Diplomsko Delo

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA MARIBOR Oddelek za zgodovino

DIPLOMSKO DELO

Nataša Grobelnik

Maribor, 2015

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA MARIBOR Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo

ZGODOVINA PODRUŢNIČNE OSNOVNE ŠOLE TRJE

Graduation Thesis

THE HISTORY OF SUBSIDARY PRIMARY SCHOOL TRJE

Mentor: Kandidatka: izr. prof. dr. Dragan Potočnik Nataša Grobelnik

Maribor, 2015

Lektorica: Breda Šip, predmetna učiteljica slovenščine in srbohrvaščine Prevajalka: Tjaša Ogrizek, prof. angleščine

ZAHVALA Človek ima v ţivljenju veliko ţelja. Največjo. Veliko. In mnogo manjših. Z vsako izpolnjeno se nam odstirajo druga, manjša, še manjša … Meni se je s pričujočim delom izpolnila Velika. Iskreno se zahvaljujem izr. prof. dr. Draganu Potočniku za mentorstvo in strokovno pomoč, za vse nasvete skozi študij, predvsem pa, da je bil moje »uho« in moj »vodnik«, kadar koli sem potrkala na njegova vrata. Hvala tudi predstojniku oddelka za zgodovino, red. prof. dr. Darku Frišu. Hvala mag. Stanetu Okolišu, direktorju Slovenskega šolskega muzeja, za njegov čas in delni prevod kronike, zapisane v gotici, ter za gradivo in nasvete. Hvala bivšemu ravnatelju OŠ Petrovče Joţetu Krulcu za vse dolge ure pogovorov, s katerimi mi je osvetlil podobo šol, šolstva in ljudi, ki so ustvarjali v njih in za njih. Hvala ravnateljici OŠ Petrovče Ireni Kolar za strokovne nasvete; vodji Podruţnične osnovne šole Trje Nadi Jelen za literaturo in vse podatke, ki sem jih potrebovala za diplomsko delo, predvsem pa za idejo, da preučim zgodovino šolstva v naših krajih, Sonji, Srečku in Karmen za pomoč pri zbiranju gradiva. Najlepši pa je bil čas, ki sem ga preţivela med ljudmi, ki sem jih poimenovala pričevalci. Hvala. Za vse pogovore, fotografije, ţive spomine … Zaradi vas ima diplomsko delo »srce«. Po mnogih letih sem se odločila, da zaključim študij. Ni bilo lahko, pravzaprav je bilo zelo teţko. Izbrala sem teţjo pot, a danes vem, da je bila edina - prava - moja, na njej sem namreč srečala ljudi, ki bodo ostali v meni in z mano. Trdim, da za vse ţivljenje. Ţelim se zahvaliti … Tone Pavček mi je v pismu napisal: »Ko bom izumil, če ne jaz, pa kdo drug, kakšno lepšo in manj izrabljeno besedo, kot je hvala, jo najpoprej pošljem v oceno vam!« Zato le – Hvala. Hvala Vam, ljube Breda, »Rakova Maja«, Irena, Metoda, Katja, Helena, Petra in Mateja - za Vse - ker me sprejemate, poslušate in čutite – ker ste prijateljice. Mila sestra, hvala za »dušo dvojčico«. Zvonka in Roman, hvala za »dom« in neizmerno pomoč! Marjeta, Petra in Polona, hvala za »sotrpinstvo« pri izpitih. Tjaša, hvala za prevod, Dušan in Ajda, hvala za »tehnično podporo«. Diplomsko delo posvečam mami in očetu, ki sta me naučila, da samo s poštenim in trdim delom ter ljubeznijo do vsega lahko zrasteš v človeka, vrednega ţivljenja, takšnega, kot sta sama,

in svojim trem angelom: Maju, Mili in Alešu.

Zaradi Vas ima moje ţivljenje smisel. Z Vami se mi je izpolnila ţelja, ki ji pravim – Največja.

Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija

Podpisana Nataša Grobelnik, rojena 24. 6. 1975, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer slovenski jezik s knjiţevnostjo in zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Zgodovina Podruţnične osnovne šole Trje pri mentorju izr. prof. dr. Draganu Potočniku, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Nataša Grobelnik

Maribor, 2015

POVZETEK

V diplomskem delu je predstavljena zgodovina Podruţnične osnovne šole Trje, podruţnice Osnovne šole Petrovče, in zajema 170 let šolstva v Krajevni skupnosti Galicija. Podruţnična osnovna šola Trje je bila zgrajena leta 2002. V šolskem letu 2002/2003 je zdruţila vse učence v krajevni skupnosti, ki so se do takrat šolali v dveh šolah, v Galiciji in Veliki Pirešici. Šola v Galiciji je bila ustanovljena leta 1845, ko je bil nameščen prvi učitelj Franc Kramar. Pouk je potekal v mali leseni cerkovnikovi kajţi. Deset let kasneje so zgradili šolo, v kateri je pouk tekel do leta 2002. Šola je bila do leta 1890 enorazrednica, do leta 1956 pa samostojna osemletka. Po tem letu je postala štirirazrednica in podruţnica Osnovne šole Ţalec - vse do leta 1970, ko je postala podruţnica Osnovne šole Petrovče. V njej je potekal kombiniran pouk. Velik prelom v zgodovini šolstva v današnji krajevni skupnosti se je zgodil leta 1908, ko je bila zaradi prevelikega števila otrok v Galiciji zgrajena šola v Veliki Pirešici. Šolski okoliš se je razdelil na dva dela. Šola je bila ob ustanovitvi dvorazredna, prvi učitelj je bil Josip Leskovar. Obe šoli sta prehodili različna obdobja v zgodovini, ki so bila šolstvu bolj ali manj naklonjena. Kljub posebnim pogojem dela, ki so bili značilni za šole na vasi, so skrbeli za kakovostno znanje učencev in strokovnost učiteljev. Šola v Veliki Pirešici je bila več kot dvajset let ena redkih na Celjskem, kjer so se izvajale hospitacije pedagoške gimnazije in akademije. Dejavnost je bila razširjena tudi na učitelje praktike, ki so učili kombinirane oddelke v celjski regiji, in za učitelje, ki so v tujini poučevali zdomske otroke. Uvedba devetletke, kombiniran pouk, občasno tudi izmenski pouk zaradi prevelikega števila otrok, ugodni demografski pokazatelji ter neustreznost in dotrajanost obeh šol so razlogi, zaradi katerih je bila zgrajena Podruţnična osnovna šola Trje, ki je zdruţila vse učence in povezala prebivalce. Razvila se je v sodobno, nadstandardno podruţnično šolo s telovadnico in dobro opremljenimi učilnicami ter urejeno šolsko okolico. Število otrok narašča,

demografski podatki kaţejo, da se bo tako nadaljevalo tudi v prihodnosti. Pouk poteka v petih oddelkih, od 1. do 5. razreda. Šola ima vizijo, ki so jo zapisali ob ustanovitvi. Skrbi za celostni razvoj učencev. Močno poudarja vseţivljenjsko znanje in pomen vrednot, tudi ohranjanja kulturne dediščine v krajevni skupnosti in nasploh, ter pomen kvalitetnih odnosov in odprte komunikacije z vsemi udeleţenci vzgojno-izobraţevalnega procesa in tudi tistimi, ki niso neposredno vključeni vanj. Šola je nosilec kulturnega dogajanja v Krajevni skupnosti Galicija.

Ključne besede: šola, slovensko šolstvo, zgodovina, izobraţevanje, kulturne dejavnosti, kronika šole, POŠ Trje, OŠ Petrovče, šolstvo v Galiciji, šolstvo v Veliki Pirešici, Krajevna skupnost Galicija, pomen za kraj.

ABSTRACT

The diploma thesis presents the history of Trje, a subsidiary school of primary school Petrovče. 170 years of education in Galicija local community. The subsidiary was built in 2002 and the school year 2002/2003 united pupils from the local community who until then had received schooling in two different schools, in Galicija and Velika Pirešica. A school in Galicija was established in 1845 when the first teacher, Franc Kramar, was appointed. The classes were held in a small, wooden church cottage. A school building was built 10 years after and was in use until 2002. It was a one-class school until 1890, and then until 1956 an independent 8-year school. After that it became a 4-year subsidiary of primary school Ţalec. In 1970 it became a subsidiary of primary school Petrovče with combined classes. A great turning point in the history of schooling in today’s local community happened in 1908 when a new school was built in Velika Pirešica due to increased number of children. School district was divided into two areas, and when founded, the school was 2-year, the first teacher was Josip Leskovar. Both schools went through different periods of history that were more or less inclined towards education, despite special working conditions distinctive of schools in the countryside and subsidiary schools, special attention was put into the quality of knowledge and teachers’ proficiency. The school in Velika Pirešica used to be one of the rare cases in Celje region where teacher observations were regularly performed by grammar school of education and academy of education. The activity was also used with teachers’ practitioners who taught in combined classesin Celje region as well as teachers who taught Slovene immigrants abroad. The introduction of the 9-year education system, occasional morning and afternoon classes due to enlarged number of children, favourable demographic pointers and unsuitable and dilapidated buildings had been the reasons why Trje primary school subsidiary was built. The school that united pupils and tied the community. It has developed into a modern, higher standard subsidiary school with its own gym, well equipped classrooms, and a school district. The number of students is

increasing. Demographic pointers show the continuation of the trend. The classes are held from class 1 to 5. The school has a vision, written at its establishment, to provide overall development of the pupils with an emphasis on lifelong knowledge and preservation of cultural heritage of the local community, and to support good relations and open communication among people in and outside school. The school has been the main organiser of cultural events in Galicija local community.

Key words: school, education in Slovenia, history, schooling, cultural activities, school chronicle, Subsidiary primary school Trje, Primary school Petrovče, education in Galicija, education in Velika Pirešica, Galicija local community, significance for the place.

KAZALO

1 UVOD ...... 1 1.1 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA ...... 6 1.2 METODOLOGIJA ...... 6 2 PREDSTAVITEV KRAJEVNE SKUPNOSTI GALICIJA ...... 7 2.1 NARAVNA IN GEOGRAFSKA LEGA ...... 7 2.2 KAKO JE Z IMENOM GALICIJA ...... 9 2.3 KRATEK ZGODOVINSKI ORIS ...... 11 2.4 DNEVI V KRAJEVNI SKUPNOSTI GALICIJA ...... 20 3 RAZVOJ ŠOLSTVA NA SLOVENSKEM ...... 24 3.1 PREDMARČNO ŠOLSTVO ...... 24 3.2 ŠOLSTVO OD REVOLUCIJE LETA 1848 DO PROPADA AVSTRO- OGRSKE ...... 28 3.3 OBDOBJE STARE JUGOSLAVIJE ...... 30 3.4 OKUPATORJEVO IN PARTIZANSKO ŠOLSTVO ...... 32 3.4.1 Okupatorjevo šolstvo ...... 32 3.4.2 Partizansko šolstvo ...... 34 3.5 ŠOLSTVO PO LETU 1945 DO DANES ...... 36 4 ŠOLSTVO V GALICIJI ...... 39 4.1 ŠOLA OD USTANOVITVE LETA 1844 DO LETA 1925 ...... 40 4.1.1 Šola v Galiciji od ustanovitve do leta 1893 ...... 40 4.1.1.1 O ustanovitvi šole iz drugih virov ...... 46 4.1.2 Šola v obdobju od leta 1893 do ustanovitve šole v Veliki Pirešici . 47 4.1.3 Šola v obdobju od leta 1908 do leta 1925 ...... 52 4.2 ŠOLA OD LETA 1925 DO LETA 1941 ...... 55 4.2.1 Učitelji, učenci, organizacija dela ...... 55 4.2.2 Kulturno dogajanje v šoli ter zanimivosti iz kronike ...... 61 4.3 DOBA OKUPACIJE OD LETA 1941 DO LETA 1945 ...... 62 4.4 ŠOLA PO II. SVETOVNI VOJNI DO LETA 1968 ...... 65 4.4.1 Šolski učitelji, število učencev ...... 70 4.4.2 Kulturno dogajanje v šoli in kraju ...... 73 4.4.3 Šolske in krajevne zanimivosti...... 74 4.5 ŠOLA OD LETA 1969 DO ZDRUŢITVE OBEH ŠOL LETA 2002 .... 75 4.5.1 Posebni dogodki in prireditve ...... 79 5 ŠOLSTVO V VELIKI PIREŠICI ...... 83

5.1 ŠOLA OD USTANOVITVE DO LETA 1937 ...... 84 5.1.1 Prvo šolsko leto 1908/09 ...... 85 5.1.2 Šola med leti 1909 in 1937 ...... 87 5.1.2.1 Šolski učitelji ...... 94 5.1.2.2 Šolski obisk ...... 94 5.1.2.3 Kulturno dogajanje v šoli ...... 97 5.1.2.4 Zanimivosti iz kronike ...... 98 5.2 DOBA OKUPACIJE OD LETA 1941 DO LETA 1945 ...... 100 5.3 ŠOLA PO II. SVETOVNI VOJNI DO LETA 1978 ...... 102 5.3.1 Šolski učitelji, število učencev, posebnosti v organizaciji dela .... 107 5.3.2 Kulturno dogajanje v šoli in v kraju ...... 109 5.3.3 Zanimivosti iz kronik ...... 112 5.4 ŠOLA OD LETA 1978 DO ZDRUŢITVE OBEH ŠOL LETA 2002 . 115 5.4.1 Šolski učitelji, število učencev, posebnosti v organizaciji dela .... 115 5.4.2 Posebni dogodki in prireditve ...... 118 6 POŠ TRJE ...... 122 6.1 USTANOVNA LISTINA – OD IDEJE DO URESNIČITVE ...... 123 6.2 OD LETA 2002 DO DANES ...... 124 6.3 KULTURNE DEJAVNOSTI V ŠOLI, POVEZOVANJE S KRAJEM129 7 ŠOLA S(M)O LJUDJE – SPOMINI NA ŠOLO ...... 132 8 IZ „VAŠKE“ ŠOLE V SVET ...... 185 9 SKLEP ...... 198 10 VIRI IN LITERATURA ...... 202 11 PRILOGE ...... 1 11.1 SEZNAM PRILOG...... 1 11.1.1 Priloga A ...... 2 11.1.2 Priloga B ...... 3 11.1.3 Priloga C ...... 4 11.1.4 Priloga D ...... 5

KAZALO SLIK Slika 1: Obris KS Galicija ...... 8 Slika 2: Šola v Galiciji nekoč ...... 39 Slika 3: Začetna stran 1. šolske kronike ...... 41 Slika 4: Šolsko spričevalo, šolsko leto 1939/40 ...... 59 Slika 5: V Zavrhu ...... 80 Slika 6: Šola v Galiciji danes ...... 82 Slika 7: Šola v Veliki Pirešici ...... 83 Slika 8: 3. in 4. razred z učiteljico Avgusto Završnik ...... 113 Slika 9: Izkaz mešane osnovne šole Pirešica, šolsko leto 1945/46 ...... 115 Slika 10: Šola v Veliki Pirešici danes ...... 121 Slika 11: POŠ Trje danes ...... 122 Slika 12: POŠ Trje, fotografija iz zraka ...... 131

KAZALO TABEL Tabela 1: Število otrok med šolskimi leti 1945/46 ter 1967/68 ...... 72 Tabela 2: Število otrok med šolskimi leti 1969/70 in 2001/2002 ...... 78 Tabela 3: Posnetek šolskega popisovanja ...... 86 Tabela 4: Število otrok med leti 1909 in 1920 ...... 95 Tabela 5: Število otrok med leti 1920 in 1937 ...... 96 Tabela 6: Število šolskih otrok med leti 1980/1981 in 2000/2001 ...... 117

KAZALO GRAFOV Graf 1: Število otrok med šolskimi leti 1945/46 ter 1967/68 ...... 72 Graf 2: Število otrok med šolskimi leti 1969/70 in 2001/2002 ...... 78 Graf 3: Število otrok med leti 1909 in 1920 ...... 95 Graf 4: Število otrok med leti 1920 in 1937 ...... 96 Graf 5: Število šolskih otrok med leti 1980/1981 in 2000/2001 ...... 118

iii

1 UVOD

Majhno ţivi v mali šoli / majhni razredi, / majhni vsevedi, / majhne petice, majhne tovarišice / in naokoli majhne stezice, / še manjši mravljinci / in majhne noţice, / še manjši mezinci. // Majhno ţivi v mali šoli. // A male glave / rastejo vneto /…/ Tedaj je majhnega konec. / In napoči / veliko. Tone Pavček

Podruţnična osnovna šola Trje je manjša šola v majhni Krajevni skupnosti Galicija, v občini Ţalec, a ima veliko in dolgo zgodovino. 170 let. Pisati se je začela v letu 1845, ko je bil v Galicijo nameščen prvi učitelj Franc Kramar. Šola je bila do leta 1890 enorazrednica, do leta 1956 pa samostojna osemletka, po tem je postala štirirazrednica in podruţnica Osnovne šole Ţalec vse do leta 1970, ko je postala podruţnica Osnovne šole Petrovče (v nadaljevanju OŠ Petrovče). Leta 1908 je bila ustanovljena druga, v Veliki Pirešici, ker je bila šola v Galiciji prenatrpana. To je pomenilo velik prelom v zgodovini šolstva v današnji Krajevni skupnosti Galicija (v nadaljevanju KS Galicija). Šolski okoliš se je razdelil na dva dela, šola je bila ob ustanovitvi dvorazredna, prvi učitelj je bil Josip Leskovar. V šolskem letu 2002/2003 sta se obe šoli zdruţili v eno, Podruţnično osnovno šolo Trje (v nadaljevanju POŠ Trje), ki nudi učencem moţnost za optimalni razvoj v vzgojno-izobraţevalnem sistemu. Svojo vizijo so jasno zapisali ob ustanovitvi in jo do danes dosledno uresničujejo. Pri tem je pomembna vloga vodje šole Nade Jelen kot tudi vseh učiteljev, ki poučujejo na šoli, ter ravnateljice matične šole Irene Kolar, ki skrbi za njen razvoj in kakovost, da šoli »delujeta kot eno.« Temu so namenjeni tudi projekti, kot npr. projekt, ki so ga izvedli v šolskem letu 1999/2000, imenovan »Modeli povezovanja POŠ z matično šolo in okoljem kot primer zagotavljanja kakovostnega pouka«. Podruţnične šole imajo namreč v procesu izobraţevanja pomembno mesto. Včasih poimenovane kot šole na vasi so se danes razvile v ustanove, ki so več kot samo vzgojne in izobraţevalne, saj predstavljajo center druţbenega dogajanja na podeţelju, povezujejo krajane in širše okolje. Kraj ţivi z njimi. Podruţnice imajo svoje specifike, predvsem je

1 značilen kombiniran pouk, ki od učitelja zahteva posebno strokovno usposobljenost, posebno načrtovanje, organiziranje, veliko fleksibilnosti, delo je oteţeno zaradi prostorske in materialne opreme, šole nimajo telovadnic, število otrok upada, šole se zapirajo idr. Vse našteto velja za obe šoli v Galiciji in Pirešici (ne pa za POŠ Trje), ki sta prehodili različna obdobja v zgodovini, ki so bila šolstvu bolj ali manj naklonjena. Učitelji so s strokovnim delom dokazali, da je kljub posebnim pogojem pridobljeno znanje učencev kakovostno ter povsem primerljivo z znanjem učencev v večjih šolah. Vsi zapisi v kronikah, vsa poročila in dokumenti pričajo, da so od vsega začetka posebno skrb namenjali vzgoji in izobraţevanju. Danes se veliko govori o sodobnih podruţničnih šolah. Nolimal 1 pravi, da o sodobni podruţnici govorimo takrat, »kadar je le-ta demokratično vodena, izpolnjuje številne materialne, organizacijske in strokovne pogoje ter s poučevanjem in učenjem zagotavlja kakovostno znanje.« POŠ Trje se je razvila v sodobno šolo s telovadnico in dobro opremljenimi učilnicami. Število otrok narašča, demografski podatki kaţejo, da se bo tako nadaljevalo tudi v prihodnosti. Pouk poteka v petih oddelkih, od 1. do 5. razreda.

Vsaka šola ima posebno magično moč, vsrka te vase, splete trdna prijateljstva, vezi, ki trajajo še dolgo po tem, ko zapremo njena vrata. Prinese prve ljubezni, te obrusi v najobčutljivejših letih, ko začnemo rasti, ţiveti, si postavljati cilje … Tako je bilo tudi z mano. Spominjam se šolanja v Veliki Pirešici. Bilo mi je lepo, v mali šoli, na majhnem igrišču, v majhnih učilnicah … Učitelji so znali iz hladnih hodnikov ustvariti dom, v katerem smo se veliko naučili. V meni so prebudili ljubezen do knjiţevnosti, gledališča in zgodovine. Moj prvi velik učitelj je bil Alojz Jazbec, pravo popotnico za ţivljenje pa mi je dala Breda Šip, učiteljica v Petrovčah. Za vse ţivljenje. In Pavel Vozelj, kulturnik v Pirešici. Danes vem, da sem imela srečo. Tudi v gimnaziji in na fakulteti.

1 Fani Nolimal, Sodobna podruţnična šola v luči informizacije, 10. Mednarodna multi konferenca, Ljubljana, 12. 10. 2007, http://profesor.gess.si/marjana.pograjc/%C4%8Dlanki_VIVID/Arhiv2007/Papers/Nolimal2007.pd f, pridobljeno 1. 9. 2015.

S POŠ Trje in OŠ Petrovče sem se kasneje zopet srečala – najprej kot voditeljica programa ob postavitvi temeljnega kamna za šolo na Trju, kasneje kot učiteljica. Nekateri moji nekdanji učitelji so postali moji sodelavci. »Utrip« šole in kraja sem spoznala tudi z drugega zornega kota, imela sem priloţnost postati del nje in soustvarjati delček zgodovine šole in kulture v KS Galicija. Od tod tudi ţelja, da raziščem zgodovino šolstva v naših krajih s poudarkom na kulturni dejavnosti. Predmet mojega raziskovanja je zelo obseţen, saj obravnava 170 let, tri šole in dvanajst kronik, pet kronik gališke šole, pet šole v Veliki Pirešici (druga kronika je bila med 2. svetovno vojno uničena) in dve kroniki POŠ Trje. Obstaja tudi nekaj zapisnikov konferenc ter tednikov in razrednic, ki so mi bili v pomoč za podrobnejši vpogled v delo učiteljev takrat. Prva gališka kronika je bila napisana v gotici, kratek povzetek hrani Slovenski šolski muzej. Direktor muzeja, mag. Stane Okoliš, mi je namenil kar nekaj svojega časa, prevedel nekaj strani kronike, ter mi osvetlil začetek šolstva v Galiciji. Šolske kronike so skrbno zapisane, zelo obseţne in podrobne. V njih so zapisovali pričetek, zaključek in prekinitve šolskega dela, statistične podatke šoloobveznih otrok, šolske okoliše, odloke – navodila ministrstev in okroţij, šolsko organizacijo, načrte in učne metode, nadzor in obisk šole, pouk in načine poučevanja, socialno skrbstvo za mladino, narodne in šolske slovesnosti, prireditve, zdravstveno stanje otrok, učne knjige in mladinski tisk, ţivljenje v kraju idr. V kronikah je tudi veliko slikovnega gradiva, a šele po 2. svetovni vojni. Kronike so tudi zanimivo literarno branje, saj so v njej pesmi in izseki iz dramskih iger, delo učiteljev. Zapisovali so jih v večini šolski upravitelji (kasneje vodje). Kadrovskih sprememb je bilo v začetnih obdobjih veliko. Različne pisave, jezik, statistični podatki, številne šolske reforme, ki so povzročile spremembe v organiziranosti šole in načinih poučevanja ter obseg gradiva so od mene terjali ogromno časa in poglobljenega študija. Zapisi v kronikah so bili temeljni podatki za raziskavo. Drugega gradiva o zgodovini šolstva, razen dveh raziskovalnih nalog, ki pa sta obravnavali le posamezna področja ali obdobja, ni. Šolske kronike so shranjene v arhivu POŠ Trje.

V začetku diplomskega dela je predstavljena KS Galicija, njene naravne in geografske značilnosti ter izvor imena, le-ta je terjal veliko branja in raziskovanja po arhivih in literaturi. Poseben del je namenjen kratkemu zgodovinskemu orisu. Podatke, zbrane iz literature, sem primerjala z zapisi v kronikah kot tudi s pričevalci - ljudmi, ki sem jih obiskovala na domovih. Posebej dobro se spominjajo obdobja med drugo svetovno vojno. Temu sem namenila tudi več pozornosti, saj me zanima ţe od otroštva. Zaznamovali so mojo druţino, o dogodkih mi je pripovedoval stari oče, o tem je zapisano tudi v literaturi. Med vojno je bil zaprt v Starem piskru, pregnan v Avstrijo, izdan, ko se je skrival v bunkerju v Ţeleznem, ker je ušel iz nemške vojske. V vojni je izgubil svojega očeta, mojega pradeda, za katerega še danes nismo dognali, kje je pokopan. Zanimivo je, da kronisti takoj po koncu vojne, kot tudi zapisi, ki sem jih našla v Slovenskem šolskem muzeju, navajajo, da izdajstev v teh krajih ni bilo. Poglavje zaključujem s kulturo in predstavitvijo društev. Zgodovina in obseg njihovih dejavnosti sta tako raznolika in bogata, da presegata predmet preučevanja mojega diplomskega dela, zato sem se osredotočila le na dejavnosti, ki so povezane s POŠ Trje. V nadaljevanju diplomskega dela je predstavljena zgodovina šolstva na Slovenskem, s temeljnimi in ključnimi podatki ter reformami, ki so vplivale na spremembe v šolstvu, posredno na šolstvo v KS Galicija. V osrednjem delu diplomskega dela sem predstavila zgodovino POŠ Trje oziroma šol v Galiciji, Pirešici in na Trju po posameznih obdobjih, vsako posebej in primerjalno. Posebno sem poudarila začetek šolstva, 1. šolsko leto, dobo okupacije in obdobje po 2. svetovni vojni do 70. let prejšnjega stoletja. Vsa naslednja obdobja sem zaokroţila v krajši pregled. Obseg raziskovanja je bil obseţen, zato sem npr. nekatere odloke različnih okroţij, ministrstev, specifične zapise iz kronik in število šoloobveznih otrok zapisovala le za posamezna obdobja, za primerjavo, za ilustracijo ter vpogled v to, kako so kronike zgrajene, kaj vse so zapisovali in kako pomembno je bilo izobraţevanje v teh krajih od ustanovitve naprej. Zanimal me je šolski obisk, posnetki popisovanja, učitelji, ki so bili od nekdaj vpeti v kulturno dogajanje v kraju, ter njihova izjemna skrb za kvaliteten pouk. Vse potrjujem s podatki iz kronik.

Diplomsko delo temelji na poudarku kulturnega ţivljenja v šoli, ki je bilo povezano s krajem od nekdaj. Šola je bila temeljni nosilec kulturnega ţivljenja. To pričajo tudi podatki, ki sem jih našla v šolskih kronikah. Za ilustracijo v posameznih obdobjih sem zapisala tudi zanimivosti iz kronik, iz ţivljenja v današnji KS Galicija in drugod. Sedmo in delno tudi osmo poglavje je nastalo med ljudmi. Zapise iz kronik sem ţelela preveriti tudi v spominu »ţivih pričevalcev«, tako sem jih poimenovala, tistih, ki so šolo obiskovali kot učenci ali v njej poučevali. Menim, da so spomini »zgradili« diplomsko delo v celoti. Odprli so drug pogled ter hkrati potrdili veliko podatkov, ki sem jih našla v kronikah, ter jih tudi nadgradili. Pričevalci so nazorno opisovali šolski prostor, učilnice, zunanjo okolico, šolske potrebščine idr. Navedli so mnogo podatkov, ki niso zapisani v kronikah. Osupnil me je njihov spomin. Odstirali smo zgodovino in »pisali drugačno«. Veliko časa sem preţivela z njimi, še več, ko sem spomine zapisovala. Niso mi povedali vsega, večkrat so obmolknili, pogledali nekam vstran, zamahnili z roko in modro dejali: »Človek se mora spominjati le dobrih reči, o slabih ni za govoriti. To te ohranja pri ţivljenju!« Seveda gre v veliki meri za subjektivne zapise, menim pa, da so lahko subjektivni tudi nekateri zapisi kronistov, kljub dejstvu, da so kronike izjemen zgodovinski vir. Za zgodovino šolstva v KS Galicija edini. Skrb za njih je izjemnega pomena. Menim, da je treba na zgodovino gledati z veliko mero pazljivosti, le ko natančno preučiš problem, lahko o njem pišeš ali si celo dovoliš soditi. Temu sem v diplomskem delu sledila. V zadnjem poglavju Iz vaške šole v svet sem predstavila sokrajane, ki so ime KS Galicija ponesli v »svet«. Ni jih veliko, a so toliko bolj dragoceni. Izjemno pozornost sem namenila slikarju Doretu Klemenčiču - Maju in njegovim zapisom. Velja za enega redkih slikarjev, ki se je izraţal tudi z besedo. Gradivo hrani Domoznanski oddelek Medobčinske splošne knjiţnice Ţalec. Veliko zapisov je neobjavljenih in so izjemno zanimivi, iz njih sem črpala podatke, ki so povezani z Galicijo. Ugotovitve in spoznanja sem zaokroţila v zadnjem delu diplomskega dela, v zaključku.

1.1 NAMEN DIPLOMSKEGA DELA

V diplomskem delu sem ţelela predstaviti zgodovino šolstva v današnji KS Galicija, zgodovino POŠ Trje, ki ima korenine močno razvejene in trdno zasidrane v »domačo grudo« v svojih predhodnicah, šolah v Galiciji in Veliki Pirešici. Ţelela sem osvetliti pomembnost šole, pedagoško, strokovno vrednost od ustanovitve do danes ter vrednost za kraj in ljudi, ki bivajo v njem. Dokazati, da je šola nosilec kulturnega ţivljenja v kraju od začetka do danes. Zanimalo me je, kako se zapisi v kronikah ujemajo, dopolnjujejo ali razlikujejo v primerjavi z ostalo literaturo in spomini »pričevalcev«. Menim, da je moj raziskovalni problem zanimiv, saj je neraziskan, vsaj v širšem pregledu, in aktualen – šolstvo v KS Galicija namreč v letu 2015 praznuje 170 let.

1.2 METODOLOGIJA

V diplomskem delu sem uporabljala več metod, saj se le-te pri preučevanju zgodovine šol med seboj povezujejo, prehajajo ena v drugo. Uporabljene so splošne teoretične metode, predvsem: deskriptivna (proučevanje na nivoju opisovanja dejstev, odnosov, procesov brez vzročnega razlaganja); komparativna (proučevanje na nivoju primerjanja dejstev, odnosov, procesov z namenom odkrivanja podrobnosti in razlik); zgodovinska metoda - na podlagi različnih dokumentov in gradiv sem spoznavala, kaj se je v preteklosti zgodilo; metoda kompilacije – z njo sem povzemala opazovanja, spoznanja in stališča avtorjev; postopek zbiranja podatkov; metodo klasifikacije za definiranje osnovnih pojmov; metoda dela na terenu; duhovnozgodovinsko metodo. Svojo intuicijo in izkušnjo sem uporabljala pri obravnavi ustnih virov, pri delu na terenu.

2 PREDSTAVITEV KRAJEVNE SKUPNOSTI GALICIJA

2.1 NARAVNA IN GEOGRAFSKA LEGA

»Največkrat sem hodil po gozdih sam. Po teh galiških gozdih. Temni so, kakor ječa, skrivnostni so, kakor sanje. Oni so me oblikovali. Oni so mi dahnili v dušo zelenkasto samoto. S svojim omamnim duhom so me zadušili in od njihove tišine sem postal gluh!«2 Dore Klemenčič - Maj

Današnja KS Galicija je bila ustanovljena po sklepu skupščine Občine Ţalec leta 1964. Imenuje se po najmlajšem kraju v svojem sestavu, ki je širše3 krajevno ime dobil šele po narodnoosvobodilni vojni in ljudski revoluciji. Do okupacije 1941 se je občina imenovala Velika Pirešica, ustanovljena 1850. Le-ta je bila v času taborov in prebujanja slovenske narodne zavesti trdno slovenska. Ko so organizatorji in pobudniki II. slovenskega tabora v Ţalcu 6. septembra 1868 izdali poziv Slovencem, naj se udeleţijo tabora, je bil med podpisniki poziva slovenskih narodnjakov oz. velmoţ tudi ţupan Velike Pirešice. Podpisal se je - Jakob Ješovnik, posestnik in ţupan v Veliki Pirašci.4 Občina je bila v tem delu Savinjske doline velika in pomembna: »Številčno največja občina v Savinjski dolini je Velika Pirešica, ki ima svoj urad v šolskem poslopju v vasi Pernov ob vznoţju grička sv. Oţbolta v ţupniji Galicija. V občini je poleg ţupnije Galicija še ţupnija Gornja Ponikva in tri narodne šole v Galiciji, na Gornji Ponikvi in v Pernovu,«5 je leta 1930 zapisal Rajko Vrečer, raziskovalec zgodovine Savinjske doline. KS Galicija leţi v severovzhodnem delu občine Ţalec. Od ravnine Savinje sega v pobočja Kjumberga (628 m) in Gore (567 m). Je mejna krajevna skupnost občine Ţalec na meji s celjsko in velenjsko občino, na prehodu iz Savinjske v Šaleško

2 Dore Klemenčič - Maj, "Mladost v gozdu, 10. september 1930«, Mapa: Dore Klemenčič - Maj, Domoznanski oddelek, Medobčinska splošna knjiţnica Ţalec. 3 Od ustanovitve cerkve sv. Jakoba v Galiciji leta 1422 in do sredine 20. stoletja je bila Galicija samo zaselek naselja Zavrh, danes je ravno obratno. 4 Joţe Vurcer, Utrinki iz zgodovine Krajevne skupnosti Galicija, v: Viktor Furman, Monografija Galicija, Kulturna skupnost občine Ţalec in KS Galicija, Prevalje, 1989 (dalje: Vurcer, Utrinki iz zgodovine KS Galicija), str. 10−16. 5 Rajko Vrečer, Savinjska dolina s posebnim ozirom na splošno, krajevno in upravno zgodovino v besedi in sliki, Ţalec 1930 (dalje: Vrečer, Savinjska dolina), str. 177.

7 dolino. 6 Obsega 18,61 km² ter ima 1925 prebivalcev. 7 Sestavljajo jo zaselki Galicija, Hramše, Zavrh pri Galiciji, Pernovo, Velika Pirešica in Ţelezno.

Slika 1: Obris KS Galicija

(Vir:http://www.galicija.si/turisticnodrustvo/images/stories/INFO_tabla_turisticno_drustvo_Galici ja.jpg)

Območje leţi v tistem delu savinjskega hribovja, kjer so nahajališča raznih rud, predvsem ţelezovega kršca. Konec 18. in v 19. stol. se je pričel silovit razvoj rudarstva na celotnem Štajerskem. Na območju KS Galicija segajo prvi pričetki rudarstva ţe pred leto 1794, ko je bil obnovljen in ponovno podeljen rudarski patent za rudokop. Ţelezovo rudo so kopali za potrebe mislinjske ţelezarne,

6 Vrečer, Savinjska dolina, str. 177. 7 Podatki za leto 2010, Občina Ţalec, prostorski podatki, http://www.zalec.si/slo/main.asp?id=7EA6BCFE (pridobljeno 29. 8. 2015).

8 glavni podjetniki ţelezarstva so bili mislinjski lastniki fuţin. Rudokop Akle je bil časovno drugi najstarejši odprti kop, nahajal se je na območju nekdanje občine Velika Pirešica. Poleg njega je bil na tem območju pomemben tudi rudokop v Veliki Pirešici. Rudišče pirita v Ţeleznem so odkrili leta 1862. Odkop je trajal do leta 1902. Rudišče je postalo zelo pomembno ţe leta 1873, ker so na starih kopih v glavnem odkopavali rjavi ţelezovec, ki je preperel iz ţelezovega kršca. Ţelezno je dobilo ime po ţelezovi rudi.8 Iz obdobja rudarske dejavnosti se je v KS Galicija ohranilo več rovov, mnogi med njimi pa so skoraj ţe povsem zasuti. Zanimivo je, da v teh krajih večkrat pride do udara strele, domačini to povezujejo z ţelezovo rudo. Med zaselkoma Galicija in Ţelezno se nahajata tudi dve kraški jami, in sicer Zlodejeva luknja in Koroščeva ali Špegličeva jama. V Veliki Pirešici je pomemben kamnolom apnenca. Svet je povečini hribovit, med 300 m in 600 m nadmorske višine. Naselja so razloţena, precej je samotnih kmetij. Višje površine so porasle z mešanimi gozdovi, veliko je vodnih izvirov.

2.2 KAKO JE Z IMENOM GALICIJA

O izvoru krajevnega imena obstaja več razlag. Prva razlaga se opira na raziskovanje etimologa Davorina Trstenjaka, ki je leta 1864 v Galiciji pregledoval rimske kamne. O imenu Galicija pravi, da izvira iz starodavnega imena »galice«, kar pomeni vrana, motiv, ki je sicer značilen za Spodnjo Savinjsko dolino. Kraj Galicija se je menda tako imenoval ţe v rimskem času.9 Druga razlaga je prav tako plod istega raziskovalca, v njej trdi, da je ime Galicija povezano s staroslovansko mitologijo. »Takošna mesta, kjer so stali templji v čast solnčnemu bogu, godcu in pevcu, so stari Sloveni imenovali galicije, in ker so ti plesi bili navadni v gorkem poletnem času, je o prelazu poganstva v krščanstvo novo spreobrnjencem nadomestoval poganskega solnčnega boga sv. apostelj Jakob, zato še zdaj dve cerkvi najdemo, edno v savinski dolini, drugo na Koroškem, ki se velite: sv. Jakob v Galiciji

8 Vurcer, Utrinki iz zgodovine KS Galicija, str. 15. 9 Arhiv ţupnije v Galiciji, Ferdinand Videnšek, Ţupnija Sv. Jakoba v Galiciji, povzetek ţupnijske kronike iz Galicije (dalje: Videnšek, Ţupnija Sv. Jakoba v Galiciji) .

/…/,«10 zapiše v svoji utemeljitvi. Kronist v kroniki takratne ţupnije sv. Jakoba v Galiciji zapiše: »Davorin Trstenjak je /…/ skušal objasniti etimologijo in nastanek imena Galicija. Trdi, da je Galicija v zvezi s staroslovansko mitologijo. ´Takšna mesta, kjer so stali templji v čast sončnemu bogu, godcu in pevcu, so stari Slovani imenovali »galicije«. Ker so bili ti plesi navadno v toplem poletnem času, je ob prehodu Slovanov iz poganstva v krščanstvo nadomestil poganskega sončnega boga apostol Jakob. Radi tega še danes najdemo kraj, ki se imenuje Galicija v Savinjski dolini in na Koroškem.´ V Galiciji pri Celju sta v ţupnišču vzidani dve plošči, ki predstavljajo simbola sončnega boga: vrano in sokola.«11 Po drugi razlagi je ime Galicija povezano s špansko pokrajino Galicija, kamor so v srednjem veku romali naši predniki in nekaj deset let nazaj ponovnim odkritjem romarskega središča Compostella12, kjer je po legendi pokopan sv. Jakob starejši. »Sant Jago di Compostella. Najbrţ so poboţni vitezi in morda tudi gospodarji Rabensberga romali v Compostello in od tam prinesli kult in ime sv. Jakoba, kateremu so kasneje zgradili tudi cerkev. V Galiciji se zvoni za odpustke, kakor v Compostelli,« 13 je zapisano v kroniki ţupnije. Menim, da to tezo kot najbolj verjetno, potrjujeta dva podatka, in sicer: leta 2013 je bila ob cerkvi sv. Jakoba postavljena tabla Mednarodne Jakobove poti v Sloveniji, del prekmursko- štajerske veje poti sv. Jakoba, ki sega od cerkve sv. Jakoba v Galiciji do cerkve sv. Jakoba v Ljubljani. Pot so označili člani Društva prijateljev poti sv. Jakoba v Sloveniji. Poleg cerkve sv. Jakoba v Galiciji so se na zemljevid »narisali« tudi drugi kraji KS Galicija, pot namreč poteka od vzhoda proti zahodu od Šentjungerta (cerkev sv. Kunigunde) na meji z občino Celje, do sv. Jakoba v Galiciji, nadaljuje se mimo kraja Ţelezno, v Pernovo (cerkev sv. Oţbalta). Pri Veliki Pirešici prečka glavno cesto Celje–Velenje. Tu nato »zapusti« krajevno skupnost. »Z oţivitvijo srednjeveške Jakobove poti ohranjamo kulturno in

10 Davorin Trstenjak, "Raziskavanja na polji straroslovanske mythologije spisal Davorin Trstenjak«, Letopis Matice slovenske, 1870, letnik 3, št. 1, str. 25. 11 Videnšek, Ţupnija Sv. Jakoba v Galiciji. 12 Cerkev sv. Jakoba v Španiji je bila zgrajena in posvečena 25. julija 816, ko so kristjani so začeli romati k sv. Jakobu Komposteljskemu. V srednjem veku je bila Evropa prepletena s potmi, ki so vodile tja. Jakobova pot – Camino de Santiago – ji pravijo Španci, je postala tretja boţja pot kristjanov, takoj za Jeruzalemom in Rimom, zapis hrani arhiv društva prijateljev poti sv. Jakoba Slovenija. 13Arhiv Društva prijateljev poti sv. Jakoba Slovenija, Mednarodna Jakobova pot v Sloveniji.

10 naravno dediščino drţave kot kamenček v mozaiku slovenske prisotnosti v Evropi,« je zapisano na tabli. Drugi, verjetnejši izvor poimenovanja se nanaša na najslavnejšega romarja iz naših krajev grofa Ulrika II. Celjskega. O njegovem romanju v Kompostelo, v letu 1432, je v španski kroniki kastiljskih kraljev14 zapisano: »Iz Astudilla je šel kralj za veliko noč v Amusco in tja je prišel neki velik nemški gospod, nečak cesarja Sigismunda, in sicer grof Celjski; ta je bil namreč prišel v to kraljestvo, da bi šel v Santiago, spremljalo pa ga je šestdeset konjenikov, bogato opremljenih plemičev /…/ Grof je ostal tam dvajset dni, kralj in kraljica pa sta mu prirejala zelo velike slovesnosti /…/ Od tam je odšel, da bi opravil svoje potovanje v Santiago /…/.« 15 Znano je, da so Savinjsko dolino v 11. stoletju dobili v posest grofje Vovbrški, nasledili pa so jih Celjski grofje. Zadnja razlaga o izvoru imena pa je vezana na ljudsko izročilo. Le-to pravi, da je nekdo ime Galicija razlagal tudi tako: »Nekoč, v starih časih je ţivel v Galiciji, ki se je takrat imenovala drugače, nek Poljak iz Galicije - poljske. Kdor je šel k njemu, je rekel: ´Grem h galicijaneiju.´ Tako so ljudje začeli govoriti »galicijaner« in kraj, kjer je ţivel, je menda tako postal Galicija.«16

2.3 KRATEK ZGODOVINSKI ORIS

Najstarejša sled človekove dejavnosti v Galiciji je kamnita sekira iz mlajše kamene dobe, najdena na ledini Gradišče, ki leţi vzhodno od cerkve v Galiciji. Iz dobe Ilirov in Keltov je najdeno veliko keltsko grobišče v soseščini Galicije, v Drešinji vasi.17 V cerkev sv. Jakoba v Galiciji je vzidan del rimskega nagrobnika v fasado ţupnišča, v ţupnišču sta dva lepa kamna, dela dveh rimskih nagrobnikov iz konca prvega in začetka drugega stoletja.18 Na ledini Gradišče v Galiciji naj bi bilo tudi rimsko svetišče. Tudi naziv doline, ki pelje pod Šentjungertom proti Galiciji, imenovan Rimski graben, spominja na rimsko obdobje. Iz časov najstarejše slovanske naselitve v 7. stoletju je v Spodnji

14 Arhiv Društva prijateljev poti sv. Jakoba Slovenija, Mednarodna Jakobova pot v Sloveniji. 15 Janez Mlinar, »Podoba Celjskih grofov v narativnih virih«, Historia, znanstvena zbirka oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Maribor, 11, Ljubljana, 2005, str. 210−211, 16 Viktor Furman, Monografija Galicija, Prevalje, 1989 (dalje: Furman, Galicija), str. 9. 17 Arhiv ţupnije v Galiciji, Janko Cigala, Cerkev sv. Jakoba v Galiciji. 18 Furman, Galicija, str. 9.

Savinjski dolini leta 1951 najdeno le majhno slovansko grobišče v sosednjem kraju, in sicer v Gotovljah. Od 9. do 10. stoletja so vladali frankovski in za njimi nemški fevdalci. Leta 1043 je grofica Hema, vdova savinjskega mejnega grofa Viljema I, podarila velik del posesti mejnih grofov v trajno last salzburški nadškofiji. Med drugim je darovala krški škofiji salzburške nadškofije gospostvo Helfenberg19 - Sotesko z gradom v Socki nad Veliko Pirešico. Soteški gospodje so bili fevdni lastniki velike večine zemljiških posestev v današnji KS Galicija. Zemljiška posestva so imeli tu tudi graščaki dvorca Hofrain - Grmovje v Pernovem. Sredi 13. stoletja je gospostvo postalo fevd gospodov Ţovneških z Ţovneka nad Braslovčami, v 14. stoletju so postali lastniki celjske gospoščine ter mogočni Celjski grofje in knezi do srede 15. stoletja. Soteško posest Celjskih so upravljali zemljiški uradi v Veliki Pirešici, Ţeleznem, Pernovem, Hramšah in urad Šentjungert, zemljiško posest pa gospostvo v Grmovju - Hofrain20 na Pernovem, z zemljiškimi uradi v Pernovem, Veliki Pirešici in Ţeleznem. Posest si je pridobila tudi duhovščina cerkve sv. Maksimiljana iz Celja, bili so lastniki urada na Pernovem. V letih 1530−1535 je bil vikar pri sv. Maksimiljanu v Celju tudi Primoţ Trubar, le-ta je bil koristnik nekaterih zemljišč v današnji KS Galicija. Po izumrtju celjskih knezov leta 1456 je celjska gospoščina po dedni pogodbi prešla v last deţelnega kneza iz rodu Habsburţanov, le-ti so obdrţali posest celjske grofije do leta 1750, ko je cesarica Marija Terezija prodala gospoščino grofu Vincencu Gaisrucku. Graščaki iz Novega Celja so ostali fevdalni lastniki posestva do zemljiške odveze leta 1848. Po prehodu celjske gospoščine v deţelno kneţjo

19 Grad je danes v skromnih razvalinah, nahaja se nad sotesko Pirešice ob odcepu velenjske ceste prti Arnačam. Leta 1800 je grad kupil kmet Škrlin, danes je v kmečki lasti. Prvi posestnik se je pojavil leta 1256, leta 1300 je prišla polovica posestva v roke Friderika Ţovneškega. Zadnji Helfenberg je umrl 1686. Po Soteških so bili lastniki baroni Gabelkhovni in grofje Schrottenbachi. Po draţbi v letu 1873 je grad prevzel Jakob Jeţovnik (Vrečer, Savinjska dolina, str. 182). Zanimivo je, da je dal grad grof Friderik Celjski razvaliti, a so ga na novo postavili. 20 Nekdanji dvorec Hofrain je danes obnovljen in je enota posebnega socialno-varstvenega zavoda Doma Nine Pokorn Grmovje na Pernovem. Prva omemba gradu je iz 17. stoletja, tu je leta 1635 bival vojvoda vladnih čet, ki so branile Novi Klošter pred kmečkimi uporniki. Starost dokazujejo tudi podatki, da so v cerkvi sv. Oţbolta na Pernovem pokopani razni posestniki gradu. Najstarejši med njimi je imenovan Hans Pelhofer, leta 1624. Grad je bil v lasti različnih posestnikov, med zadnjimi je v letu 1875 omenjena grofica Leonija Sermage, ki je prodala grad Hansu Jeschouniggu iz Arje vasi, nasledila ga je njegova hči Irma Jeschounigg (Vrečer, Savinjska dolina, str. 179−180). Druţina Jeţovnik je bila ena izmed najbogatejših veleposestnikov Savinjski dolini.

12 posest je upravljal in nadzoroval posest vicedomski urad v Celju, ki je nadziral vso deţelno kneţjo posest, tudi tisto, ki je bila dana v zakup ali prodana. Upravljali so številne gozdove, med njimi tudi gozd Studenec nad Pirešico, na Šentjungertu in Kjumbergu. V 2. polovici 17. stoletja so te gozdove začeli prodajati, na Šentjungertu in v Galiciji je nastalo 21 gozdnih kmetij. V 18. stoletju so posesti celjske grofije upravljali lastniki gospoščine Novo Celje.21

Ostale zanimivosti iz časa pred 2. svetovno vojno:

 Prva omemba krajev v KS Galicija sega v leto 1190, in sicer za kraj Pernovo: Heberhardu de Pernowoe (pernovski fevdni gospod), nadalje Veliko Pirešico, 15. 2. 1329, Dacz Nider Perchsitz sechs huobe (dajatve plačuje šest kmetij Spodnje Pirešice) in Dacz Ober Perchsitz vier huoben (dajatve plačujejo štiri kmetije Gornje Pirešice). Omenjen je tudi Zavrh v 15. stoletju: Završt, 6 huben dem Egk (šest kmetij v kotu).22  Kmetije na celjskem območju so bile večinoma zakupne, nekaj pa jih je bilo tudi kupnih ali prodajnih (dednih). V splošnem je cela kmetija merila 20 hektarjev njiv in travnikov. Z dodelitvijo gozdov in pašnikov se je njena velikost podvojila, vendar se je veliko kmetij kmalu razdelilo. Kmetje podloţniki so bili dolţni dajati davščine, dajatve in opravljati določena opravila. Višina davščin in opravil je bila določena v urbarjih, večinoma v naravi. Gorski kmetje na Šentjungertu so morali dajati letno 500 kolov za vinograd pa tudi po 5 seţnjev drv. Če je bilo mnogo ţira, so nekateri kmetje dajali polhovino (do 50 koţic letno). Posebna je bila davščina od vinogradov. Popisane so bile v gorskem-vinogradniškem urbarju. Gospoščina Celje je imela poseben gorski-vinogradniški urad Hofrain - Grmovje v Pernovem.23

21 Vurcer, Utrinki iz zgodovine KS Galicija, str. 11−12. 22 Prav tam, str. 12. 23 Prav tam.

 Slovenski kmetje so se naraščajočemu izkoriščanju fevdalnih gospodov močno upirali. V krajih današnje KS Galicija je zabeleţen upor soteških podloţnikov. 7. maja 1635 so napadli grad Helfenberg - Sotesko, postavljen nad sotesko Socko pri Veliki Pirešici. V ljudskem pripovedništvu so ostali soteški gospodje zapisani kot trdi in okrutni gospodarji. Marsikoga so oropali in vrgli v globoko ječo, zato je grad tudi dobil ime Helfenber, hrib pomaganja.24 Jošt Helfenber je bil v zgodbi o Veroniki Deseniški izvršitelj njenega umora, na Ojstrici, po naročilu grofa Hermana. Zakupniki Helfenberga so imeli lastno sodišče. 25  Zaradi nevarnosti turških vpadov je v začetku 16. stol nastalo obzidje okrog cerkve sv. Oţbalta v Pernovem.26  Cerkev sv. Jakoba v Galiciji se prvič omenja v letu 1422 kot vikarijat stiškega samostana, ki ima patronat nad Galicijo. Gališka ţupnija ima podruţnične cerkve v Pernovem in na Šentjungertu. Cerkev sv. Oţbolta v Pernovem se prvič omenja v celjski kroniki leta 1392, sv. Kunigunda na Šentjungertu je bila zgrajena v drugi polovici 14. stol. Šola v Galiciji je bila ustanovljena leta 1845, 1908 je bila ustanovljena v Pernovem, druga šola v takratni občini Velika Pirešica.27

Vsi ti zgodovinski podatki so bili temeljni tudi za oblikovanje grba KS Galicija iz leta 2003 in je sestavljen iz šestih simbolov28: ščit, meja, sonce in šest ţarkov, število sedem in ptica. V obrazloţitvi grba KS Galicija je zapisano, da njegov

24 Vurcer, Utrinki iz zgodovine KS Galicija, str. 12. 25 Vrečer, Savinjska dolina, str. 182. 26 Vurcer, Utrinki iz zgodovine KS Galicija, str. 14. 27 Prav tam, str. 16. 28 Ščit je simbol pasivnega, obrambnega, zaščitnega oroţja, ni napadalno orodje, varuje pred puščicami in kopji, obvaruje pred vsem, kar je slabo in zlo. Kot simbol pomeni, da ščit ščiti vse, ki stojijo za njim. Meja je obris KS in ponazarja povezanost ljudi znotraj ene celote. Sonce in šest ţarkov; sonce je zasnovano kot sin najvišjega boga in brat mavrice, je središče neba, kot srce je v središču človeka, je vir svetlobe, ţivljenja. Sončni ţarki osvetljujejo šest razseţnosti prostora, šest kot popolno število, saj ga povezujejo s šestimi dnevi stvarjenja in šestimi energijami sveta. Šest ţarkov predstavlja šest krajev v KS Galicija. Število sedem ustreza sedmim dnem v tednu, sedmim popolnostim, sedmim nebeškim sferam, pri Egipčanih je sedem simbol večnega ţivljenja. Simbolizira popoln ciklus idr. Sedem je sedmo stoletje in čas naseljevanja ljudi na območju KS. Ptica je simbol nebesnega sveta, zemeljskega sveta, angela. Kakor po naključju pa je vrana ali galice stalni spremljevalec krajev v KS Galicija. (KS Galicija, http://www.galicija.si/index.php?stran=zgodovina, pridobljeno 29. 8. 2015).

14 logotip upošteva simbole in zakonitosti heraldike. Pri tem pa so upoštevali: naselitev prebivalstva v kraj in širše območje, prve omembe krajev, izvor imena KS Galicija, značilnosti zaselkov, pričetek izobraţevanja in šolstva, osnovne in temeljne dejavnosti, s katerimi se je ukvarjalo prebivalstvo, ter pomembnejše dogodke. Med slednje so umestili: prvo omembo cerkve sv. Jakoba, Primoţa Trubarja kot koristnika nekaterih zemljišč, leto 1794, ko je bil podeljen rudarski patent, leto 1845 - pričetek šolstva in leto 1850 - ustanovitev občine Velika Pirešica. 29 Obravnava teh podatkov pa je bila tudi moje temeljno vodilo pri zapisovanju kratkega zgodovinskega pregleda do 2. svetovne vojne.

»6. aprila 1941 okrog pete ure zjutraj nas 30 je zbudilo zamolklo rohnenje bombnih letal, ki so letela bombardirat Beograd. Takrat še nismo vedeli, zakaj so letela nad Celjem in njihovega uničevalskega namena nismo poznali.«31

V šolski kroniki je zavedeno, da so v Pirešico prišli Nemci 9. 4. 1941. Prebivalci so bili na začetku nad prihodom Nemcev navdušeni, bili so mnenja, da bodo ţiveli v sreči in blaginji. 32 »Ko je okupator pokazal svoje zverske lastnosti, je bilo prebivalstvo spontano navdušeno za narodno-osvobodilno gibanje.«33 Prebivalci so ţiveli trdo ţivljenje, to je morda vzrok, da ob okupaciji leta 1941 ni bilo čutiti odpora niti ne navdušenja za Hitlerja. Prve aretacije in deportacije, predvsem učiteljev in ostalih izobraţencev v Savinjski dolini, so spremenile tudi miselnost prebivalstva. Sredi poletja 1941 so ljudje v Galiciji slišali za odhod zabukovških, preboldskih in drugih delavcev - komunistov v ilegalo. Sprva so si ljudje te dogodke napačno razlagali, prepričani, da so odšli v gozdove predvsem zaradi lastne varnosti pred okupatorjem oziroma zato, da bi se izognili preganjanju in aretacijam. Niso se zavedali, da so odšli v ilegalo na poziv komunistične partije. Nacisti so pričeli s prvimi ukrepi, prebivalci takratne občine

29 KS Galicija, http://www.galicija.si/index.php?stran=zgodovina, pridobljeno 29. 8. 2015. 30 Prebivalce Zavrha nad Galicijo. 31 Magdalena Kovačič Verdel, Na svoji koţi, Šmarje pri Jelšah, 2008 (dalje: Kovačič Verdel, Na svoji koţi), str. 81. 32 Arhiv Podruţnične osnovne šole Trje (dalje: Arhiv POŠ Trje), 2. šolska kronika drţavne osnovne šole v Pirešici, od šolskega leta 1945−46 do 1963−64 (dalje: 2. kronika šole v Veliki Pirešici). 33 Mape šol, Mapa šol V1, Slovenski šolski muzej.

Velika Pirešica so morali takoj oddati oroţje, razstrelivo, zagrozili so jim, da bodo v nasprotnem primeru ustreljeni. Z odlokom so razpustili občinsko upravo občine Velika Pirešica in postavili novo, nemško z imenom Hofrain. Nemški ţupan je postal Golovisch. Z istim odlokom so ukinili prosvetno društvo, hranilnico in posojilnico, sadjarsko društvo v Galiciji, Sokolsko društvo Velika Pirešica ter zaplenili njihovo premoţenje. V knjiţnici prosvetnega društva in knjiţnici osnovne šole v Galiciji so zaţgali vse slovenske knjige, enako v Veliki Pirešici. 14. aprila 1941 je bila izdana odredba o zamenjavi dinarjev za marke. Kmalu po okupaciji so nacisti preimenovali mesta, trge in vasi z nemškimi imeni, Galicija je postala Galizien, Hramše Remischdorf, Zavrh Unterlangenberg. Sledili so še drugi ukrepi, kot so prepoved slovenščine v uradih in javnih prostorih, prepovedano pridiganje v slovenščini v cerkvah, prav tako petje. Posebni ukrepi so bili izvedeni v obeh šolah. 34 Le-ti so predstavljeni v nadaljevanju diplomskega dela, v podpoglavju 4. 3 in 5. 2. Nacisti so nadaljevali s pritiski, ustanovili so posebno organizacijo Steierisches Heimatbund, Štajersko domovinsko zvezo, v katero so v glavnem zajeli vse prebivalce na Spodnjem Štajerskem. Med prebivalce so razdelili pristopne izjave, vsak je moral zelo podrobno vpisati svoje osebne podatke in navesti svoje prednike za nekoliko rodov nazaj ter priloţiti ustrezna potrdila o arijski pripadnosti staršev in starih staršev. Na osnovi izpolnjenih pristopnih izjav je nato sledil sprejem v organizacijo. O tem je odločala posebna tričlanska komisija, ki je v tedanji občini Hofrain delovala meseca julija 1941. Sprejem je bil v osnovni šoli Galicija za prebivalce iz vasi Galicija, Hramše in Zavrh ter v prostorih občine Hofrain za prebivalce iz vasi Velika Pirešica, Pernovega in Ţeleznega. Komisija je kontrolirala podatke v pristopni izjavi, rasni preiskovalec je vsakega člana druţine posebej natančno pregledal glede na podobnost z ţidovsko raso. Navedeno je, da je 80 % prebivalcev prejelo začasno članstvo v Heimatbundu, dobili so zelene legitimacije. Ostale ljudi so Nemci obravnavali kot »Schutzangehorige« ali »zaščitene«. Njihove pravice so bile omejene, niso mogli dedovati, niso smeli sklepati zakonskih zvez med seboj itd. Nemci so sklenili, da jih bodo uporabili kot

34 Franc Špeglič, Galicija v viharnih časih, v: Furman, Galicija (dalje Špeglič, Galicija v viharnih časih), str. 18−19.

16 poceni delovno silo pri nekaterih večjih gradbiščih. Tudi iz tega območja so bili mnogi poslani na delo v Strnišče pri Ptuju ali v Maribor.35 Naslednji ukrep je bila ustanovitev polvojaške organizacije Wehrmannschaft, obvezna je bila za vse moške v starosti med 18. in 45. letom. Naloga te organizacije je bila zunaj armadna vzgoja, s katero so hoteli ljudi vojaško izuriti, dobili so uniforme in čevlje. V teh rjavih uniformah so se morali vsako nedeljo javiti na prostoru pred osnovno šolo v Veliki Pirešici oz. pred gostilno Fervega. Sledilo je politično predavanje, nato vojaške vaje. Poveljevanje je bilo nemško, ob nemških praznikih je morala pri paradi sodelovati tudi godba na pihala iz Zavrha.36 O ukrepih nacistov je zapisano tudi v dokumentu, ki ga je takratna Drţavna šola Galicija poslala Slovenskemu šolskemu muzeju, 30. 10. 1946. Dokument vsebuje podatke za obdobje med 2. svetovno vojno. Takratni šolski upravitelj Ivan Berce navaja: »Za ponemčevanje naše mladine so osnovali Hitlerjevsko mladino, ki pa je bila v tem kraju bolj na papirju. Uvedli so vaške tečaje nemščine, za katere so določili učitelje iz vrst prebivalstva, katero pa v glavnem ni obvladovalo nemščino. Ti tečaji so nekaj časa ţivotarili, pozneje pa sploh zaspali. Najdalj so bili tečaji za Vermane, ki so sicer hodili na tečaje, tam pa, razen če ni bilo kakšne nemške inšpekcije, govorili slovensko.«37 Prvi savinjski organizatorji narodnoosvobodilnega gibanja so se v Galiciji pojavili konec leta 1942, v začetku leta 1943 je nastalo partizansko gibanje v Galiciji. Prva partizanska akcija 1943 je prebivalcem vzbudila upanje, dvignila moralo. V začetku zime leta 1943/44 se je zgodila prva trosilna akcija z letaki, tej so sledile nove, vse so pozivale k sodelovanju z OF. Leta 1944 je odšlo veliko domačinov v partizane, aktivisti so spodbudili celotno gališko območje k sodelovanju z OF. Sledile so nemške hajke, ki so bile brezuspešne. Terenski aktivisti iz Galicije so pošiljali veliko hrane v osvobojeno Zgornjo Savinjsko dolino, jo dajali tudi brigadnim enotam, ki so se po teh in sosednjih krajih pripravljali za spopade z umikajočimi se okupacijskimi silami in domačimi sovraţnimi silami, ki so beţali

35 Špeglič, Galicija v viharnih časih, str. 20. 36 Prav tam, str. 20−21. 37 Mape šol, Mapa G1, Slovenski šolski muzej.

17 z okupatorji. V letu 1944 se je razvilo močno partizansko gibanje. V času boja je na tem območju padlo 20 borcev in dva talca.38 V spomin na te dogodke je v KS Galicija pet spominskih obeleţij, in sicer: spominska plošča na šoli v Veliki Pirešici, spominska plošča na Zadruţnem domu v Galiciji, spominska plošča v Zavrhu, spomenik, grobišče v Zavrhu, spomenik na Gori.39

Najpomembnejši dogodki in zanimivosti iz 2. svetovne vojne v teh krajih:

 Prvi odbor OF je ustanovil Rudi Cilenšek – Vrankar v Zavrhu 25. januarja 1943. Veliko kmečkih domačij je postalo pravo partizansko zatočišče za aktiviste, krog se je širil. V prvih dneh marca 1943 je bila v bliţini Galicije prva pomembna partizanska akcija, pri Jernejčevih v Gorci. Sina, ki je zbeţal iz celjskih zaporov, je izdal lastni oče. Partizani so očeta kaznovali s smrtno obsodbo. Sledile so nove akcije. Prebivalci so zbirali hrano in oblačila za partizanske enote. Junija 1944 so gališki partizani vdrli v sedeţ nemškega občinskega urada, ki so ga popolnoma osiromašili, pred zgradbo so zaţgali Hitlerjevo sliko in občinski arhiv. Več »gospodarskih akcij« je bilo organiziranih tudi pri Irmi Jeschovnigg na Grmovju, veliko tudi izven današnje KS Galicija. Gališki partizani so posredovali v Mali Pirešici, v Arji vasi, na Dobrni, v Škofji vasi pri Celju, v Dobrteši vasi v Šempetru v Savinjski dolini.40  Avgusta 1944 so gališke partizane obvestili, da bo konec nemškega pouka v šoli v Veliki Pirešici. Zaradi strahu pred partizani naj bi Nemci stavbo uporabili za policijsko postojanko. S tem naj bi zavarovali bliţnje naselje Socka ter območje očistili partizanov. Terenski aktivisti so pod vodstvom Ivana Zupanca - Petruške41 v šoli našli slamo, pripravljeno za leţišča. Partizani so jo polili z bencinom in zaţgali. Stavbo so onesposobili za

38 Občinski odbor Zveze zdruţenje borcev NOV Občine Ţalec, Spomeniki in spominska obeleţja NOB v Občini Ţalec, Občinska kulturna skupnost Ţalec, Ţalec, 1986, str. 104. 39 Prav tam, str. 105. 40 Špeglič, Galicija v viharnih časih, str. 23−27. 41 Rado Zakonjšek, Velika preizkušnja, Prispevek k zgodovini NOV v Savinjski dolini 1941−1945, Ljubljana, 1977 (dalje: Zakonjšek,Velika preizkušnja), str. 460.

vselitev. Akcija je bila izredno tvegana, saj so imeli Nemci v neposredni bliţini šole policijsko postojanko.42 O omenjeni akciji je zapisano tudi v poglavjih 5. 2 in 7, v nadaljevanju diplomskega dela.  Najodmevnejši miting so aktivisti Galicije organizirali v šoli v Galiciji, 12. avgusta 1944. Udeleţilo se ga je dvesto domačinov. Aktivisti so pripravili govore, s katerimi so spodbudili prebivalstvo v vključitev v narodnoosvobodilno gibanje. Priključili so se skoraj vsi krajani. Na mitingu so peli partizanske pesmi. Podoben miting so organizirali dva dni kasneje tudi v šoli v Veliki Pirešici. 43 Dnevna poročila o uspehih narodnoosvobodilnega boja so prebivalci dobivali preko radia Vestnik, ki je deloval v Hramšah, v Kjumbergu, v gozdu kmeta Padarja.44  Tem dogodkom so sledile hajke. Najpogostejše so bile v Zavrhu, kjer je bilo partizansko gibanje najmočnejše, pa tudi v ostalih vaseh. Hajke so v prebivalcih vzbujale strah. Nemci so največkrat odpeljali z domačij starše, katerih otroci so bili med partizani, zaţigali poslopja, odpeljali ţivino, pobrali obleko, denar. Mnogo ljudi so ubili, odpeljali v Begunje, v celjski Stari pisker, jih kot talce obesili na Frankolovem, otroke pošiljali v taborišče Kristinenhof v Medlogu.45 Velika hajka se je zgodila ponoči 3. novembra 1944. Močne nemške patrulje, sestavljene iz oroţnikov, vermanov, policistov in redne vojske, so prišle iz Celja in iz Ţalca. Najprej v Zavrh, ki jim je bil najbolj sumljiv. Vse hiše so obkolili. Tam so res spali trije partizani. V hajki je bil ubit Ernest Kadilnik – Miško. Nemci so aretirali več ljudi v Zavrhu in v Ţeleznem in jih odpeljali v Stari pisker.46 Največja hajka je bila v času med 3. in 6. januarjem 1945, v kateri je sodelovalo več tisoč nemških policistov in vojakov. Zastraţili so vse prehode in preiskali vse območje sedanje KS Galicija. Več ljudi so pobili, ujeli, aretirali, plenili premoţenje in poţigali domačije.

