GORSKA REŠEVALNA SLUŽBA SLOVENIJE Dvoržakova 9 1000 Ljubljana

Datum: 3. 10. 1998

50 LET POSTAJE GRS RATEČE

Ob okroglih jubilejih je v navadi, da se ozremo na prehojeno pot in pogledamo naprej.

Delo članov postaj GRS Slovenije je prostovoljno. Osnovna naloga je pomagati ponesrečenim ali onemoglim gornikom. Z uvajanjem novih športov in dejavnosti, ki so povezane z gorami, se je delokrog nalog še povečal. Za uspešno opravljanje zahtevne humanitarne naloge pa je potrebna visoka usposobljenost članov in izvajanje preventivnega dela.

Številne naloge nas povezujejo tudi z drugimi organizacijami, ki delujejo na podobnih področjih reševanja, pomoči in zaščite ljudi in premoženja. In prav zaradi tega vsestranskega delovanja je GRS S dobila državno potrditev z zakonom o javni reševalni službi. Tako je Republika Slovenija prevzela tudi obvezo, da delno financira dejavnosti službe.

Tako je danes GRS S sodobno opremljena in predvsem učinkovita pri reševanju in pomoči ljudem v stiski. Člani GRS S pomagamo tudi pri naravnih nesrečah in katastrofah, skratka povsod tam, kjer smo z našim znanjem in tehniko lahko uspešni.

Pri zgoraj omenjenem imajo svoj delež tudi člani postaje GRS Rateče. Svoje področje reševalnega dela imajo nad dolino Tamar, kjer v prepadnih stenah Mojstrovke, Travnika, Šit in Jalovca pomagajo ponesrečenim alpinistom. Na pobočjih Ponc in Karavank pa nesebično nudijo pomoč tudi gornikom, ki so si izbrali prezahtevno turo ali pa precenili svojo pripravljenost.

Postaja ima tehnično in strokovno usposobljen kader, ki je kos zahtevnim reševalnim akcijam tako poleti v najtežjih zimskih razmerah. Poleg tega dobro sodelujejo z reševalci iz sosednjih držav Avstrije in Italije. To je eden od pokazateljev, da tudi sosedje cenijo in spoštujejo kvaliteto dela članov postaje GRS Rateče in usmeritev reševalnega dela, ki je v slovenski GRS.

Postaja ima tudi svojo kočo v Tamarju. Tu smo bili večkrat po izvedbi različnih vaj ali srečanj deležni gostoljubja in predvsem prijetnih uric v klepetu s prijatelji.

Kot reševalce na prireditvah v smučarskih skokih ali poletih jih pozna tudi širša svetovna javnost, saj priskočijo na pomoč skakalcem, ki se jim skok ponesreči.

Članom GRS Rateče ob praznovanju 50. letnice delovanja čestitamo in jim želimo še naprej dobro sodelovanje z GRS Slovenije. Prav tako upamo, da bodo kot mejna postaja tudi v bodoče ohranjali vezi z reševalci sosednjih držav.

Načelnik GRS Slovenije:

OB 50. OBLETNICI POSTAJE GORSKE REŠEVALNE SLUŽBE RATEČE

Ob jubilejih, še posebno, če so tako častitljivi, kot je 50.obletnica, je navada, da se ozremo na prehojeno pot. Ob 50. obletnici Gorske reševalne službe Rateče, smo si dovolili kratek razmislek o poslanstvu in pomenu Gorske reševalne službe v občini, ki sodi v celoti v gorsko območje in na katere območju je najvišji gorski svet v Sloveniji.

V teh krajih, globoko pod strmimi vršaci Julijskih Alp, pod Poncami, Jalovcem, tako spoštovanimi, opevanimi, tako veličastnimi in nevarnimi, je bila prva gorska reševalna služba ustanovljena že leta 1912 v Kranjski Gori. Pogumni možje, pa so reševali tudi že mnogo prej. V to jih je prisililo življenje, ljubezen do gora in ljudi.

Njihov dom je bil pod očakom Triglavom, pod Martuljkovimi gorami, pod Razorjem in Prisankom, pod Poncami in Jalovcem. To je bil in ostaja svet, ki ga občudujejo mnogi, ljubijo, spoštujejo in varujejo pa samo izbrani.

Kako so reševali v nemogočih pogojih s skromnimi sredstvi, kolikokrat so tvegali svoja življenja, da bi rešili druga, vedo samo reševalci. Izkušeni gorniki GRS Rateče, ki so danes organizirani drugače - sami pravijo, da bolje - kot v preteklosti, so lahko upravičeno ponosni na svoje delo v preteklih 50.letih. Tako, kot je na njihovo delo in njihovo poslanstvo lahko ponosna tudi nova občina , ki res nima tako bogate tradicije, saj obstaja šele od leta 1995, vendar pa se zaveda izjemnega pomena gorske reševalne službe za varnost v gorah, za vzgojo novih rodov reševalcev, alpinistov, gorskih vodnikov, za vzgojo turistov in prebivalstva.

Gorski reševalci niso samo gorniki in alpinisti, so ljudje s poslanstvom. To so ljudje izjemnih fizičnih in psihičnih sposobnosti, ter izjemnih človeških kvalitet.

Občina Kranjska Gora je za temeljni razvojni cilj opredelila trajnostni razvoj turizma, kar pomeni so-naravni razvoj v sozvočju z naravnimi danostmi, socialnimi in prostorskimi potenciali. To je razvoj turizma, ki ne bo obremenjeval naravno okolje do skrajnosti in ki bo spoštoval razvoj domačega prebivalstva. Pri tem ima pomembno vlogo gorniška in gorsko reševalna služba, saj lahko gorništvo in gorniško etiko vključuje v izobraževanje turistov in prebivalstva. Morda se tega danes še premalo zavedamo, razvoj pa bo to nedvomno potrdil.

V reševalcih in gorski reševalni službi kot organizaciji je ogromen strokovni potencial na katerega smo lahko upravičeno ponosni. To je spoznala tudi država in proglasila gorsko reševalno službo za javno službo in jo v 60% tudi financira. Ravno področje financiranja še ni zadovoljivo in dokončno sistemsko urejeno, saj je dejstvo da so reševalne akcije v gorah vedno bolj zahtevne in tudi zelo drage, čeprav še vedno neprimerljive s ceno človeškega življenja.

V Sloveniji so Gorske reševalne službe Mojstrana, Kranjska Gora in Rateče tudi med najbolj obremenjenimi, saj pokrivajo največji del visokogorja Julijskih Alp in Karavank. Vendar se pomembnosti ne da meriti samo po številu akcij in statistiki. Gorska reševalna služba je poslanstvo, tisto najvišje humano v človeku, reševalci, gorniki, domačini, pa potencial vreden vsega spoštovanja in priznanja.

V občini Kranjska Gora smo ponosni na gorske reševalne službe, ponosni na častitljive obletnice delovanja, ki jih praznujejo gorske reševalne službe v tem in v naslednjih letih. Občina se bo po svojih močeh vedno trudila, da bo dejavnost podpirala in ji omogočila normalno delo.

Zato Gorski reševalni službi Rateče ob praznovanju 50.obletnice delovanja iskreno čestitamo, želimo ji čim več preventivnega in vzgojnega dela in čim manj reševanja.

Malo je takih, ki so izbrani, da varujejo ta čudoviti svet v kraljestvu Jalovca, vendar so tisti, ki so - izjemni!

