UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ZGODOVINO
Diplomsko delo
DELOVANJE NACISTI ČNEGA REŽIMA MED DRUGO SVETOVNO VOJNO NA SLOVENSKEM KOROŠKEM
Vinko Skitek
Maribor, 2009
U N I V E R Z A V M A R I B O R U
F I L O Z O F S K A F A K U L T E T A Koroška cesta 160 2000 Maribor
Diplomsko delo univerzitetnega študijskega programa
DELOVANJE NACISTI ČNEGA REŽIMA MED DRUGO SVETOVNO VOJNO NA SLOVENSKEM KOROŠKEM
Študent: Vinko Skitek Študijski program: univerzitetni, Zgodovina – nepedagoška
Mentor: red. prof. dr. Darko Friš
Maribor, 2009
ZAHVALA
Moja diplomska naloga je že na prvi pogled zelo obširna in tudi tema, ki jo obravnavam je zelo široka. Ves čas nastajanja moje diplomske naloge so mi pri njeni pripravi pomagali številni ljudje in kar nekaj znanstvenih ustanov. Zato bi se rad ob tej priložnosti zahvalil vsem, ki so mi na kakršen koli na čin pomagali. Pri tem gre zahvala mojemu mentorju dr. Darku Frišu, dalje direktorju Slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu dr. Avguštinu Malle, dalje Deželnemu arhivu v Celovcu in njegovim zaposlenim za prijazno pomo č pri iskanju gradiva v tem arhivu. Zahvaliti se želim tudi Pokrajinskemu arhivu Maribor in g. Marijanu Gerdeju iz enote tega arhiva na Ravnah, ter Nadškofijskemu arhivu v Mariboru in Slovenskemu šolskemu muzeju v Ljubljani. Zahvala gre prav tako tudi Koroškemu pokrajinskemu muzeju na Ravnah in vsem njegovim zaposlenim za vso pomo č pri zbiranju gradiva za mojo diplomsko nalogo, predvsem gospodu dr. Marjanu Linasiju in gospe Karli Oder, za vse nasvete in pomo č pri zbiranju gradiva. Posebna zahvala gre tudi lektorici moje diplomske naloge Martini Smolak, ki mi je pomagala pri snovanju diplomske naloge. Na koncu pa se naj zahvalim še mojim doma čim, mojemu dekletu Petri, mojim prijateljem in vsem, ki so mi z nasveti, z vzpodbujanjem in toplimi ter prijaznimi besedami dajali mo č, pogum, zagnanost, veselje in vztrajnost, da sem dokon čal svojo diplomsko nalogo.
Hvala še enkrat vsem in Bog vam bogato povrni!
III
DELOVANJE NACISTI ČNEGA REŽIMA MED DRUGO SVETOVNO VOJNO NA SLOVENSKEM KOROŠKEM
Klju čne besede: zgodovina, Koroška, vojna, nacizem, gospodarstvo, šolstvo, zdravstvo
POVZETEK
Mežiška dolina, Dravograd in Jezersko (ti kraji so imenovani tudi Slovenska Koroška) so bili že stoletja del dežele Koroške. Leta 1921 so po kon čani mirovni konferenci v Parizu ta ozemlja dokon čno pripadla Kraljevini Srbov Hrvatov in Slovencev. Od tega dneva naprej so se v preostalem avstrijskem delu Koroške pove čevale nemško nacionalisti čne sile, ki so zahtevale, da se Avstriji vrnejo vsa ozemlja, ki so pripadla Kraljevini Srbov Hrvatov in Slovencev. Te sile so izvajale ogromen pritisk na slovensko manjšino na južnem Koroškem in zahtevale od Slovencev, da se izre čejo za nemštvo. Ko se je Avstrija priklju čila nacisti čni Nem čiji so bili tudi Koroški Slovenci žrtve nacisti čnega nasilja. Njihove kulturne ustanove so bile razpuš čene, njihove šole zaprte in slovenš čina, je bila kot jezik izrinjena iz javnega življenja. Vsi ti ukrepi so dosegli tudi Mežiško dolino, Dravograd in Jezersko, ko je nemška vojska vkorakala v Kraljevino Jugoslavijo. To se je zgodilo 6.4.1941, ko se je tudi na Slovenskem ozemlju za čela druga svetovna vojna. Nemška država je zasedla in okupirala dele slovenskega ozemlja ter iz njih naredila upravna obmo čja v katerih je izvajala svojo civilno oblast. Mežiška dolina, Dravograd, Jezersko in Gorenjska so tvorili skupno upravno obmo čje, ki se je imenovalo »Die besetzten gebiete Kärntens und Krains / Zasedena obmo čja Koroške in Kranjske«. Na tem obmo čju je imel popolno politi čno mo č šef civilne uprave za zasedena obmo čja Koroške in Kranjske. On je bil odgovoren samo Hitlerju in v zadevah utrjevanja nemštva na svojem obmo čju, državnemu komisarju za utrjevanje nemštva Heinrichu Himmlerju. V letu 1942 so bili Jezersko, Dravograd in Mežiška dolina izlo čeni iz Zasedenih obmo čij Koroške in Kranjske in vklju čeni v politi čno in upravno strukturo Gau-Koroška. Gau Koroška je bil razdeljen v štiri upravna okrožja. Ta so bila Beljak/Villach, Celovec/Klagenfurt, Velikovec/Völkermarkt in Wolfsberg. Dravograd je bil priklju čen okrožju Wolfsberg, Mežiška dolina in Jezersko pa sta bila priklju čena okrožju Velikovec. Ta priklju čitev je
IV pomenila tudi, da so na teh obmo čjih veljali nemški zakoni in da so ta obmo čja postala del Nem čije, čeprav niso bila uradno priklju čena k njej. Nemška civilna oblast je imela tudi na Slovenskem Koroškem cilj o čistiti to deželo Slovencev. Da bi dosegla ta cilj je posegala po vseh metodah, ki so ji bile na razpolago. Ker je hotela to obmo čje popolnoma germanizirati je uvedla nemš čino, kot uradni jezik v vse javne ustanove, kot so šole, vrtci in v bolnišnice. Prav tako pa je nemš čina postala upravni, pogovorni in uradni jezik tega ozemlja. Prebivalstvo je moralo izkazovati privrženost k nemštvu, da ne bi padli v nemilost pri nemški civilni oblasti. Kdor se tega ni držal in je še skrivaj podpiral partizane, je lahko bil hitro aretiran od Gestapa, ki je imel svoj sedež v Dravogradu in je bil zelo znan po svoji ne človeškosti in metodah mu čenja. Zelo pogosto so streljali talce, požigali kme čke doma čije in hiše ljudi, katere so sumili, da sodelujejo z partizani. Vedno bolj, ko se je bližal konec vojne, vedno bolj ne človeški so bili ukrepi. V zadnjih letih vojne je bil vsak dan ljudi zaznamovan z nenehnimi boji med partizani in nemškimi policijskimi in vojaškimi enotami. Spomladi leta 1945, pa se je tudi tukaj poznala situacija z ostalih evropskih bojiš č. Nemška država se je podirala sama vase in to se je dogajala tudi na Slovenskem Koroškem. V začetku maja 1945 so zbežali na zgornjo Koroško čez reko Dravo vsi nosilci politi čnih funkcij in vsi, ki so v medvojnem času sodelovali z nemško oblastjo na Slovenskem Koroškem, saj so se hoteli predati Angležem in zbežati pred prihajajo čo nanovo ustanovljeno jugoslovansko armado. V zadnjih dneh vojne je skozi Mežiško dolino bežalo in se umikalo veliko nemških vojaških enot, hrvaških ustaških enot in enot ruskih Kozakov. Dne 14. maja, to je pet dni po objavi uradne nemške kapitulacije, so na obmo čju Mežiške doline potekali še zadnji vojaški spopadi med partizani in Jugoslovansko armado na eni strani in enotami nemške vojske in ustaških enot na drugi strani. Šele 15 maja 1945 je bila na pliberškem gradu podpisana kapitulacija zadnjih nemški in ustaških vojaških enot ob prisotnosti jugoslovanskih in angleških vojaških častnikov. Tako se je tudi na Slovenskem Koroškem in v zadnjemu delu Evrope kon čala druga svetovna vojna in tako je tudi tukaj kon čno zavladal mir.
V
NAZISTISCHE AKTIVITÄT WÄHREND DES ZWEITEN WELTKRIEGES IM SLOWENISCHEN TEIL KÄRNTENS
Schlüsselwörter: Geschichte, Kärnten, Krieg, Nationalsozialismus, Wirtschaft, Schulwesen, Gesundheitswesen
ZUSAMMENFASSUNG
Das Mießtal/ Mežiška dolina, die Unterdrauburg/Dravograd und der Seebergsatel/Jezersko, der so genannte slowenische Teil Kärnten, waren schon seit Jahrhunderten ein Teil des Landes Kärnten, bis sie nach der Friedenskonferenz in Paris 1921 endgültig dem damaligen Königreich der Serben, Kroaten und Slowenen zufielen. Seit diesem Tag mehrten sich im übrigen, österreichischen teil Kärntens, die deutschnationalen Kräfte die verlangt haben, dass auch die an das Königreich der Serben, Kroaten und Slowenen verlorenen Gebiete wieder Österreich gehören sollten. Sie übten riesigen Druck auf die slowenische Minderheit in Südkärnten aus und verlangten von Slowenen in Kärnten, dass sie sich zum Deutschtum bekennen. Als Österreich dem Nazideutschalnd angeschlossen wurde, wurden die Kärntner Slowenen auch vom nazistischen Terrormaßnahmen betroffen. Ihre Kulturanstalten wurden aufgelöst, ihre Schulen geschlossen und die slowenische Sprache wurde aus dem öffentlichen Leben verbannt. Als die deutsche Armee ins Königreich Jugoslawien einmarschierte, kamm das alles auch auf das Mießtal, Unterdrauburg und Seebergsatel zu. Das geschah am 6.4.1941 als auch in slowenischen Gebieten der Zweite Weltkrieg anfing. Das Deutsche Reich okkupierte Teile von Slowenien und machte aus ihnen Verwaltungszonen, in denen sie die zivile Macht ausübte. Das Mießtal, Unterdrauburg, Seebergsatel und Oberkrain/Gorenjska waren eine gemeinsame Verwaltungszone „Die besetzten Gebiete von Kärnten und Krain“ genannt wurde. Der Chef der Zivilverwaltung der nur Hitler verantwortlich war, hatte in diesem Gebiet die volle politische Macht. Für die Festigung des Deutschtums in seiner Region war er dem Reichskommisar für die Festigung des deutschen Volkstums Heinrich Himmler verantvortlich. Im Jahr 1942 wurden das Mießtal, Unterdrauburg und Seebergsatel aus den besetzten Gebieten Kärntens und Krains ausgeschlossen und in die politische
VI Verwaltungsstruktur des Gau Kärnten eingegliedert. Das Gau Kärnten war in vier verwaltungskreise eingeteilt und zwar Villach/Beljak, Klagenfurt/Celovec, Völkermarkt/Velikovec und Wolfsberg. Unterdrauburg wurde zu den Kreis Wolfsberg und Mießtal und Seebergsattel an den Kreis Völkermarkt angeschlossen. Das bedeutete dass auch die deutschen Gesetze in diesen Gebieten Gültigkeit hatten und das sie ein Teil von Deutschland waren, obwohl sie nicht offiziell angeschlossen wurden. Die deutsche Zivilmacht hatte auch im slowenischen Teil Kärnten das Ziel, das Land „slowenenfrei“ zu machen. Um dieses Ziel zu erreichen, griff sie zu allen Methoden, die ihr zur Verfügung standen. Weil sie das Gebiet vollkommen germanisieren wollten, führten sie die deutsche Sprache in alle öffentlichen Einrichtungen, wie Schulen, Kindergärten und Krankenhäuser ein. Auch als Verwaltungs- und Umgangssprache wurde Deutsch verlangt. Die Bevölkerung musste sich zum Deutschtum bekennen, damit sie bei der deutschen Zivilmacht nicht in Ungnade fiel. Wer dieses nicht getan hat und dazu noch den Partisanen half der wurde von der Gestapo verhaftet. Sie hatte ihren Sitz in Unterdrauburg und war für ihre folterungs- Methoden und ihre Unmenschlichkeit sehr bekannt. Von denen, die verdächtigt wurden mit Partisanen zusammen zu arbeiten, wurden Geiseln erschossen und Bauernhöfe und Hauser niedergebrannt. Immer näher rückte das Ende des Krieges, immer unmenschlicher waren die Methoden. In den letzten Jahren des Krieges war der Alltag von Menschen durch Kämpfe zwischen Partisanen und deutschen Einheiten geprägt. Im Frühjahr 1945 machten sich aber auch die Ereignisse an anderen Europäischen Kriegsfronten bemerkbar. Das Deutsche Reich fiel in sich zusammen und das auch im slowenischen Teil Kärntens. Anfangs Mai 1945 flohen alle Träger politischer Funktionen und alle, die in Kriegsjahren mit der deutschen Macht kooperiert hatten, aus dem slowenischen Teil Kärntens über den Fluss Drau/Drava nach Oberkärnten, um der neu gegründeten Jugoslawischen Armee zu entkommen und sich den Engländern zu ergeben. In letzten Kriegstagen flohen durch das Mießtal viele Deutsche Armeeeinheiten, Einheiten des kroatischen Ustascharegimes und Einheiten von russischen Kosaken. Am 14.Mai, ganze fünf Tage nach der Verkündung der deutschen Kapitulation am 9.Mai 1945, spielten sich im Mießtal noch letzte Kampfhandlungen aus. Die letzten Kämpfe waren zwischen den slowenischen Partisanen und der neu gegründeten Jugoslawischen Armee auf einer Seite und den Einheiten des Ustascha Regimes und einigen deutschen Einheiten auf der anderen Seite. Die Kapitulation der Ustaschaeinheiten und der letzten deutschen Einheiten wurde am bleiburger Schloss unter Anwesenheit jugoslawischenr und
VII Englischen Offiziere erst am 15.Mai unterschrieben. So war auch im slowenischen Teil Kärntens, zugleich auch im letzten Teil Europas, der Krieg zu Ende und der lang ersehnte Frieden war eingetroffen.
VIII
KAZALO VSEBINE
1 UVOD...... 1 2 NAPAD NEM ČIJE NA KRALJEVINO JUGOSLAVIJO...... 3 3 VZPOSTAVITEV NEMŠKE OBLASTI NA SLOVENSKEM KOROŠKEM...... 5 3.1 UVEDBA VOJAŠKE UPRAVE...... 5 3.2 UVEDBA CIVILNE UPRAVE...... 7 3.2.1 UPRAVNO POLITI ČNA RAZDELITEV RAZŠIRJENE DEŽELE KOROŠKE...... 16 3.2.2 DELOVANJE CIVILNE UPRAVE IN NJENIH OBLASTNIH STRUKTUR ...... 17 3.2.2.1 DELOVANJE OKUPACIJSKIH OB ČIN...... 22 3.2.3 DELOVANJE REPRESIVNIH ORGANOV ...... 26 3.2.3.1 DELOVANJE TAJNE DRŽAVNE POLICIJE (GESTAPO) ...... 27 3.2.3.2 DELOVANJE ENOT SA ...... 29 3.2.3.3 DELOVANJE ENOT SS...... 29 3.2.3.4 DELOVANJE ENOT WERMANŠAFT ...... 30 3.2.3.5 DELOVANJE OROŽNIŠTVA...... 32 3.2.3.6 DELOVANJE ENOT GFP (GEHEIME FELD POLIZEI), »RAZTRGANCEV« IN OSTALIH OBOROŽENIH ENOT...... 37 3.3 DELOVANJE SODSTVA...... 38 3.4 PONEM ČEVALNI IN RAZNARODOVALNI UKREPI...... 40 3.4.1 RAZPUST DRUŠTEV, ORGANIZACIJ IN ZVEZ ...... 40 3.4.2 DRUGI RAZNARODOVALNI UKREPI...... 45 3.4.3 RASNI PREGLEDI PREBIVALSTVA...... 49 3.4.4 ZAPORI MED OKUPACIJO NA SLOVENSKEM KOROŠKEM...... 56 3.4.5 TABORIŠ ČA MED OKUPACIJO NA SLOVENSKEM KOROŠKEM...... 58 3.4.6 DEPORTACIJE PREBIVALSTVA...... 62 4 NACISTI ČNE ORGANIZACIJE...... 65 4.1 KOROŠKA LJUDSKA ZVEZA ...... 65 4.2 DELOVANJE NSDAP...... 67 4.3 DELOVANJE HITLER JUGEND IN BUND DEUTSCHER MÄDCHEN TER OSTALIH NACISTI ČNIH ORGANIZACIJ...... 68
IX 5 ŠOLSTVO MED OKUPACIJO ...... 70 5.1 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE ČRNA NA KOROŠKEM IN NJENIH PODRUŽNI ČNIH ŠOL...... 75 5.2 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE PODPECA...... 77 5.3 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE JAVORJE ...... 78 5.4 DELOVANJE ŠOL V MEŽICI...... 79 5.4.1 DELOVANJE MEŠ ČANSKE ŠOLE V MEŽICI ...... 81 5.4.2 DELOVANJE LJUDSKE ŠOLE V MEŽICI:...... 82 5.5 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE LOKOVICA ...... 83 5.6 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE PREVALJE ...... 84 5.7 DELOVANJE PODRUŽNI ČNE OSNOVNE ŠOLE LEŠE ...... 85 5.8 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE ŠENTANEL ...... 86 5.9 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE KOTLJE ...... 86 5.10 DELOVANJE OSNOVNIH ŠOL V GUŠTANJU ...... 88 5.10.1 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE GUŠTANJ ...... 88 5.10.2 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE TOLSTI VRH...... 90 5.11 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE STROJNA ...... 91 5.12 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE DRAVOGRAD ...... 92 5.13 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE LIBELI ČE ...... 94 5.14 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE ČRNE ČE ...... 96 5.15 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE OJSTRICA NAD DRAVOGRADOM...... 97 6 ZDRAVSTVENA IN SOCIALNA OSKRBA PREBIVALSTVA MED OKUPACIJO ...... 97 6.1 DELOVANJE ZDRAVSTVENIH USTANOV IN LEKARNIŠKE DEJAVNOSTI...... 98 6.2 DELOVANJE SOCIALNE OSKRBE PREBIVALSTVA...... 101 7 GOSPODARSTVO, PROMET IN ENERGETIKA V ČASU OKUPACIJE ...... 107 7.1 POLOŽAJ DELAVCEV...... 110 7.1.1 POLOŽAJ PRISILNIH DELAVCEV ...... 119 7.2 DELOVANJE ŽELEZARNE RAVNE MED OKUPACIJO:...... 120 7.3 DELOVANJE RUDNIKA MEŽICA MED OKUPACIJO ...... 131 7.4 DELOVANJE DRUGIH GOSPODARSKIH DEJAVNOSTI MED OKUPACIJO ...... 136 7.5 OSKRBA Z ELEKTRI ČNO ENERGIJO MED OKUPACIJO ...... 138
X 7.6 DELOVANJE PROMETA MED OKUPACIJO...... 143 8 DELOVANJE CERKVE MED OKUPACIJO...... 147 8.1 DELOVANJE DEKANIJE MEŽIŠKA DOLINA...... 150 8.2 DELOVANJE DEKANIJE DRAVOGRAD ...... 157 9 KONEC NEMŠKE OKUPACIJE IN SLOVENSKA KOROŠKA V MAJU 1945 ...... 159 9.1 ZADNJI BOJI NA POLJANI PRI PREVALJAH IN SLOVENSKA KOROŠKA V MAJU 1945 ...... 162 10 ZAKLJU ČEK ...... 165 11 VIRI IN LITERATURA...... 167 11.1 ARHIVSKO GRADIVO ...... 167 11.2 LITERATURA ...... 174
XI KAZALO SLIK
Slika 1: Ruski vojni ujetniki ...... 60 Slika 2: Delovno taboriš če podjetja Siemens ob reki Meži v Dravogradu ...... 61 Slika 3: Sre čanje dr.Roberta Ley-a z vodstvom jeklarne (na skrajni levi spremstva stoji inž. ConstantinUngern von Sternberg, takratni direktor jeklarne) in z zaposlenimi na dvoriš ču pred tovarno ...... 123 Slika 4: Barake taboriš ča za prisilne delavce ob jeklarni na Ravnah ...... 128 Slika 5: Gradbiš če hidroelektrarne Dravograd ...... 142 Slika 6: Na črtovana železniška povezava med železniškima progama proti Velenju in proti Wolfsbergu, ...... 144 Slika 7: Valentin Stückler (drugi z leve) v Črni, poleg sebe ima svoj motor, s katerim se je prevažal po okupirani Slovenski Koroški ...... 151
XII 1 UVOD
Že skoraj sedemdeset let je minilo od za četka najve čje in najbolj množi čne vojne ter vojne, ki je zahtevala ogromno civilnih žrtev. Druga svetovna vojna je pomenila nekakšen mejnik v človeški zgodovini, saj je pokazala, kako krut in nečloveški je lahko človek do svojega bližnjega, do so človeka. Kakor tudi v drugih delih Evrope in Slovenije, so tudi ljudje na Koroškem ob čutili in doživljali vso težo in vsa bremena vojne. Koroški človek, ki je bil v svoji duši globoko ranjen še iz časa koroškega plebiscita, ko smo Slovenci izgubili velik del naše domovine, na drugi strani pa so nemški prebivalci Koroške sicer proslavljali zmago, a bili vseeno nezadovoljni z izidom mirovnih pogajanj, saj so izgubili Mežiško dolino z Dravogradom in Jezersko, ki so bili sestavni del dežele Koroške. Ta rana, ki jo je povzro čil koroški plebiscit, je v srcih prebivalcev Koroške na obeh straneh meja, še vedno boli in celi zelo po časi. Vedeti moramo, da je bila plebiscitna zmaga s strani nemških in avstrijskih zgodovinarjev v prvi avstrijski republiki razumljena kot zmaga nemštva nad slovenstvom in kot potrditev, da ho čejo prebivalci Koroške živeti v nemški Koroški. V tej smeri so potem šle tudi razprave koroških zgodovinarjev in politikov, ki so v svojih razpravah in knjigah, potiskali slovensko manjšino in slovenske prebivalce v kot, kot da jih ni in jim s svojimi javnimi nastopi jasno pokazali, kakšni so njihovi resni čni nameni. Njihovi nameni so se še posebej jasno pokazali ob priklju čitvi Avstrije k Nemškemu rajhu, ko so tudi nacisti na Koroškem stopili na plan in za čeli žugati svojim slovenskim sodeželanom, da za njih in za slovenstvo na Koroškem ni prostora. Vrh napadov na Slovence na Koroškem je bil dosežen, ko je Nem čija napadla Kraljevino Jugoslavijo in zasedla nekatere dele njenega ozemlja. Zasedene dele ozemlja je potem postopoma vklju čevala v svoj upravni sistem in jih vedno bolj priklju čevala k nemški državi. Še posebej je bilo to o čitno v Mežiški dolini in Dravogradu ter na Jezerskem, ki so ji bili, kot nekdanji deli dežele Koroške, kar direktno priklju čeni v letu 1942. S to priklju čitvijo slovenske Koroške k preostali Koroški in posledi čno njeno izlo čitev iz zasedenih ozemelj Koroške in Kranjske je ta del slovenskega ozemlja postal del nemške države, saj so tu veljali in prišli v veljavo popolnoma enaki zakoni, kot v drugih delih takratne Nem čije. Nemške oblasti na Koroškem so hotele tako čim prej vklju čiti Mežiško dolino z Dravogradom v takratno upravno in politi čno deželo/gau Koroško. Za dosego tega cilja so uporabljali vsa njim razpoložljiva sredstva – od ponem čevanja v šolah in javnih
1 ustanovah, do nameš čanja nemških krajevnih napisov in uvedbe nemške pisave, do vpeljave rasnih zakonov ter do represivnih ukrepov, ki so jih izvajale nemška tajna policija – Gestapo, enote SS (Schutzstafell), enote orožništva in druge. Pritisk na ve činsko slovensko prebivalstvo Mežiške doline in Dravograda je bil strahoten, saj je vsakemu, ki bi deloval proti nemški oblasti, grozila deportacija v taboriš če ali pa v zapor gestapa v Dravogradu, kjer pri mu čenju in ne človeškem ravnanju z ujetniki v ni čemer niso zaostajali za taboriš či. K sre či pa je po letih nemške nadvlade na tem obmo čju v maju 1945 prišla tudi osvoboditev izpod nemške nadoblasti in tukajšnji prebivalci so lahko zadihali svobodno, ne da bi se bali za svojo narodno samobitnost. Zaradi tega me je obdobje druge svetovne vojne in samo delovanje nemške oblasti na obmo čju Mežiške doline in Dravograda za čelo tako mo čno zanimati, da sem se odlo čil da temu posvetim svojo diplomsko nalogo. V svoji diplomski nalogi sem se posvetil predvsem delovanju nemške civilne oblasti, njenemu vplivu na vsakdanje življenje prebivalcev in vpliv nemškega nacionalizma na Koroškem na delovanje nemške oblasti na obmo čju Mežiške doline in Dravograda. V tej nalogi sem poskušal dokazati, da je bila med drugo svetovno vojno Mežiška dolina z Dravogradom vklju čena v Nemško državo, čeprav ni bilo formalne priklju čitve k njej. Poskušal sem predstaviti vse plati družbenega življenja v času vojne. Zavedam se, da je moja izbrana tematika zelo obsežna, vendar sem prepri čan, da bo moje diplomsko delo v pomo č vsem, ki jih bo zanimalo delovanje nemškega režima na obmo čju slovenske Koroške. V upanju, da Vam bo moja diplomska naloga vše č, spoštovani bralec, Vam želim obilo veselja in zadovoljstva ob prebiranju le-te.
2
2 NAPAD NEM ČIJE NA KRALJEVINO JUGOSLAVIJO
Na dan 6. 4. 1941 se je zgodil napad fašisti čnih držav (Italije, Madžarske in Nem čije) na Kraljevino Jugoslavijo brez vojne napovedi. Te tri države so imele namen presenetiti branilce in tako zlomiti njihov odpor še preden bi se mobilizirala celotna jugoslovanska armada. Pri Dravogradu je 49. gorski korpus pre čkal reko Dravo in prišel na njen desni breg. »Po nekaj manjših spopadih so Nemci zavzeli nekatere mejne prehode in njihovo prodiranje je za nekaj časa ustavil 6. posadni polk .«1 Ob 7 uri zjutraj so že nemška vojaška letala preletela Dravograd in Mežiško dolino na poti proti notranjosti Slovenije. Ob za četku vojne so minerske enote kraljeve jugoslovanske vojske razstrelile zahodno od Prevalj oba železniška predora, vse mostove na reki Dravi pri Dravogradu in vse mostove na reki Meži v okolici Dravograda, mežiški rudarji pa so onesposobili tri rudniške elektri čne centrale.2 Na položajih v Dravogradu so se upirali manjši oddelki grani čarjev, orožnikov in skupina redne vojske z nekaj težke oborožitve, ki so zadrževali nemške enote. Enote kraljeve jugoslovanske vojske so se namestile na južnem desnem bregu reke Drave, nad železniško postajo, kjer je bil del utrdb, imenovanih Rupnikove linije, ki so segale tudi v Otiški vrh, Podklanec, Selovec in Šentjanž pri Dravogradu. Tako se je nemška vojska po prvem dnevu bojevanja namestila na levem bregu reke Drave v bližini pokopališ ča. Čeprav je jugoslovanska vojska razstrelila tudi železniški most čez reko Dravo v Dravogradu, se le-ta ni povsem potopil v vodo, ampak je kot tak služil za osnovo pri pre čkanju reke Drave s strani nemških enot v gumijastih čolnih. Tri dni po prihodu preko meje, je 10. 4. prodrla nemška vojska skozi Dravograd ter nadaljevala prodiranje proti notranjosti Slovenije in tako onesposobila poskuse jugoslovanske armade za obrambno akcijo. Ob nemškem pohodu skozi Dravograd je skupina dravograjskih kulturbundovcev že izobesila nacisti čne zastave. Naslednji dan je nemška vojska z veliko ognjeno mo čjo obstreljevala položaje jugoslovanske vojske, v okolici Črne č, Tolstega vrha, Sv. Križa, Kronske gore in nad dravograjsko železniško postajo. Vendar se enote jugoslovanske vojske niso mogle upirati prodirajo či in bolje opremljeni nemški
1 Milan Ževart, Narodnoosvobodilni boj v Šaleški dolini, Ljubljana, 1977, (dalje Ževart…), str. 76. 2 Tone Ferenc, Nacisti čna raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945, Maribor, 1968, (dalje Ferenc, Nacisti čna…), str. 139.
3 vojski dlje, kot teh nekaj dni. Enega od vzrokov tako hitrega nemškega prodora je možno pripisati tudi situaciji, v katero so padli branilci obrambnih položajev na Kronski gori, »saj jim je zmanjkalo streliva, novega pa niso pravo časno dobili.«3 Vsekakor ne smemo pozabiti na veliko bolje in sodobneje opremljeno nemško vojsko, ki je bila mnogo števil čnejša od doma čih braniteljev. Peti dan vojne, v četrtek, 11. 4., so se enote nemške vojske, ki so prišle po obdravski cesti iz Celovca v Dravograd, že peljale po novem pontonskem mostu preko Drave ter nadaljevale svoj vojaški pohod proti Slovenj Gradcu in Celju. 4 Že drugi dan napada je prišla v Libeli če manjša nemška enota, 9. 4. pa še velikovški okrožni vodja NSDAP – kreisleiter NSDAP 5, Hans Grumm. Takoj po koncu spopadov so Nemci pri čeli z aretacijami u čiteljev in duhovnikov. Tako so aretirali šolskega upravitelja iz Mežice Rudolfa Goloba, dekana Janeza Hornböcka, kaplana Antona Bošteleta in šentanelskega župnika Antona Rataja. V Črni so aretirali šolskega upravitelja Janka Kuharja, župana Jožeta Turka, župnika Vinka Razgorška in kaplana Štefana Čerguljo. Aretirali so še župnika iz Raven na Koroškem (takrat Guštanj), župnika iz Kotelj, župnika župnije Javorje Ludvika Viternika (tega so kasneje izpustili zaradi visoke starosti) in dravograjskega prošta g. Matija Mundo . Med drugim so požgali tudi župniš če v Koprivni, v katerem je delovala takrat tudi šola ter aretirali tamkajšnjega u čitelja in hkrati župnika Ivana Hojnika, ki je bil župnik župnije Koprivna. 6 Vse te so dolo čili za izgon, ve čino od njih so izgnali na Hrvaško in v Srbijo, nekatere pa v delovne taboriš ča na Gornjo Štajersko. 7 Kasneje so tudi zaplenili cerkveno posest v korist nemške države, vendar bom kaj ve č o tem zapisal v poglavju o delovanju Cerkve. Je pa nemški okupacijska oblast takoj po zasedbi razdelila predvojni okraj (srez) Dravograd tako, da je del okraja, in sicer spodnji del Mislinjske doline priklju čila na
3 Aleksandra Gradišnik, Dravograd na sti čiš ču poti, Ob čina Dravograd, 2005, (dalje Gradišnik,…), str. 112–121. 4 Bogdan Žolnir, Mile Pavlin, Protifašisti čni odpor, Koroška od za četka vstaje do konca leta 1943, Celovec- Ljubljana, 1994, (dalje Žolnir, Pavlin…) str. 17. 5 NSDAP = Nazionalsozialistische Deutsche Arbeiter Partei oziroma po slovensko: »Nacionalsocialisti čna nemška delavska stranka«, se je do leta 1921 imenovala Deutsche Arbeiter Partei ali po slovensko »Nemška delavska stranka«. Vodenje stranke je leta 1921 prevzel Adolf Hitler, ki je na njenem čelu ostal, do njenega propada v maju leta 1945. Hitler je iz nekdaj obrobne desne stranke v Nem čiji, naredil vodilno nemško stranko na za četku 30-tih let 20.stol., ko je dobila ve čino na nemških parlamentarnih volitvah leta 1932. Stranka je nato v letu dni postala najmo čnejša politi čna sila v državi in hitro postala tudi edina dovoljena politi čna organizacija v Nem čiji do konca druge svetovne vojne (Vir: http://www.bbc.co.uk/history/historic_figures/hitler_adolf.shtml&prev=/translate_s%3Fhl%3Dsl%26q%3 Dhitler%26sl%3Dsl%26tl%3Den, 29.3.2009, ob 10.48h., 29.3. 2009, ob 10.48h). 6 Ustni vir: Alojz Pristavnik, 4. 2. 2008, ob 12. 15. 7 Valentin Stückler, Duhovnik med okupacijo in revolucijo, 1987, Celovec, (dalje Stückler,…), str. 22.
4 novo oblikovanemu deželnemu okrožju Maribor, iz Dravograda z okolico in Mežiške doline pa je oblikovala samostojen okraj z sedežem v Dravogradu, ki je deloval do 20. 1. 1942. Tistega dne je bil ta okraj ukinjen in posledi čno so Dravograd z okolico vklju čili v deželno okrožje Wolfsberg, Mežiško dolino pa so vklju čili v deželno okrožje Velikovec. 8 Vendar o tem ve č kasneje.
3 VZPOSTAVITEV NEMŠKE OBLASTI NA SLOVENSKEM KOROŠKEM
3.1 UVEDBA VOJAŠKE UPRAVE
Po zasedbi celotnega dela slovenskega ozemlja s strani nemške vojske, je pokrajino upravljala vojaška uprava. Gorenjska ter slovenski del Koroške je bila pod vojaško upravo generalporo čnika Emmericha Von Nagyja, ki je imel svoj sedež na Bledu. Oblast je Slovencem takoj za čela odvzemati motorna kolesa, osebna in tovorna vozila, pisalne stroje ter druge vredne predmete. »Dne 14. aprila je Hitler izdal ukaz, s katerim je na slovenskih zasedenih ozemljih uvedel za časno civilno upravo, kakršna je bila v Alzaciji, Loreni in Luxemburgu.«9 Obstajala naj bi, dokler dežele ne bi bile pripravljene za priklju čitev k tretjemu rajhu, vendar od tem ve č v naslednjem poglavju. Takoj po za četku okupacije so kraji po Mežiški dolini dobili novo podobo. Hiše ob cestah so morale izobesiti nemške zastave, ki so jih doma čini – folksdoj čerji, vsiljevali ljudem. Odstranili so slovenske napise in slovenska topografska imena in jih zamenjali z nemškimi. Z letaki so pozivali prebivalstvo slovenskega dela Koroške naj čim bolj pozdravljajo » Heil Hitler «. Na Koroškem v Celovcu so za prebivalstvo Mežiške doline in Dravograda aprila 1941 natisnili ilustrirano revijo s posvetilom: »Prebivalci Mežiške doline, Dravograda in Jezerskega, ura osvoboditve je prišla, danes se vra čate nazaj v Rajh, Velika Nem čija vas pozdravlja.« 10 V prvih dneh vojne so se Nemci pokazali kot veliki dobrotniki pred ljudstvom. Uvedene so bile javne kuhinje in zastonj so delili enolon čnice, medtem ko so meso za te re či odvzemali kmetom brez
8 Gradišnik, str. 113, 114. 9 Žolnir, Pavlin, str.18. 10 Prav tam, str. 20.
5 pla čila, trgovcem so zaplenili blago, ti pa so bili primorani v prazne izložbe namestiti napise zahvale Hitlerju, da so osvobojeni. Ob vdoru nemške vojske v naše kraje so nemški uslužbenci, ki so bili dolo čeni za prevzem oblasti po ob činah, prejeli zapiske tukajšnjih nemških agentov. Ti so nove uslužbence seznanili s krajevnimi razmerami in jih opozorili na vodilne Slovence dolo čene za aretacijo in izgon. Te so priporo čali tukajšnji Nemci oziroma člani Kulturbunda (Švabsko-nemška kulturna zveza). 11 Na osnovi dela svojih agentov so Nemci imeli ob napadu na Jugoslavijo natan čno izrisane in ozna čene jugoslovanske utrdbe v svojih vojaških kartah. Zraven tega so imeli tudi zelo natan čne podatke o oborožitvi teh utrdb - bunkerjev ter podatke o njihovi legi glede na možen prodor napadalca. 12 Kmalu po za četku napada na Jugoslavijo, ko so nemške enote že okupirale nekatere dele slovenskega ozemlja, so na zasedenih obmo čjih Koroške in Kranjske uvedli nadzor nad zalogami mineralnih olj, pogonskih goriv in maziv. Verjetno so se bali, da bi jih ostanki kraljeve jugoslovanske vojske uni čili ali bili uporabljeni proti njim. Tako so uvedli, da je bila prodaja ali nakup mineralnega olja mogo ča samo s posebno dovolilnico »tankausweiskarte«, ki jo je izdal politi čni komisar na tistem obmo čju. Z enako dovolilnico so izdajali tudi mazivna sredstva, ki so se lahko v mesecu aprilu, leta 1941, uporabljala samo do koli čine 1/12 letnega prometa z mazivnimi sredstvi iz leta 1939. Vsi proizvajalci, trgovci, podjetja in posamezniki so bili dolžni prijaviti politi čnemu komisarju svoje zaloge pogonskega goriva in mazivnih sredstev, razen tistih, ki so bili že v rezervoarjih vozil. Prav tako so nemške oblasti zaplenile vse bencinske črpalke, skladiš ča mineralnih olj in rezervoarje. Šef civilne uprave je tudi dolo čil ceno pogonskih goriv. Ta je znašala 0,40RM 13 za 1 liter bencina, to je bilo takrat 8 dinarjev in za 100 kg dieselskega goriva je bilo treba odšteti 31,90RM ali 638 dinarjev. Civilna oblast je zaplenila med drugim tudi vse malo ve čje koli čine živil vseh vrst, krme za živali, govedo, milo in pralni prašek, izdelke iz špen, material za čevlje in usnje, stroje, metalurške in polizdelke, tovorna vozila in kolesa, gume iz kav čuka vklju čno z zra čnicami, bencin, mineralna olja in petrolej nad 10.000 litrov ter industrijska olja in masti. 14 Seveda je bilo prodajanje teh stvari brez dovoljenja
11 Žolnir, Pavlin, str. 20. 12 Prav tam, str. 21. 13 RM= Reichs Mark, to je tedanja nemška denarna valuta marka, ki so jo uporabljali v času Hitlerjeve oblasti. 14 Koroški deželni arhiv Celovec/Kärntner Landesarchiv, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains (dalje KDAC, Verordnungs und…), Veldes am 7. Mai 1941, Stück 3, Verordnung betreffend die Mineralölversorgung, str. 13, 14.
6 politi čnega komisarja prepovedano. Je pa zaplemba obsegala, glede na seznam v odredbi, ki sem ga tudi prej zapisal, skoraj vse stvari, ki so imele kakršno koli vrednost, bodisi za nemško vojsko ali pa za nemško civilno oblast. 15
3.2 UVEDBA CIVILNE UPRAVE
Nemška oblast, najsi bo sestavljena iz katere koli politi čne opcije, po celem svetu še danes velja za nekakšen simbol oblasti, ki zna v svoji državi narediti red in mir, ki ima vse zabeleženo in registrirano skozi najve čjo mero natan čnosti in preglednosti, tako da je našla kar nekaj ob čudovanja po celi zemeljski obli. Ob čudovanje ljudi, ki so v takratni Jugoslaviji gledali na Koroškem čez mejo, ki je samo nekaj kilometrov stran, so videli zelo veliko razliko. Na eni strani Kraljevina Jugoslavija, ki je bila vodena iz Beograda in znotraj katere sta bila red in disciplina ter natan čnost in skrbnost pri izvrševanju oblasti ve čkrat zelo dale č pro č. Na drugi strani, samo nekaj kilometrov od nas, je bila država, ki jo je od leta 1938 vodil politi čni sistem nacionalsocializma, katerega ljudje niso poznali, vendar so videli, da je bilo življenje navadnih ljudi par kilometrov stran dosti lažje in ve čkrat celo boljše. Niso vedeli, da je nemška nacistična oblast, ki se je navzven kazala kot primer idealno urejene družbe, v resnici zlo činska, da je imela koncentracijska taboriš ča za Jude in predstavnike drugih slovanskih narodov, ki jih je imela za manjvredne. Prepri čan sem, da bi ljudje druga če sprejeli nemško oblast ob za četku okupacije, če bi vedeli za njene resni čne namene in cilje s slovenskim narodom, ki je bil obsojen na uni čenje in popolno ponem čenje. Verjetno je marsikdo od naših prednikov ob za četku na prihod in vzpostavitev nemške oblasti v naših krajih gledal z nekakšnim tihim ali malo manj tihim odobravanjem. Ljudje so pri čakovali dosti boljše življenje, boljše gospodarsko stanje in nenazadnje so bile tukaj tudi nekakšne simpatije, saj se je Koroška s prihodom Nemcev ponovno združila in stare gospodarske, kulturne ter regionalne vezi so bile spet vzpostavljene. A realnost, ki so jo prebivalci slovenske Koroške doživeli, je bila precej druga čna. Meje, ki so bile ustvarjene po prvi svetovni vojni, na Koroškem niso padle, ampak so bile še vedno policijske kontrole, hkrati pa je nacisti čna oblast kot enega izmed prvih ukrepov izvedla rasni pregled prebivalstva v Mežiški dolini in Dravogradu. Ta ukrep, ki ga bom podrobneje opisal v
15 Koroški deželni arhiv Celovec/Kärntner Landesarchiv, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains (dalje KDAC, Verordnungs und…), Veldes am 7. Mai 1941, Stück 3, Verordnung betreffend die Mineralölversorgung, str. 13, 14.
7 enem izmed naslednjih poglavij, je postavil razmišljanja doma činov o resni čno poštenih namenih nemške okupacije na bolj realna tla. Nemška država, ki je na okupiranem obmo čju slovenske Koroške uvedla najprej vojaško upravo, kasneje pa še civilno, je s svojimi nadaljnjimi ukrepi pokazala svoj pravi obraz in cilje, ki jih je zasledovala. Vsekakor je bil prvi in hkrati najbolj pomemben cilj ponovna združitev vseh delov Koroške in utrditev ter prenova družbe v Mežiški dolini in Dravogradu v nacionalsocialisti čnem duhu. Najbolj zagreti in dejavni pri ponovni združitvi Mežiške doline in Dravograda z Deželo Koroško so bili avstrijski nacionalsocialisti, še posebej tisti na avstrijskem Koroškem. Prvi med njimi je bil eden izmed vodilnih koroških nacistov SS Oberstrurmbannführer Alois Maier Kaibitsch 16 . Ta je v svoji spomenici o Mežiški dolini in Jeseniškemu trikotniku, katero je poslal vsem vidnim članom nacisti čne stranke po celem nemškem rajhu 8. julija 1940 zapisal, da je bila Mežiška dolina z Dravogradom staro Koroško ozemlje, ki je bilo protipravno odvzeto in odtrgano od Koroške z mirovnim sporazumom v St.Germainu. Piše, »da je bilo to ozemlje vedno del nemške Koroške in da bi se, če bi tudi v tem delu Koroške izvedli plebiscit, ve čina prebivalstva opredelila k nemški Koroški. Zato prosi v imenu vseh tistih prebivalcev Mežiške doline, ki si želijo ponovne vrnitve v Nem čijo in nemško Koroško, da jih Nemška država ne sme pozabiti in da Mežiška dolina ne sme postati pozabljena nemška zemlja .«17 In res, Mežiška dolina in Dravograd ni ostala pozabljena nemška zemlja, ampak so se dvajset letne želje nemških nacionalistov in kasneje nacistov na Koroškem uresni čile 6. aprila 1941, ko je Nem čija napadla Kraljevino Jugoslavijo in jo v nekaj dneh porazila in okupirala velike dele njenega ozemlja. Kot sem povedal že v prejšnjemu poglavju, je Mežiško dolino z Dravogradom zasedla nemška vojska in v njej uvedla najprej vojaško upravo. Ta je trajala samo do 14. aprila, ko je Hitler 18 izdal
16 SS Oberstrurmbannführer Alois Maier Kaibitsch = V NSDAP je vstopil l.1934 in je poosebljal nemškonacionalno in protislovensko miselnost na Koroškem. Kot vodja Koroške domovinske zveze (Kärntner Heimatbund), je bil soodgovoren za vsestransko nacionalsocialisti čno germanizacijsko politiko in nasilno izselitev koroških Slovencev aprila 1942. (Vir: http://gostje.kivi.si/total/part5/Verfolgung29- kaibisch.htm, 12.3.2009, ob 17. 16h). 17 Tone Ferenc, Qullen zur nationalsozialistischen entnationalisierungs politik in Slowenien 1941–1945, (dalje Ferenc, Quellen…), Denkschrift des Gaugrenzlandamtes NSDAP in Kärnten »Das Miesstal« und »Das Dreieck von Assling«, Maribor, Obzorja, 1980, str. 15. 18 Adolf Hitler = 1921 postane vodja stranke NSDAP. 1932 postane nemški kancler in nato nemški predsednik. Uvajal je rasne zakone, ki so najbolj prizadeli Jude, ki jih je hotel uni čiti, kot narod. Ko je l.1939 ukazal nemški vojski vdor v Poljsko, se je za čela druga svetovna vojna. Pod njegovim vodstvom se je Nem čija bojevala do maja 1945 proti Zahodnim zaveznikom in Sovjetski zvezi v Evropi. (Vir: http://www.bbc.co.uk/history/historic_figures/hitler_adolf.shtml&prev=/translate_s%3Fhl%3Dsl%26q%3 Dhitler%26sl%3Dsl%26tl%3Den, 29.3.2009, ob 10.48h., 29.3. 2009, ob 10. 48h, 29.3.2009, ob 10. 47h).
8 odredbo o uveljavitvi civilne oblasti na zasedenih slovenskih ozemljih. Ta je bila podobna tisti, ki je bila v Alzaciji, Loreni in Luxemburgu, kot sem omenil v prejšnjem poglavju in tudi šefa civilnih uprav sta imela enake pristojnosti, kot tisti v Alzaciji, Loreni in Luxemburgu. Gorenjska z Mežiško dolino in Dravogradom je bila v upravnem pogledu vklju čena v takratno deželo Koroško – Gau Kärnten, in posebej zanju so uporabljali ime »Zasedena ozemlja Koroške in Kranjske (Besetzte Gebiete Kärntens und Krains)« .19 V tej odredbi je Hitler odlo čil, da bo to prehodna civilna uprava, ki jo bo vodil šef civilne uprave. V primeru Mežiške doline in Dravograda je bil to namestnik gauleiterja na Koroškem, državni namestnik na Koroškem in šef nacisti čne stranke na Koroškem Franz Kutschera. On je bil neposredno podrejen Hitlerju. V zadevah nemštva in utrjevanja nemštva pa državnemu komisarju za utrjevanje nemštva Heinrichu Himmlerju 20 . V zadevah vojne in oborožitvene industrije pa je bil podrejen pooblaš čencu za štiriletni plan Hermanu Göringu. 21 Skrbeti je moral za ustrezno upravo zasedenih obmo čij in je lahko civilno oblast izvrševal z odredbami. Na zasedenih obmo čjih Koroške in Kranjske, je imel šef civilne uprave, v tem primeru Kutschera, vso oblast na tem obmo čju. Podrejena mu je bila vsa civilna oblast na zasedenih obmo čjih, razen v zgoraj omenjenih zadevah in v zadevah delovanja pošte in železnice, to pa sta imela državni minister za promet in državni minister za pošto v Berlinu. Državni notranji minister in njemu podrejeno notranje ministrstvo je bilo centralna ustanova, ki je morala skrbeti za uspešno sodelovanje med šefom civilne uprave in najvišjimi državnimi organi. To sodelovanje je bilo orientirano predvsem glede na potrebe, ki so
19 Žolnir, Pavlin, str. 18. 20 Heinrich Himmler = Je bil rojen v Münchnu in leta 1918 bil vpoklican v nemško vojsko. Med letoma 1925 in 1930 je bil vodja nacisti čne propagande na Bavarskem, Švabskem in Pfalškem. Leta 1929 je ustanovil enote SS, kot Hitlerjevo telesno stražo. Ustvaril je tudi varnostno službo, ki jo je vodil Reinhard Heydrich. Leta 1934 pa je bil Himmler imenovan za vodjo Gestapa. Leta 1943 je postal tudi državni notranji minister. (Vir: http://www.historylearningsite.co.uk/heinrich_himmler.htm&prev=/translate_s%3Fhl%3Dsl%26q%3Dhi mmler%26sl%3Dsl%26tl%3Den, 29.3.2009, ob 10. 36h). Bil je državni vodja SS in državni komisar za utrjevanje nemštva. (vir. Dr. Tamara Griesser – Pe čar, Razdvojeni narod, Slovenija 1941 – 1945, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005, str. 43). 21 Prav tam, str.18. Ter Herman Göring = Hermann Goering je bil rojen v Rosenheim-mu, na Bavarskem 12. januar 1893. Leta 1923 se je pridružil stranki NSDAP. Sodeloval je v Hitlerjevem pu ču leta 1923 in zaradi njegovega neuspeha pobegnil pred aretacijo na Švedsko. Leta 1927 mu je bila podeljena amnestija in se je zato vrnil v Nem čijo. V letu 1933 je postal minister v Hitlerjevi vladi, kasneje pa postal tudi državni notranji minister. Me drugo svetovno vojno je bil Hitlerjev pooblaš čenec za štiriletni plan in vrhovni poveljnik nemškega letalstva Luftwaffe. Ob koncu vojne so ga zahodni zavezniki aretirali in ga na Nürnberškem procesu obsodili na smrt, vendar je pred usmrtitvijo naredil Göring samomor s kapsulo cianida. (Vir: http://www.spartacus.schoolnet.co.uk/2WWgoring.htm&prev=/translate_s%3Fhl%3Dsl%26q%3Dgoring %2Bhermann%26tq%3DHermann%2BG%25C3%25B6ring%26sl%3Dsl%26tl%3Den, 29.3.2009, ob 10.35h).
9 bile na zasedenih obmo čjih. Šef civilne uprave je imel na svojem obmo čju tudi vojaško oblast. Čeprav je bil poveljnik nemškega vojaškega okrožja XVIII za Koroško in Kranjsko generalporo čnik Emmrich von Nagy, je ta moral vojaške operacije in vojaške ukrepe, potrebne za varnost, predložiti šefu civilne uprave in za vse predvidene ukrepe pridobiti njegovo soglasje. Šef civilne uprave je moral tesno sodelovati z najvišjimi državnimi organi in če je prišlo pri kakšni stvari do nesoglasja med šefom civilne uprave in ministrstvom, je takšen problem skušal razrešiti državni minister in vodja glavne državne pisarne (Der Reichsminister und Chef der Reichskanzlei). 22 Njegova glavna naloga je bila obmo čja čim prej pripraviti za priklju čitev k Nem čiji. Nemške zakone je uvajal s posebnimi odredbami ali razglasi, ki so bili objavljeni v uradnem listu za Zasedena obmo čja Koroške in Kranjske oziroma po nemško »Verordnungs und Amtsblatt für die besetzten Gebiete Kärntens und Krains«. Ta je izhajal na Bledu vso dobo vojne in je bil nekaj časa celo dvojezi čen. Dvojezi čen je bil do konca leta 1941 in pa 20. 8. 1942. Celotno preostalo leto 1942 in v letih 1943, 1944 in 1945 pa je izhajal samo v nemškem jeziku. Odredbe, odloki, obvestila in razglasi so bili objavljeni najprej v nemškem jeziku, zatem pa še v slovenskem jeziku. 23 Svojo službo je pri čel opravljati v Mežiški dolini 15. 4. 1941, na Gorenjskem pa 30. 4. 1941. Sedež njegovega urada je bil na Bledu, 12. 1. 1942 pa ga je prenesel v Celovec. 24 Kutschera, ki je bil član NSDAP od decembra 1930 naprej in je svoj vzpon znotraj nacisti čnega sistema za čel pri SS enotah, je pristopil k tem enotam, kot kandidat za SS. Njegovo življenje se je kon čalo v Varšavi 1. 2. 1944, ko je bil kot generalmajor policije žrtev atentata, ki so ga izvedli pripadniki poljskega odporniškega gibanja. Ob njegovi razrešitvi z mesta namestnika gauleiterja na Koroškem je bil nato premeš čen na Poljsko. Po svojih krutih metodah mu čenja je bil zelo znan na Poljskem. »Kot povra čilo za uboj Kutschere pa so enote SS likvidirale 300 talcev.«25 Sam urad šefa civilne uprave za zasedena obmo čja Koroške in Kranjske je sestavljalo ve č oddelkov. Ti oddelki so bili, oddelek za gospodarstvo, katerega je vodil ing. Alois Winkler. On je bil svetovalec šefa civilne uprave na podro čju gospodarstva. Zraven njega je bil v tem oddelku zaposlen še dr. Friedrich Jaklin, ki je tudi bil svetovalec za gospodarstvo. Potem je bil tudi oddelek za kmetijstvo, katerega je vodil ing. Albert Gayl. Imeli so še splošni
22 Ferenc, Qullen …,Erlass des Führers über die vorläufige Verwaltung…, str. 46–48. 23 KDAC, Verordnungs und Amtsblatt des Chefs der Zivilverwaltung für die Besetzten Gebiete, Kärntens und Krains, Jahrgang 1941, Jahrgang 1942, Jahrgang 1943, Jahrgang 1944 und Jahrgang 1945. 24 Ferenc, Nacisti čna…, str. 143, 145 25 Walzl August, »Als erster Gau…«: Entwicklungen und Strukturen des Nationalsozialismus in Kärnten, Klagenfurt, Carinthia, 1992, (dalje Walzl, Als…), str. 102.
10 oddelek, katerega je vodil Helmut Hierzegger. Ta je bil hkrati vodja urada šefa civilne uprave. Na splošnem oddelku so bili med vidnejšimi zaposlenimi še dr. Schiebner, ki je bil pooblaš čenec za podro čje javnega zdravstva v štabu šefa civilne uprave, dr. Karl Starzacher, ki je bil pooblaš čenec za podro čje arhivov in arhivskega gradiva, za knjižnice in muzeje v štabu šefa civilne uprave ter je bil hkrati tudi vodja štaba izpostave pooblaš čenca državnega komisarja za utrjevanje nemštva na Bledu. Vodja te izpostave je bil SS-Oberführer Wilhelm Schröder. Na splošnem oddelku je bil zaposlen tudi dr. Franz Koschier, ki je bil pooblaš čenec za podro čje šolstva ter dr. Anton Tropper, ki je bil pooblaš čenec za podro čje socialnega zavarovanja v štabu šefa civilne uprave. 26 SS-Obersturmbannführer Alois Maier Kaibitsch, je bil v štabu šefa civilne uprave vodja glavnega oddelka I pri Uradu pooblaš čenca državnega komisarja za utrjevanje nemštva. Ta je bil član stranke NSDAP že od 1.1.1934. Vseskozi je zagovarjal Slovencem na Koroškem neprijazno politiko ter trdno podpiral nacisti čno zatiranje slovenske manjšine na Koroškem in kasneje mo čno ponem čevanje slovenskega prebivalstva na Gorenjskem in Spodnjem Štajerskem. Ko so nemške deportacije zavednih Slovencev julija 1942 na Koroškem dosegle vrhunec, je Alois Maier Kaibitsch izjavil: »Razmere na Balkanu…, ki nam dajejo podlago, da lahko na obmo čju severno od Karavank naredimo konec s tako imenovano Slovensko manjšino .«27 Dr. Kurt Sierp je opravljal nalogo povezujo čega moža med državnim ministrom za notranje zadeve in šefom civilne uprave na Bledu. Konec leta 1941, to čneje 16. 12. 1941, je Kutschero zamenjal dr. Friedrich Rainer, ki je na tem položaju ostal do konca vojne. Ta je bil od leta 1927 član stranke NSDAP. Pred tem je bil gauleiter v deželi Salzburška. Sam si je zelo prizadeval in želel, da bi pod njegovo upravo prišla tudi Koroška, saj bi tako lahko združil upravo obeh dežel. Ta njegova želja se mu ni izpolnila saj je Hitler dolo čil, da bo uprava obeh dežel lo čena. Rainer je bil od Hitlerja imenovan za novega gauleiterja na Koroškem. Zraven tega je postal tudi državni mestni upravitelj v mestu Celovec oziroma »Reichsstatthalter«, ter prevzel tudi dolžnosti in funkcijo Šefa civilne uprave za zasedena obmo čja Koroške in Kranjske. Kmalu zatem pa je bil Rainer od Hitlerja imenovan še za državnega komisarja za obrambo. Ko se je ponovno vrnil na Koroško (rojen je bil na Koroškem in tudi svojo mladost je preživel tukaj) je kot njen novi gauleiter doživel zelo lep sprejem med prebivalstvom Koroške in
26 Ferenc, Qullen …, Niederschrift der Besprechung…., str. 171, 172. 27 Walzl, Als…, str. 119.
11 vsi predstavniki oblasti v ve čjih krajih so ga prišli pozdravit in mu zaželeti veliko sre če pri njegovi novi službi. Krajevne in ob činske oblasti so po vseh krajih izobesile veliko plakatov in drugih transparentov na katerih je pisalo »Kärnten grüßt seinen neuen Gauleiter« (Koroška pozdravlja svojega novega gauleiterja).28 Z Rainerjevim imenovanjem je tudi Koroška dobila takšno upravo in ureditev, kot so jo imele druge dežele nekdanje Avstrije. Rainer je postal hkrati vodja stranke NSDAP na Koroškem in tudi najvišji državni uradnik na Koroškem. Tako je imel samo dva nadrejena. Kot koroški gauleiter je poro čal neposredno Hitlerju, kot vodja deželne vlade je poro čal državnemu notranjemu ministru. To mu je omogo čalo, da je lahko sam izdajal odredbe, ki so imele mo č zakona, če se je z njihovo vsebino strinjal državni notranji minister. Velikokrat je v raznih govorih poudarjal, da si bo prizadeval vzpostaviti red in disciplino, ter da bo z svojimi odredbami skušal dose či, da bo partizansko ropanje, umori in drugi zlo čini prenehali. S tem je hotel dose či čisto Koroško v smislu nemštva, v kateri ne bi bilo slovenskega prebivalstva. Takšna nemška Koroška bi bila enotna in etni čno in kulturno homogena dežela. 29 Ob Rainerjevi umestitvi na gauleiterski položaj in v položaj šefa civilne uprave je bil na Koroškem na obisku tudi državni notranji minister Wilhelm Frick 30 , ki je Rainerja slovesno umestil v te službe. Koroški nacisti in tudi Rainer so pri svojem delu za dosego etni čno homogene dežele Koroške uvedli tudi novo narodnost, ki je pred tem ni bilo. To so bili vindišarji. Za vindišarje so rekli, da so to tisti, ki so bili kulturno, politi čno in miselno povezani z nemštvom, uporabljali pa so slovenski jezik. Pripadnost k vindišarstvu je bila za koroške naciste znak lojalnosti in podpore do nemške oblasti na Koroškem ter podpore nemški Koroški. Pripadnost slovenstvu pa je pomenila sovražno nastrojenost do dežele Koroške in je pomenila izdajo v najhujšem pomenu te besede. Kutschera, ki je bil predhodnik Rainerja je za čel z nekakšnim križarskim pohodom, ki mu ga je naro čil Hitler v svojem navodilu »Machen Sie mir dieses Land wieder deutsch!« oziroma po slovensko »Naredite mi to deželo zopet nemško.«.31 Na hitro je Kutschera zamenjal vse dotedanje jugoslovanske
28 Williams Maurice; Gau, Volk und Reich, Klagenfurt, Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 2005, (dalje Williams,…), str. 129. 29 Prav tam, str. 131. 30 Wilhelm Frick = Se je rodil v Nem čiji leta 1877 in je sodeloval pri Hitlerjevem pu ču leta 1923. Ko je Hitler leta 1933 postal kancler je Frick postal njegov notranji minister in je eden od avtorjev Nürnberških rasnih zakonov. Leta 1943 je bil odstavljen z položaja državnega notranjega ministra, namesto tega pa ga je Hitler imenoval za protektorja Češke in Moravske. Ob koncu vojne je bil aretiran in na Nürnberških sodnih procesih obsojen na smrt in 1.10.1946 tudi usmr čen. (Vir: http://www.spartacus.schoolnet.co.uk, 29.3. 2009, ob 10.40h). 31 Prav tam, str. 137.
12 zakone z nemškimi, prav tako je vse slovenske uradnike zamenjal z nemškimi ali avstrijskimi, še posebej v orožništvu in pri policiji. V javni upravi, na javnih mestih, v šolah in v kulturnih ustanovah se je lahko uporabljala samo nemš čina, saj so slovenš čino prepovedali, prav tako pa so prepovedali uporabljati besede Slovenec in slovenski ter vse njune izpeljanke. V za četku leta 1942 je Rainer svoje na črte o vklju čitvi zasedenih obmo čij Koroške in Kranjske v nemški rajh predstavil Hitlerju in Himmlerju, saj je bila priprava teh zasedenih ozemelj na vklju čitev v rajh prva naloga šefa civilne uprave. Sprva so imeli nacisti na črt, da se bodo zasedena obmo čja že jeseni leta 1941 vklju čila v nemško državo, potem so zaradi pojavljanja partizanov in prepo časne germanizacije ta datum prestavili na 1.1.1942, a so ga po sestanku z Hitlerjem in Himmlerjem preložili za nedolo čen čas. Kasneje je bila vojna situacija na zasedenih slovenskih ozemljih takšna, da tudi kasneje niso mogli izvesti formalne priklju čitve k nemški državi. So pa v letu 1942 izvedli upravno in sodno reformo na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske tako, da so obmo čja upravno priklju čili k deželi Koroški ter vzpostavili takšno upravno in oblastno ureditev, kot so jo poznali na Koroškem. Pri doseganju cilja popolnega ponem čenja slovenskih dežel in njenih prebivalcev, so nacisti na Koroškem želeli po čistiti tudi slovensko manjšino na avstrijskem Koroškem. Eden izmed vodilnih koroških nacistov Alois Maier-Kaibitsch je 10. 7. 1942 na strankarskem sre čanju v Celovcu dejal, »Situacija na obmo čju južno od Karavank pripeljala do tega, da morajo narediti konec s slovensko manjšino na Koroškem.« Po njegovem mnenju so bili vsi, ki so se izrekali za vindišarje, bili Nemci, za Slovence pa na Koroškem naj ne bi bilo prostora.32 Za uspešno ponem čenje dežele pa je bil odgovoren Rainer, ne samo kot gauleiter ampak tudi kot državni komisar za utrjevanje Nemštva na tem obmo čju. Zato so za dosego tega cilja uporabili celoten nacisti čni upravni aparat, celoten aparat Gestapa, SS enot in drugih oboroženih oddelkov. Vsem, ki se niso hoteli aktivno priklju čiti politiki NSDAP, so grozili z izselitvijo in deportacijami v taboriš ča. Koroški nacisti so imeli tudi na črte za množi čno izselitev Slovencev z južne Koroške, namesto njih pa so hoteli naseliti Nemce iz Kanalske doline. Vendar kasneje do naselitve Kanalskih Nemcev ni prišlo, z južne Koroške pa so izgnali okoli 1000 pripadnikov slovenskega naroda. Tako nasilni ukrepi pa niso nagnali straha v kosti samo navadnemu prebivalstvu, ampak tudi številnim uradnikom, u čiteljem in orožnikom, ki so bili v službi nemške države na južnem
32 Williams, str. 142.
13 Koroškem. Ti so po kon čani službi takoj zapustili to obmo čje, saj so se bali, da bi tudi njih osumil gestapo protinemškega delovanja. Sam Rainer je ugotavljal, da je bilo namenjenega premalo denarja za podporo nacisti čnim institucijam na tem obmo čju in da je tudi znotraj same stranke NSDAP upadlo zanimanje za vprašanje Slovencev na južnem Koroškem in na ostalih zasedenih obmo čjih Koroške in Kranjske. 33 Tako je Rainer tudi dokaj hitro spoznal, da se južnega dela Koroške z nasilnimi ukrepi ne bo dalo tako zlahka asimilirati v nemštvo, zato se je odlo čil za druga čne metode kot so podkupovanja, ve čja socialna skrb države za svoje prebivalce, ve č denarja za šole in vrtce, manipulacija prebivalstva, mo čna propaganda, ki je morala imeti podporo v vojaških uspehih. Vendar je tudi teh vojaških uspehov od leta 1943 bilo vedno manj tako na zasedenih obmo čij, kot na drugih evropskih bojiš čih. Tako je dežela Koroška za čela namenjati ve č sredstev za socialno oskrbo prebivalstva, ve č denarja so namenjali tudi šolam in vrtcem ter jih na novo odpirali, za čeli so s propagandnimi aktivnostmi na letnih sejmih, razdeljevali so plakate in listke z nacisti čno vsebino. A vse te aktivnosti niso kaj dosti pomagale, saj je bilo tudi v poro čilu orožnikov iz Črne vidno, da se je situacija v Mežiški dolini v letu 1943 poslabšala. Veliko je bilo partizanskih aktivnosti in ljudje so še vedno ve činoma (90%) uporabljali slovenš čino, kot pogovorni jezik. Tako v letu 1943 tudi bolj mehka politika do prebivalcev južne Koroške ni prinesla bistveno ve čjih uspehov in ljudje na obmo čju Mežiške doline, so ostajali po veliki ve čini zvesti slovenskemu jeziku in narodu. Med odmevnejšimi dejanji, ki jih je naredil Rainer, je bila tudi podelitev nemškega državljanstva na preklic (dne 27. septembra 1942 z veljavnostjo od 1. oktobra 1942) vsem ljudem na zasedenih obmo čjih, ki so se prijavili za v članitev v Koroško ljudsko zvezo in ki so se izkazali kot pozitivno naravnani do nemške oblasti . Ljudje, ki so prejeli državljanstvo na preklic, so dobili vse ugodnosti ostalih nemških državljanov, hkrati pa jih je Rainer v svoji odredbi opozoril na vse njihove dolžnosti, ki so jih imeli od sedaj naprej kot polnopravni nemški državljani. Vsakemu, ki bi se sedaj ali v bodo če prekršil zoper nemško oblast, da bi jo zani čeval ali pa celo sabotiral njeno delovanje, ga je čakal v milejšem primeru izgon iz domovine ali v najhujšem primeru celo smrt. 34 14. 10. 1941 je ministrski svet za obrambo v Berlinu, pod vodstvom predsednika tega sveta in ministra za državno obrambo reichsmaršala Göringa, sprejel odredbo, ki je imela mo č in veljavo zakona, s katero je dokon čno uredil podeljevanje državljanstev, in
33 Williams, str. 151. 34 Prav tam.
14 sicer z veljavnostjo od 14. 4. 1941 dalje, kar je bilo še pred uradno kapitulacijo Kraljevine Jugoslavije. Tako so nemško državljanstvo pridobili vsi nekdanji jugoslovanski državljani nemške narodnosti, ki so živeli na »osvobojenih ozemljih« spodnje Štajerske, Kranjske in Koroške ter vsi Nemci brez državljanstva, ki so živeli na teh obmo čjih. Prebivalci nemške in nenemške narodnosti, kateri so bili nekdanji jugoslovanski državljani in so dejavno sodelovali z nemško oblastjo, so dobili nemško državljanstvo na preklic. Preklic se je navezoval, v kolikor ni bilo posebej zabeleženo, tudi na ženo in mladoletne otroke. Vsak od teh je lahko po 10 letih pridobil navadno nemško državljanstvo, saj se je preklic lahko izbrisal, če so s tem soglašali državni notranji minister, državni vodje SS, državni komisar za utrjevanje nemštva ali od njih dolo čene ustanove. Ob izbrisu preklica posamezniku je bilo to objavljeno javno v uradnem listu. Ostali prebivalci in nekdanji jugoslovanski državljani, ki niso dobili državljanstva na preklic, ki so imeli svoje stalno prebivališ če 14.4.1941 na zasedenih ozemljih spodnje Štajerske, Kranjske in Koroške, so postali zaš čitenci nemške države. Ti so izgubili svoj status zaš čitenca, če so se preselili v tujo državo, saj je bilo stalno prebivališ če znotraj Nem čije pogoj za takšen ohranitev in pridobitev tega statusa.35 S tem, ko je zahtevano prebivališ če znotraj nemške države se lahko sklepa, da so nemške oblasti imele zasedena slovenska ozemlja in njihove prebivalce za sestavni del nemške države, četudi takrat še ni bilo formalne priklju čitve k njej. Je pa nemška oblast, izdala 12.5.1944 odredbo o pomilostitvi vseh članov banditskih tolp (partizanov) na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske. 36 Tako so pomilostili vse, ki bi prostovoljno zapustili partizane in se javili pri nemškem delovnemu uradu, saj bi se lahko tisti vrnili v svojo domovino in v svoj poklic, kakor hitro bi razmere to omogo čale. So pa amnestijo izgubili tisti, ki so se vrnili k partizanom. Gre za premišljeno potezo nemških oblasti, ki so s tem nedvomno poskušale pridobiti čim ve č članov partizanskega gibanja v svoje vrste. Glede na pri čevanja in zapise drugih avtorjev, sem tudi sam mnenja, da je bila to bolj propagandna poteza nemških oblasti, ob kateri so same spoznale, da ne gre pri čakovati ve čjega uspeha. Ta odredba je bila izdana sredi leta 1944, ko se je glavnina nemške vojske na evropskih bojiš čih umikala pred zavezniškimi enotami in tudi na slovenskem je partizansko gibanje v tem letu doživelo velik razcvet, pravzaprav najširše razsežnosti
35 Ferenc, Qullen…, Verordnung des Ministerrats für die Reichsverteidigung über den Erwerb der Staatsangehörigkeit in den besetzten slowenischen Gebieten, str. 309–314. 36 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 12. Mai 1944, Stück 4, Erlaß über die Amnestie für Bandenmitglieder in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 19.
