Bizeljsko, 2013 UVOD

Če se ozrem nazaj po poti spomina, najdem čas mladosti potisnjen v globino srca. Preživeta in pozabljena doživetja prenesem na papir. Postopoma ugotavljam, da je svet in čas žitnih polj, cvetočih travnikov odmaknjen od koscev, žanjic in mlatičev odšel brez povratka.

Značilno razpoznavno sestavino Obsotelja, visoko raslega sadnega drevja na travnikih in pašnikih mozaično prepletenih s pozlačenimi njivami, se spominja samo še generacija, ki odhaja. Na ostalih kultiviranih zemljiščih, strmem svetu pašnikov in gozdnih jasah se izjemoma na sončnih robovih pase še drobnica in divje živali.

Tudi jaz sem odšla v Kmetijsko šolo v Maribor. Sošolka Irena mi je napisala v spominsko knjigo: »Pesem žitnih polj in njih zorenja naj bo zlat simbol tvojega življenja.« Kot da bi obe vedeli, da bom svoje življenje doživljala, kot je napisala. Rodila in zrasla sem na zemlji, z njo smo se preživljali. Kmetijska šola mi je dopolnila znanje in me priklenila v kmetijstvo do konca delovne dobe. Ko opraviš svoje poslanstvo na zemlji, poskrbiš za družino in sebe, takrat nastopi tvoj čas. Ne delaš več po ukazu drugih za vsakodnevne potrebe in denar. Zapolnim si prosti čas po svoji izbiri s tistim, kar rada počnem in pri tem uživam. Iz globine srca je privrela na dan ljubezen do žitnih polj, cvetočih travnikov in z grozdjem obložene vinske trte. Pomembno je tudi, da ta lepota nima vstopnine plotov in ograj – vsem je dostopna.

V poznejših letih mi je življenje obogatilo zbiranje premične kmetijske dediščine, ki je razstavljena v opuščeni rojstni hiši na Bizeljskem. Kot sodna cenilka kmetijskih zemljišč sem imela dostop k različnim družinam, njihovim načinom življenja, z nesoglasji in spori ter virom preživljanja. Med sprehodi po mehkih, izhojenim poteh, med njivami in travniki, se mi vedno ustavi pogled na posevkih žitaric, ki izstopajo iz travniškega zelenila in dvigajo pozlačeno klasje k soncu. Od tega zlata živi človeštvo že tisočletja. Na fotografiji Marta, Evelina in Marija Sušnik, Metka. Marija Sušnik

Zaraščeno strnišče

Zrele trave povešajo glave v čas otave.

Dolina reke Dramlje, biser slovenskega podeželja.

foto Nataša Šekoranja leta 2008.

Obsoteljska rodovitna polja

FAO FIAT PANIS

Slovenski prevod glasi: hrano vsem, kruh naj bo ali kruha vsem ljudem. Organizacija FAO za prehrano pri Združenih narodih je prevzela skrb za izboljšanje prehrane, večjo proizvodnjo in distribucijo vseh vrst pridelkov iz kmetijskih zemljišč in gozdov, tudi tehnično pomoč pri zagotavljanju hrane.

10 jug. dinarjev kovani v letu 1976 Slovenija je postala članica FAO 5 jug. dinarjev kovani v letu 1970 leta 1993. 2 jug. dinarja kovana v letu 1976 Čisti izkupiček od prodaje 1 jug. dinar kovan v letu 1970 kovancev je namenjen financiranju kmetijskih projektov.

Če dežuje na dan poroke, to pomeni, koliko dežnih kapljic vode, toliko zrn žita pri hiši.

Ko se otrok narodi, prinese s seboj dvoje rok, ki povečuje bogastvo družine. Če umre otrok ali odrasel človek, odnese dvojni delež s seboj.

Marija Fila, roj. leta 1906 na Bojsnem.

Na fotografiji ob slovesu od krave Linde in obeh teličkov, dne 14. 1. 1992.

SLOVO OD 20. STOLETJA

Generacija 20. stoletja se za vedno poslavlja s svojim samooskrbnim kmetijstvom. Le še tu in tam vztraja 90-letna mati s 70-letnim sinom ali hčerko, ki hoče za vsako ceno obdržati svoj način obdelave zemlje, kot ga je podedovala in ga opravljala skoraj stoletje. Tako tudi naša 86-letna mama ni delala, da bi živela, ampak je živela za delo. Tudi ona se ni mogla posloviti od najboljše krave, ki jo je v svoji delovni dobi imela. Tudi kravi se je po naravni zakonitosti bližal konec. Za slovo ji je poklonila telička dvojčka. Bila sta neverjetno simpatična in bistra, na besedo sta ubogala in razumela, kaj želimo od njiju. Krava je bila velika, zahtevna simentalka. Njeni obroki sveže ali suhe trave bi zadostovali za dve manjši. Mama je ni mogla več obvladati, tudi travo je bilo potrebno kositi in voziti domov vsak dan. Telička sta rasla, postala sta igriva in močna. Mama ju ni več zmogla hraniti in obdržati. Morali smo se posloviti od vseh treh. Odkar pomnim smo imeli živino, nikoli pa ni bilo slovo tako težko kot v tem trenutku. Poslavljali smo se tudi od načina življenja, od mame in od vsega tistega lepega, kar nam je nudila naša gruda. Bližalo se je novo tisočletje, samooskrbno kmetijstvo je ostalo v prejšnjem. Tudi mi nismo bili pripravljeni za tiste dobrote žrtvovati sebe in svoj prosti čas. Zadovoljili smo z uvoženo hrano, ni pomembno kakšno, ker je to naša izbira.

SPOMINI NA …

Zgodnje otroštvo in mladost sem preživela pri starih starših na domačiji v Vitni vasi 28 na Bizeljskem. Rasla sem na zemlji in se učila iz nje. Takrat smo skoraj vso hrano posredno ali neposredno pridelali na zemlji. Tako gledam z današnjimi očmi, s takratnimi očmi otroka pa mi je bilo vsako delo težko in odveč. Moj stari oče je bil navajen vse za družino in živino pridelati z delom na roke. Na začetku skupnega življenja s staro mamo sta hodila delat k velikim kmetom, da sta zaslužila za preživetje. Tradicija dela z rokami je bila zapisana v vsaki njuni celici, kar sta prenašala tudi name. Navajala sta me na vsa potrebna kmečka opravila. Dela je bilo vedno dovolj. Ta miselnost me še danes spremlja – vedno se najde kakšno delo. V hlevu sta bili dve kravi s teleti. Poleg vinograda je bilo z živino največ dela. Pozimi smo jih hranili s suho travo, ki smo jo poleti posušili in spravili na senik, od pomladi do jeseni pa smo jih pasli. Če sem pasla krave v okolici doma, sem si krajšala čas s petjem, kravam pa sem odganjala nadležne obade, ki so jih pikale do krvi. Nekaj radosti pa je prinesla skupna paša na travniku, ker se je živina pasla prosto ali pa je bila podkolenčena. Z drugimi otroci smo se lahko nekaj časa igrali. Sušenje trave se je opravljalo v največji vročini, ker se je takrat trava najbolj sušila. Imela sem svoje grabljice, ko sem jih prerasla, pa mi je stari ata naredil večje. Spomnim se, da sem zaradi dela z grabljami imela zelo utrjene roke. Ko sem uporabljala druga orodja, nisem imela žuljev, s tem sem se lahko hvalila. Travo smo obračali eden za drugim, vsak svojo vrsto. Ko smo vso travo obrnili, smo se odpočili pod vrbino senco. Kmalu je bilo je potrebno ponovno obračanje, če je trava čim večkrat obrnjena, se pravočasno posuši. Najbolje bi bilo, ko na enem delu končaš, začneš znova na začetku. Pozno popoldne pa smo jo zgrabili v gredice in naredili plaste zaradi nočne vlage. Zjutraj pa smo jo raztrosili, ponovno dva krat obrnili ter pripravili gredice za odvoz domov. Za spravilo suhe trave s travnika, ki je bil oddaljen približno 300 m od doma, smo najeli voz in vole pri Pinteričevih. Moja naloga je bila stati pri volih in z gajžlo (bičem) paziti, da se voli ne premikajo ter jim odganjati obade, ki so bili zaradi vročine še bolj nadležni. Odrasli so nalagali suho travo na dolg voz. To delo je zahtevalo natančnost in postopnost. Kupi so se morali med seboj vezati kot zidaki na steni, sicer bi voz lahko visel na eno stran ali se prevrnil. Zato je tisti, ki je nalagal z lesenimi vilami na voz, moral kup sena v zraku obrniti in zgornji del kupa trave povezniti na voz; spodnji, stisnjeni in širši del trave pa je bil zgoraj. Takšne velike kupe sena so najprej naložili na vogale, potem še vmes in nazadnje manjše kupe na sredino voza. Ženske pa so zadaj za vozom grabile, kar je ostalo od pobiranja z vilami. Na sredino polno naloženega voza pa so postavili žrd (lesen drog), jo privezali spredaj in zadaj ter tako uravnovesili levo in desno stran voza. Ker je bil naš travnik na ravnini v dolini potoka Dramlje, kmetija pa na višjem predelu, je bilo potrebno voz s senom varno pripeljati domov. Vozili so po strmem in luknjastem kolovozu. Tisti, ki so imeli vile, so jih zapičili v seno in podpirali voz, če je visel ali pa so ga porinili, da so skupaj z voli premagali strmino.

Pozneje, ko je bila narejena cesta in ni bilo več nevarnosti, da bi se voz prevrnil, pa smo pri vožnji otave, ker je je bilo manj, dobili priložnost, da smo se na vozu peljali domov. To je bil posebno zanimiv dogodek, počitek in nagrada za opravljeno delo. Doma pa je bilo potrebno suho travo pospraviti nad hlev na senik. To delo je potekalo kot po tekočem traku: eden je metal z voza na hlev, drugi je to moral prijeti in podati tretjemu, ta pa je vrgel travo na konec senika. Ko sem bila večja, sem bila tretja. Ko pa je bil senik že skoraj do vrha napolnjen, sem bila četrta. Držala sem se za najvišji tram pod streho in z nogama tlačila suho travo za svisli. Tam gori ni bilo nobenega okna za zračenje, trava se je drobila, bilo je zelo prašno, vroče in zadušljivo, zato sem večkrat spraševala, kdaj bo konec ali koliko je še trave. Ven sem prišla črna, prah se je prijel na prepoteno kožo. Kar nekaj časa je trajalo, da sem vse to sprala s sebe. Na deskah pod krmo je stara mama nabrala seneni drobir ali terne – to so drobci zdrobljene suhe trave, ki med drugim vsebujejo tudi zdravilne rastline. Shranjevala ga je v lanenih vrečkah. Po potrebi je vrečko s senenim drobirjem segrela v pečici ali na peči in jo polagala na boleča revmatična mesta, in tudi menjavala drobir. Sledila je pojedina, ki jo je med tem časom pripravila stara mama. Tako kot po vsakem večjem delu, smo se zbrali zunaj okoli polno obložene mize pod slivo in se tudi odpočili. Ko sem odšla v srednjo šolo, smo namesto paše nakosili svežo travo v okolici domačije, jo naložili na ročni voziček in jo odpeljali domov za krave. Stari ata je kosil, jaz pa sem grabila svežo travo in jo dajala na voziček. Ves čas me je opozarjal, naj ne hodim preblizu kose, da me ne bo porezal. Ko je stari ata ostarel, sem mu predlagala, naj sede na voziček, da ga bom peljala domov. Proti hiši navzdol je šlo čedalje hitreje. Ne vem, kako se je zgodilo, toda voziček se je prevrnil in stari ata je padel na bok. Zelo sem se prestrašila zanj, toda ni se polomil in tudi kregal me ni. Voziti na vozičku pa se ni hotel več. Dota starih staršev je poznavanje kmečkih opravil ter vztrajnost in natančnost pri delu. Nikoli pa nisem čutila tolikšne pripadnosti in ljubezni do zemlje, kot sta jo zemlji izkazovala onadva, čeprav se v sebi zavedam, da je tudi v današnjem času zemlja še vedno naša prehranjevalka in tako vir naravne prehrane za človeka in živali. Evelina Sušnik, avgust 2012

NA DEŽELI NIČ NOVEGA

Leta 1809 je Napoleon ustanovil Ilirske province, v katere so bili vključeni naši kraji s središčem v bizeljskem gradu. Prebivalstvo je takrat služilo grofici Dietrichstain (1805-1858). Za kmete je bil to naporen čas, poleg zemljiških in cerkvenih despotov so razmere zahtevale še vojni davek za Napoleonove vojaške pohode. Takrat so vojaki in oblast pomagali pridelati hrano (žita) za ljudi in živali (travo – seno). Za delo na zemlji so morali poprijeti tudi grajski hlapci. Organizirali so tekmovanje koscev in žanjic s privlačnimi nagradami, vendar so bile dosti manjše od stroškov dela najemnikov. Moška delovna sila je bila zaradi posledic vojne razredčena. Tudi kmetje svobodnjaki so se morali udeleževati, ker je bil njihov pridelek popolnoma odvisen od ugodnih ali neugodnih

7 letin. Botrovale so poletne suše, toča in druge vremenske neprilike, predvsem pa pomanjkanje delovne sile za težja težaška dela. Zemljiški posestniki so organizirali tekmovanje v kmečkih opravilih predvsem zato, ker je žetev in košnja sočasna. Delo je moralo biti opravljeno pravočasno. Tekmovalcem košnje sena je bila ponujena tri, dve ali ena merica žita za prvo, drugo in tretje mesto. Obljubili so tudi divjačino in ribe iz grajskih ribnikov. Naj je bila nagrada še tako vabljiva, je bila minimalni strošek za pravočasno opravljeno delo. Za košnjo trave na velikem obsoteljskem grajskem travniku je bilo potrebno 20 koscev za 12- urno košnjo in toliko pomočnic(kov), ki so travo odmetavale in raztepale. Tekmovanje je zahtevalo celodnevno neprekinjeno košnjo. Grajski hlapci, dekle in drugi delavci so morali kositi zato, da ni letina propadla. Potrebe po hrani so opravičevale vsak nepriljubljen ukrep.

V zgodnji jutranji uri je 20 koscev pričelo s košnjo. Vsi so se zagnali v svoji vrsti z namenom čim prej priti na konec travnika in tudi osvojiti nagrado. Travnik je bil tako dolg, da se je iz začetka komaj videl njegov konec. Tisti, ki so redkokdaj kosili, so se zagnali s košnjo in pustili za seboj druge udeležence tekmovanja. Vsak kosec je imel ob sebi eno osebo, to je bila v večini primerov žena, ki je umikala in raztepala pokošeno travo, nosila mu je vodo in poskrbela za okrepčilo, kajti zapustiti mesto košnje je bila zamuda časa. Bibičeva Terezija in Andrej sta živela v majhni, s slamo kriti hiši ob reki Sotli. Njuno glavno delo je bilo vsa leta košnja in žetev. Pri delu sta se dobro dopolnjevala, ko je on začutil utrujenost, žejo in lakoto, sta sedla ob brazdi, pojedla kar sta imela, se malo odpočila in se vrnila na delo. Vsi so vpili, kakšna lenuha sta, ker so bili drugi daleč pred njima. Po drugem počitku sta jih že dohitela, nadalje pa zapustila več kot polovico koscev za seboj, ki so bili že do kraja izčrpani in utrujeni. Le ona dva sta počasi napredovala do prvega mesta, končala svoj del košnje. Dobila sta tri mernike pšenice, nekaj rib iz grajskih ribnikov in enega zajca iz grajskih lovišč. Nagrada jima je izboljšala jedilnik do konca leta. Od leta 1945 so bili lastniki bizeljskega gradu Windischgreatz(i), ki so prevzeli okupatorske dajatve in tudi tekmovanje koscev. 1 škaf žita = 22 litrov zrnja, 1 mernik žita = 35 litrov, 1 vedro vina = 26,5 litrov, 1novčič = 1 liter vina

ČAS ROČNEGA DELA NA KMETIH PRED 70. LETI

Ko je pokukala pomlad, so travniki ozeleneli, kakor še vedno krasijo svet, z razliko, da današnji kmet drugače premaguje obdelavo zemlje in prideluje kmetijske pridelke kot takrat, ker ni bilo strojev. Pri Rajteričevih je bila ena od največjih kmetij v vasi, v hlevu so rezgetali konji, brcali voli, in množica krav. V dolini so se razprostirali travniki, njive, ob domačijah so rastli vinogradi in pašniki.

Okoliški mali kmetiči so iskali zaslužek pri vaških velikih posestnikih, ki jih je bilo v vasi še nekaj. Žmavc, Križančič, Pintarič in bi zaključili z imetniki, ki so vsaki dan rabili težake (delavce), nekaj od teh je tudi zaposlovalo hlapce in dekle. V tistih časih so bila zanimiva skupinska dela, ki so prinašala ob težkih naprezanjih tudi razvedrilne trenutke. Spomini so še živi pri ljudeh visoke starosti, zato je nujno, da jih čim več ovekovečimo s pisano besedo ali sliko, če se ne bo nabralo preveč prahu na zapisih, se bo morda le kdo potrudil prebrati in priklicati čase davnih ali bližnjih prednikov in njih življenje. Od zelo pomembnih del na kmetih je bila košnja travnikov. Pri vsaki hiši so možje ali fantje spomladi sneli svoje kose in jih pregledali, če niso v zimskem času obešene pri gospodarskem poslopju spremenile svoj videz. V Lovrencu na Pohorju je takrat obstajala slovenska tovarna kos in srpov, ki je zalagala ves jug in tudi trg severnih držav. Iz omenjene tovarne so kmetje kupovali orodje različnih dolžin. Mladi fantje so nasajali na kosišča rezila 75 cm dolžine, starejši, izkušeni kosci so svoj ponos izražali z dolžino kose 85 cm in celo 90 cm. »V torek bomo kosili na velikem travniku ob Dramlji,« so se dogovorili pri Rajteričevih. Nedelja je vedno veljala za naprošanje taberharjev, to skrb je stalno prevzemal sin Karel, tudi to nedeljo se je oglašal pri svojih zvestih delavcih. Treba je omeniti, da so v tistih časih bile številne družine odvisne od zaslužka pri velikih kmetih, vsled tega so kmetje zbirali pridne in zveste delavce. To nedeljo se je Karel oglasil pri Kajski, kjer sta bila dva močna in izurjena kosca Pepič in Tonča, njihova stalna priložnostna delavca. Ob obljubi obeh je Pepič ponudil kositi tudi svojega sina: »Ta ima že svojo koso in bo kar dober kosec,« ga je hvalil oče. Karel si je ogledoval fanta, nato pa rekel: »Pridi, pridi, bodo tudi tvoja botra veseli, če si že sposoben tako težkega dela.« Drugi dan je ves dan fant poskušal koso v domačem sadovnjaku. Oče ga je spodbujal, da je fant prizadevno sukal orodje. Stara mati si je ogledovala prizor in fanta pregovarjala, naj ne gre med te (dedje), ker ga bodo zaničevali, ker ne bo zmogel košnje kot oni. Fanta je postajalo strah in je že zgubil voljo. Oče mu je zvečer na tanko sklepal koso in dejal: »Zjutraj te zbudim ob tretji uri, če boš hotel, boš šel, če ne, ostani doma.« Fant je vso noč premleval, bi šel kosit ali ne in tako je proti jutru trdno zaspal. Petelin je prvič zapel, se je tudi mladi kosec zbudil: »Grem, kar bo, pa bo.« Stara mati ga je še zadnjič opozorila, da je premlad. V travnikih se je zbralo osem koscev, toliko kot jih je bilo potrebno za pokos polovice velikega ravninskega travnika. Mali kosec je hodil zadnje leto v osnovno šolo in to k popoldanskemu pouku. To jutro se je odločil, da z izurjenimi in starejšimi kosci poskusi svojo moč, popoldne pa v šolo. Nekateri mlajši fantje z odsluženim vojaškim rokom, razgreti od moči in mladosti, so se šolarčku smejali s pripombo: »Bolje bi bilo, da prideš za pastirja ali sušit sena, okopavanje koruze ob ženskah bi še tudi šlo, med nami pa bo težka.« Nastal je krohot. Po požirkih slivovke, ki se je mladi kosec ni dotaknil, so pričeli kositi. Prvi je prijel za koso Lojzek, ki je kosil zlaganco, to je brazda košena in zložena z obeh strani. Za njim so razgreteži hoteli

9 poslati najmlajšega kosca. Želeli so mu nagajati, kosili bi mimo njega in z brazdo onemogočili njegovo košnjo. Najprej se je oglasil stric Tonče: »Fantje, če ste v vašem otroštvu ali odraščanju to doživljali, danes ne bomo počenjali neumnosti.« Nato je pristopil gospodar Karl: »Razporedite se že, fant bo kosil predzadnji in pred menoj.« S tem je pomiril vse šale in namere. Mladi razgreteži so kosili v prvih vrstah, izurjeni starejši kosci so njim pokazali, kako se kosi, jih pritiskali, da je kapljalo s čela. Košnja s kosami je bila zelo previdno zastavljena, vsi kosci drug za drugim so zamahovali v istem trenutku, s tem so omogočili varnost, da se niso kose nikoli srečale. Mladi kosec je kosil deveti in ni za trenutek zaostajal za drugimi. Nihče ga ni več zasmehoval, gospodar mu je dajal pogum, čeprav je sam močno zaostajal in če bi izpustil kakšno brazdo, bi bil deležen različnih šal. Ena od mnogih je tudi ta, da je predolgo spal pri dekletu in od izmučenosti ne zmore košnje. Pri vsaki pokošeni brazdi je zadonela pesem in vsaka je bila zalita z dobro slivovko. Travnički so že zeleni, niso pa še pokošeni, zjutraj, ko bo svit, gremo jih kosit, dekleta pa sušit. Ob sedmi uri je cerkvenik, stari Trankar, potegnil za vrv zvona pri Sv. Duhu, takrat je ležalo že tri četrt travnika. Gospodinja je vabila k zajtrku. Še kako je zadišala prežganka z zabeljenimi žganci. Ob klobasah so zalivali tek tudi s čudovito kavčino. Ob deveti uri so padale zadnje bilke v brazde. Sonce je že sušilo roso, kose so se upirale, namen je bil dosežen. Gospodarju so pošle moči in je le še odkošal ob kolovozu. Mali kosec je vztrajal ves čas ob močnih izkušenih koscih le z 10 cm krajšo koso. Počutil se je zelo zadovoljen, ker je vzdržal ta ogromni preizkus, kar mu naj bi bil pomoč v življenju. Ko sem se doma zleknil k počitku, mi je babica povedala zanimivo ugotovitev: »Ko se on uči kositi, se ona uči hoditi.« Jože Križančič, lastnoročno, 30. 4. 2012

Jože Križančič, Jenkova 4, Ptuj Rojstna hiša, Vitna vas 15, p. Bizeljsko

ROSA NA TRAVI

Mladost smo preživeli v tistih časih, ko smo hodili več časa bosi kot obuti po livadah, po mehkih blatnih poteh, ko je jutranja rosa blestela na rastlinskem zelenju in na komaj prebujenih cvetovih, ki so se zgodaj odpirali po kratkem počivanju poletnih noči.