Kranjska Gora, 12.10.1998

Župan Jože Kotnik

NAŠIH LET

Izteka se pol stoletja dela in življenja naše postaje Gorske reševalne službe. Vanj je vgrajenih mnogo imen reševalcev, ponesrečencev, domačinov in vseh tistih, ki so bili kakorkoli naklonjeni našemu delu.

Vsi vemo in zavedamo se tega, da smo mi le organizirano in pod okriljem Planinske zveze Slovenije nadaljevali delo naših predhodnikov. Ti so že davno prej pomagali ponesrečenim v gorah nad našo vasjo. O dogodkih pričajo le skopi podatki, ki govore o prvi znani nesreči, ki se je pripetila 2.8.1815, pastirju, domačinu, petnajstletnemu ANDREJU KAVALAR-ju na Kotovem sedlu. Na prvo znano plazno nesrečo, ko je plaz iz Ponščice 3.3. 1852 zasul tri domačine: Petra Beneta, Janeza Kavalarja in Janeza Petriča je spominjala podoba sredi Rateč, ki jo sedaj hrani Triglavski muzej v Mojstrani, kot edinstven muzejski primerek. Toda smrt je tudi kasneje še kosila med domačimi, ki so umirali v gorah ali strminah nad domačo vasjo.

Sl. 1 – Spominsko obeležje o prvi plazni nesreči na slovenskem.

V snežnem viharju sta na požledu v grapi pod steno Travnika umrla (10. 12. 1921) Janez Erlah in Janez Mežik, goniča na lovu.

Nekaj let kasneje se je v Brdcih (l. 1930) smrtno ponesrečil pastir Marko Benet. Tudi med gorske reševalce je smrt udarila avgusta 1958, ko je pod korenino drevesa umrl Cuznar Jože – eden izmed prvih reševalcev naše postaje.

Zdrs na poti čez Pejco pa je bil 6.8.1971 usoden za priletnega Janeza Makovca. Le v zadnji nesreči so pomagali gorski reševalci, v vseh prejšnjih pa brez dvoma domačini, vajeni hoje v gore. Morda so bili kdaj ravno ti, ki so se odzivali na stisko soljudi, velika opora » Reševalni ekspediciji« Skalašev z Jesenic. Ni dvoma, da so ravno ti reševali v tistem času iz strani Jalovca in Mojstrovke.

Domnevamo, da je bila naša postaja Gorske reševalne službe ustanovljena na pobudo takratnega prvega moža v GRS, v Ratečah rojenega Uroša Župančiča.

Leto 1948 je rojstno leto postaje in v njej je Franc Globočnik zbral domačine, odlične poznavalce vrhov in brezpotij pod njimi. Ti so bili: Maks Juvan, Makovec Janez, Petrič Jože, Rožič Andrej in morda še kdo.

Sl. 2 – Trije reševalci GRS Rateče iz prve generacije ( Andrej Rožič, Maks Juvan in Jože Petrič).

Žal niso znana imena petih reševalcev iz Rateč, ki so se že l. 1946 udeležili prvega povojnega tečaja GRS v Krnici. Huda nesreča v Špiku in z njo povezano reševanje v maju 1952 leta, je enako kot katastrofa v Turski gori 1997 leta močno prizadela in razdvojila gorske reševalce. Takrat so se rateški reševalci, kot večina reševalcev iz Doline, formalno razšli.

Po znanih dogodkih, ko so se zadeve umirile, je Globočnik l. 1960 zbral okrog sebe Cuznar Janeza, Kavalar Boštjana, Mlinar Janeza, Mežik Joža, Mežik Marjana in Oman Franca v novo reševalno skupino. Vsi ti so ob pomoči reševalcev z Jesenic reševali vse do l. 1965. Za vse to obdobje zija v arhivu praznina - zapisanega ni ničesar, podatki pa se ponavljajo v zbornikih postaj in komisije za GRS. Na občnem zboru reševalcev konec leta 1966 je mesto načelnika prevzel Butinar Marko, ki je postajo vodil vse do 1979 leta.

Sl. 3 – 35. Obletnica GRS Rateče je zbrala starejšo in mlajšo generacijo. Stojijo: Franc Oman, Andrej Rožič, Jože Mežik, Maks Juvan, Jakob Cuznar, Valentin Slivnik in Tomaž Butinar. Čepijo: Franc Kajžar, Mirko Kopavnik, Jože Petrič, Jože Makovec in Marko Butinar.

Starejšim reševalcem so se pridružili mlajši in skupaj so odhajali na reševanja, ki so se vrstila drug za drugim. Ob pomoči sosednjih postaj smo uspešno opravljali svoje poslanstvo.

Tudi pri izobraževanju in vzgoji, ki je nismo zanemarjali nikdar, smo našli pomoč pri sosedih. Kar nekaj letnih in zimskih tečajev je vodil inštruktor Lakota Franc iz Mojstrane.

Sl. 4 - Mlajši nadaljujejo delo starejših. Marjan Mežik, Valentin Slivnik in Marjan Štritof.

Izkušnje smo pridobivali tudi v pogostejših reševanjih v gorah nad Zeljem, pogosto smo sodelovali tudi s sosednjimi postajami, predvsem s kranjskogorci je bilo takšno sodelovanje najpogostejše.

Prvi inštruktor, ki je izšel iz naše postaje je bil plezalec in himalajec Jože Rožič, ki je vložil v svoje poslanstvo veliko energije, časa in truda. Uspeh je bil viden relativno kmalu. Raven znanja se je že dvignila in pripravniki so uspešno opravili izpite za sprejem v članstvo. Starejši pa so opravili obnavljalne izpite.

Lep spomin nas veže na letni tečaj leta 1978, ko smo tečaj zaključili na edinstven način. Vsi člani postaje smo v več navezah preplezali Jesih – Potočnikovo smer v SS Šit in Tschodov steber v Travniku.

Vse obdobje smo skrbeli za pomlajevanje članstva in pri tem imeli srečno roko. Osip pripravnikov je neznaten. Postaja se je z leti tudi številčno krepila, kar je bil vzrok, da smo kmalu reševali brez pomoči sosednjih postaj.

Prvikrat je helikopter RSNZ sodeloval pri reševanju ponesrečene planinke v Loškem žlebu 21.5.1973. Reševalci so bili tako prvič razbremenjeni sicer garaškega dela in takoj spoznali, da je pomoč helikopterja velik korak naprej. Niso se motili, ko so ugotavljali, da ni daleč čas, ko bo posadka z uigrano in izvežbano podporo reševalcev kos najzahtevnejšim nalogam.

Sl. 5 – Helikopter je postal vse bolj nepogrešljiv.

In tako je helikopter že kmalu postal običajno, nepogrešljivo sredstvo - tako kot avto v dolini ali reševalni pripomočki v gorah. Da pa stroj ostaja stroj, nas pa opominjata nesreči na Ledinah, Krvavcu in tragedija v Turski gori. Predvsem ta, zadnja, je zarezala globoke rane v svojce ponesrečenih in nas reševalce ter pretresla reševalno skupnost do temeljev. Boleče je takrat udarilo med nas. Posebno težko smo se poslavljali od dr. Janija Kokalja. Bil je tudi naš, čeprav član GRS Kranjska Gora. Sodeloval je v mnogih naših reševanjih in nam prizadevno vcepljal znanja iz prve pomoči.

