na zemljevidu tudi barvno ločeni: Jonski otoki so na zahodni obali Grčije, Argo-saronski so v Saronskem zalivu blizu Aten, Kikladi so v sredini Egejskega morja, Sporadi in Evboja ležijo ob vzhodni obali Grčije, Egejske otoke (severne in vzhodne) najdemo ob zahodni obali Turčije, južneje od njih pa so med Turčijo in Kreto še Dodekaneški otoki. Kreta je kot največji otok sedma otoška regija zase (GNTO b.n.l.).

5 CHIOS, MASTIKA, MESTA – PO POTEH MOJE RAZISKAVE

5.1. Geografska in gospodarska raznolikost otoka Chios

Zahod je tradicionalno otoke videl kot posebne kraje skrivnosti, osame in tudi nevarnosti ter čaščenja (Baldacchino 2012: 200). Še danes se otoškost dojema kot nekaj posebnega, tudi rajskega in magičnega (Picard 2011), največkrat zaradi fizične ločitve od kopnega, nekakšne liminalne pozicije med morjem in zemljo. Oddaljenost, izolacija in brezčasnost so besede, ki opisujejo otoško življenje. V turističnem kontekstu seveda dobijo drugačen pomen. Do 19. stoletja obmorski turizem kot ga poznamo danes, sploh ni obstajal. V zgodovini modernega turizma, še posebej turizma v Mediteranu, pa so pomembno vlogo odigrali prav otoki. Turistične ponudbe »raja na Zemlji« se danes rade kitijo z otoškimi plažami, odrezanostjo od sveta in sproščenostjo otočanov. Kaj pa ponuja »skriti egejski zaklad« Chios?

Chios je peti največji grški otok v izmeri 904 kvadratnih kilometrov. K Chiosu spadajo tudi otočki Oinousses, Psara in Antipsara. Spada med Egejske otoke in je od turške obale na eni od svojih točk oddaljen le sedem kilometrov.52

Slika 3: Lega Chiosa na zemljevidu Grčije (levo) in zemljevid Chiosa z označeno vasjo Mesta (desno) (Island of Chios b.n.l.)

52 Trajekt iz Chiosa do (atenskega pristanišča) Pireja potrebuje osem ur, medtem ko si v turškem mestu Çeşme v dobri uri.

Na desni strani zgornje slike je zemljevid Chiosa z označenimi pomembnimi kraji. Istoimensko glavno mesto leži na vzhodni obali otoka in ima 29 tisoč prebivalcev,53 kar predstavlja 55 odstotkov vsega otoškega prebivalstva.54 Prebivalci otoka Chios se imenujejo tudi Chioti, mestu Chios pa rečejo »Chora«,55 kar je pogosta praksa na otokih, kjer sta imeni glavnega mesta in otoka enaki. Chora je bila zgrajena tisoč let pred našim štetjem.

Pri raziskovanju zgodovine Chiosa je mogoče hitro opaziti, da se večina zgodovinske literature nanaša na čas pred našim štetjem, ker ima Chios bogata arheološka najdišča. Prvotni prebivalci Chiosa so bili trgovci in mornarji, edinstvena mastika in strateška lega56 pa sta mu v različnih obdobjih pomagali do ekstremnega bogastva. Chios je bil v središču zgodnjih trgovskih poti med Črnim morjem, Egejskim morjem in Mediteranom. Nekateri viri pravijo,da je bil Chios nekoč najbogatejši otok v Grčiji in vzhodnem Mediteranu, v začetku 19. stoletja je tako imel celo 160 tisoč prebivalcev (Elefterios 1976:21). Otok je bogatel že v antiki, svoj vrhunec pa je dosegel v srednjem veku. Chora in celoten otok sta v dolgi zgodovini izkusila več različnih oblastnikov, preden se je Chios leta 1912 ponovno priključil Grčiji, je bil mnoga stoletja v rokah Otomanov, Genovčanov in Bizantincev.57 Mešanica vseh teh kultur bi lahko danes navduševala arhitekturne navdušence, če ne bi leta 1881 Chios doživel uničujočega potresa,58 ki je na nekaterih delih otoka popolnoma izbrisal sledi civilizacije. Tako tudi v Chori redko najdemo stavbe, ki bi datirale pred leto 1881 (Zacharou-Loutrari 1989: 89). Posebna znamenitost je zato kastro, deli mestnega obzidja, ki so preživeli potres in so danes stari več kot tisoč let. Chora se lahko pohvali tudi s pristaniščem in bogato bero muzejev. Poleg arheološkega, navtičnega, bizantinskega in Justinijanovega muzeja najdemo tam še knjižnico Korais, ki gosti folklorni muzej in je obenem ena največjih knjižnic v Grčiji, saj svojo zbirko dopolnjuje že od leta 1792 (Korais Library 2012).

53 Številčne podatke povzemam z uradne turistične spletne strani Chiosa /http://www.chios.gr/. 54 Celoten otok ima 52.000 prebivalcev. 55 Izgovorjava obeh se začne s črko 'h', torej Hios in Hora. 56 Chios ima dobro pozicijo za pomorsko trgovanje, leži blizu mest v zahodni Mali Aziji, v zgodovini pa je bil na trgovskih poteh prisoten od Egipta, Levanta, Rodosa in Krete do severno egejskega in Črnega morja (Eleftherios 1976:7). 57 Podrobnejše zgodovinske razlage so v poglavju Srednjeveška naselbina Mesta. 58 Potres je dosegel stopnjo 6.5 po Richterjevi lestvici. Epicenter je bil na jugu otoka in je popolnoma uničil enajst vasi mastike. Žrtev je bilo skoraj štiri tisoč (Verakis in Manolis b.n.l.).

Otok Chios se geografsko deli na pet glavnih območij. Severni, notranji, zahodni, vzhodni in južni del se razlikujejo po krajini, geografskih in kulturnih znamenitostih ter glavnih dejavnostih. Čeprav je zemljevidu videti, da je sever zelo poseljen, temu ni tako. Ravno nasprotno, severni del otoka je v bistvu najmanj poseljen. Temu botruje dejstvo, da je lokalno območje v objemu gorovja Pelinaio z najvišjim vrhom Profitis Helias na 1297 metrih. Na vsaki strani gorovja sta dva večja kraja, Volissos in Kardamyla, kjer živi največ ljudi. Moji sogovorniki so mi povedali, da je severni del najrevnejši na otoku, saj je tudi zemlja neprimerna za obdelovanje. Tako je v tem delu osrednja tradicionalna gospodarska panoga ribištvo. Tudi sicer je Chios hribovit otok, nižine so le na jugu in vzhodu otoka. Pod zahodni del otoka se šteje območje med krajema Volissos na severu in Limenas59 na jugu, geografska značilnost tega področja pa so kamniti zalivi.

Turistična znamenitost v tem delu je zapuščena vasica Anavatos, ki je zgrajena na kamnitem klifu in je dostopna le z ene strani. Vas nosi zgodovinski in nacionalni pomen ne le zaradi izjemne lege, temveč tudi zato, ker je v masakru Chiosa60 leta 1822 tam umrlo več kot 1500 Grkov. Isto priča samostan Nea Moni, ki se nahaja v notranjem delu Chiosa. Samostan izvira iz 11. stoletja in ima status Unescove svetovne dediščine. Do masakra Chiosa je bil zelo vpliven, v njem je živelo šeststo menihov, v lasti pa je imel tudi veliko okoliške zemlje. V času masakra se je vanj zateklo mnogo prestrašenih domačinov, a svetost kraja jim ni pomagala. Otomani so vdrli v samostan in pobili večino ljudi v njem, kot dokaz ali opomin pa so v kapelici ob vhodu v samostan razstavljene lobanje in druge kosti umrlih v masakru (Massacre b.n.l.). Zahodni in notranji del otoka sta prav tako hribovita in redkeje poseljena, šele spodnji rob notranjega dela je primeren za poljedelstvo. Tam rastejo tudi divji tulipani, ki se štejejo med naravne posebnosti Chiosa.

V nasprotju z zgoraj opisanimi deli Chiosa, pa sta vzhodni in južni del rodovitna, precej poseljena in tudi bolj zanimiva za turiste. Vzhodni del, kamor spada tudi mesto Chios, je najbolj turističen del otoka in tukaj najdemo visoko razvito turistično infrastrukturo, vključno z letališčem in največ nastanitvenimi kapacitetami za turiste. Poleg obalnega dela, kjer se veliko ljudi ukvarja s turističnimi dejavnostmi, je del vzhoda še

59 Limenas ima tudi pristanišče in je od vasi Mesta oddaljen le štiri kilometre. 60 Masaker na Chiosu so izvedli Otomani, ker so se prebivalci Chiosa pridružili vstaji za neodvisnost od njihove oblasti. Statistični podatki pravijo, da je bilo ubitih trideset tisoč Chiotov, dvakrat toliko jih je bilo zasužnjenih (skupaj je to predstavljalo tri četrtine takratnega prebivalstva), večina stavb in samostanov pa je bilo razbitih. Masaker je pomemben del zgodovine Chiosa, Anavatos je pa znotraj tega znan kot vas, kjer so bili pobiti vsi njeni prebivalci, vključno z otroki in ženskami (Verakis in Manolis b.n.l.).

47 rodovitna pokrajina Kampos, za katero so značilne ogromne kamnite vile z ograjenimi sadovnjaki pomaranč, mandarin in limon, ki jim opazovalec skoraj ne vidi konca. Citrusi so pomemben izvozni artikel Chiosa,61 med lokalnimi produkti pa so to tudi olivno olje, fige in vino.

Daleč najpomembnejši proizvod Chiosa, ki je močno vplival med drugim tudi na zgodovino otoka in njegovo (tudi v turizmu) samozavestno držo pa najdemo na južnem delu otoka, v pokrajini Mastichochoria. V dobesednem prevodu Mastichochoria pomeni vasi mastike. Zaobjema štiriindvajset vasi,62 ki sestavljajo edino pokrajino na svetu, kjer drevo mastika proizvaja svoje »solze«, torej najbolj prepoznaven otoški produkt. Zaradi mastike so omenjene vasi v zgodovini velikokrat uživale privilegije, prebivalci teh vasi so bili tudi izvzeti iz otomanskega masakra Chiosa, ni jim pa seveda prizanesel potres leta 1881 (Clogg 1992: 15). Vasi Mesta, Pyrgi in Olympoi so potres najbolje prenesle in so edine vasi, v katerih je ohranjena posebna utrdbena arhitektura, ki je bila postavljena z namenom varovanja mastike in njenih pridelovalcev. Te tri vasi so poleg samostana Nea Moni v središču Chioškega kulturnega turizma in so s Karfasom najbolj obiskane na otoku. Pokrajina je tukaj večinoma nižinska in deloma hribovita, razen mastike in oljk, ki sta posebej odporni drevesi, pa nima veliko vegetacije. Ljudje se poleg gojenja mastike ukvarjajo še s turizmom, na obalnih področjih tudi z ribištvom.

Chios je kot otok obkrožen z morjem in je to v svoji zgodovini več kot uspešno izkoristil. Med tradicionalne obrti velikega pomena se tako na Chiosu šteje tudi ladjedelništvo,63 ki je otoku in otočanom prineslo veliko bogastva in slave. Otoček Oinousses ob vzhodni obali Chiosa, ki uradno spada pod Chios, je tako promoviran kot otok ladjarjev. Grško moderno ladjarstvo se je začelo prav tam s prvimi komercialnimi grškimi ladijskimi parniki. Ker Oinousses obsega le 16 kvadratnih kilometrov, so izdelovalni obrati bili v osrednjem in severnem delu Chiosa, tako da sever ni bil vedno »reven«, kot danes domačini radi povedo. Z ladjami se je Chios najbolj proslavil v 19. stoletju in od tam izhajajo tudi največja grška ladjedelniška podjetja in ladjarski tajkuni.64

61 Na tem področju je močno podjetje Kampos Chios (Kampos Chios b.n.l.). 62 Te vasi so: Agios Georgios, Armolia, Vavyloi, Vessa, Vouno, Elata, Exo Didyma, Tholopotami, Thymiana, Kalamoti, Kallimasia, Katarraktis, Kini, Lithi, Mesa Didyma, Mesta, Myrmingi, Nenita, Neochori, Olympoi, Pagida, Patrikia, Pyrgi in Flatsia (The Chios Mastiha Growers Association b.n.l.: 8). 63 V Chori se temu na čast nahaja bogat navtični muzej, ki skuša skozi razstave prikazati zgodovinski in kulturni odnos Chiosa z morjem (The museum b.n.l.). 64 Ladjarski tajkuni so danes večinoma preseljeni v tujino, prihajajo pa bolj iz Oinoussesa ter ne toliko iz samega Chiosa.

Na Oinoussesu imata posebno mesto Pomorski licej in Pomorska trgovska akademija (GNTO b.n.l.). Moji sogovorniki so mi povedali, da je nekoč v vsaki družini bil vsaj en ali dva člana, ki sta delala na ladjah. Danes je tega dela veliko manj, vseeno pa še številni Chioti delajo na ladjah kot kuharji ali kapitani, tako da še danes morje daje kruh vsaj polovici prebivalcev Chiosa. Moja sogovornica Penelope mi je povedala, da njen mož dela na čezoceanski ladji in da je takšno delo izjemno naporno tudi zaradi večmesečne ločenosti od družine. Mnogo mornarjev je to delo opustilo in se ustalilo v deželah, ki so jih spoznali med delom na ladji.

V prejšnjem stoletju sta Chios in celotna Grčija65 doživela val izseljevanj. Mnogo Chiotov se je odselilo v Avstralijo ali Združene države Amerike, tako zaradi ekonomskih kot političnih razlogov (Kasimis in Kassimi 2004). Chios je val izseljevanja občutil že po masakru Chiosa leta 1822. Poznejši razlogi za zapustitev otoka so bili upad pomorstva zaradi prekinjenih zvez s Črnim morjem in cenejše tuje delovne sile, 2. svetovna vojna in za njo še grška državljanska vojna ter obdobje vojaške hunte. Nekateri so se v sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja preselili nazaj (med njimi tudi dva moja sogovornika), nekateri pa se domov redno vračajo ob praznikih ali čez poletje. Še danes večina migracij poteka v smeri mest Atene in Thessaloniki, a v času ekonomske krize se pojavljajo tudi selitve v nasprotni smeri. Moji sogovorniki so bili mnenja, da je življenje na otoku lažje od življenja v mestih, saj je tam več možnosti za samozadostnost in je človek odvisen še od drugih stvari, ne le od službe. Ideja po samozadostnosti je skupaj s pritiski recesije pripeljala na Chios iz Aten tudi tri moje sogovornike.

Chios je precej raznolik in velik otok in čeprav se geografsko deli na pet območij, je upravno štet pod eno samo občino v glavnem mestu otoka. Namreč, leta 2011 so vladni ukrepi proti recesiji uvedli pravilo, da imajo otoki lahko samo eno občino, ne glede na velikost otoka. Tako je iz prej devetih manjših občin nastala ena sama v Chori. Sogovornica Rena me je na občini seznanila, da so se vladne spremembe začele najprej izvajati na otokih in da je bilo takrat precej težko opravljati delo devetih manjših občin obenem. Večina sogovornikov je bila tudi sicer globoko razočarana nad vladnim

65 Med leti 1890 in 1914 je Grčijo zapustila kar šestina prebivalstva. Drugi večji val je bil med 1950 in 1974, ko se je iz Grčije izselilo več kot milijon prebivalcev (Kasimis in Kassimi 2004).

49 delovanjem, že v Atenah, ne samo na Chiosu66. V večini so bili mnenja, da je kriza bolj prizadela kopenski del Grčije in mesta, manj pa otoke. To sklepajo predvsem po tem, da je glavni vir prihodkov na velikem številu otokov turizem, ki naj ga recesija ne bi prizadela tako močno kot ostale ekonomske aktivnosti, saj ima stalen pritok kapitala skozi turiste. Koliko je resnice v tem in kakšna je turistična situacija na Chiosu, sem se pozanimala na Oddelku za turizem občine Chios ter v uradni turistični pisarni v Chori.

5.1.1. Myrovolos Xios : delovanje in podobe turizma na Chiosu

Prefektura severno egejskega morja ima sedež v Mytiliniju, glavnem mestu otoka Lesbos. Je krovna institucija, ki ima nadzor nad turističnim delovanjem otokov Limnos, Chios, Samos, Ikaria in Lesbos. Vsak od teh mora organizirati različne dogodke za svoj otok in o njih tudi poročati prefekturi v Lesbos. Na Chiosu to delo opravlja Komite za promocijo turizma prefekture Chiosa,67 direktor katerega je Konstantinos Mundros. Komite ima člane povsod po Chiosu, ti člani pa praviloma delajo v turizmu, bodisi v hotelskih ali apartmajskih nastanitvah, bodisi kot organizatorji izletov ali prodajalci turističnih izdelkov. Srečujejo se enkrat ali dvakrat mesečno in skupaj z občino ustvarjajo turistično podobo Chiosa. Moja sogovornica Rena mi je povedala, da komite obstaja enako dolgo kot na novo združena občina. Slednja je morala spremeniti delovanje in razširiti temelje, saj sedaj pokriva celoten otok, kar pomeni, da ne skrbi več samo za turizem v Chori, temveč na celotnem otoku, ki je precej raznolik tudi v turistični ponudbi. Z Ministrstvom za turizem ne sodelujejo pogosto, je pa v Chori pisarna GNTO-ja, ki skrbi za inšpekcijo ter izdajo turističnih licenc. Občina ima poleg komiteja tudi uradno turistično pisarno. To je prostor, kjer poleg praktičnih informacij dobiš jasno turistično sliko Chiosa.

Chios je v brošurah, na internetnih straneh in tudi v predstavah domačinov zapisan kot »otok mastike«. Mastika, kateri spodaj posvečam posebno poglavje, je imela neverjeten vpliv na zgodovino in življenje Chiotov. Največjo slavo je mastika dosegla pod otomansko oblastjo, zato tudi ne čudi zanimiva besedna igra, da je turško ime za Chios Sakiz, kar v turščini pomeni mastika.68 Dejstvo, da mastika proizvaja aromatično smolo

66 V času, ki sem ga preživela v Mesti, so potekale parlamentarne volitve in na teh volitvah je neonacistična stranka Zlata zora dobila prve sedeže v parlamentu. Sogovornica Despina, ki je pomagala na volišču, je bila zgrožena, da je celo njihova majhna skupnost dala tri glasove za njih. 67 V angleščini se uraden naziv glasi Promoting Tourism prefectural committe of Chios. 68 O izvoru imena Chios je več teorij. Najpogostejša pravi, da je Chios izpeljava imena Chiona, kar je bilo ime hčerke Inopiona, prvega kralja Chiosa. Druga teorija pravi, da je otok dobil ime po Hiosu, sinu boga morja Neptuna; tretja pa, da je izvor besede Chios v antični sirski besedi za mastiko (History b.n.l.).

