Secretary of State for Employment

61997J0167.

Zadeva C-167/97

The Queen proti Secretary of State for Employment, ex parte: Nicole Seymour-Smith in Laura Perez

(predlog za sprejetje predhodne odločbe, ki ga je vložilo House of Lords)

»Moški in ženske – Enako plačilo – Enaka obravnava – Odškodnina za nezakonito odpoved – Opredelitev pojma plačilo – Pravica delavca do varstva pred nezakonito odpovedjo – Uporaba 119. člena Pogodbe ES ali Direktive 76/207/EGS – Pravno merilo za ugotovitev, ali nacionalni ukrepi pomenijo posredno diskriminacijo v smislu 119. člena Pogodbe – Objektivna utemeljitev«

Ključne besede

1. Socialna politika – Moški in ženske – Enako plačilo – Plačilo – Opredelitev – Odškodnina za nezakonito odpoved – Vključenost (Pogodba ES, 119. člen)

2. Socialna politika – Moški in ženske – Enako plačilo – 119. člen Pogodbe – Enaka obravnava z vidika dostopa do zaposlitve in delovnih pogojev – Direktiva 76/207 – Področje uporabe 119. člena in Direktive 76/207 (Pogodba ES, 119. člen; Direktiva Sveta 76/207)

3. Socialna politika – Moški in ženske – Enako plačilo – Nacionalni ukrepi, ki so posredno diskriminacijski – Presoja nacionalnih sodišč – Pravno merilo – Objektivna utemeljitev, ki jo mora dokazati država članica (Pogodba ES, 119. člen)

SODBA SODIŠČA z dne 9. februarja 19991

V zadevi C-167/97, katere predmet je predlog za sprejetje predhodne odločbe na podlagi 177. člena Pogodbe EGS, ki ga je vložilo House of Lords (Združeno kraljestvo), v postopku med

Regino

in Secretary of State for Employment,

1 Jezik postopka: angleščina. 61997J0167.

ex parte: Nicole Seymour-Smith in Laura Perez, o razlagi 119. člena Pogodbe ES in Direktive Sveta 76/207/EGS z dne 9. februarja 1976 o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev (UL L št. 39 z dne 14. 2. 1976, str. 40),

SODIŠČE v sestavi: G. C. Rodríguez Iglesias, predsednik, P. J. G. Kapteyn, J.-P. Puissochet, G. Hirsch in P. Jann (predsedniki senatov), G. F. Mancini (poročevalec), J. C. Moitinho de Almeida, C. Gulmann, J. L. Murray, D. A. O. Edward, H. Ragnemalm, L. Sevón, M. Wathelet, R. Schintgen in K. M. loannou, sodniki, generalni pravobranilec: G. Cosmas, sodna tajnica: D. Louterman-Hubeau, glavna administratorka, ob upoštevanju pisnih stališč, ki so jih predložili:

– za N. Seymour-Smith in L. Perez R. Allen, QC, in P. Duffy, QC, po navodilih G. Moona, solicitorja,

– za vlado Združenega kraljestva L. Nicoll, Treasury Solicitor's Department, zastopnica, skupaj s P. Eliasom, QC, in N. Painesom, QC,

– za Komisijo Evropskih skupnosti C. Docksey in M. Wolfcarius iz njene pravne službe, zastopnika, na podlagi poročila za obravnavo, po predstaviti ustnih stališč N. Seymour-Smith in L. Perez, ki ju zastopata R. Allen in P. Duffy po navodilih G. Moona, vlade Združenega kraljestva, ki jo zastopa S. Ridley iz Treasury Solicitor's Department, zastopnica, skupaj z N. Painesom, in Komisije, ki jo zastopata C. Docksey in M. Wolfcarius, na obravnavi 12. maja 1998, po predstavitvi sklepnih predlogov generalnega pravobranilca na obravnavi 14. julija 1998, izreka naslednjo

Obrazložitev

1. House of Lords (v nadaljevanju: predložitveno sodišče) je s sklepom z dne 13. marca 1997, ki ga je Sodišče prejelo 2. maja 1997, na podlagi 177. člena Pogodbe ES postavilo Sodišču pet vprašanj za predhodno odločanje o razlagi 119. člena Pogodbe ES in Direktive Sveta 61997J0167.

76/207/EGS z dne 9. februarja 1976 o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev (UL L št. 39 z dne 14. 2. 1976, str. 40).

2. Vprašanja so bila postavljena v zvezi z zahtevo za »judicial review« (sodni nadzor), ki sta jo N. Seymour-Smith in L. Perez vložili pri High Court of Justice v zvezi z Unfair Dismissal (Variation of Qualifying period) Order 1985 (Uredba o spremembi trajanja zaposlitve za pravico do varstva pred nezakonito odpovedjo, S I 1985, št. 782; v nadaljevanju: Uredba iz leta 1985), ki je spremenila 54. člen Employment Protection (Consolidation) Act 1978 (Zakon o varstvu zaposlitve; v nadaljevanju: Zakon iz leta 1978).

