UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANRTOPOLOGIJO
BLAŽ BAJIČ
Fitnes: od nadzora do upora
Diplomsko delo
Študijski program: Etnologija in kulturna antropologija - E
Mentor: red. prof. dr. Rajko Muršič
Ljubljana, 2013
Zahvale
Ker niti študijska dela, kot so diplomske naloge, ne nastajajo in ne morejo nastajati v družbenemu, materialnem, idejnemu ter čustvenemu vakuumu, in ker v tem oziru moja naloga ni nikakršna izjema, se ne čutim dolžnega, ampak hvaležnega, da se lahko ljudem, ki so mi pri pisanju naloge pomagali v kateremkoli zgoraj omenjenem smislu, zahvalim. Svojim staršem Mojci in Marinu se zahvaljujem za brezpogojno podporo, ki sta mi jo nudila tekom študija. Kolegicam in kolegom, prijateljicam in prijateljem sem hvaležen, ker so v meni ničkolikokrat vzbudili in okrepili željo po mišljenju, študiju in razumevanju sveta. Zahvaljujem se tudi vsem sogovornikom in sogovornicam, ki so bili z menoj pripravljeni deliti svoje misli in izkušnje. Posebna zahvala gre mentorju Rajku Muršiču, ki me je z nasveti in pripombami, kritikami in pohvalami, napotki in vprašanji bolj namučil, kot katerakoli utež, a s svojo teoretsko globino in sploh širokim znanjem vedno znova spodbudil k nadaljnjemu delu. Last but definitely not least se zahvaljujem Niki, ki mi je tekom zadnjih let vedno stala ob strani, me podpirala in ko je bilo potrebno »prizemljila«. Daljnosežnost njenih komentarjev in pronicljivost njenih vprašanj, ki mi jih je postavljala v pogovorih med nastajanjem naloge, sta bila in sta še vedno velikanski vir navdiha in samo-izpraševanja, brez katerega ta naloga ne bi bila to, kar je.
2 Izvleček Fitnes: Od nadzora do upora
Diplomsko delo obravnava fitnes vadbo moških kot se odvija v fitnes centrih. Avtor na kratko predstavi zgodovino fitnes vadbe in njegovega »brata dvojčka«, bodibilding, ter jo poskuša povezati z nekaterimi pomembnejšimi družbenozgodovinskimi spremembami, predvsem tekom 20. stoletja. Oriše tudi zgodovino fitnes vadbe v Sloveniji, ki se steče v kratko diskurzivno analizo reprezentativnih spletnih besedil, ki fitnes vadbo ne le predstavljajo, temveč tudi promovirajo. Izhajajoč iz etnografske izkušnje predstavi dogajanje v fitnes centrih, medsebojno opazovanje obiskovalcev, primerjave in tekmovanja, ki potekajo v znamenju medijskih reprezentacij teles. Čeprav vaje večino časa izvajajo z veliko mero natančnosti in samonadzora, ko s pomočjo zrcal svoja telesa »odrežejo« od sebe, pa se občasno zgodi, da se prepustijo vadbi in bolečini. Takrat (svoja) telesa doživijo drugače, doživijo se kot telesa; izkušnja razbolelih mišic jim predstavlja zadovoljstvo v trpljenju in obratno, ki na neki točki postane preveč intenzivno, neznosno in grozljivo, a zahteva vztrajanje. Ob koncu dela avtor opiše tudi dogajanje v moških slačilnicah, ki se pogosto odvija na robu homosocialnosti, »v bližini« homoerotike. Moški jo preganjajo z načinom gledanja in diskurzivno, z objektivacijo deklet, čustveno odcepitvijo ter nenehno tekmovalnostjo.
Ključne besede: fitnes vadba, nadzor, antropologija telesa, skrb za telo, antropologija športa
Abstract Fitness: From Control to Resistance
Undergraduate thesis discusses men exercising as it takes place in gyms. The author gives a short historical account of fitness exercising and of its “twin brother”, bodybuilding. He tries to connect it with some of the more important historical and social changes, especially those that took place in the 20th century. This account leads to a short discursive analysis of representative texts taken from the World-Wide-Web that do not only give instructions on how to exercise but also promote fitness training as respectable form of exercise. Drawing on his ethnographic experience he gives a description of what takes place in gyms, mutual observance of gym-goers, their comparisons and competitiveness that take place under the sign of mass media representations. Even though gym-goers mostly exercise slowly, with a
3 great deal of control and accuracy and are with the help of mirrors able to “cut of from” their bodies, from time to time they give in to the exercises and physical pain. In those moments they experience their bodies very differently; they experience themselves as bodies. This can be simultaneously enjoyable and traumatic. At certain point it becomes unbearable, but “it” whishes to continue. The author also gives an account of everyday proceedings in male locker-rooms that the place on the boundary between homosociality and homoeroticism.
Key words: fitness exercising, discipline, anthropology of the body, body-care, anthropology of sport
4 KAZALO
Preoblačenje: Predgovor…..…………………………………..……………….7 Prvi del treninga………..……………………………………………………..10 Uvod: Ogrevanje………………….…………………………………………………………10 Kratek pregled zgodovine športa…………………………………………………………...14 Od antične Grčije do modernosti…………………………………………………………..15 Nastanek modernega športa…….…………………………………………………………..19 Telovadna gibanja v 19. in začetku 20 stoletja…………………………………………….22 Telovadna društva na Slovenskem…………………………………………………………27 Olimpijsko gibanje…………………………………………………………………………..32 Vaudeville in silaki…………………………………………………………………………..34 Eugen Sandow – Veličastni…………………………………………………………………39 Premor 1: »Kdor obvladuje, preteklost obvladuje prihodnost. Kdor obvladuje sedanjost, obvladuje preteklost«………………………………………………………………………..43 Drugi niz: zgodovina zgodnjega fitnesa v 20. stoletju……………………………………..46 Fitnes revolucija poznih sedemdesetih in osemdesetih……………………………………52 Fitnes v Sloveniji…………………………………………………………………………….59 Drugi del treninga……………………………………………………………..62 Ko spregovori fitnes…………………………………………………………………….62 Kdo dela diskurz?...... 64 Natančnost in učinkovitost………………………………………………………………….67 Obljuba………………………………………………………………………………………73 Tretji del treninga………………………………………………………………………..74 V fitnes centru……………………………………………………………………………….75 Vzroki in razlogi za vadbo…………………………………………………………………..85 Začetki in nadaljevanja……………………………………………………………………..86 Nadzorovani gib……………………………………………………………………………..98 Od objektivecije telesa do njegovega užitka……………………………………………...110 Nenaden obrat……………………………………………………………………………...111 Kako razumeti fitneserski burn?...... 121 Burn kot telesenje in kot užitek…………………………………………………………...130
5 Četrti del treninga……………………………………………………………140 V slačilnici: »Za streching«…….………………………………………………………….140 V moški slačilnici z moškimi………………………………………………………………142 Fitneserska moškost?...... 155 Peti del treninga………………………………………………………………158 Zaključek: Ohlajanje in sproščanje………………………………………………………158 Summary……………………………………………………………………..162 Literatura ……………………………………………………………………163 Spletni viri……………………………………………………………………172
6 Predgovor: Preoblačenje
Pričujoča naloga je nastajala dolgo, predolgo. Ko sem sredi četrtega letnika študija začel intenzivneje razmišljati o temi bodoče diplomske naloge in ko sem ob koncu študijskega leta začel zbirati relevantno literaturo, si nisem predstavljal, da bom za njeno dokončanje potreboval dve leti. Odločitev, da se bom v diplomski nalogi ukvarjal s fitnes vadbo, se je – tako kot domala vse odločitve – zgodila tako rekoč samodejno. Odločitev je padla na nekem sprehodu z nekdanjim dekletom, ko sva kramljala o navadah ljudi v najini okolici, ki so se nama zdele nenavadne. Tekom pogovora sva se »zataknila« pri ljudeh, ki obiskujejo fitnes centre in tam dvigujejo uteži. Ker sem v tistem obdobju razmišljal o temi, ki bi se je lotil v diplomski nalogi, sem pomislil, da bi bila fitnes vadba zanimiva in primerna tema naloge. Seveda pa se zamisel, da bi bila fitnes vadba zanimiva tema naloge, ni oblikovala iz niča, tam, v tistem trenutku, ampak se je »spela« z nekaterimi mojimi precej starejšimi (za)čudenji. Ta (za)čudenja o fitnes vadbi izvirajo še iz osnovnošolskega obdobja, ko sem v športnem centru Tivoli treniral plavanje. Da sem kasneje med tistim sprehodom sprejel odločitev, da se bom v diplomski nalogi ukvarjal s fitnes vadbo, je bila torej posledica starih (za)čudenj in svežih nenavadnosti. To sicer ne razloži, kaj »v« fitnesu, je fitnes delalo zanimivo in privlačno, a na to pač ne znam dati odgovora. Skozi vseh osem let osnovne šole in več let srednje šole sem treniral plavanje. Sprva sem v bazen skočil le nekajkrat na teden, kasneje, v letih, ko sem aktivno tekmoval, pa sem se »zmočil« tudi večkrat dnevno, naposled, zadnjih nekaj let pa zopet redkeje, pravzaprav vse redkeje, manj resno in precej bolj »sproščeno«. Slaba tri leta, ki so se razvlekla že v prvo leto študija, sem delal tudi kot vaditelj otrok in odraslih v nekem športnem društvu. Vsa ta leta sem se, ko sem skoraj vsakodnevno zahajal v športno središče Tivoli, sprehajal mimo velikanske steklene »izložbe«, kot smo s soplavalci včasih norčavo imenovali fitnes center v Tivoliju. V teh letih sem v predel stavbe, kjer se nahaja fitnes, zašel le nekajkrat – pa še takrat le zavoljo različnih testiranj, ki sem jih kot plavalec v klubu moral opraviti tam. Takrat – sam sem obiskoval šesti ali sedmi razred osnovne šole – smo si s soplavalci obiskovalce fitnesa najbolj privoščili. Ob takšnih priložnostih pa smo pogovarjali tudi o mogočih vzrokih, zakaj ljudje obiskujejo fitnese. Razlage so segale od šaljivih in naravnost absurdnih do za odtenek bolj resnih, takšnih, ki so se začele z »En moj prijatelj hodi na fitnes, ker…«. In če so se moji plavalski kolegi zadovoljili z enostavnim odgovorom (oz. vsaj niso pokazali, da bi bilo
7 drugače), da ljudje obiskujejo fitnes, ker bi radi postali močni, sem se sam (pri sebi) še večkrat – tudi potem, ko sem prenehal z rednim plavanjem, ko sem po naključju zagledal katero izmed »izložb« v Ljubljani – vprašal, zakaj bi nekdo bil pripravljen preživeti ure in ure v fitnesu, buljiti v zrcalo in neštetokrat dvigniti utež. Naivno vprašanje o vzrokih za odločitev za fitnes vadbo, vprašanje, ki je izviralo iz popolnega nepoznavanja fitnesa in fitneserjev, je v trenutku, ko sem razmišljal o temi diplomske naloge, znova pojavilo. Lahko bi rekel, da sem si skozi leta obiskovalce fitnes centrov ustvaril kot nekakšne Druge, katerih navade so čudne, in »nenavadne«, Druge, ki živijo »drugje« in so »drugačni«. Priprava diplomske naloge se je torej izkazala kot popolna priložnost, da se s svojim Drugim »pogovorim od blizu«. S pogovori, t. j. obiskovanjem fitnes centrov sem začel nekaj mesecev po tem, ko sem sprejel odločitev, da se bom v nalogi ukvarjal s fitnes vadbo. Nekaj mesecev, do poletja sem redno »zahajal na teren«, začel navezovati stike – kolikor je moč v fitnesu – nekajkat sem se s svojim, za tisti kontekst »nenavadnim« ravnanjem precej osmešil – in opravil nekaj pogorov. Čez poletje in morda skozi zgodnje jesenske mesece sem nameraval nalogo napisati, a so se dogodki odvili povsem drugače kot sem si želel in kot je bilo moč pričakovati. Tisto poletje sem med udeležbo na poletni šoli v Konitsi na severu Grčije resneje zbolel, kar je pomenilo, da so vse dejavnosti, povezane z diplomsko nalogo, zastale za skoraj pol leta. Čeprav sem do danes to zgodbo povedal že neštetokrat in jo prav nerad ponavljam, pa je tako pomembno zaznamovala nastajanje naloge oz. se z njim ločljivo spela, da se preprosto ne morem izogniti še eni ponovitvi. Z boleznijo sem izgubil toliko moči, da je bilo prekladanje uteži (in knjig) sprva prav mučno. Takrat sem večkrat preklel fitnes vadbo, fitnes centre, ljudi, ki zahajajo tja, glasno glasbo, ki mi je v fitnes centrih »udarjala v glavo«, in nekajkrat sem pomislil, da bom vse skupaj ovrgel. A bilo je že pozno, podaljšano leto absolventskega staža se je prevesilo (globoko) v drugo polovico in bi bilo kakršnokoli spreminjanje teme diplomske naloge naravnost neumno. V najtežjih trenutkih goste udeležbe (Sumdra 2008) mi tako ni preostalo nič drugega, kot da »stisnem zobe« in še enkrat dvignem utež in še enkrat in še enkrat… Z oddaljenosti nekaj mesecev, ko ne sedim na nekem trenažerju v fitnesu, ampak doma, za pisalno mizo (in poslušam meni veliko ljubšo glasbo), ko sem večino moči za prekladanje uteži (in knjig) dobil nazaj – čeprav se s prekladanjem prvih ne ukvarjam več, niti nimam nikakršne želje po tem, z drugimi pač – pa o preseku bolezni in nastajanja diplomske naloge poskušam razmišljati z nekaj več naklonjenosti. Danes lahko rečem, da mi je šibkost omogočila, da sem lažje in bolj natančno videl ter doživel prisile, v katere se (skoraj) prostovoljno podajajo obiskovalci fitnes centrov. Zaradi moje občutljivosti bi kdo lahko
8 oporekal (in nekateri so mi), da sem fitnes vadbo doživljal in razumel pretirano, da je to samo mnenje slabiča, da bi sicer, če bi ne zbolel, lažje vadil in bi bilo dvigovanje uteži prav prijetno in zabavno. Morda, a kakorkoli bi že bilo, bi bilo moje mnenje moje, oblikovano skozi humanistiko in družboslovje, ne pa skozi oglase za vadbeno opremo in specializirano prehrano, vadbene režime in stroge diete. V fitnesu nisem domačin, nisem bil in ne bom postal, čeprav sem se tekom časa naučil obnašati kot bi bil domačin, spoznal kulturno logiko, po kateri se ravnajo obiskovalci fitnes centrov in ki jo uporabljajo za doseganje zastavljenih ciljev. Sem torej morda le postal nekakšen »minimalni domačin«, ki »samodejno« vznika skozi prepoznavanje pravkar omenjenega? Verjetno res, hkrati to bržčas kaže, da sem se s svojim Drugim spoznal in da danes ni več (t)isti Drugi, kot je bil pred leti, ampak tisti, ki (ga) ni.
9 Prvi del treninga Uvod: Ogrevanje
Preden stopimo v fitnes center naj pojasnim nekaj besed in nekaj pomembnih malenkosti, za katere mislim, da jih ob branju nadaljnih vrstic potrebno upoštevati. Fitnes centri in fitnes vadba so v Sloveniji razmeroma nov pojav. Fitnes centri so se (z nekaj izjemami) začeli pojavljati po letu 1990. In četudi danes fitnes centre najdemo v vsakem malo večjem kraju in je njihovo obiskovanje za marsikoga stalnica, brez katere ne mine dan ali pa vsaj teden, četudi je v mnogih hotelih prostor za fitnes vadbo del tako rekoč samoumevne ponudbe in četudi je fitnes vadba s Katedro za fitnes in aerobiko na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani ter z Zvezo za fitnes dobila pomembno institucionalno zaledje, pa v zadnjih dvajsetih letih v slovenščini ni nastal besednjak, ki bi bil usklajen s pravopisom. Posameznim besedam so našli oziroma izumili prevode v slovenski jezik, za večino pa ne. V periodiki in knjigah, katerih število je v zadnjih dvajsetih letih blikovito naraslo, predvsem pa na spletu pisci uporabljajo ogromno različnih pogovornih izrazov in besed, prevzetih iz angleškega jezika. Verjetno najpomembnejši poskus ureditve zmešnjave, ki je nastala na tem področju, je nedavno izdani delovni Športni terminološki slovar (2012), namenjen širši strokovni razpravi. V njem Silvo Kristan opredeljuje tudi nekatere izraze s področja fitnesa in bodibildinga, ki jih najpogosteje uporabljajo tako v literaturi kot tudi med dejansko vadbo v fitnes centrih. Sledeč omenjenemu slovarju naj pojasnim zgolj nekaj besed, najnujnejših za razumevanje mojega nadaljnjega pisanja, medtem ko ostale pojasnjujem v nadaljevanju, kjer menim, da je to primerno in potrebno. Beseda »fitnes« je že kar nekaj časa v slovenskem jeziku ustaljen prevzet izraz, ki sicer izhaja iz angleške besede »fit«, ki pomeni pripravljen, sposoben, čil in zdrav. Fitnes je, piše Kristan (2012: 71), »vadba telesa s posebnimi napravami za dvig telesne kondicije« in »vadbeni prostor, opremljen s posebno fitnes opremo takšno vadno«. Da bi se izognil morebitnim nesporazumom, za označevanje prostora oz. zgradbe, kjer se odvija fitnes vadba, uporabljam izraz »fitnes center«, za označevanje dejavnosti pa izraz »fitnes vadba«. Ta izraz Kristan (2012: 71) opredeli kot vadbo v fitnes centru s fitnes opremo. Kaj je torej fitnes center in kaj predstavlja fitnes opremo? Fitnes center je »sklop več vadbenih prostorov, v katerih se na posebnih napravah (fitnes opremi) odvijajo posebne gibalne dejavnosti z različnim namenom in ciljem ([kot] so
10 splošna krepitev mišičja, posebej usmerjena vadba za povečanje mišične mase t. i. atletska gimnastika, aerobna vadba, aerobni ples, joga, skupinska vadba ipd.)« (Kristan 2012: 71). Zelo pogosto pa je del ponudbe fitnes centrov tudi preverjanje nekaterih telesnih funkcij, masaže in nekateri kozmetični postopki. Fitnes oprema, ki jo najdemo v centrih, pa je po Kristanu (2012: 71) umetno oblikovano sodobno vadbeno orodje za krepitev mišičnih skupin in drugih organskih sistemov. Sestavljeno je iz prostih uteži, ročk (majhnih uteži), trenažerjev, simulatorjev, klopi in razteznikov. Ob opredelitvi fitnes centra pa avtor dodaja opombo, v kateri pojasnjuje, da je izraz »fitnes studio« napačen. Kristan (2012: 71) piše takole:
Izraz 'studio' je očitno posledica iskanja 'močnih' izrazov s posebnim namenom, Glede na pomen pojma 'studio' se zdi da je ta izraz povsem odveč. Pojem 'studio' pomeni: 1) prostor, v katerem snemajo filme (TV studio, filmski studio); 2) manjšo dvorano za študijske, eksperimentalne predstave (gledališki studio); 3) atelje (fotografski studio, umetniška delavnica). Tudi s študijsko prizadevnostjo oz. studioznostjo 'fitnes studio' nima posebne zveze.
Menim, da navedena opomba ne zadane jedra fitnes vadbe. Pomemben del vadbe v fitnes centrih je osredotočen na oblikovanje telesa, na telo kot projekt, gibanje in skrb za zdravje pa prevzemata sekundarno vlogo (nekateri to vseskozi zanemarjajo). V luči dejstva, da nekateri razmišljajo o samih sebi kot o oblikovalcih lepih teles, ustvarjalcih in tudi umetnikih, je izraz »studio« na mestu. Prav tako obiskovalci fitnes vadbo, kot jo bom podrobneje predstavil v nadaljevanju, navadno skrbno »preštudirajo«, preberejo veliko revij, spletnih besedil in knjig o vadbi ter prehrani, ki je nepogrešljiv del »fitnesa«. Med samo vadbo pa skrbijo in preverjajo, da vaje izvajajo »pravilno« in v skladu z načinom, ki ga predpisujejo besedila in tudi osebni trenerji, ki je moč najeti v veliki večini fitnes centrov. Tovrstno razmišljanje naj bi bilo posebej izrazito pri tistih, ki se opredeljujejo za bodibilderje. Bodibilding ali atletska gimnastika, kot so poslovenili angleško besedo »bodybuilding« (»body« pomeni telo, »building« pa gradnja, izgradnja, oblikovanje telesa oz. mišičja), je, piše Kristan (2012: 37) , »športna zvrst, katere osrednji namen je s posebno metodo izvajanja vaj moči z velikimi bremeni doseči velik obsega mišičja in njegovo reliefno izraznost, največkrat ob ustrezni prehrani in podpori hormonov in anabolikov«. Čeprav (ker?) je njegova definicija nekoliko površna (velik obseg mišičja ni cilj vseh tekmovalnih kategorij bodibilderjev; je bilo v ospredju predvsem v osemdesetih in devetdesetih preteklega stoletja, od takrat dalje pa je v ospredju zopet predvsem skladnost mišic in njihova izoblikovanost,
11 vbrizgavanje hormonov in anaboličnih steroidov je marsikje prepovedana (čeprav se mnogi za to ne zmenijo), itd.), lepo opiše cilj fitnes vadbe obiskovalcev fitnes centrov! V nasprotju z mnogimi avtoriji, ki so pisali o fitnesu in bodibildingu (Klein 1993; Tan in Brigole 2012; Volkwein 1998b), ne vidim prav nobene ustrezne ločnice med tema dvema pojmoma in praksama. Na prvi pogled oprijemljiva ločnica, ki »pravi«, da je bodibilding tekmovalni šport, fitnes vadba pa »zgolj« rekreacija, se hitro zruši, ko se spomnimo na tekmovalno kategorijo »fitnes« in da mnogi predpostavljeni bodibilderji niso nič drugega, kot zelo vestni obiskovalci fitnes centrov. Tudi kriterij »profesionalnosti« ne zdrži, saj spregleduje »polprofesionalne« bodibilderje/obiskovalce fitnesov in osebne trenerje fitnes vadbe. Emski kategoriji »bodibilder« in »fitneser«, kot v pogovrnem jeziku imenujejo obiskovalce fitnes centrov, kot analitični kategoriji ne zdržita. Niti na ravni emskih izrazov ni soglasja, kaj je tisto, kar dela bodibilderja bodibilderja, fitneserja pa fitneserja. Nekateri poudarjajo mišičavost in težo bremen, ki jih dvigujejo, drugi način prehranjevanja, spet tretji profesionalnost. V luči kulturološke obravnave anoreksije Susan Bordo (2004) menim, da je bodibilding zgolj »skrajna« izpeljava fitnes vadbe, destilat iste kulturne logike (nekaj več bo govora o tem vprašanju bo v nadaljevanju). Ker izraz »atletska gimnastika« skorajda ni v uporabi, sem se odločil za izraz »bodibilding« (in njegove variacije), ki je, mimogrede, usklajen s slovenskim pravopisom, in ga navadno uporabljam v besedni zvezi »fitnes in bodibilding«. S tem bi rad v enem mahu impliciral dve nasprotujoči si konceptualizaciji: emsko, ki poudarja njuno ločenost, in svojo, etsko, ki poudarja njegovo razvejano eno(tno)st. Pričujoče besedilo je v prvi vrsti etnografija fitnes vadbe, kot se odvija v fitnes centrih in kot jo konceptualizirajo ter prakticirajo obiskovalci. (Morda od tod moje nestinjanje s Kristanovim razmišljanjem o fitnes studiih?) Brez obiskovalcev pač fitnes vadba izgubi svoj smisel, fitnes centri pa svoje stranke. Vadba (lahko) obstaja samo ob udeležbi posameznikov in posameznic, njihovem (samo)nadzorovanju in (samo)discipliniranju, ki dela mišičasta krotka telesa. V samonadzoru teles, izvajanja posameznih vaj in nenehni skrbi za primerno prehrano se samodejno, brez zavestne intence posameznikov že dogaja tudi nadzor misli, nekakšen nenadzorovani (meta)(samo)nadzor. Ob samonadzoru telesa se je »vselej že« zgodil nadzor misli, določene so bile relevantne teme in vprašanja. Kot eno izmed ustreznejših, celo najustreznejšo rešitev nastajočih težav se ponujajo fitnes centri in fitnes vadba. Tja posamezniki zahajajo kratko malo zato, da bi (po)skrbeli zase (glej Crossley 2006). Ob množici posameznikov in posameznic, ki skrbijo (le) zase in (le) svoja telesa, to pomeni, da v fitnes centru ni skupnosti, da (skoraj) ni – v »žlahtnem« pomenu te besede – družbe. Mnogi vsakodnevno obiskujejo fitnes centre, brez da bi kadarkoli
12 izmenjali besede z ostalimi! S prenosnimi predvajalniki glasbe zavarovani pred okolico tudi kadar opazujejo druge »gledajo« predvsem nase. Tam so zato, da bodo, kot vsi polnokrvni potrošniki, za svoj denar – brezplačnih fitnes centrov praktično ni – dobili največ. Potem pa bodo odšli: domov, v šolo, v službo, se odpravili v nočni klub, na plažo, kamorkoli že. Odšli bodo, se zopet vrnili, spet odšli, znova vrnili, … Ker je to bresedilo v prvi vrsti etnografija fitnes vadbe v fitnes centrih, se osredotočam predvsem na življenje posameznikov, ko so tam in ko vadijo. Naj za hip postavim globalnost sodobnega fitnesa v oklepaj in opozorim, da ločen prostor »tam daleč« v fitnes centru, nikakor ni nekakšen naravni habitat fitneserjev, monolitne fitnes kulture ali česa podobnega. Prav nasprotno, je zgodovinsko – praktično in diskurzivno – (po)ustvarjan prostor, kjer ljudje ne živijo, četudi preživijo tam ure in ure, ampak ga obiskujejo.1 Zato je vtis, da fitneserji preprosto so v fitnes centru, napačen. Meja med »kulturo fitnesa« in »kulturo sodobne družbe« je – tako kot vse meje med kulturami, ki jih »spontano« umeščamo v nek prostor (glej Gupta in Ferguson 2001) – konstruirana. To poskušam prikazati z navajanjem nekaterih pripovedovanj mojih sogovornikov, ki se dotikajo tudi področij njihovih življenj, ki so na prvi pogled »naravno« ločena od fitnes vadbe in fitnes centrov. Nekoliko provokativno bi lahko dejal, da oni ne živijo v fitnesu, ampak da živi fitnes v njih in v svojem neobstoju zelo uspešno deluje. Povezanost in ujemanje s širšim družbenim kontekstom skušam nakazati tudi z izpostavljanjem nekaterih stičnih točk, ki rušijo (predpostavljeno) ločenost »kulture fitnesa« in »kulture sodobe družbe«. Kot model njune ločenosti-povezanosti bi morda ustrezal Mobiousov trak ali Kleinova steklenica. Še nekoliko bolj provokativno bi lahko – glede na dejstvo, da vsi, fitneserji in tisti, ki to nismo, živimo v svetu, ki ga pomembno zaznamujejo kapital in množični mediji (in še kaj!) – vprašal, ali ne živi nekaj malega fitnesa v vseh nas, če želimo in zavedamo ali pa ne? Kako je torej fitnes postal »to, kar je« danes? Kako je njegova zgodovina, ki je hkrati v velikem delu zgodovina poslovanja njegovih zagovornikov in inovatorjev, povezana z zelo dolgo in razvejano zgodovino telesno-gibalnih praks?
1 Aludirati želim na Augejevo (2011) opozorilo, da v ne-krajih ne moremo »pognati korenin«, ne pa morda na Ingoldovo (2011) distinkcijo med potovanjem in biti dejavno udeležen v svetu in prestavljejem čez svet. Tam so kot stranke, kupci storitev, ki sprejemajo, kar jim je pač ponujano (ali pač ne, takrat lahko fitnes le še zapustijo). A naj ne zavede, seveda so obiskovalci dejavno fitzično udeleženi v fitnesu, so v interakciji s telovadno opremo, zrcali, drugimi obiskovalci itd.
13 Kratek pregled zgodovine športa
V pričujočem orisu zgodovine telesno-gibalnih praks, ki jih danes navadno imenujemo šport, poskušam v (zelo) grobih potezah pokazati družbene uporabe, ki so jih bile deležne različne telesno gibalne prakse skozi zgodovino. Namenjen ni temu, da bi omogočil nadrobno razdelavo vseh tovrstnih praks, ampak predvsem pokazati, da šport ni izraz neke človekove naravne potrebe po gibanju – kot nekateri še vedno radi romantizirajo in ideološko utemeljujejo šport (glej Šaver 2009) – ampak je docela kulturen pojav, pogosto vpet v disciplinske mehanizme posameznega časa. Prav tako telesno-gibalne prakse, ki so se pojavljale skozi zgodovino, niso »naravni« predhodniki, iz katerega bi samodejno »zrasle« moderne oblike športa, ampak je stvaritev, ki je nastala v razmeroma nedavnem času, kar pa ne pomeni, da se ni »ista« predstava večkrat ponovila (Starc 2003: 32). Prav lahko bi se oblikovale precej drugače, saj je prihodnost vedno do neke mere odprta, za nazaj, za preteklost pa se zdi, kot da je bil potek dogodkov, kakršen je bil, sploh edini mogoč (Žižek 2009). Večina teoretikov športa prepoznava tri oz. štiri medsebojno povezane sestavine, ki skupaj sestavljajo šport: motorika (delovanje, premikanje, spretnost, udejanjenja moč), igra (določena pravila, tekmovališče), tekmovanje (v skladu s pravili preseči dosežek sotekmovalcev) ter – četrta, »dodatna« – skrb za zdravje in vzgojo (rekreativni in šolski šport) (glej npr. Šugman 1997: 12-19). Pri mnogih zgodovinarjih športa pa je (vsaj implicitno) prisotna misel, da je vsaka oblika gibanja, ki ni povezana z delom oz. preživetjem, samodejno tudi že šport (glej npr. Sansone 1988). Tako konceptualiziran »šport« je družbeno oz. kulturno dekontekstualiziran in ahistoričen ter služi legitimaciji sodobnih telesno-gibalnih dejavnosti tukaj in zdaj, posledično pa tudi normalizaciji in legitimaciji njihovih oblastnih, disciplinskih učinkov. Pogosto pa oznako »šport« nadenejo tudi telesno-gibalnim praksam, ki jih ljudje izvajajo v ritualnem, duhovnem ali družabnem kontekstu – npr. različnim obredom prehoda, telesnim vajam, povezanim z meditacijo, ali plesu.2 Da bi se izognil tej zagati, uporabljam
2 Prav zanimivo pa se mi zdi, da bodibilding in fitnes razmeroma pogosto izpostavljajo kot telesno-gibalni praksi, ki nista šport, češ da jima umanjka prvina motorike (saj bodibilderji tekmujejo s poziranjem, statično, njihova moč, ki jo nakazujejo mišice ostaja nakazana in se ne udejanji; menijo, da gre za lepotno tekmovanje in športno) ali prvina tekmovalnosti (saj da fitnes in bodibilding nista nič drugega kot skrb za lepo zunanjo podob). Privrženci omenjenih dejavnosti seveda trdijo ravno nasprotno in so kar nekoliko užaljeni, če jim ne podelimo zanje prestižne oznake »šport« njih pa ne razumemo kot »športnikov«. Prav tako radi razširjajo oznako »šport« na telesno-gibalne prakse, ki so jim všeč – s čimer prispevajo k univerzilizaciji lastnega delovanja, njegovi normalizaciji in legitimaciji. Vprašanje, ali sta fitnes in bodibilding šport ali ne, je za moje tukajšnje namene, razmeroma nepomembno, saj (ne)priznavanje fitnesa in bodibildniga za šport ne spreminja dejanskih praks, razumevanja in doživljanja teles fitneserjev. Vsekakor pa fitnes in bodibildnig razumem kot telesno-gibalni
14 splošnejšo in nevtralnejšo oznako »telesno-gibalne prakse«. »Šport« antične Grčije, ki je že vsaj dve stoletji privilegirano področje za utemeljevanje najrazličnejših teleseno-gibalmih praks – tudi fitnesa in bodibildinga –, »šport« starega Rima »šport« srednjega veka ali moderni tekmovalni šport – če za hip sprejmem tako v časovnem kot »panožnem« smislu monolitne termine – je potrebno razumeti kot del širših družbenih okoliščin nekega časa in kraja.
Od antične Grčije do modernosti
Različne telesno-gibalne prakse, ki so bile uveljavljene v antični Grčiji, so bile tesno prepletene z vzgojo in šolskim sistemom. Telesno-gibalne prakse in njihova uporaba v šolstvu so se med posameznimi polisi antične Grčije razlikovale, a vsem je bila skupna razredna značilnost. Šolski sistem je bil v službi ohranitve obstoječih družbenih razmerij, v službi reprodukcije obstoječega sistema. Šolanja so bili deležni le svobodni otroci, navadno moškega spola (Šugman 1997: 42). V Šparti, kjer bil obseg otrok, ki so se smeli šolati, nemara najbolj omejen, so imeli pravico do izobraževanja le dorski otroci (helotski otroci te možnosti niso imeli), za katere je eden izmed petih ephores (najvišje izvoljeni nadzornik) ocenil, da so sposobni postati dobri državljani. Torej da dečki lahko postanejo vojaki, deklice pa krepke ženske, sposobne rojevanja čilih otrok. V šoli, ki je bila za (izbrane) dečke med sedmim do osemnajstim letom obvezna, so se največ ukvarjali s tekom, metom diska in kopja, rokoborbo, različnimi oblikami boksa, plavanjem ter religioznimi in vojaškimi vajami. O šolanju deklet pa je znanega precej manj. Glavni namen celotnega šolstva v Šparti je bil vzgoja sposobnih in ubogljivih vojakov3 (Cartledge 2001: 79-90; Šugman 1997: 43). V Atenah je bil, kljub nekoliko večjemu poudarku na drugih oblikah techne, pomen gimnastičnih vaj podoben kot v Šparti. Šugman piše, da je bilo bistvo gimnastike »zagotoviti poslušnost sužnjev in državno nedotakljivost« (1997: 43). V Atenah je bila gimnastika namenjena šolajočim se dečkom do štirinajstega leta starosti. Atenci so poleg gimnastične šole do štirinajstega leta obiskovali tudi gramatično in glasbeno šolo, potem pa gimnazije (prim. Rihll 2003: 180). V gimnazijah je bila telesna vadba sestavljena iz agonistike, katere namen je bil spodbujanje tekmovalnosti, in iz rokoborbe, teka, skokov, metov kopja in diska, praksi, ki se navezujeta na zgodovino telesno-gibalnih praks, ki jim večina zgodovinarjev športa pripisuje oznako »šport«. 3 V Šparti so za šolanje namesto besede paidea, ki je bila v uporabi v ostalih polisih, uporabljali besedo agoge, ki pomeni vzgajati ali voditi in se je navadno uporabljala v navezavi na govedo, ne ljudi (Cartledge 2001: 83).
15 vaj z orožjem in plavanja ter sestavljene gimnastike, ki je bila namenjena tako izpopolnjevanju osebnosti kot višanju ustvarjalnosti in učenju vojaških tehnik (Šugman: 1997: 44). Atenska gimnazija je bila v prvi vrsti ustanova, kjer so možje tekli in se ukvarjali z rokoborbo, jezdili konje in se urili v vojaških veščinah, kraj verskih obredov, žrtvovanj in čaščenja. Filozofija je bila obstranska aktivnost, zgolj dodatek k osrednjim dejavnostim (Rihll 2003: 183). Podoba antike, ki jo goji zahodnoevropska modernost, je ideološko prikrojena. To velja tako za politično ureditev kot za telesne dejavnosti. Sodobna reprezentativna demokracija ni podobna atenski polisni demokraciji, niti ni njeno nadaljevanje. Moderni šport, ki se rad sklicuje na svoje antične izvore, nima z antičnimi igrami in telesno-gibalnimi praksami prav veliko skupnega (Kreft 2003: 7-8). Po Levu Kreftu je antika obdobje, polno raznolikih telesnih in gibalnih praks, ki jih spremlja širok nabor filozofskih vidikov telesa, njegovega gibanja, urjenja, discipliniranja in videza. Antiko so od renesanse naprej obravnavali kot knjižnico, »kamor se napotimo izposojat, karkoli nam pa v nekem trenutku pride prav« (Kreft 2003: 8). Predstave in vrednote o lepoti, morali, vzgajanju telesa in duše, ki jih najdemo pri grških, predvsem atenskih filozofih ali celo samo pri Platonu, ki zanesljivo odstopa od običajnega grštva (Kreft 2003: 9), niso veljale vedno in povsod na področju, ki ga danes imenujemo antična Grčija. Poleg besede »demokracija« so starogrška praznovanja, ki jih danes navadno imenujemo z generičnim poimenovanjem »olimpijske igre«, prav gotovo med najbolj izposojanimi knjigami knjižnice, ki jo omenja Kreft. Olimpijske igre, ki so sprva imele le lokalen značaj, so bile le ena izmed mnogih sorodnih prireditev. Ob koncu 7. stoletja pred našim štetjem so postale izjemno obiskan vsegrški dogodek z velikim gospodarskim, političnim in kulturnim pomenom. Odvijale so se vsake štiri leta in so bile posvečene starogrškemu vrhovnemu bogu Zevsu. Visoko ritualizirani festival se je skozi stoletja spreminjal, a ves čas svojega obstoja ohranjal svojo religiozno konotacijo, zaradi katere je bil naposled, leta 394 našega štetja, na zahtevo nadškofa Ambrozija in po ukazu cesarja Teodozija I., prepovedan. Za pravilen potek tekmovanj v pentatlonu, skakanju z ročkami, izdelanimi za to dejavnost, metanju kopja in diska, v kasnejšem obdobju pa tudi za tekmovanja s konjskimi vpregami, so skrbeli izbrani sodniki helandoniki. Najpomembnejša disciplina je bil pentatlon, ki je bil sestavljen iz teka, skoka v daljino, meta diska, meta kopja in rokoborbe. Aristotel je, denimo, zapisal, da je »tisti, ki zna hitro tekmovati z nogami, tekač; tisti, ki je tako močan, da stre nasprotnika kljub njegovemu pritisku, je rokoborec; tisti, ki zna z lastnim udarcem držati
16 nasprotnika daleč od sebe, je boksar; tisti, ki zna eno in drugo, je pankratist. Zmagovalec vseh teh disciplin je pentatlonec« (navedeno v Šugman 1997: 48). Telesnih praks, ki jih danes označujemo kot športne, v antični Grčiji niso povezovali le z oblikovanjem telesno krepkih mož in kultiviranjem duha, ampak so jih povezovali tudi z zdravjem. Hipokrat je oblikoval številna navodila za ohranjanje zdravja, ki so povezana z gibanjem, pisal o gibalnih praksah, s katerimi so se lahko svobodni ukvarjali poleti in s katerimi pozimi (Šugman 1997: 53). »Zdravstveno« razsežnost telesnih praks, ki jo je vzpostavil Hipokrat, so kasneje, v 19. stoletju, izrabili kot dokaz, da so se »že Grki zavedali«, da telesna dejavnost pozitivno vpliva na zdravje. Danes bi to razsežnost imenovali rekreativni šport (Starc 2003: 32). V Rimskem imperiju je bile telesne prakse športa umeščene v drugačne oblastne mehanizme kot v Grčiji. Izhajajoč iz dela Paula Veyna (1997), Gregor Starc (2003: 27-29) navaja kot paradigmatski primer »športa« v starem Rimu gladiatorstvo. To je predstavljalo svojevrsten način discipliniranja tako teles gladiatorjev kot gledalcev gladiatorskih borb in so bile sredstvo ohranjanja kohezije politične zavesti državljanov. Ker oblast ni dopustila, da bi zavest oslabela in da bi ljudje postali »mehkejši«, se je sčasoma izoblikovala ideja, da so gladiatorske igre »najboljša možna šola za 'utrjevanje' gledalcev« (Starc 2003: 27). Boji so seveda sprožali tudi manj navdušene odzive in pri največjem številu ljudi ambivalentne občutke, a je bila simpatija namenjena močnim. Prepoved gladiatorskih iger, ki so jo po Veynu spodbudile politične spremembe (npr. manjšanje moči senata) in ne prihod krščanstva, se je zgodila, ker igre niso bile več potrebne. Cesar je postajal paternalističen in je za svoje vladanje vse manj potreboval podporo ljudi ter priljubljenost med njimi. Po Veynu je to tudi razlog, da so sprejeli tudi krščansko vero (navajam po Starc 2003: 28). Mreža oblastnih odnosov, ki so ljudi glede na njihovo družinsko poreklo, premoženje, »tip« državljanstva in različna prejeta priznaja natančno razporejali v različne sloje, so se zrcalili v kulturnem pomenu telesa in telesnih praksah (Starc 2003: 29). Gladiatorski boji niso bili edina oblika telesno gibalnih praks, s katerimi so se ukvarjali v antičnem Rimu. Med bolj priljubljenimi so bile igre z žogo, ki so se odvijale na ulicah, trgih in javnih kopališčih, prirejali so skupinske pohode, teke v vojaški opremi, sabljanje, tekmovanja s konjskimi vpregami in tekmovanja v spretnostnem jahanju, sabljaške in rokoborske dvoboje (Šugman 1997: 51). Že ob koncu zahodnega rimskega imperija so se oblikovali nastavki politične in ekonomske ureditve, ki je v Evropi obstajala vse od do 18. oziroma 19. stoletja. Fevdalizem, ki je ljudi delil v dve večji družbeni skupini, plemiče in tlačane, ter duhovščino, je oblikoval
17 okolje, v katerem je skozi čas in v različnih deželah soobstajalo veliko iger in tekmovanj, ki bi jih nekateri označili za športne. V grobem jih je moč prepoznati v dveh skupinah, eno plemstva, drugo podložnikov, kar pa ne pomeni, da ni bilo interakcije med obema. Šugman (1997: 57-58) sicer piše, da so se tlačani ukvarjali zgolj z elementi naravne motorike, kot so tek, hoja in skoki, ter da so se odvijale neorganizirano, a pozablja na različne (precej nasilne) igre, ki so se odvijale ob različnih praznikih (glej Dunning 1999). Te igre4 so bile povezane predvsem s kmečkim prebivalstvom oziroma ljudsko kulturo. Za področje nekdanje Jugoslavije Drago Stepišnik (1968: 16-17) denimo piše, da so se »kmetski fantje /…/ radi preizkušali v teku (iz ene vasi v drugo), lučanju in suvanju kamna (»bacanje kamena s ramena« se je v Bosni in Hercegovini ohranilo do današnjih dni kot folklorna posebnost ), v rokoborbi (v Makedoniji so se prav tako do današnjih dni ohranili pelivani, rokoborci, ki hodijo iz kraja v kraj in ob sejemskih dneh ter drugih priložnostih razkazujejo svojo sposobnost v borjenju in podobnem)«. Omenja pa tudi smučanje na bloški planoti, v etnološki literaturi večkrat obravnavano štehvanje ter ples (Stepišnik 1968: 17) – telesno-gibalne prakse, ki jih le stežka razumemo kot »elemente naravne motorike« Plemstvo pa se je ukvarjalo predvsem z praksami, ki so bile uporabne tudi v vojni. Denimo v okviru t. i. viteških turnirjev, ki so bili najbolj priljubljeni med 11. in 14. stoletjem, so tekmovali so v streljanju, sabljanju, lokostrelstvu, jahanju in prirejali (plemiške) plese (Šugman 1997: 59). Plemiška tekmovanja so poudarjala pomen bojevanja in so bila sredstvo vzgoje, ki je bilo do določene mere v nasprotju s krščansko etiko, saj je telesu pripisovalo določeno moč (npr. za borbo). V krščanski etiki pa je telo predstavljalo vir greha in nemoči in bi kot tako bi moralo biti pod nenehnim nadzorom razuma5 (Starc 2003: 33).
4Telo je bilo deležno pozornosti tudi v znamenitih (in slovenskem okolju ideološko pomembnih) Brižinskih spomenikih ter bilo predmet zanimanja predvsem nabožnih besedil še nekaj stoletij. V predspovedni pridigi je Adamovo telo prikazano v svoji smrtnosti, v trpljenju in obremenjenosti. Opisom »solznega telesa«, ki je posledica izvirnega greha, sledijo opisi vsega lepega, kar bi Adam doživel, če ne bi bil grešil. V srednjeveških nabožnih besedilih so omembe teles(a) in delov telesa omejene na opise Marijinega telesa, ki je rodilo; tu in tam pa so deli telesa omenjeni v trubadurskih opevanjih ter uradovalnih besedilih, zlasti prisegah. V besedilih iz 16. stoletja najdemo veliko več omemb telesa in njegovih delov kot v zgodnejših zapisih. Pogosta je versko zamejena terminološka raba telesa kot človekovega fizičnega pola, ki mu nasproti stoji metafizični pol – duša. Telo, zaznamovano z »nižjimi« funkcijami, kot sta spolnost in prehranjevanje, je prikazano kot konkretni del človeka in njegovega posvetnega, minljivega življenja. Človeško telo in njegove funkcije so dojete kot vir zla. Da so v 16. stoletju telo dojemali bližje živalskemu, kaže tudi splošni slovarski pomen, ki enači telo človeka in živali kot njima skupen »snovni del«. Ločevanje telesa in duše je najbolj izrazito in s številnimi prispodobami stilno dodelano v retorski prozi, kot v tistih Janeza Svetokriškega s konca 17. in z začetka 18. stoletja. Dihotomijo telo-duša so reproducirali tudi slovarji in medicinski priročniki. V dodatku k Hipolitovem trijezičnemu dvodelnemu slovarju Dictionarium trilinguae (1711-12) je J. A. Komenski opredelil razmerje med telesom in dušo s trditvijo, »duša je življenje tega trupla« (Orel 2009: 13-22). 5Telo je bilo deležno pozornosti tudi v znamenitih (in slovenskem okolju ideološko pomembnih) Brižinskih spomenikih ter bilo predmet zanimanja predvsem nabožnih besedil še nekaj stoletij. V predspovedni pridigi je Adamovo telo prikazano v svoji smrtnosti, v trpljenju in obremenjenosti. Opisom »solznega telesa«, ki je posledica izvirnega greha, sledijo opisi vsega lepega, kar bi Adam doživel, če ne bi bil grešil. V srednjeveških
18 V poznosrednjeveški in zgodnjemoderni Evropi so med plemstvom telesa mladih moških veljala za zapeljiva in erotična, deli moške anatomije, povezani s spolnostjo, pa so bili deležni posebne pozornosti. V 14. stoletju so bile v modi oprijete kratke hlače, podobne sodobnim pajkicam, ki so noge puščale nezakrite ter omogočale, da je bila oblika genitalij jasno vidna (Kuhar 2003: 38). S protestantizmom pa se je razširila predstava, da morajo biti telesne prakse namenjene izključno izboljševanju učinkovitosti teles in ne užitku, zbujanju ponosa, surovih čustev ali hazarderskega instinkta. Tovrstno dojemanje telesa je dobilo svoj najmočnejši izraz v puritanstvu, proti kateremu sta v 17. stoletju Jakob I. in Karel I. nastopila s Knjigo športov (Book of Sports). Povzdignila sta jo v zakon, ki je dovoljeval nedeljske ljudske prireditve tudi izven cerkvenega urnika in je zato med puritanci sprva zbujal močno nasprotovanje. S časom se je dojemanje dogajanja na teh prireditev spremenilo, vendar pa se je misel, da telesna aktivnost kaj več kot krepitev telesa za boj, pojavila šele kasneje (Starc 2003: 33-34).
Nastanek modernega športa
Mnoge moderne športne panoge so svojo moderno podobo dobile, ko so novonastala športna društva v drugi polovici 19. stoletja standardizirala pravila ljudskih iger, določila dovoljeno opremo, velikost in dimenzije igralnih ali tekmovalnih stez in podobno (glej Dunning 1999; Starc 2003; Stepišnik 1968: 43-48; Šaver 2009). Spremembe, ki so se zgodile na področju športa, so samo majhna posledica in sestavni del velikanskih družbenih sprememb, ki so se dogajale v 18. in 19. stoletju. Procesi, ki so potekali v tem obdobju, so veliko prezapleteni, da bi jih lahko natančneje opisal v okviru tega besedila, zato jih bom v
nabožnih besedilih so omembe teles(a) in delov telesa omejene na opise Marijinega telesa, ki je rodilo; tu in tam pa so deli telesa omenjeni v trubadurskih opevanjih ter uradovalnih besedilih, zlasti prisegah. V besedilih iz 16. stoletja najdemo veliko več omemb telesa in njegovih delov kot v zgodnejših zapisih. Pogosta je versko zamejena terminološka raba telesa kot človekovega fizičnega pola, ki mu nasproti stoji metafizični pol – duša. Telo, zaznamovano z »nižjimi« funkcijami, kot sta spolnost in prehranjevanje, je prikazano kot konkretni del človeka in njegovega posvetnega, minljivega življenja. Človeško telo in njegove funkcije so dojete kot vir zla. Da so v 16. stoletju telo dojemali bližje živalskemu, kaže tudi splošni slovarski pomen, ki enači telo človeka in živali kot njima skupen »snovni del«. Ločevanje telesa in duše je najbolj izrazito in s številnimi prispodobami stilno dodelano v retorski prozi, kot v tistih Janeza Svetokriškega s konca 17. in z začetka 18. stoletja. Dihotomijo telo-duša so reproducirali tudi slovarji in medicinski priročniki. V dodatku k Hipolitovem trijezičnemu dvodelnemu slovarju Dictionarium trilinguae (1711-12) je J. A. Komenski opredelil razmerje med telesom in dušo s trditvijo, »duša je življenje tega trupla« (Orel 2009: 13-22).
19 nadaljevanju zgolj grobo orisal in izpostavil le tiste elemente, ki so najpomembneje prispevali k oblikovanju in razvoju fitnesa.6 Odkril ne bom nič novega, če zapišem, da je bilo pomembno gonilo sprememb, ki so se dogajale v omenjenem odboju, kapitalizem, to je produkcijski sistem, ki ločuje ljudi glede na last produkcijskih sredstev. Vsi tisti, ki te lastnine nimajo, so za svoje preživetje v zameno za mezde prisiljeni delati za tiste, ki imajo v lasti produkcijska sredstva. Edino, kar lahko dajo v zameno za mezde, so oni sami, svoje delo, telesa in čas. Ljudje, ki so preživetje sebi in svojim družinam omogočali s prodajo svojega dela, so bili v to mnogokrat prisiljeni, saj so zaradi spremembe političnih sistemov in predvsem lastništva zemlje, torej zamiranjem fevdalnega sistema, ostali brez drugih možnosti. Še pred dokončno uveljavitvijo svoje nadvlade se je meščanstvo ukvarjalo s trgovino in proizvodnjo blaga, v proizvodnji pa zaposlovalo ljudi, ki si iz tega ali onega razloga preživetja niso (z)mogli, zagotoviti z, denimo, takrat prevladujočim kmetovanjem. Ti ljudje so se priseljevali v mesta, ki so nastajala kot podaljški tovarn. V teh mestih so bile razmere za življenje mizerne (glej Engels 1977). Ni se redko zgodilo, da je v prenatrpanih, infrastrukturno slabo urejenih in nehigienskih soseskah izbruhnila kakšna (kužna) bolezen, ki se je seveda širila tudi onkraj meja delavskih slumov in delavskega razreda. Higienske razmere v soseskah in osebno-higienske navade delavcev so postale predmet zanimanja različnih religioznih in dobrodelnih organizacij, ki so jih, mimogrede, skrbela tudi »moralna nagnjena« delavstva, ter lastnikov tovarn, ki si na ta način želeli zagotoviti zdravo delovno silo (Mandič 1991: 1479). Kapitalisti pa so na drugi strani v želji po zmanjševanju cene produkcije in maksimiranju dobičkov vlagali v razvoj produkcijskih sredstev, torej različnih naprav in strojev. Njihove potrebe po vedno novih produkcijskih sredstvih, ki bi kar najbolj zmanjšala ceno – med drugim lahko to pomeni tudi število zaposlenih – in čas delovnega procesa, so vzpostavljale družbeno okolje, v katerem so kot po tekočem traku izboljševali stare in izumljali nove naprave. Sredstva, ki so jih potrebovali za posodabljanje proizvodnje in nabavo surovin, so kapitalisti, seveda, v veliki meri pridobivali s prodajo svojega blaga. Notranja potreba kapitalistične proizvodnje po nenehnem prenavljanju, nižanju cene proizvodnje, torej po iskanju najučinkovitejših produkcijskih sredstev, čim cenejših surovin in delovne sile,7 prodaji izdelkov čim večjemu številu ljudi, je kapitaliste silila v nenehno širitev trgov.
6 Spremembe 18. in 19. stoletja imajo seveda svojo dolgo in zapleteno zgodovino, ki je tukaj ne bom načenjal – sicer bi lahko začel vsaj pri iznajdi denarja kot simbolnega menjalnega sredstva – zgodovino, ki sega še kar nekaj stoletij oz. tisočletij dlje preteklost in se je usodno dotaknila celotnega sveta (glej npr. Wolf 1998). 7 Kot rezervna delovna sila (glej Engels 1977) ceno dela niža tudi t. i. lumpenproletariat.
20 Surovine so kupovali tam, kjer so bile poceni, izdelke pa prodajali tam, kjer so jih lahko drago prodali ter tako ustvarjali kar največjo presežno vrednost. Kaj kmalu so seveda ugotovili, da lahko tudi istim ljudem večkrat prodajo isti tip dobrine, če le zagotovijo, da »primerno hitro« postane neuporabna, se pokvari ali pa jo uspejo prikazati kot zastarelo in nemodno. Tako rekoč od samega začetka se je kapital spenjal z državnimi močmi. Ne le, da so države kolonizirale velikanske dele sveta in ga tudi z najbolj nasilnimi sredstvi poskušale ohraniti vsaka v svojem jarmu, ampak so v tem sodelovale kot pomembni kupci industrijskega blaga. Veliki, morda kar največji kupci so bile vojske posameznih držav. Naposled je ista logika – logika, ki ima svojo moč tudi danes – prisilila lastnike tovarn k selitvi proizvodnje v predele sveta, kjer stroški, povezani s proizvodnjo, nižji in svet dokončno zvezala v svetovni sistem (Wallerstein 2006). V istem obdobju so potekale tudi velikanske spremembe v znanosti in kulturi, politični ureditvi in ideologijah, h katerim je gotovo vsaj delno doprinesel razmah kapitalizma in njegova uveljavitev. Ko zanalašč so v času, ko je v zahodni Evropi zamiral fevdalni sistem, etnologi in filozofi odkrivali duše narodov. Zvestoba do svojega naroda, ki so jo čutili mnogi, je pripomogla, da ob formalni, meščansko pojmovani svobodi pač niso želeli oditi, ampak ostali znotraj teritorija svoje »zamišljene skupnosti« (Anderson 1998). K oblikovanju takšnih skupnosti je »črno na belem« pripomogla vedno hitrejša izmenjava novic in informacij v skupnem, standardiziranem jeziku, ki so bile predstavljene na način, kot da zadevajo prav vsakega, ki jih (lahko) bere. Ker so se jeziki različnih področij iste nacionalne države razlikovali celo do te mere, da se ljudje med seboj niso razumeli, so v želji, da bi to spremenili, vzpostavljali šolske sisteme, v katerih so poučevali »vsem skupne«, nacionalne, večinoma na novo skonstruirane jezike ter nova znanja, potrebna v industriji. Tako so se lahko – sčasoma – med seboj razumeli tudi tisti, ki so se v mesta priselili iz oddaljenih kotičkov nacionalnih teritorijev, in njihovi nadrejeni (Gellner 1988). Šolski sistemi so se, podobno kot različne dušebrižniške organizacije, usmerili na misli in telesa učencev. Pomemben vidik del discipliniranja v pregledno urejenih učilnicah je (tako kot denimo v tovarnah) slonel na mirovanju (Foucault 1984: 171-177). Najzgodnejši začetki šolske telovadbe v 19. stoletju kažejo takratratno razumevanje izobraževanja in vzgoje. Nista temeljili na učenju telesnih spretnosti, ampak privzgajanju morale, ki je zavračala telesno (Starc 2003: 119). Oblikovali so tudi telovadne sisteme, ki so se v marsičem zgledovali po vojaških disciplinskih načelih, ki so jih izvajali v vojaških šolah prestavili ali postebnih telovadnih ustanovah in vzgajali misel, da je narod njihovo največje bogastvo.
21 Kot o velikem bogastvu narodov pa so zagovorniki kapitalizma trdili, da bodo njegovi naravno sebični in tekmovalni člani prav skozi (ekonomsko) izživljanje omenjenih lastnosti oblikovali družbo, kjer bo zadoščeno potrebam vseh ljudi (Smith po Tan in Brigole 2012: 25). Adrian James Tan in Doug Brignole, avtorja knjige o zgodovini fitnesa, izpostavljata več razsvetljenskih filozofskih smeri, ki se s svojimi stališči o človeški naravi po njunem mnenju doprinesle k vzpostavitvi individualizma. Tan in Brignole pišeta, da se »filozofske smeri, kot so britanski empirizem, racionalizem, nemški idealizem in britanski utilitarizem, vse strinjajo, da so vsa človeška bitja racionalna, inherentno dobra in samo-določujoča« (2012: 25). Omenjena avtorja nadaljujeta, da so s tem porodile individualizem ter dodajata, da je med ljudmi, pomembnimi v svetu fitnesa in bodybuildinga, moč opaziti individualistična prepričanja in visoko stopnjo neodvisnosti. (Samo)reprezentacije pomembnežev fitnesa in bodybuildinga res poudarjajo njihov individualizem (in jih kot individualistične bržčas tudi konstruirajo), vendar pa moram pripomniti, da je njuna časovna in prostorska umestitev individualizma pregroba. Ob tem, ko individualizem umeščata in pripisujeta omenjenim (»nacionalnim«) filozofskim šolam nekega obdobja v zgodovini, pozabljata na precej daljšo in bolj razvejano preteklost individualističnih idej, ki segajo od Budovih misli o osvoboditvi duha, starogrških filozofov, denimo Diogena ali kinikov, do Pierra Abelarda v srednjem veku. Poleg tega umeščanje individualizma kot nekakšne stvari zgolj »razsvetljenim« filozofom, »navadnim« ljudem implicitno odreka neodvisnost in individualnost. 8
Telovadna in športa gibanja v 19. in začetku 20. stoletja
Povezovanje nekaterih filozofskih (za)misli, nacional(istič)nih in političnih programov, potreb industrije po krepkih in krotkih delavcih, moderne medicine, ki je ravno takrat pospešeno pridobivala na veljavi (glej Foucault 2009), uveljavljanje vojaške strogosti je nazadnje pripeljalo do oblikovanja športnih društev in telovadnih gibanj. Gregor Starc piše,, da vznik sodobnega športa ni moč pojasniti z nacionalizmom, saj da so se prakse športa razvile pred idejo o naciji (2003: 53), ter nadaljuje, da je vznik modernega športa najverjetneje potrebno iskati v »strukturiranju časa brezdelja, ki so ga imeli privilegirani posamezniki [t. j. aristokrati] na razpolago in znotraj katerega so iz kratkočasja izvajali telesne prakse, ki so bile sicer del praks vojskovanja in utilitarnega delovanja«. Bržkone je potrebno omenjeno stališče razumeti z določeno mero zadržanosti, saj sta nastanek in razvoj modernega
8 Opozorilo, da individualizem ne gre zlahka umeščati zgolj v obdobje razsvetljenstva, sem dolžan mentorju, prof. Rajku Muršiču (osebna komunikacija, 31. 7. 2013).
22 športa tesno povezana z različnimi gibanji, ki so kot po pravilu imela nacionalistične tendence, ter širjenjem kapitalističnega načina proizvodnje, ki je »v premikanje« sililo velikansko število ljudi, a jih hkrati kot delavce poskušalo zadržati »v bližini« tudi z novimi, nacional(istič)nimi ideologijami, političnim organiziranjem in represivnimi ukrepi. Čeprav so mednarodne športne zveze začele nastajati šele proti koncu 19. stoletja (glej npr. Šugman 1997: 67-70), so gibanja kot so nemški Turnerji ali slovanski Sokoli – ki so se organizirala prav v času nacionalnega povezovanja (oz. nacionalnega »nastajanja«) »njihovih« narodov, najprej Nemcev in kasneje, delno kot odgovor, tudi kot nacionalnega povezovanja Slovanov oz. posameznih slovanskih narodov – že od svojih začetkov za domačo in tujo javnost uprizarjali (tudi) »enotnost in moč naroda«. S tovrstnim delovanjem pa so prispevali k ideološkemu zakrivanju socialnih, t. j. razrednih razlik. Da bi poskrbeli za »duše in telesa« svojih delavcev, so nekateri lastniki tovarn spodbujali ustavljanje športnih društev, ki so bila tesno povezana s tovarnami, nekateri pa so v zadnjih desetletjih celo ustanavljali svoja društva, kar je pomenilo predstavljalo precejšnjo spremembo, saj se je nogomet iz šolskega preselil v delavska okolja. Najbolj znani so primeri iz Anglije, kjer je tako rekoč vsaka malo večja tovarna dobila svoj nogometni klub (Tan in Brignole 2012: 27). Po vsej Evropi so nastajala športna društva, ki so po pravilu imela razredni značaj, ponekod – med drugim na Slovenskem – pa tudi močno narodnobuditeljsko noto, in posamezne ustanove, namenjene sproščanju in skrbi za telo. Prepričan sem, da razlike med večino teh društev in gibanj ter sodobnim fitnesom in bodibildingom niso tako velike, kot se morda zdi na prvi pogled (prim. Nemanić 2008: 27, ki pravi, da je imel šport pri Sokolih povsem drugačen pomen in funkcijo kot ju ima v sodobnem fitnesu). Med pripadniki meščanskega sloja se je takrat oblikovala moderna skrb za zdravje in telo, ki v potrošniški preobleki močno odmeva v sodobnem fitnesu, privrženci teh gibanj so razvili nekatere vadbene sisteme, ki so jih uporabljaji in nadalje, skladno s svojimi potrebami razvijali silaki, »proto-bodibilderji«, med katerimi najdemo tudi takšne, ki so v nekem obdobju svojega življenja vadili, v okviru katerega izmed telovadnih društev, nastalih v 19. stoletju. Fitnes in bodibilding sta s promocijo ideala krepkega, mišičastega in lepa (moškega) telesa sorodna telovadnim društvom 19. in 20. stoletja oz. idealom, ki so jih zagovarjali, hkrati pa prav skozi »posodabljanje« in »zaostrovanje« idealov, zahtev ter nalog, ki jih nalagata posamezniku, najzvestejša nadaljevalca tradicije discipliniranja teles (in misli) posameznikov skozi telesno vadbo. Res je, da se sodobni fitnes in bodibildnig pretežno ne ozirata na nacionalno pripadnost
23 udeležencev in lokalni kontekst, zaradi česar ju lahko razumemo ne le kot transnacionalen, ampak kot globalen trend.9 Četudi so se omenjena društva in gibanja 19. in 20. stoletja pojavljala v več državh in v razmeroma kratkem časovnem razmaku, pa so se (skoraj) vselej skicevala na nacionalno tradicijo (in jo tudi soustvarjala). Sodobni fitnes in bodibilding v ospredje postavlja telo, ki izgleda, kot da je sposobno najrazličnejših naporov in podvigov, dejanska sposobnost pa ostaja v oklepaju. V nasprotju s tem, pa, denimo, med pripadniki YMCA, Turnerji, Sokoli10 in Orli ni bilo nepomembno, ali je posameznik dejansko zmožen izvesti neko prvino ali ne – spretno telo, sposobno izvajati določene gibalne elemente je bilo v ospredju. Ideal krepkega (moškega) telesa je ostal domala nespremenjen, čeprav se je podoba »primerne« mišične razvitosti radikalizirala (lepo in krepko (moško) telo danes ima, denimo, veliko bolj podarjene mišice kot pred nekaj več kot stoletjem), precej manjši pomen pa je pripisan dejanskemu izvajanju podvigov in prvin. Kot pomemben (celo pomembnejši?) »impulz« za nastanek »proto-fitnesa« in njegov nadaljnji razvoj v smer, v kakršni se je fitnes pač razvijal skozi 20. stoletje, lahko razumemo vaudevillske predstave, potujoči cirkusi in gledališke skupine – a nekaj več o tem v nadaljevanju. Športni klubi in društva, ki so nastajala v tem obdobju, so – kot sem omenil zgoraj – pomembno prispevala k standardizacij pravil posameznih športov in jih na ta način pravzaprav šele ustvarila.11 S tem so začeli na britanskem otočju, ki ga nekateri omenjajo kot rojstni kraj modernega športa. Različne ljudske igre in tekmovanja, iz katerih je nastal moderni tekmovalni šport, so imela nenatančno določena pravila, ki so se povrh razlikovala med različnimi kraji. Oblikovalo se je več zasebnih, tako plemiških kot meščanskih, državnih, narodnih in mednarodnih športnih organizacij ter zvez, ki so, na eni strani, promovirale vsaka »svoj« šport v mednarodni javnosti, pripravljale mednarodna tekmovanja in s tem prispevala k močnejši nacionalni zavesti (Keys 2006: 40-63), na drugi strani pa so nove športe vključevali v domači izobraževalni proces. V Angliji je pri uvajanju telesno-gibalnih praks v šolske programe imel vidno vlogo pedagog Thomas Arnold, ki je v letih od 1828 do 1841 ravnateljeval na kolidžu v Rugbyju. Študente je vključil v sistematično vodeno vadbo in – vsaj nekatere – usmerjal v tekmovanja (Šugman 1997: 62). Zgodovinar David Chapman
9 To bolj ali manj drži tudi za bodybuildnig tekmovanja, kjer je sicer narodnost tekmovalca priznana, vendar pa je pri večini tekmovanj v ospredju pripadnost ekipi, ko je organizirana okoli glavnega sponzorja, navadno proizvajalca športne opreme in/ali prehranskih dopolnil oziroma fitnes centra. 10 Mimogrede naj omenim, da Športno društvo Sokol dandanes izdaja revijo Sokol, vsebina katere se v velikem delu ukvarja prav z fitnesom, in ima v lasti več fitnes centrov. 11 Barbara Keys (2006: 43) in Eric Dunning (1999: 80-89) navajata primer nogometa in ragbija. Pred standardizacijo in birokratizacijo športa je obstajal kontinuum iger, pri katerih so igralci brcali žogo in iz katerega so izoblikovali omenjena športa.
24 (2006: 3) piše, da je v Rugbyju prihajalo do združevanja puritanstva in športa, ko so v teh telesnih praksah združevali tekmovalnost in do telesa represiven odnos. Istočasno pa je nastalo več društev oziroma gibanj, ki so bila bolj neposredno usmerjena v (individualno?) telovadbo. Eno takšnih, ki je verjetno najpomembneje vplivalo na nastanek in razvoj fitnesa, je nastalo v Veliki Britaniji. Leta 1841 je v Londonu Sir George William ustanovil Krščansko zvezo mladih mož (angl. Young Men's Christian Association – YMCA), katere namen je bil (je še vedno!) spodbujanje pobožnega načina življenja med mladimi. Poulično življenje mladih, predvsem iz delavskega sloja, so hoteli nadomestiti »preučevanjem biblije in molitvijo«. Ko se je v petdesetih letih devetnajstega stoletja začelo gibanje Mišičasto krščanstvo (angl. Muscular Christianity), je YMCA postala ena glavnih promotork njegovih idealov in praks. Misel, da morajo dobri kristjani skrbeti za zdravo telo, ki lahko edino služi kot primeren tostranski dom duše, je temeljno vodilo gibanja. Klubi YMCA, ki so se hitro širili po Evropi in ZDA, kjer je prvi klub odprl svoja vrata leta 1852 v New Yorku (YMCANCY), so v svoje programe kmalu vključili telesno vadbo (Buck 1999). Onkraj »luže« so fokus Mišičastega krščanstva nekoliko spremenili, ga usmerili v moštvene športe, saj so verjeli, da pripomorejo k telesni čilosti, povečujejo občutek pripadnosti skupini in razvijajo nekatera vojaška znanja, nujna za uspeh v poslovnem svetu (Buck 1999). Nastajanje novih klubov s telovadnicami je kljub začetnim uspehom kmalu zastalo zaradi finančnih težav in ameriške državljanske vojne, ki je trajala med letoma 1861 in 1865 – torej prav v letih, ko je delno kot odgovor na tovrstna dogajanja na Nemškem in po nekoliko starejšem češkem zgledu na Slovenskem začelo delovati društvo Južni Sokol (več o tem v nadaljevanju). Vsem težavam navkljub so na letnem kongresu leta 1864 sklenili, da morajo telesno vadbo izvajati v vseh klubih YMCA (Buck 1999; Klein 1993: 34). V istem času je v ZDA deloval George Barker Windship, zdravnik, ki je velik del svojega delovanja namenil promociji telovadbe z utežmi. Po diplomi iz medicine je začel potovati po severovzhodu ZDA in predavati o zdravju ter prednostih vadbe z utežmi. Razlagal je, da je kot šestnajstletnik začel obiskovati Harvard, kjer je bil zaradi svoje mladosti med najmanjšimi in najšibkejšimi študenti. Ker so ga starejši in fizično močnejši kolegi verbalno in fizično nadlegovali, se je Windship začel ukvarjati z gimnastiko in dvigovati uteži. Pripovedoval je, da je zaradi tega hitro postal dovolj močan, da je lahko kosal s svojimi nekdanjimi ustrahovalci. Windshipova nenadna smrt zaradi zastoja srca pri samo 42 letih je začasno upočasnila širjenje vadbe z utežmi v ZDA, saj so njeni nasprotniki trdili, da je bila prav ta kriva za Windshipovo smrt. Za popularizacijo vadbe z utežmi se je trudil še en
25 zdravnik, Dudley Sargent, ki je svojim študentom svetoval, da naj dvigujejo uteži, češ da so zaradi preveč učenja šibki (Buck 1999; Klein 1993: 35). Na stari celini sta se v drugi polovici 19. stoletja med množico planinskih, strelskih, kolesarskih in drugih društev oblikovali tudi dve telovadni gibanji s sorodnim sistemom vaj. Ti organizaciji sta se oblikovali in razvijali po nekoliko drugačnem kopitu kot tista v anglosaksonskem svetu (Pavlin 2005: 56). Obe gibanji sta nastali iz političnih vzgibov, podpirali nacionalne zahteve, demokratično ureditev in sploh meščanske vrednote. Navdih za svoje zahteve sta črpali iz francoske revolucije, idejno pa sta se zgledovali po starogrški gimnastiki. Obe sta bili urejeni po vzoru vojske in njuni člani so – tako kot pripadniki vojske – nosili enake uniforme, z različnimi insignijami, ki so kazale položaj posameznika v društveni hierarhiji. V mislih imam nemško turnerstvo in češki oziroma slovanski odgovor nanj, sokolstvo. Turnerji so se izoblikovali v začetku 19. stoletja, ko je njihov idejni vodja, romantično in nacionalistično naravnani Friedrich L. Jahn, zasnoval povezavo med gimnastičnimi vajami in fizično in moralno močnim posamezniki, ki so v svojem delovanju podrejeni naciji. Kot uradno letnico njihovega nastanka štejejo leto 1811, ko so pod Jahnovim vodstvom v Berlinu otvorili prvi Turnplatz, turnersko telovadišče na prostem. Napoleonovo okupacijo nemških dežel je razumel kot ponižanje nemškega naroda, ponižanje, ki ga je potrebno preprečiti in deželo osvoboditi. Vaje, ki so jih na svojih zletih izvajali turenerji, so bile namenjene temu, da so se skozi dirigirano, mehanicistično in složno izvajanje gibov posamezniki »stapljali« s skupino, hkrati pa navzven reprezentirali eno(tno)st in moč naroda. Z načrtnim spregledom razsežnosti igre in tekmovanja so vaje zasnovali tako, da bi množici, ki je bila sestavljena tudi iz več tisoč članov (členov?), vsilili poveljevalno motoriko in izrinili domišljijo in ustvarjalnost (Polič v Šugman 1997). Zapovedi, ki so jim morali člani turnerskega gibanja slediti, so segale tudi na druga področja življenja, izven telovadnih spektaklov. Omejevali so se glede uživanja hrane in pijače, alkohol in tobak pa sta bila prepovedana. S turnerskim načinom življenja so (re)producirali ideologijo nemškega telesa, ki je disciplinirano, »razumsko«, natančno in močno (glej Starc 2003: 34). Podobnim, če ne kar istim načelom kot turnerji, so v želji po zoperstavljanju nemškim pritiskom sledili tudi pripadniki sokolskega gibanja. »Sokole« je leta 1862 v Pragi ustanovil Miroslav Tyrš. Gibanje je bilo organizirano po nemškem zgledu, vaje so bile enake (ali vsaj zelo podobne) (prim. Pavlin 2005: 67), izvajali so jih na enak način, nabor »pozitivnih« lastnosti (disciplina, moč, sloga, strogost…) je bil soroden, le njihov označevalec-gospodar je bil drugi. Na mesto »nemškosti« so pač postavili drugo oznako, »češkost«, »slovanskost«.
