UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO

TEJA PEPERKO

ZBOROVSKO PETJE: Pevski zbori v Šentjurju

Diplomsko delo

Študijski program: Etnologija in kulturna antropologija

Mentor: Rajko Muršič, red. prof. dr.

Ljubljana, 2012 ZAHVALA

Rada bi se zahvalila vsem sogovornikom, ki so si vzeli čas za pogovor in mi pomagali pridobiti vse potrebne informacije v zvezi z raziskovanimi pevskimi zbori in drugim kulturnim dogajanjem v Šentjurju.

2 IZVLEČEK

ZBOROVSKO PETJE: PEVSKI ZBORI V ŠENTJURJU V začetnem delu avtorica predstavi, kaj je glasba, kako jo lahko razumemo kot del družbenih dejavnosti in v kakšne namene jo ljudje uporabljajo. Govori tudi o tem, kako glasba vpliva na posameznika in kakšen status posamezniku, ki ustvarja glasbo, pripisuje družba ter kakšnega skupini ustvarjalcev. Prav tako razloži pomen glasbenega vrednotenja pri razumevanju različnih glasbenih stilov. V drugem delu se posveti vokalni glasbi in še posebej zborovskemu petju. Pomen pevskih zborov na Slovenskem razloži skozi razvoj zborovstva od 19. stoletja dalje, kjer so največjo vlogo odigrali narodni buditelji. V zadnjem delu najprej predstavi kulturno dogajanje v Šentjurju in kako velik vpliv so na to imeli skladatelji Ipavci, kar se kaže še danes. Nato avtorica posamezno predstavi tri pevske zbore iz mesta Šentjur: Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev, Ženski pevski zbor skladateljev Ipavcev in Mešani komorni zbor A Vista. Ti zbori imajo veliko skupnega, prav tako pa se v mnogih pogledih tudi zelo razlikujejo. Ravno to daje neko splošno sliko o pevskih zborih v Šentjurju, kako ti sovpadajo z lokalno skupnostjo in kako se zbori skozi čas spreminjajo. Tako predstavi pevske zbore kot posebne družbene skupine, prav tako pa se osredotoči na posameznega pevca in kaj udejstvovanje v zboru pomeni njemu.

CHOIR SINGING: CHOIRS IN ŠENTJUR In the first part the author presents what is music, how it can be understood as a part of social activities and why people need it. She describes how music influences an individual and what kind of status society gives to a person who creates music or to a group of musicians. It also explains the meaning of evaluation of music for interpreting different musical styles. The second part is dedicated to vocal music, especially to choirs. The meaning of choirs in Slovenia is presented through their development in the nineteen century, when it was a part of the movement for raising national consciousness. In the last part of the text author presents cultural life in the town Šentjur, including the important influence of composers Ipavec. Their influence can still be seen today. Author further makes a presentation of three different choirs from Šentjur: Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev, Ženski pevski zbor skladateljev Ipavcev and Mešani komorni zbor A Vista. These choirs have many things in common, but one can also spot several differences between them. These descriptions give a general picture about different choirs in

3 Šentjur, how they are an important part of local community and how with time they change. Author presents choirs as special social groups and focuses also on an individual singer and what singing in a choir means to him or her.

Ključne besede: pevski zbori, Šentjur, družba, glasba. Key words: choirs, Šentjur, society, music.

4 KAZALO

IZVLEČEK ...... 3

KAZALO ...... 5

UVOD ...... 7

O GLASBI ...... 9

KAJ JE GLASBA? ...... 9 GLASBENA DEJAVNOST ...... 10 NAMEN GLASBE ...... 12 O GLASBENEM USTVARJALCU ...... 12

VPLIV GLASBE NA POSAMEZNIKA ...... 12 GLASBENO VREDNOTENJE...... 13 GLASBENI STATUS IN SKUPINA ...... 16 O (ZBOROVSKEM) PETJU ...... 18

VOKALNA IN ZBOROVSKA GLASBA ...... 18 ZBOROVSKO PETJE NA SLOVENSKEM ...... 19 O PEVSKIH ZBORIH V ŠENTJURJU...... 21

KULTURNO ŽIVLJENJE V ŠENTJURJU ...... 21 MOŠKI PEVSKI ZBOR SKLADATELJEV IPAVCEV ...... 25 NASTANEK IN RAZVOJ ZBORA ...... 25 PEVCI ...... 26 ORGANIZACIJA PEVSKEGA ZBORA ...... 28 VAJE IN REPERTOAR...... 29 NASTOPI IN TEKMOVANJA ...... 30 ZUNANJE OBELEŽJE...... 31 MOŠKI PEVSKI ZBOR KOT POSEBNA DRUŽBENA SKUPINA ...... 32 SPREMEMBE SKOZI ČAS ...... 34 MOTIVI IN VPLIV MOŠKEGA PEVSKEGA ZBORA NA POSAMEZNIKE ...... 35 ŽENSKI PEVSKI ZBOR SKLADATELJEV IPAVCEV ...... 36 NASTANEK IN RAZVOJ ZBORA ...... 36 PEVKE ...... 38 ORGANIZACIJA PEVSKEGA ZBORA ...... 39 VAJE IN REPERTOAR...... 40 NASTOPI IN TEKMOVANJA ...... 42 ZUNANJE OBELEŽJE...... 44 ŽENSKI PEVSKI ZBOR KOT POSEBNA DRUŽBENA SKUPINA ...... 44 MOTIVI IN VPLIV ŽENSKEGA PEVSKEGA ZBORA NA POSAMEZNICE ...... 46 MEŠANI KOMORNI ZBOR A VISTA ...... 48 NASTANEK IN RAZVOJ PEVSKEGA ZBORA ...... 48 PEVCI ...... 49

5 ORGANIZACIJA PEVSKEGA ZBORA ...... 51 VAJE IN REPERTOAR...... 52 NASTOPI ...... 52 ZUNANJE OBELEŽJE...... 54 MEŠANI KOMORNI PEVSKI ZBOR KOT POSEBNA DRUŽBENA SKUPINA ...... 54 MOTIVI IN VPLIV MEŠANEGA PEVSKEGA ZBORA NA POSAMEZNIKA ...... 57 SKLEP ...... 59

SUMMARY (POVZETEK) ...... 66

VIRI IN LITERATURA...... 68

SLIKOVNE PRILOGE ...... 70

6 UVOD

Glasbo je težko ubesediti, saj je zelo kompleksen pojem. Vendar pa je vseprisotna v vsakdanjem življenju ljudi, prav tako pa tudi v vseh družbah in obdobjih. Ljudje radi poslušajo in izvajajo glasbo, saj jim ta vzbuja posebna čustva. Instrument, ki ga ima vsak posameznik, je glas. Petje pa v posamezniku ne vzbuja le čustev, temveč tudi moč, saj se lahko z glasom izraža. Skupinsko petje vsebuje vse to, poleg tega pa tudi občutek pripadnosti neki skupini. To vse je del zborovskega petja. Toda zborovska glasba je mnogo več. Je organizirano in vodeno petje. Vseskozi se spreminja in gre v soredju z drugimi družbenimi spremembami. To je razvidno že pri opisih pevskih zborov v Šentjurju, kjer ima Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev že več kot pol stoletno tradicijo, prav tako pa obstaja že dolgo, četudi približno polovico mlajši, Ženski pevski zbor. V njihovi dolgoletni dobi lahko vidimo različne potrebe in cilje zbora, ki so se spreminjali v skladu z lokalnimi in širšimi okoliščinami. V diplomskem delu me bo zanimalo, kakšen pomen za kraj imajo pevski zbori, kako velik poudarek pripisujejo glasbi, ki jo izvajajo, in kako ter koliko jih v kraju podpirajo. Vse to vpliva na sestavo in organizacijo pevskih zborov. Prav tako se skozi čas spreminja njihovo članstvo. Spreminja se predvsem število pevcev in pevk, četudi kar nekaj pevcev in pevk ostaja v zboru aktivnih veliko let. Tu se kaže pripadnost posameznika k nekemu zboru. Številčnost zborov izkazuje tudi velik pomen, ki ga imata glasba in petje za člane zborov in domačine. Motivi pevcev kljub vsem spremembah ostajajo isti, toda njihovi pogledi na petje in cilji zborov se razlikujejo, zato nastaja vedno večje število pevskih sestavov.

V svojem diplomskem delu sem se tako osredotočila na pevski zbor kot skupino in na pevce kot posameznike. Oboje sem opisovala v drugem, empiričnem delu besedila. Opisala sem tri pevske zbore iz mesta Šentjur – Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev, Ženski pevski zbor skladateljev Ipavcev in Mešani komorni zbor A Vista. Ti pevski sestavi so si v nekaterih pogledih zelo podobni, v drugih pa se zelo razlikujejo. Ravno zato sem jih vključila v raziskovanje. Poleg tega pa vsi trije izhajajo iz istega kraja in so tudi zato v neki meri sorodni zbori. V prvem delu diplomskega dela sem najprej na splošno pisala o glasbi, o glasbeni dejavnosti, namenu glasbe, njenem vrednotenju in tudi o vplivu glasbe na posameznika ter o

7 opredeljevanju glasbenika. Govora je tudi o tem, kaj določeni pisci menijo o zborovski glasbi in kako se je ta izražala na slovenskem območju. Zborovsko petje sem prikazala še kot integralni del kulturnega dogajanja v Šentjurju.

Za izbrano temo sem se odločila, ker tudi sama pojem v pevskem zboru in me tovrstno udejstvovanje zanima. Zanima me, kaj pomeni pevski zbor kot prostovoljna in prostočasna dejavnost pevcem. Trenutno pojem v Mešanem komornem pevskem zboru A Vista. Zato sem se pri pisanju diplomskega dela opirala tudi na lastna opažanja in izkušnje. Torej sem, predvsem pri opisovanju pevskega zbora A Vista, uporabila tudi avtoetnografski pristop. V diplomskem delu predstavljam pevske zbore v Šentjurju in poskušam odgovoriti na vprašanje, kaj ti predstavljajo samemu kraju. Želim pokazati, kako se neki pevski zbor vključuje v lokalno skupnost in kaj udejstvovanje v njem predstavlja samim pevcem. Zanima me tudi, kako udejstvovanje v pevskem zboru vpliva na posameznikovo življenje in kaj mu pomeni glasba.

Pri pisanju sem se opirala na različno literaturo, tako slovensko kot tudi tujo. Prav tako sem informacije o raziskovanih pevskih zborih našla tudi v njihovih arhivih in zbornikih, ki so jih posamezni pevski zbori izdali ob svojih obletnicah. Precej informacij o posameznih pevskih zborih sem črpala iz pogovorov z različnimi pevci iz vseh treh pevskih zborov. Pri čemer je bil tudi moj namen, da se pogovorim s pevci z različnimi življenjskimi zgodbami in z različnimi glasbenimi izkušnjami.

8 O GLASBI KAJ JE GLASBA? Glasba je zelo kompleksen pojem, ki ga muzikologi že dolgo skušajo razložiti. Najpomembnejši dejavnik, ki nam lahko pomaga pri njegovi razrešitvi in razumevanju pojmovanja glasbe je razloček med glasbo in hrupom oziroma neglasbo. Če tega ne bi razlikovali, bi pomenilo, da glasba ne obstaja v nobeni družbi. Ravno to, kar imamo za glasbeni zvok, določa naravo glasbe v kateri koli družbi. Vendar lahko določene zvoke sprejemajo kot glasbo v nekaterih kulturah v drugih pa ne. (Merriam 2000: 53) Zato lahko vidimo, kako pomembno je spoznavanje in raziskovanje glasbe tudi v drugih kulturah, saj je to ključnega pomena za razumevanje glasbe na splošno (Blacking 1973: 116). Različne družbe imajo tako različne ideje o tem, kaj je glasba, vendar pa morajo te definicije temeljiti na nekem konsenzu. Ta konsenz lahko obstaja le na skupni izkušnji ljudi, ki prepoznavajo in slišijo določene vzorce v zvoku (Blacking 1973: 10). Noben glasbeni sistem nima svojih lastnih zakonitosti; njegove zakonitosti so del zakonitosti družbe in kulture, v kateri se pojavlja, ter je hkrati del človeških teles, ki ga ustvarjajo, izvajajo in poslušajo. Glasbeno ustvarjanje je oblika naučenega obnašanja, glasbeni stili pa temeljijo na tem, kar človek izbere iz narave kot del lastne kulturne izkušnje in njegovih psihofizičnih zmožnosti, ki prav tako določajo njegove izkušnje ter interakcijo z drugimi ljudmi (Blacking 1973: 25). Glasba je univerzalni človeški pojav, vendar jo ljudje zelo različno zaznavamo, to pa nam veliko pove o človeškem vedenju in o človeku samem (Merriam 2000: 13). Zvok je objekt, toda človek je subjekt in ključ do razumevanja glasbe je ravno odnos med subjektom in objektom (Blacking 1973: 26).

Za pojmovane glasbe potrebujemo njeno nasprotje: »Vprašanje razlikovanja med glasbo in neglasbo je torej zelo pomembno, če hočemo razumeti kateri koli glasbeni sistem, ker označuje, kaj ima določena družba za glasbo, hkrati pa ne oblikuje le glasbe, temveč tudi zgodbe o glasbi in pojme o izvoru glasbe« (Merriam 2000: 56). Tako so za razumevanje glasbe pomembne tudi predstave različnih družb o virih, iz katerih nastane glasba. To omenjam, ker mnogo poročil v etnomuzikološki literaturi pripisuje izvor glasbe nadnaravnim ali vsaj nečloveškim silam (Merriam 2000: 62). Tako Adele Madumere poroča, da Ibojci verjamejo, da je določena glasba natančen posnetek glasov in iger njihovih velikih prednikov ter duhov mrtvih junakov (po Merriam 2000: 63). Tudi v okvirih klasične estetike, ki izvira že iz Platonove

9 filozofije, je glasbo pojmujejo kot imitacijo nečesa, kar se nahaja zunaj nje in je upodobitev kozmične harmonije ter mikrokozmične ponazoritve makrokozmosa. Ta ideja se je ohranila skozi ves srednji vek in renesanso, vse do osemnajstega stoletja (Cook 2009: 84). Glasba resnično lahko preseže čas in kulturo, saj je zmožna medkulturne komunikacije (Blacking 1973: 108). Razloge za to lahko najdemo v določenih elementih glasbe, ki so podobni tudi v človeški psihi (Blacking 1973: 109). Tako lahko z opazovanjem glasbenih struktur odkrijemo tudi nekatera načela, na katerih temelji človeško življenje (Blacking 1973: 115). Toda kljub temu, da lahko z njo na videz zapustimo svet ljudi in predmetov ter se preselimo v svet misli in občutkov (Cook 2009: 11) ali kot pravijo Balijci v »drugi svet«, v katerega ti pridejo tudi s pomočjo plesa (Blacking 1973: 52), glasba ni ločena od družbe.

GLASBENA DEJAVNOST Glasbo opredeljujemo kot življenjski pojav (Merriam 2000: 53). Max Weber je glasbeno dejavnost razumel kot sestavni del družbenih dejavnosti. Le v tem smislu jo tudi lahko razlagamo, saj je vso glasbeno vedenje tudi družbeno vedenje: »Glasbeno dejavnost bi lahko pojmovali kot dejavnost, ki se usmerja k proizvajanju zvočnih dogodkov, ti pa s svojim namenskim pomenom vplivajo na vedenje drugih« (Blaukopf 1993: 14). Podobno je menil tudi John Blacking, ki je razumel glasbo kot človeško organiziran zvok, saj je glasba izdelek vedenja različnih človeških skupin (1973: 10). Toda glasba ni zgolj jezik, ki opisuje, kakšna je družba, ampak metaforično izraža čustva, ki so povezana s tem, kakšna je družba (Blacking 1973: 104). Ne more spreminjati družb na isti način kot tehnologija ali politična organizacija (Blacking 1973: 107). Vse kar lahko naredi je, da potrdi situacije, ki že obstajajo. Ne more škodovati ali izboljševati človeštva, lahko pa naredi ljudi bolj dovzetne za čustva, ki so jih izkusili. V tem kontekstu tudi nastajajo skladbe (Blacking 1973: 108). Glasba je torej simbolna, saj je lahko v svojih besedilih in melodiji odsev nekih čustvenih in drugih vzgibov, ima pomen znotraj celotne kulture ter je odsev kulturnega vedenja in vrednot neke družbe ali pa lahko v njej najdemo globoko simboliko univerzalnih načel (Merriam 2000: 205).

Tako se pojavi tudi vprašanje, zakaj ljudje ustvarjamo glasbo. Za odgovore na to

10 vprašanje imamo premalo informacij, še posebej zato, ker imajo družbe precej različen odnos do nje. Basongi v Kongu navajajo tri razloge, pri čemer poudarjajo, da jih ta osrečuje. Druga dva razloga sta, da bi zaslužili denar in ker jim je tako ukazal »Efile Makulu«. (Merriam 2000: 68) Na te razloge pa vpliva tudi splošen pomen, ki ga ima glasba v neki družbi. Tako na primer glasba pri ljudstvu Vendi iz Južne Afrike prežema skoraj vse njihove aktivnosti in je zelo široko razširjena tako med izvajalci kot poslušalci. Njihovo mnenje je, da so vsa človeška bitja zmožna glasbenega ustvarjanja (Blacking 1973: 34). Enako pomembno prisotnost glasbe v vsakdanjem življenju so opazili tudi med ljudstvom Suyá iz Brazilije, pri katerem je vsak posameznik vključen v različne ceremoniale na način določen glede na njegovo starost, spol in družbeno skupino, ki ji pripada. Prav tako poleg človeških praznovanj veliko časa in energije namenjajo za ustvarjanje ter izvajanje glasbe v povezavi s sezonskimi prelomnicami in različnimi opravili v naravi (Seeger 2004: 78). V primerjavi s katero od zahodnoevropskih držav lahko vidimo razliko, saj naj bi bila glasba bila na zahodu tako kompleksna, da so jo zmožni izvajati samo nekateri ljudje. Z drugimi besedami: če bi bila na primer med Angleži glasba prisotna v vsakdanjem življenju tako veliko kot med ljudstvom Venda, kjer jo izvajajo praktično vsi, bi tudi ti dobili status zelo glasbene družbe (Blacking 1973: 34). Vendar pa ne moremo kar tako ocenjevati, kaj je kompleksno in kaj ni. Največjo vrednost ima pri poslušalcih še vedno funkcionalnost glasbe v družbenem kontekstu (Blacking 1973: 35). Razlog razkola med pojmovanjem glasbe na zahodu in njenim prakticiranjem drugod naj bi bil tehnološki in kulturni napredek ter kapitalizem, ki so še bolj spodbudili družbeno izključenost, katere posledica je tudi delitev na pasivno občinstvo in aktivne specialiste ali na dejstvo, da morajo nekateri ljudje biti označeni kot neglasbeni, da so lahko bili drugi bolj glasbeni (Blacking 1973: 34). Nastajanje občinstva je povezano s postopnim uveljavljanjem umetne glasbe, ki je lahko tudi eno izmed orožij za opredeljevanje elite. Občinstvo se izoblikuje tam, kjer se uveljavijo »moderne« življenjske zadeve, povezano pa je z zmanjševanjem sodelovanja pri nekem glasbenem dogodku (Blaukopf 1993: 258). Z radiem je občinstvo resnično postalo neomejeno, gramofon pa je ukinil tudi časovno vez (po Blaukopf 1993: 258). Pronicanje predvajane glasbe v akustično okolje potrjuje novo vlogo glasbe v življenju človeka – glasba je postala stalna spremljevalka večine prebivalstva (Blaukopf 1993: 265); predvaja se, medtem ko jemo, govorimo, čakamo na letališču; slišimo jo v filmih, gledališču in podobno (Blacking 1973: 8).

11 Vsi ti pojmi, kako družba gleda na svojo glasbo, koliko v njej sodeluje, koliko časa in pozornosti ji posveča, koliko ji glasba pomeni, neogibno oblikujejo ustvarjanje glasbe v vsaki družbi (Merriam 2000: 60). V današnjem času pa je zaradi raznovrstnosti glasbenih stilov odločanje o tem, katero glasbo poslušati, postala tudi pomemben del opredeljevanja samega sebe in sporočanja drugim, ne samo kdo želiš biti, temveč tudi kdo si (Cook 2009: 15).

NAMEN GLASBE O funkcijah glasbe smo lahko veliko razbrali že iz prej napisanega. Ena izmed pomembnejših funkcij je tudi, da združuje ljudi na podlagi skupnih izkušenj, ki imajo pomen v njihovem socialnem življenju (Blacking 1973: 99) Glasbeni nastop je tako pomemben element, ki omogoča nadaljnji obstoj neke družbene skupine in je hkrati znak njihove aktivnosti v celotni družbi (Blacking 1973: 47). Hkrati glasba s prenašanjem mitologije, znanj in drugih vedenj, pomembno prispeva k nepretrganosti in stalnosti kulture ter veliko prispeva k družbeni integriteti. Poleg še drugih družbenih funkcij (podrejanje družbenim normam, legitimiranje družbenih institucij), pa so funkcije glasbe še izražanje čustev, izražanje estetskega užitka, funkcija zabave, možnost komunikacije in simbolne reprezentacije (Merriam 2000: 175-181). Tako se pomen glasbe skriva bolj v tem, kaj naredi kot v tem, kaj ponazarja (Cook 2009: 86).

V tem poglavju naj omenim še pojma kulturne in ponekod tudi nacionalne identitete, ki jih povezujejo z glasbo. Tako se predvsem v državah tako imenovanega tretjega sveta prepleta politična identiteta z akulturacijo, pogosto na temeljih glasbe (Blaukopf 1993: 332).

O GLASBENEM USTVARJALCU VPLIV GLASBE NA POSAMEZNIKA Zanimivo vprašanje, ki so ga postavili etnomuzikologi je, ali glasba sama po sebi vzbuja čustva (Merriam 2000: 66). Pri tem imam v mislih vprašanje, ali glasbeniki dojemajo glasbo kot nekaj, kar lahko vzbuja čustva, bodisi v glasbeniku bodisi v poslušalcu. O tem ni veliko informacij, vendar so se glasbeniki enotno strinjali glede treh stvari. To je, da ko glasbenik ustvarja, je srečen; glasbenik, kot soudeleženec pri ustvarjanju glasbe, mora vedno dobro premisliti, kaj bo naredil kot posameznik in kako se bo odzval na tisto, kar delajo drugi

12 glasbeniki v ansamblu, zato mora včasih potlačiti čustva, ki ne prispevajo k splošnemu dobremu počutju, ter tretjič, glasbeniki se dobro zavedajo dejstva, da jih ustvarjanje glasbe osrečuje, vendar pa lahko okoliščine izvajanja glasbe vzbujajo nasprotujoča si čustva (na primer na pogrebu) (Merriam 2000: 67).