Bili smo rosno mladi in mokri od rose, tudi zaradi umitega obraza, ki je ostal svež in prijeten. Povsod se je rosa svetlikala in bleščala na koncu zelenih listov ter odbijala sončne žarke iz kapljic ujetih v odprtih cvetovih. Počasi je sonce popijalo roso na travi in dan za dnem segrevalo zemljo. V hladnih nočeh so zopet nastajale drobne kapljice, ki so podnevi omilile poletno vročino, rastlinam pa omogočile preživetje skozi vroče poletje. Minila so rosno mlada leta. V jutranji rosi se ne umivamo več, ker tudi čista in sijoča ni več. Mladenič je postal mož, nima več od rose mokrih čevljev, ne vriska več v mlado jutro kot je nekoč, odhajal od »ljubice svoje«. Pozabili smo hojo po rosni travi v komaj prebujenem poletnem jutru. Mehke poti med njivami in travniki so že zdavnaj pozabljene. Ne občutimo več narave, jutranje ali večerne rose v laseh, kakor tudi ne mokrih čevljev hladne večerne rose. Nežno rošenje prehaja v dež, nevihte, tudi v točo. Iz vlažnega zraka se še vedno izloča megla, ki s škodljivimi plini uničuje zelenje – vir življenja. Večkrat nam pot rosi čelo in obraz, v mnogih očeh so solze. Skopo rosijo dnevi miru in sreče. V kristalno čisti naravi, kolikor je še ohranjena, se še vedno oblikujejo vodne kapljice zaradi nočnega ohlajanja zraka. Vstajajo »kot meglice iznad rek« in se kot koprena ovijajo med rastline in drevesa, zadržujejo se v kotlinah in oživljajo pokrajino, katero sonce dan za dnem preveč segreva in izsušuje. Teden je zopet naokrog, za starejše prekratek, za zaljubljene pa predolg. Mladenka mora biti v nedeljo lepa in sveža, koža je morala biti mehka in gladka, za svojega izvoljenca. Že sobotni večer je hodila po hladni rosi, ki je imela to prednost, da je omehčala trdo kožo, ki je nastala po težkem delu na zemlji in od neprimerne obutve. Rosa je zdravila tudi posledice ozeblin, ki so nastale pozimi zaradi slabe obutve. Hoditi je bilo treba večkrat bos po rosi. Umivanje obraza v jutranji rosi pred srečanjem z izvoljencem, ki je vsebovala tudi dišave, ker so se na vodne kapljice nabirale tudi dišave rožmarina, roženkravta, vrtnic, bazilike in dišečih vijolic. Rosa se je morala na obrazu posušiti, le-ta pa je postal gladek, mladostno zardel in dišeče prijeten. Če je deklica hotela srečati izbranca svojega srca, je morala z rokama krožiti po rosnem, cvetočem grmičevju. Želja se ji je kmalu uresničila. Hoja po rosi z bosimi nogami je zelo pomembno sredstvo za utrjevanje in tudi zdravljenje telesa. Hoja po rosi ne deluje samo lokalno, temveč vpliva na vrsto zmogljivosti: zbuja dejavnosti kože, kroženje krvi po telesu in s tem spodbuja tudi živčevje. V kombinaciji s tekanjem na zraku, gibanjem in globokim dihanjem prispeva še dodaten pomemben delež k zdravemu telesu. Hoja in tekanje po rosnem zelenju je izvedljivo povsod na deželi. V poštev pride predvsem zjutraj, ko je na zelenju še rosa. Za z glivicami okužene noge ali vnetje prstov je bilo potrebno hoditi bos po rosnem rastišču rmana, bele in rumene lakote. Kdo se more upreti odtrgati zrelo rosno breskev, marelico ali hruško? Vabljive so tudi češnje ali divje gozdne jagode. V ljudskem izročilu v rosi ni nobenega praznoverja, ampak samo uporabni praktični nasveti. »Kot si hodil, kje si bil, da si čeveljčke zrosil?« so ga spraševali, ko so ga srečevali na poti k jutranji maši.

V SOZVOČJU Z NARAVO

Trave so rastline z dolgimi ozkimi listi in kolenčastim steblom brez izrazitih cvetov. So pomembna združba v rastlinskem svetu. Iz zemlje poganjajo drobne kalčke ob ugodnih pogojih rinejo iz korenin in ustvarjajo na površini mehki tepih, ter zadušijo vse druge drobne rastline okrog sebe. Trave so trajnice. Spomladi prve ozelenijo, mlade nežne in goste se zibljejo v vrtu. S prekipevajočo lahkotnostjo pojejo svojo pesem. Cvetov ne potrebujejo, ker jih oplojuje veter. Z vitkimi stebli spomladi so rosno lepe zaradi nežno zelene barve. Razkošni junijski travniki s polnim klasastim socvetjem se pripogibajo k zemlji in polagajo svoje seme v njeno naročje, da ga sprejme in mu omogoči novo življenje.

Gosto rastoče trave dajejo zavetje med svojimi stebli mnogim žuželkam in drugim živim bitjem. Spomnimo se samo petja murnov v travi. Ta črnooki domorodec je že od pradavnin sostanovalec v zeleni razraščeni in tudi pokošeni travi. Pesem murnov spremlja človeka od pomladi do poletja. Poslušal jo bo tudi zadnji človek na zemlji.

Elegantna lepotica migalica z ljudskim imenom marijina solzica, daje občutek, da je njena lepota namenjena samo nam. Njeni srčasti kimajoči klaski in navzven štrleče vejice, ki zadrhtijo ob najmanjšem vetru so nekaj posebnega. Ljudsko ime marijine solzice simbolizirajo trpljenje mater, ki so videle trpeti svoje otroke. Naše travnike krasita še travniški grintavec in travnolistna modra perunika. Poznana je tudi lepotica travniška kadulja. Udomačila so se imena mali in veliki traven ( april, maj), rožnik (junij), kakor tudi mali in veliki srpan ( julij in avgust).

Zelene trave so najlepši dar narave, pokrivajo dvorišča, jih lahko kosimo da ustvarijo okrog doma zeleni tepih. Travo lahko pohodimo in pomendramo toda vedno se znova dvigne in ozeleni. Na livadah se igrajo otroci in odrasli.

Opevajo jih narodne pesmi: Jaz pa grem na zeleno trav´co, Gozdič je že zelen, travnik razcveten, Ob Jurjevem se mora vrana skriti v travi…. Nekoč so tudi vraže vpletali okrog trav:  Šop trave, obešen na okno, varuje hišo, odganja zlo.  Z istim namenom naredimo vozle na visoki travi.  Videti travo rasti, slišati planke žvižgati.  Ne bo več dolgo trave tlačil.  Naj raste trava ali ne, ko nas ne bo, vseeno je.

CVETOČI TRAVNIK

Od pomladi do poletja se okoli domačij neutrudljivo odpirajo novi pisani cvetoči tepihi. Travniki, pašniki in gozdne čistine so polne drobnega, nevsiljivega, pisanega cvetja. Pri travah je cvetje komaj opazno, ozračje pa je polno njihovega peloda. Kričečih barv ne potrebujejo, ker jih oprašuje veter, ki s svojimi lahnimi sapicami nežno premika rastline. Poleg trav je v borbi za obstanek preživelo še mnogo drugih drobno cvetočih rastlin. Le-te privabljajo opraševalce, kot so čebele in druge drobne žuželke, ki združujejo koristno s prijetnim, za sebe nabirajo nektar in pelod, cvetove rastlin pa mimogrede oprašijo. V zraku zvenijo komaj slišne melodije travniškega orkestra ob spremljavi lahnega zavijanja vetra.

V našem podnebju so samonikli travniki ena največjih rastlinskih združb in najlepši poletni okras Obsoteljske ravnine. V njih uspevajo najrazličnejše bilke, cvetijo od snega do snega. Rast je gosta, tla so v celoti pokrita z nizkimi, srednje in zelo visokimi travami. Takšni travniki so polni žuželk, ki s svojim orkestrom vabijo opraševalce na pomoč pri ohranitvi vrste. Travniki in gozdovi spadajo med najlepše stvaritve na zemlji. Vsebujejo vse lepote sveta, pisane palete barv skozi vso rastno sezono. Vse možne oblike cvetov krasijo hribe in doline. Trave so lepe tudi pozimi, ko se sončni žarki odbijajo od zaledenele prevleke na nepokošenih, suhih steblih. Travnik je rajski vrt, je dar narave, ki čuva njegove korenine v zimskem počitku in jih tudi oživlja iz zimskega spanja. Res je pa tudi, da se malokdo zaveda, da ima rajsko lepoto ob svojem domu.

Travnik je živ organizem, ki nudi prostor mnogim rastlinskim in živalskim vrstam. Sestava rastlin je odvisna od kislih apnenčastih ali peščenih tal. Na suhih košenicah je rosa tista, ki odloča, katera rastlina bo preživela. Od drugih rastlin semena čakajo v zemlji, ko ob koncu večletnih slabih pogojih in pritajenega življenja dobijo priložnost za rast.

Zaljubljeni smo v svoje vrtove, zaljubljeni v spomladanske in poletne rože, v naše opevane vrtnice, lilije, nageljne, potonike in tudi v drugo cvetje, katerega negujemo in opazujemo vsak dan. Pozabimo pa se ozreti na sončno livado, pisani travnik ali na gozdno jaso. Ne slišimo brenčanja žuželk in petja murenčkov, zdavnaj so že zaraščene mehke poti, ki so vodile med žitnim poljem in cvetočim travnikom.

PURANI Pasli so jih otroci od 7 do 10 let starosti po širnih travnikih polnih žuželk in zrelih semen. Zjutraj so dobili v žep kos koruznega kruha, ki je moral zadostovati za ves dan. Nikdar siti in neustavljivi purani so lahko dnevno prehodili tudi po 10 km v eno stran. Pastirji otroci so morali teči za njimi, včasih so se tako oddaljili, da niso našli poti nazaj. Pri prodaji vina pa so jeseni rejeni purani imeli svojo vlogo in pomen, ker so jih največ odnesli vinski trgovci.

CVETOČI TRAVNIK POLETI

Cvetoči poletni travnik je s svojo neminovno lepoto privlačeval vsakega človeka, kateri se je znašel ob njem. V času cvetenja, njegove vedno znova obujene lepote, ni mogel nihče prezreti. Združiti se z mehko, dišečo, cvetočo travo, je moral fotograf prenesti v bodočnost, da ob vsakem pogledu oživi spomin na ta edinstven dogodek.

DOMAČA LEDINA ZGODAJ SPOMLADI

Tratinščica ali marjetica se sama zaseje. Dobro prenaša sončne lege in rahlo peščeno prst. Že ob prvih sončnih žarkih odpira svoje cvetove. V cvetu jo najdemo celo pod snegom, krasi sončne livade okrog domačij, travnike, loge in parke. Ko lahko stopiš na sedem marjetičnih cvetov hkrati, je pomlad pred vrati.

Fotografija iz leta 1930 Umek Vinko in Terezija, Bojsno Ogorevc Ivan in Terezija, Brezje

Spomladanska idila na livadi.

TRAVE V DOLINI REKE DRAMLJE - SENO

Košnja se je pričela, ko je bila trava dovolj velika. Rastlinska združba je osnovna vegetacijska enota. Visoko pahovje je najbolj razširjena združba gojenih travnikov v Sloveniji. Travnik je poljedelska površina, ki je že daljše obdobje porasla z rastlinami, ki jih kosijo.

Pred 35 – leti so kosci pričeli kositi zgodaj zjutraj. Košnja je trajala tako dolgo, dokler je bila na travi rosa. Dober kosec je imel tudi najlepše dekle.

Različne talne razmere, neenaka vlažnost, različni nagibi, osojne ali prisojne lege vplivajo na travišča, da se med seboj razlikujejo.

Travišče: travnik, pašnik, košenica, senožet, travinje, livada in trata.

Mali in veliki traven se nanašata na čas intenzivne rasti trave. Mnogo snega, mnogo sena. Če na dan Marjete ( 20. 7. ) dež lije, na travniku trava gnije.

DRUGA KOŠNJA - OTAVA

Na istih površinah kot za seno je potrebno polovico manj koscev. Če je sušno obdobje, je otave še manj. Pri raztepanju in grabljenju trave druge košnje potrebujejo grabljice grablje z večjim številom klinov (zob) zaradi drobne suhe trave. Otavo so večkrat sušili na grabljah – to pomeni pogosto obračanje, zadrževali so jo več časa v zraku. Takšno sušenje je bilo v oblačnem vremenu.

Tudi na seniku se je lahko otava posušila do konca. Kakor grablje so bile tudi lesene vile prilagojene nalaganju na voz ali na senik: za seno s tremi roglji, za otavo pa s štirimi. Ker je bila trava kratka in drobna, je rada polzela med roglji vil na tla. Vile so bile pomembne tudi pri metanju suhe trave na senik, da ni sproti padala na tla.

Dež pred sedmo uro je kot stare vdove ples.

TRETJA KOŠNJA - OTAVIČ

Če je bilo nekoliko vlažno poletje in suha jesen, so pokosili na travnikih še otavič. To je bila tretja košnja. Suhe krme je bilo dosti manj, vendar toliko, da so z njo napolnili še svisli tako, da so zatlačili suho krmo še pod roženice.

Z barvnim odtenkom jesenskih barv je bila košnja tistega gospodarskega leta zaključena.

Spomladi regrat in zlatica porumenita travnike. Travišče je skupno ime za travnike in pašnike. Na obronkih sadovnjakov, vinogradov ter njiv so vsak dan kosili in vozili domov s kravjo vprego do hleva. Mlado pokošeno travo so morali mešati s suho krmo zaradi zdravja živine.

Vlažnejše travnike pobeli travniška penuša. Tisti, ki so imeli samo eno kravo, so pokošeno travo vozili domov z malim vozičkom einšpanig (ena oseba) in mešali s suho travo. Čas mineva, cvetni prizori se menjavajo. Glavinec in travniško grabljišče pokažeta, da smo v visokem poletju.

Modro lila odtenki posameznih cvetov jesenskega podleska nam na travnikih in pašnikih sporočajo, da se letošnji vegetacijski ciklus postopoma zaključuje. Če je topla jesen, je možna še tretja košnja otaviča ali pa skupinska paša živine na travnikih.

Navadna bela lakota krasi travnike po prvi košnji, se razraste, cveti v otavi. Po izročilu je del nevestinega šopka. Pijača iz namočenih cvetov z dodatkom limone deluje spodbujevalno in zdravilno.

Rumena prava lakota cveti od junija do oktobra na suhih travnikih in rodovitnih tleh. Rastlina vsebuje sirilo za kisanje mleka. Učvrščuje kožo, čisti in preprečuje infekcije, tudi izpuščaji izginejo.

Navadna migalica Udomačen izraz za migalico so marijine solzice. Kraljuje na travnikih in suhih pašnikih. Daje pridih skladne naravne lepote. Ime migalica lahko prihaja od gibljivih klaskov, ki drhtijo ob najmanjšem vetru. Posušene solzice so lep okras v poletnih in zimskih šopkih. Srčasti klaski, kakor tudi bilke v celoti, so vir preživljanja pticam stalnicam in drugim živalim v zimskem času.

DETELJA INKARNATKA Trifollium Inkarnatum

Inkarnatka je enoletna prezimna detelja, izjemno tudi dvoletna, primerna je za prehrano živine ali za podor. Potrebuje lažjo do srednje težko zemljo, ker ima močne korenine. Izbira dušik iz zraka, zato dobro prenaša sušo. Jajčasto podolgovati, gosti listi, dolgi od 3 do 6 cm, so koničasto nazobčani. Glavičasto temno rdeče socvetje je dolgo od 3 do 7 cm. Pogosto se samodejno razširi daleč naokoli na obdelane površine. Pokrajino napravi eksotično in slikovito. Detelja daje možnost kmetu, da redi več živine z manj dela.

Črna detelja – Trifollium pratense Črna detelja je za kmetijstvo zelo pomembna gojena rastlina. Potrebuje bogata, globoka in ne preveč mokra tla. Diši prijetno sladkasto, medu podobno in malo kiselkasto. V glavnem je namenjena za krmljenje živine. Razširjena je po vsej Evropi. Cveti od maja do oktobra z rdeče rožnatimi cvetovi. Stebla so visoka od 30 do 50 cm, ki so rdeče navdahnjena. Pogosta je na gojenih površinah, na svežih in vlažnih tleh preskrbljenih z dušikom. Ne uspeva na kiselkastih tleh. Sveža ali posušena je odlična krmna rastlina. Pokošena se na travniku samo ovene, potem jo dosušijo v kozolcu na rantah, ker nežni lističi radi odpadejo.

Detelja esparzeta – Onobriychis sativa Delno pozabljena metuljnica je bila nekoč poznata kot koristna večletna rastlina, ki je bila zelo razširjena na hribovitih terenih in na planinskih pašnikih. Ne potrebuje gnojenja, ker se sama oskrbuje. Cvet je jajčasti grozd, ki na kocu stebel poganja v roza barvi. Od nekdaj je poznana kot medonosna rastlina, vsebuje veliko nektarja. Ugodno deluje na zemljo, kot zeleno gnojenje jo rahlja in oživlja. Detelja ima na obdelovalnih površinah svoje posebno mesto, ker ne zahteva obdelovanja in uspeva več let na isti površini.

KOŠNJA SENA

Zrele trave že povešajo glave. Na rodovitni kvalitetni ravninski zemlji je bila trava najprej zrela za odkos. Vsakih nekaj let je bilo treba pustiti travo dalj časa, ji dati možnost, da seme dozori in s tem se ohrani gostota kvalitetne trave in za donos krme. Seme je preprečilo rast agresivnim rastlinam in revitaliziralo travnike. Trava se mora zibati v vetru in trositi seme po zemlji. Ptič kosec mora vzgojiti svoje mladiče. Črni muren, domorodec je dolžan naučiti petja svoje potomce, da se bodo lahko naslednje leto vključili v travniški orkester. Kosci spočiti, polni energije, kose sklepane in nabrušene, samo zgodnje vstajanje jim je delalo težave, ker so se malo prej vrnili od "ljubice svoje". Junijske noči pa so tako kratke, da se čez noč vidi. Veliki travnik je bilo treba pokositi, potem so lahko počivali do nakladanja suhe krme. Tedaj tudi goli in pokošeni travniki že počivajo, navzven se še ne pozna, pod zemljo pa že klije nova rast. Če bo prvega maja lepo, bo dobro za kruh in seno.

NASTOPIL JE ČAS OTAVE

Vse se je ponovilo, kosci so bili isti, kose pripravljene, noči pa daljše, kresnice jih niso osvetljevale. Vroče avgustovsko sonce je poskrbelo, da se je otava hitro posušila, ker ji je bilo polovica manj kot sena. Bili so tudi dnevi, ko je vreme nagajalo in se je spravilo otave zavleklo za ves teden. V izjemno toplem in podaljšanem poletju je bila možna tudi tretja košnja "otaviča". Če to ni bilo mogoče, so bili travniki na razpolago vsem rejcem živine, ker je veljalo pravilo, da kolikor živina poje, pusti tudi na travniku (ga pognoji). Človek, žuželke, travniki in gozdovi, vse se je postopoma pripravljalo na zimski počitek. Leto se stari ob košnji otave.

KOSEC OTAVIČA

Košnja mi je še vedno pred očmi, dobro se spominjam, je govoril 80 letni kosec Ivan. Zgodaj zjutraj nas je šlo na veliki travnik 5 koscev kosit otavič, kasneje kot za otavo, ker je bila noč že daljša. Včeraj in ponoči je bilo še jasno in toplo. Zjutraj je bilo samo še košček jasnine nad oblaki. Ko smo se odpravili pokošeno travo (otavič) raztepati in sušiti, se je pojavila ploha kot strela z jasnega. Tisti košček jasnine se je zopet pojavil nad oblaki, začeli smo travo raztepati in obračati. Če smo imeli srečo, se je lepo sušila "na grabljah" (večkratno obračanje), dostikrat pa je vreme nagajalo, da se je spravilo krme zavleklo na več dni ali pa so sušili pod kozolcem na rantah.

Na fotografiji iz leta 1936/1938 kosci pri lastniku trgovine.

Fotografiral Maks Strmecki, ki je bil trgovski vajenec, odkupoval je kmetijske pridelke, sadje, zelenjavo in jajca. Ukvarjal se je tudi s fotografiranjem, zato je opravil tudi nekaj fotografij za svojo zbirko.

Na fotografiji iz leta 1936/1938 delavke in delavci po končanem grabljenju in nalaganju suhe trave na voz.

Fotografirano 28. 6. 1939 pri Kelharju v Zg. Sušici ob vinogradu in sadovnjaku.

Fotografiral sosed Maks Strmecki.

KOSEC

Kosec je moški, ki uporablja kosilno napravo. To je kmetijsko orodje z dolgim rezilom, nasajeno na kosišče. Koso je treba klepati in večkrat brusiti. Ko nastopi čas košnje na travnikih in gozdnih jasah, je potrebno več koscev, ki kosijo drug za drugim v brazde. Paziti morajo, da se kose ne bi dotikale ali ogrožale kosce. Posamezni kosec določi širino dokosa, to je polovica dolžine kose, zato so brazde enakomerno široke. Vsak kosec ima s seboj brusni kamen v kravjem rogu, napolnjen z vodo, imenovan osijek.