15 v vsem času svojega obstoja. Tako je ta amnestijska ponudba nemških oblasti odzvenela v prazno, saj ni doživela vidnejšega uspeha.
3.2.1 UPRAVNO POLITI ČNA RAZDELITEV RAZŠIRJENE DEŽELE KOROŠKE
Dežela Koroška, kot jo poznamo danes, je bila v času druge svetovne vojne zelo razširjena. Ob vzpostavitvi nemške okupacijske oblasti in po dolo čitvi dokon čnih mej med Nem čijo, Madžarsko in Kraljevino Italijo, so se tudi ozemlja pod nemško oblastjo vklju čila v sistem nemških Gau-ov, ki so bili teritorialno pokriti z nekdanjimi avstrijskimi deželnimi mejami v prvi Republiki Avstriji. Ti Gau-i so bili srednja stopnja državne oblasti med centralno vlado s Hitlerjem na čelu v Berlinu in med ob činami z ob činskimi komisarji na koncu oblastne strukture. Vsaka dežela oziroma Gau se je delila naprej na okrožja, katera so nastala tudi na slovenskem zasedenem ozemlju. Tako je bila h Gau Štajerska priklju čena skoraj celotna spodnja Štajerska in sedem vasi v Prekmurju. H Gau Koroška so priklju čili preostanek ozemlja, ki je pripadel Nem čiji. To je bila zgornja Kranjska oziroma Gorenjska z Zasavjem in Mežiška dolina z Dravogradom, kot del nekdanje Avstro-Ogrske dežele Koroške. Vendar teh, h Koroški priklju čenih ozemelj, še niso v celoti vklju čili v deželo Koroško, ampak so za njih izoblikovali posebno civilno upravo, in sicer podobno, kot je bila v Alzaciji, Loreni in Luksemburgu. Za ta ozemlja so uporabljali izraz zasedena obmo čja Koroške in Kranjske. Tako kot je bila Koroška razdeljena na okrožja in okraje so tudi na zasedenih ozemljih storili enako. Tako so z odredbo, 25. 6. 1941, ustanovili okraje, ki so bili državno-upravni okraji in samoupravne ustanove. Njihovo samoupravo je vodil politi čni komisar. Kasneje so okraje preoblikovali v deželna okrožja. Posamezna deželna okrožja so svojo oblast in naloge izvajala v prvih letih vojne z izdajanjem odredb, katere so bile objavljene v uradnem glasilu deželnega okrožja. Nadzor nad delovanjem deželnih okrožij in pred njimi okrajev je izvrševal šef civilne uprave. Obmo čje Mežiške doline in Dravograda je oblikovalo skupen okraj, ki je imel sedež v Dravogradu, posledi čno je bil tu tudi sedež politi čnega komisarja. Ob preoblikovanju okrajev v deželna okrožja so okraje ukini. Dravograjski okraj je bil med zadnjimi, ki ga je to doletelo in to 20. januarja 1942. Dravograd so priklju čili deželnemu okrožju Wolfsberg, Mežiško dolino
16 pa deželnemu okrožju Velikovec. 37 Ve č o delovanju upravnih okrajev in deželnih okrožij, bom zapisal v naslednjih poglavjih. Podobno, kot so v letu 1942 nekdanji okraj Dravograd priklju čili nemškima okrožjema Wolfsberg in Velikovec, so tudi urade varnostne policije in varnostne službe v Mežiški dolini in Dravogradu izvzeli iz pristojnosti komandanta varnostne policije in varnostne službe na Bledu ter jih namesto tega podredili uradoma državne in kriminalne policije ter odseku varnostne službe v Celovcu. 38
3.2.2 DELOVANJE CIVILNE UPRAVE IN NJENIH OBLASTNIH STRUKTUR
Nadzor nemških oblasti, ki ga je vršila nemška civilna oblast, natan čneje politi čni komisarji v ve čjih krajih, je za današnje razmere dokaj težko razumljiv. Kontrola nacisti čne oblasti nad ljudmi se je stopnjevala sorazmerno s trajanjem vojne oziroma s trajanjem nacisti čne oblasti same. S prihodom nacizma na oblast v Nemčiji, v za četku tridesetih let 20. stol., se je izoblikovala oblast, ki je imela za cilj podrediti si vsakega posameznika posebej, da bo služil samo njej in da bo oblast preko svoje mreže agentov in sodelavcev izvajala nenehen pritisk nad njim. Kot sem že zgoraj dejal, je kmalu po vzpostavitvi nemške civilne oblasti na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske ter spodnje Štajerske prišlo do oblikovanja upravnih okrajev. Na zasedenem ozemlju Koroške in Kranjske so bili ustanovljeni štirje okraji s sedeži v Kamniku, Litiji, Kranju in Radovljici. Kasneje so okraj v Litiji ukinili in ga združili s tistim v Kamniku, kjer je še naprej ostal sedež okraja. Za obmo čje Mežiške doline in Dravograda pa so, kot sem že zgoraj omenil ustanovili skupni okraj, ki je imel sedež v Dravogradu. Politi čni komisar je na čeloval vsakemu okraju in v njem je imel popolno oblast primerljivo s tisto, ki jo je imel in izvrševal šef civilne uprave na zasedenih obmo čjih in je bil tudi njemu osebno odgovoren, če ni izpolnil nalog, ki jih je dobil od šefa civilne uprave. Tako so mu bila podrejena podro čja pravosodja, financ, urad za delo, urad za kataster, bolniška blagajna, prehrambeni urad, pošta, železnice,…39 Politi čnih komisarjev, ki so bili postavljeni na Gorenjskem je bilo pet. Bili v Litiji, Kamniku,
37 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 15. Oktober, 1941,Stück 25, Zweite Verordnung über die Verwaltungsgliederung in den besetzten Gebieten, str. 286. 38 Ferenc, Nacisti čna …, str. 150, on citiral iz: Arhiv inštituta za novejšo zgodovino (prej Institut za zgodovino delavskega gibanja), Dopis glavnega državnega varnostnega urada v Berlinu 31.3.1942, f.1056. 39 Ferenc, Nacisti čna …, str. 145.
17 Radovljici, Škofji Loki in Kranju. Politi čni komisar pa je bil tudi postavljen na čelo okraja, ki sta ga tvorila Dravograd in Mežiška dolina. Takšna ureditev je na zasedenih obmo čjih Koroške in Kranjske ostala do 1. avgusta 1941, ko so izvedli upravno reorganizacijo in posledi čno ustanovili tri tako imenovana deželna okrožja, kakršna so bila v preostalih nemških deželah. Na Gorenjskem so bila ustanovljena tri okrožja. To so bila Kamnik, Kranj in Radovljica. Prejšnji litijski okraj so priklju čili kamniškemu okrožju. Od okrajev je tako ostal edino le še tisti v Dravogradu. Toda čez slabe pol leta, natan čneje 20. 1. 1942 so tudi ta dravograjski okraj ukinili. Ob čino Dravograd so kar direktno priklju čili Koroškemu deželnemu okrožju Wolfsberg, ob čine Guštanj, Prevalje, Mežica in Črna pa k deželnemu okrožju Velikovec. Prav tako so k deželnemu okrožju Velikovec priklju čili ob čino Jezersko. Deželna okrožja so po novem vodili deželni svetniki, ki pa niso imeli ve č toliko pristojnosti, kot prej politi čni komisarji, ampak so jim odvzeli pristojnosti pri pravosodju, pošti, železnici in pri financah. 40 V smeri kontrole prebivalstva so delovale tudi odredbe, ki jih je nemška okupacijska oblast izdala kmalu po za četku okupacije. Med prvimi je bila prepoved preseljevanja na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske, izdana 21. 5. 1941, za kar je moral poskrbeti politi čni komisar. Prebivalcem je bilo tudi strogo prepovedano poslušanje tujih radijskih postaj in širjenje novic, ki so jih slišali preko teh postaj, med ostale prebivalce. 41 Nadalje je bila izdana odredba, ki jo je izdala civilna uprava za zasedena obmo čja Koroške in Kranjske na Bledu o prenosu vodenja mati čnih knjig. Uradno se je glasila takole: »Odredba o vpeljavi državnega vodenja mati čnih knjig in sklepanja porok prek civilnih oblasti«.42 Ta je dolo čala, da je vodenje mati čnih knjig bilo od sedaj samo v pristojnosti nemške države in da so se smele sklepati zakonske skupnosti samo pred politi čnim komisarjem ali pa pred njegovim namestnikom. Kdor se je žele poro čiti je moral za to pridobiti dovoljenje s strani politi čnega komisarja ali pa njegovega namestnika. Brez tega dovoljenja se par ni mogel civilno poro čiti. S to odredbo nemška država ni odpravila cerkvenih porok ali jih prepovedala, je pa omejila njihovo veljavnost tako, da niso bile veljavne pred državo in se je par moral poro čiti tudi civilno. Ta odredba je na za četku imela svoj u činek, saj so se ljudje zelo redko še cerkveno poro čali. Najpogosteje iz strahu pred reakcijo nemških oblasti, vendar pa sta
40 Ferenc, Nacisti čna …, str. 147. 41 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 9. Juni 1941, Stück 10,. Verordnung über das Verbot des Abhörens ausländischer Rundfunksender, str. 94. 42 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 24. Mai 1941, Stück 5, Verordnung betreffend die Einführung der staatlichen Matrikenführung und Standesamtlichen Trauungen, str. 22.
18 napor in pastoralna dejavnost duhovnika med okupacijo g. Stücklerja 43 , zelo kmalu obrodila sadove. Duhovnikova želja je bila, da bi se čim ve č parov, ki so prišli v poštev za poroko, poro čalo cerkveno. In to se zgodilo že v letu 1942, ko se je za cerkveno poroko odlo čilo kar 60% parov. 44 Mati čne knjige je vodila nemška civilna oblast. Natan čneje povedano je poro čno knjigo, takrat imenovano tudi družinsko knjigo, vodil politi čni komisar, rojstno in mrliško knjigo pa je v vsaki občini vodil ob činski komisar ali pa njegov namestnik. Posledi čno so z uredbo tudi uvedli, da so bila na ozemlju nemške države veljavna samo pisna dokazila in dokumenti o porokah, rojstvih in smrtnih slu čajih, ki jih je izdal državni upravitelj mati čnih knjig in da so bili veljavni le zakoni sklenjeni pred politi čnim komisarjem. 45 V povezavi z vodenjem mati čnih knjig, so nemške oblasti na sedežih okrajnih politi čnih komisarjev ali pa pri okrožnih upravah ustanovile tako imenovane Urade za rodbinske raziskave (»Kreissippenamt«). To so bili uradi, ki so bili del upravnega aparata nižje vrste. Politi čni komisarji so ob vzpostavitvi civilne oblasti zaplenili vse mati čne knjige, ki jih je na tem obmo čju vodila Cerkev in njihova naloga je bila, da so jih shranili, nadalje izpolnjevali in jih tudi vrednotili. Ti uradi so bili sedaj pristojni za obdelavo, shranjevanje in izpolnjevanje teh mati čnih knjig. Politi čni komisar je bil edini, ki je lahko izdal izpis iz mati čne knjige, prav tako je bil edini, ki je lahko izdajal tako imenovano potrdilo o prednikih (»Ahnenpass«) in moral je sodelovati pri varovanju tega, za rodoslovje zelo pomembnega arhivskega gradiva. Finan čni stroški, ki so nastali z delovanjem teh uradov so se šteli v breme deželnim okrožjem, katera so dobivala tudi ves znesek denarja, ki ga je posamezni urad zaslužil z svojim delom.46 Naslednji od ukrepov oblasti, ki so zelo kontrolirali prebivalstvo, je bilo tudi splošno prepovedano uporabljanje stanovanjskih prostorov za trgovske in pisarniške namene,
43 Valentin Stückler = Mons. Valentin Stückler se je rodil v kme čki družini pri Wolfsbergu na Koroškem. Duhovnik je postal leta 1938. Po dodatnem letu študija je postal kaplan v Guttaringu, ob zasedbi Jugoslavije pa so ga poslali v Mežiško dolino, del Koroške, ki je po razpadu avstrijske monarhije pripadel Jugoslaviji. Povojni je zaradi pomanjkanja doma čih duhovnikov še dve leti oskrboval kraje v Mežiški dolini, nato je bil obsojen od jugoslovanskih oblasti in zaprt. Leta 1955 se je vrnil iz jugoslovanskih zaporov ter postal župnik na Vratih, potem pa župnik v Št.Lenartu v Labotski dolini. Kasneje je postal tudi dekan v Špitalu ob Dravi, na koncu pa je postal oskrbnik proštije v Straßburgu, kjer je živel tudi do dvoje smrti (vir: Stuckler, str. 129). 44 Nadškofijski arhiv Maribor, DXXVII Mežiška dolina – Ravne na Koroškem, Leta okupacije 1941– 1945 (po poročilu Valentina Stücklerja), (dalje NŠAM, Župnija Ravne na Koroškem). 45 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 24. Mai 1941, Stück 5, Verordnung betreffend die Einführung der staatlichen Matrikenführung und Standesamtlichen Trauungen, str. 22. 46 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 20.10.1941, Stück 27, Verordnung über die Errichtung von Kreissippenämtern, str. 299.
19 izjeme je lahko dovolil le politi čni komisar. Prebivalci niso smeli brez dovoljenja politi čnega komisarja oddajati niti v najem svojih prostih stanovanj drugim prebivalcem. 47 Vsako spremembo lastništva ali najemništva je moral lastnik stanovanja prijaviti v 24 urah na ob činski urad. Lastniki stanovanj so v roku 24 ur pri ob činskem uradu morali prijaviti vse, ki bi bodisi samo prenočili ali pa se na novo priselili. Posebno stroga so bila dolo čila do gostilni čarjev, ki so imeli nastanitvene kapacitete, ob prijavljanju tujcev. Gostilni čarji so morali na ob činskem uradu pridobiti prijavni obrazec za vsakega tujega gosta posebej, cena tega prijavnega obrazca pa je znašala takrat 1RM. 48 Lokalna civilna oblast in okrožna ter okrajna sodišča so bila prav tako podvržena nadzoru države, saj so morali vsi uradi, tako civilni kot sodni, dejavno sodelovati skupaj s pooblaš čencem državnega komisarja za utrjevanje nemštva in s pooblaš čencem državnega vodje SS. Eden od ukrepov, ki jih je sredi leta za čela izvajati nemška civilna oblast, je bil pri slovenskem prebivalstvu še posebej nepriljubljen. To je bila uvedba splošne vojaške obveznosti tudi za prebivalce zasedenih obmo čij Koroške in Kranjske. Čeprav obmo čja formalno niso bila del nemške države, je nemška oblast kljub temu uvedla splošno vojaško obveznost v sodelovanju z vrhovnim poveljstvom nemške vojske in z ministrom za notranje zadeve. V letu 1942 so vpoklicali k služenju vojaškega roka ve č letnikov vojaških obveznikov. Ta vpoklic je pomenil, zelo hiter odhod na fronto. Vpoklicali so letnike 1920, 1921, 1922, 1923, 1924 in 1925. V Letu 1943 pa so vpoklicali še letnike 1916, 1917, 1918 in 1919. Vendar moram pri tem opozoriti, da se je veliko vpoklicanih vpoklicu izognilo z odhodom v partizane in ti prebegi k partizanom so bili tako množi čni, da so v letu 1944 na predlog šefa civilne uprave in koroškega gauleiterja vpoklic k služenju vojaškega roka ustavili in ga prenehali izvajati do konca vojne. Oblast je vsem, ki se ne bi javili na vpoklic ali bi pobegnili k partizanom zagrozila z deportacijami v koncentracijska taboriš ča ali z ustrelitvijo njih samih ali njihovih doma čih in sorodnikov. 49 Vendar tudi to zastraševanje ni imelo velikega u činka. Poleg uvedbe splošne vojaške obveznosti na zasedenem ozemlju, je nemška civilna oblast uvedla tudi obvezno delovno službo za vse fante in dekleta, ki so ji rekli »Arbeitdienst« . Tako so fantje, ki so bili še premladi za
47 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 9. Juni 1941, Stück 10, Anrordnung betreffend der Bewirtschaftung von Wohnräumen, str. 93. 48 Pokrajinski arhiv Maribor, Enota Ravne na Koroškem (dalje PAM - Ravne), 1141414/2 Okupacijska ob čina Ravne 1941–1945, Razno 1941–1945, Fremdenmeldung, škatla 2. 49 Ferenc, Qullen …, Verordnung des Chefs der Zivilverwaltung in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains über die Einführung des Werhrrechts, str. 450.
20 služenje vojaškega roka, bili poslani v posebna delovna taboriš ča, kjer so jih že urili v vojaških veš činah, mlajša dekleta pa so morala odslužiti tako imenovano dolžnostno leto, v katerem so pomagala na kmetijah pri kme čkih opravilih, predvsem pozimi pa so pomagala v vrtcih in šolah. 50 Naloga lokalne oblasti je bila med drugim tudi, da je znova in znova poro čala uradu državnega komisarja za utrjevanje nemštva na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske na Bledu o prostih kmetijah na svojem podro čju, ki so primerne za poselitev z Nemci. Z naseljevanjem Nemcev med tukajšnje doma če prebivalstvo so oblasti hotele, da bi se tako prebivalci čim prej ponem čili. Tako je Urad državnega komisarja za utrjevanje nemštva 21. 10. 1942 sestavil poro čilo, v katerem je navedel število prostih kmetij na zasedenem ozemlju, ki so v lasti tega urada. To poro čilo so nato poslali državnemu komisarju v Berlin. V njem so navedli, da ima tukajšnji Urad na voljo 100 kmetij in 100 ko č , ki so primerne za naselitev nemških priseljencev. Od teh 100 kmetij je bilo zasedenih že 37. Na obmo čju Mežiške doline je bilo uradu na voljo 15 kmetij od tega sta bili dve kmetiji takrat že v fazi poselitve. 51 Kljub vsem ukrepom, ki so bili kontrolne narave, pa je civilna oblast izdala tudi odredbo, v kateri so prepovedovali vsakršno trgovanje, prodajanje nakupovanje in pošiljanje dragocenega pohištva kme čkega izvora, narodnih noš, hišne opreme, omar, skrinj, zibelk, orodja, rezbarij in nakita. 52 Izjeme je dovoljeval samo na čelnik civilne uprave, ki je namenil kršiteljem te odredbe stroge denarne in zaporne kazni. S tem so hoteli prepre čiti nastajanje črnoborzijanstva med prebivalstvom, saj so hoteli, da se ljudje čim prej oprimejo novega denarnega sistema. Hkrati so hoteli prepre čiti, da se ne bi iz zasedenega ozemlja prodala kakšna dragocenost s kulturno umetniško in zgodovinsko vrednostjo za nemško državo. Ob vzpostavitvi nemške civilne oblasti je le-ta razveljavila oziroma ukinila ve čino do tedaj veljavnih zakonov, državnih institucij in jih zamenjala s svojimi. S tem je utrjevala svojo civilno oblast in jo še bolj utrdila, ko je razveljavila jugoslovanske predpise o delovanju ob čin, okrajev in okrožij. S tem, ko je na čelo okrajev in okrožij postavila politi čne komisarje, na čelo ob čin pa ob činske komisarje, je dobila nadzor tudi
50 Karner Stefan, Kärntens Wirtschaft 1938–1945: unter besonderer berücksichtigung der Rüstungsindustrie, (dalje Karner,…), str. 99. 51 Ferenc, Qullen …, Bericht der Dienststelle des Beauftragten des Reichskommissars für die Festigung deutschen Volkstums in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains über besiedlungsfähige Höfe für deutsche Siedler, str. 523, 524. 52 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 9. Juni 1941, Stück 10, Verordnung über die Sicherstellung volkskundlich wertvollen Hausrates in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 93.
21 nad lokalno samoupravo po celotnem zasedenem ozemlju. O delovanju okrožij in okrajev sem govoril že v prejšnjih poglavjih, zato bom v naslednjem govoril tudi o okupacijskih ob činah, katerih dobro delovanje je bilo v velikem interesu civilne oblasti.
3.2.2.1 DELOVANJE OKUPACIJSKIH OB ČIN
Delovanje okupacijskih ob čin je bilo na za četku urejeno z ob činskimi komisarji, ki so vodili delovanje posamezne ob čine. Njihova naloga je bila, da so skrbeli za izvajanje odredb in zakonov v vsakdanjem življenju prebivalcev, ki jih je izdajal šef civilne uprave, vlada v Berlinu ali pa kar sam Hitler. Ob za četku okupacije so oblasti najprej ukinile vse dotedanje zakonske predpise, ki so urejali delovanje ob čin. Te so potem vodili od šefa civilne uprave imenovani ob činski komisarji, ki so lahko vodili eno ali ve č ob čin skupaj. Vsaka ob čina, ki je imela manj od 1000 prebivalcev, je lahko imela tudi svojega ob činskega komisarja, če krajevni razlogi niso omogo čali druga čne rešitve. Ta rešitev je bila dobrodošla za majhne občine, saj so se tem, da so tvorile skupen uradni okraj z skupnim ob činskim komisarjem, posledi čno zmanjšali vnaprej vsi stroški pri delovanju ob činske uprave. Dovoljeno jim je bilo imeti tudi skupno upravo. Skupni ob činski komisar je med drugim moral skrbel za krajevno policijske zadeve, skrbel za krajevno cestno policijo, tržno policijo in druge oblike varuhov reda in miru, v kolikor niso bili zaupani drugim pristojnim službam. Ti uradni okraji so bili, kolikor sem uspel razbrati iz virov, pravno gledano le okoliši, saj niso imeli statusa korporacije javnega prava ali ob činske zveze. Ve č ob čin skupaj pa je tvorilo okraje, te pa so vodili politi čni komisarji, ki jih je prav tako imenoval šef civilne uprave. Politi čni komisar je bil eden izmed ob činskih komisarjev v okraju. Na obmo čju Mežiške doline in Dravograda je bil oblikovan okraj z sedežem v Dravogradu in tu je imel svoj sedež tudi politi čni komisar. V ob činah, kjer niso imeli ob činskega komisarja je delovanje ob čine vodil deželni svetnik, to je bil vodja deželnega okrožja, kamor je spadala ob čina. Ob činski komisar je vodil vso upravo v ob čini, v kolikor ni bila posebej zaupana drugi oblasti. Prav tako je ob činski komisar imel možnost, da si je lahko sam nastavljal uradnike in namestnike, ki so mu pomagali in ga nadomeš čali. Prav tako je bil od ob čine, v katero je bil od deželnega svetnika nastavljen, pla čan. Vsak ob činski komisar je dobil od deželnega svetnika imenovane prisednike, ki so mu pomagali v samoupravnih zadevah ob čine. Praviloma so bili iz vrst doma čega prebivalstva in so
22 morali imeti nemško državljanstvo ter biti zvesti pristaši nacizma in nemštva, po ve čini so bili Nemci, tudi Slovenci, ki so dejavno sodelovali z Nemci. Znotraj okraja so lahko sestavili skupen gospodarski na črt in ustvarili skupen ra čun. Če pa je katera izmed ob čin v okraju dobila status nemškega ob činskega reda, druge pa tega statusa niso dobile, so jo civilne oblasti na višji instanci izvzele iz tega okraja in jo priklju čili drugemu okraju. 53 Vendar se to na slovenskem ozemlju ni zgodilo, saj so meje okrajev in kasneje okrožij po letu 1942 ostale nespremenjene, kljub temu, da niso vse ob čine dolo čenega okraja naenkrat imele statusa nemškega ob činskega reda. Tako je bilo tudi na obmo čju dravograjskega okraja, ko je ob čina Dravograd dobila status nemškega ob činskega reda dober mesec dni pred ob činami v Mežiški dolini. Še preden pa so ob čine dobile status nemškega ob činskega reda, je šef civilne uprave za zasedena obmo čja Koroške in Kranjske naredil reorganizacijo upravnih okrajev. Namesto njih je uvedel že prej omenjena deželna okrožja. Tri so bila na Gorenjskem (Kamnik, Kranj in Radovljica), medtem ko so Dravograd priklju čili koroškemu deželnemu okrožju v Wolfsbergu. Ob čine Guštanj, Prevalje, Črna na Koroškem in Mežica pa so priklju čili koroškemu deželnemu okrožju Velikovec. S tem so ob čine Mežiške doline in ob čino Dravograd popolnoma vklju čili v Gau Koroška in za njih uvedli enake predpise, kot so veljali v drugih nemških deželah. Hkrati s tem so jih izvzeli iz uprave zasedenih obmo čij. Eden od teh predpisov je bil tudi vpeljava nemškega ob činskega reda. Vpeljava nemškega ob činskega reda na zaseden ozemlju Koroške in Kranjske 26. 10. 1942, je naredila nekaj sprememb v upravi in delovanju ob čin. Pomenila je tudi še korak k združitvi zasedenih ozemelj z nemško državo. Podeljevanje nemškega ob činskega reda je bilo v pristojnosti šefa civilne uprave, ki je ta status podelil ob činam, ki so si zelo uspešno prizadevale za čimprejšnjo vklju čitev v nemško državo. Tako je podelitev tega statusa v uradnem listu šefa civilne uprave za zasedena obmo čja Koroške in Kranjske, v katerem je bila doti čna ob čina tudi imenovana, imela nek slavnostni pomen. To je za ob čino pomenilo veliko čast in priznanje, o dobrem delu za nemški narod in nemško državo; saj je bila tako sprejeta med ostale ob čine v nemški državi in bila njim enaka. Ob tej priložnosti so bili ponekod tudi uradno imenovani novi župani tistih ob čin, ki jih še niso imele, ponekod pa so še vedno ostali ob činski komisarji, če ni bilo primernega kandidata za župana. Nemški
53 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 14. November 1942, Stück 24, Durchführungsverordnung zur Verordnung über die einführung der Deutschen Gemeindeordnung in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains str. 202–208.
23 ob činski red so pridobile tudi ob čine v Mežiški dolini in Dravogradu. Občina Dravograd, kateri je šef civilne uprave podelil status nemškega ob činskega reda 8. 3. 1943 z veljavnostjo od 1. 3. 1943, je bila prva izmed ob čin na ozemlju Slovenske Koroške, ki ji je bil podeljen ta status. 54 V sredini meseca aprila istega leta, to čneje 13. 4. 1943 pa so pridobile od šefa civilne uprave status nemškega ob činskega reda tudi ob čine Črna na Koroškem, Mežica, Prevalje in Guštanj. 55 Med župani, ki so tedaj županovali v ob činah Mežiške doline in Dravograda, sem odkril župana Guštanja, in sicer je to bil Karel Osiander, po rodu Šlezijec, ki je županoval od 10. 4. 1941 do 8. 5. 1945. Njegov namestnik je od srede leta 1944 do 8. 5. 1945, ko je bil župan pri vojakih, bil Maksimiljan Husar Savodnik. Župan v Guštanju pred Osiandrom je bil Dominik Kotnik iz Dobrij, ki je županoval od 15. 10. 1933 do 9. 4. 1941. »V Črni je bil župan med vojno Anton Filipi č, njegov namestnik pa Franc Knez.«56 Črnjanski podžupan naj bi bil Ernest Prah. Župan na Prevaljah naj bi po ustnem pri čevanju v času okupacije bil Ernest Plešiv čnik, ki je bil na tem položaju ves čas vojne, razen med marcem in koncem decembra 1943, ko je bil v vojaški službi pri enotah SS. Naloga ob čin je bila, da so izvrševale in izvajale državne naloge, ki so jim bile zaupane z strani države, vlade ali šefa civilne uprave. Vsa obvestila za prebivalce so se v ob činah izdajala razli čno. V ob činah nad 10.000 prebivalcev so obvestila in odredbe izdajali v dnevnem časopisu, ki ga je dolo čil župan ali ob činski komisar. V ob činah z manj kot 10.000 prebivalci so izdajali obvestila na na čin javne razglasitve. Na čin, ki je bil do tedaj v uporabi, je lahko ostal v uporabi do 1. 4. 1943. Za prebivalce ob čine so se šteli vsi tisti, ki so imeli v tej ob čini svoje stalno prebivališ če in niso bili Judje ter so imeli pravico do volitev članov državnega zbora. Ob čani so postali tudi vsi tisti, ki so dobili razli čna nemška državljanstva, od navadnega nemškega državljanstva, preko nemškega državljanstva na preklic, do državljanstva zaš čitencev nemške države, samo da niso bili Judje, kar je posledica uvedbe Nürnberških rasnih zakonov, 20. maja 1938. Ti so dolo čali, da je vsakdo Jud, če je imel najmanj 3 dede, ki so bili Judje po narodnosti. Prav tako so smatrali za juda vsakega pripadnika judovske verske skupnosti, vsakega, ki je bil rojen v judovskem zakonu itd. Če je kateri izmed prebivalcev stanoval v ve čjih ob činah, je lahko imel status ob čana samo ene izmed teh ob čin. Civilna uprava
54 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 8. März 1943, Stück 3, Bekantmachung, betrefend die verleiung des Rechts der Deutschen gemeindeordnung an gemeinde Unterdrauburg, str.16. 55 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 13. April 1943, Stück 4, Bekantmachung, betrefend die verleiungdes Rechts der Deutschen gemeindeordnung an die gemeinden Gutenstein, Prävalli, Mieß und Schwarzbach, str. 21. 56 Ustni vir: Alojz Pristavnik, 4. 2. 2008, ob 12.15.
24 je razveljavila dotedanje statuse ob čin. Posledi čno so ukinili poimenovanja »krajevne ob čine, trške ob čine in mestne ob čine«, namesto tega so uvedli izraze, ob čine, mesta, trgi. Obstajala je tudi možnost izgube statusa ob čana, in sicer ga je lahko izgubil tisti, ki je bil obsojen zaradi hudodelstva. Prebivalci, če se niso strinjali z kakšno odlo čitvijo župana ali ob činskega komisarja so se lahko pritožili deželnemu svetniku (vodja okrožja v katerega je spadala posamezna ob čina) in nadalje k šefu civilne uprave, ki je bil zadnja pritožbena instanca in njegova odlo čitev je bila dokon čna in se zoper njegovo odlo čitev ni dalo pritožiti, niti je ni moglo preiskovati upravno sodiš če. Župani ali ob činski komisarji so z novim ob činskim redom pridobili ve čja pooblastila in ve čjo mo č odlo čanja, saj so prevzeli vse stopnje odlo čanja, ki so jih pred tem imeli ob činski sveti in ob činski odbori. Župan je lahko, brez omejitev glede na višino vrednosti, izdal dovoljenje za sklepanje pravnih poslov, ki so zadevali prodajo ali menjavo zemljiš č, za popravilo cest, trgov, pešpoti in vodotokov. Prav tako je župan lahko sam odobril gradnjo stanovanj, če so bila ta nujno potrebna, njihovo oskrbo z vrtovi, preskrbo s plinom, elektriko in njihov priklop na kanalizacijsko omrežje, če je njegova ob čina štela ve č kot 10.000 prebivalcev in zemljiš če ni bilo ve čje od 2.500 m 2, kar je bila zgornja meja dovoljene velikosti zemljiš ča v tem primeru. 57 Prav tako je lahko župan v ob čini z nad 10.000 prebivalci prosto prodajal ali menjaval zemljiš ča v njihovi vrednosti do 1.000RM, medtem ko je župan ob čine z manj kot 10.000 prebivalci lahko trgoval z zemljiš či v vrednosti 2.500RM, če ta ob čina ni bila mestno obmo čje. Tako tudi župan oziroma ob činski komisar ni bil voljen ampak izbran od šefa civilne uprave, ki je dolo čil tudi člane ob činskega sveta. Služba župana ali člana ob činskega sveta je bila poklicna in če so župana ali člana ob činskega sveta zamenjali ali je kako druga če odšel iz službe, je moral še 3 mesece prejemati isto pla čo kot dotlej, ko je bil še v službi. Naloga vsake ob čine, ki je dobila status nemškega ob činskega reda je bila, da je pripravila redni in izredni gospodarski na črt. V redni gospodarski na črt so se vpisovali vsi redni prejemki in izdatki, v izrednega pa prejemki od posojil, prejemki od prodaje imetja in drugi izredni prejemki. Po kon čanem letu 1942 so morale tudi te ob čine predložiti zaklju čne letne ra čune za leto 1942. Te zaklju čne ra čune so poslale k deželnemu svetniku, ki je bil vodja okrožja, v katerega je spadala ob čina in on jih je pregledal, saj je imel nadzor nad njimi. Višja nadzorna instanca od deželnega svetnika
57 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 14. November 1942, Stück 24, Durchführungsverordnung zur Verordnung über die einführung der Deutschen Gemeindeordnung in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 202–208.
25 je bil šef civilne uprave, ki je bil hkrati tudi najvišja nadzorna instanca, glede poslovanja ob čin. Ob čine so morale tudi na novo urediti knjigovodstvo in lo čiti blagajniške in naro čniške posle. Glavna naloga vsake ob činske uprave in ob činskega gospodarstva je bila, da so bili dolžni poskrbeti, da so ob činske finance prišle in ostale na zdravih temeljih, saj brez tega ni bilo možno imeti lastne ob činske samouprave, katera bi bila sposobna koristno služiti nemški državi, predvsem pa njenim prebivalcem. Posledi čno ob čine niso smele brez dovoljenja deželnega svetnika, ta pa ne brez dovoljenja šefa civilne uprave, najeti kakršnega koli posojila, saj je posojilo ob činam in njihovo zadolževanje lahko odobril samo šef civilne uprave.58 Je pa oblast zahtevala od ob činskih uprav, da so bile var čne z denarjem z ozirom na vojne razmere in da so se morale izogibati zadolževanju ter se raje posve čati nabiranju prihodkov.
3.2.3 DELOVANJE REPRESIVNIH ORGANOV
V tem poglavju bom nekoliko podrobneje opisal delovanje represivnih organov nemške oblasti. V to ne bom posebej zajemal rednih oddelkov nemške vojske, saj so nemški vojaki, mišljeni so tisti, ki so bili tu nastanjeni, pomagali pri delovanju ostalih represivnih in drugih civilnih organov. Šele leta 1943 so na obmo čje Mežiške doline in Dravograda prvi č po nemškem napadu na Jugoslavijo prispele prve enote redne nemške vojske. Do tedaj oddelkov redne nemške vojske oziroma »Wehrmacht-a« na tem obmo čju ni bilo. Te prve enote so bile nastanjene v Črni in sicer je bila to 1. četa 622. bataljona deželnih strelcev. Sem jo je poslalo oborožitveno poveljstvo, da bi zaš čitila rudnik Mežica pred partizanskimi napadi. Junija, istega leta, je bila postavljena na Prevalje motorizirana četa »Alpenland« , v Mežici 2. vod 4. čete 611. bataljona deželnih strelcev (32 mož) in v Guštanju 4. četa 611. bataljona, ki je štela 80 mož. 15. novembra 1943 so te enote odšle, zamenjale pa so jih enote 18. mejne čete 13. mejnega odseka. Te mejne enote so ostale na tem obmo čju do konca vojne z nekaterimi spremembami. 59 Vse te enote in tudi druge, ki so jih nadomestile, so bile nastanjene v vojašnicah, ki so jih postavili posebej v ta namen, bodisi so uporabljali prostore bivših osnovnih šol
58 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 14. November 1942, Stück 24, Durchführungsverordnung zur Verordnung über die einführung der Deutschen Gemeindeordnung in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 202–208. 59 Marjan Linasi, Kako je nemški okupator ocenjeval razmere v Mežiški dolini 1941–1945, Koroški zbornik 3, Ravne na Koroškem, 2001, (dalje Linasi,…), str. 63, 64.
26 ali drugih stavb. Kot pravo vojašnico sem med viri našel samo tisto, ki so jo uredili na obmo čju nekdanjega taboriš ča ruskih vojnih ujetnikov v Črne čah. Katera enota je bila tam nastanjena mi ni uspelo izvedeti, je pa možno, da je bila tam nastanjena enota »Grenzwachkompanie XVIII/20 oziroma vod 18. čete 20. mejnega odseka«. Ta enota je bila po vsej verjetnosti nastanjena na tem obmo čju, saj je varovala železniško progo med Dravogradom in Prevaljami. En vod te enote je operiral na obmo čju Dobrij, drugi vod pa je bil nastanjen na Prevaljah in je nadziral gornji del železniške proge.60 Da je ta enota v resnici delovala na tem obmo čju, govori poro čilo orožniške postaje Guštanj iz dne 31. 5. 1944, ko je bila ta enota napadena pri železniškem mostu na Dobrijah. Nekatere enote so se zelo hitro menjavale med seboj, še posebej veliko pa jih je bilo ob koncu vojne, ko so se nemške vojaške enote in njihovi zavezniki umikali čez ta del Koroške proti severni Koroški pred napredujo čo Jugoslovansko armado. Tudi na obmo čju Mežiške doline je bil poskus ustanovitve nekakšnih vaških straž, po vzoru vaških straž iz ljubljanske pokrajine. »Ta poskus je pod pokroviteljstvom nemških oblasti vodil partizanski dezerter Gutovnik-Aga. Ta je imel namen organizirati podobne enote vaških straž, vendar mu to ni uspelo in po pri čevanju doma činov, ni pridobil niti enega pristaša.« Tako da je njegov poizkus klavrno propadel. 61
3.2.3.1 DELOVANJE TAJNE DRŽAVNE POLICIJE (GESTAPO)
Kmalu po za četku okupacije, je nemška oblast tudi na zasedenem ozemlju vzpostavila delovanje Tajne državne policije ali Gestapo 62 . Sedež gestapa za dravograjski okraj, kamor je spadala tudi Mežiška dolina, je bil do 15. julija 1941 v Dravogradu. To je bila izpostava gestapovske centrale v Celovcu. Po tem datumu je bil sedež gestapa na Prevaljah, in sicer do 21. januarja 1944, ko so sedež Gestapa spet prenesli v Dravograd. Po tej, zadnji selitvi urada v Dravograd, so sodelavci Gestapa prostore na Prevaljah in v nekdanjem hotelu Rimski vrelec v Kotljah uporabljali samo ob časno ob ve čjih akcijah. Na čelnik gestapa za celotno zasedeno obmo čje je bil SS- Sturmbannführer dr. Hans Bauer, ki je bil vodja oddelka III (Gestapo) v Uradu
60 Linasi, str. 63, 64. 61 Prav tam. 62 GESTAPO = Geheime Staatspolizei, oziroma varnostna in kriminalisti čna policija po slovensko (vir: Slovenska novejša zgodovina 1848-1992, knjiga 1, Inštitut za Novejšo zgodovino, Ljubljana, 2005, str. 582. (dalje: Slovenska novejša…)).
27 Komandanta varnostne policije in varnostne službe (SD 63 ) za zasedena obmo čja Koroške in Kranjske. 1942 leta so obmo čje Mežiške doline in Dravograda izlo čili iz civilne uprave na Bledu ter ga direktno priklju čili k deželi Koroški. Posledi čno izpostava Gestapa na Prevaljah ni bila ve č direktno podrejena sedežu Gestapa za zasedena ozemlja na Bledu, ampak je bila direktno podrejena sedežu Gestapa v Celovcu. Kljub priklju čitvi Dravograda k okrožju Wolfsberg in Mežiške doline okrožju Velikovec, je izpostava Gestapa še nekaj časa ostala na Prevaljah, kjer so tudi imeli svoje zapore. Ti so bili še v Dravogradu, v kletnih prostorih stavbe, kjer je bil sedež okraja. Tam je bilo pet zaporniških celic. Peta je bila celica smrti. Šef dravograjskega Gestapa je bil po pri čevanjih neki Platzer. 64 Kmalu po za četku nemške okupacije, so sodelavci Gestapa aprila v akciji proti vodilnim Slovencem aretirali 61 oseb, od tega 19 duhovnikov. »Zaradi drugih re či, kot so bili neprihod na delo, zavrnitev služenja vojske, zavrnitev dela, zaradi tihotapstva, ilegalnega pre čkanja meje, Nemcem in nemški državi sovražnega po četja, ob čevanja s Poljaki, osumljenja špijonaže ter dezerterstva v jugoslovanski vojski so aretirali še 17 ljudi, kar je skupaj zneslo 79 oseb.«65 V Mesecu juniju pa so aretirali še dodatnih 5 oseb. Gestapovci so, poleg delovanja v zaporu, delovali tudi na terenu, kjer so iskali predvsem aktiviste in sodelavce Osvobodilne Fronte. Pri teh akcijah so jim bili v veliko pomo č pripadniki drugih oboroženih formacij, od enot SA, wermanšafta in orožnikov, do enot SS, »raztrgancev« in oddelkov redne nemške vojske. Z vsemi sredstvi so hoteli ljudi odvrniti od sodelovanja z OF, čeprav so pri tem uporabili najbolj krute metode. Posledi čno so se velikokrat znesli nad nedolžnimi kmeti, ki niso imeli ni č kaj dosti skupnega s partizani in OF kakor to, da so jim kdaj dali hrano ali pa še tega ne. Brez kakršnih koli dokazov in dejstev so požigali doma čije v okolici Dravograda in v Mežiški dolini, njihove prebivalce pa so v ve čini primerov kar postrelili ali pa zaklali s sekirami in drugim orodjem, kakor da bi pri tem šlo za živali in ne za ljudi. Stvari in predmete, ki so imeli vsaj malo vrednosti so pobrali, kmetijska poslopja pa zažgali, trupla pobitih ali pa njihove ostanke, so zmetali v ogenj, saj so hoteli na tak na čin zabrisati sledi za seboj. Odvlekli so vso živino, vso ostalo hrano in predvsem žganje, ki so ga, po pri čevanjih ujetnikov dravograjskega zapora, v njem imeli shranjenega v ve č
63 SD = Schutzdienst, oziroma varnostna služba, ki je imela obveščevalne naloge (vir: Slovenska novejša…, str. 582). 64 Ivan Petrov, Moriš če Dravograd (Tretja dopolnjena izdaja), Dravograd, 2007, (dalje Petrov,…), str. 23, 24. 65 Arhiv Slovenskega znanstvenega inštituta Celovec (dalje ASZI), Lageberichte jan. 1940–dez. 1941.
28 sodih. To žganje so potem tudi zapornikom vlivali na rane in ga uporabljali kot sredstvo mu čenja. Še posebej zverinsko in brez kakršnega koli usmiljenja so mu čili vse ujete partizane in aktiviste OF, katerih je le okoli 20 prišlo živih iz zapora v Dravogradu. Zadnja leta vojne je bila naloga gestapovske centrale v Dravogradu samo ena. Ta je bila zasledovati, čimbolj izslediti in uni čiti partizane ter njihovo odporniško gibanje in zajeti čim ve č njihovih privržencev, hkrati pa v kali uni čiti vsak odpor doma činov. »Tako so bili gestapovci v skupinah poslani po terenu na »hajke«, da bi izsledili partizane, a jim po vsej verjetnosti ni bilo toliko do tega, kot pa do ropanja in požiganja ter do žganja, mesa in slanine.«66
3.2.3.2 DELOVANJE ENOT SA
Medtem je NSDAP na slovenskem ozemlju že zelo zgodaj organizirala enote SA (Sturmabteilung). Mežiška dolina je skupaj z Dravogradom spadala v organizacijo SA- Gruppe Südmark, katere glavni vodja je bil SA-Gruppenführer Arthur Niebbe, šef njegovega štaba pa je bil SA-Brigadeführer dr. Lorenz Ohrt. 67 Za Mežiško dolino in Dravograd je bila zadolžena SA brigada 97 v Celovcu, katere poveljnik je bil prav tako SA-Brigadeführer Franz Beck. Ko je bil februarja leta 1942 ukinjen vermanšaft, so njegove enote v Mežiški dolini preoblikovali v enote SA, ki jih je vodil SA- Standartenführer Welz. Med okupacijo je v Mežiški dolini delovalo 15 oddelkov SA, kateri so bili vklju čeni v 97 brigado SA v Celovcu. Po podatkih, ki jih je v Koroškem zborniku navedel Marjan Linasi, sem zasledil, da so bili Sturm oddelki v vseh ve čjih krajih po Mežiški dolini. »Sturm oddelek v Črni je avgusta 1943 štel 20 pripadnikov, novembra istega leta pa se je njegovo število pove čalo na 49 mož in Sturm oddelek, ki je deloval v Mežici in je aprila 1944 štel 80 mož .«68 Koliko mož sta štela Sturma v Guštanju in na Prevaljah, mi v tem času ni uspelo ugotoviti.
3.2.3.3 DELOVANJE ENOT SS
Enote SS, ki so bile sestavljene iz prostovoljcev, so bile zelo znane po svoji krutosti in ne človeškosti. Že njihov simbol na vojaški kapi, ta je bil človeška lobanja,
66 Petrov, 23, 24. 67 Ferenc, Qullen ..., Grundsätzliche Weisung Nr.1 der SA-Gruppe Südmark für die Organisation und Ausbildung der Wehrmannschaften in den besetzten slowenischen Gebieten, str. 190–195. 68 Linasi, str. 66.
29 pove vse. Na celotnem južnem Koroškem je bil med SS enotami nastanjen le 13. SS- policijski polk/regiment. Leta 1942 je bila ta enota sprva ustanovljena še na obmo čju Sovjetske zveze in je bil sestavljena iz štaba, voda za zvezo, treh lahkih in ene težke čete. Enota je vsebovala še eno strelsko četo in po vsej verjetnosti tudi še pionirski vod, četo oklepnih tovornjakov in četo tankovskih lovcev. »Ena četa tega polka je bila oborožena s 30–40 brzostrelkami, z dvema težkima strojnicama, z 20 lahkimi strojnicami, s težkim in lahkim minometom ter protitankovskim orožjem.« 69 22. aprila 1944 je bil v Borovlje/Ferlach nastanjen 13 SS-policijski polk in njegov drugi bataljon, 1. bataljon so kasneje premestili v Železno Kaplo, njegov tretji bataljon pa v Pliberk. 70 Polk je bil neposredno podrejen poveljniku redarstvene policije Alpenland, ki je imel svoj sedež v Celovcu. Njegovo podro čje delovanja se je raztezalo vse od Roža do Mežiške doline. Prvi in drugi bataljon tega polka sta ostala vse do konca vojne na Koroškem, medtem ko je bil tretji bataljon za nekaj časa prestavljen na Štajersko, da bi pomagal prepre čiti prodor Rde če armade na ozemlje Avstrije. Poveljnik polka je bil do konca vojne Hans Fleckner in je aprila 1944 prevzel poveljstvo protipartizanskega boja na Koroškem po ukazu Erwina Rösenerja 71 . Takrat so pod njegovo poveljstvo prišle vse orožniške, policijske in druge pomožne enote, tudi tiste, ki so se nahajale na obmo čju Mežiške doline in Dravograda. Ko pa je Koroška postala zaš čiteno obmo čje oziroma tako imenovani »Schutzgebiet« , so pod poveljstvo Fleknerja prišli tudi pripadniki delov 418. in 438. divizije za posebno uporabo. 72 Drugih podatkov o enotah SS v Mežiški dolini in Dravogradu nisem uspel zaslediti, so pa gotovo ob umikanju nemških vojaških enot, maja 1945 skozi Mežiško dolino in Dravograd, bile zraven tudi druge SS enote.
3.2.3.4 DELOVANJE ENOT WERMANŠAFT
Nemška država je z nasilno okupacijo slovenskega dela ozemlja, hotela le-to ponem čiti in prevzgojiti v nacionalsocialisti čnem duhu. Za dosego tega cilja so uporabili naslednje orodje. Na zasedenih obmo čjih Koroške in Kranjske ter spodnje Štajerske zaživeli dve nacisti čni organizaciji, in sicer Steirischer Heimatbund oziroma
69 Linasi, str. 64, 65. 70 ASZI, Lageberichte 1944 II. 71 Erwin Rösener = Je bil esesovski in policijski general ter višji vodja SS in policije v 18. vojaškem okrožju z sedežem v Salzburgu, ki je od decembra 1941 do zloma nemškega rajha maja 1945, usklajeval delovanje varnostne, kriminalisti čne in redarstvene policije na obmo čju tega vojaškega okrožja. Pod to okrožje so spadala tudi vsa slovenska zasedena ozemlja (vir: Slovenska novejša…, str. 582). 72 Linasi, str. 64, 65.
30 Kärntner Volksbund ali Koroška ljudska zveza. Ti organizaciji sta imeli nalogo popolnoma ponem čiti prebivalce in čim prej vklju čiti zasedena ozemlja v nemški rajh. Vsi prebivalci, kateri so se odlo čili za vstop v ti dve organizaciji, so s tem izkazali privrženost nemški državi in njenemu sistemu. Tako se je skoraj 97% vsega prebivalstva prijavilo za vstop v ti dve organizaciji in veliko se jih je, kot je ugotavljal nemški okupator, prijavilo zgolj iz strahu pred izselitvijo, saj so upali, da se bodo tako izognili morebitni izselitvi ali izgonu. 73 Naloge teh dveh organizacij v zvezi s slovenskih prebivalstvom so bile zelo jasne in so zajemale vse plati človekovega življenja. Za uspešno izvajanje nalog sta morali organizaciji sodelovati z državnimi uradi na posameznih podro čjih. Že prva naloga, ki sta jo morali izpolniti, je bila ta, da sta bili dolžni pomagati pri odstranitvi vseh rasno neprimernih in politi čno nezanesljivih ljudi iz dežele, druga naloga je bila, da sta morali razširjati nemško govorico in jezik z vsemi mogo čimi sredstvi. Kot tretjo nalogo sta morali vzbuditi v ljudeh ob čutek za novo domovino, ob čutek do dežele Štajerske in Koroške in ob čutek povezanosti z državnima Gau Štajerska/Steiermark in Gau Koroška/Kärnten. Preko tega pa bi se potem ljudje vklju čevali v nemško družbo in sprejeli tudi nacisti čno ideologijo za svojo. Četrta naloga je bila, ki sta jo imeli obe organizaciji je bila zvišanje življenjskega standarda z gospodarskimi ukrepi, hkrati pa poudarjanje nacisti čnega razumevanja dela, krvi in zemlje. Peta naloga je bila ta, da sta morali organizaciji dejavno vzgajati in vzgojiti moški del prebivalstva v nacionalsocialisti čnem duhu znotraj enot wermanšafta. Kot zadnjo pa sta imeli nalogo, da vzgajata mladino v nacionalsocialisti čnem duhu znotraj mladinskega dela. Znotraj tega okvirja in teh nalog je bila naloga SA vodenje, vzgoja in usposabljanje vsega moškega dela prebivalstva v wermašaftih Štajerske domovinske zveze in Koroške ljudske zveze. 74 Kot smo že na za četku spoznali, so enote wermanšafta tesno povezane z delovanjem Koroške ljudske zveze na Koroškem. Da bi lahko usposabljali in vzgajali prebivalstvo v wermanšaftih so jih morali najprej vzpostaviti. Enote wermanšaft so bile po vklju čenosti v nemški sistem na enakem nivoju kot enote SA. 75 Te so ob za četku okupacije, od 17. 4. 1941 do 15. 5. 1941, kot pomo č policijskim enotam delovale na terenu. Najprej so obmo čje, kjer so nameravali ustanoviti wermanšaft, organizacijsko
73 Ferenc, Nacisti čna…, str. 760. 74 Ferenc, Qullen …, Grundsätzliche Weisung Nr.1 der SA-Gruppe Südmark für die Organisation und Ausbildung der Wehrmannschaften in den besetzten slowenischen Gebieten, str. 190–195. 75 Prav tam.
31 razdelili na posamezne dele. Na vsakem obmo čju je za delo wermanšafta bil odgovoren njegov vodja in njemu je bil podrejen celoten wermanšaft na tistem obmo čju. Na Štajerskem je bil to SA-Standartenführer Franz Blasch s sedežem v Mariboru. Za zasedena obmo čja Koroške in Kranjske pa je bil to SA-Brigadeführer Franz Beck, ki je zasedel ta položaj 25. 6. 1941 in je na svojem položaju ostal do razpustitve enot wermanšaft na tem obmo čju jeseni 1942. Na za četku okupacije so na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske ustanovili 3 Standarte, in sicer po eno v Radovljici, po eno v Kamniku in po eno v Kranju. Poleg tega so v Mežiški dolini vzpostavili samostojen Sturmbann oddelek. Te Standarte so bile sestavljene iz Sturmbann oddelkov, kateri so pokrivali posamezne okraje in tako je bilo v Mežiški dolini, kjer je en Sturmbann oddelek pokrival celoten okraj. Sturmbann oddelki so bili sestavljeni iz posameznih Ortsgruppen, po slovensko na krajevnih skupin in te skupine so lahko delovale samo vsaka na svojem obmo čju, niso pa smele posegati v obmo čje, ki ga je pokrivala druga enota. 76 Wermanšaftski oddelek Standarte je pokrival celotno okrožje, po čemer lahko sklepam, da je moral biti to števil čno kar velik oddelek. Poznali so tudi izobraževanja in usposabljanja za vodje oddelkov, ki so trajala 14 dni in jih je moral opraviti vsak bodo či vodja svoje skupine. Kot posebnost naj omenim, da so tudi znotraj enot wermanšaft organizirali po vzoru drugih vojaških enot lasten orkester, ki so ga sestavljali pripadniki posamezne enote. Glede na predelano gradivo o enotah wermanšaft lahko trdim, da so bile te enote nekakšna polvojaška podorganizacija znotraj Koroške ljudske zveze. »V wermanšaft je bilo vklju čenih okoli 250-300 prebivalcev Mežiške doline, ki so ob vrhuncu wermanšafta tvorili kar 15 sturmbann oddelkov.« 77
3.2.3.5 DELOVANJE OROŽNIŠTVA
Med okupacijo je v Mežiški dolini in v Dravogradu z okolico delovalo orožništvo, ki je varovalo civilno upravo in je izvajalo policijske naloge, to je, da so skrbeli za javni red in mir. Na za četku so bile orožniške postaje samo v ve čjih krajih v velikovškem okrožju. Kasneje skozi leta vojne pa se je njihovo število pove čalo tako, da je že skoraj vsaka malo ve čja vas imela svojo orožniško postajo. Vzrok za takšno
76 Ferenc, Qullen …, Grundsätzliche Weisung Nr.1 der SA-Gruppe Südmark für die Organisation und Ausbildung der Wehrmannschaften in den besetzten slowenischen Gebieten, str. 190–195. 77 Linasi, str. 66.
32 pove čanje leži v tem, da se je v letu 1942 za čelo tudi na Koroškem naglo širiti partizansko gibanje, ki je povzro čalo civilnim lokalnim oblastem veliko preglavic in da bi nekaj proti temu ukrenili so se odlo čili pove čati število orožniških postaj na terenu. Sama organiziranost orožništva je bila podobna organiziranosti ostalih oboroženih formacij. V Celovcu, kjer je bil sedež orožništva za gau Koroška se je njegov vodja imenoval Komandant orožništva pri državnemu mestnemu upravitelju v Celovcu oziroma »Komandeur der Gendarmerie beim Reichsstatthalter in Klagenfurt« . On je poveljeval okrožnim orožniškim uradom, ki so bili na vseh sedežih deželnih okrožij na Koroškem. »To je bil polkovnik orožništva Rudolf Handl, za njim pa je bil polkovnik orožništva Ömler.«78 Ti okrožni uradi so bili torej v Beljaku/Villach-u, v Celovcu, v Velikovcu in Wolfsbergu. Te so vodili okrožni orožniški vodje ali »Gendarmeriekreisführer« . Tem okrožnim uradom so bile podrejene orožniške postaje na terenu. Te pa so vodili vodje teh orožniških postaj ali »Gendarmeriepostenführer« . Vsaka orožniška postaja je imela tudi svoj delokrog, intervencijsko podro čje oziroma svoj delovni okoliš, ki so ga imenovali »Gendarmerie-Einsatzgebiet« . Obseg teh orožniških okrožij in orožniških postaj se je ponavadi ujemal z upravno-politi čno razdelitvijo dežele Koroške. Orožniške postaje so ponekod imele tudi orožniška oporiš ča, in sicer na bolj odro čnih krajih svojega delokroga. V svoji diplomski nalogi bom naštel samo orožniške postaje, ki sem jih zasledil v dokumentih in so spadale pod okrožni orožniški urad v Velikovcu. V letu 1941 je bilo do napada na Jugoslavijo v velikovškem orožniškem okrožju 13 orožniških postaj. Te so bile v Šmihelu nad Pliberkom/St.Michael, v Pliberku/Bleiburg, v Djekšah/Diex, v Železni Kapli/Eisenkappel, v Sin či vesi/Kühnsdorf-u, v Srednjih Trušnjah/Miterttrixen-u, v Poto čah/Bach, v Grebinju/Griffen-u, v Miklauzhof-u, v Dobrli vasi/Eberndorf-u in v Globasnici/Globasnitz-i. Po vzpostavitvi nemške civilne uprave na zasedenih obmo čjih Koroške in Kranjske pa so orožniške postaje kasneje ustanovili tudi v Črni, Mežici, na Prevaljah, v Guštanju in Dravogradu. Torej v ve čjih krajih. V poro čilu orožniške postaje Pliberk iz dne 25. 11. 1941 zasledimo, da so morali orožniki nadzorovati tudi nekdanjo jugoslovansko-avstrijsko mejo. V poro čilu piše, da so se ljudje zelo pritoževali nad policijskimi kontrolami na meji z Mežiško dolino, saj niso pri čakovali podobnih kontrol. Zato so ljudje z navdušenjem in odobravanjem sprejeli ukinitev policijskih mejnih kontrol na nekdanji meji z Mežiško dolino. Do tedaj so bile policijske mejne
78 Linasi, str. 61 – 63.
33 kontrolne to čke na Grablje/Grablach (današnji mejni prehod Holmec, opomba avtorja), na Blecksattel in na železniški postaji v Pliberku. Torej je morala biti mejna kontrola odpravljena v mesecu novembru 1941. Po ukinitvi teh kontrol je tudi v mese čnih orožniških poro čilih izginila rubrika dogajanje ob meji. V letu 1942 se je število orožniških postaj v okrožju Velikovec še pove čalo, predvsem zaradi pogostejšega pojavljanja partizanov. Se je pa v šolsko stavbo osnovne šole Lokovica, maja 1942, vselila nemška policija, kot navaja avtor šolske mape Osnovne šole Lokovica, in tam ostala do konca vojne. Pri tem je šlo verjetno za orožniško postajo na Holmcu, ki jo je vzpostavilo glavno orožniško poveljstvo v Velikovcu, zaradi ve čjega obsega delovanja partizanov na tem obmo čju. Tako je v za četku leta 1942 delovala že orožniška postaja Ruda/Ruden, od katere je najstarejše ohranjeno poročilo iz dne 24. 1. 1942. Od za četka avgusta 1942 je zagotovo delovala tudi orožniška postaja Črna na Koroškem, kar kaže poro čilo iz 10. 8. 1942. Njen vodja je bil Wolfgang Vrak. O vzpostavitvi nove orožniške postaje v Črni govori tudi poročilo gestapovske izpostave na Prevaljah iz dne 11. 8. 1942. V tem poro čilu, ki ga je gestapovska izpostava posredovala ob činskemu komisarju v Črni, ta ista izpostava svetuje, da se lahko pri boju proti partizanom orožniška postaja poveže z enotami SA na Prevaljah. Gestapovci so ocenjevali, da bi potrebovali od 20 do 30 mož. To število naj bi zadostovalo za pregon partizanov. V avgustu leta 1942 je bila ustanovljena tudi orožniška postaja Mežica, kar izvemo iz poro čila iz dne 2. 9. 1942. Tudi v Mežici so ustanovili to orožniško postajo, zaradi pojava partizanov in v boju proti njim so sodelovale enote SA, NSKK 79 in SS. »Vodja SS enot je bil SS-Unterscharführer Hans Pratnekar iz Mežice (Ta je zabeležen v poro čilu mežiške orožniške postaje iz sklopa orožniških poro čil, ki so shranjena v ASZI, Lageberichte 1943 I., opomba avtorja).« Prav tako v avgustu leta 1942 sta bili najkasneje ustanovljeni orožniški postaji Guštanj in Prevalje. Slednjo je vodil Franz Wieshaupt. Najpozneje, 15. novembra 1942, pa so ustanovili tudi orožniško postajo Jezersko/Seebergsattel. Prvo poro čilo, ki govori o delovanju dravograjskega orožniškega oddelka je iz dne 20. 1. 1943. V poro čilu piše, da so orožniki na obmo čju Dravograda sodelovali skupaj z gestapovsko izpostavo v Dravogradu in z izpostavo Državne kriminalisti čne policije v Dravogradu. 80 V letu 1943 je zagotovo delovala tudi orožniška postaja Libeli če/Leifling. Obe orožniški postaji, Dravograd in Libeli če, sta spadali v orožniško okrožje Wolfsberg.
79 NSKK = Natoinalsozialistisches Kraftfarzeugkorps 80 ASZI, Lageberichte jan. 1942–jan.1943.
34 Prav tako je v tem letu zagotovo delovala tudi orožniška postaja Bad Vellach in Stari vesi/Altendorf, od katere je ohranjeno poro čilo iz dne 2. 6. 1943. Prav tako so v tem letu zagotovo delovale tudi orožniška postaja Holmec; njeno najstarejše ohranjeno poro čilo je iz 24. 6. 1943, vendar se je v šolsko stavbo na Holmcu že maja 1942 vselila enota orožnikov, saj je bila verjetno že tega leta ustanovljena orožniška postaja na Holmecu in orožniška postaja Libu če/Loibach, njeno najstarejše poro čilo pa je iz dne 2. 7. 1943. 81 V letu 1943 sta zagotovo tudi že delovali orožniški postaji Sele/Zell-Pfarre, njeno najstarejše poro čilo je iz dne 6. 12. 1943 in orožniška postojanka Obirsko/Ebriach, katere poro čilo je iz dne 17. 11. 1943. 82 V letu 1944 sta, po mojih podatkih, delovali še dve novi orožniški postaji. To sta bili orožniška postaja Dob pri Pliberku/Aich bei Bleiburg, od katere je prvo ohranjeno poro čilo iz dne 18. 5. 1944 in orožniška postaja v Škocjanu/St.Kanzian bei Kühnsdorf, od katere pa je prvo poro čilo iz dne 18. 5. 1944. V letu 1944 so v organiziranosti orožniških postaj nastale nekatere spremembe, in sicer so se intervencijska podro čja »Einsatzgebiet« preuredila v intervencijske odseke. V takšen odsek je spadalo ve č orožniških postaj. Tako je bil za Mežiško dolino takšen odsek v Pliberku, v katerega so spadale orožniške postaje Pliberk, Železna Kapla, Altendorf, Ruda, Miklauzhof, Mežica, Črna, Prevalje, Guštanj, Dobrla vas in Galicija, slednja je za čela z delovanjem prav v letu 1943. Seveda pa so tudi ti intervencijski odseki bili razdeljeni v pododseke, saj sem v virih zasledil orožniški intervencijski pododsek Dobrla vas/Eberndorf. 83 Za Mežiško dolino so ustanovili svoj intervencijski pododsek s sedežem na Prevaljah. V kateri intervencijski odsek sta spadali orožniški postaji Dravograd in Libeli če pa nisem uspel zaslediti. Decembra 1943 so tudi te intervencijske odseke reorganizirali in v okviru orožniškega pododseka ustanovili udarno skupino Mežiška dolina. Orožniške postaje Črna, Mežica, Prevalje in Guštanj so morale vanjo prispevati, v primeru alarma, po enega oficirja in sedem mož. Po mnenju dr. Marjana Linasija je vsaka skupina od svoje postaje dobila dve brzostrelki, puške, zadostno koli čino streliva, vsak orožnik pa je za povrh dobil še eno ro čno bombo in poljsko opremo. 84 Zaradi vse pogostejših napadov partizanov v letu 1944, je koroški gauleiter dr. Friedrich Rainer ustvaril in organiziral Akcijski štab za uni čevanje banditov pri poveljstvu orožništva za Koroško, oziroma »Einsatzstab für die Bandenbekämpfung« .
