Revija EB Vol. 4, No. 2

VSEBINA CONTENTS Mag. Tanja Planinc, dr. Marko Kukanja 3 Analiza gospodarske dejavnosti prehrambnega gostinstva v Republiki Sloveniji: retrospektiva razvoja Analysis of the Restaurant Industry’s Economic Activity in the Republic of Slovenia: a Retrospective of Development Vladimir Mićić, PhD, Dalibor Miletić, PhD 25 Vpliv industrijske politike EU na konkurenčnost industrije Impact of the EU Industrial Policy on Industry Competitiveness Dr. Slavica Čepon 35 Anglicizmi v poslovni nomenklaturi turističnih podjetij v Sloveniji Anglicisms in the Business Nomenclature of Tourist Companies in Slovenia Dr. Malči Grivec 50 Vpliv izobrazbene strukture prebivalstva na gospodarstvo jugovzhodne Slovenije Impact of the Population’s Educational Structure on the Economy of Southeast Slovenia Mojca Blažič 75 Razumevanje kariere in zadovoljstva z njo v kontekstu organizacije Conceptualization of Career and Career Satisfaction in the Context of Organization Dr. Alenka Rožanec, dr. Sebastijan Lahajnar 92 Kultura informacijske varnosti kot ključni dejavnik zagotavljanja ustrezne ravni informacijske varnosti Information security culture as the key factor in ensuring an adequate level of information security

Analiza gospodarske dejavnosti ...

Mag. Tanja Planinc, dr. Marko Kukanja

Analiza gospodarske dejavnosti prehrambnega gostinstva v Republiki Sloveniji: retrospektiva razvoja

Znanstveni prispevek Scientific article UDK 640.4:613.2(497.4) UDC 640.4:613.2(497.4) KLJUČNE BESEDE: prehrambni gostinski obrati, KEY WORDS: restaurant establishments, restaurant prehrambno gostinstvo, Slovenija, uspešnost poslo- industry, Slovenia, business performance vanja ABSTRACT - The paper analyses the development POVZETEK - Članek obravnava razvoj komercial- of commercial restaurant industry in the Republic of nega prehrambnega gostinstva v Republiki Sloveniji Slovenia between 1994 and 2015, aiming to present med leti 1994 in 2015 z namenom prikazati, kako so how different political and socio-economic factors različni politični in družbeno-ekonomski dejavniki influenced the development and business performan- vplivali na razvoj in poslovno uspešnost prehrambnih ce of restaurant establishments in the past. Publicly gostinskih obratov (PGO). Na osnovi analize javno available financial data were used to analyse the per- dostopnih finančnih podatkov smo analizirali poslo- formance of restaurant establishments, comparing it vanje PGO in ga primerjali z uspešnostjo celotne de- with the performance of the whole hospitality sector. javnosti gostinstva. Dobljene rezultate smo smiselno The research results were analysed in connection with analizirali v povezavi s pomembnejšimi družbeno-po- major political and economic changes in the past. The litičnimi in ekonomskimi spremembami v preteklem results indicate poor economic performance, and re- obdobju. Rezultati so pokazali slabo ekonomsko us- staurant establishments mostly experience difficulties pešnost poslovanja, PGO imajo predvsem težave s with payment of current liabilities; their share of equi- plačevanjem tekočih obveznosti, delež lastniškega ty is constantly decreasing, and consequently, they are kapitala se konstantno zmanjšuje, posledično pa se faced with growing levels of indebtedness. Based on podjetja soočajo z vse večjo zadolženostjo. Na osno- the financial analysis, we can conclude that the EU vi finančnih rezultatov ugotavljamo, da so pristopni accession process, introduction of the Euro, and the proces EU, uvedba evra in predsedovanje EU pozi- EU presidency had a positive impact on the increase tivno vplivali na porast čistih prihodkov od prodaje, of the net sales income. However, the financial and medtem ko je finančna in gospodarska kriza izrazito economic crisis negatively influenced the financial negativno vplivala na finančno poslovanje PGO-jev. performance of the restaurant establishments. The Dobljeni rezultati lahko pomembno pripomorejo k results may considerably contribute to understanding razumevanju uspešnosti poslovanja prehrambnega financial performance of the restaurant industry in the gostinstva v RS v obdobju preteklih enaindvajsetih let. Republic of Slovenia in the last 21 years.

1 Uvod

Turizem v Sloveniji predstavlja pomembno gospodarsko panogo. Po podatkih Svetovnega turističnega in potovalnega sveta (World Travel and Tourism Council – WTTC) je bilo v Sloveniji leta 2015 na področju turizma neposredno zaposlenih kar 13 % vseh aktivno zaposlenih v državi (WTTC, 2016). Pomen turističnega gospodarstva je razviden tudi v deležu, ki ga turizem ustvarja v bruto domačem proizvo- du (BDP) države, saj le-ta znaša 12,7 % slovenskega BDP-ja (SURS 2016; WTTC, 4 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

2016). Prehrambno gostinstvo1 je ključni sestavni del turistične ponudbe, zaradi če- sar (p)ostaja ponudba hrane in pijače vse pomembnejši element v ponudbi turističnih destinacij, prehrambno gostinstvo pa pomembna gospodarska dejavnost (Kukanja, 2015). V slovenskem prostoru definicija prehrambnega gostinstva izhaja iz osnovne definicije gostinstva v ZGos – UPB2 (Uradni list RS, št. 93/2007, 1. čl.). Gostinstvo je samostojna gospodarska panoga, katere osnovna dejavnost je priprava in strežba jedi in pijač ter nastanitev gostov. Gostinstvo tako predstavlja osnovni predpogoj, brez katerega turizma ne bi bilo. Vse prepogosto lahko zasledimo zmotno mišljenje, da je gostinstvo zgolj priprava in prodaja hrane in pijače. Slednje se namreč nanaša izključ- no na prehrambno gostinstvo (prehrambne gostinske obrate – PGO), ki se skladno z Zakonom delijo na restavracije, gostilne, slaščičarne, okrepčevalnice, kavarne, bare, obrate za pripravo in dostavo jedi (catering), premične gostinske obrate in gostinske obrate z živo ali mehansko glasbo (ZGos – UPB2, 2007). V skladu z evropskim statističnim uradom (Eurostat) in metodologijo standardne klasifikacije dejavnosti je v Sloveniji področje prehrambnega gostinstva označeno kot I56 in razdeljeno na petnajst poddejavnosti (podpodročij). Po podatkih Agencije za javnopravne evidence in storitve (AJPES) je v Sloveniji leta 2015 na področju prehrambnega gostinstva (dejavnost I56 – strežba jedi in pijač) delovalo 7.075 poslovnih subjektov2 (5,53 % vseh poslovnih subjektov v državi), ki so zaposlovala 15.149 ljudi (3,09 % vseh zaposlenih v državi) (AJPES, 2017). Kljub nespornemu pomenu prehrambnega gostinstva v narodnem gospodarstvu pa Kukanja (2015) kritično ugotavlja, da je področje znanstveno slabo preučeno, saj se večina raziskav nanaša zgolj na nastanitveno gostinstvo (hotelirstvo). V pričujoči raziskavi analiziramo uspešnost poslovanja dejavnosti (podpodročja) I56.101 (restavracije in gostilne)3 in ugotavljamo, da le-ta glede na število poslovnih subjektov predstavlja največji enovit podsektor in, za razliko od ostalih dejavnosti s področja prehrambnega gostinstva (npr. I56.2 priložnostna priprava in dostava jedi, I.56.3 strežba pijač, I56.105 turistične kmetije brez sob itd.), vključuje tiste ponudni- ke, ki se primarno osredotočajo na ponudbo hrane. Ker iz evidenc AJPES-a (2017) izhaja, da v strukturi prehrambnih gostinskih obratov (PGO) glede na obliko (pravno ureditev podjetja) in število zaposlenih prevladujejo gospodarske družbe (glej opom- bo 3), smo v raziskovali slednje. Cilj raziskave je ocenitev finančne uspešnosti poslovanja prehrambnega gostinskega sektorja v Sloveniji v obdobju od leta 1994 do leta 2015 ter primerjava le-tega z uspešnostjo (celotne) dejavnosti gostinstva v državi. Statistična poročila pred letom 1994 so temeljila na drugačni metodologiji evidentiranja gostinske dejavnosti, prav tako pa je obdobje po osamosvojitveni vojni zaznamoval upad števila PGO in prome-

1 Prehrambno gostinstvo glede na ciljni segment potrošnikov delimo na turistično (primarno namenjeno tu- ristom) in neturistično (namenjeno rezidentom oz. domačinom), skladno z Zakonom o gostinstvu pa na nastanitveno in prehrambno. V prispevku obravnavamo prehrambne gostinske obrate, ki na trgu prosto opravljajo pridobitno (komercialno) gostinsko dejavnost, ne glede na njihov prevladujoči segment potrošnikov. 2 Poslovni subjekti vključujejo gospodarske družbe (2.656 družb in 9.550 zaposlenih), samostojne podjetnike (4.417s.p.- jev in 5.593 zaposlenih) in zadruge (2 zadrugi in 6 zaposlenih). 3 Delež zaposlenih po poslovnih subjektih v dejavnosti I56.101 je bilo leta 2015 naslednje: 5.307 zaposlenih v 1.137 gosp. družbah; 2.854 zaposlenih pri 1.052 s.p.- jih in 2 zaposlena v 1 zadrugi. Mag. Tanja Planinc, dr. Marko Kukanja: Analiza gospodarske dejavnosti ... 5 ta v gostinski dejavnosti. Na osnovi naštetega ter izhajajoč iz dejstva, da je področje znanstveno slabo preučeno, se v članku sprašujemo, ali je slovensko komercialno prehrambno gostinstvo finančno uspešno? Pri tem se predvsem osredotočamo na vpraša- nja, povezana z možnostjo dviga poslovne uspešnosti PGO v prihodnosti. V članku je uporabljena kombinacija metodologije za ocenjevanje ekonomske analize uspešnosti poslovanja, opisna (strokovno kritična) panožna analiza dejavnosti ter primerjalna analiza, ki temelji na sekundarnih virih podatkov. Na osnovi pregleda znanstvene literature (Assaf, Deery in Jago, 2010; Canina in Carvell, 2008; Hua in Lee, 2014; Martin et al., 2010) smo identificirali ključne ekonomske pokazatelje, primerne za finančno analizo in oceno panožne uspešnosti poslovanja. V nadaljevanju smo pregledali in analizirali relevantne javno dostopne baze podatkov (AJPES, UMAR, STO, SURS) in poročila (WTTC) ter domačo znanstveno in strokovno literaturo s področja prehrambnega gostinstva (Gričar in Bojnec, 2009; Kukanja, 2015; Kukanja in Planinc, 2012;. Lebe et al., 2006; Sibila Lebe et al., 2009). Na osnovi pregleda znanstvene literature smo predstavili ključne mejnike v razvoju prehrambnega gostinstva v obdobju po osamosvojitvi, pri čemer smo poleg predstavitve osnovnih panožnih značilnosti analizirali in sistematično predstavili tudi finančno uspešnost poslovanja dejavnosti in jo opisno povezali s pomembnejšimi družbenopolitičnimi in ekonomskimi dogodki v preteklosti. Članek je razdeljen na štiri poglavja. V prvem obravnavamo razvoj prehrambnega gostinstva v Sloveniji v devetdesetih letih in po vstopu v EU. Drugi del je namenjen pregledu teoretičnih izhodišč za analizo ekonomske uspešnosti poslovanja, v tretjem analiziramo ekonomsko uspešnost poslovanja slovenskih PGO, jo primerjamo z us- pešnostjo celotne dejavnosti gostinstva ter razpravljamo o dogodkih, ki so pomembno vplivali na gospodarsko aktivnost v državi. Članek sklenemo s ključnimi ugotovitvami in predlogi za možnost raziskovanja v prihodnje.

2 Prehrambno gostinstvo v Republiki Sloveniji

2.1 Razvoj prehrambnega gostinstva v devetdesetih letih 20. stoletja O večjih spremembah na trgu prehrambnega gostinstva v Sloveniji lahko govorimo šele po letu 1991, ko se pojavijo večje strukturne spremembe, ki jih prinese uvajanje tržnega gospodarstva in privatizacija. Pri tem velja izpostaviti dejstvo, da je razpad Jugoslavije leta 1991 slabo vplival na razvoj turizma in prehrambnega gostinstva (Kukanja, 2015). O večjih vsebinskih (strukturnih) spremembah na trgu prehrambnega gostinstva v Sloveniji lahko govorimo šele sredi devetdesetih let, ko se pojavijo pomembnejše strukturne spremembe, ki jih prinese uvajanje tržnega gospodarstva in proces privatizacije. Nov Zakon o gostinstvu4 je bil sprejet šele leta 1995 (do takrat je bila v veljavi zakonodaja SFRJ). Zakon je prinesel nekaj pomembnih novosti (npr. nova klasifikacija gostinskih obratov, spremenjeni pogoji za opravljanje

4 Zakon o gostinstvu (Uradni list RS št. 1/1995). 6 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) gostinske dejavnosti, liberalizacija trga prehrambnega gostinstva itd.)5. Z vidika pre- učevanja razvoja prehrambnega gostinstva pa glavno oviro predstavlja pomanjkanje podrobnejših (panožno specifičnih) statističnih podatkov6. Statistični urad Republike Slovenije je leta 1994 uvedel novo metodologijo za področje gostinstva in turizma7. Nova metodologija je opustila podrobnejše spremljanje števila PGO po vrstah in kra- jih, zato natančnejši (panožno specifični) podatki za dejavnost prehrambnega gostinstva niso na voljo. Uvajanje tržnega gospodarstva se je na področju prehrambnega gostinstva kazalo predvsem v hitrem spreminjanju – prilagajanju koncepta ponudbe in novih vrstah gostinskih obratov. Veliko obstoječih prehrambnih gostinskih obratov je svojo ponudbo obogatilo s ponudbo prigrizkov in sendvičev. Pojavile so se številne prodajalne kruh- kov in sendvičev t. i. (paninoteke), po angleškem modelu pa tudi »pubi«. Vse večje število obratov je v svojo ponudbo uvedlo možnost hitrega (neformalnega) prehranjevanja (npr. ponudba hitrih kosil) in ponudbo hrane, ki jo gostje lahko odnesejo s seboj (take away). Trg je preplavila ponudba (možnost) dostave hrane na dom (t. i. catering). Številni obrati, ki tradicionalno niso nudili hrane (npr. bari) so v svojo ponudbo intenzivno vključevali pestro ponudbo prigrizkov in malic. Sočasno se je tudi večina restavracij skušala prilagajati povpraševanju, kar je privedlo do novih konceptov ponudbe. Pojavile so se različne kombinacije: picerije in restavracije, restavracije in »gril« itd. (Kukanja, 2015). Gastronomske restavracije so po zgledu ponudnikov iz tujine veči- noma implementirale nekatere sodobne trende v gastronomiji (npr. uvedba slow food menijev) ter v svojo ponudbo uvrstile različne vrste kuhinj (npr. etnično, kreativno, koncept fusion kuhinje itd.) (Lebe et al., 2006). Številne tradicionalne (podeželske oz. kmečke) gostilne so se vse bolj poistovetile z restavracijami – tako po obliki nudenih storitev kot tudi po cenah (Kukanja, 2012). Iz spodnje tabele (tabela 1) je razvidno, da se je število gostinskih podjetij od leta 1994 do leta 2015 nenehno povečevalo. Povprečna letna stopnja rasti za gospodarske družbe je znašala 10,49 %, medtem ko je povprečna letna stopnja rasti števila zaposlenih znašala 3,76 %. 2.2 Razvoj prehrambnega gostinstva po vstopu v EU Vstop v Evropsko unijo (EU) v letu 2004 in zlasti uvedba evropske valute v letu 2007 je na splošno pozitivno vplivala na razvoj prehrambnega gostinstva (Gričar in Bojnec, 2009) (glej tudi tabelo 1). Med prednostmi vstopa v evrsko območje velja izpostaviti ponovno uvedbo spremljanja števila poslovnih subjektov, ki se ukvarjajo s prehrambnim gostinstvom. Leta 2008 je bila sprejeta nova metodologija spremljanja poslovnih subjektov glede na standardno klasifikacijo dejavnosti (v nadaljevanju

5 Zakon o gostinstvu (1995, 8. čl.– 13. čl.) predpisuje, da morajo biti za opravljanje gostinske dejavnosti izpolnjeni naslednji pogoji: Minimalni tehnični pogoji: funkcionalno zemljišče, poslovni prostori, oprema in naprave v prehrambnih gostinskih obratih, pri sobodajalcih in na kmetijah ter pogoji za opravljanje dejavnosti na prostem. Pogoji glede minimalnih storitev v posameznih vrstah gostinskih obratov, pri sobodajalcih in na kmetijah. Pogoji glede zagotavljanja varnosti živil ter varnosti in zdravja pri delu. 6 Statistični podatki SFRJ so v različnih povojnih obdobjih vključevali tudi podrobnejše podatke, ki so se nana- šali na število objektov glede na vrsto in lokacijo, število zaposlenih, število sedišč, mesečni promet po različnih vrstah obratov, skupinah artiklov itd. 7 Nova metodologija se je osredotočila na evidentiranje osnovnih parametrov, kot so: število podjetij v dejavnosti, število zaposlenih in finančni promet. Mag. Tanja Planinc, dr. Marko Kukanja: Analiza gospodarske dejavnosti ... 7

SKD), ki je skladna s klasifikacijo EU8. Problem nove metodologije pa predstavlja dejstvo, da statistične evidence niso skladne z nacionalno (slovensko) zakonsko klasifikacijo prehrambnih gostinskih obratov (npr. restavracije in gostilne so združene v enotno kategorijo) ter s predhodno (jugoslovansko) metodologijo iz začetka devetdesetih let, zaradi česar podatkov vsebinsko medsebojno ne moremo v celoti primerjati. V slovenskem gospodarstvu je bilo v začetku devetdesetih let opaziti pomembne strukturne premike, ki so kazali na to, da se je gospodarstvo postopno prilagajalo novim tržnim in sistemskim spremembam. Strukturno se je približevalo razvitim gospodarstvom, za katera je bila značilna gospodarska struktura z visokimi deleži stori- tvenih dejavnosti, enakomernejša razporeditev podjetij po velikosti in velika dinamika nastajanja in odmiranja podjetij. Število vseh gospodarskih subjektov se je v prvi polovici devetdesetih let povečalo za dobrih 64 odstotkov, in sicer od 67. 598 v letu 1990 na kar 111. 167 leta 1995 (AJPES, 2017). V drugi polovici devetdesetih let se takšna (ekspanzijska) dinamika ustanavljanja podjetij ni nadaljevala. Posledično se je spreminjala tudi struktura gospodarstva, saj se je povečeval predvsem delež in pomen malih in srednje velikih podjetij. Lorenčič (2012) ugotavlja, da so bila novonastala mala podjetja, ki so vključevala podjetja z do 50 zaposlenimi, zelo pomemben vir ustvarjanja neto delovnih mest. Dobršen del malega gospodarstva je v devetdesetih letih predstavljala obrt (35.000 gospodarskih enot), pri čemer je delež gostinstva znašal 9,3 odstotke (Lorenčič, 2012). Odraz premikov v družbenoekonomskem sistemu so bili tudi stečaji podjetij, vendar slednjih v prispevku ne analiziramo. Kot je razvidno iz tabele 1, se je število gospodarskih subjektov na področju prehrambnega gostinstva v celotnem preučevanem obdobju nenehno povečevalo. Najvišji letni stopnji rasti sta bili zabeleženi leta 1996 (t. i. transformacijsko obdobje) in leta 2004 (v tem letu je Slovenija postala pridružena in polnopravna članica EU). Iz podatkov, prikazanih v tabeli 1, pa je razvidno, da trend porasta gospodarskih družb v dejavnosti 1.01 ni linearen (je celo obratnosorazmeren) s številom zaposlenih v dejavnosti. Tako je bila leta 1996, ko je bil zabeležen največji porast gospodarskih družb, letna stopnja rasti zaposlenih celo negativna. Vsebinskih argumentov, zaradi že omenjenega pomanjkanja znanstvenih raziskav v literaturi nismo zasledili, zato smo za pojasnila zaprosili ekonomista, predavatelja in dobrega poznavalca razvoja slovenskega turizma T. Brezovca s portoroške Fakultete za turistične študije - Turistice. Brezovec (osebna komunikacija, 18. 1. 2017) vzroke za tovrstno gibanje števila družb in zaposlenih vidi predvsem v fiktivnem porastu gospodarskih družb, ki so imele regi- strirano dejavnost 1.101. Številni novo nastali podjetniki so, v podjetniškem zanosu, podjetja registrirali za številne dejavnosti (tudi 1.101), čeprav te dejavnosti pogosto nikoli niso opravljali. Po besedah sogovornika je na področju gostinstva in turizma treba predvsem izpostaviti fenomen »outsourcinga« v velikih turističnih podjetjih (ta praksa se je intenzivno izvajala v devetdesetih letih 20. stol.). Zaposleni so na pobudo menedžmenta pogosto ustanavljali zasebna podjetja in tako opravljali gostinske storitve za bivšega delodajalca (npr. številne PGO-je so turistična podjetja oddala v najem bivšim zaposlenim, hotelska podjetja so za izvajanje določenih gostinskih storitev

8 Uredba o spremembah in dopolnitvah Uredbe o standardni klasifikaciji dejavnosti (Uradni list RS 17/2008). 8 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) najemala podjetja bivših zaposlenih, ljudje so se preko svojih podjetij »zaposlovali« pri istem delodajalcu itd.). Pri tem se seveda število zaposlenih v dejavnosti realno ni povečalo, kar je razvidno tudi iz statističnih podatkov (tabela 1). Menimo, da je zato veliko bolj verodostojen podatek, ki odraža realno stanje na trgu prehrambnega gostinstva v devetdesetih letih, število zaposlenih in ne število PGO-jev. Po obdobju padanja gospodarske rasti med leti 2000 in 2003 je v letu 2004 prišlo do izboljšanja makroekonomske slike. Gospodarska rast je bila najvišja, inflacija pa najnižja v novem tisočletju (povprečna stopnja rasti bruto domačega proizvoda je zna- šala 4,4 odstotke). Slovenija je 1. maja 2004 postala polnopravna članica EU. Vstop Slovenije v Unijo ter oživljanje gospodarske aktivnosti v EU sta ugodno vplivala na gibanje blagovne menjave, kar se je odrazilo tudi na poslovanju gostinskega sektorja. Naše ugotovitve na področju prehrambnega gostinstva sovpadajo z ugotovitvami avtorjev Ferk et al. (2005), da je pristopni proces EU pozitivno vplival na slovenski turizem (in posledično na prehrambnogostinski sektor). Avtorji (ibid.) navajajo, da je vključevanje v evropske integracije bistveno pripomoglo k prepoznavnosti Slovenije kot turistične destinacije, kar se je odrazilo tudi na poslovanju PGO. Iz tabele 1 je prav tako razvidno, da se je število zaposlenih najbolj povečalo leta 2008 (za 15,06 %). Ugotavljamo, da je istega leta Slovenija prevzela predsedovanje Svetu EU. Po navedbah Slovenske turistične organizacije (STO, 2008), je predsedovanje EU pozitivno vplivalo na turistično povpraševanje, kar je privedlo do višje stopnje zaposlenosti v državi (in posledično tudi v prehrambnogostinskem sektorju). Podpovprečno letno rast števila gospodarskih družb lahko zasledimo med leti 2010 in 2013, kar se odraža tudi v številu zaposlenih v gospodarskih družbah (negativni trend je posebej izrazit leta 2010). Razmere v dejavnosti lahko poskušamo pojasniti z ugotovitvami predhodnih raziskav (Kukanja in Planinc, 2012, 2013), kjer avtorja ugotavljata, da je gospodarska recesija izredno slabo vplivala na poslovanje prehrambnega gostinstva. Iz podatkov je prav tako razvidno, da si je dejavnost opomogla šele leta 2014, ko je letna stopnja rasti dosegla letni prirastek v višini 7,94 %, število zaposlenih pa se je povečalo za 5,42 %. Predvidevamo, da je na pozitivni trend vplivala rast BDP-ja (in uradna prekinitev recesije v Sloveniji) v zadnjem četrtletju leta 2013 (SURS, 2016). K lažjemu razumevanju delovanja trga prehrambnega gostinstva je pomembno pripomogel porast števila znanstvenih raziskav s področja prehrambnega gostinstva v zadnjem desetletju (Gričar in Bojnec, 2009; Kukanja, 2015; Kukanja in Planinc, 2012; Kukanja in Planinc, 2013; Lebe et al., 2006; Sibila Lebe et al., 2009; Raspor, 2008; Šuligoj, 2007). Iz raziskav je razvidno, da je večina PGO v Sloveniji v las- ti gostincev, ki z njimi tudi upravljajo; obrati imajo v povprečju 20-letno tradicijo obratovanja; povprečno število redno zaposlenih v posameznem obratu pa znaša 4,7 zaposlenih. Kukanja (2015) kritično ugotavlja, da so slovenski gostinci, ki opravljajo obrtno dejavnost, večinoma nepovezani, saj je bilo obvezno zbornično članstvo leta 2013 ukinjeno. Velikih mednarodnih korporacij, ki delujejo po sistemu franšizinga, je v Sloveniji zelo malo (npr. McDonalds, franšizni obrati na bencinskih servisih). Kljub odsotnosti mednarodno uveljavljenih blagovnih znamk pa se številni, predvsem zasebni gostinci, združujejo v mednarodna združenja (npr. Jeunes Restaurateurs d`E- urope), s čimer težijo k večji prepoznavnosti na mednarodnem tržišču. Mag. Tanja Planinc, dr. Marko Kukanja: Analiza gospodarske dejavnosti ... 9

Tabela 1: Gospodarske družbe in število zaposlenih (dejavnost 1.101 restavracije in gostilne) Gospodarske družbe Zaposleni Leto Letna stopnja rasti Letna stopnja Število v % Število rasti v % 1994 148 2.516 1995 148 0,00 2.405 -4,41 1996 206 39,19 2.219 -7,73 1997 238 15,53 2.278 2,66 1998 276 15,97 2.400 5,36 1999 303 9,78 2.453 2,21 2000 320 5,61 2.629 7,17 2001 326 1,88 2.868 9,09 2002 384 17,79 2.970 3,56 2003 438 14,06 3.147 5,96 2004 526 20,09 3.329 5,78 2005 564 7,22 3.594 7,96 2006 612 8,51 3.832 6,62 2007 675 10,29 4.130 7,78 2008 769 13,93 4.752 15,06 2009 855 11,18 5.154 8,46 2010 890 4,09 4.809 -6,69 2011 927 4,16 4.894 1,77 2012 958 3,34 4.928 0,69 2013 995 3,86 4.799 -2,62 2014 1.074 7,94 5.059 5,42 2015 1.137 5,87 5.307 4,90 Povprečje 10,49 3,76 Vir: AJPES (2017). Kljub pohvalnemu angažmaju nekaterih ponudnikov (predvsem zasebnikov) pa lahko izpostavimo nekatera relevantna dejstva, ki izhajajo iz predhodno omenjenih raziskav in odražajo trenutno stanje v slovenskem prehrambnem gostinstvu: defici- tarnost gostinskih poklicev; slaba motivacija zaposlenih; slabo plačilo zaposlenih; sezonska nihanja zaposlenosti; neobvezna gostinska izobrazba za opravljanje dejavnosti; visok delež delovne sile v gostinstvu predstavljajo nekvalificirani študentje in dijaki; majhna specializacija ponudbe; majhna vključenost slovenskih dediščinskih jedi v ponudbo prehrambnih gostinskih obratov; stroga higienska pravila (HACCP); slaba povezanost ponudnikov gostinskih storitev; premajhen poudarek na zaščitenem geografskem poreklu in nizke cene gostinskih storitev. Pereč problem na področju razvoja gastronomije predstavlja tudi zapuščina tranzicije in nepregledne privatizacije po osamosvojitvi, saj je veliko število hotelskih hiš v slabi finančni situaciji, kar negativno vpliva na razvoj (vrhunske) gastronomske ponudbe v hotelih in turističnih destinacijah. Kukanja (2015) navaja, da na trgu prehrambnega gostinstva prevladuje gastronomska moda hitrega prehranjevanja, saj so PGO, ki nudijo malice, testenine, pizze, dostavo hrane na dom, študentsko prehrano in kavo povsod močno razširjeni. 10 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

Problem na trgu prehrambnega gostinstva predstavlja tudi pomanjkljivo ozna- čevanje posameznih vrst prehrambnih gostinskih obratov, saj se nekateri ponudniki promovirajo s fantazijskimi izpeljankami imen (firmami), ki sicer izhajajo iz obvezne zakonske ureditve (klasifikacije PGO) in tako na trg vnašajo dodatno nepreglednost in zmešnjavo (npr. okrepčevalnica »gostilnica« itd.). Med sistemskimi problemi, ki so v preteklosti zaznamovali trg prehrambnega gostinstva, je tudi davčna problematika. Kosi in Bojnec (2010) navajata, da je davčna nepreglednost gotovinskih transakcij na področju turizma in gostinstva predstavljala enega pomembnejših fiskalnih problemov v državi. Da bi zagotovili učinkovitejše pobiranje davkov, je vlada RS sprejela vrsto ukrepov, med katerimi je zlasti pomembna obvezna uvedba davčnih blagajn (Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem potrjevanju računov, 2016).

3 Analiza poslovne uspešnosti

Analiza finančnih pokazateljev uspešnosti omogoča vpogled v učinkovitost poslovanja podjetja in njegovo primerljivost s konkurenco oz. s povprečjem v panogi (Ha- les, 2005). Martin et al. (2010) navajajo, da je analiza finančnih (računovodskih) kazalnikov uspešnosti poslovanja najprimernejši način za merjenje poslovne uspešnosti gostinskih podjetij. Pri ugotavljanju te uspešnosti nas ne zanima absolutna vrednost rezultata, pač pa rezultat v primerjavi s sredstvi, potrebnimi za njegovo doseganje. Nivo uspešnosti lahko izrazimo z delnimi kazalniki. Ti predstavljajo relativna števila, ki so dobljena s primerjavo dveh velikosti, ki se nanašajo na gospodarske kategorije (osnovni kazalniki so rentabilnost, donosnost in produktivnost). V strokovni literaturi so kazalniki razdeljeni po različnih kriterijih (Kavčič, 2003). Glede na različne upo- rabnike ločimo t. i. notranje in zunanje indikatorje, glede na računovodsko dejavnost pa indikatorje finančnega, stroškovnega in poslovodnega računovodstva. V Sloven- skih računovodskih standardih (SRS) so kazalniki razvrščeni glede na skupine (vsebine) pojavov, ki jih pojasnjujejo9. Analiza in primerjava računovodskih kazalnikov omogoča hiter in učinkovit vpogled v ključne prednosti in slabosti organizacije, dobljeni rezultati pa lahko služijo kot osnova za ustrezno poslovno odločanje (Otley, 2002). Najpomembnejši viri za izračun finančnih indikatorjev so podatki, ki jih pridobimo iz bilance stanja in izkaza poslovnega izida. Turk (2006) pri tem kritično opozarja, da oba računovodska izkaza ponujata možnosti izračuna številnih kazalnikov poslovne uspešnosti, zaradi česar je zelo pomembno, da se pri analizi finančne uspešnosti osredotočimo na željene oz. najprimernejše. Kljub nespornemu pomenu obeh računovodskih izkazov pa številni avtorji (Atkinson in Brown, 2001; Lev in Sunder, 1979; Ghalayini in Noble, 1996; Hansen, Otley in Van der Stede, 2003; Reynolds in Biel, 2007) opozarjajo, da je preti- rana osredotočenost na »surove« in vsebinsko neargumentirane finančne podatke lahko zavajajoča, saj številna podjetja prikrivajo svoje realno poslovanje s tehnikami t. i. kreativnega računovodstva.

9 V SRS je navedenih 62 kazalnikov, ki so glede na vsebino pojavov razvrščeni v osem temeljnih skupin. Mag. Tanja Planinc, dr. Marko Kukanja: Analiza gospodarske dejavnosti ... 11

Izbira kazalnikov je torej velika, nimajo pa vsi enake izrazne moči za vsa podjetja in vse gospodarske dejavnosti (Kavčič, 2003). Kot navajata Schmidgall in Damitio (2006), strokovna literatura za analizo poslovne uspešnosti gostinskih podjetij (prehrambnih in nastanitvenih) najpogosteje priporoča izračun računovodskih kazalnikov, ki pripadajo naslednjim skupinam (kategorijam) kazalnikov: plačilni sposobnosti, dobičkonosnosti, gospodarnosti, stanju financiranja in investiranja ter operativnim (področnospecifičnim) kazalnikom uspešnosti poslovanja (npr. kazalnik delovne učinkovitosti, koeficient obra- čanja zalog v PGO, prodajna uspešnost sob, t. i. »yield percentage« itd.). Pri tem je treba izpostaviti, da v mednarodnem poslovnem okolju na področju gostinstva10 obstaja enoten sistem računovodskega in finančnega poročanja (angl. The Uniform System of Accounts for Restaurants – USAR). Leta 2012 je bila izdana že osma, dopolnjena izdaja standardov USAR (National Restaurant Association, 2016), vendar pa le-ti v Sloveniji niso zavezujoči. Jerman in Ivanković (2011) navajata, da večina slovenskih gostinskih podjetij poroča skladno z nacionalno zakonodajo oz. SRS. Na področju preučevanja prehrambnega gostinstva dodaten izziv predstavlja dejstvo, da se večina znanstvene literature (Mihalič, 2009; Zigan in Zeglat, 2010; Harris in Mongiello, 2006; Pine in Phillips, 2005; Sainaghi 2011; Hua, Nusair in Upneja 2012; Gray, Matear in Matheson, 2000) osredotoča na analizo poslovne uspešnosti v hotelir- stvu. Na področju prehrambnega gostinstva v preteklosti (pred letom 2005) skoraj ne zasledimo raziskav, ki bi celovito znanstveno preučevale specifičnosti poslovne uspešnosti na področju prehrambnega gostinstva. Porast znanstvenih del s področja PGO (Assaf, Deery in Jago, 2010; Canina in Carvell, 2008; Kim in Ayoun, 2005; Hua in Lee, 2014) lahko zasledimo šele v zadnjem desetletju. Avtorji (ibid.) se v svojih raziskavah največ- krat osredotočajo na merjenje poslovne uspešnosti restavracij z uporabo različnih kazalnikov. Problem predhodno omenjenih raziskav izhaja predvsem iz dejstva, da preučujejo poslovno uspešnost posameznih (specifičnih) PGO v različnih poslovnih okoljih, zaradi česar je primerjava rezultatov posamičnih raziskav in njihovo posploševanje nemogoče. Prvo celovito, longitudinalno, medsektorsko študijo na področju gostinstva in turizma sta izvedla Kim in Ayoun leta 2005 na vzorcu ameriških gostinskih in turističnih podjetij (vključujoč PGO). Iz rezultatov raziskave izhaja, da PGO v primerjavi z ostalimi turističnimi sektorji upravljajo s svojim premoženjem učinkoviteje kot ostale dejavnosti. Študija je tudi dokazala, da med različnimi dejavnostmi obstajajo pomembne razlike v kazalnikih statične (trenutne) in dinamične plačilne sposobnosti11. Zaradi dinamičnega poslovnega okolja in neenakomernega povpraševanja v gostinstvu je zlasti pomembno, da pri analizi finančne uspešnosti poslovanja upoštevamo tudi kazalnike dinamične likvidnosti. Ker so kazalniki najpogosteje izpeljani iz računovodskih izkazov, je ključno, da pri primerjavi statičnih (izhajajo iz bilance stanja) in dinamičnih (izhajajo iz bilance poslovnega ali finančnega izida) kategorij statično kategorijo obvezno preračunamo na povprečno stanje v preučevanem obdobju, saj se je njeno stanje v preučevanem obdobju lahko bistveno spreminjalo.

10 Na področju hotelirstva (nastanitvenega gostinstva) obstajajo enotni standardi računovodskega in finančne- ga poročanja (USALI), vendar njihova uporaba v Sloveniji ni zavezujoča. 11 Pri dinamični likvidnosti izračunavamo, ali lahko podjetje v določenem časovnem obdobju pokriva svoje izdatke s prejemki. 12 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

K pojasnjevanju dinamičnih kategorij lahko znatno pripomore metodologija urav- noteženega sistema kazalnikov uspešnosti poslovanja (angl. balance scorecard). Ta sistem kazalnikov spada med sodobne računovodske metode za ocenjevanje uspeš- nosti poslovanja, sestavljajo pa ga štirje »širši« vidiki uspešnosti: finančni, poslovanje s strankami, notranji procesi ter učenje in rast (Kaplan in Norton, 1992). Kasurinen (2002) navaja, da je merjenje poslovne uspešnosti zgolj s finančnimi kazalniki, ki so pogosto rezultat preteklih dejanj, v globalnem konkurenčnem okolju povsem nep- rimerno. Avtor (ibid.) meni, da uravnoteženi sistem kazalnikov uspešno dopolnjuje pretekle, finančne oz. računovodske kazalnike s kazalniki (gonili) prihodnje poslovne uspešnosti podjetja ali dejavnosti. Raziskav, ki bi celovito obravnavale sistem uravnoteženih kazalnikov na primeru prehrambnega gostinstva, nismo našli, kljub temu pa v novejših raziskavah (Assaf, Deery in Jago, 2010; Kim in Zheng, 2003; Mun in Jang, 2015; Venanzi, 2012) lahko vidimo, da večji pomen pripisujejo nefinančnim kazalnikom uspešnosti poslovanja. V študiji, izvedeni na vzorcu restavracij v Avstraliji, so avtorji (Assaf, Deery in Jago, 2010) prišli do ugotovitve, da restavracije poslujejo z nizko stopnjo učinkovitosti. Kim in Zheng (2003) sta primerjala poslovno uspešnost različnih vrst PGO in prišla do zaključka, da med različnimi vrstami obratov obstajajo pomembne razlike v poslovni uspešnosti. V tem pogledu so zanimive tudi ugotovitve avtorjev Mun in Jang (2015), ki sta preučevala vpliv obratnega kapitala na finančno uspešnost restavracij. Rezultati raziskave so pokazali močno obrnjeno U-krivuljo v odnosu med obratnim kapitalom in donosnostjo restavracij, kar pomeni, da ima majhno povečanje obratnega kapitala velik negativen vpliv na donosnost restavracij (in obratno). Predstavljene raziskave nakazujejo na potrebo po odmiku od analize »tradicionalnih« finančnih kazalnikov uspešnosti poslovanja in vključitvi širšega nabora kazalnikov (tudi nefinančnih) v panožno primerjalno analizo dejavnosti. V tem primeru govorimo o t. i. konkurenčnem benchmarkingu, katerega cilj je primerjava poslovne uspešnosti podjetja s konkurenti v isti gospodarski panogi (Kozak in Nield, 2001; Wöber, 2001). Benchmarking namreč omogoča hitro in zanesljivo identifikacijo pomanjkljivosti pri poslovanju gostinskih podjetij (Fuchs in Weiermair, 2004; Jerman in Ivanković, 2011). Na področju turizma in hotelirstva se je področje benchmarkinga toliko razvilo, da številna podjetja (npr. Ernst & Young Global Hospitality Consulting, PKF Consulting, Smith Travel Research itd.) ponujajo plačljive primerjalne podatke in analize12 (Harris in Mongiello, 2006). Ker je področje prehrambnega gostinstva zaradi narave dela specifično, Schmidgall in DeFranco (2004) za benchmarking v gostinstvu predlagata uporabo deležev (npr. primerjavo stroškov plač v %, stroškov materiala v %, deleža dolga v lastniškem kapitalu itd.). Pri tem Hua in Lee (2014) predlagata implementacijo enotnih (unificiranih) standardov za benchmarkig na področju prehrambnega gostinstva.