Vedno zahtevnejše reševalne akcije v katerih je sodeloval helikopter so zahtevale več znanja in izurjenosti tudi od reševalcev. Že zgodaj so se reševalci usposabljali za delo ob helikopterju. V reševalnem moštvu imamo tako dva reševalca letalca.

Opremljenost, usposobljenost, odnos do dejavnosti in čas so prinesli svoje. Vse to, kar je bilo nekoč, ne tako davno nemogoče, je danes vsakdanje. Spomnimo se samo na prva reševanja ob pomoči helikopterja in obudimo spomin na reševanje s helikopterjem v SS Šit v poznih popoldanskih urah februarja 1996. Takrat sta reševalca iz stene »snela« zaustavljeno navezo v skrajno težki smeri. Vzrok za posredovanje je bil prav banalen - zlomljena in razpadla dereza.

Ta, sodoben način reševanja pa krajša tudi trpljenje ponesrečencem, nam, reševalcem pa prihrani marsikateri liter znoja in neverjetno krajša čas reševanja. V reševanjih je potrebno zaradi tega manj ljudi. Postaje odslej rešujejo povsem samostojno. Morda pa je zato medsebojnega druženja, spoznavanja mnogo manj.

Zadnja skupna akcija, ki je združila in pripeljala na Vršič desetine reševalcev iz številnih postaj so bile akcije, ko smo iskali Šfraufa in Brataničevo. Naj omenim, da je takrat v maju 1996 ARI, pes našega reševalca Jureta Jeršina našel zasutega Šraufa. Tako se je ponovil dogodek izpred nekaj let, ko je pes ČINČ, takrat našega reševalca Štefana Kološa, zaznal ponesrečenca v plazu pod Mojstrovko.

Nadomestek skupnih reševanj pa so medpostajne vaje ali različni memoriali, kot na primer Koflerjev v Vratih. K sodelovanju in druženju pa sodijo še občni zbori.

Delovno območje postaje je v ozemeljskem smislu majhno. Omejeno je na vrhove Karavank in Peči do Petelinjeka in na vrhove nad Planico. Poti, ki vodijo k njim so zahtevne, kot tudi smeri v stenah, ki se dvigujejo iz brezpotij nad Zeljem.

Z veseljem ugotavljamo, da vsaj pri nas nesreče niso več tako težke, nedoumljive. Pri slednjem imamo v mislih nesreče ob koncu 70 let in v začetku osemdesetih. Kar osemkrat smo pod stenami Jalovca, Šit, Travnika, Široke peči, Prisanka in Kotove špice zavezovali vreče padlih navez in nanj polagali šopke cvetja ter rušja in se spraševali: »Zakaj?« Takrat še nismo zaznavali neodgovornega obnašanja obiskovalcev gora.

Šele sedaj, v novejšem času ugotavljamo neodgovorno obnašanje, zavračanje desetletja starih resnic in pravil. Poslušamo sosede, reševalce, ki pripovedujejo kaj vse doživljajo, sami pa se spominjamo primera, ko smo očeta iskali na poteh k Jalovcu, sin pa je sladko spal na Špički. Za vse, ki so izigrali vsa pravila je zdravilo staro in preizkušeno. Zasoljen račun, ki bo te stvari zagotovo odpravil za vse večne čase.

Obveščanje o nesrečah je prehodilo dolgo pot. Dolga leta je bil Tamar brez telefona, tudi reševalci ga nismo imeli. Radijske postaje so bile redkost. Za zahtevnejša reševanja smo jih zbirali po celi Dolini. Danes je vse drugače. Pozivniki, radio postaje, prenosni telefoni - vse je na voljo.

Iz časa »kurirjev« hranimo vzorna pisma - obvestila o nesrečah, ki jih je pošiljal iz Tamarja dolgoletni oskrbnik Marjan Perko. Že takrat je veljalo pravilo, da se ustna obvestila izmaličijo, to isto ugotavljamo tudi danes.

Danes opravi alarmiranje reševalcev Center za obveščanje pri Upravi RS za zaščito in reševanje preko pozivnikov ali telefona. V reševanja odhajamo s terenskima voziloma Pinzgauer in Nissan Terano, ki nam učinkovito skrajšata razdalje.

Tudi opreme ne primanjkuje tako kot jo je nekoč. Gospodarno ravnamo z njo in z uporabo helikopterja je njena življenjska doba veliko daljša.

Po reševalnih akcijah, tečajih se zbiramo v koči v Tamarju, ki je bila nekoč Karavla. Lepo skrbimo zanjo in še posebno mladi jo radi obiskujejo.

Zadnja 4 leta vodi postajo Samo Cuznar. To je obdobje, ko se postaja izredno pomlajuje. Kar 6 pripravnikov nas spremlja na tečajih in tudi v reševalnih akcijah.

Obstoj postaje je bil do lani morda nenavadnost. Postaja je delovala aktivno in uspešno vsa desetletja. Planinsko društvo pa je obstajalo samo formalno.

V preteklem letu je na pobudo in s prizadevanjem mladih na novo zaživelo Planinsko društvo. Uspešno je zaživelo in vsak izmed izletov je dokaz, da je mladih kar nekaj, ki so jim gore ljube in blizu.

Pripravniki, ki so prihajali med nas, so bili prežeti z željo pomagati soljudem v stiski, a žal brez planinskih in alpinističnih znanj. Le dva ali trije so nabirali znanje v AO-u na Jesenicah. Prav zato je bilo delo na področju izobraževanja še kako zahtevno, dolgotrajno in odgovorno.

Člani postaje sodelujejo v delu komisije za GRS in njenih podkomisijah. Udeležujejo se srečanj IKAR.

Vsestranska dolgoletna aktivnost reševalcev ni bila neopazna. Kar nekaj članov je prejelo častne zlate, srebrne, bronaste znake PZS, občinska priznanja, kolektiv postaje pa je za svoje humano in požrtvovalno delo prejel priznanje OF, plakete CZ in plaketo RSNZ.

Financiranje je zadnja leta urejeno. Ker smo opredeljeni kot javna služba smo odvisni od dotacij Uprave RS za zaščito in reševanje. Znatna sredstva prispevata tudi Loterija Slovenije in Zavarovalna skupnost ter še nekateri. Vseskozi vzorno sodelujemo tudi s Krajevno skupnostjo Rateče - , Agrarno skupnostjo Rateče - Planica in vsemi društvi v kraju.

Kar nekaj denarja porabimo za svoje delo, ki je usmerjeno lajšanju stisk obiskovalcev gora. Verjamemo, da s svojim delom ta denar plemenitimo.

Za nami je več kot 100 reševanj. Mnoga so bila zahtevna, nekatera težka.

Štiriintrideset ljudi je umrlo v gorah v našem delovnem območju. Štiriintrideset utrnjenih življenj - koliko trpečih svojcev?

Preostale reševalne akcije so nas osrečevale. Vsaka izmed njih je bila neponovljiva, edinstvena. V življenje smo vračali ljudi, ki jim je korak zastal; ko so potrebovali pomoč.

Odzivali smo se tem stiskam in pomagali po svojih močeh.

Hvaležni smo usodi, da kljub tveganosti našega početja nismo zabeležili nesreč. Buške, praske in žulji pa se kmalu zacelijo. Ob koncu je prav, da se spomnimo reševalcev, ki so za vedno odšli. Pri sv. Tomažu počiva vsa generacija iz prvega povojnega obdobja.

