Hitra Ocena Potreb in Storitev Dolgotrajne Oskrbe V Občini Straža

HITRA OCENA POTREB IN STORITEV DOLGOTRAJNE OSKRBE V OBČINI STRAŽA

Končno poročilo

Nosilka projekta: izr. prof. dr. Jana Mali

Naročnik projekta: Občina Straža

Financer: Občina Straža

Izvajalec projekta: Fakulteta za socialno delo

Avtorji poročila:

Jana Mali

Vera Grebenc

Vito Flaker

Andreja Rafaelič

Tjaša Filipovič

Amra Šabić

Maruška Lucija Peršič

Tina Zaplatar

Ljubljana, 21. 12. 2017 Izvleček v slovenskem jeziku:

Z naraščanjem starejšega prebivalstva v družbi se porajajo potrebe po organiziranju različnih oblik oskrbe. V sodobni družbi jih pojmujemo kot sistem dolgotrajne oskrbe. Glede na to, da v Sloveniji še nimamo vzpostavljenega sistema dolgotrajne oskrbe, ki bi bil zasnovan na zakonu o dolgotrajni oskrbi, je pomembno, da raziščemo potrebe starih ljudi in odgovore na njihove potrebe. Z uporabo metode hitre ocene potreb in storitev smo v Občini Straža ugotavljali obseg, naravo in razprostranjenost dolgotrajnih stisk ter iskali učinkovite odgovore na potrebe starih ljudi, ki sledijo sodobnim smernicam oskrbe in nadomeščajo zavodsko varstvo. Ugotovili smo, da se prebivalstvo občine stara, mladi se odseljujejo, srednja generacija pa dnevno migrira na delo izven občine. Ljudi, ki bi skrbeli za stare ljudi ni in trend se bo nadaljeval tudi v bodoče. Rešitve so v organiziranju skupnostne pomoči znotraj občine in v regijskem povezovanju. Pri načrtovanju novih storitev pa je treba upoštevati trend nižanja blaginje starih ljudi, preseganje prevladujočih tabujev o pojavih v starosti, krepitev avtonomije in moči starih ljudi, socialnega omrežja in uvajanje sodobne informacijsko komunikacijske tehnologije.

Ključne besede: dolgotrajna oskrba, potrebe, storitve, institucionalno varstvo, skupnostna oskrba, hitra ocena potreb

Izvleček v angleškem jeziku:

With the rise of the older population, the society raises the need to organize various forms of care. In today's society, they are considered as a long-term care system. Considering that in Slovenia we do not yet have a long-term care system based on the long-term care legislation, it is important that we investigate the needs of older people and responds to their needs. Using the method of rapid assessment of needs and services, in the Straža Municipality we have identified the extent, nature and extent of long-term distress, and sought effective responses to the needs of older people following the modern guidelines of care and substitutions for institutional care. We have found that the population of the municipality is old, the young are moving away, and the middle generation migrates daily to work outside the municipality. There are no people looking after older people, and the trend will continue in the future. The solutions are in the organization of community assistance within the municipality and in regional integration. When planning new services, however, the trend of lowering the welfare of the older people, the overcoming of the prevailing taboos about the phenomena in old age, the strengthening of the autonomy and power of the older people, the social network and the introduction of modern information and communication technology should be taken into account.

Key words: long-term care, needs, services, instiutional care, community care, rapid assessment of needs

Kazalo vsebine Kazalo preglednic ...... 5 Kazalo slik ...... 5 Predgovor ...... 6 1. Dolgotrajna oskrba in nacionalne usmeritve oskrbe za stare ljudi ...... 8 1.1. Ključne značilnosti dolgotrajne oskrbe ...... 8 1.2. Nacionalne usmeritve oskrbe starih ljudi v luči dezinstitucionalizacije ...... 10 2. Metodološke karakteristike projekta ...... 14 2.1. Predstavitev metode ...... 14 2.2. Cilji, vzorčenje in potek raziskovanja ...... 17 3. Profil občine Straža ...... 21 3.1. Geografske značilnosti ...... 21 3.2. Prebivalstvo in demografska struktura Občine Straža ...... 23 Indeks staranja: več je starega kot mladega prebivalstva ...... 24 3.3. Gospodarska situacija in slika aktivnega prebivalstva ...... 26 Dohodek zaposlenih v Straži ...... 28 3.4. Socialno in zdravstveno varstvo ...... 29 3.5. Nekaj dejstev o zdravju v občini: dejavniki tveganja za zdravje in preventiva ...... 30 Zdravstveno stanje in umrljivost ...... 31 Pokazatelji zdravja starih ljudi v Straži ...... 31 3.6. Število starih prebivalcev Straže ...... 31 Srednja in mlada generacija ...... 32 4. Zemljevid služb v občini na področju dolgotrajne oskrbe ...... 35 4. 1. Predstavitev delovanja organizacij na področju oskrbe starih ljudi v Občini Straža ...... 36 Socialno varstvo ...... 37 Pomoč na domu – DSO Novo mesto ...... 38 Vloga humanitarnih organizacij ...... 39 Vloga Rdečega križa pri skrbi za stare ljudi ...... 39 Župnijska Karitas, Vavta vas ...... 40 Društvo upokojencev Straža ...... 40 Patronažna služba ...... 41 Lekarna Straža ...... 41 Župnija Vavta vas ...... 42 Knjižnica Novo mesto ...... 43

Stranka DESUS ...... 43 Lista krajanov občina Straža ...... 43 5. Raziskovanje potreb starih ljudi v Občini Straža ...... 44 5. 1. Stanovanje (Kje živite, kje bi radi živeli?) ...... 44 5. 2. Delo in denar (Kaj delate, kaj bi radi delali?) ...... 45 5. 3. Stiki in družabnost (S kom se družite, bi se radi družili?) ...... 46 5. 4. Vsakdanje življenje (Kako živite, bi radi živeli?) ...... 47 5. 5. Namesto hospitalizacije in institucionalizacije (Življenjski dogodki) ...... 49 5. 6. Nelagodje v interakciji – interakcijski prekrški (Zadrege) ...... 50 5. 7. Institucionalna kariera (Institucije, kariera) ...... 51 5. 8. Neumeščenost in pripadnost (Moč in cilji) ...... 51 6. Zaznavanje potreb in odgovorov na potrebe po dolgotrajni oskrbi...... 52 6.1. Potrebe starih ljudi v Občni Straža ...... 52 Slabo materialno stanje starejšega prebivalstva ...... 52 Druženje in družabništvo ...... 54 Potreba po prevozih ...... 55 Zadovoljevanje različnih potreb vsakdanjega življenja ...... 55 6.2. Trendi potreb po pomoči v občini ...... 57 6.3. Vizija dolgotrajne oskrbe v občini ...... 59 Center za stare ljudi ...... 59 Nove bivalne skupnosti ...... 60 Družabništvo in medgeneracijsko sožitje ...... 60 Finančno dostopna pomoč ...... 61 7. Sklepi in predlogi ...... 62 7.1. Nižanje blaginje starejšega prebivalstva ...... 62 7.2. Različni tabuji vezani na življenje v starosti ...... 63 7.3. Zagotavljanje oskrbe v domačem okolju ...... 64 7.4. Krepitev avtonomije in moči starih ljudi ...... 66 7.5. Nove oblike pomoči za stare ljudi v občini ...... 69 7.6. Uvajanje sodobne informacijsko komunikacijske tehnologije ...... 71 7.7. Krepitev socialnega omrežja starih ljudi...... 72 7.8. Sprememba obstoječega institucionalnega varstva...... 74 8. Literatura ...... 76 9. Priloge ...... 79

9.1. Seznam nevladnih organizacij, ki delujejo v občini ...... 79

Kazalo preglednic

Preglednica 1: Karakteristike vzorca individualnih intervjujev ...... 19 Preglednica 2: Značilnosti občine ...... 22 Preglednica 3: Indeks staranja za občino Straža ...... 24 Preglednica 4: Indeks staranja za Slovenijo ...... 25 Preglednica 5: Delovno aktivno prebivalstvo, registrirano brezposelne osebe in stopnje registrirane brezposelnosti ...... 26 Preglednica 6: Število registriranih brezposelnih od 2011 do 2016 v občini ...... 27 Preglednica 7: Število podjetij in zaposlenih v občini Straža v letu 2016 ...... 27 Preglednica 8: Povprečne mesečne plače v občini, september 2017 ...... 28 Preglednica 9: Prebivalstvo starejše od 65 let v Straži ...... 31 Preglednica 10: Generacije, ki se bližajo populaciji 65+ ...... 32 Preglednica 11: Število Stražanov srednje in mlade generacije ...... 32 Preglednica 12: Število mladih do 14 let ...... 33 Preglednica 13: Število rojstev na leto ...... 33 Preglednica 14: Število umrlih na leto ...... 33 Preglednica 15: Značilnosti gospodinjstev v Straži ...... 34 Preglednica 16: Opremljenosti občinskega središča Straža in sosednjih občin ...... 35 Preglednica 17: Zemljevid služb v Straži ...... 36 Preglednica 18: Občina Straža: Pomoč na domu - Izvajalec Dom starejših občanov Novo mesto ...... 38 Preglednica 19: Izvajanje pomoči na domu v občini Straža ...... 39 Preglednica 20: Število občanov Občine Straža v domovih za stare ljudi v letu 2017 ...... 57

Kazalo slik Slika 1: Glavne značilnosti metode HOPS ...... 16

Predgovor

V Sloveniji je institucionalna oskrba starih ljudi ena od najbolj razvitih oblik oskrbe za stare ljudi. Trendi oskrbe pa gredo v smeri zagotavljanja čim daljšega samostojnega življenja starih ljudi v skupnosti, v njihovem domačem okolju, ne v instituciji. Glede na potrebe starih ljudi in usmeritve njihove oskrbe je pomembno ugotoviti, kakšne so možnosti za oskrbo starih ljudi v posameznem lokalnem okolju. V predlaganem projektu smo ugotavljali potrebe in storitve za stare ljudi v Občini Straža.

Uporabili smo metodo Hitre ocene potreb in storitev, ki smo jo v Sloveniji razvijali na Fakulteti za socialno delo, Univerze v Ljubljani, za potrebe ugotavljanja potreb po dolgotrajni oskrbi in načrtovanja procesov dezinstitucionalizacije. Ugotavljali smo obseg, naravo in razprostranjenost dolgotrajnih stisk ter iskali učinkovite odgovore na potrebe starih ljudi, ki sledijo sodobnim smernicam oskrbe in nadomeščajo zavodsko varstvo. Rezultate smo oblikovali na podlagi analize obstoječe dokumentacije o potrebah in storitvah oskrbe starih ljudi, terenskega dela (intervjujev na terenu, skupinskih intervjujev – žariščnih (fokusnih) skupin), izdelave zemljevida potreb po dolgotrajni oskrbi.

Po zaključenem delu lahko rečemo, da ima Občina Straža dobre pogoje, da se razvije v občino s sodobnim sistemom dolgotrajne oskrbe. Pri tem se lahko opre na lastne vire in regijsko povezovanje.

Na tem mestu se zahvaljujemo vsem, ki so sodelovali pri tem, da smo dodobra spoznali občino, kraj in ljudi, ki zaznamujejo podobo kraja. Še posebej bi se radi zahvalili sodelujočim na žariščni skupini, ki so nam pomagali pri vzpostavljanju stikov s sogovorniki, in sicer Tomažu Marnu, Barbič Danici, Mariji Segedi, Mojci Galeša, Vanji Vizjak, Borutu Likarju, Andreji Kren, Ireni Muc, Andreji Radešček, Jani Tomc.

Zahvaljujemo se tudi sodelavkam Občine Straža, zlasti Karmen Turk in Tei Urbančič Kavšček, ki sta do nas prenesli pobudo za izvedbo raziskave in sodelovali pri organizaciji dogodkov ter navezovanju stikov v občini.

Prav posebna zahvala pa gre vsem, ki so sodelovali kot intervjuvani, saj so s svojimi osebnimi zgodbami in pogledi pomembno prispevali k zagotavljanju glasu starih ljudi v občini Straža. Zaradi varovanja osebnih podatkov smo njihova imena prikrili.

Avtorji poročila Ljubljana, 21. 12. 2017

1. Dolgotrajna oskrba in nacionalne usmeritve oskrbe za stare ljudi

1.1. Ključne značilnosti dolgotrajne oskrbe

Po predvidevanjih bo do leta 2050 prvič v zgodovini število starih ljudi v svetu preseglo število mladih. Vsaka deseta oseba je danes že stara 60 let ali starejša; do leta 2050 bo po napovedih Organizacije združenih narodov toliko star vsak peti človek, do leta 2150 pa vsak tretji (United Nations, 2009). Napovedi za Evropsko unijo kažejo, da se bo delež starejših od 65 let z 18,2 % v letu 2013 povečal na 28,1 % do leta 2050. Projekcije Organizacije združenih narodov kažejo, da je Evropa trenutno in bo ostala do leta 2060 najstarejša celina na svetu, tudi če gledamo na »koeficient starostne odvisnosti starega prebivalstva« (to je razmerje prebivalstva v starosti 80 let in več do delovno sposobnega prebivalstva, 15–64 let). Razmerje odvisnosti starega prebivalstva naj bi se znova dvignilo na raven med 20 % in 25 % v Evropski uniji, medtem ko naj bi na drugih celinah ostalo pod 14 %, v Afriki pa naj bi doseglo najnižjo raven (1,8 %). Povečanje deleža starih nad 80 let je še posebej izrazito pričakovati na Japonskem, kjer naj bi se koeficient starostne odvisnosti starega prebivalstva do leta 2060 povečal na več kot 37 % (United Nations, 2015).

Demografske spremembe, ki jih nekateri poimenujejo tudi demografski preplah ali cunami staranja, so v javnosti pogosto prikazane kot grožnja mlajšemu prebivalstvu, pa čeprav je daljšanje življenjske dobe kvečjemu dosežek naše civilizacije, saj v zgodovini človeštva tega pojava še nismo doživeli (Wilson, 2001; Lymbery, 2005; Mali, 2013 b). Poleg demografskih sprememb se je povečalo število ljudi s kroničnimi boleznimi, dolgotrajnimi psihološkimi, duševnimi in socialnimi stiskami, hendikepom in različnimi oslabelostmi, zaradi katerih za samostojno življenje potrebujejo dolgotrajno pomoč ali podporo drugih. Število tistih, ki lahko pomagajo, torej delovno aktivnega prebivalstva, pa se je hkrati zmanjševalo. S tem se je razmerje med ljudmi, ki pomagajo, in tistimi, ki prejemajo pomoč, radikalno spremenilo; po eni strani se je povečalo tveganje ljudi, da ne bodo prejeli ustrezne pomoči in podpore, po drugi strani pa se je povečala obremenitev ljudi, ki pomagajo (Flaker et al., 2008; Filipovič Hrast et al. 2014; Billings et al., 2013).

Spremembe razmerja med prebivalstvom, ki potrebuje pomoč, in prebivalstvom, ki lahko pomaga, so po mnenju nekaterih tragične, vendar jih lahko razumemo tudi kot možnost za iskanje novih oblik sožitja in solidarnosti v družbi (Flaker et al., 2011; Mali, 2013 a; Nies et al., 2013), zato bo dolgotrajna oskrba v prihodnosti ključna pri zagotavljanju družbene stabilnosti. Celoviti sistemi dolgotrajne oskrbe so bistveni za zadovoljevanje potreb starih ljudi, zmanjšanje neprimerne odvisnosti od zdravstvenih storitev, zagotavljanje dostopne pomoči in oskrbe družinam in zagotavljanje aktivne vloge žensk v širši družbi (World health organization, 2015). Dolgotrajno oskrbo v tem kontekstu lahko razumemo kot globalno temo, ki zadeva celotno človeštvo, ne glede na ureditev zdravstvene in socialne varnosti

8 posameznih držav. Lahko jo razumemo tudi kot temo, ki presega do zdaj znane vzorce oskrbe in spodbuja iskanje novega sožitja med ljudmi ali odkriva že znane, a prezrte načine medsebojnega življenja.

Dolgotrajna oskrba je v času družbenih sprememb zadnjih let pridobila še dodatno vrednost. Čeprav velja, da so se nove družbene spremembe začele s finančno in ekonomsko krizo, se danes vse bolj zavedamo, da so razsežnosti teh kriz širše. Na preizkušnji so medsebojni odnosi, predvsem pa čut do sočloveka, in postavljamo si temeljna vprašanja o sožitju.

Ljudi, ki bi na dolgi rok lahko zagotavljali pomoč, je čedalje manj, saj so potencialni pomočniki (sorodniki, prijatelji, sosedje) čedalje bolj vpeti v poklicno delo, energijo vlagajo v uspešno kariero in zanemarjajo pomen medčloveških odnosov. Pravzaprav tudi sami potrebujejo pomoč pri spoznanju, da je uspešno življenje le tisto, ki temelji na dobrih medsebojnih odnosih, sožitju, solidarnosti in sočutju do sočloveka. Sodoben način življenja, v katerem smo nenehno izpostavljeni različnim tveganjem (Vickerstaff, 2006; Nies et al., 2013), nas opominja, da lahko vsak hip tudi sami potrebujemo dolgotrajno pomoč drugih ljudi.

Čeprav je dolgotrajna oskrba nastala kot posledica zavedanja demografskih sprememb, razvoja medicine, ki podaljšuje življenje tudi hudo bolnim, to ni tema, ki bi zajela le stare ljudi. Potreba po dolgotrajni oskrbi se lahko pojavi v katerem koli starostnem obdobju in nepredvidoma (Gray in Birell, 2013) jo prav zato raje poimenujeta »socialna oskrba odraslih«, zato je toliko bolj pomembno, da jo prepoznamo kot našo skupno temo (Kane in Kane, 2005). Razlike med ljudmi, ki jih družba določa s starostjo, spolom, barvo kože, gmotnim in družbenim položajem, versko ali idejno usmerjenostjo, socialno označenostjo in drugimi družbenimi dispozitivi, v dolgotrajni oskrbi izginjajo.

Dolgotrajna oskrba prinaša veliko novosti, ne le na ravni zagotavljanja socialne varnosti, temveč tudi kot povsem drugačna paradigma oskrbe, ki presega stare obrazce organiziranja oskrbe, načinov pristopa k človeški stiski, statusa uporabnikov in bistva procesov pomoči. Tradicionalna oskrba ranljivih skupin prebivalstva je razdeljena med različne sektorje, pri tem pa sta socialni in zdravstveni del ločena. Na tem izhodišču so postavljeni temelji socialnega in zdravstvenega varstva, financiranja oskrbe, zaposlovanja kadrov in izvajanja storitev. Z vzpostavljanjem novega stebra socialne varnosti in nove mreže storitev obstaja možnost ustvariti posebno polje dolgotrajne oskrbe, ki bo integrirano, saj ne bo več večinoma nesmiselne delitve na zdravstvene in socialne storitve, in bo omogočalo sinergije različnih strok v skupne strategije pomoči in solidarnosti (Flaker et al., 2008, str. 22).

V tradicionalnem sistemu oskrbe je ponudba pomoči prav tako razdeljena, in sicer na neformalni sektor (sorodnike, sosede, znance, prijatelje) in formalni sektor (ljudi, ki so zaposleni za izvajanje oskrbe). Ljudje imajo na voljo dvoje: da sami poskrbijo zase v domačem okolju ali da zanje poskrbi institucija. Črno-belo sliko oskrbe bo dolgotrajna oskrba obarvala s takšno ponudbo, da bo neformalni sektor okrepila s ponudbo različnih oblik

9 pomoči in podpore formalnega sektorja. Za kontinuirano pomoč in podporo bo priznala, da je vloga neformalnih oskrbovalcev enakovredna vlogi formalnih oskrbovalcev – seveda ne brez spremenjene delitve finančnih sredstev. Bistvena sprememba je, da sredstva za plačevanje storitev dolgotrajne oskrbe neposredno prejemajo uporabniki, in ne izvajalci, kot je to značilno za tradicionalni sistem.

Spremenjeno financiranje oskrbe zelo vpliva tudi na izvajanje oskrbe, saj uporabniki dobijo moč odločanja o načinu in slogu življenja, s strokovnjaki pa imajo partnerski odnos v procesu pomoči, torej niso od njihove moči in znanja odvisni in pasivni prejemniki pomoči. Storitve dolgotrajne oskrbe izhajajo iz potreb ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo in ki določajo njene standarde. V tradicionalnih praksah oskrbe pa so standarde storitev določale službe oziroma strokovnjaki v teh službah, to pa je le delno zadovoljevalo potrebe in nuje uporabnikov. Ljudje so bili deležni pomoči glede na ponudbo na trgu, ne glede na njihovo življenjsko situacijo. Pogosto so bili prisiljeni sprejeti določene storitve, čeprav jih niso potrebovali, zgolj zato, ker drugih ni bilo na voljo. Sistem dolgotrajne oskrbe odpravlja to pomanjkljivost in ponudbo storitev prilagaja potrebam ljudi, za te pa vemo, da se spreminjajo, zato je pričakovati, da bo dolgotrajna oskrba fleksibilen in nenehno spreminjajoč se sistem oskrbe. Utemeljiti ga bo treba na znanju in metodah, ki že zdaj ljudi, ki potrebujejo pomoč, zaznavajo kot aktivne soustvarjalce pomoči. Po vsej verjetnosti pa bo treba razviti še nove, pri tem pa bodo znanje in izkušnje ljudi, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo, nepogrešljivi.

Ljudje bodo morali opustiti zdajšnjo vlogo uporabnikov (torej tistih, ki zgolj uporabljajo storitve) in se vživeti v vlogo soustvarjalcev storitev. Pri tem bodo pomembno vlogo imeli tudi strokovnjaki; opustiti bodo morali trdoživo skrbniško vlogo, ki je pokroviteljska, do ljudi nezaupljiva in lastniška. Prav strokovnjaki bodo morali omogočiti avtonomno uporabniško držo, ki bo izhajala iz pravic ljudi, da si oblikujejo oskrbo po lastni meri in s podporo strokovnjakov.

Pomembno je prepoznati, da je osrednje vodilo dolgotrajne oskrbe pomoč človeku, ker je človek in ker je ohranjanje njegovega dostojanstva pomembno za človeško skupnost, za obstoj človeštva. V tem kontekstu predstavlja medgeneracijsko sožitje način za krepitev skupnosti, v kateri njeni člani sami nadzorujejo in upravljajo svoja življenja in se s skupnimi močmi spopadajo s stiskami in težavami, ki jih doživljajo.

1.2. Nacionalne usmeritve oskrbe starih ljudi v luči dezinstitucionalizacije

Prikazovanje zastrašujočih demografskih sprememb in opozarjanje zgolj na staranje prebivalstva je namenjeno marginaliziranju starih ljudi in zmanjševanju njihove družbene vloge. Stari ljudje, pahnjeni na rob družbe zgolj zaradi starosti, brez moči, brezupno čakajo na pomoč srednje generacije. Srednja generacija pa se tako kot mlada boji starosti in staranja.

Postarati se danes ne želi nihče. Le zakaj ni podaljševanje starosti dosežek civilizacije, v kateri živimo, katere del smo? Namesto da bi se starosti veselili, se je bojimo. Bojimo se starih ljudi. Starostno fobijo je treba preseči in dolgotrajna oskrba, ki spodbuja medgeneracijsko solidarnost, je dober odgovor za njeno preseganje. Medgeneracijska solidarnost lahko okrepi zavedanje, da je staranje proces, ki je skupen vsem ljudem in brez katerega je naše življenje nesmiselno, predvsem pa nepopolno in siromašno.

Pomembno je tudi prepoznavanje negativnih vplivov obstoječih oblik pomoči za stare ljudi v skupnosti. Obstajajo številne študije o negativnih elementih institucionalnega varstva na kvaliteto življenja starih ljudi. Prehod iz domačega okolja v institucionalno je izredno stresen (Mali, 2008; Štambuk, 2001). Štambuk (2001, str. 522) predlaga tečaje za pripravo na odhod v dom in negovanje dobrih medčloveških odnosov v obdobju prilagajanja stanovalcev na življenje v instituciji. Mali (2012) zavzame bolj radikalno držo in predlaga proces dezinstitucionalizacije na področju oskrbe starih ljudi. Če tudi v institucionalnem varstvu sledimo zadovoljevanju potreb stanovalcev, potem bi veljalo najprej velike institucije zmanjšati, spodbuditi reorganizacijo velikih domov v manjše bivalne enote ali celo razvoj novih bivalnih oblik za stare ljudi. Proces dezinstitucionalizacije pri skrbi za stare ljudi daje možnosti za vnašanje sprememb, ki bi odgovarjale na potrebe sedanje populacije starih ljudi in bodoče, z napovedanimi demografskimi spremembami še bolj številčne populacije starih ljudi (Mali, 2013 a; Flaker et al., 2015). Obenem pa proces dezinstitucionalizacije daje priložnost za spodbujanje in razvoj medgeneracijske solidarnosti, saj je skupnostno usmerjen proces, ki izvira iz resursov v skupnosti in oblikovanju pomoči po osebni meri ljudi.

V prihodnje je smiselno oskrbo za stare ljudi razvijati v dveh smereh: 1) razvijati skupnostne službe, ki bodo zagotavljale dolgotrajno kontinuirano pomoč v domačem okolju starega človeka, in obenem 2) zagotoviti potek dezinstitucionalizacije v obstoječih ustanovah za stare ljudi, le da ta ne bi potekala do popolne izpraznitve ustanov, saj zaradi kompleksnosti in intenzivnosti oskrbe, ki jo narekujejo težave v starosti, pa tudi zaradi manj izkušenj z inovacijami na tem področju pri nas vsaj za zdaj potrebujemo tudi institucionalne namestitve (Flaker et al., 2015, str. 145 – 147).

Cilj dezinstitucionalizacije pri oskrbi starih ljudi je nadaljevati proces oskrbe, ki smo mu priča danes, in predvsem ukrepati tako, da starim ljudem omogočimo dostojno in dejavno življenje, da ostanejo vključeni v skupnost in da lahko ostanejo doma, ni pa glavni poudarek na preselitvah ljudi iz ustanov. Da bi ta cilj dosegli, si moramo zastaviti dva cilja: bistveno okrepiti skupnostno oskrbo in omejiti institucionalizacijo ob sočasnem spreminjanju oblik nastanitvene oskrbe starih ljudi. Za doseganje obeh ciljev je pomembno spremeniti dosedanjo prakso strokovnega dela, in sicer tako, da okrepimo osebno načrtovanje, koordinirano oskrbo, vzpostavimo koncept vnaprejšnjega načrtovanja oskrbe, družinske pomočnike (mlajših generacij) za stare ljudi.