Najeti kosci so med 2,30 do 3 ure še po temi hodili kosit do oddaljenih velikih travnikov. Ko se je zdanilo, je prvi kosec pričel kositi z zlaganco – pokošena trava je padala na še rastočo travo. Za njim so kosili vsi drugi, ko so se obrnili je isti kosec pričel naslednjo brazdo, trava je padala na prvo brazdo, za njim so nadaljevali ostali kosci, tako je nastala zlaganca (dve brazdi skupaj). Pravi kosec kosi na "peto kose" tako, da pritiska koso do tal, z njo pobere vso rastočo travo, počisti za seboj in določa tudi višino odkosa. Konica kose mora biti vedno odmaknjena od zemlje.

KOSA S PRISLONKOM

Prislonek na kosi so uporabljali žanjci, kadar so želi ali kosili močna visoka ržena in pšenična stebla namenjena za pokrivanje streh in košnje ajde. Prvotno so na leseno kosišče pričvrstili, prislonke ali lesene štirioglate vile, prilagojene in napravljene iz lažjega lesa. Leseno kosišče je moralo biti prilagojeno tako, da je bil srednji ročaj, oziroma držalo nagnjeno navzgor, da so pritrjene vile bile dvignjene nad koso (glej fotografijo) tako visoko, da so zajele pokošeno žito na sredini, ki se je lepo naslonilo na še rastoče bilke. Ko so ženske napravile povesla in snope, so jih moški povezali in odstranili. Kosec – žanjec je lahko pričel s košnjo druge vrste. To je tisto žito najlepše in najmočnejše, ki so ga izbrali za škope oziroma za pokrivanje slamnatih streh.

S prislonkom na koso je kosec kosil obrnjen nazaj, pokošeno žito ali ajdo je polagal na nepokošen del posevka. Počakal je, da se je nabralo na kup, potem je nadaljeval košnjo. Dve ali tri žanjice so pobirale pokošeno žito in vezale v snope. Kasneje so opustili lesene vile in lesene prislonke. Na kose so pričvrstili na žico napeto platno. Bilo je dosti lažje, pa tudi služilo je svojemu namenu.

Kosec koso brusi.

LESENE VILE Kdor je imel košček travnika ali kravico, je nujno potreboval lesene vile za nakladanje sena in otave na voz in na senik. Izdelovali so jih s tremi in s štirimi roglji. Vse potrebno za izdelavo lesenih vil so kmetje našli v bližnjem gozdu in grmovju. Vsak je bil svoj mojster. Lesene vilušče, držaj ali štil so napravili iz jesenovega lesa, ker je bil močan in žilav.

Lesene vile z dvema, tremi in štirimi roglji

Na koncu so ga razklali na dva roglja. Z vsake strani pa so dodali še po enega iz lipovega lesa, da niso bile vile pretežke. Tretji rogelj pri razklanem delu pa so namestili v sredino. Da je dobil les primerno uporabno obliko, so ga nad ogljem počasi upogibali, na zgornji strani pa namakali z mokro krpo, da les ni počil. Roglje so v zgornji tretjini učvrstili s prečno lato iz jesenovine. Vile s tremi roglji so uporabljali pri spravilu sena, z nakladanjem na voz in metanjem na senik. Uporabne so bile tudi pri oblikovanju in raztepanju plastov in gredic. V izjemnih primerih, če so bile velike brazde sveže trave iz prve košnje, so vile služile tudi za raztepanje le-teh in obračanje. Vile s štirimi roglji so uporabljali pri drugi košnji, kjer je bilo otave polovico manj od sena, zato so morali biti roglji gostejši, da ni suha trava spolzela pri nakladanju med roglji.

Grablje ima, vil pa ne, samo jemlje, daje pa ne.

Karl Prosinečki, Gregovce 4, Anton Vršec, Nova vas 19. poročen z Antonijo Iljaž. Brušenje kose ob košnji v vinogradu.

28. 6. 1939, foto Maks Strmecki.

Spravilo krme pri Viktorju Strmeckemu v Zg. Sušici. Grabljenje in nalaganje krme na voz ter zlaganje na kozolec. Pri spravilu krme so si sosedje pomagali pri delu po načelu: ti meni, jaz tebi.

Fotografija iz leta 1936/1938, fotografiral Maks Strmecki.

Delo je končano, krmo so zmetali na stan – hlev ali senik.

Družina Dušič, ki ima 7 parov delovnih rok, se ji ni treba bati pomanjkanja.

Krmo na vozu pravilno zlaga gospodar Janez Dušič, sin Ivan z vilami meče krmo na voz; žena Mirica, sestra Štefka in stric Anton grabijo. Sinova nabirata izkušnje.

Fotografija iz junija l. 1938 pri Viktorju Strmeckemu v Zg. Sušici, Bizeljsko.

Moški nalagajo krmo na voz, ženske so grabljice.

Fotografija iz julija leta 1935 pri Angeli Krošl, Stara vas 71, Bizeljsko. Zraven sta še z grabljami sin in oče, grabijo suho travo ob domači hiši.

Fotografija iz julija leta 1956 pri Francu Korenu, Stara vas, Bizeljsko v sadovnjaku visoko raslega sadnega drevja. V sredini je lastnik Franc st., desno sin franc ml. brusi koso.

Fotografija iz julija leta 1960, grabljenje sena pri Jožefi Kelhar v Stari vasi.

Na fotografiji so Vinko Sušnik st., Mira in Pepca Kelhar ter Angela Gabron.

Fotografija iz leta 1938 pri Jožetu Osojniku na Vrhovnici. Prevoz krme za živino v domači hlev iz oddaljenega senika.

Fotografija iz leta 1971. Nepužlan Neža vozi krmo domov s kravjo vprego po kolovozu. Večina kmečkih opravil so opravile tete (neporočene). Moški so isto delo opravljali pri večjih posestnikih.

Spravilo sena leta 2002

Foto: Nataša Šekoranja Špiler Na sliki: Jože Šekoranja, Brigita Šekoranja, Robert Šekoranja

Spravljanje sena 1964.

Fotografiji sta nastali v obdobju, ko še ni bilo kmetijskih strojev, kosilnic in balirk.

Vsako delo je bilo ročno delo, moralo je biti pravočasno opravljeno.

Dokler ni bila vsa hrana pod streho, ni bilo za nobenega družinskega člana ali občasnega obiskovalca počitka.

Kadar je bilo potrebno suho seno pospraviti pred nevihto, so vsi prijeli za delo. Tudi električar Vinko Sušnik je priskočil na pomoč. Napeljava električnih kablov pod streho je lahko počakala.

Fotografijo ohranil Zvonko Urlep, Dramlja iz leta 1956.

Na fotografiji mama Anica Verstovšek, por. Urlep in njena sestra Dragica Verstovšek pri obračanju sena na domačem travniškem sadovnjaku.

Fotografijo ohranila Danica Haler, por. Benkovič, Dramlja, leta 1958.

Obračanje sena.

Na fotografiji Nežka Balon, roj. Šepetavc, Danica Haler in njena starša Ivan in Marija Križančič

Alojz Antolovič, Gradišče 6.

Fotografirano leta 1974.

Obračanje sena na domačem travniku pod stanovanjsko hišo.

SUŠENJE TRAVE

Ko je rosa izpuhtela iz pokošenih travnikov, se je pričelo raztepanje brazd. To je bilo izključno žensko delo. Kosci so po izdatnem zajtrku počivali. Seno so obračale dvakrat na dan, če je bilo do večera dosti posušeno ali če je grozilo slabo vreme, so ga zgrabili v gredice in napravili plaste. Drugi dan je sledilo enkratno ali dvakratno obračanje in grabljenje sena v gredice, ki so jih kosci nalagali na senski voz z dolgimi lestvami – lojtrami. Z živinsko vprego so vozili seno domov in ga spravljali na senik. Ko je bilo seno pod streho, je na travniku klila že nova rast. Vse se je ponovilo, le da so pri drugi košnji spravljali otavo, če je bila lepa jesen, še otavič. Če pa ne, so pa na vseh travnikih pasli vaško živino.

Zinka Podgoršek, Vitna vas

Mladi zaljubljenci so si že podnevi izbrali primeren plast sena, pri katerem so se zvečer sestali. Navadno so se sledovi na plastu poznali še drugi dan in ni bilo težko ugotoviti, kdo jih je napravil.

KRESNICE

V toplih junijskih dneh ob kresu so kosci pokosili še zadnje travnike, grabljice pa so zgrabile seno v gredice in plaste. S pogledi in gibi so se ves čas med košnjo in grabljenjem spletale trajne ali začasne ljubezenske vezi, katere ni bilo pametno obešati na veliki zvon.

Ko je bilo delo opravljeno, se je fant postavil k plastu, se uprl na grablje in vile-to je bil znak, pri katerem plastu se bosta zaljubljenca dobila po končani večerji.

Ko so se odpravili vsak na svoj dom, so mladi zaljubljenci vedno našli stranpoti. Starejšim pa tudi ni bilo potrebno veliko ugibati, kdo je zaljubljen. Poleg opojno dišečega in ne čisto suhega sena, so v tihih in mirnih poletnih nočeh, kresnice z izvirno svetlobno govorico-s prižiganjem in ugašanjem-ustvarjale romantično vzdušje zase in za tiste, ki so bili v takih nočeh na travniku, pokošenih, polsuhih, dišečih rastlin.

Ker se ob kresu dan obesi, so bili dnevi predolgi glede dela in noči prekratke za ljubezen. Zato je marsikateri par na plastu presenetila jutranja zora.

O kresi je dan tako dolg, da človek, če se skrči, vanj trči, če pa se stegne, se vanj obregne.

Lesene grablje z 19 zobmi, s katerimi se je grabila otava, ker je je bilo vsaj polovico manj od sena.

LESENE GRABLJE

Eno od mnogih starih kmetijskih orodij so tudi lesene grablje, ki jih je znal izdelovati vsak kmet. Za grabeljše ali štil je potreboval raven in dosti debel leskov kol, na katerega so bile pritrjene čeljusti, ki so bile navadno iz bukovega lesa. Z držajem jih je povezoval dvojni locen iz svibovne. Vsake grablje so imele od 16 do 18 zob iz akacije ali jesena. Poznamo senene lesene grablje, za grabljenje sena in otave. Listje so grabili tako, da so ga pri nakladanju stisnili kot harmoniko, tako da je delavec pritisnil h grabljam z rokami večjo količino listja in ga naložil na voz. Železne grablje pa so služile za ravnanje zemlje na vrtovih in krtin na livadah.

Grabljevke so grabile seno v kopice in jih tudi raztirale takrat, ko trava še ni bila dovolj suha. Sušiti seno na grabljah je pomenilo pogosto obračanje trave, da so jo čim dlje časa zadrževali na grabljah. Tako se je obračalo ob oblačnem vremenu. Če je kazalo na poslabšanje, je bilo seno potrebno hitro spraviti v gredice in v plaste, pri tem so vsi sodelovali.

Pri spravljanju večje količine sena so kmetje najeli za sušenje grabljače (moške) in grabljačice (ženske), da je bilo delo pravočasno opravljeno. Ko so grablje počivale, so morale biti obrnjene vedno s klini navzdol, posebno železne, tudi zaradi varnosti otrok in odraslih, da ni kdo stopil ali padel na železne kline.

Kmetje pa so naključnim obiskovalcem, meščanom in nepoznavalcem radi nastavljali lesene grablje tako, da je nepreviden obiskovalec stopil na kline, grabeljše pa ga je udarilo po nosu.

SUŠENJE STELJE

Fotografijo ohranil Martin Premelč, Gregovce; letnica neznana, verjetno okrog leta 1930. Košnja in grabljenje stelje na kislem in močvirnatem travniku ob Sotli. Trava se je na rasti posušila. Lastniki so jo pokosili v lepih, sončnih jesenskih dnevih. Sušiti je ni bilo potrebno. Zgrabili so jo skupaj in jo z lesenimi vilami zmetali na voz. Shranili so jo za steljo živine namesto odpadlega listja.

Listnik je objekt za shranjevanje listja. Svisli imenujemo podstrešja objektov za shranjevanje krme. Pod služi za mlačev žita, kakor tudi shranjevanje krme. Kašča je objekt za shranjevanje žita. Moke in druge hrane (fižol, orehi, suho sadje, suho meso, mast in jajca).

Gojenci Srednje kmetijske šole iz Maribora, letnik 1948 na udarniškem delu – košnja trave v Kočevju.

Vinogradniški in sadjarski oddelek.

2. 7. 1950 v vasi Mozel.

V KOČEVJU NA UDARNIŠKEM DELU

Ob koncu drugega in tretjega letnika Kmetijske šole smo morali v Kočevje na obvezno delo. Pokrajina je bila zapuščena in neobdelana, ker so prvotne prebivalce kočevske Nemce pregnali s celotnega območja. Ob robovih gozdov, rekah in jasah so rasle nizke planinske trave, na ravninskem predelu pa visoke trave. Na obširnem travinju so v juliju fantje začeli s košnjo. Dekleta smo grabile in obračale, trava je bila že skoraj na rasti suha. Takrat sem se prvič srečala z obširno pokrajino, poraščeno samo s travo. Pri sušenju trave smo se spoznavali s kuščarji, kačami in drugimi malimi živalcami. Največ kač je bilo pet na en m2. Nihče se več ni zmenil za njih. Skupaj s senom smo jih grabile v gredice. Potem pa so se skrile v luknje ali zemeljske razpoke. Kače smo tudi opazovali, posebno meščanke, ki jih še niso nikoli videle od blizu. Vsako jutro smo na istem mestu zagledale velikega modrasa. Bil je lep, dolg in vitek. Po vsej hrbtni dolžini je imel vzorčast pas, na glavi pa krono. Ko se je premikal, je držal glavo pokonci, kot da želi opozoriti, naj se mu ne približujemo, ker se zna braniti. Ob odhodu smo ga zadnjič videle in ga pustile v njegovem kraljestvu.

V opuščenih kočevskih vaseh smo kosili, sušili in spravljali seno. Ob prostem času je bila naša edina zabava skupinsko potepanje po izredno lepi in neokrnjeni naravi ob obronkih kočevskih gozdov. Srečevali smo se z malo drugačnim živalskim in rastlinskim svetom. Na nekem sončnem pobočju smo zagledali številno skupino divjih modrih cvetov temno modre orlice ali golobice. Hrib je žarel v soncu, cvetovi so delovali kot modra rožasta obleka posušenega poletnega travnika. Lepota skupine orlic nas je tako prevzela, da nismo dovolili, da bi jo pokosili, tudi zato ne, ker je bilo dovolj drugih še ne pokošenih travnikov.

KO JE SVIT

so šli kosit. Na velikem Blaževem travniku so potrebovali 14 koscev. Vsi so bili zdravi, utrjeni in navajeni težkega kmečkega dela. Iz te skupine je izstopal Ludvikov Franc, ki je bil majhne rasti, pri težkem delu ali pri košnji pa se ni nobenega kosca ustrašil. Nastopil je kratek čas počitka. Lastnica in vdova Blaževa Bara z deklo sta prinesli zajtrk "ajngemaht" kokošja obara z zmesnim kruhom in kozarec vina za vsakega, kajti pri košnji vinjeni kosci niso bili zaželeni. Med zajtrkom si je lastnica ogledovala pokošeno površino in našla čop napol nepokošene trave. Vprašala je , kdo je kosil to vrsto. Vsi kot eden so odgovorili, da Ludvikov Franc. Ogledovala je še druge vrste in zopet je bil isti odgovor. Skratka, kje je našla šop trave, tam je bil kriv Ludvikov Franc. Po zajtrku je lastnica rekla, da drugi grejo lahko domov. Franc naj travnik pokosi do kraja pa bo tudi dobil plačilo zato, ker je tako že pokosil večino travnika. S košnjo so končali ob osmi uri. Do takrat je že izhlapela rosa na vinski trti, zato so lahko začeli s škropljenjem. Kosci so se radi odzvali na delo za škropljenje trte, tako so en dan zaslužili dve dnevnici, kar se je redko zgodilo, ker je bilo takrat krizno obdobje in tudi večji posestniki so le težko zmogli plačevati težake. Pri vinski trti je bil pridelek odvisen od škropljenja. Včasih so bile odločilne ure . Peronosporo kriza ni zanimala.

KUPIL JE TRAVNIK

Franc, eden od večjih lastnikov višinske kmetije, je imel konje in govejo živino, zato je potreboval tudi veliko krme. Daleč od domačije je bil naprodaj veliki travnik razmeroma poceni. Najel je kosce, do travnika so potrebovali skoraj eno uro peš oje. Na ogromnem obsotelskem travniškem kompleksu novi lastnik ni točno vedel kje so mejniki. Čeprav je bila svetla noč, trava ne pozna meja in je povsod enaka. Morali so počakati, da se je zdanilo. Lastnik še vedno neodločen, je pokazal kje naj začnejo kositi. Pri zajtrku se je pojavil mejaš Anza, nabrušen kot nova kosa in povedal, da so pokosili eno tretjino njegovega travnika. Bil bi še bolj agresiven, če ne bi bilo preveč koscev, zato je moral nekoliko popustiti in utihniti. Novi lastnik je potegnil iz "rukzaka" (nahrbtnik) steklenico s kačjo slino. Kmalu so se umirili in začeli pogajati. Anza je najel iste kosce, da bodo naslednji dan pokosili travnik do konca. Vseeno je komu plača delo. Konec dober vse dobro. Vsi so bili zadovoljni. Lastnika sta postala odgovorna mejaša, delavci so zaslužili, trava je bila pokošena, vreme lepo za spravilo krme. Samo steklenica s kačjo slino je bila prazna, vedno znova je dokazala kakšna je njena moč, kajti samo ona je umirila zagreteže.

ZALJUBLJENA KOSCA

To se dogaja samo mladim. Brata bi se rada prikupila očetu dveh mladih, lepih sester. Pri vodnjaku pod cvetočo lipo so skupaj ugotavljali in pripravljali priložnost, da bi očetu deklic napravila uslugo. Morda bo potem bolj popustljiv in dovolil svojim hčeram, da bi se sestajali z zaljubljenima fantoma. V toplih poletnih večerih, ko je žitno klasje in zrele glave visoke trave valovalo v poletnih sapicah, se s starši niso mogli pogovarjati o ničemer drugem kot o delu. Da bi se srečevali podnevi, ni bilo govora. Po daljšem ugotavljanju, kaj storiti za očeta, oziroma nesojenega tasta, sta brata prišla do zaključka, da bosta naslednje jutro pokosila njegov manjši travnik. To naj bi bilo presenečenje. Rečeno, storjeno. Komaj sta zaspala, se je začelo daniti. Odhitela sta na travnik. Zdanilo se je ravno toliko, da sta videla, da je bil travnik že pokošen. Oče se je prejšnji dan dogovoril s sosedom ob travniku, da naj ga zvečer pokosijo, da bo zjutraj na travi manj rose, ko jo bodo raztepali in obračali. Zaljubljenci so o tem dogodku previdno molčali, še tudi pozneje, ko so imeli svoje družine.

ROČNI VOZIČEK

Naš ročni voziček se je pripeljal z nami po končani vojni v domovino. V Nemčiji je bila navada, da je vsaka družina imela svoj voziček za sprotne opravke: nabava hrane za dnevno potrebo, ozimnica, vožnja premoga in tudi manjših količin pridelkov iz njiv. Mi otroci smo ga imeli radi, se z njim prevažali in igrali. Ko je prišel čas vrnitve, ga je ata naložil na vlak, ki nas je srečno pripeljal domov. Bil je praktična naprava, uporabljali smo ga za iste namene kot v izgnanstvu.

Poleg ostalih je bila njegova glavna obremenitev, da je dva krat dnevno v rastni sezoni pripeljal domov svežo nakošeno travo, ki sta jo ata in mama potrebovala za svoji kravici. Ata je travo kosil, mama je grabila in nalagala na voziček. Na koncu sta še napolnila koš, ga poveznila in pritisnila na travo, ki je že bila na vozičku. Mama je vozila s posebno ročno napravo, ata je ob vozičku držal koš in po potrebi tudi porival voziček. Ni bilo posebno težko delo, ker je bila trava blizu doma, vožnja pa vedno navzdol.

Ata je pokosil travo na vseh obronkih njiv, vinogradov in sadovnjakov. Kosila sta do pozne jeseni, dokler je bilo trave. Pasti kravi nista zmogla, ker sta bili močni in rejeni, da je nista mogla obvladati. Z njunim odhodom na druge poljane, je nepovratno odšlo tudi samooskrbno kmetijstvo, način življenja in ročno delo. Z novim stoletjem se je zrahljala vez pripadnosti in odvisnosti od zemlje. Nadomestili so jo stroji.

Sedaj je ta voziček in ostala oprema za košnjo sestavni del Etnografske zbirke na njuni domačiji.

Foto Silvo Polovič, september 2012.

PRIPRAVE ZA BRUŠENJE

OSOVJEK OSIR, brus ali brusni kamen

Pri košnji trave, pri žetvi žitaric je bil vedno potreben osovjek ali osir z brusnim kamnom, ki so ga kosci nosili s seboj v govejem rogu, namočenega v vodo.

Napravljen je bil tako, da ga je kosec lahko obesil za pas in ga imel pri sebi.

Brusni kamen je moral biti vedno namočen v vodo.

Nekateri osovjeki so bili tudi leseni, napravljeni iz enega kosa lesa. Vedno so bili potrebni za koso ali za srp. Brusili so ju tako dolgo, dokler ni bilo železo popolnoma izrabljeno. Potem so koso zavrgli, ker ni bila več klepna (uporabna).