Za glasbenimi zvoki, odnosi in vrednotami stojijo predstave posameznikov ter skupin posameznikov o glasbi, katere ti sprejemajo kot kulturna dejstva. Vendar te predstave same ne ustvarjajo glasbe, za-to jih moramo prevesti v različne vrste vedenja, katerih posledica je kulturno sprejemljiv zvok. Vrste tega vedenja vključujejo telesno vedenje, verbalno, ki nam govori o glasbenem zvoku, družabno vedenje tako izvajalcev kot poslušalcev in učno vedenje (Merriam 2000: 84). K telesnemu vedenju sodijo uporaba ustnic, glasilk, prepone, upogibanje prstov in značilne telesne drže, položaji in napetost telesa, ki jih ljudje uporabljajo za ravnanje z glasom in glasbili (Merriam 2000: 87). Sujaji v Braziliji razumejo človeško telo kot glasbeni instrument. Prav tako kot glasbenika priznavajo le tistega, ki ga pri izvajanju spremljajo tudi telesni gibi (Seeger 2004: 78). Etnomuzikolog Alan Lomax zagovarja mnenje, da kljub temu, da lahko telesne drže kažejo tudi na psihološko raven glasbenika, je med telesno držo, napetostjo glasu, čustveno napetostjo in pevskim slogom tesno razmerje. Pri tem se pojavi tudi vprašanje odziva organizma na glasbo (Merriam 2000: 89). Znanih je precej primerov, da glasba fiziološko učinkuje na posameznika in na skupine, vendar pa kljub temu nimamo dovolj podatkov, da bi vedeli, ali je ta fiziološki učinek občečloveški (Merriam 2000: 92). Prav tako je znano, da glasba pogosto spremlja zdravilske obrede. Že stari Egipčani so jo imenovali »zdravilo za dušo«, enako pa je tudi Nettl razpravljal o možnih glasbenih terapevtskih praksah med »nezahodnimi« ljudstvi (Merriam 2000: 89). Ljudje iz različnih kultur se fiziološko različno odzivajo na isto glasbo (Merriam 2000: 90). Ugotovitve, ki so jih nakazali kot psihološke učinke glasbe v zahodni kulturi, so bile učinkovanje na mišično energijo, dihanje, srčni utrip in krvni pritisk, vpliv na električno prevodnost človeka, na njegovo telesno presnovo ter hkrati utemeljevanje čustev (Merriam 2000: 91).

GLASBENO VREDNOTENJE Da lahko ugotovimo, kaj je glasba in kako je človek lahko muzikalen, se moramo vprašati, kdo je v neki družbi poslušalec in kdo izvajalec (glasbenik, pevec) (Blacking 1973: 32).

13 V »naši« družbi prevladuje mnenje, da je le omejeno število ljudi muzikaličnih, hkrati pa, da imajo vsi ljudje zmožnost poslušati in razločiti različne zvoke med sabo (Blacking 1973: 8). Toda nepretrganost glasbe temelji tako na kritično naravnih poslušalcih kot na izvajalcih glasbe (Blacking 1973: 11). Obstoj profesionalnega izvajalca temelji na poslušalcih, ki morajo zato biti nič manj glasbeno vešči kot on sam (Blacking 1973: 9). Vendar pa je pomembnost kreativnega poslušanja preveč pogosto preprosto prezrta (Blacking 1973: 10). Klasična estetika ne priznava veljave poslušalcem. Če niste skladatelj, izvajalec ali glasbeno izobraženi, ste neglasbenik in lahko še tako obiskujete koncerte, kupujete CD-je ali berete glasbene knjige, vendar se to ne bo spremenilo. (Cook 2009: 91) Enako pomemben temeljni pojem je tudi vprašanje tako imenovanega glasbenega talenta. Ali družba sprejema to sposobnost kot nekaj, kar imajo nekateri posamezniki več kot drugi ali pa je talent nekaj, kar imajo vsi člani družbe? Ali ga posamezniki podedujejo od staršev oziroma drugih sorodnikov ali tega pojma sploh ne poznajo? Da bi dobili odgovore na ta vprašanja, bi lahko uporabili preizkuse o glasbeni sposobnosti posameznikov. Vendar so ti testi kulturno pogojeni in večinoma oblikovani za glasbo, kot jo razumemo v »zahodnem« svetu (Merriam 2000: 56). Nigerijski Anangi tako menijo, da se vsi rodijo enako talentirani in da si s poznejšim usposabljanjem posameznik pridobi več spretnosti kot drugi (Merriam 2000: 56). Prav tako za Maore poročajo, da so skoraj vsi staroselci pevci. »Zahodnemu svetu« je precej bližje dejstvo, da bo posameznik podedoval sposobnost muziciranja, če je eden od staršev glasbenik (Merriam: 2000: 57). Sodeč po literaturi se zdi, da vlogo glasbenika in glasbene nadarjenosti posamezniku pogosteje pripišejo, kot pa jo doseže sam (Merriam 2000: 105). Pri ljudstvu Venda menijo, da je glasbena sposobnost biološko podedovana, vendar pa v praksi prepoznajo, da imajo ključno vlogo pri oblikovanju vseeno družbeni dejavniki (Blacking 1973: 46). Margaret Mead je poudarila dejstvo, da je razlika, koliko potencialnih umetnikov lahko dana družba pričakuje v različnih družbah, odvisna tudi od prepričanj v zvezi z dednostjo. To pa je povezano tudi s tem, koliko je širša javnost udeležena v glasbi in kakšen je splošni pomen glasbe v določeni družbi (Merriam 2000: 58). Vrsta vedenja, ki sem ga že omenjala, je tudi verbalno vedenje, ki ga uporabimo za opisovanje glasbenega zvoka. To so večinoma ubesedeni kriteriji, ki jih uporabimo pri sodbah glede izvajanja glasbe; to je odličnosti izvedbe (Merriam 2000: 92). Taki standardi odličnosti morajo obstajati, saj jih mora imeti vsako ljudstvo, kajti brez njih ne bi mogli imeti glasbenih

14 slogov oziroma sploh glasbenega sistema. Iz etnomuzikološke literature lahko vidimo, da so odgovori lahko precej različni, zato je težko delati posplošitve o merilih odličnosti v izvedbi. Večinoma je to zato, ker se kulture med seboj razlikujejo v tem, koliko so ubesedile te standarde (Merriam 2000: 94). Lahko govorimo tudi o glasbenem geniju, toda ne vemo, katere so tiste njegove kvalitete, omejene samo na glasbo, niti ne vemo, katere od teh kvalitet naj bi bile prisotne v vseh ljudeh ali le v nekaterih (Blacking 1973: 7). Pri ljudstvu Venda, kot sem že omenila, menijo, da ni neglasbenih ljudi, vendar pa kljub temu prepoznajo, da so nekateri posamezniki pri izvajanju glasbe boljši kot drugi (Blacking 1973: 46). Pogost kriterij za »dobrega pevca« je število pesmi, ki jih obvlada. Poleg tega še pogosto opredeljujejo spomin za besedilo in glasbo, da dober pevec drži tempo, ima kakovosten glas, da pesem natančno izvede ter da se odloči, ali bo pel v skupini ali solo ter to primerno izvaja (Merriam 2000: 93). McLean poroča, da je pri Maorih prva odlika vodje pevca dober spomin za besedilo, saj mora ta imeti sposobnost, da vzdržuje nespremenjen tempo in da besedilo izgovarja ritmično pravilno (Merriam 2000: 93). Ploskoglavci imajo še druge kriterije, ki pravijo, da mora dober pevec imeti »dobra in močna pljuča«, dolgo sapo, znati mora peti z drugimi ter mora znati peti glasno (Merriam 2000: 94). Alan P. Merriam poroča, da je pri Basongih za dober glas značilno, da besede razumejo brez težav tudi na velike razdalje, da jih zna pevec hitro in pravilno izgovarjati, vendar pa ne posvečajo prevelike pozornosti glasovni in izvedbeni kakovosti (2000: 96). Medtem pa je pri Čipevih iz Severne Amerike zelo priljubljen tresoč ali valujoč ton, ki ga je težko doseči in ga imajo zato za znamenje glasbene sposobnosti (Merriam 2000: 94). Omembe vredno se mi zdi tudi poročilo, ki ga je za Črnonogce podal Wissler. Njim se zdijo moški boljši pevci kot ženske, delno zato, ker se naučijo več pesmi. Tudi ženske bi se jih menda lahko naučile, če bi imele priložnost, vendar pa se toliko različnih pesmi niti ne poskušajo naučiti (Merriam 2000: 93).

Hkrati je pomembna tudi razdelitev, ki jih priznava mnogo družbenih skupin med tako imenovano umetniško ali visoko glasbo in poljudno glasbo (Blaukopf 1993: 256) ter med umetniško in ljudsko glasbo. Te delitve nam večinoma ne povedo nič drugega kot to, da določajo interes in aktivnosti različnih družbenih skupin (Blacking 1973: 4). Vendar pa nam pomagajo tudi določili, kako določene skupine pojmujejo glasbo. Blacking je ugotovil, da lahko nekakšno tovrstno delitev najdemo tudi pri ljudstvu Venda,

15 kjer poznajo delitev na bolj umetniško glasbo in glasbo, na katero vplivajo različne družbene situacije. Razlika med tema dvema je v tem, da je v eni glasba »za imeti« in v drugi »za biti« (Blacking 1973: 50). V »zahodnem svetu« danes večinoma delimo glasbo na klasično in popularno, pri čemer prvi priznavamo več avtentičnosti (Cook 2009: 18). Pop glasbeniki naj bi bili zgolj lutke glasbene industrije, ki se cinično in naivno klanjajo okusu množice ter igrajo glasbo, ki so jo napisali in priredili drugi. V glasbeni industriji pa so glasbeni ustvarjalci ali avtorji višje od tistih, ki samo reproducirajo. Vendar pa je takšno opredeljevanje neustrezno, saj naj bi velika raznolikost popularne glasbe, ljudska glasba in vse druge glasbene zvrsti brez notnih zapisov spadale v nizko umetnost (Cook 2009: 52). Kot je nadalje dejal Nicholas Cook, se v današnji potrošniški družbi res obnašamo, kot da so skladatelji vrhunski gostinci in se brez težav pogovarjamo o različnih glasbah kot o različnih kuhinjah (2009: 50).

GLASBENI STATUS IN SKUPINA Glasbenik ima kot član družbe posebno vlogo in pogosto poseben položaj, ki mu ga določa družba. Sam se mora z določenim glasbenim vedenjem strinjati; tako je lahko član posebnega razreda ali kaste, lahko ga imajo za profesionalca ali ne, njegov položaj je lahko visok ali nizek ali kombinacija obojega. Njihovo samopodobo pa pogosto oblikujejo pričakovanja in stereotipi, ki mu jo njegovi vlogi pripisuje širša družba. (Merriam 2000: 99) Če torej vsaka skupina meni, da imajo nekateri posamezniki več glasbenih sposobnosti kot drugi, ti posamezniki verjetno tudi izstopajo in tu se začnemo približevati profesionalizmu. Ta je večinoma določen glede na ekonomski kriterij. Ali je posameznik plačan za svoje delo in prejema zanj le darila, ali v celoti živi od glasbe, ali pa ne dobi ničesar za zameno, vendar pa družba priznava njegovo sposobnost. Toda težko je reči, na kateri točki se začne in kje konča profesionalizem. Če bi domnevali, da je profesionalec le tisti, ki od glasbe prejema ves dohodek, bi bilo v vsaki družbi zelo malo posameznikov, ki bi jih lahko opredelili kot profesionalce. Po tem kriteriju torej obstajajo različne stopnje profesionalnosti (Merriam 2000: 100). Toda najvišji kriterij je še vedno priznanje družbe, čeprav je najočitnejši način za kvalifikacijo še vedno plačilo (Merriam 2000: 101). Glasbenikov položaj ni jasno opredeljen kot visok ali nizek, vendar pa lahko rečemo, da mu pritiče nekako tiho spoštovanje ljudi, za katere poje ali igra (Merriam 2000: 107). Lahko bi

16 rekli, da imajo glasbeniki nekakšen poseben položaj, saj jim družba dopušča vedenje, ki pri drugih ljudeh ne bi bilo sprejemljivo ali pa ga vsaj ne bi toliko dopuščala. Tako zaradi svojega splošnega družbenega pomena dobi določene privilegije (Merriam 2000: 108).

Glasbenikovo vedenje pa določajo tudi družbene skupine, znotraj katerih se nahaja. Za manjše organizirane skupine znotraj širše družbe je značilno, da je njihovo članstvo hierarhično. Primer takšne skupine je džezovska skupnost, ki se ločuje od drugih po tem, da je ne sestavljajo le poklicni glasbeniki, temveč se vanjo vključuje tudi njihovo poslušalstvo. Značilni vedenjski vzorci se vrtijo okrog osrednje teme – ločenosti skupine od širše družbe, ta ločitev pa je skoraj vedno enaka psihološki, družbeni in fizični. Celotna skupnost drži skupaj, njihova stališča so naperjena proti družbi, hkrati pa se izogibajo drugih (Merriam 2000: 113). Zaznamujejo jih tudi njihove značilnosti, katerih večina služi temu, da še bolj poudari izoliranost skupine. To dosegajo s pomočjo rabe posebnega jezika, pozdravnih ritualov, nazivov in oblačenja, včasih pa je bilo močno tudi spontano skupno igranje na odru (jam session) ter odsotnost rasnih predsodkov (Merriam 2000: 114). Džezist je zase in za svoje oboževalce ustvarjalec in umetnik. Kot je etnografsko opisal Howard Becker, je najbolj zadovoljujoče dejstvo, da ta priznanja prihajajo iz njegove lastne skupine, kajti njihova sodba mu največ pomeni, njihove zahteve pa oblikujejo njegovo življenje (po Merriam 2000: 114). Primer džezovske skupnosti bi lahko uporabili tudi za druge skupnosti, ki temeljijo na glasbi, vendar pa ima vsaka skupina svojo osrednjo temo, ki jo ločuje od drugih. Določeni način vedenja, po katerem se glasbenik ločuje od širše družbe, torej ni značilen le zanj, temveč tudi za njegovo občinstvo. Oblikovanje subkulture, ki temelji na glasbi, je razširjeno tako v nepismenih družbah kot pismenih (Merriam 2000: 115). Zato se pojavi vprašanje, ali poslušalčevo vedenje oblikuje glasba ali splošne družbene okoliščine, saj se poslušalec potemtakem družbeno različno odziva na glasbo, njegov odziv pa je odvisen od njegovega družbenega položaja in vloge (Merriam 2000: 116). Včasih se pojavljajo tudi vprašanja o optimalni velikosti izvajalske skupine. V večini družb, če ne kar v vseh, je pomembna njena velikost. Skupine so različno velike glede na vrsto glasbe, ki jo izvajajo, pogosto pa je njena velikost povezana tudi z drugimi vidiki glasbe, kot sta njen pomen in vpliv v družbi, kar lahko odraža tudi organiziranost družbe kot celote. Tako severnoameriški Ploskoglavci pravijo, da je petje tem boljše, čim več je pevcev, saj pri več

17 pevcih napake ne pridejo do izraza. Hkrati opažajo, da je petje zahtevna fizična dejavnost, še posebej kadar si sam, zato posameznik potrebuje pomoč. Dodali so tudi opazko, da pri tistih pesmih, s katerimi želijo izraziti moč, bolje, da je čim več pevcev, ker je tako pesem učinkovitejša in bolje doseže svoj namen. (Merriam 2000: 61)

O (ZBOROVSKEM) PETJU VOKALNA IN ZBOROVSKA GLASBA Kot sem omenjala, je glasba pomemben element nekaterih družb, prisoten pri vseh vsakodnevnih dejavnostih. Pri nekaterih ljudstvih je vokalna glasba veliko pogostejša kot instrumentalna. Eno izmed takih je ljudstvo Suyá, pri katerem je praktično vsa glasba, ki jo izvajajo, v obliki pesmi. Različni žanri se pri njih razlikujejo tudi v načinu petja. Tako so nekatere njihove tako imenovane pesmi bolj pripovedne, druge predstavljajo nekakšen govor ali pa so zdravilne, nekatere pa so preprosto pesmi, ki so v celoti melodične in predstavljajo skladbe v našem pomenu besede. Te žanre povezujejo z različnimi funkcijami, ki jih imajo v povezavi z različnimi ceremoniali. Prav zaradi vsega tega je pri njih vokalna glasba tako pomembna (Seeger 2004: 25). Suyá pojejo, ker je petje eden glavnih načinov za podoživljanje in razumevanje lastnih izkušenj (Seeger 2004: 128). Pesmi pojejo ob točno določeni uri v dnevu; ljudje določene starosti in spola ter na točno določenih krajih (Seeger 2004: 8). Pesmi tako skozi čas pojejo vedno na isti lokaciji; tudi splošna identiteta nastopajočega ostaja enaka, spreminjata se le tekst in zvok. Prav zato, ostaja pesem funkcionalna in vseobsegajoča skozi vse generacije (Seeger 2004: 59). Vsako praznovanje je priložnost, da posameznik poudari ali ponovno reafirmira, kdo je oziroma kaj misli, da je ali želi biti. Vsi moški skozi svoj nastop javno pokažejo svojo jezo, žalost, tudi evforijo (Seeger 2004: 78). Prav tako pa se Suyi lahko spominjajo nekega moškega tudi po njegovi smrti glede na način njegovega petja (Seeger 2004: 130). Vendar imajo glasbeni nastopi pri Suyih predvsem ceremonialni namen, in to je kontrolirati ter biti del določene družbene skupine (Seeger 2004: 60). Kot pravi Anthony Seeger, petje pri Suyih ustvarja evforijo iz tišine, vaško skupnost iz zbirke hiš, socializiranega odraslega iz otroka in soustvarja temeljne ideje o času, prostori ter družbeni identiteti (2004: 164). Tudi pri drugih ljudstvih je podobno. Tako je pri ljudstvih z otokov Uvea in Futuina petje družabna dejavnost, kjer je solo petje zgolj dopolnitev zborovskega petja ali pa omejeno na posamezne odlomke (Merriam 2000: 58).

18 Pomemben dejavnik je tudi pevski glas, saj obstajajo različni načini petja. Tako veliko regij, na primer Bližnji vzhod, daje prednost nosljajočemu in grlenemu petju. To se morda »zahodnemu« načinu petja zdi nenavadno in tuje. Današnji zahodni način se je uveljavil že v 17. stoletju in nekdaj so bili mnenja, da petje ne more biti na ravni vsakdanje govorice, temveč da si mora prizadevati za nadnaravno, torej da se poje z nenaravnim glasom. (Blaukopf 1993: 330)

Na tako imenovanem zahodu je vsa glasba, zlasti pa vokalna, bila vedno močno ujeta v miselne sheme kulture (Florjanc 2004: 27). O Zahodu lahko začnemo govoriti od trenutka, ko se je rimsko cesarstvo razdelilo na vzhodno in zahodno. Ravno v tem času preoblikovanja kulturne, idejne, politične in cerkveno-upravne sheme, je glasba na zahodu pri tem procesu postala zelo pomemben dejavnik (Florjanc 2004: 28). Vendar pa je glasba najprej zrcalni odsev človekovega duha in njegove celotne osebe ter šele nato določena slogovno/zgodovinska formulacija (Florjanc 2004: 27). Iz srednjega veka, kjer je glasba bila priznana kot ena najpomembnejših disciplin, izhaja delitev glasbe na musica mundana, musica humana in musica instrumentalis. Musica instrumentalis je bila tista, ki jo lahko proizvede človeški glas, saj bi naj ta imel edini zmožnost, da slišno izrazi zakone makrokozmične in mikrokozmične glasbe (po Florjanc 2004: 29). Delitev na vokalno in instrumentalno glasbo takrat ni bila pomembna, tudi razlikovanja na sakralno in profano glasbo ni bilo. Musica instrumentalis pa naj bi bila kot simbolni zvočni izraz makro- in mikrokozmične glasbe najbolj popolna v obliki zborovskega petja (Florjanc 2004: 29). Kot razlaga Ivan Florjanc, je potreba po zborovskem petju, ki se na zahodu kaže z ogromnim številom zborov še danes, enaka tisti potrebi prvotnega človeka, ki ob stiski in čudenju ni segel po priročniku psihoanalize, temveč je stopil v krog sebi enakih nevednežev, ki sta jih znanost in tehnologija pustili na cedilu, ter zapel in zaplesal. Preseganje samozadostnosti in zasebnih misli je torej v zborovskem petju eden osnovnih pogojev, saj pomeni preseganje dualizma jaz-ti (Florjanc 2004: 31).

ZBOROVSKO PETJE NA SLOVENSKEM Zborovsko petje je na Slovenskem postalo eden najbolj reprezentativnih delov slovenske glasbe šele zlasti v 19. stoletju. Številni vokalni sestavi so od »pomladi narodov« dalje pričevali o nagli kulturni emancipaciji dotlej zapostavljenega in »nezgodovinskega« naroda, saj je bila kultura v tem smislu marsikdaj edino orožje podjarmljenih ljudi. Tako so bili zborovski sestavi

19 tudi instrument politične ideologije. Vokalna glasba je omogočala najbolj neposredno izražanje »prebudne« miselnosti. (Grdina 2004: 73) Slovenski politični prvaki so usmerili svoja prizadevanja predvsem k podeželskemu prebivalstvu. Narodne čitalnice, ki so bile po vsebini svojega delovanja tipične meščanske institucije, so ustanavljali tudi v manjših krajih in ne le v urbanih središčih. Še posebej na Štajerskem in Goriškem so jih ustanavljali tudi v manjših trgih in celo vaseh. Nagel razcvet slovenskega zborovstva pa se je dogodil še zlasti v drugi polovici 19. stoletja (Grdina 2004: 74). V čitalnicah in zunaj njih so nastajali vedno novi zbori, tako da je ob koncu 19. stoletja njihovo število na Slovenskem preseglo število 150 (Kuret 2004: 19). Najprej so nastajali večinoma moški pevski zbori, saj je pač bil čas moških - 18. stoletje, ki so mu v dobršni meri vtisnile pečat ženske (Marija Terezija, markiza de Pompadour, Katarina Velika), je bilo mimo. Kot pravi Igor Grdina, je to morda bilo ravno zato tako prelomno v človeški zgodovini. Epoha parnega stroja, železnic in kapitala, ki so jim tempo narekovali meščani, je stavila na moč. S tem povezan pa je tudi pojav moških pevskih zborov. Ti so se najprej oblikovali med študenti v Gradcu in na Dunaju, kjer so bili večinoma le moški. Nato pa so ga ti zanesli tudi v slovenske dežele (Grdina 2004: 76). Na temelju moških zborov so kasneje nastali še mešani sestavi. Pomembni pri tem so bili tudi »proletarci«, ki so v kar velikem številu peli v pevskih zborih. Tako so ti hoteli posnemati meščanski življenjski slog in se vsaj v »kulturi« trudili emancipirati. Vendar pa se je že zelo zgodaj pojavil na Slovenskem tudi ženski pevski sestav: Prvi avstrijski damski kvartet, ki so ga sestavljale tri sestre Čampa (nečakinje Benjamina Ipavca) in še ena pevka, ki pa ni bila stalna. Kljub vsem možnostim negodovanju je ta sestav naletel na veliko odobravanje občinstva (Grdina 2004: 77). Kot nekateri drugi v tistem času je tudi Janez Bleiweis poudarjal, da »morajo biti pesmi v narodnem duhu zložene in kolikor je mogoče lahke za petje, melodične, da bodo segle v narod, ne pa se zaprle samo v dvorano `besede` ali koncerta« (po Grdina 2004: 76). S tem so se strinjali mnogi Slovenci, tako konservativni kot liberalni. Tako so se po čitalnicah v prvi vrsti slišale kompozicije, ki so nastale izpod peres še živečih in znanih ustvarjalcev (Grdina 2004: 78). Med drugim lahko omenim Benjamina Ipavca, ki je uglasbil mnogo slavnostnih kantat za moški zbor z različnimi spremljavami, ki so jih nato izvajali na večjih manifestacijah (Grdina 2004: 76). Slovenci so tako v 19. stoletju v vokalni glasbi dosegli »umetniško visoko raven«, ki so jim jo priznavali tudi v drugih evropskih državah. Že v čitalnicah naj bi izvajali precej zahteven

20 repertoar. Še posebej znan pa je v tujih deželah postal mešani zbor Glasbene matice (Grdina 2004: 78). V tem obdobju je nastala predstava o pevskem talentu slovenskega »naroda« in njegovemu nagnjenju do petja ter prepevanja in podobno (Kuret 2004: 19). Z združenjem Slovencev, Hrvatov in Srbov v enotno državo, se je široko razpredeno zborovsko delo nadaljevalo. Tako bi lahko rekli, da je skoraj vsaka vas ustanovila svoj pevski zbor in dramsko društvo. Izhajati so začele tudi pevske revije z novo literaturo. Med drugo svetovno vojno je množično doživela razmah tudi partizanska pesem. Po vojni pa so se v novih razmerah izrazile nove zahteve po ljudskem prosvetnem delu. Po vsej državi so nastale različne zveze kulturnih organizacij, začeli so s prirejanjem pevskih revij, seminarjev; nastajala je nova zborovska literatura. Ker je takratna oblast tovrstno dejavnost podpirala, je to povzročilo bujno rast na vseh področjih kulturnega dela. Tako je postala zborovska glasba že v prvih desetletjih 20. stoletja ena izmed osrednjih zvrsti slovenske umetne glasbe. (Kuret 2004: 19) Danes, kot pravi Primož Kuret, nastajajo nova razmerja, ko se nekdanje družabno življenje večkrat umika individualizaciji in zaprtosti ter tako oži krog druženja in s tem tudi zanimanja za zborovsko pesem. Vendar pa veliko število pevskih zborov v osnovnih in srednjih šolah, za katere se trudi veliko učiteljev ter glasbenikov, študentski in mnogo drugih ljubiteljskih zborov kaže, da je zborovsko petje še danes zelo prisotno (Kuret 2004: 20). Pri tem pa ima pomembno vlogo tudi država, ki s pomočjo Javnega sklada za kulturne dejavnosti skrbi tudi za zborovsko dejavnost. Zato morda ni brez vzroka nastala sintagma, ki se v eni izmed različic glasi: »dva Slovenca kvartet, trije Slovenci pevski zbor« (Kuret 2004: 19).