50 samo tam, postavlja Chios na poseben svetovni zemljevid in mu daje samozavest v turizmu, saj ima a priori tisti unikaten element, ki se ga venomer išče v okvirih moderne turistične industrije. Mastikinih solz ni mogoče umetno proizvajati, kar pomeni, da je »avtentičnost« tega fenomena zagotovljena. Turistična slika se tako najprej ustavi na mastiki, ker pa je Chios precej raznolik, ima v ponudbi še mnogo zanimivosti, s katerimi se izpostavlja v soseščini Lesbosa in Samosa. Na uradni turistični spletni strani Chiosa na seznamu najboljših desetih stvari otoka (TOP 10 Must See) poleg mastike najdemo plaže, bizantinski samostan Nea Moni, Choro, srednjeveške vasi, pokrajino Kampos, slavno raketno vojno69 in grad v Volissosu (Chios Travel Guide b.n.l.).

Turistična sezona na Chiosu doseže višek v poletnih mesecih, med junijem in septembrom, seveda pa si jo turistični delavci in občina želijo razširiti. Na brošuri prej omenjenega komiteja je posebej poudarjen napis All year round, kar pomeni »Čez vse leto«. V podporo temu napisu je na uradni turistični spletni strani otoka Chios posebej predstavljen še po letnih časih : Fragrant in Spring, Special in Summer, Unique in Autumn, Mild in Winter70 (Chios Travel Guide b.n.l.). Fragrant ali dišeč, v grščini Myrovolos, je najpogostejša beseda, ki spremlja Chios v turističnem besednjaku. Nanaša se na posebno floro Chiosa : poleg mastike se sem štejejo divji tulipani, orhideje, maki in vrtnice, divji timijan, origano in žajbelj ter drevesa citrusov.

Chios ima kot velik otok zelo razdelano turistično ponudbo, ki izpostavlja različne letne čase in posamezne dele otoka ter predstavlja celo vrsto aktivnosti, ki so primerne tako za starejše kot za mlajše obiskovalce. Ponuja kulturni, poljedelski, športni, verski, obmorski, konferenčni, arheološki turizem in še bi se kaj našlo. Vseeno pa Chios ni otok množičnega turizma, kar je sicer prevladujoča oblika turizma v Grčiji.

Sogovornike sem vprašala, zakaj se tam ni razvil množični turizem in dobila več različnih odgovorov. Nekateri pravijo, da zato, ker ni dovolj peščenih plaž, kar je ena glavnih značilnosti mediteranskega množičnega turizma. Chios sicer ima peščene plaže, je pa res, da je turizem večinoma osredotočen na notranjost otoka. Pri tem je izjema obalno območje Karfas na vzhodu, kjer dobiš občutek, da si del industrije sonca, morja in peska.

69 Raketna vojna je velikonočni običaj, ki ga prakticirajo v mestu Vrontados na vzhodni obali Chiosa. Gre za simbolno izmenjavo ognja med dvema deloma mesta. Udeleženci sestavljajo svoje rakete in ognjemete celo leto, znanje o izdelavi pa se predaja iz roda v rod. Vrhunec leta je noč pred veliko nočjo, ko nebo razsvetli več kot šestdeset tisoč raket (Rocketwar b.n.l.). 70 V slovenščini bi se napis glasil : »dišeč spomladi, poseben poleti, edinstven jeseni, nežen pozimi.«

Posebno mesto zaseda še plaža Mavra Volia na jugu otoka, ki jo krasijo črni vulkanski kamenčki in ji dajejo tudi edinstven izgled.

Ne velja torej toliko, da na Chiosu ni plaž, ampak bolj da ni »plažne infrastrukture«; Chios se namreč rad pohvali z neobljudenimi, »nepokvarjenimi« plažami, katerih je na pretek na vseh robovih otoka. Drugi razlog, da se na Chiosu ni razvil množični turizem, pa se po mnenju mojih sogovornikov dotika ladjedelcev. Namreč, bogati ladjedelci izkoriščajo svojo družbeno moč in vpliv proti množičnemu turizmu, saj bi to zanje pomenilo poslovne izgube, ker bi lahko ljudje začeli opuščati delo pri njih in se raje zaposlili v donosnejšem turizmu in posledično bi tudi turistična industrija postala večja od ladjedelniške. Tretji in četrti razlog sta vzročno povezana, Chios ni razvil množičnega turizma zato, ker nima dovolj nastanitvenih kapacitet,71 obenem pa je na otoku nekaj območij, ki so bodisi arheološko, bodisi vladno zaščitene pred gradnjo hotelov. Med ta območja spadata Kampos in Mastichochoria, kjer so posegi dovoljeni le v obliki prenov, ni pa tam dovoljeno graditi novih hotelov. Peti razlog, ki sem ga slišala od sogovornikov, pravi, da je Chios bil prepočasen v dobi nastajanja destinacij za množični turizem (to je v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja).72

V pogovorih o razlogih sem od sogovornikov dobila negativen vtis o množičnem turizmu, večina jih je rekla, da tak turizem ni primeren za Chios, izrazili pa so tudi veselje ali olajšanje, da se dejansko ni razvil. Opisi, ki so mu ga namenili, so se razlikovali med sogovorniki; predvsem ga drugače vidijo turisti, delavci v turizmu in občinski uslužbenci. Turista s katerima sem se v času mojega etnografskega terenskega dela pogovarjala, sta na primer poudarila, da so delavci v množičnem turizmu preveč odvisni od industrije in se zato »vedejo kot turistovi sužnji, so preveč vljudni«, ta pretiranost pa je po njunem mnenju izhajala iz tega, da od turista želijo samo denar. Turistični delavci so seveda poudarjali ekonomsko plat množičnega turizma, ki bi naj bil neučinkovit na dolgi rok, ker ne povezuje lokalnih podjetij in povzroča odvisnost od industrije. Mnenja pa so tudi bili, da turist začuti, če od njega hoče turistični delavec samo denar ali, kot se je izrazil eden od njih: »da ga gledaš kot, da je denar«. Tako delo, je bil prepričan, lahko samo propade. Domačini se bojijo, da bi Chios z množičnim turizmom izgubil »svojo lepoto, tradicionalnost in barve« in so mnenja, da z množičnim turizmom »nič ne ostane več isto«.

71 V prilogi 1 je tabela s podatki o številu sob in postelj na Chiosu, ki sem jih dobila v Turistični pisarni. Največ kapacitet ima pokrajina Kampos, sledijo ji Mastichochoria, Chora in severozahodni del otoka. 72 Organiziran turizem se je na Chiosu po mnenju moje sogovornice Markele začel šele v devetdesetih letih.

Na občini pa so bili mnenja, da so se nekateri otoki z množičnim turizmom prehitro razvili in da kvaliteta takšnega turizma ni dovolj visoka. V teh opisih se vidijo mnogi obrazi turizma, ki se spreminjajo z različnimi pogledi, ki so na različne načine in iz različnih zornih kotov vanj uperjeni.

Najbolj ustrezen izraz za obliko turizma na Chiosu je kulturni turizem, pri katerem gre za »gibanje iz kulturnih vzgibov, ki vključuje študijske izlete, uprizoritvene umetnosti, kulturne izlete, potovanja na festivale, obiske zgodovinskih mest in spomenikov, folkloro in romanje« (UNWTO po Sdrali in Chazapi 2007: 62). Vključuje lahko tudi lokalni jezik, gastronomijo, tehnološke iznajdbe, oblačila, prostočasne aktivnosti in izobraževalne programe (Sdrali in Chazapi 2007: 62). Kulturni turizem v svojem delovanju logično stremi tudi k trajnostnemu razvoju. Chios se v svoji turistični ponudbi močno nagiba k reprezentacijam svoje bogate zgodovine, poudarja samostane, arheološka najdišča, srednjeveške vasice, izpostavlja tudi ljudske običaje in stoletja stare dejavnosti svojih prebivalcev. Poleg mnogih muzejev prišteva k svoji intelektualni tradiciji še velike osebnosti, ki so se tam rodile. Med temi je najbolj znan Homer, avtor Odiseje in Iliade, čeprav kraj njegovega rojstva ni točno določen in si ga lasti kar nekaj mest tudi izven Chiosa. Njemu je posvečen tudi kulturni center Chiosa, Homerion. Po nekaterih zgodovinskih zapisih naj bi na otoku živel tudi Krištof Kolumb, med slavnimi Grki pa je tam prisoten tudi Adamantios Koraes, pomembna figura grškega razsvetljenstva in ustanovitelj knjižnice Korais v Chori (Intellectual Tradition b.n.l.).

Čeprav je turizem v središču pričujoče razprave (ali prav zato), je treba poudariti, da Chioti ne živijo samo od turizma. Turistični sektor zajema največ dvajset odstotkov prebivalcev, mnogim pa turizem predstavlja postransko ekonomsko aktivnost in tako od njega niso odvisni, ker tudi ne predstavlja prevladujoče ekonomske aktivnosti na otoku. Delo v turizmu je lahko posredno ali neposredno v stiku s turisti. Prometna infrastruktura z letališčem, trajekti, avtobusnimi prevozi ter najemi avtomobilov in motorjev, ponuja eno možnost. Potem so tu razne turistične agencije, organizatorji izletov in posredniki rezervacij. Najbližje v stik s turisti pridejo delavci v restavracijah, kavarnah in hotelih ter apartmajih. Tukaj je še prej predstavljena infrastruktura, ki se je turisti lahko poslužujejo glede na svoje želje in preference: knjižnice, muzeji, kulturni centri in spomeniki. Svojstvena kategorija turističnega posla so tudi prodajalne spominkov, pri katerih je potrebna zdrava mera kritičnosti. Posredno namreč prodajajo podobe Chiosa, ki prek

53 turistov dosegajo ljudi, ki tukaj še niso bili in si tako lahko ustvarijo drugačno sliko od dejanske. Najpogostejši spominki na Chiosu so prav gotovo izdelki iz mastike, tem pa sledijo podobe znamenitosti na različnih magnetkih ali razglednicah, majhni kipci Homerja in modeli ladij.

Moji sogovorniki so z značilnostmi turizma na otoku zadovoljni in se zavedajo, da privabljajo posebno vrsto turistov, takšne, ki posebej cenijo kulturo in naravo. Na občini sem izvedela, da to tudi spodbujajo z letaki, primernimi informacijami in »skrbijo, da turistom ponudijo kraje, ki se jih splača videti zaradi njihovega zgodovinskega pomena«. Svojo ponudbo prav tako prilagajajo starosti turistov; mladim ponudijo Karfas, ki je znan po nočnem življenju, večina ostale ponudbe pa je usmerjena v obiskovalce srednjih let, ki so tudi največji povpraševalci. Zanje verjamejo, da jih bolj kot nočno življenje zanima aktivno preživet dopust poln naravnih in kulturnih znamenitosti.

Čeprav moje sogovornike veseli, da na otoku ni razvit množični turizem in so ponosni, da sta kultura in narava v ospredju njihove turistične znamke, jih pa vseeno nekoliko skrbi sam turistični obisk. Ta se je v zadnjih letih73 zmanjšal, spremembe pa se opažajo tudi v narodnostni strukturi turistov. Upad prihoda Evropejcev in tudi upad domačega turizma pojasnjujejo s slabimi ekonomskimi razmerami tako v državah, ki generirajo turiste, kot tudi doma. O vplivu recesije na turistični obisk Grčije sem podrobneje govorila v poglavju Turizem v Grčiji v 21. stoletju, tukaj pa mojo tezo še potrjujejo številčni podatki o mednarodnih prihodih turistov na Chios. V prilogi 2 se tako izrazito vidi, kako je število turistov iz Evrope z letom 2009 začelo padati: leta 2008 je Chios s čarterskimi leti iz Evrope obiskalo šestnajst tisoč turistov, leto dni kasneje kar pet tisoč manj, številka pa je leta 2011 padla še za dva tisoč. V isti prilogi se vidi, od kje večina turistov prihaja: močno izstopajo Nizozemci, Norvežani in Belgijci (v tem vrstnem redu). Na to je verjetno vplivalo dejstvo, da je letališče na Chiosu v poletnih mesecih imelo vzpostavljene čarterske lete s temi državami.74

Podobno kot letališče s čarterskimi leti vpliva na večinsko narodnostno pripadnost obiskovalcev, vplivajo tudi trajektne linije na domači turizem. Grki se radi vračajo domov, poletni meseci in prazniki so rezervirani za družinska srečanja, kot že vemo, pa ima Chios

73 V tem odstavku je referenčno leto 2012, leto, ko sem opravljala raziskavo. 74 Letališče leži le tri kilometre od glavnega mesta in deluje že od leta 1969. Redni leti so vzpostavljeni z Atenami in Thessaloniki, občasni tudi s sosednjimi otoki, kot rečeno, pa so leta 2012 sezonski leti povezovali Chios z Amsterdamom, Oslom in Brusljem (sogovornica Markela).

54 veliko izseljencev, ne samo v tujini, temveč tudi doma. Trajektne linije so najboljše z mestom Thessaloniki (Solun), tako da od tam beležijo največ domačih prihodov.

Kljub padcem v domačem in mednarodnem turizmu, pa Chios vseeno doživlja delni preporod. Kot so poudarili domala vsi informatorji, se je v zadnjih letih močno povečal obisk Turkov. Njihov obisk je večinoma v obliki vikend izletov v večjih skupinah, in tudi sama sem videla nekaj skupin med mojim bivanjem v Mesti. V prilogi 3 sem številčno prikazala rast potnikov na trajektu med mestom Çeşme v Turčiji in Choro: leta 2009 je v smeri otoka potovalo štirideset tisoč ljudi, leta 2011 pa sedemdeset tisoč. Moja sogovornica Rena mi je povedala, da otok sedaj obišče več Turkov kot Evropejcev in da bi ta številka bila še višja, če ne bi bilo Schengenske meje. Turki namreč za vstop v Grčijo potrebujejo vizo, leta 2010 pa sta državi podpisali bilateralni sporazum, s katerim sta nekaterim Turkom dovolile vstop v določene dele Grčije brez vize. Kot mi je pojasnila sogovornica na občini Chios, imajo Turki, ki delajo v javni upravi zelene potne liste, ostali pa modre. In tisti, ki imajo zelene potne liste, lahko med majem in oktobrom obiščejo otoke Lesbos, Chios, Samos, Kos, Rodos in Kastellorizo (našteti od severa proti jugu). Vsi ti otoki, podobno kot Chios, ležijo zelo blizu Turčiji. Ta upravna sprememba je preprosto glavni razlog, da so številke turških turistov na Chiosu poskočile. Na občini v Chori se zavedajo, da je sedaj odprt nov trg75 in v skladu s tem je turistična pozornost v času evropske gospodarske krize usmerjena v Turčijo. Skušajo jih privabiti s predstavitvami znamenitosti Chiosa na njihovih tleh, brošurami v obeh jezikih, objavami v njihovih časopisih, turistične agencije pa jim tudi ponujajo nižje cene za trajekt. Sogovornica Rena je nadalje menila, da Turki (iz Çeşme in okolice) še posebej radi pridejo na Chios, ker jim predstavlja »prvo točko Evrope«.

Čeprav so domačini Chiosa veseli Turkov pa upajo, da se bo popravila tudi ekonomska situacija v Evropi, ker bi to prineslo nadaljnji napredek turizmu Chiosa. Nenazadnje je ena od sogovornic izrecno povedala, da je Chios dober kraj za alternativni turizem in je po njenem mnenju prav to prihodnost turizma. V treh letih od moje raziskave se je zagotovo kaj že spremenilo, čeprav menim, da je alternativni turizem še vedno bolj spodbujan kot množični.

75 Le eno uro stran od trajekta za Chios je tretje največje turško mesto İzmir, ki ima skoraj štiri milijone prebivalcev.

5.2. Mastika in njene solze

Mastika ali schinos je osrednji element turizma na Chiosu in v Mesti. Je zimzelen grm oziroma nizko drevo z botaničnim imenom Pistacia Lentiscus76. Raste na različnih koncih Sredozemlja, a na Chiosu je nekaj posebnega. Mastichochoria je namreč edina pokrajina na svetu, ki se lahko pohvali z mastikinimi »solzami«. Le tam namreč mastika proizvaja svojo aromatično smolo, ki je lahko predelana v najrazličnejše produkte. Domačini samo drevo imenujejo »skinos«, njeno smolo pa »mastiha«. Smolo zaradi njenega izgleda velikokrat poimenujejo tudi »solze«.

Mastika je izredno odporno drevo, zato je dejstvo, da proizvaja smolo le na južnem delu Chiosa, še toliko bolj zanimivo. Agro-geološke razlage tega fenomena slonijo na sestavi tal v kombinaciji s klimatskimi razmerami. Stara ljudska verovanja pa to pojasnjujejo z legendo o svetem Izidorju. V tretjem stoletju našega štetja naj bi svetnika mučili, ker se ni želel odpovedati krščanski veri. Njegovo telo so naposled zvlekli pod drevo mastike in njegova kri je tako napojila zemljo, da je drevo od žalosti začelo jokati svoje solze-smolo in tako še do danes ni nehalo (Galani-Moutafi 2004: 25). Solze so simbolično postale utelesitev svetega Izidorja, ki je s svojo smrtjo Chiosu podaril njegov unikat. Vendar je mastika bila tako darilo, kot prekletstvo, saj je zaradi nje Chios v zgodovini bil tarča mnogih osvajalcev (ibid. 2004: 21).

Slika 4 (levo): smola mastike (Smola mastike b.n.l.) Slika 5 (desno): nasad mastik (Nasad mastik b.n.l.)

Legenda postavlja začetke mastikinih solz v tretje stoletje našega štetja, zgodovinski viri pa jo omenjajo že prej. Najstarejši zapis je podal starogrški zgodovinar

76 Raste počasi in doseže višino od dva do tri metre v štiridesetih letih. Strokovno ime mastike na Chiosu je Pistacia Lentiscus var. Chia.

Herodot v petem stoletju pred našim štetjem. Od takrat se je mastika pogosto pojavljala v zapisih popotnikov in zdravilcev. Njena smola je dosegla tudi Egipt, kjer so jo uporabljali kot zdravilo in sredstvo za mumificiranje. V času Bizantinskega cesarstva je zavzemala pomembno mesto v pomorskem trgovanju, njeno produkcijo in distribucijo pa so resneje sistematizirali šele Genovčani, ki so okupirali otok v sredini štirinajstega stoletja.