Nacionalna zakonodaja

3. Zakon iz leta 1978 v 54. členu določa, da ima vsak delavec, za katerega se uporablja ta člen, pravico do varstva pred nezakonito odpovedjo delodajalca. Podobno določbo vsebuje 94. člen Employment rights Act 1996 (Zakon o pravicah zaposlenih; v nadaljevanju: Zakon iz leta 1996), ki v času dejstev, ki se nanašajo na ta primer, še ni začel veljati.

4. Preden je začela veljati Uredba iz leta 1985, so bili zaposleni v skladu s 54. členom Zakona iz leta 1978 zaščiteni pred nezakonito odpovedjo, če so bili na dan odpovedi delovnega razmerja najmanj eno leto neprekinjeno zaposleni pri delodajalcu, ki zaposluje 20 delavcev ali več. V skladu s prvim odstavkom 64. člena Zakona iz leta 1978, kakor je bil spremenjen z Uredbo iz leta 1985, se 54. člen ni uporabljal za odpoved delavcu, če ta na dan odpovedi delovnega razmerja ni bil vsaj dve leti neprekinjeno zaposlen pri delodajalcu (v nadaljevanju: sporni predpis). Prvi odstavek 108. člena Zakona iz leta 1996 vsebuje podobne določbe kot sporni predpis.

5. V skladu s prvim odstavkom 68. člena Zakona iz leta 1978 Industrial Tribunal, če ugotovi, da je tožba zaradi nezakonite odpovedi utemeljena, pojasni tožeči stranki, kateri ukrepi se lahko sprejmejo za vrnitev na delovno mesto ali ponovno zaposlitev in v kakšnih okoliščinah, ter jo hkrati vpraša, ali želi, da sodišče sprejme tak ukrep.

6. Če Industrial Tribunal ugotovi, da je tožba zaradi nezakonite odpovedi utemeljena, vendar ne sprejme nobenega ukrepa za vrnitev na delovno mesto ali ponovno zaposlitev, v skladu z drugim odstavkom 68. člena določi odškodnino za nezakonito odpoved.

7. Odškodnina za nezakonito odpoved je sestavljena iz dveh elementov, in sicer iz osnovne in izravnalne odškodnine. Osnovna odškodnina odraža plačilo, ki ga je delavec izgubil, ker je bil odpuščen. V skladu s prvim odstavkom 74. člena Zakona iz leta 1978 predstavlja izravnalna odškodnina znesek, ki ga sodišče šteje za primernega in pravičnega ob upoštevanju vseh okoliščin glede škode, ki jo je utrpel delavec zaradi odpovedi, kolikor je mogoče to škodo pripisati delodajalcu. Drugi odstavek 74. člena določa, da so v to škodo vključeni vsi utemeljeni stroški, ki so nastali delavcu zaradi odpovedi, kot tudi izguba katerega koli prejemka, ki bi ga delavec upravičeno pričakoval, če ne bi bil odpuščen.

Zakonodaja Skupnosti 61997J0167.

8. Prvi odstavek 1. člena Direktive Sveta 75/117/EGS z dne 10. februarja 1975 o približevanju zakonodaje držav članic v zvezi z uporabo načela enakega plačila za moške in ženske (UL L št. 45 z dne 19. 2. 1975, str. 19) določa, da načelo enakega plačila za moške in ženske, poudarjeno v 119. členu Pogodbe, pomeni, da je treba za enako delo ali za delo, ki se mu pripisuje enaka vrednost, odpraviti vsakršno diskriminacijo na podlagi spola glede na vse vidike in pogoje plačila.

9. Glede na 1. člen Direktive 76/207 je njen namen, da se v državah članicah uveljavi načelo enakega obravnavanja moških in žensk glede, med drugim, dostopa do zaposlitve in delovnih pogojev.

10. V skladu s prvim odstavkom 5. člena Direktive 76/207 pomeni uporaba načela enakega obravnavanja v zvezi z delovnimi pogoji, vključno s pogoji, ki uravnavajo odpuščanje, da se moškim in ženskam zagotovijo enake možnosti brez diskriminacije na podlagi spola.

Spor o glavni stvari

11. N. Seymour-Smith je 1. februarja 1990 začela delati kot tajnica pri podjetju Christo & Co. in bila 1. maja 1991 odpuščena. 26. julija 1991 je vložila tožbo pri Industrial Tribunal, ker naj bi bila odpoved njenega nekdanjega delodajalca nezakonita.

12. L. Perez je 19. februarja 1990 začela delati pri podjetju Matthew Stone Restoration Limited in bila 25. maja 1991 odpuščena. 19. junija 1991 je pri Industrial Tribunal vložila tožbo proti svojemu nekdanjemu delodajalcu zaradi nezakonite odpovedi. 20. junija 1991 ji je glavna pisarna Industrial Tribunal sporočila, da tožbe ne bo sprejela, ker ni bila zaposlena več kot dve leti. Vendar je L. Perez 12. avgusta 1991 vložila še eno tožbo pri Industrial Tribunal, v kateri ponavlja, da je bila nezakonito odpuščena.