42 Špeglič, Galicija v viharnih časih, str. 26. 43 Prav tam, str. 27−28. 44 Arhiv POŠ Trje, 3. šolska kronika drţavne šole v Galiciji od šolskega leta 1945/46 do 1967/68. 45 Mape šol, Mapa G1, Slovenski šolski muzej. 46 Zakonjšek,Velika preizkušnja, str. 471−472.

 Skozi Galicijo je potekala Jurčkova kurirska linija, vzpostavljena v drugi polovici leta 1943. V letu 1944 se je povečalo tudi število javk na območju sedanje KS Galicija, v partizanskih hišah v Zavrhu, v Gorci (zaselek Pernovo), v Hramšah in v Galiciji. Namenjene so bile predvsem ilegalcem, terencem in kurirjem Jurčkove linije. Prav tako je bilo veliko partizanskih delavnic, čevljarska v Hramšah, šiviljska v Galiciji, finomehanična v Zavrhu.47  Na hribovitejšem območju sedanje KS Galicija je bilo med narodnoosvobodilno borbo, predvsem pa v letu 1944, zgrajenih več bunkerjev, kot so jih domačini imenovali. Skrbno zamaskirani so bili zgrajeni v gozdovih in teţje dostopnih terenih. Sluţili so kot bivaki aktivistom, kurirjem, ranjencem, ubeţnikom iz zaporov. Najpomembnejši so bili v Kjumberku, v Poličevem grabnu v Zavrhu in na Ravnah v bliţini Hramš.48

»V mesečni noči 10. maja 1945 se je nekje po tretji uri zjutraj slišalo pokanje /…/ Mati je govorila: ´Otroci, oblecite se hitro, Nemci prihajajo´ /…/ Nekdo je zunaj zaklical na vso moč:´Svobodni smo!´ Besedo je ponavljal in vpil na vse grlo:´Svoboda´ /…/ Svoboda ni tisto, kar slišimo o njej; čutiti jo moramo v sebi.«49

2.4 DNEVI V KRAJEVNI SKUPNOSTI GALICIJA

V podpoglavju 2.450 je predstavljen kratek oris ţivljenja v kraju ter društvih, 13 jih je, veliko za tako majhen kraj, kot je Galicija. Zdruţeni vsako leto organizirajo Gališke dneve, tradicionalno prireditev, letos je bila enaindvajseta po vrsti. Od tod tudi naslov podpoglavja. Z vsemi društvi v kraju in na vseh Galiških dnevih sodeluje tudi POŠ Trje s samostojno prireditvijo v šoli ali na odru Zadruţnega

47 Špeglič, F. Galicija v viharnih časih, str. 32−38. 48 Prav tam, str. 35−36. 49 Dogodek v Zavrhu pri Galiciji. Kovačič Verdel, Na svoji koţi, str. 147−148. 50 Viktor Furman, XX. Gališki dnevi, KS Galicija, april 2014, str. 1−38.

20 doma v Galiciji. Gališki dnevi potekajo od aprila do konca meseca junija. V tem času se zvrsti okoli petintrideset prireditev z različnimi vsebinami. Skozi vsa leta so prireditve postale prepoznavne, mnoţično obiskane. Zaradi izvirnosti in načina dela Gališkim dnevom mnogi priznavajo, da so posebni in jih posnemajo daleč naokoli. V KS Galicija deluje Kulturno društvo Galicija, ki je bilo uradno registrirano v letu 1976, kultura pa je ţivela ţe mnogo prej. O tem pričajo tudi zapisi v šolskih kronikah. V okviru društva delujejo ali so delovale različne skupine, kot so dekliški pevski zbor, likovno-kiparska sekcija, Godba Hramše, etno skupina Veseli pruhovčani ter folklorna skupina. V preteklosti je bila dejavna Završka godba, v okviru prosvetnega društva Boris Kidrič v Veliki Pirešici moški oktet, v okviru Prosvetnega društva Slavko Šlander moški pevski zbor. Izjemno tradicijo je imela dramska skupina, v Galiciji so se prireditve odvijale pod ţupnijskim kozolcem in v Zadruţnem domu. V Veliki Pirešici so uprizarjali dve do tri igre letno, na odru v šoli, po izgradnji gasilskega doma pa na njihovem odru. V začetku so bili reţiserji učitelji, kasneje so sodelovali s strokovnjaki od drugod. 51 Člani KD skrbijo za ohranjanje dediščine, tudi za galerijo Doreta Klemenčiča52 – Maja, v kateri je več kot 1000 njegovih del. Planinsko društvo je bilo ustanovljeno leta 1986 kot sekcija Planinskega društva Ţalec, samostojno društvo so ustanovili v letu 2004. Skrbijo za dve koči na Gori, ki sta za obiskovalce odprti ob nedeljah in praznikih. Na POŠ Trje se učenci v sklopu interesne dejavnosti Mladi planinec udeleţujejo pohodov, sodelujejo na tekmovanjih iz orientacije idr. V okviru Galiških dni organizirajo tradicionalno kresno noč na Gori in pohod po obronkih KS Galicija. V Društvu upokojencev Velika Pirešica-Galicija delujejo štiri sekcije: športna sekcija, pohodniška sekcija, moški pevski zbor in kroţek ročnih del Klepetulje. Slednji je močno povezan tudi z učenci šole. V okviru interesnih dejavnosti deluje kroţek ročnih del. Z učenci sodelujejo tudi na mednarodnih razstavah, vsako leto pa tudi na razstavi v okviru Galiških dni, kjer otroci sodelujejo z izdelki in kulturnim programom. Na prostoru za šolo POŠ Trje so člani društva postavili športno-rekreacijski prostor Trnuljčica, ki ga lahko uporabljajo tudi otroci. Za

51 Marjana Strupeh, Društva in organizacije v naši KS, v: Furman, Galicija, str. 99−100. 52 Njegovo ţivljenje in delo sta predstavljena v poglavju 8.

športni utrip v kraju skrbijo tri društva: Športno društvo Hofrain, Tenis klub Trje 2000 in Klub mladih. Športno društvo Hofrain je bilo ustanovljeno 1988 kot naslednik Telovadnega društva Partizan. Ime je dobilo po graščini Hofrain na Pernovem. Do leta 2015 so organizirali več kot 160 prireditev, tudi izven krajevne skupnosti. Skrbijo za več športnih objektov v kraju, tudi za telovadnico Trje ter igrišče pri šoli v Pirešici, ki je opremljeno z igrali. Sodelujejo z društvom Klub mladih, ki je bilo ustanovljeno šele v letu 2011, a je izjemno dejavno. Na prostoru nad šolo Trje so uredili prostor za odbojko na mivki, ki ga lahko uporabljajo tudi učenci šole. Tam se odvijajo mnoge dejavnosti, postal je središče mladih iz širše okolice. Z omenjenim igriščem je okolica šole postala dokončno urejena. Tik ob šoli sta dve igrišči za tenis Tenis kluba Trje 2000, ki sta nastali skupaj s projektom izgradnje nove šole. Cilje, ki so jih zapisali ob ustanovitvi, med katerimi je tudi skrb za vzgojo mladih, dosledno uresničujejo. Krajevni odbor Rdečega kriţa Galicija skrbi za preventivo in spodbuja odgovornost krajanov za zdravje. Organizira razna predavanja, tematske razstave, solidarnostne in humanitarne akcije. V preteklosti je bilo društvo razdeljeno na dva odbora, v Veliki Pirešici in Galiciji. Na tradicionalnem novoletnem srečanju starejših krajanov, ki ga odbor prireja vsako leto, sodelujejo otroci šole Trje. Za ohranitev in oţivitev vrednot NOB, za spominska obeleţja in širjenje miru kot vrednote, ki ni samoumevna, skrbi Zdruţenje borcev za vrednote NOB Ţalec, krajevni odbor Galicija. V oţivljanju domoljubja se povezujejo z učenci POŠ Trje, ki sodelujejo na mitingih. Te vsako leto priredijo ob drugem spominskem obeleţju, skupaj s šolo pripravijo tudi slovesnost ob dnevu spomina na mrtve. V nekdanji stavbi šole na Pirešici delujeta društvi La-Vita in EKOCI - Eko civilna iniciativa Slovenije. Največja projekta sta Ekofejst in t. i. Štafeta semen, nastala na podlagi ideje krajanke Pernovega, Irene Rotar, ki je bila ravno zaradi uspešnega dela v društvu kandidatka za Slovenko leta. S Štafeto semen so uspeli povezati več tisoč ljudi, institucij, šol in vrtcev, tudi šolo Trje in vrtec, da sadijo in izmenjujejo semena, ki so osnova prehranske varnosti in samooskrbe. Za samostojno, zdravo in neodvisno ţivljenje ljudi z različnimi predavanji, delavnicami in praktičnimi prikazi skrbi v kraju društvo La-Vita. V okviru društva

22 deluje na domačiji na Pernovem »Poligon sonaravnih vrtov«, kjer so prikazani različni načini sonaravno pridelane hrane. V KS Galicija delujeta dve prostovoljni gasilski društvi, in sicer v Veliki Pirešici (v nadaljevanju PGD Velika Pirešica) in v Zavrhu (v nadaljevanju PGD Zavrh pri Galiciji). Obe društvi, PGD Velika Pirešica je bilo ustanovljeno 1930, PGD Zavrh pri Galiciji leta 1989, se vključujeta tudi v druge dejavnosti v kraju, sodelujeta na Galiških dnevih ter skrbita, da se v društvi vključujejo mladi. »Mladi gasilci« je tudi ena izmed interesnih dejavnosti, ki se odvijajo na šoli. Vsako leto izvedejo evakuacijsko vajo, učence učijo o ravnanju v primeru poţara, seznanjajo se z gasilskimi vozili, orodjem idr. Gasilci iz Pirešice so ob šoli uredili veliko travnato igrišče z objektom, ki ga uporabljajo tudi učenci šole. S tem je šola pridobila tudi zunanje igrišče. KS Galicija je v letu 2013 dobila priznanje za najbolj urejeno vaško središče v Sloveniji. Podoba krajev se spreminja, za to skrbi Turistično društvo Galicija. Uredili so mostove, gredice v posameznih zaselkih, postavili informacijske table, odprli različne poti, npr. Kekčevo pot, organizirajo različne prireditve, čistilne akcije, turistične trţnice. Izjemno pomembno pa je njihovo poslanstvo ohranjanja kulturne dediščine. Vaški kozolec v Galiciji, po domače farovški, ki je bil davno nazaj središče kulture, so oţivili. Danes se tam spet odvijajo prireditve. Kozolec je postavljen v središču KS Galicija, zgoraj omenjeno priznanje pripada njemu. V okviru turističnega društva delujeta tudi konjeniška in zeliščarska sekcija ter Moto klub Krištof Pernovo.

3 RAZVOJ ŠOLSTVA NA SLOVENSKEM

»Obena deţela, ne mejsto, ne gmajna ne mogu prez šul, prez šularjev inu prez vučenih ludi biti /…/ Ob tu je silnu potreba tudi per sedašnim času, da se te šule povsod gori drţe …« Primoţ Trubar

Slovensko šolstvo se je do osamosvojitve Slovenije razvijalo v okviru večjih šolskih sistemov. Začetni razvoj je potekal pod Habsburţani v sklopu avstrijskega šolskega sistema, ki je šolstvu v Sloveniji v boju za preţivetje postavil trdne temelje. Samo tako se je šolstvo v Kraljevini Jugoslaviji lahko razvilo v razvejan sistem s svojo univerzo. Slovensko šolstvo se je borilo za svoj obstoj, slovenski učni jezik je bil vedno najbolj občutljivo vprašanje, rastla je zavest jezikovne in narodne pripadnosti. Slovenska šola je preţivela z jezikom in jezik je preţivel s šolo. Čeprav je vstajala in padala, je vseskozi napredovala. Od neznatnih začetkov in nepomembnosti je slovensko šolstvo zgradilo univerzo in svojo samostojnost.53 Skupna značilnost otrok in mladostnikov, ki so v vseh obdobjih, skozi vso zgodovino vpeti v sisteme vzgoje in izobraţevanja – je mladost, prepletena z lepimi in tudi neprijetnimi dogajanji. Vsakodnevne ţivljenjske izkušnje in preizkušnje iz šole ţivljenja, povezane z znanjem, pridobljenim v sistemih izobraţevanja, jih oblikujejo v zrelo osebnost.54

3.1 PREDMARČNO ŠOLSTVO

Prve srednjeveške šole so bile stolne in višje šole na sedeţih škofij, kjer naj bi se dečki naučili psalmov, petja, branja in latinščine. Pri tem so pomembno vlogo odigrale ţupnijske šole, namenjene učencem za pouk bogosluţja. V 12. in 13. stoletju so se razvila prva mesta z meščani pri nas, iz ţupnijskih šol so nastale

53 Stane Okoliš, Zgodovina šolstva na Slovenskem, Slovenski šolski muzej, Ljubljana 2009 (dalje: Okoliš, Zgodovina šolstva na Slovenskem), str. 134−135. 54 Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja (do 1991), Slovenski šolski muzej, http://www.ssolski- muzej.si/slo/exhibits.php?item=22 (pridobljeno 2. 8. 2015).

24 mestne, ki so jih obiskovali mestni otroci, za učni jezik pa se je v njih namesto latinščine uveljavljala materinščina učencev.55 V srednjem veku je na Slovenskem delovalo, v večini kratkotrajno, okrog štirideset šol. V to število niso vštete samostanske šole. Na dunajski in drugih univerzah je študiralo več kot dva tisoč študentov s slovenskega etičnega ozemlja. Mnogim se je torej uspelo prebiti do vplivne vloge v tedanjem evropskem kulturnem ţivljenju. Odstotek nepismenosti je ustrezal evropskemu povprečju, je pa bila nepismenost zelo neenakomerno porazdeljena.56 Prelomnico v razvoju šolstva predstavlja obdobje protestantizma. Uresničitev slovenskih osnovnih šol, ločitev med elementarnim in srednjim šolstvom ter nastanek srednjih šol, iz katerih je bil moţen prehod na univerze, so bile najpomembnejše pridobitve. Osnovna šola je morala izpolnjevati tri temeljne pogoje, morala je biti elementarna – za sprejem vanjo ni bila potrebna nobena predhodna izobrazba, splošna – namenjena vsem učencem, ne glede na spol, razredno pripadnost, premoţenje in bodoči poklic, ljudska – učni jezik je bila materinščina njenih učencev. »Oče« osnovne šole na slovenskem ozemlju je bil Primoţ Trubar.57 Trubar se je ţe leta 1550 v Abecedniku zavzel za ljudsko šolo, ki bi zajele otroke vseh slojev. Primarni namen ni bil narodni v današnjem pomenu besede, ampak verski. V šolah za kmečke otroke naj bi učili slovensko pisanje, branje in slovenski katekizem. Leta 1557 je zapisal, da misli na šolo za vse otroke, saj naj bi šolali »ne samo tiste vaše mladine, ki jo nameravate poslati v tuje deţele, da bi se učila drugih jezikov, ampak tudi tisto, ki jo obdrţite doma!«58 Trubar se je zavedal, da slovenske šole ne bo brez slovenske knjige. Knjige protestantskih piscev so bile ne samo prve slovenske knjige, ampak tudi prvi slovenski osnovnošolski učbeniki59. Do sredine 17. stoletja, ko je bila reformacija

55 Vlado Schmidt, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem I., Delavska enotnost, Ljubljana 1988, str. 17−24. 56 Joţe Ciperle in Andrej Vovko, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Slovenski šolski muzej, Ljubljana 1987 (dalje: Ciperle, Vovko, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja), str. 17. 57 Prav tam, str. 18−19. 58 Aleš Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Ljubljana, Pedagoški inštitut, 2009, Digitalna knjiţnica. Dissertationess; 7 (dalje: Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem), str. 11. 59 Za potrebe slovenskih šol je Trubar napisal več učbenikov; to je bil pravzaprav ţe Abecedarium iz leta 1550, priročnike pa so pisali še drugi slovenski protestantski pisci, izjemno pomembna je

25 zatrta, so bile protestantske šole skupaj s cerkvami zaprte, učitelji in pridigarji so bili izgnani. Izjema je bilo Prekmurje, kjer se je protestantizem ohranil in z njim šolske ter cerkvene organizacije. To so bile takrat edine šole na slovenskem ozemlju. Otroci so pridobivali osnovno znanje v ţupnijskih in mestnih šolah, poučevali so katoliški učitelji, šolstvo in vzgojo so prevzeli katoliška cerkev in jezuiti. Leta 1773 je bil jezuitski red ukinjen. Njihove šole je avstrijska drţava prevzela v svoje roke.60 Na Slovenskem se je šolstvo razvijalo po zakonih, ki so veljali v avstro-ogrski monarhiji do leta 1918. Slovenci so si skozi vse obdobje prizadevali za uveljavitev slovenščine kot učnega jezika v šolah, kajti razen na Krajnskem v drţavnih in deţelnih upravah niso imeli odločujočega vpliva. 61 Slovenec Blaţ Kumerdej, profesor na dunajski Orientalski akademiji, je leta 1772 poslal predlog Mariji Tereziji o organizaciji osnovnih šol na Kranjskem in zahteval slovenski učni jezik. V njem je utemeljil rabo materinščine v šolah in trdil, da se ljudje le tako hitreje naučijo pisati in brati, posledično pa laţje razumejo drţavne odloke, plačujejo davke, so boljši vojaki. Hkrati je poudaril pomen slovenskih učnih knjig. Za učitelje je predlagal usposobljene cerkovnike. Predlog je zbudil zanimanje na Dunaju, čeprav je naletel na odpor predvsem pri zemljiških gospodih in cerkvenih veljakih. Kumerdejev predlog je eden najpomembnejših dokumentov slovenskega prebujanja.62 Prvi avstrijski zakon, Splošna šolska naredba, sprejeta 6. decembra 1774, velja za prvi šolski zakon na slovenskem ozemlju, ni pa veljala za Prekmurje in ozemlje slovenske Istre. Leta 1777 je izšla za Ogrsko šolska naredba Ratioeducations, veljala je za šole v Prekmurju, istrska mesta pa so do leta 1797 spadala pod Beneško republiko in so imela svoja šolska pravila. S prvim avstrijskim zakonom je bil postavljen temelj obveznega šolanja, in sicer v treh tipih šol - trivialkah, glavnih šolah in normalkah. Najniţje šole so bile trivialke, ustanavljali so jih na sedeţih ţupnij, v trgih in tudi v mestih. Poučeval je en sam

knjiga Sebastjana Krelja iz leta 1566, Otročja biblija (Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, str. 11−12). 60 Ciperle, Vovko, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, str. 27−34. 61 France Ostanek, Šolski sistemi na Slovenskem v obdobju od 1774 do 1963, v: Šolska kronika – zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje, leto 1999 – številka 1 (dalje: Ostanek, Šolski sistemi na Slovenskem v obdobju 1774 do 1963), Glasilo šolskega muzeja, Ljubljana, str. 52. 62 Ciperle, Vovko, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, str. 38.

26 učitelj, ki je bil cerkovnik. Šolska obveznost je bila šestletna in je trajala od šestega do dvanajstega leta starosti. Denar za šolstvo je prihajal iz obstoječih deţelnih šolskih skladov. Glavni namen teh šol je bil odpraviti nepismenost med prebivalstvom ter vzgajati mladino v pokorne podanike drţave in cerkve.63 Iz trivialke je bilo mogoče prestopiti na glavno ali normalno šolo. Bile so v večjih mestih, okroţnih mestih in trgih in so imele tri razrede. Iz tretjega razreda je bil mogoč prestop na gimnazije ali v višji razred normalne šole. Gimnazije so bile v deţelnih glavnih mestih, bile so štirirazredne. V glavnih in normalnih šolah so poučevali iste predmete: branje, pisanje, računanje, verouk, osnove latinščine, prirodopis z gospodarstvom, zemljepis in zgodovino, risanje, geometrijo in mehaniko. Obseg učne snovi je bil v glavnih šolah manj obseţen. Deklice niso obiskovale normalne šole, zanje so imeli različni cerkveni redovi dekliške glavne šole. 1805 je izšel nov šolski zakon, imenovan Politična šolska ustava nemških šol. V veljavi je ostal do leta 1869. Pripravila ga je posebna revizijska komisija s Slovencem Joţefom Špendom na čelu. Osnovne šole so se še naprej delile na trivialne, glavne in normalne šole. Učni jezik na Krajnskem je bil od leta 1829 slovenski, v drugih pokrajinah in deţelah dvojezičen, v prvih razredih preteţno slovenski, v trgih in mestih pa večinoma nemški.64 Tedanja vodilna pedagoška misel je bila, da je učiteljeva naloga, da vtepe učencem v glavo tisto snov, ki je zahtevala oblikovanje privajenosti, jih navadi brati, pisati in računati.65 Leta 1809 je morala Avstrija odstopiti del slovenskega ozemlja Napoleonu. S schӧnnbrunskim mirom je Avstrija morala odstopiti Francozom Kranjsko, beljaško okroţje, Trst, Goriško, zgornjo dolino Drave, avstrijsko Istro ter del Hrvatske in Vojno krajino juţno od Save, ki so jih zdruţili z Dalmacijo in beneškim delom Istre v Ilirske province. Bistvene spremembe so nastale s šolskim letom 1810/1811, ko so začeli izvajati novo šolsko reformo. Namesto trivialk, glavnih šol in normalk so uvedli enotno štirirazredno osnovno šolo, s katere je bil mogoč prehod na srednje šole. Povečala se je moţnost slovenskih kmečkih otrok za nadaljnje šolanje. Maršal Marmont je z ukazom zahteval priznanje slovenskega

63 Ostanek, Šolski sistemi na Slovenskem v obdobju 1774 do 1963, str. 53. 64 Prav tam, str. 53−54. 65Vlado Schmit, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem II., Delavska enotnost, Ljubljana 1988, str. 8.

27 jezika kot učnega jezika v osnovnih in srednjih šolah. Zahtevo za materinščino slovenskih otrok je pri nas uresničeval Valentin Vodnik, z vrednotenjem slovenščine v šolah so soglašali tudi Francozi. Tudi po zaslugi Valentina Vodnika66 so se odločili, da materni jezik priznajo za deţelni in učni jezik v slovenskem delu Ilirskih provinc. Po odhodu Francozov 1813 je Avstrija uvedla star avstrijski šolski sistem.67

3.2 ŠOLSTVO OD REVOLUCIJE LETA 1848 DO PROPADA AVSTRO- OGRSKE

Leto 1848 je prineslo velike spremembe. Politični dogodki so povzročili, da je bilo ustanovljeno prvo ministrstvo za pouk v Avstriji, posebna reformna komisija pa je pripravila načrt za reorganizacijo šolstva. Osnutek je predvideval, da naj bi za osnovne šole skrbele občine, za srednje pa deţele in javna uprava. Določal je, da naj bo pouk v osnovnih in srednjih šolah v maternem jeziku učencev, s tem je hotel uveljaviti tudi načelo narodne enakopravnosti. 68 Tudi izobraţevanje učiteljev osnovnih šol naj bi se izboljšalo. Nekatere trivialke so lahko imele dva do tri razrede, glavne šole so dobile četrti razred. Načrt pa ni bil izveden takoj, uresničitev idej je trajala še dve desetletji.69 V zgodovini šolstva obravnavanega obdobja pa je najpomembnejši nov drţavni osnovnošolski zakon iz leta 1869. Sprejet je bil 14. maja 1869 in je določal, da je potrebno ustanoviti osnovno šolo povsod, kjer je v razdalji ene ure hoda po petletnem povprečju več kot štirideset otrok. Vpeljal je splošno šolsko obveznost, dostopno deklicam in dečkom, šolska obveznost je bila iz šestih razširjena na osem let.70 Z nekaterimi popravki je veljal do konca Avstro-Ogrske, nekje (tako na slovenskem ozemlju stare Jugoslavije) pa tudi potem. Prinesel je mnogo novosti, med drugim so šole postale drţavne in

66 Valentin Vodnik je napisal vse potrebne slovenske knjige za osnovne šole in gimnazije: Abeceda za perve šole, Abe-ceda ali Azbuka, Das ABC Buch idr. ter slovnico Pismenost ali gramatika za primarne šole, slovenščina je postala šolski predmet (Ciperle, Vovko, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, str. 47). 67 Ciperle, Vovko, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, str. 46−48. 68 Prav tam, str. 60. 69 Ostanek, Šolski sistemi na Slovenskem v obdobju od 1774 do 1963, str. 57. 70 Prav tam.

28 deţelne ustanove, učitelje so plačevale deţele. Le-ti niso smeli opravljati cerkovniških sluţb, formalno so postali neodvisni od duhovščine. Dobili so boljšo izobrazbo, leta 1870 so se namreč odprla štiriletna učiteljišča. Naslednja pomembna novost je bilo uveljavljanje osemletne obvezne šole. Zakon je uvedel tudi novo kategorijo šol, in sicer meščanske šole, v katere so učenci vstopali po končanih petih razredih osnovne šole. Te šole so ustanavljali v večjih industrijskih in trgovskih središčih. Učenci so lahko nadaljevali šolanje na strokovnih šolah, ne pa tudi na gimnazijah. Zakon je predvideval tudi ustanavljanje zasebnih šol.71 Šolski zakon iz leta 1869 je izjemno pomemben. Ko je vstopil veljavo, lahko namreč šele govorimo o uresničeni splošni šolski obveznosti na Slovenskem. Slovenci so v tem obdobju dosegli visoko stopnjo pismenosti, prav tako se je izboljšal poloţaj učiteljev. Stopnja pismenosti se je sicer razlikovala od deţele do deţele, a je bilo leta 1880 v starosti nad deset let 39 % nepismenih, leta 1890 25 %, leta 1900 le še 15 %.72 Problem večinske pismenosti je bil pri Slovencih tako rešen ţe pred prvo svetovno vojno. Teţava pa je bila, da je večina mladih šolanje po osnovni šoli končala, na gimnazijah je ob začetku 20. stoletja letno maturiralo le nekaj več kot 200 fantov. Popolna srednješolska izobrazba je bila takrat velik doseţek. Visokošolski študij pa je bil omogočen le redkim, študij na Dunaju in v Gradcu, kamor so se vpisovali v večini slovenski študentje, je zahteval sredstva, ki so bila večini slovenskih maturantov nedosegljiva.73 Slovenščina se je kot učni jezik uveljavila na niţji stopnji šolanja, ker pa je bila jezikovna politika v pristojnosti deţel, je tudi na elementarni stopnji v deţelah z nemško večino (Štajerska, Koroška) na moči pridobivala nemščina. Prizadevali so si, da bi slovenščina na gimnazijah postala učni premet, a ni bilo učbenikov. Pri tem je bil izjemno pomemben vodilni slavist dunajske univerze Fran Miklošič. Uporaba enotnih učbenikov je utrjevala enotni slovenski knjiţni jezik in krepila uporabo gajice, s tem pa je bilo konec razhajanj o knjiţnem jeziku in pisavi. Enako vlogo je imela slovenščina na realkah, še večjo na niţjih gimnazijah.

71 Ciperle, Vovko, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, str. 61−62. 72 Vasilij Melik, Slovenci in »nova šola«, v: Osnovna šola na Slovenskem 1869−1969, Slovenski šolski muzej, Ljubljana 1970 (dalje Melik, Slovenci in »nova šola«), str. 53−54. 73 Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, str. 21.

Slovenščina se je tako prebila tudi na univerzo. Miklošič je leta 1849 začel predavati na stolici za slovenski jezik na dunajski univerzi.74 Zakon je imel kljub vsemu precejšnje pomanjkljivosti. Preveliko breme vzdrţevanja šolstva, zlasti zidavo in vzdrţevanje šolskih stavb, so morale namreč prevzeti občine.75 Prišlo je do sprememb, ki so znane pod imenom Šolske novele iz leta 1883. Le-te so med drugim omilile določila o osemletni šolski obveznosti, saj naj bi šola preveč obremenjevala za delo zmoţne učence. Zlasti na podeţelju naj bi s tem povzročala med starši veliko nezadovoljstva. Poseben 21. člen je navajal najrazličnejše moţnosti izostajanja od pouka v zadnjih dveh letih šolske obveznosti, in sicer: obiskovanje pouka le štiri dni v tednu; obiskovanje pouka le v zimskem času; tridnevni tedenski pouk vse sedmo in osmo šolsko leto; tri zimska polletja, le popoldanski pouk, če imajo učenci niţjih razredov celodnevni pouk; redno obiskovanje pouka v sedmem in osmem razredu le tri dni na teden, in to le pozimi.76

3.3 OBDOBJE STARE JUGOSLAVIJE

Po razpadu Avstro-Ogrske leta 1918 je na naših tleh nastala Drţava Slovencev, Hrvatov in Srbov, kmalu nato se je zdruţila s kraljevinama Srbijo in Črno goro v Kraljevino Srbov, Hrvatov in Slovencev, leta 1929 se je preimenovala v Kraljevino Jugoslavijo. S tem so se spremenili pogoji za kulturno ustvarjanje Slovencev. Prva pomembna pridobitev prelomnih let je bila, da je slovenščina v šolskem letu 1918/19 postala uradni učni jezik, nemščina se je obdrţala le v manjših šolah, pa še teh je bilo iz leta v leto manj; druga je bila izpolnitev šolskega sistema z ustanovitvijo Univerze v Ljubljani leta 1919. Slovenci so izstopali po kulturni razvitosti, najvidnejši kazalec je bila stopnja pismenosti. V slovenskem delu drţave je bil nepismen pribliţno vsak deseti prebivalec, na drugi strani pa v nekaterih najbolj zaostalih muslimanskih delih drţave ravno obratno,

74 Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, str. 21. 75 Ciperle, Vovko, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, str. 63. 76 Slavica Pavlič, »Osnovna šola od drţavnega osnovnošolskega zakona leta 1869 do prve svetovne vojne«, v: Šolska kronika – zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje, glasilo Slovenskega šolskega muzeja, 7-XXXI-1988, str. 126−127.

30 pismen je bil vsak deseti prebivalec. V takih okoliščinah so bili poskusi poenotenja šolstva problematični, zlasti zaradi močne teze o troedinem narodu Srbov, Hrvatov in Slovencev ter ţelje po uveljavitvi srbščine kot vsedrţavnega jezika. 77 Vsiljene meddrţavne pogodbe, izgubljeni plebiscit na Koroškem leta 1920 in brezbriţnost jugoslovanskih oblasti so od nove drţave odrezale velik del Slovencev. Primorskim Slovencem je Gentilejev zakon iz leta 1923 postopoma odvzel šole v maternem jeziku. Podobno je bilo v Porabju, ki je po koncu 1. svetovne vojne pripadlo Madţarski. Slovenska manjšina tako ni imela pouka v svojem jeziku.78 Predlogi šolske reforme so se vrstili eden za drugim, le-ta je bila sprejeta leta 1929 po uvedbi diktature. Zakon je predpisal obvezno osemletno šolanje, kar pa za Slovenijo ni bila novost. Nova prvina zakona je bila uvedba skupnega pouka za dečke in deklice, zakon je prepovedal telesno kazen, uvajal je razrede, oddelke in ocene, kot jih poznamo danes. Po staroavstrijskem zakonu je bila najboljša ocena enica, z novim zakonom jo nadomesti petica. Zakon označi osnovno šolo za narodno šolo, razdeli jo na štiriletno osnovno in štiriletno višjo narodno šolo, pouk traja do učenčevega štirinajstega leta starosti. Po končani osnovni šoli so učenci lahko nadaljevali šolanje na niţji gimnaziji, meščanski, strokovni ali vajeniški šoli. K šoli so spadali tudi vrtci, ki so jih takrat imenovali zavetišča. Zakon je določil ustanovitev šol tam, kjer je v polmeru štirih kilometrov najmanj trideset, v teţje dostopnih krajih pa dvajset šoloobveznih otrok. Poleg tega je predvideval tudi ustanovitev začasnih t.i. stanic ali ambulantnih šol, nekakšnih predhodnic današnjih podruţničnih šol, in sicer tam, kjer je bilo deset do dvajset šoloobveznih otrok v polmeru štirih kilometrov.79 Večina Slovencev je v obdobju med obema vojnama šolanje še vedno zaključila po osemletni obveznosti, toda deleţ vpisanih v srednje šole je naraščal. To ponazarja naslednji podatek: v letu 1918/19 je bilo na slovenskih gimnazijah vpisanih manj kot 5000 dijakov, pred drugo svetovno vojno pa 13000; povečeval se je tudi deleţ vpisanih deklet. Velik prispevek k višanju izobrazbene strukture

77 Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, str. 22. 78 Ciperle, Vovko, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, str. 70. 79 Prav tam, str. 71−72.

Slovencev je imela ljubljanska univerza, ki je prvo študijsko leto vpisala 1000 študentov, v dveh desetletjih do 2. svetovne vojne pa se je njihovo število podvojilo.80

3.4 OKUPATORJEVO IN PARTIZANSKO ŠOLSTVO

3.4.1 Okupatorjevo šolstvo

»Zaradi pogostih prekinitev pouka, nasilnega izseljevanja slovenskega prebivalstva in učiteljev, pedagoško neizobraţenih, ideološko prepojenih in slovensko neveščih učiteljev so bili pri izobrazbi in vzgoji najbolj prikrajšani učenci. Postali so največje ţrtve ideološkega boja v šolah, saj je šola postala aparat ideološke prisile vsakokratne oblasti,« je zapisano v katalogu razstave Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja. 81 6. aprila 1941 je Hitler napadel Jugoslavijo. Z zaveznicami Italijo, Madţarsko in Bolgarijo je v šestih dneh brez odpora jugoslovanske vojske zasedel Slovenijo. Njeno razkosanje je bilo predvideno pred napadom, a je potek novih drţavnih meja določil Hitler kar sam: slovensko Štajersko, razširjeno čez Savo in Gorenjsko do Črnuč, so obdrţali Nemci; Prekmurje z Medmurjem so dobili Madţari; Dolenjsko z Belo krajino in preostali del Notranjske so dobili Italijani.82 Šolske razmere so se po okupiranih pokrajinah razlikovale, a namen in cilj je bil povsod enak – preobraziti učence s svojo ideologijo. Najbolj neposredni in nasilni so bili Nemci, Italijani so bili bolj taktični. 83 Na slovenskem Štajerskem in Gorenjskem je Hitler ustanovil dve ločeni upravni enoti, Spodnjo Štajersko in Spodnjo Koroško, pod upravo dveh šefov civilne uprave, s ciljem ponemčiti in priključiti nemškemu rajhu. Zdelo se je torej, da so Italijani »boljši« okupator, a so imeli enake cilje kot Nemci in Madţari, tj. uničiti Slovence, le da so to počeli

80 Gabrič, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, str. 23. 81 Saša Senica, Ko je zaropotalo, je učitelj beţal, pa spet ni bilo šole, http://www.24ur.com/ko-je- zaropotalo-je-ucitelj-bezal-pa-spet-ni-bilo-sole.html (pridobljeno 25. 8. 2015). 82 Ciperle, Vovko, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, str. 77−78. 83 Saša Senica, Ko je zaropotalo, je učitelj beţal, pa spet ni bilo šole, http://www.24ur.com/ko-je- zaropotalo-je-ucitelj-bezal-pa-spet-ni-bilo-sole.html (pridobljeno 25. 8. 2015).

32 počasneje, a načrtno. Izbrali so posebno okupacijsko obliko, neke vrste avtonomno Ljubljansko pokrajino, ki je postala sestavni del kraljevine Italije.84 Nemški okupator je takoj ukinil vse slovenske šole, izgnal mnogo slovenskih učiteljev in drugih izobraţencev z duhovniki vred ter odprl nemške šole z nemškimi učitelji. Prepovedal je uporabo slovenskih ţigov, obrazcev, slovenskih imen krajev in šol, odstranil slovenske napise s šolskih poslopij. Uvedli so tudi gosto mreţo nemških vrtcev, a končnega cilja – zajeti čim več otrok med drugim in šestim letom starosti – niso dosegli. Nemški pouk so poskušali uvesti na vseh osnovnih in meščanskih šolah. Nemški učitelji so pouk nemščine jemali kot propagando za Hitlerja, nacizem in nemški rajh. Prepovedali so slovenščino tudi med odmori, kršilce pa hudo telesno kaznovali. Učiteljstvo je uporabljalo tudi sramotilne izraze, kot so »srbska svinja in srbski pes«. Vsebina pouka je bila podrejena osnovnemu cilju, nacistični vzgoji in ponemčevanju. S šolo je bila povezana zvezna nacistična mladinska organizacija na slovenskem Štajerskem Deutsche Jugend (nemška mladina), na Gorenjskem pa Kärntner Volks bund Jugend (mladina koroške ljudske zveze). Le-ti sta zajemali dečke in deklice od sedmega do dvanajstega leta starosti.85 Uvedli so tudi tečaje nemščine za odrasle. Z groţnjami, da jih bodo izgnali, so jih silili na tečaje, ki so bili v resnici propaganda za Hitlerjev tretji rajh. Na splošno je bila tudi vzgoja v smeri ponemčevanja, v šolah so otroci peli nemške pesmi, ob jutranjem prihodu so dvigovali nemško zastavo, na zemljevidih premikali zastavice po krajih, kjer je napredovala nemška vojska, otroke so vključevali v mladinsko organizacijo Hitlerjugend.86 Šele leta 1944 je nemški okupator začel rahlo popuščati, in sicer glede slovenščine v šoli. S tem je ţelel pridobiti tiste, ki so bili na strani narodnoosvobodilnega gibanja. Uporabo slovenščine so dovolili v elementarnih razredih na podeţelskih šolah. Dovolili so celo slovenski abecednik, ki so ga leta 1945 izdali za Gorenjsko in je imel 25 črk.87

84 Ciperle, Vovko, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, str. 78. 85 Prav tam, str. 78−80. 86 Saša Senica, Ko je zaropotalo, je učitelj beţal, pa spet ni bilo šole, http://www.24ur.com/ko-je- zaropotalo-je-ucitelj-bezal-pa-spet-ni-bilo-sole.html (pridobljeno 25. 8. 2015). 87 Ciperle, Vovko, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, str. 82.

Italijani so ravnali nekoliko drugače. Slovencem so s posebnim statutom v Ljubljanski pokrajini priznali kulturno avtonomijo. Dotedanji šolski sistem je ostal nespremenjen, uporabljali so iste učbenike, le da so npr. prelepili slike jugoslovanskih kraljev z Mussolinijem, spremenili so učne načrte za zgodovino, zemljepis in drţavoznanstvo, poveličevali so italijansko-rimsko zgodovino. Italijanski jezik je bil izbirni, vsiljevali so ga zlasti učiteljstvu in odraslim, obvezen pouk je potekal v slovenskem jeziku. Fašistični pritisk se je izvajal na načine, kot je obvezen pozdrav in siljenje učiteljev v fašistične mladinske in delavske organizacije. Otroke so skušali pridobiti z ugodnostmi, od organizacije šolske prehrane, z darili, do sodelovanja v športnih organizacijah. Vseskozi pa so se pripravljali, da bi slovensko šolstvo nadomestili z italijanskim. S krepitvijo slovenskega narodnoosvobodilnega gibanja je tudi italijanski okupator postajal vedno bolj nasilen. Po kapitulaciji Italije 1943 je območje Ljubljanske kotline zasedel nemški okupator, italijanščino je zamenjala nemščina.88 Madţarski okupator je pogrel vendsko teorijo, da Prekmurci niso Slovenci, ampak iz Keltov izvirajoča in z madţarsko krvjo prepojena samostojna mešanica, ki sodi v okvir madţarske drţave. Takoj so odpustili vse jugoslovanske učitelje in jih nadomestili s prekmurskimi, tistimi, ki so končali madţarska učiteljišča. Ustanavljali so tečaje madţarščine, ki je postala učni jezik, predvsem zato, ker ni bilo velikega odpora. Oblast je iztrebljala slovenske knjige, šolske in druge. K madţarizaciji mladine je pripomogla fašistična predvojaška mladinska organizacija Levente. Moška mladina se je morala udeleţevati predvojaških vaj, obrambnih del in nacionalističnih prireditev.89

3.4.2 Partizansko šolstvo

Osvobodilna fronta je imela v svojem programu tudi skrb za slovensko kulturo, za izobraţevanje ljudstva in za varovanje slovenskega jezika. 17. maja 1942 je izvršni odbor Osvobodilne fronte izdal poseben odlok o delovanju šolstva na osvobojenem ozemlju. V njem je med drugim zapisano: »Šolsko vodstvo tvori

88 Saša Senica, Ko je zaropotalo, je učitelj beţal, pa spet ni bilo šole, http://www.24ur.com/ko-je- zaropotalo-je-ucitelj-bezal-pa-spet-ni-bilo-sole.html (pridobljeno 25. 8. 2015). 89 Ciperle, Vovko, Šolstvo na Slovenskem, str. 83−84.

34 celoten učiteljski zbor, ki si iz svoje srede izvoli po večinskem načelu šolskega vodjo, ki mora biti narodno neoporečen in vzoren ljudski vzgojitelj. Šolsko vodstvo sklepa o ukrepih, ki so potrebni za poslovanje tako v upravnem pogledu, kakor v pogledu pouka in vzgoje, skladno z duhom narodnoosvobodilne borbe slovenskega naroda, ki uresničuje njegove najvišje narodne cilj: osvoboditev, zdruţitev, popolno samoodločbo slovenskega naroda in popolno ljudsko demokracijo.« 90 Prve partizanske šole so nastale pri posameznih partizanskih odredih po zasedbi zlasti odročnih krajev. Tam so pregnali okupatorjeve učitelje. Ob osvoboditvi krajev na Gorenjskem in Štajerskem je pouk prevzel kak partizan, delo je bilo improvizirano, osredotočeno na jezikovni pouk, branje slovenskih knjig, letakov, a so sovraţne ofenzive potisnile slovensko šolo v ilegalo.91 Od začetka šolskega leta 1943/44 do osvoboditve leta 1945 je delovalo najmanj 400 in največ 531 šol, po večini z enim oddelkom. »Ţivljenje v partizanskih šolah se je nenehno spreminjalo. Po bojih in ofenzivah je bilo treba vedno znova vzpostaviti organizacijo, zamenjati prostore, pridobiti učne pripomočke. Najboljši pogoji so bili ustvarjeni v Beli krajini, na Dolenjskem in Notranjskem, najteţje razmere so bile na Gorenjskem in Štajerskem,« je pojasnil Anton Arko, kustos v Slovenskem šolskem muzeju.92 Svoj razmah pa je slovensko partizansko šolstvo doţivelo po kapitulaciji Italije. Nastalo je potrebno osvobojeno ozemlje, zakonsko osnovo so dobile nove demokratične oblike šolskega ţivljenja. Pojavili so se roditeljski sveti, v letu 1943 najprej na Primorskem, drugje šele 1944, ko je Slovenski narodnoosvobodilni svet izdal odlok, da se roditeljske svete voli ob začetku vsakega šolskega leta. Le-ti imajo po pet članov, in sicer: zastopnika šole, staršev, narodnoosvobodilnih oblasti, antifašistične ţenske zveze in mladine. Njihova naloga je bila skrb za šolske potrebščine, nemoten potek šolskega dela, povezavo med šolo in krajani, obisk šole idr. Sprejeti so bili še drugi ukrepi, s katerimi so dvignili organizacijsko in strokovno raven šolstva. Med njimi je bil učni načrt, ki je določal, da je šola osemletna od sedmega do petnajstega leta starosti, posebno

90 Saša Senica, Ko je zaropotalo, je učitelj beţal, pa spet ni bilo šole, http://www.24ur.com/ko-je- zaropotalo-je-ucitelj-bezal-pa-spet-ni-bilo-sole.html (pridobljeno 25. 8. 2015). 91 Ciperle, Vovko, Šolstvo na Slovenskem, str. 85−86. 92 Senica, Saša, Ko je zaropotalo, je učitelj beţal, pa spet ni bilo šole, http://www.24ur.com/ko-je- zaropotalo-je-ucitelj-bezal-pa-spet-ni-bilo-sole.html (pridobljeno 25. 8. 2015).

35 so se posvetili pouku slovenskega jezika, računstva in slovenske zgodovine. Ustanovljena je bila pionirska organizacija, prevzeli so pripravo proslav, organizacijo tekmovanj, pomoč pri učenju; organizirane so bile učiteljske konference, ki so skrbele za strokovno izobrazbo učiteljev, organizirali so pedagoške tečaje z uglednimi prosvetnimi delavci in pedagogi. Ena izmed značilnosti partizanskih šol so bila šolska tekmovanja: tekmovanja o znanju, nabiranju rastlin, odpadnih surovin, koristnih predmetov, urejanje šolskih vrtov idr. Zaradi pomanjkanja učbenikov in učil so uporabljali mladinski tisk (Mladina, Slovenski pionir, Mladi rod, Mlada pest idr.), tudi predvojne učbenike, kjer jih okupator ni uničil, iz njih pa izrezali vse, kar je spominjalo na okupacijo. Iznajdljivi so bili tudi pri učnih pripomočkih, zaradi pomanjkanja zvezkov so pisali na tablice, uporabljene uradne spise idr. V šolah se je vodila šolska dokumentacija, tedniki, dnevniki, tudi šolske kronike. Na Slovenskem je nastala trdna mreţa osnovnih šol, odvisna od obsega in trajnosti osvobojenih ozemelj.93 Delovanje partizanskih šol je v okupacijskih razmerah postalo neposredno povezano z uveljavljanjem nove revolucionarne oblasti. V slovenskih šolah se je razvil hud idejni boj kot posledica revolucije in medvojnih razmer, idejni boj za komunizem in proti njemu je pred koncem vojne namreč potekal tudi v šolskih klopeh. Ideologija boja za komunizem se je nadaljevala po vojni in napajala ves šolski sistem.94

3.5 ŠOLSTVO PO LETU 1945 DO DANES

Po letu 1945 je šolstvo kot vzgojno-izobraţevalna dejavnost doţivljalo velike spremembe. V začetnem obdobju je bilo izobraţevanje nadaljevanje razvoja, ki ga je doţivelo med NOB. Leta 1945 je bil sprejet odlok o organizaciji osnovnih in srednjih šol, ki je ločil drţavo in cerkev ter podrţavil zasebne šole, ki so jih prej upravljali cerkveni redovi. Verouk je še ostal šolski predmet, a je bil neobvezen. Ukinili so meščanske šole, ker so preprečevale nadaljevanje šolanja v višjih razredih srednjih šol, zlasti na gimnazijah, in uvedli niţje gimnazije. 11. julija

93 Ciperle, Vovko, Šolstvo na Slovenskem, str. 86−89. 94 Okoliš, Zgodovina šolstva na Slovenskem, str. 106−107.

1946 je izšel temeljni zakon o sedemletnem obveznem šolanju, ki je pomenil korak nazaj tam, kjer je bilo ţe prej uveljavljeno osemletno šolanje. Je pa s tem postal šolski sistem poenoten, šoloobvezni otroci so obiskovali štiri razrede osnovne in tri razrede višje osnovne šole. Šolanje so lahko nadaljevali na niţjih gimnazijah, ki so bile razen ene klasične v Ljubljani in Mariboru, realne. Leta 1950 so ponovno uvedli osemletno šolsko obveznost. Del sedemletk so spremenili v niţje gimnazije in so postale štiriletne, enako tudi višje gimnazije. Niţje gimnazije so postale obvezne in so izgubile značaj izbirnih šol. Nadalje je odlok iz leta 1953 uzakonil šolsko obveznost od sedmega do petnajstega leta starosti. Najpomembnejša prelomnica povojnega osnovnega šolstva pa je bila šolska reforma iz leta 1958. Sprejeta sta bila dva zakona: Splošni zakon o šolstvu in Uvodni zakon o šolstvu. 95 Splošni zakon je bil najpomembnejši pravni akt o šolstvu v Jugoslaviji od konca 2. svetovne vojne, napisan v skladu s političnimi spremembami od leta 1945 dalje. Z zakonom je bil uveljavljen enak šolski sistem v vsej Jugoslaviji, enotna so bila načela in spričevala. Uzakonjen je bil sistem osemletne osnovne šole, štiriletnega srednjega šolstva, dveletnih višjih šol in štiriletnih fakultet. 96 Število osnovnih šol se je zmanjšalo, predvsem število manjših, niţje organiziranih šol, nastajati pa so začele popolne osemletne in štiriletne podruţnične šole.97 V zakonu so bila določena tudi načela posebnega šolstva, pouka za narodnostne manjšine, izobraţevanje odraslih, opredeljena sta bila ţivljenje in delo na šolah.98Uvodni zakon je obsegal predpise v osnovni šoli, strokovnih šolah, na gimnazijah, visokih šolah, fakultetah, akademijah, posebnih šolah. 99 1. oktobra leta 1959 je izšel Zakon o osnovni šoli, ki je dokončno uzakonil enotno osemletno osnovno šolo na Slovenskem.100 Po letu 1962 so začeli ustanavljati podruţnične šole: štiriletne in osemletne. Po letu 1963 so šolske oblasti namenjale velik poudarek materialnim problemom, nabavi učil, učbenikov, uvajanju novih metod in vsebin izobraţevanja. Vzgoja v šoli je bila ideološko

95 Ciperle, Vovko, Šolstvo na Slovenskem, str. 97−98. 96 Aleš Gabrič, Šolska reforma 1953−1963, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2006 (dalje Gabrič, Šolska reforma), str. 90−92. 97 Ciperle, Vovko, Šolstvo na Slovenskem, str. 98. 98 Gabrič, Šolska reforma, str. 90−92. 99 Ciperle, Vovko, Šolstvo na Slovenskem, str. 98. 100 Branko Šuštar, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, katalog stalne razstave, Slovenski šolski muzej, Ljubljana 2002 (dalje: Šuštar, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja), str. 107.

37 obarvana. Navzven se je to kazalo s poimenovanjem šol po herojih, po praznovanjih, predvsem dneva republike, kurirčkove pošte in dneva mladosti. Učenci so bili vključeni v Zvezo pionirjev Slovenije, ki je bila leta 1990 ukinjena. 101 Sedemdeseta leta so v obdobju povojnega šolstva ocenjena kot najplodnejša leta. V osnovnem šolstvu so od 1975 naprej uvajali celodnevno osnovno šolo. Usmerjeno izobraţevanje je kot pomemben reformni projekt zaznamovalo srednje šolstvo med 1981 in 1987. Leta 1975 je nastala druga univerza na Slovenskem v Mariboru. Razširile so se tudi moţnosti za izobraţevanje učiteljev, tako z rednimi šolskimi programi kot na različnih tečajih in seminarjih. Po letu 1971 so se zaostrile zahteve po ideološki vzgoji v šolah. Kritike praznovanj in delovanja pionirske in mladinske organizacije so se začele pojavljati po Titovi smrti (1980). Na dogajanja v šolstvu so vplivale tudi širše druţbene spremembe. Po razglasitvi samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije in sprejetju ustave 1991 se je slovenski šolski sistem bistveno spreminjal, zlasti še s sprejemom novih šolskih zakonov leta 1996. Popolno prenovo pa je slovensko osnovno šolstvo doţivelo leta 2003 z uvedbo 9-letne osnovne šole.102 Osemletno osnovnošolsko izobraţevanje se je izteklo v šolskem letu 2007/2008, od takrat poteka po programu devetletne osnovne šole.

101 Šuštar, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Ljubljana 2002, str. 107. 102 Slovenski šolski muzej, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja (do 1991), http://www.ssolski- muzej.si/slo/exhibits.php?item=22 (pridobljeno 13. 8. 2015).

4 ŠOLSTVO V GALICIJI

Slika 2: Šola v Galiciji nekoč

Vir: Mape šol, mapa G1, Slovenski šolski muzej

V Galiciji, v današnji KS Galicija, se je začela pisati zgodovina šolstva v letu 1844. Ohranjenih je pet kronik. Tretja, ki je zajemala obdobje med leti 1941 in 1945 je izgubljena (glej poglavje 4.3). Prva je zapisana v gotici. Zadnja se je končala s šolskim letom 1987/88. Do leta 2002, ko se je šola v Galiciji zdruţila s šolo v Pirešici, zapisov v kroniki ni.

Šolske kronike iz Galicije:  Chronik der Volkschule in Galizien (od leta 1844 do šolskega leta 1892/93)  Kronika osnovne šole v Galiciji (od šolskega leta 1893/94 do 1924/25)  Kronika ljudske šole v Galiciji (od šolskega leta1925/26 do 1940/41)  Šolska kronika drţavne osnovne šole v Galiciji (od šolskega leta 1945/46 do 1967/68)  Kronika oddelčne šole v Galiciji (od šolskega leta 1968/69 do 1987/88)

Šolski upravitelji, vodje šole103 od ustanovitve do nastanka POŠ Trje:

1. Josip104 Klemenčič 1884–1925 2. Ivana105 Klemenčič 1925–1934 3. Amanda Florenini 1934–1937 4. Ivan Hvala 1937– 1941 5. Albina Berce 1945−1946 6. Ivan Berce 1946−1947 7. Stane Pejovnik 1947−1954 8. Silvester Mehtig 1954−1962 9. Vida Malis 1962−1964 10. Joţe Krulec 1964−1983 11. Ljudmila Hrovatič 1983−1984 12. Sonja Rebernik 1984−2002

4.1 ŠOLA OD USTANOVITVE LETA 1844 DO LETA 1925

4.1.1 Šola v Galiciji od ustanovitve do leta 1893

O ustanovitvi šole v Galiciji obstaja zelo malo podatkov. Temeljni vir je prva šolska kronika, ki sega od ustanovitve šole leta 1845 do šolskega leta 1892/93, vsebuje 271 strani rokopisa. Pisana je v gotici, v nemškem jeziku, nekaj zapisov je v slovenščini, a so neznatni v primerjavi z ostalimi zapisi. Kronike ni še doslej nihče 106 prevajal, v vseh naslednjih kronikah tudi ne obstajajo kakršni koli

103 Prva kronika je zapisana v gotici, podatkov o prvih šolskih upraviteljih nisem pridobila. Le učitelje, ki so poučevali. 104 V kroniki je poimenovan tudi kot Joţe. V diplomskem delu ga zaradi preglednosti dosledno imenujem Josip. 105 V kroniki je poimenovana tudi kot Johana in Ivanka. V diplomskem delu jo zaradi preglednosti dosledno imenujem Ivana. 106 Direktor Slovenskega šolskega muzeja, mag. Stane Okoliš, mi je prevedel prvih sedem strani kronike. Prevod je pomemben za zgodovino šolstva v KS Galicija, saj je prvi tovrstni dokument, ki razkriva natančen vpogled v ustanovitev šole. Ko sem prevod primerjala z ostalimi ohranjenimi zapisi (glej opombo 107), sem namreč ugotovila, da so nepopolni ali pa tudi napačni.

40 povzetki iz tega obdobja. Samo dva107 dokumenta hrani Slovenski šolski muzej. O šoli v Galiciji je pisal tudi Rajko Vrečer v knjigi Savinjska dolina leta 1930, vendar navede le, kdaj je bila šola ustanovljena ter našteje učitelje, ki so poučevali na šoli do prihoda šolskega upravitelja Josipa Klemenčiča, 3. marca 1884. Slika 3 je izrezek prve strani v kroniki, ko se je začela »pisati« zgodovina šolstva v KS Galicija.

Slika 3: Začetna stran 1. šolske kronike

Vir: lasten

Kronika108

Kronika ljudske šole v Galiciji od leta 1844 do 7. aprila 1884. Viri te kronike so ţupnijska kronika iz Galicije in dokumentacija ter uradni šolski spisi iz šolskega arhiva v Galiciji.

107 Prvega je napisala učiteljica Amanda Florenini, 8. decembra 1936. V zapisu, ki obsega šest strani, na treh straneh povzema tudi zgodovino šole. Drugi dokument je zapis takratnega šolskega upravitelja Drţavne narodne šole Galicija, Ivana Hvale, 23.7. 1939. Poslal ga je Slovenskemu šolskemu muzeju in nosi naslov ´Kratek oris zgodovine in razvoja ljudske šole v Galiciji pri Celju od ustanovitve do danes´. V zapisu je zelo malo podatkov o obdobju 1844−1893. 108 Prevod prvih sedmih strani v kroniki iz: Arhiv POŠ Trje, Chronik der Volkschule in Galizien od leta 1844 do šolskega leta 1892/93 (dalje:1. kronika šole v Galiciji).

1. del

30. maja 1844 je okrajna gosposka Zalog v Galiciji izvedla komisijski ogled ljudske šole in pri tem namenila dotacijo za učitelja v znesku 11 goldinarjev in 50 krajcarjev. 29. novembra 1845 je bila z gubernijalnim odlokom določena kongrua109 za učitelja v višini 130 goldinarjev iz lokalnih virov. 9. septembra 1845 je gubernij v Gradcu privolil iz šolskega fonda v Galiciji prispevek v znesku 14 goldinarjev in 25 krajcarjev za tri leta. Ljudska šola v Galiciji je bila ustanovljena leta 1845. 10. novembra imenovanega leta se je pouk začel s slovesno sluţbo »Veni sancte Spiritus«110 in nagovorom ţupnika Trobiša. Kot prvi učitelj je bil 25. oktobra istega leta začasno nastavljen Franc Kramar. Učitelj je istočasno opravljal sluţbo cerkovnika in organista. Njegovi dohodki so bili sestavljeni iz ţitne in vinske bere ter iz šolnine. Prispevali so jo otroci, ki so obiskovali šolo. Od leta 1858 do 1869 je vsakokratni učitelj dobil dodatek 20 goldinarjev iz ustanove nadvojvode Janeza111, in sicer iz Sparcasse v Gradcu v polletnih obrokih. Število šolarjev je bilo prvo leto 45 dopoldan in 40 popoldan, v nedeljski šoli pa 88. V celoti torej 173 šolskih otrok. Kot šolski prostor je najprej sluţila tedanja cerkovnikova lesena in mala kajţa, ki je stala na mestu sedanje kaplanije, Zavrh št. 5. Učitelj Kramar je bival eno leto pri Blaţu Nareksu, po domače pri Beletu, Zavrh št. 6. Eno leto pa v Dolerjevi, po domače Johanševi vinarni112, Ţelezno št. 8. Leta 1846 je ţupnik Trobiš poročal okroţnemu uradu, da je šola v meţnariji popolnoma preperela in da ji zaradi tega grozi, da se bo podrla. Predlagal je izgradnjo novega šolskega poslopja. Leta 1847 in 9. septembra 1850 je bil lavantinski knezo-škof Anton Martin Slomšek navzoč pri šolskem izpraševanju113.

Za Francem Kramarjem, ki je sluţil v letih od 1845 do 1846, so bili kot začasni učitelji nastavljeni:

109 Primerna plača. 110 »Pridi sveti duh!« 111 Nadvojvoda Janez Habsburško-Lotarinški (1782–1859), je stoloval v Gradcu in je vsestransko spodbujal pozitivno vplival na razvoj Štajerske deţele na številnih področjih. 112 Vinceraj. 113 Šolska skušnja ob koncu šolskega leta.

1. Mihael Gobec 1846–1849 2. Franc Damisch 1849–1850 3. Anton Pouh 1850–1852 4. Štefan Vezenšek 1852–1855 5. Matija Jeraj 1855–1856 6. Janez Mihelič 1856–1866, pri katerem je Janez Ţolnir do leta 1965 deloval kot pomočnik 7. Anton Šket 1866–1871 Šolsko nadzorstvo je do konca veljavnosti deţelnega šolskega zakona, 8. 2. 1969, opravljal vsakokratni celjski opat. 7. maja 1865 je šolo v Galiciji vizitiral114 lavantinski knezo-škof Stepišnik. 27. junija 1865, na dan sv. Alojzija 115 , so domačini in šolska skupnost s šolarji iz ljudske šole iz Sv. Martina v Roţni dolini priredili šolski praznik v Pernovem. Praznovanje je potekalo v cerkvi z mašo in pridigo ter pogostitvijo šolskih otrok pri Reherju, št. 8, v Pernovem. Slavje so nadaljevali s prostimi otroškimi igrami, petjem in deklamacijami. 12. avgusta 1869 je bilo zadnje šolsko spraševanje pred uveljavitvijo novega deţelnega ljudsko-šolskega zakona z dne 8. februarja 1869, ki je začel veljati šele v naslednjem šolskem letu. Števila otrok, ki so obiskovali šolo v letih 1846 do 1869, ni mogoče ugotoviti. 2. del

Na temelju drţavnega ljudsko-šolskega zakona z dne 25. maja 1868 (Drţavni zakonik, št. 48) in deţelnega šolskega zakona z dne 8. 2. 1869 (Deţelni zakonik, št. 11) je vodstvo in nadzor nad celotnim izobraţevanjem in vzgojo prešlo v roke drţave oziroma v roke cesarsko-kraljevega ministrstva za uk in bogočastje, ter njemu podrejenih šolskih organov na niţjih stopnjah šolske uprave: cesarsko- kraljevega deţelnega šolskega sveta, okrajnega šolskega sveta in krajevnega šolskega sveta. Pouk pri predmetih, z izjemo verouka, je postal neodvisen od vpliva cerkve ali verskih občin. Novo obdobje ljudskega šolstva se je tako začelo s šolskim letom 1869/70, ki se je v tukajšnji ljudski šoli začelo 2. novembra 1869.

114 Nadzoroval. 115 27. junij, dan sv. Alojzija, zavetnika šolske mladine.

Na ţalost se za to šolsko leto ni ohranil noben zgodovinski vir.116 Iz tega šolskega leta ne obstajajo niti uradni šolski spisi, niti drugi akti. Šolsko poslopje je ostalo isto117. Na severni strani poslopja je bilo preddverje, ki je pritlični del šolskega poslopja delilo v smeri od severa proti jugu v dva enaka dela. Levo od vhoda v preddverje je učilnica, ki je 9 m dolga, 7 m široka in 3,13 m visoka. Na severni steni učilnice sta dve okni, na vzhodni trije in na juţni eno. Desno v preddverju nasproti učilnice se nahaja stanovanje učitelja, ki je sestavljeno iz dveh sob, od katerih je prva 5 m dolga in 4 m široka ter 3,13 m visoka. Druga je 5 m dolga, 2,64 m široka in tako visoka kot prva. Prva soba ima le eno okno, in sicer na severni strani, druga ima na severni in zahodni strani po eno okno. Na juţni strani se, ob stanovanju, nahaja kuhinja z odprtim ognjiščem, iz katere vodi pot na desno stran, v shrambo. Kuhinja in shramba imata vsaka po eno okno, in sicer na juţni steni. Kuhinja je 4 m dolga in 3,5 m široka ter 3,13 m visoka. Iz kuhinje proti jugu so stopnice, ki vodijo na podstrešje. Na juţnem koncu preddverja je desno stranišče za učitelje, levo pa za šolarje. Pod učiteljskim stanovanjem in kuhinjo sta dve lepi obokani kleti. Prva se uporablja za spravilo lesa, druga je na razpolago učitelju. Vhod v obe kleti je speljan z desne strani šolskega poslopja.

Učitelji, ki so poučevali v letih od 1869/70 do 1883/84: 1. Anton Šket od 1866 do 1871 2. Franc Škoflek od 1871 do 1872, začasni učitelj 3. Janez Ţolnir, 1872 do 1874 4. Franc Slemenšek, suplent 5. Franc Falk, 1874 do 1880 (zapisano je, da mu je bil z odlokom Okrajnega šolskega sveta dovoljen štirinajstdnevni dopust. V tem času ni bilo pouka. Januarja 1880 se mu je stanje poslabšalo, imel je dopust do junija. Drugega

116 V zapisu kronist napiše,«da mu je ţal«. Iz tega sklepamo, da je dobro poznal zakone ter šolski sistem. Skoraj zagotovo je, da je bila kronika pisana za nazaj, saj v uvodu v kroniki tudi navede, katere vire je pri pisanju uporabil. Kronista ţal ni moč razbrati. Je pa skoraj v celoti kronika zapisana z isto pisavo ter istim črnilom. 117 Opis šolskega poslopja ustreza tipskemu načrtu, ki ga je izdelala takratna šolska oblast za gradnjo novih šol.

učitelja ni bilo. Okrajni šolski svet je za učitelja določil kaplana Franca Arnuša kot suplenta. V kroniki je nekaj strani zapisov v slovenskem jeziku, sicer so neznatni v primerjavi z ostalo vsebino, a bralcu razkrivajo precej zanimivih podatkov. V nadaljevanju diplomskega dela povzemam le nekatere:118  Vprašalna pola o stanju ljudskih šol dne 30. aprila 1890 razkriva podatke o splošnem značaju šole, in sicer: šolska občina: Velika Pirešica; deţela: Štajerska; šolski kraj: Zavrh, h. št. 5; šolski okraj: okolica Celje. Nadalje: Šola je občna ljudska, namenjena je obema spoloma, pouk je poldneven, pouk poteka v slovenskem jeziku, v šoli se izvaja samo poučevanje, ogreva se s pečjo, v šoli ni naprav za prezračevanje, v šoli ni učiteljskega stanovanja, šola nima vrta, v šoli ni prostora za telovadbo, prav tako ni nobenih telovadnih orodij. Ročna dela se ne izvajajo. V šolski knjiţnici je 44 zvezkov, v učiteljski 15. Vprašalni poli sledi razpredelnica stanja učiteljstva dne 30. aprila. Iz tabele lahko razberem, da na šoli poučuje Josip Klemenčič, nameščen je kot stalni učitelj. Rojen je bil 26. 9. 1862, je samski in rimskokatoliške vere, sluţil je vojsko ter ima opravljeno občno ljudsko šolo. Poleg njega je na šoli veroučitelj Jakob Risak, svetni duhovnik, rojen 1. 7. 1858. Iz tabele šolskega obiskovanja je razvidno, da šolo obiskuje 129 dečkov in 93 deklic, skupaj 222.  Okrajni šolski svet piše šolskemu svetu v slovenščini, v letu 1898. Pogodbo sklene med krajnim šolskim svetom v Galiciji in gospodom Aleksandrom Tofantom o zakupu štacune - trgovine, ki se je nahajala v šolskem prostoru v Galiciji.  Okrajni šolski svet piše šolskemu svetu 26. julija 1890. Zapis je odgovor na poročilo dne 7. maja, št. 24, v katerem krajni šolski svet opominja, da se ne »more dovoliti«, da bi se prizidava stranišč prestavila za obdobje treh let. Le-ti namreč ne zadostujeta obstoječim potrebam, poleg tega se slabo zapirata in nimata urejenega prezračevanja.