Genovčani so svojo bogastvo gradili ravno na mastikinih solzah in v ta namen ustanovili podjetje Maona. Maona je skrbela za produkcijo, prodajo in distribucijo smole, njeni prodajni trgi pa so segali do Rodosa, Cipra, Male Azije, Krima, Armenije in mest Istanbula, Damaska, Aleksandrije, Benetk, Pise, Firenc in Genove (Galani-Moutafi 2004: 21). Na čelu Maone so bili Giustiniani, ki so si mastiko in njene nasade popolnoma lastili in tako domačini sploh niso imeli lastninske pravice. Sama organizacija Maone je bila izjemno strukturirana, imeli so posebne uradnike, preglednike in supervizorje, ki so nadzorovali kvantiteto, kvaliteto in čistost solz. Da nasadi mastike ne bi oslabeli, so strogo omejili sajenje dreves, višek produkcije pa so shranili za drugo leto ali pa zažgali. Kršitve pravil so bile kaznovale tako telesno kot ekonomsko. Mastika je bila glavni vir njihovega bogastva, zato so bili do nje izredno zaščitniški. Iz tega razloga so vasi, kjer se je mastika pridelovala in shranjevala, odmaknjene od obale in zgrajene v utrdbenem stilu, ki jih je varoval pred piratskimi napadi, izvoz pa je potekal izključno iz pristanišča v Chori (Galani- Moutafi 2004: 22). Dve stoletji so bili domačini, ki so pridelovali mastiko pod Genovčani nepogrešljivi in cenjeni, a obenem še vedno samo delavci brez lastninskih pravic.

Njihova pozicija se je nekoliko spremenila pod Otomani, ki so Chios zasedli v sredini šestnajstega stoletja. Domačinom so dovolili, da so majhen del pridelave lahko obdržali za svojo rabo, vseeno pa so morali v zameno za lastnino hiše ali nasada mastike plačevati visok davek v obliki mastikine smole. Za zbiranje in predajo davka so bile odgovorne starešine posameznih vasi mastike, imenovane »epitropoi«, sama predaja pa je potekala jeseni, ko je na Chios prišel posebni sultanov komisar. Tako je bilo do leta 1839, ko so reforme uvedle plačevanje davka z denarjem, ki je veljal do konca Otomanske vladavine leta 1912.

Poleg že uveljavljenih trgov sta bila glavna porabnika mastike v Otomanskih časih sultanova kuhinja in harem v Konstantinoplu, kamor je bila poslana najčistejša in najkvalitetnejša bera. Zaradi sultanove naklonjenosti je Chios v tem času ekonomsko cvetel. Vasi mastike so v tem času pridobile administrativno avtonomijo in tako bile v

57 privilegiranem položaju nasproti ostalim vasem na otoku. Prebivalci vasi mastike so bili zaradi posebnih znanj tako tudi izvzeti iz masakra Chiosa leta 1822. Po tem letu je mastika začela izgubljati svojo moč, ki jo je nazaj pridobila šele pred pol stoletja (Galani-Moutafi 2004: 22).

Po združitvi z Grčijo leta 1912 je hitro prišla prva svetovna vojna. Strogemu nadzoru Genovčanov in rahli liberalizaciji prodaje Otomanov je sledilo obdobje med prvo in drugo svetovno vojno (natančneje med leti 1913 in 1938), v katerem je mastika bila edinkrat brez monopolnega nadzora. To je žal vodilo v trgovsko izkoriščanje, širitev nasadov in posledično padanje cene mastike. Družbeni neredi zaradi slabih razmer so privedli tako daleč, da je leta 1928 bila prepovedana kakršnokoli pridelovanje in sajenje novih dreves (Galani-Moutafi 2004: 22). Mastikin propad je grška vlada opazila leta 1938, ko je uradno institucionalizirala prodajne in distribucijske sisteme. V ta namen so ustanovili dvajset kooperativ, ki so leto dni pozneje skupaj sestavile Združenje pridelovalcev mastike Chiosa (angl. Chios Mastiha Growers Association), domačini so jo v pogovorih imenovali 'Union'77.

Danes je Unija pet tisoččlanska ekskluzivna trženjska in prodajna organizacija za mastiko v Grčiji in tujini. Čeprav je Unija nastala na pragu druge svetovne vojne, ji je že na začetku uspelo dvigniti prodajo mastike in njenim pridelovalcem zagotoviti višje plačilo. Nemška okupacija je prodajo zaustavila, produkti mastike pa so se tako leta nabirali. Šele leta 1958 se je povpraševanje izenačilo s produkcijo. Izboljšano situacijo je Unija izkoristila za povečanje proizvodnje in usmeritev v industrijsko predelavo. Tako je od šestdesetih let prejšnjega stoletja mastika po zatišju ponovno postala cenjena in priznana, čeprav je po mnenju mojih sogovornikov ugled pomembnega simbola ponovno pridobila šele v devetdesetih letih. Unija je veliko pozornost namenila trženju, uveljavljanju mastike in njenega imena doma in v tujini. Leta 2002 so ustanovili hčerinsko podjetje za prodajo izdelkov iz mastike na drobno. Trgovine pod imenom »mastihashop« so se tako razširile po Grčiji, štiri leta kasneje pa že prestopile meje (History of Chios Mastiha Growers Association b.n.l.). Poleg Unije, ki z omenjenimi trgovinami osvaja nove

77 V nadaljevanju bom tako uporabljala izraz »Unija«.

58 trge, blagovno znamko mastika skozi posel razširja še podjetje Sodis s trgovinami Mastic Spa, ki se osredotočajo na rabo mastike v kozmetiki (Galani-Moutafi 2004:23).78

5.2.2. Uporabnost in kultivacija mastike

Mastikine solze oziroma smola, v slovenščini včasih mastiks, od leta 1997 nosijo naziv Evropske unije »Protected Designation of Origin«, ki označuje zaščiteno oznako porekla. Produkt pridobi tak znak kakovosti le, če so njegove značilnosti v veliki meri ali popolnoma odvisne od ozemlja pridelave ter vsi postopki pridelave in predelave potekajo na omejenem geografskem območju (Zaščitena označba porekla b.n.l.).

Uporabnost mastikine smole je neverjetna in sega na najrazličnejša področja. Najbolj znana raba, ki je bila popularna že od njenega odkritja, je v obliki žvečilnega gumija.79 S tem se tudi pojasnjuje izvor angleške besede masticate (v prevodu žvečiti).80 V zgodovinskih zapisih je bila cenjena tudi na medicinskem oziroma še bolj na farmacevtskem področju. Zdravila je želodčne težave, visok krvni pritisk, bronhitis ter bila del kirurških niti in antiseptičnih obližev. Skrivnostni pojav mastikinih solz in povezava s svetim Izidorjem, je mastiko pripeljala tudi v versko rabo. Mastikino olje je od štirinajstega stoletja našega štetja del svetega mazila v ortodoksnih cerkvah po celem svetu in predstavlja »božjo milost«. Popularna je tudi v arabskem svetu, temu pa bi naj botrovalo dejstvo, da je sam prerok Mohamed svetoval svojim privržencem, naj jo uporabljajo. Med zgodovinsko opevanimi rabami mastike je treba še omeniti mastiko v kuhinji. Bila je nepogrešljiv dodatek sladicam in drugim jedem v kuhinjah Turčije, Bližnjega Vzhoda, Arabskega polotoka in severne Afrike (Galani-Moutafi 2004: 25-27).

Danes se mastiko uporablja kot aromatični dodatek celi vrsti prehranskih izdelkov, najdemo jo v piškotih, sladicah, sladoledu, čokoladi in bonbonih. Lahko se jo vključi v čaj, kavo, mleko, tudi testenine in omake. Njena raba je cenjena v alkoholnih likerjih in žganjih. Poleg užitnih stvari je mastika ohranila svojo uporabnost v medicinske namene. Znana je po antimikrobnem in protivnetnem delovanju, je tudi naravni antioksidant in ima dokazano pozitivne učinke na prebavne motnje, oralno higieno in regeneracijo kože. Je del zobne nitke, zobnega cementa, kirurških šivov in gaz za opekline. Preprosto se jo lahko

78 Pred nekaj let je Mastic Spa trgovina stala tudi v starem delu Ljubljane. 79 Danes ga Unija izdeluje pod imenom ELMA, ki je akronim besed Elliniki (grška) in Mastiha. Produkcijo ELME so uvedli leta 1957, danes pa skupaj s smolo in mastikinim oljem nosi PDO naziv (Our products b.n.l.). 80 Beseda je izpeljana iz grškega izraza mastichan, ki ima isti pomen.

59 uporablja v milih, dolgem seznamu kozmetičnih izdelkov, dišečih svečah in eteričnih oljih. Olje mastike se uporablja še v pohištveni industriji in pri izdelavi ter vzdrževanju glasbenih instrumentov. Umetniki se mastike poslužujejo v lakih za zaščito oljnih slik in lepilih, je tudi eden boljših stabilizatorjev slikarskih barv. Dodatno pa je še uporabna v izolaciji, impregnaciji in tudi strojenju usnja (The Chios Mastiha Growers Association b.n.l.:10). Moj sogovornik Nikos jo uporablja tudi pri žganju gline za oblikovanje nakita iz keramike.

Ob vsem tem naštevanju uporabnosti, pa je zanimivo, da so Chioti, kot pravi Galani-Moutafi (2004: 27), mastiko videli bolj kot ekonomsko, prodajno dobrino in ne kot produkt za vsakdanjo rabo. Tako so jo uporabljali le ob posebnih priložnostih; bila je del velikonočnega kruha in sladic za »vesele dogodke«, ter včasih dota in darilo ob poroki, večkrat so jo namenili kot priboljšek gostom, sebi pa so jo raje odrekli. Tudi zato so v celi vrsti izdelkov iz mastike med tradicionalnimi le trije: žvečilni gumi, liker in posebna sladica. Liker Mastiha Chiou je blažja alkoholna pijača, ki se pripravlja kot brendi, se pravi z žganjem belega vina, posebna sestavina pa je mastika.81 Po celi Grčiji je nadalje za otočane Chiosa značilna »sladica na žlici« kot znak dobrodošlice gostom. Podobna je lahko trdi marmeladi ali vloženemu sadju v sirupu. Sladica na žlici Mastiha je iz sladkorja, koruze in sirupa, z mastiko pa je zgolj začinjena. Servira se jo na žlici, lahko pa se zmeša z vodo in tako postane osvežilna pijača.

***

Mastike so posajene v ravni liniji, nove sadike se ponavadi uvedejo februarja ali marca. Mlada drevesa se morajo redno zalivati prva tri leta, po tem obdobju se dve leti obrezujejo, s petimi leti pa že začnejo proizvajati prve solze. Najbolj »plodne« so v starosti med dvanajst in petnajst let, končno rast pa dosežejo pri štiridesetih ali petdesetih letih. Mastika lahko ob pravi negi dočaka tudi do sto let.

Kultivacija mastike je dolgotrajen proces, sestavljen iz več korakov in po informacijah mojih sogovornikov zahteva celoletno pozornost. Pozimi, decembra in januarja, nasade gnojijo, posamezna drevesa pa obrezujejo v spodnjih delih, da se naredi

81 Ne smemo ga zamenjevati z žganjem Mastiha Ouzo, ki se od likerja razlikuje v procesu destilacije in količini dodanega sladkorja. Žganje je po okusu močno podobno slavnemu grškemu Ouzu, bolgarski in makedonski Mastiki ter turški pijači Yeni Raki. Vsem tem pijačam je skupna glavna sestavina janež, mastika pa je načeloma dodana le v primeru žganja Mastiha Ouzo s Chiosa. Vseeno pa v slednjem (v nasprotju z likerjem) prevladuje janežev okus.

60 prostor za sušenje smole. Aprila in maja posebej sčistijo drevesa, prav tako pa se očisti zemlja okoli njih. Pred naslednjim korakom se zemlja okoli debla poravna in posipa z belo ilovico, kar se lepo vidi na Sliki 5. Ilovica se nato močno pritisne v zemljo, da se ustvari gladka bela površina, na katero pozneje padajo solze in se s pomočjo snovi v ilovici hitreje strdijo. Ilovica pomaga tudi pri pobiranju solz in ohranjanju barve, saj je umazana smola manj vredna. V drugi polovici junija ali začetku julija se začne pomemben proces kentos, ko pridelovalci s posebnim orodjem z železno špico, imenovanim kentitiri (Slika 6), zarezujejo v deblo in glavne veje mastike. Rezi so dolgi dober centimeter in globoki pol centimetra. Moja sogovornica Lia mi je povedala, da na začetku ni dobro narediti preveč rezov, ker lahko drevo doživi šok. Tako začnejo s petimi ali šestimi rezi,odvisno od velikosti drevesa. Naslednjih pet ali šest tednov obiskujejo vsako drevo še enkrat ali dvakrat na teden. Pri vsakem obisku dodajo nove reze, tako ob drugem obisku naredijo dvanajst rezov, ob tretjem dvajset in tako naprej. Število rezov je spet odvisno od velikosti in starosti mastike, po besedah moje sogovornice pa lahko na zelo starem drevesu naredijo do sto rezov. Kentos je ključna faza v obdelovanju mastike, saj skozi te reze pozneje pritečejo solze oziroma smola mastike. Ko je te faze konec, počakajo dva do tri tedne, preden se začne kentima, pobiranje solz. Med deset in dvajset dni je tudi potrebnih, da smola popolnoma kristalizira, k temu pa po mnenju strokovnjakov domačinov pripomore rahel severni veter.

Slika 6: košara očiščenih mastikinih solz z orodji timitiri (levo) in kentitiri (desno) (Chios Mastic b.n.l.)

Kentima se začne petnajstega avgusta in se, podobno kot kentos, ciklično ponavlja vse do petega ali petnajstega oktobra.82 Pri prvem pobiranju se vzamejo kristalizirane solze, ki so že padle na tla in večje solze imenovane pita, pozneje pa še tiste, ki se držijo debla ali vej. Pomagajo si z orodjem timitiri (Slika 6). Na koncu uporabijo še veliko metlo in celo drevo pometejo, da se ne bi kakšna solza pozabila. Solze nabirajo v košare, doma jih pa shranijo v lesene škatle in postavijo na hladno. Kolikokrat se solze pobirajo, je odvisno od velikosti nasada, načeloma pa velja, da vsaj dvakrat in dodatno še enkrat na koncu z metlo.

Tu pa dela še ni konec, saj je treba solze natančno očistiti. Najprej jih z velikim sitom ločijo od listja in lesa, počasi pa za to uporabljajo čedalje manjša sita. Ko presejejo z najmanjšim sitom, dajo mastikino smolo v vodo, da se še zadnji koščki lesa in listja odluščijo, potem pa pridelek dajo sušit na sonce. Zadnji korak je fino čiščenje, kjer se vsaka solza posebej očisti z majhnim nožkom. Preden se pridelek proda Uniji, se s siti solze ločijo še po velikosti.

Unija sprejema pridelke med petnajstim novembrom in aprilom naslednje leto. Kvaliteto določajo po velikosti in čistosti solz, plačilo pa se uravnava z razredi. Najvišji razred A ima ceno sedemdeset evrov po kilogramu, z vsakim razredom pa cena pade za deset evrov. Moja sogovornica Lia, ki obdeluje tristo petdeset dreves, letno pridela sedemdeset kilogramov in to jemlje kot dodatni in ne poglavitni prihodek. Na Chiosu je po podatkih Unije 4850 registriranih pridelovalcev mastike (Our people b.n.l.).83 Moji sogovorniki so se strinjali, da je od mastike mogoče živeti, vendar le v primeru, če je to obdelovanje »na veliko«. V slednjem primeru nekateri obdelujejo dva do tri tisoč dreves in pridelajo okrog pol tone mastikinih solz. Nasadi in veščine potrebne za obdelovanje mastike se predajajo po rodovih. Če ni časa ali obdelovalcev, se nasadi dajejo tudi v najem, včasih celo tujcem. Moja sogovornica Despina je na primer poznala štiri družine, ki so tam najele nasade in jih obdelovale, prihajale pa so iz Japonske, Francije, Avstrije in Nizozemske. Moj sogovornik Vassilis je najel nasade od družine, ki je bila preveč zaposlena s turizmom, da bi lahko skrbela za mastike. Višek turistične sezone namreč točno sovpada s kentimo.

82 Te datume določa vlada in jih v primeru izrednih vremenskih razmer kdaj tudi prilagodi. 83 V Prilogi 4 je tabela s podatki o pridelovalcih po posameznih kooperativah.

5.3. Srednjeveška naselbina Mesta

Mesta je bila center moje raziskave, v njej sem bivala mesec dni, zato si zasluži dodatno pozornost. Je vas Mastichochorie, torej del pokrajine, od koder prihajajo mastikine solze. Je pa tudi ena izmed treh vasi, ki so najbolje prestale potres na koncu 19. stoletja in je tako vse do danes obdržala srednjeveški videz. Mesta je znana kot srednjeveška naselbina, in to piše tudi na tabli pred vasjo ter v skoraj vseh turističnih besedilih.

Mesta je od Chore oddaljena petintrideset kilometrov, leži na jugozahodnem delu otoka in je nekoliko pomaknjena v notranjost. Pet kilometrov stran leži pristanišče Limenas, tolikšna razdalja pa vas tudi ločuje od morja. Limenas ima starejše korenine kot Mesta, ki je nastala v času, ko je bil Chios del Bizantinskega cesarstva.84 V tem obdobju je Chios bil pomembna postojanka v pomorskem trgovanju in zato tudi velikokrat glavni cilj piratov in evropskih osvajalcev. Po celotnem otoku so takratni oblastniki v sedmem in osmem stoletju našega štetja postavili obrambne stolpe, utrdbe z razglednimi stolpi in signalizacijo ter gradove za zaščito.85 Na območju Meste so ljudje takrat živeli v manjših in razdrobljenih naselbinah (moj sogovornik Nikos pravi, da jih je bilo devet), uvedba obrambnega sistema pa jih je v osmem stoletju združila v utrdbo Mesta.

Zgodovina Meste je neločljivo prepletena z zgodovino mastike, zato je logično, da je ob čedalje večjem pomenu mastike, Mastichochoria postala zelo zaželena tako na Vzhodu kot na Zahodu. Od 12. do 14. stoletja se je v Mesti tako kar petkrat menjala oblast, to pa se je končalo z letom 1346, ko so otok okupirali Genovčani in ga obdržali dobri dve stoletji, do leta 1566. Genovčani so s podjetjem Maona najprej poskrbeli za sistematizacijo obdelovanja mastike. Mastika je tako še pridobivala na moči in Genovčani so bili primorani reorganizirati tudi obrambo Meste. Mesta je pod Genovčani na prelomu 14. in 15. stoletja postala velika grajska utrdba. Genovčani so s tem zaščitili domačine in zaloge mastike. Domačini Meste sicer pod Genovčani niso imeli lastninskih pravic, so pa bili deležni zaščite, saj so se oblastniki zavedali pomembnosti njihovih veščin in znanj pri obdelovanju mastike.

