Bizeljsko, 2013 UVOD Če se ozrem nazaj po poti spomina, najdem čas mladosti potisnjen v globino srca. Preživeta in pozabljena doživetja prenesem na papir. Postopoma ugotavljam, da je svet in čas žitnih polj, cvetočih travnikov odmaknjen od koscev, žanjic in mlatičev odšel brez povratka. Značilno razpoznavno sestavino Obsotelja, visoko raslega sadnega drevja na travnikih in pašnikih mozaično prepletenih s pozlačenimi njivami, se spominja samo še generacija, ki odhaja. Na ostalih kultiviranih zemljiščih, strmem svetu pašnikov in gozdnih jasah se izjemoma na sončnih robovih pase še drobnica in divje živali. Tudi jaz sem odšla v Kmetijsko šolo v Maribor. Sošolka Irena mi je napisala v spominsko knjigo: »Pesem žitnih polj in njih zorenja naj bo zlat simbol tvojega življenja.« Kot da bi obe vedeli, da bom svoje življenje doživljala, kot je napisala. Rodila in zrasla sem na zemlji, z njo smo se preživljali. Kmetijska šola mi je dopolnila znanje in me priklenila v kmetijstvo do konca delovne dobe. Ko opraviš svoje poslanstvo na zemlji, poskrbiš za družino in sebe, takrat nastopi tvoj čas. Ne delaš več po ukazu drugih za vsakodnevne potrebe in denar. Zapolnim si prosti čas po svoji izbiri s tistim, kar rada počnem in pri tem uživam. Iz globine srca je privrela na dan ljubezen do žitnih polj, cvetočih travnikov in z grozdjem obložene vinske trte. Pomembno je tudi, da ta lepota nima vstopnine plotov in ograj – vsem je dostopna. V poznejših letih mi je življenje obogatilo zbiranje premične kmetijske dediščine, ki je razstavljena v opuščeni rojstni hiši na Bizeljskem. Kot sodna cenilka kmetijskih zemljišč sem imela dostop k različnim družinam, njihovim načinom življenja, z nesoglasji in spori ter virom preživljanja. Med sprehodi po mehkih, izhojenim poteh, med njivami in travniki, se mi vedno ustavi pogled na posevkih žitaric, ki izstopajo iz travniškega zelenila in dvigajo pozlačeno klasje k soncu. Od tega zlata živi človeštvo že tisočletja. Na fotografiji Marta, Evelina in Marija Sušnik, Metka. Marija Sušnik 1 Zaraščeno strnišče Zrele trave povešajo glave v čas otave. 2 Dolina reke Dramlje, biser slovenskega podeželja. foto Nataša Šekoranja leta 2008. Obsoteljska rodovitna polja 3 FAO FIAT PANIS Slovenski prevod glasi: hrano vsem, kruh naj bo ali kruha vsem ljudem. Organizacija FAO za prehrano pri Združenih narodih je prevzela skrb za izboljšanje prehrane, večjo proizvodnjo in distribucijo vseh vrst pridelkov iz kmetijskih zemljišč in gozdov, tudi tehnično pomoč pri zagotavljanju hrane. 10 jug. dinarjev kovani v letu 1976 Slovenija je postala članica FAO 5 jug. dinarjev kovani v letu 1970 leta 1993. 2 jug. dinarja kovana v letu 1976 Čisti izkupiček od prodaje 1 jug. dinar kovan v letu 1970 kovancev je namenjen financiranju kmetijskih projektov. Če dežuje na dan poroke, to pomeni, koliko dežnih kapljic vode, toliko zrn žita pri hiši. Ko se otrok narodi, prinese s seboj dvoje rok, ki povečuje bogastvo družine. Če umre otrok ali odrasel človek, odnese dvojni delež s seboj. 4 Marija Fila, roj. leta 1906 na Bojsnem. Na fotografiji ob slovesu od krave Linde in obeh teličkov, dne 14. 1. 1992. SLOVO OD 20. STOLETJA Generacija 20. stoletja se za vedno poslavlja s svojim samooskrbnim kmetijstvom. Le še tu in tam vztraja 90-letna mati s 70-letnim sinom ali hčerko, ki hoče za vsako ceno obdržati svoj način obdelave zemlje, kot ga je podedovala in ga opravljala skoraj stoletje. Tako tudi naša 86-letna mama ni delala, da bi živela, ampak je živela za delo. Tudi ona se ni mogla posloviti od najboljše krave, ki jo je v svoji delovni dobi imela. Tudi kravi se je po naravni zakonitosti bližal konec. Za slovo ji je poklonila telička dvojčka. Bila sta neverjetno simpatična in bistra, na besedo sta ubogala in razumela, kaj želimo od njiju. Krava je bila velika, zahtevna simentalka. Njeni obroki sveže ali suhe trave bi zadostovali za dve manjši. Mama je ni mogla več obvladati, tudi travo je bilo potrebno kositi in voziti domov vsak dan. Telička sta rasla, postala sta igriva in močna. Mama ju ni več zmogla hraniti in obdržati. Morali smo se posloviti od vseh treh. Odkar pomnim smo imeli živino, nikoli pa ni bilo slovo tako težko kot v tem trenutku. Poslavljali smo se tudi od načina življenja, od mame in od vsega tistega lepega, kar nam je nudila naša gruda. Bližalo se je novo tisočletje, samooskrbno kmetijstvo je ostalo v prejšnjem. Tudi mi nismo bili pripravljeni za tiste dobrote žrtvovati sebe in svoj prosti čas. Zadovoljili smo z uvoženo hrano, ni pomembno kakšno, ker je to naša izbira. 