26 Tyrševa (v svojem bistvu socialno-darvinistična) filozofija je neposredno vplivala na slovensko sokolstvo. Prepričan je bil, da so vsi narodi vrženi v naravni boj za preživetje, k(j)er lahko prevladajo samo telesno, umsko in moralno zdravi. Takšni pa da so lahko samo, če nad posameznikovimi, razrednimi ali kakšnimi drugimi parcialnimi interesi nadvlada narodni interes. Nosilec kreposti in dejavnik pravilnega razvoja celotnega naroda pa so s svojo strokovno dejavnostjo, kajpada, sokolska društva. Kot pokazatelj narodove uspešnosti pa je Tyrš razumel tekmovanje z drugimi narodi na področju kulture. Tekmovanje, ki naj bi bilo zdravo in kolegialno, pa je zagovarjal tudi znotraj društva in naroda (Pavlin 2005: 66-67).
Telovadna društva na Slovenskem
A preden so se lahko oblikovala društva, kot so Sokoli, so se vsaj na področju Habsburške monarhije morali zgoditi določeni državno-politični premiki. Po porazu Habsburške monarhije proti Piemontu in Franciji ter izgubi Lombardije je leta 1860 cesar Franc Jožef z oktobrsko listino nekoliko omehčal politični primež, ki ga je vzpostavil v začetku desetletja. V t. i. Bachovem absolutizmu, ki je sicer težil k modernizaciji monarhije, je bilo civilno življenje z omejitvami društvenega organiziranja, ostrejšo cenzuro in omejitvami svobode govora močno zoženo. Ker je bilo politično združevanje prepovedano in nadzor nad narodnimi društvi močno poostren, so akterji svoje moči usmerili na kulturno področje (npr. »skrb za materni jezik« ipd.). Omejitve na področju civilne družbe so odpravili v letu 1861, ko je cesar sprejel t. i. februarski patent. V bolj sproščeni družbeno-politični klimi so nastala številna društva, med njimi tudi telovadna in danes najbolj znana čitalniška društva. Podobni trendi so se na področju društvenega organiziranja nadaljevali tudi po preoblikovanju monarhije leta 1867 – vključno s prepovedjo ženskam, da bi postale članice društva (Pavlin 2005: 46-50). Leta 1862 je v Ljubljani12 nastalo telovadno društvo ljubljanskih Nemcev Laibacher Turnverein, leto za tem pa še Južni Sokol; v desetletjih, ki so sledila, še nemški Bicycleclub Laibach in (slovenski) Klub slovenskih biciklistov v Ljubljani; kranjska podružnica Alepenvereina in Slovensko planinsko društvo. V začetku 20. stoletja je nastala še kopica športnih klubov.13 Prva organizacija na Slovenskem, ki je v imenu nosila oznako »sportni«, pa
12 Najstarejše društvo s »športnega« področja v Ljubljani je sicer Rohrschutzen Gesellschaft, strelsko društvo, uradno ustanovljeno leta 1831, »linearni potomec« obrambnih strelskih združenj srednjega veka. Najstarejše znano tekmovanje so pripravili že leta 1562 (Zalar 1980 v Pavlin 2005). 13 Morda ni odveč, če opomnim, da so bile dejavnosti, ki so nastale v Veliki Britaniji, denimo nogomet, tenis, veslanje in (moderna) atletika, imenovali šport; sama beseda »sport« pa se v angleščini prvič pojavi v 15. stoletju
27 je bilo Športno društvo Maribor, nastalo v letu 1900. Iz telovadne sekcije omenjenega društva je izšel Mariborski Sokol. Šele sedem let za mariborskim društvom pa je v Ljubljani nastal Ljubljanski sportni klub (Pavlin 2005: 82-87). Večina dejavnosti, s katerimi so se ukvarjali v zgoraj navedenih organizacijah, je bila tedaj razmeroma novih, nastale so lahko zaradi takratnih tehničnih novotarij in so potrebovale določene objekte, kjer so lahko potekale in kjer so se zbirali člani društev in klubov. Uradno niso bila politična, temveč izobraževalna, kulturna, družabna pa tudi narodno-obrambna, navadno vezana na meščanski, katoliški ali delavski sloj. Vselej pa so bila ločena po kriteriju narodnosti (Pavlin 2005: 46-50). V tem okviru je ob nekoliko starejših in danes bolj znanih priročnikih o kmetijstvu, veterini, naravoslovju in babištvu nastal tudi prvi priročnik o telovadbi, ki je nosil v sebi elemente razsvetljenske tradicije (»prosvetljevanje ljudstva«). Pod vplivom češke narodnobuditeljske dejavnosti Tyrševega Sokola je Fran Levstik s sodelavcema Luko Svetcem in Janom Vavrujem pripravili »prvo slovensko strokovno telovadno besedilo Nauk o telovadbi« (Orel 2009: 26). Terminlogijo je v nemščini pripravil Viktor Coloretto Levstik pa jo je s sodelavcema ob pomoči zgledov iz češkega jezika prevedel in oblikoval slovensko športno terminologijo. Nauk o telovadbi je izšel v dveh delih; prvi del, podnaslovljen 'Proste vaje', je izšel leta 1867, drugi del pa leta 1869. Vaje je razdelil na tiste, ki jih izvajamo z glavo, vaje z rokama, vaje z nogama in nazadnje na tiste vaje, ki jih izvajamo s trupom. Nadalje pa se vsaka skupina vaj deli na podskupine, ki jih zaznamuje način premikanja. Na primer ugibati, kolebati, obračati in krožiti.14 Narodno noto so posebej poudarjali – a ne uradno – tudi v telovadnem društvu Južni Sokol. Nastalo je leto kasneje kot Tyršev Sokol in se po njem močno zgledovalo. Prevzeli so njegov telovadni sistem in ideologijo. Kot Tyrš se je tudi prvi društveni starosta Etbin Henrik Costa zavzemal za telesni, moralni in duhovni razvoj celotnega naroda – tudi kmečkih slojev in žensk! Nastanek Južnega Sokola je sovpadel z oblikovanjem ljubljanskega čitalniškega društva, kjer so sodelovali (oziroma nastopali, dodajam sam, z mislimi o uprizarjanju enotnosti in moči) tudi Sokoli. Da so pravzaprav sledili zgledu, ki so ga postavili turnerji, kaže dejstvo, da bila društvena pravila prevod dunajskega turnerskega društva z Dunaja.
(glej Sansone 1988: 4). V slovenščini se beseda 'šport' prvič pojavi konec 19. stoletja in ima – v nasprotju s telovadbo, planinstvom ali celo fizkulturo oz. telesno kulturo – poudarjeno tekmovalno razsežnost. Ob tem pa so »športniki« navadno združevali v klube, telovadci, planinci, kolesarji (kolesarstvo kot panoga je francoska pogruntavščina) in ostali pa v društva (Pavlin 2005: 56-58). 14 Za natančen opis sokolskih in turnerskih vaj glej Stepišnik 1968: 31-57; Šugman 1997: 62-63).
28 Zaradi političnih razlogov so izpustili le odstavek, ki je govoril o domovinskih čustvih (Starc 2003: 59-60). Seveda niso telovadili le v okviru čitalniških taborov, ampak so prirejali tudi samostojne vadbe na letnih telovadiščih, organizirali pohode na podeželje, kjer so »opravljali tudi narodnobuditeljsko delo ter tkali složnost med mestom in podeželjem, med slovenskim meščanom in kmetom, temeljem slovenskega in sokolskega nacionalizma 19. stoletja« (Pavlin 2005: 64). Shematično rečeno, se je število in dejavnost sokolskih društev na Slovenskem povečevalo in zmanjševalo v (obratnem) sorazmerju s strogostjo vsakokratne zakonodaje o delovanju političnih, narodno-buditeljskih in kulturnih društev. Po t. i. sokolskem ekscesu (nočnem pretepu med Slovenci in Nemci, v katerega so bili udeleženi člani društva Južni Sokol) je bilo društvo nekaj manj kot leto dni prepovedano, a so ga kmalu znova vzpostavili, k temu spodbudili zagrebške somišljenike. V letih od 1893 do 1903 so podvojili število društev in članov (z osem na petnajst društev, s šesto osemindevetdeset na tisoč devetsto triintrideset članov), leta 1905 pa ustanovili zvezo društev, ki jo je takrat sestavljalo 17 društev. Pred prvo svetovno vojno, natančneje leta 1913, je zveza štela že 93 društev s 6613 člani (Pavlin 2005: 62-65). V sokolsko gibanje se je po končani srednji šoli (dijakov niso sprejemali v svoje vrste) včlanil Viktor Murnik, ki ga je Tomaž Pavlin (2005: 67) v svoji knjigi opisal kot slovenskega Tyrša. Nemara je tudi zato, ker je »izhajal iz rodoljubne slovenske družine« (Pavlin 2005: 67, op. št. 28) in menil, da je »slovensko sokolstvo samo po kroju in imenu podobno češkemu, da pa mu manjka prave sokolske ideje, katere je vdahnil Sokolstvu Tyrš« (Zaletel v Pavlin 2005: 65). Sploh po praznovanju tridesete obletnice Ljubljanskega Sokola, ko so jih obiskali tudi češki sokoli, je postal prepričan, da ne sledijo v zadovoljivi meri Tyrševim naukom. Ko se je povzpel v društveni hierarhiji in pridobil dovolj močan vpliv, je reorganiziral način telovadbe: v vadbo je začel vključevati dekleta in spreminjati delovanje društva. Podobno kot njegov češki vzornik je Murnik poudarjal, da sta telesna in nravstvena vzgoja narodni kapital, ki ga je narod /…/ izročil Sokolstvu, da ga čuva, da ga hrani in množi ž njim ravna tako, da nosi bogate obresti« (Zaletel v Pavlin 2005: 69). Skozi telovadbo je želel zagotoviti, da bodo Slovenci (p)ostali (samo)disciplinirani, vztrajni, polni energije, se pripravljeni žrtvovati in imeli močan čut za dolžnost. Skratka, Slovence (si) je predstavljal kot klene in pridne ter jim s telovadbo te predstave skušal »vbiti v glavo«. Pod Murnikovim vodstvom je gibanje postajalo vse bolj množično in priljubljeno, k čemur so prav gotovo prispevali prvi veliki uspehi »naših« telovadcev na mednarodnih tekmovanjih¸ čeprav Slovenija kot (samostojna) politična entiteta ni obstajala (Pavlin 2005: 69-70).
29 Politično-ideološka razhajanja, ki so se dotikala tudi zaželenega statusa slovenskih dežel, znamenita delitev na liberalni in klerikalni tabor ob koncu 19. stoletja, je imela določen vpliv na telovadna društva. Ob tem Starc (2003: 61) pripominja, da so imeli identičen nacionalni program. V začetku 20. stoletja je med katoliškimi sokoli prišlo do pobude, da bi ustanovili svoje društvo, ki bi bilo namenjeno urjenju fantov za javne manifestacije katoliških smernic. Kljub začetnim zadržkom znotraj Slovenske krščansko-socialne zveze so leta 1906 uspeli ustanoviti društvo Orel, ki je bilo priljubljeno zlasti na podeželju in v manjših krajih (Pavlin 2005: 70-71). Skozi desetletja delovanja Južnega Sokola, ki je bil ustanovljen kot gimnastično društvo, pa se je izkazalo, da
telovadba predstavlja le sredstvo telesnega discipliniranja članov v nacionalne subjekte. Telesne prakse športa so po eni strani služile za krepitev njihovih teles, po drugi strani pa so deželnim avtoritetam le prikrivale politično angažiranje članov, ki so na srečevanjih v društvenih prostorih, na tekmovanjih, izletih in proslavah gradili slovensko in jugoslovansko nacionalno idejo (Starc 2003: 60).
Po prvi svetovni vojni, ko je večji del ozemlja sodobne Slovenije postal sprva del Države Slovencev, Hrvatov in Srbov, potem pa Kraljevine Srbov, Hrvatov in Slovencev, je mednarodni tekmovalni šport znotraj sokolskega gibanja postajal vse pomembnejši. Temu trendu so nasprotovali bolj tradicionalno usmerjeni pripadniki gibanja. O udejstvovanjih »naših« športnikov na mednarodnih tekmovanjih so poročali takratni časniki in s tem utrjevali nacionalistično konotacijo športnih tekmovanj. Vendar pa je prav preplet jugoslovansko- nacionalne ideologije in ideologije olimpijskega gibanja (»Važno je sodelovati, ne zmagati«) onemogočal razumevanje tekmovanja kot egoistične in narcisoidne dejavnosti, ampak mu je – nasprotno – dajal pridih plemenitosti. V podobni smeri so nadaljevali tudi po drugi svetovni vojni, ko se kljub družbeno- političnim spremembam diskurz športa ni prav dosti spremenil. Pravzaprav je socialistična ideologija svojo vednost o športu skoraj v celoti črpala iz sokolskega gibanja ter prevzemala identične oblastne mehanizme. Ob ustanovitvi FLR Jugoslavije so oblikovali tudi politične instance, ki so bdele nad razvojem vseh oblik športa v državi. Za področje Slovenije je bil zadolžen Fizkulturni odbor Slovenije, ki si je za vodilo postavil misel, da »telesna kultura našega ljudstva ni in ne more biti odtrgana od političnega in kulturnega življenja. Gibanje mora /…/ zajeti najširše plasti ljudstva« (Ulaga v Starc 2003: 67). Z ustanovitvijo odbora se je
30 sokolsko gibanje razpustilo in postalo del Fizkulturnega odbora. V času Jugoslavije so (p)ostali nacional(istič)no pomembni seveda nekateri drugi športi, ki so v tem pogledu z uspehi tekmovalcev in tekmovalk le še pridobivali na moči.15 Ideologijo socialističnega športa in »fizkulture«, »športa za vse«, ter hegemoni diskurz »bratstva in enotnosti« so uspešno ohranjali do osemdesetih let, ko so ju vse hitreje začeli nadomeščati nacionalistični diskurzi in (dodajam sam) vse bolj »komercialno obarvano« razumevanje vseh oblik športa (Starc 2003: 65-68). V sedemdesetih in večji del osemdesetih so si državne oblasti prizadevale, da bi rekreativni šport postal del vsakdana državljanov. V ta namen so pripravili več medijskih kampanj, na televiziji predvajali specializirane oddaje, ki so športno udejstvovanje predstavljale kot nepogrešljiv del skrbi za zdravje in moralo (v skladu z motom »zdrav duh v zdravem telesu«) in ki so moškim in ženskam »predpisovale« za njih »primeren« šport (npr. aerobna vadba za ženske) (Starc 2003: 113-115). Vlagali so tudi v športno infrastrukturo, prenovili nekatere starejše objekte in postavili več novih. Med večjimi je bila akcija, povezana z vadbo na trim stezah. Leta 1971 so začeli v Jugoslaviji in tudi v Sloveniji graditi trim steze, ki so jih v okviru akcije TRIM – šport za vsakogar postavili v vsakem nekoliko večjem kraju (glej Berčič 1980), ki pa so do devetdesetih večinoma že bile v slabem stanju. Krešimir Petrović je leta 1996 zapisal, da bil trimske steze »prej okras in simbol težnje, da bi državljani Slovenije postali športen narod, podoba teh stez danes je dokaz hipokrizije odnos do rekreativnega športa« (navedeno v Starc 2003: 107). Hkrati pa se kmalu po osamosvojitvi Slovenije pojavile nove akcije, ki so bile namenjene spodbujanju rekreativne telesne vadbe, zdravega in odgovornega način življenja. Razgibajmo življenje, Teden športa – šport za zdravje, Živimo zdravo za zabavo, Slovenija teče za zdravje in nekatere druge podobne akcije, sicer finančno podprte tudi s strani države, so prirejale organizirano vadbo, vendar pa se je vse več ljudi odločalo za individualno (in individualizirano) telesno vadbo ali vadbo v majhni skupini prijateljev. Načrti državnih institucij, da bi za izboljšanje zdravja državljanov pripomogli z organiziranimi športno-rekreativnimi programi, torej nadzorovanjem in discipliniranjem teles državljanov, niso bili vselej uspešni. Prepričanje, da je rekreacija in skrb za zdravje intimno početje, je dobilo premoč. Kljub temu, da so tako rekreativni programi s podporo državnih institucij in individualni komercialni (t. j. plačljivi) vadbeni režimi delujejo znotraj istega diskurza o koristnosti vadbe za zdravje (in vse bolj lepoto, če ju je sploh še moč ločevati
15 O smučanju glej npr. Kotnik 2009 in Žužek Kres 2009, o nogometu pa Starc 2009.
31 znotraj sodobnega diskurza rekreativne vadbe), so slednji začeli postajati bolj razširjeni in priljubljeni. Razumevanje rekreativnega športa kot kolektivnega projekta se je začelo v devetdesetih spreminjati razumevaje vadbe kot individualnega početja, ki stvar odločitve posameznika (Starc 2003: 108). V te spremembe se je z lahkoto vključila tudi fitnesa vadba, njeni zagovorniki (npr. lastniki fitnes centrov, prodajalci specializirane prehrane) so omenjene spremembe spodbujali in jih obrnili v svojo korist.
Olimpijsko gibanje
Moderne olimpijske igre so nastale po letih različnih, večinoma evropskih lokalnih prizadevanj za oživitev antičnih olimpijskih iger. Prve zamisli o oblikovanju tekmovanj, podobnim antičnim olimpijskim igram, so nastale v Angliji v 17. stoletju, ko so oblikovali Cotswoldske olimpijske igre (Cotswold Olimpicks). Pobudnik in prvi idejni vodja iger je bil pravnik Robert Dover, ki je z igrami želel promovirati misel, da je telesna vadba nujna za obrambo kraljestva. Nemara je bil to razlog, da so na igrah smeli sodelovati vsi družbeni sloji. Z današnjega vidika se zdijo Cotswoldske igre precej militantno zaznamovane, saj je veliko disciplin vsebovalo enake elemente takratnih vojaških napadalnih in obrambnih tehnik. Tekmovalci so se merili v mečevanju, dvobojih z buzdovani, lokalni različici rokoborbe, dvobojih s palicami in sledenju na konjih pa tudi v teku, v metu kladiva in v plesu. Cotswoldske igre so najverjetneje začeli prirejati leta 1612 in jih v nekoliko spremenjeni obliki prirejajo še danes. V njihovi večstoletni zgodovini so bile igre večkrat deležne hudih kritik in ukinjene iz politični razlogov ali zaradi vojn (Haddon 2004). Leta 1792 so na Marsovem polju v Parizu začeli prirejati Francosko olimpijado, ki naj bi bila oblikovana po starogrškem vzoru in potekala enkrat na štiri leta. Njihov pobudnik je bil žirondist Gilbert Romme, ki je z igrami želel prispevati k razvoju nove dobe, utemeljene na liberalizmu in nacionalizmu. Podobne prireditve so organizirali v začetku 19. stoletja tudi v Kanadi in v skandinavskih državah, nekoliko kasneje, po ustanovitvi samostojne države, pa tudi v Grčiji (Pavlin 2005: 37). V srednjeevropskem prostoru so telovadna društva prirejala »zlete« in nastope, ki so poleg rednih vaj vključevali tudi discipline, podobne tistim, ki so jih gojili stari Grki. Tovrstna srečanja so pogosto spremljale tudi predstave, ki so uprizarjale prizore iz starogrške zgodovine in mitologije. Idejna navezava na starogrško gimnastiko, po kateri so do neke mere zgledovali, je opazna tudi pri ljubljanskem Južnem Sokolu. Leta 1863 je na predavanju »o telovadstvu« sokolski starešina Etbin Costa – potem, ko je »pojasnil«, da je potrebno s
32 pomočjo telovadbe kultivirati kmečko prebivalstvo, njegovo »surovo moč« ter okrepiti narobe vzgajane deklice – dejal, da je »telovadstvo umetnost, po kterej se telo vadi, da je potem ugibčnejše in močnejše«, katere začetek »nahajamo v starej grškej zemlji, kjer se se je telesno sukanje najprvo izobrazilo do umetnosti, ki je bila prišla s Krete v Sparto, in iz Sparte v Atene, kjer je potem izgubila surovi vojaški značaj pridobivši plemenitejšo in uljudnejšo obliko« (navedeno v Pavlin 2005: 63). Costa je menil, da so stari Grki poznali tri vrste telovadbe – vojaško, krepilno in borilo. Prva naj bi učila, »kako je treba sovražnika zgrabiti in braniti se«, namen druge vrste telovadbe je bil po njegovem prepričanju, »da je utrdilo človeku telesne moči in zdravje«, vloga slednje, po Costi »najslavnejše izmed vseh«, je bila »gledavci pokazati, kako je močan in ugibčen« (navedeno v Pavlin 2005: 37). V Franciji se je gibanje za obuditev olimpijskih iger ponovno pojavilo v osemdesetih letih 19. stoletja. Njegov začetnik je bil Georges de Saint-Clair, ki se je šolal in deloval v Angliji. V tistem obdobju se je v Angliji odvijalo več različnih telesno-gibalnih festivalov, katerih organizatorji so si tako ali drugače prizadevali obuditi antične olimpijske igre in starogrške ideale. Čeprav ga Pierre de Coubertin v svojih delih ne omenja, je bil nemara de Saint-Clair tisti pomemben vezni člen med Anglijo in Francijo, ki je znova pognal v tek prizadevanja po športnem festivalu, ki naj bi obujal antično tradicijo. De Saint-Clair je bil dobro seznanjen z dogajanjem na področju športa, saj je imel več pomembnih funkcij v takratni angleški zvezi športnih organizacij. De Coubertin je kot pomemben vzor za oblikovanje olimpijskih iger priznaval eno izmed prireditev, katere organizatorji so se – podobno kot organizatorji še nekaterih drugih sorodnih prireditev – sklicevali na in zgledovali po starogrških igrah (oziroma svoji predstavi starogrških iger). Shopshirske Olimpijske igre [Shopshire Olympic Games] so bile za De Coubertina najpomembnejše nemara zato, ker so imele od takrat delujočih tovrstnih prireditev najdaljši staž (Cotswoldskih iger takrat niso prirejali), čeprav jih ni želel povzeti nekritično. Olimpijske igre v Shopshiru je vodil zdravnik William Penny Brookes, za katerega je de Coubertin menil, da je romantik, ki ne uvidi, da igre pripadajo sodobnosti. Hkrati pa se je strinjal s Brookesovimi vzgojnimi pogledi in je kasneje priznaval, da gredo prav njemu zasluge za oblikovanje modernih olimpijskih iger. Coubertinova prizadevanja za širitev športnega gibanja so tako znotraj Francije kot tudi mednarodno sprva naletela na neodobravanje. Želel je združiti telovadne in športne organizacije, šport z deprofesionalizacijo razbremeniti stav, korupcije in nasilja ter ga tako moralno očistiti. Amaterizem je razumel kot jamstvo za moralno neoporečen in vzgojen šport, ki bi bil primeren za internacionalizacijo. Prepričan je bil, da bo širjenje moralno čistega športa prispevalo k višanju (moralnega) ugleda Evrope v svetu, saj naj bi tak šport prispeval k
33 svetovnemu miru. Antična tekmovanja so mu prestavljala ideal modernih mednarodnih tekmovanj, saj so se mu zdela nevtralen model športnih in telesnovzgojnih tekmovanj (Pavlin 2005: 37-39). Menil je, da bosta moralno neoporečen šport in telesna vzgoja povezovala mlade po vsem svetu, jih spodbujala, da krepijo telo in duha, ter da bosta odprla »široka obzorja – nebeška, planetarna in zgodovinska, obzorja splošne človeške zgodovine. To bo rodilo izjemno spoštovanje in postalo porok svetovnega miru« (navedeno v Šugman 1997: 69). Šport in telesna vzgoja, kot ju od svojih začetkov promovira olimpizem, sta po prepričanju njunih zagovornikov namenjena razvoju »človeka v vsestransko, harmonično celoto, v kateri se telesna stran prepleta z duševno; pri tem pa vzgojna naloga športa ni samo biološke, temveč tudi moralne in estetske narave« (Šugman 1997: 69). De Coubertin in somišljeniki so poudarjali, da je potrebno družbo prežeti s športom, družbo in šport povezati v neločljivo celoto, ki naj bi sledila temeljni filozofski misli in napredku človeštva, olimpijskemu geslu Citius, altius, fortius (Hitreje, višje, močneje) (Šugman 1997: 70). Olimpizem, kot so ga oblikovali de Coubertin in sodelavci, je nastajal in se začel širiti v obdobju evropskega imperializma, v obdobju, ko je so evropske države politično in ekonomsko nadzirale velik del sveta. Vpliv evropskih držav, ki so zasedena ozemlja posredno ali neposredno upravljale, izvažale ali kako drugače izkoriščale tamkajšnje naravne vire in delo ljudi, pa je presegal zgolj ekonomske in politične okvire. Evropski imperializem je segal tudi na kulturno področje. Poleg vrste drugih kulturnih praks so se iz Evrope po svetu širile različne telesno-gibalne prakse. Zgodovina njihovih širjenj je raznolika in izjemno zapletena. Ponekod so nekateri športi (p)ostali simbol kolonialnega zatiranja in izkoriščanja, drugod pa so jih (vsaj nekateri) domačini sprejeli, jih predrugačili, jim pripisali nove simbolne pomene. (Miller, Lawrence, McKay in Rowe 1999; Šaver 2009: 104-113) Nekatere telesno gibalne prakse so s časoma postale celo simbol upora, točka nacionalne identifikacije in del vzgojno- izobraževalnih politik ter sredstva dokazovanja v mednarodni skupnosti, npr. kriket v Indiji (Appadurai 1996: 89-113) ali nogomet v marsikateri državi sveta (glej Dunning 2010; Gulianotti in Robertson 2004; Fabrizio Pelak 2006).
Vaudeville in silaki
Industrializacija, tehnične inovacije, posebej komunikacijske in prometne novotarije, izjemna rast mest in števila njihovih prebivalcev so imele močan vpliv tudi na področju kulture. Prav Pariz, prototip postmodernega mesta (Featherstone 2007: 102), mesta, kjer se
34 rušijo simbolne hierarhije med visoko in množično kulturo, kjer se anonimni prebivalci poigravajo z različnimi kulturnimi kodi, je rojstno mesto vaudevilla. Gre za gledališki žanr, ki ga lahko, predvsem v njegovi ameriški različici, razumemo kot enega pomembnejših dejavnikov za nastanek fitnesa in bodibldinga. V prvi polovici 19. stoletja je Pariz doživel (vsaj) tri pomembne preobrazbe, ki so, kot je moč ugotoviti post festum, prispevale k nastanku potrošništva. Kombinacija tiskanih medijev, predvsem različnih oglasnih lističev in plakatov, koncentracije velikega dela kulturnih ustanov in kulturne produkcije v enem predelu mesta ter javnega prevoza je omogočila velikemu številu ljudi dostop do vedno več novih kulturnih dobrin in do reprezentacij teh dobrin (pa nemara tudi reprezentacije samega dostopa do dobrin, razmišljam sam). Dostop, ponudba in reprezentacije so se med seboj dopolnjevali, podpirali in pomnoževali, ko je eden izmed členov postal bolj popularen (Treni 2006: 228-231). V tem okolju, v pasažah, širokih pločinikih, bulvarjih, ob bleščečih izložbah in v blagovnicah so bili doma pohajkovacli, junaki v množici, fláneurji (glej Benjamin 1998). Kdo ve, morda so ti opazovalci družabnega življenja v tem okolju in (so)ustvarjalci množic, kdaj pokukali tudi v katero izmed novonastalih pariških telovadnic. V tem okolju so predstave, sestavljene iz ohlapno povezanih pesmi (sicer s precej daljšo zgodovino), ki so parodirale družbene okoliščine in opevale ljubezenske zgodbe, pridobile nove značilnosti. Njihova glasbena komponenta se je zmanjšala, v ospredje pa je prišla igra, ki je prikazovala prav sočasni pariški vsakdan. Vpletanje aktualnih referenc, hitro sprejemanje trendov, potrošniških praks in njihovo uprizarjanje kot družbenega prostora, kjer se odvijajo ljubezni in rivalstva, so v vaudevillskih predstavah tridesetih in štiridesetih let naleteli na izjemen odziv občinstva. Ne le da je francoski vaudeville reprezentiral potrošništvo, reprezentiral ga je kot mesto fantazije, mesto, kjer je mogoče vse (Treni 2006). V predelu mesta, kjer je bila locirana večina kulturnih ustanov in kjer so se kmalu začela pojavljati prva nakupovalna središča, so že v tridesetih letih 19. stoletja začele nastajati prve komercialno usmerjene telovadnice, ki so kmalu postale priljubljene med japiji tistega dne, kot se je izrazil zgodovinar David Chapman (1995: 4). Telovadnice, ki so pod vodstvom nekdanjega silaka16 Hyppolyta Triata dosegle vrhunec priljubljenosti med pariškimi meščani v štiridesetih in petdesetih letih, so se razvile iz vadbenega programa, ki ga je za francosko vojsko razvil priseljenec z Iberskega polotoka Francisco Amoros.
16 Z izrazom »silak« imam v mislih enega izmed bolj ali manj ustaljenih likov v vaudevillskih in tudi cirkuških predstavah, ki so izvajali različne podvige, ki zahtevajo izjemno fizično moč. V angleščini jih imenujejo »strongmen«.
35 Podobno kot Friedrich Ludwig Jahn, ki je začel razvijati svojo šolo gimnastike kot neposredno posledico napoleonskih vojn (Chapman 1995: 3), so tudi v Franciji po zatonu ancient regima in dokončnem porazu Napoleona v vojsko začeli vpeljevati telovadbo, da bi izboljšali moč in vzdržljivost njenih pripadnikov. Eden izmed pobudnikov uvajanja novih načinov urjenja vojakov je bil že omenjeni Francisco Amoros, ki mu je v letu 1826 uspelo prepričati francosko vojsko, da je ustanovila gimnastično šolo (angl. normal school of gymnastics). Šolo so po nekaj več kot desetih letih delovanja zaprli, Amoros pa je odšel v Pariz, kjer je leta 1838 odprl zasebno telovadno ustanovo Civilno in ortopedsko telovadnico [Gymnase Civil et Orthopedique]. Pri urejanju svojega telovadnega centra se je zgledoval po (predstavah) špartanskih vadbenih objektov. Amorosove pariške telovadnice so bile velikanske, a asketsko opremljene, prepišne in prašne, povsod so ležali kupi žagovine, vrvi, drogovi in druga vadbena oprema. Amoros je dajal velik poudarek vadbi na trapezu, saj je bil prepričan, da je prav ta najboljši pripomoček za povečanje telesne moči in vzdržljivosti. Amorosova telovadba je (p)ostala priljubljena predvsem med aktualnimi in nekdanjimi pripadniki vojske. Občasno so v spremljavi rogov in med plahutajočimi zastavami nastopali v javnosti, s čimer je napravil nastavke za širitev tovrstne telovadbe med širšo populacijo (Chapman 1995: 3-4). Nastalo je več podobnih telovadnih središč, ki so jih vse pogosteje obiskovali pripadniki meščanstva. Modo, ki se je med slednjimi razvijala, je znal najbolje izkoristiti (beri: unovčiti) in razviti Hyppolite Triat. Njegova biografija se bere kot roman: kmalu po rojstvu (leta 1813) je osirotel, vzgajala ga je najstarejša sestra, a ga je kmalu za tem ugrabila skupina potujočega romskega gledališča. Ti so mladega Triata najverjetneje prodali italijanski gledališki skupini, kjer so Triata oblačili v dekliška oblačila in ga kot deklico vključili v svoje predstave. Ko je skupina razpadla, je ostal z nekim Špancem Consuelom in njegovimi sinovi, ki so začeli nastopati kot silaki oz. kar družina silakov. Triat, takrat star 12 let, je začel dvigovati uteži in na odru začel izvajati različne podvige, značilne za silake tistega časa (Chapman 1995: 6). Zaradi svoje mladosti je postal znan pod imenom Otrok [l'Enfant]. Med nekim nastopom v Španiji je podivjal konj, ki je na svojem hrbtu nosil lokalno veljakinjo. Triat je žival ujel in umiril ter gospo rešil. Ta mu je v zahvalo plačala šolanje v prestižni jezuitski šoli v Burgosu. Po končanem šolanju se je Triat vrnil h gledališču, nastopal v vaudevillskih predstavah, potoval po državi, dokler ni leta 1833 v Liegu ustanovil svoje prvo telovadno središče. Temu je v naslednjih desetletjih sledila še kopica novih, ki so začela delovati v Bruslju in Parizu.
36 Triat je svoje telovadnice, pišeta Chapman (1995: 4) in Triatov biograf Edmond Desbonnet (1995[1911]: 6-10), zasnoval kot nekakšne križance med ostalimi telovadnicami tedanjega časa in gledališčem. Velike svetle dvorane, kjer je potekala vadba, je bogato opremil, tla prekril s preprogami, večino prostora namenil vadbi na parterju, nekaj za stojala z utežmi, ob straneh pa za občinstvo. Triat je venomer ponavljal, da način vadbe, ki ga ponuja, ne le krepi telo, ampak ga dela bolj zdravega in lepega. David Chapman piše, da so se Triatovi bogati obiskovalci v modno opremljenih telovadnicah počutili kot doma, hkrati pa so se ob tem, ko so goloprsi ob ritmičnih udarcih na boben pred občinstvom izvajali vaje, postavljali na ogled, v središče zanimanja. Triat je v svoj, skupinski način treninga, ki spominja na sodobno aerobiko, vključeval uteži in ga dopolnjeval z individualnimi vajami na napravah, kjer je vadeči dvigoval in spuščal uteži s pomočjo prek škripca speljanih vrvi. Večino pripomočkov in naprav, ki so bile v uporabi v njegovih telovadnicah, naj bi Triat izumil sam (Chapman 1995: 3-4). Zaradi razkošnosti in prevelikega števila telovadnic (ter najverjetneje tudi spremenjenih družbenih razmer v Drugem imperiju, dodajam sam) je takrat priljubljeni »gimnasiarhist«, kot so sredi 19. stoletja na francoskem imenovali vodje telovadnic, zašel v finančne težave, ki jih ni mogel rešiti niti z vključevanjem žensk in otrok v svoje vadbene programe. Kmalu po propadu pariške komune (1871) pa se je znašel tudi pod drobnogledom reakcionarnih mestnih oblasti, saj je Triat že daljše obdobje simpatiziral z levico ter nekatere svoje telovadnice spremenil v prostore za politične sestanke (bodočih) komunardov. Število obiskovalcev, katerih velika večina se ni strinjala z Triatovimi političnimi nazori – glavnina njegovih strank je bila iz meščanskih vrst, je močno upadlo, dokler ni bil leta 1879 prisiljen prodati še zadnjih ostankov svojega telovadnega kraljestva. Zadnja leta svojega življenja je prebil v izredni revščini. Podobno kot Francijo so tudi ZDA srede 19. stoletja prežemala določena politična nasprotja (npr. vprašanja, povezana s suženjstvom, ureditvijo države) in razredne razlike. Tudi različne vrste uprizoritvenih umetnosti so imele močan razredni oziroma slojni značaj. Opere so obiskovali pripadniki višjih slojev, snovalci melodram so merili na srednje sloje, ob varietejih pa so zabavali pripadniki nižjih slojev. Da bi se izognili tovrstnim delitvam in zaobjeli kar največje število ljudi, so se nekateri promotorji predstav odločili, da po priljubljenem francoskem gledališču svojim predstavam nadenejo ime vaudeville. Ime je zaradi francoskega izvora zvenelo sofisticirano; tako na ravni oblike kot na ravni vsebine pa se je zgledoval po varieteju – le da je bil »očiščen nečednosti«. Z vključevanjem velikega dela kulturne produkcije tistega kraja in časa so postale vaudevillske predstave izjemno
37 priljubljene in razširjene. Na svojem vrhuncu ob koncu stoletja je na več kot 4.000 stalnih prizoriščih redno nastopalo čez 25.000 ljudi (Kenrick 2004). Razen imena so imele s pariškimi ameriške vaudevillske predstave bolj malo skupnega (Treni 2006: 222) in so bolj spominjale na cirkus.17 V skladu s kasnejšim ameriškim »show-biz« motom o »neoporečni zabavi vso družino« [»clean fun for the whole family«] so bile predstave sestavljene iz posameznih, medsebojno nepovezanih točk, ki so jih lahko poljubno dodajali ali odvzemali, jim spreminjali vrstni red, jih spajali skupaj, točk, med katerimi naj bi prav vsak našel nekaj zase. Krajše gledališke igre (enodejanke ali izseke iz daljših iger), skeči, akrobatske točke, žonglerji, čarodeji, spački, vrvohodci, bruhalci ognja, predavanja, filmske projekcije, plesne in glasbene točke – v kasnejših letih 19. stoletja so v veliki meri inkorporirali (proto)jazz (glej Savran 2006) – in seveda silaki. V zadnjih letih 19. stoletja, ko je bilo pozitivno vrednotenje mišičastih teles že močno razširjeno (Klein 1993: 35), so bili silaki deležni velike pozornosti. V vaudevillskih predstavah, pa tudi kot stranske točke različnih cirkusov, je bil silak uveljavljen lik že več desetletij, vendar pa nikoli poprej ni bil tako priljubljen kot ob izteku stoletja. Nastopi silakov so bili sestavljeni iz standardiziranih elementov – trgali so verige, ukrivljali jeklene palice, žonglirali s težkimi predmeti, delali stoje na rokah, dvigovali težka bremena in ljudi – tako druge nastopajoče kot obiskovalce, trgali kupčke kart, vlekli vrv proti celi skupini mož in podobno. S točkami, ki so jih izvajali, so silaki dajali poudarek na demonstriranju svojih moči. V nastopih so s svojimi dejanji venomer dokaz(ov)ali svojo moč, medtem ko so prezentacijo svojih teles puščali v ozadju. Veliko pomembneje je bilo, da je bil silak sposoben, denimo, raztrgati kupček kart na dvoje, kot pa da je bil ob tem videti lep. Nekateri so bili precej debeli in propagirali so jih kot može neukročene moči. Upal bi si celo ugibati, ali ni bilo kar zaželeno, da je bi možak ob tem videti divji, surov ali kar grd, saj so ga tako lažje občinstvu predstavljali kot »človeka dejanja in moči«.18 Prevlada dejanja nad prezentacijo pa se je končala (oziroma je prišlo do nastavkov za razcep disciplin) prav v obdobju največje priljubljenosti silakov, sredi devetdesetih let 19. stoletja, ko se je v središču zanimanja znašel Sandow Veličastni.
17 Obe obliki vaudevilla pa sta si, kljub vsemu razlikam, izjemno podobni v eni razsežnosti, ki jo, kajpada, lahko opazimo »za nazaj«: v njunem vplivu na televizijske žanre. Jeniffer Treni (2006: 222) piše, da lahko francoske predstave vaudevilla razumemo kot enega izmed modelov televizijskih humorističnih nanizank (sit-coms), John Kenrick (2004) pa podobno v svojem kratkem pregledu ameriškega vaudevilla omenja, da je postal temelj (ameriških) televizijskih zabavnih oddaj in da je kopica kasnejših televizijskih in hollywoodskih zvezd izhajala iz vaudevilla, med njimi npr. Judy Garland in Fred Astair, če omenim samo dve, svoj čas najsvetlejši zvezdi. 18 Vzporednico lahko vidimo v sodobni ameriški komercialni rokoborbi, kjer med več stalnimi liki obstaja tudi lik »divjaka«. Borec, ki igra ta lik, divjost in neukročenost evocira z zunanjim videzom in gestikulacijo: ima dolge lase, je neobrit, nosi neurejene obleke, je grd, žali, je sadističen… (prim. Barthes 1991).
38 Eugen Sandow – Veličastni
Eden izmed silakov, ki si je z nastopanjem v vaudevillskih predstavah pridobil največjo slavo, je bil Eugen Sandow ali Sandow Veličastni (angl. Sandow the Magnificent). Sandow je znal izkoristiti svojo slavo in je na njeni podlagi zgradil uspešno podjetje. Ustanovil je več vadbenih centrov, zasnoval svoj način vadbe, izdajal dve reviji in prodajal telovadno opremo. Tako zaradi svojega »gledališkega« dela kot zaradi njegovega kasnejšega poslovanja ga nekateri imenujejo oče bodibildinga (Chapman 2006; Tan in Brigole 2012: 79). Sandow se je rodil leta 1867 v Königsbergu v Prusiji19 z rojstnim imenom Friedrich Wilhelm Muller. Kot mladenič je sodeloval v lokalnem turnerskem društvu, kjer pa se kot telovadec ni izkazal. Da bi se izognil vpoklicu v vojsko, je pri osemnajstih pobegnil iz Prusije, prevzel ime Eugen Sandow in se pridružil cirkusu, kjer je nastopal kot silak. Več let je potoval po Evropi, nastopal v cirkusih, gledališčih in francoskih vaudevillskih prestavah. Kadar se je ponudila priložnost, je delal tudi kot model za različne kiparje. Med kiparji je bil priljubljen zaradi neverjetne podobnosti s starogrškimi kipi, ki pa ni bila naključna. Obiskoval je muzeje, do potankosti premeril starogrške kipe, njihove proporce in se naposled pod vodstvom Louisa Durlacherja, nekdanjega silaka, plesalca in gledališkega igralca bolj znanega pod psevdonimom Profesor Atilla, lotil treninga z utežmi s ciljem, da svoje telo oblikuje prav po starogrškem idealu. Ko je leta 1889 v Londonu sodeloval na nekem nastopu silakov, je – morda zaradi splošne navdušenosti nad vsem, kar je »dišalo« po stari Grčiji (glej npr. Jezernik 1998: 255-258)? – s svojim telesom očaral občinstvo in v trenutku zaslovel. Postal je najbolj zaželen silak v Veliki Britaniji. Še naprej je treniral, kakor mu je predpisal Durlacher, »klesal« svoje telo ter nastopal v Franciji, Veliki Britaniji, na Nizozemskem, Nemškem, v Južni Afriki, Indiji, Avstraliji in na Novi Zelandiji (Chapman 2006: 1-22). Leta 1893 je na pobudo znamenitega impresaria (producenta) Florenza Ziegfelda nastopil na čikaškem Kolumbovem svetovnem sejmu. Nedolgo po končanem dogodku ga je Ziegfeld vzel pod svoje okrilje, kar je utrdilo Sandow status zvezde tudi v ZDA. Običajnim točkam silakov je zaradi Ziegfeldovih opažanj, da je občinstvo bolj navdušeno nad njegovim videzom, mišicami in spretnim nadzorom, ki ga ima nad njimi, kot pa nad njegovimi podvigi z verigami in utežmi, je Sandow svojim nastopom začel dodajati nove elemente. Začel je dajati poudarek na poziranje, na načrtno, nadzorovano in natančno »premikanje« in napenjanje mišic. (Chapman 2006: 23-99). Njegovi nastopi so postajali vse bolj pompozni in
19 Po drugi svetovni vojni je mesto in okolico dobila Sovjetska zveza, zato je danes mesto v ruski enklavi bolj znano pod imenom Kaliningrad.
39 spektakularni – dodajal je glasbeno spremljavo, koordinirano prižiganje in ugašanje izbranih luči, namenjenih poudarjanju njegove mišičavosti, ter izzivalna oblačila. Enega njegovih nastopov v Los Angelesu na turneji iz let 1893-1894 so opisali takole:
Dirigent Sieveking je dal znak presunljivim fanfaram, zastor se je dvignil in razkril piedestal, na katerem je stal Sandow. Silak je bil oblečen v triko, počasi se je obrnil, medtem kot so ga osvetlili soji barvnih luči. Za tem je napel mišice in s poskakovanjem ter frfotanjem mišic po ritmu glasbe razkazal odličen nadzor, ki ga ima nad njimi. Nadalje je sestopil s piedestala, prijel dve ročki po 56 funtov20 in skočil salto nazaj. Kot da to ne bi bilo dovolj, je izvedel enak podvig, le da je tokrat imel prevezane oči in zvezane noge. Sledilo je še nekaj dvigovanja in poziranja na rimskem stebru. Za veliki finale pa znano Herkulovo grobnico,21 kjer je podpiral tri konje. (Chapman 2006: 89-90; Tan in Brigole 2012: 81)
Eugen Sandow je kmalu po tem, ko je zaključil naslednjo turnejo, ki je potekala od leta 1894 do 1896, prenehal z rednim nastopanjem. Svoje moči je usmeril v več podjetij, vsa tako ali drugače povezana – povedano na kratko – s telovadbo, mišicami in videzom. Njegov trud pa ni bil zaman, saj – kot pravita Tan in Brigole (2012: 82) – je komaj v šestih letih, kolikor je potreboval, da je spremenil bodybuilding v industrijo, Sandow postal bogat mož. Napisal je več knjig o svojem nastopanju in krepitvi mišic, izdajal je dve reviji, Telesno kulturo (Physical Culture) in Sandowovo revijo (Sandow's Magazine), prodajal korespondenčne telovadne programe,22 predstavnikom zdravstvenih vladnih organov in zdravnikom predaval o zdravstvenih prednostih dvigovanja uteži, v okviru Sandowove družbe za ročke (Sandow's Grip Dumbbell Company) so izdelovali in prodajali telovadno opremo (trenažeje, uteži), v želji, da bi dosegel žensko občinstvo, pa je izdajal reviji Popolno zdravje (Perfect Health) in Postavni korzet (Figure Corset). Kmalu pa je dodal nove kozmetične produkte z znamko Sandowove kreme (Sandow's Embrocation), linijo oblačil, namenjenih podpori mišic med vadbo z utežmi, leta 1910 začel prodajati prehranska dopolnila Sandowovo zdravje (Sandow's Health) in Kakav za moč (Strenght Cocoa). Njegovo poslovanje je bilo osredotočeno na Veliko Britanijo in so ga prva svetovna vojna ter njene posledice močno prizadele. Ogromno mladih mož, ki so predstavljali levji delež njegovih strank, je v letih 1914-1918 odšlo v boj, ko pa so se vrnili, jih tovrstna telesna dejavnost ni več zanimala.
20 Prijel je dve uteži, z vsako roko po eno. Vsaka izmed njih je bila težka približno 28 kilogramov. 21 Gre za nevaren podvig, pri katerem je nastopajoči oprt na vseh štiri, a je s prsmi obrnjen navzgor. Na trup mu položijo dovolj široko in dolgo desko, da lahko nanjo postavijo breme. 22 Med drugimi je poskusil pri britanski vojski in več šolskih sistemih, a ni bil uspešen (Tan in Brigole 2012: 82).
40 Sandow je poskusil svoje poslovne dejavnosti preseliti v ZDA. Premik na ono stran Atlantika je pač zahteval svoj čas in je, preden bi mu lahko uspelo v »deželi priložnosti«, umrl (Chapman 2006: 164-193; Tan in Brigole 2012: 82-83). Ko je zaključil z rednimi nastopi, je začel tudi s treniranjem mladih silakov. Kot trener ni delal prav pogosto, želel pa je spodbuditi kar največje število premožnih, da bi redno obiskovali njegove telovadnice. Tan in Brigole (2012: 83) pišeta, da je bila telesna kultura ob koncu 19. stoletja v Veliki Britaniji razumljena kot delavska dejavnost – misel, za katero menim, da je v luči ustanavljanja različnih športnih klubov v tistem obdobju potrebno vzeti cum grano salis –, zaradi česar naj bi se Sandow moral prav posebej potruditi, da je lahko uspešno naslovil bogatejše. Na ulici St. James, nedaleč od Piccadilly Circusa, je odprl elitni telovadni center, imenovan Inštitut za telesno kulturo (Institute of Physical Culture). Imel več velikih telovadnic in sob za zasebno vadbo, tla so bila prekrita s parketom, kopališče, salon za kajenje, salon za svetovanje, glasbeni salon, več tehtnic, modno opremo … Kot celota je bil bolj podoben »džentlemanskim klubom« kot sodobnim fitnesom ali telovadnicam. Imel pa je tudi ločen prostor, kjer so lahko vadile ženske in kamor moški niso imeli dostopa. Sandow je kot trenerje in svetovalce na Institutu zaposloval zgolj vojne veterane, ki so na izpitu morali izkazati tako teoretsko poznavanje njegovih vadbenih načel ter človeške anatomije in fiziologije kot prestati testiranje telesnih sposobnosti (Chapman 2006: 100-128). Na eni strani je Sandow ustanavljal fitnes centre, na drugi strani pa je organiziral prireditve, namenjene slavljenju tistih, ki so dosegli ali pa so se vsaj kar najbolj približali zaželeni postavi. Izbori najbolj postavnih silakov so potekali že nekaj let, vendar so bili vselej del enovitih nastopov, kjer so silaki drug drugega izzivali v različnih podvigih, najosnovnejši med njimi je bil dvigovanje uteži, in svoja telesa postavljali na ogled. Če je bilo to poziranje pred občinstvom in sodniki prej le majhen del nastopov silakov, pa jih je Sandow formaliziral, osamosvojil in (pre)oblikoval v samostojne spektakle. Sandowu pripisujejo, da je zasnoval in pripravil prvo tekmovanje v bodybuildingu. Veliko tekmovanje (The Great Competition), kot ga je poimenoval, je napovedal v eni od svojih revij, zanj napisal pravila in kriterije ocenjevanja. Tekmovanje je potekalo leta 1901 v znamenitem Royal Albert Hall, ki je bil na večer dogodka razprodan. Žirijo so sestavljali kipar in telovadec Sir Charles Lawes, znani pisatelj Sir Arthur Conan Doyle in kot predsednik Eugen Sandow sam. Pri nastopajočih so ocenjevali razvitost, poudarjenost in simetrijo mišic. Sodniki so se sprehajali med nastopajočimi, jih pregledovali od blizu, medtem ko so pozirali v vnaprej določenih držah. Zmagovalec, drugo- in tretjeuvrščeni so prejeli pozlačen, srebrn in
41 bronast kipec, majhne replike kipa,23 za katerega je kot model služil, kajpada, Sandow. Sandowemu tekmovanju je kmalu sledilo še drugo, ki ga je dve leti kasneje v New Yorku pripravil Sandowov ameriški konkurent Bernarr Macfadden. Da je tam slavil Sandowov nekdanji učenec in asistent na ameriški turneji Al Treloar, kaže na vpliv, ki ga je imel v zgodnjem fitnesu in bodibildingu pruski silak. V povojnih letih je njegova priljubljenost začela usihati, predvsem v ZDA se je pojavljalo vedno več ljudi s podobnimi načrti, kot jih je imel Sandow. Ko je leta 1925 nenadno umrl zaradi zapletov, povezanih s sifilisom, je njegova vdova (raz)prodala večino podjetij, ostala pa so zaradi slabega vodenja kmalu bankrotirala (Chapman 2006: 164-192). Danes se zdi, da je fitnes in bodibilding potrošniška oblika vadbe telesa par exellence. S tem v veliki meri soglašam,24 vendar pa moram poudariti, da se je tudi tu potrebno izogniti prehiti sodbi o »potrošniški naravi« fitnesa in bodibildinga ter jo iz sodobnosti nekritično prenesti v preteklost. Mar pomemben vpliv cirkuških in vaudevilskih predstav na zgodnjih fitnes in bodibilding ne zrelativizira tako predpostavljene »potrošniške narave«? Še več, ali se ni kot del kaotičnega, migratoričnega in ne-industrijskega cirkuškega sveta zgodnji bodibilding in fitnes, tisti »fitnes« »klasičnih silakov«, nekako zoperstavljal kapitalizmu in nastajočim nacionalnim okvirjem? Zdi se, da »predzgodovina« fitnesa, preden je fitnes postal »to, kar je danes«, ni neposredno povezana s kapitalizmom, saj se je nastajal in spreminjal zunaj njegovega dosega. Vsekakor pa drži, da je (proto-) fitnes in bodibilding doživel veliko spremembo, ko je na ameriških tleh vstopil kapital industrije zabave in ga poskušal v novi preobleki komercialno izkorisiti. Zato lahko v duhu, v kakršnem piše tudi George Sage (1998), rečem, da je fitnes kot ga poznamo danes nastal kot komericalno usmerjen, s tem ko ga je koloniziral »zabavljaški« kapital. Takrat so začele nastajati tudi prvi pamfleti in revije,
23 Kip je leta 1891 izdelal Friderich William Pomeroy. S podobnimi kipci, upodobitvijo Sandowa, ki v desni roki drži utež, so kratek čas nagrajevali na bodibilderskih tekmovanjih Mr. Universe v petdesetih letih 20. stoletja. Od leta 1977 pa jih podeljujejo na Weiderjevih tekmovanjih Mr. Olympia (Chapman 2006). 24 Kot manjšo izjemo razumem zgolj fitnes telovadišča na prostem, na javnih površinah in kot take brezplačno dostopne vsem. Sogovorniki so mi dejali, da so fitnesi na prostem v nekaterih državah, predvsem zahodne Evrope in ZDA, prisotni že dolga leta (natančnejše ocene mi niso znali dati), v Sloveniji pa sem sam prvič opazil fitnes na prostem v juniju 2013, ko so v sklopu obnov trim stez, ki se raztezajo med parkom Tivoli in Mostecem, na bregu Koseškega bajerja postavili vadbene naprave, izjemno podobne tistim, ki jih najdemo v »pravem« fitnes studiu. Železne konstrukcije so v glavnih potezah enake, kot tiste v zaprtih, komercialno usmerjenih fitnesih (vsaka namenjena eni vaji ene mišične skupine, enake vaje), le da namesto nastavljivega bremena posameznik med vadbo (prek niza ležajev in vzmeti) dviguje in spušča težo svojega telesa. Sogovorniki so mi dejali, da načelno takšne projekte zelo podpirajo, a da se jim tovrstni fitnesi na prostem zdijo za njihove potrebe primerni le za občasno vadbo, »za spremembo« oziroma »za razvedrilo«, za resnejše treniranje skozi daljše obdobje, pa da se jim ne zdijo zadovoljivi. Pogrešajo namreč prav možnost nastavljanja obremenitve in nekateri tudi zrcala, ki bi jim omogočila kvalitetnejši trening – predvsem s prostimi utežmi, ki jih fitnesi na prostem sploh nimajo.
42 ki so promovirali vadbo z utežmi, komercialno vadbeno opremo in programe, ki so bili na voljo vsem. Izhajajoč iz cirkuške tradicije in tradicije potujočih gledališč pa se bodibilding ni oziral niti na nacionalne okvirje. Sandow, ki je imel zelo pomembno vlogo v nastanku sodobnega fitnesa, ne le same vadbe z utežmi (to je starejša pogruntavčina), ampak tudi in predvsem kot komercialne dejavnosti, je, denimo, potoval Evropi, ZDA in takratnih britanskih kolonijah ter s svojimi nastopi promoviral vadbno opremo in način vadbe. Ta je bil usmerjen k posamezniku, njegovi moči ter zunanjemu izgledu in ne moči nekega kolektiva ali njegovi (samo)reprezentaciji. To pa nikakor ne pomeni, da v določenih trenutkih moške mišice in vadba z utežmi niso pridobile tudi nacionalnih pomenov – od telovadnih gibanj v Evropi v 19. stoletju, dvigovanja uteži, kot ga je v od dvajsetih do petdesetih let preteklega stoletja spodbujal Bob Hoffman, nacističnega poveličevanja krepkih moških teles (glej Klein 1993: 253-265), do mišičastih junakov v hollywoodski filmski produkciji osemdesetih, ki so ZDA reševali pred zlikovci vseh vrst (glej Tan in Brigole 2012: 72-75). Kot bi poudarjanje nacionalnih konotacij moških mišic v povezavi s fitnesom in bodibildingom prihajalo v valovih, se zdi, da so mišice fitneserjev danes relativno nevtralne, saj napeljujejo na moralno, telesno in družbeno moč posameznika in ne kolektiva. Sodobni fitnes in bodibilding nadaljujeta tisto tradicijo mišičastih teles, ki se ne ozira na nacionalne okvire in se kot taka vključujeta v splošnejše (potrošniške) tokove kulturnih dobrin. Vadba fitnesa je bolj ali manj enaka po vsem svetu, uporablja zelo podobno opremo, se sklicuje na enake vrednote in principe, ki se izražajo skozi način vadbe, način življenja in videz. Ljudem kot vzornike za njihovo »individualnost« ponuja iste mišičnjake, kar vodi manjšanje razlikovanja, deluje pa brez kolektivnega subjekta (Maffesoli 1996: 11). Seveda, to ne pomeni, da ljudje v različnih kulturnih kontekstih mišičastim moškim telesom izven fitnes centrov pripisujejo drugačne pomene, a to je že druga zgodba.
Premor 1: »Kdor obvladuje, preteklost obvladuje prihodnost. Kdor obvladuje sedanjost, obvladuje preteklost« (Orwell 2004: 41)
Večina ameriških avtorjev, ki se ukvarja z zgodovino fitnesa in bodybuildinga, spregleda vse, kar se je drugi v polovici 19. stoletja dogajalo na evropski celini, predvsem v Franciji; ljudi, kot je denimo zgoraj opisani Hyppolit Triat. Osrednjo vlogo brez pomisleka pripisujejo Eugenu Sandowu. Sam težko sodim o tem, koliko je kdo prispeval, kakšne inovacije je kdo naredil, na kakšni zapuščini itd., a se mi vseeno zdi, da je med njimi prisotna
43 določena mera »amerikocentrizma«: zaradi razmaha fitnesa, ki je bil v ZDA v 20. stoletju nedvomno odločilen, njegov začetek in zgodovino (ali pa predzgodovino), kar obeh, fitnesa in bodybuildinga v ZDA enačijo s celotnim svetom. Navadno je zgodovina fitnesa samo tisto, kar se je dogajalo onkraj luže s pridatkom Eugena Sandowa. Ne zanikam, da je fitnes, »to, kar je danes«, postal na ameriških tleh, a menim, da so kulturni vplivi, za katere je z današnje perspektive moč reči, da so v medsebojnem križanju pripomogli k nastanku fitnesa, precej bolj raznoteri in difuzni, kot jih predstavlja večina piscev. Spregledujejo pa tudi sočasne dogodke v Evropi, ki so tako ali drugače izšli iz zgodnejšega razvoja vadbe z utežmi tako v Evropi kot v ZDA (celo kopico kratkih opisov zgodnjega fitnesa je mogoče najti na www.oldtimestrongman.com). Če je interpretacija nasilno dejanje, ki na eni strani iz (predpostavljene) resničnosti izreže, t. j. ustvari tisto, kar interpretira, na drugi strani proizvede (hipotetično) množico vsega, kar ne upošteva, potem se ni mogoče znebiti določene »potvorjenosti« vsake interpretacije, tudi zgodovinske. Najverjetneje tega nujnega deleža »potvarjanja« ne dodajajo nalašč in se ga niti ne zavedajo, a prav zato je potrebno naslednje opozorilo: zgodovino fitnesa, kot jo pišejo (ameriški) avtorji, je nujno treba brati na dveh ravneh hkrati – kot »pravo« zgodovino in kot mito-zgodovino. To seveda velja za vse avtorje in besedila – vključno s pričujočim, čeprav sem ga, kolikor sem le znal in (z)mogel, očistil (očitne) sodobne fitnes-ideologije.25 Ker se bom v nadaljevanju posvetil vzpostavljanju sodobnega tržno naravnanega fitnesa, še tale opomba. Dela, iz katerih črpam, so po količini podatkov zares izjemna, vendar pa sem opazil, da mestoma eksplicitno sledijo »uradnemu diskurzu« fitnesa in romantiziranju o naravni potrebi človeka po gibanju ipd. Kot je opaziti tudi iz mojega dosedanjega opisa zgodovine fitnesa, se pogosto ponavlja motiv »človeka, ki je, kljub težavnim okoliščinam, z veliko mero odločnosti dosegel zastavljeni cilj«. Ker se sam nisem lotil arhivske ali kakšne drugačne zgodovinske raziskave, lahko samo sledim njihovim zgod(b)ovinam, ker prav veliko zgodovinskih raziskav fitnesa ni. Pomembni možje fitnesa in bodibildinga so kot skozi omenjeni motiv opisani tudi v biografijah in avtobiografijah. Tipičen in najbolj znan primer je seveda Arnold Schwarzenegger (glej Leamer 2006), prav daleč pa nista niti zgoraj predstavljena Hippolyte Triat in Eugen Sandow.26 Vendar pa za družbeno učinkovanje tega
25 Analizo tega, kar sem »počistil«, pa si puščam za drugič. Nekaj malega »seciranja« ideologije sicer sledi v naslednjem poglavju. 26 Glede na dokaj neslaven konec ob starodobnih silakov, ali se bo tudi Schwarzeneggerjeva zgodba končala tako?
44 motiva pravzaprav ni pomembno, ali je zgodba »uspešnega bodibilderja« resnična ali ne – pomembno je, da ima učinek resnice (Foucault 1991, 2001). Zgodovinsko ponavljanje oziroma vztrajanje omenjenega motiva, ki ga ne prizadenejo kulturne in politične spremembe in ki je aktualno še danes (tudi »na terenu«), je vredno več pozornosti, kot je mu je lahko namenim v okviru pričujočega besedila. Ker pa menim, da je pomembno tudi za razumevanje fitnesa »tukaj in zdaj«, mu namenjam nekaj vrstic. Od samega začetka fitnesa in bodibildinga v poznem 19. stoletju in uspešno vključitvijo zgodnejših silakov je prisoten torej motiv »človeka, ki je, kljub težavnim okoliščinam, z veliko mero odločnosti in trdim delom dosegel zastavljeni cilj« oziroma, rečeno z enostavnejšo in krajšo oznako »uspešnega človeka«. Ta »lik« si v eni ali drugi podobi mnogi jemljejo za vzor in kot take pa jih promovira tudi periodika in knjige o fitnesu. Opisuje nekoga, ki je s svojimi sposobnostmi, odločnostjo in iznajdljivostjo premagal še tako težke prepreke in izšel kot zmagovalec. Gre za nekoga, ki mi ni bilo nič podarjeno in prizaneseno, »nefavorit«, a je s trdo voljo, zanašanjem nase in na svoje sposobnosti premagal vse, tudi tiste, ki so v primerjavi z njim imeli vse vrste prednosti in ugodnosti. »Uspešni človek« označuje borca, zmagovalca. Reprezentacije domala vseh, ki so na področju fitnesa dosegli kakršenkoli uspeh, ustrezajo tej šabloni: od Triata, Sandowa do Weiderja in Schwarzeneggerja ter plejade ostalih. S pomočjo »uspešnega človeka« v revijah predstavljajo tudi »portrete« slovenskih fitneserjev in fitneserk, v intervjujih se tako predstavljajo slovenski fitneserji ter tudi nekateri moji sogovorniki (češ, dolgo časa sem bil debel, imam slabe gene pa sem kljub temu shujšal, izoblikoval mišičasto telo itd.). Zgodbe o posameznikih so razčlenjene do podrobnosti, hkrati pa vsebujejo kakšno črno skrinjico. Ob različnih kulturnospecifičnih »preprekah« jedro »uspešnega človeka« ostaja nespremenjeno, vztraja skozi čas in prostor, skoraj kot da bi govorila o eni sami osebi in bi vse različice napisal en avtor. Zdi se, da se lahko »uspešni človek« »prilepi« na kogarkoli, kjerkoli in kadarkoli. Samoumevnost, da so se vsi »uspešni« iz slabiča prelevili v mišičnjaka v »nenavadno težkih okoliščinah«, to dosegli le s svojim trdim delom, je nenavadna.27 Bržkone lahko iz teh zgodb lahko izvemo več o njihovih tvorcih, kot o ljudeh na katere se nanašajo. »Dejansko« ujemanje med »uspešnim človekom« in resničnimi posamezniki, ki so oznake deležni, pa, se zdi, sploh ni pomembno.
27 Samoumevnost se širi, ker je »uspešni človek« prizma, skozi katero tvorijo svoj svet. Žan sicer ne ve prav veliko o zgodovini fitnesa, a je suvereno dejal, da »se ve«, da lahko samo zanašanje na svoje delo in nase prinese rezulatat, ob čemer pa »se ve« tudi, da je pozornost na okolico in druge ljudi brezpredmetna. Seveda pa ne gre toliko za vednost, kot za verjetje.
45 Česa pa je deležen »uspešen človek«? Kaj ga ločuje od »neuspešnih«? Predstava »uspešnega človeka« vključuje tudi naslednje: »uspešen človek« je bogat, slaven, tudi vpliven, postavlja trende, moški se z njim identificirajo, ženske ga obožujejo. Uživa, skratka. Daje vtis, da je »več« kot »navaden« človek, bolj sposoben, bolj delaven, bolj odločen, močnejši, ima več energije, je bolj zdrav, se bolje počuti ipd. »Uspešen človek« pa je vselej oddaljen časovno (npr. je živel v preteklosti), prostorsko (je v Kaliforniji, v Hollywoodu, ipd.) ali socialno (je bogat, vpliven, ipd.) in prav zato, ker je uspešen, je nekako »drugačen«. »Uspešen človek« je Drugi. »Uspešen človek« je subjekt, za katerega se predpostavlja, da uživa (glej Dolar 2012a) in je v celoti stvar pripovedi, reprezentacije ljudi, »fitneserjev«, ki svoje upe polagajo v to pripoved. Njihov odnos do »uspeha uspešnega človeka« je pravzaprav njihov praktični odnos do »trdega dela« in »uspeha« (in v nujnem podaljšku vsega, kar »uspeh« prinaša). Ali to pomeni, da »fitneserji« trdo delajo, da bi bili deležni tistega, za kar se predpostavlja, da je deležen »uspešen človek«?
Drugi niz: zgodovina zgodnjega fitnesa v 20. stoletju
Kakorkoli pogledam, vsi pisci pripisujejo Eugenu Sandowu izjemno vlogo v oblikovanju modernega fitnesa in bodybuildinga, a isti sapi poudarjajo, da je gibanje, ki ga je začel, spodbudilo veliko mladih mož, da so tudi sami začeli vaditi z utežmi ter načrtno večati svoje mišice in oblikovati svoja telesa. Eden teh je bil že omenjeni Bernarr Macfadden, ki danes velja za enega pionirjev gibanja za naravno prehrano (Adams v Tan in Brigole 2012: 100).28 Zaradi težkega otroštva, ki ga je večino preživel v sirotišnici, naj bi vse življenje zagovarjal asketski način prehranjevanja. Ko je kot suhljat in droben mladenič videl Sandowov nastop, se je, očaran nad njegovim videzom, odločil za vadbo z utežmi. Menil je, da je en obrok dnevno več kot dovolj. Goreče je zagovarjal strogo dieto, sestavljeno iz surove zelenjave, sadja ter mleka in mlečnih izdelkov, prepričan, da je nenaravna hrana nečista in da se kopiči v človeških telesih. Pisal je knjige, izdajal revije, predaval, organiziral bodibilderska tekmovanja in imel v lasti več telovadnih centrov. Zaradi svojih stališč je večkrat zašel v spor z uradno medicino. S svojimi dejavnostmi je v dvajsetih letih prejšnjega stoletja obogatel, a z Veliko gospodarsko krizo izgubil vse (Tan in Brigole 2012: 100-101).