84 V grobem je to obdobje bilo med leti 327 in 1346, vendar z nekaj prekinitvami. Med leti 1124 in 1173 so otok vodili Benečani, na začetku 14. stoletja pa je bizantinski cesar Chios dal »v najem« Genovčanom, da ga ne bi okupirali Turki. Leta 1329 je Chios po petindvajsetletnem obdobju pod Genovčani spet prešel pod Bizantinsko cesarstvo, njihova oblast pa ni trajala dolgo. 85 Na uradni turistični spletni strani Chiosa je zapisano, da ima Chios najbolje ohranjen srednjeveški obrambni sistem v celotnem Mediteranu.

V celotni Mastichochorii je Mesta uživala največji ugled zaradi bližine pristanišča Limenas, saj je to olajšalo prodajo mastike. Leta 1566 je Mesta padla pod Otomansko oblast in tako je ostalo do leta 1912, ko so se priključili Grčiji. Otomani so domačinom dovolili lastninjenje domov in nasadov mastike v zameno za davek v obliki mastikinih solz. Tako je glavna dejavnost domačinov ostala kultivacija mastike, s katero so sedaj lahko tudi prosto trgovali. Pod Otomani so ponovno uživali privilegiran status, kar je pomenilo tudi izključitev iz masakra Chiosa leta 1822. Naslednji veliki trenutek v zgodovini Chiosa, potres leta 1882, je Mesto po čudežu le malo spremenil. Njena arhitekturna posebnost, ki danes z mastiko sestavlja turistično znamko Mesta, je tako zdržala več kot šeststo let.

Arhitektura Meste je zmes bizantinskih, genovskih in otomanskih vplivov. Največjo sled so pustili Genovčani, ko so jo preuredili v grajsko utrdbo. Sama oblika je bila peterokotna, naselbino so obdajali visoki zunanji zidovi z okroglimi stolpiči ob kotih, na sredi naselbine pa je stal dvajset metrov visok kvadratni obrambni stolp. Naselbina je znotraj zidov en sam labirint ozkih ulic in tunelov, stavbe stojijo druga ob drugi, imajo ravne strehe in so na enaki višini, kar pomeni, da je mogoče prehoditi celo vas samo po strehah hiš. V primeru piratskih vdorov so domačini lahko pobegnili po strehah do zatočišča v osrednji stolp,86 vsiljivci pa so se medtem v labirintu na tleh znašli nekoliko težje. Mesta je imela velika železna vrata, Genovčani so jim dodali še celodnevno vojaško varstvo. Med kentimo oz. »žetvijo« mastike, so se vrata strogo zapirala ob sončnem zahodu, odpirala pa ob sončnem vzhodu.

Slika 7 (levo): srednjeveška grajska utrdba Mesta (Srednjeveška grajska utrdba Mesta b.n.l.) Slika 8 (desno): ulice Meste danes (Ulice meste danes b.n.l.)

86 Moj sogovornik Dimitris je omenjal tudi tunel od stolpa do vodnjaka zunaj vasi.

Prve velike spremembe Meste do današnje podobe so se pojavile ob koncu 17. stoletja in v 18. stoletju, ko je na celotnem otoku vladalo izobilje. Takrat je Mesta dobila več vhodov. Teh se seveda ne zapira več, hiše ob zunanjih zidovih so nanje lahko namestile okna in vrata, gradnja hiš pa se je začela tudi izven peterokotne utrdbe proti severu, ob cesti v smeri Chore. Domačini ta del imenujejo »zunaj vasi«, njihovo pojmovanje »vasi« se je torej ohranilo in je še vedno omejeno samo na utrdbeni del. Hiše se v utrdbenem delu Meste, kot že rečeno, držijo skupaj, večinoma imajo pritličje in eno nadstropje ter ravne strehe. Na vrhu notranjih stopnic je bil včasih tudi odprt prostor za zračenje hiše. Moj sogovornik Dimitris mi je povedal, da so spodnji deli hiš nekoč bili namenjeni živalim ali shranjevanju pridelkov in da je še v začetku sedemdesetih let prejšnjega stoletja v Mesti bilo kar tri tisoč živali; koz, ovac, kokoši, oslov, mul, konjev in krav. Takrat ulice še niso bile tlakovane, prav tako pa ni bilo vodovodne napeljave in kanalizacije. Po vodo so domačini hodili z osli v vodnjake izven vasi. Moderne infrastrukturne spremembe vasi so se začele po letu 1975. Takrat je grška vlada opazila posebnost Meste in jo vključila v obnovitveni program GNTO-ja (Grške turistične organizacije) z namenom ohranitve in razvoja tradicionalnih naselij.

Na Chiosu je v ta program bila vključena le Mesta, čeprav sta srednjeveško arhitekturno dediščino uspeli obdržati še vasi Olympi in Pyrgi. Slednja leži bolj v notranjosti južnega dela otoka, od Meste je oddaljena deset kilometrov in je bila pred letom 2011 sedež občine Mastichochorie. Je ena največjih vasi v tej pokrajini in ima tudi veliko obdelovalcev mastike. Pyrgi je posebej znana še po fasadah hiš, celotna vas je namreč prekrita z dekorativnimi motivi črnih in belih geometričnih oblik, ki jih domačini imenujejo ksista in so stare prek petsto let. Takih fasad v Mesti ne najdemo, nekaj pa se jih je ohranilo v sosednji vasi Olympi.

Mesto in Olympi povezuje prijetna in z informacijami opremljena sprehajalna pot čez hrib, na kateri je mogoče videti nasade mastik in oljk.87 Če ti dve vasi primerjamo, opazimo, da ima Olympi nekoliko slabše ohranjeno obzidje, a je v nasprotju z Mesto obdržala osrednji obrambni stolp. V Mesti so namreč zapuščeni obrambni stolp porušili leta 1858. Na njegovem mestu so zgradili pravoslavno cerkev, ki je posvečena nadangeloma Mihaelu in Gabrijelu. Domačini ji rečejo megalos taxiarches, kar pomeni

87 Tudi vse vrste živali, a niti enega človeka. Če že, se človek tam znajde zgolj zaradi dela in ne zaradi rekreacije.

»veliki nadangeli«, s tem imenom pa jo tudi ločujejo od manjše cerkve v bližini, ki je posvečena istima svetnikoma. Cerkev so gradili kar deset let, je triladijska, na sprednji strani stoji zvonik in širok hodnik tlakovan s črno-belimi kamenčki. Sama cerkev meri 450 kvadratnih metrov in je največja cerkev na Chiosu. Moj sogovornik Dimitris je povedal, da je po drugi svetovni vojni to bila celo tretja največja cerkev v Grčiji.

Od druge svetovne vojne pa do sredine sedemdesetih let prejšnjega stoletja, je tudi Mesto doletelo izseljevanje domačinov. V tem času je število prebivalcev padlo iz 900 na 500, danes pa jih je po podatkih, ki sem jih dobila na občini, med 300 in 400. Domačini se še vedno ukvarjajo z mastiko, vendar ne več tako intenzivno kot nekoč. V Uniji je registriranih sedemdeset prebivalcev ali družin Meste. Moji sogovorniki so mi povedali, da delo z mastiko trenutno sloni na starejših prebivalcih, vendar se v zadnjem času vanj vključujejo tudi mladi in priseljenci. Ljudje si veliko zelenjave pridelajo na vrtovih, z nasadi oljk si pridelajo še olive in oljčno olje, oboje pa tudi prodajajo. V vasi sta dva mini- marketa, ki sta zaprta med drugo in peto uro popoldne, za večje nakupe pa se domačini odpravijo v Choro.

V času, ko sem živela v Mesti, sem opazila ljudi z drugih vasi, ki so tri do štirikrat na teden s kombiji na prodaj pripeljali zelenjavo. Domačini so točno vedeli, kdaj pridejo in nekateri so jih pričakali. Delo z zemljo je v Mesti nekaj vsakdanjega, z živalmi pa je bolj redko. Nekaj kokoši, koz, ovac in oslov je mogoče opaziti le izven utrdbe. Pred približno tremi desetletji so hleve umaknili iz utrdbe in spremenili spodnje dele hiš v garaže ali bivalne prostore. Nekateri domačini tudi ribarijo, ali pa obiščejo edinega mesarja v vasi. Poleg poljedelstva vir dohodka v Mesti predstavlja še turistična sezona. Pogosti dejavnosti sta najemanje sob ali apartmajev in delo v strežbi. Tri restavracije, ena picerija in štiri kavarne so večinoma namenjene turistom, saj se izven sezone kdaj tudi zaprejo. V vasi sta tudi dve prodajalni izdelkov iz keramike, ki jih izdelujeta lokalna obrtnika in dve trgovini s spominki in tradicionalnimi produkti s Chiosa. Več delovnih mest se najde v Chori, tako se tja v službo vozi veliko domačinov. Otroci se prav tako morajo z avtobusom voziti v šolo, saj se ta nahaja v osemnajst kilometrov oddaljeni vasi Kalamoti. Zaradi oddaljenosti šol in služb se domačini pogosto tudi preselijo in se domov vračajo za vikende, praznike ali poletja, tako da med letom tam ostaja bolj starejša populacija.

***

Prav prazniki in poletja pa vas popolnoma oživijo z družabnim življenjem. Center vasi je osrednji trg, kjer je tudi največ dogajanja. Tam stoji cerkev, restavracija, dve kavarni in glavna turistična agencija. Najstarejša restavracija O meseonas88 na tem mestu deluje od leta 1991. Pred tem so se domačini vseeno družili na trgu, kamor so si od doma prinesli lesene stole. Da se stoli ne bi izgubili, so na naslonjalo vrezali svoje začetnice, te stole pa je še danes mogoče videti v Mesti. Družabno leto v Mesti je precej vezano na verska praznovanja, dva praznika pa sta povezana s poljedelstvom, kar ni sicer nič nenavadnega, saj življenje v Mesti velikokrat narekuje tovrstno delo.

Na pepelnični ponedeljek,89 ki nastopi februarja ali marca, se v Mesti praznuje največji posvetni praznik vasi, to je dan (turškega) Age. Ta dan praznujejo tudi v vaseh Olympi, Lithi in Elata. Vse te so del Mastichochorie, zato je jasno, da je praznik povezan z mastiko. Dan Age poteka na osrednjem trgu Meste, korenine pa ima iz časov, ko je bila Mesta pod Otomansko oblastjo. Takrat je vsako leto sultanov odposlanec, imenovan Aga Sakiz Emin, imel obhod po Mastichochorii, kjer je pobiral davek v obliki mastikinih solz, obenem pa je tudi delil kazni za prekrške. S tem praznikom satirično prikažejo, kako so turški Age kaznovali Chiote za vsako priložnost. Praznovanje se začne že dopoldan, ko domačin, oblečen v tradicionalna turška oblačila, v vlogi Age pride na osrednji trg s svojim spremstvom. Njegova naloga je preprosta: zbranim ljudem mora »soditi«, kar pa počne z veliko humorja, norčevanja in improvizacije. Razen Age ni izpostavljen nihče drug, hitro pa lahko vsak postane tarča njegove sodbe in ga doleti tudi simbolična globa. S tem, da je na primer nekdo obsojen zaradi grdih čevljev, se domačini v bistvu norčujejo iz pretirane strogosti Age. Slednje so spretno obrnili v parodijo. Sojenje spremlja živa glasba, hrana, ples, vino mestousiko in domače žganje iz fig in grozdja, imenovano suma. Slavje se razteza čez celoten dan.

Naslednje veliko praznovanje nastopi ob veliki noči. Sama sem imela priložnost na lastno pest doživeti dogajanje v tem času. Težko bi ga tudi spregledala, saj so lokalni otroci začeli metati petarde po ozkih ulicah že teden dni prej. A to je le uvod v sobotno pokanje. Na velikonočno soboto so po ulicah Meste domačini z majhnimi traktorji na osrednji trg vozili veje, debla in drva. Cel dan so postavljali piramidast kres, nad katerega so obesili

88 V slovenščini to pomeni »srednji vek«. 89 Ta predstavlja prvi dan velikonočnega posta v pravoslavni veri. Podobno kot velika noč je praznik, katerega datum se vsakoletno določa glede na lunin ciklus.

67 lutko, ki je predstavljala Juda Iškarijota.90 Pri postavljanju kresa so večinoma sodelovali mladi moški, ostali pa so sedeli v kavarnah in na ulicah in jih opazovali. Ko so končali s postavljanjem, so kres še večkrat obkrožili z vrvjo, na kateri so bile pritrjene petarde. Moj sogovornik Dimitris se je spominjal, da je v njegovi mladosti (1950-1960) Mesta imela še enkrat toliko prebivalcev kot sedaj. Takrat, mi je pripovedoval, so postavili kar tri krese na različnih koncih vasi, (največji od teh je bil na glavnem trgu), med postavljanjem pa so si mladeniči med seboj za zabavo kradli les. Okrog enajstih zvečer se je začela maša v cerkvi. Bila je nabito polna domačinov in njihovih sorodnikov v pražnjih oblačilih. Malenkost pred koncem maše so kres zažgali in ob tem so začele petarde zvezane na dolgih vrveh pokati. Ljudje so prišli iz cerkve, po glavnem pokanju in gorenju lutke pa je pravoslavni pop naredil še kratek blagoslov zunaj cerkve. Temu je sledilo končno dejanje, veličasten ognjemet.

Moram priznati, da sem bila ob tem dogajanju kar nekajkrat prevzeta: prvič, ko sem videla, kako zelo elegantno se znajo Grki opraviti za cerkvene praznike,91 drugič ob nenehnem pokanju petard, ki so dajale vtis, da smo na fronti, tretjič pa ob ognjemetu, ki je bil neverjetno velik, lep in dolg. Naslednji dan so domačini preživeli doma in gostili pozne večerje s prijatelji in sorodniki. Osrednji trg se je medtem že očistil in uredil v prostor zabave. Tradicionalna živa glasba z bouzukiji in neštete mize so dočakale goste šele okrog enajstih zvečer, rajanje pa se je nadaljevalo do jutra.

Poleg velike noči sta med pomembnimi verskimi prazniki v vasi še Sveti Milinos, zaščitnik bolnih otrok in Marijino vnebovzetje. Oba praznika potekata v avgustu, osmega novembra pa se v Mesti praznuje dan vaških zavetnikov, nadangelov Mihaela in Gabrijela. Ta dan domačini imenujejo tudi dan Meste. Enačenje vere in lokalnosti v tem imenskem primeru kažeta na močno pobožnost prebivalcev Meste.

A v Mesti premorejo še en praznik, ki pa ni vezan na vero. V avgustu namreč praznujejo dan sume ali lokalnega Ouzoja, kot ga je poimenoval moj sogovornik Dimitris. Na ta dan, nekje v začetku avgusta, domačini na osrednjem trgu vasi obiskovalcem prikažejo pridelavo sume. Ta tradicija obstaja nekoliko več kot štirideset let, pred tem pa se je suma pridelovala samo na domačih dvoriščih. Za pridelavo sume je potrebno imeti

90 V katoliški veri Juda Iškarijot velja za izdajalca Jezusa Kristusa, ki je posredno kriv za njegovo smrt. 91 Ob to so se obregnili tudi nekateri moji sogovorniki, ki so dogajanje primerjali z rdečimi preprogami, po katerih se ob raznih svečanih priložnostih navadno sprehodijo razni zvezdniki.

68 uradno dovoljenje, in v Mesti ga ima le pet ali šest ljudi. Ti morajo uradnikom sporočiti točne datume, kdaj bodo začeli in končali pridelovati sumo.92 Na te datume namreč uradnik pride s ključem in odklene (ter zaklene) velike bakrene sode za destilacijo. Tako po navadi dva domačina sporočita izbrani datum v avgustu in začneta pridelavo sume na osrednjem trgu. Suma se poleg mandljev in fig navadno ponudi tudi obiskovalcem, vse pa spremlja živa glasba in ples do jutra.

Kot pravi moj sogovornik Nikos, se v Mesti vedno najde razlog za zabavo. Zabave so najbolj pogoste v poletnem času, ko je tam tudi največ ljudi in je turistična sezona na vrhuncu. Delovanje turizma v Mesti je bila pomembna vsebina mojega etnografskega terenskega dela, zato ga posebej predstavljam v naslednjem poglavju.

92 Konča se nekje v novembru.

6 TURIZEM V MESTI

6.1. Začetki turistične misli

Miha Kozorog se v svoji podrobni študiji turizma v Zgornjem Posočju (2009) sprašuje, ali je turizem v svojem začetku bil »..dejavnost, ki so jo na lokalni ravni spodbujali 'od zgoraj', recimo s strani države, ali pa je vstopala skozi 'stranska vrata', torej kot spontani odziv na razne družbene procese v takratni Evropi..« (70). Ista stvar je zanimala mene, ko sem sogovornike spraševala o pojavu turizma v Mesti.

Moj sogovornik Dimitris je menil, da je ljudi v Mesti in njihovo mišljenje o turizmu prebudil vladni projekt, ki je vas dosegel leta 1975. Tega leta je GNTO (Grška turistična organizacija) začel izvajati načrt za ohranitev in razvoj tradicionalnih naselij. Za ta projekt so izbrali šestintrideset krajev v Grčiji, na Chiosu je to bila le vas Mesta. V samem bistvu načrta je bila obnova starih zgradb za ponoven razvoj kraja. V Mesti se je v tem času precej poznal val izseljevanja, ki se je odvijal po celotni Grčiji. Demografski padec93 je posledično botroval propadanju stavb, saj je leta 1976 več kot polovica stavb v Mesti bila nenaseljenih (The GNTO programme b.n.l.: 115). GNTO je hiše za obnovo najprej najel od domačinov. Sogovornik Dimitris, ki je bil med leti 1978 in 1996 vodja GNTO pisarne v Mesti, mi je povedal, da je teh hiš bilo 35. Načrt so začeli izvajati z zbiranjem topografskih in arhitekturnih podatkov, sama obnova pa se je začela leta 1977. V procesu obnove so uporabljali lokalne materiale, v delo pa so tudi vključili lokalne obrtnike in delavce. Po končanem delu je GNTO obnovljene hiše obdržala v najemu in jih uporabljala za turistične namene. Do leta 1987 so štiri stavbe vrnili lastnikom, ostale pa so uporabljali še do leta 1991 (The GNTO programme: 117-118). Moj sogovornik Dimitris je ta vladni program razumel kot nekakšno spodbudo lokalnemu prebivalstvu za delo v turizmu. Program pa je imel še veliko več v načrtu:

»a) prispevek k ohranitvi kulturne in arhitekturne dediščine države; b) vzpostavitev turistične infrastrukture v področjih z nezadostnimi ali neobstoječimi nastanitvami, kjer se je začelo pojavljati naraščajoče turistično povpraševanje;

93 Mesta je leta 1951 imela 863 prebivalcev, deset let pozneje skoraj polovico manj – 474, leta 1971 jih je bilo 500, leta 1981 pa je številka bila podobna današnji – med 300 in 400 (The GNTO programme b.n.l.: 13).