13. Iz spisa spora o glavni stvari je razvidno, da je Industrial Tribunal zavrnilo obravnavo tožb o nezakonitosti odpovedi in zahtevkov za odškodnino tožečih strank, ker pogoj, ki ga zahteva sporno pravilo, da mora trajati delovno razmerje vsaj dve leti, ni bil izpolnjen.

14. Med ustno obravnavo pred Sodiščem sta tožeči stranki v sporu o glavni stvari pojasnili, da je Industrial Tribunal začasno prekinilo njuna postopka, da jima je omogočilo vzporedno zahtevo za »judicial review« glede zakonitosti spornega predpisa.

15. 15. avgusta 1991 sta tožeči stranki pri High Court of Justice zahtevali, naj dopusti zahtevo za »judicial review« spornega pravila, z utemeljitvijo, da je v nasprotju z Direktivo 76/2007. Zahteva je bila razglašena za dopustno 12. septembra 1991.

16. 20. maja 1994 je High Court zavrnilo zahtevo za »judicial review« in ugotovilo, da čeprav sporni predpis bolj vpliva na ženske kot moške, statistični podatki ne dokazujejo, da je ta učinek nesorazmeren. Če pa bi bilo tako, po oceni High Court ne bi bilo nobenega objektivnega razloga, ki bi upravičeval tako diskriminacijo. 61997J0167.

17. Tožeči stranki sta se pritožili proti tej odločitvi pri Court of Appeal, ki jima je dopustilo uveljavljanje tako 119. člena Pogodbe kot tudi Direktive 76/207.

18. 31. julija 1995 je Court of Appeal odločilo, da je bilo sporno pravilo v času, ko sta bili tožeči stranki odpuščeni, posredno diskriminacijsko in da ni bilo objektivno utemeljeno. Ker pa je menilo, da ni bilo jasno, ali je odškodnina za nezakonito odpoved plačilo v smislu 119. člena Pogodbe, se je omejilo na ugotovitev, da je pogoj dvoletnega delovnega razmerja iz Zakona iz leta 1978, kot je bil spremenjen v času, ko sta bili tožeči stranki odpuščeni, nezdružljiv z Direktivo 76/207.

Vprašanja za predhodno odločanje

19. Secretary of State in tožeči stranki v sporu o glavni stvari so se pritožili pri predložitvenem sodišču, ki je odločilo, da bo razveljavilo ugotovitve Court of Appeal, ustavilo postopek in predložilo Sodišču naslednja vprašanja za predhodno odločanje:

»1. Ali predstavlja določitev odškodnine zaradi kršitve pravice do varstva pred nezakonito odpovedjo, ki jo zagotavlja nacionalna zakonodaja, kot je Employment Protection (Consolidation) Act 1978, 'plačilo' v smislu 119. člena Pogodbe ES?

2. Če je odgovor na prvo vprašanje pritrdilen, ali spadajo pogoji, od katerih je odvisno, ali je delavec upravičen do varstva pred nezakonito odpovedjo, na področje uporabe 119. člena ali na področje uporabe Direktive 76/207?

3. Po katerem pravnem merilu se presoja, ali ima ukrep države članice tako različne učinke na moške in ženske, da pomeni posredno diskriminacijo v smislu 119. člena Pogodbe ES, razen če se dokaže, da temelji na objektivno upravičenih dejavnikih, ki niso odvisni od spola?

4. Kdaj je treba uporabiti to pravno merilo za ukrep, ki ga je sprejela država članica? Zlasti, v katerem od naštetih časovnih trenutkov ali v katerem drugem časovnem trenutku ga je treba uporabiti za ukrep: a) ko je ukrep sprejet; b) ko ukrep začne veljati; c) ko je delavec odpuščen?

5. Katere pravne pogoje mora izpolnjevati dokaz, da je ukrep, ki ga sprejme država članica v okviru svoje socialne politike, objektivno upravičen in tako ne predstavlja posredne diskriminacije v smislu 119. člena? Zlasti, katero dokazno gradivo mora država članica predložiti v podporo svojim argumentom?«

Prvo vprašanje

20. S prvim vprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, ali je odškodnina, ki jo določi sodišče zaradi kršitve pravice do varstva pred nezakonito odpovedjo, plačilo v smislu 119. člena Pogodbe. 61997J0167.

21. Tožeči stranki in Komisija menijo, da je odškodnina zaradi nezakonite odpovedi plačilo v smislu 119. člena Pogodbe. Komisija meni, da gre za odškodnino za izgubo prihodkov, kot so plača in druga nadomestila, ki so povezani z zaposlitvijo.

22. Vlada Združenega kraljestva na drugi strani dokazuje, da ta primer obravnava domnevno neenake delovne pogoje v smislu Direktive 76/207, še posebej pravico do varstva pred nezakonito odpovedjo. Odškodnina, ki bi jo lahko prisodilo Industrial Tribunal, ni plačilo za delo, ki ga je opravil delavec, temveč odškodnina, ker je delodajalec kršil enega od delovnih pogojev. Posledično v tem primeru manjka glavna značilnost plačila, namreč da predstavlja prejemek za opravljeno delo.