12 Izključno za področje prehrambnega gostinstva referenčni primerjalni podatki ne obstajajo. Mag. Tanja Planinc, dr. Marko Kukanja: Analiza gospodarske dejavnosti ... 13

4 Finančna analiza prehrambnega gostinstva v Sloveniji

Finančni podatki za panožno analizo uspešnosti so bili pridobljeni pri Agenci- ji Republike Slovenije za javnopravne evidence in storitve (AJPES). Agencija, kot pravna oseba javnega prava, vodi register poslovnih subjektov v državi, zbira letna poročila in druge poslovne podatke, vodi statistične raziskave, opravlja bonitetne oce- ne itd. (AJPES, 2017). V raziskavi smo poslovno leto 1994 sprejeli kot izhodiščno (raziskovalno) leto. Tega leta je namreč AJPES pričel s spremljanjem finančnih in statističnih podatkov za področje gostinstva. Na podlagi pregleda literature smo v raziskavo vključili finančne kazalnike, identificirane v drugem poglavju. V naslednjem koraku, je bila opravljena analiza finančnega poslovanja sektorja 1.01 (restavracije in gostilne). Pri določanju finančne uspešnosti slovenskega prehrambnega gostinstva v preteklih 21 letih smo izvedli prvi korak v procesu benchmarkinga. V naslednjem koraku smo pridobljene podatke primerjali s povprečjem v celotni dejavnosti gostinstva. Tabela 2: Čista donosnost sredstev (ROA) in čista donosnost kapitala (ROE) Restavracije in gostilne (PGO) Dejavnost gostinstvo Leto ROA v % ROE v % ROA v % ROE v % 1994 -8,8 -14,9 -1,6 -2,2 1995 -3,5 -6,1 -2,3 -3,2 1996 -5,9 -11,6 -2,2 -3,3 1997 -3,3 -6,9 -3,0 -4,7 1998 -3,4 -7,0 -2,2 -3,6 1999 -2,8 -6,0 -1,1 -1,7 2000 -4,7 -9,8 -1,5 -2,2 2001 -3,1 -5,9 -0,1 -0,1 2002 -2,9 -6,2 0,1 0,1 2003 1,2 3,0 1,1 1,9 2004 0,8 2,5 -0,8 0,14 2005 -0,2 -0,8 -0,2 -0,4 2006 3,3 12,3 1,5 3,0 2007 -0,3 -1,5 0,9 1,8 2008 -2,4 -7,3 -1,3 -2,8 2009 -0,7 -3,3 -1,6 -4,0 2010 -2,0 -9,7 -2,4 -6,4 2011 -1,2 -5,9 -2,9 -7,8 2012 -1,4 -6,8 -4,0 -10,9 2013 -2,4 -10,9 -1,5 -4,1 2014 -0,2 -0,9 -3,3 -9,4 2015 2,2 8,8 0,00 0,00 Povprečje -1,90 -4,31 -1,29 -2,72 Vir: AJPES (2017). 14 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

V zgornji tabeli sta predstavljena dva temeljna kazalnika finančne uspešnosti – kazalnik čiste donosnosti sredstev (ROA) in kazalnik čiste donosnosti kapitala (ROE). Oba kazalnika uvrščamo v skupino kazalnikov dobičkonosnosti, ki merijo (odražajo), kako učinkovito upravlja menedžment s premoženjem lastnikov (Schmidgall in Dami- tio, 2006). Iz tabele 2 je razvidno, da je povprečna vrednost ROA negativna (-1,90 %), kar pomeni, da so podjetja v povprečju poslovala z izgubo. PGO so namreč na 1 evro vloženega kapitala povprečno ustvarili 1,90 centov izgube. Iz podatkov, prikazanih v tabeli 1, je razvidno, da se je število gospodarskih družb med leti 2002 in 2009 naglo povečevalo, kar pomeni, da se je znatno povečala tudi vrednost premoženja. Vrednost kazalnika ROA kaže, da so (ista) podjetja v preučevanem obdobju večinoma poslovala z izgubo (glej tabelo 3). Povprečna vrednost kazalnika ROA v dejavnosti gostinstvo je prav tako negativna (-1,29 %), a je izguba manjša kot pri restavracijah in gostilnah. Kazalnik ROE pove, koliko čistega dobička oziroma čiste izgube je izkazanih na denarno enoto sredstev. Čim večja je vrednost kazalnika, tem uspešnejše je poslovanje. Kazalnik čiste donosnosti kapitala se lahko interpretira tudi kot zmnožek kazalnika proizvodnosti sredstev in čiste dobičkovnosti prihodkov. V primeru izkazane čiste izgube je vrednost kazalnika negativna (Schmidgall in Damitio, 2006). Iz tabele 2 je razvidno, da je povprečna vrednost kazalnika negativna in znaša -4,31 %. To pomeni, da je bilo v povprečju na vsak evro obstoječih sredstev ustvarjeno 4,31 centov izgube. Ker vrednost kapitala ni sledila hitri rasti vrednosti sredstev, lahko domnevamo, da so bila sredstva pridobljena z zadolževanjem oz. dolžniškim financiranjem. Tudi v tem primeru je povprečna vrednost kazalnika v dejavnosti gostinstvo negativna (-2,72 %) in spet je izguba manjša kot v primeru restavracij in gostiln. Negativna vrednost obeh kazalnikov pomeni, da je podjetje v obračunskem obdobju doseglo negativni poslovni izid. Razčlenitev poslovnega izida pokaže, da so prihodki od prodaje v devetdesetih letih (po letu 1994) padali, vendar se je izguba konstantno zmanjševala in dosegla dobiček šele v letu 2003. Osamosvojitvena voj- na je slabo vplivala na turistični promet v državi, vendar pa so se predvsem domači turistični tokovi zaradi vojne na področju bivše SFRJ preusmerili k slovenskim po- nudnikom. Z umiritvijo razmer konec devetdesetih let pa je opaziti ponovno rast pov- praševanja po turističnih destinacijah bivše skupne države. Najvišji porast prihodkov je opazen v letih 2006 in 2008. Kmet Zupančič et al. (2007) navajajo, da so bili v letu 2006 mednarodni ekonomski trendi zelo ugodni, kar je pospešilo rast prodaje na tujih trgih. V letu 2006 je bila prav tako zelo visoka raven gospodarskih aktivnosti v sektorju gradbeništva, kar je povečalo prihodke od prodaje na domačem trgu in ugodno vplivalo na rast BDP (Kmet Zupančič et al., 2007). Iz pregleda finančnih podatkov je razvidno (AJPES, 2017), da so se cene v gostinstvu ob koncu leta 2006 povečale za skoraj 4,5 %. To povečanje bi verjetno lahko pripisali dejstvu, da je bila Slovenija v procesu sprejemanja evra kot nacionalne valute (UMAR, 2007). Dvig cen je prispeval tudi k povečanju čistih prihodkov od prodaje (Gričar in Bojnec, 2010). Prihodki so naraščali tudi v letu 2008, ko je Slovenija prevzela predsedovanje Svetu EU. Država je priložnost izkoristila za intenzivno promocijo turizma. Glede na raziskavo, ki jo je op- ravila Slovenska turistična organizacija leta 2008, je predsedovanje pomembno vpli- Mag. Tanja Planinc, dr. Marko Kukanja: Analiza gospodarske dejavnosti ... 15 valo na porast turističnega povpraševanja, kar pa je vodilo k višji stopnji zaposlenosti v državi (STO, 2008). Čisti prihodki od prodaje so upadli šele leta 2009. To sovpada s pričetkom gospodarske krize, ki je močno prizadela ravno dejavnost prehrambnega gostinstva (Kukanja in Planinc, 2013). Zanimivo je, da je bilo istega leta v gostinstvu zabeleženo večje število kršitev s področja davčne zakonodaje (npr. neizdajanje ra- čunov, pomanjkljivo računovodsko poročanje itd.) (Kmet Zupančič et al., 2010). Pri komentiranju višine poslovnega izida (čistega dobička/izgube) velja opozoriti, da na njegovo višino vpliva vrednotenje posameznih ekonomskih kategorij v računovodskih izkazih (npr. amortizacije, višine zalog, terjatev itd.). Slednje je zanimivo predvsem zato, ker je kljub porastu prihodkov od prodaje v letu 2008, tega leta zabeležena naj- večja izguba v dejavnosti po letu 1994. Treba je opozoriti, da je bil v letu 2008 poslovni izid pozitiven (dejavnost restavracij in gostiln je dosegala dobiček iz poslovanja in ga je v primerjavi z letom 2007 tudi povečala). Na višino poslovnega izida vpliva tudi stopnja obdavčitve in možnost uveljavlja- nja davčnih olajšav. V Sloveniji se je stopnja davka od dohodka pravnih oseb postopno znižala s 25 % na 17 %, v letu 2017 pa se je dvignila na 19 % (KPMG, 2015; Uradni list RS, št. 68/2016, 2016). Podrobnejša analiza gospodarskih kategorij razkrije, da so bili v letu 2008 evidentirani visoki finančni odhodki iz naslova finančnih obveznosti ter oslabitev in odpisov. Odhodki so se povečali predvsem zaradi visokega dolga, ki je bil posledica povečanega investicijskega cikla. Ta proces je (ob prvih znakih recesije) privedel do povečanja izgube v letu 2008. Finančna kriza je prav tako močno negativno vplivala na vrednost delnic in druge finančne naložbe (Kmet Zupančič et al., 2009). V dejavnosti restavracij in gostiln je občuten porast čistega dobička opazen tudi v letu 2015. V tem letu se je dobiček iz poslovanja sicer precej zmanjšal predvsem na račun prevrednotovalnih poslovnih odhodkov pri neopredmetenih dolgoročnih sredstvih in opredmetenih osnovnih sredstvih. Na občuten porast čistega dobička pa je v tem letu vplival porast drugih prihodkov. Celotna dejavnost gostinstva je imela eno osemletno in eno sedemletno obdobje, ko je neprekinjeno ustvarjala izgubo oziroma negativni čisti poslovni izid (1994-2001 ter 2008-2014). V letu 2015 je dejavnost ustvarila dobiček iz poslovanja, vendar je na račun finančnih odhodkov dosegla precej nižji (a še vedno pozitiven) čisti poslovni izid (čisti dobiček). V spodnji tabeli predstavljamo dva kazalnika gospodarnosti (čista dobičkovnost poslovnih prihodkov ter koeficient gospodarnosti poslovanja) ter kazalnik plačilne sposobnosti (kratkoročni koeficient). Čista dobičkovnost poslovnih prihodkov nam prikazuje uspešnost menedžmenta pri ustvarjanju poslovnih prihodkov in nadzoru stroškov (Schmidgall in Damitio, 2006). Vidimo lahko, da je pri PGO povprečna vrednost -1,70 %, kar pomeni, da je bilo za vsak 1 EUR poslovnih prihodkov ustvarjenih 1,70 centov izgube. Povprečna vrednost kazalnika je v primeru celotne dejavnosti gostinstva slabša (-2,84 %), iz česar lahko sklepamo, da je menedžment še manj uspešen pri ustvarjanju poslovnih prihodkov in nadzoru stroškov kot v primeru restavracij in gostiln. 16 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

Tabela 3: Čista dobičkovnost poslovnih prihodkov, koeficient gospodarnosti poslovanja in kratkoročni koeficient Restavracije in gostilne (PGO) Dejavnost gostinstvo Čista do- Koeficient Čista do- Koeficient Leto bičkovnost gospodar- Kratkoročni bičkovnost gospodar- Kratkoročni poslovnih nosti poslo- koeficient poslovnih nosti poslo- koeficient prihodkov % vanja prihodkov % vanja 1994 -7,4 0,95 0,88 -3,9 0,96 0,84 1995 -2,9 0,95 0,77 -5,1 0,96 0,78 1996 -4,9 0,95 0,67 -4,7 0,98 0,70 1997 -2,6 0,96 0,66 -6,2 0,96 0,82 1998 -2,7 0,96 0,68 -4,5 0,93 0,77 1999 -2,3 0,97 0,68 -2,4 0,95 0,68 2000 -4,1 0,95 0,73 -3,3 0,96 0,77 2001 -2,5 0,99 0,81 -0,2 1,01 0,74 2002 -2,2 0,99 0,88 0,1 1,03 0,81 2003 0,9 1,01 0,93 2,3 1,04 0,77 2004 0,7 1,02 0,85 -1,6 1,01 0,64 2005 -0,2 1,01 0,75 -0,4 1,03 0,64 2006 2,4 1,05 0,94 2,8 1,05 0,71 2007 -0,3 1,01 0,83 1,7 1,04 0,68 2008 -2,3 1,01 1,03 -2,5 1,02 0,64 2009 -0,8 1,01 0,82 -3,7 1,01 0,52 2010 -2,3 0,99 0,76 -5,8 0,99 0,46 2011 -1,4 1,00 0,78 -6,6 0,99 0,47 2012 -1,6 0,99 0,80 -8,8 0,99 0,47 2013 -2,4 0,99 0,75 -3,1 0,99 0,50 2014 -0,2 1,01 0,80 -6,6 0,97 0,62 2015 1,8 1,00 0,76 0,00 1,01 0,58 Povprečje -1,70 0,99 0,80 -2,84 0,99 0,66 Vir: AJPES (2017). Koeficient gospodarnosti poslovanja kaže učinkovitost upravljanja podjetja s primerjavo poslovnih prihodkov in poslovnih odhodkov. Če je razmerje manjše od 1, je organizacija ustvarila izgubo iz poslovanja. Kot je razvidno iz tabele 3, so od leta 2003 PGO ustvarili več poslovnih prihodkov kot poslovnih odhodkov, kar se je odrazilo tudi v pozitivnih finančnih rezultatih poslovanja. Podrobnejša analiza pokaže, da je bila povprečna stopnja rasti stroškov iz naslova poslovanja nižja od povprečne stopnje rasti prihodkov iz poslovanja. Zato lahko sklepamo, da so bili menedžerji relativno uspešni pri obvladovanju stroškov poslovanja. Kljub temu pa analiza finančnih rezultatov razkrije, da so podjetja financirala vse večje finančne odhodke (glej tabelo 4). Podobno velja tudi v celotni dejavnosti gostinstva, le s to razliko, da so gospodarske družbe od leta 2001 dalje ustvarile več poslovnih prihodkov kot poslovnih odhodkov. Koeficient kratkoročne pokritosti kratkoročnih obveznosti (oz. kratkoročni koeficient) prikazuje razmerje med kratkoročnimi sredstvi in kratkoročnimi obveznostmi Mag. Tanja Planinc, dr. Marko Kukanja: Analiza gospodarske dejavnosti ... 17

(Schmidgall in Damitio, 2006). V naši raziskavi je bila povprečna vrednost tega kazalnika 0,80, kar pomeni, da PGO-ji nimajo na voljo dovolj kratkoročnih sredstev, da bi z njimi lahko pokrili celotne trenutne kratkoročne obveznosti. Skozi celotno analizirano obdobje kratkoročne obveznosti presegajo kratkoročna sredstva; izjema je le leto 2008, ko je na strani kratkoročnih sredstev opazen skokovit porast vrednosti zalog ter kratkoročnih poslovnih terjatev. Ta porast je povezan tudi z izrazitim poveča- njem obsega poslovanja, ki je razviden v porastu prihodkov iz naslova prodaje v letu 2008. Celotna dejavnost gostinstva v primeru kratkoročnega koeficienta dosega slabše rezultate (povprečna vrednost koeficienta znaša 0,66). V primeru PGO so vsi trije kazalniki najvišje vrednosti dosegli v letu 2006, ko je bila v državi (kot že prej omenjeno) izredno ugodna gospodarska klima (SURS, 2016). Slednje se je odrazilo tudi v pozitivnem finančnem poslovanju gostinskih podjetij. Tabela 4: Delež obveznosti v virih sredstev in delež stroškov dela v poslovnih prihodkih Restavracije in gostilne (PGO) Dejavnost gostinstvo Leto Delež obveznosti v Delež obveznosti v virih sredstev v % Strošek dela v % virih sredstev v % Strošek dela v % 1994 34,20 32,47 21,10 31,91 1995 41,20 32,43 25,70 32,07 1996 48,80 31,70 29,50 30,21 1997 49,20 30,51 34,20 29,63 1998 52,10 28,91 33,80 29,89 1999 52,80 29,55 33,00 31,90 2000 50,10 30,00 32,30 31,49 2001 48,40 29,74 34,00 31,04 2002 54,10 28,30 38,60 29,31 2003 62,60 27,96 40,60 28,62 2004 67,90 28,29 45,10 27,40 2005 71,40 27,82 44,90 29,79 2006 74,20 20,97 51,10 28,86 2007 78,80 26,33 54,00 28,11 2008 68,40 21,06 58,00 26,42 2009 79,70 28,95 62,00 29,94 2010 79,90 29,32 63,60 30,01 2011 79,70 28,74 63,00 29,01 2012 79,60 27,91 64,20 28,14 2013 79,30 27,33 64,70 27,75 2014 78,20 26,95 65,60 28,03 2015 75,0 28,06 61,00 27,74 Povprečje 63,89 28,33 46,36 29,42 Vir: AJPES (2017). Tabela 4 prikazuje kazalnik financiranja (delež obveznosti v virih sredstev) in de- lež stroškov dela v poslovnih prihodkih. Kazalnik financiranja prikazuje, koliko se gospodarska družba financira z dolžniškim kapitalom (Schmidgall in Damitio, 2006). V naši raziskavi je bila povprečna vrednost tega razmerja pri PGO 63,89 %. Ta vrednost 18 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) se je v letu 2009 znatno povečala zaradi neugodnih gospodarskih gibanj in PGO so morali povečati dolžniški kapital za financiranje svoje dejavnosti. V celotni dejavnosti gostinstva je povprečna vrednost kazalnika sicer nižja (46,36 %), vendar je povprečna letna stopnja rasti kazalnika višja (5,43 %) kot v primeru PGO, kjer znaša 4,14 %. Gostinstvo velja za delovno intenzivno dejavnost, kar pomeni, da stroški dela predstavljajo pomemben delež tako v strukturi stroškov kot prihodkov (Gričar in Boj- nec, 2009). Povprečna vrednost omenjenega kazalnika pri PGO znaša 28,33 % (glej tabelo 4), pri čemer velja opozoriti, da je bila povprečna letna stopnja rasti do leta 2015 negativna (-0,18 %), v letu 2015 pa je znašala 0,02 %. Negativna stopnja rasti pomeni, da so se stroški dela povečevali počasneje od poslovnih prihodkov. Ker je trend zaposlovanja v celotnem obdobju pozitiven (glej tabelo 1), le-ta lahko odra- ža večjo delovno produktivnost v gostinskih podjetjih in/ali nižanje plač zaposlenih. Analiza temelji na uradnih podatkih, ki pa ne vključujejo napitnin in morebitnih ne- obdavčenih izplačil osebnih dohodkov. Povprečna stopnja rasti je negativna tudi v celotni dejavnosti gostinstva in znaša -0,56 %.

5 Zaključek

V raziskavi smo analizirali poslovno uspešnost komercialnega prehrambnega gostinstva v Sloveniji v obdobju 1994–2015 in rezultate primerjali s celotno dejavnostjo gostinstva. Raziskava je pokazala, da imajo PGO v povprečju težave pri doseganju pozitivnih finančnih izidov. Iz raziskave je razvidno, da imajo PGO težave predvsem pri plačevanju tekočih obveznosti z denarjem iz tekočih sredstev. Delež kapitala v strukturi financiranja se je v opazovanem obdobju bistveno zmanjšal, zaradi česar se podjetja soočajo z vse višjo zadolženostjo, zato se povečujejo finančni odhodki, kar se odraža v negativnem finančnem poslovanju prehrambnega gostinskega sektorja. Na podlagi predstavljenih podatkov in izsledkov raziskave lahko zaključimo, da obstajajo vsebinsko smiselne povezave med različnimi socialnopolitičnimi in gospo- darskimi dogodki v preteklosti ter finančno uspešnostjo prehrambnega gostinskega sektorja. Tako je bil v obdobju uvajanja evra in slovenskega predsedovanja EU zabe- ležen porast čistih prihodkov od prodaje. Čeprav na osnovi analize ugotavljamo, da so gostinci znali izkoristiti pomembnejše dogodke v svojo korist, finančni rezultati kažejo, da so stroški naraščali hitreje od prihodkov, kar je povzročilo izgubo v skoraj vseh obračunskih obdobjih. Recesija je negativno vplivala na finančne rezultate, to pa se je odrazilo tako v padcu povpraševanja kot v zmanjšanju vrednosti kapitala. Ugotavljamo, da bi gostinci morali stroškovno optimizirati svoje poslovanje (problem predstavljajo tako odhodki iz poslovanja kot financiranja). Smiselno bi bilo razmisliti o uvedbi enotnega sistema poročanja (standardov) za področje prehrambnega gostinstva, s čimer bi olajšali (med)sektorsko primerjavo uspešnosti poslovanja, tako v Sloveniji kot v tujini. V tem pogledu je priporočljiva tudi ponovna uvedba sistema- tičnega spremljanja nekaterih ključnih (industrijsko specifičnih) podatkov (npr. število sedišč, promet v različnih vrstah PGO itd.), ki bi omogočali boljšo analizo in razu- Mag. Tanja Planinc, dr. Marko Kukanja: Analiza gospodarske dejavnosti ... 19 mevanje specifičnosti poslovanja prehrambnega gostinstva. Raziskave, predstavljene v prispevku, izpostavljajo pomen nefinančnih kazalnikov za področje prehrambnega gostinstva, zaradi česar bi bilo smiselno uvesti tudi sistemsko spremljanje slednjih (vsaj na zborničnem – strokovnem nivoju). Prihodnje raziskave s področja prehrambnega gostinstva bi se morale osredotočiti na analiziranje tako finančnih kot nefinančnih kazalnikov uspešnosti poslovanja. V tem pogledu je priporočljiva tudi mednarodna primerjalna študija uspešnosti poslovanja prehrambnega gostinskega sektorja.

Tanja Planinc, MSc, Marko Kukanja, PhD

Analysis of the Restaurant Industry’s Economic Activity in the Republic of Slovenia: a Retrospective of Development

Tourism as an economic activity is an important part of Slovene national economy. In 2015, tourism provided employment to almost 13% of all employees in the country, and contributed 12.7% to Slovenian GDP (SURS, 2016; WTTC, 2016). Food & Beverage (F&B) service sector is a vital and integral element of the tourism offer and an important economic activity (Kukanja, 2015). In 2015, there were 2.516 companies operating in F&B sector (3.96% of all establishments in Slovenia), employing a total of 8.988 employees (2.08% of all employees). F&B service sector presents an important sector of the Slovene national economy, as it boosts businesses that are losing their competitive advantage on international marketplace (particularly agri- culture and food production) and has a multiplier effect on many other economic activities (e.g. transport, trade, etc.). An important subsector of F&B service sector is the restaurant sector, since it includes almost 43% of all F&B service facilities in the country (SURS, 2016). According to the official Statistical classification of economic activities in the European Community (the NACE classification), the restaurant sector is classified as I56.101 – Restaurant and Inns. In this study, we focus on the analysis of the business performance of the restaurant sector in Slovenia, as the largest and the most important F&B subsector in the country. Specifically, the purpose of the present study was to evaluate the financial performance of restaurant establishments in Slovenia between 1994 and 2015. In addition, we analysed and compared the performance of the restaurant sector with the performance of the hospitality sector in the country. In the past, since the proclamation of independence in 1991, major socio-political and economic changes (e.g. entering the EU in 2004; introduction of the Euro in 2007; Slovenian presidency to the Council of the EU in 2008; global economic and financial crisis in the period from 2008 to 2009, etc.) have influenced the Slovene national economy (Lorenčič, 2012). Furthermore, this study tries to draw a parallel between these events and the financial performance of restaurant establishments. In order to achieve the main objective of the research, 20 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) official financial data provided by the Agency of the Republic of Slovenia for Public Legal Records and Related Services (AJPES) were analysed. Based on an extensive literature review, a set of financial indicators were included in the study, i.e. profit margin percentage, operating efficiency and current ratio, debt to equity ratio, labour cost percentage, return on assets (ROA), and return on equity (ROE). In the second part of the research, financial results were presented (and discussed) considering major socio-political and economic changes, which have affected the national economy over the past twenty-five years. The research results reveal that privatisation process and introduction of the market-based economy in the early nineties stimulated the restaurant industry development (the average rate of growth for restaurants was 10.49%, and the yearly average rate of growth for number of employees was 3.76%). In terms of post-socialist orientation, one of the most important contributions to the industry was the introduction of new legislation in 1995. The new legislative policy introduced major changes to the restaurant industry market (i.e. new classification of businesses, liberalisation of the F&B market, etc.), which boosted restaurant entrepreneurship in the country. From the academic perspective, one of the major hindrances of the new legislation was the discard of a systematic industry – specific data collection process, which limited research possibilities. Consequently, domestic researchers started to pay more attention to the restaurant industry only after the EU integration process, and the (re) introduction of the Standard Classification of Activities (SKD) in 2008. The growing body of research literature in the last decade (after 2008) reveals interesting facts about the restaurant industry, which, according to several domestic authors (Gričar in Bojnec, 2009; Kukanja, 2015; Lebe et al., 2009), also have an important influence on the restaurants' overall performance – most establishments are small and/or medium sized family-run enterprises (SMEs) with on average less than 5 employees, having on average low profit margins and salaries, high fluctuation of employees, low work motivation, non-obligatory professional education, majority of the workforce is represented by students and professionally unskilled employees, they have small speciality offerings, networking of restaurateurs is poor mainly due to optional membership in the Slovene Chamber of Commerce, etc. The trend of fast food eating prevails on the restaurant industry market, as fast food and quick-casual restaurants are widespread (i.e. restaurant selling pizzas, spaghetti, kebab, etc.). When considering financial performance, the scientific literature offers awide range of indicators and ratios. Especially the usage of financial ratios is the most appropriate way to measure financial performance, since the usage of ratios provides basic information about the organisation’s strengths and weaknesses and makes them easily comparable to competitors' performance and/or any other industry – specific operational benchmark measures. In the field of restaurant and hospitality management, the following groups of indicators/ratios were identified as the most appropriate – solvency, profitability, liquidity, and other specific operational ratios (i.e. revenue per available seating hour – RevPash, average spending per person – ASP, table turnover, etc.) (Schmidgall and Damitio, 2006). Although the restaurant industry has Mag. Tanja Planinc, dr. Marko Kukanja: Analiza gospodarske dejavnosti ... 21 developed its own – industry-specific system of accounts (Uniform System of Accounts for Restaurants – USARI standards), their usage in Slovenia is not mandatory. Accor- ding to Jerman and Ivankovič (2011), the majority of lodging and restaurant establishments in Slovenia report according to the national (Slovene) accounting standards. In terms of financial analyses, the research results clearly indicate that restaurant establishments in Slovenia had reoccurring problems in achieving positive financial results, practically throughout the observed time (the average value of operating ratio was less than one). Consequently, restaurants had problems in paying current obliga- tions with cash from current assets, which resulted in serious liquidity problems. The value of key profitability indicators – the ROA and ROE ratio, and the profit margin percentage were negative. The average value of ROA indicator was - 1.90% (this means that 1.90 cents of loss were generated for every Euro of the average total assets), while the average value of ROE indicator was - 4.31%, which means that 4.31 cents of loss were generated for every Euro of the (average) owners’ equity. Value of the average profit margin percentage was also negative (profit margin percentage shows how efficiently managements generate sales and control expenses). Furthermore, the average profit margin percentage also resulted negative, i.e. 1.70 cents of loss were generated for every Euro of the revenue. Financial analyses also reveal that the share of capital decreased significantly over the observed period (from 1994 to 2015), which resulted in an increase of financial expenses and a long-term negative financial performance of the restaurant sector. Therefore, the majority of companies were faced with indebtedness. Based on the presented data, interesting connections between the results of financial analyses and the observed major socio-political and economic events in the past can be drawn. The results reveal that the introduction of Euro in 2007 and the Slo- venian presidency to the Council of the EU in 2008 had an extremely positive impact on the restaurant establishments’ financial performance. Both events positively contributed to their net sales revenues. On the contrary, the financial crisis in 2008 had a significantly negative affect on the restaurant establishments’ financial performance. Overall, these findings are rather disappointing, as they reveal a negative long-term financial performance of the restaurant industry in Slovenia. Nevertheless, we believe that the research results have a practical value for restaurant managers and academics, since they enable a deeper and more profound understanding of the restaurant establishments’ financial performance. Based on the research results we can conclude that managers should urgently focus on optimising their businesses – especially their operating expenses. They should also consider the implementation of USARI methodology, which would facilitate the international sectoral comparison of financial performance (the benchmarking process). Finally, the re-introduction of a systematic statistical monitoring of different industry-specific data (i.e. number of facilities per type, number of seats and financial turnover for different types of facilities, detailed information on location and operational processes, etc.) would also enable a more thorough analysis of the financial performance. As the majority of scientific literature (Jang, Zheng and Bosselman, 2017; Patiar and Mia, 22 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

2015; Sainaghi, Phillips and Corti, 2013) emphasises the importance of non-financial performance measurement, future research should also concentrate on analysing the latter. It is also suggested, that the balanced scorecard methodological approach (Kaplan and Atkinson, 2015) is introduced in the future studies. Based on this approach, the (1) financial performance measurement is combined with (2) education and growth, (3) internal processes, and (4) the customer relationship measurement.

LITERATURA

1. AJPES. (2017). FI-PO-Financial Data. Pridobljeno dne 11. 1. 2017 s svetovnega spleta http:// www.ajpes.si/About_AJPES/Tasks. 2. Assaf, A. G., Deery, M. and Jago, L. (2010). Evaluating the performance and scale characteristics of the Australian restaurant industry. Journal of Hospitality & Tourism Research, No. 38, pp. 199–221. 3. Atkinson, H. and Brown, J. B. (2001). Rethinking performance measures: assessing progress in UK Hotels. International Journal of Contemporary Hospitality Management, 13, No. 3, pp. 128–136. 4. Baruchin, L. and Sunder, S. (1979). Methodological issues in the use of financial ratios. Journal of Accounting and Economics, 1, No. 3, pp. 187–210. 5. Bojnec, Š. and Gričar, S. (2010). Euro adoption and prices in catering industry in Slovenia. In: Economic Integration, Competition and Cooperation. Rijeka: Ekonomski fakultet, pp. 265–273. 6. Canina, L. and Carvell, S. A. (2008). A comparison of static measures of liquidity to integrative measures of financial and operating liquidity: an application to restaurant operators and restaurant franchisors. The Journal of Hospitality Financial Management, 16, No. 1, pp. 35–46. 7. Ferk, B., Hafner, M., Jurančič, S., Kondža, J., Koprivnikar Šušteršič, M., Kovač, M., Kovačič, G. et al. (2005). Učinki vstopa Slovenije v EU na gospodarska gibanja v letu 2004. Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. 8. Fuchs, M. and Weiermair, K. (2004). Destination benchmarking: an indicator-system’s potential for exploring guest satisfaction. Journal of Travel Research, 42, No. 3, pp. 212–225. 9. Ghalayini, A. M. and Noble, J. S. (1996). The changing basis of performance measurement. International Journal of Operations & Production Management, 16, No. 8, pp. 63–80. 10. Gray, B. J., Sheelagh, M. M. and Matheson, P. K. (2000). Improving the performance of hospitality firms. International Journal of Contemporary Hospitality Management, 12, No. 3, pp. 149–155. 11. Gričar, S. in Bojnec, Š. (2009). Dejavniki gibanja cen v gostinstvu. Koper: Univerza na Primorskem, Fakulteta za management Koper. 12. Hales, J. (2005). Accounting and financial analysis in the hospitality industry. NY: Elsevier Butterworth-Heinemann. 13. Hansen, S. C., Otley, D. T. and Van der Stede, W. A. (2003). Practice developments in budgeting: an overview and research perspective. Journal of Management Accounting Research, 1, No. 1, pp. 95–116. 14. Harris, P. J. and Mongiello, M. (2006). Accounting and financial management: developments in the international hospitality industry. Amsterdam: Elsevier/Butterworth-Heinemann. 15. Hua, N. and Lee, S. (2014). Benchmarking firm capabilities for sustained financial performance in the US restaurant industry. International Journal of Hospitality Management, No. 36, pp. 137–144. 16. Hua, N., Khaldoon, K. N. and Upneja, A. (2012). Financial characteristics and outperformance: evidence of a contemporary framework from the us lodging industry. International Journal of Contemporary Hospitality Management, 24, No. 4, pp. 574–493. 17. Hyunjoon, K. and Gu, Z. (2003). Risk-adjusted performance: a sector analysis of restaurant firms. Journal of Hospitality & Tourism Research, 27, No. 2, pp. 200–216. 18. Jerman, M. and Ivanković, G. (2011). The evolution of financial standards for small and medium- sized entities. Scientific Annals of the Alexandru Ioan Cuza University of Iasi: Economic Sciences Series, Vol. 58, pp. 13–24. Mag. Tanja Planinc, dr. Marko Kukanja: Analiza gospodarske dejavnosti ... 23

19. Kaplan, R. S. and Norton, D. P. (1992). The Balanced Scorecard–measures that drive performance. Harvard Business Review, 70, No. 1, pp. 71–79. 20. Kasurinen, T. (2002). Exploring management accounting change: the case of balanced scorecard implementation. Management accounting research, 13, No. 3, pp. 323–343. 21. Kavčič, S., Koželj, S. in Odar, M. (2003). Računovodstvo v Sloveniji. 35. simpozij o sodobnih metodah v računovodstvu, financah in reviziji. Ljubljana. Zveza ekonomistov Slovenije in Zveza računovodij, finančnikov in revizorjev Slovenije, str. 161–175. 22. Kmet Zupančič, R., Ivas, K., Kušar, J., Kovač, M., Nenadič, T., Povšnar, J., Vendramin, M. in Vidrih, A. (2009). Poslovanje gospodarskih družb v letu 2008 - pregled po dejavnostih. Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. 23. Kmet Zupančič, R., Ivas, K., Kušar, J., Kovač, M., Nenadič, T., Povšnar, J., Vendramin, M. in Vidrih, A. (2009). (2010). Poslovanje gospodarskih družb v letu 2008 - pregled po dejavnostih. Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. 24. Kmet Zupančič, R., Ivas, K., Kušar, J., Kovač, M., Nenadič, Tina, Povšnar, J., Vendramin, M. and Vidrih, A. (2007). Poslovanje gospodarskih družb v letu 2008 - pregled po dejavnostih. Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. 25. Kosi, T. and Bojnec, Š. (2010). Tax competitiveness of Croatia and Slovenia as tourist destination. Academica Turistica, 3, No. 1–2, pp. 38–52. 26. Kozak, M. and Nield, K. (2001). An overview of benchmarking literature: its strengths and weakness. V Benchmarks in Hospitality and Tourism, pp. 7–23. New York: The Haworth Hospitality Press. 27. KPMG. (2015). Corporate tax rates table. Pridobljeno dne 11. 4. 2016 s svetovnega spleta https:// home.kpmg.com/xx/en/home/services/tax/tax-tools-and-resources/tax-rates-online/corporate-tax- rates-table.html. 28. Kukanja, M. (2015). Model dejavnikov kakovosti v prehrambenem gostinstvu. Doktorska disertacija. Novo mesto: FOŠ. 29. Kukanja, M. and Planinc, S. (2012). The impact of economic crisis on the motivation to work in food service: the case of the Municipality of Piran. Academica Turistica, 5, No. 2, pp. 27–38. 30. Kukanja, M. in Planinc, T. (2013). Operational crisis management techniques in the catering industry in times of recession: the case of the Municipality of Piran. Naše gospodarstvo, 59, No. 1–2, str. 75–85. 31. Lebe, S. S., Blažič, P., Bogataj, J., Klančnik, R., Milfelner, B., Mlekuž, Ž., Nemanič, J. et al. (2006). Strategija razvoja gastronomije Slovenije. Maribor: Center za interdisciplinarne in multidisciplinarne raziskave in študije, Znanstveni inštitut za regionalni razvoj pri Univerzi v Mariboru. 32. Lebe, S. S., Rok, M., Milfelner, B., Cvikl, H., Žižek Šarotar, S., Treven, S., Vrečko, I., Iršič, M. (2009). Sodoben model upravljanja s človeškimi viri za področje turizma. Maribor: UM EPF. 33. Lorenčič, A. (2012). Prelom s starim in začetek novega. Tranzicija slovenskega gospodarstva iz socializma v kapitalizem (1990–2004). Ljubljana: Inštitut za novejšo zgodovino. 34. Martin, J. D., Keown, A. J., Petty, J. and Petty, W. (2010). Foundations of finance: the logic and practice of financial management. New York: Pearson College Division. 35. Mihalič, T. (2009). Oblikovanje modela merjenja uspešnosti poslovanja hotelskih podjetij. Ljubljana: Raziskovalni center, Inštitut za turizem Ekonomske fakultete, Univerze v Ljubljani. 36. Mun, S. G. and SooCheong (Shawn), J. (2015). Working capital, cash holding, and profitability of restaurant firms. International Journal of Hospitality Management, 48, pp. 1–11. 37. National Restaurant Association. (2016). National restaurant association releases guide to restaurant accounting. Pridobljeno dne 11. 12. 2016 s svetovnega spleta: http://www.restaurant. org/Pressroom/Press-Releases/National-Restaurant-Association-Releases-Guide-to. 38. Otley, D. (2002). Measuring performance: the accounting perspective. In: Business performance measurement: theory and practice, edited by Andy Neely. Cambridge: Cambridge University Press, pp. 3–21. 39. Pine, R. and Phillips, P. (2005). Performance comparisons of hotels in China. International Journal of Hospitality Management, 24, No. 1, pp. 57–73. 24 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

40. Pravilnik o izvajanju Zakona o davčnem potrjevanju računov. (2016). Pridobljeno dne 11. 12. 2016 s svetovnega spleta https://www.uradni-list.si/1/content?id=122859. 41. Raspor, A. (2008). Pomanjkanje kadrov v slovenskem gostinstvu in turizmu. V: Znanje za trajnostni razvoj, 27. mednarodna konferenca o razvoju organizacijskih znanosti, str. 327–328. 42. Reynolds, D. and Biel, D. (2007). Incorporating satisfaction measures into a restaurant productivity index. International Journal of Hospitality Management, 26, No. 2, pp. 352–361. 43. Sainaghi, R. (2011). RevPAR determinants of individual hotels: evidences from Milan. International Journal of Contemporary Hospitality Management, 23, No. 3, pp. 297–311. 44. Schmidgall, R. S. and Damitio, J. W. (2006). Hospitality industry financial accounting. 3 ed. Lansing, Mich: American Hotel & Lodging Educational Institute. 45. Schmidgall, R. S. and DeFranco, A. L. (2004). Ratio analysis: financial benchmarks for the club industry. The Journal of Hospitality Financial Management, 12, No. 1, pp. 1–14. 46. STO. (2008). Slovenska turistična organizacija. Slovenski Turizem v številkah. Ljubljana: STO. 47. SURS. (2016). Statistični urad Republike Slovenije. Pridobljeno dne 11. 11. 2016 s svetovnega spleta http://www.stat.si/StatWeb/en/mainnavigation/interactive/recalculations. 48. Šuligoj, M. (2007). (Ne)znanje in (ne)uspešnost slovenskih gostincev. Andragoška spoznanja, 13, št. 3, str. 26–36. 49. Turk, A. (2006). The predictive nature of financial ratios. The Park Place Economist, 14, pp. 96– 104. 50. UMAR. (2007). Ekonomsko ogledalo številka 8-9/2007, Turizem. Pridobljeno dne 11. 5. 2016 s svetovnega spleta http://www.umar.gov.si/fileadmin/user_upload/publikacije/eo/2007/ og0907/ pdf/TUR0907.pdf. 51. Venanzi, D. (2012). Criticism of the accounting-based measures of performance. Financial Performance Measures and Value Creation: The State of the Art, str. 1–8. Pridobljeno dne 25. 8. 2016 s svetovnega spleta http://link.springer.com/chapter/10.1007/978-88-470-2451-9_1. 8. 52. Wöber, K. W. (2001). A heuristic model for benchmarking SME hotel and restaurant businesses on the internet. V: Benchmarks in Hospitality and Tourism. New York: The Haworth Hospitality Press, pp. 49–70. 53. Woo Gon, K. and Baker, A. (2005). Ratio analysis for the hospitality industry: a cross sector comparison of financial trends in the lodging, restaurant, airline, and amusement sectors. The Journal of Hospitality Financial Management, 13, No. 1, pp. 59–78. 54. WTTC. (2016). WTTC data gateway. Pridobljeno dne 22. 4. 2016 s svetovnega spleta http://www. wttc.org/datagateway/. 55. ZGos – UPB2. (2016). Zakon o gostinstvu. Pridobljeno dne 16. 2. 2015 s svetovnega spleta https:// www.uradni-list.si/1/content?id=82580. 56. Zigan, K. and Dia, Z. (2010). Intangible resources in performance measurement systems of the hotel industry. Facilities, 28, No. 13/14, pp. 597–610.

Mag. Tanja Planinc, višja predavateljica na Fakulteti za turistične študije - Turistica Univerze na Primorskem. E-naslov: [email protected] Dr. Marko Kukanja, docent na Fakulteti za turistične študije - Turistica Univerze na Primorskem. E-naslov: [email protected] Impact of the EU Industrial ...

Vladimir Mićić, PhD, Dalibor Miletić, PhD

Impact of the EU Industrial Policy on Industry Competitiveness

Short scientific article Kratek znanstveni prispevek UDC 338.2(4):339.137.2 UDK 338.2(4):339.137.2 KEY WORDS: EU industrial policy, competitiveness, KLJUČNE BESEDE: industrijska politika EU, kon- manufacturing industry kurenčnost, predelovalna industrija ABSTRACT - Industrial policy is an important factor of POVZETEK - Industrijska politika je pomemben de- the industry’s development and improved competitive- javnik za razvoj industrije in izboljšanje njene kon- ness. The EU and its Member States, pursuant to the kurenčnosti. V skladu s strategijo »Evropa 2020« Europe 2020 strategy, implement different industrial Evropska unija in države članice izvajajo različne policies to reinforce the competitiveness of the manu- industrijske politike za krepitev konkurenčnosti pre- facturing industry. Serbian manufacturing industry is delovalne industrije. V Srbiji se čuti velik upad kon- experiencing sharp declines in its competitiveness, as kurenčnosti in zmožnosti proizvajanja in izvažanja well as in the capability to produce and export tradable izdelkov na trg EU. Prispevek analizira industrijsko goods to the EU market. The paper analyzes the EU’s politiko EU in konkurenčnost predelovalne industri- industrial policy and competitiveness of the Serbian ma- je v Srbiji. Cilj raziskave je izpostaviti pomembnost nufacturing industry sector. The aim of the research is to sprejetja in izvajanja pravnega reda industrijske indicate the importance for adopting and implementing politike EU kot del aktivnosti pristopa Srbije k EU. the EU’s industrial policy acquis as a part of the EU Izhodiščna hipoteza prispevka pravi, da je indu- accession activities. The initial hypothesis of the paper strijska politika pomemben dejavnik konkurenčnosti is that industrial policy is a major factor in improving predelovalne industrije. Na podlagi analize koncepta the competitiveness of the manufacturing industry. Ba- industrijske politike EU, prispevek izpostavi potrebo sed on the analysis of the EU industrial policy concept, po oblikovanju in izvajanju industrijske politike kot the paper seeks to point out the necessity of defining and dela strategije gospodarskega razvoja ter sredstva za implementing industrial policy as part of the economic povečanje konkurenčnosti in razvoja Srbske predelo- development strategy, as well as a means of increasing valne industrije v prihodnosti. the competitiveness and development of the Serbian manufacturing industry in the future.

1 Introduction

The global economic crisis and the new industrial revolution have intensified the interest in the industrial policy, especially due to the fact that industrial policy has an important role in technological innovation, increased productivity, improved competitiveness of the manufacturing industry and sustainability of the economic system. Modern industrial policy is aimed at improving the business environment and pro- moting a steady change of industrial structure towards the activities that will ensure sustainable economic development and welfare of the society (Wade, 2012; Aiginger, 2014). The interest in analyzing the development role of the state and an active and sophisticated industrial policy is driven by the development of the technologically competitive industries. As such, this policy is not solely aimed at the development of 26 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) the industrial sector per se, it also contributes to the increase in productivity and competitiveness across all sectors of the economy (Rodrik, 2009). In order for the countries to become more industrially competitive, they need to develop their technological capabilities, expand production capacities and invest in infrastructure, which requires the implementation of the relevant industrial policies, through which comparative advantages are exploited and new competitive advantages created (Upadhyaya & Yeganeh, 2015). In addition, the state should have sufficient capacities to formulate a proper industrial policy and thus shape and change the structure of the manufacturing industry (Lin & Chang, 2009). The international competitiveness of the manufacturing industry is influenced by the structural change, as is the case with the new EU Member States and their increased industrial competitiveness (Havlik, 2013). The goal of the EU industrial policy is to support the growth and competitiveness of the manufacturing industry, as well as to maintain its role as a driver of sustainable growth and employment, being able to compete on a global scale. The EU industrial policy in is implemented in the territory of the EU and its Member States, and integrated into other common EU policies. The paper looks at the effect of the EU industrial policy on the competitiveness of the manufacturing industry in view of “Europe 2020 - A strategy for smart, sustainable and inclusive growth”. The aim of the research is to emphasize the importance of adopting and implementing the EU industrial policy achievements in the process of Serbia’s accession to the EU, in order to stimulate the development of the competitive manufacturing industry as a catalyst of the sustainable economic development and employment growth.