O PEVSKIH ZBORIH V ŠENTJURJU KULTURNO ŽIVLJENJE V ŠENTJURJU Ljubiteljsko kulturno dejavnost v Šentjurju so najbolj izrazito oblikovali ravno skladatelji Ipavci. Poleg ogromnega prispevka, ki so ga dali slovenski glasbi ob koncu 19. in na začetku 20. stoletja, so pomembno vplivali tudi na glasbeno ter drugo dogajanje v njihovem domačem kraju (Rečnik 1984: 773). Največji prispevek gre pripisati Gustavu Ipavcu, ki ni bil le skladatelj in zdravnik, temveč tudi politik, župan, sadjar, učitelj in zaveden narodni buditelj tistega časa. Pri skladanju svojih pesmi je upošteval neizobražene glasove someščanov, zato da pevci ne bi imeli prevelikih težav pri izvajanju pesmi. Rad je skladal pesmi na domoljubna besedila in njegove pesmi so se kar hitro širile med Slovenci, s tem pa tudi narodna zavest in domoljubje (Cmok

21 2009: 184). Zato ne preseneča, da predstavlja ravno zborovska glasba glavnino ustvarjalnosti Ipavcev, saj je ta imela najširši krog izvajalcev in poslušalcev (Misson 2009: 94). Kot pravi Andrej Misson, so »Ipavčeve skladbe bolj ali manj preproste, vendar kompozicijsko urejene in premišljene, v njih je uspešna umetniška, romantična sinteza glasbe in besedila; nekatere izmed njih pa imajo nadpovprečni glasbeni učinek« (2009: 120). Leta 1886 je Gustav Ipavec v Šentjurju ustanovil prvi posvetni mešani zbor, saj so poprej obstajali le cerkveni. Za ta pevski zbor je skomponiral več pesmi, med katerimi je najbolj znana Lahko noč (Rečnik 1984: 773). Poleg tega je ustanovil tudi več glasbenih društev; z bratom Benjaminom je v čitalnicah predstavljal Pesmarico (ob prvi obletnici čitalnice v Šentjurju je celo doniral nakup klavirja). Zaradi njegovega ustvarjanja na glasbenem področju ga je Glasbena matica Slovenije izvolila za častnega člana (Cmok 2009: 186). Leta 1869 je bil v Šentjurju izvoljen za župana, kar je ostal trideset let. Kot je dejala Nevenka Cmok: »Ker je svoje delo opravljal vestno in natančno, mu je za komponiranje zmanjkovalo časa. Žal pa tudi ni imel možnosti dodatnega glasbenega izpopolnjevanja.« (2009: 186) Bil je navdušen »narodnjak«, zato je mesto po njegovi zaslugi postalo narodnozaveden kraj. To svojo narodno zavednost pa je izpovedoval skozi pesmi (Cmok 2009: 186). Vendar ni bilo potrebno, da so vse pesmi usmerjene domoljubno. Že to, da pesem pojejo v maternem, slovenskem jeziku, je gradilo domačnost in ljudem krepilo zavest ter samozavest. Tega so se zavedali tudi skladatelji Ipavci in v tistem času so se njihova prizadevanja že ujela z glasbo drugih evropskih držav (Misson 2009: 94). V času županovanja Gustava Ipavca se je razširilo osnovnošolsko izobraževanje v triletno, prav tako pa je bil pobudnik prve kmetijske in gospodinjske šole v Šentjurju (Cmok 2009: 189). Menil je, da morajo ljudje brati in se informirati, zato je skupaj z učiteljem Frančiškom Vučnikom, ki je bil tudi karikaturist, izdajal rokopisni humoristični tednik Kikiriki, ki je krožil po hišah ter prebivalce informiral o splošnih in družinskih novicah (Grdina 2002: 106).

Liberalci so leta 1906 v Šentjurju ustanovili Ljudsko knjižnico, ki je skrbela za širjenje bralne kulture in prirejanje različnih iger. 31. januarja 1909 so postavili na noge tudi šentjursko podružnico celjskega Sokola. Ta je pod okrilje vzela tudi mešani pevski zbor, ki ga je od leta 1904 dalje vodil učitelj Josip Čulek. Njegov mentor je bil Josip Ipavec, sin Gustava Ipavca, ki je bil prav tako zdravnik in skladatelj, živeč v Šentjurju (Grdina 2002: 122). Ta mešani zbor je

22 zaslovel tudi čez občinske meje (Rečnik 1984: 773). Katoliki so 29. avgusta istega leta ustanovili svoje krajevno društvo Orel pod vodstvom kaplana Ferdinanda Žganka. Začeli so s kulturno- prosvetnim delovanjem, kjer so največkrat prirejali različne ljudske igre. Šentjur se je na začetku 20. stoletja razdelil na trški in okoliški del, kjer so v novi in mnogo manjši trški občini sprva vladali liberalci z Ipavci na čelu, v okoliški pa katoliki (Grdina 2002: 122). Instrumentalno glasbo je med obema vojnama gojil Sokolski salonski orkester, ki so ga ustanovili leta 1922. V njem so bila zastopana predvsem godala, izvajalci pa so bili večinoma učitelji. Pri Katoliškem bralnem društvu je leta 1902 nastal Tamburaški zbor Šentjur, ki se je sprva imenoval Tamburaški zbor Rifnik. V njem je bilo približno petnajst tamburašev (Rečnik 1984: 774). Kot pravi Igor Grdina, se je šentjurski `zlati vek` končal s smrtjo Gustava Ipavca; le še kulturna dejavnost je ostajala na prejšnji ravni. Zasluga za to je pripadala enemu človeku, in sicer Josipu Ipavcu. Nekateri pravijo, da je bil glasbeno najbolj nadarjen od vseh Ipavcev, vendar pa je že zelo zgodaj zbolel za paralizo (Grdina 2002: 123). Sokolska in katoliška prosvetna društva so obstajala v Šentjurju in okoliških krajih – Ponikva, Dramlje ter Slivnica. Pozneje pa so se s kulturno dejavnostjo ukvarjali tudi izredno napredni člani Društva kmečkih fantov in deklet. Dramska dejavnost, ki je bila zelo priljubljena sega že na začetek 20. stoletja. Odri za igranje so bili največkrat zasilno postavljeni v šolskih učilnicah, večjih gostinskih sobah, pod kozolci in na prostem. (Rečnik 1984: 775)

Okupacija celotne dežele leta 1941 je vso delo Sokola in Prosvetnih društev uničila. Vsi kulturno-prosvetni delavci, od učiteljev do duhovnikov, so bili izseljeni, lastnina društev zasežena, knjige iz knjižnic uničene. Po štirih letih se je kulturno življenje takoj vzpostavilo nazaj (Rečnik 1984: 775). Največji del aktivnosti je prevzelo Prosvetno društvo skladateljev Ipavcev (Rečnik 1984: 811). Tradicija partizanskih srečanj se je nadaljevala z govori, recitacijami, pesmimi in skeči. Večji odri so začeli segati po zahtevnejših delih kot so Celjski grofje, Cankarjeve, Gogoljeve in Molierjeve stvaritve. Z dramskimi uprizoritvami so se na začetku ukvarjali v Šentjurju, še posebej pogosto na Ponikvi in v Šentvidu pri Planini ter v drugih okoliških krajih. Posamezna društva so medsebojno gostovala, Šentjurčani pa so se udeležili tudi okrajnih dramatskih prireditev (Rečnik 1984: 775). Tudi pevska dejavnost se je po osvoboditvi ponovno takoj razmahnila. Tako so nastali in delovali pevski zbori v Šentjurju, Dramljah, na Ponikvi, v Slivnici, na Planini (Rečnik 1984: 773).

23 Godbo na pihala so najprej imeli le na Kalobju, toda ne organizirano. Leta 1968 je godba v Šentjurju začela organizirano delovati na pobudo takratnega župana Acija Svetine (Rečnik 1984: 774). Istega leta je bila ustanovljena tudi glasbena šola v Šentjurju, ki so jo poimenovali po skladateljih Ipavcih. Poleg nje je bila edina profesionalna kulturna institucija še knjižnica (Grdina 2002: 152). Po letu 1965 so se v Šentjurju začeli načrtno ukvarjati tudi s folkloro, katere vadbo je prevzela dolgoletna plesalka Maroltove skupine profesorica Nuša Vrečko (Rečnik 1984: 776). Z ustanovitvijo Samoupravne interesne skupnosti za kulturo leta 1971 se je pričelo urejati tudi finančno stanje kulture. Zrasli so novi kulturni domovi na Slivnici, v Šentvidu pri Planini, domove na Ponikvi, v Dramljah, na Planini in v Šentjurju pa so razširili in obnovili (Rečnik 1984: 775). Po statistiki sodeč je leta 1982 v šentjurski občini vadilo in nastopalo pet moških zborov (Šentjur, Ponikva, Dramlje, Slivnica, Planina), ki so skupaj šteli 150 pevcev, mešani pevski zbor v Šentvidu pri Planini ter ženski zbor v Šentjurju (Rečnik 1984: 774).

Danes delujejo v šentjurski občini dve ženski vokalni skupini (Šentjur, Slivnica), trije moški zbori (Dramlje, Planina, Šentjur), dva ženska (Šentjur, Dramlje) in pet mešanih pevskih zborov (Šentjur, Ponikva, Šentvid pri Planini, Jakob, Šentjur – Zgornji trg). Prav tako prihajata iz sosednje občine Dobje dve mešani vokalni skupini, ki veliko nastopata prav tako v šentjurski občini. (Občina Šentjur b.n.l.) Poleg velikega števila pevskih zborov v Šentjurju delujejo tudi Folklorna skupina, Ljudski pevci in godci iz Dobrine, Ljudski pevci iz Prevorja ter Ljudski pevci iz Paridola. V Šentjurju obstajata zelo številčen Pihalni orkester in nekoliko manjši Big band Šentjur. (Občina Šentjur b.n.l.)

V naslednjih poglavjih bom predstavila tri pevske zbore, ki danes delujejo v mestu Šentjur.

24 MOŠKI PEVSKI ZBOR SKLADATELJEV IPAVCEV

NASTANEK IN RAZVOJ ZBORA Začetki moškega pevskega zbora v Šentjurju segajo že v leto 1912. Takrat je poleg njega obstajal že prej obstoječi mešani zbor, ki ga je vodil učitelj Jože Čulek, njegov mentor pa je bil Josip Ipavec. Moški zbor je tako nastal na pobudo učiteljev, ki so bili vključeni v društvo Sokol. Ustanovitelj in vodja tega zbora je bil prav Jože Čulek. Peli so predvsem ljudske in Ipavčeve pesmi, število pevcev pa je bilo okrog dvajset (Zalezina 1985: 32). Kot je dejal sogovornik, je zbor nastal predvsem zaradi potrebe po druženju in veselja do petja. Tako so poleg mešanega zbora želeli v Šentjurju imeti še moški pevski zbor. Med prvo svetovno vojno je bilo delovanje pevskega zbora, kot tudi vse druge dejavnosti slovenskih prosvetnih društev, zelo omejeno in strogo nadzirano. Zato takrat pevski zbor ni deloval. Znova pa se je po vojni obnovil v okviru prosvetnega društva in nadaljeval s svojim petjem. Takrat sta ga vodila učitelja Franc Hanjšek in Simon Gorišek, ki sta učila petje tudi v Slivnici in Dramljah. Zbor je nastopal ob krajevnih prireditvah, kulturnih dnevih in proslavah. Leta 1929 pa je zborovodstvo zbora prevzel Franc Raztočnik in v letih 1937-1939 je ta že izvajal redne letne koncerte. Tako pevci kot zborovodja so bili amaterji. Materialne stroške so pokrivali iz vstopnin in dobrodelnih prispevkov. (Zalezina 1985: 32) Vendar je tudi v času druge svetovne vojne delovanje zbora prenehalo in se nadaljevalo po osvoboditvi, ko so se pevci ponovno zbrali in pričeli z vadbo. Takoj so že začeli s prireditvami ob vrnitvi izseljencev iz Srbije, Hrvaške in taborišč. Prvi večji nastop moškega pevskega zbora je bil 8. decembra 1945 v telovadnici osnovne šole, ko je nastopil skupaj z mešanim pevskim zborom in orkestrom. Zbor se je takrat imenoval v Pevski zbor OF Sv. Jurij pri Celju (Vodeb 1996: 18). Kljub dolgoletnemu delovanju moški pevski zbor šteje svoj uradni začetek šele od tega nastopa dalje, saj se je takrat prvič poimenoval in začel bolj organizirano delovati kot zbor. Leta 1952 je mešani pevski zbor po skupnem koncertu nehal delovati, moški zbor pa se je preimenoval v Zbor bratov Ipavcev. Od takrat dalje sta zbor skupaj vodila Franc Raztočnik in Ernest Rečnik, ki sta si delila glasbeno in organizacijsko delo (Zalezina 1985: 34). Kot je povedal sogovornik, je poleg Zbora bratov Ipavec takrat obstajal še Gasilski pevski zbor. Veliko pevcev iz Gasilskega zbora je kmalu začelo peti tudi v Moškem zboru bratov Ipavec. Gasilski zbor je obstajal vse do konca 60. let. Po pričevanju sogovornika je v istem obdobju nekaj let obstajal tudi

25 pevski zbor delovne organizacije Alpos, ki ga je vodil prav tako Franc Raztočnik. Po ustanovitvi glasbene šole v Šentjurju leta 1968 je moški pevski zbor prevzel Edvard Goršič. Takrat se je zbor spet preimenoval, tokrat v Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev, kar je naziv zbora še danes. Goršič je učil v glasbeni šoli Šentjur, leta 1974 pa je postal tudi njen ravnatelj. Zborovodjo Goršiča je za dve sezoni (1980-1981) zamenjal Alojz Švec, nato pa je Edvard Goršič vodil zbor vse do leta 1989. Članstvo v zboru je vseskozi naraščalo. Leta 1956 je bilo že 36 pevcev; število 35 pa je postalo nekako konstantno tudi še do sredine devetdesetih. Zbor je vsa leta zelo dejavno sodeloval na vseh kulturnih prireditvah in proslavah v Šentjurju in okolici (Vodeb 1996: 18). Prav tako se je od leta 1977 dalje začel povezovati tudi s pevskimi zbori izven slovenskega ozemlja, veliko pa so nastopali tudi z drugimi okoliškimi zbori. V začetku osemdesetih je dosegel tudi vidni napredek, saj so se začeli ukvarjati s tehnično težavnejšo glasbo, to je renesančno, še posebej s Gallusovimi pesmimi (Vodeb 1996: 19). Leta 1989 je zbor za eno sezono prevzel Ciril Vertačnik, za njim pa ga je vse do leta 2006 vodil Franci Plohl. V tem času je zbor praznoval 50. obletnico, za katero so pripravili poseben večdnevni program, v katerem so sodelovali tudi drugi pevski zbori in Godba na pihala Šentjur. Takrat so izdali tudi CD s Ipavčevimi pesmimi. Plohl je pisal tudi priredbe za zbor in tako so pogosto na svojih koncertih peli tudi te. Kot je dejal eden izmed sogovornikov, so bile te priredbe tudi lažje za pevce. Istega leta je prevzel zborovodstvo Peter Gojkošek, mlad dirigent iz Ptuja. Ta je ostal dve sezoni. Kot so povedali sogovorniki, so takrat zelo izvršili svojo vokalno tehniko in se lotili tudi težjega programa. Decembra 2008 je na mesto vodje moškega pevskega zbora prišel Matevž Goršič, sin Edvarda Goršiča. V tem času je zbor imel samostojne koncerte, predvsem tematsko obarvane. Matevž Goršič je zbor zaradi prevelike zaposlenosti zapustil decembra 2011, po samostojnem koncertu moškega zbora ob njegovi 65-letnici. Od takrat dalje moški pevski zbor nima pravega zborovodje, zapustilo pa ga je tudi nekaj pevcev. Vodi ga nekdanji korepetitor zbora Peter Krč. Tako so zaenkrat opustili velike koncerte in imajo do nadaljnjega načrtovanih le nekaj nastopov na krajevnih proslavah in manjša gostovanja.

PEVCI Trenutno v zboru poje 20 pevcev. Število se je konec devetdesetih začelo iz petintrideset

26 počasi zmanjševati. Razlogi za to so, po mojem mnenju, precej različni: od spremembe načina življenja in večje zaposlenosti posameznikov do raznovrstnih interesov ter prostočasnih dejavnosti. Pevci, ki pojejo v zboru, so starostno različnih let. Povprečna starost vseh pevcev je okoli 58 let, prevladujejo pa pevci v svojih šestdesetih letih. Najmlajši pevec je star 32 let, najstarejši pa 77 let. Vidimo lahko, da v zboru ni veliko mladih. Zato so starejši pevci zaskrbljeni, saj pravijo, da ni več dovolj mladih, ki bi se odločali za zborovsko petje, še posebej pa ne za petje v moškem pevskem zboru. Mlajše generacije naj bi po njihovem rajši pele v mešanih pevskih zborih. Dandanes obstaja že veliko žanrsko različnih pevskih zborov, zato je tudi odločitev za priključitev posameznika k nekemu pevskemu zboru zelo raznolika. Eden glavnih razlogov za manjše število članov je, da se je delovni čas podaljšal. Prav tako se je tudi celoten način življenja spremenil; med drugim je pomembno to, da obstaja danes več prostočasnih interesnih dejavnosti, ki se jih posameznik lahko udeležuje (od športa do različnih glasbenih sestavov). Po pregledu statistike sem videla, da je bilo v sezoni 2008/2009 več mlajših pevcev, takrat starih od 19 do 34 let, ki so sčasoma zapuščali zbor. Na pogovoru so nekateri izmed njih povedali, da je bil razlog za odhod predvsem pomanjkanje časa, imeli pa so tudi drugačne interese glede petja v zboru. Mlajši si želijo peti različne pesmi, tudi sodobnejše, čeprav zelo radi pojejo tudi Ipavčeve in slovenske ljudske pesmi. Starejši pevci so ponosni na slovensko kulturno izročilo in skladatelje Ipavce. Zato želijo to ohranjati in širiti, saj je to tudi prepoznavna znamka Moškega pevskega zbora skladateljev Ipavcev. Zdi se jim, da je dandanes to premalo cenjeno. Veliko pevcev, ki pojejo ali so peli, je dobilo tudi Gallusova priznanja za uspešno večletno udejstvovanje v pevskem zboru. Veliko izmed njih je dobitnikov zlatih in častnih Gallusovih značk, ki jih prejmeš za 20. in 30. letno udejstvovanje na glasbenem področju ljubiteljske kulture. Tako lahko vidimo, da jim petje v zboru predstavlja pomemben del življenja. Pevci večinoma prihajajo iz Šentjurja in njegove okolice. Vsi razen dveh, ki prihaja iz sosednje občine Štore in Dobje, so iz šentjurske občine. Dva sta iz krajevne skupnosti Kalobje, po eden iz Gorice pri Slivnici, Grobelnega, Dramelj, Blagovne. Tako se še vseeno ohranja, da pevci prihajajo iz bližine. Razlog za to, je po mojem mnenju, tudi veliko število pevskih zborov znotraj občine Šentjur. Vsak se rajši pridruži pevskemu zboru, ki je bližje njegovemu domu. V zboru je skoraj polovica pevcev, ki so že upokojeni. Zato imajo za udejstvovanje v pevskem zboru tudi več časa. Večinoma so to (bili) delavci različnih poklicev, ki so zaposleni ali

27 bili zaposleni v različnih podjetjih znotraj šentjurske občine in njene okolice. Veliko je inženirjev, avtomehanikov, trgovcev, eden je računalničar, eden tiskar, eden pevec pa je kmet. Danes je problem tudi brezposelnost, saj je v zadnjih letih zaradi gospodarske krize, ki je dosegla tudi Šentjurju, prenehalo delovati kar nekaj podjetij. To so občutili tudi pevci v zboru. Največ pevcev poje basovsko lego, teh je kar 12. Od tega je največ drugih basov. Tudi to je problem v zboru, saj glasovi med seboj niso enakovredno porazdeljeni. Kot so dejali sogovorniki, pravih prvih tenorjev ni veliko in zato včasih kompenzirajo tudi s pevci nižjih linij. Večina pevcev tudi nima formalne glasbene izobrazbe. Tisti, ki igrajo kakšen instrument, so se tega naučili sami. Eden izmed pevcev je član narodnozabavnega ansambla Šentjurski muzikantje, kjer igra klarinet in poje. Eden izmed sogovornikov pa je dejal, da se je sam naučil igrati na kitaro nekaj osnovnih akordov, tako da lahko za spremljavo petja zaigra v manjšem, večinoma družinskem krogu. Zdaj ko njegovi otroci hodijo v glasbeno šolo, se preko njih nauči tudi marsikaj novega, predvsem pri igranju kitare.