23. V skladu z ustaljeno sodno prakso obsega pojem plačilo v smislu drugega odstavka 119. člena vse sedanje ali prihodnje prejemke v denarju ali v naravi, pod pogojem, da jih delavec, čeprav posredno, od delodajalca prejme iz naslova zaposlitve (glej sodbo z dne 9. februarja 1982, Garland proti British Rail Engineeringu, zadeva 12/81, Recueil, str. 359, 5. točka, in sodbo z dne 17. maja 1990, Barber, zadeva C-262/88, Recueil, str. I-1889, 12. točka).

24. Sodišče je prav tako ugotovilo, da dejstvo, da se določeni prejemki izplačajo po prenehanju zaposlitve, posledično ne izključuje, da jih je mogoče obravnavati kot plačilo v smislu 119. člena Pogodbe (zgoraj navedena sodba Barber, 12. točka).

25. Kot je Sodišče že ugotovilo, je odškodnina, ki jo izplača delodajalec delavcu ob prenehanju zaposlitve, oblika odloženega plačila, do katerega je delavec upravičen v zvezi z zaposlitvijo, ki pa se mu izplača ob prenehanju zaposlitve z namenom, da se mu olajša prilagoditev na nove okoliščine, ki so posledica izgube zaposlitve (primerjaj zgoraj navedeno sodbo Barber, 13. točka, in sodbo z dne 27. junija 1990, Kowalska, zadeva C-33/89, Recueil, str. I-2591, 10. točka).

26. V obravnavanem primeru je namen odškodnine, ki se izplača delavcu zaradi nezakonite odpovedi in ki je sestavljena iz osnovne in izravnalne odškodnine, predvsem ta, da se mu nadomesti tisto, kar bi prejel, če delodajalec ne bi nezakonito prekinil zaposlitve.

27. Osnovna odškodnina je odvisna neposredno od plačila, ki bi ga delavec prejel, če ne bi bil odpuščen. Izravnalna odškodnina delavcu krije škodo, ki mu je nastala zaradi odpovedi, vključno z vsemi upravičenimi stroški, ki so mu nastali zaradi odpovedi, kot tudi, pod določenimi pogoji, izgubo katerega koli prejemka, ki bi ga lahko upravičeno pričakoval, če ne bi bil odpuščen.

28. Iz tega sledi, da se izplača odškodnina zaradi nezakonite odpovedi delavcu iz naslova njegove zaposlitve, ki bi se nadaljevala, če ne bi bil nezakonito odpuščen. Zato ta odškodnina spada v opredelitev pojma plačilo v smislu 119. člena Pogodbe.

29. Dejstvo, da je odškodnina, ki je predmet spora o glavni stvari, določena na podlagi sodne odločbe v skladu z veljavno zakonodajo, samo po sebi ne nasprotuje temu sklepu. Kot je Sodišče že ugotovilo v zvezi s tem, ni pomembno, ali izvira pravica do odškodnine iz druge podlage, kot je pogodba o zaposlitvi, na primer iz zakona (primerjaj zgoraj navedeno sodbo Barber, 16. točka). 61997J0167.

30. Ob upoštevanju navedenega je treba na prvo vprašanje odgovoriti, da je odškodnina, ki jo določi sodišče zaradi kršitve pravice do varstva pred nezakonito odpovedjo, plačilo v smislu 119. člena Pogodbe.

Drugo vprašanje

31. Z drugim vprašanjem želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali spadajo pogoji, od katerih je odvisno, ali je v primeru nezakonite odpovedi delavec upravičen do vrnitve na delovno mesto, ponovne zaposlitve ali odškodnine, na področje uporabe 119. člena Pogodbe ali Direktive 76/207.

32. Tožeči stranki zatrjujeta, da ni mogoče uporabiti Direktive 76/207, ki se nanaša na enakopravno obravnavo, ker se v tem primeru obravnava plačilo, ki spada na področje uporabe 119. člena Pogodbe. Zakon namreč ne more preprečiti zaposlenemu, ki ima pravico do odškodnine zaradi nezakonite odpovedi iz naslova pravice do enakega plačila po 119. členu, da se sklicuje na te določbe z namenom zagotoviti, da njegov delodajalec zanj ne uporabi diskriminacijskih pogojev, katerih rezultat bi bilo zanikanje načela enakega plačila.

33. Vlada Združenega kraljestva vztraja, da je treba, tudi če bi bila odškodnina, določena zaradi kršitve pravice do varstva pred nezakonito odpovedjo, obravnavana kot plačilo v smislu 119. člena, za vsako zatrjevano kršitev načela enake obravnave glede pogojev za uveljavljanje te pravice, vključno s pravico do finančne odškodnine, uporabiti Direktivo 76/207 in ne 119. člen.

34. Pri tej trditvi se sklicuje na sodbo z dne 15. junija 1978, Defrenne III (zadeva 149/77, Recueil, str. 1365), v kateri je Sodišče v 21. točki odločilo, da dejstvo, da ima lahko določanje nekaterih pogojev zaposlitve škodljive posledice, ni zadosten razlog za to, da se ti pogoji uvrstijo na področje uporabe 119. člena, ki temelji na tesni povezavi med naravo storitve in višino plače.