Prekmalu pa so se jim pridružili še Mežik Marjan, Kavalar Boštjan in Oman Franc. Vsakdo izmed njih je v svojem času opravil delo, ki jim je lahko v ponos in nam vodilo.

Naša postaja stopa v šesto desetletje z mnogimi mladimi, ki bodo brez dvoma nadaljevali delo predhodnikov.

Marko Butinar

ZNANJE, VZGOJA IN OPREMA - TEMELJI VARNEGA DELA GRS

Delovno območje postaje GRS Rateče je eno najmanjših v Sloveniji. Po drugi strani pa veljajo stene in vrhovi nad Zeljem kot eni izmed najtežjih dostopnih; ravno tako plezalne smeri v naših Julijcih. To pa je tudi povezano z gorskimi nesrečami. Po številu, v primerjavi z drugimi področji, jih je manj. Ko pa so, so običajno težke. Prav to pa zahteva dobro izurjeno moštvo in brezhibno opremo.

Načrtno delo v postaji GRS Rateče se je pričelo leta 1966 s prihodom Markota Butinarja. Spominjam se leta 1967, ko sva Markotom selila opremo iz bivše postaje Milice v Ratečah v nove prostore, ki so bili vrsto let v starem župnišču. To preseljevanje opreme je bilo hitro končano, saj smo od predhodne generacije podedovali le eno gorsko nosilo, dva aki čolna, dve vrvi, pet skrivljenih klinov, transportno vrečo in približno petnajst sond.

Skozi vsa leta, ki so minila od takrat, smo s samoodrekanjem in aktivnostjo dosegli, da danes lahko razpolagamo z dobro in kvalitetno tehnično, kot tudi sanitetno opremo. Tako lahko v vsakem trenutku priskočimo na pomoč planincem, ki se jim je pripetila nesreča.

V današnjem času si reševanja v gorah sploh ne predstavljamo več brez sodobne opreme in pomoči "od zgoraj”. Helikopter sodeluje že v več kot tretjini vseh reševalnih akcij. Le-ta omogoči, da se vsaka reševalna akcija precej srkajša, transport ponesečenca je mnogo lažji, obenem pa prihrani mnogo ur težkega reševalnega dela.

Najtežje reševalne akcije potekajo v slabem vremenu ne glede na uro ali letni čas. V takih primerih reševalci ostajamo sami z naravo, ki zahteva zase celega človeka. Velikokrat traja težak dostop do ponesrečenca tudi po tri ure hoje ali plezanja z vso opremo, ki jo potrebujemo za reševanje. Šele po tem “uvodnem” delu se lahko prične naše pravo poslanstvo - pomoč in transport poškodovanca.

Lik gorskega reševalca zahteva fizično in psihično pripravljenost, poznavanje tehnike gibanja v gorah, znanje prve pomoči in seveda obvladanje tehnike reševanja v vseh razmerah. Vse to pogojuje varno delo gorskega reševalca. Če je ekipa reševalcev tehnično dobro podkovana, tudi slaba oprema ne more bistveno vplivati na končni rezultat.

V tridesetletnem obdobju smo imeli reševalci na našem področju le eno manjšo nezgodo. Gotovo je to sad vsakoletnih obnavljalnih tečajev in dosledno upoštevanje vseh (možnih) varnostnih ukrepov.

Sl. 9 – Pred pripravo sidrišča.

Načrtno vzgojno delo v naši GRS se je začelo leta 1966, ko so se začeli šolati inštruktorji GRS. Danes ni v Sloveniji postaje GRS, ki ne bi imela vsaj dva inštruktorja GRS. Prvi izšolani inštruktor GRS Rateče je bil leta 1975, danes so inštruktorji GRS že trije in eden pripravnik za inštruktorja reševalca letalca. Imamo tudi enega vodnika lavinskega psa in tri minerje snežnih plazov. Eden izmed naših inštruktorjev je tudi načelnik Podkomisije za vzgojo in tehniko reševanja v gorah v GRS, obenem pa je tudi član tehnične komisije pri IKAR-ju.

V GRS naj bi sprejemali fante in dekleta z gorniškimi in alpinističnimi izkušnjami. Najprej so tri leta pripravniki, kar pomeni, da so aktivni v matični postaji GRS in se udeležujejo raznih seminarjev, tečajev, sodelujejo pri reševalnih odpravah in stalno skrbijo za svojo fizično pripravljenost. Nato pripravnika predlaga postaja za sprejem v članstvo. Pogoj je, da pripravnik opravi izpit pred republiško izpitno komisijo iz letne in zimske tehnike reševanja ter znanja nudenja prve pomoči.

Člani GRS se lahko izobražujejo dalje v inštruktorje GRS, inštruktorje letalce reševalce, vodnike lavinskih psov, minerje snežnih plazov in letalce reševalce. Te naslove si člani ravno tako pridobijo z opravljanjem izpitov pred republiško izpitno komisijo.

Enotna oprema in tehnika reševanja vseh postaj GRS v Sloveniji povečujeta pripravljenost in mobilnost naše službe. To pomeni, da se vsak gorski reševalec lahko vsak trenutek vključi v katerokoli reševalno odpravo.

Na vsakoletnem zasedanju IKAR-ja pa si z reševalci drugih držav izmenjamo izkušnje, seznanjamo z novostmi na področju opreme in tehnike reševanja. Ravno v letošnjem letu je tudi IKAR praznoval 50-letnico svojega obstoja.

Gore ostajajo, gorniki iz generacije v generacijo občudujejo lepote gora, osvajajo previsne stene in si iščejo uteho v neokrnjeni naravi. Dokler bodo ljudje obiskovali gore, se bodo dogajale tudi nesreče. Mi, gorski reševalci, se bomo trudili z vsemi svojimi močmi, da bomo svoje delo opravljali odgovorno in tako lahko brez sramu zrli ljudem v oči. Zavedamo se, da so dobra vzgoja, upoštevanje vseh varnostnih elementov, gorniško življenje in tovarištvo temelj in edina garancija uspešnega dela vsakega gorskega reševalca.

Jože Rožič

Sl. 12 - Zimski tečaj.

PA TAKO LEP DAN JE BIL !

Staneta Belaka osebno nisem nikoli poznal, vendar se mi je njegov vzdevek krepko vsadil v spomin že, ko sem kot fantič pogledoval proti vršacem za hišo. Mogočen oltar gora, ki obdaja dolino Planice in Zelja, se mi je zdel neizmerno daleč. V tem času sem slišal za našega alpinista s čudnim vzdevkom, pri katerem so se mi nehote usta raztegnila v nasmeh. Na drugem koncu sveta je oblegal mogočno Himalajo, še bolj mogočno kot je moj oltar vršacev za hišo. Zame je njegov vzdevek postal sinonim za Himalajo. Ko so odprave odhajale v to azijsko morje gora, sem vedno pomislil, da je mož s čudnim vzdevkom prav gotovo zraven. V moji najstniški glavi sta ime Himalaja in vzdevek postala eno.

Z leti pa je moj oltar postajal vse bližji in prišel je dan, ko sem ga začel odkrivati in ga zajemati z veliko žlico. Po prvih nerodnih korakih po surovi skali, ki ni prizanašala z znojem in žulji na nogah, je bila misel na naslednji vzpon odbijajoča. S časom pa je korak postal bolj čvrst in lahak. Potem sem se včlanil v vrste GRS Rateče in kasneje pristal v vrstah odseka za lavinske pse.