PLAŠEVINA MIGALIČNI ŠAŠ Carex Brizoides

Plaševina je gozdna trava, močnejše rasti je pod hrastovim sestojem, kjer imajo drevesa globoke korenine, zato ji je omogočena bujnejša rast. Pod smrekovim sestojem, kjer imajo drevesa plitve korenine, zmanjšujejo ugodne pogoje za rast plaševine. Na teh prostorih je trava nižja in manj razvejane rasti. Plaševino so ročno kosili tri krat letno kot vsako drugo travo, namenjeno za krmo živine. Rasla je na strnjenem območju ravninskega močvirnega gozda Dobrave in Jovsov v občini Brežice, na skupni površini 2902,41 ha. V skupnih gozdovih so vsi lahko kosili travo, samo če je ni lastnik kosil za sebe. Po vrnitvi iz izgnanstva (leta 1945) je plaševina postala donosna pridobitna dejavnost. Uporabljali so jo tapetniki za žimnice, tapecirane fotelje in še za kaj drugega. Prodajali so jo na domu, jo vozili v Zagreb in po naročilu tudi dostavljali kupcem. Sezona košnje plaševine se je pričela z začetkom šolskih počitnic tudi z namenom, da so starejši otroci pomagali odraslim sušiti travo na kraju košnje, ki je bila skoraj suha že na rasti. Rasla je med drevjem na majhnih jasah, kjer ni bil možen prevoz s kravjo vprego. Do voza so jo morali nositi v koših. Slavko Hotko se spominja, da je kot otrok med šolskimi počitnicami obračal in sušil travo, kakor tudi drugi otroci. Poln voz trave je s kravami vozil med drevjem, kjer je bilo veliko drevesnih štorov in panjev, zato se je zgodilo, da se je voz tudi kdaj prevrnil. Delo je bilo lahko, ker trava ni bila težka za prenašanje. Vozili so jo na zbirno mesto k Jožetu Staniču v Župelevec. Imel je stroj za zvijanje plaševine. Lastnik je z vozom pripeljal travo pred stroj. Podajal jo je v roke Staniču, ki jo je kot po tekočem traku polagal v stroj. Istočasno jo je stiskal in zvijal (kot rafijo). Zvitek je bil dolg do 15 m. Zvitke so razporedili v bale in naložili na težki voz parizar. Ko je bil poln, ga je zvečer Jože Geč s konjsko vprego odpeljal v Zagreb. Zjutraj je bil med prvimi na odkupni postaji. Ko je zapustil mesto in se vračal domov, je na vozu zaspal, konji pa so sami poznali pot domov. Plaševina kot stranski produkt gozda je bila zelo iskana. Prebivalci na obrobju gozdov so jo uporabljali za polnjenje slamaric za odrasle in otroke. Slamarico so vsako jutro zrahljali, da ni bilo ležišče zvečer pretrdo. Ko se je trava preveč zdrobila, so jo zamenjali z drugo. V predelih brez plaševine so v ta namen uporabljali belinje ali kožuhinje iz zunanjega ovoja koruznih storžev. Na območju Župelevca in vasi Vrhje je modroce izdeloval tapetnik Smrdej in Karel Krošl. Vsem je bila plaševina znaten del dohodka, dokler niso kavči z umetno maso nadomestili postelje. Ko so travo nehali kositi, je rastišče prerasla praprot s svojo agresivno rastjo. Mogoče se bo plaševina vrnila v naše postelje, ker je sedaj zdrava bio masa zelo iskana. Iz tega obdobja je znan izrek: Kako si boš postlal, tako boš spal. Pripravila Marija Sušnik, januar 2012

Plaševina v Dobravi

JAREM IN TELEGE

Jarem dvojni ali posamezni je vprežna naprava, ki se natakne posamezni živali na vrat. Ona v jarmu trpi, jo tišči in žuli. Dnevno prenaša ali vozi tovor. Ni ji usojeno se ga znebiti, mora živeti pod jarmom. Enojni jarem je naprava namenjena samo za eno žival, telege pa so za živalski par z vodoravno leseno letvijo pod vratom in izbočenim zgornjim delom, ki se prileže na vrat živali. Vse drži skupaj železje in ostale spone, ki so potrebne za kravjo ali volovsko vprego. Kot marsikatera kmetijska naprava ima tudi jarem simbolični pomen. Enačijo ga z ljudmi, ki morajo živeti pod jarmom, čeprav jih utesnjuje in omejuje prostost. Stopiti v zakonski jarem ali v zakonski stan je spremljan s harmoniko in praznovanjem z najboljšimi željami za medeni mesec. Potem ko je med polizan, začne jarem dnevno pritiskati, postane nasilna oblast. Pojavi se želja po skoku iz zakonskega jarma. Tudi to se dogaja. Tako živalim, kakor ljudem ostane jarem za vedno, ker je enim kot drugim usojeno živeti pod jarmom.

Dvojni jarem za volovsko vprego

Enojni jarem pa uporabljajo vaški fantje tudi na fantovščini, ki složno raziskujejo in pripravljajo teren. Opazujejo tiste moške, ki so stalni gosti na pušinšanku ali v gostilni in čakajo, da se vrnejo domov. Ženinu nadenejo enojni jarem z vso opremo in ga peljejo pod okno močnejše polovice, ki se vrača pijan domov. Če mu je uspelo priti v hišo, se hitro znajde pred pragom. Poskusi še en krat ali dva krat, potem pa se odloči, da bo prespal na slami. Če v danem trenutku ne najdejo pravega primera, ga posebej zrežirajo za ženina. Nadaljujejo vsi skupaj v pušinšanku. Doma pa vseeno doživi marsikateri podoben scenarij kot je izvirni v prvi izvedbi. Priprave na poroko in predpustni čas sta hitro minila, mladi mož pa se počasi privaja na zakonski jarem

Enojni jarmi za vprego ene živali Enojni jarem pa uporabljajo vaški fantje tudi na fantovščini, ko mlademu ženinu nazorno prikažejo, kaj ga čaka v zakonu. Složno raziskujejo in pripravljajo teren. Opazujejo tiste moške, ki so stalni gosti na pušinšanku ali v gostilni in čakajo, da se vrnejo domov. Ženinu nadenejo enojni jarem z vso opremo in ga peljejo pod okno močnejše polovice, ki se vrača pijan domov.

Če mu je uspelo priti v hišo, se hitro znajde pred pragom. Poskusi še en krat ali dva krat, potem pa se odloči, da bo prespal na slami. Če v danem trenutku ne najdejo pravega primera, ga posebej zrežirajo za ženina. Nadaljujejo vsi skupaj v pušinšanku.

Doma pa vseeno doživi marsikateri podoben scenarij kot je izvirni v prvi izvedbi. Priprave na poroko in predpustni čas sta hitro minila, mladi mož pa se počasi privaja na zakonski jarem.

KOLOVOZNE IN MEJAŠKE POTI

Prevoz suhe krme domov na senik se je odvijal po cestah, po utrjenih kolovozih s konjsko vprego. Blatni kolovozi in neurejeni dostopi do domačij čez tuje zemljišče so bili prekletstvo za ljudi in prevozno živino, čeprav so bili javni kolovozi ali ceste široke 4-7 m so si ob poteh vsi do enega svojili gmajsko zemljo (občinsko) in jo orali do ceste. Najhuje je bilo takrat, kadar so padavine razmočile slabo utrjene poti. Kolesa so se do "lojter" (lestev) pogrezale v blato. Največ krme so zvozili domov z volovsko vprego. Par volov je bil dovolj močen, da je potegnil voz iz blatnega kolovoza ali iz grabe. Lastniki manjših travnikov, ki so imeli po dve vozni kravi, so vso potrebno krmo za njih zvozili pod streho. Čez travnike so vozili po mejaških kolovozih na "svoro". Morali so voziti točno po sredini koloteča. Svora ali štanga je povezovala voz z kolesi in je bila točno na sredini voza. V tem primeru ni bil nihče oškodovan, ker je vsak lastnik zemlje imel zakonsko pravico dostopa in odvoza pridelka s svoje parcele. Vselej je bil voz z dolgimi lestvami prilagojen za nakladanje in vožnjo krme. Pri nakladanju so uporabljali lesene vile in grablje. Dolgo žrd so položili na voz poln krme, z njo so potisnili travo in jo z vrvjo ali verigo pričvrstili na svoro. Z vozom sena smo morali peljati čez sosedino dvorišče. Oče je odprl varenke, da je voz lahko zapeljal v ograjen prostor in pazil, da svinje niso odšle iz ograje, ker bi na njivah delale škodo. Pešci pa smo hodili preko preloza. Zgodilo se je tudi, da se je voz zaradi slabe poti prevrnil. To je bilo dodatno delo, zopet enkrat nalagati krmo na voz. Ko je bila krma na seniku smo se vsi oddahnili. Po vojni niso nikogar spraševali za zemljo. Razširili so poti. Uporabniki so morali navoziti kamenje in grušča. Tisti, ki niso imeli živine, so ročno popravljali poti. Poti so postale bolj urejene. Brigita Šekoranja je povedala, da je njen ded s konjsko vprego prevažal razne tovore in tudi krmo z večjih obsotelskih travnikov. Domači travnik je tudi prišel na vrsto. Naložili so seno, Brigita in še dve sošolki so grabile za vozom. Ko so končale, so se vse tri zgnetle na voz s krmo. Pred domačo hišo je bil oster ovinek. Konji so potegnili v hrib, v ovinku se je voz prevrnil. Dekleta so se skotalila po travi navzdol in se veselo hihitale. Ded je bil jezen, v roki je imel gažlo in zamahnil. Najprej je dosegel Brigito, sošolki pa sta se pravočasno umaknili. Brigita mu je zamerila ta udarec in je ni več dobil na travnik.

Fotografija iz leta 1941, prodaja krme. Volovska vprega močnega para volov.

Na volu Rajko Teppey.

Fotografiral Jože Šinko v Kapelah pri Požarju.

Fotografija iz leta 1955, Nova vas. Na fotografiji Alojz Iljaž, roj. 1902 z volovsko vprego.

Če je krme spomladi zmanjkalo, so jo morali kupiti.

Vprega močnega para volov pred gospodarskim poslopjem se pripravlja za nakladanje krme. Zlagajo jo na svisli pod streho zgoraj, kamor se spravlja suha trava in slama. Spodaj je pod za mlačev žita. Ko je to delo opravljeno, se v ta prostor skladišči tudi krma in slama. Dvojčka Trampuš, Stanko in Jože roj. 8. 3. 1959, (fotografirano leta 1964), umrla v 31. letu starosti.

Na spodnji strani so rante pred prostorom za shranjevanje kmetijskih strojev in orodja. V njih se zlagajo snopi neposušenega žita, detelja, lana ali trave, kadar se zaradi slabega vremena ne more posušiti na kraju pridelave, na njivi ali na travniku. Par volov je hribovski kmetiji na Žalcah pomenil več kot danes traktor. Marsikatera kmetija še danes nima dostopa po asfaltirani cesti. Voli, lastnik Ferdinand Maček, v Bukovju, 5. 2. 1961.

NEKOČ NA PAŠI

Krava pred kozolcem in na paši, Lastnik Ivan Kocjan, Gregovce 1 Ko je bila krma spravljena v kozolec na svislih, sveže dišeče zrnje pa se je na varnem sušilo v kaščah, so se kmetje bolj posvetili konjem, volom in kravam. Veliki obsoteljski travniki so bili polni živine. Na daleč je bilo videti, kako se kravam in konjem sveti dlaka. Tudi domači sinovi so dostikrat prijezdili na pašo na svojih konjih.

Jesenska paša je bila samo dodatna prehrana živine. Važen je bil tudi razstavni prostor, kjer se je javno ugotavljalo, kdo ima najlepšo živino. Uživali so lastniki in živali. Konji so lahko po mili volji dirkali po travnikih ter nabirali kondicijo in zdravje za zimski čas. Tudi krave in telički so se zadovoljno nemoteno gibali. Samo voli so mirno in spokojno prežvekovali na mehki travi, ki je vedno znova poganjala in ustvarjala zeleni tepih.

Nič na svetu ne daje boljšega občutka kot mehka, sveža zelena trava. Je bujna in lepa, kosna in brstna, posušena in aromatična, trpežna in žilava. Med visokimi travami je skrito tudi drugo brezimno zelenje, trava nudi počitek živalim in ljudem. Sedeti pri miru na paši, početi nič, trava pa raste sama od sebe. Avgust Kovačič s kravo Liso na starem domu. Fotografirali so jo na dan prodaje 22. 5. 1974 za spomin, da bodo težko dobili drugo, enako dobro kravo.

Fotografija iz leta 1940 pred stanovanjsko hišo Janeza Volka, orožnika na Bizeljskem z ženo in hčerkama Elo in Gizelo ter občasno pomočnico Urekovo iz Stare vasi. Priprava živine za odhod na pašo.

Fotografija iz leta 1937 pred stanovanjsko hišo Karla Kelharja iz Zgornje Sušice.

Na fotografiji je Karl in mati Francka, roj. 1887.

Pripravljena volovska vprega z lojtrskim vozom za prevoz sena.

Cizl Milka roj. 1927 in Cizl Gabriela roj. 1932; na domačem dvorišču v Župelevcu

Foto leta 1940

Osojnik Jože in Marija ter vnuk Peter; Vitna vas 16, s kravjo vprego (oče pisatelja Križančič Jožeta)

Fotografija iz leta 1920 pri Slavi Pečnik na Bizeljskem.

Pastirica zagorska Mica, zaposlena z namenom, da skrbi za živino – krave in svinje.

Rovt je s travo poraslo in skrčeno zemljišče v hribovitem svetu, kjer se pase drobnica in divje živali. V rovtu, če se trava suši, se suši na grabljah.

Fotografija iz leta 1980, poletna paša domače vprežne živine. S kravjo vprego so zvozili domov vse kmetijske pridelke, sejali, branali, samo za oranje so najeli volovsko vprego.

Kravja vprega na domačem dvorišču, Marija in Anton Fila

DOMAČI MALI VOZ

Domači voz je dal oče izdelati, tako da je bil prilagojen terenu in kravji vpregi, kajti veliki vozovi za slabe poti in kolovoze niso bili najbolj praktični. Po hribovskih poteh niso mogli biti polno obremenjeni. S tem malim vozom in z enim parom krav mlekaric sta oče in mama zvozila domov vse kmetijske pridelke, tudi drva in vino odpeljala do ceste, kjer so ga pretočili v večje posode. Dohodek od mleka in telet je bil v slabih vinskih letih bolj zanesljiv kot dohodek od vina, ker je bila letina vedno izpostavljena elementarnim nezgodam.

Družina odhaja na pašo.

Na paši, foto Fritz Balon, leta 1980.

Bara Putrih, Drameljšek Fotografirano leta1950 Tudi perutnino je bilo potrebno čuvati, posebno v bližini gozda. Ob izviru Lipnice pri reki Dramlji je prikazan popoldanski počitek na pašniku, ki daje sproščenost in energijo za nadaljnje delo.

Fotografija iz leta 1958, Branko Hriberšek, Stara vas, Bizeljsko; pred svojo rojstno hišo v Globokem.

Rejeni prašiči, debel krompir in polne skrinje zrnja prinašajo zadovoljstvo v družini in družbi.

PAŠA IN PAŠNIKI

Pašništvo je tudi pomembna gospodarska dejavnost s pravilno rabo, z razporeditvijo živine in drobnice. Za pašo lahko izkoristimo vsak košček zemlje, ki je obraščen s travo. Živina je v pašni sezoni stalno na pašnikih. Na travnikih pa je takrat, ko je pospravljeno seno in otava. Pašnik uporabljamo kot čredinski pašnik, če ga razdelimo na določene dele, in v njih pasemo živino tako dolgo, dokler ne zmanjka trave, potem preselimo živino v naslednji zagrajeni prostor. Trava se hitro obnavlja in obrašča brez posebnega truda. Obsežne višinske in tudi druge pašnike lahko koristimo vse leto z najemom pastirja. Tudi tisti, ki imajo eno ali dve kravi, jih lahko pasejo ob obronkih njiv, vinogradov ali pod visokoraslem sadnem drevju. Drobnico lahko pasemo ob gospodarskem poslopju ali za vasjo v ograjenem prostoru.

Na deželi smo otroci izjemoma imeli čas za igranje, razen na skupinski paši. Narava je nudila dovolj snovi za izdelavo pastirskih pokalic, frač in piščalk. Tudi lačni nismo bili. Jeseni je bilo vsega dovolj, pečene koruze, krompirja, kostanja, da o sadju ne govorim, povsod ga je bilo dovolj. Spoznavali smo tudi življenje izven kroga družine. Prepevali smo nove pesmi, igrali nove igre in preizkušali svoje moči. Na skupni paši je dobljen izčrpen vir spoznanj, ki nikoli ne zastara. Uporabljamo ga lahko ob vsaki priložnosti. Obogateni z izkušnjami smo se lahko brez strahu podali na še neizhojene poti življenja. Odpeljali pa smo se po novi cesti.

Robertove krave, Foto Nataša Šekoranja

Čreda krav v dolini Dramlje na paši, lastnik Andrej Žmavc, Orehovec

Krava je nebo, krava je zemlja, mleko in blagostanje. Od krave živijo bogovi in ljudje. Krava je nebeški oblak plodnega dežja, ki pada na zemljo, kajti deževje prinaša obilo hrane. Krava je simbol zemlje, ki z mlekom hrani vse. Povezujejo jo z bogom obilja. Človek kosi travo, da kravi vrne tisto, kar ji jemlje. Travnik, poln zdravilnih rastlin in sočne trave, je bila osnovna hrana naše kravice pred 2. svetovno vojno. Tu in tam je dobila še kakšen strok koruze. Sokovi teh rastlin so s pašo prehajali v mleko, ki nam je bilo vsakodnevno na razpolago. Bilo je gladko tekoče, sveže sladko in z vsaj 2 cm debelo smetano. Uživali smo jo surovo sladko, kislo pečeno in kuhano v mnogih jedeh. Otroci smo bili rdečelični in zdravi, močni in odporni, ne pa zamaščeni. Vsemu temu je pripomogla naša kravica. Srečna je bila tista družina, ki je imela toliko zemlje, da je poleg družine lahko prehranila vsaj eno kravo.

Na opuščeni Trampuševi kmetije je nastal pašnik.

Foto: Nataša Šekoranja Špiler, leta 2011

Konji na travniku, lastnik Krajner Jože Konj je bil udomačen pred pet tisoč leti v Evraziji. Poznan je kot jezdni konj, v vojnah, v kmetijstvu in transportu. Danes je pri nas prisoten pri športu in razvedrilu. Je izvrsten zvest družabnik. Poznamo hladnokrvno pasmo, ki se je razvila v Evropi kot delovni konj. Toplokrvni konji so dirkalni. V Sloveniji je 2/3 hladnokrvnih konjev. Posavski konj je razširjen v okolici Krškega in Brežic. Znan je tudi ljutomerski kasač. Ko je antični konj Pegas s krili udaril s kopitom, so nastali zdravilni vrelci vzdolž povirja reke Sotle. V pravljičnih gozdovih stojijo še vedno mejni kamni preteklosti, ki še danes predstavljajo mejo med slovenskim in hrvaškim narodom. Po kultiviranem zemljišču pa poteka meja natančno po sredini struge reke Sotle, tako stojijo tudi mejni prehodi na mostovih ob bregovih reke.

Fotografija iz leta 1976. Lidija Francekovič na dvorišču domačije v Župelevcu. Konji last Stanka Francekoviča.

Robi Šekoranja na paši z domačo kravo na obronku vinograda

Foto Nataša Šekoranja

Telička 2008

Antolovič Alojz,

Gradišče 6.

Fotografirano leta 1996.

Sajenje in zagrebanje krompirja.

Anton Vršec uravnava plug.

Antolovič Alojz,

Fotografirano leta 1996.

Priprava zemlje za sajenje krompirja.

Alojz in Anton Vršec.

Antolovič Alojz,

Gradišče 6.

Fotografirano leta 1988.

Sin Boris »pripušča« telička dvojčka.

Antolovič Alojz,

fotografirano leta 1996.

Zagrebanje posajenega krompirja s kravo v enojnem jarmu z vso dodatno opremo in nagobčnikom.

Vprežni voli, lastnik Franc Berkovič iz Bračne vasi 12

TRAVOJEDE ŽIVALI

Živinoreja je pomembna gospodarska dejavnost. Trava se poleg travnikov kosi tudi v sadovnjakih visokoraslega sadnega drevja en krat na suhih peščenih pašnikih, košenicah in gozdnih zaplatah. Ročna košnja med sadnim drevjem je bolj zamudna. Dobimo pa dvojni pridelek, sadje in krmo. Na košenicah in višjih suhih travnikih se kosi samo enkrat. Potem pasejo živino, če košenice niso preveč oddaljene.

Počasi se poslavljamo od koscev in žanjic, kajti nastopil je že čas motoriziranega dela s kosilnicami. Nadomestile so kosce in žanjice uničile pa živ svet in lepoto travnikov.

VOLEKI

Vol je skopljen samec goveda, ki se goji zlasti zaradi vprege in mesa. Voli so na podeželju predstavljali moč in sigurnost. Z vprežnimi voli so vozili, orali, delali z njimi veliko in vztrajno, jih tudi pretepali. Volar se je poklicno ukvarjal z oskrbovanjem, prekupčevanjem na sejmih in s prodajanjem volov.

Kjer konji niso mogli speljati težkega tovora, so potrebovali volovsko priprego. Njihove močne noge so se globoko pogrezale v blatno zemljo, vendar sta potegnila tovor iz blata, da so lahko konji nadaljevali prevoz.

Vol je bil po naravi miren in pohleven, da so ga lahko tudi otroci pasli ali vodili za roge. Tudi vprežena vola sta bila mirna in poslušna. S temi lastnostmi so voli vzbujali pri gospodarjih simpatije in spoštovanje. Navadno so jih ljubko imenovali: »Moji voleki.« Nekateri so jih v skrajni sili vpregli v tista dela, ki jih ni mogla opraviti družina, to so otroci, tete ali strici. Da bi vpregali vole in vozili vodo v hribovske domačije ali vozili grozdje iz vinogradov, ni bilo govora – to je bilo žensko delo in delo brentačev.

Naš sosed Lukšov Tinček je imel par mirnih in poslušnih volov, pomenila sta mu več kot družina. Žena in otroci so morali delati na zemlji in tudi hraniti živino, s tem da so nosili vodo in tudi kosili travo. Bila sta najpomembnejša družinska člana. Njegova skrb je bila posvečena samo njima. Za krave in teleta se ni zmenil. Prepustil jih je v oskrbo ženi in otrokom. Samo v nujnih primerih je vpregel vole za dovoz krme, koruze in za oranje. Če je opravil en dan dela drugim kmetom, je računal sto din ali deset težakov. Mimo njegove hiše po javni poti ni mogel nihče speljati voza, ker je napeljal vodo iz mlake na kolovoz. Vsak je rabil priprego, on pa je z voli lepo služil tako dolgo, dokler ni stekla nova cesta zgoraj njegove hiše. Po cesti so se pripeljali tudi traktorji s priključki. Njegova kmetija pa je začela stagnirati. Tudi otroci so ga zapustili.