35. V zvezi s tem je treba omeniti, kot je pravilno poudarila Komisija, da se pogoj, ki je določen v spornem pravilu, v primeru odškodninskega zahtevka nanaša na dostop do oblike plačila, za katerega se uporabljata 119. člen in Direktiva 75/207.

36. V obravnavanem primeru tožbi, ki sta ju tožeči stranki vložili pri Industrial Tribunal, nista povezani z možnimi posledicami delovnega pogoja, to je s pravico do varstva pred nezakonito odpovedjo, temveč zahtevata odškodnino kot tako. Ta vsebina pa sodi na področje uporabe 119. člena Pogodbe in ne Direktive 76/207.

37. Bilo bi drugače, če bi odpuščeni delavec zahteval vrnitev na delovno mesto ali ponovno zaposlitev. V tem primeru bi se pogoji, ki jih predvideva nacionalna zakonodaja, nanašali na delovne pogoje ali pravico do zaposlitve, tako da bi se zanje uporabljala Direktiva 76/207.

38. V tem primeru bi bili tožeči stranki v postopku o glavni stvari v okviru zahteve za »judicial review« prvega odstavka 64. člena Zakona iz leta 1978, kot je bil spremenjen z Uredbo iz leta 1985, ki sta jo vložili zoper Secretary of State, upravičeni nasprotovati diskriminaciji na podlagi spola s sklicevanjem na Direktivo 76/207 in ne na 119. člen Pogodbe. 61997J0167.

39. Iz ustaljene sodne prakse je razvidno, da se posamezniki lahko sklicujejo na določbe direktive proti državi, če so določbe direktive vsebinsko brezpogojne in dovolj natančne (primerjaj med drugim sodbo z dne 12. julija 1990, Foster in drugi, zadeva C-188/89, Recueil, str. I-3313, 16. točka).

40. Glede prvega odstavka 5. člena Direktive 76/207, ki prepoveduje kakršno koli diskriminacijo na podlagi spola v zvezi z delovnimi pogoji, vključno s pogoji, ki uravnavajo odpuščanje, je Sodišče že ugotovilo, da je določba dovolj natančna, da se nanjo lahko sklicuje posameznik proti državi in jo uporabi nacionalno sodišče, da bi se preprečila uporaba katere koli nacionalne določbe, ki ni v skladu s prvim odstavkom 5. člena (primerjaj sodbo z dne 26. februarja 1986, Marshall I, zadeva 152/84, Recueil, str. 723, 52. in 56. točka).

41. Na drugo vprašanje je torej treba odgovoriti, da sodijo pogoji, ki določajo, v katerih primerih ima delavec zaradi nezakonite odpovedi pravico do odškodnine, na področje uporabe 119. člena Pogodbe. Nasprotno pa se za pogoje, ki določajo, ali ima delavec v primeru nezakonite odpovedi pravico do vrnitve na delovno mesto ali ponovne zaposlitve, uporablja Direktiva 76/207.

Četrto vprašanje

42. S četrtim vprašanjem, na katero je primerno odgovoriti na tem mestu, želi predložitveno sodišče v bistvu izvedeti, ali je treba zakonitost pravila, kot je sporno pravilo, presoditi glede na čas njegovega sprejetja, čas, ko je začelo veljati, ali čas, ko je delavec odpuščen.

43. Tožeči stranki v postopku o glavni stvari menita, da država članica krši Pogodbo ES, če ima lahko ukrep, ki bi ga morala sprejeti in/ali izvajati, neenak učinek na plačilo moških in žensk in ga kljub temu sprejme in/ali nadalje izvaja, razen če lahko dokaže, da temelji njegova uvedba na objektivno opravičljivih dejavnikih, ki so neodvisni od spola. Nadalje zahteva Pogodba od držav članic, naj redno preverjajo vsak ukrep, ki vpliva na plačo delavca, in naj prenehajo uporabljati ukrep, če ugotovijo kršitev obveznosti iz Pogodbe.

44. Vlada Združenega kraljestva v nasprotju s tem meni, da je treba učinek ukrepa presoditi glede na čas, ko je bila delavcu dana odpoved. Prav v tem trenutku ima namreč sporno pravilo učinek, ki mu ga očitata delavki, ovira ju namreč pri tem, da bi se pritožili zaradi nezakonite odpovedi. Ali je ukrep diskriminacijski ali ne, v času njegovega sprejetja ali ob začetku veljavnosti še ni znano, temveč je odvisno od okoliščin, ki prevladujejo v času očitanih posledic.

45. Najprej je treba opozoriti, da je treba zahteve prava Skupnosti vedno upoštevati, ne glede na to, ali gre za čas sprejetja ukrepa, čas njegovega izvajanja ali čas, ko se ukrep uporabi za konkretni posamezni primer.

46. Vendar pa je čas, v katerem se pred nacionalnim sodiščem presoja zakonitost pravila, kot je sporno pravilo, odvisen od različnih okoliščin tako pravne kot dejanske narave.

47. Zato je treba zakonitost pravnega akta, za katerega se zatrjuje, da ga je nacionalni organ sprejel zunaj meja svojih pristojnosti, načeloma presojati glede na čas njegovega sprejetja. 61997J0167.