118 1. kronika šole v Galiciji.

4.1.1.1 O ustanovitvi šole iz drugih virov

Značilnosti začetnega obdobja šolstva v Galiciji pojasnjuje tudi zapis z naslovom Zgodovina šole v Galiciji, ki ga hrani Slovenski šolski muzej. 8. decembra 1936 ga je napisala takratna učiteljica Amanda Florenini. V zapisu poleg podatkov o ustanovitvi osnovne šole navede, da je bil pouk za starejše otroke dopoldne, za začetnike pa popoldne. Nadaljuje, da je bilo sedanje šolsko poslopje zgrajeno leta 1856. K stavbi je prispeval patron iz Zatičine119 900 goldinarjev, enako vsoto tudi ţupljani, ki so poleg tega brezplačno dobavili stavbni material in delali pri stavbi kot tlačani. V zapisu navede učitelje, ki so na šoli poučevali od leta 1845, ko je bil nameščen prvi do leta 1934. Poleg teh, ki so ţe navedeni v diplomskem delu, so na šoli poučevali še Franc Škoflek (1871–1872), Ivan Ţolnir (1872–1874), Franc Slemenšek (od maja 1874 do septembra 1874), Franc Falk (1874–1880), Mihael Kunstič (1880–1881), Bernard Trabuziner (1881–1884), Josip Klemenčič (1884– 1925), Mihael Kunstič (suplent v letu 1890) in Karel Jeranko (1891–1892). 1. 3. 1892 je bila nameščena prva tukajšnja učiteljica Melanija Sittig, poučevala je do 15. avgusta. V letu 1892/93 je bila nameščena učiteljica Antonija Lorger. Poučevala je do leta 1895, ko jo je nadomestila jo je Ivana Novak. Karla Zmrzlikar je sluţbovala na šoli od 1901 do leta 1903. Za njo je bila znova nameščena Ivana Novak, poročena Klemenčič, ki je poučevala vse do leta 1934. Od leta 1925 do upokojitve je bila tudi začasna upraviteljica. Zapis vsebuje tudi naslednje podatke:  V letih 1868 in 1869 je bil sprejet pomemben zakon, ki je vplival na delovanje osnovnih šol. Amanda Florenini to obdobje poimenuje nova era ter zapiše: «Vsled drţavnega osnovnošolskega zakona z dne 25. maja 1868 in deţelnega šolskega zakona z dne 8. februarja 1869 je osnovna šola prešla iz duhovske v drţavno in deţelno upravo. Prvo šolsko leto v novi eri se je pričelo dne 2. novembra 1869/70.« 120

119 Stična. 120 Mape šol, Mapa G1, Slovenski šolski muzej.

 Šolski okoliš še vedno ni bil določen, obsegal je tudi kraj Lopata, vendar iz tega okoliša zaradi prevelike oddaljenosti šole ni obiskal nihče. Šolski okoliš je bil določen šele 19. novembra 1880.  Število šolskih otrok se ni spreminjalo. V prvem šolskem letu 1871/72 je šolo obiskovalo 128 otrok, pouk je bil poldneven: višja skupina je imela pouk dopoldne, niţja pa popoldne, ker je bila šola enorazredna. Okrajni šolski svet Celje - okolica je 1. 10. 1879 odobril, da se je šola zaradi prevelikega števila otrok spremenila v dvorazrednico. Sledila je prenova šolskega poslopja. Leta 1889 so ob šolskem poslopju sezidali novo hišo, učiteljsko stanovanje, Zavrh št. 46. V naslednjem letu se je v to hišo naselil učitelj Josip Klemenčič. Sledila je prizidava šole. Prostor v šoli, kjer je bilo prej šolsko stanovanje, so porušili, prizidali učilnico ter šolsko stranišče.  Dne 10. 7. 1890 je bila šola razširjena v dvorazrednico. Šolski vodja je postal učitelj Josip Klemenčič. Poleg njega je poučeval Mihael Kunstič, organist v Galiciji. Celodnevni pouk je potekal od 20. oktobra 1890 do 11. maja 1896. Leta 1892/93 je bilo šoloobveznih 151 dečkov in 110 deklet, obiskujočih pa 137 dečkov in 94 deklic. Pribliţno tako število je bilo tudi v naslednjih letih. Število otrok je bilo veliko, npr. v šolskem letu 1892/93 kar 261. Povečano število otrok je bil eden izmed glavnih razlogov, da je bila v letu 1908 zgrajena šola v Veliki Pirešici, ki pa je pomenila le razširitev šole v Galiciji. Tako je zapisano v kroniki.

4.1.2 Šola v obdobju od leta 1893 do ustanovitve šole v Veliki Pirešici

Obravnavano obdobje 121 je zajeto v drugi kroniki takratne Osnovne šole v Galiciji, ki se je začela pisati v šolskem letu 1893/94. Kronika je redno pisana, za vsa šolska leta, vsebuje veliko zapisov v gotici. V kroniki ni nobenih podatkov, ki bi ponazarjali delo v preteklem obdobju. Vsak zapis za posamezno šolsko leto se začne s tabelo, ki prikazuje število šoloobveznih in obiskujočih otrok. Poleg teh

121 Celotno poglavje 4.1.1 je povzeto po 2. kroniki šole v Galiciji.

47 dveh podatkov je v tabeli zapisano, koliko otrok obiskuje druge šole, koliko jih je duševno in telesno nesposobnih, koliko otrok je »upornih in iz drugih razlogov neobiskujočih«. Kronisti zapisujejo tudi šolski obisk, disciplino in pridnost otrok, bolezni, učne knjige, metode dela, sklepe in odloke različnih svetov, kot sta npr. krajni šolski svet in okrajni šolski svet. Skrbno so vodeni zapisi šolskega nadzornika ter opisi šolskega poslopja. V kroniki so zapisane tudi različne pogodbe. Šola je bila dvorazredna, pouk je bil celodneven. Poučevala sta učiteljica Antonija Lorger ter upravitelj šole Josip Klemenčič. Le-ta je na šoli poučeval vse do leta 1925, ko se je upokojil. Verouk je poučeval Jan Lorbek, ki je leta 1890 nadomestil Joţefa Mattocha. Večjih kadrovskih sprememb ni bilo. Poleg omenjenih učiteljev so na šoli poučevali še Jan Jezovšek, Karla Zmrzlikar in Ivana Novak, poročena Klemenčič. V povprečju je šolo obiskovalo 200 otrok, v posameznih šolskih letih število celo presega 250. V kroniki je veliko zapisov, ki so bili poslani krajnemu šolskemu svetu, predvsem prošenj za uvedbo poldnevnega pouka. Zahtevo so pojasnjevali z razlogi, kot so: kmetje otroke potrebujejo pri delu; razreda sta prenapolnjena; otroci hodijo popoldan domov na kosilo, k pouku se zaradi prevelike oddaljenosti ne vračajo. Med razlogi je navedeno tudi to, da otroci šole niso obiskovali zaradi pomanjkanja obleke ter skrbi za mlajše sestre in brate. Zanimivo je, da se tovrstni zapisi ponavljajo skozi celotno kroniko. Problem so učitelji izpostavljali na vsakem sestanku krajnega šolskega sveta, na teţavo je opozarjal tudi šolski nadzornik v svojih poročilih. Prenatrpani razredi in veliko število otrok so zelo oteţevali šolsko delo. Učni cilji velikokrat niso bili doseţeni, kot je razbrati iz kronik. Šolo so ţeleli razširiti tudi v trirazrednico, ki bi olajšala organizacijo dela in učni proces, a njihovi prošnji ni bilo ugodeno.

Prvo šolsko leto 1893: Pouk se je pričel 5. aprila 1893, podatek, kdaj se je končal, ni naveden. Šolski okoliš je zajemal vasi Pirešica, Pernovo, Ţelezno, Hramše, Zavrh, Šentjungert in Gorica. Nekateri otroci iz okolišev Zavrh, Šentjungert in Gorica so zaradi oddaljenosti od šole v Galiciji obiskovali šolo Šmartnem. Pouk je bil celodneven. Kronist zapiše, da »se ne obnese in da bi bilo

48 treba uvesti poldnevni pouk«. Šolo je obiskovalo 127 dečkov in 187 deklic. Obisk je bil nereden, tudi zelo nereden, je zapisano. Disciplina je bila v splošnem dobra, zapisano pa je, da so bili nekateri leni in zlobni. Jesenske počitnice so bile od 31. avgusta do 16. oktobra. Pri pouku so uporabljali naslednje učbenike: Začetnico in prvo berilo, Slovensko-nemško začetnico, Računico, drugo in tretje berilo ter učbenik - ´Risanje po predlogah po stigmah´. Za pouk nemščine so uporabljali prvo in drugo nemško slovnico. Pri predmetu petje so se učili dvoglasnega petja po posluhu, ´prostega spisja´ ni bilo, v zvezke so zapisovali s poševno pisavo. Pokončna pisava je bila v tem šolskem letu ukinjena. Šolsko delo je nadziral šolski nadzornik. Pregledal je delo učitelja, znanje učencev, njihovo obnašanje pri pouku in izven njega, higieno, šolski prostor in okolico. Delo učencev je ocenjeval s povoljno, prav povoljno, pohvalno, prav pohvalno in zadostno. V prvem inšpekcijskem odloku, ki je naveden v kroniki, je zapisano poročilo, nastalo po nadzornikovem pregledu. Ta je ugotovil, da je potrebno kupiti več učil, kot npr. zemljevid Avstrije, kemični aparat, telovadno orodje ter knjige za šolsko knjiţnico. V šolskem poslopju se je nahajala »štacuna«, trgovina. Prva najemnica v obravnavanem obdobju je bila Domenika Lipponig. Najemniki so se skozi leta ves čas menjevali. V kronikah je navedeno, da so denar od najemnine v šoli porabili za nakup šolskih učil. Skrb za knjige je bila velika, tako je razvidno iz zapisov. Skrbeli so za šolsko in učiteljsko knjiţnico. Vsako leto so kupili nekaj novih knjig. Koliko knjig je bilo v knjiţnicah, ni zapisano, kot tudi ne obisk in število izposojenih knjig, kar je značilno za zapise v nadaljnjih kronikah. Naročeni so bili na časopis Vrtec, Angelček, Zvonček, Uradni list okrajnega celjskega glavarstva ter na učiteljski list Slovenski učitelj. Poldnevni pouk: V šolskem letu 1895/96, ki se je pričelo 17. aprila 1895 in končalo 31. marca 1896, so imeli učenci poleg jesenskih tudi boţične počitnice. Ob Josipu Klemenčiču je na šoli poučevala tudi Antonija Lorger, in sicer do avgusta 1895, ko jo je zamenjal Janez Jezovšek. Za njim je v letu 1896 na šolo prišla Ivanka Novak (pozneje poročena Klemenčič). V tem šolskem letu je bil 11.

49 maja 1896 uveden poldnevni pouk. Kronist zapiše, da se je šolski obisk izboljšal, vendar ne toliko, kot so pričakovali. Posledično učenci niso dosegali učnih ciljev. Poldnevni pouk je bil uveden z odlokom 6. maja 1896, zapisan je v gotici. Trajal je od 9. do 12. ure dopoldne in od 13. do 15.30 ure popoldne. Dopoldne je pouk potekal za otroke, ki so šolo obiskovali 4. in 5. šolsko leto v I. razredu, ter v II. razredu za tiste, ki so šolo obiskovali 6., 7. in 8. šolsko leto. Popoldne je pouk potekal za otroke, ki so šolo obiskovali 1., 2. in 3. šolsko leto. »Poludnevni šolski obisk je za tukajšnje razmere primeren in ne ovira šolskega napredovanja, nasprotno, v glavnih predmetih se dosegajo boljši uspehi nego pri celodnevnem pouku, ker je vsak razred razdeljen na dva oddelka in se vsak oddelek poučuje samostojno, se temu lahko posveti vso pozornost. Vsled česar je disciplina laţja in napredovanje temeljiteje,« je zapisano v kroniki. Delo je bilo kljub uvedbi poldnevnega pouka še vedno zelo oteţeno. Zaradi prevelikega števila otrok in dotrajanega šolskega poslopja so iskali druge rešitve, da bi dosegli boljši učni uspeh in dvignili kakovost znanja. V šolskem letu 1903/04 so tako na seji krajnega šolskega sveta 5. julija prvič spregovorili o ustanovitvi šole na Pernovem. Le-to bi ustanovili namesto širjenja šole v Galiciji. O odločitvi so glasovali takole: dva glasova sta bila za, pet jih je bilo proti. To je bil začetek, nato do leta 1908 v kroniki sledi vrsta zapisov, ki ponazarjajo, kako so potekala razna pogajanja. V zapisu, kronist ga naslovi: Pernovska šola, navede, da je 21. novembra 1901 oseminštirideset posestnikov, kmetov iz Pernovega in Pirešice, vloţilo prošnjo za ustanovitev javne ljudske šole v Pirešici, z utemeljitvijo, da se bo šola ustanovila namesto razširjanja šole v Galiciji. Galičani so temu nasprotovali in utemeljili z naslednjimi razlogi:  Pirešica in Pernovo, razen kakšnih 12 hiš, nista več kot eno uro oddaljena od šole v Galiciji.  Šolska pot iz Pernovega in Pirešice do Galicije ne poteka po goratih, ampak hribovitih krajih. Pot je slaba le pozimi, delno jeseni.  V Galiciji bi bilo, kljub ustanovitvi šole v Pernovem, še vedno preveliko število otrok in bi jo morali posledično razširiti ter obnoviti.

 Na razširjeni šoli v Galiciji bi lahko šolski pouk potekal v večjem obsegu kakor pa na dvorazrednicah.  Z ustanovitvijo še ene šole bi občino Velika Pirešica finančno še bolj obremenili.

Trirazrednica: V šolskem letu 1900/01 je šolo zapustila učiteljica Ivana Novak, zamenjala jo je Karla Zmrzlikar. V tem letu se začnejo pogovori za uvedbo trirazrednice. Številni pogovori so potekali med okrajnim šolskim svetom, nadzornikom ter krajnim šolskim svetom. Ustanovljene so bile različne komisije, ki so ugotavljale stanje šolskega poslopja. Sklepi posameznih komisij so natančno zapisani v kroniki in se zaključijo s sklepom 23. decembra 1901, v katerem je navedeno, da se šola razširi v trirazrednico. Vendar je v naslednjem šolskem letu 1902/03 šola še vedno dvorazredna. Uvedbo trirazrednice je predlagal tudi šolski nadzornik, enako tudi ureditev šolskega poslopja, predvsem stranišč, iz katerih se je širil smrad. Sestavil je predlog, da je treba postaviti strelovod na šolo, pripraviti prostor za telovadbo ter kupiti telovadno orodje. Šola se mora razširi v trirazrednico, potrebno je kupiti knjige za učiteljsko knjiţnico, je zapisano. V šolskem letu 1897/98 je navedeno, da je učitelj Josip Klemenčič učil otroke o sadjarstvu in čebelarstvu, šola je imela tudi vrt. Učitelji so veliko pozornosti namenili kakovosti pouka. Učitelj Klemenčič se je udeleţeval tečajev o čebelarstvu v Avstriji ter tečajev o sadjarstvu in vinogradništvu v Mariboru. Učitelji so obiskovali seminarje in različna izobraţevanja. Za svoje delo so dobili priznanja. Učitelj Joţe Klemenčič je 10. 12. 1907 z odlokom krajevnega drţavnega sveta dobil priznanje učiteljstva okrajnega šolskega sveta na učiteljski konferenci v Celju. Večjih prireditev in praznovanj v tem obdobju ni zapisanih, razen dveh, in sicer praznovanje rojstnega dneva ter godu cesarja Franca Joţefa I. in cesarice Elizabete. Praznovanje so počastili s sveto mašo in petjem. 22. avgusta 1898 so proslavljali 50-letnico vladanja cesarja Franca Joţefa I. Začela se je s sveto mašo in se je nadaljevala na trati pred cerkvijo, z nagovorom učitelja, deklamacijami, petjem, igrami ter pogostitvijo otrok. Navedeno je, «da so

51 se otroci prav dobro zabavali, vedli so se dostojno ter se končno lepo razšli proti domu.« Na šoli in učiteljevem stanovanju so bile slovenske in avstrijske zastave.

4.1.3 Šola v obdobju od leta 1908 do leta 1925

Obdobje122 od leta 1908 do leta 1925 je zapisano v drugi kroniki Gališke šole. V šolskem letu 1908/09 je bila ustanovljena šola v Veliki Pirešici. Šolski okoliš se je razdelil. Gališko šolo so obiskovali otroci iz Zavrha, Hramš, dela Ţeleznega, iz Šentjungerta in Gorice. Poučevala sta jih Ivana in Josip Klemenčič. V prvem šolskem letu je šolo obiskovalo 97 dečkov in 87 deklic. Glede na to, da se je šolski okoliš razpolovil, za dvorazrednico to še vedno pomeni veliko število otrok. V tem šolskem letu se je zopet uvedel celodnevni pouk. Razlog za uvedbo so utemeljili z odlokom centralnega krajnega deţelnega šolskega sveta, 25. septembra 1908: »Celodnevni pouk je uveden od 16. septembra 1908 naprej na podlagi tega razloga, da je bil poludnevni poduk dovoljen samo do razširjanja tukajšnje šole v trirazrednico. Ker pa se ustanovitev šole v Pirešci smatra za razširjenje tukajšnje šole, pri tem se šolski okoliš znatno zmanjšuje, se uvede celodnevni pouk.« Šolski obisk se je močno zmanjšal, v kroniki je navedeno, da je redno v šolo hodilo v I. razredu 24 otrok, v II. razredu 7 otrok, kar je pomenilo 18 % udeleţbo. Vsi ostali učenci so hodili neredno. Šolski upravitelj Josip Klemenčič zapiše: »Celodnevni pouk res ni primeren za tukajšnje krajevne razmere, večina otrok zaradi večje oddaljenosti opoldan ne more imeti tople prehrane, mnogo jih je, ki opoldan niti kruha nimajo. Ako gre na primer tak otrok ob ½ 8. ali 8. uri od doma pride domu ob ½ 5. ali ob 5. uri. Je toraj ves čas brez jedi. Učni čas traja namreč od ½ 9. zjutraj do ½ 4. ure, za deklice pa zaradi ročnih del 4. popoldan«. Da bi zmanjšali izostanke, so spremenili šolski urnik. Pouk je trajal od 8. do 11. ure, da so otroci lahko odšli domov. Nadaljeval se je ob 13. uri ter trajal do 16. ure. V šolskem letu 1909/10 se je pouk spet spremenil v poldnevnega, obisk se je izboljšal. Z odlokom je bilo določeno, da mora krajni šolski svet vsako šolsko leto zaprositi za poldnevni pouk, ki je bil v vsakem šolskem letu uveden le začasno.

122 Celotno poglavje 4.1.2 je povzeto po 2. kroniki Osnovne šole v Galiciji.

Šolo je vsako leto obiskal nadzornik, zapisniki o nadzoru so hkrati dokumenti, iz katerih je razvidno splošno stanje šole. Inšpekcijski zapisnik iz 4. junija 1912: Disciplina in ravnanje z otroki se izvaja po predpisih, učni uspeh bo doseţen, otroci govorijo pismeni jezik, med poukom so mirni in pazljivi, v šolo hodijo snaţni, izven šole se dostojno vedejo, šolski prostori so urejeni in prezračeni. Uradni spisi v obeh razredih so v redu, sodelovanje med šolo in starši je dobro. Šolsko leto 1913/14: V nedeljo, 26. 7. 1914, se je razglasila mobilizacija za vojno proti Srbiji. Mobilizacijski plakati so prišli tudi na šolo v Galiciji, nekdanji učenci tukajšnje šole so odkorakali na mobilizacijska zbirališča. Med njimi ni bilo videti navdušenja nad vojno, je zapisano v kroniki. V tem obdobju je bilo s posebnim odlokom 22. 8. 1914 določeno, da otroci zaradi izostajanja med vojnim časom ne bodo kaznovani z denarno kaznijo. Otroci, katerih svojci so mobilizirani, lahko izostajajo od pouka. Deţelni šolski svet je dovolil vsem šolam na deţeli, da se je lahko novo šolsko leto začelo 1. 11. 1914. Otroci so namreč morali ostajati doma in pomagati pri delu zaradi odhoda moških v vojno. V šoli v Galiciji so deklice spletle šest parov volnenih rokavic za vojake. Več volne niso mogle dobiti. Po vojni, v šolskem letu 1919/20, je v kroniki napisano, da zaradi nerednega obiskovanja šole v vojnem času ni doseglo učnega uspeha 10 otrok.

V šolskem letu 1924/25 je bil zopet ukinjen poldnevni pouk kljub prizadevanju okrajnega šolskega nadzornika Ljudevita Černeja. V kroniki je zapisano, da so se do konca šolskega leta učitelji prepričali, da nerazdeljeni šolski pouk ni uspešnejši od poldnevnega, sploh v šolskem okolišu Galicija. Druga šolska kronika se konča z letom 1924/25. V tem šolskem letu je šolo obiskovalo 70 dečkov in 54 deklic. Iz zadnjega inšpekcijskega zapisnika okrajnega šolskega nadzornika, zapisanega 19. 5. 1924, je razvidno, da je šolsko poslopje dotrajano, šolska okna in stranišča neustrezna, iz stranišča se širi smrad.

23. 3. 1925 je bila z odlokom odstranjena stara štampiljka šolskega vodstva. Šola je dobila novo, na kateri je bilo zapisano: Drţavna osnovna šola v Galiciji, Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev.

Zanimivosti iz kronike:  V šolskem poslopju se je nahajala trgovina. 26. julija 1915 inšpektor ukaţe, da je potrebno iz šolskega poslopja odstraniti trgovino, v kateri se toči ţganje, priskrbeti prostor za telovadbo ter predpisano telovadno orodje. Vsem tem zahtevam krajevni šolski svet ni ustregel.  Šola je bila zaprta od 16. februarja do 16. marca 1916 zaradi pomanjkanja premoga. Zaradi tega je bilo šolsko leto 1916 podaljšano do konca meseca avgusta. »Kar pa ni imelo skoraj nič uspeha, ker so otroci itak malone čisto izostajali.«  29. januarja 1919 se je prenehalo poučevanje nemškega jezika na tej šoli.  10. maja 1919 je prinesel raznašalec kruha prvikrat po vojni beli kruh in ţemlje. Med vojno ga prebivalci niso mogli kupiti, ker je bil prepovedan.  Prvo slovensko uradno pismo je šolsko vodstvo dobilo 29. novembra 1918.  Z odlokom 24. aprila 1919 je bilo določeno, da mora biti pri šolskih svečanostih razobešena zastava.  Z odlokom 26. julija 1920 je bilo uvedeno poučevanje cirilice v šolah od šolskega leta 1921/22 dalje. V letu 1920 je bil z odlokom določen kot drţavni praznik 24. maj, praznik slovanskih apostolov sv. Cirila in Metoda.  Višješolski svet je 24. marca 1921 z odlokom določil uvedbo matičnih listov ter izkazov o šolskem napredku. Tiskovini se naj uvajata postopoma. V kroniki je navedeno, da bosta na tukajšnji šoli dokončno uvedeni v šolskem letu 1928/29.  Prva večja prireditev je bila 2. decembra 1908, in sicer 60-letnica vladanja cesarja Franca Joţefa I. Otroci so se zbrali v razredih ob pol osmi uri zjutraj ter odšli k slovesni maši v cerkev. V cerkvi so peli cerkvene pesmi in na koncu cesarsko himno. Slavje se je nadaljevalo v učilnici s

slavnostnim govorom šolskega upravitelja Josipa Klemenčiča, otroci so zapeli pesmi: »Avstrija, ti dom krasan«, »Ţivi svetli cesar naš« in »Molitev za cesarja«. Ob pesmi »Mi smo vojaki korenjaki« so korakali. Petje je bilo spremljano z igranjem na harmoniko in gosli. Na prireditvi so otroci tudi deklamirali. Na svečanosti je bilo prisotnih veliko ljudi.  Na šoli so proslavili 100-letnico smrti pesnika Valentina Vodnika, ostale slovesnosti so potekale ob drţavnih praznikih.

Praznovanje drţavnih praznikov je bilo določeno z odlokom 29. 7. 1920, ti so bili:  1. december, praznik narodnega ujedinjenja  24. maj, praznik apostolov sv. Cirila in Metoda  28. junij, Vidov dan  12. julij, kraljev rojstni dan Ostalih prireditev iz zapisov ni bilo mogoče razbrati.

4.2 ŠOLA OD LETA 1925 DO LETA 1941

4.2.1 Učitelji, učenci, organizacija dela

Učitelji, ki so poučevali v tem obdobju, so bili: Josip Klemenčič, Ivana Klemenčič, Jakobina Podboj, Amanda Florenini, Ivan Soklič, Anton Hvala, Hubertina Bradaška in Stane Viršek. Katehet je bil Alojz Krameršič.123 Delo učiteljev je bilo nadzorovano. Vsako leto je šolo obiskal šolski nadzornik, ki je stanje šole zapisal v t. i. inšpekcijskem zapisniku. Nadzornik je bil prisoten pri pouku, nadzoroval je delo učiteljev in znanje otrok. Šolo je obiskal dvakrat letno, po vsakem obisku je učiteljem poročal o njihovem delu in delu učencev, njihovem znanju, higieni, obnašanju, tudi izven pouka. Slovenski šolski muzej hrani zapisnik, ki je bil na sestanku v Galiciji napisan 17. 2. 1926, po pregledu nadzornika Ljudevit Černej. Na sestanku so bile navzoče Ivana Klemenčič in Jakobina Podboj. Iz zapisnika je razvidno, da so učitelji ţe takrat uporabljali

123 Arhiv POŠ Trje, Kronika ljudske šole v Galiciji od šolskega leta1925/26 do 1940/41 (dalje: 3. kronika šole v Galiciji).

55 različne metode dela, da bi dosegli učne cilje. Poučevanju so namenili veliko pozornosti. V nadaljevanju povzemam najpomembnejše ugotovitve šolskega nadzornika, zapisane v omenjenem zapisniku: Pouk je bil poldneven, zaradi tega je bilo teţko predelati vso učno snov, kljub temu so učenci dosegli učne cilje. Pisni izdelki otrok so bili redno popravljeni in skrbno urejeni. V obeh oddelkih so otroci brali gladko ter znali pripovedovati. V lepopisne zvezke so pisali latinico in cirilico, v večini prav dobro, je ocenil nadzornik: »Dobro so peli, oba oddelka čitata večino gladko in znata čitano snov tudi pripovedovati. Pri slovenščini so ponovili glagol in sklanjatev z zadovoljivim uspehom. Pri pouku zemljepisja so ponovili snov o drţavi s prav dobrim uspehom.« Pri zgodovini so obravnavali kmečke upore. Nadzornik učiteljicama svetuje, da naj pri razlagi snovi govorita razločno in dovolj glasno, razlago naj ponazorita s primeri iz knjig. Pri pouku jezika je poudaril, da morajo učenci veliko utrjevati ter si zapisovati. Vse napake naj učiteljici v zvezke zapisujeta z rdečilom, da imajo učenci pregled. Poudaril je, da morata pri učencih višje stopnje proti koncu šolskega leta največ pozornosti namenjati spisom, pisnim izdelkom. Zapis zaključi: »Le vestna priprava in ţivahno metodično pravilno podavanje nam jamči za dobre uspehe.«124 Iz zapisov v kroniki je razvidno tudi to, da so učitelji poskušali z različnimi prijemi učence navajati k učenju, skrbi za znanje, za redno obiskovanje pouka ter učenju doma. Večkrat kronisti zapišejo, da so otroci izostajali od pouka zaradi dela doma. Otroke so spodbujali k branju, skrbeli so za knjige. V letu 1930 je imela npr. šolska knjiţnica 375 knjig, učiteljska pa 114. V letu 1934 se je to število v šolski knjiţnici povečalo na 385, v učiteljski pa na 169. V Galiciji je bila tudi knjiţnica za odrasle, imela je 95 knjig.125

H kakovosti pouka so pripomogli tudi mnogi odloki krajnega šolskega sveta, okrajnega glavarstva Celje in višjega ministrstva v Mariboru. Odloki so sicer med drugim predpisovali tudi učiteljske plače, ravnanje ob boleznih, obnašanje

124 Mape šol. Mapa G 1, Slovenski šolski muzej. 125 3. kronika šole v Galiciji.

56 učencev, kaznovanje izostajanje od pouka, spremembe učnih načrtov, različne pogodbe idr.

Najpomembnejši odloki iz obravnavanega obdobja:126  Ministrstvo prosvete je z odlokom določilo, da se 13. junija 1925 kot učni predmet uvede petje. Ob tem je bil narejen načrt za dvorazredne šole. Učenci niţje stopnje so peli enoglasne otroške pesmi ter se učili o teoretičnih osnovah – višina tona, trajanje glasu, število tonov idr. Učenci srednje in višje stopnje so se učili dvoglasnega petja, peli so narodne in cerkvene pesmi.  30. 5. 1927 je bilo z odlokom zavedeno, da morajo učitelji zapisovati odsotnost otrok. V zapisnik so morali zapisati ime in priimek učenca, čas odsotnosti, vzrok ter kdo je odsotnost odobril. 10. 12. 1927 oblastni šolski odbor sklene, da morajo starši ali varuhi otrok za vsako neopravičeno uro plačati 5 din. Osebam, ki tega ne morejo odplačati, se kazen spremeni v zapor oz. v druţbeno koristno delo (en dan je pomenil 50 din).  V letu 1931 je bil sprejet odlok, ki je določil, da mora vsak razrednik pripraviti podrobni učni načrt za svoj razred. Sestaviti mora pisne priprave, v tednikih mora na kratko predstaviti vso predelano snov. Na konferencah se morajo pogovarjati o sodobnih načelih poučevanja.  Dravska banovina je izdala odlok, na podlagi katerega so morali učitelji poslati seznam učnih knjig, ki jih uporabljajo v posameznih razredih, da bi se učne knjige poenotile v celotni banovini.  Učitelji so morali pošiljati polletna poročila ter ocenjevalne liste.

Šolo v Galiciji je obiskovalo veliko otrok, v povprečju okoli 100, a je bilo število tudi višje, npr. v šolskem letu 1939/1940 136 otrok. Največje število otrok je zabeleţeno v šolskem letu 1938/39, in sicer 146. Večje število je pomenilo veliko sprememb v organizaciji dela. Delo učitelja je bilo zelo oteţeno, predvsem pa je vsaka sprememba zahtevala dobro pripravo na delo v kombiniranih oddelkih, ki

126 3. kronika šole v Galiciji.

57 so se skorajda vsako leto spreminjali. Pouk je bil celodneven, učence so razdelili v t. i. oddelke oziroma razrede. Otroci so bili po navadi razvrščeni glede na to, koliko let so obiskovali šolo. Ilustrativen primer prikazuje zapis:127 V šolskem letu 1926/27 je bil uveden nov učni načrt, ki je prinesel spremembe v organizaciji dela, in sicer:  V 1. razredu, 1. oddelka, so bili učenci, ki so šolo obiskovali prvo šolsko leto.  V 1. razredu, 2. oddelka, so bili učenci, ki so šolo obiskovali drugo šolsko leto.  V 2. razredu, 1. oddelka, so bili učenci, ki so šolo obiskovali tretje in četrto šolsko leto.  V 2. razredu, 2. oddelka, so bili učenci, ki so šolo obiskovali peto, šesto, sedmo in osmo šolsko leto.  Posebnost je bila tudi ta, da so odslej telovadbo imele tudi deklice, kar prej ni bilo določeno z nobenim odlokom. Uvedena so bila tudi ročna dela za dečke.128  Naslednja sprememba v organizaciji je bila v šolskem letu 1929/30. V kroniki je zavedeno, da so bili prvikrat razvrščeni v t. i. razrede. To je pomenilo, da so bili v I. oddelku učenci 1., 2. in 3. razreda, v II. oddelku pa učenci 4., 5., 6., 7. in 8. razreda. V šolskem letu 1934 se je prvič zgodilo, da so morali 14 in 15-letni učenci, ki še niso dopolnili 8-letne obveznosti, zopet v šolo. Temu so se uprli starši in otroci. Krajevni šolski odbor je starše prepričeval, da morajo njihovi otroci hoditi v šolo, sicer bodo kaznovani. 129

127 3. kronika šole v Galiciji. 128 Prav tam. 129 Prav tam.

Slika 4: Šolsko spričevalo, šolsko leto 1939/40

Vir: Vladislav Gmajner

V okviru pouka so se otroci učili tudi na tako imenovanem učnem travišču – šolskem vrtu oziroma njivi. Na njem so si uredili gredice, kamor se sejali različne vrste semen zelenjave ter cvetlične gredice. Sodelovali so tudi dečki, ki so pri ročnih delih naredili paličice z napisi raznih trav ter ograjo iz vrbovih šib. Deklice so sadile, plele in zalivale. Učenci so na splošno skrbeli za red in čistočo okoli šole, dekleta so v razredu brisala prah, umivala police in klopi ter drugo. 130 Poleg rednega pouka je bil v okviru šole organiziran t.i. dečji dan. Ta dan so pogozdovali v okoliških gozdovih, sadili so smrekove in borove sadike. Pri tem so

130 3. kronika šole v Galiciji.

59 učitelji učence opozarjali, da je skrb za gozdove pomembna. V kroniki je zapisano, da so gališki gozdovi neurejeni. 131 Poleg tega dneva so uvedli tudi dan snage. 10. maja 1927 je bil imenovan dan zdravja s poudarkom na higieni. Učitelji so veliko pozornosti namenjali osebni higieni. Poleg običajnega pregleda, ki je bil vsak ponedeljek, so v šolskem letu 1934 v šoli pripravili prostor za umivalnico. Prostor so očistili učenci. Iz starih desk so sestavili klopi, na katere so postavili šolske umivalnike. Otroci so si od doma prinesli vsak košček mila in brisačo.132 Tega dne je bil imenovan tudi materinski dan. Pri pouku so se pogovarjali o dolţnostih otrok do matere. Otroci so napisali v zvezke, t. i. spisnice, spis z naslovom Moja mama.133 Učenci so imeli pri pouku tako imenovane ilustrativne dnevnike. Na podlagi njih in ideje učenk II. razreda je nastala prva številka lista »Venec – list gališke šolske mladine«, ki je bil izdana 24. februarja 1932. V ta list so otroci pisali svoje pesmi in spise, vendar le kdor je ţelel. Vsak mesec je »izšla« ena številka v samo enem izvodu. Zapise so opremili z ilustracijami. List so si otroci lahko sposojali, navdušenje zanj je bilo veliko. Kronist zapiše: »Otroci se kar trgajo za ta list in ga doma glasno berejo, da vsi domači poslušajo.« List je imel trde platnice, hranili so ga v šolski knjiţnici. Pregledal ga je tudi nadzornik ter se »jako pohvalno izrazil glede Venca«. Izhajal je tudi vsa prihodnja leta.134 Učitelji so za učence in starše pripravljali različna strokovna predavanja. Sodelovanje s starši je bilo dobro. Precej dobro so bila obiskovana predavanja o skrbi za zdravje za otroke in odrasle, o jetiki in druga.135

V šolski kroniki je tudi zapis, ki podrobno opisuje šolsko stavbo v Galiciji, in sicer z dne 23. 3. 1929. Sestavil ga je krajevni šolski odbor z namenom, da bi prosvetno ministrstvo zaprosili za drţavno podporo pri adaptaciji prostora, ki je bil nujno potreben popravila. Zapis je hkrati tudi prostorski prikaz šolskega

131 3. Kronika šole v Galiciji. 132 Prav tam. 133 Prav tam. 134 Prav tam. 135 Prav tam.

60 poslopja. V njem je tudi zavedeno, da ima šola premalo oken, razsvetljava je bila posledično neustrezna, popolnoma nehigienska so bila stranišča brez greznice. Stranišča niso imela nobenega predprostora, zato se je po šoli razširjal neznosen smrad. Zidovi so bili razpokani, šola ni imela nobenega prostora za učila. Ker stoji na plazovitem območju, so oporni zidovi popuščali. Zaradi dotrajanega dimnika je bil v zimskem času pouk v učilnicah zelo oteţen. Poročilo je zapisano na treh straneh, pod njim šolski nadzornik Rihard Pestevšek zapiše: »Adaptacija šole je iz pedagoških ozirov nujno potrebna.» Nato sledijo zelo podrobni zapisi, ki so si jih med sabo pošiljali različni uradi, finančna poročila, gradbena dela idr. Adaptacija je bila končana 25. 1. 1930.136

4.2.2 Kulturno dogajanje v šoli ter zanimivosti iz kronike

Večje prireditve137 in slovesnosti so potekale ob drţavnih in cerkvenih praznikih. Praznovali so jih vsako leto, in sicer:  1. december, praznik narodnega ujedinjenja  17. december, rojstni dan regentov, Aleksandrov dan  24. maj, praznik apostolov sv. Cirila in Metoda  21. junij, praznik svetega Alojzija  28. junij, Vidov dan

6. aprila 1928 je v kroniki zavedeno, da so prvič praznovali rojstni dan Petra II., prav tako rojstni dan kraljice Marije in kralja Tomislava. Poleg cerkvenih in drţavnih praznikov so prireditve pripravljali v šoli tudi ob različnih obletnicah, kot npr.: 10-letnico smrti dr. Janeza Kreka, 50-letnico rojstva Otona Ţupančiča, smrt Matije Gubca, proslavo sv. Save, v letu 1936 obletnico smrti škofa Antona Martina Slomška idr. Na prireditvah so deklamirali, peli ob spremljavi harmonike, pripravljali gledališke igre idr. Vse proslave so potekale v razredu in so bile dobro obiskane. Uredili so učilnice in jih okrasili s cvetjem. Učenci so se teh prireditev veselili. V zapisih sem zasledila, da je po navadi imela šolska upraviteljica Ivana

136 3. kronika šole v Galiciji. 137 Celotno podpoglavje 4.2.2 je povzeto po 3. kroniki šole v Galiciji.

Klemenčič govor, ki so ga z zanimanjem poslušali. Kot govornik je na prireditvah večkrat sodeloval tudi upokojeni učitelj Josip Klemenčič, otroke je tudi spremljal pri petju. Nastopila je tudi učiteljeva hči Dana, ki je igrala na gosli.

Zanimivosti iz kronike:  »Upokojeni upravitelj Josip Klemenčič je 16. septembra 1925 in obenem tega dne ob 10. uri končal svoje učiteljevanje, katero je na tej šoli izvrševal od 1. marca 1884, torej 41 let, 6 mesecev in 16 dni. Otroci so bili ob novici upokojitve iznenadeni ter so izrazili ţeljo, da naj jih še naprej poučuje.«  28. junija 1925 sta bila z odlokom določena oblačilo in pričeska učiteljic: »Učiteljica ne bodi modna dama ostriţenih las, pobarvanih lic in razkošnih gizdalinskih oblek in bleščečega nakita.«  Šola ni imela igrišča. Telovadba se je izvajala zunaj za cerkvijo, kronist zapiše: »Seveda dotlej, dokler ne bo nekega dne ţupnik vse skupaj nagnal.«  28. marca 1928 je bilo za prebivalstvo organizirano predavanje proti alkoholu, uvedeno je bilo t. i. treznostno gibanje.  V letu 1928 je učiteljica Ivana Klemenčič izvajala kuharski tečaj, ki je bil predpisan z odlokom t. i. ministrstva prosvete, in sicer vsako nedeljo popoldan od 2. ure do 5. ure. Tečaj se je izvajal v učiteljskem stanovanju v obdobju od 8. januarja do 29. aprila. V tečaju je sodelovalo veliko deklet.  V šolskem letu 1935/ 1936 je šolska ura trajala 45 minut, prej 60.  Vsako šolsko leto so odšli na šolski izlet, med drugim na Stari grad v Celje, v Ljubljano, na Dobrno, na Goro idr.

4.3 DOBA OKUPACIJE OD LETA 1941 DO LETA 1945

Kroniko šole v Galiciji, ki je zajemala obdobje med leti 1941 in 1945 je okupator uničil oziroma se je izgubila, kot je zapisano v naslednji kroniki. Povzetkom iz tega obdobja je namenjenih nekaj strani v četrti ohranjeni kroniki takratne Drţavne šole v Galiciji, ki zajema obdobje od šolskega leta 1945/46 do 1967/68.

Zapisal jih je Ivan Berce, šolski upravitelj med letoma 1945−47. V šolskem letu 1940/41 je poučeval na tej šoli. Podatke o dogodkih hrani tudi Slovenski šolski muzej, zapisal jih je šolski upravitelj Ivan Hvala, 30. 10. 1946 (glej Prilogo C). Doba okupacije in značilnosti nemške šole so zapisane tudi v nadaljevanju diplomskega dela, v poglavju 5.2. V šolskem letu 1944/45 v šoli v Galiciji namreč ni bilo pouka. V bliţnjem kraju Zavrh je bilo močno partizansko gibanje, zato so učitelji šolo zaprli. Vsi otroci iz tega šolskega okoliša so obiskovali šolo v Veliki Pirešici. Pričevanja iz tega obdobja so zapisana tudi v nadaljevanju diplomskega dela, v poglavju 7. »Okupacija: Dogodki meseca marca so vznemirili ljudstvo. Nikogar ni bilo, ki bi jim pojasnjeval takratne dogodke, učitelja Hvala in Berce pa sta se javila v svojih mobilizacijskih edinicah (Hvala v planinskem polku v Škofji Loki, Berce pa v 112. peš polku Slovenska Bistrica). Oba sta se vrnila 12. 4. 1941 na svoje domove. Civilisti so v kosih nosili jugoslovanske uniforme, vojaki iz razbitih ali razpuščenih edinic pa so prinašali različne razburljive vesti, ki niso bili niti senca dejanskega stanja. Ogromne kolone zelencev so prihajale in odhajale skozi Veliko Pirešico in tudi po cesti Velika Pirešica−Galicija−Lopata. Ljudstvo si jih je ogledovalo, tu in tam se je marsikomu zdelo, da so nemški vojaki boljši, kakor se je pripovedovalo o njihovem obnašanju na Poljskem. Šele, ko so izvedeli o prvih aretacijah, preselitvah in izselitvah /…/ se je ljudstvu vlezel strah v kosti.«138 Konec maja leta 1941 sta prišla v Galicijo nemški učitelj Šifler139 (koroški rojak) in učitelj Franc Hauser iz Gradca. Bivši učitelj Anton Hvala se je preselil v Ljubljano, učitelj Ivan Berce je z druţino ostal v Galiciji ter po nalogu tedanje borze dela hodil na delo v kamnolom kot nočni čuvaj in pisar. Nemška učitelja sta prevzela ves inventar ter s sabo odnesla uradne knjige iz šolskega leta 1940/41. Pouk se je začel meseca maja leta 1941, potekal je v nemškem jeziku. Poučevala sta učitelj Franc Hauser in učiteljica Elizabeta (Liza) Truppe. »Medtem, ko je prvi nameraval izgraditi Galičane v nacionalsocialiste, se druga ni menila za ničesar,

138 Šolska kronika drţavne osnovne šole Galiciji od šolskega leta 1945/46 do 1967/68 (dalje: 4. šolska kronika šole v Galiciji). 139 Ime ni navedeno v nobenih zapisih. Pojavi se tudi drugačen zapis, in sicer Schifler.

63 razen za dobro jedačo in pijačo! Otroci so telovadili, peli in se učili nemške izreke kot papagaji.« V letu 1941 je potekal pouk nekaj časa samo za dečke od 10. do 14. leta starosti, pozneje tudi deklice, šele v šolskem letu 1941/42 za vse ostale. »Obisk je bil slab, šolsko delo pa brez vrednosti. Stalne politične konference so vzgajale nemško učiteljstvo v politične agente, otroci pa niso čutili obveze obiskovati pouk, kljub groţnjam.«140 Pouk je nekaj časa potekal trikrat tedensko, pozneje izmensko. Razen nemške začetnice, slikanice, niso uporabljali nobene druge učne knjige. 141 Pozneje, predvsem v letih 1943 in 1944, so se učitelji menjavali. Med njimi je bila tudi Lojza Schlӧgl, ki je vodila hitlerjevsko mladino - Hitlerjugend.142 Učitelji, ki so se menjavali, so bili t. i. pomoţni učitelji. Navedeno je, da so jih otroci zmerjali z natakaricami in sluţkinjami. Upravitelj šole Franc Hauser je bil v letu 1943 prestavljen v Maribor, pred osvoboditvijo je odšel domov, v Avstrijo. Poročen je bil s Slovenko iz Borovnice, predvidevalo se je, da je razumel slovensko, vendar tega ni izdal, je zapisano. Tako so mi povedali tudi pričevalci, zapisano je v kroniki. Bil je dober in korekten do otrok, prav tako Elizabeta Truppe. Otroci so obiskovali pouk neredno in v omejenem številu. V letu 1944 je poučeval na šoli tudi Horak143 s Koroške. Tudi on je govoril slovensko, kot bivši vojak in ranjenec je bil antinacist. Ob odhodu iz Galicije je menda zaţelel tukajšnjim prebivalcem »da bi čim prej nagnali zelence, od koder so prišli.«144 Narodnoosvobodilno gibanje se je v letu 1944 močno razmahnilo na območju današnje KS Galicija, predvsem v Zavrhu, ki je bil hribovit, odmaknjen. Terenci so grozili učiteljem. »Učiteljica Truppe je prišla jeseni 1944 po zadnje ostanke nemške navlake uradnih knjig in se vrnila v Graz, kjer je bila doma.«145 Pouk se je nadaljeval v šoli v Veliki Pirešici (glej poglavje 5.2). Šolsko poslopje je ostalo nepoškodovano. V zapisih je razvidno, da to pripisujejo močnemu partizanskemu gibanju v Galiciji, zaradi katerega si Nemci niso upali v

140 4. šolska kronika šole v Galiciji. 141 Mape šol. Mapa G1, Slovenski šolski muzej. 142 4. šolska kronika šole v Galiciji. 143 Ime ni navedeno (neki Horak je zapisano). 144 Mape šol, Mapa G1, Slovenski šolski muzej. 145 Mape šol, Mapa G1, Slovenski šolski muzej.

šoli narediti vojaškega oporišča ali prebivališča, kot so to naredili v šoli v Veliki Pirešici. Aktivisti so jo namreč zaţgali, da bi preprečili nastanitev nemške vojske.

4.4 ŠOLA PO II. SVETOVNI VOJNI DO LETA 1968

»Po objavi kapitulacije je tukajšnje ljudstvo svečano proslavilo dan zmage 9. 5. 1945 s tem, da je na vsakem gričku zagorel kres in da so bile razobešene zastave. Učiteljica Albina Berce je takoj pristopila k organiziranju šole in pouka.« Šolsko poslopje je ostalo dobro ohranjeno, urediti je bilo potrebno prostore, primanjkovalo je šolskih učil – knjig in ostalih pripomočkov, tudi tabel, klopi, zemljevidov idr. Nemški učitelji so naredili mnogo škode, nekaj zaradi malomarnosti, nekaj pa zaradi tega, ker so otrokom dajali knjige domov. V zapisih je tudi navedeno, da so veliko škode naredili »pobalini«, ki so vdirali v poslopje, ko je bilo prazno. »Kljub naporom se ni moglo ničesar koristnega zbrati. Tako je ostala šola brez lepih in koristnih učil, katera sta vestno zbirala nekdanja učitelja in upravitelja Joţe Klemenčič in Amanda Florenini.« Narodnoosvobodilni odbor se je po vojni sestal prvič 15. 5. 1945 in sklenil, da se zberejo vse slovenske knjige, kolikor jih je še ostalo, ter da se začne čim prej s poukom. Začel se je 16. maja 1945, vendar brez novincev. Šola je bila trirazredna, obiskovalo jo je 72 učencev. Učila sta Albina Berce in Anton Jovan.146 Albina Berce in njen moţ Ivan Berce sta poučevala na šoli pred vojno, in sicer od septembra 1940. Med vojno sta ostala v Galiciji. Učiteljica je doma gospodinjila, Ivan Berce je sedem mesecev delal v kamnolomu, pozneje leto in pol na občinskem uradu. Od začetka leta 1944 sta sodelovala z narodnoosvobodilnim gibanjem, jeseni leta 1944 je učitelj vstopil v jugoslovansko armado.147 Pri urejanju gradiva po vojni je pomagal takratni ţupnik Ivan Strnad, pri pouku pa tudi Anton Jovan, ki je poučeval do 25. 10. 1945. Pouk je potekal v dveh oddelkih: v prvem oddelku so bili učenci, ki niso znali pisati, v 2. oddelku pa učenci, ki so obiskovali pouk pred začetkom vojne in med vojno. Pouk je trajal do 6. avgusta 1945.148

146 4. šolska kronika šole v Galiciji. 147 Mape šol, Mapa G1, Slovenski šolski muzej. 148 4. šolska kronika šole v Galiciji.

Nekaj zanimivih podatkov o tem obdobju je zapisanih tudi v zapisih, ki jih hrani Slovenski šolski muzej in niso razvidni iz kronike, in sicer: šolski upravitelj Ivan Hvala zapiše, da so otroci, ki so obiskovali višje razrede, raztreseni. Dolgo se niso mogli privaditi na slovenske učbenike. Šele z mladinskima revijama Pionir in Ciciban je bilo branje bolj tekoče. Naprej ugotavlja, da je prebivalstvo izjemno revno, zaradi pomanjkanja obleke in obutve otroci niso redno obiskovali pouka. Nereden obisk pa je bil tudi posledica dela doma. Navaja, da kakršnih koli knjig iz časa okupacije na šoli ni, učiteljska knjiţnica je imela takrat 32 knjig, šolska 83.149 V šolskem letu 1945/46 se je pouk začel 16. 9. Čas pred tem je bil namenjen pripravam na novo šolsko leto, za ureditev podatkov o učencih šolskega okoliša, ki so bili stari od 7 do 14 let. Pouk je potekal v treh oddelkih. V I. oddelku so bili tisti učenci, ki so šolo obiskovali prvo šolsko leto, v II. oddelku tisti, ki so jo obiskovali tretje in četrto leto, v III. oddelku tisti, ki so jo obiskovali peto, šesto in sedmo šolsko leto. 1. 10. se je Ivan Berce vrnil iz jugoslovanske vojske, nastopil je sluţbo učitelja in šolskega upravitelja, Anton Jovan je bil premeščen v Bele Vode. Šolski obisk je bil v začetku slab, povečal se je zaradi vztrajnega prepričevanja učiteljev. V povprečju se je dvignil na 84, 61 %. »V otrocih se je v tem letu vzbudila ţelja za znanjem in občutek, da je to nova šola, šola novega časa in novih spoznanj.«150 Šolsko leto 1946/47 se je pričelo 15. septembra. Med počitnicami so šolo delno obnovili, popravili streho, prepleskali stene. Šola je dobila napis. Popravili so škarpo pred šolo. V začetku šolskega leta je bila šola dvorazredna. 1., 2. in 3. razred je učila Albina Berce, 4., 5., 6. in 7. razred Ivan Berce. Med letom se je šola razširila v trirazrednico, v Galicijo je prišla učiteljica Jelica Kantušer. V I. oddelku so bili otroci, ki so šolo obiskovali prvo in drugo šolsko leto, v II. otroci, ki so šolo obiskovali tretje in četrto šolsko leto, v III. tisti, ki so šolo obiskovali peto, šesto in sedmo šolsko leto. »S takšno razdelitvijo je gališka šola pričela novo ţivljenje,« je zapisal kronist Stane Pejovnik, ki je leta 1947 prišel na šolo kot učitelj. Ivan Berce je odšel sluţbovat na Dobrno v mladinski dom. Na šolo v Galicijo sta prišla kot učitelja Stane Pejovnik in Mira Pejovnik. V šolskem letu

149 Mape šol, Mapa G1, Slovenski šolski muzej. 150 4. kronika šole v Galiciji.

1947/48 se je šola po sklepu ministrstva spet spremenila v dvorazrednico, učiteljico Jelico Kantušer, ki je bila na šoli 11 mesecev, so premestili. V tem šolskem letu so prvič v zgodovini tukajšnje šole učenci opravljali izpit iz slovenščine in matematike, in sicer učenci 4. razreda za prestop na gimnazijo (glej tudi poglavje 5.3). Prijavilo se je 22 učencev, pozitivnih je bilo 14 oziroma 63,63 %151. Komisija je bila sestavljena iz predsednika (Anzelina Rojc, učiteljica iz Pirešice), izpraševalca (Stane Pejovnik, upravitelj v Galiciji) in člana komisije (Avrelij Rojc, učitelj iz Pirešice). V tem času se je delno spremenil tudi učni načrt. Kronist navede, da je šola postopoma odpravila vpliv okupacije. Še vedno pa so imeli največ učnih teţav in pomanjkljivega znanja otroci v višjih razredih zaradi neobdelane učne snovi v času vojne. Pouk je potekal za učence do četrtega razreda strnjeno, višja osnovna šola je imela predmetnik. Zemljepis, zgodovino in prirodopis so poučevali po turnusih. Učni uspeh je bil kljub vsem teţavam doseţen. V šolskem letu 1948/49 je stopil v veljavo nov učni načrt s temeljitimi spremembami. Pouk v obliki turnusov, ki so ga uveljavili v preteklem letu, je bil ukinjen. Sledilo je poučevanje po urniku, vsi predmeti so postali enakovredni. Učna obveznost je bila 28 ur tedensko, učitelji na tej šoli so poučevali 36 ur tedensko. Naslednja novost v tem šolskem letu so bili izobraţevalni tečaji. Potekali so ob večerih, trikrat tedensko, obiskovalo jih 35 fantov in deklet, dokončalo 18, drugi niso vztrajali do zaključnega izpita. Poučevali so se naslednji predmeti: slovenski jezik s knjiţevnostjo, zgodovina, računstvo, kmetijstvo in zadruţništvo. Učitelji so bili za dodatno delo plačani. Druga novost je bila predvojaška vzgoja, uvedena po naredbi vrhovnega komandanta maršala Tita, obvezna za vse mladince od 17 let naprej.152 V šolskem letu 1950/51 je pouk potekal v dveh oddelkih, niţja osnovna šola je zajemala učence od 1. do 4. razreda, višja učence 5. razreda. V šolskem letu 1951/52 je na šoli začel poučevati pripravnik Milan Vrezec. V tem šolskem letu je štirideset otok dobilo pomoč mednarodnega otroškega sklada. Celo leto so dobivali mleko, kos kruha z marmelado, ribami ali pločevinko. Nekateri otroci so dobili obleko in čevlje. V šolskem letu 1952/53 je bil Milan Vrezec premeščen, v

151 V naslednjem šolskem letu je bil ţe 89, 28%. 152 4. kronika šole v Galiciji.

šolo je prišla učiteljica Justina Ţerdoner. V tem šolskem letu je prišlo tudi do spremembe v šolskem okolišu, otroci 6. razreda so morali šolo obiskovati v Šmartnem, na Dobrni, Ţalcu ali v Celju, vendar je še vedno nekaj otrok zaradi prevelike oddaljenosti od omenjenih krajev obiskovalo šolo v Galiciji, tudi starejši. V kroniki je napisano, da jih nihče ni mogel prisiliti, da bi hodili v oddaljene šole. 1. 8. 1954 je na šolo prišel nov učitelj Silvester Mehtig, ki je postal upravitelj šole. Učitelji Stane in Mira Pejovnik ter Justina Točaj so bili premeščeni na drugo delovno mesto. Nato sta prišli še učiteljici Ivanka Ambroţič in Pavla Goleţ. Pouk je bil celodneven. V tem letu so prepleskali stene, z lakom prebarvali šolsko tablo, zidno omaro, umivalne mize, popravili peč. Otroci so dobili pred šolo prostor za telovadbo, ki so ga ogradili s plotom. Čeprav je bil nagnjen, so se ga otroci razveselili. V šolskem letu 1957/58 je šola dobila vodovodno napeljavo, tekoča voda je bila v obeh učilnicah in na hodniku ter v mlečni kuhinji. V razredu so ustvarili higienski kotiček. Učitelji so skrbno nadzorovali higieno otrok. V pritličju poleg pisarne so uredili mlečno kuhinjo. Šola se je spremenila v štirirazrednico. Pavla Goleţ je odšla na študij na Višjo gospodinjsko šolo v Groblje pri Domţalah. V naslednjem šolskem letu je začel poučevati Branko Pepel, vendar je ostal le do 20. septembra 1958. Na šoli sta poučevala Silvester Mehtig v 3. in 4. razredu ter Ivanka Ambroţič v 1. in 2. razredu, oba sta imela kombiniran pouk. Na praksi je bil Joţe Krulec, učiteljski kandidat. Številne kadrovske spremembe so bile tudi v šolskem letu 1959/60. Na novo sluţbeno mesto je odšla Ivanka Ambroţič, nadomestila jo je Vida Jernejc, a le za kratek čas. 1. oktobra je znova prišel kot učitelj na šolo Branko Pepel. V času njegovega učiteljevanja so zaţivele t. i. radijske igre, npr. Pokaţi, kaj znaš, ki so jih prirejali v novem zadruţnem domu. Bile so mnoţično obiskane. Na šoli sta bili na praksi dve kandidatki za učiteljici, in sicer Ivica Zajc ter Cilka Dimec. V šolskem letu 1960/61 sta na šoli poučevala Vida Malis, ki je bila tudi vodja ljudske knjiţnice, ter Silvester Mehtig. Slednji se je konec leta 1962 preselil v Petrovče, vendar je na šoli še vedno poučeval. V tem šolskem letu je šola v Galiciji postala podruţnična šola OŠ Ţalec, naziv upravitelj je zamenjal naziv

68 vodja. Vodja šole je postala Vida Malis153. Stane Pejovnik, nekdanji tukajšnji učitelj, je šolo obiskal kot nadzornik. V naslednjem letu je učitelja Silvestra Mehtiga zamenjala Emilija Toman, ki je bila tudi reţiserka. Poučevala je eno šolsko leto, nato je odšla v šolo v Ţalec. Vodja šole je postal Joţe Krulec154, poučeval je 3. in 4. razred, Vida Malis 1. in 2. razred. Oba učitelja sta vpisala izredni študij, Vida Malis razredni pouk, Joţe Krulec študij matematike in fizike. Predavanja so potekala v Celju, zaradi tega sta imela en dan prost, ure sta nadoknadila v ostalih dneh. V tem letu so šolo popolnoma obnovili, zamenjali okna - štiri zazidali, vrata, zamenjali pod s parketom, obnovili hodnik, vse lesene dele in notranjost šole prepleskali, v učilnico postavili lončene peči, obnovili stranišča ter tudi učiteljsko stanovanje. Kupljeni so bili dve šolski tabli, magnetofon, harmonika in police za šolske copate oziroma čevlje. Obnova se je nadaljevala tudi v naslednjem šolskem letu. Popravili so škarpo pred šolo, očistili vodno zajetje, vrt ogradili z ograjo. Zaţivel je pevski zbor. Šahisti so se udeleţili občinskega tekmovanja in ekipno dosegli prvo mesto. Šahovski kroţek je bil uspešen tudi v naslednjih letih. V kroniki so zabeleţeni različni uspehi. V šolskem letu 1966/67 je bila uvedena t. i. mala šola. Organizirali so jo tudi v Galiciji, in sicer v obdobju od 1. aprila do 10. junija. Obiskovali so jo vsi predšolski otroci pred vstopom v prvi razred. Vodila jo je Vida Malis, naslednje leto Milan Jezernik, ki je postal učitelj v Galiciji v letu 1967/68.155 Prosti dnevi so bili 1. novembra, 29. in 30. novembra, 31. decembra, 1. in 2. januarja ter med polletnimi in prvomajskimi počitnicami. Pouka ni bilo tudi v času, ko so imeli učitelji konference, izobraţevanja, delovne sestanke idr. Vsako šolsko leto so zaključili s prireditvijo in šolskim izletom: na Goro, v Dobrno, Celje, Maribor, Postojnsko jamo, Opatijo, na Reko idr. Izleti so bili tudi dvo- ali tridnevni, poimenovali so jih vzgojno-izobraţevalne ekskurzije. Krajše ekskurzije so izvajali tudi med šolskim letom v domači okolici, da bi otroci bolje spoznali svoj domači kraj. 156

153 Njeni spomini na šolo v Galiciji so zapisani v nadaljevanju diplomskega dela, v poglavju 7. 154 Njegovi spomini na šolo v Galiciji so zapisani v nadaljevanju diplomskega dela, v poglavju 7. 155 4. kronika šole v Galiciji. 156 4. kronika šole v Galiciji.

4.4.1 Šolski učitelji, število učencev

Šolski učitelji so bili tudi člani raznih organizacij in društev, vpeti v ţivljenje v kraju, nosilci kulturnega ţivljenja. Ivan Berce je po vojni sodeloval pri utrjevanju ljudske oblasti. Koordiniral je delo šole in krajevnih organizacij, bil je sekretar OF ter močno povezan s prebivalci. Stane Pejovnik je bil tajnik Kulturno- prosvetnega društva v Galiciji, bil je tudi reţiser, v letu 1950 je reţiral igri Vozel in Razvalina ţivljenja.157 Razvidno je, da je bilo učiteljevo delo zelo zahtevno: pomanjkanje učiteljev, poučevanje v neustreznih prostorih, pomanjkanje učil, veliko število otrok in posledično različne kombinacije razredov, so od učiteljev zahtevali veliko prilagajanja in strokovne pripravljenosti ter podrobnega načrtovanja šolskega dela. Učitelji so skrbno izbirali metode dela in učna sredstva. Navajam nekaj potrditev iz kronik: »Zaradi pomanjkanja učiteljstva sva ostala tudi to leto z ţeno sama (Mira in Stane Pejovnik). Tretji oddelek je bil po sklepu ministrstva ukinjen, kar pa na pouk ni vplivalo. Mira Pejovnik je poučevala ves dan, kljub temu, da je imela dva mala otroka brez varuhinje in gospodinjske pomočnice. Pouk je bil skrajšan in se je poučevalo po učnem načrtu iz leta 1948. Učni načrt je bil v mnogočem prenatrpan. Pouk je trpel radi manjkajočih materialnih sredstev, kot so zvezki, papir, svinčniki in ostali šolski pribor. Nazornost je v mnogočem trpela.« Učitelj Stane Pejovnik zapiše: »V šolskem letu 1950/51 so bile na razpolago vse učne knjige, razen zgodovinskih, ki jih učenci kakor učitelji močno pogrešajo /…/ Čitanka za 4. razred je suhoparna in vsebuje teţka berila, ki jih učenci kljub temeljiti obravnavi ne usvojijo /…/ Na višji stopnji niso imeli učenci nobenih knjig. Vso snov smo zapisovali v zvezke. V višjih razredih osnovne šole se uporablja gimnazijski učni načrt.« 158 Podobni zapisi se ponavljajo tudi v nadaljevanju kronike.159

157 4. kronika šole v Galiciji. 158 Prav tam. 159 Prav tam.

Silvester Mehtig, Ivanka Ambroţič in Pavla Goleţ so bili člani kulturnega društva ter krajevne zveze Galicija. Upravitelj Mehtig je bil reţiser, v šoli je vodil pevski zbor. Reţiserki sta bili tudi učiteljici Vida Malis in Emilija Toman, kot tudi Joţe Krulec, ki je reţiral več iger. V letu 1967 je postal predsednik sveta centralne šole s podruţnicami.160

Učitelji, ki so poučevali v letih od 1945 do 1968, so bili: Albina Berce, Anton Jovan, Ivan Berce, Stane Pejovnik, Mira Pejovnik, Milan Vrezec, Justina Ţerdoner, Silvester Mehtig, Ivanka Ambroţič, Pavla Goleţ, Branko Pepel, Vida Malis, Emilija Toman, Joţe Krulec in Milan Jezernik.161

Vsako šolsko leto je šolo obiskal inšpektor. Delo učitelja je bilo nadzorovano. Učitelji so skrbeli za strokovnost in kvaliteten pouk. Prizadevali so si, da bi dvignili učni uspeh. Izvajali so razne ankete med otroki in starši, da bi spoznali razmere, iz katerih otroci izhajajo, podeljevali knjiţne nagrade ob koncu šolskega leta, sklicali številne roditeljske sestanke. Ti so imeli predvsem vzgojni značaj. Na sestankih so za starše pripravila predavanja z različnimi temami kot npr. problematični otroci, spolna vzgoja idr. Učitelji so se udeleţevali konferenc v Ţalcu, Celju, Preboldu, izvajali številne medsebojne hospitacije, imeli so posebne izobraţevalne konference.162

Šolski obisk je bil v obravnavanem obdobju dober, kronisti navajajo, da so otroci zaostajali le zaradi bolezni, predvsem ošpic in gripe, včasih zaradi slabega vremena ali nujnih del na kmetiji. Kazni zaradi izostajanja od pouka niso zabeleţene. Tabela 1 in Graf 1 prikazujeta število otrok v obravnavanih letih, večje število otrok je pomenilo teţjo organizacijo dela, različne kombinacije in celodneven pouk. Zanimivo je, da je bilo v povprečju več deklic kot dečkov.