28 Za več o različnih dietnih režimih, ki so jih izumljali skozi 19. in v začetku 20. stoletja glej Green 1986.
46 Eden redkih, ki mu je v tem obdobju uspelo ne le preživeti, ampak celo razširiti svoje poslovanje, je bil Bob Hoffman. Žal literatura o zgodovini fitnesa ne pove prav nič o razlogih, zakaj je Macfadden, uspešen poslovnež in bodibilder, propadel prav v trenutku, ko je Hoffman začel graditi svoj imperij. Sam bi si vsekakor upal staviti, da razlogi niso bili samo poslovne narave, ampak tudi (ali predvsem?) ideološki. Macfadden je v povojnem obdobju in v času Velike gospodarske krize, v času množične brezposelnosti in razmeroma hudega pomanjkanja prepričeval, denimo, da je odpovedovanje hrani tako ali tako koristno za njihovo zdravje. Takšno mnenje je nemara lahko hitro izzvenelo, da prepričuje, da naj bodo ljudje veseli, da so lačni. Hoffman pa je, nasprotno, kot samooklicani »self-made man« (samorastnik) zagovarjal vrednote trdega dela, etos močnega robustnega moškega, ki je sposoben poskrbeti zase in za svoje bližnje ter nenehno samoizboljševanje. Predstavljal se je kot domoljub, pripovedoval o svojih junaštvih v prvi svetovni vojni – kar je v času, ko je šport postajal vse bolj nacionalistično in militaristično obarvan (glej Keys 2004), gotovo imelo svoj težo – in bil v nasprotju z Macfaddenom velik privrženec viktorijanskega in edwardijanskega načela storilnosti. Hoffman se je v dvajsetih začel polprofesionalno ukvarjati z dvigovanjem uteži, kmalu sodelovati pri reviji Moč [Strength] (mimogrede, njen moto je bil »Are you a patriot?!« (Ali si domoljub?!) (Fair v Tan in Brigole 2012: 88)), kmalu kupil svojo prvo tovarno uteži in druge telovadne opreme, tržil svoje izdelke in sebe. Opredeljeval se je za »glas kulture moči in zdravja ter se predstavljal kot arhetip moškosti« (Tan in Brigole 2012: 88). Svoj ugled je še povečal kot član strokovnega vodstva ameriške ekipe dvigalcev uteži, katere član Tony Terlazzo je na olimpijskih igrah leta 1936 v Berlinu osvojil prvo mesto v kategoriji do 60 kilogramov. Hoffman in sodelavci so se v domovino vrnili kot pogumni borci proti nacizmu, sploh ker so v ekipo vključili tudi temnopolte športnike. Revije in knjige, v katerih je Hoffman v skladu s svojimi prepričanji razglabljal ne le o telovadbi, dvigovanju uteži in prehrani, ampak tudi o osvajanju deklet in spolnosti, so bile razmeroma uspešne, a jih je kmalu prekosila publicistika njegovega nekoliko mlajšega tekmeca ali kar nasprotnika Joea Weiderja. Hoffman je močno omejeval prispevke, ki bi kakorkoli govorili o lepoti ali se sklicevali na medicino in zdravje. Med drugo svetovno vojno, ko je z ameriško vojsko sklenil velikansko kupčijo uteži in ostale telovadne opreme, ter do petdesetih let, dokler je še lahko igral na karto domoljuba in mo(go)čnega, »pravega«, moškega, ki ve, kaj in kako, je njegov posel uspeval. Ko pa so se razkrile Hoffmanove davčne utaje, ko se je zapletal v spore z Uradom za prehrano in zdravili (Food and Drug Administration), ko so njegovi zaposleni začeli izdajati t. i. poslovne skrivnosti Weiderju, ko
47 so kritike njegovih modrovanj postajale vse glasnejše, je vse težje in težje ohranjal – še nedolgo nazaj trden – primat. Avtoritarni Hoffman se je s časom vedno bolj oddaljeval od dvigovanja uteži, saj ga je vse težje financiral,29 – v rekreativni fitnes in bodybuilding pa ni želel vlagati, saj sta se mu zdela nemoška in sploh sama sebi v namen. Njegov konkurent Joe Weider teh pomislekov ni imel in je do sedemdesetih let, ko je Hoffman nekoliko spremenil svoje poglede, že prevzel pobudo tako na poslovnem kot tudi ideološkem področju (Tan in Brigole 2012: 86-91, 97-98). Skozi drugo desetletje dvajsetega stoletja se je v Kaliforniji oblikovalo središče, kamor se je »zateklo« veliko število »klasičnih« vaudevillskih silakov, ki so zaradi novih oblik razvedrila, predvsem filma, začeli izgubljati priljubljenost. Predvsem v dvajsetih letih preteklega stoletja so nekateri začeli iskati nove možnosti preživljanja z nastopanjem in razkazovanjem svojih teles. Mnogi izmed teh so se preselili v Kalifornijo, predvsem v Santa Monico. Velika večina je vadila in nastopala nedaleč od velikega pomola, zgrajenega leta 1909, kjer je delovalo zabavišče. Predel plaže, kjer so vadili in nastopali silaki, je kmalu postal znan kot Plaža mišic (Muscle beach). Mestne oblasti so silakom zagotavljale pogoje za vadbo in nastopanje in s tem pripomogle k nastanku svoj čas najpomembnejšega središča fitnesa in bodibildinga. »Klasični« silaki, kakršni so še nastopali kot stranske atrakcije ob zabavišču v Santa Monici, so skozi dvajseta in trideseta leta skoraj povsem izginili; nekateri so začeli iskati svoje priložnosti v Hollywoodu, drugi pa so se – bržkone tudi po zgledu predhodnikov kot sta bila Snowden in Macfadden – odločili za vodenje svojih fitnes studiev, izdajanje komercialno naravnanih revij o vabi z utežmi in prehrani. Med delujočimi na Plaži mišic sta bila bržčas med najpomembnejšemi brata Tanny, Victor in Armand, ki sta svojo verigo telovadnic doprinesla k popularizaciji bodybouldinga in fitnesa sprva v Kaliforniji, kasneje pa tudi širše po ZDA. Leta 1940 sta odprla svojo prvo telovadnico v Santa Monici, leto za tem drugo v Long Beachu. Podobno kot ostali lastniki telovadnic sta se po vstopu Združenih držav v drugo svetovno vojno tudi brata Tanny znašla v finančnih težavah, saj je bil velik del njune ciljne publike zaradi vpoklica v vojsko »nedostopen« (izjema temu je Hoffman, ki je v času druge svetovne vojne uspešno sodeloval z ameriško vojsko in dobro zaslužil). Po vojni je zanimanje za telesno vadbo z utežmi kmalu zopet naraslo, saj so priljubljene revije, kot je na primer revija Izgled [Look], objavljale fotografije tudi mišičastih telovadcev, prikazanih kot domoljubov, češ da že na telesni ravni skrbijo za moč in
29 Hoffmanovo podjetje Yorška družba za uteži (York Barbell Company) je bilo dolgo časa z naskokom največji sponzor ameriške reprezentance in glavni ter najmočnejši klub dvigovanja uteži.
48 neomajnost, ki naj bi se odražala na ravni celotnega naroda, še posebej ameriške vojske. Istočasno je ameriška vojska začela kot trenerje zaposlovati nekdanje mišičnjake s Plaže mišic, večina katerih je bila v času druge svetovne vojne tudi vpoklicanih »za služenje domovini«. Josh Buck (1999) piše, da so mnogi nekdanji vojaki želeli nadaljevati z vadbo z utežmi tudi, ko so se vrnili v civilno življenje, zaradi česar so mnoge stare telovadnice na novo zaživele, hkrati pa so odprli celo kupico novih. Že leta 1947 je v Los Angelesu in okolici imel Victor Tanny v lasti več telovadnic, v naslednjih desetih letih pa je število naraslo na 84 telovadnic po celotnih ZDA. Ob upokojitvi je prodal vse svoje klube, saj se je zopet znašel v finančnih težavah. Po oceni Joea Golda, še enega mišičnjaka s Plaže mišic in vplivne osebnosti v sodobnem bodibildingu in fitnesu, je prav Tanny zaslužen za podobo fitnes studiev, kot jo imajo danes. Preden jih je preoblikoval Tanny so po Goldovem mnenju studii »bili najslabši kup krame na svetu, vse je razpadalo in smrdelo. Bili so kot srednjeveške ječe!« (navedeno v Buck 1999). Med novostmi, ki jih je uvedel »Vic« Tanny, so bile s preprogami prekrita tla, prepleskane stene, slike mišičastih teles na stenah in oblica kovinskih elementov, prekritih s svetlečim kromom. V svojih studiih je ponujal potrebno infrastrukturo in opremo za celo paleto telesnih aktivnosti, od dvigovanja uteži in plavanja do drsanja na ledu in ameriškega kegljanja (bowling). S prostori za druženje, kot so bari in celo kino dvorane, je oblikoval fitnes centre, kakršne poznamo danes – tj. ne le prostore za vadbo telesa (in discipline), ampak (predvsem?) prostore potrošnje. V tej smeri je fitnes centre razvijala tudi veriga fitnesov Ameriški klub zdravja (American Health Club). Lastnika verige, Ray Wilson in Bob Delmontique, sta v svojih fitnes studiih uvedla nekatere elemente, ki so bili poprej sestavni deli zdravilišč in centrov za rehabilitacijo po poškodbi. Z verigo sta začela v zgodnjih petdesetih in v manj kot desetih letih že vodila približno 300 studiev, posejanih po vsej državi. V svojih klubih sta na začetku nudila le prostore za vadbo utežmi, kmalu pa sta jih začela dopolnjevati s savnami, parnimi kopelmi, jacuzziji in podobnim, fitnes studie pa izpopolnjevati z nameščanjem klima naprav, postavljanjem ogledal, polaganjem preprog in menjavanjem črnih uteži s kromiranimi. Vsem vlaganjem navkljub (ali prav zaradi njih?), so tudi American Health Clubs zašli v finančne težave. Vse naštete in še mnoge manj uspešne in vplivne fitnes centre so pokupile različne korporacije, ki so se v prvi vrsti ukvarjale s proizvodnjo športne opreme ali vodenjem velikih športnih objektov – določen del tudi podjetja, v lasti Hoffmana in Weiderja (Buck 1999; za več o lastništvu fitnes centerov glej Tan in Brigole 2012: 141-144). Prej omenjeni Joe Gold, prijatelj in sodelavec Victorja Tannyja, v petdesetih tudi zaposlen pri slednjem, in nekdaj pomembna figura na Plaži mišic, najbolj znan kot trener
49 Arnolda Schwarzeneggerja, je po težavah z iskanjem vlagateljev leta 1964 nedaleč stan od Plaže mišic odprl prvi fitnes studio verige Goldove telovadnice (Gold's Gym). V neposredni bližini njegove telovadnice je – ob spremembah v zabaviščnem park na pomolu v Santa Monici, zamiranju starejših atrakcij in nadomeščanju z nekaterimi novimi, je tudi za tiste mišičnjake, ki so še ostali, počasi, a vztrajno začelo zmanjkovati prostora30 – nastala t. i. nova Plaža mišic, ki je postala zbirališče vseh tistih, ki so se želeli s fitnesom in bodibildingom ukvarjati profesionalno, tj. tekmovalno.31 Gold se je, ne le s fitnesom v Santa Monici, ampak celotno verigo osredotočil na najbolj predane obiskovalce fitnes studiev, profesionalne bodibilderje ali takšne, ki so to želeli postati. Zaradi izjemno težkih uteži, ki so jih obiskovalci njegovih studiev, izmučeni po večjem številu ponovitev posameznih vaj, navadno nekontrolirano spustili iz rok ali pa v izbruhu agresije zalučali na tla, je tla okrepil z betonom in ji prekril s preprogami. Da je hollywoodska produkcija osemdesetih let, ko je na področju fitnesa in bodybuildinga vladal Joe Weider, pomembno vplivala na velikanski razmah priljubljenosti omenjenih dejavnosti, je že skoraj postalo obče mesto. Malo manj znano pa je, da so Conanu, Rambu in Terminatorju teren pripravili stripi o različnih super-junakih. Stripi, v glavnem namenjeni mladim, so kot odlično mesto za oglaševanje svojih izdelkov kmalu pograbili tudi proizvajalci fitnes programov, opreme in prehranskih dopolnil. Prvi, ki je začel svoje izdelke oglaševati na zadnji platnici stripov, je bil Charles Atlas. V Italiji rojeni nekdanji telovadec newyorškega YMCA, prvak Macfaddenovih tekmovanj,32 silak v stranskih cirkuških predstavah v zgodnjih dvajestih letih na Coney Islandu je z vzpostavljenim monopolom nad oglaševanjem v stripih ter seveda s prodajo svojih izdelkov po pošti kmalu obogatel (Klein 1993: 36). Njegov znameniti oglas 'Kako je 44-kilogramski slabič postal najbolj popolno razvit moški na svetu' (How a 97 lbs. Weakling Became the World's Most Perfectly Developed Man), prvič objavljen kmalu po drugi svetovni vojni, je naslavljal takrat mlade pripadnike t. i. baby boom generacije, njihove občutke manjvrednosti, kot rešitev pa prodajal svoje recepte in misel, da je težave moč rešiti z mišicami (Roach v Tan in Brigole 2012: 101). Večino njegovih strank v petdesetih in šestdesetih letih so sestavljali pisarniški uslužbenci, kmetje in
30 »Vzdušje« poznih petdesetih in zgodnjih šestedesetih naj bi prikazoval film režiserja Williama Asherja iz leta 1964, Zabava na plaži mišic (Muscle Beach Party) 31 Kalifornijska bodibilderska plejada, ki jo v svoji knjigi Little Big Men (1993) opisuje antropolog Alan M. Klein, je sodobni nasledek zgoraj opisanega delvanja na omejenem zbirališču. 32 Še kot Angelo Siciliano, kot mu je bilo dejansko ime, je v začetku dvajsetih let osvojil naslova Najlepši moški sveta [World's Most Beautiful Man] in Najbolj popolno razvit moški Amerike [America's Most Perfectly Developed Man], potem ko ga je »odkril« Macfaddenov uslužbenec homeopatski zdravilec dr. Frederick Tinley, ki je Atlasu kasneje sestavljal komercialne vadbene programe (Tan in Brigole 2012: 101-102).
50 zaporniki, uporabo njegovih priprav pa so priznavali tudi slavni športniki, kot denimo igralec baseballa Joe DiMaggio in boksar Rocky Marciano. V povojnem obdobju so začeli zagovorniki fitnesa najširše množice naslavljati tudi po televiziji. Med prvimi, ki so izrabili prednosti televizije, je bil Jack LaLanne. Njegove oddaje so v petdesetih letih, ko so televizijski sprejemniki množično vstopili v ameriške domove (Diggs-Brown 2012: 48), postali izjemno uspešni, LaLanne pa zvezdnik. Do konca desetletja so njegove oddaje predvajali že na več kot 200 televizijskih postajah po celotnih ZDA. V svojih oddajah, ki so bile osredotočene na gospodinje in otroke, je vedno nasmejani (in nikoli zadihani ali prepoteni, moram dodati) LaLanne izvajal različne vaje, razlagal njihove prednosti, svetoval o zdravi, vegetarijanski prehrani, izvajal podvige, podobne tistim »klasičnih« mišičnjakov, se šalil, pogosto skliceval na sočasno popularno kulturo, vpletal zgodbe iz svoje preteklosti in svojega zasebnega življenja. Med vajami je s psi izvajal trike, ob koncu oddaje pa navadno zapel še pesem ali dve.33 Skozi desetletja je širil svoje poslovanje, oblikoval in prodajal fitnes opremo, oblačila, prehranske dodatke, sokovnike,34 knjige, vadbene avdio in video posnetke (Rose v Tan in Brigole 2012: 103-106). V istem času je deloval tudi Joe Weider, za katerega sta Adrian Tan in Doug Brigole (2012: 91) zapisala, da je sinonim bodybuildingu ter da sta sodobni fitnes in bodybuilding to, kar sta danes, po njegovi zaslugi. Weider se je vseskozi opisoval kot individualista, ki bi zato, da postane najboljši, naredil skoraj vse. Prepričan je bil, da je nekdo, ki si pravila piše sam. Z dvigovanjem uteži je začel v mladih letih, ko je, navdušen nad dvigalcem uteži Johnom Grimekom, ki ga je spremljal v Macfaddnovi reviji Moč [Strength] in ki je slovel kot najlepši med vsemi, sam sestavil prvi komplet uteži. Kmalu po drugi svetovni vojni je opazil, da so podjetja Boba Hoffmana osredotočena na ZDA, na Kanado pa da pozabljajo. Prav tako je bil prepričan, da sta fitnes in bodybuilding še neizkoriščeno področje. V Montrealu je začel izdajati revije o dvigovanju uteži, vadbi, zdravju in modi, kmalu pa začel pripravljati tudi samostojna tekmovanja v bodybuildingu, česar Hoffman ni želel, oblikovati Mednarodno zvezo bodybuilderjev (International Federation of Bodybuliders – IFBB).35
33 Glede na LaLannove stike s starodobnimi mišičnjaki, podobnosti z vaudevillskimi predstavami bržkone niso naključne. Tudi LaLanne je bil precej bolehen otrok in se je navduševal nad mišičnjaki. Najbolj pa ga je zaznamovalo sodelovanje z Macfaddnovim učencem, prav tako glasnim zagovornikom vegetarijanskega načina prehranjevanja in naravne prehrane, Paulom Braggom, ki je vodil številne specializirane restavracije in trgovine (Tan in Brigole 2012: 104). Vpliva, ki so ga nanj imeli mišičnjaki, LaLanne ni nikoli nehal poudarjati. 34 Spomnim se, da so tudi na televizijah v Sloveniji že pred več kot desetimi leti prodajali (t. i. TV prodaja) LaLannov sokovnik. V oglasu je nastopal ostareli LaLanne, razpredal o prednostih njegovega sokovnika, izvedel nekaj vaj ipd. 35 Zveza se danes imenuje Mednarodna zveza za bodibilding in fitnes (International federation of Bodybuilding & Fitness)
51 Ko je moč Hoffmanovih podjetij začela pešati, je prostor, ki je s tem nastajal, zasedel Weider. Hoffmana so sodelavci zapuščali zaradi vrste razlogov, predvsem pa zaradi njegove samovolje in neupoštevanja (strokovnih) nasvetov ter Weiderjevih podkupnin (Tan in Brigole 2012: 97). Kmalu so Weiderjeva podjetja s fitnes opremo zalagale velik del Kanade in ZDA, se po zaslugi IFB, ki jo je vodil Joejev brat in tesen sodelavec Ben, širila po celem svetu, se promovirala prek številnih revij,36 prodajala so vedno več prehranski dopolnil ter vadbenih programov, tako v relativnem kot absolutnem smislu. Joe Weider je želel spremeniti predstave o fitnesu in bodybuildingu, mu dodati blišč in glamur. Veliko časa je namenil tudi iskanju primernih amaterskih in profesionalnih bodybuilderjev, ki bi bili kar najbolj karizmatični, čedni in bi kot taki lahko dodatno promovirali fitnes, še posebej pa izdelke njegovih podjetij. Večina mož, ki jih je izbral, je slej kot prej dobila katerega izmed naslovov na velikih bodibilderskih tekmovanjih, ki jih je seveda imel v lasti Weider. »Odkril in ustvaril« je zvezde fitnesa in bodbildinga, kot so Larry Scott, Sergio Oliver, Frank Zane, ki so v širši javnosti sicer slabše poznani, in Arnold Schwarzenegger. Weider, Schwarzenegger in ostali so konec sedemdesetih let sprožili izjemno velik porast priljubljenosti fitnesa v ZDA, tako da Tan in Brigole (2012: 36-39) govorita kar o drugi revoluciji fitnesa. Takrat je fitnes postal precej bolj priljubljen med tudi premožnejšimi, kot je bil kdajkole prej (Tan in Brigole 2012: 76).
Fitnes revolucija poznih sedemdesetih in osemdesetih
Mnogi postavljajo na začetek druge fitnes revolucije t. i. doku-dramo, torej dokumentarni film z nekaterimi vnaprej določenimi dialogi, dejanji junakov itd., režiserja in producenta Georga Butlerja Pumping Iron37 iz leta 1977. Film je bil komercialno razmeroma uspešen, in čeprav ni prvi film, v katerem je nastopil Schwarzenegger, pa je bil ta film povod in uvod v njegovo izjemno uspešno hollywoodsko kariero. Tan in Brigole (2012: 38) menita, da so prav hollywoodski akcijski filmi osemdesetih razlog, da je fitnes takrat postal tako zelo uspešen, saj, kot pravita, so ZDA takrat potrebovale sredstvo, s katerim bi popravili po porazu
36 Med drugimi je izdajal revije Tvoja postava (Your Physique), Mišice in Fitnes (Muscle & Fitness), Napeti (Flex), Moški fitnes (Men's Fitness) in Oblika (Shape) pa tudi revije, ki niso osredotočene na fitnes in bodybuilding, Živalsko življenje (Animal Life), Safari (Safari), Pustolovščine na prostem (Outdoor Adventures), Resnično čudno (True Strange), reviji o nočnem življenju in z erotično vsebino Lomilka (Jem) in Gospod (Monsieur). 37 Dobesedno Črpati železo, sicer pa gre za pogovorni izraz bodibilderjev, ki pomeni dvigovanje uteži, da bi mišice postale trde – kot železo.
52 v vojni v Vietnamu omadeževano (samo)podobo. Filmi, v katerih so mišičasti moški reševali ZDA (ali pa vsaj poštene, nedolžne in svobodoljubne ljudi pred silami zla, ki si želijo pokoriti vsakogar, ki jim nasprotuje), so po njunem prepričanju prestavljali na način, da je Amerika dobila izgubljeno vojno, hkrati pa širili misel, da lahko mišice rešijo še tako zapletene težave (2012: 38). Res je, takrat, v času hladne vojne, je Rocky Balboa boksal proti Ivanu Dragu (Rocky VI; Silvester Stallone), John Rambo se je boril tako proti Sovjetom kot Vietnamcem (Rambo II oziroma Rambo III; Silvester Stallone ), Hulk Hogan se je s pesmijo Real American pretepal z Iron Shiekom in Nicolaijem Volkoffom, komandos John Matrix je branil pred južnoameriškimi skrajneži (Commando; Arnold Schwarzenegger). Pri njuni interpretaciji tega obdobja se velja za hipec ustaviti, saj je »druga fitnes revolucija« pomembna tudi za razumevanje sodobnega fitnesa, njuno razumevanje pa je pomanjkljivo, kar pokazal v nadaljevanju. Nezadostna je tudi razlaga, ki jo v svojem prispevku ponuja Otto Penz (1998), ki pravi, da je fitnes postal priljubljen zaradi višjih življenjskih standardov, več prostega časa in višjih dohodkov oz. višje kupne moči, potem ko se je lahko naslonil na spremembe, ki so jih ustvarili nudistično gibanje, feminizmi in postmoderni »ekspresivni« individualizem. Porast, priljubljenost in komercialni uspehi filmov z mišičastimi moškimi, ki se borijo proti hudobcem, so morda res prispevali k priljubljenosti fitnesa kot enega od načinov skrbi za telo (in v podaljšku za Nacijo), a ne razloži, zakaj prav po izgubljeni vojni proti Vietnamu oziroma zakaj prav takrat. Mišice so bile patriotske že po prvi svetovni vojni in po drugi svetovni vojni, (za ameriško stran) mešani (ne)uspeh v vojni na Korejskem polotoku, ki sicer ni bil deležen prav velike javne pozornosti, pa fitnes nikoli ni dosegel tako množične priljubljenosti kot ravno konec sedemdesetih in v osemdesetih. V svojem »amerikocentrizmu« spregledata, da je postal fitnes v omenjenem obdobju priljubljen ne samo v ZDA, ampak tudi v drugih (kapitalističnih) državah. Omenita sicer, da so šestdeseta leta »spremenila družbeno klimo«, da je deindustrializacija spremenila zaposlitvene vzorce, da so v potrošniških praksah ljudje začeli iskati načine izražanja svojih pravih jazov, da so se ljudje bolj začeli zanimati v za svoja telesa, videz itd. (npr. 2012: 69-78). Njuna razlaga je celo tavtološka, saj – če nekoliko poenostavim – pravzaprav pravita, da so družbene norme postale bolj sproščene, ker so ljudje nehali slediti oziroma upoštevati ne-sproščene družbene norme, in ko so to potrebovali po porazu v Vietnamu so – po prepričanju avtorjev – na pomoč priskočili mišičasti (filmski) junaki (Tan in Brigole 2012: 37).
53 Penz (1998: 47) pa fitnes in bodibilding pač razume zgolj kot eno (uspešno) dejavnost izmed mnogih, ki kažejo na ekonomsko blaginjo in »postmoderno socializacijo«, tj. svobodnejše oblikovanje identitet skozi potrošništvo in popularno kulturo, svobodnejše razumevanje ljubezni ipd. Menim, da je tudi njegova interpretacija pomanjkljiva, ker ne pojasnjuje, zakaj naj bi višja kupna moč v sedemdesetih letih že tudi pomenila željo po skrbi za telo in obiskovanju fitnes centrov. Nazadnje ni »višja kupna moč« prav nič drugega kot višji zaslužek, ki ga je moč porabiti tudi za nešteto drugih dobrin ali pa kar prihraniti. Karin Volkwein (1998: xix-xxii) pripisuje izjemen porast priljubljenosti fitnesa poblagovljenju teles in zdravja, ki sega od rekreacije in zdrave prehrane do kozmetičnih izdelkov in lepotne kirurgije. Prostor, potreben za poblagovljenje teles in zdravja, pa je po njenem prepričanju nastal skozi povojno sekularizacijo. Vendar, kot priznava tudi sama, pa razlage, ki se zatekajo k poblagovljenju teles v postmodernem obdobju (npr. Featherstone 1991), ne odgovarjajo na vprašanje, zakaj je postal v tistem obdobju tako priljubljen prav fitnes (Volkwein 1998: xviii). Odgovori, ki jih ponujajo zgoraj omenjeni avtorji, nikakor niso napačni, manjka pa jim nekaj natančnosti. Ko govorijo o fitnesu, ga razumejo kot le še eno izmed na telo osredotočenih potrošniških dejavnosti in s tem spregledujejo prevladujočo ideologijo bodibildinga in fitnesa tistega časa – ki je, mimogrede, prisotna še danes. Res je, da se skozi 20. stoletje fitnes kot način telesne vadbe ni prav dosti spremenil, dodali so npr. nekaj novih rekvizitov in vaj, a v osnovi je ostal podoben vajam, ki so jih zasnovali pionirji, kot je bil Sandow. Tako na začetku stoletja kot v sedemdesetih in osemdesetih je bil fitnes vrsta (navadno individualne) telovadbe z utežmi ter na trenažejih – in to je tudi danes. Skozi vso to obdobje je bilo »splošno znano«, da vadba v fitnesu krepi mišice in veča telesno moč ter zdravje. Prepričanje, da vadba v fitnesu oblikuje lepo telo, pa je bilo omejeno na majhno skupino bodybuilderjev. Zato se mi zdi naravnost neverjetno, da avtorji v razpravah o fitnesu bodisi ne opazijo razlike v paradigmah, ki jih poosebljata Hoffman in Weider, vsak s svojim »imperijem«,38 bodisi, kot Tan in Brigole (2012), ki natančno opišeta oba moža, njuno delovanje in vrednote ter opažata njuno različnost (2012: 87, 97), njunega delovanja ne povežeta z ničemer bolj podrobnim, kot je »splošna družbena klima«. Vsi navedeni avtorji39 v razpravah o zgodovini fitnesa govorijo o obdobju od druge svetovne vojne pa do danes kot o enotnem obdobju, ki se je v šestdesetih letih le nekoliko »sprostilo« in ponudilo večjo
38 Bob Hoffman in Joe Weider sta bila tudi v slabih medosebnih odnosih, drug drugega sta javno žalila in se večkrat tožila (glej Tan in Brigole 2012: 97-99). 39 Sem ne štejem Mika Featherstonea (1991), ker se v navedenem delu ne ukvarja eksplicitno s fitnesom!
54 potrošniško izbiro večjemu številu ljudi (glej npr. Penz 1998: 40). Čeprav ne zanikam vpliva dogodkov šestdesetih let na spremembe v vrednotenju, konceptualiziranju, dojemanju in skrbi za telo, zunanji videz ter zdravje, pa v zgoraj navedenih analizah pogrešam natančnost pri opredeljevanju ideologije fitnesa, torej paradigmatskega preloma med Hoffmanom in Weiderjem,40 ter o kratkem časovnem obdobju, ko je Weiderju uspelo fitnes in bodibilding razširiti v glavni družbeni tok, torej v drugo fitnes revolucijo, kot sta zapisala Adrian Tan in Doug Brigole (2012). Medsebojno tekmovanje za tržišče med Hoffmanom in Weiderjem je potrebno razumeti kot ideološki boj znotraj fitnesa kot kulturnega polja. Oba sta želela v fitnesu določiti splošno svetlobo, v katero so potopljene vse druge barve in preobraziti posebnosti fitnesa, če se izrazim s parafrazo znamenite Marxove formulacije (glej Marx 1968: 40). Prvi je želel, da fitnes (p)ostane dejavnost, tekmovalni šport (v klasičnem, »angleškem« pomenu te besede), da fitnes oblikuje patriarhalne moške (cenil je »ideal pater familias«) in ponosne Američane, ki jim za zunanji videz ni prav posebej mar, imajo pa na kratko ostrižene lase, so gladko obriti, urejeni ipd. (preziral je hipije!), predvsem pa je poudarjal moč, ki je sposobna delovati. Hoffman zato ni razmišljal o ekonomičnosti vaj, ampak rezultatu, tj. dokazu moči skozi dejanje. Drugi pa je želel, da fitnes (p)ostane41 spektakel, ki normalizira mišičast videz, fitnes je zastavil mednarodno (ali celo nadnarodno),42 mišice so (začasno) izgubile svoj patriotski značaj, najbolj pa je poudarjal prav fitnes kot način oblikovanja lepe, mišičaste in vitke postave. K vadbi je kot enakovredne vabil ženske, jih spodbujal, da skrbijo za lepoto in zdravje, si na ta način večal število strank, hkrati pa jih dosledno seksualno objektivral in prispeval k ohraniti nadvlade moških in podreditve žensk. Ko je kot posledica vse pogostejšega zaposlovanja žensk, predvsem pa ženskih oz. feminističnih gibanj na eni strani v javnosti postajalo vse bolj nekorektno govoriti, da je dom edino primerno mesto za žensk, na drugi pa moralne panike, ki so jo te spremembe sprožile v konservativnih krogih, so mnogi (konservativno usmerjeni) moški videli v gradnji mišic videli obrambo pred rahljanjem tradicionalnih moških in ženskih vlog. Ta kombinacija, ko je »uradno« govoril eno, delal pa drugo, se je v poznih šestdesetih in predvsem v sedemdesetih izkazala za zmagovalno. Weider je poudarjal učinkovitost vaj, katerih merilo je bila najlepše oblikovana mišica. Med njima je, skratka, potekal v fitnesu (kot kulturnemu polju) notranji boj za ideološko prevlado, ki je
40 Kot že rečeno, sta v tej točki Tan in Brigole (2012) izjema. 41 V obeh primerih uporabljam besedno igro, da bi z enim izrazom zajel subjektivno pozicijo obeh posameznikov, ki sta hkrati menila, da je fitnes »že od vedno« športno dvigovanje uteži (Hoffman) oziroma najboljši način oblikovanja lepega telesa (Weider) in da se še mora v zaželeni smeri razviti. 42 Ne smemo pa pozabiti, da so mišice spet dobile poudarjeno domoljubno konotacijo, a pozor, to je bil dodatek filmske industrije, ne pa Weiderjevega fitnesa.
55 seveda pomenila tudi tržno prevlado. Iz vrste razlogov je zmagal Weider, kar pa ne pomeni, da ideologija, ki jo je zagovarjal Hoffman, ni obstala. Hoffmanova ideologija je še zmeraj prisotna, a je zavzela podrejeno mesto, se nekoliko modificirala, se na eni strani zaostrila, na drugi pa približala, nemara kar pritaknila »weiderjanski« ideologiji.43 Ob koncu sedemdesetih let, v obdobju, ko je bil lahkoten tek (jogging) prva izbira (Tan in Brigole 2012: 37), najljubše sredstvo normalnih patoloških narcisov za oblikovanje lepe postave, ohranjanje mladostnega videza in potrjevanje pred drugimi (glej Lasch 1991), se je torej fitnes razmeroma hitro zavihtel med najbolj priljubljene oblike rekreacije v ZDA. Vprašanje, ki ostaja, je, kaj jo je omogočilo? Zgoraj omenjeni avtorji, ki so se ukvarjali z zgodovino fitnesa in iz katerih izhajam, opisujejo več trendov, ki so prispevali k povečanemu zavedanju telesa in skrbi zanj. Ker ostajajo na ravni družbenih trendov, ki so se povečevali že od druge svetovne vojne, spregledujejo kopico dogodkov, bolj ali manj specifičnih za sedemdeseta leta, ki so v končni fazi pripeljali do razcveta doktrine, ki jo danes navadno imenujemo neoliberalizem. Izhajajoč iz nastavkov, ki jih je v prispevku o politični ekonomiji fitnesa v ZDA dal George Sage (1998), menim, da ni naključje, da uspeh »weiderjanskega« fitnesa časovno (približno) sovpada z vzponom neoliberalne ideologije, ki se je zgodil znotraj trendov povečane skrbi za telo. »Vrednote« neoliberalizma in »weiderjanskega« fitnesa so namreč zelo podobne, se »ujemajo«.44 »Neoliberalizem je«, piše David Harvey (2007: 2), »v prvi vrsti teorija politično- ekonomskih odnosov, ki poudarja, da za človekovo dobrobit najlažje poskrbimo, če liberaliziramo podjetniške svoboščine in veščine znotraj institucionalnega okvira, ki ga zaznamujejo poudarjene pravice do zasebne lastnine, svobodni trgi in svobodna menjava.« Zasebno lastništvo in tržno naravnanost zahteva tudi od panog, kot so denimo oskrba z vodo, infrastrukturo, izobraževanjem in zdravstvom. Sage (1998: 113) v svojem pregledu razvoja zdravstvene oskrbe v ZDA pravi, da se je ta v sedemdesetih letih močno spremenila. Takrat so, piše Sage, nad javnimi odločilno prevladale zasebne zdravstvene organizacije, ki delujejo za dobiček. Čeprav povezava zdravstvene oskrbe in različnih oblik telovadbe ni bila nič
43 Absolutno nujno pa moram poudariti, da »dvoboj« med Hoffmanom in Weiderjem ni bil dvoboj, ampak sta bila oba samo najpomembnejša predstavnika dveh konkurenčnih struj znotraj fitnesa. Obe sta imeli veliko zagovornikov (in jih imata še danes), a sta bila omenjena moža tista, ki sta vrednote obeh smeri prignala do svojih skrajnosti – prvi s (športnim) dvigovanjem uteži, drugi z bodibildingom. Weider je ključni del tistega, kar je sociolog George Sage (1998) imenoval kapitalistična fitnes industrija. 44Naj omenim, da na podlagi sorodne ikonografije Alan M. Klein (1993: 253-264) »weiderjanski« fitnes vzporeja z nacizmom in fašizmom ter prepričljivo pokaže kar nekaj sorodnosti, ki, mimogrede rečeno, brez težav uspevajo tudi v neoliberalnem oziroma kapitalističnem kontekstu: mišičasta moška telesa, vizualne reprezentacije moči, poudarek na rasni čistost, zablojeno interpretacijo nadčloveka.
56 novega, pa je takrat prevladala ideja, da je vsak posameznik sam odgovoren za svoje zdravje (Sage 1998: 115-118). Hkrati pa je s prevzemom dela medijskih hiš, z intenzivnim vbrizgavanjem in kroženjem neoliberalnih idej v univerzah, šolah, cerkvah ter nastopi javnih intelektualcev, ki so te ideje zagovarjali, neoliberalizem postal del »zdrave pameti« (Harvey 2007: 40-41). V tem okolju se je vzpostavila velikanska industrija komercialnega rekreativnega športa, ki je začela poudarjati – oglaševati in prodajati! – da so njihovi izdelki in storitve dobre za zdravje. Vse bolj (komercialno) pomembno zdravstveno razsežnost gibanja so seveda pograbili tudi v »weiderjanskem« fitnesu in jo dodali že obstoječim načelom lepote, mišičavosti, učinkovitosti in natančnosti vaj ter ideji o preživetju najmočnejših. Širitev na polje »zdravstvene preventive in oskrbe« bržkone ni presenetljiva, saj je »komercialna fitnes industrija organizirana na tržnih principih« (Sage 1998: 119) torej, težnji po akumulaciji kapitala, za kar potrebuje vedno nova področja poslovanja. Tudi pravkar omenjena širitev fitnesa zgreši tisto, kar imam v mislih, s tem ko pravim, da je ideologija »weiderjanskega« fitnesa »uglašena« z neoliberalno ideologijo. Širitev, delovanje po tržnih principih, predstavljanje fitnesa45 v prvi vrsti v medijih kot dejavnosti, s katero bomo poskrbeli za zdravje, lepo in mišičasto telo, je delovanje fitnesa »na ven«. Kar želim nakazati z metaforo uglašenosti, je, da isti principi segajo tudi »v notranjost« fitnesa kot kulturnega polja, k(j)er – kot rečeno – ima hegemonsko pozicijo od približno začetka sedemdesetih let »weiderjanska« struja. »Notranje« in »zunanje« delovanje fitnesa pa sta v dialektičnem razmerju, v medsebojnem vplivu in segata v časovno dimenzijo. »V« samem polju fitnesa delujejo ista načela kot znotraj neoliberalizma. Temeljna načela fitnesa (glej npr. Tan in Brigole 2012: 117-122), ki so svojo polno moč dobila z Weiderjem, poudarjajo, da je vsak posameznik odgovoren zase, svojo vadbo, obliko mišic in telesa, ki jo doseže. Če se zgodi, da nekomu npr. ni uspelo oblikovati lepih mišic, se to ni zgodilo zato, ker bi bila fitnes vadba neučinkovita, ampak zato, ker on sam ni vadil dovolj natančno in vztrajno, upošteval navodil za pravilno vadbo, izbral napačen program itd. V tem pa se skriva notranja potreba po nenehnem prenavljanju in širitvi vadbe
45 O predstavljanju fitnesa, torej diskurzu bo več govora v naslednjem poglavju. Tu pa naj pripomnim, da sta se Hoffman in Weider ter njuni struji v temelju razlikovali odnosu do vednosti, javnosti in samih sebe. Prvi je nastopal kot vsevednež, ki ve, kaj in kako je prav. Užival je zaupanje in imel moč, dokler so mu verjeli, da ve. Weider pa je, nasprotno, govor vselej prepuščal »objektivnim« »znanstvenim dokazom«, strokovnjakom na svojih področjih, sam pa ostajal v ozadju (Tan in Brigole 2012: 89). »Znanstveni dokazi« v fitnesu pa med drugim obljubljajo povečano energijo, boljši spanec, spolnost in zabavo ter večje uživanje življenja (Tan in Brigole 2012: 117). Razlika med njima je temeljna, je razlika četrtine vrtljaja: pri prvem je na mestu dejavnika in govori Gospodar (»kaprica posameznika«), pri drugem pa Univerza (»objektivni znanstveni podatki«) (Lacan 2008).
57 (podobno kot kapitalistične proizvodnje!). Fitnes pa je za vse enak, vsem ponuja enake možnosti, da uspejo – na posamezniku je (etična) odgovornost, da ponujeno priložnost izkoristi.46 V fitnesu ponujene možnosti po definiciji ni moč izrabiti – lahko se jo samo uporablja. Tudi če posameznik želeno postavo doseže, še ne pomeni, da jo ima, da jo je dobil enkrat za vselej, ampak da jo ima le oziroma da jo bo imel le, kolikor se bo še naprej potil v fitnesu, da bi jo ohranil/obdržal. Ker se lepota, oblika in velikost mišic posameznikovega telesa določajo v razmerju do teles vseh drugih ljudi in v razmerju do reprezentacij (lepih, mišičastih, itd.) teles, so relativne in natanko kot take v tekmovanje postavljajo vsakogar z vsemi ostalimi. Posameznik je, denimo, mišičast samo v razmerju do nekoga, ki ni mišičast. Je bolj mišičast samo v razmerju do nekoga, ki je manj mišičast. Samo skozi medsebojno razmerje in v njem je lahko nekdo mišičast.47 Na eni strani to zahteva zvesto sledenje ustaljenim navodilom in dejavnostim, ki iz njih izhajajo, na drugi, na drugi »nedopustni« strani pa oblikuje splet praks, ki preseganja navodila, vodijo v improvizacijo, eksperimentiranje z namenom posameznikovega nenehnega preseganja samega sebe in vseh ostalih – v mišičavosti, lepoti, mladosti, zdravju – če je v fitnesu to sploh mogoče ločiti! Sem lahko umestimo prakse, kot so jemanje različnih prepovedanih preparatov za večanje mišične mase, hitrejšo izgubo maščob in moči. Do podobnih zaključkov je – ne da bi natančneje pokazal, kateri so skupni elementi fitnesa in kapitalizma – prišel George Sage (1998: 120), ko pravi, da
[t]udi ko ljudje sledijo fizično aktivnim načinom življenja, se ne morejo osvoboditi vrednot hegemonske kulture. Ko se Američani posvetijo dejavnostim v fitnesu, organizirajo svoje početje na način, da te postanejo kar najbolj podobne delu – segmentirane, mehanske, namerne, naporne in rutinske. Oni [Američani] se posvečajo načrtovanim vadbam, tečajem in drugim rutinam ter onkraj tega vidijo telesno pripravljenost in ukvarjanje z nečim modnim kot načinom pridobivanja družbenega statusa in priljubljenosti.
V svojem prispevku Sage v nasprotju z nekaterimi ostalimi avtorji ne romantizira »dobrega starega« fitnesa, sodobnega fitnesa pa ne obsoja kot preveč skomercializiranega, ampak fitnes (tudi »dobri stari«) razume kot v svojem bistvu tržno naravnan posel. Da je fitnes pravzaprav od svojih začetkov usmerjen v prodajo storitev in izdelkov – od hrane,
46 Možje, kot je Arnold Schwarzenegger, pa so služili kot zgled, da je kljub skromnim začetkom mogoče doseči vse. 47 Zato lahko »za nazaj« rečem, da ni prav nič čudno, da so se skozi čas oblikovali t. i. monstrumi, kot je pogovorno ime za najbolj mišičaste – tiste ekstremno mišičaste – med bodibilderji.
58 športnih oblačil in opreme – priznavajo vsi, pa vendar najdemo, denimo, pri Adrianu Tanu in Dougu Brigolu (2012: 17-21) na samem začetku knjige kratko poglavje z naslovom Prevelika komercializacija fitnes industrije fitnesa (The Over-Commercialization of the Fitnes Industry). Je bil potemtakem fitnes nekoč »ravno prav« komercialen? Kakorkoli, kot tržna, s kapitalizmom in potrošništvom povezana dejavnost se je izjemno hitro vzpostavljal tudi drugod po svetu (glej Volkwein 1998b). Natančna raziskava širjenja fitnesa po svetu – kolikor je meni znano – ne obstaja, zato te teme, ki bi zahtevala samostojno delo, ne bom načenjal. V nadaljevanju bom zato na kratko predstavil le zgodovino fitnesa na Slovenskem.
Fitnes v Sloveniji
Razvoj fitnesa v Sloveniji še ni bil deležen resnejše raziskovalne pozornosti, nastalo pa je nekaj drobcev, ki se dotikajo posameznih epizod. Vsebina nekaj obstoječih prispevkov je zmedena, posamezni prispevki pa si med seboj nasprotujejo. Kljub temu pa ostaja jasno, da je fitnes začel opazneje pridobivati na priljubljenosti po letu 1990. Verjetno prvi z območja nekdanje Jugoslavije, ki se je profesionalno ukvarjal s fitnesom, je leta 1949 rojeni Beograjčan Petar Čelik. Z osemnajstimi leti se je odselil v Nemčijo, kjer je – med drugim – delal kot pisec za časopis Athletik Sportjurnal. Tam je začel nastopati v bodibildingu in je, ko se je leta 1971 priselil v Ljubljano, ustanovil Društvo za atletsko gimnastiko, imenovano Bodybuilding. Bilo naj bi prvo tovrstno društvo v celotni Jugoslaviji, ki pa ni delovalo prav dolgo, saj se je Čelik kmalu preselil nazaj v Srbijo, kjer je v svoji domači hiši uredil fitnes studio ter urejati časopis Herkules. Njegove publikacije naj bi bile prve z bodybuilding in fitnes tematiko. Prvo tekmovanje v bodybuildingu je bilo sicer v Beogradu že leta 1968 in se je imenovalo tekmovanje v atletski gimnastiki, zmagovalec, Petar Mladenković, pa je dobil naziv atleta Jugoslavije. Čelik je pričel organizirati tudi tekmovanja v bodibildingu, a ker je naletel na slab odziv, se je znova odselil v Nemčijo. Ko se je na začetku osemdesetih let vrnil v Jugoslavijo, je zopet začel izdajati revijo Herkules in tekmovati v bodibildingu, pri čemer je prejel nekaj titul na evropski ravni, kot na primer naslov evropskega prvaka leta 1980. Sredi osemdesetih let je v Beogradu organiziral Svetovno prvenstvo federacije NABBA. Tekmovanje naj bi financiral s sredstvi, ki jih je pridobil od proizvodnje in prodaje beljakovinskih napitkov, s čimer se je začel ukvarjati nekaj let prej. Prodajal je tudi fitnes
59 opremo in napisal nekaj priročnikov o oblikovanju telesa, hujšanju in zdravem življenju. (http://www.petarcelik.com/index.php/istorija-bb) Po drugih virih pa naj bi prvi fitnes center v Sloveniji nastal sredi osemdesetih let. Po pričevanju njegove lastnice Jožice Sepohar Žnidar segajo zametki fitnes vadbe v leto 1982, ko so nekatere plesne šole v Ljubljani kot dopolnilno dejavnost dodale elemente fitnesa. Samostojni fitnes center pa je začel delovati tri leta kasneje, v Komendi pri Kamniku in naj bi bil sploh prvi fitnes Jugoslaviji. Velik je bil 150 kvadratnih metrov, imel je prostor za aerobiko, nekaj vadbenih naprav in savno, obiskovali pa so ga – po besedah lastnice – predvsem trendovski Ljubljančani. V letu 1987 pa je v sklopu Športnega centra Tivoli v Ljubljani začel drugi fitnes studio v Sloveniji (Luketina 2008: 13). Dve leti kasneje so tudi na Fakulteti za šport Univerze v Ljubljani v sklopu drugih del dogradili tudi fitnes (Pavlin 2010). Na kongresu Fitnes zveze Slovenije konec leta 2009 je takratni predsednik zveze Dušan Gerlovič v pozdravnem nagovoru dejal, da je fitnes »v zadnjih 20 letih dosegel fantastični razvoj« (Gerlovič 2009: 7). Od leta 1992 pa do leta 2006 je število ljudi, ki so aktivni v fitnes centrih, naraslo s 43.000 na 173.000, kar je približno 400 % povečanje (Gerlovič 2009: 7, za natančnejše statistične podatke glej Sila 2008, 2009). Sodeč po teh podatkih, je fitnes postal izjemno priljubljena48 dejavnost. Statistični podatki, ki jih navaja Sila, žal ne opredelijo natančneje podatkov po spolu, za koliko in kako hitro se je število oz. odstotek udeležencev in udeleženk povečeval, vendar če gre verjeti opažanjem, ki jih navaja Tina Nemanič (2008; 2010) je bila vadba fitnesa sprva priljubljena predvsem med moškimi, šele v zadnjih nekaj letih pa da je postala priljubljena tudi med ženskami. Ti statistični podatki niso natančni niti glede posameznih načinov vadbe, ki se odvijajo v fitnes centrih. Ne ločujejo med tistimi, ki se ukvarjajo z dvigovanjem uteži, denimo, in aerobiko, s katero se ukvarjajo skoraj izključno ženske. Leta 2002 je bila ustanovljena tudi Fitnes zveza Slovenije, namen katere je »razvijati, promovirati in usmerjati fitnes v vseh njegovih pojavnih oblikah na območju Slovenije in Evrope« (http://www.fitnes-zveza.si/o-fitnes-zvezi- slovenije/poslanstvo-fzs/). V zvezo je danes včlanjenih 26 društev iz vse Slovenije. Razmahnila se je tudi periodika, tako domača kot tuja, poljudna in strokovna publicistika (v prevodih in izvirnih jezikih) s področja fitnesa (glej Sila 2008; 2009). Vse bolj priljubljene pa so tudi spletne strani s prispevki s področja fitnesa, zdravega načina življenja in hujšanja ter spletne klepetalnice o tej tematiki. Sodobnega fitnesa, ne v Sloveniji ne drugje,
48 Še en statistični »info-bite«: Po podatkih iz leta 2009 je bil fitnes tretja najbolj priljubljena oblika rekreacije med mladimi (15-24 let), takoj za hojo in telovadbo doma (Sila 2009b: 16).
60 bržkone ni mogoče zadovoljivo razumeti brez vpogleda diskurz, ki ga načrtno (re)producirajo vodilni v fitnes industriji.
61 Drugi del treninga Ko spregovori fitnes
Predmet mojega zanimanja v tem delu naloge ni telo »iz mesa in krvi«, ne zanimajo me kemični procesi, ki med vadbo ali po njej potekajo v telesu, ampak me zanima – najbolj enostavno povedano – diskurz fitnesa, oziroma, če sem bolj natančen, zanima me kompleks vaj, ki ga opisuje. Osredotočam se na gradivo, namenjeno izobraževanju o kvalitetah vadbe v fitnes centrih in promociji fitnesa. In čeprav preostalo delovanje industrije fitnesa ni v središču mojega tukajšnjega zanimanja, pa se mu ne bom mogel popolnoma izogniti, saj je tematika precej prepletena. Hkrati je diskurz pravzaprav eden od njenih proizvodov – tudi sam je blago. Čeprav gre na eni strani za načrtno produkcijo besedil, ki do neke mere manipulirajo z informacijami – predvsem iz komercialnih razlogov – je, na drugi stani diskurz fitnesa močno povezan z okusi, vrednotami in znanjem svojih naslovnikov (glej Hall 1999). Razvoj fitnesa je bil (in še vedno je) v več pogledih povezan z institucionalizacijo posebnega družbenega in družabnega prostora, studiev za fitnes, vzpostavljanjem profesionalnega kadra, kot so osebni trenerji in strokovnjaki za prehrano, ter (čim večjo) množico razmeroma premožnih in izobraženih potrošnikov. Vsekakor pa je razvoj fitnesa povezan z oblikovanjem diskurza, ki »konstruira in predstavlja fitnes kot spoštovanja vredno obliko skrbi za telo« (Smith Maguire 2002: 450). Že najzgodnejši zagovorniki vadbe z utežmi, fitnesa in bodybuildinga so javno predstavljali njihove kvalitete. Windship, Sandow in Macfadden so predavali, v časopisih objavljali prispevke, izdajali samostojne revije, v katerih so se ukvarjali z vadbo z utežmi, mišicami, močjo in videzom. Tej navadi so sledili tudi drugi, ki so pomembneje zaznamovali fitnes, a so poleg tiskanih začeli uporabljati tudi nove, elektronske medije. Zaradi možnosti prenašanja slikovnega gradiva so se v največji meri posluževali televizijskih signalov in – ko so postale množično dostopne – tudi medijev, ki omogočajo shranjevanje avdio-vizualnih posnetkov, predvsem VHS kaset. Fitnes videi in sploh telovadni videi na VHS kasetah so bili pomemben del velikanskega razmaha proizvodnje in potrošnje izobraževalnega gradiva s področja fitnesa, ki se je zgodil v drugi polovici sedemdesetih let (glej Smith Maguire 2002: 451) in je seveda v sovpadel z večanjem priljubljenosti fitnesa in bodybuildinga. Z razvojem tehnologije so se pojavili tudi novi načini širjenja informacij. Med najpomembnejše »nove« medije prav gotovo sodi medmrežje. Velik del informiranja, izobraževanja in izmenjave nasvetov, povezanih s fitnesom, se je preselil prav na svetovni
62 splet. Različni strokovnjaki, ki diskurz fitnesa (re)producirajo, objavljajo svoje nasvete – pogosto proti plačilu – na spletni straneh, portalih, spletnih forumih in dnevnikih. Ker so mi sogovorniki dejali, da večino ali pa kar vse potrebne informacije najdejo na spletu, sem se odločil, da se ob neskončni in nepregledni množici revij in knjig osredotočim na spletne strani. Mnoge ponujajo tudi možnost komentiranja objav, postavljanja dodatnih vprašanj strokovnjakom, ki so osredotočeni vsak na svoje področje (prehrana, vadba, hujšanje,…), ter spletne forume, kjer drug drugemu svetujejo, delijo mnenja in opisujejo svoje izkušnje. Zato sem se med stotinami stranmi o fitnesu posebej osredinil na slovenske strani. Nemara je to nepomembno, saj sam ob pregledovanju spletnih strani in prebiranju revij in knjig o fitnesu nisem opazil prav nobenih razlik med besedili slovenskih strokovnjakov in tistimi, ki so jih napisali strokovnjaki iz angleško govorečega sveta, predvsem ZDA. Tudi zaradi teh opažanj menim, da je fitnes v Sloveniji trdno umeščen v globalne, nadnacionalne tokove podob in informacij (glej Appadurai 1996: 35) – čeprav izvira iz ZDA, kot svetovnega fitnes središča. Razen slovenjenja nekaterih žargonskih izrazov in – jasno – pisanja v slovenščini med prebiranjem besedil slovenskih avtorjev kakšnih specifik nisem opazil. Kljub temu pa sem v želji, da bi se kar najbolj približal virom, iz katerih črpajo informacije slovenski obiskovalci fitnesov, sem se vseeno odločil, da se omejim na (neuradno) najbolj priljubljeno spletno stran o fitnesu v Sloveniji – Maxximum. Na teh straneh se nahaja ogromno zapisov, slikovnega gradiva in videoposnetkov, ki opisujejo pravilne načine prehranjevanja, vadbe, če želimo doseči to ali ono – shujšati, povečati mišično maso, mišice izoblikovati, razlagajo kvalitete posameznih prijemov, načine učinkovanja vaj, kemijskih snovi, počitka na rast mišic, hujšanje, zdravje in počutje. Objavljajo pa tudi reportaže s fitnes in bodybuilding tekmovanj, izobraževanj in drugih srečanj, objavljajo zgodbe o uspehu »slehernika«, dnevnike in načrte za vadbo ter prehrano. Ob tem pa sta omenjeni spletni strani dopolnjeni z oglasi za prehranska dopolnila, športno opremo, telovadne programe, sorodno literaturo (npr. knjiga, ki jo je napisal isti avtor kot prispevek na spletu), fitnes društvo in njihove osebne trenerje. Vsebino omenjene spletne stani namreč ureja eno izmed bolj (pri)znanih fitnes društev, ki seveda kot najboljše promovira prav »svoje« fitnes studie.49
49 Podjetij oz. društev, ki delujejo po istem kopitu, torej imajo svojo spletno stran, revije, fitnes centre, osebne trenerje, prodajajo opremo in prehrano, je več. Ker je omenjeno društvo – kolikor mi je uspelo izvedeti – poslovno najuspešnejše in največje, sem se odločil zanj.
63 Kdo dela diskurz?
Fitnes kot kulturni pojav je nemara najbolje razumeti kot kompleksno mrežo družbenih položajev, izdelkov in praks, v kateri (so)delujejo ustvarjalci in potrošniki. Celotna mreža pa je osredotočena na telo oziroma – če sem bolj natančen – telo, ki telovadi (Smith Magurie 2002). Jennifer Smith Maguire (2002: 452) piše, da je produkcija besedil o fitnesu in (avdio)vizualnega gradiva v prvi vrsti namenja pripadnikom srednjega razreda. Ti so zaradi svojega habitusa naklonjeni razumevanju telesa kot projekta, ki ga je moč upravljati in izboljševati skozi nenehno izobraževanje. Telo je v tej perspektivi bistveni del družbene identitete in mobilnosti. Takšen odnos in razumevanje telesa pa sta poudarjena med tistim, katerih preživetje je odvisno od videza (Bourdieu 1994; Featherstone 1991; Smith Maguire 2002). Avtorica piše, da so besedila o fitnesu v skladnem odnosu tako do značaja dejavnosti fitnesa kot z okusi in vrednotami obiskovalcev (Smith Maguire 2002: 450), sam pa bi dodal še, da so v podobnem razmerju z neoliberalno ideologijo ali, kot je dejal Sage (1998), s kapitalizmom. Glede tega vprašanja se – vsaj na prvi pogled – moje stališče sicer razlikuje od Smith Maguirejeve (2002: 453) ko pravi, da se diskurz fitnesa ujema s trendi v zdravstveni politiki na obeh koncih političnega spektruma. Kako naj bi se ujemala politično »leva« zdravstvena politika in neoliberalni diskurz fitnesa? Zelo težko, a ne smemo pozabiti, da je v tistem času celotna politika začela sprejemati pravila igre neoliberalizma, »levica« pa je vedno težje oblikovala alternative, kot na več mestih opozarja Harvey (2007), dokler ni nazadnje tudi na področju zdravstvene politike v veliki meri prevzela tržna načela. Kakorkoli že, tudi v Sloveniji se je fitnes – kot še kopica drugih potrošniško obarvanih dejavnosti – razširil in postal bolj priljubljen po osamosvojitvi Slovenije, ko je država odprto sprejela tržno gospodarstvo in – če sem že večkrat omenil povezavo z zdravstvom – začela uvajati t.i. novo javno zdravstvo, ki vse večjo odgovornost za nikoli popolno zdravje nalaga posameznikom (glej Kamin in Ule 2009; Lipovec Čebron 2011; Ule 2006). Sočasno se je povečevalo število in naklada revij, ki so osredotočale na zdravo prehrano in zdrav način življenja, tako ženskam kot moškim promovirale različne »alternativne« prehrambne in telesno-gibalne prakse ali hvalile skrb za telo, zunanji videz in oblačila s kupovanje »izbranih« potrošniških izdelkov (glej npr. Buić 2008; Hrženjak 2002; Kamin in Tivadar 2003). Omenjeni trendi posameznikom nalagajo dolžnost, da se sami izobražujejo o tveganjih in dejavno poskrbeti, da (p)ostanejo kar najbolj čili, če uporabim Baumanov izraz (2002: 99). Prav nič čudnega torej ni, da so se začeli pojavljati tudi posamezni prispevki, specializirane
64 revije in knjige ter nazadnje spletne strani, ki predstavljajo in promovirajo fitnes kot dejavnost, dobro za zdravje. Pomembna komponenta diskurza fitnesa so zagotovila in obljube, da lahko s vadbo fitnesa vadbo preprečimo ali pa vsaj zmanjšamo možnosti za razvoj marsikatere zdravstvene nevšečnosti. Že mnogo raziskovalcev je pokazalo, kako se (pa tudi zakaj) v prepletanju, križanju, dopolnjevanju, medsebojnem podpiranju in delno tudi nasprotovanju oblikujejo kulturne predstave moške in ženske lepote (Bordo 2004; Eskes, Dunacn in Miller 1998; Kuhar 2004; Smith Maguire 2002), nekateri pa so se lotili analize, kakšno telo oblikujejo npr. medijski diskurzi o vrhunskem in rekreativnem športu (Rowe 1995; Starc 2003; Šaver 2004; 2009). V svojih analizah so pretežno osredotočeni na reprezentacije (lepega) telesa in delno tudi na nekatere učinke, ki jih imajo na ljudeh. Glede reprezentacij telesa in pripisanih konotacij diskurz fitnesa sovpada s (širšim) diskurzom rekreativnega športa oziroma se vanj umešča, v tem križanju drug drugega krepita oziroma krepita določen »režim resnice« (Foucault 1991: 72). Ta diskurz (oziroma diskurza) poudarja zdravo in lepo telo, ki mu pripiše močne moralne vrednote. Zdravo in lepo telo implicira discipliniranega posameznika, sposobnega upoštevanja pravih nasvetov, sposobnega ukrotiti in oblikovati telo »tako, kot je prav«. Pomembna pa je njegova moralna trdnost – osebna odgovornost, odgovornost zase, za svoje zdravje in v zadnji instanci tudi za zdravje naroda kot celote.50 Rekreativni šport vsebuje tudi idejo prave mere, ki predpostavlja, da je prenaporen telesno-gibalni podvig in/ali preveč časa trajajoč napor škodljiv za lepoto in za zdravje. Diskurz zdravega in moralnega telesa se nenehno reproducira v množičnih medijih in v oglaševanju izdelkov, ki naj bi nas naredili lepe in zdrave. To še posebej velja za prehrambne artikle, kozmetične izdelke, športno opremo, obutev in oblačila. Lepo in zdravo moško telo rekreativnega športnika je »ravno prav« mišičasto in nenehno v gibanju – teče, plava, igra nogomet ali košarko, kolesari, mišice pa oblikuje in vzdržuje v fitnes centrih (Starc 2003: 101-115).
50 Brez sistematične raziskave, torej malo »na pamet«, bi si upal postaviti naslednjo tezo: odgovornost do naroda se izraža tudi v denarju. Dejal bi, da gre »sklepanje« nekako takole: vsak lahko počne, kar želi in se tudi poškoduje med ukvarjanjem z nevarnim športom, če le na noben način ne škodi drugim, torej tudi na finančni način. Zakaj bi mi plačevali za njegovo neodgovornost? Če se ne motim, je bil pred nekaj leti v obravnavi predlog zakona, ki je po tej logiki urejal nezgodno zavarovanje npr. v primeru športnih poškodb. Vendar omenjena logika ne drži na vseh področjih; npr. logika v zvezi s opojnimi substancami, kot so alkohol, cigareti in droge je tu drugačna – vsak lahko dela samo toliko, kot mu dovoli država in njeni zakoni, ker je tveganje za zdravje preveliko (za del opombe o opojnih substancah sem dolžan Niki Nikolič; osebna komunikacija 21. 6. 2013)
65 V močno komercializirani dejavnosti, kot je fitnes, njegov specifičen diskurz strateško zapakirajo in prodajajo v revijah o življenskem slogu in vadbi fitnesa (t. i. lifestyle revije),51 priročnikih za telovadbo in zdravo prehrano ter na spletnih straneh s tovrstno vsebino. S tem želijo oblikovati, utrjevati in maksimirati okus za fitnes ter porabo finančnih sredstev ljudi, ki vadijo v fitnesih, in vseh potencialnih obiskovalcev (Smith Maguire 2002; Eskes, Duncan in Miller 1998). Sam bi pa rad opozoril na tri za fitnes diskurz pomembne elemente, ki se nanašajo na način vadbe. Vsekakor so ti elementi pomemben del oglaševalske in tržne razsežnosti logike fitnesa, ki jih poskušajo uporabiti na način, da bi se razlikovali od konkurenčnih dejavnosti in seveda od preostalih vadbenih programov znotraj polja fitnesa. Diskurz fitnesa je zgodovinska in kulturna tvorba, ki se je v svoji sodobni obliki vzpostavila v sedemdesetih in (re)producira določeno kulturno resničnost oziroma, s Foucaultom rečeno, režim resnice. In resnica, ki jo diskurz fitnesa (re)producira o vajah z utežmi in vadbenih napravah, torej o vadbi v fitnes centrih, je, da so vaje najbolj natančne in učinkovite. Ker pa je za mojo nalogo pomembneje razumeti diskurz v navezavi na razmerja do ljudi, ki so tako ali drugače vpeti vanj, naj dodam, da diskurza ne razumem zgolj v foucaultovskem pomenu – torej kot diskurzivne formacije, množice izjav, ki s ponavljanji in nizi oblikujejo razpršeno polje, znotraj, katerega izjave same oblikujejo »svoje« subjekte in objekte, in ki (re)producirajo neki delež oblasti – (Foucault 1991, 2001), ampak tudi lacanovskem smislu – diskurzu kot temeljnih razmerjih, ki se vzpostavijo z govorico, a sežejo onkraj dejanskih izjavljanj (Lacan 2008: 9). S prvim lahko razumem, na kakšen način tisto, kar sem poimenoval diskurz fitnesa, reprezentira-vzpostavlja fitnes kot dejavnost z določenimi lastnostmi in bi ga bilo zato potrebno imenovati diskurz o fitnesu. Z drugim razumevanjem zapisov, govorov, dokumentov ipd. pa lahko bolje opredelim, kakšne odnose vzpostavlja diskurz fitnesa, torej odnose, ki nastanejo, ko »spregovori fitnes«.
51 Emski izraz »lifestyle«, ki izvira iz angleškega jezika, ohranjam, ker se z dobesednim prevodom v »življenski slog« izgubi specifična konotacija emskega izraza. »Lifestlye« se namreč ne nanaša katerikoli življenski slog, ampak na precej omejeno polje življenskih slogov (življenskega sloga?), ki ga zaznamujejo skrb za lepoto in zdravje, modna oblačila, kozmetiko in vse druge dobrine, ki naj bi nakazovale, da imajo »izbran okus«, so moderni in amciozni, se znajo zabavati, a so uspešni na vseh področjih življenja.
66 Natančnost in učinkovitost
V prispevku52 o treningu prsnih mišic avtor53 – sicer slovenski strokovnjak za fitnes, bodibilding in športno prehrano – zapiše, da je verjetno »trening prsnih mišic, poleg treninga rok, najpomembnejši in najpogosteje izvajan trening pri večini moških obiskovalcev fitnesa« (http://maxximumportal.com/Vadba/Vadba%20z%20obremenitvijo/3/8/667/3/Trening_prsnih_mi%C5%A1ic/), saj, kot pravi nadaljevanju, so »prsne mišice eden glavnih pokazateljev moškosti, so poleg rok najbolj vidne čez obleko in v ogledalu, kjer se po navadi vidimo le od spredaj« (prav tam). Avtor meni, da vaja potisk s klopi z drogom (navadno imenovana z angleškim izrazom bench press) zato »najbolj tekmovalna vaja« in da »jo nekateri imenujejo vaja za ego« (prav tam). Nemudoma pa opozori, da za razvoj prsnih mišic ni najpomembnejše, koliko vzdignemo, temveč »kako vzdignemo in koliko nam uspe breme dvigniti izključno s prsnimi mišicami«. (prav tam) Zato lahko v fitnesih, piše avtor, »pogostokrat vidimo posameznike, ki imajo mišice razvite izrazito neenakomerno – ogromne mišice rok in sprednjega dela ramen, mišic srednjega dela ramen in prsnih mišic pa ni opaziti« (prav tam). Kot nekaj povsem naravnega predpostavi, da se izvaja vaje z utežmi, da bi oblikovali »enakomerno razvite« mišice, se sklicuje na obče mesto »enakomerne razvitosti mišic« (prav tam), in z izpustom poudari, da mora biti »prvo pravilo pri treningu prsnih mišic /…/ pravilnost izvedbe« (prav tam). Ob tem dodaja, da »[s]eveda je treba za napredek dvigovati tudi precejšnje breme, vendar ne na račun nepravilne[?] izvedbe in sodelovanja drugih mišic, ki bi jih morali pri izvedbi čim bolj izključiti, ne pa si pomagati z njimi« (prav tam). V nadaljevanju prispevka izjemno podrobno opiše in razloži, kakšna je »optimalna izvedba ponavljanja pri vaji potisk s klopi«:
Začnite v zgornji poziciji ter počasi in kontrolirano spuščajte obremenitev«, ob čemer moramo biti pozorni tudi na časovno dimenzijo, saj moramo poskrbeti, da spust uteži »traja približno tri sekunde«. Spust droga je potrebno končati v »malo pred prsnimi mišicami«, se ustaviti, počakati trenutek, napeti »prsne mišice in hkrati dokaj sunkovito potisnite breme navzgor«. Ves čas pa moramo skrbeti na pravilno držo rok. Roke moramo v vsakem trenutku prilagajati, »kot bi želeli drog prelomiti navznoter«. Čeprav pravilna izvedba zahteva, da drog dvignemo »dokaj sunkovito«, a moramo biti v sunkovitosti pozorni in anticipirati trenutek, ko bomo utež ustavili: »Ponovitve nikakor ne končajte z iztegnjenimi komolci. Obvezno končajte malo pred
52
67 koncem in ob tem napnite prsne mišice, s čimer jih dodatno obremenite.« Nadzor nad vsakim premikom rok, njegovim začetkom, vmesnim gibanjem in njegovim koncem je za najbolj učinkovito izvedbo vaje bistven, kajti »[č]e obremenitev dvignete previsoko, boste obremenitev prenesli na komolce in triceps ter tako malenkost počivali, vendar boste s tem tudi zmanjšali učinek vaje in po nepotrebnem obremenjevali sklepe.« Ne le, da se moramo potruditi, da je dvig sunkovit in da ima načrtovan ter precizen konec, ampak moramo sunkovitost nadzorovati in časovno omejiti, saj pravilni »dvig traja dve sekundi«. Ob koncu razlage pa avtor opozori: »Ne pozabite vdihniti med spustom (ekscentrični del giba) in izdihniti med dvigom (koncentrični del).« (vsi navedki z http://maxximumportal.com/Vadba/Vadba%20z%20obremenitvijo/3/8/667/3/Trening_prsnih_ mi%C5%A1ic/)
V nadaljevanju prispevka avtor enako podrobno opiše še nekaj drugih vaj, namenjenih krepitvi prsnih mišic. Opiše »potisk s prsi s palico na klopi z naklonom« (prav tam), vajo, podobno zgornji, le da – kot pove ime – je klop, na kateri vadeči med vajo leži, nekoliko nagnjena in ne v vodoravnem položaju. Razdela pravila vaje »potisk s prsi z ročkama na ravni klopi« (prav tam), pri kateri namesto droga, tj. velike uteži, ki jo je potrebno držati z obema rokama, v vsaki roki držimo po eno manjšo utež, t. i. ročko. Malo pred koncem prispevka pa navede še zgleden primer treninga prsnih mišic. Navede število serij vsake vaje, ki jih je potrebno narediti, število ponovitev vaje znotraj vsake serije. Serije vsake izmed različnih vaj razdeli na ogrevalno serijo, med katero je potrebno izvesti večje število ponovitev, in delovne serije, med katerimi je potrebo izvesti nekoliko manjše število ponovitev, a z enkrat večjim bremenom kot pri ogrevalni seriji. Med vsakim nizom in med različnimi vajami pa je seveda predpostavljen odmerjen čas za premor. Ob navedenem primeru bi rad izpostavil »natančnost« kot enega bistvenih elementov diskurza fitnesa. Namreč, na samem začetku avtor izpostavi, da bomo v primeru nepravilnega, torej nenatančnega izvajanja vaj imeli nesorazmerno razvite mišice, nekatere prevelike, druge premajhne. Ob tem se sklicuje na neeksplicirano predstavo lepega telesa, ki zahteva »enakomerno« poudarjene mišice, kajti – kot poudari v uvodu – pomembno je, da se skozi obleko opazi tudi razvite prsne mišice, ne le mišice rok – kar še posebej velja za moške. Ob tem pa poudari, da mnogi prav ne uspejo pravilno razviti te simbolno pomembne mišične skupine – avtor jim namreč pripiusje pomen za oblikovanje moškosti. Je torej (pravi) moški le tisti, ki ima dovolj razvite prsne mišice in torej zna pravilno izvajati vaje za prsne mišice? Je moški tisti, ki se kot tak vedno znova dokazuje skozi svoj nastop (glej Butler 2005) na »benchu«? Potem ko na samem začetku prispevka avtor predstavi velikost prsnih mišic kot
68 problematične, ponudi rešitev: Natančna navodila za oblikovanje natanko tistih mišic, ki so za moške najpomembnejše. Z natančnostjo pa je tesno povezan tudi naslednji element diskurza fitnesa, s katerim reprezentira fitnes kot boljši način vadbe od ostalih. Ta nepogrešljivi element je učinkovitost, kajti četudi vaja še tako natančno »zadane« izbrano mišico, je natančnost nepomembna, če ni hkrati učinkovita. »Učinkovitost« je torej dokaz »natančnosti«. Prispevek, naslovljen »Ste v časovni stiski? Rešitev za vas je kratek, intenziven trening« (http://maxximum- portal.com/Vadba/Vadba%20z%20obremenitvijo/3/8/604/3/Ste_v_%C4%8Dasovni_stiski?_ Re%C5%A1itev_za_vas_je_kratek,_intenziven_trening./), sledi isti shemi kot prispevek, ki sem ga opisal zgoraj. Ta celo bolj eksplicitno oblikuje in zastavi problem, saj že v naslovu, ko neposredno vpraša po časovni razpoložljivosti, naslovi vsakogar, ki se prepoznava v tem precej bolj splošnem problemu, ter se nemudoma ponudi kot rešitev. Takoj pa naslovi tudi vse tiste, ki niso v časovni stiski, ampak vseeno pomanjkanje časa uporabljajo kot izgovor, da bi se izognili vadbi: »[I]mate v rokavu vedno pripravljen izgovor, da ni časa za učinkovit trening, in se zato venomer lotite kakega drugega opravila?« (prav tam). Avtor izhaja iz misli, da se ti, ki se izogibajo kakršnimkoli treningom, tem izogibajo, ker so (napačno) prepričani, da je lahko trening učinkovit zgolj v primeru, če traja dolgo časa, za katerega pa menijo, da ga nimajo na razpolago, ter da se zato sploh ne odločijo za vadbo. Dobrodušno izrazi soglasje, ko se takoj skliče na topos, da »[č]as je denar in vemo, da ga je nesmiselno porabiti brez produktivnosti« (prav tam). Splošno veljavo povedanega utrjuje tudi na formalni ravni, s (slovnično) prvo osebe množine, in s tem umesti v občo veljavnost – da se tudi njemu samemu občasno prileže neproduktivno brezdelje: »Priznam, je že res, da včasih paše malo poležavanja pred televizorjem ali početi kake druge, ne tako pomembne stvari za dušo« (prav tam). Navkljub svoji občasni pregrehi (ali prav zaradi nje?) avtor, prav tako osebni fitnes trener, opaža, da »veliko ljudi išče tisoč in en izgovor, zakaj ne more trenirati ali narediti nekaj dobrega za svoje telo in zdravje« (prav tam). Avtor torej razume občasno lenobo in se ji kdaj pa kdaj tudi sam vda, a iskanje »tisoč in enega izgovora« je pač preveč. In ker da je »v precej primerih ravno čas odločilni dejavnik, ali bomo šli na vadbo ali ne« (prav tam), nam »v pomoč« predlaga »kratek in intenziven 30-minutni trening« (prav tam). Jasno je, da sedaj izgovor, da nimamo časa, več ne pride v poštev. »Mnogi menijo, da je treba za dobre rezultate trenirati eno uro ali več, vendar temu ni tako, saj lahko polovico krajši treningi prav tako prinesejo zelo dobre rezultate« (prav tam). Vendar pa vadba sama ni dovolj, opozarja avtor.
