Stritarjeva Antologija.Pdf
Total Page:16
File Type:pdf, Size:1020Kb
66901 STRITAR JEVA ANTOLOGIJA mtum STRITARJEVA ANTOLOGIJA UREDIL IN UVOD NAPISAL DR. IVAN PRIJATELJ V LJUBLJANI 1919 IZDALA IN ZALOŽILA »TISKOVNA ZADRUGA" 020D43>tffS' NATISNILA .NARODNA TISKARNA* V LJUBLJANI Vsebina. Josip Stritar 1. V življenju — boju 2 2. V pesmi 64 Izbrane pesmi Pri rodi 89 V zimi pomlad 89 Pred tabo na kolenih • 90 Srca sem tebe, draga, prosil 90 Oblaček 90 Vse to, kar si mi zdaj naštela . • • 91 Kaj bi neki ž njim začela 91 Po smrti 92 Srcu • • • 92 Pri oknu 93 Čuj, v vrtni seči prepeva kos 94 Popotne pesmi 1—18 94 Hrepenenje po pomladi 105 Svet mladeniču 105 Pomladnja noč M* Lastovki 107 Žalost 107 Pesnik 108 Jesenska sreča 108 Črez morje! 109 Mojemu narodu HO Mladini 111 Konju 112 Bravcu 118 Turki na Slevici 115 Nočna sodba H7 Izgubljeni sin 120 Orest 123 Solncu in mesecu l2^ Solncu 125 Mesecu 126 Preširnova pisma iz Elizije I -III 126 Dunajski soneti I—XLVII 134 Slovo 157 Prijatelju 165 Samotar 1°7 Na Jenkovem grobu 176 Prešernova oporoka 177 Sreča, poezija in Prešeren 179 Dunajske elegije I—XII 184 .Raja* 1. Gost 197 2. Vdova 199 3. Begun 200 4. Prisega 202 5. Na meji 202 6. Bojna pesem 204 7. Junak in dete 205 8. Poslanec 206 9. Junak in lastovka 208 10. Otroku 210 Pesem brez imena 211 7^ -Delavcu 212 Postopačeva modrovanja 214 Nosan 215 t-AA^K Pisarjev sin 221 Glavan ' 226 Drobiž 230 Rojakom 234 Dodatek iz poslednjih pesmi Nazaj 239 Po starih potih 240 Doma 1—13 241 Želja 247 Le solnce, solnce! 247 Josip Stritar. ^""^tritar je centralna postava slovenske literature, t. j. one kulturne naprave, ki lepo knjigo redno in stalno producira ter redno in stalno konsumira, ki agira in reagira; z eno besedo: one trajne in tesne zveze med pisateljem in čitateljem, ki je pred njim ni bilo in za njim nikdar več tako osredotočene ob eni osebi. Šele s Stritarjem sta si postala pri Slovencih ta dva važna činitelja narodne prosvete bližnja in potrebna. Stritar je nekaj desetletij držal v rokah vse niti, ki se ovijajo najrazličnejših panog leposlovja: lirike, epike, dramatike, književne, umetniške, socialne, politične kritike, niti, ki se predejo v vse sloje naroda od bravca do bravca, budeč vprašanja in povzročajoč odgovore. Stritar je veliki mojster in patriarh našega slovstva, ki ga je vcepil narodni kulturi kot neobhodno sestavino njeno. V to ga je usposobil njegov krotki in blagi značaj, prav posebno pa njegov izredni vzgojiteljski dar. A omogočila mu je ta njegov veliki poklic svetovnoširoka podlaga njegove izobrazbe. Stritar je eden najizobraženejših naših ljudi. Širokost njegovega duha daleč presega globokost njego vega talenta. In tudi ta okoliščina je prišla v prid njegovi kulturni misiji v mladem, šele nastajajočem narodu. Iz njegovih ust so nam preprosto, »po domače« govorili največji duhovi izobražene, zlasti zapadne Evrope. S študijem Stritarja se še dobro baviti nismo začeli, ker se še nismo polotili važne naloge, da bi si razložili sesta vine duha naših očetov, še manj pa smo si stavili vprašanje: odkod imamo svoje privzgojeno čuvstvovanje in mišljenje mi, njih otroci. — V tej knjigi izhaja izbor Stritarjevih pesmi, one umotvorne oblike, ki ne pred stavlja njegovega najmočnejšega izraza, pač pa njemu i 2 najmilejšo duševno deco, ki