160 4. kronika šole v Galiciji. 161 Prav tam. 162 Prav tam.

Tabela 1: Število otrok med šolskimi leti 1945/46 ter 1967/68 Šolsko leto Dečki Deklice Skupaj 1945/46 57 58 115 1946/47 55 61 116 1947/48 64 26 110 1948/49 63 53 116 1949/50 53 52 105 1950/51 52 51 103 1951/52 58 62 120 1952/53 65 58 123 1953/54 62 59 121 1954/55 48 59 107 1955/56 50 52 102 1956/57 42 38 80 1957/58 34 33 72 1958/59 33 34 67 1959/60 34 34 68 1960/61 36 34 70 1961/62 31 31 62 1962/63 - - ni podatkov 1963/64 30 33 63 1964/65 29 40 69 1965/66 37 41 68 1966/67 25 45 70 1967/68 36 40 76

Vir: lasten

Graf 1: Število otrok med šolskimi leti 1945/46 ter 1967/68

Dečki Deklice Skupaj

Vir: lasten

Šolski okoliš je zajemal vasi Zavrh, Galicija, Hramše, Šentjungert in del Ţeleznega (glej Prilogo B).

4.4.2 Kulturno dogajanje v šoli in kraju163

Šolske prireditve so se odvijale ob vseh večjih spominskih dnevih: 29. novembra, 8. februarja, 27. aprila, 1. in 9. maja. »Za vzgojo otrok so bile poleg teh proslav pomembne tudi proslave ob priliki spominskih dnevov naših pesnikov in pisateljev: Prešerna, Cankarja, Gregorčiča, Kajuha itd. Vse te proslave so se vršile v širšem obsegu, tako da so dobile pomemben vpliv na odrasle vsega šolskega okoliša. Posvetovanja ali roditeljski sestanki so se priključevali takim prireditvam, kar je precej povečalo uspeh. Razneţene hribovske duše so bile znatno sprejemljivejše, sklepi trdnejši in zavestnejši.« Izjemni pomen je imela za otroke prireditev, imenovana Novoletna jelka. Otroci so bili pogoščeni in obdarjeni. Vsako leto jih je obiskal dedek Mraz s Pavliho, ki je igral na harmoniko. Pripeljala sta se z vozom. Sredstva so zbirali učitelji, starši, krajevni odbori. Vsako leto so učenci sodelovali pri predaji štafetne palice.

25. 8. 1946 so praznovali 100-letnico šole. Šola je bila sicer ustanovljena v letu 1845, a pisec zapiše, da zaradi razmer takoj po vojni obletnice niso mogli praznovati. Nadaljuje, da je bil to velik kulturni praznik za okolico. Od 800 prebivalcev se jih je prireditve udeleţilo 600. Zapiše tudi, »da je prebivalstvo ob tej priliki pokazalo, da jim šola veliko več pomeni, kakor bi si kdo mislil.« Program je potekal skozi cel dan, dopoldne je bil koncert mladinskega pevskega zbora in godbe, bivšemu učitelju in upravitelju Josipu Klemenčiču so podelili priznanje za njegovo 41-letno vestno sluţbovanje. Popoldan je takratni kulturno- prosvetni aktiv zaigral igro Ta veseli dan ali Matiček se ţeni.

Decembra 1948 je bilo ustanovljeno Kulturno prosvetno društvo Slavko Šlander v Galiciji. V letu 1950 so zaigrali tri igre. Prireditve so se odvijale v šoli. V mesecu

163 Poglavje 4.4.2 je povzeto po 4. kroniki šole v Galiciji.

73 juniju leta 1950 so Galicijo obiskali operna pevca Friderik Lupša in Bogdana Stritar iz Ljubljane, pianist Marijan Lipovšek in knjiţevnik ter humorist Frane Milčinski-Jeţek. Proslavo so priredili v osnovni šoli v Galiciji.

Junija 1955 so otroci III. oddelka uprizorili komedijo »Milijon teţav«, reţiral jo je učitelj Silvester Mehtig. Z njo so gostovali na Dobrni, v Šmartnem, v Libojah in Kompolah pri Štorah. Dobiček so porabili za šolski izlet. V tem letu so kulturniki prosvetnega društva uprizorili komedijo Beneški trojčki. Reţiral jo je šolski upravitelj, učiteljica Ivanka Ambroţič je bila šepetalka.

V šolskem letu 1960/61 so učenci v okviru Jugoslovanskih pionirskih iger pripravili veliko razstavo starin z naslovom »Naš kraj včeraj«. Starin je bilo toliko, da so z njimi napolnili obe učilnici. Opremili so jih z ustreznimi napisi po navodilih celjskega muzeja, kateremu so nekaj starin tudi poklonili. V kroniki se prvič pojavi tudi literarni zapis, pesem, ki jo je napisal Silvester Mehtig. Del pesmi je namenjen tudi omenjeni razstavi: »Spomladi smo po hišah zbirali starine, / a danes razkazujemo mi svoje umetnine. / Umetniki smo majhni še prav vsi, / zato ni vse tako, kot znaš mogoče ti, / ki zdajle gledaš proizvode, / ki vsi le niso najnovejše mode /…/.164

4.4.3 Šolske in krajevne zanimivosti165

Med šolskimi počitnicami leta 1946 je šola dobila napis Osnovna šola Galicija.

V šolskem letu 1952/53 so v šoli napeljali elektriko. Učitelj Pejovnik zapiše: »Leto 1953 je bilo za Galičane skorajda zgodovinsko leto. V neverjetnem elanu in poţrtvovalnem delu so si napeljali električni vod pod zelo teţkimi pogoji. Na zahtevo prebivalcev in elektrifikacijskega odbora sem moral obljubiti, da bom to delo popisal v šolski kroniki /…/. Šolski upravitelj je postal predsednik odbora za izgradnjo električnega omreţja. V zapisih v kronikah natančno opisuje marljivo in

164 4. kronika šole v Galiciji. 165 Prav tam.

74 poţrtvovalno delo krajanov, kot tudi vse teţave in peripetije, ki so se dogajale med delom. V večini je bila teţava zaradi pomanjkanja denarja. Iz zapisov je razbrati, da je imel učitelj zelo pomembno vlogo pri izgradnji. »23. januarja 1954 je po vseh hišah zasvetila električna luč /…/. Z malim spominom v kroniki naj bo njihovo delo bodočim rodovom v čast in priznanje. Končno naj zapišem, da so Galičani s svojim delom prispevali 8 milijonov dinarjev, vštevši drogove in da so v denarju ţrtvovali 2000000 din. Te vsote bi bile lahko v ponos bogatim poljedelskim krajem, še v večji ponos pa pridnim Galičanom, ki so za napredek svojih vasi in domov ţrtvovali zadnje dinarje.«

V letu 1955 je bila v Galiciji ustanovljena ljudska knjiţnica. Otroci so dobili v šoli nove klopi, saj so bile prejšnje stare trideset let.

V letu 1958 je bil postavljen nov Zadruţni dom v Galiciji. V programu ob otvoritvi so sodelovali tudi učenci šole v Galiciji.

V letu 1962/63 je bila huda zima, zapadlo je okoli 80 do 90 cm snega, temperatura je dosegla −29 ºC. To zimo je bil šolski obisk slab.

V letu 1960 so si učenci ogledali dve dramski deli, ki ju je reţirala učiteljica Vida Malis, »Vrnitev« ter šestdejanko »Dekle iz Trente«.

12. 9. 1967 je v Galicijo pripeljal šolski avtobus, ki je delno rešil teţavo otrok, ki so obiskovali centralno šolo v Ţalcu. Vso akcijo je vodil vodja šole Joţe Krulec.

4.5 ŠOLA OD LETA 1969 DO ZDRUŢITVE OBEH ŠOL LETA 2002

Zgodovina tega obdobja je zajeta v 5. kroniki - Šolski kroniki oddelčne šole v Galiciji od šolskega leta 1968/69 do šolskega leta 1986/87. Po tem letu vse do ustanovitve POŠ Trje leta 2002 zapisov v kroniki ni.166

166 Vsi zapisi v podpoglavju 4.5 so povzeti po: Arhiv POŠ Trje, Šolska kronika oddelčne šole Galicija od šolskega 1987/88 do 2001/2002 ( dalje: 5. kronika šole v Galiciji).

Šolsko leto 1968/69 se je začelo 5. septembra. Pouk je potekal v kombiniranih oddelkih po ustaljenem šolskem koledarju do 20. junija. Večkrat je bil celodneven, in sicer v šolskih letih, ko je bilo število otrok preveliko. Takrat se je v tretjem in četrtem razredu poučevalo ločeno. Šolo je ob koncu šolskega leta 1968/69 zapustilo 17 učencev. Odšli so na Dobrno ali v Ţalec. Šola v Galiciji je bila podruţnica OŠ Ţalec. Na šoli so poučevali vodja šole Joţe Krulec ter učitelja Vida Malis, poročena Naraks, in Milan Jezernik, ki je poučeval do 27. novembra. Nasledila ga je Anica Kranjc do zaključka polletja, nato sta poučevala le še vodja in učiteljica Vida Naraks. V šolskem letu 1969/70 postane šola v Galiciji podruţnica Osnovne šole Petrovče.

Vsako šolsko leto se je zaključilo s slavnostno prireditvijo in podelitvijo spričeval. Med letom so organizirali več športnih dnevov, šolski izlet ter kulturnih prireditev. Učenci so večkrat obiskali gledališče v Celju ter ob tem neizmerno uţivali, je navedeno v kroniki. Pionirski odred, pevski zbor in šahovski kroţek je vodil vodja šole. Šahisti so se udeleţili republiškega tekmovanja v Postojni ter zasedli četrto mesto. Uspehe so nizali tudi v vseh naslednjih letih. Učenci so tekmovali v Kajuhovi ter cicibanovi bralni znački, na pionirskih tekmovanjih, tekmovanjih o prometni vzgoji, sodelovali so pri kurirčkovi pošti in Titovi štafeti. V šolskem letu 1971/72 je Vido Naraks nadomestila Ljudmila Bervar, poročena Hrovatič, uspešna zborovodkinja. Pevci so se udeleţili občinske revije pevskih zborov, dosegli priznanje, odmeven nastop je bil zapisan v časopisu. V naslednjem letu jo je nadomestil Branko Pepel. V letu 1973 so uvedli zlato knjigo, kamor so vpisovali odlične učence. Ustanovili so tudi pionirsko hranilnico in v letu 1974 še t. i. pionirsko knjigarno. Šola je učencem priskrbela vse šolske potrebščine in s tem staršem olajšala delo. Ustanovili so tudi »mini knjigarno«, v kateri so učenci lahko kupili najnujnejše šolske potrebščine: pisala, zvezke idr. Vodili sta jo dve učenki, za zalogo je skrbel vodja šole. Denarno poslovanje je potekalo preko pionirske hranilnice.

1. oktobra 1976 je začela v Galiciji poučevati Ljudmila Hrovatič, Branko Pepel je bil premeščen na drugo delovno mesto. Učiteljica je šla 1. januarja na porodniški dopust, na šoli je vse razrede poučeval vodja šole. Za šolo v Galiciji je bilo značilno, da je bilo veliko kadrovskih menjav. Iz zapisov je razvidno, da je velikokrat učil na šoli samo en učitelj, ker niso uspeli dobiti novega. Takrat je pouk potekal skozi ves dan, kar je za učitelja pomenilo veliko organizacijskega dela ter temeljito pripravo na kombinirani pouk. Vsako leto je šolo obiskal ravnatelj, ki je ocenil delo učiteljev, kot tudi razne inšpekcijske sluţbe, svetovalci za izobraţevanje in socialne sluţbe. Na šoli so se vrstile tudi hospitacije, obiskali so jih učitelji iz centralne šole Petrovče in iz pedagoške gimnazije v Celju.

V letu 1977 je bila v Strunjanu organizirana šola v naravi za učence 4. razreda.

V tem obdobju so prenovili tudi šolsko poslopje, prebelili učilnice, polakirali parket, obnovili vodovod in stranišča. Pred šolo je bil poloţen asfalt, odprta je bila cestna povezava z dolino. Otroci so dobili zasilno igrišče. 20. aprila 1984 je šola dobila telefon. Na šoli so delovali tudi recitacijski kroţek, čebelarki kroţek, dramski kroţek ter ritmična dejavnost. Otroci so sodelovali v zbiralnih akcijah papirja, ţeleza, plastenk idr.

Uspehi učencev so bili dobri: med 95 % in 98 %, zapisano je, da je uspeh posledica truda učencev, učiteljev ter dobrega sodelovanja s starši.

Tabela 2 in Graf 2 prikazujeta število otrok v obravnavanem obdobju, pred zdruţitvijo POŠ Galicija in POŠ Velika Pirešica. Podatki sluţijo za primerjavo s številom otrok v POŠ Velika Pirešica ( glej Tabela 6, Graf 5, poglavje 5).

Tabela 2: Število otrok med šolskimi leti 1969/70 in 2001/2002

Šolsko leto Dečki Deklice Skupaj 1969/1970 23 39 62 1970/1971 - - ni podatkov 1971/1972 19 33 52 1972/73 23 34 57 1973/74 24 36 60 1974/75 23 36 59 1975/76 23 19 42 1976/77 23 19 42 1977/78 20 17 37 1978/79 15 18 33 1983/84 13 20 33 1984/85 14 21 35 1985/86 21 25 46 1986/87 20 27 47 1987/88 − - - ni podatkov 2001/2002 Vir: lasten

Graf 2: Število otrok med šolskimi leti 1969/70 in 2001/2002

70 60 50 40 30 20 10 Dečki 0

Deklice

Skupaj

1972/73 1973/74 1974/75 1975/76 1976/77 1977/78 1978/79 1983/84 1984/85 1985/86 1986/87

1971/1972 1969/1970 1970/1971

1987/88 1987/88 − 2001/2002 Vir: lasten

Učitelji, ki so poučevali v tem obdobju so bili: Joţe Krulec, Milan Jezernik, Vida Malis (poročena Naraks), Anica Krajnc, Ljudmila Bervar (poročena Hrovatič), Branko Pepel, Viktorija Ledinek, Sonja Rebernik, Mojca Lenko, Andreja Čuk, Šeško Marjana.

4.5.1 Posebni dogodki in prireditve167

Tudi v zadnji kroniki so zabeleţeni dogodki v šoli, kraju in svetu. Kronika je obogatena s slikovnim gradivom ter časopisnimi izrezki. V nadaljevanju povzemam najpomembnejše kulturne dogodke in zanimivosti v šoli in kraju.

Na šoli so proslavljali vse drţavne praznike, ob 29. novembru, novem letu in za 8. marec. Vsako leto so praznovali tudi slovenski kulturni praznik ter različne obletnice drugih slovenskih pesnikov in pisateljev. Učenci so proslave priredili za vse krajane. Poleg teh so praznovali še dan pionirjev, dan jugoslovanske armade, 1. maj – praznik dela in 27. april – dan OF, dan zmage idr. V kroniki je kot poseben dogodek naveden občinski praznik Občine Ţalec v Galiciji, 7. 7. 1971. Šola je bila zadolţena za kulturni program, vodja šole je bil član 32-članskega odbora, ki so ga ustanovili za pripravo na dogodek. Leto 1971 je bilo leto »obnov« in novih pridobitev, so zapisali v kroniki. Šola je pridobila centralno ogrevanje, manjšo pisarno nad kurilnico, obnovili so fasado, streho, ţlebove, tla v knjiţnici, izvedli vsa sliko-pleskarska dela. Tistega dne, 7. 7., na veliki prireditvi, so pred šolo postavili dve smreki in napis: »Vse za boljše uspehe!« Kronist Joţe Krulec je zapisal: »Ljudje našega kraja bomo praznovanje še dolgo pomnili, saj je cesta povezala odročno vas z dolino, šoli pa omogočila boljše delo in s tem boljše uspehe.«

Kulturno ţivljenje se je v Galiciji odvijalo tudi izven šolskih prostorov. V kronikah zasledimo, da sta delovali v okviru Prosvetnega društva Galicija Završka godba ter dramska skupina. Od nekdaj so bili pomembni krajevni

167 Vsi zapisi v podpoglavju 4.5.1 so povzeti po 5. kroniki šole v Galiciji.

79 muzikantje, ki so popestrili marsikatero praznovanje. Različne oblike kulturnega ţivljenja so ţivele veliko pred ustanovitvijo prosvetnega društva. Spodnja slika je bila posneta pri Šupergerjevih v Zavrhu. Skrajno desno stoji akademski slikar Dore Klemenčič – Maj. Njegovo ţivljenje in delo sta predstavljena v nadaljevanju diplomskega dela, v poglavju 8.

Slika 5: V Zavrhu

Vir: Zofka Verdel

29. novembra 1978 je ob drţavnem prazniku prvič nastopil mešani pevski zbor Prosvetnega društva Galicija. Vodila ga je Milica Hrovatič, ki je vodila tudi otroški pevski zbor. Le-ta je nastopil na občinski reviji pevskih zborov v Ţalcu. Gališka šola je bila takrat edina podruţnica na prireditvi. Zaradi uspehov je šola dobila sredstva, s katerimi so kupili klavir. Pevski zbor je odtlej imel glasbeno spremljavo. V preteklosti so namreč dolga leta otroci peli brez spremljave vse do prihoda Vide Malis, ki jih je spremljala na harmoniki. Otroški pevski zbor je sodeloval z odraslim, oba je vodila Milica Hrovatič. Velik samostojni koncert z naslovom »Bogat je narod, ki poje svojo pesem« so pripravili za 8. marec v Galiciji, nato še v Pirešici, v Petrovčah in na Ponikvi.

V letu 1978 je šola dobila priznanje OF za dolgoletno delo na kulturnem področju v kraju.

S prihodom Milice Hrovatič je na šoli oţivelo kulturno dogajanje, nanizali so kar nekaj izjemnih uspehov pevskega zbora ter dramske skupine. Z igrico Rdeča kapica so gostovali tudi v Petrovčah, na Ponikvi in v domu oskrbovancev na Grmovju. Med pomembne uspehe dramske skupine kronist uvršča tudi igro Štirje fantje – muzikantje. Poleg Milice Hrovatič je pri reţiji pomagala Marica Ramšak, upokojena učiteljica iz Celja. Igro so večkrat ponovili. Udeleţili so se območne revije gledaliških skupin »Naša beseda«. Kot najboljši so se uvrstili na regijsko tekmovanje, ki pa se ga niso udeleţili. Šolski otroci so nastopali na vseh prireditvah v kraju. »Delo šole, KS in organizacij preko učiteljev je tako povezano, da je le-to lahko za vzgled marsikateri veliki krajevni skupnosti,» je zapisano v kroniki.

V letu 1983 so krajani Galicije sprejeli sklep, da bodo svoj krajevni praznik praznovali 25. aprila.

V šolskem 1988/89 se je prenehala pisati kronika v Galiciji. Podatke o kulturnem ţivljenju za obdobje od leta 1989 do leta 2002 sem našla v raziskovalni nalogi, ki so jo napisali učenci OŠ Petrovče, z naslovom: ´Kdor igra in poje, je po srcu vedno mlad´: »Gospa Hrovatičeva je bila v Galiciji zaposlena do leta 1983. Zbor je po njenem odhodu prevzela Damjana Mlakar, učiteljica iz OŠ Petrovče, dramsko skupino pa za eno leto učiteljica Viktorija Ledinek. Od leta 1984 in vse do prenehanja delovanja šol, pa učiteljica Sonja Rebernik, ki se je leta 1984 zaposlila na šoli. Učiteljica Damjana Mlakar je zbor vodila do leta 1988, nato ga je dve leti vodila Anita Videnšek, po tem pa še štiri leta Valentina Ašenberger. Kljub temu, da sta bili obe še študentki, je v kroniki večkrat zapisano: ´Lepo petje ljudskih in umetnih pesmi je popestrilo vsako kulturno prireditev v kraju.´ Po letu 1994 je zbor prevzela učiteljica Anita Videnšek, kasneje Ţolnir. Zbor v Galiciji je zelo lepo prepeval kljub majhnemu številu pevcev. Za občinske revije je bila navada, da sta se zdruţila pevska zbora iz Pirešice in Galicije, da je bilo število večje, petje pa mogočnejše. Dramski kroţek je od leta 1984 dalje na POŠ Galicija vodila Sonja Rebernik. Njena prva dramatizacija je bila igra »Mlinar in otroci«. Predstavo so

81 otroci zaigrali ob novoletni jelki. Naslednje večje delo je bila »Sapramiška«, ki jo je reţirala skupaj z Marjano Šeško, ki je tri leta poučevala na POŠ Galicija. S to predstavo so se uvrstili na medobmočno tekmovanje. Na prireditvi Mladi gledališčnik je gledališka skupina sodelovala tudi s predstavo »Škrat Kuzma dobi nagrado«, s »Sovico Oko« ter s krajšo igrico »Ivanček Bedaček. Tudi s to predstavo so se uvrstili na medobmočno tekmovanje. Z igro »Sovica Oka« so gostovali po različnih šolah, tudi v Murski Soboti ter v Hermanovem brlogu v Celju. Vse igrice so vsebovale petje. Petje otrok je na sintisajzerju vedno spremljala Anita Ţolnir, le Sovico Oko Valentina Ašenberger.« 168

Slika 6: Šola v Galiciji danes

Vir: lasten

168 Sonja Rebernik, Anita Ţolnir, Kdor poje, slabo ne misli, raziskovalna naloga, OŠ Petrovče, Petrovče 2005, str. 42−46.

5 ŠOLSTVO V VELIKI PIREŠICI

Slika 7: Šola v Veliki Pirešici

Vir: Mape šol, mapa V1, Slovenski šolski muzej

V Veliki Pirešici je bila šola ustanovljena v šolskem letu 1908/09. Takrat se je začela pisati zgodovina še ene šole v teh krajih. Ohranjenih je pet 169 šolskih kronik, in sicer:  Prva: Kronika dvorazredne ljudske šole v Pirešici (šolsko leto 1908/09−1936/37)  Druga: Šolska kronika drţavne osnovne šole v Pirešici (šolsko leto 1945/46−1963/64)  Tretja: Šolska kronika oddelčne šole v Veliki Pirešici (šolsko leto 1964/65−1977/78)  Četrta: Šolska kronika Podruţnične šole v Veliki Pirešici (šolsko leto 1978/79−1989/90)  Peta: Šolska kronika Podruţnične šole v Veliki Pirešici (šolsko leto 1990/91−2001/02)

169 Kroniko, ki je zajemala šolska leta 1937/38−1940/41, je okupator uničil.

Šolski upravitelji (vodje) šole od ustanovitve do nastanka Podruţnične osnovne šole Trje: 1. Josip170 Leskovar, od leta 1908 do leta 1909 2. Janko Koderman, od leta 1909 do leta 1925 3. Ana Hrevatin, leta 1925171 4. Barbara Parfant, od leta 1925 do leta 1926 5. Avgust Cajnko, od leta 1926 do leta 1937 6. Karla Srebrnič172 7. Anton Bratkovič, od leta 1937 do leta 1941 in od leta 1945 do leta 1946 8. Avrelij Rojc, od leta 1946 do leta 1950 9. Avgusta Završnik, od leta 1950 do leta 1958 10. Milan Rozman, od leta 1958 do leta 1962 11. Alojz Jazbec, od leta 1962 do leta 1988 12. Nada Jelen, od leta 1988 do leta 2002

5.1 ŠOLA OD USTANOVITVE DO LETA 1937

Ustanovitev šole v Veliki Pirešici pomeni velik prelom v zgodovini šolstva v teh krajih. Podatki o ustanovitvi šole so navedeni v prvi šolski kroniki, nato v knjigi Savinjska dolina Rajka Vrečerja, nekaj dokumentov hrani tudi Slovenski šolski muzej. Rajko Vrečer je zapisal: »Narodna šola v Pernovu: Z ozirom na stalno naraščanje števila prebivalstva se je pokazala v letu 1908 potreba tudi v Pernovu ustanoviti šolo; zgradilo se je enonadstropno šolsko poslopje, v kojem sta dva razreda.«173 Šolski muzej v Ljubljani 174 hrani dokument z naslovom Zgodovina šole, v katerem je navedeno, da je bila šola ustanovljena z odlokom deţelnega šolskega sveta v Gradcu, 9. 3. 1905, št. 2284. Začasni šolski vodja je bil Josip Leskovar, okrajni pomoţni učitelj za celjsko glavarstvo, od 1. 11. 1908 do 6. 4. 1909. Kot

170 V kroniki je poimenovan tudi kot Joţe. V diplomskem delu ga zaradi preglednosti dosledno imenujem Josip. 171 Od 31. 8. 1925 do 10. 11. 1925 (začasna šolska upraviteljica). 172 Od 13. 11. 1936 (začasna šolska upraviteljica). 173 Vrečer, Savinjska dolina, str. 178. 174 Mape šol, Mapa V1, Slovenski šolski muzej.

84 suplentinja175 je v Pirešico prišla Marija Rojnik, ki je sluţbovala do 6. 4. 1909. Šolski okoliš je ob ustanovitvi zajemal Pirešico, Pernovo, del Ţeleznega in Male Pirešice. Šola je bila dvorazredna. Letno jo je nadzoroval okrajni šolski nadzornik Josip Zupanek, pozneje Ludvik Černej. Ob ustanovitvi je bil ţalski sreski referent Rihard Pesteršek. 176 »Šolsko poslopje se je sezidalo po modernih načrtih. Napravil se je tudi globok vodnjak, ki pa ima nepitno vodo. Šolskega vrta ni bilo. Šolski upravitelj je za potrebo preuredil vrt za zelenjad in zasadil okrog šole sadna drevesa.«177 V šoli je bila poleg dveh učilnic tudi konferenčna soba. V stavbi je bila tudi občinska pisarna z lastnim vhodom. Okoli šole je bil plot, ki je obdajal šolsko zemljišče.178

5.1.1 Prvo šolsko leto 1908/09

Prvo kroniko dvorazredne ljudske šole v Pirešici so začeli pisati v šolskem letu 1908/09. V uvodu pisec zapiše: »Šolarji iz Pirešce, Pernov in deloma iz Ţeleznega so imeli predaleč v šolo Galicija (glej prilogo D), zlasti pri slabem vremenu. Po dolgem pritisku višjih oblasti je prišlo vendar do stavbe dvorazredne šole v Pirešci. Stavbeni proračun je bil sestavljen v znesku 36.720 kron. Na draţbi o šolski stavbi dne 9. marcija 1908 je to stavbo prevzel gospod Janez Jeschounig iz Arje vasi za 3 % niţje od proračunjene vsote. To stavbo je še isto leto izvršil kot jubilejsko šolo.«179 Šola je bila blagoslovljena 2. novembra 1908 s sveto mašo v cerkvi na Pernovem. Hkrati so proslavili 60-letnico vladanja cesarja Franca Joţefa I. Slovesnost se je nadaljevala v šoli. Slavnostni govornik je bil Josip Leskovar, ki je spregovoril o pomembnosti dogodka, otroci so peli, igrala je godba. Odprtja šole so se udeleţili vsi člani krajevnega šolskega sveta ter učitelji iz sosednjih šol. V spomin na Joţefa I. je Janez Jeschounig podaril šoli doprsni kip cesarja, ki se je nahajal na hodniku šole.

175 Nadomestna učiteljica. 176 Arhiv POŠ Trje, Kronika dvorazredne ljudske šole v Pirešici, od šolskega leta 1908/09 do 1936/37 (dalje: 1. kronika šole v Veliki Pirešici). 177 Mape šol, Mapa V1, Slovenski šolski muzej. 178 Prav tam. 179 1. kronika šole v Veliki Pirešici.

Od 1. novembra 1908 do 6. aprila 1909 je bil šolski vodja Josip Leskovar, ki je bil hkrati potovalni učitelj. Kot nadomestna učiteljica je poučevala Marija Rojnik. 7. aprila 1908 sta prišla na šolo Janko Koderman, kot nadučitelj in šolski vodja, ter Ana Hrevatin kot stalna učiteljica. Pouk se je začel 3. novembra 1908.180 Šolskega vrta ni bilo, tudi šolske kuhinje ne. Nadučitelj Koderman je stanoval v spodnjih prostorih šole. Prostor okoli šole je bil neurejen zato je nadučitelj odstranil kamenje in prod, uredil okolico z lastnimi sredstvi ter začasno uredil vrt za zelenjavo. V šoli ni bilo prostora za telovadbo, otroci so izvajali le proste vaje z rokami. 13. julija je šolo obiskal nadzornik Josip Zupanek. Nadzor je potekal skozi ves dan. V poročilu je zapisal, da je disciplina otrok v obeh razredih dobra, otroci so bili umiti, počesani in dobro oblečeni, govorili so brez narečja, med odmori in med poukom so bili tihi in mirni. Tudi obnašanje otrok izven pouka je bilo po njegovi oceni zadovoljivo. Učiteljevo delo je ocenil kot vzorno, prav tako vse zapise v dnevniku, vsi otroci so imeli zvezke, kot je bilo predpisano z odlokom, vse domače naloge so bile redno pregledane. Šolski prostor je bil primerno prezračen. Učiteljica Ana Hrevatin je učila ročna dela po predpisanem učnem načrtu. Šolsko popisovanje šoloobveznih otrok je v tem šolskem letu opravil Josip Klemenčič, nadučitelj v šoli v Galiciji.181

Tabela 3: Posnetek šolskega popisovanja

Kraj Število Od teh ni Število Opomba šoloobveznih zrelih pristojno šolo otrok obiskujočih otrok Dečki Deklice Dečki Deklice Dečki Deklice - Pirešca 26 23 1 2 25 21 - Pernov 12 18 1 11 18 - Ţelezno 19 9 3 2 16 7 - Skupaj 57 50 5 4 52 46 -

Vir: lasten

180 1. kronika šole v Veliki Pirešici. 181 Prav tam.

5.1.2 Šola med leti 1909 in 1937

Iz zapisov v kroniki lahko razberemo, da se je pouk vsako leto začel in končal s sveto mašo. Obvezne maše so potekale tudi med šolskim letom. Vsako leto je šolo obiskal nadzornik Josip Zupanek182, za njim Ludvik Černej183, nato Ferdinand Babič. Pregledali so delo učiteljev, zapise v dnevnike, t. i. tednike, vsakodnevne priprave, napredek učencev, obnašanje med poukom in izven njega, higieno otrok ter šolsko poslopje. V kroniki so natančno navedeni vsi odloki in dopisi, ki jih je šola dobila od krajnega šolskega sveta, okrajnega šolskega sveta, okrajnega glavarstva Celje in višjega ministrstva v Mariboru. Odloki so predpisovali plače učiteljev, ravnanje ob boleznih, kupovanje obveznih šolskih knjig in knjig za revne učence, obnašanje učencev, odloke o kaznovanju učencev zaradi izostajanja od pouka, udeleţbo na tečajih, razpise učiteljskih konferenc, spremembe učnih načrtov, različne pogodbe idr. Vsak zapis za posamezno šolsko leto se je končal z razpredelnico popisa šoloobveznih otrok. Zapisi za posamezno šolsko leto se ponavljajo, zato v nadaljevanju diplomskega dela navajam le posebnosti in zanimivosti, določene izseke, ki razgrinjajo utrip tedanjega časa in dela v šoli. Na splošno so učenci redno obiskovali pouk, večji upad je zabeleţen med 1. svetovno vojno. Pisci kronike navajajo, da so otroci ostajali doma zaradi kmečkih opravil. V šolo so hodili urejeni, čeprav skromno oblečeni, higienske razmere so bile ustrezne. Kronisti so zapisovali, da nekateri otroci nimajo nikoli kruha in opozarjali na lakoto. V večini so otroci vsako leto dosegli učne cilje. Šola v tem obdobju ni imela šolske kuhinje, iz kronike je razvidno, da le-ta ni bila potrebna, ker šolsko okroţje ni bilo tako veliko, da otroci opoldan ne bi mogli domov. Pred šolo je bil vodnjak. V okviru šole so se otroci kopali v bliţnjem potoku, ločeni po spolu. Vsako šolsko leto se je končalo s šolskim izletom v Celje, na Ponikvo, na Šentjungert in drugam.184 Šolsko leto 1909/10 se je začelo 16. septembra 1909 in končalo 15. julija 1910. Pouk se je začel in končal s sveto mašo ob 8. uri na Pernovem, udeleţili so se je vsi učenci pod vodstvom učiteljev. Otroci so bili med letom trikrat pri spovedi in

182 Do šolskega leta 1917/18. 183 Do leta 1929. 184 1. kronika šole v Veliki Pirešici.

87 svetem obhajilu. Skupaj z učitelji so se udeleţili tudi procesije na praznik Rešnjega telesa v Galiciji in ob »farnem ţegnanju« v cerkvi na Pernovem. Slovesnost je v kroniki zapisana kot »lepa nedelja«. Na Pernovem in v Galiciji jo praznujejo še danes. Učiteljica Ana Hrevatin je bila od 1. aprila 1910 do 15. julija na dopustu, nadomestila jo je Antonija Ziegler, ki je pred tem sluţbovala v Libojah. 1. maja je bil katehet Peter Jurak iz Galicije premeščen na Ljubno, nadomestil ga je Janez Zajc iz Dramelj. V tem šolskem letu so kupili dve novi šolski tabli, na streho so namestili sneţne mreţe. Šolski nadzornik je bil zadovoljen z delom učiteljev in znanjem učencev.185

Šolsko leto 1910/11 se je pričelo 1. oktobra in končalo 31. avgusta 1911. Otroci so bili med letom trikrat pri spovedi in svetem obhajilu v Galiciji. Junija, julija in avgustu je bila na Pernovem maša dvakrat tedensko, ki so se je udeleţili vsi učenci pod nadzorstvom učiteljev. Učiteljica Ana Hrevatin je po končanem dopustu začela poučevati 1. oktobra, nadomestna učiteljica Antonija Ziegler je dobila sluţbo v Roţni dolini.186 V šolskem letu 1912/13 je v kroniki naveden prvi šolski izlet na Goro, ki so ga imeli učenci skupaj s šolarji iz Galicije. V cerkvi sv. Kunigunde so imeli ob 9. uri sveto mašo. Člani krajnega šolskega sveta so poskrbeli, da so učenci pri cerkvi dobili kruh in jabolčnik. Ţupnik Janez Košar je šel v pokoj, nadomestil ga je ţupnik Jager s Ptuja. Krajni šolski svet v Galiciji je sklenil na seji 23. januarja 1913, da je potrebno kupiti zemljišče za šolski vrt v Pirešici.187 Šolsko leto 1914/15 je zaznamovala smrt prestolonaslednika Franca Ferdinanda in njegove ţene Zofije: »Meseca junija se je nahajal prestolonaslednik Franc Ferdinand s svojo soprogo Zofijo v Bozniji. Po končanih vajah je bil dne 28. junija 1914 prestolonaslednik Ferdinand in njegova soproga nadvojvodinja Zofija, ko se je po ulicah v mestu Sarajevu vozil, od ostudne roke nadčloveškega morilca ustreljen. Dan 28. junija 1914 ostane neizbrisno zapisan v naši zgodovini. Srci, ki sta bili vrelec najplemenitnejših dejanj in svetih čustev, najčistejšega

185 1. kronika šole v Veliki Pirešici. 186 Prav tam. 187 Prav tam.

človekoljublja in najglobokejše roditeljske ljubezni, najvzornejše zakonske ljubezni, najvzornejše zvestobe in vdanosti, ti srci sta morali zastati in njih sveta, gorka kri je porosila smrtno oroţje v nečloveški roki. Zemlja naj bi vrgla to pošastno bitje iz svojih mej!«188 V času 1. svetovne vojne je pouk potekal dokaj redno, ţivljenje je teklo naprej, kar potrjuje tudi podatek iz kronike, da je šola je takoj po izbruhu vojne dobila šolski vrt. V začetku maja 1915 sta se med učenci pojavili škrlatinka in davica. Mnogo otrok je zbolelo, dve učenki sta umrli. Šola je bila zaradi tega zaprta od 5. maja do 27. junija. Šolski obisk je bil zlasti slab poleti, ker so otroci morali ostajati doma in delati, predvsem tisti, katerih očetje so bili vpoklicani v vojsko. Otroci so med letom priskrbeli vojakom topla oblačila, deklice so pletle volnene nogavice. »To leto je bilo leto prelivanja krvi za obrambo domovine. Kajti zaveznicema Avstrija- Ogrska in Nemčija je skoro celi svet napovedal vojno, namreč Srbija, Rusija, Francija, Belgija, Japonska, Črna gora in 23. maja še celo izdajalska zaveznica Italija. Ali vse te drţave nas ne morejo ugonobiti in premagati. To je jasen dokaz, kaj zmore storiti dober učitelj v šoli z izobrazbo mladine, koja je v sedanji vojni vzgled celemu svetu.«189

Pomembni odloki v tem šolskem letu so bili:  odlok krajnega ministrstva, 18. 12. 1914, o oskrbovalni akciji za vojake na bojiščih. Izdelovanje papirnatih podplatov in papirnatih nogavic v šoli,  odlok krajnega šolskega sveta, 15. 2. 1915, o izdelovanju toplih oblačil za vojake,  odlok centralnega ministrstva za deţelno obrambo, 6. 2. 1916, o sodelovanju šolske mladine z Rdečim kriţem,  odlok centralnega ministrstva, 8. 3. 1915, o zbiranju kovin za vojno,  odlok krajnega šolskega sveta, 15. 6. 1915, o zbiranju klobukov in kap za vojake,

188 1. kronika šole v Veliki Pirešici. 189 Prav tam.

 odlok centralnega ministrstva, 14. 6. 1915, o vojaški in domoljubni vzgoji mladine in sodelovanju učiteljev.190

Šolsko leto 1917/18 se je zaradi vojne in zato, da so otroci lahko pomagali doma pri jesenskem spravljanju pridelkov, začelo 3. novembra 1917. Šolski obisk je bil zelo nereden. Nadzornik Ludvik Černej je v poročilu zapisal, da učenci niso dosegli učnih ciljev.191 Šolsko leto 1918/19 se je začelo 2. oktobra 1918. Šola je bila zaradi griţe zaprta od 16. oktobra do 23. novembra po odloku krajnega šolskega sveta. V tem šolskem letu je nadzornik natančno opisal delo v razredu, delo učiteljev in znanje učencev. V poročilu je navedel, da so bili pisni izdelki v obeh razredih 192 pregledani, le tu in tam sta učitelja spregledala kakšno napako. Učitelja je opozoril, naj pazita na čistost zvezkov. Navedel je, da so v obeh razredih uvedeni zvezki za leposlovne in jezikovne vaje ter računanje. Pri predmetu nazorni nauk so učenci obravnavali človeško telo ter drevje. Pohvalil je delo učiteljev. Otroci so tudi dobro računali. V II. oddelku so učenci brali berilo »Prvič pri sveti maši«, in sicer precej dobro, gladko, razumljivo. Pri predmetu zgodovina so obravnavali barona Andreja Čehovina, Krištofa Kolumba in Vrbsko jezero. Nadzornik je poudaril, da je pri zemljepisu potrebno upoštevati nove razmere. Zahteval je, naj se doprsni kip Franca Joţefa I., ki je na šoli od ustanovitve, odstrani. Ob nadzornikovem obisku je pri pouku manjkalo 11 otrok, zato je, da je potrebno izostanke od pouka zmanjšati.193 V šolsko kroniko so zapisali: »Grozna svetovna vojna je bila končana s porazom Avstrije, Nemčije, Bolgarije in Turčije dne 3. novembra 1918. Avstrija je razpadla v razne majhne drţave po narodih. Tudi naš slovenski narod se je oprostil tisočletnega suţenjstva in se je zdruţil s Srbi, Hrvati v drţavo pod imenom Jugoslavija. Prišli smo pod vlado kralja Petra I., katerega god 28. junija in

190 1. kronika šole v Veliki Pirešici. 191 Prav tam. 192 I. oddelek je učila Ana Hrevatin, II. oddelek Janko Koderman. 193 1. kronika šole v Veliki Pirešici.

90 rojstni dan 12. julija je šolska mladina praznovala z udeleţbo svete maše, z deklamacijami in petjem.«194 Šolsko leto 1919/20 je zaznamoval obisk prestolonaslednika, regenta Aleksandra, v Sloveniji, 29. junija 1920. »Potujoč po Savinjski dolini se je ustavil v Ţalcu. Učiteljstvo je peljalo šolsko mladino v Ţalec, da vidi in spozna bodočega vladarja Jugoslavije. Otroci so bili praţno oblečeni in vsak je nosil v roki zastavico. Ko se pripelje regent Aleksander ob 10. uri v Ţalec, so otroci in odrasli navdušeno pozdravljali Njih Veličanstvo ter dvigovali zastavice /…/ Regent je podal vsakemu učitelju roko.«195 Šolski nadzornik je tudi to šolsko leto obiskal šolo. V svojem poročilu je navedel, da je potrebno čim prej odpraviti vse posledice, ki jih je povzročila 1. svetovna vojna. Otroke je potrebno opozarjati in vzgajati, da morajo natančno izpolnjevati svoje dolţnosti, s posebnim poudarkom na medsebojnih odnosih. V nadaljevanju je zapisal, da morajo biti pri branju pozorni na naglaševanje posameznih besed in stavkov, pri lepopisju naj bo poudarek na pisanju pisem, pri predmetu nazorni nauk naj bo v ospredju obravnava domačih krajev in oţje domovine. Učitelji naj v otrocih vzbujajo ljubezen do domače zemlje, prirodoznanstvo naj temelji na spoznavanju domačih rastlin, pri računstvu so najpomembnejše operacije seštevanje in odštevanje ter poštevanka.196 V kroniki za šolsko leto 1920/21 so zapisani prazniki, ki so jih učenci in učitelji praznovali s posebnimi proslavami:  1. december, praznik narodnega ujedinjenja  17. december, rojstni dan regentov, Aleksandrov dan  24. maj, praznik apostolov sv. Cirila in Metoda  21. junij, praznik svetega Alojzija  12. julij, rojstni dan kralja Petra  20. oktober, narodni praznik197

194 1. kronika šole v Veliki Pirešici. 195 Prav tam. 196 Prav tam. 197 Prav tam.

Najpomembnejši odloki, zapisani v 1. kroniki, so:198

 Odlok višjega šolskega sveta, 19. 12. 1920, št. 15607, je določil, da se mora v šolskem letu 1921/22 v vseh slovenskih šolah kot obvezni učni predmet uvesti srbohrvaščina.  Odlok višješolskega sveta, 7. 7. 1921: vsi učenci pravoslavne vere imajo ob pravoslavnih praznikih pouka prost dan.  Odlok, 9. 5. 1921, določa uvedbo matičnih listov in izkazov o šolskem napredku v vseh osnovnih šolah, s pričetkom šolskega leta 1921/22.  V šolskem letu 1924/25 je bilo z odlokom določeno, da mora imeti vsako šola štampiljko: Drţavna osnovna šola, kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev.

V šolskem letu 1925/26 sta se upokojila oba učitelja Janko Koderman in Ana Hrevatin, ki sta bila v Pirešici od 1. 5. 1909. V šolo je kot novinka prišla Barbara Parfant, začasna učiteljica. Šolski pouk je bil v obeh razredih poldneven, potekal je vsak drugi dan za posamezni razred. Temu primeren je bil tudi učni uspeh. V zapisniku s konference dne 29. aprila 1926 je učiteljica Barbara Parfant zapisala: «Jasno je, da se pri tako skrajšanem pouku učna tvarina ne bo mogla predelati.« 199 V tem šolskem letu se je upokojil nadzornik Ljudevit Černej, nadomestil ga je Rihard Pestevšek. V kroniki sem prvič zasledila zapis, da so bili nekateri učenci zaradi neopravičenega izostajanja od pouka kaznovani z denarno kaznijo. Prav tako pisec200 kronike velik del zapisa namenja proračunu za šolsko leto 1927, ki so ga obravnavali na seji krajnega šolskega sveta. Iz proračuna je zanimiv podatek, da so 3084 din namenili za nakup knjig in drugih potrebščin za uboge otroke, 1905 din za šolska učila in 1905 din za šolsko knjiţnico. To leto sta bila ustanovljena nova krajevna sveta za Pirešico in za Galicijo posebej. Učiteljica Barbara Parfant je bila po odloku velikega ţupana v Mariboru razrešena sluţbe v Pirešici dne 13. 8. 1926. 1. 7. 1926 je prišel na šolo novi učitelj in upravitelj šole

198 1. kronika šole v Veliki Pirešici. 199 Mape šol, Mapa V1, Slovenski šolski muzej. 200 Avgust Canjko.

Avgust Cajnko. Prišel je iz Svetine, srez Celje. 27. 7. 1926 je na šolo prišla učiteljica Justa Ţnidaršič, poročena Habič, imenovana za stalno učiteljico. Poučevala je do 22. 10. 1928, poklicno pot je nadaljevala v Štorah. Šolski upravitelj Avgust Canjko je poučeval oba razreda do 22. 11. 1928, ko je v šolo prišel okrajni pomoţni učitelj Blaţ Lah in sluţboval do 21. 1. 1929. Od tega dne dalje je v šoli poučevala Silva Rojnik, ki je prišla iz Petrovč. Upravitelj je učil deška ročna dela, Rojnikova pa ţenska. Leta 1929 je postal šolski nadzornik Ferdinand Babič. 26. 11. 1929, je Silvo Rojnik nadomestila Karla Srebrnič. V kroniki piše, da je bivala v konferenčni sobi v pritličju, zraven učiteljskega stanovanja, v katerem je stanoval Avgust Canjko. V letu 1931 jev Jugoslaviji potekalo štetje prebivalstva. Upravitelj Avgust Canjko je bil imenovan za komisarja za Pirešico, Karla Srebrnič pa za namestnico komisarja za Pernovo. V celi občini je takrat ţivelo 1238 moških in 1227 ţenskih oseb. Od teh je bilo 2441 naših drţavljanov in 24 tujih: štirje iz Češkoslovaške in dvajset italijanskih drţavljanov.201 V šolskem letu 1934/35 je duhovnik Alojz Krameršič poučeval verouk le do novega leta, nasledil ga je Adolf Adamič, ki je poučeval do meseca maja, za njim pa Miloš Čarf, ki je postal novi duhovnik v Galiciji. V kroniki tega leta je posebno zabeleţena smrt Aleksandra I.: «Za naš narod so prišli ţalostni časi. Naš viteški kralj Aleksander I., ujedinitelj, je na poti v Pariz nenadoma umrl v najlepši moški dobi. Izvršen je bil na njega atentat. Zavoljo tega so bile ţalne svečanosti dne 10., 16., 18. 10., ter 9. 11. Na prestol je prišel njegov prvorojeni sin Peter II.«202 Zadnja kadrovska sprememba v obravnavanem obdobju se je zgodila v šolskem letu 1936/37. Prejšnjega šolskega upravitelja in učiteljico sta zamenjala zakonca Anton in Marija Bratkovič. Na šolo sta prišla 1. 1. 1937 iz Vinske Gore, srez Slovenj Gradec. Z njima se je začela tudi temeljita prenova šolskega poslopja, pleskanje, manjša zidarska dela na poslopju in v šolski veţi, popravilo vodnjaka, zamenjava kljuk, ključavnic, popravilo strehe, oken idr. Krajni šolski odbor je na prošnjo šolskega upravitelja najel 76 m² zemljišča za drevesnico pri posestniku Siterju v Mali

201 1. kronika šole v Veliki Pirešici. 202 Prav tam.

Pirešici. Pri kmetijskem pouku so tako otroci delali v sadovnjaku, cepili, kolobarili, sadili, tudi s pomočjo staršev. Vsi dečki in deklice so v bliţnjem gozdu zasadili 500 smrekovih sadik, učili so se opazovati gozd, deklice so cepile vrtnice v šolski drevesnici. Učenci so naredili svoj čebelnjak. Učitelja sta veliko pozornosti namenjala pouku in otroke navajala k čim večji koncentraciji.203

5.1.2.1 Šolski učitelji

Učitelji so bili močno spoštovani v teh krajih ter vpeti v lokalno skupnost. Iz kronike obravnavanega obdobja je razvidno, da je bil upravitelj Avgust Cajnko tajnik tamkajšnjega Sokolskega društva, član poţarne brambe 204 in strelske druţine. Prav tako Karla Srebrnič, ki je bila članica Sokolskega društva. Učitelj Anton Bratkovič je bil predsednik čebelarskega društva. Za člane sadjarskega društva je na njihovo prošnjo, pripravil strokovna predavanja o pomologiji. Postal je podpredsednik strelskega društva. Zapisi iz kronik navajajo, da so bili odnosi med učitelji in starši dobri.205 Prvi učitelji so bili: Josip Leskovar, Marija Rojnik, Janko Koderman, Ana Hrevatin, Antonija Ziegler, Barbara Parfant, Avgust Cajnko, Justa Ţnidaršič, Blaţ Lah, Silva Rojnik , Karla Srebrnič, Anton Bratkovič in Marija Bratkovič.206 Prvi katehet v teh letih je bil Peter Jurak, njemu so sledili: Janez Zajc, Janez Košar, Avgust Jager, Alojz Krameršič, Adolf Adamič, Miloš Čarf.207

5.1.2.2 Šolski obisk

V kronikah so natančno vodeni zapisi šoloobveznih otrok. Popise je vsako leto opravljal šolski upravitelj. Tabeli 4 in 5 ter grafa 3 in 4 prikazujejo število šoloobveznih otrok v obravnavanih letih. Skozi leta je upadalo. Zanimivo je, da je bilo več dečkov kot deklic.

203 1. kronika šole v Veliki Pirešici. 204 Ustanovljena v šolskem letu 1930/31. 205 Prav tam. 206 Prav tam. 207 Prav tam.

Tabela 4: Število otrok med leti 1909 in 1920

ŠOL. DEČKI DEKLICE SKUPAJ LETO 1909/10 47 44 91 1910/11 53 43 96 1911/12 53 46 96 1912/13 48 39 87 1913/14 - - ni podatkov 1914/15 41 39 80 1915/16 - - ni podatkov 1916/17 45 25 70 1917/18 44 31 75 1918/19 42 34 76 1919/20 37 40 77

Vir: lasten

Graf 3: Število otrok med leti 1909 in 1920

120

100

60 DEČKI DEKLICE 40 SKUPAJ 20

Vir: lasten

Tabela 5: Število otrok med leti 1920 in 1937

ŠOL. LETO DEČKI DEKLICE SKUPAJ 1920/21 41 38 79 1921/22 32 33 65 1922/23 35 30 65 1923/24 35 30 65 1924/25 28 34 62 1925/26 32 25 57 1926/27 32 31 63 1927/28 33 31 64 1928/29 28 21 49 1929/30 44 29 73 1930/31 53 32 85 1931/32 48 32 80 1932/33 46 32 78 1933/34 49 35 84 1934/35 55 38 95 1935/36 48 46 94 1936/37 43 47 90

Vir: lasten

Graf 4: Število otrok med leti 1920 in 1937

100 90 80 70 60 50 dečki 40 deklice 30 skupaj 20 10

1921/22 1924/25 1922/23 1923/24 1925/26 1926/27 1927/28 1928/29 1929/30 1930/31 1931/32 1932/33 1933/34 1934/35 1935/36 1936/37 1920/21

Vir: lasten

5.1.2.3 Kulturno dogajanje v šoli

Kultura je bila v teh krajih močno povezana s šolo. To dokazujejo tudi podatki, ki sem jih našla v šolskih kronikah. Različne dogodke so praznovali s proslavami, ki so jih pripravljali učenci s svojimi učitelji. V nadaljevanju navajam najzanimivejše.

21. avgusta 1910 so v kraju praznovali osemdesetletnico cesarja Franca Joţefa I. s posebno slovesnostjo. V 1. razredu se je zbralo veliko učencev in odraslih. Nadučitelj je spregovoril o pomenu tega dne, učenci so peli in igrali. V dramski igri z naslovom »Sanjavi Janko« so nastopile tri deklice in pet fantov. Ljudje so bili navdušeni: »Ljudstvo se tem ljubkim majhnim diletantom ni moglo dovolj načuditi, tako imenitno so igrali.« Ob koncu so zapeli več pesmi in končali s cesarsko himno.208 30. avgusta 1911 so v šoli v prvem razredu praznovali zaključek šolskega leta s pesmimi in tremi igrami: »Dva modrijana«, »Sneguljčica« in »Jagode«. Ljudi je bilo toliko, da je bil razred premajhen za vse. Prireditve se je udeleţil tudi Janez Jeschounig iz Arje vasi, ki je plačal vstopnino 20 kron. S prireditvijo so zbrali 50 kron, ki so jih namenili za nakup šolskih potrebščin.209 V šolskem letu 1918/19 se je z različnimi odloki višjega šolskega sveta določilo, da morajo v šoli proslaviti rojstvo Petra I., 12. 7., t. i. Petrov dan, ter njegov god 28. junija, t. i. Vidov dan.210 V šolskem letu 1921/22 so poleg drţavnih praznikov, po navodilih različnih odlokov, praznovali tudi rojstvo Josipa Runjanina, komponista hrvaške himne »Lepa naša domovina«, ter proslavili poroko kralja Petra I. V šolskem letu 1925/26 so poleg drţavnih praznikov s posebnim programom proslavili 50-letnico Cankarjevega rojstva, obletnico Sv. Save in dan Rdečega kriţa. Večja prireditev je bila v šolskem letu 1930/31 7. februarja v večernih urah ob ustanovitvi Sokolskega društva v Veliki Pirešici. Slavnostna govornika sta bila predstavnik Sokolskega društva iz Celja in bivši ţupan občine Velika Pirešica

208 1. kronika šole v Veliki Pirešici. 209 Prav tam. 210 Prav tam.

Davorin Krajnc211. O dogodku so poročali tudi v časopisih. Člani Sokolskega društva so postavili na šolskem dvorišču nekaj lesenih stebrov za telovadbo. Na seji krajevnega odbora so sklenili, da lahko člani društva poučujejo telovadbo v I. razredu. Avgust Cajnko je bil tajnik, Karla Srebrnič pa članica Sokolskega društva, ki je imelo svoje letne občne zbore v prostorih šole. 3. 4. 1934 so mladi Sokoli v šoli nastopili z igro »Moč uniforme«. V tem letu je bilo v društvo vpisanih 11 otrok. V kroniki tega obdobja so omenjene še naslednje proslave: materinski dan, stoletnica Levstikovega rojstva, Strosmajerjev 212 dan, dan Zrinskega in Frankopana ter 130-letnica Karadjordjeve ustave.213

5.1.2.4 Zanimivosti iz kronike

Zapisi v kronikah dokazujejo, da je bilo znanje v tistih časih pomembna vrednota. Učitelji so veliko časa namenjali kakovosti dela z učenci in kulturi. Njihovo delo je bilo močno nadzorovano, vsako leto je šolo obiskal nadzornik. Številne hospitacije, konference, zapisi, zapisniki in poročila »velikemu ţupanu mariborske oblasti, sreskemu poglavarju v Celju« pričajo o zahtevnem delu učitelja in skrbi za dosego ciljev. To dejstvo podkrepijo tudi zapisniki šolskega nadzornika: »Vsakemu mlademu učitelju priporočam214, da se na pouk marljivo pismeno pripravlja ter da podaja snov kolikor mogoče zanimivo. Ne gre zato, da bi se obravnavalo bogve koliko, toda obravnavana snov se mora ponavljati in pošteno uglobiti v spomin. Pri čitanju se naj zahteva, da se drţe učenci natančno besedila čitanke. Nemorirana snov se mora večkrat ponoviti, da ostane popolnoma učenčeva last. Pri pisanju leposlovja naj se upošteva Levčeva metoda. Pri nazornem pouku se naj vadijo učenci samostojno izraţati svoje misli.«215

Upravitelj Avgust Cajnko je hospitiral osemnajstkrat v I. razredu. Na kar desetih učiteljskih konferencah so bile obravnavane naslednje teme:  pot od šole do farne cerkve,

211 Novi ţupan je postal Martin Cokan iz Pirešice. 212 Josip Juraj Strossmayer. 213 15. 2. 1933. 214 Zapis napisal nadzornik Ludvik Černej. Mape šol, Mapa V1, Slovenski šolski muzej. 215 Prav tam.

 gojitev domovinskih in narodnih čustev v osnovni šoli,  šolski okoliš v davnih časih,  pogozdovanje Galičanov in zasaditev koristnih rastlin v šolskem okolišu,  kako ohranimo tudi v spomladanskem času dober šolski obisk.216

Poročilo o nadzorovanju dvorazredne osnovne šoli v Pirešici, 29. 4. 1926, prikazuje, da je šolo obiskovalo 62 otrok. Šolska knjiţnica je imela 149 knjig, 80 vezanih, 69 nevezanih, 38 učencev si je izposodilo 290 knjig.217 V šolskem letu 1931/32 so bile v šolski knjiţnici 103 knjige, v učiteljski 66 knjig. V obeh semestrih so si učenci izposodili 8 knjig iz učiteljske in 537 knjig iz šolarske knjiţnice.218 O kulturi branja ne pričajo samo številke iz šolske knjiţnice, ampak tudi številke, ki ponazarjajo število naročnikov na revije. Na reviji Mladinski list in Naš rod je bilo v letu 1932 naročenih 10 otrok. V šolskem letu 1933/34: Naš rod 7, Naša radost 1, Mladi junaki 2 otroka. Razmeroma veliko število, če upoštevamo, da so bili ljudje v teh krajih izjemno revni in da je krajni šolski odbor vsako leto namenil veliko sredstev za nakup učbenikov in zvezkov revnim otrokom.

Ostale zanimivosti:219  Vsako leto je bil na šoli t. i. dečji dan za pogozdovanje. Sadili so drevesa - smreke in bore.  Dne 30. septembra 1936 je bila otvoritev gasilskega doma na Pernovem, prisoten je bil tudi šolski upravitelj.  V letu 1937 se je zgodil prvi vlom v tukajšnjo šolo. Vlomil je zloglasni ropar Omerza. O njegovem prihodu so bili seznanjeni oroţniki, ki so ga pričakali. Skušal je pobegniti in prišlo je do streljanja. Uvidel je, da ne bo mogel zbeţati in se ustrelil. O tem so poročali vsi tedanji časopisi, med njimi tudi Slovenski gospodar.

216 Podatki za šolsko leto 1935/36, 1. kronika šole v Veliki Pirešici. 217 Mape šol, Mapa V1, Slovenski šolski muzej. 218 1. kronika šole v Veliki Pirešici. 219 Prav tam.

Prva šolska kronika se konča z zapisom o šolskem letu 1936/37, drugo je okupator uničil. O obdobju med leti 1937 in 1941 priča le zapis, ki ga je šolsko upraviteljstvo v Pirešici 1. junija 1939, štev. 343, poslalo šolskemu upraviteljstvu ljudske šole v Ljubljani za potrebe šolskega muzeja. V njem so strnjeni tudi podatki o zgodovini šole. V nadaljevanju navajam najpomembnejše: Šola je bila od ustanovitve dvooddelna. Učni jezik je bil na šoli vedno slovenski. Do leta 1918 se je dve uri na teden poučevala nemščina. V času Avstro-Ogrske je bil uradni jezik delno slovenski in delno nemški, tisk je bil slovenski ali nemški ter tudi dvojezičen. V šoli ni bilo ne zlate ne črne knjige. Stavbo je vzdrţevala občina, za učila in pripomočke je skrbel krajevni šolski odbor, od leta 1937/38 pa deloma Kraljevska banska uprava v Ljubljani. V šoli so skrbeli za revnejše otroke, kolikor je bilo mogoče. Od krajanov niso mogli pričakovati pomoči, ker so bili prebivalci večinoma delavci in kmetje ter v splošnem revni. Zato je občasno pomagala Kraljevska banska uprava v Ljubljani. Zapis vsebuje tudi podatke, da ni ohranjenih fotografij učiteljev, prav tako ne stare pedagoške literature, poročil, statistik, razprav, starih izdelkov otrok, niti ni starih učnih načrtov, slik poslopja idr.220

5.2 DOBA OKUPACIJE OD LETA 1941 DO LETA 1945

V šolski kroniki221 drţavne osnovne šole v Pirešici, ki so jo začeli pisati 1. julija 1946, je prvih nekaj strani namenjenih povzetku dogajanja med vojno. Zapisal jih je tedanji upravitelj šole Anton Bratkovič, zapis je pregledal okrajni šolski nadzornik Izidor Horvatin: »Po srečnem naključju je šoli ostala kronika od 1908/09 (t.j. od ustanovitve šole) pa do 1936/37, t.j. torej prva knjiga. Drugo knjigo (t.j. nadaljevanje) od 1937/38 do 1940/41 je okupator uničil /…/ Semkaj v Pirešico so prihrumeli naši stoletni sovraţniki 9. 4. 1941 ter zasedli takoj vse šolske prostore in eno stanovanjsko sobo. Na šolskem dvorišču je bila vojaška kuhinja /…/ Ti dnevi so bili za oba tukajšnja učitelja Antona in Marijo Bratkovič zelo teţki. Šolski upravitelj Bratkovič je bil 23. 4. 1941 aretiran in odpeljan v

220 Mape šol, Mapa V1, Slovenski šolski muzej. 221 Arhiv POŠ Trje, Šolska kronika drţavne osnove šole v Pirešici od šolskega leta 1945/46 do 1962/63 (dalje: 2. kronika šole v Veliki Pirešici).

100 zapor v Ţalec, kjer je bilo ţe mnogo zavednega slovenskega izobraţenstva. Po enem tednu so bili vsi zaporniki preseljeni v celjski »Pisker«, 13. 6. 1941 pa so bili vsi zaporniki s svojimi druţinami izgnani v Hrvatsko in Srbijo. Na tukajšnji šoli je poučevalo nemško »učiteljstvo«.222 V kroniko je hkrati priloţen list z naslovom: »Predmet: Podatki o dogodkih na šoli za časa domovinske vojne, Slovenskemu šolskemu muzeju v Ljubljani223«. Poslan je bil 18. 11. 1946 po odloku Ministrstva za prosveto, II., št. 2634/1 (glej prilogo A). Zapisal ga je predvojni in povojni upravitelj šole Anton Bratkovič, razvidno je, da po pripovedovanju ljudi. Zapis je edini pisni dokaz o zgodovini šole med 2. svetovno vojno. Zanimivo je, da se zapisana dejstva ujemajo s pričevanji pričevalcev − učencev šole, predstavljenih v sedmem poglavju diplomskega dela.224 Iz zapisa razberemo, da je bila šola tik pred pričetkom vojne 225 dvooddelna (dvorazredna). Obiskovalo jo je 80 otrok. Na šoli sta poučevala dva učitelja, zakonski par Anton in Marija Bratkovič. V učiteljski knjiţnici je bilo okoli 470 knjig, v šolski knjiţnici okoli 550. Šolsko poslopje je bilo enonadstropno in v dobrem stanju. Med vojno, junija 1943, je šola deloma zgorela, 75 %. Poslopje so terenci zaţgali, ker se je vanj ţelela vseliti okupatorska vojska. V šolo so nanosili slamo in jo zaţgali.226 Šolsko poslopje je bilo v večini namenjeno pouku. Upravitelj Anton Bratkovič je zapisal, da ne more navesti podatka, koliko časa je bila v šoli okupatorska vojska in koliko časa je bil pouk prekinjen, ker je bil v času okupacije v izgnanstvu v Srbiji. Predvojna učitelja Marija in Anton Bratkovič sta bila namreč 23. 4. 1941 aretirana in odvedena v zapor Stari pisker. Odvedli so tudi takratno šolsko gospodinjo Marijo Naraks. Skupaj z druţino in starim očetom je bil učitelj Bratkovič 13. 6. 1941 izgnan v Srbijo. Z ţeno sta bila člana Osvobodilne fronte od ustanovitve. Vrnila sta se 5. 9. 1949.227

222 2. kronika šole v Veliki Pirešici. 223 Zapis hrani tudi šolski muzej v Ljubljani. Mape šol, Mapa V1, Slovenski šolski muzej. 224 Prav tam. 225 Stanje 31. 3. 1941. 226 2. kronika šole v Veliki Pirešici. 227 Prav tam.

101

Pouk je v času vojne potekal v nemškem jeziku, poučevali so nemški učitelji. Prvi upravitelj Schifler228 je bil na šoli šest mesecev, nato je bil premeščen v Gradec. Za njim je prišel Franc Hauser, vodja šol v Galiciji, na Ponikvi in v Pirešici. Na šoli je poučevala tudi učiteljica Elizabeta Truppe, učitelj Franc Horak in zadnji Lenard229. V zapisu je navedeno, da za posamezne učitelje ni mogoče navesti časa njihovega sluţbovanja. Po pripovedovanju ljudi so bili vsi Avstrijci, ki so po kapitulaciji Nemčije odšli v Avstrijo.230 Okupator ni ustanovil učiteljske in šolske knjiţnice, vse knjige iz bivše Jugoslavije je uničil. Nemški učitelji naj bi bili brutalni. Šolski obisk je bil v začetku dober, kasneje slab, prav tako učni uspeh, pisec navaja, da je to razvidno iz najdenih zapisov. Okupatorji so se trudili, da bi se mladi čim hitreje naučili nemškega jezika, zato so bili organizirani posebni jezikovni tečaji za mladino in odrasle. Izven šole je okupator z otroki ravnal »dokaj primerno«. Ljudje so bili v splošnem vsaj v začetku naklonjeni okupatorju, saj niso občutili vojnih grozot, ker v tem šolskem okolišu ni bilo borb. Pozneje so podpirali narodnoosvobodilni boj. Od otrok ni bil ubit nihče, izgnana sta bila dva otroka231 šolskega upravitelja Bratkoviča (sin Zvonko je umrl v izgnanstvu), nato še trije232. Štirje so se vrnili.233

5.3 ŠOLA PO II. SVETOVNI VOJNI DO LETA 1978

Učitelja Anton in Marija Bratkovič sta se vrnila iz izgnanstva 5. 9. 1945. Po prihodu sta se začasno vselila v graščino Grmovje, ker so stanovanje v šoli še preurejali. Obnova šole je bila hitra. Ena učilnica je bila primerna za pouk in 12. 11. 1945 so otroci prišli v šolo. V celoti je bila šola obnovljena 18. 6. 1946, takrat sta se v spodnje prostore preselila tudi učitelja. Pri obnovi so veliko pomagali domačini z zidarskimi, mizarskimi, kovaškimi deli in prevozi lesa. Pomagali so

228 Ime ni navedeno (neki Schifler je zapisano). 229 Ime ni navedeno (neki Lenard je zapisano). 230 2. kronika šole v Veliki Pirešici. 231 Sinova šolskega upravitelja sta bila izgnana na hrvaško (Gradivo za Slovenski šolski muzej, št. IV.−6551/1, 2. april 1947, Mape šol, Mapa V1, Slovenski šolski muzej). 232 Vsi trije so bili izgnani na Hrvaško (Prav tam). 233 2. kronika šole v Veliki Pirešici.