Sprememb v oskrbi so že deležni tako stari ljudje, ki živijo v institucijah, kot tisti, ki še živijo v domačem okolju. Stanovalci so v nekaterih domovih že doživeli preselitve z velikih oddelkov,

11 ki so zagotavljali oskrbo 30–40 stanovalcem, v manjše bivalne enote, ki zagotavljajo oskrbo 15–20 stanovalcem. Z zmanjšanjem kapacitet se uvaja tudi drugačen, socialno usmerjen koncept oskrbe. Stari ljudje, ki živijo v domačem okolju, v domovih lahko obiskujejo dnevno varstvo ali preživijo v domu le določen čas, in sicer v t. i. začasnem varstvu. Spremembe, ki jih zaznavamo v obdobju zadnjih petih let, kažejo, da domovi v nekaterih lokalnih okoljih postajajo centri za zagotavljanje celostne oskrbe starih ljudi (Filipovič Hrast et al., 2014). Z zagotavljanjem oskrbe za stare ljudi, ki živijo v domači oskrbi, domovi za stare brišejo ločnico med skupnostno in institucionalno oskrbo. Razširjajo koncept skupnostne oskrbe z razvijanjem oblik oskrbe za stare ljudi, ki ne živijo v domu, in približujejo skupnostni način življenja institucionalnemu okolju.

V nadaljevanju predstavljamo oba poteka dezinstitucionalizacije ločeno, zaradi večje preglednosti procesov, sicer pa ne gre za tako ločeni področji, saj se današnja institucionalna in skupnostna oskrba starih ljudi močno prepletata.

1. Razvoj skupnostne oskrbe – nadgradnja in razvoj:

- razvijanje storitev oskrbe na domu (socialna in zdravstvena oskrba na domu v večjem obsegu – časovno in po ponudbi storitev, za specifične skupine uporabnikov, npr. ljudi z demenco, kot paliativno oskrbo, boljša pokritost storitev na ruralnih območjih),

- mobilne in terenske službe visoko strokovnih storitev,

- stanovanjske prilagoditve, ki omogočajo življenje starih ljudi v domačem okolju (pripomočki, renoviranje, informacijsko-komunikacijska tehnologija (IKT), video- in elektronski nadzor, varnostne naprave, varnostni pripomočki, sredstva, prilagoditev stanovanja potrebam uporabnika ipd.),

- pomoč na daljavo (klicni centri, ki organizirajo konkretno pomoč staremu človeku; primer rdečega gumba pri nas, ki ga velja nadgraditi z IKT),

- dnevni centri (dnevno varstvo, nočno varstvo, aktivnosti, izobraževanja),

- varne hiše za stare ljudi žrtve nasilja,

- telesvetovanje, pomoč, klicni centri,

- medgeneracijska središča, centri,

- nastanitve v drugih (oskrbovalnih) družinah,

- oskrbovana stanovanja,

- kombinacija oskrbovanih stanovanj, oskrbe na daljavo in socialno-zdravstvenih delavk v krajevni skupnosti (četrti),

- sobivanje več starih ljudi ali medgeneracijsko sobivanje,

- začasne namestitve, tudi rehabilitacija (npr. po možganski kapi, operacijah, zlomih idr.),

- razvoj skupnostnih projektov pomoči starim ljudem,

- razvoj projektov krepitve vzajemne pomoči (vrstniške in medgeneracijske),

- vzpostavljanje oskrbovalnih zadrug,

- krepitev neformalne pomoči.

2. Spremembe v obstoječem institucionalnem varstvu:

- sistem 5 % vključenosti starejših od 65 let v institucionalno varstvo (moratorij na gradnjo domov in na povečevanje kapacitet, da ne presežemo tega deleža),

- spodbujati domove za stare v oblikovanje gerontoloških centrov, ki zagotavljajo celostno oskrbo za stare ljudi na določenem lokalnem območju (poleg institucionalne oskrbe tudi razvoj že prej omenjenih oblik skupnostne oskrbe s pridruženimi oblikami izobraževanja in usposabljanja neformalnih oskrbovalcev za oskrbo starih ljudi in z razbremenjevalnimi oblikami za oskrbovalce); pri tem oskrbovanje starih ljudi, ki živijo v domačem okolju, ne sme potekati le kot priprava na kasnejšo oskrbo v instituciji,

- preoblikovanje bolniških oddelkov, ki zagotavljajo oskrbo več kot 20 ljudem, v gospodinjske enote, v katerih živi manjše število stanovalcev (npr. do 10) po zgledu bivalnih enot nekaterih domov in sočasno dosledno in radikalno omogočanje personalizacije življenjskega prostora in storitev v domu, omogočanje storitve za stanovalce tudi zunaj ustanove (spremstvo pri izhodih, vključevanje v dejavnosti zunaj doma itd.),

- razvoj oskrbe za specifične skupine starih ljudi (za ljudi z demenco, za umirajoče) v instituciji in izven nje (npr. kot mobilne službe na terenu),

- usmerjenost domov v oskrbo starejših nad 65 let (moratorij na sprejeme mlajših od 65 let),

- spodbujanje alternativnih in samoraslih načinov nastanitve za stare (sobivanje, oskrbovalne zadruge, medgeneracijske skupnosti).

V obeh potekih dezinstitucionalizacije igra medgeneracijsko sodelovanje ključno vlogo. V razvoju skupnostne oskrbe se poraja bodisi v novih oblikah sožitja med starimi ljudmi samimi ali kot zagotavljanje dostojnega življenja starim ljudem v domačem okolju. Slednje je vodilo sprememb tudi v institucionalnem okolju, predstavljenih v drugem poteku dezinstitucionalizacije.

2. Metodološke karakteristike projekta

2.1. Predstavitev metode

V projektu smo uporabili metodo Hitre ocene potreb in storitev, ki smo jo v Sloveniji razvijali na Fakulteti za socialno delo, Univerze v Ljubljani, za potrebe ugotavljanja potreb po dolgotrajni oskrbi in načrtovanja procesov dezinstitucionalizacije (Rafaelič et al., 2015). Metoda je kombinacija metod in tehnik epidemiološkega, etnografskega in akcijskega raziskovanja, z možnostjo uporabe katerekoli druge metode družboslovnega raziskovanja. Je pragmatično zasnovana, ne le v tem, da je uporabna, aplikativna, temveč da omogoča akcijo, aktiviranje skupnosti in celotnega občestva, ki se ga posamezen pojav tiče, pa tudi skupni pogovor in dogovor o prioritetah skupnega delovanja oz. delovanja posameznih akterjev. Omogoča zajeti obseg pojava (epidemiologija), spoznati njegove pojavne značilnosti – kako ljudje živijo, predvsem pa kako ravnajo v takih situacijah in v kakšnih okoliščinah se znajdejo (etnografija) in je zastavljena tako, da s temi spoznanji hrani informirano akcijo udeležencev in akterjev (akcijsko raziskovanje).

Metoda hitre ocene potreb in storitev (v nadaljevanju HOPS) omogoča, da v kratkem času ugotovimo stopnjo in naravo potreb ljudi, na podlagi katerih vzpostavimo odgovore nanje. Temelji na akcijskem raziskovanju, kar pomeni, da z raziskovanjem pri akterjih spodbudimo tudi akcijo – oblikovanje in vzpostavljanje odgovorov na potrebe ljudi.

Pomembna so zlasti naslednji elementi metode:

Hitrost: Čas je osrednjega pomena, ko gre za socialne stiske. Ena izmed prednosti HOPS-a je, da lahko prihrani čas. Omogoča namreč hiter in ustrezen odziv pri kompleksnih vprašanjih. Z metodo HOPS lahko zberemo informacije hitreje kot s tradicionalnim empiričnim raziskovanjem.

Stroškovna učinkovitost: V primerjavi z empiričnimi raziskavami je HOPS cenejši. Glede na to, da je pragmatično usmerjen – osredotoča se na ustreznost, in ne na znanstveno dovršenost – z njo zberemo veliko informacij z manjšim vložkom.

Uporaba obstoječih podatkov: Nove podatke zbiramo samo, ko so obstoječi podatki neustrezni.

Prisotnost na terenu: Ugotavljanje potencialnih virov informacij, vključevanje ključnih informatorjev z različnimi ozadji in dostopanje do ciljne skupine oziroma vzpostavitve stika s ciljno skupino zahteva neposredno prisotnost na terenu. Z neposrednim vključevanjem vzpostavimo mrežo osebnih stikov, ki ne bo dragocena le za zbiranje informacij, temveč bomo, zaradi nje začeli razmišljati o ustreznih storitvah in dejanjih, ki bodo sprožili razvoj služb. Raziskovalna usmerjenost HOPS-a nam omogoča globlje razumevanje narave

14 problema in večji vpogled v konceptualne razlike itn. V nasprotju od klasičnega empiričnega raziskovanja se pri HOPS-u ne ukvarjamo primarno z jasno oblikovanimi hipotezami, t.j. z zaprtim tipom vprašanj o tem, ali je nekaj res ali ni. Pomemben del procesa HOPS-a je to, da dobimo sliko o različnih pogledih, interesih in dejavnostih ljudi, ki so vključeni v dani problem.

Dinamika: Ker je za pristop HOPS značilno, da spodbuja posvetovanje in je večinoma neposredno povezan z razvojem služb, je to zelo dinamičen pristop, o katerem v raziskovalno poročilo, v katerem predstavimo zbrane ugotovitve, ne moremo zapisati, kdaj se zares konča. Da bi bile nove storitve ali službe ustrezne, je ključnega pomena, da redno preverjamo, ali so še primerne za probleme in potrebe, na katere se odzivajo. Posledica potrebe po spremljanju (monitoringu) ali evalvaciji razvoja in izvajanja storitev ali služb je, da moramo oceno in odziv ciklično ponavljati, kar vključuje naslednje korake:

Uporaba različnih kazalcev in podatkovnih virov: Pri HOPSU kombiniramo različne metode in podatkovne vire. To zahteva kompleksnost situacij, ki jih raziskujemo, še posebno to velja, ko gre za situacije, ki so skrite in občutljive.

Poizvedovalna usmerjenost: Pri HOPS-u smo detektivsko naravnani. V številnih družbah obstajajo politični in kulturni razlogi, ki vodijo v zanikanje določenih aktivnosti. Prednost hitre ocene je, da spodbuja stalno preverjanje rezultatov z informacijami, ki jih dajejo različni viri, pa tudi z uporabo različnih metod (pogovor, opazovanje z udeležbo).

Sklepanje na podlagi indukcije: Raziskovalci sklepajo induktivno, teorijo in zaključke gradijo na podlagi sklepov, ki temeljijo na konkretnih situacijah, s primerjavo in upoštevanjem različnih informacij.

Relevantnost za oblikovanje odgovorov in praktičnih vprašanj: Namen HOPS-a je, da podpre vzpostavitev novih odgovorov v skupnosti (koristnost HOPS-a lahko bolj merimo glede na možnosti, ki jih daje za odločanje in ravnanje, kot pa glede na njeno znanstveno ostrino in dovršenost).

Metodo HOPS-a lahko uporabimo na različnih področjih, na različne načine in za različne namene, ne le pri zdravstvenih in socialnih vprašanjih. HOPS je lahko učinkovito orodje v podporo celotnemu procesu načrtovanja in vzpostavljanja odgovorov. Uporabimo jo lahko pred začetkom akcije, za analizo situacije, da preverimo svoje hipoteze o procesu HOPS-a , da dobimo sliko o naravi in obsegu problema, da opredelimo pomembne dejavnike in ustrezne odgovore. Ko izvajamo akcijo, lahko HOPS uporabimo za evalvacijo procesa in za spremljanje (monitoring) ali analizo razvoja projekta. Lahko nam pomaga, da ugotovimo, ali obstaja potreba po spreminjanju določenih ciljev, ciljnih skupin ali odgovorov, ali za ugotavljanje sprememb, ki se včasih kratko in malo pojavijo sčasoma, ne da bi jih udeleženi posamezniki opazili. Spremljanje lahko vključuje tudi informacije o odzivih drugih (partnerskih organizacij, oblikovalcev politik, splošne javnosti in medijev) na nove storitve ali službe, ali informacije o razvoju lokalne ali regionalne mreže itn.. Končno lahko HOPS

15 uporabimo za temeljno evalvacijo učinka akcije in za to, da dobimo informacijo o vplivu in učinkih posamezne akcije.

Raziskovanje različnih družbenih ravni: Probleme je treba videti v socialnem, kulturnem, verskem, političnem in zgodovinskem kontekstu. S hitro oceno se gibljemo preko številnih in različnih ravni raziskovanja, z namenom, da zaznamo in ugotovimo različne ravni delovanja oz. služb. Vse družbe so danes na stopnji hitrih in dinamičnih sprememb, kar velja tudi za našo družbo. Hkrati pa presega le raven skupnosti, saj se odvija znotraj strukturnih in ekonomskih pogojev posamezne države in trendov v svetu.

Vključenost skupnosti: S hitro oceno delujemo v skupnosti, skupnost vključimo na ravneh raziskovanja in načrtovanja odgovorov ali pri zagovarjanju potrebnih storitev v skupnosti.

Posvetovanje: Hitra ocena prepoznava nujo posvetovanja s širokim naborom ljudi, vključno z uporabniki.

Slika 1: Glavne značilnosti metode HOPS

Hitra ocena razmer

↓

Odločitev o tem, kakšne službe ali storitve je treba uvesti

↓

Uvedba storitev in služb

↓

Evalvacija služb in storitev

↓

Nadaljnja ocena storitev in služb

↓

Prilagajanje služb ali storitev oziroma razvoj novih

2.2. Cilji, vzorčenje in potek raziskovanja

V projektu smo si predhodno zastavili naslednje cilje:

1. Oceniti obseg, naravo in razprostranjenost dolgotrajnih stisk,

2. Oceniti stopnjo institucionalizacije dolgotrajnih stisk na širšem območju Občine Straža,

3. Ugotoviti, kakšni so učinkoviti odgovori v skupnosti, ki bi lahko nadomestili zavodsko varstvo,

4. Spodbuditi razvoj skupnostnih služb in omogočit ljudem z dolgotrajnimi stiskami karseda samostojno življenje.

Predvideli smo, da bomo rezultate oblikovali na podlagi analize obstoječe dokumentacije o potrebah in storitvah oskrbe starih ljudi, terenskega dela (intervjujev na terenu, skupinskih intervjujev – žariščnih (fokusnih) skupin), izdelave zemljevida potreb po dolgotrajni oskrbi. Analiza zbranih podatkov pa nam bo služila za oblikovanje predlogov po oblikah in storitvah pomoči za stare ljudi v Občini Straža.

S predstavniki občine smo ob pričetku projekta pregledali, kakšno dokumentacijo imajo že zbrano in bi jo lahko uporabili za analizo razmer na področju dolgotrajne oskrbe. Pridobili smo poročilo Društva upokojencev Straža o projektu Starejši za višjo kakovost življenja doma za leto 2013 in Poročilo o izvajanju pomoči da domu v Občini Straža v letu 2016 (Dom starejših občanov Novo mesto, 2017). Določili smo tudi ključne akterje, s katerimi bi opravili skupinski intervju.

Skupinski intervju (žariščno skupino) smo izvedli 11. 10. 2017. Na srečanju je sodelovalo dvanajst predstavnikov ključnih akterjev na področju dolgotrajne oskrbe v občini, in sicer: tri predstavnice občine, župnik, tajnica župnijske Karitas, Vavta vas, patronažna sestra Zdravstvenega doma Novo mesto, vodja lekarne Straža, predstavnica Krajevne organizacije zveze borcev, občinski svetnik, vodja oddelka krajevnih knjižnic knjižnica Novo mesto, predstavnica Rdečega Križa, predstavnica stranke DESUS.

Na skupinskem intervjuju smo za nadaljnje raziskovanje udeležence prosili, da nam posredujejo kontakte občanov za individualne intervjuje. Od 24.10.2017 do 13.11.2017 smo opravili petnajst intervjujev. Večina intervjuvancev živi v domačem okolju (dvanajst), tri pa smo intervjuvali v Domu starejših občanov Novo mesto. V raziskavo smo slednje vključili zato, ker nismo uspeli pridobiti sogovornikov, ki bi bili odvisni od pomoči drugih in bi potrebovali več kot le nekaj urno pomoč na domu. Skušali smo aktivirati Center za socialno delo Novo mesto in izvajalce pomoči na domu, da bi nam pomagali pri pridobivanju tovrstnih sogovornikov. Sporočili so nam, da nimajo takšnih sogovornikov, saj gredo vsi, ki potrebujejo večji obseg pomoči na domu, kaj kmalu v dom za stare. S stanovalci doma smo se pogovarjali

17 o življenjskih razmerah pred odhodom v dom, da bi dobili čimboljšo sliko o tem, kakšno je življenje od pomoči odvisnih starih ljudi v Občini Straža.

Glavne karakteristike intervjuvancev navajamo v preglednici 1.

Preglednica 1: Karakteristike vzorca individualnih intervjujev

Spol Starost Stan Materialni status Mobilnost

M Ž Pod 65- Nad Poročena Vdova Ločena Brez Do Nad Samostojna Delno Nesamostojna 65 80 80 dohodka 700 € 700 € samostojna

3 12 3 6 6 3 11 1 0 10 5 10 2 3

V vzorec smo zajeli dvanajst žensk in tri moške. Večina je starejših od 80 let. Glede na stan je največ vdovelih (enajst), trije so poročeni in en ločen. Večina (dest) jih prejema dohodke v višini do 700 eur. Pogovarjali smo se večinoma s sogovorniki, ki so še samostojni.

Vse intervjuje (tako skupinske kot individualne) smo analizirali po metodi kvalitativne analize po Mescu (1998), ki je na področju raziskovanja socialnega dela v Sloveniji uveljavljena metoda analize kvalitativnega empiričnega gradiva. Mesec (1998: 102) jo strnjeno predstavi kot raziskovalni proces, v katerem oblikujemo pojme in iz pojmov kategorije, ki jih povežemo v propozicijah (sodbah), te pa uredimo v kolikor mogoče sistematično in povezano teorijo, ki se bere kot pripoved o pojavu, ki je bil predmet proučevanja.

Pri oceni konteksta smo uporabili dostopne statistične podatke, ki so prvotno zbrani za Slovenijo in jih nato v dveh fazah zbrali za namen raziskave. Najprej smo jih zapisali kot značilnosti jugovzhodne regije, nato kot značilnosti Občine Straža. Da bi bil raziskovalni kontekst čimbolj temeljito predstavljen, smo uporabili še naslednje vire:

- Poljanšek, K. (2011). Ureditev poselitvenega območja za naselje Straža pri Novem mestu (diplomska naloga). Ljubljana: Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo.

- Špec Potočar, M. (2015). Regionalni razvojni program za obdobje 2014-2020 v razvojni regiji Jugovzhodna Slovenija. Novo mesto: Razvojni center Novo mesto.

- Statistični urad Republike Slovenije (2017). Občina Straža. Pridobljeno 7.11.2017 s strani: http://www.stat.si/obcine/sl/2012/Municip/Index/15

- Regijski izvedbeni načrt na področju socialnega varstva 2017 – 2020 za jugovzhodno statistično regijo (2017). Novo mesto: Center za socialno delo Novo mesto

- Mesečni statistični pregled AVGUST (2017). Ljubljana: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Dostopno 29. 10. 2017, https://www.zpiz.si/cms/?id=2&inf=992

- Nacionalni inštitut za javno zdravje (2016). Pridobljeno 18. 12.2017 s strani: http://obcine.nijz.si/Vsebina.aspx?leto=2016&id=158

- Podatkovni portal SI-STAT". Statistični urad Republike Slovenije. Pridobljeno 10.12.2017. http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp

- Regionalni razvojni program za obdobje 2014 – 2020 v razvojni regiji Jugovzhodna regija (2015). Novo mesto: Razvojni center Novo mesto.

3. Profil občine Straža

3.1. Geografske značilnosti

Občina Straža sodi med mlajše slovenske občine, saj samostojno deluje šele od leta 2007. Leži v Novomeški pokrajini, ki je središčna dolenjska pokrajina in je del statistične regije Jugovzhodna Slovenija. Površina občine meri 28,5 km2. Po površini se med slovenskimi občinami uvršča na 184. mesto. Občina ima ugodno lego, nahaja se na križišču poti proti Žužemberku, Novemu mestu in Dolenjskim Toplicam. Leži ob reki Krki in meji na naslednje občine:

- občino Dolenjske Toplice,

- občino Mirna Peč,

- mestno občino Novo mesto,

- občino Žužemberk.

Zaradi lege je občina prometno, gospodarsko in turistično zanimiva. Občina zajema 11 naselij: Drganja sela, Jurka vas, Loke, Podgora, Potok, Prapreče pri Straži, Dolnje Mraševo, Rumanja vas, Straža, Vavta vas in Zalog. Največje naselje v občini je Straža, ki je tudi občinsko središče. Naselje je urbanizirano in tam je locirana večina družbene infrastrukture. Naselja imajo še vedno razpoznavno gručasto strukturo, s strnjeno poseljenimi vaškimi jedri. Na pobočju Straške gore se razprostirajo tipične vinske gorice. Skozi naselja se vije reka Krka, ki daje krajem še poseben čar. Na levem oziroma desnem bregu ležita z mostom povezani naselji Straža in Vavta vas. Centralne dejavnosti se umeščajo ob prometni povezavi proti Prečni, s tem pa se krepi tudi občinsko središče. (Poljanšek, 2011)

Občina ima osnovno šolo in vrtec, ki delujeta v Vavti vasi in ju obiskujejo otroci iz vseh enajstih naselij občine. Večina prebivalcev je zaposlenih v sosednjih občinah, v občini pa je nekaj manjših podjetij. Straža je znana po enem od vodilnih podjetij v lesni industriji, Novolesu, ki je leta 2011 šlo v stečajni postopek. Nekaj prebivalcev se ukvarja s kmetijstvom kot dopolnilno dejavnostjo, v zadnjih letih predvsem z vinogradništvom, ki postopoma izpodriva živinorejo in poljedelstvo. Vedno večji pomen dobiva turizem, predvsem turistične kmetije in zidanice (v kraju so turistične znamenitosti: kužno znamenje, cerkev sv. Tomaža, zidanice). Vedno več je športne ponudbe ob reki Krki. Pri osnovni šoli v Vavti vasi se nahaja še obstoječ kompleks športnega igrišča. Največji hrib v občini je Straška gora z najvišjim vrhom Srobotnik z nadmorsko višino 593 m (Poljanšek, 2011).

Na prebivalstvo in podobo kraja so najbolj vplivale naravne razmere, gospodarski in prometni položaj. Gospodarski razvoj je občina dosegla z razvojem lesne industrije in

21 odprtjem tovarne Novoles, ljudje pa so se zaradi zaslužka in delovnih mest preseljevali na območje Straže. Leži na ugodni prometni legi, saj je v neposredni bližini Novega mesta, ki velja za dolenjsko prestolnico. Občina ima letališče s pristajalno stezo dolgo 2000 m za športna letala. Na lokalni ravni je zelo pomembna tudi železniška proga Novo mesto – Straža, ki se uporablja samo za tovorni promet (Poljanšek, 2011).

Po podatkih za leto 2015 na kvadratnem kilometru površine občine živi povprečno 134 prebivalcev; torej je bila gostota naseljenosti tu večja kot v celotni državi (102 prebivalca na km2). V letu 2015 je bilo v občini 359 stanovanj na 1.000 prebivalcev. Približno 65 % stanovanj je imelo najmanj tri sobe (tj. tri ali več). Povprečna uporabna površina stanovanja je bila 91 m2 (Podatkovni portal SI-STAT).

Za občino je značilna velika koncentracija prebivalstva na območju občinskega središča in v njegovi neposredni bližini. Okoliška naselja so zelo razpršena, njihova značilnost pa je nizka stopnja urbanizacije. Naselja v občini postajajo vedno bolj privlačna za poselitev, saj ima vse, kar ljudje potrebujemo za nemoteno življenje. Včasih je bilo na tem območju veliko kmečkega prebivalstva, danes pa je tega vedno manj. Kraj je znan tudi po zidanicah, ki jih ljudje uporabljajo predvsem za počitniška bivališča (Poljanšek, 2011, str. 43).

Preglednica 2: Značilnosti občine

PREDNOSTI SLABOSTI

- ugodna geografska lega območja –bližina - nizka stopnja informiranosti prebivalstva o Novega mesta možnostih razvoja

- prisotna tradicija kmetovanja - neugodni demografski kazalniki

- vinske gorice (staranje prebivalstva in odseljevanje)

- neokrnjena in čista narava po pobočju - opuščanje kmetij, saj ni mladih prevzemnikov Straške gore kmetij, ko se stara generacija umakne

- bogata naravna in kulturna dediščina - nizka samoiniciativnost prebivalstva za aktivno razvojno delovanje - ugodna klima - pomanjkanje podjetnosti na podeželju - velika ekološka in gospodarska vrednost gozda - izseljevanje v večja mesta

- gostoljubni ljudje - slaba prometna ureditev (nevarni cestni odseki, pomanjkljiva signalizacija) - izjemnost in posebnost pokrajine (reka - ni povezanih kolesarskih in pešpoti Krka) - neurejenost obrežja Krke in zelenih površin

- ni urejenih površin za turizem

- pomanjkanje sodelovanja med sosednjimi občinami na področju turizma

PRILOŽNOSTI NEVARNOSTI

- ugodna geografska lega (bližina Novega - propad lesne industrije (Novoles)

mesta) - zmanjšanje zaposlenosti

- povečano povpraševanje po kakovostnih - dnevne delovne migracije domačih izdelkih (mleko, vino) - izseljevanje v sosednja mesta - trend vračanja k naravi - slabšanje videza kulturne krajine zaradi - razvoj ekološkega turizma v vinskih goricah opuščanja kmetijske dejavnosti

- privlačnost za bivanje (varno okolje) - pomanjkanje podjetniškega pristopa k razvoju podeželja - možna širitev že obstoječega stanovanjskega naselja

- zanimanje za tradicijo in lokalne posebnosti

reke Krka

- vzpostavitev povezanih kolesarskih in pešpoti

- nove dejavnosti na območju tovarne Novoles (industrijska cona)

- uporaba železnice v gospodarske namene

Vir: Poljanšek (2011, str. 81-82)

3.2. Prebivalstvo in demografska struktura Občine Straža

Sredi leta 2017 je imela občina 3.870 (1.947 moških in 1.923 žensk) (Podatkovni portal SI- STAT). Po številu prebivalcev se je med slovenskimi občinami uvrstila na 132. mesto. Število živorojenih (47) je bilo leta 2016 višje od števila umrlih (24). Naravni prirast (23) na 1.000 prebivalcev v občini je bil torej v 2016 letu pozitiven, znašal je 6,0 (v Sloveniji 0,8). Število tistih, ki so se iz te občine odselili, je bilo višje od števila tistih, ki so se vanjo priselili. Selitveni prirast na 1.000 prebivalcev v občini je bil torej negativen, znašal je –7. Občina pa zaradi večjega števila rojstev pozitiven skupni prirast na 1.000 prebivalcev, in sicer 4,2. (Podatkovni portal SI-STAT)

V občini je leta 2016 deloval en vrtec, obiskovalo pa ga je 151 otrok. Od vseh otrok v občini, ki so bili stari od 1–5 let jih je bilo 84,7 % vključenih v vrtec , kar je več kot v vseh vrtcih v Sloveniji skupaj (77,7 %). V tamkajšnji osnovni šoli se je v šolskem letu 2016/2017 izobraževalo 341 učencev. Različne srednje šole je obiskovalo 166 dijakov. Med 1.000

23 prebivalci v občini je bilo povprečno 41 študentov. V celotni Sloveniji je bilo na 1.000 prebivalcev povprečno 39 študentov.