2 Review of literature

The development of the EU industrial policy went through several phases, from sectoral protectionism to horizontal support and promotion of competitiveness (Savić et. al., 2015). By launching the Lisbon Strategy in 2000, the EU set a strategic goal of becoming the most competitive and the most dynamic economy, knowledge-based and capable of sustainable economic growth, including new job openings and greater social cohesion. Pursuant to the Lisbon Strategy, the objective of the industrial policy was to increase productivity and competitiveness of the manufacturing industry, as well as to support re-industrialization (Mićić, 2009). Consequences of the economic crisis and delays in the implementation of the Lis- bon Strategy objectives required development of a strategy for smart, sustainable and inclusive growth. One of the seven flagship initiatives of Europe 2020 is the industrial policy for globalization era, which is particularly important for the more competitive manufacturing industry (European Commission, 2010). This industrial policy is horizontal in nature and is intended to speed up structural changes, ensure favorable business environment and promote SMEs and entrepreneurial cooperation, as well as Vladimir Mićić, PhD, Dalibor Miletić, PhD: Impact of the EU Industrial ... 27 support more efficient use of the industrial capacities, innovation, research and technological development. The fourth industrial revolution, global competition challenges and sustainable development of the EU have been the reasons for updating and introducing the new approach to innovative industrial policy. The objective of this policy was to foster the development of new products and services in order to make the European industries, both old and new, more competitive. The industrial policy upgrade in line with the globalization era and its requirements was carried out in order to better address the challenges of sustainable growth and create jobs, i.e. to improve the industrial competitiveness of the Member States. The Commission communication on industrial policy adopted in 2011 was oriented towards structural reforms, as well as towards coordinated and coherent policies in all Member States (European Commission, 2011). The recession of 2012 called for another revision of the industrial policy measures to build a stronger European industry (European Commission, 2012). In order to create more favorable conditions for the growth and competitiveness of the manufacturing industry, the communication entitled “For a European Industrial Renaissance” was adopted in 2014 (European Commission, 2014), supporting re-industrialization and innovation, particularly in the field of new technologies and industries. The EU programmes CO- SME and HORIZON 2020 are the main instruments of industrial policy to promote the development of entrepreneurship and innovation in the period 2014-2020. The challenges of digital and other cutting-edge technologies called for another revision of the common industrial policy in 2016, therefore, the 2016 communication introduced new initiatives to address the challenge of digitalization and establish the Digital Single Market (DSM), essential for the growth and competitiveness of the EU industries (Eu- ropean Commission, 2016).

3 Methodology

The Competitive Industrial Performance (CIP) index is a composite indicator that measures the manufacturing industry capacity to produce and export competitive products. The CIP index is an indicator of the industrial performance or results, and it also includes the structural competitiveness analysis (UNIDO, 2013). It provides manufacturing industry competitiveness rankings, which tend to remain relatively stable in the short-term period. This is due to the fact that the processes of technological change, innovation, learning and acquiring knowledge are cumulative and take time (Upad- hyaya & Yeganeh, 2015). The CIP index consists of eight sub-indicators grouped into three dimensions of industrial competitiveness (Table 1). The paper is based on the hypothesis that industrial policy is a major factor in improving the competitiveness of manufacturing industry, and as such the hypothesis is tested by applying the CIP index indicators. This enables the cross-country competitiveness benchmarking, i.e. comparison of the country’s manufacturing industry competitiveness with the relevant industries based in other countries in the region, 28 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) as well as information on integration and development phases. The CIP index indicators allow monitoring of the industrial policy effects by observing the effects of the patterns and speed at which the structure changes, production capabilities, export quality, industrialization intensity and technological development on the CIP index value (UNIDO, 2013). Table 1: Structure CIP index Dimensions Indicators Weight Capacity to produce and Manufacturing value added per capita (MVApc) 1/6 export Manufacturing export per capita (MXpc) 1/6 Share of MHT activities in total MVA (MHVAsh) 1/12 Technological upgrading Share of MVA in GDP (MVAsh) 1/12 and deepening Share of MHT in manufactures exports (MHXsh) 1/12 Share of manufacturing in total exports (MXsh) 1/12 Impact on world Share of the country in world MVA (ImWMVA) 1/6 production and trade Share of the country in world manufactures exports (ImWMT) 1/6 Source: UNIDO, 2013. The data for calculating the CIP index and the relevant indicators are secondary data taken from UNIDO database. The analysis starts from the two groups of countries: the first group consists of the new EU Member States that implement the common EU industrial policy (Bulgaria, Croatia, Czech Republic, Hungary, Romania, Slovakia and Slovenia), and the second group consists of countries which are the candidates or potential candidates for the EU membership (Albania, Bosnia and Herzegovina, FYR Macedonia, Iceland, Serbia and Turkey), implementing separate national industrial policies. By using the Pearson correlation coefficient and Spearman’s rank correlation coefficient, the degree of correlation between the MVApc, MXpc, MHVAsh and MHXsh values and the CIP index value is measured, and accordingly the effect of industrial policy on the competitiveness of the Serbia’s manufacturing industry and relevant industries of the observed countries is discussed.

4 Research results and discussion

Based on the values of the calculated Pearson’s and Spearman’s correlation coe- fficients for the first group of countries (the new EU Member States), a direct linear correlation at a 0.05 significance level exists between the CIP index value and the values of the observed indicators. In the second group (countries candidates or potential candidates for the EU membership), with an exception of the relationship between the MHVAsh indicator value and the CIP index value where there is a strong correlation, we discover weak or even very weak direct linear correlation between the CIP index and the values of the observed indicators at the 0.05 significance level. A slightly better situation is observed in terms of Spearman’s correlation coefficient Rs in cases with significant direct monotonous correlation between the MVApc value and the CIP index value; the same applies for the MVApc indicator and the CIP index correlation. In case of the MXpc indicator and the CIP index values, as well as the MHVAsh indi- Vladimir Mićić, PhD, Dalibor Miletić, PhD: Impact of the EU Industrial ... 29 cator and the CIP index values, there is a moderate direct monotonous correlation at the significance level of 0.05 (Table 2). Table 2: Correlation between value CIP index and MVApc, MXpc, MHVAsh and MHXsh Group I countries Group II countries Pearson's Spearman Pearson's Spearman correlation correlation correlation correlation coefficient coefficient coefficient coefficient R p value Rs p value R p value Rs p value MVApc/CIP .776* .040 .804* .035 .218* .677 .898* .333 MXpc/CIP .809* .027 .857* .019 .185* .725 .638* .333 MHVAsh/CIP .801* .030 .848* .022 .888* .018 .986* .333 MHXsh/CIP .863* .012 .839* .024 .371* .468 .515* .333 * Correlation is significant at the 0.05 level (2-tailed) Source: Author's calculations Countries from the first group have a significantly greater value of the CIP index in terms of the manufacturing industry compared to Serbia and the second group of countries (Figure 1). Figure 1: CIP value

Source: UNIDO, 2016 Strong correlation between the industrial policy and the CIP index with its indicators can be explained by the fact that this group of countries implements the horizontal industrial policy aimed towards the development of competitive advantages of manufacturing industry through technological innovation, R&D, knowledge and skills, infrastructure, value chains, relations and agglomerations and externalities. The common EU industrial policy promotes the development of industries based on microelectronics, IT technologies, digitization, new materials, 3-D technology, na- notechnology, genetic engineering, biotechnology, advanced processing systems, and aerospace technologies. In case of the observed countries, this confirms the fact that the transfer of knowledge, technological complexity and modernization, as well as the 30 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) shift away from traditional industries towards higher value-added industries determi- nes the level of competitiveness. The countries of the second group, with an exception of Turkey, are all characteri- zed by the lack of proper industrial development strategy, as well as their implemented national industrial policies are quite inefficient. These national industrial policies are in some aspects horizontal, however, the influence of vertical measures is quite consi- derable (subsidies and government financial assistance programmes). The transposition of the EU industrial policy is inadequate and causes significant lagging in the EU accession process. Therefore, in case of the mentioned countries, especially Serbia, the low CIP index value signifies a strong correlation between the inefficient industrial policy and poor competitiveness.

5 Conclusion

In line with targets of the Europe 2020 strategy, the industrial innovation policy is a driver of the EU’s sustainable economic development, primarily aimed at the knowledge society and innovative industry growth and development. The EU sees the industrial policy as a strategy for promotion and a high-road path towards improved creative competitiveness of the manufacturing industry. Competitive performance analysis based on the CIP index values, characteristic for the two groups of countries, including Serbia, confirms that the manufacturing industry’s competitiveness is in positive correlation with the industrial policy, i.e. the pace and the intensity of the structural changes, production capability and quality, export quality, industrialization intensity, and the level of technological development in this sector. This confirms the hypothesis that industrial policy is a major factor in the improvement of the manufacturing industry competitiveness. The EU integration of Serbia requires harmonization of the national industrial policy with the EU industrial policy, as well as the relevant acquis. The low level of competitiveness of the manufacturing industry shows that Serbia, as a candidate for the EU membership, has no coherent and precisely defined industrial policy according to which the industrial development strategy would be implemented. Any increase in competitiveness, especially in conditions of a severe crisis in which Serbian industry currently dwells, is not possible without a comprehensive and consistent industrial policy. Integration into the EU industrial sphere and, accordingly, fierce competition requires a national industrial policy harmonized with the industrial policy of the EU, also recognizing the needs of the industrial sector in Serbia. An important message of this research, useful for the creators of the industrial policy, is that the policy needs to be innovative, sophisticated, anticipatory and flexible. Vladimir Mićić, PhD, Dalibor Miletić, PhD: Impact of the EU Industrial ... 31

Dr. Vladimir Mićić, dr. Dalibor Miletić

Vpliv industrijske politike EU na konkurenčnost industrije

Svetovna gospodarska kriza in četrta industrijska revolucija sta okrepili zanima- nje za industrijsko politiko, še posebej zaradi pomembne vloge industrijske politike pri tehnoloških inovacijah, večji produktivnosti, izboljšani konkurenčnosti predelovalne industrije in ekonomske trajnosti. V zadnjem času je industrijska politika vse bolj predmet razprave o tem, zakaj jo je treba izvajati ter kako in kdaj je lahko učinkovita. Je dejavnik razvoja industrije in njene konkurenčnosti, njen cilj pa je izboljšanje poslovnega okolja in nenehno spreminjanje industrijske strukture. Industrijska politika je pogosto mišljena kot prizadevanje vlade za spremembo strukture predelovalnih in drugih dejavnosti za spodbujanje gospodarske rasti, ki temelji na produktivnosti in konkurenčnosti. Konkurenčnost predelovalne industrije predstavlja sposobnost držav za povečanje prisotnosti na mednarodnih in domačih trgih, pa tudi za razvijanje ino- vativnih dejavnosti z višjo stopnjo dodane vrednosti in tehnoloških vsebin. Prispevek obravnava učinek industrijske politike EU na konkurenčnost predelovalne industrije z vidika »Evropa 2020 - Strategija za pametno, trajnostno in vklju- čujočo rast«. Cilj raziskave je izpostaviti pomembnost sprejetja in izvajanja dosežkov industrijske politike EU v procesu pristopa Srbije k EU, z namenom spodbuditi razvoj konkurenčne predelovalne industrije za trajnostni gospodarski razvoj in rast zaposlovanja. Prispevek temelji na hipotezi, da je industrijska politika pomemben dejavnik pri izboljšanju konkurenčnosti predelovalne industrije. Preverimo jo z uporabo kazalnikov Konkurenčnega industrijskega indeksa uspešnosti (CIP). Indeks CIP, sestavljen iz osmih podkazalnikov, meri zmožnosti za konkurenčno proizvodnjo in industrijski izvoz kot uporabno in razpoznavno enotno merilo. Indeks CIP je pokazatelj industrijske uspešnosti in vključuje tudi strukturno konkurenčnost. Predelovalni industriji zagotavlja umestitev na lestvico konkurenčnosti, ki se kratkoročno pokaže kot stabilna. Kazalniki indeksa CIP prav tako omogočajo spremljanje učinkov industrijske politike. Cilj industrijske politike EU je podpreti rast in konkurenčnost predelovalne industrije, da ohrani svojo vlogo kot gonilnik trajnostne rasti in zaposlenosti, hkrati pa omogočiti konkurenčnost na globalni lestvici. Industrijska politika EU se izvaja na ozemlju EU in njenih držav članic in je vključena v njene druge skupne politike. Ra- zvoj industrijske politike EU je potekal v več fazah, od sektorskega protekcionizma, do horizontalne podpore in spodbujanja konkurenčnosti. Z uvedbo Lizbonske strategije leta 2000 si je EU zastavila strateški cilj postati najbolj konkurenčno in najbolj dina- mično gospodarstvo, ki bo temeljilo na znanju in bo sposobno trajnostne gospodarske rasti, vključno z odprtjem novih delovnih mest in večjo socialno kohezijo. V skladu z omenjeno strategijo je tako bil cilj industrijske politike EU povečati produktivnost in konkurenčnost predelovalne industrije in hkrati podpreti ponovno industrializacijo. Posledice gospodarske krize in zamude pri izvajanju ciljev Lizbonske strategije so zahtevale oblikovanje strategije za pametno, trajnostno in vključujočo rast. Ena od 32 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) sedmih vodilnih pobud strategije Evropa 2020 je industrijska politika v dobi globalizacije, ki je pomembna predvsem za večjo konkurenčnost predelovalne industrije. Ta i politika je horizontalna, njen namen pa je pospešiti strukturne spremembe, zagotoviti ugodno poslovno okolje in spodbuditi rast malih in srednje velikih podjetij (MSP) ter podjetniško sodelovanje, obenem pa podpirati učinkovitejšo rabo industrijskih kapa- citet, inovacije, raziskave in tehnološki razvoj. V skladu s cilji strategije Evropa 2020 je industrijska inovacijska politika gonilna sila trajnostnega gospodarskega razvoja EU, ki je predvsem namenjen družbi znanja ter rasti in razvoju inovativne industrije. Za EU pa industrijska politika pomeni strategijo za promocijo in optimalno pot do izboljšane ustvarjalne konkurenčnosti predelovalne industrije. Četrta industrijska revolucija, izzivi globalne konkurenčnosti in trajnostni razvoj EU so razlogi za posodabljanje in uvajanje novih pristopov k inovativni industrijski politiki. Cilj te politike je spodbujati razvoj novih izdelkov in storitev, da bi tako stara kot nova evropska industrija postala bolj konkurenčna. Izvedena je bila tudi posodo- bitev industrijske politike v skladu z obdobjem globalizacije in njenimi zahtevami, še posebej za reševanje izzivov trajnostne rasti in ustvarjanje delovnih mest, tj. za izbolj- šanje konkurenčnosti držav članic. V prispevku analiziramo dve skupini držav, ki sta dokazali, da je industrijska politika pomemben dejavnik pri rasti konkurenčnosti predelovalne industrije. Prva skupina je sestavljena iz novih držav članic EU, ki izvajajo skupno industrijsko politiko EU (Bolgarija, Hrvaška, Češka, Madžarska, Romunija, Slovaška in Slovenija), druga skupina pa je sestavljena iz držav, ki so kandidatke ali potencialne kandidatke za član- stvo v EU (Albanija, Bosna in Hercegovina, Makedonija, Islandija, Srbija in Turčija), ki izvajajo ločene nacionalne industrijske politike. Države prve skupine imajo večjo vrednost indeksa CIP v predelovalni industriji v primerjavi s Srbijo in z drugo skupino držav. Izhajajoč iz vrednosti Pearsonovega in Spearmanovega korelacijskega koeficienta za nove članice EU ugotovimo, da obstaja neposredna linearna povezava med vrednostjo indeksa CIP in vrednostjo opazovanih kazalnikov s stopnjo verjetnosti 0,05. V drugi skupini, z izjemo razmerja med vrednostjo kazalnika MHVAsh in vrednostjo indeksa CIP, kjer obstaja močna povezava, ugotovimo neposredno linearno povezavo med indeksom CIP in vrednostjo kazalnikov, ki je šibka, ali celo zelo šibka, s stopnjo verjetnosti 0,05. Stanje je nekoliko boljše pri izračunu Spearmanovega korelacijskega koeficienta Rs v tistih primerih, kjer gre za pomembno neposredno monotono povezavo med vrednostjo MVApc in vrednostjo indeksa CIP; enako velja za kazalnik MVApc in indeks korelacije CIP. V primeru kazalnika MXpc in indeksne vrednosti CIP, kot tudi kazalnika MHVAsh in indeksne vrednosti CIP, obstaja neposredna monotona ko- relacija s stopnjo verjetnosti 0,05. Korelacijo med industrijsko politiko in indeksom CIP ter njegovimi kazalniki lahko pojasni dejstvo, da te skupine držav izvajajo horizontalno industrijsko politiko, katere cilj je razvoj konkurenčnih prednosti proizvodne industrije preko tehnoloških inovacij, R & D, znanja in sposobnosti, infrastrukture, vrednostnih verig, odnosov, aglomeracije in eksternalitet. Pri opazovanih državah zgoraj omenjeno potrjuje dej- Vladimir Mićić, PhD, Dalibor Miletić, PhD: Impact of the EU Industrial ... 33 stvo, da prenos znanja, tehnološka zapletenost in modernizacija, kot tudi premik od tradicionalne industrije k industriji z višjo dodano vrednostjo, določajo stopnjo kon- kurenčnosti. Za vse države iz druge skupine, z izjemo Turčije, je značilno pomanjkanje pravilne strategije industrijskega razvoja, njihove nacionalne industrijske politike pa so prav tako precej neučinkovite. Z nekaterih vidikov so nacionalne industrijske politike sicer horizontalne, vendar se čuti precejšen vpliv vertikalnih ukrepov (subvencije in vladni programi finančnih pomoči). Prenos industrijske politike EU je neustrezen in povzro- ča znaten zaostanek pri procesu pridruževanja EU, zato v omenjenih državah, zlasti v Srbiji, nizka vrednost indeksa CIP nakazuje močno korelacijo med neučinkovito industrijsko politiko in slabo konkurenčnostjo. Analiza konkurenčnosti na osnovi vrednosti indeksa CIP, značilna za dve skupini držav, vključno s Srbijo, potrjuje, da je konkurenčnost predelovalne industrije v pozitivni korelaciji z industrijsko politiko, tj. s hitrostjo in intenzivnostjo strukturnih sprememb, proizvodnih zmogljivosti in kakovosti, z izvozno kakovostjo, intenzivnostjo industrializacije in ravnjo tehnološkega razvoja znotraj sektorja. To potrjuje hipotezo, da industrijska politika predstavlja pomemben dejavnik pri izboljševanju konkurenč- nosti predelovalne industrije. Vključevanje Srbije v EU zahteva usklajevanje nacionalne industrijske politike z industrijsko politiko EU in tudi uskladitev ustreznega pravnega reda. Nizka raven konkurenčnosti predelovalne industrije kaže, da Srbija, kot kandidatka za članstvo v EU, nima skladne in natančno določene industrijske politike, po kateri bi bila usklajena strategija industrijskega razvoja. Kakršno koli povečanje konkurenčnosti, zlasti v kriznih pogojih, v kateri se srbska industrija trenutno nahaja, ni mogoče brez celovite in dosledne industrijske politike. Integracija v industrijsko sfero EU in posledično ostra konkurenca zahtevata, da je nacionalna industrijska politika usklajena z industrijsko politiko EU, hkrati pa prepozna potrebe industrijskega sektorja v Srbiji. Po- membno sporočilo te raziskave, koristne za ustvarjalce industrijske politike, je tudi, da mora biti tovrstna politika inovativna, prefinjena, predvidljiva in prilagodljiva.

LITERATURE

1. Aiginger, K. (2014). Industrial policy for a sustainable growth path. Policy Paper, no. 13. 2. European Commission. (2011). Industrial Policy: Reinforcing competitiveness. COM (2011) 0642. EC: Brussels. 3. European Commission. (2012). A Stronger European Industry for Growth and Economic Recovery. COM (2012) 582 final. EC: Brussels. 4. European Commission. (2014). For a European Industrial Renaissance. COM (2014) 14 final. EC: Brussels. 5. European Commission. (2016). Digitising European Industry Reaping the full benefits of a Digital Single Market. COM(2016) 0180 final, EC: Brussels. 6. European Commissions. (2010). An Integrated Industrial Policy for the Globalisation Era Putting Competitiveness and Sustainability at Centre Stage. COM (2010) 614. EC: Brussels. 34 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

7. Havlik, P. (2013). Structural change and economic growth in the New EU Member States, Growth- Innovation-Competitiveness: Fostering Cohesion in Central and Eastern Europe. Vienna: The Vienna Institute for International Economic Studies. 8. Lin, J. Y. and Chang, H. J. (2009). Should industrial policy in Developing Countries conform to comparative advantage or defy it? Development Policy Review, 27, No. 5, pp. 483–502. 9. Mićić, V. (2009). Lisabonska strategija i njena revizija. Ekonomski horizonti, 11, No. 1, pp. 97−117. 10. Rodrik, D. (2009). Industrial policy: don't ask why, ask how. Middle East Development Journal, 1, No. 1, pp. 1−29. 11. Savić, Lj., Ilić, M. in Mićić, V. (2015). Ekonomika industrije. Kragujevac: Ekonomski fakultet Univerziteta u Kragujevcu. 12. UNIDO. (2013). The Industrial Competitiveness of Nations - Looking back, forging ahead, Vienna. 13. UNIDO. (2017). Statistics Data Portal. Retrieved on 1/29/2017, from the Internet: http://stat.unido. org/database/CIP%202016. 14. Upadhyaya, S. and Yeganeh, S. M. (2015). Competitive Industrial Performance Report 2014. Research, statistics and industrial policy branch, Working paper series, 12/2014, UNIDO: Vienna. 15. Wade, R. H. (2012). Return of industrial policy? International review of applied economics, 26, No. 2, pp. 223−239.

Vladimir Mićić, PhD, Associate Professor at the University of Kragujevac, Faculty of Economics. E-mail: [email protected] Dalibor Miletić, PhD, Assistant Professor at the University of Džon Nezbit, Faculty of Management in Zaječar. E-mail: [email protected] Anglicizmi v poslovni nomenklaturi turističnih podjetij v Sloveniji

Dr. Slavica Čepon

Anglicizmi v poslovni nomenklaturi turističnih podjetij v Sloveniji

Znanstveni prispevek Scientific article UDK 338.486.2:811.111 UDC 338.486.2:811.111 KLJUČNE BESEDE: poimenovanje, podjetje, angli- KEY WORDS: name, company, anglicisms, sociolin- cizmi, sociolingvistična analiza, Slovenija guistic analysis, Slovenia POVZETEK - Poimenovanje podjetja je pomem- ABSTRACT - The name of a company is one of the most ben dejavnik uspeha podjetja. Danes prevladuje important factors for a successful business. Nowadays, vpliv angleškega jezika na poimenovanje podjetij, the supremacy of English in the business nomenclature kar nakazuje željo po globalni usmerjenosti, priva- worldwide indicates the ambition for global orientati- bljanju tujih in mlajših strank ter ustvarjanju tržne on, the desire for attracting young customers of vario- prednosti podjetja. Na eni strani obstaja pritisk po us native tongues, and creating a marketing advantage čim večji uporabi anglicizmov, na drugi strani pa je of companies. On the one hand, the pressure to use as uporaba le-teh prepovedana, zato se postavlja vpra- many anglicisms as possible has been increasing, and šanje, na kakšen način se anglicizmi pojavljajo v on the other hand, their use is prohibited in Slovenia; imenih slovenskih podjetij. Cilj članka je bil s soci- therefore, the question arises as to how anglicisms are olingvistično analizo ugotoviti, kakšna je vključitev manifested in Slovenian business naming practices. anglicizmov v poimenovanjih slovenskih turističnih The aim of this sociolinguistic study was to investigate podjetij v osrednji Sloveniji. Glede na rezultate, je the use of anglicisms in the business nomenclature of med 3309 primeri poimenovanj turističnih podjetij tourist companies in Central Slovenia. According to bilo objavljeno 5,23 % anglicizmov, čeprav Zakon the results, among 3,309 examples of tourist business o javni rabi slovenščine in Zakon o gospodarskih names anglicisms accounted for 5.23%, despite the družbah prepovedujeta neslovenska poimenovanja fact that non-Slovenian business naming is prohibited za podjetja. Raziskava je tudi pokazala, da je razme- under both the Public Use of the Slovene Language roma veliko imenskega inovatorstva in nepravilnega Act and the Companies Act. The study has also reve- zapisa poimenovanj ter razmeroma malo pomenske aled quite high occurrence of overly innovative and ustvarjalnosti, kar pomeni, da je podjetjem bolj po- erroneous examples of anglicisms in business names membna iluzija tujega in globalnega, manj pa jasen with low meaningful creativity, signifying that in Slo- pomen poimenovanja podjetja. venian business naming practice creating a global and foreign illusory impression may be more important than a truly clear business name.

1 Uvod

Izbira imena podjetja je ključen element uspeha podjetja. Dobro izbrano ime lahko določi konkurenčno področje in z zbujanjem pravih semantičnih povezav strankam obljublja pozitivno izkušnjo (Özbal in sod., 2012). Ime je nekakšen ambasador dobre volje, glasnik, obljuba, prvo, kar potrošnik sliši o podjetju, izdelku in storitvi (Char- masson,1988). Izbira imena podjetja je zelo podobna izbiri imena izdelka, saj oba dolgoročno vplivata na potrošnikovo izbiro blaga (Hasan in sod., 2015). Privlačno, nepozabno in ustvarjalno ime je eden najbolj pomembnih ključev do uspeha poslovanja podjetja, saj ustvari prvo sliko o podjetju in opredeljuje identiteto storitve, ki jo 36 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) podjetje promovira (Özbal in sod., 2012). Odločitev za pravo ime je torej pomembna, toda ni lahka, kajti podjetja porabijo precej časa, da upoštevajo vse omejitve in cilje povezane s poimenovanjem. Vsako leto se pojavi veliko novih podjetij in izdelkov, zato je večina primernih poimenovanj že uporabljenih, poleg tega se slog poimenovanja nenehno spreminja, zato je ustvarjalnost pri izbiri poimenovanja nepogrešljiva (Özbal in sod., 2012). Gledano globalno smo v poslovnem svetu danes priča prevladi angleščine (Nic- kerson, 2005; Šabec, 2009). Jezikovni imperializem angleškega jezika se kaže tudi kot praksa poimenovanja podjetij z angleškimi imeni (Hasan in sod., 2015). Uporaba angleščine je »sredstvo za pritegnitev pozornosti« (Bhatia, 1992, str. 197) oziroma trik, kako vplivati na potrošnike, kajti podjetja želijo z izbiro angleškega imena pridobiti njihovo zaupanje. Učinek jezikovne kolonizacije je tudi napačno prepričanje, da uporaba angleščine v imenu podjetja v očeh potrošnikov pomeni boljši status in višji razred, posledica pa naj bi bila povečano poslovanje (Hasan in sod., 2015). Tudi v Sloveniji je situacija v poslovnem svetu podobna, saj je angleškost eden od treh novih težiščnih poudarkov v tipologiji imen zasebnih podjetij (Gložančev, 2000, str. 89). Dosedanje raziskave so ugotovile različne načine uporabe anglicizmov v imenih podjetij v različnih državah (Griffin, 1997; 2001; Einbeck, 2004; Friedrich, 2000; 2002; Martin, 2002; MacGregor, 2003; Oikonomidis, 2003; Lee, 2006; Ustinova, 2006; Dimova, 2008; Šabec, 2009). Schlick (2002) je primerjala obseg angleških besed v imenih trgovin v različnih evropskih mestih in ugotovila, da v primerjavi z drugimi mesti (npr. Celovec, Udine, Trst, Pordenone) Ljubljana in Kranj kljub sociali- stični preteklosti ne zaostajata po številu anglicizmov v imenih trgovin. Zakon o javni rabi slovenščine (Ur. l. RS, št. 86/2004 in št. 8/2010) in Zakon o gospodarskih družbah (Ur. l. RS, št. 42/2006), ki urejata področja javne rabe slovenskega jezika, prepovedujeta tuja oz. neslovenska poimenovanja za podjetja, zato so imena s standardizirano tujo transkripcijo redka, pogostejša pa tista, ki zahtevajo večjo ustvarjalnost pri rabi angleščine (Gliha-Komac in sod., 2016). Na eni strani torej obstaja pritisk po čim večji uporabi anglicizmov (Fox, 2011), na drugi strani pa je uporaba le-teh v Sloveniji prepovedana, zato se postavlja vprašanje, na kakšen način se anglicizmi pojavljajo v imenih slovenskih podjetij? Cilj članka je bil s sociolingvistično analizo ugotoviti, kakšna je vključitev anglicizmov v poimenovanjih slovenskih turističnih podjetij v osrednji Sloveniji. Turistična podjetja smo izbrali, ker je turizem v tem delu Slovenije ena prodornejših panog (Slovenska turistična organizacija: Pregled leta 2016, 2017). V naslednjem poglavju predstavljamo ključno teorijo na področju uporabe jezika v poslovnem svetu in uporabe anglicizmov v poimenovanjih podjetij, po predstavitvi metod pa sledi poglavje o rezultatih. Na koncu bomo rezultate primerjali z rezultati obstoječih raziskav in jih interpretirali. Dr. Slavica Čepon: Anglicizmi v poslovni nomenklaturi turističnih podjetij v Sloveniji 37

2 Pregled literature

Sociolingvistika je širša umestitev uporabe jezika v kontekstu, osredotoča pa se na odnos med rabo jezika in družbo. Jezik se uporablja na vseh družbenih področjih, tudi v poslovanju. Sociolingvistika je pomembna predvsem na področju trženja in poimenovanja podjetja ali izdelka, zato poimenovanje blagovne znamke zahteva dejavno sodelovanje sociolingvističnih dejavnikov (Hasan in sod., 2015). Po vsem svetu je poimenovanje podjetij pomemben del poslovanja, kajti predstav- niki podjetij so prepričani, da ustrezno poimenovanje privlači stranke. Poimenovanje podjetij ima dve funkciji, in sicer da morebitnim strankam posreduje informacije o delovanju podjetja, izdelkih in storitvah ter da slednje tudi promovira. Imena podjetij tudi ščitijo podjetje pred nezakonitim kopiranjem in drugimi nepoštenimi dejavnostmi ter ustvarjajo dobiček, ko se pojavljajo na različnih izdelkih in storitvah, obenem pa so predmet trgovanja na borzi (Charmasson, 1988, str. 12). Izbira poimenovanja podjetja je zato pomembna strategija v začetnem obdobju delovanja podjetja (Hasan in sod., 2015), česar bi se morali v prvi vrsti zavedati menedžerji in načrtovalci programov izobraževanja menedžerjev. Zato bi morali biti v izobraževanja menedžerjev uvrščene tudi vsebine načina in učinkov poimenovanja podjetij, izdelkov in storitev, saj je na- ložba v razvoj izobraževanja menedžerjev dolgoročna investicija v kakovosten kader podjetja (Starc in Blažič, 2008). Veliko avtorjev je proučevalo uporabo anglicizmov v drugih jezikih za tržne namene. Eden najpogostejših razlogov je uporaba angleščine za sporočanje o vrhun- skih lastnostih in pozitivnih vrednotah podjetij (Friedrich, 2002; Kamisah in Misyana, 2013) ali za nakazovanje na mednarodnost, prihodnost, uspešnost, sofisticiranost in zabavo (Piller, 2001). V strokovni literaturi so anglicizmi opredeljeni kot leksikalne prvine prevzete iz angleškega jezika (Kalin Golob, 2001, str. 240), obsegajo pa tudi prvine prevzete prek angleščine iz drugih jezikov (Dobrovoljc in Bizjak Končar, 2010). Tako opredelitev predlaga tudi Onysko (2007), ki med anglicizme uvršča »vsako leksikalno, strukturno ali fonološko prvino angleškega jezika, ki je prisotna v jeziku prejemniku in je formal- no povezana z angleščino« (Onysko, 2007, str. 11). Po Wildgenu (2010) se v analizo anglicizmov vključi vse besede, ki so na kakršenkoli način pod vplivom angleškega jezika. Angleščina kot najpomembnejši jezik internacionalizacije vključuje binarno opo- zicijo v obliki dveh različnih tendenc, ki kažete na logiko sodobnega globalnega diskurza, in sicer homogenizacijo in hibridizacijo (Bhatia in Ritchie, 2004, str. 541–143). Angleščina je sredstvo za transmisijo globalne kulture, najpogosteje preko ameriških medijev. Martin (2002, str. 19) ugotavlja, da angleščina izraža določen pogled na svet in ne toliko vrednote ali reprezentacijo življenja. Na jezikovni ravni angleščina vsi- ljuje uporabo določenega seznama besed, ki so značilne za mednarodno poslovanje in vplivajo na poimenovanje podjetij. Ta funkcija poenotenja, ki vodi v homogenizacijo globalnega diskurza, obenem sproža proces jezikovnega prilagajanja na lokalni ravni, 38 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) kjer se nedvoumna moč angleščine kaže kot standardizacija poimenovanj podjetij. Dve nasprotujoči tendenci – globalizacija in lokalizacija – se tako srečata v presečišču oz. glokalizaciji (Bathia in Ritchie, 2004, str. 543). Charmasson (1988) poudarja, da je pogost način poimenovanja podjetja na različ- nih gospodarskih področjih uporaba simbolizma (tj. abstraktnega koncepta na način konkretnega nadomestka - npr. uporaba živali), metonimije (preimenovanja), evoka- cijskega nanašanja oziroma asociiranja na ustrezne podobe ali senzacije ter uporaba onomatopejskih besed, poezije, humorja in ritma. Dimova (2008) je analizirala obseg in ustvarjalnost uporabe anglicizmov v imenih različnih makedonskih podjetij, kajti angleščina je tudi v Makedoniji najbolj domi- nanten tuji jezik, ki se uporablja v imenih podjetij zaradi svojih pomenskih navezav na globalizacijo in modernost. V analizi 9,548 imen, pridobljenih na spletni različici rumenih strani, je ugotovila, da se anglicizmi bolj pogosto pojavljajo v imenih podjetij v glavnem mestu in manj v drugih makedonskih mestih, in sicer v podjetjih, ki se ukvarjajo z dejavnostjo prostega časa, zabave in medijev. Identificirala je pravopisno, besedotvorno in pomenoslovno ustvarjalnost v procesu transliteracije ter oblikovanja besed/fraz in sloga. Pri pravopisni ustvarjalnosti je ugotovila, da se anglicizmi pojavljajo v prečrkovalni obliki (cirilici) in latinici ter da so bile pri tem storjene številne napake, (npr. imena napisana v pogovornem jeziku). Besedotvorna ustvarjalnost se je pokazala predvsem kot uporaba fraz, hibridnih makedonskih in angleških besed ter le delov besed, pomenoslovna ustvarjalnost pa kot uporaba simbolizma, metonimije, aluzije ipd.

3 Metodologija

Namen študije je bil analizirati imena turističnih podjetij v osrednji Sloveniji, da bi ugotovili, kakšna je jezikovna izbira anglicizmov. Ključni raziskovalni vprašanji sta bili: 1. V kakšnem obsegu se pojavljajo anglicizmi v poimenovanjih turističnih podjetjih osrednje Slovenije? 2. Kakšno vrsto ustvarjalnosti vključuje uporaba anglicizmov v poimenovanjih turi- stičnih podjetjih osrednje Slovenije? Analizirali smo torej vpliv angleščine na celotno poimenovanje turističnih objektov, in sicer tako na občne besede kot tudi na lastna imena (osebna, zemljepisna in stvarna). Podatke smo pridobili na spletni različici slovenskih rumenih strani (http://www. rumene-strani.com/), in sicer na turističnem področju v osrednji Sloveniji (01), na- tančneje pod kategorijami Restavracije in gostilne, Rezervacije in druge s potovanji povezane dejavnostih, Turistične kmetije s sobami in brez sob, Dejavnosti potovalnih agencij, Dejavnosti hotelov in podobnih nastanitvenih obratov, Oddajanje zasebnih sob gostom, Strežba pijač, Druge nastanitve za krajši čas, Planinski domovi in mla- Dr. Slavica Čepon: Anglicizmi v poslovni nomenklaturi turističnih podjetij v Sloveniji 39 dinska prenočišča ter Dajanje lahkih motornih vozil v najem in zakup. Analizo smo izvedli od junija do avgusta 2017. Analiza vrste ustvarjalnosti pri uporabi anglicizmov v pričujoči raziskavi temelji na analizi po Charmassonu (1988) in na analizi S. Dimove (2008), in sicer smo raziskali: 1. pravopisno ustvarjalnost (citatno in navidezno citatno zapisana poimenovanja, nepravilen angleški zapis, govorno in bralno problematiko); 2. leksikalno ustvarjalnost (izposojenke, tujke in citatne besede ter osebna, zemljepisna in stvarna občna in lastna imena v anglicizmih); 3. besedotvorno ustvarjalnost (novotvorjene zloženke glede na izvor, in sicer v celoti citatne, hibridne z angleško in slovensko prvino, hibridne s kvaziangleško prvino, s prvinami latinskega izvora in s samostalniškim prilastkom na levi; zloženke glede na obliko sestavin, in sicer s celima besedama, z eno besedo in sklopljenim krnom, z dvema sklopljenima krnoma, kratične zloženke); 4. pomenoslovno ustvarjalnost.