jo je negoval in pestoval od mladih nog do pozne starosti s posebno ljubeznijo. Za uvod te antologije mislim, da bi bilo na mestu, ako bi se izpregovorile kake dve - tri besede o vpra šanju: kako je zrastla iz podlage kraja in goščave časa v boju in trudu njegova lastna posebnost, ki je postala del individualnosti naroda, čigar član je; posebno pa, kako je prišlo do tega, da se je pokrila ne samo z mogočnim vejevjem in zelenjem, ampak tudi z bogatim cvetjem ta najkošatejša lipa slovenska. 1. V življenju — boju. Stritar*) se je rodil v Podsmreki pri Velikih Laščah, torej na klasičnih tleh Trubarjevih in Levstikovih, s to razliko, da sta zastavni »Rašičar« in oblastni »Retinski gospod« doma na planem ob deželni ljubljansko-ribniško- kočevski, takrat zelo živahni cesti, Stritar pa v idilični, holmčasti dolinici, kakršnih se snuje in vijuga več v pohlevno brdje in gričevje proti jugu ter zapadu od Lašč. Zagledal je luč sveta dne 6. marca 1836 v kmetiški hiši št. 2, kjer sta gospodarila oče Andrej in mati Uršula s šestimi otroki, dvema sinoma in štirimi hčerami. Sina * Literatura: Jos. Stritarja Zbrani spisi. — Jož. Stritar, Lešniki. — F. Celestin, »Jos. Stritar«, Slovan 1887. — Slovan 1887 str. 93. — G laser, Zgodovina slov. slovstva, IV. — Jos. Tominšek, »Jos. Stritar, analiza njegovega življenja in delovanja.« Lj. zvon 1906. — A. Ži go n, Donesek o razmerju med Janežičem in Levstikom. Ča sopis za zgod. in narodop. 1907. — A. Ž i g o n, Prijateljska zgodba iz Levstikovega življenja. Slovan 1916. — Iv. Pri jatelj: Naši zapiski 1907 (kritika Tominškovega spisa). — Iv. Prijatelj, Istorija najnovije slovenačke književnosti, Letopis Matice Srpske 1907. — Iv. Prijatelj: Janko Kersnik. — Iv. Grafenauer, Opazke k Levstikovemu življenjepisu. Bleiweisov zbornik. — Iv. Grafenauer, Med »Glasnikom« in »Zvonom«. D. in S. 1918. — A. Mah- n i č, Dvanajst večerov. — A. M a h n i č, Rimski katolik I. — Spisy F. X. Saldy svaz. II. 3 sta oba študirala. Najstarejši je bil Andrej, poznejši duhovnik, Jožek je bil peti. »Glavan« se ga spominja v svojem monologu z značilnimi besedami: »V sosednji vasi bil je neki Jože, šibak, mehak je bil, razvajen malo, da ni mu sile, se mu je poznalo.« Deček je hodil v šolo v Lašče k staremu »šolmaštru« Tekavcu (Stritar mi sporoča, da se je pisal Juvanec), po šoli pa se je igral s pastirji na vaški paši sredi svoje rodne pokrajine, ki jo je v »Zorinu« takole popisal: »Trata, nagnjena proti poldnevu, zadaj breg z gostim grmovjem, izmed katerega se dvigujejo tupatam ter se prijazno svetijo bela brezova debla; na levi podol govat hrib, na grebenu mu gleda bela cerkvica izmed temnega smrečja; ob robu njegovem naznanja jelševje potok, ki teče po globokem jarku med gozdom in trato; proti jugu gledaš pred sabo dobravo z redkim leščevjem, brinjem in trnjem. Poglej proti večeru! Gorica se vrsti za gorico, in daleč, daleč zad stoje ter zapirajo svet velikanske planine!