Izreki

Delati in garati kot vol. Tepsti koga kot vola – močno in neusmiljeno. Gleda kot zaboden vol. S parom vol me ne spravi tja. Boljše prihranjeno jajce kot sneden vol. S takim volom se ne da pogovarjati.

Samo en poznani kmet je na Vrhovnici vozil vodo v polovnjaku (365 l), zato je tudi dobil vzdevek »Pri polovnjaku«. Neki drugi kmet je usmerjal vole z: »Ajs ciba,« zato je dobil vzdevek »Cibek«.

KOZOLEC Fotografija iz leta 1948. Bernard Balon pred dvojnim ali vezanim kozolcem s skupnim ostrešjem. Povsod po svetu sušijo požeto žito na njivi, postavljeno v kopice. V Sloveniji se zaradi vlage žito redko kdaj posuši. Zato ga zlagajo v kozolce.

Žitni kozolec je lesena odprta stavba, namenjena za spravilo suhe trave in za sušenje požetega žita na rantah ali letvah. Pri kozolcu je najpomembnejša streha, pod katero se lahko skladišči in stisne veliko suhega sena in druge krme za živino. Pod kozolcem je prostora za poln lojtrski voz sena, ki ga ob nenadni plohi lahko spravimo pod streho. Dovolj prostora je tudi za orodje, stroje in druge kmetijske naprave. Kozolec je pretežno lesen, napravljen iz domačih, lokalnih materialov. Priljubljen je v slovenskem prostoru, še danes živi. Postavljajo tudi nove, ker pomeni skladnost in lepoto na podeželju. Kozolec je edina slovenska etična arhitektura, ki se je razvijala stoletja. Vsak mojster je dodal nekaj svojega. Še vedno pa služi istemu namenu, kot je nekoč našim prednikom – to je spravilu krme in sušenju požetega žita, če je bilo ob košnji ali žetvi oblačno ali vlažno vreme. Najbolj občutljive za sušenje so detelje, lucerna, črna detelja in vse druge. Če bi jih do suhega sušili na deteljišču, bi pri obračanju in nakladanju izgubile vse lističe. Tako so detelje na pol suhe nalagali na voz in dosuševali na rantah pod kozolcem. Tudi otava se dostikrat ni posušila do kraja na travniku. Žita, kot so oves, proso in ajda, so takoj po žetvi odpeljali domov, snope pa naložili na rante v kozolcu. Ko se je krma in žito posušilo, jih je na rantah zamenjala koruza.

Enojni kozolec ali naprava za sušenje žita, detelje in trave v slabem vremenu.

Kašča je prostor ali stavba za shranjevanje žita. Je zidana ali lesena.

Skedenj je gospodarsko poslopje s prostorom za mlatenje žita in s prostorom za shranjevanje krme.

Pod je prostor v skednju, kjer se žito mlati.

SLAMOKROVCA V VITNI VASI

Dva najbolj znana sta bila Jože Osojnik, rojen 1903, samouk, in Janža Kmetič iz Dramlje. Oba sta bila enako sposobna, delala sta vedno skupaj in drug drugega dopolnjevala.

Jože Osojnik je že pred 1. svetovno vojno pomagal prekrivati strehe s slamo pri mojstru Martinu Šekoranji, roj. 1885 - Zebič v Vitni vasi.

Svoje delo sta opravljala do izselitve leta 1941. Po vrnitvi domov iz izseljeništva sta redno pokrivala dotrajane slamnate strehe, ker ostalih kritin ni bilo na razpolago.

Najprej je bilo treba pripraviti streho, trame, roženice, na katere so privezovali lesene prekle iz gajskega kolja (predhodnica lat.). Šup ali slamo so pripravili že prejšnje leto po žetvi. Z rihlom so slamo ravnali in napravili veliki šup, ki so ga zvezali s skrobotom (clematis vit alba). Pokrivati se je pričelo s spodnje strani. Po preklah se je položila pšenična slama in se je vezala s šupnicami (vrbove ali bekove šibice ali žica). Potrebno je bilo gosto in trdno vezati na razdalji 25 cm dolžine. Krovec je z ravnim kolom pritiskal slamo k preklam, da je sodelavec vezivo trdnejše zategnil, da ne bi veter odnašal slamo. Za slemenski zaključek so najprej pšenično slamo upognili preko nosilnega trama in jo privezali. Potem so na vrh pritrdili še rženo slamo, ki je bila daljša in trpežnejša ter jo tudi s preklo zgoraj pritrdili in še privezali s šupnico. Na stranskih zaključkih so bile napravljene pestnice (približno za dve ženski pesti slame). Zaključek je bil napravljen tako, da so bile pestnice privezane ena za drugo do vrha strehe trdno z žico, da je tudi zaključek lepo zgledal. Pokrivalo se je v celoti s pšenično slamo, stranski in slemenski zaključki pa so bili iz ržene slame.

Orodje

Po mlačvi so uporabili rihl za ravnanje slame in jo vezali v šupe takoj po žetvi. Z desko se je položena slama na strehi poravnavala, da je bilo povsod enako debelo in enako ravno. Deska je spodaj imela približno 10 žebljev, da se je pokriti del lepo izgladil in da je streha dobila lepo obliko. Železni klin na deski je služil zato, da se je lepo zapičil v slamo, da deska ni padla na tla. Kol so potrebovali za stiskanje slame k preklam. Hlapec

Hlapec so uporabljali kot pripomoček, da je krovec lahko dokončal pokrivanje najvišjega dela strehe. Hlapec je imel od 7 do 10 klinov, bil je približno 2 m dolg. Po prečnih klinih se je krovec vzpenjal vedno više, dokler ni bilo delo končano. Hlapec je imel na koncu tudi močan, železni klin, s katerim ga je krovec obesil na najvišjo roženico, praktično gledano je bil hlapec neke vrste lestev.

Po pripovedi hčerke Zinke Podgoršek, rojene Osojnik 1941

Obnovljen vinski hram, lastnik Marjan Kelhar

SLAMOKROVCI

Slama določena za škopnik – pokrivanje strehe, mora biti ravna, močna in visoka. Požanjejo jo tako, da dajo v snop samo dve peščici žitne slame. Požeta mora biti tik ob zemlji, da je slama daljša in trša. Če jo kosi žanjec s koso, ima na njej prislonek, ki lepo uravnava pokošeno žito, da pada v vrsto. Iz njega se lahko oblikujejo snopi. Pšenična in ržena slama je v preteklosti služila za pokrivanje streh. Rženo slamo so uporabljali na slemenu, da so jo lahko upognili na obeh straneh za končno oblikovanje strehe.

Žitno slamo otepajo na posebni deski, ki je na eni strani dvignjena toliko, da se delavcu ni potrebno upogibati. Po lesu udarjajo tako dolgo, da odpade vse zrnje, slama pa ostane nepoškodovana.

Položena plast slame na začetku strehe je od 25 do 30 cm debela, isto se ponavlja do slemena. Rok trajanja slamnate strehe je do 30 let. Po 20 letih je potrebno streho krpati (flikati). V ta namen krovec razkoplje streho od slemena do kapa. Pokrivati začne od spodaj navzgor. Slama spodaj zaradi vlage začne prej trohneti. Flikanje strehe je težko in zamudno delo, zato se ga krovci izogibajo.

Slamo so mešali tudi v malto (strajmort). Služil je za obloge nad ognjiščem in oblikovanju končnih zaključkov pod robom strehe, kakor tudi za omet na hišnih podstrešjih. V času med obema vojnama je slamo izpodrinila strešna opeka.

Vir: dr. Boris Kuhar, Odmirajoči svet vasi.

MENJAVANJE DOTRAJANE SLAME

Krovca Starčev Janža in Ivan Travnikar sta v Podgorju prekrivala slamnato streho. Lastnikov sin jima je dodajal šupenco, to je slama za pokrivanje strehe. Travnikar mu reče: »Sedaj pa prinesi rdečo šupenco.« Fant je iskal okoli, vendar je ni našel. Vrnil se je k njima in rekel, da rdeče šupence nimajo. Poslali so ga nazaj in mu naročili, naj vpraša očeta. Oče mu je rekel, naj uporabljajo tisto šupenco kot do sedaj, da pa bodo rdečo šupenco dobili po končanem delu, da si ne bi kateri od njih zlomil nogo. Krovca sta mislila z rdečo šupenco rdeče vino. Prekrivanje slamnate strehe pri lastniku pri Andreju Veršecu v Vitni vasi. Na fotografiji so še Starc, Kmetič in Osojnik

Fotografija iz leta 1941, last Antona Škofa iz Drenovca 11; takšno hišo si vsak želi. Res je, da se v domači, leseni, s slamo kriti hiši najlepše spi. Če še stoji, če jo še jablana in češnja krasi ali lipa, priljubljeno drevo, kadar cveti.

Poroka Veršec Rudolfa – čevljar in Zagmajster Elizabete leta 1935 pred podaljšano s slamo krito staro hišo.

JANEZ KOVAČIČ, roj. l. 1926, pri delu s slamoreznico Njegovo dolgo življenje je povezano z njegovim rojstnim krajem v dolini reke Dramlje na levem in desnem bregu. Kot mladenič se je začel učiti kovaškega poklica pri Sušniku v Stari vasi. Med služenjem vojaškega roka je nadaljeval z učenjem svojega poklica. Vrnil se je domov na hribovsko kmetijo in nadaljeval z delom, ki se ga je naučil. Delal je vse, kar so kmetje potrebovali pri svojem delu. Podkoval je vole in krave, ki so vozili po kamnitih makadamskih poteh. Popravljal je kolesa za vozove, pluge, brane, verige, skratka vse, kar je bilo povezano z železjem, ki ga je bilo treba segreti do primerne temperature, da se je dalo s kovanjem oblikovati. Sedaj zasluženo počiva ob skrbni negi hčerke Mire in njene družine v Vitni vasi.

Prikaz rezanja slame na slamoreznici v Etnografski zbirki pri Mariji Sušnik, julij 2012 (foto Marija Sušnik)

GEPELJ

Je priprava za vrtenje pogonske gredi, ki jo poganja vprežna živina, v tem primeru konji. Mlatilnico je gonil gepelj. Franc Šetinc, Sela 23, je v avgustu 1956 mlatil žito na gepelj. Fotografijo ohranila Ema Dušič, rojena Šetinc.

Kmet, ki si je nabavil mlatilnico, je lahko zmlatil žito vsem vaščanom, ker je bilo že pod kozolcem. Tudi mlatičev je bilo zaradi zaposlitve vedno manj. Fotografija iz leta 1963 pri Sevniku v Župelevcu.

Strnišče – požeta pšenica

STRNIŠČE IN STRNIŠČNI POSEVKI

Strnišče je njiva, na kateri je bilo posejano žito. Obronki njiv, obraščeni s kamilico in poljskim makom, ki se lepo dopolnjujeta, so lastniki radi ohranjali za okras in za svojo dušo. Kamilice s stebli pa so bile tudi za zdravje živine. Preorano strnišče pa služi za setev tistih strniščnih posevkov, ki imajo krajšo vegetacijsko dobo. Tudi zemljišče je gospodarno izkoriščeno.

AJDA Njena vegetacijska doba je tri mesece. Zrnje je koristno in zdravo za ljudi in za živali. Ajda je medonosna rastlina in naravna zatiralka plevela.

DETELJE Inkarnatka in druge detelje v mešanici z ljuljko in grašico, posejane kot strniščni posevek, dajejo prvo zeleno hrano spomladi z visoko vsebnostjo beljakovin. Pomembno je tudi, da so medonosne rastline. Primerne so tudi za zeleno gnojenje.

KRMNE MEŠANICE Imajo iste učinke in lastnosti, samo sestava je drugačna, več je grašice in mnogocvetne ljuljke.

Obronek strnišča s kamilicami in makom

Poljski mak Papuer Rhoeas Pleveli so rastline, ki preprečujejo rast kulturnih rastlin. Divji mak cveti od spomladi do jeseni. Cvetovi so večji, rdeči in okroglaste oblike. Razmnožuje se s semenom, ki vzklije jeseni iz plitvega sloja zemlje. Raste v ozimnih žitih, v krompirju, lanu in na deteljišču. Ima strupene in zdravilne vsebnosti. Lahko povzroči zastrupitev živine z lepljivim belim sokom.

Njivska pasja kamilica Anthemis Arvensis Kamilica prava ali pasja je med posevki nadležen plevel, ki povzroča težave v žitih in drugih posevkih. Kljub zdravilnim lastnostim ni zaželena. Pomemben znak razločevanja je vonj, ki je samo pri pravi kamilici močan in značilen Cveti od maja do avgusta. Odgovarja ji humozna zemlja siromašna z apnom. Najdemo jo v vseh žitih, lanu in v deteljah. Če jo živali uživajo v manjših količinah, ni nevarna; večja količina pa negativno vpliva na mlečnost pri živalih.

PRIPRAVA ZEMLJE ZA SETEV

Gnojenje in priprava zemlje za jaro setev. Lastnik Ivan Cizelj, Pudvoj.

Preorane njive med travniki.

Naj bo jesenska, jara ali pozna setev, nobena gojena kmetijska kultura ne rodi sama od sebe. Za dobljeni pridelek, ki ga poleti ali jeseni spravimo v kašče, mora preteči veliko znoja. Jeseni, ko spravimo koruzo in okopavine, je potrebno pripraviti zemljo za naslednji pridelek. Potrebe po njem so vedno na prvem mestu. Zemlji moramo vrniti tisto, kar nam je skozi sezono dala. Na prazne njive je treba navoziti gnoj, ga raztepsti in podorati. Zatem nastopi brananje. Ko je njiva ravna kot miza, je primerna za setev ozimin. Manjše površine so svoj čas sejali na roko, večje pa z večvrstnim sejalnikom z enim konjem. Če je bil februarja sneg, so na posevek pšenico posejali še krmno korenje. Seme so zmešali z zemljo ali s peskom, ker je drobno, ga niso mogli posejati po vsej njivi, zato so si pomagali z dodatki. Kalilo je 60 dni, ko so pšenico poželi, so že lahko pleli korenje. Z jesensko setvijo je bila zemlja bolj gospodarno izkoriščena. Pridelek je bil v veliki meri odvisen od strokovne priprave tal in izbire ugodnega vremena setve. Jara žetev poljedelskih kultur s kratko vegetacijsko dobo je kmetu dala možnost vmesnih ali poznih posevkov. Strniščni posevki so najpozneje dozorevali. Če na te površine jeseni niso sejali, so vseeno naredili jesensko praho, to je globoko zorana ne pobranana površina, da se zemlja nabere vode, dušika in kisika, da postane drobljiva in rahla. Vse je bilo prilagojeno že zdavnaj znanim vremenskim razmeram na našem območju.

STRNIŠČNI KRMNI POSEVKI

Med posevki, ki jih lahko sejemo za pridelavo krme, so predvsem mnogocvetna ljuljka, inkarnatka, aleksandrijska in perzijska detelja, grašljinka, sudanska trava in enoletne travno- deteljne mešanice.

Mnogocvetna ljuljka je eno do dvoletna srednja visoka vrsta trave. Je zelo zgodnje rasti in hitrega razvoja, odlikuje jo hitra rast in regeneracija po vsaki košnji, če ima dovolj hrane in vlage. Je velik potrošnik dušika, zaradi česar je izredno zanimiva kot posevek, ki čez zimo preprečuje izpiranje nitratnega dušika v podtalnico na vodozbirnih območjih. Uporabljamo jo za čisto setev ali za mešanico s črno deteljo, inkarnatko, aleksandrijsko ali perzijsko deteljo in grašico. Če jo sejemo kot čisti posevek, potrebujemo 40 – 50 kg/ha semena, v mešanicah pa 20 – 25 kg. Na tleh z založenostjo tal s fosforjem in kalijem pokrijemo potrebe po kaliju in fosforju z uporabo 30 – 35 m2 goveje gnojevke. Setev lahko opravimo od julija do sredine septembra. Ko se rastline dobro ukoreninijo, posevek dognojimo s 40 – 50 kg/ha dušika, enak odmerek dodamo še en krat v času rasti, potem po vsakem odkosu 60 – 80 kg/ha.

Inkarnatka je enoletna prezimna detelja. Po hranilni vrednosti je slabša od črne detelje. Prednost inkarnatke je v tem, da daje prvo zeleno krmo spomladi. Pridelujemo jo kot čisti posevek ali v mešanici z ljuljko in grašico. Sejemo jo od avgusta do začetka septembra kot čisti posevek 30 kg/ha semena, v kombinaciji z mnogocvetno ljuljko in grašico pa od 15 – 20 kg/ha. V mešanicah z mnogocvetno ljuljko jih gnojimo z okrog 40 kg N/ha.

Med hitro rastočimi neprezimnimi deteljami lahko kot strniščni posevek posejemo aleksandrijsko in perzijsko deteljo. Aleksandrijsko deteljo priporočamo sejati na težjih tleh, posebej v kolobarju s sladkorno peso, saj ima pozitiven vplivna preprečevanje pojava nematod. Sejemo jo samo ali v mešanici z mnogocvetno ljuljko. Daje dober pridelek zelene mase z visoko vsebnostjo beljakovin, primerna je tudi za siliranje, pomembna je tudi kot medonosna rastlina in rastlina za zeleno gnojenje.

Sudanska trava je večkrat kosna krmna rastlina, ki dobro uspeva tudi na tleh, katera lahko prizadene suša. Daje visoke pridelke ob nizki vrednosti škodljivih kislin. Listna masa je bogata z beljakovinami, stebla pa vsebujejo veliko ogljikovih hidratov. Sejemo jo v času od junija do julija 30 – 50 kg/ha semena. Za dober pridelek potrebuje od 60 do 80 kg/ha dušika.

Od krmnih mešanic, ki jih na njivah sejemo kot strniščne posevke, je možno kombinirati seme landsberške mešanice, deteljno travne mešanice ali grašljinke. Grašljinka je mešanica ozimne grašice, inkarnatke in mnogocvetne ljuljke, ki jo sejemo v času od julija do avgusta 60 kg/ha semena. Deteljno travne mešanice včasih lahko kupimo že gotove kombinacije ali pa si jih pripravimo sami. Sejemo jih v juliju in avgustu 30 kg/ha semena.

GOSTI NA TRAVNIKU

Kosec Crex crex

Velik je kot grlica. Težko ga opazimo med travo in grmičevjem. Svoje ime je dobil po oglašanju, ki se sliši kot brušenje kose. Prezimuje v tropski Afriki. Kosec je travniška ptica, domuje na negojenih, pozno košenih, suhih ali močvirnih travnikih. Ptič hodi, vzleta in pristaja na tleh. Ptiči kosci so vsejedi, pobirajo hrano s tal ali s travniške vegetacije. Prehranjuje se s polži, deževniki, žuželkami, s semeni trav in šašev. Gnezdijo v plitvih kotanjah na tleh. Puhasti mladiči poletijo po petih tednih. Kosec je bil nekoč široko razširjen. Njegova gnezdišča ogrožajo zgodnja košnja, uporaba težke mehanizacije in tudi opuščanje košnje in s tem razraščanje. V naši bližini ga še najdemo v Jovsih.

Prepelica Coturnix je najmanjša predstavnica iz družine poljskih ptic, saj tehta samo 15 g. Ima rjavo belkasto pod vratno perje, po telesu je rjave barve s svetlejšimi odtenki, z rjavo glavo in rahlo zakrivljenim kljunom. K nam prihaja konec aprila ali v začetku maja. Svoj prihod naznani s svojim že skoraj legendarnim pet-pedi, pet-pedi. Življenjski prostor prepelice so obširni travniki in žitna polja. V majhno dolbino znese 8-16 jajc rumeno rjave barve s temnimi pikami. Po osemnajstih dneh se zvalijo kebčki. Žuželke so jim glavna hrana. Lepo rejeni odhajajo v začetku septembra na prezimovanje v Afriko in Arabijo. Prepelice so ogrožene vrste, ker veljajo za specialiteto, tako zaradi njihovih jajc kot tudi njihovega mesa. Vir fotografij: Wikipedija.

Poljski muren Gryllus campestris Tudi divje živali in žuželke so bile znanilke sončnih in toplih ali deževnih dni v času košnje. Takrat še ni bilo vremenskih napovedi. Izkušen kmetovalec, od rojstva do smrti povezan z zemljo, je natančno določil čas košnje na podlagi obnašanja žuželk in drugih drobnih živali, predvsem zaradi spravila krme. Lepo vreme, med drugim, naznanja tudi črni muren domorodec, ko se pred vhodom svojega rova nastavlja soncu in cvrči.

Mravlja Formica Mravlje so drobne žuželke, ki živijo v kolonijah, izražene z delitvijo dela. Postale so izredno številčne. Naseljene so na vseh kopenskih površinah. Vsak posamezni član kolonije opravlja vse življenje isto nalogo. Skrbijo za jajčeca, ki so v resnici bube, podobne so drobnim belim črvičkom in čuvajo gnezdo – mravljišče.

V začetku poletja so v mravljišču krilate samice in samci. V ugodnem vremenu se dvignejo v zrak in svatujejo. Po paritvi samci kmalu poginejo. Za matico se življenje šele začne , spusti se na tla in odstrani krila. Poišče si primeren prostor za odlaganje jajčec in začne ustvarjati svojo skupnost. Delavke začenjo hraniti in skrbeti za zarod. Mravlja lahko nosi breme 50 krat težje od nje same. Lahko dočaka starost do 3 let, matica pa 20 let. V skladih jantarja, starih 25 milijonov let, so bile prisotne mravlje v današnji obliki. Pri nas so razširjene travniške črne mravlje, roparske rdeče so prisotne v manjši meri. Mravlje v ekologiji so koristne. Z izgraditvijo gnezd razkrajajo lesene dele, listje, raznašajo semena, prezračujejo prst in nanašajo organski material. Glede na številnost različnih vrst mravelj, velikih in majhnih, je v nekaterih predelih razširjeno prehranjevanje z njimi. Na zemlji predstavljajo 15 – 20 % bio mase, glede na njihovo število, ker so povsod prisotne. Razume se, da v bivalnih prostora človeka in v shrambah niso zaželjene. Pridna mravlja nikoli ne drži križem rok.