Indeks staranja: več je starega kot mladega prebivalstva

Med prebivalci občine Straža je bilo število najstarejših – tako kot v večini slovenskih občin – večje od števila najmlajših: na 100 oseb, starih 0–14 let, so prebivale 114,7 osebe stare 65 let ali več (za primerjavo, še leta 2015 je bil indeks staranja za Stražo 103, za Slovenijo pa 123). To razmerje pove, da je bila na dan 1. 7. 2017 vrednost indeksa staranja1 za to občino nižja od vrednosti tega indeksa za celotno Slovenijo (ta je bila 127,8). Podatek pa tudi pove, da se povprečna starost prebivalcev te občine dviga v povprečju počasneje kot v celotni Sloveniji. Podatki po spolu kažejo, da je bila vrednost indeksa staranja za ženske v vseh slovenskih občinah višja od indeksa staranja za moške. V občini je bilo – tako kot v večini slovenskih občin – med ženskami več takih, ki so bile stare 65 let ali več, kot takih, ki so bile stare manj kot 15 let; pri moških je bila slika enaka.

Preglednica 3: Indeks staranja za občino Straža

Indeks staranja: Občina Straža 2017H2*

Spol - SKUPAJ Moški Ženske Povprečna starost (leta) 42,7 41,5 43,9 Indeks staranja 114,7 101,3 128,5 Delež prebivalcev, starih 0-14 let (%) 15,4 15,5 15,3 Delež prebivalcev, starih 15-64 let (%) 66,9 68,8 65

Delež prebivalcev, starih 65 let ali več (%) 17,7 15,7 19,7

Delež prebivalcev, starih 80 let ali več (%) 4,2 2,5 5,9 2 Koeficient starostne odvisnosti 49,5 45,4 54

1 Za Slovenijo je značilno, da ima od sredine leta 2003 več starega kot mladega prebivalstva. Delež prebivalcev, starih 65 ali več let, je sredi leta 2015 znašal 18,2 %; delež prebivalcev, mlajših od 15 let, pa je znašal 14,8 %. Indeks staranja, ki predstavlja razmerje med številom oseb, starih 65 ali več let, in številom oseb, mlajših od 15 let, je znašal 122,7. To pomeni, da je na 100 oseb, mlajših od 15 let, v državi prebivalo 123 oseb, starih 65 ali več let. Razlike med spoloma so zelo izrazite. Med žensko populacijo je namreč delež starejših v primerjavi z mlajšimi veliko večji (indeks staranja je sredi leta 2015 znašal 149), medtem ko je pri moških to razmerje obrnjeno (na 100 moških, mlajših od 15 let, je prebivalo 98 moških, starih 65 ali več let). SURS, http://www.stat.si/obcine/sl/2015/Theme/Index/PrebivalstvoIndeks)

2 Razlaga pojma koeficient starostne odvisnosti: - koeficient starostne odvisnosti starega prebivalstva: razmerje med številom starejših (65 let ali več) in številom delovno sposobnih prebivalcev (20-64), pomnoženo s 100. Koeficient starostne odvisnosti starih pove, koliko starejših je odvisnih od 100 delovno sposobnih prebivalcev. - koeficientom starostne odvisnosti otrok: razmerje med številom otrok (0−14 let) in številom delovno sposobnih prebivalcev (20-64), pomnoženo s 100. Koeficient starostne odvisnosti mladih/otrok pove, koliko otrok je odvisnih od 100 delovno sposobnih prebivalcev. 24

Koeficient starostne odvisnosti mladih 23,1 22,6 23,6 Koeficient starostne odvisnosti starih 26,5 22,9 30,3 *H2: po stanju na 1. 7. 2017 Vir: Podatkovni portal SI-STAT, 2017

Preglednica 4: Indeks staranja za Slovenijo

Indeks staranja: SLOVENIJA 2017H2* Spol - SKUPAJ Moški Ženske Povprečna starost (leta) 43,1 41,6 44,6 Indeks staranja 127,8 104,3 152,6 Delež prebivalcev, starih 0-14 let (%) 15 15,5 14,5 Delež prebivalcev, starih 15-64 let (%) 65,9 68,3 63,5

Delež prebivalcev, starih 65 let ali več (%) 19,1 16,2 22,1

Delež prebivalcev, starih 80 let ali več (%) 5,2 3,3 7 Koeficient starostne odvisnosti 51,8 46,5 57,5 Koeficient starostne odvisnosti mladih 22,8 22,7 22,8 Koeficient starostne odvisnosti starih 29,1 23,7 34,8 *H2: po stanju na 1. 7. 2017 Vir: Podatkovni portal SI-STAT, 2017

- skupnim koeficient starostne odvisnosti: razmerje med številom otrok in starejših (0-14, 65+) ter številom delovno sposobnih prebivalcev (20-64), pomnoženo s 100. Koeficient starostne odvisnosti pove, koliko otrok in starejših prebivalcev je odvisnih od 100 delovno sposobnih.

3.3. Gospodarska situacija in slika aktivnega prebivalstva

Konec leta 2016 je v Straži živelo 1643 delovno aktivnih oseb. V kraju je 118 registriranih brezposelnih oseb, stopnja registrirane brezposelnosti je 6,7. Stopnja registrirane zelo dolgotrajne brezposelnosti (več kot dve leti) je 2,4%. Na teritoriju občine je septembra 2017 našlo zaposlitev 846 oseb, med njimi je 106 samozaposlenih oseb in 26 samozaposlenih kmetov.

Velika večina občanov Straže pa je zaposlenih izven občine prebivališča. Dnevnih migrantov (brez kmetov), ki delajo zunaj občine je med vsemi delovno aktivnimi prebivalci v občini Straža 81,6%.

Leta 2016 je bilo med osebami v starosti 15 do 64 let (tj. med delovno sposobnim prebivalstvom) 68 % zaposlenih ali samozaposlenih oseb (tj. delovno aktivnih ), kar je malo več od slovenskega povprečja (67,1 %).

Preglednica 5: Delovno aktivno prebivalstvo, registrirano brezposelne osebe in stopnje registrirane brezposelnosti

Straža 2016 15-24 25-29 30-34 35-39 40-44 45-49 50-54 55-59 60+ Delovno aktivno prebivalstvo - SKUPAJ 61 173 230 264 241 222 230 176 24 Registrirane brezposelne osebe 9 19 14 9 11 18 23 24 5 Stopnja registrirane brezposelnosti 13,1 9,7 5,8 3,2 4,2 7,6 9,1 11,8 17 Vir: Podatkovni portal SI-STAT, 2017

Stopnja registrirane brezposelnosti je v vseh starostnih skupinah občine Straža manjša kot v državi, in sicer: v skupini 15-24 let je 13,1% (Slovenija: 22,5), v skupini 15-29 let 10, 6% (Slovenija: 16,8), v skupini 25-49% 5,9% (Slovenija: 9,3%) in 50 ali več let 10,7% (Slovenija: 14,05).

Med aktivnim prebivalstvom občine je bilo leta 2016 v povprečju 6,7 % registriranih brezposelnih oseb, to je manj od povprečja v državi (11,2 %). Med brezposelnimi je bilo tu – kot v večini slovenskih občin – več žensk kot moških.

Preglednica 6: Število registriranih brezposelnih od 2011 do 2016 v občini

2011 2012 2013 2014 2015 2016

Straža 8,7 % 12,9 % 13,9 % 12,7 % 9,2 % 6,7 %

Vir: Podatkovni portal SI-STAT, 2017

V občini je do gospodarske krize delovalo veliko podjetje Novoles (leta 2011 je šlo podjetje v stečaj), kjer se je zaposlovalo veliko ljudi. Propad podjetja je zelo poslabšal gospodarsko in socialno sliko v občini. Se pa stanje v zadnjih dveh letih zaradi pozitivnih trendov v regiji bistveno izboljšuje, kar kaže Preglednica 5, saj število brezposelnih upada.

V letu 2016 je bilo v občini registriranih 278 podjetij, ki so zaposlovale 739 oseb, v povprečju sta bili zaposleni 2,7 osebi na podjetje. (Preglednica 5)

Preglednica 7: Število podjetij in zaposlenih v občini Straža v letu 2016

Straža 2016 Število Število oseb, Število oseb, ki delajo Prihodek (1000 EUR)3 podjetij ki delajo na podjetje v občini 278 739 66031 2,7 Vir: Podatkovni portal SI-STAT, 2017

Zdi se, da večina Stražanov išče zaposlitev v sosednjih in večjih občinah, kljub temu da se v občini povečuje število podjetij. Leta 2008 je bilo 211 podjetij, leta 2016 pa jih je že 278. Leta 2008 je bilo v manj podjetjih zaposlenih kar 1230 oseb (5,0 na podjetje v povprečju), medtem ko jih je leta 2017 skupno v vseh podjetjih v občini zaposlenih 739 (kar je v povprečju 2,7 zaposlenih na podjetje).

Na ugodnejšo sliko števila brezposelnih tako vpliva ugodnejša slika za področje zaposlovanja za JV regijo. Stanje v občini Straža je močno odvisno od dogajanja v Jugovzhodni regiji in za občine iz te regije se kažejo podobni trendi. »Stopnja brezposelnosti se je v JV regiji letu 2016 znižala (11,7 %) in je bila malo višja od povprečja v Sloveniji (11,2 %), v primerjavi z letom 2015 pa se je znižala za 1,3 %. Značilne so velike razlike v brezposelnosti in zaposlitvenih možnostih znotraj regije (brezposelnost je večja v Beli krajini in Kočevskem), izguba zaposlitvenih možnosti zaradi propadanja celih panog, velika koncentracija delovnih mest in odvisnost blaginje velikega dela prebivalstva regije od majhnega števila velikih izvoznih podjetij. Na zaposlovanje v JV regije v največji meri vpliva industrija (avtomobilska,

3 Prihodek (1000 EUR): So prodajne vrednosti kupcem zaračunanih prodanih proizvodov ali trgovskega blaga in materiala ter opravljenih storitev. Merijo se na podlagi prodajnih cen, navedenih v računih in drugih listinah, zmanjšanih za vse popuste, ki so bili dani ob prodaji ali pozneje, pa tudi za vrednosti vrnjenih količin. Prihodki zajemajo tudi vse stroške in obremenitve, vezane na kupca, ne zajemajo pa davkov in carinskih dajatev na blago ali storitve, ki jih enota fakturira, in davka na dodano vrednost (DDV), morebitne prodaje osnovnih sredstev, prihodkov od financiranja in drugih izrednih prihodkov. V podatku o prihodku podjetij je od 2013 tudi zajet prihodek bank in hranilnic. 27 farmacevtska in druga lahka industrija). Velik del prebivalstva živi na podeželju.« (Regijski izvedbeni načrt na področju socialnega varstva 2017 – 2020 za jugovzhodno statistično regijo, 2017, str. 8).

Dohodek zaposlenih v Straži

Povprečna mesečna neto plača v letu 2016 je bila 890,33 evrov (bruto 1325,32). Zaposlenih oseb, ki so prejele zaostala izplačila je bilo 5,1%.

Preglednica 8: Povprečne mesečne plače v občini, september 2017

Dejavnost Plača za mesec [EUR]

Bruto plača Neto plača

PREDELOVALNE DEJAVNOSTI 1153,83 795,68

GRADBENIŠTVO 1383,16 913,01

TRGOVINA, VZDRŽEVANJE IN POPRAVILA 1052,43 737,79 MOTORNIH VOZIL

PROMET IN SKLADIŠČENJE 1058,12 711,38

FINANČNE IN ZAVAROVALNIŠKE DEJAVNOSTI 1506 1010,29

IZOBRAŽEVANJE 1584,86 1059,16

Dejavnosti - SKUPAJ 1267,39 857,08

Vir: Podatkovni portal SI-STAT, 2017

Povprečna mesečna plača na osebo, zaposleno pri pravnih osebah, je bila v tej občini v bruto znesku za približno 16 % nižja od letnega povprečja mesečnih plač v Sloveniji, v neto znesku pa za približno 13 %.

»Jugovzhodna Slovenija je bila v 2015 poleg osrednjeslovenske in gorenjske regije regija z mesečno neto plačo, ki je bila višja od slovenskega povprečja; znašala je 1.023 EUR neto. Četrtina delovno aktivnih prebivalcev je delala zunaj regije svojega prebivališča, največ jih je odhajalo na delo v osrednjeslovensko statistično regijo. Število upravičencev do denarne socialne pomoči in izredne denarne socialne pomoči narašča (49,32%) in je nad slovenskim povprečjem (39,7 %). Med prejemniki denarne socialne pomoči je večji delež (60,7 %) dolgotrajno brezposelnih in zelo dolgotrajno brezposelnih (44,2 %), ki narašča in hkrati vpliva na število upravičencev do denarne socialne pomoči.« (Regijski izvedbeni načrt na področju socialnega varstva 2017 – 2020 za jugovzhodno statistično regijo, 2017, str. 7).

Posebnost regije glede na stanje v Sloveniji kot državi je, da tisti, ki so zaposleni, v povprečju bolje zaslužijo od ostalih državljanov, delež prejemnikov denarnih pomoči, brezposelnih in dolgotrajno brezposelnih pa je višji kot v državi.

3.4. Socialno in zdravstveno varstvo

Jugovzhodna regija (v nadaljevanju JV regija) je glede na stopnjo brezposelnosti v slovenskem povprečju, vendar imamo območja (Črnomelj, Kočevje, Semič, Metlika), kjer je stopnja brezposelnosti večja in se še povečuje. Prav tako se povečuje število dolgotrajno (eno leto ali več) in zelo dolgotrajno (dve leti ali več) brezposelnih. Opažamo, da se zaradi brezposelnosti oziroma nizkih dohodkov zaposlenih, vsako leto povečuje število izrednih denarnih socialnih pomoči, povečuje pa se tudi število dolgotrajno brezposelnih, ki so prejemniki denarne socialne pomoči.

Zaradi naraščanja materialne stiske so v porastu tudi težave v duševnem zdravju, povečuje se tudi število obravnavanih primerov nasilja v družini.

Opažamo tudi problem medgeneracijske odtujenosti, osamljenost in odrinjenost starih ljudi ter tudi primere nasilja nad starimi ljudmi. Med prosilci denarnih pomoči je vedno več upokojencev, ki z nizkimi pokojninami ne morejo poplačati osnovnih življenjskih stroškov. Razpršenost poselitve regije je nad slovenskim povprečjem. V predelih regije, ki so umaknjeni od večjih središč, je problem v dostopnosti storitev, saj ni organiziranega javnega prevoza, zato ljudje težko pridejo do središč. V kolikor pa je javni prevoz zagotovljen, pa predstavlja dodatne materialne stroške za uporabnike socialnega varstva. Zaradi slabe dostopnosti storitev uporabnikom prihaja tudi do socialne izključenosti. (Regijski izvedbeni načrt na področju socialnega varstva 2017 – 2020 za jugovzhodno statistično regijo, 2017)

Za JV regijo, kamor je umeščena občina Straža, je na področju demografije mogoče ugotoviti določene razvojne prednosti:

- ugodna demografska gibanja (več mladih in manj starejših prebivalcev kot velja v povprečju za Slovenijo, višja rodnost),

- kljub padanju delovne aktivnosti prebivalstva je aktivnost prebivalstva v primerjavi s Slovenijo ugodnejša,

- največ zaposlitvenih možnosti v velikih izvoznih podjetjih,

- pozitivni naravni prirast prebivalcev,

- velik del prebivalstva živi na podeželju, kjer so možnosti za samooskrbo boljše.

Hkrati pa se prav vse občine v tej regiji srečujejo tudi z razvojnimi ovirami in Straža si z njimi deli podobno sliko:

Aktualna problematika v JV regiji:

- slabša (nezadostna) izobrazbena struktura prebivalstva (več prebivalcev brez izobrazbe in manj prebivalcev z visoko strokovno izobrazbo).

- velike razlike v brezposelnosti in zaposlitvenih možnostih znotraj regije (odstopata zlasti Bela Krajina in Kočevsko),

- nadaljevanje padanja aktivnosti prebivalstva in izguba zaposlitvenih možnosti zaradi propadanja celih panog (tekstilno predelovalna industrija, obutvena industrija, lesno predelovalna industrija, velik del gradbene dejavnosti), odpuščanja zaposlenih zaradi prilagajanja proizvodnje trgom in selitve proizvodnje v konkurenčnejša okolja,

- velika koncentracija delovnih mest in odvisnost blaginje velikega dela prebivalstva regije od majhnega števila velikih izvoznih podjetij,

- demografsko ogrožena območja, za katera so značilne slabše gospodarske možnosti, slabša infrastrukturna opremljenost in negativna demografska slika (staranje prebivalstva in odseljevanje mladih),

- dolgotrajna brezposelnost in brezposelnost mladih, ki je med brezposelnimi najvišja

- javni cestni prevoz in železniški osebni promet ne sledi potrebam dnevnih migrantov v večje zaposlitvene centre v okviru regije in izven nje,

- ekonomska migracija mladih strokovnjakov in družin iz regije in zaposlovanje predvsem neizobražene cenejše delovne sile iz tujine,

- zaznati je, da predvsem na območju Pokolpja izobražen in lažje zaposljiv kader (predvsem mladi) zapušča območje,

- območje Pokolpja zaostaja za regijskimi kazalci (po izobrazbi, starosti, zaposlenosti in zaposlitvenih možnostih.

V regiji zaznavajo nadaljnje povečevanje brezposelnosti (od podpovprečne brezposelnosti je regija v času gospodarske krize prešla v nadpovprečno brezposelnost, ki še narašča), medtem ko se v občini Straža problem brezposelnosti v zadnjih dveh letih počasi izboljšuje.

Če za večino občin JV regije velja, da se srečujejo z neurejeno romsko problematiko, je to tudi ena od okoliščin, ki za Stražo ni tako značilna, saj po dostopnih podatkih v Straži ni romskih naselij (trenutno ta problematika za občino ni v ospredju).

3.5. Nekaj dejstev o zdravju v občini: dejavniki tveganja za zdravje in preventiva

- Telesni fitnes otrok je bil blizu slovenskemu povprečju.

- Delež kadilcev je bil 15 %, v Sloveniji pa 24 %. - Stopnja bolnišničnih obravnav zaradi poškodb v transportnih nezgodah je bila 1,6 na 1000 prebivalcev, v Sloveniji pa 1,8. - Delež prometnih nezgod z alkoholiziranimi povzročitelji je bil blizu slovenskemu povprečju. - Odzivnost v Program Svit - presejanju za raka debelega črevesa in danke je bila 67,1 %, v Sloveniji pa 60,4 %. - Presejanost v Programu Zora - presejanju za raka materničnega vratu je bila 67,1 %, v Sloveniji pa 71,3 %.

Zdravstveno stanje in umrljivost

- Delež prebivalcev občine, ki so svoje zdravje ocenjevali kot dobro, je bil blizu slovenskemu povprečju. - Bolniška odsotnost delovno aktivnih prebivalcev je trajala povprečno 11,6 koledarskih dni na leto, v Sloveniji pa 13,7 dni. - Delež oseb, ki prejemajo zdravila zaradi povišanega krvnega tlaka, je bil višji od slovenskega povprečja, za sladkorno bolezen prav tako. - Stopnja bolnišničnih obravnav zaradi srčne kapi je bila 2,0 na 1000 prebivalcev, starih 35 do 74 let, v Sloveniji pa 1,9. - Delež uporabnikov pomoči na domu je bil blizu slovenskemu povprečju. - Stopnja umrljivosti zaradi samomora je bila 18 na 100.000 prebivalcev, v Sloveniji pa 22.

Pokazatelji zdravja starih ljudi v Straži

Delež starejšega prebivalstva (nad 80 let) je 3,6 % in je nižje od deleža v upravni enoti (Novo mesto) (4,2%), nižji kot v JV regiji (4,7%) in nižji od deleža v državi (4,7 %). Pri starejših prebivalcih občine je bila stopnja bolnišničnih obravnav zaradi zlomov kolka 7,2 na 1000, v Sloveniji pa 6,4.

3.6. Število starih prebivalcev Straže

Preglednica 9: Prebivalstvo starejše od 65 let v Straži

65 + let 65-69 70-74 75-79 80-84 85-89 90-94 95-99 100 +

SKUPAJ let let let let let let let let Spol - SKUPAJ 685 239 139 144 91 48 20 4 0 Moški 306 132 66 59 35 10 3 1 0 Ženske 379 107 73 85 56 38 17 3 0 Vir: Podatkovni portal SI-STAT, 2017, na dan 1.7.2017

Preglednica 10: Generacije, ki se bližajo populaciji 65+

55-64 55-59 60-64 let let let SKUPAJ Spol - SKUPAJ 628 298 330 Moški 308 149 159 Ženske 320 149 171 Vir: Podatkovni portal SI-STAT, 2017

V naslednjih desetih letih bo v skupino 65+ vstopila precej močna generacija prebivalcev Straže, ki so se rodili v obdobju »baby boom« generacije, in sicer med leti 1953 do 1962. Za primerjavo, tistih Stražanov, ki so letos v skupini 60 – 65 let je 239, v petih letih pa se bo ta skupina povečala za 91 ljudi, kar je za skoraj 38 % zdajšnje populacije te skupine prebivalcev. Seveda bo šlo za skupino, ki bo po kazalnikih zdravja še vedno zelo aktivna in čila, po kazalnikih socialnega blagostanja pa bo prehod v status upokojenih tej skupini prinesel kar precejšnjo spremembo v slogu življenja in pričakovano znižanje dohodkov. Glede na naravna demografska gibanja in zviševanje starostne dobe je pričakovati, da bo ta precej številčna skupina v naslednjih 20 oz. 25 letih vstopila v svoja osemdeseta, ko pa tudi razmeroma zdravi stari ljudje postopoma potrebujejo vedno več pomoči pri vsakdanjem življenju. Glede na to, da se danes podaljšuje obdobje študija in se mladi kasneje osamosvojijo, skoraj ne moremo računati, da bodo generacije, ki so stare do 30 let, dejansko lahko neformalno pomagale pri skrbi za stare ljudi (za Stražo je tudi značilno, da se veliko mladih v času študija odseli iz kraja v Ljubljano). Hkrati kar 80 % Stražanov v aktivni skupini prebivalcev zaradi zaposlitve dnevno migrira v Novo mesto ali Ljubljano. To pomeni, da dnevno v občini ostane le malo ljudi, ki še lahko poskrbijo za sorodnike, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo in pomoč pri dnevnih opravilih.

Srednja in mlada generacija

Preglednica 11: Število Stražanov srednje in mlade generacije

15-64 let 15-19 20-24 25-29 30-34 35-39 40-44 45-49 50-54 SKUPAJ let let let let let let let let

Spol - SKUPAJ 2588 213 166 213 275 286 259 263 285 Moški 1339 123 81 104 137 163 139 143 141 Ženske 1249 90 85 109 138 123 120 120 144 Vir: Podatkovni portal SI-STAT, 2017

Po podatkih iz preglednica 10 je razvidno, da že tako številčno zmanjšane generacije aktivnega prebivalstva ne bodo zmogle sočasne skrbi za otroke in starše, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo. Razpeti med skrbjo za mlajšo in starejšo delovno neaktivno populacijo bodo postali t.i. »sendvič generacija«.

Preglednica 12: Število mladih do 14 let

0-14 let 0-4 5-9 10-14

SKUPAJ let let let Spol - SKUPAJ 597 198 212 187 Moški 302 102 106 94 Ženske 295 96 106 93 Vir: Podatkovni portal SI-STAT, 2017

Po številu rojstev so v občini v letu 2016 prišli na raven iz leta 2007 oz. 2008. Vmes so bila leta, ko se je rodilo tudi do deset ali petnajst otrok manj na leto. Če pogledamo spodnji dve preglednici in podatke o razmerju med starim in mladim prebivalstvom, lahko ugotovimo, da imajo v občini pozitiven naravni prirast (več rojenih kot umrlih na leto), a hkrati negativen indeks staranja, kar pomeni, da je v razmerju več starega kot mladega prebivalstva).