48. Na drugi strani pa je takrat, ko se nacionalni ukrep, ki je bil sprejet v skladu z zakonom, uporabi za posamezni primer, morda treba oceniti, ali je ukrep v času njegove uporabe še vedno združljiv s pravom Skupnosti.

49. Kar zadeva statistične podatke, je primerno upoštevati ne samo tiste podatke, ki so bili na razpolago v času sprejetja pravnega akta, temveč tudi novejše podatke, ki so bili zbrani naknadno in za katere je verjetno, da kažejo vpliv ukrepa na moške in ženske.

50. Zato je treba na četrto vprašanje odgovoriti, da je nacionalno sodišče tisto, ki je ob upoštevanju vseh relevantnih pravnih in dejanskih okoliščin pristojno določiti tisti trenutek v času, ki je temelj za presojo zakonitosti takega pravila, kot je sporno pravilo.

Tretje vprašanje

51. S tretjim vprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, po katerem pravnem merilu se presoja, ali ima ukrep države članice tako različen učinek na moške in ženske, da pomeni posredno diskriminacijo v smislu 119. člena Pogodbe.

52. V 119. členu Pogodbe je določeno načelo enakega plačila za enako delo za moške in ženske. To načelo nasprotuje ne le uporabi predpisov, ki vsebujejo neposredno diskriminacijo na podlagi spola, temveč tudi uporabi predpisov, ki ohranjajo neenako obravnavanje delavcev in delavk na podlagi meril, ki ne temeljijo na spolu, če neenakega obravnavanja ni mogoče utemeljiti z objektivno upravičenimi dejavniki, ki niso povezani z diskriminacijo na podlagi spola (primerjaj sodbo z dne 15. decembra 1994, Helmig in drugi, združene zadeve C-399/92, C-409/92, C- 425/92, C-34/93, C-50/93 in C-78/93, Recueil, str. I-5727, 20. točka).

53. Prav tako ni sporno, da sporno pravilo ne vzpostavlja neposredne diskriminacije na podlagi spola. Zato je treba preveriti, ali lahko pomeni posredno diskriminacijo, ki ni združljiva s 119. členom Pogodbe.

54. Tožeči stranki v postopku o glavni stvari menita, da je 119. člen Pogodbe kršen, če obstaja tveganje, da bo imel ukrep države članice različen učinek na plačo moških in žensk in/ali če je ta različen učinek dejansko dokazan z zanesljivimi in relevantnimi statističnimi podatki, razen če temelji ukrep na objektivno upravičenih dejavnikih, ki nimajo nobene zveze z diskriminacijo na podlagi spola.

55. Tožeči stranki menita zlasti, da vedno, kadar so na razpolago relevantni statistični podatki, ki zajemajo vse zaposlene in dokazujejo dolgoročne pojave, ki jih ni mogoče razložiti kot naključje, vsaka razlika v učinku, ki je večja od minimalne, krši obveznost uporabe načela enake obravnave.

56. Vlada Združenega kraljestva meni, da terminologija, ki jo je uporabilo Sodišče v svoji sodni praksi glede posredne diskriminacije, enoznačno kaže, da ima v mislih bistveno različen učinek.

57. Komisija predlaga test »statistične pomembnosti«, pri katerem morajo statistični podatki tvoriti ustrezno osnovo za primerjavo, hkrati pa mora nacionalno sodišče zagotoviti, da jih ne 61997J0167. izkrivljajo dejavniki, specifični za konkreten primer. Obstoj statistično relevantnih dokazov zadostuje za dokazovanje nesorazmernega učinka in prevali dokazno breme na avtorja domnevno diskriminacijskih ukrepov.

58. Kar zadeva dokazovanje posredne diskriminacije, je treba najprej preveriti, ali ukrep, kot je sporno pravilo, manj ugodno vpliva na ženske kot na moške.

59. Kot je pravilno navedlo Združeno kraljestvo, je najboljša metoda za primerjavo statističnih podatkov, da se skupine delavcev primerjajo s skupinami delavk glede tega, kako visok je delež tistih oseb v vsaki skupini, ki izpolnjujejo pogoj dvoletne zaposlitve, določen v spornem pravilu, in delež tistih, ki tega pogoja ne izpolnjujejo. Ne zadostuje, da se upošteva število prizadetih oseb, ker je to število odvisno od tega, koliko delavcev skupno je dejavnih v državi članici in koliko odstotkov od tega je moških in koliko žensk.

60. Kot je Sodišče že večkrat navedlo, je treba preveriti, ali je iz razpoložljivih statističnih podatkov razvidno, da pogoj dvoletne zaposlitve, določen v spornem pravilu, izpolnjuje znatno nižji odstotek žensk kot moških. Tak položaj bi kazal na očitno diskriminacijo glede na spol, razen če spornega pravila ne upravičujejo objektivni dejavniki, ki niso povezani z diskriminacijo na podlagi spola.