ORGANIZACIJA PEVSKEGA ZBORA V zboru imajo pevci lahko tudi posebne vloge. Eden je predsednik pevskega zbora, ki skrbi, da so vsi pevci in zborovodja obveščeni o vsem ter da vse poteka gladko. Eden je tajnik, ki skrbi za prisotnost, finance in note. Nato pa imajo še korepetitorje. Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev je prej imel korepetitorja znotraj zbora, ki je prevzel vaje, kadar zborovodje ni bilo. Ker trenutno nimajo pravega zborovodje, je vodstvo zbora prevzel ravno taisti korepetitor in dolgoletni član moškega pevskega zbora Peter Krč. Za intenzivne vaje, ki po navadi potekajo nekaj dni, si je zbor priskrbel enega ali dva zunanja korepetitorja. Sogovornik je povedal, da so včasih imeli dva korepetitorja iz Rogaške Slatine, ki ju je zborovodja poznal in sta občasno priskočila na pomoč na intenzivnih vajah. Moški pevski zbor je organiziran znotraj Društva Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev Šentjur. Trenutno je moški zbor edina sekcija v društvu, vendar pa je še leta 2011 znotraj društva deloval tudi Mešani pevski zbor Bangarade, ki se danes imenuje Komorni mešani pevski zbor A Vista. Ta je nato ustanovil samostojno društvo. Moški pevski zbor si je vsa leta za svoje delovanje, gostovanje v različnih krajih, vaje in drugo pridobival različne sponzorje, ki so bila večinoma podjetja iz občine Šentjur in iz drugega celjskega okoliša kot tudi raznovrstni posamezniki.

28 Zbor nikoli ni imel nobenih posebnih meril ali avdicij za pristop. Sogovorniki so pripovedovali, da, je k zboru lahko pristopil vsakdo, ki je rad pel in imel posluh ter željo. Zborovodja je na začetku preizkusil vsakega novega pevca, da je videl njegov glasovni obseg in ga postavil v primeren pevski glas.

VAJE IN REPERTOAR Vaje imajo enkrat tedensko, trenutno ob četrtkih ob 19.00 in trajajo dve uri. Le pred koncerti imajo vaje večkrat na teden. So pa včasih, na vrhuncu svojega delovanja (v osemdesetih), imeli vaje tudi dvakrat na teden (ob ponedeljkih in petkih). Zdaj imajo vaje v Centru kulture Gustav, pred tem pa so od osamosvojitve naprej imeli vaje v Gasilskem domu v Šentjurju. Še pred tem so imeli vaje v Glasbeni šoli Šentjur, na začetku delovanja moškega zbora pa v Zgornjem trgu Šentjurja v stavbi nekdanjega Varstveno delovnega centra. Prostor so vedno prilagajali razmeram in svojim potrebam. Pogosto so pred večjimi koncerti imeli tudi intenzivne vaje. Kot je povedal sogovornik, so za nekaj dni odšli v Portorož, nekam v Prekmurje ali kam drugam. Nazadnje so šli pred dvema letoma v Prekmurje. Te vaje so ponavadi trajale dva do tri dni.

Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev poje ljudske in umetne pesmi, tako slovenske kot tudi tuje. Prevladujejo skladbe naslednjih avtorjev: Gustava, Josipa in Benjamina Ipavca, Radovana Gobca, Pavla Kernjaka, Franceta Marolta, Emila Adamiča, Sama Vremšaka, Antona Foersterja ter mnogo drugih. Leta 1979 so začeli prepevati tudi pesmi Jakoba Gallusa Petelina, v devetdesetih letih, še posebej pa od leta 2000, pa so začeli prepevati tudi pesmi nemških in angleških avtorjev. Tako se vidi, kako vsak zborovodja prinese v zbor nekaj svojega in novega. Kljub temu v njihovem repertoarju prevladujejo slovenske pesmi, tudi priredbe tujih ali slovenskih ljudskih pesmi. To so predvsem pesmi, ki poleg tegob vsakdanjega življenja in ljubezni govorijo o svobodi ter Slovencih, pojejo pa tudi revolucionarne, partizanske pesmi in zdravice. Kot je dejal sogovornik, so prepeli že skoraj petinsedemdeset odstotkov vseh Ipavčevih pesmi, saj čuti zbor posebno dolžnost do izvajanja Ipavčevih skladb. Te tudi radi pojejo, saj so zelo melodične, spevne in prijetne za uho. Ampak kot povedo pevci sami, tudi niso tako lahke in imajo, kot rečejo sami, kar nekaj »hakelcev«, kar pomeni, da so na nekaterih mestih pesmi precej

29 težke za naučiti in zapeti. Hkrati pa pevci z izborom teh pesmi ohranjajo nacionalno in lokalno tradicijo, kar je tudi njihova posebna želja. V času zborovodje Francija Plohla so peli tudi priredbe pesmi, ki jim je na že obstoječe besedilo spesnil še melodijo.

NASTOPI IN TEKMOVANJA Njihovi koncerti so večinoma tematski, tako da se tudi sami odločajo, katere skladbe bodo peli. V letu 2010 so imeli koncert partizanskih pesmi »Še pomnite tovariši«. Kot sem našla zapis v arhivih moškega pevskega zbora, so v neki sezoni (1990-1991) v Šentjurju izvedli tudi večer napitnic, zdravic in vinskih pesmi; s temi so gostovali tudi še v dveh okoliških krajih. Eno sezono pa so peli tudi po okoliških cerkvah in predstavljali mesto Šentjur, saj so poleg pevskega nastopa povedali nekaj še o samem kraju. Zbor je v prvih desetletjih svojega delovanja opravil tudi vrsto snemanj za Radio Šmarje pri Jelšah, Celje in Ljubljana. RTV Slovenija je na gramofonsko ploščo posnela tri Ipavčeve pesmi, ki jih je zapel Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev. (Rečnik 1986: 11) Kot je povedal sogovornik, so posneli CD ob petdesetletnici svojega obstanka z naslovom Imel sem ljubi dve. To je ime pesmi, ki jo je uglasbil Josip Ipavec in jo pevci še vedno radi pojejo. Na tem CD-ju so samo skladbe Gustava, Josipa in Benjamina Ipavca. Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev vsako leto izvede tudi samostojni koncert. Vsa leta je nastopal na skoraj vseh kulturnih prireditvah, proslavah, manifestacijah in drugih dogodkih v občini (Rečnik 1986: 11). Tako vidimo, da je vedno zelo aktivno sodeloval v kraju pa tudi izven njega (Slivnica, Ponikva, Dramlje). Prav tako se to ohranja še danes, čeprav zaradi večjega števila raznovrstnih zborov v šentjurski občini malo manj. Kot je povedal sogovornik, so včasih peli tudi na porokah, fantovščinah, obletnicah, pogrebih, vendar na te dogodke ni šel cel zbor, temveč le del. Na pogrebih so peli skupaj z delom cerkvenega zbora in ta združeni zborček je dobil tudi posebno ime, »Mrtvaški ptiči«. Po pričevanju pevcev so si tako prisluženi denar razdelili in ga namenili za aktivnosti zbora, kot so na primer različni izleti (Francija). Pogosto so pripravljali nastope tudi skupaj z drugimi zbori, največ z Ženskim pevskim zborom skladateljev Ipavcev, pa tudi s cerkvenim zborom iz Šentjurja. Kot sem videla v arhivih, so imeli z Ženskim pevskim zborom na primer leta 2002 koncert z naslovom Ljubezen je ena sama pesem, leta 2006 pa so skupaj imeli koncert Pesem nas druži. Velikokrat so nastopali tudi z Moškim pevskim zborom Rogaška Slatina, kamor hodijo pogosto tudi nastopat. Leta 1993 so

30 skupaj s cerkvenim zborom nastopili na splošni avdienci papeža Janeza Pavla II s pesmijo Zgodnja danica, pozneje pa so Šentjurčani zapeli še v cerkvi sv. Petra pesem Gustava Ipavca Slovenec sem. Prav tako so v času zborovanja Edvarda Goršiča sodelovati tudi z Mešanim pevskim zborom Celjsko pevsko društvo (ki se je pred tem imenoval Mešani pevski zbor France Prešeren), ki ga je prav tako vodil Edvard Goršič. Bili so tudi že v Šentprimožu na avstrijskem Koroškem, kjer od leta 1980 sodelujejo z enim redkih slovenskih zborov v zamejstvu s tako dolgo tradicijo – Mešanim pevskim zborom Danica. Tudi ti so že večkrat gostovali v Šentjurju (Vodeb 1996: 19). Poleg tega so bili dvakrat tudi v pobrateni občini Požega v Srbiji (nekdaj se je imenovala Užička Požega) (Vodeb 1996: 18). Od leta 1977 pa sodelujejo z Mešanim pevskim zborom Erkel Ferenc iz Szegeda na Madžarskem, kjer so bili približno trikrat. Zbor iz Madžarske jih je ob svoji 30. letnici povabil tudi na njihovo proslavo. (Rečnik 1986: 11). Takšna gostovanja, kot je povedal sogovornik, so velik finančni zalogaj, zato je težko redno ohranjati stike. V zadnjih letih so se ta zato tudi zmanjšala. Gostovanja tujih zborov v Šentjurju so pogosto priključili tudi h kakšni občinski kulturni prireditvi. Kot je povedal sogovornik, je zbor dvakrat odšel tudi v Berlin k slovenskemu duhovniku Izidorju Pečovniku Doriju, kjer je večkrat nastopil. Njihova zadnja turneja je bila pred več kot trinajstimi leti po Portugalskem, kjer so nastopali v različnih krajih in si tako naredili tudi večdnevni izlet po Španiji in Franciji. Kot so dejali sogovorniki, je pred tem neki portugalski zbor, za katerega mi niso znali povedati točnega imena, imel turnejo po Sloveniji in sosednjih državah. Tako so se spoznali z njim ter odšli nastopat na Portugalsko. Kot vidimo, je Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev sodeloval z veliko zbori, tudi tujimi. Tega danes ni več toliko. Vsako leto, razen leta 2012, je sodeloval na Šentjurjevi reviji odraslih pevskih zborov in vokalnih skupin. Prav tako je bil tudi na drugih medobčinskih in regijskih revijah. Kljub vsem koncertom, pevskim revijam in gostovanjem, ki so jih imeli, se je zbor dvakrat udeležil tudi tekmovanja. To sta bila nastopa na Naši pesmi v Mariboru, leta 1976 in 1978. Prvega leta so za las izgubi bronasto plaketo in so tako dobili priznanje, čez dve leti pa so osvojili bronasto plaketo mesta Maribor (Vodeb 1996: 19). Na ta dva dosežka so še zdaj zelo ponosni, vendar pa se od takrat niso več udeleževali tekmovanj.

ZUNANJE OBELEŽJE Leta 1972 so, po pripovedovanju sogovornika, prvič dobili svoje obleke, »uniforme«. Te

31 so velikokrat menjavali, nazadnje pred petimi leti. Najprej so imeli oblečene črne obleke, nato temno modre, nato bež barve, zdaj pa imajo spet črne obleke z belimi srajcami in temno rdečimi metuljčki. Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev ima tudi svoj emblem, ki ga je, kot je povedal eden izmed sogovornikov, oblikoval Ivo Vrečko. To sta dirigentovi roki, med katerima se nahaja lira. S tem emblemom so delali tudi modre, bronaste in rdeče značke, ki so jih nekdaj tudi prodajali. S tem si je zbor prislužil tudi nekaj denarja. Za petdeseto obletnico zbora so narediti tudi srebrnike z emblemom. Na vprašanje, če imajo svojo himno ali pa imajo kakšno pesem, ki jo radi in pogosto prepevajo, so mi največ odgovarjali, da so to Ipavčeve pesmi kot so 'Domovini', 'O mraku' in 'Imel sem ljubi dve', pa tudi pesem 'Štajerski fantje'.

MOŠKI PEVSKI ZBOR KOT POSEBNA DRUŽBENA SKUPINA Pevci se radi družijo med sabo tudi po vajah in tako, kot je navada, ostanejo še nekaj časa skupaj in kot je za petje značilno, sodi zraven tudi rujna vinska kapljica (Vodeb 1996: 21). Že od nekdaj je bilo tako, da so se pevci družili še po vajah. Danes velikokrat gredo po vaji v bližnjo gostilno, saj je takrat največ časa za druženje in pogovor. Še zdaj se starejši pevci med sabo družijo tudi izven vaj. Kot je povedal eden izmed sogovornikov, se včasih dobijo pri katerem izmed članov doma ali na vikendu in skupaj tudi pojejo. Včasih gredo nekateri pevci tudi skupaj na kakšen kulturni dogodek. »Med člani zbora se tkejo vezi, med sabo si delijo srečo, veselje, drobne radosti, uspehe, včasih tudi žalost in tegobe. Pri nekaterih pevcih se razvijejo pristna prijateljstva, ki trajajo celo življenje« (Vodeb 1996: 20). Iz tega lahko razberemo, kako veliko jim pomeni druženje in petje v zboru. Ta citat tudi ni bil edini, ki sem ga našla zapisanega o druženju in posebnih vezeh med pevci. Zato se mi je zdelo vredno, da enega izmed njih tudi zapišem, saj je po mojem mnenju, poleg veselja do petja, ravno druženje razlog, da pevci ostajajo v zboru toliko let in desetletij. Kadar ima kdo rojstni dan, dobi otroka ali je za pevca kakšen drug poseben dogodek, ta praznuje skupaj s pevci in prinese na vaje nekaj za pojesti in popiti, kar je pripravil doma. Včasih so praznovali tudi godove. Nekoč so se družili še ob drugih praznikih, kot lahko vidimo na primer iz ohranjenih arhivov za silvestrovo leta 1957. Na družabne prireditve so občasno prihajale tudi njihove žene. Organizirali so piknike in različne izlete po Sloveniji in Evropi. Kot

32 je povedal eden izmed sogovornikov, so nazadnje odšli ob 60-letnici zbora v Toskano in na otok Elba. Skozi vsa leta obstoja moškega pevskega zbora so kar precej gostovali in sodelovali z drugimi (tudi tujimi) zbori, kjer so svoje nastope združevali tudi z izleti. To je v zadnjih nekaj letih nekoliko usahnilo. Kot je dejal eden izmed sogovornikov, je bilo včasih več gostovanj in na splošno večji dotok financ v zbor ter več nastopov, ker je v zboru pelo tudi nekaj »funkcionarjev« (med njimi tudi podžupan občine Šentjur), ki so se za delovanje zbora še dodatno potrudili. Omenim lahko, da je v Moškem pevskem zboru skladateljev Ipavcev pelo veliko oseb, ki so kasneje zasedle pomembne položaje v občinski upravi in vodstvu Občine Šentjur (pel je tudi bodoči župan Šentjurja). Kot so povedali sogovorniki, novi pevci ob prihodu v pevski zbor nimajo nobenega posebnega sprejema ali »krsta«. Vendar pa novemu pevcu vedno nazdravijo za dobrodošlico. Starejši pevci se z novim pogosto šalijo in ga tudi na tak način sprejemajo v družbo moškega pevskega zbora. Kot je dejal eden izmed pevcev, je na vajah zbora prisotna kar velika disciplina; bolj kot je bil tega navajen v drugih pevskih zborih. Vendar se prav tako med vajami velikokrat šalijo. Še posebej gre za »zafrkancijo« in ravsanje med glasovi - basom in tenorjem. Šaljivost in neke vrste hudomušna tekmovanja med različnimi glasovi in pevci sta, kot je povedal sogovornik, pogosta značilnost moških pevskih zborov, kar tudi na nekakšen način še bolj povezuje člane med seboj. Eden izmed sogovornikov je povedal, da po nastopu nikoli ne omenjajo, ne razpravljajo ali obtožujejo, če kateri pevec ali glas naredi kakšno napako, temveč se po nastopu radi sproščeno družijo. Iz 50. let so znane šaljive pesmice, ki jih je zbor pel ob različnih praznovanjih. Te pesmi na šaljiv način opevajo posamezne pevce in njegove vrline ter slabosti. Kot je dejal eden izmed pevcev v zloženki ob 50. obletnici: »Seveda pesmi niso velike umetnine, vendar imajo v sebi izrazno moč, so odsev nekega časa in ljudje so jih radi poslušali« (Vodeb 1996: 20). Pevci so pogosto gostovali po okoliških krajih, zato so za popestritev programa zapeli kakšno svojo pesem, ki je bila aktualna, tudi zbadljiva in šaljiva. Znane so pesmi iz leta 1956, ko je moški pevski zbor nastopal tudi v Šentjurju, gostoval v Slivnici, Dramljah, pri tem pa pel svoje pesmi, ki so se nanašale na sam okoliš. Te pesmi je večinoma spesnil in napisal pevec Tone Šporer, ki je znal dobro pesniti. Kot je povedal sogovornik, je velikokrat spesnil kakšno pesem tudi na skupnih izletih in tako še bolj popestril izlet. Tako vidimo, kako lahko posamezni pevci veliko

33 doprinesejo celotnemu zboru in vplivajo nanj. Danes teh pesmi ne pojejo več, vendar pa jih imajo še vedno ohranjene.

Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev se zelo dobro vključuje v lokalno skupnost in njeno dogajanje. Kot je rekel eden izmed sogovornikov, so nekakšna marketinška značka Šentjurja, saj je bil moški zbor prvi v Šentjurju, ki je začel z zborovskim petjem, s tem pa je spodbudil k nastanku tudi druge pevske zbore v občini Šentjur. Posebno dolžnost čutijo do izvajanja skladb Ipavcev, saj, kot sami pravijo, čutijo odgovornost in spoštljiv odnos do imena zbora tudi še danes. Kot je dejal eden izmed sogovornikov, se mu zdi, da nobene zelo pomembne kulturne prireditve v kraju ne bi smelo biti brez Moškega pevskega zbora skladateljev Ipavcev. Tako vsako leto pojejo ob rezatvi trte (potomki mariborske trte) v Zgornjem trgu v Šentjurju; pogosto so za 1. maj peli na Resevni; peli so v Šolskem centru Šentjur ob njegovi stoletnici leta 2009, katere ustanovitelj je bil ravno župan Gustav Ipavec, in na drugih občinskih prireditvah. Tudi pripadnost kraju je razlog, da pevci ostajajo v zboru, to tradicijo pa želijo nadaljevati.

SPREMEMBE SKOZI ČAS V tako dolgoletnem delovanju zbora je prišlo tudi do več sprememb. Z zamenjavo zborovodij se je spreminjal tudi repertoar pesmi; vsak zborovodja je s sabo prinesel tudi nova sodelovanja z drugimi zbori ter omogočil izvedbo različne nastopov in gostovanj. Hkrati so se menjavali tudi pevci. Z njihovim odhodom ali prihodom se je prav tako spreminjal tudi zbor; čeprav je večina pevcev ostajala v zboru veliko let oziroma v njih še vedno pojejo. O tem pričajo tudi številna Gallusova priznanja. Vsak pevec da namreč »posebno noto« zboru, tako se ga pevci spominjajo tudi po njegovem odhodu. Zbor je prav tako napredoval v kvaliteti in zahtevnosti pesmi. Kot je dejal nekdanji zborovodja Edvard Goršič, je zbor imel začetne težave zaradi neizenačenosti glasovnih sposobnosti posameznih članov; zlasti starejši pevci so se težko navadili na modernejši pevski slog. Vendar pa so kmalu dosegli velik napredek. (Vodeb 1996: 19) Sogovornik je dodal opazko, ki se nanaša na spremembe v zboru. Dejal je, da se mlajši pevci danes hitreje naučijo določene pesmi, vendar pa si pogosto ne zaupajo dovolj in tako ne pojejo tako na glas, kot bi lahko. Veliko mladih naj bi po njegovem tudi ne znalo več peti večglasno, tako kot so peli včasih, ko so pevci ali nepevci peli skoraj ob vsakem druženju. Toda namen in cilj zbora je še vedno ta, da ohranja

34 pevsko kulturo in tradicijo v samem Šentjurju ter s tem postane tudi dober reprezentant kraja.

MOTIVI IN VPLIV MOŠKEGA PEVSKEGA ZBORA NA POSAMEZNIKE Od nekdaj je v zboru prisotno veselje ob petju, želja po druženju, solidarnost med pevci, pripadnost zboru in s tem tudi pripadnost samemu kraju. Kot pravijo pevci, se jim zdi, da nikjer ne zazvenijo Ipavčeve pesmi tako lepo kot iz njihovih ust. S tem ne mislijo, da jih zapojejo tehnično dovršeno kot nihče drug, ampak »z dušo« kot nihče drug. S tem želijo povedati, da so ponosni na pesmi, ki jih pojejo, in jih tako zapojejo tudi z nekim zanosom in odgovornostjo, da jih dobro izvedejo. Istega mnenja so bili tudi nekatere zborovodje. Tako je na primer Franci Plohl ob 50. obletnici zbora zapisal: »Zato v Šentjurju ni in ne bo bojazni za zborovo prihodnost tako dolgo, dokler bo v Šentjurčanih, ne samo pevcih, živel duh Ipavcev« (1996: 4). Po mojem mnenju je tudi ta odgovornost tisto, kar povezuje člane med sabo in jim daje neko vrednost, saj čutijo, da je to njihova naloga, da ohranijo in širijo kulturo v Šentjurju. Večini se zdi, da tega ne bi smeli pozabiti in da morajo tudi naslednje generacije biti ponosne na svoj kraj. Ta odgovornost je po mojem mnenju umetno ustvarjenja, vendar je to tisto, kar dela zbor unikaten. Poleg tega lokalnega in tudi slovenskega patriotizma, želje po druženju in prijateljstvu, pa večina pevcev vztraja ter poje v zboru zaradi veselja do glasbe in petja. Ko sem pevce vprašala, zakaj so se pridružili moškemu pevskemu zboru, so odgovorili, da zaradi veselja do petja. Nekaj sogovornikov je dejalo, da jim je bilo moško petje zmeraj zelo všeč in da radi pojejo v moških sestavih. Žensko petje se jim pogostokrat zdi previsoko. Eden izmed sogovornikov je povedal, da je že več let pred svojih prihodom v moški pevski zbor poslušal njegove nastope. Pevci so ga prigovarjali k pristopu k zboru skoraj tri leta. Kot je dejal sam, se mu je petje v Moškem pevskem zboru skladateljev Ipavcev zdelo vedno kot nekakšen prestiž. Tako vidimo, da je bil poleg veselja do petja, pomemben dejavnik k priključitvi tudi ugled in tradicija Moškega pevskega zbora skladateljev Ipavcev. Pevci so pred prihodom v moški pevski zbor peli že prej v kakšnih zborih, večinoma v osnovnih in srednjih šolah. Nekateri so se v mladosti glasbeno udejstvovali tudi znotraj lokalnih mladinskih organizacij in kot je dejal eden izmed sogovornikov, so bili takrat mladi bolj aktivni, predvsem v tem smislu, da so sami marsikaj organizirali in pripravili kakšen nastop. S tem so si pridobili tudi izkušnje in znanje. Po pregledu arhivov in pogovorih z nekaterimi pevci, ugotavljam, da udejstvovanje vpliva

35 na celotno življenje posameznika. Potrebno je prilagajanje, še posebej prilaganje družin pevcev in njihovi izostanki od doma. To naj bi bil čas za njih, ko se sprostijo, saj uživajo ob petju in, kot je dejal eden sogovornik, je ravno ta užitek razlog, zakaj v zboru vztraja toliko let. Zbor pa vpliva tudi zaradi vezi, ki se spletejo med pevci in jih nekateri še zdaj utrjujejo tudi izven vaj. Prav tako pa menim, da človeku ponuja še dodatno zadovoljstvo in motivacijo dejstvo, da je aktivno vključen v lokalno skupnost.

Sogovornikom sem postavila vprašanje, kdo je po njihovem mnenju dober pevec. Večinoma so dejali, da je to tisti, ki ima posluh in lepo barvo glasu, hkrati pa se mora na vajah truditi ter biti pozoren. Eden izmed pevcev je dejal, da je dober pevec tisti, ki ima močan glas in si vedno upa peti ter pogosto da tudi pobudo za petje. Mnenja so bila kar enakovredna, saj so bili vsi mnenja, da je dober pevec tisti, ki ima močan glas in lepo barvo.