Preglednica 13: Število rojstev na leto

Straža: Živorojeni - SKUPAJ 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 43 50 45 50 35 37 39 35 37 47 Vir: Podatkovni portal SI-STAT, 2017

Preglednica 14: Število umrlih na leto

Straža: Umrli - SKUPAJ 2007 2008 2009 2010 2011 2012 2013 2014 2015 2016 23 33 21 27 18 24 24 20 21 24 Vir: Podatkovni portal SI-STAT, 2017

Glede na to, da se vse naslednje generacije številčno manjšajo in indeks staranja kaže zmanjševanje populacije (tudi za skoraj polovico glede na generacije danes) bo skrb za stare ljudi predstavljala velik izziv še vsa naslednja leta. Razlika bo le v tem, da se bo (če ne bo priseljevanja v občino) zmanjšalo skupno število prebivalcev vseh generacij. Razmerja med generacijami, ki bodo potrebovala pomoč in generacijami, ki jo bodo lahko zagotavljale, pa bo vsaj še 40 let ostajalo podobno, a vse več bo tistih, ki bodo v skupini starejših. Še vsaj v vseh naslednjih 30 letih bo ostajala obremenjenost mlajših generacij podobna. Takrat, ko se bo postarala generacija 40-49 bodo njihovi otroci, ki so danes stari 20-29 let, stari 50 – 59 let. Skupina, ki bo takrat stara 70-79 let bo štela 522 ljudi, medtem ko bo takrat v skupini 50-59 let 379 ljudi. Starejše populacije bo še vedno za 33% več kot tiste, ki pomoč lahko nudi. Do podobne ocene smo prišli na skupinskem intervjuju. »Ocenjujem, da ima občina Straža takšno starostno statistiko: 14% ljudi s starostjo nad 70 let v občini, od tega 4% nad 80 let. Za leto 2030 predvideno 24,5% nad 65 let. Za leto je 2060 je predvideno 30% starejših od 50 let. (to projekcijo s statistikami/trend staranja v občini je naredil prof. dr. Marjan Ravbar za eno okroglo mizo v Ljubljani).« (S6)

V Straži živi kar precej ljudi, ki so sami v stanovanju (gospodinjstva z eno osebo). Takšnih je kar 359.

Preglednica 15: Značilnosti gospodinjstev v Straži

Straža 2015 1 2 3 4 5 6 + Gospodinjstva - SKUPAJ član člana člani člani članov članov 1411 359 358 272 273 90 59 Vir: Podatkov portal SI-STAT, 2017

Natančnega števila starih ljudi, ki v Straži živijo sami, nismo mogli pridobiti, smo pa lahko zbrali nekatere ocene in opažanja. Tako izvemo, da v blokovskem naselju v kraju Straža živi samih vsaj 17 starih ljudi. Večina med njimi je sicer še samostojno gibljivih, vendar so med njimi tudi starejši od 80 let. V primeru poslabšanja zdravstvenega stanja ali demence za njih ta hip ni mogoče poskrbeti drugače kot z namestitvijo v dom za stare.

Podatka o tem, koliko jih živi samih v stanovanjskih hišah nismo mogli preveriti.

4. Zemljevid služb v občini na področju dolgotrajne oskrbe

Občina je dobro opremljena z dejavnostmi družbene infrastrukture, saj se v njej nahajajo vse ključne ustanove in osnovne storitvene dejavnosti. Podobno je v vseh treh manjših sosednjih občinah. Dobrih 8 kilometrov pa loči občino Straža od bližnje mestne občine Novo mesto, ki je infrastrukturno povsem opremljena, kar pomeni, da prebivalci lahko razmeroma hitro dostopajo do vseh ostalih ustanov (center za socialno delo, dom starejših občanov, zdravstveni dom, bolnišnica idr.) in zadovoljujejo večino dnevne preskrbe.

Preglednica 16: Opremljenosti občinskega središča Straža in sosednjih občin

Občina Straža Dolenjske Mirna Peč Žužemberk Mestna Toplice občina Novo mesto

Občinsko središče

Mestno naselje

Naselje z ulicami

Železniška postaja

Avtobus. postaja, postajališče

Policijska postaja, pisarna

Osnovna šola

Poklicna, srednja šola

Višja, visoka šola

Fakulteta

Pošta

Banka

Sodišče

Zdravstveni dom, postaja

Gledališče

Knjižnica

TV, radio postaja

Muzej, galerija

Trgovina z živili,nakup.center

Nakupovalni center

Bencinski servis

Gostišče, gostilna

Prenočišče

Sedež župnije

Vir: Regionalni razvojni program za obdobje 2014-2020 v razvojni regiji Jugovzhodna Slovenija (2015)

4. 1. Predstavitev delovanja organizacij na področju oskrbe starih ljudi v Občini Straža

V Straži deluje več različnih organizacij in služb, katerih storitve so bodisi namenjene starim ljudem bodisi se z njimi pri svojem delu pogosto srečujejo.

Preglednica 17: Zemljevid služb v Straži

Tip organizacije Ustanove in organizacije v občini, ki se pogosto srečujejo s starimi

Javne ustanove Zdravstveni dom Novo mesto (patronažna služba ) in Straža

Lekarna Straža

Policijska postaja Dolenjske Toplice

Center za socialno delo Novo mesto

Dom starejših občanov Novo mesto

Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto

Knjižnica Mirana Jarca Straža

OŠ Vavta vas

Nevladne organizacije in Karitas Straža društva RK Straža

Društvo upokojencev

Gasilsko društvo Vavta vas

Prostovoljno gasilsko društvo Dolenja Straža

RIC Novo mesto

Združenje borcev za vrednote NOB

Cerkvene organizacije Župnija Vavta vas

Župnija Prečna

Politične stranke Stranka DESUS

Podjetja Pošta Straža

NLB d.d. Straža

V občini je več organizacij, ki se srečujejo s starimi ljudmi pri izvajanju dejavnosti ali v svojem v poslanstvu izrekajo posebno skrb za starejše prebivalce Straže. Organizacije, ki so bile vabljene k projektu oziroma so sodelovale pri izvedbi skupinskega intervjuja so tiste, ki delujejo v javnem in zasebnem sektorju, so organizirane kot društva, kot cerkvene organizacije in kot politične stranke.

Glede na področje delovanja jih lahko delimo na tiste, ki delujejo na področju zdravstva (zdravstveni dom, lekarna, Rdeči križ), socialnega varstva (CSD, DSO, Karitas), interesno usmerjeni (Društvo upokojencev, Stranka Desus), kulture in izobraževanja (knjižnica, OŠ, RIC Novo mesto), varnosti (policija, gasilci), storitev (banka, pošta) in duhovnosti (župnije).

Socialno varstvo Na občini deluje oddelek za družbene dejavnosti. Dnevno se srečujejo s problemi starih ljudi. Najpogosteje stare ljudi usmerjajo na pristojne institucije (CSD, DSO). V občini je organizirana tudi »pomoč na domu«, izvajajo jo v sodelovanju z Domom starejših občanov Novo mesto. Pomoč na domu dobijo vsi, ki jo potrebujejo, ni čakalnih vrst. Izvajajo različne oblike pomoči, ne samo razvoz in oskrbo s hrano, temveč tudi neposredno socialno oskrbo, preoblačenje, umivanje, večkrat na dan, odvisno od potreb posameznika. Občina prispeva 65% plačila oskrbe na domu. Vendar nekateri kljub temu ne zmorejo plačevati razlike do polne oskrbe. V teh primerih CSD odobri izredno denarno pomoč in breme potem 100% pade na občino. Do sedaj je bila taka samo ena oseba. Plačujejo tudi domsko oskrbo (9-15 ljudi) in ocenjujejo, da se bo to število v bodoče povečalo. Na občino se za pomoč obračajo društva (Karitas, Društvo upokojencev). Sodelujejo z vsemi društvu in institucijami, ki so na terenu. Društva na terenu posredujejo na občino podatke, kakšno pomoč rabijo ljudje.

Pomoč na domu – DSO Novo mesto Pomoč na domu je kot storitev izredno pomemba, saj omogoča, da ljudje lahko ostanejo v domačem okolju tudi potem, ko zaradi različnih omejitev ne zmorejo več povsem poskrbeti zase.

Kot zapišejo avtorji Nagode in sodelavci (2014) so storitve osebne oskrbe potrebne kot odgovor na omejitve pri osebni negi, ki je posledica invalidnosti ali bolezni. Te storitve zagotavljajo pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih (ADL) kot so hranjenje, kopanje, umivanje, oblačenje, leganje v posteljo in vstajanje iz nje, uporaba stranišča ter obvladovanje inkontinence. Večina storitev v institucijah, pa tudi določen del storitev dnevne skrbe in storitev na domu, vključuje storitve osebne oskrbe kot del paketa storitev. Te storitve se običajno opravljajo neposredno ali pod nadzorom negovalnega osebja. Poudariti je pomembno, da so te storitve vključene v zdravstveno oskrbo, ker je namen takšne oskrbe povezan s preživetjem in z vzdrževanjem zdravstvenega stanja. Poleg tega je potreba po storitvah osebne oskrbe največkrat povezana z določenim osnovnim zdravstvenim stanjem.

Storitve podporne oskrbe se nanašajo na oskrbo, ki osebi omogoča, da živi neodvisno v lastni hiši ali stanovanju. Zagotavljajo pomoč pri vodenju gospodinjstva (tj. pomoč pri podpornih dnevnih opravilih, IADL), kot so nakupovanje, pranje perila, sesanje, kuhanje in opravljanje gospodinjskih del, upravljanje financ, uporaba telefona ipd. Te storitve so običajno zagotovljene v okviru storitev pomoči na domu, oskrbovanih stanovanj ipd.

Druge storitve socialne oskrbe vključujejo podporo pri izvajanju dejavnosti v skupnosti in zaposlitveno podporo, ki so posameznikom zagotovljene stalno ali občasno. Sem spadajo dejavnosti, katerih primarni namen je socialen in prostočasen. (Nagode et al., 2014).

Preglednica 18: Občina Straža: Pomoč na domu - Izvajalec Dom starejših občanov Novo mesto

Oblika skrbi Število 3,5 % od Število vključenih Odstotek (%) ciljne za stare prebivalcev, populacije, uporabnikov v populacije ReNPSV starih 65 let in več stare PND vključene v PND

(SLO) 65 let in več zaradi starosti ali

pojavov, ki spremljajo starost

Pomoč na 664 23 18 2,7 domu

Vir: Lebar et al. (2017)

Preglednica 19: Izvajanje pomoči na domu v občini Straža

Uporabniki na dan 31. 12. 2016: 18

Zaključeni uporabniki v letu 2016: 10

Cena za uporabnika (31. 12. 2016): 7,00 €

Ekonomska cena (31. 12. 2016): 18,77 €

Subvencija občin brez oprostitev (2016): 49.714,39 €

Celotna sredstva (2016): 78.040,49 €

Iz preglednice je razvidno, da je v občini Straža osemnajst prejemnikov pomoči na domu (2,7% populacije), kar je še pod ciljem, ki ga želi doseči država Slovenija, in sicer, da bi bilo v pomoč na domu vključene vsaj 3,5% populacije, ki potrebuje dolgotrajno oskrbo. Občina tudi del pomoči subvencionira, saj uporabniki plačajo 7 evrov na uro, medtem ko je cena urne postavke 18,77 evra. Občin iz proračuna tako porabi kar 78.040,49 € sredstev za izvajanje te storitve.

Vloga humanitarnih organizacij V kraju delujeta humanitarni organizaciji Rdeči križ Straža in Karitas. V obeh organizacijah poročajo, da je njihovih uporabnikov, ki dobijo različne oblike pomoči, 300 (med njimi niso le stari ljudje, temveč tudi brezposelni, zasvojeni, prejemniki denarnih pomoči). Tem posameznikom pomagajo s plačilom položnic in paketi hrane.

Vloga Rdečega križa pri skrbi za stare ljudi Obiskujejo starejše nad 88 let za rojstne dneve, za starejše od 70 let priredijo srečanje, nad 75 let jih obdarijo za novo leto. Njihove prostovoljke dobro poznajo situacijo na domovih. Sodelujejo s patronažno službo Zdravstvenega doma Novo mesto. Njim najbližje je medgeneracijski središče v Novem mestu, kjer delujejo prostovoljci. Prostovoljci hodijo na obiske k starim ljudem ena do dvakrat na 14 dni. Družijo se, jim pomagajo pri pospravljanju, jim zagotavljajo spremstva in prevoze. Strošek poti si mora prostovoljec sam pokriti. Starim ljudem pomagajo v materialnih paketih: hrana, obleke, denar. Problem je predvsem osamljenost, (ne)druženje. Izven mesta je bolj poskrbljeno za stare ljudi kot v mestih. Opažajo potrebo po dnevnem varstvu v občini. Veliko ljudi bi potrebovalo druženje. Domovi za stare bi morali biti urejeni glede na kraj bivanja posameznika. Veliko ljudi bi živelo rajši v domačem okolju, kot pa v domovih.

Na Rdečem križu ocenjujejo, da jih je okoli 20 starih ljudi v kraju takih, ki bi rabili nekaj več. Jih je pa sram priznati, da rabijo pomoč drugih. »Si mislijo, delal sem 40 let, zdaj moram pa prositi. Ampak so zelo hvaležni, vedno se poskusijo zahvaliti za vsako pomoč pa dajo 10 jajc ali pa klobaso.« (S9)

Sodelavke Rdečega križa opažajo, da je pomoč tistim, ki so res v stiskah težko izvajati. Opozorijo, da je revščina tudi sistemski problem (pogosto minimalne denarne pomoči ne rešijo hude materialne stiske prizadetih in samo vzdržujejo stanje). Drug problem je, da niti stari ljudje sami niti njihovi sorodniki ne marajo, da se vtikaš v njih, zato ne prosijo za pomoč. Za tiste, ki so še aktivni in fizično čili je Društvo upokojencev dobra oblika aktiviranja, za vključene v društvo tudi ni težko ugotoviti, če in kdaj kaj potrebujejo, saj ostali v njihovi socialni mreži zaznavajo njihove potrebe. Ljudje, ki se ne vključujejo, ker jih je sram, da prosijo za pomoč, pa ostajajo s stisko sami. Pravijo: »Toliko let sem delal itd. zdaj pa potrebujem denar oz. pomoč drugih.«) (S9)

Župnijska Karitas, Vavta vas Župnijska Karitas, Vavta vas, deluje na področju materialne pomoči in druženja z osamljenimi. Opravijo veliko obiskov starih ljudi na domovih, pogovorov z njimi po telefonu, obiskujejo jih tudi potem, ko gredo v domove za stare (občani Straže so po njihovih podatkih v domovih za stare v Novem mestu, Črnomlju, Metliki, Vnanjih Goricah). Stare ljudi obiskujejo ob okroglih obletnicah rojstva, za 80, 85, 90 let, po 90 vsako leto – dva predstavnika Karitas obiščeta slavljenca. Obiskujejo jih tudi za večje praznike. Za stare ljudi izdelujejo vizitke, čestitke in izdelke, ki jih napravijo v delavnicah Karitas. Zbirajo materialno pomoč, hrano in ostalo za vse pomoči potrebne. Pogosto morajo ljudi poiskati sami, posebej v krajih kjer se med sabo poznajo (jih je sram) in imajo zadržke zaradi drugih, saj so iz majhnih krajev (EU hrana in škofijska hrana za tiste, ki ne morejo kuhat, škofijski paketi-to pripeljejo, včasih pridejo sosedje to iskat, včasih sami iskat). Sorodniki ne marajo, da bi se potreba po pomoči prepoznala, zato so tiho. Ker se v manjših vaseh bolj poznajo med seboj, jih je zaradi drugih sram poiskati pomoč.

Karitas Vavta vas nima svojega žiroračuna, vse je na prostovoljni bazi, vse kar kdo da, vse kar dobijo, namenijo starim ljudem. Kolikor morajo pomagajo prostovoljno, če da kod kakšen dar, imajo za izdelke, ki jih porabijo za stare ljudi (vizitke, rože.). Vizija je čim več obiskov, druženja, pristnega prijateljskega druženja in ne iz dolžnosti. Na obiske hodita po dva prostovoljca hkrati, pokrivajo enajst vasi, dva zaselka. »Čimbolj želimo vključiti otroke, npr. da otroci berejo starejšim - mreženje, učenje, povezovanje s šolami itd. Smiselno bi bilo povezovanje dejavnosti«. (S2)

Društvo upokojencev Straža Društvo upokojencev Straža je bilo ustanovljeno 28.2.1982. Deluje na območju občine Straža.

Šteje 630 članov. V svojem programu ima v interesu članov številne dejavnosti v sklopu področij: humanitarno, kulturno, športno in Izobraževalno (http://www.posrcumlad.si/straza/novice.html).

Od oktobra 2014 je postala skupna jutranja telovadba nepogrešljiva. Udeležuje se je okoli 50 članov. Večina se je redno udeležuje (povprečno 35 dnevno ). Skupna ugotovitev je pozitiven vpliv na gibljivost, splošno dobro počutje. Veseli so vsakega novega udeleženca. Z oktobrom so iz objektivnih razlogov spremenili lokacijo. Sedaj telovadijo ob slabem vremenu v telovadnici doma Partizan v Vavti vasi, ob lepem pa na bližnjem parkirišču. (http://www.posrcumlad.si/straza/novice.html)

Patronažna služba Občane obiskujejo patronažne sestre Zdravstvenega doma Novo mesto. »Kot patronažna sestra opažam, da se stari bojijo doma za stare. Bi si želela, da si pacienti ne bi bali iti v dom starejših.« (S3) Vzroki za strah so materialni, da ne bom obremenjeval mladih (1000 evrov stane oskrbnina na mesec in kaj dobijo za ta denar). Vizija je za vsakega človeka dostojna smrt. Kodeks etike, medicinske etike in deontologije- vsak si zasluži dostojno smrt.

Lekarna Straža V lekarni ocenjujejo, da v zadnjih 2 letih 62% pacientov, ki dvigujejo zdravila v lekarni Straža, starih nad 65 let. Farmacevtke opažajo, da si precej starih ljudi ne more privoščiti dodatkov, ki jih svetujejo zdravniki – (npr. posebne, primerne prehrane - eteralna prehrana). Problem so tudi tisti, ki živijo sami in za sebe skrbijo sami. Nekateri ne razumejo navodil, ki jim jih dajo ob izdaji zdravil (farmacevtke poskrbijo za večje signature, da lažje preberejo). Imajo štiri nepismene paciente. Manjši problem je pri tistih, ki imajo patronažno oskrbo. Izdelujejo sheme z navodili, opremljajo z navodili škatlice zdravil. Magistre jim pripomočke pripeljejo tudi na dom, sortirajo jim zdravila, vsak teden uredijo zdravila na domu, kako jih morajo jemati. Problem je, da dobijo zdravila za štiri mesece ali več in nimajo prevoza (kadar morajo prevzeti pakete za inkontinenco, potem pa hodijo in vzamejo le en paketek, ker ne morejo škatel nositi).

Ocenjuje, daje 20 ljudi je takih, ki bi rabili stalno pomoč pri dnevnih opravilih. Trije so taki, ki popolnoma nič ne razumejo in je vprašanje, kaj storijo z zdravili. Dvanajst je takih, ki malo razumejo navodila. Skupno imajo 115 pacientov. V zadnjih treh letih intenzivno narašča trend, da ljudje ne razumejo navodil. Več je tudi demence, ljudje so bolj osamljeni, sorodniki dalj časa dnevno delajo, povečujejo se psihične težave in bolezni. Trije stari ljudje živijo sami imajo diagnozo karcinom. Ne želijo svojim otrokom povzročat skrbi. Pomoč na daljavo je nerealno, ti ljudje niso sposobni komunicirati preko telefona, ne morejo niti naročiti zdravil preko telefona. »Ima Preneso, vprašam katero, pravi rumeno, ne ve, povedati v

41 miligramih…Največja potreba teh ljudi, je pogovor. 20-30% ljudi pride samo po nasvete in ne po zdravila.« (S4)

Lekarna postaja prostor druženja: »So osamljeni in pridejo v lekarno na pogovor. Za njih, ko pride župnik je cel praznik. Vizija je da, bi se vsi zdravstveni delavci povezali v interdisciplinarno skupino (zdravnik, farmacevt in patronaža), ki bi skrbeli za stare ljudi, ki bi jih enkrat tedensko obiskali (takih ljudi za obiskat bi bilo 10 ali 11). Naloga farmacevta je, da poda navodila, kako jemati zdravila. Take ljudi bi bilo treba vsaj 1krat na teden obiskat. Multidisciplinarni projekt bi bil rešitev.« (S4)

»Domovi za stare postajajo negovalne bolnice: 70% oseb je nepokretnih, 40% jih je na sondah (nazogastične sonde). Naj se s tem preneha, v našem domu sta dve sestri in 1 bolničar, imajo 250 stanovalcev. V domu imajo stalno zdravnico. Oskrba na domu je predraga in nerealna, saj morajo svojci zagotoviti sredstev in je neralno. Kako jih bodo oskrbeli, bolničarka ima vsaj zaščitne rokavice. 680 eur stane oskrba v domu na mesec- Koliko bi stalo, da pride bolničarka na dom. Za en mesec oskrbe, ki vsebuje 3 obiske na dan. Ljudje še penzije nimajo, kje bodo imeli za tako oskrbo. Občani so začeli koristiti usluge preko meje, odhajajo v domove na Hrvaško, zdravila dvigujejo tukaj in jih nosijo čez mejo, to je problem obmejnih občin.»(S4)

Župnija Vavta vas Župnik se s starimi ljudmi srečuje vsakodnevno, saj pridejo v cerkev k maši. Stari ljudje tudi najpogosteje prihajajo v cerkev. Tiste, ki so verni in ne morejo v cerkev, župnik obiskuje mesečno ali pred večjimi prazniki. Teh ljudi, večinoma so ženske, je okoli 15, med njimi je ena oseba invalidna. Rade vidijo, da jih kdo obišče in so dostopne za pogovor. Značilnost te skupine je, da živijo s sorodniki. Nekatere gospe so že zelo stare, čez 90 let. V Romanji vasi živijo zelo stare gospe, a so bile zelo vitalne in zdrave za svoja leta.

Tiste, ki ne morejo v cerkev, obišče. Več bi jih prišlo k maši, če bi imeli prevoz. Ljudje ne prosijo za pomoč, bi jih pripeljali, ampak jih je sram prosit za prevoz npr. sosede ali sorodnike. Nočejo biti v breme. Dvakrat na leto je maša za bolne in stare ljudi, takrat poskrbijo za prevoz. Treba je spodbujati tudi sosede, da se bolj angažirajo za prevoz k maši in morda organizirati tudi skupinski prevoz. Ne gre za versko, ampak socialno potrebo po druženju in preprečevanje osamljenosti, saj je potrebno poskrbeti tudi za socialno življenje. Karitas ima 28 prostovoljcev. Čez 30 bi se jih lahko angažirali. Na pomoč pridejo tudi birmanci, mladinci, strežejo po maši hrano in se družijo – mladi in stari. To je zabava, ko se zberejo skupaj po dolgem času, zaigrajo na harmoniko, pogovarjajo se. V bodoče naj se čimbolj vključi tudi otroke.

Knjižnica Novo mesto V knjižnici nudijo bolj kulturno in ne socialno oskrbo. Izvajajo projekt »Bi knjigo na bicklu«. Zainteresirani naroči knjigo po telefonu, knjige lahko dobijo na dom, v sodelovanju s kolesarskim društvom. Projekt se izvaja na bazi prostovoljstva. Pripravljeni bi bili izvajati tudi branja v domu upokojencev, lahko tudi na domu starega človeka. Zaposleni hodijo po domovih. Lahko bi vključili tudi prostovoljce dijake, študente. V Novem mestu imajo studijo za snemanje zvočnih knjig, saj je problem starih ljudi tudi vid in si radi sposojajo zvočne knjige.

Stranka DESUS Imajo majhno število članov (19), saj jih je veliko pomrlo. Iz 90 članov je članstvo v stranki padlo na 20 članov. Člani so stari povprečno nad 70 let. Pomagajo lahko kot ljudje. Zaenkrat nimajo nobenih aktivnosti, storitev. Lahko odkrivajo in se pogovarjajo o tem, kaj stari ljudje potrebujejo, ampak za to potrebujejo prostor. Obiskujejo člane, da se malo družijo, popijejo kavo skupaj. Ugotavljajo, da manjka v občini nek skupen prostor/center, kamor bi lahko dnevno zahajali, se družili, igrali družabne igre. Zgotavljajo, da se stari ljudje zelo težko odprejo, kar rabijo, pa naj gre za materialno, socialno ali zdravstveno pomoč.

»Tu v Straži je eno naselje, v blokih pod progo, Veliko ljudi je samih v stanovanjih, v 7 blokih je 17 ljudi, ki živijo sami v svojih stanovanjih in so stari 80-90let, njih težko spraviš kamorkoli, iz bloka ne more dol po stopnicah, (dvonadstropni bloki) večinoma se pogovarjajo čez balkone, včasih od vrat do vrat, sploh, če je človek bolan je kakršnakoli komunikacija še toliko bolj otežena.« (S10)

Lista krajanov občina Straža Na področju zastopanja interesov starih ljudi je aktivna tudi Lista krajanov občina Straža. V poslanstvu imajo napisano, da skrbijo za dvig kvalitete življenja v občini. Stalno opozarjajo in so pobudniki, da se občina začne ukvarjati z aktivnostmi za stare ljudi.

5. Raziskovanje potreb starih ljudi v Občini Straža 5. 1. Stanovanje (Kje živite, kje bi radi živeli?)

Usoda je v te kraje zanesla ljudi na različne načine. Nekateri so že celo življenje v Občini Straži, drugi so priseljenci. Največ sogovornikov je domačinov, torej živijo v občini večji del svojega življenja. Pogovarjali pa smo se tudi z gospodom, ki je po ločitvi z ženo zaživel v zidanici in si ustvaril nov krog znancev in prijateljev. Dokler ga zdravstvene težave niso ovirale pri samostojnem življenju, je živel lepo in zadovoljno življenje. Nato je bil zaradi poslabšanja zdravstvenega stanja prisiljen oditi v dom. Sogovornica v drugem primeru pa nam je razkrila, da sta se z možem preselila v občino šele po upokojitvi, saj sta pred tem živela in delala v tujini. V kraju sta na stara leta našla srečo in zadovoljstvo.

Bivališče sogovornikom pomeni zelo veliko. Tisti, ki živijo v hiši, so večji del svojih dohodkov in prihrankov namenili gradnji hiše in urejanju okolice. Pripovedujejo o številnih odrekanjih, ki jih pomnijo še danes: »Hiša je popolnoma moja, za vsako stvar sem se morala odpovedati, da sem kupila.« (I_02_Ž_90) Ob takšnih pripovedih si ni težko predstavljati, da hiša ne predstavlja le bivališča kot človekove osnovne potrebe po zatočišču, temveč veliko več. V bivališče so vtkani življenjski spomini, gradnja hiše je predstavljala osrednji smisel življenja, navezanost na ustvarjeno nepremičnino pa je tako močna, da misel na odhod v dom ali preselitev predstavljata vdor v smisel življenja in rušenje življenjske stabilnosti.