ŽANJICE

PRAVLJICA O ZLATEM KLASU

Človeštvo je od nekdaj obsedeno z zlatom. Že v pradavnini so verovali v zlato tele. Iskali so tudi druge zemeljske zaklade, srebro in diamante. Vsak po svoje je sanjal o teh dobrinah. Dostikrat so šli lačni spat, ker so podnevi čas zapravljali z iskanjem zakladov na krajih, kjer so predvidevali, da je lahko nekaj skritega v zemlji. Mladi mož in oče z ženo in dojenčkom, ni imel časa sanjati o zakladu. Skrbeti je moral za preživetje, se pravočasno prebuditi, iskati in najti hrano za družino. Iskal je po polju, gozdu, vendar ni ujel ničesar uporabnega. Šel je k reki in nastavil vabo. Ujela se je zlata ribica. Prosila ga je, naj jo izpusti in pusti živeti, v zameno mu bo poklonila sposobnost, da bo lahko spremenil v zlato vse, česar se bo dotaknil. Bil je presenečen, predvsem pa srečen in vesel. Začel si je predstavljati, kako bo vse postalo zlato, kar ima: orodje, hiša, oprema, obleka, posoda, iz katere bo jedel. Potem pa se je spomnil na kruh, ki ga peče njegova žena. Bo tudi kruh zlat, se je spraševal. Moral je vprašati zlato ribico. Odgovorila mu je, da tudi kruh in vsakdanja hrana. Ob misli, da bo zlat kruh, ki ga žene peče, se je spametoval. Če se z njegovim dotikom vse spreminja v zlato, bo od gladu umrl. Tudi žena in otrok se bosta spremenila v zlato. »Ne potrebujem tvojega zlata,« je rekel zlati ribici. Pozlati pšenični klas, iz katerega nastaja najboljši pšenični kruh, tudi ovseni in ječmenov klas naj se sveti kot zlato. Moko pa pusti takšno, kakor jo je ustvaril stvarnik. Zlato je res lepo, drago in koristno, toda ni užitno. Če imamo zlato klasje z užitno moko in kristalno čisto vodo, ne potrebujemo nobenih drugih zakladov. Ribica je uslišala njegovo prošnjo in odplavala v prostost. Zlato klasje leto za letom preživlja njegove potomce. Bistri potočki pa žuborijo mimo njih in napajajo žejno zemljo.

Milka Blatnik, por. Brečko, roj l. 1935 Žitni pleveli na znamkah

ŽANJICA

Žanjica je ženska, ki uporablja orodje z zaokroženim rezilom in lesenim držajem. Ko žanje, se sklanja nad žitom. Srp pri žetvi mora biti sklepan in večkrat nabrušen, v rokah žanjic pa je nevarno orodje. Zato si fantje niso upali nagajati žanjicam. Požete bilke so morale biti lepo zložene v snope na poveslih, da jih je vezač lahko zvezal v snop. Fantje so večkrat želeli žanjicam vrniti kakšno potegavščino, ki so jo one izvedle, ko so nastavile mladičem babo v pod (prostor za mlačev). Na njivi, kjer so žanjice žele, se je bilo fantom težko neopazno približati. Vseeno so našli priložnost, da so jim na njivo postavili slamnatega moškega brez noge in roke. Ko so žanjice žele zadnji žlak ob njivi s koruzo, je v njej čakal fant s slamnatim moškim. Žanjicam sta pozornost nase usmerila fanta, ki sta se jim slučajno približala, jih zabavala in hvalila njihovo spretno žetev ter jim zagotavljala, da bodo samske zato dobile ženine, v katere so zaljubljene. Tudi ona dva ne bi imela nič proti, če bi se zvečer našla na zmenku s katero uspešno žanjico. Ko je bil slamnati mož postavljen na njivo, sta se fanta poslovila s prijaznim: »Na svidenje.« Žanjice pa so zopet razmišljale, kako povrniti dolg mlatičem.

NA VRSTI JE ŽETEV

Kukavica je opravila svoje poslanstvo na zemlji, podtaknila je svoje potomce v gnezda drugih ptic. Lastovice letajo v nizkem letu nad zlatorumenim klasjem in ga pozdravljajo. Med njimi preletavajo tudi golobi in grlice v brezskrbnem plavanju po zraku. Svet je lep. Toplo sonce poletja odbija sončne žarke od zlatorumenega polja, da ne sveti samo podnevi, ampak žari še dolgo v poletno noč. Šelest klasja nežno valovi, da pesem, ki jo slišijo samo drobne živalce v žitu, odmeva tudi po travnikih, kjer zrele trave povešajo klase k zemlji, da poskrbijo za novo rast. Povsod vlada mir in tiho zadovoljstvo, pozabljen je strah pred pomanjkanjem hrane. Na polju žubori kot v panju, ker se staro in mlado pripravlja, da poberejo blagoslovljene sadove zemlje. Še živi spomin na mladostne dni, na tisti čas, ko jih je življenje prisililo oditi v tujino s trebuhom za kruhom, ker so ponovno doživljali strah pred lakoto. Žetev je blagoslovljena vez, ki popelje človeka v domači kraj. Tisoči si želijo povratka iz asfaltirane tujine v prijeten hlad podeželja in v idilo tihega in preprostega kmečkega življenja. Žito je kmalu dozorelo, rumeno morje klasja se je zazibalo ob lahni poletni sapici.

Naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče.

Tekmovanje žanjic leta 1954 na Greglovi njivi v organizaciji KZ Bizeljsko.

Prvo nagrado je dobil Marjan Gregl.

Drugo nagrado je dobila Marija Gregl.

Tretjo nagrado je dobila Fanika Osojnik.

Žanjice na Bojsnem leta 1937 pri Tereziji in Vinku Umeku, Bojsno 3.

Fran Umek, svak z otrokom.

Moška sta vezala snope.

ŽANJICE

Kot ostala kmečka opravila je tudi žetev žita potekala po načelu ti meni jaz tebi in je trajala tako dolgo, dokler niso bile požete vse njive, posejane z žitom. Ena najbolj znanih in spretnih žanjic je bila moja soseda Jelčičeva Ančka. Vedno je bila prva v žlaku, določala tempo dela in uživala. Če je bila mesečna noč, so z žetvijo pričele že ob enih zjutraj, nikoli pa ne po tretji uri, kajti v neznosni poletni vročini se ni dalo podnevi žeti brez muke. Nekatere žanjice so žele v roko oziroma v šako, kolikor bilk se je dalo enkrat prijeti. Te so polagale na prej pripravljena povesla za en snop, ki so jih moški vezali in postavljali v kopice. Da se je žito lepo sušilo, ni smelo biti v kopici več kot 6 snopov. S srpom se je žito tudi kosilo. Žanjica si je za enkrat določila tolikšno dolžino odkosa, da je zadostovalo za en snop. Bilke je pobrala, zravnala in položila na poveslo. Po potrebi so žele tudi v popoldanskem času od 14. ure do mraka. Žita so kosili tudi moški s posebnim prislonkom na kosi, ki je bil iz lesa, blaga ali mreže, uravnaval je bilke, da so enakomerno padale na tla. Ženske so delale povesla in oblikovale snope, vezali so jih vedno moški. Znale so se tudi pošaliti na račun mladega, neizkušenega vezača. Ženske so oblikovale povesla iz nepožetega žita, ko je fant hotel snop dvigniti, ga ni mogel premakniti. Po dveh ali treh dneh, če je bilo sončno vreme, so bili snopi dovolj suhi in primerni za mlačev. Po tem je po bližnjih kmetijah kmalu odmeval tisti značilni pika – pok. Ob slabem vremenu pa so snope sušili na rantah v kozolcih. Če so žanjice žele na manjših površinah, je bila žetev končana še isti dan. Temu primerna je bila tudi odlična postrežba. Hrana pa se je iz dneva v dan slabšala, če so žele na velikih površinah. Zgodilo se je, da je gospodinja skuhala žanjicam neoluščen bob, postavila skledo na mizo, da so ga morale žanjice same luščiti, če so hotele jesti, bil pa je še sirov štrudl. Za zajtrk so dobile nekaj žganja, ki so ga polivale po kruhu. Žanjice so popoldne nadaljevale žetev pšenice na veliki sosedovi njivi, ki je dopoldne niso končale. Ob prvem mraku so se vračale domov mimo vaškega vodnjaka, pregrete od poletnega sonca in zrele žitne slame. Ob tem vodnjaku, kjer je voda iz naravnega izvira in je nikoli ne zmanjka, so se umivale in polivale, veselo kramljale ter se smejale brez razloga. Lastnik, Attemsov logar Šajthaver, resen gospod v pokoju, je šel k vodnjaku in poslušal njihov razposajeni smeh. Vprašal je, o čem se pogovarjajo. »Približno isto kot moški na pušnšanku,« se je glasil odgovor. Gospod logar je sramežljivo odgovoril: » Sram vas bodi, da se pogovarjate takšne nespodobnosti.«

Ob žetvi kmet le toliko zaspi, da glavo čez prag položi. Meseca žetve: mali srpan – julij, veliki srpan – avgust.

Tekmovanje žanjic na Bizeljskem leta 1938 ob prazniku kmečkih fantov in deklet.

Fotografiral Maks Strmecki

Tekmovanje žanjic v Kapelah leta 1960.

Fotografijo hrani Slavko Hotko, Župelevec 16.

ŽANJICE PŠENICE

Pri velikem kmetu je 12 žanjic želo pšenico. Ves dan so potrebovale, da so pozno popoldan končale žetev. Z njimi je bil gospodar. Kosilo je prinesla gospodinja. Vsi so jedli iz ene sklede, kot je bila takrat navada pri kmetih. Ko je dala pred njih posodo s kokošjim mesom, je iz enega kosa prilezel ven črv in se oziral okoli. Jasno je, da žanjice niso hotele jesti. Tudi gospodinja ni bila vsega kriva. Meso je spekla en dan prej. Ob žetvi je najhujša vročina, zato se je meso pokvarilo. Gospodar se je obrnil in odšel brez besede v drugo stran od doma. Žanjice so bile jezne, lačne in žejne. Okrog 16. ure so končale žetev in se odpravljale domov. Ustavil jih je oče gospodarja in je 12 žanjicam prinesel pol litra vina ter jih prosil, naj povežejo požeto pšenico v snope. Žanjice so bile jezne, ker so ostale brez kosila, za delo pa jim je ponujal vsaki manj ko pol dl vina. Vezati snope bi moral z njimi tudi gospodar, ker same ne bi končale. Požeta pšenica je ostala nepovezana na tleh. Drugi dan je deževalo, zato so domači sami pobirali premočene, nepovezane snope in jih vozili domov. Jeza je bila obojestranska. Morali so vse skupaj pozabiti, ker tudi bogatim kmetom ni bilo lahko poslušati ogovarjanje pri maši, da žanjicam servirajo za kosilo črve.

PRVI ZASLUŽEK PRI ŽETVI

Ivan je s 15 leti po smrti očeta moral prevzeti skrb za družino. Pomagati je moral mami in skrbeti za kmetijo. Posebno pri košnji je moral delati s starejšimi, močnejšimi in izkušenimi kosci. Doma so imeli veliko kmetijo, veliki pod za prostor mlačev. Tla so bila iz močnih hrastovih brun. Tisti vaščani, ki niso imeli svojih prostorov za mlačvo so vozili žita v njihov pod. Večkrat jim je manjkal četrti mlatič, zato je moral sodelovati on. Še zelo mlad se je privajal težkemu delo na kmetiji. Kosci so se vstajali pred svitom in kosili 5-6 ur oziroma tako dolgo dokler ni rosa izhlapela. Potem je bila košnja težja, zato so nadaljevali naslednji dan. Hrano so imeli kokošjo obaro z belim kruhom. Kapele so območje kjer je žito doma, zato belega kruha ni primanjkovalo.

Žena Micka si je po končani osnovni šoli želela z žetvijo zaslužiti nekaj dinarjev za svoje potrebe. Bogat, kmet ob Dramlji ji je obljubil 7 din, če bo z žanjicami ves čas žela. Potrudila se je in vzdržala do konca. Gospodar ji je pred odhodom stisnil v roko drobiž, ki ga ni preštela, saj si ni mislila, da ji ne bi pošteno plačal. Ko je doma preštela drobiž, je ugotovila, da je dobila samo polovico obljubljenega zneska. Tudi ta dogodek je pomagal pri odločitvi, da je odšla rajši na delo v tujino.

Mak Marija, Župelevec 2,

s hčerko Vido in sestrično Anico.

Foto 1961 v Kapelah pri Ureku.

Po mlačvi,

na vozu prazna slama.

Rajko Šuler,

Župelevec.

V rži, leta 1955.

Tretja Antonija Šuler, žena.

Povzetek iz časopisa Slovenski gospodar, 21. 6. 1935

Šele sedaj se vidi, da rž ne bo dala pričakovane množine zrnja zaradi spomladanske pozebe. Na 1 ha se računa 8 centov zrnja, to je polovica manj od normalne letine. Pšenica daje več upanja in bo nadomestila izpad pridelka pri rži in ječmenu. Grožnja pa je suša, ker omejuje rast koruze, prosa in ajde. Ti različni pridelki uravnovesijo letni pridelek. Vsaka poljedelska kultura delno nadomesti drugo pri elementarnih nezgodah.

To kar mi danes sejemo, bodo naši zanamci želi.

AJDA Fagopyrum Escolentum

Ustavi se tam, kjer sonce sije. Pokloni se tam, kjer ajda cveti.

Kadar seješ ajdo, naj za brano se kadi, to je za poletno ajdo po 15. maju, za strniščno pa po 15. juniju, na nezaplevljeno njivo. Vegetacijska doba traja tri mesece. Rastlina zraste do pol metra visoko. Cveti z belimi cvetovi, zori neenakomerno, zato je težko zbrati pravi trenutek za njeno žetev. Žanjemo, ko sta zreli 2/3 zrnja.

Ajda je kulturna rastlina razširjena po vsem svetu. Po barvi semena ločimo črno in sivo ajdo. Ajdo so začeli sejati na Slovenskem v 15. Stoletju. Z uživanjem ajde se je spremenil način prehrane. Je medonosna in zdravilna rastlina ter naravna zatiralka plevela. Sestava semena učinkuje kot antibiotik. Največ vitaminov in beljakovin se nahaja v kalčkih. Kot zdravilna rastlina lajša težave pri razširjenih venah. Povečuje prožnost žilnih sten in izboljšuje spomin. Tinkturo ajde uporabljamo za obkladke pri bolečih žilah, nogah in udarninah. Uporaba ajde v prehrani je mnogostranska. Primerna hrana je za vse, ki imajo težave z nepravilno in preobilno hrano. V Sloveniji poznamo 90 jedi, ki vsebujejo tudi ajdo. Najbolj znane jedi so ajdov kruh, žganci, kolač in peciva. Razen tega je ajda dobra hrana za domače živali. Strniščni posevek ajde je ublažil lakoto marsikateri veliki družini. Sejanje ajde je prišlo v navado takrat, ko je toča uničila druge posevke. Tudi pozno posejana ajda lepo dozori, če je jesen dolga in topla. Valvasor je v Slavi vojvodine Kranjske napisal, da je ajdov kruh črn kot zemlja.

Marička iz Nove vasi se spominja žetve ajde na domači njivi. Poželi so jo moški in ženski člani družine. V fevdalizmu ni bilo treba od ajde odvajati desetine. Že kot otrok si je zapomnila, kako je sirove štruklje pripravljala njena babica, ki se je poročila v Novo vas iz Hrvaškega Zagorja. Pri nas je poznan način priprave sirovih štrukljev pečenih ali kuhanih na juhi. Babica je štruklje spekla in narezala na manjše kose, jih poparila in zabelila z ocvirki. Postregla jih je kot glavno jed s prikuho z mladim fižolom, grahom, kumaricami ali bučami. Spominja se tudi, da je njena babica v mladosti pripravljala bisere iz ajdinih semen. Pest ajde je stresla na vročo ploščo štedilnika in mešala tako dolgo, da so ostale samo bele sredice kot umetni biseri. Pričvrstila jih je na pušpanove liste. Na svatovskem sprevodu so jih nosili moški in ženske na ovratnikih in klobukih.

Ajdo sejemo kot strniščni posevek. Vegetacijska doba traja tri mesece. Ko so ajdo žanjice požele, so seme stepali, ne pa mlatili. Ajda je kulturna rastlina, razširjena po vsem svetu. Cveti z belimi cvetovi, njeno seme je temno in oglato. Po barvi semena ločimo črno od sive ajde. Po obliki ajdinega zrna je nastala tudi oblika okraskov.

Z uživanjem ajde se je spremenil način prehrane, je tudi medonosna in zdravilna rastlina ter naravna zatiralka pleveli. Sestava semena učinkuje kot antibiotik. Največ vitaminov je v kalčkih.

V Sloveniji poznamo 90 jedi, ki vsebujejo tudi ajdo. Znana je bizeljska ajdova potica. Razen tega je dobra hrana za domače živali.

Kadar ajda cveti, kmet odkrije se.

Sonce srpana grozdje meči, z medom navdana ajda zori.

JEČMEN Hordeum

Ječmen je razširjena kulturna rastlina, s katerim se prehranjujejo konj in druge živali. Uporabljen je tudi za ljudi, ko zmanjka drugih žit. Zato je imel vsak dober kmet posejanega nekaj ječmena (ječmenova kaša in kavni nadomestek). Ozimni ječmen sejejo jeseni zaradi gospodarne uporabe zemljišča. Ječmen se prvi klasi in dozori. Ko ga požanjejo, mu tudi očistijo primesi. Za ljudi ga zmeljejo, živali hranijo z zrnjem.

Poznamo dvovrstni ječmen, ki se pri mlačvi lušči iz plev. Ječmen človeku teši lakoto že 10 000 let. Gnojno vnetje veke se imenuje ječmenček. Če ga po ljudskem izročilu želimo odpraviti, izgovarjamo naslednje besede: »Ječmen žanjem« z oponašanjem gibov žetve. Potem ječmenček izgine.

Žitna polja rumenijo, klasje dozoreva spet, se dekleta veselijo, zgodaj so začela žet. (Antonija Jankovič)

LAN Linum

Lan kot eksotična in koristna rastlina je bil poznan že v kameni dobi in vsestransko uporaben. Postopno je postal kultivirana rastlina. Do nedavnega je imel prostor na vsaki kmetiji. Dolžina rastne dobe lana je od 90 do 120 dni. Ni občutljiv na sušo. Sejejo ga od 20.3. do 30.4. Ozimni lan so sejali za koruzo v globoko zorano zemljo. Zrelost nastopi, ko lan izgubi srajco, ko odpadejo zgornji listi, glavica postane svetlo kostanjeva. Takrat je čas, da ga pulimo, to je od 10. do 20. septembra. Pulijo ga ročno, kolikor ga lahko delavec/ka prime en krat v pest. Temu pravijo zagraba in ga polagajo na tla. Na večjih površinah pa ga pulijo s kmetijsko napravo pulilnikom. Doma ga zložijo v kozolec in ga sušijo 14 dni. S smukalnikom ločijo semenske glavice od stebel. Za tem stebla razgrnejo na travo, da jih tri tedne moči rosa, po potrebi so jih tudi polivali. Nato so jih ženske povezale s poveslom iz ržene slame. Shranile so jih do pozne jeseni, ko so ostale pridelke pospravili. Treba ga je bilo treti, odstraniti pezdir, ki je uporaben za steljo živine ali za kurjenje. Dobljene niti so prepustili predicam, ki ob petkih niso predle. Predivo so odnesli moškim tkalcem. Strniščni lan je primernejši za pridobivanje semena, lan predivec pa za prejo, zato je tudi po svetu najbolj razširjen. Lan so že pred 6 000 leti uporabljali za fino prejo, trpežne tkanine in laneno olje. Lanene so tudi vse vrste vrvi in štriki, jadrovina, ponjave in tehnični tekstil. Seme in oljna pogača je bila kvalitetna živinska hrana. Beseda plačati izhaja od platna, ki je bilo nekoč menjalno sredstvo. Na svatbah so namesto riževih zrn metali v ženina in nevesto lanene glavice. Lanena preja me spominjajo na čas, ko je mama sejala lan, sama predla laneno nitko in dajala izdelovati rjuhe. Azurno modri cvetovi na stranskih vršičkih stebel dajejo pokrajini čarobno lepoto. Terice pogačo, potico jedo, lanovi Slovencem cekine neso.

Česalec za lan

Lan je bil v prejšnjem stoletju vsestransko uporaben. Imel je svoj prostor pri vsaki kmetiji, saj so povsod potrebovali laneno vlakno, iz katerega so izdelovali fino predivo, tkanine, vse vrste vrvi in štrikov. Laneno seme in oljna pogača je bila kvalitetna živinska hrana. Laneni odpadki so se med drugim uporabljali tudi za ogrevanje. Lanena preja me spominja na čas, ko je mama še sama sejala lan in predla laneno nitko, iz katere je izdelovala čipke, prte in pregrinjala. Posebno prav je prišel po povratku iz izgnanstva (l. 1945), ko je bilo veliko pomanjkanje tekstila.

Lan kot eksotična rastlina je bil poznan že v kameni dobi in je najstarejša, vsestransko uporabna kultivirana rastlina na svetu. Spiralno razporejeni listi po steblu in azurno modri cvetovi na vrhovih in na stranskih steblih dajejo pokrajini, na kateri rastejo, čarobno lepoto. česalnik za lan

Iz navedenega razloga se je v zbirki ohranilo več predmetov in naprav za predelavo lana, kot so: enojna in dvojna trlica, majhni česalniki, različni kolovrati in garnik za navijanje nitke. Spredeno in zvito predivo smo nosili v tkanje k Tkavčiču v Slogonsko, ki je imel za to delo potrebne naprave.

Kolovrati in lanena čipka.

PIRA Triticum spelta

Pira je starodavna, manj donosna, odporna sorta, zardi bogatih sestavin, cenjena v zdravi prehrani.

Spada med prve gojene žitarice. Udomačena je pred 10 000 leti v Evropi je poznana že 8 000 let. Raste in uspeva tudi na najvišjih legah.