69 Sedaj ko je pojasnil, da izgovor, da nimamo časa, ne zdrži, takoj doda opozorilo, da »se je treba treninga lotiti pravilno« (prav tam). Odkrito prizna, da program, ki nam ga ponuja, »ni program, namenjen ekstremnemu povečanju mišične mase, je pa zelo primeren za vse, ki si želijo znebiti se odvečne telesne teže, okrepiti mišice, napolniti telo z obilo energije in se dobro počutiti v svojem telesu« (prav tam). Program, ki nam ga avtor ponuja in ki v nadaljevanju prispevka podrobno predstavi, nam torej omogoča, da s kratkotrajno dejavnostjo postanemo bolj suhi, močnejši, imamo veliko energije in se sploh dobro počutimo. V tem najprej predpostavi, da je bralec nekoliko pretežak, vsaj nekoliko šibak, da telesa nima napolnjenega z obilo energije in da se v svojem telesu ne počuti dobro, zakaj če bi ne bil tak, si tega ne bi želel in ne bi potreboval vaje. Hkrati pa v isti potezi, s tem, ko zagotovi, da je prav ta program »izjemno primeren« za doseganje vitke postave in krepkih mišic ter zagotavljanje obilice energije in splošnega dobrega počutja v telesu, bralca napeljuje na sklep, da ima odvečno telesno težo, prešibke mišice, premalo energije in da se v svojem telesu ne počuti tako dobro, kot bi se lahko, ali pa celo, da se počuti slabo, pa se tega sploh ne zaveda. Namreč, kako naj bi imel ravno pravo telesno težo, dovolj močne mišice, obilico energije in se počutil dobro, ko pa ne vadi v skladu z navodili ponujenega programa? Povrh pa s samim dejstvom, da je bralec sedaj informiran (ali – natančneje – ve, da se lahko informira54) o načinu, kako shujšati, okrepiti mišice in izboljšati počutje, že nalaga, odgovornost za katerokoli možnost v zvezi z vadbo bo izbral ter posledice, ki jih bo prinesla njegova odločitev. V nadaljevanju prispevka avtor predstavi načrt treninga, ki ga izvajamo vsak drugi dan, navede vaje, ki jih je potrebno izvajati, in zaporedje, v katerem naj si vaje sledijo. Ob vsaki izmed vaj pa navede število zahtevanih nizov in število ponovitev, ki jih je potrebno narediti, ter opredeli čas za vmesni počitek. Načrt je sestavljen iz treh kompleksov vaj, ki skupaj »pokrivajo« skoraj vse mišične skupine. Vaj podrobno ne opiše in ne razloži, kako se jih pravilno izvaja, a opozori, da naj bo »[h]itrost izvedbe 1 do 2 ponovitvi na sekundo« (prav tam) in da je potrebno vselej gibe izvajati »kontrolirano in pravilno« (prav tam). Vaje na treningu morajo biti »izvedene s pravilno tehniko, sicer si lahko naredite več slabega kot dobrega« (prav tam). Da bi sploh lahko naredili kaj dobrega, pa je potrebno izbrati »primerno breme, torej tako, ki ne bo povzročilo popolne izčrpanosti že po eni ali dveh vajah«, a hkrati ne premajhno, kajti sicer bo »izvedba zaradi premajhne obremenitve /…/ prelahka in s tem neučinkovita.« Program, ki ga predstavlja avtor, priporoča, da ob dneh, ko ne vadimo z
54 Bralcu je tu že zagotovljeno, da obstaja kratka, a učinkovita vadba, programa pa še ne pozna.
70 utežmi, opravimo »nizko intenziven ali visoko intenziven intervalni trening« (prav tam), da torej »vadimo na napravah, kot so kolo, eliptik, veslač, tekalna steza, kolebnica idr.« (prav tam). »Za konec« pa nas avtor zopet opomni, da so izgovori, sploh tisti, povezani s pomanjkanjem časa, samo izgovori: »Če imate čas, da pogledate eno TV-nanizanko na dan, potem imate prav tako čas za dober trening. Sami presodite, katera dejavnost vam bo na daljši rok prinesla več pozitivne energije, zdravja, vitalnosti ipd. Odločitev je vaša!« (prav tam). Avtor nam torej nekajkrat emfatično zatrdi, da so tudi fitnes treningi, ki nam vzamejo zgolj pol ure dnevno – toliko kot televizijska nanizanka – izjemno učinkoviti. Ob tem pa poudari, da je nujno upoštevati navodila, pravilno izvesti vsak gib posebej in se natančno držati načrta vadbe. Prispevki, kot sta omenjena, navajajo množico pravil fitnes vadbe, ki govorijo o natančnosti in učinkovitosti ter zagotavljajo lepo telo, ki ga je moč oblikovati ob upoštevanju pravil. A kot namigujeta oba obravnavana članka, je upoštevanje pravil fitnes vadbe in lepo telo, ki s tem pride, zgolj začetna točka, sredstvo, s katerim je moč doseči veliko več – »obilo energije in dobro počutje v telesu«. Kaj nam torej obljublja diskurz fitnesa? Prispevek z naslovom »20 razlogov za vadbo v fitnesu in podnaslovom Obstaja vsaj 20 razlogov za vadbo v fitnes, ki niso povezani z vašim videzom« (http://www.maxximum- portal.com/Vadba/Splo%C5%A1no/3/7/728/3/20_razlogov_za_vadbo_v_fitnesu/)55 pred nas postavi vrsto trditev, ki zagotavljajo in na kratko razlagajo pozitivne učinke fitnes vadbe. Avtorica prispevka utemeljuje pozitivne učinke vadbe s sklicevanjem na kemijska spoznanja oziroma znanje s področja fiziologije športa in vednost s področja psihologije in družboslovja. Kaj hitro lahko spregledamo dejstvo, da se je avtorica odločila s svojega seznama izpustiti (pozitivne) učinke fitnes vadbe na zunanji videz – in dejstvo, da teh na seznam ni uvrstila, jih zapisala kar v podnaslovu – skrila vsem na očeh. To dvoje, vzeto skupaj, nemara priča o posebnem, »samoumevnem« statusu pozitivnih učinkov na videz, o katerih pa se ne govori in ostajajo izločeni, v ozadju diskurza fitnesa.56 Ker so razlogi, povezani z videzom, ostali v
55http://www.maxximum-portal.com/Vadba/Splo%C5%A1no/3/7/728/3/20_razlogov_za_vadbo_v_fitnesu/; nazadnje pregledano 24. 6. 2013. 56 Zgolj zato, ker se na tem mestu omejujem na interpretacijo diskurza fitnesa, se naslednja, morda očitna, a vsekakor pomembna misel nahaja v opombi. Menim, da »skrivanje« »lepote« za »znanstvenimi argumenti« kaže na njeno drugačno naravo, kot je tista »znanstvenih argumentov«. »Znanstveni argumenti« so (pozitivna) vednost, ki poganja diskurz fitnesa, »lepota« pa je nespecificirana in se nahaja na neki drugi ravni (naslov – vsebina!); je oznaka, ki je nikjer ni, hkrati pa je povsod, oznaka, ki nima pozitivne vsebine. Lepota je … pač lepota. »Znanstveni argumenti« pa se uporabljajo za racionalizacijo obiskovanja fitnesa – torej plačevanja članarin klubov in vstopnin v fitnes centre, pa tudi kupovanja opreme, posebne prehrane, ipd., ki jih zgornji primeri niti ne obravnavajo. Diskurz fitnesa hitro izzveni kot – poenostavljeno povedano – glasnik »fitnes kapitala«. Ob tem naj – ob zavedanju, da ni vsak govor, ki prihaja iz akademskih krogov, tudi že diskurz univerze, kot površno menijo nekateri (glej Žižek 2006a) – dodam, da ima Fakulteta za šport od začetka
71 podnaslovu, jih avtorica ne pojasni (ni (z)mogla pojasniti?) – ne s sklicevanjem na različne znanstvene argumente,57 ne kako drugače. A zunanji videz in (pozitivni) učinki fitnesa nanj dajejo poseben priokus prav vsem ostalim razlogom za vadbo v fitnesu in njihovim utemeljitvam.
Kateri so torej razlogi za fitnes vadbo? Avtorica pojasnjuje, da potenje v fitnesu (1) »podaljšuje življenje in pomaga upočasnjevati znake staranja«, izboljšuje zdravje, saj (2) »pomaga izboljševati delovanje imunskega sistema« in (3) »pomaga čistiti vaše telo«. Poleg tega pa (4) »povečuje vašo vzdržljivost in zmožnost neprekinjenega dela«, ki je nemara bolj kvalitetno, saj fitnes vadba (5) »pomaga pri spodbujanju nastanka novih možganskih celic«. Avtorica ne pozabi zatrditi, da dvigovanje uteži in vadba na trenažerjih (6) »pomaga pri povečanju mišične moči in vzdržljivosti«. Kot razlog za vadbo v fitnes centrih navaja tudi misel, da vadba (7) »pomaga izboljševati ravnotežje in koordinacijo« ter nam pove, da fitnes vadba (8) »pomaga pri povečanju gostote mineralov v kosteh in pri preprečevanju osteoporoze«. »Kvihtanje« ima pozitivne učinke tudi v povezavi s krvno sliko, nam razloži avtorica, saj (9) »pomaga znižati raven slabega holesterola v krvi (LDL) in krvni pritisk« ter pozitivno vpliva na delovanje srca, saj, tako avtorica, (10) »pomaga znižati srčni utrip v mirovanju ter zmanjšati nevarnost bolezni srca in kapi«. Eden izmed razlogov za vadbo fitnesa, ki jih navaja avtorica, je tudi dejstvo, da vadba pomaga preprečevati nekatere pogoste in nevarne bolezni. Vadba z utežmi (11) »pomaga zmanjšati nevarnost razvoja nekaterih oblik raka« in (12) »pomaga izboljšati odzivnost na inzulin in preprečuje diabetes tipa 2«. Nadalje avtorica navaja, da dvigovanje uteži (13) »pomaga krepiti spolno slo in zmogljivost« ter (14) »pomaga spodbujati nastanek testosterona«. Vadba tudi (15) »pomaga izboljšati vaše spanje« in, nadaljuje avtorica, (16) »vas spravi v boljšo voljo«. Potenje v fitnesu bo pripomoglo h kvalitetnejšemu delu, ne le ker se ob tem tvorijo »nove možganske celice in povezave med njimi«, ampak tudi ker (17) »izboljšuje koncentracijo«. Avtorica obrazloži, da vadba v fitnesu tudi (18) »blaži občutek napetosti in pomaga pri obvladovanju stresa«, kar pa ni edini pozitivni vpliv na posameznikovo ali posamezničino psiho, saj (19) »pomaga izboljšati vašo samopodobo in izboljšati samozavest«. Za konec pa nam razloži, da je vadba v fitnesu (20) devetdesetih let prejšnjega stoletja tudi Katedro za fitnes in aerobiko, dve izrazito tržno usmerjeni dejavnosti, kar se mi zdi dovolj povedno. 57 Morda ni odveč, če se za trenutek ozrem k zgornjima primeroma in opozorim, da je »zunanji videz« prisoten, a ostaja neizražen. Avtor prvega prispevka predpostavlja pomen (lepega) zunanjega videza (»prsne mišice so poleg rok najbolj vidne čez obleko in v ogledalu…« (http://maxximumportal.com/Vadba/Vadba%20z%20obremenitvijo/3/8/667/3/Trening_prsnih_mi%C5%A1ic/)), avtor drugega pa ga »zamaskira« v (kvazi)medicinske argumente (»…narediti nekaj dobrega za svoje telo in zdravje«, »…znebiti se odvečne telesne teže, okrepiti mišice…« (http://maxximum- portal.com/Vadba/Vadba%20z%20obremenitvijo/3/8/604/3/Ste_v_%C4%8Dasovni_stiski?_Re%C5%A1itev_za _vas_je_kratek,_intenziven_trening./)).
72 »zabavna«. (vsi navedki z http://www.maxximum- portal.com/Vadba/Splo%C5%A1no/3/7/728/3/20_razlogov_za_vadbo_v_fitnesu/)
Nekaj manjše število razlogov za vadbo v fitnesih navaja tudi avtor članka, naslovljenega »Začnite vaditi« (http://maxximum- portal.com/Vadba/Splo%C5%A1no/3/7/1027/3/Za%C4%8Dnite_vaditi/). Z malodane enakimi argumenti kot avtorica prispevka 20 razlogov za vadbo v fitnesu opisuje pozitivne učinke fitnes vadbe ter jih utemeljuje s podatki z različnih področij znanosti. Med pozitivnimi učinki vadbe izpostavi tudi večjo samozavest, ki jo pridobimo,
»[k]o vidimo in občutimo spremembe na svojem telesu, ki so posledica sistematične vadbe«. »Takrat«, nadaljuje avtor, »postanemo pogumnejši, bolj samozavestni in odprti ter družabni, če taki nismo že po naravi. Velika samozavest pa je pravi magnet za nasprotni spol.« »Za konec« se avtor po pomoč za teče k utečeni modrosti, ki pravi, da se »[v]saka pot se začne z enim samim korakom«, zaželi odločen korak in pripomni, da »[v]rhunski šport ni za vsakogar, vrhunsko življenje pa je, brez redne telesne vadbe pa tega ni.« (vsi navedki z http://maxximum-portal.com/Vadba/Splo%C5%A1no/3/7/1027/3/Za%C4%8Dnite_vaditi/)
Obljuba
Kakšno podobo vadbe fitnesa tvorijo besedila, ki jih najdemo na »fitneserskih« spletnih straneh (pa tudi revijah in različnih priročnikih), če jih razumemo kot (foucaultovski) diskurz o fitnesu? Bržkone ni presenetljivo, da vadbo v fitnes centrih reprezentira v zelo pozitivni luči, saj – ne nazadnje – vsa besedila ne glede na deklarirano »izobraževalno naravo« delujejo tudi kot oglasi za vadbo v fitnesih. Dvigovanju uteži pripisujejo – med drugim – natančnost in učinkovitost. Pravilno izvedenim vajam pripisujejo natančnost, torej lastnost, možnost oziroma sposobnost vaj, da se ob njih krči in razteza zgolj izbrana mišica oziroma mišična skupina in nobena druga. Natančnost pa napeljujejo na naslednjo lastnost, ki jo pripisuje diskurz o fitnes vajah, in sicer učinkovitost. Vaje so opisane kot izjemno učinkovite, lahko bi dejal, da so opisane kot ekonomične (glej Foucault 1984: 137). Reprezentirane so zmožne z najmanjšim možnim vložkom dela ustvariti kar najboljše rezultate – izgubo telesne teže, torej maščobe, povečanja mišic in dobrega počutja. Če (ker?) diskurz o fitnesu vzpostavlja resnico, v kateri so vaje natančne in učinkovite, a so dejanski, fizični učinki teh vaj manjši od zagotovljenih, torej niso krive vaje, ampak posameznik, ker jih ni pravilno in/ali dovolj časa izvajal – ker se ni držal naloženih pravil.
73 »Govor fitnesa«, ki je hkrati tudi govor o fitnesu, pravil ne vsiljuje, ampak jih umirjeno ponuja – pravzaprav svetuje tisto, kar je »znanstveno dokazano«, »objektivno« najboljše za ljudi. Nalaga zgolj odločitev, izbiro ali fitnes in vitko, mišičasto telo ter dobro počutje, ali izgovori in odvečna telesna teža, šibke mišice ter slabše počutje. Toda iz notranjosti diskurza (oziroma ideologije), kjer je edino privolitev v fitnes »objektivno« smiselna, izbira ni tako svobodna kot se zdi. Le s privolitvijo v fitnes posameznik pokaže, da se zaveda odgovornosti za svoje telo, zdravje itd., a v istem mahu, vendar »strukturno« predhodno, pokaže, da se je tudi odločil za odločanje o vadbi v fitnesu. Odločitev za odločanje se zgodi že z prepoznanjem kot naslovnika besedila. Poziv »Odločitev je vaša!« (pa seveda naslavljanje »Imate premalo časa za trening?« in ostala) je ideološka interpelacija (Althusser 2000), ki posameznike, ki se v pozivu prepoznajo kot njegovi naslovniki,58 vzpostavlja kot ideološke subjekte fitnesa. Kdor se v pozivu ne prepozna, se izkaže za »nezrelega« za razumevanje pravil fitnes vadbe in njenih prednosti. Kdor pa se prepozna, a vadbo z utežmi zavrne, se ne izkaže kot »zgolj« nemoralen, ker ne izkoristiti ponujenih možnosti in prednosti – prednosti, ki se jih zaveda ali se zaveda, da jih lahko spozna. Hkrati se izkaže tudi nezrelega za »pravilno« razumevanje, saj če bi ga bil sposoben, bi se odločil za fitnes in bi zdaj zdaj začel dvigovati uteži (primerjaj Žižek 1982: 33-35). A diskurz fitnesa obljublja nekaj veliko več. Interpelacija se zgodi nekako nenadejano in avtomatično, kot svojevrsten stranski proizvod. Iz zgoraj povzetih prispevkov, ki se dotikajo vadbe v fitnesu, lahko vidimo, da nam – med drugim – zagotavljajo, da bo vadba v fitnesu prinesla več energije, boljše telesno počutje, dodatno moč, boljšo spolnost … Skratka, diskurz fitnesa s pomočjo znanstvenih argumentov naslavlja občutenja, sega k njim in jih poskuša z natančnimi, načrtnimi posegi ujeti in zagotoviti. Množica pravil telesne vadbe – pa tudi prehranjevanja in drugih pravil, ki jih tu puščam ob strani in ki posegajo na od fitnes studia oddaljena področja življenja (npr. zapoved spanja) – naj bi zagotovila (večji) užitek.59
58 Vprašanji, zakaj in kako se nekdo prepozna, kaj je »v ozadju«, ter »elementarnem« prepoznavanjem, ki se zgodi že s samim dejanjem, ko posameznik prebere ali zasliši »diskurz«, puščam ob strani. 59 Naj samo opozorim, da se v tem elementu križata dve tezi. Prva je povezana z ustrojem diskurza fitnesa, torej z diskurzom univerze. Ta pravi, da (predpostavljena) vednost (S2), ki je na mestu posega v presežni užitek, razlog želje (a). Druga – ki je pomembna zaradi zgoraj opisanega ideološko-interpelacijskega momenta – je povezana s tezo, da je vsaka ideologija poskus povezave dveh heterogenih elementov, simbolnega in njegovega preostanka, delca realnega (Dolar 2012: 80-81). Križata se prav v užitku kot realnem oz. dozdevku realnega. Predpostavka užitka pa je tista, ki zvabi v simbolno (Dolar 2012: 100).
74 Tretji del treninga V fitnes centru
Pograbil sem svoj nahrbtnik s športno opremo (stare, a čiste športne copate, majčko s kratkimi rokavi, kratke hlače in brisačo – zelo skromno v primerjavi s priporočeno opremo) ter cekar s knjigami in mapami ter se skozi meni povsem nepregleden sistem za vstopanje odpravil v slačilnico. Potem ko sem se preoblekel v športno opravo in »civilna« oblačila ter obutev stlačil v majhno omarico, ki je sem jo zaklenil šele ob pomoči nekega dekleta, ki je se je ravno vrnilo iz fitnesa, sem zavil proti samemu prostoru, kjer so postavljene fitnes naprave. (dnevniški zapis, 3. 2. 2012)
Fitnes v Tivoliju leži na dveh nivojih, povezanih majhnimi spiralnimi stopnicami. Pritlični nivo je nadalje razdeljen na štiri prostore. Prvi prostor je avla, skozi katero sem vstopil in povezuje fitnes z bazeni in tribuno za gledalce. Ta prostor je hkrati nekakšna sprejemna dvorana, z nekaj majhnimi mizami in stoli, kjer lahko obiskovalci in obiskovalke pokramljajo, se odpočijejo, si pripravijo napitek, pogovorijo z osebnim trenerjem, od uslužbenca, ki med drugim preverja, ali so obiskovalci primerno opremljeni, ali so plačali vstopnino oz. članarino fitnes kluba, dobijo nekaj osnovnih informacij o fitnesu in vadbi in podobno. Steklena pregrada z vrati na sredi, ki meji na slačilnico, je na več mestih polepljena z oglasi za športno prehrano oz. prehranska dopolnila (predvsem za visokobeljakovinske praške in pripravke, ki povečajo in pospešijo odpravo maščobnega tkiva), ki jih krasijo podobe mišičastih moških teles ali delov teles – npr. od blizu prikazane napete mišice moškega trebuha porjavele polti in brez dlak). Na nasprotni strani pregrade, ki ločuje fitnes od slačilnic, se odpira vhod v prostor(e), namenjene vadbi. Pritlični nivo je na eni stani zamejen s zunanjo »steno«, ki je sestavljena iz kovinske nosilne konstrukcije in velikih, približno štiri kvadratne metre velikih oken, na drugi pa z ogledali prekrito steno. Od vhodnega prostora najbolj oddaljeni del pritličnega nivoja je s pregrado ločen od sobe z utežmi. Ograjeni prostor je opremljen z blazinami, prenosnimi plastičnimi stopničkami in drugo opremo, ki jo uporabljajo pri judu in aerobiki. Iz največje »sobe« pritličja je mogoče vstopiti tudi v manjšo sobo z utežmi; stene so prav tako bolj ali manj prekrite z zrcali. Nasproti vhoda v to sobo se vzpenjajo okoli stebra spiralno zavite
75 stopnice, ki vodijo na teraso. Na tej stojijo »kardio« naprave60 in drugi pripomočki za telesno vadbo, z vrha pa se na eno stran odpira pogled na bazenski kompleks, na drugi pa na pritlično etažo fitnesa, prostor za aerobiko in judo ter skozi prozorno zunanjo steno ven, na ulico in v park. Nasproti stoječi si steni velikanske dvorane, v kateri se nahajata fitnes studio in bazenski kompleks, sta zidani, drugi dve, mnogo večji steni pa sta sestavljeni iz nosilne konstrukcije, ki podpira velika okna, ki – stoječa tesno drug ob drugem – sestavljajo malo da ne celotni steni. Celotna zunanja stena fitnesa61 je zato prozorna, velikansko okno, ki v fitnes spušča dnevno svetlobo in – če so prižgane luči – dopušča, da mimoidoči v parku vidijo v njegovo notranjost. Ker pa so luči večno dneva ugasnjene, pogled iz parka v notranjost fitnesa ni mogoč, a v notranjosti ustvarja vtis, da je, saj je pogled ven, v park neoviran. Ko pade tema, igra svetlobe in njene odsotnosti, skupaj z ogromnimi okni tvori izjemno zanimiv učinek, saj celotna zunanja »stena« postane velikansko ogledalo. Vsak, ki se nahaja v fitnesu, vidi svoj odsev na površini, ki pa hkrati onemogoča, da bi se videlo skozi. Z zunanje stani pa je zgodba ravno obratna, saj lahko v temi neovirano vidimo v notranjost fitnesa in si vojeristično ogledujemo tamkaj odvijajoče se dogajanje. Zaradi učinka zrcala oseba v notranjosti fitnesa tako ne more vedeti, ali se na drugi strani »stene« nahaja kdo, ki ga morda opazuje ali celo ocenjuje. Poleg zrcal, pritrjenih na steni nasproti stene-okna, so zrcala pritrjena po celotni površini pregrade, ki ločuje predel fitnesa s prostimi utežmi od prostora namenjenega treningom juda in aerobike. Podobno arhitekturno-oblikovalsko rešitev sem opazil tudi v drugih fitnesih v Ljubljani, denimo v fitnesu v Kosezah in tistem v spodnji Šiški. Prvi leži vzporedno z ulico in
60 To so naprave, namenjene aerobnemu treningu, kot sta npr. tek ali kolesarjenje, ki jih velika večina uporablja predvsem zato, da bi izgubila telesno maščobo. Naprave, kot so sobna kolesa, »eliptiki« (simulacija teka na smučeh), tekalne naprave s tekočim trakom, »stepperji« (simulacija hoje po stopnicah) ipd., navadno imenujejo preprosto »kardio«. Silvo Kristan (2012: 71) fitnes opremo opiše kot umetno oblikovano, sodobno vadbeno orodje za krepitev različnih mišičnih skupin in drugih organskih sistemov. Opremo razdeli na trenažeje, ki jih deli na dve osnovni skupini, simulatorje, uteži, ročke (male uteži z nastavki od do 5 kilogramov (Kristan 2012: 178 ), klopi in razteznike. Kateri sta dve osnovni skupini trenžejev, avtor ne razloži, a bržčas ima v mislih naprave za krepitev mišic in naprave za krepitev kardiovaskularnega sistema, »kardio«). Kategoriji trenažjev in simulatorjev pa se potemtakem prekrivata. Simulator je »naprava, ki omogoča ustvarjanje takih razmer in odnos, kot so v resnici, naprava, s katero se ustvarja vaje, zvečine za neko telesno oz. športno dejavnost« (Kristan 2012: 184). Kot primere simulatorjev navaja tekočo preprogo, eliptični trenažer, sobno koli in veslaški simulator (Kristan 2012: 184). Teh izrazov obiskovalci fitnes centrov skoraj ne uporabljajo, ampak jih navadno okrajšujejo (npr. naprave za krepitev kardiovaskularnega sistema imenujejo preprosto »kardio« ali eliptični trenažer imenujejo »elipitik«). Nedavni Kristanovi predlogi so prvi poskus poenotenja izrazja, ki se uporablja v zvezi s fitnes vadbo, in uskladitve s pravopisom. Kjer se sklicujem na izjave sogovornikov, uporabljam emske izraze, drugod pa sledim Kristanovim predlogom. 61 Podobno velja tudi za notranjost bazenskega kompleksa, a podrobnejši opis bazenskega dela izpuščam, saj bazeni, plavanje in druge aktivnosti, ki se tam dogajajo, niso predmet tukajšnje obravnave.
76 ima na tisti strani stavbe, ki je obrnjena na ulico, vgrajena okna, ki – razen na vogalih – stojijo gosto drug ob drugem in segajo od tal do stropa. Neposredno pred – ali neposredno za, pač odvisno od mesta, s katerega opazujemo – vsakim oknom stoji ena telovadna naprava ali prostor za raztegovanje telesa. Oseba, ki na primer teče na tekalnem stroju ali kolesari na sobnem kolesu, je tako nujno obrnjena proti oknu, skozi katerega lahko ob svetlem opazuje mimoidoče in dogajanje na ulici, ob temi pa se okno spremeni v ogledalo. Ogledalo, v katerega poglede usmerja sama postavitev naprav v fitnesu, tako kot celotna zunanja »stena« fitnes centra Tivoli hkrati zastira pogled vadečega ali vadeče na ulico, a hkrati ohranja možnost, da ljudje na ulici vidijo vsakega obiskovalca ali obiskovalko fitnesa, uokvirjenega v svojem oknu, kako telovadi. Fitnes v spodnji Šiški pa je sestavljen iz dveh delov, ki sta povezana s skupnim stopniščem in vodi v višja nadstropja. Vsako izmed teh je namenjeno specifični dejavnosti in je oprema posameznih dvoran zato prilagojena dejavnostim, ki tam potekajo (npr. dvorana za aerobiko, dvorana z utežmi, dvorana z napravami za aerobno vadbo itd.). Vsem nadstropjem, vsem dvoranam (z izjemo tiste s solarijem) pa je skupno, da imajo steno, ki je obrnjena na glavno ulico, v veliki meri prozorno, stranske stene pa imajo po eno ovalno okno, ki se razlega po večjem delu stene: zadnja stena, ki je obrnjena proti kakšnih sto metrov oddaljenemu blokovskemu naselju, pa je z notranje strani v celoti prekrita z ogledali. Velikanske prozorne površine tako skoraj z vseh strani omogočajo, da od zunaj z lahkoto vidimo v notranjost dvoran za telovadbo in nas ob temi celo zakrivajo, da postanemo potencialni opazovalci. Čeprav so sodobni fitnes centri opremljeni z najnovejšimi vadbenimi napravami, sobane so prostorne in svetle, močno poudarjajo higieno (vsak obiskovalec naj bi tako ali tako podložil napravo, ki jo uporablja s čisto brisačo, da bi preprečil širjenje potu, po končani uporabi naprave pa naj bi le-to obrisal s papirnatimi brisačami in detergentom) in naj bi bili namenjeni posameznikovi (zasebni) vadbi pa je sama arhitekturna postavitev izpostavlja, v središče pogleda postavlja čvrsta in krepka telesa, ki vadijo in se naprezajo. V tem razkazovanju in uprizarjanju fitnesa – t. j. razkazovanje in uprizarjanje oblastnih razmerij – se v sodobni, »modni« preobleki ponavlja v mogočem soroden »teater (moške) moči«, kot so ga v preteklosti pripravljali Turnerji in Sokoli na svojih »zletih« (glej Roubal 2003), kot so ga »izvajale« stranke Hyppolita Triata, ko so ob ritmu bobnov v Triatovih telovadnicah razkazovale svoja telesa. Delano pa spominja tudi na starodobne silake, ki so pred občinstvom razkazovali svojo moč in svoje spretnosti, ali pa »izklesana« telesa tekmovalcev na podijih na Sandowovih prireditvah, ki so neposredne predhodnik sodobnih bodibilderskih tekmovanj.
77 Priznati moram, da ob svojem prvem obisku omenjenih fitnes centrov nad velikanskim številom ogledal, njihovo natančno premišljeno postavitvijo in zunanjo steno, ki odkrito kaže dogajanje v notranjosti, nisem bil presenečen. Vse to sem opazil že neštetokrat poprej, ko sem sprehajal ali kolesaril mimo naštetih fitnes centrov. Podobne arhitekturne rešitve fitnes studiev so opazili tudi drugi (Klein 1993: 11-14; Tan in Brigole 2012: 141-145; Javornik 2006: 41-44). Zaradi njihove »šablonske« arhitekture, intenzivnega oglaševanja in dejstva, da se tam razen zaposlenih nihče ne zdrži več kot uro ali dve, kolikor traja trening, bi se lahko na prvi pogled zdelo, da so fitnesi pravzaprav nekraji (Auge 2011), da so odporni na pripisovanje pomena. Arhitekturno-oblikovalska podoba teh fitnesov ima vsekakor funkcijo oblikovanja svetlega prostora in ga s pomočjo optičnih trikov vizualno kar najbolj povečati. Oblikuje pa tudi izjemno pregleden prostor, prostor, ki ga v vsakem trenutku prečijo pogledi ne le tistih, ki tam telovadijo, temveč tudi tistih, ki se nahajajo zunaj samega fitnesa. Še več, zvečer, ko jih obiskuje največ ljudi, fitnese prečijo celo pogledi vseh tistih, ki se v nekem trenutku »samo« potencialno nahajajo zunaj fitnes centra, na ulici, in opazujejo njegovo notranjost. Tako fitnes centri – seveda eni bolj, drugi manj – tvorijo panoptične prostore, prostore nadzora in discipline, v katere ljudje zahajajo ne le po svoji lastni želji, ampak za vstop celo plačajo. Ti prostori so zastavljeni tako, da so pogledi lahko precej ekonomični. V danes že kar klasični razpravi o Nadzorovanju in kaznovanju (1984) v različnih zgodovinskih obdobjih in preobrazbah, ki ločujejo posamezne faze, je Michel Foucault na podlagi dela Panoptikon angleškega utilitarističnega filozofa 18. in 19. stoletja Jeremyja Benthama razlagal funkcije disciplinskih mehanizmov v zaporih. Bentham si je zamislil zapor, v katerem je iz središčne točke, stražnega stolpa moč videti in nadzorovati vse jetnike, ki so »pospravljeni« vsak v svoji celici. S svetlobo preplavljene celice so stisnjene tesno druga ob drugo, z svojimi zidovi preprečujejo medsebojni stik zapornikov ter tvorijo obroč okoli osrednjega stolpa. Zaradi njihove soodnosne lege iz jetniških celic ni mogoče videti v stražni stolp. V panoptikonu je pogled enosmeren. Ker jetniki potemtakem nikoli ne vedo, ali jih paznik v danem trenutku opazuje ali ne, so nenehno potencialno opazovani, a se zaradi možnosti, da jih v kateremkoli trenutku dejansko opazujejo, morajo o ves čas – tudi ko v stražnem stolpu ni nikogar – obnašati, kot da so opazovani. Istočasno pa to pomeni, da se že obnašajo kot od njih zahtevajo pazniki, se spontano podrejajo paznikom, ki v tej fazi odnosa ne potrebujejo nikakršne fizične prisile (arhitekturna prisila je predpogoj tega odnosa), se vpišejo v odnos moči in – tako Foucault – postanejo dejavno vpleteni v svojo podreditve. Oblast, ki se izvaja v zaporih, je disciplinska oblast, ki
78
se izvršuje tako, da postane nevidna; zato vsiljuje tistim, ki si jih podreja, načelo obvezne vidnosti. V disciplini morajo biti subjekti vidni. Njihova osvetljenost zagotavlja premoč oblasti, ki se na njih izvaja. Disciplinski posameznik ostaja podvržen prav zato, ker se ga nenehno vidi, ker ga je vselej mogoče videti. (Foucault 1984: 186)
Zapori se najbolj približajo Benthamovim načrtom (v ZDA in Evropi so zgradili številne zapore, ki vsaj v temeljnih potezah sledijo Benthamovim načrtom), nikakor pa niso edine ustanove, v katerih deluje isti disciplinski mehanizem. Foucault ga najde v različnih »hišah discipline« (Foucault 1984: 171-7), med katere prišteva šole, bolnišnice, norišnice, delavnice in tovarne. Na ta seznam pa sam dodajam fitnes studie. Čeprav – to moram poudariti – niti eden izmed studiev, ki sem jih obiskal, ne ustreza popolnemu disciplinskemu aparatu, ki »bi omogočal enemu samemu pogledu, da bi nenehno vse videl« (Foucault 1984: 174). Navkljub temu pa arhitekturne rešitve teh fitnes studiev v osnovnih potezah sledijo principom, ki jih je analiziral Foucault in ustvarjajo vidljivost ljudi, ki vadijo v fitnes studiih ter njihovo zavedanje te vidljivosti, ki mora – da deluje nemoteno – ostati skrita. Neko drugo, a ne nepovezano »plast« vidljivosti pa dodajajo majhne, na strop pritrjene nadzorne kamere, ki so pogosto skrite v kotih ali neposredno ob lučeh. V fitnesih omogočajo vidljivost ne le velikanska okna, navadno usmerjena k javnim površinam, s katerih lahko v vsakem trenutku nadzoruje (predpostavljen) pogled, pač pa tudi velika zrcala. Kot sem omenil zgoraj, na mnogih stenah, pred veliko večino vseh vadbenih naprav, stojijo zrcala, ki so v prvi vrsti namenjena, da se z opazovanjem v njih vadeči posameznik ali vadeča posameznica nadzira svoje gibe ter jih izvaja kar najbolj natančno in varno (daljša obravnava tega sledi v nadaljevanju). V kontekstu vidljivosti in preglednosti prostora pa ogledala omogočajo medsebojno opazovanje ljudi, ki v nekem trenutku vadijo v fitnesu. Ob nešteto priložnostih sem videl, da se ljudje v fitnesih opazujejo – pa naj bo zaradi tega, ker čakajo, da se sprosti neka vadbena naprava, ker opazujejo nekoga, ki se jim zdi simpatičen oziroma privlačen, ali ker si ogledujejo način vadbe ter obliko njegovih ali njenih mišic oziroma telesa v celoti.62 Naj samo za ponazoritev navedem tole vinjeto: Ob neki priliki
62 Od vseh sogovornikov sem se – iz vrste razlogov – najbolje ujel z Dušanom, ki je sicer že prenehal z aktivno vadbo v fitnesih. Nemara zaradi distance, ki jo ima danes do fitnesa (ne zgolj v časovnem smislu), in njegove družboslovne izobrazbe so bila njegova razmišljanja o fitnesu prav razsvetljujoča. Naj navedem del odgovora na vprašanje o vidljivosti in nadzoru v fitnesu ter kako ju je doživljal. Povedal je takole: »Sej jaz se nikoli ne zajebavam. Imam pa občutek, da me nekdo opazuje. Ta ko postavlja se kdaj, sploh … Recimo, kaj je najboljši občutek, ko si star 16 let pa hodiš zadnje pol leta v fitnes pa misliš, da je cel svet tvoj, poznaš vse mašine, veš,
79 sem v fitnesu v Tivoliju klepetal s Francijem o njegovih prehranskih navadah, ko se mi je nenadoma zazdel odsoten in da zre mimo mene, njegovega sogovornika. Vprašal sem ga, kaj je? On pa mi je odgovoril z zadovoljnim nasmeškom, dvignil obrv in rahlo prikimal ter mi s tem dal vedeti, da je več kot v redu in da na naj se tudi jaz ozrem v smer, v katero je gledal on. Ko sem se obrnil, sem zagledal postavno dekle v oprijetih telovadnih hlačah, ki je s hrbtom obrnjena proti nama delala predklon. Za tem sva se spogledala, se nasmehnila, ko je Franci vzkliknil »Evo, zato se hodi v fitnes!«. Tovrstna medsebojna opazovanja se tu in tam sprevržejo v spogledovanja in izmenjavo kakšnega nasmeška. Enako pogosto pa so ti pogledi nezaželeni in moteči ter peljejo v umik enega od udeleženih. Dobil sem vtis, da so navadno dekleta tista, ki se umaknejo, ter da so fantje tisti, ki pristopajo agresivneje. Dekleta, s katerimi sem se pogovarjal, so mi dejala, da jih navadno prav nič ne veseli, če jih nekdo opazuje ali ogovarja, a da se takšna izkazovanja pozornosti običajno ne menijo. Ena izmed deklet mi je dejala, da je
kako dihat, kako delat, veš, koliko lahko dvigneš, lahko dvigneš več kot marsikdo, ki pride tja – sploh od kakšnih novih. Pride kakšna punca na kolo, ti pa dviguješ pa daš še malo več [uteži], čeprav veš, da to ni dobro pa tega v tvojem načrtu tega ne piše, ampak ti daš mal več, zato da zgleda…! Al pa greš na tisto mašino, na kateri veš, da lahko velik dvigneš! Recimo jaz s temi zadnjimi mišicami na nogi blazno velik dvigne in sem potem še zanalašč bolj tako [poudarjeno] dihal [ponazori dihanje]. Čeprav veš, da ti se obnašaš kot da te opazujejo – v tvoji glavi te opazujejo in v tvoji glavi si ti uspel, se pokazal – čeprav si samemu sebi neki dokazal, kar si hotel dokazat – ampak ti se obnašaš, kot da bi te opazovali. V našem fitnesu sicer ni zastekljene šipe na ulico, ogledala pa so tako postavljena, da si ti praktično, tudi če si s hrbtom obrnjen proti nekomu, si lahko videl, kdo te direktno opazuje. Recimo, sploh če bi blo manj ljudi. Ampak jaz se takrat zelo sproščeno počutim, pač delam tisti svoj načrt in ni problema. Včasih sem šel ob večerih, načeloma to ni bila moja praksa, ker mi ni bilo všeč to, da je bilo veliko ljudi, ampak zvečer je blazno veliko ljudi prišlo in prišli so ti dobri fitneserji, ki lahko ogromno dvigujejo, in se je pred eno mašino vrsta lahko naredila; so čakali in sem potem hodil na mašine, za katere sem vedel, da sem na njih dober. Mislim, ful zanimivo, kako je človek obremenjen z drugimi ljudmi, k v bistvi si misliš, kot da stalno samo tebe opazujejo, kot so vsi prišli tja samo zato, da bojo gledali, kako Dušan Novak dviguje uteži. Mislim, totalni idiotizem, ampak še zmeraj pač je resničnost. In potem sem delal tiste vaje, za katere sem vedel, da mi grejo dobro, da lahko veliko dvignem. Tako, malo sem prirejal načrt takrat … Včasih sem celo naredil tole, da ti povem, ko sem že ful iskren s tabo: sem recimo dvigoval neke uteži pa sem vedel, da bo šel nekdo na te uteži, kjer sem jaz, ampak sem videl, da ne gleda, ko sem jaz svojo serijo končal in sem premaknil, kot da sem več dvigoval. Se pravi, ker si mel tam sam geštih za premaknit in je zgledalo, kot da dvigujem – recimo – namesto 60 kil 80 kil. A ni zanimivo? Pač nekdo, k mu tam totalno dol visi zate, ampak ti hočeš dajat vtis, dejansko lažeš – »jaz sem pa sposoben več, kot pa v resnici sem«. S tem preslepiš tudi samega sebe, skušaš se slepit. Sej verjetno je tako za mladega človeka; stalno se hoče neki potrjevat v očeh drugih in tko. In dejansko si sposoben lagat samemu sebi. To opazim tudi pri svojem bratu – stalno se gleda v ogledalo, ima neko določeno pozo, tudi ustnic, lic, vsega tega, kako to postavi, kako ima oprijete majčke in v bistvu si jih stalno štima tako, da bi zgledal. Ker vem, da ima občutek, da pač še ni tam [kjer si želi/bi moral biti v razvoju mišic] – čeprav je že kar, se je že kar definiral, čeprav mu še vedno neki manjka.« Tudi Žan mi je priznal, da je dvakrat ali trikrat nekoliko zvišal obremenitev ob koncu vaje, da bi bilo videti, da je dvigoval večjo obremenitev, kot jo je v resnici. Nace in Janko sta povedala, da že slišala govorice, da ljudje to počno, a da se jima to zdi popolnoma neumno in da sama tega ne bi nikoli storila. Franci pa se je nasmehnil, češ »pa naj«. Priznati moram, da sem sam to opazil zgolj enkrat, vendar menim, da oseba, ki je obremenitev zvišala malo pred koncem, tega ni storila, da bi zavajala, ampak se je preprosto uštela glede svoje moči, ugotovila svojo zmoto in za tem odnehala. Nace pa je tudi priznal, da mnogokrat opazuje druge, medtem ko dvigujejo, tako zaradi primerjave kot zaradi skrbi, da se opazovani ne bi poškodoval ob nepravilnem dvigovanju.
80 že nekajkrat grobo oštela fante, ki so jo nadlegovali z nenehnimi pogledi in pomenljivimi nasmehi. Kakšnih (še) bolj neprijetnih izkušenj pa ta dekleta do sedaj niso imela. A naj zopet opozorim, da dekleta in njihove perspektive niso v ospredju pričujočega besedila, da sem se temi dekleti pogovarjal bolj po naključju kot načrtno; da so bila vsa tri dekleta v času pogovorov v partnerski zvezi in da bi sam bržkone prišel do povsem drugačnih interpretacij, ko bi spregovoril že z enim samim dekletom, ki bi mi svoje izkušnje iz fitnesov opisalo kot nevzdržne ali nevarne zaradi obnašanja moških. V nasprotju z občutji in ravnanji deklet, s katerimi sem se pogovarjal, pa so mi vsi fantje, s katerimi sem se med pogovori in druženjem v fitnesu dotaknil teh dogodkov, dejali, da jih veseli in da so ponosni, če ugotovijo, da ji opazuje kakšno dekle. To še posebej velja, če je dekle »lušno«. V isti sapi pa so mnogi dodali, da jim prisotnost ali (namišljena?) pozornost deklet predstavlja dodatno spodbudo, da dvigujejo uteži bolj »pravilno«, »elegantno« ali pa celo povečajo obremenitev. Razlogom, zaradi katerih so se fantje odločili za bolj ali manj redno vadbo v fitnesu, se bom nadrobneje posvetil v nadaljevanju naloge, tu pa naj povem le, da so ti povezani tudi z dekleti, zdaj pa se vrniva k prostoru, vidljivosti in eni od funkcij zrcal. Pri teh temah sva nenadoma in nenadejano pristala tudi z Žanom, ko sem ga spraševal, kakšno telo si želi. Z Žanom, ki že skoraj tri leta redno obiskuje fitnes in ki posveča veliko pozornosti svoji zunanji podobi, sem se zapletel v naslednji pogovor:
Ž: /…/ Kva jaz vem, sej ni tako, da bi hotel zgledat točno tako kot kak igralec al pa kej, gre sam za neke vzore, mislim, meni je vseeno za njih, sej ne rečem, dosti jih hudo zgleda, ampak jz hočem hudo zgledat kot jaz ... A štekaš? B: Ja, a potem ti gledaš igralce pa pevce, k veljajo za hude … Ž: Ja, sam itak ti maš pač neko predstavo v glavi, kva je hudo – six pack pa to – sam pač ne moreš bit ti Reynolds63, ali pa kdo tak … Ti si pač ti, jaz sem pač jaz, a štekaš? Mislim, sej itak je ful modelov, za katere bi komot reku, da so hudi, da majo res dobro postavo, k res veš, da so veliko delali, da se trudijo … B: A gledaš tud druge tipe v fitnesih? Ž: [se nasmeje] Hm, ja … Normalno, pa sej to ni gej … B: Sej tud če bi bilo … Ž: Ja, ja, sej jaz nimam nič proti gejem, a veš /…/ Sam hočem rečt, da pač tako kakor gledaš kdaj kake tipe s hudimi bodiji, pa si misliš, kul, jz bi mel take roke, tako vidiš tu enega k ima, kva jaz vem, hude roke, in si misliš, fak! Če on lahko, pol lahko tud jaz … B: A misliš, da se vsi gledajo?
63 Govori o ameriškem filmskem igralcu Ryanu Reynoldsu.
81 Ž: Ne vem, težko rečem, sam mislim, da ja …, da to ni nič takega, pač mal pogledaš slike, druge, pa tako, toliko, da veš, kje si … Sam, sej to tako mal pogledaš, na hitro, da on sploh ne opazi; ne moreš kar buljit tam v enega, k ga sp sploh ne poznaš … To bi bila čist slaba! Tam težit enemu … Al pa v špeglu lahko pogledaš, k je on stran obrnjen ali pa dol gleda ali pa kaj takega … Pač, tko, po filingu …
Sam sem ob več priložnostih, zlasti ob svojih prvih obiskih fitnes studiev deležen grdih pogledov, ko so vadeči ugotovili, da že dalj časa strmim v njih oziroma da jih opazujem nekoliko preveč intenzivno in nekako za tisto okolje nenavaden način. S svojimi okornimi in očitnimi pogledi oziroma opazovanji sem prekršil nenapisano pravilo vadbe v fitnesu o medsebojnem opazovanju. Preskakovanje med nevidnim opazovanjem, ki je del običajnega življenja v fitnesih, in (pre)hitro motečim opazovanjem odpira mnoga metodološka vprašanja, katerih nekoliko bolj dostojna obravnava presega okvire in namene pričujočega besedila. Presega okvir »standardnega« vprašanja opazovanja, pri katerem opazovani vedo, da so opazovani, in »igranja« za svoje antropološko občinstvo ter prikritega opazovanja, ki naj bi bilo brez »neobičajnih« reakcij opazovanih. Ker pa me je eno vprašanje postavljalo v posebej nelagoden položaj, kjer nisem vedel, kako naj postopam, ga – kljub pravkar povedanemu – v nadaljevanju izpostavljam, posvečam nekaj vrstic in podajam svojo zasilno rešitev. Težave mi je, skratka, povzročalo, ker prikrito in odkrito opazovanje v fitnesu na neki način sovpadata. Potem ko sem po nekaj obiskih fitnesov ugotovil, kako pomembno vlogo ima medsebojno opazovanje udeležencev in udeleženk ter kako »pravilno« opazovati, sem razmeroma hitro tudi sam pridobil občutek za »pravilno« opazovanje. Kljub temu novo pridobljenemu občutku za »pravilno« opazovanje in za katerega sem za zdaj še prepričan, da je »tisti pravi«, mi je opazovanje povzročalo velikanske preglavice, sej sem v fitnesih vendar opravljal načrtno opazovanje (z udeležbo) nekoliko drugačne vrste. S to težavo se ukvarjam tudi sedaj (in so ukvarjali že mnogi etnografi), v fazi pisanja naloge, saj je v fitnesu nikakor nisem uspel zadovoljivo rešiti. Med drugimi sta se mi je postavljali tudi naslednji vprašanji, ki se mi zaradi mojega mesta v fitnesu zdita bistveni. Bil sem anonimen obiskovalec fitnes studiev in v maločem drugačen od ostalih (govorim isti jezik, sem podobne starosti kot mnogi drugi obiskovalci fitnes studiev, živim v istem okolju kot velika večina, ipd.), hkrati pa sem bil tam kot antropolog, ki s svojim načinom opazovanja in za obravnavani kulturni kontekst nevsakdanjim spraševanjem o najbolj samoumevnih rečeh (p)ostaja tujec. Spraševal sem se: Naj ob obiskih fitnes studiev zamolčim svojo antropološko nalogo in cilje ter »eksplicitno
82 etnografsko opazujem64« in tvegam, da s samim »eksplicitnim etnografskim opazovanjem« izgubim objekt preučevanja, objekt, ki ga sprva le predpostavljam, objekt, ki naj bi ga nato ravno z opazovanjem konstruiral in ki bi se nekje vmes preobrazil v moj besedni konstrukt? Objekt preučevanja bi se nemara lahko uprl, saj so moj objekt živi ljudje! Ali naj se naivno obnašam kot »domačin« v fitnesu, kjer lahko bolj ali manj vsakdo brez večjih naporov – če odmislim napore, povezane s samo vadbo – postane domačin, in prevzamem »domačinsko opazovanje«? S slednjim pa se vede odpovem možnosti natančnega opazovanja ljudi in njihovega obnašanja v fitnesih, saj »domačinsko opazovanje« temelji na bežnih pogledih, občudovalnih in zavistnih pogledih. Povedano drugače (in nalašč skrajno naivno), naj se »vržem« v življenje v fitnesih, postanem domačin, hkrati pa prikrito opazujem, ali naj vsem obelodanim zastavljeno nalogo in svoje namene? Naj vsakič znova vsem, ki prihajajo in odhajajo iz nekega fitnes studia, razložim, kdo sem in kaj počem tu ter jih prosim, da naj se obnašajo, kot da me ni? Ker sem ocenil, da je velika večina delovanj posameznikov in posameznic, medtem ko vadijo v fitnesih, tako ali tako dostopna skoraj65 vsem in da v tej fazi raziskovanja ne razkrivam nič, kar ne bi bilo vidno ali celo postavljenega na ogled, sem se odločil, da ne bom vsakič znova vseh prisotnih obveščal o svojem početju (poleg tega pa bilo sila nepraktično). Lahko bi dejal, sem v tej fazi raziskave za svoje interese izrabljal vidljivost, ki – kot se glasi teza, ki jo je pogosto ponavljal Foucault – omogoča vedenje in (disciplinsko) oblast. Ta aspekt je problematičen in zavedam se, da v mojem pisanju, v opisih teles in predstavitvah mnenj skriva neki minimum oblasti, da odločam, čemu dam poudarek in kaj zanemarim, kaj vključim, za kaj v besedilu ni prostora ter – morda najpomembneje – kakšne zaključke naredim. Oblast, ki prihaja iz samega načina opazovanja, ni edina, ki jo »imam«. Čeprav svoje odločanje v prvi vrsti usmerjam navznoter, v besedilo, pa ima seveda tudi (vsaj potencialne) zunanje učinke. Vpliva (lahko) na čustva in mišljenje vseh, ki to berejo – tudi tisti, ki jih opisujem, tistih, ki se na tak ali drugačen način čutijo povezane s fitnesom. Pisanje lahko izdaja, razžali, pretrese ali razveseli, navduši in da elana pa tudi pusti povsem ravnodušne. Odločitve, ki jih sprejemam v besedilu, pa so odločitve, ki izvirajo pozicije, ki jo zavzamem »na terenu«, in odnosa z ljudmi, s katerimi prihajam v interakcijo, torej od pristopa, ki ga izberem. Zato je vprašanje družbenih in osebnih (če je to dvoje sploh mogoče
64 Z »eksplicitnim etnografskim opazovanjem« imam v mislih vsa tista opazovanja, ki se kakorkoli razlikujejo od opazovanj obiskovalcev in obiskovalk fitnes studiev. 65 Načeloma je sicer dostopno prav vsem, dejansko pa samo vsem, ki plačajo vstopnino.
83 ločiti) učinkov besedila povezano z zgoraj zastavljenimi vprašanji mojega mesta v fitnesu. Sem z izrabo vidljivosti zavzel pozicijo, ki razčlovečuje? Zgornja, skrajna naivna zastavljena izbiro ali »preočivalec« ali »domačin« se mi zdi nezadostna in preozka, da bi ujela dogajanje v fitnesu, kot sem ga doživel sam. Možni izbiri sta že vselej okuženi druga z drugo, domačini sami gledajo, izrabljajo vidljivost (tudi na samih sebi!), za primerjavo, motivacijo in navdih ter predpostavljajo, da jih drugi in Drugi opazuje(jo), ocenjuje(jo) in nadzira(jo). Sploh pa sem se domačinskemu postopanju lahko najbolj približal, si ga najbolje ogledal, če sem sam ravnal, kot da sem domačin. Način, kako sem uporabil samo arhitekturno zasnovo in tam že obstoječe navade, ima tako dve nasprotni si, a soobstoječi plati. Ker obiskovalci in obiskovalke fitnesov predpostavljajo, da jih v danem trenutku nekdo zares opazuje, se ves čas obnašajo, kot da jih dejansko ves čas nekdo opazuje, čeprav se to – po mojih opažanjih in pripovedovanjih mojih sogovornikov o svojem opazovanju drugih – dejansko dogaja le občasno in z bežnimi pogledi in ne z namenom nadzorovanja opazovanih, ampak samih sebe. Ne opazujejo zato, da bi nadzirali druge, ampak same sebe, vendar učinkuje, kot da bi (načrtno) nadzirali. Slednjega je le toliko, kolikor ga je potrebnega za nadzorovanje samih sebe. Zanje je zgolj sredstvo (motivacija, primerjava), ne cilj (nadzor samih sebe, napredovanje). Skozi iskanje motivacije in primerjav se oblikuje mreža medsebojnega samo- nadzorovanja, ki si ga želijo mnogi, in nadzorovanja drugih, ki si ga ne želi »proizvajati« nihče – ob tem pa se nekateri v svoji lastni predpostavki, da so opazovani, lahko počutijo prav udobno.66 Po tej plati je moje opazovanje le sledilo tistemu, kar se v fitnes studiih navadno dogaja, torej »domačinskemu pogledu«. A ker sem vidljivost izrabljal za drugačne namene (ali vsaj za drugačne namene, kot so morda tisti, ki so me ujeli med »špeganjem«, mislili, da jih imam – npr. primerjava mišic ali kaj podobnega), sem ravnal na način, ki me zaradi etičnih dilem, ki jih odpira, močno muči. S tem ko sem opazoval kot domačini, sem istočasno ravnal popolnoma drugače kot domačini.
66 Ugodno se počutijo tisti, ki so v nekem, bržkone minljivem trenutku, zadostili zahtevi, ki so si jo postavili in ki je zahteva Drugega. V luči pravkar zapisanega in prejšnjega poglavja dobi Dušanova refleksija nov pomen: »Imam pa občutek, da me nekdo opazuje. /…/ Recimo, kaj je najboljši občutek, ko si star 16 let pa hodiš zadnje pol leta v fitnes pa misliš, da je cel svet tvoj, poznaš vse mašine, veš, kako dihat, kako delat, veš, koliko lahko dvigneš, lahko dvigneš več kot marsikdo, ki pride tja – sploh od kakšnih novih? Pride kakšna punca na kolo, ti pa dviguješ pa daš še malo več [uteži], čeprav veš, da to ni dobro pa tega v tvojem načrtu tega ne piše, ampak ti daš mal več, zato da zgleda …! Al pa greš na tisto mašino, za katero veš, da lahko velik dvigneš! Recimo jaz s temi zadnjimi mišicami na nogi blazno velik dvignem in potem še zanalašč bolj tako [poudarjeno] dihal [ponazori dihanje]. Čeprav veš, da ti se obnašaš, kot da te opazujejo – v tvoji glavi te opazujejo in v tvoji glavi si ti uspel, tle pokazal – čeprav si samemu sebi neki dokazal, kar si hotel dokazat – ampak ti se obnašaš, kot da bi te opazovali.«
84 Da pa te vidljivosti ne uporabljam na način, ki bi komurkoli kakorkoli škodil, je seveda stvar moje osebne in profesionalne etike, čeprav to prav v ničemer ne zmanjšuje mojega parazitiranja na ljudeh, ki sem jih opazoval, oziroma mojega ropanja, ki ga nikakor ne (z)morem povrniti in ne zmanjšuje etične vprašljivosti mojega prikritega opazovanja in prikritega opazovanja kot takega. Veliko antropologov takšno tehniko zavrača kot absolutno nesprejemljivo, medtem ko so nekateri nekoliko bolj prizanesljivi. Med slednje spada tudi Russell Bernard (1994: 349), ko poudarja, da sta odločitev prakticiranju prikritega opazovanja in odgovornost, ki pride z njo, raziskovalčevi. Za to tehniko sem se odločil po tehtnem in mučnem premisleku, ko sem ocenil, da ne razkrivam ničesar, kar ne bi bilo vidnega vsakemu, ki se nahaja v fitnesu ali celo na ulicah, pred okni, ki kažejo notranjost fitnes studiev, ker ne razkrivam nobenih osebnih podatkov, nobenih podrobnosti, ki bi lahko kakorkoli vodile do ljudi, ki jih opisujem. Vsi, s katerimi pa sem se pogovarjal in ki so z mano delil svoje misli, prepričanja in izkušnje, s katerimi sem se kdaj potil na vadbenih naprav, pa so za mojo nalogo vedeli in s strinjali s tem, da tisto, kar so mi zaupali, uporabim v svoji nalogi. Tvegal pa sem metodološki skok in na podlagi njihovih mnenj (dve sta navedeni zgoraj) potegnil zaključke o nečem, kar presega njih kot posameznike, saj sem je po večkratnih preverjanjih, tako v fitnes studiih kot v pogovorih z rednimi obiskovalci, vedno prišel do tega zaključka. Omeniti pa moram, da od pravkar povedanega nekoliko odstopa Francijevo mnenje, ki fitnes obiskuje zgolj zato, ker mora v teku študija opraviti nekaj semestrov športnih vsebin in da se pripravi na poletje, kot je dejal sam. Ker ga fitnes ne veseli prav zares, se ne zmeni za vidljivost, ne uporablja njenih potencialov in se ne obremenjuje s tem, če ga kdo opazuje. Ko sem ga spraševal o opazovanju v fitnesu, pravzaprav ni vedel, po čem ga sprašujem. Medtem ko večina mojih sogovornikov verjame, da jih drugi opazujejo in ocenjujejo ter se skladno s tem tudi obnaša, se Franci za to ne zmeni in vidljivost izgubi svojo moč. Nanj vpliva le toliko, da ne poseda na napravah, če opazi, da bi jih nekdo rad uporabljal, in se umakne, kar pripisuje svoji uvidevnosti do drugih, večjega pomena pa vidljivosti ne pripisuje. Na neki način pa Francijevo mnenje potrjuje zgoraj zapisano, da imajo predpostavljeni pogledi moč le toliko, kolikor jim jo pripisujemo… Nemara največ, kar lahko naredim, je, da opišem (in razgalim) delovanje vidljivosti, ki je ne tisti, ki so v njej, kot celoti,67 kot nekakšnem sistemu udeleženi in ga »izvajajo«, ne
67 Zavedam se, da je Foucault (1984) v zvezi z vidljivostjo in oblastjo podarjal razpršenost, mnoštva, mikro- razmerja. Za uporabo beseda 'celota' sem se odločil zaradi delovanja diagrama – če naj uporabim Foucaultov izraz, fitnesa, ki ujema in mnoštvo mikro-odnosov vrtinči okrog praznega središča, pogleda predpostavljenega
85 opazijo. Svoje poglede namreč razumejo kot vsakič partikularne poglede, ki nastanejo in izginejo po naključju in so posledica njihove povsem neodvisne želje po primerjavi, ki služi samo njim.68 Morda bo izzvenelo nekoliko pokroviteljsko, a poudariti moram, da se »fitnesači« nikakor ne smatrajo za »ujetnike« hiše vidljivosti, če izrazim s Foucaultovimi besedami, ampak prej njeni partnerji v gledanju, torej tisti, ki »imajo« oblast. A, kot rečeno, nihče ne razmišlja o opazovanju kot svojevrstni mreži, ampak zgolj kot o posameznih pogledih – namenjenim njim samim. Nadzorovanje pa je kvečjemu motivacija, pomoč za bolj naporno vadbo, za preseganje samega sebe in drugih, ugodje v zavedanju, da si zadostil Drugemu.
Vzroki in razlogi za vadbo
V uvodu sem omenil, da me je že od mojih prvih stikov s fitnesom begalo, zakaj se ljudje odločajo za vadbo v fitnes centrih. Stereotipne razlage vzrokov, da se fantje oziroma moški odločijo za vadbo v fitnesu, segajo od tistih, ki govorijo o želji po fizični moči, da bi se lahko v primerih fizičnih obračunov z drugimi lažje postavili zase, pa vse do tistih, ki pravijo, da se za vadbo odločajo tisti moški, ki so nezadovoljni z velikostjo svojega penisa (tj. da je premajhen). Pogosto pa slišimo tudi fitnesu in »fitneserjem« nekoliko bolj naklonjene razlage, ki vzroke iščejo v povezavi fitnesa in zdravja ter v povezavi fitnesa in lepote. Ob velikanski pozitivni publiciteti, ki jo generirajo posamezni fitnes centri, Fitnes zveza Slovenije in druga športna društva, strokovnjaki za zdrav način življenja; mediji, specializirani za področje zdravega načina življenja, fitnesa in bodibildinga; ob publiciteti, ki se spontano generira z reprezentacijami lepih mišičastih teles v popularni kulturi, bržkone ni presenečenje, da se predstave ljudi, ki zahajajo v centre za fitnes, v veliki meri pokrivajo z predstavo, ki jo o fitnesu ustvarjajo mediji (glej Hall 1999). Osebni razlogi posameznikov, ki vadijo v fitnesu, se seveda med seboj do neke mere razlikujejo. V nadaljevanju me zanimajo njihove interpretacije razlogov, da so se odločili za fitnes, predvsem me zanimajo skupne točke njihovih interpretacij. Prepričan sem namreč, da čeprav so lastne vsakemu posamezniku, presegajo individualno raven in kažejo na kulturne predstave o fitnesu, ki niso identične predstavam, ki jih gojijo »fitnes mediji« in ki – to je potrebno
Drugega (»lepšega telesa«). Vlogo neobstoječega središča v Foucaultovi teoriji je prepričljivo pokazal Mladen Dolar (2009: 29-33). 68 Izjema je Dušan, ki je v svoji refleksiji vidljivosti v fitnesu prišel do podobnih sklepov kot jaz.
86 priznati – močno vplivajo na razumevanja posameznikov o njihovem početju ter za doseganje ciljev, ki jih želijo doseči.
Začetki in nadaljevanja
Fantje, s katerimi sem opravil daljše in bolj poglobljene pogovore,69 se s fitnesom ukvarjajo različno dolgo, približno dve do tri leta. Zgolj Franci se v fitnesih poti manj kot pol leta, Dušan pa je z vadbo že prenehal, ker ga je fitnes vadba iz vrste razlogov prenehala navduševati. Nekateri vadbi posvečajo več, drugi manj časa, nekateri vadijo vsak dan in temu prilagajajo potek drugih vsakodnevnih dejavnosti, drugi pa vadijo nekoliko redkeje; a tudi slednji svoj priljubljeni fitnes center obiščejo vsaj dvakrat ali trikrat tedensko.70 Stari so od 23 do 27 let, večina je doma iz Ljubljane z okolico, le Janko in Nace sta iz drugih krajev; prvi je s severne Primorske, drugi pa iz Prekmurja, a, tako kot ostali, študirata v Ljubljani. Prav Janko in Nace sta najbolj zvesta obiskovalca fitnes centrov. Obiskujeta jih namreč vsakodnevno ali pa vsaj šestkrat tedensko, ne glede na to, ali sta v vsak v svojem domačem kraju ali v Ljubljani. Fitnesu sta podredila velik del svojega življenja, podredila sta mu način prehranjevanja, zamenjala način oblačenja in se mu nazadnje posvetila polprofesionalno. Oba sta opravila tudi licenčni seminar za vaditelja fitnesa pri Fitnes zvezi Slovenije. Janko občasno tudi že dela kot osebni trener in sodeluje pri promociji artiklov iz linije prehranskih dopolnil. Te uvaža in prodaja eno izmed večjih podjetij v Sloveniji, ki se ukvarjajo s prodajo tovrstne prehrane. Med drugim pa ima isto podjetje v lasti tudi več fitnes centrov, uvaža in prodaja opremo za vadbo in izdaja svoje revije. V enem od teh centrov kot osebni trener torej dela Janko, medtem ko Nace takšne sreče ni imel. V zadnjih mesecih sta s prijateljem svoje moči usmerila v oblikovanje svoje spletne strani, kjer bosta p(r)odajala nasvete za pravilno vadbo, zdravo prehrano in sploh zdrav način življenja. Njuni zgodbi o tem, kako, kdaj in zakaj sta se odločila za vadbo v fitnesu, sta si precej podobni, kot so si podobni tudi cilji, ki sta jih želela doseči. Janko je dejal naslednje:
69 Opravil sem več polstrukturiranih intervjujev, nekaj sem jih posnel z diktafonom, večine nisem. Poleg tega pa se v fitnesih kramljal, torej opravljal t. i. nestrukturirane pogovore z mnogo ljudmi, kjer sem poskušal v kar največji meri vodenje pogovora prepustiti njim. Vsakodnevno kramljanje in pa obiskovanje fitnesa mi je omogočilo, da sem pridobil določen »občutek« za fitnes, ki ga z intervjuji nisem pridobil. 70 S svojimi sogovorniki sem šel v fitnes le trikrat (izjema je Janko), saj vadijo vsak v drugem fitnes centru. Vsi, razen Janka, tudi obiskujejo drug center kot sem ga sam. Zaradi finančnih razlogov (drage članarine in vstopnine) sem se odločil, da ne bom obiskoval še drugih centrov.
87 Pri meni je dejansko šlo za tisto finto, za novoletno resolucijo, samo se me je ful prijelo to [fitnes]. S kolegom, že pokojnim, me je on prepričeval čez božične praznike: ''Daj bova z novim letom začela s fitnesom''. Sem rekel, ok, pa bom probal. /…/ Sam povod pa je bil to, da sem leto prej, oktobra 2010, sem šel prostovoljno v vojsko in tam je prišlo do neke poškodbe kolena in sem jo moral predčasno zapustit: to je bila katastrofa za mene, se reče. Zaradi tega se mi je zdelo, da če ne morem enega usposabljanja naredit, da je res čas, da se malo vzamem v roke, da tako ne bo moglo več iti naprej. Dal sem si v glavo, da moram nekaj naredit, prvo nisem vedel, kaj bi naredil. Fitnes mi je bil, za rečt, nekje od zadaj, je bil ves čas, da bi nekaj delal na tem, samo zagona ni bilo. Pol s poškodbo je prišel ta zagon,71 in s kolegom, ki me je prepričeval, da sva začela.