Sogovorniki s ponosom povedo, da so lastniki nepremičnine, četudi jim predstavlja v trenutnih življenjskih razmerah strošek pri vzdrževanju. V primeru, da imajo v lasti še kaj obdelovalne zemlje, jim ta predstavlja dodaten zaslužek pri vzdrževanju hiše: »Živima skromno, imava za stroške, nekaj dodatnega prinese še kmetijstvo, saj je penzija res majhna.« (I_06_M_66) Težko najdejo sredstva za obnovo hiše. Uporaben je vsak privarčevani euro. Nekateri pa se v ta namen uporabili tudi prodajo nepremičnine: »Hiša v Straži je propadala. V Ljubljani sva imela pol hiše in stanovanje. Odločila sva se da obnoviva hišo. To je bilo naporno, mož je bil že v pokoju jaz pa sem delala. Vse kar sva imela sva vložila.« (I_01_Ž_70)

Večina sogovornikov ima v bližini sorodnike, ki živijo v svojih hišah. Nekaterim pomagajo pri vzdrževanju hiše (praktično, s čiščenjem in manjšimi popravili ali finančno). Tisti, ki živijo sami, so po eni strani zadovoljni, da se jim ni treba prilagajati drugim, po drugi strani pa se počutijo osamljene, zapuščene in včasih sami sebi kar malo odveč: »Sama živim, vnuk je z mano dokler je na specializaciji. Težko je živeti sam. Po 70 ih letih ostaneš sam. Upam, da bo vnuk ostal tukaj. Mogoče bom kdaj rabila kakšno pomoč.« (I_03_Ž_93) Bližina ljudi jih pomirja, obenem pa zagotavlja varnost, občutek, da se lahko na nekoga zanesejo, če potrebujejo pomoč.

Potreba po pomoči je že danes pri večini sogovornikov izrazito prisotna. Nekaterim pomagajo domači, drugi dobivajo pomoč na domu. Razpon pomoči je zelo različen,

44 individualno pogojen, predvsem pa odvisen od zdravstvenega stanja ljudi. V kolikor lahko sogovorniki še sami urejajo notranjost bivališča, običajno potrebujejo pomoč pri urejanju zunanje okolice: »Pomembna mi je urejenost. Dostikrat ne zmorem okolice sama urediti. Potrebovala bi nekoga, ki bi mi za neko minimalno plačilo pomagal okoli hiše. Da bi mi pokosil travo… premaknil neko zadevo… na zadnje ko sem sama nekaj premikala se mi je razprla trebušna opna. (dobila je pruh – opomba anketarke)« (I_01_Ž_70)

Na tem mestu je pomembno omeniti tudi spolno perspektivo. Moške skrbi, da bi ostali sami, ker niso vajeni gospodinjskih opravil. Dokler so v sožitju z ženo, se prepustijo njeni oskrbi, navadam in redu. Misel na spremembe jih vznemirja, pušča v neznanem. Eden od sogovornikov si zato želi, da bi ob morebitni izgubi žene in tuji pomoči, čim več vsega ostalo v starih, že znanih »tirnicah«: »Sem sedem let starejši od žene. Po logiki bi jaz moral prej it. Jaz bi težko brez nje, ker sem navajen nanjo. Veliko mi bi pomenilo, da je doma urejeno, čisto, da je vse na svojem mestu. Imam pa problem, da jaz tega ne znam, ker tega nisem nikoli delal. Če bi se kaj zgodilo, bi rad bil v urejenem okolju, ki odseva moje prejšnje življenje.« (I_07_M_70)

Spremembe v starosti je veliko težje sprejeti kot v kateremkoli drugem življenjskem obdobju. To je treba upoštevati tudi pri načrtovanju pomoči v občini. Prav tako je pomembno upoštevati, da si sogovorniki želijo čim dlje ostati v svojih bivališčih, v okolju, ki so ga tekom življenja ustvarjali s svojim trudom, delom in na način, ki jim je zagotavljal smiselno življenje. V pogovorih z nami so poudarjali, da si želijo samostojnosti, avtonomnega odločanja o tem kje živijo in kako živijo. Prav slednje je treba upoštevati tudi pri načrtovanju pomoči vezane na bivališče.

5. 2. Delo in denar (Kaj delate, kaj bi radi delali?)

Večina naših sogovornikov ima končano poklicno in srednjo šolo, vključili pa smo tudi ljudi s fakultetno izobrazbo. O svojem poklicu radi pripovedujejo in so kljub upokojitvi nanj še vedno zelo ponosni. Z delom, ki so ga opravljali niso zgolj služili materialnih sredstev za preživetje. Svoje znanje in spretnosti so s pridom uporabljali tudi doma: gospod, ki je po poklicu gozdar, je doma izdeloval različne izdelke iz lesa; gospa, ki je šivilja, je v prostem času za domače in znance šivala obleke. Po svojem poklicnem delu so postali prepoznavni v občini. Ljudje so se na njih obračali po pomoč in nasvete: »Zelo rad sem delal iz lesa, je naravni material, s katerim se vse da. Še zdaj bi delal, če bi lahko, če se ne bi tako tresel. Cela vas je poznala moje izdelke.« (I_10_M_77)

Čeprav so upokojeni, se jim zdi pomembno, da sebi in drugim dokazujejo, kako lahko še opravljajo koristna dela. Nekateri nadaljujejo s poklicnim delom, drugi pridobivajo nova znanja (npr. se učijo tujih jezikov). Tudi skrb za druge, npr. za moža, je delo, ki je cenjeno in ga sogovorniki uvrščajo med pomembne oblike zaposlitve. Predvsem je pomembno, da je

človek aktiven, da ima čim več hobijev. Naši sogovorniki so prava zakladnica hobijev, saj se ukvarjajo z najrazličnejšimi stvarmi. Razdelimo jih lahko v naslednje kategorije:

- ročne spretnosti: pletenje, kvačkanje, čipkarstvo;

- fizične dejavnosti: kolesarjenje, sprehodi, nogomet;

- miselne aktivnosti: reševanje križank, pisanje člankov, gledaliških iger, branje knjig in časopisov;

- socialne dejavnosti: varstvo vnukov, skrb za onemoglega sorodnika.

Dejavnosti in aktivnosti ljudi imajo v sodobni družbi često materialno vrednot. Z njimi služimo denar. Stari ljudje na podlagi preteklega dela prejemajo pokojnino. Zanimalo nas je, kako lahko preživijo s sredstvi, ki so jim na razpolago. Pogovor o tej temi niti ni bil tako enostaven. Nekateri se niso želeli o tem pogovarjati, drugi pa so nam podali splošne odgovore, da sicer mesečno lahko shajajo s sredstvi, ki jih imajo na razpolagi, vendar se jim zdi, da je njihovo življenje bolj skromno. Zadržki ob tej temi so lahko posledica zavedanja, da bomo njihove odgovore uporabili za namen načrtovanja oskrbe starih ljudi v občini. Imeli pa smo tudi občutek, da je sogovornike strah, da bi njihove izjave prepoznali bralci končnega raziskovalnega poročila.

Kljub tem zadržkom so nam priznali, da si ne morejo privoščiti velikih nakupov, oddiha v zdravilišču, nakupov obleke in obutve ter občasnega obedovanja v gostilni. Denarja imajo dovolj, da pokrijejo sprotne stroške, za varčevanje pa ne ostane veliko. Pri nekaterih tudi nič. Ponekod ostanek denarja od rednih mesečnih stroškov zadošča le za kakšno kavico s prijateljicami. Iz njihovih odgovorov je bilo čutiti sram in ponižanje, da živijo skromno življenje.

Nekateri so zaupali plačevanje položnic sorodnikom. Pri sogovornikih, ki živijo v domu, pa je plačilo oskrbe urejeno preko bančnega trajnika. Z denarjem odkar živijo v domu sploh nimajo več opravka. Res pa je tudi, da jim ga po plačilu oskrbe ne ostane več veliko. Zgolj za manjše nakupe, plačilo pogovorov prek mobilnega telefona ali frizerja.

Pri organiziranju pomoči je pomembno upoštevati znanje in spretnosti starih ljudi. Svoje znanje lahko prenašajo na mlado in srednjo generacijo. Zaposlitvene dejavnosti v novih oblikah pomoči naj temeljijo na znanju in spretnostih starih ljudi, ne zgolj na pridobivanju novega znanja.

5. 3. Stiki in družabnost (S kom se družite, bi se radi družili?)

Največji pomen sogovorniki pripisujejo stikom z družinskimi člani. Veliko jim pomenijo dobri odnosi z zakoncem, otroci, vnuki in nečaki. Nekateri jih dopolnjujejo s stiki s prijatelji, znanci

46 in sosedi. Tisti, ki so v domu, krog znancev dopolnijo s sostanovalci. Težava je pri tistih ljudeh, ki imajo socialno omrežje zgrajeno na temelju prijateljev, ki so istočasno še njihovi vrstniki. S starostjo se takšno socialno omrežje hitro oži, krči in treba ga je dopolniti z novimi, mlajšimi ljudmi. Občani, ki živijo v domu za stare to lažje storijo kot tisti, ki živijo v domačem okolju. Posledično so ljudje, ki živijo doma bolj osamljeni kot tisti, ki živijo v domu. So pa v domu stanovalci prikrajšani za stike s sosedi in znanci, ker ti ne prihajajo v dom na obiske.

Sodobnih oblik vzdrževanja stikov, npr. z uporabo mobilne telefonije, računalnika in računalniških programov, se ne poslužujejo. Veliko jim pomeni neposredni stik s človekom, v živo. Pri stikih s sorodniki je zaznati, da je teh stikov več in so pogostejši, če starejši družinski član potrebujejo pomoč pri prevozih, hišnih opravilih ipd. V teh primerih imajo družinski člani razloge, da obiščejo npr. stare starše, tete in strice. Mlajši se počutijo koristne, stari ljudje pa pridobijo na vrednosti in pomenu, kar krepi njihovo moč za samostojno življenje.

Nekaterim veliko pomenijo stiki s somišljeniki, npr. pripadniki društva, katerega člani so ali poklica, ki so ga opravljali pred upokojitvijo. Tudi na tovrstnih stikih velja graditi socialno omrežje v starosti.

Predlagamo, da se pri novih oblikah pomoči starejšim občanom pretehtajo možnosti uporabe sodobne tehnologije, s katerimi lahko vzpostavljajo in vzdržujejo trajnejše vezi s sorodniki in znanci. Odpor do sodobne tehnologije, ki smo ga zaznali, je bolj ali manj posledica nerazumevanja uporabnosti te tehnologije kot česarkoli drugega.

5. 4. Vsakdanje življenje (Kako živite, bi radi živeli?)

Potek dneva sogovorniki opisujejo kot tipične dnevne rutine, ki jih najraje opravljajo samostojno, brez pomoči drugih. Pri tem so karseda aktivni, ustvarjalni in iznajdljivi. Običajne dnevne aktivnosti vezane na skrb zase, za higieno, prehrano, čisto in urejeno bivališče, dopolnjujejo različni hobiji, s katerimi si zapolnijo dan. Veliko jim pomenijo redni stiki z družino, prijatelji, sosedi. Dopolnjujejo ali nadomeščajo jih s poslušanjem radia in gledanjem televizije.

Na to, da so samostojni v dnevnih rutinah so izredno ponosni. V primeru, da bi pri teh opravilih rabili pomoč, bi se obrnili na sorodnike. Tuje pomoči v tem trenutku nekateri sploh ne sprejemajo: »Dobro bi bilo, če bi imeli kaj enostavne pomoči. Če bi bili brezposelni, ki bi zagotavljali pomoč. Nekdo, ki ga poznaš, da ne rabiš vsakega v bajto vlačit. Imam odpor, da bi tuji ljudje hodili v bajto.« (I_07_M_70) Vajeni so zasebnosti, znanih ljudi in drugim ne zaupajo, četudi bi bili za pomoč usposobljeni.

V tem kontekstu so navajali tudi odpor do domov za stare ljudi. Imajo slabe izkušnje z oskrbo v domovih, ki so jih pridobili, ko je kakšen od sorodnikov živel v domu. V enem primeru pa je odhod sorodnika v dom vrgel slabo luč na družino, saj sosedje niso razumeli, zakaj so se 47 odločili za institucionalno oskrbo. Obsojali so jih, da so se odločili za institucionalno oskrbo, saj je splošno pričakovanje okolice, da družina poskrbi za starega človeka, ki rabi pomoč.

Institucionalna oskrba se jim zdi primerna zgolj za ljudi z demenco. Obenem se tudi zelo bojijo demence, zato je povsem razumljivo, da želijo že misel na samo bolezen odriniti iz svojega življenja, čim dlje stran, po možnosti v institucijo, ki ni v Občini Straža. Glede na to, da sta radio in televizija dnevno prisotna v njihovem življenju, bi bilo smotrno razmisliti o izobraževalnih oddajah z vsebino vezano na življenje v starosti in sodobnih oblikah pomoči dolgotrajne oskrbe. Sogovorniki so namreč priznali, da niso dovolj poučeni o različnih oblikah oskrbe v starosti, še manj z dolgotrajno oskrbo.

Močno navezani so tudi na stike s sosedi, ki ne predstavljajo zgolj druženja, temveč pogosto tudi medsosedsko pomoč. Pomagajo si predvsem pri opravilih na vrtu. Nekateri jutranjo rutino prilagodijo pitju kave in druženju s sosedi. Verjetno ob poslabšanju zdravja in povečani potrebi po pomoči drugih, pričakujejo, da se bodo odnosi s sosedi ohranili in nadaljevali.

Tisti sogovorniki, ki živijo v domu si dan organizirajo s ponudbo dejavnosti v domu. Samostojni so še toliko, da sami izbirajo katerih dejavnosti se bodo udeležili in kako bodo preživeli dan. Izbirajo jih glede na ponudbo, lastne interese, morebitne hobije. Zanimivo je, da se preteklega življenja spominjajo kot lepega, polnega doživetij, predvsem takšnih, ki se jim sedaj zdijo nedosegljiva, denimo sprehodi, ki jih zaradi bolezni sedaj ni več, skrb za vrt, izleti z lastnim avtomobilom. Medtem kot njihovi vrstniki, ki še živijo doma, svoje življenje opisujejo bolj dramatično, pogosto temačno, polno odrekanj. Zdi se jim, da je bilo življenje težko, na nek način jih je usodno zaznamovalo, da so danes v tem kraju.

Iz težke usode, ki jih je prikovala na mesto, kjer živijo sedaj, verjetno izvira tudi želja, da ostanejo v hiši ali stanovanju, kjer trenutno živijo. Četudi jim skrb za vrt prinaša veliko dela, celo pomoč bi rabili pri njegovi obdelavi, jim pomeni veliko v smislu ekonomske preskrbljenosti. S pridelki iz vrta prihranijo denar za gospodinjstvo. Hrane manj nakupujejo in obenem uživajo bolj zdrava živila.

Pogovor o skrbi za gospodinjska opravila, ki so nedvomno ključni del njihovega vsakdanjika, je nehote nanesel na oskrbo v domu. Sogovorniki so tudi v tem kontekstu ponovili, da si ne želijo živeti v domu. Razlog je v tem, da je dom predrag in si ga ne morejo privoščiti. Ustreza jim pomoč na domu. Tisti, ki jo že prejemajo, so zadovoljni z njo. Drugi razmišljajo, da je to oblika pomoči, ki bi ustrezala tudi njim. Že danes pa jih zanima druženje v kakšnem dnevnem centru, kjer bi lahko naročili tudi občasno pomoč za opravila v in izven hiše.

Mnogi potrebujejo pomoč pri prevozih. Sedaj jih zagotavljajo sorodniki. V bodoče pa bi pri tem lahko pomagala tudi občina. Nekateri celo razmišljajo, da bi denar, ki ga občina sedaj namenja za domsko oskrbo, lahko namenili za organiziranje oskrbe v skupnosti, v Občini Straža, na terenu.

5. 5. Namesto hospitalizacije in institucionalizacije (Življenjski dogodki)

Največje prelomnice v življenju predstavljajo izgube domačih, predvsem zakonca. Na drugem mestu je bolezen, ki je nekatere že zaznamovala tako, da so bodisi bili prisiljeni na odhod v dom, bodisi potrebujejo pomoč drugih ljudi (predvsem domačih in socialnih oskrbovalk). Povsem razumljivo je, da si najbolj želijo zdravja. Strah jih je demence.

Med stresnimi dejavniki zavzema močno mesto tudi osamljenost. Lahko je posledica izgube sorodnika, prijateljev ali znancev. Veliko jim pomeni druženje. Radi imajo neposredne stike z ljudmi. Predstavljajo jim tudi razbremenitev.

Izkušenj z institucijami imajo malo, razen seveda tistih, ki so v domu. Sogovornike je v dom pripeljala bolezen: Parkinsonova bolezen, zlom kolka, poslabšan vid. Ne razmišljajo o tem, da bi se še kdaj vrnili domov. Zelo pa pogrešajo dom. Radi bi ga obiskali, a se jim zdi to preveč komplicirano: »Včasih bi šla rada v svojo hiško vsaj za par ur, pa mi je nerodno domačim rečt. Zdaj se ne kuri, ni pospravljeno, vprašanje kakšno je. Bi mogli domači prej zakurit, poštimat, prit pome, zapeljat, potem nazaj pripeljat. Preveč bi bilo.« (I_11_Ž_82)

Pomembno je, da imajo še vedno skrite želje. Brez želja je življenje pusto, pogosto brez smisla. Želje omogočajo tudi sanjarjenje in sanje. S sanjami ustvarjamo vizijo našega življenja. Brez sanj tudi življenja ni. Prav je, da si tudi v višji starosti dovolimo sanjati. In o čem sanjajo naši sogovorniki? Predvsem o dejavnostih, za katere so sedaj prikrajšani. Razdelili smo jih v naslednje kategorije:

- potovanja: mnogi se spominjajo prijetnih trenutkov iz potovanj in radi bi jih ponovno doživeli. Nekateri o potovanjih zgolj razmišljajo, drugi jih redno realizirajo. Sanje o potovanju je sogovornica na zanimiv način preusmerila v cilj, ki se ji zdi uresničljiv na prav poseben način: »Želje si postavljam glede na svoje zmožnosti. Rada bi videla polarni sij pa si tega ne morem privoščiti. Bom šla pa za Krko in opazovala meglice in rekla, kako je čudovito.« (I_01_Ž_70) Lahko bi rekli, da gre za tolažbo, nadomeščanje izgubljenega, ker si ne more privoščiti potovanja. Pa vendarle bi lahko postala tudi potrta in lepot domačega kraja ne bi niti obiskovala niti cenila.

- pomoč drugim: tisti, ki so še aktivni, si želijo pomagati drugim. V tem vidijo korist zase in za druge. Radi bi naredili nekaj dobrega za skupnost, v kateri živijo. S skupnimi močmi, združeno in družno.

- medgeneracijsko druženje: nekateri pogrešajo več stikov z mladimi in srednjo generacijo. Priznavajo, da se z vnuki na znajo družiti. Njihov življenjski svet, prežet s sodobno tehnologijo, se jim zdi tuj. Ne znajo sem jim približati: »Skrbi me v okviru svoje družine za vnuke, za otroke ne več. Imam občutek, da jih ne vzgajajo pravilno, pustili so jim te

49 računalnike in tablice, ne vidi belega dne, ne vidi kako trava raste in jih ne zanima.« (I_07_M_70)

- kulturna doživetja: obisk gledališča je za marsikoga nedosegljiv, tako iz finančnega vidika kot z vidika dostopnosti, saj nimajo prevoza. »Pogrešam gledališče, v Ljubljani sem imela abonma. Želim si v gledališče.« (I_02_Ž_90)

Mnoge želje, ki smo jih zapisali, za sogovornike niso neuresničljive. Njihovo neuresničevanje pa pomembno vpliva na slabšo kakovost človekovega življenja. Vprašanje je le, kdo in kaj lahko stori v smeri uresničevanja detektiranih želja.

5. 6. Nelagodje v interakciji – interakcijski prekrški (Zadrege)

Vsi ljudje se tu in tam znajdemo v situacijah, v katerih se počutimo nelagodno. Ljudje, ki potrebujejo dolgotrajno oskrbo pa se zaradi pomoči in odvisnosti od drugih ljudi, še pogosteje znajdejo v takšnih situacijah. Da bi bilo teh situacij čim manj, je pomembno raziskovati in odkriti, kakšne neprijetne situacije so možne in mogoče. Vendar se naši sogovorniki niso radi pogovarjali o tej temi. Kljub temu smo zbrali nekaj novih spoznanj, ki jih velja v bodoče upoštevati pri organizaciji pomoči v občini.

Za priletno žensko, ki je bila učiteljica in nima otrok, so neprijetna vprašanja o tem, zakaj nima otrok. Vsi učenci so bili na nek način njeni otroci, tako jih tudi doživlja, a tega marsikdo ne razume. Pomembno je, da smo pozorni na osebne zgodbe in doživljanje ljudi, da spoštujemo medsebojne razlike, da tudi pri načrtovanju pomoči starim ljudem spoštujemo enkratnost in edinstvenost posameznikov.

Danes je za marsikoga težaven odnos z mladimi. Ne čutijo njihovega spoštovanja, zdi se jim, da so naučeni pogovorov s starimi ljudmi: »Vsi so tako lepo naučeni (vnuki in pravnuki), danes mladina nima spoštovanja do starih, to jim zmeraj pravim.« (I_05_Ž_85) Razlikovanje med staro in mlado generacijo je treba odpraviti. Kaže so kot pomanjkanje medsebojnih stikov in različnih oblik sodelovanja, ki krepijo medgeneracijske predsodke in rušijo medsebojno sožitje.

Za stanovalce doma je bilo težavno obdobje prilagajanja na življenje v instituciji. Še zlati pri tistih, ki si delijo življenjski prostor s sostanovalko ali sostanovalcem. Spoznali so, da imajo različne navade in pričakovanja: »Od začetka nisem bila vajena tišine v sobi, bi se s Heleno kaj pogovarjala, ona pa včasih raje bere. Zdaj pa sem pogruntala, da mi tišina čisto odgovarja, sem se navadila, da sva tudi v tišini kdaj skupaj v sobi.« (I_11_Ž_82) Še pred odhodom v dom je treba ljudi opozoriti na pogoje življenja v domu in morebitno vsakodnevno prilagajanje lastnih navad z navadami drugih v domu.

5. 7. Institucionalna kariera (Institucije, kariera)

Kot že rečeno, sogovorniki nimajo veliko izkušenj z institucionalizacijo. Spominjajo se oskrbe domačih v različnih domovih za stare ljudi. Tam jih je motil odnos osebja do stanovalcev, ki ga opisujejo kot nečloveškega in nerazumnega: »Enkrat ko sem bila pri babici na obisku je na sosednji postelji ležala ženska brez rok in nog. Ko je prosila sestro, da jo obrne, jo je ta nazijala. Češ, da so jo obrnili pred dvema urama in naj potrpi še eno uro.« (I_01_Ž_70)

Nič kaj drugače ne opisujejo odnosa zaposlenih do stanovalcev tisti, ki živijo v domu danes. Če si odvisen od zaposlenih, te marsikaj moti, predvsem pa to, da moraš vedno čakati, da si vzamejo čas zate in ti dajo vedeti, da si odvisen od njihove pomoči. V novem življenjskem okolju se težko počutiš domače, če te obdajajo ljudje, ki imajo do tebe uraden, formalen odnos. Veliko bo treba v domu še spremeniti, da se bo približal tistemu načinu življenja, ki so ga bili sogovorniki vajeni živeti pred prihodom v dom.

Življenje v domu so sprejeli, ker nimajo nadomestne oblike pomoči. Sogovornica z grenkim priokusom ugotavlja, da se ne bo nikoli več vrnila domov: »Vem, da se ne bom vrnila v svoj dom, na obiske domačim že, v svojo hišo pa ne. Če bi bila zdrava, bi takoj šla domov. Se mi pa kdaj pa kdaj zavrti in se bojim, da bi spet padla… Če bi bila sama doma, vprašanje kaj bi bilo.« (I_11_Ž_82)

Vdanost v usodo, prepričanje, da tako kot je ne more biti drugače, delno razbijajo želje po boljšem življenju. Želje, sanje in upanje po tem, da bi ohranili zdravje čimdlje in posledično lahko sami skrbeli zase, se močne. V kolikor pa bi potrebovali pomoč drugih, jo želijo prejemati v domačem okolju, na domu: »Ne predstavljam si, da bi bilo slabše. Najraje bi videla, da bi bilo do smrti tako. Nočem od tukaj. Raje bi plačala, pa da bi ena prišla mi pomagat, lahko tudi tukaj stanuje, pa ji dam svojo pokojnino, nekaj pa je, eni še toliko nimajo. V dom nočem, nisem srečna drugje.« (I_04_Ž_79 )

5. 8. Neumeščenost in pripadnost (Moč in cilji)

Vprašani čutijo moč in kontrolo nad svojim življenjem kadar lahko samostojno odločajo o svojem življenju. Moč krepijo dejavnosti, s katerimi sebi in drugim dokazujejo, da so neodvisni, samostojni, da lahko sami poskrbijo zase. Včasih je želja po samostojnosti tako močna, da prinaša negativne posledice na druge vidike življenja. Tako na primer je samostojno življenje v hiši, brez bližnjih, obenem tudi precej turobno in povečuje osamljenost: »Pomanjkljivost je osama, ampak prednost pa to, da imam mir. Mi je kar všeč kakšen odnos imam z snaho. Tudi to, da si vedno drug pri drugemu ni dobro. Mi se včasih vidimo vsak dan, včasih pa cel teden ne in to mi ustreza.« (I_01_Ž_70) Samostojnost, mir,

51 avtonomnost nasproti osamljenosti so neprestano na tehtnici. Treba je najti pravo mero enega in drugega, da življenje dobi smisel.