81 ASZI, Lageberichte 1943 I. 82 ASZI, Lageberichte 1943 II. 83 ASZI, Lageberichte 1944 III. 84 Linasi, str. 62.
35 Štab je za čel s svojim delom 1. 4. 1944, na čelnik štaba pa je postal poveljnik koroškega orožništva Rudolf Handl, ki je celotno obmo čje južne Koroške skoraj eno leto pred tem, to čneje 29. 5. 1943, razdelil na dva intervencijska odseka ali po nemško »Einsatzabschint« – kratica »EA«. Sedež prvega odseka je bil v Pliberku, kjer je njegov vodja postal stotnik orožništva Wilibald Krause. Sam vodja odseka se je imenoval »Abschnittsführer«. Sedež drugega odseka je bil v Borovljah/Ferlach, njegov vodja pa je prav tako postal stotnik orožništva Max Rigerl. Znotraj teh odsekov so se lahko ustanovili in vzpostavili tako imenovani pododseki ter nove orožniške postaje in postojanke, odvisno od tega, kakšne so bile na določenih krajih in obmo čjih potrebe. Orožniške postaje so morale pri zasledovanju in iskanju ter pri usklajevanju akcij proti partizanom tesno sodelovati z ostalimi represivnimi organi, kot so bili Gestapo, enote SS, enote redne nemške vojske in druge. Tako sta bila tudi Boroveljski in Pliberški odsek razdeljena na pododseke. Je pa v letu 1944 prišlo spet do reorganizacije orožništva, in sicer se je s 1. 6. 1944 vzpostavilo enotno vodstvo obeh intervencijskih odsekov, oba odseka sta se ukinila, pododseki pa so se preimenovali v oddelke ali »Abteilungen« po nemško. Vsaka orožniška postaja je pokrivala dolo čen teritorij, ki se je ponavadi pokrival z ob činskimi mejami, ta teritorij pa so še naprej razdelili na obhodna obmo čja ali »Begehungraum« .85 Glede na prej omenjene orožniške postaje, o katerih pri čajo njihova ohranjena poro čila, so lahko bile ustanovljene veliko prej, kot pa samo mesec dni pred datumom najstarejšega ohranjenega poro čila. In tudi števil čno zasedene so bile orožniške postaje zelo razli čno. Orožniki so po zahtevah gestapa zbirali podatke o družinskih članih talcev, komunistov in pobitih partizanov in na podlagi podatkov so priporo čali, koga morajo premestiti v koncentracijsko taboriš če. Seveda so pri tem odkrivali ali pa hoteli odkriti čim ve č partizanskih sodelavcev, kar pa je velikokrat vodilo do spopadov s partizani, po drugi strani pa do streljanja talcev in požiga kmetij. Na delovanje orožnikov je bila vezana tudi tako imenovana »Landwacht« oziroma deželna straža, kar je bilo ime za enoto, ki so jo sestavljali alarmni oddelki in ki je bila razširjena v vseh krajih v Mežiški dolini. Po podatkih Marjana Linasija je postaja deželne straže v Črni, avgusta leta 1942 štela 203 pripadnike, novembra istega leta pa že 242 pripadnikov. V Mušeniku je enota štela 23 mož, prav toliko tudi v Heleni, v Mežici 137, na Prevaljah 128 na Lešah 57 in v Dobji vasi 12 mož. Postaji Leše in Dobja vas sta bili februarja leta
85 Linasi, str. 62, 63.
36 1944 združeni, maja 1944 pa je bila tudi ta postaja, ki je štela 48 mož ukinjena. V Guštanju je tudi delovala postaja deželne straže, in sicer je štela 216 mož, v Kotljah 7 mož in na Zelen bregu 6 mož. Te enote so patruljirale po terenu v skupinah po 10 mož skupaj. 86
3.2.3.6 DELOVANJE ENOT GFP (GEHEIME FELD POLIZEI), »RAZTRGANCEV« IN OSTALIH OBOROŽENIH ENOT
V boj proti partizanom so vklju čili celoten aparat SS, poveljstvo varnostne službe, kriminalne policije in varnostne policije, civilno upravo, orožnike ter vojsko. Nemška vojska je imela znotraj svoje sestave tudi lastno tajno policijo GFP- Geheime Feldpolizei. Enota GFP, ki je pokrivala obmo čje Mežiške doline in Dravograda je štela 20 članov, dolo čena je bila že leta 1940 v Celovcu, kasneje je imela sedež v Dravogradu. 87 Ta se je povezala z doma čimi nacisti čnimi agenti v Dravogradu in z drugimi iz drugih krajev Mežiške doline. Ko so Nemci ugotovili, da se je pri čel na okupiranih obmo čjih oborožen upor pod vodstvom KPJ, so v kratkem času organizirali opazovalno in obveš čevalno službo za zbiranje podatkov o upornikih. Vzpostavili so mrežo agentov, s pomo čjo katerih so spremljali gibanje partizanskih enot. Z grožnjami taboriš ča so silili doma čine, da so zbirali podatke o članih OF ter o partizanskem delovanju. »Ve čkrat so kakega svojega agenta vklju čili v partizansko enoto ter tako dobivali podatke o akcijah in namerah.«88 Poleg drugih enot so nemške oblasti organizirale tudi raztrgance, ki so jih urili na te čajih, potem pa so jih poslali po skupinah po gozdovih, da so zasledovali partizane. Navadnim ljudem so se predstavljali kot partizani, da bi tako odkrili zaveznike OF. Pripadnike te skupine so velikokrat pridobili izmed tistih, ki so dezertirali iz partizanov. Po virih sode č, naj bi to formacijo organiziral Gestapo in jo uporabljal ob svojih zasledovalnih akcijah proti partizanom. 89 Med oboroženimi enotami naj omenim tudi »Werkschutz«, ki je bila oborožena formacija in kot že samo ime pove, je imela za svojo primarno nalogo varovanje industrijskih objektov za proizvodnjo orožja pred akcijami partizanov. Pripadniki obratne zaš čite so bili izšolani od oborožitvenega poveljstva (»Rüstungskommando«) in
86 Linasi, str. 63. 87 Žolnir, Pavlin, str. 25. 88 Linasi, str. 65, 66. 89 Prav tam.
37 so postopoma postajali pomožna policija. »V Mežiški dolini je obratna zaš čita rudnika Mežica štela 11 pripadnikov, Jeklarna na Ravnah 20 pripadnikov in Topilnica svinca in cinka v Žerjavu je imela najprej 5 pripadnikov, novembra 1943 pa kar 20 pripadnikov.« 90 Nemški Volkssturm so bile oborožene enote, ki jih je dal ustanoviti Adolf Hitler 25. 9. 1944, vanje pa so vklju čili moške stare od 16 do 60 let, ki so se dotedaj izognili vpoklicu v vojsko. Bil je to zadnji poskus Hitlerja, da bi s temi enotami zaustavil nadaljnje prodiranje zavezniških armad proti Nem čiji. Organizirani so bili v vode in čete, pripadniki pa so imeli dvakrat na teden urjenje za bojne naloge. V prvi vrsti so bili podpora policiji, orožnikom in vojski, opravljali pa so stražarske in patruljne naloge. »Na Prevaljah so ustanovili četo Volkssturma, ki je štela 240 mož, razdeljena je bila na tri vode, štab pa je imela v gostilni Ahac. Njen poveljnik je bil nadu čitelj Paul Roland, za njim pa R. Tischler.«91 Njeni pripadniki so morali tudi po kon čanem urjenju opraviti prisego, s katero so prisegli, da bodo branili nemško državo ter se borili proti partizanom in vsem ostalim sovražnikom. Prav tako je bila formacija nemškega Volkssturma ustanovljena v Črni, Mežici in Guštanju ter po vsej verjetnosti tudi v Dravogradu. Vendar bolj to čnih podatkov o delovanju nemškega Volkssturma v Mežiški dolini nisem zasledil.
3.3 DELOVANJE SODSTVA
Vsaka država ima in je imela svoje zakone in predpise, ni č druga če ni bilo niti v nacisti čni Nem čiji. Tudi v njej je sodstvo skrbelo, da so se težje kršitve zakonov preganjale po sodni poti, kot drugod po svetu. Razlika je bila edino ta, da je v nemškem rajhu bilo sodstvo podvrženo nacisti čni ideologiji in nacisti čni oblasti pod vodstvom Adolfa Hitlerja, zato ni bilo neodvisna veja oblasti, kot bi naj to bilo v današnjih demokrati čnih republikah. Nemško nacisti čno sodstvo je bilo tako le orodje v rokah prvakov nacisti čne stranke za dosego njihovih ciljev in celo sodstvo samo je pri tem zelo veliko pomagalo. Ker ne moremo govoriti o neodvisnosti sodstva od politi čne oblasti, sem se tudi sam odlo čil, da delovanje sodstva omenim znotraj širokega poglavja o nemški civilni oblasti in njenem delovanju. Zato se bom v tem poglavju sodstva samo
90 Linasi, str, 66. 91 Prav tam.
38 dotaknil in se ne bom spuš čal v podrobnejše preverjanje in analiziranje njihovega položaja. Tako je nemška civilna oblast na zasedenih obmo čjih Koroške in Kranjske dokaj pozno zakonsko uredila delovanje sodstva, saj je šele 24. 4. 1942 šef civilne uprave in koroški gauleiter Rainer izdal odredbo, ki je veljala od 6. aprila 1941 naprej. Z njo je dolo čil, da na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske velja enako pravo, kot v Reichsgau Kärnten/Gau Koroška. Bile so tudi nekatere izjeme, ki so bile na zasedenih ozemljih druga če rešene in to so bili zakon o najemih, delovno pravo in pravo glede podedovanja posestev. Z uveljavitvijo koroškega prava in s tem tudi nemškega, so nekdanje jugoslovansko pravo razveljavili. Skupaj z novim pravom so imenovali tudi nove sodnike, ki jih je imenoval šef civilne uprave in so imeli status pooblaš čencev šefa civilne uprave za pravo. Ti sodniki niso bili vezani na kakšen dolo čen sodni postopek, ampak je bila od njih zahtevana smotrnost in enostavnost in pri tem so se opirali na nemški sodni postopek. V vseh spornih pravnih zadevah, ki so vsebovale vrednosti nad 1500RM in spornih zadevah glede zakona oziroma skrbništva nad otroki, se je lahko stranka nad sodbo sodnika pritožila šefu civilne uprave, ki je nato sestavil prizivni senat. 92 Poslovanje sodiš ča in vseh sodnih uradov je potekalo v nemškem jeziku, ki ga je bil dolžan tudi vsakdo uporabljati. Če pa kdo ni znal nemško, so mu na njegove stroške priskrbeli tolma ča. Nemška civilna oblast je pravo delila v tri sklope, in sicer v meš čansko pravo, v trgovsko pravo in v zemljiško-knjižno pravo. Civilna oblast se je ob vzpostavitvi novega sodstva odlo čila, da prekine in ne nadaljuje vseh sodnih zadev meš čanskega prava, ki še niso bile pravnomo čno odlo čene do 1. 4. 1941. Tako so morali vsi tisti, ki so padli v ta sklop, vse zadeve ponovno predložiti in tudi ponovne stroške je morala stranka kriti sama, razen če je sodnik ocenil, da je to neprimerno, se je lahko stranki del stroškov povrnil. Na zemljiško knjižnem podro čju so najprej dovolili vpise v zemljiško knjigo tistim, ki so že bili v postopku ali pa so overjeno listino v času vojne izgubili oziroma jim je bila listina uni čena. Ti so imeli čas do 31. 12. 1942. Vsi tisti, ki so bili sredi postopka, se jim je postopek nadaljeval, vendar so morali za uspešno rešitev postopka pridobiti dovoljenje državnega komisarja za utrjevanje nemštva. Med delom jugoslovanske zakonodaje, ki je niso takoj ukinili, je bil tudi zakon o oporokah. Tako so lahko vsi sklepali oporoke do 30. 9. 1942 še po
92 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 27.Mai 1942, Ausgabe A, Stück 13, Verordnung über die Einführung der Rechtsvorschriften und über die vorläufige Ausübung der Gerichtsbarkeit in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains.str. 126–128.
39 jugoslovanskih predpisih. Niso pa smeli po jugoslovanskih predpisih ve č opravljali prisilnih izvršb, saj so v tem primeru zahtevali uporabo predpisov iz Gau Koroška. Na čelnik civilne uprave je, poleg imenovanja sodnikov, podeljeval tudi privolitve notarjem in odvetnikom, ki brez njegove privolitve niso smeli opravljati svojega poklica. 93 So pa sodiš ča ostala v tistih krajih, kjer so bila. Recimo v Kranju je bilo Uradno sodiš če, kjer so napravili tudi trgovski register za vsa zasedena ozemlja Koroške in Kranjske. V ta register so bila vpisana tudi podjetja iz Mežiške doline, med njimi Jeklarna na Ravnah. Po mojem mnenju je naše obmo čje Mežiške doline v sodnem sistemu spadalo pod okrajno sodiš če v Pliberku, ni pa to nikjer to čno zabeleženo ali pa objavljeno v kakšnem uradnem listu.
3.4 PONEM ČEVALNI IN RAZNARODOVALNI UKREPI
Nemci so se ponem čevanja in raznarodovanja lotili zelo kompleksno, na vseh ravneh človekovega delovanja. Celotno obravnavano podro čje so hoteli čim prej ponem čiti in prevzgojiti v nacionalsocialisti čnem duhu, da bi ga lahko najhitreje priklju čili nemškemu rajhu. Kljub temu, da so imeli nadvlado na našem prostoru samo štiri leta, so v teh nekaj letih uspeli, vsaj na zunaj, narediti deželo zelo nemško. Njihovi ponem čevalni ukrepi so segali od uvedbe nemškega šolstva, preko nemških krajevnih napisov, prepovedi uporabe slovenskega jezika, ugodnosti za tiste, ki bi se izrekali za nemštvo, vojaškega nabora, pa vse do likvidacije slovenskih izobraževalnih in kulturnih ustanov, športnih ter drugih družbenih organizacij, društev in zvez.
3.4.1 RAZPUST DRUŠTEV, ORGANIZACIJ IN ZVEZ
Po vsej verjetnosti je kot enega izmed prvih ukrepov pri ponem čevanju šef civilne uprave za zasedena obmo čja Koroške in Kranjske izdal odredbo, v kateri je dolo čil komisarja za likvidacijo društev, organizacij in zvez. Ta odredba je bila izdana 2. maja 1941 in je takoj po izidu za čela veljati. Ta komisar je imel oblast nad delovanjem vseh društev, organizacij in zvez, ki niso delovale v duhu nacionalsocializma in so bile obsojene na ukinitev. Njegova naloga je bila, da je
93 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 27.Mai 1942, Ausgabe A, Stück 13, Verordnung über die Einführung der Rechtsvorschriften und über die vorläufige Ausübung der Gerichtsbarkeit in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains.str. 126–128.
40 razpuš čal društva, organizacije in zveze, ki niso delovala v nacisti čnem duhu. Imel je tudi nalogo, da ta društva organizira na novo in jih vklju či v druge nacisti čne organizacije. Na predlog komisarja je šef civilne uprave lahko razpustil katerokoli društvo, organizacijo ali zvezo brez pojasnila in brez možnosti pripomb ali pritožbe. Za novo ustanovitev kakšne organizacije ali društva je bilo potrebno dovoljenje komisarja za likvidacijo društev, hkrati pa je bilo potrebno tudi dovoljenje politi čnega komisarja. In če je dal dovoljenje politi čni komisar, ga je lahko dal tudi likvidacijski. Ob ukinitvi društev, organizacij in zvez so zaplenili vso njihovo lastnino v korist nemške države in kakršne koli odškodnine pri tem niso prišle v poštev. Nekaterim društvom, ki so se sama razpustila, so dovolili, da so svoje premoženje obdržala in z njim prosto razpolagala. Tako so med drugim tudi delavskemu društvu Autobus dovolili razpolagati s svojim premoženjem, ker so se sami prostovoljno likvidirali. 94 Hkrati pa niso razpustili organizacij in društev, ki so delovala samo v gospodarskem smislu. Koliko je bilo takšnih društev ali organizacij, ki so se obdržala, je pa drugo vprašanje in ta člen odredbe je po mojem mnenju nekakšen lepotni popravek, s katerim so se lahko postavljali pred drugimi, da oni niso ukinili kar po vrsti vseh kulturnih organizacij in društev, ampak so nekatera pustili. Za zasedena obmo čja Koroške in Kranjske je bil za likvidacijskega komisarja imenovan Wilhelm Schick, ki pa je na tem položaju ostal do 24. maja 1941, saj je bil imenovan za vodjo Koroške ljudske zveze. »Na njegovo mesto je bil imenovan SS- Untersturmführer Rudolf Thaler .«95 V Mežiški dolini in Dravogradu so bila tako razpuš čena vsa društva, ki niso delovala v nacisti čni lu či. Koliko to čno jih je bilo v tistem času ne vem, sem pa v odredbi uradnega lista za zasedena obmo čja Koroške in Kranjske, kamor je spadala tudi Mežiška dolina z Dravogradom, našel seznam ukinjenih društev. Predvidevam, da je popoln, saj sem v vseh uradnih listih, ki so mi bili na voljo, našel samo ta seznam. Društva so se dejansko likvidirala že nekaj časa, preden je bilo to objavljeno v uradnem listu. Tako da so po mojem mnenju razpuš čali društva nekje od maja pa tja do za četka novembra. Med prvimi so bile zaprte in se predale v uporabo nemškemu Planinskemu društvu ( »Deutscher Alpenverein«) planinske ko če. Na našem obmo čju so 1. 10. 1941
94 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 27. November 1941, Stück 33, Bekanntmachung des Stillhaltekommissars von 10.11.1941, str. 368–373. 95 Ferenc, Qullen …, Verordnung des Chefs der Zivilverwaltung in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains über die Bestellung eines Stillhaltekommisars für Vereine, Organisationen und Verbände, str. 87, 88.
41 zaprli kočo na Uršlji gori. 96 Na obmo čju Mežiške doline in Dravograda so bila ukinjena naslednja društva in organizacije: ◦ V Guštanju je bilo z odredbo iz dne 25. 10. 1941 dokon čno ukinjeno Slovensko olepševalno društvo Guštanj (likvidirano 20. 8. 1941). Dne 27. 11. 1941 so razpustili tudi Požarno brambo (gasilsko društvo, opomba avtorja) v Guštanju in 10. novembra 1941 se je razpustilo Slovensko nogometno društvo Guštanj. 97 Dne 28. 10. 1941 so v Guštanju razpustili še Strelsko društvo.98 ◦ V Črni so se 10. novembra 1941 razpustila Smu čarsko društvo Črna, Šahovsko društvo Črna, Društvo skavtov Črna (Matjaževa četa, opomba avtorja), Obrtno društvo Črna, Podporno društvo za šolsko mladino Črna, Olepševalno društvo Črna, Katoliško dekliško društvo Črna, Čebelarsko društvo Črna, Jugoslovanske sestre Črna, Društvo za pobijanje raka Črna, Dom kralja Aleksandra Črna, Socialisti čno kulturno društvo Črna, Lovsko društvo Črna, Rde či križ Črna, Jadranska straža Črna, Ciril-Metodova družba Črna. Prav tako je bilo dokon čno ukinjeno, z odredbo iz dne 25. 10. 1941, Sokolsko društvo Črna (31. 8. 1941 likvidirano). 99 ◦ V Mežici so bila z odredbo iz dne 25. 10. 1941 dokon čno ukinjena Sokolsko društvo Mežica (4. 8. 1941, likvidirano), Slovensko planinsko društvo Mežica (4. 8. 1941), kopališ če, telovadnica in športni prostor (4. 8. 1941); vso premoženje je prešlo v last Srednjeevropske rudniške unije Miess. Požarna bramba obrata Mežice (gasilci rudnika Mežica, opomba avtorja), se je razpustila 10. 10. 1941 in se je obnovila po smernicah poverjenika za gasilstvo pri na čelniku civilne uprave. 100 Prav tako so v Mežici z 28. oktobrom 1941 ukinili Društvo za boj proti raku, Mladinsko sekcijo Rde čega križa v Mežici, Šahovski klub Mežica in Društvo Koroških borcev. 101 ◦ Na Prevaljah sta bila z odredbo iz dne 25. 10. 1941 dokon čno ukinjena Sokolsko društvo Prevalje (20. 8. 1941) in Zveza Obrtnikov Dravograd-Prevalje. Premoženje se je izro čilo Kreishandwerkschaft Völkermarkt/Velikovec. 102 Prav tako se je na Prevaljah 10. novembra 1941 razpustilo Društvo orožnikov Prevalje in Vrtnarsko društvo Prevalje. Potem se je 20. novembra razpustilo Društvo vojnih invalidov
96 KDAC, Verordnungs und…, Veldes am 28. 10. 1941, Stück 30, Bekanntmachung , str. 334. 97 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 25. Oktober 1941, Stück 29, Bekanntmachung des Stillhaltekommissars von 15. 9. 1941, str. 318, 319. 98 KDAC, Verordnungs und…, Veldes am 28. 10. 1941, Stück 30, Bekanntmachung , str. 335. 99 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 27. November 1941, Stück 33, Bekanntmachung des Stillhaltekommissars von 10. 11. 1941, str. 368–373. 100 Prav tam. 101 KDAC, Verordnungs und…, Veldes am 28. 10. 1941, Stück 30, Bekanntmachung , str. 335 102 Prav tam.
42 Prevalje, Fantovsko društvo Prevalje in Krajevna kme čka zveza. Dne 27. 11. 1941 so razpustili Strelsko društvo Prevalje in Požarno brambo Prevalje (gasilsko društvo, opomba avtorja). 103 Na Prevaljah je med obema vojnama delovalo tudi Skavtsko društvo, in sicer z imenom Malgajev steg, po ustnih pri čevanjih nekdanjih članov, se je društvo razpustilo ob za četku nemške okupacije, tako da je bilo verjetno zajeto v kateri drugi odredbi, ki pa je nisem zasledil. ◦ V Dravogradu je bilo z odredbo iz dne 25. 10. 1941 dokon čno ukinjeno Sokolsko društvo Dravograd (20. 8. 1941). 104 Dne 31. 10. 1941 je bila v Dravogradu razpuš čena Zadruga gostilni čarjev Dravograd. 105 20. novembra 1941 se je v Dravogradu razpustila Slovenska kulturna Zveza, 27. 11. 1941 pa so razpustili društva kot so Ciril- Metodovo društvo, Katoliško kulturno zvezo Dravograd in Slovensko kulturno društvo Dravograd. Dne 28. oktobra 1941 so v Dravogradu razpustili pihalni orkester. 106 ◦ V Podpeci so 20. novembra 1941 likvidirali Čebelarsko društvo Podpeca, Podporno društvo za šolsko mladino in Narodno strokovno zvezo. 107 ◦ V Sv. Danijelu nad Prevaljami (danes Šentanel) so 20. novembra 1941 likvidirali Sadjarsko in vrtnarsko društvo, Čebelarsko društvo, Krajevno fantovsko društvo in Krajevno kulturno društvo. 108 ◦ Na Lešah se je 10. novembra 1941 razpustilo Katoliško kulturno društvo Leše. 109 ◦ V Kotljah so 10. novembra 1941 likvidirali Požarno brambo (gasilsko društvo, opomba avtorja). 110 ◦ V Javorju je bilo 20. novembra 1941 ukinjeno Sadjarsko in vrtnarsko društvo Javorje, Rde či križ Javorje in Marijina dekliška kongregacija Javorje. 111 Z obvestilom v Uradnem listu dne 14. novembra 1941, nekatera pa tudi že prej, so bila na zasedenih obmo čjih Koroške in Kranjske na obmo čju Mežiške doline in Dravograda ukinjene še naslednje sekcije podružnice društev, društva, organizacije in zveze:
103 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 27. November 1941, Stück 33, Bekanntmachung des Stillhaltekommissars von 10. 11. 1941, str. 368–373. 104 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 25. Oktober 1941, Stück 29, Bekanntmachung des Stillhaltekommissars von 15.9.1941, str. 318, 319. 105 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 31. 12. 1941, Stück 36, Bekanntmachung über die Auflösung der Gasthausgenossenschaft in Unterdrauburg, str. 411. 106 KDAC, Verordnungs und…, Veldes am 28. 10. 1941, Stück 30, Bekanntmachung , str. 335 107 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 27. November 1941, Stück 33, Bekanntmachung des Stillhaltekommissars von 10. 11. 1941, str. 368–373. 108 Prav tam. 109 Prav tam. 110 Prav tam. 111 Prav tam.
43 ◦ Kolo jugoslovanskih sester, odsek za Mežiško dolino (uradno ukinjeno z dnem 15. 10. 1941), 31. 10. 1941 se je razpustilo Turisti čno društvo Skala iz Ljubljane z vsemi sekcijami na zasedenem ozemlju Koroške in Kranjske in Mežiške doline .112 Razpuš čenih je bilo kar lepo število društev in drugih organizacij. Nekatera, kot so gasilska, je nemška oblast obnovila po svojih zakonih in predpisih. Tako je nemška oblast v Guštanju obnovila gasilsko društvo. O tem pri čata dva dokumenta, ki sem ju zasledil v Enoti pokrajinskega arhiva Maribor, in sicer je eno pregled izdatkov za gasilsko opremo v letu 1942 za gasilsko društvo Guštanj in drug dokument, ki pa je prošnja na ob činskega komisarja za dodelitev sredstev za nakup gasilske opreme v ra čunskem letu 1942. Takrat prostovoljno gasilsko društvo je prosilo ob činskega komisarja za dodelitev sredstev za nakup gasilske opreme, ki jo je društvo nujno potrebovalo. V dopisu je vodja prostovoljnih gasilcev v Guštanju ob činskega komisarja med drugim opozoril, da če ob čina ne bo zagotovila najnujnejše opreme in najnujnejših sredstev, se bo obrnil na okrožnega gasilskega vodjo pri deželnem svetu v okrožju Velikovec, kateri je bil v takšnem primeru pristojen za odlo čanje o teh zadevah. Vsi finan čni odhodki gasilskega društva, ki so se po višini prispevka šteli za posebne izdatke, so se izdali v breme šefa civilne uprave. 113 V ta sklop je sodil nakup ali gradnja novih poslopij gasilskega društva, nakup gasilskega tovornjaka, vodnih topov in druge podobne gasilske opreme. Nakup teh re či se je lahko opravil s privolitvijo pooblaš čenca za gasilstvo pri šefu civilne uprave, saj je le šef civilne uprave lahko dovolil ali se tak nakup izvede ali pa ne. Tako je bilo v Guštanju za nakup gasilske opreme zahtevanih in odobrenih od ob čine 1436,34RM. Nakup gasilske opreme je obsegal nakup gasilnih aparatov, nakup gasilskega materiala, barvanje gasilskih oblek, nakup škropilnih cevi, gasilskih čelad, prispevek za organizacijo, prispevek za nezgodno zavarovanje gasilcev, izdelovalca gasilske pene, nakup gasilnih cevi in nakup ostale gasilske opreme. »Izdatke je potrdil tudi župan Guštanja Karel Osiander, in sicer 6. 10. 1942.«114 Druga so bila ukinjena za vedno, saj jih po vojni niso ve č obnavljali v enaki meri, pa tudi cilj delovanja nekaterih povojnih društev se je razlikoval od tistega tisti, pred vojno. Nekatera se niso smela ponovno ustanoviti, saj je nova povojna oblast prepovedala
112 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 27. November 1941, Stück 33, Bekanntmachung des Stillhaltekommissars von 10. 11. 1941, str. 368–373. 113 PAM – Ravne, 1141414/3 Okupacijska ob čina Ravne 1941–1945, Razno 1941–1945, Bereitstellung von Gemeindemitteln für das Feuerlöschwesen in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, škatla 3. 114 Prav tam..
44 njihovo delovanje (skavti in druga katoliška društva), ker se niso skladala z novo politi čno usmeritvijo.
3.4.2 DRUGI RAZNARODOVALNI UKREPI
Ukrepu o razpustitvi društev organizacij in zvez, ki je že tako ali tako naredil ogromno škode za slovensko prebivalstvo, so sledili še drugi ukrepi, ki so pomenili še dodatno nepriznavanje slovenskega naroda kot svobodnega. S temi nadaljnjimi ukrepi so hoteli dose či popolno ponem čenje in asimilacijo Slovencev v nemški narod in tudi kulturno zlitje Slovencev z Nemci. Da bi dosegli ta cilj, so izvajali številne ukrepe in med prvimi so izdali odredbo o ponem čenju slovenskih rodbinskih imen, osebnih imen, topografskih imen, ter o nemški pisavi na zasedenih ozemljih Koroške in Krajnske. Odredba se je glasila: »Uporaba slovenskih imen v besedi in pisavi je prepovedana, namesto njih je treba uporabljati primerna nemška imena. Slovenska rodbinska imena se sme izgovarjati in pisati le v obliki, ki ustreza nemški govorici in pisavi. …«. 115 Tako so izdali pravila, kako pisati imena in priimke po nemško, v nemškem jeziku. V teh je zajeto, da so morali za vsako slovensko ime, ki je imelo svojo nemško ina čico, pisati in uporabljati samo nemško verzijo. Ostala so ponem čili s pisavo teh imen. Prav tako so ponem čili vsa rodbinska imena, ki niso bila nemška. Za vse tiste, ki pa so bili neko č nemški nato pa poslovenjeni, je zopet uvedla pisanje le-teh v nemški obliki. To odredbo in pravilo so morali izvajati vsi, ki so vpisovali in popisovali mati čne knjige, listine, uradne dokumente in druga potrdila. A odredba ni veljala za državljane Nezavisne države Hrvatske. Prav tako je pri pisanju nemška oblast uvedla nemško pisavo gotico namesto latinice, ki se je uporabljala do tedaj. Ponem čili so tudi vsa zemljepisna imena, torej imena krajev, rek in drugih naravno geografskih elementov. Tako so za kraje v Mežiški dolini in Dravogradu uporabljali stara avstro-ogrska imena, ki so se glasila: Prevalje = Prävali Guštanj = Gutenstein Ravne = Streiteben Holmec = Homberg
115 Žolnir, Pavlin, str. 24.
45 Dravograd = Unterdrauburg, kar je po naše spodnji Dravograd, saj je zgornji Dravograd na zgornjem Koroškem. 116 Mežica = Miess Črna na Koroškem = Schwarzenbach Žerjav = Scheriau Črne če = Tscherberg Črneška gora = Berg ob Tscherberg Dobrava = Dobriach Gor če = Gortschach Libeliška Gora = Berg bei Leifling Libeli če = Leifling Ojstrica = Kinberg Podklanc = Unterklanz Selovec = Seloutz ali Gruberkogel Tolsti Vrh = Fettengupf Vi č = Witsch Za reko Mežo so uvedli ime Miess, ki je enako nemškemu imenu kraja Mežica. 117 Potem so tu še nemška imena drugih krajev v Mežiški dolini in Dravogradu z okolico: Zelenbreg = Schöllenberg Dobrije = Dobriach Kot = Winkel Leše = Liescha Preški vrh = Preschegupf Podkraj = Unterdorf Uršlja gora (zaselek) = Unterursulaberg Zagrad = Sagrad Podgora = Podgorach Jamnica = Jamnizen Bela pe č = Weissenstein Sv.Magdalena (Kraj oziroma zaselek ob cerkvi Sv. Magdalene v Javorju) = St.Magdalena,
116 KDAC, Verordnungs und…, Veldes am 12. august 1941, Stück 21, Bekanntmachung über die Verdeutschung von Ortsnamen in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 229. 117 Franc Vreš, 800 let Dravograd 1185–1985, Skupš čina ob čine Dravograd, 1985, (dalje Vreš,…), str. 40–78.
46 Javorje = Jaworie Spodnje Javorje = Unterjaworie Preški vrh = Prossberg Strojna = Stroina Kotlje = Köttelach Rimski vrelec = Römer Quelle Šrotnek = Schrotenegg Jazbina = Jasvina Podpeca = Unterpetzen Plat = Platt Pristava = Pristawa Topla = Topla Koprivna = Koprein Ludranski vrh = Luderberg Belšak = Belschack Šentanel = St. Daniel Stražiš če = Straschische. 118
Poleg tega so uvedli, da je bila upravni jezik, jezik na vseh oblastnih uradih nemš čina, ne glede na to ali v pisni ali v ustni obliki. Tudi podjetja, ki so imela svoj sedež na obmo čju politi čnega komisarja v Dravogradu, so morala svoje zunanje znake in ime podjetja prilagoditi v nemško obliko ali pa jih ponem čiti. Prav tako so morali biti vsi uradni dokumenti in javne listine ter poslovne listine napisane v nemškem jeziku. Če je kdo kršil te zakone in dolo čila je lahko dobil denarno kazen, lahko pa je bil kaznovan tudi z zaporno kaznijo ali pa oboje.119 Nadalje je nemška oblast ob za četku okupacije zasegla in zaplenila vso premoženje, premi čno in nepremi čno, ki je bilo v lasti ljudi ali pravnih oseb, ki so bili sovražni nemškemu narodu in nemški državi. V tej odredbi, ki je bila izdana 24. 4. 1941, je zabeleženo, da se mora zapleniti vso zgoraj omenjeno premoženje v korist nemške države preko Urada državnega komisarja za utrjevanje Nemštva. Zaplenjeno premoženje je obsegalo, premoženje države Kraljevine Jugoslavije, premoženje
118 ASZI, Lageberichte 1943 I., Lageberichte 1943 II., Lageberichte 1944 II., Lageberichte 1944 III. (Imena teh krajev so bila zabeležena v poro čilih za njih pristojnih orožniških postaj, opomba avtorja). 119 Sima Valentin, Malle Avguštin, Narodu in državi sovražni: Pregon koroških Slovencev 1942, (dalje Sima, Malle, Narodu …), str. 380.
47 nekdanje krone, cerkve, premoženje religioznega fonda, premoženje Judov in banovinsko premoženje je bilo zaplenjeno v korist gaulaiterske uprave Gau Kärnten/Koroška in Gau Steiermark/Štajerska. Vso ostalo zaplenjeno premoženje, v kolikor ni bilo državno premoženje, je bilo dano v uporabo Uradu državnega komisarja za utrjevanje nemštva. 120 Prav tako so nemške oblasti zasegle vse cerkvene mati čne knjige in jih zaplenile. Zaplenile so tudi vse cerkvene arhive in jih shranile po župnijah, saj jih noben arhiv na Koroškem in Gorenjskem ni mogel sprejeti. Je pa kar nekaj arhivskega gradiva izginilo, saj so folksdoj čerji ob vzpostavitvi oblasti marsikatero župniš če požgali in s tem uni čili celoten župnijski arhiv, kot se je to zgodilo v Koprivni. Tudi arhivi v Kranju, na Jesenicah in v Kamniku so bili zaseženi in zape čateni. Zaprli in zaplenili so tudi vse knjigarne na zasedenem ozemlju. Pri tem so izlo čili vse slovenske knjige, le pet izvodov vsake so pustili, ostale pa dali v predelavo. Pri ponem čevanju pa se nemška oblast ni dotaknila samo knjig in druge pisane in tiskane besede v slovenskem jeziku, temve č tudi pesmi. Kar je bilo o čitno pred tem na nek na čin dovoljeno ali vsaj malo tolerirano, vsaj v najbolj odro čnih krajih, je postalo s 16. 1. 1943 dokon čno prepovedano. S tem je bilo javno petje slovenskih narodnih pesmi prepovedano. Da bi v kakšni odredbi posebej prepovedali petje slovenskih pesmi, preden je bila izdana ta odredba, nisem zasledil. So pa v njej prepovedali petje slovenskih pesmi na javnih krajih in v gostinskih lokalih. »Če je kateri gostilni čar kršil to prepoved, so mu odvzeli obratovalno dovoljenje, vsak drug posameznik pa je bil kaznovan s 150RM kazni ali z zaporom do 6 tednov .«121 Pri ponem čevanju slovenskih prebivalcev je tako sodeloval celoten upravni aparat na zaseden ozemlju s sodstvom vred. To je bilo pri vprašanju ponem čevanja in utrjevanja nemštva v deželi vezano in primorano izvajati naloge, ki sta jim jih zaupala pooblaš čenec državnega komisarja za utrjevanje nemštva in pooblaš čenec državnega vodje SS in od tega ni bilo dovoljeno odstopati brez njune vednosti. 122
120 Ferenc, Qullen …, Bericht der Dienststelle des Beauftragten des Reichskommisars für die Festigung deutschen Volkstums in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains über die Beschlagnahme von Vermögen, str. 107. 121 KDAC, Verordnungs und Amtsblat für den Reichsgau Kärnten, Klagenfurt, 16. 1. 1943 Jahrgang 1943, Verbot des Singens slowenischer Lieder, str.1. 122 Williams, str. 151.
48 3.4.3 RASNI PREGLEDI PREBIVALSTVA
V Mežiški dolini in Dravogradu so že dan po uradni kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije naredili celoten rasni pregled prebivalstva. Ta je potekal od 17. aprila 1941 do 3. maja 1941. To čno število ljudi, ki so bili rasno pregledani na obmo čju Mežiške doline in koliko ljudi je dobilo katero oceno in iz katerih krajev so bili, bom predstavil v nadaljevanju tega poglavja. Pri tem mi je bilo za osnovo poro čilo o politi čnem in rasnem pregledu prebivalstva Mežiške doline spomladi 1941 leta, ki ga je objavil Tone Ferenc v Prispevkih za Novejšo zgodovino. Vsi podatki o številu ljudi in njihovih ocenah so izvzeti iz prej omenjenega poro čila. V tem rasnem pregledu je nemški okupator zajel celotno prebivalstvo Mežiške doline in ga razdelil na naslednje skupine prebivalstva: I. skupina so bili prebivalci, katere je nemška oblast spomladi leta 1941 dolo čila za izgon, II. skupina, so bili prebivalci, ki so se prijavili za sprejem v Štajersko domovinsko zvezo ( »Steirischer Heimatbund«) in Koroško ljudsko zvezo ( »Kärntner Volksbund«), III. skupina so bili slovenski izgnanci v taboriš čih »Volksdeutsche Mittelstelle« v Nem čiji, IV. skupina so bili otroci partizanov in ubitih talcev. 123 Po virih sode č je imel rasni pregled prebivalstva v okupirani Sloveniji ve č namenov. Ko sem prebiral spomenice koroških nacistov, ki so bile razposlane vidnim članom nacisti čne stranke po celotnem rajhu sem opazil, da so imeli nacisti čni oblastniki, vsaj na slovenskem Koroškem, namen izbrisati znake slovenskega prebivalstva in slovenskega življa. Njihov cilj je bil dose či popolnoma čisto nemško Koroško, v kateri ni bilo prostora za Slovence. Kot prvo so hoteli izlo čiti iz nenemškega tako imenovanega nearijskega prebivalstva tiste, ki zaradi slabe »rasne sestave« nimajo možnosti za ponem čenje in ne morejo ostati doma niti v vojnem času. Drugi č so hoteli izlo čiti iz tiste tretjine Slovencev, predvidenih za izgon osebe z »dobro rasno sestavo«, da jih ne bi »poklonili« tujemu narodu. Tretji č pa so hoteli ugotoviti rasno podobo zasedenih slovenskih pokrajin.124 Nemška oblast je poleg uvedbe rasnih zakonov, uvedla tudi kriterije za dolo čanje posameznih človeških ras. V takratni rasni terminologiji, so za ocenjevanje prebivalstva glede na njihovo rasno sestavo poznali šest osnovnih tipov ras. To so bile 1. nordijska, 2. falska, 3. dinarska, 4. zahodna, 5. vzhodna in 6. vzhodnobaltska. Ti
123 Tone Ferenc, Viri o rasnih pregledih Slovencev pod nemško okupacijo, Prispevki za novejšo zgodovino, XXXIV – 1994, št. 2, (dalje Ferenc, Viri o …), str. 231. 124 Ferenc, Viri o …, str. 232.
49 tipi ras so po nacisti čni teoriji zelo redko nastopali sami, najve čkrat so se pojavljali v raznih kombinacijah z drugimi rasami. Če je po nacisti čni ideologiji bil takšen skupek ras pri posameznikih »harmoni čen«, so bili ljudje ozna čeni za izravnane mešance (»ausgeglichene Mischlinge«), če pa je ena od teh ras bolj izstopala od drugih, so jih ozna čili za neizravnane mešance ( »unausgeglichene Mischilinge«). PO nacisti čnih rasnih pravilih je bila za naciste najidealnejša nordijska rasa, šele precej za njo pa druge rase po zgoraj navedenem vrstnem redu. Obstajala sta dve vrsti rasnih pregledov. Prvi pregled je bil grobi rasni pregled ali izbor ( »Grobauslese«), ki so ga rasni ocenjevalci opravili v parih minutah in bolj površinsko. Drugi rasni pregled je bil natan čnejši rasni pregled ali izbor ( »Feinauslese«), katerega je rasni ocenjevalec opravil v dobre pol ure. Seveda je lahko rasni pregled trajal tudi dlje. Ob zaklju čku grobega rasnega pregleda so rasni preiskovalci ocenili pregledane z »rasnimi kakovostnimi ocenami«, ki so bile od I – IV. »I. rasna ocena je bila zelo dobro (sehr gut), II. rasna ocena je bila dobro (gut), III. rasna ocena je bila povpre čno (durchschnitlich) in IV. rasna ocena je bila neustrezno (rassisch ungeeignet).« Ocene so pri rasni sestavi imele svoj pomen in vsaka je imela svojega. »Tako je ocena I pomenila čisto nordijsko in čisto falsko, dednoznanstveno in delovnozmožno, prvorazredno raso. Ocena II je pomenila ve činoma nordijska in falska rasa s harmoni čno primesjo dinarske in zahodne; dalje izravnani mešanci nordijsko-falske rase z dinarsko-zahodno; dalje dinarci, v kolikor ti niso preve č tuji glede na celotno rasno podobo nemškega ljudstva. Ocena III je pomenila manj izravnane mešance s pretežno dinarskim in zahodnim deležem ter z vidnimi vzhodnimi in vzhodno-baltskimi znamenji. Ocena IV je pomenila neizravnane mešance, čisto vzhodno raso in čisto vzhodno baltsko raso; dalje osebe z neevropsko primesjo tuje krvi – prednjeazijska, orientalska, negroidna, mongoloidna – že na prvi pogled opazno hudo dedno bolni.« 125 Ko je vsak posameznik dobil svojo rasno oceno, so ljudem dali še politi čno oceno. Pri politi čnih ocenah so ocenjevali od 1 do 5. Ocena 1 je pomenila vodilno nemški ( »führend deutsch«), ocena 2 nemški ( »deutsch«), ocena 3 ravnodušen (»indifferent«), 4 Nemcem sovražen ( »deutsch feindlich«) in ocena 5 vodilno Nemcem sovražen ( »führend deutsch feindlich«). 126 Ko so ljudje dobili rasno in politi čno oceno, so njihove eviden čne karton čke iz posameznih ob čin preseljevalne in ocenjevalne komisije, kamor so pisali vse opombe in zabeležke ter ocene, poslale na preseljevalni
125 Ferenc, Viri o …, str. 233. 126 Ferenc, Nacisti čna, str. 211.
50 štab na Bled, ki je bil pristojen za Mežiško dolino in Dravograd. Tam so potem ljudem dali kon čno oceno v obliki ene od črk, ki je pomenila njihovo nadaljnjo usodo. Vsaka je pomenila nadaljnjo usodo za tistega, ki jo je prejel. Ljudje s kon čno oceno E, to je pomenilo izselitev, val I, izselitev v prvem valu, predvsem vsa slovanska inteligenca, ki je nasprotna nemštvu in se izseli brez ozirov na rasne ocene. Ocena E, val II, izselitev v drugem valu, v to so spadali tisti Slovenci, ki so bili rasno ocenjeni s III in politi čno s 3–5 in pa vsi preostali, če so dobili rasno oceno IV in rasno oceno III ter politi čno oceno 4–5. Ljudje z oceno E, val III, je pomenila izselitev v tretjem valu, mišljeni so bili vsi doseljeni Slovenci z rasno oceno III in politi čno oceno 2–5. Ljudje z oceno V, ki je pomenila ostane tukaj, so bili vsi folksdoj čerji s politi čno oceno od 1 do 3, vsi Štajerci/Korošci z rasno oceno od I do III in politi čno oceno od 1 do 3 in vsi iz mešanih nemško-Štajerskih in nemško-Koroških zakonov s politi čno oceno od 1 do 3. Ljudje, ki so dobili kon čno oceno A, ta je pomenila preselitev v stari rajh, so bili Štajerci/Korošci in Slovenci, ki so bili rasno ocenjeni z II in politi čno oceno 4 ter vsi iz nemško- slovanskih mešanih zakonov. Ljudje, ki so dobili kon čno oceno O, to je pomenilo tujega državljana, ki ima z Nem čijo dobre odnose, to so bili Italijani, Madžari, Hrvati, Romuni, Belorusi, Ukrajinci in drugi. Ljudje s kon čno oceno S, ki je pomenila posebni primer, so bili, v tega so spadali vsi Slovenci s politi čno oceno 5, Štajerci/Korošci z rasno oceno II in politi čno oceno 5 ter Nemci, ki so delali proti nemštvu. Na Štajerskem je bila še kon čna ocena Ust, ki je pomenila preselitev na Gornjo Štajersko.127 Kot sem že prej omenil so se rasni pregledi prebivalstva za čeli zelo hitro po kapitulaciji Jugoslavije. Same smernice, kako naj potekajo rasni pregledi prebivalstva in izgon »tujerodnih prebivalcev« Spodnje Štajerske, Gorenjske in Mežiške doline z Dravogradom, pa je aprila v Celovcu in Mariboru izdal zvezni komisar za utrjevanje nemštva Heinrich Himmler. Skupaj z Himmlerjem je načelnik glavnega rasnega in kolonizacijskega urada SS, Oto Hofmann, ustanovil za rasne preglede slovenskega prebivalstva izpostavo za jugo-vzhod rasnega in kolonizacijskega urada, katerega je vodil SS podpolkovnik Schultz. Schultz je bil tudi vodja II. rasnega referata pri preselitvenih štabih v Mariboru in na Bledu. Vodja preselitvenega štaba za zasedena obmo čja Koroške in Kranjske je bil SS Obersturmbannführer Fritz Volkenborn. 128
127 Ferenc, Qullen …, Nr.171, Vermerk des Stabshauptamtes des reichskommisars für die festigung deutschen Volkstums über die Endurteile der rassischen Wertung und politischen Beurteilung der Bevölkerung in der Untersteiermark, str. 338, 339. 128 Ferenc, Viri o …, str. 233.
51 Ohranjeno poro čilo rasnega pregleda prebivalcev Mežiške doline mi daje vpogled v to čne podatke o ocenjevanju prebivalstva na tem obmo čju. Rasni ocenjevalci so v Mežiški dolini delovali v dveh komisijah. Prvo je vodil Marinitsch, drugo pa SS- Oberscharführer Hans Kastner. Rasni pregled je za Koroško vodil preseljevalni štab pri komandirju varnostne policije in varnostne službe na Bledu, ki je ustanovil tri komisije za rasni pregled prebivalstva. Vodja I. referata pri preseljevalnem štabu na Bledu, dr. Glaser, je sproti naro čal posameznim županom, naj obvestijo ob čane, da se tega in tega dne ob tej in tej uri zglasijo na odrejenem mestu. Na Prevaljah je bil izveden rasni pregled kar v poslopju prevaljske osnovne šole in je 19. 4. 1941 trajal od 8 h do 18 h. Komisija za rasne preglede je bila sestavljena iz uradnika tajne državne policije in vodje orožniške postaje. Poleg njiju je bil še vedno krajevni zaupnik, ki je bil zanesljiv folksdoj čer in pristaš režima. Tako je bil v komisijo v Črni vklju čen, kot krajevni zaupnik Prach, v Mežici Johann Pratnecker in Franz Zimmerl, v Dravogradu in Guštanju župan Anton Tadina in na Prevaljah Trattnig.129 V Guštanju je prva komisija za rasni pregled svoje delo opravljala med 17. 4. 1941 in 22. 4. 1941, Prevalje je nato pregledala druga komisija za rasni pregled,in sicer med 17. 4. 1941 in 23. 4. 1941, Črno na Koroškem je pregledala zopet prva komisija za rasni pregled, in sicer med 23. 4. 1941 in 28. 4. 1941, Mežico je rasno pregledala druga komisija za rasni pregled, in sicer med 24. 4. 1941 in 28. 4. 1941, Dravograd pa je pregledala druga komisija za rasni pregled, in sicer med 29. 4. 1941 in 3. 5. 1941. Rasni ocenjevalci so na obmo čju Mežiške doline in Dravograda pregledali skupno 19458 oseb. Od tega so jih za Nemce dolo čili 1923, za Vindišarje 16410, za Slovence 1039 in za druge 94 oseb. V Guštanju je bilo ocenjenih 3481 oseb, od tega je bilo 443 Nemcev, 2839 Vindišarjev, 191 Slovencev in 15 ostalih. Na Prevaljah so ocenili 4863 oseb, od tega jih je bilo 615 Nemcev, 3890 Vindišarjev, 343 Slovencev in 15 ostalih. V Črni so ocenili skupno 4636 oseb, od tega je bilo 117 Nemcev, 4207 Vindišarjev, 282 Slovencev in 30 ostalih. V Mežici so ocenili 2182 oseb, od tega 218 Nemcev, 1868 Vindišarjev, 85 Slovencev in 12 ostalih. V Dravogradu so pregledali skupno 4296 oseb, od tega 530 Nemcev, 3606 Vindišarjev, 138 Slovencev in 22 ostalih .130
129 Ferenc, Qullen …, Nr. 25, Tagesbericht der Kommision II des Umsiedlungsamtes für die Besetzten Gebiete Kärntens und Krains über die rassische und politische Bewertung der Bevölkerung der Gemeinde Prevalje, str. 65 in SŠM, Šolske mape osnovnih šol, Prevalje, Črna, Mežica, Dravograd in Guštanj. 130 Ferenc, Viri o …, str. 239-241.Naj pri tem opozorim, da sem zgoraj omenjena števila povzel iz istega vira, to čneje iz razpredelnice. Prav tako so iz iste razpredelnice povzeti števil čni podatki v nadaljevanju tega poglavja.
52 V Guštanju, so za to, da smejo ostati, dolo čili 2998 oseb, dobili so kon čno oceno V. Za izselitev v stari rajh so dolo čili 18 oseb, dobili so kon čno oceno A, za izselitev so dolo čili 465 oseb. Mišljeni so bili člani slovenske inteligence, duhovniki, kulturniki, učitelji in drugi, ki so dobili kon čno oceno E. Na Prevaljah je 4217 oseb dobilo kon čno oceno V in so lahko ostale, kon čno oceno A in s tem izselitev v stari rajh je dobilo 28 oseb, 618 oseb je dobilo kon čno oceno E in tako odlo čbo za izselitev. V Črni je dobilo kon čno oceno V 3929 oseb, kon čno oceno A je dobilo 19 oseb in kon čno oceno E je dobilo 672 oseb. V Mežici je kon čno oceno V dobilo 1827 oseb, kon čno oceno A je dobilo 32 oseb in kon čno oceno E je dobilo 323 oseb. V Dravogradu pa je 3733 oseb dobilo kon čno oceno V, 10 oseb je dobilo kon čno oceno A in 553 oseb je dobilo kon čno oceno E. Skupno je v Mežiški dolini in Dravogradu dobilo kon čno oceno E (za izselitev) 2631 oseb, ki so jih izselili po ve čini na Hrvaško in v Srbijo, tako kot ostale Slovence iz drugih slovenskih krajev. Nekaj pa so jih napotili kar v koncentracijska taboriš ča, predvsem tiste z najslabšimi rasnimi in politi čnimi ocenami. 131 Med temi, ki so bili predvideni za izselitev (kon čna ocena E), jih je 44 dobilo rasno oceno II, od tega 10 v Guštanju, 11 na Prevaljah, 11 v Črni, 3 v Mežici in 9 v Dravogradu. Rasno oceno III jih je skupno dobilo 272, od tega v Dravogradu 94, v Mežici 39, v Črni 44, na Prevaljah 70 in v Guštanju 25. rasno oceno IV je dobilo najve č ljudi, in sicer kar 706. Edino 1 oseba ali družina je dobila rasno oceno I in to v Dravogradu. 132 Tako dobimo skupno število 1023, kar pomeni ravno toliko kartote čnih listkov, saj so za družine uporabili 1 kartote čni listek. Tako je bilo skupno število za izgon predvidenih prebivalcev 2631. Med temi, ki so dobili kon čno oceno E, jih je samo 7 dobilo politi čno oceno 2, in sicer 2 iz Guštanja in Črne ter 3 iz Prevalj. Politi čno oceno 3 jih je iz Guštanja dobilo 102, s Prevalj 186, iz Črne 147, iz Mežice 61 ter iz Dravograda 129. Skupno 625, kar je najve č med vsemi skupinami. Politi čno oceno 4 je dobilo skupno 241 ljudi, od tega 33 v Guštanju, 50 na Prevaljah, 43 v Črni, 47 v Mežici in 68 v Dravogradu. Politi čno oceno 5 pa je dobila kar petina, to je 142, od tega 11 v Guštanju, 32 na Prevaljah, 33 v Črni, 24 v Mežici in 42 v Dravogradu. 133 151 tistih, ki so dobili kon čno oceno E, je bilo izvzetih iz izselitve, saj je šlo za delavce v oborožitveni industriji. Od tega 36 iz Guštanja, 15 iz Prevalj, 65 iz Črne in 35 iz Mežice. Če pogledamo skupno število predvidenih prebivalcev za izgon, to je 2631 in
131 Ferenc, Viri o …, str. 239-241. 132 Prav tam. 133 Prav tam.
53 če od tega odštejemo 151 dobimo število 2480. Kar pa je veliko manjše število kot so nemške oblasti na črtovale na za četku, saj so imele na črt izgnati kar eno tretjino vsega slovenskega prebivalstva in tudi v drugih slovenskih pokrajinah je bil odstotek resni čno izgnanih dosti nižji, kot so Nemci na črtovali na za četku. Koliko je bilo nato to čno izgnanih, nimam podatkov, je pa verjetno številka dosti nižja, saj so kasneje, zaradi pomanjkanja delovne sile v oborožitveni industriji, izseljevanje iz teh predelov z oborožitveno industrijo zaustavili .134 Tisti, ki so dobili kon čno oceno A, to je preselitev v stari rajh, teh kartote čnih listov je bilo 46 in s tem 107 prebivalcev in ti so dobili naslednje rasne ocene. Rasne ocene I in IV ni dobil nih če, rasno oceno II jih je skupaj dobilo skupaj. Iz Guštanja 7, s Prevalj 6, iz Črne 7, iz Mežice 9 in iz Dravograda 2. rasno oceno III jih je dobilo skupno 15, in sicer 8 s Prevalj, 1 iz Črne ter po 3 iz Dravograda in Mežice. Politi čno oceno 1 ni dobil nih če, 1 je dobil politi čno oceno 2 in sicer s Prevalj. 17 jih je dobilo skupno politi čno oceno 3, in sicer iz Guštanja3, s Prevalj 11, iz Črne 2 in iz Mežice 1. 25 jih je dobilo politi čno oceno 4, od tega iz Guštanja 3, 2 s Prevalj, 5 iz Črne, 10 iz Mežice in 5 iz Dravograda. Politi čna ocena 5 je bila na treh kartote čnih listkih, in sicer po ena iz Guštanja in Črne. Od kod je tretja, ni zapisano. 135 Nazadnje še poglejmo, kako so bili ocenjeni tisti, ki so dobili kon čno oceno V. Teh kartote čnih listov je bilo skupno 6465, to je 16704 oseb. Od teh jih je 15 imelo rasno oceno I, od tega 13 iz Guštanja in po eden iz Mežice in Dravograda. 1988 jih je imelo rasno oceno II, in sicer 543 iz Guštanja, 555 s Prevalj, 351 iz Črne, 198 iz Mežice in 341 iz Dravograda. Rasno oceno III je imelo 3224 kartote čnih listov, od tega 565 iz Guštanja, 121 s Prevalj, 1048 iz Črne, 438 iz Mežice in 1052 iz Dravograda. Rasno oceno IV je imelo 238 kartote čnih listov, najve č, in sicer 91 iz Črne, potem 49 iz Dravograda, 42 iz Guštanja, 40 s Prevalj in 16 iz Mežice. Iz skupine s kon čno oceno V jih je politi čno oceno 1 prejelo kar 480, od tega 141 iz Guštanja, 17 s Prevalj, 261 iz Črne, 5 iz Mežice ter 56 iz Dravograda. Politi čno oceno 2 jih je imelo 1128, od teh jih je 249 bilo iz Guštanja, 152 iz Prevalj, 380 iz Črne, 77 iz Mežice in 270 iz Dravograda. 4636 jih je imelo politi čno oceno 3, in sicer 716 iz Guštanja, 1526 iz Prevalj, 778 iz Črne, iz Mežice547 in iz Dravograda 1069. 216 jih je prejelo politi čno oceno 4. 55 iz Guštanja, 21 iz Prevalj, 71 iz Črne, 23 iz Mežice ter 46 iz Dravograda. Zadnjo in najnižjo politi čno oceno 5 je bila dodeljena 5-tim. 2-ma iz Guštanja in Dravograda ter 1
134 Ferenc, Viri o …, str. 239-241. 135 Prav tam.
54 iz Mežice. Koliko je oseb to čno pri vsakemu kartote čnemu listku navedenih, ne morem izbrskati iz vira, ki mi je na voljo, saj je lahko na kakšnem kartote čnem listku teoreti čno zajetih 10 oseb na enem pa samo 1 oseba. 136 Na kartote čni listek so zapisali ime in priimek, poklic, rojstne podatke, narodnost in bivališ če po letu 1914. »Ocenili so vsakega posebej, kon čna ocena pa je bila skupna. Narodnostni ocenjevalec je dal po posvetu s krajevnim zaupnikom politi čno oceno, rasni preiskovalec pa rasno oceno. Pripombe k politi čnim ocenam sta lahko dala tudi vodja orožniške postaje in uradnik tajne državne policije.«137 Hkrati je morala preseljevalna komisija poslati preseljevalnemu štabu tudi poro čilo o stanju v posamezni ob čini, kjer je opravila svoj pregled. V to poro čilo so morale biti zajete rasne zna čilnosti prebivalstva ter politi čno in gospodarsko stanje. Pri politi čnih zna čilnostih prebivalcev Mežiške doline in Dravograda, jih je nemški okupator ocenjeval, kot pripadnike slovenstva, hkrati pa so bili dokaj prijazni tudi do nemštva. Seveda, je bila za slovensko narodno zavest po mnenju Nemcev kriva, slovenska inteligenca, še posebej doma či duhovniki in izobraženci, ki so se v te konce preselili od drugod in so skušali po mnenju Nemcev odvrniti tukajšnje koroške vindišarje od nemških nazorov in nemške kulture ter jih popolnoma asimilirati v slovenstvo. Danes vemo, da je ta ocena popolnoma prirejena, od Nemcev za nemške oblasti, da bi se podro čje Mežiške doline prikazalo v čimbolj nemški lu či, pa čeprav je bilo zgrizenih nacistov in pristašev režima na tem obmo čju zelo malo. Na gospodarskem podro čju so ocenjevalci zabeležili dve pomembni podjetji, to sta bila jeklarna na Ravnah in rudnik Mežica, v katerem so proizvedli 10% vse svin čene rude v Nemškem Rajhu, vsaj ob za četku okupacije, kasneje pa veliko ve č, kot boste izvedeli v gospodarskem poglavju. Kot popolnoma nepomembno so ozna čili poljedelstvo in živinorejo, pa čeprav so menili da je zato intenzivnejše pridelovanje poljš čin in gojenje živine dovolj prostora. Opozorili so na kar veliko število manjše in srednje velikih lesnih žag na tem podro čju in na njihovo enakomerno porazdeljenost po celotni dolini. Sam življenjski standard so ozna čili, kot zelo slab, ljudje so živeli v veliki revš čini in pomanjkanju, nekaj posameznikov pa je bilo silno bogatih. Prebivalstvo so glede na raso ocenili, kot srednje povpre čje z ve činsko izravnanimi mešanci. Prevladovala je po njihovem mnenju dinarsko – nordijska rasa, le pri posameznikih so opazili poteze prednjeazijskih ras. So pa, kot zanimivost naj omenim, zelo grajali pogosto pitje doma čega žganja in doma čega mošta,
136 Ferenc, Viri o …, str. 239-241. 137 Ferenc, Nacisti čna …, str. 219.
55 ker sta ti dve pija či po njihovem mnenju zelo slabo vplivali na rasno sestavo posameznika, saj sta jo poslabševali. Mnenje rasnih ocenjevalcev o stanju v Mežiški dolini je bilo zelo negativno. Trdno so bili prepričani, da je bila Mežiška dolina v času Avstro-Ogrske monarhije njen dav čno najdonosnejši del, ki pa je po 23 letih srbske nadvlade vidno nazadoval in zaostajal za ostalimi avstrijskimi deželami. Poleg tega pa je bila dežela popolnoma iz črpana, kar se je pokazalo tudi na socialnem in zdravstvenem podro čju. 138 Koliko ta njihova ocena drži, bilo potrebno natan čneje raziskati, je pa nekaj res, da je bilo gospodarstvo in socialni standard Mežiške doline in Dravograda v obdobju okoli leta 1900 na malo boljšem kot v letu 1941, to pa sam pripisujem, svetovni gospodarski krizi, ki je bila v za četku 30-tih let 20.stol. in je Kraljevina Jugoslavija še ni prebolela, kot drugo pa je kriv tudi slaba socialna politika, ki jo je vodila Kraljevina Jugoslavija. Vsekakor je ta rasni pregled, ki so ga izvedle nemške oblasti na našem obmo čju imel za njih neko dolo čeno vrednost. Kot smo videli, jim je prikazal v kakšnem ne samo rasnem ampak tudi politi čnem in gospodarskem ter socialnem stanju so prebivalci Mežiške doline in Dravograda. Zelo verjetno so se nemške oblasti pri oblikovanju svoje politike na tem obmo čju dosti ozirale tudi na rezultate tega ocenjevanja. Meni pa je dalo to poro čilo o rasnem pregledu vpogled v potek in na čin rasnega ocenjevanja ljudi, ter tudi dobil sem zelo to čne podatke o številu rasno pregledanih v posameznem kraju. To čnega števila ljudi z dolo čeno oceno iz posameznega kraja pa mi ni uspelo ugotoviti, ker nisem našel teh podatkov, saj so v viru zabeleženo samo število kartote čnih listov za posamezno oceno iz posameznega kraja ter skupna števila pregledanih in skupina števila tistih z enotno oceno. Kakorkoli s tem dokumentom sem tudi sam dobil boljši pogled na rasne preglede prebivalstva, ki so bili zelo ponižujo či do ljudi in po mojem zelo neprimerno sredstvo ugotavljanja kakršnega koli stanja prebivalstva.
3.4.4 ZAPORI MED OKUPACIJO NA SLOVENSKEM KOROŠKEM
Čeprav danes na Slovenskem Koroškem ni zaporov, pa so v času druge svetovne vojne tudi pri nas bili zapori. Prvi zapor oziroma zaporni prostori, so bili v prostorih nekdanjega hotela Rimski Vrelec in so jih uporabljali ob časno, ko je imel Gestapo in
138 Ferenc, Viri o …, str. 242–243.
56 drugi policijski organi ve čje akcije proti partizanom, ko v Dravogradu in na Prevaljah ni bilo dovolj prostora za vse aretirane. Drugi zapor je bil, kot sem dejal na Prevaljah, ko je bil sedež gestapa na našem obmo čju prenesen z Dravograda na Prevalje. To je bilo od 15. julija 1941 naprej do 21. januarja 1944, ko so sedež gestapa zopet prenesli v Dravograd. Tretji zapor pa je bil v Dravogradu, na sedežu gestapa, ki je bil v prostorih nekdanjega sedeža okraja. Zaporniške celice so bile v kletnih prostorih te stavbe. Teh celic je bilo 5. Na vratih vsake celice je pisali »Zelle« in številka zraven od 1 do 5. V teh kletnih prostorih so bile že ob prihodu Nemcev štiri zaporne celice. V marcu 1944 so zgradili še celico 5. 139 Ta je bila najstrašnejša od vseh in so jo imenovali celica smrti. Bila je nekaj nad štiri metre dolga, dva metra in pol široka in meter in pol visoka. Ta celica je bila brez okna, saj je bila globoko pod zemljo in v njej je bilo vedno vode za čevelj globoko, saj je imela na vratih narejeno gumijasto tesnjenje, da niso prepuš čala vode. Zapornikom v tej celici niso dali tudi nobene posode za opravljanje potrebe, tako da je bil v celici strahoten smrad. Zapornikom iz te celice so dajali vsak dan po liter ali dva mo čno slane vode, katera so jim prinesli v človeški lobanji. Za še grozljivejši ob čutek pa jim je paznik prižgal sve čo. Tako ponujeno vodo je moral zapornik popiti pred gestapovci, vendar je bila v časih ta voda ledeno mrzla, v časih pa zelo vro ča. Seveda v tej celici jetniki niso dobivali hrane.140 Gestapovci, ki so bili zaposleni v Dravograjskem zaporu, so v ve čini prihajali iz nemškega dela Koroške ter drugih avstrijskih dežel. Poleg njih pa so bili v zaporu zaposleni tudi Vlasovci, ki jih je bilo trideset in so pomagali pri mu čenju zaprtih ljudi. Da prebivanje v tem zaporu ni bilo prijetno, da je bilo ne človeško in velikokrat zelo zverinsko in mukotrpno nam govorijo številna pri čevanja nekaterih preživelih. V teh pri čevanjih zasledimo, kako so se gestapovci pred vsakim zaslišanjem opijanjali z žganjem, da so lahko lažje bi čali zaslišanega. »Za mu čenje so uporabljali lesene kole s katerimi so pretepali zapornike, potem so uporabljali tudi angleške kopeli, naprave za elektriziranje, naprave za lomljenje kosti in vle čenje nohtov z prstov ter naprave za rezanje prstov. Za mu čenje so uporabljali tudi pse, ki so jetnika raztrgali na kose, katere so potem vrgli v Dravo, kot veliko drugih, ki so bili pobiti pri mu čenjih ali pa so ostali po njih samo še napol živi. Pri mu čenju je pomagal tudi avstrijski zdravnik Erich
139 Petrov, str. 23, 24. 140 Prav tam.
57 Lanzer, ki je operiral jetnike brez vsakršne narkoze ali injekcije.«141 Gestapovcev, ki so pomagali pri mu čenju je bilo še kar nekaj in njihovih imen ne bom našteval, ker se jih lahko najde v knjigi z naslovom »Moriš če Dravograd«. Po danes znanih podatkih se je iz dravograjskega zapora uspelo rešiti samo okoli 20 članom OF, ki so bili v tem zaporu zaprti. Kolikšno je skupno število preživelih mi ni znano in niti nisem kje zasledil tega podatka. So pa zapori obstajali po vsej verjetnosti tudi na orožniških postajah, kjer so po mojem mnenju tudi imeli kakšno zaporniško celico za tiste, ki so storili kakšen lažji prekršek zoper zakon.
3.4.5 TABORIŠČA MED OKUPACIJO NA SLOVENSKEM KOROŠKEM
Že moj naslov pove, da se bom v tem delu dotaknil taboriš č na obmo čju Mežiške doline in Dravograda. Nemška oblast je za delo v oborožitveni industriji uporabljala poleg doma če delovne sile tudi vojne ujetnike drugih držav, ki so si bile z Nem čijo v vojni. Ob besedi taboriš če, ve čina ljudi pomisli na Auschwitz, Dachau in druga koncentracijska in delovna taboriš ča. Na našem obmo čju takšnih taboriš č ni bilo. Bila so taboriš ča za prisilne delavce, ki niso imela krematorijev in plinskih celic, niso pa zato bila ni č kaj bolj prijazna do zapornikov v taboriš ču. Za te delavce so postavili v Reichsgau Kärnten tri taboriš ča vojnih ujetnikov. Mati čno taboriš če je bilo v Wolfsbergu in v njem je bilo nastanjenih 25.000 ujetnikov ter je bilo pristojno za podro čje Koroške in Štajerske. Njegove podružnice pa so bile na Koroškem še v Spittal an der Drau/ Špitalu na Dravi in v Lienzu kjer je bilo častniško taboriš če. »Vsi taboriš čniki, ki so bili razvrš čeni v podružni čna taboriš ča, so bili še vedno pod oblastjo mati čnega taboriš ča. Tam so bili registrirani, od tam so dobivali ukaze in tam so jih tudi disciplinsko kaznovali po potrebi .«142 Mnogi od teh vojnih ujetnikov v taboriš ču v Wolfsbergu je opravljalo prisilno delo na kmetijah v okolici taboriš ča. Na teh nemških kmetijah so jih pri delu stražili in nadzorovali stražniki iz taboriš ča. Vodstvo taboriš ča je skupaj z uradom za delo v Celovcu in z okrožno kmetijsko organizacijo v Velikovcu izbralo in naredilo razpored nemških kmetij. Voditelji teh okrožnih kmetijskih organizacij so se imenovali »Kreisbauernführer« ali po slovensko okrožni kmetijski vodje. Okrožna kmetijska organizacija pa je spadala po deželno kmetijsko organizacijo
141 Petrov, str. 23, 24. 142 Karner, str. 103.
58 Südmark oziroma »Landesbauernschaft«. Razporejanje delavcev na druga delovna mesta na drugih krajih se ni zgodilo brez soglasja urada za delo in vodstva taboriš ča, ki je moralo tudi vse spremembe sporo čiti državnemu mestnemu upravitelju na Koroškem, ki je bil tudi koroški gauleiter. O tem so morali obvestiti tudi vladni svet v Celovcu. Kmet ali delodajalec, ki je hotel za delovno silo na svoji kmetiji ali v podjetju uporabiti prisilne delavce jim je moral zagotoviti dnevno prehrano in preno čiš če. Ti prisilni delavci so dobivali in sicer so na dan zaslužili 1,35RM, kar je poleti zneslo okoli 20,80RM, pozimi pa okoli 16,65 RM. Če je imel delodajalec z prisilnimi delavci ve č stroškov, kot dobi čka, je moral te stroške in izgubo kriti sam. Straža delavcev pa je dobila 0,90RM dodatka na dan pri pla či. Njihovo prehrano so zagotavljali iz racionalizacije prehrane prebivalstva. 143 V Dravogradu in njegovi okolici sta bili kar dve takšni taboriš či. Obe sta bili za vojne ujetnike, ki so delali na gradbiš ču, hidroelektrarne Dravograd. Eno taboriš če je bilo za ujetnike britanske in francoske narodnosti, ki je bilo nad železniško postajo v Dravogradu, drugo pa za ujetnike ruske narodnosti, oziroma narodnosti katerega drugega naroda na vzhodu Evrope, ki je bilo v Črne čah. Tako, kot so bila lo čena taboriš ča za vojne ujetnike zahodnih držav in vojne ujetnike Sovjetske zveze povsod po nemški državi, tako tudi tukaj ni bilo ni č druga če. Črneško taboriš če oblasti napolnile z sovjetskimi vojnimi ujetniki (slika na naslednji strani) iz taboriš ča v Wolfsbergu in sicer so jih v črneško taboriš če prignali 399. Velika ve čina teh internirancev je bila tako shirana in podhranjena, da so množi čno umirali in vodstvo taboriš ča je razglasilo karanteno nad njim, ki je trajala do konca januarja 1942, vendar ni ni č pomagalo. Zaradi tako slabih življenjskih pogojev, ki niso bili vredni človeškega življenja, je v tem taboriš ču umrlo 197 ujetnikov. Vse ostale preživele so vrnili v mati čno taboriš če v Wolfsbergu. »Mnoge tiste, ki so od izmu čenosti ali od lakote umrli, so vodje taboriš ča, dale pokopat v gozd nad Črne čami v skupen grob .«144
143 ASZI, Lageberichte jan.1940–dez. 1941. 144 Ludvik Pušnik, Po poteh spomina – spomeniki in znamenja 20.stol. na obmo čju ob čine Dravograd, Dravograd, 2008, (dalje Pušnik,…), str. 11.