ŽENSKI PEVSKI ZBOR SKLADATELJEV IPAVCEV

NASTANEK IN RAZVOJ ZBORA 25. november 1977 jemlje Ženski pevski zbor skladateljev Ipavcev za svoj ustanovitveni dan. Zbor je nastal v sklopu Prosvetnega društva skladateljev Ipavcev, ki je v Šentjurju povezovalo vse kulturne sekcije. Pobudo za ustanovitev sta dala takratni predsednik društva Ivan Veber in prva zborovodkinja, glasbena pedagoginja Jelka Iskra zaradi želje, da bi poleg moškega zbora v Šentjurju obstajal še ženski. V prvih letih je zborovodkinji pomagala še Majda Škorjanec. Na začetku je bilo kar štirideset pevk, vendar se je število že v prvih letih zmanjšalo (Ženski pevski zbor skladateljev Ipavcev Šentjur 1997: b.n.s.). V arhivih ženskega pevskega zbora sem našla zapis s poročilom Prosvetnega društva iz leta 1978, da je »zbor nastal na pobudo pevk. Prevzela ga je glasbena pedagoginja, kar je omogočilo dvig kulture v občini in vključitev tovarišic v kulturno in aktivno udejstvovanje.« Ženski pevski zbor je prevzel ime skladateljev Ipavcev, ker je nastal kot del že prej obstoječega Prosvetnega društva skladateljev Ipavcev. Jelka Iskra je sedem let vodila zbor. V tem času je postajal ta že reden gost na domačih prireditvah in koncertih, začel pa se je predstavljati tudi po različnih krajih Slovenije. Takrat so se tudi spletle vezi z zbori iz Šentvida, Polul, Rogaške Slatine, Globokega, tudi redno sodelovanje v Slovenskih Konjicah na vsakoletnem srečanju ženskih pevskih zborov ob dnevu žena (Ženski

36 pevski zbor skladateljev Ipavcev Šentjur 1997: b.n.s.). Leta 1985 je vodstvo pevskega zbora zaradi porodniške odsotnosti zborovodkinje prevzel profesor Franc Klinar. Zborovodja je nato ostal vse do leta 1995. Poleg Ženskega pevskega zbora skladateljev Ipavcev je vodil še moški zbor Oton Zupančič iz Ponikve in kasneje zbor Ivana Cankarja iz Celja. Z obema zboroma je ženski zbor tudi sodeloval in pogosto so skupaj zapeli na koncertih. Takrat so gostovale tudi že v večini krajev naše občine in v bližnjih mestih, od Celja do Rogaške Slatine ter od Dobrne do Laškega. Leta 1987 so tudi prvič gostovale v pobrateni občini Požega (nekdaj Užička Požega) v Srbiji, čigar ženski pevski zbor je leto poprej gostoval v Šentjurju. Nekajkrat so sodelovale na pevskih taborih v Grižah in Šentvidu pri Stični, kjer so se prvič pokazale leta 1984. Posebne omembe vredne so tudi deseta in petnajsta obletnica zbora ter podelitev Gallusove plakete profesorju Francu Klinarju, kjer je zbor izvedel tudi poseben koncert (Ženski pevski zbor skladateljev Ipavcev Šentjur 1997: ni strani). Nekatere pevke so si že takrat prislužile bronaste in srebrne Gallusove značke (Ženski pevski zbor skladateljev Ipavcev Šentjur 1997: b.n.s.). Leta 1995 je zborovodstvo prevzela Emilija Kladnik Sorčan, večletna pevka zbora. Takrat so si kot prednostno nalogo zadale povečanje števila pevk, saj jih je bilo takrat okoli dvaindvajset, kar je bilo precej manj kot na začetku delovanja zbora. Po zamenjavi zborovodkinje je k zboru pristopilo kar nekaj novih mladih pevk (Ženski pevski zbor skladateljev Ipavcev Šentjur 1997: b.n.s.). Poleg gostovanj in nastopov na slovenskem območju so začele pogosteje nastopati tudi v tujini. Tako so se povezale z Ženskim komornim zborom iz Jirkova na Češkem, ki je gostoval v Šentjurju že trikrat (prvič leta 1996, nazadnje pa leta 2008), prav tako pa je Ženski pevski zbor skladateljev Ipavcev bil trikrat v gosteh pri njih. Kot pravijo, je iz tega nastalo trdno sodelovanje. Same pevke med svoje najpomembnejše koncerte štejejo tudi nastop v Mestni hiši na Dunaju v času mednarodnega adventnega petja na Dunaju leta 2005. V tem času so veliko sodelovale tudi z Moškim pevskim zborom iz Vojnika, katerega zborovodkinja je bila prav tako Emilija Kladnik Sorčan. Kot je dejala sogovornica, so tudi za petindvajseto obletnico delovanja zbora pripravile poseben program, hkrati pa so ob tej priložnosti izdale ploščo z naslovom Dekletom. Naslov albuma so, po pogovoru z eno izmed pevk, izbrale že zaradi tega, ker so ženski pevski zbor, hkrati pa je to skladba, ki jo je napisal France Prešeren in uglasbil Radovan Gobec. Oba sta zelo pomembni osebi za slovensko kulturo, saj sta veliko prispevala k njenemu razvoju. Januarja 2008 je zbor prevzela zborovodkinja mag. Mojca Volavšek, profesorica glasbe,

37 ki to dela opravlja še danes. Že oktobra 2008 so ob 100. obletnici smrti Benjamina in Gustava Ipavca (ob Ipavčevih kulturnih dnevih) nastopale samostojno, v sodelovanju z Moškim pevskim zborom pa na zborovskem koncertu Slovenec sem, kjer so peli Ipavčeve pesmi. Začele so sodelovati tudi s cerkvenim dekliškim zborom iz Buč, ki ga prav tako vodi zborovodkinja Mojca Volavšek. Decembra 2011 so pele tudi v Postojnski jami, kjer so vsakoletne žive jaslice. Kot je dejala sogovornica, je v teh zadnjih letih prišlo tudi do večjih sprememb, saj je zbor zapustilo nekaj pevk, pridružile pa so se jim nove.

PEVKE Na začetku je bilo pevk okoli štirideset, vendar je njihovo število kmalu padlo, saj se je videlo, da petje v zboru zahteva kar nekaj vaj, s tem pa tudi dosti odpovedovanj. Vendar se je njihovo število vedno gibalo okoli petindvajset ali več. Trenutno je triindvajset pevk. Starostni razpon pevk je zelo širok. Na začetku so prevladovale pevke, stare od 20 do 40 let. Sčasoma pa se je starostni obseg še razširil, saj so se starejšim pevkam, ki so ostajale v zboru, skozi leta pridruževale še mlajše pevke. V začetku devetdesetih let se je sestava zbora malo spremenila, saj je odšlo nekaj starih pevk in se pridružilo nekaj novih. Še več novih mladih pevk, večinoma dijakinj in študentk, je prišlo okrog leta 1997, ko je vodstvo zbora prevzela Emilija Kladnik Sorčan. Veliko mlajših pevk, med njimi tudi zborovodkinja Kladnik Sorčan, je leta 2000 ustanovilo Žensko vokalno skupino skladateljev Ipavcev, ki jo je vodila Simona Zdolšek, ravnateljica Glasbene šole skladateljev Ipavcev. Ta skupina je pogosto nastopala skupaj z ženskim pevskim zborom, dokler se niso januarja 2010 popolnoma ločile od njih in se preimenovale v Vokalno skupino Glasovir. Del pevk, ki so pele v vokalni zasedbi, je nekaj časa, ko so bile pod okriljem Kulturnega društva Ženskega pevskega zbora skladateljev Ipavcev, še pelo v ženskem zboru, toda sčasoma so opustile ta zbor in pele le v vokalni skupini. Danes je povprečna starost pevk okoli 46 let in tudi večina pevk je v svojih štiridesetih. Najstarejša pevka je stara 75 let in je ena izmed dveh pevk, ki so pri zboru skoraj že od njegovega začetka. V vsem tem času delovanja zbora sta bili tajnici kot tudi predsednici zbora, kar je ena izmed njiju še danes. Najmlajše pevke so stare 39 let. Nekatere članice v zboru pojejo že več kot trideset let in so zato prejele tudi častna Gallusova priznanja, ki jih dobiš ob tridesetletnem glasbenem udejstvovanju. Tako se je sedem pevk pridružilo zboru pred letom 1980 oziroma tega leta. Največ današnjih pevk se je zboru

38 pridružilo v času zborovodenja Emilije Kladnik Sorčan, precej pa tudi v času zadnje zborovodkinje Mojce Volavšek. Pet pevk se je pridružilo leta 2009, tri pevke pa v sezoni 2011/2012. Nekdaj so skoraj vse pevke prihajale iz mesta Šentjur in njegove bližnje okolice. Danes pa se je ta okoliš malo razširil (vendar večinoma še vseeno ostaja znotraj občine Šentjur), saj prihajata dve iz Prevorja, ena iz Planine, Grobelnega in Ponikve, ena pa celo iz sosednje občine in sicer iz Šentjanža nad Štorami. S tem so se verjetno spremenili tudi motivi k pristopu k pevskemu zboru, saj ni več tako pomembno, v katerem kraju poješ. V pevskem zboru pojejo ženske različnih poklicev (včasih je bilo kar nekaj učiteljic in vzgojiteljic), nekatere pa so bile tudi dijakinje ali študentke. Danes med njimi ni več dijakinj in študentk, vendar pa so pevke zelo različnih poklicev. Nekaj jih dela v šolstvu in zdravstvu, precej pa jih je ekonomistk, upravnih delavk, administratork, nekaj pa tudi trgovk. Največ jih svoje delo opravlja znotraj občine Šentjur in občine Celje, pa tudi v drugih sosednjih občinah kot sta občina Šmarje pri Jelšah in občina Laško. Največ pevk poje drugi sopran (7) in prvi alt (6), prvi sopran in drugi alt pa poje pri obeh glasovih pet pevk. Tako so glasovi precej enakovredno razporejeni. Večina pevk nima posebne glasbene izobrazbe. Pele so že v osnovni, nekatere tudi v srednji šoli ali v drugih pevskih zborih, preden so se pridružile Ženskemu pevskemu zboru skladateljev Ipavcev. Nekatere so se naučile same igrati kakšen instrument, da si lahko včasih zaigrajo kakšno skladbo, ki jo pojejo in tako še same vadijo pesmi.

ORGANIZACIJA PEVSKEGA ZBORA Kot v vsakem zboru imajo tudi tukaj nekatere posameznice poleg petja v zboru še posebno vlogo: predsednica, podpredsednica, tajnica, ki jih vse izvolijo, in korepetitorka ter zborovodkinja. V vsem tem času obstoja pevskega zbora se je znotraj zbora zvrstilo kar nekaj korepetitork (večinoma so bile to same pevke v zboru). Mnoge izmed njih so kasneje postale tudi same zborovodkinje svojih pevskih zborov. Emilija Kladnik Sorčan je bila sprva korepetitorka v zboru, kasneje pa je postala tudi zborovodkinja Ženskega pevskega zbora skladateljev Ipavcev. Tina Pečar in Andreja Ocvirk, ki sta bili nekdaj tudi korepetitorki tega zbora, sta v občini Šentjur in tudi drugod začeli voditi pevske zbore. Nekatere korepetitorke so prišle tudi od zunaj in same niso bile članice pevskega zbora, ampak so prišle samo pomagat pri učenju pevk. Ena izmed njih

39 je bila Dada Kladnik (sestra Emilije Kladnik Sorčan); danes je v pomoč zborovodkinji tudi njena prijateljica iz Žalca, ki je prav tako glasbena pedagoginja in pride pomagat pri učenju in izpopolnjevanju pesmi v času intenzivnih vaj. Poleg vloge korepetitorke so nekatere izmed njih pripravljale tudi tekste in tako napovedovale na koncertih. Prav tako imajo že mnogo let svoje Kulturno društvo Ženski pevski zbor skladateljev Ipavcev Šentjur, kjer je trenutno edina sekcija ženski pevski zbor. Nekdaj je poleg tega obstajala še Ženska vokalna skupina Skladateljev Ipavcev, dokler se ni preimenovala in ustanovila svoje Kulturno društvo Glasovir. Za svoje nastope v tujini, intenzivne vaje in drugo so pogosto iskale tudi različne sponzorje, večinoma podjetja iz okolice Šentjurja in Celja. Denar so potrebovale za notni material, potne stroške, plačilne ure zborovodij in korepetitorjev, obleke ter podobno (včasih je bilo tudi za najemnino prostora, kjer so imele vaje). Vsako sezono vabijo nove članice. Včasih so vabile tudi z lokalnimi in regionalnimi časopisi, kjer so objavljale svoje prispevke o pevskem zboru in vabile k sodelovanju še nove pevke. Zadnje leto, po pripovedovanju sogovornic, imajo tudi avdicije za nove članice. Tako je bilo nekaj bodočih pevk že zavrnjenih. Razlog tega naj bi bila želja po vedno večji kakovosti in napredku zbora.

VAJE IN REPERTOAR Vaje so včasih v različnih obdobjih svojega obstoja imele dvakrat na teden (ob ponedeljkih in četrtkih ali ob torkih in petkih). Po navadi so bile ob 19.00 in so trajale uro in pol. Kot je povedala ena izmed sogovornic so kasneje, leta 1991, imele nekaj časa vaje tudi ločeno, en dan v tednu prvi in drugi glas, drugi dan v tednu tretji in četrti glas, nato pa zadnji petek oziroma četrtek v mesecu skupne vaje. Sogovornica je povedala, da dvakratne vaje na teden po določenem času niso bile več mogoče zaradi različnih obveznosti pevk. Večinoma so matere in jim materinske in ostale družinske obveznosti vzamejo veliko časa. Tudi delovni čas v službah se je spremenil; nekatere opravljajo poklice, kjer imajo izmenični delovni čas, zato na vaje tudi ne morejo vedno priti. Svojevrsten problem so včasih predstavljale tudi študentke, ki zaradi študija v drugih krajih niso mogle vedno hoditi na vaje. Ravno zaradi tega so v času zborovodstva Emilije Kladnik Sorčan imele še posebne vaje ob vikendih. Iz teh vaj se je pozneje razvila Ženska vokalna skupina skladateljev Ipavcev Šentjur. Trenutno imajo pevske vaje enkrat na teden, ob

40 torkih ob 19.00 in trajajo do 21.00. Do leta 1980 so imele vaje v Osnovni šoli Šentjur, nato v Glasbeni šoli, od osamosvojitve dalje pa nekaj časa tudi v Gasilskem domu, kjer je bil problem v ogrevanju, saj kot so dejale same sogovornice, jih je tam pogosto lahko zeblo. Zdaj imajo že več kot tri leta vaje v Centru kulture Gustav. Pred tekmovanji in pomembnejšimi koncerti imajo intenzivne vaje. Če gredo v drug kraj, lahko te vaje trajajo tudi tri dni. Tako so odšle že v Izolo, največkrat v Rogaško Slatino, Radovljico, Vrsar, Rabac, Dobrno, Piran, nazadnje pa leta 2010 na Ptuj. Na teh intenzivnih vajah so pogosto izvedle tudi samostojen koncert. Kadar pa si zaradi finančnih težav ali drugih ovir intenzivnih vaj v drugem kraju niso mogle privoščiti, so ostale kar v Šentjurju in vadile celo soboto ter nedeljo. Tudi zdaj njihove intenzivne vaje večinoma potekajo kar celodnevno v Šentjurju, saj je to zaradi drugih obveznosti, ki jih imajo pevke, najlažje izvedljivo.

Zbor je najprej začel z lažjim programom skladb, nato pa ga obogatil s težjimi in zahtevnejšimi skladbami domačih in tujih avtorjev. Tako so v začetku svojega delovanja pele predvsem slovenske zborovske in različne priredbe ljudskih pesmi (predvsem koroške ljudske pesmi). Pogosto pojejo pesmi Emila Adamiča, Matije Tomca, Danila Bučarja, Radovana Gobca, Jakoba Ježa in seveda skladbe skladateljev Ipavcev. Čeprav, kot je povedala ena izmed sogovornic, Ipavčeve pesmi niso bile toliko namenjene ženskemu petju. Nekdaj so pele tudi priredbe Franca Raztočnika, nekdanjega zborovodje Moškega pevskega zbora skladateljev Ipavcev. Naj omenim nekaj pesmi, ki so jih velikokrat zapele: 'Amor v čolnu', 'Tri plesi iz Međimurja', 'Zapuščena' (avtor Benjamin Ipavec), in tudi 'N´ mau čez Izaro', 'Ave Maria', 'Izberi si moža', 'Eho' in mnogo drugih. Število pesmi v njihovem repertoarju je zelo obsežno. Že kmalu, približno v drugi polovici osemdesetih let, še bolj pa na začetku devetdesetih let, so začele več prepevati tudi tuje in zahtevnejše avtorje. Leta 1987 je k njim prišel skladatelj Emil Glavnik iz Beograda, ki je za svoje skladbe dobil tudi precej priznanj. Po pričevanju sogovornice, mu je petje Ženskega pevskega zbora skladateljev Ipavcev bilo zelo všeč, zato je zbor pogosto nastopal z njegovo pesmijo 'Igra iz Konovlja', ki so jo zapele prav tako tudi leta 1988 na tekmovanju Naša pesem v Mariboru.

41 NASTOPI IN TEKMOVANJA Kot so dejale pevke, se še ni zgodilo, da bi kdaj odpadel njihov letni koncert, na katerem pokažejo, kaj so v tem letu pele in se naučile. Večinoma ga izvedejo na začetku poletja, včasih pa organizirajo še enega ob božičnih in novoletnih praznikih. Poleg teh samostojnih koncertov veliko sodelujejo z drugimi zbori in hodijo gostovat drugam. Največ so nastopale skupaj z Moškim pevskim zborom skladateljev Ipavcev, zdaj ne več toliko. Sodelovale so tudi s komornim mešanim zborom iz Celja, skupino Kompolčani, moškim zborom iz Vojnika, z mešanim pevskim zborom iz Podčetrtka, tudi z zborom društva upokojencev Celje, z moškim zborom iz Dobrne, z mešanim pevskim zborom Svoboda iz Šoštanja, z Moškim pevskim zborom iz Zagrada, z ženskim pevskim zborom iz Slovenskih Konjic in drugimi. Tako so nastopale že na Teharjah, v Trbovljah, Rogaški Slatini, Sladki Gori, Mostu na Soči, Zrečah in še v veliko različnih krajih po Sloveniji. V času ko je bil zborovodja ženskega zbora Franc Klinar, so imele koncerte pogosto z Moškim pevskim zborom Oton Zupančič iz Ponikve, katerega zborovodja je bil prav tako Franc Klinar. Tako sta najprej oba zbora samostojno odpela svoj del koncerta, nato pa so še skupaj zapeli nekaj skladb kot mešani pevski zbor. Ženski pevski zbor skladateljev Ipavcev aktivno sodeluje v kraju in nastopa na skoraj vseh kulturnih in občinskih prireditvah v občini. Tako sodelujejo pri različnih proslavah, obletnicah, otvoritvah in drugih dogodkih. Takšno je bilo na primer sodelovanje ob 100. obletnici rojstva Radovana Gobca, kjer so med drugimi peli tudi MPZ sk. Ipavcev in Vokalna skupina Glasovir; ali pa posebna priložnost leta 1990, ko je Šentjur postalo mesto; nastopi ob posebnih prireditvah, (kot npr. ko je Slovenija postala članica Evropske unije). Med temi so nekateri nastopi tudi v dobrodelne namene. Kot je dejala sogovornica, se skoraj vedno odzovejo na povabilo organizatorjev, to so različna podjetja, društva ali posamezniki (Planinsko društvo Šentjur, Mladinska knjiga iz Celja, domovi upokojencev ipd.), kjer so pri nekaterih postale že kar redne gostje. Poleg koncertov pogosto sodelujejo tudi na revijah pevskih zborov. Vsako leto tako nastopijo na Šentjurjevi reviji odraslih pevskih zborov in vokalnih skupin. Prav tako so bile izbrane tudi na medobčinski reviji v Velenju (kjer so bile prvič že leta 1981) in v Celju. Pod dirigentsko palico Franca Klinarja so nastopile na republiškem tekmovanju Naša pesem v Mariboru, kjer so leta 1986 prejele bronasto plaketo mesta Maribor, leta 1988 pa srebrno plaketo.

42 Na ti dve plaketi so tudi zelo ponosne. Nato se za ta tekmovanja niso več odločale, saj je, kot je povedala sogovornica, priprava za takšen nastop zelo naporna, zbor pa si je želel sodelovati in nastopati z različnimi pevskimi zbori in je temu namenjal tudi glavni poudarek. Tako lahko vidimo, da je njihov cilj predvsem ta, da sodelujejo in gostujejo v različnih krajih in tako predstavljajo svoj zbor, svoj kraj in Ipavčevo dediščino, saj si želijo čim več nastopati in se povezovati navzven in tudi znotraj občine Šentjur. Za tekmovanja je potrebno več časa in več vaj, kar pa je za marsikatero pevko težje. Niso profesionalni zbor in večina jih tudi ni glasbeno izobraženih, zato tudi nimajo takšnih ciljev. Kljub temu se ves čas trudijo za izboljšanje kakovosti in za dosego dobrih nastopov.

Ženski pevski zbor skladateljev Ipavcev tako veliko sodeluje z drugimi pevskimi zbori in društvi, tako lokalnimi kot regionalnimi ter še bolj oddaljenimi. Ta sodelovanja izhajajo iz poznanstev zborovodij in samih pevcev, saj so vse zborovodje hkrati vodile še kakšen drugi pevski zbor, zato je ženski pevski zbor v tistem času veliko sodeloval in nastopal z njimi. Prav tako pa so pevke na takšen način pridobile marsikateri nastop na kakšni proslavi ali prireditvi.

Tako lahko vidimo, kako pomembno vlogo igra zbor v življenju pevk in kako vpliva na vse aktivnosti njihovega življenja. Zbor se zelo povezuje tudi s krajem in aktivno sodeluje ter spremlja lokalna dogajanja. Prav tako kot Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev želi tudi ženski zbor ohranjati lokalno kulturno dediščino in spomin na skladatelje Ipavce, ki so po mnenju vseh pomembno zaznamovali kulturni in tudi gospodarski razvoj Šentjurja. Tako lahko za primer navedem leto 1987, ko so za kulturni praznik (koncert je bil 6. februarja) nastopile vse sekcije Prosvetnega društva skladateljev Ipavcev. To so: Folklorna skupina skladateljev Ipavcev, MPZ skladateljev Ipavcev, ŽPZ skladateljev Ipavcev, Folklorna skupina OŠ Šentjur in narodno- zabavni ansambel Štajerski mak iz Šentjurja. Pogosto, predvsem zaradi dobre akustike, zbori nastopajo v cerkvah. Pevke ali vsaj del pevk so pele tudi na pogrebih; na tistih, pri katerih so poznale pokojnika ali svojce, ali pa je pokojni bil pomemben za šentjursko kulturno življenja. Zato sem v njihovi kroniki lahko zaznala zaznamek, da so ob neki taki priložnosti zaradi žalovanja pele zelo slabo. Pele so tudi na porokah in dekliščinah pevk ter jim občasno s svojim nastopom podoknice pripravile pravo presenečenje. Pred letom 1995 so svoje koncerte pogosto popestrile z nastopom pevk Kladnik (nekatere izmed

43 sester so pele tudi v ženskem zboru), velikokrat kot Trio sester Kladnik.