70 c) minimaliziranje možnega negativnega vpliva turističnega razvoja na naravno in družbeno okolje z ustanavljanjem manjših enot v obstoječe zgradbe, ki se sanirajo in ponovno uporabijo; d) ustvarjanje novih delovnih mest ter širitev možnosti za prihodek z novimi viri in aktivnostmi; e) ekonomska rast v problematičnih ali zapostavljenih regijah skozi prilive sredstev javnih investicij; f) dvig splošnih življenjskih razmer za vso lokalno populacijo z vpeljavo javnih omrežij (ceste, voda, kanalizacija, telekomunikacije) in kulturnih objektov; h) ekonomski in finančni napredek krajevne samouprave (skupnost, občina) skozi nova sredstva in subvencije kot tudi nove produktivne aktivnosti; i) demonstracijski učinek za zasebne iniciative v poslovnih aktivnostih in v arhitekturnih ter tehničnih pristopih in metodah.« (The GNTO programme: 19-20)

GNTO se je iz Meste umaknila v devetdesetih letih, po slabih dveh desetletjih delovanja pa je vas pustila v opazno izboljšanem stanju. Poleg nujno potrebne javne infrastrukture je Mesta pridobila še turistične nastanitve, ki jih uporablja še danes. Projekta GNTO se spominjata moja sogovornika Dimitris in Despina, ki sta takrat živela v Mesti.

O turističnih začetkih v Mesti je torej svoje spomine dodala še sogovornica Despina. Z letom 1985 je približno trideset žensk iz štirih vasi Mastichochorie, Meste, Armolie, Olympi in Pyrgi94 ustanovilo Žensko poljedelsko turistično kooperativo. Ideja je tudi v tem primeru prišla »od zgoraj«, pobudnica pa je bila Margerita Papandreou, žena takratnega grškega premierja.95 Primarni cilj na začetku ni bil strogo turističen, ampak je bil turizem uporabljen kot sredstvo za doseganje višjih, feminističnih ciljev. Želeli so zagotoviti neodvisen zaslužek ženskam na kmetijah in izboljšati njihovo ekonomsko in

94 Po spominih sogovornice Despine jih je v Mesti bilo sedem, dvanajst v vasi Pyrgi, tri v vasi Olympi in deset v Armolii. Na koncu jih je bilo nekoliko manj, okoli petindvajset. 95 Andreas Papandreou je bil rojen na Chiosu in je bil eden opaznejših grških politikov. Dvakratni premier in ustanovitelj pomembne politične stranke Pasok je šel po stopinjah deda in očeta, ki sta prav tako zasedala visoke položaje v politiki, njemu pa je sledil tudi njegov sin. Američanka Margerita je bila njegova druga žena, ki je v osemdesetih skušala izboljšati družbeni in politični položaj grških žena. Aktivno izvajanje kooperativ je vodil generalni sekretariat za enakopravnost.

71 družbeno vlogo na ruralnih območjih. Pred tem so ženske v večini delale doma, kar ni bilo plačano, saj se je to razumelo kot »vlogo ženske«.

S kooperativo so začele sobe dajati v najem in gostiti ljudi v svojih domovih. Tako so se z gosti skupaj zbujali, kuhali, jedli, šli na polja in počivali. Gostje so lahko videli prikaz vsakdanjega življenja z ženske perspektive, ženske pa so ob tem nekaj malega lahko zaslužile. Ženske v kooperativah so bile deležne tudi izobraževanja, ki je potekalo v štirih delih. Prvi del se je nanašal na knjigovodstvo, finance in marketing; drugi del pa je bil o komunikaciji, človeških odnosih, zgodovini ženskih gibanj, družbenih vlogah spolov in tudi praktičnih problemih v turizmu ter obnašanju do turistov. Tretji del izobraževanja je bil osredotočen na enakopravnost ter oblikovanje osebnosti, arhitekture in lokalnih tradicij za potrebe poljedelskega turizma, v zadnjem delu pa so se učile administrativnih del za potrebe kooperativnega sodelovanja (Iakovidou 1997: 46).

Moja sogovornica Despina se spominja, da so bili začetki te dejavnosti zelo obetavni, tako da so po sedmih letih ženske ustanovile sindikat in začele delati tudi v pisarnah. Po določenem času je sindikat potreboval finančno pomoč in ko je prišlo do tega, da bi kaj prispevale ženske, so se moški kot glavni prinašalci dohodka v gospodinjstvih uprli in nekoliko zaustavili celotno zadevo. Tako se je kooperativa vsaj v Mesti okrog leta 2000 zaprla. Moško posredovanje pa ni bil edini razlog, kooperativa je namreč postala bolj podobna turistični pisarni in tako ženske niso več želele jemati dela drugim turističnim organizacijam, saj to ni bil njihov prvotni namen. V opisu moje sogovornice Despine lahko med vrsticami razberemo trenja med spoloma v luči nove prihodkovne dejavnosti.

Vasiliki Galani-Moutafi je na sosednjem otoku Samosu, v vasi Kokkari, opravila izjemno študijo prav na to temo.96 Ugotovila je, da prehod s poljedelstva na turizem (kot glavne ekonomske aktivnosti) spremljajo spremembe v lastništvu in delu, ki močno vplivajo tudi na pomene spola in sorodstva (Galani-Moutafi 1993: 241). Poljedelski sistem je (na primeru vasi Kokkari) pred prihodom turizma ohranjal moč v rokah moških, saj so bili večinoma lastniki in tako glavni zaslužkarji v gospodinjstvu. Ta njihova »moč« se je kazala tako pri organizaciji gospodinjstva, kot tudi pri dedovanju. S slabljenjem poljedelskega dela je ta vpliv moških oslabel, rast turizma pa je na drugi strani okrepil

96 Članka 'From Agriculture to Tourism: Property, Labor, Gender, and Kinship in a Greek Island Village' (ena in dva) sta bila objavljena v periodični publikaciji Journal od Modern Greek Studies. V tej raziskavi je zbrala podatke 185-ih gospodinjstev in podrobno razčlenila, kako je sprememba v glavni ekonomski dejavnosti kraja vplivala na sorodstvene sisteme in lastninjenje znotraj vasi.

ženski ekonomski položaj, s tem pa tudi njihov vpliv na sorodstva. Ženske so namreč bile »hrbtenica večine družinskih podjetij v turizmu« (Galani-Moutafi 1993: 258). Kot enega glavnih vplivov prehoda od poljedelstva na turizem tako Galani-Moutafi izpostavi okrepljeno vez med materjo in hčerko (1994: 128). Samos je opisan prehod doživljal v istem času kot Chios, vendar turizem na Chiosu pozneje ni postal glavni vir zaslužka tako kot na Samosu, kjer so se tovrstni odnosi morali razčistiti, na Chiosu, natančneje v Mesti, pa so se po mnenju moje sogovornice Despine le načeli.97

V sedemdesetih in osemdesetih letih prejšnjega stoletja je Mesta doživela dve večji spodbudi za delovanje v turizmu. Prva je bila popolnoma »od zgoraj«, če se držim Kozorogovega besednjaka. Grčija je v sedemdesetih letih na turističnem trgu v Mediteranu veljala za must see destinacijo, kar je vlada z GNTO želela čim bolj unovčiti in se je zato trudila z več projekti. V devetdesetih letih je bilo tako vzpostavljenih že več velikih turističnih centrov po Grčiji, GNTO pa se je iz Meste umaknila. Da so njen turistični razvoj prepustili domačinom, je morda »krivo« dejstvo, da Chios leži blizu Turčije, ki je v osemdesetih letih sama postala močna turistična destinacija in tako konkurenca Grčiji v Mediteranskem turizmu, Chios pa je bil med manjšimi prejemniki turistov.

Druga spodbuda Meste k turističnemu delovanju je bila le delno »od zgoraj«, ker je bila pobudnica žena podpredsednika, delno pa je prišla skozi »stranska vrata«, saj je delovala kot odziv na prehod od »ženske vloge« do »ženskega dela«, in je torej predstavljala dosežek feminističnega gibanja sedemdesetih let (Galani-Moutafi 1993: 242).

Današnji turizem v Mesti je na drugi strani primer čistega uvajanja skozi »stranska vrata«, saj je njegov glavni akter domačin, ki iz ekonomske in politične situacije v Grčiji ter modernih smernic v svetovnem turizmu skuša potegniti najboljše zase in za svoj kraj.

6.2. Novo obdobje turizma v Mesti

Po obetavnih turističnih začetkih v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja je v Mesti skoraj dve desetletji vladal status quo. V devetdesetih letih, ko je Chios začel prejemati vedno večje število turistov, je bila turistična ponudba po pričevanju moje sogovornice

97 Sogovornica Despina mi je tudi nakazala, da se z domačinkami težko pogovarja o okostenelih odnosih med ženskami in moškimi. Sama že enaindvajset let vodi in dela v restavraciji na glavnem trgu Meste, zadnjih pet let kot vdova z gibalno oviranim otrokom. Zaradi dejstva, da vse to dela sama, se pogosto sooča z različnimi izrazi diskriminacije s strani sokrajanov.

Markele osredotočena na obalno območje na vzhodu otoka po filozofiji sonca, morja in peska. Ponudba se je na prelomu tisočletja sicer začela širiti še na druge dele otoka, a moji sogovorniki v Mesti za to obdobje niso izpostavili nobenih dejanskih sprememb v turizmu. Mesta je bila znotraj turistične ponudbe majhen in nesamostojen del. Predstavljena je bila v sklopu »Srednjeveških vasi«, med katerimi je bila najbolj obiskana vas Pyrgi. Še danes je velikokrat zajeta v takšno poimenovanje, a se pogosteje pojavlja tudi samostojno. Poglejmo si, kaj je k temu pripomoglo.

Za mejnik novega obdobja turizma v Mesti bi postavila leto 2007. Tega leta je v vasi prišlo do dveh večjih sprememb v turistični infrastrukturi: vrata sta odprla ekoturistična agencija Masticulture in hotel Mesta Medieval Castle Suites. Leto dni za tem se je odprla tudi trgovina s tradicionalnimi izdelki Chiosa Myrovolos.98 Te tri novosti so takrat izstopale tudi po svojih imenih. Sogovornik Vassilis me je namreč seznanil, da večina turistične infrastrukture v Mesti nosi osebna imena. In res, ko sem pogledala naokoli, sem lahko opazila: Apartmaji Anna Floradis / Karampela Despina, Sobe Dimitris Pippidis, trgovina s spominki Irene Palaioudi, keramični spominki Penelope itd. Redkokateri se v imenih poslužujejo (turističnih) posebnosti vasi, izjema so le restavracije, ki nosijo imena kot Grad, Srednji vek in Maona.

Edini hotel in edina turistična agencija v vasi, ki sta torej nastala leta 2007, pa v svojih imenih nosita dva glavna elementa, ali stebra, na katerih stoji turizem v Mesti: srednji vek in mastiko. Medtem ko je element srednjega veka v turistično podobo Meste vključen neposredno skozi arhitekturo, pa je mastika v to zgodbo dejavno vstopila šele z ekoturistično agencijo Masticulture. Slednja je s svojim delovanjem Mesto naredila bolj prepoznavno znotraj Srednjeveških vasi in na turističnem trgu Chiosa na sploh. Danes je glavni turistični dejavnik v Mesti in jo bom zato podrobneje predstavila.

Masticulture sta ustanovila moj sogovornik Vassilis in njegova žena Roula. To sicer ni bil njun prvotni načrt, v Mesto sta se iz Aten leta 2006 preselila z namenom, da bi se preživljala z mastiko. Kupila sta nasad mastik in oljk ter eno sezono ob pomoči domačinov delala na poljih. Po končanem delu in v zimskem brezdelju sta pa začela razmišljati še o drugih načinih preživetja, predvsem o turizmu.

98 Trgovino Myrovolos ima v lasti moja sogovornica Lia. Nekatere izdelke pripravlja sama (posušene začimbe), nekaj jih dobi iz Meste (vino, suma, olivno olje) in drugih vasi (testenine z mastiko), ostale pa iz Chore (kozmetični izdelki, bonboni iz mastike, knjige). Kljub raznolikosti produktov pa pravi, da so največji odkupniki Grki in Ciprčani, ker že poznajo produkte.

Vassilis in Roula sta pred selitvijo v Mesto veliko potovala, največ po Grčiji: »mislila sva, da je smešno potovati po celem svetu, če ne poznaš svoje države«. Kot se je izrazil Vassilis, sta rada potovala »izven uhojenih poti« in spoznavala lokalne kulture. Ko sta se odločala, če bi se podala v turistično delo, sta tako razmišljala v okvirih trajnostnega razvoja. Vassilis je mnenja, da so akterji v trajnostnem turizmu motivirani iz strasti ter ne toliko zaradi denarja. Zaveda pa se, da je strast potrebno uravnotežiti s pametnimi poslovnimi odločitvami, zato sta idejo najprej preučevala na terenu. Obiskala sta več turističnih agencij z alternativnimi usmeritvami po celinski Grčiji, kjer sta iskala odgovor na vprašanje, kako se lotiti zadeve. Večkrat sta dobila nasvet, da se samo od ponujanja aktivnosti ne da živeti in da naj raje razmišljata o ponujanju nastanitev. Odločila sta se pa takole:

V tem kraju (op. Mesta) že obstajajo restavracije in nastanitve. Obenem je Mesta že uveljavljena turistična destinacija, ne v smislu množičnega turizma, ampak v smislu, da ne rabiš izumljati vsega od začetka. Ima tudi vso potrebno infrastrukturo, avtobuse, trajekte in letalske povezave. Edina manjkajoča stvar so aktivnosti za ljudi in kaj bi bilo bolj v skladu s tem krajem, kot izleti v nasade mastik. Bilo je očitno, kaj morava narediti.

Avgusta leta 2007 sta tako že vodila prve aktivnosti z agencijo Masticulture: ekoturistične aktivnosti (angl. Masticulture: ecotourism activities). Začela sta s šestimi aktivnostmi, med katerimi sta imela največ zaupanja v kratke izlete v nasade mastik. In res, prvo leto so ostale aktivnosti bile izvedene samo enkrat ali še to ne, medtem ko je Mastic Mystique še danes najbolj zaželena aktivnost med obiskovalci.

Aktivnost Mastic Mystique se začne v Mesti. Vassilis se z obiskovalci peš odpravi do slabo uro oddaljenega nasada mastik, kjer jim pokaže vse korake pridelave mastike z lokalnimi orodji, v katerih se lahko tudi sami preizkusijo. Na poti do tja jih seznani s zgodovino mastike in Meste, govorijo pa tudi o perspektivah kraja in ruralnega razvoja. Poleg mastik si ogledajo še oljke, borovce in rožiče. Sprehodijo se tudi skozi organski vrt, kjer naberejo svežo zelenjavo in si pozneje v senci mastik naredijo piknik. Pozorni so na vsako podrobnost, tako tudi ne uporabljajo plastičnega pribora, ob zelenjavi pa postrežejo lokalno vino, sir, olive in kruh iz vasi. Poleg tega, da uporabljajo čim več lokalnih produktov, obiskovalce tudi opomnijo na to in jih spodbujajo, da jih tudi sami kupijo od domačinov. Na začetku so aktivnost vodili vsak dan, pozneje pa trikrat na teden, kar je bilo

75 bolj praktično, saj se je lahko nabrala manjša skupina. Vseeno to pravilo večkrat prekrši, saj nerad zavrne turiste.

Sogovornik Vassilis se močno trudi za uspeh agencije.99 Na začetku svoje poti je, za boljši vtis na stranke, uporabljal tudi zanimivo taktiko. Prvo uradno vodenje v nasad mastik je na primer potekalo tako, da je poleg ene gostje peljal še tri svoje prijatelje, katere je prosil, da so igrali turiste. Pred gostjo je agencijo namreč želel predstaviti kot uspešno, resno in utečeno.

Vsako leto po končani turistični sezoni Vassilis in Roula naredita revizijo vseh aktivnosti, ter jih v skladu z rezultati spreminjata ali celo ukineta. Nove aktivnosti pa pred prvim izvajanjem tudi praktično preverita. V ta namen prosita družino ali prijatelje, da se brezplačno pridružijo in jima v zameno podajo konstruktivno kritiko, da lahko zadeve izboljšata. Povabljene Vassilis v smehu imenuje preskusne lutke (angl. crash dummies). Zgoraj opisana aktivnost je že od samega začetka prodajni hit (angl. best seller), zato je nista preveč spreminjala, le dopolnila. Leta 2011 sta se odločila aktivnosti razširiti in sta tako izdala brošuro z enajstimi aktivnostmi,100 razporejenimi po celotnem Chiosu, ne samo v Mesti.101 Vassilis je mnenja, da te aktivnosti pristajajo turističnemu profilu Chiosa in da ni potrebe, da so omejene le na Mesto.

Ker prej ni bilo organiziranih aktivnosti v vasi, so se turisti večinoma samo sprehodili skoznjo, morda kaj pojedli, in šli naprej. Z odprtjem Masticulture pa Mesta zadrži turiste dlje časa. Da bi turisti podaljšali obisk njihove vasi, Masticulture skrbi še na druge načine. Poleg aktivnosti jim ponuja tudi nastanitev v vasi, s tem, da promovira večino ponudnikov v vasi v zameno za petnajst odstotno provizijo. Med temi ponudniki sta tudi dva moja sogovornika, Anna in Dimitris. Na začetku vsem ni bila všeč ideja o proviziji, a z odprtjem hotela Medieval Castle102 so bili ostali ponudniki primorani svoje

99 Sogovornica Despina je mnenja, da je prvih sedem let v turističnem poslu najtežjih, saj si moraš pazljivo ustvariti ime, kar pa lahko zahteva mnogo razdajanja. V času mojega obiska je Vassilisova agencija delovala že pet let. 100 Obisk nasadov mastik v Mesti, vodstva po kulturnih spomenikih Chore, kuharski tečaji v Mastihashopu, jadranje, potapljanje, pohodi po različnih delih otoka, kolesarjenje po pokrajini Kampos, obisk severnega dela otoka s poudarkom na vinu, obisk Psare s trajektom, polnočna hoja s koncertom in opazovanje zvezd v notranjosti otoka. Najmanj prijav dobivata vodstva po kulturnih spomenikih Chore in obisk severnega dela otoka s poudarkom na vinu.V začetku sta v Mesti vodila še delavnici lončarjenja in tradicionalnih plesov, v katere sta vključevala domačine. 101 Aktivnosti izven Meste ponavadi ne izvajata sama, ampak sodelujeta s partnerji. 102 Medieval Castle ima v ponudbi dvajset apartmajev, moja sogovornica Anna šest sob, Dimitris pa dvanajst sob.