4 Rezultati

4.1 Obseg pojavljanja anglicizmov Kvantitativna analiza je pokazala, da je bilo poleti 2017 na Rumenih straneh v osrednji Sloveniji na turističnem področju objavljeno 3309 poimenovanj podjetij, od tega je 175 anglicizmov, kar pomeni 5,23 % vseh poimenovanj. Tabela 1 kaže, da je največ anglicizmov v skupini dejavnosti Dajanje lahkih motornih vozil v najem in zakup (25 %) ter Planinski domovi in mladinska prenočišča (24,24 %), najmanj pa v skupini dejavnosti Turistične kmetije brez sob (0 %). Tabela 1: Delež anglicizmov v poimenovanjih turističnih podjetij v Sloveniji Delež in število Skupina Kategorija Število vseh podjetij anglicizmov Dejavnost hotelov in podobnih nastanitvenih 1 obratov 312 12,18 % (38) 2 Dejavnost potovalnih agencij 320 18,13 % (58) 3 Oddajanje zasebnih sob gostom 336 2,6 % (9) 4 Planinski domovi in mladinska prenočišča 99 24,24 % (24) 5 Druge nastanitve 16 6,25 % (1) 6 Restavracije in gostilne 1809 1,2 % (22) 7 Turistične kmetije s sobami 300 0,67 % (2) 8 Turistične kmetije brez sob 25 0 % Rezervacije in druge s potovanji povezane 9 dejavnosti 12 8,33 % (1) Dajanje lahkih motornih vozil v najem in 10 zakup 80 25,0 % (20) Skupaj 3309 100,0 % (175) 40 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

4.2 Pravopisna in glasoslovna ustvarjalnost Analiza pisno-govorne različnosti anglicizmov v poimenovanjih slovenskih turi- stičnih objektov je pokazala, da je pomenska razvidnost le-teh v angleščini in sloven- ščini lahko dobra, slabša ali je ni. Omenjena poimenovanja so lahko zapisana povsem citatno z razvidnim pomenom v angleščini, toda tudi le navidezno citatno ter posle- dično z manj razvidnim ali nerazvidnim pomenom. Pisno-bralne težave lahko pri Slo- vencih nastopijo zaradi anglicizmov zapisanih z neslovenskimi črkami (npr. x, y), s črkami z neslovenskim izgovorom (nemi e; i – angl. /aj/; c – angl. /k/ in /s/) ali zaradi tujih črkovnih sklopov (dvojni c, l, m, r in th), pri maternih govorcih angleščine pa zaradi napak v anglicizmih povzročenih z neznanjem angleščine ali preveč domišljije (npr. AVIS RENT A CAR & LEASING ALPE NO.1.). Podrobnejša analiza razkrije tendenco oblikovanja treh vzorcev, in sicer: 1. citatno zapisna poimenovanja turističnih objektov in jasen pomen v angleščini (npr. Ambient Hotel, Club V.I.P., Hotel Pacific itd.); 2. navidezno citatno zapisana poimenovanja brez prepoznavnega pomena v anglešči- ni (npr. Conviva, Intours Demaco, ThermanA itd.); 3. nepravilen angleški zapis poimenovanj turističnih objektov, pri čemer: ▫▫ je pomen v angleščini še vedno razviden, kajti pisne napake so opazne le pozna- valcu angleščine, torej so izgovorno manj slišne (npr. Adhoc Hostel namesto Ad hoc; Hotel Antiq namesto ANTIQUE; CO CARINTIA namesto CARINTHIA; CARAVANING INTERTOURSTRADE namesto INTERTOURS TRADE; Carrent Rent a Car namesto Car Rent; Go – Rent namesto morda Go & Rent; Sixt Rent a Car namesto SIXTH); ▫▫ pomen le asociira na angleščino, saj je izgovor poimenovanj zaradi pisnih napak pri naravnih govorcih angleščine in maternih govorcih slovenščine vprašljiv; velikokrat beseda v poimenovanju tudi ne obstaja v angleščini (npr. Caffe-TRo- pic namesto pravilno Café ali COFFEE; podobno CLUB CAFFE in COFFEA; Alp Hotel je brez pomena v angleščini, pravilno morda Alpine Hotel; podobno Adria Hotel, pravilneje morda Hotel Adriatic); 4.3 Besedna ustvarjalnost Besedna ustvarjalnost v angleških poimenovanj slovenskih turističnih objektov je po pričakovanju velika. Predmet raziskave so bila samo v celoti angleška poimenovanja in angleško-slovensko dvojezičnohibridna, ne pa slovenska. Zaradi razlik v pisavi velike in male začetnice v slovenščini in angleščini, in ker slednje ni predmet raziskave, smo se odločili ohraniti originalen zapis poimenovanj na Rumenih straneh s samimi velikimi črkami. Namreč, lastna in občna stvarna imena v angleških poimenovanjih vključujejo osebna, zemljepisna in stvarna lastna imena, ki se v slovenskem jeziku vedno pišejo z veliko začetnico, in občna imena, ki so v slovenskem jeziku, za razliko od angleščine, vedno zapisana z malo začetnico. Podrobneje, prevzete besede, ki se pojavljajo v angleških poimenovanjih slovenskih turističnih objektov so: □□ slovenske, popolnoma podomačene izposojenke; Dr. Slavica Čepon: Anglicizmi v poslovni nomenklaturi turističnih podjetij v Sloveniji 41

□□ delno podomačene tujke in □□ angleška oz. citatna, nepodomačena imena. Med stvarnimi občnimi imeni (ta so v slovenskem jeziku zapisana z malo za- četnico, v angleškem pa z veliko kot del lastnega imena ali v naslovih), je najmanj popolnoma poslovenjenih izposojenk (npr. avto, bife, farma). Nekoliko več je deloma poslovenjenih tujk (npr. ambient, design, holding, hostel, leasing, management, tour) in največ neslovenjenih citatnih besed (npr. aquarius, freaks, technology). Ta poimenovanja so lahko enodelna (npr. Airpass, Coin, Trust) ali sestavljena: □□ iz angleškega stvarnega občnega in angleškega stvarnega lastnega imena – ne nujno v tem zaporedju (npr. Andy Tours, Orex Travel, Casino Adonis) ali □□ iz angleškega stvarnega občnega in angleškega zemljepisnega lastnega imena – v poljubnem zaporedju (npr. Hotel Grande, Jupiter International, Enjoy Rent A Car Slovenia). Veliko poimenovanj je dvojezičnohibridnih, kjer kot stvarna lastna imena lahko nastopajo tuja in avtohtona stvarna lastna in zemljepisna lastna imena. Tudi ta poimenovanja so lahko enobesedna (npr. Avtotrade, Azistar, Krastour) ali sestavljena (npr. Birokrat Aparthotel, Europcar Slovenija, Potovalna agencija Sevenstars). V dvojezičnohibridnih poimenovanjih se ob angleških stvarnih občnih imenih (npr. apartment, camping, casino, grill, house, hostel, hotel, palace, tours, trade, travel) lahko pojavljajo tudi slovenska avtohtona zemljepisna imena (npr. Krastour, Cam- ping Šobec, Casino Kobarid). Zlasti poimenovanja za planinske domove in mladinska prenočišča kombinirajo angleško stvarno občno ime (npr. youth hostel) in slovensko avtohtono lastno zemljepisno ime (npr. Youth Hostel Bledec). Dodatno k prej omenjenim skupinam imen je raziskava v poimenovanjih razkrila še dve novi kategoriji stvarnih lastnih imen, in sicer: □□ navidezno citatno zapisana angleška stvarna lastna imena brez razvidnega pomena v angleščini (npr. Alpetour, Icar, Popair) in □□ nepravilno zapisana angleška stvarna lastna imena s pomenom, ki je določljiv le izgovorno ali le asociira na angleščino ali pa pomena v angleščini ni (npr. Adhoc Hostel, Caffe-Tropic, Sixt Rent a Car). 4.4 Besedotvorna ustvarjalnost Besedotvorna klasifikacija je bila težavna zaradi več razlogov, od katerih je najpo- membnejši, da v raziskavi obravnavamo dva različna jezikovna sistema. Za razliko od angleščine je na primer v slovenščini besedotvorno zlaganje opredeljeno precej ozko (predvsem v primerih, ko gre za določene morfemske prilagoditve sestavin - npr. vo- dovod), sklapljanje pa je v slovenskem besedotvorju - ponovno drugače kot v angleš- čini, samo združitev dveh nespremenjenih besed. V besedotvorni obravnavi smo se odločili upoštevati angleško definicijo zloženk, in sicer zaradi dveh razlogov: prvič, ker obravnavamo anglicizme v poimenovanjih slovenskih podjetij, in drugič, zaradi dokaj ozke slovenske definicije zloženk. Besedotvorna Klasifikacija je bila zahtevna tudi zato, ker so angleška poimenovanja velikokrat domišljijske tvorjenke, ki so jih 42 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) ustvarili nejezikoslovci in laiki, torej Slovenci kot nematerni govorci angleščine (npr. CARAVANING INTERTOURSTRADE). Besedotvorno gledano je med poimenovanji največ izvirnih zloženk, med njimi pa dokaj veliko zloženk s samostalniškim prilastkom na levi tipa ADRIA HOTEL (ki je za slovenščino zaznamovan), namesto z neujemalnim desnim prilastkom tipa HO- TEL ADRIA, (npr. AVIS RENT A CAR & LEASING ALPE NO.1, HERTZ RENT A CAR, G DESIGN HOTEL, MAXICOM GOSTINSTVO, MIBUS POTOVANJA). Te zloženke nedvomno izkazujejo modnost pod vplivom posnemanja angleščine. Zloženkam po številu sledijo sestavljenke (npr. PRORELAX, INTERGLOBE), izpeljanke (npr. ADRIATICA, COFFEA, COPIA, EMINENTA, EXPLORA, THER- MANA) in sklopljeni krni oz. krnjene zloženke, pri katerih je nekaj prekrivank (npr. RENTAX ← renT + Taxi; INTOURS ← in Ternational + Tours), najdemo pa tudi cele sklope (ENJOY RENT A CAR SLOVENIA). Poimenovanja so lahko rezultat kombinacije različnih besedotvornih procesov, npr. poimenovanje CARAVANING INTERTOURSTRADE, ki je po posameznih sestavinah izpeljanka z –ing ter obenem sestavljenka z inter- in kot celota zloženka, ali poimenovanje INTERCONTI, ki je obenem sestavljenka in okrajšava. Novotvorjene zloženke v poimenovanjih smo razvrstili glede na izvor in glede na obliko sestavin. Glede na izvor besed se pojavljajo: □□ v celoti citatne zloženke (npr. ABC RENT A CAR, AIRPASS, AIR FRANCE, ATLAS EXPRESS, AUTOGRILL, AVANT CAR, BOOKINGPOINT.NET, CAR- GO CAR , CAR – STAR, CENTRAL RENT, CLUB CAFFE, EASTDOOR, FI- ATLUX, FREETIME, GOLD CLUB, GO – RENT, HERTZ RENT A CAR, HOT – TEN, IMPERIAL TRAVEL, JUPITER INTERNATIONAL, PLANPRINT, PO- PAIR, POLE POSITION, STREET TOUR, TOP LINE); obstajajo tudi primeri poimenovanj, kjer so takšne zloženke sestavni del širšega sklopa (npr. ENJOY RENT A CAR SLOVENIA); □□ hibridne zloženke z angleško in slovensko prvino (npr. AVTOTRADE, AZISTAR, HORIZONT TRADE, EURO GURMAN, EUROPCAR SLOVENIJA, HOSTEL - BIFE MUSEUM, HOUSE KLASIKA, MIBUS POTOVANJA, PROMET TO- URISM & TRANSPORT, RELAX TURIZEM); z zemljepisnim imenom (npr. KRASTOUR); □□ hibridne zloženke s kvaziangleško prvino (npr. ADRIA HOTEL, ADHOC HOS- TEL, ALP PENZION, ANTIQ PALACE, AVIS RENT A CAR & LEASING ALPE NO.1, CAFFE-TROPIC, CARRENT RENT A CAR, CO CARINTIA, HOTEL & CASINO SAFIR, KELTIKA PARTNER, SIXT RENT A CAR); □□ zloženke s prvinami latinskega izvora (npr. ALPINUM HOTEL, ARS LONGA, CARPE DIEM, CONVIVA, HOTEL NOX, INT. THALATTA); Zloženke glede na obliko sestavin: □□ zloženke s celima besedama (npr. BLUE TOURS, LAGUNA TOURS, OASIS TOURS); □□ zloženke, pri katerih gre za kombinacijo sklopljenega krna in cele besede (npr. EUROPCAR SLOVENIJA, FRAGMAT COMMERCE, MIBUS POTOVANJA) Dr. Slavica Čepon: Anglicizmi v poslovni nomenklaturi turističnih podjetij v Sloveniji 43

ali kombinacijo okrajšave in cele besede (npr. GALA IN, EURO GURMAN); □□ zloženke, pri katerih sta obe sestavni besedi sklopljena krna (npr. INTOURS DE- MACO); □□ sklopljeni krni, ki jih lahko označimo tudi kot krnjene zloženke z okrnjenima obema deloma (npr. AZISTAR, GASTCOM, MOBIX, MAYGUT) (gl. Stramljič Bre- znik, 2010), tudi s pisavo narazen (npr. INTEGRO MOBIL, MAS TECH); □□ kratična zloženka z i- po analogiji i-phone (npr. ICAR). 4.5 Pomenoslovna ustvarjalnost Pomenske ustvarjalnosti, kot so na primer simbolizem, metonimija in humor, je bilo v analiziranih angleških poimenovanjih slovenskih turističnih objektov izjemno malo. Identificirali smo primer rime v poimenovanju CAR – STAR in nekaj poimenovanj s primeri igre besed, in sicer dvojni r in dvakrat zaporedoma rent v poimenovanju CARRENT RENT A CAR, igro besed eminent in prominent v poimenovanju SKUPINA EMINENTA, ter v poimenovanju ICAR afiksoidno zloženko z i- in car po analogiji i-phone, ki pa jo je mogoče razumeti tudi kot besedno igro z referenco na mitološko ime Ikar (angl. Icarus).

5 Diskusija in zaključek

Na prvo raziskovalno vprašanje, v kakšnem obsegu se pojavljajo anglicizmi v imenih turističnih podjetjih osrednje Slovenije, odgovarjamo s podatkom, da je bilo poleti 2017 na Rumenih straneh v osrednji Sloveniji na turističnem področju objavljeno 5,23 % anglicizmov, kar je glede na to, da je uporaba anglicizmov prepovedana, razmeroma veliko. Vzroke za sorazmerno velik delež anglicizmov je treba iskati v modnem posne- manju angleščine in ekonomski preračunljivosti ter morda tudi v »miselni ležernosti, neustvarjalnosti in obenem želji po ekstravagantnosti« (Gložančev, 2000, str. 114). Doživljajski učinek angleškega videza takšnih poimenovanj in njihove hotene tujosti naj bi pripomogel h globalni opaznosti in privlačnosti ter nagovarjal predvsem turiste iz tujine. To se še posebej kaže v dveh kategorijah, ki vključujeta največji delež anglicizmov, in sicer Dajanje lahkih motornih vozil v najem in zakup (25 %) in Planin- ski domovi in mladinska prenočišča (24,24 %), ki želijo pritegniti predvsem mlajšo populacijo. Najmanjši delež oziroma nič anglicizmov vključujejo imena podjetij v kategoriji Turistične kmetije brez sob, kar lahko pojasnimo z dejstvom, da skušajo poimenovanja turističnih kmetij odražati tipičnost slovenskega podeželja in zato ne vključujejo tujejezičnih prvin. Vzroki za imensko inovatorstvo in nepravilen zapis poimenovanj v angleščini so težje določljivi, zato je preprosta razlaga, da izkazujejo samo nepoznavanje angle- ščine, preveč poenostavljena. Videti je, da so nekateri zapisi namenoma prilagojeni in spremenjeni zaradi ustvarjanja marketinškega učinka. Šibko pomensko ustvarjalnost angleških poimenovanj lahko pojasnimo z argumentom, da je podjetjem bolj po- 44 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) membno ustvarjanje iluzionizma tujega, daljnega in globalnega v predstavnem svetu strank, manj pa jasen pomen poimenovanja ali pravilnost in točnost v angleškem jeziku. Posledično je zato opazno večje stremljenje h glasovni blagoglasnosti v angleščini kot k jasnemu pomenu (Gložančev, 2000). Naša sociolingvistična raziskava potrjuje ugotovitve predhodnih raziskav v Bra- ziliji, Bolgariji, Nemčiji, Grčiji, Franciji, Mehiki, Makedoniji, Poljski, Italija, Koreji, Rusiji in Sloveniji (Griffin, 1997; 2001; Einbeck, 2004; Friedrich, 2000; 2002; Martin, 2002; MacGregor, 2003; Oikonomidis, 2003; Lee, 2006; Ustinova, 2006; Dimova, 2008; Šabec, 2009) o razmeroma velikem deležu anglicizmov v imenih podjetij, ki nakazujejo željo po vesternizaciji podjetij in globalni usmerjenosti, po ustvarjanju tržne prednosti podjetja, privabljanju tujih in mlajših strank, po stremljenju k uspeš- nosti, modernosti, kredibilnosti in visokemu standardu (Friedrich, 2002; Kamisah in Misyana, 2013). Vsaj del odgovora lahko najdemo v pojasnilu M. Schlick (2002), ki ugotavlja, da poimenovanje podjetij v Sloveniji ne zaostaja po številu anglicizmov. Slovenci so celo bolj izpostavljeni angleščini kot prebivalci primerljivih sosednjih držav, ker slovenski televizijski programi ne ponujajo sinhroniziranih programov, zato Slovenci z večjim navdušenjem kot sosednji narodi govorijo angleško ter se navdušu- jejo nad zahodnjaškimi idejami. Ključna ugotovitev članka je, da je premišljeno poimenovanje podjetja pomembno za uspeh podjetja na trgu, česar bi se morali v prvi vrsti zavedati načrtovalci programov izobraževanja menedžerjev, kajti naložba v razvoj menedžerjev nedvomno pomeni dolgoročno investicijo za uspeh podjetja (Starc in Blažič, 2008; Starc 2010a, 2010b, 2015).

Slavica Čepon, PhD

Anglicisms in the Business Nomenclature of Tourist Companies in Slovenia

The name of a company is an important key to a successful business, providing a first image and defining the identity of the product or service to be promoted. The name of a company can evoke semantic associations (Özbal et al., 2012) and is a goodwill ambassador as well as a bearer of the information about the company, its product and service (Charmasson 1988; Hasan et al., 2015). Globally, business has witnessed the supremacy of English (Nickerson, 2005). The socio-cultural threat English imposes is a form of linguistic imperialism evident in business nomenclature worldwide (Bhatia, 1992; Hasan et al., 2015). The Public Use of the Slovene Language Act (Ur. l. RS, No. 86/2004 and No. 8/2010) and the Companies Act (Ur. l. RS, No. 42/2006) prohibit non-Slovenian business naming of Slovenian companies. As a result, the 'creativity' of English name use in Slovenian business is quite common (Gliha-Komac et al., 2016). Since the Dr. Slavica Čepon: Anglicizmi v poslovni nomenklaturi turističnih podjetij v Sloveniji 45 pressure to use as many anglicisms as possible has been increasing (Fox, 2011), and, nevertheless, their use is prohibited in Slovenia, the question arises as to how anglicisms are manifested in Slovenian naming practices. The goal of the article was to determine the extent of the use of anglicisms in Slovenian business naming practices. Given the import of tourism, we have chosen the names of Slovenian tourist companies in Central Slovenia because tourism is one of the most productive industries in this region (Slovenska turistična organizacija: Pregled leta 2016, 2017). English language use embodies the homogenization and hybridization processes of global discourse (Bhatia and Ritchie, 2004, p. 541–143). Glocalization as the inter- section of the opposing tendencies of globalization and localization accounts for the unification of the global discourse and language adaptation on the local level that reveal themselves as the standardization of business nomenclature (Bhatia and Ritchie, 2004, p. 543). On the language level, the dominance of English demonstrates itself as the Englishization and the use of English lexes that symbolize international business and affect both local and global business naming practices (Martin, 2002). A large body of literature has been found on the use of anglicisms for marketing purposes in different languages. S. Dimova (2008) for instance analyzed 9,548 examples of Macedonian commercial nomenclature and found that the anglicisms mainly appeared in business naming in the fields of entertainment, media and leisure, more in the capital and less frequently in smaller Macedonian cities. The goal of the study was to examine and explain the use of anglicisms in the business nomenclature of tourist companies in the Central Slovenia region. The key research questions were: (1) To what extent do anglicisms appear in business naming practices of the tourist companies in Central Slovenia?, (2) What kind of creativity does the use of anglicisms in business naming practices of the tourist companies in Central Slovenia entail?. The data were acquired between June and August 2017, from the tourist sections of the online Yellow Pages (http://www.rumene-strani.com/) for the Central Slovenia region (01). The analysis is based on the analysis by Charmasson (1988) and S. Di- mova (2008). The quantitative analysis of the Slovenian online Yellow Pages for the Central Slovenia region revealed 3,309 examples of tourist business nomenclature comprising 175 anglicisms that account for 5.23% of all business names. The most anglicisms occur in the sections Renting and leasing of cars and light motor vehicles (25%) and Mountain refuges and youth hostels (24.24%), and the least in the section Tourist farm houses without lodging (0%). The practice of using English in Slovene naming can have very mixed results. The comprehension of the non-Slovenized company names is not problematic (e.g., Club V.I.P.); however, quasi-English anglicisms only resemble English to non-linguists, whereas both the English and semantic clarity are compromised for native speakers of English and the increasingly prevalent non-native speakers well acquainted with En- glish (e.g., CO CARINTIA, or, worse, INTOURS DEMACO). For the native-speakers 46 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) of Slovenian, the difficulties in reading and writing such anglicisms may stem from the use of non-Slovenian letters (e.g., x, y), letters with non-Slovenian pronunciation (mute e; i – Engl. /aj/; c – Engl. /k/ and /s/) or non-Slovenian digraphs (double c, l, m, r, th). For the native-speakers of English, the difficulties may arise from the language errors in anglicisms (e.g., SIXT RENT A CAR; Hotel Antiq) or overly vivid imagi- nation of owners as non-linguists (e.g., CARAVANING INTERTOURTRADE). Some mistakes are not evident in pronunciation (e.g., ADHOC HOTEL). As expected, linguistic 'creativity' of anglicisms in tourist business nomenclature is substantial. The study was limited to English and quasi-English company names (i.e., hybrid English-Slovenian), and disregarded Slovenian ones. Due to the differences in the use of capital letters in Slovenian and English, we retain the original spelling of proper names from the Yellow Pages (i.e. all company names capitalized). The loanwords in company names were divided into older (completely assimilated into Slovenian) and recent loanwords (Šabec, 2009), which can be partially Sloveni- zed (slov. tujke) and non-Slovenized (slov. citatne besede). Completely Slovenized loanwords (e.g., avto, bife, farma) are the least common and partially Slovenized words slightly more plentiful (e.g., ambient, design, holding, hostel, leasing, management, tour), whereas non-Slovenized English words are used the most (e.g., aquarius, freaks, technology). The classification of anglicisms in Slovenian tourist business nomenclature in terms of word-formation was quite arduous, mainly due to the fact that two different language systems were considered. Since the research investigates the use of anglicisms in Slovenian business naming practices and the definition of compounding in Slovenian word formation theory is quite exclusive, we decided to base the analysis of word formation processes on English. From the word formation point of view, Slovenian tourist business nomenclature abounds with original compounds that may be compositional (the meaning of the new compound is determined by combining the meanings of the parts), or non-compositional. Examples abound of nominal compounds consisting of a head noun preceded by another noun as a modifier (e.g., ADRIA HOTEL, AVIS RENT A CAR & LEASING ALPE NO.1, HERTZ RENT A CAR, G DESIGN HOTEL, MAXICOM GOSTINSTVO, MIBUS POTOVANJA). The left placement of a noun modifier, instead of the typically Slovenian right placement (e.g., HOTEL ADRIA), is the English language influence. The compounds have been further divided by the etymology and by the type of constituent root morphemes. The subdivision by etymology comprises non-Slovenized compounds (e.g., AUTOGRILL, CAR – STAR, STREET TOUR), hybrid compounds with one Slovenian and one English word (e.g., AVTOTRADE, AZISTAR, HORIZONT TRADE), hybrid compounds with a quasi-English word (e.g., ADHOC HOSTEL, AN- TIQ PALACE, CAFFE-TROPIC) and compounds with Latin roots (e.g., ARS LONGA, CARPE DIEM, HOTEL NOX). The second subdivision by type of root morphemes encompasses compounds with two words as constituents (e.g., BLUE TOURS, LAGUNA TOURS, OASIS TOURS), Dr. Slavica Čepon: Anglicizmi v poslovni nomenklaturi turističnih podjetij v Sloveniji 47 compounds with one word and one blend (slov. sklopljeni krn) (e.g., EUROPCAR SLOVENIJA, FRAGMAT COMMERCE, MIBUS POTOVANJA), with one word and one clipping (slov. okrajšava) (e.g., GALA IN, EURO GURMAN), two-word blends (e.g., INTOURS DEMACO) and single-word blends compounded with two clipped words (e.g., AZISTAR, GASTCOM, MOBIX, MAYGUT) (slov. krnjene zloženke z okrnjenima obema deloma) (cf. Stramljič Breznik, 2010), sometimes also written as two words (e.g. INTEGRO MOBIL, MAS TECH). Less common are prefixed derivations (e.g., PRORELAX, INTERCONTI,- IN TERGLOBE), suffixed derivations (e.g., ADRIATICA, COFFEA, THERMANA) and blends, among which there are also a few examples of blends with an overlapping consonant (slov. prekrivanke) (e.g. RENTAX←renT+Taxi; INTOURS←inTernational+Tours). Semantic creativity in Slovenian tourist business nomenclature is remarkably scarce. There are practically no metaphor- and metonym-based compounds or the use of humor. We have identified one example of a rhyme (e.g., CAR – STAR), and a few examples of word play (e.g. CARRENT RENT A CAR with a double r and two successive words rent; EMINENTA which conjures up a word play with eminent and prominent; ICAR compounded by analogy with i-phone with an affix i- and a car that invokes the Greek mythological figure Icarus. Our sociolinguistic study confirms the findings of previous research (Griffin, 1997; 2001; Einbeck, 2004; Friedrich, 2000; 2002; Martin, 2002; MacGregor, 2003; Oikono- midis, 2003; Lee, 2006; Ustinova, 2006; Dimova, 2008; Šabec, 2009) about the compa- rably high occurrence of anglicisms in the business naming practices worldwide. Reasons for the incidence of anglicisms in Slovenian tourist nomenclature may lie in the business owners' uncreativity and nonchalance, in the lure of English, and economic logic (Gložančev, 2000). Anglicisms embody the processes of westernizati- on and global orientation, epitomize competitiveness, modernism, credibility and the high living standards of young customers everywhere (Friedrich, 2002; Kamisah in Misyana, 2013). Some explanation is made by M. Schlick (2003), who ascertains that anglicisms are quite ample in Slovenian business nomenclature in comparison with neighboring countries, possibly due to the fact that Slovenian TV programmes are not synchronized and that Slovenians are enthusiastic about speaking English and assi- milating Western ideas.

LITERATURA

1. Bhatia, T. K. (1992). Discourse functions and pragmatics of mixing: advertising across cultures. World Englishes, 11, No. 2, pp. 195–215. 2. Bhatia, T. K. and Ritchie, W. C. (2004). Bilingualism in the media and advertising. In: Bhatia, T. K. and Ritchie, W. C. (eds.). The Handbook of Bilingualism. Malden: Blackwell, pp. 513–145. 3. Charmasson, H. (1988). The Name Is the Game: How to Name a Company or Product. Homewood, IL: Dow Jones-Irwin. 4. Dimova, S. (2008). English in Macedonian commercial nomenclature. World Englishes, 27, No. 1, pp. 83–100. 48 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

5. Dobrovoljc, H. in Bizjak Končar, A. (2010). Proces podomačevanja in vprašanje pisanja novejših prevzetih besed. Jezikoslovni zapiski, 16, št. 2, str. 91–110. 6. Einbeck, K. (2004). Mixed messages: English in German advertising. Journal of Language for International Business, 15, No. 1, pp. 41–61. 7. Fox, R. (2011). Naming an organization: a (socio) linguistic perspective. Corporate Communications: An International Journal, 16, No. 1, pp. 65–80. 8. Friedrich, P. (2000). English in Brazil: functions and attitudes. World Englishes, 19, No. 2, pp. 215–23. 9. Friedrich, P. (2002). English in advertising and brand naming: sociolinguistic considerations and the case of Brazil. English Today, 18, No. 3, pp. 21–8. 10. Gliha-Komac, N., Klemenčič, S., Ledinek, N. in Kozina, J. (2016). Jezikovna krajina v republiki Sloveniji in določbe veljavne zakonske ureditve: raba slovenščine pri izbiri firm oz. imen pravnih oseb zasebnega prava ter fizičnih oseb, ki opravljajo registracijo dejavnosti (sociolingvistični vidik). Jezikovni zapisi, 22, št. 1, str. 7–21. 11. Griffin, J. (1997). Global English invades Poland. English Today, 13, No. 2, pp. 34–41. 12. Griffin, J. (2001). Global English infiltrates Bulgaria. English Today, 17, No. 4, pp. 54–60. 13. Hasan, N. H., Kum Yoke, C. S. and Jangha, R. (2015). A Multifactorial Sociolingustic Analysis of SME Business Company Naming in Malaysia. Procedia Economiss and Finance 31, pp. 228–236. 14. Kamisah, A. and Misyana Susanti, H. (2013). Patterns of Language use in shop signs in Malaysian towns. Journal of Arts, Science & Commerce, 4, No. 3, pp. 12–21. 15. Kalin Golob, M. (2001). Med angleščino in slovenščino: prevzemanje in pomenski premiki, Družboslovne razprave, 17, št. 2, str. 235−240. 16. Lee, J. S. (2006). Linguistic constructions of modernity: English mixing in Korean television commercials. Language in Society, 35, No. 1, pp. 59–91. 17. MacGregor, L. (2003). The language of shop signs in Tokyo. English Today, 19, No. 1, pp. 18–23. 18. Martin, E. (2002) Mixing English in French advertising. World Englishes, 21, No. 3, pp. 375–411. 19. Nickerson, C. (2005). English as a lingua franca in international business contexts. English for Specific Purposes, 24, No. 4, pp. 367–80. 20. Oikonomidis, A. (2003) The impact of English in Greece. English Today, 19, No. 2, pp. 55–61. 21. Onysko, A. (2007). Anglicisms in German: borrowing, lexical productivity, and written codeswitching, Berlin – New York: Walter de Gruyter. 22. Piller, I. (2003). Identity construction in multilingual advertising. Language in Society, 30, No. 2, pp. 153–186. 23. Schlick, M. (2002). The English of shop signs in Europe. English Today, 18, No. 2, pp. 3–7. 24. Ustinova, I. P. (2006). English and emerging advertising in Russia. World Englishes, 25, No. 2, pp. 267–77. 25. Slovenska turistična organizacija: Pregled leta 2016 (2017). Pridobljeno dne 19. 6. 2017 s svetovnega spleta: https://www.slovenia.info/uploads/dokumenti/dokumenti/raziskave/slo_2016 _-_final_data.jpg. 26. Starc, J. (2010a). Notranje zagotavljanje kakovosti v visokošolskih organizacijah. Pedagoška obzorja, 25, št. 1, str. 76–88. 27. Starc, J. (2010b). Evalvacija kakovosti organizacije ter izvedbe izobraževanja in usposabljanja menedžerjev. Pedagoška obzorja, 25, št. 2, str. 110–122. 28. Starc, J. (2015). Kakovost delovanja visokošolskih zavodov se odraža v njihovem energijskem naboju. Pedagoška obzorja, 30, št. 3/4, str. 136–152. 29. Starc, J. in Blažič, M. (2008). Content needs assessment in training and education of management. Pedagoška obzorja, 23, št. 2, str. 24–41. 30. Stramljič, I. (2010). Tvorjenke slovenskega jezika med slovarjem in besedilom. Maribor: Zora. Pridobljeno dne 22. 8. 2017 s svetovnega spleta: http://centerslo.si/wpcontent/uploads/2015/10/32- Zele.pdf. Dr. Slavica Čepon: Anglicizmi v poslovni nomenklaturi turističnih podjetij v Sloveniji 49

31. Šabec, N. (2009). Recent English loanwords in Slovene. ELOPE: English language overseas perspectives and enquiries, 6, No. 1/2, pp. 19–27. 32. Özbal, G., Strapparava, C. and Guerini, M. (2012). Brand Pitt: A Corpus to Explore the Art of Naming. LREC, 1822-1828. Pridobljeno dne 18. 6. 2017 s svetovnega spleta: http://www.lrec- conf.org/proceedings/lrec2012/pdf/679_Paper.pdf. 33. Zakon o gospodarskih družbah, Uradni list RS, št. 42/2006, 60/2006, 26/2007, 33/2007, 67/2007, 100/2007, 10/2008, 68/2008, 42/2009, 65/2009, 3/2011, 91/2011, 32/2012, 57/2012, 82/2013. 34. Zakon o javni rabi slovenščine. Uradni list Republike Slovenije, št. 86/2004, 8/2010. 35. Wildgen, W. (2010). Die Sprachwissenschaft des 20. Jahrhundert. Berlin: De Gruyer.

Dr. Slavica Čepon, docentka na Ekonomski fakulteti Univerze v Ljubljani. E-naslov: [email protected] Vpliv izobrazbene strukture prebivalstva na gospodarstvo ...

Dr. Malči Grivec

Vpliv izobrazbene strukture prebivalstva na gospodarstvo jugovzhodne Slovenije

Znanstveni prispevek Scientific article UDK 314:37+338(497.4) UDC 314:37+338(497.4) KLJUČNE BESEDE: gospodarstvo, izobraževanje, KEY WORDS: economy, education, graduates of ter- terciarno izobraževanje, diplomanti, jugovzhodna tiary education, Southeast Slovenija, Slovenia Slovenija, Slovenija ABSTRACT - Economic growth and a high level of POVZETEK - Gospodarska rast in visoka stopnja employment are fundamental macroeconomic targets zaposlenosti sta temeljna makroekonomska gospo- towards which all countries of the world, as well as darska cilja, h katerima težijo vse države sveta in individual regions within them, are inclined. However, tudi posamezne regije znotraj njih. Temelj vsega pa je the foundation of everything is the knowledge that the znanje, s katerim razpolaga delovna sila. Zato je zelo workforce has at its disposal. It is therefore very impor- pomembno, da države posvečajo dovolj pozornosti in tant that countries devote enough attention and reso- sredstev za zagotavljanje dostopnega in kakovostne- urces to ensuring an accessible and quality education ga izobraževalnega sistema. Slednje pa se ocenjuje system. The latter is assessed by both, the number of s številom študentov in diplomantov terciarnega izo- tertiary education students, as well as the number of braževanja. Pomemben pokazatelj kakovosti terciar- graduates. Of course, the employability of graduates nega izobraževanja je tudi zaposljivost diplomantov. is also an important indicator of the quality of tertia- Med drugim k večji zaposljivosti prispeva tudi tesna ry education. Among other things, the close connecti- povezanost visokošolskih zavodov z gospodarstvom on of higher education institutions with economy and in negospodarstvom, kar pa je lažje z decentralizira- non-economy is contributing to greater employability, nim izvajanjem študijskih programov. S kvalitativno which is easier with the decentralised implementation analizo, s katero smo na podlagi sekundarnih virov of study programmes. Using the method of qualitative raziskali odnos med izobrazbeno strukturo prebival- analysis, based on the secondary sources, we explored stva in gospodarsko aktivnostjo, smo na primeru Slo- the relationship between the educational structure of the venije ugotovili, da čim višji je delež delovno aktivne- population and economic activity, and considering the ga prebivalstva s terciarno izobrazbo, višji je bruto example of Slovenia, we found out that the higher the domači proizvod države. share of the working population with tertiary education, the higher the gross domestic product of the country.

1 Uvod

Razlike med regijami povzročajo različni dejavniki, kot so razpoložljive naravne danosti, gospodarska razvitost, inovacije, demografski in socialni vplivi ter prisotnost človeškega kapitala. Za razvoj gospodarstva v regiji je ključno predvsem znanje, še posebej novo, katerega nosilci so izobraženi posamezniki. Ti pa na drugi strani iščejo okolja in regije, ki jim lahko zagotavljajo ustrezne pogoje in omogočajo zaposlitev, dodatno izobraževanje, podjetniško aktivnost in ustvarjanje novega znanja. Zato so izobraženi posamezniki in v izobraževanje naravnano okolje osnova za dober razvoj regije. Dr. Malči Grivec: Vpliv izobrazbene strukture prebivalstva na gospodarstvo ... 51

Namen prispevka je z analizo sekundarne literature preučiti vpliv izobrazbene strukture prebivalstva na gospodarstvo Slovenije in njenih regij, s posebnim poudarkom na JV Sloveniji, ki je po površini največja statistična regija v Sloveniji. V regiji je v letu 2015 živelo 7 % prebivalcev Slovenije. Tu je največ družin, ki imajo pet ali več otrok (0,5 %) in je med tistimi regijami, ki imajo najvišji delež prebivalcev, starih od 0 do 14 let (15,7 %) (http://www.stat.si/obcine/sl/2015/Region/Index/7). V ta namen smo najprej preučili teoretične osnove, dejavnike, ki vplivajo na gospodarski razvoj in gospodarsko aktivnost držav oz. regij. Za tem smo analizirali sekundarne podatke državnih institucij, kot so Statistični urad Republike Slovenije, Urad za makroekonomske analize in razvoj, Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, Agencija RS za javnopravne evidence in storitve ter Ministrstvo za izobraževanje, znanost in šport. V Razpravi interpretiramo rezultate ter ponujamo usmeritve za nadaljnje raziskovanje. V zadnjem poglavju povzemamo ključne rezultate.

2 Teoretsko ogrodje

Povezanost med znanjem in izobraževanjem ter gospodarsko rastjo je obojestran- ska in zapletena. Potencial dolgoročne rasti (izražen v rasti na prebivalca) je določen z napredkom v produktivnosti, saj lahko proizvodnjo povečamo z naložbami v produk- cijske faktorje in z rastjo zaposlovanja le do določene mere, dolgoročno pa je potrebna izboljšava produktivnosti z učinkovitejšim delom. Naložbe v izobraževanje, in s tem v človeški kapital, ter naložbe v raziskave in razvoj tako predstavljajo temeljne dejavnike rasti produktivnosti (Majcen et al., 2011, str. 4–5). Sotošek (2011, str. 12–13) ob tem dodaja, da se moramo začeti zavedati, da izobraževanje ni strošek, ampak investicija in hkrati ključ izhoda iz recesije. Pomemben je namreč razvoj človeškega, kulturnega in socialnega kapitala. Vpliv izobraževanja na gospodarsko rast je odvisen od ravni razvitosti gospodarstva in človeškega kapitala, ki pa je odvisen od zgodovinskih, kulturnih in drugih značilnosti določene države. Drugi dejavniki, ki vplivajo na vlogo izobraževanja v gospodarski rasti in razvoju, so: struktura izobrazbe in njena izkoriščenost, razmere na trgu dela, migracije delovne sile, stroški in financiranje izobraževanja ter velikost in odprtost države (Bevc, 2006, str. 65–67). Vloga izobraževanja je pomemben dejavnik regionalnega razvoja. Gre za vzorčno- posledično povezanost. Odnos med izobraževanjem in regionalnim družbenim okoljem je odvisen od dejavnikov, kot so: razvoj gospodarske strukture (v regiji in zunaj nje), razvoj strukture izobraževanja (v regiji in zunaj nje) ter mreža šol in fakultet v regiji (ter zunaj) in njena povezanost s kulturno tradicijo in/ali možnostmi zaposlovanja na regionalni ravni. Izobraževanje ima tako dvojno vlogo na gospodarski razvoj regij, širšo in ožjo. Skozi širšo vlogo institucije izobraževanja »proizvajajo in širijo znanje«, potrebno regionalnemu gospodarstvu, kar naj bi povečalo produktivnost gospodarstva ter ustvarjalo številne posredne učinke. Ožja vloga izobraževanja pa je posredova- nje znanja posameznikom, ki s pridobljenimi kvalifikacijami vstopajo na regionalni 52 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) trg dela in tako spreminjajo izobrazbeno strukturo regionalne ponudbe, ki je skladna ali neskladna s povpraševanjem. Izobraževanje tako lahko »vpliva tudi na obseg in strukturo medregionalnih migracij delovne sile« (Bevc, 2006, str. 56). Značilnosti mobilnosti so, da so migranti v povprečju bolj izobraženi kot tisti, ki ne migrirajo, da najbogatejše regije privlačijo največ migrantov, praviloma najbolj izobraženih, ter da je največja mobilnost značilna za starostno skupino, ki končuje izobraževanje in išče najboljše priložnosti za strokovni razvoj (Bevc, 2006, str. 56). Pomemben element zaposljivosti prebivalstva je namreč njegova vključenost v izobraževanje in usposabljanje (Kajzer, 2011, str. 22). A. Krajnc (2011, str. 37) pravi, da je obstoj kake države oz. kakovost preživetja ljudi odvisna od uspešnega reševanja razmerij med delom in izobraževanjem. To pa mora biti učinkovito. Razlikujemo med notranjo in zunanjo učinkovitostjo izobra- ževanja, kjer se notranja učinkovitost meri s kazalniki, kot so stopnja dokončane- ga študija, stopnja osipa, trajanje študija, in s celovitejšimi kvantitativnimi postopki (izobraževalna, proizvodna funkcija, analiza stroškov in uspešnosti ipd.). Z zunanjo učinkovitostjo izobraževanja se ugotavlja širše družbene cilje izven izobraževalnega procesa, kot so gospodarska rast, povečanje zaposlenosti, plače visokošolsko izobra- ženih glede na ostale plače ipd. Primerjava med dvema longitudinalnima analizama učinkovitosti/uspešnosti študija dodiplomskih študentov v Sloveniji, kjer so opazovali celotno populacijo študentov in so jih spremljali 8 let od prvega vpisa, kaže, da je bila stopnja diplomiranja nizka in se v 15 letih ni spremenila. V 8 letih je diplomiralo le 50 % študentov (Bevc, 2010, str. 161–163). V letu 2010 je povprečno trajanje visokega strokovnega in univerzitetnega dodiplomskega študija od vpisa do diplomiranja pri redno vpisanih znašalo 6,1 leta (Čelebič, 2014, str. 40). Tudi na splošno velja, da je celoten čas šolanja za skoraj pol leta daljši od povprečja držav OECD in je v letu 2011 znašal 18,51 leta (Glavič et al., 2014, str. 5). Glede naložb v visoko šolstvo veliko raziskav enotno sklepa, da so donosne (v povprečju sedemkrat bolj kot v opremo in nepremičnine) ter zato pomembne za gospodarski razvoj. Poleg gospodarske rasti delujoče visoko šolstvo vpliva na blaginjo prebivalstva tudi na drugih področjih: več priložnosti, potegovanje za boljše in za- nimivejše delo, bogato kulturno življenje ipd. Ugodne posledice so razvite države prepoznale ter začele povečevati delež prebivalstva z visoko izobrazbo. Medtem ko je delež visokošolsko izobraženih po drugi svetovni vojni znašal med 1 % in 2 %, danes študira že okoli 60 % mladih (na Finskem celo 90 %). Največje letne izdatke na štu- denta in visok delež teh izdatkov v BDP (2,7 %), od katerih polovico prispeva zasebni sektor, imajo ZDA. Tako so izdatki v letu 2010 v ZDA znašali 25.276 USD. Istočasno je bilo povprečje držav OECD 13.528 USD, v Sloveniji pa so celotni letni izdatki za izobraževalne ustanove na študenta znašali 9.693 USD (Glavič et al., 2014, str. 14). V Sloveniji izstopata dve značilnosti. Je edina država EU, ki za študenta namenja približno toliko sredstev kot za osnovnošolca. Medtem, ko je povprečje v EU približno dvakrat toliko sredstev na študenta kot na osnovnošolca, je v ZDA trikrat toliko. Slovenija relativno visok delež izobraževalnih sredstev namenja tudi socialnim ugodnostim za študente, kot so subvencioniranje prehrane, prevozi, in tako za samo Dr. Malči Grivec: Vpliv izobrazbene strukture prebivalstva na gospodarstvo ... 53 izobraževanje ostane precej malo (Mramor, 2007, str. 26–27). V primerjavi z drugimi državami EU Slovenija namenja izobraževanju višji delež BDP in je v letu 2012 delež javnih izdatkov za terciarno izobraževanje znašal 1,20 %, od tega 0,09 % BDP za viš- ješolsko strokovno izobraževanje in 1,11 % za visokošolsko izobraževanje (Čelebič, 2014, str. 54). Izobraževanje, predvsem visokošolsko, pomembno vpliva na gospodarsko rast. Pomembna so tudi vlaganja v raziskave in razvoj, saj lahko na podlagi atributov visokega šolstva in raziskav ter razvoja s 70-odstotno natančnostjo napovemo gospodarski položaj države (Vidulin in Gams, 2006, str. 285–290). Obstajajo trije vidiki visoko izobraženega človeškega kapitala. Je neposreden dejavnik produktivnosti, ključni dejavnik, ki omogoča inovacije, raziskovanje in razvoj ter ustvarja absorpcijsko sposobnost za uporabo novih tehnologij. Če se izobrazbena raven zaposlenih dvigne za eno leto, se v povprečju dvigne produktivnost za 7–10 % (Koopman v: Barle et al., 2008). Posamezniki z višjo stopnjo izobrazbe imajo več možnosti, da dobijo bolje plača- no zaposlitev. Pomembna je neposredna povezava med stopnjo šolanja in odprtostjo za nove ideje ter pripravljenostjo za sprejemanje in ustvarjanje inovacij. Ljudje z visoko izobrazbo bolj izkoristijo priložnosti neformalnega in priložnostnega učenja (Pallas, 2000, str. 505). Nekateri celo trdijo, da je neformalno učenje nujno, saj izobraževalne institucije ne morejo več zagotavljati potrebnega znanja, saj je potreb po znanju pre- več (Krajnc, 2011, str. 37). Nadalje avtorica pravi, da posameznik prevzema vodilno vlogo v svojem vseživljenjskem izobraževanju. Izobraževanje in delo sta tako postali vseživljenjski dejavnosti, ki se med seboj prepletata in druga drugo dopolnjujeta. Iz- obraževanje in usposabljanje sta tako danes med najbolj razširjenimi metodami za izboljševanje produktivnosti zaposlenih in doseganje organizacijskih ciljev (Paladin, 2015, str. 40). Med višjo stopnjo izobrazbe, in s tem večjo zalogo znanja, veščin in kakovosti, in zaposlitvenimi priložnostmi obstaja vzročna povezanost. Z vidika regije in narodnega gospodarstva pa so migracije delavcev vzrok za počasnejšo gospodarsko rast in manj- še blagostanje (Bevc, 2006, str. 75). Posameznik, ki investira v svoje znanje in usposobljenost, bo imel večji dostop do informacij, in s tem do novega znanja, s katerim bo nadgrajeval obstoječega, ki ga bo sposoben tudi učinkovito uporabiti na ustreznem delovnem mestu. Z ustrezno in kakovostno zaposlitvijo bo posameznik optimiral svojo produktivnost v tisti regiji, ki mu lahko nudi primerno zaposlitveno priložnost ter možnost nadaljnjega usposabljanja in razvijanja. Če posameznik nima možnosti pridobljenega znanja tudi realizirati, postane to izgubljeno znanje in se s potencialno brezposelnostjo spremeni v strošek regije oz. države. Tako ne preseneča prepričanje mnogih, da bo znanje v prihodnosti tista razlika med organizacijami, ki bo odločala o tem, koliko bodo organizacije zmožne informacije ohraniti, jih pretvoriti v znanje in uporabiti v delovnem procesu (Paladin, 2015, str. 40). Enako pa seveda velja tudi za države in njihovo mednarodno konkurenčnost. 54 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

3 Metodologija

3.1 Namen in cilji Namen prispevka je preučiti vpliv izobrazbene strukture prebivalstva na gospodarski razvoj Slovenije in njenih regij, s posebnim poudarkom na JV Sloveniji. Pri tem smo si zadali naslednje cilje: 1. preučiti gospodarstvo JV Slovenije v primerjavi z gospodarstvom Slovenije, 2. preučiti gospodarsko aktivnost družb JV Slovenije v primerjavi z gospodarsko aktivnostjo družb v Sloveniji in 3. preučiti vpliv izobrazbe prebivalcev regije oz. države na trg dela (zaposlenost/ brezposelnost). 3.2 Raziskovalna vprašanja Glede na postavljene cilje smo si postavili naslednja raziskovalna vprašanja: 1. Kako se gospodarstvo JV Slovenije razlikuje od gospodarstva Slovenije? 2. Koliko se gospodarska aktivnost družb JV Slovenije razlikuje od gospodarske aktivnosti družb v Sloveniji? 3. Kakšen je vpliv izobrazbe aktivnega prebivalstva na zaposlenost oz. brezposelnost? 3.3 Metode in tehnike zbiranja podatkov Uporabili smo metodo kvalitativne analize, kjer smo na podlagi sekundarnih virov raziskali odnos med izobrazbeno strukturo prebivalstva in gospodarsko aktivnostjo. Na podlagi ugotovitev smo raziskali stanje v Sloveniji. Izvedena je bila primerjalna analiza sekundarnih podatkov narejenih raziskav in statističnih podatkov, med njimi predvsem podatkov Statističnega urada RS (SURS), analize makroekonomskih podatkov Urada RS za makroekonomske analize in razvoj (UMAR), Agencije RS za javnopravne evidence in storitve (AJPES), Zavoda RS za zaposlovanje ter Ministrstva za izobraževanje, znanost in šport. Analiza vključuje primerjavo ključnih socioekonomskih kazalcev razvoja Slove- nije in njenih statističnih regij, s posebnim poudarkom na JV Sloveniji od leta 1995 do danes.