59
Slika 1: Ruski vojni ujetniki (vir: Ludvik Pušnik, Po poteh spomina – spomeniki in znamenja 20.stol. na obmo čju ob čine Dravograd, Dravograd, 2008, str. 11)
Na drugi strani pa so britanski in francoski in drugi vojni ujetniki zahodnih držav imeli v svojem taboriš ču veliko boljšo oskrbo s hrano in vsem potrebnim, poleg tega so dobivali tudi majhno pla čilo za svoje delo na gradbiš ču, medtem, ko ujetniki ruske narodnosti niso dobili ni česar. Če pogledamo po bližje, koliko sta prejemala ruski in angleški vojni ujetnik hrane, pridemo do naslednjih številk. »Ruski ujetnik je dobil v 14 dneh 500g mesa, 260g margarine, 4200g kruha in moke, 6kg krompirja in 16kg repe. Na drugi strani je angleški ujetnik dobil 1300g mesa, 542g margarine, 5200g kruha in moke ter neomejeno koli čino krompirja in repe .« ob vsem tem, pa so angleški vojni ujetniki dobivali še razna druga živila, ki jih ruski ujetniki niso, kot so sir, skuto, kavo testenine, krompirjev škrob in marmelado. Angleži niso bili deležni posebno težkega fizi čnega dela, tako kot Rusi. Po drugi strani pa je komandant ruskega ujetniškega taboriš ča ruskim ujetnikom znižal še te minimalne obroke hrane. »Ob lakoti in iz črpanosti, pa so ruski ujetniki trpeli še za grižo, tifusom in mrazom, ki je še posebej ostro bril pozimi.«145 Črneško taboriš če, je bilo v uporabi do srede leta 1943, ko je v njem še prebivalo 214 ruskih ujetnikov. Po njihovi deportaciji nazaj v Wolfsberg, so se v predelano taboriš če vselili nemški vojaki, ki so varovali gradbiš če hidroelektrarne.
145 Vreš, str. 40–78.
60
Slika 2: Delovno taboriš če podjetja Siemens ob reki Meži v Dravogradu (vir: Franc Vreš, 800 let Dravograd 1185 – 1985, str. 40 – 78)
Tretje ujetniško taboriš če pa je bilo ob jeklarni na Ravnah, kjer so bili tudi zaprti prisilni delavci, po ve čini iz zahodno evropskih držav nekaj pa je bilo tudi vhodno evropskih. V delovnem taboriš ču na Ravnah ob jeklarni je stanovalo 281 prisilnih delavcev. Ve č o pravicah teh prisilnih delavcev bom govoril v poglavju o prisilnih delavcih. So pa v teh taboriš čih ujetniki prebivali v lesenih barakah, taboriš če pa je bilo obdano z ograjo in bode čo žico ter stražnimi stolpi. Delovno taboriš če za ruske vojne ujetnike v Črne čah je sestavljalo pet lesenih barak z zamreženimi okni in stražarskimi stolpi na vogalih taboriš ča. Seveda pa ni manjkala bode ča žica, ki bi naj oteževala pobege vojnih ujetnikov. Po zaprtju in ukinitvi ruskega ujetniškega taboriš ča je ostalo samo še taboriš če zahodnih vojnih ujetnikov. To taboriš če je delovalo do jutra 4. maja 1945, ko je Šercerjeva brigada napadla Dravograd in osvobodila tamkajšnje vojne ujetnike iz taboriš ča nad železniško postajo. 146 Ohranjenih je zelo malo podatkov o samem življenju teh taboriš čnikov. Ohranjena je le ena fotografija taboriš ča na Ravnah in ruskih vojnih ujetnikov.
146 Vreš, str. 40–78.
61 3.4.6 DEPORTACIJE PREBIVALSTVA
Nemška oblast je na črtovala tudi, da bo iz slovenskih pokrajin izselila kar tretjino vsega prebivalstva, saj bi s tem pripomogli k hitrejšemu ponem čenju ostalega dela prebivalstva. Da bi to dosegli, so ustanovili preseljevalne štabe. Na podro čju slovenskih dežel so ustanovili dva, in sicer enega za Spodnjo Štajersko v Mariboru in drugega za zasedena obmo čja Koroške in Kranjske na Bledu. Tega na Bledu je ustanovil preseljevalni štab za Koroško v Celovcu v sodelovanju z državnim vodjo SS Heinrichom Himmlerjem in šefom nemške tajne policije SS-Gruppenführer Reinchardom Heydrichom 147 14. 5. 1941. Preseljevalni štab na Bledu je vodil SS- Hauptsturmführer dr. Helmut Glaser. Poslovni vodja, ki mu je bila zaupana organizacija, vodenje registrature in kartotek, je bil SS-Hauptsturmführer Rudolf Schluifer. Upravo urada je vodil SS-Obersturmführer Willy Belaschk. Informacijski oddelek sta vodila SS-Oberscharführer Rudolf Steiner in SS-Bewerber Ernst Winger. Urad je imel tudi tri referate. Prvi referat, ki se je imenoval narodnopoliti čni, je bil voden od SS-Hauptsturmführer dr. Helmuta Glaserja. Drugi referat, ki se je imenoval Urad za rasno preverjanje, pa je vodil SS-Obersturmbannführer dr. Bruno Kurt Schultz. Tretji referat, ki je bil Urad za preseljevanje, je vodil SS-Sturmbannführer dr. Hans Bauer. Urad je bil poleg teh treh referatov sestavljen še iz treh lete čih komisij. Prvo in drugo lete čo komisijo je vodil SS-Sturmbannführer Hugo Ohle, tretjo lete čo komisijo je vodil SS-Obersturmführer Herbert Marx. Pri uradu je bil tudi tako imenovani »Vorkommando« , tega je vodil SS-Hauptscharführer Hohler. Urad je imel sedež na Bledu v Park hotelu, kjer je bil tudi sedež šefa civilne uprave. 148 Ta urad je skrbel in bdel nad preseljvalnimi taboriš či na slovenskem ozemlju (grad Rajhenburg v istoimenskem kraju, ki se danes imenuje Brestanica, opomba avtorja) ter nad izseljevanjem iz slovenskih dežel vseh, ki so jih ob rasnem pregledu za to dolo čili,
147 SS-Gruppenführer Reinhanrd Heydrich = Bil je vodja varnostne službe, oziroma Schutzdienst(SD) ter protektor na Češkem in Moravskem, bil pa je tudi odgovoren dokon čno rešitev judovskega vprašanja, druga če povedano za iztrebljanje Judov v koncentracijskih taboriš čih. Umrl je leta 1942, ko je bil ubit v atentatu. (Vir: http://www.historylearningsite.co.uk/heinrich_himmler.htm&prev=/translate_s%3Fhl%3Dsl%26q%3Dhi mmler%26sl%3Dsl%26tl%3Den, 29.3.2009, ob 10. 36h). 148 Ferenc, Qullen …, Mitteilung des Umsiedlungstabes für die besetzten Gebiete Kärntens und Krains über dessen Gliederung, str. 102.
62 bodisi za izselitev na Hrvaško ali v Srbijo, bodisi za izselitev v stari rajh, bodisi za izselitev v koncentracijska ali delovna taboriš ča. 149 Za izselitev vseh, ki so za to predvideni, je poskrbel preseljevalni štab pri šefu civilne uprave. Tehni čna izvedba preseljevanja je bila naloga tretjega referata pri preseljevalnem štabu in ta je moral izvesti preselitev skupaj v dogovoru s komandantom varnostne policije in varnostne službe za Spodnjo Štajersko v Mariboru in za zasedena ozemlja Kranjske in Koroške na Bledu. Izselitev se je izvajala na podlagi to čnih in jasno zapisanih poimenskih seznamov tistih, ki so bili predvideni za izselitev in drugih prilog, ki jih je moral pripraviti prvi referat preseljevalnega štaba. Sama preselitev je bila izvedena s strani varnostne policije in varnostne službe ali katerihkoli drugih enot. Vsaka oseba, katera je bila predvidena za izselitev, je lahko po pravilih s seboj vzela do 50 kg prtljage, in sicer vse stvari, ki so bile potrebne za osebne potrebe, popolno obleko, odeje (ne vzmetnic ali postelj), oskrbe za 8 dni, osebne dokumente in denar v vrednosti 500 jugoslovanskih dinarjev, kasneje so ob menjavi valute to pretvorili v nemške marke, to čneje 25 RM. Prepovedano je bilo ljudem jemati s seboj vrednostne papirje, devize, hranilne knjižice, vrednostne re či, kot so zlato, srebro, platina, z izjemo poro čnega prstana in živ inventar (doma če živali). Pred odhodom od doma so ljudje morali zapreti dovode vseh električnih, vodnih in plinskih inštalacij, zapreti so morali okna, doma če živali so morali dati v oskrbo sosedom in trdno zapreti vrata ter jih zape čatiti. Klju če od stanovanja ali hiše so morali opremiti z listki, na katerih je bil zapisan lastnik stanovanja ali hiše in na dan izselitve so jih morali oddati vodji preseljevalnega urada. Vse, ki so bili dolo čeni za izselitev, so prepeljali na zbirno mesto, kjer se je še enkrat preveril seznam predvidenih za izselitev. Vlaki so vozili po 1000 ljudi v posameznem transportu. Pred vkrcanjem ljudi na vlak so ljudi še enkrat dodatno pregledali, da ne bi kateri skrival orožja, eksploziva, streliva, strupa, deviz in nakita. Kljub vsem tem varnostnim in preiskovalnim zahtevam so oblasti zasledovale cilj, da bi se vsi vlaki, predvideni za odhod, časovno držali voznega reda. Izmed ljudi v vagonu so izbrali enega, ki je postal nekakšen nadzornik v vagonu in njegova dolžnost je bila, da skrbi za red, disciplino in oskrbo v njem. Prav tako je vsak transport spremljala sanitetna enota. Transport izgnancev je spremljalo tudi oboroženo vojaško ali policijsko spremstvo, ki je skrbelo, da ne bi prišlo do pobegov, predvsem so se tega bali na obmo čju Hrvaške in Srbije. O vseh pomembnih delih transporta so morali vodje
149 Ferenc, Qullen …, Aussage von dr.Helmut Glaser…, str. 649 – 661.
63 transportov obveš čati svoje nadrejene, predvsem o datumu, kraju in času odhoda, velikosti transporta, cilju transporta, o vodji transporta, velikosti spremstva in o vsakokratnih pripetljajih. Po prispetju transporta na kon čni cilj, so ga pod svoje okrilje sprejele tamkajšnje oblasti, vojaško in policijsko spremstvo pa se je vrnilo nazaj na izhodiš čni kraj. 150 Tehni čna plat deportacije je zelo zanimiva predvsem zato, ker je v navodilih, ki jih je dobil preseljevalni štab iz Berlina, natan čno je zapisana. Tako je državni vodja SS Heinrich Himmler 7. 7. 1941 naro čil, da se morajo s podro čja Južne Koroške izseliti vsi slovenski izobraženci, in sicer tisti z rasno oceno I in II v stari rajh, tisti z rasno oceno III in IV pa v južno Srbijo ali na Hrvaško. Izselili so tudi vse tiste Slovence, ki so se naselili na Južnem Koroškem po 1. 1. 1914 in so delovali politi čno protinemško. Izmed teh so bili izseljeni v stari rajh rasno vredni elementi prebivalstva. Prav tako so bili v stari rajh izseljeni vsi tisti Slovenci, ki so se naselili po 1. 1. 1914 in politi čno niso delovali protinemško, so pa predstavljali veliko oviro za popolno ponem čenje Južne predelov Koroške. 151 Kljub tem direktivam so kasneje zmanjševali število izgnanih, saj je bila Južna Koroška in z njo Mežiška dolina zelo pomembna za nemško oborožitveno industrijo. V njej je tako primanjkovalo delavcev, da si niso mogli privoš čiti še dodatne izgube delavcev zaradi njihove nasilne izselitve v stari rajh ali pa v Srbijo. Na koncu so izseljevanje iz tega obmo čja skoraj popolnoma opustili, saj je državni komisar za utrjevanje nemštva odredil, da naj se vsako izseljevanje prebivalstva z Južne Koroške v času vojne ustavi, razen, če gre pri tem za posamezne družine Slovencev, ki so sposobni za ponem čenje. Te naj se izseli v stari rajh, njihove domove pa bi tako lahko uporabili za naselitev kanalskih Nemcev ali Nemcev iz Ljubljane. Vsekakor pa so morali pri tem izvzeti družine tistih Slovencev, ki so nujno potrebni za oborožitveno industrijo. 152
150 Ferenc, Qullen …, Richtlinien des Reichssicherheitshauptamtes zur Durchführung der Aussiedlung von Slowenen aus den bestzten Gebieten der Untersteiermark, Kärntens und Krains, str. 120–122. 151 Ferenc, Qullen …, Richtlinien der Reichskommisars für die Festigung deutschen Volkstums für die Aussiedlung von Slowenen aus den besetzten gebieten Kärntens und Krains, str. 200, 201. 152 Ferenc, Qullen …, Anordnung Nr.45/I des Reichskommisars für die Festigung deutschen Volkstums über die weitere Aussiedlung von Slowenen aus den besetzten Gebieten Sloweniens, str. 231.
64 4 NACISTI ČNE ORGANIZACIJE
4.1 KOROŠKA LJUDSKA ZVEZA
Poleg stranke NSDAP je na Koroškem delovala še ena zelo mo čna nacisti čna organizacija, to je bila Koroška ljudska zveza ali Kärntenr Volksbund. Vanjo so se lahko v članili le odrasli prebivalci. V Mežiški dolini in na gorenjskem so ustanovili Koroško ljudsko zvezo 24. 5. 1941. Uradno so jo ustanovili na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske in v njej naj bi možje in žene sodelovali pri izgradnji Nem čije. 153 Hkrati s tem je Koroška ljudska zveza dobila novega vodjo, to je postal vodja gauleiterjevega urada v Celovcu Wilhelm Schick. 154 Sama organizacijska struktura Koroške ljudske zveze je bila podobna upravno politi čni strukturi zasedenega ozemlja Koroške in Kranjske. Na njenem čelu je bil Zvezni vodja Koroške ljudske zveze v Celovcu, in sicer že zgoraj omenjeni Wilhelm Schick. Okrajna vodstva Koroške ljudske zveze, ki so bila eno stopnjo nižje organizacijske oblike kot zvezno vodstvo, so bila na sedežih okrožij. Tako je bilo okrajno vodstvo Koroške ljudske zveze v Radovljici, Kamniku, Kranju in Litiji. Čeprav v Litiji ni bil sedež okrožja, so imeli tam okrajni sedež Koroške ljudske zveze, vendar so ga že 26. maja 1941 razdelili in priklju čili okrajnima sedežema v Kamniku in Kranju. Nato so se posamezni okraji delili še na krajevne skupine, te pa na bloke, ki so jih vodili blockleiterji. Bloki so se dalje delili še na celice, njihovi vodje pa so se imenovali »zellleiter« ([cel lajterji]). Vodje teh okrajev so morali tesno sodelovati s politi čnimi komisarji, da so našli zadostno število ljudi na terenu, ki so bili pripravljeni aktivno pomagati pri delu Koroške ljudske zveze . Ve čkrat so v kakem kraju imeli za to na razpolago samo enega človeka. Mnogokrat so morali okrajni voditelji hoditi po terenu, saj so na tak na čin skušali pridobiti informacije o stanju med prebivalstvom in tako so lahko lažje na črtovali vse svoje ukrepe, katere so morali sprejeti, da so lahko za čeli z delom. 155 Tako so že konec maja 1941 za čeli z veliko propagandno akcijo pridobivati ljudi, da bi se v članili v Koroško ljudsko zvezo. 10. 6. 1941 so po celotnem zasedenem
153 Ferenc, Nacisti čna …, str. 760. 154 Ferenc, Qullen …, Verordnung des Chefs der Zivilverwaltung in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains über die Gründung des Kärntner Volksbundes, str. 129. 155 Ferenc, Qullen …, Bericht über fünf Monate Arbeit des Kärnter Volksbundes, str. 332–334.
65 ozemlju razdelili 25.000 plakatov in 50.000 lete čih sporo čilnih listkov. Ob koncu propagandne akcije se je v Koroško ljudsko zvezo v članilo kar 112.423 ljudi, moških in žensk, od skupnega števila prebivalcev na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske, to je okoli 180.000. Moški, starejši od 18 let, naj bi v njej dobili vojaško preobrazbo. Ob pristopu je moral vsak podpisati dokument, da bo zvest Hitlerju in Veliki Nem čiji. V Mežiški dolini so folksdoj čerji napovedovali izgon vsem, ki se ne bi hoteli v članiti v Koroško ljudsko zvezo. Zato se je po besedah gaulajterja vanjo v članilo kar 97% prebivalcev Mežiške doline. Pri vpisovanju prebivalstva so le-tega razdelili v tri razrede. V prvi razred so bili dodeljeni folksdoj čerji, ki so jih že imeli za polnopravne nemške državljane in ti so v zank tega dobili rde čo izkaznico. V drugi razred so padli za časni člani ali nemški državljani na preklic, tisti ki so jim lahko vzeli državljanstvo, če se niso dovolj dobro izkazali pri delu za nemško državo in ti so dobili zelene izkaznice. Tretji razred, to je najnižji in tudi zadnji razred pa so sestavljali jugoslovanski državljani, ki si niso zaslužili nemškega državljanstva, saj se niso izkazali pri delu za nemško državo. Te so imenovali zaš čitenci ( »Schutzangehörige«). 156 Uporabljali so jih za delovno silo in jih od leta 1943 pošiljali na prisilno delo v druge dele rajha. Z odlokom šefa civilne uprave je postala Koroška ljudska zveza edina dovoljena politi čna organizacija na zasedenih obmo čjih Koroške in Kranjske, saj se nacisti čne oblasti niso takoj odlo čile za vzpostavitev stranke NSDAP na tem ozemlju. Znotraj nje so delovale tudi pomožne policijske enote wermanšaft. Prav tako je Koroška ljudska zveza, skupaj z Uradom za socialna vprašanja ( »Sozialamt«), ki je imel institucijo po imenu »Kraft durch Freude« (mo č skozi veselje), katera se je ukvarjala s prirejanjem jezikovnih te čajev, organizirala jezikovne te čaje nemškega jezika za odrasle, ki so najve čkrat potekali v poletnih mesecih, ko so u čitelji imeli šolske po čitnice. Koliko to čno je bilo jezikovnih te čajev v Mežiški dolini, nisem uspel izbrskati, so jih pa nekaj organizirali na osnovnih šolah po dolini. Jezikovne te čaje so pripravili v instituciji urada za socialna vprašanja »Kraft durch Freude« in ti so potem te čaj tudi izvedli. Poleg jezikovnih te čajev so bile sestavni del Koroške ljudske zveze tudi ženske in tudi te so imele podobno organiziranost kot moški, in sicer na skupine, bloke in celice. Tudi ženske so se urile in u čile za svoje poslanstvo postati dobra gospodinja in dobra mati za nemškega moža, za nemškega vojaka in za svoje otroke v duhu nacionalsocializma. To urjenje je bilo na posebni šoli Koroške ljudske zveze. Svojo podorganizacijo so imeli
156 Žolnir, Pavlin, str. 27.
66 tudi mladi, kateri so sestavljali organizacijo Koroška ljudska zveza mladih ( »Kärntner Volksbundjugend«). V tej organizaciji so tudi mladi lahko odšli na tritedenske te čaje usposabljanja za vodjo posamezne skupine. 157 Organizacijska shema je bila zelo izpopolnjena in v njej so bili ljudje vseh starosti in obeh spolov, predpogoj je bil le, da si bil rasno in politi čno primeren ter da si se hotel udejanjati v tej organizaciji. Vsekakor je tudi tu za četni naval ljudi ugasnil, saj še tako dobra organiziranost ni zameglila dejstva, da so se ljudje morali odpovedati slovenstvu in svojim na čelom, saj so morali z vstopom vanjo sprejeti njene zahteve. Tako je bil vstop v Koroško ljudsko zvezo s strani nemških oblasti ozna čen kot privrženost Hitlerju, nemškemu narodu in nemški državi. To pa je čez čas za veliko ljudi pomenilo podpiranje sovražnika lastnih korenin, pa tudi partizanski pritisk na vse včlanjene je postajal vse ve čji, saj sta jih obe strani silili k temu, da naj se odlo čijo za eno stran, ker kolebanje med obema ne bi bilo ve č dolgo mogo če.
4.2 DELOVANJE NSDAP
Nacionalsocialisti čna nemška delavska stranka ali na kratko NSDAP, se je na zasedenih ozemljih ustanovila dokaj pozno, saj je preteklo ve č kot pol leta od za četka okupacije, preden se je na slovenskih tleh ustanovila prva podružni čna centrala nemške nacisti čne stranke. Ponem čevalno delo in prevzgojo v nacisti čnem duhu naj bi opravljali obe nemški domovinski organizaciji, in sicer Štajerska domovinska zveza in Koroška ljudska zveza. O čitno pa ti dve organizaciji, oziroma vsaj Koroška ljudska zveza, pri svojem delu ni bila kaj dosti uspešna. To dokazuje, da je vodja izpostave državnega urada za propagando na Koroškem, ki je imel svoj sedež na Bledu, Lothar Weber, v svojem pismu državnemu ministrstvu za informiranje in propagando poro čal, da pri delovanju koroške ljudske zveze na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske ne more poro čati o čem razveseljivem, saj s pomo čjo Koroške ljudske zveze niso uspeli rešiti doti čnih problemov. V svojem dopisu piše tudi, da pri zvezi niso izdali še nobene članske izkaznice in da imajo problem pridobiti uradniške delavce, saj se vsi bojijo povra čilnih ukrepov nasprotne strani, v tem primeru partizanov. Skrbi ga tudi kako uspešna bo ob teh problemih tudi združitev zasedenih obmo čij z nemško državo, oziroma njenim državnim Gau Koroška. V svojem dopisu tudi apelira na ministrstvo naj
157 Ferenc, Qullen …, Bericht über fünf Monate Arbeit des Kärnter Volksbundes, str. 332–334.
67 se čim hitreje podredi delovanje Koroške ljudske zveze stranki NSDAP. 158 Torej razmere na Gorenjskem in v Mežiški dolini že po pol leta okupacije niso bile rožnate, da je vodja izpostave za propagando na Bledu napisal takšno pismo. O čitno je moral biti takrat pritisk partizanov in celotne Osvobodilne fronte na doma če prebivalstvo tako mo čan, da si niso upali biti kaj dosti aktivni znotraj Koroške ljudske zveze. Predvsem so bile verjetno tukaj na tem mestu grožnje z likvidacijo družine ali pa z likvidacijo sorodnikov in s požigom imetja in to je pri ljudeh gotovo naredilo zelo mo čan vtis. Celo tako mo čan, da so se za čeli partizanov bati. Šef civilne uprave za zasedena obmo čja Koroške in Kranjske ter Koroški gauleiter in vodja stranske NSDAP na Koroškem dr. Friederich Rainer se je tako odlo čil, da bo vzpostavil stranko NSDAP. Podobno, kot v drugih delih Nem čije so tudi pri nas ustanovili okrožja NSDAP in ta okrožja so se skladala in pokrivala teritorialno z upravnimi okrožji oziroma politi čnimi komisariati. Eno okrožje je bilo ustanovljeno v Radovljici, eno v Kamniku in eno v Kranju. Ob čine Guštanj, Prevalje, Mežica in Črna so bile priklju čene okrožnemu vodstvu NSDAP v Velikovcu, ob čino Dravograd pa so priklju čili okrožnemu vodstvu NSDAP v Wolfsbergu. Izvedba odredbe v praksi je bila naložena vodji glavnega urada gauleiterja (»Gaustabsamt«) v Celovcu, ki je moral izdati tudi podrobnejša navodila. 159 Tako je dolo čil glavni urad stranke in glavni gauleiterjev urad v Celovcu 14. 2. 1942 razvrstitev in razdelitev strankarskih odborov in enot v ob činah Guštanj, Prevalje, Mežica, Črna in Dravograd. Kolikor je razvidno iz odredbe, bi naj takrat na obmo čje Mežiške doline in Dravograda prišlo »15 oddelkov SA (Stürme), 1 oddelek SS enot (Sturm), 2 oddelka enot NSKK (Nationalsozialistisches Kraftfahrerkorps) in 1 oddelek enot NSFK (Nationalsozialistisches Fliegerkops).«160
4.3 DELOVANJE HITLER JUGEND IN BUND DEUTSCHER MÄDCHEN TER OSTALIH NACISTI ČNIH ORGANIZACIJ
Na obmo čju Slovenske Koroške je delovala organizacija nemških žena NS- Frauenschaft, ki je propagirala priklju čitev Mežiške doline in Dravograda k Nem čiji. Naloga žena je bila pobirati prostovoljne prispevke za vojake na fronti. Ti prispevki so
158 Ferenc, Qullen …, Anordnung des Gauleiters der NSDAP in Kärnten über den Aufbau der NSDAP in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 370. 159 Prav tam. 160 Prav tam, str. 371.
68 se imenovali »Winterhilfswerk« oziroma zimska pomo č, ki so jo pobirale žene med prebivalstvom. 6. 8. 1941 je v tem delu Koroške NSDAP organizirala Hitlerjevo mladino (»Hitlerjugend«). Ta podorganizacija nacisti čne stranke NSDAP je vklju čevala v svoje vrste vse mlade fante stare od 10 do 18 let. Vklju čitev vanjo je bila vse do 20. 4. 1934 prostovoljna, po tem datumu pa obvezna za vse fante v tej starosti. 161 Tedaj je za čela veljati razširitev zakona o Hitler-Jugendu na Gorenjskem in v Mežiški dolini z Dravogradom. Organizacija Hitler-Jugend je bila vklju čena v organizacijsko strukturo nacisti čne stranke, saj je bila v bistvu njen mladinski del. Prav tako je bila strukturno razdeljena v »Bann-e« po celotnem ozemlju nemške države in tudi na zasedenih ozemljih. Skozi Hitler-Jugend je moral vsak fant in mladeni č, če je želel postati dober nemški državljan. Sama organizacija je bila zelo militarizirana, saj so se v njej že mladi fantje nau čili osnovnih veš čin rokovanja z orožjem. V svojem programu so imeli razna taborjenja, izlete, kjer so spoznavali nemško kulturo in znamenitosti nemške države, prirejali so športna tekmovanja ter se urili v športu in telovadbi. Najpomembnejša je bila vzgoja v nacionalsocialisti čnem duhu, saj so bile vse aktivnosti, ki jih je organizacija izvajala, namenjene doseganju tega cilja. Za dekleta so ustanovili podobno organizacijo kot za fante. Imenovala se je Zveza nemških deklet oziroma Bund deutscher Mädchen. Vanjo so bila vklju čena dekleta stara med desetim in enaindvajsetim letom starosti. Dekleta so se pripravljala na njihovo poslanstvo, in sicer postati dobre matere in žene ter dobre gospodinje v nacisti čnem duhu. Imele so organizirane te čaje kuhanja, likanja, skrbi za otroke ter ostalih gospodinjskih opravil. Tudi pri njih so prirejali športna tekmovanja, predvsem v gimnastiki. Dekliška organizacija Bund deutscher Mädchen je bila tako del organizacije Hitler-Jugend. Populacija le-te v Mežiški dolini je spadala v bann Hitler-Jugend Velikovec, saj je naprošala ob čine v Mežiški dolini za donacijo dela sredstev. Bann Velikovec je ob čino Guštanj prosil za nakazilo sredstev v letu 1942. Ob čino so prosili za sredstva, katera so hoteli nameniti za izobraževalne te čaje Hitler-Jugend in Bund deutscher Mädchen, za upravne stroške organizacij, za filmski in slikovni material ter učne pripomo čke v višini 300RM. Naprošali so tudi sredstva za telesno vzgojo, za športne prireditve, za športna orodja, sem so spadale tudi puške in strelivo za športno streljanje, za te čaje telesne vzgoje in za športna tekmovanja v višini 200RM. Pod tretjo
161 Žolnir, Pavlin, str. 27.
69 postavko so prosili še sredstva za razna taborjenja, za izlete, za te čaje zdravega vedenja in vzgoje ter za te čaje sociale v višini 200RM. Pod zadnjo postavko so prosili še sredstva za kulturne dejavnosti v obeh organizacijah, u čenje instrumentov, u čenje petja in za knjižnico v višini 200RM. In tudi vsaka ob čina je bila dolžna finan čno podpirati ti dve organizaciji. 162 Skupno so prosili za 900RM sredstev. Ali so jih kasneje dobili, iz vira sicer ni razvidno, sam predvidevam, da so sredstva dobili,saj si verjetno župan ni želel zapleta z šefom nacisti čne stranke na Koroškem, ki je bil hkrati gauleiter. Sta pa ti dve organizaciji spadali pod okrilje stranke NSDAP. To je sicer edini dokument o teh dveh organizacijah, ki sem ga našel v arhivih. Obe ti organizaciji sta seznanjali mladino z idejami nacionalsocializma in jo s predvojaško vzgojo vzgajali za bodo če nemške vojake.
5 ŠOLSTVO MED OKUPACIJO
Malo pred za četkom nemške okupacije naših krajev, so šolske oblasti v takratni Kraljevini Jugoslaviji verjetno morale narediti pregled stanja na njihovih šolah. Pri nas se je to dogajalo 31. 3. 1941, kar je malo pred za četkom napada Nem čije na takratno Jugoslavijo. Da bi se ve čina prebivalstva čim prej ponem čila, so nemške civilne oblasti zelo hitro za čele s kratkimi te čaji nemš čine ter ukinile vse slovenske šole in vrtce in uvedle nemško šolstvo. Najprej so v poletnih mesecih uvedli jezikovne te čaje nemškega jezika, ki so bili obvezni za vse šoloobvezne otroke in vse starejše od 10 let. Ti te čaji so bili dobro obiskani do poletja 1943, ko so bili pojavi partizanov že tako pogosti, da so ti te čaji ponehali. V vseh šolah po Mežiški dolini so uvedli, kot u čni pripomo ček učbenike in berila, ki so bili v rabi v deželi Koroški. Dokaj hitro po za četku okupacije so bila z strani politi čnega komisarja izdana navodila vsem ob činskim komisarjem v Mežiški dolini, v katerih je zahteval do 20. 7. 1941 njihova poro čila o možnostih nastanitve nemških u čiteljev na šolah v njihovi ob čini. V poro čilu je moral vsak ob činski komisar navesti ime in vrsto šole, število vpisanih otrok v šolo, število razredov in število
162 PAM - Ravne, 1141414/2 Okupacijska ob čina Ravne 1941–1945, Razno 1941–1945, Antrag auf Gewährung von Jugendpflegemitteln im Haushaltsjahr 1942 (izdano od NSDAP, Hitler Jugend, Bann Völkermarkt), škatla 2.
70 stanovanj, ki so bila na razpolago novim u čiteljem. 163 Edino takšno poro čilo za Mežiško dolino je ohranjeno v šolski mapi osnovne šole Mežica. Seveda pa je bila osnovna šola tudi v nemški državi obvezna in so jo morali obiskovati vsi otroci ne glede na narodnost. Šolska vodstva posameznih osnovnih šol so bila takrat administrativnem pogledu podrejena referentu za prosveto pri deželnemu svetniku, ki je bil za Mežiško dolino v Velikovcu. Šole so vodili šolski upravniki, ki so v današnjem pogledu primerljivi z sedanjimi ravnatelji osnovnih in srednjih šol. Je pa lahko bil vsak šolski upravnik in u čitelj hitro ob svojo službo, če z njegovim delom niso bili zadovoljni v nacisti čni stranki. V milejšem primeru so takega u čitelja premestili v kakšen drug kraj na drugo delovno mesto. 164 Zbral sem gradivo o delovanju vseh šol na obmo čju Mežiške doline in Dravograda, razen za podružni čno šolo Koprivna in podružni čno šolo Žerjav. Po kon čani osnovni šoli je imela slovenska mladina hude ovire pri nadaljnjem šolanju. Če so oblasti imele kakršne koli o čitke proti staršem, njihovi otroci niso smeli obiskovati meš čanske šole, niti niso smeli na u čiteljiš če. V poklicne, strokovne in višje šole so lahko odšli le tisti, ki so imeli dovoljenje za študij od Urada državnega komisarja za utrjevanje nemštva. To dovoljenje so pridobili tako, da je okrožni vodja posredoval Uradu državnega komisarja za utrjevanje nemštva natan čen in dovolj širok opis o politi čnem stanju družine kandidata in o kandidatu samem. Prav tako je poro čilo o politi čni zanesljivosti sestavil komandant varnostne policije in varnostne službe. Kandidat je moral biti tudi rasno ustrezen, saj ga je pregledala rasna komisija Urada državnega komisarja za utrjevanje nemštva in sestavila poro čilo o pregledu in rezultatih le tega. Na podlagi teh dovoljenj je Urad državnega komisarja za utrjevanje nemštva lahko oddal dovoljenje za študij za najve č en semester posamezno. Potem se je pregled in vso preverjanje ponovilo, če je kandidat hotel študij nadaljevati. Odobrena prošnja je bila posredovana vodji študentov iz vsake dežele. Na Štajerskem se je imenoval »Gaustudentenführer von Steiermark« in ta je odobrene prošnje vlagal na urade posameznih visokih šol, kamor se je pa č študent ali dijak hotel vpisati. Prav tako je bil štajerski vodja študentov odgovoren za vse posredovane prošnje za študij z Gorenjske. Vsi, študentje in dijaki, ki so se uspeli uspešno vpisati, so bili ocenjevani sprotno, glede na njihovo delo, njihov u čni uspeh in zavzetost za nemštvo. Ocene teh ocenjevanj so vodje študentov nato pošiljali doma čim pristojnim izpostavam varnostne službe.
163 Slovenski šolski muzej (dalje SŠM), Šolska mapa OŠ Mežica. 164 SŠM, Šolska mapa OŠ Guštanj.
71 Ponovno so bili študentje in dijaki iz zasedenih obmo čij ocenjeni ob koncu vsakega semestra s strani vodje študentov in državne varnostne službe. Ti so morali svojo oceno posredovati Uradu državnega komisarja za utrjevanje nemštva, ki je lahko dovoljenje za študij ali šolanje dijaku ali študentu podaljšalo ali pa ga preklicalo. 165 Vsak od sprejetih študentov in dijakov se je nato moral v članiti v »NSD – Studentenbund« (nacisti čna študentska zveza, opomba avtorja). Po najmanj enoletni preizkusni dobi, ko so študenta ocenjevali o njegovi politi čni zanesljivosti in o njegovem delu znotraj NSD- Studentenbunda, so lahko študenta, ki je bil dobro ocenjen, predlagali za izbris in prenehanje kontrole nad njim pri pristojnem uradu državnega komisarja za utrjevanje nemštva. Po podelitvi nemškega državljanstva prebivalcem na zasedenih ozemljih 27. 9. 1942 so se tudi pravila za obiskovanje šol nekoliko spremenila. Vsak, ki je prejel polnopravno nemško državljanstvo, je lahko obiskoval čisto vsako poljubno visokošolsko ustanovo v nemški državi, brez kakršnih koli omejitev. Za imetnike polnopravnega nemškega državljanstva je bila srednja šola oziroma poklicna šola obvezna. Vsi tisti, ki so prejeli nemško državljanstvo na preklic, so morali enako, kot tisti z polnopravnim državljanstvom, po kon čani osnovni šoli dokon čati tudi poklicno šolo, na srednjo šolo pa so se lahko vpisali, če so dobili primerno rasno in politi čno oceno ter dovoljenje šefa civilne uprave. Lahko so se vpisali tudi na visokošolsko ustanovo, vendar so morali dobiti ustrezno oceno zgoraj navedenih organov, ki so mu lahko takšen študij dovolili ali ne. Tisti, ki pa so pri podelitvi državljanstva bili razporejeni v najnižjo kategorijo, v kategorijo zaščitencev nemške države, so lahko obiskovali osnovno šolo, če je posamezna šola imela za to dovolj prostora in dovolj učiteljev. Imeli so tudi možnost obiskovati poklicne šole ob dobri politi čni oceni, niso pa smeli in mogli obiskovati srednjih šol in višjih ter visokih šol, saj je to bilo v nasprotju z takratno zakonodajo. 166 Na črti nacisti čnih oblasti na Koroškem so bili, da bi vzpostavili in ustvarili znanstveno raziskovalni inštitut, ki bi deloval kot protiutež ljubljanski univerzi in bi imel svoj sedež v Celovcu. S tem so se koroške oblasti obrnile na državnega ministra za znanost, vzgojo in ljudsko izobrazbo dr. Bernharda Rusta. Predlagali so, da bi bil ta inštitut sestavljen iz podro čja za arheologijo, podro čja za geografijo, podro čja za etnologijo, podro čja za germanistiko in podro čja za slavistiko. Predlagali so tudi
165 Ferenc, Qullen …, Bericht der Dienststelle des Beautragten des Reichskomissars für die Festigung deutschen Volkstums in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains über das Hochschulstudium der Slowenen. 166 Prav tam.
72 zaposlitveno sestavo tega inštituta. »In sicer bi v njem zaposlili 2 zgodovinarja in 2 asistenta, 1 etnologa in 1 asistenta, 1 slavista in 1 asistenta, 1 germanista in 1 asistenta, 1 geografa in 1 asistenta, 1 arheologa in 1 asistenta ter tri upravne delavce in dva varnostnika.«167 Namen te znanstvene ustanove bi naj bil po pisanju gauleiterja Kutschere v tem, da bi na zasedenih obmo čjih Koroške in Kranjske raziskoval navade in življenje tamkajšnjih ljudi, njihovo zgodovino, jezik in vse to skupaj čimbolj povezal z nemškim narodom, z njegovo zgodovino in njegovo kulturo. S tem so hoteli dose či, da bi tukajšnji prebivalci preko teh na novo ustvarjenih skupnih zvez z nemškim narodom, za čeli hitreje čutiti po nemško, da bi se za čeli identificirati z nemštvom. Toda če pogledamo podrobneje, vidimo, da je njihov resni čni namen bil izbrisati slovenske navade in obi čaje, slovensko kulturo, slovensko književnost in slovensko zgodovino ter jo prikazati kot nemško tako, kot da slovenske kulture in zgodovine v resnici sploh ne bi bilo, ampak da so si jo namislili nekateri slovenski izobraženci v 19. stoletju in njihovi nasledniki v okviru ljubljanske univerze v 20. stoletju. Ti so po njihovem mnenju krivi, da se je ve čina prebivalcev na zasedenih obmo čji Koroške in Kranjske po čutila Slovence in ne Nemce. Ta inštitut so v svojih zahtevah najprej imenovali »Slowenen Institut« , kasneje pa »Forschungsinstitut für die deutsch-slowenische Kulturbeziungen« in »Reichsinstitut für Kärntner Landesforschung« . Zahteve koroških oblasti so med vojno bile naslovljene tudi na Adolfa Hitlerja, ki je bil sam osebno naklonjen temu projektu. Tako je bilo zahtev po ustanovitvi takšnega inštituta kar nekaj in z razli čnimi imeni, tako da je ministrstvo za znanost, vzgojo in ljudsko izobrazbo moralo nekaj zahtev zavrniti, saj so se med seboj prekrivale ali pa so bile nekatere od teh že v upravnem postopku. Svoje dovoljenje za odprtje takšnega inštituta je Hitler dal 1. 4. 1942 in sicer je bilo izbrano ime Koroški deželni raziskovalni inštitut oziroma »Institut für Kärntner Landesforschung .«168 Uradna otvoritvena slovesnost je potekala 10. 10. 1942, ko so ta inštitut tudi uradno odprli. Odprli so ga z veliko proslavo, na kateri je bil prisoten tudi državni minister Rust in koroški gauleiter Rainer, ki je v svojem govoru dejal, da je institut zagledal lu č sveta na datum, ki je zelo pomemben za koroški osvobodilni boj in je hkrati tesno povezan z velikim osvobodilnim bojem nemškega
167 Ferenc, Qullen …, Schreiben des Chefs der Zivilverwaltung in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains über die Gründung einer wissenschaftlichen Forschungsstätte, str. 181–184. 168 Ferenc, Qullen …, Vermerk der Forschungs und Lehrgemeinschaft »Das Ahnenerbe« von der Besprechung über die Errichtung des Instituts für Kärntner Landesforschung, str. 403–406.
73 naroda pod vodstvom Adolfa Hitlerja. 169 Ob ustanavljanju je bilo tudi kar nekaj prerekanja glede samostojnosti inštituta, saj so na graški univerzi zahtevali, da se novoustanovljeni inštitut priklju či k njej, na dunajski univerzi so hoteli da se priklju či k njim, v ministrstvu za znanost pa so hoteli, da bi ta inštitut postal državni inštitut in bi ga vodila država. S tem se niso strinjali na Koroškem, saj so zahtevali, da bi ta institut bil popolnoma neodvisen od vsake univerze in da bi bil popolnoma samostojen. Za vodjo inštituta je bil imenovan Eberhard Kranzmayer, ki je postal tudi vodja jezikovno znanstvenega oddelka in temu oddelku so bili podrejeni še trije oddelki. Prvi od teh treh oddelkov je bil geografski oddelek, ki ga je vodil Viktor Paschinger, drugi je bil oddelek za prazgodovino in zgodovino starih ljudstev, ki ga je vodil Karl Dinklage in tretji od teh oddelkov je bil oddelek za etnologijo in narodopisje, vodil pa ga je Georg Graber.170 Eden izmed glavnih pobudnikov tega znanstvenega inštituta, dolgoletni koroški zgodovinar Martin Wutte, ki je bil zelo nemško nacionalisti čno usmerjen in ki je od bojev za Koroško dalje vse skozi poudarjal, da mora biti Koroška enotna, tako kulturno, politi čno, etni čno, je bil nad izborom zgornjih kandidatov razo čaran. Verjetno je sam pri čakoval, da bo med njimi, pa vendar so ti kandidati bili za naciste zelo primerni. Kar nekaj sodelavcev inštituta je pisalo za časopis koroškega heimatdiensta »Der Heimatkreis« , drugi so pisali članke za časopis »Carinthia«, spet drugi za časopis SS znanstvene ustanove »Ahnenerbe«. Seveda pa so vsi delali na tem, da bi na novo priklju čena ozemlja h Koroški postala čim prej etni čno in kulturno homogena, torej nemška in so se trudili prikazovati obmo čja Mežiške doline in še posebej Gorenjske kot ozemlje, ki je bilo vedno nemško in mora zato ostati in zopet postati popolnoma nemško. Ta ustanova je pripravljala razne razstave, izvajala arheološka izkopavanja, pripravljali so tudi nemško-slovenski slovar ter imeli razna predavanja za študente iz vseh delov rajha. Med odmevnejšimi razstavami je bila 8. 10. 1943 razstava ob 1200- letnici Koroške, kot mejne dežele nemškega rajha. Izdajati so za čeli serijsko znanstveno publikacij inštituta, in sicer v letu 1943. Sam inštitut je deloval do konca vojne, ko so ga razpustili in ukinili, prav tako pa so zamenjali vodstvo Koroškega deželnega arhiva in deželnega muzeja. Vzrok temu je bila predvidena denacifikacija po koncu vojne. 171
169 Fritzl Martin, »…für Volk und Reich und deutsche Kultur«: die«Kärntner Wissenschaft« im dienste des Nationalismus, Klagenfurt, Drava, 1992(dalje Fritzl,…), str. 130. 170 Fritzl,…, str. 134. 171 Prav tam.
74 Že samo dejstvo, da so nacisti ustanovili takšen inštitut in to prav na Koroškem je dovolj zgovorno, da so imeli na črte popolnoma izbrisati slovenstvo na Koroškem in Kranjskem, pa ne samo v zgodovini in kulturi, ampak tudi v šolstvu in znanosti, še posebej pa so stremeli k ponem čenju otrok v osnovnih šolah. S tako intenzivnim ponem čevanjem so dosegli, da so bili tisti otroci, ki niso obiskovali šole zaradi narodne zavesti staršev, po koncu vojne marsikje skoraj popolnoma nepismeni, tisti, ki pa so jo, pa so imeli velike težave pri u čenju slovenskega knjižnega jezika, saj je bil namen nemških oblasti, da bodo otroci ob tem, ko bodo govorili in se u čili nemško, pozabili znanje slovenskega jezika. In to se je tudi zgodilo. Posledi čno so imeli u čitelji in učiteljice velike napore nepismeno mladino ponovno nau čiti slovenskega jezika.
5.1 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE ČRNA NA KOROŠKEM IN NJENIH PODRUŽNI ČNIH ŠOL
Pred za četkom nemške okupacije je imela osnovna šola v Črni 6 razredov in 4 vzporednice. Šolo je konec marca leta 1941 obiskovalo 234 de čkov in 263 deklic, to je skupno 494 otrok. Pou čevalo je 7 u čiteljev, in sicer: Kuhar Janko, Starec Josipina, Toros Jerica, Gomiršek Marija, Prislan Jože, Mauchler Elfrida in Von čina Albin. Vsi ti slovenski u čitelji so bili izgnani, razen Gomiršek Marije in Prislan Jožeta, ki ju v času aretacij za izselitev ni bilo doma in sta bila izseljena naknadno. Izseljena pa prav tako nista bila Von čina Albin in Mauchler Elfrida. Šolska knjižnica je obsegala 1860 knjig, od tega je bilo 235 knjig v šolarski knjižnici in 1625 knjig v u čiteljski knjižnici. Ob za četku okupacije je nemška oblast vse knjige iz knjižnice sežgala. Šola je bila odli čno preskrbljena z u čnimi pripomo čki in tudi šolska stavba je bila v zelo dobrem stanju, kot opisuje kronist povojnega poro čila o stanju šole. V šoli je kmalu po za četku okupacije stekel pouk, vendar so bili v poletnih mesecih to jezikovni te čaji nemš čine, ki so jih izvajali u čitelji. Teh te čajev so se morali udeležiti vsi šoloobvezni otroci tega kraja. Skupaj z novo oblastjo so prišli tudi novi učitelji, ki pa po ve čini niso imeli ustreznih znanj za uspešno in dobro pou čevanje otrok. Njihova znanja so zadoš čala samo za odkrito raznarodovalno delo ter nepotrebno kaznovanje in maltretiranje otrok slovenskega rodu. U čitelji, ki so pou čevali na črnjanski šoli v času okupacije so bili: Rossbacher Karl doma iz Slovenjega Plajberka na Koroškem, ki je postal nadu čitelj. Znal je slovensko, bil pa je tudi Ortsgruppenführer (verjetno pri NSDAP) ter bil v Črni
75 od leta 1941 do 3. 9. 1944, ko je moral na fronto. Druga je bila Prah Ruža, doma iz Krejanc pri Velikovcu, ki je prišla v Črno po boži ču leta 1944, znala pa je slovensko in govorila z otroki slovensko. Naslednja je bila Berger Johanna, ki je prišla v Črno iz Tinj na Koroškem 2. 12. 1942 in tu ostala do svoje premestitve v Hirschberg 29. 10. 1943. Znana je po tem, da je slovenskim otrokom govorila »Eselbanda«. Četrta je bila Dielacher Anastazija, ki je prišla v Črno iz Guštanja 31. 3. 1942 in ostala v Črni do 6. 3. 1944, ko se je odselila v Št. Lovrenc v Pitschtal-u. Tudi ta u čiteljica je postala znana po svojih maltretiranjih slovenskih u čencev, in sicer jim je kot kazen naložila držanje obteženih iztegnjenih rok. Naslednja je bila Kopeinig Amalija, ki je prišla v Črno iz Haimburga ter se 3. 3. 1944 odselila v Sv. Štefan v okrožju Velikovec. Kot šesta je v Črni pou čevala Fasching Paula, ki je postala znana po tem, da je otroke kaznovala, če niso pozdravljali s »Heil Hitler«. Iz Črne je odšla v Št. Andraž v Labotski dolini 2. 3. 1944. Kot zadnja je v Črni pou čevala Marija Gisela Amalija End, ki je bila članica NSDAP in je prišla v Črno iz Lienza ob Dravi 2. 12. 1943 in se 21. 1. 1944 vrnila. Kot je opaziti iz teh podatkov, so u čiteljice Dielacher, Kopeinig in Fasching zapustile Črno med 2. in 6. 3. 1944, in sicer kot ene izmed zadnjih članov u čiteljskega zbora. Razlog ti či v tem, da so tiste dni partizani izvedli zelo mo čan napad na Črno, kar je po vsej verjetnosti povzro čilo pobeg u čiteljic. Pou čevanje je potekalo v nemškem jeziku. Otroci pa so pri u čenju uporabljali »Deutsches Lesebuch« in »Rechenbuch« za vsako u čno stopnjo posebno izdajo. Uporabljali so tudi »Atlas vojno politi čnega in nacionalsocialisti čnega ter vsenemškega zna čaja«.172 Pri pouku so u čitelji veliko uporabljali brošure Hitlerjugenda in Bund deutscher Mädchen. Osnovno šolo v Črni je v šolskem letu 1942 –1943 obiskovalo pouk 533 u čencev. V celotnem šolskem letu je bilo 166 dni pouka, v naslednjem šolskem letu je bilo 87 dni pouka, podobno je bilo tudi v zadnjem šolskem letu, ko je pouk trajal borih 80 dni. Skupno je pouk potekal od 29. 9. 1941 do 20. 1. 1944, saj se je po tem datumu v poslopje vselila nemška vojska in policija. V času vojne je bilo skupaj 481 dni pouka. Poleg šole je deloval še otroški vrtec, vendar kaj ve č o njegovem delovanju ni znanega. Ob osvoboditvi, ko je nemška policija odšla, pa se je v šolsko poslopje vselila jugoslovanska vojska. Šola v Črni je imela dve podružnici, in sicer eno v Žerjavu in eno v Koprivni. O šoli v Žerjavu nisem zasledil nobenih podatkov, ki bi nakazovali njeno delovanje v času druge svetovne vojne .173
172 SŠM, Šolska mapa OŠ Črna na Koroškem. 173 Prav tam.
76 Šola v Koprivni je bila po odloku kraljeve banovinske uprave iz leta 1935 razširjena iz enorazrednice v dvorazredno narodno šolo. Vse finan čne stroške njenega delovanja je od šolskega leta 1937/38 naprej pokrivala kraljeva banovinska uprava. 174 Lastnega šolskega poslopja šola ni imela, pouk se je odvijal v župniš ču župnije Koprivna pri cerkvi Sv. Jakoba, in sicer vse do za četka druge svetovne vojne. Do takrat so na šoli bili zaposleni u čitelji Ivan Vodopivec, ki je za čel na tej šoli pou čevati leta 1934, kdaj je odšel ni znano. Tu je pou čevala tudi Olga Zorn, ki je prišla na šolo v šolskem letu 1936/37 in tudi zanjo ni znano, do kdaj je u čila. Poleg teh dveh sta bila učitelja še Rudolf Breže, ki je u čil od 1936 do 1941 in Elica Košir, ki je u čila od 1937 do 1941. Slednja dva so Nemci ob za četku okupacije aretirali in po mojem osebnem predvidevanju po vsej verjetnosti izgnali. Prav tako so aretirali župnika župnije Koprivna Ivana Hojnika, ki je tudi pou čeval na tej šoli. Nemške oblasti so župniš če izropale, tako da od bogato založene šolske knjižnice ni ostalo ni č, prav tako pa so se izgubile vse župnijske kronike in drugi dokumenti ter ves šolski inventar. Šolski pouk je bil tako prekinjen in se do konca vojne ni več osnoval. Edini pouk in šolsko znanje, ki so ga tamkajšnji otroci dobili, je bilo pri verouku, ki ga je med vojno vodil okupacijski duhovnik Valentin Stückler. 175
5.2 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE PODPECA
V Mežiški dolini je veliko hribovskih vasi in ena iz med njih leži na pobo čju gore Pece, imenuje se Podpeca. V času pred okupacijo je bila tu trirazredna osnovna šola in je imela skoraj trikrat ve č u čencev kot Osnovna šola Javorje. Osnovno šolo v Podpeci je v prvem razredu obiskovalo 54 otrok, v drugem razredu 40 otrok in v tretjem razredu 60 otrok, skupno je torej to šolo obiskovalo 154 otrok. Tisti čas sta na šoli pou čevala Mihev Ivo, ki je bil tudi šolski upravitelj in Mihev Metka, ki je bila učiteljica. 176 Takratna šolarska knjižnica je vsebovala približno 150 knjig, skupno je imela šolska knjižnica 250 knjig, javna šolska knjižnica pa okrog 400 knjig. Med okupacijo je bilo poslopje osnovne šole požgano s strani partizanov, saj se je vanjo naselila nemška policija. Da bi takšno naseljevanje nemške policije na tem obmo čju prepre čili vnaprej, so partizani 28. julija 1944 poslopje šole požgali. Zgorelo je vse, kar
174 SŠM, Šolska mapa OŠ Koprivna. 175 Prav tam in Ustni vir: Alojz Pristavnik, 4. 2. 2008, ob 12.15. 176 SŠM, šolska mapa OŠ Podpeca.
77 je bilo v njej, ves inventar, šolske klopi, knjižnica, arhiv in druge re či. Od šolskega poslopja je ostalo le golo zidovje in nekaj dvosedežnih klopi, ki niso bile shranjene v poslopju šole. Pred požigom je v šoli potekal pouk v nemškem jeziku, in sicer od leta 1942 pa vse do požiga leta 1944. Ker je bil ves arhiv v požaru uni čen, se je moral tudi avtor poro čila pri pisanju le-tega omejiti predvsem na ustne vire otrok in mladine, ki so obiskovali šolo v tistem času. Kot u čni pripomo ček so pri pouku uporabljali nemške učbenike, poleg »Deutsches Lesebuch« , ki so ga uporabljali za u čenje branja, so pri ra čunanju (takratno ime za matematiko, opomba avtorja) uporabljali »Rechenbuch für Volksschulen« 1, 2, 3 in 4 za vsako u čno leto posebej. Vsi, ki so se nemškega jezika učili na novo so za čeli nemški jezik spoznavati ob šolski knjigi »Ubungsbuch« .177 Ostalih danes poznanih u čnih predmetov ali pa takrat poznanih se ve činoma ni pou čevalo, saj je bil poudarek na čina u čenja na pou čevanju nemškega jezika, ra čunanju, telovadbi in petju nemških pesmi. Med nemško okupacijo sta bila v šolskem letu 1942/43 u čitelja Flajs in Pristovnik. Pou čevala sta samo to šolsko leto. V šolskem letu 1943/44 sta pou čevala Memer Emil in Mertel Anni. Mertel Anni je bila doma iz Grabštajna/Grafenstein na avstrijskem Koroškem, po poklicu trgovska pomo čnica in je z otroki govorila slovensko, razen ob obiskih uradnih oblasti je govorila nemško. Po pripovedovanju doma činov se ni preve č dobro po čutila v službi u čiteljice v Podpeci. Šola je ob koncu vojne delila usodo številnih slovenskih šol, ki so jih požgali partizani in tudi to šolo so požgali partizani. Zaradi tega so morali preložiti za četek novega šolskega leta in ga za četi šele 10. januarja 1946 v tamkajšnji dvorani rudniškega doma. Seveda pa so vsi krajani še posebej pa otroci nestrpno čakali na dokon čanje nove šolske stavbe v Podpeci. 178
5.3 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE JAVORJE
Med hribovskimi vasmi je bilo tudi Javorje s svojo podeželsko šolo. Osnovna šola v Javorju nad Črno na Koroškem je še danes ena izmed njih. Danes je najvišje leže ča devetrazredna osnovna šola v Sloveniji. Še pred za četkom druge svetovne vojne je bila Osnovna šola Javorje enorazredna, obiskovalo jo je 33 fantov in 26 deklic, to je bilo skupno 59 u čencev. Učitelj na tej šoli je bil dolgoletni javorski župnik Ludvik
177 SŠM, šolska mapa OŠ Podpeca. 178 Prav tam.
78 Viternik, ki je bil ob za četku okupacije aretiran, tako kot ostali duhovniki v Mežiški dolini. Nemci so ga zaprli za 3 mesece, potem pa zaradi bolezni izpustili. Po vrnitvi se je preselil na svoje posestvo na Uršlji gori, kjer je preživel ves čas vojne in tudi po njej. 179 Šolska knjižnica javorske osnovne šole je štela pred vojno 269 knjig, koliko knjig sta posamezno vsebovali u čiteljska in šolarska knjižnica ni znano. Zanimivo je, da Osnovna šola Javorje ni imela lastne šolske stavbe, ampak je gostovala v tamkajšnjem župniš ču do za četka okupacije. Med vojno je šolsko poslopje ve čkrat gostilo tako partizanske enote, kot tudi nemške policiste, orožnike in nemške vojake. Posledi čno je zaradi tega šolski pouk prenehal že ob nastopu okupacije in ni potekal do njenega konca. Kot pravi poro čilo v Javorju niso nemške oblasti prirejale nobenih te čajev nemškega jezika niti niso kako druga če ponem čevale tamkajšnje mladine in ljudi. 180 Nemška oblast je hotela najprej ponem čiti ve čje kraje in ko bi se tam nemški jezik utrdil bi se podeželje veliko lažje ponem čilo, ker je gostota ljudi manjša, razpršenost kmetij pa velika. Vendar nemški oblasti to ni uspelo, saj je bila velika ve čina prebivalcev narodno zavednih Slovencev. Po kon čani vojni je tudi osnovno šolo v Javorju pestilo pomanjkanje šolskih potrebš čin in u čnih pripomo čkov, najbolj pa se je poznal ogromen primanjkljaj znanja pri otrocih. Nekateri so bili popolnoma nepismeni, saj niso kar štiri leta obiskovali šolskega pouka. 181
5.4 DELOVANJE ŠOL V MEŽICI
V Mežici je bila pred za četkom vojne šestrazredna osnovna šola z dvema vzporednicama. Šolo je obiskovalo 147 de čkov in 172 deklic, skupno 319 otrok. Na šoli so bili zaposleni štirje u čitelji in štiri u čiteljice. Tako veliko število je zaradi tega, ker sta bili v Mežici tisti čas meš čanska šola in ljudska šola. Zaposlena je bila tudi ena vzgojiteljica v vrtcu in dva u čitelja verouka. Šola se je delila na meš čansko in ljudsko šolo. V času vojne je šolsko poslopje ostalo celo in v dobrem stanju. Šola v Mežici je imela tudi zelo veliko in bogato založeno knjižnico, ki je obsegala 2450 knjižnih del in se je delila na u čiteljsko knjižnico s 1500 knjigami in na šolarsko knjižnico z 950
179 SŠM, šolska mapa OŠ Javorje. 180 Prav tam. 181 Prav tam.
79 knjigami. Celotna knjižnica je bila na za četku okupacije uni čena, so pa tukaj Nemci ustvarili lastno knjižnico, od katere se prav tako ni ohranila nobena knjiga. Kmalu po vzpostavitvi nemške oblasti je nemška oblast vrgla iz službe vse dotedanje slovenske učitelje. Službo so izgubili upravnik šole Golob Rudolf, u čitelji Krajcar Ivan, Lampret Karolina, Kova čič Adriana, Kuhari č Irma, Grbec Ema, Praper Josip in Ivan Levstik. 182 Ob službo je bila tudi vzgojiteljica v vrtcu Hergouth Valerija. Poleg še nekaterih sta bila aretirana oba u čitelja verouka, in sicer dekan Janez Hornböck, ki je bil župnik v Mežici in njegov kaplan Anton Boštele. Nekateri so bili aretirani s strani nemške policije, drugi so bili vpoklicani v jugoslovansko vojsko, nekateri so odšli v svoje rojstne kraje, drugi pa so bili izseljeni. Namesto njih je nemška oblast nastavila svoje, sebi in režimu zveste učitelje. V istem času so izvedli tudi vpis v šolo, ki je potekal od 17. do 27. junija 1941. Tako je bilo politi čnemu komisarju javljeno v poro čilu, ki ga je zahteval od vseh ob činskih komisarjev v Mežiški dolini, da se je za ljudsko šolo v Mežici prijavilo 340 otrok, ki so tisti čas obiskovali jezikovne te čaje nemš čine. Tako so zagotovili skupno sedem razredov. Takrat se je v meš čansko šolo vpisalo 52 otrok. V poro čilu je tudi navedeno, da so takrat na obeh šolah potrebovali 10 u čiteljev, od katerih so jih za nekaj imeli prostore v šolski stavbi, nekaj pa se jih je moralo nastaniti po gostilnah. Nemška oblast in novo šolsko vodstvo so v letu 1942 na Mežiški šoli nabavili nove šolske klopi, in sicer 100 komadov dvosedežnih klopi. Dne 9. 7. 1941 je ob činski komisar v Mežici razglasil za četek jezikovnih te čajev nemškega jezika, ki so se pri čeli v ponedeljek 10. 7. ob 8h zjutraj. Obiskovanje teh te čajev je bilo obvezno za vse šoloobvezne otroke v kraju in za vse, ki so se rodili pred letom 1930 in so bili takrat stari 10 let in ve č. V šolski stavbi so se preko poletja izvajala razna vzdrževalna in nujna gradbena dela. Šolske prostore so prebelili in prezidali stanovanjski trakt, da so zagotovili ustrezne stanovanjske prostore za nove u čitelje. Dne 6. 10 1941 ob 8.30 uri se je nato za čel pouk na obeh šolah z nekajdnevno zamudo, zaradi prej omenjenih vzdrževalnih in gradbenih del. 183
182 SŠM, Šolska mapa OŠ Mežica. 183 Prav tam.
80 5.4.1 DELOVANJE MEŠ ČANSKE ŠOLE V MEŽICI
Na meš čanski šoli, ki je bila nekakšna alternativa takratnim nižjim gimnazijam, je bil njen komisar na za četku, kasneje pa njen direktor oziroma upravnik Piller Alfred, ki je bil član NSDAP in je prišel v Mežico 1. 6. 1941 in ostal na svojem položaju do 13. 7. 1944, ko je odšel v Celovec. Njega je na ta položaj postavil 31. 5. 1941 namestnik Koroškega gauleiterja in »reichstatthalter« v Celovcu Franz Kutschera. Učitelji, ki so pou čevali na tej šoli so bili vsi člani stranke NSDAP. Pou čevala je Hecher Ingeborg, po rodu iz Črne, v Mežico je prišla iz Pliberka 15. 9. 1941, odšla pa 13. 4. 1944 v Beljak. Poleg nje je na meš čanski šoli pou čevala Pleschutznig Gertrude, v Mežico je prišla iz Št. Vida ob Glini 14. 4. 1941, odšla pa 9. 7. 1944 nazaj v isti kraj, Fleiss Elfriede, po rodu iz Kotelj, v Mežico je prišla iz Grebinja 20. 10. 1941, odšla pa 20. 10. 1942 na Jesenice. Za njo je prišla v Mežico Staudach v. Freyenthurn Adelheide in je prišla z Jesenic 21. 10. 1942 in ostala tu do 3. 4. 1944, ko je odšla v Zweikirchen. Kot u čiteljica je bila zaposlena na meš čanski šoli tudi Unterweger Gisela, ki je prišla v Mežico iz Celovca 21. 4. 1942, odšla pa v Grebinj 21. 3. 1945. Pou čeval tudi Petutschnig Maks, po rodu iz Črne, ki je prišel v Mežico iz Radovljice 1. 12. 1943, odšel pa 29. 2. 1944 na Prevalje. 184 Na meš čansko šolo se je med 17. in 27. junijem 1941 vpisalo 52 otrok. Takrat je bil izdan razglas komisarja šole v Mežici, po navodilu politi čnega komisarja v Dravogradu, za vpis vseh šoloobveznih otrok k pouku. Komisarja šole je kasneje nasledil upravnik šole, ki pa je bil ena in ista oseba. Meš čansko šolo so hotele nemške oblasti v jeseni leta 1941 preoblikovati v štirirazredno meš čansko šolo, oziroma glavno šolo ( »Hauptschule«), kar se je potem tudi zgodilo. Ob činski komisar v Mežici je po komisarju šole 2. 10. 1941 sporo čil, da se bo pouk pri čel na ljudski in na meš čanski šoli dne 6. 10. 1941 ob 8.30. Pouk na meš čanski šoli je potem potekal dokaj normalno. Šolsko leto 1942/43 se je pri čelo z poukom 2. 9. 1942. Šolski pouk se je nadaljeval tudi v šolskem letu 1943/44, ko je bil pouk na meš čanski in ljudski šoli ve čkrat prekinjen in otežen, saj sta se v šolsko poslopje nastanili nemška vojska in policija, zaradi zelo pogostih partizanskih napadov na sam kraj. Zaradi tega je za normalen pouk za čelo primanjkovati prostorov. Posledice tega so bile, da so tudi u čitelji na meš čanski šoli so po ve čini odšli iz Mežice od spomladi do julija 1944 in se v Mežico niso ve č vra čali.