76 cene tudi znižati. Z oglaševanjem in rezervacijami preko Masticulture se jim je prodaja zvišala, tako da so po nekaj letih delovanja Masticulture in večina ponudnikov nastanitve v vasi že bili partnerji. Pri Vassilisu imajo tudi možnost zaračunavanja preko kreditnih kartic in možnost predplačil. Masticulture ima med partnerji v vasi tudi restavracijo O meseonas sogovornice Despine in trgovino s keramiko sogovornice Penelope. Sodelovanje poteka v obe strani, tako tudi ponudniki nastanitev svojim gostom predlagajo Vassilisove aktivnosti.

Masticulture je bila ob odprtju dobro sprejeta med domačini. Vassilisa so mnogi poznali že od prej, saj njegova mati in stari starši prihajajo iz Meste in je tam preživel več poletij. Ko sta se z Roulo preselila v Mesto, sta bila aktivna v krajevni skupnosti in med drugim tudi vodila računalniške tečaje za otroke. Ob odprtju Masticulture sta včasih težko razložila njuno vizijo, zato sta preprosto rekla, da odpirata turistično agencijo. Domačini so tako pričakovali, da bosta izdajala vozovnice za trajekte. Čeprav to ni donosen posel, saj večina ljudi kupi vozovnice v pristanišču v Chori, sta vseeno poskusila tudi s tem. Čez nekaj časa sta ugotovila, da je izdajanje vozovnic dobra stvar za vas, saj tako starejši domačini, ki »neradi pustijo stvari do zadnjega trenutka«, niso rabili v Choro in so bili te pridobitve zelo veseli. Sčasoma je Vassilisu in Rouli izdajanje vozovnic omogočilo, da sta zaposlila sodelavko Konstantino, prav tako domačinko. Vassilis je to označil kot »zadovoljujoče, kot dokaz, da lahko tovrstni turizem res vodi do razvoja in delovnih mest«. Sicer sta zadovoljna s svojim načinom dela in sodelovanja s partnerji,103 saj ne rabita skrbeti za vzdrževanje večje infrastrukture. Skrbi jima kvečjemu povzroča sodelovanje z oblastmi, saj ni zakonodaje, ki bi popolnoma podpirala njuno početje. Tako se velikokrat spopadata z logističnimi problemi, za katere mislita, da bi lahko bili bolj poenostavljeni. Vassilis pravi, da »čeprav država želi razvoj poljedelskega turizma, ni za to nikoli postavila nobenih pravil, tako je ostalo samo pri teoriji«.

Eden izmed razlogov, da sta bila dobro sprejeta med domačini, je po Vassilisovem mnenju tudi ta, da nikomur nista konkurirala. A prav to, da sta ustvarila nekaj novega, je pri nekaterih domačinih izzvalo negodovanje.104 Sogovornica Anna to razloži z mnenjem, da domačini v Mesti niso pripravljeni na turizem in da so v tem oziru omejeni. Sicer pa je Anna dvajset let delala v hotelskem kompleksu v Chori in je ob tej izjavi v mislih verjetno

103 Sodelujeta tudi s francosko a la carte turistično agencijo Voyageurs du monde. Med partnerskimi agencijami izbirata take, ki se v svoji ponudbi osredotočajo na naravo in kulturo. 104 Vassilis zato na nekaterih področjih noče izstopati. Ko je na primer zbral prostovoljce za čistilno akcijo okoli vasi, so mu nekateri očitali, da jih izkorišča, saj bo s temi potmi sam lahko služil.

77 imela množični turizem. Vassilisa in Roule to ne zmede, še vedno se trudita s svojo vizijo, kar je bilo opaženo tudi izven Meste. Za svoje delo sta prejela že več nagrad, med najpomembnejšimi jima je nagrada gospodarske zbornice Chiosa za inovativnost v poslu. Ta nagrada jima je pomagala, da sta se uveljavila kot resen in pomemben turistični dejavnik na otoku, prinesla pa jima je tudi več partnerstev. Ministrstvo za zaposlovanje in socialno varnost je Rouli podelilo tudi nagrado za ženske v inovativnih poslih. Veliko pozornosti prejemata tudi od novinarjev, na kar sta zelo ponosna. O Masticulture so pisali v Lonely Planet vodiču po Grčiji, tam sta bila označena tudi na seznamu najbolj odgovornih turističnih agencij v Grčiji. Novinarje zanima tudi njuna življenjska zgodba in kako sta se iz urbanega življenja podala v obdelovanje mastik. Tudi sogovornik Dimitris ima podobne izkušnje, njegov prijateljski odnos do turistov je bil prav tako tema več člankov. Presrečen je bil, ko je v tujem vodiču po Chiosu videl napis »Če potujete v Mesto, obiščite čudovitega Dimitrisa«.

Razen omenjenih novosti v turizmu Meste, glavne značilnosti ostajajo iste. Sezona je kot na celotnem otoku med majem in oktobrom, z vrhuncem v juliju in avgustu. Moji sogovorniki, ki so turističnimi ponudniki, tako delujejo le pet ali šest mesecev na leto, izven sezone pa kvečjemu med vikendi ali pa še to ne. Akterji v turizmu Meste od leta 2007 naprej med seboj bolj aktivno sodelujejo in skušajo skupaj zadovoljiti obiskovalce. Ti večinoma pridejo v skupinah, ali pa z najetimi prevoznimi sredstvi, saj je Mesta od glavnih turističnih centrov oddaljena preko trideset kilometrov. Kako njihovo prisotnost v vsakdanjem življenju doživljajo domačini, bom predstavila v naslednjem poglavju.

Do sprememb v turizmu Meste je prišlo tik pred izbruhom gospodarske in politične krize v Grčiji. Ali je to bilo srečno naključje ali premišljen odziv mlajše generacije na vedno slabšo situacijo v Grčiji, ni jasno. Je pa jasno, da je turizem v Mesti z Masticulture pridobil nov obraz, z aktivnim vključevanjem domačinov in lokalnih dejavnosti v turistično ponudbo pa se je na novo postavil na turistični zemljevid Chiosa in ločil od ostalih Srednjeveških vasi.

6.3. Srečanja in odnosi med domačini in turisti

O tej temi sem teoretično govorila v poglavju Glavne teorije in kulturna vprašanja v antropologiji turizma. Tukaj bom skušala na praktičnih primerih predstaviti, kako so ta srečanja in odnosi vplivali na življenje in kulturo domačinov v Mesti.

Sedem od mojih dvanajstih sogovornikov je aktivnih v vaškem turizmu. Enim turizem predstavlja glavni vir dohodka, drugim postranski. Eni v njem delujejo že od samega začetka turizma v Mesti, drugi so se vključili šele pred nekaj leti. Tretja razlika med njimi je stopnja vizionarstva: nekateri konstantno razmišljajo o izboljšavah in širši sliki turizma, drugi pa se prepuščajo toku.

Vseh sedem pa je za opis tipičnih turistov v vasi uporabljalo podobne pridevnike: »dobri«, »posebni«, »čudoviti« ljudje. Sogovornik Dimitris jih ne dojema kot »turiste«, sogovornik Nikos pa jih tako niti ne imenuje, raje jim pravi »obiskovalci«. Iz pogovorov sem hitro ugotovila, da besedo »turist« močno povezujejo z množičnim turizmom, o katerem pa nimajo dobrega mnenja. Tipičnega turista v Mesti so okrasili z naslednjimi lastnostmi: išče mir, večkrat starejši kot mlajši, rad se pogovarja z ljudmi, zanima ga kultura in zgodovina kraja, je spoštljiv do njihove cerkve in do domačinov na sploh. Večino teh lastnosti sta, na drugi strani, opisu svojih potovanj dodala sogovornica Brigit in sogovornik Herald, edina turista, s katerima sem imela priložnost dlje časa govoriti. Brigit in Herald sta nizozemski par, ki Mesto obiskuje vsakoletno že od 1997 naprej in sta tako v vasi že precej domača. V tem času sta z mnogimi domačini spletla prijateljske vezi, med drugim tudi z več mojimi sogovorniki. Po tolikih obiskih že tekoče govorita grško, zaradi česar so ju sprejeli tudi starejši domačini, ki ne govorijo angleško. Tudi če ne delajo v turizmu, pravi Brigit, so ju hitro povabili v njihov dom in z njima zlahka delili svoje stvari. Brigit in Herald domačine opisujeta kot gostoljubne in prijetne, všeč jima je, da ju že od začetka ne gledajo skozi denar.

Takšen odnos do turistov – prijazen in nekoristolovski sta posebej poudarjala sogovornica Despina in sogovornik Dimitris. Med mojimi sogovorniki imata najdaljši staž v turističnem delu v Mesti, oba sta bila aktivno prisotna že ob njegovih začetkih. Podobno se oba močno trudita za prijateljske in osebne stike s svojimi gosti in strankami. Sogovornik Dimitris se rad pohvali z gosti, ki ga obiskujejo že dvajset let in so postali taki prijatelji, da so v stiku tudi izven sezone, sogovornica Despina pa je nekaj časa z mnogimi turisti ostajala v stiku tudi preko božičnih voščilnic. Dimitris je zaradi svojega gostoljubja marsikje poznan, v vasi pa kritično opaža, da radodarnost gostiteljev rahlo kopni. Sam meni, da moraš delati s srcem in ne z denarnico. Tako na primer že nekaj let ni spreminjal cen sob, če kdo nima dovolj denarja, pa ceno tudi spusti, saj ne bi rad, da bi njegove stranke nezadovoljne iskale drugega ponudnika v vasi. Sicer so v vasi glede tega kar

79 pošteni drug do drugega in si ne kradejo gostov. Po njegovem mnenju, je tako solidarnost med turističnimi delavci ostala, radodarnost do turistov pa se je zmanjšala.

Da so vaščani Meste navajeni turistov, mi je bilo jasno takoj ob prihodu v vas. Predtem sem namreč nekaj dni preživela v bolj odmaknjeni vasi Kalamoti, kjer sem bila konstantno tarča velikih oči in obračanja glav domačinov. V Mesti pa nisem prav nič izstopala, četudi se ob mojem prihodu turistična sezona sploh še ni začela.

Sezonskost je močna značilnost turizma v Mesti, ki opazno vpliva na vzorce dela in življenja domačinov. Tukaj se še posebej pokaže dualizem turizma, da medtem ko eni potujejo, drugi delajo. En očiten primer tega vpliva je življenje sogovornice Anne, ki se delu v turizmu prilagodi tako, da se v času visoke sezone preseli iz Chore v Mesto, da lahko bolje poskrbi za goste in apartmaje. Več sogovornikov mora na vrhuncu sezone najeti dodatno pomoč, da zadovolji turiste. Vsi sogovorniki so povedali, da imajo najrajši začetek in konec sezone, t.j. maj in september, ko je delo bolj počasno in manj stresno. Gnečo v juliju in (še bolj) avgustu sta posebej izpostavili sogovornici Despina in Penelope, ki imata restavracijo in trgovino na glavnem trgu Meste, njuni dejavnosti pa sta deležni večjega obračanja turistov, kot najemniki sob in apartmajev ter trgovine izven obzidja. Sogovornica Penelope se z gnečo na višku turistične sezone spopada tako, da za dva meseca najame pomočnico in se tako lahko za pol dneva umakne od turistov. Ta čas izkoristi za kopanje, kuhanje ali urejanje opravkov, ki sicer težko pridejo na vrsto. Sezonsko delo nadalje vpliva tudi na dopustovanje domačinov, vpletenih v turizem. Sogovornica Penelope tako na primer dopustuje konec septembra ali oktobra, ko pogosto obišče moža, ki dela na ladji. Po sezoni pa za en mesec celo opusti delo s keramiko, da si »sprosti možgane«.

V luči povečanega turističnega obiska Meste in izrazite sezonskosti dela, sogovornica Despina, lastnica najstarejše restavracije v vasi,105 za najboljše obdobje dela v turizmu navaja čas med leti 1995 in 2003. Takrat je po njenih spominih bilo bolj sproščeno vzdušje, kar bi morda lahko pripisali temu, da je takrat bila natakarica in ne glavna kuharica in lastnica restavracije. Poleg manjše odgovornosti je tudi bila bolj v stiku s turisti, kar sedaj včasih pogreša.

105 Od leta 1991.

Vsi sogovorniki niso enako doživeli večjega števila turistov, je pa vseh sedem, brez izjeme, opazilo povečano število turških turistov. Sogovornica Despina nekaj let nazaj ni verjela napovedim, da se bo obisk Turkov tako povečal in si tega niti ni pretirano želela. Rada namreč bere knjige o lokalni zgodovini, kjer so nemalokrat opisani konflikti s sosednjo Turčijo. Tako je s porastom turistov iz Turčije ta hobi opustila, ker po njenih besedah »drugače ne bi mogla delati z njimi«. Danes se je njihove prisotnosti navadila in pravi, da njihov obisk ni slab za vas. Sogovornik Nikos meni, da so si Chioti in Turki, ki živijo blizu morja zelo podobni, ter da konec koncev ne odloča nacionalna pripadnost, temveč osebnost človeka. Z njim se ne strinja popolnoma sogovornica Penelope , ki med enimi in drugimi vidi razlike. Najraje dela z grškimi turisti, turški pa jo večkrat razjezijo, ker radi barantajo za ceno. Zdi se ji, da so s tem nespoštljivi do njenega dela, ampak vseeno priznava, da je največ odvisno od posameznikovega karakterja.

V začetkih vede so se domačini in turisti pogosto preučevali ločeno in statično, danes pa je to nepredstavljivo, saj so njuni medsebojni vplivi pomemben del preučevanja vplivov turizma na mikro ravni. Skozi prizmo medkulturnih stikov je zanimivo opazovati, kako se drugi za druge spreminjajo ali prilagajajo. Z daljšimi stiki se počasi lahko spremenijo tudi kulturni elementi na obeh straneh. V Mesti sem skozi opise življenja nekoč in danes opazila dve spremembi kulturnih praks. Gre za praznika velike noči in sume. Pri prvem gre za pokanje, velik del velikonočnega slavja, ki moti predvsem starejše sogovornike. Sogovornik Dimitris je pokanje primerjal z granatami in povedal, da je v takšni obliki to relativno nov element praznovanja. Ti, ki pokajo, so po mnenju sogovornika Nikosa prepričani, da privabljajo turiste, sam pa pravi, da s tem turiste samo odganjajo. Takšno mišljenje se mu zdi paradoksno, saj Mesta privablja turiste, ki iščejo sprostitev in mir. Druga sprememba kulturnih praks v Mesti se dotika praznika sume. Pijača suma se prideluje konec oktobra in novembra, zaradi turistov pa so domačini izumili dan sume, ki ga praznujejo avgusta, ko ima Mesta največ obiskovalcev. Sogovornica Lia se spominja, da je do te spremembe prišlo že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja, na začetkih turizma v Mesti. Spremembo bi zlahka opisali kot komodifikacijo kulture za potrebe turizma. Domačini so res izpostavili en kulturni element turizmu, a kolikor je jasno, so do te ideje prišli sami, prikaz pridelovanja sume pa je nespremenjen in resničen. Menim, da s tem praznikom pridelovanje sume ne izgubi domačinskih pomenov, saj domačini turistom radi razložijo izvor praznika. Gre za deljenje svoje kulture z občinstvom

81 na način, da eni in drugi razumejo kontekst. Drugih sprememb v kulturnem življenju domačinov Meste sama nisem opazila, domačini pa mi pri tem tudi niso bili v veliko pomoč. Namreč, ko sem jih spraševala o spremembah v vasi, so vsi govorili, da ni nič spremenjenega. Skozi nadaljni pogovor pa smo jih skupaj izluščili kar nekaj. Očitno je »sprememba« podobno kot »turist« nepriljubljena beseda.

Sogovornica Lia meni, da je tok morebitnih sprememb življenja in kulture domačinov Meste zaradi prisotnosti turizma v največji meri odvisen od ravnanja vaščanov, občine Chios in vlade. Po njenem mnenju so našteti odgovorni za vzdrževanje kvalitete turizma s čistočo vasi, ohranjanjem tradicionalnosti in seznanjanjem turistov s tukajšnjo kulturo in zgodovino.

6.4. Pojem odgovornosti v turizmu Meste

V zadnjem poglavju bom turistično delovanje v Mesti povezala s smernicami odgovornega turizma. S pomočjo literature na to temo bom prikazala, kako odgovorno turizem deluje na družbeno-kulturni, ekonomski in okoljski razvoj in življenje v Mesti.

Pojem odgovornega turizma skuša vpeljati mišljenje, da morajo vsi dejavniki v turističnem procesu nase prevzeti odgovornost za svoja dejanja in stremeti k doseganju čim več pozitivnih učinkov turizma. Podobno kot ostale oblike alternativnega turizma stoji na moralnih temeljih in cilja k trajnostnemu razvoju. V nasprotju z ostalimi oblikami alternativnega turizma, ki se osredotočajo na posamezna področja, pa odgovorni turizem skuša zajeti vsa področja turističnega delovanja. Je nekakšna sopomenka alternativnemu turizmu, prav moralna teža besede »odgovornost« pa bi naj bi vplivala na to, da se termin ni množično uveljavil. Sharpley (2012: 382) pravi, da v zadnjih letih odgovorni turizem stopa iz sence alternativnega in trajnostnega turizma ter se skuša uveljaviti kot svojstven pojem ravno s poudarjanjem osebne odgovornosti. Definiranje alternativnega in/ali odgovornega turizma se pogosto naslanja na razlikovanje od množičnega turizma, ki ga nenazadnje želi nadomestiti (Higgins-Desbiolles 2008: 346). Jafar Jafari meni, da so alternativne oblike lahko kvečjemu le »delno zdravilo« negativnih učinkov (množičnega) turizma: vplivajo lahko na oblike in prakse, ne morejo pa zmanjšati množice turistov po svetu (2001: 31).