Od tu dalje se prične zgodba spet približevati možu, ki je imel zame tako nenavaden vzdevek.

V torek so Boris Bertoncelj, Frenk Kogovšek ter Luca in Jandi našli ponesrečenko, pogrešano od zadnjega božiča. Kljub kasnejši akciji GRS Kr. Gora in GRS Rateče pa drugega ponesrečenca nismo našli, ker je bilo vreme zelo slabo. V petek, 24.5.1996, sem se odločil, da grem sam z mladim Arijem, in to na prvo »ta zaresno« akcijo. Za seboj sva imela prvega od treh izpitov za lavinskega psa in vodnika. Načelnik GRS Rateče, Samo Cuznar, mi je odobril »Pinca«, da sem se z njim odpeljal do Vršiča, od tam pa peš čez Vratica do plazu pod Mojstrovko. Že od daleč sem na plazu zagledal postavo. Menil sem, da gre verjetno za reševalca ali pa za ponesrečenčevega prijatelja. Ko pa sem prišel bliže, sem v njegovih rokah opazil majhno lopatko, ki ne bi bila ravno v čast izkušenemu reševalcu. Bil je ponesrečenčev nečak Janez. S seboj sem imel dve lavinski sondi, za primer, če bi se ena zlomila ali skrivila, kar se v trdem snegu rado zgodi. Eno sem dal Janezu, drugo sem vzel sam. Ker sem bil na plazu že takrat, ko so našli ponesrečenko, sem si ustvaril sliko plazu, kje bi bilo še smiselno iskati, saj je bil plaz na sredini poln lukenj, ki so jih napravile lavinske sonde. Odločil sem se, da bova začela sondirati bolj na desni strani plazu, čigar krak je zavil v kotanjo. Arija sem poslal na plaz z ukazom za iskanje, z Janezom pa sva začela sondirati na spodnjem robu plazu. Mislil sem si: »Saj imamo ves dan čas, nihče nas ne priganja, pa še pes lahko v miru išče.« Naenkrat je visoko na plazu Ari postal nemiren. Sedel je v sneg in nekajkrat tiho zacvilil. Ko sem se odpravil proti njemu, da bi s sondo preveril sneg, mi je pritekel naproti, se po desetih metrih ustavil in začel divje kopati. Srce mi je razbijalo kot še nikoli. »Morda sva ga našla?«, sem se spraševal. Prišel je tudi Janez in po prvih lopatah snega sva ponesrečenca vonjala tudi midva. Odločil sem se, da bova sondirala od tega mesta navzgor po plazu na majhni širini. Po približno 10 m sondiranja sem naletel s sondo na nekaj mehkega. Srce je začelo biti še hitreje zaradi silnega razburjenja. Očitno je nekaj spodaj, ponesrečenec ali pa njegov nahrbtnik.Nisem si še upal poklicati reševalcev, ker ponavadi helikopter ne rešuje zasutih nahrbtnikov. Z Janezom sva se odločila, da začneva kopati na široko, da ne bi imela kasneje težav z odmetavanjem snega. Kopala sva izmenično, saj je bil ponesrečenec 2,5 m globoko pod snegom. Ari naju je nemo opazoval in mirno ležal ob mojem nahrbtniku. Med kopanjem sva se z Janezom pogovarjala kot stara prijatelja, čeprav sva se prvič videla. Ponesrečenec je bil njegov stric in njegov vzor. Opisal mi je tudi njegova oblačila: roza hlače z znanim logotipom na žepu hlačnice. Ko sva po približno tri četrt ure prišla do ponesrečenca, je usoda hotela, da sva zagledala ravno ta žep. Bilo je jasno-našli smo Staneta Belaka.

Sl. 8 - Jure in njegov Ari.

Takrat se je v meni nekaj prelomilo. Nič več nisem bil reševalec, ne vodnik lavinskega psa, le človek, ki so ga premagala čustva in zajokal sem kot otrok ter se usedel poleg psa, kot da bi iskal uteho. So bile to solze žalosti? Ne, saj Staneta nisem poznal. Morda solze sreče? Ne vem? Nekako sem bil vesel, da se je končala »Kalvarija« obeh alpinistov. Vesel, da bosta trupli ponesrečencev naposled pokopani v sveti zemlji, kjer ju bodo lahko svojci obiskovali, in nenazadnje vesel, da smo zavezali zlobne jezike tistim, ki so o tem dogodku napletli najrazličnejše zgodbice.

Janez me je prijel za ramo in rekel, da ne more jokati. Razumel sem ga. Že pet mesecev je domovala v srcih domačih samo bolečina.

Po UKV-postaji sem poklical na policijsko postajo v Kranjski Gori, od tam pa so obvestili kranjskogorske reševalce, zdravnika in helikopter MNZ.

V pol ure so reševalci opravili svoje delo in Stane je šel na svojo zadnjo pot v dolino. Ko sem tako, sam z Arijem, zapuščal kraj nesrečnega dogodka, sem se obrnil in pogledal v mogočne stene gora. Zdele so se mi še višje kot kadarkoli poprej, jaz pa sem se počutil majhnega, zavedajoč se, da smo v gorah le obiskovalci in da moramo vendarle spoštovati zakone narave. Gore so od nekdaj človeka vabile v svoja nedrja, vendar nas s svojimi zakoni opominjajo na minljivost človeka in na večnost narave.

V tem sestavku namenoma nisem uporabil Belakovega vzdevka, ker je ŠRAUF za vedno ostal pod stenami Mojstrovke in drugimi stenami prelepih slovenskih Julijcev.

Jure Jeršin

P.S. Zahvalil bi se vsem, ki so kakorkoli pripomogli k temu, da sva z Arijem postala lavinca: Potočnik Igorju, Es Zvonetu, inštruktorjem za lavinske pse in pa matični postaji, ki me je podprla pri moji odločitvi. Vsem še enkrat iskrena hvala, kajti brez njih ne bi bilo tega sestavka.

Sl. 7 – Zadnja Šraufova pot v dolino.

P O T

Le strma bela sled vodi proti vrhu, ko sam in razočaran stopam po poti, kjer ni stopal še nihče. V najbolj skritih kotičkih zavesti si rišem pot nazaj, toda vedno znova se sprašujem, ali bom zmogel teh par korakov do doma. Tukaj je tako lepo in mirno, ko mi le veter poplesava med lasmi in guba premočeno čelo, ter ostri poteze obraza, ki je razbrazdan od prehojene poti in solza, katerih sledi so pustili spomini. Na vrhu postojim le trenutek, se naužijem lepot in tišine, potem pa ob umiranju dneva v škrlatni svetlobi, ki objema neskončno morje vrhov poskušam najti pot domov.

UTRINKI…

Ponosna gora, ki se dvigaš kot mladenič na koncu doline in zapiraš pot navadnim smrtnikom.

V svoje kraljestvo spustiš le dovolj pogumne in vztrajne. Prepadne stene mečeš na vse strani in v človeku že na daleč vzbudiš spoštovanje in občudovanje. Verjetno ni naključje, da krasiš grb naše planinske organizacije in se bohotiš v raznih podobah in tako že na daleč vabiš v svoj objem.