Jankova zgodba razkriva prepletanje naključij in odločitev, svojevrstno križanje zasebnega in družabnega, osebnega in družbenega. Razkriva pa tudi določeno občutje nemoči, katerega izvor je Janko pripisal svojemu telesu. Telo kot vir neurejenosti svojega življenja in občutja lastne ranljivosti ter nezadovoljstva razume tudi Nace,72 ki je svoje telo sprva razumel tudi kot orodje za premagovanje ne le drugih, ampak predvsem samega sebe. Da so se usmerili v telesa, je na neki način razumljivo, saj telesa niso nevtralni družbeni mediji, piše Connellova (2012: 97). In poudarja, da »[š]teje njihova materialnost. Določene stvari lahko naredijo, drugih pač me. Telesa so dejansko prisotna v družbenih praksah, kot so šport, delo in spolnost.« (Connell 2012: 97) Nace se je osredotočil prav na materialnost svojega telesa in jo začel oblikovati prav s športom.
S športom sem se začel ukvarjat v srednji šoli, začel sem teč, ker sem bil buckast. Ne debel, ampak buckast. In sem hotel shujšat … Najprej sem tekel zato, ker sem bil nezadovoljen sam s sabo, pol pa sem že začel tekmovat sam s sabo, skoz sem hotel boljši čas. Po srednji šoli sem prišel v Ljubljano in sem se v bistvu začel ukvarjat z ameriškim nogometom in takrat sem se spoznal s fitnesom, sem skoz vadil z utežmi, ker je pač ta šport rabil nekaj takega. In takrat na začetku mi je bilo to, da sem hotel popravit svojo sliko, veš, potem pa je iz tega prišlo, na podlagi ameriškega nogometa, da sem moral tolk pa tolk dvignit bencha, sploh pa počep, močna noga ... Pol sem nehal, ker sem se poškodoval, pa se nisem držal tega, pa sem se začel ukvarjati z borilnimi veščinami; pa je bil tudi tam fitnes, ko za rezultate. Lani, 2012, pa se mel
71 Kasneje, ko sva se nekoliko bolje spoznala, mi je zaupal, da se v trenutkih, ko mu začne zmanjkovati motivacije, spomni na zdaj že pokojnega prijatelja ter ob tem občuti dolžnost, da izpolni obljubo, zavezo, ki mu jo je dal, in tako preseže pomanjkanje motivacije. Njegova zgodba ima določene vzporednice z znano Freudovo zgodbo (2007), a pustimo to pot neprehojeno … 72 Razloge za takšno dojemanje telesa oziroma samega sebe puščam ob strani. To bi zahtevalo raziskavo povsem druge vrste.
88 tam [pri borilnih veščinah] eno slabo izkušnjo, pa sem pustil. V tem času sem malo spremenil pogled. Zdaj pa dejansko dojemam fitnes kot pot do celovitega življenja, sploh zdravja … Tudi prej sem se malo nagibal k temu, a sem ga v glavnem uporabljal za performance, zdaj pa je to pot do zdravja pa da lahko počnem še druge stvari. [Katere pa?] Da sem lahko s prijatelji, da sem lahko z družino, da mi možgani dobro delajo …
Dušan je, kot sem omenil, sicer edini, ki se z fitnesom redno ne ukvarja več. Njegova zgodba pa je posebej zanimiva, ker se je s fitnesom ukvarjal v dveh obdobjih svojega življenja, čeprav nikoli tako zavzeto kot Nace ali Janko. Prvič je začel dvigovati uteži že kot najstnik:
Vem, da sem mel tud probleme s tem, da sem se držal gor na drogu, to sem si ful želel, da bi lahko več sekund zdržal. Veš, sej ne morem locirat, ne morem poudarit eno stvar, da je dominanten razlog, zakaj sem se odločil, da bom delal na sebi. Ampak itak je recimo eno ta vidik: Imel sem band, bil sem pač front man in sem si seveda želel met neko tisto prezenco kot jo imajo pevci in kitaristi teh velikih bendov, k vidiš pa začutiš tisto neko energijo. Sicer je tu karizma ful pomembna, ne samo telo, ampak imel sem tisto idejo, kako bi moral izgledati na odru ali pa kako bi moral izgledat, da bi te mele ženske rade, da bi bil všeč ženskam. Tako da tu gre za več nivojev, prvo izhaja pač iz benda, drugič ta telovadba mogoče, in pa seveda telo kot tako. Pri šestnajstih imaš ti neke infantilne želje, kakšen bi ti moral biti, da bi bil številka ena.
Z distance več kot desetih let Dušan svojo odločitev, da je začel zahajati v fitnes, pripisuje »infantilnim željam« po primatu. Ob tem, ko je obiskoval fitnes v najstniških letih, je hodil v srednjo šolo ter veliko časa s prijatelji preživel pod košarkarskimi obroči. Ko je zaključil šolanje, se je zaposlil v tovarni, hkrati pa prenehal z igranjem košarke ter zahajanjem v fitnes. Svoj način življenja po zaključeni srednji šoli je opisal kot začarani krog pijančevanja, ponočevanja, slabe in premastne hrane. V tem času, ko »ni imel ritma«, se je »zapustil« in precej zredil. Sredi neke pijane noči pa je prišla svojevrstna streznitev:
Ko sem začel drugič obiskovati fitnes pri dvajsetih letih, sem jaz imel 130 kil – verjameš ali pa ne! Se spomnim… Takrat sem zahajal v Orto, bil sem čist v tej sceni in enkrat igramo »roštilj« – namizni nogomet – in pride neki možakar, ki sem ga poznal, mal starejši, 35 let, jaz sem bil 20, na glavi sem imel kapo s šiltom in me vidi, se mi približa in me pogleda pod kapico – nisva se videla par let – in [kapico] vzame z glave in reče: Kaj si ti sam sebi
89 naredil!? Kaj si ti iz sebe naredil?! Meni je bilo to grozno, da sem res začel ful sekirat, zazrl sem se vase in začel iskat vzroke, zakaj sem v bistvu tako zredil, da sem prišel do teh kil in sem pač rekel, da hočem neki spremenit in takrat sem potem začel ful zdravo jest oziroma manj jest, začel sem se s športom ukvarjat, na fitnes hodit, študirat, tako da sem si nekako uredil življenje.
Dušanovi zgodbi pa je v več pogledih podobna tudi Žanova zgodba. Tudi on je bil do poznih najstniških let aktiven športnik, igral je nogomet, se šolal in imel dekle. Ko se je njegovo življenje iz vrste razlogov spremenilo na (kar sam danes ocenjuje kot) slabše, je rešitev zanje našel v fitnesu.
Začel sem pred dobrima dvema letoma, ker sem mel dosti samega sebe. Neki časa nazaj sva šla s punco narazen in pol nekak nisem vedel, kaj bi počel, faks mi ni zlaufal, mel sem sicer beden šiht, tako da sem vseeno imel kar precej keša, velik sem žural, drugače sem pa hengal doma, jedel šit [nekvaliteteno hrano], gledal filme pa tako … V glavnem, takrat sem se kar zredil in pol sem en dan ugotovil, da to ne gre več tako. /…/ Sem se malo pozanimal na netu, pogledal par knjig in sem najprej šel na hard dieto, da sem shujšal 15 kil v kakih 2 mescih. Pol sem pa začel hodit v fitnes, da sem dobil [mišično] maso in mal oblike, ker sem bil čist shiran. Zdaj pa sam pač spet hodim ven, ampak tudi še naprej čuvam hrano, telovadim, tečem, delam še druge vaje za sproščanje …
Kateri so torej skupni elementi zgodb fantov in zakaj so se odločili prav za fitnes? Vse zgoraj navedene zgodbe fantov, pa tudi tiste, ki sem jih tu izpustil, govorijo o kaosu, ki je posledica izbranih odločitev in hkrati naključja ter okoliščin, nad katerimi niso imeli moči. Nevšečna naključja, ki so jih doletela, kot npr. poškodbe, in neposredne okoliščine, ki jih lahko razumemo kot posledico načina življenja, ki ga strukturirajo izobraževanje, njegov zaključek, nezaposlenost oziroma zaposlenost v neki nestimulativni službi, športne dejavnosti in druženje s prijatelji, so (vsaj nekatere) na neki način tudi posledica njihovega delovanja (npr. igranja ameriškega nogometa, vojaškega usposabljanja, popivanja, slabe prehrane). Vendar pa so razloge za svoj položaj iskali predvsem pri sebi in so velik del rešitve iskali pri sebi oziroma v/na svojem telesu. Personalizacija krivde za težave, tudi takšnih, nad katerimi posameznik nima prav nobenega vpliva, ni edinstvena poteza teme, ki jo obravnavam. Pogosta je denimo v zvezi z zdravstvenimi težavami (glej npr. Lipovec Čebron 2011b; Ramšak 2009). Razlogi za tovrstno personalizacijo krivde segajo do prestrukturiranja zdravstva, (privatnega) lastništva bolnišnic
90 in druge »infrastrukture, zavarovalniških in farmacevtskih interesov ter oglaševanja (glej Kamin in Ule 2009; Sage 1998; Blackman 2008: 98-100), spreminjajočega se razumevanja in odgovornosti za zdravje, ki naj bi ga ohranjali ter nenehno krepili z zravo prehrano ter redno telesno dejavnostjo (Bauman 2002: 99-100). Znotraj tako zastavljenega konceptualiziranega zdravja in telesa se fitnes ponuja kot izjemno učinkovit način doseganja kar najboljšega zdravja, počutja, »dobre energije« in – za povrh – lepe postave – ter obljublja izboljšanje na malodane vseh področjih življenja (glej prejšnje poglavje). Vse, kar zahteva v zameno, je podreditev, skok v njegovo disciplino in vestno upoštevanje jasno zastavljenih pravil, prepovedi in zapovedi, ki segajo tudi onkraj vadbe v fitnes centrih in ki same po sebi nemara že predstavljajo jasno in nedvoumno oporno točko v trenutkih, ko se vse, kar je bilo do tedaj trdnega (oz. so tako razumeli), razblinja, če parafraziram Marxa in Engelsa (1976: 592). V želji po večjem nadzoru nad sabo, predvsem skozi nazor nad svojim telesom in njegovimi/svojimi zmogljivostmi, obliko in videzom, ter svojim življenjem so iskali odgovor v fitnesu. Tega so razumeli oziroma ga še razumejo kot sredstvo urejanja življenja in samih sebe. Ne zgolj kot neko sredstvo, ampak kot sredstvo, ki deluje. So dejavno vključeni v (re)produkcijo, diskurza, ki sem ga predstavil v prejšnjem poglavju, in praks, ki jih opisuje. V paradoksalnem sledenju pravilom, nasvetom, prepovedim in zapovedim fitnesa, z eno besedo v omejevanju, da bi bili bolj pod svojim nadzorom in zatorej neodvisni in svobodni, v omejevanju, ki ga sami zares občutijo osvobajanje oziroma ki zanje je osvobajanje, se skriva druga paradoksalna dimenzija fitnesa, do katere pridem prav kmalu. Pri omejevanju, ki proizvaja občutek svobode, torej svobodo, ne gre za to, da bi (jaz) menil, da so »dejansko« nesvobodni, sami pa živeli v »iluziji«, da so svobodni, torej za to, da bi skušal vprašanje zreducirati na preprosto opozicijo »svoboda« - »nesvoboda«. Gre za to, da svoboda posameznika vznikne skozi omejevanje. In ne gre za omejevanje, ki bi ga nad fanti izvajala neka nadrejena, »dejansko obstoječa« instanca, ampak instanca, za katero verjamejo, da jim bo pomagala, če se ji predajo, da jim lahko pomaga, kar pač ima ustrezno vednost. To instanco pa s samim svojim verjetjem ustvarjajo in ima moč le, kolikor vanjo verjamejo, sicer se razblini. Da lahko ima fitnes neko »notranjo« konsistenco, da se oblikuje v neko celoto, sestavljeno iz pravil o telesu, njegovem obvladovanju, delovanju, je potreben določen delež fantazme, ki zakriva manko sredi množice pravil, manko, ki nastane s tem, ko pravil zmanjka. V središču vseh pravil fitnesa je telo – telo, ki naj bi bilo živo, polno energije, živahno, močno, zdravo. Obljubljeno in želeno telo v množici pravil, ki ga sploh ustvarjajo, (p)ostaja
91 nedostopno, izmikajoče se rigidnosti pravil, neznano in grozljivo. Nemogoče telo (p)ostaja Realno73 (glej Declercq 2004) – a k temu pridemo v nadaljevanju. Prav zabavna pa je v luči pravkar povedanega Dušanova pripoved o tem, kako je po nekaj več kot dveh letih redne vadbe fitnes ugledal v novi luči in kako se mu je skoraj nenadno vse, kar je povezanega s fitnesom, zazdelo popolnoma absurdno. Opisuje, kako je fitnes zanj v zelo kratkem času izgubil smisel. Kmalu po doživetjih, katerih opis sledi, se je prenehal ukvarjati s fitnesom. Ko sem ga vprašal, ali ga kdaj še zamika, da bi dvignil utež, je brez pomišljanja in nedvoumno izstrelil: »Sploh ne.«
S kešom nisem imel problema, ker sem itak delal, nekak ni bilo več enega interesa. Nisem se več identificiral z vsem tem skupaj … Enkrat mi je bilo blazno smešno, ko sem bil na utežeh, pride nek moj kolega, sošolec iz paralelke. No, on se pogovarja z mano in v bistvu me ne gleda, ampak je obrnjen, v bistvu kaže mi profil, obrnjen je v ogledalo in se gleda. In jaz gledam njega in pač dvigne majico, mi nekaj govori čist tretjega in pač opazuje svoje trebušne mišice. In takrat mi je že bilo tako, »ok to je pa res mal too much!«74
Kratek čas za tem, nemara le nekaj dni (natančneje se ne spomni) pa je v garderobi fitnes kluba srečal znanega slačifanta, ki je redno vadil v tistem fitnesu. Opisal ga je takole:
Imel je daljše črne lase in neko bradico, ful definiran oz. nabildan, pa bi reku ta je pa res nek tak pravi moški. Potem sem ga pa enkrat videl v garderobi, je imel fluorescentne gatke na sebi in mi je bilo tako ogabno in tako smešno in infantilno, da se mi je zdel kot ena pička navadna.
Vendar pa, dokler ima fitnes svojo moč, torej dokler ga fantje sprejemajo, jemljejo nase in »delajo« - tako v smislu vzpostavljanja s svojim verjetjem vanj in praksami fitnesa ter zdravega načina življenja - , je v njem »nekaj«/»nič«, zaradi katerega se fantje podajajo v iskanje vedno novih, »boljših načinov izboljševanja« vadbe, prehrane in – nazadnje – urejanja življenja. Na nek manko, ki vleče fante k sebi, jih spodbuja, da »gredo še malo dlje«, kaže nenehno iskanje »boljše« vadbe in »boljše« diete, kjer je posebej dejaven Nace. V zadnjih dveh letih je preizkusil več diet, od v fitnes krogih nekoliko bolj »tradicionalnih« diet z
73 Pri izpeljavi v tem odstavku sem si pomagal z Žižkom (1989, predvsem strani 44-47 in 114-133). Primerjamo lahko še z Bourdieujem ( 2002: 115 in nasl.). Npr.: »Verjetje je potemtakem konstitutivno za pripadnost nekemu področju. /…/ Razume se, da v ta začarani krog ni mogoče vstopiti po trenutni lastni odločitvi, ampak samo z rojstvom ali prek počasnega procesa kooptacije in iniciacije, ki sta enakovredni drugemu rojstvu« (115-116).
92 močnim poudarkom na zauživanju beljakovin ter nizki količinami ogljikovih hidratov in maščob pa do diet z velikim poudarkom na prehranskih dopolnilih. V času, ko sem spoznal Naceta, se je ta močno navduševal nad t. i. ketonsko oziroma ketogeno dieto. To je način prehranjevanja, kjer je večji del vseh obrokov sestavljen iz maščob. »Keto power«, kot jo imenujejo nekateri, temelji na razmišljanju, ki se zoperstavlja logiki večini ostalih diet, »konvencionalnim modrostim«, je dejal Nace. Po pravilih ketonske diete je potrebno, da je hrana, ki jo zaužijemo, sestavljena iz 80 % maščob različnih vrst ter 20 % beljakovin. Po »keto« logiki maščoba znižuje količino sladkorjev v krvi, kar prisili telo, da energijo za svoje delovanje črpa iz maščob, ki smo jih zaužili, in telesnega mišičevja. Črpanje iz maščobnih zalog telesa pa pomeni, da se te zmanjšujejo. Najino prvo srečanje sva imela zjutraj, dobila sva se v nekem baru v Ljubljani. Naročil sem kavo, Nace pa ni želel nič, saj tisto jutro še ni zajtrkoval. Ko sva se že nekaj časa pogovarjala, me je vprašal, ali bi me motilo, če bi on jedel. Seveda sem rekel, da me to ne bi prav nič motilo in da naj si kar privošči, povrh pa še pripomnil, da je v baru gotovo mogoče naročiti tudi topel sendvič. Nace se je zgolj nasmejal in dejal, da ne je »nič takega« ter da si je zajtrk prinesel s seboj. Iz nahrbtnika je vzel plastično posodo za shranjevanje hrane, jo odprl, iz nje vzel prvi kos masla, zavitega v mastno slanino, in brez obotavljanja zagrizel vanj. Potem ko je pojedel približno 180 gramov masla in 150 gramov slanine, je vzel še eno manjšo posodo, polno na kose narezanega avokada. Njegov obrok me je – priznam – kar malo šokiral. Še bolj pa me je presenetilo, ko je dejal, da kavo pije samo pred treningom in da si namesto mleka ali smetane notri doda kos masla. Zelo podrobno in s kopico izrazov z medicinskega ter kemijskega področja mi je razložil delovanje in prednosti ketonske diete. Dejal je, da se še nikoli v življenju ni počutil bolje, da ima kvalitetnejše treninge, je poln energije, lažje razmišlja, bolje spi in razmišlja. Zagotovil mi je, da je tudi njegovo zdravstveno stanje odlično, a je priznal, da njegova osebna zdravnica ni bila ravno navdušena nad njegovo prehrano. Ker je njegove bližnje skrbelo za njegovo zdravje, je po približno mesecu dni ketonske diete opravil testiranja vrednosti holesterola in drugih snovi v krvi. Najprej se mu je zdelo, da ne bo mogel izvesti svojih načrtov, ker so se izvidi izkazali kot zelo slabi. Zdravnica je nasprotovala njegovemu početju, a je Nace po posvetovanju s strokovnjakom s področja fitnesa in prehrane, ki se je »pojavil kot glas razuma in me [Naceta] pomiril, da sem nadaljeval po pravi poti«. Kmalu si je priskrbel napravo za merjenje ketonov v krvi, ki sprva ni pokazala spodbudnih rezultatov. Naslednjih nekaj tednov je preizkušal različna živila, se izobraževal o učinkih diete, učil na napakah in si dnevno meril vrednosti različnih snovi v krvi. Kmalu je
93 zopet obiskal zdravnico, ponovil temeljite krvne preiskave in bil z rezultati izjemno zadovoljen, zdravnica pa precej manj. Dejal je, da so bili trigliceridi zelo nizki, holesterol HDL zelo visok, holesterol LDL pa da se je prav tako približeval zgornji meji, a dodal, da »se ve«, da so preiskave holesterola, kot jih delajo v Sloveniji, slabe in da o dejanskem stanju ter tveganjih povedo bolj malo. Iz svoje izkušnje, pripoveduje Nace, se je naučil, da telo potrebuje določen čas, da se privadi na nov način prehranjevanja. Takrat mi je še dejal, da se sedaj, ko je presegel »magično mejo« 1,5 mmol/l, počuti neverjetno dobro, da je močan in poln energije. V tistem času je jedel samo hrano, polno maščob z nekaj beljakovinami, hrane z ogljikovimi hidrati ali sladkorji pa ni zaužival – kakršnakoli »predelana svinjarija«, kot se je izrazil, se mu je gnusila. Jedel ni niti sadja ali zelenjave, razen natančno določene dnevne količine špinače, a je pomanjkanje snovi, ki je ni užival s hrano, krotil z vrsto prehranskih dopolnil (ribje olje v kapsulah za maščobe omega 3 in vitamin D, vitamin C, antioksidante in L-karnitin v tabletah). Nad svojim počutjem, za katerega je trdil, da je »svetlobna leta daleč od vsega drugega, sem [Nace] bil navajen«, je bil tako navdušen, da ketonske diete ne bi bil pripravljen zamenjati za nič drugega. Le nekaj več kot dva mesece kasneje, v začetku junija pa mi je dejal, da bo preizkusil t. i. paleo dieto, dieto, sestavljeno iz surove in nepredelane hrane, ki naj bi bila čim bolj podobna prehrani »naših davnih prednikov in različnih plemen, ki še živijo naravno«.75 Tedaj pa mi je dejal, da se mu ketonska dieta še vedno zdi dobra, a da
75 Ker ideologiji prehranjevanja nisem namenil posebne pozornosti in ker je obiskovalci fitnes centrov o prehrani razmišljajo vsaj toliko, kot o vadbi, si zasluži vsaj tole krajše pojasnilo v tej nekoliko daljši opombi. Ta tematika je zelo kompleksna, sega »izven fitnesa« in bi za »dostojno« razumevanje zahtevala samostojno raziskavo. Sem pa ob prebiranju revij, spletnih mesti in forumov opazil, da vse diete sledijo isti logiki, ki z dietami dobivajo zelo različne pojavne oblike, in so vse povezane s konceptualizacijo sestave človeškega telesa, konceptualizacijo, ki jo (re)producirajo tudi fitneserji. Človeško telo razumejo nekako takole: sestavljeno je iz treh glavnih razredov in enega dodatnega, a zato nič manj pomembnega razreda, ki povezuje prve tri. Glavni so mišice, maščobe in energija, »dodatna« pa so »pomagala« (voda, vitamini, minerali ipd.) Prehrano prav tako razvrščajo v tri glavne in en pomožen razred, ki ustrezajo razredom, ki sestavljajo človeško telo. V zaporedju, ki ustreza zgornjemu, so glavne skupine prehrane beljakovine, maščobe in ogljikovi hidrati, pomožna pa »dopolnila« (vitamini, minerali, izbrane maščobe (omega 3) ipd.). Toda vsak izmed treh glavnih razredov hrane se deli na dva podrazreda: »dobrega« in »slabega«. »Dobre« ogljikove hidrate lahko dobimo v nekaterih žitih, polnozrnatem kruhu ipd., »slabe« pa v sladkarijah, alkoholu, belem kruhu ipd. (temu pogosto pravijo »prazne kalorije«, ki veljajo za nekoristne, ne služijo ničemur, razen rejenju – kar pa je tako ali tako »slabo« oz. celo »najslabše«). »Dobre« maščobe so nenasičene, ki jih najdemo v olivnem olju ali oreščkih, »slabe« pa so nasičene, ki jih najdemo v svinjski masti, maslu, piščančji koži itd. »Dobre« beljakovine najdemo »pustem« piščančjem, govejem ali ribjem mesu ter mlečnih izdelkih, »slabe« pa predvsem v svinjskem mesu. Toda pozor, nekatere diete zamenjajo oznaki »dobro« in »slabo« v vsaj enem izmed razredov – tipičen primer tega obrata najdemo v t. i. ketonski dieti, kjer »pusto« piščančje meso velja za »slabo«, mastno svinjsko pa za »dobro«, kategorija »dobri ogljikovi hidrati« se zelo skrči, skoraj ne obstaja, a se zelo razširi skupina »slabi ogljikovi hidrati«. Enako velja za skupini »dobrih maščob« in »slabih maščob«, kjer se prva poveča, druga pa zmanjša. Vsaka dieta daje poudarek eni ali največ dvema izmed glavnih razredov hrane; domnevam, da ustrezno s tistim podrazredom, ki prevlada znotraj vsakega razreda. Na primer: ker s stališča ketonske diete podrazreda »slabe maščobe« praktično ni, na jedilniku njenih privržencev prevlada izjemo mastna (pravzaprav bolj kot je mastna in več kot je je, tem bolje). »Dobrost« »dobrih« razredov pa vzpostavlja percipiran učinek na človeško telo; če redi hrana ne redi in pripomore h gradnji mišic ali celo hujšanju je »dobra«, sicer je »slaba«, odveč, neuporabna. Načelo uporabnosti oz. učinkovitosti vlada tudi na področju prehrane: uporabna je tista, ki kar najhitreje pomaga
94 do velikih in lepih mišic. Nemara logika teh diet ni nepovezana z angleškim pregovorom »Si, kar ješ« (You are what you eat) in da ga razume precej dobesedno: »Dobra« hrana dela »dobra« telesa, »dobre beljakovine« pripomorejo k »dobrim« mišicam, »dobre maščobe« pripomorejo k »dobri« telesni maščobi (t. j. k nizki količini telesne maščobe, k hujšanju). V tej perspektivi imajo telesa sposobnost, da družbeno visoko (o)cenjeno hrano spreminjajo v estetsko in seksualno vrednost. Ne le, da spreminjajo produkte dela drugih ljudi v produkt, ki so ona sama, ampak v kontekstu kulture fitnesa spreminjajo v nekaj z »višjo« vrednostjo – »lepa, krepka, mišičasta, zdrava itd. telesa« (prim. Popenoe 2004: 130-131). To so telesa, ki močna in trd(n)a, a so v nenehni nevarnosti, da izginejo in zahtevajo nenehno reprodukcijo skozi upoštevanje diet in – vsaj tako pomembnih – režimov vadbe. V praksi se z kombiniranjem vaj, diet, zadanih ciljev, ki se skozi leto spreminjajo, načrtovanje uživanja hrane hitro precej zaplete. Velja, da je pozimi potrebno povečevati mišično maso in nič »tragičnega«, če se »nekoliko« zredimo; obratno pa velja spomladi, ko velja, da je potrebo znebiti »odvečne« telesne maščobe, a obdržati mišično maso, ki naj bi jo bili pridobili v hladnejših mesecih. Med profesionalnimi bodibilderji so ti cikli še bolj hitri, pogosti in ekstremni (vključujejo postenje, načrtno dehidracijo, jemanje velikih količin odvajal, nekateri se poslužujejo tudi različnih (tudi zakonsko prepovedanih) substanc) – npr. med pripravljalnim obdobjem in tekmami–, a sledijo istim načelom. Da bi lažje sledili vnosu posameznih razredov oz. podrazredov hrane, (tudi) obiskovalci in obiskovalke fitnes centrov načrtujejo natančne (na gram natančno!) dnevne jedilnike ali pa najamejo strokovnjaka za prehrano, da jim sestavijo kar najbolj optimalen – t. j. učinkovit – jedilnik. Z oznako posameznega podrazreda, ki kaj hitro prevlada nad celotnim razredom, mu daje nekakšen značaj, pa je povezana tudi specifična konceptualizacija človeškega telesa in (predvsem?) njegovega delovanja. V prvi vrsti gre (najverjetneje) za opredelitev presnove: katerega izmed razredov človeško telo med dejavnostjo »porablja« in kako vpliva na zmanjševanje telesnih maščob ter krepitev mišic. Če je na eni strani hrana tista, ki dela dobra telesa, pa se na drugi strani zdi, da je percirpirana »dobrost« telesa tista, ki dela »dobro hrano«. S stališča, denimo, ketogene diete je v krvi »dobro« imeti veliko maščobnih kislin, ketonov, ker jih opredeljuje kot takšne, da pripomorejo k izgubi »slabih« telesnih maščob (oblog). Maščobne v krvi naj bi vzpostavljale »hitrejšo povezavo« med zaužitimi maščobami, tistimi, shranjenimi v jetrih, in »odvečno« telesno maščobo. Zaradi »hitrejše povezave« naj bi med vadbo hitreje in učinkoviteje kot vir energije porabljali telesno maščobo in hujšali. Visokobeljakovinska dieta, z uživanjem velikih količin beljakovin, majhnih količin ogljikovih hidratov ter skoraj nič sladkorja in maščob, t. i. običajna dieta, predpostavlja, da naj bi z odtegnitvijo sladkorjev in maščob, kot »slabih«, in omejeno količino »dobrih« ogljikovih hidratov – vse naštete opredeljuje kot vir energije, le da je zgolj slednji »dober« – omejili možnost nastajanja telesnih maščob oz. s kalorično vrednostjo nižjo od tiste, ki jo skozi dan »pokurimo«, telo prisili, da hujša. Velika količina zaužitih beljakovin pa naj bi zagotavljala, da ne izgubimo mišične mase oz. da se ta povečuje. Obe omenjeni dieti se – tako kot domala vse ostale diete, ki jih je moč najti v revijah in ki jim mnogi sledijo – v svoji utemeljitvi seveda sklicujeta na »znanstvene dokaze«, »tradicionalna znanja« različnih ljudstev (npr. vegetarijanci se radi sklicujejo in zgledujejo po (neki predstavi) Indije, privrženci »keto powerja« in paleo diete se pogosto sklicujejo na Inuite), vselej se, skratka, sklicujejo, Drugega, ki ima neko privilegirano vednost, Drugega, ki ve. Zdi se, da diete v nekem trenutku kot kriterij kvalitetne, »dobre« hrane postavljajo tisto, kar opredeljujejo kot naravno telo in njegove naravne potrebe, v drugem pa hrano, ki je »dobra« zaradi svoje čistosti in/ali svoje cene. »Dobra« hrana za njene uživalce ni čista le v kemičnem smislu (npr. da vsebuje le maščobe ali le beljakovine; tipični primeri tega so beljakovinski praški ali maščobe v kapsulah), ampak tudi kulturnem in moralnem. Mnoge diete zahtevajo (in mnogi to upoštevajo), da uživamo jedi, ki so kar najbolj homogene po sestavi; če je, denimo, meso, ki naj bi zadostilo potrebe po beljakovinah, mastno, velja za nečisto, saj vsebuje snov, izven njenega mesta (glej Douglas 2004). Enako velja za vse razrede, hrana, ki kombinira sestavine na način, da te niso več razločljive med seboj, zato diete opredeljujejo kot nezaželene, celo prepovedane, med posamezniki veljajo za »prepovedan, a prav zato najslajši sad« (ga kot takega ustvarjajo) in si ga privoščijo kot nagrado za kakšne posebne dosežke, kot »sprejemljivo pregreho«, ali pa zbujajo občutke nelagodja; navadno imajo ambivalenten odnos do tovrstne prehrane. Hrana, ki preči meje, ki jih postavljajo razredi oz. ki s prestopom meja čistost razredov zabriše, jih naredi nejasne, je celo nekoliko nevarna, saj ogrozi nadzor nad vnosom snovi v telo, poruši razmerje med razredi na ravni hrane in razredi na ravni telesa ter vse prehitro ogrozi »lepo« postavo, zdravje ipd.! Da razredi, potem ko je vselej znova vzpostavljeno želeno oz. »pravilno« razmerje med njimi, učinkovito delujejo, »skrbi« razred dodatkov. Ker je velik del diet obiskovalcev fitnes centrov osredotočen na »čisto« in »dobro« hrano, brez različnih primesi ali nepotrebnega »balasta«, večina vključuje veliko število različnih prehranskih dopolnil – različnih tablet, kapsul in napitkov, ki obrokom dodajajo vitamine, minerale, železo itd. v skoncentrirani, »čisti« obliki. Večkrat sem opazil, da o teh snoveh pišejo in govorijo, da jih telo nujno potrebuje za svoje delovanje – npr. za presnovo beljakovin – , a razred dodatkov ne postane sestavni del telesa. So nekaj,
95 je bral in se izobraževal o paleo dieti, ki naj bi bila še boljša, tj. omogočala še večjo moč, vzdržljivost, koncentracijo, boljše zdravje in počutje.76 Tovrstno preizkušanje in iskanje nečesa novega, nečesa boljšega pa naj bo v zvezi s prehrano ali z vadbo, je na neki način institucionalizirano in standardizirano. Ne le da periodika in spletne strani ponujajo, opisujejo in utemeljujejo vedno nove prijeme za doseganje želenega telesa, ampak se informacije širijo tudi »od ust do ust« in prek spletnih klepetalnic. V tem okviru se ljudje medsebojno spodbujajo preizkušanju novih metod in se medsebojno prepričujejo, katera dieta ali režim vadbe je najboljši. Lahko bi celo dejal, da se kultura fitnesa vrti okrog inherentnega manka, kar industrija fitnesa s pridom izkorišča. In to vrtenje – če nadaljujem z metaforo – ima tudi svojo časovno dimenzijo. Žan skrbi za svoje telo, torej zase tako rekoč na vsakem koraku. V nasprotju z Nacetom je privrženec bolj tradicionalnega načina prehranjevanja. Je veliko sadja in zelenjave, zgolj neoluščen riž, polnozrnate izdelke, nemastno meso, veliko rib in nemastnih mlečnih izdelkov, k čemur dodaja tudi nekaj prehranskih dopolnil. Takoj po vadbi zaužije odmerjeno količino sirotkinega beljakovinskega praška, doma pa poje kos pustega piščančjega mesa. Vendar pa »skrb« ni ena sama in si različni modusi med seboj nasprotujejo. Žan se tega zaveda in pravi, da je zelo zadovoljen, da ima sedaj »hudo postavo«, a da to ni dovolj in da jo mora »uporabiti«. Kar pa ne pomeni, da se prijavlja na tekmovanja v bodibildingu,77 ampak da ga razkaže v javnosti, predvsem v nočnih klubih. V upanju, da bo s
kar je v telesu, ne pa tudi »spojeno« s telesom oz. »pretvorjeni« v telo, kot so to denimo beljakovine. Od kod takšno razumevanje, ne vem, niti mi niso znali pojasniti moji sogovorniki, ki sami te »posebnosti« niso opazili. Ko sem se Nacetom pogovarjal o prehrani in njegovih natančno odmerjenih obrokih, preračunanih vnosih posameznih elementov (beljakovin, maščob,...) in natančno preverjenega izvora prehranskih artiklov, skrbno preučenih načinov priprave mi je dejal, da paleo dieta, ki zahteva prehranjevanje, kakršnega poznajo »naravna ljudstva«, nič drugega kot to, da se »ne sekiraš glede hrane, da ti ni treba stalno razmišljat, kaj in kdaj boš jedel«. Verjetno to res drži, saj hrana, razdeljena v pregledne in razumljive razrede, ni zgolj – rečeno z aluzijo na misel Clauda Lévi-Straussa o vlogi totemskih živalih – dobra za misliti, ampak je dobra tudi za »vedeti in nadzirati«. »V praksi« se z zgoraj, v zelo grobih potezah orisano delitvijo prehrane, bolj ali manj uspešno in enostavno spajajo različne moralno-etične drže, kot npr. na vegetarijanstvo, priseganje na ekološko pridelavo, izrecno zanašanje na umetno pridobljena prehranska dopolnila ali anti-vegetarijanstvo. Mnogi obiskovalci in mnoge obiskovalke fitnes centrov v želji po bolj učinkovitih dietah redno menjajo diete, katerim sledijo, in vanje – nekateri z veliko mero prepričanja – vlagajo svoje upe. Naj omenim še, da predstavljena delitev na tri glavne in en dodaten razred na abstraktni ravni ustreza primerjavi s stroji: mišice ustrezajo motorju in železju, telesna maščoba vsemu nepotrebnemu, telesna energija pa ustreza gorivu, vitamini, minerali ipd. pa npr. motornemu olju. Metafore, da je telo mašina, da so ogljikovih hidrati ali maščoba bencin, so precej pogoste tudi v literaturi o vadbi fitnesa (npr. Battison 1999: 9), vendar nihče izmed mojih sogovornikov ni opazil ujemanja med različnimi ravnmi, a so se pretežno strinjali z mojim opažanjem. Nemara tovrstne metafore, ki telo povezujejo s stroji, s katerimi lahko upravljamo in popravljamo, prispevajo k objektivaciji teles ter jo utrjujejo (glej tudi Klein 1993: 243-248). 76 Dejal mi je tudi, da ni nikoli povsem zadovoljen s samim seboj in svojim počutjem, da ga želi vedno izboljšati. »Če bi bil zadovoljen«, pravi Nace, »bi kar odnehal, obstal na mestu«. 77 Nihče od »mojih fantov« ne razmišlja o tem. Sta pa Nace in Janko že obiskala eno tekmovanje kot gledalca (ne skupaj). Janko si je kot svojega vzornika postavil Franka Zana, uspešnega bodibilderja iz sedemdesetih let,
96 telesom, kakršnega je izoblikoval, uspel očarati kako dekle, se obleči v oprijete majice s kratkimi rokavi (ali brez rokavov), ki razkrivajo in poudarjajo obliko njegovih mišic.78 Pravi, da ima navado, da spije kar precej alkohola, ampak se zaveda, da alkohol redi. Zato ob tistih dneh, ko se odpravi »ven«, in dneh takoj za tem, opravi nekaj več vaj, namenjenih izgubi telesne maščobe, torej teku, kolesarjenju ali vadbi na eliptičnem trenažerju in »stepperju«.79 To je sicer samo najčistejša oblika logike, po kateri deluje večina mojih sogovornikov, logike, ki jo je Jacoby (navedeno v Featherstone 1991: 171) imenoval preračunljivi hedonizem. Hedonistična in asketska razsežnost soobstajata v nasprotovanju, druga drugo pogojujeta in se izmenjujeta, a vsakič ima tista, ki je v danem trenutku »prevladala«, že vsajeno svoje nasprotje, ki bo kaj kmalu prevzelo pobudo. Tudi Nace in Janko, ki veliko pozornosti namenjata prehrani in vadbi in ne zahajata v nočne klube, delujeta po istem principu, le da je njuna hedonistična stran, kjer lahko izrabita svoje telo, dobiva precej drugačno obliko – oba se občasno, »za sprostitev«, je dejal Janko, ukvarjata s borilnimi športi.80 Ni pa to tudi edina oblika »sprostitve«, ki je povezana s fitnesom in telesom, ampak fitnes vadba v svoji »notranjosti« proizvaja svojevrstno sprostitev. Časovna dimenzija fitnesa se ne izčrpa v izmenjevanju med zdravim načinom življenja in pregrehami, ampak tudi v spremembah, ki se ciklično ponavljajo skozi leto. Bolj ali manj vsi sogovorniki, tudi Franci, so dejali, da jim je zelo pomembno, da pred poletjem izgubijo še kak dodaten kilogram.81 Tudi v tem pogledu je Žan izrazit, s stališča fitnesa prav zgleden. Med drugim je povedal naslednje:
Ja, saj vadim celo leto, samo je težko držat ves čas tisto čisto ta pravo postavo. Pa itak pozimi, ko se dela na [mišični] masi, moraš več jesti in pol se mal zrediš, samo pol
za katerega pravi, da je ravno prav mišičast, simetrično oblikovan in je – tako kot Janko sam – nekoliko nižje postave (oba prib. 175 cm). 78 Naj tale opomba ostane zgolj opomba, ker tematike, ki se je loteva, nisem raziskoval in je gotovo dovolj kompleksna, da bi si zaslužila samostojno obravnavo. Posameznik (bržkone patološki narcis), ki oblikuje svoje telo zato, da bi z njim konkuriral drugim pri iskanju deklet, ga oblikuje v obliko, za katero meni, da med dekleti najbolj uspešna, najbolj zaželena, dosegla najvišjo (o)ceno. S primerjanjem poskuša dobiti informacije o konkurenci, a oblikuje ga privatno, v skladu s trenutno priljubljenimi predstavami ali v skladu s svojimi predvidevanji prihodnjih lepotnih idealov. Oblikuje ga zato, da bi ga dekleta vzela, a mu v zameno dala »nekaj«, sebe. S konkurenco pa se za dekleta pomeri šele, ko je že ustvaril neko telo. V telo vlaga delo, se meri s konkurenco itd.; iz lastnih izkušenj vem, da se telesa ocenjuje s številkami … Se telo oblikuje kot Marxovo blago s fetiškim značajem (1961: 83-97)? Kaj to pomeni v kontekstu iskanja partnerja, v okolju, v katerem se to dogaja? 79 Gre za simulator hoje po stopnicah, standardiziranega izraza – razen »stepper« - pa, kolikor mi je znano, v slovenščini ni. 80 Nace se v zadnjem času zopet ukvarja s kick-boksom. 81 Skozi leto se število obiskovalcev fitnesov spreminja, največ jih je v začetku novega leta – zaradi t. i. novoletnih zaobljub – a večina tudi hitro odneha. Njihovo število se ponovno poveča pred poletjem, ko se mnogi želijo »pripraviti na poletje«.
97 spomladi je pa treba to [maščobne obloge; pokaže na trebuh] dati stran, da še mal popraviš. Zdaj je treba še malo zmanjšat hrano pa več kardio delat, jaz grem tudi laufat ven. /…/ Ne, tega pa ne uporabljam, ker ne rabim, ker sem že itak dosti ok [ima želeno postavo, zelo malo maščobnih oblog]. Sam štekam, da jih eni rabijo.
Poletje, čas, ko se bo pokazal v kopalkah in nekaj več »žural«, torej zahteva posebno pripravo. Izgubiti je potrebno odvečno maščobo, ki je nastala kot posledica nekoliko večje zaužite količine hrane, potrebne za rast in oblikovanje mišic, skozi predhodne mesece.82 Pomoč, ki pa je Žan ne koristi, jo pa nekateri uporabljajo, so t. i. fatburnerji, tablete, ki pomagajo pri hujšanju in ki – po Jankovem pripovedovanju – postajajo vse bolj priljubljene. Časovna dimenzija fitnes vadbe in prehrane, zavestno spreminjanje, kalkuliranje skozi leto in v povezavi z drugimi dejavnostmi v življenju pa kažejo na neko paradoksalno dimenzijo »lastništva telesa«. Čeprav je jasno, da človek je telo, da ne more obstajati brez telesa, pa zgornji primeri kažejo, da fantje, ki seveda svoja telesa imajo (in hkrati so svoja telesa), svoja telesa nenehno kupujejo. Ne smemo pozabiti, da so izbrana prehrana, prehranska dopolnila, sama možnost vadbe v fitnes centrih in vse ostalo, kar se priteče, blago, ki ga kupujejo. Ne le da skupaj s kupljenimi izdelki oziroma skozi njih kupujejo telesa, ki bi jih radi pridobili, ampak celo telesa, ki jih že imajo. Tudi za ohranjanje trenutne »izklesanosti« je potrebno jesti pravilno in vaditi na primeren način. Če je jasno, da (nas) večina v kapitalizmu prodaja svoja telesa, torej same sebe, svojo moč in čas, da bi si zagotovili obstoj, pa fitnes kaže, da udeleženci tudi kupujejo svoja telesa, torej sebe, svojo moč in čas (tako prosti čas, kot (daljše) življenje). In nazadnje pa se postavlja vprašanje, ali nismo (skoraj) vsi v tem nenavadnem položaju, ko hkrati smo telesa, telesa, ki jih imamo in jih prodajamo v zameno za preživetje ter jih nenehno tudi kupujemo (s prehrano, zdravili itd.), zato da bi jih sploh lahko imeli – in preživeli?
Nadzorovani gib »Edina ceremonija, ki zares kaj velja, je ceremonija vaj.« (Foucault 1984: 137)
Fantje (za)vestno preračunavajo, kdaj in koliko bodo trenirali, kaj in koliko bodo zaužili, da bodo kar najbolj ekonomično dosegli želene cilje. Preračunavanje kot tako pa je del precej širših in precej manj ozaveščenih naravnanosti do življenja in sveta. Preračunavanje je del habitusa določene družbene skupine, ki ima močne predispozicije, nagnjenost k učenju
82 Mimogrede, maja 2012 sem tudi sam opazil, da je malenkost shujšal.
98 – »malo za šalo, malo za res« bi lahko dejal, da so nagnjeni k vseživljenjskemu učenju – k fascinaciji nad prezentacijo, zunanjim videzom, načinom življenja, k razumevanju življenja kot projekta (Bourdieu 1984: 370; Featherstone 2007: 84). Določena naravnanost k življenju je produkt zgodovine, ki proizvaja individualne in kolektivne prakse, se udejanja v sedanjosti, oblikuje določene utelešene generativne sheme zaznavanja, mišljenja in delovanja, ki so vselej utelešene. Zaznavanje, mišljenje in delovanje je svobodno znotraj svojih meja in v ujemanju s svojim okoljem tvorijo zdravorazumski svet (Bourdieu 2002: 93-99). Hkrati pa tudi že sama odločitev za fitnes kaže na določeno preračunljivost, ki izvira iz želje po neodvisnosti od drugih, skrbi samo zase in za nikogar drugega (prim. Klein 1993: 117-118, 142-143; Javornik 2006), mnogi so se predhodno ukvarjali s katerim od moštvenih športov.83 Dušan je, denimo, dejal, da ni nikoli začutil kakšnega močnejšega kolektivnega duha, saj da je fitnes »zelo individualen šport – niti ne šport, ampak bolj projekt.« Določena mera svojevrstnega preračunavanja je uperjena na individualne cilje, ki so hkrati tudi kolektivni, del habitusa fitneserjev, kjer je samo preračunavanje nekako spontano, druga narava (Bourdieu 2002: 96). Vprašanje pa je, ali je tudi med samo vadbo, gibanjem in naprezanjem (oz. v vadbi, gibanju in naprezanju) zavestno preračunavanje in skrbno načrtovanje posameznikov v ospredju ali se takrat »sprostijo«, pozabijo na (preračunana) pravila in se prepustijo gibanju: Koliko, če sploh kaj, improvizacije oz. svobode v gibanju dopušča fitnes vadba? Ne samo v smislu števila ponovitev neke vaje, izbrane obremenitve ali diete, ki si jih vsi fitneserji izbirajo v skladu s svojim telesnimi, časovnimi in finančnimi (z)možnostmi – tisti močnejši dvigujejo večja bremena, tisti šibkejši manjša ipd. – ampak v smislu vsakega posameznega giba, ki ga naredijo med dvigovanjem uteži. To vprašanje je v kontekstu fitnesa zanimivo iz več medsebojno povezanih razlogov, a naj izpostavim samo dva, po mojem prepričanju odločilna. Prvi je (predpostavljena) natančnost in učinkovitost vadbe v fitnesu. Za fitnes so se moji sogovorniki odločili tudi zato, ker pričakujejo, da bodo lahko s fitnes vadbo natančno oblikovali svoje telo, poudarili določene mišice in/ali po izbranem modelu oblikovano telo ter dosegli bolj simetrično obliko telesa oz. posameznih mišic na levi in desni stani telesa, kot bi lahko z drugimi z drugimi oblikami rekreacije. Večkrat pa so mi dejali – kot osebna trenerja fitnesa sta bila o tem posebej jasna Nace in Janko – da je najpomembnejše, da so gibi nadzorovani in natančni, saj se lahko sicer poškodujemo in vaje niso tako učinkovite kot bi lahko bile. Dejali so, da se
83 Dušan se denimo spominja srednješolskih dni, ko je prenehal z igranjem košarke v okviru kluba: »Potem pa sem mel mal dosti teh kolektivnih športov; žal mi je bilo, da nisem mel nečesa, kar bi bilo v bistvu samo moje, ko bi bil na nek način sam svoj gospodar; druga stvar je bila itak to, da je fitnes takrat veljal kot neki. Mislim, če hočeš met lepo telo, greš pač na fitnes.«
99 vselej trudijo, da so gibi »takšni, kot morajo biti«. Nace je uporabil lepo in povedno metaforo: »Premikaš roko, samo delaš pa z glavo; če ni pri stvari z mislimi, je brez veze, da se sploh matraš«. Podobno pa so razmišljali tudi vsi ostali. Drugi razlog, zaradi katerega se mi zdi vprašanje o »svobodi gibanja« v fitnesu zanimivo, pa so vadbene naprave. Marsikatera vadbena naprava vadečega posede v prav nenavaden položaj84 z namenom, da bi bilo vadečemu onemogočeno premikanje katerekoli druge mišice ali mišične skupine kot tiste, kateri je vadbena naprava namenjena. Tovrstna specializacije je razlog, da je v fitnesih tudi, ko odštejemo »kardio« naprave, trideset in več različnih tipov vadbenih naprav. Če pomislimo na razmeroma močan vpliv, ki ga imajo revije, knjige in spletne strani, povezane z vadbo v fitnesu, in če temu dodamo še določeno vlogo osebnih trenerjev in demonstratorjev,85 – bi se nemara lahko uresničil Debordov strah (1999: 38), da bodo poblagovljene reprezentacije – kar fitnes revije in ostala gradiva nedvomno so – onemogočile ljudem, da bi v svojem delovanju izvajali kretnje, ki bi bile (samo) njihove, in jim vsilile ponavljanje vzorcev, ki jih je prejel od spektakla. Če se zdi, da je spektakel – kompleks družbenih odnosov med ljudmi, posredovanih in odtujenih zaradi poblagovljenih podob, ki kot tak diktira ljudem, kako naj živijo – v kontekstu fitnesa res popolnoma izničil možnost izvajanja individualne kretnje. V fitnesih centrih vsi, po vsem svetu; dvigujejo uteži na enak način, monotono in brezumno ponavljajo gibe, ki so se jih naučili iz poblagovljenih reprezentacij. Ali pač? Na prvi pogled se nemara res zdi, da se gibanje ljudi, ko vadijo v fitnes centrih, prav v ničemer ne razlikuje med seboj. Temu v prid govori tudi dejstvo, da se vsakič znova (po)trudijo, da bi bili gibi kar najbolj nadzorovani, natančni in enak(omern)i. Takšne gibe lahko razumemo kot posnemane gibe, ki predpostavljajo zavestno naprezanje, da bi reproducirali dejanje, besedo ali predmet, ki je izrecno oblikovan kot vzorec (Bourdieu 2002: 125). A kljub zavestnemu trudu, da bi bili gibi vselej enaki, vselej popolni, pa takšni niso mogoči, kolikor popolnost razumemo kot točko, kot absolutno ujemanje z abstraktno predstavo giba. Kot je telo vsakega posameznika malce drugačno od telesa vsakega drugega posameznika – pa naj se vsi trudijo, da bi imeli popolno oblikovane mišice in postavo –
84 Velika večina naprav je namenjeni samo eni vaji, namenjeni samo eni mišici oz. mišični skupini. Redke pa so tiste, ki z mehanizmom zatičev in več možnih nastavitev, omogočajo, da isto napravo prilagodimo za vadbo različnih delov telesa. 85 Opazil sem, da se fantje veliko redkeje odločijo za najem osebnega trenerja kot dekleta. Med slednjimi sem opazil mnogo primerov, pri fantih pa le nekaj, in še to med moškimi srednje generacije. Nekateri fitnes centri pa ponujajo ob vpisu v klub brezplačno uro z demonstratorjem, ki pokaže kako in za katero mišično skupino se vadi na posameznih napravah in kako z prostimi utežmi.
100 pomislimo samo na bodibilderska tekmovanja – je tudi gibanje vsakega posameznika malce drugačno od gibanj ostalih ljudi. »Svoboda gibanja« je v najbolj temeljni razsežnosti omejena zmožnostmi človeškega teles, kar pomeni, da je vsak posameznik omejen z zmožnostmi svojega telesa. Telesa omogočajo gibe, a jih tudi omejujejo. Sploh pa je materialno, fizično telo radikalno drugačno od predstave in norme giba, kar pomeni, da se fizično telo in predstava telesa »po definiciji« ne ujemata oziroma – povedano bolj neposredno – možen je samo nepopoln gib. Poleg tega pa se vsak posamičen gib posameznika, kljub njegovim zavestnim poskusom, da bi bili gibi vselej enaki in kirurško natančni, nekoliko razlikuje od vseh ostalih gibov. Mišice postanejo razbolele, od stiskanja uteži skelijo dlani, telo se utrudi in se začne upirati. Gibi postajajo vse manj nadzorovani in natančni, vedno bolj se razlikujejo in poudarjajo razsežnost, ki je že (bila) prisotna – da je vsak gib malce drugačen od ostalih. Neštetokrat sem opazil, da so fantje, ko so dvigovali utež – kljub izjemnemu trudu, da bi bil vsak gib popolnoma enak – ob eni ponovitvi nekoliko nagnili levo polovico uteži, ob drugi desno, se ob izvajanju trebušnjakov enkrat spustili nekoliko nižje, drugič obstali v malce višjem položaju; nekateri izvajajo vaje z svojevrstno eleganco, drugi pa ob tem izpadejo nekoliko nerodno ipd. Gibi, ki jih izvajajo, so sicer med seboj izjemno podobni, sledijo istim vzorom, a vsakdo jih izvede malce drugače in naredi drugačno kopijo istega. Zato so gibi in kretnje, ki jih izvajajo ljudje v fitnesu, vedno individualne, četudi so hkrati vedno kolektivne.86 Naj pa nemudoma omenim, da je s stališča pravil vadbe odstopanje od pravil vadbe, napaka. Navadno to sicer imenujejo »prostor za napredovanje«: »napredovanje« ni nič drugega, kot trud, da bi delali, se gibali in se nadzirali še bolj po diktatu podobe. Posredi pa je še neka druga vrsta »individualnosti«, s katero se ponaša fitnes. Vse vaje so zastavljene na način, da si jih lahko posameznik prilagodi v skladu s svojimi osebnimi preferencami, svojo telesno višino in fizično močjo, a vse tovrstne individualizacije se vklapljajo v sistem vadbe, ne da bi ga motile. Vsakršno prilagoditev lahko razumemo kot izraz želje po vključitvi v sistem oz. celo lažji vključitvi v sistem vadbe in premikanje v terminih, ki jih zapoveduje. V skladu z mislijo Theodorja Adorna (2002: 461) ko pravi, da standardiziran metrum plesne glasbe in korakanja namiguje na urejene vojske, katere člani se v premagovanju ritmičnih odstopanj počutijo odlepljene od pohlevnih množic, razumem (standardizirano) vadbo kot niz pseudo-individualizacij, ki ne prispeva k raz-očaranju, ampak krepi bleščeče romantične
86 Spodbudo in nasvet pri razmišljanju o tem vprašanju dolgujem mentorju Rajku Muršiču (osebna komunikacija, 6. 3. 2013).
101 (Adorno 2002: 461) predstave o njihovem lastnem početju. Nemara bi za ohranjanje služnosti vaji in v vaji bila dovolj že ena sama predstava individualnosti oz. »svobode gibanja«, a skupaj, v njunem križanju sta nepremagljivi: kot »prostor za napredovanje« nudi (in zahteva) možnost izboljšanja, ki bi jo bilo neetično izkoristi, kot »možnost prilagoditve posamezniku«, pa pri udeleženih ohranja (lažno) predstavo, da delajo nekaj individualnega in da je posameznik, tisti, ki vadi, glavni (t. j. ima on vajo pod nadzorom in ne obratno). Odstopanj oz. povsem individualnih kretenj sicer ne morejo preprečiti niti vadbene naprave. Te naj bi prav preprečevale individualno kretnjo in posameznika prisilile v mehanično ponavljanje vedno istega giba. Velika večina vadbenih naprav je – kot sem že omenil – skonstruiranih tako, da se vadeči usede na določeno mesto, se z rokama oprime držal in premika vzvod, s katerim po jekleni vrvi in sistemu škripcev dviguje ter spušča izbrano obremenitev. To je moč izbrati z zatičem, ki ga je potrebno vstaviti v vsako od posameznih uteži, ki imajo za to pripravljene odprtine, in s tem na pet ali deset kilogramov natančno izbrati obremenitev. Podobno je velja za vaje, ki krepijo mišice nog ali pa trupa. S posebnim mehanizmom imobiliziramo noge ali celo telo, da je mogoče le premikanje, ki sledi začrtanim tirnicam. Da jim kljub temu ne uspe izničiti gibanja, ki odstopa od predvidenih oziroma zaukazanih poti, sem najlepše večkrat izkusil sam. Naj navedem primer. Potem ko sem že več kot tri mesece obiskoval fitnes, ko sem že bil trdno prepričan, da vadim »tako, kot je prav«, se je ob meni ustavil neki fant, ki sem ga sicer že nekajkrat opazil, a se z njim nisem nikoli pogovarjal, ter pokomentiral moje gibe. V tistem trenutku sem vadil na napravi za krepitev mišic zgornjega dela hrbta, ki zahteva, da se vadeči usede, s prsmi opre na naslonjalo in z rokama k trupu vleče dva, medsebojno nepovezana vzvoda. Dejal mi je, da sicer delam dobro, a da naj se osredotočim na ramena in jih, ko spuščam utež, poskusim nekoliko dvigniti. »Napaka« je, na eni strani, izvirala iz nemoči naprave, da bi »ujela« gibanje mojih ramen, čeprav je velik del gibanja na tej napravi osredinjen prav na ramena, na drugi strani pa je bila posledica moje premajhne osredotočenosti na položaj in gibanje ramen. Takrat nisem razmišljal o vaji oziroma gibih, ki sem jih izvajal, nisem bil osredotočen na svoje telo, krčenje posameznih mišic, ampak sem deloval »avtomatično«, »brez razmišljanja«. Misli so mi »ušle« stran, ven iz fitnes studia, stran od telesa in pustila, da mislilo telo. Nemara je k temu prispevala izbira razmeroma nizke obremenitve,87 ki mi je dopuščala, da sem dvigoval brez večjih naporov – in sem lahko »zaspal«, kot pogosto pravijo temu fitneserji.
87 S stališča »fitnesovske logike« sem – tako rekoč – delal narobe prav vse. Nisem bil osredotočen, izvajal nenatančne, »mlahave« gibe, nastavil sem si (pre)nizko obremenitev. Morda si vaj oz. natančnih gibov fitnes vadbe nisem uspel »zapomniti« s telesom (glej Samudra 2008) in so bile tudi zato preprosto prezahtevne?
102 Pravilno izvajanje gibov, ki mu – dovolj povedno – najpogosteje pravijo »delati na sebi«, zahteva objektivacijo telesa, hkrati pa jo reproducira. Fitnes vadba zahteva, da se posameznik med vajo nadzira in četudi ne (z)more narediti popolne kopije giba, ponovitve vaje, zahteva, da se ji kar najbolj približa. Nace in Janko menita, da je bolj smotrno prekiniti serijo, če opazimo, da ponovitve vaje postanejo premalo natančne in gibi premalo definirani – a se svojega nasveta vsaj Nace ne drži vedno. Posameznik naj bi se vselej zavedal mišic, s katerimi vadi, jih poudarjeno krčil in s tem dosegal optimalne rezultate. Od dela telesa, ki ga vadi, naj bi se oddaljil in ga oblikoval v želeno obliko. Na ravni diskurza tovrsten odnos spodbujajo natančna poimenovanja posameznih delov telesa, mišic, celo kemičnih procesov, ki potekajo v telesu, ter specializiranost vaj. Poimenovanja in specifične vaje telo ne le »razkosajo«, ampak ga predstavljajo kot biološki stroj, ki ga je s pravilno vednostjo in disciplino mogoče nadzorovati in z njim skoraj poljubno upravljati, da bomo dosegli boljše zdravje in počutje, ter kot surovo materijo, ki jo lahko poljubno oblikujemo. Nekateri bodibilderji zato pravijo, da niso zgolj športniki, ampak tudi umetniki, kiparji, ki klešejo popolno postavo (glej Klein 1993: 244). Vaje, ki jih spletne strani, revije, knjige, osebni trenerji in udeleženci v fitnesu opisujejo in se osredotočajo na en del telesa, eno mišično skupino, celo eno samo mišico, dobivajo svoje »udejanjenje« skozi prakso.88 Mnogo fitneserjev ima med vadbo samo zvezek ali t. i. pametni mobilni telefon, kjer ima zapisane vaje, ki jih mora tisti dan opraviti, število njihovih ponovitev in vmesni čas za počitek. Velika večina dneve deli po delih telesa (in obratno, delijo telo): en dan, namenjen izključno rokam, drugi nogam, tretji trupu …89 Vsaka naprava je namenja treningu enega dela telesa, ene mišice oziroma mišične skupine. Za primer, če bi nekdo slučajno pozabil, katero mišico vadi in na katero mišico naj bi bil osredotočen, ima večina naprav na vidnem mestu nameščene sheme moškega ali ženskega telesa, na katerem je z rdečo barvo označena mišica oziroma mišična skupina, ki ji je namenjena naprava. Nadalje pa k fragmentaciji telesa, razrezu na posamezne dele prispeva postavitev ogledal. Ta so postavljena pred večino vadbenih naprav z rahlim zamikom v levo oz. desno (v razmerju do naprave) in tako vadečemu omogočajo, da v zrcalu vidi le tisi del telesa, ki ga vadi v tistem trenutku. Na eni
88 Da sta v kontekstu fitnesa diskurz in praksa tesno povezana, dokazuje Janko, ko pravi, da »prvo kot prvo, nič ne znaš, nimaš pojma, kako in kaj je treba delat. Sem najprej samo gledal po teh straneh, vse različne vaje; in potem pride zraven še prehrana, naenkrat je ratalo ful teh … Je bilo kar malo problemov na začetku, kaj vse moram delat in kako. No, ampak pol sem počasi začel razumet to, kako je treba delat, kakšne vaje je treba delat. Se da kar hitro naučit prek vseh forumov in tega.« 89 Navada »razporejanja« delov telesa po različnih dneh izvira iz želje po učinkovitosti. Ob dneh, namenjenih npr. rokam, ostali deli telesa počivajo in lahko roke vadijo močneje. Potem se obrne, roke počivajo in lahko močneje vadijo npr. noge. Gre za nekakšno kolobarjenje.
103 strani opisi in jezik, na drugi izvajanje vaj in prakse objektivirajo telesa, jih disciplinirajo in delajo mišičasta, močna ter krotka, ubogljiva (glej Foucault 1984, predvsem str. 143, 170- 171).90 Nace je svoje razmišljanje med vadbo opisal takole:
Jaz ne razmišljam o ničemer, razen o mišici, ki jo treniram. Sploh probam mislit, da drugo sploh ne obstaja. Sem jaz in je ona in jo poskušam zategnit, da res dela. Takrat je res dober trening, takrat [mišica] najbolj raste. /…/Ja, itak, da jo gledam, sej tako se lažje osredotočim nanjo. Sploh vem, da sem dobro delal, ko tam izstopi kaka žila. Men je tako kar malo lepo.
Podobno kot Nace je svojo vadbo opisal tudi Janko.
Se vedno trudim biti skoncentriran, da razmišljam, kaj in kako delam, da čuvam, da ne pride do poškodbe. /…/ Ma ja, se gledam, se reče, da je to važno, da lahko pravilno dvigujem. /…/
Zgornja navedka mojih sogovornikov kažeta odnos do telesa, načrtno, institucionalizirano ločevanje uma in telesa, kjer prvi zaseda izrazito aktiven člen, drugi pa – kljub temu, da je nenehno v gibanju – pasiven del. Antropolog Alan M. Klein (1993; 1998), ki je v Kaliforniji preučeval profesionalne bodibilderje, je zapisal, da s
[k]onceptualiziranjem svojih teles kot ločenih, kot nečesa, kar je potrebno obdelati, lahko [svoja telesa] bodibilderji nemoteno trenirajo in eksperimentirajo na njih v trudu, da bi jih oblikovali kar najbližje zunanji idealni obliki. (1993: 244)
Menim, da popolnoma enako velja za fitnes, ki ni pravzaprav nič drugega kot bolj mila in razpršena oblika bodbildinga.91 Nekateri avtorji (npr. Tan in Brigole 2012; glej tudi
90 Foucault je na nekem mestu disciplino opisal takole: »Disciplina tako izdeluje podrejena in izurjena telesa, 'krotka' telesa. Disciplina povečuje sile telesa (v ekonomskih terminih uporabnosti) in te sile zmanjšuje (v političnih terminih ubogljivosti). Z eno besedo: ločuje oblast od telesa; na eni strani dela iz njega 'sposobnost', 'zmožnost', ki si jo prizadeva povečati; na drugi strani pa se sprevrača energijo, moč, ki bilo lahko iz tega povečanja sil izhajala, in jo spreminja v razmerje dosledne podložnosti.« (1984: 143) Mar ne drži isto za fitnes? Če sem zgoraj dejal, da je podreditev fitnesu hkrati prostovoljna in neprostovoljna, da so fitneserji svobodni skozi podreditev, »znotraj fitnesa«, pa Foucaultov citat usmerja k neki drugi perspektivi. Namreč, fizično močna in sposobna telesa so namenjena samo sama sebi, so močna z namenom, da kupujejo, in kupujejo zato, da bi bila močna. Fitnes jih v smislu ubogljivosti dela poslušne; moč, znanje in spretnosti služijo zopet zgolj sebi. 91 Bodibilding je v pogledih zelo podoben anoreksiji. Za bodibilding je značilno stremljenje k ekstremni velikosti, širini in kar največji možni telesni teži (s čim manjšim odstotkom telesne maščobe, seveda), ravno obratno (z izjemo telesne maščobe!) po velja za prakso skrajnega hujšanja, anoreksijo (Bordo 2004: 151). Na pogled precej različna praksa, ki zaradi močne medikalizacije navadno nosi oznako bolezni (v nekoliko drugačni obliki in pod drugačnimi oznakami so obstajale že v preteklosti (Bordo 2004: 165)), je za Susan Bordo »kulturno logična – četudi skrajna – manifestacija tesnob in predstav, ki jih goji naša kultura« (2004: 15). Anorektiki in bodbilderji občutijo telo kot nekaj, kar je njim samim odtujenega in kar je potrebno nenehno urejati, da bo do
104 Volkwein 1998b) menijo, da bodibilding in fitnes nimata skoraj nič skupnega, sem pa sam, nasprotno, prepričan, da je bodibilding zgolj do svojega skrajnega roba prignana logika fitnesa. Čeprav se Klein (1993; 1998) ukvarja izključno s profesionalnimi bodibilderji in amaterskimi bodibilderji, ki bi radi prešli med profesionalce (se preživljali z nastopi, donacijami sponzorjev, svojimi znamkami prehrane, opreme, ipd.), in jih dosledno ločuje od rekreativnih obiskovalcev fitnes centrov – slednje komaj kaj omenja – pa v (pre)močno psihološko obarvanem argumentu pravi nekaj podobnega kot trdim sam.92 Klein (1993: 212) meni, da se v potrebi po kompenzaciji s prenapihnjenimi samopodobami bodibilderji ne razlikujejo od splošne populacije. Bodibilderji naj bi zgolj imeli to potrebo poudarjeno, piše Klein, zaradi njihove močno narcistične psihološke strukture.93 Izjemno pomemben pripomoček za vzdrževanje telesa kot tujega, zunanjega objekta je zrcalo. Klein (1993: 243) je o vlogi zrcala med drugim zapisal, da je objektivacija telesa institucionalizirana in nujna za njegovo kritično ocenjevanje. Tekmovalcem služi kot pripomoček pri pripravi na nastop.
Mnogi profesionalci se postavijo pred zrcalo in preverijo mentalni seznam [mental checklist] delov telesa, ki še potrebujejo spremembe, ter ocenijo spremembe, ki so se že zgodile. Ko se preverjajo [scanning], so njihove oči hladne; sebe vidijo odtujene in ne kažejo nobene potrebe po potrditvi. /…/ Če ostaja zrcalo najbolj spektakularna in izrazita oblika samoobjektiviranja, pa ji jezik bodibildinga sledi tesno za petami. (Klein 1993: 243)
Zrcala so tako rekoč obvezna oprema vsakega fitnesa. Omenjajo jih vsi, ki so pisali o fitnesu in bodibildingu (Tan in Brigole 2012: 146; Klein 1993; 1998; Javornik 2006: 43), pa
potankosti ustrezalo kulturni normi lepega; nadzorovati vse njegove funkcije in ga podrejati lastnim zahtevam, ki so hkrati predpostavljene zahteve drugih. Bodibilderjem in anorektikom je skupen diktat telesne podobe, ki je njihov osrednji cilj, telo pa je njihova lastnina, prepuščena njihovi kaprici, in ne nekaj, kar oni so (Bordo 2004: 151-152). Pri reproduciranju in posredovanju podob, ki naj bi se jim poskušali približati, pa imajo pomembno vlogo množični mediji, oglaševanje in popularna kultura (Bordo 2004; Debord 1999; Feathersone 1991; Klein 1993; Kuhar 2004; Paluch 1999; Starc 2003) V zadnjem času pa je tudi bodibilding dobil »svoj« klinični termin, t. i. Adonisov kompleks ali obrnjena anoreksija (glej Tan in Brigole 2012: 128-131). 92 Mimogrede, menim, da Klein zaide v psihološki redukcionizem, ko bolj ali manj vse, kar je povezano z bodibildingom, povezuje s psihološkimi težavami ljudi, ki se s to dejavnostjo ukvarjajo. 93 Na nekem drugem mestu v svoji knjigi Klein (1993: 274) sicer trdi ravno nasprotno, ko pravi, da ima fitnes zelo malo skupnega z skrajnim bodibildingom in da sta le ohlapno povezana skozi trženje in prodajo. Zaradi zgoraj navedenih razlogov se s to trditvijo ne morem strinjati. Klein (1993: 250) omenja tudi, da bodibildingu umanjka razsežnost skrbi za zdravje. S profesionalnimi bodibilderji se sicer nisem pogovarjal, vendar vsaj na ravni besedil, ki krožijo na spletu in v revijah, te razlike nisem opazil. Sploh pa Kleinova teza stoji na sporni predpostavki »dejanskega, objektivnega zdravja«. Nace se ukvarja s fitnesom in uživa izbrano prehrano zato, da bi bil bolj zdrav, a uživa skoraj samo maščobe, do katerih ima uradna medicina precej drugačen odnos. Je zato Nace bodibilder? Pa tudi različne prepovedane substance za povečevanje mišične mase so po govoricah vedno bolj pogoste med amaterji in rekreativci. Sam sem spoznal eno osebo, ki naj bi jih jemala, Dušan pa mi je pripovedoval o nekem svojem znancu, ki si je vbrizgaval eno tovrstnih snovi. Obe ti osebi sta dvigovali uteži zgolj za hobi …
105 tudi skoraj vsi moji sogovorniki. Franci je sicer dejal, da je zrcala opazil, a da se mu zdijo bolj ali manj neuporabna. Ocenjuje, da ogledala tam samo zato, da se »beboti občudujejo«. Dušan je zrcala omenil že v najinih prejšnjih pogovorih, pa tudi tekom pogovora, ki sem ga posnel. Ko sem mu povedal, da imam sam zaradi zrcal kar nekoliko neprijeten občutek, ko se zagledam skoraj povsod, kamor se obrnem, in če je tudi on imel podobne izkušnje, je dejal sledeče:
Ja, se strinjam, sej pač špegli v fitnesu so praktično povsod. Kamorkoli pogledaš, se vidiš v špeglu. In na začetku pač vidi neko gmoto nečesa, kar nočeš da je tam, hočeš odstranit to. Gledaš tista ogledala, a so nekak, a so čudno postavljena, tako da zgledaš še bolj debel, kot si v resnici ali kaj, dejansko hočeš več dat od sebe. Jaz si to tako predstavljam, da je to neka psihološka varka, da hodiš na fitnes in plačuješ in hodiš, da zgledaš debel tudi, ko imaš 60 kil. No, in res v bistvu začneš se opazovat – kašna je drža, kako ti zgledaš, če boš ti še kakšno utež dal ti gor, se opazuješ, gledaš, mal pogledaš, ko noben ne gleda pa napenjaš tam mišice, da vidiš, če se že kaj pozna. Ja, stalno si v tem narcističnem momentu, v tem narcističnemu odnosu do samega sebe, ker se v bistvu občuduješ v ogledalu. Včasih lahko že eno serijo narediš, recimo dvanajstkrat dvigneš pa pogledaš, a ti že kakšna žila utripa.94
Občutek imam, da ostali sogovorniki zrcal skoraj ne opazijo, ampak samo odsev, ki ga zagledata. Ko sem jih prosil, da mi opišejo način njihove vadbe, zrcal ni omenil nihče. Tudi ko sem Naceta in Janka spraševal o fitnesih centrih v njunih domačih krajih, zrcal sama nista omenila. Ko sem jima namignil oziroma podrobneje vprašal o ogledalih, sta nemudoma dejala, da »seveda so ogledala«. Precej bolj kot Janko jih uporablja Nace, ki je dejal tudi, da se včasih lažje osredotoči na mišico, če zamiži. To pa ima včasih tudi drugačne posledice, kot jih Nace načrtuje. Glede zrcal pa je dejal:
Ja, v fitnesu ogledala morajo biti. Če jih ne bi bilo, bi bilo veliko več poškodb, se pa uporabljajo tudi za druge stvari, da se ljudje gledajo v njih. Tudi jaz jih tako uporabljam. Itak, da ti je všeč, kaj si naredil iz sebe. [smeh] Ampak definitivno uporabljam ogledalo, da vidim, da prav dela. Sploh pri počepu je to ful važno, pa pri deadliftu pa pri teh težjih vajah. Ker če ne, te o enem mesecu križ boli, po dveh si pa na vozičku. Pa navada je, folk se gleda. Jim je všeč, kaj so naredili iz sebe, pa tudi da vidiš, kaj rabiš popravit, če hočeš svojo sliko popravit, da vidiš, kaj ti manjka. /…/ To [točka primerjave] je pa vpliv medijev najbrž. Tudi jaz hodim v fitnes, da bi bil všeč sam sebi.