102 tudi učenci – pionirji iz višjih razredov. Njihovo delo je bilo izjemno pomembno. V kroniki je zapisano: nabiranje starega ţeleza: 45 otrok; nabiranje stekla: 35 otrok, 80 ur; čiščenje in prelaganje opeke: 60 otrok, 300 ur; pomoč zidarjem: 38 otrok; 420 ur; opremljanje učilnice za pouk, stalno čiščenje šolskih prostorov: 16 otrok, 1800 ur. Poleg tega so delali na šolskem vrtu, pri čebelah ter sodelovali pri raznih manjših popravilih na šoli. Prvo šolsko leto po vojni 1945/46 se je zaradi obnovitvenih del na šoli začelo 12. novembra 1945 ter brez prekinitve trajalo do 26. 6. 1946. Poučevala sta Anton Bratkovič (I. oddelek: 1., 2. in 3. razred) in Mira Bratkovič (II. oddelek 4., 5., 6. in 7. razred). Z novim šolskim letom je bil uveden tudi novi učni načrt, ki pa ga niso mogli v celoti izvajati. Med vojno je bil namreč pouk okrnjen, zato je bilo znanje otrok minimalno, otroci niso znali pisati, brati. Prvo šolsko leto po vojni so se v t. i. pripravnici pripravljali za naslednje šolsko leto. V glavnem so v večini ponavljali in utrjevali snov s pomočjo govornih vaj. Kot nov učni pripomoček je bila za branje uvedena t. i. Začetnica, v višjih razredih Ciciban in Pionir. Med letom se je zvrstilo 11 šolskih prireditev, med njimi Prešernova proslava, Leninova proslava, proslava Titovega rojstnega dne idr. Ustanovljen je bil pevski zbor s 36 pevci, ki je nastopil tudi na okrajnem koncertu v Ţalcu.234 Šolska stavba in šolsko zemljišče sta se zaradi zakona o agrarni reformi povečala za 50 arov. Tako je šola pridobila zemljišče za drevesnico in gojitev vrtnic, tam je potekal tudi kmetijski pouk. En del prostora je bil namenjen telovadbi.235 Zapis v šolsko kroniko v šolskem letu 1946/47 je upravitelj šole in pisec kronike Anton Bratkovič začel s podatki, ki jih je poimenoval Splošno: «1946/47 je drugo šolsko leto po osvoboditvi. Prvo smo smatrali kot prehodno, pripravnico, ker smo otrokom vcepljali glavne osnovne pojme ter jih pripravljali za šolsko leto 1946/47. Zato je velika razlika med minulim in sedanjim šolskim letom. Otroci so dobili razmeroma veliko solidnega znanja, tako da je predpisan učni načrt obdelan. Pridobljeno snovno znanje so si učenci temeljito utrdili. S posebnim zanimanjem so sledili pouku, vsestransko sodelovali, ter se med sabo temeljito

234 2. kronika šole v Veliki Pirešici. 235 Prav tam.

103 izpopolnjevali. V šolsko delo smo analogno vpletali pridobitve NOB, kjer smo političnemu delu pouka posvetili še potrebno pozornost.«236 Prebivalci so bili zelo naklonjeni šoli, šolski obisk je bil namreč skozi vse šolsko leto dober, vsi otroci so imeli predpisane učbenike. Starši otrok niso več zadrţevali doma zaradi dela, kot je bilo to v navadi v preteklosti. Zavedali so se, da je znanje pomembno in da otroci niso »poljedelski stroj«, je zapisano v kroniki. V tem šolskem letu so bili izjemno dejavni Pionirska organizacija, podmladek Rdečega kriţa Slovenije in Mladinski pevski zbor. Proslave so prirejali ob različnih dogodkih. V prvem šolskem letu je navedenih devet, prvič pa je omenjena prireditev ob »tednu matere in otroka«. V organizacijo pionirskega Rdečega kriţa (PRK) je bila včlanjena večina učencev. V razredu so imeli higienski kotiček, kjer so se morali umiti učenci, ki so prišli umazani v šolo.237 Iz zapisov v kronikah obravnavanega obdobja je razvidno, da so učitelji nadaljevali s strokovnostjo svojih predhodnikov, veliko pozornosti so namenjali vzgojno-izobraţevalnemu procesu. V šolskem letu 1947/48 so po odloku ministrstva za prosveto učenci prvič v zgodovini opravljali izpit za prestop iz 4. razreda osnovne šole v 6. razred, oziroma za prestop iz osnovne šole na gimnazijo. Izpiti so potekali ustno in pisno, in sicer iz slovenskega jezika in matematike. Imenovana je bila komisija, sestavljena iz učiteljev pireške in gališke šole in profesorjev iz niţje gimnazije v Ţalcu. »Z uvedbo teh izpitov je učni smoter dosegel večji poudarek, učiteljstvo pa ugled,« je zapisano. Prvič so izpiti potekali v gališki šoli za obe šoli hkrati. Uspeh učencev iz Galicije je bil v prvem letu 63 %, iz Velike Pirešice 60 %. V zapisu iz šolskega leta 1948/49 kronist Anton Bratkovič zapiše, da se je na izpit prijavilo 16 učencev iz četrtega razreda in 1 učenec iz šestega. Uspešnih je bilo devet učencev. »Z njimi je osnovna šola utrdila svoj ugled. Učenci so morali spoznati, da tudi za navadnega človeka ne velja več samo nekaj pisanja, čitanja in računanja, ampak še znanje splošne in politične razgledanosti. Nekateri starši in učenci so smatrali izpit za nepotrebno novotarijo, zato ni hotel en učenec odgovarjati na stavljena vprašanja. Kriterij pri izpitih je bil strog!« Učitelji so spodbujali učence k učenju, rednemu obiskovanju

236 2. kronika šole v Veliki Pirešici. 237 Prav tam.

104 pouka in branju literature z različnimi ukrepi. To dokazujejo nekateri zapisi, navajam le nekatere238:  Prva novost: V šolskem letu 1952/53 je učenka dobila knjiţno nagrado za najboljšo učenko na šoli. V šolskem letu 1953/54 so učence, ki vse leto niso zamudili niti enega šolskega dne, nagradili s knjiţno nagrado. V tem letu so nagradili tudi najboljšo učenko in najmarljivejšega učenca. Na zaključni prireditvi leta 1957 so slavnostno podelili izkaze in nagrade učencem.  Druga novost: V tem obdobju se je precej povečal interes učencev za strokovno literaturo z različnih področij: letalstvo, elektrika, motorji, ţivalstvo; precej se je povečal tudi interes za politično literaturo. V šoli je primanjkovalo didaktičnih pripomočkov, h kakovosti pouka so pripomogle pionirske knjiţnice. Učitelji so se trudili in spodbujali kulturo branja med učenci in prebivalci. Delovali sta dve knjiţnici, šolska in ljudska. Za le-to je bilo značilno, da je imela v času, ko je bilo veliko dela na kmetijah, majhno število bralcev, ki so najraje posegali po romanih. Z leti so kupovali gradivo, v knjiţnico se je vpisovalo več ljudi, predvsem članov kulturnega društva. Učence so spodbujali k naročanju mladinskega tiska, največ na Cicibana in Pionirja. Naročnikov je bilo malo, kar pa je bila posledica revščine. V kronikah zasledimo, da so naročniki neredno plačevali naročnino. V ljudski knjiţnici so v letu 1954 ustanovili poseben mladinski oddelek, kjer so si učenci redno sposojali gradivo. »Poţiveti ljudsko knjiţnico s čim več bralci, to bi naj bilo geslo vsakega posameznika,« je zapisano v kroniki. Razmahnilo se je kulturno ţivljenje v šoli in v kraju. Poleg ţe omenjenih organizacij sem zasledila razširjen izbor interesnih dejavnosti, kot jih danes imenujemo: pevskega zbora, dramske skupine in folklorne skupine (glej podpoglavje 5.3.3). Učitelji so organizirali predavanja ter roditeljske sestanke z izbranimi vsebinami: npr. v oktobru leta 1933 so ob tednu matere in otroka v šoli priredili

238 2. kronika šole v Veliki Pirešici.

105 proslavo s predavanjem o vzgoji otrok. Kljub vsem ukrepom kronisti zapišejo, da je zanimanje za šolo manjše, kot je bilo takoj po vojni. Otroci so sicer redno obiskovali pouk, le doma niso imeli prave podpore. To v kronikah utemeljujejo z različnimi primeri. Kot zanimivost navajam naslednjega: »Ob zaključku pouka je bila prirejena šolska razstava likovnih in tehničnih izdelkov naših učencev. Ţal je bil obisk razstave slab, kljub dobri propagandi preko otrok jo je obiskalo le 30 odraslih oseb. Staršev šoloobveznih otrok je bilo samo sedem ali osem, ogledalo pa si jo je petinosemdeset otrok.« In drugi: »Priredili smo veliko proslavo z roditeljskim sestankom in predavanjem. Udeleţile so se je le nekatere matere tistih učencev, ki so uspešni, ostalih ni bilo. Kot je ţe v navadi.«239 Trditve veljajo za začetno obdobje, po letu 1960 se je tudi interes staršev povečal. Kronisti navajajo, da so bili dobro obiskani roditeljski sestanki, šolske prireditve, razna izobraţevanja. Po letu 1970 so organizirali t. i. šolo za starše. V letu 1958/59 so se začeli pogovori o otvoritvi t. i. vadniških oddelkov na šoli. V tem letu sta prakso na šoli opravljali dve dijakinji četrtega letnika celjskega učiteljišča. Prakso so imeli dijaki tudi v naslednjih letih. Šola v Veliki Pirešici je bila več kot dvajset let ena redkih na Celjskem, kjer so se izvajale hospitacije pedagoške gimnazije. Dejavnost je bila razširjena tudi na učitelje praktike, ki so učili kombinirane oddelke v celjski regiji, in za učitelje, ki so v tujini poučevali zdomske otroke: »V torek, 18. decembra in v četrtek, 20. decembra 1962 je obiskalo tukajšnjo šolo skupno preko 70 celjskih učiteljiščnikov, absolventov petega letnika /…/ Obakrat so učiteljiščniki hospitirali v obeh oddelkih pri kombiniranem pouku. Po končanih hospitacijskih urah je imelo tukajšnje učiteljstvo z njimi razgovor o načinih in problemih kombiniranega pouka.«240 Po letu 1959 se je razmahnil tudi izbor interesnih dejavnosti, npr. ročna dela, tehnični kroţek, šahovski, strelski in prometni kroţek, v katere so se vključevali v večini vsi učenci.241 V obravnavanem obdobju so skozi leta urejali šolsko poslopje. V šolskem letu 1952/53 je šola dobila električno napeljavo. Okrog šole so naredili novo ograjo. V

239 2. kronika šole v Veliki Pirešici. 240 Prav tam. 241 Prav tam.

106 letu 1953/54 so člani prosvetnega društva zgradili nov oder, ki je bil daljši, širši in večji od predhodnega. Ena učilnica je bila tako hkrati tudi dvorana za vse prireditve. Šola je dobila novo fasado, prebelili so vse prostore, naslednje leto vrata in okna. V letu 1957 so ob praznovanju dneva mladosti za učence postavili štiri gugalnice, kegljišče in srednje visoko gred. Tisto leto je šola dobila mlečno kuhinjo. V naslednjem letu se je uredilo podstrešje, ograja z mreţo, uredili so okolico in gredice.242 V šolskem letu 1965/66 so popravili drvarnico, prizidali kabinet in s tem pridobili prostore za učila in pionirsko knjiţnico. V šolskem letu 1970/71 sta bili prizidani kurilnica in nova pisarna.243

5.3.1 Šolski učitelji, število učencev, posebnosti v organizaciji dela

Anton Bratkovič in Marija Bratkovič sta poučevala do leta 1947, ko sta bila premeščena v Maribor. Šolski upravitelj je postal Avrelij Rojc. Poleg njega je poučevala Anzelina244 Rojc. Nasledi ju Mirko Lešnik. V šolskem letu 1950/51 postane šolska upraviteljica Avgusta Završnik. Eno leto je bila edina učiteljica na šoli za oba oddelka. 1. avgusta 1951 je bila na šolo nameščena Erna Otorepec (kasneje Rozman), ki je poučevala 1. in 2. razred (I. oddelek), šolska upraviteljica Avgusta Završnik je poučevala v II. oddelku (3.−6. razred). V šolskem letu 1956/57 je Erno Rozman zamenjala Tatjana Poţar, ki je učila v 1. in 2. razredu (I. oddelek), upraviteljica Avgusta Završnik pa v 3. in 4. razredu (II. oddelek). Posebno je bilo šolsko leto 1957/58, saj sta imela 1. in 2. razred ločen celodnevni pouk. 3. in 4. razred sta imela dopoldan skupaj kombinirani pouk. V šolskem letu 1958/59 sta bili obe učiteljici premeščeni na drugo delovno mesto. V šolo sta prišla Erna in Milan Rozman, ki je postal upravitelj. Šola je bila dvooddelčna, v obeh oddelkih je potekal kombinirani pouk. V šolskem letu 1962/63 sta na šoli začela poučevati učitelja Marija in Alojz Jazbec. Pouk je bil celodneven in kombiniran. V 2. polletju je odšla Marija Jazbec na porodniški dopust, vse štiri razrede je poučeval Alojz Jazbec. Učitelji so bili vpeti v kraj, sodelovali so z društvi, v knjiţnici, na volitvah idr. Erna Otorepec je bila tajnica Kulturno

242 2. kronika šole v Veliki Pirešici. 243 Prav tam. 244 Mogoče Angelina. Zapis je teţko razbrati. V drugih kronikah se ne ponovi.

107 umetniškega društva Velika Pirešica. Avgusta Završnik je vodila ljudsko knjiţnico, skrbela za nove knjige, poleg tega jo je uredila s knjiţnimi listi, abecednimi seznami, uvedla inventarno knjigo idr. Milan Rozman je v letu 1958 postal predsednik kulturnega društva in reţiser igre »Milijon teţav«. Alojz Jazbec je bil reţiser in igralec v prosvetnem društvu, Marija Jazbec pa je postala vodja ljudske knjiţnice. Z njenim prihodom so jo popolnoma preuredili. Z moţem sta bila člana različnih odborov, komisij za volitve idr.245 Vsako leto so šolo obiskali šolski nadzornik, okrajni prosvetni inšpektor in sanitarna inšpekcija. Zapis za vsako šolsko leto vsebuje podatek o Titovi štafeti, kurirčkovi pošti, pionirskih tekmovanjih in sprejemu cicibanov v pionirsko organizacijo. To je bilo obdobje številnih šolskih reform, ki so posledično spremenile tudi organizacijo dela v šoli na Pirešici. 26. decembra 1961 je bila šola preimenovana v podruţnico Osnovne šole Ţalec. »S tem se je prenehala 54-letna samostojnost naše šole, naš novi upravitelj je postal Edmund Boţiček,« je zapisano246 v kroniki. Zakon je uvedel tudi predmetne in razredne aktive, ki jih je organiziral zavod za pedagoško sluţbo, da bi povečal strokovnost učiteljev in spodbudil uvedbo skupinskega pouka. Ta bi od učencev zahteval aktivnejše delo.247 Šolsko leto so zaključili z izleti, s katerimi so poskušali učencem pribliţati tudi domače okolje: ogled novega rudnika v Galiciji, asfaltne baze v Veliki Pirešici, partizanski pohodi v Zavrh in na Šentjungert, ogled doma oskrbovancev, Soteškega grad idr. Obiskali so tudi Ţalec, Celje, Ljubljano, Maribor, Zagreb idr. Okoliš šole je spadal k občini Ţalec.248 Pouk je bil začetnem obdobju celodneven. Pričel se je ob 9. uri in končal ob 16. uri. Zjutraj so imeli pouk učenci od četrtega do sedmega razreda, popoldan otroci od prvega do tretjega. V šolskem letu 1950/51 so šolo obiskovali otroci od prvega do šestega razreda vse do šolskega leta 1952/53. Posebno je bilo šolsko leto 1953/54. Na šoli sta bila dva oddelka, v I. oddelku sta 1. in 2. razred imela pouk popoldan, v II. oddelku 3. in 4. razred dopoldan. Višjih razredov ni bilo, ker so

245 2. kronika šole v Veliki Pirešici. 246 Kronist Milan Rozman. 247 2. kronika šole v Veliki Pirešici. 248 Prav tam.

108 odšli vsi učenci iz 4. razreda v niţjo gimnazijo v Ţalec. Odtlej je na šoli pouk potekal od 1. do 4. razreda kombinirani pouk. V letih od 2. svetovne vojne do 1960 je bilo število šoloobveznih otrok okoli 60, v letu 1954/55 je bilo najmanjše, in sicer 56, v šolskem letu 1957/58 največje, in sicer 70 učencev. 249 Od leta 1960 do 1978 se je število zmanjšalo, v povprečju je šolo obiskovalo 50 otrok, najmanj v šolskem letu 1975/76 , in sicer 35, največ v letu 1964/65, in sicer 62.250

V šolskem letu 1970/71 je prišlo do reorganizacije šolske mreţe. Šola je postala podruţnica šola Osnovne šole Miroslav Širca Petrovče. K matični šoli je bila priključena tudi šola v Galiciji. S tem šolskim letom je pouk potekal od ponedeljka do petka, sobote so bile proste. Na šoli se je razširila tudi hospitacijska dejavnost. Na predlog Zavoda za šolstvo, območne enote Celje, se je dejavnost razširila. Šolo so obiskovali učitelji praktiki tudi iz celjske regije. V tem letu je na šoli hospitiralo okoli 60 absolventov celjske pedagoške gimnazije.

5.3.2 Kulturno dogajanje v šoli in v kraju

Vsako šolsko leto se je začelo in končalo s prireditvijo. Proslave so potekale tudi med šolskim letom: novoletna jelka, Prešernov dan, 8. marec - dan ţena, 27. april – dan OF, 1. maj – praznik dela, 25. maj – dan mladosti, 29. november - dan republike in druge, kot npr.: počastitev 10-letnice II. zasedanja AVNOJ-a, občinski prazniki v Ţalcu, v spomin Nikoli Tesli,251 mednarodni dan zdravja 8. aprila, 50 let smrti Ivana Cankarja, občinski praznik v Galiciji in Pirešici idr.252 Kulturnih dogodkov je v kronikah zelo veliko, v podpoglavje sem umestila najpomembnejše. Prvo večjo prireditev iz obravnavanega obdobja je pisec kronike poimenoval kot zgodovinski dogodek za Galicijo in Pirešico. 23. 4. 1947 je bila partizanska prireditev v Galiciji, ki jih je prisostvovalo 700 domačinov ter trideset udeleţencev iz Celja. Slavnostna govornika sta bila šolski upravitelj Anton

249 2. kronika šole v Veliki Pirešici. 250Arhiv POŠ Trje, Šolska kronika oddelčne šole v Veliki Pirešici od šolskega leta 1964/65 do 1977/78 (dalje: 3. kronika šole v Veliki Pirešici). 251 2. kronika šole V veliki Pirešici. 252 3. kronika šole v Veliki Pirešici.

109

Bratkovič ter Cilenšek iz Konjic. Učenci iz šol v Pirešici in Galiciji ter otroci iz Dečje kolonije253 z Grmovja so peli in deklamirali. Pred tem je bil v šolskem letu 1946/47 ustanovljen pevski zbor z 38 pevci, ki je nastopal na vseh prireditvah. Peli so narodne in partizanske pesmi, spoznavali notni sistem in teoretične osnove. 254 Druga večja prireditev je zapisana v šolskem letu 1950/51. Otrokom so pripravili presenečenja ob praznovanju novoletne jelke. Prosvetno društvo Velika Pirešica je sodelovalo v programu z enodejanko »Bedak« ter lutkovno igrico »Pavliha in razbojniki«. V tem letu so s prireditvijo proslavili desetletnico obstoja OF, pripravili so jo učenci šole v sodelovanju s prosvetnim društvom. Člani društva so bili tudi pionirji t. i. dramatske skupine, učenci, ki jih je vodila Antonija Mirnik. Nastopili so s krajšimi igricami in prizorčki. Daljši igri sta bili »Mezinček in Učeni bolnik«. 255 V šolskem letu 1952/53 je na prireditvi praznovanja novoletne jelke prvič nastopila folklorna skupina, ki jo je vodila učiteljica Erna Otorepec; dramska skupina je uprizorila igro Rdeča kapica. Ob Prešernovem prazniku je prvič javno nastopil pevski zbor s pesmima Zdravljica in Luna sije. Šolsko leto so zaključili s proslavo, posvečeno Nikoli Tesli. 256 25. aprila 1957 so praznovali običaj jurjevanja. Otroci so bili okrašeni z zelenimi vejicami, Zeleni Jurij je jezdil na konju. Učenci so si naredili piščali in piskali, sprevod je šel skozi vas. Običaj so praznovali tudi v naslednjem letu. Otroci so se ga zelo veselili.257 Na proslavi ob koncu šolskega leta 1960/61 so se učenci predstavili s petjem in deklamacijami v enajstih različnih točkah. Prireditev je bila zaradi predpisa v novi šolski reformi izvedena kot javno zaključno zborovanje. Zbrali so se vsi učenci, člani šolskega odbora, zastopnik opekarne na Loţnici ter oba učitelja, Erna in Stane Rozman. Poleg kulturnega programa je bilo predstavljeno poročilo šolskega

253 V graščini na Grmovju je bila dečja kolonija od 1. 7. 1947, prišli so iz Novega mesta, 60 otrok, osnovnošolcev ( 2. kronika šole v Veliki Pirešici). 254 2. kronika šole v Veliki Pirešici. 255 Prav tam. 256 Prav tam. 257 Prav tam.

110 upravitelja ter šolskega odbora. Podeljena so bila priznanja in knjiţne nagrade najboljšim učencem.258 V šolskem letu 1962/63 je na šoli začel poučevati Alojz Jazbec. Menim, da se je z njegovim prihodom v šoli razmahnila kulturna dejavnost. Bil je avtor številnih recitacij, dramskih uprizoritev, pisec, zbiratelj, reţiser in igralec v prosvetnem društvu. V tem šolskem letu je reţiral veseloigro »Dobrodošla Miss Agata« ter odigral glavno vlogo.259 V naslednjih letih je reţiral med drugim reţiral igri »Ad acta« in »Domen«, v kateri je nastopilo kar 20 igralcev.260 Kot kronist je opise dopolnjeval z obseţnim slikovnim gradivom ter izrezki iz časopisov, ki bralcu ponazorijo širok pregled najpomembnejših dogodkov v kraju in širše. Zapisane so tudi recitacije, pesmi, verzi, s katerimi so učenci nastopali na prireditvah. S tem je kronikam dal tudi literarno vrednost. 20. septembra 1964 so učenci skupaj z učiteljema pripravili svečano prireditev ob odkritju spominske plošče štirinajstim ţrtvam fašističnega nasilja in padlim borcem narodnoosvobodilnega boja iz Velike Pirešice. Prisotni so bili tudi predstavniki Zveze borcev iz Ţalca.261 V letu 1970 je bila šola dozidana, obnovljena, zamenjana so bila tla idr. Projekt so zaključili s proslavo ob otvoritvi obnovljene šole. Učenci so recitirali pesmico ´V novo šolo´, ki jo je napisal vodja šole Alojz Jazbec: /…/ Letos našo drago šolo / so nam obnovili, / da lahko se bomo lepše / in še več učili. / Kakor, da bi jo umili, / vsa je čista, vsa je nova, / v njej si bomo um bistrili / vsak dan vedno znova /…/. V naslednjem letu je bil občinski praznik v Galiciji in Pirešici z osrednjo prireditvijo pred obnovljeno šolo v Veliki Pirešici. Velik dogodek je kronist Alojz Jazbec povzel z verzom: »Li čuješ odmeve mogočnega klica: ´Glej sanje so danes postala resnica!´« V okviru prosvetnega društva je po letu 1960 začel delovati mladinski aktiv. Veljal je za najbolj dejavnega v ţalski občini. Uprizarjali so igre (Začenjamo ţiveti, Poslednji moţ) in t. i. javne oddaje (Pokaţi, kaj znaš!).

258 2. kronika šole v Veliki Pirešici. 259 Prav tam 260 Prav tam. 261 3. kronika šole v Veliki Pirešici.

111

5.3.3 Zanimivosti iz kronik

Kronike nudijo zanimiv vpogled v dogajanje, ki je zelo široko in raznoliko.262

Zanimivosti iz obdobja od konca 2. svetovne vojne do leta 1964:263

 Prvi zapis v kroniki se konča s pozdravom: »Smrt fašizmu, svobodo narodu!« V drugem šolskem letu pa: »S Titom v petletko!«  V letu 1947 so otroci prvič odšli v kino v Ţalec, kjer so si ogledali film Mladost naše domovine. V šolskem letu 1948/49 je otroke obdaril dedek Mraz, podaril jim je ţogo za odbojko in deset kilogramov bombonov.  V kraju je začelo delovati Prosvetno društvo Velika Pirešica. Prva igra, ki je navedena v kroniki, je enodejanka Bedak in lutkovna igrica Pavliha in razbojniki v letu 1950. V letu 1951 so zaigrali Jurčičevo dramo Domen ter veseloigro Dve nevesti, ki sta doţiveli več ponovitev. V naslednjem letu so za novo leto igrali igro Mačeha in pastorka. Pozimi leta 1951 so na oder postavili Finţgarjevega Divjega lovca. V letu 1953 so se preimenovali v Prosvetno društvo Boris Kidrič. Društvo se je v tem letu tudi prvič udeleţilo okrajnega tekmovanja z igro Razvalina ţivljenja. Poleg omenjene igre so pripravili uprizoritev igre Sluga dveh gospodov. V okviru prosvetnega društva je deloval tudi lutkovni kroţek. Ob tednu matere in otroka so zaigrali igro Debela repa.  Društvo je bilo zelo dejavno. Pri pregledu sem ugotovila, da so vsako leto uprizorili kakšno igro, za otroke šole brezplačno. Igre so uprizarjali večkrat in tudi v sosednjih krajih. Poleg omenjenih so sledile še Sneguljčica, igrici za otroke Velika ţelja in Velik paket, nato enodejanki Izdajalec in Snubač.  V šolskem letu 1951/52 je zapisano, da se je finančno poslovanje šole izjemno izboljšalo, šola je po novem spadala pod Občinski ljudski odbor Ţalec.

262 Podpoglavje sem zaradi laţjega pregleda razdelila na dva dela, na zanimivosti iz obdobja od konca 2. svetovne vojne do leta 1964 ter zanimivosti med leti 1964−1978. 263 Vse zanimivosti so povzete po 2. kroniki šole v Veliki Pirešici.

112

 Na splošno pa je bilo ţivljenje otrok teţko, prebivalci so bili revni. Šolski zdravnik je ob pregledih ugotavljal, da so slabo hranjeni in slabo razviti.  V šolskem letu 1954/55 se v šolskih kronikah šole v Veliki Pirešici pojavi prva fotografija (glej Sliko 8).

Slika 8: 3. in 4. razred z učiteljico Avgusto Završnik

Vir: 2. kronika šole v Veliki Pirešici

 20. junija se je skozi Pirešico v Velenje peljal predsednik republike Mali Modibo Keita s svojim spremstvom. Otroci so jih z učitelj pričakali ob glavni cesti s cvetjem in zastavo. Dogodka se je udeleţilo veliko odraslih. »Posebno doţivetje za vse krajane«, je zapisano v kroniki, saj so prvič videli črnca.  V šolskem letu 1962/63 je šola prvič gostila slovenski instrumentalni ansambel Veseli planšarji, koncert je bil mnoţično obiskan, in kasneje še Beneške fante.  V šolskem letu 1963/64 se je šolski odbor preimenoval v Svet staršev.

113

Zanimivosti med leti 1964−1978:264

 V tem obdobju je v kroniki zaslediti veliko število občinskih tekmovanj z različnimi vsebinami. Pri pouku so začeli uporabljati avdio-vizualna sredstva (diaprojektor, gramofon, magnetofon).  V šolskem letu 1964/65 je bilo 77 % učencev naročenih na Pionirski list, Ciciban, Pionir, Kurirček, Glasilo DPM. Veliko so si izposojali tudi knjige iz Pionirske knjiţnice.  V šolskem letu 1965/66 je bilo izvedeno testiranje iz matematike. Učenci so dosegli povprečno oceno 3,5. V tem šolskem letu je bila uvedena t. i. mala šola. Izvajali so jo trikrat tedensko po dve uri, obiskovalo jo je osem novincev. Naslednja novost je bila tekmovanje v branju, imenovano Kajuhova bralna značka.  10. decembra 1967 je bil v šoli izveden referendum o programu novogradenj in adaptacij šolskih stavb za obdobje 1968−1973. Z njim bi zagotovili šolsko mreţo in učencem omogočilo temeljno izobrazbo. Tukajšnja šola bi glede na demografske pokazatelje potrebovala tri učilnice za enoizmenski pouk.  14. avgusta 1969 je šola dobila vodo. Bila je še edina šola v občini Ţalec brez vodovodne napeljave. Dogodku je v kroniki namenjeno kar nekaj strani, dopolnjene so s slikovnim gradivom ter časopisnimi članki. Tudi v nadaljevanju kronist zapisuje podatke o razvoju kraja, ki jih naslovi z »Naš kraj v gospodarskem razcvetu.« V letu 1970/71 je bila asfaltirana cesta, k šolskemu poslopju sta bili prizidani kurilnica in nova pisarna, napeljana je bila centralna kurjava, poloţen je bil parket v učilnicah, popravljena so bila okna, šola je dobila nova vrata. V letu 1976 so dobili vodovod tudi krajani zaselka Gorca, leto kasneje je Velika Pirešica dobila samopostreţno trgovino idr.

264 Vse zanimivosti so povzete po 3. kroniki šole v Veliki Pirešici.

114

 16. novembra 1972 je šolo obiskala snemalna ekipa Radia in televizije Ljubljana. Pripravili so strokovni prispevek o delu in ţivljenju na šoli. Poudarili so, da je delo strokovno, da so učenci uspešni tudi v višjih razredih. Pohvalili so šolsko zbirko radijskih šol, diapozitivov, gramofonskih plošč.

 V šolskem letu 1975/76 je bila ustanovljena Pionirska hranilnica. Matična šola v Petrovčah je skupaj s podruţnicama v Galiciji in v Veliki Pirešici 10. junija 1977 v Izoli prvič organizirala šolo v naravi.

Slika 9: Izkaz mešane osnovne šole Pirešica, šolsko leto 1945/46

Vir: Viljem Verdel

5.4 ŠOLA OD LETA 1978 DO ZDRUŢITVE OBEH ŠOL LETA 2002

5.4.1 Šolski učitelji, število učencev, posebnosti v organizaciji dela

V podpoglavju 5.4.1, ki zajema zadnje obdobje v zgodovini šolstva v Veliki Pirešici, povzemam le ključne dogodke iz šolskih kronik. Za obravnavano obdobje sta dve. Šola je imela dva oddelka, potekal je kombiniran pouk. Kadrovskih sprememb do leta 1983 ni bilo. Poučevala sta Alojz in Marija Jazbec.

115

Leta 1983 se je upokojila Marija Jazbec, ki je na šoli poučevala 21 let. Iz šole v Petrovčah je v Pirešico prišla Nada Jelen. V tem letu (samo eno šolsko leto) je prišlo do prve spremembe v načinu poučevanja v kombiniranem oddelku. Zaradi neobičajnega števila otrok je I. oddelek zdruţeval učence 1. in 3. razreda, poučevala je Nada Jelen. V II. oddelku so bili zdruţeni učenci 2. in 4. razreda. Pouk je bil enoizmenski, dopoldanski. Šola je bila še vedno hospitacijska. Izvajala se je mala šola, na šoli je delovala Pionirska hranilnica. Učenci so se udeleţevali mnogih tekmovanj, kot npr. za Kajuhovo bralno značko, vključevali so se v različne kroţke, kot so: šahovski kroţek, pevski zbor, rdeči kriţ, prometni kroţek, pomladek gasilcev, športni kroţek in ritmični kroţek. Prelomno je bilo leto 1985/86, tako zapišejo v kroniki. 2. septembra 1985 se je prvič v zgodovini šole zgodilo, da je pouk potekal v štirih oddelkih s štirimi razredi. Kombinirani pouk je bil ukinjen. Na šoli so poučevali Alojz Jazbec, Nada Jelen265, Marjeta Kvas in Andreja Aubreht (samo eno šolsko leto). Pouk je potekal v dveh izmenah, dopoldan od 8.00 do 12.45 (prvi in tretji razred) in popoldan od 13.00 do 17.20 (drugi in četrti razred). V šolskem letu 1986/87 je prišlo do spremembe v organizaciji dela. Učiteljica Nada Jelen je učila 1. in 2. razred, Marjeta Kvas 3. in Alojz Jazbec 4. razred. V šolskem letu 1987/88 je na šoli poučevala Mojca Kralj. Alojz Jazbec se je upokojil 31. avgusta 1988, po šestindvajsetih letih poučevanja v Veliki Pirešici. Vodja šole je postala Nada Jelen. Poleg nje so poučevale še Viktorija Ledinek, Erika Dimnik in Marjeta Kvas. V letu 1989/90 so poučevale Nada Jelen, Marjeta Kvas, Viktorija Ledinek ter prvo polletje Andreja Čuk, ki jo je nadomestila Damjana Lukman. Na šoli so poučevale še Darja Savinek (eno šolsko leto), Romana Gajšek (od leta 1991) ter Mateja Ašenberger (od leta 2000). Poleg razrednih učiteljic so na šoli poučevale še predmetne učiteljice Anita Ţolnir, glasbo; Danica Rehar-Hudina, angleščino; pevski zbor je vodila Mira Kodrun. V šolo sta prihajali tudi pedagoginja Irena Kolar in specialna pedagoginja Smilja Gaberšek.

265 Njeni spomini na šolo v Galiciji so zapisani v nadaljevanju diplomskega dela, v poglavju 7.

116

 Število šoloobveznih otrok

Tabela 6 in Graf 5 prikazujeta število šoloobveznih otrok med leti 1980/1981 in 2000/2001. Z njima ţelim potrditi tezo o razlogih za ustanovitev nove skupne šole, zapisano v uvodu in poglavju 6. 1. Šolski uspeh je bil več let zaporedoma stoodstoten.

Tabela 6: Število šolskih otrok med leti 1980/1981 in 2000/2001

Šolsko leto Dečki Deklice Skupaj 1980/81 21 15 36 1981/82 21 19 40 1982/83 22 18 40 1983/84 26 18 44 1984/85 30 18 48 1985/86 35 22 57 1986/87 30 22 52 1987/88 35 22 57 1988/89 36 27 63 1989/90266 32 28 60 1991/92 37 25 62 1992/93 29 26 55 1993/94 23 23 46 1994/95 21 23 44 1996/97 17 22 39 1997/98 17 17 34 1998/1999 16 17 36 1999/2000 26 18 45 2000/2001267 27 20 47

Vir: lasten

266 Podatki do tega leta so povzeti iz Šolske kronike Podruţnične šole v Veliki Pirešici od šolskega leta 1978/79 do šolskega leta 1989/90 (v nadaljevanju 4. kronika šole v Veliki Pirešici. 267 Podatki do tega leta so povzeti iz Šolske kronike Podruţnične šole v Veliki Pirešici od šolskega leta 1990/91 do šolskega leta 2001/2002 (v nadaljevanju 5. kronika šole v Veliki Pirešici).

117

Graf 5: Število šolskih otrok med leti 1980/1981 in 2000/2001

140 120 100 80 60 Skupaj 40 Deklice 20 Dečki

1983/84 1988/89 1980/81 1981/82 1982/83 1984/85 1985/86 1986/87 1987/88 1991/92 1992/93 1993/94 1994/95 1996/97 1997/98

1998/1999 1999/2000 1989/90[1]

2000/2001[2]

Vir: lasten

5.4.2 Posebni dogodki in prireditve

Tudi v obravnavanem obdobju so v kronikah skrbno vodeni vsi pomembnejši dogodki. Kroniki vsebujeta veliko slikovnega gradiva, časopisnih člankov, literarnih prispevkov. Šolskih in izvenšolskih prireditev je bilo vsako leto veliko, izjemno uspešna je bila dramska dejavnost, ki jo je vodil Alojz Jazbec do upokojitve 1988. Njegovo delo sta uspešno nadaljevali Romana Gajšek in Nada Jelen. V letu 1985 je na šoli zaţivel otroški pevski zbor, vodila ga je Andreja Aubreht eno šolsko leto, v letu 1988 Erika Dimnik, nato pa vrsto let, do leta 2000, Mira Kodrun, pomočnica ravnatelja Joţeta Krulca na centralni šoli v Petrovčah, v zadnjem šolskem letu pa Mateja Ašenberger.

Posebni dogodki in prireditve do leta 1990:268

 16. septembra 1978 je Savinjsko dolino obiskal Tito, mnoţično so ga pozdravili v Ţalcu. V tem letu sta bili v občini Ţalec še dve veliki prireditvi, in sicer ob otvoritvi šolskega centra v Ţalcu in 110-obletnici II.

268 4. kronika šole v Veliki Pirešici.

118

slovenskega tabora v Ţalcu. Udeleţili so se tudi 100. obletnice gasilstva v Ţalcu in 800-letnici Ţalca.  26. novembra 1979 je bila otvoritev doma oskrbovancev na Grmovju. V kulturnem programu so sodelovale vse tri šole iz Velike Pirešice, Galicije in Petrovč. Učenci pireške šole so se predstavili z recitalom Naš pozdrav, ki je zapisan v kroniki. Objavljen je bil v celjskem časopisu Novi tednik, s pripisom uredništva: »Zares lep pozdrav. Da bi ga čutili vsi, ki jih bo pot pripeljala v dom oskrbovancev«. Učenci so sodelovali na prireditvi ob 50- letnici ustanovitve gasilskega društva v Veliki Pirešici.  24. oktobra 1980 je v šoli svoj prostor dobil vrtec, nekdanje učiteljsko stanovanje so preuredili v igralnice. Na proslavi so sodelovale vse tri šole ter moški oktet.  V letu 1980 so v kroniki navedena tudi imena dobitnikov Savinovih priznaj, ki jih podeljuje občina Ţalec še danes. Med dobitniki sta bila tudi krajan Franc Pečnik ter učitelj Alojz Jazbec iz šole v Pirešici.  Kronist Alojz Jazbec je nekaj strani v kroniki posvetil domačima umetnikoma, Antonu Hermanu in Doretu Klemenčiču – Maju, ter jih dopolnil s fotografijami in časopisnimi članki. Razstavo njunih del so postavili tudi v šoli. Sledijo zapisi o slovenskih knjiţevnikih, nastali v Trubarjevem letu, ob 400-letnici njegove smrti.  Posebne strani v kronikah so namenjene črni kroniki.  V kronikah so tudi podrobni zapisi o delovanju KS Galicija, podkrepljeni s časopisnimi članki: Naša krajevna skupnost se predstavlja; Najstarejša krajanka; Spominska obeleţja na področju KS Galicija, Prizadevni gasilci v Veliki Pirešici; intervjuji s krajani idr. V kraju je delovala ljudska knjiţnica, dramska sekcija (igre Veriga, Tolmun in kamen), vokalni oktet ter Hmeljarski inštrumentalni kvintet.  V letu 1989 je bil v Galiciji zgrajen nov Zadruţni dom. Na prireditvi so nastopili učenci obeh šol iz Galicije in Pirešice. Takrat so zadnjič sprejeli cicibane v pionirsko organizacijo.  Zadnja stran v 4. kroniki je namenjena volitvam v letu 1990, prvim demokratičnim volitvam v Sloveniji.

119

Posebni dogodki in prireditve od leta 1990 do leta 2002:269

 V šolskem letu 1990/91 je med najpomembnejše dogodke zapisan podatek o spremembi druţbenega sistema, ki je črtal vso staro komunistično ideologijo. Izpustili so večino beril s pretirano partizansko tematiko. Šolske proslave so odslej prirejali ob novem letu, slovenskem kulturnem prazniku, dnevu ţena in ob zaključku šolskega leta. Vse so se odvijale na odru v šoli, bile so mnoţično obiskane.  V kroniko so med pomembnejše dogodke umestili volitve v letu 1990 ter vojno za neodvisno Slovenijo.  V šolskem letu 1991/92 je bil na centralni šoli uveden nivojski pouk, na podruţnici so uvajali integrirani pouk v 1., 2. in 3. razredu ter projektno delo v 4. razredu.  V letu 1992/93 se je centralna šola s podruţnicama vključila v projekt uvajanja trimestrov, ki so se zaključili z redovalnimi konferencami. Učenci ob polletju niso več dobili spričeval. Starše so mesečno obveščali o uspehu učencev. Spremenjen je bil tudi šolski koledar, uvedene so bile boţične počitnice in pouka prost velikonočni ponedeljek. 7. oktobra so prvič praznovali dan šole.  Sledila so leta različnih projektov, npr. projekt opisnega ocenjevanja, v katerega se je vključila tudi podruţnica. Učitelji so veliko pozornosti namenjali dodatnemu strokovnemu izobraţevanju.  Dramska skupina je naštudirala igrice Zadnje sanke dedka Mraza, Butalski policaj, Dobri sosedje, Sovica Oka. S slednjo so se udeleţili srečanja gledaliških skupin občine Ţalec. Aktiven je bil tudi pevski zbor, ki je nastopal na vseh prireditvah, in se udeleţeval pevskih revij.  V letu 1994 je bil k šoli prizidan manjši prizidek za garderobo učencev. Šola je dobila prvi računalnik.

269 5. kronika šole v Veliki Pirešici.

120

 19. decembra 1996 je občinski svet Občine Ţalec sprejel akt o ustanovitvi zavoda z imenom šole v Petrovčah. Preimenovala se je v Osnovno šolo Petrovče. V tem letu je bil prvič organiziran šolski prevoz.  Sodelovali so z društvi v kraju.  Od leta 1998 so v kroniki razni zapisi o prizadevanjih za novo šolo na Trju.  V šolskem letu 2000/01 je bil prvič uveden tudi oddelek podaljšanega bivanja.  Septembra 2001 je POŠ Velika Pirešica na slavnostni seji KS Galicija dobila priznanje za dobro sodelovanje.  21. junija 2002 je bil zadnji dan pouka na POŠ Velika Pirešica.

Slika 10: Šola v Veliki Pirešici danes

Vir: lasten

121

6 POŠ TRJE

Slika 11: POŠ Trje danes

Vir: lasten

S šolskim letom 2002/2003 so otroci KS Galicija prvič stopili skozi ena šolska vrata - skupaj. Nova Podruţnična osnovna šola Trje, OŠ Petrovče, je zdruţila dve šoli, POŠ Galicijo in POŠ Veliko Pirešico. S tem se je končala 157-letna zgodovina gališke šole in 94-letna zgodovina šolstva v Veliki Pirešici ter se začela pisati nova, skupna. Šola je na nek način v celoti povezala krajevno skupnost, ljudi, društva, ţivljenje v njej. To je bila tudi osrednja misel vseh, ki so si prizadevali za ustanovitev nove šole, prej so namreč dolga leta ţiveli nepovezani, ločeni. Zanimivo, da se simbolika »ločenosti« skriva tudi v podatku, da je bilo v prvem šolskem letu na novi šoli vpisanih 34 učencev gališke in 34 učencev pireške šole. Šola je dobila ime po kraju, kjer stoji. Ta predel je bil nekoč močno poraščen s trnjem, za to so ga domačini poimenovali Trje. Šola je zgrajena na »meji«, na sredini šolskih okolišev, ki sta prej delila otroke na dve šoli, posledično pa tudi ţivljenje v krajevni skupnosti. V šolskem letu 2015/2016 obiskuje šolo 82 učencev. V šolski okoliš spadajo otroci iz Velike Pirešice, Pernovega, Ţeleznega, Galicije, Zavrha, Hramš in dela Studenc. Pouk poteka od 1. do 5. razreda. Organizirano je jutranje varstvo ter podaljšano bivanje. V prostorih šole je tudi vrtec s petimi oddelki. V šolo se otroci vozijo z avtobusi in kombiji. V mansardi so prostori krajevne skupnosti in

122 astronomska opazovalnica s kupolo. Šola ima telovadnico in zunanje igralne površine. Ob šoli sta dve teniški igrišči Tenis kluba Trje 2000, igrišče z mivko društva Klub mladih, travnato igrišče PGD Velika Pirešica in prostori društva upokojencev. Površine uporabljajo tudi učenci šole. Ob šoli je urejena gozdna učna pot z dvanajstimi postajami in izhodiščno panoramsko tablo. Pot se začne in konča pri šoli, učne teme, povezane z naravo, se izvajajo v gozdu. Poleg obveznega programa izvajajo tudi projekt poučevanje tujega jezika od 1. razreda dalje, in v 4. razredu izbirna predmeta nemščina in tehnika. Otroci se vključujejo v različne interesne dejavnosti, 12 jih izvajajo učitelji ter 5 zunanji mentorji. Vodja šole je Nada Jelen, ravnateljica matične OŠ Petrovče Irena Kolar ter ravnateljica vrtca Natalija Starič-Ţikić.

6.1 USTANOVNA LISTINA – OD IDEJE DO URESNIČITVE

Uvedba devetletke, kombiniran pouk, občasno tudi izmenski pouk, zaradi prevelikega števila otrok, ugodni demografski pokazatelji ter neustreznost in dotrajanost obeh šol so razlogi, zaradi katerih je bila zgrajena POŠ Trje. »Obe podruţnici sta vedno manj ustrezali sodobnemu pouku. Bili sta stari in potrebni obnove. V šolah je potekal kombiniran pouk, uvedba devetletke je zahtevala nove pogoje. V občini, šoli in krajevni skupnosti smo začeli razpravljati o problemu. Mnenja so bila različna, predvsem smo razpravljali o tem, ali stari stavbi obnoviti ali zgraditi novi. Najbolj vneti pogovori so potekali v kraju, za adaptacijo ljudje niso bili navdušeni, a eni in drugi – Galičani in Pireščani so ţeleli novo šolo. Na enem izmed sestankov je takratni predsednik kulturnega društva Ivo Lindič, verjetno bolj v šali kot zares, dejal, da bi bilo najbolje zgraditi eno šolo nekje na sredini. Ideja mi je bila neizmerno všeč, saj bi na ta način rešili več problemov hkrati, odpravili kombinirane oddelke in zabrisali navidezno mejo v kraju. Cilj sem začel uresničevati, sledili so roditeljski sestanki na podruţnicah, starši so bili navdušeni, saj bi ena šola pomenila izboljšanje kakovosti pouka in splošnega šolskega utripa,« je o začetku in idejnem projektu povedal Joţe Krulec, takratni ravnatelj OŠ Petrovče, krajan KS Galicija in eden vodilnih moţ, ki so oblikovali zgodovino šolstva v kraju.

123

V investicijskem programu občine Ţalec za gradnjo nove šole za obdobje do leta 2004 je predstavljena podrobna analiza, ki je temeljila na preveritvi šolskega prostora. Zapisano je, da se je občina s krajani KS Galicija odločila, da se obe šoli zdruţita, ker sta dotrajani, za širitev neprimerni. Tudi prostori obeh vrtcev so bili prostorsko in funkcionalno neustrezni. Šola bo izvajala program osnovne šole od 1. do 4. razreda, v vrtcu bodo trije oddelki. Poleg gradnje ustreznih prostorov se je investitor odločil za gradnjo večje telovadnice za otroke šole, vrtca in izvenšolske dejavnosti. Občina Ţalec je 27. 5. 1999 zagotovila nakup ustreznega zemljišča za gradnjo nove šole. Na osnovi izdelane analize šolskega prostora je sledila izdelava idejnega projekta, ki so ga predstavili na Ministrstvu za šolstvo in šport.270 16. septembra 2001 so na Trju postavili temeljni kamen za novo šolo, 21. junija 2002 je bil zadnji šolski dan. Otroci so zadnjič prestopili šolski prag v Galiciji in Pirešici. Šoli sta bili prodani zasebnikom. »Nastal je novi center Galicije, z novimi generacijami so se zabrisala nekdanja nesoglasja. Izpolnile so se moje sanje in sanje mnogih. Ţal mi je, da ni bil uresničen prvi projekt, ki je predvideval več učilnic, kot jih ima šola danes. Takrat sem razmišljal prav, saj v šoli in vrtcu danes primanjkuje prostorov. Morali bi graditi za prihodnost in ne le za takratne demografske pokazatelje. Vedelo se je namreč, da se zaradi infrastrukturne urejenosti v kraj vračajo ne le tisti mladi, ki so prej odhajali, ampak si tu ustvarjajo domove mnogi drugi!«271

6.2 OD LETA 2002 DO DANES

Ob nastanku šole je nastala vizija, ki jo je zapisala vodja šole. Zapisana je v 17 točkah. Skozi vsa leta jo uresničujejo in nadgrajujejo – to potrjujejo zapisi v kronikah POŠ Trje. V nadaljevanju diplomskega dela navajam njene temeljne točke:  Najpomembnejša naloga nove šole bo v prizadevanjih, da se vsi učenci obeh zdruţenih podruţničnih šol dobro počutijo, da so enakovredni, da med njimi ni razlik glede na prejšnjo šolo.

270 Arhiv občine Ţalec, Mapa Investicijski program za gradnjo podruţnične šole, Ljubljana, maj 2001. 271 Joţe Krulec, ustni vir.

124

 Druga najpomembnejša naloga nove šole bo, da učenci na igriv in zanimiv način pridobivajo kakovostno in uporabno znanje. Organiziran bo učinkovit in uspešen pouk, ki bo skladu s predmetnikom omogočal celosten razvoj učenčeve osebnosti.  Prizadevali si bomo, da bi nova spoznanja in znanja čim bolj konkretno pribliţali učencem, zato bomo uredili tudi učno pot v bliţini šole. Naravoslovne vsebine v veliki meri spoznavamo v naravi. Izdelali smo sistematičen plan naravoslovnih dni na razredni stopnji, v katere vključujemo tudi zunanje sodelavce iz šolskega okoliša (čebelarja, vrtnarja, sadjarja, kmeta, trgovca …).  Rdeča nit naših prizadevanj bo oblikovanje pozitivne samopodobe vsakega učenca, kar bomo dosegli z ustreznimi strategijami učenja, sodobnim načinom dela, z izpopolnjenimi učili in učnimi pripomočki ter z računalniško tehnologijo.  Prizadevali si bomo za stalni razvoj in napredek vsakogar v šoli, tako učencev kot tudi učiteljev (kontinuirana strokovna rast in napredovanje ter afirmiranje vseh učiteljev na šoli).272 V točkah, ki sledijo, je zapisano, da bodo prepoznavni po urejeni šoli, delovnih, prijaznih ter zadovoljnih učencih; trudili se bodo ustvarjati čim bolj spodbudno okolje, graditi pristne in korektne medsebojne odnose na vseh ravneh, ki bodo temeljili na strokovnosti in zakonitosti; prizadevali si bodo za osveščanje staršev, za kakovostno druţinsko vzgojo, ki se nadgrajuje v šoli; velik pomen bodo dali interesnim dejavnostim z mentorji - učitelji in zunanjimi sodelavci; šola bo s svojimi dejavnostmi povezovala krajane in jih vzgajala k spoštovanju naravnih lepot tukajšnjega kraja, ljudi in tradicije; sodelovala z društvi v kraju in v interesnih dejavnostih vzgajala njihov podmladek; skrbeli bodo za pozitivno razmišljanje, pedagoško toplino ter upoštevali drugačnost.273

272 Nada Jelen, Podruţnične šole na Slovenskem, diplomsko delo 2002, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, str. 60−61. 273 Prav tam.

125

Zanimivo je, da je POŠ Trje ena tistih podruţničnih šol, v kateri število učencev narašča. Najmanj otrok je bilo vpisanih v prvem šolskem letu, in sicer 68, največ v šolskem letu 2013/2014, 103. V šolskem letu 2015/2016 na šoli poučujejo učiteljice Nada Jelen, Romana Gajšek, Helena Turnšek, Mateja Breţnik (le-te na šoli poučujejo od ustanovitve) in Maja Paukovič. V oddelku podaljšanega bivanja in jutranjega varstva Ivanka Oštir (od leta 2003 do leta 2015 je bila druga strokovna sodelavka v 1. razredu), Karmen Zupanc ter Mojca Šon. Glasbeno umetnost uči Anita Ţolnir, šport Peter Kavčič, angleščino Natalija Sevnik-Leber in Maja Paukovič, izbirna predmeta: nemščino Tadeja Zavolovšek in tehniko Karmen Zupanc. Sicer pa so skozi vsa leta na šoli učili, dopolnjevali ali nudili dodatno strokovno pomoč naslednji učitelji: Danica Rehar-Hudina, Smilja Gaberšek, Barbara Sanda, Veronika Tavčar, Feja Krajnc, Nataša Gorenak, Metka Fendre, Katja Leskovšek, Tanja Dobravc, Dragica Ţibret, Viktorija Ledinek, Majda Klanšek, Urška Mavec, Damjana Herman, Polona Krajnc, Lidija Draţnik, Jana Perc, Nataša Grobelnik, Romana Vasle (poročena Pečnik), Urška Obid, Metka Arnšek, Katja Florjanc, Maja Bubik, Dado Kriter, Gregor Štorman, Jerneja Mirnik, Tamara Potočnik, Katja Ivezič, Teja Plešnik, Tjaša Deţan, Andreja Vidmajer in Urška Jauševec.

Zanimivosti iz kronike:  Prvo šolsko leto so zaznamovale priprave na uvedbo devetletke. Učitelji so se udeleţili predstavitev, seminarjev, sodelovali z Zavodom za šolstvo Celje, se strokovno izpolnjevali in pripravljali na devetletko.  Šolsko leto 2002/2003: uvedba devetletke - pouk je potekal v petih oddelkih (dva prva razreda – 1. razred osemletke in 1. razred devetletke), bila sta dva oddelka podaljšanega bivanja. Novost, ki jo je prinesla devetletka, je bilo jutranje varstvo za učence prvega razreda.  V šolskem letu 2003/2004 je bila v okviru Galiških dni organizirana 9. likovno-slikarska delavnica. Učenci šol iz ţalske občine so poslikali stene šole Trje.

126

 V šolskem letu 2005/2006 so praznovali 160 let šolstva v Galiciji. V šolski avli so pripravili veliko razstavo, otroci so zbirali spomine, prinašali stare šolske potrebščine.  Šolsko leto 2006/2007 je zaznamoval Eko projekt. Dosegli so 1. mesto v zbiranju baterij in 2. mesto v zbiranju starega papirja v občini Ţalec. 22. aprila, ob dnevu Zemlje, je bila uradna predstavitev astronomske opazovalnice na šoli.  V šolskem letu 2007/2008 je šola dobila zunanja igrala na zelenici. Učenka Klementina Krulec je dobila zlato priznanje na tekmovanju iz Vesele šole. Folklorna skupina se je udeleţila drţavne revije Pika Poka s spletom ´V hiši je luštno´ in prejela zlato priznanje; mladi gledališčniki s predstavo ´Prvo srečanje s Prešernom´ in pevci so se udeleţili občinskih revij. 20. 11. je šola prejela priznanje Občine Ţalec in naziv Naj šola (najlepša šola) v občini Ţalec. Za krajevno skupnost so izdelali 600 novoletnih voščilnic. Šolsko leto je zaznamoval nagradni polet 26 učencev s helikopterjem nad Galicijo.  V šolskem letu 2008/2009 so odprli nove prostore na podstrešju. S tem so pridobili dve novi prostorni učilnici, večnamenski prostor, kabinet, prostor za računalniško učilnico in knjiţnico ter dodatno igralnico za prostore vrtca. V mesecu aprilu so se Mladi gledališčniki predstavili na odru v Mlinšah s predstavo ´Trnuljčica – ali, kako je POŠ Trje dobila ime´, na strokovnem posvetu Društva učiteljev podruţničnih šol Slovenije. To šolsko leto je zaznamovala otvoritev gozdne učne poti. Učenci so na občinski gledališki reviji nastopili s predstavo ´Pika Nogavička,´ pevski zbor je zapel na občinski pevski reviji, folklorna skupina je zaplesala na drţavni reviji.  Šolsko leto 2009/2010 je zaznamovalo sodelovanje na občinski reviji Mladi gledališčnik z igro ´V mestu Harmonija se marsikaj zgodi´, sodelovanje OPZ na občinski reviji ter sodelovanje folklorne skupine na prireditvi Klic dobrote v Celju.

127

 V šolskem letu 2010/2011 so se udeleţili mednarodnega natečaja Igraj se z mano; natečaja Mladi ustvarjalec ter Ţivi preprosto, v smeri podnebne pravičnosti kot tudi Napiši pesem o čistem kraju ter Otroška risba 2011.  Prva šolska kronika se zaključi s šolskim letom 2010/2011, ob 10-letnici obstoja šole. Zadnje strani so posvečene judoistki Urški Ţolnir, krajanki in bivši učenki, ki je na olimpijskih igrah v Londonu osvojila zlato medaljo. S tem je tudi KS Galicija postala »Vas z zlato olimpijsko medaljo,« je zapisano v kroniki.274  V šolskem letu 2013/2014 je bil v šoli poskusno uveden oddelek šestega razreda, z ţeljo po uvedbi 9-letke. Šola in ustanoviteljica Občina Ţalec nista uspeli zagotoviti sredstev za njeno uvedbo, zato učenci šole POŠ Trje po končanem petem razredu nadaljujejo šolanje v OŠ Petrovče. Ob zaključku bralne značke je bila uprizorjena igrica Trije Marsovci v šoli.275 Iz obeh kronik je razviden tudi pester izbor interesnih dejavnosti, ki se iz leto v leto povečujejo (tudi do dvajset), in projektov (Angleška čajanka, Zlati sonček, Krpan, Mladi princ, Eko projekti, Gozdna učna pot, Čisti zobje, Mednarodni projekt LIF, Šolsko tekmovanje o urejenosti učilnic). Udeleţujejo se mnogih tekmovanj (Mladi literati, orientacijska tekmovanja, Računanje je igra, Cici vesela šola, Vesela šola, Cankarjevo tekmovanje, Kenguru), sodelujejo na razstavah, pri humanitarnih akcijah. Vsa leta v mesecu oktobru ob tednu otroka izvajajo številne dejavnosti: naravoslovne, tehniške, kulturne, športne idr., in v mesecu decembru boţično-novoletne delavnice s starši. Izjemno uspešni so v raziskovalnih nalogah, s katerimi ohranjajo in raziskujejo dediščino kraja (Otroška igrišča v KS Galicija; Vodnjaki v KS Galicija; Gozdna učna pot pri šoli Trje; Oblačilna dediščina v Galiciji, Zdrava prehrana, Naš kraj je zanimiv, pa veste zakaj idr.). Vseskozi sodelujejo z matično šolo in krajevno skupnostjo. Prireditev za kraj je vsako leto več kot deset. Med njimi so tradicionalne prireditve ob krajevnem prazniku, komemoracija ob dnevu spomina na umrle, srečanje starejših krajanov Galicije,

274 Arhiv POŠ Trje, Kronika Podruţnične osnovne šole Trje od šolskega leta 2002/2003 do 2010/2011 (dalje: 1. kronika POŠ Trje). 275 Arhiv POŠ Trje, Kronika Podruţnične osnovne šole Trje od šolskega leta 2011/2012 do - (dalje: 2. kronika POŠ Trje).

128 ob kulturnem prazniku, za upokojence doma oskrbovancev na Grmovju, ob materinskem dnevu, zaključni koncert folklorne skupine in pevskih zborov, razstava ročnih del, zaključna prireditev ob zaključku šolskega leta ter Gališki dnevi. V šolski kroniki so natančno vodene vse prireditve, navajam le najpomembnejše: 2. september 2002 - odprtje šole in vrtca; 24. april 2004 - odprtje telovadnice pri šoli Trje; 26. marec 2004 - prva skupna krajevna proslava materinskega dne v telovadnici Trje; september 2004 - odprtje igrišč Tenis kluba; november 2006 – 160 let šolstva v Galiciji; 1. junij 2007 – zaključna prireditev ´S pesmijo in plesom v poletje´; 30. maj 2008 - zaključna prireditev ´Od zrna do kruha´; 20. oktober 2008 - prireditev ob odprtju novih prostorov na podstrešju šole ter 100- letnici šole v Veliki Pirešici (učenci so zaigrali dramsko igro Trnuljčica - priredbo, ki simbolizira ime šole Trje); 10. junij 2010 - Športna akademija ob zaključku šolskega leta; 12. maj 2011 - ´Le plesat me pelji v Galicijo (prireditev ob 10. obletnici otroške folklorne skupine); 28. maj 2013 - ´Veselo poletje´ (zaključni koncert Cici pevskega zbora in OPZ POŠ Trje); 18. junij 2013 - ´Z glasbeno razglednico po svetu´ (koncert pevskih zborov); junij 2014 - ´Gremo na počitnice´.276 Zagotovo h kulturnosti šole in njeni odličnosti največ pripomore folklorna skupina, ki zaradi prepoznavnosti nastopa na večjih prireditvah v mnogih krajih ţalske občine in zunaj nje.

6.3 KULTURNE DEJAVNOSTI V ŠOLI, POVEZOVANJE S KRAJEM

Tu je nekoč stala vrba, / pravi kdo in gre naprej. / To je ţiva čarovnija / zemlje, vode in neba, / da sekira, ki ubija, / nikdar nič ne pokonča. Gregor Strniša

Kulturna dejavnost je bila skozi vsa obdobja zgodovine v teh krajih prisotna in raznolika. Nikdar zamrla, nikdar »pokončana«. Šola z učitelji in učenci je bila in je temeljna nosilka kulturnega dogajanja v kraju, ves čas bistveno vpliva na

276 2. kronika POŠ Trje.

129 njegov razvoj ter utrip ţivljenja v njem. Dejstvo potrjuje podatek, ki se je zapisal v kroniko OŠ Petrovče, POŠ Trje kot »ţiva čarovnija zemlje, vode in neba«. 21. 5. 2015 so na Ljubljanskem gradu na zaključni prireditvi projekta Kulturna šola razglasili imena 54 osnovnih šol, ki so si prisluţile naziv kulturna šola in najboljšo med vsemi. Najvišje priznanje JSKD na področju kulture za osnovne šole in naziv Najboljša kulturna šola leta 2015 je po odločitvi strokovne komisije, ki je podrobno pregledala in ocenila obšolske kulturne dejavnosti vseh prijavljenih šol, prejela Osnovna šola Petrovče. POŠ Trje je ob kandidaturi poslala podatke o šolski kulturni dejavnosti za obdobje treh let. Iz dokumentacije je razvidno, da so učenci in učitelji v treh letih pripravili 50 različnih prireditev, ki so se odvijale v šoli in zunaj nje. Na prireditvah sodeluje veliko število učencev, največ na prireditvi ob materinskem dnevu, koncertih otroške folklorne skupine, koncertih pevskih zborov in na zaključni prireditvi ob koncu šolskega leta. Na teh prireditvah nastopa več kot 90 otrok. Vse so mnoţično obiskane, mnoge med njimi tradicionalne. Drugo izjemno priznanje je POŠ Trje dobila v letu 2007. Postala je šola odličnosti na folklornem področju, ki ga razpisujeta Zveza kulturnih društev Slovenije in Društvo za razvoj in varovanje GEOSS-a v sodelovanju z JSKD Slovenija za kulturne dejavnosti. Šola skrbi za kulturo, nudi pester izbor kulturnih skupin, med katerimi se pevski zbor in folklorna dejavnost izvajata ţe štirinajsto leto, dramska eno leto manj, lutkovna dejavnost in likovno-ustvarjalna ter knjigobube se izvajajo pet let in plesna dve leti. V otrocih vzbujajo čut za kulturo, ki jo gojijo tudi potem, ko zapustijo šolo POŠ Trje. Učitelji se udeleţujejo izobraţevanj, delavnic, povezanih s kulturnimi vsebinami. Učencem ţelijo zagotoviti kvalitetnejše znanje, z njimi se udeleţujejo območnih, regijskih in drţavnih revij, kjer dosegajo odlične rezultate. Sodelujejo tudi z Društvom učiteljev podruţničnih šol. »Zelo pomembno in široko je sodelovanje s krajevno skupnostjo, društvi v kraju in raznimi ustanovami. Javnih prireditev, ki jih podruţnična šola pripravi za kraj, društva ali izvede kulturni program v kakšni ustanovi, je veliko. Šola izvaja tudi raziskave, ki so pomembne za lokalno skupnost, spodbuja in ohranja kulturno dediščino kraja z raziskovalnimi nalogami, strokovnimi članki idr. Podruţnične

130

šole ohranjajo identiteto kraja, kljub majhnosti se enakovredno pojavljajo na občinskih prireditvah, razstavah in delavnicah. Okolje podruţnice in njeno delo spoznavajo ljudje iz mestnih centrov.«277 Šola sodeluje z vsemi društvi v kraju, ki so predstavljena v podpoglavju 2.4. Vez med okoljem in šolo pa so starši, ki vodijo tudi številne interesne dejavnosti na šoli, sodelujejo pri organizaciji prireditev, izvedbi dnevov dejavnosti. Tudi v tem se kaţe kakovost šole. Vodenje in obstoj sodobne podruţnične šole je izziv. V njeni majhnosti se pravzaprav skriva veličina. »Verjetno je poslanstvo naše podruţnične šole prepoznavno v še kateri dejavnosti, ki nastaja sproti, saj je vizija nenehno odprta novim idejam. Kot vodja podruţnične šole se trudim slediti globalnemu pogledu in poslanstvu šole. Pedagoška toplina, ljubezen in prijateljstvo pa je tisto, zaradi česar se naše vsakodnevno druţenje konča z zamudo in se odvija tudi ob sobotah in nedeljah. Otroci so radi v šoli. Zaposleni v šoli pa se zavedamo, da šola stoji in pade z ljudmi.«278

Slika 12: POŠ Trje, fotografija iz zraka

Vir: Nada Jelen

277 Nada Jelen, Vodenje sodobne podruţnične šole – izziv za raznolikost, Zbornik 14. strokovnega posveta Vodenje v vzgoji in izobraţevanju, Portoroţ, 29.−31. marec 2010, str. 58. 278Prav tam.