4 Rezultati

4.1 Gospodarstvo Slovenije Da bi lahko odgovorili na prvo raziskovalno vprašanje, moramo najprej predstaviti ključne elemente gospodarskega razvoja Slovenije. Bruto domači proizvod (BDP) Slovenije je po prvi letni oceni v letu 2016 v tekočih cenah znašal 40.418 mio EUR, kar je nominalno za 4,1 % oz. za 1.582 mio EUR več kot leto prej. Kot vidimo iz grafa spodaj, je bil BDP, merjen v cenah preteklega leta, v letu 2016 višji za 3,1 % Dr. Malči Grivec: Vpliv izobrazbene strukture prebivalstva na gospodarstvo ... 55

(Gul et al., 2017). Po prvih podatkih se rast BDP nadaljuje tudi v letu 2017, saj je bil v drugem četrtletju 2017 za 4,4 % višji kot v istem četrtletju prejšnjega leta (Korečin, 2017). Graf 1: BDP Slovenije v tekočih cenah (v mio €) ter letna sprememba obsega

Vir: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp. Če pogledamo gibanje BDP-ja po statističnih regijah, ugotovimo, da je bil v letu 2015 v vseh regijah višji kot v letu 2014, razen v eni. V povprečju je bil višji za 3,3 %. Najvišjo rast sta imeli obalno-kraška (6,4 %) in primorsko-notranjska regija (6,1 %), negativno pa zasavska (–2,1 %). BDP na prebivalca je bil najvišji v osrednjeslovenski regiji (26.418 EUR) kar je za 41,3 % nad slovenskim povprečjem in za 87,5-odstotnih točk več od najnižjega v zasavski regiji (10.060 EUR). Večina regij je dosegla 80- 96 % povprečnega BDP na prebivalca, pomurska in primorsko-notranjska pa manj kot 70 % (Jankovič, 2016). Kot kaže tabela 1, je JV Slovenija v letu 2015 ustvarila 2.554 mio EUR BDP, kar je predstavljalo 6,6 % celotnega BDP v Sloveniji oz. je regija dosegala 96 % povpreč- nega BDP na prebivalca. V Sloveniji pa ne beležimo samo rasti BDP, ampak raste tudi skupna dodana vrednost. Ta je bila, merjena v stalnih cenah, v letu 2016 višja za 3,2 %. Najbolj se je zvišala v drugih raznovrstnih poslovnih dejavnostih (za 8,4 %). Sledile so dejavnosti promet in skladiščenje (7,9 %), oskrba z električno energijo, plinom in paro (6,6 %) ter kulturne, razvedrilne in rekreacijske dejavnosti (6,4 %). V predelovalnih dejavnostih je bil obseg dodane vrednosti višji za 4,9 % in po prispevku k rasti dodane vrednosti so te dejavnosti prispevale največ, in sicer 1,0 odstotne točke. Sledile so dejavnosti trgovina, vzdrževanje in popravila motornih vozil (0,5 odstotne točke), promet in skladiščenje (0,4 odstotne točke). Negativno sta na višino dodane vrednosti vplivali dejavnosti gradbeništvo (–0,2 odstotne točke) in oskrba z vodo, ravnanje z odplakami in odpadki, saniranje okolja (–0,1 odstotne točke) (Gul et al., 2017). 56 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

Tabela 1: Bruto domači proizvod po statističnih in kohezijskih regijah v Sloveniji leta 2015 Mio. EUR Struktura (%) EUR Indeks . na prebivalca SLOVENIJA 38.570 100,0 18.693 100,0 Vzhodna Slovenija 16.930 43,9 15.493 82,9 Pomurska 1.448 3,8 12.437 66,5 Podravska 4.986 12,9 15.456 82,7 Koroška 1.076 2,8 15.103 80,8 Savinjska 4.380 11,4 17.225 92,1 Zasavska 579 1,5 10.060 53,8 Posavska 1.183 3,1 15.614 83,5 JV Slovenija 2.554 6,6 17.941 96,0 Primorsko-notranjska 725 1,9 13.792 73,8 Zahodna Slovenija 21.640 56,1 22.296 119,3 Osrednjeslovenska 14.145 36,7 26.418 141,3 Gorenjska 3.352 8,7 16.437 87,9 Goriška 2.026 5,3 17.135 91,7 Obalno-kraška 2.117 5,5 18.738 100,2 Vir: Jankovič, M. (2016). Obalno-kraška in primorsko-notranjska regija sta v 2015 imeli 6,4- oziroma 6,1-odstotno gospodarsko rast. Spletna stran: http://www.stat.si/ StatWeb/News/Index/6400. Glede na opisane trende v Sloveniji beležimo tudi rast skupne zaposlenosti, ki se je pričela v 2014. In sicer se je zaposlenost leta 2016 glede na leto prej povečala za 1,9 % . V letu 2016 je skupna zaposlenost ocenjena na 959.741 oseb, pri čemer se je število zaposlenih zvišalo za 2,4 % (skupaj 773.462), število samozaposlenih pa zmanjšalo za 0,04 % (skupaj 186.279) (Gul et al., 2017). 4.2 Povezanost gospodarske aktivnosti družb Slovenije in Jugovzhodne Slovenije Analiza podatkov AJPES-a je pokazala, da je v letu 2016 v Sloveniji delovalo 65.603 gospodarskih družb, kar je 1 % več kot leta 2015. Omenjene družbe so kot celota izboljšale rezultate poslovanja glede na preteklo leto. Tako so ustvarile 84.616.664 EUR prihodkov oz. 4 % več kot leto poprej. In sicer so prihodke na domačem trgu po- večale za 4 %, prihodke na tujem trgu pa za 6 % (in sicer prihodke na trgu EU za 7 % in na trgu izven EU za 0,3 %). K povečanju prihodkov na tujem trgu so največ prispevale družbe s področja predelovalnih dejavnosti in s področja trgovine, vzdrževanja in popravil motornih vozil; glede na velikost pa mikro in srednje družbe (Informacija o poslovanju gospodarskih družb v Republiki Sloveniji v letu 2016, 2017, str. 5). Po pokritju vseh odhodkov in davka od dobička so družbe v Sloveniji izkazale neto čisti dobiček v višini 3.186.827 EUR, ki je bil za 70 % večji kot v preteklem letu. Pri tem so družbe s pozitivnim poslovnim izidom povečale čisti dobiček za 510.818 EUR ali za 13 %, družbe z negativnim poslovnim izidom pa znižale čisto izgubo za 798.203 EUR ali za 42 %. Na izboljšanje rezultatov poslovanja družb so v letu 2016 Dr. Malči Grivec: Vpliv izobrazbene strukture prebivalstva na gospodarstvo ... 57 odločilno vplivale velike družbe, ki so v letu 2016 izkazale 1.784.140 EUR neto čis- tega dobička. Rezultate poslovanja so izboljšale tudi srednje in majhne družbe, medtem ko so mikro družbe v primerjavi s preteklim letom nekoliko zmanjšale neto čisti dobiček (za 44.490 EUR) (Informacija o poslovanju gospodarskih družb v Republiki Sloveniji v letu 2016, 2017, str. 3-5). Ugoden trend v poslovanju se kaže tudi v podatkih o številu zaposlenih in neto dodani vrednosti. Na podlagi podatkov iz izkaza poslovnega izida za leto 2016 so imele družbe 459.463 zaposlenih ali 5 % več kakor v letu 2015. V preučevanem obdobju so ustvarile 19.340.610 EUR neto dodane vrednosti oz. 7 % več kot v letu 2015. Neto dodana vrednost na zaposlenega je tako znašala 42.094 EUR ali 2 % več kakor v letu 2015 (Informacija o poslovanju gospodarskih družb v Republiki Sloveniji v letu 2016, 2017, str. 5). Ob tem je spodbuden podatek, da so neto čisti dobiček izkazale vse statistične regije, in sicer so ga največ ugotovile družbe iz osrednjeslovenske regije, 1.292.965 EUR, in družbe iz Savinjske regije, 310.235 EUR. Družbe iz obeh regij so tudi najbolj prispevale k povečanju neto pozitivnega poslovnega izida (Informacija o poslovanju gospodarskih družb v Republiki Sloveniji v letu 2016, 2017, str. 6). V regiji JV Slovenija je v letu 2016 delovalo 2.581 družb oz. 4 več kot leta 2015, ki so zaposlovale 459.463 delavcev (kar 22.501 več kot leta 2015). Sicer pa velja, da so družbe JV Slovenije v letu 2016 v primerjavi z vsemi slovenskimi družbami izkazale 6 % vseh prihodkov, 11 % čistih prihodkov od prodaje na tujem trgu (več tovrstnih prihodkov so izkazale le družbe v osrednjeslovenski regiji), 9 % neto čistega dobička ter 6 % zaposlenih (Informacija o poslovanju gospodarskih družb, samostojnih podjetnikov in zadrug v JV Sloveniji v letu 2016, 2017, str. 6). 4.3 Izobraževanje v Sloveniji in v jugovzhodni Sloveniji v odnosu do trga dela Na tretje raziskovalno vprašanje smo odgovarjali najprej z analizo dokumentov o pomenu izobraževanja v Sloveniji. Državni zbor RS je maja 2011 sprejel Resolucijo o Nacionalnem programu visokega šolstva za obdobje 2011-2020 in z njo zahtevane cilje. Tako je zapisano, naj bi do leta 2020 za terciarno izobraževanje zagotovili 2,5 % BDP, od tega 2,0 % proračunskih sredstev in 0,5 % iz drugih virov. Prav tako je kot cilj postavljeno, naj bi bil delež prebivalstva med 30. in 34. letom s terciarno izobrazbo vsaj 40 % ter danaj bi bila vključenost generacije med 30. in 34. letom v terciarno izobraževanje 75 % (Glavič et al., 2014, str. 3). Temeljni vlogi visokošolskega izobraževanja v družbi naj bi bili predvsem krepitev in usposobljenost državljanov za osebni razvoj, poklicno kariero in aktivno drža- vljanstvo ter za duhovni, socialni, umetniški in kulturni ter ekonomski razvoj skupnosti. Zato naj bi bila visoko šolstvo in z njim povezano znanstveno raziskovanje postavljena v jedro razvojnih ambicij Republike Slovenije. Visokošolsko izobraževa- nje naj bi bilo za Republiko Slovenijo prednostno. Osnovni cilji slovenskega visoko- šolskega prostora v letu 2020 naj bi bili kakovost in odličnost, raznovrstnost ter dostopnost s podpornimi instrumenti internacionalizacije, raznolikosti, študijske strukture in financiranja visokega šolstva. Kakovost naj bi vsem omogočala mednarodno pri- merljivo in priznano visokošolsko izobrazbo, zaposljivost in mobilnost v evropskem 58 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) prostoru ter širše; socialna razsežnost naj bi omogočala pravičen dostop do visokega šolstva in neovirano dokončanje študija; raznovrstnost naj bi prinesla raznolikost vrst in poslanstev institucij ter študijskih programov za doseganje vseh osnovnih ciljev visokega šolstva (Glavič et al., 2014, str. 3). Iz grafa 2 vidimo, da je v študijskem letu 2016/17 bilo v programe terciarnega izobraževanja v Sloveniji vpisanih 79.547 študentov, kar je 11.421 študentov več kot v študijskem letu 1997/98 in kar 35.326 manj študentov kot v študijskem letu 2009/10. Je pa trend števila študentov enak tako na rednem kot na izrednem študiju. Prav tako drži, da se je delež izrednih študentov med vsemi študenti vsa zadnja leta vztrajno manjšal. Pred desetimi leti (v študijskem letu 2005/06) sta dve tretjini vseh študentov višjega strokovnega izobraževanja študirali izredno. V letu 2015/16 je stanje obrnjeno: 60 % študentov študira redno. Med visokošolskimi dodiplomskimi študenti so redni študenti močno prevladovali že pred desetimi leti (bilo jih je 72 %), v šolskem letu 2015/16 pa redno študira 85 % vseh dodiplomskih študentov. Delež rednih študentov se je v zadnjem desetletju najizraziteje povečal med študenti podiplomskega študija. Ob začetku uvajanja bolonjskega študija, v študijskem letu 2005/06, je redno študi- rala le petina podiplomskih študentov. Do leta 2015/16 se je ta delež zvišal na 84 % (Kozmelj, 2016). Razlog za to je najbrž hitro rastoče število študentov magistrskega študija 2. bolonjske stopnje, saj tam redni študenti močno prevladujejo (http://www. delo.si/znanje/izobrazevanje/stevilo-studentov-pada-a-se-vedno-studira-skoraj-polovica-mladih.html). Graf 2: Študenti terciarnega izobraževanja po vrsti izobraževanja in načinu študija v Sloveniji

Vir: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp. Ne glede na omenjene podatke pa velja izpostaviti, da se po številu študentov na število prebivalcev (oz. po vključenosti mladih v terciarno izobraževanje) še vedno uvrščamo med vodilne države v EU. Delež prebivalstva, starega od 19 do 24 let, ki študira, se je v Sloveniji v zadnjih petih letih res znižal za poldrugo odstotno točko Dr. Malči Grivec: Vpliv izobrazbene strukture prebivalstva na gospodarstvo ... 59

(47,8 %), a še vedno študira skoraj polovica mladih. Tako lahko zmanjševanje študent- ske populacije delno pripišemo manj številnim generacijam mladih (Kozmelj, 2016). V nadaljevanju natančneje predstavljamo gibanje rednih študentov na 1. in 2. stopnji na javnih in na visokošolskih zavodih s koncesijo. Število rednih študentov se je po zavodih različno spreminjalo; od leta 2011 na splošno pada, čeprav so bila vmes pri nekaterih zavodih manjša povečanja. Govorimo o splošnem zmanjšanju v obsegu 17 % (s cca. 56.000 na cca. 46.000), samo na zavodih s koncesijo je bilo študentov manj za 35 % (graf 3) (http://www.mizs.gov.si/si/delovna_ podrocja/direktorat_za_vi- soko_solstvo/sektor_za_visoko_ solstvo/financiranje_studija/). Graf 3: Število študentov na 1. in 2. stopnji na javnih in na visokošolskih zavodih s koncesijo v Sloveniji

Vir: http://www.mizs.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_visoko_solstvo/sek- tor_za_visoko_sols tvo/financiranje_studija/. Med zavodi s koncesijo so tudi trije zavodi z območja JV Slovenije, in sicer Fakul- teta za upravljanje, poslovanje in informatiko Novo mesto, Fakulteta za zdravstvene vede Novo mesto ter Fakulteta za tehnologije in sisteme. Prav tako pa na tem območju deluje javni zavod Fakulteta za informacijske štu- dije v Novem mestu ter nekaj zavodov brez koncesije, in sicer Fakulteta za poslovne in upravne vede Novo mesto, Fakulteta za organizacijske študije v Novem mestu, Fakulteta za industrijski inženiring Novo mesto ter Visoka šola za upravljanje pode- želja Grm Novo mesto. Na teh zavodih v študijskem letu 2017/18 študira okoli 1.300 študentov (http://www.novomesto.si/dogajanje/novice/ 2017092912541871). Gibanje števila rednih študentov na zavodih s koncesijo in javnem zavodu prikazuje graf 4. 60 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

Graf 4: Gibanje števila rednih študentov 1. in 2. stopnje na zavodih s koncesijo in na javnem zavodu s sedežem v Novem mestu

Vir: http://www.mizs.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_visoko_solstvo/sek- tor_za_visoko_sols tvo/financiranje_studija/. Omenjeni zavodi nudijo obstoječim in bodočim študentom programe s študijskih področij, ki so tudi na ravni Slovenije zanimivi za študente (graf 5). Tako je največ študentov v celotnem preučevanem obdobju študiralo družbene, poslovne, upravne in pravne vede (v študijskem letu 2016/17 - 22.130 študentov), sledili so študenti tehnike, proizvodne tehnologije in gradbeništva (v študijskem letu 2016/17 - 14.181 štu- dentov) ter študenti zdravstva in sociale (v študijskem letu 2016/17 9.786 študentov). Prav tako pa so programi zavodov aktualni tudi za gospodarski in negospodarski sektor JV Slovenije in širše. Omenimo samo nekatere gospodarske subjekte iz ne- posredne okolice: Revoz, d. d., TPV, d. o. o., Krka, d. d., Adria Mobil, d. o. o., Krka zdravilišča, d. o. o. ... Dr. Malči Grivec: Vpliv izobrazbene strukture prebivalstva na gospodarstvo ... 61

Graf 5: Študenti terciarnega izobraževanja glede na področje izobraževanja (KLA- SIUS_P) v Sloveniji

Vir: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp. Kakovost izobraževalnega sistema pa ocenjujemo tudi s številom diplomantov. Na število diplomantov pa so, poleg dviga kakovosti študija in spodbujanja čim hi- trejšega dokončanja študija, precej vplivale tudi zakonske določbe. Tako je na število diplomantov v letu 2016 bistveno vplivala nujnost zaključka študija v t. i. predbolonj- skih študijskih programih. V letu 2016 je tako diplomiralo daleč največ študentov, kar 30.967 oz. kar 66 % več kot leto prej (tabela 2). 62 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

Tabela 2: Število diplomantov terciarnega izobraževanja v Sloveniji Število diplomantov na Število diplomantov Indeks (100 = 1999) 1000 preb. Slovenija JV Slovenija Slovenija JV Slovenija Slovenija JV Slovenija 1999 10.536 721 5,3 2,23 2000 11.497 821 109 114 5,78 5,95 2001 11.991 820 114 114 6,01 5,93 2002 14.278 937 136 130 7,16 6,76 2003 13.931 976 132 135 6,98 7,03 2004 14.888 1.095 141 152 7,45 7,87 2005 15.787 1.143 150 159 7,88 8,18 2006 17.145 1.265 163 175 8,53 9,02 2007 16.680 1.126 158 156 8,23 7,95 2008 17.221 1.227 163 170 8,47 8,69 2009 18.103 1.291 172 179 8,84 9,09 2010 19.694 1.378 187 191 9,61 9,67 2011 20.461 1.420 194 197 9,95 9,95 2012 21.043 1.385 200 192 10,22 9,72 2013 19.175 1.443 182 200 9,3 10,13 2014 18.824 1.396 179 194 9,13 9,81 2015 18.631 1.339 177 186 9,03 9,39 2016 30.967 2.024 294 281 14,99 14,18 Vir: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp in lastni preračuni. Podoben trend je zabeležen tudi med diplomanti 1. in 2. stopnje na javnih in na zavodih s koncesijo. Tudi na programih teh zavodov je v letu 2016 diplomiralo več kot 6.500 študentov več kot leto poprej (graf 6). Graf 6: Gibanje števila diplomantov 1. in 2. stopnje v Sloveniji na javnih in na zavodih s koncesijo

Vir: http://www.mizs.gov.si/si/delovna_podrocja/direktorat_za_visoko_solstvo/sek- tor_za_visoko_sols tvo/financiranje_studija/. Dr. Malči Grivec: Vpliv izobrazbene strukture prebivalstva na gospodarstvo ... 63

Glede na dobre gospodarske podatke se, kot smo videli, zmanjšuje tudi število brezposelnih. Vsi pa imajo več možnosti za novo in/ali boljšo zaposlitev. Načeloma velja, da se z višjo izobrazbo zaposlitvene možnosti povečajo. Tako ne preseneča, da se število brezposelnih zmanjšuje. Ob koncu avgusta 2017 je bilo registriranih 83.843 brezposelnih oseb, kar je 831 oseb oz. 1,0 % manj kot julija, v primerjavi z avgustom 2016 je bila brezposelnost manjša kar za 14.052 oseb ali za 14,4 % (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, 2017a, str. 1). Po podatkih Zavoda Republike Slovenije za zaposlovanje se je povpraševanje delodajalcev po delavcih v mesecu avgustu 2017, v primerjavi z julijem, povečalo. Delo- dajalci so na Zavodu razpisali 11.807 prostih delovnih mest oz. vrst dela, kar je 9,7 % več kot pretekli mesec oz. 10,8 % več kot avgusta 2016. Največ prostih delovnih mest je bilo na voljo v izobraževanju, in sicer 2.314, sledijo predelovalne dejavnosti (2.260), druge raznovrstne poslovne dejavnosti (1.281), gradbeništvo (1.185) ter zdra- vstvo in socialno varstvo (981) (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, 2017b, str. 8). Torej tudi v tem primeru so zavodi z območja JV Slovenije izobraževali kader z ustreznih področij. Graf 7 kaže, da se v Sloveniji med delovno aktivnimi prebivalci povečuje delež tistih s terciarno izobrazbo. Ta je v letu 2016 znašal 33,4 %. Ob tem se je skozi celotno preučevano obdobje zmanjševal delež zaposlenih, ki ima končano samo osnovno šolo ali manj, saj je v letu 2016 znašal samo še 9,8 %. Zavod RS za zaposlovanje to poja- snjuje z dejstvom, da gre predvsem za posledico sprememb na področju izobraževa- nja. Tako je vedno manj mladih, ki ne končajo vsaj srednje poklicne šole, vedno več pa se jih odloča za srednje tehniške, strokovne in splošne šole, kar omogoča nadaljevanje šolanja na terciarni ravni. Posebej izpostavljajo, da je v tem obdobju izobraževanje na terciarni ravni zaključilo veliko mladih, tako da ne preseneča precejšen porast deleža terciarno izobraženih (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, 2015, str. 5). Graf 7: Delovno aktivno prebivalstvo v Sloveniji glede na doseženo izobrazbo

Vir: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp. 64 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

Ne glede na vse pa se izobrazbena struktura prebivalstva spreminja počasi, zato je pri analizi sprememb treba upoštevati širši časovni okvir. Prav tako je zanimiva primerjava med posameznimi statističnimi regijami. Kot vidimo iz grafa spodaj, je največji delež delovno aktivnega prebivalstva s terciarno izobrazbo imela osrednjeslovenska regija, in sicer 41.1 %, medtem ko je bilo takih delovno aktivnih v JV Sloveniji 28,9 %. Graf 8: Delovno aktivno prebivalstvo po doseženi izobrazbi v posameznih statističnih regijah in v Sloveniji

Vir: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp. Iz statističnih podatkov lahko še razberemo, da je najnižji delež prebivalcev z viš- je- ali visokošolsko izobrazbo imela pomurska statistična regija (19 %). V tej regiji je imelo hkrati največ prebivalcev (24 %) samo osnovnošolsko izobrazbo ali manj. Ugo- tovimo tudi, da so slovensko povprečje po stopnji izobrazbe presegale še gorenjska in obalno-kraška statistična regija (Bajželj, 2016, str. 6). Kljub čedalje večjemu deležu prebivalcev s terciarno izobrazbo pa je med vsemi brezposelnimi le-teh najmanj, in sicer v avgustu 2017 16.137 oz. 19,2 % med vsemi brezposelnimi (graf 9). Ob tem pa se je število brezposelnih v tej kategoriji na letni ravni zmanjšalo najmanj, in sicer za 9,3 %. Pri drugih kategorijah brezposelnih pa so bile naslednje stopnje zmanjšanja: OŠ ali manj za 12,6 %, poklicna izobrazba 16,4 % in srednja izobrazba za 17,7 % (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, 2017a, str. 1). Dr. Malči Grivec: Vpliv izobrazbene strukture prebivalstva na gospodarstvo ... 65

Graf 9: Registrirani brezposelni v Sloveniji glede na izobrazbo

Vir: Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (2017a). Obvestilo za javnost – avgust 2017. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, str. 1. 4.4 Povezanost izobrazbene strukture in gospodarske aktivnosti Namen prispevka je bil tudi odgovoriti na raziskovalno vprašanje, ali izobrazbena struktura prebivalstva vpliva na gospodarsko aktivnost posamezne regije oz. države. S pomočjo statističnih testov smo tako preverili povezanost med BDP in številom diplomantov. Kadar nas ne zanima samo, ali sta dve spremenljivki povezani, pač pa tudi, ali lahko s pomočjo prve spremenljivke pojasnimo drugo spremenljivko oz., povedano drugače, kakšen vpliv ima prva spremenljivka na drugo spremenljivko, lahko upora- bimo linearno regresijo (Žnidaršič, 2013, str. 100). Kot rečeno, smo v našem primeru preučili, ali število diplomantov v posameznem letu vpliva na BDP v tem letu. Na podlagi podatkov o BDP v Sloveniji v obdobju od leta 1999 do 2016 in števila diplomantov terciarnega študija ter narejenega testa ugotavljamo, da sta spremenljivki BDP in število diplomantov močno povezani, saj je Pearsonov koeficient 0,824, pri stopnji značilnosti a = 0,000. Na podlagi tega lahko rečemo, da čim več ima neka država diplomantov, višji BDP ima. Prav tako ugotavljamo, da lahko s številom diplomantov pojasnimo 67,9 % višine BDP-ja. Za Slovenijo torej lahko zapišemo model: BDP = 8672,578 + 1,321*št. diplomantov, kar pomeni, da, če se število diplomantov poveča za eno enoto, se bo BDP povečal za 1,321 €.

5 Razprava

Gospodarska situacije Slovenije se je v zadnjem letu izboljšala. V obdobju krize se je BDP zmanjšal v treh letih, zlasti močan padec je bil v letu 2009 (-7,8 %); v vmesnih letih je imela Slovenija šibko gospodarsko rast, ki se je okrepila šele v letu 2014 (Zavod republike Slovenije za zaposlovanje, 2015, str. 3). Na podlagi statističnih podatkov ugotavljamo, da je leta 2016 BDP znašal že 40.418 mio EUR oz. nominalno 4,1 % več kot leto prej. Pri tem velja izpostaviti podatek, da je bilo to že tretje leto, ko 66 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) je bila letna gospodarska rast vsaj 3-odstotna. Pozitivno gospodarsko rast je v preuče- vanem obdobju (podatki so do leta 2015) zabeležila tudi večina statističnih regij, med njimi tudi JV Slovenija. Tako je v letu 2015 BDP te regije predstavljal 6,6 % DBP-ja države. Še vedno pa je bil BDP na prebivalca v JV Sloveniji za 4 % manjši od povpre- čja Slovenije. Več nam o uspešnosti gospodarstva pove tudi mednarodna primerjava. M. Jankovič (2016) tako navaja, da je kohezijska regija vzhodna Slovenija, del katere je tudi JV Slovenija, v letu 2015 dosegla le 68,3 % povprečja BDP na prebivalca EU. Uspešnejša z vidika tega kazalca je bila zahodna Slovenija (98,2 % povprečja BDP na prebivalca EU). Gospodarstvo JV Slovenije, upoštevaje kriterij BDP na prebivalca, je torej manj razvito kot celotna Slovenija (JV Slovenija 17.941 EUR; Slovenija 18.693 EUR). Najvišji DBP v EU ustvarijo v kohezijskih regijah, v katerih so glavna mesta. M. Jankovič (2016) ob tem tudi dodaja, da so razlike med regijami najmanjše na Švedskem, v Češki republiki, na Portugalskem, Hrvaškem in v drugih državah z bruto domačim proizvodom pod povprečjem EU. Tega ne moremo trditi za Slovenijo. V letu 2014 je zahodna Slovenija dosegla 98 % povprečja EU oz. je bila na 113. mestu med 276 regijami NUTS 2, vzhodna Slovenija pa 68 % in je bila kar na 218. mestu (Jankovič, 2016). Kljub vsemu pa ni vse tako slabo; Evropska komisija je izboljšala napoved slovenske gospodarske rasti za tekoče (s 3,0 na 3,3 %) in prihodnje leto (s 3,0 na 3,1 %). Slovenska gospodarska rast bo tako med večjimi v Evropski uniji in tudi nad povprečjem, ki za obe leti znaša 1,9 % (Ugovšek, 2017). Gospodarstvo Slovenije smo v nadaljevanju predstavili tudi z vidika gospodarske aktivnosti družb v posamezni regiji. Rezultati so pokazali, da so gospodarske družbe v Sloveniji v letu 2016 izboljšale rezultate poslovanja, pri čemer so ustvarile 84.617 mio EUR prihodkov oz. 4 % več ko leto prej. Pri tem smo ugotovili, da so družbe JV Slo- venije v tem obdobju svoje prihodke povečale za 7 %, na 5.291 mio EUR. Uspešnejše so bile te družbe v primerjavi z družbami celotne Slovenije tudi pri povečevanju prihodkov na tujem trgu (+ 7 % oz. + 6 %). Na drugi strani pa so bile vse slovenske druž- be v povprečju uspešnejše pri ustvarjanju neto dodane vrednosti, saj so le-to povečale za 7 % - na 19.341 mio EUR. Na drugi strani pa so družbe, ki poslujejo v JV Sloveniji, neto dodano vrednost povečale le za 2 % (1.345 mio EUR). Je pa rezultat družb iz JV Slovenije v primerjavi z družbami Slovenije nekoliko drugačen, če naredimo primerjavo neto dodane vrednosti na zaposlenega. V JV Sloveniji je ta namreč znašala 48.703 EUR (- 4 % glede na leto 2015) v Sloveniji pa 42.094 EUR (+ 2 % glede na leto 2015) (Informacija o poslovanju gospodarskih družb, samostojnih podjetnikov in zadrug v JV Sloveniji v letu 2016, 2017, str. 3; Informacija o poslovanju gospodarskih družb v Republiki Sloveniji v letu 2016, 2017, str. 3). Gospodarska aktivnost Slovenije, in tudi sicer posameznih držav, je močno povezana z izobrazbeno strukturo prebivalstva oz. zaposlenih (tretje raziskovalno vpraša- nje). Ugotovili smo, da se v Sloveniji število študentov v zadnjem obdobju zmanjšuje, kar je tudi posledica neugodne demografske slike, ki pa naj bi se glede na projekcije nadaljevala. Osnovni scenarij projekcij predvideva, da naj bi leta 2060 v Sloveniji živelo 2,041 mio prebivalcev, kar je podobno kot leta 2013, ki predstavlja izhodiščno leto projekcije, vendar ob bistveno spremenjeni starostni strukturi. Ob manjših gene- Dr. Malči Grivec: Vpliv izobrazbene strukture prebivalstva na gospodarstvo ... 67 racijah, ki vstopajo v skupino delovno sposobnih (20–64 let), večjih generacijah sta- rejših in podaljševanju trajanja življenja, se bo koeficient starostne odvisnosti povečal s 57,1 leta 2013 na 98,0 leta 2060. Projekcija kaže, da bi se brez selitvenega prirasta tudi v prihodnje število prebivalcev zmanjševalo, najbolj v starosti 20–64 let, ki predstavlja delovno sposobno prebivalstvo (Čebelič et al., 2016, str. 4). Zavod RS za zaposlovanje (2015, str. 4) ugotavlja, da se število delovno sposobnih mladih zmanjšuje. Če jih je bilo še leta 1995 v starosti od 15 do 29 let več kot 442 tisoč, se je do leta 2015 njihovo število zmanjšalo na 335 tisoč; zmanjšalo se je za 106.917 oseb oz. 24,2 %. Po projekcijah Evropske komisije naj bi se do leta 2020 v Sloveniji število vpisanih v osnovne šole povečalo, število vpisanih v srednje šole in v terciarno izobra- ževanje pa zmanjšalo. Staranje prebivalstva hkrati povečuje potrebo po vključenosti starejših odraslih v vseživljenjsko učenje, saj je ta relativno nizka. Po raziskavi pri nas dobre tri četrtine anketirancev meni, da osebam, starim 55 let ali več, pogosto manjka veščin za njihovo delovno mesto. Enak delež jih meni, da je verjetnost, da bo posameznik izključen iz usposabljanja na delovnem mestu, večja, ko postane starejši. Oba deleža pa sta večja od povprečja EU. Ob povečevanju deleža terciarno izobraženih pa je že danes prisotno neskladje veščin, saj ima slaba tretjina podjetij težave pri iskanju delavcev z ustreznimi veščinami (Čebelič et al., 2016, str. 8). V prihodnje je treba tako posvetiti več pozornosti ravno potrebam trga glede kompetenc, ki naj bi jih diplomanti imeli. Prav tako je priložnost za raziskavo področje vseživljenjskega učenja, tako z vidika zaposlenih kot tudi delodajalcev. Zavedati se moramo, da dosežena izobrazba pomembno določa položaj posameznika na trgu dela. To je pokazala tudi zadnja kriza, v kateri se je bistveno bolj povečala stopnja brezposelnosti nizko in srednje izobraže- nih kot visoko izobraženih (Kajzer, 2011, str. 22). V obdobju od 2002 do 2014 je izobraževanje na terciarni ravni zaključilo veliko mladih, tako da ne preseneča precejšen porast deleža terciarno izobraženih; s 13,9 % v letu 2002 (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, 2015, str. 5) je porasel na 33,4 % v letu 2016 (http://pxweb.stat.si/pxweb/ Dialog/Saveshow.asp). Zlasti visok je delež terciarno izobraženih med mlajšimi; konec leta 2014 je bil najvišji v starostni skupini od 30 do 34 let (35,9 %), višji od 30 % pa je tudi pri starih od 35 do 39 let (33,3 %) ter od 25 do 29 let (32,2 %) (Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje, 2015, str. 5). Ob tem pa se seveda zmanjšuje delež delovno aktivnega prebivalstva s končano osnovno šolo ali manj ter tudi s samo srednjo šolo. To je predvsem posledica sprememb na področju izobraževanja; vedno manj je mladih, ki ne končajo vsaj srednje poklicne šole, vedno več pa se jih odloča za srednje tehniške, strokovne in splošne šole, kar omogoča nadaljevanje šolanja na terciarni ravni (Zavod republike Slovenije za zaposlovanje, 2015, str. 5). Delež nizko izobraženih (z največ končano osnovno šolo) se je od pričetka krize zmanjšal in je nižji od povprečja EU. Na zmanj- šanje tega deleža je vplivalo veliko zmanjšanje aktivnosti v gradbeništvu in predelovalnih dejavnostih, kjer je zaposlena zlasti nižje izobražena delovna sila. Zmanjšal se je tudi delež srednješolsko izobraženih, ki je višji od povprečja EU. Tradicionalno nizek delež nizko izobraženih in visok delež srednješolsko izobraženih sta povezana predvsem z visoko vključenostjo mladih v srednješolsko izobraževanje in visoko stop- 68 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) njo dokončanja tega izobraževanja ter z vključenostjo odraslih v srednješolsko izobra- ževanje. Povečal se je le delež terciarno izobraženih in se precej približal povprečju EU (http://arhiv.acs.si/InfO-mozaik/2016/77.pdf). Tako smo ugotovili, da delež delovno aktivnega prebivalstva s terciarno izobrazbo v Sloveniji v letu 2016 znašal 33,4 %. Ugotovljene pa so bile hkrati velike razlike med statističnimi regijami, če je v osrednjeslovenski regiji s terciarno izobrazbo bilo kar 41,1 % delovno aktivnega prebivalstva, je v JV Sloveniji to izobrazbo imelo samo 28,9 % delovno aktivnega prebivalstva. In to kljub temu da na območju deluje kar nekaj samostojnih visokošolskih zavodov. Ti zavodi pa ponujajo programe, ki v celotnem preučevanem obdobju beležijo največ vpisanih študentov. Prav tako pa delodajalci v zadnjem obdobju iščejo čedalje več delavcev s tovrstnim znanjem in kompetencami. Tudi na ravni celotne države namreč ugotavljamo, da kljub čeda- lje večjemu deležu prebivalcev s terciarno izobrazbo, je teh med vsemi brezposelnimi najmanj, in sicer v avgustu 2017 - 16.137 oz. 19,2 % med vsemi brezposelnimi. Brezposelnost se je zmanjševala tudi pri nizko izobraženih, in sicer zaradi okrevanja gospodarstva. V obdobju 2008–2013 se je najbolj znižala stopnja nizko izobraženih zaradi velikega zmanjšanja aktivnosti v gradbeništvu in predelovalnih dejavnostih, kjer je zaposlena zlasti nižje izobražena delovna sila. Podobno kot v drugih državah EU se je stopnja delovne aktivnosti visoko izobraženih v omenjenem obdobju znižala najmanj, predvsem zaradi manjšega padca aktivnosti v dejavnostih, ki zaposlujejo visoko izobraženo delovno silo, in zaposlovanja v dejavnostih javnih storitev. V letu 2015 je glede na leto 2013 bila višja zlasti stopnja nizko izobraženih (za 4,7 o. t. oz. 36,8 %), skladno z občutnim povečanjem zaposlovanja preko zaposlitvenih agencij (predvsem v prvem letu okrevanja), ki delovno silo pogosto posredujejo v predelovalne dejavnosti, kjer prevladuje delovna sila s srednjo in nizko izobrazbo, v zadnjem letu pa tudi zaradi opaznega okrevanja neposrednega zaposlovanja v predelovalnih dejavnostih (Poročilo o razvoju 2016, 2017, str. 142). Tudi Glavič et al. (2014, str. 4-5) pravijo, da je zaposlenost prebivalstva s terciarno izobrazbo visoka – 86 % starih od 25 do 64 let s tako izobrazbo je zaposlenih. Pred nami so samo najrazvitejše države (Islandija, Švica, Švedska, Nemčija, Nizozemska in Avstrija), ki imajo nižji vpis v terciarno izobraževanje. Izboljševanje izobrazbene strukture delovno aktivnih prebivalcev je v veliki meri povezano z visoko vključenostjo mladih in vključenostjo odraslih v izobraževanje in z demografskim učinkom (s prehajanjem mlajših starostnih skupin prebivalcev, ki so bolje izobražene kot starejše, v zaposlitev in odhodi starejših, slabše izobraženih, v pokoj). Čeprav ima Slovenija relativno dobro izobraženo delovno aktivno prebivalstvo, pa ostajajo razlike glede na spol, starost, dejavnost in poklicno skupino (http://arhiv.acs.si/InfO-mozaik/2016/77.pdf). Zato je izredno pomembno, da se študijski programi izvajajo tudi v manjših mestih, s čimer se povečuje dostopnost študija. Hkrati pa se povečuje tudi sodelovanje z lokalnim gospodarstvom, kar naj bi omejevalo beg možganov (Turk, 2009). Ob tem moramo opozoriti še na en trend, to je zmanjševanje števila delovno spo- sobnega prebivalstva, ki v zadnjih nekaj letih že zmanjšuje ponudbo delovne sile, Dr. Malči Grivec: Vpliv izobrazbene strukture prebivalstva na gospodarstvo ... 69 vendar se to zaradi skromnega povpraševanja v času krize še ni izrazilo kot omejitveni dejavnik pri rasti zaposlenosti. Ocena demografskega učinka kaže, da bi lahko do leta 2020 prišlo do zmanjševanja aktivnega prebivalstva v povprečju za 8 tisoč oseb na leto. Pri tem bi se zmanjšalo tako število delovno aktivnih kot brezposelnih. Vedeti namreč moramo, da je zadostna ponudba delovne sile pomemben dejavnik ohranjanja gospodarske rasti kot pomembne osnove za blaginjo prebivalstva (Čebelič et al., 2016, str. 4-6). Študije ob tem kažejo, da lahko v naslednjih desetih letih v Evropi na trgu dela pričakujemo zelo velik porast povpraševanja po visoko izobraženih. Nekoliko manjše naj bi bilo povpraševanje po srednje izobraženih, znatno pa naj bi se zmanjšalo povpraševanje po manj izobraženih delavcih (Sotošek, 2011, str. 14).