94 Sam nisem prav nikjer opazil, da bi bila zrcala kakorkoli izkrivljena.
106
Janko pa je bil ob vprašanju o morebitni uporabi ogledal za pomoč med vadbo in načinu gledanja nekoliko bolj zadržan. Ker je edini, ki ima natančno določeno osebo, po kateri se zgleduje, postavo, ki si jo jemlje za vzor, me je nekoliko presenetil njegov odgovor. Dejal je, da se njemu ogledalo ne zdi pretirano pomembno.
Jaz se v glavnem gledam v ogledalu pol, ko končam, po treningu. Lih toliko, da preverim, se reče, da vidim, če je kakšna sprememba. /…/ Med treningom se gledam, mogoče lih toliko, če se slučajno ujamem. Jaz sem na treningu skoncentriran nase, da mišice delajo. /…/ Med vzdigovanjem pa si včasih malo pomagam, da vidim, če prav delam.
Podobno kot Alan Klein sem tudi sam opazil poseben pogled med vadbo, pogled, ki je zdaj usmerjen neposredno v mišico, »ki dela«; za tem se zazre v ogledalo, da preveri, kako je videti iz nasprotne strani, potem pa se za hipec zazre v oči. Mnogokrat sem opazil, da si je kdo zavihal rokav majice, preden je v roko prijel ročko in začel vaditi. Ko je vadil, je z nekakšno ostrino gledal v roko, preverjal njene gibe, mišico, kako se krči in razteza. V tem sem opazil – kljub temu, da niso popolne kopije ne idealnega giba ne drug drugega – nekakšno mehaničnost, hladnost gibov in obraz, ki se ob naporu dvigovanja in spuščanja bremena kremži. Po končani vaji, takoj ko fantje odložijo utež na stojalo, ki se v vseh fitnes centrih, ki sem jih obiskal, nahaja neposredno pred zrcalom, pogosto stisnejo pest, napnejo mišice in jih v zrcalu pregledajo. Zdi se, da tako diskurz o fitnesu kot tudi diskurz fitnesa, skupaj s vajami, ki jih zahteva in ki jih fantje izvajajo, ter nenehni panoptični nadzor oblikujejo prostor, kjer sta objektivacija teles in delitev telesa ter uma popolna. Za bodibilding je Alan Klein zapisal, da je »odtujitev, popeljana v nove ekstreme. Sebstvo [self] je ločeno od telesa, telo pa je steptano v podreditev« (Klein 1993: 245). A takšen zaključek zastavlja več vprašanj kot pa jih rešuje – pravzaprav ne rešuje skoraj ničesar, saj ostaja ujet »v fitnesu« in zanemarja družbeno (ne)delovanje, za katerega menim, da ni nepovezano z fitnesom. Poleg tega pa absolutna trditev ne zdrži empirično, saj med vadbo občasno nastopijo trenutki, ko telo ni »steptano v podreditev«. V soglasju z Reawyn Connell (2012: 97), ki pravi, da »[t]elesa so dejansko prisotna v družbenih praksah, kot so šport, delo in spolnost« (poudarek avtoričin) in da telesa niso nikoli nevtralen družbeni medij, menim, da je potrebno telesa razumeti kot dejavno udeležena, tudi ko so najbolj pasivna, najbolj »steptana v podreditev«. Do vprašanja, kakšno
107 družbeno (ne)delovanje, obiskovalci fitnes centrov oblikujejo okoli svojih »pasivnih« teles, pridemo v nadaljevanju. Več avtorjev pravi, da so v sodobni družbi telesa, ki se približujejo določenemu idealu, visoko cenjena, poblagovljena (glej npr. Bordo 2004; Reischer in Koo 2004; Sharp 2000: 307- 308; Paluch 1999). Fantje, ki v fitnes centrih »delajo na sebi«, torej na svojih telesih, spreminjajo svoja telesa, jih fizično preoblikujejo, a mišice, koža, majhna količina telesne maščobe, skratka, telesa, ostajajo čutno zaznavna, hkrati pa se pretvarjajo v čutno nadčutne stvari, če se izrazim z Marxovimi besedami (1961: 83). Postajajo »lepa«, »zdrava«, »polna energije«, približujejo se določenemu družbenemu idealu. Četudi svoje motive za vadbo razumejo kot povsem osebne odločitve, namenjene zgolj njim samim, pa jih že dejstvo, da trenirajo z namenom, da bi se približali družbenim zahtevam, dela družbene (prim. Tan in Brigole 2012: 47-62). Produkti njihovega dela, torej na določen način oblikovana telesa, imajo družbeni značaj, družbeno obliko (torej ne zgolj fizične oblike!). V fitnes krogih je navadno pravijo, da lepa postava zahteva »veliko dela«. V tej misli je kvaliteta dela, torej natančnost vaje, katere specifične vaje ipd., pozabljena in postave ocenjuje po količini dela, torej urah, tednih, mesecih treniranja in odrekanja nasploh. Nekoč mi je Nace dejal naslednje:
Moje telo se dokaj počasi spreminja in moram veliko delati za to. Recimo en kolega, on stalno šopa pizze, pa nič, čisto suh je, ima six-packe [jasno vidne trebušne mišice]. Ima tako presnovo. Jaz pa moram stalno trenirat in čuvat, kaj jem. Ampak zato so moje več vredni, ker so prigarani. Jih zato znam cenit.
Nace ne opisuje prav nič drugega kot (zasebno) delo, merjeno po času (številu ur), ki je bil potreben za njihovo oblikovanje, in ki dobijo vrednost post festum, po neki količini vadbe, ko dobi svojo oceno v razmerju z drugimi tovrstnimi, dejansko prisotnimi ali umišljenimi izdelki, t. j. bolj ali manj mišičastimi, lepše ali grše oblikovanimi telesi. Količina treninga, utelešena v mišicah, v telesu, hkrati oblikuje odnose med njihovimi producenti in tudi odnose med mišicami, telesi. V kontekstu fitnesa so telesa tista točka, prek katere se udeleženci – ki se pogosto ne poznajo med seboj ali pa se poznajo le »na videz« – ocenjujejo in razvrščajo; »dobri fitneserji«, »turisti«, »res dobri fitneserji«, »začetniki«, »bolj lepe mišice«, »lepše oblikovano telo«. Seveda je »fizično dejstvo«, da je nekdo bolj mišičast, nekdo bolj suh (pravzaprav je to pogoj – »uporabna vrednost«), a ta nima nič opraviti z vrednotenjem. Telesa se ne vrednotijo sama, vrednotenje ni odnos med stvarmi, ampak je
108 odnos med »lastniki« teles, ki ga telesa prikrivajo. Najbolj neposredno povedano – in s parafrazo Karla Marxa (1961: 85) – to pomeni, da je samo določeni družbeni odnos med ljudmi samimi tisti, ki tukaj v njihovih očeh privzame fantazmagorično obliko odnosa med telesi. V (blagovnem) svetu fitnesa dobijo produkti človeške roke, torej natanko človeške roke (in noge, prsi, itd.), videz samostojnih bitij – lepe so mišice, lepi so bicepsi in kvadricepsi, pa gluteus maximus , lepe so roke, noge, prsi, trebuh, six-pack, lepe so postave in lepa so telesa. Ne spomnim se, da bi kadarkoli slišal koga reči »On je lep«, vselej »On ima lepo telo«.95 Ko svoja raznovrstna telesa v primerjavi medsebojno enačijo kot bolj ali manj lepa, razvita, ko jih enačijo kot vrednosti,96 jih enačijo kot dolge ali kratke treninge, več ali manj odrekanja, prehranjevanja97 (prim. Marx 1961: 86): »Tega ne vedo, toda to delajo« (Marx 1961: 86). Alan Klein (1993: 248-250) je k temu vprašanju pristopil nekoliko drugače, skozi Marxovo teorijo alienacije, a je način poblagovljenja teles skozi fitnes vadbo pustil nedodelan– nemara zaradi okolja, v katerem je opravljal terensko raziskavo. A je vseeno prišel do zaključka, da »[v] takšnem svetu [fitnesa oz. bodibildinga] je enotnost med posamezniki in skupinami pretrgana, enotnost uma in telesa presekana ter se nazadnje antagonistično spopadeta« (1993: 249). Razumevanje in delovanje, ki sem ga opisoval do tukaj (in mu v veliki meri zvesto sledil), temelji na kartezijanskem dualizmu, temelji na odnosu med dvema zamejenima entitetama, med entitetama, ki ju loči zareza (primerjaj Lyon in Barbalet 1994: 54). Glavni problem – problem, ki bi ga kak pisec znanstvene fantastike rešil z lahkoto – ki se mi tu postavlja, izhaja iz dejstva, da je človek zmeraj utelešeno bitje. Telesu se pač ni moč odreči, ga zavreči in raztelesiti, niti ga ni moč zbiti v popolno poslušnost in obliko – za okolje, ki ga opisuje Klein, so bodibilderske poškodbe dovolj zgovoren dokaz, da se tudi najbolj mišičasto telo zlomi. Je fitnes še kaj več kot nadzor? Obstaja v fitnesu vsaj moment, ko prepreka pade,
95 Tu se odpira še ena pot razmišljanja, ki jo za zdaj puščam v oklepaju in jo bom skiciral v zaključku. Namreč, moško telo kot objekt, skozi katerega se oblikuje homosocialnost (glej Bird 1996). 96 Naj opozorim na tale paradoks: hkrati svoja telesa producirajo kot vrednosti in jih kot vrednosti kupujejo! Žal tega ne (z)morem razdelati na tem mestu, naj ostane kot »kost za glodanje«. Verjetno pa bi rešitev iskal v blagovnem značaju obeh strani enačbe. 97 Vsak posameznik že ima svojo predstavo lepega telesa, mišic ipd., ki sicer ni »tako-zelo-subjektivna«, kot bi si nekateri radi mislili, a bistveno za zgornji argument je, da se kljub temu spuščajo v ocenjevanja. Ta občasno dobijo tudi izraz v številkah: »noge za čisto desetko« in so v bodibildingu prignane do konca: tekmovanja v primerjanju teles – »kot bi obstajalo telo nasploh«. Mimogrede naj omenim, da je v tovrstni produkciji mišic več kot očitna povezava z »drugo stranjo« blagovnega fetišizma, fetišizmom, kot ga najdemo v (lacanovski) psihoanalizi. Ko sem nekoč Naceta vprašal, ali ve, da je mišica samo mišica, namenjena premikanju itd., je dejal, da seveda ve, ampak si pač ne more pomagati, da jih ne bi občudoval. Mar ni to (psihoanalitski) fetišizem v čisti obliki? »Saj vem, da (so mišice samo mišice itd.), a vseeno verjamem, da (so nekaj več, da so lepe itd.).« Za natančnejšo razdelavo povezave forme blaga in nezavedne dejavnosti, fantazme, te objektivno subjektivne nujnosti, glej Žižek 1997, predvsem str. 111-141.
109 ko fantje »preprosto« so telesa, moment večje svobode in upora? Je v fitnesu točka, kjer razlike med »jazom« in telesom ni, točka, kjer lahko govorimo o »spontanem« (u)telešenju »naložb, katerih predmet je telo« (Bourdieu 2002: 125)?
Od objektivecije telesa do njegovega užitka
Na prvi pogled se zdi, da je fitnes prostor nadzora – in nič več. To, kar sem do sedaj opisoval kot (samo)nadzor, ki za udeležence (p)ostaja neviden, je tisto, kar jim nudi ugodje, saj oblikuje močno predvidljivo, poznano, »domače« okolje, kjer je »vse postavljeno na svoje mesto« (prim. Crossley 2006). Hkrati pa kot neviden ščit brani pred čimerkoli »čudnim« in »nenavadnim«, čimerkoli, kar bi se izvilo iz ustaljenega delovanja in kot tako ogrozilo to kar obiskovalci fitnes studiev opisujejo kot obstoječe, »naravno« stanje. (Samo)nadzor usmerja vedenje ljudi (v obeh pomenih besede, če pustim naglas neoznačen). Nekateri uporabljajo preglednost prostorov in poglede, ki te prostore prečijo, za samovšečno razkazovanje. Počasno, nadzorovano, ustaljeno in z nekaj pretiravanja bi lahko dejal šablonsko in mehanično dogajanje in ravnanje v fitnes studiih, kakršnega sem opazil ob svojih obiskih fitnesov, pa še zdaleč ni vse, kar se odvija v teh razmeroma priljubljenih »hišah nadzora« (Foucault 1984: 171-177). Ko sem po nekaj manj kot desetih obiskih fitnesa že začel sklepati in na neki način obupavati, da je tisto, kar sem opisoval v prejšnjem razdelku, vse, kar bom lahko povedal o fitnesu, se je zgodilo nekaj, zaradi česar sem podvomil v vse svoje dotedanje razumevanje. V tem podpoglavju se bom posvetil nečemu, kar bi morda lahko poimenoval užitek fitnesa (prim. Crossley 2006; Jallinoja, Pajari in Absetz 2010). Ker se je moje dosedanje opisovanje fitnesa osredotočalo na »disciplinirano plat« in »disciplinsko plat« neskončne celote tamkajšnjih dogajanj, sem se v marsičem navdihoval v delu Michela Foucaulta, a tudi misel nekoga tako velikega, kot je Foucault ima omejen domet. V tem razdelku bom poskusil iti onkraj Foucaultevega teritorija, čeprav določeni elementi tistega, kar sem opisoval do tu, ostajajo. Predstavil bom drugo stran logike fitnesa, nelogično logiko, drugo stran samih eksplicitnih pravil, ki »v besedi in dejanju« vladajo tam. Osredotočil se bom na popolno nasprotje »na papirju« preračunanih in v zrcalu nadzorovanih gibov, na nekaj neskončno oddaljenega od elegantnega nastopanja pred dekleti in šopirjenja pred drugimi moškimi. Vendar pa – naj nemudoma poudarim – je ta, nadzoru nasprotujoč moment neločljiv in nujen sestavni del nadzora, preračunanih ponovitev vaj in natančno opredeljenih gibov, ki ga anticipirajo in zanikajo. Govoril bom o – če lahko tako rečem – hrbtni strani fitnesa.
110 S pravkar povedanim prehitevam tudi sam. Potrebno se je vrniti v fitnes studie in pobližje pogledati to, kar sem zgoraj zastavil.
Nenaden obrat
Ko sem nekoč klepetal z Dušanom, me je ta vprašal, ali poznam »znani rek – Earn the burn!?« Reklo sem res poznal, saj ga našel nekem delu bodibilderske in fitnes periodike, spletnih besedil in nekaj monografijah v angleškem jeziku, a si nisem mislil, da kdorkoli jemlje resno. V tovrstnih besedilih se reklo, ki bi ga lahko prevedli kot »prisluži si pečenje«, nanaša na občutek v mišicah, ki nastane med intenzivno vadbo in ki si ga »prislužimo« lahko zgolj z naporno vadbo. Omenjeno reklo, podobno kot tisto, ki pravi, da brez bolečine ni dobitkov – »No pain, no gain!« –, govori o bolečini, ki je znamenje kvalitetnega treniranja, treniranja, ob katerem bodo mišice kar najbolj rastle. »Itak, da te boli, ampak pol na koncu se splača, maš tist občutek, ko se usedeš…« mi je takrat, ko je prvič omenil »burn«, dejal Dušan. V besedilih se »burn« nanaša izključno na fizično občutenje razbolele mišice in je zrducirano na znamenje kvalitetne obremenitve mišice. Obiskovalci fitnes centrov pa z besedo »burn« označujejo še nekaj drugega in drugačnega, kot je zgolj pridobivanje mišične mase v najnapornejših trenutkih vadbe – s to besedo opisujejo trenutke, ko – kot navadno pravijo sami – »padejo čist not«. Vprašanje je, kam padejo? Kaj, če sploh kaj, se (jim) dogaja »notri«, kaj in kako tam doživijo? Dogajanje v fitnesu je večino časa predvidljivo. Nemajhen delež k temu prispeva medsebojno opazovanje ljudi, ki poraja določeno mero nadzora ravnanja. Življenje v fitnesu poteka po bolj ali manj ustaljenih tirnicah, ne dogodi se (skoraj) nič, kar bi ga iztirilo. Posamezniki in posameznice, nekateri v parih ali manjših skupinah, mirno vadijo na napravah ali dvigujejo uteži in se poskušajo kar najbolj držati zastavljenega načrta. Mnogi se še nekoliko bolj osamijo s poslušanjem glasbe, ki jo imajo shranjeno na prenosnih predvajalnikih in ki jim pač bolj ustreza. Sicer pa daje zvočno podlago vadbi v fitnes centrih glasna (najpogosteje elektronska plesna) glasba, ki jo oddajajo na več mestih stropa postavljeni zvočniki. Občasno se zasliši pogovore in spodbujanje prijateljev in prijateljic, ki vadijo skupaj. Tu in tam, ko se srečajo znanci, se vidi in sliši pozdrave, kramljanje in smeh. A veliko večino časa so obiskovalci in obiskovalke tiho, osredotočeni nase in na svoje treninge. V prostorih, kjer so postavljeni trenažerji in druge vadbene naprave, se velikokrat zgodi, da obiskovalcev skoraj ni slišati, saj velika večina nadzoruje svoje dihanje ter poskuša ohraniti glasnost vdihov in izdihov ne neki glasovni jakosti, ki še velja za primerno. Predvsem iz
111 prostorov, kjer se nahajajo proste uteži, pa se občasno zasliši sopihanje, »dihanje skozi zobe«, rožljanje uteži in občasno močno poudarjeno predirljivo stokanje, ki mu sledi izdih olajšanja. Če ne presega neke meje glasnosti in/ali modalitete, ki jo večina razume kot še primerne, dihanje zbuja posebno zanimanje. Glasno dihanje pogosteje izzveni predirljivo v prostoru oz. predelu z vadbenimi napravami – kadar so posebej poudarjeni – pogosto pritegnejo presenečene, radovedne ali pa kar nekoliko zgrožene poglede. Vendar to ni nekakšen eksces, ki bi bil vreden veliko pozornosti. Mine tako hitro, kot se je pojavil, in trening tistih, ki jih je zmotil (opazil sem, da so to pogosteje dekleta), se nemudoma nadaljuje, kot da se ni zgodilo nič. Ko sem začel s svojo raziskavo, sem zaradi drugih obveznosti, ki sem jih takrat imel, fitnese obiskoval v dopoldanskih urah. V tem času so fitnesi manj obiskani, včasih skoraj povsem prazni, in nemara jih takrat obiskujejo predvsem tisti, ki se s fitnesom šele spoznavajo ali se ukvarjajo manj resno. Tisti, ki se s fitnesom ukvarjajo bolj resno, imajo navadno treninge v zgodnjih jutranjih urah in/ali popoldne in zvečer. Fitnesi so najbolj zasedeni ob popoldanskih in večernih urah, ko ima velika večina ljudi dovolj prostega časa za telesno vadbo. Morda je bila prav ura kriva, da je bil moj začetni vtis precej drugačen od tistega, ki sem dobil v oddajah o fitnesu, v filmih pa tudi od spominov, ki so nastali od takrat, ko sem v okviru plavalnega kluba kot aktivni plavalec nekajkrat z nameni testiranja obiskal fitnes studio. Namesto z množico ljudi, ki entuziastično vadi na trenažerjih in dviguje uteži, sem bil soočen z bolj ali manj praznimi napravami, med katerimi so se obiskovalci in obiskovalke porazgubili, in precejšno tišino. To je prikrivala le relativno tiha glasba, ki je prihajala iz zvočnikov. V začetku lanske pomladi, v aprilu leta 2012, ko se je število obiskovalcev in obiskovalk nekoliko povečalo zaradi priprav na poletno sezono in ko sem vsak teden obiskal fitnes po enkrat, sem ob svojem sedmem ali osmem obisku opazil nekega fanta, starega približno petindvajset let, kako vadi pred ogledalom. Vadil je na moji levi strani, oddaljen kakšne tri ali štiri metre, na t. i. incline bench press napravi. Ta simulira dvigovanje uteži z obema rokama v ležečem položaju na hrbtu na klopi, le da dotična naprava postavi vadečega ali vadečo v nagnjen, skoraj sedeč položaj. Fant je bil obrnjen proti zrcalu in dvigoval počasi, nadzorovano in disciplinirano. Opazno je preverjal svoje gibe in poskušal slediti predpisanemu načine vadbe. Dvigoval je razmeroma veliko težo, več serij in z velikim številom ponovitev. Natančnih števil ne poznam, saj z njim nisem uspel govoriti, niti jih nisem štel, vendar pa je sem opazil, da se z vsako ponovitvijo, z vsako serijo postajal bolj utrujen, da so njegovi gibi vedno manj nadzorovani in vse manj natančni. Počasni, odmerjeni
112 gibi so postali hitri in krčeviti, geste so skrajšale, rok ni več iztegoval in jih za hip zadrževal v stegnjenem položaju, kot jih je bil poprej, bremena ni več spuščal počasi in nadzorovano, ampak ga je puščal, da pade. V fitnesu, kjer je takrat vadilo kakšnih petnajst ali dvajset ljudi, je začel vzbujati pozornost ne zaradi (s perspektive pravilne fitnes vadbe) nemarnih gibov, ampak zaradi hrupa, ki ga je povzročal. Zvok uteži, ki so nenadzorovano padale in udarjale ob ostale uteži, tleskanje jeklene vrvi, ki je v opletanju udarjala ob kovinsko konstrukcijo, in glasni vzdihi, ki so ob krčevitem napenjanju mišic ritmično in nekako samodejno bruhali iz njega, so predramili mnoge prisotne. Spremenil se je njegov obraz, spremenil se je njegov pogled. Tisti značilni pogled, ki spaja nadzorovanje, ocenjevanje in občudovanje, je izginil. Zamenjal ga je nekakšen odsoten pogled, stremljenje v prazno in hkrati v nekaj točno določenega. Zdelo se mi je, da je njegov glas postajal vse bolj močan, da prihaja iz njegovega drobovja, iz samega središča trupa. Vzdihi so postali podobni tistim ob (moškem) orgazmu. Nenadoma je obstal. Uteži so še zadnjič udarile ob tiste spodaj, jeklena vrv je zadnjič oplazila kovinsko ogrodje, stokanje je utihnilo in se spremenilo v globoko sopenje. Mlahave roke so obstale na ročajih naprave in kmalu padle ob izčrpan trup. Napetost v ramenih je popustila, da so nekako mehka obvisela na trupu. Po približno dvajsetih sekundah mirovanja in globokih vzdihov je vstal, se malce opotekel, stresel roke, s tal pobral bidon s pijačo in z naprave pobral brisačo ter se sprehodil do roba fitnesa, kjer se je naslonil na ograjo. Za tem sem ga izgubil izpred oči – nemara se je odpravil na stranišče. Ko sem ga pa pred svojim odhodom kakšnih petnajst minut kasneje zopet zagledal, je vadil bicepse z dvigovanjem proste uteži – ponovno počasi in nadzorovano. Takrat sem postal pozoren na to, kako se uporaba telesa spreminja med vadbo, kako fantje vadijo na začetku in kako na koncu treninga ter kako se gibajo ob začetku izvajanj serij in kako po koncu. Prej sem razmišljal o časovni razčlenjenosti treningov – v smislu različnih faz, kot so ogrevanje, vaje izbranih mišic in/ali mišičnih skupin, »kardio«, raztezanje – je ta dogodek precej spremenil moje zanimanje. Zaporedje različnih faz treninga sicer sledi splošnim fitneserkim ciljem, kako s čim manjšimi vložki doseči čim večje učinke in dobiti čim več koristi. Fant, ki sem ga pravkar opisal, pa se je s svojim načinom vadbe zoperstavljal vsem pravilom pravilne oziroma – natančneje – z vsako naslednjo ponovitvijo, vsako naslednjo serijo se je za odtenek bolj oddaljil od predpisanega načina vadbe, ki ga je ob začetku vestno upošteval. Sprva sem naraščajočo nenatančnost gibov pripisoval »preprosti« utrujenosti in razbolelim mišicam. Čeprav je telesna plat pomemben in neločljiv sestavni del tega, kar je v
113 fitnesu znano kot »burn« ali »pekočina«, redkeje tudi »pump«,98 pa ti dogodki99 – kot se je kmalu izkazalo – presegajo zgolj fizično občutenje, ki nastaja ob vadbi. Spremenijo gibe in način izvajanja vaj. Spremenijo odnos do telesa. Ko sem obiskoval priljubljeni fitnes center v Tivoliju, sem bil priča mnogim podobnim dogodkom, a naj za voljo ponazoritve navedem primer, ki najlepše ilustrira spremembe gibov, delovanja telesa in kršenje predpisanih pravil vaj. Ob nekem obisku v začetku marca 2013 sem opazil mlajšega moškega, kako s prostimi utežni vadi mišice ramenskega obroča in zgornjega predela hrbta.100Njegovi gibi so bili počasni in natančni, s pomočjo zrcala jih je pozorno nadzoroval – nadzoroval je gibanje podobe v zrcalu. To je kazalo na osredotočenje na njegovo lastno telo, kot bi bilo ločeno od njega. Z vsako ponovitvijo, z vsako naslednjo serijo pa so postajali njegovi gibi hkrati vse bolj eksplozivni, ko je sunkovito dvigoval uteži, in nenatančni, ko je spuščal vse bolj mlahave roke. Vedno težje jih je ustavljal, naposled pa je spuščanje skoraj povsem prepustil težnosti in so mu roke vsakič znova zanihale, se zazibale za hrbet. Roke so izrabljale zagon, ki je nastajal ob zamahih proti hrbtu, da so lahko ponovno dvignile uteži. Ko je začel delati to vajo, je stal mirno, široko razprtih ramen, se komaj opazno premikal v kolkih, trup pa držal pokončno in skoraj nepremično, a tudi to je izginjalo. Ramena so zlezla skupaj, gibanje se je naselilo v cel trup, boki so se opazno zibali, se z gibi naseljevali v noge, hkrati pa si je nekoliko pomagal z nogami. Vsakič, ko so roke zamahnile navzgor, so se noge malce pokrčile in iztegnile, kot bi poskušale poskočiti, a se sredi odriva premislile. Da sta uteži dosegle neko, vsakič drugačno višino, je delalo celo telo, usklajeno, z mehko agresijo in ne več samo izolirana skupina mišic, katerim je »po pravilu« namenjena ta
98 Zagata s prevajanjem tega izraza je očitna. Nemara bi bil najbližji prevod res neologizem »pekočina«, ki sem ga tu in tam zasledil med obiskovalci fitnes centrov, saj spaja besedi »bolečina« in »peči« (»mišice pečejo«). Da ohranim emski izraz »burn«, ki sicer izvira iz angleškega jezika, sem se odločil, ker se zdi, da ga fitneserji najpogosteje uporabljajo, čeprav med seboj le redko govorijo izkušnjah oz. doživljanju vadbe. Občasno jo sicer nadomeščam z izrazom »pekočina«. Besedo »pump« pa sem slišal le nekajkrat in jo zato v nadaljevanju ne uporabljam. Slednji izraz, ki dobesedno pomeni »črpati« (angl. to pump), sicer daje poudarek na nabrekanje in »zategovanje« mišic ob vadbi ter izhaja iz »načrpanja« moči, energije, krvi ipd. v mišice. Skoraj vedno sem ga slišal uporabljenega v samostalniški obliki – »Je v pumpu.« ali »Imam pump«. 99 Nisem prepričan, da je beseda »dogodek« primerna, da predstavlja tisto, kar poskušam opisati v tem poglavju, saj – na eni strani – »objektivno« ne spremeni ničesar, ne zgodi se nič razen »dogodek« sam, ki pa lahko za njegovo »žrtev«, njegovega »tvorca«, tj. vadečega, spremeni vse. Vendar pa – na drugi strani – tu se zopet nekoliko prehitevam – je kot »temna plat« že vključen v sama pravila, jih podpira in spreminja njihovo uporabo. Nekaterim se kaže kot znamenje telesa, da vse poteka »tako, kot mora« - torej z njegove perspektive ne spreminja ničesar. Zaradi dvojne dvojnosti »burna«, ki na neki način kaže njegovo neulovljivost, sem se odločil, da uporabim besedo »dogodek«. 100 Vaja od vadečega zahteva, da s stegnjenima rokama (ali pa samo eno roko) dviguje uteži, v vsaki roki po eno. Roki (ali roko) mora počasi in nadzorovano spuščati z višine glave na višino pasu, spet dvigniti na višino svoje glave, ponovno spustiti roke do pasu in tako naprej. Ker so dlani obrnjene navzdol, pri tem gibu vadeči obremenjuje mišice ramenskega obroča, tricepse in mišice zgornjega dela hrbta.
114 vaja. Posamezni izolirani in odrezani gibi so se povezali v eksplozivno, a tekoče gibanje telesa kot celote. Hkrati se je močno spremenil izraz na obrazu. Ko so se roke približevale najvišjemu položaju, so oči zakrile veke, čelo in lica pa so se nagubala. Oster pogled, ki je preverjal vsak gib podobe v zrcalu, je – kadar so bile oči odprte – nadomestilo prazno stremljenje, osredotočenost na nič. Dihanje je postalo sunkovito, poudarjeno in »zadrto«. Ko je končal, je komaj zadržal uteži v rokah, da niso padle na tla.101 Ves zasopel je bil in razburjen, z nekoliko privzdignjenima rokama je nekajkrat poudarjeno izdihnil, zatem se je nekako sprostil, se sklonil in se z rokama oprl na spodnji del stegen ter za hipec počil. Ko je prišel do sape, se je vzravnal, v ramenih zavrtel roki in se začel krožno majavo sprehajati po bližnjem predelu fitnes studia, namenjenemu raztegovanju. Ti dogodki so se mi nemudoma zdeli izjemno zanimivi, saj se zoperstavljajo vsem pravilom fitnes vadbe, ki naj bi se jih fitneserji – po lastnih zagotavljanjih – držali. Opazil sem, da je ta kršitev eksplicitnih pravil vadbe »po tihem« pričakovana. Razen kakšnega presenečenega pogleda pri novopečenih fitneserjih (kot sem (bil) tudi sam) ti dogodki ne zbujajo kakšnega posebnega zanimanja. V zvezi s tem je prav gotovo pomembno dejstvo, da je velika večina ljudi osredotočenih nase, na svoje treninge, da so nekateri »izolirani« z glasbo, ki jo poslušajo, ter da tudi, ko opazijo nekoga, ki ob izvajanju vaj z rokami nenadzorovano »krili« na vse strani, se zanj pač ne zmenijo. Prvo potrdilo, da imajo ti »izgredi« dvoumen položaj, sem dobil, ko sem ob enem izmed tovrstnih dogodkov slišal pogovor dveh prijateljev, kjer je eden odobraval takšno vadbo njunega tovariša, drugi pa mu je nasprotoval. Problem pa sta hitro odstranila s humorno pripombo, da je vadeči pač »žival«. Svoja opažanja sem opisal svojim sogovornikom, ki so se z mojimi opisi strinjali in bili malce presenečeni, da sem presenečen nad temi dogodki. Zdeli so se jim nekaj povsem običajnega, ne pa tudi zaželenega, in so dejali, da se o svojih tovrstnih izkušnjah še nikoli niso »reflektirano« pogovarjali z drugimi. Ko sem jih začel spraševati o njihovih občutjih, so se – po moji oceni – »umaknili«, niso želeli govoriti o tem ali – in to se mi zaradi velikanske pripravljenosti deliti najmanjše podrobnosti povezane z vadbo nekako zdi bolj verjetno – pa preprosto niso našli besed, s katerimi bi opisali svoja doživljanja. Oboje se mi zdi pomembno in vredno interpretacije, saj razkriva bodisi neko temeljno zagato v artikulaciji »burna« bodisi težavo, povezano z razkrivanjem svojih občutij oziroma čustev v kontekstu fitnesa. Edini, ki je bil začuden nad mojimi pričevanji in opisi, ki so jih
101 Večkrat sem tudi videl, da je kdo po končani vadbi jezno zalučal uteži na (gumijasta) tla.
115 podali drugi, je bil Janko. Menim, da je bil začuden nad dejstvom, da ga sploh sprašujem o čem takem. Dejal je, da ob vadbi še prav nikoli ni občutil ničesar, kar bi ga napeljevalo h kakršnimkoli občutjem, saj – kot je dejal – se med vadbo ves čas trudi, da ohrani »trezno glavo«. Ob omembi primerjave z orgazmom (do tega še pridemo), se je močno začudil in zasmejal. Janko je z veliko gotovostjo opisoval svojo osredotočenost na izvajanje vaj, trening in svojega fitnes programa v celoti, ki se je v zadnjih dveh letih razširil na skoraj vsa področja življenja in kjer ni prostora za mlahavost in odstopanja. Poudaril je, da se mu zdi vzdigovanje pretežkih uteži, (samo)potrjevanje z opravljanjem predolgih serij popolnoma neumno, saj takšna vadba po njegovem prepričanju ne prinaša prav nobenih koristi. Poudaril je prav nasprotno, da je takšen način treniranja nevaren in kontraproduktiven, saj močno poveča možnost poškodb mišic, obrabe sklepov, ki se bo pokazala šele kasneje in ki izvirajo prav izgube nadzora nad gibi. Nadzor nad gibi telesa pa je, tako Janko, tisti, ki omogoča kvaliteten trening, tj. obremenitev samo izbrane mišice in nobene druge ter doseganje zastavljenih ciljev, kot so oblikovanje izbranih mišic in posledično oblikovanje celotnega telesa. Ko sem z njim obiskal fitnes, je bil res povsem osredotočen na svoje gibe, nadzoroval je vsako mišico, ki jo je vadil. Mišico in celotno postavo je po končanih serijah s pogledom natančno premeril in preveril spremembo. Kadar je med izvajanjem vaj začel čutiti bolečino, je kmalu, po ponoviti ali dveh, prekinil niz in z vajo nadaljeval po krajšem premoru. Dejal je, da sem mu zdi vztrajanje nesmiselno, ker je ob bolečini obremenitev mišice, ki jo vadi, enaka ali zaradi nenadzorovanega in nenačrt(ov)anega sodelovanja drugih mišic celo manjša, saj takrat zaradi slabšega nadzora postanejo gibi manj natančni. Manj natančni gibi pa pomenijo tudi že gibe, ki so neekonomični, ne prinašajo načrtovanih rezultatov in so potencialno škodljivi. Janko ni bil nikoli pripravljen izgubiti nadzora in se prepustiti, da bi ga razbolelo telo omajalo pri izpolnjevanju zastavljenega načrta in ga upočasnilo na – kot je večkrat potarnal – predolgi in prenaporni poti do cilja. Preden se posvetiva poskusu razjasnitve vprašanja »burna« in njegovega ne-mesta v fitnesu si poglejva, kaj so o tem občutenju povedali ostali. Pričevanja in izkušnje mojih sogovornikov v zvezi z »burnom« se medsebojno močno razlikujejo. Raztezajo se od izbrisa »burna« iz fitneserskih besedil in prepričanj, da je povsem neuporaben z dejavnim preprečevanjem (Jankovo prekinjanje serij), do – kot bova prekmalu videla – nejasnega in neubesedljivega odnosa in občutja pa celo do »lovljenja burna«. Popoln molk o »burnu«, kar nekoliko zaničljiv odnos in dejavno preprečevanje »burna« nemara izvirata iz prepričanja, da »burn« ne povečuje učinkovitosti vadbe, ampak da jo – prav nasprotno – zmanjšuje. Na drugi
116 strani pa »lovljenje burna« temelji v misli, da mišice najbolj »rastejo« v trenutkih, ko »pečejo«. Ko sem Žanu opisal zgoraj omenjeni pričevanji, mi je mirno dejal, da točno ve, kaj mu opisujem, a da se mu ne zdi »nič posebnega, če se to zgodi. Pač naj počnejo kar jim paše, samo ni glih najbolje delat tako, ker se lahko poškoduješ, če delaš napačne gibe ali pa če preteraš, si strgaš mišico ali pa kej«. Z rahlo nejevoljo je sicer zgovorni Žan priznal, da tudi on »pade not«, a podrobneje mi »burna« ni znal opisati: »Mislim, težko opišem, moraš prav past notri v ta feeling. Gre pač za neko moč, ki jo čutiš, ko te vse boli in takrat ni več nič pomembno, samo da delaš. Pač čutiš to … Ne vem, ne znam opisat …«. Podobno se je odzval tudi Nace: »Ja, pač preveč padejo noter … se zgodi …«. Ko sem ga povprašal o njegovih občutkih in doživljanju ob najbolj napornih trenutkih, mi je povedal, da se mu je že zgodilo, da »nekako videl eno roko, ki dviguje utež. Tako, kar eno roko, sploh ne v špeglu ali pa od koga tam [prisotnega]«. Sicer pa je podobno kot Žan dejal, da takrat čutil v sebi »posebno moč, k žival, res – eno tako silo«. Ko pa se je nekoliko »ogrel«, je dejal:
Zdaj res samo skoncentriram na mišico, da hočem res kvalitetno naredit, to, da stimuliram mišico, medtem ko nekoč, nekoč pa sem res med vadbo razmišljal še o drugih stvareh. Mogoče o nekem nezadovoljstvu, ki sem ga od zunaj prinesel s sabo v fitnes pa sem pol poskusil poforsirat uno še eno zadnjo ponovitev, da bi … da bi se … a veš, na ta račun počutil boljše in tako mogoče … a veš. /…/ Takrat sem razmišljal o neki slabi stvari in mi je šla neka agresija in mi je pol uspelo. /…/ Takrat mi ni bila prioriteta nadzorovat mišico, ampak samo to, da premaknem utež iz točke A v točko B.
Zgoraj sem omenil, da Nace med vadbo občasno zapre oči in se poskuša osredotočiti na mišico, ki jo vadi. Tu in tam se mu zgodi tole:
Mogoče bo smešno zvenelo, ampak včasih kar postanem una mišica. Najprej res čutim, ful čutim, da prsne mišice delajo. Ne vem, kar duhovno postane vse skupaj. Ne vem, težko opišem … Ampak res paše, ko ti jo [mišico] zateguje, ko boli in pozabiš na ostalo.
Najbolj izčrpen in afirmativen opis »burna« je nedvomno podal Dušan, ki je, kljub svoji izredni pripravljenosti deliti z mano podrobnosti iz svojega »fitnes življenja«, mestoma povsem spontano začel pripovedovati v slovnično drugi osebi ednine. Morda temu pripisujem prevelik pomen, a njegovo preskakovanje iz prve osebe v drugo razumem kot pokazatelj zadrege, vendar pa nisem prepričan o njenem vzroku. Vodja fitnesa, v katerega je zahajal
117 Dušan, je zelo rad spodbujal svoje stranke z besedami »A peče, a peče!? Dejmo, ja, pečt mora!« Bržkone je fitnes studio, v katerem se je kalil Dušan, prispeval k njegovemu pozitivnemu vrednotenju »burna« in oskrbi s primernim besediščem.102 Dušan mi je svoje doživljanje »burna« opisal izjemno odkrito in natančno, meni pa omogočil zaslutiti užitek fitnesa. Zato menim, da je na mestu, da si njegovo nekoliko daljše razmišljanje o tej temi pogledamo (skoraj) v celoti.
B: Dej mi prosim opiši burn, kaj to predstavlja tebi? Ga lahko opišeš? D: To je fizično občutje, občutenje … [daljši premor] Recimo v trenutku, ko prideš do maksimuma, do svojega maksimuma med dvigovanjem uteži. Se pravi, ti imaš recimo zdaj – da ti čist konkretno povem – pet ali šest serij, dvanajstkrat moraš dvignit neko utež za biceps in ko si ti pri štiri ali pet seriji, ko prideš do devet, začutiš neko pekočino v mišici – mislim, saj to je začutil že čisto vsak, ki se je kaj ukvarjal z nekim športom – ampak fora je, da ti ravno loviš ta moment, kot fitneser. Mislim, ok, če to pride po treh dvigih prve serije, si pač pička – tega nočeš v bistvu…Ampak ko ti napreduješ, ti hočeš, stalno prestavljat ta občutek, ta burn, v naslednje serije, v naslednje število dvigov, pač vedno dvigaš to lestvico više in više. In zato si v bistvu rečeš, da si zaslužiš pekočino, da v bistvu delaš še naprej in vztrajaš še naprej, dokler ne boš ti izpolnil tiste kvote, ki jo imaš v programu napisane. Se pravi moram dvanajstkrat dvignit, pa če me hudič vzame! Tudi če me ta pekočina pojé, ampak jaz bom to premagal. Vztrajati, kljub pekočini, je neki, kar je značilno za to prakso dvigovanja. Kaki so še posebej radi pretiravali pa delil z drugimi [mimetično ponazori dihanje in agresivno stokanje] Ko v bistvu lahko doživiš nek tak orgazem ob temu. Hočeš še naprej, hočeš še naprej. B: Kaj se ti je dogajalo v glavi, ko si prišel do burna? D: Men je šlo samo to po glavi, ne nehat, preden ne izpolnim tega, kar moram. To mi je bilo važno, vztrajanje, kljub temu občutku. Tu se je kazala neka dvojnost, po eni strani užitek, po drugi strani neka bolečina. Tu se loči neko seme od plevela. Pač vsak lahko dviguje do takrat, ko ne more več, ampak ti hočeš dvigovat pa tudi onkraj tega. Vztrajanje, kljub temu da ne moreš več. To da se ženeš – vedno močneje! B: Ali ima zvezo z nadzorom ? D: Jah, je nadzor … Je pa treba izpolnit zahtevo. Zahteva program in ti moraš ta program izpolnit, ne glede na vse. In pač ja, tako si ti pridobiš nek tak nadzor. Po drugi strani
102 Da ima specifični fitnes določeno vlogo pri Dušanovi zmožnosti ubeseditve tega občutenja in z njim zvezanim vrednotenjem ter – in to je najpomembnejše – s samim oblikovanjem izkušnje, sklepam po reakcijah ostalih sogovornikov, ko sem se z njimi dotaknil tega vprašanja. Takrat jim je zmanjkalo besed, bili so v zadregi, čeprav so bili z mano pripravljeni deliti življenjske izkušnje povsem zasebne narave; nekatere med njimi težke in mnoge povezane z zelo delikatnimi vprašanji. Predpostavljam, da bi, če bi izkušali »burn« na podobno pozitiven način kot Dušan in ga znali spremeniti v opis, z menoj podrobneje delili tudi ta aspekt svojih fitnesovskih življenj.
118 preseganje samega sebe, svojih zmožnosti. Ko čutiš to pekočino in vztrajaš, mislim, da se zgodi nekaj več kot pa samo želja po lepem telesu. Mislim, da gre tukaj res za nek ta občutek transcendence, neki hočeš premagat – samega sebe, to svojo telesnost hočeš premagat, kot da hočeš transcendirat neki. Zmaga uma nad telesom. B: Je podobno kot pri teku? D: Pri teku padeš v nek ritem, vztrajaš notri v tem in na nek način odmisliš bolečino, je že ni več, ampak samo padeš v nek ritem in samo nadaljuješ. Medtem ko to tu [pri fitnesu] … to trajanje, ko traja telovadba, ti ne dopušča, da bi ti padel v nek ritem. Pri dvigovanju uteži ne padeš v noben ritem. Tukaj gre za neko eksplozijo, ker ti veš, da moraš priti samo do dvanajst. To število je važno. Pri meni je vedno, štetje, mislim, nikoli ne dviguješ kar tako, pač kolikor krat lahko – ok, maš tudi take programe, ampak načeloma maš neke določene serije. In moraš na primer dvanajstkrat dvignit in pol veš da ne moreš več, ampak boš in imaš neko eksplozijo te moči, neke te trme, k je drugačna kot pri teku. Pri teku gre za to, da loviš konstantnost, loviš ritem, da loviš svoj ritem, da najdeš neko svojo nišo, da znaš nadzorovat svoj dih, da je neka kontinuiteta, neka konstanta. Razen seveda, če delaš sprinte. Princip je podoben samo čas je drugačen. /…/ Če že kaj, mi paše ta občasna surovost, ta agresija. Mogoče je tu ta moškost, da loviš, da testosteron šprica, da tisto [ponazori dihanje] … Se gledaš v ogledalu, kakšen ksiht narediš, pa se ti ne zdi smešno, ampak tako – glavo daš dol, da si zaščitiš vrat, da je v tej agresivni drži, dvigneš ramena, razširiš prste, priprto gledaš z očmi, dihaš skozi zobe – kot dela žival takrat ko gre v to agresivno držo. /…/ Čutiš tisto moč, ko pritiskaš dol, mislim, kot da bi eno ornk žensko … [smeh] lahko tako dviguješ. Se pogledaš v dvigalo in gledaš tako, kot da boš napadel zdaj tisto žival. Takrat se vidiš, pa ni nič smešnega; če pa pogledaš od zunaj, pa se mi zdi blazno smešno, ampak takrat pa ne. S tem izzoveš neko živalskost v sebi, konec koncev, kot jo takrat konceptualiziraš, oziroma takrat se te živalskosti sploh ne zavedaš, ampak jo čutiš! Imaš ta občutek primordialnosti, z izpolnitvijo tega načrta si nekaj ven izzval, nekaj, kar se na da ukrotit. /…/ Zaveš se te svoje moči in agresije in se zaveš tud te strašnosti, svoje prezence, ki je taka živalska, in se nočeš pred ženskami v tej luči pokazat.
Preden nadaljujem z »resnejšo« obravnavo »burna«, naj podelim svojo izkušnjo, ki se je najbolj približala tistemu, česar opise sem navedel zgoraj. Sodeč po Dušanovem in Nacetovem opisu, je po njunem nujna osredotočenost na cilj, tj doseči zastavljeno število ponovitev neke vaje, navkljub bolečinam, ki nastajajo prav zaradi izvajanja vaje. Osredotočenost na cilj je pogoj, da »padeš not«. Jaz pa sem v fitnes centre v prvi vrsti zahajal, da bi opazoval ljudi, tamkajšnje dogajanje, kramljal z njimi in na podlagi svojega opazovanja izvedel čim več o odnosu do telesa v fitnesovski subkulturi. Telovadba je bila zame postranskega pomena, a mi je obiskovanje fitnesov vseeno predstavljalo priložnost, da
119 mimogrede tudi sam potelovadim, dopolnim trening teka oziroma da se po bolezni na izjemno nadzorovan način nekoliko okrepim, saj sem bil nenehno utrujen in se počutil povsem brez fizične moči (in se do neke mere še vedno). Ker moje edino preučevalno sredstvo – jaz sam – nekajkrat ni bilo prav najbolj pripravljeno sodelovati v raziskavi, sem mu dal takrat prosto. Takrat sem si v ušesa zataknil slušalke prenosnega predvajalnika glasbe in vadil na napravah. A nisem bil nikoli pripravljen iti onkraj bolečine, ki se je pojavila relativno hitro. V mislih sem si pogosto štel število ponovitev, saj sem zaradi ritma, ki sem ga s štetjem vzdrževal, lažje prenašal napor, a skoraj nikoli nisem imel zastavljenega števila serij in ponovitev posameznih vaj, ki ga »moram« doseči. A enkrat pa le. Takšen cilj sem si zastavil takrat, ko se mi je nekam mudilo in sem želel izkoristiti razpoložljivi čas! Kot bi bil pravi fitneser! Morda nisem vztrajal dovolj dolgo, da bi »do konca padel not«. Ko me je mišica, ki sem jo takrat uporabljal, začela močneje boleti, sem kaj hitro odnehal, a sem – kasneje, ko sem pisal dnevnik – kljub temu opazil spremembo v dojemanju vadbe in svojega telesa. Nemara prav zaradi osredotočenosti na cilj sem odmislil vse, kar se je dogajalo okoli mene, odmislil podobo v zrcalu, ki je stalo pred mano, odmislil sebe in – še preden sem se zavedel – dejstvo, da telovadim, je nekako zbledelo. Takrat nisem razmišljal, pač pa samodejno ponavljal gibe in spontano, vzporedno, v gibe popolnoma integrirano štel. Gib je bil število in število je bilo gib. Ali: V gibu je bilo število in v številu je bil gib. Postala sta neločljiva. Nikoli pa nisem izkusil prav ničesar, kar bil lahko ustrezalo Dušanovemu opisu. Občutkov neke nenadejane moči, ki bi prihajala iz mene, nisem občutil, niti nisem vaj delal agresivno in »na silo«, ampak sem občutil – ravno nasprotno – določen mir, ki je izhajal iz ritmičnih gibov, ki so se izvajali, v katere sem bil potopljen in ki so bili prežeti z mano. Posamezni gibi so se povezali ne le s štetjem, ampak tudi drug z drugim, postali so integrirani, ne več samo gibi, ampak gibanje. Da se moje izkušnje, kljub določenim spremembam, ki sem jih zaznal, bržkone razlikujejo od tistih, ki so porodile zgornje opise, verjetno ni presenečenje, saj ideologije fitnesa nisem vzel nase, nisem postal domačin. Morda sem vseskozi obdržal preveč skeptičen odnos do fitnes vadbe, da lahko začutil kaj, za kar menim, da bi lahko ustrezalo opisom mojih sogovornikov. Sodeč po ne le po uporabljenem besednjaku in načinu govora o svojih izkušnjah, se zdi, da kot bolj ali manj resni obiskovalci fitnes centrov, kjer izvajajo podobne gibe, doživljajo svoja telesa podobno kot ostali. Vprašanje je sicer, ali lahko govorimo o intersubjektvini izkušnji, saj posamezniki izvajajo vaje v osami, brez neposrednih (telesnih) stikov z ostalimi. Gotovo pa je res, da (redke) prilike sodelovanja in dejavne vpletenosti z soobiskovalci – denimo medsebojna
120 pomoč pri dvigovanju velike uteži na klopi (»bench«) – predstavljajo trenutke, ko zaradi podobnih izkušenj lahko govorimo o (telesni) komunikaciji med telesi, komunikaciji, ki ne temelji na besedah, ampak skozi vadbo naučeni občutenjih. Takrat se zdi, da telesi nista ločeni, ampak povezani in »si blizu« (glej npr. Samudra 2008). Tudi uživanja v dvigovanju uteži se je potrebno naučiti skozi dejavno udeležbo (Crossley 2006).
Kako razumeti fitneserski burn?
Kaj lahko opisi doživljanj »burna« povedo o telesih v fitnesovski kulturi? Sploh kaj? S kakšnim konceptualnim aparatom »ujeti burn«? In kaj pomeni dvoumen položaj »burna« – položaj, kjer je bodisi povsem zanikan – kot je v malodane vseh publikacijah o fitnesu in na spletu – bodisi (redkeje) postavljen na piedestal »bistva celotnega fitnesa, ki ga ima pri fitneserjih«? Naj najprej odgovorim na najkrajše vprašanje, ki sem si ga zastavil. Ali je sploh mogoče karkoli izvedeti na podlagi opisov osebnih doživljanj nekaj posameznikov? Od trenutka, ko sem slišal govorice o »burnu«, sem predpostavljal, da v »burnu« oziroma v njegovi bližini tiči skrita vednost oziroma, natančneje, da je s podrobnejšo obravnavo vednost mogoče ustvariti. Na pritrdilni odgovor kaže tudi dejstvo, da se okoli »burna« tvori določena domačijska vednost. Če ne bi verjel, da je to mogoče, se sploh ne bi spustil v razmišljanje, katerega rezultat je pričujoče poglavje. Kakor hitro sem se vprašal po mestu »burna«, tako hitro se mi je postavilo vprašanje o načinu njegove obravnave. Če je »burn« izkušnja, ki presega »preprosto« telesnost, abstraktnost pravil ter vizualnost podob, potem kot sem namignil že v uvodu, moram k vprašanju »burna« pristopiti nekoliko drugače. Da bi našel učinkovito metodološko in konceptualno orodje (z epistemologijo sem nemara prehitro opravil, ko sem predpostavil, da je v povezavi z »burnom« dejansko mogoče izvedeti »nekaj« – a to je bil pač nujen minimum slepega zaupanja) sem moral seči onkraj »nadzorovalne plati« fitnesa. Na prvi pogled najprimernejši fenomenološki pristopi so se izkazali za nekoliko prekratke, saj jim umanjka vpogled, da izkušnja poteka (tudi) v znamenju čiste formalnosti pravila, njegove vsebinske praznine in ne le izkušanja »pozitivnosti« predstav. Pristopi, ki so nastajali ob navdihovanju z deli Michela Foucaulta, so bili deležni tudi antropoloških kritik, med katerimi je kar nekaj fenomenološko obarvanih (glej Csordas 1994; Turner 1994, 1995; Lock 1993; Scheper-Hughes in Lock 1998; Farnell 1999). V svoji kritiki je bil med najbolj neposrednimi in ostrimi Terence Turner, ki trdi, da je privzetje telesnosti
121 temelj ustvarjanja družbene identitete in osebnosti, saj je – tako kot Csordas – prepričan, da kultura in sebstvo »obstajata« v telesu. Zato poudarja, da telesa ne smemo zreducirati na reprezentacijo, da ukvarjanje z reprezentacijami teles pač ni ukvarjanje s telesi. Reprezentacijskemu telesu oziroma anti-telesu, kot to poimenuje Terence Turner, se upira živo telo, ki je »v nenehnem aktivnem procesu samoproizvajanja, hkrati subjektivno in objektivno, ima pomen, je materialno, osebno in družbeno, tvorec diskurzov in njihov prejemnik« (T. Turner 1994: 46). Družbene reprezentacije telesa so ideološke distorzije subjektivne resnice telesnosti, ki so morda »najbolj temeljen in univerzalen fetiš, kar jih je«103 (T. Turner 1995: 168). Turnerjeva kritika Foucaulta je po mojem mnenju nekoliko netočna in celo krivična, a izpostavi pomemben vidik obravnave telesa: telesa so v dejavnem procesu samoproizvajanja in so prejemnik diskurzov. S tem poudarkom v mislih pa moram dodati, da to ni dovolj, saj umanjka tisti del, kjer se prejemanje diskurzov in dejavno samoproizvajanje križata. Besede ne ostanejo na površju telesa (glej Turner 1995), ampak se zažrejo globoko v telo, se z njim spojijo in ga ob tem docela preobrazijo in odprejo.104 Bi se fetišiziranju reprezentacij telesa, ki ga omenja Turner in prepoznava v poudarku na preučevanju reprezentacij, diskurzov in simultanem reproduciranju dihotomije telo vs. um, lahko uprli s pomočjo fenomenoloških pristopov, ki poudarjajo prav telesom inherentno nedoločljivost? V zadnjih letih so fenomenološki pristopi v antropologiji postali razmeroma priljubljeni, saj so tako ali drugače povezani z aktivnim delovanjem ljudi in njihovimi izkustvi. Pomemben delež k razvoju fenomenoloških pristopov v antropologiji je prispeval Thomas Csordas, čeprav nikakor ni bil edini. Ker se mi zdi pot, ki jo je s tezo, da je telo dejavno v oblikovanju kulture oziroma da je telo eksistencialno mesto kulture (1990: 5), v svojem izjemnem eseju Embodiment as a Paradigm for Anthropology (1990) začrtal Csordas, zelo plodna, jo velja nekoliko pobližje pogledati.
103 Čeprav se v veliki meri strinjam s Turnerjem, se sprašujem, ali ne počne prav tega tudi Turner? Tudi »živo telo« je reprezentacija. 104 Psihoanalitska teorija (v freudovsko-lacanovski liniji) postavlja vdor kulture v telo v zgodnje otroštvo, ko naj bi človek občutil enotnost s svojim okoljem, ko zanj še ne obstaja ločnica med njim in okoljem. S svetom, ki ga obdaja in ga paradigmatsko predstavlja Mati, občuti zlivanje, popolno in samozadostno zlivanje, ki ga težko imenujemo odnos, saj se občuti kot eno z materjo. Hkrati pa je Materi prepuščen na milost in nemilost. Obdobje po razdoru umišljene eno(tno)sti je tako pravzaprav otrokov začetek, ki je pogojen z umanjkanjem kot takim. Znamenje tega konstitutivnega umanjkanja je »nekaj tretjega«, kar je povzročilo razdor umišljene enosti otroka- matere, je oče, ki s svojo prisotnostjo moti »raj«. Oče reprezentira nasilje Simbolnega, ki prihaja od zunaj, je Drugi, ki razsekava in označuje tako rekoč vse in nič – razen samega sebe. Simbolizacija torej hkrati uvede otroka v svet, svet v otroka in uvede manko (Lacan 2004; Krek 2008). V tem procesu pa se zgodi, da iz gmote mesa nastane človeško telo (Miller 2013).
122 Prepričan sem, da lahko teza o telesu kot eksistencialnem mestu kulture služi kot izjemno orodje za osvetlitev vprašanja izkušnje »burna«, ki ima v fitnesu tako dvoumno mesto. Vendar ko Csordas govori o (u)telešenju kulture, pravzaprav govori o utelešenih podobah, ki niso objektivirane (kulturni objekti), ampak (do)živete, govori o podobah, ki so del naše izkušnje. Tisto »matrico«, ki je nujno »ogrodje« kulture in ki (do)živete podobe preoblikuje, »stolče« v kulturne objekte, pa pušča ob strani. Zato bom v tem segmentu besedila njegovo teorijo poskusil interpretirati skozi (Lacanovo) psihoanalitično teorijo, s katero lahko ločujem med tema dvema dimenzijama, telo umestim v simbolno, simbolno pa v telo, ki postane »odprto« za vedno nove podobe, hkrati pa nakažem nepremični konec smisla, ob katerega trčijo v telesnih izkušnjah (»burna«). Kot simbolna lahko v tem kontekstu razumemo pravila fitnes vadbe (določen idealen gib, število ponovitev vaje, serij, itd.), ki poskušajo »ujeti« telo in njegovo doživljanje. Pravila, prepovedi in zapovedi »zgolj« vzpostavljajo delovanje in določajo njegovo obliko, ne pa tudi njihove »pozitivne vsebine«, predstav, ki so pripete na »simbolno ogrodje« (natančnost, učinkovitost, pa tudi izoblikovane mišice in lepo, zdravo telo).105 Povrh pa je fitnes in njegov odnos do telesa zanimiv preizkusni kamen za teorijo telesenja, ki so pogosto koristili v precej drugačnem kulturnem kontekstu, npr. v povezavi s plesom (glej Pezdir 2008; Lowell Lewis 1995; Downey 2002), čeprav se fitnes vadba v trenutkih, na katere se osredotoča pričujoče poglavje, ne razlikuje tako zelo od, denimo, plesa. A naj začnem počasi, s pregledom Csordasevega izvajanja v omenjenem prispevku in v nekaterih njegovih nekoliko novejših besedilih.106 V zvezi objektivacijo telesa Csordas piše, da pristni fenomenološki pristop priznava, da lahko sami sebi postanemo objekt, a da se to v naših vsakdanjih življenjih zgodi le redko (1990: 6), saj predpostavlja, da je telo subjekt kulture, ne objekt, ki bi ga preučevali v odnosu do kulture (1990: 5). Raziskovanje telesenja zato poteka na točki, ko svoja telesa doživljano predobjektivno in predrefleksivno (1990: 6). »Objekti so«, piše Csordas (1990: 9), ki črpa iz dela Maurica Merlau-Pontyja, »sekundarni produkt refleksivnega mišljenja; na ravni percepcije nam objekti niso dani, preprosto smo v svetu«. Ker je za Merlau-Pontyja distinkcija subjekt – objekt posledica analize, ker so objekti, kot jih vidimo, posledica percepcije in ne empirično dani, poskuša s konceptom predobjektivnosti misliti začetek percepcije, ki se zanj začne v telesu in se s telesom tudi »izvaja« (Csordas 1990: 9).
105 Prav lahko si je zamisliti formalno »ista« pravila, ki bi vodila k drugačnim predstavam. Primer, ko »ista« pravila napeljujejo k drugačnim vsebinam, lahko najdemo npr. v Hoffmanovi vadbi z utežmi. 106 Sestavek, ki sledi, je predelana verzija elaborata, ki sem ga napisal pri predmetu Popularna kultura v februarju 2013.
123 Da bi razumeli eksistencialne začetke, je tako potrebno začeti pri percepciji in ne pri že vzpostavljenih kulturnih produktih, ki so bili deležni največ pozornosti. Če se percepcija »konča v objektih«, potem je cilj fenomenološke antropologije percepcije ujeti tisti trenutek transcendence, v katerem se percepcija začenja in – sredi naključnosti ter nedoločenosti – konstituira kulturo in je kulturno skonstruirana (Csordas 1990: 9). Tako tudi sam proces percepcije, ki konstruira objekte, ni »naravno« dan, ampak kulturno oblikovan. Merlau-Ponty je trdil, da se moramo vrniti k družbenemu, »s katerim smo v stiku že s samim dejstvom obstoja in ki ga neločljivo nosimo s seboj pred kakršnokoli objektivacijo« (navedeno v Csordas 1990: 10). V nadaljevanju eseja Csordas opisuje doživetja pripadnikov in pripadnic rožnovenskih ločin med obredi zdravljenja. Telesna občutja, najbolj notranje in osebne izkušnje udeležencev in udeleženk teh seans so si zaradi skupnega habitusa med seboj podobna. Občutja, ki jih doživljajo, in podobe, ki se jim pojavljajo v seansah, so posledica utelešenih podob religioznega oziroma kulturnega konteksta. Ker se za ta doživetja in videnja udeleženci in udeleženke zdravilnih seans ne odločajo zavedno, torej brez izrecne namere videti in doživeti neko religijsko podobo, jih doživljajo kot nekaj popolnoma spontanega, jih zatem interpretirajo kot božje sporočilo. Med doživljanjem um in telo nista ločena, ampak obstajata kot enotna entiteta, ki doživlja, čuti, vidi in izkuša. Če sledimo Csordasovemu vztrajanju pri začetkih in trditvi, da je percepcija že od vsega začetka kulturna, mora biti tudi mesto, s katerega percepcija izvira, že ves čas kulturno preoblikovano. Ali kulturno preobraženo telo in kulturno preobražena percepcija pomenita, da je tudi nediskurzivni svet za nas že od vsega začetka popačen, saj se edinole tako lahko vzpostavi, in je »čisti« svet iluzija? Telo – mesto, s katerega izvira percepcija, je torej kultura izkrivila že s samim dejstvom, da je telo vstopilo v kulturo, saj je hkrati kultura vstopila v telo in ga prežela-preoblikovala. Drugače pa pravzaprav sploh ne more biti, saj smo v družbi že od vsega začetka in je zamisel telesa, ki bi ga kultura ne »pokvarila«, le iluzija. Kulturo in telo lahko razumemo kot dva elementa, ki drug drugega nenehno konstruirata in sta drug drugemu pogoj obstoja (čeprav sta njuna načina obstoja docela drugačna) in se nenehno stapljata. Če sami zase – kot trdi Csordas – v svojih vsakodnevnih življenjih nismo objekti, ampak (se) živimo kot telesa, ni distinkcije med menoj in telesom, med mano in telesom, ki ga imam v lasti, ampak zgolj sem enotni telo-um, potem je tudi način, na katerega živimo kot (svoja) telesa, seveda, kulturno pogojen. Ali to tudi pomeni, da je kulturno raznolik in da se spreminja skozi čas?
124 Nemara lahko odgovorimo pritrdilno, saj smo ljudje na različnih geografskih in družbenih mestih (ta so medsebojno prekrivajoča, se spreminjajo itd.) »naučeni« lokalnega habitusa in v »krempljih sistemov« razpeti med različne preteklosti in prihodnosti, ki šele nastajajo (ali pa ne) (Muršič 2000: 498-508). Prav etnografsko gradivo, ki ga obravnava Csordas – utelešene kulturne oziroma natančneje religiozne podobe – nakazuje, da se že pred distinkcijo telo-um »mislimo« skozi kulturno posredovane podobe. Pritrdilni odgovor pa podpirajo tudi druge, Csordasevi podobne etnografske raziskave. Primeri podob, ki jih posamezniki doživljajo, se med etnografskimi poročili razlikujejo. V do sedaj obravnavanem članku Csordas poroča npr. o podobah vode, ki prodira skozi razbit kamnit zid (1990: 22). V nekem drugem prispevku (Csordas 1994b) je poročal o moškem iz ljudstva Navajo, njegovi borbi z lezijami senčnega režnja in zdravilnih seansah s čistim pharmakonom – pejotlom. Moški, o katerem piše Csordas, je večkrat videl podobe strele, večkrat govoril o videnjih številke štiri, ki ima za ljudstvo Navajo pomembno ritualno vlogo, ter o vizijah prestrelitve z nekim predmetom. Izjemno povedno in pomembno pa je avtobiografsko pričevanje Carol Laderman (1994: 194-6), ki je po vrnitvi s terenske raziskave v Maleziji, kjer je raziskovala tradicionalne zdravilce, zbolela za vročico denga. V času, ki ga je preživela v karanteni, je imela videnja prizorov iz malajske kozmologije, ki jih je interpretirala kot utelešenja delčkov tradicionalne medicine (Laderman 1994). Po pričevanju Carol Laderman lahko sklepamo, da se utelešenje kulturnih podob lahko zgodi relativno hitro, že po nekaj mesecih (primerjaj Csordas 2012: 60). Vprašanje, ki se tukaj postavlja, je, od kod so prišle te podobe, kje in kako jih je Ladermanova prevzela? Odgovor je na dlani – prevzela jih je od zdravilcev in bolnikov, ki jih je preučevala, njihovih razlag bolezni in zdravja, njihovih kozmoloških izvorov in legitimacij pa tudi slik, ki jih je videla. Povedano drugače, prevzela in utelesila jih je skozi specifične diskurze, v katere je bila dejavno vključena. Enako velja za pripadnike in pripadnice rožnovenskih ločin, ki jih je preučeval Csordas (1990). Diskurzi o telesu (pa ne samo ti) torej vplivajo ne le na način konceptualizacije lastnih teles in teles drugih, ampak se zdi, da vplivajo tudi na način, na katerega živimo svoja telesa, jih čutimo in doživljamo na predobjektivni in predrefleksivni ravni.107
107 Ali lahko tezo zaostrim do te mere, da rečem, da je izkustvo vsakega posameznika in posameznice enkratno, individualno in neponovljivo? Glede na to, da ima vsakdo drugačne telesne predispozicije, da nihče ni deležen popolnoma enakih družbenih vplivov kot kdorkoli drug, bi moral trditi, da je. A to bi bilo kljub vsemu ugibanje, saj nam je doživljanje drugih po definiciji nedostopno (celo naša lastna doživljanja so nam nedostopna na ravni
125 Toliko je razvidno že iz Csordasovega dela in dela njemu sorodnih piscev, vendar pa v tem prepoznam dva problema. Problema sta povezana prav v točki tistega »vselej že v kulturi«. Čeprav na prvi pogled tu ni videti nič narobe, pa se mi način, kako Csordas uporablja to postavko, zdi nekoliko nenavaden. To, kar Csordas imenuje embodiment, se med različnimi skupnostmi razlikuje in spreminja, kar lepo kaže izkušnja Carol Lederman telesenja malajskih podob, zato ne more biti »primordialni pogoj človeške eksistence« (2012: 60),108 kot eksplicitno trdi Csordas v svojem novejšem delu. Spremembe namreč nakazujejo, da je telesenje proces, v katerem telesa dejavno sodelujejo že s tem, ko jih sprejemajo vase in (ob)čutijo, kar Csordas izrecno zanika: »Za fenomenologijo telesenje ne predstavlja procesa v kakršnemkoli že smislu umeščanja pomena v telo ali filtriranja izkušnje skozi telo, ampak primordialni pogoj človeške eksistence« (2012: 60). Njegova uporaba besede »pomen« je vsekakor povedna, saj vse skozi opisuje telesenje podob, ne pa pomena.109 Čeprav je to morda na prvi pogled nepomembna distinkcija, saj podobe napeljujejo na pomene, pa se mi zdi pomembno ločiti plat podobe, ki jo opredeljuje njena vizualnost (enako lahko trdil za zvočnost), od plati pomena, ki jo opredeljujejo razmerja z drugimi formalno enakimi elementi. Distinkcija, ki sem jo vzpostavil, seveda sledi lacanovskima dimenzijama Imaginarnega in Simbolnega. Ko Csordas pravi, da doživetja, podobe, ki jih vidijo (ali »vidijo«), in občutki, ki jih izkušajo udeleženke in udeleženci rožnovenskih zdravilnih seans, niso kulturni objekti (1990: 9, 15-16) – četudi so kulturno pogojeni, saj so posledica skupnega habitusa – da objekti postanejo šele kot rezultat refleksivnega mišljenja, pravzaprav pravi, da (u)telešene podobe dobijo pomen skozi simbolizacijo. Skratka, če strnem, to pomeni, da vse, kar udeleženke in udeleženci rožnovenskih zdravilnih seans (ali kdorkoli drugi v navedenih primerih) izkušajo, pridobi pomen, ko je preneseno v že obstoječe polje pomenov, pomen se na njih pripne, ko – rečeno z Lacanom – stopijo v znamenje Drugega. Kulturna objektivacija ali – povedano drugače – simbol je tisti,
jezika). Zaradi uporabe istih reprezentacij pripadniki nekega občestva verjamejo, da doživljajo na isti (ali vsaj zelo podoben) način, vedo pa ne. 108 Naj razdelam: Seveda je človek od »vsega začetku« v kulturi, pravzaprav je ravno vdor kulture tisto, kar ga naredi človeka. A kot primordialni pogoj človeške eksistence razumem kulturo »nasploh«, »prazno kulturo«, kulturo kot formo, kot vstop v Simbolno, ne kulturo kot specifičen kompleks (kulturnih) predstav, podob, Imaginarno. Menim, da primarni pogoj človeške eksistence kot take ni neka »določena kultura«, ampak »kultura nasploh«. Menim, da Csordas to dvoje enači, čeprav je res – in morda to v veliki meri opravičuje Csordasevo izvajanje – da se za posameznika »za nazaj« izkaže, da sta »njegova« »kultura nasploh« in »specifična kultura« nujno povezani oz. da sovpadata. Verjetno je največ, kar lahko rečem, da je »kultura nasploh« konstrukcija, da ni »čista kultura«, ki obstaja na sebi in za sebe. Ta konstrukcija nima pretirane veze z življenjem kulture, prepletanjem s predstavami in telesi. 109 Se mu je beseda »pomen« zapisala?