Podobno usodo doživljajo stanovalci doma. Kadar želje po družbi v domačem okolju ne morejo zadovoljiti, je rešitev odhod v dom, četudi je v drugem kraju: »Sama sem se odločila za dom, ker v bloku nisem imela več družbe in se nisem več dobro počutila tam. Tukaj mi je boljše, imam družbo, toliko kot mi paše. Nisem pa sama. Bi pa veliko raje živela v svojem kraju.« (I_09_Ž_82)

V bodoče bi veljalo razmisliti, kakšne vrste pomoči potrebujejo občani, da se ohranja ravnovesje med njihovimi potrebami.

6. Zaznavanje potreb in odgovorov na potrebe po dolgotrajni oskrbi

V sredo, 11.10.2017 smo izvedli fokusno skupino, skupinski intervju s ključnimi predstavniki za izvajanje storitev dolgotrajne oskrbe v Občini Straža. Predhodno smo poslali vabilo, ki je poleg kratke predstavitve projekta in namena sestanka vsebovalo tudi prošnjo, da udeleženci srečanja pripravijo odgovore na naslednja vprašanja:

1. Kakšne so potrebe starih ljudi, ki jih zaznavate pri vašem delu?

2. Kakšni so trendi pomoči glede na obseg pomoči (denimo potreba po 24 urni pomoči, nekaj urni dnevni pomoči, po pomoči nekajkrat na teden)?

3. Kakšna je vaša vizija pomoči za stare ljudi v Občini Straža?

Srečanja se je udeležilo 12 predstavnikov različnih organizacij, ki prihajajo v stik s starimi ljudmi. Nekateri prisotno so za srečanje izvedli v zadnjem trenutku in niso pripravili odgovorov na vprašanja, zato smo z njimi opravili naknadne intervjuje. Obenem se je odprla razprava o tem, kdo bi še lahko podal relevantne podatke za raziskavo, zato smo opravili naknadno še dodatne tri intervjuje. V nadaljevanju predstavimo ključne ugotovitve srečanja fokusne skupine in naknadno opravljenih intervjujev.

6.1. Potrebe starih ljudi v Občni Straža

Slabo materialno stanje starejšega prebivalstva Sogovorniki so opozorili, da je v tem trenutku najbolj alarmantna blaginja starejšega prebivalstva. Pri svojem delu se vsakodnevno srečujejo s finančnimi stiskami starih ljudi, ki se

52 odražajo na različnih ravneh vsakdanjega življenja. Najbolj očitno je pomanjkanje finančnih sredstev za hrano, predvsem osnovna živila, ne hrano prilagojeno zdravstvenemu stanju posameznikov. Če bi želeli vsem zagotoviti kakovostno hrano, potem bi bilo potreb po tovrstni prehrani še več. Ljudje nimajo dovolj denarja, da bi si mesečno zagotovili zadostne količine hrane, zato se poslužujejo pomoči Karitasa in Rdečega križa. V obeh organizacijah se zavedajo, da je ljudi, ki potrebujejo tovrstno pomoč več, kot jih obdarujejo. Včasih jih kar sami poiščejo in jim dostavijo pomoč, včasih pomoč organizirajo sosedje: »Materialna pomoč, hrano in ostalo za vse pomoči potrebne-mnogokrat moramo ljudi poiskati sami, posebej v krajih kjer se med sabo poznajo (jih je sram) in imajo zadržke zaradi drugih, saj so iz majhnih krajev (EU hrana in škofijska hrana za tiste, ki ne morejo kuhat, škofijski paketi-to pripeljemo, včasih pridejo sosedje to iskat, včasih sami iskat).« (S2) Na Rdečem križu materialno šibkim občanom pomagajo s hrano, obleko in denarjem.

Stigma zaradi revščine je huda. Pogosto jo prikrivajo stari ljudje sami ali ob pomoči sorodnikov. Občina Straža je ena najmanjših občin v Sloveniji. Ljudje se med seboj zelo dobro poznajo, zato je sram zaradi revščine veliko hujši kot v večjih občinah. Revščina ostaja družinska tema in jo je zelo težko reševati na organiziran način.

Pomanjkanje materialnih sredstev za preživetje prepoznavajo tudi predstavniki zdravstvene pomoči, denimo patronažna sestra, ki navaja, da ljudje nimajo denarja za najnujnejše pripomočke, kot na primer plenice. V domači lekarni pa opažajo, da si ljudje ne morejo privoščiti prehranskih dodatkov, ki jih nujno potrebujejo za kakovostno življenje na stara leta. Četudi jih zdravniki predpišejo, niso dosegljivi na recept, zato si jih ljudje ne morejo kupiti. Rezultat pa je slabše in počasnejše zdravljenje bolezni. V lekarni takšne težave rešujejo tako, da nekaj lastnih sredstev namenijo za tovrstne primere, da ljudje dobijo čim bolj kakovostno oskrbo.

Po odhodu v dom se finančna stiska nadaljuje. Zelo pomembno je, da občina vsem tistim občanom, ki si ne moremo plačati domske oskrbe, to doplačuje. Vendar ljudem v domu zelo malo denarja ostane za pokritje ostalih vsakdanjih potreb, denimo za nakup obleke, obutve, obisk frizerja, nakup zdravil ipd. Pred odhodom v dom so stari ljudje in njihovi sorodniki v stiski, ker ne vedo, kako bodo uspeli plačevati stroške oskrbnine. V zadnjem obdobju se zato odločajo za institucionalno oskrbo na Hrvaškem, saj je tam cenejša: »Občani so začeli koristiti usluge preko meje, odhajajo v domove na Hrvaško, zdravila dvigujejo tukaj in jih nosijo čez mejo, to je problem obmejnih občin. Vprašanje zdaj je, čigavi so to oskrbovanci?« (S4) Tistim, ki prejemajo pomoč na domu, jo občina financira v 65%, kar je zagotovo dobra spodbuda za to, da ljudje ostanejo v domačem okolju.

Druženje in družabništvo Na nek način povezana, a obenem tudi ločena je naslednja potreba, to je potreba po druženju. V nekaterih organizacijah (Karitas, Rdeči križ) jo prepoznavajo pri obdarovanju, denimo ob praznikih, rojstnih dnevih. Ljudje so veseli njihovega obiska, a obenem tudi darila.

Župnik ugotavlja, da je cerkev prostor za srečevanje starih ljudi. Veliko jim pomeni, da se tam srečajo, celo veliko bolj kot individualni obiski župnika na domu starih ljudi. Njegovi obiski na domu zadovoljijo potrebo po pogovoru, na skupinskem srečanju v cerkvi, pa pride do izraza tudi potreba po druženju. Prav to potrebo na terenu zaznavajo prostovoljke Rdečega križa. Opažajo, da je potreba po druženju v Občini Straža bolj izrazita kot v drugih občinah: »Problem je predvsem osamljenost, (ne)druženje. Izven mesta je bolj poskrbljeno za stare kot v mestih, saj jih imamo za »naše«, ampak je še vedno potreba po dnevnem varstvu. Veliko ljudi bi potrebovalo druženje.« (S9)

Podobno zaznavajo potrebo po druženju tudi na Društvu upokojencev, zato vsako leto ob mednarodnem dnevu starejših organizirajo skupinsko prireditev: »Mi pripravimo vsako leto prvo soboto v oktobru, srečanje starejših občanov nad 80 let. Za mlajše jih je preveč, in finančno tega ne zmoremo. Kar radi pridejo, ne vsi, ampak polovica jih pride.« (S13).

Večina starih ljudi v občini ima doma telefon, zato jih prostovoljci Karitasa večkrat pokličejo in se z njimi pogovarjajo. Takšna pomoč je sicer kratkotrajna, a pogosto razbije dolgoročno izključenost iz skupnosti in nenehno osamljenost. Predstavnica lekarne ugotavlja, da je njena pomoč po telefonu neučinkovita: »Pomoč na daljavo je nerealno. Ti ljudje niso sposobni komunicirati preko telefona, ne morejo niti naročiti zdravil preko telefona. Ima Preneso, vprašam katero, pravi rumeno, ne ve, povedati v miligramih…« (S4) Je pa telefonski pogovor z njo pogosto rešitev iz osame. Pa tudi sicer ljudje hodijo v lekarno po različne nasvete, a večinoma bolj zato, da se pogovarjajo, da so v družbi, kot pa iz kakšne posebne potrebe po zdravstvenem svetovanju.

Ljudem veliko pomeni osebni stik, neposredno družabništvo, da človeka vidijo, čutijo, se ga dotaknejo. Po telefonu je stik drugačen. To so zaznali tudi člani stranke Desus, ki svoje člane redno obiskujejo na domu. Izvajajo družabništvo, čeprav sami te pomoči ne poimenujejo tako. Zavedajo pa se, da stari ljudje potrebujejo družbo, sočloveka, ki je pripravljen pomagati ljudem v stiski, ki jo povzroča odtujenost od ljudi.

Uspešni pri premagovanju osamljenosti so tudi prostovoljci knjižnice Novo mesto. Ljudem, ki so slabše gibljivi in ne morejo obiskovati knjižnice ter težko berejo, berejo knjige na domu. Uspešni so tudi s projektom »Bi knjigo na biciklu«: »Zainteresirani naroči knjigo po telefonu. Knjige lahko dobijo na dom, v sodelovanju s kolesarskim društvom, na bazi prostovoljstva.« (S8) Zagotovo je uspeh takšnega dela tudi v tem, da srečanja s prostovoljci predstavljajo tudi premagovanje osamljenosti in osame.

Pod kategorijo potrebe po druženju navajamo tudi izraženo potrebo po različnih aktivnostih za tiste stare ljudi v občini, ki so še pri močeh, samostojni in bi želeli svojo aktivnost ohranjati

čimdlje. Razlog, da to potrebe navajamo na tem mestu, je v tem, da je zadovoljevanje potrebe po aktivnosti povezano tudi z negovanjem potrebe po družabnosti. Ko iščemo rešitve za ohranjanje aktivne starosti, obenem večjemu številu ljudi lahko ponudimo skupinske aktivnosti in negujemo »duh druženja«.

Potreba po prevozih Večina sogovornikov je pri svojem delu opazila, da stari ljudje v občini potrebujejo prevoze za različne namene. V lekarni se zgodi, da prejmejo na recept velike pakete (npr. plenic), ki jih ne morejo odnesti ali dostaviti domov z javnim prevozom. V takšnih primerih jim jih zaposleni v lekarni pripeljejo domov.

Na Rdečem križu starim ljudem pomagajo tudi pri prevozih: »Njim najbližje je medgeneracijski središče v Novem mestu, kjer delujejo prostovoljci, aktivisti, pomagajo starim pri prevozih, zdravilih, nakupih v trgovinah, vse na svoje stroške.« (S9) Zaradi sistemske neurejenosti zadovoljevanja te potrebe je pohvale vredno, da aktivisti Rdečega križa zagotavljajo tudi rešitve s prevozi.

Potreba po prevozih je močno povezana tudi z zadovoljevanjem potrebe po materialnih sredstvih in družabništvu. Obe potrebi sta slabo zadovoljeni in pogosto ljudi prikleneta na življenjski prostor v hiši ali bloku ter osamita. Tako na primer starejši občani, ki živijo v blokih, zaradi neustreznosti gradnje in neprilagojenosti bivalnega prostora potrebam starih ljudi, ostajajo osamljeni v stanovanjih: »Veliko ljudi je samih v stanovanjih, v 7 blokih je 17 ljudi, ki živijo sami v svojih stanovanjih in so stari 80-90let. Njih težko spraviš kamorkoli, iz bloka ne more dol po stopnicah, (dvonadstropni bloki) večinoma se pogovarjajo čez balkone, včasih od vrat do vrat, sploh, če je človek bolan je kakršnakoli komunikacija še toliko bolj otežena.« (S10) Njim tudi prevozi na prireditve in dogodke ne pomagajo kaj dosti, saj v bloku nimajo dvigala, gibanje po stopnicah pa zaradi bolezenskih in starostnih sprememb pogosto ni več možno.

Zadovoljevanje različnih potreb vsakdanjega življenja

Sogovorniki so pogosto omenjali, da poznajo stare ljudi, ki prejemajo pomoč na domu. Glede na vsebino pomoči, ki jo izvaja Dom starejših občanov Novo mesto sklepamo, da doma živeči stari ljudje, ki prejemajo tovrstno pomoč, ne morejo več sami zadovoljevati številne potrebe vsakdanjega življenja. Gre za potrebe po pomoči pri vsakodnevni skrbi zase, za gospodinjstvo, pripravljanje hrane, pospravljanje stanovanja in tudi druženje. Izvajalec pomoči navaja zagotavljanje naslednjih opravil:

55 a) pomoč pri temeljnih dnevnih opravilih: • pomoč pri oblačenju, slačenju, • pomoč pri umivanju ali kopanju, • pomoč pri opravljanju osnovnih življenjskih potreb (hranjenje, menjava plenic …) • pomoč pri vzdrževanju in negi osebnih ortopedskih pripomočkov; b) gospodinjsko pomoč: • prinašanje enega pripravljenega obroka hrane, • nakup živil in priprava enega obroka hrane, • pomivanje uporabljene posode, • osnovno čiščenje bivalnih prostorov z odnašanjem smeti, • postiljanje in osnovno čiščenje spalnega prostora; c) pomoč pri ohranjanju socialnih stikov: • vzpostavljanje socialne mreže z okoljem, s prostovoljci, sorodstvom, • spremljanje upravičenca pri opravljanju nujnih obveznosti, • informiranje ustanov o stanju in potrebah upravičenca, č) priprava upravičenca na institucionalno varstvo. (http://www.dso- novomesto.com/storitve-izven-doma/pomoc-na-domu/)

Zelo pomembno je, da ima občina zagotovljeno formalno obliko pomoči na domu, saj smo zaznali tudi izkušnjo izpred nekaj let, ko je občanka iskala pomoč neformalnih oskrbovalcev za oskrbo na domu pri tem pa naletela na kar nekaj težav. Pri neformalnih oskrbovalkah obstaja tudi večje tveganje, da bo pomoč nestrokovno opravljena, plačilo pa večje kot pri formalnih izvajalcih: »Zavedala sem se, da oče potrebuje več pomoči, kot jo je imel pred odhodom v dom. Zato sem dala v Oglasnik oglas, da iščemo gospo, ki bi živela pri njem in mu nudila pomoč, s tem pa sem si nakopala cel kup problemov. Veliko žensk se je javilo in ko sem se z njimi malo več pogovarjala, sem ugotovila, da niso primerne, ker bi s tem rade reševale svoje problem Ena se je npr. hotela rešiti nasilnega moža. Nazadnje sem se odločila za brezposelno žensko, ki sem jo spoznala kot svojo stranko. Hotela sem ji pomagati, ker sem poznala njeno stisko. Vse sva se dogovorili, za njene naloge in za plačilo in prijavo v zavarovanje. Potem pa ni bila več zadovoljna z dogovorjenim plačilom, čeprav vem, da je bilo več kot primerno. Tako tudi s to osebo ni bilo nič.« (S11)

Ocene so, da potrebuje pomoč pri pospravljanju 10% starejših občanov. Večina jih je starejših od 85 let.

Zasledili smo tudi potrebo po izobraževanju. Stari ljudje v občini se želijo poučiti zlasti o različnih temah staranja, težavah, ki se pojavljajo s staranjem, kot je denimo demenca, različnih psihičnih spremembah, ki so posledice staranja. Ljudi tudi zanima, kako naj učinkovito pomagajo ljudem, ki umirajo. Ne znajo se z njimi pogovarjati, ne vedo, kako naj se vedejo, ko so v stiku z njimi: »Se spomnim, ko je moj mož umiral, je bil zadnje 4 dni čisto odsoten. Je govoril stvari, ki jih sploh nisem razumela, je nekaj prosil, pa nisem razumela, kaj

56 prosi, ker je vse pomešal. Takrat sploh ne veš, ali je to le še fasada človeka, ali se sploh zaveda okolice, kako dojema, kaj dojema…« (S12)

Skoraj ponavljajoča tema je bila, da je za ljudi z demenco treba organizirati pomoč v obliki dnevnega varstva, kjer so ti ljudje na varnem in obenem v družbi. Sogovorniki se zavedajo, da je demenca v porastu, še zlasti, ker se prebivalstvo občine hitro stara. Obenem pa demenca ni bolezen, ki bi jo ljudje odkrito priznali. Ostaja družinska teme: »Pomoč ljudem z demenco je pretežno družinska zadeva.« (S13)

6.2. Trendi potreb po pomoči v občini

Trenutno dobiva 300 ljudi pomoč Karitasa v materialni obliki: hrana, obleka, plačilo položnic.

V lekarni pomagajo 20 ljudem na terenu. Razlagajo jim jemanje zdravil, pripravijo razdelilnik zdravil, da zaužijejo prava zdravila in v predpisanih količinah, dostavljajo plenice na dom. Obiskujejo jih tudi na domu in preverjajo, kako poteka zdravljenje.

Na Rdečem križu ocenjujejo, da je 20 občanov, ki rabijo pomoč v obliki družabništva.

V domovih za stare po Sloveniji živi 30 občanov Občine Straža, en občan pa je v domu na Hrvaškem. Največ jih je v Domu starejših občanov Novo mesto, saj je ta dom tudi najbližje občini. Ostali so v okoliških domovih. En občan pa je v kar precej oddaljenem domu v Idriji.

Preglednica 20: Število občanov Občine Straža v domovih za stare ljudi v letu 2017

Ime doma Število občanov Občine Straža

Dom starejših občanov Novo mesto 17

Dom starejših občanov Metlika 4

Dom starejših občanov Trebnje, enota 3 Šmarjeta

Dom upokojencev in oskrbovancev Impoljca 2

Dom starejših občanov Črnomelj 2

Dom starejših občanov Trebnje 1

Dom upokojencev Idrija 1

Dom na Hrvaškem (ni podatka kateri) 1

Vir: Občina Straža 2017 (pridobivanje podatkov na terenu)

Občina letno plačuje ali doplačuje oskrbo v domu 9 – 15 občanom. Ocenjujejo pa, da se bo trend doplačevanja oskrbe v domovih v bodoče zviševal.

V letu 2016 je po Poročilu o izvajanju pomoči na domu v Občini Straža (Dom starejših občanov Novo mesto 2017) 28 občanov prejemalo storitve pomoči na domu, ki jih izvaja Dom starejših občanov Novo mesto. Glede na leto 2015 se je število uporabnikov pomoči na domu v občini povečalo na 27,3 %. Povprečno so oskrbovali na mesec 18 občanov. V primerjavi z letom poprej se je mesečno število uporabnikov povečalo za 52 %. Najbolj evidentno pa se je povečala dostava toplih obrokov. V letu 2015 so dostavili 1249 obrokov, v letu 2016 pa kar 2655 obrokov (povečanje obrokov za 112,6 %).

Trend v občini je staranje prebivalstva. Ocene so, da je v občini danes 14 % ljudi starejših od 70 let, od tega jih je 4 % starejših od 80 let. Za leto 2030 predvidevajo 24,5 % starejših od 65 let. Za leto je 2060 pa 30% starejših od 50 let.

Po podatkih Društva upokojencev Straža, ki izvaja projekt Starejši za višjo kakovost doma, je bilo v letu 2013 v okviru projekta anketiranih 93 % občanov starejših od 69 let. Večina (90 %) jih je priznalo, da ne potrebujejo tuje pomoči. V primeru pa, da bi pomoč potrebovali, jih kar 30 % te pomoči ne bi bilo zmožno plačati, 58 pa le delno. Že v letu 2013 so bili podatki o slabem finančnem stanju starih ljudi v občini močno prisotni. Verjetno so bili v tem letu tudi posledica nove socialne zakonodaje, ki je močno okrnila socialne transferje. Kar 21 % vprašanih se je takrat počito močno osamljene. Ta trend je prisotne še danes. Največ vprašanih si želi v bodoče oskrbe in pomoči v domu za stare (kar 73 %), ostala večina (15 %) pa v dnevnem centru.

Sogovorniki poudarjajo, da sta poleg naraščanje starega prebivalstva v občini prisotna tudi vedno večja brezposelnost in alkoholizem. Materialna stiska ljudi je pogosto prikrita. Na rdečem križu ocenjujejo, da je že danes 20 občanov, ki so v hudi finančni stiski, a ne pridejo po pomoč.

Ljudi motijo tudi povsem običajna in za kakovost življenja pomembna vprašanja. Za prebivalce blokov je moteče nesodelovanje med starimi in mladimi stanovalci, ko gre za vprašanja urejanja oklice bloka, kidanje snega ali čiščenje stopnišča. V nekaterih blokih so večinoma stari ljudje, ki teh opravil ne morejo sami opraviti, pomoči mladih pa tudi nimajo. V preteklosti niso potrebovali posebne službe za tovrstna opravila. V »duhu skupne složnosti« so organizirali delo, si medsebojno pomagali: »Včasih smo vsi kaj postorili okoli blokov, zdaj se pa kar čaka, da bomo ta stari še naprej rihtali. Sem ravno zadnjič rekla sinu, prosim, pejd pokosit, noben se v našem bloku ne loti tega (pa so v ta spodnjem stanovanju mlajši od mene). A bomo v grmovju živel? V tem bloku živim že od malega, sem smo se priselili, ko sem imela tri leta. Ko sem bila jaz otrok, smo vse opravili skupaj. Je kdo od sosedov dobil drva,

58 smo jih en dva tri pospravili. Smo si pomagali, če je bilo treba na vrtu štihat, če je bilo treba sneg skidat.« (S12) Danes bi bilo treba pripadnost skupnosti in pomoč med ljudmi obuditi s projektnim delom.

Složnosti med ljudmi je manj kot včasih tudi zato, ker so v kraj prišli ljudje iz drugih koncev Slovenije ali iz Bosne. Čutiti je ločitev med prebivalstvom na »mi in oni«: »Problem je tudi v Slovencih, je pregrada, tudi se ločijo tisti, ki živijo v blokih in v bajtah – staroselci in prišleki.« (S12)

Veliko ljudi živi v stanovanjih v bloku samih. V sedmih blokih je 17 ljudi, ki živijo sami v svojih stanovanjih in so stari med 80 in 90 let. Pri njih je največji problem, da ne morejo več uporabljati stopnic, v bloku pa ni dvigala. Dobesedno so zaprti v bloku. Nekateri imajo edini stik s sočlovekom tako, da se na balkonu pogovarjajo s sosedom. Če so naglušni, jim pa tudi takšna oblika komunikacije ne pomaga. Zagotovo bi potrebovali družabništvo.

6.3. Vizija dolgotrajne oskrbe v občini

Center za stare ljudi

Sogovorniki si želijo, da bi v bodoče oskrba za stare ljudi v občini temeljila na skupnostni oskrbi. Predstavljajo si, da bi v občini obstajal t.i. center za starejše. Predstave o tem, kakšno pomoč bi center ponujal, pa so različne.

Nekateri si center predstavljajo kot socialno podjetje, ki bi zaposlovalo usposobljene ljudi za pomoč starim ljudem v domačem okolju, zlasti pomoč pri pospravljanju stanovanja in urejanju bivalnega okolja. Obenem pa bi bil center prostor, mesto za druženje med starimi ljudmi, med starimi in mladimi ljudmi, prostor za izmenjevanje izkušnje in medsebojno sožitje. Druženje bi potekalo ob kavici, čaju, prehranjevanju, zato je pomembno, da ima center kuhinjo, jedilnico in dnevni prostor. Za ljudi z demenco bi bilo organizirano dnevno varstvo, prehrana, možnost počitka. Pomembna je tudi lokacija centra. Nikakor ne sme biti center na obrobju občine. Mora biti v centru občine, njenega dogajanja in dostopen vsem: »Ne sme biti umaknjen daleč, mora biti v centru, da vidiš tudi druge ljudi, otroke, ki grejo v šolo, da lahko z njimi poklepetaš.« (S5)

Na Rdečem križu razmišljajo, da bi več sosednjih občin ustanovilo center, ki bi zagotavljal pomoč v domačem okolju in družabništvo. Za ljudi z demenco bi zagotavljali varstvo in druženje, saj so prav ti ljudje najbolj osamljeni v domačem okolju.

Oblikovala se je tudi ideja centra, v katerem bi bila stanovanja (kot denimo oskrbovana stanovanja), v katerih bi stari ljudje dnevno bivali. V stanovanjih bi bili deležni strokovne pomoči, za čas, ko so sorodniki v službi.

V centru bi bili na voljo različni programi, aktivnosti za upokojence, ki še ne potrebujejo storitev dolgotrajne oskrbe. Na ta način bi center za stare ljudi združeval pestro paleto starih ljudi in obenem omogočal medsebojno druženje, izmenjavanje izkušenj ter sožitje. Takšen center bi zapolnil vrzeli, ki so v občini danes. Manjka predvsem skupen prostor za stare ljudi, ki ponuja različne oblike dejavnosti in pomoči: »Da se mora ponuditi starejšim, določene programe združene v nekem prostoru. Zabava, preventivna zdravstvena dejavnost, rekreacija. Da bod tudi kuhinja, dostava hrane,... ne se osredotočit na institucije, ki že delujejo, te opravljajo svojo funkcijo. osredotočimo se na rešitve, kaj lahko občina naredi še več.« (S6)

Nove bivalne skupnosti

Nekateri sogovorniki so razmišljali o t.i. gospodinjsko-negovalnih skupnostih, ki jih sestavljajo hiše, v katerih skupaj živi več starih ljudi. Stanovalci si medsebojno pomagajo. Tisti, ki lahko kuhajo, to opravijo za vse stanovalce skupnosti. Podobne je z ostalimi gospodinjskimi opravki. Tisti, ki potrebujejo nego, jo dobijo na dom s strani formalnih oskrbovalcev. Stanovalci si delijo stroške vzdrževanja hiše, stanovanja, kakor tudi elektrike, vode, hrane idr. Skupno življenje je cenejše in s takšnimi skupnostmi rešujemo ekonomske težave občanov. Največji dvom so sogovorniki izražali je v tem, kako se bodo ljudje na stara leta prilagajali drug drugemu v takšnih skupnostih. Iz življenja stanovalcev domov za stare vemo, da je težko prilagajati svoje navade in rituale drugim. V takšnem sobivanju pa si tudi prisiljen postaviti potrebe drugih pred svoje.