184 SŠM, Šolska mapa OŠ Mežica.
81 Usodnejše posledice je to imelo za meš čansko šolo, ki so jo morali zaradi prostorske stiske in kadrovske stiske ukiniti, saj je bilo na voljo premalo u čiteljev. 185
5.4.2 DELOVANJE LJUDSKE ŠOLE V MEŽICI:
Na ljudski šoli je med nemško okupacijo pou čevalo kar nekaj nemških u čiteljev. Prvi je bil upravnik šole Krebitz Josef, ki je bil član NSDAP in je prišel iz Kleinkirchheima 5. 10. 1941, odšel pa je že 2. 7. 1942. Nadalje so na tej šoli pou čevali naslednji u čitelji. Berta Koban, ki je 4. 11. 1941 prišla iz Celovca in odšla 16. 10. 1942 v Weiern. Mesec dni za njo je iz Celovca prišla Therese Zeyringer 5. 11. 1941, ki je ostala v Mežici do 5. 2. 1942, ko je odšla v Pliberk. Blassnik Anna je postala u čiteljica v Mežici 21. 4. 1942, ko je prišla iz Oberfellacha in odšla 24. 8. 1943 v Špital ob Dravi. Iz Dortmunda je prišel pou čevat na mežiško šolo 8. 2. 1942 Schwarz Rudolf, ki je že 15. 11. 1942 odšel nazaj v Dortmund. Iz bližnjih Prevalj je prišla u čit List Inge 27. 10. 1942, Mežico pa je zapustila z nemškimi enotami 8. 5. 1945, ko je z njimi odšla v Avstrijo. Kot u čiteljica je bila zaposlena tudi Guez Herta, ki je prišla iz Črne 20. 11. 1942 in odšla 13. 7. 1944 v Spanheim. Waldhauser Elfrieda, ki je prišla v Mežico iz Sve č na Koroškem 2. 12. 1942 je odšla z Nemci 8. 5. 1945 nazaj v Avstrijo. Maduschka Josef je bil član NSDAP in Ortsgruppenleiter, je prišel pou čevat na mežiško šolo leta 1943, kmalu je postal upravitelj ljudske šole, vendar je moral v letu 1944 oditi k vojakom. U čiteljica v Mežici pa je bila tudi Nessmann Edeltraud, ki je prišla iz Graza 5. 5. 1943 in je odšla iz Mežice 13. 7. 1944 v Beljak. Na tem mestu moram omeniti tudi žensko, ki je vodila vrtec v Mežici in sicer je to bila voditeljica vrtca in vzgojiteljica Birkhardt Lidwine, ki je prišla z Bleda 3. 11. 1941 in je odšla z Nemci 8. 5. 1945 v Avstrijo. 186 Jeseni leta 1941 se je pouk na ljudski šoli za čel isti dan, kot na meš čanski, in sicer 6. 10. 1941. V letu 1942 se je pouk na ljudski šoli pri čel 1.9.1942. Zaradi nenehnih napadov partizanov na Mežico, so se v mežiško šolsko poslopje poleti leta 1943 namestile enote nemške vojske in policije. Tako ni bilo ve č dovolj prostora za delovanje obeh šol v eni šolski stavbi. Šolski pouk se je odvijal v samo dveh u čilnicah v šolskem poslopju in v zasebnih prostorih drugje po Mežici. V šolskem letu 1944/45 je ti dve učilnici v šolski stavbi uporabljala le ljudska šola, saj je bila meš čanska šola tisti čas že
185 SŠM, Šolska mapa OŠ Mežica. 186 Prav tam.
82 razpuš čena in ni delovala. Pouk je potekal izmeni čno, tako da so se v dveh u čilnicah menjavali prvi štirje razredi ljudske šole. V zasebnih prostorih na drugih lokacijah po Mežici pa so imeli izmeni čni pouk u čenci višjih razredov ljudske šole. To so bili u čenci petega in šestega razreda ljudske šole. 187 Jeseni leta 1944 je pouk že potekal neredno predvsem zaradi bombnih napadov na Mežiško dolino, poleg tega pa so v tem obdobju na celotni mežiški šoli pou čevale le tri u čiteljice, ki so u čile vseh 6 razredov ljudske šole. Te so se potem ob umikanju nemških vojaških enot skupaj z njimi umaknile na Zgornjo Koroško.
5.5 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE LOKOVICA
Osnovna šola Lokovica je še danes ime za šolo na Holmcu, kjer še danes obstaja. V poro čilu, ki ga hrani Slovenski šolski muzej o stanju med vojno, je zabeleženih kar nekaj stvari, ki so zaznamovale delovanje šole v času nacisti čne okupacije. Avtor poro čila opisuje stanje šole pred okupacijo, to je 31. 3. 1941, v katerem je navedel, da je bila šola dvorazredna in jo je obiskovalo 98 otrok. Pou čevala sta ena u čiteljica in en u čitelj. Turši č Ivanka, i je pou čevala je ob za četku okupacije odšla k svojim staršem v Borovnico pri Ljubljani. Učitelj Stres Gvido je ostal zaposlen do 17. aprila 1941, ko je bil aretiran z strani nemške policije na svojem domu. Od tam so ga odpeljali v ujetništvo, od koder se je vrnil 1. februarja 1942 in se zaposlil pri železnici. Od leta 1943 je podpiral partizane, kot navaja avtor poro čila v šolski mapi.188 Glede na kakšno drugo šolo, ki je bila ob koncu vojne opustošena, pa to ni veljalo za Osnovno šolo Lokovica, saj je konec vojne do čakala v dobrem stanju. Manj dobro se je godilo knjižnici te šole, ki je pred vojno štela 342 knjig v u čiteljski knjižnici in 285 v šolarski knjižnici. Poleg teh je nemška oblast sežgala tudi vse knjige iz Javne ljudske knjižnice. Skupno je bilo čez 1000 knjig, ki so bile vse brez izjeme sežgane ali kako druga če uni čene. Prav tako so bile uni čene vse knjige iz Javne ljudske knjižnice, njih števila pa nisem zasledil. Po mnenju avtorja je nemška oblast iz šolske in javne knjižnice skupno uni čila nad tiso č knjig. Zanimivo je, da pouk med vojno na tej šoli ni potekal, ampak so otroci iz teh krajev obiskovali sosednje šole na Prevaljah, v Št.
187 SŠM, Šolska mapa OŠ Mežica. 188 SŠM, Šolska mapa OŠ Lokovica.
83 Danijelu, Pliberku in Št. Marjeti. Šolski pouk je na drugih sosednjih zgoraj omenjenih šolah obiskovalo le okoli 15– 20% vseh takrat šoloobveznih otrok iz Lokovice. 189 Se je pa v šolsko stavbo maja 1942 vselila nemška policija, kot navaja avtor in tam ostala do konca vojne. Pri tem je šlo verjetno za orožniško postajo na Holmcu, ki jo je vzpostavilo glavno orožniško poveljstvo v Velikovcu zaradi ve čjega obsega delovanja partizanov na tem obmo čju. Nemške oblasti so zapustile Holmec 9. 5. 1945, so se pa kasneje tukaj mimo umikale še četniške enote in ustaške enote, slednji so ubili dva kmeta na Holmcu in izropali njuni posestvi, dne 13. in 14. 5. 1945, kot je zapisal avtor tega poro čila. Tudi na tej šoli je ob osvoboditvi nastopil problem glede pismenosti otrok, saj je bila po pisanju avtorja poro čila skoraj vsa mladina do dvanajstega leta starosti popolnoma nepismena in se je moralo delo za četi znova in z obilo truda, garanja in potrpljenja. Šele po nekaj letih so ti otroci ponovno prišli na podoben nivo znanja, kot bi ga imeli, če ne bi vmes posegla vojna in nemška germanizacijska in asimilacijska politika.190
5.6 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE PREVALJE
V času nemške okupacije in tudi danes so Prevalje drugo najve čje naselje v Mežiški dolini, kar se je takrat odražalo tudi v številu u čencev in razredov, ki jih je premogla ta šola. Šola na Prevaljah je bila leta 1941 sedemrazredna s sedmimi vzporednicami. Tako je v njej šolski pouk obiskovalo 266 u čencev in 278 u čenk, kar je skupno 544 u čencev. Seveda je bilo zaposlenih za tolikšno množico otrok zadostno število u čiteljev. Kar 14 jih je bilo zaposlenih, zaposleno pa so še imeli otroško vrtnarico. U čiteljska knjižnica je obsegala okoli 400 knjig, v šolarski knjižnici je bilo pred vojno okoli 250 knjig in okrajna u čiteljska knjižnica pa je bila založena z dobrimi 600 knjigami.191 Glede na navedbe virov, le-ti opisujejo šolsko stavbo kot staro in zelo slabo vzdrževano ter popolnoma neprimerno za pouk, iz česar lahko sklepamo, da se v šolsko stavbo ni vlagalo veliko sredstev pred drugo svetovno vojno. Med drugo svetovno vojno je v njej potekal pouk do leta 1944, ko so se po virih sode č vanjo naselili nemški vojaki in pouk zaradi tega ni bil ve č možen. Sam sem mnenja, da je šlo pri tem za orožnike, saj medvojna policijska poro čila potrjujejo orožniško postajo na
189 SŠM, Šolska mapa OŠ Lokovica. 190 Prav tam. 191 SŠM, šolska mapa OŠ Prevalje.
84 Prevaljah in to ravno v letu 1944. »Na šoli so med okupacijo pou čevali naslednji učitelji: Pleyer Magda, Smrekar Ella, Fina Herta, More Frederika, Kusternik Rosvita, Grafenauer Friderike, Kau Hans, Berghuber Franc, List Ingeborg, Pletzer Gislinde, Hohenwarter Cäcilije, Madritsch Helmut, Heinzle Berta, Schimon Marija, Olschevski Gertraud in Roland Paul .«192 Na čin pou čevanja in vzgojni prijemi teh u čiteljev niso bili ni č kaj humani in prijazni, saj viri kažejo, da se je veliko staršev pritožilo nad njihovim po četjem k šolskemu nadzorniku v Velikovcu. Šolski pouk in pedagoški proces je potekal za tisti čas in razmeram primerno. Kot piše avtor so se otroci med seboj dobro razumeli, čeprav je bilo nekaj opazk in sramotenja zaradi tega, ker so slovenski otroci govorili med seboj slovensko. Da pa so tudi tukaj Nemci delovali asimilacijsko ni nobenega dvoma, saj so uni čili celotno šolsko knjižnico. Nekaj slovenskih knjig so zažgali, nekaj pa so jih dali v predelavo za star papir. Svoje knjižnice pa nemško vodstvo šole ni uredilo. izmed vseh u čiteljev, ki so pou čevali in bili zaposleni na šoli pred vojno, so vsi izgubili službo razen Hilde Leng, ki je ostala na svojem delovnem mestu. 193 Kakšno je to delovno mesto bilo iz virov, ki so mi na voljo, ni razvidno. Nemška oblast je organizirala jezikovne te čaje za odrasle, kjer so se udeleženci učili nemškega jezika, spoznavali so nemško kulturo ter spoznavali ideologijo nacistov. Glavno težiš če pri organizaciji teh te čajev so nosile tri nemške organizacije, in sicer Koroška kulturna zveza ali Kärntner Volksbunb, Hitler-Jugend in Bund Deutscher Mädchen. Poleg jezikovnih te čajev so nemške oblasti za čele graditi tudi novo šolsko poslopje za šolo na Prevaljah. Zidava le-tega je bila leta 1944 ustavljena, verjetno zaradi pomanjkanja finan čnih sredstev, saj so v letu 1944 omejevali finan čne izdatke na najnujnejše, saj je bila ve čina denarja potrebna za vzdrževanje vojske na frontah. Podobno, kot v ostalih šolah je tudi tukaj pestilo otroke pomanjkanje znanja slovenš čine, na drugi strani pa je tudi šolsko poslopje ni dobro odneslo, saj so ga umikajo če se ustaške vojaške enote popolnoma izropale in uni čile.194
5.7 DELOVANJE PODRUŽNI ČNE OSNOVNE ŠOLE LEŠE
Glede osnovne šole Leše so podatki v šolski mapi zelo skopi. Iz nje izvemo le, da je imela šola pred vojno, leta 1937, samo dva oddelka, iz česar lahko sklepamo, da je
192 SŠM, šolska mapa OŠ Prevalje. 193 Prav tam. 194 Prav tam.
85 bila to enorazredna osnovna šola. Po letu 1920/21 je bila leška šola podružni čna šola prevaljske šole. Ve č podatkov o tej šoli pa iz šolske mape ni razvidnih.195
5.8 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE ŠENTANEL 196
Pred za četkom nemške okupacije je bila šola na Šentanelu dvorazredna in je to ostala tudi med vojno. Ob vzpostavitvi nemške oblasti so na Šentanelu najprej aretirali doma čega župnika Antona Rataja, oba u čitelja pa sta bila odpuš čena iz službe in sta morala zapustiti kraj. Kakor povsod drugod so tudi tukaj nemške oblasti uvedle jezikovne te čaje nemš čine v poletnih mesecih, ki pa so bili bolj slabo obiskani, posebno proti koncu vojne. Šolski pouk se je za čel leta 1942 in je bil nereden, saj so se pogosto menjali u čitelji, čeprav je na šoli pou čeval samo eden. V Šentanelu je šola delovala samo okoli pol leta, kasneje pa zaradi nezanimanja ter nasprotovanja vsemu nemškemu, šola v kraju ni delovala do konca vojne. »Šentanelsko šolo so z vsem inventarjem preselili zaradi nenehnih partizanskih groženj na Poljano, kamor pa so otroci zaradi oddaljenosti le redko zahajali .«197 Ob koncu vojne je bila tako šentanelska šola na Poljani žrtev požiga s strani hrvaške ustaške vojske.
5.9 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE KOTLJE
Z Osnovno Šolo Kotlje, je bilo po podatkih, ki so zabeleženi v šolski mapi in ki se dotikajo njenega delovanja med nemško okupacijo, nekako slede če. Podatki iz konca marca 1941 kažejo, da je bilo tik pred nastopom okupacije v trirazredno Osnovno šolo Kotlje vpisanih 72 u čencev in 94 u čenk, skupno 166 u čencev. Pouk so vodili trije učitelji, in sicer Ozmec Emil, ki je bil hkrati šolski upravnik, Jelenko Ivanka in Černovšek Marija, ki sta bili u čiteljici. Šolska knjižnica je štela skupno 650 knjig, ki so bile ob nastopu okupacije uni čene s strani nemške oblasti. Kot navaja avtor, je bil med vojno uni čen ves arhiv in vse šolske knjige in se zato ne da to čno ugotoviti, koliko knjig
195 SŠM, šolska mapa OŠ Leše. 196 SŠM, Šolska mapa OŠ Spodnja Jamnica. V času okupacije se je današnji Šentanel imenoval Št. Danijel nad Prevaljami, šola pa je se imenovala tudi Spodnja Jamnica, saj sta oba imena zabeležena na šolski mapi, ki jo hrani Slovenski šolski muzej in jo tudi najdete pod imenom Spodnja Jamnica in ne pod drugimi imeni. 197 SŠM, Šolska mapa OŠ Spodnja Jamnica.
86 je štela posamezna knjižnica. Šolski arhiv in vse knjige iz šolske knjižnice so bile zažgane v Guštanju, kamor so jih Nemci odpeljali. Uredili in vzpostavili so svojo nemško šolarsko in u čiteljsko knjižnico, katero so sredi leta 1943 odpeljali in po koncu vojne ni bilo o njej nobenih sledi. 198 So pa bili v šoli pripravljeni na poletno prenovo šole in imeli so ves gradbeni material že pripravljen ob šoli, tudi 6.500 komadov nove strešne opeke, vendar zaradi nastopa vojne in okupacije do obnove ni prišlo. Pripravljeni gradbeni material so med vojno odpeljali drugam, kot je zapisal avtor. Šolska stavba je čas med vojno preživela v dobrem stanju, vendar je konec vojne do čakala kljub temu zelo poškodovana. Vzrok za to leži v tem, da jo je nemška policija, ki je bila v njej nastanjena od leta 1943 do konca vojne, po svojem odhodu popolnoma opustošila in uni čila 50 oken. Na osnovni šoli v Kotljah je pouk potekal med 5. julijem 1941 in 1. novembrom 1943. Takrat je šolsko poslopje zasedla nemška policija. 199 Kot sem po policijskih poro čil ugotovil, je pri tem avtor verjetno mislil orožnike, ki so bili nekakšna pomožna policija in ki so ustanovili tukajšnjo postajo zaradi pove čanja partizanske dejavnosti v Kotljah in okolici. Pouk je potekal v nemškem jeziku in u čenci so morali imeti u čbenike z naslovom »Deutsches Lesebuch« . Seznam u čiteljev, ki so pou čevali je naslednji: Münzer Konrad, ki je bil šolski upravitelj je bil doma iz Theissenegga pri Wolfsbergu. Vklju čen je bil v NSDAP in je moral spomladi 1943 k vojakom. Dielabcher Aurelia je bila doma iz Feldkirchna na Avstrijskem Koroškem in je pou čevala v Kotljah do 2. novembra 1943, ko je odšla iz Kotelj, saj naj bi jo k temu po pisanju avtorja poro čila, prisilili partizani. Pou čevala je tudi Plätzer Gislinda, ki je sicer vodila le dvomese čni jezikovni te čaj. Bila je članica NSDAP ter gore ča nasprotnica Slovencev. V Kotlje je prišla iz okolice Salzburga, kjer je bila doma.200 Pou čevala je do za četka po čitnic leta 1943. O njeni usodi avtor pravi, da je bila premeš čena neznano kam. Učitelji, ki so pou čevali med vojno na šoli v Kotljah so bili vsi člani NSDAP in niso tolerirali nobenega komuniciranja otrok med seboj v slovenskem jeziku. Vsako izgovorjeno slovensko besedo so strogo kaznovali v obliki pretepanja otrok. Njihov namen je bil med otroki vzpodbuditi sovraštvo do slovenskega jezika in ovaduštvo med njimi.201 Obisk pouka med vojno je bil po mnenju avtorja zelo dober, saj so bile za izostanke zagrožene denarne kazni in druge grožnje in so se rajši otroci uklonili
198 SŠM, šolska mapa OŠ Kotlje. 199 Prav tam. 200 Prav tam. 201 Prav tam.
87 zahtevam in obiskovali pouk. Pri pouku so se otroci ve činoma u čili nemškega jezika, nemške kulture in nemških pesmi. Ob koncu vojne je bila šola zelo opustošena, saj je bila brez stekel v oknih, manjkalo je tudi nekaj pohištva. Po vojni je bilo na šoli veliko pomanjkanje šolskih knjig, u čbenikov in beril, predvsem za tiste otroke, ki so prihajali iz socialno šibkih in revnih družin.202
5.10 DELOVANJE OSNOVNIH ŠOL V GUŠTANJU
Prva je bila Osnovna šola Guštanj, druga je bila Osnovna šola Tolsti Vrh in tretja je bila podružni čna osnovna šola Zelen Breg, ki je bila podružnica tolstovrške šole. Na obmo čju takratne ob čine Guštanj sta delovali tudi gostinska šola za dekleta, ki so jo Nemci organizirali v ravenskem gradu in pa obratna šola v jeklarni na Ravnah. Vendar o slednjih dveh nisem našel podatkov.
5.10.1 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE GUŠTANJ
V najve čjem strnjenem naselju v Mežiški dolini sta do za četka druge svetovne vojne delovali kar dve osnovni šoli. Prva je bila Osnovna šola Guštanj, druga pa je bila Osnovna šola Tolsti Vrh, ki je imela še podružni čno Osnovno šolo Zelen breg. Najve čja od teh je bila guštanjska osnovna šola, ki je bila osemrazredna, sledila ji je tolstovrška šola, ki je imela dva razreda in šola na Zelen bregu, ki je bila enorazredna. Najve čja, guštanjska šola, je imela vpisanih 136 u čencev in 161 u čenk, skupno 297 u čencev, katere je pou čevalo 6 u čiteljev. Ko so oblasti združile med vojno tolstovrško in guštanjsko šolo, je združena guštanjska šola imela vpisanih kar 220 u čencev in 217 učenk, to je skupno 437 u čencev in 9 u čiteljev. Na šoli v Guštanju je bila tudi šolska knjižnica, katera je obsegala skupno 1420 knjig, od tega je bila šolarska knjižnica založena z 617 knjigami, u čiteljska knjižnica pa z 803 knjigami.203 Vse knjige iz te knjižnice in tudi iz ostalih okoliških knjižnic so Nemci zažgali. U čenci so pri svojem pouku uporabljali nemška berila in knjige za ra čunanje v nemškem jeziku. U čitelje, ki so pou čevali na Osnovni šoli Guštanj do za četka vojne, so Nemci po ve čini aretirali, nekateri pa so se sami umaknili. Pred aretacijo sta se umaknila v Ljubljano umaknila
202 SŠM, šolska mapa OŠ Kotlje. 203 SŠM, šolska mapa OŠ Guštanj.
88 učitelja Ga čnik Janko in Kotnik Ema. V Maribor je odšla Mira Gačnik, žena Janka Ga čnika, kjer je dobila ponovno službo, kot u čiteljica. In sicer od 8. 12. 1942 do 1. 4. 1945. Tomaži č Maks se je prostovoljno priklju čil takratni jugoslovanski vojski. Vsekakor pa nemške oblasti niso aretirale vseh u čiteljev kar po čez, ampak samo tiste, ki so bili Nemcem sovražni, ostale so pustili v službi. Tako so med drugo svetovno vojno na guštanjski šoli pou čevali naslednji u čitelji: Roman Meyer, ki se je na guštanjski šoli zaposlil že pred prvo svetovno vojno, je na njej ostal do 6. 3. 1944, ko je odšel neznano kam. Zraven njega je zapustila kraj tudi njegova h či Traudl, ki je na šoli v Guštanju, Tolstem Vrhu in šoli v Kotljah pou čevala ženska ro čna dela. Med 9. 9. 1941 in aprilom 1944 je pou čevala na guštanjski šoli tudi Markun Erna. Zeichen Ljudmila je pou čevala na guštanjski šoli med septembrom 1941 in novembrom 1944. V letu 1944 je postala tudi upravnica šole. Potem je bila zaposlena na guštanjski šoli, kot pomožna učiteljica tudi Berger Johanna do 10. 4. 1942, poleg nje je bila v šolskem letu 1942/43 zaposlena tudi Helga Kruschink. Pou čeval je Friedrich Knoll med 17. 11. 1943 in decembrom 1943, ko je moral v vojsko oziroma »Kriegseinsatz« saj je bil dijak. Potem učiteljica pripravnica Puggelheim Otillie, ki je bila doma iz Št. Vida ob Glini na avstrijskem Koroškem in je pou čevala do konca vojne. Do konca vojne je pou čevala Muhleberger Linde, ki je za čela s pou čevanjem na prelomu iz leta 1944 v leto 1945. Do 6. 3. 1944 je pou čeval na guštanjski šoli tudi dijak Kau Hanss, ko je tudi on moral v »Kriegseinsatz«, na fronto, čeprav je bil invalid, kot piše avtor poro čila. 204 V letu 1944 so bile vse tri šole združene v eno samo Osnovno šolo Guštanj in so tudi po vojni ostale skupaj ter se niso ve č delile vsaka zase. Razlog za to je v tem, da se je v šolske prostore tolstovrške šole nastanilo vojaštvo. Podobna usoda je doletela tudi šolsko poslopje guštanjske šole in takrat se je pouk preselil v gostilne pri Jagru, Cvitani ču in Le čniku ter v poslopje tedanje stare šole. Poleg šolskega pouka so u čitelji, ki so bili po virih sode č zagrizeni nacionalsocialisti, prirejali razne jezikovne in druge tečaje, katerih namen je bil dose či čimprejšnji miselni in duhovni preobrat k nacionalsocializmu in njegovi ideologiji. V Guštanju so med vojno potekali trije jezikovni te čaji. Ti so bili organizirani v poslopju guštanjske osnovne šole. Prvega jezikovnega tečaja se je udeležilo 80 tržanov (Guštanj je imel takrat še status trga, opomba avtorja) in je bil po virih sode č najbolje obiskan. Druga dva bi naj bila slabše obiskana, vendar ni to čnih podatkov koliko slabše. Konec leta 1944, pa se je tudi v šolsko poslopje guštanjske šole
204 SŠM, šolska mapa OŠ Guštanj.
89 naselila nemška vojska in policija, kar je povzro čilo, da se je pouk preselil v zasebne prostore. Ti prostori so bili v gostilnah pri Jagru, pri Cvitani ču, pri Le čniku in v poslopju tako imenovane stare šole. 205 Kje je ta stara šola bila, avtor poro čila ni zapisal in tudi nisem uspel izvedeti, kje bi bila.
5.10.2 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE TOLSTI VRH
Tudi na tej šoli so ob vzpostavitvi nemške oblasti le-te naredile nekaj »kadrovskih sprememb«. Krivograd Jožefo so zaposlili na železnici, kjer je ostala vso dobo okupacije, odstavili so Olgo Pe čnik, gospo Tomaži č, ženo u čitelja Tomaži ča, Simona Rudolf, in Veber Leopolda, ki je moral na delo v Tovarno letal v Maribor, kasneje pa je bil zaprt v taboriš ču Dachau. Druga če je bilo v tolstovrško šolo vpisanih 61 u čencev in 37 u čenk, to je skupno 98 u čencev, katere sta pou čevala 2 u čitelja. Tudi sicer, skozi vso zgodovino svojega obstoja, je tolstovrška šola imela okoli 100 u čencev, včasih kakšnega ve č, v časih kakšnega manj. Manjša je bila po števil čnosti šola na Zelen bregu, ki je imela vpisanih 23 u čencev in 19 u čenk, skupno torej 42 u čencev, katere je pou čeval 1 u čitelj. Zanimivo za to šolo je bilo to, da ni imela svojega lastnega šolskega poslopja, ampak je gostovala po okoliških kmetijah, nazadnje pri kmetiji, kateri se po doma če re če »pri Ra čelu«. Na tolstovrški šoli so med vojno pou čevali naslednji u čitelji: Goltschnigg Reinchard od 1. 12. 1941 do 31. 3. 1942, ki je bil tudi šolski upravnik. Avtor poro čila ga omenja, kot zagrizenega nacionalsocialista, podobno kot njegovega prijatelja prav tako u čitelja, sicer na guštanjski šoli Meyer-ja. V vojni je izgubil eno oko in se je, kot je razvidno iz poro čila, uspešno izmikal vojaški službi, saj je bil po pisanju avtorja, kot govornik za vojsko in njen promotor (»Kriegsredner«) nenadomestljiv. Da je moral imeti ta človek resni čen talent za govorništvo dokazuje, da je za popravilo tolstovrške šole pri oblasteh izposloval kar 20.000 RM ter obnovil tudi šolsko kuhinjo, v kateri so oddaljeni otroci lahko dobivali topel obrok hrane opoldne med poukom v času odmora in po kon čanem pouku. Od nemških oblasti je bil premeš čen v Kranj. Pou čevala je tudi pomožna u čiteljica Hohenwarter Cilli in sicer med 10. 9. 1942 in 1. 11. 1943, potem Dielacher Anni, ki je bila u čiteljica na šoli do 20. 3. 1942. Za kratko vmesno obdobje se je vrnila in pou čevala na guštanjski šoli tudi nekdanja jugoslovanska učiteljica Olga Pe čnik. Učil je tudi Kaintzner Otto med aprilom 1942 in 30. 8. 1944,
205 SŠM, šolska mapa OŠ Guštanj.
90 njega so oblasti premestile preko Kamnika v Krajnsko Goro, saj v stranki NSDAP niso bili zadovoljni z njegovim delom.206 V letu 1944/45 sta bili guštanjska in tolstovrška šola združeni, saj se je v poslopje šole Tolsti Vrh naselilo vojaštvo in tudi tukaj je šlo po mojem mnenju za orožnike in druge policijske formacije in ne za pripadnike redne nemške vojske. Organizirani jezikovni te čaji so potekali tudi na tolstovrški osnovni šoli in sicer sta med vojno potekala dva jezikovna te čaja. To čno in natan čno število udeležencev teh dveh te čajev pa mi ni znano, niti ni kje v meni dostopnem viru zabeleženo. Na Tolstem Vrhu so organizirali redne kmetijske te čaje, katere je obiskovalo okoli 60 ljudi. Po poro čilu sode č pa se je število tistih, ki so obiskovali ta te čaj, skozi leta vojne tako zmanjšalo, da so ga nazadnje nemške oblasti ukinile.207 Na podružni čni šoli Zelen Breg se v času vojne ni odvijal šolski pouk in tako šola v času vojne ni delovala. Otroci, ki so jo obiskovali, so bili prerazporejeni na mati čno šolo, katero bi morali obiskovati. Tudi za to šolo so podatki za obdobje okupacije zelo skopi, čeprav je bila to podeželska podružni čna šola, katero so obiskovali otroci z oddaljenih hribovskih kmetij in ni imela lastnega šolskega poslopja. 208
5.11 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE STROJNA
V času okupacije je delovala tudi Osnovna šola Strojna. Strojna je hribovska vas, ki leži na nadmorski višini okoli 1000 m, nad Ravnami na Koroškem. Do druge svetovne vojne je tam delovala enorazredna osnovna šola, katero je obiskovalo 32 otrok. Na njej je pou čevala Cvetko Julija. Ta se je dva tedna po kapitulaciji Kraljevine Jugoslavije preselila v rodne Moškanjce pri Ptuju, vendar so jo čez nekaj časa tam aretirali in poslali v taboriš če, kjer je tudi umrla. Imela je svojo šolsko knjižnico, ki se je delila na u čiteljsko knjižnico, katera je obsegala 300 knjig in pa na šolarsko knjižnico s 400 knjigami. Kot opisuje šolska mapa, ki jo hrani Slovenski šolski muzej iz leta 1947, je med vojno v njej potekal pouk samo tri mesece, potem pa je v šoli živela revna družina, po
206 SŠM, šolska mapa OŠ Guštanj. 207 Prav tam. 208 Prav tam.
91 osvoboditvi je bila v njej nastanjena Jugoslovanska armada. »Pouk je potekal v nemškem jeziku in kot u čni pripomo ček so u čenci uporabljali u čbenika »Für kleine Leute« in »Deutsches Lesebuch«. 209 To, da je v njej potekal pouk samo tri mesece, se sklada z drugimi podatki, ki so zajeti v tem poro čilu, in sicer, da so na njej pou čevali Gastinger Walter, star 19 let, doma iz Feldkirchna na avstrijskem Koroškem in je na tej šoli pou čeval od za četka decembra 1942 pa do konca januarja 1943, ko je moral k vojakom. Kot zanimivost naj dodam, da ga avtor poročila navaja, kot zagrizenega hitlerjanca, ki je s sabo odnesel vse, kar je bilo vsaj malo vrednega, in sicer posteljnino, razno orodje … Od tod si lahko tudi delno razlagamo izropanost šolskega poslopja ob koncu vojne, nekaj pa so k temu dodali še pripadniki vojske. Potem sta poleti 1943 na tej šoli pou čevali dve u čiteljici na te čajih za nemški jezik, a njihovih imen poro čilo ne navaja oziroma piscu poro čila nista znani. V knjižnici je bilo po vojni stanje katastrofalno, saj ni niti ena slovenska knjiga iz te knjižnice preživela vojne, saj jih je vse zasegla nemška oblast in jih uni čila. Po koncu teh te čajev so na šoli prenehali z poukom, ki se ni ve č izvajal do konca vojne. Na novo se je za čelo s poukom šele v maju leta 1946, zaradi pomanjkanja u čiteljskega kadra. Takratni šolski upravitelj Kukovec Slavko v svojem poro čilu omenja, da je nemogo če, da bi potekal pouk normalno, saj je ve čina otrok do 14. leta starosti popolnoma nepismena. Ob koncu vojne je bila tudi šolska stavba zelo poškodovana, imela je okrušeno fasado, znotraj je bila zelo onesnažena in uni čeno je imela drvarnico.210
5.12 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE DRAVOGRAD
Med ve čjimi kraji na zasedenih obmo čjih Koroške je bil tudi Dravograd, ki je imel posledi čno, glede na svojo velikost, tudi najve čjo šolo v svoji okolici. Šola v Dravogradu je bila pred za četkom vojne osemrazredna s šestimi oddelki. Šolo je obiskovalo 133 fantov in 131 deklic, kar skupaj znese 264 učencev. »Na šoli je pou čevalo pet u čiteljev. Danilo in Uršula Nabergoj, Matilda Nendl, Antonija Vreš, Vinko Ukmar in Marija Haderlap, ki je bila vzgojiteljica v vrtcu in ki jo je v za četku leta 1945 ubil gestapo, ker je pri njej našel slovenskega poro čevalca.«211 Vendar je v
209 SŠM, Šolska mapa OŠ Strojna. 210 Prav tam. 211 Fran ček Lasbaher, Osnovno šolstvo Dravske in Mislinjske doline do leta 1945, Kronika, št. 56, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, 2008, (dalje Lasbaher,…), str. 374.
92 poro čilu v šolski mapi navedena druga črna usoda vzgojiteljice Marije Haderlap, in sicer naj bi pred Nemci pobegnila preko Črne v Železno Kaplo. Druga če so bili ob nastopu nemške okupacije razrešeni iz službe vsi u čitelji na dravograjski šoli. Nendl Matilda je pred Nemci pobegnila, Vreš Antonija je bila izseljena v Srbijo, Nabergoj Urška pa je morala oditi k materi na Koroško. Zaprta sta bila Ukmar Vinko in Nabergoj Danilo. Nemške oblasti so tako kot drugod tudi v Dravogradu popolnoma uni čile šolsko knjižnico in sežgale najmanj 380 knjig, kar je pomenilo vse knjige, ki so bile v knjižnici. Od tega jih je bilo v šolarski 210 v u čiteljski pa 170, vendar so bile ve činoma knjige broširane (mehko vezane) in v slabem stanju, kot navaja avtor poro čila. Če primerjam velikost šole po številu u čencev z drugimi šolami in potem to primerjam z velikostjo knjižnice, potem je bila šolska knjižnica dravograjske šole v slabem stanju in je bila dokaj slabo založena, saj so bile knjižnice podeželskih šol neprimerno bolje založene od te. Vzrok temu je bil verjetno pomanjkanje sredstev za nakup novih knjig. Nemška oblast je po uni čenju šolske knjižnice uredila v šoli svojo lastno knjižnico, ki pa tudi do čakala sre čnega konca, saj se je tudi ta ob osvoboditvi uni čila. Kdo jo je uni čil iz poro čila ne izvemo. Nemci so vse slovenske u čitelje odpustili iz službe, namesto njih pa zaposlili svoje u čitelje. Posledi čno je vodenje šole prevzel Josef Fleiss, ki ni bil član stranke NSDAP, je pa na svojem položaju ostal eno leto, ko je moral k vojakom na fronto. Nadomestil in zamenjal na položaju ga je A. Stepanšek, ki pa je bil po pisanju avtorja poro čila zagrizen folksdoj čer in privrženec Hitlerja. 212 Pou čevale so na tej šoli med vojno še Lorber Friderike, u čiteljica Ott, Schufried Edita in Rescher Ilsa, ki so ob prevratu oblasti vse odšle nazaj v Avstrijo in Nem čijo. Ob za četku okupacije so najprej organizirali jezikovne te čaje, katerih so se morali udeležiti vsi šoloobvezni otroci. Sam obisk pouka je bil skozi vsa leta vojne zelo dober, saj so bila pravila, da so morali vsak izostanek otroka njegovi starši pisno opravi čiti. To strogo dolo čilo so omilili le v letih 1944 in 1945, in sicer zaradi bombardiranj Dravograda. Zaradi tega bombardiranja je bilo šolsko poslopje delno poškodovano, vendar je pouk v šolskih prostorih kljub temu potekal od aprila 1941 do maja 1945, saj so Nemci šolsko stavbo sproti obnavljali. Pri pouku v nemš čini so otroci uporabljati šolske knjige in potrebš čine, ki so bile v veljavi po celotnem gau Koroška. V prvem razredu so uporabljali »Kinderwelt« od avtorja Franza Braunerja in »Rechenbuch - Heft I.« V višjih razredih so pri matematiki uporabljali »Rechenbuch für Volksschulen« za 2., 3. in 4. razred . Pri u čenju nemškega
212 SŠM, Šolska mapa OŠ Dravograd.
93 jezika so imeli na voljo »Arebeitsbuch für den Unterricht in der deutschen Sprache an Volksschulen.« Pri tem u čbeniku so bili štirje delovni zvezki, ki so bili namenjeni od 1. do 8. razreda, torej eden na dve leti. Kot berilo za u čenje branja nemš čine pa so uporabljali »Deutsches Lesebuch für Volksschulen« od Ludwiga Richterja. 213 Uporabljali so za branje tudi druge knjige, ki jih je izdala bodisi Koroška ljudska zveza, bodisi koroška NSDAP, med katerimi naj omenim »Kärntner Heimatland«. Učenci so bili prisiljeni se tudi v Dravogradu, kot povsod drugod organizirati in se vklju čiti v HJ in BDM, kjer so dobili uniforme, nau čili so jih ravnati z orožjem in pošiljali so jih na delovne tabore, kjer so jih usposabljali v nacionalsocialisti čnem duhu za bodo če voditelje v tej organizaciji. 214 Poleg šole je v Dravogradu in v vseh malo ve čjih vaseh deloval tudi vrtec. V Dravogradu so za to uporabili celotno proštijsko stavbo. Vrtec je imel zaposlene štiri vzgojiteljice, ki sta jim pomagali dve zaposleni pomo čnici. 215 Njihova imena so mi ostala neznana. So pa otroke preskrbeli v teh vrtcih z vsem, tako s hrano in učnimi pripomo čki za hitrejše u čenje nemškega jezika in vse so dobili brezpla čno. Tako je bil namen oblasti s takšnimi socialno naravnanimi ukrepi dose či, čim ve č simpatij med slovenskim prebivalstvom in čim ve čjo priljubljenost pri otrocih ter njihovo veselje za učenje nemš čine in čim prejšnjo preobrazbo v nemške državljane, ki bodo zvesti nacionalsocializmu.
5.13 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE LIBELI ČE
Pred za četkom vojne je bila v Libeli čah dvorazredna osnovna šola. Vanjo je bilo vpisanih 56 de čkov in 53 deklic, to je skupno 109 otrok. Na njej sta pou čevala dva učitelja, in sicer zakonca Mo čnik. Ivo Mo čnik je bil šolski upravitelj in je bil 10. 4. 1941 aretiran s strani gestapa in odveden v zapor. Libeliška šola je imela svojo lastno knjižnico, katera je obsegala skupno 1.055 knjig. Od tega je bilo v mladinski knjižnici 280 knjig z revijami in časopisi, v šolarski je bilo 325 knjig, časopisov in revij, v učiteljski pa je bilo 450 knjig skupaj s časopisi in revijami. Vse te knjige, revije in časopise so Nemci uni čili, ali pa jih dali za star papir kot surovino. Nemci so na šoli vzpostavili svojo lastno knjižnico, od katere pa se tudi ni kaj ohranilo, po virih sode č.
213 SŠM, Šolska mapa OŠ Dravograd. 214 Prav tam. 215 Prav tam.
94 Možno je po mojem osebnem mnenju, da so jo pred koncem okupacije vsaj delno odnesli na avstrijsko Koroško. V času vojne je na libeliški šoli pou čevalo kar nekaj učiteljev, ki so imeli samo politi čne kvalifikacije za takšno delo. Po drugi strani pa je bilo resni čno izšolanih u čiteljev in vzgojiteljev zelo malo na tej šoli in v vrtcu. Tega so Nemci vpeljali že spomladi leta 1941. 216 Takoj po za četku nemške okupacije pa so Nemci v poletnih mesecih leta 1941 šolsko poslopje obnovili, saj so imeli na voljo ves za to potreben material. Ta material je nabavilo staro vodstvo šole, saj so imeli že oni namen v tem času obnoviti šolsko poslopje. Še pred za četkom novega šolskega leta, jeseni 1941, so nemške oblasti ponovno združile in priklju čile k libeliški šoli šolo v Poto čah/Bach, ki je bila ustanovljena po 1. svetovni vojni, zaradi vrnitve Libeli č k Jugoslaviji. Tako je libeliško šolo obiskovalo 110 doma čih otrok in 90 otrok iz Poto č, to je skupaj 200 otrok. Ti so v prvem razredu pisali še na tablice, kasneje pa v to čno predpisane zvezke. S poukom so pri čeli septembra 1941 z dvema u čiteljema, ki sta pou čevala samo v nemš čini. Upravnik šole je postal Jellen Sepp, ki je v poletnih mesecih obnovil šolsko poslopje. V članjen je bil v stranko NSDAP, vendar v Libeli čah ni mogel ostati dolgo, saj je moral leta 1942 k vojakom. Med poletnimi po čitnicami leta 1941 je na jezikovnih te čajih, ki so potekali v Libeli čah pou čevala Ilse Svetina Plešiv čnik iz Poto č. Kasneje je nadomestila Jellen Sepp-a na mestu šolskega upravitelja in ostala na tem položaju do leta 1944, ko je odšla v Labotsko dolino. Druga u čiteljica je bila Helga Proksch, ki je v Libeli čah pou čevala med koncem 1941 in 1. 10. 1942, ko je odšla na delovno mesto u čiteljice na osnovno šolo Ojstrica nad Dravogradom. Kot pomo čnici sta pou čevali tudi Muth Hedvika in Machne Gertruda, ki sta bili tukaj zaposleni do leta 1943. Po odhodu Ilse Svetine Plešiv čnik je prišla na izpraznjeno mesto šolske upraviteljice Wunder Johanna, kot u čiteljici pa sta službo dobili Polesnik Sieglinde in Granitzer Gertrude. 217 Te so nato ostale do konca vojne v svoji službi. Med vojno je šola v Libeli čah postala nekakšen center dela z mladimi, saj je v karavli grani čarjev nastal otroški vrtec, v poslopju stare šole pa so se nastanili HJ in BDM. V istem času pa je kot pomo čnica delala Lisl Meyer. Med vojno je bila nemška šola nepriljubljena in slabo obiskana. Vzrok temu je lahko tudi velika nedisciplina v šoli in med poukom, saj so se u čiteljice, po pri čevanju kronista, rade napile z moštom. Posledi čno je bil v letu 1944 zabeležen zelo slab obisk pouka. Najbolj so izostajali od pouka u čenci iz višje leže čih in bolj oddaljenih kmetij, ki v letu 1945 sploh niso ve č
216 Lasbaher, str. 376. 217 SŠM, Šolska mapa OŠ Libeli če.
95 hodili k pouku. Ob prevratu oblasti, maja 1945, se je v šolsko poslopje naselile enote jugoslovanske armade, ki niso bile kaj dosti obzirne do šolskega inventarja. Posledi čno je bila šola po koncu vojne zelo opustošena in razdejana. 218
5.14 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE ČRNE ČE
V Črne čah je bila ob za četku vojne dvorazredna osnovna šola, v katero je bilo vpisanih 87 otrok, od tega 45 fantov in 42 deklic. Na šoli sta pou čevala dva u čitelja, in sicer Golja Marija in Golja Anton, ki sta bila zakonski par. Golja Marija se je pred aretacijo s strani gestapa umaknila v Ljubljano, njen mož pa je bil aretiran in ga je gestapo poslal v celovške zapore. Na šoli je bila tudi šolska knjižnica, ki je štela 360 knjig. U čiteljska jih je imela 170 in šolarska 190 knjig. Tudi šolsko poslopje je bilo v dobrem stanju. Med nemško okupacijo je šola postala enorazredna, saj je bila v delu šolske stavbe nastanjena nemška vojska in policija. Vojska je bila v njej od aprila 1941 do avgusta istega leta. Policija pa od leta 1944 do konca vojne. »Šolsko poslopje je nemška policija uporabljala tudi kot mrtvašnico za svoje padle v bojih proti partizanom.« Pou čevanje je potekalo v nemškem jeziku, otroci pa so se v prvem razredu učili brati iz knjige »Wir lernen lesen «. 219 Na šoli so med vojno pou čevali nemški učitelji. Tako je jezikovne te čaje v poletnih mesecih vodil Škofi č, ki je tako ostal tukaj samo nekaj tednov. Za kratek čas je na šoli pou čevala Koren Hilda iz Žvabeka na Koroškem in sicer samo do konca avgusta leta 1941. Namesto nje je prišla Fortin Hilda, ki je dobila poleg u čiteljske službe tudi službo šolske upravnice in je opravljala svoje delo od septembra 1941 do konca vojne. Kot u čiteljica je bila zaposlena tudi Brana Hedvika, ki je med drugim pou čevala tudi ro čno delo, ni pa znano, kdaj je prišla pou čevat niti kako dolgo je na šoli ostala. Drugi podatki o delovanju šole so zelo skopi, saj avtor poro čila navaja le, da je bil obisk pouka zelo slab in da so morali biti vsi učenci člani Hitler Jugenda in Bund Deutscher Mädchen. 220
218 SŠM, Šolska mapa OŠ Libeli če. 219 SŠM, Šolska mapa OŠ Črne če. 220 Prav tam.
96 5.15 DELOVANJE OSNOVNE ŠOLE OJSTRICA NAD DRAVOGRADOM
Na Ojstrici je bila šola pred za četkom vojne tudi dvorazredna, vanjo pa je bilo vpisanih 106 u čencev, od tega 71 fantov in 35 deklic. Na šoli sta pou čevali dve učiteljici, ki pa sta pred prihodom Nemcev pobegnili, saj sta bili na seznamu za aretacijo. Knjižnica šole je razpolagala s 668 knjigami, od tega jih je u čiteljska premogla 361, šolarska pa 307. Od te knjižnice je po vojni ostalo samo 68 knjig, vse ostale so bile med vojno uni čene. V času vojne je šolsko poslopje ostalo nepoškodovano. Pouk na šoli se je izvajal med 14. 7. 1941 in 7. 10. 1944, ko so ga prenehali izvajati, zaradi premo čne partizanske dejavnosti. Seveda je, kot drugje tudi tukaj potekal pouk samo v nemškem jeziku. U čitelji na šoli so se ve čkrat menjavali, tako, da so nekateri odhajali in spet drugi prihajali. »Rebernik Johan in Stefan Eleonore sta pou čevala od 14. 7. 1941 do 24. 8. 1941. Od 23. 9. 1942 do 14. 9. 1944 je na šoli pou čeval Unt Henrik, ki je bil nato premeš čen k Sv. Juriju v Labotski dolini.«221 Za njim pa je pou čevala še Kainer Erna, in sicer od 14. 9. 1944 do 7. 10. 1944. Helga Proksch je prišla sem iz Libeliške šole 2. 10. 1942, kako dolgo je na tej šoli pou čevala, mi ni znano, niti nisem datuma zasledil kje v virih.
6 ZDRAVSTVENA IN SOCIALNA OSKRBA PREBIVALSTVA MED OKUPACIJO
Za uspešen razvoj vsakega človeka je potrebno, da se vsak zaveda vrednot, ki so pomembne za njegovo življenje v družbi in da te vrednote tudi živi. Ena izmed velikih vrednot in hkrati tudi najpomembnejših v življenju vsakega posameznika, je zdravje. Lahko imamo obilo materialnega bogastva, a če nimamo telesnega, duševnega in duhovnega zdravja lahko re čem, da nimamo ni č. Kot je danes posameznikovo zdravje pomembno za vsakega posebej, tako je bilo tudi v časih, torej 50, 70, 100 in še ve č let nazaj. Saj če je bil človek zdrav in sre čen, je lahko dobro in kvalitetno delal ter bil pomemben član družbene skupnosti.
221 SŠM, Šolska mapa OŠ Ojstrica nad Dravogradom.
97 Tudi v času nekaj let pred in med drugo svetovno vojno ni bilo ni č druga če, le, da je k temu vsemu prišla še neizmerna volja in želja vsakega zavednega Slovenca, da preživi ta čas nemške nacisti čne okupacije, ki je imel namen izbrisati Slovence kot narod. Dandanes poznamo ve č sistemov zdravstvene oskrbe prebivalstva, saj ima skoraj vsaka država v tem sistemu kakšne posebnosti. V času, ki ga obravnavam je bilo podobno, le da ni bilo na voljo toliko medicinskih in drugih pripomo čkov ter toliko zdravnikov in drugega medicinskega osebja. V najve čjih slovenskih mestih, so že pred za četkom druge svetovne vojne bile razne državne in zasebne bolnišnice, sanatoriji in lekarne. V časih so jih postavili ob ve čjih podjetjih, kjer so imeli primarno nalogo skrbeti za zdravje zaposlenih v dolo čenem podjetju. V manjših krajih pa so imeli ponavadi samo enega zdravnika in ti so imeli v veliki ve čini primerov kar del svoje hiše spremenjen v ambulanto in zasebno hišno lekarno. 222 Podobno je bilo v Mežiški dolini in Dravogradu. Na tem obmo čju je bila edina ve čja zdravstvena ustanova bolnišnica v Črni, ki je bila v privatni lasti, saj jo je ustanovil in vzdrževal mežiški rudnik. Pa to ni bila bolnišnica v današnjem pomenu besede, saj je po mojem mnenju bila veliko manjša in tudi zdravstvenega osebja je bilo števil čno manj, kot pa v današnjih bolnišnicah. Druga če pa so bili samostojni zdravniki še v Dravogradu, v Guštanju in na Prevaljah. Vsi ti zdravniki so imeli doma svoje zasebne hišne lekarne, ki so jih oskrbovali z zdravili iz lekarn v najve čjih slovenskih mestih. 223
6.1 DELOVANJE ZDRAVSTVENIH USTANOV IN LEKARNIŠKE DEJAVNOSTI
Uvodoma sem zapisal, da je bilo na obmo čju Mežiške doline in Dravograda samo nekaj zdravnikov v ve čjih krajih in v bolnišnici v Črni na Koroškem. Že v času Kraljevine Jugoslavije so bili sprejeti nekateri zakoni, ki so urejali zdravstveno oskrbo prebivalstva po celotni državi. Leta 1930 je bil sprejet zakon o zdravstvenih ob činah, ki je na celotnem ozemlju države vzpostavil obmo čja, v katerih je po zakonu moral biti nastanjen zdravnik. Ta obmo čja so se pokrivala z ob činskimi mejami tako, da je lahko vsaka ob čina, ki je imela svojega zdravnika, postala tudi samostojna zdravstvena
222 Zvonka Zupani č Slavec, Razvoj javnega zdravstva na Slovenskem med prvo in drugo svetovno vojno in njegov utemeljitelj Dr. Ivo Pirc, Ljubljana 2005, (dalje Zupani č Slavec …), str. 38. 223 Štefan Predin, Almanah Koroške Lekarne, Ravne na Koroškem, 1997, (dalje Predin …), str. 112.
98 ob čina. Tam kjer je zdravnik pokrival ve č ob čin skupaj, pa so te ob čine tvorile združeno zdravstveno ob čino. Takšen ob činski zdravnik je imel po zakonu dolžnosti, da je moral brezpla čno zdraviti siromašno prebivalstvo, zdraviti je moral po predpisanih pristojbinah, opravljati je moral na poziv javnih oblasti in ustanov tudi drugo javno zdravstveno službo, ki je bila predpisana za državne zdravnike; moral je tudi zdravstveno izobraževati prebivalstvo, skrbeti je moral za pospeševanje zdravja dojen čkov ter malih in šolskih otrok, skrbeti je moral za pospeševanje higiene v okolišu ob čine, voditi je moral evidenco rojstev in smrti ter o tem poro čati, odvra čati in zatirati je moral vse nalezljive bolezni ter o njih voditi evidenco in pošiljati razna poro čila, prav tako je moral nadzirati svoj delovni okoliš, spremljati je moral življenjske razmere prebivalstva ter jim ustrezno tudi svetovati, kjer ni bilo šolskega zdravnika je moral opravljati tudi njegovo delo ter moral je imeti ro čno lekarno po predpisih .224 Poudariti moram, da je kljub vpeljavi tega zakona še vedno veljal tudi star avstro-ogrski sanitetni zakon. Te samostojne zdravstvene ob čine so morale zaposliti najmanj enega zdravnika na 10.000 prebivalcev in vsi zdravniki, ki so hoteli opravljati to službo, so morali biti člani Zdravniške zbornice, saj se brez tega sploh niso mogli zaposliti. V ve čjih slovenskih krajih so v tem času ustanavljali tudi posebne klinike in zdravstvene ustanove za zdravljenje posameznih bolezni, in sicer od klinik za jeti čne bolnike, do klinik za plju čne bolnike in številnih drugih. Tudi na obmo čju Mežiške doline in Dravograda je bilo v tistem času veliko jeti čnih bolnikov, saj je veliko prebivalstva živelo v slabih stanovanjskih pogojih, imeli so tudi slabo prehrano. Druga takšna velika bolezen, ki je bila zelo prisotna med prebivalstvom, je bila tuberkuloza in zato so v Črni leta 1936 ustanovili protituberkulozni dispanzer. Pomemben, če ne celo najpomembnejši delež pri zagotavljanju ustrezne zdravstvene oskrbe prebivalstva je imela dovolj dobra preskrba s pitno vodo. Poleg tega je bilo zelo pomembno tudi pou čevanje ljudi in prebivalstva o urejenosti njihovih straniš č, hlevov in tudi posve čanje ve čje skrbi za osebno higieno, saj je že ustrezna skrb za osebno higieno zelo zmanjšala razširjenost takratnih bolezni, kot so tuberkuloza, jetika, griža in druge. Jugoslovanska oblast si je za to zelo prizadevala celostno urediti oskrbo s pitno vodo tako na ozemlju Dravske banovine, kot tudi v drugih delih države. Poleg tega je na črtovala postavitev kapnic, kanalizacijskega omrežja v ve čjih krajih in druge podobne ukrepe. Vsem tem delom in ukrepom so rekli asanacijska dela, ki so jih v drugi polovici tridesetih let
224 Zupani č Slavec, str. 38.
99 izvedli tudi na Prevaljah, žal za druge kraje v okraju Dravograd nimam podatkov. »V letu 1936 je bilo 7 naselij v okraju Dravograd z zgrajenim vodovodnim sistemom, skupno je bilo v okraju takrat 97 naselij.«225 Na podeželju so se ljudje s pitno vodo oskrbovali iz studencev, v dolinah pa so uporabljali zidane vodnjake. Med pomanjkljivostmi v takratnem okraju Dravograd so oblasti izpostavile, da je bilo vseh 31 šol v okraju v slabem stanju glede higiene, saj je bilo premalo finan čnih sredstev za ustrezna popravila in vzdrževanje šol. Sredi dvajsetih let 20. stol, so se po ve čjih krajih po Dravski banovini za čeli ustanavljati tudi Zdravstveni domovi in prvi takšen zdravstveni dom je bil zgrajen leta 1926 v Lukovici. Že čez dve leti, to je leta 1928 mu je sledil Zdravstveni dom v Celju. V njegov delokrog je spadal tudi okraj Dravograd. Projektiran so imeli tudi že nov zdravstveni dom v Slovenj Gradcu, ki bi izšel iz celjskega doma, ter nov zdravstveni dom na Prevaljah, ki pa bi izšel iz mariborskega zdravstvenega doma. Vendar se do konca druge svetovne vojne na tem podro čju ni ni č spremenilo. Tako so imeli samostojni ob činski zdravniki svoje ordinacije v ve čjih krajih po Mežiški dolini. Zdravnika, ki sta bila na Prevaljah do za četka druge svetovne vojne sta bila zdravnika dr. Davorin Flis in dr. H. Aschenbrenner. Nikola Jordani č se je v tistem času pa ukvarjal z lekarništvom, saj je imel že od 1930. leta na Prevaljah svojo javno lekarno. Nemška okupacija na delovanje njegove lekarne ni kaj dosti vplivala, saj je nemoteno delovala vse do konca vojne. V tistem času, ko je odprl svojo lekarno so imeli ostali zdravniki po Mežiški dolini že vsak svojo hišno lekarno, ki so jo oskrbovali z zdravili, ki so jih kupili v trgovinah za zdravila na debelo in v posebnih trgovinah, ki so jim takrat rekli »veledrogerije«. Te pa so bile v Mariboru in Ljubljani. Kot sem dejal so imeli zdravniki v Mežiški dolini vsak svojo hišno lekarno in tako jo je v Črni imel tamkajšnji zdravnik dr. Adolf Ramšak, v takratnem Guštanju pa jo je imel zdravnik dr. Boštjan Errath (ponekod se priimek pojavlja tudi v obliki Erat, opomba avtorja), ki je imel na oskrbi tudi vse zaposlene v guštanjski jeklarni. Med okupacijo je moral vsak delavec in tudi vsak prisilni delavec v jeklarni pri njem opraviti zdravniški pregled. Tudi on je nemoteno posloval vso dobo okupacije, vse do leta 1949. 226 V Dravogradu je do za četka druge svetovne vojne opravljal svoj zdravniški poklic dravograjski zdravnik dr. Jožko Errath (tudi ta priimek se ponekod pojavlja v obliki Erat, opomba avtorja), ki so mu nemške oblasti zaplenile celotno zdravniško in zobozdravstveno ordinacijo z vso opremo vred. Nemške oblasti so zaplenile Hermanu I. Klobu čarju njegovo celotno
225 Zupani č Slavec, str. 133. 226 Predin, str. 112.
100 lekarno z vso opremo v Dravogradu, ki je delovala od 1. 8. 1939 naprej, njega pa so izgnali v Srbijo. Zaplenjeno lekarno je kupil lekarnar iz južne Tirolske Karl Ladurner, ki je vodil lekarno do konca okupacije. Kot sem pred tem dejal, je bil zdravnik v Črni dr. Adolf Ramšak, ki je bil zdravnik za vso zgornjo Mežiško dolino pred nemško okupacijo. Po vsej verjetnosti je vodil bolnišnico v Črni, ki je imela do leta 1903 svoje prostore na Poleni pri Mežici, kasneje pa v Črni. To bolnišnico je ustanovila Bratovska skladnica rudnika Mežica za svoje člane. Kot medicinske sestre so bile po vsej verjetnosti takrat v črnjanski bolnišnici zaposlene sestre usmiljenke. 227 Ta bolnišnica je bila v tistem času, kot so temu rekli »ambulatorij« , torej je imela nekaj ambulant ter nekaj ležiš č za bolnike in bila je neke vrste privatna bolnišnica, ki je primarno z zdravstvenimi uslugami oskrbovala delavce v rudniku in vse, ki so bili člani Bratovske skladnice rudnika Mežica. Pri tem naj omenim, da sem v virih zasledil, da je v Mežici delovala tudi lekarna, saj je omenjana v šolskem poro čilu iz leta 1943, in sicer da so tega leta zaplenili njeno opremo partizani, poleg tega pa so zasegli še 40 pušk v osnovni šoli, v svojem napadu na Mežico dne 3. 4. 1943. 228 Podatkov o delovanju bolnišnice v Črni v času nemške okupacije nisem dobil, saj so mi v Bolnišnici Slovenj Gradec, kjer hranijo arhivsko gradivo bolnišnice Črna sporo čili, da tega gradiva pri njih ni. Prav tako ni tega gradiva v drugih okoliških arhivih. Tako je zgodovinska slika na podro čju zdravstva in lekarništva v Mežiški dolini v času nemške okupacije kljub mojim naporom ostala še dokaj nejasna in zamegljena, saj so tudi podatki o delovanju drugih zdravnikov na tem obmo čju med vojno zelo skopi in nepopolni.
6.2 DELOVANJE SOCIALNE OSKRBE PREBIVALSTVA
Podro čje socialne varnosti prebivalstva je imela med prvimi državami v svetu resno urejeno prav Nem čija. Ob za četku okupacije je tudi na vseh ozemljih Slovenije, ki so jih zasedli Nemci, za čela nemška oblast izvajati ukrepe za socialno zaš čito prebivalstva. Mogo če bi kdo dejal, da je bila to samo neke vrste propaganda, s katero so hoteli na svojo stran pridobiti socialno šibkejše sloje prebivalstva, saj so ti ob sodelovanju z nemško oblastjo dobili tudi razne socialne ugodnosti. Po mojem mnenju je šlo enostavno za prenos nemškega sistema socialne varnosti na zasedena ozemlja,
227 Stückler, str. 31. 228 SŠM, šolska mapa OŠ Mežica.
101 kakršnega na tem obmo čju do tedaj niso poznali. Ker pa je bil cilj nemških okupatorjev čim prej dvigniti tukajšnji življenjski standard na nivo nemškega, so tudi v zvezi s tem dvignili nivo socialne varnosti in osebnih prihodkov prebivalstva. Nedvomno pa je ta poteza imela delno propagandni zna čaj, saj je privabila na za četku zelo veliko število ljudi. Tako je nemška civilna oblast že 15. maja 1941 razpustila nekdanji Okrajni urad za delavsko zavarovanje v Ljubljani z njegovimi podružnicami v Trži ču, Kamniku in Litiji. Posledi čno sta bili na tak na čin zaprti in likvidirani tudi Krajevna bratovska skladnica Kranjske industrijske družbe na Jesenicah in Krajevna bratovska skladnica Jeklarne grofa Jurija Thurna d. d. v takratnem Guštanju. Ohranila se je v Mežiški dolini samo Krajevna bratovska skladnica Srednjeevropske premogokopne družbe d. d. v Mežici, vklju čno z njenim stranskim obratom na Holmcu. 229 Namesto dotedanji bratovskih skladnic je nemška civilna oblast ustanovila blagajno za socialno zavarovanje za zasedena ozemlja Koroške in Kranjske, ki je imela svoj sedež v Kranju, njen vodja pa je postal Anton Tropper. Uradi te blagajne so bili v Trži ču in Kamniku, urad v slednjem je bil pristojen tudi za obmo čje Litije.230 Pod glavni kranjski urad blagajne za socialno zavarovanje sta spadali tudi obe razpuš čeni bratovski skladnici na Jesenicah in v Guštanju. Tako je bilo naloženo vsem delodajalcem, da so morali vpla čati vse prispevke, ki bi jih morali po dotedanji zakonodaji tudi za april 1941, če tega še niso storili. Kdor tega ni storil, so mu grozile zamudne obresti, opomini, izterjava in pla čilo kazni. Prav tako so oblasti pozvale vse prebivalce, da so se morali tisti, ki še niso bili vklju čeni v sistem socialnega zavarovanja, vanj prijaviti. Socialno zavarovanje je bilo obvezno tudi za vse samozaposlene in obrtnike na domu, vse poljedelske delavce, ki so delali s stroji ter za vse vajence, čeprav ti niso prejemali pla če. Tako so v odredbi iz dne 15. 5. 1941 oblasti dolo čile, da je prispevek za socialno zavarovanje visok 20% osnovne pla če (temeljne mezde), brez odtegljajev, za vsakega zaposlenega. Popolnoma enako visok je bil tudi odstotek pomo či, ki so jo prejemali brezposelni. Prispevek se je pla čeval z veljavnostjo za nazaj. Poleg tega je nemški socialni sistem poznal še nekaj drugih oblik zavarovanja, ki so bila vklju čena v socialno
229 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 1. August 1941, Stück 20, Verordnung zur Durchführung der Verordnung zur regelung der Sozialversicherung in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains vom 15. Mai 1941, str. 201. 230 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 9. Juni 1941, Stück 10, Bekantmachung des Leiters der Sozialversicherungskasse vom 26. 5. 1941 zur Durchführung der Verordnung Chefs der Zivilverwaltung vom 15.Mai 1941 über die Regelung der Sozialversicherung und der Beitragspflicht fur Aufgaben des Arbeitseinsatzes und für Arbeitslosenhilfe, str. 94, 95.
102 zavarovanje. Tako je obstajalo še zdravstveno zavarovanje, potem zavarovanje za invalidsko in starostno zavarovanje delavcev, dalje pokojninsko zavarovanje nameš čencev, prispevki za naloge uvrstitve na delo, nezgodno zavarovanje in prispevke za brezposelnost. Prispevke za te druge oblike zavarovanja so pla čevali delavci in delodajalci skupaj, tako da je vsak pla čal 50% zneska. Poleg tega so poznali tudi nezgodno zavarovanje za delavce, katerega pa je delavcem moral pla čati delodajalec sam. »Ta prispevek je znašal 20% se je porazdelil med delavca, ki je pla čal 9,12% in delodajalca, ki je pla čal 10,88%.«231 Vse prispevke za mladoletne vajence je moral pla čati delodajalec sam. Po drugi strani pa so bili dolo čeni poklici in zaposlitve oproš čeni pla čila dolo čenih prispevkov. Med temi so bile služkinje v gospodinjstvu in poljedelski ter gozdarski delavci, ki so bili oproščeni pla čila prispevka za brezposelno pomo č in prispevne obveznosti za uvrstitev v delo. Posledi čno se je njihov prispevek za socialno zavarovanje znižal z 20% na 13,5%. Kar je pomenilo, da je delodajalec zanje pla čal 7,63% in delavec 5,87% prispevka. 232 Zdravstveno zavarovanje je obsegalo bolezensko pomoč zavarovancem, porodniško pomo č zavarovancem, pomo č za primer smrti zavarovanca, bolezensko pomo č za družinske člane, porodniško pomo č za družinske članice in slu čaj smrti družinskih članov. Pravico do teh storitev so imeli tisti, ki so bili vklju čeni v bolniško zavarovanje, tisti, ki so zboleli zaradi delovne nezgode in tisti, ki jim je takoj po prenehanju zavarovalne obveznosti zmanjkalo dohodkov, vendar so morali biti pred tem vsaj 6 tednov zavarovani. Da se ne bi dogajale nepravilnosti, je moral vsak, dokazovati svojo upravi čenost do dolo čenih storitev z potrdilom delodajalca. Pomo č pri bolezni je obsegala »le čenje« , to pomeni zdravniška pomo č in zobozdravstvena pomo č od nastanka bolezni naprej ter vsa zdravila in zdravstvene pripomo čke, ki jih je potreboval zavarovanec do višine 30RM. Drugi del pomo či pri bolezni je bila »hranarina«, ki jo je prejel vsak dela nezmožen zavarovanec in je trajala najve č 26 tednov. 233 Namesto teh dveh ukrepov se je lahko dolo čila oskrbnina v bolnišnici. Kot zadnje se je lahko dolo čila »hišnina« , to je bilo v primeru, če je zavarovanec bival v bolnišnici, je pa druga če finan čno skrbel za svoje sorodnike in takrat so ti sorodniki dobili hišnino (»Hausgeld«). »Da pa je bila zavarovancu dodeljena bolezenska pomoč je moral dobiti
231 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 9. Juni 1941, Stück 10, Bekantmachung des Leiters der Sozialversicherungskasse vom 26. 5. 1941 zur Durchführung der Verordnung Chefs der Zivilverwaltung vom 15.Mai 1941 über die Regelung der Sozialversicherung und der Beitragspflicht fur Aufgaben des Arbeitseinsatzes und für Arbeitslosenhilfe, str. 94, 95. 232 Prav tam. 233 Prav tam.
103 bolezenski list, ki ga je izstavil delodajalec, za katerega je moral odšteti 25Rpf.« 234 Druga oblika pomo či bolniškega zavarovanja je bila porodniška pomo č, do katere so bile upravi čene zavarovanke, če so bile najmanj zadnji dve leti pred porodom zavarovane, od tega v zadnjem letu najmanj 6 mesecev. Oblika porodniške pomo či je lahko bila v obliki enkratne pomo či v znesku 10RM, v obliki babiške pomo či ali sredstev za zdravljenje pri porodu, potem kot »tedenska hranarina« v času 6 tednov po dejanskem porodu, če je zavarovanka v tem času ostala doma in ni šla v službo. Lahko pa je pomo č bila v obliki prispevka za dobo dojenja, in sicer dnevni prispevek v višini 50Rpf za dobo 12 tednov. Tretja oblika bolniške pomo či je bila pomo č ob smrtnem primeru zavarovanca in takrat se je izpla čala pomo č v višini štiridesetkratne »hranarine« . Bolezenska pomo č sorodnikom je zajemala ženo ali moža zavarovane osebe, vse njune otroke ali posvojene otroke do dopolnjenega 18. leta starosti, če so še živeli v skupnem gospodinjstvu. V ta sklop je spadala zdravniška pomo č, prispevek k stroškom zdravljenja in zdravil, vendar najve č 70% stroškov in ne ve č kot 20RM. Sem je spadal tudi prispevek za zobozdravstveno zdravljenje, ter oskrba za družinske člane v bolnišnici, in sicer v znesku do 50% v dolžini 13 tednov. Med porodniško pomo č družinskim članom je spadala tudi pomo č babice pri porodu in zdravila, v primeru zapletov je bila v to zajeta tudi zdravniška pomo č. V sklop porodniške pomo či je spadala tudi enkratna finan čna pomo č pri porodu v višini 10RM ter finan čna sredstva v višini 50Rpf na dan v trajanju štiri tedne pred in šest tednov po porodu, ki so se izpla čevala tedensko. K temu je še prišel prispevek za dojenje v znesku 25Rpf na dan, ki so ga izpla čevali najve č 12 tednov. Kot zadnja oblika bolniške pomo či je bila na voljo zavarovancem pomo č ob smrtnem slu čaju družinskega člana. »Ta je za družinske člane obsegala 30%, za otroke v prvem življenjskem letu pa 15% posmrtnine zavarovancev.«235 Znotraj nemškega socialnega sistema je bila tudi pomo č za brezposelne, ki so jo na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske uvedli 12. 7. 1941. To pomo č so dobili tisti, ki so bili pripravljeni delati, vendar niso dobili zaposlitve. Niso pa bili upravi čeni do pomo či za brezposelne tisti brezposelni, ki so bili po ve čini zaposleni v kmetijstvu ali
234 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 9. Juni 1941, Stück 10, Bekantmachung des Leiters der Sozialversicherungskasse vom 26. 5. 1941 zur Durchführung der Verordnung Chefs der Zivilverwaltung vom 15.Mai 1941 über die Regelung der Sozialversicherung und der Beitragspflicht fur Aufgaben des Arbeitseinsatzes und für Arbeitslosenhilfe, str. 94, 95. 235 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 10. Juli 1941, Stück 17, Bekantmachung des Leiters der Sozialversicherungskasse Krainburg vom 26.Mai 1941 zur Durchführung der Verordnung des Chefs der Zivilverwaltung vom 15. Mai 1941 über die Regelung der Sozialversicherung, hier Umfang und Ausmaß der Voläufigen Leistungen der Krankenversicherung, str. str. 169, 170.