ZUNANJE OBELEŽJE Prva oblačila, ki so si jih omislile pevke, so bile modre bluze in črna dolga krila; nato so na približno pet let menjavale bluze. Tako so imele še roza bluze, srebrne s kravato, rdeče bluze in črne brezrokavnike. Zdaj pa so v celoti oblečene v črna oblačila z dodatkom velikih pisanih verižic, različnih barv. Ko je katera pevka odšla, je oblačila tudi vrnila. Poleg oblačil, ki so eden izmed identifikatorjev in znakov Ženskega pevskega zbora skladateljev Ipavcev, je njihov uradni emblem tudi sinica na veji, ki poje; pod njo je napis Ženski pevski zbor skladateljev Ipavcev; vse to pa je v nekakšnem okvirju. Emblem je roza barve. Kot je povedala sogovornica, je ta emblem nastal po naključju. Ob neki priložnosti ga je za nastop naredil gospod Maček iz Celja, ki je bil prijatelj ene izmed pevk in se je s podobnimi zadevami ukvarjal tudi poklicno. Zbor in pevke so že na začetku delovanja dobile vzdevek »Ipike«, ki ga same zase tudi rade uporabljajo. Gre za krajši izraz od Ipavcev in pogovorno označuje žensko različico. Večinoma ga uporabljajo le v pogovoru, včasih pa ga uporabijo tudi mediji. Znan je tudi njihov slogan, ki ga uporabljajo na programskem listu vsakega koncerta: 'Pesem, pesem nas je ohranila, pesmi hvala, pesmi hvala!' Teh besed jih je ob koncu nekega zelo uspešnega koncerta naučil zborovodja Franc Klinar in naj bi bile del neke pesmi, ki jo je slišal v Beogradu. Sam je tem besedam dodal še melodijo. Vendar pa pevke ne vedo, katera pesem je to. Še danes te besede velikokrat zapojejo ob koncu koncertov ali pa na pogostitvi po koncertih.

ŽENSKI PEVSKI ZBOR KOT POSEBNA DRUŽBENA SKUPINA Po vajah včasih še ostanejo skupaj in se družijo. Tako sem zasledila v arhivu pevskega zbora, da je bilo na »sklepu zbora« iz leta 1993 zabeleženo, da kadar katera pevka manjka na vaji, mora naslednjič prinesti en liter vina. Tako še danes ostaja, da po vajah nekatere pevke gredo v bližnjo gostilno in tam poklepetajo, saj, kot so mi povedale sogovornice, drugače ni toliko časa. Če prideš pravočasno na vaje, lahko takrat malo poklepetaš, drugače pa večinoma med vajami nimajo odmora, razen v primerih, ko jim določena skladba »ne gre« in imajo zato kratek odmor. Več pa je druženja na nastopih in gostovanjih v drugih krajih. Kot mi je povedala ena izmed sogovornic, se med vožnjo razvijejo tudi prave debate, vmes pa pogosto tudi zapojejo.

44 Tradicionalno ostaja praznovanje rojstnih dni, saj takrat vsaka slavljenka prinese na vaje »nekaj za popiti in pojesti«, druge pevke pa ji dajo rožico. Kot so povedale sogovornice, se takrat vaje po navadi zavlečejo precej dolgo v noč. Zanimivi so tudi odnosi znotraj zbora med posameznimi glasovi. Ker vadijo, enkrat sopran in enkrat alt, se včasih med čakanjem na petje razvije tudi kakšen pogovor, vendar se tega, kot so dejale sogovornice, skušajo izogibati, saj s tem motijo vaje. V šali so povedale, da še posebej za sopranistke velja, da rade poklepetajo med vajami. Kot je povedala sogovornica, so pevke tudi nekoliko »poparčkane« znotraj enega glasu, čeprav druženja vedno potekajo med vsemi članicami zbora. Poleg druženja na vajah se pevke tudi organizirajo in gredo, včasih tudi skupaj s svojimi družinami, na enodnevne izlete. Šle so na izlet na Raduho, priredile piknik na Resevni, odšle so tudi na izlet v Mežico, Šentanel, na kmečki turizem v Stražo na gori, leta 2011 v Kostanjevico na Krki in drugam. Velikokrat združijo koncert v drugem kraju s skupnim izletom. Tako konec vsake sezone petja zaključijo z enodnevnim izletom. Po pričevanju pevk, lahko vidimo, da so vezi in prijateljstva med pevkami precej močne in rade izkoristijo ter preživijo čas skupaj. Tako se nekatere pevke včasih tudi pokličejo in poklepetajo, dogovorijo za kakšen sprehod ter podobno. Kot so povedale dolgoletne pevke v brošuri, ki je nastala ob 25. obletnici njihovega obstoja, »ne morejo odnehati, v vseh teh letih so doživele toliko lepega, da se vezi ne da pretrgati, saj so ena velika družina, ki se med seboj čudovito razume, dela, kadar je to potrebno in se veseli, ko je za to prilika« (Jerica idr. 1997). Po pričevanju ene izmed sogovornic se tudi v pevskem zboru kaže ekonomska kriza, ki je doletela Slovenijo in svet. Vzdušje v zboru je včasih bolj umirjeno in veliko pogovorov med pevkami poteka o delu ter službah. Pevke so bolj utrujene, saj je potrebno več delali kot pred leti, desetletji. Tiste, ki ostanejo v zboru, jim vaje predstavljajo sprostitev in zabavo ter čas, ko lahko pozabijo na druge probleme. Tako je povedala ena izmed sogovornic, da »že komaj čakajo vaje«, saj jih te napolnijo tudi z energijo. Večini pevk je tako poleg veselja do petja pomembno tudi druženje in vzdušje v zboru. Kot so povedale sogovornice, brez vezi, ki se utrdijo ravno z druženjem izven vaj, pevke ne bi toliko let ostajale v pevskem zboru, saj je ravno ta vez za delovanje zbora zelo pomembna.

Vsem sogovornicam se zdi, da se Ženski pevski zbor dobro vključuje v lokalno skupnost

45 in je njen pomemben reprezentant, saj večkrat sodeluje na krajevnih kulturnih prireditvah in drugih občinskih prireditvah ter tudi drugod, saj nosi ime pevskega zbora tudi ime kraja. Po njihovem pričevanjih je Šentjur kraj z »veliko kulturo«, saj je v njem veliko kulturnih društev in tudi veliko kulturnih prireditev, predvsem na glasbenem področju. Kot je dejala ena izmed sogovornic: »mislim, da so glavni krivci za to že skladatelji Ipavci in pa seveda ljudje, ki so želeli ohraniti spomin nanje«. Tako lahko vidimo, da so pevke precej ponosne, da pojejo v Ženskem pevskem zboru skladateljev Ipavcev in to z veseljem tudi povedo.

MOTIVI IN VPLIV ŽENSKEGA PEVSKEGA ZBORA NA POSAMEZNICE Po spraševanju, zakaj so se pridružile zboru, so vse pevke odgovorile, da so vedno imele željo, da bi se ponovno pridružile kakšnemu pevskemu zboru. Prej niso imele časa še za pevske vaje, saj bi jim te oteževale družinske obveznosti, predvsem skrb za mlajše otroke in druge aktivnosti otrok, pri katerih so jim pomagale. Nekatere so se poleg službe tudi izobraževale in podobno. Veliko pevk so v zbor povabile znanke, ki so v tem zboru že pele. Kot mi je dejala ena izmed sogovornic, je to tudi pogost razlog, da začneš aktivno razmišljati o priključitvi k zboru. Vse pa so se, seveda, pridružile, ker rade pojejo in večina izmed njih jih je že prej imela izkušnje z zborovskim petjem. Sogovornica je dejala, da se je pridružila ravno ženskemu pevskemu zboru, ker je odraščala med petimi sestrami in so skupaj pogosto rade pele ob različnih družinskih praznovanjih: »Prav tako pa je tudi urnik vaj prilagojen ženskam in ni prezahteven ter ni preveliko nastopov.« Sogovornica je tudi dejala, da se ne bi pridružila mešanemu zboru, ker bi to od nje zahtevalo več časa, saj bi bilo verjetno več vaj, ker imajo moški več časa za udejstvovanje. Kot so dejale sogovornice, so za vstop v pevski zbor potrebna tudi odrekanja, delo in prilagajanja. Predvsem za ženske, ki v povprečju še vedno izkazujejo večjo skrb za družino in dom kot moški, je to precej težje. Zato se mnogo žensk odloči za pristop k zboru, ko so njihovi otroci že malo večji ali pa preden si ustvarijo družino (čeprav danes v pevskem zboru ni več študentk in dijakinj). Sogovornica je povedala, da je v zboru tudi nekaj vdov in ločenk, ki imajo več časa in ga tako preživljajo tudi z udejstvovanjem v pevskem zboru. Poleg skrbi za dom in družino imajo nekatere pevke še druge aktivnosti, kot so različni tečaji, petje v drugih zborih ter podobno.

Pevke ostajajo v zboru zaradi petja, druženja in tudi nastopanja. Kot so dejale, je to čas za

46 njih in da so z vstopom v zbor izpolnile tudi svoje želje. Ena izmed sogovornic je dejala, da se ji zdi pomembno, da pripada neki skupini in da ji predstavlja zadovoljstvo, ko nekaj naredijo in se za to tudi potrudijo. Kot so dejale, so z rednimi vajami izboljšale svojo pevsko »kondicijo« in tako lahko še boljše zapojejo tudi izven vaj na kakšnih družinskih ter drugih srečanjih. Pevke čutijo veliko pripadnost zboru. To kaže že dolgotrajno sodelovanje mnogih pevk, tudi skrbno urejen katalog in arhiviranje ter želja, da bi se o zboru še več zapisalo. Tudi vsakoletno vabljenje novih pevk, s čimer želijo, da se tradicija zbora nadaljuje. Pri svojem raziskovanju arhivov, ki jih pevke še shranjujejo, sem našla ogromno pisem, novoletnih voščil, kartic pevk, poslanih iz različnih krajev na naslov Ženskega pevskega zbora skladateljev Ipavcev. Vse to kaže, koliko je zbor pomenil samim pevkam in da je bil vedno del njih, četudi niso bile skupaj. Pripadnost in ponos pevk sem videla tudi v tem, kako skrbno so rezale članke o zboru iz časopisov in jih lepile v katalog ter shranjevale fotografije nastopov in izletov. Tega je danes manj, vendar je občutek pripadnosti zboru še vedno prisoten. Poleg tega sem v arhivih zaznala, kako so se veselile s posameznimi pevkami ob njihovih posebnih praznikih in jim skrbno stale ob strani ter žalovale ob njihovi izgubi. Priključitev k zboru pomeni tudi širjenje svojega socialnega kroga, poznanstev in prijateljstev ter tudi večje vključevanje posameznika v lokalno (kulturno) okolje. Hkrati pa nekaterim pevkam petje v Ženskem pevskem zboru skladateljev Ipavcev predstavlja tudi ponos, saj kot so povedale, čutijo, da s tem pomembno predstavljajo mesto Šentjur in njegovo kulturno dediščino.

Nekaj pevk sem vprašala, kdo je za njih dober pevec. Odgovori so bili različni, vendar vseeno precej podobni. To je nekdo, ki z veseljem in »z dušo« zapoje ter tudi nekdo, ki ima lepo barvo glasu in širok razpon glasu. Z dušo so po mojem mnenju mislile, da pevec z veseljem in tehnično dobro zapoje. Ena izmed sogovornic je dejala, »da so pevske sposobnosti dobrega pevca položene že v zibelko. Potem pa je vse to odvisno od okolja (podpore staršev, glasbene izobrazbe) kot tudi lastne volje posameznika.« Po lastnih opažanjih in poznanstvu sem ugotovila, da se precej otrok pevk Ženskega pevskega zbora glasbeno izobražuje. To se mi zdi tudi pomembna informacija, saj kaže, da se tudi samim pevkam glasbeno izobraževanje in udejstvovanje zdi pomembno.

47 MEŠANI KOMORNI ZBOR A VISTA

NASTANEK IN RAZVOJ PEVSKEGA ZBORA Začetki mešanega zbora segajo v december leta 2008, ko so se začela dogovarjanja med pevcem Moškega pevskega zbora skladateljev Ipavcev Juretom Godlerjem in njihovim novim zborovodjem in glasbenim pedagogom Matevžem Goršičem, da bi se v mestu Šentjur ustanovil tudi mešani pevski zbor. V občini Šentjur je bilo, in je še vedno, veliko zborov, tudi mešanih, vendar pa v samem mestu Šentjur ni bilo mešanega zbora. Želja je bila, da se zbere različne pevce, ki bi si želeli peti v mešanem zboru in hkrati, da bi to postal eden kvalitetnejših in tudi zunanje prepoznavnih pevskih zborov. Sogovornik je povedal, da se je že večkrat prej želel ustanoviti kakšen mešani zbor (predvsem študentski). Enega izmed teh je leta 2007 vodil prav tako Matevž Goršič. Leta 2003 se je ustanovil tudi Mešani pevski zbor Echo, ki pa se je obdržal le eno leto. Novonastali mešani zbor iz leta 2009 si je nadel ime Mešani komorni zbor skladateljev Ipavcev Šentjur, saj je nastal kot ena izmed sekcij v Društvu Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev. Prva avdicija pevskega zbora je tako potekala že 7. januarja 2009. Na njej se je zbralo, po pripovedovanju sogovornika, skoraj dvajset pevcev in od takrat naprej je število pevcev počasi začelo naraščati. Na njihovi prvi Šentjurjevi reviji pevskih zborov in vokalnih skupin je tako nastopalo že okoli 25 pevcev (od tega je bilo skoraj polovica moških). Z začetkom naslednje sezone, septembra 2009, je nekaj pevcev odšlo zaradi prevelikih obveznosti in drugih interesov. Kar nekaj izmed teh pevcev je pelo tudi v Ženskem in Moškem pevskem zboru Dramlje in tako so se jim vaje tega pevskega zbora pokrivale s svojim lokalnim zborom. Ta čas je prišlo tudi nekaj novih pevcev, tako da je število pevcev ves čas ostajalo okoli 25. Na njihovi drugi Šentjurjevi reviji so zapeli avtorsko skladbo Matevža Goršiča z naslovom Bangarade in po tem nastopu postali širše razpoznavni. Kmalu po tem so se preimenovali v Mešani pevski zbor Bangarade. V tem času je zbor nastopal na nekaterih prireditvah in manjših dogodkih, sodeloval z različnimi zbori znotraj občine Šentjur, tudi z jazz-rock skupino Tuned Fish iz Celja, katere član je prav tako Matevž Goršič, nastopil pa je tudi na Šentjurjevih revijah pevskih zborov in vokalnih skupin. Oktobra 2011 je zborovodja Matevž Goršič zaradi preobilice obveznosti zapustil zbor. Mesto zborovodje je prevzela nekdanja korepetitorka zbora Tina Pečar, glasbena pedagoginja v

48 glasbeni šoli v Šentjurju. Zbor je začel na novo in najprej ustanovil svoje društvo – Kulturno društvo A Vista in znotraj tega Mešani komorni pevski zbor A Vista. Ime pevskega zbora in kulturnega društva je nastalo složno z glasovanjem med pevci, ki so tisti čas peli v zboru. Ime zbora pomeni po latinsko na (prvi) pogled in predstavlja uveljavljen glasbeni izraz. Pevski zbor razlaga to ime kot: »vidiš note in zapoješ«. Prve praznične nastope so izvedli že decembra 2011, največji samostojni koncert pa 7. januarja 2012, ko so organizirali koncert gospelov. Od takrat dalje je pevski zbor imel še nekaj manjših nastopov na občinskih prireditvah, prav tako pa se je prvič pod novim vodstvom predstavil na 22. Šentjurjevi reviji pevskih zborov in vokalnih skupin. Njihovo vodilo je bilo imeti čim več in čim bolj različnih nastopov znotraj občine Šentjur, kot tudi zunaj nje, ter se vseskozi truditi za kvaliteto zbora. Z novim začetkom se je zaradi različnih interesov in prevelikih obveznosti posameznikov število pevcev postopoma zmanjšalo, tako jih je zdaj 18.

PEVCI Trenutno je v Mešanem komornem zboru A Vista 18 pevcev, od tega je šest moških. Že od nastanka pevskega zbora, na začetku leta 2009, so pevci ves čas odhajali in prihajali novi pevci. Tako se je v zboru razvrstilo že kar nekaj članov, večinoma so bili to pevci, ki so peli tudi v drugih pevskih zborih v občini Šentjur in sosednji občini Dobje. Tudi člani, ki so prišli ob ustanovitvi zbora, so bili večinoma pevci, ki so peli že v drugih zborih v občini in so jih tako povabili k priključitvi k novoustanovljenemu pevskemu zboru. Generacijsko so člani v zboru popolnoma različne starosti, saj je bila želja prvotnega zborovodje, da se ne bi omejevali na ta način. Vendar pa je v praksi bila meja, da osnovnošolci niso bili prisotni, saj se takrat glas posameznika še precej razvija. Želja nekaterih je bila, da bi bil to študentski pevski zbor, vendar je bilo to težko izvedljivo. Kot je dejal sogovornik, je težava pevskih zborov iz manjših krajev v tem, da študentje med tednom odhajajo študirat v večja mesta in se vračajo v domači kraj zgolj za vikende. Zato je večinoma izvedljiva samo ena vaja v tednu, čeprav bi si vsi želeli, da bi zbor lahko imel dve vaji na teden in tako delal na svoji kakovosti. Po mnenju sogovornika imajo zato Ljubljana, Maribor in druga večja mesta tudi več (študentskih) pevskih zborov. Najmlajša pevka je trenutno stara 22 let, najstarejši pevec pa 54 let. Povprečna starost pevcev je približno 27 let in tudi prevladujejo pevci v svojih dvajsetih letih. Vsi pevci so že prej peli v različnih pevskih zborih. Nekateri le v osnovnih in srednjih

49 šolah, drugi pa še v različnih moških ali ženskih zborih ali vokalnih skupinah. Tako je nekdaj kar pet pevcev pelo v Moškem pevskem zboru skladateljev Ipavcev, eden od teh poje tam še zdaj. Prav tako poje v Vokalni skupini Glasovir ena pevka in zborovodkinja. Ob ustanavljanju mešanega pevskega zbora v Šentjurju so vabili tiste, za katere so vedeli, da dobro pojejo. Ti so bili večinoma že člani kakšnega drugega pevskega zbora. Tudi to je eden izmed pomembnejših razlogov, zakaj je kar nekaj pevcev odšlo iz zbora. Posameznik se raje odloči za udejstvovanje v pevskem zboru v lastnem kraju, v občini Šentjur pa je veliko število pevskih zborov in nekaj vokalnih skupin, zato so zamenjave pevcev ali petje pevcev v različnih pevskih sestavah ne tako redek pojav. Skoraj vsi pevci razen dveh prihajajo iz občine Šentjur (ena pevka prihaja iz sosednje občine Dobje, ena pevka pa iz Vranskega). Slednja se je odločila za petje v tem zboru zaradi poznanstva z zborovodkinjo, prav tako pa je včasih poučevala v glasbeni šoli v Šentjurju. Večina pevcev prihaja tudi iz mesta Šentjur, štirje iz daljne okolice Šentjurja, dva pevca pa prihajata iz Gorice pri Slivnici. Tako se vidi, da se pri tem zboru pevci kar skladajo z geografsko določitvijo. Po mojem mnenju je to ravno zaradi velika števila pevskih zborov v občini. Prav tako pa v krajih, od koder prihajajo drugi pevci, ni takšne možnosti udejstvovanja v pevskih sestavah. V pevskem zboru je pet študentov, en pevec je že upokojen, drugi pa so zaposleni. Največ jih dela v zdravstvu in šolstvu (glasbena pedagogika), ena pevka je veterinarka, ena dela v računovodstvu, ena je trgovka, en pevec je kmet, drugi strojnik, dva pa imata samostojni podjetji. Tako lahko vidimo, da je poklicna opredelitev pevcev precej različna. Prav tako so tudi študentje iz precej različnih smeri, tako družboslovnih kot naravoslovnih. K pevskemu zboru tako pristopajo ljudje iz različnih poklicev, vendar z enakimi interesi – to je veselje do zborovskega petja. V mešanem pevskem zboru trenutno pojejo trije basi, trije tenorji, pet altov in sedem sopranov, ki pa se včasih delijo in povežejo z nekaj altistkami ter pojejo pri določenih skladbah drugi glas. Vidimo, da pevski glasovi v zboru niso enakovredno porazdeljeni, kar je tudi ena izmed šibkejših točk zbora. Predvsem je precejšnja razlika med številom žensk in moških, tako je bila že od nekdaj želja zbora, da se poveča število moških glasov. Približno tretjina pevcev nima formalne glasbene izobrazbe oziroma ni nikoli hodila v glasbeno šolo. Nekaj izmed teh se jih je samih naučilo igrati na kakšen instrument. Poleg zborovodkinje sta še dve pevki glasbeni pedagoginji, dve pevki sta se učili solopetja in imata za sabo kar nekaj samostojnih nastopov

50 (prav ti včasih pojeta tudi kakšen solo v zboru), dve pevki pa imata poleg osnovne dokončano še srednjo glasbeno šolo in tudi igrata v različnih orkestrih. Največ pevk igra klavir, dve igrata violino, nekaj pevcev pa kitaro. Tako lahko vidimo, da je v mešanem pevskem zboru precej pevcev, ki imajo poleg izkušenj z zborovskim petjem tudi širšo glasbeno izobrazbo. To se po mojem opazovanju sklada s tem, da je v pevskem zboru mlajša populacija, ki je že imela možnost se udejstvovati v Glasbeni šoli skladateljev Ipavcev Šentjur ali v drugih glasbenih šolah.

ORGANIZACIJA PEVSKEGA ZBORA Posamezni pevci imajo znotraj zbora tudi posebne funkcije. Tako ima zbor predsednika, podpredsednika, tajnika, osebo, ki skrbi za stike z javnostjo. Vse te funkcije so bile izvoljene. Predsednik pevskega zbora na manjših koncertih tudi napove in predstavi zbor, na drugih nastopih pa za to delo prosijo kakšnega znanca, ki ima s tem že izkušnje. Poleg teh posameznikov pa posebno vlogo predstavljajo tudi korepetitorji in, seveda, zborovodja. Trenutno ima zbor dve korepetitorki, ki sta prav tako pevki v pevskem zboru. Tako včasih prevzamejo vaje, kadar se kakšno pesem uči na novo in se glasovi porazdelijo po različnih prostorih za vadbo. Ti korepetitorji so glasbeno izobraženi in trenutni korepetitorki tudi sami vodita otroška pevska zbora. Nekaj mesecev je zbor imel tudi glasbeno pedagoginjo Katarino Arlič Leban, ki ima veliko izkušenj s petjem in je pevce učila vokalno tehniko. Mešani pevski zbor je bil sprva ena izmed sekcij Društva Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev. Konec leta 2011 se je odcepil od njih in ustanovil svoje Kulturno društvo A Vista, prav tako pa se je zbor preimenoval v Mešani komorni pevski zbor A Vista. Z ustanovitvijo novega društva so člani začeli plačevati tudi članarino, s katero si pokrijejo stroške notnega gradiva, uniform, deleža intenzivnih vaj in druge stroške. Nove člane so na avdicije večinoma vabili kar ustno. Kdor je poznal koga, ki dobro poje in ima čas za obiskovanje zbora, ga je povabil. Vabila k pridružitvi k zboru pa so na veliko objavljali tudi na facebookovi strani zbora. Prav tako ima zbor svojo spletno stran, kjer se lahko vidijo nastopi, posnetki skladb in nastopov ter fotografije. Sogovornik je povedal, da so na prvo avdicijo ob ustanovitvi pevskega zbora dali tudi razpis v lokalni časopis. Omejitev k pevskemu zboru ni bilo, tako so vedno sprejeli vse pevce, ki so imeli željo peti v tem zboru.