6 Zaključek

Posamezno državo lahko predstavimo z različnih vidikov, pri čemer najbolj pogosto naletimo na predstavitev naravnega okolja, demografijo in gospodarske lastnosti. Vse omenjene determinante so med seboj povezane, saj brez ustreznih naravnih danosti posamezne gospodarske aktivnosti ne morejo potekati. Prav tako pa mora biti na razpolago ustrezno usposobljena delovna sila. Prav slednja namreč vedno pomemb- neje prispeva h gospodarskemu razvoju, kar smo dokazali tudi z analizo podatkov v našem prispevku. Tako se morajo države in tudi lokalne skupnosti zavedati, da je vlaganje v izobraževanje nujno, saj se bo le tako povečala konkurenčnost okolja, s tem pa generirala nova delovna mesta z višjo dodano vrednostjo, s čimer se bodo še dodatno povečale zaposlitvene možnosti za mlade. Tu pa imajo visokošolski zavodi zunaj ob- stoječih univerzitetnih središč ključno vlogo, saj jih dopolnjujejo gospodarski subjekti, ki se zavedajo, da je izobraževanje investicija v prihodnost in ne strošek. Znanje je namreč postalo glavno proizvodno sredstvo, zato njegov pomen narašča. Tudi analiza sekundarnih virov odnosa med izobrazbeno strukturo prebivalstva in gospodarsko aktivnostjo je pokazala, da čim višji je delež delovno aktivnega prebivalstva s terciarno izobrazbo, višji je bruto domači proizvod države.

Malči Grivec, PhD

Impact of the Population’s Educational Structure on the Economy of Southeast Slovenia

The purpose of the paper is, using the analysis of secondary literature, to analyse the impact of the population’s educational structure on the economy of Slovenia and its regions, with a special emphasis on Southeast Slovenia. This is the largest statistical region in Slovenia. In 2015, 7% of the population of Slovenia lived in this region. To this purpose, we first studied the theoretical bases talking about factors that influ- 70 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) ence the economic development and economic activity of countries, as well as their regions. Furthermore, we analysed the secondary data from state institutions. We found out that the link between knowledge, education and economic growth is both mutual and complex. The role of education is an important factor in the regional development and it is a model-consequent connection. The relationship between education and the regional social environment depends on factors such as: development of the economic structure (in the region and beyond), development of the structure of education (inside and outside the region), and the network of schools and faculties in the region (and beyond), including its connection with a cultural tradition and/or employment opportunities at the regional level. Differences between regions are caused by various factors, such as availability of natural resources, economic development, innovation activities, demographic and social impacts, and the presence of human capital. In order to develop the economy in the region, knowledge is of key importance; especially the one, whose holders are educated individuals. On the other hand, they are looking for environments and regions that can provide them with suitable conditions and enable employment, additional education, entrepreneurial activity, and the creation of new knowledge. Therefore, educated individuals and education-oriented environment are the basis for a good development of the region. A lot of research on investments in higher education concluded that they are pro- fitable (on average seven times more than investments in equipment and real esta- te), and therefore important for the economic development. In addition to economic growth, functional higher education also affects the well-being of the population in other areas: more opportunities, competing for better and more interesting work, rich cultural life, etc. Affluent consequences have been recognized by developed countries and they have begun to increase the share of the population with higher education. In the paper, we first presented the key elements of Slovenia's economic- deve lopment by analysing the data. After the first annual assessment in 2016 in current prices, Slovenia's gross domestic product (GDP) amounted to 40,418 million EUR, which is nominally 4.1% more than a year earlier. An overview of the GDP growth by statistical regions showed that in all except one region it was higher than in 2014, on average by 3.3%. GDP per capita was the highest in the Central Slovenia region (26,418 EUR), which is 41.3% above the Slovenian average, and 87.5 percentage po- ints more than the lowest in the Central Sava region (10,060 EUR). Most regions achi- eved 80-96% of average GDP per capita, while the Mura and Littoral–Inner Carniola region accounted for less than 70%. In Slovenia, however, we are not only recording GDP growth, but also the total added value. This, measured at constant prices, was higher by 3.2% in 2016. Next, we analysed the economic activity of companies in Slovenia and in the So- utheast Slovenia region. AJPES data analysis showed that 65,603 companies operated in Slovenia in 2016, which is 1% more than in 2015. These companies improved their business results over the previous year as a whole. Thus, they generated 84,616,664 thousand EUR of revenues, 4% more than the year before. The revenues on the dome- Dr. Malči Grivec: Vpliv izobrazbene strukture prebivalstva na gospodarstvo ... 71 stic market increased by 4%, while the revenues on the foreign market by 6%. After covering all expenses and corporate income tax, companies in Slovenia showed their net profit in the amount of 3,186,827 thousand EUR, which was 70% higher than in the previous year. A favourable trend in business is also reflected in data regarding the number of employees and net added value. Based on the data from the profit and loss account for 2016, the mentioned companies had 459,463 employees or 5% more than in 2015. In the study period, they generated 19,340,610 thousand EUR of net added value, 7% more than in 2015. The net added value per employee thus amounted to 42,094 EUR or 2% more than in the year 2015. It is encouraging to note that the net total profit was shown by all statistical regions, mostly by companies from the Central Slo- venia region, (1,292,965 thousand EUR), and companies from the Savinjska region (310,235 thousand EUR). Companies from both regions also contributed the most to the increase in the net positive profit. In 2016, 2,581 companies in the region of So- utheast Slovenia operated, employing 459,463 workers (as much as 22,501 more than in 2015). Otherwise, it is considered that in the year 2016, compared to all Slovenian companies, Southeast Slovenia's companies accounted for 6% of total revenues, 11% of net sales revenues on the non-domestic market (only companies in the Central Slo- venia region showed more), 9% net profit, and 6% of employees. We also examined the link between the educational structure of the population and the labour market, and discovered that in the academic year 2016/17, 79,547 students were enrolled in tertiary education programmes in Slovenia, which is 11,421 students more than in the academic year 1997/98, and 35,326 students less than in the academic year 2009/10. However, the trend of the number of students is the same in both full-time and part-time study programmes. It is also true that the share of extraordi- nary students among all students has steadily decreased over recent years. Regardless of the above-mentioned data, it should be pointed out that, according to the number of students, the number of inhabitants still ranks among the leading countries in the EU. Evan though the share of the studying population aged 19-24 in Slovenia in the last five years has decreased by a half percentage point (47.8%), almost half of young people still study. Thus, the reduction of the student population can be partially attri- buted to fewer generations of young people. In the following part, the paper offers a detailed presentation of the movement of full-time 1st and 2nd year students in public and concessionary higher education institutions. The number of full-time students varied across institutions; but we noticed a general reduction by 17% since 2011 (from around 56,000 to approx. 46,000); only at concessionary institutions the number of students was reduced by 35%. Among the concessionary institutions are also three institutions from the Southeast Slovenia region, i.e. Faculty of Business, Management and Informatics Novo mesto, Faculty of Health Sciences Novo mesto, and Faculty of Technologies and Systems. Additio- nally, the public institution Faculty of Information Studies in Novo mesto operates in this area, as well as some non-concessionary institutions, i.e. Faculty of Business and Management Sciences Novo mesto, Faculty of Organizational Studies in Novo 72 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) mesto, Faculty of Industrial Engineering Novo mesto, and Landscape Governance College Grm Novo mesto. About 1,300 students are enrolled in these institutions in the academic year 2017/18. The mentioned institutions offer existing and future students programmes in different fields of study, which are also interesting for students on the national level. Thus, the majority of students studied social, business, administrative, and legal sciences during our research period (22,130 students in the academic year 2016/17), followed by students of technology, production technology and construction (14,181 students in the academic year 2016/17), and students of health and social (9,786 students in the academic year 2016/17). Also, programmes of the mentioned institutions are also attractive for the economic and non-economic sector of the So- utheast Slovenia and beyond. Let us just mention some economic operators from the immediate surroundings: Revoz d. d., TPV d. o. o., Krka d. d., Adria Mobil d. o. o., Terme Krka, d. o. o., etc. All this contributes to the reduction of unemployment, as confirmed by the data of the Employment Service of Slovenia. Of course, a great deal is contributed by the favourable educational structure of the working population. In Slovenia, the share of people with tertiary education among the working population had been increasing. It amounted to 33.4% in 2016. At the same time, the share of employees who completed only elementary education or less decreased during the research period, as in 2016 it amounted to only 9.8%. The Employment Service of Slovenia explains this is mainly due to changes in education. Thus, there are fewer young people who do not complete at least a secondary vocational school, and more and more are opting for secondary technical, professional and general schools, which enables the continuation of tertiary education. Despite the increasing share of the population with tertiary education, the lowest amount of unemployment was in August 2017, with 19.2% of the unemployed population. This can also be explained by positive effects of better educated employees on the economic activity of economic operators. On the basis of the obtained data, we wan- ted to check whether the educational structure of the population affects the economic activity of each region or country; therefore we calculated the correlation between GDP and the number of graduates. Using the data on GDP in Slovenia in the period from 1999 to 2016, and the number of graduates of tertiary education, we performed a statistical test, which shows that GDP variables and the number of graduates are strongly correlated, since the Pearson’s correlation coefficient is 0.824, with the significance level ofa = 0.000. On this basis, we can conclude that the more graduates in a country, the higher the GDP. We also noted that the number of graduates can account for 67.9% of the GDP amount, thus the following model can be applied for Slovenia: GDP = 8672.578 + 1,321 * no. of graduates, meaning that if the number of graduates increases by one unit, GDP increases by 1,321 EUR. Consequently, we can conclude that educated workforce is an important contributor to the economic development. Dr. Malči Grivec: Vpliv izobrazbene strukture prebivalstva na gospodarstvo ... 73

LITERATURA

1. 1300 študentov začenja študij v Novem mestu. Pridobljeno dne 10. 10. 2017 s svetovnega spleta: http://www.novomesto.si/dogajanje /novice/2017092912541871. 2. Bajželj, M. (2016). Regije v številkah. Statistični portret slovenskih regij 2016. Ljubljana: Statistični urad Republike Slovenije. 3. Barle, A. et al. (2008) (ur.). Družba znanja: izzivi izobraževanja v 21. stoletju. Koper: Fakulteta za management. 4. Bevc, M. (2006). Ekonomski pomen izobraževanja: izbrana poglavja. Koper: Fakulteta za management. 5. Bruto domači proizvod, Slovenija, letno. Pridobljeno dne 1. 10. 2017 s svetovnega spleta: http:// pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Save show.asp. 6. Čebelič, T. et al. (2016). Demografske spremembe ter njihove ekonomske in socialne posledice. Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. 7. Čelebič, T. (2014). Terciarno izobraževanje v Sloveniji - vključenost, učinkovitost, kakovost, financiranje in zaposljivost. Ljubljana: Urad RS za makroekonomske analize in razvoj. Pridobljeno dne 5. 10. 2017 s svetovnega spleta: www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:doc-OPO8YMBY. 8. Delovno aktivno prebivalstvo po: status zaposlitve, statistična regija, spol, leto , dosežena izobrazba. Pridobljeno dne 1. 10. 2017 s svetovnega spleta: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/ Saveshow.asp. 9. Glavič, P. et al. (2014). Analiza visokošolskega izobraževanja v Sloveniji. Maribor: Univerza v Mariboru, Fakulteta za kemijo in kemijsko tehnologijo. 10. Grm, B. (2017). V Ljubljani povprečno sedem prebivalcev na hišno številko, v Kostelu eden. Pridobljeno dne 1. 10. 2017 s svetovnega spleta: http://www.stat.si/StatWeb/News/Index/6776. 11. Gul, P. et al. (2017). Gospodarska rast v letu 2016 po prvi letni oceni 3,1-odstotna. Pridobljeno dne 2. 10. 2017 s svetovnega spleta: http://www.stat.si/StatWeb/News/Index/6824. 12. Jankovič, M. (2016). Obalno-kraška in primorsko-notranjska regija sta v 2015 imeli 6,4- oziroma 6,1-odstotno gospodarsko rast. Pridobljeno dne 15. 10. 2017 s svetovnega spleta: http://www.stat. si/StatWeb/News/Index/6400. 13. Kajzer, A. (2011). Vpliv gospodarske krize na trg dela ter pomen izobraževanja in usposabljanja. V: Mirčeva, J. (ur.). Gospodarstvo v recesiji in izobraževanje odraslih: zbornik prispevkov 15. andragoškega kolokvija. Ljubljana: Andragoški center Republike Slovenije, str. 22–35. 14. Korečin, R. (2017). BDP v 2. četrtletju 2017 za 4,4 % višji kot v 2. četrtletju 2016. Pridobljeno dne 11. 10. 2017 s svetovnega spleta: http://www.stat.si/StatWeb/News/Index/6898. 15. Kozmelj, A. (2016). Število študentov v Sloveniji še naprej pada, a še vedno študira skoraj polovica mladih (19–24 let). Pridobljeno dne 11. 10. 2017 s svetovnega spleta: http://www.stat.si/StatWeb/ News/Index/5929. 16. Krajnc, A. (2011). Gospodarska kriza, znanje in izobraževanje. V: Mirčeva, J. (ur.). Gospodarstvo v recesiji in izobraževanje odraslih: zbornik prispevkov 15. andragoškega kolokvija. Ljubljana: Andragoški center Republike Slovenije, str. 36–54. 17. Majcen, B. et al. (2011). Raziskave in razvoj, izobraževanje ter gospodarska rast: dinamični pristop splošnega ravnovesja z endogeno rastjo. Ljubljana: Inštitut za ekonomska raziskovanja. 18. Mramor, D. (2007). Zgrešeno urejanje visokega šolstva. Tednik Mladina, (19. 5 2007), str. 26–27. 19. Paladin, M. (2015). Kdaj je izobraževanje in usposabljanje za organizacijo prava investicija? Izobraževanje in usposabljanje ter ekonomska rast organizacij. Strokovna revija za ravnanje z ljudmi HRM, 13, št. 64, str. 40–45. 20. Pallas, A. M. (2000). The effect of schooling on individual lives. In: Hallinan, M. T. (ed.). Handbook of the sociology of education,. New York: Kluwer, str. 101–513. 21. Pridobljeno dne 10. 10. 2017 s svetovnega spleta: http://www.stat.si/obcine/sl/2015/Region/Index/7. 22. Pridobljeno dne 29. 9. 2017 s svetovnega spleta: http://www.delo.si/znanje/izobrazevanje/stevilo- studentov-pada-a-se-vedno-studira-skoraj-polovica-mladih.html. 74 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

23. Pridobljeno dne 9. 10. 2017 s svetovnega spleta: http://www.mizs.gov.si/si/delovna_podrocja/ direktorat_za_visoko_solstvo/sektor_za_visoko_solstvo/financiranje_studija/. 24. Razpotnik, B. (2017). 1. aprila 2017 v Sloveniji 2.064.836 prebivalcev ali 1.059 manj kot tri mesece prej. Pridobljeno dne 11. 10. 2017 s svetovnega spleta: http://www.stat.si/StatWeb/News/ Index/6822. 25. Sotošek, A. (2011). Izobraževanje odraslih – ključ do izhoda iz gospodarske recesije. V: Mirčeva, J. (ur.). Gospodarstvo v recesiji in izobraževanje odraslih: zbornik prispevkov 15. andragoškega kolokvija. Ljubljana: Andragoški center Republike Slovenije, str. 12–21. 26. Študentje terciarnega izobraževanja po področjih izobraževanja (KLASIUS_P), spolu, načinu študija in vrsti izobraževanja, Slovenija, letno. Pridobljeno dne 11. 10. 2017 s svetovnega spleta: http://www.stat.si/StatWeb/News/Index /6822. 27. Študentje terciarnega izobraževanja po vrsti izobraževanja in načinu študija. Spletna stran: http:// pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp [Citirano 11. 10. 2017 ob 20.50 uri]. 28. Turk, D. (2009). Decentralizacija je koristna, a ne na račun kakovosti. Pridobljeno dne 15. 10. 2017 s svetovnega spleta: https://www.finance.si/266671. 29. Ugovšek, J. (2017). Gospodarska rast Slovenije bo med večjimi v EU. Pridobljeno dne 15. 10. 2017 s svetovnega spleta: https://manager.finance.si/8857079. 30. Vidulin, V. and Gams, M. (2006). Analyzing the Impact of Investment in Education and R&D on Economic Welfare with Data mining. Elektrotehniški vestnik, No. 73, pp. 285–290. 31. Zavod republike Slovenije za zaposlovanje (2015). Mladi in trg dela. Ljubljana: Zavod republike Slovenije za zaposlovanje. Pridobljeno dne 8. 10. 2017 s svetovnega spleta: https://www.ess.gov. si/_files/7755/Analiza_Mladi_in _trg_dela_2015.pdf. 32. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (2017a). Obvestilo za javnost – Avgust 2017. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. Pridobljeno dne 8. 10. 2017 s svetovnega spleta: https://www.ess.gov.si/_files/10356 /Trg_dela_avgust_2017.pdf. 33. Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje (2017b). Mesečne informacije – Avgust 2017, 24, št. 8. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za zaposlovanje. Pridobljeno dne 8. 10. 2017 s svetovnega spleta: https://www.ess.gov.si/ _files/9121/MI_2016_08.pdf. 34. Žnidaršič, A. (2013). Vodnik po SPSS-u: delovna verzija. Pridobljeno dne 27. 4. 2016 s svetovnega spleta: www2.fov.uni-mb.si/matstat/upload/SPSS/prirocnikSPSS.pdf.

Dr. Malči Grivec, višja predavateljica na Fakulteti za upravljanje, poslovanje in informatiko Novo mesto. E-naslov: [email protected] Razumevanje kariere in zadovoljstva z njo v kontekstu organizacije

Mojca Blažič

Razumevanje kariere in zadovoljstva z njo v kontekstu organizacije

Znanstveni prispevek Scientific article UDK 331.108.4:005.7 UDC 331.108.4:005.7 KLJUČNE BESEDE: kariera, karierni razvoj, orga- KEY WORDS: career conceptualization, career develo- nizacije, zaposleni pment, organizational environment, career satisfaction POVZETEK - V prispevku se osredotočamo na ra- ABSTRACT - The focus of the paper is on the un- zumevanje kariere in spremembe v pojmovanju le-te. derstanding of career and changes in its conception. Pri tem sta ključna igralca v sodobnih paradigmat- The key actors in contemporary paradigmatic career’s skih kariernih pogledih posameznik – zaposleni in views are the individual as an employee and the organi- organizacija, katerih vloga se je skozi prikazano zation, of which role has changed significantly through časovno dimenzijo bistveno spremenila. V prispevku the time dimension shown. We study the effects/corre- preučujemo vpliv (povezanost) razumevanja kariere lation of conception of the employees’ career develo- zaposlenih na karierni razvoj v organizaciji in pomen pment with career development in the organization, as zadovoljstva s kariero (subjektivno doživljanje) v tem well as the importance of career satisfaction (subjective razmerju. S kvantitativno metodo empiričnega razi- experience) in this relationship. Using the quantitative skovanja preučujemo, kako notranje okolje organiza- empirical approach, we would like to highlight how cije oblikuje percepcijo kariere zaposlenega v sloven- the internal environment of the organization shapes skih organizacijah in prispeva k subjektivni zaznavi the perception of the employee's career in Slovenian zadovoljstva s kariero. Rezultati kažejo, da notranje organizations on one hand, and how it contributes to okolje organizacije pomembno prispeva k razume- the subjective perception of career satisfaction on the vanju kariere, načrtovanju in postavljanju kariernih other. The results show that the internal organizational ciljev ter doživljanju zadovoljstva ob uresničevanju environment makes an important contribution to the le-teh v organizaciji in širše. understanding of career, planning and setting career goals, and experiencing satisfaction when implementing them in the organization and beyond.

1 Uvod

Organizacije enaindvajsetega stoletja delujejo v vse bolj dinamičnem okolju, ki med drugim spreminja tudi naravo dela ter tako korenito posega v pravice in obveznosti posameznikov in organizacij. Zato se je tudi sistem razvoja zaposlenih v organizaciji v zadnjih desetletjih bistveno spremenil. Tradicionalni karierni modeli so se umaknili pred mnogosmernimi perspektivami, kariera je izgubila linearnost in predvidljivost, o njenem razvoju odločajo posamezniki in ne institucije (Peiperl in Arthur, 2000, str. 6). Govorimo o individualizaciji odgovornosti za karierni razvoj in tako ni mogoče pričakovati, da bodo organizacije same poskrbele za razvoj kariere svojih zaposlenih. A vendar se organizacije danes bolj kot prej zavedajo odvisnosti od vsakega posameznika ter znanja, spretnosti in sposobnosti oz. kompetenc le-tega, zato ostaja vprašanje razvoja zaposlenih pri ravnanju z ljudmi v organizaciji stalno aktu- alno področje spremljanja. Posameznik in organizacija skušata skupaj poiskati poti 76 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) kariernega razvoja zaposlenega za doseganje višje stopnje produktivnosti, pripadnosti organizaciji, zadovoljstva in profesionalne rasti. Zato mora biti karierni sistem zgrajen tako, da upošteva želje, interese in cilje obeh, to je zaposlenih in organizacije. To pa je lažje zapisati kot dejansko uresničiti. Veliko kritik je zato uperjenih v karierni razvoj, saj je kariera dinamična komponenta, razpeta med posameznikom in njegovimi motivi ter cilji organizacije. Ob tem pa moramo upoštevati še kontekst organizacije. Osnovni namen prispevka je prikazati morebitno povezanost med posameznikom in njegovim dojemanjem kariere in organizacijo oz. njenim notranjim okoljem, ki lahko bistveno prispeva k zbliževanju ciljev posameznika s cilji organizacije. V teoretičnem diskurzu predstavimo razumevanje kariere posameznika, pouda- rimo njegovo ultimativno odgovornost za razvoj kariernih kompetenc in krepitev kariernega kapitala, ki na drugi strani zagotavlja organizaciji konkurenčno prednost. Izpostavimo, da je karierna rast produkt obeh: individualne perspektive in organizacijskih prizadevanj. Z deskriptivno neeksperimentalno metodo kvantitativnega empirič- nega raziskovanja preučujemo, kako notranje okolje organizacije oblikuje percepcijo kariere zaposlenega v slovenskih organizacijah in prispeva k subjektivni zaznavi zadovoljstva s kariero.

2 Inidividualni in organizacijski vidik kariere

Ekonomske, socialne in politične spremembe so modificirale delovne relacije, dinamiko trga dela in kariero. Narava kariere je izgubila lastnosti linearnosti in pred- vidljivosti, transformirala se je iz tradicionalnih, birokratskih oblik v nove brezmejne (Arthur in Rousseau, 1996) in spreminjajoče se oz. protejske oblike (Hall, 2004). Nove razmere na trgu dela kličejo po tem, da ne gledamo na kariero kot na doživljenj- sko zavezanost enemu delodajalcu, temveč kot ponavljajoče se ponujanje svojih uslug vrsti delodajalcev. Tradicionalni karierni modeli oz. koncepti so se umaknili pred novimi mnogosmernimi perspektivami. Jasno je, da so karierni pristopi izjemno kompleksen družbeni fenomen, ki mora biti preučevan iz različnih zornih kotov (Cortini idr., 2011). V okviru sodobnega razumevanja kariere so nastale številne teorije, ki se osredotočajo na nove koncepte. Najbolj razširjena je teorija brezmejne kariere, v okviru te pa je več kariernih konceptov, kot so: inteligentna kariera (Arthur idr., 1995), protejska (Hall, 1996), postorga- nizacijska (ang. »post-corporate«) (Peiperl in Baruch, 1997) in druge kariere, vse pa povezuje fleksibilnost in kompleksnost (Baruch, 2006). 2.1 Kariera in posameznik Kariera se pogosto spreminja na podlagi spremembe osebnih interesov, sposobnosti in vrednot, pa tudi sprememb v delovnem okolju, ko posameznik menja svoje področje dela ali celo strokovno področje. Posameznik sledi notranjemu, psihološke- mu občutku uspeha, občutku ponosa in napredka pri doseganju življenjskih ciljev, ki niso omejeni zgolj na delovno okolje in napredovanje na delovnem mestu (Đorđević Mojca Blažič: Razumevanje kariere in zadovoljstva z njo v kontekstu organizacije 77

Boljanović in Pavlić, 2011). Govorimo lahko o karieri brez meja oziroma o pojavu brezmejnih karier (ang. »boundaryless career«). Brezmejna označuje razliko z »mej- na« - organizacijska kariera oziroma kariera znotraj organizacije. Osnovno vodilo brezmejne kariere je ultimativna odgovornost posameznika za svoj karierni razvoj (Suellen idr., 2000, str. 110, v Collin in Young, 2000). Arthur in Rousseau (2001, str. 4) jo definirata kot »razplet zaporedja delovnih izkušenj posameznika skozi čas« in izpostavita pomembnost brezmejne kariere. Ta temelji na mišljenju, da kariera ni vezana in omejena zgolj na eno podjetje, ampak je s prenosljivimi kariernimi kompetencami omogočen tudi prehod na druga podjetja (Gunz idr., 2000, str. 26). Brezmejna kariera ne temelji na enem samem poklicu, tem- več je kombinacija več poklicev, kar je v nasprotju s tradicionalnim razumevanjem kariere. Kasneje Sullivan in Arthur (2006, str. 21) razširita definicijo brezmejne kariere, in sicer sta fizični mobilnosti, ki pomeni dejanske premike preko meja organizacije, delovnega mesta, oddelka, države … dodala še psihološko mobilnost, ki pomeni za- znati lastno sposobnost za izvedbo takšnih kariernih premikov in sprememb. Kot odgovor na spreminjanje organizacije sta tudi Parker in Arthur (2000, str. 101) razširila pogled na brezmejno kariero ter jo poimenovala »inteligentna kariera«. Ta izpostavlja sposobnosti posameznika pri uspešnem upravljanju z lastno kariero, posameznik kot nosilec kariernih kompetenc le-te krepi, ko se premika od ene do druge delovne izkušnje in tako bogati svoj karierni kapital (DeFillippi in Arthur, 1994). Ta je del kapitala specifično usposobljenega posameznika, ki zagotavlja organizaciji konkurenčno prednost. Psihološka mobilnost je tudi ključna lastnost protejske kariere (Repovš, 2013). Briscoe in Hall (2006) razlagata, da se protejska kariera običajno odvija okoli več zaposlovalcev, vendar to ni pravilo in je posameznik lahko protejsko usmerjen tudi, če ne izvaja fizične mobilnosti, saj je za protejskega posameznika pomembna psihič- na mobilnost, fizična mobilnost pa je njena možna posledica. Druga razlika izhaja iz vrednot. Če je značilnost brezmejne kariere mobilnost preko meja organizacije, tako fizična kot psihična, protejska kariera poudarja samousmerjevalni pristop h karieri, posameznika pa vodijo njegove lastne vrednote (Briscoe in Hall, 2006). Sestavljena je iz izkustev posameznika, pridobljenih pri izobraževanju, usposabljanju, pri delu v različnih organizacijah, na različnih poklicnih področjih in podobno, s ciljem samou- resničevanja, samoaktualizacije, izpolnitvi ciljev na delovnem področju in v življenju nasploh ter z občutkom zadovoljstva z lastno kariero (Hall in Moss, 1998, str. 26). Da bi posameznik ostal »aktualen« in bi izpolnil potrebo po samoaktualizaciji, je zmožen svoje znanje, spretnosti in sposobnosti prilagajati trenutnemu okolju (Hall, 1996a). »Človek definicijo kariere od časa do časa preoblikuje in ’ponovno izumi’, ko skozi čas in spreminjajoče se okolje vedno znova odkriva/spoznava samega sebe« (Hall, 1996a, str. 8). Pri protejski karieri gre za odnos (attitude) posameznika do lastne kariere in način razmišljanja (mindset), ki se odraža tudi v njegovem vedenju. Protejsko usmerjenega posameznika zaznamujeta dve pomembni komponenti (Briscoe in Hall, 2006). Prva je delovanje v skladu z vrednotami, ki so vodilo pri odločanju o karieri, delovanje v skladu z njimi pa je merilo osebnega uspeha. Druga komponenta je sa- 78 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) mousmerjenost in proaktivnost, ki jo posameznik kaže pri načrtovanju svoje kariere. Le ustrezna kombinacija obeh komponent vodi do protejske karierne usmeritve. Razi- skava (Supeli in Creed, 2015) je pokazala, da organizacije sicer lahko ignorirajo posameznike z nizko protejsko usmerjenostjo, vendar bodo ob tem tudi zaposleni z visoko manj zadovoljni, kar pa veča možnost njihovega predčasnega odhoda iz organizacije, saj postavljajo osebne interese pred interese organizacije. Weng idr. (2010) so skušali postaviti most med tradicionalno karierno potjo v organizaciji in protejsko usmerjeno kariero in trdijo, da je karierna rast produkt obeh, individualne perspektive in organizacijskih prizadevanj. To obliko karierne poti je Weng imenoval organizacijska karierna rast (»organizational career growth«) (Weng in McElroy, 2012). Naknadno pa je Chen (idr., 2015) prikazal, da organizacijska karierna rast vpliva tudi na doživljanje zadovoljstva. 2.2 Vpliv perspektive organizacije na kariero zaposlenih Organizacije potrebujejo zaposlene z veliko znanja, ki mora biti zaradi potrebe po konkurenčnosti čim bolj specifično. Zato vedno bolj gledajo na razvoj kariere kot na sredstvo povezovanja med posameznikovimi cilji in svojimi potrebami. Namen razvijanja kariere je zagotoviti čim večjo skladnost med interesi posameznika, njegovimi sposobnostmi, vrednotami, potrebami ter potrebami in zahtevami delovnega mesta, kakor poudarja Simonsen (1997, v: Brečko, 2006, str. 36), pri čemer definira razvoj kariere kot »rezultat načrtovanja posameznikove kariere in organizacijskih predvide- vanj, možnosti, pomoči in medsebojnega sodelovanja.« Torej je razvoj kariere rezultat dveh povezanih procesov, to je načrtovanja kariere na individualni ravni in upravljanja kariere na organizacijski ravni. To je proces niza med seboj povezanih in usklajenih individualnih in organizacijskih aktivnosti, v katerem sta posameznik in organizacija partnerja pri napredovanju in razvoju individualne kariere (Bahtijarević Šiber, 1999, str. 831). Že Schein v svojem glavnem delu Career Development (1978) predstavi perspek- tivo, ki kariero obravnava kot nenehni proces razvoja posameznika in organizacije, odgovornost pa nosita oba. Razvoj kariere je proces, v katerem sta »posameznik in organizacija partnerja v širjenju (večanju) znanja, spretnosti, kompetenc in vedenja za izpolnjevanje trenutnih in bodočih delovnih nalog« (Gilley idr., 2002, str. 94, v McDonald, Hite, 2016, str. 4), kar pa omogoča večjo zaposljivost (Thorington idr., 2005, str. 410). Ena od najno- vejših definicij avtoric McDonald in Hite (2015, str. 36), da je »karierni razvoj proces pridobivanja in doživljanja načrtovanih in nenačrtovanih dejavnosti, ki podpirajo doseganje življenjskih in delovnih ciljev. V organizaciji bo to sodelovanje proces, ki krepi posameznikove spretnosti in zaposljivost, medtem ko izpolnjuje organizacijske potrebe«. Mojca Blažič: Razumevanje kariere in zadovoljstva z njo v kontekstu organizacije 79

3 Metodologija

3.1 Namen in cilji V prispevku je prikazana soodvisnost posameznika in organizacije, pomen posameznih aktivnosti v organizaciji za zagotavljanje kariernega razvoja zaposlenih in doživljanje zadovoljstva z delom in s kariero nasploh. Cilji raziskave so spoznati zaposlene v organizacijah po Sloveniji in njihovo razumevanje kariere, kakšen je njihov pogled na kariero zaposlenih in njihovo zadovoljstvo z njo ter definirati izbrane elemente notranjega okolja organizacije, ki pomembno prispevajo k razumevanju kariere kot povezovalnega mehanizma med posameznikom in organizacijo. Predstavljeni bodo predlogi in razprava o praktičnih posledicah in možnostih sodelovanja pri skrbi za razvoj kariere in bogatitvi kariernega kapitala. 3.2 Raziskovalno vprašanje V okviru sodobnega razumevanja kariere se v zadnjih nekaj letih številne raziskave v mednarodnem okolju osredotočajo na vlogo organizacije pri kariernem razvoju posameznika in njegovem doživljanju zadovoljstva (npr. Weng, McElroy, 2012, Chen 2015, pri nas Repovš, 2013 idr.) Raziskave so pokazale, da je karierna rast skupek individualne perspektive razumevanja kariere in organizacijskih prizadevanj, kar prispeva tudi k doživljaju zadovoljstva zaposlenih. Ker so tovrstne raziskave v slovenskem prostoru redke, si zastavljamo naslednje raziskovalno vprašanje: Kako notranje okolje organizacije oblikuje percepcijo kariere zaposlenega in prispeva k subjektivni zaznavi zadovoljstva s kariero? 3.3 Metode in tehnike zbiranja podatkov Uporabili smo deskriptivno neeksperimentalno metodo kvantitativnega empirič- nega raziskovanja. Kot instrument smo sestavili vprašalnik na podlagi študija strokovne literature in teoretičnih izhodišč. Zbiranje podatkov je potekalo od maja do avgusta 2017 z anonimnim spletnim anketnim vprašalnikom, objavljenim v spletni aplikaciji EnKlikAnketa. Anketiranci so bili izbrani priložnostno, preko javno dostopnih naslo- vov elektronske pošte, s prošnjo po posredovanju dostopa do anketnega vprašalnika tudi njihovim znancem, prijateljem, sodelavcem … po metodi snežne kepe. Izpolnje- vanje vprašalnika je bilo prostovoljno in anonimno. 3.4 Opis vzorca Osnovno populacijo, ki smo jo preučevali, predstavljajo zaposleni različnih pro- filov v slovenskih organizacijah. Za sodelovanje v raziskavi se je odločilo 108 posameznikov, od tega 30,6 % moških in 69,4 % žensk v starostnem razponu od 21 do 63 let, pri čemer je povprečna starost anketirancev 40,55 let. Skoraj tretjina anketirancev (28,7 %) ima zaključeno specializacijo po visokošolskem strokovnem programu, univerzitetni program ali magisterij stroke, 24,1 % ima zaključeno specializacijo po višješolskem programu ali visokošolski strokovni program, 19,4 % anketirancev ima zaključeno gimnazijsko, srednje poklicno-tehniško ali srednje tehniško oz. drugo stro- 80 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) kovno izobraževanje, 13,9 % ima končano srednje poklicno izobraževanje. Anketni vprašalnik sta rešila še dva doktorja znanosti, dva magistra znanosti, 6 posameznikov z zaključenim višješolskim strokovnim programom in 2 z nižjo poklicno izobrazbo. Dobra tretjina je zaposlena v veliki organizaciji (32,4 %), malo manj (28,7 %) v ma- lem podjetju, četrtina (25,0 %) je zaposlena v srednje velikem podjetju in 13,9 % v mikro podjetju (glede na velikost organizacije po številu zaposlenih). Njihova podjetja delujejo v mednarodnem (36,1 %), nacionalnem (30,6 %) ali lokalnem okolju (33,3 %). 3.5 Opis instrumenta Z anketnim vprašalnikom smo pridobili osnovne demografske podatke, z vpraša- nji tipa Likertove lestvice pa smo preverjali samo razumevanje kariere, pogled anketirancev na notranje okolje organizacije pri kariernem razvoju ter zadovoljstvo z delom in s kariero na splošno. Razumevanje kariere smo preverjali s 13-imi trditvami na lestvici stališč od 0 – trditev ne velja do 4 – trditev popolnoma velja. Za ta segment vprašanj smo izračunali koeficient zanesljivosti notranje konsistentnosti Cronbach's Alpha, ki znaša 0,85, kar kaže na dobro zanesljivost lestvice stališč. Na enak način smo merili mnenje anketirancev o vplivu 17-ih elementov notranjega okolja organizacije na karierno pot v organizaciji. Zanesljivost lestvice stališč potrjuje Crombach's Alpha, ki je 0,85, torej lahko sklepamo o dobri zanesljivosti. Tabelarično smo predstavili tudi povprečne vrednosti elementov, ki po mnenju anketirancev prispevajo k doživljanju zadovoljstva s kariero. Zanesljivost lestvice stališč potrjuje Crombach's Alpha, katerega vrednost je 0,86. 3.6 Opis obdelave podatkov Pridobljene sekundarne podatke smo podrobneje obdelali z računalniškim programom SPSS (Statistical Package for Social Science). Podatki so prikazani v tabelah. Pri preverjanju hipotez smo uporabili Pearsonov korelacijski koeficient za iskanje povezav med posameznimi elementi med spremenljivkami notranje okolje organizacije – razumevanje kariere in notranje okolje organizacije – elementi zadovoljstva s kariero.