126 ki osmisli izkušnjo (podobe), ji da pomen, jo umesti v nek kontekst. Ta preskok iz izkušnje na simbol, pa tudi kadar se dogaja v samoti, je družben, ker je simbolno družbeno. Brez te predelave bi bila doživetja obsojena na brezpomensko tavanje (četudi je njihova vizualna plat docela kulturna). Udeleženci seans, ki jih opisuje Csordas, lahko čutijo, živijo, izkušajo »isto« samo ob predpostavki, da drugi počno enako (glej Dolar 2012a), ki jo zagotovijo skupni simboli. Dejanska izkušnja, čeprav kulturno oblikovana, pa ostaja ljudem nedostopna in zato na vprašanje, kako različni ljudje izkušajo in čutijo svojo okolico ter sami sebe, ni mogoče podati definitivnega odgovora. Predstava, da doživljajo isto, je v osnovi utemeljena na veri, da doživljajo in čutijo isto. Predpogoj, da čutimo, izkušamo, trpimo in uživamo, je vera v subjekt, za katerega se predpostavlja, da uživa (Dolar 2012a). Vera, da Drugi uživa in izkuša, kot predpogoj našega uživanja in ki se zopet lahko dogaja le prek telesa (še enega oblike Drugega) – pa naj bo ta užitek kakršenkoli že – je nujna tudi pri bolj vsakdanjih dogodkih. Vero, da Balkanci res uživajo, lahko opazimo med mladimi v Sloveniji ki se »odklopijo«, na »balkan žurih«, kjer uživajo preko odrinjenega Drugega – Balkanca (Muršič 2010). Mislim, da je za razumevanje vpisovanja kulture v telo oziroma (dejavnega) telesenja kulture premalo, če rečemo, da smo že od vsega začetka v kulturi, saj po mojem prepričanju implicira statično naravo (glej npr. Csordas 2012). Po eni strani to nedvomno drži, kot ljudje, bitja simbolnega smo res »vselej že« v kulturi (v polju simbolnega), saj je prav slednje tisto, kar nas oblikuje, vzpostavi kot človeška bitja. Po drugi strani pa kultura (simbolno), ker ni del naše »naravne« telesnosti, s svojim vstopom v telo le-tega docela preobrazi, razkosa in razpre ter dopušča »pritekanje« oziroma sprejemanje vedno novih »pozitivnih«, imaginarnih vsebin. Pravkar povedanemu bi bilo moč oporekati z mislijo, da sta »v resnici« ti dve plati neločljivo prepleteni. To sicer drži, a ne razloži prav zmožnosti pritekanja oziroma sprejemanja novih, kulturno specifičnih predstav, s katerimi, za nameček, ljudje pogosto načrtno rokujejo in jih skozi čas spreminjajo. Namreč, če sta ti dve dimenziji neločljivi, potem bi bil vsak diskurz drugačen od vseh ostalih. To sicer bržkone drži na ravni vsebine oz. predstav, ki jih oblikuje in nosi, ne pa tudi na ravni jezika kot obliki podajanja teh predstav. Naj se zopet navežem na zgodbo Carol Lederman: Zgoraj sem zapisal, da je podobe iz malajske kozmologije prevzela skozi specifične diskurze, tu pa lahko rečem, da je skozi jezik sprejela na jezik (simbolno) pripete podobe, »površinski« videz kulturnih objektov in (tudi nezavedne) predstave.
127 Četudi se zdi, da ima jezik opraviti samo s subjektom, s telesom pa prav nič, je – po psihoanalitični teoriji – človeško telo kot človeško posledica simbolnega.110 Zdi se, da simbolno nima povezave s telesom oziroma tisto enotno tvorbo, ki na predrefleksivni ravni živi, izkuša ali kar »Enuje« (glej Lacan 1985: 8, tudi opombo št. 11). Obratna teza, da za upodabljanje Simbolnega uporabljamo telo (glej Douglas 1996), je že skoraj zdravorazumska. Jacques Lacan je človeško telo imenoval govoreče telo, ki je zaradi učinkov simbolnega na telo notranje razcepljeno na živo telo in telo Drugega. Za Lacana je živo telo subjektivirano, nekaj, kar ni povezano z vprašanjem biti, temveč z imetjem, lastnino. Telo Drugega pa je notranja zunanjost živega telesa. Telo Drugega je tujek, ki »denaturalizira« in na podlagi živega telesa vsili razkol na ravni biološkega telesa. Razcep torej ni »preprosta« ločitev na dva nepovezana dela, ampak razcep, kjer telo Drugega od znotraj razjeda živo telo in v govoreče telo vnaša »nemir«, užitek. V nasprotju s samim simbolnim redom je govoreče telo kaotično, dinamično, »se dogaja« (Tomšič 2010). Simbolno v telesu »podivja«, biološko realno se izrodi, kar pomeni, da »realno govorila ni identično z biološkim realnim – užitek nima utemeljitve v biologiji« (Tomšič 2010: 165). Neskončni poskusi simboliziranja telesa ostajajo obsojeni na propad, ne glede na »količino« rigidnosti, ki se jo mu vsiljuje. Za subjekt inherentna neprosojnost telesa (Declercq 2004: 239) vztraja, kljub neskončnim (na propad obsojenim) poskusom označitve. Ta drobec, ki ostaja neoznačen, pa se kot tak, kot neoznačljiv, proizvede prav skozi proces simbolizacije (Močnik in Žižek 1981: 349). »Nekaj telesa« torej (p)ostaja Realnega, nezapopadljivega, grozljivega, saj je telo nekaj, ker je subjektu že v osnovi tuje111 (Declercq 2004: 238). Telo doživlja, izkuša, trpi bolečino, uživa, vendar »[s]ubjekt kot tak nima veliko opraviti z užitkom« (Lacan 1985: 43).
110 Na denaturacijo človeškega telesa, ki jo prinese vstop v svet simbolnega, je v Treh razpravah o teoriji seksualnosti prvi opozoril Sigmund Freud (1995). Celotno njegovo delo pravzaprav govori o prvem epistemološkem rezu, vzpostavitvi ločnice med zunaj in znotraj, topologijo telesa in uživanjem. Epistemološki rez, ki vzpostavi subjekt, je za psihoanalizo hkrati rez v užitek (Dolar 2010: 203), saj je bila v neobstoječi Enosti človeška larva deležna neposredne zadovoljitve vseh potreb. Z vstopom v Simbolno »naravne potrebe človeškega telesa skrenejo z naravne poti in se denaturirajo, zapletejo v mrežo stranskih poti, dodatnih užitkov, mimo svoje naravne namembnosti /…/« (Dolar 2010: 203). Človeško telo se kot tako torej oblikuje pod vplivom Simbolnega. Emfatično formulacijo pravkar povedanega je v »lacanščini« podal Jacques-Alain Miller, ki pravi, da »je [v] zgodnjem Lacanovem delu Ime Očeta označevalec par excellence, ki ustvarja učinek pomena. Ime označevalca je tisto, ki da užitku pomen [tj. ustvari jouissance]. Brez Imena Očeta je samo kaos. Kaos pomeni zunanjost zakona, kaos v simbolnem. Brez Imena Očeta ni jezika, samo jejezik. Brez Imena Očeta ni telesa, v pravem pomenu besede, je zgolj snovnost, meso, organizem, materija, podoba. [Brez Imena Očeta] So telesni dogodki; dogodki, ki uničijo telo. Brez Imena Očeta je brez-telesnost. Le z Imenom Očeta imamo telo in njegovo zunanjost, če umestimo falus v točko, na kateri je zgoščen užitek (Miller 2013). S tem ko vstopimo v simbolno, se oblikuje telo kot nekakšna enota, ki je po svoji »nenaravni naravi« od znotraj deformirana, luknjičava. 111 Tu je govora samo o Realnem telesa, ki grozi »od znotraj«, in ne o Realnem telesa, ki prihaja »od zunaj«– če v lacanovski govorci opišem ne(za)misljiv, tj. nesimboliziran vpliv med telesi, ki poteka na mikroskopski ravni, ravni hormonov in feromonov (glej Blackman 2008).
128 Užitek in vse druge oblike doživljanja ali izkušanja ostajajo govorečemu prepovedane oziroma jih je mogoče izreči le med vrsticami, si domišljati, da smo jih izrekli, prepoved nedosegljivega pa je utemeljitev simbolnega (Lacan 1994: 298; prim. Močnik in Žižek 1981: 353). Telo je košček Realnega, okrog katerega se zgradi simbolno (jezik, kultura, pravila itd.) in je njegova utišana, nesmiselna, neuporabna in grozljiva predpostavka in notranji proizvod hkrati. Doživetja, ki jih opisuje Csordas (1990) so prav taka; ko so simbolizirana – torej poganjajo simbolizacijo – niso več doživetja; kot doživetja, ki se skozi utelešene predstave približujejo realnemu, so utišana, za reprodukcijo skupnosti pa uporabna zgolj kot generator simboliziranja, saj je slednje tisto, ki jo povezuje. Ali ne kaže na nemožnost označitve telesa in neskončnih ter neopisljivih doživljanj telesa prav neskončna množica družbenih pravil in prepovedi, ki se vrtijo okoli telesa in vanj posegajo, a ga nikoli ne uspejo zavzeti? In ali ne temelji fitnes prav na telesu in njegovih občutjih, ki jih želi obvladati, ukalupiti in »programirati«? Fitnes lahko v tem pogledu razumemo kot elaboriran simbolni sistem, namenjen »ujetju«, ukrotitvi telesa in zagotavljanju večjega, a predvidljivega, poznanega in simboliziranega užitka subjektu – kar pa je izjemno pogumno in pogubno početje. Opisano ni v nasprotju z našimi vsakdanjimi soočenji s svojimi telesi, čeprav se na neki zdravorazumski ravni zdi, da nasprotje ne bi moglo biti bolj močno. Na najrazličnejše načine s telesom povezani in od telesa odvisni dražljaji so za subjekt že simbolno predelani. Subjekt je vedno deležen le neke predstave čutenja, doživljanja, uživanja, »živetja«, ki ni nikoli tisto, kar je predvideval, da bo. Ko so simbolizirani, se lahko subjekt sooči s svojimi občutji, saj tedaj niso več travmatični, so tostran principa ugodja, a niso tisto, kar je pričakoval (Declercq 2004: 242). Mladen Dolar (2012: 100) je paradoks užitka govorečega bitja strnil takole:
»…užitek je prepovedan govorečemu kot takemu…« - kolikor govorim, se moram odreči užitku, a vendar je samo supozicija užitka tisto, kar me zmami v govorico in kar mi naposled lahko prinese tisti krhki, nadomestni, varljivi, izmikajoči se delež užitka, ki pripada govorečemu bitju.
Avtentične telesne izkušnje, ki so že kulturno oblikovne, so tako za subjekt le dozdevek »med vrsticami« (Lacan 1994: 298), ki nikoli ne upraviči pričakovanj. Simbolno, ki ustvari subjekt, nam »nalaga bit, hkrati pa nas kot taka zavezuje k priznanju, da od te biti nikoli ničesar nimamo« (Lacan 1985: 39); subjekt ima kvečjemu dozdevek telesa, zato je
129 največ, kar smo lahko kot subjekti, da »para-smo112« (Lacan 1985: 39). Če pa ljudi ujamemo v trenutku, ko se iz nekega razloga pregrada med subjektom in telesom razgradi, lahko vidimo posledice tistega, kar je Csordas poimenoval (u)telešenje. Slednjega ne moremo videti, ga opisati, a zdi se, da je (u)telešenje nekaj, kar moramo predpostaviti, da razložimo nekatera obnašanja in pripovedovanja ljudi, ki jih lahko empirično opazujemo.113 Vprašanje je, ali je to stanje, ko lastnih teles ne dojemamo kot bolj ali manj tujih objektov, res tako vsakdanje, kot trdi Csordas (1990: 5-6, 36-37), ali pa je tako stanje bolj izjema, kot trdijo nekateri drugi (glej npr. Turner 1996: 40-41). Mar niso primeri, ki jih obravnavajo Csordas in njemu podobni avtorji in avtorice (glej Csordas 1994c) – ritualne zdravilne seanse in komunikacija z bogom, vročične blodnje, mamila, kronična bolečina (Jackson 1994, primerjaj Šimenc 2008) – vse prej kot vsakdanji? To so prav ekstatične oziroma ritualne prakse, za katere velja, da so »točke preboja realnega nazaj v resničnost in postavljanja stvari na glavo, da bo simbolna ureditev vzdržala do naslednje liminalne krize« (Muršič 2000: 498). V kontekstu fitnesa so tovrstna doživetja, ko sta telo in sebstvo integrirana, torej ko posameznik preprosto je telo – ki morebiti doživi kaj »posebnega« – vsekakor izjema, ki potrjuje pravila.
Burn kot telesenje in kot užitek
Prejšnje poglavje sem končal s tezo, da so telesa v fitnesu dosledno objektivirana, da so nenehno podvržena ocenjevanju, preverjanju in refleksiji. Če teza drži, potem je vprašanje dejavne telesnosti v kontekstu fitnesa precej zapleteno, nemara nenavadno, če imamo v mislih, da je – kot pravi Csordas (1990) – zanjo potrebno sovpadanje misli (s čustvi) in telesa. Vendar ne sovpadanje s telesom kot pasivno materijo, ki jo oblikujemo po lastni volji (ali celo zgolj z voljo, kot prepričujejo fitneška besedila (glej Smith Maguire 2002)), ampak telesa kot dejavno udeleženega. Bržkone se sliši čudno, če rečem, da v fitnesu telo ni dejavno udeleženo, ko pa je jasno, da je fitnes dejavnost namenjena telo-vadbi, rekreaciji, dvigovanju
112 »Lacan igra na homofonijo med par-être[para-smo] in paraître (prikazovanje, ponavljanje)« (Lacan 1985: 39, op št. 5). 113 Tu sem izpostavil povezave med lacanovskim užitkom (zapletenega vprašanja ženskega užitka nisem niti načenjal!) in embodimentom Thomasa Csordasa, ki je v svoji nedavni primerjavi fenomenologije in psihoanalize, kot dveh ved, ki se ukvarjata s subjektivnostjo, embodiment preprosto povezal s človeško biologijo, ki da je za psihoanalizo »začetna točka razumevanja, saj je vso izkušanje utemeljeno in determinirano v biologiji« (Csordas 2012: 60). Da ne moremo živeti brez teles, je bolj ali manj samoumevno dejstvo (si sploh lahko prestavljamo človeka brez telesa?), a bi dejal, da za psihoanalizo telesnost in vse, kar je s telesom povezano (npr. spolnost), ni determinirano v biologiji (glej npr. Freud 1995; Tomšič 2010; tudi Butler 1999). Zaostreno bi lahko dejal, da sama človeška biologija ni naravna.
130 uteži. Telo je seveda uporabljano kot instrument izvajanja posega, ki zadeva telo samo, a je telo pri tem »nima prav dosti besede«,114 ampak mora nemo izvrševati ponovitve vaj, dvigovati in spuščati uteži. Veliko večino časa, ko vadijo, so fantje osredotočeni na pravilno izvajanje gibov, strumno zrejo v mišico, ki vadi, najsi bo v zrcalu ali neposredno, in jo oblikujejo, a ob tem telo kot celoto ali neki njegov fragment »odrežejo« od samih sebe. Redk(ejš)i pa so trenutki, ko se zaradi nekega razloga, bržčas bolečine (prim. Jackson 1994), impulza, odpovedo hladnemu sledenju pravilom vadbe, ki jih vzpostavlja fitnes, in se »sprostijo«, pozabijo na pravila, jih prebijejo in – v trenutku, kot ne bi bilo nič – začno vaditi na povsem drugačen, precej bolj svoboden način. V teh, sicer redkih trenutkih, gre iskati dejavno telesnost v fitnesu. Takrat telesa »zblebetajo« utelešene misli in čustva115 – skrbi, ki jih mučijo, jezo, ki so jo zadrževali, želje po doseganju cilja za vsako ceno. Dušan je omenjal, da čuti, kako »šprica« testosteron, da čuti moč pritiskanja »kot da bi ornk žensko…«, v telesu-kot-telo čuti »neko živalskost«. Iz telesa izbruhne »neka agresija« in »premagovanje samega sebe, svojih zmožnosti«, pripoveduje Dušan ter nadaljuje, da gre za »občutek primordialnosti; z izpolnitvijo tega načrta si nekaj ven izzval, nekaj, kar se na da ukrotit«. Tudi Nace je dejal, da mu »takrat« ni bila »prioriteta nadzorovat mišico, ampak samo to, da premaknem utež iz točke A v točko B«, da je občasno »poforsiral še eno uno zadnjo ponovitev, /…/ da bi se na ta račun počutil bolšje« in pravi, da je čutil, kako »je šla neka agresija«. Podobno pa je pripovedoval tudi Žan, ko je dejal, da »gre pač za neko moč, ki jo čutiš, ko te vse boli in takrat ni več nič pomembno, samo da delaš. Pač čutiš to.« Dušan je dejal, da gre »občutek transcendence, neki hočeš premagat – samega sebe, to svojo telesnost hočeš premagat, kot da hočeš transcendirat neki. Zmaga uma nad telesom«. Nace pa celo zapre oči – ne pozabimo, da je v kontekstu fitnesa to nekaj precej nenavadnega! – ter včasih kar postane »una mišica« in »kar duhovno postane vse skupaj«. V teh izkustvih skozi telo pridejo na dan njihovi osebni motivi in dogodki z drugih področij življenja, a dobijo izraz skozi utelešene predstave, ki pa so kulturne, del njihovega fitneserskega (in širšega) habitusa. Predstave, ki se kot občutja ponavljajo ob »burnu«, so kulturne predstave moči, mišic, celo agresije in živalskosti, premagovanja samega sebe in
114 Telo se lahko le – v skrajni instanci – vda in reče, »ne, to breme je preveliko, da bi ga dvignilo«, kar pa nekaterih fitneserjev ne ustavi in vseeno poskušajo, kar lahko pripelje do zloma telesa (metaforično in dobesedno!). 115 Na tem mestu se ne bom spuščal v še eno problematično dihotomijo čustev in misli. Podobno kot pri dihotomiji telo – um je tudi tu en člen, torej misli, »skrivoma« razumljen kot dejaven, »moški« in »racionalen«, drugi pa kot njegovo nasprotje, a je meja med njima mnogo bolj majava, kot se morda zdi na prvi pogled oz. je ni (glej Muršič 2004). V nadaljevanju zato govorim o mislih s čustvi kot o neločljivi celoti, integrirani s telesom.
131 doseganja zastavljenega cilja. Naštete podobe pa so prav tiste, ki ustvarjajo in reproducirajo diskurz o fitnesu in širši kulturni diskurzi, ki pogosto poudarjajo moč, samozavest, zmožnost doseganja cilja in premagovanja nekoga – tudi sebe (»zmaga uma nad telesom«). V enotnem telesu-umu, (se) zaživijo predstave o fitnesu, ki jih je posameznik predhodno »vzel nase«. Ob tem pa potrebno poudariti, da ostane naravnanost (fenomenologi bi rekli intencionalnost) na zastavljeni cilj, število ponovitev neke vaje, in se skupaj z občutenjem neke dodatne, neznane moči spontano izteče v ponavljanje gibov, ki pa postajajo vse manj natančni. Prav zaradi nerefleksivnega dojemanja, izkušanja in doživljanja »burna« in v »burnu« se jim zdi, da se je nekaj v njih zganilo in prevzelo pobudo nad njihovim delovanjem. Hkrati se spremeni dojemanje okolice in samega sebe ter časovne umeščenosti. »Burn« traja le kratek čas, le nekaj sekund, v katerih lahko doživijo in občutijo več »zgoščenih« predstav, ki so – kot rečeno – povezane s podobami fizične moči, agresije ter premagovanja. Zato lahko »burn« opredelijo kot »eksplozijo moči«, ki jim nazadnje omogoči, da še nekajkrat dvignejo breme, tudi ko se jim že zdi, da tega ne zmorejo. O stanju, ko se živi na ravni enotnega telesa- uma, je Dušan dejal takole: »Se gledaš v ogledalu, kakšen ksiht narediš, pa se ti ne zdi smešno, ampak tako – glavo daš dol, da si zaščitiš vrat, da je v tej agresivni drži, dvigneš ramena, razširiš prste, priprto gledaš z očmi, dihaš skozi zobe – kot dela žival takrat, ko gre v to agresivno držo.« Telesne drže, ki jih samodejno zavzamejo po končani vaji, so med različnimi udeleženci izjemno podobne in kot take nakazujejo, da niso naključne, ampak kulturno naučene telesne tehnike (Mauss 1996; Bourdieu 2002), uporabe telesa oziroma telesnega izraza občutenja jeze, moči in agresije. V teh trenutkih, ko pozabijo na zapovedi pravilne vadbe in gibanju prepustijo večjo svobodo oziroma, ko jih bolj svobodno gibanje prevzame, v teh trenutkih, ko se spozabijo in spregovori telo, ki ni zgolj odsev v nasproti stoječem zrcalu, pasivna materija, namenjena preoblikovanju, lahko prepoznamo kulturo fitnesa, ki živi svoje, »divje« življenje v telesu. Vsebina se v »burnu« ne artikulira z besedami, ampak z izkušanjem, »živetjem«. Naravnost neverjetno se mi zdi, da sta v svojih opisih izkustev Nace in Dušan uporabila besedi »duhovnost« oziroma »transcendenca«. Svoja doživetja so s podobnimi ali kar enakimi izrazi Csordasu opisali pripadniki rožnovenčne ločine in jih skladno s kontekstom, v katerem potekajo zdravilne seanse, pripisali nadnaravnemu bitju. Česa podobnega v fitnesu seveda nisem slišal, a sta tako Nace kot Dušan dejala, da sta začutila, kako se je »nekaj« globoko v njima prebudilo. Nemara ni presenetljivo, da sta »duhovne občutke« pripisala svoji najgloblji notranjosti, če se spomnimo, da je fitnes močno obremenjen s predstavami o individualnosti, s čaščenjem »mene«.
132 Morda bi lahko tudi dejal, da izvor utelešenih predstav (lastne) individualnosti in celo večvrednosti (»premagovanje samega sebe«, »tu se loči seme od plevela«) pripisujejo samim sebi kot nekakšni naravni podlagi (»občutek primordialnosti«, občutenje živali v sebi). Lahko potemtakem v tem segmentu govorimo o (u)telešenih predstavah, ki jih gojijo o samih sebi in kakršne diskurz fitnesa nenehno poudarja oziroma kar spodbuja in naturalizira (izpostavljanje sposobnega, fizično dobro pripravljenega posameznika, polnega energije, moči, itd.)? Če pa utelešene predstave razumemo kot kulturne, proizvedene v določenem zgodovinskem trenutku oziroma izhajajoče iz habitusa, dobimo zanimivo zanko, kjer je tisto, kar občutijo kot globine samih sebe, svojo »notranjost«, ustvarjeno onkraj njih samih, njihovega dosega, je že ves čas »zunaj« in se skozi čas spreminja ter vseskozi sebi nosi dediščino preteklosti. Dušanovo izjemno odkrito pričevanje kaže, da so nekatere izkušnje »burna« izjemno intenzivne. Dejal je, da v njih doživi »neko strašnost«, ki izvira iz njega samega. Izkušanje telesa, ki povsem spontano integrira »živetje« določenih predstav, pripoveduje Dušan, povzroča vtis skrite »živalske prezence«. Kot rečeno, ima »burn« dvoumno mesto: nekateri ga »lovijo«, drugi se mu dejavno izogibajo, a nihče se teh doživljanjih ne pogovarja poglobljeno ali jih »kaže« ostalim, ki so prisotni v fitnesu. Sogovorniki so mi dejali, da so tisti, ki se med izvajanjem vaj preglasni in ki po koncu vaj zalučajo uteži na tla, zgolj željni pozornosti, da se preveč radi razkazujejo in da je njihovo vedenje v celoti zaigrano. V isti sapi pa priznavajo, da so tudi sami že kdaj s precejšnjo silo vrgli utež na tla in da v tem ni bilo nič zaigranega, ampak da so na ta način sprostili agresijo, ki se je med zadnjimi ponovitvami vaje nakopičila v njih. Nikoli pa se niso s prijatelji reflektirano pogovarjali o občutjih, ki so jih doživeli ob koncu serij vaj, ampak so se – ob redkih priložnostih, ko je kdo omenil svoja doživljanja – iz njih ponorčevali, češ »čustva niso za prave moške«. Tudi sam nisem nikoli slišal, da bi kdo delil svoje izkušnje oz. doživetja med vadbo, čeprav so predvsem v garderobi tudi pogovori zasebne narave izjemno odkritosrčno naravnani. Diskusij, ki bi se kakorkoli dotikale občutij in doživljanj med vadbo, nisem zasledil niti na spletnih klepetalnicah. Morda tudi zato, ker se o izkušnjah »burna«, izkušnjah »stapljanja« s svojim telesom, o izbruhih agresije in živalskosti, ki jih občutijo v telesu, ne pogovarjajo, ampak ostajajo samo njihove, te izkušnje ohranjajo določeno nedoumljivost. Vendar pa bi bilo premalo oz. napak reči, da ker se o svojih izkušnjah ne pogovarjajo, te niso deležne družbene pozornosti. Na eni strani kar nekakšen moto »Earn the burn!«, na drugi pa tišina ali – natančneje – trud izničenja »burna« in utišanja telesa, sta le dve različni strategiji soočanja z »burnom« in živim telesom, ki svojo družbenost ohranjajo tudi kadar jih posamezniki »izvajajo« v zasebnosti. Zato bi predlagal nekoliko bolj ostro tezo: da je »nekaj« v izkušnjah »burna«, kar se nahaja onkraj
133 kulturnega kot specifičnega simbolno-imaginarnega prepleta (Lacan) oziroma kot kulturnih objektov (Csordas), a je obenem njegov proizvod, ki ga ni mogoče zakoličiti, ujeti, osmisliti in se umešča v samo središče kulturnega. Ta »nekaj« je realni užitek telesa, ki zamaje trdnost subjekta, in je kot doživetje telesa/telesno doživetje nujno (tudi) pretresljivo (Declercq 2004: 241-242). Grozljivo razsežnost je potrebno iskati nikjer drugje kot v telesu. Vendar pa moram nemudoma opozoriti, da je »zavedanje neke strašnosti«, kot se je izrazil Dušan, točka, na kateri nenavadno prijetna bolečina (oz. »pekočina«) mišic postane premočna, a hkrati zahteva svoje nadaljevanje. »Strašnost« se nakaže v trenutkih, ko mišice »pečejo« in ko »vse boli«, a fantje čutijo potrebo, da nadaljujejo. Dušan je mi opisal svoja izkustva takole:
To mi je bilo važno, vztrajanje, kljub temu občutku [»pekočine«]. Tu se je kazala neka dvojnost, po eni strani užitek, po drugi strani neka bolečina. Tu se loči neko seme od plevela.116 Pač vsak lahko dviguje do takrat, ko ne more več, ampak ti hočeš dvigovat pa tudi onkraj tega. Vztrajanje, kljub temu da ne moreš več. To da se ženeš – vedno močneje! Ko v bistvu lahko doživiš nek tak orgazem ob temu. Hočeš še naprej, hočeš še naprej.
Začrtani vadbeni program predpostavlja določeno število ponovitev neke vaje, ki naj bi jih opravil posameznik, opredeljuje kolikokrat naj bi dvignil utež. V tem nagovarja tistega, čigar telo poprime za utež ali se usede na vadbeno napravo, ne pa tudi telesa.117 V svojem nagovoru naziva »nekoga« – subjekta, ki ima telo in ki ga upravlja, s čimer predpostavlja in reproducira objektivacijo telesa, njegovo pasivnost in zahteva ubogljivo sprejemanje ukazov. Ob zadnjih, najnapornejših ponovitvah pa ločnica med »mano« in telesom, ki si jo nekateri na različne načine prizadevajo ohraniti, pade. Pravila vadbe, dvigovanja, zastavljeno število ponovitev »vnaprej« vzpostavljajo pogoje, v katerih je »burn« mogoč (na pa tudi zagotovljen!) in ga zamejujejo, strukturirajo. Toda »burn« ne nastopi znotraj omejitev, ki jih postavljajo pravila vadbe, ampak se skozi »preveč popolno« izpolnjevanje njihovih zahtev prebije onstran njih. S »preveč popolnim« izpolnjevanjem nikakor ne trdim, da v »burnu« gib naposled le postane popoln, ampak prav nasprotno: vestno upoštevanje navodil, »velikanska« objektivacija telesa ali njegovega izbranega dela, enakomernost, natančnost in nadzorovanje se izneverijo samim sebi, zaradi zahteve po svoji lastni izvedbi. Pravilo, da je breme potrebno
116 Naj omenim, da so profesionalni bodibilderji tudi to misel izpeljali do konca in jo povzdignili v svojevrstno vodilo (glej Klein 1993). 117 Vadbeni program v prvi vrsti govori subjektu. Na ravni vsebine se sicer dotika telesnih kvalitet (mišice, počutje itd.), kar lahko zmede in da vtis, da neposredno nagovarja telo. Nagovarja subjekt, ki ima telo. Toda med vadbo, v »burnu« »od znotraj« prevlada drugačno telo, enotno telo-um, ki znotraj sebe vsajeno simbolno zunanjost. Ta nazadnje razpusti konsistenco »telesa-lastnine« (glej Tomšič 2010: 164-165). Tako bi lahko dejal, da vaje ne nagovarjajo telesa, a ga nazadnje vseeno nagovorijo.
134 premakniti, je nujno, da imajo vsa ostala pravila – npr. tista, ki se nanašajo na število ponovitev, njihovo frekvenco, hitrost, pot ipd. gibanja – smisel, nekakšno neobstoječo trdno oporo. Pravilo, ki dejansko ne obstaja, ni samostojno – bržkone vsakomur je jasno, da se mora utež premikati, če želimo, da ima utež neko hitrost. Prav neobstoječe pravilo, ki se nahaja, se »skriva« v vseh ostalih, je tisto, ki zahteva, da vadeči premik izvede in ki »od znotraj« spodje(da) vsa ostala, svoje »neobstoječe polovice«. Gib ostane zavezan le še zahtevi po premikanju. Omejevanje, enakomernost, natančnost in nadzorovanje pa razpadejo. Posameznik, ki ponavlja gibe, dviguje in spušča utež, prebije meje, ki jih postavljajo pravila izvajanja vaj. V tem se izniči objektivacija lastnega telesa, telo oziroma enotni telo-um dobi prosto pot, tj. prevzame pobudo. Enotni telo-um se med »burnom« giblje, ne samo izvaja zaukazane gibe, saj omejitev, ki so fragmentirale gibe, ni več. V prestopu na – s Csordasom rečeno – polje predreflektivnega in predobjektivnega izkustva, sreča samega sebe. Če sem se zgoraj osredotočil na izkušanje (u)telešenih predstav, pa moram tu poudariti, da (se) sočasno (ali: na istem mestu) izkušajo telesa kot drobec, ki nastaja in ostaja skozi in kljub razvejanim pravilom, ki naj bi telo »ujela«, spravila v red, ga osmislila in »preračunano« prinesla izbrane lastnosti. Ko je bolečina pravšnja, se lahko začne užitek, ki se začne »pri ščegetanju in se konča z divjimi plameni. Vse to je užitek.« (Lacan 2004: 81) Drobec realnega, užitek, ki nima utemeljitve v biologiji, je posledica oziroma materialna manifestacija vstopa simbolnega (Tomšič 2010: 165; Dolar 2010: 203; Declercq 2004). V izkušnji »burna« sta dimenzija predstav in dimenzija »strašnega«, če uporabim Dušanove besede, ki se jim upira in je bolj ali manj skrita za predstavami, pogosto prepleteni. Po pripovedovanju mojih sogovornikov se zdi, da doživljanje omenjenih razsežnosti »teče« skupaj, a se v najbolj intenzivnih izkušnjah »burna« tudi različne predstave pretežno umaknejo. Tam enotnemu telesu-umu/telesu ostane izkušanje »pekočine«, bolečine, ki nastaja v mišicah predvsem med zadnjimi ponovitvami vaj. A to bolečino opisujejo kot prijetno in takšno, da zasvaja. Nace mi je dejal, »res paše, ko ti jo [mišico] zateguje, ko boli in pozabiš na ostalo. Takrat mi ni bila prioriteta nadzorovat mišico, ampak samo to, da premaknem utež iz točke A v točko B«. Povedal mi je tudi, da ti občasni trenutki prijetne bolečine »prav zasvojijo in ja, itak, da te fitnes zasvoji«. V bolečini uživa prav telo, ko prebije meje pravil, natančnosti, ki z gibanjem uniči pravila giba in se poda na polje, ki leži onkraj znanih, predvidljivih in rigidnih pravil vadbe ter objektivacije. Telo se giba v »eksploziji moči«, v užitku bolečine, v zategovanju mišic dviguje, v »pekočini«, ki se razplamti v mišicah. Nikakor ne gre pozabiti, da mišice postajajo razbolele, začno »peči« zaradi dalj časa trajajočega dvigovanja uteži. Četudi je »pekočina«
135 posledica bioloških reakcij, ki se odvijajo med intenzivno telesno vadbo, pa izkušnja »pekočine« ni determinirana v biologiji, ampak je posledica v simbolno pahnjenega telesa, simbolnega, ki od znotraj razjeda živo telo. Prav »čisti« »burn« je fitnes užitek, notranji proizvod množice pravil vadbe, hrbtna stran pravil, ki v telesu zaživijo svoje »divje« življenje in jim vselej uhajajo. Dušanovi in Nacetovi opisi »burna« kot »duhovnega«, »transcendentnega«, »orgazmičnega« doživetja razbolelih mišic in telesa kažejo, da izkušnja presega »naravno biologijo«. Njen izvor je iskati prav v (u)telešenih pravilih fitnes vadbe, »simbolnem fitnesa«, ki so ga fantje vzeli nase in ki je na tej točki veliko več kot načrtno, strogo nadzorovano in mehanično ponavljanje gibov. Je kulturno specifično gibanje telesa in gibanje znotraj telesa, za katerega pa zmanjka besed. Dvigovanje do vnaprej določenega števila ponovitev vzpostavlja mejo udobnega in znosnega. Meja je konec, v »burnu« pa se gre »do konca« – in še čez. Tudi v bolečini »delaš še naprej in vztrajaš še naprej, dokler ne boš ti izpolnil tiste kvote, ki jo imaš v programu napisane. Se pravi moram dvanajstkrat dvignit, pa če me hudič vzame! Tudi če me ta pekočina pojé, ampak jaz bom to premagal« Gre za dvigovanje uteži, agresivno ponavljanje gibov, ko natančnost in mehaničnost razpadeta, gre za »[v]ztrajanje, kljub temu da ne moreš več. To da se ženeš – vedno močneje!« Nace je dejal, da kadar je »padel v občutek« včasih naredil več ponovitev vaje, kot je nameraval, da ga je vaja preprosto »zagrabila«. Ko je meja dosežena in s tem že presežena, ko se utež znajde v točki B, se eksplozija konča.118 Takrat ostane samo še izmučeno in zadihano telo, ki se zopet vrne v resničnost. Menim, da je »burn« mogoče razumeti kot trenutek, v katerem so predstave (imaginarno), abstraktnega pravila (simbolno) in užitek (realno) prepleteni na način, da se pokaže sled realnega. »Burn« je neresnična resničnost, je neka heterogenost znotraj (in hkrati zunaj) običajnega izkustva simbolno-imaginarne resničnosti. Izkušnja »burna« je izpad iz »običajne« resničnosti v nekaj neoprijemljivega – Dušan je dejal, da gre za transcendenco, Nace pa, da gre za duhovnost –, v nekoliko drugačen čas in prostor. Če simbolno na eni strani ni možno z realnim, na drugi pa ne brez njega, potrebuje še imaginarno dopolnilo, predstave, ki »obarvajo« način življenja simbolne realnosti in način dojemanja »eksplozije«. In prav predstave omogočajo tisto izkušanje, »živetje« skozi svoje telo v »burnu« (ki se je seveda lahko zgodilo le znotraj-zunaj simbolnega oziroma kot
118 Sta Nacetova uporaba izrazov »točka A« in »točka B« in Dušanov poudarek na številu ponovitev zgolj naključje? Bržkone je res samo naključje, a z mislimi na Lacanovo tezo, da označevalec strukturira užitek, postane zgolj naključje, vredno omembe.
136 nesimbolizirani ostanek simbolnega – množice pravil, prepovedi, ipd., tako fitneserskih kot (in predvsem?) splošnejših). Na drugi strani pa so (nekoliko drugačne, a ne nepovezane!) predstave, predstave kot način urejanja življenja simbolne resničnosti, tiste, ki omogočajo dojemanje »burna« v »običajni« resničnosti sami. Te segajo od popolnega zanikanja do »lovljenja burna«. Na eni stani »fitnesersko pravoverni« Janko, ki je prepričan, da z »burnom« ni moč pridobiti prav nič – le poškodbe, prekinja vaje, da bi »burn« preprečil in tako ohranil natančnost svojih gibov. Tu ne gre zgolj za to, da se »burn« preprečuje in ga pač enostavno ni, ampak prav je prav skozi preprečevanje (besedno in praktično) prisoten. Na drugi strani pa Dušan z zelo afirmativnim odnosom do »burna« govori o »lovljenju burna« kot momentu, ko bodo mišice ravno najbolj pridobivale na velikosti. V vsakem primeru, naj »burn« lovimo ali zanikamo, pa se kot užitek v bolečini, bolečina v užitku, ki napeljuje na realno, se izkušanje, »živetje« »burna« izkaže za pretresljiv trenutek. Da bi postal znosen, ga je potrebno umakniti, zavzeti varnostno razdaljo, simbolizirati, mu dati pomen. Temu pa se vselej nekako izmika, (realna) »pekočina« telesa »sama« ni deležna pomena, ki se nalaga okoli nje. Beseda »burn«, bolečina oziroma »pekočina« že ima pomen, a to ni več neposredno, dejansko izkušanje (nekaterih) fitneserjev. Vse, kar izrečemo, je dozdevek glede na realno (Miller 2007: 78). Mislim, da lahko »burn« nazadnje razumemo kot trenutek (ekstaze), ko se realno nakaže v resničnosti, trenutek, ko se resničnost v temeljih zamaje in omogoči, da fitneserska resničnost (fitneserjev) sploh obstoji. Kot tak deluje prav kot »še-ne« udejanjen, ne glede na posameznikovo opredelitev in vrednotenje »burna«. Če je »burn« na eni strani prepovedan, na drugi pa zapovedan, a prav tem prepovedim in zapovedim nedostopen (in nedostopen subjektu teh pravil) – torej neuspeh pravil, prepovedi in zapovedi, ki se umešča v njihovo jedro – potem je »burn« praznina realnega, ki poganja simbolizacijo (glej Močnik in Žižek 1981: 349-351). »Praktično« to pomeni, da se vadbena pravila in njihova uporaba oziroma udejanjenje v gibih telesa (čeprav ti nikoli ne dosežejo idealnega giba), pomnožujejo, krepijo, zaostrujejo, širijo. Preprečevanje »burna« in lov na »burn« nista nič drugega kot (re)produkcija pravil fitnesa. Ne eno ne drugo ne prinese tistega, kar zagotavlja, da bo, saj »burn« ni mogoč z omejitvami pravil, hkrati pa ga prav ta omogočajo. Ta lahko nastopi le ob (ne)namerni pozabi pravil vadbe – posameznikovi odpovedi pravilom, ki je odpoved pravil in hkrati njihova posledica. Oboje, lovljenje »burna« ter govor o njem in dejavno preprečevanje ter tišina, je način obvladovanja nejasnega, realnega telesa, ki (se) onstran pravil nenadejano uživa v izmuzljivem, intenzivnem in celo pretresljivem, a krhkem »burnu«. »Burn« je nenadejani
137 užitek, ki ni tisti, ki ga v prvi vrsti pričakujejo – vedno večja telesna moč, boljše počutje in zdravje, večja energija ipd. – ampak nekakšen nadomestek. Obe poziciji, »lov« in preprečevanje, četudi se na prvi pogled morda zdi, da sta si nasprotujoči, reproducirata »kulturo« fitnesa in temeljita na istih predpostavkah, da je telo moč racionalizirati in ga uporabiti sredstvo »dobrega«, presežnega užitka (vedno večja telesna moč, zdravje, energija, lepša postava in vseh ugodnosti, ki jih ta prinaša). Razlikujeta se v pomenih, ki jih oblikujeta in poskušata pritakniti razbolelim mišicam. Prva v njih vidi moment, ko mišice najhitreje rastejo, se s tem krepijo, krepijo celotno telo, povečujejo energijo, izboljšujejo počutje in zdravje. Iz te pozicije je »lovljenje burna« smiselno in zaželeno početje. Druga pa v bolečini ne vidi prav nobenih prednosti, ampak, prav nasprotno, večanje možnosti za poškodbe, s tem pa onemogočanje vadbe, krepitve mišic, telesa, moči in zdravja. Od tod pa je smiselno dejavno izogibanje »burnu«. Skrita predpostavka obeh stališč, predpostavka, ki prav gotovo izvira iz izkušenj – tako že doživetih kot tistih zaželenih in nezaželenih – je, da »burn« dogodek, v katerem posameznik ne more nadzorovati svoje okolice in – še več! – ne more nadzorovati ne svojega telesa, ne sebe (svojih misli, čustev, ki »zlijejo« s telesom). Takrat nadzor razpade, se strukture se razgradijo in se tisto »nekaj«, kar je onkraj nadzora, za privržence fitnesa nenavadno, iraconalno, tuje, celo grozeče in nevarno, nakaže oz. preveč približa. Kot tako pa kar kliče po ureditvi in ukrotitvi. Pomeni, ki jih »burnu« poskušajo natakniti, a ga vselej zgrešijo, so njegovo (neuspešno) urejanje in krotenje; »burn« želijo ali izgnati ter narediti sistem »čist« ali udomačiti ter »burn« spojiti s sistemom vadbe. Prvo strategijo bi lahko z Lévi-Straussovim (1961: 386) izrazom označil kot antropoeično,119 drugo pa kot antropofagično (prim. Rapport in Overing 2000: 14-16). Lévi- Strauss je izraz uporabil, ko je v Žalostnih tropih razpravljal o dveh temeljnih družbenih in simbolnih mehanizmih reševanja težav, ki jih v nek kulturni sistem prinaša tujost in njene nevtralizacije. Ti mehanizmi pa privzemajo skoraj neskončno število oblik, od ljudožerstva do zaporov. Prva strategija želi tujost telesa dokončno, absolutno izgnati in očistiti vadbo, da bo povsem predvidljiva in preračunljiva ter kot taka zmožna zagotoviti obljubljene oziroma zaželene rezultate. Druga pa jo želi udomačiti, jo »požreti« in tako narediti nenevarno ter jo kot tako vključiti v razumljiv sistem vadbe. Obe pa sta obsojeni na propadanje-vzpostavljanje- ponavljanje-spreminjanje, vrtenje v krogu, saj je tisto, kar lovijo in čemur se izogibajo, nesmiselna predpostavka in presežek samega njunega delovanja. Kot produkt simboliziranja telesa oziroma – natančneje – ne-simbolnega v telesu, ki se izmika zajetju in označitvi, je
119 Lévi-Strauss je besedo skoval iz grških izrazov anthropos, ki pomeni človek, in emein, ki pomeni bruhati (glej Lévi-Strauss 1961: 386).
138 »burn« element, ki od znotraj poganja (in preganja) simbolno urejanje fitnesa, fitnes vadbe in – zopet – telesa.
139 Četrti del treninga V slačilnici: »Za streching«
Zgoraj sem dejal, da ugotovitev, da bodibilderji svoja telesa steptajo v podreditev, s katero Alan M. Klein zaključi svoje sociološke izpeljave, ni zadostna in ne rešuje ničesar. Takšen zaključek ne zdrži niti empirično, niti ne pojasnjuje, kaj takšna podreditev teles pomeni za družbeno (in družabno) življenje teh ljudi. Empirično zaključek ne zdrži, saj prav teptanje v podreditev občasno privede do »padanja not«, nekakšne fitnesovske potopitve vase, v telo in »v fitnes«, kjer telo ni zgolj pasivna materija, namenjena preoblikovanju v skladu z voljo in željami posameznika, ampak živ in dejaven »neločen del« posameznika. Polega tega pa ni vselej jasno, ali so objektivacija, odtujitev in podreditev telesa predpogoj fitnes vadbe ali njena posledica: Ob Kleinovih opisih mladostnih izkušenj profesionalnih bodibilderjev se zdi, da so predpogoj. Ob opisih vaj, vadbenih režimov in terminologije, ki jo uporabljajo, pa se zdi, da so posledica. Sam bi dejal, da drži oboje,120 saj so domala vsi moji sogovorniki izkušnje svojih teles, oziroma svoje telesne izkušnje opisovali kot nekako stresne ali neprijetne, telesa pa kot element, ki jim preprečuje, da bi dosegli tisto, kar si želijo ali menijo, da bi morali doseči. Skratka, svoja telesa so mi opisovali kot vir oziroma razlog neprijetnih izkušenj. Dušan in Nace sta dejala, da sta se počutila zaradi debelosti v očeh svojih vrstnikov ali neke pomembne osebe (t. j. v pogledu Drugega) zasmehovana ali celo zaničevana, Janko je poškodbo noge med vojaškim usposabljanjem doživel kot neuspeh »celotnega sebe« in svojega načina življenja, Žan pa je svojo debelost povezal z neproduktivnim življenjem, osamljenostjo in lenobo (zopet vrednote Drugega).
120 Obstaja pa še tretja možnost, ki se poigrava z zgoraj omenjenim možnostma, a je empirično izjemno težko dokazljiva (če sploh), če se zanašam na pričevanja sogovornikov in iz njih izhajam. Prav mogoče je, da se ločenost telesa in uma, dojemanje telesa kot ovire, proizvede skozi prakse v nekem trenutku, potem pa jih posamezniki retroaktivno »vpišejo« v preteklost in tako »v sedanjosti« »za nazaj« ustvarijo predpogoj same prakse. Na to misel me napeljuje način, na katerega se v fitnesu skozi »popravljane« telesa ustvarjajo napake. Za ilustracijo: V nekem trenutku nekdo ugotovi, da je ta in ta mišica premajhna, t. j. nepopolna, »napačna«, in hkrati s svojo neposredno ugotovitvijo o »napačnosti« mišice ugotovi, da je ta mišica že ves čas, »že od nekdaj«, premajhna, t. j. »napačna«, le da se on sam tega pač ni zavedal. S tem »napako«, ki jo je skozi »ugotovitev« njene »napačnosti« proizvedel, umesti v neko nejasno, večno preteklost. V istem mahu pa začne mišica zahtevati popravo, na katero je tako ali tako že čakala predolgo … Menim, da je prav mogoče, da so skozi fitnes, v katerega so se odpravili z mislijo »saj ne morem nič izgubit«, strogo ločenost lastnih teles proizvedli, jo vpisali v svojo preteklost in povezali z nekaterimi dogodki: Ti zato »v sedanjosti« delujejo kot točke, na katerih so telesa prepoznali kot prepreko, in jih kot take danes dejansko dojemajo in opisujejo. Bržčas se taki, kot jih opisujejo danes, ti dogodki sploh niso zgodili oz. – natančneje – so jih doživeli, koncipirali precej drugače kot danes pripovedujejo, da so jih takrat doživeli, razumeli. Rečeno nekoliko ostreje, ti dogodki se niso zgodili, a niso zato nič manj resnični in učinkujoči (t. j. so samo učinek). Na drugi strani pa se proizvede (iluzorna) predstava, da so »nekoč« povsem neproblematično bivali v harmonični enotnosti, ki se je zaradi nekih pretresljivih dogodkov razdrla. Vpeti v lastne predstave se tega ne zavedajo, zaradi česar lahko tole razmišljanje ostane na ravni domneve in »skrito« v opombi pod črto.
140 Bržčas so tudi zaradi tovrstnih izkušenj, oziroma skozi tovrstne izkušnje, lastna telesa doživeli kot neustrezna in nezadostna ter tako začeli koncipirati svoja telesa kot nekaj ločenega od njih samih. Nace je, denimo, dejal, da se je imel za uspešnega športnika in to želel biti, izgledal pa da je povsem drugače (opisal se je kot »buckastega«): »/…/kot da to nisem bil jaz«. Podobno je pripovedoval tudi Dušan, ki se je v najstniških letih zgledoval po priljubljenih rock pevcih, predvsem njihovi »prezenci«, telesno pa ni ustrezal podobi, s katero se je istovetil. Povrh pa so ga sošolci, s katerimi se je sam primerjal (predvsem v garderobi pred in po pouku športne vzgoje) in s katerimi so ga v primerjavo postavljali drugi – v prvi vrsti pri samem pouku športne vzgoje, ki z delitvijo po spolu, sistematičnimi meritvami in primerjavami razvršča otroke kot telesno »boljše« in »slabše« ter jih sili v tekmovanje in boj med posamezniki ali moštvi – prekašali v domala vseh športih in telesnih spretnostih ter bili med dekleti bolj priljubljeni. Vsekakor fitnes vadba reproducira ločenost telesa in uma, jo zaostruje vse do trenutka, ko – občasno – na svoji meji (»meji meje«) pade, »pogori«, ter se na točki, ko bližina, izhajajoča iz manka meje, ki jo sicer postavlja objektivacija telesa, postane neznosna, kaj hitro znova vzpostavi. Ločenost se vedno znova vzpostavlja skozi pravila vadbe, izvajanje vaj, priostreno, kirurško natančno gledanje in preverjane v zrcalu. Reč, ki jo posameznik kleše, dobi v razmerju do ostalih podobno izklesanih reči svojo vrednost. Ker pa – in ta obrat je izjemno pomemben – fantom telesa, na neki točki spoznana kot ovira, hkrati (od trenutka pripoznanja telesne »šibkosti« dalje?) predstavljajo tudi (najbolj) pomemben inštrument za doseganje zastavljenih ciljev (večje priljubljenosti med dekleti, premagovanj drugih moških denimo pri športu, boljšega študijskega uspeha, družabnega življenja … in naposled nekakšnega družbenega pri(po)znanja), so postavljena na mesto pomembnega, morda celo najpomembnejšega, orodja za doseganje tistega, kar si predstavljajo kot »dobro življenje« (glej Appadurai 2013). Ne le, da jim telesa v trenutkih, ko »odkrijejo« kakšno izbočeno žilo ali lepo napeto mišico, prestavljajo objekt občudovanja in zadovoljstva – sploh kadar svoja »sedanja telesa« primerjajo z »nekdanjimi« (t. j. debelejšimi, manj izklesanimi, manj čvrstimi, manj lepimi…) ali s telesi »slabših fitneserjev« –, ampak jim kot projekt, na katerem delajo skozi daljše časovno obdobje, vanj vlagajo čas in denar, predstavljajo sredstvo uspeha. Da je lepo, mišičasto telo dobra popotnica za uspeh na vseh področjih življenja, jih prepričuje periodika, objave na spletu, izdelki kulturne industrije in »splošno mnenje« med obiskovalci fitnes centrov: Ali so sami pri sebi prepričani v to ali ne pa pravzaprav ni posebej pomembno, saj se z dejstvom, da obiskujejo fitnes centre, dvigujejo uteži in prehranjujejo na natančno določen način »samodejno« vpisujejo v »objektivno delovanje« teh prepričanj. Nemara so
141 sami pri sebi celo skeptični, kot so nekateri občasno nakazali z izmikanjem, češ »saj vem, da ni čisto tako…«, pa vendar kljub skepsi vestno dvigujejo uteži, se odrekajo nezdravim razvadam in jedo (kar sami opisujejo kot) kvalitetno hrano – skratka, oblikujejo, klešejo telo, da bi z njim in prek njega bili deležni želenih »ugodnosti« ter življenja, kakršnega si želijo. Telesa jim, kot netrenirana in neurejena, torej predstavljajo grožnjo zastavljenim ciljem – moči, lepoti, dobremu zdravju, priljubljenosti med vrstniki in dekleti, premagovanju drugih, uspešnem študiju in delu itd., potencialen vir neuspeha, na drugi strani pa, kot urej(e)na, prinašajo zadovoljstvo in so (predpostavljeno) sredstvo uspeha. V fitnes centih, kjer vsi vse (prikrito) opazujejo in kjer so telesa podvržena nenehnemu preverjanju, ocenjevanju in primerjanju, so bolj ali manj zreducirana na znak posameznikove pripravljenosti za trdo delo, odločnosti in zavzetosti. Mojim sogovornikom »na skrivaj« ugaja, da drugi pohvalijo njihove mišice, izrazijo občudovanje nad izgubljeno telesno težo (maščobo). Prija jim, da jih opazujejo in občudujejo, ko uspešno dvigujejo utež ali ko v spodnjem perilu po končani vadbi »paradirajo« po slačilnici. Zdi se, da jim je tovrstna pozornost všeč »na skrivaj« – kajti »jasno in glasno« priznanje uživanja v občudovanju drugih, čeprav naj bi to počeli vsi, bi mnogi razumeli kot prekomerno bahanje veliko večino časa in v veliki večini primerov. To me napeljuje na misel, da tudi v fitnesu postavljanje pred drugimi pogosto vsebuje nekaj malega (lažne) skromnosti. Občasno pa, se zdi, da podvomijo v občudovanje, ki so ga deležni od drugih, oziroma – natančneje – da se vprašajo, ali je občudovanje namenjeno njim, ali pa zgolj njihovim mišicam, njihovim telesom. Nace mi je med nekim klepetom dejal, da se, kadar ga nekdo občudujoče opazuje (ali vsaj, ko je prepričan, da ga ta občudujoče opazuje) navadno počuti odlično, občasno, pravzaprav precej redko, pa da se, ravno nasprotno, počuti zelo slabo, nekako zanemarjenega. Dejal je, da se v tistih trenutkih počuti kot »kos mesa« in da ga skrbi, da imajo drugi raje njegovo podobo, kot njega samega.
V moški slačilnici z moškimi
Prikrito razkazovanje in opazovanje, ki sem ju opisal v enem od predhodnih delov naloge, dobita zanimiv izraz v enem od prvih prostorov, v katere obiskovalec fitnes centra vstopi, in enem zadnjih prostorov preden se od tam odpravi – v slačilnicah. Dogajanje v slačilnicah v smislu medsebojnega opazovanja in razkazovanja teles sledi enakim vzorcem, kot v vadbenih prostorih, a mu dodaja dve novi dimenziji, pogovor in občasno dotik. Sicer pa se tako v slačilnicah kot prostorih za vadbo odvija isti proces. Pogovor med vadbo je pogosto
142 zreduciran na vprašanja o zasedenosti oziroma nezasedenosti vadbene opreme, medsebojni pomoči pri nekaterih potencialno nevarnejših vajah, denimo »na benchu«121 ali pozdrav, znanci pokramljajo, najpogosteje o dnevnih vadbenih načrtih ali »rutinirano« – kot bi s sosedom govorili o vremenu – potožijo o bolečini tega ali onega dela telesa. Navadno se ob koncu treninga mnogi za nekaj deset minut usedejo na katero izmed sobnih koles, se z znanci pogovarjajo o športu, vadbi fitnesa, prehrani, dietah, pa tudi »ocenjujejo« dekleta, jim na podlagi videza in oblike postave dajejo tudi številčne ocene, »komentirajo« dele njihovih teles ipd. (prim. Crossley 2006: 37-39). V nekaterih fitnes centrih je v neposredni bližini »kardio« naprav najti kupe izvodov revij o vadbi, prehrani in »lifestyleu«. Revije, ki objektivirajo ženske, jih predstavljajo kot pasivne in (predvsem) spolni objekt ter reprezetirajo moške kot močne, dejavne in ki imajo svoje življenje »pod nadzorom«, prav gotovo usmerjajo pogovore, pripomorejo k vzpostavljanju zanimivih in pomembnih tem, ki jih v tistih trenutkih nemara posebej poudarjeno presojajo in doživljajo v svoji neposredni okolici. Dušan je o svojih »kardio minutah« razmišljal takole:
Meni je bilo najboljše, ko sem se recimo usedel na kolo – sicer se mi je to v bistvu malo vleklo, tisto na mestu pol ure kolesarit, upal si, da boš Men's Health v roke dobil, da bo kakšen nasvet, kako zadovoljit žensko v dvanajstih potezah, se pol naslajaš nad tem…to je bilo hudo, res dobro, nič ironičnega ali pa da bi se posmehoval, ampak si zlo resno to vzel: dve telesi, prototip lepega moškega telesa in na drugi strani lepega ženskega telesa, ki sta zvita v neki seksualni pozi. Zraven pa piše, kaj in kako moraš kot pravi moški naredit in obenem bit dovolj senzibilen pač kot se v sodobnem času spodobi – tudi ženski daš prostor, da ne furaš samo misjonarca. Velik poudarka je na seksualnosti. /…/Definitivno so vplivale te revije name. Tam se mi je kazal pravi moški kot nekdo, ki ima res vse pod nadzorom, vse, samega sebe in svoje telo, praktično vsako žilico, vsako mišico, vsak delček kože ima pod nadzorom, pod nadzorom ima ženske, pod nadzorom ima svoje delovanje v svetu, svoj buisness, je uspešen. To je zlo taka idealna podoba, neka ta… drugo pa osebna izbira, nekdo k je kul, nek karizmatičen frontman je bil obenem tudi pravi moški, ženske so ga imele rade, ni bil tisti, ki sledi, ampak tisti, ki postavlja neke standarde.
121 Vaja je gotovo med bolj priljubljenimi, pa jo fantje razumejo in občasno uporabljajo kot vajo za dokazovaje svoje moči. Telovadec leži na hrbtu in z obema rokama drži veliko utež nad prsmi ter jo dviguje in spušča. V želji, da bi se dokazali sebi in drugim, fantje pogosto dvigujejo velike obremenitve in občasno tekmujejo v tej vaji (v številu ponovitev, ki jih lahko opravijo z določenim bremenom, ali čim večji teži, ki jo lahko dvignejo). Mnogokrat se zgodi, da začne vadeči omagovati ali mu končani seriji v trenutku povsem zmanjka moči. Vloga »asistenta« je, da takrat zadrži utež in jo postavi nazaj na stojalo, sicer se lahko zgodi, da vadečemu utež pade iz rok, na prsni koš in ga poškoduje. Neredko pa »asistent« vadečega tudi spodbuja in šteje ponovitve.
143 Pogovori, podobni tistim v vadbenih prostorih, se seveda odvijajo tudi v slačilnicah, kjer postajajo – se zdi na prvi pogled – nekoliko bolj intimni. Fantje oziroma moški se v slačilnicah ne le preoblačijo in pogovarjajo, ampak tudi jedo, si pripravljajo beljakovinske napitke, si urejajo pričeske (tudi v slačilnicah večine fitnes centrov so zrcala nameščena na skoraj vseh razpoložljivih površinah), telefonirajo, se šalijo in »v šali zmerjajo«. Velikokrat sem videl, da je kdo nemudoma po končani vadbi odprl garderobno omarico, razvezal torbo in iz nje vzel plastično vakuumsko posodo. V njej je bil navadno kos belega piščančjega ali ribjega mesa, nekaj riža ali polnozrnatih testenin. Ti so velikokrat še oblečeni v telovadna oblačila ali v spodnjem perilu pojedli obrok, ki so si ga pripravili predhodno, drugi pa so si »privoščili« beljakovinski napitek. Mnogi marsikaj od naštetega počno v spodnjem perilu ali oblečeni le v hlače, nekateri – navadno tisti, ki so se pravkar oprhali – vsi fitnes centri, ki sem jih obiskal, imajo namreč poseben prostor s posameznimi ali skupinskimi prhami – pa tudi goli. Mišičasta, pomanjkljivo oblečena telesa so v slačilnicah fitnes centrov nekaj povsem običajnega in razgaljajo (samo)nadzor nad telesi, ki kot vsem znana skrivnost vlada tudi v prostorih za vadbo. S tem nikakor ne želim implicirati, da udeleženi zavzamejo do (samo)nadzora oziroma, natančneje, da v (samo)nadzoru zavzamejo kakršenkoli drugačen odnos ali vlogo. Prav nasprotno, zdi se, da (samo)nadzor v slačilnicah seže še nekoliko dlje (»globlje«) in da se fantje v njem nekoliko bolj »udobno namestijo«. A to »udobje« je krhko in se, če oziroma ko se nekdo ne obnaša »po pravilih«, »kot bi moral« in »kot je normalno«, kaj hitro poruši. V igrah skritega ekshibicionizma in voajerizma pretežno golih moških teles so stave višje, saj se igre odvijajo blizu meje med homosocilanostjo in homoerotičnostjo, na katero mnoge fitneserje napeljuje skoraj vsak izraz »nežnejših« čustev. Z izrazom homosocilanost Sharon R. Bird (1996)122 opredeljuje družabnost v skupinah heteroseksualnih moških, ki prispeva k reprodukciji hegemone moškosti – t. j. simbolnih in materialnih praks, ki reproducirajo, doprinašajo in krepijo nadvlado nekaterih moških nad ženskami ter moškimi, ki kakorkoli kršijo »norme« (npr. homoseksualci) (Connell 2012) – saj podpira pomene in prakse, povezane s hegemonimi ideali, ter zatira in preganja pomene in prakse, ki se od hegemonih razlikujejo. Birdova opredeli tri ključne poteze oziroma procese homosocialnosti: čustveno odcepitev, tekmovalnost in objektivacijo žensk. Objektivacija žensk, ki jo je najti tudi v revijah, ki jih omenja Dušan, se dogaja skozi pogovore: uporabo specifičnega (seksističnega in žaljivega) izrazja, skozi šale, primerjave in
122 Izraz je sicer prevzela od Jean Lipman-Blauman.
144 ocenjevanje. Samo dejstvo, da v moških garderobah123 ni žensk, ženskam onemogoča kakršnokoli možnost, da bi se zoperstavile mačističnemu diskurzu. Govor namreč poteka skozi »optiko« moških proti ženskam, ki ženske vzpostavlja kot tarče napadov, tarče, ki so a priori postavljene v podrejen položaj in jim odvzema besedo. Tako lahko moški v slačilnicah nemoteno skozi pogovore o »bejbah«, »curicah«, »pičkah« objektivirajo dekleta, jih skozi zgodbe o »čudnih«, »zmešanih babah« vzpostavljajo in zamišljajo ne le kot drugačne, ampak tudi kot slabše od moških. Prisotnost (moških) v slačilnici seveda nikakor še ne zagotavlja kritike. Nikoli nisem bil priča, da bi se kdorkoli tovrstnemu govoru in praksi uprl, jo kritiziral, niti se niso moji sogovorniki spomnili, da bi kdaj na lastne oči videli ali od prijateljev slišali za kakšno tovrstno Dejanje.124 Ker zoperstavljanja utečenim načinom govora, zamišljanja in ravnanja praktično ni, ker ne ženske, ne moški ne poskušajo ustaviti naštetega ali pa jim je ta možnost odvzeta, se med moškimi v slačilnicah (po)ustvarja in krepi vtis, da je tovrstno početje »povsem normalno« (in v obravnavanem kontekstu na nak način tudi je). S svojimi »zajebancijami« moški normalizirajo in (re)producirajo trenutni spolni red, ki je sicer obstajal že dolgo pred njihovim rojstvom in ki je po mnenju Sherry Ortner (1974) univerzalen. Tekmovalnost in čustvena odcepitev se v fitnesu prepleteta na nenavaden način, saj so predvsem telesa, tako »nelepa«, kot »lepa« – ki se kot taka v medsebojni primerjavi sploh vzpostavljajo, a za udeležene proces vzpostavljanja ostaja skrit za popredmetenim »lepim telesom« –, najpomembnejši instrument premagovanja drugih. A ne zgolj v smislu preseganja z nekim podvigom, denimo v večjem številu ponovitev ali sposobnosti dvigniti težje breme, ampak tudi in predvsem v lepše izoblikovanih, bolj simetričnih in medsebojno sorazmernih mišicah, v določenih obdobjih leta manjši količini telesne maščobe ipd. Tekmovanje, nekakšno lepotno tekmovanje!, poteka v vadbenih prostorih in slačilnicah predvsem z opazovanjem, ocenjevanjem z nenehnim primerjanjem z drugimi – tako s prisotnimi ljudmi kot s podobami mišičastih teles, ki visijo na stenah fitnes centrov, in zamišljenimi idealnimi predstavami samih sebe. Razkazovaje in opazovanje, ki – da bi lahko nemoteno potekala – morata potekati s precejšnjo mero neprizadetosti. Preveč očitno in intenzivno razkazovanje ter opazovanje, kot sem sam zaradi »neprimernega« opazovanja nekajkrat izkusil, hitro naleti na
123 Slačilnice nekaterih fitnes centrov formalno niso ločene po kriteriju spola, a se ta delitev s precejšnjo doslednostjo »samodejno« vzpostavlja. Garderobne omarice v fitnes centru v Tivoliju so razvrščene v dve vzporedno ležeči »ulici«; v prvi se večinoma preoblačijo dekleta, v drugi fantje. Ob sobi s prhami in sanitarijah za moške je tudi slačilnica, namenjena izključno moškim. Prav tako je ob ženskih sanitarijah in sobi s prhami slačilnica, namenjena izključno ženskam. Kaj se dogaja tam, lahko samo ugibam… 124 S težkim srcem moram priznati, da – četudi nisem nikoli sodeloval – sam nisem nikoli poskusil ustaviti omenjenega početja, kar pa je – kot pravi Connellova (2012) – tiho soglašanje s hegemonim spolnim redom. Da bom usta držal zaprta, sem odločil, ker sem čutil, da to ne bi naletelo na odobravanje ali imelo kakršenegakoli pozitivnega učinka. Nekoliko sem zbal zasmehovanja.
145 neodobravanje drugih. Ko se v slačilnicah napol goli razkazujejo – kramljajo, jedo, se v zrcalih urejajo ali brezdelno postopajo sem in tja – ne izkazujejo čustvene vpletenosti za svoja telesa ali telesa ostalih v slačilnici, ampak – prav nasprotno – s skoraj vsem svojim početjem poudarjajo »hladnost«. Žan mi je dejal, da je »normalno, da si pač tam brez majice pa se mal zajebavaš. /…/ Tako, da mal pokažeš, kaj si naredil, da se to ve, ane.../…/Ja, moraš pa narest z enim stilom, eni so res kot na modni reviji tam; to je že kar malo sumljivo«. Če to skrito razkazovanje zahteva nekaj subtilnosti in vključuje preusmerjanje pozornosti, pa se med znanci občasno oblikuje precej bolj neposredno razkazovanje in opazovanje. Podobno kot med dvigovanjem uteži, ko zaradi »enostavnejše« in učinkovitejše objektivacije lastnega telesa pogosto prek zrcala »kirurško natančno« opazujejo svoje »mehanske« gibe, tudi v slačilnici občasno drug drugemu fantje pozirajo, razkazujejo in komentirajo mišice, dele telesa ali neke »splošne« »napake« (če je kdo npr. »predebel«), jih opazujejo, ocenjujejo in primerjajo. Ko za ustrezno razumevanje svojih mišic in teles ter mišic in teles drugih pogovor in gledanje nista dovolj, ni nič nenavadnega, da moški drug drugega primejo, se dotaknejo mišic, jih z dlanjo stisnejo in jih medsebojno primerjajo. V veliki večini primerov, morda skoraj vseh, se tovrstni stiki razvijajo med znanci oz. prijatelji. A tudi v teh trenutkih se fantje trudijo, da bi ohranili »trezno glavo«, kot je svoje razmišljanje med vadbo opisal Janko, da ne bi izkazali prevelike navdušenosti, bodisi nad lastnimi telesi bodisi nad telesi ostalih. Ko se trudijo, da bi ohranili »trezno glavo«, se o telesih, mišicah, »napakah« in načinih njihove odprave pogovarjajo, razmišljajo in zamišljajo v okvirih tehničnega diskurza. Metafore, s pomočjo katerih mislijo, govorijo, živijo, dojemajo same sebe in druge so pomembni načini vzpostavljanja pomena in njihovih resničnosti ter izkušenj (glej Lakoff in Johnson 2003). Pogoste so metafore, ki so povezane s tehničnimi pripravami, predvsem avtomobili: mišice se »napumpajo«, mišice »poganjajo« telo, so »motor« telesa, »motor« ki potrebuje »gorivo«, t. j. hranilne snovi, in ga je potrebno »podmazati«, roke so »klešče«, med vadbo telo »kuri« kalorije in telesne maščobe (aluzija na motor z notranjim izgorevanjem), posebej vesten »fitneser« je »mašina« ali »dela kot stroj«, opazne trebušne mišice so »radijatorji« ali »six- packi«,125 ko so zadihani pravijo, da »ventilirajo«, srce je »črpalka« itd.126 Prav gotovo pa ni
125 Zavoj šestih pločevink pijače, navadno piva. 126 Tudi v publikacijah o fitnes vadbi so pogoste primerjave z avtomobili. Najočitnejša je tale iz knjige Moški v formi: »Tako kot iz pravilno vzdrževanega avtomobilskega motorja vam bo tudi iz pravilno »vzdrževanega« telesa vedno uspelo iztisniti še nekaj dodatne energije, ko jo boste najbolj potrebovali. Seveda pa morate svoje telo »vzdrževati« prav tako skrbno kot svoj avto, sicer vas bo v ključnih trenutkih pustilo na cedilu.« (Battison 1999: 6). Alan M. Klein (1993: 243-246) pa je ugotavljal, da bodibilderji v Kaliforniji govorijo, razmišljajo in objektivirajo dele svojega telesa oz. celotna telesa predvsem s pomočjo metafor, povezanih z uničevanjem, kovinami in orožjem.