5 SPOMINI NA … Zgodnje otroštvo in mladost sem preživela pri starih starših na domačiji v Vitni vasi 28 na Bizeljskem. Rasla sem na zemlji in se učila iz nje. Takrat smo skoraj vso hrano posredno ali neposredno pridelali na zemlji. Tako gledam z današnjimi očmi, s takratnimi očmi otroka pa mi je bilo vsako delo težko in odveč. Moj stari oče je bil navajen vse za družino in živino pridelati z delom na roke. Na začetku skupnega življenja s staro mamo sta hodila delat k velikim kmetom, da sta zaslužila za preživetje. Tradicija dela z rokami je bila zapisana v vsaki njuni celici, kar sta prenašala tudi name. Navajala sta me na vsa potrebna kmečka opravila. Dela je bilo vedno dovolj. Ta miselnost me še danes spremlja – vedno se najde kakšno delo. V hlevu sta bili dve kravi s teleti. Poleg vinograda je bilo z živino največ dela. Pozimi smo jih hranili s suho travo, ki smo jo poleti posušili in spravili na senik, od pomladi do jeseni pa smo jih pasli. Če sem pasla krave v okolici doma, sem si krajšala čas s petjem, kravam pa sem odganjala nadležne obade, ki so jih pikale do krvi. Nekaj radosti pa je prinesla skupna paša na travniku, ker se je živina pasla prosto ali pa je bila podkolenčena. Z drugimi otroci smo se lahko nekaj časa igrali. Sušenje trave se je opravljalo v največji vročini, ker se je takrat trava najbolj sušila. Imela sem svoje grabljice, ko sem jih prerasla, pa mi je stari ata naredil večje. Spomnim se, da sem zaradi dela z grabljami imela zelo utrjene roke. Ko sem uporabljala druga orodja, nisem imela žuljev, s tem sem se lahko hvalila. Travo smo obračali eden za drugim, vsak svojo vrsto. Ko smo vso travo obrnili, smo se odpočili pod vrbino senco. Kmalu je bilo je potrebno ponovno obračanje, če je trava čim večkrat obrnjena, se pravočasno posuši. Najbolje bi bilo, ko na enem delu končaš, začneš znova na začetku. Pozno popoldne pa smo jo zgrabili v gredice in naredili plaste zaradi nočne vlage. Zjutraj pa smo jo raztrosili, ponovno dva krat obrnili ter pripravili gredice za odvoz domov. Za spravilo suhe trave s travnika, ki je bil oddaljen približno 300 m od doma, smo najeli voz in vole pri Pinteričevih. Moja naloga je bila stati pri volih in z gajžlo (bičem) paziti, da se voli ne premikajo ter jim odganjati obade, ki so bili zaradi vročine še bolj nadležni. Odrasli so nalagali suho travo na dolg voz. To delo je zahtevalo natančnost in postopnost. Kupi so se morali med seboj vezati kot zidaki na steni, sicer bi voz lahko visel na eno stran ali se prevrnil. Zato je tisti, ki je nalagal z lesenimi vilami na voz, moral kup sena v zraku obrniti in zgornji del kupa trave povezniti na voz; spodnji, stisnjeni in širši del trave pa je bil zgoraj. Takšne velike kupe sena so najprej naložili na vogale, potem še vmes in nazadnje manjše kupe na sredino voza. Ženske pa so zadaj za vozom grabile, kar je ostalo od pobiranja z vilami. Na sredino polno naloženega voza pa so postavili žrd (lesen drog), jo privezali spredaj in zadaj ter tako uravnovesili levo in desno stran voza. Ker je bil naš travnik na ravnini v dolini potoka Dramlje, kmetija pa na višjem predelu, je bilo potrebno voz s senom varno pripeljati domov. Vozili so po strmem in luknjastem kolovozu. Tisti, ki so imeli vile, so jih zapičili v seno in podpirali voz, če je visel ali pa so ga porinili, da so skupaj z voli premagali strmino. 6 Pozneje, ko je bila narejena cesta in ni bilo več nevarnosti, da bi se voz prevrnil, pa smo pri vožnji otave, ker je je bilo manj, dobili priložnost, da smo se na vozu peljali domov. To je bil posebno zanimiv dogodek, počitek in nagrada za opravljeno delo. Doma pa je bilo potrebno suho travo pospraviti nad hlev na senik. To delo je potekalo kot po tekočem traku: eden je metal z voza na hlev, drugi je to moral prijeti in podati tretjemu, ta pa je vrgel travo na konec senika. Ko sem bila večja, sem bila tretja. Ko pa je bil senik že skoraj do vrha napolnjen, sem bila četrta. Držala sem se za najvišji tram pod streho in z nogama tlačila suho travo za svisli. Tam gori ni bilo nobenega okna za zračenje, trava se je drobila, bilo je zelo prašno, vroče in zadušljivo, zato sem večkrat spraševala, kdaj bo konec ali koliko je še trave. Ven sem prišla črna, prah se je prijel na prepoteno kožo. Kar nekaj časa je trajalo, da sem vse to sprala s sebe. Na deskah pod krmo je stara mama nabrala seneni drobir ali terne – to so drobci zdrobljene suhe trave, ki med drugim vsebujejo tudi zdravilne rastline. Shranjevala ga je v lanenih vrečkah. Po potrebi je vrečko s senenim drobirjem segrela v pečici ali na peči in jo polagala na boleča revmatična mesta, in tudi menjavala drobir. Sledila je pojedina, ki jo je med tem časom pripravila stara mama. Tako kot po vsakem večjem delu, smo se zbrali zunaj okoli polno obložene mize pod slivo in se tudi odpočili.