4 Rezultati in interpretacija

Z raziskavo smo želeli podrobneje spoznati posameznikovo razumevanje kariere. Na podlagi rezultatov raziskave ugotavljamo, da je anketirancem pojem kariera znan (x̄ = 4,01; σ = 1,03), kariero pa razumejo kot preplet delovnih in življenjskih izkušenj (x̄ = 3,87; σ = 0,89). Seveda si zaposleni želijo imeti aktivno vlogo pri načrtovanju kariere skupaj z delodajalcem (x̄ = 3,59; σ = 0,98), pri katerem bodo iskali razvojne priložnosti, na te pa bodo pozorni tudi izven meja organizacije. Kljub zaznanim lastnostim brezmejnosti kariere pričakujejo podporo podjetja pri uresničevanju kariernih ciljev (x̄ = 3,75; σ = 0,97); med anketiranimi je takih dve tretjini. Pozorni pa Mojca Blažič: Razumevanje kariere in zadovoljstva z njo v kontekstu organizacije 81 moramo biti tudi na delež tistih, ki kariero načrtujejo oziroma je ne načrtujejo, saj petina anketirancev men, da trditev zanje redko velja, za slabo polovico (44 %) pa trditev srednje velja. Še več je tistih (za 13 % trditev ne velja in za 18 % redko velja), ki nimajo začrtanih kariernih ciljev za naslednjih 5 let, na drugi strani pa imamo tretjino tistih, ki imajo začrtane cilje, za ostalo tretjino pa ta trditev srednje velja, pri čemer lahko sklepamo, da imajo sicer zarisano smer, a ne natančno določenih ciljev kariernega razvoja. Vzrok za to so lahko nekoliko slabše ocenjene spretnosti in znanje za načrtovanje in vodenje kariere (x̄ = 3,32; σ = 0,87). Na enak način smo merili mnenje anketirancev o vplivu elementov notranjega okolja organizacije na karierno pot v organizaciji. Anketiranci so kot pomembne elemente notranjega okolja organizacije izpostavili sistem vodenja (x̄ = 4,22; σ = 3,03), financiranje učenja, izobraževanja in usposabljanja v organizaciji (x̄ = 3,93; σ = 0,99) ter možnost učenja, izobraževanja in usposabljanja v organizaciji (x̄ = 3,91; σ = 0,94), motiviranost, delovno uspešnost in zadovoljstvo pri delu (x̄ = 3,9; σ = 0,89), etičnost poslovanja (x̄ = 3,66; σ = 0,95), povratne informacije o uspešnosti (x̄ = 3,65; σ = 0,86) ter vzpostavljen sistem zagotavljanja (x̄ = 3,59; σ = 0,96) in spremljanja (x̄ = 3,61; σ = 0,95) delovne uspešnosti. Pri tem pa se anketirancem ne zdi noben posamezni element manj pomemben. Kot ključne elemente, ki prispevajo k splošnemu subjektivnemu zaznavanju zadovoljstva s kariero, so anketiranci izpostavili: učenje in razvoj sposobnosti (x̄ = 4,18; σ = 0,77), znanje (x̄ = 4,13; σ = 0,77), osebne vrednote (x̄ = 4,10; σ = 0,76), delovne iz- kušnje (x̄ = 4,09; σ = 0,81) ter občutek uspešnosti in učinkovitosti (x̄ = 4,09; σ = 0,81). Visoko, glede na povprečne vrednosti, uvrščajo še osebnostne lastnosti, motivacijo za delo, medsebojne odnose ter občutek pripadnosti in lojalnosti, pa tudi zagotovljena plača. Povezanost med elementi notranjega okolja organizacije in elementi razumevanja kariere je izračunana s pomočjo koeficienta Pearsonove linearne korelacije. Opravlje- ne so preliminarne analize o normalnosti, linearnosti in homogenosti variance. Rezul- tati so predstavljeni v tabeli 1. 82 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

Tabela 1: Pearsonov korelacijski koeficient med spremenljivkama notranje okolje organizacije – razumevanje kariere (N = 108) Poznavanje kariere Načrtovanje kariere Karierni cilji Razmislek o karieri Kariera kot na napredovanje delovnem mestu Kariera kot delovnih in preplet življenjskih izkušenj Izobraževanje za karierno pot Načrtovanje kariere delodajalcem z skupaj Podpora delodajalca Razvojne možnosti Razmislek o karieri Karierni premiki Karierne kompetence

Vizija in cilji r 0,294** 0,301** 0,354** 0,255** 0,245* 0,226* 0,273** 0,375** 0,107 0,248** 0,028 -0,029 0,244* organizacije p 0,002 0,002 0 0,008 0,011 0,019 0,004 0 0,271 0,01 0,775 0,768 0,011

Strategija r 0,181 0,197* 0,410** 0,266** 0,171 0,047 0,17 0,265** 0,073 0,231* -0,05 -0,077 0,172 menedžmenta ČV p 0,06 0,041 0 0,005 0,078 0,629 0,079 0,006 0,454 0,016 0,611 0,427 0,077 r 0,209* 0,233* 0,404** 0,192* 0,175 0,067 0,115 0,239* 0,105 0,248* 0,113 -0,082 0,282** Analiza dela p 0,031 0,016 0 0,047 0,072 0,493 0,24 0,013 0,281 0,01 0,245 0,403 0,003 r 0,259** 0,231* 0,344** 0,169 0,14 0,084 0,166 0,261** 0,039 0,312** 0,147 -0,03 0,319** Načrtovanje ČV p 0,007 0,016 0 0,08 0,147 0,39 0,085 0,006 0,692 0,001 0,13 0,758 0,001 Postopki r 0,073 0,161 0,335** 0,279** 0,260** 0,093 0,151 0,341** 0,098 0,164 0,118 -0,071 0,223* zaposlovanja delavcev p 0,455 0,096 0 0,003 0,006 0,341 0,118 0 0,312 0,09 0,223 0,465 0,021 Motiviranost, delovna r 0,284** 0,200* 0,313** 0,277** 0,292** 0,214* 0,168 0,242* 0,176 0,171 0,126 0,036 0,227* uspešnost in zadovoljstvo p 0,003 0,038 0,001 0,004 0,002 0,026 0,082 0,012 0,069 0,076 0,193 0,708 0,019 pri delu r 0,066 0,055 0,091 0,036 0,099 0,049 0,022 0,125 0,066 0,11 0,15 0,096 0,118 Sistem vodenja p 0,495 0,57 0,351 0,709 0,308 0,614 0,819 0,198 0,495 0,256 0,121 0,322 0,227

Delo v skupinah r 0,089 0,188 0,289** 0,214* 0,155 0,147 0,134 0,267** 0,116 0,083 0,179 0,05 0,249** in timsko delo p 0,361 0,051 0,002 0,026 0,108 0,128 0,166 0,005 0,232 0,393 0,064 0,605 0,01 Vključevanje r 0,135 0,17 0,278** 0,260** 0,07 0,03 0,132 0,264** 0,1 0,205* 0,157 0,137 0,283** zaposlenih v odločanje p 0,164 0,079 0,004 0,007 0,472 0,76 0,172 0,006 0,303 0,034 0,105 0,156 0,003 Sistem r 0,290** 0,194* 0,256** 0,189* 0,145 0,234* 0,17 0,275** 0,075 -0,004 0,134 0,099 0,265** zagotavljanja delovne uspešnosti p 0,002 0,045 0,007 0,05 0,135 0,015 0,079 0,004 0,44 0,966 0,168 0,31 0,006 zaposlenih

Sistem r 0,369** 0,192* 0,226* 0,121 0,119 0,229* 0,234* 0,256** 0,022 0,1 0,162 -0,011 0,255** spremljanja delovne uspešnosti p 0 0,047 0,019 0,214 0,222 0,017 0,015 0,007 0,823 0,302 0,095 0,91 0,008 Povratne informacije o r 0,337** 0,215* 0,282** 0,204* 0,133 0,239* 0,237* 0,198* 0,061 0,190* 0,18 -0,007 0,314** uspešnosti in načrtovanje p 0 0,025 0,003 0,034 0,169 0,013 0,014 0,04 0,529 0,048 0,062 0,94 0,001 izboljšav Učenje, r 0,291** 0,315** 0,422** 0,296** 0,102 0,232* 0,380** 0,398** 0,258** 0,277** 0,281** 0,102 0,286** izobraževanje in usposabljanje v organizaciji p 0,002 0,001 0 0,002 0,294 0,016 0 0 0,007 0,004 0,003 0,291 0,003 Financiranje učenja, r 0,166 0,146 0,253** 0,179 0,229* 0,247** 0,267** 0,228* 0,158 0,246* 0,248** 0,122 0,15 izobraževanja in usposabljanja v p 0,087 0,133 0,008 0,063 0,017 0,01 0,005 0,018 0,101 0,01 0,01 0,21 0,124 organizaciji Sistem razvoja kadrov v r 0,282** 0,132 0,248** 0,165 0,181 0,270** 0,280** 0,176 0,155 0,13 0,031 0,058 0,223* organizaciji (karierno p 0,003 0,173 0,01 0,088 0,061 0,005 0,003 0,068 0,11 0,181 0,75 0,551 0,021 načrtovanje)

Sistem plač in r 0,311** 0,136 0,281** 0,291** 0,258** 0,289** 0,163 0,205* 0,122 0,038 0,086 0,149 0,18 nagrajevanja p 0,001 0,16 0,003 0,002 0,007 0,002 0,091 0,033 0,21 0,699 0,378 0,124 0,064

Etičnost r 0,391** 0,096 0,230* 0,086 -0,008 0,263** 0,13 0,159 0,084 0,276** 0,105 0,068 0,216* poslovanja p 0 0,327 0,017 0,38 0,931 0,006 0,184 0,101 0,391 0,004 0,281 0,486 0,026 **correlation is significant at the 0.01 level (2-tailed) *correlation is significant at the 0.05 level (2-tailed) Vir: Anketa, 2017. Mojca Blažič: Razumevanje kariere in zadovoljstva z njo v kontekstu organizacije 83

Rezultati so pokazali, da med večino elementov okolja organizacije (razen sistema vodenja) in elementi razumevanja kariere obstaja vsaj šibka povezanost. Izpostavlja- mo tiste spremenljivke, kjer je izračun korelacije pokazal srednje vrednosti. Najvišja srednja povezanost je med učenjem, izobraževanjem in usposabljanjem v organizaciji ter zastavljenimi kariernimi cilji (r = 0,422, n = 108, p = 0). S pomočjo sheme smo prikazali povezanost med elementi, katerih vrednost r je med najvišjimi. Shema 1: Povezanost med elementi notranjega okolja organizacije in razumevanjem kariere

Vir: Anketa, 2017. Kot pomembne glede na izračun povezanosti in število dejavnikov povezanosti pri spremenljivki notranje okolje organizacije označimo še: poznavanje vizije in ciljev organizacije, strategija menedžmenta človeških virov, analiza dela in določanje potrebnih zmožnosti delavcev, načrtovanje in zagotavljanje optimalnega obsega človeš- kih virov, postopki pridobivanja, izbiranja in uvajanja delavcev, motiviranost, delovna uspešnost in zadovoljstvo pri delu, sistem spremljanja delovne uspešnosti in povratna informacija o uspešnosti in načrtovanje izboljšav, sistem plač in nagrajevanja ter etič- nost poslovanja. Tudi pri opazovanju relacij notranjega okolja organizacije in elementov zadovoljstva s kariero smo s Pearsonovim koeficientom izračunali korelacijo ob upošteva- nju predpostavke o homogenosti varianc. Rezultati so prikazani v tabeli 2. 84 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

Tabela 2: Pearsonov korelacijski koeficient med elementi zadovoljstva s kariero in notranjim okoljem organizacije (N = 108) Vizija in cilji organizacije Vizija Strategija menedžmenta ČV Analiza dela Načrtovanje ČV Postopki zaposlovanja delavcev Motiviranost, delovna uspešnost in zadovoljstvo pri delu. Sistem vodenja Delo v skupinah in timsko delo Vključevanje zaposlenih v odločanje Sistem zagotavljanja delovne uspešnosti zaposlenih delovne Sistem spremljanja uspešnosti Povratne informacije o uspešnosti in načrtovanje izboljšav Učenje, izobraževanje in usposabljanje v organizaciji Financiranje učenja, izobraževanja in usposabljanja v organizaciji Sistem razvoja zaposlenih v organizaciji Sistem plač in nagrajevanja Etičnost poslovanja

Zadovoljstvo r 0,254** 0,244* 0,288** 0,277** 0,155 0,329** 0,116 0,233* 0,164 0,177 0,257** 0,350** 0,247* 0,118 0,314** 0,190* 0,341** s kariero p 0,008 0,011 0,003 0,004 0,11 0,001 0,232 0,015 0,089 0,066 0,007 0 0,01 0,224 0,001 0,049 0 r 0,318** 0,271** 0,247* 0,209* 0,032 0,256** 0,057 0,201* 0,212* 0,307** 0,269** 0,304** 0,410** 0,171 0,374** 0,319** 0,410** Znanje p 0,001 0,005 0,01 0,03 0,741 0,007 0,56 0,037 0,028 0,001 0,005 0,001 0 0,076 0 0,001 0

Form. r 0,289** 0,215* 0,152 0,163 0,168 0,082 -0,233* 0,109 0,220* 0,211* 0,280** 0,165 0,199* 0,079 0,162 0,186 0,071 izobrazba p 0,002 0,026 0,117 0,091 0,083 0,398 0,015 0,261 0,022 0,028 0,003 0,088 0,039 0,416 0,094 0,054 0,467

Učenje, r 0,331** 0,227* 0,116 0,211* 0,174 0,307** -0,168 0,269** 0,288** 0,399** 0,322** 0,345** 0,287** 0,151 0,393** 0,225* 0,270** razvoj sposobnosti p 0 0,018 0,236 0,029 0,071 0,001 0,083 0,005 0,003 0 0,001 0 0,003 0,12 0 0,019 0,005

Delovne r 0,102 0,166 0,071 0,064 0,026 0,207* -0,304** 0,244* 0,241* 0,340** 0,258** 0,215* 0,258** 0,194* 0,476** 0,255** 0,162 izkušnje p 0,298 0,088 0,471 0,516 0,792 0,032 0,001 0,011 0,012 0 0,007 0,026 0,007 0,045 0 0,008 0,098

Medseb. r 0,300** 0,250** 0,264** 0,423** 0,300** 0,413** 0,12 0,435** 0,372** 0,323** 0,272** 0,380** 0,294** 0,247** 0,286** 0,227* 0,374** odnosi p 0,002 0,009 0,006 0 0,002 0 0,214 0 0 0,001 0,004 0 0,002 0,01 0,003 0,018 0

Oseb. r 0,220* 0,213* 0,188 0,322** 0,227* 0,394** -0,052 0,340** 0,252** 0,287** 0,300** 0,340** 0,201* 0,034 0,153 0,162 0,340** vrednote p 0,022 0,027 0,053 0,001 0,018 0 0,593 0 0,008 0,003 0,002 0 0,037 0,726 0,114 0,094 0

Oseb. r 0,306** 0,223* 0,235* 0,344** 0,306** 0,349** -0,025 0,260** 0,345** 0,315** 0,354** 0,305** 0,142 0,01 0,17 0,132 0,294** lastnosti p 0,001 0,02 0,015 0 0,001 0 0,8 0,007 0 0,001 0 0,001 0,142 0,917 0,079 0,175 0,002

Možnost r 0,285** 0,278** 0,329** 0,225* 0,352** 0,147 0,033 0,228* 0,310** 0,122 0,142 0,124 0,256** 0,333** 0,271** 0,169 0,143 potrdite p 0,003 0,004 0,001 0,02 0 0,13 0,74 0,018 0,001 0,211 0,145 0,203 0,008 0 0,005 0,081 0,143 r 0,340** 0,306** 0,300** 0,299** 0,299** 0,348** -0,158 0,335** 0,474** 0,367** 0,359** 0,290** 0,334** 0,269** 0,310** 0,361** 0,416** Motiviranost p 0 0,001 0,002 0,002 0,002 0 0,104 0 0 0 0 0,002 0 0,005 0,001 0 0

Uskl. z r 0,343** 0,305** 0,287** 0,383** 0,316** 0,327** 0,056 0,198* 0,273** 0,296** 0,270** 0,339** 0,225* 0,211* 0,237* 0,359** 0,392** družin. obveznostmi p 0 0,001 0,003 0 0,001 0,001 0,564 0,04 0,004 0,002 0,005 0 0,019 0,028 0,014 0 0 Uskl. s r 0,212* 0,119 0,201* 0,215* 0,18 0,326** 0,118 0,340** 0,203* 0,068 0,09 0,267** 0,201* 0,167 0,139 0,286** 0,158 prostoč. aktivnostmi. p 0,028 0,219 0,038 0,025 0,062 0,001 0,223 0 0,035 0,484 0,353 0,005 0,037 0,084 0,151 0,003 0,105

Zadovoljstvo r 0,266** 0,200* 0,259** 0,244* 0,267** 0,394** -0,252** 0,249** 0,200* 0,255** 0,298** 0,342** 0,286** 0,185 0,268** 0,300** 0,325** z življenjem p 0,005 0,038 0,007 0,011 0,005 0 0,008 0,009 0,038 0,008 0,002 0 0,003 0,055 0,005 0,002 0,001

Ugled v r 0,339** 0,136 0,136 0,266** 0,300** 0,196* 0,015 0,294** 0,357** 0,263** 0,248** 0,193* 0,246* 0,286** 0,151 0,302** 0,203* družbi p 0 0,161 0,162 0,005 0,002 0,043 0,88 0,002 0 0,006 0,01 0,045 0,01 0,003 0,118 0,001 0,036 r 0,174 0,128 0,141 0,091 0,129 0,126 -0,151 0,219* 0,197* 0,242* 0,155 0,198* 0,135 0,167 0,188 0,403** 0,064 Višina plače p 0,071 0,187 0,148 0,351 0,182 0,193 0,118 0,023 0,041 0,012 0,109 0,04 0,164 0,085 0,052 0 0,51

Zagotovljena r 0,228* 0,242* 0,266** 0,143 0,128 0,278** -0,131 0,305** 0,348** 0,354** 0,246* 0,255** 0,223* 0,138 0,216* 0,293** 0,268** plača p 0,017 0,012 0,006 0,141 0,188 0,004 0,178 0,001 0 0 0,01 0,008 0,02 0,155 0,025 0,002 0,005

Uspešnost, r 0,351** 0,278** 0,272** 0,305** 0,202* 0,294** 0,167 0,274** 0,354** 0,404** 0,383** 0,248** 0,391** 0,402** 0,320** 0,394** 0,438** učinkovitost p 0 0,004 0,005 0,001 0,036 0,002 0,084 0,004 0 0 0 0,01 0 0 0,001 0 0

Pripadnost, r 0,521** 0,455** 0,555** 0,480** 0,439** 0,286** 0,238* 0,351** 0,463** 0,319** 0,300** 0,258** 0,426** 0,348** 0,340** 0,344** 0,463** lo jalnost p 0 0 0 0 0 0,003 0,013 0 0 0,001 0,002 0,007 0 0 0 0 0 **correlation is significant at the 0.01 level (2-tailed) *correlation is significant at the 0.05 level (2-tailed) Vir: Anketa, 2017. Ob navedenih rezultatih ugotavljamo, da skoraj med vsemi spremenljivkami obstaja vsaj šibka povezanost (najmanj pri sistemu vodenja in pri višini plače), pri čemer je precej elementov s srednjo povezanostjo. Močno povezanost smo izračunali pri elementu občutek pripadnosti in lojalnosti ter analizo dela (r = 0,555, n = 108, p = 0) in Mojca Blažič: Razumevanje kariere in zadovoljstva z njo v kontekstu organizacije 85 poznavanjem vizije in ciljev organizacije (r = 0,521, n = 108, p = 0). Glede na izračun povezanosti in število dejavnikov povezanosti pri spremenljivki notranje okolje organizacije so pomembni še: načrtovanje in zagotavljanje optimalnega obsega človeških virov, motiviranost, delovna uspešnost in zadovoljstvo pri delu, sistem zagotavljanja in spremljanja delovne uspešnosti ter povratne informacije o le-tej, sistem plač in nagrajevanja, etičnost poslovanja idr. Med elementi zadovoljstva s kariero želimo izpostaviti še občutek uspešnosti in učinkovitosti, motiviranost za delo, usklajevanje dela z družinski- mi obveznostmi, medsebojni odnosi, učenje in razvoj sposobnosti, znanje idr. Na shemi smo prikazali povezanost elementov, katerih vrednost r je med najvišjimi. Shema 2: Povezanost med elementi notranjega okolja organizacije in elementi zadovoljstva s kariero (N = 108)

Vir: Anketa, 2017. 86 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

Tabelarično in shematsko smo prikazali povezanost posameznih elementov poj- movanja kariere, elementov notranjega okolja organizacije in elementov subjektivnega zaznavanja zadovoljstva s kariero. Pokazali smo, da med temi elementi obstaja šibka in srednja povezanost.

5 Zaključek

Novi karierni koncepti opuščajo vlogo organizacije, a kot ugotavlja Baruch (2006, str. 129), razvoj kariere, podprt s strani organizacije, ni zastarel in neuporaben mehani- zem upravljanja s človeškimi viri, saj želja po konkurenčni prednosti organizacije vse bolj izpostavlja pomen specifično usposobljenega človeškega kapitala. V prispevku smo prikazali povezanost med posameznikom in njegovim razumevanjem kariere ter elementi notranjega okolja organizacije, ob tem pa tudi povezanost notranjega okolja organizacije z doživljanjem subjektivnega zadovoljstva s kariero. Tuje raziskave (zgoraj omenjene) so pokazale, da je karierna rast produkt obeh, tako individualne perspektive razumevanja kariere kot organizacijskih prizadevanj, kar prispeva tudi k doživljaju zadovoljstva s kariero. Naši izsledki so tako konsistentni glede na obstoječo strokovno literaturo s tega področja. Rezultati kažejo, da notranje okolje organizacije pomembno prispeva k razumevanju kariere, k načrtovanju in postavljanju kariernih ciljev in doživljanju zadovoljstva ob uresničevanju le-teh v organizaciji. Rezultati izračunanih korelacij med elementi notranjega okolja organizacije, razumevanja kariere in zadovoljstva s kariero kažejo, da sta ključna analiza dela in dolo- čanje potrebnih zmožnosti delavcev ter učenje, izobraževanje in usposabljanje v organizaciji, saj sta povezana z obema spremenljivkama. To lahko razložimo s primarno vlogo, ki jo imata ta dva elementa za razvoj ljudi v organizacij. Analiza dela je proces zbiranja in evalvacije vseh pomembnih informacij, povezanih z delom, kot so vsebina in narava dela ter potrebno znanje, sposobnosti, veščine, ki naj jih zaposleni ima, da bo lahko delo dobro opravljal, in predstavlja izhodišče za večino aktivnosti mene- džmenta človeških virov v organizaciji. Če bodo te informacije pomanjkljive, bo organizacija težko vzpostavila učinkovit sistem kariernega razvoja (Gottfredson, 2005, v McDonald in Hite, 2016, str. 43) in ostalih procesov ravnanja z ljudmi v organizaciji, med njimi tudi sistem učenja, izobraževanja in usposabljanja. Po Dimovskem (2005, str. 135) je učenje proces, ki se razvija skozi čas, povezujemo pa ga s pridobivanjem znanja, globljim razumevanjem in povečano učinkovitostjo. Učenje je nepretrgan proces tako za posameznika kot za delovno organizacijo, izobraženi in usposobljeni zaposleni pa so temeljni dejavnik razvoja, kakovosti in uspešnosti vsake organizacije, pri čemer se morajo cilji posameznika prepletati s cilji organizacije za dobrobit enega in drugega. Zato pa morajo podjetja razumeti tudi organizacijsko kulturo kariere kot dinamično komponento, ki zahteva občasne prilagoditve glede na strateške zahteve ter hkrati spreminjajočo se mešanico kariernih motivov in kompetenc zaposlenih, ko posameznik obrne oz. spremeni karierne motive in kompetence skozi čas, in temu Mojca Blažič: Razumevanje kariere in zadovoljstva z njo v kontekstu organizacije 87 prilagoditi ponudbo izobraževanja in usposabljanja. Model razvoja kariere v organizaciji naj bo okreten (McDonald, Hite, 2016) – sposoben se prilagajati spremembam v okolju, v organizaciji in pri posamezniku. Fleksibilnost kariernega razvoja pa bodo organizacije dosegle tudi z upoštevanjem odnosa med posameznikom in njegovim razumevanjem kariere, notranjim okoljem organizacije, v kateri posameznik deluje, in doživljanjem zadovoljstva pri uresničevanju kariernih ciljev. Proces napredovanja zaposlenih pomeni vzpostavljanje interakcijskega odnosa med zaposlenimi in organizacijo, pri čemer mora tudi organizacija poskrbeti za uspešen in učinkovit karierni menedžment, znotraj katerega bodo lahko zaposleni uresničevali svoja pričakovanja ter našli povezavo med svojim poslanstvom ter poslanstvom in cilji organizacije. Upo- števajoč dejstvo, da je zadovoljen zaposleni tudi produktivnejši, lahko organizacija pričakuje dolgoročne pozitivne učinke, saj se bo povečala predanost delu in lojalnost delodajalcu, krepi se motivacija, zaposleni bo tudi sam prispeval k razvoju dobrih medsebojnih odnosov, hkrati pa se črpa ves potencial delovne sile, kar pripomore k boljšim rezultatom, delovnim uspehom in konkurenčni prednosti organizacije. Prispevek naše raziskave je v identifikaciji elementov okolja, ki so povezani na eni strani s razumevanjem kariere zaposlenih v slovenskih organizacijah in/ali na drugi strani z elementi zadovoljstva s kariero. Ključna omejitev obstoječe raziskave pa je majhnost vzorca in odstopanje vprašanj od tistih v že izvedenih študijah. Priporočamo nadaljnje preučevanje pojava s poglobljeno statistično analizo.

Mojca Blažič

Conceptualization of Career and Career Satisfaction in the Context of Organization

Within the framework of the modern career conception, a number of theories have emerged. The most widespread is the “boundaryless career theory”; within this framework we can follow several career concepts such as the concept of intelligent careers (Arthur, Claman, DeFillippi, 1995), protean careers (Hall, 1996), the concept of post-corporate careers (Peiperl, Baruch, 1997), and others, which combine flexibility and complexity (Baruch, 2006), and the ultimate responsibility of an individual for career development. »Career development is the process of acquiring and experiencing planned and unplanned activities that support attainment of life and work goals. Within an organization, this will be a collaborative process that enhances individual skills and employability while fulfilling organizational needs« is one of most recent definitions of career by the authors McDonald and Hite (2016, p. 4). Numerous scholars’ research work has been focused on the role of an organization in the career development of employees and their experience of career satisfaction (e.g. Weng, McElroy, 2012; Chen 2015; Repovš, 2013, etc.) during the last few years. The studies have confirmed that career growth is the product of both, individual 88 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) perspectives of understanding career on one hand, and organizational efforts on the other, which also contributes to the experience of career satisfaction. In the paper, the interdependence of the individual and organization is emphasized, and activities in the organization for ensuring the career development of employees and experiencing satisfaction with work and career in general are presented as well. We study the correlation of conception of the employees’ career development with career development in the organization, including the importance of career satisfaction (subjective experience) in this relationship. The aims of the quantitative empirical research are to get to know the employees in Slovene organizations and their career comprehension, and to identify the selected elements of internal environment of the organization, which significantly contribute to the understanding of career as the connecting mechanism between the individual and the organization. The proposals and discussion of possibilities and implementation of career management and enrichment of career capital are included. Since this kind of research is a rarity in Slovenia, we set the following research question: how does the internal environment of the organization shape the perception of an employee's career and contributes to a subjective perception of the career satisfaction? We used a descriptive quantitative empirical research method. A questi- onnaire was created as an instrument to obtain the basic demographic data, along with the Likert scale type questions checking the career comprehension (Cronbach α = 0.85), the respondents’ opinion about the internal environment of the organization that affected their career development (Cronbach α = 0.85), and satisfaction with work and career in general (Cronbach α = 0.86). The basic population is represented by employees of different profiles in Slovenian organizations. 108 individuals aged 21 to 63 participated in the survey, of which 30.6% were men, and 69.4% were women, the mean age of the respondents being 40.55 years. We used the descriptive statistics and Pearson's correlation coefficient to find links between the individual elements among the variables of internal organizational environment - career conceptualization and the internal organizational environment – the elements of career satisfaction. The results of the research reveal that the concept of career is known to the respondents and they understand their careers as a combination of working and life experiences. Of course, employees want to play an active role in career planning together with their employer. They are looking for development opportunities within and outside of the organization's boundaries. Despite the perceived features of the boundaryless career, a company is expected to support the realization of its employees’ career goals, as stated by two thirds of respondents. However, we have to pay attention to the share of respondents who plan their career or, rather, do not plan it, since a fifth of the respondents believe that the claim is rarely valid for them, and for approximately half of them, the statement is medium valid. A third of respondents have no career goals set for the next five years. The rea- son for this can be found in somewhat poorly assessed skills and knowledge for career planning and management. Mojca Blažič: Razumevanje kariere in zadovoljstva z njo v kontekstu organizacije 89

As the important elements of the organization's internal environment, respondents highlighted the management system, the possibility of learning, education and training in the organization and the financing of it, motivation, work performance and job satisfaction, business ethics, performance feedback, and a system of provision and monitoring performance. Key elements that contribute to the general subjective perception of career satisfaction, according to respondents’ opinion, are learning and developing skills, knowledge, personal values, work experience, and a sense of effectiveness and efficiency. Conside- ring the high average values, they also include personality traits, motivation for work, mutual relations and a sense of belonging and loyalty, as well as the security of salaries. The correlation between elements of the organization's internal environment and career conceptualization was calculated with Pearson’s linear correlation coefficient. The results show that there is at least a weak link between most elements of the organization's environment and the elements of career comprehensions. The highest average correlation is between the variables learning, education and training in the organization and the set of career goals (r = 0.422; p = 0). To determine relations between the organization's internal environment and the elements of career satisfaction, the Pearson's coefficient of linear correlation was calculated. Almost all variables have at least a weak correlation, with quite a number of variables with the medium correlation. A strong correlation exists between the variables feeling of belonging and loyalty and analysis of work (r = 0.555; n = 108; p = 0), and knowledge of the organization's vision and goals (r =0.521; n = 108; p = 0). We therefore show the connection between the individual and their understanding of career and the elements of internal environment of the organization, as well as illustrate the connection between the internal environment of the organization and the experience of subjective career satisfaction. New career concepts abandon the role of the organization; nevertheless, as Ba- ruch (2006, p. 129) notes, the development of a career supported by the organization is not an outdated and useless human resource management mechanism, since the desire for a competitive advantage of the organization increasingly emphasizes the importance of specifically trained human capital. Foreign scholars (mentioned above) have shown that career growth is the product of both the individual’s perspectives of understanding career and organizational efforts, which also contribute to the experience of satisfaction, thus our findings are consistent with the existing professional literature in this field. Companies need to understand the organizational culture of a career as a dynamic component that requires occasional adjustments according to strategic requirements, as well as the changing mix of career motives and employee competencies when an individual reverses their career motives and competencies over time. The model of career development in the organization should be agile (McDonald, Hite, 2016), i.e. able to adapt to changes in the environment, in the organization and in the individual. Organizations will achieve the flexibility of career development by taking into account the relationships between the individual and their career conceptualiza- 90 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) tion, the internal environment of the organization in which the individual works, and experience of satisfaction in pursuing career goals. The contribution of our research is the identification of the elements of environment, which are linked, on the one hand, with the career conceptualization of employees in Slovenian organizations, and/or on the other, with elements of career satisfaction. The key limitation of the research is a small sample and deviation of questions from the studies performed so far. Further study of the phenomenon with the in-depth statistical analysis is recommended.

LITERATURA

1. Arthur, M. B., Rousseau, D. M. (1996, 2001). The boundaryless career: a new emploment principle for a new organisational era. New York: Oxford University Press. 2. Arthur, M. B,. Claman, P. H., DeFellippi R. J. (1995). Intelligent enperprise, intelligent career. Academy of Management Executive, št. 9, str. 1–15. 3. Bahtijarević-Šiber, F. (1999): Menedžment ljudskih potenciala. Zagreb: Golden marketing. 4. Brečko, D. (2006). Načrtovanje kariere kot dialog med organizacijo in posameznikom. Ljubljana: Planet GV. 5. Briscoe, J., P., Hall, D. T. (2006). The interplay of boudaryless and protean careers: combination and implications. Journal of Vocational Education. L. 69, št. 1, str. 4–18. 6. Baruch, Y. (2006). Career development in organisations and beyond: balancing tradicional and contemporary viewpoints. Human Resource Management Review, 16, št. 2, str. 125-138. 7. Chen, J., Hou, Z., Li, X., Wang, Z. (2015). The role of career growth in Chinese new employees' turnover process. Journal of Career Development, št. 43, str. 11–25. 8. Cortini, M., Tanucci, G., Morin, E. (2011). Boundaryless careers and occupational wellbeing. kraj, založba? 9. Collin, A. in Young, R. A. (ur.) (2000). The future of career. Cambridge: Cambridge Universitiy Press. 10. DeFillipi, J. R. in Arthur, M. B. (1994). The boudarsless career: a competency-based perspecitve. Journal of Organizational Behavior, št. 15, str. 307–324. 11. Dimovski, V. in sod., (2005). Učeča se organizacija: ustvarite podjetje znanja. Ljubljana: GV založba. 12. Đorđević Boljanović, J., Pavić Ž.S. (2011). Osnove menadžmenta ljudskih resursa. Beograd: Univerzitet Singidunum. 13. Gunz, H. P., Evans, M. G., Jalland, R. M. (2000). Career boundaries in a 'boudaryless' word Dostopno na: https://faculty.fuqua.duke.edu/oswc/2000/papers/wednesday/GunzEvansJalland. pdf. [Citirano 18. 9. 2017 ob 10.45h]. 14. Hall, D. T. (1996). The career is dead – long live the career: a relational approach to careers. San Francisco: Josse-Bass. 15. Hall, D. T. (1996a). Protean careers of the 21st Century. Academy of Management Executive, 10, št. 4, str. 8-16. 16. Hall, D. T., Moss, J. E. (1998). The new protean career contract: helping organisations and employess adapt. Organisational Dynamics, 26, št. 3, str. 22-37. 17. Parker, P., Arthur, M. B. (2000). Careers, organizing and community. V: Peiperl, M. A., Arthur, R. et al. New Conceptions of Working Lives. New York: Oxford Univesity Press. 18. Peiperl, M. A., Arthur, M. B., Goffee, R. & Morris, T. (ur.) (2000). Career Frontiers: New Conceptions of Working Lives. V: Peiperl, M. A., Arthur, R. et al. New Conceptions of Working Lives. New York: Oxford Univesity Press, (str. 1-19). 19. Peiperl, M., Baruch, Y. (1997). Back to square zero: the post-corporate career. Organizational Dynamics. 25, št. 4, str. 6-22. Mojca Blažič: Razumevanje kariere in zadovoljstva z njo v kontekstu organizacije 91

20. Repovš, E. (2013). Protejska karierna usmeritev in pojmovanje kariernega uspeha. Magistrska naloga. Ljubljana: Ekonomska fakulteta. 21. Schein, H. E. (1978). Career dynamics: maching individual and organisational needs. Reading, Massachusetts: Addison-Wesley. 22. Sullivan, S. E., Arthur, M. B. (2006). The evolution of the boundarylless career concept: examining physical nad psycological mobility. Journal of Vocational Behaviour, L. 69, št.1., str. 19-29. 23. Supeli, A., Creed, P. (2015). The longitudional relationship between protean orientation and job satisfaction, organizational commitment, and intention to quit. Journal of Career Development, št. 43, str. 66–80. 24. Torrington, D., Hall, L., Taylor, S. (2005). Human resource management (6th ed.). London: Prentice Hall. 25. Weng, Q. X., MxElroy, J. C., Morrow, P. C., Liu, R. (2010). The relationship between career growth and organizational commitment. Journal of Vocational Behaviour, št. 77, str. 391–400. 26. Weng, Q. X., McElroy, J. C. (2012). Organizational career growth, affective occupational commitment and turnower intentions. Journal of Vocational Behaviour, št. 80, str. 256–265.

Mojca Blažič, predavateljica na Fakulteti za upravljanje, poslovanje in informatiko Novo mesto. E-naslov: [email protected] Kultura informacijske varnosti ...

Dr. Alenka Rožanec, dr. Sebastijan Lahajnar

Kultura informacijske varnosti kot ključni dejavnik zagotavljanja ustrezne ravni informacijske varnosti

Znanstveni prispevek Scientific article UDK 004.056+008:004 UDC 004.056+008:004 KLJUČNE BESEDE: informacijska varnost, ravna- KEY WORDS: information security, human factors nje uporabnikov, informacijska kultura, organizacije of information security, information security culture POVZETEK - Raziskave ugotavljajo, da je bilo v zad- ABSTRACT - Studies have shown that most recent njem času največ varnostnih incidentov posledica ne- information security incidents have been caused by ustreznega ravnanja uporabnikov in ne posledica vdo- improper user actions, and not by using IT hacking rov s pomočjo naprednih orodij IT. V prispevku zato tools. The paper therefore explains why IT tools and razložimo, zakaj orodja IT in postopki, ki se v praksi procedures in nowadays use are no longer effective uporabljajo, že danes niso več dovolj učinkoviti, ter enough, and how should the information security kako se mora upravljanje informacijske varnosti v management change in the future. Besides manage- prihodnosti spremeniti. Ravnanje uporabnikov v or- ment support, security politics and procedures, user ganizaciji je namreč poleg tega, da vodstvo podpira actions mainly depend on their security awareness, informacijsko varnost, izvaja varnostno politiko in knowledge, beliefs and motivation, called the infor- postopke, odvisno predvsem od njihove varnostne oza- mation security culture. In the paper, we present OE- veščenosti, znanja, prepričanja in motivacije oziroma CD's principles, standards, models, and research in kulture informacijske varnosti. V prispevku predstavi- the field of information security culture, as well as mo načela OECD, standarde, modele in raziskave tega principles of managing its changes. Using only tech- področja ter principe upravljanja njenih sprememb. nical solutions, without implementing the proper in- Samo s tehničnimi rešitvami, brez ustrezne kulture formation security culture, and consequently, secure informacijske varnosti in varnega ravnanja uporab- behaviour of users, organisations will not be able to nikov, organizacije v prihodnosti ne bodo več mogle reach adequate information security levels anymore. zagotavljati ustrezne ravni informacijske varnosti.

1 Uvod

Zagotavljanje ustrezne ravni informacijske varnosti v povezanem globalnem okolju postaja nepogrešljivo za dolgoročno uspešnost in ugled vsake organizacije. Kljub stalnemu vlaganju organizacij v informacijsko varnost se število varnostnih incidentov iz leta v leto povečuje. Raziskave ugotavljajo, da so organizacije večinoma že poskrbele za uvedbo tehničnih rešitev (npr. protivirusne programe, požarni zid, orodja za zaznavanje vdorov, orodja za izdelavo varnostnih kopij) in skrbijo za njihovo posodabljanje, da pa se premalo posvečajo zaposlenim, torej uporabnikom svojih informacijskih sredstev. En uporabnik pa lahko z enim nepremišljenim dejanjem izniči vse vlaganje v varnostno tehnologijo. Podatki kažejo, da sta socialni inženiring in nepaz- ljivo ravnanje uporabnikov (torej človeški dejavnik) dandanes kriva za več kot 50 % varnostnih incidentov (Rančigaj in Lobnikar, 2012). Večina varnostnih inženirjev, ki Dr. Alenka Rožanec, dr. Sebastijan Lahajnar: Kultura informacijske varnosti ... 93 so sodelovali na delavnici o človeških dejavnikih informacijske varnosti, meni, da je obvladovanje človeških bolj problematično od tehničnih dejavnikov (CISO, 2011). Prislan in Bernik (2014) tudi ugotavljata, da zagotavljanje informacijske varnosti danes ni več samo tehnološki, ampak postaja tudi psihološki in družboslovni izziv. Skozi kratko zgodovino razvoja rabe informacijske tehnologije ter napovedih sprememb za prihodnost v poglavju 2 prikažemo prednosti in tveganja prihajajočih tehnologij. V poglavju 3 predstavimo načela OECD in modele kulture informacijske varnosti (v nadaljevanju KIV), dejavnike vpliva nanjo ter principe obvladovanja njenih sprememb skozi čas. Ugotovimo, da med raziskovalci navedenih treh področij ne obstaja splošni konsenz, preseke med področji zato prikažemo v sliki 4. Iz nje lahko razberemo, da sta v raziskavah in modelih z vseh treh navedenih področij prisotna podpora vodstva in usposabljanje zaposlenih. Prav tako lahko vidimo, da je v presekih med dvema od področij od enega do pet dejavnikov. Organizacije brez ustrezne KIV v prihodnosti namreč ne bodo mogle več zagotavljati ustreznega nivoja informacijske varnosti, zato je dvig zavedanja o pomenu tega področja in pridobitev ustreznega znanja pri vodstvu in pri vsakem zaposlenem ključno za zagotavljanje uspešnosti vsake organizacije v prihodnosti.

2 Informacijska varnost

2.1 Osnovni pojmi informacijske varnosti Informacijska varnost je zaščita računalniških sistemov proti kršitvam razpoložlji- vosti, celovitosti in zaupnosti. Z računalniškimi sistemi so mišljeni omrežja in raču- nalnikiter informacije, ki jih ti vsebujejo. Informacijska varnost je proces, ki se zagotavlja z izvajanjem ustreznih kontrol, vključno s politikami, procesi, organizacijskimi strukturami in funkcijami programske in strojne opreme. Ranljive točke (ang. vulnerabilities) so pomanjkljivosti v sistemih, ki jih napada- lec lahko izkoristi. Ranljive točke so lahko tehnične narave (npr. napake v programski opremi) ali človeške narave (napake skrbnika sistema pri določanju pravic uporabnikov, nastavitev gesel, neustrezna varnostna pravila, neznanje uporabnikov). Število ranljivih točk se vsako leto povečuje, prav tako se povečuje število in kompleksnost groženj, ki pomenijo možnost uspešne zlorabe ranljivosti določenega sredstva. Najpo- gostejše grožnje so: zlonamerna programska oprema (npr. virusi, črvi), kraja mobilnih naprav, zloraba pooblastil zaposlenih, ribarjenje gesel (ang. phishing) in onemogo- čanje storitev (ang. denial of service). Ko določena grožnja izkoristi določeno ranljivost, govorimo o varnostnem incidentu (ang. security incident). Poznani so številni varnostni incidenti, katerih posledice so bile ustavljeno poslovanje, povzročena velika poslovna škoda in ogrožen ugled tudi najuglednejših organizacij, npr. Sony, Google, Yahoo, Verisign (Armerding, 2017). 94 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

2.2 Kakšne informacijske tehnologije in storitve bomo uporabljali? V naslednjem desetletju lahko pričakujemo stalno povečevanje uporabe storitev preko mobilnih naprav, saj le-te postajajo vedno bolj zmogljive. Danes se preko mobilnih naprav še vedno izvede le okrog 10 % službenih opravil, vendar pa ta delež narašča. Mobilna omrežja dosegajo vedno višje hitrosti, boljšo odzivnost ter široko pokritost. Z rastjo uporabe mobilnih naprav in vedno večjim številom koristnih podatkov, ki jih vsebujejo, se pričakuje tudi selitev napadov na mobilne tehnologije. Te so zaradi svoje hitre rasti, manjše zrelosti in slabše standardiziranosti v primerjavi z osebnimi računalniki in strežniki ter njihovo programsko opremo namreč bistveno bolj ranljive. V prihodnosti se pričakuje vedno manjše ločevanje zasebne in poslovne rabe informacijske tehnologije in storitev, uveljavlja se koncept rabe lastnih naprav tudi v službene namene (koncept BYOD). Določeno storitev bomo uporabili, kjer koli in kadar koli jo bomo potrebovali (oblačne storitve, delo na daljavo), v poslovnem ali zasebnem življenju in s katere koli naprave. Inštitut SANS v svoji raziskavi navaja, da 75 % organizacij podpira ta trend in da odstotek še narašča. Žal pa ugotavlja, da kar 38 % organizacij lastne naprave dovoljuje brez ustrezne varnostne politike BYOD (Sans Institute, 2017), kar izrazito povečuje varnostno tveganje. V internet se poleg računalnikov in mobilnih naprav v zadnjem času priključujejo tudi druge naprave (npr. gospodinjski aparati, TV, avtomobili), ki znajo komunicirati. S tem so tudi te naprave postale aktivne udeleženke najrazličnejših procesov. Že dese- tletje tako govorimo o internetu stvari (ang. internet of things), ki naj bi nam omogočil boljše in udobnejše življenje (transport, logistika, pametne hiše, pametna mesta), vendar še ni dosegel svojega vrhunca (Opcomm, 2013). Poleg številnih prednosti bomo morali biti še bolj pozorni na ranljivost priha- jajočih tehnologij. Spremembe namreč predstavljajo potrebo po novih pristopih za zagotovitev informacijske varnosti. Čeprav mlajši zaposleni to tehnologijo znajo upo- rabljati, so po navedbah raziskav zelo malo ozaveščeni o varnem ravnanju z njo. Ve- čina se varne uporabe uči šele znotraj organizacije (Talib in sod., 2010). Ozaveščanju in izobraževanju uporabnikov o načinih varne rabe novih tehnologij bo zato treba posvetiti bistveno več pozornosti kot v preteklosti. Saj ne želimo, da bi kdo preko interneta vstopil v našo pametno hišo ali podjetje, ker smo zaradi svojega neznanja pustili priprta vrata?