104 gozdarstvu, saj v teh skupinah poklicev niso pla čevali prispevka za brezposelne. Pomo č za brezposelne so izpla čevali od tistega dneva naprej, ko se je brezposelni prijavil na delovnemu uradu. Sama pomo č se je delila na dva dela. En del je bil glavna pomo č, drugi del pa je bil družinski prispevek za družinske člane. Prispevek za družinske člane se je izpla čeval samo v primeru, če je brezposelni sam vzdrževal družino in si drugi družinski člani niso mogli sami priskrbeti najnujnejših stvari za življenje z lastnim delom. Vsaka brezposelna oseba je bila v času trajanja svoje brezposelnosti zdravstveno zavarovana. Višina pomo či za brezposelne je bila odvisna od tega, ali je bil brezposelni sam kriv za to, da ni imel zaposlitve, ali pa se je le dela branil in ni hotel delati. V slednjem primeru so lahko takšnemu brezposelnemu pomo č znižali na minimum ali pa povsem ukinili. Na drugi strani pa je brezposelni nehal prejemati pomo č za brezposelne, če si je medtem našel zaposlitev. Judje na podlagi rasnih zakonov niso bili upravi čeni do prejemanja te oblike pomo či. »Vsakdo, ki je prejemal pomo č, se je moral redno javljati na uradu za delo ob dolo čenih urah, če pa se kateri dan ni javil in za to ni imel utemeljenega opravi čila, je lahko izgubil pomo č za brezposelne.«236 Ob prebiranju odredbe o pomo či za brezposelne sem ugotovil, da je ta sistem dokaj podoben sistemu, ki ga imamo danes v naši samostojni državi Sloveniji. Po drugi strani je bila nemška oblast zelo usmerjena h kontroli državljanov, hkrati pa jim je nudila, za tisti čas, zelo socialno usmerjeno državo. Nezgodno zavarovanje je bilo namenjeno zavarovanju proti delovnim nesre čam, v katerih bi zavarovanec postal zmožen manjšega obsega dela in s tem manjšega zaslužka, kot pred tem ali pa bi v njih izgubil življenje. Kot delovne nesre če ali nezgode pri delu so se tedaj smatrale vse nezgode, ki jih je dobil posameznik pri opravljanju svojega poklica. V to skupino so spadale vse bolezni, ki jih je zavarovanec pridobil pri opravljanju svojega poklica, vse nezgode, ki so se zgodile na poti na delo in nazaj, vse nezgode, ki jih je zavarovanec pridobil, ko je na delovnem mestu skušal rešiti zdravje in življenje svojega sodelavca ter nezgode zavarovanca pri vseh drugih delih v podjetju ali kje drugje, če mu je tako naro čil delodajalec. Tako je nezgodno zavarovanje obsegalo oskrbo v bolnišnici in odškodnino za čas nezmožnosti opravljanja dela. Oskrba v bolnišnici je obsegala zdravniško zdravljenje, oskrbo z zdravili in drugimi zdravilnimi sredstvi, ortopedsko opremo in naprave, ki so nadomestile telesne dele. Obsegala je dovoljenje, da se je zavarovanec kasneje še zdravil doma ter tudi oskrbo v bolnišnici ali
236 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 1. August 1941, Stück 20, Verordnung von 12. Juli 1941 über die Gewährung von Arbeitslosenhilfe, str. 203.
105 zdraviliš ču. Vsak zavarovanec, ki je tudi po koncu oskrbe v bolnišnici ostal odvisen od pomo či drugih, je dobival med 20–75RM na mesec za svojo oskrbo. Če se je delovna nezgoda pripetila zavarovancu, ki je moral vzdrževati družino, so v tem primeru tudi družinski člani dobivali finan čno pomo č v višini najve č 8/10 prispevka za oskrbo v bolnišnici. Na podlagi tega je lahko žena dobivala finan čno pomo č v višini 5/10 prispevka za oskrbo v bolnišnici, za vsakega otroka pa dodatno denarno pomo č v višini 1/10 prispevka za oskrbo v bolnišnici. Vsak zavarovanec je ob delovni nezgodi lahko prejemal odškodnino najve č dve leti, če se mu je zmanjšala zmožnost opravljanja dela za 1/5. V času, ko je bil poškodovanec popolnoma nezmožen delati, je dobival 2/3 letnega zaslužka v obliki odškodnine in to je bila polna odškodnina. Z njegovo ponovno zmožnostjo opravljanja dela, se je tudi odškodnina sorazmerno zniževala glede na pove čevanje njegove delovne zmožnosti. Če poenostavim, večja, kot je bila možnost opravljanja dela, manjša je bila odškodnina. Odškodnine so v primeru smrti zavarovanca prejeli tudi njegova žena in otroci, vendar je morala biti žena poro čena z njim ve č kot eno leto. Če sta se poro čila po nezgodi in je njen mož kasneje umrl, ona ni bila upravi čena do prejemanja denarne odškodnine. Vdova je bila upravi čena do finan čne odškodnine v višini 1/5 njegovega letnega zaslužka, do njene smrti ali pa do takrat, ko se je ponovno poro čila. Vsak otrok je lahko prejemal odškodnino v višini 1/5 letnega zaslužka do dopolnjenega 18. leta starosti. Letni delovni zaslužek je v tistih časih pomenil, če je bil zavarovanec pred nezgodo zaposlen v podjetju za polni delovni čas, je tako lahko pridobil najvišjo odškodnino v višini tristokratnega dnevnega zaslužka oziroma najve č 7.200RM. 237 Seveda, je bil ta sistem še bolj natan čno dodelan, čigar kompleksnejša interpretacija in primerjava z današnjim bi zahtevala ve č časa, za kratek opis razmer na socialnem podro čju, pa je to dovolj. Zraven odredbe je tudi priložen to čen seznam bolezni in nezgod, ki so bile vklju čene v nezgodno zavarovanje. Ta seznam je zelo obširen, saj zajema vse takrat znane bolezni, poleg tega ima navedene še posebne skupine poklicnih bolezni. Kakor koli pogledam so me podatki o socialnem zavarovanju presenetili, saj sem ob pisanju te naloge spoznal, kako dodelan socialni sistem so imeli v takratni Nem čiji.
237 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 1. August 1941, Stück 20, Verordnung von 12. Juli 1941 über die Gewährung von Arbeitslosenhilfe, str. 203.
106 7 GOSPODARSTVO, PROMET IN ENERGETIKA V ČASU OKUPACIJE
Za vsako državo je življenjskega pomena, da ima lastno gospodarstvo, ki je na dobrih temeljih, ki se hitro razvija in ki kupcem ponuja visoko kvalitetne proizvode, kateri se dobro prodajajo in s tem posledi čno ljudem prinašajo ve čjo blaginjo in višji življenjski standard. Enako pomembno je bilo dobro delujo če gospodarstvo klju čnega pomena za Nem čijo, saj je država, ki je bila v totalni vojni z zahodnimi zavezniki in Sovjetsko zvezo, morala napeti vse sile, da je svojo številno vojsko lahko oskrbovala z dovolj veliko koli čino zelo kvalitetnega orožja, kar je bilo tudi odločilnega pomena v vojni. Intenzivni razvoj nemškega gospodarstva se je za čel že v časih miru, to je od srede 30-tih let prejšnjega stoletja naprej. Najve čji cilj, ki so ga zasledovale oblasti je bil ta, da bi se dvignila raven storilnosti v orožarski industriji na najvišjo možno raven. Septembra 1939, ko je izbruhnila druga svetovna vojna je gospodarstvo v Nem čiji imelo pred seboj dva cilja. V svojem prvem cilju so hoteli dvigniti nivo storilnosti v orožarski industriji na najvišji možen nivo. Drugi cilj pa je bil voditi gospodarsko vojno proti gospodarski mo či sovražnika. Če poenostavim s številkami, je »Nem čija vstopila v vojno z letno proizvodnjo 24 milijonov ton surovega jekla, nasprotna stran pa je proizvedla 100 milijonov ton surovega jekla na leto.«238 V Nem čiji je vojno gospodarstvo obsegalo vse dele gospodarstva in na za četku ni bilo usmerjeno samo v podporo nemški vojski ampak predvsem temu, da bi bili ljudje zaposleni in da bi jim delo nudilo socialno varnost ter dostojno življenje. A naro čila za nemško vojsko so bila primarnega pomena in so imela prednost pred ostalimi naro čili. Ob za četku druge svetovne vojne je bila meja med orožarsko in industrijo pomembno za vojno zelo jasno za črtana, vendar se je skozi mesece vojne ta meja zelo zabrisala. Najpozneje se je po mnenju Stefana Karnerja to zgodilo leta 1943, ko so za obe veji industrije za čeli uporabljati kar izraz oborožitvena industrija. 239 Njegova znanstvena monografija o koroškem gospodarstvu med letoma 1938 in 1945 mi je bila za osnovo pri poglavju gospodarstva, saj je njegovo delo edino natan čneje obdelalo tudi delovanje gospodarstva in energetike v Mežiški dolini v času nemške okupacije.
238 Karner, str. 4. 239 Prav tam, str. 5.
107 Na obmo čju Avstrije, ki je bila leta 1938 priklju čena Nem čiji, so imeli za nadzor oborožitvene industrije na Dunaju glavni urad za Vojno gospodarstvo (»Wehrwirtschaftsamt« ali »OKW«), kateri je imel sebi podrejene uslužbence vojno gospodarske inšpekcije ( »Wehrwirtschaftsinspektion«) in vojno gospodarskih izpostav (»Wehrwirtschaftstellen«). Zaradi hitrega vzpona orožarske industrije in dobrih rezultatov, ki jih je ta dosegala, se je glavni urad za Vojno gospodarstvo 22. 11. 1939 preimenoval v Vojno gospodarski in oborožitveni urad ( »Wehrwirtschafts und Rüstungsamt«) ali na kratko »Wi – Rü – Amt«. Svoje ime je spremenila tudi inšpekcija za vojno gospodarstvo XVIII in sicer se je preimenovala v inšpekcijo za vojno oborožitev XVIII ( »Rüstungsinspektion«) ali na kratko »RüIn XVIII«. Svoje ime je spremenila tudi izpostava vojnega gospodarstva v Gradcu, katere novo ime se je glasilo Poveljstvo oborožitvenega obmo čja Gradec ( »Kommando des Rüstungsbereiches Graz«) ali na kratko »RüKdo Graz« .240 Pod izpostavo v Gradcu je spadala takrat tudi dežela Koroška. Z nastopom okupacije Slovenije s strani nemškega okupatorja je ta svoja zasedena obmo čja priklju čil avstrijskima deželama Koroški in Štajerski. H Koroški je bila priklju čena Mežiška dolina z Dravogradom in Gorenjska do Ljubljane, k Štajerski pa vsa nekdanja Spodnja Štajerska. Posledi čno se je potem spremenila tudi organiziranost vojno industrijskih obmo čij v Avstriji. Oblasti na Koroškem so izpogajale pri glavnemu vojno-oborožitvenemu uradu na Dunaju, da se je graško oborožitveno obmo čje razdelilo 15. 5. 1941 na dva dela. Kljub temu je imel še vedno najvišje pristojnosti Glavni urad za vojno in oborožitev na Dunaju ( »Wi – Rü – Amt« ali »OKW«). Njemu sta bila podrejena Urada inšpekcije za oborožitev na Dunaju in v Salzburgu ( »RüIn XVII Wien« in »RüIn XVIII Salzburg«). Če pogledamo strukturo nižje navzdol, vidimo naslednje. Uradu inšpekcije za oborožitev na Dunaju so bila podrejena poveljstva obmo čij za oborožitev Linz Wien/Dunaj in Mödling. Uradu inšpekcije za oborožitev v Salzburgu po so bila podrejena poveljstva obmo čij za oborožitev Graz/Gradec, Innsbruck in Klagenfurt/Celovec. Ti uradi inšpekcij za oborožitev niso ve č bili po 7. 5. 1942 podrejeni »OKW« ali druga če »Ostmarkische Kriegswirtschaft« ampak so jih podredili neposredno Ministrstvu za oborožitev in strelivo. Ko pa se je ministrstvo preimenovalo 2. 9. 1943 so bili podrejeni Ministrstvu za oborožitev in vojno proizvodnjo. 241
240 Karner, str. 6. 241 Prav tam.
108 Pomen koroškega gospodarstva v Hitlerjevi Nem čiji je bil zelo velik v smislu proizvajanja sestavnih delov za letata, tanke, vojne ladje in podobno, manjši pa v smislu izdelovanja kon čnih izdelkov orožja za nemško vojsko. Kot navajajo viri med drugo svetovno vojno na Koroškem ni bilo niti enega podjetja, kjer bi izdelovali kakšen tip orožja v celoti. Na primer v Jeklarni na Ravnah so izdelovali torzijske vzmeti za letala Messerschmitt, celotnih letal pa ne. Velik pomen za nemško državo je imel rudnik svinca in cinka Mežica ali kot so ga takrat uradno imenovali MBAG Mieß/Mežica (Mitteleuropäische Bergwerks AG), saj je postal najve čji proizvajalec svinca in cinka ter najpomembnejši proizvajalec molibdena v tretjem rajhu. Za vojno gospodarstvo je bila zelo pomembna tudi lesarska industrija, katera je bila zelo razvita na Koroškem. Lesarsko podjetje Funder, ki je delovalo na Koroškem je izdelovalo iverne ploš če in je bilo po proizvodnji tega produkta tretje po velikosti v celotni nemški državi. Poleg tega podjetja, je na Koroškem še zelo pomembno podjetje Leitgeb, v katerem so tudi izdelovali iverne ploš če. Obe omenjeni podjetji sta imeli najve čji kontingent lesne mase v celotni »Ostmark« ali druga če v nekdanji Avstriji. 242 Da je imelo koroško gospodarstvo velik pomen za nemško državo, kaže tudi dejstvo, da je 24. aprila 1942 Dravograd in tam leže če gradbiš če nove hidroelektrarne obiskal tudi nemški državni minister za gospodarstvo Funk, katerega so nacisti čni sodelavci v Dravogradu zelo lepo sprejeli. Seveda pa pri pomembnosti koroškega gospodarstva za tretji rajh ne smem izpustiti deleža prebivalstva, ki je bil zaposlen v oborožitveni industriji na Koroškem. Številke se med seboj razlikujejo in tudi posamezna okrožja so bila med seboj razli čna. Deželno okrožje Velikovec, v katerem je bilo v za četku maja 1941 kar 52.737 prebivalcev, je imelo delež zaposlenih v oborožitveni industriji, pri 6,26%. Deželno okrožje Wolfsberg v katerem je 1. 5. 1941 živelo 49.727 prebivalcev, od katerih jih je bilo v oborožitveni industriji zaposlenih samo okoli 4,17%. So bila tudi okrožja in okraji, kjer je znašala zaposlenost v oborožitveni industriji pod 3%, kot je bilo to v okrožju Škofja Loka, kjer je ta delež znašal 1,08% vseh zaposlenih in v okrožju Celovec-podeželje, kjer je bil ta delež 2,20%. Najmanjšo zaposlenost v oborožitveni industriji pa je imelo okrožje Lienz, kjer je bilo v tej dejavnosti zaposlenih samo 0,10% vseh zaposlenih delavcev od skupnega števila prebivalstva 33.133. Delež zaposlenih v
242 Karner, str. 9.
109 oborožitveni industriji se je vseskozi med vojno pove čeval in dosegel vrhunec jeseni leta 1944. 243
7.1 POLOŽAJ DELAVCEV
Nemško gospodarstvo, še danes velja za enega najve čjih in najmo čnejših gospodarskih sistemov na svetu. Če se prestavimo v obdobje druge svetovne vojne in še malo pred njo vidimo, da je bila gonilna gospodarska panoga v Nem čiji pred in med drugo svetovno vojno oborožitvena industrija. Ta je zalagala ogromno vojsko s strelivom in orožjem, ki so ga proizvajali delavci. Najprej so bili to samo doma či možje, kasneje so se jim pridružili tudi delavci iz drugih držav na prisilnem delu ter tudi vojni ujetniki in zaporniki. Ko je tudi teh primanjkovalo, so za to vrsto dela uporabili tudi ženske in otroke. Znano je, da so otroke uporabljali pri izdelavi granat, saj so imeli dovolj majhne roke, da so lahko vstavljali v granato bojne konice. To je samo en primer, takšnih in podobnih primerov je bilo še veliko, saj je totalna vojna proti zahodnim zaveznikom in Sovjetski Zvezi, ki je bila sprožena v Nem čiji, terjala prispevek vsakega državljana Nem čije, pa najsi je bil ta prispevek prostovoljno ali pa prisilno oddan. Zaradi ogromnega števila delavcev, ki so se ob za četku vojne znašli na fronti in s tem povzro čili velik primanjkljaj delavcev v nemškem gospodarstvu, so nemške oblasti pripravile prvi ukrep, ki bi naj omilil, v idealnem primeru pa zapolnil vrzel, ki so jo zapustili doma či delavci ob svojem odhodu na fronto. Ta ukrep se je imenoval »Einführung der allgemeinen, zivilen Dienstpflicht im Deutschen Reich «, ali po slovensko: Uvedba splošne civilne delovne obveznosti v Nemškem Rajhu. »Ta splošna delovna obveznost je bila uzakonjena že 13. 2. 1939, saj je že takrat primanjkovalo dovolj kvalificirane delovne sile.« 244 Ta ukrep je dolo čal, da je pristojni urad za delo lahko vsakega nemškega državljana zadolžil in primoral k temu, da je pomagal pri delu, ki je bilo državnega pomena in ga ni bilo mogo če preložiti na poznejši rok. Sredstva prisile so v tem pogledu po navedbah Stefana Karnerja zelo po redko uporabljali. Bila pa je to delovna obveznost, ki je bila obvezna tako za fante in dekleta od 18 leta starosti naprej in je trajala vsaj eno leto, potem pa so fantje odšli služit vojaški rok.
243 Karner, str. 11. 244 Prav tam, str. 99.
110 Pred vstopom Nem čije v totalno vojno je civilna delovna obveznost obsegala tri podro čja, kjer jo je lahko vsak državljan opravil. V prvem podro čju so mladi lahko delali pri protiletalski obrambi, poleg tega pa so se tam lahko tudi po želji usposabljali na podro čju nadzora zra čnega prostora, pri varnostnih in pomožnih službah in pri obratni protiletalski varnostni službi. Drugo področje je spadalo pod urad za prisilno delo ( »Reichsarbeitsdienst«), kjer lahko dobili zaposlitev vsi mladi državljani nemške države (Nemci in Avstrijci) stari najmanj 18 let, za najmanj eno leto. Ob tem moram poudariti, da so pri obvezni delovni službi izvzeli vse tiste, ki so bili po nacisti čni rasni terminologiji manjvredni, Judi, potem kriminalci, pohabljeni, mladi nezmožni opravljati dela in tisti, ki so bili zaposleni v tujini. Pod tretje podro čje je spadalo služenje vojaškega roka, vendar je bil pri tem pogoj, da je moral vsak opravit najprej svojo civilno delovno obveznost. Pod četrto podro čje civilne delovne obveznosti so spadale vse naloge, ki so bile posebej pomembne po mnenju pooblaš čenca za štiriletni na črt Hermana Göringa. V ta četrti sklop je lahko urad za delo v vsakem obmo čju v državi, razvrš čal prebivalce doti čnega obmo čja in jim dolo čil opravljanje službe za dolo čen čas. Vsak delavec, ki je pri čel opravljati svojo civilno delovno službo, je pred tem z delodajalcem podpisal pogodbo o zaposlitvi za dolo čen čas in sicer za obdobje trajanje njegove civilne delovne službe. Opravljanje civilne delovne službe je bilo ponavadi časovno omejeno, vendar se je lahko dolo čila tudi za nedolo čen čas. 245 Civilna delovna služba je bila obvezna tudi za dekleta in je tudi pri njih trajala najmanj eno leto. Tako so dekleta svojo civilno delovno službo najpogosteje opravljala v kmetijstvu s tem, ko so pomagale na kmetijah. Lahko pa so pomagale tudi v vrtcih in šolah. O razširjenosti te delovne službe, govori tudi podatek, da je bilo na Koroškem leta 1939 skupno 9 taboriš č namenjenih za žensko delovno službo. Vsaj meni je zanimivo to, da so bila vsa na obmejnem podro čju Koroške. Kje to čno so bile njihove lokacije iz virov, ki so mi bili na voljo nisem uspel izbrskati. » Med temi taboriš či je bilo tudi taboriš če »Karawankenhof«, kjer je bila tudi taboriš čna šola ženske civilne delovne službe za celotno nekdanjo Avstrijo.«246 Dekleta so v tem letu delala po vaseh in na kmetijah, predvsem v kmetijstvu. Poleti so delala na poljih in travnikih, jeseni pa so pomagala pri spravilu pridelka. Pozimi so pomagala gospodinjam pri hišnih opravilih, nekaj pa jih je vodilo otroške vrtce skozi vso leto. Mladi so po ve čini radi opravljali to delovno službo, saj oblastem ni bilo potrebno uporabljati sredstva prisile. Prav
245 Karner, str. 99. 246 Prav tam, str. 100.
111 nasprotno, saj so mladi radi to opravljali, saj so bili preskrbljeni s hrano, obleko in obutvijo ter streho nad glavo v času, ko so opravljali svojo delovno obveznost. 247 Vendar tudi ta ukrep ni mogel zmanjšati potreb po vedno ve č delavcih. Na Koroškem je bilo pred nemško okupacijo slovenskega ozemlja 22 podjetij oborožitvene industrije in v njih je bilo zaposlenih dobrih 3000 delavcev. Šele po nemški zasedbi Gorenjske in Mežiške doline je število zaposlenih v podjetjih oborožitvene industrije znašalo okoli 15.500 delavcev, število podjetij pa se je povzpelo na 34. Višek zaposlenosti v oborožitveni industriji v Reichsgau Kärnten je bilo 21.300 delavcev, in sicer poleti leta 1944. To je bila petina vseh zaposlenih na Oborožitvenem obmo čju XVIII (RüIn XVIII), kjer je bilo 175 podjetij oborožitvene industrije in skupno zaposlenih nad 71.000 delavcev. Ker pa to še vedno ni zadoš čalo so postopoma v vse faze proizvodnje za čeli vklju čevati tudi ženske. S tem so hoteli nadomestiti manjkajo če delavce. Vendar tudi ta ukrep ni zadoš čal, saj so bile potrebe po delavcih neprestano zelo velike. Nemška oblast se je zato odlo čila, da bo v oborožitveni industriji zaposlila tudi tuje delavce, katerih število je do konca vojne skokovito naraslo. 248 Za še boljši oris položaja delavcev, pa sem izbrskal tudi zanimivo odredbo, ki je omogo čala, da so svoje zaposlene zaš čitili pred vpoklicem v nemško vojsko. Takoj na za četku vojne so nemške oblasti izdale odredbo, ki se je imenovala »Möglichkeit der Unabkömmlichkeitsstellung« ali na kratko »UK-Stellung «. 249 Če odredbo pogledamo pobližje vidimo, da je bila z njo podjetjem in upravnim ustanovam, ki so bila odlo čilnega pomena za oborožitveno industrijo in delovanje nemške civilne oblasti dana možnost, da so prijavila pri »Wehrmeldeamt« ali po slovensko Uradu za vojaški nabor in pri pristojnem uradu za delo vse tiste zaposlene, kateri so bili nujneje potrebni v službi, kot na vojaškem bojiš ču. Vsak, ki je dobil status takšnega delavca, je bil varen pred vpoklicem v vojsko vsaj nekaj časa. Ta možnost je bila najverjetneje izkoriš čena s strani vodstvenih delavcev v svoje osebne in družinske namene, saj jim je s tem bila dana možnost, da so lahko svoje sinove zadržali doma in jim ni bilo potrebno oditi na fronto. Koliko pa je bilo ostalih delavcev v podjetjih, ki so dobili ta status, pa niso bili v sorodu z vodstvom podjetja, je drugo vprašanje. Doma či delavci, ki so bili zaposleni v bližini kraja, kjer so bili doma, se s tem problemom niso rabili ukvarjati. Druga če je bilo z delavci od dale č, ki so jih oblasti
247 Karner, str. 100. 248 Prav tam, str. 101. 249 Prav tam, str. 102.
112 napotile na delo v podjetja, katera so bila zelo pomembna za vojaško industrijo. Da bi tudi ti delavci bili ustrezno preskrbljeni so številna podjetja za svoje zaposlene gradila stanovanja. Po celotnem ozemlju Koroške so rasla nova stanovanja in Mežiška dolina pri tem ni bila nobena izjema. V Mežici je podjetje MBAG ( »Mitteleuropäische Bergwerks AG«), katero je imelo v lasti rudnik Mežica, da bi pokrilo potrebe po stanovanji za svoje zaposlene med samo vojno zgradilo dva stanovanjska bloka in na črtovalo še dodaten stanovanjski blok s 100 stanovanji. 250 S temi gradnjami so v Mežici predali v uporabo dobrih 90 stanovanj. Podobno kot stanovanja je bila za vse ljudi potrebna tudi preskrba s hrano v času vojne. Oskrba s hrano je za čela najbolj vidno pešati že ob nemškem napadu na Sovjetsko zvezo, saj naj bi nemška armada za svoje potrebe porabila kar eno tretjino hrane, ki je bila takrat na nemškem trgu. Tako se je po časi in vztrajno za čelo pomanjkanje med prebivalstvom. Čeprav je bilo tudi prej že čutiti rahlo pomanjkanje z oskrbo, se je to koreniteje pokazalo ob že prej omenjenem napadu Nem čije na Sovjetsko zvezo. Takrat so, da bi racionalizirali preskrbo prebivalstva z hrano, uvedli tudi živilske karte. K vedno ve čjemu pomanjkanju so pripomogli tudi vse pogostejši letalski napadi zaveznikov, v katerih so ti uni čevali polja s pridelki in gospodarske ter industrijske objekte. »Tako je hrana postajala vse dražja in tudi pove čanje pla č delavcem vsako leto za 9% ni moglo prepre čiti, da ne bi, kot posledica pomanjkanja hrane, vzcvetel črni trg .«251 Pomembno je na položaj delavcev vplivala tudi odredba o vpeljavi pravnih predpisov o delu na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske, ki jo je izdal šef civilne uprave Kutschera, 23. maja 1941 na Bledu. Čeprav je ta odredba bila izdana samo za zasedena obmo čja Kranjske jo lahko uporabim, saj je odli čen primer urejanja delopravnih predpisov na našem ozemlju med vojno in so pa po mojem mnenju na zasedenih ozemljih Koroške veljali čisto podobni predpisi. Preko te odredbe je tudi v naših krajih postala zakonsko veljavna nemška delovna zakonodaja, ki je vpeljala nove predpise in zakone na podro čju industrije, rokodelcev, trgovine in kmetijstva. Drugih obrtniških, rokodelskih in storitvenih dejavnosti, kot so gostilni čarske obrti, prevažanje blaga, prevažanje oseb, obrti s kinom in gledališ či, zdravstvo, grafi čne obrti, proizvajalci energije ter drugih v teh odredbah niso zajeli.252
250 Karner, str. 103. 251 Prav tam, str. 105. 252 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 27. Mai 1941, Stück 7, Anordnung zur Einführung arbeitsrechtlicher Vorschriften in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 57–69.
113 Tako je delovni čas zaposlenih v zgoraj naštetih dejavnostih znašal 48 ur tedensko, in sicer brez odmorov, odmorov za malico in časa za obla čenje ter sla čenje delavcev. Vodja obrata je lahko v času vojne le v dogovoru s politi čnim komisarjem podaljšal delovni čas za moške na 60 ur tedensko, za ženske in mladino pa na 56 ur tedensko. Za vsake ve čje podaljševanje delovnega časa je bilo potrebno dobiti dovoljenje šefa civilne uprave. Nameš čenci so imeli povsem enak osnovni delovni čas. Edina razlika je bila v tem, da so morali na zahtevo vodje obrata ali njegovega namestnika ostati na delu tudi po kon čanem delovnem času. 253 Podobno kot danes so tudi takrat poznali dela proste dneve in to so bili 1. januar, velikono čni ponedeljek, 1. maj, binkoštni ponedeljek ter 25. in 26. december. Za te dela proste dni se ni smelo zahtevati nadomestila. Nameščenci in delavci so kljub tem praznikom dobili enako pla čilo, razen, če je kateri od teh praznikov bil na nedeljo. Delovni čas in čas odmorov je dolo čil vodja obrata skupaj s politi čnim komisarjem ter delavskim uradom. Prav tako so imeli delavci, ki so delali v treh izmenah, brez odmora v času dela, pravico do časa za malico, ne da bi se jim zaradi tega kaj odtegnilo od pla če. Nekoliko spremenjen delovni čas od ostalih so imeli čuvaji, vratarji in druge osebe, ki so nadzorovale stavbe, obrate in obratne naprave, posebno vzdrževalci turbin, raznih strojev in tudi telefonisti. Tem so lahko podaljšali delovni čas skupaj z nedeljskim in prazni čnim delom do najve č 72 ur dela tedensko. Šoferjem so lahko prav tako podaljšali delovni čas do 60 ur tedensko. Na drugi strani pa so lahko tudi skrajševali delovni čas in sicer samo z privolitvijo politi čnega komisarja in urada za delo. Vodja obrata tega ni smel storiti brez soglasja obeh prej omenjenih institucij. Posledi čno se je lahko ob vseh soglasjih delovni čas skrajšal tudi na manj, kot 48ur tedensko. Do takih primerov je ponavadi prihajalo pozimi, ko je bila motena oskrba z elektri čno energijo, kar je povzro čilo ustavitev strojev in naprav. Veliko so k temu prispevali tudi vse bolj pogosti napadi partizanov na elektro-energetsko omrežje in pa odredba nemške države, po kateri so v času pomanjkanja elektri čne energije le-to dobivala podjetja najvišjega pomena za nemško oborožitveno industrijo. 254 Poznali so tudi nekaj dodatkov k pla či. To je bil dodatek za delo ob nedeljah in praznikih in je znašal 50% ve č od dejanske mezde na uro ter dodatek za delo 1. januarja, 1. maja ter ob velikono čnih, binkoštnih in boži čnih praznikih, ki je znašal
253 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 27. Mai 1941, Stück 7, Anordnung zur Einführung arbeitsrechtlicher Vorschriften in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 57–69. 254 Prav tam.
114 100%. Same pla če so na za četku uravnavali tako, da so pla če, ki so bile manjše, dvignili z 2. junijem 1941. Kako so se dvignile pla če po posameznih panogah, mi ni uspelo izbrskati, sem pa izbrskal podatke o pla čah, ki jih je uzakonila nemška država in so bile najnižje zajam čene pla če za delo v industriji. Prikazane so v tabeli na naslednji strani:
1. RUDARSTVO :255 V JAMI NA URO V RM V Din kopa či (Abbau) 0,73 14,60 popravljalci(vzdrževanje) 0,65 13,0 izvažalci(Förderer) 0,58 11,60 rokodelci 0,66 13,20 rokodelski pomo čniki 0,60 12,0 ostali pomožni delavci 0,52 10,40 specialni strokovni delavci 0,71 14,20 NAD ZEMLJO specialni strokovni delavci 0,70 14,0 rokodelci 0,65 13,0 strojniki 0,60 12,0 rokodelski pomo čniki 0,58 11,60 ostali pomožni delavci 0,50 10,0
2. KOVINARSTVO :256 zaposlen Na uro v RM Na uro v Din Specialni strokovni 0,70 14,0 delavci (Delavci, od katerih se je zahtevalo posebno strokovno zanje in posebne delovne izkušnje.) Strokovni delavec (Delavci 0,65 13,0 z najmanj triletno poklicno izobrazbo, ki je enaka triletni učni dobi priu čenega delavca in da je samostojen pri delu, zna naložene mu naloge samostojno in kvalitetno opraviti in da so zaposleni v svoji stroki.)
255 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 27. Mai 1941, Stück 7, Anordnung zur Einführung arbeitsrechtlicher Vorschriften in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 57–69. 256 Prav tam.
115 Nau čen delavec ( Delavci 0,58 11,60 brez zaklju čene triletne poklicne izobrazbe in, ki njim naloženega dela ne morejo samostojno in kvalitetno opraviti.) Pomožni delavec (Delavci 0,50 10,0 brez strokovne izobrazbe.)
Druge gospodarske panoge, kot so gradbeništvo, tekstilna in kemi čna industrija, kmetijstvo, mlinarstvo in druge panoge, so bile razdeljene glede na pla če v šest pla čilnih razredov. Ti so si bili med seboj razli čni tako znotraj ene gospodarske panoge in tudi med ostalimi gospodarskimi panogami. Prvo od teh podro čij je podro čje gradbeništva. V tej panogi je bilo sedem pla čilnih razredov, v katere so bili razvrš čeni delavci iz šestih pla čnih skupin, ki so se med seboj razlikovale glede na strokovno izobrazbo delavcev in glede na njihovo delo. V prvi pla čilni skupini so bili pomožni delavci, pomožni polirji in pomožni jamski delavci in ti so dobivali tedensko pla čilo. Draga pla čila skupina je bila že pla čana na uro, pla čo pa so dobivali enkrat mese čno. V tej skupini so bili zajeti specialni strokovni delavci, ki so se delili v podskupino A in v skupino B. Znotraj podskupine A so bili štukaterji, zidarji za delo z mavcem, plutovino in snažilci fasad. Znotraj podskupine B pa so bili strojniki I. razreda (vodje lopatastih bagrov, vodje prijemalnih bagrov ...), vodje livnih stebrov, vodje pri betonskih črpalkah, vodje velikih žerjavov in drugi. V tretjo pla čilno skupino so spadali strokovni delavci. Tudi ta tretja skupina se je delila na dve podskupini. V podskupino A, znotraj katere so bili delavci z poklicno izobrazno, kot so tesarji, zidarji, izdelovalci ometa tlakovalci s kamenjem, asfaltni delavci, inštalaterji cevi ter drugi. Zraven njih so bili še v tej podskupini tudi izu čeni strokovni delavci drugih poklicev kot so kova či, klju čavni čarji in drugi. Skratka v to podkupino skupino so spadali vsi, ki so uspešno kon čali poklicno šolsko izobrazbo. V podskupino B pa so spadali delavci brez poklicne izobrazbe, ki so se dela priu čili in so jih takrat imenovali nau čeni delavci. Ti delavci so bili delavci betonskih cest, delavci z katranom in bitumnom, polagalci cevi, delavci na tra čnicah, monterji v zgornjem ustroju železnic in drugi. Celotna podskupina b je spadala v četrto pla čilno skupino. 257 V četrto skupino so spadali nau čeni delavci, in sicer se je tudi ta skupina delila na kar tri podskupine: skupino A, skupino B in skupino C. Znotraj skupine A so bili strelni
257 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 27. Mai 1941, Stück 7, Anordnung zur Einführung arbeitsrechtlicher Vorschriften in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 57 – 69.
116 mojstri, mojstri za vrtanje, strojniki II. razreda, strojniki pri bagrih in parnih kotlih ter dizelskih motorjih, strojevodje manjših lokomotiv, vodje enostavnih žerjavov in drugi. Skupina A iz četrte skupine je spadala v tretjo pla čilno skupino. V skupino B so bili zajeti graditelji odrov pri visokih in nizkih gradnjah, železokrivci in pletilci, minerji I. razreda in vrtalci pri delih v jaških, predorih in rovih. Tudi skupina B je spadala v četrto pla čilno skupino. Pod zadnjo skupino, skupino C so spadali podpiralci, drobilci kamenja, postavljavci temeljev, kovaški pomaga či, pomaga či vrtalcev in drugi. Zaposleni iz skupine C so spadali v šesti pla čilni razred. Znotraj pete skupine so bili pomožni delavci, vseh strokovnih poklicev in smeri in ti so spadali v najnižjo pla čilno skupino, to je sedmo pla čilno skupino. V šesti skupini so bili delavci, ki niso izvajali nobenih izrazitejših gradbenih del, so se pa kljub temu delili v dve skupini. V skupino A, kjer so bili šoferji, ki so bili izu čeni kovinarji in pa v skupino B, kjer niso bili izučeni kovinarji. Skupina A je spadala v četrto pla čilno skupino, skupina B pa v peto pla čilno skupino. Njihove pla če so prikazane v spodnji tabeli: 258
PLA ČILNA SKUPINA PLA ČA NA URO V RM V Din I. pla čilna skupina (pla čani 38 760 na teden) pla čilna skupina II a (na 0,70 14 uro) pla čilna skupina II b (na 0,68 13,60 uro) pla čilna skupina III a, IV a, 0,65 13,0 VI a (na uro) pla čilna skupina III b, IV. b, 0,58 11,60 VI. b (na uro) pla čilna skupina IV c (na 0,55 11,0 uro) pla čilna skupina V (na uro) 0,50 10,0
Pri pla čah moram omeniti še papirno industrijo, saj je med vojno na Prevaljah delovala Tovarna celuloze in papirja. Znotraj te industrijske panoge so zaslužili rokodelci in podobno izu čeni delavci na uro 0,65 RM ali 13,0 Din. Nau čeni delavci so zaslužili 0,58 RM na uro ali 11,60 Din. Neizu čeni delavci pa so bili pla čani 0,50 RM ali 10,0 Din na uro. Gozdni delavci so pri zasebnih gozdnih obratih zaslužili 0,48 RM ali 9,60 Din na uro, zraven pa so jim pla čali še nekatere dodatke za težja opravila. Na
258 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 27. Mai 1941, Stück 7, Anordnung zur Einführung arbeitsrechtlicher Vorschriften in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 57 – 69.
117 primer vzemimo preddelavca, ki je pri podiranju dreves dobil dodatek v višini 10% na urno postavko. Strojevodje, šoferji in strelni mojstri so dobili 20% dodatek, splavarji 50% dodatek, tisti, ki pa so delali proti boleznim v gozdu so dobili pla čan še 20% dodatek. Delavci vla čilci, ki so delali v vodi so dobili izpla čan 20% dodatek, delavci, kateri so delali v vodi pod jezovi pa so dobili izpla čan dodatek v višini kar 100% in na koncu naj omenim še delavce, ki so merili in ozna čevali drevesa za podiranje. Ti so dobili izpla čan 20% dodatek pri pla či. 259 Posebno skupino delavcev so predstavljale ženske, mladostniki in vajenci. Ženske, ki so bile starejše od 21 let so dobile v vseh obratnih strokah 0,35 RM ali 7 Din na uro. Mladostniki stari od 18 do 21 let so dobili na uro 90% zneska vsakokratne službene pla čilne skupine. Mladostniki stari od 16 do 18 let so zaslužili 75% vsakokratne službene pla čilne skupine in mladostniki stari od 14 do 16 let so zaslužili 60% vsakokratne službene pla čilne skupine. Ti odstotki so veljali tudi za dekleta in ženske teh starosti. Vajenci so dobivali tako imenovani vzgojni prispevek v vseh službenih strokah in je bil pri vseh enak, dobivali pa so ga tedensko. V prvem u čnem letu je vajenec dobil 2,50 RM ali 50 Din na teden, v drugem u čnem letu 5 RM ali 100 Din na teden, v tretjem u čnem letu 7,50 RM ali 150 Din in v četrtem u čnem letu je dobil 10 RM ali 200 Din tedensko. Vsak, ki je bil zaposlen od 1 do 5 let, je dobil 6 delavnikov dopusta letno. Če je bil zaposlen ve č kot 6 let, je dobil 12 delavnikov dopusta letno. V času trajanja dopusta je delavec prejel polno pla čilo, brez odtegljajev zaradi manjkajo čih delovnih dni. Prav tako je pripadal vsakemu delavcu prost dan za slu čaj smrti ožjega družinskega člana in svoje lastne poroke in tudi ta je bil polno pla čan. Glede bolezenske odsotnosti je bilo tako, da je vsak, ki ni zbolel po lastni krivdi, bil opravi čen od 4. dneva bolezni naprej do nad 80% povpre čnega neto zaslužka. Za razliko od navadnih delavcev so nameš čenci bili upravi čeni do dopusta šele po 5 letih neprekinjenega dela v enakem obratu in to do dveh tednov neprekinjenega dopusta. Ko so imeli že ve č kot 5 let delovne dobe, so dobili tri tedne dopusta. Pri koriš čenju dopusta so dobili tudi ti delavci polno pla čilo. »Pla če so dobivali nameš čenci vsak zadnji delovni dan v mesecu za nazaj, navadni delavci pa so dobivali pla če tedensko, in sicer ob petkih teko čega tedna, če pa je bil praznik, je bilo pla čilo dan prej .«260
259 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 27. Mai 1941, Stück 7, Anordnung zur Einführung arbeitsrechtlicher Vorschriften in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 57 – 69. 260 Prav tam.
118 7.1.1 POLOŽAJ PRISILNIH DELAVCEV
Pri obravnavi položaja delavcev se bom dotaknil tudi tistih delavcev, ki so bili na prisilnem delu v podjetjih v Nem čiji in na zasedenih ozemljih. Ve čina teh delavcev so bili navadni ljudje, ki se rasno niso popolnoma skladali z nemškimi merili in so jih ti poslali na prisilno delo v Nem čijo. Ti delavci so prihajali iz razli čnih evropskih držav. Pravzaprav iz vseh, katere je okupirala Nem čija. Tako so prihajali prisilni delavci iz Francije, Italije pa vse tja do Baltskih držav in Rusije. Na višku zaposlenosti je znašal delež tujcev med zaposlenimi kar 20% ali druga če povedano, skoraj vsak peti delavec je bil iz tujine. Bodisi so to bili navadni delavci iz tujine, bodisi vojni ujetniki. Kdor je želel delati, ta je dobil delo. Edina omejitev je bila, da niso zaposlili kandidatov, za katere so sumili, da ho čejo škodovati nemški državi in podjetju, v katerem bodo delali in niso smeli biti udeleži v vojnih akcijah proti nemški vojski. Za te delavce so postavili v Reichsgau Kärnten tri taboriš ča vojnih ujetnikov. Za pridobitev prisilnih delavcev v svoje podjetje, se je vodstvo podjetja moralo podvre či tudi nekaterim zahtevam oblasti. Pridobiti so morali dovoljenje za zaposlovanje tujcev v podjetju, ki so ga dobili na Deželnem uradu za delo. Poleg že zgoraj omenjenih pogojev za pridobitev dovoljenja se je podjetje obvezalo, da jim bo zagotovilo ustrezno namestitev in preskrbo, tudi varnostnike, ki bodo te delavce stražili. Da bi zagotovili najmanjše možnosti pobega prisilnim delavcem, so podjetja iz orožarske industrije, ki so jih zaposlovala, blizu svojih tovarn postavila lesene barake, v katerih je bila zelo skromna stanovanjska oprema. Te lesene barake, so postala prava majhna barakarska naselja, ki so bila obdana z bode čo žico in stražarskimi stolpi. Na tak na čin so bila oblikovana čisto majhna taboriš ča za prisilne delavce. Čisto druga če se je godilo tistim prisilnim delavcem, ki so bili razporejeni na delo na državnih kmetijskih posestvih, saj so ti dobili nastanitev v praznih stanovanjih, v hlevih in na kakšnem seniku.261 Razlike med posameznimi skupinami prisilnih delavcev so se kazale tudi v njihovem pla čilu in socialni oskrbi. Tako so bili zahodnoevropski prisilni delavci bolje pla čani in bolje socialno zavarovani, kot njihovi kolegi Poljske in ostalih vzhodnoevropskih držav. Slednji so po zapisih Stefana Karnerja dobili za 15% nižje pla čilo in veliko slabše so bili socialno zavarovani. »Niso bili upravi čeni do prazni čnih dodatkov, dodatka za smrt v družini, dodatnega pokojninskega zavarovanja in številnih
261 Karner, str. 109.
119 drugih dodatkov .«262 Vsekakor pa dejanski zaslužek prisilnih delavcev ni bil velik, nasprotno, bil je izredno majhen, saj naj bi po zapisih prisilni delavec zaslužil le okoli 60% povpre čnega dnevnega zaslužka nemškega delavca. Če je nemški pomožni delavec dobil 0,55 RM na uro, je prišel prisilni delavec s svojimi 60% na okoli 0,30 RM na uro. Po podatkih, ki sem jih zasledil in se mi zdijo najbolj verjetni je znašal dejanski zaslužek prisilnih delavcev okoli 0,60 RM na dan. Sklepamo lahko, da ti delavci niso mogli imeti velike motivacije za opravljanje svojega dela, saj so s tem denarjem komaj preživeli. Potem se lahko vprašamo, kako jim je kljub temu uspelo pošiljati nekaj denarja domov k svojim družinam. 263
7.2 DELOVANJE ŽELEZARNE RAVNE MED OKUPACIJO:
Nemške oblasti so hitro ob zasedbi preverile, kakšno je stanje glavnih industrijskih dejavnikov v Mežiški dolini. Najve čji pomen za njih so imeli jeklarna v Guštanju, rudnik Mežica ter gozdovi. Guštanjska jeklarna je bila ob za četku okupacije v lasti nemškega koncerna Böhler. Ta koncern je nekaj let preden se je za čela druga svetovna vojna že imel vpogled v vse dobave orožja, ki jih je jeklarna dala kraljevi jugoslovanski vojski in njenim enotam. Delo je v jeklarni ob prihodu Nemcev mirovalo do 19. aprila. Po 19. aprilu so za čeli delati obrati, jeklarne, kova čnice in valjarne. Nekaj manjših obratov pa še kljub temu ni za čelo s proizvodnjo. Prva zagata, ki so jo v koncernu odpravili, je bila ta, da so sedež družbe Böhler prenesli iz Beograda v Guštanj, kar so izglasovali in potrdili na skupš čini delni čarjev v Mariboru 13. novembra 1941. Seveda, je potem povsem jasno, da je podjetje, ker je imelo sedež na ozemlju nemške države preneslo tudi knjigovodstvo in poslovanje iz jugoslovanskega dinarja na nemške marke in za čelo poslovati po nemškem delniškem pravu. To so storili 1. 7. 1941 po menjalnem te čaju 20 Din za 1 RM. V tistem času so zaplenili lastniški delež grofu Aleksandru Thurnu in ga nakazali deželi Koroški v korist nemške države. Koncern je odkupil tudi vse delnice, ki jih je imel v lasti Kreditni zavod v Ljubljani. Potem se je koncern Böhler za čel pogajati
262 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 27. Mai 1941, Stück 7, Anordnung zur Einführung arbeitsrechtlicher Vorschriften in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 57 – 69. 263 Karner, str. 108.
120 z deželo Koroško o odkupu deleža, ki je bil zaplenjen grofu Aleksandru Thurnu. Po tem odkupu je bil koncern lastnik 94% deleža jeklarne. 264 Kmalu po za četku okupacije to čneje povedano, dne 31. 5. 1941 je odšel v pokoj dotedanji glavni direktor jeklarne v Guštanju, oziroma na današnjih Ravnah inž. David Lorberau 265 . Ta je malo pred upokojitvijo še urejal finan čne zadeve podjetja, le-te pa je od njega prevzel njegov naslednik Otto Rudolf Bilowitzki 266 , ki je prišel iz Beograda, ko so sedež družbe Böhler ponovno prenesli nazaj na Ravne. Le nekaj dni pred napadom Nem čije na Kraljevino Jugoslavijo dne 1. 4. 1941, se je v jeklarni zaposlil baron ConstantinUngern von Sternberg 267 , kateri je zasedel položal glavnega direktorja in na tem položaju zamenjal Lorberaua, ki je odšel v pokoj. Kmalu po njegovem prihodu v jeklarno je postal predsednik upravnega odbora, Bilowitzki pa njegov član. Okupacijska oblast je nekatere izmed nekdanjih vodilnih oseb v podjetju zaprla, med njimi inž. Staneta Turka, obratovodjo delavnice za proizvodnjo osi Ivana Štravsa in še nekaj drugih Slovencev, ki so jim o čitali delovanje proti Nemcem in ne dovolj naklonjenosti novi oblasti. Direktorja Sternberga je v času njegove odsotnosti nadomeš čal njegov namestnik inž. August Suppan 268 . To se je zgodilo, ko je moral Sternberg odslužit vojaško službo. Inž. Suppan je bil na za četku okupacije postavljen s strani vojaške okupacijske uprave za politi čnega komisarja in je v za četnem času nadziral delo in vodenje podjetja. 269 Leta 1942 je prišel za tehni čnega direktorja v jeklarno inž. Alois Fischich, za obratovodjo pa leta 1943 inž. Josip Kogelnik. Leta 1942, to čneje 27. 4. 1942, je bil v Kranju uveden poseben trgovski register za vsa podjetja z zasedenih ozemelj Koroške in Kranjske. Takrat so jeklarno na Ravnah črtali iz mariborskega registra in jo vpisali v Kranjskega. Vanj so zapisali, da je bil sedež
264 Ivo Mohori č, Industrializacija Mežiške doline, Maribor, 1954, (dalje Mohori č…), str. 62. 265 inž. David Lorberau = Se je rodil 29. 12. 1881 v Sekauu na avstrijskem Štajerskem. V jeklarni se je zaposlil leta 1917 in je ob koncu prve svetovne vojne zasedel v njej položaj direktorja. Ta položaj je obdržal do upokojitve 31. 5. 1941. (vir: Erwin Wlodyga, Direktorji Guštanjske jeklarne, Koroški Fužinar, št.1. 1993, str. 6. (dalje Wlodyga,…)). 266 Otto Rudolf Bilowitzki = Se je rodil 23. 9. 1899 na Dunaju. Leta 1927 je prevzel vodenje delniške družbe Böhler. Po prenosu njenega sedeža iz Beograda v Ravne se je zaposlil tukaj v jeklarni, kjer je ostal do 8. 5. 1945, ko je z Nemci pobegnil v Avstrijo. Umrl je 1. 10. 1982 v Celovcu. (vir: Wlodyga, str. 6). 267 Baron Constantin Ungern von Sternberg = Se je rodil 12. 10. 1888 v Gradcu. Direktor jeklarne na Ravnah je postal za Davidom Lorberau-om, to je 1. 4. 1941. Ni bil član NSDAP. Je pa ostal direktor do 26. 7. 1941, ko so ga odpoklicali. Vrnil pa se je marca 1942 in tu ostal do 15. 6. 1944, ko je moral dokon čno zapustiti svoj direktorski položaj. Premestili so ga na Dunaj, kjer je tudi leta 1945 umrl. (vir: Wlodyga, str. 6). 268 Inž. August Suppan = Je prišel v jeklarno po nemški zasedbi Mežiške doline v vlogi komisarja. Je pa nadomeš čal barona Sternberga v času njegove odsotnosti od julija 1941 do marca 1942. Umrl je 27. 9. 1976. (vir: Wlodyga, str. 6). 269 PAM - Ravne, 1653080/19 Železarna Ravne na Koroškem 1838–1990, Letno poro čilo 1941, Ausbau des Exports, str. 6, 7, škatla 1.
121 družbe na Ravnah in da je delniška glavnica podjetja znašala 3.000.000 RM. Redni člani uprave družbe so postali inž. ConstantinUngern von Sternberg, ki je bil glavni direktor družbe in predsednik uprave, zraven njega je še bil v upravi, kot član Otto Rudolf Bilowitzki, ki je bil komercialni direktor, ter inž. Alois Fischich, ki je bil tehni čni direktor in na za četku namestnik člana uprave, vendar je kasneje tudi on postal redni član uprave. V jeklarni sta bila v času okupacije, kot prokurista zaposlena Anton Korošec in dr. Matija Mežnari č. Po dokon čnem odhodu iz jeklarne direktorja Sternberga, leta 1944, na drugo delovno mesto v Nemčiji, je jeklarna dobila tudi novega glavnega direktorja in to je bil inž. Albert Kielhauser 270 , kateri je na tem delovnem mestu ostal do svoje smrti v za četku maja dne 3. 5. 1945. Takrat so po vsej verjetnosti partizani izvedli atentat nanj in ga ustrelili v njegovem avtu v Dravograd. Vsako ve čje podjetje je seveda imelo tudi zaposlenega nekoga, ki je skrbel za »pravo« politi čno klimo v podjetju. V jeklarni je bil to direktor zaposlenih dipl. ek. Robert Weck, ki bi naj bil tudi agent gestapa. Po vsej verjetnosti, so bili skoraj vsi vodilni možje podjetja člani stranke NSDAP, saj druga če ne bi mogli zasedati tako visokih vodstvenih položajev. 271 Kateri pa so bili člani nadzornega sveta, mi iz virov, ki so mi bili na voljo, ni uspelo izbrskati. Guštanjska jeklarna je v vojnem obdobju doživela tudi en zelo visok obisk s strani nemških oblasti v Berlinu. Delovanje jeklarne si je prišel maja 1941 pogledat organizacijski vodja NSDAP in vodja DAF 272 dr. Robert Ley 273 s številnim spremstvom. Ta je ob svojem obisku nagovoril delavce in uradnike jeklarne pred njenim dvoriš čem (slika na naslednji strani). »Njegov govor pa so morali zaposleni poslušati ob navzo čnosti stražarjev iz vrst SS enot .«274
270 inž. Albert Kielhauser = Rodil se je 2. 1. 1897 na Dunaju. Direktor jeklarne na Ravnah je postal po odhodu inž. Sternberga, natan čneje 15. 6. 1944. Bil je član NSDAP. Jeklarno je vodil vse do 3. 5. 1945, ko je bil ubit v Podklancu pri Dravogradu. Pokopan je v Gradcu. (vir: Wlodyga, str. 6). 271 KPM Ravne, Fond Železarna Ravne. 272 DAF= Deutsche Arbeiter Front (Nemška delovna fronta) 273 Dr.Robert Ley = Se je rodil 15.2.1890 v Niederbreidenbachu v Nem čiji. Leta 1925 se je pridružil stranki NSDAP in postal gauleiter za Porenje. Po Hitlerjevem navodilu je osnoval Nemško delavsko fronto (DAF) in postal njen vodja. Po vojni je bil aretiran in obsojen vojnih zlo činov na Nürnberškem procesu (Vir: http://www.spartacus.schoolnet.co.uk/GERley.htm&prev=/translate_s%3Fhl%3Dsl%26q%3Drobert%2Bl ey%26tq%3DRobert%2BLey%26sl%3Dsl%26tl%3Den, 29.3.2009, ob 10.45h). 274 KPM Ravne, Fond Železarna Ravne.
122
Slika 3: Sre čanje dr.Roberta Ley-a z vodstvom jeklarne (na skrajni levi spremstva stoji inž. ConstantinUngern von Sternberg, takratni direktor jeklarne) in z zaposlenimi na dvoriš ču pred tovarno (vir: Koroški pokrajinski muzej – Enota Ravne, fototeka)
Prvo naro čilo po za četku okupacije je prišlo iz Maribora in to iz delavnic za popravilo železnic, saj so naro čili 90 ton odbojnih vzmeti, kar to je zagotovilo delo v jeklarni, kova čnici in valjarni za nekaj tednov. Jeklarna je imela precejšnje težave s transportom, saj so komaj uspeli dobiti 5 tovornih vozil. Kot surovino v proizvodnji jekla so uporabljali staro železo, ki so ga našli v razstreljenih mostovih, katere so razrezali, prepeljali v jeklarno, in jih uporabili. Ostale surovine, med njimi premog, surovo železo, apno, koks in druge, so transportirali s tovornimi vozili. Ta so prevažala surovine od železniške postaje v Pliberku do jeklarne na Ravnah, saj je bila v tem času železniška proga Pliberk–Guštanj še nepopravljena in prevoz z vlakom ni bil možen. Jeklarna je hitro dobila izvozna dovoljenja, ki jih je lahko izdal samo šef civilne uprave dr. Kutschera in posledi čno je sklenila trgovske pogodbe z Italijo, Hrvaško (NDH) in Bolgarijo. 275
275 KPM Ravne, Fond Železarna Ravne
123 Družba Böhler je med okupacijo morala veliko vlagati v posodobitev proizvodnje, saj je bila jeklarna v primerjavi z nemškimi jeklarnami nekonkuren čna, saj je njena proizvodnja slonela na zastarelih strojih. »Tako so na obmo čju jeklarne, da bi zmanjšali njen razvojni zaostanek za nemškimi jeklarnami, zgradili leta 1943 obrat za izdelovanje torzijskih vzmeti in v njej so lahko mese čno proizvedli 20.000 torzijskih vzmeti .«276 Zgradili so tudi poseben obrat za proizvodnjo reber za letalska krila za lovska letala Messerschmitt. Kar velik problem je bila za jeklarno oskrba z dovolj elektri čne energije. Imeli so svojo manjšo hidroelektrarno za proizvajanje elektri čne energije, s katero pa niso mogli pokriti vseh potreb po energiji. Ta je bila še do leta 1935, poleg parnega izpušnega stroja, edini energijski vir s Francisovo turbino, mo či 50 kW in pripadajo čim trifaznim generatorjem mo či 50 kVA, napetosti 500V. Ta vir energije je zadoš čal takratnim proizvodnim potrebam, ko pa so izvedli modernizacijo proizvodnje, so morali najti tudi nov vir elektri čne energije. Po elektri čni mo či in napetosti je v poštev prišel 20 kV daljnovod, ki so ga zgradili od termocentrale Velenje do jeklarne na Ravnah v letu 1938, v skupni dolžini 26 km. Ta daljnovod je omogočal je prenos elektri čne energije v tako velikih koli činah, da sta se z njegovo elektri čno energijo lahko nemoteno oskrbovala Rudnik Mežica in jeklarna na Ravnah. Zaradi tega, ker je jeklarna s tem novim daljnovodom dobila stalen in varen vir elektri čne energije sta hidroelektrarna in parni stroj v naslednjih letih služila kot pogonska rezerva za pridobivanje elektri čne energije. 277 Vendar tudi ti viri elektri čne energije v času vojne niso zadoš čali. Zato so nestrpno pri čakovali dograditev 20 kV daljnovoda med Pliberkom in Mežico konec leta 1943. Zaradi ostrih zim in majhnega pretoka vode ter vse števil čnejših partizanskih napadov na daljnovode, je bilo delo v jeklarni ve čkrat ohromljeno. Za lažjo predstavo odvisnosti jeklarne od dobavljene elektri čne energije sem izbrskal podatke iz letnega poro čila o delovanju jeklarne v letu 1941. V poro čilu so tudi podatki za leto 1942, iz česar lahko sklepamo, da je bilo poro čilo napisano kasneje, ali pa je bilo kasneje dopolnjeno. Podatki v tabeli na naslednji strani so slede či: 278
276 Karner, str. 207. 277 Karel Fojan, Elektroenergetski razvoj železarne, Koroški fužinar, leto II, 26. februarja 1953, štev. 1–3, (dalje Fojan …), str. 6. 278 PAM - Ravne, 1653080/19 Železarna Ravne na Koroškem 1838–1990, Letno poro čilo 1941, škatla 1.
124 preskrba z leto 1940 leto 1941 leto 1942 elektri čno energijo v jeklarni na Ravnah (v letih) prejeta koli čina 1.117.440 1.250.870 1.549.700 elektri čne energije (v kWh) proizvedena 154.731 158.000 123.277 elektri čna energija (v kWh) porabljena 1.272.171 1.408.870 1.672.977 elektri čna energija (v kWh)
Po teh podatkih se jasno vidi, kako odvisna je bila jeklarna od dobave elektri čne energije in da je vsak daljnovod, ki so ga onesposobili partizani, v tovarni povzro čil zastoj skoraj celotne proizvodnje. In tistih slabih 10% lastno proizvedene elektri čne energije še zdale č ni moglo zadostiti potrebam. Glede na številne partizanske napade na okoliške daljnovode sklepam, da je bila proizvodnja v jeklarni v zadnjih dveh letih vojne precej motena, če ni v časih celo popolnoma zastala. Glede zaposlenih sem v fondih Železarne Ravne odkril kar nekaj stvari. Ena od teh je ta, da so bili vsi delavci zabeleženi v nekakšni knjigi delavcev, v katero so zapisali vsakega delavca, ki so ga zaposlili na novo. Od vsakega delavca so si zabeležili njegov priimek in ime, datum in kraj rojstva, okrožje in kraj bivanja, njegovo narodnost, stan človeka (samski, poro čen ), število otrok mlajših od 18 let, številko v delovni knjigi, poklicno skupino, poklicno zvrst, priu čen poklic, zaposlen kot …, od kdaj naprej je zaposlen v jeklarni in zdravniški pregled (ali je bil sposoben za delo ali ne). Zdravniške preglede je izvajal dr. Sebastian Errtah, takrat splošni zdravnik v Guštanju. 279 V jeklarni je bilo med vojno zaposlenih od 639 ljudi ob za četku okupacije do 1362 ljudi maja 1944. 280 Čez eno leto, tik pred osvoboditvijo, je bilo število delavcev le še 1060. Med delavci je bilo veliko delavcev iz zasedenih predelov Evrope. Če pogledam podatke, ki jih je navedel Ivo Kohlenbrand, je v jeklarni delalo med vojno 44 delavcev z vzhoda, 164 Francozov, 55 Italijanov, 1 Nizozemec, 1 Litvanec, 167 Hrvatov (NDH) ter 25 ljudi brez državljanstva. Posledi čno pridemo do podatka, da je
279 PAM - Ravne, 1653080 Železarna Ravne na Koroškem 1838–1990, Aufnahme Arbeiterbuch von 1. 2. 1944, škatla 1. 280 Ivo Kohlenbrand, Stalež med okupacijo v železarni, Koroški fužinar, št. 5, 1957, (dalje Kohlenbrand …), str. 35.
125 bilo skupaj zaposlenih tujcev 457, doma činov pa 523. V pripisu delavec z vzhoda, so to bila dekleta in ženske iz Ukrajine. 281 Poleg teh navedb sem odkril bolj to čne podatke glede števila zaposlenih, saj je nova nemška oblast naredila popis vseh zaposlenih, popis vseh strojev in naprav v jeklarni. Kmalu po za četku okupacije dne 6. maja 1941, je bilo zaposlenih 476 delavcev, od tega 3 ženske, 51 mladoletnih delavcev in 413 odraslih delavcev. Konec leta 1941, to čneje 31. 12. 1941 je bilo zaposlenih v jeklarni 57 režijskih delavcev (uslužbencev) in 480 delavcev, to je skupno 537. 282 Za leto 1942 imamo jasno sliko zaposlenih: 283 leto 1942 število uslužbencev število ostalih delavci z vhoda (režijski delavci) delavcev januar 78 660 ni zabeleženih februar 75 640 ni zabeleženih marec 75 631 ni zabeleženih april 75 666 ni zabeleženih maj 77 676 ni zabeleženih junij 79 849 ni zabeleženih julij 83 992 ni zabeleženih avgust 88 941 ni zabeleženih september 93 917 60 oktober 98 845 60 november 98 833 56 december 101 868 42
Tuji delavci so po mojem mnenju zajeti že pri navadnih delavci, tako da gre pri delavcih z vzhoda verjetno res samo za delavce iz vhodne Evrope. Delavci iz zahodnoevropskih držav niso posebej zajeti. Podatkov za leto 1943 nisem uspel odkriti. Sam sem v knjigi zaposlenih delavcev od 1. 2. 1944 naprej odkril še naslednje zaposlene: enega Grka in enega Čeha ter 2 Srba. Pojavila se je tudi razlika v številu zaposlenih Francozov in Italijanov. Prvih je bilo zaposlenih 24, drugih pa 117, potem je delalo še 74 Nemcev (nemških državljanov) in 134 Slovencev, ki so imeli nemško
281 Kohlenbrand, str. 35. 282 PAM - Ravne, 1653080/19 Železarna Ravne na Koroškem 1838–1990, Letno poro čilo 1941, škatla 1. 283 Moram pa pri teh številkah opozoriti, da so bile navedene v letnem poro čilu o delovanju jeklarne za leto 1941 in da je to lahko mogo če na črtovano število delavcev. Vsekakor pa se zelo približa realnemu številu zaposlenih v tistih letih.