61. Enako bi lahko veljalo, če bi bila iz statističnih podatkov razvidna manjša, vendar trajna in relativno konstantna, daljše časovno obdobje obstajajoča razlika med moškimi in ženskami, ki izpolnjujejo pogoj dvoletne zaposlitve. V vsakem primeru je v pristojnosti nacionalnega sodišča, da presodi, katere sklepe lahko izpeljemo iz takih statističnih podatkov.

62. Prav tako mora nacionalno sodišče presoditi, ali so statistični podatki glede položaja delovne sile veljavni in ali se je mogoče nanje sklicevati, torej ali zajemajo zadostno število posameznikov ali prikazujejo zgolj naključen ali kratkoročen pojav in ali so na splošno pomembni (primerjaj sodbo z dne 27. oktobra 1993, Enderby, zadeva C-127/92, Recueil, str. I- 5335, 17. točka). Zlasti mora nacionalno sodišče ugotoviti, ali so ob upoštevanju odgovora na četrto vprašanje statistični podatki iz leta 1985 o zadevnem deležu moških in žensk, ki izpolnjujejo po spornem predpisu potreben pogoj dvoletnega delovnega razmerja, relevantni in zadostni za rešitev spora, o katerem odloča.

63. V obravnavanem primeru je iz predložitvenega sklepa razvidno, da je v letu 1985, ko je bil uveden pogoj dvoletne zaposlitve, ta pogoj izpolnjevalo 77,4 % moških in 68,9 % žensk.

64. Iz teh statističnih podatkov na prvi pogled ni mogoče razbrati, da bi zahtevani pogoj iz spornega pravila izpolnjeval znatno manjši odstotek žensk kot moških.

65. Zato je treba na tretje vprašanje odgovoriti, da mora nacionalno sodišče pri presoji vprašanja, ali ima ukrep države članice tako različen učinek na moške in ženske, da pomeni posredno diskriminacijo v smislu 119. člena Pogodbe, preveriti, ali iz razpoložljivih statističnih podatkov izhaja, da s tem ukrepom uvedeni pogoj izpolnjuje znatno manjši odstotek žensk kot moških. Če je tako, obstaja posredna diskriminacija na podlagi spola, razen če je mogoče ta ukrep upravičiti z objektivnimi dejavniki, ki niso povezani s kakršno koli diskriminacijo na podlagi spola. 61997J0167.

Peto vprašanje

66. S petim vprašanjem želi predložitveno sodišče izvedeti, na podlagi katerih pravnih meril je mogoče v zvezi s posredno diskriminacijo v smislu 119. člena Pogodbe ugotavljati, ali je ukrep, ki ga sprejme država članica v okviru svoje socialne politike, objektivno upravičen.

67. Glede tega je treba najprej ugotoviti, da lahko v končni fazi le nacionalno sodišče, ki je pristojno za presojo dejstev in razlago nacionalne zakonodaje, odloči, ali in do katere mere je zakonska določba, ki se sicer uporablja neodvisno od spola delavcev, vendar dejansko zadeva znatno višji odstotek žensk kot moških, upravičena na podlagi objektivnih razlogov, ki nimajo nobene zveze z diskriminacijo na podlagi spola (primerjaj sodbo z dne 13. julija 1989, Rinner- Kühn, zadeva 171/88, Recueil, str. 2743, 15. točka).

68. Čeprav je v okviru postopka vprašanja za predhodno odločanje predložitveno sodišče tisto, ki je pristojno ugotavljati, ali obstajajo taki objektivni dejavniki v konkretnem primeru, ki mu je predložen, lahko Sodišče, ki je bilo pozvano, naj zagotovi uporabne odgovore predložitvenemu sodišču, na podlagi listin v spisu in njemu posredovanih pisnih in ustnih stališč daje priporočila, ki predložitvenemu sodišču omogočijo sprejetje odločitve (sodba z dne 7. marca 1996, Freers in Speckmann, zadeva C-278/93, Recueil, str. I-1165, 24. točka).

69. V skladu z ustaljeno sodno prakso samo dejstvo, da zakonodajna določba prizadene znatno več žensk kot moških, ne pomeni kršitve 119. člena Pogodbe, če lahko zadevna država članica izkaže, da izbrani ukrepi odražajo legitimen cilj socialne politike države članice in so za dosego tega cilja primerni in potrebni (primerjaj med drugim sodbe z dne 14. decembra 1995, Megner in Scheffel, zadeva C-444/93, Recueil, str. I-4741, 24. točka, in zgoraj navedena Freers in Speckmann, 28. točka).

70. V obravnavanem primeru vlada Združenega kraljestva trdi, da možnost, da bodo delodajalci izpostavljeni tožbam nedavno zaposlenih delavcev zaradi nezakonite odpovedi, ogroža zaposlovanje, tako da posledično podaljšanje zahtevanega obdobja za uveljavitev varstva pred odpovedjo spodbuja zaposlovanje.

71. Ne more pa biti sporno, da je spodbujanje zaposlovanja legitimen cilj socialne politike.

72. Nadalje je treba ob upoštevanju vseh relevantnih dejavnikov in možnosti preizkusiti, ali se lahko ta cilj socialne politike doseže z drugimi sredstvi, ali ta cilj ni povezan s kakršno koli diskriminacijo glede na spol in ali sporno pravilo kot sredstvo za dosego tega cilja prispeva k njegovi uresničitvi.