3 Kultura informacijske varnosti in standardi

3.1 Kultura informacijske varnosti Dhillon (1999) KIV definira kot skupek vseh vzorcev obnašanja, kot so vedenje, odnos in vrednote, ki prispevajo k zaščiti vseh vrst informacij v določeni organizaciji. Schlienger in Teufel (2003) trdita, da je KIV podkultura in da zajema vse družbeno- -kulturne ukrepe, ki podpirajo tehnične ukrepe, da informacijska varnost postane na- Dr. Alenka Rožanec, dr. Sebastijan Lahajnar: Kultura informacijske varnosti ... 95 ravni način izvajanja vsakodnevnih aktivnosti vsakega zaposlenega. Da Veiga in Eloff (2010) pa menita, da KIV predstavlja odnos zaposlenih do organizacijskega sistema in postopkov v vsakem delu dneva, njihove predpostavke, prepričanja, vrednote in znanje . Odnos se kaže v sprejemljivem ali nesprejemljivem vedenju in postopanju pri zaščiti informacijskih virov. Kultura se sčasoma seveda tudi spreminja. KIV pomaga pri uveljavljanju informacijskih varnostnih politik in dobrih izkušenj v zvezi z informacijsko varnostjo organizacije (Da Veiga in sod., 2007). 3.2 Načela kulture informacijske varnosti in standardi OECD (2002, str. 9-12) podaja devet načel KIV, ki usmerjajo vedenje in mišljenje ljudi pri rabi informacijskih sistemov: 1. Zavedanje. Uporabniki se zavedajo potrebe po varovanju informacijskih sistemov in omrežij ter se sprašujejo, kaj lahko storijo za povečanje varnosti. 2. Odgovornost. Vsi uporabniki so odgovorni za varnost informacijskih sistemov in omrežij. 3. Dovzetnost. Uporabniki ukrepajo pravočasno in kooperativno na način, da se pre- prečijo in odkrijejo varnostni incidenti oz. da se nanje primerno odzove. 4. Etika. Udeleženci spoštujejo legitimne interese drugih. 5. Demokracija. Varnost informacijskih sistemov in omrežij je v skladu s ključnimi vrednotami demokratične družbe. 6. Ocena tveganj. Uporabniki napravijo oceno tveganj, da se ugotovijo grožnje in ranljivosti, določijo tudi sprejemljivo raven tveganja, preden se vzpostavi nadzor. 7. Varnostni načrt in implementacija. Uporabniki vključujejo element varnosti kot ključni element informacijskih sistemov in omrežij, tako v tehnične kot netehnične ukrepe in rešitve. 8. Upravljanje z varnostjo. Udeleženci sprejmejo celovit pristop k upravljanju z varnostjo, vključno z varnostnimi politikami, praksami, ukrepi in postopki, ki so usklajeni in strnjeni z namenom, da se ustvari skladen varnostni sistem. 9. Ponovna ocena. Uporabniki pregledajo in ocenijo varnost informacijskih sistemov in omrežij ter poskrbijo za ustrezne spremembe varnostne politike, praks, ukrepov in postopkov. Načela 6 do 9 so tudi sestavni del standardov za zagotavljanje informacijske varnosti, ki organizaciji pomagajo, da se na sistematičen način loti sprememb na tem področju. Najbolj uveljavljen pristop s področja informacijske varnosti predstavljajo standardi družine ISO 27000 (ISO/IEC 27001:2013, ISO/IEC 27002:2013).

3.3 Dimenzije kulture informacijske varnosti S pregledom literature smo našli dvanajst dimenzij KIV, ki se nekatere bolj, druge manj pogosto pojavljajo v različnih raziskavah ter v predhodno navedenih načelih OECD in varnostnih standardih (tabela 1). Pri tem najskromnejši model obsega le dve dimenziji, medtem ko so drugi obsežnejši. V modelu Alnatheerja in sodelavcev (2012) KIV sestavljata: zavedanje o pomenu informacijske varnosti in lastništvo in- 96 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) formacijske varnosti s strani vseh zaposlenih. Podpora in vključenost najvišjega vodstva, usposabljanje in izvajanje varnostne politike pa so v tem modelu predstavljeni kot dejavniki, ki vplivajo na informacijsko varnostno kulturo. Da je zavedanje vseh zaposlenih o pomenu informacijske varnosti potrebno za varno ravnanje, je bilo že izpostavljeno v več starejših raziskavah oziroma modelih, npr. Van Niekerk in Von Solms (2005) ter Martins in Eloff (2002). Lastništvo informacijske varnosti pomeni, da vsi zaposleni razumejo svojo vlogo in odgovornost pri zagotavljanju informacijske varnosti ter poznajo varnostna tveganja, povezana z nalogami, ki jih vsakodnevno opravljajo. Alnatheer v svojem prispevku (2014) razširi seznam KIV na sedem dimenzij: podpora najvišjega vodstva, zavedanje, varnostna politika, usposabljanje, analiza tveganj, varnostna skladnost in etičnost. Primerjava s predhodno opisanim modelom pokaže, da so zadnje štiri dimenzije nove, manjka dimenzija lastništva. Varnostne politike morajo biti pripravljene za vsako organizacijo unikatno na podlagi predhodno opravljene analize tveganj. V analizi tveganj ocenimo ranljivost informacijskih sredstev organizacije, grožnje in vrednost sredstev. Šele ko tveganja za posamezna sredstva poznamo, lahko vzpostavimo ustrezne varnostne ukrepe, da le-ta zmanjšamo na sprejemljivo raven (ISO 27001; OECD, 2012). Proces preverjanja skladnosti organizaciji omogoča, da preveri svoje dejanske varnostne postopke in kontrole z zahtevami mednarodnih varnostnih standardov (Alnatheer in Nelson, 2009), kar omogoča kakovostnejše upravljanje informacijske varnosti, vpliva pa tudi na večje zaupanje v organizacijo in povečanje njenega ugleda. Bolj strukturiran trinivojski model, ki KIV obravnava trinivojsko, najdemo v Mar- tins in Eloff (2002): □□ Nivo organizacije obsega definirane varnostne politike in postopke, ki uporabnikom povedo, kako lahko varno ravnajo z informacijskimi sredstvi, in temeljijo na predhodno opravljeni analizi tveganj. Pomemben je primerno visok proračun, namenjen informacijski varnosti, avtor pa priporoča tudi primerjavo s podobnimi organizacijami in mednarodnimi standardi (npr. ISO 27001). □□ Na nivoju skupine je zelo pomembno zaupanje med zaposlenimi in vodstvom. Ker ima vodstvo ključno vlogo pri udejanjanju informacijske varnosti, mora skozi svoja dejanja kazati svojo zavezanost in vključenost ter biti zgled drugim zaposlenim pri spoštovanju varnostne politike in postopkov. □□ Na nivoju posameznika je treba dvigniti zavedanje o pomenu informacijske varnosti. Prav tako je pomembna etičnost pri ravnanju z intelektualno lastnino organizacije. Vse tri ravní kulture informacijske varnosti so seveda medsebojno odvisne, zato je pomembno usklajeno izboljševanje njihovih faktorjev. 3.4 Dejavniki vpliva na kulturo informacijske varnosti V Da Veiga in Eloff (2010) najdemo celovito ogrodje KIV, ki izhaja iz predhodno navedenega trinivojskega modela (Martins in Eloff, 2002). V ogrodju so obravnavane komponente informacijske varnosti, ki so razvrščene v sedem kategorij. Komponente nadalje usmerjajo aktivnosti varovanja informacijskih sredstev na različnih nivojih Dr. Alenka Rožanec, dr. Sebastijan Lahajnar: Kultura informacijske varnosti ... 97

(organizacijskem, skupinskem, individualnem) oziroma določajo načine varnostnega obnašanja zaposlenih ter tako sčasoma oblikujejo želeno KIV organizacije (slika 1). Rezultat varnostnih aktivnosti je oblikovana KIV, ki jo sestavljajo izdelki, vrednote in predpostavke, izpeljane iz modela organizacijske kulture. V prispevku Van Niekerk in Von Solms (2010) pa je dodano še znanje o informacijski varnosti, brez katere ne moremo pričakovati ustrezne KIV. Slika 1: Vpliv komponent informacijske varnosti na varnostno obnašanje in KIV

Vir: Povzeto po Da Veiga, A. in Eloff, J. H. P. (2010). A framework and assessment instrument for information security culture. Computers & Security, Vol. 29, št. 2, str. 196 – 207; Van Niekerk, J. F. in Von Solms, R. (2010). Information Security Culture: A management perspective. Computers & Security, 29, št. 4, str. 476-486. Tabela 1 poleg dimenzij KIV prikazuje tudi dejavnike, ki nanjo vplivajo. Prvih šest navedenih postavk tabele (podpora vodstva, zavedanje o pomenu informacijske varnosti, varnostna politika, usposabljanja, varnostna skladnost, zaupanje in znanje) smo identificirali kot dimenzije KIV in opisali že v predhodnem poglavju. Tako ugotovimo, da med znanstveno in strokovno javnostjo ni jasne razmejitve, kaj so dimenzije KIV in kaj dejavniki, ki nanjo vplivajo. Največje število, devet dejavnikov, ki vplivajo na KIV, najdemo v Hasan in sod. (2015). To so: podpora najvišjega vodstva, zavedanje, varnostna politika, znanje, kulturne razlike, zaupanje, deljenje informacij, prepričanje in varno obnašanje. Vidimo, da prve tri dejavnike iz navedene raziskave najdemo tudi v mnogih drugih raziskavah (Knapp in sod., 2006b; Alnatheer in Nelson, 2009; Gebrasilase in Lessa, 2011; Martins in Da Veiga, 2015), prav tako se v številnih raziskavah (Alnatheer in Nelson, 2009); Da Veiga in Eloff, 2010; Alnatheer in sod., 98 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

2012) nahaja dejavnik usposabljanja, ki pa ga v raziskavi Hasan in sod. (2015) ne najdemo. Tabela 1: Dimenzije KIV in dejavniki vpliva na KIV Reference dimenzi- Dimenzija KIV/ Opis Reference dejavnika vpliva na KIV dejavnik je KIV Vodstvo podpira in je ak- Van Niekerk in Von Solms (2005), tivno vključeno v pripravo, Knapp in sod. (2006b), Alnatheer in sporočanje, spremljanje Martins in Eloff Nelson (2009), Gebrasilase in Lessa 1. Podpora izvajanja varnostne politi- (2002), vodstva (2011), Alnatheer in sod. (2012), ke. Zagotavlja sredstva in Alnatheer (2014) Hassan in sod. (2015), Martins in določa odgovornosti za in- Da Veiga (2015) formacijsko varnost. OECD (2002), Alnatheer in Nelson (2009), Da Van Niekerk in Veiga in Eloff (2010), Gebrasilase Zaposleni se zavedajo Von Solms (2005), in Lessa (2011), Alnatheer in sod. 2. Zavedanje svojega varnostnega pos- Martins in Eloff (2012), Hassan in Ismail (2012), Da lanstva. (2002), Alnatheer Veiga in Martins (2014), Martins in in sod. (2012), Al- Da Veiga (2014, 2015), Hassan in natheer (2014) sod. (2015) Alnatheer in Nelson (2009), Da Priprava varnostnih politik OECD (2002), Veiga in Eloff (2010), Gebrasilase 3. Varnostna in spremljanje njihovega Martins in Eloff in Lessa (2011), Alnatheer in sod. politika spoštovanja s strani zapo- (2002), Alnatheer (2012), Da Veiga in Martins (2014), slenih. (2014) Martins in Da Veiga (2014, 2015), Hassan in sod. (2015) Van Niekerk in Von Solms (2005), Usposabljanja s področja Alnatheer in Nelson (2009), Da Vei- informacijske varnosti, ki ga in Eloff (2010), 4. Usposabljanja uporabnikom omogočajo Alnatheer (2014) Gebrasilase in Lessa (2011), Al- delo, skladno z zastavljeni- natheer in sod. (2012), Da Veiga in mi varnostnimi politikami. Martins (2014), Martins in Da Veiga (2014, 2015) Alnatheer in Nelson (2009), Da Skladnost z informacijski- Veiga in Eloff (2010), Da Veiga in 5. Varnostna mi varnostnimi standardi in Alnatheer (2014) skladnost Martins (2014), Martins in Da Veiga dobrimi praksami. (2014, (2015) Medsebojno zaupanje med Da Veiga in Eloff (2010), Martins in Martins in Eloff 6. Zaupanje vodstvom in zaposlenimi, Da Veiga (2014), Da Veiga in Mar- (2002) zaposlenimi in strankami. tins (2014) Znanje uporabe varnostnih Van Niekerk in Von Solms (2005), Van Niekerk in 7. Znanje rešitev in poznavanje var- Hassan in Ismail (2012), Hassan in Von Solms (2010) nostnih postopkov. sod. (2015) Postopek, s katerim oceni- OECD (2002), mo ranljivost organizacije Martins in Eloff 8. Analiza in in grožnje, ki lahko to ran- / ocena tveganj (2002), Alnatheer ljivost izkoristijo, ter vred- (2014), ISO 27001 nost sredstev. Dr. Alenka Rožanec, dr. Sebastijan Lahajnar: Kultura informacijske varnosti ... 99

Reference dimenzi- Dimenzija KIV/ Opis Reference dejavnika vpliva na KIV dejavnik je KIV Zagotavljanje etičnega OECD (2002), ravnanja z intelektualno in Martins in Eloff 9. Etičnost / drugo lastnino organizaci- (2002), Alnatheer je. (2014) Vsi zaposleni razumejo svojo vlogo in odgovornost pri zagotavljanju informa- OECD (2002), 10. Lastništvo cijske varnosti ter poznajo Alnatheer in sod. / varnostno tveganje, pove- (2012) zano z nalogami, ki jih opravljajo. Ustrezno visok proračun Martins in Eloff 11. Proračun namenjen informacijski (2002) / varnosti. Primerjava varnostnih praks organizacije z drugimi Martins in Eloff 12. Primerjava / podobnimi organizacijami (2002) in mednarodnimi standardi. Alnatheer in Nelson (2009), Da Ve- Kulturne razlike, ki izhaja- iga in Eloff (2010), Van Niekerk in 13. Kulturne jo iz razlik v nacionalni in / Von Solms (2010), Hassan in Ismail razlike organizacijski kulturi. (2012), Hassan in sod. (2015), Ifine- do (2014) Ravnanje z informacijskimi sredstvi in vsebovanimi informacijami, da je zago- Da Veiga in Eloff (2010), Van Nie- 14. Varno tovljena njihova zaupnost, / kerk in Von Solms (2010), Hassan in obnašanje celovitost in razpoložlji- Ismail (2012), Hassan in sod. (2015) vost, kot jo zahteva varnostna politika. Prepričanje in odnos do Van Niekerk in Von Solms (2010), 15. Prepričanje varovanja informacijskih / in odnos Hassan in sod. (2015) sredstev. 16. Vodenje in Vodenje, obvladovanje, Da Veiga in Eloff (2010), Martins in obvladovanje inf. strategije, upravljanje tve- / Da Veiga (2014), Da Veiga in Mar- varnosti ganj. tins (2014) Upravljanje sredstev, teh- Da Veiga in Eloff (2010), Martins in 17. Upravljanje nično varovanje, upravlja- / Da Veiga (2014), Da Veiga in Mar- inf. sredstev nje incidentov. tins (2014) Percepcija zaposlenih gle- Da Veiga in Eloff (2010), Martins in de varstva njihovih osebnih 18. Zasebnost / Da Veiga (2014), Da Veiga in Mar- in podatkov strank organi- tins (2014) zacije. Pogosto posodabljanje Martins in Eloff (2002), Da Veiga aplikacij, sistemov in infra- in Eloff (2010), Hassan in Ismail 19. Upravljanje / sprememb strukture povečuje varnost (2012), Martins in Da Veiga (2014), in zanesljivost. Da Veiga in Martins (2014) Vir: Lastni vir, 2017. 100 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

Raziskave ugotavljajo, da navedeni dejavniki v tabeli 1 niso neodvisni. Raziskava Martins in Da Veiga (2015) na primer pokaže pozitiven in močan vpliv podpore vodstva na varnostno politiko. Jasno napisana in zaposlenim predstavljena varnostna politika in njihovo usposabljanje pa povečujeta zavedanje in znanje uporabnikov (Martins in Da Veiga, 2014; 2015). Povečanje zavedanja in znanja ob drugih primernih dimen- zijah varnostne kulture v organizaciji (npr. zaupanje vodstvu, etičnost, prepričanje) vodijo k bolj varni rabi informacijskih sredstev oziroma k bolj varnemu obnašanju uporabnikov (Da Veiga in Eloff, 2010; AlHogail, 2015a). Če ostale dimenzije KIV niso ustrezne, pa se kljub visokemu zavedanju o varnostnem tveganju in ustreznem znanju uporabniki vseeno lahko vedejo neustrezno (Van Niekerk in von Solms, 2010), npr. ne pazijo pri odpiranju priponk ali izdajajo svoja gesla drugim uporabnikom. Pris- lan in Bernik (2014) ugotavljata, da se je ozaveščenost v zadnjih letih sicer izboljšala, vendar se uporabniki varnostne politike in pravil pogosto ne držijo, kar predstavlja izziv za prihodnost. Vzporednice bi lahko iskali na področju prometa, kjer vsi poznamo prometna pravila in omejitve, pa jih vseeno pogosto kršimo, saj v nacionalni kulturi takšno obnašanje ni nesprejemljivo. Dejavnik kulturne razlike kaže, da mora biti KIV ustrezno prilagojena organizacijskemu in nacionalnemu kontekstu (Alnatheer in Nelson, 2009; Da Veiga in Eloff, 2010; Van Niekerk in Von Solms, 2010; Alnatheer, 2014), kar prikazuje tudi slika 2. Nacionalna kultura je kultura, ki jo gojijo pripadniki določenega naroda in je z vidika informacijske varnosti pomembna, saj kulturne norme lahko bistveno vplivajo na kršitve pri rabi informacijskih sredstev (kot v prej navedenem primeru prometa). Or- ganizacijska kultura je vzorec vrednot, norm, prepričanj, odnosov in predpostavk, ki niso nujno zapisane, a oblikujejo obnašanje in načine dela v organizaciji (Armstrong, 2006, str. 384). Eno najbolj uveljavljenih klasifikacij organizacijske kulture (Handy in Harrison, v: Cadle in Yeates, 2001, str. 6-7) obsega štiri skupine: močna, birokratska, individualistična in matrična kultura. Slika 2: Kontekst kulture informacijske varnosti

Vir: Povzeto po Alnatheer, M. (2014). A conceptual model to understand Information Security Culture. International Journal of Social Science and Humanity, Vol. 4, No. 2, str. 104–107. Dr. Alenka Rožanec, dr. Sebastijan Lahajnar: Kultura informacijske varnosti ... 101

Pri močni kulturi je za izvajanje vseh sprememb najpomembnejše vodstvo, napi- sanih pravil in predpisov je malo. Za uspešnost KIV je najpomembnejša zavezanost vodstva. Za birokratski tip kulture je značilno, da so opisi del in pravila jasno zapisani in se jih zaposleni večinoma držijo. Značilna je za javno upravo in banke. Pri tej vrsti kulture so jasno zapisna vloga informacijske varnosti, pravila in njihovo spoštovanje s strani uporabnikov pričako- vani in, če so ustrezno predstavljeni, tudi upoštevani. Za različne strokovne organizacije, npr. odvetniške pisarne ali raziskovalne organizacije, ki zaposlujejo visoko usposobljene posameznike, pa je značilna individualistična kultura, saj niso vajeni formaliziranih pravil. V takšnih tipih organizacij so zato potrebni posamezniki, ki imajo znanje in prepričajo še druge zaposlene, da skupaj določijo in implementirajo varnostna pravila. Zadnjo skupino predstavljajo proizvodna podjetja, za katera je značilna matrična kultura. V tovrstnih organizacijah motiviranje uporabnikov za zavezanost in spoštovanje informacijskih varnostnih politik ni tako zahtevno kot pri predhodno opisani individu- alistični kulturi (Da Veiga in Eloff, 2010). 3.5 Spremembe kulture informacijske varnosti Uveljavljanje načel KIV pomeni za organizacijo veliko spremembo, ki mora biti načrtovana premišljeno in izvedena po majhnih korakih, saj v nasprotnem primeru lahko pričakujemo neuspešnost in odpor zaposlenih. Organizacijam zato svetujemo uporabo uveljavljenih ogrodij obvladovanja sprememb, npr. Kotterjev model osmih korakov ali Cameronov ciklični model sprememb (Cameron in Green, 2015). V Alhogail in Mirza (2014) najdemo opis načel in ogrodje, prilagojeno obvladovanju sprememb KIV. S slike 3 vidimo, da načela sprememb KIV izhajajo iz splošnih načel obvladovanja sprememb. V raziskavi (AlHogail, 2015) se je kot najpomembnejše načelo izkazala podpora vodstva, sledila so sredstva in drugi viri, komunikacija, vključenost in lastništvo ter delavnice in fokusne skupine. Alhogail (2015a) ugotavlja tudi pozitiven odnos med ni- vojem KIV in uporabo načel obvladovanja njenih sprememb, kar še dodatno poudarja vlogo ustreznega upravljanja sprememb za implementacijo učinkovite KIV. 102 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

Slika 3: Načela obvladovanja sprememb KIV

Vir: Alhogail, A. in Mirza, A. (2014). A framework of information security culture change. Journal of Theoretical and Applied Information Technology, Vol. 64, No. 2, str. 540–549. S sliko 4, ki prikazuje dimenzije KIV, dejavnike vpliva nanjo in načela upravljanja sprememb KIV, jasno pokažemo, da se veliko število elementov pojavi v modelih in raziskavah dveh ali celo vseh treh navedenih področij. Slika 4: Presek področij kulture informacijske varnosti (KIV)

Vir: Lastni vir, 2017. Dr. Alenka Rožanec, dr. Sebastijan Lahajnar: Kultura informacijske varnosti ... 103

V središču, torej v preseku vseh treh področij najdemo podporo vodstva in usposabljanja, kar sta tudi po našem mnenju najpomembnejša dejavnika za zagotovitev takšne kulture informacijske varnosti organizacije, v kateri se bo vsak zaposleni čutil odgovornega in imel znanje za varno ravnanje z informacijskimi sredstvi ter ne bo predstavljal vedno večje varnostne ranljivosti organizacije, ki jo nepridipravi lahko hitro izkoristijo.

4 Razprava in sklep

Število in raznovrstnost naprav, ki jih uporabljamo v zasebni in poslovni sferi, na- rašča. Uporabniki imajo vedno večjo izbiro storitev in lokacij uporabe. Prihajajo tudi nove naprave - internet stvari. Pri heterogenosti naprav in storitev, ki jih uporabljamo kjer koli in kadar koli, tako ne moremo več pričakovati, da bo oddelek IT sam zago- tavljal ustrezno raven informacijske varnosti, kot jo je v preteklosti, ko je imel popoln nadzor nad vsemi napravami in storitvami. Obvladovanje človeških dejavnikov pri informacijski varnosti oziroma implementacija ustrezne informacijske varnostne kulture zato dandanes postaja nuja za zagotavljanje ustrezne ravni informacijske varnosti. Vsaka organizacija pa bo morala z uporabo dobrih praks, standardov, modelov, ogrodij in študij primerov izbrati zase najprimernejši način za vzpostavitev dobre kulture informacijske varnosti. Pregled raziskav in modelov KIV pokaže, da gre za kompleksno področje, na katerega uspešnost vpliva veliko število dejavnikov. Ugotavljamo, da med znanstveno in strokovno javnostjo ni poenotenega mnenja, kaj so dimenzije KIV in kaj dejavniki, ki nanjo vplivajo. Obstaja tudi presek z načeli obvladovanja sprememb KIV skozi čas, kar nazorno pokaže slika 4. Iz nje lahko razberemo tudi, da sta podpora vodstva in usposabljanje zaposlenih prisotna v raziskavah in modelih z vseh treh navedenih področij. Model, ki so ga zasnovali Knapp in sod. (2006b) kaže, da podpora vodstva vpliva na številne druge dimenzije informacijske varnosti. Raziskava Knapp in sod. (2006a), v kateri so sodelovala podjetja najrazličnejših panog, pokaže, da je to tudi najpo- membnejši med 25 ocenjevanimi dejavniki informacijske varnosti. Študija primera (Gebrasilase in Lessa, 2011) pokaže tudi nasprotni primer, kjer zaradi pomanjkanja podpore s strani vodstva bolnišnica nima zapisanih varnostne politike, zavedanje med uporabniki je nizko, imajo slabo znanje. V študiji primera finančne inštitucije, ki so jo spremljali osem let, Da Veiga in Martins (2014) ugotavljata, da je izvajanje varnostnih aktivnosti vplivalo na izboljšanje vseh dimenzij KIV ter da so imeli največji vpliv upravljanje informacijskih sredstev, obvladovanje informacijske varnosti, varnostna politika in upravljanje uporabnikov (zavedanje, usposabljanje). Značilne razlike v višji KIV tistih uporabnikov, ki so se usposabljali, v primerjavi z ostalimi, jasno kaže na pomembnost in koristnost usposabljanja ter se predlaga kot ključna aktivnost za izboljšavo KIV. Raziskava s področja zdravstva (v: Hassan, 2015) pa je pokazala, da je najpomembnejši dejavnik za zagotovitev informacijske varnosti zavedanje uporab- 104 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017) nikov, ki ga usposabljanje prav tako povečuje. Dhillon tudi poroča (v: Gebrasilase, 2011), da je dvig zavedanja o pomembnosti varovanja s strani vsakega uporabnika, ki se izvede preko ustreznega usposabljanja, najučinkovitejši ukrep za izboljšanje KIV. Kot smo predstavili v poglavju 3.4 na KIV močno vpliva kontekst nacionalne in organizacijske kulture, zato ga je treba skrbno analizirati in upoštevati pri načrtovanju sprememb. Glede na slovensko nacionalno kulturo je pričakovati, da bo za doseganje dobre kulture informacijske varnosti težja in daljša pot kot v zahodnoevropskih in skandinavskih državah, kjer se zakoni, predpisi in pravila bolj dosledno spoštujejo. Težje delo je tako na primer pričakovati na elementu motivacije zaposlenih za spošto- vanje varnostne politike, kjer je treba dobro razmisliti, kakšno razmerje negativnih in pozitivnih spodbud bo v določeni organizaciji najučinkovitejše. Pri tem želimo spom- niti, da je pohvala veliko premalo uporabljana vzpodbuda glede na njene pozitivne učinke. Predlagamo, da se s pohvalo vzpodbudi vsakega zaposlenega, ki prijavi varnostni incident takoj, ko opazi kar koli neobičajnega, saj s tem prepreči njegovo širitev in povečanje škode. Organizacijam z birokratsko in matrično organizacijsko kulturo (praviloma večje organizacije, npr. javna uprava, večja podjetja, banke) svetujemo, da se naslonijo na standarde družine ISO 27000 ter postopoma zagotovijo tehnologijo, uredijo postopke in usposobijo zaposlene za varno ravnanje ter si za dolgoročni cilj postavijo pridobitev certifikata informacijske varnosti ISO 27001. Manjšim organizacijam z močno ali individualistično kulturo pa svetujemo, da se sprememb lotijo pri dovolj vplivnih posameznikih, ki morajo s pomočjo usposabljanja pridobiti ustrezno zavedanje in znanje s področja varnosti, da bodo skupaj z drugimi zaposlenimi na manj formalen način določili varnostna pravila in njihovo spoštovanje, temelječe na zaupanju in etičnosti. Ne glede na vrsto organizacije je potrebno najprej zagotoviti podporo vodstva, ki bo omogočilo vire za stalna vlaganja v informacijsko varnost. Tu- kaj je zelo pomembna proaktivna vloga osebja IT v organizaciji, ki mora na ustrezen način vodstvu predstaviti pomen navedenega področja. Nadalje je treba vzpostaviti skupino za informacijsko varnost z ustreznimi kompetencami, ki bo zagotovila stalno upravljanje in izboljševanje varnostnih aktivnosti. Med pomembnejše aktivnosti so- dijo: analiza obstoječe kulture informacijske varnosti in trenutnega znanja zaposlenih (strokovnjakov IT in uporabnikov), analiza tveganj, priprava varnostne politike ob upoštevanju rezultatov predhodno navedenih analiz, predstavitev varnostne politike zaposlenim in stalno usposabljanje za varno ravnanje z novimi tehnologijami (e-gra- diva, delavnice).

Alenka Rožanec, PhD, Sebastijan Lahajnar, PhD

Information security culture as the key factor in ensuring an adequate level of information security

Ensuring an appropriate level of the organisation’s information security in the interconnected, global environment is becoming indispensable for the long-term su- Dr. Alenka Rožanec, dr. Sebastijan Lahajnar: Kultura informacijske varnosti ... 105 ccess and reputation. In spite of regular investments into the information security, the number of security incidents is increasing every year. Studies have shown, that organisations mainly use technological safeguards (e.g. antivirus software, firewalls, intru- sion detection systems, backup tools), but devote too little attention to employees, i.e. users of their information assets, making social engineering and improper behaviour the culprits for over 50% of security incidents (Rančigaj and Lobnikar, 2012). Prislan and Bernik (2014) stated that ensuring a proper information security is thus not only a technological, but in great part also a psychological and social issue. Organisations will have to pay more attention to human factors in the future, if they wish to ensure an appropriate level of information security. The behaviour of users namely depend on security procedures, management commitment and support, awareness, knowledge, beliefs and motivation. Depending only on technological security safeguards is not sufficient anymore due to changes in the use of information assets. The first major change was the connection of users to the internet. The second major change is the use of private devices (e.g. mobile, laptops) for business work, named Bring your own device. The latter brings many risks, especially if the BYOD privacy policy is not defined, and if the users do not have knowledge to secure their private devices (Sans Institute, 2017). The third novelty is cloud computing, allowing companies to hire hardware and software instead of owning it. For about a decade, we have also been talking about the internet of things, various devices for better and more comfortable life (e.g. transport, logistics, smart houses, smart cities, wearables) (Opcomm, 2013). Along with the benefits (e.g. savings, greater flexibility) of listed new devices and services connected to internet, we must also expect many security incidents, as new immature technologies (e.g. mobile or things) are much more vulnerable than the mature ones and thus could be easier exposed. Younger employees use information technology on a daily basis, but have very poor awareness and knowledge about the information security. Therefore, most of them learn how to securely use IT only within the organisation (Talib et al., 2010). Information security awareness and training programs will thus require a lot more attention than they had in the past. To avoid the increase of security incidents due to improper actions of users, constant information security culture improvements are required. The information security culture can be defined as the attitude, assumptions, beliefs, values and knowledge that employees have in relation to the organisation and procedures during each part of the day. The attitude is shown in the acceptable and unacceptable behaviour and deviations in the protection of information assets (Da Veiga and Eloff, 2010). OECD (2002, pp. 9-12) provides nine principles of information security culture: Awareness: users should be aware of the need for security of information systems and networks, and ask themselves what they can do to enhance security. Responsibility: all users are responsible for information systems and network security. Response: users should take actions on time and cooperatively to detect, prevent and respond to security incidents. 106 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

Ethics: participants should respect legitimate interests of others. Democracy: security of information systems and networks should be compatible with key values of a democratic society. Risk assessment: users conduct risk assessments to identify threats and vulnerabilities, and define the acceptable risk levels before supervision is established. Security design and implementation: users should incorporate security as a key element of information systems and networks, both technical and non-technical safeguards and solutions are required. Security management: participants should adopt a comprehensive approach to security management, including security policies, practices, measures and procedures, which are coordinated and integrated to create a coherent security system. Reassessment: users should review and reassess the security of information systems and networks, and ensure that suitable changes to security policies, practices, measures and procedures are made. Principles 6 to 9 are integral parts of the information security standards. The fundamental standard ISO/IEC 27001 (ISO/IEC 27001:2013) specifies the requirements for establishing, implementing, maintaining and continually improving the information security management system within the context of an organisation. It also includes requirements for the assessment and treatment of information security risks tailored to the needs of the organisation. More thorough advice and best practices for establishing controls enabling the risks are reduced to the acceptable level can be found in the standard ISO/IEC 27002 (ISO/IEC 27002:2013). The modest model of information security culture consists of two dimensions, security awareness and ownership (Alnatheer et al., 2012), while others are more extensive (Van Niekerk and Von Solms, 2005; Alnatheer, 2014). The most comprehensive model where information security culture is considered on three levels (organisational, group, individual) was developed by Martins and Eloff (2002). During the review of models, OECD principles and security standards, we identified the following twelve dimensions forming the information security culture: management support, security awareness, security policy, training, security compliance, trust, knowledge, risk analysis, ethics, ownership, budget, and benchmarking. Furthermore, we reviewed the research of factors influencing the information security culture. Among the fourteen identified factors, seven factors are the same as information security culture dimensions (management support, security awareness, security policy, training, security compliance, trust and knowledge). Others are: cultural differences (Hassan et al., 2015; Ifinedo, 2014), security behaviour (Da Veiga and Eloff, 2010; Van Niekerk and Von Solms, 2010; Hassan and Ismail, 2012), belief and attitude (Van Niekerk and Von Solms, 2010; Hassan et al., 2015), security lea- dership and governance, security management and operations, privacy and change management (Da Veiga and Eloff, 2010; Martins and Da Veiga, 2014; Da Veiga and Martins, 2014). We could state that researches and practitioners do not share a common view of what dimensions that constitute information security culture are, and Dr. Alenka Rožanec, dr. Sebastijan Lahajnar: Kultura informacijske varnosti ... 107 which factors are influencing it. The research of Knapp et al. (2006a) shows that the most important factor is management support; the healthcare study (in: Hassan et al., 2015) found the security awareness as the most important one. Research showed that dimensions or factors are not independent but influence each other. The model of Knapp et al. (2006b) shows that the management support influences all other information security items. Martins and Da Veiga (2015) show positive influence of management support on security policies. Clearly written and communicated policies and trainings raise security awareness and knowledge (Mar- tins and Da Veiga, 2014; 2015). Higher awareness and better knowledge along with other appropriate factors of the security culture (e.g. trust, ethics, attitudes, beliefs) lead to a more secure behaviour of users (Da Veiga and Eloff, 2010; Martins and Da Veiga, 2015). On the other hand, if the listed cultural factors are inappropriate, users still behave unsecure (Van Niekerk and Von Solms, 2010). Prislan and Bernik (2014) found out that security awareness has increased in the recent years, but often users still do not respect the privacy policies, which is definitely a challenge for the future. Parallels could be found in the field of transport in Slovenia, where drivers are familiar with traffic rules and restrictions, but they are often violated, since such behaviour is not unacceptable in the national culture. The implementation of good information security culture, ISO/IEC 27001 standard or OECD principles means a huge change and requires a lot of effort of all employees. To avoid resistance and achieve success, it is very important that the change is carefully planned and carried out in a way that suits the characteristics of the organisation. For the best possible success in the information security field, we advise the use of general change management models, e.g. Kotter's Eight-Step model, Ulrich's Seven-Step model (Cameron and Green, 2015), or the specific information security culture change management framework (Alhogail and Mirza, 2014). The framework provides description of ten important principles, e.g. culture analysis, communication, motivation, management support, sufficiency of resources, change agents team. According the research of Alhogail (2015), the most important principle is the top management support, followed by sufficiency of resources. Very important are also workshops and focus groups. Participation of key users allows the exchange of knowledge, raises awareness and achieves better understan- dability of security policies, which also affects their better compliance. Following the security culture change management principles enables the cultivation of the information security culture, where users do not relay on the IT department's technological safeguards but are aware of their own responsibility. Considering previously described changes in the information technology field, the only possible way for ensuring a suitable level of information security in the future is the motivation of all users to constantly learn and self-educate themselves regarding the information security, and compliance with security policies of the organisation. 108 Revija za ekonomske in poslovne vede (2, 2017)

LITERATURA

1. AlHogail, A. (2015). Design and validation of information security culture framework. Com- puters in Human Behavior, No. 49, pp. 567–575. 2. AlHogail, A. (2015a). Cultivating and assessing an organizational information security culture. International Journal of Security and Its Applications, 9, No. 7, pp.163–178. 3. Alhogail, A. and Mirza, A. (2014). A framework of information security culture change. Jour-nal of Theoretical and Applied Information Technology, 64, No. 2, pp. 540–549. 4. Alnatheer, M. (2014). A conceptual model to understand Information Security Culture. Inter- national Journal of Social Science and Humanity, 4, No. 2, pp. 104–107. 5. Alnatheer, M. and Nelson, K. (2009). Proposed Framework for Understanding Information Security Culture and Practices in the Saudi Context. Retrieved on 6/29/2017 from the Inter-net: http://ro.ecu.edu.au/cgi/viewcontent.cgi?article=1001 &context=ism. 6. Alnatheer, M. et al. (2012). Understanding and measuring Information Security Culture. Re-trieved on 8/25/2017 from the Internet: http://aisel.aisnet.org/cgi/viewcontent.cgi ?article=119&context=pacis 2012. 7. Armerding, T. (2017). The 15 worst data security breaches of the 21st century. Retrieved on 1/22/2017 from the Internet: http://www.csoonline.com/article/2130877/data-protection/data- protection-html. 8. Armstrong, M. (2006). A Handbook of Human Resource Management Practice. 11th ed., London and Philadelphia: Kogan Page. 9. Cadle, Y. and Yeates, D. (2001). Project management for information systems. London: Pear-son Education. 10. Cameron, E. and Green, M. (2015). Making sense of change management: a complete guide to the models, tools and techniques of organizational change. London: Kogan Page. 11. CISO (2011). Human behaviour and security culture. Retrieved on 8/30/2017 from the Inter-net: http://exec.tuck.dartmouth.edu/downloads/623/human_behavior_and_security_ cultu-re_ciso_ workshop_overview.pdf. 12. Da Veiga, A. and Eloff, J. H. P. (2010). A framework and assessment instrument for infor-mation security culture. Computers & Security, 29, No. 2, pp. 196–207. 13. Da Veiga, A. and Martins, N. (2014). Information Security Culture: A Comparative Analysis of Four Assessments. Retrieved on 8/15/2017 from the Internet: http://uir.unisa.ac.za/bitstream/ handle/10500/18734/Information%20Security%20Culture%20A%20Comparative%20 Analysis%20of%20Four%20Assessments%202014.pdf?sequence=1&isAllowed=y. 14. Da Veiga, A. et al. (2007). Information security culture – validation of an assessment instru-ment. Southern African Business Review, 11, No. 1, pp. 147–166. 15. Dhillon, G. (1999). Managing and controlling computer misuse, Information Management & Computer Security, 7, No. 4, pp. 171–175. 16. Gebrasilase, T. in Lessa, L. F. (2011). Information Security Culture in Public Hospitals. The Xase of Hawasa Referral Hospital. The African Journal of Information Systems, 3, No. 3, pp. 72–86. 17. Hassan, N. H. and Ismail, Z. (2012). A conceptual model for investigating factors influencing information security culture in healthcare environment. Retrieved on 6/27/2017 from the In-ternet: http://www.sciencedirect.com/science/article/pii/S1877042812052196. 18. Hassan, N. H. et al. (2015). Information Security Culture: A systematic literature review. Re-trieved on 8/24/2017 from the Internet: http://www.icoci.cms.net.my/proceedings/2015/PDF/PID205.pdf. 19. Ifinedo, P. (2014).The effects of national culture on the assessment of information security threats and controls in financial services industry. International journal of electronic business management, 12, No. 2, pp. 75–89. 20. International Organisation for Standardization. ISO/IEC: 27001:2013, Information technolo-gy -- Security techniques -- Information security management systems – Requirements. Re-trieved on 2/3/2017 from the Internet: http://www.iso.org/iso /catalogue_detail?csnumber=54534. Dr. Alenka Rožanec, dr. Sebastijan Lahajnar: Kultura informacijske varnosti ... 109

21. International Organisation for Standardization. ISO/IEC: 27002:2013, Information technolo-gy -- Security techniques -- Code of practice for information security controls. Retrieved on 2/3/2017 from the Internet: http://www.iso.org/iso/catalogue _detail?csnumber=54533. 22. IT Governance Institute (2007). CobiT 4.1. Rolling Meadows: IT Governance Institute. 23. Knapp, K. J. et al. (2006a). The top information security issues facing organizations: What can government do to help? Information Security And Risk Management, 15, No. 4. pp. 51–58. 24. Knapp, K. J. et al. (2006b), Information security: management’s effect on culture and policy, Information Management and Computer Security, 14, No. 1, pp. 24–36. 25. Martins, A. in Eloff, J. (2002). Information security culture. Retrieved on 8/26/2017 from the Internet https://link.springer.com/content/pdf/10.1007%2F978-0-387-35586-3_16.pdf. 26. Martins, N. and Da Veiga, A (2015). An information security culture model validated with structural Equitation modelling. Retrieved on 8/30/2017 from the Internet: http://uir.unisa.ac.za/bitstream/ handle/10500/19061/CSCAN-OA-254%20Inf%20Sec%20 Cul%20Model%20with%20SEM%20 HAISA%202015.pdf?sequence=1&isAllowed=y. 27. Martins, N. and Da Veiga, A. (2014). The value of using a validated information security cul-ture assessment instrument. Retrieved on 8/30/2017 from the Internet: http://uir.unisa.ac.za/bitstream/ handle/10500/14350/Martins%20Da%20Veiga_The%20Value%20of%20Using%20a%20 Validated%20Information%20Security%20Culture%20Instrument.pdf?sequence=2. 28. OECD (2002). Guidelines for the Security of Information Systems and Networks: Towards a Culture of Security. Retrieved on 1/5/2017 from the Internet: http://www.oecd.org/sti/ieconomy/15582260. pdf. 29. Opcomm (2013). Pridobljeno dne 3. 2. 2017 s svetovnega spleta: http://www.opcomm.eu/sl/ medijsko-sredisce/blog/139-zakaj-postaja-internet-stvari-najveja-globalna-panoga. 30. Prislan, K. in Bernik, I. (2014). Trendi informacijske varnosti v sodobni organizaciji. Uporabna informatika, 22, št. 1, str. 25–37. 31. Rančigaj, K. in Lobnikar, B. (2012). Vedenjski vidiki zagotavljanja informacijske varnosti: pomen upravljanja informacijske varnostne kulture. Pridobljeno dne 20. 1. 2017 s svetovnega spleta: http://www.fvv.um.si/konferencaiv/zbornik/Rancigaj_Lobnikar.pdf. 32. Sans Institute (2017). Pridobljeno dne 22. 1. 2017 s svetovnega spleta: https://www.sans.org/ reading-room/whitepapers/analyst/survey-mobility-byod-security-policies-practices-35175. 33. Schlienger, T. and Teufel, S. (2003). Analyzing information security culture: increased trust by an appropriate information security culture. Retrieved on 8/22/2017 from the Internet: http:// ieeexplore.ieee.org/abstract/document/1232055/. 34. Talib, S. et al. (2010). An analysis of information security awareness within home and work environments. Retrieved on 2/1/2017 from the Internet: http://ro.ecu.edu.au/cgi/ viewcon-tent. cgi?article=7348&context=ecuworks. 35. Van Niekerk, J. F. and Von Solms, R. (2010). Information Security Culture: A management perspective. Computers & Security, 29, No. 4, pp. 476–486. 36. Van Niekerk, J. F. and Von Solms, R. (2005). A holistic framework for the fostering of an information security sub-culture in organizations. Retrieved on 8/30/2017 from the Internet: https://www.researchgate.net/profile/Johan_Van_Niekerk2/publication/220803201 _A_holistic_ framework_for_the_fostering_of_an_information_security_sub-culture_in_organizations/ links/0deec519093063e1f2000000.pdf.

Dr. Alenka Rožanec, višja predavateljica na Fakulteti za upravljanje, poslovanje in informatiko Novo mesto. E-naslov: [email protected] Dr. Sebastian Lahajnar, BPNLAB Ljubljana. E-naslov: [email protected]