Za ljudi z demenco bi lahko oblikovali t.i. vasi za demenco. Kaj konkretno takšna oblika pomoči predstavlja nismo izvedeli. Bi pa takšne vasi omogočale občanom z demenco, da čim dlje časa ostanejo v domačem okolju. Danes odhajajo v bližnje domove, ker za njih ni ustreznih oblik bivanja in pomoči. Ljudi je demence strah. Bolezni ne poznajo, opazujejo le, kako nemočni so ljudje z demenco in njihove družine, ker nimajo ustrezne pomoči. Če pa bi pomoč zagotovili, bi demenco tudi približali ljudem in ljudje z demenco ne bi bili tako stigmatizirani kot so danes.

Družabništvo in medgeneracijsko sožitje

Stari ljudje bodo tudi v bodoče potrebovali družbo, ljudi, saj se bodo njihova socialna omrežja, sestavljena iz vrstnikov zagotovo krčila. Pomembno je, da občina načrtuje takšne oblike pomoči za stare ljudi, ki krepijo družabništvo in negujejo različne oblike skupinskega druženja. Družabništvo mora postati vsebinski del vseh akterjev na področju pomoči starim ljudem. Prilagodijo pa naj ga svoji dejavnosti.

Župnik meni, da dejavnosti, ki jih organizira, krepijo socialno življenje starih ljudi. Ker so trenutno problematični prevozi, razmišlja o tem, da bi okrepil medsosedsko pomoč in bi bili sosedje bolj aktivno vključeni v zagotavljanje prevozov k mašam. Lahko bi organizirali tudi skupinske prevoze. Dejavnosti, ki jih organizirajo v okviru župnišča, bi morale v bodoče postati še bolj medgeneracijsko obarvane. K sodelovanju morajo provabiti predvsem mlado generacijo, tudi otroke.

Na Karitasu želijo nadaljevati z materialno pomočjo. Razviti pa želijo pomoč prostovoljcev na domu, saj bo tudi v bodoče veliko starih ljudi osamljenih: »Vizija je čim več obiskov, druženja, pristnega prijateljskega druženja in ne iz dolžnosti.« (S2) Zavedanje, da se vsi staramo in smo na poti staranja, mora priti v zavest vseh prebivalcev. Le tako bo tudi pomoč prostovoljcev prava pristna in človeška.

Finančno dostopna pomoč

Vse oblike pomoči, ki jih bo občina razvijala, morajo biti finančno dostopne občanom. Materialna preskrbljenost in finančna zmožnost plačevanja storitev pomoči sta danes dve najbolj kritični točki starih ljudi v občini. V bodoče ni pričakovati večjega preobrata na tem področju, zato je razmislek o finančno dostopnih pomočeh v bodoče na pravem mestu. S tem so se strinjali tudi naši sogovorniki.

Nekateri so rešitve našli v povezovanju pomoči za hendikepirane in stare ljudi. Za stare ljudi se jim zdi smiselna individualizirana pomoč, podobna družinskemu pomočniku, ki je danes bolj uveljavljenja oblika pomoči hendikepiranim kot starim ljudem. Razmišljajo tudi o osebni asistenci – pomoči, ki bi jo koristili zlasti ljudje z demenco.

Ne glede na oblike in vrste pomoči je pomembno, da je pomoč ljudem dostopna, da si jo lahko privoščijo. Od občine pričakujejo, da bo zagotovila sredstva za nove oblike pomoči, ki bodo za ljudi finančno dostopne.

7. Sklepi in predlogi

7.1. Nižanje blaginje starejšega prebivalstva

Sklepna ugotovitev:

Najbolj očiten rezultat raziskave je slabo materialno stanje starih ljudi v občni. Iz obstoječih statističnih podatkov ga sicer težko razberemo. Primerjali smo več podatkov, ki kažejo nanj: statistične podatke, poročila izvajalcev na področju socialnega varstva, individualne in skupinske intervjuje sodelujočih v raziskavi. Znano je, da se z upokojitvijo gmotni položaj posameznika poslabša. Redni prihodki se znižajo, kar lahko vodi v slabši finančni položaj, ki je eden osnovnih dejavnikov kakovosti življenja. V Sloveniji je prag revščine v letu 2017 postavljen pri znesku 616 evrov. Ob upokojitvi se gmotni položaj ljudem z majhnimi dohodki še poslabša. Pod prag revščine nominalno sodi tudi zagotovljena pokojnina. Aprila 2017 je bila upokojencem s polnimi upokojitvenimi pogoji potrjeno zagotovljenih 500 evrov pokojnine. Po podatkih ZPIZ za avgust 2017 je bila povprečna neto starostna pokojnina 620,06 evrov, povprečna neto invalidska pokojnina 479,17 evrov in povprečna neto družinska oz. vdovska pokojnina 390,13 evrov. V avgustu 2017 je bilo po podatkih Zavoda za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije skupaj 614.647 prejemnikov pokojnin, od katerih je bilo 71,5% prejemnikov starostnih pokojnin, 13,3% prejemnikov invalidskih pokojnin, 6,50% prejemnikov družinskih pokojnin in 8,5% prejemnikov vdovskih pokojnin. Najvišja izplačana pokojnina je v avgustu 2017 znašala 2.687,22 evrov.

Glede na status aktivnosti so v najslabšem položaju za tveganje revščine brezposelni, zaposleni z nizkimi dohodki in upokojene osebe. Kazalniki tveganja revščine izpostavljajo kot skupine z visoko stopnjo tveganja revščine tudi ženske, starejše od 65 let in najemnike stanovanj. Sklepamo torej lahko, da so med vsemi, ki tvegajo revščino, v najslabši materialnem položaju starejše ženske, ki živijo same in niso lastnice stanovanja.

Med prosilci denarnih pomoči v jugovzhodni regiji Slovenije je vedno več upokojencev, ki z nizkimi pokojninami ne morejo poplačati osnovnih življenjskih stroškov. Občina prispeva 65% plačila oskrbe na domu, vendar nekateri kljub temu ne zmorejo plačevati razlike do polne oskrbe. Plačujejo tudi domsko oskrbo, v povprečju 9-15 ljudem na leto, a ocenjujejo, da se bo to število v bodoče povečalo. Njihovo skrb potrjuje tudi podatek, da se v občini povečuje delež prejemnikov denarnih pomoči, brezposelnih in dolgotrajno brezposelnih in da je višji kot v državi. Torej se povečuje nezmožnost sorodnikov, da bi finančno lahko poskrbeli za stare družinske člane.

Čeprav se neradi pogovarjajo o tem, koliko sredstev imajo na voljo za preživetje, stari ljudje v občni priznajo, da jim ne ostane veliko denarja, saj vsega porabijo za mesečne stroške preživetja. Če imajo možnost obdelave zemlje, si s hrano, ki jo pridelajo sami, zelo pomagajo.

Skrbi jih, kako bodo poravnali stroške tuje pomoči, bodisi v domačem bodisi v institucionalnem okolju. Na drugi strani njihovo materialno stisko prepoznavajo predstavniki različnih dobrodelnih društev in formalnih služb. Slednji opažajo naraščanje revščine med starimi ljudmi v zadnjih petih letih. Potrjujejo jih tudi statistični podatki in projekcije.

Predlogi:

Strokovne službe (center za socialno delo, Dom starejših občanov Novo mesto, Občina Straža) naj določijo kriterije revščine in jih redno spremljajo. Pridobljeni podatki lahko služijo pri načrtovanju in realiziranju vzpostavljanja novih oblik dolgotrajne oskrbe.

V naslednjih desetih letih gre razmišljati v smeri, kako bi še precej aktivni del upokojenih prebivalcev vključili v neformalne oblike dolgotrajne oskrbe starih in pomoči potrebnih sokrajanov ali celo v oblike dodatnih in dopolnilnih zaposlitev, ki bi ljudem omogočile dodaten dohodek (npr. prevozi, spremstva, pomoč pri opravkih na uradih, druženje, pomoč pri lažjih gospodinjskih opravilih in podobno).

Dejavnik, ki kaže na ovire pri takšni med-vrstniški pomoči so precej zakoreninjene družbene razlike med ljudmi in ločevanje med skupinami (revnejši - premožnejši, domačini - priseljenci, svetovno nazorsko in ideološko politično ločeni). Kljub majhnosti kraja in kljub temu, da se na videz skoraj vsi poznajo, družine ostajajo precej zaprte in skrbijo za ohranjanje varne distance, ki zagotavlja razmeroma mirno sobivanje.

7.2. Različni tabuji vezani na življenje v starosti

Sklepna ugotovitev:

Najbolj očitni tabuji, s katerimi se srečujejo stari ljudje v občini so trije: (1) revščina, (2) demenca in (3) medgeneracijski prepad. Lahko so medsebojno povezani ali pa se pojavljajo segregirano. Detektirali smo jih naključno.

Revščino številni stari ljudje v občini prikrivajo. Pri tem jim pomagajo tudi domači. S težavo pridejo po materialno pomoč na Karitas ali Rdeči križ. Predstavniki teh dveh organizacij in tudi drugih (npr. društvo upokojencev, patronažna služba, lekarna) poznajo primere, ko bi ljudje rabili materialno pomoč, a jo zavračajo.

O demenci prevladujejo predstave, da je to huda bolezen, ki okupira družinske člane. Pomoč je možna le v instituciji. Ljudje se bojijo demence, ljudi z demenco. Ne zdi se jim primerno, da človek z demenco živi v domačem okolju, kar je v nasprotju s sodobnimi usmeritvami oskrbe starih ljudi.

Medgeneracijsko sožitje je načeto, ker je stikov med generacijami malo. Odpravlja ga sodoben način življenja, dnevne migracije mladih in srednje generacije na delo izven občine, odseljevanje mladih ljudi, otopelost srednje generacije zaradi brezposelnosti. Sogovorniki opažajo razlike med aktivno populacijo nekoč in danes in ugotavljajo, da mladi danes ne bodo mogli poskrbeti za starše. Vsakdanjik mlade generacije danes poteka drugače, kot je potekal, ko so bili mladi današnji stari ljudje.

Posebno še zdrava in aktivna generacija upokojenih občanov tako opravi veliko »dela v senci« in zato je pomembno opozoriti na znaten delež sodelovanja starejše generacije pri zagotavljanju kakovostnega življenja mlajših generacij in temu primerno tudi ceniti njihov prispevek k družbenemu blagostanju.

Predlogi:

K razbijanju tabujev je treba pristopiti načrtno, projektno, a obenem z veliko mero sočutja in razumevanja. Predlagamo, da občina prevzame pobudo pri odpravljanju tabujev in skupaj s predstavniki na terenu, ki tabuje prepoznavajo, na podlagi projektov spodbudi njihovo odpravljanje. Pomemben del takšnega ozaveščanja bi bilo tudi seznanjanje z novostmi pri obvladovanju demence in o raznovrstnih oblikah bivanja ter vključevanja ljudi z demenco v skupnost. V projekte lahko vključijo mlade ljudi, tudi otroke v šolah in z akcijami pomagajo revnim občanom. Pomoč mora temeljiti na medčloveških odnosih in solidarnosti. Podobno projektno delo lahko organizirajo za odpravljanje strahu pred demenco. Pri tem se lahko povežejo z domovi za stare, društvom Spominčica, bližnjimi večgeneracijskimi centri, ki imajo s tem področjem več izkušenj. Obenem se bo s projekti krepila tudi medgeneracijska zavest in odpravljale napačne predstave o mladi, srednji in stari generaciji. Rezultate projektov bi lahko objavljali redno na lokalni televiziji, radiju in drugih lokalnih medijih, ki jih občani najbolj pogosto spremljajo. S tem bi krepili tudi zavest o pomembnosti občinskih dejavnosti.

7.3. Zagotavljanje oskrbe v domačem okolju

Sklepna ugotovitev:

Sodobne mednarodne in domače smernice za oskrbo starih ljudi poudarjajo, da je pomembno zagotavljati oskrbo starih ljudi v domačem okolju, po možnosti v tistem, ki so ga ljudje ustvarjali celo življenje. Smernice temeljijo na raziskavah, ki so pokazale, da kakovost življenja definirajo različni kazalniki, med drugim duševno in fizično zdravje, kultura, sistem vrednot, pričakovanj, situacij, v katerih se človek znajde, možnosti povezovanja z drugimi in obenem pričakovanja, ambicije in cilji vsakega človeka posebej. Če prenesemo ta spoznanja na področje oskrbe za stare ljudi, vidimo, kako pomembno je, da organiziramo oskrbo, ki je

64 prilagojena posameznikovemu življenjskemu svetu. Smernice temeljijo tudi na spoznanjih, da sodelovanje in vključevanje v skupnost in možnosti za ustvarjanje odnosov z drugimi bistveno vplivajo na kakovost življenja starih ljudi in njihovo odpornost. Pri vključevanju gre za to, da mora človek imeti možnosti fizičnega vključevanja, možnost navezave na druge ljudi in se poistovetiti s skupino.

O podobnih ugotovitvah priča naša analiza intervjujev s starimi ljudmi. Sogovorniki želijo čim dlje ostati v svojih bivališčih, v življenjskem okolju, ki so ga tekom življenja ustvarjali s svojim trudom, delom in na način, ki jim je zagotavljal smiselno življenje. S preseljevanjem v drugo življenjsko okolje, na primer v institucijo, ustvarjamo med ljudmi podobo o starosti, kot o obdobju življenja, ki ljudi pahne v nesamostojnost in odvisnost od drugih. Naši sogovorniki pa so poudarjali, da si želijo prav samostojnosti, avtonomnega odločanja o tem kje živijo in kako živijo.

V jugvzhodni regiji so podobno kot v vseh ostalih regijah v državi v letu 2017 zaključili z izdelavo Regijskega načrta. Regijski načrti v tem trenutek sicer nimajo izvedbene teže, saj so obstali na nedorečenem delovanju sistemov na državni in lokalni ravni. So pa načrti, ki so nastali v sodelovanju različnih skupin strokovnjakov s področij sociale in zdravstva, dober pokazatelj interesov in prioritet, ki jih zaznavajo v različnih lokalnih okoljih. Strokovnjaki za jugovzhodno regijo ugotavljajo, da je za to področje potrebno med prioritetne cilje uvrstiti skrb za različne ciljne skupine in čim več storitev izvajati v skupnosti, saj menijo, da je namen izvajanja storitev integracija posameznika v okolje.

Predlogi:

Občina naj v bodoče načrtuje razvoj pomoči za stare ljudi v domačem okolju, torej v skladu z veljavnimi nacionalnimi in mednarodnimi usmeritvami. Danes jo zagotavlja zgolj s pomočjo na domu, ki jo izvaja Dom starejših občanov Novo mesto in pri tem zaostaja za nacionalnim ciljem 3,5 % vključenosti starejših od 65 let v to obliko pomoči (prejema jo le 2,7 % ljudi). Cilj do leta 2020 je tudi, da bi razmerje med uporabniki skupnostnih oblik socialnega varstva in uporabniki institucionalnih oblik socialnega varstva do leta 2020 približno 1:1, kar pomeni, da bi (bo) na enega uporabnika skupnostnih oblik prišel en uporabnik institucionalnih oblik socialnega varstva. Če bi danes želeli uresničiti ta cilj, pomeni, da bi morali organizirati skupno pomoči na domu za najmanj 23 ljudi v občini, do leta 2020 pa za najmanj 24, ob trendu potreb po dolgotrajni oskrbi, ki bi ostal podoben trenutnemu stanju (v letu 2016 je pomoč na domu prijemalo 18 ljudi, v domovih za stare pa je bilo letos 30 ljudi).

Z izvajalci pomoči na domu v regiji je treba pregledati trend naraščanja uporabnikov te storitve in glede na demografske trende načrtovati razvoj te oblike pomoči. Možne so tako organizacijske spremembe (denimo, da se ustanovi regijski center za pomoč na domu, ki bi združeval dosedanje izvajalce pomoči na domu) kot izvajalske (npr. da se ponudi več izvajalcev pomoči na domu, tudi socialni servisi ipd.).

Stare ljudi in njihove družinske člane je treba izobraziti o možnostih za organiziranje samostojnega življenja v domačem okolju in sodobnih oblikah pomoči na domu.

Rešitve na področju razvoja skupnostne oskrbe velja iskati tudi na regionalni ravni. Regijski izvedbeni načrt na področju socialnega varstva izpostavlja tudi problematiko drugih družbenih skupin: mladi, družine, osebe s težavami v duševnem zdravju, žrtve nasilja, povzročitelji nasilja, otroci, žrtve travm. Pri tem smo opazili, da starih ljudi kot družbene skupine, ki potrebuje veliko pozornost, v dokumentu pod posebnimi ciljnimi skupinami ne omenjajo (razlog je morda v tem, da v delovni skupini, ki je regijski načet pripravljala, niso bili vključeni strokovnjaki s tega področja). Kljub temu pa za stare ljudi omenjajo nekatere pomembne ukrepe, za katere bi bilo potrebno poskrbeti na regionalni ravni:

- Vzpostavitev eko-socialnih kmetij za nastanitev (osebe z motnjami v duševnem in telesnem razvoju, osebe iz drugih ranljivih skupin), z namenom deinstitucionalizacije in dnevno varstvo ranljivih skupin,

- Vzpostavitev stalnih in začasnih nastanitev za ranljive skupine prebivalstva(osebe z demenco in za osebe stare nad 65 let),

- Vzpostavitev dnevnih centrov za različne ranljive skupine prebivalstva (odrasle osebe s posebnimi potrebami in osebe stare nad 65 let),

- Priprava na oskrbo za sorodnike ljudi z demenco.

Strokovnjaki ocenjujejo, da bi bilo v regiji potrebno povečati dostopnost socialnovarstvenih programov. Razširiti bi bilo treba uspešne programe tudi na druge lokacije v regiji in v posameznih občinah zagotoviti prostore za izvajanje socialnovarstvenih programov. Opažajo potrebo po koordinaciji in povezovanju izvajalcev na področju socialnega varstva (zaposlitev koordinatorja) in boljše medsebojno obveščanje (vzpostavitev skupnega e-portala z namenom obveščanja, osveščanja, informiranja prebivalstva o socialnovarstvenih programih, dogodkih). Prav zaradi tovrstnih opredelitev predlagamo, da se občina aktivno vključi v akcijski plan regijskega načrta in kasneje v pripravo načrta za naslednje obdobje.

7.4. Krepitev avtonomije in moči starih ljudi

Sklepna ugotovitev:

V starosti določa avtonomijo podoba starih ljudi v družbi. Sodobna storilnostno naravnana družba ustvarja podobo starega človeka v skladu z lastnim interesom. Za dvig storilnosti potrebuje mlado, aktivno populacijo. Stari ljudje so družbi v breme. Vzbujajo strah in apetit po dohodku, zato je družba ustvarila razmere, s katerimi stare ljudi odriva na sam družbeni

66 rob. Pri tem so zelo učinkoviti predsodki, stereotipi o starosti in starih ljudeh. Kot vsi stereotipi so tudi starostni stereotipi pomanjkljivi, ker pretiravajo, posplošujejo in pogosto sploh ne ustrezajo resnici. Ne samo da enostransko in nepravilno stigmatizirajo starega človeka, temveč tudi vplivajo na njegovo doživljanje in vedenje. Ljudje se zlahka počutijo starejši, kot so v resnici, nesamostojni, odvisni od drugih ljudi. Njihova samopodoba je nizka. Imajo tudi težave pri sprejemanju starejšega obdobja življenja in vsemi spremembami, ki so vezane na to življenjsko obdobje.

Z naraščanjem starih ljudi v določenem življenjskem okolju in hkratnim zmanjševanjem mlajšega prebivalstva, postaja vedno bolj pomembno zavedanje starih ljudi o pomenu avtonomnega odločanja o svojem življenju. Predstavniki t.i. »baby-boom« generacije, ki postaja vedno bolj številčna tudi pri nas, se pomena avtonomnosti zelo zavedajo. Posledično so veliko bolj pozorni na njihov položaj in vlogo v družbi, poznavanje in uresničevaje pravic, kakor tudi morebitne zapostavljenosti pri sprejemanju odločitev na nacionalni in lokalni ravni. Pri starejših generacijah pa potreba pa avtonomnosti življenja niti ni tako prisotna, izrazita ali pa je ljudje sploh ne zaznavajo. Obstajajo torej razlike med mlajšimi in starejšimi pripadniki starejše generacije.

Pripadniki starejše generacije, ki ne dajejo pomena avtonomiji, potrebujejo za uresničevanje pravic ljudi, ki jih zastopajo ali zagovarjajo pred institucijami, institucionalnimi postopki in procesi. To so strokovno usposobljeni ljudje, ki s svojim delom pomagajo starim ljudem krepiti moč in uveljaviti njihove interese, želje, ideje za kakovostno življenje. Potrebujejo jih tudi najbolj ranljivi stari ljudje, ki smo jih odkrili v raziskavi, to so tisti, ki so slabo pismeni, ki ne razumejo navodil strokovnjakov, denimo zdravnika, mag. farmacije, patronažne sestre, socialne oskrbovalke idr., so v začetni fazi demence in sorodnih stanj. Njihove pravice, interese, predvsem pa potrebe in njihovo zadovoljevanje v odnosu do strokovnjakov, bi morali zastopati zagovorniki pravic starih ljudi.

Pogosto se stopnja avtonomije posameznika razkrije v odnosu z ljudmi v osebni socialni mreži (v partnerskih in starševskih odnosih, v odnosih s sodelavci in v sosedskih in prijateljskih odnosih) in pri obvladovanju vsakodnevnih obveznosti v odnosu do širšega socialnega okolja (v odnosu s strokovnjaki in uradniki, izvajalci storitev, kot potrošniki in podobno). Ne le, da se ljudje takrat, ko doživljajo stisko in probleme pri obvladovanju vsakdanjih nalog, soočajo z občutki sramu in nemoči zaradi tradicionalnih družbenih predstav (npr. o vlogi spolov, o vlogi različnih družbenih skupin v družbi) in posploševanja ali minimaliziranja problemov (npr. stališča o nasilju, uživanju alkohola, o bolezni, o brezposelnosti in podobno), pogosto jih prav te predstave potisnejo v še bolj odvisne odnose in izgubo vpliva nad potekom življenja. Z občutljivostjo in pozornostjo, da v medsebojnih odnosih ljudem omogočimo, da se doživijo kot kompetentni, tudi ko se soočajo s problemi, lahko ljudem omogočimo pomembno izkušnjo krepitve moči. Na primer, ko jih seznanjamo o postopkih v uradih in ustanovah, ko jim razlagamo o pravicah, ko jim prenašamo različna navodila (npr. za ravnanja z zdravili, s pripomočki in napravami), ko jih seznanjamo o

67 specifičnih situacijah (npr. o dietah, značilnostih bolezni, pomenu spreminjanja navad), že z načinom in prilagajanjem komunikacije podpremo procese ohranjanja avtonomije.

Znanje o posebnih življenjskih izkušnjah (npr. spopadanje z določeno boleznijo, osamljenostjo, soočanje s smrtjo in izgubo, soočanje z življenjskimi prelomnicami, kot so upokojitev, selitev otrok) in znanje o vsakdanjem življenju (to je rutinirano, včasih skoraj skrito znanje, ki ljudem pomaga, da se v življenju znajdejo in preživijo, od gospodinjskih, tehničnih in socialnih spretnosti) sta pomembna vira moči ljudi. Ljudje, ki se v določenem trenutku znajdejo v situaciji, ko postane obvladovanje vsakdanjega življenja zelo komplicirano (npr. obvladovanje hude bolezni, poslabšanje materialne situacije, izguba ljudi, s katerimi so živeli) lahko za določen čas, preden vzpostavijo nove rutine, delujejo zelo nebogljeno in nemočno. Pomoč, ki je sorazmerna s potrebami, kar pomeni, da je odmerjena na smiseln način, ni vsiljena, pokroviteljska, jim omogoči, da lahko čim prej spet sami prevzamejo nadzor nad potekom dneva. V vsaki situaciji je zato smiselno narediti oceno potreb in prilagoditi odgovore tako, da se kombinira tako laična kot strokovna pomoč. Tudi na tem področju se v občini kažejo potenciali, da se razvijajo različne oblike med-vrstniškega in medgeneracijskega prostovoljstva in zagovorništva.

Še posebej pa je potrebno paziti na načine izvajanja storitev in pomoči ljudem, ki težko komunicirajo (npr. slabo slišijo, slabše vidijo, so nepismeni, imajo težave z dojemanjem realnosti). V teh situacijah se pogosto zgodi, da se spregleda želje in interese starega človeka in odločitve o življenju okolica spontano prevzame nase. Metoda ocenjevanja tveganj je individualen pristop pri oceni ogroženosti, ko na podlagi vsake specifične situacije lahko ocenimo, ali je potrebno, da nadzor nad določeno dnevno aktivnostjo prevzame neka tretja oseba in naredimo načrt, kaj je za nekoga smiselna pomoč.

Predlogi:

V kolikor se bodo v občini sprejemale odločitve o organizaciji in realizaciji dolgotrajne oskrbe, je treba zagotoviti pri sprejemanju odločitev glas starih ljudi, ki bodo prejemniki storitev dolgotrajne oskrbe. Gas najšibkejših (detektiranih v raziskavi), najbolj odvisnih od pomoči drugih ljudi, naj zastopajo vrstniški, lahko tudi laični zagovorniki. Delujejo lahko v okviru že vzpostavljenih služb, društev, kot denimo Društva upokojencev Straža, ki z že uveljavljenim projektom Starejši za višjo kakovost življenja doma, ustvarjajo dobre pogoje za razvoj zagovorništva.

Pri uvajanju storitev dolgotrajne oskrbe je treba upoštevati nekatere spremembe v načinu življenja, ki jih prinaša starost. Za to obdobje življenja je predvsem značilno, da je spremembe veliko težje sprejemati kot v kateremkoli drugem življenjskem obdobju. Pri načrtovanju novih oblik pomoči je treba upoštevati postopnost njihovega uvajanja, kakor tudi organiziranje ozaveščanja o njihovih oblikah, vrstah in delovanju.

Nove oblike pomoči, naj temeljijo na znanju, spretnostih in izkušnjah starih ljudi. Le tako bodo lahko delovale po meri starih ljudi in v skladu z njihovimi potrebami. Takšne usmeritve je treba upoštevati tako pri oblikovanju novih storitev, kot dejavnosti, denimo zaposlitvenih ali družabništva. V praksi imamo prepogosto izkušnje zgolj z dejavnostmi, ki stare ljudi učijo novih spretnosti (pogosto neprimernih za to starostno obdobje) in pomembno je, da se takšne prakse ne nadaljujejo tudi v občni Straža.