73. Glede tega vlada Združenega kraljestva meni, da mora država članica samo izkazati, da je lahko upravičeno domnevala, da ukrep prispeva k doseganju cilja socialne politike. Ob tem se opira na sodbo z dne 14. decembra 1995, Nolte, zadeva C-317/93, Recueil, str. I-4625. 61997J0167.

74. Res je, da je Sodišče v 33. točki sodbe Nolte navedlo, da imajo države članice pri izbiri primernih ukrepov za doseganje ciljev socialne in zaposlitvene politike široko diskrecijsko pravico.

75. Vendar čeprav je socialna politika glede na sedanje stanje prava Skupnosti predvsem v pristojnosti držav članic, učinek široke diskrecijske pravice, ki jo imajo glede na to države članice, ne sme izničiti bistva izvajanja temeljnega načela prava Skupnosti, kot je načelo enakega plačila za moške in ženske.

76. Zgolj splošno zatrjevanje, da je določen ukrep primeren za spodbujanje zaposlovanja, ne zadostuje kot dokaz, da zastavljeni cilj spornega pravila nima nobene povezave z diskriminacijo na podlagi spola, niti ni mogoče na podlagi teh trditev razumno predvidevati, da so izbrana sredstva primerna za doseganje tega cilja.

77. Zato je treba na peto vprašanje odgovoriti, da je v primeru, da pogoj dvoletne zaposlitve izpolnjuje znatno manjši odstotek žensk kot moških, država članica kot avtorica domnevno diskriminacijskega pravila tista, ki mora dokazati, da to pravilo odseva legitimen cilj njene socialne politike, da ta cilj ni povezan s kakršno koli diskriminacijo na podlagi spola in da je lahko razumno predvidevala, da so izbrana sredstva primerna za doseganje tega cilja.

Stroški

78. Stroški vlade Združenega kraljestva in Komisije Evropskih skupnosti, ki sta Sodišču predložili svoja stališča, se ne povrnejo. Ker je ta postopek za stranke v postopku o glavni stvari ena od stopenj v postopku pred predložitvenim sodiščem, to odloči o stroških.

Iz teh razlogov je

SODIŠČE v odgovor na vprašanja, ki jih je predložitveno sodišče postavilo s sklepom z dne 13. marca 1997, razsodilo:

1) Odškodnina, ki jo določi sodišče zaradi kršitve pravice do varstva pred nezakonito odpovedjo, je plačilo v smislu 119. člena Pogodbe ES.

2) Pogoji, ki določajo, v katerih primerih ima delavec zaradi nezakonite odpovedi pravico do odškodnine, sodijo na področje uporabe 119. člena Pogodbe. Nasprotno pa se za pogoje, ki določajo, ali ima delavec v primeru nezakonite odpovedi pravico do vrnitve na delovno mesto ali ponovne zaposlitve, uporablja Direktiva Sveta 76/207 z dne 9. februarja 1976 o izvrševanju načela enakega obravnavanja moških in žensk v zvezi z dostopom do zaposlitve, poklicnega usposabljanja in napredovanja ter delovnih pogojev.

3) Nacionalno sodišče je tisto, ki je ob upoštevanju vseh upoštevnih pravnih in dejanskih okoliščin pristojno določiti tisti trenutek v času, ki je temelj za presojo zakonitosti pravila, 61997J0167. po katerem se uporablja varstvo pred nezakonito odpovedjo samo za delavce, ki so bili neprekinjeno zaposleni vsaj 2 leti.

4) Nacionalno sodišče mora pri presoji vprašanja, ali ima ukrep države članice tako različen učinek na moške in ženske, da pomeni posredno diskriminacijo v smislu 119. člena Pogodbe, preveriti, ali iz razpoložljivih statističnih podatkov izhaja, da s tem ukrepom uvedeni pogoj izpolnjuje znatno manjši odstotek žensk kot moških. Če je tako, obstaja posredna diskriminacija na podlagi spola, razen če je mogoče ta ukrep upravičiti z objektivnimi dejavniki, ki niso povezani s kakršno koli diskriminacijo na podlagi spola.

5) V primeru, da pogoj dvoletne zaposlitve, ki ga določa pravilo, opisano v 3. točki izreka te sodbe, izpolnjuje znatno manjši odstotek žensk kot moških, je država članica kot avtorica domnevno diskriminacijskega predpisa tista, ki mora dokazati, da to pravilo odseva legitimen cilj njene socialne politike, da ta cilj ni povezan s kakršno koli diskriminacijo na podlagi spola in da je lahko razumno predvidevala, da so izbrana sredstva primerna za doseganje tega cilja.

Rodríguez Iglesias Kapteyn Puissochet Hirsch Jann Mancini Moitinho de Almeida Gulmann Murray Edward Ragnemalm Sevón Wathelet Schintgen Ioannou

Razglašeno na javni obravnavi v Luxembourgu, 9. februarja 1999.

Sodni tajnik Predsednik R. Grass G. C. Rodríguez Iglesias