131

7 ŠOLA S(M)O LJUDJE – SPOMINI NA ŠOLO

Le če ţivljenje nam odkrije sled, če nas prečisti tok njegove struje, če nas stali, okali in prekuje, zvenimo jasno kakor bron in med. (Alojz Gradnik)

Zofka Siter, poročena Nahtigal, 8. 5. 1924, šola v Veliki Pirešici, Kolarjeva Zofi

»O učiteljih pa samo pohvalne besede. Bratkovič nam je bil kot oče. Igral je na violino, imeli smo pevski zbor. Vsi smo peli. Nikoli ni nikomur prepovedal peti, ker ni imel posluha. Nikoli nas niso zaničevali. Če si prišel umazan, raztrgan, niso spraševali, zakaj nam mama ni zašila obleke. Le opozorili so nas, da naj gremo do vodnjaka pred šolo in se umijemo!«

Zofka Nahtigal je danes stara 92 let. Izjemno bistra, vedra, polna ţivljenja. Svojih šolskih let in svojega otroštva se dobro spominja. Polna modrosti zre v ţivljenje, z vedrino in upanjem. A vendar so se ji ob spominih večkrat orosile oči. O določenih stvareh tudi ni ţelela govoriti, le zamahnila je z roko in dejala: »Človek se mora spominjati le dobrih reči. O slabih ni za govoriti. To me ohranja pri ţivljenju!« Rojena je bila v druţini osmih otrok, kot šesta po vrsti, na Pernovem. V kmečki druţini, kmetija je obsegala sedem hektarjev. Hrane je bilo dovolj, lačni niso bili, tako so tudi vsi otroci odšli s šestimi leti v šolo, ker so bili zdravi in krepki. »Veliko teţavo nam je predstavljala obleka, ki je bila skromna. Čevljev nismo imeli!« Spominja se, kako jih je oče pozimi nosil v šolo in tudi prišel pa njih, da niso bosi gazili po snegu, čeprav so ţiveli v neposredni bliţini šole. Starša sta bila skrbna in sta otroke spodbujala, da so obiskovali šolo. Tudi takrat, ko je bilo delo doma. Učitelja so vedno vprašali, če lahko ostanejo doma, kadar so bila večja dela na polju ali travniku. Le v primeru, da se je učitelj strinjal, so ostali doma, drugače so pouk redno obiskovali. Takrat je bilo namreč v navadi, da so otroci zaradi dela izostajali od pouka. Tudi lačni niso bili. Vedno so imeli malico za v šolo. Kos kruha, sadje. »Mati ni nikoli zaklepala zidne omare s hrano, kot je

132 bila to navada v večini takratnih druţin. To so bili teţki časi. Kruh ni bil takšen kot danes, mati je kvas uporabljala po večkrat, skrbela, da otroci nismo bili lačni. Bila pa je hrana za veliko noč in boţič!« Spominja se, da sta bili v šoli dve učilnici v prvem nadstropju, spodaj je bilo stanovanje za učitelje, eno stranišče, ni bilo elektrike, ne vode, v šoli je bila tudi občinska pisarna. Pravi, da ji je mama vedno naročila, naj si natrga orehove liste, ker toaletnega papirja niso poznali. Pred šolo je bil vodnjak. Tam so se umivali in nosili vodo v vedrih v učilnice. V učilnicah so bili otroci 1., 2., 3. in 4. razreda skupaj, poučevala jih je učiteljica Karla Srebrnič, v drugi učilnici pa učenci od šestega do osmega razreda, poučeval je Avgust Cajnko, kasneje Anton Bratkovič. Pouk je potekal samo dopoldan, od osmih do pol enih. Imeli so tablice s kamenčki. V prvem razredu niso veliko pisali. Risali so črte in šteli. V prvem razredu so znali šteti do deset, napisati številke do deset. V drugem razredu so se začeli učiti abecedo in brati. Domače naloge so imeli. Starši so jih spodbujali pri učenju. Šola je bila obvezna. Pouk je potekal tako, da je polovica pisala naloge, druga polovica pa poslušala razlago. Telovadba je bila zunaj na dvorišču pred šolo. Fantje so občasno ţagali drva, ki so jih pripeljali v šolo starši otrok. Takrat ni bilo pouka, ampak delovni športni dan. V učilnicah so bile peči, pozimi so deţurni učenci skrbeli, da so nosili drva v učilnice. Punce so pobirale hrošče, včasih jih je bilo ogromno. Te so pobirali in metali v jamo. Proslav se ne spominja, tudi posebnih ostalih dogodkov ne. Pripoveduje, da so veliko deklamirali in peli. Brez pritiskov in vsi so sodelovali. V spominu so ji ostali izleti z »lojtršnim« vozom, največkrat na Stari grad v Celje. Na Vidov dan je bila maša v Galiciji. Zbrali so se v šoli in odšli peš v Galicijo. Za to priloţnost ji je stric iz Celja, ki je bil premoţnejši in je imel tri hčere, podaril lepo obleko s čipko. Spomni se, kako ponosna je odšla v šolo, kjer so jo občudovale sošolke in kjer jo je pohvalil tudi učitelj Anton Bratkovič. Ko so prišli v cerkev, jo je mladi duhovnik povlekel za lase, odvlekel iz cerkve ter ji rekel: »Pojdi domov in naj te mama dostojno obleče!« Od sramu, poniţanja, razočaranja se je skrila za cerkev in jokala. Domov ni odšla. Jo je pa poiskal učitelj. Povedala mu je, kaj se je zgodilo. Potolaţil jo je in ji rekel, naj počaka, da bodo šli skupaj

133 domov. Pripoveduje, da jo ta krivica boli še danes. Duhovniki so bili z njimi zelo strogi, kaznovali so jih, tepli. Učitelji ne, le duhovniki. S palico. V spominu so ji ostale spovedi, ki so bile obvezne dvakrat na leto. Za veliko noč in boţič. Takrat so vsi učenci in učitelji odšli v cerkev v Galicijo. »Tega se sploh ne ţelim spominjati, spraševali so nas takšne stvari, ki si jih človek danes teţko predstavlja. Sramotno ţalostno! Sramotno, kaj vse. Nočem se niti spominjati! Še razumeli nismo, kaj ţelijo. Pa so nam ţugali in postavljali najintimnejša vprašanja. Nam, nedolţnim otrokom, ki grehov nismo imeli.« Poleg tega so jim zabičali, da o tem ne smejo govoriti z nikomer. Ni ţelela povedati, le orošene oči so govorile zase. Verouk so imeli enkrat tedensko. Duhovnik je bil Alojzij Krameršič. »Zbolela sem, dobila sem vročino, ko je bilo treba v cerkev. Nasledil ga je Miloš Čarf, ta nas ni tepel. O učiteljih pa samo pohvalne besede. Bratkovič nam je bil kot oče. Igral je na violino, imeli smo pevski zbor. Vsi smo peli. Nikoli ni nikomur prepovedal peti, ker ni imel posluha. Ţelel nas je razvedriti, skrbel je za nas. Hudih kazni ni bilo. Če ţe, smo morali ostati po pouku in pisati domačo nalogo. Kaznovani smo bili zaradi domačih nalog, če se česa nismo naučili ali če je kdo bil poreden. Kljub vsemu je bila šiba v kotu učilnice. Nikoli nas niso zaničevali. Nikoli kaznovali. Če si prišel umazan, raztrgan, niso spraševali, zakaj nam mama ni zašila obleke. Le opozorili so nas, da naj gremo do vodnjaka pred šolo in se umijemo. Učitelji so nas pregledovali tudi za uši. Naročili so nam, da naj povemo doma, kjer so nas s petrolejem namazali. To je bilo edino zdravilo. Učitelji so tudi prišli na obisk domov. Oče jih je povabil na češnje, tudi koline smo jim nesli. V kraju so bili učitelji izjemno spoštovani! Bratkovič je imel tudi predavanje o fantih in dekletih, o odraščanju, o spreminjanju. Povedal, da je treba o vseh stvareh, ki nas zanimajo, povprašati mamo in očeta. Učil nas je v 6., 7., 8. razredu. Med vojno, so ga izselili.«

Vseh osem razredov je končala v šoli na Pirešici, nato je odšla v šolo Ţalec, a je kmalu izbruhnila vojna. Med vojno se je morala vpisati v nemško šolo, na Pirešici. Pouk je potekal v nemščini. »Spominjam se učiteljice Lize in učitelja Rancigerja. Stanovali so v graščini na Grmovju. Bili so prijazni, tako se jih

134 spominjam. Tudi na pouk v nemščini smo se hitro navadili. Spominjam se, kako je bilo, ko so partizani zaţgali šolo na Pirešici. Namreč, takrat se je veliko govorilo, da bodo Nemci zasedli Gorco, zato so partizani pobrali po okoliških kmetijah slamo, jo nanosili v šolo in jo zaţgali. To ni bilo prav! Nemški šoli smo rekli »sprachkurs«. In kot pripadnica delovne mladine »Arbeiterjugend« sem morala v šolo. Učitelji so me prepoznali kot nadarjeno učenko, hitro sem se naučila jezika. Poslali so jo v Nemčijo, leto po začetku vojne, v Ebersberg, na šestmesečno delovno izobraţevanje. Pravi, da je morala iti, starši niso mogli tega preprečiti. A kolikor je bila zanjo najprej to strašljiva novica, pravi, da se je tam ogromno naučila in da bi lahko ostala še enkrat toliko časa. Da so bili izredno prijazni, za njih so skrbeli, jih lepo oblekli, obuli. Dobile so zimske plašče, škornje, klobuke, rokavice, higienske pripomočke, zobno ščetko. Stvari, ki jih je imela prvič v ţivljenju. Neprecenljivo. Hvaleţna je za vse, kar se je tam naučila. Ţiveli so v barakah, 72 deklet je bilo. Vsaka baraka je imela svojo vzgojiteljico. Imeli so šivalnico, jedilnico, pralnico, umivalnico, kuhinjo, vse v barakah. Bile so razdeljene po skupinah. Ene v kuhinji, druge v pralnici … naučile so se vsega. Vojaška vzgoja, vojaški nadzor, a pravi, da ji je to samo koristilo. Še danes postilja posteljo tako, kot so jo naučili tam. Pregledovali so jim zobe, skrbeli za higieno. Poleg tega pa so hodile tudi delat izven tega barakarskega naselja. Na kmete, v trgovine, v gostilne. En teden pri eni druţini in povsod so jih lepo sprejeli. Ko je prišla domov, ni šla več v šolo. Šolo v Veliki Pirešici so zaţgali.

Ivanka Šmarčan, Zavrh, 26. 9. 1926, šola v Galiciji, Muzlova Ivanka

»Hudo je bilo. Danes si mladi predstavljati ne morete, kako smo ţiveli včasih! Med otroki so bile velike razlike, otroci premoţnejših so bili bolj spoštovani. Hrane v šoli nismo imeli, kar smo prinesli od doma, kruh, jabolko, kostanj. Mnogi nič. Ni bilo. Spominjam se učiteljice Amande Florenini, ki je kruh delila z najrevnejšimi, koščke kruha, s tistimi, ki v šolo od doma niso prinesli ničesar. Ne vedno, včasih.«

135

Šolo je začela obiskovati s sedmimi leti. V druţini je bilo sedem otrok, rojena je bila kot četrta na majhni kmetiji. Ni bilo hrane, ne obleke. Med pogovorom je večkrat zamahnila z roko in potarnala: »Hudo je bilo. Danes si mladi predstavljati ne morete, kako smo ţiveli včasih!« V Galiciji je šolo obiskovala osem let. Ko je vstopila v šolo, ni znala ničesar. Imela je tablico in kamenček, pa še to ne vedno. Zvezke so dobili, ko je odšla v tretji razred. Tri zvezke za vse predmete. Zvezke so kupovali v Celju, v Mohorjevi trgovini. Najprej so pisali s svinčnikom. Črnilo so začeli uporabljati v četrtem razredu. Prvi dve leti jo je učila Amanda Florenini, nato učitelj Ivan Hvala. Bila je dvorazrednica. Učitelji so bili prijazni, v večini, tako se spominja. Amanda Florenini je bila iz Ljubljane in je vsak vikend odšla domov, do Celja jo je kmet »Grabenšek«, odpeljal z vozom. Pravi, da učitelji niso bili preveč strogi, a so bili vseeno za prekrške kaznovani. »Z metrom, širokim, petindvajset udarcev si dobil, nato si moral v kot, kjer si stal s knjigami na glavi. Če so ti knjige padle dol, si bil tepen še enkrat. Kaznovani smo bili tudi s palico ali s pestjo po glavi. Bile so pa med otroki velike razlike, otroci premoţnejših so bili bolj spoštovani. Hrane v šoli nismo imeli, kar smo prinesli od doma, kruh, jabolko, kostanj. Učiteljica Amanda Florenini je kruh delila z najrevnejšimi, koščke kruha, s tistimi, ki v šolo od doma niso prinesli ničesar. Pouk se je začel ob osmi uri in končal ob pol enih. Spominjam se, da smo imeli na urniku zgodovino, srbohrvaščino, zemljepis, slovenščino, matematiko, verouk je potekal v šoli, učil je ţupnik Adamič, enkrat tedensko. Bil je strog, ko je stopil v razred, smo morali vstati, se prekriţati in zmoliti očenaš. Spominjam se tudi, da so bili nesramni, v nasprotju z vero, ki so jo učili. Nikoli ne bom pozabila, kako je ţupnik tepel s palico deklico, napol golo, ni imela spodnjih hlačk, doma je bila revščina in ni imela obleke, starša sta ji umrla, ţupnik pa jo je s palico tepel tako, da je bila cela razgaljena in osramočena pred celim razredom. Lasali so nas, tepli. Ni za govorit! Bali smo se jih.« Domače naloge so redno delali. Veliko so se naučili. Morali so se. V šoli so učitelji skrbeli za higieno, jih pregledovali: nohte, lase. Uši je bilo veliko, odpravljali so jih s petrolejem. Še danes se spomni pekočega vratu, ker so imeli

136 petrolej tri dni na glavi, da so odpravili uši. Z vodo iz pepela je mati prala perilo, da so se znebili bolh, ki jih je bilo ogromno, tudi ščurkov. Siromaštvo je bilo veliko. V prvem razredu se spomni, da so samo risali, črte različnih oblik, spoznavali like, pri slovenščini so imeli slikanice, ki jih je učitelj bral in so samo pripovedovali, brati so se začeli učiti šele v drugem razredu. »Počasi je šlo! Ne tako kot danes, ko otroci v prvem razredu znajo toliko, kot smo mi znali v sedmem ali osmem razredu! Zemljepis in zgodovina sta bila na urniku šele v četrtem, petem razredu.» Telovadba je bila na prostem, pevskega zbora ni bilo, petje je bilo na urniku, v sklopu pouka. Učitelji niso hodili domov, starša nista nikoli šla v šolo. Doma jih niso nikoli vprašali, kako je bilo v šoli. Po šoli je sledilo delo, pasli so krave. So pa zvečer ali zjutraj pred poukom imeli čas, da so napisali domačo nalogo. Bratje in sestre so si pomagali med seboj. Posebnih praznovanj in prireditev se ne spominja, kakšnih nastopov v okviru šole tudi ne, razen ene deklamacije, ko jo je prišel stric gledat v šolo. Spominja pa se šolskih izletov, ki so bili ob zaključku šolskega leta vsako leto. Po koncu prvega razreda so odšli na Goro. Domačin »Grabenšek«, ki je imel konje, jih je z »lojtršnim« vozom peljal na Goro Oljko, enkrat na Polzelo, v Celje na sejem. »Med vojno sem šolo obiskovala v Pirešici, nemško šolo. Spomnim se, da smo zelo slabo razumeli, kaj nam je učiteljica Liza govorila. Bili so pa prijazni. Pouk je bil nereden, a je bil obvezen!«

Vladislav Gmajner, 22. 5. 1928, šola na Pirešici in v Galiciji, Šnajderjev Ladi

»Imel sem srečo, ker sta me starša spodbujala k učenju, oče je bil obrtnik, mama kuharica v Zagrebu. Oče me je vzel s sabo na delo, tako sem spoznal tudi veliko okoliških druţin, tudi na Ponikvi, na Lopati, v Gotovljah. V večini so ljudje ţiveli v revščini. Hudo je bilo, tudi otroke niso spodbujali k učenju, le k delu. Najprej delo, potem vse ostalo, je bilo pravilo!«

137

Prvi razred v Pirešici je začel obiskovati leta 1934, učiteljica je bila Karla Srebrnič. Na šoli je bil tudi učitelj Avgust Cajnko. Spominja se vpisa v šolo. Imeli so obvezno cepljenje in vpis. Karla Srebrnič je rekla njegovi materi, da je še premajhen za šolo. A ker je znal ţe pisati in brati, naučili sta ga starejši sestri, so ga vpisali s šestimi leti. Takrat v večini nihče ni znal ne pisati ne brati, tudi na splošno je veliko otrok ponavljalo razrede. Otroci, ki niso bili uspešni, so šli za hlapce in dekle v druţine, kjer ni bilo otrok. Bilo je veliko revščine. Tri razrede je obiskoval na Pernovem, pouk se je začel ob osmi uri zjutraj z molitvijo. Leta 1937 je šel v šolo v Galicijo. Spominja se deklamacije, takrat je prvič stal na odru, o Antonu Korošcu: »Tega se spominjam, kot bi bilo včeraj. Ko je Anton Korošec umrl, smo imeli proslavo v šoli, v razredu, pred tablo. Takrat sem nastopil z deklamacijo z naslovom Antonu Korošcu: Po trdem delu si omahnil, mir v spokojnosti, pravičnosti /…/.« Verouk je bil v šoli. Adamiča se spominja kot grobega duhovnika. V spominu mu je ostal dogodek, povezan z njegovim sošolcem, ki je imel govorno napako in ni pravilno izgovarjal molitve. Zaradi tega je bil vedno tepen. »Samo tepli so. Ţupniki, kdaj tudi učitelji, so samo tepli.« Učitelj Ivan Hvala jih je učil peti, da so peli tudi na koru v cerkvi. Učitelj Viršek jih je učil igranja na tamburice, imeli so tamburaški orkester. Vaje so bile po šoli. Nastopal je tudi pod kozolcem v Galiciji in v šoli na odru. Spominja se igre z naslovom Prisega ob polnoči in Matiček se ţeni, v kateri je igral Tončka. Dramske igre so bile v sklopu šole. Ko je izbruhnila vojna, so slovenske učitelje izgnali. Tri šolska je leta je bila v Galiciji nemška šola, nato so jo zaprli in je šolo obiskoval na Pirešici. Spomni se, da so jo obiskovali tudi otroci s Ponikve. Nemških učiteljev niso razumeli, razlagali so s pomočjo slik, a pravi, da se je nemščine hitro naučil, to mu je v ţivljenju kasneje tudi koristilo. Spominja se nemške učiteljice Lize. Pravi, da je imel srečo, ker sta ga starša spodbujala k učenju. Oče je bil obrtnik, mama kuharica v Zagrebu. Oče ga je vzel s sabo na delo, tako je spoznal tudi veliko okoliških druţin, tudi na Ponikvi, na Lopati in v Gotovljah. V večini so ljudje ţiveli v revščini. «Hudo je bilo, tudi otrok niso spodbujali k učenju, le k delu. Najprej delo, potem vse ostalo je bilo pravilo!«

138

Pavlika Krulec, poročena Kovač, 22. 5. 1930, šola v Galiciji, Padarjeva Pavlika

»Vsako šolsko uro smo pisali in brisali po naših tablicah. Kar je ostalo v glavi, je ostalo - kar smo si zapomnili. Tudi domače naloge smo pisali na tablice. Po poti v šolo se je zapis zabrisal in si prišel v šolo brez naloge. Pa smo bili kaznovani.«

Rojena je bila v kmečki druţini s šestimi otroki, četrta po vrsti. Starši so bili strogi, zahtevali so, da otroci hodijo v šolo. Svojih šolskih let se dobro spominja, vse učitelje je naštela po vrsti, z imeni in priimki.

Šolo je začela obiskovati s sedmimi leti v Galiciji. Njena prva učiteljica je bila Amanda Florenini, kasneje Hubertina Bradaška, za njo je prišel Ivan Hvala, nato učitelj Viršek. Spominja se svoje prve tablice in teţav, ki jih je povzročala. »Vsako šolsko uro smo pisali in brisali. Kar je ostalo v glavi, je ostalo, kar smo si zapomnili. Tudi domače naloge smo pisali na tablice. Po poti v šolo se je zapis zabrisal in si prišel v šolo brez naloge. Pa smo bili kaznovani.« Rada je hodila k pevskemu zboru, ki sta ga vodila Hubertina Bradačka in Ivan Hvala. Učili so se tudi dramskih iger, starši so prišli na prireditve, posebej ob novem letu, ko so postavili smreko. »Poplas, takratni meţnar in organist, se je pripeljal z vozom, imel je velik koš z darili, bombone, najrevnejši so dobili nogavice, čevlje. Vse je bilo v naprej določeno. Vsako jutro smo učitelje pozdravili z dobro jutro. Ko je prišel duhovnik, smo molili. V cerkev smo morali hoditi, učitelji so imeli svojo klop v prvi vrsti. Vsi otroci smo morali stati v cerkvi pred oltarjem. Bog ne daj, da smo klepetali med mašo, naslednji dan so nas učitelji kaznovali.« Med vojno je nekaj časa obiskovala šolo v Galiciji, dokler je niso zaprli, nato v Pirešici, kjer je osnovnošolsko šolanje tudi zaključila. Nemškega spričevala ni dobila. V delovno knjiţnico so ji kasneje zapisali, da ima opravljenih le šest razredov osnovne šole z razlago, da so se v nemški šoli učili le osnovnih stvari. Po vojni je bila v Galiciji organizirana t. i. nadaljevalna slovenska šola, za tiste, ki

139 so ţeleli. Učil jo je Milan Vrezec. Pouk je potekal popoldan. Hodila je le pol leta, nato se je tudi ta šola končala, bila je dokaj neredna.

»Zame so bili nemški učitelji hudobni. Spominjam se Lize Truppe, Franca Horaka in Franca Hauserja. Delali so po svoje, od nas so zahtevali veliko, učenje v nemščini, pogovarjali smo se lahko le v nemščini, bili smo veliko kaznovani. Prvi dve leti smo se učili jezika, besed, osnovnih stvari: kako se pišeš, kako ti je ime, kje si doma. Šteti smo se učili. Spominjam se, kako smo prišli v šolo prvega dne, ko je bila vojna. Doma nam niso povedali nič, tam pa so nas pričakali nemški učitelji, ki jih nismo nič razumeli, prvič smo jih videli. Spomnim se prvega učitelja Hauserja, govorilo se je, da je iz Stuttgarta. Znal je slovensko, na tablo je pisal slovensko in nemško, da smo sploh kaj razumeli. Nismo šli s strahom v šolo, šele kasneje, ko so bile hajke, ko je bilo kar nekaj partizanov v Hramšah ter Nemcev, ki so jih zasledovali, sta nas prevzela strah in groza. Učitelje smo morali pozdravljati s Heil Hitler. Popoldan smo imeli pouk, pozimi smo prišli domov po temi. Tudi Horak je znal slovensko, ampak tega ni izdal. Spomnim se, ko nam je rekel, da naj mu povemo, kako naj vpraša pri kmetu, da bi rad kupil jabolka. Sošolki je naročil, da naj napiše na tablo, po slovensko, najprej pozdrav Guten Tag, nato stavek. Ona je napisala kletvico, ki jo je seveda razumel. Bila je kaznovana, starši so morali priti v šolo. ´Dumer Esel,´ so nas klicali. ´Du bist ein dumer Esel, grosser Esel. Slovenischer Esel.´ Spominjam se shoda - pri pireški šoli je bil velik shod in smo maširali do Fervega in peli nemško himno. Prišel je nemški ţupan in dva oficirja. Korakanja smo se učili v šoli, v okviru pouka.«

140

Magdalena Verdel, 5. 6. 1931, šola v Galiciji, Štvokova Magdica279

»Nekoč sem prišla k pouku premočena od deţja, ker doma nismo imeli deţnika. Učiteljeva ţena mi je podarila mehko roţnato jopico. Rekla je: ´Obdrţi jo, ker je meni premajhna.´ Lahko bi jo nosila njena hčerka, saj so ţiveli le z učiteljsko plačo. Ta jopica mi je tako prirasla k srcu, da sem jo med spanjem imela ob glavi, tako sem lahko kar naprej čutila njeno mehkobo. Še veliko je dogodkov, povezanih s šolo, ki nočejo iz spomina. Če dobro pomislim, je bil ta del ţivljenja lep, morda najlepši.«

Rojena je bila v Zavrhu pri Galiciji, v štiričlanski druţini. Njena knjiga, Na svoji koţi, posvečena ljudem v Galiciji, je izvrsten dokument, ki »slika« ţivljenje v teh krajih, kulturo, navade, razvoj in ţivljenje v šoli, vojni čas. Hkrati pa je trpka, subtilna pripoved malega človeka. Ko sem se pogovarjala z njo, me je vedno znova presunilo to, kako dober je njen spomin in kako lepo, mehko se spominja svojih otroških dni, čeprav so bili to teţki časi, sploh v času vojne. Kot mala deklica je grozoto občutila »N(n)a svoji koţi«. Zapis v nadaljevanju je povzetek pogovorov z njo in zapisov v omenjeni knjigi, s poudarkom na šolstvu v Galiciji. »Otrok ima svoje izrečene in tudi tihe ţelje. Jaz se posebno spomnim dveh: da bi lahko videla na mizo, kjer smo obedovali, in da bi znala čitati. To je bilo okoli dopolnjenih štirih let moje starosti. Kmalu sta se mi obe izpolnili. V našem domu smo imeli veliko čtiva, največ knjig. Te sta starša ob nakupu posestva prevzela od bivšega lastnika. Oče je bil velik ljubitelj pisane besede. Kadar je imel vsaj malo časa, je čital. Ob zimskih večerih smo sedeli na topli kmečki peči, on pa nam je bral pri petrolejki. Knjigi, ki se ju najbolj spomnim in sta me zelo zanimali, sta

279Magdalena Kovačič Verdel piše literarna dela. Leta 2001 je izdala pesniško zbirko Ţivljenje je kljub vsemu praznik, leta 2004 drugo pesniško zbirko Prehojene poti. Knjiga Na svoji koţi, izdana 2008, je posvečena Galičanom, rojakom pod Šentjungertjo, kot pravi sama. Govori o trpkih doţivetjih in spominih iz svoje zgodnje mladosti. Spremno besedo je napisal dr. Matjaţ Kmecl, ki je knjigo označil kot nekakšno druţinsko knjigo, polno pristne in poštene človečnosti, obenem pa svojevrsten domoljubni priročnik s prikritim opominom, da so v naši zgodovini stvari, s katerimi se ne bi smel igrati prav nihče – zapiše, da so preveč trpljenja, ţrtev in vere vase vanjo vgradili prednamci, padli in ţivi (Matjaţ Kmecl, Poročilo Štvokove Magdice o lastnem ţivljenju, v: Kovačič Verdel, Na svoji koţi, str. 6). Trenutno pripravlja svoje četrto literarno delo, ki je tik pred izidom.

141 bili: Biblija stare in nove zaveze v skupni vezavi ter Gregorčičeve Poezije, izdane 1929. leta. Bili sta ilustrirani. Pod vsako risbo je bilo besedilo o njeni vsebini. Ţe kot petleten otrok sem ure in ure presedela ob knjigah in se z očetovo pomočjo pred šestim letom naučila čitati. To je bila redkost za tisti čas. Podzavestno sem čutila, da se izgovorjene besede izgubijo, zapisane pa ostanejo. Spoštovanje in naklonjenost do čtiva sta v meni ostala vse ţivljenje. Vso praznino v duši sta mi v teţkih časih zapolnili branje in pisanje. Mati je pripovedovala, da ţe kot večji dojenček nisem potrebovala veliko varstva. Posadila me je na varen prostor in mi dala v roke kakšen časopis, verski list Bogoljub na primer. Mirna sem obračala liste in gledala slike. Tudi na glad sem pozabila. Strgala nisem nobenega lista, le vihali so se od nespretnih ročic. Za igrače ni bilo denarja. Oče je kupil kakšen časopis, in sicer dnevnik Slovenec in občasno Novo dobo ali Večer.«280

… predšolsko ţivljenje otrok v teh krajih … »Starši so svoje otroke vzgajali strogo in dosledno, tudi s fizično kaznijo. Kar nista zmogla oče in mati, so pozneje pripomogli učitelji in kateheti. Tako je bilo tudi pri nas in v drugih druţinah. Klečati kake pol ure ali uro v kotu in jih dobiti s šibo, je bila samoumevna kazen. Predšolskim otrokom se je posvečala mati, v najstniških letih pa je običajno svoje k vzgoji prispeval še oče. Tudi moliti očenaš ter jutranjo in večerno molitev smo se otroci naučili pred vstopom v šolo. To ni bilo teţko, saj se je takrat skoraj toliko molilo kot govorilo. Starši so nas otroke ţe iz ranega otroštva, poleg nekaterih drugih naukov, posebno strogo učili ubogljivosti, varčnosti in skromnosti. Obleko in obutev so nam kupovali po najniţji ceni. Mnogokrat se spomnim, kako skromni so bili obroki hrane in s kakšnim tekom smo jih zauţili. Takrat se je prebivalstvo preţivljalo z domačo hrano, ki je še danes najbolj zdrava. Otrokom so bili zadovoljstvo ţe košček koruznega (turšnega) kruha, krhlji suhega sadja ter koruzni močnik, katerega smo vsi člani druţine slastno jedli iz ene sklede. Pomanjkanja otroci na deţeli nismo čutili in ne vedeli, da nekateri ţivijo bolje, celo v izobilju. Zadovoljni smo bili s tem, kar smo imeli.«281

280 Kovačič Verdel, str. 9−10. 281 Prav tam, str. 13.

142

… spomini na šolo v Galiciji … »S 1. septembrom 1937 se je začelo moje prvo šolsko leto. Vsakemu otroku se z vstopom v šolo pričnejo vsakodnevne skrbi. Rada sem se učila, ker sem bila ţeljna znanja. Ko sem spraševala starše o stvareh, ki mi niso bile razumljive in na katere tudi sami niso vedeli odgovora, so mi razloţili, da se bom vsega naučila v šoli, če bom pridna in poslušna. Šolske potrebščine so bile skromne, a zame dragocene. Do njih sem se vedla spoštljivo in jih skrbno čuvala, da so bile ob koncu šolskega leta videti kot nove. Najbolj sem cenila Prvo berilo, to je bila prva knjiga, do katere sem imela vso pravico. Vsak prvošolec je moral imeti: nahrbtnik, črno tablico z lesenim okvirjem, na katerem je bila privezana vrvica s spuţvo za brisanje napisanega, ter leseno škatlo, v katero smo zlagali kamenčke, da se niso zlomili. Tablica je imela na eni strani vodoravne rdeče črte za ravno pisanje črk in besed. Moja prva učiteljica je bila Amanda Florenini. Visoka, malo zajetne postave in dobrohotna, ki učencev ni fizično kaznovala. V drugem razredu osnovne šole je poučevala Hubertina Bradaška. Odrasli so ji rekli Lepotica. Visoka in vitka, dolgih svetlih las, vedno nasmejana in dobre volje je na vsakogar napravila dober vtis. Učence je znala pravilno vzgajati in veliko nas je naučila. K vsem naštetim šolskim rečem je spadal še Katekizem, ki nam je sluţil tudi v višjih razredih. V drugem razredu smo za učenje pravopisa ţe uporabljali črnilo in peresnik. To je bilo pisalo, sestavljeno iz drţala in kovinskega peresa. Pisali smo v zvezek. Za vsako besedo smo pero namočili v steklen črnilnik na delovni površini klopi. S pivniki v velikosti zvezka smo napisano sproti pivnali, sicer se je manj spretnim črnilo razmazalo. Pisni izdelki so bili ocenjevani z dvema ocenama: delo in oblika. Naša šola se je imenovala Drţavna meščanska ljudska šola v Galiciji. Spadala je pod občino Velika Pirešica, srez Celjski, banovina Dravska, drţava Kraljevina Srbov, Hrvatov in Slovencev - SHS Jugoslavija. Uradni jezik je bil srbohrvatski, vendar smo imeli po Ustavi pouk v slovenščini. Med obvezne učne predmete je spadal tudi verouk. V prvem razredu osnovne šole je bilo devet učnih predmetov ter ocena vedenja. Svojevrsten učni red je imel katehet ţupnik Ivan Strnad. Verouk je bil vsak ponedeljek. Ob njegovem vstopu v razred smo morali, kot pri drugih učiteljih, vstati. Vendar smo njega pozdravili: »Hvaljen bodi, Jezus Kristus!« Odzdravil je: »Na vekomaj amen!« Nato smo

143 skupno zmotili Očenaš in Zdravo Marijo. Sledil je pregled učencev po klopeh. Vsak je moral imeti pri sebi roţni venec in sveţ, zlikan ţepni robec. Vsakemu je pogledal nohte, ušesa in lasišče. Natančen je bil pri tistih, ki ocene higiena v izkazu niso imeli odlično. Kdor je kršil njegov učni red, je bil kaznovan z meter dolgo in oglato palico. Imenovali smo jo meter. Kazni je sledila slaba šolska ocena. Med poukom smo morali drţati učenci roke z iztegnjenimi dlanmi na klopi ali kriţem na hrbtu. Ukaz je bil: »Roke na hrbet ali roke na klop!« S tem je bil v razredu doseţen skoraj popoln mir. Učitelji so nas kaznovali s klečanjem v kotu ali pa so nas zadrţali po pouku. Temu se je reklo biti zaprt. Ne spominjam se, da bi se starši pritoţevali zaradi tega. V tretjem razredu osnovne šole nas je učil Ivan Hvala, ki je bil tudi ravnatelj šole. Imel je prijazno ţeno in hčerko, s katero sva postali prijateljici, čeprav še ni hodila v šolo. Zelo sem se navezala na to druţino, saj jo je bila sama dobrota. Nekoč sem prišla k pouku premočena od deţja, ker doma nismo imeli deţnika. Učiteljeva ţena mi je podarila mehko roţnato jopico. Rekla je:»Obdrţi jo, ker je meni premajhna.« Lahko bi jo nosila njena hčerka, saj so ţiveli le z učiteljsko plačo. Ta jopica mi je tako prirasla k srcu, da sem jo med spanjem imela ob glavi, tako sem lahko kar naprej čutila njeno mehkobo.«282

… prvo razočaranje in veliko presenečenje … »Za boţične praznike smo bili učenci v šoli obdarjeni. Čeprav so bila darila skromna, smo se jih vseeno veselili. Učitelj je zbiral po trgovinah, kar je kdo prostovoljno prispeval. Dobri ljudje so dali poleg šolskih reči še kakšne nogavice, rute, kape ali rokavice, kaj večjega pa ne. Bilo je nekaj dni pred prazniki, ko je upravitelj zaključil zbiranje daril. Vse je imel spravljeno v spodnjih prostorih šolskega poslopja. Naneslo je, da sem mu morala nekaj sporočiti in sem videla darove, ki jih je do obdaritve skrbno skrival pred nami. V oči so mi padle lepe, pisane pletene baretke. To je učitelj opazil in me vprašal, kaj mi je všeč. Pokazala sem pokrivala, zloţena v vrsto. ´Če bo mogoče, boš eno dobila, saj si pridna učenka.´ Dal mi je upanje, ki se je izjalovilo, kajti najlepša darila so dobili otroci krajevnih veljakov, ki so odločali, kaj kdo dobi. Najbogatejša in najlepša darila so

282 Kovačič Verdel, Na svoji koţi, str. 23−27.

144 seveda pripadala njihovim otrokom. Tudi tiste lepe pisane baretke. Da bi nekaj vrednega dobili revnejši in marljivi učenci, jim še na misel ni prišlo. Darila je delil učitelj, poleg pa je bil eden od odločujočih. Dobila sem kamenček za pisanje, orehe in suho sadje ter roţičev strok. To mi je doma ţe prej prinesel Miklavţ. Tudi starša sta občutila krivico, zato sem dobila od njiju prvo volneno ruto temno modre in rdeče barve. Vendar tako ţelene baretke ni bilo. Otroci takrat nismo vedeli, da so vse vodili občinski in cerkveni moţje, ki so učiteljske predloge prostodušno zavrnili in napravili po svoje. V spominu mi je ostal dogodek, ki je bil za vse učence veliko presenečenje. Neko jutro je učitelj v razred prinesel čudno napravo, ki je oddajala glasove. Postavil jo je na šolski pult in dejal: ´Otroci, to je radijski sprejemnik.´ Začudeni in radovedni smo ga gledali: ´Gospod učitelj, kje so ljudje, ki govorijo?´ Pojasnil je, da so daleč proč, glasovi pa da prihajajo po radijskih valovih. Vrtel je aparat na vse strani, a iz njega je prihajalo bolj hreščanje kot govorjenje, ker je bil na baterijske vloţke. Kraj je električno omreţje dobil šele nekaj let po vojni. Učitelj je obljubil, da nam bo nekoč pozneje razloţil, kako naprava deluje, kajti nismo mogli razumeti, da glasovi pridejo po zraku v to čudno reč, ki govori brez človeka.«283

… učenci, učitelji, doţivetja, šolski prostor … Vemo, da je mnogim poklic v zibko poloţen. Tisti, ki to, kar jim je prirojeno, pozneje opravljajo v ţivljenju kot poklic, so pri svojem delu skoraj vedno uspešni. To je bil v Galiciji naš takratni učitelj in upravitelj Ivan Hvala. Ne samo, da se je trudil dati učencem čim več znanja, ampak je naredil vse, da bi se otroci v šoli prijetno počutili in mu zaupali. Večkrat mu je kdo zaupal o kakšnem neprijetnem doţivetju v druţini ali kje drugje. Večina staršev je v tistih časih svoje otroke trdo vzgajala, čeprav nehote. Kakor so se naučili od staršev, tako so ravnali s svojimi otroki. Od nikoder niso dobili nobenega poduka, kaj šele kakšne literature. Le malokateri roditelj je čutil, kako ranljiva je otroška duša, ki bolj kot vse drugo potrebuje oporo, neţnost in občutek varnosti. Naš učitelj je z učenci čutil in se

283Kovačič Verdel, Na svoji koţi, str. 28−29.

145 znal vţiveti v naše vsakdanje teţave ter jih po svojih močeh pomagal reševati. Skupaj s starši nam je dal prve dragocene napotke za ţivljenje. Lesene, črno lakirane klopi so stale v dveh vrstah. Levo za dečke, desno za deklice. V klopi sta sedela po dva učenca. V izrezane odprtine so bili na desni strani nameščeni stekleni črnilniki, pod delovno mizo pa polica za potrebščine učenca. Pred klopmi je stala učiteljeva pisalna miza (kateder), na njej je skoraj vedno leţala oglata metrska palica. Ob mizi je bil lesen stol za učitelja, na stojalo je bila nameščena velika lesena črna tabla, spodaj na polici pa spuţva za brisanje in bela kreda. V desnem kotu je stala ţelezna peč, poleg emajliran umivalnik in vrč z vodo. Ne spomnim se, če smo v razredu imeli uro. Na desni strani je bilo postavljeno računalo z desetkrat deset črnih in belih kroglic. Ob stari omari je bil na steno pritrjen zemljevid drţave SHS kraljevine Jugoslavije. Na prednji steni sta visela slika kralja Petra II. in razpelo. Šolski zvonec nam je meril čas s hodnika. K šoli je spadalo tudi poslopje za prebivanje sluţbujočih učiteljev. Stavbe niso imele elektrike in tudi ne vodovoda. Pri ţupnišču je še danes vodnjak, iz katerega so jemali vodo za vsakodnevne potrebe. Vodo tega studenca pa niso uporabljali le učeči učitelji in učenci, temveč vsi bliţnji prebivalci ter cerkveno osebje. Ta neizčrpni vodni vir je pravi zaklad tega kraja. Osnovno šolo Galicija so v tistem času obiskovali šoloobvezni otroci iz naslednjih vasi: Zavrh, Šentjungert, Podgora, Gorica pri Celju, Ţelezno, Hramše in Galicija. Iz šolskega izkaza in lastnih izkušenj lahko trdim, da so bili predmeti v učnem načrtu izbrani modro in preudarno. V četrtem letu pouka so bili ţe obvezni predmeti srbohrvatski jezik, ročno delo ter gospodarstvo in gospodinjstvo. Tako smo ţe majhne deklice znale vrteti kolovrat, šivati na platno razne vbode ter plesti nogavice. Dečki so pletli košare in koše iz vrbovih šib in se učili ostalih koristnih spretnosti za gospodarstvo in gospodinjstvo. Posebno doţivetje je bil prihod šolskega nadzornika, in sicer dvakrat letno. Takrat smo skrbno počistili vsak kotiček v razredih in pomoţnih prostorih ter okolico poslopja. Še bolj smo se morali pripraviti v znanju, posebno računanju in čitanju.. Nikoli nismo vedeli, kateri predmet si bo nadzornik izbral za preverjanje našega znanja. Učitelji so tarnali, da se ne smemo osramotiti. Seveda nismo razumeli, da pade slaba luč na pedagoga, če imajo učenci pomanjkljivo znanje. Mislim, da je bilo v tretjem

146 razredu, ko smo učenci učitelja do dna osramotili. Da bo nadzorni prišel, smo vedeli ţe prej, ker nam je učitelj najavil njegov prihod. ´Gladko, kot očenaš, se bomo naučili berila Pijani vol.´ Verjetno si je lahko sam izbral, kaj bomo čitali, morda je dobil kakšen namig, kajti to se je dogodilo samo enkrat. Znala sem vsebino na pamet: Vol je ušel iz hleva. Malo se je sprehodil in naletel na vedro vina. Zaradi ţeje je vse popil in počel nenavadne vragolije. To je strnjena vsebina. Vsak učenec je prečital nekaj besed, tudi jaz, saj sem spadala med odlične bralce. Takrat sem pa tako jecljala, da me nihče ni razumel. Pred očmi se mi je meglilo. Učitelj je jezno rekel, da je dovolj, in poklical naslednjega. Tako me je bilo sram, da bi se bila v zemljo pogreznila, če bi mogla. Branje pred nadzornikom je bilo zame prevelika odgovornost. Nato je prišlo na vrsto računstvo. Takrat je postavil najbolj enostavno vprašanje sam nadzornik: ´Kaj je kvadrat?´ Vsi smo strmeli v učitelja, saj nam tega še ni razloţil. Nadzornik pa ni odnehal. Najprej je vprašal vse, nato vsakega posebej. Učitelj, ki je stal za njim, je obračal oči od stropa in do tal. Vedela sem, da bom kmalu na vrsti, ker nas je klical po abecednem redu. Misli so drvele skozi moţgane. Rekla sem si: ´Moram odgovoriti!´ V zadnjem hipu mi je šinilo v glavo:´ Kvadrat ima vse štiri stranice enako dolge.´Da, tako je,´ je potrdil nadzornik. Gledala sem ravnatelja, ki se je trpko nasmehnil. Ko je nadzornik odšel, smo imeli odmor in učitelj je prišel k meni pa me pošteno okaral zaradi čitanja. Nisem imela česa odgovoriti, samo jokala sem. Dodal je, da sem bila tudi pridna, ker sem pravilno rešila računsko vprašanje, in me poboţal po laseh. Počepnil je ter me stisnil k sebi. Imel je od mene malo mlajšo hčerko edinko. Znal je karati in pohvaliti, saj je bil tudi ljubeč oče in moţ, ne samo strog učitelj. Še veliko je dogodkov, povezanih s šolo, ki nočejo iz spomina. Če dobro pomislim, je bil ta del ţivljenja lep, morda najlepši. Tudi delovne obveznosti smo imeli. Dekleta smo nosila vodo iz vodnjaka pri ţupnišču za razred in sanitarije ter v stanovanja učiteljev. Fantje so nosili in zlagali drva v kurilnico ter čistili pepel iz peči. Pri šolskem petju in šolskih proslavah med letom in ob koncu šole smo učenci recitirali poezijo Simona Gregorčiča in Franceta Prešerna ter peli pesmi Antona M. Slomška. Najbolj so nam bile pri srcu: Je voda čista, zdrava, Preljubo veselje, Slovo lastovk in narodne. Med odmori smo se najraje igrali slepe miši, pozimi pa smo delali sneţene moţe in se kepali. Tu in tam je kateri od učencev

147 pripeljal doma narejene sanke. Pomladi smo si delali piščalke iz leskovine. Fantje so skrivaj nosili in kdaj tudi uporabili svoje frače, s katerimi so razbili marsikatero šipo. Poznali smo ţoge, bolj premoţni so imeli kupljene v trgovini, ostali smo si jih naredili iz cunj. Veliko smo izostajali od pouka zaradi bolezni. Največkrat so se pojavljala prehladna obolenja. Zaradi podhranjenosti in pomanjkljivih oblačil ter obutve smo bili zelo neodporni. Prebolevali smo tudi ošpice, vodene koze, oslovski kašelj in angino. Nemalokrat se je pojavila španska bolezen, to je današnja gripa. Vsak otrok je bil obvezno cepljen proti črnim kozam. Poseben strah so imeli ljudje pred škrlatinko in tuberkulozo, zaradi katere je umrlo kar nekaj mladih ljudi, ker takrat še niso poznali zdravil proti tej zahrbtni bolezni.«284

… začela se je vojna - ukradena otroška leta … Bilo je spomladi leta 1941. Ljudje so bili iz dneva v dan bolj nemirni. Govorili so o vojni, ki je vihrala po Evropi pod vodstvom Adolfa Hitlerja. Začelo se je novo šolsko leto v okupaciji. Učenci smo se posedli tako, kot smo aprila zapustili šolske klopi. Učitelj, ki nas je prevzel, se je pisal Franc Hauser. V oči nam je padlo njegovo oblačilo. Nosil je kratke irhaste hlače, s prav takimi naramnicami, volnene dokolenke ter visoke gorske čevlje. Tudi srajca je bila nekaj posebnega. Pozneje smo učenci ugotovili, da je bila to tirolska narodna noša. Star je bil okoli 30 let ali morda več. Poleg je bila učiteljica Liza Trupper, visoka debeluška, tudi v gornještajerski noši. Oba sta bila nekako istih let, ne preveč prijazna in tudi ne naduta kot drugi nacisti. Po pozdravu »Heil Hitler« nas je učitelj nagovoril v popačeni slovenščini, morda za to, da bi se bolje razumeli. Predvsem nas je opozoril na hitlerjanski pozdrav, ki ga je z velikimi črkami napisal na tablo. Pozneje smo ugotovili, da ima ţeno Slovenko iz Maribora. Prišla ga je obiskat in z nami spregovorila nekaj slovenskih besed. Kasneje od njega nismo več slišali slovenske besede. Sledil je ukaz, da moramo oddati vse šolske reči, ki smo jih prinesli s seboj, razen pisal in nahrbtnika. Poloţili smo jih na klop. Takrat smo

284 Kovačič Verdel, str. 29−33.

148 imeli zadnje slovensko šolsko berilo. Odprla sem ga na strani, kjer je bila slika kralja Petra II. Z rokama sem drţala stran odprto, da se je slika čim bolj videla. Sovraţno sem gledala učiteljico, ki je stala ob moji klopi in bila vidno osupla. Iz mojega vedenja je lahko razbrala, kako hudo mi je za knjigo. S tem sem ji dala vedeti, da okupatorski učitelji niso dobrodošli, kar so lahko začutili ţe prvi dan prihoda. Solze so mi polzele, ko je vzela knjigo. Nič ni oklevala. Kot pri ostalih je tudi moje šolske stvari odločno zgrabila in vrgla v skupno vrečo za seţig. Oropana sem bila svoje najljubše knjige, iz katere sem se učila in mnogo lepega prebrala. Prešinila me je tolaţilna misel, da imamo doma še slovenske knjige,ki jih oče ni hotel oddati. Četrtošolci slovenske osnovne šole smo vstopili v prvi razred nemške. Učitelj je imel svojevrsten, lahko trdim, zelo učinkovit način učenja. Vzporedno z okupatorsko himno nas je učil njihove narodne pesmi. Na tablo je narisal predmete in stvari, ki jih je vsebovala pesem in tako nazorno prikazal njeno vsebino. Zraven je pel, da smo se istočasno učili besedilo in napev. Ker je pesmi slikovito prikazoval, je bilo učenje bolj zanimivo. Posluh za petje smo imeli skoraj vsi, kar nam je sam povedal. Učiteljica je prevzela učence od prvega do tretjega razreda, učitelj pa ostale. Najprej smo se naučili nacistično himno, vzporedno pa tudi Hitlerjeve rojstne podatke, ki jih je vcepil v nas, da jih še do danes nisem pozabila, tudi himne ne, čeprav sem vse skupaj mrzela v dno duše. Razred nemške šole sem končala z zadostno oceno. Nemci so imeli oceno ena za odlično, oceno pet pa za nezadostno. Zaradi slabe ocene sem morala na zagovor k obema učiteljema. Bila sem tiha in ubogljiva učenka, vendar je bilo to, da sem imela v slovenski šoli odlične ocene, v nemški pa zadostne, sumljivo. Takrat sem ţe toliko razumela in govorila nemško, da sem lahko odgovorila na vprašanje, za kaj takšna razlika v ocenah. Rekla sem, da se je bilo prej laţje učiti, ker smo se učili tako, kot doma govorimo, torej slovensko. Po njunih pogledih sem videla, da mi ne verjameta. Učitelj je ukazal, da morajo starši priti v šolo. Rekla sem, da ne znata niti toliko nemško kot jaz in se ne bodo mogli pogovarjati, ker učitelja ne znata slovensko, starša pa ne nemško, a obljubila sem, da bom staršem prenesla ukaz. Učitelj je zamahnil z roko. Takrat sem doumela, da ni bil pravi nacist. Doma sem staršem povedala, kaj se mi je zgodilo in da bosta morala najbrţ na zagovor. Oče in mati sta bila zelo v skrbeh. Vsak dan sta me spraševala,

149

če morata v šolo. Začuda pa o tem nihče v šoli ni več rekel besede. Nekega dne mi je učitelj očital, da vedno gledam jezno, zato sem bila odslej Krampus (parkelj). Po tistem me je vedno tako klical, razen kadar sem morala odgovarjati za oceno. Po kratkem časovnem premoru sem bila ponovno klicana na zagovor. Spet sta bila prisotna oba učitelja. Vprašanje je bilo: ´Zakaj ne pozdravljaš Heil Hitler?´Pričakovala sem nekaj takega, zato sem bila na odgovor pripravljena. Zelo poniţno sem odgovorila, da so me v šoli in doma naučili pozdraviti dober dan (Guten Tag). Takrat pa je učitelj vzrojil, kar ni bilo v njegovi navadi: ´Ne! Sedaj se pozdravlja Heil Hitler, ker je on naš fiihrer, si razumela? Tudi zate to velja!´ Nemo sem pritrdila. ´Boš sedaj pozdravljala, kot smo te naučili in kot je prav?´ Tega pa nisem pritrdila ne z besedo ne z gesto. Le proti vratom sem se ozrla, kako bi prišla v svoj razred. ´Lahko greš,´ je dovolil učitelj z mirnejšim glasom. Odšla sem tiho, brez pozdrava, vendar sem čutila v sebi strah in še večji odpor do vsega, kar se mi je dogajalo v šoli. Učenci so bili radovedni, kaj je bilo. Molčala sem in tudi doma nisem dogodka omenjala, ker sem se bala posledic. Od takrat dalje sem pazila, da se z učiteljema nisem srečala na samem. Na začetku in koncu dnevnega pouka smo skupno pozdravljali s tistim pečatnim pozdravom, ki mi še danes zveni v ušesih kot neko zlo. Učitelja sta imela stanovanje in hrano pri baronici Irmi Jeschounigg, takratni lastnici graščine Grmovje na Pernovem. Do naše šole je bilo od tam dobre pol ure hoje. Nekoč sem ju srečala, ko sem šla k zdravniku v Ţalec. Spomnim se, kako sem kolebala, ko sem ju od daleč videla, da mi prihajata naproti, kako naj pozdravim. Bila sem prava mala upornica. Odločila sem se za pozdrav dober dan. Nista mi odgovorila, le spogledala sta se. Sošolci mojega početja in upiranja potujčevanju sploh niso opazili. Zanje sem bila vedno enaka. Pogovarjati smo se morali v nemščini - pri pouku in v prostem času pri igri. Tega jezika smo se vsi izogibali, ker nam je bil tuj in neobvladljiv. Učitelj Franc Hauser je kmalu odšel, ker je bil vpoklican v vojsko. Učenci smo ga imeli radi. Bolj kot za čaščenje Hitlerja se je zavzemal pri učenju petja. To pa ni bilo značilno za naciste. Prišel je drugi učitelj, Franz Horack, zelo oduren človek. Bil je visoke postave, star okoli petdeset let in šepav. Nikoli ni bil prijazen ali dobre volje. Bil ga je en sam

150 dolgčas. Še manj smo imeli volje do učenja, nekateri so izostajali od pouka in zamujali. Nikoli ni gledal učencev v obraz, ampak nekam v daljavo.285

… izpis iz nemške šole … Nekega dne sem morala z materjo v celjsko bolnišnico na pregled. Vprašala sem, če sem bolna. Mati je odgovorila, da bomo videli. Zdravnik me je pregledal in mi dal potrdilo, da sem bolna na pljučih ter nesposobna za obiskovanje pouka. Nič mi ni bilo jasno. Zdravnik je na samem govoril z materjo in predlagal, da bi mi spremenili prehrano - veliko mleka, jajc ter solate. Mati je rekla, da ne bom več hodila v šolo, ker imam zasenčenje pljuč in da moram vse ubogati, ker lahko drugače dobim jetiko. Nisem vedela, kakšna bolezen je to. Naj se ne bojim, me je tolaţila mati, da se bom pozdravila, mi je govorila. Nisem slutila, da je vse dogovorjeno. Bila sem res drobna in večkrat sem imela vneto grlo (angino), zato je zdravniškemu potrdilu verjel tudi učitelj in me izpisal iz šole, dokler ne ozdravim. To so starši naredili načrtno v dogovoru z zdravnikom iz celjske bolnišnice, ki je sodeloval z OF. Oče in mati, ki sta tajno delovala proti okupatorju, sta se zbala, da bomo v primeru izdaje in zaradi vse večjega nasilja nad civilnim prebivalstvom izseljeni. Zato sta me hotela imeti doma, da po moţnosti skupaj zbeţimo na varno.«286

Rudi Verdel, 16. 1. 1934, šola v Galiciji, Repov Rudi

»Vem, da so nemškim učiteljem partizani grozili, v Zavrhu je bilo takrat ţe močno partizansko gibanje, bunkerji. Tega se spominjam. Niso upali več poučevati in so zbeţali. S šolo res nisem imel sreče. Ko so šolo v Pirešici zaţgali, smo bili otroci veseli. Majhni smo bili in neumni!«

Rojen je bil v kmečki druţini s štirimi otroki. Imeli so deset hektarjev zemlje. Revščina je bila. V šolo je začel hoditi s sedmimi leti. Najprej v Galicijo, v nemško šolo. »Spominjam se učitelja Franca Hauserja in mlade lepe učiteljice,

285 Kovačič Verdel, str. 81−87. 286 Prav tam.

151 imena se ne spomnim. Vem, da so nemškim učiteljem partizani grozili, v Zavrhu je bilo takrat ţe močno partizansko gibanje, bunkerji. Tega se spominjam. Niso upali več poučevati in so zbeţali. Šolo v Galiciji so zato zaprli in leta 1944 sem začel obiskovati nemško šolo na Pirešici, pa še te ne dolgo, saj je bila šola poţgana, ker so govorili, da bodo prišli Wehrmannschaft, vojaška organizacija, uniformirani nemški vojaki z oroţjem. V šoli naj bi imeli svojo utrdbo. Do konca vojne ni bilo več šole. Doma smo bili. S šolo res nisem imel sreče. Ko so šolo v Pirešici zaţgali, smo bili otroci veseli. Majhni smo bili in neumni!«

Po osvoboditvi se je pouk začel v Galiciji, septembra 1945 leta.

»Nemški učitelji so bili prijazni. Spominjam se učiteljice, ki je pela v nemščini. Tudi pouk je potekal v nemščini, večinoma slikovno, s ponazoritvami. Nemščine smo se hitro naučili. Otroci smo bili, sprejeli smo nemške učitelje. Nismo se zavedali, da so to sovraţniki, ni nas bilo strah. Spominjam se, da smo ob nedeljah hodili na urjenje, metali smo lesene granate, se učili korakati, nemškega načina vzgoje, peli smo nemške pesmi. Ena se mi je vtisnila v spomin, še danes jo znam:

Ein junges Volk steht auf zum Sturm bereit, Reisst helle Kameraden. Ein junges Volk steht zum Sturm bereit. Reisst die Fahne helle Kameraden, Wie viele nahen unserer Zeiten, junge Soldaten287.

Ja, tako je bilo včasih. Ko danes gledam otroke, ko jih na dom pripeljejo, mi pa smo v šolo hodili debelo uro, tja in nazaj. Slabo obuti, v večini bosi, med vojno, s

287 V prevodu: Mladi rod je pripravljen za vstajo (za boj), / s seboj vleče svoje kamerade (sovrstnike). / Mladi rod je pripravljen za vstajo (za boj), / s seboj jemlje zastavo, moji presvetli kameradi, / kako blizu so naši časi, mladi vojaki (soldati). / Pesem z naslovom Ein junges Volk steht auf (mladi rod vstane) je propagandna pesem, himna Hitlerjeve mladine. Prvič je bila pesem objavljena v letu 1935, zapisal jo je Werner Altendorf. V originalu je besedilo naslednje: Einjunges Volk steht auf, zum Sturm bereit! / Reißt die Fahnen höher, Kameraden! / Wir fühlen nahen unsere Zeit, / die Zeit der jungen Soldaten (Ein junges Volk steht auf, http://ingeb.org/Lieder/einjunge.html, pridobljeno 1. 9. 2015).

152 strahom. Po osvoboditvi sem šel v tretji razred v Galicijo in končal vseh osem let. Teţko smo se učili. Prej nemško, zdaj slovensko. Skoraj nič nismo znali. Ne brati, ne pisati, nič. Učili smo se snov prvega razreda. Učil nas je Berce, njegova ţena nas je učila peti. Igrala je na violino. Kasneje se spomnim Pejovnika in učitelja Milana, pozabil sem priimek. Učil nas je streljat. Imeli smo strelsko društvo, v gozdu, po pouku. Učitelj je bil zraven, imeli smo puške, municijo, vse. Pred vojno je bil verouk v šoli, enkrat tedensko. V šoli smo molili. Vsako jutro, ko je prišel učitelj v razred, smo vstali in zmolili očenaš. Nato, po svobodi, pa je nekega dne rekel učitelj, da ne bomo več molili, ampak peli. V prvem razredu sem pisal na tablico, nato smo imeli zvezke. Torbe nisem imel, le »papirnat škrnicl«, pa je bil deţ, pa sem imel čisto moker zvezek. Torbo sem dobil kasneje. Spomnim se, ko smo šli vsi otroci v Kjumberk bukov ţir nabirat, za olje. Obljubili so nam, da bomo to olje dobili, pa iz tega ni bilo nič. V šolo nisem preveč rad hodil, sem pa se veselil izletov ob koncu leta. Enkrat smo šli v Zagreb, Podbornik, kmet iz Galicije, nas je peljal z vozom do Celja, nato z vlakom. V ţivalski vrt. Tudi v Celje, na Stari grad smo šli. Učiteljica, ki je bila iz Polul, nas je peljala. Ni za govorit, kaki cajti so bili!«

Viljem Verdel, 1. 1. 1938, šola v Pirešici, Blaţakov Vili

»Nimam lepih spominov, edina nagrada za nas v šoli je bila, da smo lahko po pouku peli, če smo bili pridni!«

Šolo je začel obiskovati s sedmimi leti, takoj po vojni. Prvi, drugi in tretji razred so imeli pouk skupaj, od osme do dvanajste ure. Šolo v Pirešici je obiskoval sedem let. Tretjega razreda ni obiskoval, ker so bili tako revni, da niso imeli zanj ne obleke ne obutve, zato je ostal doma. Tisto leto je bil neocenjen. Vsako jutro so pred poukom molili. V razredu je bil velik kriţ brez boga. V šoli ni bilo elektrike, kurili so na drva. Spominja se, da je bil velikokrat tepen, ampak ne med poukom, ostati so morali po pouku v šoli. Pravi, da so si morali šibo nabrati sami ob bliţnjem potoku Pirešica.

153

Ob šoli je bil rastlinjak z drevjem. Učili so se cepiti drevje, tam so pridelovali hrano, ki so jo lahko jedli. V šolo ni nosil malice, ker je ni imel. Jedel je jabolka iz šolskega rastlinjaka, če so bila, ali češnje. Drevo je bilo tako visoko, da so jih nabirali skozi okna v prvem nadstropju. Vsako leto so odšli na Sveto Jedrt, vas pri Gotovljah, pogozdovat. Kopali so jame, sadili so smreke. Vsa dan je po pouku sluţil pri kmetih. Pazil je otroke. Pasel je krave, po večini na veliki kmetiji pri Turnšek, pr´ Ilovček po domače. Za plačilo je dobil hrano. Spominja se pa dogodka, ko je za nagrado za delo dobil predpasnik. Ponosen je odšel v šolo, a ga je učitelj nagnal domov. Spomin, kako je bil takrat osramočen, še danes v njem vzbuja odpor do učiteljev. »Nimam lepih spominov, edina nagrada za nas v šoli je bila, da smo lahko po pouku peli, če smo bili pridni!«

Ivan Nareks, 3. 5. 1936, šola v Galiciji, Zavalinšekov Ivan

»Starši me niso spodbujali, pri nas je bila kmetija, trdo delo, bil sem edini sin in oče je ţelel, da ostanem doma. Učitelj je prosil očeta, da me pošlje v Ţalec v niţjo gimnazijo. Izbrani smo bili redki, bil sem dober učenec, a je oče odločno nasprotoval: ´On je edini sin, ostal bo doma na gruntu!´ Jaz pa veselja nisem imel! Učitelj Stane Pejovnik ga je nagovarjal, da me je škoda, da se dobro učim, a oče ni popustil!««

Rojen je bil v druţini petih otrok, tretji po vrsti. Mater je kmalu izgubil, ko je bil star 13 let. Sestre so se zgodaj poročile in odšle od doma. Z očetom sta ostala sama. Oče je ţelel, da ostane na kmetiji, vedno je pomagal, a se je kljub vsemu odločil za poklic poštarja. »V šolo sem začel hoditi med vojno, v Galicijo, a to so bili hudi časi. Pouk je bil nereden, kadar koli je bila napovedana kakšna hajka, smo s poukom zaključili in odšli domov. V pireško šolo med vojno nisem šel. Mislim, da sem bil takoj po vojni vpisan v prvi razred, ne glede na to, da sem bil starejši. Spričevala iz nemške šole nisem dobil.

154

Moja prva učitelja v Galiciji sta bila Albina in Ivan Berce, moţ in ţena. Moj drugi učitelj je bil Stane Pejovnik. Končal sem sedem razredov v Galiciji. En razred sem preskočil, tretjega. Točno ne vem, zakaj. Mislim, da zato, ker sem bil zelo uspešen. Tako je kar nekega dne določil, da grem v četrti razred, mene in mojega sošolca. 1949 leta sem končal šolanje v Galiciji. Šolanje mi je ostalo v lepem spominu, sploh čas, ki smo ga preţiveli na travi za cerkvijo, z ţogo. Imeli smo tudi drog, podoben električnemu, po katerem smo plezali. Imeli smo pas in tekmovali, kdo bo višje splezal. Pri telovadbi smo se igrali razne igre, npr. ´konja jezdit´, ´zemljo krast´. Pred poukom, ko sem bil še v niţjih razredih, smo molili. Tudi za kazen, na primer, če si zamudil v šolo, si moral v kot, kjer je bil kriţ, in zmoliti molitev. Z učenjem nisem imel teţav, rad sem hodil v šolo. Pri slovenščini so ocenjevali tudi pisavo. Spominjam se, da me je učiteljica izbrala, da sem napisal pismo, ker sem imel najlepšo pisavo v celem razredu. Tedanje okoliške šole so si med sabo dopisovale. Mislim, da je bilo moje pismo namenjeno v Gotovlje. Ostati sem moral po pouku, učiteljica mi je narekovala. Pisali smo s peresom, prvo leto sem še imel tablico. Starši me niso spodbujali, pri nas je bila kmetija, trdo delo, bil sem edini sin in oče je ţelel, da ostanem doma. Učitelj je prosil očeta, da me pošlje v Ţalec v niţjo gimnazijo, a je oče odločno nasprotoval, da me potrebuje doma, na gruntu. Tako sem pozneje od doma ušel na pošto. Delat. Ob delu sem kasneje končal šolo. Očeta razumem. Tudi sestre so bile dobre učenke, a doma ni bilo denarja. Mati je umrla. Bilo je delo. Takšni časi so bili. V šoli smo peli, deklamirali partizanske pesmi. Ves čas mojega šolanja je bil v šoli zbor, naprej ga je vodila Albina Berce, nato Mira Pejovnik. Berce je bil strog. Takrat so govorili, da je bivši oficir, da je imel zato tako trdo vzgojo. Ostali so bili v redu. Se pa spominjam dogodka, mislim, da je bilo, ko sem bil v šestem razredu. Do takrat je bil verouk v šoli, potem pa je prišel nov zakon in smo imeli verouk v cerkvi, po pouku. Pa smo prehitro ušli iz šole in je bil učitelj Pejovnik zelo hud. Po palice smo morali v bliţnji gozd, da nas bo našeškal. Pa nas ni vseh. Jaz nisem prišel na vrsto.