Bilo je pred leti, ko se je čudovit jesenski dan že nagibal v pozno popoldne. Zaljubljen v slovenske gore, sem delal načrte in razmišljal, kam bi bilo dobro iti še letos. Sonce je počasi zapuščalo našo dolino in na vzhodu je bled mesec začenjal svoje popotovanje. Ni mi bilo dano dolgo sanjariti, saj me je glas mame prestrašil, ko mi je prišla sporočit, da me iščejo miličniki in še to je dodala: » Ja, kaj pa si ušpičil?«

Takrat sem bil pripravnik in poklicali so me, da bi pomagal pri nesreči, ki se je zgodila nekje v Tamarju. Ves v pričakovanju in nestrpen sem v naglici pobral najnujnejše in odhitel na mesto, kjer so se že zbirali še ostali fantje. Takrat nas v Ratečah ni bilo dovolj, zato so nam pomagali tudi prijatelji kranjskogorci.

Vse skupaj se je odvijalo zelo hitro in kmalu smo se znašli otovorjeni z opremo, ko smo se vzpenjali po poti proti Jalovcu. Nisem upal preveč spraševati, saj sem bil novinec, torej prvič na kakšnem takšnem pohodu, pa tudi tempo je bil tak, da sem sapo rajši čuval za bolj koristne namene. Bil je že mrak in obrisi »mladeniča« na obzorju, obsijanega z mesečevimi žarki, so kar topili mojo dušo. Kakšna romantika, kakšna lepota. Pod Brkico počivamo. Odžejamo se in si nekoliko uredimo zunanjost. Ni veliko besedičenja, vsakdo je zatopljen v svoje razmišljanje. Ali je res ta lepota noči in narave kriva za to, da smo ostali brez besed?

Nekdo mlad, poln idealov, načrtov in energije, se prav sedaj bori za svoje življenje. Bori se tam gori pod tvojim vznožjem - mogočni lepotec, bori se zato, da bo jutri spet lahko prišel v ta rajski svet in ti pel hvalo.

Vedno lepši postajaš, ti prepadni mladenič, tam v višavah, vedno bolj svetel se mi zdiš in mislim, da si posrkal prav vse lunine žarke. Ti mogočna gora, pomagaj, ti pomagaj fantu, ki bi še rad hvalil tvojo lepoto in tvojo mogočnost, bodi prizanesljiva vsaj še enkrat.

Kmalu gremo naprej, le nekaj korakov in glej svetlobna raketa obsije dolino, ostenja in prepade, tako močno, tako kričeče, da ne morem razumeti, zakaj je naenkrat vse rdeče barve.

Opremo zložimo za skalni balvan in se vrnemo v planinsko kočo. Ne vem ali bedimo ali spimo, sam razmišljam in ne morem verjeti,da je tako romantična noč, lahko tudi tako kruta in neprizanesljiva.V mislih se mi mešajo barve in vidim zeleno svetlobo, ki pravi le naprej, pohitite in odpeljite me v dolino, saj ni nič hudega, ta zlom noge pa bo čez pol leta že zgodovina. Vidim obrise človeka in gore, zaslišim mrmranje znane melodije in kmalu me zjutraj zbudi glas, ki pravi, da gremo po mladega fanta, ki je zadet od kamna obležal v jalovškem ozebniku.

Sl. 37 - Jalovec

Vse se odvija z naglico. Nimam časa urediti svojih misli, vse delam avtomatsko. Kmalu smo tam kjer smo sinoči pustili opremo. Hitro se otovorimo in gremo dalje. Dan ni več lep, sploh ni prijazen, tudi skalovje se ovija v meglice in temne podobe so naši sopotniki. Kje si sedaj ponosni velikan, kje skrivaš svoj obraz? Zakaj? Zakaj?

Bil je mlad fant, pogumen in močan, sedaj je le negibna vreča, ki naj jo čim prej varno spravimo v dolino.

V ozebniku kamenje pada kot za stavo in le srečo imamo, da se umaknemo brez poškodb.

Po meliščih se kmalu približamo prvemu zelenju. Natrgamo lep planinski šopek in ga položimo na vrečo. Tukaj imaš prijatelj, ta šopek je zate, saj si tako ljubil ta prelepi gorski svet, prav narahlo naj škropi tvoje bolečine in naj ti povrne upanje. Nema podoba doline in v meglo zaviti neusmiljeni velikan spremljajo naš žalostni prihod, ko položimo truplo in šopek v zavetje kapelice.

Mnogo let kasneje je spet lep jesenski dan in sonce že počasi zapušča našo dolino, na vzhodu pa bled mesec začenja svoje popotovanje…

Franci Košir

J A N I J U…

Končno prihaja, izvija se iz megle kot prikazen, ki ne pusti spati, ki ne pusti živeti.

Upam, da prihajam k tebi, prijatelj moj dragi, kajti ne morem več živeti sam med množico veselih ljudi.

Tebi sem na samotni ravnici prižigal sveče, tiho jokal in s praznim pogledom iskal novo življenje.

Če me slišiš, mi prosim pridi naproti, da ne bom taval na poti brez vrnitve po kateri si ti že hodil.

LAHKOMISELNOST V GORAH

Bil je lep zimski dan v mesecu februarju. Večji del dneva smo člani GRS Rateče preživeli na zimskem tečaju, katerega smo imeli na Slemenu. S pomočjo Jožefa, smo obnavljali teme o snegu, plazovih in snežnem klinu. Po končanem tečaju in obilni malici smo se spustili proti Tamarju.

Malo nad krajem, ki se imenuje Črne vode, smo srečali razposajeno skupino petih fantov.Iz pogovorov z njimi smo razbrali, da so namenjeni na turno smučanje na Kotovo sedlo.

Povedali smo jim, da so povsem zgrešili smer, saj gredo v smeri Vršiča in da so povsem neprimerno opremljeni, saj so imeli le alpske smuči in da je za turno smuko skrajno nevarno,če se zanjo odločiš v popoldanskem času, ko je skoraj že konec dneva. Eden izmed njih pa je bil obut kar v športne copate.

Fantje so se na naše upravičene pripombe samo smejali in si mislili svoje. Mič se je vidno razburil nad takšnim lahkomiselnim obnašanjem in jim je hotel povedati nekaj krepkih, a kaj ko so že odbrzeli proti Slemenu. Za trenutek smo se še ustavili pod Črnimi vodami in opazovali plezanje alpinistov v ledenih slapovih. Po krajšem postanku v našem zavetišču v Tamarju, smo se odpravili proti domu.

Že na poti domov, nas je prestreglo obvestilo dežurnega policijske postaje Kranjska Gora, da je oskrbnik planinskega doma v Tamarju sporočil, da je eden t.i. turnih smučarjev prispel v Tamar po pomoč, saj si je eden izmed njegovih kolegov polomil nogo in ne more več hoditi in čaka na pomoč gorskih reševalcev.

Samo je takoj sprožil reševalno akcijo in s pomočjo teptalca Žičnic Kranjska Gora, smo se odpeljali nazaj proti Črnim vodam. Ko smo prihiteli do poškodovanega smučarja, je bilo že na mestu ugotovljeno, da ima zlom ali zvin leve noge, saj je imel močno oteklino. Namesto pozdrava, nas je pričakalo vprašanje kdaj da pride helikopter in če se bo na enkrat lahko odpeljalo vseh pet. Na Tomažev odgovor, da se bo peljal lahko le poškodovani, pa še ta le v akia reševalnem čolnu, ostali pa bodo morali kar peš, so bili vidno užaljeni oziroma prav jezni.

Padlo je kar nekaj hudih besed čez pilote helikopterjev pa tudi državo.