126 državljanstvo na preklic Hrvatov je bilo zaposleni 79, so jih pa lo čili glede na veroizpoved, bodisi na rimokatoliško ali na pravoslavno. Zaposlen je bil še 1 Litvanec, 1 delavka iz Rusije in 1 iz Ukrajine (obe sta imeli dodatno oznako, delavki z vzhoda) ter 1 zaš čitenec. Torej bilo od 1. 2. 1944 pa do konca vojne zaposlenih tujcev v jeklarni na Ravnah 304, to je brez Slovencev z nemškim državljanstvom na preklic. Po pripisih, ki jih je naredil knjigovodja knjige delavcev, je razvidno, da so nekateri tujci izkoriš čali svoj dopust za pobeg k uporniškim gibanjem ali pa za pobeg k tukajšnjim partizanom. Predvsem uspešni v tem so bili Francozi in Italijani, kateri so lahko odšli na dopust v doma če kraje, od koder pa se ponavadi niso ve č vra čali. Tako so morali tujo delovno silo stalno dopolnjevat. Vsi ostali delavci so bili doma čini in vsi so bili po narodnosti Slovenci. 284 Zakaj takšna razlika med mojo številko in številko g. Kohlenbranda ne vem, sam pa piše, da on na spisku, ki ga je našel, ni našel zabeleženega datuma, medtem ko sem jaz našel knjigo zaposlenih. Kot sem dejal, se je število tujih delavcev stalno spreminjalo in od teh tujih delavcev, od katerih podatke sem našel, jih je 281 stanovalo v delovnem taboriš ču na Ravnah ob jeklarni (katerega del prikazuje slika na naslednji strani), 17 pa jih je na delo prihajalo iz delovnega taboriš ča v Dravogradu. Ob koncu okupacije je bilo v jeklarni na Ravnah zaposlenih 1060 ljudi, to je kar 300 manj kot pred enim letom. Že konec leta 1944 je bilo v njej zaposlenih okoli 1080 delavcev. Vzrok za takšen upad gre iskati v pobegu delavcev med partizane, aretacijah Gestapa in pa v potrebnem zmanjšanju števila zaposlenih. Temu v prid govori tajna odredba ministra za oborožitev in vojno industrijo ( »Reichsministerium für Rüstung und Kriegsproduktion«), v kateri je ukazano znižanje števila zaposlenih za 30% v vseh podjetjih oborožitvene in vojne industrije, sprejeta 26. 7. 1944. »Pri tem znižanju zaposlenih so mišljeni vsi delavci v podjetjih, ki ne delajo direktno v proizvodnji in tisti, ki so zaposleni v varnostnih službah in v kuhinji .«285 Kot zanimivost naj omenim, da je bil zadnji delavec zaposlen 2. 5. 1945 in je, kot zadnji zabeležen v knjigo delavcev. 286
284 PAM – Ravne, 1653080 Železarna Ravne na Koroškem 1838–1990, Aufnahme Arbeiterbuch von 1. 2. 1944, škatla 1. 285 PAM – Ravne, 1653080/20 Železarna Ravne na Koroškem 1838–1990,Nachrichten des Reichsministers für Rüstung und Kriegsproduktion – Vertraulich, Berlin 15.septembra 1944, Odlok o zmanjšanju števila zaposlenih, škatla 1. 286 PAM – Ravne, 1653080 Železarna Ravne na Koroškem 1838–1990, Aufnahme Arbeiterbuch von 1. 2. 1944, škatla 1
127
Slika 4: Barake taboriš ča za prisilne delavce ob jeklarni na Ravnah (vir: Koroški pokrajinski muzej – enota Ravne, fototeka)
Glede pla č zaposlenih v jeklarni na Ravnah sem uspel izbrskati tudi nekaj skromnih podatkov. Ti podatki pravijo, da so uslužbenci (režijski delavci, opomba avtorja) prejemali mese čno pla čo okoli 335 RM, navadni kvalificirani delavci pa so zaslužili okoli 165 RM na mesec. Zaslužek slednjih je na uro znašal okoli 75 Rpf. Na dnu pla čilne lestvice so bili delavci z vhoda. Ti so zaslužili na uro 3.8 Rpf, kar je na dan zneslo ob 10 ur dolgem delovniku, skromnih 38 Rpf. Treba je pri tem povedati, da dolžine delovnega časa v jeklarni nisem našel, se pa lahko oprem na trditev Stefana Karnerja, ki pravi, da je bil na Koroškem med vojno delovni čas v vseh koroških podjetjih okoli 50–60 ur tedensko. In potem si lahko izra čunamo povpre čno pla čo tudi za delavce z vhoda. 287 Ustavil se bom še pri investicijah v železarni med samo vojno. Seveda pa so pred za četkom investicij in posodobitve jeklarne demontirali stare delovne naprave. Tako so v letu 1942 v jeklarni porušili zadnje jeklarske pe či imenovane pudlovke ter druge stare proizvodne naprave. V programu investicij, katere so bilo uspešno zaklju čene, je bilo veliko stvari, kar pri ča da je bila v jeklarni res potrebna obnova
287 PAM - Ravne, 1653080/19 Železarna Ravne na Koroškem 1838–1990, Letno poro čilo 1941, škatla 1.
128 proizvodnih linij. V letu 1944, za katerega sem našel podatke, so bile naslednje investicije: 288 investicije znesek v RM ( Reichsmark) prevzeto iz leta 1943 31.000 nove investicije v letu 1944 2.623.500 skupni znesek investicij v letu 1944 2.654.500
Od tega zneska so v jeklarni investirali za 460.000 RM, saj so kupili novo električno pe č z zmogljivostjo 6–8t, z vso dodatno opremo, s stroški prevoza in montaže. V livarni so nabavili Tandem – Kompresor iz Kapfenberga kot rezervo za 3000 RM. V valjarni so imeli investicij za 900.000 RM. V celoti so prenovili valjarno z modernizacijo proge ter z nabavo nove oblo čne pe či. Nabavili so nov pogonski motor ter zamenjali električne instalacije ter posodobili oskrbo s plinom in vodo. V tovarni gredic ( »Achsenfabrik«) so nabavili dva krožno ležajna vrtalna stroja ter kovaški stroj s 300t mo čmi. Vse skupaj v znesku 35.000 RM. V mehani čni delavnici so izvedli za 16.000 RM investicij, saj so naredili prizidek k dotedanji proizvodni hali. V tovarni torzijskih vzmeti so imeli investicij za 301.500 RM, saj so nabavili nove delovne stroje. V tovarni reber za letalska krila so investirali 219.000 RM v posodobitev delovnih strojev in za nabavo novih. V energiji (energetiki) in obratih za oskrbo so imeli za 300.000 RM investicij, saj so posodobili električne in plinske napeljave ter posodobili toplovodno ogrevanje. V upravnih zadevah je bilo investicij za 60.000 RM, za gasilne aparate in »Fernmeldeanlagen« . Ker je imela jeklarna tudi svojo šolo ( »Werkschule«), so zanjo namenili 160.000 RM. Za nepredvidene re či so imeli v rezervi še 200.000 RM. Med drugo svetovno vojno so tako v guštanjski jeklarni proizvajali poleg klasi čnih metalurških izdelkov in polizdelkov tudi kon čne izdelke za nemško vojsko. Med proizvodi, ki so jih takrat proizvajali so bile najbolj znane torzijske vzmeti za tanke in oklepna vozila ter topove in nosilce za lovska letala Messerschmitt. Vzrok za proizvodnjo teh sestavnih delov v tukajšnji jeklarni ti či verjetno v tem, da so zahodni zavezniki, od leta 1943 naprej, konstantno bombardirali industrijske in druge pomembne gospodarske objekte v Nem čiji. 289
288 PAM – Ravne, 1653080/20 Železarna Ravne na Koroškem 1838–1990, Investitionsprogram 1944 Werk Streiteben, škatla 1. 289 Prav tam.
129 V drugi polovici leta 1944 je nemška oblast poleg zaposlenih za čela zmanjševati tudi vsa za vojno nepotrebna naro čila. Dokaz tega je, da je ministrstvo za oborožitev prepovedalo izpolnjevati dolgoro čna naro čila za orodja izdana pred 1. 7. 1943, v katerih je bilo zajeto vso ro čno orodje za stroje in razna merilna orodja. Ta direktiva je zajemala naprej tudi vsa naro čila enakih orodij prejeta do 15. 9. 1944, tudi če so bila nujna za ostala podjetja v industriji. »Vsa ta naro čila, ki do takrat še niso bila izpolnjena, so se lahko izpolnila do 1. 1. 1945, po tem datumu pa ne ve č. Vsa preostala naro čila orodij so se črtala.«290 Tudi ta odredba kaže na to, da je bila nemška država sredi leta 1944 v velikih težavah zagotavljati dovolj veliko proizvodnjo orožja za vedno ve čje potrebe nemške vojske. In, da bi dosegli cilj, to je zadostno koli čino orožja za vojsko, hkrati pa tudi zadostno število novih vojakov, so za čeli izvajati ukrepe kot so odpuš čanje presežnih delavcev in nova čenje nepotrebnih delavcev v nemško vojsko, črtanje naro čil, ki niso bila neposredno vezana na nemško vojsko, podaljševanje delovnega časa in druge. V zadnjem letu so se vojne iz dneva v dan vrstili partizanski napadi na daljnovodne napeljave, ki so oskrbovale jeklarno z elektri čno energijo, tako da je bilo delo vedno bolj moteno. Pri tem niso pomagali nobeni represivni ukrepi za prepre čitev teh sabotaž, ampak so se le-te ob vedno hujšem nasilju nemškega okupatorja nad prebivalstvom še stopnjevale. Kakšni so bili zadnji meseci v jeklarni, mi ni uspelo izbrskati iz virov, viri govorijo le o tem, da so takratnega direktorja Kielhauserja 3. 5. 1945 ustrelili partizani blizu Dravograda. Nadalje je iz virov znano tudi, da je vodstvo jeklarne, ki je še bilo v za četku maja v Guštanju, zapustilo Guštanj najkasneje 8.5.1945 skupaj s pripadniki nemške vojske in pobegnilo v Avstrijo. Jeklarna je konec vojne do čakala skoraj popolnoma nepoškodovana, saj so delavci v jeklarni oblikovali posebne straže, ki so prepre čile uni čenje jeklarne v zadnjih dneh vojne z strani umikajočih z vojakov. Tako je jeklarna do čakala konec vojne nepoškodovana. Vzrok za postavitev in oblikovanje delavske straže, lahko iš čemo v tem, da je bila jeklarna skoraj v celoti obnovljena in posodobljena njena proizvodnja. Kot zanimivost naj omenim še zadnji podatek v tem poglavju, ki se dotika vojnih odškodnin. Ta podatek pravi, da je za
290 PAM - Ravne, 1653080/20 Železarna Ravne na Koroškem 1838–1990, Nachrichten des Reichsministers für Rüstung und Kriegsproduktion – Vertraulich, Berlin 15. septembra 1944, Odlok o črtanju dolgoro čnih naro čil orodja in še ne izpolnjenih naro čil z dne 28. avgusta 1944, škatla 1.
130 izvedeno nacionalizacijo jeklarne na Ravnah, Jugoslavija podjetju Böhler šele okoli leta 1970 pla čala odškodnino v višini 40 milijonov avstrijskih šilingov. 291 Delo je v jeklarni nato stalo še nekaj tednov, da so bili zaklju čeni vsi vojaški spopadi v Mežiški dolini in da se je vzpostavilo novo vodstvo jeklarne, ki je nato lahko za čelo s polno paro delati naprej in tako nadaljevalo takrat ve č kot 320-letno tradicijo železarstva in jeklarstva v Mežiški dolini.
7.3 DELOVANJE RUDNIKA MEŽICA MED OKUPACIJO
Drugi industrijski gigant v Mežiški dolini je bil takrat, in tudi še slabih 20 let nazaj, rudnik svinca in cinka v Mežici. Za predstavitev delovanja rudnika Mežica v vojnem obdobju sem imel na razpolago zelo omejene vire, saj mi v podjetju, kjer hranijo arhiv rudnika Mežica niso dovolili vpogleda v podatke o delovanju rudnika v tem obdobju. Zato sem se moral zadovoljiti s knjigo Karner Stefana o koroškem gospodarstvu med letoma 1938 in 1945, s knjigo 300 let mežiški rudniki in s knjigo Iva Mohori ča Industrializacija Mežiške doline. Omejenost virov pa mi ni prepre čila, da v tej nalogi ne bi napisal nekaj glavnih podatkov o delovanju rudnika med vojno. Z za četkom nemške okupacije Mežiške doline, je zavel nov veter tudi v Rudniku Mežica ali do takrat imenovanem Central European Mines oziroma po nemško »Mitelleuropäische Bergwerks AG« (krajše »MBAG«) ali po slovensko Srednje Evropski rudniki d. d. Takrat so podjetje Srednje Evropski rudniki in s tem tudi rudnik Mežica, priklju čili podjetju »Bleiberger Bergwerks Union« (ali krajše »BBU«). Za upravljanje rudnika je bil imenovan politi čni komisar, sprva s strani sedeža nemške vojske v Grazu, kasneje pa je to odlo čitev potrdil tudi koroški gauleiter Kutschera . To je bil dipl. ing. Gustav Heinisch, ki je bil hkrati tudi generalni direktor podjetja Bleiberger Bergwerks Union (v nadaljevanju BBU). Ta je na tem položaju ostal do 3. 12. 1941, ko ga je koroški gauleiter odpoklical s položaja politi čnega komisarja. Vodenje rudnika je zaupal vodstvu podjetja BBU, katerega direktor je bil Heinisch, tako da je bila razlika v tem, da se je s to spremembo rudnik popolnoma vklju čil v podjetje BBU in postal njegov del. Njegov generalni direktor ing. Leader je še pred izbruhom vojne odšel v Beograd, da bi dobil napotke, kako ravnati če do tega pride. Bil je tudi član angleške obveš čevalne službe, vendar je dal kot direktor rudnika odpoved, ko je
291 Karner, str. 209.
131 prišel 4. aprila v Mežico. Ta je dal upravo rudnika v roke ing. V. Fettichu. Ta je odredil, da se izklju čijo črpalke za črpanje vode in se s tem rudnik poplavi, pretrgali so tudi kable za elektri čno napeljavo. Kljub tem sabotažnim akcijam, da bi okupatorju onemogo čili obratovanje, pa sam rudnik Mežica ob napadu nemške vojske ni bil dosti poškodovan, saj so za to poskrbeli kar zaposleni v rudniku, ki so prepre čili jugoslovanski vojski, da bi razstrelila črpalke za črpanje vode in s tem poplavila rudnik. Kmalu po vzpostavitvi nemške oblasti, je tudi delo v rudniku steklo z polno mo čjo že konec aprila 1941. V istem času se je proizvodnja na novo zagnala tudi v topilnici svinca v Žerjavu. Zaradi aretacij ob za četku okupacije, je v rudniku primanjkovalo kar nekaj kvalificiranih delavcev in dosti vodilnega osebja, katere so nemške oblasti izgnale ali pa zaprle. Primanjkljaj te delovne sile so v podjetju BBU razrešili tako, da so naredili nekaj prerazporeditev znotraj koncerna in v mežiškem rudniku zaposlile vse brezposelne v okoliških krajih. S tem pristopom so rešili kar dva problema. Kot prvo so rešili problem brezposelnosti, kot drugo pa so pridobili novo delovno silo. Nekaj težav je vodstvo rudnika imelo samo z njegovo likvidnostjo. Zaradi tega so delavci dobili samo del pla če za mesec marec. Da je morala biti kriza res huda, govori dejstvo, da je morala vmes pose či dežela Koroška, ki je dala rudniku posojilo v višini 200.000 RM. S tem je rudnik lahko delavcem izpla čal njihove pla če za mesec april, hkrati pa je uspešno prebrodil za četne finan čne težave. 292 Še en problem v ponovnem zagonu rudnika je bila njegova povezanost s svetom, saj sta bili cesta in železnica skoraj popolnoma uni čeni in so morali svinec prevažati s tovornimi vozili do Pliberka, od tam naprej pa po železnici. Po ponovni usposobitvi železnice, so svinec prevažali samo do Prevalj in ga tam naložili na železnico. »Veliko pozornosti je podjetje polagalo tudi stanovanjskemu podro čju, saj so samo do konca leta 1941 v Mežici zgradili 20 novih stanovanj, še 36 pa jih je bilo v delu.«293 Že v mesecu aprilu, to čneje v drugi polovici meseca, se je pri čelo delo v rudniku s polno zmogljivostjo. O tem pri ča koli čina nakopane rude. Saj so v letu 1941, v času pod nemško okupacijo nakopali 85.884 t svin čene in cinkove rude (skupno so v letu 1941 odkopali 107.355 t rude) ter 123 t vulfenita. Posledi čno so iz te koli čine rude pridobili 8.954 t svin čenega koncentrata in 3.483 t cinkovega koncentrata. Ker pa je svinec verjetno takrat na trgu dosegel dobre cene so v rudniku Mežica poslovno leto 1941,
292 Karner, str. 146. 293 Prav tam.
132 zaklju čili z ve č kot 4,2 milijona RM prihodkov. Finan čni odhodki so takrat znašali 4,1 milijonov RM in tako jim je ostal čisti dobi ček v višini 112.117,89 RM. 294 Z nadaljnjim potekom druge svetovne vojne, se je tudi rudnik Mežica prilagodil potrebam vojaške industrije in ta je poleg svinca in cinka potrebovala tudi molibden, saj je ta kovina dajala jeklu njegovo trdnost. Molibdenovo rudo so delno odkopavali do tedaj že v mežiškem rudniku, sredi vojne pa so potrebe po tej kovini skokovito naraš čale in nemške oblasti so bile prisiljene ukreniti nekaj v tej smeri. Molibdenovo rudo so za čele iskati na vse možne na čine. Najbolj so iskale vire vulfenita iz katerega so pridobivali molibden. Tako so po celotni Nem čiji iskali vulfenit in med prvimi je za njegovo pridobivanje v poštev prišel tudi koncern BBU. Seveda so iskali to rudi še drugje na Koroškem med drugim tudi okolici Prevalj, po celotni Mežiški dolini, v Rubland, pri Bistrici ob Dravi/Feistriz in Drautal in na Tirolskem. 295 Vulfenit, ki vsebuje molibden, so v mežiškem rudniku že do tedaj odkopavali, v letu 1942 pa so pove čali njegov odkop za 11-krat, kar je pomenilo, da so ga nakopali 1315 ton, v letu 1943 so ga izkopali nato že 2645 ton, leta 1944 pa so s tako intenzivnim odkopavanjem dosegli 25-kratni odkop vulfenita v primerjavi z njegovim odkopom v letu 1941. Tako je znašal odkop vulfenita v letu 1944 kar 3097 ton. Rekorden izkop so v teh letih dosegli leta 1945, ko so mežiški rudarji nakopali kar 5400 ton vulfenitne rude. 296 »Tako je mežiški rudnik v letu 1944 proizvedel 18.383 kg molibdena ali 59,8% vsega molibdena v celotni Nem čiji, kar je pomenilo, da je celoten koncern BBU postal s tem najve čji proizvajalec molibdena v celotni Nem čiji, saj je proizvajal kar 90% vsega molibdena .«297 Rudnik Mežica in s tem tudi kraj Mežica sta postala znana po vsem tretjem rajhu, kot eden najpomembnejših proizvajalcev surovin v celotnem tretjem rajhu. S potekom vojne se je tudi v Mežiški dolini pojavilo slovensko odporniško gibanje oziroma partizani. Ti so tudi rudniku Mežica povzro čali sive lase, predvsem njegovemu vodstvu, in sicer s stalnim motenjem dotoka elektri čne energije, saj so ve čkrat presekali daljnovod Velenje–Mežica in s tem povzro čili, da je najgloblje leže če rove ob takih priložnostih ve čkrat zalila voda. Ve čkrat so prisilno mobilizirali v svoje vrste doma čine, ki so bili zaposleni v rudniku in s tem otežili delo v samem rudniku, saj
294 Ivo Štrucl, 300 let mežiški rudniki, Mežica, 1965, (dalje Štrucl, …), str. 243 – 246. 295 Karner, str. 150. 296 Štrucl, str. 247 – 249. 297 Karner, str. 174.
133 rudnik ni smel zaposlovati prisilnih delavcev iz tujine, ker so bili v tem obmo čju zelo aktivni partizani. Tako je bilo po podatkih, ki so mi bili na voljo, v mežiškem rudniku konec leta 1943 zaposlenih 1495 ljudi. Od tega jih je 123 bilo prisilno mobiliziranih ali pa so prostovoljno odšli med partizane, v času od januarja 1944 do maja 1945. Posledi čno je v rudniku zopet primanjkovalo delovne sile, ki pa so jo dobili v ženskah, saj je vodstvo rudnika, za čelo zaposlovati tudi ženske. Ob koncu vojne maja 1945 je bilo v službi v rudniku kar 130 žensk. Skupno število delavcev, ki so bili zaposleni v rudniku konec aprila 1945, je bilo 1232. 298 Zaradi vse pogostejših partizanskih napadov na industrijske in gospodarske objekte ter da ne bi bili v rudniku preveč odvisni od daljnovoda Velenje–Mežica, so v rudniku, spomladi leta 1943, zgradili svojo hidroelektrarno. Tudi nadomestni daljnovod na relaciji Mežica–Pliberk ni mogel rešiti primanjkljaja elektri čnega toka, saj so tudi tega partizani vedno znova onesposobili s svojimi sabotažnimi akcijami. Pri poveljstvu za oborožitveno industrijo RüKdo v Celovcu in pri uradu RüIn XVIII v Salzburgu so zaprosili za vojaško zaš čito obmo čja rudnika, saj je bil rudnik zelo pogosta tar ča partizanskih napadov. Posledi čno so zaradi tega v Mežici ustanovili orožniško postajo v istem letu. S svojimi sabotažnimi akcijami so partizani ogrožali in zelo ovirali delo samega rudnika v takšni meri, da je bilo vodstvo podjetja prisiljeno zapreti zgornja obzorja na katerih so odkopavali vulfenit. Posledi čno je zaradi manj nakopanega vulfenita padla tudi proizvodnja molibdena ob koncu leta 1944 za 40%. 299 Kljub padcu proizvodnje molibdena pa sta rasli proizvodnji svinca in cinka, oziroma njihovih koncentratov. V namen pove čati proizvodnjo so v mežiškem rudniku dobili od Bank für Kärnten kar 10 milijonov RM kredita, od katerega pa so porabili samo okoli 2,8 milijona RM za nadaljnje raziskave rudnih ležiš č, za gradnjo transformatorske postaje v Žerjavu in za gradnjo delavskega doma v Mežici. Kot navaja avtor v svojih virih, je rudnik do konca vojne vrnil in popla čal ves kredit banki nazaj. V letih 1942, 1943 in 1944 je bila rast odkopane rude in iz nje pridobljenega čistega svinca in cinka kar za 40% ve čja kot v vsem preostalem koncernu BBU. Že v letu 1942 so v rudniku Mežica odkopali 120.288 t svin čene in cinkove rude, iz tega so pridobili kar 12.414 t svin čevega koncentrata in 3.927 t cinkovega koncentrata. V letu 1943 je bilo odkopane že 122.022 t rude in iz nje pridobljenega 11.503 t svin čevega koncentrata, kar je nekaj manj, kot leta 1942, hkrati pa so pridelali 3.409 t cinkovega
298 Mohori č, str. 204. 299 Karner, str. 154.
134 koncentrata. Rahel padec v proizvodnji je bil viden v letu 1944, ko so nakopali zgolj 105.272 t rude in iz nje pridobili samo 9.390 t svin čevega koncentrata in le 3.151 t cinkovega koncentrata. V zadnjih mesecih vojne, leta 1945, je proizvodnja ostala na nivoju prejšnjih let, saj so nakopali 36.642 t rude in iz nje pridobili 2.797 t svin čevega koncentrata in 817 t cinkovega koncentrata, kar v primerjavi z letom 1944 ni kaj dosti slabše. Seveda pa moramo za ustrezno primerjavo, primerjati odkop v letu 1944 samo do meseca aprila. 300 Ob teh številkah izkopane rude in pridobljenega koncentrata lahko sklepam naslednje. Nemške oblasti so med drugo svetovno vojno izkopavale najbogatejša nahajališ ča svin čene in cinkove rude in s tem povzro čile iz črpanost najbogatejših nahajališ č ter s tem posledi čno tudi osiromašenje rudiš č in samega rudnika. Ali je bilo to smiselno ali ne, je težko re či. Re čem pa lahko, glede na te vire in nekatere druge, da bi rudnik Mežica lahko obratoval še kakšno leto dlje, če bi bilo izkopavanje takrat bolj smotrno. Saj so nemške oblasti in vodstvo podjetja s tako mo čnim iz črpavanjem rudiš č povzro čili pravo krizo v zalogah rude pod zemljo. Rudniku so s tem povzro čili veliko škodo, saj so sredi petdesetih let potrebovali ve č kot dvakratno koli čino rude za enako koli čino svin čevega koncentrata, kot v letih med drugo svetovno vojno. V letu 1939 so tako nakopali 115.966 t rude, ki je vsebovala 11,83% svinca, v letu 1956 pa so morali za enako koli čino svinčevega koncentrata nakopati 455.381 ton rude, ki je vsebovala 3,49% svinca. 301 Svin čeno in cinkovo rudo iz mežiškega rudnika so topili v Žerjavu v tamkajšnji topilnici. Leta 1941 so v njej natopili 6.912 t svinca, del pa so ga prepeljali na pretopitev v Ziljico/Gailitz v tamkajšnjo topilnico. V naslednjih letih vojne se je ta delež konstantno zmanjševal vse do julija 1943, ko so topilnico svinca v Žerjavu opustili in za čeli vso rudo prevažati na Ziljico. 302 Po koncu vojne so topilnico svinca v Žerjavu pri čeli ponovno uporabljati, saj so jo Nemci pustili tako, kakršna je bila ob njenem zaprtju in ta je kasneje delovala vse do zaprtja rudnika Mežica v za četku devetdesetih let 20. stol. Po pobegu nemških oblasti iz Mežice in vodstva rudnika Mežica dne 9. 5. 1945 je za nekaj časa nadzor nad rudnikom prevzel obratovodja jamskih obratov ing.
300 Karner, str.173.: In: Štrucl, str. 243 – 246. 301 Štrucl, str. 243 – 246. 302 Karner, str. 175, 176.
135 Gustav Gogala. On je bil nekakšen upravitelj rudnika do 18. 5. 1945, ko je vodenje rudnika za časno prevzel ing. V. Fettich. 303
7.4 DELOVANJE DRUGIH GOSPODARSKIH DEJAVNOSTI MED OKUPACIJO
Pomembne za koroško gospodarstvo so bile tudi banke in denarne ustanove, ki so delovale na Koroškem. Te so bile orientirane predvsem na dajanje denarnih posojil, izdajanje var čevalnih knjižic ter navadnega denarnega prometa. 1. junija 1941 je na nemško pobudo izšla odredba o uveljavljanju vrednosti nemške marke in o razveljavitvi jugoslovanskega dinarja ter državnih blagajniških listin, kot zakonitih pla čilnih sredstev na zasedenih obmo čjih Koroške in Kranjske. Na podlagi te odredbe je 15. junija 1941 prenehal veljati dinar kot veljavno pla čilno sredstvo na zasedenem ozemlju Koroške in Kranjske, prav tako so prenehali veljati državni kreditni blagajniški listi kot zakonito pla čilno sredstvo. Dinarje in državne kreditne blagajniške liste, ki so jih imele v lasti banke, hranilnice, kreditne zadruge, javne blagajne in tudi podružnica državne banke v Kranju, so le-te morale zamenjati do vklju čno 30. 6. 1941 v nemške marke po te čaju 1 dinar = 0.05 Reichs Mark (RM). 304 S tem pa dinarja niso povsem odpravili, saj so z njim ljudje lahko še vedno pla čevali in kupovali v tujini, kjer je bil podvržen devizno pravnim predpisom. Ob spremembi denarne valute pa nemška oblast ni kar črtala vseh kreditnih obveznosti pravnih, javnopravnih in fizi čnih oseb. Te dolgove so preprosto pretvorili v takratne nemške. Prav tako so ostale v veljavi terjatve do tujcev ali tujih podjetij, ki so jih do njih imele pravne, javnopravne in fizi čne osebe z zasedenih ozemelj. Prav tako je ostalo tudi trgovanje in poslovanje v zlatu. Poleg tega pa so ostali tudi dolgovi na vseh nepremi čninah, ki so bile z njimi obremenjene. 305 Med zadevami, ki so še nekaj časa ostale v veljavi, so bile denarne zadolžnice Kraljevine Jugoslavije, ki jih je nemška oblast sprejemala po vsem zaseden slovenskem ozemlju do 15. 10. 1942, saj je nemško državno ministrstvo za finance na ta datum postavilo zadnji rok za prijavo denarnih
303 Mohori č, str. 203. 304 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 24. Mai 1941, Stück 5, Veordnung über die Einführung der reichsmarkwährung und die Ausserkurssetzung des Dinar und der Reichskreditkassenscheine in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 22. 305 Prav tam.
136 zadolžnic. Vsem, ki so jih imeli v lasti, so obljubili nekakšno odškodnino oziroma denarno nadomestilo zanje. Kdor je torej bil imetnik takšne zadolžnice, je moral na najbližji ban čni ustanovi v svojem okrožju le-to vložiti do prej omenjenega datuma. Po izteku tega datuma, denarnih zadolžnic Kraljevine Jugoslavije niso ve č sprejemali na ban čnih in kreditnih ustanovah po zasedenem ozemlju. Pri tem se mi postavlja vprašanje ali so jih sploh še kje po nemški državi sprejemali in ali jih ni morda sprejemala še takratna nemška centralna banka v Berlinu. Vendar so to vprašanja na katera bo še potrebno poiskati odgovor. 306 »Najve čja in najmo čnejša med koroškimi bankami je bila v času nacionalsocializma Kärntner Sparkasse s svojimi desetimi poslovalnicami, ki je imela v letu 1944 212 milijonov RM bilan čne vsote. Na drugem mestu je bila z bilan čno vsoto dobrih 90 milijonov RM v letu 1943 Bank für Kärnten. Na Tretjem mestu pa je bila z 89 milijoni RM bilan čne vsote Landes-Hypothekenanstalt v Celovcu .«307 Na obmo čju, ki ga obravnavam, ni bilo kakšne samostojne banke. Zato predvidevam, da so imeli ljudje svoje prihranke in svoj denar spred vojno naložen pri raznih hranilnicah, ki so bile v bližini, v času okupacije pa so jih prenesli na koroške banke. Zdi se mi pomembno, da se v svoji diplomski nalogi dotaknem tudi bank, čeprav jih samo omenjam, saj so ljudje živeli z bankami in vanje vlagali svoje prihranke, ki so jih težko prihranili, še posebej v vojnem obdobju. 7. maja 1942 so pri nas uvedli tako imenovano delovno službo ali po nemško »Arbeitdienst« . Obvezna delovna služba je trajala šest mesecev in je veljala za fante in dekleta, ki so jih pošiljali na urjenje v taboriš če Vetrinj. Fante so vojaško izurili in jih potem vklju čili v enote na bojiš čih, dekleta pa so razporedili v službo vojaške pomoči. Med vojno pa so delovale tudi nekatere druge vrste industrije. Iz razpoložljivih podatkov sem zasledil, da je v Dravogradu delovala Gollova rafinerija, ki so jo zavezniška letala proti koncu vojne ve čkrat bombardirala. Prav tako je na Prevaljah delovala tovarna lepenke in lesovine. Podjetje je vodil komisar, katerega ime nisem zasledil v nobenem meni dostopnem viru. Letno so proizvedli 50 vagonov, ali druga če povedano 500 ton lepenke, pri čemer je tovarna po mojem predvidevanju surovino iskala predvsem v svoji okolici. V času Kraljevine Jugoslavije je tovarna lepenko
306 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 24. Mai 1941, Stück 5, Veordnung über die Einführung der reichsmarkwährung und die Ausserkurssetzung des Dinar und der Reichskreditkassenscheine in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 22. 307 Karner, str. 16.
137 izvažala v Zagreb, po letu 1941 pa v »Zentralverteilungsstelle« na Dunaj. 308 Da je moralo biti izdelovanje lepenke zelo dober posel, sklepam, na podlagi tega, da je tovarna pogorela že leta 1937, a so jo potem obnovili ter v njej nadaljevali proizvodnjo. Že čez šest let je tovarno ponovno uni čil požar, zaradi katerega je 29. marca 1943 pogorela, z njo vred pa sta pogoreli tudi sušilnica in stanovanjska hiša. 309 Kot proizvodno surovino je po mojem mnenju na veliko izkoriš čala les, saj je obmo čje Mežiške doline zelo bogato z gozdovi.
7.5 OSKRBA Z ELEKTRI ČNO ENERGIJO MED OKUPACIJO
Zasedba Gorenjske in Mežiške doline z Dravogradom spomladi 1941 in njuna priklju čitev k deželi Koroški (Gau-Kärnten), je spremenila položaj oskrbe z elektri čno energijo na Koroškem, saj sta bila politi čno združena dva prostora, ki nista imele elektri čne povezave med seboj. To povezavo je bilo potrebno kasneje tudi ustvariti, saj so nemške oblasti na Koroškem morale in hotele zagotoviti nemoteno oskrbo z elektri čno energijo vsem podjetjem, ki so bila pomembna v orožarski industriji. Kar se ti če razmer na Gorenjskem in v Mežiški dolini, glede oskrbe z elektri čno energijo, so bile te razmere podobne razmeram na Koroškem, kjer so imela le ve čja mesta in ve čja podjetja svoje elektrarne za proizvodnjo elektri čne energije in tako niso bila toliko odvisna od dobave le-te. 310 Če se pri tem zopet omejim na Okraj Dravograd (to je Mežiška dolina in Dravograd), so bili v celotnem okraju samo ve čji kraji priklju čeni na elektri čno daljnovodno omrežje. Dravograd je dobival elektri čno energijo iz hidroelektrarne tamkajšnjega podjetnika Gustava Goll-a, ki jo je zgradil leta 1912. Prevalje so vir elektri čne energije v svoji lastni hidroelektrarni iz leta 1904, ki jo je dal zgraditi leški premogovnik. V letu 1910 so Prevalje dobivale še elektriko iz zasebne HE Poljana, ki jo je zgradil Franc Lahovnik. V takratnem Guštanju je bila edina hidroelektrarna v jeklarni, ki jo je oskrbovala z elektri čno energijo, poleg nje pa je elektriko proizvajal tudi parni stroj. Oba so zgradili leta 1910 in so ju uporabljali še v času druge svetovne vojne. V Črni so leta 1911 postavili HE, vendar so le-to 1943 opustili, saj je rudnik Mežica zgradil takrat svojo podzemno HE v delu rudniških rovov. Namesto tega pa je
308 Karner, str. 264. 309 Fojan, str. 8. 310 Stanislav Fras, Boris Valen čič, Razvoj elektrifikacije Slovenije do leta 1945, (dalje Fras, Valen čič,…), str. 168.
138 pa je Črno oskrboval z elektriko. V zgornjem delu Mežiške doline so bile še tri manjše hidroelektrarne, ki so bile v lasti MBAG Mežica (rudnik Mežica, opomba avtorja). To so bile HE Topla, Polena, in Žerjav. Prva je bila zgrajena 1901, druga 1907 in tretja že leta 1899. Vse te tri elektrarne so bile med seboj povezane s 3,3 kV kablom in jih strokovnjaki z tega podro čja uvrš čajo in štejejo za naš prvi energetski sistem. 311 V naslednji letih do za četka druge svetovne vojne so zgradili še HE Glan čnik, in sicer leta 1911, dizelsko elektrarno Žerjav leta 1912, HE Pustnik leta 1917 (to so gradili ruski vojni ujetniki, opomba avtorja), termoelektrarno v Žerjavu leta 1925, ki je imela parni stroj z generatorjem in v letu 1936 še HE Tor če pri Mežici. V letu 1937 so Kranjske deželne elektrarne zgradile 20 kV daljnovod Velenje-Žerjav, v rudniku pa so isto časno postavili regulirni transformator, s katerim je rudnik pridobil pomembno rezervo elektri čne energije, po drugi strani pa je ta daljnovod pomenil nadaljnjo elektrifikacijo Mežiške, Mislinjske in Dravske doline, bil je opremljen tudi z visokofrekven čno telefonijo. Jugoslovanska vojska je zaradi nemškega napada na državo ob svojem umiku iz Žerjava tam razstrelila 8. 4. 1941 hidroelektrarno, dizelsko elektrarno in termoelektrarno. 312 V času vojne je bil zelo pogosto na udaru partizanov daljnovod Velenje-Žerjav. Najbolj pomembna za oskrbo Mežiške doline in Dravograda ter tudi ostale južne Koroške z elektri čno energijo, je bila za nacisti čno oblast na Koroškem, še posebej za njenega gaulaiterja dr.Rainer-ja, izgradnja in izboljšanje elektri čnega omrežja. Sicer je dežela Koroška imela kar nekaj manjših hidroelektrarn in drugih obratov za pridobivanje elektri čne energije, toda velik energetski potencial je pomenil še skoraj popolnoma neizkoriš čen vodni potencial reke Drave. Zato so se oblasti na Koroškem odlo čile, da bodo naredile nekaj v tej smeri. Že leta 1938 so za čeli z izgradnjo hidroelektrarne Žvabek/Schwabegg in jo uspešno dokon čali 16. 10. 1942, ko so zagnali prvi agregat na njej. Dokon čana je bila sredi leta 1944, ko so na njej zagnali še tretji agregat. Ampak tudi ta, na novo pridobljena mo č, ni mogla zadostiti potrebam industrije po elektri čni energiji, še posebej ne v vojnem času, ko je bilo vse podvrženo izdelavi orožja za nemško vojsko. Tako so svoje na črte o hidroelektrarnah na Dravi razširili in jih dopolnili z še dvema. To sta bili hidroelektrarna Labod/Lavamünd in Dravograd. Kasneje so ta na črt še dopolnili z na črtom izgradnje cele vrste hidroelektrarn na reki Dravi vse do Maribora. Že jeseni leta 1941 so se pri čela dela na prvi stopnji, ki je
311 Fras, Valen čič, str. 168. 312 Prav tam.
139 zajemala tok reke Drave od Labota do Dravograda v dolžini devetih kilometrov. Od druge hidroelektrarne Labot so si, kot že pred tem od hidroelektrarne Žvabek, oblasti obetale prave čudeže. Še posebej so upali pri tem na izboljšano oskrbo Koroške z elektri čno energijo in na za četku je bila investicija ocenjena na 7,5 milijona RM. 313 Ta vsota je presežena že dolgo pred koncem vojne in pred dokon čanjem hidroelektrarne. Seveda, se je gradnja tudi te hidroelektrarne zavlekla čez vse postavljene roke, razlog temu gre iskati predvsem, kot pravi Stefan Karner v pomanjkanju ustreznega materiala za izgradnjo, saj je bila oskrba z gradbenim materialom, predvsem zaradi vojne, dokaj omejena. Še posebno pa je primanjkovalo dovolj ustrezno kvalificiranih delavcev na gradbiš čih, čeprav je bilo za izgradnjo hidroelektrarn zaposlenih okoli 1200 ljudi. Med njimi je bilo poleg prisilno mobiliziranih delavcev, še precej vojnih ujetnikov, predvsem veliko Rusov, Francozov in Angležev. Zaradi iz črpanosti in nezadostne zdravstvene oskrbe ter prehrane je do čakala konec gradnje le polovica ruskih delavcev.314 Da bi pospešili gradnjo hidroelektrarn Žvabek in Labot so iz Velenja/Wöllan preko Dravograda do Hessenberga napeljali 100 kV visokonapetostni daljnovod, s katerim so dovajali odve čno elektri čno energijo iz Spodnje Štajerske. Kljub temu je bila oskrba z elektri čno energijo na Koroškem ve čkrat motena, še posebej v zimskih mesecih, ko je prihajalo do ozkih grl v oskrbi. Poleg gradnje hidroelektrarne so nemške oblasti dale postaviti tudi nekaj daljnovodnih povezav po Mežiški dolini. Te naj bi izboljšale dobavo elektri čne energije velikim uporabnikom iz že obstoje čih elektri čnih virov. Na prelomu leta 1942/43 so zgradili 100 kV daljnovodno povezavo med Dravogradom in Labotom, katera bi naj skrbela za nemoten prenos elektri čne energije iz HE Dravograd na Zgornjo Koroško. V istem letu so zgradili še 100 kV daljnovod na relaciji Dravograd-Velenje. V letu 1943 so v rudniku Mežica , kot sem omenil že prej zgradili prvo podzemeljsko hidroelektrarno v rudniški jami v bližini Žerjava. V letu 1944 so v nadaljevanju zgradili 20 kV daljnovod od HE Žvabek do Mežice ter ga na Poleni priklju čili na že obstoje či daljnovod iz Velenja. 315 V istem letu 1944 so zgradili tudi enako mo čan daljnovod Kotlje-Žerjav, stikalno postajo v Mežici ter osem manjših vodov in transformatorskih postaj. »Skupna dolžina vodov je znašala 26,8 km.«316 V letu 1945 je bil deloma dokon čan tudi že 110 kV daljnovod med Dravogradom in Mariborom, ki je imel za nalogo povezovati nastajajo če hidroelektrarne po reki Dravi
313 Karner, str. 60, 61. 314 Prav tam, str. 60 in Pušnik, str. 11, 12. 315 Fras, Valen čič, str. 169. 316 KPM Ravne, Fond Železarna Ravne.
140 med seboj. Neprestanemu pomanjkanju elektri čne energije pa tudi ti ukrepi niso mogli zadostiti, saj so partizani na Južnem Koroškem zelo pogosto prekinili dobavo elektri čne energije s tem, ko so poškodovali ali onesposobili kakšen daljnovod ali pa razstrelili kakšno malo hidroelektrarno. Hidroelektrarno v Topli so razstrelili v letu 1944. Najbolj pa je bila na udaru partizanov in njihovih sabotaž daljnovodna povezava iz Velenja preko Dravograda v Hessenberg po eni strani in iz Velenja preko Mežice v Podjuno po drugi strani. Seveda, pa sta nekaj k moteni oskrbi prispevala tudi ostra zima na Koroškem ter posledi čno zaradi tega ve čkrat polomljeno drevje. Hkrati pa sta mraz in teža snega polomila elektri čne drogove in s tem naredila veliko škode. 317 Zato so nemške oblasti že leta 1939, to čneje ministrstvo za Gospodarstvo in delo, razvrstile podjetja po vsej državi v tri razrede, glede na njihovo pomembnost za nemško oborožitveno industrijo, za njihovo oskrbo z elektri čno energijo. Ti razredi so bili: 3. stopnja nujnosti III: v to stopnjo so bila razvrš čena podjetja, ki so ob manjših krizah oskrbe z elektri čno energijo, ostala brez nje; 4. stopnja nujnosti II: v to stopnjo so bila razvrš čena podjetja, katera bi ostala brez elektri čne energije ob ve čji in širši krizi oskrbe z elektri čno energijo; 5. stopnja nujnosti I: v to stopnjo so spadala podjetja, ki so morala biti na vsak na čin ob kakršnihkoli pogojih oskrbovana z elektri čno energijo. »V stopnjo nujnosti I ni bilo uvrš čeno nobeno podjetje iz združene Koroške .«318 Kmalu po pri četku gradnje druge hidroelektrarne na reki Dravi v Labodu so se oblasti odlo čile za gradnjo še tretje hidroelektrarne v Dravogradu. Na črtovalci so njeno mo č predvidevali na 22.500 kW in s tako mo čjo bi naj imela povpre čno letno proizvodnjo 128 milijonov kWh. Po zmogljivosti bi je bila na črtovana, kot najmanjša med vsemi tremi v verigi zgornje dravskih elektrarn. Kljub temu pa je hitro postala pomembnejša od hidroelektrarne Labod, saj so le-to že leta 1942 postavili v na črtih za dokon čanje izgradnje hidroelektrarn, za hidroelektrarno Dravograd. 319 Za delovanje gradbiš ča hidroelektrarne v Dravogradu (slika spodaj) so nato napeljali v letu 1941 20 kV daljnovod iz Starega trga pri Slovenj Gradcu.
317 KPM Ravne, Fond Železarna Ravne. 318 Karner, str. 57, 58. 319 Prav tam, str. 64.
141
Slika 5: Gradbiš če hidroelektrarne Dravograd (vir: Ludvik Pušnik, Po poteh spomina – spomeniki in znamenja 20.stol. na obmo čju ob čine Dravograd, Dravograd, 2008, str. 11)
Hidroelektrarno Dravograd so gradili zelo hitro, saj je prvi agregat pri čel z obratovanjem že decembra 1943, drugi pa julija 1944. Spomladi je bil za vgradnjo in zagon pripravljen še tretji agregat in zaklju čena so bila vsa gradbena dela, a je bilo prej konec vojne in s tem je padlo breme in dolžnost za dokon čanje gradnje na novo jugoslovansko oblast. »Vsi stroški izgradnje hidroelektrarne Dravograd, ki je niso mogli dokon čati do konca vojne, so znašali 8.950.000 RM in do 1. 3. 1945 je bilo opravljenih 98.9% gradbeno-tehni čnih del in 90.5% vseh tehni čnih del (aparati, stroji).«320 S samim obratovanjem je pri čela elektrarna takoj po vgradnji prvega agregata in je obratovala vse do 5. aprila 1945, ko je bila bombardirana s strani zavezniških letal. Zavezniški bombni napadi so na novozgrajeni hidroelektrarni povzro čili ogromno materialno škodo in popravilo le-te je zahtevalo veliko dela in časa. Hidroelektrarno so ponovno zagnali 8. decembra 1945, ko je za čel ponovno obratovati prvi agregat. Drugega so pognali nato v za četku marca leta 1946. Ostale hidroelektrarne na reki Dravi do Fale so se gradile šele v času po drugi svetovni vojni. 321
320 Karner, str. 67. 321 Zdravko Mo čnik, Energetski viri, Med Peco in Pohorjem, Založba obzorja, Maribor, 1965, str. 40. in Marjan Šmon, Drava, vir elektri čne energije, Drava neko č in danes, Založba obzorja, Maribor, 2000, str. 394–396.
142 7.6 DELOVANJE PROMETA MED OKUPACIJO
Poglavje, ki se dotika prometa in prometnih povezav Mežiške doline in Dravograda z ostalimi deli nemške države sem, se odlo čil obdelati po namigu g. Malleja, ki me je spomnil, da je bilo vprašanje prometnih povezav za nemško državo v času vojne zelo pomembno. Sam sem ob prebiranju arhivskega gradiva naletel na kar nekaj podatkov, ki se dotikajo položaja prometa, tako cestnega, kot železniškega. Zato ni čudno, da so si nemški okupatorji izbrali Dravograd, kot vozliš če transportnih poti med Koroško in Štajersko ter naprej Hrvaško na jugu, saj je njegova lega to omogo čala in so ravno zaradi tega imeli v Dravogradu med vojno nastanjeno zelo mo čno policijsko moštvo, s katerim so poskušali varovati pomembni železniški progi Maribor–Celovec in Wolfsberg–Celje. Ti dve progi sta se križali ravno v Dravogradu. Obe železniški progi je v času vojne varovala nemška vojska ali drugi oboroženi oddelki. Ker sta bili obe železniški povezavi klju čnega pomena za oskrbo nemške vojske z orožjem in s surovinami s tega obmo čja, sta bili zelo pogosto tar ča partizanskih napadov, sploh od leta 1943 naprej. Predvsem so bili napadi usmerjeni na razne viadukte in predore na obeh progah, saj so bile tam najbolj ranljive in tudi popravilo le-teh je trajalo ve č časa, kot na kakšnem drugem delu. Ve č partizanskih napadov je bilo na progo Celje– Dravograd, s tem da je izstopal predvsem odsek Velenje–Dravograd, saj je tam teren omogo čal bolj skriven dostop to trase, kar je ustrezalo partizanskemu na činu bojevanja. Ve čkrat so partizani porušili dele proge ali pa minirali kakšen železniški most. Tako so na odseku Velenje–Dravograd predvsem v Hudi luknji partizani dodobra onesposobili železniško progo, saj so od leta 1942 naprej porušili ve č železniških mostov in predorov hkrati, tako da je bila proga na tem delu dolgo zaprta. Pod svojo obdelavo so vzeli tudi nekaj stavb v katerih so bile železniške postaje, na primer v Gornjem Doli ču, Turiški vasi in Dovžah, na postaji Otiški vrh pa poškodovali ve č lokomotiv. Dokon čno prenehanje železniškega prometa na relaciji Dravograd-Velenje so povzro čili partizani z razstrelitvijo štirih lokov viadukta Gornji Doli č, saj so le-tega obnovili in predali ponovnemu železniškemu prometu šele v avgustu leta 1945. Na tej progi je med drugo svetovno vojno potekal tudi potniški promet. Nemške oblasti so imele na črte vzpostaviti direktno železniško povezavo med Celjem in Wolsbergom, brez da bi vlak moral ustavljati na železniški postaji v Dravogradu. Poleg tega so na črtovale še železniški lok
143 med železniško postajo Otiški vrh in progo Dravograd–Pliberk (glej spodnjo sliko).322 Vendar nobena od teh dveh zamisli ni bila realizirana niti v času vojne niti kdaj kasneje.
Slika 6: Na črtovana železniška povezava med železniškima progama proti Velenju in proti Wolfsbergu, (vir: Jože Resnik, Štefan Stepic, Tiri in čas, Proga Celje–Velenje–Dravograd, str. 29).
Tudi na progi med Dravogradom in Pliberkom so partizani izvajali svoje aktivnosti in povzro čali zastoj v železniškem prometu. Prvi č je bila ta proga minirana ob napadu nemških enot na Kraljevino Jugoslavijo 6. aprila 1941, ko so jo na par mestih razstrelili pripadniki jugoslovanske vojske. Vmes so jo nekajkrat tudi partizani, predvsem predor pri Holmcu, hoteli pa so razstreliti tudi viadukt na Poljani - Štoparjev most. Tega so pri svojem umiku hotele razstreliti tudi nemške oborožene sile, vendar so jim partizani to prepre čili. Viadukt je bil po vojni potreben temeljite prenove z betonskim injektiranjem, saj je imel v notranjosti velike luknje, v katerih je bilo pripravljeno razstrelivo. Ta viadukt je še danes takšen, kot pred 140 leti, ko so ga zgradili.
322 Jože Resnik, Štefan Stepic, Tiri in čas, Proga Celje–Velenje–Dravograd, Ljubljana, 1991, (dalje Resnik, Stepic,…), str. 31.
144 Najprej se bom ustavil ob cestnem prometu, o katerem sem našel kar nekaj dolo čil, s katerimi je nemška oblast uredila promet po svojih cestah. Zanimivo je to, da so že v letu 1941 in verjetno že kar nekaj časa prej, veljali cestno prometni predpisi, ki so urejali promet po cestah z motornimi vozili. Med drugim so dolo čali, da mora biti vsak v prometu previden, da ne sme ovirati drugih in da ne sme škoditi drugim udeležencem v prometu ter sebi. Voznike so spodbujali k previdnemu ravnanju z vozili, saj so lahko vozilo vozili le, če so videli dobro naprej in jih pri tem ni oviral kakšen drug predmet ali oseba. Prav tako so lahko porivali vozilo, če so videli naprej in če jim je gorela zadnja lu č, ali pa če so imeli pri sebi svetilko. Vozovi in vle čne vprege so morale voziti po posebej zato napravljenih cestah ali delih ceste. Zanimivo je dolo čilo, ki govori o tem, da so lahko vozovi za bolnike uporabljali pešpoti, če si jih ti z lastno mo čjo vlekli sami. Že takrat vi času med vojno je veljalo pravilo, da so morali voziti po desni strani ceste, levo stran pa so lahko vozniki uporabljali le za prehitevanje, vendar je bilo tudi to na nepreglednih delih ceste prepovedano. Hitrost motornih vozil je bila omejena v strnjenih naseljih na 40km/h, izven strnjenih naselij pa 80km/h. Kolikšne so bile kazni za prehitro vožnjo, mi ni uspelo izbrskati. 323 Kdor je hotel spremeniti smer vožnje, je moral to pokazati z mehansko napravo, ki je bila verjetno nekdanja oblika današnjega smerokaza, tisti pa, ki je ustavljal vozilo, je moral drugim to sporo čiti na drug primeren na čin. Že takrat je veljalo tudi pravilo desnega, kar je pomenilo, da je v križiš čih enakovrednih cest imelo prednost tisto vozilo, ki je prišlo z desne strani. Namesto današnjih registrskih tablic so v tistem času imeli na levi strani motornih vozil napisano ime in priimek ter naslov stalnega bivališča lastnika vozila. Vsako motorno vozilo je moralo imeti zadaj obvezno rde če lu či. Kolesarji so morali za vožnjo kolesa uporabljati posebne kolesarske poti, če pa teh ni bilo, so morali voziti po skrajnem desnem robu cestiš ča. Kolesarji tudi niso smeli prevažati na svojem kolesu oseb mlajših od 7 let. Edino odrasli so lahko, če so imeli primeren sedež, ki ni oviral kolesarja pri vožnji. » Vsi lastniki motornih vozil so morali, zaradi morebitnega nastanka škode v prometu in za povra čilo le-te, skleniti ustrezno zavarovanje z jamstvom pri zavarovalnici, ki je delovala na obmo čju zasedenih ozemelj Koroške in Kranjske.«324 A to ni bil edini dokument, ki ga je moral pridobiti lastnik motornega vozila za vožnjo.
323 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 12. August 1941, Stück 21, Verordnung über das Verhalten im Strassenverkehr str. 235 – 239. 324 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 12. August 1941, Stück 21, Verordnung über die Einführung der Pflichtversicherung für Kraftfahrzeughalter, str. 235.
145 S tem v zvezi je nemška oblast, na prvem mestu pa državno ministrstvo za pošto, ki je pokrivalo podro čje cestnega prometa, vpeljala odredbo, katera je odrejala, da so morali vsi lastniki motornih vozil, avtomobilov, tovornih vozil, motornih koles in vseh drugih motornih vozil le-ta prijaviti pri najbližjem uradu politi čnega komisarja. Poleg tega so morali navesti tudi podatke o lastnostih vozila, kot so mo č motorja, tip vozila, težo, ki jo lahko vozilo prevaža, policijske znake vozila ter navesti tudi »stajališ če vozila« , po mojem mnenju je pri zadnji zahtevi mišljen stalen kraj, kjer je lastnik vozila vozilo puš čal, kadar ga ni uporabljal. 325 Vendar lastniki motornih vozil po njihovi prijavi pri pristojnemu politi čnemu komisarju le-teh niso mogli kar tako uporabljati. Le če so dobili dovoljenje politi čnega komisarja, so ga lahko uporabljali in od 30. maja 1941 je bilo to dovoljenje obvezno. Vsak posamezni voznik je dobil prometno dovoljenje v katerem je bilo napisano čigavo vozilo je in hkrati pa je bilo v njem tudi dovoljenje politi čnega komisarja za vožnjo s tem vozilo. To dovoljenje je bilo zapisano tudi na vozilu je moralo biti na vetrobranskem steklu to dobro ozna čeno. Brez tega dovoljenja vozilo ni smelo biti udeleženo v prometu razen, če je voznik imel posebno dovoljenje politi čnega komisarja za vožnjo tega vozila. Kdor pa je slu čajno prekršil dolo čbe te odredbe, je lahko ra čunal z denarno kaznijo ali celo z zaporom. Prav tako so s to odredbo dovolili vožnjo vozil, ki so bila registrirana v Nem čiji in po zasedenih ozemljih, vendar so morala so biti ozna čena z rde čim kotom. 326 Podobno je veljalo za tovorna vozila, saj so morali tudi njihovi lastniki pridobiti dovoljenje za vožnjo po cestah od pristojnega politi čnega komisarja, kateri je potem tudi odlo čil ali lahko s svojim vozilom prevažajo tovor in raznovrstno blago. Brez tega dovoljenja se blago ni smelo prevažati. Oblasti so s to omejitvijo zagotovile, da so imele popolno oblast nad tem, komu bodo dale dovoljenje in pri tem niso bile ravno radodarne. »Predvideli so samo majhno število takšnih dovoljenj za tovorna vozila .«327 S tem so hoteli dose či, da bi bil promet s tovornimi vozili samo takšen, kakršnega bi potrebovalo okoliško gospodarstvo in vsaj na za četku so ob ponovnem zagonu gospodarstva potrebovali verjetno nekoliko manj tovornih vozil, kasneje pa so po mojem mnenju delež tovornih vozil pove čevali. Še posebej je bilo to zna čilno za rudnik Mežica, iz katerega so rudo in pridobljen svinec, cink ter molibden prevažali s tovornimi vozili do železniške postaje na Prevaljah. Nemške oblasti pa so poleg prometa s tovornimi vozili poskrbele tudi za
325 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 24. Mai 1941, Stück 5, Verordnung über den Kraftfahrzeugverkehr, str. 21. 326 Prav tam. 327 Prav tam.
146 redne avtobusne prevoze na izbranih linijah in relacijah. Tako je nemška pošta zagotovila in vzpostavila v času vojne redno avtobusno progo na relaciji Pliberk– Prevalje–Guštanj–Dravograd 2 krat dnevno tja in nazaj in med Pliberkom in Guštanjem 1 krat dnevno tja in nazaj. Vzpostavili so tudi avtobusno progo Črna–Dravograd 2krat dnevno tja in nazaj. Cena vožnje se je obra čunavala glede na prevožene kilometre in je znašala 5 Rpf na kilometer. 328
8 DELOVANJE CERKVE MED OKUPACIJO
Mežiška dolina ter Dravograd z okolico so med drugo svetovno vojno zasedle nemške vojaške enote in tukaj vzpostavile nemško vojaško nato pa civilno oblast. V lu či čimprejšnjega ponem čenja slovenskega prebivalstva na Slovenskem Koroškem, so po vzpostavitvi svoje oblasti uvajali predpise in zakone, ki so veljali v notranjosti tretjega rajha. Toda popolnoma nemška civilna oblast jim ni bila dovolj. Za popolno ponem čenje prebivalstva so morali odrezati slovenskemu prebivalstvu »glavo«, kar je pomenilo izgon vseh »Nemcem najbolj sovražnih ljudi«, kot so temu pravile nemške oblasti v svojem besednjaku. To so bili doma či izobraženci, politiki, doma či kulturni delavci in nazadnje tudi duhovniki, ki so delovali v župnijah od Koprivne, ki leži na za četku Mežiške doline, pa vse do Dravograda, ki je že v Dravski dolini. V prihodnjih vrsticah bom prikazal delovanje župnij med samo vojno, saj je po izgonu doma čih dušnih pastirjev vso Mežiško dolino z Dravogradom in župnijo Sol čava v Savinjski dolini oskrboval duhovnik nemškega rodu Valentin Stückler. Ta duhovnik, čeprav nemškega porekla, je prišel na Prevalje, kjer je bil takrat sedež dekanije Mežiška dolina, popolnoma brez znanja slovenš čine, saj ni znal niti besede slovensko. Pri ljudeh je postal hitro zelo priljubljen, saj si je izdelal sam svoj nemško-slovenski slovar ček zanj najbolj pomembnih besed, s katerimi si je pomagal pri vsakodnevni komunikaciji s prebivalstvom. Tako se je do konca vojne že dodobra nau čil slovenskega jezika. Med samo vojno so ga nemške oblasti ve čkrat zasliševale in mu grozile z deportacijo v taboriš če, če ne bo za čel intenzivno ponem čevati prebivalstva. Vendar je sam osebno zelo ostro nasprotoval ponem čevanju prebivalstva in je posledi čno vse obrede sv. maše zaradi tega bral v latinš čini, oznanila pa v nemškem jeziku s slovenskim prevodom.
328 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 9. Juni 1941, Stück 10, Bekantmachung der Reichspostdirektion in Klagenfurt vom 23. 5. 1941 über Kraftkosten, str. 95.
147 Zaradi tega je kar naprej prihajal v spor z oblastmi, saj so ga v časih skoraj tedensko ovajali zagrizeni doma či folksdoj čerji, kateri so skupaj z okupacijskimi oblastmi zagrizeno zagovarjali nemško ponem čevalno in asimilacijsko politiko, katere simbol so bili na vseh javnih mestih izobešeni napisi »Kärntner spricht deutsch!!! «.Ti napisi so bili izobešeni in postavljeni po ulicah, na vseh vidnih mestih in pri vhodih v cerkev. Cerkev je imela zakonsko dolžnost, da uvede bogoslužje v nemškem jeziku. Prav tako so morali verouk, sv. maše, oznanila, cerkveno petje, deljenje zakramentov izvajati v nemškem jeziku in za to so morali poskrbeti duhovniki v vseh farah, kjer cerkveni obredi in verski pouk še ni potekal v nemškem jeziku. Temu se je nemški duhovnik Valentin Stückler odlo čno uprl.329 Nemška civilna oblast je na zasedenih ozemljih Koroške in Kranjske zahtevala od vseh verskih skupnosti, torej tudi od rimo-katoliške cerkve, da so uredile podro čje pobiranja prispevkov. Tako so lahko verske skupnosti pobirale prispevke za materialne in osebne cerkvene potrebe. Prispevke je bilo dovoljeno pobirati od vseh, ki so bili starejših od 21. let. Vsak pravilnik o pobiranju prispevkov je moral vsebovati dolo čila o prispevni dolžnosti, o višini prispevka in da ta prispevna dolžnost preneha s smrtjo člana verske skupnosti. Prav tako je morala Cerkev in ostale verske skupnosti, kolikor jih je bilo, predložiti šefu civilne uprave letni prora čun, premoženjski izpis in nameravano porabo cerkvenih sredstev, saj je bil on državna nadzorna instanca. Tako je imel, kot nadzorna instanca pravico do vpogleda v cerkvene finance, kadarkoli je to zahteval. 330 V letu 1943, natan čneje 22. 1. 1943, je šef civilne uprave za zasedena obmo čja Koroške in Kranjske izdal odredbo, v kateri je nacionaliziral premoženje, ki ga je imela v lasti cerkev. V poštev so prišla vsa posestva v bližini strnjenih naselij, ki bi se lahko uporabila za gradnjo ulic, stanovanj, trgov, otroških vrtcev, šol, domov za starejše, domov Hitler-Jugenda, zdravstvenih ustanov, športnih objektov, pokopališ č in drugih podobnih re či. O tem, katera zemljiš ča in katero zaseženo cerkveno premoženje je pripadlo posameznemu deželnemu okrožju in katero posamezni ob čini, je odlo čala izpostava pooblaš čenca državnega komisarja za utrjevanje nemštva skupaj s pristojnim deželnim svetom, v našem primeru velikovškega okrožja. Iz tega dolo čila so izvzeli zemljiš ča in druge stvari, ki so bile bolj primerne za drugo uporabo. Predvsem so tu mišljena kmetijska zemljiš ča in poslopja, ki so bila po njihovem mnenju bolj primerna
329 NŠAM, Župnija Ravne na Koroškem. 330 KDAC, Verordnungs und …, Veldes am 20. Oktober 1941, Stück 26, Verordnung über die Erhebung von Beträgen durch Religionsgesellschaften in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains str. 290, 291.
148 za otroške vrtce ali za pisarne upravnih organov. V last ob čin so vpisali vse cerkve, kapele in druge prostore namenjene bogoslužju ter vsa cerkvena pokopališ ča. Ob koncu zasega cerkvenega premoženja so morali izvrševalci le-to tudi popisati in ustrezno na novo urediti lastništvo. Za izvedbo postopka so bili pristojni ob činski komisarji, ki so si morali pred tem pridobiti ustrezne izpiske iz zemljiške knjige dolo čenih zemljiš č, v katerih je moral biti zajet opis zemljiš ča oziroma posamezne parcele, njen obseg in površina ter vrsta zemljiš ča (travnik, pašnik, njiva, …). Ob činski komisar je moral pri postopku dejavno sodelovati s krajevnim vodjo stranke NSDAP (»Ortsgruppenleiter«). Nato je moral ob činski komisar vložiti vlogo za prenos lastništva teh zemljiš č v last ob čine pri pristojnem uradu pooblaš čenca državnega komisarja za utrjevanje nemštva. Ta je kasneje odlo čil skupaj z okrožnim deželnim svetom, v našem primeru okrožja Velikovec. V vlogi je moral vlagatelj navesti parcelno številko, katastrsko ob čino zemljiš č in številko vloge v zemljiški knjigi. Ob prenosu lastništva cerkve in pokopališ ča od Cerkve na ob čino, je moral ob činski komisar predložiti tudi številko gradbene parcele na kateri stoji cerkev, potem številko gradbene parcele na kateri stoji pokopališ če, številko parcele prostora okoli cerkve in številko gradbene parcele na kateri stoji župniš če ter opis nadaljnjega namena njegove uporabe. Predložiti je moral tudi številke gradbenih parcel posameznih zemljiš č in opisati njihov bodo či namen ter dolo čiti zemljiš ča, ki so bila po njegovem mnenju primerna za naselitev Nemcev v skladu z zahtevami državnega komisarja za utrjevanje nemštva. 331 Tako je bila od ob čine Guštanj predložena zahteva, da se v njihovi ob čini prenese na njih lastništvo petih parcel v kraju Guštanj, dveh parcel v kraju Stražiš če, in sicer ena s Stražiš ča pri Guštanju in ena s Stražiš ča pri Prevaljah, treh parcel v kraju Kotlje in ene parcele na obmo čju Tolstega vrha. Te zahteve je potrdil pooblaš čenec šefa civilne uprave za pravosodje v Mežiški dolini s sedežem v Pliberku. Tako si je državna civilna oblast tudi na ta na čin hotela zagotoviti oblast nad cerkvijo, ki je bila v tistem času edina neodvisna institucija v nemški državi. Kljub pomanjkanju virov iz te tematike so mi glavni vir podatkov tvorili popisi o stanju v župniji in njihovi zgodovini iz leta 1956 in 1957, ki so ga morali sestaviti doma či duhovniki za Škofijo Maribor ter poro čilo takratnega župnika na Ravnah na Koroškem
331 PAM - Ravne, 1141414/3 Okupacijska ob čina Ravne 1941–1945, Razno 1941–1945, Einweisung des kirchlichen Vermögens in den besetzten gebieten Kärntens und Krains in das Eigentum der Gemeinden, škatla 3.
149 Jaroslava Kotnika, ki je povzel poro čilo Valentina Stücklerja v svojem popisu ravenske župnije.
8.1 DELOVANJE DEKANIJE MEŽIŠKA DOLINA
Kot sem že uvodoma zapisal, mi je bilo v veliko pomo č pri obravnavanju delovanja cerkve med vojno poro čilo o delovanju Župnije Ravne na Koroškem, ki ga je napisal nekdanji tukajšnji župnik Jaroslav Kotnik in je v njem povzel poro čilo Valentina Stücklerja o dogajanju med drugo svetovno vojno. Ob za četku nemške okupacije Mežiške doline in Dravograda z okolico v za četku aprila 1941, je nemška oblast aretirala vse tukajšnje u čitelje, politi čne delavce, kulturne delavce in duhovnike ter jih izgnala bodisi v taboriš ča ali pa v Nezavisno državo Hrvatsko (NDH) in Srbijo, kjer so prav tako živeli v izseljenskih taboriš čih. Obmo čja dekanije Dravograd in obmo čja dekanije Mežiška dolina so bila odrezana od Lavantinske škofije in znova priklju čena Krški škofiji na Koroškem, kakor je bilo to do leta 1918. Izseljeni so bili vsi duhovniki dekanij Dravograd in Mežiška dolina. Če jih samo naštejem so to bili župnik Razgoršek iz Črne na Koroškem, ki so ga odpeljali v Prevalje in dalje v Celovec in Št. Vid nad Ljubljano skupaj z njegovim kaplanom Čerguljem, kateri se je čez par dni vrnil, a je moral oditi v Prekmurje, kar se mu je tudi posre čilo. 332 Nadalje so aretirali tudi mežiškega župnika Antona Bošteleta v Mežici skupaj z takratnim dekanom Janezom Hornbökom, ki je bil aretiran in zaprt na Prevaljah, Celovcu, Št. Vidu nad Ljubljano in odpeljan v Djakovsko škofijo. Anton Boštele se je avgusta 1945 potem vrnil nazaj v Mežico po naro čilu lavantinskega škofijskega ordinariata. 333 Po vojni je postal Anton Boštele župnik v Mežici. Zelo podobna usoda je doletela tudi novomašnika v Mežici, Mateja Krofa, ki je tam opravljal službo dušnega pastirja v mesecu aprilu in maju 1941, ko je bil aretiran in odpeljan v Št. Vid nad Ljubljano od tam pa v Djakovsko škofijo. Po vrnitvi leta 1945, je postal župnijski upravitelj na Ojstrici nad Dravogradom in v Črni. 334 Župnika v Kotljah, Ivana Serajnika, so odpeljali 31. maja 1941 preko Št. Vida nad Ljubljano in Beo čina pod Fruško goro. Od tam je pot nadaljeval in naselil v stiškem samostanu in preživel obdobje vojne v njem. V Kotlje se je vrnil 13. 6. 1945 in ostal
332 Nadškofijski arhiv Maribor (dalje NŠAM), DXXVII Mežiška dolina – Črna na Koroškem, Opis župnije Črna na Koroškem. 333 NŠAM, DXXVII Mežiška dolina – Mežica, Zgodovinski opis Mežiške župnije, str. 8, 9. 334 Prav tam.
150 župnik do svoje smrti. Med izseljenimi je bil tudi župnik župnije Sv. Danijel nad Prevaljami (danes Šentanel) Anton Rataj. Ni č kaj boljše je ni odnesel župnik iz Guštanja (danes Ravne na Koroškem) Mihael Barbi č, katerega je zadela usoda ostalih izgnanih duhovnikov, saj je bil preko taboriš ča v Št. Vidu nad Ljubljano izseljen v Beo čin pod Fruško goro, od koder je odšel v Ljubljansko pokrajino in pomagal v Hinjah na Dolenjskem. Leta 1945 pa je odšel z drugimi, ki so se umikali pred prodirajo čo jugoslovansko armado na Koroško. 335 Aretirali so tudi župnika iz župnije Koprivna Ivana Hojnika in tudi njega izgnali. Samo Ludvik Viternik, župnik v Javorju, je prišel čez nekaj mesecev nazaj in je s svojega zasebnega posestva na Uršlji gori upravljal svojo faro, v kolikor mu je to dovoljevalo zdravje in ostale nevše čnosti, ki mu jih je povzro čala nemška nacisti čna oblast. Duhovno oskrbo teh župnij je prevzel duhovnik nemškega rodu Valentin Stückler (slika spodaj).