155

Učitelj Pejovnik nas je učil tudi čebelarstva, med smo prešali, delali smo tudi na vrtu, ki sta ga imela učitelja. Bil je odličen učitelj, strokovnjak, veliko nas je naučil. Spominjam se posebnih praznovanj ob 1. maju, 29. novembru. Prireditve so bile v šoli, prišli so starši, nastopali smo, deklamirali, peli …« Ostalih praznovanj in dogodkov se ne spominja. Pravi pa, da sta mu pripovedovala starša, kako so v času, ko je v Galiciji poučeval Josip Klemenčič, praznovali običaj jurjevanja in se oblačili v zelenje. »V šoli smo imeli tudi cepljenje, prišel je zdravnik, bela obleka je v marsikom zbujala strah. Ob koncu leta smo se veselili izletov, z lojtršnim vozom. Kmet Rajter nas je peljal v Celje.«

Joţe Kriţan, 22. 1. 1941, šola v Galiciji, Dolšekov Joţe

»Za prekršek smo morali otroci kar sami v gozd ob šoli, utrgati šibo in s tisto smo jih nato dobili po rokah, nogah. Učitelj je imel je tudi dolgo palico v šoli, v kotu je stala, včasih jih je kdo dobil z metrom za drva merit. Tega človek ne pozabi. Tako je bilo včasih. Povsod!«

Osnovno šolo je začel obiskovati s sedmimi leti leta 1948. Takrat je bila v Galiciji dvorazredna šola. Pouk je bil kombiniran. Šolanje je nadaljeval v Šmartnem. Učitelja v Galiciji sta bila Stane in Mira Pejovnik. Stanovala sta v hiši zraven šole. Verouk je bil v šoli, ţupnik je bil takrat Ivan Strnad. Igrišča niso imeli. Igrali so se na makadamu pred šolo ali na travi za cerkvijo. Gospa Mira ga je učila v 1. in 2. razredu, gospod Stane pa v 3. in 4. razredu. »Bila sta dobra učitelja, veliko sta nas naučila, učne ure so bile zanimive. O, to pa ja. Naučili pa so nas. Kaj vse nam je pripovedoval. Zanimivo je bilo! Gospa Mira je bila mila, gospod Stane pa je bil strog, večkrat je udaril s palico. Za prekršek smo morali otroci kar sami v gozd ob šoli, utrgati šibo in s tisto smo jih nato dobili po rokah, nogah. Učitelj je imel je tudi dolgo palico v šoli, v kotu je stala, včasih jih je kdo dobil z metrom za drva merit. Punce je zlasal.« Tega človek ne pozabi, pravi, zato je svoj pogovor začel s tem, čeprav se je zraven iz

156 srca smejal. Najbolj takrat, ko je pripovedoval, da je bil dan odvisen od učiteljeve pričeske: »Imel je lepe, črne, skodrane lase. Če je prišel nepočesan, smo vedeli, da nas čaka teţek dan! Včasih ni bilo potrebno narediti kaj zelo velikega, pa smo bili kaznovani!«

Joţe Krulec288, 21. 1. 1938, šola v Galiciji, Padarjev Joţi

»Učitelj je bil takrat spoštovan. To je bil cenjen poklic. Strankarskega ţivljenja takrat ni bilo, je pa bil učitelj član socialistične zveze, kulturno prosvetnega društva, član v krajevni skupnosti. Ko so se gradile ceste, smo bili učitelji člani gradbenih odborov, pri gradnji telefona idr. Vedno sem bil več kot samo učitelj. Tako je bilo. V Galiciji sem bil tudi reţiser, kakšnih osem dramskih iger smo zaigrali. Bile so razprodane. To je bil takrat velik dogodek.«

… učenec … Šolo v Galiciji je začel obiskovati takoj po vojni, 1. 9. 1945. Polovico šolskega leta ga je poučevala Albina Berce, nato je v Galicijo prišel učiteljski par Pejovnik, Stane in Mira. Prvi in drugi razred je poučevala Mira, tretji, četrti in peti pa Stane. »To sta bila odlična učitelja, tudi strokovnjaka, Pejovnik je kasneje postal svetovalec na zavodu za šolstvo, še prej je bil ravnatelj v šoli v Šempetru. Doma je bila revna druţina, šest otrok, oblečeni smo bili skromno. Šola je bila takšna, da smo se je vsi malo bali. Na desni strani je bila učilnica z odrom, ki ga

288 Joţe Krulec je bil 19 let učitelj in vodja v šoli v Galiciji in sedemnajst let ravnatelj OŠ Petrovče, pod njegovim vodstvom je šola postala središče kulturnega in športnega ţivljenja. Izjemno cenjen je v Petrovčah, v KS Galicija, Občini Ţalec in širše. Mnoge njegove ideje so uresničili v organih KS, Sveta šole, Sveta staršev in v različnih društvih. Izjemen organizator, vodja, kulturnik, bil je reţiser mnogih gledaliških predstav, športnik, planinec, pevec ter aktiven član v organih KS Galicija in KD Galicija. Njegovo delo poznajo in cenijo mnoge generacije, predvsem pa njegovo resnicoljubnost in poštenost. Kot ravnatelj je s svojo strpnostjo in toplino povezal kolektiv šole v trden in enoten, skrbel za napredek, strokovnost vseh zaposlenih, kar se je odraţalo v doseţkih učencev in na prepoznavnosti matične šole ter obeh podruţnic v širšem prostoru. Imel je vizijo, ustanovitev ene šole v Galiciji, POŠ Trje je zagotovo tudi plod njegovih prizadevanj. Celo svoje ţivljenje je posvetil kraju in šoli. Z njim se je pisala zgodovina in napredek. Za svoje delo je prejel veliko priznanj, Grb Občine Ţalec za ţivljenjsko delo, mnogo strokovnih priznanj Zavoda za šolstvo idr. (Mapa: Ravnatelji in vodje šol OŠ Petrovče, arhiv OŠ Petrovče). V kronikah sem poiskala zapis o njem, učitelj Stane Pejovnik je zapisal: »Izredno marljivost in vztrajnost pri pouku je pokazal Joţef Krulec. V prihodnjem letu bo obiskoval gimnazijo v Ţalcu.«

157 je uporabljalo Kulturno umetniško društvo Galicija, kjer so prirejali igre. Učilnica je bila prepolovljena, zato smo se stiskali, ker nas je bilo veliko. Kombinacije so bile takrat: prvi in drugi, tretji in četrti, potem pa od petega do osmega razreda skupaj. Učenje je potekalo po turnusih, to pomeni, ko si začel obiskovati šesti razred, si se začel učiti npr. zgodovino. Tako smo v treh letih predelali vso snov predmeta. Vse predmete sta učila Pejovnika. Posebno se spominjam predmeta lepopisje. Pisali smo s peresom. Črnilniki so bili v klopi. Klop je imela tri luknje, za vsakega učenca posebej. Lepopis je bil izjemno zahteven, posebno ocenjen, še danes mi v ušesih odzvanjajo besede učiteljice Berce: ´Tanko gor, debelo dol!´ V oddelku je bilo takrat vedno preko trideset otrok. Vode v šoli ni bilo, nosili smo jo v vedrih iz vodnjaka pri cerkvi. Tla so bila v učilnicah podeskana, čistilka jih je vsak mesec ribala in namazala z oljem, da se ni preveč hitro umazalo. V vsaki učilnici je bila velika glinena peč. Okoli nje so bile poličke, da smo otroci lahko obesili mokro obleko, kajti pozimi smo pogosto prišli mokri v šolo. Pred katedrom je bil oder in na njem velika tabla, ki smo jo lahko obračali in premikali gor in dol. Dvignjen kateder je vzbujal strah in občutek, da je učitelj «nad nami«. Klopi so bile takšne, da smo trije učenci sedeli skupaj, razporejene v štiri vrste. Tablico sem imel le v prvem razredu, nato smo imeli zvezke. Delovnih zvezkov in učbenikov nismo imeli, spomnim se samo čitanke in računice. Telovadba je potekala na slabem makadamu med šolo in cerkvijo ter okoli cerkve, kjer je bila trava. Učitelj Pejovnik je imel čebelnjak, kamor nas je peljal in poučeval.« Spominja se, da je bil izjemno cenjen učitelj v teh krajih Josip Klemenčič, ki je 41 let je sluţboval v Galiciji tudi sadjar. Pri Videnšekovem kriţu je imela šola njivo, podarjeno od krajevne oblasti. Tam je bil sadovnjak, vsi šolarji so se učili sadjarstva. »V času, ko sem jaz obiskoval šolo, njive ni bilo več.« Učiteljice niso bile samo učiteljice, ampak tudi gospodinje. Dekleta so učila šivati in raznih ročnih spretnosti. Spominja se, da je vsako leto v šolo prišel nadzornik. Zelo so se ga bali, štirinajst dni pred njegovim prihodom so se urili, kako bodo odgovarjali na njegova vprašanja. »Učitelji so lahko tepli, tega je bilo veliko, za manjše in večje prekrške. Po rokah, če nisi imel čistih nohtov. Spominjam se dogodka, ko smo se po pouku tepli otroci

158 med sabo, učitelj Pejovnik nas je zasačil. Naslednji dan smo se bali, kaj bo v šoli. V šolo sploh nisem šel, zbolel sem. Veljal sem sicer za pridnega učenca in sem se zavedal posledic. Sošolce je učitelj naslednji dan pretepel s palico, klečali so pred odrom. Ko sem izvedel, me je bilo seveda strah, kaj bo sledilo, a je učitelj name pozabil. Verouk smo imeli v začetku v šoli, kasneje v cerkvi. Kulturne prireditve so bile ob praznikih v šoli, dokler ni bil zgrajen Zadruţni dom v Galiciji, leta 1958. Spominjam se svoje prve deklamacije: ´Srček vroč imam, komu naj ga dam? Ali tebi, mami? Ali tebi, ljubi bratec? Srček vroč imam, tebi, dragi Tito, rad ga dam´. Tito je v tistih časih pomenil več kot lastna mati.«

Otroci so redno hodili v šolo, od ponedeljka do sobote. Če so ostajali doma zaradi dela, so učitelji to opravičili. Vsako jutro pred poukom je bil obvezen pozdrav: »Za domovino s Titom naprej!« Preverjanje znanja je potekalo pred tablo. Le ob koncu petega razreda je sledil neke vrste izpit. Starši niso hodili v šolo. Spomni pa se, da so učitelji enkrat letno obiskovali domove učencev, da so spoznali, iz kakšnih razmer izhajajo otroci. Pouk se je začel ob osmih, pozimi nekoliko kasneje. Spominja se, da so jih pozimi spremljali starši v šolo, vsak dan eden, da so jim naredili gaz, in je bila pot laţja. Poleti in spomladi so hodili bosi. Takoj po vojni so bile hude razmere, spominja se, da veliko otrok ni imelo niti koščka hruške. Po vasi so hodili in prosili za hrano. Malice v šoli ni bilo, ta je bila kasneje, t. i. unra paketi. V paketu je bil rumen sir in košček kruha. »Prej smo malico nosili od doma, suho sadje v večini, pojedli smo ga, ko smo se lovili pred šolo. To je bila naša najpogostejša igra. Radi smo tudi ţogo, ki je bila pravzaprav nogavica, napolnjena z blagom.« V šoli v Galiciji je bila v spodnjem prostoru pisarna Krajevnega ljudskega odbora, nato je bila v teh prostorih čevljarska zadruga. Šest, sedem čevljarjev je izdelovalo čevlje za celo Galicijo. … niţja gimnazija v Ţalcu … V času njegovega šolanja so otroci po četrtem razredu lahko nadaljevali niţjo gimnazijo v Ţalcu. Tisti seveda, ki so bili dovolj bistri in jih je predlagal učitelj..

159

Pri Padarjevih ni bilo denarja, da bi ga lahko šolali. Večkrat je prosil, naj mu dovolijo. Uspelo mu je, namesto v šesti razred v Galicijo je odšel v prvi razred niţje gimnazije v Ţalcu. Prvih štirinajst dni je hodil peš iz Hramš, uro in pol hoda. Imel je srečo, ker je dobil stanovanje pri svojem botru na Loţnici. Tam je ţivel štiri leta. Vsak vikend je odšel peš domov. V niţji gimnaziji ni vedel, kaj ţeli v prihodnosti. Šolo je obiskoval, ker se je zavedal, da mora končati osemletno obvezno šolanje. Boter mu je po koncu 8. razreda našel sluţbo v trgovini Krašovec v Ţalcu. Spominja se, da je prvi dan nosil teţke vreče in si mislil, da to zagotovo ne bo delo zanj. Naključno so tistega dne prišli mimo trgovine njegovi sošolci, med drugimi tudi danes znani pesnik Ervin Fritz, in mu povedali, da gredo naslednji dan delat sprejemne izpite na učiteljišče v Celje. Namesto v sluţbo, je odšel na učiteljišče. Bil je sprejet. Doma so bili seveda ponosni, so se pa bali, kako ga bodo šolali. Dobil je štipendijo, ki je zadostovala le za polovico najemnine v dijaškem domu pri kapucinarjih v Celju. A je spet imel srečo, ker sta brata obljubila, da mu bosta pomagala. Poleg tega se je ujel z upravnikom doma, ki ga je določil, da mora vsak dan buditi dijake, da bodo pravočasno vstajali. Budilk in zvoncev ni bilo. S tem si je zasluţil, da mu preostale polovice stanarine ni bilo treba plačati.

… v šolo v Galicijo se vrne na delovno prakso … Leta 1959 je učiteljišče končal. Med tem je v 5. letniku enomesečno prakso opravljal v šoli v Galiciji, v 1. in 2. razredu 14 dni ter v 3. in 4. razredu 14 dni, pri učitelju Silvestru Mehtigu ter Ivanki Ambroţič.

… v šoli v Galiciji kot učitelj … Po maturi je bil s dekretom Ministrstva za šolstvo oz. posebnega oddelka v Ţalcu dodeljen najprej na Ponikvo pri Ţalcu. 1964. leta je nasledil Vido Malis, poročeno Naraks, dotedanjo vodjo šole v Galiciji. Postal je vodja in učitelj hkrati. V Ţalcu je bil takrat ravnatelj Edmund Boţiček. Gospoda Joţeta je cenil, ker je bil uspešen v šoli na Ponikvi, zato ga je določil za upravitelja podruţnice. Z Vido sta poučevala skupaj do leta 1969. Pravi, da so bili to časi, ko se je razvijalo tudi šolstvo. Občine so začele skrbeti in financirati šole. Šola v Galiciji je bila

160 dotrajana. Ob občinskem prazniku leta 1970 v Galiciji je bila otvoritev prenovljene šole. Zamenjana so bila tla, odstranjene peči, ki jih je nadomestilo centralno ogrevanje, zgrajen prizidek za kurjavo in kotle, zamenjana okna. Dobili so dve veliki učilnici, čisti, brez olja, ki je bil prej dolga leta namazan po tleh. Igrišča šola še vedno ni imela. Šele leta 1983 so pod šolo zgradili igrišče, ki pa je bilo še vedno tako oddaljeno, da je bilo med odmori neuporabno. Ţe tako jim je ţoga nenehno uhajala po hribu navzdol, tako kot v časih, ko je bil učenec te šole. Gospa Vida je bila kulturnica, skrbela je za dramske igre in različne uprizoritve. Joţe je vodil pevski zbor. Na vseh proslavah so nastopili. »Rad se jih spominjam!« Do svojega odhoda iz Galicije leta 1983 je poučeval v kombiniranem oddelku 3. in 4. razreda, gospa Vida v 1. in 2. razredu. Eno leto je učil vse razrede, ker ni bilo učitelja. V oddelku je bilo vedno okoli štiriintrideset otrok. Pozneje so se normativi počasi začeli zniţevati. Tesno so sedeli v tako majhnih učilnicah. Ima pa na kombinirani pouk samo lepe spomine. Pravi, da ni res, da se otroci naučijo manj. Najpomembnejše se mu zdi to, da so se otroci naučili delati, saj so v času, ko je na primer učitelj razlagal snov tretjemu razredu, otroci četrtega razreda samostojno delali. Vedno so preverili, ali so učenci naredili naloge in kako. »Je pa res, da je takšno delo zahtevalo veliko iznajdljivosti učitelja!« Gospod Joţe je bil tudi vodja aktiva učiteljev v kombiniranih oddelkih v celjski regiji. Pravi, da so se na teh aktivih redno pogovarjali in reševali teţave, ki so se pojavljale, si izmenjevali izkušnje, se strokovno izobraţevali in hospitirali. Učitelj je potreboval ogromno didaktičnega znanja in pripomočkov. Pravi, da je t. i. »tiho delo« od učitelja zahtevalo ravno toliko priprav kot to, kar je učitelj učil. »Najpomembneje pa je bilo, da si poklic opravljal s srcem!« Po letu 1970 je Vida Naraks odšla v Šempeter, naslednja tri leta je v šoli učil Branko Pepel. »Dva moška na šoli, nobene feminizacije, ţenskega kolektiva,« pravi in se zasmeje. Leta 1977 je v Galiciji začela poučevati Milica Bervar, poročena Hrovatič.

»Učitelj je bil takrat spoštovan. To je bil cenjen poklic. Strankarskega ţivljenja takrat ni bilo, je pa bil učitelj član socialistične zveze, kulturno prosvetnega

161 društva, član sveta krajevne skupnosti idr. Ko so se gradile ceste, telefonske napeljave idr., smo bili učitelji člani gradbenih odborov. Vedno sem bil več kot samo učitelj. Tako je bilo. V Galiciji sem bil tudi reţiser, kakšnih osem dramskih iger smo zaigrali. Bile so razprodane. To je bil takrat velik dogodek. Igrali smo igre Divji lovec, Veriga, Domen, Scapinove zvijače, Prisega ob polnoči, Razbojnik Guzej idr. Jaz sem učil odrasle, Vida je učila otroke v šoli. Igre smo igrali v zadruţnem domu. Vsako leto smo, potem ko so hmeljarji spravili hmelj, naredili oder in ga spomladi smo pospravili. To so bili najlepši večeri, televizije ni bilo, ljudje smo se druţili. Sodelovanje s šolo v Pirešici je bilo zelo dobro. V šoli sta učila zakonca Jazbec, Slavko in Marija. Večje proslave v kraju smo večkrat prirejali skupaj, npr. ob občinskem prazniku. Drobne, manjše proslave pa vsak zase. Z Jazbecem sva dobro sodelovala, bil je odličen didaktik in veliko sem se naučil od njega. Njegov sistem administracije in didaktičnih pripomočkov je bil vzor. Bila sva kolega. Eni in drugi smo si kljub vsemu ţeleli, da bi bili oddelki »čisti« . Učenci iz Galicije in Velike Pirešice so bili uspešni, šoli sta bili kvalitetni, ko so prišli v Petrovče, je bilo njihovo znanje primerljivo z znanjem učencev na centralni šoli.

… ravnatelj OŠ Petrovče …

Leta 1983 je postal ravnatelj OŠ Petrovče, čeprav se je na razpis prijavil ţe leto prej, a ni bil izbran. Napisali so mu, da nima moralno-političnih kvalitet. »Še danes ne vem, kaj je to pomenilo moralno-politična kvaliteta. Res pa je, da nisem bil član partije, a v Galiciji zaradi tega nisem imel teţav.« Ravnatelj je bil 17 let in pol. »Ko sem bil ravnatelj, sem bil izjemno zadovoljen z delom podruţničnih šol, vedel sem, kako dobri učitelji poučujejo v obeh šolah, sploh nisem imel občutka, da moram nadzirati njihovo delo. Podruţnični šoli sem seveda obiskoval, poskrbel, da so se kupovali didaktični pripomočki. Kot ravnatelj nisem nikoli dovolil, da bi se delale kakršne koli razlike med šolami, učitelji in učenci.«

162

Pavlika Grobelnik (poročena Golčar), 17. 3. 1942; Janko Grobelnik, 31. 1. 1952, šola v Veliki Pirešici, Jaklova otroka

»Za šolske potrebščine smo si morali zasluţiti sami. Cele počitnice smo delali. Cel dan smo bili v borovnicah, s sabo smo imeli le kos kruha in jabolko. Zjutraj smo šli, ko je bila še tema. Ko smo zaslišali zvon iz pernovske cerkve, smo vedeli, da je ura sedem, in smo leteli domov. Tam smo se umili in še isti večer nesli borovnice v zadrugo v Galicijo, kjer smo jih prodali. Ko je bil hmelj, smo delali tudi ponoči, vse sobote in nedelje, med počitnicami cele dneve. Zjutraj smo šli ob šestih, opoldan je šla mama domov po kosilo. V glavnem smo jedli murke in fiţol. Ni bilo časa za igre.«

V druţini je bilo sedem otrok. Ţiveli so na majhni kmetiji, ki ni zadostovala za to, da bi lahko dostojno ţiveli. Revščina je bila. Oče je delal, bil je zidar. Mati je gospodinjila doma in šivala za otroke in tudi za druge. Toliko, da je imela nekaj svojega denarja. Porabila ga je tudi za knjige, ki jih je bilo pri hiši kar nekaj. Za tiste razmere veliko. V otrocih je zbujala ljubezen do knjig in tudi kulture. Spominjata se, da jih je peljala na Stari grad v Celje, kadar so bile tam kakšne gledališke igre. Šli so peš, kasneje s kolesom. Pa ne velikokrat. Ko je bila mati mlajša, je v okviru Sokolskega društva v Veliki Pirešici veliko nastopala. O tem jima je vedno pripovedovala. Skrbela je tudi za to, da so otroci hodili v šolo. Vsak dan jim je pregledala domače naloge in vztrajala, da so brali. Bila je trdna, večkrat neomajna. Bili so kaznovani, če česa niso naredili, če niso dobro brali, če niso naredili domačih nalog. Takšno jo je naredilo ţivljenje, pravijo. »Mama je bila glavna doma. Bila je sama s sedmimi otroki. Oče je cele dneve delal. Morali smo hoditi v šolo, kar pa ni veljalo za vse okoliške druţine. Veliko najinih sošolcev tudi po kakšen teden ni prišlo v šolo, ker so delali doma. Učitelji so to takrat dovolili.«

A kljub materini precejšnji skrbi za šolsko delo, je bilo prvo delo doma. Šele po tem šola.

163

Jaklov Janko: »Šolo sem obiskoval v Veliki Pirešici, prve štiri razrede. Učila me je Erna Rozman v 1. razredu, v drugem Marija Jazbec ter v 3. in 4. Alojz Jazbec. Po dva razreda skupaj smo imeli pouk. Tako sva bila s sestro Mileno skupaj eno šolsko leto. Takrat je bilo laţje, pomagala sva si med sabo, sploh pri nalogi. Pa tudi teţje, saj je mama vedno vprašala mlajšo sestro, kako je bilo v šoli in kaj je za nalogo. Teţko sem se zlagal. No, kdaj sva se tudi dogovorila, da česa ne poveva. Spomnim se, da smo imeli pri računstvu takšne lesene računalnike z luknjicami in čepki. Pa sem eno uničil. Otroci smo bili. Učiteljica Erna me je za kazen poslala v drugi razred, kjer so bili starejši, k učitelju Milanu Rozmanu. Tam sem moral povedati, kaj sem naredil. Kako me je bilo sram. To je bila prava kazen, bolj kot če bi bil tepen. Sestri so naročili, da mora povedati doma. Pa ni. Hvala bogu. Če si kaj narobe naredil, so nam učitelj napisali obvestilo, ki si ga moral dati podpisati doma. V šolo sem rad hodil, tam so bili prijatelji. Marsikaj smo doţiveli. Učil sem se na paši. Eno kravo smo imeli, dragoceno, otroci smo morali paziti, da ni šla na sosednji travnik ali da ni pojedla kakšno jabolko, s katero bi se lahko zadušila. Tam sem pisal tudi nalogo. Pa brati sem moral. Mama me je vedno s knjigo poslala na travnik. Zvečer pa preverila, če kaj znam. Veliko smo delali. Pred šolo sem moral nakrmiti kravo, tudi pomolsti. Tudi v šoli se je veliko delalo, zlagali smo drva, spravljali premog. V šoli so bile lončene peči. Čistili smo okolico, kidali sneg, pozimi smo tresli jabolka na šolskem vrtu, da jih teţa snega ne bi polomila. Obleko smo imeli, mama nam je sešila, tudi čevlje, a se ne spomnim, da bi kdaj dobil nove. Vedno ponošene. Nekaj obleke in obutve smo dobili na Rdečem kriţu, tudi hrano, pakete moke in sladkorja v prahu ter mleko. Za šolske potrebščine smo si morali zasluţiti sami. Cele počitnice smo delali. Cel dan smo bili v borovnicah, s sabo smo imeli kos kruha in jabolko. Zjutraj smo šli, ko je bila še tema. Ko smo zaslišali zvon iz pernovske cerkve, smo vedeli, da je ura sedem, in smo leteli domov. Tam smo se umili in še isti večer nesli borovnice v zadrugo v Galicijo, kjer smo jih prodali. Ko je bil hmelj, smo delali tudi ponoči, vse sobote in nedelje, med počitnicami cele dneve. Zjutraj smo šli ob šestih, opoldan je šla mama domov po kosilo. V glavnem smo jedli murke in fiţol.

164

Ni bilo časa za igre. Ko so v domačem sadovnjaku dozorele hruške, sva ji šla z mamo prodajat v Celje na trţnico, s košem na hrbtu. Tudi v Velenje sem šel, v blokovsko naselje. Tja sem šel z avtobusom. Oče mi je hruške pripeljal z motorjem. Teţki časi so bili. Delali smo in v šolo smo morali hoditi. Posebej dobro mi je v spominu ostal četrti razred, ko sem prvič videl morje. Ne spomnim se zakaj. Mislim, da me je zato, ker smo bili revni, učitelj Jazbec izbral, da sem šel na počitnice v Opatijo, za sedem dni, v kolonijo. Z avtobusom. Tam je bil dom. Spali smo v vojaških šotorih, če je bilo mrzlo, smo spali v domu. Nepozabno. Kuhala nam je kuharica, ki je takrat kuhala v pireški šoli. Ni dolgo nazaj, ko sem šel v Opatijo pogledat, če še dom stoji, a ga nisem več našel. Zdaj je tam vse drugače. Poseben dogodek je bilo tudi praznovanje 1. maja. Na bliţnjem hribčku Kneţnica, tako mu pravimo še danes, je bilo veliko praznovanje. V šoli smo naredili bakle. Imele so leseno drţalo, palico, na vrhu je bila pločevinka, v katero smo dali ţagovino, jo polili z nafto ter priţgali. Zvečer smo se učenci dobili pri šoli in skupaj s priţganimi baklami odšli na hrib ter priţgali velik kres. Nato je bila prireditev, na kateri smo deklamirali in peli.

Za pusta smo izdelovali maske pri tehničnem pouku. Iz gline, nato smo masko polepili s časopisnim papirjem. Lepilo smo naredili tako, da smo zmešali vodo, sol in moko, kot to počnejo še danes otroci v šoli. Nato smo masko porisali. Za pusta smo odšli skozi vas skupaj z učiteljem. Posebni so bili tudi izleti, čeprav smo šli kar peš, na Goro, na Goro Oljko …

Tega, kako revni smo bili v resnici, nismo vedeli, dokler nismo šli v šolo v Ţalec. Tam smo bili zaznamovani kot hribovski otroci. Zaznamovani navzven s skromno obleko in obutvijo. V večini smo se vsi slabo učili. Nismo imeli volje. Hudo je bilo. Osramočeni smo bili vsak dan. Zdi se mi, ko pomislim nazaj, da smo zato bili večkrat nagajivi. To je bila naša obramba. Tako smo se borili.«

165

Jaklova Pavlika: »V Pirešici sem končala štiri razrede, nato sem šla v šolo v Ţalec. Spominjam se, da me je v 1. razredu učila Marija Deţman, otroci smo jo klicali Furačka, ne vem zakaj. Ta me je učila tudi potem, ko sem odšla v ţalsko šolo. Pisali smo na tablice, prvi dve leti zagotovo, šele nato smo dobili zvezke. Nismo se veliko naučili, se mi zdi. Tiste tablice, vse kar smo zapisali, smo sproti zbrisali. Kako si naj človek potem zapomni? Najlepše je bilo, ko sem bila v drugem razredu, sestra Erna pa v prvem. Skupaj sva bili v razredu, vse je bilo laţje. Pomagali sva si, tudi pot v šolo in domov je bila laţja in bolj zanimiva. Sestra Erna je bila čez nekaj let gospodinja pri Rozmanovih – pri učitelju Milanu in Erni, ki sta na šoli v Pirešici poučevala kasneje. Erna je šla delat takoj, ko je končala osmi razred. V tretjem in četrtem razredu me je učil Milan Lešnik, ta je bil hud. Spominjam se, da smo morali za prekrške klečati pred tablo. Za kazen nam je tudi metal ključe v glavo, tudi puncam. Po tem se ga najbolj spominjam. Po pouku, pa tudi med poukom, smo pomagali pri delu, na šolskem vrtu, drva smo zlagali, čistili po učilnicah. Najlepši so bili športni dnevi, pozimi smo se sankali na bliţnjem hribčku Kneţnica. V šoli je bilo nekaj sank, meni jih je naredil oče. Drugače pa smo vreče napolnili s senom, pa je šlo po hribu navzdol. Mi smo doma imeli tudi smuče. Starejši brat Joţe jih je naredil zase, potem pa še en par za nas mlajše. Posebne smučke so bile to, lesene, z usnjenimi pasovi smo si jih vezali na noge. V spominu mi je ostalo tudi to, ko sem nastopala v šoli. Mamica me je prišla gledat. Vedno je prišla. Bile smo peričice, imele smo škafe in ţehte in smo pele: ´Poglejte ročice, poglejte roke, poglejte kak' pridne peričice smo me …´ Punce smo imele rute na glavi in oblekce, meni jo je zašila mamica. Šolanje sem nadaljevala v Ţalcu, peš sem hodila. Za avtobus ni bilo denarja. Smo se pa otroci večkrat obesili na kakšen voz, h kmetu, ki je peljal moko v mlin. Včasih me je peljal sosed Franci na kolesu, ko je šel v sluţbo, in je bilo laţje.«

166

Anica Podvršnik, poročena Krčmar, 28. 6. 1949, Koroščeva Anka289

»Ţivljenje je bilo trdo, a v šolo smo radi hodili. Silno sem si ţelela iti v šolo. Moj oče je bil strasten bralec in pripovedovalec in nas je ţe zgodaj naučil ljubiti knjige. Pri nas je bila knjiga tako spoštovana kot kruh na mizi. Knjige smo vedno imeli, bila je Mohorjeva, bila je Prešernova. Oče si jih je izposojal.«

»Rojena sem bila kot četrti otrok v druţini sedmih otrok. Ţiveli smo v Hramšah na hribovitem koščku zemlje, kjer je bilo ţivljenje takrat teţko. Šolo sem začela obiskovati s sedmimi leti v Galiciji, po štirih letih sem šolanje nadaljevala na Dobrni. Takrat je bil kombiniran pouk, prvi in drugi razred skupaj, tretji in četrti razred skupaj. Silno sem si ţelela iti v šolo. Moj oče je bil strasten bralec in pripovedovalec in nas je ţe zgodaj naučil ljubiti knjige. Pri nas je bila knjiga tako spoštovana kot kruh na mizi. Knjige smo vedno imeli, bila je Mohorjeva, bila je Prešernova. Oče si jih je izposojal. Mi smo vse zimske počitnice, takrat so bile štirinajstdnevne, sedeli doma na peči, nekdo je bral, drugi smo poslušali, včasih do enih, dveh ponoči, ker smo pozimi lahko zjutraj dlje spali. Najprej smo seveda morali poklekniti okoli peči in moliti roţni venec, to je bila mamina zamisel,

289 Anka Krčmar je močno zaznamovala prostor v Savinjski dolini in tudi širše. Leta 1986 je postala ravnateljica takratne občinske knjiţnice v Ţalcu, leta 1992 je prevzela vodenje Zavoda za kulturo Ţalec, v sklopu katerega je delovala knjiţnica. Zavod, zlasti knjiţnica, sta postala osrednji kulturni ustanovi na širokem prostoru med Celjem in Velenjem. Krčmarjeva je s svojim čutom za človeški stik in aktualnost vsebin dosegala, da so v provicionalno mestece prihajali umetniki, znanstveniki, diplomanti. Svojemu mestu je gradila dragoceno identiteto, spletala pomembne povezave v domačem in mednarodnem prostoru. Zveza bibliotekarskih društev Slovenije ji je v letu 2003 podelila prestiţno priznanje, Čopovo nagrado (T. Tavčar, Utrip Savinjske doline, leto V., št. 10, 29. oktober 2003, str. 19). Z njenim prihodom se je začela knjiţnica povezovati z ostalimi splošnimi knjiţnicami v Sloveniji in vsemi ostalimi zavodi v kraju. Knjiţnica je z njo postala prepoznavna v slovenskem prostoru. Od leta 2002 do leta 2006, ko se je upokojila, je bila direktorica Medobčinske splošne knjiţnice Ţalec. Leta 2006 je prejela Savinovo plaketo z nagrado za vsestransko ustvarjalno delo pri oblikovanju kulturne podobe in ţivljenja. Čeprav je Krčmarjeva v Ţalec vabila mnoge kulturne umetnike, je dajala prednost domačim ustvarjalcem. Smiselno se ji je zdelo, da dela z domoznanci in predstavlja knjige in ljudi iz domačega okolja, da ohranimo spomin in samozavest tega okolja (Urška Selišnik, S knjigo od mladih dni, Novi tednik, št. 25, 28. marec 2006, str. 10). Tako je ostala povezana tudi z Galicijo, sodelovala pri izdaji monografije Galicija, pri izdaji knjige Na svoji koţi Galičanke Magdalene Kovačič Verdel, skrbela za zapuščino Doreta Klemenčiča – Maja, sodelovala na otvoritvi galerije v Galiciji, na kulturnih dogodkih v kraju, v Domu Nine Pokorn Grmovje brala oskrbovancem, z njimi pela, se pogovarjala. »Nimamo veliko pomembnih Galičanov, zato pa so toliko bolj dragoceni,« mi je rekla v pogovoru o spominih na Galicijo.

167 ampak oče je bil velik ljubitelj knjig in smo brali. Spominjam se, da sem kot otrok brala Carskega sla, zgodbe, ki je na primer nekateri nikoli v ţivljenju niso prebrali, pa Jalna, Finţgarja in mnoge druge. Ljubezen do knjiţevnosti mi je vcepil oče, čeprav sem imela v ţivljenju mnogo učiteljev, tudi dobrih učiteljev slovenščine, jezika in knjiţevnosti. Oče mi je bistvo sporočilnosti knjige povedal z Levstikovim Martinom Krpanom. Teh dogodkov, ko smo sedeli na peči, se vsi otroci radi spominjamo. Ţivljenje je bilo trdo, a v šolo smo radi hodili. Spominjam se, da sem šla v šolo s svojo sestro še pred uradnim vstopom v 1. razred. Sedela sem v zadnji klopi, menda sem bila zelo pridna. Poskušala sem zapisati vse, kar je učiteljica pisala na tablo. Bila sem pohvaljena, tako sem se vstopa v šolo resnično veselila.

V najlepšem spominu mi je ostalo šolsko leto 1955/56, ko sem šla v šolo. Imela sem šolsko torbo, v njej pa leseno škatlico za pisala s čudovito ilustracijo. Prvi razred je bil posebno doţivetje. Veliko sem prinesla od doma in učiteljica me je večkrat prosila, da sem pomagala sošolcem. V prvem razredu me je učila najboljša učiteljica na svetu. Ko danes razmišljam o njej, vem, da je ţe takrat imela nekatere metode in načine dela, ki so preţiveli vse didaktike in metodike do danes. Občudujem jo. Še danes jo obiščem. To je bila Ivanka Ambroţič, kasneje poročena Čehovin. Prišla je s Primorske, še danes ţivi v Ţalcu. Takrat so učitelje pošiljali po dekretu v šole. Morala je biti stara okoli 20 let, mislim, da je to bilo njeno prvo delovno mesto. Bila je lepa, imela je takšno zvončasto modro krilo do sredi meč in belo bluzo s krasnim ovratnikom. Najlepša pa je bila njena golobje siva jopica s srebrnimi gumbki kot perlice. Občudovali smo jo. Bili smo seveda otroci in podatek, da prihaja S Primorske, nas je posebej navduševal. Vedeli smo, da je tam morje in prepričani smo bili, da tam rastejo limone in pomaranče, čeprav danes vem, da v Ajdovščini, od koder je prišla, tega ni bilo. Ampak ona je vsakemu učencu za rojstni dan podarila eno pomarančo, če so le bile. Zagotovo pa zvezek – silno tanek, z zelenimi platnicami. To je bilo nekaj posebnega. Tisti, ki smo imeli med počitnicami rojstni dan, tega nismo dobili. Nam otrokom se je usedla v srce in vtisnila v spomin. Znala je prekrasno risati, lepo pripovedovati in bila je mehkega

168 srca. Mi smo imeli doma trdo vzgojo, tako kot vsi otroci takrat, ampak ona je bila mehkega srca, prijazna. V šolo smo prihajali otroci iz različnih okolij. Kjer je bil doma red, so bili otroci bolj čisti in umiti, drugi manj. Spominjam se, da ni bilo stranišča z vodo, šola je smrdela po lizolu – tekočini, ki so jo dajali v vodo. Čistilka je s tem uničevala mrčes, bolhe … Ta vonj me je spremljal tudi kasneje. Spominjam se dogodka, ko sem v nekem hotelu na Češkem mnogo kasneje vonjala lizol in bila blaţena, saj me je spomnil na gališko šolo. Moram reči, da sem silno ţalostna, ker so šolo prodali. To bi lahko bilo krasno središče za kakšno modrovanje, »za dušo privezat«, za druţenje …

Spomnim se, da smo se pri matematiki učili računati s fiţolčki. Vsak otrok jih je prinesel v šolo. Te smo seveda primerjali med sabo. Za računstvo smo imeli učbenik. Pri slovenščini smo imeli čitanko. Spominjam se velikih črk. Npr. črka M in beseda Mama, zraven so bile slike. Učili smo se list za listom. Na koncu prvega razreda smo znali velike in male tiskane črke. Učiteljica je imela barvne krede, z njimi nam je risala. V šoli so skrbeli, da smo govorili knjiţno slovensko, kar se je dalo. Učitelja sta bila skrbna. Spominjam se omare v razredu, v kateri so bile knjige, ki smo si jih lahko sposojali tisti, katerim je učitelj zaupal. V njej je bila knjiga, ki sem jo vzljubila, stara čebelica z naslovom Stavorenska gospa, nizozemska ljudska pravljica. To knjigo sem mnogo let kasneje našla na bolšjem sejmu, po dolgem iskanju. Izpolnila sem si otroško ţeljo in jo imam na polici, znam jo na pamet. Knjiga iz leta 1959 ima hudo poučno zgodbo, kako je potrebno biti skromen in kako se ošabnost kaznuje. Spominjam se tudi knjige Salamonovi rudniki in zbirke pravljic.

Knjige so moje sopotnice od majhnega. Moje prvo srečanje s knjigo je bila knjiga, ki ni bila v slovenščini. Domov jo je nekdo prinesel. Imela je trde platnice, bila je polna lepih, kičastih ilustracij. Vsak večer sem odprla novo stran. Najljubše srečanje s knjigo.

169

V šoli smo takrat ogromno nastopali, bile so različne prireditve. Moj spomin, ki ga rada pripovedujem, pa je vezan na pismo. Pismo tovarišu Titu. Imela sem krasen rokopis in učiteljica Ivanka me je določila, da napišem pismo. Na bel papir. Sneţno bel, ki je bil takrat redek. Učiteljica je imela samo enega. Pismo je nastalo po nareku, za Titov rojstni dan, za štafeto, in takrat smo verjeli, da te stvari v Beogradu berejo. Vedela pa je učiteljica, da mora biti pismo spodobno napisano, saj so bili to časi, ko je bil nadzor velik in tudi učitelje so takrat nadzirali. To smo seveda izvedeli kasneje. Učiteljica me je posadila v klop, pred mene je postavila list papirja in pisalo ter narekovala, a sem se zmotila v tisti silni tremi, pa sva uspeli popraviti. Tega ne bom pozabila.

V tretjem razredu me je učila Pavla Goleţ, v četrtem razredu Silvester Mehtig. Bil je grob učitelj, bali smo se ga. Je pa lepo bral in znal je zaigrati na violino, veliko smo prepevali. Smo pa pri njem pisali s svinčnikom in spominjam se, da smo imeli kasneje na Dobrni silne teţave zaradi tega. Odvadili smo se nalivnega peresa. Je pa učitelj Mehtig imel nekatere dobre zamisli, najlepša so bila novoletna praznovanja. V šoli se je postavila krasna smreka, do stropa, ki smo jo okrasili. Na saneh sta se pripeljala učitelj in dedek Mraz, dobili smo manjša darila. Kdo je poskrbel za njih, se ne spominjam. Kasneje sem izvedela, da so najrevnejši dobili tudi čevlje, a se tega kot otrok ne spominjam. Na praznovanju je bilo ţivahno, glasno, vse je bilo okrašeno, dišalo je po zelenju, prišli so tudi starši in dobro smo jedli. V košarah je bila potica. Vsak je dobil kos in sladkan čaj. Takrat so bila najboljša hrana hrenovke, ne takšne, kot jih poznamo danes, bili smo jih ţeljni in res so bile dobre. Za malico smo takrat v šoli dobili pakete od »unre«. Spominjam se tistega rumenega sira, ki ga nismo poznali, in kakava, ki ga niso znali pripraviti. Mleko je bilo v prahu, kakav je bil grudast in čeprav je bila revščina, smo ga teţko popili.«

Spominjam se, kako so postavljali drogove za elektriko in kako je oče domov prinesel radio. V naši vasi smo imeli prvi radio in seveda so ga sosedje hodili

170 poslušat. Najbolj prisrčen je bil Blaţičev stric. Seveda tudi mi niso vedeli, od kod prihajajo ti glasovi, ampak stric je šel vedno okoli radia gledat, pa je rekel mojemu očetu: ´Dej ti meni Joţek povej, kje so ti ljudje?´ Starejši so veliko poslušali radio Vatikan, čeprav niso nič razumeli, a tam je ţivel papeţ in samo to je bilo pomembno. V začetku smo doma dekleta poslušala radio samo ob sobotah, ko smo ribale podnice. Na radiu Celovec je bila ob desetih oddaja Od pesmi do pesmi, od srca do srca. Tam smo prvič slišale Avsenike, tam smo poslušali stare ljudske pesmi, voščila … To je bil zame prvi stik z glasbo. Marsikatere pesmice sem se naučila iz radia, tudi Sivo kučmo. V šoli sem jo potem zapela učiteljici, čeprav sama nisem imela preveč dobrega posluha, in nato so se jo vsi naučili.«

Iz otroških časov se kulturnih dogodkov v kraju, razen ţe omenjenih proslav šoli, ne spominja. Ko je odšla v srednjo šolo v Celje in kasneje v Maribor, je izgubila stik z Galicijo. Spominja pa se gledališke igre Dekle iz Trente, v kateri je igral njen brat, reţirala je učiteljica Vida Malis. Pravi, da je bil to za druţino poseben dogodek. Tudi vsi krajani so se je veselili, ponosni so gledali svoje sokrajane. Spominja se tudi prvega koncerta v Galiciji, igrali so Beneški fantje, veselic na prostem in odprtja zadruţnega doma. »Izjemen dogodek v Galiciji je bil, ko smo v zadruţnem domu prvič gledali film na velikem navadnem platnu. Galičani so bili neizmerno navdušeni nad gibljivimi slikami.«

Srečko Reher290, 17. 5. 1956, Šumijev Sreči

»Na začetke mojega šolanja me veţejo zelo lepi spomini. Prvič sem prag gališke podruţnične šole prestopil v šolskem letu 1963/64. Še danes se spomnim prvega šolskega dneva, ko sem tudi prvič odšel od doma in se znašel v druţbi tujih sovrstnikov. V posameznem oddelku nas je bilo malo, verjetno ne več kot deset. V

290 Srečko Reher, univ. dipl. teol. in univ. dipl. slov., zaposlen na Biotehniški šoli v Mariboru kot profesor slovenščine. Je urednik revije Znamenje, avtor številnih prispevkov, posebej zasluţen za ohranitev dediščine škofa dr. Vekoslava Grmiča. Ves čas je povezan z Galicijo in Galičani, v cerkvah na Gori, v Galiciji in na Pernovem občasno mašuje. Je izjemen poznavalec zgodovine v teh krajih, tudi meni je pri diplomskem delu veliko pomagal. Sodeloval je tudi z Medobčinsko splošno knjiţnico v Ţalcu na literarnih večerih.

171 razredu pa sva bila hkrati po dva letnika, tako da je naša učiteljica učila pol učne ure prvi razred in pol drugega. Enak sistem je bil tudi v 3. in 4. razredu. V prvem poletju smo pisali s svinčnikom, šele v drugem pa smo začeli pisati s peresniki. Vsaka klop je imela vdelana dva črnilnika, kamor se je natočilo črnilo, ki se je ob lovljenju med odmori kaj rado polilo po tleh. Krivca pa sta takoj prejela ţico, s katero sta morala postruţiti tla. Poleg osrednjih predmetov slovenščine in matematike so mi posebej ostali v spominu zeleni zvezki, kamor smo pisali lepopis. Ker šola ni imela telovadnice, smo telovadili pred njo, kar na cesti, ki je vodila do cerkve. Poleti smo v glavnem tekali in igrali boj med dvema ognjema, ţogo pa iskali na strmem travniku ali v gozdu pod šolo. Zelo zanimivi so bili odmori: poleti smo jih izkoristili za lovljenje in prišli k pouku pogosto s potolčenimi nogami in rokami in krvavi. Šola je bila tudi središče kulturnega dogajanja. Pozimi so v njej pogosto organizirali predavanja in še posebej imenitna so bila tista, na katerih je predavatelj predavanje podkrepil z diapozitivi. Proslave ob različnih drţavnih praznikih pa so se odvijale vedno v domu krajanov v Galiciji. Še danes znam na pamet marsikatero pesem, ki sem jo recitiral na proslavi. Poleg šole je bila najbolj zanimiva pot domov, ki smo jo izkoristili za igre z ţogo ali pa skakanje prek potoka. Nekoč je pozimi ob odjugi precej narasel. Ko smo se vračali domov, smo se preizkušali, kdo ga bo preskočil na najširšem delu. Prišel sem na vrsto, da poskusim s preskokom, a mi je spodrsnilo in pristal sem sredi vode. Domov sem prišel z od mraza otrdelo obleko in šklepetajočimi zobmi, kar sta takoj opazila oče in mati in me temu primerno kaznovala. Vse pa se je močno spremenilo, ko smo peti razred nadaljevali v Ţalcu.«

Vida Malis, poročena Naraks, učiteljica v Galiciji

»Ti otroci so bili nekaj posebnega. Ţiveli so v teţkih socialnih razmerah, pred šolo so morali delati v hlevih. Imeli pa so srčno kulturo in bili kljub teţkemu ţivljenju pridni, spoštovali so starejše in imeli odnos do dela.« »Ob prihodu v šolo v Galiciji, v šolskem letu 1960/61, me je sprejel nadučitelj Silvester Mehtig. Nekaj let sem poučevala tretji in četrti razred v kombinaciji,

172 pozneje pa prvi in drugi razred. Najprej sva učila dva učitelja, pozneje sta prišla še Milica Pešec in Milan Jezernik. Učenci in starši so me sprejeli zelo lepo. Bila sem članica vseh društev v kraju, največkrat pa tajnica. Pisala sem zapisnike in jih pošiljala zahtevanim ustanovam. Gotovo je to razvidno iz kronike. Ti otroci so bili nekaj posebnega. Ţiveli so v teţkih socialnih razmerah, pred šolo so morali delati v hlevih. Imeli pa so srčno kulturo in bili kljub teţkemu ţivljenju pridni, spoštovali so starejše in imeli odnos do dela. Šolo so obiskovali iz petih vasi, hodili so v skupinah, čakali, pazili drug drugega. Spominjam se, da so bile v letih 1961/1967 zelo hude zime. Hodili so pa zamrznjenem snegu, bilo ga je toliko, da so se videli samo vrhovi smrek. Niso imeli smučarske opreme, le sanke ali deske na pasove, nogice so nataknili vanje in se spustili po bregu. Večkrat so si podrgnili koţo nog, ker so bili slabo oblečeni. Teh otrok je bilo več kot otrok premoţnejših staršev. Ko jih je zazeblo, so svoje ročice dajali v moje dolge lase in si jih pogreli. Še danes, kadar se srečamo, mi učenci povedo, kako se spominjajo, da sem skrbela za njih in sušila njihova oblačila ob peči, roke pa so si greli tudi v topli vodi, ki sem jim jo pripravila. Kupovala sem tudi šolske potrebščine tistim, ki jim jih starši niso mogli. Lepi spomini in vtisi otrok so najlepše darilo za moje delo. Ko se je število otrok povečalo, je pouk potekal tudi popoldne. Telovadbo smo imeli za cerkvijo, na manjši travni površini, če je bilo lepo vreme. Ob slabem vremenu pa smo odprli okna in delali vaje za zdravje. Veliko časa smo namenili gledališču, dramskim uprizoritvam, kjer so učenci pokazali svojo ustvarjalnost. Največkrat pa smo igrali tako imenovano igro vlog: prihod v trgovino, na pošto, k zdravniku. To je bilo sila pomembno, saj otroci tega niso bili vajeni, trgovine in pošte niso poznali vsi. Po vsakem individualnem nastopu smo izraţali svoja mnenja o igri, glasbi, kostumih, maski. Učenci so sami odgovarjali, zastavljali dodatna vprašanja, izraţali mnenja, pozitivna in negativna, učili so se kritičnosti, samostojnosti, izgubljali so tremo. Imeli smo integracijo telovadbe, glasbene vzgoje, likovne vzgoje. Šli smo se gledališče, kjer smo se naučili lepega govorjenja, javnega nastopanja in lepega obnašanja. V šoli smo imeli tudi radio, to je bilo posebej imenitno. Deloval je tudi šahovski kroţek, kar dvakrat smo odšli v Ljubljano na tekmovanje in bili zelo uspešni.

173

V teh časih je bilo učiteljevo delo kontrolirano, v inšpekcijo je prišel ravnatelj ali pomočnik centralne šole, nadzorniki ali inšpektorji Zavoda za šolstvo Celje. Spominjam se prvega nadzornika g. Strehovca, ki se je pripeljal z motorjem. Pri pouku je prisostvoval, pregledal šolske potrebščine, zvezke in izdelke, se pogovarjal z učenci in nadučiteljem Silvestrom Mehtigom. Imela sem vse v najlepšem redu in prejela odlično spodbudo za nadaljnje delo. Drugi inšpektor, g. Kobal, je bil še stroţji. Ves dopoldan je bil v učilnici, naslednji dan smo imeli štiri ure razgovora z njim, z nadučiteljem in učiteljema iz šole v Pirešici, z Alojzem in Marijo Jazbec, tretji dan pa na centralni šoli v Ţalcu z ravnateljem. Se je tudi zgodilo, da je kakšen delavec ostal brez sluţbe. Nadučitelja Mehtiga so premestili na drugo delovno mesto in po devetih mesecih sluţbe sem postala vodja šole v Galiciji. V sluţbo je prišla Milica Pešec. Z njo sva sodelovali na vseh področjih. Učitelj je bil središče vsega dogajanja v kraju. Spominjam se, da sem bila tajnica socialne komisije, moje prošnje so bile vedno rešene pozitivno. Revnim ljudem sem pomagala, da so lahko izpolnili svojim otrokom vsaj nekaj skromnih ţelja. Nato sem zbolela in nadomestil me je Joţe Krulec. Ostala sem vodja kuhinje. Odlično sva sodelovala. Z otroki smo znali zasluţiti kakšen priboljšek, pobirali smo sadje, poljske pridelke, zelišča. Sama sem večkrat delala na njivah, pomagala ljudem, tudi oni so pomagali meni, vzpostavili smo vez, ki traja še danes. Ţivela sem s krajem in za ljudi. Najlepši spomini segajo v delo z mladinsko organizacijo. V mojem času je bilo vanjo vključenih petintrideset mladincev, s katerimi smo uprizarjali odlične gledališke igre. V zadruţnem domu smo čez noč naredili gledališki oder, ki smo ga v času obiranja hmelja vsako leto podirali. Vadili smo pozno v noč. Z igrami smo gostovali po različnih krajih Savinjske doline, vozili smo se z lojtršnim vozom. Rekvizite smo vozili s traktorjem, obleke smo si šivali sami. Na zaključku sezone smo organizirali piknike in druţenja s sosednjimi društvi. Mojo poklicno pot sem nadaljevala v Šempetru, tam sva si z moţem postavila hišo, a na Galicijo imam lepe spomine. Tisti mir, spokojnost, zemlja in čudoviti ljudje …!«

174

Milan Rozman, upravitelj šole in učitelj v Pirešici do leta 1958 do leta 1962

»Rad sem bil v Pirešici. Tista slika! Tisti barviti pogled od šole proti Gorci mi je bil zelo všeč. Ţeni Erni malo manj, a vsemu navkljub sva se kasneje vračala v te kraje, še dolgo po tem, ko nisva več sluţbovala v Pirešici. Ţena je bila mila, blaga duša, otroci so jo imeli zelo radi. Tudi mene, čeprav sem bil strog, kot mi pripovedujejo še danes. Skoraj vsako leto se namreč vrnem v te kraje, med ljudi. Da se pogovarjamo. Z mojimi učenci.«

Otroci so radi hodili v šolo, a so morali takrat precej delati doma. Z ţeno sva stanovala v šoli, spodaj v pritličju. Sobe so bile tako visoke kot učilnice, tri sobe sva imela in kuhinjo ter veliko shrambo. V šoli je bila tudi šolska kuhinja, zaposlena je bila kuharica, ki je bila hkrati snaţilka . Bil sem upravitelj šole, danes je to vodja šole. V mojem času je bila šola podruţnica OŠ Ţalec. Ţena je učila prvi in drugi razred, jaz pa tretji in četrti. Zanimivo je, da so takrat ugotavljali, da je boljša kombinacija prvega in tretjega razreda ter drugega in četrtega. In še ena zanimivost, takrat so bile v šole, ki so imele kombiniran pouk, zaradi laţjega dela uvedene šestdesetminutne šolske ure, drugi so imeli petinštiridesetminutne. Poučevanje v kombiniranih oddelkih je bilo namreč zahtevno, vedno je zmanjkalo časa za ene ali druge, s podaljšanjem šolske ure je bilo malo laţje. Meni se nasploh zdi grozljivo, kako je danes, ko mora vse drţati kot pribito. Ţe takrat smo malo prilagajali, ure telovadbe npr. so bile nekoliko daljše ali pa pouk v naravi in podobno. Spominjam se, da sem prišel v šolo brez izkušenj. Študiral sem v Mariboru, v sklopu študija sem imel le eno hospitacijo v kombiniranem oddelku, to je bilo vse. Grozljivo je, dokler se ne znajdeš. Šele ko spoznaš delo, otroke in se organiziraš, postane delo v kombiniranem oddelku zanimivo. Veliko smo se naučili, mnogi moji učenci so danes doktorji znanosti. Otrok mora biti bister, discipliniran, imeti mora voljo in delovne navade pa spodbudo od doma. Dobro smo delali, na šolo so hodili dijaki iz učiteljišča v Celju, tu so bili tudi na praksi, hospitirali so tudi učitelji iz drugih šol. Inšpektor je ure označil kot »vzorčne«.

175

Izjemno pomembno se mi zdi to, da smo takrat imeli lepopisje, ocenjevali smo delo in obliko. Temu smo posvečali veliko časa in pozornosti. Danes, torej 50 let kasneje, pa vidim, da otroci pišejo tako, da sami za sabo ne znajo brati. Veliko se je spremenilo od takrat. Otroci so imeli izjemno radi tudi šolske ure, ki so bile drugačne, npr. pri predmetu domoznanstvo in prirodoslovje smo veliko izdelovali iz lesa, iz vezne plošče. Imeli smo ţagice za rezljanje in ustvarjali čudovite izdelke, ki smo jih pobarvali, polakirali in tudi razstavljali. Mnogi niso verjeli, da so to izdelki učencev. Tudi izvenšolske dejavnosti so otroci redno in mnoţično obiskovali. Sodelovali so v raznih kroţkih: ročna dela, tehnični kroţek, šahovski, strelski in prometni. Vsako leto so ob koncu leta izdelke razstavili v šoli, zanimanje je bilo tudi med odraslimi. Okoli šole je bila drevesnica, telovadba smo imeli na travnati površini, ki je bila velikokrat blatna. Otrokom smo poskušali olepšati ţivljenje. Ko smo postavljali novoletno jelko, smo poprosili, da so kmečke ţene napekle pecivo, ki smo ga razdelili med otroke. Sredstva smo zbirali na razpisih podjetij in organizacij ter z lokalnimi akcijami, ki so jih izvedli člani šolskega odbora. S tem denarjem smo pogostili vse šolske in predšolske otroke od prvega leta dalje. Za kolektivno darilo so otroci dobili radijski sprejemnik, sani, orodje za rezljanje ter juto in prejo za ročna dela. V tovarno Juteks sem hodil prosit za kakšno blago za otroke. Hudi časi so bili takrat, revščina je bila. Otroci so morali vse popoldneve precej delati. Sicer niso izostajali od pouka, a spodbude od doma niso imeli. Redki so bili tisti, katerih starši so bili toliko ambiciozni, da so otroke spodbujali. Kulturno ţivljenje je bilo pestro, proslave so bile v šoli. Bil sem tudi reţiser, z odraslimi smo prirejali igre. Na občnem zboru v letu 1959 so me izvolili za društvenega predsednika kulturnega društva in reţiserja. Na pomlad je bila uprizorjena igra Milijon teţav. Ţena Erna je bila šepetalka. Društvo si je lepo uredilo svoj prostor v zadnji sobi v šoli. Z ţeno nisva bila dolgo v Pirešici, Erna osem let, jaz štiri, nato sva bila premeščena v Slovenske Konjice, a je spomin na Pirešico v meni danes še kako ţiv, lep, barvit. Spet pridem.«

176

Nada Jelen, rojena Draţnik, učiteljica v Veliki Pirešici, vodja POŠ Trje291

»Nikoli nisem pomislila, da bi šla učit na veliko, mestno šolo, in če bi se še enkrat odločala, bi se enako. /… / Uresničile so se besede ravnateljice Irene Kolar iz govora ob otvoritvi šole: ´Imate novo šolo. Zdaj pa je na vas, da jo udomačite.´ Kot je rekla lisica Malemu princu. Zadovoljni smo v lepi, novi šoli, njen razvoj pa gotovo še ni končan.«

»Moja poklicna pot se ţe 35 let odvija na podruţnični šoli, najprej v Veliki Pirešici, zdaj pa na Trju. Ker sama kot učenka izhajam iz podruţnične šole, sem po diplomi ţelela svoje znanje, ljubezen do otrok in toplino razdajati prav otrokom na kakšni podruţnični šoli.

Čeprav nisem iz istega kraja, ampak iz sosednje vasi, sem neizmerno rada prihajala na staro šolo v Veliki Pirešici in prav tako zdaj na POŠ Trje. Nikoli nisem pomislila, da bi šla učit na veliko, mestno šolo, in če bi se še enkrat odločala, bi se enako.«

291 Nada Jelen je učiteljica in vodja POŠ Trje. Skrbi za njen razvoj in vizijo. Izjemno je dejavna v šoli, v Galiciji, na Ponikvi in tudi drugje. Za svoje strokovno delo je prejela Priznanje društva učiteljev podruţničnih šol Slovenije. V utemeljitvi so zapisali: »Nada Jelen, učiteljica in vodja, svoje delo opravlja vestno in odgovorno. V pouk vključuje sodobne metode in oblike dela. S svojim aktivnim strokovnim delovanjem je veliko pripomogla k ugledu učiteljev za kombiniran pouk. Pripravila je predavanje na strokovnem posvetu DUPŠ. Bila je vodja inovacijskega projekta z naslovom Modeli povezovanja podruţnične šole z matično in okoljem. Njeno delo se je odraţalo tudi v Društvu učiteljev podruţničnih šol. Bila je tudi med ustanovnimi članicami ter 10 let članica UO DUPŠ. S svojim delom je mladim vzor, saj jim privzgaja ljubezen do narave in gora. Kdor ljubi naravo in z njo ţivi, je brez dvoma dober človek in učitelj.« Poleg tega je dobitnica številnih drugih priznanj, ki ponazarjajo njeno delo, med drugimi je prejela: priznanje KS Galicija za aktivno delo v kraju, srebrno Savinovo priznanje za delo na kulturnem področju, priznanje PD Ţalec, srebrno priznanje Planinske zveze Slovenije, leta 2002 Grb Občine Ţalec. Aktivna je tudi v domačem kraju, na Ponikvi: 20 let je bila predsednica Kulturnega društva Ponikva, 10 let je bila predsednica Turističnega društva Ponikva - tudi njegova ustanoviteljica. V zadnjem mandatu je svetnica v Občinskem svetu Občine Ţalec.

177

Rojena sem bila na Ponikvi pri Ţalcu v kmečki druţini z dvema otrokoma. Oče je bil vaški pisar, govorec na pogrebih ter aktiven član v nekaterih društvih v kraju. Zelo veliko je bral. Doma so bile knjige Mohorjeve druţbe in nekaj časopisov. Mati je izhajala iz delavsko-gostinske druţine. Končala je trgovsko šolo, zelo je cenila izobrazbo. Spominjam se, da sem si zelo ţelela iti v šolo. Ţe takrat sem govorila, da bom učiteljica in mislim, da so mi ta poklic v zibel poloţile dobre vile. Takrat so se po kraju širile govorice, da na Ponikvi uči zelo prijazen učitelj Joţe Krulec. Ţe kot petletna deklica sem večkrat šla s starejšimi šolarji na obisk v šolo in prisostvovala pouku. Čeprav je od takrat minilo ţe 50 let, so mi ti obiski ostali v ţivem spominu.

S sedmimi leti sem se všolala v 1. razred in še zelo dobro se spominjam prvega šolskega dne. Imela sem novo obleko in rjavo torbo (aktovko). V tri kilometre oddaljeno šolo sem šla peš, brez staršev, s sosedovo deklico. A ni bilo teţko. In potem tako vsak dan v šolo in nazaj domov, poleti in pozimi. Zelo rada sem hodila v šolo na Ponikvo, čeprav sta bila učitelja zelo stroga, tudi palice se spominjam. A jaz nisem imela teţav. Nikoli nisem ostala »zaprta« po pouku. V 5. razred pa sem se vozila s šolskim avtobusom v OŠ Ţalec. Tudi tu mi je bilo lepo. Spominjam se mnogih dobrih učiteljev in učiteljic. Ko smo bili v 6. razredu, so ukinili pouk ob sobotah. Otroci smo bili tega veseli, učitelji pa kar nekoliko skeptični. V spominu mi je ostalo tudi čakanje na prevoz domov. Krajšali smo si ga z igranjem igre med dvema ognjema v senci za staro šolo v Ţalcu. Prijetni so tudi spomini na sprejem v pionirsko in kasneje v mladinsko organizacijo. Bili smo ponosni.

Šolanje sem nadaljevala na Pedagoški gimnaziji v Celju in končala dveletno Pedagoško akademijo na dislociranem oddelku PA Maribor v Celju. Leta 2001 sem ob izrednem študiju diplomirala še na visokošolskem študiju Univerze Maribor, smer razredni pouk.

Moje poučevanje se je pričelo septembra 1979 na OŠ Petrovče, najprej v 5. razredu in kasneje v 4. razredu. Tu sem poučevala šest let.

178

Leta 1983, ko se je upokojila dolgoletna učiteljica Marija Jazbec na podruţnični šoli v Veliki Pirešici, sem ravnatelju izrazila ţeljo, da bi šla na podruţnico, čeprav so takrat še veljali pomisleki, da z manjših šol prihajajo otroci z manj znanja zaradi kombiniranih oddelkov ter številčno polnih razredov. Slišati je bilo tudi opazke, da me je kot mlade prizadevne učiteljice škoda za podruţnico. A bila sem idealistka in odločna. Z ljubeznijo, veseljem in prizadevnostjo sem se razdajala malim, ukaţeljnim glavicam in skupaj s sodelavkami dokazovala, da so tudi otroci na podeţelju sposobni in da lahko veliko doseţejo. Tako smo čez nekaj desetletij v DUPŠ v Šolskih razgledih celo zapisali: »Podruţnične šole, lokomotiva slovenskega šolstva.« Zelo smelo, zelo korajţno, a hoteli smo povedati, da so podruţnične šole pomembne za razvoj slovenskega šolstva in podeţelja. Na POŠ Velika Pirešica sem 17 let poučevala 1. in 2. razred, večinoma v kombiniranem oddelku. Včasih pa zaradi nihajočega števila otrok tudi »čisti« 1. razred. Bila sem »elementarka«, kot so rekli nekoč. Spominjam se preštevilnih popoldanskih strokovnih izobraţevanj, občinskih aktivov in študijskih skupin, ki sem jih obiskovala za vsak razred posebej, nato pa še za kombinacijo. Delo v kombiniranem oddelku je zahtevalo veliko priprave, didaktičnih pomagal, saj si izvajal diferenciacijo v diferenciaciji. Vodenje šole sem prevzela po upokojitvi učitelja in dolgoletnega vodje Alojza Jazbeca, leta 1986.