Vodilna figura uveljavljanja sodobnega odgovornega turizma v turistično industrijo je Harold Goodwin, ki to obliko široko razlaga kot »ustvarjanje boljših krajev za življenje

82 in obiskovanje« (po Sharpley 2012: 384). Deklaracija o odgovornem turizmu iz Cape Owna opiše odgovorni turizem v naslednjih točkah:

 minimalizira negativne ekonomske, okoljske in družbene vplive;  generira večje ekonomske koristi za domačine, izboljša blaginjo gostiteljske skupnosti in izboljša delovne pogoje;  vključuje domačine v odločitve, ki vplivajo na njihova življenja;  pozitivno pripomore h ohranjanju naravne in kulturne dediščine ter k vzdrževanju svetovne raznolikosti;  priskrbi prijetne izkušnje turistom skozi smiselne povezave z domačini in boljše razumevanje lokalnih kulturnih, družbenih in okoljskih izzivov;  priskrbi dostop za gibalno ovirane ljudi;  je kulturno občutljiv, spodbuja spoštovanje med turisti in domačini, gradi lokalni ponos in samozavest ter se vključuje v lokalni ekosistem. (ICRT po Sharpley 2012: 384)

Kako se te smernice kažejo pri sodobnem turističnem razvoju Meste?

Če začnem z ekonomske plati, so tukaj najpomembnejši ustvarjalci turistične ponudbe v Mesti. Med njimi je vodilna agencija Masticulture, ki si s svojim delovanjem prizadeva dvigovati ekonomske koristi domačinov, saj skrbi za vključevanje lokalne mreže ponudnikov, v nasprotju z množičnim turizmom, kjer se mreža pogosto opira na zunanje akterje. Delovni pogoji seveda trpijo zaradi sezonske strukture turizma in ta problem skuša s celoletnimi strategijami, različnimi spodbudami in temu primernim oglaševanjem izboljševati občina. Goodwin v svojem članku o odgovornem turizmu v Veliki Britaniji poda smernice, katerih naj bi se posluževali turistični delavci v odgovornem turizmu (2003: 276). Delo Vassilisove agencije Masticulture se z nekaterimi od teh smernic močno ujema:

 poišči primere dobre prakse in se uči od njih: Vassilis in Roula sta pred odprtjem agencije obiskala več primerov tovrstnega turizma v Grčiji in skušala od njih dobiti ideje za svoje delo;  postavi si jasne cilje za izboljšavo: Vassilis in Roula redno skrbita za izboljšave z revizijami aktivnosti in širjenjem partnerstev;

 zgradi močno verigo lokalne ponudbe: Vassilis in Roula stremita k zaposlovanju domačinov, uporabi lokalnih produktov in lokalnih obrti.

Družbeno-kulturne učinke turizma sem nekoliko že obravnavala v prejšnjem poglavju. Iz tamkajšnjih intervjujev je mogoče sklepati, da so turisti in domačini med seboj spoštljivi in da zaenkrat ne prihaja do medsebojnih trenj. Do manjših trenj včasih pride le na vrhuncu sezone, za kar je pa ponovno kriva sezonska struktura turizma v Mesti. Tako turisti kot domačini so v mojem primeru bili nagnjeni k osebnim stikom in spoznavanju kulturnih ozadij sogovornikov. Njihovi odnosi so bili globlji kot odnosi v množičnem turizmu. Kulturne prakse domačinov so se v turizmu uporabljale na informativen način, ki ni povzročal erozije znotraj same kulture.

Okoljskim učinkom turizma lahko v Mesti sledimo v okvirih vzpostavljanja tamkajšnje kulturne in naravne dediščine. Velik del kulturne dediščine je sama arhitektura vasi. Le-ta je ponos domačinov in je zaščitena tudi na državni ravni. Skozi arhitekturno dediščino domačini samozavestno opisujejo zgodovino kraja, z obnavljanjem stavb v starem stilu pa to dediščino tudi vzdržujejo.106 Ohranjanje arhitekturne dediščine je ogromen del turizma v Mesti in s tem se je tudi pravzaprav začel njen turistični razvoj. Ponekod so zgodovinske naselbine ali mesta lahko tako podvržene turizmu, da turistična infrastruktura izrine bivalne prostore domačinov (Orbaşli in Woodward 2010: 319). V Mesti do tega ni prišlo, saj obe infrastrukturi zaenkrat še sobivata. Menim tudi, da takšna sprememba zaradi turizma ne bi bila mogoča, saj je podpora z lokalne, občinske in državne strani zelo močna. Naravna dediščina pa se v Mesti nanaša na mastiko, ki je sicer tudi nosilka številnih kulturnih pomenov (Galani-Moutafi 2004: 26). Mastika je pomemben vir turizma v Mesti, saj ponuja delo, skozi turizem pa tako podobno kot arhitektura vasi vzbuja ponos in samozavest pri domačinih. Mastika je zaradi turizma postala simbol vaške avtentičnosti in se kot taka izredno ceni ter varuje.

Če povzamem ta poskus analize skozi smernice odgovornega turizma, lahko rečem, da je turistično delovanje v Mesti precej naravnano k tovrstnemu razvoju. K temu je veliko pripomogla ekoturistična agencija Masticulture, ki je naravnana k ohranitvi in promociji naravnega okolja, poleg tega pa deluje tudi za ekonomsko vključevanje lokalne skupnosti v

106 Sogovornik Dimitris pravi, da so obnove v Pyrgiju uničile srednjeveški izgled. Tudi v Mesti npr. takoj opazi steno, ki ni bila pravilno obnovljena.

84 turizem v Mesti. Negativne okoljske, ekonomske in družbene vplive turizma se skuša zadržati na minimalni ravni, kar jim po mojem mnenju zaenkrat še uspeva.

7 ZAKLJUČEK

V diplomski nalogi sem prikazala sliko turističnega razvoja na grškem otoku Chios, natančneje v vasi Mesta. Turizem je širok pojem, na katerega vplivajo različne družbene, kulturne, ekonomske, politične in tehnološke situacije. S pomočjo etnografskega terenskega dela sem odkrila specifike, ki so turizem v tem delu Grčije pripeljale do današnje oblike.

Pred odhodom na teren sem o turizmu v Mesti imela predstavo, da je lokalno voden in da je njen glavni akter mastika, drevo, ki proizvaja uporabno smolo samo v tej pokrajini na celem svetu. Hitro sem opazila, da lahko podobe iz množičnih medijev o določenih turističnih destinacijah predstavljajo nepopolno sliko. Namreč, ob raziskavi začetkov turizma v Mesti sem spoznala, da je vas na turistični zemljevid postavila vladna in ne lokalna iniciativa, odločujoč dejavnik, ki je kraj naredil privlačen za turiste, pa ni bila mastika, ampak arhitekturna dediščina vasi. Zgodovina Meste in skrivnost arhitekturne dediščine je močno povezana z mastiko, a ta je v turistični diskurz vstopila šele leta 2007, ko je lokalni akter Vassilis odprl ekoturistično agencijo in organiziral aktivnosti, ki vključujejo mastiko.

Začetki turizma v Mesti segajo v sredino sedemdesetih let prejšnjega stoletja, ko je (otoška) Grčija postala pomembna množičnoturistična destinacija v Mediteranu. Država je takšno pozicijo želela zadržati, saj je v obdobju vojaške hunte in državne nestabilnosti turizem predstavljal močno gonilo gospodarstva. V ta namen je začela izvajati razvojne projekte po celotni državi, ki so bili pogosto usmerjeni v nastanitveno infrastrukturo. Na otoku Chios je za tak projekt leta 1975 bila izbrana vas Mesta, ki se lahko pohvali z izjemno ohranjeno arhitekturo s konca 14. stoletja. Projekt ohranitve in razvoja tradicionalnih naselij je v praksi deloval presenetljivo trajnostno, vključeval je lokalne obrtnike in materiale, obnova pa je bila usklajena s podobo vasi. Grška turistična organizacija, ki je ta projekt vodila, obnovljenih stavb tudi ni kupila, temveč jih je le najemala od domačinov.

Ostali deli otoka v tem času niso doživljali kakšnih posebnih turističnih iniciativ, te so se začele pojavljati šele dobro desetletje pozneje. Zanimalo me je, zakaj Chios ni vstopil na turistični trg v času, ko je država močno spodbujala tovrstni razvoj. Sogovorniki so mi podali več odgovorov. Poleg pomanjkanja plažne infrastrukture za osnove 3×S industrije in

86 premalo nastanitvenih kapacitet zaradi arheološko zaščitenih območij, so kot razlog navedli tudi lobiranje bogatih ladjedelcev, ki so v turizmu videli konkurenčno industrijo. Ladjedelstvo ima, tako kot pridelovanje mastikine smole, v zgodovini in ekonomskih dejavnostih otoka posebno mesto. Ta tradicionalna obrt je otoku prinesla slavo že v 19. stoletju, od tam pa prihajajo tudi največje grške ladjedelniške družbe.

Še na začetku tega stoletja je delo na ladjah veljalo za častno delo in je zaposlovalo mnoge prebivalce Chiosa. Danes pa je situacija drugačna, saj so ladje polne poceni tuje delovne sile. Čeprav nekateri menijo, da so otoki izvzeti iz pritiskov recesije, temu ni tako, le v kombinaciji z drugimi dejavniki življenja izven urbanega okolja se morda to različno občuti. Po besedah mojih sogovornikov se je na otoku ali kjerkoli na podeželju mogoče lažje preživljati, ker je na takšnih obrobjih več možnosti za samooskrbovanje. Npr. sogovornica Lia, ki se je v Mesto preselila iz Aten, svoje leto opiše takole: delo z mastikami zavzame čas od marca do najmanj oktobra, oktobra potem stiskajo vino, novembra destilirajo sumo, za tem pa se ukvarjajo še z olivami. Poleg tega ima Lia tudi vrt in nekaj živali, dela pa še v trgovini s tradicionalnimi produkti s Chiosa. Poudarjanje samooskrbnosti skozi kmetijske ali gozdarske panoge v nasprotju s službenim ritmom v urbanih središčih je bila večkrat tema pogovorov tudi v Atenah. Ljudje skušajo sami najti pot iz recesije in že med mojim bivanjem v Grčiji pred tremi leti sem se večkrat srečala s primeri vračanja mlade generacije na podeželje.

V raziskavi grškega turizma v 21. stoletju sem se spraševala o vplivu recesije na turistični obisk. Leta 2009 in 2012 je Grčija doživela dva večja padca v številkah mednarodnih turistov. Po mojem mnenju je na padec leta 2009 vplivalo stanje recesije v državah, ki generirajo turiste, za padec leta 2012 pa je kriva javna podoba države Grčije, kot so jo postopno ustvarili dolžniški pritiski Evropske Unije in s tem povezani konflikti. Grčija je v primežu recesije že več kot pet let in nemalokrat so njeno situacijo spremljali številni protesti njenih vse bolj zaskrbljenih in jeznih prebivalcev. Medijsko je bila v vsem tem obdobju predstavljena kot nestabilna in nevarna turistična destinacija, kar pomeni, da je recesija posredno vplivala tudi na padec njenega turističnega obiska.

Med mladimi, ki so se vrnili živet na podeželje, je tudi moj sogovornik Vassilis, ki je po mojem mnenju odločilno vplival na spremembo turističnorazvojnih usmeritev v Mesti. Med vladnimi začetki in odprtjem Vassilisove agencije je namreč v Mesti vladal status quo. Turistični razvoj je bil brez jasne vizije, Mesta je bila zgolj postojanka za

87 sprehod in kavico. Vassilis pa je z ženo Roulo odprl ekoturistično agencijo Masticulture, katere glavni cilj je ponudba različnih aktivnosti v Mesti. Med temi je najbolj priljubljen pohod v nasade mastik, kjer se turisti srečajo s tem unikatnim drevesom in njegovo tradicionalno kultivacijo, ki je že stoletja enaka. S temi aktivnostmi se turisti zadržijo v Mesti dalj časa, kar pomeni, da imajo od tega korist tudi gostinci in najemniki sob. Vassilis je skozi te aktivnosti v turistično ponudbo Meste prvi dejavno vključil mastiko, element, ki je del kulture in zgodovine kraja ter njenih prebivalcev že stoletja. Čeprav je vizijo o mastiki v turizmu prinesel prišlek (z družinskimi koreninami v Mesti), so domačini z njo večinoma zadovoljni. Mastika in arhitekturna dediščina sta velik ponos domačinov in o tem danes zelo radi tudi govorijo. Na tej točki se strinjam s Kozorogom, ki je v svoji študiji nastajanja turistične destinacije Tolmina podobno ugotavljal, da so domačini pobudniki turizma še posebej iz lokalnoidentifikacijskih motivov in da prav njihov ponos na lastno okolje lahko odločilno privablja turiste od zunaj (2009: 17).

Ta dva stebra turizma v Mesti, mastika in arhitekturna dediščina, sta večkrat del konstrukcije turističnih mitov v brošurah in drugih turističnopropagandnih materialih. Npr. letak, ki ga je osnovala moja sogovornica Anna, uporabi arhitekturno dediščino kot metaforo preteklega časa: »samo s hojo po ozkih ulicah grajske vasi se počutite kot da vas je nekdo ali nekaj transformiralo v drugo dimenzijo… v preteklost!!!«. In še: »živite danes v avri včerajšnjega dne«. Gotovo pa v primerjavi z arhitekturno dediščino še bolj pomembno pozicijo danes kljub temu predstavlja mastika. Zaradi njene izjemne zgodovine in unikatnosti zaseda nekakšno nedotakljivo pozicijo, kar se vidi tudi v dejstvu, da so domačini mastiko navadno ponudili gostom, sebi pa so jo odrekli. Brošura agencije Masticulture ima na naslovnici napisano: »Živimo na blagoslovljenem otoku. Edinem kraju na svetu, kjer se proizvajajo mastikine solze.« Nedvomno imajo domačini do mastike poseben in spoštljiv odnos, tako da bi lahko pričakovali tudi trenja med domačini ob rabi mastike za turistične namene. Nenazadnje je nekoliko nenavadno, da mastike niso že prej skušali vpeljati v turizem.

Obdobje po odprtju Masticulture sem iz več razlogov poimenovala novo obdobje turizma v Mesti. Spremembe v turistični ponudbi Meste so skupaj z vključevanjem mastike Mesto na novo postavile na turistični zemljevid Chiosa, pa tudi same Grčije in sveta. V svojem poslovnem modelu tako Vassilis stremi tudi k vključevanju lokalne skupnosti v dejavnosti vaškega turizma in spodbujanju lokalne ekonomije. V središču njegovega

88 fokusa je skrb za simbiotski in trajnostni odnos med turizmom in okoljem (Holden 2000: 193). Kultivacija mastike je dolgoletna kulturna praksa domačinov, ki je postala komoditizirana skozi turistično aktivnost v Mesti; sam pohod v nasade mastik pa je šolski primer »uprizarjanja pristnosti« (glej MacCannell 1976: 91-107). Vassilisova vizija turizma je alternativno usmerjena, natančneje ekoturistično, če se držimo formalnih oznak. Ali to pomeni, da sama komoditizacija kultivacije mastike ni tako škodljiva, kot če bi se je lotil skozi vizijo množičnega turizma? Menim, da ni, saj se Vassilis ob pohodu poglobi v razlago zgodovine, pomenov in domačinske rabe mastike; navsezadnje je v luči trajnostnega razvoja proces bolj pomemben kot produkt (Reid 2003: 9; Brunt 1999: 494).

Od moje terenske raziskave so minila že tri leta. Dogajanju v turizmu sem v tem vmesnem času skušala slediti na spletu. Tri mesece po mojem odhodu, avgusta 2012, je osrednji in južni del Chiosa zajel obsežen požar, ki je v štirih dneh uničil trinajst tisoč hektarjev zemlje in gozdov, med njimi tudi ogromno nasadov mastik in oljk. Zaradi požara so evakuirali prebivalce devetih vasi, ena od njih je bila tudi Mesta. Ogenj je bil tako močan, da se je dim zaradi močnih vetrov videl celo na Kreti. Lokalne avtoritete se zavedajo, da požaru sledi padec turističnega obiska, saj je že avgusta 2012 obisk padel za 50 odstotkov (CNN 2012). V teh treh letih sem opazila še eno novost na otoku, ki jo zlahka povežem s turizmom – leta 2014 je potekal prvi festival mastike. Letos je torej organiziran drugič, poteka na več koncih otoka, traja pa skoraj dva meseca z vrhuncem v avgustu (vrhunec turistične sezone). V program je poleg razstave in pokušine tradicionalnih produktov iz mastike vključenih tudi več dogodkov, ki niso neposredno povezani z mastiko: predstave, projekcije filmov, festival sume, koncerti tradicionalne glasbe in predstavitev tradicionalnih plesov. Med izobraževalne aktivnosti, ki »promovirajo lokalno kulturo, okolje otoka in unikatne vasi mastike« (Mastiha Festival 2015), pa spada tudi brezplačna Mastic Mystique, dejavnost ekoturistične agencije Masticulture v Mesti.

Upam si trditi, da sta požar in festival mastike na nek način povezana. Mastika je namreč že mnoga leta simbol Chiosa, tako v trgovinskem kot turističnem kontekstu in bi si festival ali kakršnokoli družbeno obeleževanje že zaslužila. Pa vendar sem med mojim bivanjem na Chiosu dobila občutek, da se mastiko raje časti v spominu. Skozi zgodovinske reference so ji namreč domačini zgradili piedestal in jo označevali kot rastlino, brez katere otok ne bi obstajal. Mastika je v času moje raziskave predstavljala vir dohodka mnogim prebivalcem vasi mastike, tako da je požar med kentimo povzročil tudi ogromno

89 ekonomsko škodo. Naravne katastrofe so pa tudi pogost vzrok začasnih turističnih kriz (Eugenio-Martin in Campos-Soria 2014: 55). Ko je požar že v istem letu močno zmanjšal turistični obisk, so lokalne avtoritete morale ustvariti nove strategije za privabljanje turistov in festival mastike je po mojem mnenju nastal znotraj teh strategij. Raztresenost programa festivala, ki poleg mastike vključuje tudi ogromno drugih kulturnih praks domačinov Chiosa, bi lahko bil dokaz, da je strategija površna in narejena nahitro oziroma po sili razmer.

Če se vrnem v čas moje raziskave, se mi zdi pomembno še dodati, da sem v Mesti bila priča odprtju turistične sezone, vendar je turistov bilo še vedno malo, tako da mi je za celosten pogled na turistično delovanje v Mesti zmanjkalo med sogovorniki vsaj nekaj turistov. Menim namreč, da ravno turisti nosijo levji delež odgovornosti v konceptu odgovornega turizma, saj lahko prav oni neodgovornim praksam destinacije vedno rečejo ne. Moje ideje o analizi odgovornosti v turizmu Meste tako nisem izpeljala čisto do konca, sem pa skozi ves proces branja in pisanja prišla do sklepa, da je odgovorni turizem tudi filozofija ali gibanje in ne le oblika turizma. Tako menim, da so njegovi koncepti kot filozofsko mišljenje lahko prenosljivi tudi na druge oblike turizma.