Slika 7:Valentin Stückler (drugi z leve) v Črni, poleg sebe ima svoj motor, s katerim se je prevažal po okupirani Slovenski Koroški (vir: Valentin Stückler, Duhovnik med okupacijo in revolucijo, Celovec, 1987, naslovnica)
335 NŠAM, Župnija Ravne na Koroškem.
151 Dekaniji Mežiška dolina in Dravograd so priklju čili ponovno h Krški škofiji na Koroškem. Krški škof se je znašel v zelo težavni situaciji, ko je bil prisiljen najti ustrezno zamenjavo za vse izseljene duhovnike v obeh dekanijah in za to nalogo se mu je na njegovo ponudbo prostovoljno javil Valentin Stückler. Že nekaj dni po zaupani mu nalogi se je z vlakom iz Celovca podal na Prevalje, kjer je bil takrat sedež dekanije Mežiška dolina. Že na poti na Prevalje so ga prevevali dvomi o tem ali naj govori z ljudmi nemško ali pa se naj nau či slovenš čine. Kot piše sam v svoji knjigi, ki nosi naslov »Duhovnik med okupacijo in revolucijo «, se je že med potjo odlo čil, da ne bo germaniziral, ampak se bo nau čil jezika doma činov, saj bo s tem pridobil njihovo zaupanje in naklonjenost in bo tako lažje izvrševal svoje poslanstvo biti dober duhovnik, stati ljudstvu ob strani in ga podpirati v težkih časih. To mu je vsekakor uspelo, saj so ga ljudje zaradi njegove preprostosti in njegovega spoštovanja do slovenske kulture in jezika imeli zelo radi. Svoj sedež oziroma svojo pisarno si je uredil pri cerkovniku na Prevaljah, kjer si je najel sobo. V njej si je uredil svojo pisarno »Seelsorgeamt für Miesstal« in od tam opravljal ves nekdanji okraj Dravograd. Vso dobo okupacije je dan za dnem brez prekinitve potoval iz kraja v kraj od župnije do župnije. Poleg teh na črtnih obiskov so prišli zelo pogosto še nena črtovani obiski. Ti nena črtovani obiski so bili ob smrtnih primerih v družinah in sprevidevanjih. Slednji izraz pomeni, da duhovnik obiš če umirajo če na njihovi smrtni postelji, kjer jim podeli še zadnji č zakramente sv. spovedi, sv. bolniškega maziljenja in sv. evharistije. »Ve čkrat so prihajale prošnje isto časno od razli čnih strani, a vendar so bili v vseh štirih letih le trije slu čaji, ko duhovnik ni mogel pravo časno dospeti na pogreb in je mogel le pozneje blagosloviti grob .«336 Glede na razmere je bilo zakramentov za umirajo če oziroma je bilo sprevidenih 85% vseh, ki so prišli za to v poštev. Ve čkrat je njegov delovni dan trajal čez cel dan in pozno v no č. Poleg duhovne oskrbe prebivalstva je vodil tudi matrike (mati čne knjige) za vsako župnijo, na posebnih, od ordinariata na razpolago danih slovensko - nemških formularjih. Vse primere in dogodke, katere je bilo potrebno vpisati v mati čne knjige, je imel duhovnik Valentin Stückler shranjene pri sebi in jih je kasneje po vojni vpisal v mati čne knjige, ko so vse župnije ponovno dobile duhovnika. »Dušno pastirske potrebe
336 NŠAM, Župnija Ravne na Koroškem.
152 ljudstva so bile po petmese čni odsotnosti doma čih duhovnikov zelo velike, posebno potreba po daritvah svete maše in po zakramentih .«337 Ura dneva, ob kateri je bila darovana sv. maša je bila zanj in za ljudi nepomembna in je ve čkrat potekala v poznih ve černih urah, tako da je potem ve čkrat prespal pri kakšnem okoliškem kmetu. Ob nastopu nemške okupacije in še nekaj mesecev zatem je pri delu ljudstva še vladal strah pred okupatorjem in so se dali mnogi prestrašiti z grožnjami, da so tisti, ki hodijo v cerkev, nemški sovražniki. Po preteku nekaj mesecev je strah pri ljudeh izginil. Tako so ljudje v ve čjem številu za čeli obiskovati Sv. maše in tudi od nemškega napisa nad vhodom v cerkev »Kärntner spricht deutsch!!! « niso bili ve č tako zelo prestrašeni. Cerkve so v vseh krajih postajale vedno bolj polne, saj so po pisanju g. Stücklerja mnogi, ki leta in leta niso zahajali v cerkev, zopet v njej našli uteho, božjo milost in pogum v tistih časih. 338 Najbolj zanimivo je, da se je vse to dogajalo, kljub zelo mo čni nasprotni propagandi doma čih folksdoj čerjev in članov ter pristašev stranke NSDAP ter njihovih pomaga čev. »Njihove zbornice so bile vedno bolj prazne, cerkve pa premajhne .«339 S tem, ko je postal Valentin Stückler priljubljen pri doma čem slovenskem prebivalstvu, je postajal tem manj priljubljen pri nemški oblasti. Sodelavci nemške civilne oblasti so ga ve čkrat zasledovali, mu grozili z izgonom v taboriš če ter ga ovajali pri najbližjih postojankah orožništva ali pa kar na izpostavi gestapa na Prevaljah in kasneje v Dravogradu, ko so jo preselili tja. Glavni o čitki so bili: »Ne pozdravlja Heil Hitler, govori in spoveduje slovensko, čeprav mu je bilo to prepovedano, drži z nasprotniki nemštva in ne pomaga pri germanizaciji ljudstva«. Posledi čno so mu odvzeli motorno kolo, ki je bilo njegovo priljubljeno prevozno sredstvo, saj je z njim veliko obhodil. Vendar ga to ni pretirano potrlo, saj je namesto motornega kolesa, dobil navadno kolo in konja. Na tak na čin je vsak dan prevozil med 50–60 km. Po nekaj mesecih kolesarjenja je dobil motorno kolo nazaj, vendar so mu ga po petih mesecih ponovno odvzeli. Razlog je bil po navedbah oblasti v tem, da se ni držal omejitve, ki so mu jo dali. Ta omejitev je bila ta, da je lahko motorno kolo uporabljal, samo v primeru pokopavanja mrtvih. 340 Glede njegovega dušno - pastirskega dela je sam zabeležil kar nekaj pomembnih dogodkov, ki so pomembno vplivali na duhovno oskrbo ljudi in njihovo versko
337 NŠAM, Župnija Ravne na Koroškem. 338 Prav tam. 339 Prav tam. 340 Prav tam.
153 življenje. Če primerjamo njegove ugotovitve o poro čenih parih v za četku nacisti čne okupacije, je pri njem zelo veliko skrb vzbujalo zelo veliko število civilnih porok. Kar tri četrtine vseh poro čenih parov se je v letu 1941, po nastopu okupacije, poro čilo samo civilno. Kot ugotavlja Valentin Stückler se nekateri niso poro čili cerkveno iz strahu pred povra čilnimi ukrepi nemških oblasti, saj je bila pred nemškimi oblastmi veljavna samo civilna poroka. Nekateri se niso poro čili iz gole nevednosti o možnosti cerkvene poroke ter nekateri iz njihove mla čnosti do cerkvenega nauka. Da bi vzpodbudil zanimanje za cerkveno poroko je ve č nedelj zaporedoma pri vseh svetih mašah prebral cerkvena dolo čila glede cerkvene poroke. Valentin Stückler je kot nemški duhovnik dobil od civilne uprave pravico, da je imel v svoji službi prevajalca, da se je lahko sporazumeval z ljudstvom. S svojo akcijo je dosegel zelo velik uspeh, zato je nadaljeval s to akcijo in enak oklic ponovil dvakrat letno. Okoli 60% parov, ki so za to prišli v poštev, se je dalo cerkveno poro čiti. 341 Svojo pridigarsko delovanje oziroma pridigarsko službo je moral na izrecni ukaz salzburškega nadškofa Rohracherja opustiti, saj mu je ta dejal: »Mi nismo germanizatorji in mi no čemo ponem čevati!« Ob nedeljah je najnujnejše na kratko oznanil v nemš čini in njegovi prevajalci so vse prevedli ljudem v slovenš čino. Sv. mašo je bral v latinš čini, saj ljudem ni hotel vsiljevati nemškega jezika, pa še ljudje ga ne bi razumeli in ne bi znali odgovarjati, kar pa ne bi bilo dobro za njihovo duhovno rast. Zastavil si je cilj, da se bo nau čil slovenskega jezika, zato si je naredil lasten slovensko - nemški slovar z besedami, ki jih je slišal od ljudi s katerimi se je pogovarjal in je le-te kasneje zapisal. Od za četka, kot opisuje sam, mu je šlo bolj težko, ampak je s trdno voljo in z mislijo, da bo s tem ljudem lažje pomagal, nadaljeval z u čenjem slovenš čine, katere se je tudi nau čil do konca vojne. Posledi čno so mu doma či folksdoj čerji in civilna oblast ve čkrat o čitali, da preve č govori slovensko, da ne ponem čuje in da bi ga morali zamenjati s kakšnim duhovnikom, ki bi opravljal svoje duhovniško poslanstvo bolj po meri oblasti. Tudi otroci niso bili varni pred vohunjenjem za duhovnikom, saj so jih celo spraševali, kako v spovednici z njimi govori. Tu se vidi, kako zelo je hotel nemški okupator nadzorovati razmere v vseh delih človekovega življenja, tudi na verskem podro čju. 342 Kakor je bilo med vojno težko za podeljevanje vseh ostalih zakramentov, je bilo enako z zakramentom sv. spovedi, saj je bilo njegovo redno podeljevanje omejeno
341 NŠAM, Župnija Ravne na Koroškem. 342 Prav tam.
154 predvsem na zadrževanje in bivanje duhovnika v vsakem od krajev, na vsaki župniji posebej in še to zgolj na nekaj časa pred sv. mašo in po njej ter na čas verouka. Zato se je Valentin Stückler v teh izredno težkih pogojih za pastoralno delo zatekel k pooblastilu generalne odveze, ki mu ga je podelil krški škof. To pooblastilo je dovoljeno po cerkvenem kanonskem pravu in se sme uporabljati v izjemnih primerih, kjer ljudje že zelo dolgo niso prejeli sv. obhajila in ostalih zakramentov in so zato krivi zunanji vzroki. Ti vzroki so v tem primeru vsekakor bili prisotni, saj je bila ve čmese čna odsotnost duhovnika in pastoralne oskrbe zadosten razlog za njegovo uporabo. K temu moramo prišteti še ustrahovanje ljudi s strani domačih folksdoj čerjev in nacisti čnih somišljenikov, da bi se morali ljudje odre či krš čanski veri, ker le-ta v nemškem rajhu nima prihodnosti in da se naj raje oklenejo nacistične ideologije. Takšno možnost za prejem zakramenta sprave so prebivalci po vseh krajih Mežiške doline zelo množi čno uporabljali. Po ohranjenih zapisih se je velikokrat prej skupaj z vsemi ljudmi, ki so bili prisotni, molilo kesanje. Pozneje se je, po besedah Valentina Stücklerja, z generalno odvezo za čelo »zelo var čevati« in od leta 1943 je ni ve č kdaj uporabil, kljub temu da je imel pooblastilo ordinariata. V vsaki župniji in pri vsaki cerkvi, kjer je bila sveta maša, so ljudje imeli priložnost za prejem sv. spovedi. Prejemanje zakramentov v ve čjem številu je bilo samoumevno samo v župnijah, kjer so bili ljudje že k temu vzgojeni. Seveda pa je bil ob ve čjih cerkvenih praznikih zelo pove čan obisk svetih maš in prejemanje zakramentov. 343 Za velike krš čanske praznike, kot so velika no č, boži č, veliki šmaren, sv. rešnje telo in kri, ter razne slovesnosti sv. obhajila in sv. birme, si je Valentin Stückler priskrbel pomo č iz Celovca iz škofije, da je lahko slovesnost sv. maše potekala na ve č krajih hkrati. To obliko pomo či je po posredovanju ordinariata krške škofije dovolila tudi civilna oblast. Kar precej skrbi je Valentinu Stücklerju povzro čalo veliko nezanimanje otrok za verouk in nasploh upad verske vzgoje pri otrocih. Velikokrat je opominjal starše in jih opozarjal na njihovo veliko dolžnost, ki jo imajo kot starši do svojih otrok, da jim prvi posredujejo nauk cerkve in katoliške vere nasploh. Ve čina staršev je to dolžnost po njegovem prepri čanju za čela izpolnjevati. Na temelju tega doma čega pouka so lahko imeli na vsaki župniji tri do štirikrat letno otroško spoved in obhajilo. Ve čina otrok se ju je udeležila, kljub mnogim poskusom, da bi jih odvrnili od tega. V letu 1944 se je
343 NŠAM, Župnija Ravne na Koroškem.
155 pri čelo z verskimi otroškimi urami v cerkvi, kot nekakšni obliki takratnega verouka. Kolikor je duhovniku dopuš čal čas, je v vsaki župniji imel eno uro tedensko verouk za otroke. Otroci so prinesli s seboj slovenski katekizem, glavne to čne so se ponovile in na kratko razložile. Posebno skrb je duhovnik polagal molitvi, saj so dosti časa namenili učenju le-teh. Verouk je seveda potekal takratnim razmeram primerno, ampak so se kljub temu otroci pri verouku u čili o življenju in delovanju Jezusa, o svetnikih, o molitvah, o nauku cerkve, ... Kljub temu, da je tudi na našem ozemlju divjala druga svetovna vojna so otroci šli k prvemu svetemu obhajilu in k sveti birmi. Slovesnosti prvega svetega obhajila so bile vsako leto v vsaki župniji. Pri pou čevanju verouka je imel duhovnik zelo dobre sodelavce. Od katehetov do cerkovnikov. Na primer usmiljene sestre v Črni, bogoslovec Vodnik Franc, odrasla dekleta in spretnejši cerkveni klju čarji ter cerkovniki. V času nemške okupacije je bila v dolini trikrat sv. birma, in sicer 7. junija 1942 na Prevaljah s 1400 birmanci, 5. avgusta 1942 v Črni s 600 birmanci in 30. avgusta 1944 na Prevaljah s 650 birmanci. 344 Z veseljem so darovali ljudje za cerkvene potrebe, tako da je bila velika skrb duhovnika, kako darovani denar čim bolj koristno porabiti. »V vsem okolišu je bilo v teh letih na novo pozla čenih 19 kelihov, 9 monštranc, 6 ciborijev, ve č kadilnic in sve čnikov pa posrebrenih. Izmed neštetih parametrov je guštanjska cerkev dobila 5 novih mašnih plaš čev, nov črn pluvial in plaš ček za ciborij. Pet cerkva je bilo elektrificiranih in izvršenih še ve č razli čnih popravil.«345 Razen tega je smatrala Cerkev za svojo dolžnost biti v pomo č ubogim, posebno takšnim družinam, ki so bile v stiski in od nemške strani niso dobivale podpore. To so bile vse tiste družine, katerih možje so bili pri partizanih prostovoljno ali mobilizirani. V ta namen je bila za hrbtom države in njene tajne policije ustanovljena ustanova z imenom »Das Unterstützungswerk des Heiligen Josephs«. »Za te namene je bilo zbranih 60.000 mark. Pozabili niso niti tistih, ki so bili internirani v taboriš čih.«346 Za njihovo ustanovo je izvedel tudi Gestapo, toda, kot je zabeležil Valentin Stückler, se je na koncu vse dobro kon čalo. Predvidevamo lahko, da niso nikogar od sodelujo čih zaprli ali mu kako druga če škodovali. Kot zapisuje Valentin Stückler v svojih spominih, mu je bilo ve čkrat med vojno zelo težko in se je pogosto znašel v precepu med uradno nemško oblastjo in njenimi represivnimi organi na eni strani ter partizani na drugi strani. Pri nemških oblasteh je
344 NŠAM, Župnija Ravne na Koroškem. 345 Prav tam. 346 Prav tam.
156 ve čkrat zagovarjal ljudstvo, marsikoga rešil pred izgonom ali zaprtjem in internacijo. Po drugi strani pa se je vsakokrat, ko je obiskoval svoje hribovske župnije sre čeval s partizani, se z njimi družil in bil v tem času skrivaj opazovan od nemške policije, zaradi česar se je moral ve čkrat zagovarjati pred gestapom. Kot pravi sam, mu je bila glavna skrb v tistem času duhovni blagor ljudi in njegova služba dušnega pastirja. Bog pa je dal k njegovemu trudu in delu varstvo in mo č ter obilen blagoslov .347
8.2 DELOVANJE DEKANIJE DRAVOGRAD
Delovanje duhovnika Valentina Stücklerja med okupacijo je poleg dekanije Mežiška dolina zajemalo tudi dekanijo Dravograd. Za to obmo čje sem našel dva poro čila o stanju župnij, in sicer za župnijo Črne če in Libeli če ter za župnijo Dravograd, ki je imela status proštije. Ob nastopu okupacije so tudi tukaj izselili vse duhovnike. Med njimi župnika župnij Črne če in Libeli če Jožefa Rozmana, ki je bil dolga leta tajnik Mohorjeve družbe v Celovcu. Potem takratnega župnika teh župnij Alojzija Drvodelja, ki je bil po rodu iz Mežice. Oba so Nemci izseli v Št. Vid nad Ljubljano. Alojzija Drvodelja so od tam izselili v Srbijo. Na slovensko ozemlje se je vrnil po posredovanju šolskih sester iz Slovenske Bistrice in sicer v Ljubljano leta 1942, kjer je čez nekaj mesecev pri njih umrl za jetiko. Župnika Jožefa Rozmana, ki je bil takrat dolgo časa bolan, so Nemci nesli v prtu zvitega na avto in ga odpeljali v Hiralnico v Mengeš. Njegova sestra, ki je bila gospodinja, se je pri oblasteh zavzela zanj in ga po nekaj tednih dobila vrnjenega v doma čo oskrbo, kjer pa je po 14 dneh zatem tudi umrl. 348 V Dravogradu so Nemci aretirali takratnega prošta Matija Munda, ki je oskrboval tudi župnijo Ojstrica nad Dravogradom. Nemške oblasti so ga zaprle najprej v kletnih prostorih okraja v Dravogradu, že naslednji dan pa so ga odpeljali v Celovec, nato v Graz, potem pa preko Dunaja, Salzburga, Münchna in Regensburga v taboriš če Flossenburg. Spomladi leta 1942 so ga iz Flossenburga odpeljali v Dachau, kjer je ostal interniran do konca vojne, to je do 15. junija 1945. V taboriš ču Flossenburg, kjer je bil nazadnje interniran je delal v kamnolomu, kjer si je med delom poškodoval desno roko. To roko so mu po posredovanju tamkajšnjega zdravnika amputirali v zapestju in sicer v taboriš ču Dachau. Poslopje proštije je takoj po prihodu zasedla Gestapo ter iz nje pregnala družino, ki je živela v njej poleg prošta. Stavbo je po vsej verjetnosti s
347 NŠAM, Župnija Ravne na Koroškem. 348 NŠAM, DXXVI Dravograd – Črne če, Opis župnije Sv. Andreja v Črne čah, str. 3.
157 pomo čjo doma činov izropal Gestapo, saj so iz nje odnesli ves proštov inventar in vso njegovo premoženje. 349 Pozneje so Nemci v proštiji uredili otroški vrtec, proti, koncu vojne pa se je v stavbo vselila najprej nemška vojska, nato pa tudi partizanska vojska. »Podrtija«, kot Matija Munda opisuje v svojem poro čilu proštijsko stavbo, je bila ob koncu vojne popolnoma razdejana in uni čena. Ob proštijski stavbi so bili tudi hlevi in le te so Nemci preuredili za pisarne, poleg teh je bil v njih zdravnik, ki je izvajal tudi preglede dojen čkov. Ob koncu vojne so te prostore zasedle enote jugoslovanske armade. V ostalem poslopju je med vojno delovala velika kuhinja s kotli za »Stelungsbau« . Po izselitvi partizanske vojske iz manjšega poslopja, bivših proštijskih hlevov, se je v tem poslopju po predhodnem o čiš čenju naselil prošt in se tako drugi č sam naselil v bivših hlevih, to je bilo meseca oktobra 1945. V veliko proštijo pa so se aprila 1946 po odhodu partizanske vojske, naselile stranke, ki so v njej nato stanovale. Teh je bilo sedem strank, s čimer je proštija postala najve čja stanovanjska stavba v Dravogradu. 350 Vsekakor je tudi v tej dekaniji imel Valentin Stückler veliko dela z opravljanjem svoje naloge dušnega pastirja. V Dravograd se je hodil zagovarjat na sedež Gestapa, ko so le-tega preselili s Prevalj v prostore bivšega okraja Dravograd poleti leta 1944. Sem je prihajal prosit za aretirane družinske člane partizanov in druge, ki so bili zaprti. Tudi ob koncu vojne, ko so se nemške civilne oblasti umikale pred enotami slovenskih partizanov in še posebej pred enotami jugoslovanske armade, je znal kot duhovnik ostati miren in biti ob svojem ljudstvu kot piše. Čeprav so ga nemške oblasti pregovarjale naj pojde z njimi v begu pred partizani, je ostal na svojem mestu in ni pustil ljudi samih, čeprav so se poleg nemške vojske umikale tudi vojske drugih držav in nemških sodelavcev na Balkanu skozi Dravograd in Mežiško dolino. V svojih zapisih Valentin Stückler posebej ne omenja delovanja posameznih župnij, saj je bil, kot že ve čkrat povedano, edini duhovnik med Dravogradom in Sol čavo v zgornji Savinjski dolini, katero je tudi oskrboval. Vse pomembne dogodke je zabeležil in jih kasneje, ob prihodu doma čih duhovnikov iz internacije, skupaj z njimi vpisoval v mati čne knjige. Sam je ostal po prihodu doma čih duhovnikov do leta 1947 oskrbnik župnije Črna na Koroškem, Guštanj in Ojstrica nad Dravogradom, ki še takrat niso imele duhovnika. Zato sem se pri svojem opisu delovanja cerkve omejil na njegove zabeležke in zabeležke, ki so jih naredili doma či duhovniki v svojih opisih stanja v župniji. Zato sem tudi razdelil
349 NŠAM, DXXVI Dravograd – Dravograd in Ojstrica, Opis župnije Dravograd. 350 Prav tam.
158 dogajanje na dve dekaniji, saj sta bili takrat uradno to še dve lo čeni dekaniji, danes pa je to skupna dekanija Dravograd - Mežiška dolina. Obe dekaniji sta bili po vojni zopet priklju čeni k Lavantinski škofiji s sedežem v Mariboru, nazadnje župnija Mežica v za četku sedemdesetih let prejšnjega stoletja .351
9 KONEC NEMŠKE OKUPACIJE IN SLOVENSKA KOROŠKA V MAJU 1945
Nemška civilna oblast je predvsem od srede leta 1943 naprej postajala vse bolj nadzorniška, hotela je kontrolirati in vzpostaviti kontrolo nad vsakim korakom posameznika. Vedno ve čje je bilo število povra čilnih ukrepov nemških oblasti do prebivalstva, zaradi vse pogostejših partizanskih napadov. Ti partizanski napadi so imeli namen škodovati nemški oblasti, njenemu gospodarstvu in njenim represivnim organom. Če pa je pri teh partizanskih napadih bil ubit kakšen nemški uradnik ali visoki funkcionar pa so sledila streljanja talcev, požigi kmetij, razna zaslišanja, grožnje z deportacijami v koncentracijska taboriš ča in druge podobne re či. Pri tem so bili najbolj izpostavljeni sorodniki partizanov ali pa tisti, za katere so sumili, da pomagajo partizanom. S tem, zelo grobim ne človeškim pristopom do doma čega prebivalstva, si je nemška oblast zapravila še tiste najmanjše simpatije slovenskih prebivalcev, ki so vedno bolj odkrito podpirali partizane v njihovem boju za osvoboditev izpod nacisti čne oblasti. V letu 1944 so nemške oblasti s svojimi oboroženimi enotami predvsem na Koroškem izvedle obsežno akcijo, da bi zatrla partizansko gibanje, katera je bila v veliki meri uspešna, saj je zdesetkala partizanske enote na obmo čju Koroške, vendar jih ni popolnoma uni čila, tako da so se nekatere enote partizanov do spomladi leta 1945 že okrepile nazaj. Seveda moram pri tem upoštevati tudi razmere na svetovnih bojiš čih, saj se je nemška armada umikala tako na vzhodni fronti pred sovjetsko armado, kot na zahodni fronti pred zahodnimi zavezniki. Tako so vojaške enote zahodnih zaveznikov, od leta 1941 naprej, bombardirale nemška mesta in industrijske objekte. Obmo čje bolj pogostega bombardiranja je slovensko ozemlje postalo po kapitulaciji Italije v letu 1943. Takrat so angleške in ameriške vojaške enote, kot izto čnico za bombardiranje
351 NŠAM, Župnija Ravne na Koroškem.
159 slovenskih in avstrijskih predelov uporabljala italijanska letališ ča v Srednji Italiji in ob Jadranski obali. V skupek teh bombardiranj so bila zajeta tudi nekatera slovenska mesta, kot na primer Maribor. Poleg bombardiranja mest in drugih vojaških ciljev so ve čkrat odmetavali razna sporo čila prebivalcem, v katerih so navedli vojaške napredke zaveznikov in pozive da se naj uprejo Hitlerjevemu režimu. »Hkrati pa so na obmo čje Slovenije in Avstrije ve čkrat odsko čili tudi ameriški in angleški vojaški padalci, ki so bili na skrivnih misijah bodisi American war intelligence service, bodisi pa britanske obveš čevalne službe SOE. V letu 1944, natan čneje 27. avgusta 1944, so v operaciji »Orchid« odsko čili na obmo čju Slovenije trije ameriški padalci, da bi raziskali obmo čje Železne Kaple .«352 Po vsej verjetnosti so odsko čili na širšem obmo čju Mežiške doline, saj je od tu terensko najlažji prehod iz Slovenije na obmo čje Železne Kaple. Britanska obveš čevalna služba SOE je že v pozni jeseni leta 1943 poslala svoje vojaške agente na obmo čje Karavank, da bi vzpostavili stik z avstrijskim odporniškim gibanjem oziroma koroškimi partizani, vendar je bila misija neuspešna, zato so se agentje umaknili na obmo čje partizanskih enot v Sloveniji. Kasneje je februarja leta 1944 na obmo čju Južne koroške in Mežiške doline odsko čila še ena misija SOE, ki je raziskovala teren južne Koroške in Štajerske ter navezovala stike s partizani, z njimi sodelovala in je bila na tem obmo čju do januarja 1945. ve č o delovanju obeh obveš čevalnih služb na slovenskem ozemlju med drugo svetovno vojno, predvsem o delovanju britanske SOE, je pisala dr. Jerca Vodušek Stari č, v svoji knjigi Slovenski špijoni in SOE 1938–1942. Vzporedno z vojaškimi operacijami sovjetske armade in zahodnih zaveznikov pa je z juga prodirala tudi na novo ustanovljena jugoslovanska armada nove jugoslovanske države Demokrati čne federativne republike Jugoslavije, ki je pridobila nove vojake z osvoboditvijo južne Srbije in Makedonije ter Črne gore in Beograda v letu 1944, saj so na teh ozemljih izvedli kar mobilizacijo prebivalstva. Medtem ko so zavezniške armade napredovale in ko je z juga prodirala tudi že jugoslovanska armada, se je nemška oblast v Sloveniji še kar držala in to do 8. 5. 1945, ko so še zadnji ostanki nemških civilnih oblasti in vojaštva krenili po vseh mogo čih poteh na zgornjo Štajersko in na Koroško, nekateri pa tudi proti Italiji, da bi se predali angleški vojski, ne pa jugoslovanski. Ko sta se rde ča armada in bolgarska vojska prebili do Prekmurja in ga tudi zasedli, sta se bolgarska vojska in prekmurska brigada za čeli pomikati proti zahodni Štajerski in Koroški. Ko so enote jugoslovanske armade in slovenske partizanske enote osvobodile
352 Beer Siegfried, Karner Stefan, Der Krieg aus der Luft: Kärnten und Steiermark 1941–1945, Graz, Weishaupt, 1992, str. 76.
160 Ljubljano, je nemškim enotam in njihovim zaveznikom ostalo le malo prostora za umik na Koroško. IV operativna cona je na dan osvoboditve Trsta dobila povelje, naj se s svojimi enotami takoj odpravi na Koroško, kamor je prispela v no či na 8. maj 1945, ko je prispela v okolico Železne Kaple in to je bila prva ve čja zavezniška enota na Koroškem. Tisti dan je tudi koroški gauleiter Friedrich Rainer predal vso oblast na Koroškem novi za časni koroški deželni vladi, ki so jo ustanovili nekaj dni pred tem iz predstavnikov politi čnih strank pred nacifikacijo Avstrije. Zatem so jugoslovanske enote zasedle tudi Celovec, kamor je vkorakala tudi angleška vojska in tam vzpostavila vojaško upravo. Z odstopom Rainerja, kot najvišjega nosilca nacisti čne oblasti na Koroškem, se je za čel in zelo hitro popolnoma sesul tud preostali sistem civilne uprave na nižji lokalni ravni. Ogromno civilnih sodelavcev nemške oblasti, ki so bil pri njih v službah, je zapustilo delovna mesta in za čelo bežati pred jugoslovanskimi enotami na Zgornjo Koroško, saj so se bali povra čilnih posledic. Skupaj s civilisti so se umikale tudi nemške policijske note, nemške vojaške enote, druge oborožene nemške enote in enote nemških zaveznikov, skupaj z svojimi družinami. V Mežiški dolini je nemška oblast padla oziroma je prenehala z delovanjem 8. in 9. maja 1945. Za Guštanj je znano, da so se zadnji predstavniki nemških oblasti odselili iz kraja in odšli na zgornjo Koroško 8. maja 1945. S ko so enote jugoslovanske vojske prispele v vse ve čje kraje na Koroškem, kjer so živeli Slovenci, je IV operativna cona kon čala prvi del svojih operacij. Na drugi strani pa se je v drugem delu sklepnih operacij za čel sklepati obro č okoli nemške armadne skupine E, ki je bila pod poveljstvom vrhovnega poveljnika nemške vojske za jugovzhodno Evropo Aleksandra Löhr-a ter okoli hrvaško ustaško- domobranske vojske, s katerimi so se skupaj umikale tudi nekatere enote srbskih četnikov in ruskih Kozakov. Posledi čno je enotam preostal za umik na Koroško samo ozek del ozemlja skozi Celjsko kotlino, Šaleško dolino, Mislinjsko dolino in Mežiško dolino. 353 Generalpolkovnik Aleksander Löhr, ki se je s tem številnim vojaštvom umikal pred tremi jugoslovanskimi armadami, je v Topolšici sestavil tri korpusne štabe, ki so imeli za nalogo pripraviti vse potrebno za nastanitev, oskrbo in obrambo vojske na Karavankah. Vendar je bila prav tega dne, 9. maja 1945, v Berlinu podpisana kapitulacija, ki je dolo čala, da so se morale nemške enote predati najbližji zavezniški vojaški enoti. To je primoralo generalpolkovnika Löhra, da je v Topolšici 9. maja 1945 zve čer v štabu IV. operativne cone podpisal vdajo svojih enot. Ve čina njegovih enot se
353 Slovenska novejša…, str. 771.
161 je potem pustila razorožiti, nekaj pa se jih je skupaj s hrvaško ustaško-domobransko vojsko prebijalo še naprej proti Koroški. Zahodno od Dravograda, blizu mesta, pa so enote 3. jugoslovanske armade postavljale zaporo tem prodirajo čim enotam. Pri tem ji je pomagala tudi bolgarska vojska, ki je prišla do Dravograda po avstrijski strani. Na tej zapori je bil napad hrvaške ustaško-domobranske vojske odbit in se je ta preusmerila skozi Mežiško dolino proti Pliberku. Iz druge strani pa so proti Pliberku prodirale tudi preostale vojaške enote nemške armadne skupine E, ki se niso vdale v Topolšici.
9.1 ZADNJI BOJI NA POLJANI PRI PREVALJAH IN SLOVENSKA KOROŠKA V MAJU 1945
Tik pred podpisom kapitulacije, 8. maja, so se za čeli iz Mežiške doline umikati člani nemške civilne uprave in njeni najvidnejši funkcionarji. Za njimi so se umikale tudi nemške vojaške enote. Koli čina umikajo čih se vojaških enot je bila tako velika, da jih partizani sprva niso mogli razorožiti, ampak so lahko samo mirno po čakali, da so odšli iz krajev , katere so za njimi zasedli. V vseh krajevnih središ čih so 9. maja 1945 ob činski odbori OF že za čeli opravljati svoje naloge. 354 Koroškim partizanom je prišla v za četku maja na pomo č 14. divizija, ki je pomagala razorožiti Nemce. Tako so partizani 9. maja 1945 razorožili nemške vojaške enote, medtem ko četniki, ustaši in ruski kozaki niso hoteli odložiti orožja. Čeprav je bila že v veljavi nemška kapitulacija del vojaških enot generala Löhra ni hotel odložiti orožja in se je prebil čez Sleme mimo Črne do Poljane. Že naslednji dan 10. maja so se razorožili ruski kozaki, kot je ukazal Helmut von Pannwitz, komandant 15. kozaškega korpusa. 355 Spopadi med slovenskimi in vojvodinskimi partizani na eni strani in četniki ter ustaši in delom Nemcev na drugi strani so potekali vse do 14. maja, ko so bili na Poljani zadnji boji druge svetovne vojne, kjer so se ustaši spopadli s partizani in se potem preko no či prebili na Libuško polje pri Pliberku. Na Pliberškem gradu so se 15. maja 1945 morale predati ob prisotnosti angleških oficirjev in oficirjev jugoslovanske armade, tudi te zadnje oborožene enote. Vprašanje, zakaj so bili še spopadi po podpisani kapitulaciji, je vprašanje na katerega bodo lahko odgovorili samo zgodovinarji in vprašanje ali je obstajal še drug na čin
354 Alojz Krivograd, Oris narodnoosvobodilnega boja v Mežiški dolini, Prispevki k zgodovini koroške krajine, Ravne na koroškem, 2004, str. 351. 355 Prav tam.
162 razorožitve nemških kvizlinških enot, pa bo potrebno dodobra preu čiti. Verjetno so obstajali drugi na čini, vendar so pač v tisti situaciji kot vedno bili ljudje, od katerih ima vsak svoje lastnosti, pozitivne in negativne, ki potem pridejo na dan ob takih napetih situacijah, kot je bila ta na Poljani. Jugoslovanske enote so potem zasedle celotno južno Koroško do reke Drave in Velikovško okrožje ter Celovec. Tako je bil za kratek čas uresni čen program Zedinjene Slovenije. Na zasedenem obmo čju Koroške, katerega je zasedla jugoslovanska vojska, so njene enote v maju 1945 iskale pre česavale deželo za številnimi sodelavci nemškega okupatorja in vsemi nasprotniki partizanov, katere so hotele ujeti. Na ta na čin so hotele deželo denacificirati že prve dneve in tedne po vojni, kakor da bi slutile, da se bodo morale kmalu zatem umakniti. V tem obdobju je obmo čje Mežiške doline pa vse od Pliberka, preko Sel in do Borovelj pokrival IV. bataljon 3. brigade. 356 Že v času vojne si je partizanska oblast na teh obmo čjih naredila spiske oseb, ki so jih smatrali za svoje nasprotnike in ki jih je hotela za njihovo proti partizansko delovanje kaznovati. Ve čkrat se je tudi zgodilo, da so bili ti seznami dokaj zastareli, saj so na njih bili ve čkrat ljudje, ki so bili že pokojni. Tako je bilo kar nekaj ljudi zaprtih, nekaj je bilo kasneje tudi osvobojenih, nekaj pa jih je tudi izginilo, oziroma so jih likvidirali sami partizani. Tako so na podro čju med Žitaro vasjo in Železno Kaplo dne 9. in 10. maja partizanske enote aretirale 78 civilnih oseb, katere so bile prepeljane na Grad Hagenegg. Ti ujetniki so bili zbrani pred ob činskim uradom kraja in potem v no či z 11. na 12. maj 1945 s tovornjaki prepeljani v Narodni dom na Prevaljah. 12. maja 1945 je potem prišel na Prevalje partizanski komisar, ki je bil član ob činske uprave v Pliberku ter dosegel pri tukajšnjih oblasteh izpustitev 12 zapornikov. K temu so ga verjetno, po besedah zgodovinarja Augusta Walzla, ki podrobneje obravnava to tematiko, premaknili člani pliberškega ob činskega sveta. Prav tako so bile podobne aretacije v Sin či vesi/Kühnsdorf. Posledi čno je bilo zve čer 12. maja v Narodnem domu in v sodnih zaporih (zapori v nekdanjih prostorih gestapa, opomba avtorja) na Prevaljah zaprtih 148 civilnih oseb s Koroške. Od teh so jih okoli 50 kasneje izpustili in odpustili domov. »Že 17. maja 1945 so izmed teh zapornikov izbrali 4 ženske, ki so morale oditi na Grad Streiteben v Guštanju (danes grad Ravne, v katerem je danes Koroška osrednja knjižnica, opomba avtorja), kjer so pripravile bivalne razmere za paznike in stražarje.« Po pisanju g. Augusta Walzla je z ustnimi izjavami dokazano, da je bilo na gradu Ravne
356 Walzl August, Kärnten 1945: von NS-regime zur Besatzungsherrschaft in Alpen-Adria Raum (dalje Walzl…), str. 207.
163 zaprtih vsaj 58 ljudi. 357 Tako naj bi bila tudi po pri čevanjih pri č na gradu Ravne ustreljena neka ženska iz Železne Kaple in nek moški iz Pliberka. Pokopana naj bi bila na pristovskem travniku (možno tudi pristavski travnik) pod leškima cerkvama. Nekaj izmed zapornikov na gradu Ravne je bilo potem 27. maja 1945 transportiranih v taboriš če Strniš če pri Ptuju, nekaj so jih izpustili na prostost in ter jim dovolili vrnitev na svoje domove. Spet drugi, to je okoli 32 oseb, pa so bili poslani v zapore v Mariboru, kjer so bili po mojem mnenju najverjetneje 12. junija 1945 postreljeni. G. Walzl piše, sicer, da se 12. junija za njimi izgubi vsaka sled, vendar lahko sklepam, da so doživeli prej omenjeni strašen konec. 358 Kolikšno je bilo to čno število zapornikov na gradu Ravne verjetno ne bomo izvedeli, je pa že samo dejstvo, da so partizanske oblasti zaprle toliko ljudi iz obmo čja dveh ve čji krajev na Koroškem pretresljivo in nam zgovorno kaže, da so bili takrat ljudje, ki so izvajali aretacije ali pa jih naro čali še zelo pod vtisom vojne in svojih doživetij v njej ter pod vplivom svojih nadrejenih.
357 Walzl…, str. 210. 358 Prav tam.
164 10 ZAKLJU ČEK
Pravijo, da bi naj zaklju čna misel povzemala delo oziroma ji dajala pridih nauka za naprej. Moja misel me najprej vle če na čas, v katerem sem poskušal prikazati stran okupatorja, njegovega dela, na črtov, razmišljanja ter stvari, ki so jih po čeli. Marsikdo bi rekel, kaj se ukvarjaš s temo, ki je bila premleta tiso čkrat, ampak moje mnenje je, da ta tema verjetno ne bo nikoli dovolj iz črpana. V prejšnjih časih so gledali na čas druge svetovne vojne kot na bitko med dobrim in zlim in še danes je tako. Po besedah direktorja slovenskega znanstvenega inštituta v Celovcu dr. Avguština Malle, so bili Korošci dejansko v ve č oblikah sostorilci. »Iz lastne dežele so pregnali najzavednejši del slovenskih sodeželanov in veliko so jih izolirali v nemškem delu dežele, v celovški bolnici so uni čevali »življenja nevredno življenje«, kot vzgojitelji/ce in kot u čitelji/ce so masovno izvajali germanizacijske programe nacizma najprej na Koroškem, potem pa v zasedeni odnosno priklju čeni Mežiški dolini in na Gorenjskem. Nekateri so bili pozneje vodilni in polnomo čni svetovalci v operacijski coni Jadransko primorje, najdemo pa jih tudi med znanimi zatiralci v koncentracijskih taboriš čih.«359 Toda za vsakim nemškim vojakom, kot tudi za vsakim partizanskim borcem, se skriva zgodba, ki je zna čilna samo zanj in samo on ve, kaj ga je gnalo v to ali ono dejanje. Dejanje časti, ali pa dejanje, pri katerem je bil podoben živali in ne človeku. Vsak od teh udeležencev in vsak od teh, ki so živeli v tistem času, nam govori in nam je lahko opomin za današnje in prihodnje dni. Naj je druga svetovna vojna še tako dale č nazaj, so njene posledice vidne še danes. Poglejmo samo nemški nacionalizem na Koroškem, ki stiska Slovence na drugi strani meje v času evropske demokracije in jim jemlje osnovne človekove pravice ter pravice, ki so zapisane v avstrijski državni pogodbi. Ob koncu vojne je zopet prišlo do delitve in sicer tokrat na vzhod in zahod. Meja med tema dvema blokoma je potekala tudi po Koroški, ki jo je zopet razdelila, kot po prvi svetovni vojni. Tako tudi po drugi svetovni vojni nismo Slovenci do čakali združitve Južne Koroške s Slovenijo. Meja je tem prebivalcem ob meji povzro čala obilo preglavic, saj je bila še bolj zaprta in neprodušna, kot tista meja izpred druge svetovne vojne. Seveda, če pogledam tematiko, ki sem jo obravnaval v svoji diplomski nalogi, moram re či na koncu še nekaj re či. Kot prvo je nemški nacionalizem zelo globoko zarezal v življenje Slovencev na Koroškem, saj so
359 Malle Avguštin, Valentin Sima, Anšlus in manjšine v Avstriji: Zbornik predavanj, Klagenfurt – Celovec, Drava, SZI, 1989. str. 93.
165 bili glavna tar ča germanizacije ravno Slovenci na Koroškem. Z vzpostavitvijo nacionalsocialisti čne družbe je bilo slovenstvo obsojeno na izbris iz družine narodov sveta, saj so s sistemati čnim ponem čevanjem dosegli, da je samo mladina v teh štirih letih na Slovenskem Koroškem skoraj postala nepismena v slovenskem jeziku. Takšno stanje po vojni pa je bilo zaskrbljujo če, saj se je moralo ogromno mladih u čiti slovenskega jezika na novo. Med re čmi, ki jih je nemška država in njena civilna oblast zapustila na Slovenskem Koroškem, moram omeniti najprej zelo veliko število vojaških bunkerjev, ki so jih zgradile nemške vojaške enote v času okupacije. Kot druga stvar se mi zdi zelo pomembna uvedba socialnega in bolniškega ter pokojninskega zavarovanja na našem ozemlju, saj so s tem ljudje pridobili nekakšno varnost za svoj materialni obstoj, tudi če bi ostali brez službe, ali pa bi odšli v pokoj. Seveda pa ne morem mimo gospodarstva v Mežiški dolini. Med dobrimi re čmi, ki so jih nemške civilne oblasti izvedle na tem podro čju, moram omeniti velikanski razvoj elektroenergetskega omrežja na tem obmo čju, potem modernizacijo topilnice svinca v Žerjavu in modernizacijo in razširitev jeklarne na Ravnah. Kot slabo pa moram omeniti dejstvo, da so poleg mo čnega ponem čevanja tudi ropali naravna bogastva (svinec, cink, druge rude in les) na obmo čju Mežiške doline in Dravograda. Če bi potegnil bilanco stanja na koncu okupacijskega obdobja, je imela tudi nemška okupacijska oblast nekaj pozitivnih stvari, predvsem glede razvoja gospodarstva. Na drugi strani pa je imela ogromno negativnih strani, od ropanja naših naravnih bogastev, do ponem čevanja v šolah in v vseh uradih civilne oblasti, do tega, da so bili Slovenci nezaželjen narod, ki prebiva na Koroškem in so se ga zato želeli znebiti. Glede ne vse pa moram re či, da sem skozi to diplomsko nalogo pridobil znanje, da nemška okupacija tukajšnjim prebivalcem ni prinesla veliko dobrega, ampak jim je veliko dobrega vzela in jih, kot narod zelo prizadela v njihovi samobitnosti, saj je poskušala uni čiti njegovo identiteto. Naj nam bo čas pred dobrimi petinšestdesetimi leti v opomin, da bomo ljudje znali ceniti vrednote življenja in da bomo bolj strpni in prijazni drug z drugim.
166 11 VIRI IN LITERATURA
11.1 ARHIVSKO GRADIVO
• Nadškofijski arhiv Maribor ( dalje NŠAM ), DXXVI Dravograd – Črne če, Opis župnije Sv. Andreja v Črne čah, str.3. • NŠAM, DXXVI Dravograd – Dravograd in Ojstrica, Opis župnije Dravograd. • NŠAM, DXXVII Mežiška dolina – Ravne na Koroškem, Leta okupacije 1941–1945 ( po poro čili Valentina Stücklerja ). • NŠAM, DXXVII Mežiška dolina – Črna na Koroškem, Opis župnije Črna na Koroškem. • NŠAM, DXXVII Mežiška dolina – Mežica, Zgodovinski opis Mežiške župnije, str. 8, 9. • NŠAM, DXXVII, Mežiška dolina – Kotlje, Župnija Svete Marjete v Kotljah, Iz časa zadnje okupacije. • Pokrajinski arhiv Maribor, Enota Ravne na Koroškem (dalje PAM – Ravne ), 1141414/1 Okupacijska ob čina Ravne 1941–1945, Razno 1941–1945, Evidenca rojstev v Guštanju v letih 1944 in 1945, škatla 1. • PAM – Ravne, 1141414/1 Okupacijska ob čina Ravne 1941–1945, Razno 1941– 1945, Haushaltsfaßung mit Haushaltsplan für das Rechnungsjahr 1942 für die Gemeinde Gutenstein, škatla 1. • PAM – Ravne, 1141414/1 Okupacijska ob čina Ravne 1941–1945, Razno 1941– 1945, Erhebungen und Vermessungen, škatla 1. • PAM – Ravne, 1141414/1 Okupacijska ob čina Ravne 1941–1945, Razno 1941– 1945, Ernährungsamt in Gutenstein 24. 1. 1941 ( razglas za vse trgovce in peke v ob čini Guštanj ), škatla 1. • PAM – Ravne, 1141414/2 Okupacijska ob čina Ravne 1941–1945, Razno 1941– 1945, Lohnsummensteuer ( dopisi med Georgom grofom vom Thurn, ki je bil takrat direktor guštanjske Jeklarne in uradom šefa civilne uprave v okrožju Velikovec o oprostitvi Lohnsummensteuer.), škatla 2. • PAM – Ravne, 1141414/2 Okupacijska ob čina Ravne 1941–1945, Razno 1941– 1945, Abfindung der Eigentümer von Schuldverschreibungen des ehemaligen
167 jug.Staates (prepis odredbe ministra za finance, poslana dalje od šefa za civilno upravo na Zasedenih obmo čjih Koroške in Kranjske), škatla 2. • PAM – Ravne, 1141414/2 Okupacijska ob čina Ravne 1941–1945, Razno 1941– 1945, Fremdenmeldung, škatla 2. • PAM – Ravne, 1141414/2 Okupacijska ob čina Ravne 1941–1945, Razno 1941– 1945, Antrag auf Gewährung von Jugendpflegemitteln im Haushaltsjahr 1942 (izdano od NSDAP, Hitler Jugend, Bann Völkermarkt), škatla 2 • PAM – Ravne, 1141414/2 Okupacijska ob čina Ravne 1941–1945, Razno 1941– 1945, Haushaltfaßung mit Haushaltsplan für das rechnungjahr 1942 Gemeinde Gutenstein, škatla 2. • PAM – Ravne, 1141414/3 Okupacijska ob čina Ravne 1941–1945, Razno 1941– 1945, Bereitstellung von Gemeindemitteln für das Feuerlöschwesen in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, škatla 3. • PAM – Ravne, 1141414/3 Okupacijska ob čina Ravne 1941–1945, Razno 1941– 1945, Rundschreiben Nr.23 von Ernährungsamt Abteilun A Völkermarkt, škatla 3. • PAM – Ravne, 1141414/3 Okupacijska ob čina Ravne 1941 – 1945, Razno 1941 – 1945, Einweisung des kirchlichen Vermögens in den besetzten gebieten Kärntens und Krains in das Eigentum der Gemeinden, škatla 3. • PAM – Ravne, 1141414/3 Okupacijska ob čina Ravne 1941–1945, Razno 1941– 1945, anbauerhebungsbogen der Gemeinde Gutenstein, škatla 3. • PAM – Ravne, 1653080 Železarna Ravne na Koroškem 1838–1990, Aufnahme Arbeiterbuch von 1. 2. 1944 , škatla 1. • PAM – Ravne, 1653080/19 Železarna Ravne na Koroškem 1838–1990, Letno poro čilo 1941, Ausbau des Exports, str. 6, 7, škatla 1. • PAM – Ravne, 1653080/19 Železarna Ravne na Koroškem 1838–1990, Letno poro čilo 1941, škatla 1. • PAM – Ravne, 1653080/19 Železarna Ravne na Koroškem 1838–1990,Poro čilo 6. 11. 1941, škatla 1. • PAM – Ravne, 1653080/20 Železarna Ravne na Koroškem 1838–1990, Investitionsprogram 1944 Werk Streiteben, škatla 1. • PAM – Ravne, 1653080/20 Železarna Ravne na Koroškem 1838–1990,Nachrichten des Reichsministers für Rüstung und Kriegsproduktion – Vertraulich, Berlin 15.septembra 1944, Odlok o zmanjšanju števila zaposlenih, škatla 1.
168 • PAM – Ravne, 1653080/20 Železarna Ravne na Koroškem 1838–1990, Nachrichten des Reichsministers für Rüstung und Kriegsproduktion – Vertraulich, Berlin 15.septembra 1944, Odlok o črtanju dolgoro čnih naro čil orodja in še ne izpolnjenih naro čil z dne 28. avgusta 1944, škatla 1. • PAM – Ravne, 1653080/21 Železarna Ravne na Koroškem 1838–1990, Ervin Wlodyga, Nekdanji lastniki naše tovarne – Delniška družba 1926–1945, škatla 1. • Tone Ferenc, Okupacijski sistemi na Slovenskem 1941–1945, Odredba šefa civilne uprave za zasedena obmo čja Koroške in Kranjske 15. maja 1941 o dolžnosti dela,Ljubljana, 1997, str. 38. • Tone Ferenc, Okupacijski sistemi na Slovenskem 1941–1945, Odredba šefa civilne uprave za zasedena obmo čja Koroške in Kranjske 24. maja 1941 o ustanovitvi Koroške Ljudske zveze, Ljubljana, 1997, str. 40. • Tone Ferenc, Okupacijski sistemi na Slovenskem 1941–1945, Odredba državnega komisarja za utrjevanje nemštva Heinricha Himmlerja 25. avgusta 1941 o nadaljnem izganjanju Slovencev, Ljubljana, 1997, str. 52. • Tone Ferenc, Okupacijski sistemi na Slovenskem 1941–1945, Odredba državnega komisarja za utrjevanje nemštva Heinricha Himmlerja 25. avgusta 1941 o izgonu Koroških Slovencev, Ljubljana, 1997, str.53. • Tone Ferenc, Okupacijski sistemi na Slovenskem 1941–1945, Odredba pokrajinskega vodje NSDAP na Koroškem o vzpostavitvi NSDAP na zasedenih obmo čjih Koroške in Kranjske, Ljubljana, 1997, str. 65. • Tone Ferenc, Okupacijski sistemi na Slovenskem 1941–1945, Odredba šefa civilne uprave za zasedena obmo čja Koroške in Kranjske 7. julija 1942 o uvedbi vojnega prava na Gorenjskem in v Mežiški dolini, Ljubljana, 1997, str. 69. • Tone Ferenc, Qullen zur nationalsozialistischen entnationalisierungs politik in Slowenien 1941–1945, Maribor, Obzorja, 1980. • Tone Ferenc, Viri o rasnih pregledih Slovencev pod nemško okupacijo, Prispevki za novejšo zgodovino, XXXIV, št. 2, 1994, str. 231–244. • Arhiv Slovenskega znanstvenega inštituta Celovec (dalje ASZI), Lageberichte jan.1940–dez. 1941. • ASZI, Lageberichte jan.1942–jan.1943. • ASZI, Lageberichte 1943 I. • ASZI, Lageberichte 1943 II.
169 • ASZI, Lageberichte 1944 II. • ASZI, Lageberichte 1944 III. • ASZI, Lageberichte 1944. • Koroški deželni arhiv Celovec (dalje KDAC) Verordnungs und Amtsblatt des Chefs der Zivilverwaltung für die Besetzten Gebiete, Kärntens und Krains, Jahrgang 1941, • KDAC, Verordnungs und Amtsblatt des Chefs der Zivilverwaltung für die Besetzten Gebiete, Kärntens und Krains, Jahrgang 1942, • KDAC, Verordnungs und Amtsblatt des Chefs der Zivilverwaltung für die Besetzten Gebiete, Kärntens und Krains, Jahrgang 1943, • KDAC, Verordnungs und Amtsblatt des Chefs der Zivilverwaltung für die Besetzten Gebiete, Kärntens und Krains, Jahrgang 1944, • KDAC, Verordnungs und Amtsblatt des Chefs der Zivilverwaltung für die Besetzten Gebiete, Kärntens und Krains, Jahrgang 1945. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 7. Mai 1941,Stück 3, Verordnung betreffend die Mineralölversorgung, str. 13, 14. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 24. Mai 1941, Stück 5, Verordnung über den Kraftfahrzeugverkehr, str. 21. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 24. Mai 1941, Stück 5, Verordnung über den Güterverkehr mit Kraftfahrzeugen, str. 21. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 24. Mai 1941, Stück 5, Veordnung über die Einführung der reichsmarkwährung und die Ausserkurssetzung des Dinar und der Reichskreditkassenscheine in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 22. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 24. Mai 1941, Stück 5, Verordnung betreffend die Einführung der staatlichen Matrikenführung und Standesamtlichen Trauungen, str. 22. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 27. Mai 1941, Stück 7, Anordnung zur
170 Einführung arbeitsrechtlicher Vorschriften in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 57–69. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 9. Juni 1941, Stück 10, Anrordnung betreffend der Bewirtschaftung von Wohnräumen, str. 93. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 9. Juni 1941, Stück 10, Verordnung über die Sicherstellung volkskundlich wertvollen Hausrates in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 93. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 9. Juni 1941, Stück 10, Verordnung über das Verbot des Wohnsitzwechsels, str. 93, 94. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 9. Juni 1941, Stück 10, Verordnung über das Verbot des Abhörens ausländischer Rundfunksender, str. 94. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 9. Juni 1941, Stück 10, Bekantmachung des Leiters der Sozialversicherungskasse vom 26. 5. 1941 zur Durchführung der Verordnung Chefs der Zivilverwaltung vom 15. Mai 1941 über die Regelung der Sozialversicherung und der Beitragspflicht fur Aufgaben des Arbeitseinsatzes und für Arbeitslosenhilfe, str. 94, 95. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 9. Juni 1941, Stück 10, Bekantmachung der Reichspostdirektion in Klagenfurt vom 23. 5. 1941 über Kraftkosten, str. 95. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 3. Juli 1941, Stück 16, Verordnung über die Aufl ősung und Liquidation von Sparkassen in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 156, 157. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 10. Juli 1941, Stück 17, Bekantmachung des Leiters der Sozialversicherungskasse Krainburg vom 26. Mai 1941 zur Durchführung der Verordnung des Chefs der Zivilverwaltung vom 15. Mai 1941
171 über die Regelung der Sozialversicherung, hier Umfang und Ausmaß der Voläufigen Leistungen der Krankenversicherung, str. 169, 170. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 1. August 1941, Stück 20, Verordnung zur Durchführung der Verordnung zur regelung der Sozialversicherung in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains vom 15. Mai 1941, str. 201. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 1. August 1941, Stück 20, Verordnung über die Einführung steuerrechtlicher Vorschriften in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 202, 203. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 1. August 1941, Stück 20, Verordnung von 12.Juli 1941 über die Gewährung von Arbeitslosenhilfe, str. 203. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 12. August 1941, Stück 21, Bekanntmachung über die Verdeutschung von Ortsnamen in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 229. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 12. August 1941, Stück 21, Verordnung über die Einführung der Pflichtversicherung für Kraftfahrzeughalter, str. 235. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 12. August 1941, Stück 21, Verordnung über das Verhalten im Strassenverkehr str. 235–239. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 15. Oktober, 1941, Stück 25, Zweite Verordnung über die Verwaltungsgliederung in den besetzten Gebieten, str. 286. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 20. Oktober 1941, Stück 26, Verordnung über die Erhebung von Beträgen durch Religionsgesellschaften in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains str. 290, 291. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 20. 10. 1941, Stück 27, Verordnung über die Errichtung von Kreissippenämtern, str. 299.
172 • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 25. Oktober 1941, Stück 29, Bekanntmachung des Stillhaltekommissars von 15. 9. 1941, str. 318, 319. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 28.10.1941, Stück 30, Bekanntmachung, str. 334, 335. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 27. November 1941, Stück 33, Bekanntmachung des Stillhaltekommissars von 10. 11. 1941, str. 368–373. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 31. 12. 1941, Stück 36, Bekanntmachung über die Auflösung der Gasthausgenossenschaft in Unterdrauburg, str. 411. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 27. Mai 1942, Ausgabe A, Stück 13, Verordnung über die Einführung der Rechtsvorschriften und über die vorläufige Ausübung der Gerichtsbarkeit in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains.str.126–128. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 14. November 1942, Stück 24, Verordnung über die einführung der Deutschen Gemeindeordnung in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains str. 202. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 14. November 1942, Stück 24, Durchführungsverordnung zur Verordnung über die einführung der Deutschen Gemeindeordnung in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains str. 202–208. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 8. März 1943, Stück 3, Bekantmachung, betrefend die verleiungdes Rechts der Deutschen gemeindeordnung an gemeinde Unterdrauburg, str. 16. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 13. April 1943, Stück 4, Bekantmachung, betrefend die verleiungdes Rechts der Deutschen gemeindeordnung an die gemeinden Gutenstein, Prävalli, Mieß und Schwarzbach, str. 21.
173 • KDAC, Verordnungs und Amtsblat des Chefs der Zivilverwaltung der besetzten Gebiete Kärntens und Krains, Veldes am 12. Mai 1944, Stück 4, Erlaß über die Amnestie für Bandenmitglieder in den besetzten Gebieten Kärntens und Krains, str. 19. • KDAC, Verordnungs und Amtsblat für den Reichsgau Kärnten, Klagenfurt, 16. 1. 1943 Jahrgang 1943, Verbot des Singens slowenischer Lieder, str.1. • Slovenski šolski muzej (dalje SŠM), Šolska mapa OŠ Guštanj. • SŠM, Šolska mapa OŠ Prevalje. • SŠM, Šolska mapa OŠ Strojna • SŠM, Šolska mapa OŠ Podpeca. • SŠM, Šolska mapa OŠ Kotlje. • SŠM, Šolska mapa OŠ Javorje. • SŠM, Šolska mapa OŠ Lokovica. • SŠM, Šolska mapa OŠ Mežica. • SŠM, Šolska mapa OŠ Črna na Koroškem. • SŠM, Šolska mapa OŠ Leše. • SŠM, Šolska mapa OŠ Dravograd. • SŠM, Šolska mapa OŠ Libeli če. • SŠM, Šolska mapa OŠ Črne če. • SŠM, Šolska mapa OŠ Spodnja Jamnica (Št.Danijel). • SŠM, Šolska mapa OŠ Ojstrica nad Dravogradom. • Koroški pokrajinski muzej – enota Ravne na Koroškem (dalje KPM Ravne), Fond Železarna Ravne. • KPM Ravne, fototeka.
11.2 LITERATURA
• Elste Alfred, Kärntens braune elite, Klagenfurt - Celovec, Hermagoras- Mohorjeva, 1997. • Elste Alfred, Hänisch Dirk, Kärnten von der Ersten bis zur Zweiten Republik: Kontinuität oder Wandel, Klagenfurt- Celovec, Hermagoras- Mohorjeva, 1998.
174 • Bogdan Žolnir, Mile Pavlin, Avguštin Malle, Protifašisti čni odpor: Koroška od za četkov vstaje do leta 1943, Celovec, Drava, 1994. • Malle Avguštin, Valentin Sima, Anšlus in manjšine v Avstriji: Zbornik predavanj, Klagenfurt – Celovec, Drava, SZI, 1989. • Fritzl Martin, Der Kärntner Heimatdienst: Ideologie, Ziele und Strategien einer nationalistischen Organisation, Klagenfurt – Celovec, Drava, 1990. • Fritzl Martin, »…für Volk und Reich und deutsche Kultur«: die«Kärntner Wissenschaft« im dienste des Nationalismus, Klagenfurt, Drava, 1992. • Karner Stefan, Kärntens Wirtschaft 1938–1945: unter besonderer berücksichtigung der Rüstungsindustrie, Klagenfurt, Magistrat der Landeshauptstadt, 1976. • Sima Valentin, Malle Avguštin, Narodu in državi sovražni: Pregon koroških Slovencev 1942, Klagenfurt- Celovec, Drava: Mohorjeva založba- Hermagoras, 1992. • Walz August, Kärnten 1945: von NS-regime zur Besatzungsherrschaft in Alpen- Adria Raum, Klagenfurt, Universitätsverlag Carinthia, 1995. • Beer Siegfried, Karner Stefan, Der Krieg aus der Luft: Kärnten und Steiermark 1941-1945, Graz, Weishaupt, 1992. • Walz August, »Als erster Gau…«: Entwicklungen und Strukturen des Nationalsozialismus in Kärnten, Klagenfurt, Carinthia, 1992. • Williams Maurice; Gau, Volk und Reich, Klagenfurt, Verlag des Geschichtsvereines für Kärnten, 2005. • Tone Ferenc, nacisti čna raznarodovalna politika v Sloveniji v letih 1941–1945, Maribor, Obzorja, 1968. • Ivan Mohori č, Industrializacija Mežiške doline, Maribor, 1954. • Alojz Krivograd, Oris narodnoosvobodilnega boja v Mežiški dolini, Prispevki k zgodovini koroške krajine, Ravne na Koroškem, 2004. • Marjan Kolar, Koroško železarstvo v vprašanjih in odgovorih, Koroški fužinar, št. 2, 1993. • Ervin Wlodyga, Direktorji guštanjske jeklarne, Koroški fužinar, št. 1, 1993. • Jerca Vodušek Stari č, Slovenski špijoni in SOE, 1938–1942, Ljubljana, 2002. • Ivo Kohlenbrand, Stalež med okupacijo v železarni, Koroški fužinar, št. 5, 1957. • Valentin Stückler, Duhovnik med okupacijo in revolucijo, Celovec, 1987. • Štefan Predin, Almanah Koroške Lekarne, Ravne na Koroškem, 1997.
175 • Jože Resnik, Štefan Stepic, Tiri in čas, Proga Celje – Velenje – Dravograd, Ljubljana, 1991. • Fran ček Lasbaher, Ravensko osnovno šolstvo slavi tristoletnico (1700–2000), Koroški zbornik 3, Ravne na Koroškem, 2001. • Fran ček Lasbaher, Osnovno šolstvo Dravske in Mislinjske doline do leta 1945, Kronika, št. 56, Zveza zgodovinskih društev Slovenije, Ljubljana, 2008, str. 371– 396. • Marjan Linasi, kako je nemški okupator ocenjeval razmere v Mežiški dolini 1941– 1945, Koroški zbornik 3, Ravne na Koroškem, 2001. • Ivo Štrucl, Stanko Uran, Aleš Mrdavši č, Franc Mežnar, franc Mauhler, 300 let mežiški rudniki, Mežica 1965. • Zvonka Zupani č Slavec, Razvoj javnega zdravstva na Slovenskem med prvo in drugo svetovno vojno in njegov utemeljitelj Dr. Ivo Pirc, Ljubljana 2005. • Tone Sušnik,Razvoj šolstva v Mežiški dolini, Med Peco in Pohorjem, Založba obzorja, Maribor, 1965, str. 195–197. • Zdravko Mo čnik, Energetski viri, Med Peco in Pohorjem, Založba obzorja, Maribor, 1965, str. 40. • Stanko Uran, Rudarstvo Mežiške doline, Med Peco in Pohorjem, Založba obzorja, Maribor, 1965, str. 49–86. • Marjan Šmon, Drava, vir elektri čne energije, Drava neko č in danes, Založba obzorja, Maribor, 2000, str. 394–396. • Franc Vreš, 800 let Dravograd 1185 – 1985, Skupš čina ob čine Dravograd, 1985, str. 40–78. • Aleksandra Gradišnik, Dravograd na sti čiš ču poti, Ob čina Dravograd, 2005, str. 112–121. • Ivan Petrov, Moriš če Dravograd (Tretja dopolnjena izdaja), Združenje borcev za vrednote NOB Dravograd, 2007, str. 23, 24. • Dr.Luka Sien čnik, dr.Bogo Grafenauer, Slovenska Koroška – Seznam krajev in upravno politi čna razdelitev, Znanstveni inštitut – Oddelek za meje, Ljubljana, 1945. • Karel Fojan, Elektroenergetski razvoj železarne, Koroški fužinar, leto II, 26. februarja1953, štev.1–3.
176 • Stanislav Fras, Boris Valen čič, Razvoj elektrifikacije Slovenije do leta 1945, Ljubljana, Tehniška založba Slovenije, 1976. • Slovenska novejša zgodovina 1848–1992, knjiga 1, Inštitut za Novejšo zgodovino, Ljubljana, 2005, str. 771. • Dr. Tamara Griesser – Pe čar, Razdvojeni narod, Slovenija 1941 – 1945, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2005, str. 43 • http://www.bbc.co.uk/history/historic_figures/hitler_adolf.shtml&prev=/transla te_s%3Fhl%3Dsl%26q%3Dhitler%26sl%3Dsl%26tl%3Den, 29.3.2009, ob 10.48h. • http://gostje.kivi.si/total/part5/Verfolgung29-kaibisch.htm, 12.3.2009, ob 17.16h. • http://www.historylearningsite.co.uk/heinrich_himmler.htm&prev=/translate_s%3F hl%3Dsl%26q%3Dhimmler%26sl%3Dsl%26tl%3Den, 29.3.2009, ob 10.36h. • http://www.spartacus.schoolnet.co.uk/2WWgoring.htm&prev=/translate_s%3Fhl%3 Dsl%26q%3Dgoring%2Bhermann%26tq%3DHermann%2BG%25C3%25B6ring% 26sl%3Dsl%26tl%3Den, 29.3.2009, ob 10.35h. • http://www.spartacus.schoolnet.co.uk/GERfrick.htm&prev=/translate_s%3Fhl%3Ds l%26q%3Dwilhelm%2Bfrick%26tq%3DWilhelm%2BFrick%26sl%3Dsl%26tl%3D en, 29.3. 2009, ob 10.40h.
177
U N I V E R Z A V M A R I B O R U
F I L O Z O F S K A F A K U L T E T A Koroška cesta 160 2000 Maribor
IZJAVA O AVTORSTVU DIPLOMSKEGA DELA
Podpisani Vinko Skitek, rojen 19.10.1983 v Slovenj Gradcu, študent Filozofske Fakultete, Univerze v Mariboru, smer Zgodovina - nepedagoška, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom
Delovanje nacisti čnega režima med drugo svetovno vojno na Slovenskem Koroškem pri mentorju red. prof. dr. Darku Frišu, avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni. Teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
Kraj in datum: Podpis:
MARIBOR, 23.4.2009
U N I V E R Z A V M A R I B O R U
F I L O Z O F S K A F A K U L T E T A Koroška cesta 160 2000 Maribor
IZJAVA O ISTOVETNOSTI TISKANE IN ELEKTRONSKE VERZIJE ZAKLJU ČNEGA DELA IN OBJAVI OSEBNIH PODATKOV AVTORJA
Ime in priimek avtorja: Vinko SKITEK Vpisna številka: 61199442 Študijski program: univerzitetni, Zgodovina - nepedagoška Naslov zaklju čnega dela: Delovanje nacisti čnega režima med drugo svetovno vojno na Slovenskem Koroškem Mentor: red. prof. dr. Darko Friš
Podpisani Vinko SKITEK izjavljam, da sem za potrebe arhiviranja oddal elektronsko verzijo zaklju čnega dela v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Zaklju čno delo sem izdelal sam ob pomo či mentorja. V skladu s 1. odstavkom 21. člena Zakona o avtorskih in sorodnih pravicah (Ur. l. RS, št. 16/2007) dovoljujem, da se zgoraj navedeno zaklju čno delo objavi na portalu Digitalne knjižnice Univerze v Mariboru.
Tiskana verzija zaklju čnega dela je istovetna elektronski verziji, ki sem jo oddal za objavo v Digitalno knjižnico Univerze v Mariboru. Podpisani izjavljam, da dovoljujem objavo osebnih podatkov, vezanih na zaklju ček študija (ime, priimek, leto in kraj rojstva, datum zagovora, naslov zaklju čnega dela) na spletnih straneh in v publikacijah UM.
Kraj in datum: Podpis:
MARIBOR, 23.4.2009