Kot vodja sem spremljala pogovore v zvezi z izgradnjo ene šole v isti KS, vendar je prizadevanja za to vodil ravnatelj OŠ Petrovče, domačin Joţe Krulec. Smo pa ţe od leta 1986 s POŠ Galicija pripravljali skupne krajevne proslave, eno leto v Zadruţnem domu v Galiciji, naslednje leto v gasilskem domu v Pirešici. Tako se je s prireditvami počasi pričelo zdruţevanje, čeprav je bilo na začetku tudi nekaj nasprotovanja med ljudmi. Pred tem smo razpravljali tudi o tem, da bi imeli dva čista razreda v Galiciji in dva čista razreda v Veliki Pirešici in da bi otroke vozili na obe šoli. Kombinirani pouk je imel negativen prizvok. Ključni argument za novo šolo pa je bila uvedba devetletke, ki je zahtevala določene prostorske pogoje, ki jih ni bilo na nobeni šoli. To pa so krajevni in lokalni

179 funkcionarji izkoristili za gradnjo skupne šole. Priprave so hitro stekle. Najprej je bila za pusta šaljiva postavitev temeljnega kamna, nato pa za krajevni praznik leta 2000 »ta zaresna.« Bilo je nekaj pogajanj z ustanoviteljem o velikosti šole. Ţal je obveljala manjša varianta, a se je šola kmalu pokazala za premajhno, saj je število otrok v vrtcu in šoli naraslo.

Šolo smo slovesno odprli 8. septembra 2002 ob 11. uri. Pred šolo je stal velik prireditveni šotor. Krajani so postavili sedem mlajev, iz vsakega zaselka po enega. Zbralo se je zelo veliko ljudi. Ministrstvo je zastopal mag. Miklavčič, Zavod za šolstvo RS pa dr. Fani Nolimal.

Po dveh letih je šola dobila prizidek - za šolske potrebe nadstandardno telovadnico. Upravljata jo Krajevna skupnost in športno društvo Hofrain, uporabljamo pa vsi. Šola ima tudi astronomsko opazovalnico, ki jo upravlja Astronomsko društvo Srečko Lavbič Ţalec. Ker je šola kmalu postala premajhna, je KS podstrešje preuredila v tri učilnice ter prostore za KS. Radi bi uvedli še popolno devetletno POŠ Trje, a je zmanjkalo prostora in denarja. Zdaj smo v novi šoli ţe 13 let. Ugotavljam, da je bila odločitev o novi, skupni šoli pametna iz dveh razlogov: odpravila je kombinirane oddelke, predvsem pa je povezala krajane KS Galicija.

Uresničile so se besede ravnateljice Irene Kolar iz govora ob otvoritvi šole: ´Imate novo šolo. Zdaj pa je na vas, da jo udomačite.´ Kot je rekla lisica Malemu princu. Zadovoljni smo v lepi, novi šoli, njen razvoj pa gotovo še ni končan.

180

Sonja Rebernik, učiteljica in vodja šole v Galiciji292

»Priznati moram, da so bila leta poučevanja v Galiciji moja najlepša leta sluţbovanja. Šola v Galiciji je bila šola odprtih vrat. Otroci in starši so vanjo vstopali brez zadrţkov, v njej so se čutili sprejete in spoštovane. Enako velja za vse, ki smo na šoli poučevali. /…/ Rada se spominjam vseh otrok, ki sem jih poučevala. Ko se danes srečujem z njimi, sem ponosna /…/.«

»Na šoli v Galiciji sem poučevala osemnajst let, in sicer od leta 1984 do leta 2002. Bila sem tudi vodja podruţnične šole. Po petih letih poučevanja na centralni šoli sem na ţeljo ravnatelja prevzela izpraznjeno mesto učitelja v kombiniranem oddelku na POŠ Galicija. Prvi dnevi so bili zame zelo stresni. Šola je bila majhna, v njej sta bili le dve učilnici, v vsaki pa je bilo blizu trideset otrok. V učilnicah so bile stare šolske klopi in dotrajani stoli. Učilnici sta bili ločeni z dolgim hodnikom, ki je hkrati sluţil za garderobo. Na koncu hodnika so bile sanitarije, levo za fante, desno za deklice. Tla so bila obloţena s ploščami iz umetne mase. Za učitelje je bila majhna zbornica, vstop vanjo je bil kar iz razreda. V spodnjih prostorih šole je bila majhna kuhinja, zapuščena krajevna knjiţnica in kurilnica. Kuhinjo smo imenovali mlečna kuhinja. V njej je bil štedilnik na trdo gorivo, pomivalno korito, mali električni grelec za vodo in dve omarici. V tej kuhinji se je pripravljala otroška malica. Malice so bile zelo skromne. Mleko smo dobivali na bliţnji kmetiji. Otroci so na

292 Sonja Rebernik je ţe 35 let zelo uspešna in prizadevna učiteljica, rezultati njenega dela so vidni pri pouku in številnih izvenšolskih dejavnostih in projektih. Najvidnejše uspehe dosega s svojo gledališko dejavnostjo, ki jo vodi ţe 30 let. Začela je na Podruţnični šoli Galicija in nadaljevala na Osnovni šoli Petrovče. Z zavzetostjo in notranjim občutkom, ki je lasten le nekaterim, se loteva vsega, kar je povezano s kulturo. Njeno delo z mladimi je izjemnega pomena. Dela s srcem. V tridesetih letih njenega ustvarjanja se je nabralo ogromno gledaliških predstav, prireditev, proslav, natečajev, tekmovanj, projektov idr. S prireditvami v šoli, za kraj in občino veliko prispeva tudi k razpoznavnosti šole, ugledu šole in povezovanju z ljudmi. Skoraj vsako leto sodeluje na Območni reviji otroških gledaliških skupin, uvrstila se je tudi ţe na regijska srečanja. Kritike njenih predstav so vedno izredno pozitivne. Vsako leto s skupino mladih pripravi raziskovalno nalogo, s katero sodeluje na prireditvi Mladi raziskovalec Občine Ţalec, ter v drţavnem merilu, kjer je prejela ţe osem zlatih priznanj. V Krajevni knjiţnici Petrovče je pripravila ţe več literarnih večerov. Zelo odmevno je bilo njeno sodelovanje v projektu Miška Zgodovinskega arhiva Celje. V letu 2010 je prejela srebrno Linhartovo značko za več kot 20-letno udejstvovanje v ljubiteljski gledališki dejavnosti, v letu 2015 Savinovo priznanje za delo na kulturnem področju (arhiv OŠ Petrovče).

181 poti v šolo v trgovini vzeli dve veliki vreči kruha in ga prinesli v šolo. Ostalo hrano sem morala nabavljati kar sama. V spodnjih prostorih stavbe je bila kurilnica s pečjo na trda goriva. Drva smo nabavljali pri kmetih, premog pa v premogovniku v Velenju. Kurila nam je starejša domačinka. Če je slučajno zbolela, sem morala peč zakuriti jaz. Prvo leto ob prihodu na podruţnico sem poučevala kombinacijo prvega in tretjega razreda, skupaj osemindvajset učencev. Kasneje pa sem skoraj vsa leta poučevala kombinacijo prvega in drugega razreda. Začetek dela na podruţnični šoli je zame predstavljal velik izziv. Močni razredi, kombiniran pouk, veliko otrok z učnimi teţavami in tudi sama prestavitev iz centralne šole so me v začetku spravljali dobesedno v strah in obup, da tega ne bom zmogla. Takratni ravnatelj, gospod Joţe Krulec, me je vseskozi spodbujal in mi pomagal prebroditi začetno krizo. Vsi strahovi so prav kmalu zbledeli. Ugotovila sem, da so ti otroci posebno prisrčni, spoštljivi, pošteni in voljni delati. Ne le otroci, tudi starši so bili prijazni, imeli so spoštljiv odnos do šole in učiteljic. Radi so pomagali pri različnih opravilih, kot je bilo ţaganje drv, spravljanje premoga, čiščenje snega v okolici šole... Kot posebnost moram omeniti še zelo korekten odnos z gališkim ţupnikom in njegovo kuharico. V tistih časih ni bilo ravno zaţeleno, da bi učitelji komunicirali z ţupniki. Naš ţupnik pa je bil nekaj posebnega. Otroci so se smeli igrati po vseh površinah okoli cerkve. Lahko so si nabirali sadje. Če je v cerkvi bilo kakšno slavje in so imeli pogostitve, smo bili v šoli vedno deleţni piškotov in drugih sladic. Njegova kuharica nam je velikokrat spekla kruh v krušni peči. Skratka, delo na podruţnični šoli mi je potihoma zlezlo pod koţo in me začelo neizmerno osrečevati. Ko pomislim na vsa leta mojega dela v Galiciji, bi na drugo mesto, takoj za poučevanjem, uvrstila delo na kulturnem področju. Vsa leta sem organizirala številne šolske in krajevne prireditve. Vse do osamosvojitve je bila prva večja prireditev v šolskem letu ob dnevu republike. Prvošolce smo sprejeli v pionirsko organizacijo, pripravili pa smo zelo bogat kulturni programi. Obeleţili smo vse praznike: dan mrtvih, dan JLA, krajevni praznik, novo leto, dan ţena, dan OF, praznik dela. Tudi kurirčkovo torbico smo nosili. Na šoli so delovali recitacijski in dramski kroţek ter pevski zbor. Prvi dve dejavnosti sem vodila sama, zbor pa so

182 poučevale učiteljice iz centralne šole. Kulturni programi so se vrstili skozi celo šolsko leto. Ob večjih praznikih so bile prireditve v zadruţnem domu v Galiciji, nekaj smo jih imeli kar na šoli. Prireditve so bile vedno zelo obiskane. Šola je v preteklosti predstavljala pravo kulturno središče kraja. Vseh osemnajst let v Galiciji sem bila mentorica dramskega kroţka, čeprav prej nisem imela izkušenj z gledališčem. Pridobivala sem jih skupaj z otroki. Prva igrica O mlinarju je bila prava katastrofa. Bila pa je odskočna deska za naprej. Hitro sem uvidela, kaj in kako moram delati, da bo predstava uspešna. Otroci so v učenju igric zelo uţivali, z njimi pa tudi jaz. Vsako leto smo se naučili vsaj tri prizorčke. Izbirali smo aktualno tematiko: partizanske igre za dan republike, za novo leto besedila o dedku Mrazu, pa kaj primernega za dan ţena. Večkrat smo se uspešno udeleţili srečanj mladih gledališčnikov. Tudi pri dramskem kroţku so mi pomagali starši. Mame so šivale kostume, očetje pa so mi pomagali pri sceni. Bilo je kar nekaj zelo odmevnih prireditev. Posebno slovesno je bilo ob praznovanju občinskega praznika občine Ţalec, ki se je leta 1989 odvijalo v Galiciji. Prav tega leta smo praznovali 145 let šolstva v Galiciji. V kraju so se odvijale številne prireditve in slovesno so odpirali razne adaptacije in gradnje. Pred šolo smo s kulturnim programom obeleţili visoko obletnico šolstva, v učilnicah pa je bila razstava likovnih del Doreta Klemenčiča - Maja. Z obiskom nas je počastil takratni predsednik predsedstva SR Slovenije Janez Stanovnik. Slovesno je bilo tudi ob osamosvojitvi Slovenije. Leta 1994 so člani krajevnega kulturnega društva, katerega članica sem bila, sklenili, da bi v pomladnih mesecih izvajali različne športne in kulturne dejavnosti in jih poimenovali Gališki dnevi. V okviru teh dni smo na šoli organizirali likovne delavnice učencev Spodnje Savinjske doline. Vsako leto smo v uvodu pripravili krajši kulturni program, po končanih delavnicah pa smo uredili razstavo v Domu krajanov Galicija. Z učenci smo sodelovali tudi pri športnih dejavnostih. Gališki dnevi so pripomogli k ureditvi športnega igrišča za potrebe šole, in sicer ob cesti pod šolo. Vesela sem, da so Gališki dnevi še vedno »ţivi«. Naša takratna šola ni imela ne telovadnice in ne igrišča. Telovadbo smo izvajali v okolici šole in cerkve. Tekali smo po gozdu, plezali na drevesa, igre z ţogo smo igrali na šolskem dvorišču in nemalokrat nam je ţoga pobegnila v dolino. Pozimi

183 smo se sankali, kepali in delali sneţake. Ob slabem vremenu smo se razgibali kar v učilnici. S pomočjo staršev smo izdelali lesena igrala za šolo: gugalnice, lesen vlak in plezala. Med telovadbo smo večkrat tudi delali. Čistili smo okolico, spravljali premog in drva, pomagali kmetom pri spravilu poljščin. Kako je bil kraj povezan s šolo, priča tudi to, da so se v šoli srečevali upokojenci in borci NOB, tu so imeli vaje pevci odraslega in mladinskega pevskega zbora, več let so bile v njej organizirane plesne vaje za odrasle, ob nedeljah so organizirali merjenje krvnega tlaka in sladkorja. Kar nekaj let je v šoli delovala krajevna knjiţnica. To so kasneje spremenili v vrtec, v katerem je bilo prostora za eno skupino. V popoldanskem času je bil tu organiziran potujoči vrtec za otroke, ki sicer niso bili vključeni v redno varstvo. Rada se spominjam vseh otrok, ki sem jih poučevala. Ko se danes srečujem z njimi, sem ponosna, saj jih je veliko zelo izobraţenih in uspešnih. Čeprav so bili pogoji za delo zelo skromni, so se veliko naučili. Po štirih letih so šolanje nadaljevali na centralni šoli v Petrovčah. Vesela sem, da sem imela moţnost opravljati tako celovito in pestro delo. Od otrok in njihovih staršev sem se veliko naučila. Priznati moram, da so bila leta poučevanja v Galiciji moja najlepša leta sluţbovanja. Šola v Galiciji je bila šola odprtih vrat. Otroci in starši so vanjo vstopali brez zadrţkov, v njej so se čutili sprejete in spoštovane. Enako velja za vse, ki smo na šoli poučevali. Delo na šoli sem zaključila leta 2002, ko sta se šoli Velika Pirešica in Galicija zdruţili v eno šolo, POŠ Trje. Vrnila sem se na centralno šolo v Petrovče, kjer še vedno učim.»

184

8 IZ „VAŠKE“ ŠOLE V SVET

Vsak dan postojim na kriţpotjih, svoboden sprašujem se: Kam? In krenem po stari, izhojeni poti, in vem, da ne morem drugam. (Ciril Zlobec)

Poglavje je namenjeno Galičanom, ljudem, ki so zaznamovali naš kraj in ponesli »Galicijo« izven meja Slovenije. Kar nekaj jih je ali pa malo, kakor koli človek pogleda, a so toliko bolj dragoceni. Zagotovo bi lahko v to poglavje umestila še katero ime, preproste ali izobraţene ljudi, tiste, ki se dolga leta trudijo, da kraj ţivi, vse ustvarjalce kulturnega, šolskega, športnega, gasilskega, političnega, literarnega … ţivljenja v kraju. Navajam »največje med velikimi!«

Dore Klemenčič - Maj, slikar

Galicija, sobota, 26. 4. 1930: »Tu v tej Galiciji se prav res ne da nič drugega kot sanjati. Sanje so krasna hrana in tako omamne in potrebne seveda – da jih ne more nikdo drugi sprejeti in razumeti. Gozdove sem ljubil nadvse /…/ Velike upe, ţelje in načrte sem izsanjal v galiških gozdovih«!293

Likovnik Dore Klemenčič - Maj se je rodil 15. 6. 1911 v Galiciji v učiteljski druţini. Njegov oče je bil velik narodnjak in spoštovan zaradi svojih naprednih druţbenih in gospodarskih idej, med Galičani posebno cenjen zaradi svojega znanja o naprednem sadjarstvu in čebelarstvu. Do upokojitve leta 1925 je bil šolski upravitelj. Doretova mati Ivanka pa je bila priljubljena učiteljica, kmečke ţenske je učila gospodinjstva in ročnih del. Ob stoletnici rojstva Doreta Klemenčiča, s partizanskim imenom Maj, je Kulturno društvo Galicija preuredilo galerijske prostore za stalno zbirko. Iz njegove razpoloţljive zapuščine so izbrali več deset eksponatov, ki najbolje ilustrirajo avtorjev razvoj. S stalno zbirko so ţeleli vsaj deloma ugoditi njegovi ţelji. V svoj dnevnik je 2. junija 1938 namreč zapisal: »Ţelim, da bi vsakdo, ki gre skozi mojo

293 Dore Klemenčič - Maj, Galicija, sobota, 26. 4. 1930 (neobjavljeni zapisi), Mapa: Dore Klemenčič - Maj, Domoznanski oddelek, Medobčinska splošna knjiţnica Ţalec.

185 razstavo, imel občutek, da gre skozi ţivljenje - skozi polno, pisano, brezmejno ţivljenje.«294 Ob razstavi je umetnostna zgodovinarka Marlen Premšak zapisala, da je Dore Klemenčič - Maj eden tistih slovenskih likovnikov, ki so se v zavest ljudi zapisali z nekaterimi prepoznavnimi, markantnimi podobami. Še vedno pa čaka na poglobljeno in celovito presojo bogatega ustvarjalnega opusa, razpršenega po številnih koncih in krajih in si zasluţi razčlembo, kritiško vrednotenje in umestitev v domačo umetnostno zgodovino. V stalni zbirki v Galiciji je na ogled reprezentančna razstava, ki kaţe avtorjevo vsestransko in poglobljeno likovno zanimanje.295 Dore Klemenčič – Maj se je ţe v rosnih letih zavedal, da ţeli postati slikar. Iz vasi se je podal v svet, v svet umetnosti. Po vajeniški dobi v Ljubljani v grafično risarskem oddelku Delniške tiskarne je leta 1934 z odliko diplomiral na zagrebški likovni akademiji. Obiskoval je tudi slikarsko šolo Antona Severja in Mira Šubica. Svoja slikarska znanja je kasneje dopolnjeval po evropskih mestih, predvsem v Parizu. Zanj je bil pomemben čas, ki ga je po diplomi preţivel v Celju, kjer je prijateljeval z intelektualci in levičarji v Joštovem mlinu. Leta 1938 je v Celju načrtoval svojo prvo razstavo, vendar mu nazadnjaška srenja tega ni dovolila. Klemenčič je takrat slikal predvsem portrete po naročilu, svojo prvo razstavo je imel v Mariboru. Poklicno pot je kot profesor likovne vzgoje nadaljeval v Banja Luki. Tam je naslikal prek dvesto oljnih podob in obilico akvarelov, ki pa so se med vojno v večini porazgubili. Med drugo svetovno vojno je bil v taborišču, vpoklican je bil med hrvaške domobrance, zaprli so ga ustaši, nekajkrat je bil obsojen na smrt, pobegnil je k četnikom, od tam k partizanom na Kozaro. Nato je odšel peš v Slovenijo, kjer se je vključil v narodnoosvobodilni boj. V ujetništvu in v partizanih je naslikal preko štiristo slik s travmatično tematiko. Tudi kasneje je v figuralnih kompozicijah zaslediti presunljivo sporočilnost in občutljivost, ki sta bili odraz vojnih grozot in trpljenja malega človeka.296

294 Dore Klemenčič - Maj, rokopis, Domoznanski oddelek, Medobčinska splošna knjiţnica Ţalec. 295 Marlen Premšak, »Galerija Doreta Klemenčiča – Maja«, Mapa Dore Klemenčič - Maj, Domoznanski oddelek, Medobčinska splošna knjiţnica Ţalec. 296 Prav tam.

186

Bil je eden redkih likovnih umetnikov, ki se je izraţal tudi z besedo. Njegovi dnevniški zapisi so nastajali skoraj šest desetletij in leta 1972 izšli v knjigi Izgubljeni zapiski. Po njegovi smrti leta 1988 je del pisne zapuščine dobila Medobčinska knjiţnica v Ţalcu. V zapisih med počitnicami v Galiciji potoţi: »Brez usmiljenja se bijem, brez prenehanja se trudim biti pisatelj. Zbiram vse mogoče drobtinice, berem vse, kar dobim v roke, mislim, da me boli glava, rinem si v spomin vsa mogoča doţivetja, kar je kedaj v mojem ţivljenju bilo, gledam obraze, ki ţive okrog mene …Bojim se, da se v slikarstvu ne bom mogel dovolj dobro izraziti in da bi slikarstvo bilo zato le umsko. Resnica je, da me vleče v slikarstvo, toda le do neke meje. In to ni dovolj. Celo tako se čutim obnemoglega, da premišljujem o kompromisu s slikarstvom. Na sto koscev razsekan, vsak ima svojo barvo, vsak govori svoje besede, a vkljub vsemu so vsi eno in to je brezmejna, nerazumljiva bolečina.«297

Razcepljenost med literaturo in slikarstvom je razvidna iz vseh njegovih zapisov, tudi strah in tesnoba. V letu 1931 zapiše: »Česar ne razumem, sovraţim!« Strah pred pokopom velikih upov, ţelja in načrtov, izsanjanih v galiških gozdovih, ki jih je ljubil nadvse. «Bil sem star okrog devet let, ko sem ţe razmišljal silno pametne stvari. Ločil sem dva svetova: prvi je bil oni svet, kjer so bili ljudje, ki so ponavadi ţe odrasli, so silno strogi, se radi prepirajo in kriče za vsako malenkost. Ta svet se je podaljševal od naše šole298 proti Celju. V Celju, tam je menda najstrašnejše. Z grozo sem mislil na svojo usodo, ko bom moral iti v mestno šolo, iz katere menda potem ni rešitve. Drugi svet so bili gozdovi, knjige s slikami in deklice.299 Klemenčevo ustvarjanje je bilo močno povezano z Galicijo. Njegova soproga Neţa Klemenčič je napisala: »On ni šel slep skozi ţivljenje. Bil je sposoben od Ljubljane do Kamnika, od Sv. Štefana do Budve iti peš, da bi našel motiv, ki ga je zagledal iz avtobusa. Komaj ţiv se je vrnil na izhodišče.« Če bi še ţivel, bi ostal realist. Ko bi mu povedali, da bomo v Galiciji odprli stalno razstavo njegovih slik,

297 Dore Klemenčič - Maj, rokopis, Domoznanski oddelek, Medobčinska splošna knjiţnica Ţalec. 298 Šola v Galiciji. 299 Dore Klemenčič - Maj, rokopis, Domoznanski oddelek, Medobčinska splošna knjiţnica Ţalec.

187 bi se morda odzval tako, kot je napisal v svojih zapiskih o tem, kako ljudje sprejemajo umetnika in umetnost:300 »Najlepša je priprava na razstavo. Potem pride otvoritev. Pridejo obiskovalci, kakor vedno. Ljudje gledajo slike in slike gledajo njih. Večina molči, znanci ti spodobno čestitajo. Potem pridejo kritike. Pravzaprav ţe kar vem, kaj bo napisal Šijanec, kaj Loţar, kaj Dobida. Napisali bodo svoje mnenje, dali ti bodo oznako, zaklenili te bodo v svoj predalček, kajti tudi v umetnosti mora biti red, ki pa si ga ne boš izbiral sam. Odločijo in odredijo ti ga oni. Potem je pravzaprav konec s tabo. Če se boš izvijal iz njihove opredelitve, boš postal nevšečen človek …«301 Znano je, da je ţe v otroštvu občudoval imenitne baročne freske, ki jih je v Galiciji ustvaril slikar Anton Lerchinger. Ob ogledovanju teh slik je v njem zrasla ţelja, da bi postal slikar, zato se je podal v svet, a se je v Savinjsko dolino vedno rad vračal. Tu je občudoval pokrajino in spoštoval ljudi. Izredno je bil prizadet, ko je zbolel in ni mogel več pripotovati v Savinjsko dolino, potoţil, je kako rad bi še videl dolino zelenega hmelja, zlatega ţita, cvetočih travnikov, kako rad bi še videl ta svet, ki ga je tako pogosto slikal. Bil je slikar pokrajinskih podob, tihoţitij, portretov in vojnih prizorov. Zapustil je risbe z ovekovečenimi lesenimi hmeljevkami, rastočim hmeljem in drevesi. Bil je figuralik in dober portretist, saj je izhajal iz prepričanja, da mora upodobitev človeka vsebovati tudi pripoved o modelu, njegovem značaju, razpoloţenju.302 Poleg galerije v Galiciji je bila leta 1992, na slovenski kulturni praznik, odprta tudi stalna razstavna predstavitev Klemenčičevih izbranih likovnih del v Ţalcu, v Savinovi hiši. Klemenčič si je namreč silno ţelel, da bi mu kot domačinu namenili v okolici Ţalca primerne prostore, v katerih bi bili predstavljeni njegovi najbolj značilni doseţki in v ta namen je skrbno čuval svoje slike, risbe, grafike, celo raznovrstno dokumentarno gradivo.303 Poleg obseţnega opusa olj, grafik in risb je ustvaril tudi nekaj umetnin večjega formata: stenski gravuri Krst pri Savici in Martin Krpan, veliko kompozicijo

300 Anka Krčmar, »Govor na otvoritvi galerije v Galiciji«, 9. 6. 2012, ustni vir. 301 Dore Klemenčič - Maj, rokopis, Domoznanski oddelek, Medobčinska splošna knjiţnica Ţalec. 302 Milena Moškon, »Galerija Doreta Klemenčiča - Maja«, Savinjčan/1, 1992, str. 10. 303 Prav tam.

188

Koliščarji v Mestnem muzeju v Ljubljani, v Tekstilni tovarni v Ajdovščini stenski sliki s prikazom nekdanjega in sodobnega načina proizvodnje. Njegovo delo pa ne bi bilo predstavljeno popolno, če ne bi opozorili še na njegovo fotografijo in ljubiteljsko filmsko snemanje. V svojem rojstnem kraju je Dore Klemenčič - Maj zapustil malo umetniških sledi. Ostalo je nekaj oljnih podob, skic in risb, ena med njimi je Šentjungert s cerkvico, freska Hermana in Kunigunde na podgorski kapeli. Sicer pa med ljudmi še ţivi spomin, kako rad je prepeval med fanti na Gori. Galičani se spominjajo, kako je po vojni obiskal svoj rojstni kraj s prvo ţeno, operno pevko Bogdano Stritar, ki je pela na neki priloţnostni prireditvi. Domačini so si ta dogodek zapomnili predvsem zato, ker so takrat prvič v ţivo slišali operno petje.304 »Njegova zapuščina kaţe avtorjevo vsestransko in poglobljeno likovno zanimanje, kvaliteto mojstra, neomajnega v likovni govorici, prepričanega, da umetnost ne more biti in ne sme biti sama sebi namen. Razdajal je sebe, da lahko daje drugim: radost, navdušenje, soočenje in globok premislek.«305

Anton Herman, akademski kipar

»Moje umetniško snovanje se precej razlikuje od drugih avtorjev, bodisi v oţjem ali širšem likovnem prostoru. Vznemirjen nad preteklostjo, starimi bivališči, ograjami, hmeljišči, sem se z največjo mero ljubezni lotil vezenja svojih lesenih paličastih objektov. Ta poseg je pomenil miselni preobrat, iz urbanega v prvinskost in iz prvinskega v urbano! Kompozicije vzbujajo radost, pa tudi kritični razmislek, do kam je prišla civilizacija v odnosu do narave kot našega temeljnega bogastva.«306

Rojen je bil 17. 1. 1943 v Galiciji pri Ţalcu. Po končanem študiju telesne kulture je študiral na Akademiji likovnih umetnosti, smer kiparstvo, v Ljubljani, kjer je

304 Anka Krčmar, Govor na otvoritvi galerije v Galiciji, 9. 6. 2012, osebni arhiv. 305 Marlen Premšak, Galerija Doreta Klemenčiča - Maja, Mapa Dore Klemenčič - Maj, Medobčinska splošna knjiţnica Ţalec. 306Anton Herman, Misli o razstavi, Velenje, 7. 3. 1995, Mapa Anton Herman, Domoznanski oddelek, Medobčinska splošna knjiţnica Ţalec.

189 diplomiral leta 1975 pri prof. Dragu Tršarju. V letih 1978/80 se je izpolnjeval v Rimu pri Giacomu Manzuju in v Milanu pri Giancarlu Marchezeju. Od 1967 do 1986 je bil zaposlen kot učitelj likovne vzgoje na osnovnih in srednjih šolah v Šaleški dolini. Danes ustvarja kot samostojen umetnik. Je modernistični in realistični kipar, ki svoje oblikovalske ambicije izraţa v različnih likovnih medijih dosledno in kontinuirano. Prelomnico v njegovem ustvarjanju pomeni leto 1977, in sicer prekinitev z akademsko tradicijo. Predmet njegove oblikovalske pozornosti postane preprosto čevljarsko kopito kot poenostavljena oblika človeškega stopala in z njim povezan fenomen gibanja. Gradil je paličaste konstrukcije in nanje pritrjeval elemente – podplatke. Skulpture spominjajo na hmeljišča, brajde in tudi na novodobne oblike. Po letu 1990 se je, kot pravi sam, preusmeril na revne materiale, naravno šibje, iz katerega oblikuje skulpture in objekte. Tako opozarja na človekovo odtujenost od narave in človeka nagovarja k ponovnemu vračanju. V tem smislu in izraznem načinu je v razstavnih centrih priredil številne manifeste, performanse in instalacije. Ni pa opustil klasičnega kiparstva, ustvaril je namreč številne portrete znanih Slovencev, najbolj prepoznaven med njimi je ciklus upodobitve tridesetih športnih zmagovalcev, ki se kot stalna zbirka nahajajo na atletskem štadionu Ljubljana – Šiška.307 Olimpijca Leona Štuklja je upodobil prvega, Urško Ţolnir zadnjo. V prihodnosti jih načrtuje še več. Za svoje delo je prejel številne nagrade308 in priznanja: O svojem delu je povedal: »Izhodišča za svoja dela iščem v naravi. S svojo skulpturo se vključujem v slovenske modernistične, istočasno v evropsko miselnost, ki jo je prinesel modernizem ob izteku šestdesetih let. Mlad človek lahko preveč povzema iz del velikih osebnosti in ne najde svojega lastnega izraza. Zato sem se odločil, da najdem nekaj, s čimer se ne ukvarja nihče drug, vsaj v

307Anton Herman, avtobiografski zapis, posredovano Domoznanskemu oddelku Osrednje knjiţnice Celje, 9. 8. 2006, za namen Celjskega biografskega leksikona. 308 Najvidnejša: Bienale mladih, Rijeka, 1976; odkupna nagrada za portret, Legnan, 1979; nagrada za portret, Tuzla, 1983; priznanje za skulpturo, Pančevo, 1989; Extempore - nagrada, Piran, 2003, 2007 (Herman, Anton, Dela 1977−2007, katalog razstave, Velenje 2007, pridobljeno 15. 8. 2015: http://www.saleskibiografskileksikon.si/index.php?action=view&tag=466). Na predlog Kulturnega društva Galicija je Anton Herman leta 2000 dobil Savinovo priznanje, plaketo z denarno nagrado, za ustvarjalno delo.

190 takšni meri ne in to mi je tudi uspelo. Kritiki so bili vedno naklonjeni mojemu delu, širša javnost pa manj, prisotna je bila namreč skepsa in neodobravanje. Mene so poznali tudi kot dobrega portretista in so mi večkrat očitali, zakaj ne delam portretov in zakaj ne gojim klasične skulpture. Vendar sem delal v svoji smeri, in sicer zato, da bi bil prepoznaven. Na začetku moje poti sem se sicer veliko ukvarjal z grafiko, a sem jo opustil, saj je zelo zahtevna zvrst, če se hočeš ukvarjati z njo, moraš preprosto pozabiti na ostalo. Sicer pa so moja dela narejena predvsem v raznih ciklih. Posebno veliko sem ustvarjal v času mojega študija v Rimu in Milanu. Tam sem dobil največ spodbud in informacij, spoznal, kaj je abstraktna umetnost, kaj je futurizem, kaj je akcijsko slikarstvo, tam pa je bilo pravzaprav vse. Več let sem tudi študiral stopalo, potem sem nekaj let sluţboval, naredil sem serijo portretov naših znanih športnikov, gre za štirinajst portretov in celopostavno figuro Brigite Bukovec. Omenjena serija športnikov je izven mojega raziskovalnega dela. Sicer pa se precej ukvarjam s slikarstvom, ki me je ţe vseskozi zanimalo.«309 Njegovo ustvarjalno pot je zagotovo zaznamovala Galicija. Tako kot je »magičnost« naših krajev vplivala na Doreta Klemenčiča – Maja, je ta prostor zaznamoval tudi Antona Hermana:

»V devetdesetih letih pa nastopi novo obdobje, ko sem namreč zapustil urbano okolje in se preselil310 na podeţelje. Takrat sem začel iskati izhodišča za svoje delo neposredno v tem prostoru, ideje sem dobil v neposredni bliţini mojega bivalnega okolja. V Ljubljani sem sicer kot likovni avtor napredoval, a nisem dobil kakšne originalne ideje, nekaj, kjer bi se lahko napajal. Rabil sem nekaj drugega, iskanje sebe, svojega otroštva. Namreč likovno oblikovanje je tudi spomin na otroške sanje, zato sem začel iskati vzgibe za svoje delo v otroštvu in podeţelju, kjer sem takrat bival.«311

309 Boris Gorubič, »Akademski kipar Anton Herman: Izhodišča za svoja dela iščem v narav«i, Glas, št. 98, 16. 2. 2000, str. 12−13. 310 V Ţelezno, KS Galicija 311 Boris Gorubič, »Akademski kipar Anton Herman: Izhodišča za svoja dela iščem v narav«i, Glas, št. 98, 16. 2. 2000, str. 12−13.

191

Prof., dr. Stanislav Radovan Pejovnik312

V šoli v Galiciji je dokončal dva razreda osnovne šole, nato so se starši preselili v Šempeter. Mira in Stane Pejovnik sta bila dolgoletna učitelja313 v gališki šoli.

Prof. dr. Stanislav Radovan Pejovnik je redni profesor za materiale na Fakulteti za kemijo in kemijsko tehnologijo, Katedre za materiale in polimerno inţenirstvo v Ljubljani. Leta 2009 je bil izvoljen za rektorja Univerze v Ljubljani, delo je opravljal do leta 2013. Je ugleden in izkušen znanstvenik, dobitnik mnogih nagrad in priznanj 314 , med drugimi nagrade Sklada Borisa Kidriča za izjemne raziskovalne doseţke na področju sintranja v prisotnosti tekoče faze, 1994 je postal ambasador Republike Slovenije v znanosti, od leta 2009 je redni član Mednarodne inţenirske akademije, Moskva, Rusija, je redni član Svetovne akademije umetnosti in znanosti, redni član ANURS in častni doktor Clarkson University, Potsdam, NY, ZDA. Bil je drţavni sekretar za visoko šolstvo pri MŠZŠ, direktor Kemijskega inštituta, predsednik Sveta Vlade republike Slovenije za znanost in tehnologijo.

Galičani so nanj ponosni. Dr. Pejovnik sicer zelo redko obišče KS Galicija, a kljub vsemu Galičane še danes imenuje sokrajane. Bil je častni gost in na odprtju galerije Doreta Klemenčiča – Maja. V nagovoru se je spominjal svojega otroštva v Galiciji ter krajanom čestital za izjemno galerijo.

312 Z dr. Stanetom Pejovnikom sem vzpostavila stik. Takoj mi je odgovoril: »Z veseljem vam napišem svoje spomine na svoje bivanje in šolanje v Galiciji,» je zapisal. Ţal zapisa kasneje nisem uspela pridobiti. 313 Glej poglavje 4. 314 Prešernova nagrada za študente, nagrada Sklada Borisa Kidriča za izume in iznajdbe, redni član nagrada Sklada Borisa Kidriča za publikacije o sintranju v prisotnosti tekoče faze, redni član Mednarodnega inštitutu za znanost o sintranju, Ambasador Republike Slovenije v znanosti, dopisni član Inţenirske akademije Slovenije ter Mednarodne inţenirske akademije, Moskva.

192

Urška Ţolnir, slovenska judoistka315

»Šolanje v Pirešici lahko opišem z besedami, kot so brezskrbnost, razigranost, pristen stik s sošolci in učitelji. Učili smo se drug od drugega, bilo je lepo.«

Urška Ţolnir, slovenska judoistka, dobitnica zlate in bronaste medalje z olimpijskih iger, članica kluba Z' deţele Sankaku iz Celja, prva Slovenka z zlato kolajno v individualnem športu, štirikratna slovenska judoistka leta, devetkratna športnica mestne občine Celje, Slovenka leta 2012, športnica Slovenije 2012, prejemnica Bloudkove nagrade 2004. Pridevnikov, ki bi opisali njene doseţke, predvsem pa to, kako ponosni smo nanjo krajani KS Galicije, skorajda zmanjka. Poleg tega, da je odlična športnica, jo namreč odlikuje njena srčnost, preprostost, odprtost. Kljub vrsti doseţkov je ostala trdno na tleh, takšna, kot jo poznamo od majhnega. Trenutno je zaposlena pri Olimpijskemu komiteju Slovenije, pred tem je bila dvanajst let zaposlena na Ministrstvu za obrambo Republike Slovenije. Je trenerka ţenske članske reprezentance, trenerka mlajših deklic v klubu in pomočnica trenerja Marjana Fabjana v klubu. Opravlja tudi razna dela v pisarni kluba, potuje, sodeluje pri pripravah na tekmovanja, vodi seminarje v tujini.

»Šolanje v Pirešici lahko opišem z besedami, kot so brezskrbnost, razigranost, pristen stik s sošolci in učitelji. Učili smo se drug od drugega, bilo je lepo. V prvi

315 Najvidnejši uspehi: zlato na Olimpijskih igrah v Londonu 2012; bron na Olimpijskih igrah v Atenah 2004; 3. mesto na svetovnem članskem prvenstvu v Kairu 2005; 3. mesto na sredozemskih igrah v Almeriji 2005; 1. mesto na svetovnem grandprix v Seviliji 2001; 7. mesto na Olimpijskih igrah v Pekingu2008; dobitnica štiriintridesetih medalj iz svetovnih A-pokalov, Grand Prixov in Grand Slamov; Svetovna vojaška prvakinja 2003 (Sicilija), 2004 (Baku), 2005(St. Petersburg), 2011 (Rio De Janeiro); Evropska vojaška prvakinja 2010; Evropska mladinska prvakinja 1997, 1998; zmagovalka prestiţnega Jigoro Kano Cupa na Japonskem 2010, 2011. 315 Najvidnejši uspehi: zlato na Olimpijskih igrah v Londonu 2012; bron na Olimpijskih igrah v Atenah 2004; 3. mesto na svetovnem članskem prvenstvu v Kairu 2005; 3. mesto na sredozemskih igrah v Almeriji 2005; 1. mesto na svetovnem grandprix v Seviliji 2001; 7. mesto na Olimpijskih igrah v Pekingu2008; dobitnica štiriintridesetih medalj iz svetovnih A-pokalov, Grand Prixov in Grand Slamov; Svetovna vojaška prvakinja 2003 (Sicilija), 2004 (Baku), 2005(St. Petersburg), 2011 (Rio De Janeiro); Evropska vojaška prvakinja 2010; Evropska mladinska prvakinja 1997, 1998; zmagovalka prestiţnega Jigoro Kano Cupa na Japonskem 2010, 2011.

193 razred sem vstopila kot plašna mala deklica s kodrčki, ko pa sem zapustila četrti razred in odšla v Petrovče, sem ţe bila judoistka, dosti bolj samozavestna, vendar še vedno razigran, vesel in brezskrben otrok. Nada Jelen je bila moja prva učiteljica. Pouk je bil zame igra. Uţivala sem ob vsakem predmetu, najbolj pa med odmori, ko smo lahko bili zunaj, se podili za ţogo, igrali boj med dvema ognjema, košarko in rokomet. Učenje je bilo zame zabava, vse se je dogajalo skozi igro. V spominu so mi najbolj ostali naravoslovni dnevi, kadar smo šli na »teren« opazovat naravo, spoznavat rastline, ţivali, spomni se izdelave herbarijev, referatov. Rada sem risala in ustvarjala pri likovnem pouku. Pri slovenskem jeziku sem uţivala pri pisanju spisov, imela sem namreč bujno domišljijo. V spominu mi je ostal spis, v katerem sem pisala, kako sem pralni stroj preuredila in poletela v vesolje, učiteljica ga je poslala na regijsko tekmovanje. Poleg Nade Jelen so bile moje učiteljice tudi Viktorija Ledinek, Romana Gajšek in Marjeta Kvas. Ure pouka so bile zanimive, njihova razlaga je bila enostavna. Odmori so bili pestri. Rada sem se druţila s fanti, še posebej pri športih. Vseeno mi je bilo, koliko so bili starejši, močnejši, teţji. Pri vseh stvareh sem ţelela biti z njimi. Bila sem zelo aktiven otrok. Po pouku sem odšla domov, hitro naredila domačo nalogo, nato v gozd s psom. V četrtem razredu sem se vpisala v glasbeno šolo in začela trenirati judo. Moje otroštvo je bilo brezskrbno, brez pritiskov staršev, učiteljev, tehnologije idr. S pomočjo staršev in učiteljev sem spoznavala okolje, ljudi okoli sebe. Vedno sem morala vsako stvar poizkusiti in preizkusiti. Ţelim si, da bi tudi moji otroci imeli takšno otroštvo.«

Petra Nareks, slovenska judoistka

»To je bil čas, ko ni bilo nove sodobne tehnologije, kot jo otroci poznajo danes, ves prosti čas smo preţiveli v naravi. V šolo smo hodili peš, velikokrat se je zgodilo, da smo domačo nalogo naredili ţe med potjo domov, skupaj.«

194

Izjemna judoistka316 ter nosilka mojstrskega pasu 5. dan, članica judo kluba Z´ deţele Sankaku Celje. Trenutno je osredotočena na velik cilj - uvrstitev na olimpijske igre v Riu 2016. Skozi treninge in tekmovanja je izdelala svoj stil samoobrambe in ga predstavila v knjiţici Varni s Petro.

Svoje spomine na Podruţnično osnovno šolo v Veliki Pirešici je strnila v naslednji zapis: »V prvem razredu me je učila Nada Jelen, ki je bila tudi vodja podruţnice, v drugem razredu je bila razredničarka Viktorija Ledinek, v tretjem Romana Gajšek in v četrtem Marjeta Kvas. Vse učiteljice so bile prijazne, zaradi manjšega števila učencev so se lahko posvetile vsakemu posamezniku. V razredu nas je bilo vsega skupaj 13 otrok, od tega 6 deklet in 7 fantov. Med sabo smo se razumeli, bili smo prijatelji. To je bil čas, ko ni bilo nove sodobne tehnologije, kot jo otroci poznajo danes, ves prosti čas smo preţiveli v naravi. V šolo smo hodili peš, velikokrat se je zgodilo, da smo domačo nalogo naredili ţe med potjo domov, skupaj. Tako nam je ostalo še več časa za druţenje in igro. Zaradi prostorske stiske je moje prvo šolsko leto pouk potekal izmenično, en teden dopoldan in drugi teden popoldan. Vsak odmor smo izkoristili za igranje na igrišču, kjer smo se igrali igre, ki jih današnji otroci skoraj ne poznajo več (gumi twist, ristanc, zemljo krast …). V primeru slabega vremena pa smo imeli telovadbo kar v razredu. Tudi malicali smo v razredu. Iz šolske kuhinje sta malico prinesla dva deţurna učenca. Veliko smo imeli tudi učnih sprehodov po bliţnji okolici. Občasno nas je obiskal ravnatelj centralne šole Joţe Krulec in opazoval, kako poteka naše delo. Bil je prijazen, imeli smo ga radi. Redno sem obiskovala šolsko knjiţnico, ki se je nahajala v razredu, kjer smo se učili. Obiskovala sem skoraj vse kroţke, ki so potekali na šoli (bralna značka, vesela šola, dramski kroţek - sodelovala sem tudi v vseh šolskih predstavah, plesnem kroţku, pevskem zboru, varčevala pri pionirski hranilnici itd.). Lepi spomini.«

316 V svoji karieri je nanizala cel kup odličij, najvidnejši med njimi so: šest odličij z evropskega prvenstva (eno srebrno in pet bronastih); štiri odličja sredozemskih iger (eno srebrno, pet bronastih); desetkratna zmagovalka svetovnih pokalov; vice prvakinja Grand Slam turnirja v Tokiju; udeleţenka olimpijskih igre v Atenah 2004; večkratna drţavna prvakinja.

195

Luka Lindič, alpinist317

»Moje šolanje v Galiciji je bilo močno povezano z naravo. Mnogokrat sem se domov vračal raztrgan in umazan, a z velikanskim nasmehom na obrazu. Ta povezanost z naravo je verjetno eden izmed glavnih vzrokov, da danes toliko časa preţivim v gorah.«

Luka Lindič je prejemnik zlatega cepina 2015, najvišjega priznanja za vrhunske doseţke v alpinizmu in športnem plezanju, zadnja leta pa zagotovo eden glavnih protagonistov slovenskega alpinizma. Leta 2015 je dokončal študij na Fakulteti za logistiko, kljub vsemu se je popolnoma posvetil alpinizmu, s katerim se začenja tudi preţivljati. Največji izziv mu predstavlja plezanje zahtevnih sten najvišjih gora na svetu v prostem in hitrem stilu, kjer mora alpinist pokazati vso svojo psihofizično pripravljenost. »Še vedno ţivim v Galiciji, kamor se vedno z veseljem vračam. Moje šolanje in otroštvo v Galiciji je bilo močno povezano z naravo. Menim, da je bilo šolanje na tako majhni šoli, kot je bila gališka, naša velika prednost. Učiteljice so lahko zaradi majhnega števila učencev hitro predelale obvezno snov. Mnogokrat smo zaradi tega hitreje zaključili pouk v učilnici in nadaljevali z različnimi aktivnostmi v naravi. Sam sem najraje plezal v krošnje visokih dreves, kar je bilo za učiteljice mnogokrat stresno. Mislim, da nas je bilo v povprečju v vseh štirih razredih od 20 do 25 učencev, zato smo bili med sabo precej povezani, skupaj smo preţivljali veliko časa. Le v času vaj pevskega zbora sem bil bolj osamljen, saj sem se raje potikal po gozdu, medtem ko so ostali peli. Mnogokrat sem se domov vračal raztrgan in umazan, a z velikanskim nasmehom na obrazu. Ta povezanost z naravo je verjetno eden izmed glavnih vzrokov, da danes toliko časa preţivim v gorah.«

317 Najvidnejši doseţki: 8 prvenstvenih smeri v Himalaji; številni zahtevni vzponi v Evropi, Patagoniji, Iranu, Pakistanu, Nepalu, Tibetu, Indiji, Kanadi, na Norveškem, Aljaski in Japonskem; solo ponovitev najdaljše smeri v Evropi, Peutery Integrale, Mont Blanc; priznanje za najperspektivnejšega alpinista Slovenije 2008; priznanje za najuspešnejšega alpinista Slovenije 2010 in 2015; prejemnik Zlatega cepina, najprestiţnejše nagrade v alpinizmu v svetu 2015.

196

Neja Brglez

»Šolanje na manjši šoli mi je pomagalo v prihodnosti v mnogih pogledih, pri sklepanju prijateljstev, osebni pogovorih, v meni budilo ljubezen do branja in gledališča, vsega, kar sem imela v Galiciji.« Danes ţivi v Mehiki, ţe štiri leta, v prestolnici Ciudad de Mexico. Zaposlena je kot direktorica marketinga v ameriškem podjetju, ki se ukvarja s svetovanjem o nafti in plinu, infrastrukturi, avtomobilski industriji, zdravju. Študij je začela na Fakulteti v Ljubljani, smer novinarstvo, in ga dokončala na univerzi v Tucsonu v Arizoni. Magisterij je naredila iz mednarodnih študij, s posebnim poudarkom na ameriški politiki. Po študiju je bila tri leta zaposlena na slovenskem veleposlaništvu v Washingtonu. O svojih doseţkih je skromna, meni, da nima velikih, a jo poznamo po filmu z naslovom Ţivljenje kot v filmu, v katerem je odigrala eno glavnih vlog, izbrana je bila med 250 kandidati. Igrala je tudi v gledališču v Novi Gorici, delala na Radiu Slovenija, vodila mnogo prireditev, tudi prireditev ob odprtju Podruţnične osnovne šole Trje. Spomini na šolanje v Galiciji: »Ţe več kot petnajst let je minilo od šolskih dni, ki sem jih pričela v Galiciji, na katere imam prekrasne spomine. Zimski dnevi so bili zaznamovani s sankanjem po hribu, poletja z igranjem v gozdu, jeseni s skrivanjem v koruzi. Šola z dvema učilnicama in več kot štiridesetimi učenci. Vsi smo bili povezani. Glede na to, da so bile skupine učencev tako majhne, so imele učiteljice veliko časa da so se lahko posvečale tako učencem z učnimi teţavami kot nadarjenim. Časa je bilo vedno dovolj, ogromno smo ga namenili izven - šolskim dejavnostim. Takrat in tam sem vzljubila gledališče. Učiteljica Sonja je mojo ljubezen do gledališča vedno spodbujala in gojila. Če bi lahko zavrtela čas nazaj, bi ga ponovila. Še enkrat in vsak dan znova bi šla peš v šolo, s svojimi zelenimi škornji, ki so premagali vse luţe, sneţne viharje in sončne dni. Šolanje na manjši podruţnični šoli je zame vedno predstavljajo prednost, veliko časa med učiteljico in učencem, poglobljene osebne stike. Šolanje na manjši šoli mi je pomagalo v prihodnosti v mnogih pogledih, pri sklepanju prijateljstev, osebnih pogovorih, v meni budilo ljubezen do branja in gledališča, vsega, kar sem imela v Galiciji.»

197

9 SKLEP

Vse teče, teče in se stiša v tišino. Samo hiša, v kateri duh biva, je neminljiva.

(Tone Pavček)

Podruţnična osnovna šola Trje praznuje v letu 2015 170 let. Veliko in velikih let za tako majhno krajevno skupnost, kot je Galicija. V letu 1845 je bila njena majhnost še toliko bolj izrazita. Oddaljene, razkropljene vasi, v večini huda revščina, preprosti, a delovni ljudje so pisali njeno zgodovino, ki je bila pestra, burna, včasih precej trda. Takšna, kot velja za vsa večja mesta, za vso slovensko zgodovino. Čas je naš gospodar, Prešeren bi rekel »rabelj hudi«. Teţko se mu upreš, lahko pa mu slediš z delom in odgovornostjo. Tako je bilo tudi v teh krajih. Predvsem v šolah v Pirešici in v Galiciji, ki sta bili od nekdaj nosilki kulturnega ţivljenja in pomembni ustanovi v kraju. Iz male lesene cerkovnikove kajţe je zrasla nova, sodobna podruţnična šola, POŠ Trje. Za podruţnice na splošno velja, da niso samo izobraţevalne ustanove, ampak tudi središče kulturnega, ustvarjalnega, socialnega, druţbenega in druţabnega ţivljenja. So srce vasi in kraja. Večja, kot je njena vloga in pomembnost, večji sta njena odgovornost in poslanstvo. Šola na Trju ima srce, saj je bodeče trnje spremenila v dom za naše otroke ter povezala kraj in ljudi. Stoji na sredini, v osrčju KS Galicija, tako kot srce pri človeku. Je srce kulturnega ţivljenja v kraju. Veliko simbolike se skriva v tej šoli, neka magičnost je v njej. Naloga vseh, ki v njej in za njo ustvarjajo, pa je, da jo ohranjajo.

Šoli v Galiciji in Pirešici sta prehodili različna obdobja v zgodovini, ki so bila šolstvu bolj ali manj naklonjena. Po vsem prebranem trdim, da teţka, sploh zaradi časa, v katerem sta nastali, in razmer, v katerih je ţivelo tukajšnje prebivalstvo. Skozi diplomsko delo nizam podatke, ki posamezna obdobja na podlagi pridobljenih virov natančno prikazujejo. Različne reforme, odloki in dekreti so določali delo učiteljev in ţivljenje v šoli. Večkrat so bili togi, sploh pa neustrezni

198 za šolo v Galiciji in tudi v Pirešici, vsaj v začetnem obdobju. Bila sta majhni, gališka dolgo edina v zelo razvejanem in hribovitem šolskem okolišu. Ob ustanovitvi je bila šola v Galiciji enorazrednica, nato dvorazrednica, šele v letu 1938 se je spremenila v trirazrednico. Pogoji za delo so bili skorajda nemogoči. Obiskovalo jo je v povprečju 200 otrok, vsaj do leta 1908, ko je bila zgrajena šola v Pirešici. Pouk je bil v začetnem obdobju celodneven. Učiteljevo delo je bilo izjemno teţko. V učilnicah se je gnetlo veliko otrok, primanjkovalo je učil, pogoji za delo so bili neustrezni. Nekateri otroci so v šolo prihajali iz zelo oddaljenih hribovskih vasi. Revni, brez obleke, šolskih potrebščin. Doma so morali trdo delati. Celodneven pouk pa je za otroke pomenil, da so od doma odhajali ob šestih zjutraj in se vračali tudi ob peti uri popoldan. Zato so veliko izostajali od pouka. Učitelji so poskušali zmanjšati izostanke, ki so bili posledica vsega naštetega. Največja teţava je bila v tem, da se otroci po kosilu zaradi oddaljenosti niso vračali v šolo. Zato so teţili k uvedbi poldnevnega pouka, ki bi ţe v osnovi zmanjšal izostanke in posledično dvignil učni uspeh. Metode pouka so bile ţe takrat izjemne. Skrbi za kvaliteten pouk ter pravilno podajanje učne snovi so namenjali veliko časa. Kombiniran pouk je od učiteljev zahteval dobre organizacijske sposobnosti, znanje ter prave metode poučevanja. Učitelji so se izobraţevali, hospitirali, poslušali in izpolnjevali navodila nadzornika, ki je vsako leto obiskal šolo ter nadziral njihovo delo, jim svetoval, kaj in kako naj poučujejo. Pregledoval zapisnike, tednike, učne načrte. Na šolah sta večinoma poučevala le dva učitelja. Če je eden od njiju zbolel, je drugi poučeval vse razrede. Redko kdaj je prišel nadomestni učitelj. Sodelovanje s starši je bilo vedno pomembno. Od njih je bilo odvisno, kdaj in kako so otroci hodili v šolo. Trdim, da samo natančno branje in preučevanje vseh kronik ter tudi strokovne literature, s pomočjo katere sem spoznavala posamezne šolske sisteme, lahko posamezniku razkrijejo pravo zgodovino tukajšnjih šol. Zapisi so mi eden za drugim odstirali razmere, v katerih je teklo šolsko delo in ţivljenje otrok na vasi. Ugotovila sem, da šolski proces ni bil odvisen samo od učencev in učiteljev, temveč včasih še bolj od vseh dekretov in odlokov različnih svetov, ki so v šolah sproţili mnoge spremembe.

199

Vmes je bila 1. in 2. svetovna vojna, teţki časi. Otroci so jo doţivljali na svoji koţi, v nemškem jeziku, z nemško vzgojo. Šolo v Pirešici so zaţgali. Kljub vsemu se je takoj po vojni v obeh šolah začel pouk. Prišli so drugi časi, tudi v šoli. Sčasoma sta postali štirirazrednici, v obeh je potekal kombiniran pouk. Učitelji so nadaljevali delo svojih predhodnikov. Šola v Veliki Pirešici je bila več kot dvajset let ena redkih na Celjskem, kjer so se izvajale hospitacije pedagoške gimnazije. Dejavnost je bila razširjena tudi na učitelje praktike, ki so učili kombinirane oddelke v celjski regiji, in na učitelje, ki so v tujini poučevali zdomske otroke v slovenskem jeziku.

Ves čas obstoja je imela izjemno vrednost kultura, trdno zasidrana v zavesti tukajšnjega prebivalstva. Nosilka kulturnega ţivljenja je bila šola. Tako je še danes. V letu 2015 je dobila naslov Kulturna šola.

Svojo vrednost pa imajo tudi spomini tistih, ki so nekoč z ţivimi očmi in srcem lesena tla, ki so zaudarjala po linoleju, ter puste in hladne stene šol spreminjali v areno ţivljenjske modrosti, ţelja, rasti ter strasti. Dragocene so ure pogovorov s pričevalci, ki so odprle marsikatero rano ali prinesle nasmeh na obraz. Pregledovanje slik, zapisovanje posnetkov ter zapisov so mi razkrili drugačen vpogled v šolsko delo. Tistih ţivih oči, iz katerih je sijala modrost zrelega človeka, ne bom nikoli pozabila. Zaradi pričevalcev ima moje diplomsko delo dušo. Vrednost imajo vsi učitelji in tudi posamezniki, ki so se zavedali pomena izobraţevanja in kulture, ki so načrtovali, gradili, učili, spreminjali podobo šole in ţivljenje v njej, ki so vanjo vgradili svoje ţivljenjsko delo, tkali svoje sanje … Dali popotnico in zgled vsem naslednjim generacijam v poduk, da je skrb za šolo in izobraţevanje izjemno pomembna. Če šole ni, »potihne vsak glas« in ţivljenje v kraju. Vrednost imajo vsi učenci, ki so prestopili pragove vseh treh šol in soustvarjali 170-letno zgodovino.

200

»Leta 1845, 10. novembra imenovanega leta, je bila šola v Galiciji odprta s slovesno sluţbo ´Veni sancte Spiritus´.« Pridi, sveti duh!

Duhá in dušo so šolstvu v teh krajih poloţili ţe v zibel. Od nas je odvisno, kako bomo z njim ravnali.

Več kot dva tisoč strani šolskih kronik, drobna in natančna pisava, zapisi, napisani s temnim, črnim črnilom so za vsako prebrano stranjo v meni zbujali različne občutke. Podobo, ki se je sestavljala v celoto in je bila velikokrat tako ţiva, da se mi je zdelo, da vidim pred sabo vse tiste učitelje, učence, ljudi in stene šol, ki so bile večkrat puste, a jih je obarvalo ţivljenje v njih. Zapisi, ki odraţajo tudi osebnost kronistov, v meni vzbujajo spoštovanje do učiteljskega poklica in vseh, ki so/ste spreminjali in bogatili ţivljenje v mojem domačem kraju. Moje diplomsko delo je končano. Spomini so zapisani. Upam, da so zaţiveli tudi pred vami, ki ste moje delo prebrali, ter vam osvetlili del bogate kulturne dediščine. Podobo šolstva, ki v teh krajih ni bilo nikoli samoumevno, ampak izjemno pomembno. Tako je še danes.

201

10 VIRI IN LITERATURA

Literatura: 1. Ciperle, Joţe, in Vovko, Andrej, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, Slovenski šolski muzej, Ljubljana 1987. 2. Furman, Viktor, Monografija Galicija, Prevalje, 1989. 3. Furman, Viktor, XX. Gališki dnevi, KS Galicija, 2014. 4. Gabrič, Aleš, Sledi šolskega razvoja na Slovenskem, Ljubljana, Pedagoški inštitut, 2009, Digitalna knjiţnica. Dissertationess; 7. 5. Gabrič, Aleš, Šolska reforma 1953−1963, Inštitut za novejšo zgodovino, Ljubljana, 2006. 6. Jelen, Nada, Podruţnične šole na Slovenskem, diplomsko delo, Univerza v Mariboru, Pedagoška fakulteta, Maribor, 2002. 7. Jelen, Nada, Vodenje sodobne podruţnične šole – izziv za raznolikost, Zbornik 14. strokovnega posveta Vodenje v vzgoji in izobraţevanju, Portoroţ, 29.−31. marec 2010. 8. Klemenčič - Maj, Dore, Mladost v gozdu, 10. september, 1930, Mapa: Dore Klemenčič - Maj, Domoznanski oddelek, Medobčinska splošna knjiţnica Ţalec. 9. Kovačič Verdel, Magdalena, Na svoji koţi, Šmarje pri Jelšah, 2008. 10. Melik, Vasilij, Slovenci in »nova šola«, v: Osnovna šola na Slovenskem 1869−1969, Slovenski šolski muzej, Ljubljana, 1970. 11. Občinski odbor Zveze zdruţenje borcev NOV Občine Ţalec, Spomeniki in spominska obeleţja NOB v Občini Ţalec, Občinska kulturna skupnost Ţalec, Ţalec, 1986. 12. Okoliš, Stane, Zgodovina šolstva na Slovenskem, Slovenski šolski muzej, Ljubljana, 2009. 13. Ostanek, France, Šolski sistemi na Slovenskem v obdobju od 1774 do 1963, v: Šolska kronika – zbornik za zgodovino šolstva in vzgoje, leto 1999. 14. Schmidt, Vlado, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem I., Delavska enotnost, Ljubljana, 1988. 15. Schmidt, Vlado, Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem II., Delavska enotnost, Ljubljana, 1988.

202

16. Strupeh, Marjana, Društva in organizacije v naši KS, v: Furman Viktor, Monografija Galicija, Kulturna skupnost občine Ţalec in KS Galicija, Prevalje, 1989. 17. Špeglič, Franc, Galicija v viharnih časih, v: Furman Viktor, Monografija Galicija, Kulturna skupnost občine Ţalec in KS Galicija, Prevalje, 1989. 18. Šuštar, Branko, Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja, katalog stalne razstave, Slovenski šolski muzej, Ljubljana, 2002. 19. Trstenjak, Davorin, Letopis Matice slovenske 1970, letnik 3, št. 1, str. 25. 20. Vrečer, Rajko, Savinjska dolina s posebnim ozirom na splošno, krajevno in upravno zgodovino v besedi in sliki, Ţalec, 1930. 21. Vurcer, Joţe, Utrinki iz zgodovine Krajevne skupnosti Galicija, v: Furman, Viktor, Monografija Galicija, Kulturna skupnost občine Ţalec in KS Galicija, Prevalje, 1989. 22. Zakonjšek, Rado, Velika preizkušnja, Prispevek k zgodovini NOV v Savinjski dolini 1941−1945, Ljubljana, 1977.

Viri: Arhivski viri: 1. Arhiv Društva prijateljev poti sv. Jakoba Slovenija, Mednarodna Jakobova pot v Sloveniji. 2. Arhiv Društva prijateljev poti sv. Jakoba Slovenija, Mednarodna Jakobova pot v Sloveniji. 3. Arhiv Občine Ţalec, Mapa Investicijski program za gradnjo podruţnične šole. 4. Arhiv ţupnije v Galiciji. 5. Mape šol, Mapa G1, Slovenski šolski muzej. 6. Mape šol, Mapa šol V1, Slovenski šolski muzej. 7. Mape šol, Mapa ravnateljev in vodij OŠ Petrovče, arhiv OŠ Petrovče.

Arhiv POŠ Trje, šolske kronike: 1. Chronik der Volkschule in Galizien (od leta 1844 do šolskega leta 1892/93). 2. Kronika dvorazredne ljudske šole v Pirešici (šolsko leto 1908/09−1936/37). 3. Kronika ljudske šole v Galiciji (od šolskega leta1925/26 do 1940/41).

203

4. Kronika oddelčne šole v Galiciji (od šolskega leta 1968/69 do 1987/88). 5. Kronika osnovne šole v Galiciji (od šolskega leta 1893/94 do 1924/25). 6. Šolska kronika drţavne osnovne šole v Galiciji (od šolskega leta 1945/46 do 1967/68). 7. Šolska kronika drţavne osnovne šole v Pirešici (šolsko leto 1945/46−1963/64). 8. Šolska kronika oddelčne šole v Veliki Pirešici (šolsko leto 1964/65−1977/78). 9. Šolska kronika Podruţnične šole v Veliki Pirešici (šolsko leto 1978/79−1989/90). 10. Šolska kronika Podruţnične šole v Veliki Pirešici (šolsko leto 1990/91−2001/02). 11. Šolska kronika Podruţnične osnovne šole Trje (od šolskega leta 2002/2003 do 2011/12). 11. Šolska kronika Podruţnične osnovne šole Trje (od šolskega leta 2012/13).

Tiskani viri: Časniki: 1. Mlinar, Janez, Podoba Celjskih grofov v narativnih virih, Historia, znanstvena zbirka oddelka za zgodovino Filozofske fakultete Maribor, 11, Ljubljana, 2005. 2. Pavlič, Slavica, Osnovna šola od drţavnega osnovnošolskega zakona leta 1869 do prve svetovne vojne, v: Šolska glasila za zgodovino šolstva in vzgoje, glasilo Slovenskega šolskega muzeja, 7-XXXI-1988, kronika – zbornika.

Ustni viri: 1. Brglez, Neja, ustni vir. 2. Golčar, Pavla, ustni vir. 3. Gmajner, Vladislav, ustni vir. 4. Grobelnik, Janko, ustni vir. 5. Jelen, Nada, ustni vir. 6. Kriţan, Joţe, ustni vir. 7. Krulec, Joţe, ustni vir. 8. Krulec, Pavlika, ustni vir. 9. Lindič, Luka, ustni vir.

204

10. Malis, Vida, ustni vir. 11. Nareks, Petra, ustni vir. 12. Nareks, Ivan, ustni vir. 13. Okoliš, Stane, ustni vir. 14. Podvršnik, Anica, ustni vir. 15. Rebernik, Sonja, ustni vir. 16. Reher, Srečko, ustni vir. 17. Rozman, Milan, ustni vir. 18. Siter, Zofka, ustni vir. 19. Šmarčan, Ivanka, ustni vir. 20. Verdel, Magdalena, ustni vir. 21. Verdel, Rudi, ustni vir. 22. Verdel, Vilijem, ustni vir. 23. Ţolnir, Urška, ustni vir.

Internetni viri: 1. Einjunges Volk stehtauf, http://ingeb.org/Lieder/einjunge.html (pridobljeno 1. 9. 2015). 2. KS Galicija, http://www.galicija.si/index.php?stran=zgodovina (pridobljeno 29. 8. 2015). 3. Nolimal, Fani, Sodobna podruţnična šola v luči informizacije, 10. Mednarodna multi konferenca, Ljubljana,2007. 4. Občina Ţalec, prostorski podatki, http://www.zalec.si/slo/main.asp?id=7EA6BCFE (pridobljeno 29. 8. 2015). 5. Senica Saša, Ko je zaropotalo, je učitelj beţal, pa spet ni bilo šole, http://www.24ur.com/ko-je-zaropotalo-je-ucitelj-bezal-pa-spet-ni-bilo-sole.html (pridobljeno 25. 8. 2015). 6. Šolstvo na Slovenskem skozi stoletja (do 1991), Slovenski šolski muzej, http://www.ssolski-muzej.si/slo/exhibits.php?item=22 (pridobljeno 2. 8. 2015).

205

11 PRILOGE

11.1 SEZNAM PRILOG

PRILOGA A: Podatki o dogodkih med Veliko vojno - Pirešica PRILOGA B: Šolski okoliš Galicija PRILOGA C: Podatki o dogodkih med Veliko vojno - Galicija PRILOGA D: Šolski okoliš Pirešica

11.1.1 Priloga A

11.1.2 Priloga B

11.1.3 Priloga C

11.1.4 Priloga D