Treba se je otresti in preseči zakoreninjene predstave o tem, da srednja in mlada generacija najbolje vesta kaj potrebuje stara generacija. Danes se pri načrtovanju pomoči upošteva perspektiva ali glas ljudi z izkušnjo starega obdobja življenja. Strokovnjaki poznajo in uveljavljajo strokovno znanje na način, da v svojo pomoči vključujejo izkušnje starih ljudi in delujejo na način zagotavljanja t.i. uporabniške perspektive. To je tudi ena od usmeritev dolgotrajne oskrbe.

7.5. Nove oblike pomoči za stare ljudi v občini

Sklepna ugotovitev:

Ena glavnih idej, ki so jo izpostavili strokovnjaki v Regijskem izvedbenem načrtu na področju socialnega varstva 2017 – 2020 za jugovzhodno statistično regijo (2017) je ustanovitev regijskega centra, ki vključuje specializirano mobilno pomoč na domu za vse ranljive skupine z namenom:

- paliativne oskrbe,

- pomoči družini pred in po porodu,

- pomoči osebam (družini) z izkušnjo nasilja,

- pomoči osebam (družini) z okvaro sluha,

- pomoči osebam s težavami v duševnem zdravju,

- psihosocialne pomoči »disfunkcionalnim« družinam,

- psihosocialne pomoči in krepitve moči brezposelnih,

- psihosocialne pomoči družinam in zasvojenim z alkoholom,

- mreženja zaradi socialne izključenosti in revščine,

- izboljšane dostopnosti storitev za ranljive skupine.

Druga ideja, ki jo podpirajo strokovnjaki v regiji pa je nastanitvena podpora za vse ranljive skupine, saj opažajo, da se v regiji povečuje delež družin in posameznikov, ki zaradi

69 materialne stiske ne zmorejo plačila najemnine in drugih stroškov, zaradi česar prihaja do deložacij. V takšnih primerih ni dovolj neprofitnih stanovanj, oz. drugih rešitev za začasno nastanitev. Predlagajo:

- eko-socialne kmetije kot nastanitveno obliko in dnevno varstvo,

- dnevno varstvo za ranljive skupine,

- stanovanjske skupine za ranljive skupine,

- stanovanjske kapacitete za stare ljudi in za osebe z invalidnostjo z vso potrebno podporo (socialno in zdravstveno).

Snovalci Regijskega načrta so zapisali:

»Ker za izvajanje regijskih izvedbenih načrtov ni bilo objavljenih razpisov in posledično tudi ne razpoložljivih finančnih sredstev, za sedaj še nismo začeli s pripravami na izvedbo načrtovanih ukrepov. Izjema je ukrep »Vzpostavitev skupnega medgeneracijskega središča za jugovzhodno regijo«, kjer je bil objavljen razpis za delovanje Večgeneracijskega centra. Na razpis sta se prijavila Slovenska filantropija skupaj z Društvom za razvijanje prostovoljnega dela Novo mesto in Centrom za izobraževanje in kulturo Trebnje, ter Razvojno izobraževalni center Novo mesto skupaj z Ljudsko univerzo Kočevje. Tako je naša regija dobila dva Večgeneracijska centra, ki sta že začela s svojim delovanjem. Hkrati se je pojavilo vprašanje ali bo ukrep Vzpostavitev medgeneracijskega središča za regijo še potreben.« (Regijski izvedbeni načrt na področju socialnega varstva 2017 – 2020 za jugovzhodno statistično regijo 2017, str.4).

Predlogi:

Prav vse zamisli, ki so jih v Regijskem načrtu že nakazali člani in članice delovne skupine, ki ga je pripravljala, so dobro izhodišče za nadaljnje načrtovaje odgovorov na potrebe starih ljudi. Predvsem je regijsko sodelovanje smiselno za vse manjše občine kot je tudi občina Straža, saj majhne občine težko zagotovijo zadostne finančna kot kadrovske vire. »Občine nimajo dovolj sredstev, s katerimi bi financirale socialnovarstvene programe, imajo pa prostore, v katerih bi se programi lahko izvajali. V primeru financiranja programov iz nacionalnih in evropskih razpisov bi se težave pojavile po končanem obdobju financiranja določenega projekta, saj takrat zmanjka sredstev in se izvajanje programa lahko ustavi. Občine bi morale že v času izvajanja nacionalnih in evropskih projektov zagotoviti sredstva za sofinanciranje le teh in zagotoviti sredstva tudi po zaključku sofinanciranja za tiste socialno varstvene programe, ki pomenijo dopolnitev javno veljavnih programov, s katerimi preprečujemo socialno stisko družin in posameznikov ter preprečujemo nastanek tveganja revščine.« (Regijski izvedbeni načrt na področju socialnega varstva 2017 – 2020 za jugovzhodno statistično regijo 2017, str. 4)

Za potrebe priprave regijskega načrta so se strokovnjaki in ustanove iz regije med seboj dobro povezali in v regiji obstaja visoko poznavanje socialne in zdravstvene problematike. Pri iskanju odgovorov bo potrebno paziti, da bodo zastopane vse skupine prebivalcev in vse ciljne skupine.

Dobro pa bi bilo dopolniti njihove ideje z ugotovitvami te raziskave, v kateri smo prišli do ideje, da bi v občini deloval t.i. center za stare ljudi, ki bi starim ljudem zagotavljal čim daljše življenje v domačem okolju. Deloval bi v središču občine, da bi stari ljudje biti v centru občinskega dogajanja. Center bi zagotavljal predvsem naslednje storitve:

- pomoč pri osnovnih življenjskih opravilih,

- prehrano (na domu in v centru),

- dnevno varstvo za ljudi z demenco,

- prostor za druženje med starimi ljudmi, med starimi in mladimi ljudmi, prostor za izmenjevanje izkušnje in medsebojno sožitje,

- kratkotrajne namestitve,

- prevoze,

- strokovno pomoč in svetovanje,

- izobraževanje,

- različne dejavnosti za aktivno starost.

7.6. Uvajanje sodobne informacijsko komunikacijske tehnologije

Sklepna ugotovitev:

Uporaba sodobne informacijsko komunikacijske tehnologije med občani starejšimi od 65 let je slaba. Najpogosteje uporabljajo telefon, poslušajo radio, gledajo televizijo. Niso seznanjeni z različnimi pripomočki, ki olajšajo življenje staremu človeku v domačem okolju. Pri nas so najbolj razvite naslednje oblike: rdeči gumb (brezžični telefon, ki omogoča pomoč na daljavo. Nanj so lahko vezane dodatne funkcije, kot denimo detektor padca, hišna protivlomna naprava, javljalnik požara ali pa pohodna blazina pred posteljo.), različni detektorji (npr. izliva vode, dima, prenizke temperature, prisotnosti v postelji), delilnik tablet (uporabnika s piskom opozarja na čas, ko mora vzeti tablete).

Predlogi:

Informacijsko komunikacijska tehnologija (v nadaljevanju IKT) je ena od oblik tehnologije, ki se bo tudi v bodoče zelo hitro razvijala. Pričakujemo, da bo postala tudi pri nas pomemben dejavnik pri zagotavljanju kakovostnega življenja starih ljudi. Področja, ki jih bo IKT pokrivala so: zdravstveno varstvo (stik z zdravnikom na daljavo, kontroliranje jemanja zdravil, nadzor fizične aktivnosti, preverjanje sladkorja, zdravstveno svetovanje); socialno omrežje (vzpostavljanje in negovanje stikov s člani socialnega omrežja, glasovna, video in tekstovna komunikacija s sorodniki, prijatelji, videokonference in pretvarjanje besedila v govor). Predlagamo, da se pri novih oblikah pomoči starejšim občanom pretehtajo možnosti uporabe sodobne tehnologije, s katerimi lahko vzpostavljajo in vzdržujejo trajnejše vezi s sorodniki in znanci. Odpor do sodobne tehnologije, ki smo ga zaznali, je bolj ali manj posledica nerazumevanja uporabnosti te tehnologije kot česarkoli drugega. Občina bi lahko izvajala pilotne projekte na področju uvajanja IKT za stare ljudi s sredstvi, ki so na voljo za tovrstne projekte v EU shemah.

7.7. Krepitev socialnega omrežja starih ljudi

Sklepna ugotovitev:

Dejstvo je, da se bo število starega prebivalstva v prihodnje še nadaljevalo. Temu posledično se bodo potrebe starih ljudi povečevale, tako pri vsakodnevnih opravilih kot pri posebnih storitvah zanje. Skladno s tem se bodo povečale tudi potrebe po različnih strokovnih profilih, ki lahko zagotavljajo socialno oskrbo, nego, varstvo in podporo. Obenem lahko sklepamo, da se bodo zmanjšale potrebe po storitvah, ustanovah, strokovnjakih za varstvo, vzgojo in izobraževanje otrok in mladine. Vse te spremembe lahko vodijo do spremenjenega odnosa družbe do starih in mladih ljudi ter do medgeneracijskih napetosti. Mladi postajajo vse bolj cenjeni, saj jih je malo, njihova vloga v družbenem in ekonomskem sistemu pa je vse večja. Obratno obstaja nevarnost, da postanejo stari ljudje zaradi svoje številčnosti manj cenjeni, a lahko s svojo številčnostjo vseeno pomembno vplivajo na mnoge politično-družbene odločitve.

K povečevanju deleža starih ljudi v družbi močno prispevata nizka rodnost in umrljivost. Napačna je običajna predstava, da k staranju prebivalstva najbolj prispeva podaljševanje življenja. Sčasoma, ko se rodnost ustali na nizki ravni, seveda postane pomemben dejavnik staranja prebivalstva tudi podaljševanje pričakovanega trajanja življenja zaradi zniževanja umrljivosti. Poleg sprememb, ki jih zaznavamo v spremenjeni rodnosti in podaljševanju življenjske dobe, predstavljajo pomemben dejavnik staranja prebivalstva selitve. V občini Straža ugotavljamo, da je delež odseljevanja velik. Tisti, ki se odseljujejo, so običajno mladi (odselitev zaradi šolanja, službe, partnerja), starejši od 65 let se le redko selijo. Priseljevanje staranje prebivalstva praviloma zavira, odseljevanje pa povečuje, saj se selijo običajno mladi.

Navedene spremembe močno vplivajo na sestavo socialnih omrežij starih ljudi, ki se po naravni poti zaradi umrljivosti vrstnikov krčijo. Dnevne migracije, stalne selitve članov socialnega omrežja pri staremu človeku povečujejo občutek osamljenosti in zapostavljenosti. Zmanjšano vrstniško sodelovanje in medgeneracijsko sožitje pa slednje še dodatno krepita.

Atomizirana, tekmovalna in individualizirana družba, je s poudarjanjem individualne kariere in uspeha, mlade generacije oddaljila od skrbi za skupnost. V fizično najbolj produktivnem obdobju so mladi ljudje izključeni iz dejavnosti, ki krepijo pripadnost skupnosti in solidarnost med ljudmi. Takšna situacija mladim onemogoča izkušnje medsebojne povezanosti in empatije do tistih, ki pomoč potrebujejo.

Generacije starih ljudi se spominjajo časov, ko je imela skupnost in medsebojno povezovanje zelo veliko vlogo pri preživetju in življenju ljudi. Različne oblike pomoči med kmečkim prebivalstvom, rituali pomoči revnim v skupnosti, vsakodnevna sosedska pomoč in pomoč sorodnikov so bile vtkane v normalizirane vsakodnevne rutine. Marsikdo izmed naših sogovornikov se spominja časov prejšnjega družbenega sistema, ko so si ljudje medsebojno pomagali zato, ker je primanjkovalo tako storitvenih dejavnosti kot ni bilo ustrezne dnevne preskrbe z dobrinami in materiali. Marsikakšna hiša se je zgradila ob pomoči sosedov in prijateljev. Osebne in javne investicije so se speljale s prostovoljnim in udarniškim delom. Skupnost ima v spominu ljudi še vedno predstavo pomembnega vira in preživitvenega potenciala.

S sodobnim urbaniziranim in tehnološko ter storitveno razvitem času pa večino potreb posamezniki zadovoljujejo le še na trgu. Na tak način se izgubljajo pomembne izkušnje generacij, ki so znale poskrbeti za pristne medčloveške odnose. Marsikdo od mladih se bo danes pritožil, da ne ve, kako nekoga povabiti na zmenek, kdaj si vzeti čas za oseben klepet in ne le komunikacijo prek naprav.

Prav starejša generacija je danes tista, ki poskrbi, da medsebojne vezi v skupnosti še živijo. Ugotovili smo, da je kar nekaj sogovornikov omenilo, kako še vedno skrbijo za vzdrževanje dobrih odnosov, se družijo, skupno preživljajo prosti čas in si tudi medsebojno pomagajo, če kdo kaj potrebuje. Ljudje, ki so tekom aktivnega življenja uspeli vzpostaviti dobre prijateljske in sosedske odnose, lahko zdaj računajo drug na drugega. Tisti, ki so bili že prej bolj aktivni s skupnosti in so se vključevali v razne organizirane oblike lahko zdaj računajo na te vrste pomoči. A se pojavlja tudi na neke vrste apatija v odnosih med ljudmi. Opaziti je, da je potrošniški življenjski slog danes zares pripeljal v veliko medsebojno odtujenost.

Predlogi:

Nujno je razviti načine za premagovanje osamljenosti starih ljudi, saj je osamljenost eden največji stresnih dejavnikov. Pri tem so zelo uspešni projekti promoviranja in razširjanje družabništva, ki naj temelji na osebnem stiku. Slednjega stari ljudje cenijo. Predstavlja jim

73 tudi obliko razbremenitve in obogatitve življenja. Virtualni stiki z uporabo IKT so lahko le dopolnilo neposrednim stikom z ljudmi.

Občanom veliko pomenijo stiki s somišljeniki, npr. pripadniki društva, katerega člani so ali poklica, ki so ga opravljali pred upokojitvijo. Tudi na tovrstnih stikih velja graditi socialno omrežje v starosti, vsekakor pa vključiti to spoznanje v nove oblike pomoči, ki bodo razvijale družabništvo.

Treba je najti načine, kako povezati mlado in srednjo generacijo s starimi ljudmi. Pri tem so lahko uspešni projekti medgeneracijskega sožitja in povezovanje z že delujočimi večgeneracijskimi centri v regiji.

7.8. Sprememba obstoječega institucionalnega varstva

Sklepna ugotovitev:

Jugovzhodna regija je dobro pokrita z institucionalnim varstvom za stare ljudi. Domovi za stare v regiji zagotavljajo institucionalno oskrbo za 5,5 % starejših od 65 let (http://www.ssz- slo.si/wp-content/uploads/POKRITOST-RS-28.6.2017.pdf). Pomembno pa je tuddi, kakšna je kakovost oskrbe v domovih za vse občane, ki so nameščeni v okoliške domove.

Nacionalne usmeritve na tem področju poudarjajo naslednje ključne usmeritve: zagotavljanje individualizirane obravnave uporabnikov, inovativnosti in stalnega uvajanja izboljšav v programih in storitvah socialnega varstva kot tudi spodbujanje naravnanosti na rezultate, ki predstavljajo koristi za uporabnike. Pri tem morajo izvajalci institucionalne oskrbe zagotavljati aktivno vlogo uporabnikov pri definiranju svojih potreb, njihovo sodelovanje pri razvoju programov in storitev ter načrtovanju in izvajanju storitev in programov.

V projektu se sicer nismo področno ukvarjali s temi dejavniki, smo pa na njih trčili nenamerno in jih zato na tem mestu navajamo, saj menimo, da lahko občina tudi na tem področju pokaže interes za dobrobit svojih občanov.

Predlogi:

Najbolj očitno se je pokazalo, da je za občane zelo težavno obdobje prilagajanja na življenje v instituciji. Še zlati pri tistih, ki si delijo življenjski prostor z enim ali več vrstnikom, saj njihove različne navede, rutine in pričakovanja ustvarjajo težavno življenjsko situacijo. Pomembno je, da se občanom pred prihodom v dom zagotovi ustrezna priprava, ki vključuje tudi prej omenjeno dimenzijo skupnega življenja v instituciji. Pripravo mora zagotoviti konkreten dom,

74 v katerega bo sprejet občan, občina pa lahko opozori na pomen priprave in spremlja, kako je priprava izvedena.

Kasneje, ko je občan sprejet v dom, je pomembno, da občina spremlja, kako se uresničujejo nacionalne usmeritve, ki uporabnikom institucij omogočajo individualizirano obravnavo in aktivno vključenost v načrtovanje in izvajanje domske oskrbe. S takšnim pristopom občine bodo občani v instituciji pridobili zavedanje, da še vedno pripadajo občinski skupnosti, v kateri so preživeli večji del svojega življenja in da jih skupnost ni izločila iz svoje sredine zgolj zato, ker so stari in odvisni od pomoči drugih ljudi.

Izključenost iz skupnosti je največja težava občanov, ki živijo v domovih. S preselitvijo v dom izgubijo stike s sosedi, prijatelji, znanci, zato bi na tem področju morali uvesti spremembe. Najpreprostejše bi jih lahko uvedli s pomočjo že delujočih društev, ki imajo številne prostovoljce za vzdrževanje stikov s stanovalci domov.

Zaskrbljujoče je tudi dejstvo, da sodelujoči v raziskavi menijo, da je za ljudi z demenco edina primerna oskrba institucionalna. Menimo, da je to posledica slabega znanja o drugih oblikah pomoči, zlasti skupnostnih. Predlagamo, da se ljudi izobrazi o sodobnih oblikah oskrbe za stare ljudi, predvsem za ljudi z demenco. Učinkoviti so lahko prispevki strokovnjakov v lokalnih glasilih, na radiu in televiziji. Lahko pa bi organizirali tudi predavanja in usposabljanja.

8. Literatura

Billings, J., Lechsenring, K. & Wagner, L. (2013). Addressing long – term care as a system – objectives and methods of study. V: Leichsenring, K., Billings, J., Nies, H. (ur.). Long - term care in Europe: improving policy and practice (str. 3 – 18). Basingstoke: Palgrave Macmillan.

Dom starejših občanov Novo mesto (2017). Poročilo o izvajanju pomoči da domu v Občini Straža v letu 2016. Novo mesto: Dom starejših občanov Novo mesto.

Filipovič Hrast, M., Hlebec, V., Knežević Hočevar, D., Černič Istenič, M., Kavčič, M., Jelenc- Krašovec, S., Kump, S. & Mali, J. (2014). Oskrba starejših v skupnosti: dejavnosti, akterji in predstave. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede.

Flaker, V., Mali J., Kodele, T., Grebenc V., Škerjanc J. & Urek M. (2008). Dolgotrajna oskrba: očrt potreb in odgovorov nanje. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Nagode, M., Rafaelič, A. & Udovič, N. (2011). Nastajanje dolgotrajne oskrbe: ljudje in procesi, eksperiment in sistem. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Flaker, V., Rafaelič, A., Bezjak, S., Ficko, K., Grebenc, V., Mali, J., Ošlaj, A., Ramovš, J., Ratajc, S., Suhadolnik, I., Urek, M. & Žitek, N. (2015). Priprava izhodišč deinstitucionalizacije v Republiki Sloveniji: končno poročilo, verzija 2.2. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za socialno delo.

Gray, A. M. & Birell, D. (2013). Transforming Adult Social Care. Bristol: Policy Press. http://www.posrcumlad.si/straza/novice.html (Pridobljeno 19. 12. 2017) http://www.nevladnik.info/si/nevladne-organizacije/seznam-nvo/default.asp, Seznam nevladnih organizacij (NVO) regije JV Slovenija (Pridobljeno 15. 12. 2017) http://www.obcina-straza.si/o-strazi/ (Pridobljeno15. 12. 2017) http://www.nevladnik.info/si/nevladne-organizacije/seznam-nvo/default.asp, Seznam nevladnih organizacij (NVO) regije JV Slovenija, Dostopano 15.12.2017 http://www.obcina-straza.si/o-strazi/, Dostopano 15.12.2017

Kane, R. L., Kane, R. A. (2005). Long - term care. V: Johnson, M. L. (ur.). The cambridge handbook of age and ageing (str. 638 – 646). Cambridge: University press.

Lebar, L., Ramović, S., Vidrih, N. & Nagode, M. (2017). Izvajanje pomoči na domu: Analiza stanja v letu 2016, končno poročilo. Ljubljana: Inštitut Republike Slovenije za socialno varstvo.

Lymbery, M. (2005). Social work with older people: context, policy and practice. London: Sage.

Mali, J. (2008). Od hiralnic do domov za stare ljudi. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Mali, J. (2012). Deinstitutionalisation as a challenge for the development of community- based care for older people = Dezinstitucionalizacija kot izziv za razvoj skupnostne oskrbe starih ljudi. Dialogue in praxis, 1 (1-2): 57-69.

Mali, J. (2013 a). Dolgotrajna oskrba v Mestni občini Ljubljana. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Mali, J. (2013 b). Social work with older people: the neglected field of social work. Dialogue in praxis, 2 (1-2): 23-40.

Mesec, B. (1998). Uvod v kvalitativno raziskovanje v socialnem delu. Ljubljana: Visoka šola za socialno delo.

Mesečni statistični pregled AVGUST (2017). Ljubljana: Zavod za pokojninsko in invalidsko zavarovanje Slovenije. Pridobljeno 29. 10. 2017 s strani: https://www.zpiz.si/cms/?id=2&inf=992

Nacionalni inštitut za javno zdravje (2016). Pridobljeno 18. 12.2017 s strani: http://obcine.nijz.si/Vsebina.aspx?leto=2016&id=158

Nagode, M., Zver, E., Marn, S., Jacović, A. & Dominkuš, D. (2014). Dolgotrajna oskrba - uporaba mednarodne definicije v Sloveniji, [Elektronski vir]. Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj (Zbirka Delovni zvezki UMAR; letn. 23, 2).

Nies, H., Leichsenring, K. & Mak, S. (2013). The emerging identity of long - term care systems in Europe. V: Leichsenring, K., Billings, J., Nies, H. (ur.). Long - term care in Europe: improving policy and practice (str. 19 – 41). Basingstoke: Palgrave Macmillan.

Podatkovni portal SI-STAT". Statistični urad Republike Slovenije. Pridobljeno 10. 12. 2017 s strani: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp

Poljanšek, K. (2011). Ureditev poselitvenega območja za naselje Straža pri Novem mestu (diplomska naloga). Ljubljana: Fakulteta za gradbeništvo in geodezijo.

Rafaelič, A., Caserman, D., Zupančič, D., Marušič, D., Matkovič, D., Mali, J., Ficko, K., Peternel, M., Nagode, M. & Flaker, V. (2015). Hitra ocena potreb in storitev za dolgotrajno oskrbo in dezinstitucionalizacijo zavodov za dolgotrajno oskrbo na področju duševnega zdravja in intelektualnih ovir (Dez – Hops). Verzija 1.1. Ljubljana: Fakulteta za socialno delo.

Regijski izvedbeni načrt na področju socialnega varstva 2017 – 2020 za jugovzhodno statistično regijo (2017). Novo mesto: Center za socialno delo Novo mesto.

Regionalni razvojni program za obdobje 2014-2020 v razvojni regiji Jugovzhodna Slovenija (2015). Novo mesto: Razvojni center Novo mesto.

Štambuk, A. (2001). Procjena psihičkog stanja starijih osoba u domu umirovljenika skalom SCL-90-R. Druš. istr. Zagreb, 10 (3): 503 – 526.

Špec Potočar, M. (2015). Regionalni razvojni program za obdobje 2014-2020 v razvojni regiji Jugovzhodna Slovenija. Novo mesto: Razvojni center Novo mesto.

Statistični urad Republike Slovenije (2017). Občina Straža. Pridobljeno 7.11.2017 s strani: http://www.stat.si/obcine/sl/2012/Municip/Index/15

United Nations. Population ageing and development, 2009. Pridobljeno 16. 12. 2017 s strani: http://www.un.org/esa/population/publications/ageing/ageing2009chart.pdf

United Nations, Department of Economic and Social Affairs, Population Division. World Population Ageing 2015 (ST/ESA/SER.A/390), 2015. Pridobljeno 16. 12. 2017 s strani: http://www.un.org/en/development/desa/population/publications/pdf/ageing/WPA2015_R eport.pdf

Vickerstaff, S. Life course, youth, and old age (2001). V: Taylor-Gooby, P., Zinn, J. (ur.). Risk in Social Science (str. 180 – 201). New York: Oxford University Press.

Wilson, G. Understanding old age. London: Sage, 2001.

9. Priloge

9.1. Seznam nevladnih organizacij, ki delujejo v občini

SKUPNOSTNE INTERESNE IN DRUGE DEJAVNOSTI: PGD Vavta vas PGD Dolenja Straža Društvo za prostovoljne dejavnosti Rumanja vas, Društvo za razvoj Straže Združenje šoferjev in avtomehanikov Gorjanci Društvo lista krajanov občine Straža Združenje borcev za vrednote NOB Krajevna organizacija Straža

SOCIALNO VARSTVO Društvo upokojencev Straža Območna izpostava RK Straža

KMETIJSTVO Čebelarsko društvo Straža - Dolenjske Toplice Društvo vinogradnikov Straža Društvo lastnikov gozdov ob reki Krki Regijsko društvo ekološko gibanje Ivančna gorica Dolenjsko okoljsko društvo

TURIZEM in ŠPORT Športno društvo Straža Športno društvo Loke Rafting klub Gimpex Straža Turistično društvo Straža Carting klub Novo mesto Društvo športnih pedagogov Dolenjske in Posavja Jamarsko društvo Straža Kanu klub Simon Straža Kajak kanu klub Straža Minimoto klub Dolenc Veslaški klub Straža Športno rekreativno društvo BREZA Športno društvo BUNKER Društvo tabornikov rod ZELENE KRKE Sport Club Extreme Prapreče Športno rekreacijsko društvo Eskim Strelsko društvo Straža Športno društvo Termal

KULTURA Kulturno umetniško društvo Straža Kulturno umetniško društvo Vandrovci KUD Svoboda Kulturno društvo Drganja sela Glasbeno društvo Dolenjski zvoki Glasbeno turistično društvo Plan B Moški pevski zbor Orkestraža Društvo za glasbeni razvoj Novo mesto