146 naključje, da je med moškimi obiskovalci fitnes centrov uporaba metafor, povezanih s poljem tehnologije, pogosta in razširjena le zaradi (ali sploh) zaradi svoje »razlagalne moči«, ampak tudi ker je moška apropriacija tehnologije (skupaj s prilastitvijo mišic in področjem športa!) eno izmed privilegiranih področij vzpostavljanja moške nadvlade (Cockburn 1981: 44; Connell 2012: 90-98; Klein 1993; 194-280; Pezdir 2007: 60-63; 2008: 42-45). Nekateri uporabljajo tudi strokovne izraze s področja človeške anatomije in fiziologije ter kemije: govorijo o izbranih maščobnih kislinah, o teh in onih beljakovinah, njihovem vplivu na človeško telo in rast mišic, o kemičnih reakcijah, ki potekajo ob tem, in podobnem. Ne vem, ali tovrstno terminologijo uporabljajo ustrezno ali ne, a kljub določenim razlikam v primerjavi z metaforami, povezanimi s tehničnimi pripravami, pa so si v enem pomembnem vidiku močno podobne: oboje služijo (tudi) objektivaciji telesa in ohranjanja čustvene distance, predvsem krotitvi, usmerjanju in izkazovanju »nežnejših« ter »toplejših« čustev. V tem se osebki moškega spola postavljajo v vlogo tistega, ki opazuje, vrednoti, meri in primerja, disciplinira in obvladuje feminizirane mišice – svoje »ljubice«, kot jih je nekoč nekdo predstavil svojemu prijatelju –, svoje »miške«,127 svoja telesa, »pasivno materijo«. Skratka, moški zasedajo dejavno mesto, mesto moči, skrbijo za »svoje priljubljene stroje«; objektivacija in feminizacija mišic omogočata (re)produkcijo heteronormativnosti med obiskovalci fitnesov. Mišice, »steptane v podreditev«, namenjene gledanju, občudovanju, medsebojnem primerjanju, t. j. tekmovanju, in »šlatanju«,128 molčijo ter tako ne motijo »moških poslov« – homosocialnosti in nadvlade (glej Cockburn 1981; Klein 1993: 194-280). S tem, ko se fitneserji postavljajo na pozicijo moči v odnosu do svojih lastnih feminiziranih teles in teles drugih ter ko nenehno tekmujejo skozi skrb za dobrobit njihove najpomembnejše lastnine, tvorijo antagonističen odnos ne le žensk, ampak tudi drugih moških in celo do svojih lastnih teles (prim. Klein 1993: 249 in nasl.). Medsebojno opazovanje, primerjanje in ocenjevanje znotraj moške homosocialne skupine, ki sicer enako intenzivno poteka tudi v prostoru za vadbo, v slačilnicah pridobiva tudi pomembni razsežnosti dotika (do tega pridemo prav kmalu) in pogovora. Predvsem slednje omogoča, da posameznik od drugih v skupni ali od nje, v njihovem kritičnem pogledu in – tu in tam – z njihovo odobravajočo besedo – torej od Drugega – dobijo pri(po)znanje, da
127 »Miška« je pogovorni izraz za čedno dekle. Bržčas tudi dejstvo, da gre za pomanjševalnico, ni nedolžno, saj implicira nemoč in, morda, »potrebo«, da ji pomaga močan in dejaven moški. Navezava na žival, bitje narave, pa se ujema s tezo Ortnerjeve (1974), da kulture, kjer dominirajo moški, vse kulture torej, postavljajo ženske bližje sferi narave. Prav gotovo gre tudi za homofonično igro med besedama »mišica« in »miška«. Homofonija seveda ni naključna, saj sta besedi etimološko povezani. 128 Pogovorni izraz »šlatanje« se uporablja opisovanje otipavanja s predznakom spolnosti, navadno deklet, in ima pejorativen prizvok.
147 (s stališča »fitneserske moškosti«) »pravilno« oblikujejo svoja telesa, da zadovoljivo trenirajo in imajo pod nadzorom svoja telesa. Večina komentarjev, ki si jih fantje delijo v slačilnicah, ni prav posebej naklonjenih njihovem naslovniku (veliko več je samohvale!), ki navado pripelje do povratnih graj in »šaljivih žalitev«. Obe vrsti ocen, tako pozitivna kot negativna, pa pri fantih povzročata ambivalenten občutek, saj na eni strani prispevajo k občutkom ponosa in zadovoljstva, da imajo tako odkritosrčne »kolege«, na drugi strani pa vzbujajo prizadevanja po (vsaj) ohranitvi oziroma izboljšanju svojega telesa ter nekaj malega jeze (!), ker si jih drugi drznejo soditi: »Kva on misli, da je popoln ali kaj?«, se je v pogovoru nejevoljno spraševal Žan. Menim, da vsebina sodbe – in četudi ta nikakor ni nepomembna, saj se zdi, da jih pohvale, sploh kadar prihajajo od nekoga, ki ga cenijo (vedno novega, če/ker je potrebno), vedno puščajo žejne za še več – v razmerju do sodbe kot take zavzema sekundarno pozicijo, saj se – čeprav željni hvale – počutijo zmedeni, ko so deležni pohvale. Zdi se, da pohvala zaleže za kratek čas, kot bi jih ne »zares zadela«, kot bi si je neskončno želeli, zato da jo lahko in njenega tvorca zavrnili. Nace je dejal, da »[j]asno, da je lepo, če te kdo pohvali, samo je to lahko hitro nevarno, ker če si prehitro zadovoljen se lahko poslabšaš. Rata kontraproduktivno, se reče, je treba vedno čuvat. /…/« Verjetno del odgovora tiči v tem, da so v vseh ocenah in pogledih drugih sami objektivirani in pasivizirani, so za hipec nemočni – in »ne-moški«. In ker – tako pravijo – presojajo njihova telesa, ne »njih«, je problem dvojen: Na eni strani ocenjujejo njihova dela, njihova telesa, ki so – kot poudarja Connellova (2012: 94) – v oblikovanju moškosti neizogibna ter kot je institucionalizirano v kontekstu fitnesa nujen pogoj za napredovanje in uspeh. Na drugi stani pa, četudi fitneserji poudarjajo in »gojijo« lastništvo (popredmetenega) telesa (v nasprotju z bivanjem kot telesa, »biti telesa«), se z njimi istovetijo in se kaj hitro počutijo, da so pod drobnogledom sami. To samo pa je že samo dovolj, da se počutijo nekoliko ponižane, saj jim je odvzeta določena oblast in je ta uperjena v njih – »pravi« uspeh je moč presojanja drugih. Zanje se kot edina možna kaže opcija, da na to, kar občutijo kot krivico, ki je morda daleč od namenov ocenjevalca in ki je inherentna prejemanju ocen, nujnih za napredovanje, odgovorijo s kontekstu primerno materialno in/ali simbolno silo: še bolj napnejo mišice, močneje trenirajo, ocenjujejo in objektivirajo druge itd. V luči misli, da je politika spola utelešena družbena politika (Connell 2012: 106) – kar vadba fitnesa nedvomno je –, je ta neskončni krog medsebojnih premerjanj in dokazovanj, v katerega se obiskovalci fitnes centrov zapletajo, ni le »boj za pripoznanje« (Honneth 1995) (moškosti) v neki družbeni skupini, ampak tudi (in predvsem) »delanje moškosti«. V poskusih, da bi drug drugega prekosili, pa poskušajo ostati in se kazati kot čustveno neprizadeti, saj bi, če bi pokazali užaljenost ali »mehkobo« bili kaj hitro spoznani za mevže in
148 bili zasmehovani. Nace mi je ponosno in posmehljivo pripovedoval o nekem fantu, po Nacetovi oceni staremu nekaj več dvajset let, kateremu so se med dvigovanjem velike uteži na klopi na eni strani uteži snela bremena, zaradi česar je izgubil nadzor na utežjo, obtežena stran pa je padla na tla. Ker je fant še vedno trdno držal drog, ga je ta, ko je padel, potegnil za seboj infanta vrgel s klopi. Nace je pripovedoval, da je to med prisotnimi vzbudilo vsesplošen posmeh, a ne zato, ker se mu je zgodila nesreča (čeprav je v fitnesu že nesreča indikator nesposobnosti in nenadzora nad okolico), ampak zato, ker se je fant prestrašil in se osramočeno sklonil. »Pravilna« reakcije bi bila, je dejal Nace, da bi se iz tega neprizadeto in cinično ponorčeval. Tekmovanje vseh z vsemi, čustvena neprizadetost, objektiviranje žensk ter drug drugega v moških fitneserskih skupinah je po moji oceni precej intenzivno in moški, ki jim (oz. nam) tovrstna družabnost oziroma družbenost ni po godu, ki v takšnem okolju ne zdržijo ali ne »uspevajo«, hitro prenehajo obiskovati fitnes centre ali pa odrinjeni, da »tavajo« na obrobju. Fitnes, kot ga opisujem, se zoperstavlja (močno idealizirani) podobi, ki jo »fitnes predstavlja« o samem sebi, podobi, ki fitnes predstavlja kot prostor za samouresničevanje, razvoj »skritih potencialov« in razmah osebne svobode z »novim in boljšim« telesom. Zoperstavlja se tudi opisom, ocenam ter izkušnjam vestnih obiskovalcev. Ti – mednje bi uvrstil tudi skoraj vse svoje sogovornike, ki jih v besedilu navajam, in dobršen del tistih, s katerimi sem klepetal ob svojih obiskih fitnes centrov – opisujejo dogajanje in družabnost v fitnes centrih s – kajpada – precej več naklonjenosti. Njihovo držo do tamkajšnjega dogajanja pa ne označuje »preprosta« naklonjenost, ampak naklonjenost križana s samoumevnostjo. Družbeni odnosi, ki se jih učijo, delajo in poudarjajo, t. j. hierarhični, tekmovalni odnosi med moškimi in ženskami, kjer preživi najmočnejši, se jim zdijo normalni in zaželeni – češ »fantje so pač fantje« in slačilnica je najprimernejši kraj za »biti fant«. V kontekstu binarne delitve po spolu, ki ni specifična za fitnes, ampak precej širša, domala vseprisotna, ki je fitneserji (in bržčas tudi njihove kolegice) ne postavljajo pod vprašaj, temveč jo vestno (po)ustvarjajo, moški z nenehno spolno objektivacijo žensk oz. ženskih teles kot edinih možnih, zaželenih in »normalnih« objektov spolnosti moških iz homosocialne skupine moških izganjajo misel o homoerotiki. Toda neprestano opazovanje in bržkone predvsem tipanje teles drugih moških, njihovih (lepih in krepkih) mišic – izjemno zaželenega blaga! – lahko kaj hitro homosocialne odnose zamaje in jih približa (za veliko večino fitneserjev »nevarno blizu«) homoerotičnim.129 Neposreden telesni stik, občutenje
129 Polje športa, tako gledanja in kot prakticiranja, omogoča moškim, da opazujejo moška telesa ali se jih dotikajo, pri čemer ne eno ne drugo ni spoznano kot erotično. Ob gledanju in dodatni objektivacijski moči
149 drugega telesa s svojim lastnim lahko povzroči, da pregrada, ki jo postavlja oziroma ki je objektivacija telesa kot stroja, pade. Takrat mišice, mišičasta moška telesa kolegov niso več (ali sploh) zgolj objekt, po katerem bi se zgledovali ali ga imeli, ampak nekaj kar je »blizu«, nekaj kar je prijetno čutiti. Karkoli, kar napeljuje na ali je (morda zmotno) interpretirano kot »nežno« in »ljubeče«, je v homosocialni skupin moških obiskovalcev fitnesa razumljeno in označeno kot erotično. Hkrati pa je označeno znamenje šibkosti in napad na ostale. Do neke točke je tovrstno ravnanje mogoče narediti nenevarno s cinično-šaljivim zmerjanjem – v določenih situacijah, denimo ob skupinskem tuširanju, kar nekako preventivno. Dušan je bil edini od sogovornikov, ki si je »drznil« odkrito in bolj poglobljeno spregovoriti o tej temi. Da drugi niso želeli govoriti o tem in so tudi po daljšem poznanstvu ob tem vprašanju delovali vznemirjeni in v zadregi, če že ne kar ogroženi, je v luči zgoraj zapisanega gotovo dovolj povedno. Prav o izkušnjah skupinskega tuširanja mi pripovedoval Dušan:
So bile gejevske fore prisotne, da se mal tako pošlataš, da se mal zafrkavaš, maš skupinske tuše – ti kdo reče »Ej, stari, milo sem pozabil…« pa ti ga vrže na tla, a štekaš, kao »sklon se bitch!« V bistvu ta zaporniška fora! Maš ta prešvicana moška telesa in pol v bistvu se zavedaš tega in pol se mal tako razvije…tako kot med metalci. Sej valda ful moški teles, prešvicanih maš na kupu, valda se razvije – neke fore mislim.
Ulf Mellström (povzemam po Pezdir 2007: 60-63) je ugotavljal, da mehaniki in inženirji v svoji tako ali drugače (tudi) telesni interakciji s stroji, ki jih diskurzivno feminizirajo, začno stroje dojemati kot podaljške samih sebe. Ob pogostem telesnem ukvarjanju s stroji in vestni skrbi za njih se zgodi, da jim mehaniki in inženirji namenjajo tudi nežnejša čustva. V fitnesu pa se moški trudijo, da bi svoja telesa kar najbolj obvladali, mišice in v nekaj manjši meri tudi celotna telesa označujejo z tehnološkimi izrazi in jih imenujejo z »ljubkovalnimi« besedami, ki so navadno namenjene ženskam. Četudi jim to večino časa – vsaj, ko so v fitnesu – uspeva, pa dotikanje, ki naj bi imelo zgolj »tehnično« vlogo preverjanja, primerjanja in nadzora kaj hitro zmanjša prepad med telesom in umom ter osebama (ali osebami), ki se dotikata. Ko se moški v slačilnicah fitnes centrov medsebojno dotikajo, se skoraj ves čas norčujejo in/ali komentirajo »tehnične« podrobnosti telesa: kaj je s telesi »narobe«, kaj in kako bodo popravili, kako so že napredovali… Tovrstni komentarji z usmerjanjem pozornosti in izpostavljanjem »tehničnih vprašanj« pripomorejo, da mišičasto moško telo ne bi postalo objekt seksualne želje, ampak ostalo objekt istovetenja. Norčevanje, »šaljivo zmerjanje« navadno z »gej« ali »fego« pa, podobno, pripomore k ohranjanju distance, saj kolege z označevanjem s komentarjev, ki navadno spremljajo gledanje športnih dogodkov, postaja telo objekt identifikacije in ne spolne želje (Pezdir 2007: 58). Poleg tega pa tudi telesni stik – npr. objemanje ob uspehu, prijemanje za rit, prerivanje (v ležečem položaju) itd. – ni razumljen kot erotičen, ampak znamenje tovarištva (Lilleås po Pezdir 2008: 41).
150 slabšalnimi izrazi za homoseksualno osebo – mnogi fitneserji so po moji oceni precej homofobni – postavljajo v podrejen položaj. Hkrati pa za udeležene in med njimi ustvarja nekoliko bolj »sproščeno vzdušje«, ki v svoji dvoumnosti dotikanje delajo sprejemljivejše in ga ohranjajo znotraj nadzorovanih in sprejemljivih okvirjev. Prijaznejše ali celo ljubkovalne besede, namenjene mišicam, so tako ob telesni bližini vselej »na meji«, predvsem, seveda, kadar jih moški nameni mišicam nekega drugega moškega in ne svojim lastnim. Trenutki tišine pa so med fitneserji, kot sem nekajkrat bil priča, neznosni. Takrat hitro umaknejo roke ter za dobro mero dodajo kakšno žalitev: »Alo, pederčina!«. Dušan je o dotikanju v fitnesu razmišljal takole:
D: Ja, mislim, seveda da mora bit fora, ker konec koncev to je neko tako okolje, ki ni glih pro-gejevsko. Poznam enega, ki je hodil pa je gej, pa bil večinoma bil na tistih napravah k so ženske pa skoz je bil v spodnjem prostoru, [kjer so vadbene naprave], mislim, da mu je blo drugod mal bedno. Ampak kolikor je bila to fora, je bilo to zabavno. Lahko si res dvigoval, ampak če si bil z neko družbico, pa je bil nek tak odnos, s temi forami »kok si hud«. B: Moj vtis je, da jim je na skrivaj všeč, pa ne nujno seksualno, ampak morata oba označit medsebojno dotikanje kot hec, sarkazem, da »objektivno« ne izpade kot da sta geja, ampak kako sta sigurna vase, kako sta sproščena, da se lahko norčujeta iz tega na tak način. D: Ja, ja! Ampak v resnici ti pa čist sede to, da tipaš neko telo, da primerjaš. Seveda, če se stalno neki tipaš, gledanje ni dovolj, tudi samega sebe ves čas tipaš. Napneš mišico – potipaš, napneš – potipaš. V bistvu pogled in dotik, dva elementa, ki sta stalno prisotna, in ti pač gledaš neko drugo telo, pa če se z njim sproščen in pride do take situacije valda potipaš, sej ti je zanimivo tudi zato, da se primerjaš. Seveda, je pa treba to zapakirat to v neko foro, da se to zgodi v nekem kontekstu, ki ni gejevski, ampak je »kao gejevski« in se tega vsi zavedamo.
V svojem razmišljanju o moškem baletu in vprašanju, zakaj najmanj moškega prestiža namenjenega plesalcem, je Zala Pezdir (2008: 45) med drugim ugotavljala, da manko predmetnega posrednika čustev močno pripomore k razveljavljanju moškega baletnega telesa. Plešoče telo neposredno izraža čustva.
Brez besed, brez glasbenega instrumenta (skozi katerega lahko glasbenik javno »joka«, »se jezi« in »se smeji« ), brez platna in barv. Plesalec se v času urjenja svojega
151 telesa prav tako poda na razvijanje videnja, slišanja, na pot mišičnega napora, analiziranja in čutenja, kot mehanik, pa vendar ob tem ne razvije zavezanega odnosa do neke umetne tvarine, pač pa se dihotomija subjekt/objekt podre v odnosu do lastnega telesa (govorim o delitvi um/telo)! In seveda tudi do teles drugih. Manko predmeta, ki bi dokazoval racionalnost in torej »trd(n)ost« čustvujočega osebka, moškega stane moškosti. (Pezdir 2008: 45)
Nedvomno je izrazna moč plešočega baletnega telesa veliko večja, saj pod vtisom oz. občutenjem glasbe ali zgodbe telo tvori vsebino predstave (Pezdir 2008: 54), kot je izrazna moč statičnega fitneserskega telesa,130 ki naj bi se »zgolj« čim bolj približalo idealni obliki in pozi. Telo naj bi postalo predmet in s svojo trd(n)ostjo »posrednik možatosti«. V bolj sproščenih, predvsem »neformalnih« trenutkih, najpogosteje v slačilnici pa se med moškimi, katerih telesa pač vsemu trudu navkljub, nikoli ne morejo postati predmeti, se zgodi, da se (mimo zavestnega namena?) telesa »omehčajo« in posredujejo kakšno nežnejše čustvo. To je v kontekstu homosocialne skupine fitneserjev pomeni tako napad na druga telesa, njihovo trd(n)ost in dominantnost kot znamenje lastne ranljivosti, ki ju je potrebno zaustaviti in pregnati, saj se preveč približa nejasni meji med homosocialnostjo in homoerotiko. Pomeni nadaljevati ustaljene, normalizirane in zaželene tekmovalne odnose z vsemi, odnose nadvlade in podreditve šibkejših ter »drugačnih«. Sodelovanje pa je bolj ali manj zrinjeno na rob, kar je opazil tudi Dušan:
Iz svojih izkušenj ti povem, da se v nekem kolektivnem športu čisto drugače povežeš, tudi z ljudmi, s katerimi se sicer nismo družili, ampak smo se pri tem na nek način velik bolj povezali, ker vzpostaviš nek skupinski ritem, neka pravila igre, ki so vsem skupna, pa skupen cilj imaš, medtem kot v fitnesu ima vsak svoja pravila igre, ki so formulirana na tistem obrazcu. Sicer sej maš spodbujanje pa nasvete, sej tega je nekaj. Tudi meni so pomagali, ko sem začenjal. Ni pa tega, da bi začutil nek tak kolektiven duh, onkraj manjših skupinic, ker je zelo individualen šport – niti ne šport, ampak bolj projekt.
Četudi so trenutki, ko jih občudovanje (zgolj) njihovih teles zmoti, razmeroma redki, pa menim, da so četudi »izjemni« povsem »normalni« in da v najčistejši obliki kažejo na
130 Predvsem nekateri profesionalni bodibilederji o sebi govorijo kot o umetnikih, ki – podobno kot kiparji iz kamna ali lesa, s kladivom in dletom – klešejo svoja telesa, le da je njihov izrazni medij lastno telo oz. oni sami, ki ga »klešejo« z izbranimi dietami in dvigovanjem uteži. V tej perspektiv lahko fitnes razumemo kot refleksivno telesno prakso (Crossley 2006) ali avto-refleksivno telesno prakso (Krpič 2011).
152 odnos, ki ga pri obiskovalcih fitnes centrov intenzivno (re)producira vadba, način prehranjevanja in »filozofija fitnesa«. Precep, v katerega se s svojim udejstvovanjem (beri: sledenjem) fitneserji vedno znova postavljajo, je naslednji: Na eni strani se z vadbo, načinom prehranjevanja in mnogimi ostalimi »sestavinami« svojih življenj umeščajo v prepričanje, da je človekovo telo oz. podoba telesa tista, ki mu med drugim pomembno prispeva k priljubljenosti med vrstniki – če le ustreza podobam, ki jih prinašajo medijske reprezentacije. V svoje družbene interakcije vpletajo poblagovljene podobe, ki so jih prejeli iz medijev in periodike o fitnesu, in preko njih oblikujejo inherentno površinske, »plitke« družbene odnose, podobno kot je opozarjal Guy Debord (1999: 95). Način življenja, ki ga prinaša fitnes, je spektakelski. Na drugi strani pa taista vadba, način prehrane itd. prispevajo h vzpostavljanju in krepitvi občutka, da je telo ločeno od njih samih. Še več, kot inherentno krhke »stvaritve« so – če začno zanje slabše skrbeti, če začno z njimi slabše upravljati – telesa v nenehni nevarnosti, da razpadejo – se zredijo, izgubijo mišice itd. Zato se jim »od znotraj« zdi, da podoba njihovega telesa ima »objektivno moč« – in dokler ravnajo, kot da jo ima, jo prav zares ima. S svojim delovanjem, dvigovanjem uteži, prehranjevanjem z izbrano hrano prej ljudje služijo podobam, kot pa obratno. Telesa poskušajo posnemati podobe in jih občudujejo – tako tiste v zrcalih kot tiste v periodiki in na spletu. Individualen gib v tem kontekstu velja za nepopoln gib; v skrbi, da ne bi izgubili telesa – pomembnega sredstva za doseganje zastavljenih ciljev in socialno pozicioniranje – se nenehno trudijo doseči kar najboljši gib, gib kar najbolj podoben tistemu iz reprezentacije. Odstopanju od norme v pozitivnem oziru rečejo »prostor za napredovanje«. Četudi pasivna in »steptana v podreditev«, če zopet uporabim Kleinovo formulacijo (1993: 245), so telesa iz mesa in krvi, so živa in se tudi najbolj krepka med njimi utrudijo – ker pač niso reprezentacije. In prav kot pasivna ter »steptana v podreditev« – ki nikoli ni dokončna ali popolna – so objekt vadbe in kot vselej izmikajoča dokončni »podreditvi in ureditvi« nastopajo kot uporen, dejaven element. Oponašanje reprezentacij oz. podob teles (v vadbi) ter izvrševanje pravil vadbe, ki prav zato, ker ni nikoli popolno (in takšno niti ne more biti), vselej vedno znova prinaša podreditev neki reprezentaciji, neki podobi, ki jo ustvarja del kulturne industrije. Lahko bi rekel lahko, da prav kolikor vzamejo nase določene podobe, a se s temi podobami nikakor ne(z)morajo dokončno in enkrat za vselej identificirati, jih popolnoma posnemati, toliko se z njimi identificirajo in se jim podrejajo – (p)ostajajo subjekti (glej Dolar 2012b). Prav kolikor ne morejo delati »tako kot bi morali«, toliko si to nalagajo.
153 Ambivalenten občutek,131 da so telesa pomemben element njihovega družbenega povezovanja in da hkrati prav zaradi teles drugi spregledujejo njihovo »osebnost«, nemara »po svoji naravi« spremlja občutek odtujitve in objektivacije teles v fitnesu. Kot bi njihova telesa ne bila »organsko« zraščena z njimi. Oblikovanje teles kot nekakšnih automaton, ki vzpostavljajo razmerja z drugimi (ljudmi?), ki podeljujejo posameznikom »vrednost«, a ki jih ne občutijo kot neposreden del njih samih, ampak kot nečesa »zunanjega«, ni nič drugega kot oblikovanje tistega kar Lacan (po mojem mnenju precej neposrečeno) imenoval živo telo (telo-lastnino) (Tomšič 2010: 165). Nasprotno temu je telo v »burnu« telo Drugega, ki zaradi vestnega izvajanja in bolečine dobi prosto pot, rakasti užitek, ki v razraščanju odpravlja mejo med notranjostjo in zunanjostjo: v tistih trenutkih nihče ne izkuša telesa kot »zunanjega«, ampak »se združeno z umom živi« zelo blizu – celo grozljivo blizu. Obiskovalci fitnesov govorijo o svojih telesih kot o predmetu, ki ima svojo vrednost in ki si ga – kot kralj krono (glej Žižek 2006b: 34-35) – nadenejo, da bi z njim dosegali zastavljene cilje. Telesa so v tej perspektivi hkrati tisto, kar jim daje določeno družbeno moč in status, »simbolni naziv«, ter tisto, kar pri obiskovalcih fitnes centrov nenehno vzbuja dvom v same sebe. Mnogi se trudijo, da bi kakršenkoli dvom zakrili, a bolj kot se trudijo v tej smeri, bolj razkrivajo dvom, da je njihovo telo dovolj »dobro« ali da ga bodo »izgubili« (glej Klein 1993). Nace mi je priznal, da »[č]e bi bil zadovoljen, bi kar odnehal, obstal na mestu«. Dvom, se spreminja v nenehen trud za lepo in lepše, mišičasto in bolj mišičasto telo; to znova in znova poraja nov dvom, »napake« na telesu, občutek, da je tako ali drugače potrebno preoblikovati mišico. Takšno delovanje ima vsekakor določene psihološke vzroke in posledice pri nekaterih obiskovalcih fitnes centrov,132 a kar je najpomembnejše za pričujočo obravnavo je, da tovrstno delovanje institucionalizirano, »normalno« in celo zaželeno, saj naj bi spodbujalo posameznike, da se še bolj potrudijo, se okrepijo, premagajo same sebe in druge ter dosežejo, kar želijo. Ko sem spoznaval, se pogovarjal in družil z ljudmi v fitnes centrih (pa tudi zunaj njih) pa sem opazoval nekaj povsem drugega. Opazoval nisem ljudi, ki bi kakorkoli premagali same sebe in druge, ampak ljudi, ki so ob vsaki »zmagi« »poraženi: v trenutku, ko neka mišica dobi zaželeno obliko, se pojavi druga, ki zahteva preoblikovanje. Trud, vložen v vadbo, in skrb za prehrano ne le, da postajata vse bolj dovršena in elaborirana s tem, ko se obiskovalci učijo »pravilne vadbe« ali »zdravega način življenja«, ampak zavzemata tudi
131 Alan M. Klein (1993: 249) pride po nekoliko drugačni poti do podobnega zaključka, ko zapiše, da se produkti dela bodibiderjev, t. j. njihova telesa, in njihovo sebstvo slej ko prej znajdeta v antagonističnem odnosu. 132 Dušan se danes spominja, da je bilo oblikovanje »prezence /…/ nekakšen povod, pol na koncu se mi je mentaliteta tako začela spreminjat, da bi res rad zdravo živel, pa bi rad imel neko moč, neko energijo – tudi fizično, ki pote vpliva na nek ritem, psihični ritem.
154 vedno več ur ob vedno več dneh. Velika večina ljudi, s katerimi sem se pogovarjal je fitnes centre sprva obiskovala bolj poredko, a so s časoma, ko so postajali »zasvojeni«, začeli prihajati vse pogosteje – nekateri tudi vse dni v tednu. Vse več časa pa ne zahteva le neposredno udejstvovanje, ampak tudi izobraževanje, kot radi pravijo, o različnih vadbenih programih in dietah. Ko pa temu dodajo še čas, potreben za počitek, nakupovanje in pripravo specializirane hrane, začne pri marsikaterem fitneserju zmanjkovati časa in volje za karkoli drugega. Vzporedno pa se učijo utrujenost, slabo počutje ali stres prepoznavati kot znamenja pomanjkanja telesne dejavnosti in/ali kvalitetne hrane (glej tudi Crossley 2006). Trud, da ne bi izgubili lepega telesa, ki jim sicer prinaša določeno družbeno moč oz. veljavo v fitneserskih krogih, jih onemogoča. Služenje lepemu telesu je posledica simbolne kastracije (nikoli se dokončno ne poistovetijo s »svojo« podobo), ki prihaja v paketu s spoznanjem, da so »vredni« le toliko kot je »vredno« njihovo »lepo« telo. Nacetov občutek, da je »kos mesa«, pa je bržčas povezan s tem. A kaj »odtujeno« telo prikriva? Nič, ker je pač telo, ustvarja pa vtis, da je »za njim« skrito marsikaj, skriva, da ni nič skriti. Fitnes ni toliko šport kot je delo na projektu, je dejal Dušan (in s to tezo soglašam). Svoboda, ki so je deležni s tem, ko sebe in svoja življenja podrejajo reprezentacijam, ki so jih prejeli iz medijev, je precej ozka in se nemara vselej oži. Inherentna tej svobodi je brezzoba kritika, ki se ukvarja z vprašanji ali je boljša ta ali ona dieta, ta ali ona vaja, ta ali oni sirotkin beljakovinski koncentrat. Katerokoli opcija bo že izbrana, bo okrepila to svobodo, saj izbire ne-izbiranja ne priznava. Okrepila pa bo tudi telo, ga naredila bolj mišičastega in definiranega, misli pa enodimenzionalne (Marcuse 1989; tudi Eskes, Duncan Carlisle, in Miller 1998).
Fitneserska moškost?
Kar sledi, je razmišljanje, nastalo na podlagi primerjav opisov moškosti, predvsem trenutne hegemone, protestne in transnacionalne poslovne moškosti (Connell 2012) ter stripovske moškosti profesionalnih bodibilederjev (Klein 1993). Poteze omenjenih moškosti najdemo pri moškosti, kakršna nastaja in se oblikuje med obiskovalci fitnes centrov oz. v fitnes centrih. To razmišljanje je v prvi vrsti skica, ki pušča mnoga vprašana neodgovorjena, in naj služi nadaljnji obravnavi ter postavljanju novih vprašanj. Vprašanja o statistični razširjenosti te moškosti in doslednosti, s katero ji »empirični moški« ustrezajo (ali pač ne), na tem mestu puščam ob strani. Oblikuje se na »križišču« več kulturnih, družbenih oz. zgodovinskih tokov: sodobne potrošniške, individualizirane skrbi za
155 zdravje in lepoto (vadba in prehrana), modernega športa, politične-ekonomije in njene ideologije, kulturne industrije (predvsem ustaljenih reprezentacij uspešnih in mišičastih moških v komercialni filmski, televizijski in delno glasbeni produkciji (videospoti)) ter trenutne hegemone moškosti. Strukturna pogojenost (na katero »povratno« vplivajo prakse in jo sploh omogočajo) (Connell 2012: 115-118) te moškosti temelji na podrejenosti žensk, delitvi vaj na moške in ženske vaje in izraziti heteronormativnosti. Fitneserska moškost, če jo lahko tako imenujem, opredeljujejo ponavljajoče simbolne in materialne prakse, konfiguracija praks. Te prakse lahko najlažje opišem kot precej tekmovalne in potekajo skozi nikoli končano tekmovanje za nadvlado. Z na posameznika osredotočeno težnjo po njegovi »edinstvenosti« in poudarjanjem individualizma v tekmi, ki zahteva merjenje po »standardnih« in »objektivnih« merilih ter čustveno neprizadetost (»racionalnost«), pa se pravzaprav sprevrača individualizem v množičnost oz. standardiziranost in spodbuja sledenje ustaljenim vzorcem. V tem kontekstu individualizem in nehierarhičnost delujeta ideološko, zavrnitev tekmovanja pa ni legitimna opcija. Kar ne upošteva njenih pravil igre, je zanjo sumljivo, če ne kar nevarno. V tej »konstelaciji« se prakse sprejemanja bliskovito hitro spreminjajo v prakse izključevanja, predvsem v povezavi z zahtevano heteronormativnostjo, ki se v kontekstu prav tako zahtevanega medsebojnega moškega opazovanja občasno zamaje. V marsičem, med drugim tudi glede »menedžerskega« upravljanja s telesom, se ujema tudi s tistim, kar je Connellova (2012: 26) poimenovala transnacionalna poslovna moškost. To zaznamuje močan egocentrizem, pogojna in pogojena zvestoba (tudi korporacijam, v katerih so v danem trenutku ti moški in ženske zaposlene), manjšajoča se odgovornost do drugih, omejeno tehnokratsko znanje, ki je vedno bolj ločeno od znanosti, in sproščen odnos do spolnosti v kombinaciji s težnjo po poblagovljenju odnosov z ženskami. Hedonistična in individualistična komponenta naj bi bili bolj izraziti za moškost, ki se oblikuje v Združenih državah in Evropi. Sodobna družba se po propadu real-socialzma v Evropi in prevladi nove desnice v Evropi in ZDA podreja zahtevam transnacionalnega kapitala in globalnih trgov. Čeprav se neoliberalni programi neposredno ne dotikajo vprašanj, povezanih s spolom, pa je svet, v katerem v neoliberalizem pridobiva na veljavi, že močno spolno zaznamovan. Neoliberalizem ima zato implicitno spolno zaznamovano politiko. Z vedno manjšimi tržnimi omejitvami se družbena moč prenaša na menedžerje in podjetnike. Te skupine so v sodobnem globalnem tržnem redu nosilci nastajajoče oblike hegemone moškosti, ki jo je Connellova poimenovala transnacionalna poslovna moškost. (Connell 2012: 24) Neoliberalna politika spola za to ne
156 predstavlja progresivnega delovanja k enakosti spolov. Mednarodna politika in ekonomija sta še vedno v veliki meri »igra moških« in sta kulturno maskulizrani področji. Nadalje pa se praksa delanja »zdravih« in mišičastih teles, ki predstavljajo telesno, »osebnostno« in družbeno moč, t. j. delanja v nenehnem tekmovanju z ostalimi, ujema z neoliberalno ideologijo oz. jo »spontano« (re)producira (glej Althusser 1985). Ujema se s tisto ideologijo, ki govori, da imamo vsi enake (z)možnosti, da v nenehni »svobodni« tekmi z ostalimi – tekmi, ki je ne moremo in ne smemo zavrniti – udejanjimo in razvijemo svoj »skriti potencial. Hkrati bi s tem prispevali k vzpostavitvi oz. vzpostavljanju »pravičnega« stanja. To pa je »stanje«, v katerem bodo družbo vodili »sposobnejši«, nadvladali močnejši in agresivnejši torej – naj bo to v fitnes centru ali v družbi. Je potemtakem fitnes prostor, kjer se učimo in »ustvarjamo« osredotočanje nase, primerjanje in tekmovanje z drugimi? Se tam učimo, da nam takšen način ravnanja zagotavlja dobrobit? Najbrž res.
157 Peti del treninga Zaključek: Ohlajanje in sproščanje
Podobno kot poudarja večina vadbenih priročnikov, navodil in izkušenih fitneserjev, da je pomembno, da se po končani »ohladimo in sprostimo«, tako naj za konec dodam nekaj sklepnih misli in vprašanj, ki lahko služijo nadaljnjemu in/ali bolj pogljobljenemu raziskovanju sodobnega fitnesa. Ohlajanja in sproščanje pomenita, da na samem koncu treningu, preden se oprhamo, nekaj minut posvetimo preprostim in telesno nezahtevnim vajam. Kot večina dejanj, povezanih s fitnes vadbo, ima tudi ohlajanje in sproščanje telesa funkcionalno vlogo. V teh zadnjih minutah naj bi dosegli, da bo telo spočito, se kar najbolje obnovilo (»regeneriralo«) in tako pripravilo za naslednji trening. V analogiji s pravkar povedanim, naj sklepne misli služijo – a vsem, ki to želijo, ne (le) meni! – kot priprava za nadaljnje delo. Zgodovinska literatura na področju fitnesa je povečini precej pomanjkljiva. Kljub navadno izjemnemu številu podatkov (imen, letnic, tudi arhivskega in historično- etnografskega gradiva kot so oglasi, fotografije, navedki iz publikacij itd.), večini manjka kritične distance do obravnavane snovi (npr. Tan in Brigole 2012). Večina teh avtorjev je pač privržencev in zagovornikov omenjenih dejavnosti, kar nemara delno pojasnjuje afirmativno in romantično opisovanje zgodovine fitnesa. Drugi pa fitnes in bodibilding omenjajo zgolj kot eno izmed dejavnosti, kot primere, ki jih tudi tam navedejo v obravnavah širših trendov (npr. Green 1986). Pravkar je sicer izšla monografija Shelly McKenzie Getting Physical: The Rise of Fitness Culture in America (2013), ki se problematike morda loteva nekoliko boj poglobljeno in kritično. V svojem pregledu zgodovine, ki je – tako kot vsi – omejen z razpoložljivo literaturo in zgodovinskimi viri (za resno obravnavo teh ni se bilo bržčas potrebno odpraviti v Kalifornijo) sem sicer poskusil pokazati, da je fitnes in bodibilding nastal s križanjem različnih zgodovinskih tokov (društvene telovadbe 19. stoletja, vaudevillskega gledališča, meščanske skrbi za zdravje, obujanja nekaterih starogrških idealov). Zelo hitro, skoraj na samem začetku pa se je spel s kapitalom in množičnimi mediji. Kot tak pa je tudi sam hitro »doživel« več notranjih cepitev. Postavil sem tezo, da je zaradi ideološkega ujemanja z neoliberalizmom fitnes v drugi polovici sedemdesetih doživel nenaden in velikanski uspeh in ne le zaradi uspehov filmskih »mišičastih super moških« ali »novega« zavedanja pomen
158 zdravja. Da ta teza vsaj delno drži, nemara kaže tudi primer Slovenije, kjer se je fitnes vadba razmahnila po osamosvojitvi in »uradni spremembi« politično-ekonomske ureditve. Pomembno vlogo so skozi vso zgodovino imele različne revije, pamfleti, knjige, televizijske oddaje, videi, ki so jih pripravljali privrženci fitnes vadbe in določenega načina življenja. V teh so obenem predstavljali fitnes vadbo oz. posamezne vaje, promovirali to dejavnost ter oglaševali prodajali svoje izdelke. Danes se vse več tovrstnih dejavnosti seli na splet, kjer sodelujejo tudi ljudje, ki se z dejavnostmi, povezanimi s fitnes vadbo, ne preživljajo. Menim, da tovrstna besedila predstavljajo oz. oblikujejo fitnes vadbo kot natančen in učinkovit način skrbi zase oz. za telo ter bralcem obljubljajo, da bodo z upoštevanjem navodil, ki jih posredujejo, živeli bolje in bolj kvalitetno. Rešujejo problem, ki ga same vzpostavljajo in ki ga ni moč nikoli rešiti, saj prepričujejo, da življenja »še niso« tako kvalitetna, kot bi lahko bila. Obiskovanje fitnes centrov, ki sem jih opisal v okvirih Foucaultove (1984) klasične obravne panoptikona, je za veliko večino mojih sogovornikov redna, celo vsakodnevna dejavnost. Vadba poteka veliko večino časa poteka nadzorovano, pod budnim očesom fitneserjev, ki same sebe in druge nenehno nadzorujejo s skritimi, a vsem »znanimi« pogledi, bodisi neposrednimi, bodisi prek zrcal, ki predstavljajo nepogrešljiv del opreme vadbenih prostorov. Morda tudi objektivacijski pogledi drugih prispevajo k temu, da udeleženci med vadbo še bolj potrudijo in bolj zavzeto dvigujejo uteži. Prav podobe, lastna v zrcalu, tiste v okolici in tiste v spominu, (samo)nadzor ter zahteva, da dvigujejo uteži do roba svoji zmožnosti in še onkraj njih. Takrat zastavljena natančnost odpove, pomembnejše postane gibanje, ki se v veliki meri osvobodi nadzora. V teh trenutkih fitneserji doživljajo svoja telesa precej bolj neposredno, kot sicer, ko jih diskurzivnimi, »opazovalnimi« in drugimi praksami, povezanimi s fitnes vadbo, vztrajno objektivirajo. A bolečina, ki je posledica napornega dvigovanja uteži, je prijetna, zahteva vedno več istega. Na neki točki pa izkušnja postane preveč intenzivna, neznosna in grozljiva. Trenutki t. .i »burna« se zoperstavljajo strukturam vadbenega (samo)nadzora, ki jih porajajo, a jih fitneserji vedno znova vključujejo v obstoječi sistem vadbe in simbolni sistem ali iz njiju izključujejo. Tako »burn«, dogodek, ki ruši strukture, iz katerih je nastal, pravzaprav prispeva k reprodukciji simbolnega sistem fitnes vadbe. Uporni potencial, ki ga nosi, pa, onkraj dogodka samega, ostaja nerealiziran. Prav gotovo bi bilo vredno natančneje pogledati, kako te prekinitve nadzora delujejo kot nekakšni premori v običajni fitneserski resničnosti. Zakaj in kako se oblikujejo različne strategije obravnavanja »burna« med fitneserji? Kako je tu vpletena relativna tišina o teh dogodkih na strani besedil o vadbi fitnesa?
159 Nadzor se širi tudi na področje prehrane, urejanja in zamišljanja jedi ter njihovih izvorov, moralnih konotacij, učinkov na in povezav s telesom. Tem vprašanjem sem namenil (pre)malo pozornosti, a zdi se, da široka paleta različnih in prav neverjetnih diet sledi nekateri skupnim načelom. Predvsem tistemu, ki o hrani in človeškem telesu govori kot analogno povezanih sferah. Moški v fitnes centrih, s pomočjo telesne vadbe oblikujejo tudi predstave o samih sebi, kot moških, ki se ne ustrašijo izziva, ki so se pripravljeni spoprijeti domala z vsem in vsakim, ki imajo sebe, svoja telesa in okolico pod nadzorom, zato da bi bili deležni zaželenih ugodnosti. To je najlepše razvidno v moških slačilnicah, kjer svoje identitete (po)ustvarjajo z objektivacijo deklet, primerjanjem in tekmovanjem, ki zahteva čustveno zadržanost. Primerjanje in tekmovanje poteka s telesi in prek teles, predvsem njihovim videzom, mišičastim izgledom, manj pa s telesno dejavnostjo in zmogljivostjo. To primerjanje, ki je v osnovi vezano na kulturno-specifično predstavo moške lepote in moči, se zaradi možnosti, da iz homosocialnosti zdrsne v homoerotiko, spremljajo diskurzivne prakse in specifičen način gledanja, ki so namenjeni ohranjanju objektivacije in »distance« ter odnosov nadvlade in podrejenosti. Morda zato, ker se zgornje vrstice osredotočajo na fitnes vadbo kot ta poteka v fitnes centrih, ker je določitev meje med »fitnesom« in »ne-fitnesom« oz. »širšim kontekstom« arbitrarna ali kar nemogoča, in ker se vprašanja lotil v samem jedru »fitnesa«, mečejo posebno luč na življenje v sodobnem svetu. Zdi se, da ima fitnes vadba in način koncipiranja ter urejanja njihovih življenj in sveta, ki se ga učijo in (po)ustvarjajo v vadbi, nagnjenje, da se širi na področja, sicer nepovezana z vadbo. Je »fitnes« že vselej na delu »sredi« »širšega konteksta«? Ali pa je to optična prevara, ki nastane ob gledanju »skozi okna fitnesa«? Prav gotovo bi za odgovor na ta vprašanja bilo potrebno k problemu pristopiti z druge strani. Na podlagi svoje »fitneserske izkušnje« menim, da je najplodnejše o tem razmišljati v okvirih pretočnosti, soglasja, ujemanja in umeščenosti »fitnesa« v trenutni družbeni, politični, ekonomski, kulturni in še kakšen kontekst – ter tudi obratno: umeščenosti »konteksta« v »fitnes«. Zdi se, da je fitnesu – ki bržčas v izjemno »čisti« pojavni obliki, ki nekaterim zakriva, drugim pa razkriva splošnejše trende »naše« družbeno-ekonomske ureditve – s parolami o »skrbi za zdravje«, »skrbi za lepo in krepko telo« ter obljubami »dobrega počutja in življenja«, parolami, ki jih neutrudno ponavljajo trobila kapitala, ustvariti čete, ki v ritmu naprav za vadbo in v želji po nekakšni (banalni) samoizpolnitvi ter izstopanju – za katerega so prepričani, da si ga zaradi svojega »lepega telesa« tako ali tako zaslužijo –, zvesto, celo
160 navdušeno v zrcalu preverjajo svojo podobo, dvigujejo, jedo in občasno tečejo svojo pot k tistemu, za katerega so prepričani, da ima odgovor.
161 Summary
Undergraduate thesis discusses men’s exercising as it takes place in gyms. The author gives a short historical account of fitness exercising and of its “twin brother”, bodybuilding. The account also includes a brief overview of different bodily practices through history. In geographical terms it is focused on Europe as modern fitness and bodybuilding draw exclusively from European traditions, with some emphasis on ancient Greek bodily prctices. The historical overview follows different bodily practices, mostly those in one way or another connected with the fields of sport and modern health practices. Special attention is given to movements from the 19th century that combining exercising and national(istic) ideologies strived to create muscular male bodies. These regimes of discipline in an unusual way merged with vaudeville theater performing to later create what is now know as fitness and bodybuilding. The author tries to show the connections between these two lineages and tries to embed in a wider historical and social changes and trends. This he tries to do especially with some of the more important historical and social changes that took place in the 20th century. This account leads to a short discursive analysis of representative texts taken from the World-Wide-Web that do not only give instructions on how to exercise but also promote fitness training as respectable form of exercise. The author identifies three themes that cross- cut virtually all fitness texts: precision, effectiveness, and promises of a better life that can only be achieved with fitness exercising. Drawing on his ethnographic experience he gives a description of what takes place in gyms, mutual observance of gym-goers, their comparisons and competitiveness that take place under the sign of mass media representations. The author gives a detailed description of carefully controlled bodily movements during lifting weights and accounts of what men think about, to what do they pay most attention during exercising. Even though gym-goers mostly exercise slowly, with a great deal of control and accuracy and are with the help of mirrors able to “cut of from” their bodies, from time to time they give in to the exercises and physical pain. In those moments they experience their bodies very differently; they experience themselves as bodies. This can be simultaneously enjoyable and very painful, traumatic even. At certain point it becomes unbearable, but “it” whishes to continue. He gives an interpretation of how this pain is enjoyable to fitness-goers. The author also gives an account of everyday proceedings in male locker-rooms that the place on the boundary between homosociality and homoeroticism. Men try to exclude any traces of the latter with a special gaze, with a number of normalized discursive practices, with emotional detachment and with an emphasis on competitiveness.
162 Literatura:
Adorno, Theodor W. 2002 'On popular music. [With the assistance of George Simpson.]' V: isti, Essays on Music. Berkley, Los Angeles in London: University of California Press. 437- 469. Althusser, Louis 1985 Filozofija in spontana filozofija znanstvenikov. Ljubljana: ŠKUC-FF. 2000 'Ideologija in ideološki aparati države.' V: Izbrani spisi. Louis Althusser. Ljubljana: Založba /cf*. Str: 55-110. Anderson, Benedict 1998 Zamišljene skupnosti: o izvoru in širjenju nacionalizma. Ljubljana: SH. Appadurai, Arjun 1996 Modernity at Large: Cultural Dimensions of Globalization. Minneapolis, London: University of Minnesota Press. 2013 'The Future as Cultural Fact.' V: Arjun Appadurai, The Future as Cultural Fact: Essays on the Global Condition. London in New York: Verso. Auge, Marc 2011 Nekraji: Uvod v antropologijo nadmodernosti. Ljubljana: Maska. Barthes, Roland 1991 'The World of Wrestling.' V: Roland Barthes, Mythologies. New York: The Noonday Press. Battison, Toni 1999 Moški v formi. (Zbirka Moški danes: priročnik za bolj zdravo življenje) Ljubljana: DZS. Bauman, Zygmund 2002 Tekoča moderna. Ljubljana: Založba cf/*. Benjamin, Walter 1998 'Fláneur.' V: isti, Izbrani spisi. Ljubljana: SH, Zavod za založniško dejavnost. Berčič, Herman 1980 Vabilo na trim: priročnik za organizatorje športne rekreacije. Ljubljana: Šolski center za telesno vzgojo. Bird, Sharon R. 1996 'Welcome to the Men's Club: Homosociality and the Maintenance of Hegemonic Masculinity.' Gender and Society 10(2): 120-132. Biti, Ozren 2011 'Kamo s tijelom? Od kartezijanskog naslijeđa do studija tijela.' Etnološka tribina 34(41): 7-45. Blackman, Lisa 2008 The Body: The Key Concepts. Oxford in New York: BERG. Bordo, Susan 2004 Unbearable Weight: Feminism, Western Culture, and the Body. Berkley, Los Angeles, London: University of Californa Press. Bourdieu, Pierre 1994 Distinction: A social critique of the judgment of taste. London: Routledge 2002 Praktični čut. Ljubljana: Studia humanitatis. Buck, Josh 1999 'The Evolution of Health Clubs.' dostopno na: < http://clubindustry.com/forprofits/fitness_evolution_health_clubs > , nazadnje pregledano 23.6.2013
163 Buić, Mirna 2008 'Metroseksualec - »novi« tip moškega: njegove reprezentacije in poskus dekonstrukcije hegemonske moškosti.' Kula – Revija Slovenskega etnološkega in antropološkega združenja Kula 1(1): 34-41. Butler, Judith 1990 Gender Trouble: Feminism and the Subversion of Identity. New York in London: Routledge. 2005 'Introduction to Bodies That Matter.' V: The Body. Tiffany Atkinson, ur. Basingstoke, New York: Palgrave Macmillan. Cartledge, Paul 2003 Spartian Reflections. University of California Press. Chapman, David L. 1995 'Hippolyte Triat; Introduction.' Iron Game 4(1): 3-5. dostopno na:
164 2012 'Subjekt, za katerega se predpostavlja, da uživa.' V: Mladen Dolar, Strel sredi koncerta. Ljubljana: Cankarjeva založba. Str.: 82-104. 2012b 'Onkraj interpelacije.' V: Mladen Dolar, Strel sredi koncerta. Ljubljana: Cankarjeva založba. Str.: 62-81. Downey, Greg 2002 'Listening to Capoeira: Phenomenology, Embodiment, and the Materiality of Music.' Ethnomusicology 46(3): 487-509. Dunning, Eric 1999 Sport matters: sociological studies of sport, violence and civilization. London in New York: Routledge. 2010 'Figurational/process-sociological reflections on sport and globalization: some conceptual-theoretical observations with special reference to the ‘soccer’ form of football.' European Journal for Sport and Society 7 (3, 4): 183-194. Engels, Friedrich 1977 'Položaj delavskega razreda v Angliji.' V: Karl Marx in Friedrich Engels. Izbrana dela, 1. zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba. Str 535-890. Eskes, Tina B., Duncan Carlisle, Margaret in Eleanor M. Miller 1998 'The Discourse of Empowerment: Foucault, Marcuse, and Women's Fitness Texts.' Journal of Sport and Social Issues 22: 317-344. Fabrizio Pelak, Cynthia 2006 'Local-Global Processes: Linking Globalization, Democratization, and the Development of Women's Football in South Africa' Africa Spectrum, 41(3): 371-392. Farnell, B. 1999 'Moving Bodies, Acting Selves.' Annual Review of Anthropology 28: 341-373. Featherstone, Mike 1991 'The Body in Consumer Culture.' V: The Body: Social Process and Cultural Theory. Mike Featherstone, Mike Hepworth in Bryan S. Turner, ur. London: Sage. Str.:170-196. 2007 Consumer Culture and Postmodernism. (druga izdaja) London etc.: Sage. Foucault, Michel 1984 Nadzorovanje in kaznovanje: nastanek zapora. Ljubljana: Delavska enotnost. 1991 Vednost – oblast – subjekt. Ljubljana: Založba Krtina. 1995 'Kaj je avtor?' V: Sodobna literarna teorija. Aleš Pogačnik, ur. Ljubljana: Založba Krtina. Str. 25-40. 2001 Arheologija vednosti. Ljubljana: Studia humanitatis. 2009 Rojstvo klinike. Ljubljana: Študentska založba. Freud, Sigmund 1995 Tri razprave o teoriji seksualnosti. Ljubljana: ŠKUC, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. 2007 'Totem in tabu: Nekatera ujemanja v duševnem življenju divjakov in nevrotikov.' V: isti, Spisi o družbi in religiji. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. Str.: 47-201. Gellner, Ernest 1988 Nations and Nationalism. Oxford: Basil Blackwell. Gerlovič, Dušan 2009 'Srečno pot »8. kongres Fitnes zveze Slovenije«!' V: Zbornik prispevkov, VIII. Kongres Fitnes zveze Slovenije, licenčni seminar, Postojna, 21.-22. november 2009.' Boris Sila, ur. Ljubljana: Fitnes zveza Slovenije in Katedra za fitnes in aerobiko. Str. 7.
165 Giulianotti, Rihard in Roland Robertson 2004 'The globalization of football: a study in the glocalization of the ‘serious life’.' The British Journal of Sociology 55(4): 545-568. Green, Harvey 1986 Fit for America. Health, Fitnes, Sport and American Society. New York: Pantheon. Gupta, Akil in James Ferguson 2001 'Beyond ''Culture'': Space, Identity, and the Politics of Difference.' V: ista, Culture, Power, Place: Explorations in Critical Anthropology. Durham: Duke Universitiy Press. Str. 33-51. Haddon, Celia 2004 The First Ever English Olimpick Games, London, Sydney in Auckland: Hodder & Stoughton, Harvey, David 2007 A Brief History of Neoliberalism. Oxford: Oxford University Press. Honnett, Axel 1995 The struggle for recognition: The moral grammar of social conflicts. Great Britain: Polity Press. Hrženjak, Majda, ur. 2002 Njena (re)kreacija. Ženske revije v Sloveniji. Ljubljana: Mirovni Inštitut. Ingold, Tim 2011 Being Alive: Essays on movement, knowledge and description. London in New York: Routledge. Jackson, Jean 1994 'Chronic pain and the tension between the body as subject and object.' V: Embodiment and experience: The existential ground of culture and self. Thomas J. Csordas, ur. Cambridge: Cambridge University Press, str 201-228. Jallinoja, Piia, Pia Pajari in Pilvikki Absetz 2010 'Negotiated pleasures in health-seeking lifestyles of participants of a health promoting intervention.' Health 14(2): 115-130. Javornik, Mitja 2006 Individualizem v športu in prostoru. Neobjavljeno diplomsko delo. Ljubljana; Fakulteta za družbene vede. Jezernik, Božidar 1998 Dežela, kjer je vse narobe: Prispevki k etnologiji Balkana. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. Kamin, Tanja 2006 Zdravje na barikadah. Ljubljana: FDV. Kamin, Tanja in Mirjana Ule 2009 'Novodobni stevardi zdravja.' Časopis za kritiko znanosti 37 (235/236): 145 - 155. Kamin, Tanja in Blanka Tivadar 2003 'Laično upravljanje s telesom v imenu zdravja: iskanje ravnotežja s prehranjevanjem.' Teorija in praksa 40(5): 891-908. Kenrick, John 2004 'A History of The Musical Vaudeville.' Dostopno na:
166 Klein, Alan M. 1993 Little Big Men: bodybuilding subculture and gender construction. Albany, New York: SUNY. 1998 'Form Following Function? – The Dysfunctional World of Elite Bodybuilders.' V: Fitnes as Cultural Phenomenon. Karin A. E. Volkwein, ur. New York, Munchen in Berlin: Waxmann Munster. Str.: 169-186. Kreft, Lev 2003 'Vzgoja telesa in filozofija športa.' V: Filozofija športa: Zbornik. Dušan Macura in Milan Hosta, ur. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za šport. Str: 7-15. Kotnik, Vlado 2009 'Smučanje kot spektakel nacije: od bloškega smučanja do paradnega televizijskega športa.' V: Kalejdoskop športa: Uvod v športne študije. Mitja Velikonja, Peter Stankovič in Gregor Starc, ur. Str: 187-210. Krpič, Tomaž 2011 Telo, umetnost in družba. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Založba FDV. Kuhar, Metka 2004 V imenu lepote: Družbena konstrukcija telesne samopodobe. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede. Lacan, Jacques 1985 Še. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. 1994 'Subverzija subjekta in dialektika želja v freudovskem nezavednem.' V: Jacques Lacan, Spisi. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. Str: 271- 303. 2004 'Tri Ojdipove dobe.' Problemi 42(5,6): 5-27. 2008 Hrbtna stran psihoanalize. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. Lakoff, George in Mark Johnson 2003 Methaphors We Live By. Chicago in London: University of Chicago Press. Lasch, Christopher 1991 The Culture of Narcissism: American Life in an Age of Diminishing Expectations. New York in London: WW Norton & Company. Laderman, Carol 1994 'The embodiment of symbols and the acculturation of the anthropologist.' V: Embodiment and experience: The existential ground of culture and self. Thomas J. Csordas, ur. Cambridge: Cambridge University Press, str. 183-197. Leamer, Laurence 2006 Fantastic: The Life of Arnold Schwarzenegger. London: Sidgwick & Jackson. Lévi-Strauss, Claude 1961 Tristes tropiques. New York: Criterion Books. Dostopno na:
167 Lowell Lewis, J. 1995 'Genre and Embodiment: From Brazilian Capoeira to the Ethnology of Human Movement.' Cultural Anthropology 10(2): 221-243. Luketina, Nataša 2008 Analiza možnosti trženja freestyler naprave in freestyler vadbenega koncepta na slovenskem trgu. Neobjavljeno magistrsko delo. Ljubljana: Ekonomska Fakulteta. Lyon, M. L. in J. M. Barbalet 1994 'Society's body emotion and the »somatization« of social theory.' V: Embodiment and experience: The existential ground of culture and self. Thomas J. Csordas, ur. Cambridge: Cambridge University Press, str 48-66. Maffesoli, Michel 1996 The time of the tribes: The decline of individualism in mass society. London, Thousand Oaks in New Delhi: Sage McKenzie, Shelly 2013 Getting Physical: The Rise of Fitness Culture in America. Lawrence: University Press of Kansas. Mandič, Srna 1991 'Stanovanjske zadruge: ena od oblik neprofitne stanovanjske preskrbe.' Teorija in praksa: družboslovna revija 28(12): 1479-1486. Marcuse, Herbert 1989 Čovjek jedne dimenzije: rasprave o ideologiji razvijenog industrijskog društva. Sarajevo: »Veselin Masleša«, Svjetlost. Marx, Karl 1961 'Blagovni fetišizem in njegova skrivnost.' V: Karl Marx: Kapital: Kritika politične ekonomije., prva knjiga. Ljubljana: Cankarjeva založba. Str.: 83-97. 1968 'Očrti za kritiko politične ekonomije.' V: Karl Marx in Friedrich Engels. Izbrana dela. 4. zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba. Str.: 11-46. Marx, Karl in Friedrich Engels 1976 'Manifest komunistične stranke (Komunistični manifest).' V: Karl Marx in Friedrich Engels. Izbrana dela. 2. zvezek. Ljubljana: Cankarjeva založba. Str.: 567-631. Miller, Jacques-Alain 2004 'Telo, bolno od resnice.' Problemi 42(5,6): 67-77. 2007 'Dozdevek in realno.' Filozofski vestnik 28(3): 65-78. 2013 Lacan's Later Teaching. Dostopno na
168 2008 »Svojega telesa gospodar«. Seminarska naloga II. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo. 2010 Fitnes kot modna muha industrije »mučilnih naprav« za oblikovanje telesa ali kot način življenja. Neobjavljeno diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo. Orel, Irena 2011 'Telo v slovenskih besedilih skozi tisočletje: Od solznega telesa v Brižinskih spomenikih do Levstikove telovadbe.' V: 45. seminar slovenskega jezika, literature in kulture: Telo v slovenskem jeziku, literaturi, kulturi: zbornik predavanj. Mateja Pezdirc Bartol, ur. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete, str 11-29. Orwell, George 2004 1984. Ljubljana: Mladinska knjiga. Pavlin, Tomaž 2005 '''Zanimanje za sport je prodrlo med Slovenci že v široke sloje'': Telesnokulturno in športno organiziranje na Slovenskem pred prvo svetovno vojno in po njej.' Ljubljana: Fakulteta za šport. Inštitut za šport. Pavlin, Tomaž, ur. 2010 Zbornik Fakultete za šport Univerze v Ljubljani 1960-2010. Ljubljana: Fakulteta za šport. Penz, Otto 1998 'Fit for the Looks: Heavenly Bodies.' V: Fitnes as Cultural Phenomenon. Karin A. E. Volkwein, ur. Str.: 33-54. Pezdir, Zala 2007 Moški in bale – misija mogoče? Neobjavljeno diplomsko delo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo. 2008 'Moško telešenje: Od tehnike do plesa.' Ars & Humanitas 2(2): 30-62. Popenoe, Rebecca 2004 Feeding desire: Fatness, beauty, and sexuality among a Saharan people. London, New York: Routledge. Rapport, Nigel in Joanna Overing 2000 Social and Cultural Anthropology: The Key Concepts. London in New York: Routledge. Rihll, T. E. 2003 Teaching and Learning in Classical Athens. Greece & Rome 50(2): 168-190. Roubal, Petr 2003 'Politics of Gymnastics: Mass Gymnastic Displays under Communism in Central and Eastern Europe.' Body & Society 9(2): 1-25. Rowe, David 1995 Popular Cultures: Rock Music, Sport and the Politics of Pleasure. London, Thousand Oaks in New Delhi: Sage. Sage, George 1998 'The Political Economy of Fitness in teh United States.' V: Fitness as Cultural Phenomenon. Karin A. E. Volkwein, ur. New York, Munchen in Berlin: Waxmann Munster. Str.: 111-130 Samudra, Jaida Kim
169 2008 'Memory in our body: Thick participation and the translation of kinesthetic experience.' American Ethnologist 35(4): 665-681 Savran, David 2006 'The Search for America's Soul: Theatre in the Jazz Age Theatre Journal 58(3):459-476. Sila, Boris 2009 'Nekaj rezultatov zadnje študije o športnorekreativni dejavnosti Slovencev: Položaj fitnesa med ostalimi športi.' V: Zbornik prispevkov, VIII. Kongres Fitnes zveze Slovenije, licenčni seminar, Postojna, 21.-22. november 2009.' Boris Sila, ur. Ljubljana: Fitnes zveza Slovenije in Katedra za fitnes in aerobiko. Str. 16-19. Sila, Boris, ur. 2008 Zbornik prispevkov: VII. Kongres Fitnes zveze Slovenije, licenčni seminar, Ljubljana, -22. november 2008. Ljubljana: Fitnes zveza Slovenije in Katedra za fitnes in aerobiko. 2009 Zbornik prispevkov:VIII. Kongres Fitnes zveze Slovenije, licenčni seminar, Postojna, 21.-22. november 2009. Ljubljana: Fitnes zveza Slovenije in Katedra za fitnes in aerobiko. Smith Maguire, Jennifer 2002 'Body Lessons: Fitness Publishing and the Cultural Production of the Fitness Consumer. 'International Review for the Sociology of Sport; 37(3-4): 449-464. Sansone, David 1988 Greek athletics and the genesis of sports. Berkley: Universitiy of Californa Press. Starc, Gregor 2003 Discipliniranje teles v športu. Ljubljana: Fakulteta za šport, Inštitut za kineziologinjo. 2009 'Odsotna prisotnost: pogled na zgodovino slovenskega nogometa z očmi dnevnega tiska.' V: Kalejdoskop športa: Uvod v športne študije. Mitja Velikonja, Peter Stankovič in Gregor Starc, ur. Str: 211-232. Stepišnik, Drago 1968 Oris zgodovine telesne kulture na Slovenskem. Ljubljana: DZS. Šaver, Boštjan 2004 'Šport, kultura, telo: Foucault, Mauss, Bourdieu v izbranih aplikacijah o športu in množični kulturi.' Časopis za kritiko znanosti, domišljijo in novo antropologijo 32(215/216): 297-313. 2009 'Družbena invencija in ideološka konstrukcija modernega športa.' V: Kalejdoskop športa. Mitja Velikonja, Peter Stankovič in Gregor Starc, ur. Str: 13-130. Šimenc, Jana 2008 'Anatomija bolečine – kaj pravi medicinska antropologija.' Etnolog 18(69): 145-166. Šugman, Rajko 1997 Zgodovina svetovnega in slovenskega športa. Ljubljana: Fakulteta za šport. Tan, Adrian James in Doug Brigole 2012 Million dollar Muscle: A Historical and Sociological Perspective of the Fitness Industry. San Diego: Cognella. Treni, Jennifer 2006 'A Genre for Early Mass Culture: French Vaudeville and the City, 1830-1848.' Theatre Journal 58(2): 221-248.
170 Turner, Bryan S. 1996 Body and Society: Explorations in Social Theory. London, Thousand Oaks, New Delhi: SAGE. Turner, Terence 1994 'Bodies and anti-bodies: flesh and fetish in contemporary social theory.' V: Embodiment and experience: The existential ground of culture and self. Thomas J. Csordas, ur. Cambridge: Cambridge University Press, str 201-228. 1995 'Social Body and Embodied Subject: Bodiliness, Subjectivity, and Sociality among the Kayapo.' Cultural Anthropology 10(2): 143-170. Ule, Mirjana 2006. Zdravje na barikadah. Ljubljana: FDV. Volkwein, Karin 1998a 'Introduction: Fitness and the Cross-Cultural Exchange.' V: Fitness as Cultural Phenomenon. Karin A. E. Volkwein, ur. New York, Munchen in Berlin: Waxmann Munster. Str.: ix-xxvi. Volkwein, Karin, ur. 1998b Fitness as Cultural Phenomenon. New York, Munchen in Berlin: Waxmann Munster. Wallerstein, Immanuel 2006 Uvod v analizo svetovnih sistemov. Ljubljana: Založba /*cf. Wolf, Eric 1998 Evropa in ljudstva brez zgodovine. Ljubljana: SH. Žižek, Slavoj 1982 Zgodovina in nezavedno. Ljubljana: Cankarjeva založba. 1997 Kuga fantazem. Ljubljana: Društvo za teoretsko psihoanalizo. 2006a Lacan's Four Discourses. Dostopno na:
171 Spletni viri
Fitnes zveza Slovenije 2013 'Poslanstvo.' Dostopno na: < http://www.fitnes-zveza.si/o-fitnes-zvezi- slovenije/poslanstvo-fzs/ >, nazadnje pregledano 22. 8. 2013 Maxximum 2013 '20 razlogov za vadbo v fitnesu.' Dostopno na: < http://www.maxximum- portal.com/Vadba/Splo%C5%A1no/3/7/728/3/20_razlogov_za_vadbo_v_fitnesu/ >, nazadnje pregledano: 22. 8. 2013 2013 'Ste v časovni stiski? Rešitev za vas je kratek intenziven trening.' Dostopno na: < http://maxximum- portal.com/Vadba/Vadba%20z%20obremenitvijo/3/8/604/3/Ste_v_%C4%8Dasovni_st iski?_Re%C5%A1itev_za_vas_je_kratek,_intenziven_trening./ >, nazadnje pregledano: 22. 8. 2013. 2013 'Trening prsnih mišic.' Dostopno na: < http://maxximumportal.com/Vadba/Vadba%20z%20obremenitvijo/3/8/667/3/Trening_ prsnih_mi%C5%A1ic >, nazadnje pregledano: 22. 8. 2013. 2013 'Začnite vaditi.' Dostopno na: < http://maxximum- portal.com/Vadba/Splo%C5%A1no/3/7/1027/3/Za%C4%8Dnite_vaditi/ >, nazadnje pregledano: 22. 8. 2013. Old-time strongman 2013 'Old-time strong man.' Dostopno na: < www.oldtimestrongman.com >, nazadnje pregledano 30. 4. 2013. Petar Čelik 2013 'Istorija bodybuildinga.' Dostopno na: < http://www.petarcelik.com/index.php/istorija-bb >, nazadnje pregledano 22. 8. 2013
172
Izjava o avtorstvu
Izjavljam, da je diplomsko delo v celoti moje avtorsko delo in da so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni.
Ljubljana, 11. septembra 2013 Blaž Bajič
173
Izjava kandidata / kandidatke
Spodaj podpisani/a Blaž Bajič izjavljam, da je besedilo diplomskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno in dovoljujem objavo diplomskega dela na fakultetnih spletnih straneh.
Datum: 11. september 2013
Podpis:
174