Transport ponesrečenega smučarja je bil zelo zahteven zaradi poledenelega snega, pa tudi nočiti se je že začelo. Vidno utrujeni pa tudi jezni, zaradi neodgovornega ravnanja in obnašanja fantov smo ponesrečenca pripeljali v Tamar, odkoder je bil s teptalcem odpeljan do reševalnega vozila, ki je že čakalo na ponesrečenca v Planici.

Za nami je bila še ena akcija in izkušnja več, žal tokrat z grenkim priokusom.

V akciji smo sodelovali: Samo, Roman, Tomaž, Mič, Iztok, Jožef, Sašo in Gorazd.

Gorazd Koblar

Sl. 10 – Na zimski turi.

Ž I V L J E N J E

Mirnost v meni je navidezna, a le za ljudi, ki živijo okoli mene. Ko pa sem sam, me premetuje kot list v vetru, sem kot val morja, ki vedno znova buta v večni kamen obale. Tako kot morje razjeda kamen, tako kot veter brez vsakega reda nosi liste naokoli, mene počasi načenja življenje, kajti nemirni duh me žene po osamljenih poteh proti vrhu. Počasi postajam utrujen od te nenehne dirke pred samim seboj, od poti, ki ne vodi nikamor, čeprav vse poti na koncu vodijo domov. Kdo ve, kdaj bo to pot pretrgal trenutek usode? Morda takrat ne bom več list v vetru ali kamen na obali, morda bom veter ali morje. Kdo ve? Nihče. Zato bom mirno počakal ta trenutek…

NEKAJ O OPREMI

Spomnim se pripovedovanj starejših planincev in reševalcev, kako so s spoštovanjem obujali spomine na dni, ko so še uporabljali konopljene vrvi in kline, ki so jih sami skovali.

Ko mi je prišla v roke knjižica » Med gorskimi reševalci« sem požiral njene strani, pa ne samo zaradi vsebine ali zaradi tega, ker sem večino takratnih reševalcev poznal pa čeprav sem v času, ko so oni resno delali sam še močil plenice. Nehote se mi je vseskozi vsiljevala primerjava, ali bolje rečeno, ne znam si predstavljati, kako naj bi danes v okovanih čevljih in seveda peš šli iz vasi pod steno in nato… Moj namen ni obujanje spominov, le z vsem spoštovanjem se je treba ozreti na začetke in začetnike reševanja in takratno opremo, bodisi v domačem okolju ali kje drugje.

V dneh, ko naša postaja praznuje pol stoletja uradnega začetka obstoja ne morem mimo dejstev, da smo tudi pri nas začeli praktično iz nič. Tudi sam se še spominjam, kako smo bili veseli in zadovoljni, ko smo dobili to ali ono skupno ali osebno opremo. Ne rečem, da tudi v današnjih dneh tega ne znamo ceniti in spoštovati, toda čas, ki tako neusmiljeno hiti in nas spreminja, nam nehote vsiljuje misel, da je vse to samo po sebi umevno, da je pač normalno, da smo tako opremljeni.

Spomnim se, kako smo se nekega dne v iskalno akcijo odpeljali kar s traktorjem, zanimivo, oziroma iznajdljivo, kajne? Danes ima naša postaja dva terenska avtomobila, vso moderno skupno reševalno in individualno zaščitno opremo, radio zveze, zavetišče v Tamarju, pa kaj bi našteval, saj vendar vsi vemo kaj imamo, kaj si lahko proti vračilu sposodimo itd.

Na tem mestu bi rad obudil zavest vsakega reševalca, da je oprema, ki jo dobimo vredna velikih denarjev in da moramo ohraniti do teh tako pridobljenih dobrin hvaležen in spoštljiv odnos.

Naša postaja je po številu med manjšimi, tudi pripravnikov ima temu primerno in prav tako je situacij v katerih nas mladi ljudje, iz tega ali onega vzroka zapustijo, malo. Z vsakomur, ki tako odide skušamo biti še naprej prijatelji. Zgodilo pa se je tudi že, da je bil nekdo pripravljen biti v naših vrstah le toliko časa, da si je nabral nekaj opreme, potem nas je brez besed zapustil in sedaj mirno hrani to opremo doma nekje. Ko bi za božjo voljo vsaj malo po hribih hodil, bi mu bilo že pol oproščenega, saj bi mu tudi ta na tak način prisvojena oprema nekaj koristila. Kljub prošnjam, da bi se ta oprema povrnila in kljub temu, da se srečujemo vsak dan, živimo mirno dalje. Kdo bolj mirno, je na tem mestu dobro vprašanje. Sedanji rod mladih pripravnikov pa na ta račun in glede na take izkušnje iz preteklosti ne dobi ničesar, dokler ne opravi vseh potrebnih izpitov in se izkaže z delom.

Pogosto se sliši tudi pripomba, da sedaj, ko imamo na razpolago več sredstev pa nismo več tako dobri prijatelji. Pomisleki so vsekakor prisotni, le lahko si želim in upam, da temu ni tako.

Naša oprema je na postaji vseskozi dobro hranjena in vzorno vzdrževana. Od majhnega prostorčka v župnišču, preko podstrešne sobice, prav sedaj urejamo prostorno sobo, kjer bo naša oprema na suhem, toplem in dovolj velikem prostoru in lahko dostopna v primeru reševanj. Hvaležni smo Agrarni skupnosti Rateče - Planica, da smo našli skupni jezik, da lahko uporabljamo te prostore.

Naj na tem mestu omenim moja predhodnika, Janeza Mlinarja in Jožefa Lavtižarja, ki sta vseskozi lepo skrbela za opremo in prostor. Z zato sem tudi sam poskušal nadaljevati v takem stilu in sedaj, ko dobivam naslednika v Jretu Jeršinu, mi ni žal za čas, ki je bil vložen v upanju, da bo oprema vedno v takem stanju, da na akcijah ne bo negodovanja ali zastojev ali pa, da bi z neprimerno vzdrževano opremo bila celo ogrožena človeška življenja.

V času helikopterskega reševanja si prihranimo marsikateri liter znoja in marsikateri tisočak v tem, ko pri prenašanju opremo praktično ne poškodujemo in ji tako podaljšamo življenjsko dobo.

Tako vidite, prispeli smo iz doma narejenih klinov do helikopterja. Čas neustavljivih sprememb nam olajšuje delo in nam zaposli um. Nostalgija in spomini pa ostajajo in tako z roko v roki hitimo optimistično v prihodnost.

Franci Košir

Sl 11 – Na skupni turi.

NOVO ZAVETIŠČE STOPA V PETO LETO

Gorska reševalna služba Rateče je prevzela od Ministrstva za obrambo RS zapuščeno karavlo v Tamarju in jo uredila v svoje zavetišče. Otvoritev našega novega zavetišča je bila pred štirimi leti, 3. decembra 1994.

Ob tej priložnosti je prav, da se zahvalimo Ministrstvu za obrambo RS, ki nam je zgradbo dalo na razpolago in jo celo adaptiralo. Pri opremljanju zgradbe z inventarjem pa je prav, da omenimo tudi Petrol in Elektro Ljubljana, ki sta nam s svojimi sredstvi ali blagu priskočila na pomoč.

Kot oskrbnik zavetišča se zavedam, da nam je in bo slednje v veliko pomoč ob reševalnih akcijah in spravilu opreme, ki ostane tam med akcijo ali po akciji. Velikokrat je dobrodošlo že to, da si lahko premrzli skuhmo topel čaj, da posušimo premočeno obleko in da lahko po potrebi tudi na toplem in suhem prespimo.