Hrovatič Metka, Gor. Lenart 22 a, Brežice

Njene vsebnosti so danes zelo iskane, ko je vse manj zdrave hrane. Ponovno odkrita pira je plevnata zvrst pšenice. Zrnje je toplo, mastno in blažje od drugih žit. Vsebuje življenjsko pomembne snovi v taki obliki, da jih organizem lahko izkoristi. Zrnje pire lahko tudi kuhamo za dietično pripravljanje jedi in za oslabele s prebavnimi težavami. Požanjemo jo v voščeni zrelosti, preden dozori. Suši se in dozoreva v kozolcih. Radioaktivnost ne prodre v njeno zrno. Slama je uporabno v pletarstvu, je dolga in prožna ter primerna za vrsto okrasnih izdelkov. Piro sejemo od 15. 10. Do 15. 11. Zrelost nastopi sredi julija. Zraste v višino od 120 do 170 cm, listi so ožji od pšeničnih in se svetlo lesketajo. Klasno vreteno je golo in lomljivo. Kakšna setev, takšna žetev.

Pira ali sevka - več vrstna pira je ena od vrst pšenice.

Klas je lomljiv, zato se ob zrelosti razsuje.

Navadna dvovrstna pira je sorodnica trave pirnice.

Požeto, še nezrelo piro, ki jo med sušenjem podkadijo kot meso, dobi zrnje poseben vonj in okus po podkajenem.

Pira zrnje – neočiščeno in izluščeno

PŠENICA Triticum Aestivum

Pšenica resnica ali golica je postala kraljica njiv po vsem svetu. Postopoma so jo kultivirali, križali in izboljševali. Uspeva do 1500 m ndv. Pridobila je zboljšano lastnost matere pire. Gosti in dolgi klasi so sestavljeni iz več cvetnih klasov. Sejemo jo jeseni v rodovitno ilovnato zemljo. Spomladi se poda v rast, cveti junija, gre v klas in dozori julija. Za tem nastopi žetev in mlačev. Žanjice žanjejo pšenico na snop. Za ozimno pšenico lahko sejemo strniščno ajdo. Iz zrnja poleg moke pridobivamo še jedilni škrob, pšenične kalčke in najboljši pšenični kruh.

Danes je pšenica kot kraljica njiv izgubila svojo krono. Veliko je slabša kot nekoč. Je ena največjih žrtev sodobnega kmetijstva. Od setve do žetve se žito srečuje samo s kemijo in strupi. Včasih je bila pšenica visoka, klasje elastično, zrnje zdravo, žitna polja pa prizor zlate lepote. Sodobna znanost je odrinila vse, kar ne prinaša visoko rodnost. Žitna polja so čedalje bolj pusta, brezdušno enolična in siva, brez značilnega zdravega leska. Današnje rastline niso več primerljive s tistimi izpred petdeset in več let. (Ivan Maršič – Zdravje)

Znan je tudi propadel poizkus jarovizacije – to je postopek priprave pšeničnega semena z zmrzovanjem za spomladansko jaro setev. Pšenica danes potrebuje natanko toliko dni, da dozori kot v dobi faraonov.

BOŽIČNO ŽITO - SEME PŠENICE Pri nas je običaj setve božičnega žita razširjen v mestu in na podeželju na dan sv. Barbare (4. 12.). Božično žito s svojo rastjo dokaže, da narava ni umrla, da počiva v žitnem zrnu močna življenjska sila, ki bo prihodnjo pomlad zopet vzkalila iz otrple zemlje.

Ločiti ljuljko od pšenice pomeni v ljudskem izročilu odstraniti slabo od dobrega. Bila je pšenično lasa deklica. Ni lepšega žita, kot je pšenica. Plevel se zarije med pšenico.

Sprva si seme – potem si pšenica. Zrela za igro, z vetrom in kosci. Potem si nekomu vsakdanji kruh. (Tone Kuntner)

Pšenica – golica na Krškem polju

Pšenica in njene prednice, različne vrste, od pire dalje, so v podobi kruha sinonim za prehransko ugodje – sitost in umirjeno počutje nam omogočajo že 20 000 let. Pšenica golica ima najmanj plev in boljšo belo moko. Pšenični kalčki vsebujejo dragocene biološke snovi, so prehrambni in zdravilni.

Pšenica resnica, Gor. Lenart.

Naš domači kruh in žlica medu sta najboljša soseda.

Prazen klas pokonci glavo nosi.

NAVADNI OVES Avena Sativa

Oves spada med trave latovke (žito). Zrnje obdajajo pleve, ki se z njim niso zarasla. V tem se oves razlikuje od drugih žit. Ovsena slama ima značilen prijeten okus – vonj po ovsu, ki je posebnega okusa. Diši sladkobno in moknato.

Oves uspeva na vsaki zemlji do nmv 1700 m, je evropska kultivirana rastlina. Uporaben je pri hrani bolnikov kot dietični obrok zaradi želodca in črevesja. Zdravilna je sluz pri ovseni kaši ali ovsenih kosmičih. Cveti v juniju, zori v avgustu, odvisno od lege in posevka. Oves je zdrav in redilen za konje in za drugo živino. Znane so tudi sedežne kopeli z dodatkom ovsene slame pri vnetju mehurja in delne kopeli pri krastah ali lišajih ter nožne kopeli.

Ovsena moka preprečuje žarkost maščob, ovseno zrnje poživlja in krepi. Na vodi kuhani ovseni kosmiči so lahko prebavljiva jed zaradi škroba. Kopeli v ovseni slami izboljšajo prekrvitev nog in mehčajo trdo kožo na stopalih. Priporočljive so za ljudi, ki v poklicnem delu veliko hodijo ali stojijo. Klorofilni sok iz zelenega ovsa izboljša počutje za ves dan. Ovsene jedi preprečujejo kronično zaprtje.

Pojdite ženske za menoj kakor konj za ovsem.

RIŽ Oryza

Riž je kultivirana rastlina toplih krajev. Spada v družino trav (Poaceae). Raste na rižišču, na tleh, ki je pokrito z vodo. Seme posejejo, sadike potem presajajo na riževa polja, zalita z vodo. Požeti riž je treba omlatiti, seme pa dati v luščilnico, da dobimo čisto in uporabno zrnje kot drobni beli zobje. V rižarni, obratu za predelavo riža, dobimo tudi glazirane z gladko svetlikajočo se površino. Riž je vsestransko uporaben za prehrano, tudi kot riževo vino in riževo slamo za izdelavo uporabnih in okrasnih predmetov.

Riž nekoč in danes

Kadar zagledaš pred seboj rižev narastek ali rižoto, si težko zamišljaš, da je rastlina, na kateri rastejo ta okusna zrna, tudi trava. Danes vemo, da so ta zrna razširjena po vsem svetu, uspevajo pa v toplih krajih in v vodi. V mojem otroštvu sem tu in tam slišala razgovor, da neka gospodinjska pomočnica, zaposlena v mestu pri bogatem trgovcu, zna tudi pripravljati jedi iz riža. Ne spominjam se, da bi kdo od mojih poznanih uporabljal riž. Vsak navaden smrtnik na podeželju si je vedno želel poskusiti nekaj tistih dobrot, ki so jih imeli premožni meščani vsak dan na mizi. Sedaj dobimo riž v vsaki trgovini. Redko katera gospodinja si vzame čas pripraviti riževo jed tako, kot so jo pripravljali nekoč za izbrano družbo. Predstavljam recept za znameniti smetanov riž, ki so ga sestavili v čast udeležencev pri sklepanju vestfalskega miru, s katerim se je končala tridesetletna vojna. Recept: 125 g riža skuhamo, ščepec soli, 80 g sladkorja, pol vaniljeve paličice, ¾ l mleka, 6 listov bele želatine, 2 žlici maraskina, ¼ l stepene smetane, 125 g kandiranega sadja z malo sladkorja. Napolnimo model za puding in ga postavimo na hladno, da se strdi, zvrnemo na pladenj in obložimo z ostankom kandiranega sadja. Postrežemo skupaj s sladkim vinom ali sadnim sokom.

Vir: Knjiga Sto in en krat dober tek, Roland Gööck; 1973 *Tridesetletna vojna 1618 – 1648 na ozemlju rimskega cesarstva, borbe med katolicizmom in protestantizmom.

PROSO Panicum miliaceum

Proso je žitna trava z drobnim zrnjem, razširjeno po vsem svetu, znano že 6-7 tisoč let. Poznali so ga že Kelti. Žito je brez glutena in vsebuje veliko beljakovin. Pred 100 leti je bilo proso najvažnejša poljedelska kultura. Sejali so ga po Florijanu (28. 4.), ko je začel hrast zeleneti. Za dober pridelek je bilo potrebno sejati prvovrstno seme. Dozorelo je ob veliki maši (15. 8.). Proso kot strniščni posevek so sejali v vročem poletju od 25.6. do 5. 7., morali so ga dva krat pleti. Požele so ga ženske s srpom in ga povezale v snope. Na kup so postavile po 10 snopov za eno rastavo (en mernik zrnja).

Ustrezen čas žetve je takrat, ko je steblo pri zemlji še nekoliko zeleno, zgoraj pri zrnju pa rumeno oz. takrat, ko pri udarcu ob dlan z vrha lata odpadejo prva zrna. Proso so takoj po žetvi odpeljali domov, snope pa zložili na rante v kozolcu. V nekaj dnevih se je posušilo. Dobljeno zrnje so sušili na soncu na rjuhah, ki so jih razprostrli na zelene površine v bližini bivališč. Nato so ga odnesli v kašče in spravili v skrinje.

Uporabljali so ga za hrano ljudi in tudi za zdravljenje živine. Kalčke dodajamo solatam, čistijo črevesje in pospešujejo znojenje. Proso, pokošeno v stadiju latenja, je izvrstna hrana konjem, lahko ga tudi popasejo v stadiju razraščanja in steblenja. Slovani so imeli proso za simbol plodnosti. Mlečna kaša, mati naša in otročja sladka paša.(Fran Levstik) Lačni kokoši se o prosu sanja.

Sladek poobedek Med kuhano kašo zmešamo na drobno narezano suho sadje. Pripravimo kot slaščico. Lahko pa je tudi kuhana kaša s suhimi slivami, zabeljena z ocvirki.

RŽ Secale

Rž je krušno žito, ki ga gojijo največ v območjih s hladnim podnebjem že 8 000 let. Vreča rži, siti smo vse dni. Posejemo ga med 20. 9. In 10. 10. To je žitarica z dolgim klasom in višjim steblom od ostalih žitaric. Ima od 5 – 20 cm dolge štiri robne klase, 5 – 9 mm dolga zrna. Je goste in visoke rasti. Cveti junija, dozori konec julija. Žanjemo ga v voščeni zrelosti zrnja – to je takrat, ko listje porumeni, zgornji del členkov pa je še zelen, vrhnje zrnje pa otrdi. V Sloveniji rž bolj malo sejejo. Požanjejo ga žanjice ali pokosijo moški žanjci s prislonkom na kosi. Iz rženega zrnja dobivamo kruh rženjak. Okusen kruh pa daje ržena s pšenično moko. Takšen kruh ostane dalj časa svež. Seme rži je uporabno za kavni nadomestek. V Kanadi delajo iz rži viski. Glivica, zajedavka rži, razvija na zrnju ržene rožičke, ki so strupeni. Uporabni so v medicini. Zato je nevarna ekološka pridelava, ker ostajajo v zrnju strupeni rženi rožički, ki so v večjih količinah smrtno nevarni. Ržena slama je uporabna za pokrivanje streh, za rogoznice, papir, celulozo in kot krma za živino.

Ponuditi rženi kruh zaželeni (ljubljeni) osebi pomeni, da želiš z njo navezati tesnejše stike. Visoko glavo nosi prazen klas.

SIREK Sorghum

Sirek je v našem vinogradniškem podeželju imel prostor ob robu vsake njive, posejane s koruzo. Seje se istočasno s koruzo. Vedno so seme sirka dodajali na obeh koncih njive. Vsaka gospodinja ga je potrebovala. Sirka niso mlatili, ampak so ga v šopih obešali s kozolca tako nizko, da so ga dosegle kokoši. V kratkem času so obrale zrnje v celoti. Iz posušenih sirkovih šopov so izdelovali metle za čiščenje bivalnih in drugih prostorov. Sirkova moka nam je pomagala prebroditi najhujše pomanjkanje hrane po vojni. Krmni sirek spada med prosasta žita. Razširjen je po vsem svetu. Pomembna lastnost sirka je sposobnost regeneracije po košnji ali paši, ker zraste večje število poganjkov. Sirek porežejo s srpom ali vejnikom (vijek). Za potrebe živinoreje je nastal hibrid (križanec) s sirkom in sudansko travo (Sudannense). Uspeva na sušnih rastiščih.

Kdor seje veter, bo žel vihar.

SIREK - DIVJI Sorghum Halepense

Divji sirek je nadležen večletni plevel, zraste od 1,5 do 3 m višine. Težko ga je zatreti, ker se razširja pod zemljo. Divji sirek je termofilen plevel, zato dobro prenaša sušo. Uspeva pri temp. nad 20 °C. Vzkali in okorenini se v okopavinah, ker ima dovolj svetlobe. Steblo je debelo 1 cm in bogato z listjem. Ena rastlina ima letno povprečno od 1500 do 1800 semen. Korenine so debele in bogate z rezervnimi hranili in služijo za prezimitev rastline. Koreninski poganjki rizomi (koreninski splet, ki mu ne moremo razločiti točke začetka ne konca rastline) se v zemlji gosto prepletejo, zato se divji sirek močno širi. Iz rizomov odganjajo številne rastline, cveti v socvetjih, v obliki rahle metlice. Seme potrebuje veliko svetlobe in počaka v zemlji ugodne pogoje, vzkali lahko tudi po več letih, vendar šele po drugi polovici leta, ker rabi tudi toploto.

Že prvi snop divjega sirka na njivi, naj bo znak za preplah.

TRITIKAL

Križanec med pšenico in ržjo, Balon Franc Bizeljsko.

S križanjem med ržjo in pšenico je nastala žitarica z zrnjem, primernim za pitanje živine. Od pšenice je prevzela visoko rodnost, goste in dolge klase, ki so sestavljeni iz več cvetnih klasov in dozorelost v juliju.

Od rži je pridobila možnost gojenja v območjih s hladnim podnebjem, visoko in močno steblo, daljši štiri robni klas, daljše zrno in gosto rast.

Dozori v juliju.

Tritikal ni uporaben za prehrano človeka, ne za kruh, ne za kavni nadomestek.

Grudna mraz in sneg, žita dosti prek in prek.

POVORKA

kmečkih fantov in deklet, dne 19. 6. 1938 na Bizeljskem.

Na fotografiji je povorka velikega kmečkega praznika na Bizeljskem, ki ga je priredilo Društvo kmečkih fantov in deklet DKFID. Na zastavi je njihov simbol štiri peresna detelja. Organizirano je bilo tudi tekmovanje koscev. Velikega zborovanja so se udeležili kmečki fantje in dekleta iz Hrvaškega Zagorja. Na čelu povorke na konju nosi državno zastavo predsednik društva Anton Škof iz Drenovca. Tajnik in član društva Hrvaškega Zagorja(v sredini) nosi tudi državno zastavo.

Tekma žanjic, dne 9. 7. 1939. Tekmovanje je bilo na njivi Ivana Balona, tedanjega župana na Bizeljskem.

Brez setve ni žetve.

Društvo kmečkih naprednih fantov in deklet je organiziralo tekmovanje žanjic vedno ob nedeljah. Čez teden se delo doma ni smelo pustiti. Druge vnete vernice je motilo, da so žanjice žele ob nedeljah. Neka pobožna vernica je očitala materi od ene žanjice, da je to velik greh, ker žanjejo ob nedeljah, da vera tega ne dovoljuje. Napredna kmetica je odgovorila, naj najprej pomete pred svojim pragom, potem pa obsoja druge. Boljše je, da hčerka žanje pšenico na njivi, kot da se skriva v kakšnem hramu iz dobro znanih razlogov (potepa).

TEKMOVANJE ŽANJIC V BRAČNI VASI

Tekmovanje žanjic je bilo svoj čas večkrat organizirano, pred vojno s strani kmečkih fantov in deklet , po vojni pa v okviru Kmetijske obdelovalne zadruge. Tudi v Bračni vasi (na fotografiji) je bilo bolj za zabavo kot zares organizirano vaško tekmovanje žanjic, saj so na fotografiji same domačinke in sorodnice družine Gregl. Komaj so našle enega moškega, ki so ga hotele uporabiti, da bi vezal snope. On pa se ni dal, rekel je: »Ali tekmujem, ali pa nič.« Pridružil se je žanjicam. Hrabro je branil čast žanjcev in prvi končal ter dvignil srp na koncu vrste. Temu je bila primerna tudi nagrada: prvi zmagovalec – tri buteljke vina, druga nagrada Marija Gregl – dve buteljki vina, tretja nagrada Fanika Osojnik – ena buteljka. Nihče ni nikomur zavidal nagrade, ker pri poznejšem druženju so jih spraznili veliko več.

Takrat 14 – letna Fanika Osojnik (prva na levi) pripoveduje, kako so samske ženske tekmovale med seboj, se repale, ker so verjele, da se bo tista, ki bo prva končala svojo vrsto, še isto leto poročila. Vredno se je bilo potruditi. Fanika je že večkrat žela pri sosednjih kmetijah. Žanjice glede hrane s kokošjo obaro niso bile zadovoljne, za malico bi zadostovala, za kosilo pa je bilo treba močnejšo hrano, saj je več urno delo izčrpalo žanjice. Povedala je, da je pri Neži Rajterič iz Vitne vasi bila najboljša hrana. Za kosilo so imele juho in pečeno kokošje meso z mladim krompirjem ter solato. Če se je žetev zavlekla v pozno popoldne, je gospodinja z domiselno kombinacijo pripravila malo južino. Spekla je najboljši možni visoko vzhajani pšenični kruh, zraven pa kompot iz suhih hrušk, jabolk in sliv z veliko okusne sladke tekočine, ki se je v vročih julijskih dneh zelo prilegla.

Tončka iz Nove vasi je povedala zgodbo iz njenega otroštva. Vsakodnevna hrana na deželi ni bila tako zanimiva kot kupljena ali prinesena iz mesta. Kot 12-letna šolarka je tu in tam pomagala Nuječevi Jerici pri lažjem opravilu. Takrat, ko so žanjice žele pšenico na veliki njivi, ji je Jerica naročila, naj jim odnese na njivo malo južino. Gospodinja je pripravila sveži rženi kruh, klobase in veliko skledo kumaric z bučnim oljem. Tončka ni mogla umakniti pogleda s kumaric, ki so se svetile zaradi olja s temnim odtenkom in aromatično dišale. Ko je gospodinja pogledala drugam, je hitro vzela rezino kumarice in ugotovila, da je strašno dobra, tudi zato, ker je bila hladna v neznosni vročini. Jerica je opazila njeno početje in rekla, naj odnese južino žanjicam in se vrne, da ji bo pripravila dovolj kumaric z bučnim oljem, da si bo potešila poželenje.

POBIRANJE ŽITNIH KLASOV

V izgnanstvu leta 1943 na Poljskem so morale velike kmetije pod nemškim nadzorom posejati vse razpoložljive obdelovalne površine z žitaricami. Prevladovala sta rž in ječmen. Tudi nemški vojaki so morali pomagati sejati. Prehraniti je bilo treba veliko vojakov, delavcev in domačega prebivalstva. Tudi slovenskim izgnancem, ki smo čakali na stalno naselitev na poljsko ukrajinski meji, je bilo dovoljeno po žetvi pobirati žitno klasje, ki je ostalo na njivi, bilo je dovolj dolgih, polnih in zrelih žitnih klasov z uporabnim zrnjem. V taborišču so morali starejši in otroci to žito na roke zdrobiti in prebrati. Potem smo ga oddali v pekarijo in v zameno dobili kruh. To je bil izjemen priboljšek ob stalnem krompirju in suhem črnem kruhu.

Najprej je dozorel štiri vrstni ječmen, potem so se na pokošeni njivi svetili dolgi rženi klasi, pšenica v tem okolju ni uspevala. Na neskončnih površinah, posejanih z žitaricami, smo nabrali toliko zrnja, da smo si izboljšali prehrano do novega leta.

SRP JE NEVAREN

Gledati žanjice, kako lahkotno žanjejo in kosce, kadar kosijo, zato je bil vsak opazovalec prepričan, da je to enostavno delo in da ga zmore vsak opravljati. Najbolj zagreti za košnjo so bili mladi fantje v zadnjem razredu osnovne šole. Tudi desetletna Hedica je bila prepričana, da mora poskusiti žeti, čeprav samo na koncu njive. Vzela je mamin srp, ko je šla po malico. Previdno je porezala nekaj stebel pšenice in ugotovila, da lahko z žetvijo nadaljuje. Ko jo je mama zagledala s srpom v roki je zavpila, da naj takoj spusti srp na tla. Hedica je hotela mami pokazati, da zmore žeti. Prijela je šop pšenice s srpom močno zamahnila, si porezala prste, s katerimi je držala šop pšenice.

Mama je prinesla žanjicam zajtrk. To je bila prežganka z gobicami in jajcem ter žganci zabeljeni z ocvirki iz prekajene slanine. Zraven so še bile kuhane mesne klobase. V času žetve je pri velikih družinah hitro zmanjkalo kruha. Če ga spečejo več na enkrat se pokvari. Žganci so bili skoraj pri vsaki jedi, vedno sveži in okusni, koruzni, krompirjevi z belo ali ajdovo moko. Tudi k jedem so bili prilagojeni. H kokošji obari so se lepo prilegali ajdovi ali beli žganci s krompirjem, k zelju in fižolu pa koruzni. Oče je odpeljal Hedico k zdravniku. Dolgo je potrebovala, da so ji prsti zacelili. Od tistega časa ni nikoli več žela.

TEKMOVANJE PRI ŽETVI

Zinka je bila mlada žanjica, imela je le nekaj izkušenj z žetvijo. Starejše žanjice, ki so že več let žele žito na vseh njivah naokoli, so se imele za najboljše, najbolj vzdržljive in nepremagljive pri žetvi. Kadar se je v njihovi skupini pojavila katera nova žanjica, so jo izzivale se "repale" (katera bo prva in najboljša). Najbolj zagnana je bila Jajekova Tereza. Njej ni bila nobena dorasla, ne v žetvi, ne v opravljanju. Mlado žanjico Zinko je postavila na obrobje kot zadnjo z obrazložitvijo, da se je ne bo treba izogibati. Počasi je začela presedati tudi drugim žanjicam. Pomagale so mladi žanjici tako, da so odžinjale njen del in ji puščale nepovezane snope v vrsti. Ona je žela ožji del, zato ni zaostajala za drugimi. Ko so se zagnale v obračun na koncu njive, je Zinka imela še dovolj moči in se pognala v boj za prvo mesto. Brez velike muke ji je kot prvi uspelo končati in dvigniti srp nad glavo. Tereza ni mogla tega preboleti, zmerjala je vse po vrsti, pa ni nič pomagalo. Odšla je domov preden je zaključila svojo vrsto. To ji je bil poduk, da so vse žanjice delavke in tudi enako plačane, zato ni potrebno, da ponižujejo druge.