51 VAJE IN REPERTOAR Glavne vaje potekajo ob petkih ob 19.00 in trajajo do približno 21.30. Zdaj imajo že nekaj časa vaje dvakrat na teden, poleg petkov še ob sredah ob 18.00, ki trajajo dve uri. Vendar pa so bile te vaje manj obiskane zaradi odsotnosti nekaterih študentov, ki so ta čas v Ljubljani. Ob nastanku zbora so bile vaje ob sobotah zvečer, saj je to večini pevcev bolj ustrezalo (tako študentom kot drugim pevcev, ki so peli še v drugih pevskih zborih, saj ima večina zborov vaje ob petkih zvečer). Pevske vaje so prvo sezono izvajali v Centru kulture Gustav, nato pa so jih zaradi spremembe dneva vaj začeli izvajati v prostorih Glasbene šole skladateljev Ipavcev Šentjur, saj ima ob petkih vaje v Centru kulture Gustav Pihalni orkester Šentjur, kar bi bilo za vadbo pevskega zbora zelo moteče. Zbor ima še zdaj vaje v glasbeni šoli. Pred pomembnejšimi nastopi ali kadar se zborovodji zdi potreba po dodatnih vajah imajo te tudi en cel dan med vikendom (akcijske vaje). Do zdaj so šli enkrat na intenzivne vaje, in sicer so odšli za cel vikend marca 2011 v Novigrad na Hrvaško. Tam so za zahvalo v hotelu, kjer so bivali, ob odhodu zapeli dve pesmi.

Vsak zborovodja da zboru svojo posebno noto. Tako so v času zborovanja Matevža Goršiča peli veliko skladb, ki jih je sam napisal ali uglasbil. Nekaj izmed teh so `Bangarade`, `Kam baloni izginjajo`, `The place for you all`, `A child this day is born`, `What a beautiful sight`, `Angels we have heard on high`. Poleg teh je zbor pel tudi druge zborovske skladbe, veliko izmed njih latinskih, priredbe ljudskih pesmi in druge sodobnejše pesmi ter rock skladbe, kot je `Bohemian Rhapsody`. V času zborovanja Tine Pečar je pevski zbor v božičnem času pripravil koncert gospelov, poleg teh poje tudi različne priredbe ljudskih pesmi, sodobnejše zborovske skladbe in tuje ljudske pesmi. Večinoma nastopajo sami, pri kakšni pesmi pa jih je spremljal tudi kdo na klavirju ali kitari. To so bili zborovodje sami, korepetitorji, ki pomagajo zboru ali pa kdo drug, ki so ga za določen nastop poklicali za pomoč.

NASTOPI Mešani pevski zbor je v svojem delovanju imel kar nekaj nastopov. Največji poudarek so dajali Šentjurjevim revijam pevskih zborov in vokalnih skupin. Tako so bili leta 2011 na

52 Šentjurjevi reviji predlagani za udejstvovanje na regijsko tekmovanje pevskih zborov. Tega se kasneje niso udeležili, saj so sami menili, da še nanj niso dovolj pripravljeni. Poleg Šentjurjevih revij so dvakrat organizirali tudi Miklavžev koncert, enkrat v sodelovanju z nekaterimi drugimi pevskimi zbori in vokalnimi skupinami iz občine Šentjur, enkrat pa rock koncert v sodelovanju z zasedbo Tuned Fish, kjer so tudi edinkrat do sedaj pobirali vstopnino. Z njimi so poleti 2010 izvedli tudi skupni koncert, na katerem so nastopili z avtorskimi skladbami Matevža Goršiča in tudi z drugimi rock uspešnicami. Nastopili so v Žalcu, Celju in Šentjurju ob različnih državnih ali občinskih praznikih. Pod taktirko Tine Pečar še bolj sodelujejo z lokalno skupnostjo v Šentjurju in okolišu, saj si želijo čim več nastopov. Kot je povedala sogovornica, se s tem zbor utrjuje in zna bolje nastopati. Prav tako je, po njenem mnenju, potrebno znati vedno nekaj različnega repertoarja na pamet, saj je pomembno, da zna pevski zbor vedno zapeti nekaj pesmi za različne priložnosti, na katere jih povabijo. Tako so peli tudi v cerkvi v Gorici pri Slivnici, v Lučah in v Šentjurju, kjer so imeli krajše samostojne koncerte. Na nekatere koncerte niso posebej množično vabili ljudi. Tako so v Šentjurju izvedli nastop za sorodnike in prijatelje, saj je to bil predvsem vaja za nastop na Šentjurjevi reviji. Peli so tudi na Miklavževem sejmu v Zgornjem trgu v Šentjurju, na otvoritvi slikarske razstave lokalne slikarke Vilme Mavrič, imeli božični nastop v šentjurskem podjetju Akvonij in kot gostje nastopili na koncertu Moškega pevskega zbora Šentvid pri Grobelnem. Zbor pogosto nastopa v različnih cerkvah, saj je tam akustika najboljša. Tako vidimo, da se zbor povezuje z lokalno skupnostjo, saj ima željo povezovati se z njo in veliko nastopati. Prav tako sodelujejo tudi z drugimi pevskimi zbori in vokalnimi skupinami iz občine Šentjur. To so večinoma zbori iz mesta Šentjur, med njimi tudi Vokalna skupina Glasbene šole skladateljev Ipavcev Šentjur, ki je že dvakrat nastopila kot njihov gost na koncertu.

Zbor pa je prav tako nastopil na poroki enega izmed pevcev in ga presenetil s pesmijo na dan pred poroko pred njegovim domom. Nastopil je ob odhodu novomašnika iz Šentjurja, ki je brat ene izmed pevk, zapel podoknico bodoči nevesti, ki je prav tako pevka tega zbora, in zapel nekaj pesmi na praznovanju »abrahama« zborovodkinjine matere. Tako lahko vidimo, kako pomembno vlogo igra pevski zbor v življenju nekaterih posameznikov. Tako včasih nekaterega pevca presenetijo ob njegovem posebnem dnevu z nastopom in s pesmijo, s katerim ga želijo razveseliti, saj pevski zbor, kot pravijo sogovorniki, predstavlja več kot le prostočasno dejavnost,

53 temveč tudi prijateljske vezi.

ZUNANJE OBELEŽJE Zbor svojim uniformam ni dajal posebnega poudarka, razen na nekaterih pomembnejših nastopih. Tako ima že dve leti črno-belo uniformo – ženske imajo črne hlače, bele srajce in črn telovnik, ki so jim leta 2012 dodale še rdečo, iz blaga narejeno broško v obliki rože. Moški pa imajo prav tako črne hlače, bele srajce in rdeče naramnice. Prej je bila njihova kombinacija črno – vijolična (zgornji del črne majice je bil vijoličen oziroma vijolična kravata). Ob drugih priložnostih se oblačijo bolj sproščeno (v kavbojkah), odvisno od okoliščin in vrste nastopa. S spremembo imena zbora v A Vista, so določili tudi svojo prepoznavno barvo, za katero so določili svetlo modro. Kot je povedal sogovornik, se je ta barva obdržala, ker so že prej imeli šale v tej barvi, ki jih v kombinaciji s temnejšimi oblačili uporabljajo na nastopih v zimskem času. Šele pod imenom A Vista in z vzpostavitvijo svojega društva je mešani pevski zbor dobil svoj emblem, saj ga prej kot sekcija Društva Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev niso uporabljali. Kot sem že omenila, so si kot prepoznavno barvo nadeli svetlo modro, zato je tudi njihov emblem v tej barvi. Na sredini emblema je velika črka A, znotraj katere je napis VISTA, celotno ime pa je obdano z napisom KULTURNO DRUŠTVO, vse to pa prav tako kot črke obdaja še svetlo moder kvadrat. Pevec Jure Godler je tisti, ki v pevskem zboru skrbi za odnose z javnostjo, prav tako pa je tudi oblikoval ta emblem. Zamislil si ga je kot znak A, ki ga v ameriškem šolstvu uporabljajo za odlično oceno, in ga nekoliko dopolnil. Na vprašanje, če ima pevski zbor svojo himno oziroma pesem, ki jo radi in največkrat pojejo, so sogovorniki odgovorili, da nobene posebej. Ko se je mešani pevski zbor imenoval še Bangarade, je bila to njihova skladba, saj je predstavljala ime zbora, prav tako pa je njen avtor bil nekdanji zborovodja Matevž Goršič. Vendar kljub temu te skladbe niso peli pogosto na svojih nastopih. Toda kot v vsakem pevskem zboru tudi v tem obstajajo skladbe, ki jih pevci raje in pogosteje pojejo kot druge.

MEŠANI KOMORNI PEVSKI ZBOR KOT POSEBNA DRUŽBENA SKUPINA Mešani pevski zbor se ves čas zaveda, kako pomembno je druženje med člani in utrjevanje vezi med njimi. Kot so povedali vsi sogovorniki, je to pomembno, saj s tem pevski zbor deluje še bolj kohezivno in je bolj povezan tudi na koncertih in vajah. Po mojem mnenju so

54 člani pevskega zbora tisti, ki imajo skupne cilje: to sta dober nastop ter veselje ob petju. Poleg tega pa se zavedajo, da so ti nastopi in kakovost povezani tudi s poglabljanjem prijateljskih vezi. Prav zato je druženje izven vaj za člane zbora prav tako pomembno. Veliko pevcev gre skoraj po vsakih vajah v bližnjo gostilno na pijačo, kjer se lahko zaklepetajo in pogovarjajo o vsakodnevnih stvareh, pogovarjajo pa se tudi o odpetih vajah tega dne in nadaljnjih aktivnostih pevskega zbora. Tudi po nastopih pevci še ostanejo skupaj, gredo na kakšno pijačo, včasih celo plesat. Poleg teh vsakotedenskih srečanj so nekateri člani zbora tudi odšli skupaj na nočni pohod na največji bližnji hrib, skoraj vsi člani pa so enkrat odšli po vajah skupaj bowlat. Vsako leto ob zaključku sezone organizirajo piknik, na katerega prinese kakšen pevec tudi svoj instrument in skupaj zaigrajo. Eno leto so pripravili tudi skupno novoletno obdarovanje, na katerem je moral vsak pevec obdariti določenega člana. S to navado želijo nadaljevati še naprej. Prav tako je prisotno tudi praznovanje rojstnih dni. Sčasoma se je utrdila tradicija, da je vsak slavljenec dobil manjše darilce. Praznujejo večinoma v lokalnih gostilnah, kjer slavljenec pogosto nazdravi z zborom. Ko so imeli vaje še v Centru kulture Gustav, se je neko praznovanje rojstnega dne spremenilo v pravo zabavo, kjer so nekateri pevci igrali na instrumente, drugi pa plesali. Nekateri pevci se med sabo družijo tudi izven vaj, tako se dobijo na kakšni pijači, gredo skupaj na koncert, nekateri so tudi skupaj praznovali silvestrovo in skupaj kresovali ali pa preprosto poklepetajo med sabo po telefonu in drugih komunikacijskih sredstvih. Tako se je med nekaterimi razvilo pravo prijateljstvo. To se pogosto dogaja znotraj posameznega glasu, čeprav ni le tako. Zaradi mešanega sestava je nastalo v zboru tudi nekaj parov. Eden izmed sogovornikov je dejal, da nekatere žene in družine lažje tolerirajo odsotnost vaj in druge obveznosti pevca v moškem pevskem zboru kot pa v mešanem sestavu. Zato je podpora družine po mojem mnenju tudi eden izmed dejavnikov, ki prispevajo k udejstvovanju posameznika v pevskemu zboru. Po pogovoru sogovornikov se petje in druženje v mešanem pevskem zboru precej razlikuje od druženja v moških ali ženskih pevskih zborih, kjer je večja koncentracija samo enega spola. Zato temu sovpadajo tudi pogovori, humor, repertoar, vaje in nastopi v samem zboru. Glasovi si med vajami pogosto pomagajo, tako da med njimi ni nobenega tekmovanja, saj si želijo skupaj zapeti dobro. Le včasih se med seboj šalijo – sopran in alt ali pa še posebej bas in tenor. Včasih se ženski glasovi pri nekaterih skladbah razdelijo na tri glasove, pri čemer drugi

55 glas sestavlja nekaj pevk iz drugega soprana in nekaj pevk iz prvega alta.

Pevski zbor se vedno bolj vključuje v lokalno skupnost. Nekajkrat je že sodeloval na občinskih dogodkih in tudi vedno pogosteje ga vabijo na nje. Kot je povedala sogovornica, je zbor še mlad in tudi najmlajši med vsemi zbori v občini Šentjur, zato še nima izkušenj z nastopanjem na pomembnejših prireditvah v lokalni skupnosti. Vendar si teh nastopov želi čim več, saj s tem postaja vedno bolj prepoznaven in utrjuje svoje znanje nastopanja. Vidna je tudi razlika med zborovodji in njihovimi cilji pevskega zbora. Nekdanji zborovodja Matevž Goršič prihaja iz Celja in je kljub dolgi zgodovini v Šentjurju, ki sega od njegovega očeta, imel manj stikov z lokalnostjo, ker ni imel takšnih ambicij. Sam je želel, da ima zbor čim več samostojnejših nastopov. Nova zborovodkinja Tina Pečar pa je domačinka in tudi nekdanja pevka Ženskega pevskega zbora skladateljev Ipavcev, trenutna predsednica Vokalne skupine Glasovir, nekdaj pa je bila tudi zborovodkinja Mešanega pevskega zbora društva Zgornji trg iz Šentjurja. Zato ima z nastopanjem v lokalni skupnosti veliko izkušenj. Mešani pevski zbor je ves čas pogosto sodeloval z različnimi pevskimi zbori in vokalnimi skupinami iz občine Šentjur. Tako so bili gostje na njihovih nastopih Vokalna skupina Glasbene šole skladateljev Ipavcev Šentjur, Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev, Vokalna skupina Glasovir in drugi posamezniki. Tako lahko vidimo, da ima zbor željo po sodelovanju z drugimi zasedbami, tudi z različnimi rock skupinami (do zdaj so dvakrat sodelovali z zasedbo Tuned Fish ali Uglašena riba) in tudi drugimi instrumentalnimi zasedbami. Prav tako pa so sami bili tudi gostje na koncertu Moškega pevskega zbora Šentvid pri Grobelnem. Na vprašanje, zakaj menijo, da je v Šentjurju toliko pevskih zborov, so sogovorniki podajali različne odgovore. Neka sogovornica je dejala, da po njenem mnenju celotna Slovenija želi peti. Na to kažejo številni »glasbeni šovi«, na katere se prijavlja ogromno ljudi. Kar tudi kaže, kako pomembna je glasba v življenju in koliko ljudi se dejansko aktivno ukvarjajo z njo. Druga sogovornica je odgovorila, da je za številčnost pevskih zborov kriv predvsem lokalni patriotizem. Vsak kraj si želi imeti svoj zbor, ki bo predstavljal kraj tudi navzven. Kot je potrdila že mojo misel, je veliko zborov v šentjurski občini nastalo ravno iz cerkvenih sestavov. Zato je pevskih zborov tudi tako veliko.

56 MOTIVI IN VPLIV MEŠANEGA PEVSKEGA ZBORA NA POSAMEZNIKA Večina pevcev se je pridružila k zboru zaradi veselja do petja in ker so želeli poskusiti nekaj novega. Večino pevcev je privlačila drugačnost repertoarja, ki ga je zbor izvajal, saj je nastopal s precej sodobno zborovsko glasbo. Kot so dejali sogovorniki, je prav tako že samo ime prvega zborovodje Matevža Goršiča mnoge prepričalo, da so se pridružili, saj je ta imel že uveljavljen sloves med glasbeniki. Eden izmed sogovornikov je dejal, da ga petje v zboru nikoli ni preveč zanimalo, vendar je poznal nekaj ljudi, ki so peli v zborih, in se odločil, da bo tudi sam poskusil. Prav tako je dejala ena izmed sogovornic, da rada poje v pevskem zboru, saj je od nekdaj igrala večinoma v orkestrih in v folklornih skupinah, tako ji petje v zboru predstavlja drugačno obliko glasbenega ukvarjanja. Hkrati pa je to še ena izmed kulturnih aktivnosti, katerim se posveča v prostem času. Poleg veselja do veselja do petja pa se veliko ljudi pridruži k zboru zaradi druženja in spoznavanja novih ljudi. Večino pevcev so v mešani zbor povabili pevci, ki so v njem peli že prej. Tako je pobudnik pevskega zbora ob ustanavljanju povabil veliko posameznikov, za katere je vedel, da se ukvarjajo z glasbo tako ali drugače. Veliko pevcev je zato že pred tem pelo v kakšnih zborih, osnovnošolskih, srednješolskih ali drugih ljubiteljskih zborih. Ker imajo na te lepe spomine, so želeli s petjem v pevskih zborih nadaljevati. Kot je dejala sogovornica, ji petje v pevskem zboru predstavlja prvo resno obšolsko dejavnost. Za njo se odločiš prostovoljno, vendar pa se s tem zaveš, da bodo prišla določena odrekanja in prilagajanja, vaje, nastopi ter občasno tudi druge zadolžitve. Kot je dejala sogovornica, s pridobitvijo neke pomembnejše funkcije gledaš tudi drugače na celoten pevski zbor, saj imaš več obveznosti in s tem več odgovornosti. Vendar pa udejstvovanje v pevskem zboru kljub temu ostaja vesel in pomemben del v tednu. Nekaterim to predstavlja samo še eno aktivnost več, drugim pa pevski zbor pomeni pomemben del v življenju. Veliko sogovornikov je dejalo, da jim petki veliko pomenijo, saj vedo, da bodo takrat pevske vaje. Hkrati jim te predstavljajo sprostitev, veselje, zabavo, ki jih imajo ob druženju z drugimi pevci, ki kmalu postanejo prijatelji. Zato je poleg vaj pomembno tudi druženje po vajah, ki ga skoraj vedno izvedejo v bližnji gostilni. Prav tako je pomembno osebno zadovoljstvo, ko imajo za sabo uspešen nastop in lahko svoje delo pokažejo tudi drugim.

Ena izmed sogovornic je dejala, da dober pevec ni rezultat le genov, ampak sta za njegov

57 obstoj pomembna tudi družba, ki ga obdaja in še posebej samoiniciativa - koliko je pripravljen vložiti truda v delo. Dober pevec je zanjo tisti, ki je pripravljen trdo delati, ima urejene note, hkrati pa so za petje v zboru pomembni tudi dobri medčloveški odnosi. Druga sogovornica je prav tako odgovorila, da se mora dober pevec v zboru znati prilagoditi, zliti z zborom in ne izstopati. Hkrati pa je, seveda, pomembno, da imaš posluh in da doživeto poješ, tako »s srcem kot s telesom« kot se je izrazila sama. Tako vidimo, da se dober pevec v zboru razlikuje od dobrega solo pevca, prav tako pa je zanj značilen tudi korekten značaj.

58 SKLEP

V svojem sklepu bi rada povzela svoje ideje in zapisala ugotovitve, do katerih sem prišla med raziskovanjem in pisanjem diplomskega dela. Čeprav se moje ugotovitve nanašajo samo na raziskane pevske zbore, bi lahko te razširili tudi na katere druge. Pevski zbori v Šentjurju spadajo v okvir tako imenovanih ljubiteljskih pevskih zborov. Za vse člane je to prostočasna dejavnost, za katero ne dobivajo plačila (iz tega so izvzete zborovodje in korepetitorji, ki lahko dobijo za svoje delo plačilo). To je tudi značilnost današnjih družb v »zahodnem svetu«, kjer se dela velika razlika med službo in prostočasnimi dejavnostmi. Kot je dejala Ruth Finnegan, se vedno sprašuje posameznika po njegovem poklicu, od koder dobiva denar za preživetje (2007: 331). Ravno zato tudi dajemo premalo poudarka na druge aktivnosti, ki prav tako določajo posameznika. Vendar pa vključitev neke osebe v pevski zbor oblikuje njegovo identiteto in vpliva na njegov življenjski slog, saj se mora za tedenske vaje, nastope ter občasno tudi druge obveznosti za zbor prilagajati in odpovedovati drugim stvarem. Zato je za določitev posameznika, kdo je, pomemben celosten vidik, ki vključuje prav tako prostočasne aktivnosti. Posameznik ima na razpolago neskončno mnogo možnosti in interesov. Tako veliko število ljudi, ki se na kakršen koli način vključuje v zborovsko petje, kaže, kako velik pomen ima le-to in na splošno glasba v življenju ljudi. Ali je glasba le ena prostočasna praksa več ali pa je bolj posebna? Kot sem že dejala, glasba vzbuja čustva in še posebej pri izvajalcih so ta prijetna, kljub temu, da so lahko posamezne pesmi ali priložnost izvajanja žalostne. Prav tako ima zdravilen psihični in fizični učinek tako na izvajalca kot na poslušalca. Poleg tega pa ima tudi estetsko vrednost, kar v posamezniku vzbuja zadovoljstvo. Nekateri glasbo primerjajo z religijo, saj udeleženci lahko doživijo nekakšno transcendenco, pozabijo na vsakdanjost in se bolj osredotočijo nase, na lastna zaznavanja (Finnegan 2007: 338). Mogoče je ravno zato glasba tako pogosta dejavnost in se v današnjem času, kjer institucionalna religija izgublja svoje člane, veča število glasbenih sestavov. Prav tako si danes ne predstavljamo javnih in drugih dogodkov brez glasbe. Na vseh prireditvah nastopajo pevski zbori ali drugi glasbeni sestavi. To se vsem zdi samoumevno, ne vedo pa, koliko ljudi in dela stoji za tem. Če ne bi bilo pevcev, ki že generacijo za generacijo pojejo in soustvarjajo pevsko skupino ter ur, ki jih vložijo za udejstvovanje ter obstoj pevskega zbora, tega ne bi bilo. Seveda je lažje, ker imajo pevski zbori že tradicijo in so trdno zakopani v samo kulturo, vendar brez aktivnih oseb tega dela kulture ne bi bilo (Finnegan: 2007: 320). Za to

59 pa je potrebna organizacija in vsaka skupina se drži določenih pravil, s katerim ohranja red ter s tem možnost obstanka. Ta pravila so določitev vaj in nastopov, oblačil, urejenost map, odnos do drugih pevcev ter obnašanje, kar vse prinaša neko ritualnost. Ravno te značilnosti so pomembne, da se pevski zbor kot družbena skupina lahko obdrži in nadaljuje. Te značilnosti pa ustvarjajo identiteto pevskega zbora, kar je pomembno za družbeno skupino. Tako kot se posamezniki identificirajo kot na primer pevci Mešanega komornega zbora A Vista, se zbor identificira navzven in v primerjavi z drugimi pevskimi zbori. Ravno zato ima vsak pevski zbor tudi svoj emblem. Zato se niti ni nesmiselno spraševati, ali je emblem nekakšen aksiom, ki velja za značilnost obstoja vsake družbene skupine. Obleke, ki jih pevci nosijo na svojih nastopih niso njihovi identifikatorji, temveč jih delajo enotne in enakovredne, tako za gledalce kot tudi za same nastopajoče. Ta kohezija pa ustvarja skupino. Vendar takšne značilnosti niso dovolj, da pevski zbor obstoji. Res je, da ga skupaj drži skupni interes pevcev, kar je ključno. Toda zbor se ne bi čutil kot celota, če se med pevci in pevkami ne bi ustvarile družbene vezi. Kot sem že zapisala pri poglavjih posameznih pevskih zborov, so druženja, pogovori izven vaj zelo pomembni. Ravno zato so vsi pevci, ki sem jih intervjuvala, dejali, da so se pevskemu zboru pridružili poleg veselja do petja tudi zaradi druženja ter sklepanja novih prijateljstev. Pri vseh zborih je značilen že ritualni obisk bližje gostilne, kjer se pevci pogovarjajo, šalijo o vsakodnevnih rečeh, tudi pomagajo in svetujejo. To lahko ustvari nova bližnja prijateljstva. Vendar pa si vsak pevec pridobi določeno manjšo število osebnih prijateljev, saj ni mogoče vzdrževati rednega osebnega stika z velikim številom ljudi. Ti se srečujejo tudi izven določenih vsakotedenskih zborovskih srečanj. Toda vsak pevski zbor se trudi redno vzdrževati zabavna srečanja, ki so namenjena zgolj druženju. Zato ima vsak od raziskovanih pevskih sestavov ob zaključku pevske sezone tudi zaključni piknik. Prav tako pa se zbor z kakšno pozornostjo in pesmijo spomni na rojstni dan posameznega pevca. S tem se posameznik še bolj dojema kot del družbene skupine. Ta pripadnost pa je tudi eden izmed razlogov dolgoletnega petja v zboru.