« To življenje in drugovanje z dečki in deklicami, pasočimi živinico svojih očetov, je zapustilo v Stritarju najgloblje sledove: živejših spominov od teh s slovenskih tal nima v svojih spisih. V poslednjih spominskih pesmicah z mehkim domotožjem opisuje igre na paši, kako je s pastirčki lovil rake in ribe, kako je pod bukvo v travi našel prvo ptičje gnezdo, kako je z očetom oral na Brezju, pri čemer je on poganjal vole. Tu na njegovi »trati« sta z Glavanom »med praprotjo na mahu sedela, pa lepe pogovore imela«; Glavan mu je »delal malinčke, piščali, iz lesa, lubja rezal mu živali«, Stritar, »dobra duša«, mu je kruha nosil. Zvečer sta »kurila in krompir pekla in zraven marsikako modro rekla«. Nekdaj sta tu v večernem hladu sedela, ko so v jesenskih grmih peli strnadi — Stritarju jako ljubi ptiči zaradi njih -»milih, otožnih glasov« — žerjavica je počasi gasnila, na nebu je migljala večernica. In v tem občutju je premagala žalost Glavana, da je Stritarju potožil, kako ga živa duša i* 4 nima rada na svetu. In mali »šibki, mehki« Jožek mu Je »položil roko krog vratu, zaihtel in naglas zajokal«. (Podobno je to pripoved ponovil Stritar otrokom v »Lešnikih«.) Na tej »trati« je Stritar prijateljeval in sanjaril z deklico, o kateri bi se moglo reči, da je osrednja ženska postava vsega njegovega pesniškega delovanja, središče, ki se je krog njega gibalo vse njegovo čuvstvovanje, skrivnostni ženski ideal, ki ga je dvignil pesnik na visoki piedestal svojih sanj. To je bila sosedova — Rejenka. V prvih svojih »Pesmih« ji je posvetil romanco; ko je nekaj let pozneje izdajal nekatere svoje pesmi v nemškem prevodu, je v njih z ozirom na Nemce marsikaj izpre- minjal, a »Rejenka« je ostala v naslovu romance tudi v nemščini brez prevoda. To ime mu je bilo zlasti v mla dosti nedotakljivo (samo v Mohorjevih otroških knjigah je napravil iž nje »mlajšo sestrico«). To deklico si je izbral Stritar za junakinjo svojega romana »Zorina« in jo obdal z vsem žarom svoje čuvstvenosti. In še kot sedemdesetletni starec se v svojem iingiranem posetu rojstnega kraja (»Doma«) v spominu najdalje mudi ob — Rejenki. To je bil čudovit otrok, prava »Madchen aus der Fremde«, nesrečno tržaško dete, najdenka, prepu ščena najprej sebi, svojim mislim in sanjarijam, ki jih je potem razodevala tudi svojemu mlademu prijatelju, »šibkemu, mehkemu« Jožku: Zakaj je bolečina na svetu? Ali bi človek in žival ne mogla živeti, da bi ju nič ne bolelo? — O ko bi ne bilo hudobnih ljudi na svetu! — Uboga žival, kako se mi smili, ona trpi kakor mi, pa naj trpi še tako voljno, vendar ne pride v nebesa! — Bog je vsegaveden, in vendar je ustvaril ljudi, katerih pride toliko v pekel! — Tako in enako mu je modrovalo zagonetno tržaško dete, pravilo mu pravljice, pelo domače pesmi, »tiste sladke, otožne pesmi, ki z besedo in melodijo tako mehko božajo srce«, kakor pravi pisatelj »Zorina«. Izmed Rejenkinih pesmi mu je ostala vse žive dni zlasti ena v spominu. »Čudna pesem!« pravi Stritar. »Ne vem, kaj ji porečeš, ali meni je imela že takrat in ima še zdaj nekaj posebnega, nekaj nepopisljivega v sebi. Ne smehljaj se, saj veš, da kake so reči v resnici, same 5 na sebi, ne vemo; nam so le take, kakršne se nam vidijo, ali meni se zdi in nekaj enakega sem slutil že otrok, da v tej preprosti pesmi, dejal bi, odmeva jek splošnega pozemeljskega trpljenja: ,Sijaj, sijaj, solnce — oj ti solnce rumeno!' « Ta devojka je bila Stritarjeva Egerija. In če pravi sam, da se njemu ni prikazala Muza (»Cemu Muza? Muza je starim pomenila nekaj, našemu narodu ne pomeni nič!« mi je rekel Stritar ob priliki otvoritve Prešernovega spomenika!), moramo reči, da je bila to njegova Muza.