Domačini, katere sem postavila v središče moje raziskave so s turizmom doma zadovoljni. Mesta še vedno prejema razmeroma majhne skupine turistov, ki so prav tako obvladljive. Zasluga za dejstvo, da je Mesta del kulturnega turizma Chiosa, da ponuja ekoturistične aktivnosti in je z zakonom zavarovana pred nekontroliranimi gradnjami, gre njenim domačinom, ki se rahlo bojijo množičnega turizma. Ti imajo tudi glavno besedo pri odločanju ali kot pravi moj sogovornik Dimitris: »na našo vas moramo paziti«.

8 Summary

The author presented tourism development of the greek island of Chios and especially its changes in its southern part: the local region of the village of Mesta. With the help of ethnographic fieldwork she tried to detect contexts in which tourism in Mesta have been developing in todays form.

The case study is presented in context of wider history of tourism development in Greece. The last recession of course had a big influence on Greece's number of visitors. First, the outbound countries could not afford vacations in Greece and second, the inbound country of Greece had big problems with recession, which resulted in wider media representations, that pictured Greece as a dangerous and unstable destination. The author then presented tourism development of Chios in particular and tried to find reasons why mass tourism did not start there equaly as on other Greek islands.

In the research of Mesta tourism, the author found out, that it is the architectural heritage that started tourism development in Mesta. The other today's pillar of tourism development in Mesta, the endemic tree of mastic, came into tourism disscourse only a few years ago. The tourism in Mesta is in accordance with sustainability: local community is involved in its practices and is satisfied with the current agendas of tourism development. The author divided tourism development in Mesta in two parts: the first was initiated by government development project at the begginings in 1970's and was focused on architectural heritage, the new era of tourism development in Mesta started in 2007 with the openning of a ecotourism agency Masticulture and was initiated by the local perspective and based on promotion of the heritage of mastic.

Three years have passed since the author's fieldwork. In this time she found out that Chios was a victim of a four day devastating fire, which caught also the mastic plantations and halfened the tourist numbers. The other change was the emergence of Festival of Mastic in 2014, which was in her opinion an indirect reaction to the big losses the fire caused to tourism development.

9 LITERATURA IN VIRI

Bajuk Senčar, Tatiana

2005 Kultura turizma: antropološki pogledi na razvoj Bohinja. Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU.

Baldacchino, Godfrey

2012 'Island Tourism.' V: The Routledge Handbook of Tourism and the Environment. Andrew Holden in David Fennell, ur. London: Routledge. Str. 200-208.

Bank of Greece

2015 'Number of Inbound Travellers in Greece by Country of Origin.' Internetni vir: Nazadnje pregledano: 2.4.2015.

Bellian, Aleksandra Saška in Klemen Belavić

2014 Kaos sveta. Film.

Berg, Ina in Johan Edelheim

2012 'The Attraction of Islands: Travellers and Tourists in the Cyclades (Greece) in the Twentieth and Twenty-first Centuries.' Journal of Tourism and Cultural Change 10 (1) : 84-98.

Best of

2015 'Best of the Greek Islands.' Internetni vir:

20100715-best-of-the-greek-islands> Nazadnje pregledano: 12.8.2015.

Boissevain, Jeremy

1996 Coping With Tourists: European Reactions to Mass Tourism. Providence: Berghahn Books.

Bonarou, Christina in Athanasios Dermetzopoulos

2010 'Olympic Lessons for the Greek Tourism Industry.' Journal of Tourism Research 1: 92-118.

Boorstin, Daniel

1964 The image: A guide to Pseudo-events in America. New York: Harper and Row.

Brunt, Paul

1999 'Host Perceptions of Sociocultural Impacts.' Annals of Tourism Research 26 (3): 493-515.

Burns, Peter M.

1999 An Introduction to Tourism and Anthropology. New York : Routledge.

Butler, Richard W.

1980 'The Concept of a Tourist Area Cycle of Evolution: Implication for Management of Resources.' Canadian Geographer 24 : 5-12.

Chios Mastic, SLIKA 6

b.n.l. Internetni vir: Nazadnje pregledano: 16.6.2015.

Chios Travel Guide

b.n.l. Internetni vir: Nazadnje pregledano: 10.6.2015.

Clogg, Richard

1992 A Concise History of Greece. Cambridge: Cambridge University Press.

CNN

2012 'Greek Island Fights Fires, Drop in Tourism.' Internetni vir: Nazadnje pregledano: 20.8.2015.

Cohen, Eric

1972 'Towards a Sociology of International Tourism.' Social Research 39 (1): 164-182.

1974 'Who is a Tourist?: A Conceptual Classification.' Sociological Review 22: 527-555.

1984 'The Sociology of Tourism: Approaches, Issues, and Findings.' Annual Review of Sociology 10 : 373-392.

Crick, Malcolm

1989 'Respresentations of International Tourism in the Social Sciences: Sun, Sex, Sights, Saving, and Servility.' Annual Review of Anthropology 18: 307-344.

Dann, Graham

1996 'The People of Tourist Brochures.' V: The Tourist Image: Myths and Myth Making in Tourism. Tom Selwyn, ur. London: Wiley. Str. 61-83.

Doxey, George

1975 'A Causation Theory of Visitor-Resident Irritants: Methodology and Research Inferences.' Travel and Tourism Research Associations Sixth Annual Conference Proceedings 195-198.

Eleftherios, Yalouris

1976 The Archaeology and Early History of Chios: From the Neolithic Period to the End of the Sixth Century B.C. Boston Spa, Wetherby : British Thesis Service, The British Library.

Eugenio-Martin, Juan L. in Juan A. Campos-Soria

2014 'Economic Crisis and Tourism Expenditure Cutback Decision.' Annals of Tourism Research 44: 53-73.

Galani-Moutafi, Vasiliki

1993 'From Agriculture to Tourism: Property, Labor, Gender and Kinship in a Greek Island Village (Part one).' Journal of Modern Greek Studies 11(2) : 241-270.

1994 'From Agriculture to Tourism: Property, Labor, Gender and Kinship in a Greek Island Village (Part two).' Journal of Modern Greek Studies 12(1) : 113-131.

2004 'A Regionally Distinctive Product and the Construction of Place Identity: The Case of Chios Mastiha.' An International Journal of Tourism and Hospitality Research 15 (1): 19-38.

GNTO

b.n.l. Internetni vir: Nazadnje pregledano: 1.6.2015.

Goodwin, Harold in Justin Francis

2003 'Ethical and Responsible Tourism: Consumer Trends in the UK.' Journal of Vacation Marketing 9 (3) : 271-284.

Graburn, Nelson

1989 'Tourism: The Sacred Journey.' V: Hosts and Guests: The anthropology of Tourism (2nd edition). Valene L. Smith, ur. Philadelphia: University of Pennsylvania Press. Str. 21-36.

Greenwood, Davydd J.

1989 'Culture by the Pound: an Anthropological Perspective on Tourism as Cultural Commoditization.' V: Hosts and Guests: The anthropology of Tourism (2nd edition). Valene L. Smith, ur. Philadelphia: University of Pennsylvania Press. Str. 171-185

Hall, C. Michael

2010 'Crisis Events in Tourism: Subjects of Crisis in Tourism.' Current Issues in Tourism 13(5): 401-417.

Higgins-Desbiolles, Freya

2008 'Justice Tourism and Alternative Globalisation.' Journal of Sustainable Tourism 16 (3) : 345-364.

History

b.n.l. Internetni vir: Nazadnje pregledano: 10.6.2015.

History of Chios Mastiha Growers Association,

b.n.l. Internetni vir: Nazadnje pregledano: 15.6.2015.

Holden, Andrew

2000 Environment and Tourism. London : Routledge.

Iakovidou, Olga 1997 'Agrotourism in Greece: The Case of Women Agrotourism Co-operatives of Ambelakia.' MEDIT 8(1): 44-47.

Index Mundi

2015 'Greece, International Tourism: Numbers of Arrivals.' Internetni vir: Nazadnje pregledano: 2.4.2015.

Intellectual Tradition

b.n.l. Internetni vir: Nazadnje pregledano: 11.6.2015.

Island of Chios, SLIKA 3

b.n.l. Internetni vir: Nazadnje pregledano: 15.5.2015

Jafari, Jafar

2001 'The Scientification of Tourism.' V: Hosts and Guests Revisited: Tourism Is- sues of the 21st Century. Valene L. Smith in Maryann Brent ur. New York: Cognizant Communication Corporation. Str. 28-41. Kampos Chios

b.n.l. Internetni vir: Nazadnje pregledano: 30.5.2015.

Kasimis, Charalambos in Chryssa Kassimi

2004 'Greece: A History of Migration.' The Online Journal of the Migration Policy Institute. Dostopno na: Nazadnje pregledano: 10.6.2015.

Kontokolias, Harris

2000 'The Greek Tourism Record Growth.' Trade with Greece : 78-82. Dostopno na: Nazadnje pregledano: 26.3.2015.

Korais Library

2012 Internetni vir: Nazadnje pregledano: 20.5.2015.

Kozorog, Miha

2009 Antropologija turistične destinacije v nastajanju: Prostor, festivali in lokalna identiteta na Tolminskem. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Krippendorf, Jost

1987 The Holiday Makers. Understanding the Impact of Leisure and Travel. Oxford: Buttenworth Heinemann.

Löfgren, Orvar

1999 On Holiday: A History of Vacationing. Berkeley, Los Angeles, London : University of California Press.

MacCannell, Dean

1976 The Tourist: A new Theory of the Leisure Class. New York: Schocken Books.

Map of Greece, SLIKA 2

b.n.l. Internetni vir: Nazadnje pregledano: 3.4.3015.

Massacre

b.n.l. Internetni vir: Nazadnje pregledano: 22.5.2015.

Mastiha Festival

2015 Internetni vir: Nazadnje pregledano: 20.8.2015.

Nasad mastik, SLIKA 5

b.n.l. Internetni vir: Nazadnje pregledano: 12.6.2015.

Nash, Dennison

1989 'Tourism as a Form of Imperialism.' V: Hosts and Guests: The Anthropology of Tourism (2nd edition). Valene L. Smith, ur. Philadelphia: University of Pennsylvania Press. Str. 37-55.

Orbaşli, Ailyn in Simon Woodward

2010 'Tourism and Heritage Conservation.' V: The SAGE Handbook of Tourism Studies. Tazim Jamal in Mike Robinson ur. London et al.: SAGE. Str. 314- 332.

Our People

b.n.l. Internetni vir: Nazadnje pregledano: 16.6.2015.

Our Products

b.n.l. Internetni vir: Nazadnje pregledano 15.6.2015.

Picard, David

2011 Tourism, Magic and Modernity: Cultivating the Human Garden. Oxford: Berghahn.

Plog, Stanley

1974 'Why Destination Areas Rise and Fall in Popularity.' The Cornell Hotel and Restaurant Administration Quarterly 15: 55-58.

Reid, Donald G.

2003 Tourism, Globalization and Development: Responsible Tourism Planning. London: Pluto Press.

Rocketwar

b.n.l. Internetni vir: Nazadnje pregledano: 10.6.2015.

Rojek, Chris in John Urry

1997 Touring Cultures: Transformations of Travel and Theory. London: Routledge.

Sdrali, Despina in Katerina Chazapi

2007 'Cultural Tourism in a Greek Insular Community: The Residents Perspective.' Tourismos: An International Multidisciplinary Journal of Tourism 2(2): 61-75. Selwyn, Tom, ur.

1996 The Tourist Image: Myths and Math Making in Tourism. London: Wiley.

SETE

2015 'The Contribution of Tourism to the Greek Economy in 2014.' Internetni vir:

Nazadnje pregledano: 26.3.2015.

Sharpley, Richard

2012 'Responsible Tourism: Whose responsibility?' V: The Routledge Handbook of Tourism and the Environment. Andrew Holden in David Fennell, ur. London: Routledge. Str. 382-391.

Sibila Lebe, Sonja

2008 Kulturna dediščina in lokalne tradicije kot temelj turistične ponudbe podeželja. Maribor: Ekonomsko-poslovna fakulteta.

Smith, Valene L., ur.

1989 Hosts and Guests: The Anthropology of Tourism (2nd edition). Philadelphia: University of Pennsylvania Press.

Smith, Valene L. in William R. Eadington, ur.

1992 Tourism Alternatives: Potentials and Problems in the Development of Tourism. Philadelphia: University of Pennsylvania Press.

Smola mastike, SLIKA 4

b.n.l. Internetni vir: Nazadnje pregledano: 12.6.2015.

100

Srednejevška grajska utrdba Mesta, SLIKA 7

b.n.l. Internetni vir: Nazadnje pregledano: 17.6.2015.

Stronza, Amanda

2001 'Anthropology of Tourism: Forging new Ground for Ecotourism and Other Alternatives.' Annual Review of Anthropology 30 (2001) : 261-283.

Stylidis, Dimitrios in Matina Terzidou

2014 'Tourism and the Economic Crisis in Kavala, Greece.' Annals of Tourism Research 44 (2014) : 210-226.

The Chios Mastiha Growers Association

b.n.l. Chios Mastiha: Voyage to the East Mediterranean. B.n.k.

The GNTO Programme

b.n.l. Preservation and Development of Traditional Settlements (1975-1992): Cultural Heritage Showcase (1993-2009). Ministry of Tourism – Greek National Tourism Organization.

The Museum

b.n.l. Internetni vir: Nazadnje pregledano: 30.5.2015.

Tourism Highlights

2015 Internetni vir: Nazadnje pregledano: 26.3.2015.

Turner, Victor

1969 The Ritual Process: Structure and Anti-Structure. Chicago: Aldine.

101

Ulice Meste danes, SLIKA 8

b.n.l. Internetni vir: Nazadnje pregledano: 17.6.2015.

UNWTO

2015 'Over 1.1 Billion Tourists Travelled Abroad in 2014.' Internetni vir: Nazadnje pregledano: 17.8.2015.

Urry, John

1990 The Tourist Gaze: Leisure and Travel in Contemporary Societies. London: Sage.

Van Gennep, Arnold

2004 [1909] The Rites of Passage. London: Routledge.

Verakis, Thomas in Manolis Sideratos

b.n.l. Internetni vir: Nazadnje pregledano: 30.5.2015

Vodeb, Ksenija

2014 Turistična destinacija: sodobna obravnava koncepta. Koper: Založba Univerze na Primorskem.

Weber, Irena

1997 Kultura potepanja. Ljubljana : Mladinska knjiga.

Zacharou-Loutrari, Athena in drugi

1989 Chios : History and Art. Chios: Zisimos Graphic Arts.

102

Zaščitena označba porekla

b.n.l. Internetni vir: Nazadnje pregledano: 15.6.2015.

103

10 PRILOGE

10.1. Številčni podatki o nastanitveni infrastrukturi na otoku Chios iz leta 2012 (priloga 1)

APARTMAJI HOTELI

SOBE POSTELJE SOBE POSTELJE MESTO CHIOS 152 320 482 852 AGIOS MINA 619 1249 479 818 AMANIS AREA 125 227 85 148 IONIA AREA 76 132 26 48 KARDAMYLA AREA 52 87 56 96 MASTICHOCHORIA 215 329 59 111 OMIROUPOLIS 63 123 183 287 PSARA 3 5 31 56

SKUPAJ 1305 2472 1401 2416

10.2. Število mednarodnih turistov na Chiosu med leti 1995 in 2011 (priloga 2)

VELIKA BRITANIJA

DRŽAVA LETO /

NIZOZEMSKA

NORVEŠKA

SLOVENIJA

AVSTRIJA

NEMČIJA

DANSKA

BELGIJA

SKUPAJ

ČEŠKA

ŠVICA

CIPER

15.862

4.610 3.316 1.031 1.610 1.518 1.583 2.194

1995

14.990

4.456 3.188 1.498 2.082 1.594 1.204

1996

968

11.287

3.909 2.889 1.989

1997

947 768 785

12.949

3.559 4.798 2.615 1.176

1998

801

19.294

7.333 5.798 1.558 3.075

1999

722 898

104

VELIKA BRITANIJA

DRŽAVA LETO /

NIZOZEMSKA

NORVEŠKA

SLOVENIJA

AVSTRIJA

NEMČIJA

DANSKA

BELGIJA

SKUPAJ

ČEŠKA

ŠVICA

CIPER

15.890

4.929 5.974 1.437 2.850

2000

603

17.483

5.238 5.902 1.520 2.923 1.164

2001

727

22.508

6.766 8.112 2.628 2.215 2.236

2002

551

15.773

6.663 4.322 1.122 2.402 1.264

2003

14.890

6.154 2.923 2.397 2.430

2004

986

13.179

5.793 4.082 2.388

2005

917

14.518

6.335 4.465 2.086

2006

789 861

13.052

6.214 3.520 1.693

2007

691 934

16.059

6.261 4.086 1.612 1.861

2008

917 684 638

11.731

5.736 3.225 1.245

2009

280 745 500

11.953

5.770 4.279

2010

284 684 936

9.378 4.931 2.334 1.093

2011

322 691

1 6

105

10.3. Število potnikov na trajektu med turškim mestom Çeşme in otokom Chios med leti 2009 in 2011 (priloga 3)

2009 2010 2011 Çeşme -> Chios 40.831 51.072 71.770

10.4. Število registriranih obdelovalcev mastike po posameznih kooperativah (priloga 4)

KOOPERATIVA PRIDELOVALCI AGIOS GIORGIS 202 ΑRMOLIA 213 VESSA 57 VOUNO & FLATSIA 277 ΕXO DIDIMA 37 ΕLΑΤΑ 100 THOLOPOTAMI 252 KALAMOTI 310 ΚΑLIMASSIA 575 ΚΑΤΑRAKTIS 165 ΚINI 229 LΙTHI 99 ΜΕSSA DIDIMA 310 ΜΕSTA 70 ΜIRMIGI 78 ΝΕΝITA 421 ΝΕΟCHORI 670

106

KOOPERATIVA PRIDELOVALCI ΟLYMPI 189 PATRIKA 158 PYRGI 438 SKUPAJ 4850

107

Izjava o avtorstvu

Izjavljam, da je diplomsko delo v celoti moje avtorsko delo in da so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni.

Ljubljana, 27. avgust 2015 Ines Bezjak

108

Izjava kandidatke

Spodaj podpisana Ines Bezjak izjavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in dovoljujem objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh.

Datum: 27. 8. 2015

Podpis:

109