PRVIČ PRI MLAČVI

Pri nas doma smo vsako leto posejali nekaj ovsa ali ječmena. Pšenice v hribovskem vinogradniškem območju nismo sejali. Mama je ječmen sama požela. Ata je vezal snope, jih nalagal na majhen voz in s kravjo vprego vozil domov. Za mlačev so bili potrebni štirje mlatiči: ata, brat in dva vijena (najeta). Brat je prvič mlatil z drugimi mlatiči, ata je poskrbel, da se je znal vključiti v njihovo skupino. Eden od najetih mlatičev je bil Jajek. Vedno je zabaval navzoče s svojimi šalami, da so se za trebuhe držali od smeha. Ker je brat bil začetnik, mu je Jajek v spodnji del snopa hotel podtakniti jajce. Če bi ostalo celo, bi moral še en krat mlatiti snope. Jajek je s težavo našel jajce, saj ni mogel vedeti, kje nesejo domače kokoši. Zagledal je kokljo, skrito v kolarnici, ki je že sedela na jajcih. Izmaknil ji je eno jajce in ga podtaknil v bratov snop. Začeli so mlatiti. Brat je komaj drugič udaril po zrnju snopa, ko je prilezel ven črn piščanček. Glede na njegovo velikost, je začel zelo glasno čivkati. Ko je koklja slišala klic na pomoč, se je zaletela v hrbet prvemu mlatiču in zadela pravega, to je bil Jajek. Rabil je nekaj časa, da se je opomogel od presenečenja. Potem je le skesano povedal mami, kje je vzel jajce. Saj tudi mama ni vedela, kje se je koklja nasadila, da bi zvalila svoj naraščaj.

Ljudska

Škrjanček poje, žvrgoli

Škrjanček poje, žvrgoli, Škrjanček poje, žvrgoli, se bel'ga dneva veseli, ker tebe, kmetič, gor budi: škrjanček poje, šoje v beli dan, "Le vstani, vstani in pa pojd' orat, pozdravlja hrib in plan. ker čas je žito sjat."

Škrjanček poje, žvrgoli, Škrjanček poje, žvrgoli, ker tebe, kmetič, gor budi: ker tebe, dekle, gor budi: "Le vstani, vstani in pa pojd' kosit, "Le vzemi srp pa pojdi žet, ker se že dela svit." ker žito zrelo je."

100

BILO JE OB MLAČVI

Pšenica, ječmen, rž, oves, skratka žitarice, dozorevajo postopoma sredi poletja. Ko se začne mlačev, traja tako dolgo, dokler ni ves letni pridelek varno spravljen v skrinje. Spominjam se take mlačve pri Rožmanu na Bojsnem. Takrat mi je bilo 8 let, igrala sem se na vrtu moje babice in poslušala harmonični pikapok mlatičev v sosedovem podu. Bilo je strahotno zakajeno in vroče. Mlatiči so zbijali neslane šale na račun kosila in ugibali, na kakšen način bo gospodinja pripravila vuverke (kumare): podmetene, v omaki ali v solati. Ugotavljali so tudi, da dokler bo mlačev končana, jim bodo vuverki lezli »čez jetra ven«. Res pa je, da v tem času druge solate ni bilo. Gospodinja jih je poklicala, kosilo je bilo na mizi. Cepe so postavili v kot in odšli so s poda v hišo. Na našem vrtu ob ograji se je pojavil nekoliko večji fant od mene in mi vzvišeno ukazal, naj pogledam v pod, če je še kdo notri. Rekla sem, da so vsi odšli na kosilo. Potem je prijel v roke nekakšen velik predmet zavit v nekaj temnega in odnesel v pod. Ko je odšel, mi je še zažugal, da ne smem nikomur povedati, ker drugače me bo nabunkal. Strašno sem bila radovedna, porinila sem glavo skozi lino in videla v kotu veliko, oblečeno lutko, imenovana baba, ki je bila namenjena mlatičem. Zame je bilo to tako zanimivo, da sem pozabila na grožnje in stekla v hišo povedat mlatičem, da so dobili babo. V trenutku so vsi vstali od mize, me skoraj pohodili in odvihrali v pod. Strahotno so bili jezni. Raztrgali so obiskovalko na najmanjše možne koščke. Potem so me začeli spraševati, kdo jo je prinesel. Jaz tistega fanta nisem poznala. Mislim pa, da so po blagu obleke ugotovili, da je bila oblečena v mestne cunje. Razmišljali so, katera od deklet ima sorodnike v Zagrebu in tako predpostavljali, katera jih je izpostavila posmehu. Mlatiči so bili neprevidni, morali bi pustiti enega v podu, a niso. To sem izvedela dosti kasneje. Fant pa je to vedel, zato me je vprašal, če je kdo ostal v podu.

OD ZRNJA DO MOKE

Pridobljeno žitno zrnje so merili z vagani, ki znaša 61 l zrnja. Ko je bilo zrnje, naj bo žitno, koruzno ali katero drugo, varno spravljeno pod streho, je bilo potrebno za vsakdanji kruh nesti žito v mlin. Ata je že pozimi spletel ruče iz koruznega belinja za nošenje žakljev. Nesti veliki žakelj v mlin je bilo stvar prestiža, kajti vsi so vedeli, da le tisti, ki imajo veliko zrnja, si lahko privoščijo večjo porabo moke. Nekatere gospodinje so šivale ozke in daljše žaklje iz gosto tkanega lanenega platna. Poln žakelj se je moral videti moškemu preko rame. Pozimi je ata nosil v mlin na Dramlji, ki je bil blizu domačije. Poleti pa je bilo to moje delo, nosila sem manjši žakelj na glavi, ni bil težek, ker je bil za mene napravljen. Ko sem nesla moko domov, je bil za polovico lažji, ker si je mlinar vsaj polovico žita obdržal za svoje delo.

101

VEJNIK – PAJKEL

Je naprava, ki z vejanjem ločuje zrnje od plev. Uporabljala se je za vejanje vseh vrst žita, koruze in fižola. Zelo dosledno očisti žita vseh primesi, drobnih semen plevela in plev.

Punget iz Orehovca si je pri Vršečevih v Vitni vasi sposodil pajkelj (vejnik). Bil je zelo nizke rasti, vendar izredno močan. Pajkelj si je naložil na ramo in ga nesel proti domu. Zagledal ga je Ivan Travnikar in se vprašal: »Kam pa gre Vršečev pajkelj?«

CEPE

Cepe so uporabljali za mlatenje žita in fižola. Iz primernega lesa so jih kmetje izdelovali sami ali po naročilu. Pri sekanju drv pozimi v gozdu so iskali primeren cepec, na spodnjem delu odebeljen. Nasaditi ga je bilo treba na štil ali držalo. Oba dela je povezovala goška, to je zvit usnjen trak, ki napravi cepec gibljiv. Mlatenje žita je bilo zahtevno delo. Delo in gibi so morali biti usklajeni, kajti drugače bi bilo nevarno, da mlatič ne bi dobil s cepcem po glavi. Ko so mlatiči dobili ritem, je njihov pika pok odmeval iz poda, kjer se je žito mlatilo, na vse strani.

SKRINJE ZA ŽITO

Skrinje za žito so bile grobo tesane iz najboljšega hrastovega lesa, izdelane iz manjših desk, ki so ostajale pri izdelavi strešne konstrukcije ali gruštov. Če so bili ostanki krajši, je bila skrinja manjša, če je bilo podrto drevo večje, so bili tudi obrezki večji. Skrinje so bile večnamenske, večje so služile za shranjevanje pridelkov koruze in ostalih žitaric, manjše pa so imele funkcijo omar ali poznejših gredenc, v katere so spravljali obleke, laneno posteljnino in druge vrednosti, ki jih je premogla domačija. Pred sto leti je bilo na deželi zelo malo pohištvene opreme. Skrinje starejše izdelave so bile zložene, namesto žebljev so uporabljali mužnike, to so bili leseni klini, ki so držali ogrodje skupaj. Če skrinja ni bila zaklenjena, se je dala vsaka deska odstraniti od pokrova navzdol. Ko je bila skrinja zaklenjena, in to z močno ključavnico, se ni dala odpreti brez uporabe sile ali drugega težkega orodja. Tudi gospodarji so nameščali skrinje na težko dostopno mesto, saj je bilo shranjeno v njih vse premoženje ene družine.

Po ljudskem izročilu je bil na dnu skrinje za žito izžgan lik psa. Če so sosedje ali znanci videli ali vedeli za njega, je bil gospodar na psu. To pomeni, da je moralo biti dno skrinje vedno pokrito z žitom, če ne, je bila družina lačna. Včasih je bilo normalno, da so imeli kmetje v kaščah po sedem vrst žita. Sedaj smo na to pozabili, saj najdemo žitne izdelke iz vsega sveta na policah trgovin.

102

SNAHA IN TAŠČA

Mlada Milka se je omožila na veliko kmetijo. Takoj je morala pričeti z nikdar končanim delom. Delo na zemlji je trajno, eno še ni končano, že ga je na vidiku dva krat toliko. Pričela se je košnja. Kosci so se v jutranjih urah že odpravili kosit. Snaha Milka je imela po naročilu tašče Bare še mnogo za postoriti, preden je zaspala, tako da je bilo že blizu časa vstajanja in pripravljanja izdatnega zajtrka za kosce. Ker je imela tašča vse napeljano na nitki, je Milka po tihem računala, da jo bo zbudila v pravi čas, pa je ni. Namenoma jo je pustila spati. Ko je Milka ugotovila, da je zaspala, je kolikor se je dalo, na hitro zmetala skupaj. V korbi na glavi je odnesla na travnik. Ko je prišla do glavne ceste, je kosce že srečala, ko so se vračali domov, ker so s košnjo že končali. Lepo jih je prosila, naj počakajo in se nekam usedejo k zajtrku. Jezo so kazali pred njo z njenim možem na čelu. Omehčali so se šele takrat, ko jim je rekla, da ne bo nikoli več šla nobenemu pomagat delat, čeprav bo imel seno za spravljat, pšenico žet ali pa trgat koruzo. Šele to jih je omehčalo.

Včasih smo hodili s trebuhom za kruhom, sedaj pa, če nočemo imeti trebuha, ne jejmo kruha.

PRGA

Medveškova Olgica kot mlada deklica se spomni, da so žanjice k njeni mami rade prišle žet vse žitarice, ki so jih imeli posejane. Izredno rade so jedle prgo, ki jo je njena mama znala najboljšo speči. Napravila jo je takole: pol kg koruzne moke in pol kg pšenične moke, omeseno z mlekom z dodatkom smetane, jajc, kvasa in soli. Jedli so nekoliko toplo, vendar je bila tako prhka, mehka in okusna, da niso mogle nehati, dokler niso spraznile pekač. Zraven so imele še kislo mleko z zelo debelo smetano. Potem je Olgica še pripomnila: »Škoda, da niso poskusile še friški pšenični kruh, ki ga je spekla mama.« Ta friški kruh kot vzdevek jo še danes spremlja med znanci in prijatelji.

103

KO MLINČEK ROPOČE

Za Bibičev mlin na reki Dramlji so napravili jez ali zaporo, kjer so vodo po posebnem kanalu spuščali na mlinska kolesa. Največ vode je bilo v pomladanskih in jesenskih mesecih. Drugo skrajnost so povzročale mrzle zime, ker je voda zmrznila ali poletna sušna obdobja. Omenjeni mlin je imel dovoljenje za mletje od občine Bizeljsko z dne 27. 12. 1939 za dva kamna, zmogljivosti 120kg, in za pobiranje merce (plačilo v naravi). Iz odcepa je voda poganjala tri kolesa, s katerimi se je dalo uravnavati delovanje mlinskih kamnov. En kamen je služil za mletje bele in zmesne pšenične moke ter tudi za rženo in ječmenovo moko. Z drugim kamnom so mleli koruzno moko, zdrob, ajdovo moko, sirek, jabolčne in druge tropine. Vse skupaj je služilo za prehrano ljudi in krmljenje živine. Mlin je bil v celoti lesen, zunanja kolesa, ki jih je poganjala voda, so bila iz črne jelše, ki je odporna na vodo. Oba kamna sta bila izklesana iz žive skale, merila sta v premeru 1m, v višino pa 15 cm. Klepati so jih morali enkrat na mesec, da sta bila dovolj ostra za mletje žita. Ker se je mlelo noč in dan, je domači starejši sin Anton imel v mlinu tudi sobico s posteljo, mizo in pečjo. Prebival je v mlinu, dokler se ni poročil. Moko so spravljali v žaklje, tako da se je zgornji rob vreče navil na leseni obroč, nato se je z vivenco napolnila vreča. Za fino moko so se uporabljale lanene vreče, ki so bile različnih velikosti. Mlinarji so tudi goljufali pri mericah. Lanene vreče so namakali v vodo, da so se skrčile, potem so zgledale nabite z moko, kot da mlinar ni vzel merice. Kasneje so zrnje tehtali. Dolga leta so se vrtela mlinska kolesa na Dramlji, ki so ohranjala človeška življenja. Na tej reki je bilo v preteklosti 9 mlinov, ki so imeli dovolj dela. To nam pove, da so na tem prostoru živele družine s številnimi družinskimi člani. Za preživetje so morali sejati dovolj žita, ki so ga zmleli mlinski kamni na vodni pogon.

JURČKOV MLIN

Kolo v tem mlinu se je vrtelo ves dan in še del noči. V poznih večernih urah je zvonec naznanil, kdaj se je kolo začelo vrteti v prazno. Potem sta šli mati in osemletna Hermina z lahterno usmerit vodo v potok in mlinsko kolo se je ustavilo. Ko sta prišli pred mlin, so bila tla okoli njega bela zaradi moke. Ponoči so iz potoka prilezli veliki polži lazarji in krožili po tem mestu. Na tleh so puščali sledi kot gazi smučk po snegu. Bilo jih je ogromno z velikimi rožički in očmi na njih. Hermino je ta prizor tako prevzel, da ni mogla odmakniti pogleda od njih in zemlje okrog mlina s sledovi polžjih sprehodov. Tudi drobne živali nam polepšajo življenja, kajti taka doživetja niso pogosta, zato jih tudi ne pozabimo.

Foto Maks Strmecki, 3. 12. 1935 Domači mlin, lastnik Rudolf Strmecki

Nekoč so žito želi, se mlini vrteli, se potili in veselili, za delo živeli.

104

NA KONCU VSAK ŽANJE, KAR JE POSEJAL

To se začne že pri zibelki in traja do groba. Res je, da nekaterih stvari ne moremo izbirati. Narekujejo jih nam starši, skupnost v kateri živimo in zemlja, od katere živimo.

ZRNO DO ZRNA POGAČA

Vse, kar doživljamo, se prične z zrnom. Od nas je odvisno, ali ga bomo spoštovali, gojili, posejali, razmnožili tako, da jih bo dovolj za pogačo.

Ko je osnovna preskrba s hrano zagotovljena, lahko mirno nadaljujemo in si zagotovimo svoj prostor v skupnosti. Pomembna življenjska odločitev je izbira življenjskega sopotnika, ki je voljan prinesti s seboj dve delovni roki. Nadalje jih prinese tudi vsak otrok, ki se narodi. Zrna se množijo, družini in skupnosti zagotavljajo bogastvo, ki se leto za letom povečuje. Otroci si ustvarjajo nove družine, ki se kot vedno pričnejo z zrnom, ki smo ga posejali. To velja tudi za žetev.

Ko nastopi čas odhoda na druge livade, se bomo mirne vesti poslovili z zavestjo, da smo opravičili svoje poslanstvo na zemlji.

Marija Sušnik, Bizeljsko, 2013

Bizeljsko leta 1910.

105

KMEČKI PREDNIKI IN NJIHOVA IZROČILA

Njihova minljivost je opaznejša.

Pozorno poslušanje je eden največjih komplimentov, ki ga lahko nekomu poklonimo.

Je že tako, da tvoj čas prihaja, ko ti sam odhajaš.

Na svetu nimamo ničesar, kar bi bilo naša last. Vse nam je dano le za kratek čas.

Razlika v starosti med možem in ženo: ko se ona uči hoditi, se on uči kositi.

Andrej mora biti suh, da zraste dober kruh.

Iskanje: kdor išče, najde nekaj drugega. Starši so dolžni dati otrokom kruh, potico si bodo rezali sami.

Če bo prvega maja lepo, bo dobro za kruh in seno.

Tudi trava ima svojo pesem.

Človek lahko poseduje tone žita, potrebuje samo 350 obrokov letno.

Žito je kmalu dozorelo, rumeno morje klasja zaziblje se ob rahli sapici.

Na poljih je vse manj koruze, med moškimi in ženskami pa več.

Ne le senilni, tudi drugi imajo seno v glavi.

Naj človek pol sveta obteče, najboljši kruh doma se peče. Starih šeg ne vseh zatreti, novih pa ne vseh sprejeti. Kdor seje veter, žanje vihar. Brez setve ni žetve. Marjetice rumeno bele so na travniku zacvetele.

Trave so lepe, trave so dobre, trave so zdrave, trave imajo svojo modrost, prastaro modrost zemlje. (Ivan Minatti)

Jaz pa grem na zeleno travćo, trgat rožće za mojo mamćo, trgat rožće za mojo mamćo, lepe bele marjetice.

Samo ljubezen naredi, da vse na svetu preživi. V polje vrže kmet semena, k njemu leže ljuba žena. (T. Kuntner)

106

107

KMETOVALEC

Glasilo kmetijske družbe v Ljubljani, RZZOZ, leto 1934

108

109

UVOD ...... 1 PRIPRAVE ZA BRUŠENJE ...... 39 FAO FIAT PANIS ...... 4 PLAŠEVINA MIGALIČNI ŠAŠ CAREX BRIZOIDES ...... 40 SLOVO OD 20. STOLETJA ...... 5 JAREM IN TELEGE ...... 42 SPOMINI NA … ...... 6 KOLOVOZNE IN MEJAŠKE POTI ...... 44 NA DEŽELI NIČ NOVEGA ...... 7 NEKOČ NA PAŠI ...... 47 ČAS ROČNEGA DELA NA KMETIH PRED 70. LETI ...... 8 DOMAČI MALI VOZ ...... 51 PAŠA IN PAŠNIKI ...... 53 ROSA NA TRAVI ...... 10 V SOZVOČJU Z NARAVO ...... 12 TRAVOJEDE ŽIVALI ...... 59 CVETOČI TRAVNIK, PURANI ...... 13 VOLEKI ...... 60 TRAVE V DOLINI REKE DRAMLJE - SENO 15 KOZOLEC ...... 61 DRUGA KOŠNJA - OTAVA ...... 16 SLAMOKROVCA V VITNI VASI ...... 62 TRETJA KOŠNJA - OTAVIČ ...... 17 SLAMOKROVCI ...... 63 DETELJA INKARNATKA TRIFOLLIUM MENJAVANJE DOTRAJANE SLAME ...... 64 INKARNATUM ...... 20 GEPELJ ...... 66 KOŠNJA SENA ...... 21 STRNIŠČE IN STRNIŠČNI POSEVKI ...... 67 NASTOPIL JE ČAS OTAVE ...... 21 PRIPRAVA ZEMLJE ZA SETEV ...... 69 KOSEC OTAVIČA ...... 21 STRNIŠČNI KRMNI POSEVKI ...... 70 KOSEC ...... 23 GOSTI NA TRAVNIKU ...... 71 KOSA S PRISLONKOM ...... 24 PRAVLJICA O ZLATEM KLASU ...... 73 KOSEC KOSO BRUSI...... 24 ŽANJICA ...... 74 LESENE VILE ...... 25 NA VRSTI JE ŽETEV ...... 75 OBRAČANJE SENA, SUŠENJE TRAVE ...... 31 ŽANJICE ...... 77 KRESNICE ...... 32 ŽANJICE PŠENICE ...... 79 LESENE GRABLJE ...... 33 PRVI ZASLUŽEK PRI ŽETVI ...... 79 SUŠENJE STELJE ...... 34 AJDA FAGOPYRUM ESCOLENTUM ... 81 V KOČEVJU NA UDARNIŠKEM DELU ...... 35 JEČMEN HORDEUM...... 83 KO JE SVIT ...... 36 LAN LINUM ...... 84 KUPIL JE TRAVNIK ...... 36 PIRA TRITICUM SPELTA ...... 86 ZALJUBLJENA KOSCA ...... 37 PŠENICA TRITICUM AESTIVUM ...... 88 ROČNI VOZIČEK ...... 38 NAVADNI OVES AVENA SATIVA ...... 90

RIŽ ORYZA ...... 91 OD ZRNJA DO MOKE ...... 101 PROSO PANICUM MILIACEUM ...... 92 VEJNIK – PAJKEL ...... 102 RŽ SECALE ...... 93 CEPE ...... 102 SIREK SORGHUM ...... 94 SKRINJE ZA ŽITO ...... 102 SIREK - DIVJI SORGHUM HALEPENSE 95 SNAHA IN TAŠČA ...... 103 TRITIKAL ...... 96 PRGA...... 103 POVORKA ...... 97 KO MLINČEK ROPOČE ...... 104 TEKMOVANJE ŽANJIC V BRAČNI VASI ... 98 JURČKOV MLIN ...... 104 POBIRANJE ŽITNIH KLASOV ...... 98 NA KONCU VSAK ŽANJE, KAR JE POSEJAL SRP JE NEVAREN ...... 99 ...... 105 TEKMOVANJE PRI ŽETVI ...... 99 KMEČKI PREDNIKI IN NJIHOVA IZROČILA ...... 105 PRVIČ PRI MLAČVI ...... 100 KMETOVALEC ...... 108 BILO JE OB MLAČVI ...... 101