Brez stalnega truda ne gre, in vesel sem, da mi pri vzdrževanju zavetišča pomagajo vsi člani, tako da je slednje vseskozi v zelo vzornem stanju. Ne skrivamo, da nam je to zavetišče v ponos in zelo smo veseli vsakega, ki se nam v njem pridruži.

Malce problematično je le zimsko in jesensko obdobje, ko je zavetišče potrebno ogrevati. Dosedaj to počnemo na trda goriva. Ne skrivamo pa želje po centralnem ogrevanju na tekoče ali plinsko gorivo, ki bi doprineslo poleg ugodnejšega in takojšnjega ogretja stavbe ob obisku v jesenskem, zimskem in pomladnem obdobju, pač pa bi takšno ogrevanje preprečilo tudi stalno nabiranje kondenza na notranjih zidovih in s tem preprečilo propadanje notranjosti objekta. Druga dobra stran stalnega minimalnega ogrevanja pa bi odpravila vsakoletno izpuščanje vode iz vodovodnih inštalacij zaradi nevarnosti zmrzali in s tem bi imeli tudi zimski uporabniki zavetišča nenehno na razpolago tako vodo kot tudi sanitarije.

Takšen zalogaj je trenutno za nas nekoliko prevelik, upamo pa, da bi v bližnji bodočnosti uspeli zbrati okoli sebe še katerega sponzorja, ki nam bo pomagal pri uresničitvi želje.

Toda kljub vsemu je to toplo zavetje za naše reševalce. Vsako leto ga namreč obišče od 90 do 115 obiskovalcev.

Sl. 6 – Zavetišče GRS Rateče v Tamarju.

Za zavetišče se bom po svojih najboljših močeh trudil in skrbel še naprej, tako da bo topel in prijeten »drugi dom« mojim tovarišem, ki mi vselej radi priskočijo na pomoč pri urejanju slednjega, ter da bo naše zavetišče obenem prav tako toplo ognjišče tudi našim prijateljem.

Oskrbnik Janez Mlinar

MOŠTVO POSTAJE GRS RATEČE Spisek po reševalnem stažu s podatki: ime in priimek, leto rojstva, v GRS, status in prejeta priznanja.

Sl. 13

MARKO BUTINAR 20.08.1939 01.01.1956 Častni član GRS, gorski vodnik Načelnik postaje od 1966 do 1979 Častni znak GRS za 25 let, Zaslužni znak GRS za 35 let, Zlati častni znak PZS, Zlati častni znak PSJ

Sl. 14

JANEZ MLINAR 14.08.1941 01.01.1960 Član, gospodar zavetišča v Tamarju Častni znak GRS za 25 let

Sl. 15

JOŽE ROŽIČ 11.02.1951 01.01.1967 Član, inštruktor GRS, gorski vodnik Načelnik postaje od 1979 do 1995 Častni znak GRS za 25 let, Zlati častni znak PZS Ob jubileju predlog za: Plaketa postaje GRS Rateče za 25 let dela

Sl. 16

FRANC KAJŽAR 15.03.1944 01.01.1969 Član, blagajnik Zlati častni znak PZS Ob jubileju predlog za: Plaketa postaje GRS Rateče za 25 let dela

Sl. 17

IVAN MEŽIK 21.02.1950 01.01.1974 Član, reševalec letalec Bronasti častni znak PZS, Srebrni častni znak PZS, Srebrni častni znak PSJ Ob jubileju predlog za: Zlati častni znak PZS

Sl. 18

VALENTIN SLIVNIK 03.04.1947 01.01.1975 Član Ob jubileju predlog za: Zlati častni znak PZS

Sl. 20

FRANCI KOŠIR 08.11.1953 01.01.1981 Član, gospodar Bronasti častni znak PZS Ob jubileju predlog za: Srebrni častni znak PZS

Sl. 19

MIHA ROŽIČ 10.04.1957 01.01.1981 Član Ob jubileju predlog za: Srebrni častni znak PZS

Sl. 21

TOMAŽ BUTINAR 19.02.1967 01.01.1982 Član, gospodar vozil Bronasti častni znak PZS Ob jubileju predlog za: Srebrni častni znak PZS

Sl. 22

JOŽEF LAVTIŽAR 03.04.1963 01.12.1984 Član, inštruktor GRS, miner snežnih plazov Bronasti častni znak PZS, Srebrni častni znak PZS Ob jubileju predlog za: Zlati častni znak PZS

Sl. 23

SAŠO TEMPFER 25.10.1963 01.12.1984 Član, miner snežnih plazov Ob jubileju predlog za: Bronasti častni znak PZS

Sl. 24

SAMO CUZNAR 29.12.1965 01.01.1985 Član, , inštruktor GRS, letalec reševalec Načelnik postaje od 1995 Bronasti častni znak PZS Ob jubileju predlog za: Srebrni častni znak PZS

Sl. 25

GORAZD KOBLAR 08.06.1955 01.01.1988 Član Ob jubileju predlog za: Bronasti častni znak PZS

Sl. 26

IZTOK BUTINAR 02.10.1973 08.02.1990 Član, miner snežnih plazov Ob jubileju predlog za: Bronasti častni znak PZS

Sl. 28

TONI CUZNAR 18.10.1971 08.02.1990 Član

Sl. 27

ROMAN SLIVNIK 05.08.1972 08.02.1990 Član Ob jubileju predlog za: Bronasti častni znak PZS

Sl. 29

JURE JERŠIN 08.05.1966 01.07.1992 Član, vodnik lavinskega psa

Sl. 30

ALOJZIJ KOPAVNIK 19.11.1968 01.01.1996 Član

Sl. 31

DAMJAN MISOTIČ 30.11.1970 22.02.1997 Član

ALEŠ CUZNAR 08.09.1977 04.03.1997 Pripravnik

Sl. 32

FLORJAN ERLAH 22.10.1977 04.03.1997 Pripravnik

Sl. 33

MARKO KOPAVNIK 20.01.1976 06.05.1997 Pripravnik

ANDREJ BABIČ 11.02.1965 03.06.1997 Pripravnik

Sl. 34

TOMAŽ KOŠIR 02.03.1978 06.05.1997 Pripravnik

Sl. 35

MLADEN TRSTENJAK 28.02.1972 06.05.1997 Pripravnik

Sl. 36

MILAN ZAGORC 30.07.1964 01.01.1995 Pripravnik

ZAHVALA

Ob jubileju, ki ga praznujemo se za pomoč in podporo iskreno zahvaljujemo Upravi RS za zaščito in reševanje pri MORS, vsem in vsakemu posebej, ki ste nam v vseh teh letih kakorkoli pomagali. S tem je tudi ta naš jubilej, ki ga delimo z vami, velika spodbuda za naše nadaljnje delo. V vračilo lahko ponudimo le svojo pripravljenost kadarkoli pomagati resnično pomoči potrebnemu v gorskem svetu in naše ISKRENO: HVALA !

Brošuro izdala: Postaja GRS Rateče v nakladi 200 izvodov. Pri izdaji brošure nam je pomagala Občina Kranjska Gora.

Uredili: Marko Butinar Franci Košir Jožef Lavtižar

Fotografije: Arhiv GRS Rateče Mirtič Jože Mirko Kunšič

Brošura se deli brezplačno.