Ker je udeleževanje v pevskem zboru prostočasna in ljubiteljska dejavnost, pevci vseeno odhajajo in prihajajo. Nekateri ostanejo le določena obdobja v življenju, večina pa se k (različnim) pevskim zborom vrača celo življenje. To ponovno kaže, kako pomemben del življenja je za posameznika petje v zboru. Vendar je to vseeno le del njihovega življenja. Posameznik igra

60 v svojem življenju veliko vlog in ima več možnosti, kar se sklada z idejo kompleksnosti urbanega življenja (Finnegan 2007: 324). Nekaterim res pomeni več kot drugim, kar kaže že dejstvo, da pevski zbor včasih nastopa na pomembnejših osebnih praznikih katerega od pevcev, na katerem so po navadi zbrani vsi ljudje, ki imajo poseben pomen v posameznikovem življenju. Toda skoraj vsi pevci, ki sem jih intervjuvala, so mi odgovorili, da so že prej peli v različnih pevskih zborih. Vsi so s tem začeli že v osnovni šoli, kar kaže tudi na dejstvo, da naše šolstvo in s tem država spodbujata zborovsko petje. Tako bi lahko na šaljiv način rekla, da ko si enkrat pevec, ostaneš pevec za vedno. Posameznik s priključitvijo k zboru ni le oče/mati, delavec/delavka in podobno, temveč tudi pevec/pevka. S tem pridobi še eno identiteto, po kateri ga drugi prepoznajo. Tako se čuti kot pomemben član družbe in tudi kot človeškega bitja (Finnegan 2007: 306). Menim, da pevcu poleg vsega daje zadovoljstvo tudi dejstvo, da se s tem aktivno vključuje v lokalno skupnost. Tako se posamezniki vključujejo tudi zaradi širjenja socialnih vezi in sooblikovanja lokalnosti, dela, izpopolnjevanja ter izražanja skozi glasbo in občutka pripadnosti neki skupini. Kot so povedali sogovorniki, so se vsi pridružili na povabilo nekoga, ki je v pevskem zboru pel že prej. To je tudi najpogostejši način, kako se posameznik pridruži nekemu zboru, čeprav obstajajo, seveda, še drugi načini.

V Šentjurju imajo pevski zbori že dolgo tradicijo. Številčnost zborov v celotni šentjurski občini zagotovo izhaja iz velikega števila cerkvenih zborov, ki so nekdaj bili v vsaki župniji. Iz teh oziroma iz temeljev teh so se kasneje razvili posvetni pevski zbori. Pomembno vlogo sta pri tem imela po mojem mnenju v okoliških krajih predvsem društvo Orel, in Sokol; slednji je bil zelo aktiven še posebej v mestu Šentjur. Prav tako pa skladatelji Ipavci, ki so bili narodno zelo zavedni in so imeli veliko željo širiti svoje narodnobuditeljske ideje med ljudi. Te so, seveda, želeli širiti še posebej v domačem kraju. Tako je zborovska pesem postala za Šentjur zelo pomembna. Tega se še danes zaveda Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev, ki izhaja iz temeljev prvega posvetnega pevskega zbora v Šentjurju. Lokalni pa tudi narodni patriotizem je med pevci v različnih merah še vedno prisoten, vendar pa se tega najbolj zavedajo zbori z dolgo tradicijo. Na pomemben prispevek Ipavcev v Šentjurju in ponos krajanov kažejo že različna imena kulturnih društev in ustanov, ki nosijo ime po njih. Tako se imenuje tudi Glasbena šola skladateljev Ipavcev Šentjur. Sama menim, da ima glasbena šola, ki je bila ustanovljena leta

61 1968, pomemben prispevek k tako velikemu številu pevskih zborov in drugih glasbenih sestavov v šentjurski občini. S tem se veča kvaliteta zborov, hkrati pa so se sčasoma spreminjale tudi potrebe posameznikov po glasbenem ustvarjanju. Pri opisovanju posameznih peskih zborov smo lahko opazili različnost potreb in ciljev, ki jih ima vsak zbor. Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev si želi predvsem veliko nastopov in soustvarjanja lokalnega okolja z različnimi koncerti ter tudi ob različnih slavnostnih priložnostih. Pri tem se zelo naslanjajo na izvajanje Ipavčevih pesmi. Te so, kot so dejali sogovorniki, lepe in nekatere tudi precej težke. Željo po sodelovanju z lokalno skupnostjo imata tudi Ženski pevski zbor skladateljev Ipavcev in Mešani komorni zbor A Vista. Vendar pa si poleg tega želijo tudi tekmovanj in izvajanja drugačne zborovske glasbe. A Vista poleg ljudskih pesmi in zborovske glasbe izvaja tudi druge glasbene zvrsti, kot so gospel, rock in jazz skladbe, popevke in podobno. Tako vidimo, da se skozi čas spreminjajo želje in potrebe pevcev, s tem pa repertoar pevskega zbora in možnosti nastopanja. Kljub temu, da ima zborovska glasba že tisočletno tradicijo, se njene oblike skozi čas spreminjajo in gredo v skladu z razvojem drugih glasbenih oblik. Veča se tudi kakovost pevskih zborov, saj ima vedno več pevcev glasbeno izobrazbo. Ta pred več kot petdesetimi leti še ni bila tako pogosta, danes pa se vedno več ljudi odloča za učenje instrumenta v glasbeni šoli ali učenje instrumenta na kakšen drug način. To so potrdili tudi sogovorniki. Veliko izmed njih jih ni imelo glasbene izobrazbe, še posebej pevci in pevke v moškem in ženskem pevskem zboru, ki so povprečno tudi starejši od pevcev mešanega zbora. Ti so povedali, da se njihovi otroci učijo igranja vsaj enega instrumenta. To se jim zdi pomembno, kajti nekateri pevci niti niso imeli te možnosti. Nekateri se tako tudi ob svojih otrocih učijo osnov igranja, po navadi kitare ali pa klavirja. Na takšen način se spreminja zborovsko petje, saj vedno več pevcev pozna note, s tem pa se večajo zahteve po kakovosti izvajanja. Zato zbori segajo tudi po zahtevnejših skladbah, saj se tisti, ki se spoznajo na glasbeno teorijo te naučijo hitreje. Vendar pa pri zborovskem petju, glasbeno izobraževanje v tolikšni meri ni pomembno. Res je, da pevci pojejo po notah, vendar se lahko te za svoje potrebe zelo hitro naučijo. Zato kljub razširjenosti glasbenega izobraževanja veliko pevcev vseeno ni obiskovalo glasbene šole. Tudi avdicij večinoma ni. Ko pride nov pevec v zbor, mora zapeti pred zborovodjo, da ta vidi, kako poje in v kateri pevski glas ga lahko uvrsti. Po navadi se ne zavrne nobenega pevca in imajo vsi možnost peti v pevskih zborih. Vendar pa se občasno pojavijo tudi izjeme, ko je pevcev določenega glasu v zboru že dovolj in iščejo pevce z drugačnim pevskim obsegom. To velja

62 večinoma le za pevke, saj moških, ki pojejo v zboru, ni tako veliko kot žensk. Toda to so zelo redki primeri, ki pa lahko vseeno kažejo na željo pevcev po večji kakovosti izvajanja. S tem pevski zbor ni le lokalni zbor, ki poje na vseh krajevnih prireditvah, temveč želi nastopati in se predstavljati tudi izven.

Da se nekdo odloči k pristopu v pevski zbor, ima velik vpliv tudi družina. Kot sem že omenjala, se mnogo otrok pevcev prav tako glasbeno udejstvuje. Veliko jih ostane tudi v isti glasbeni zvrsti, tako lahko oboji, starši in otroci, pojejo v pevskih sestavah. Družina ima največji vpliv na odločitve posameznika, saj če bo otrok odraščal v glasbenem okolju, bo tudi sam bolj dovzeten za glasbo. Toda kljub velikemu številu pevcev ti v primerjavi s celotno lokalno skupnostjo predstavljajo manjšino. Ravne te glasbene družine so nekakšen temelj, ki drži skupaj generacijo za generacijo in s tem omogoča obstoj glasbenih skupin - pevskih zborov. Zbori pa dalje sooblikujejo lokalno skupnost kot tudi samo kulturo. Sama sem menila, da se glasbeno izobraževanje povezuje predvsem s statusom dobrega pevca. Vendar pa so sogovorniki in sogovornice odgovarjali precej različno. Veliko jih tega podatka niti ni omenjalo. Največ odgovorov je bilo, da je dober pevec tisti, ki si upa peti, ima posluh in močan glas, predvsem pa, da poje z zanosom ter veseljem, ali kot so po večini dejali sogovorniki, »z dušo ali s srcem«. Ti odgovori se delno povezujejo, seveda, z glasbeno izobrazbo, vendar pa je mogoče najti mnogo vzporednic z odgovori tako evropskih kot neevropskih ljudstev, kjer ponekod glasbo izvajajo skoraj vsi prebivalci. V teh kulturah je bil pogost odgovor, da je dober pevec tisti, ki si hitro zapomni neko pesem. To je mogoče povezati s trditvijo, da ima dober pevec dober posluh za izvajanje skladb. Dobrega pevca največkrat poznajo pevci znotraj posameznega zbora, vendar se ta status pogosto širi onkraj samega glasbenega sestava. V zaključku bi se lahko dotaknila tudi amaterstva in profesionalizma, čeprav to ni bila bistvena usmeritev moje raziskave. Ni mogoče določiti, kaj in kdo je profesionalec. Je to res le tisti, ki je glasbeno izobražen in živi od glasbe, ali pa je lahko to tudi »dober« pevec, ki velik del svojega življenja posveča glasbenemu ustvarjanju? Pomanjkljivost nekaterih pevskih zborov je ravno pomanjkanje časa, saj večina to počne v prostem času. S tem se pogosto manjša možnost izvajanja vaj in tako tudi izpopolnjevanja pesmi.

63 Kot smo lahko opazili, starost v pevskem zboru ni bistvena. V njih pojejo ljudje različnih starosti, od dvajsetih in vse tja do šestdesetih let. V raziskovanih pevskih zborih kljub temu prevladujejo pevci podobne starosti. Tudi zato se vidi med njimi razlika v izvajanju in izbiranju repertoarja, saj se mladi bolj odločajo za sodobnejše skladbe. Kot je dejal eden izmed sogovornikov, se danes mlajši bolj odločajo za mešane pevske sestave kot pa zgolj moške ali ženske. To je tudi nekoliko v nasprotju z začetki posvetnih zborov, med katerimi so bili skoraj v celoti samo moški. Večinoma je tako, ker so se ti zbori začeli med študenti, ki pa so bili, seveda, samo moški. Kasneje so tudi ženske začele ustanavljati ženske zbore – zaradi nasprotovanja moškim in zaradi želje po skupinskem petju. Vendar pa je danes veliko večje število mešanih sestavov. Po mojem mnenju je to zato, ker ločitev med spoloma ni več tako pomembna in sta si tako moški kot ženska enakovredna v petju in pevskih sestavah. Toda vseeno je manj moških kot žensk. Skoraj vsak mešani zbor se sooča z neenakostjo moških in ženskih glasov. Ruth Finnegan je dejala, da je tako, ker bi naj bilo petje v zborih bolj ženstveno, zato se vedno manj mladih moških odloča zanj (2007: 315). Temu sama ne bi pritrdila, toda po opažanju pevskih zborov je v njih res veliko manj moških kot žensk. V pevskih zborih tako pojejo ljudje vseh starosti, poklicev, ekonomskega statusa in obeh spolov. Pri svojem raziskovanju sem se osredotočala tudi na poklicno plat pevcev. Zanimalo me je, če prevladujejo osebe iz kakšnega določenega poklica. Ugotovila sem, da v mojem primeru ni tako: pevci prihajajo iz različnih poklicnih smeri, čeprav bi mogoče lahko rekla, da kar precej žensk dela v šolstvu ali zdravstvu, moški pa v domačih ali okoliških podjetjih. Tudi kraj, od koder prihajajo, ni več toliko pomemben, čeprav se veliko pevcev še vedno raje pridruži lokalnemu zboru kot kateremu drugemu v šentjurski občini. Vendar lahko v raziskanih pevskih zborih najdemo tudi pevce iz drugih krajev, celo sosednjih občin. To lahko mogoče ponovno povežemo, da se pevci in pevke vključujejo v tiste pevske zbore, ki izražajo podobne cilje in interese, ki jih sam želi doseči v zboru. Tako vidimo, koliko možnosti ima danes posameznik, saj se lahko odloča, kateremu pevskemu zboru se bo pridružil. Kompleksnost in večja možnost izbiranja odražata »sodoben način življenja v zahodnem svetu«.

Zborovska glasba torej ni nekaj preživetega, kot bi morda mislili nekateri. Pevski zbori so del kulture, ki ni namenjen le zabavi, temveč tako kot vse druge glasbene oblike sooblikuje družbeni red (Finnegan 2007: 333). Ljubiteljsko glasbeno ustvarjanje je prepogosto prezrto, saj se

64 raziskave osredotočajo bolj na kulturne institucije, ki jim prisojajo večjo vrednost. Vendar so ravno ljubiteljski glasbeni sestavi tisti, v katerih aktivno sodeluje največ ljudi in so tako pomemben del kulture ter tudi njen odsev. To niso le sami izvajalci, sodelujejo tudi drugi, ki jim omogočajo nastope, prostor vadbe, sponzorstvo in vso drugo podporo kot tudi občinstvo, brez katerega pevski zbori sploh ne bi mogli obstajati. Ravno zaradi tako velikega števila ljudi, ki sodelujejo pri oblikovanju pevskih zborov, bi se morali bolj zavedati njihove pomembnosti in prispevka pri oblikovanju glasbe na splošno ter velikega pomena, ki ga ima glasba za posameznika ali posameznico.

65 SUMMARY (POVZETEK)

In the text author is talking about how different choirs in the town Šentjur are organized and how they become a part of the local (cultural) community. She also details the motives for joining choirs and how joining them influences individual singer`s life. The first part is dedicated to music in general. What is music and how the first step to understand it is to distinguish music from noise. The author also explains how music is a type of social behaviour and is integral part of society. Important question thereby is what are the reasons for making music. In the following chapters it is described in what way music influences creators and listeners. This influence is not just emotional, but also physical. Music has many functions, such as entertainment, communication, social integration, continuity of culture, symbolic value, etc. The author also describes the importance of music evaluation. It exists in every culture, because without it they could not have their own music system. In the chapter of music evaluation author is also trying to determine who is a good musician/singer and if musical ability is inherited or if it can be developed during socialization. There are some examples of how different cultures understand all this. The author next touches the importance of the number of performers and describes the special status musicians/singers have. The following text is focusing on vocal music, especially on music performed by choirs. The main part of this describes formation of choirs in the nineteen century in Slovenia. The important parts of this process were people who wanted to raise national consciousness in the mind of Slovenian people. Choir singing played a very important role in this act. In the main part of the text author presents the cultural life in Šentjur and its development from the nineteen century on. A very important role was played by composers (brothers) Ipavec, who were living in Šentjur. The second part presents three choirs from Šentjur. These are: male choir Moški pevski zbor skladateljev Ipavec, female choir Ženski pevski zbor skladateljev Ipavcev and mixed choir Mešani komorni zbor A Vista. For each of these three choirs author presents their history, organization, where and on what occasions they perform, what kind of songs they sing and, most importantly, how they cooperate with the local community and with other choirs and music groups. Comparison between these three shows how choirs can have different goals. The male choir has more than

66 a half of a century long tradition and this is very important for its singers and for the locals. During the years and decades one can see several changes in the choirs. Some choirs want to sing modern songs as well and not just the typical choir music. Nowadays there are many different music styles and that can also be seen in the choice of music the choirs make. The author is also looking into the individual singer and how participation in a choir affects his or her life. Likewise she also tries to explain how choir functions as a special social group.

67 VIRI IN LITERATURA

-Blacking, John 1973 How musical is man? Seattle in London: University of Washington press. -Blaukopf, Kurt 1993 Glasba v družbenih spremembah: Temeljne poteze sociologije glasbe. Ljubljana: ŠKUC Filozofska fakuleta. -Bohlman, Philip Vilas 2004 The music of European nationalism: cultural identity and modern history. Santa Barbara, Denver in Oxford : ABC-CLIO. -Cmok, Nevenka 2009 `Dr. Gustav Ipavec, lik zdravnika, glasbenika, politika in zavednega Slovenca (1831- 1908).` V: Benjamin in Gustav Ipavec: Zbornik prispevkov simpozija ob 100. obletnici smrti Benjamina in Gustava Ipavca, Šentjur 13.10.2008. Primož Kuret, ur. Šentjur: Knjižnica. Str. 180- 194. -Cook, Nicholas 2009 Glasba: Zelo kratek uvod. Ljubljana: Založba Krtina. - Černelič Krošelj, Alenka, ur. 2010 Od vaške godbe do pihalnega orkestra: Pihalni orkester Kapele. Krško: Pihalni orkester Kapele in Valvasorjev raziskovalni orkester. -Finnegan, Ruth 2007 The hidden musicians: Music-Making in an English Town. Middletown, Connecticut: Wesleyan University press. -Florjanc, Ivan 2004 `Zborovska glasba v kulturi evropskega zahoda.` V: Zborovska glasba in pevska društva ter njihov pomen v razvoju nacionalnih glasbenih kultur. Primož Kuret, ur. Ljubljana: Festival Ljubljana. Str. 23-34. - Fras, Zala 2002 ´Moški pevski zbor Vres kot reprezentant kulturnega življenja Koroščev.` Diplomsko delo. Univerza v Lj, FF, Oddelek za etnologijo in kulturno antropologijo.

68 -Grdina, Igor 2002 Šentjur: Šentjur v času, čas v Šentjurju. Šentjur: Krajevna skupnost Šentjur mesto. -Grdina, Igor 2004 `Zborovstvo kot oblika meščanske kulture.` V: Zborovska glasba in pevska društva ter njihov pomen v razvoju nacionalnih glasbenih kultur. Primož Kuret, ur. Ljubljana: Festival Ljubljana. Str. 73-80. -Hobsbawm, Eric in Terence Ranger, ur. 1996 The Invention of Tradition. New York: Cambridge University press. - Krč, Peter, Franc Škoberne in drugi, ur. 1986 Koncert ob 40-letnici delovanja. Šentjur: Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev Šentjur. - Kumer, Zmaga 1988 Etnomuzikologija: razgled po znanosti o ljudski glasbi. Ljubljana: Univerza v Lj, FF, Oddelek za muzikologijo. -Kuret, Primož, ur. 1999 Glasba in družba v 20. stoletju: koncert in simpozij. Slovenski glasbeni dnevi 1998. Ljubljana: Festival. - Kuret, Primož, ur. 2004 `Uvodni nagovor.` V: Zborovska glasba in pevska društva ter njihov pomen v razvoju nacionalnih glasbenih kultur. Ljubljana: Festival Ljubljana. - Liška, Janko in dr. Rudi Lešnik, ur. 1984 Med Bočem in Bohorjem. Šentjur pri Celju – Šmarje pri Jelšah: Delavska univerza Rogaška Slatina. - Merriam, Alan P. 2000 Antropologija glasbe. Ljubljana: Znanstveno in publicistično središče. -Misson, Andrej 2009 `Moški zbori Ipavcev.` V: Benjamin in Gustav Ipavec: Zbornik prispevkov simpozija ob 100. obletnici smrti Benjamina in Gustava Ipavca, Šentjur 13.10.2008. Prof. dr. Primož Kuret, ur. Šentjur: Knjižnica. Str. 92-126. - Muršič, Rajko 1995 Center za dehumanizacijo: etnološki oris rock skupine. Pesnica: Frontier, ZKO.

69 -Muršič, Rajko 2000 Trate vaše in naše mladosti: zgodba o mladinskem in rock klubu. Ceršak: Subkulturni azil. -`Občina Šentjur` b.n.l. < Občina Šentjur http://www.sentjur.si/Kulturna-drustva.html >, pregledano 11.5.2012. -Rečnik, Ernest 1984 `Glasbena in dramatska ljubiteljska dejavnost v šentjurski občini.` V: Med Bočem in Bohorjem. Janko Liška in Rudi Lešnik, ur. Šentjur pri Celju – Šmarje pri Jelšah: Delavska univerza Rogaška Slatina. Str. 773-776. - Rečnik, Ernest 1894 `Telesna kultura: Sokol v Šentjurju.` V: Med Bočem in Bohorjem. Janko Liška in Rudi Lešnik, ur. Šentjur pri Celju – Šmarje pri Jelšah: Delavska univerza Rogaška Slatina. Str. 807- -811. -Seeger, Anthony 2004 Why Suyá sing: musical anthropology of Amazonian people. Urbana in Chicago: University of Illinois press. - Smerdel, Inja 1980 Kapelska godba. Kapele: Pripravljalni odbor za proslavo 130-letnice. - Stefanija, Leon 2004 Metode analize glasbe: zgodovinsko-teoretski oris. Ljubljana: Filozofska fakulteta Univerze v Ljubljani, Oddelek za muzikologijo. - Terseglav, Marko 1980 ´Pevski programi in njihovi nosilci.´ Prispevek na konferenci. Ljubljana. - Vodeb, Rajko 1996 `Zlati jubilej MPZ skladateljev Ipavcev Šentjur.` V: 50 let Moški pevski zbor skladateljev Ipavcev Šentjur. Janez Čokl, Peter Krč, Jaka Tanšek in Zlatko Zupanc, ur. Šentjur: MPZ skladateljev Ipavcev Šentjur. -Zalezina, Blanka 1985 `Glasbeno življenje v Šentjurju pri Celju.` Diplomsko delo. Šentjur: brez založbe. - ´Ženski pevski zbor skladateljev Ipavcev Šentjur´ 1997 `Koncert ob 20-letnici delovanja.` Šentjur: brez založbe.

70