863 PROBLEMI ŽIVLJENJSKEGA OKOLJA V CELJU X, X Metka Špes

UD K 911:502.7 (497.12 "Celje") = 863

PROBLEMI ŽIVLJENJSKEGA OKOLJA V CELJU X, x Metka Špes

Celje leži v kotlini, ki jo na jugu zapirajo Hum (570 m n.v.), Merkuta (460 m), Miklavški hrib (400 m), Grmada (722 m), Srobotnik (705 m), Resevna (628 m) in Rifnik (570 m n.v.), na severu se vleče greben od St. Jungerta, Gradišča, preko Vojnika, Sv. Tomaža in Tundreža. V vzhodni smeri kotlina prehaja v Savinjsko dolino, proti vzhodu pa se dvigne v terciarni gričevnat svet med Voglajno in Ložnico, ki ne presega 300 m n.v. Kotlina ima svojo daljšo os v smeri vzhod - zahod, mesto samo pa je zraslo v trikotu med podol- žno osjo kotline in kolenom (90 ) Savinje, ki si je vrezala strugo med Miklav- škim hribom in Starim gradom .

Dno kotline je rahlo valovito z 2° do 7° reliefne enrgije. Najbolj strmo se iz- nad kotline dviguje južni rob s povprečnim naklonom 25 , severni, bolj odda- ljeni rob kotline je položnejši (naklon se giblje med 10 in 17 ), v vzhodnem terciarnem gričevju pa naklon ne presega 12 . Z razvojem industrije, ki ima v Celju že stoletno tradicijo (Cinkarna od leta 1873, Tovarna emajlirane posode pa od leta 1884), so se v mestu in okolici kmalu pojavili prvi negativni vplivi na človekovo okolje. V Celju se lepo poka- žeta dve nedeljivi in nasprotujoči vlogi industrije. Celje brez "umazane industrije", ki že 100 let onesnažuje celjski zrak in vode ter uničuje živi svet, ne bi doseglo stopnje enega najmočnejših gospodarskih središč v Sloveniji z viso- kim družbenim in osebnim standardom prebivalstva. Poleg tega nudi Celje s svojo industrijo zaposlitev širši regiji. Industrija v Celju in okolici je izrazi- to polistrukturna. Kovinska (3 345 zaposlenih) in tekstilna industrija (2 951 zaposlenih) prednjačita po številu obratov, po številu zaposlenih, po družbenem proizvodu in ne nazadnje po vplivu na človekovo okolje pa je v ospredju kemič- na industrija (6 000 zaposlenih) .

Po starosti in opremljenosti celjske industrije ter po njenem vplivu na človeko- vo okolje lahko tovarne razdelimo na tri skupine: 1. skupina : Stare tovarne, večinoma že izpred druge svetovne vojne, one- snažujejo okolje sklenjeno že več desetletij, njihova tehnologija je zastare- la, brez ustreznih čistilnih naprav (LIP Savinja, Opekarna - stari del tovarne, Mlekarna - del, Železarna Štore - del tovarne, Cinkarna - del tovarne) . 2. skupina : Stari tovarniški obrati z deloma modernizirano proizvodnjo (Žična, Toper, Tovarna volnenih odej v Škofji vasi, Etol, Metka, Železarna Štore -

X Asistent, Inštitut za geografijo univerze Edvarda Kardelja, 61000 Ljubljana, Aškerčeva 12, glej izvleček na koncu zbornika del, EMO - del). 3. Novi industrijski obrati v industrijski coni, ki so tehnološko sodobni in za- to okolje razmeroma malo onesnažujejo (Vrvica, Aurea, Aero, Klima, Opekarna - del, Zlatarna). Celje je tudi eno najstarejših slovenskih mest, ki je doživljalo poseben raz- cvet z razvojem industrije. Prve delavske hiše so zidali v neposredni bližini tovarn in danes za bivanje ne ustrezaj o več. Vrednost bivalnega okolja zmanj- šuje še neposredna bližina tovarn in tukaj prihaja danes do največjih socialnih deformacij (Gaberje).

1. Onesnaženje zraka

Med meterološkimi faktorji sta pri onesnaženju ozračja v ospredju veter in z njim povezano širjenje onesnaženja ter temperaturne inverzije, ki pogojujejo nastanek megle.

Pri gibanju zraka v kotlinah se pojavljajo mnoge posebnosti, ki pa se med ko- tlinami zopet razlikujejo. Le natančna opazovanja in meritve ter dobro poznavanje posebnosti kotlinskih zračnih tokov omogočajo poznavanje zakonitosti širjenja in koncentracij onesnaženosti v zraku. V Celju je prav pomanjkanje merilnih naprav glavna ovira, ravno tako pogrešamo tudi podatke, ki bi bili rezultat dolgoletnih, sistematičnih raziskav , lahko razložili mnoge mikrokli- matske posebnosti.

Celjska kotlina je v celoti slabo prevetrena: 46 % trikratnih meritev na dan v desetletnem obdobju (1965-75) je pokazalo na brezveterje, od tega 54 % v zimski polovici leta. Vetrovna roža kaže, da je najmanj severnih in južnih vetrov, kar je posledica oblike kotline. V letnih mesecih (maj, junij, julij, avgust) so pogosti jugozahodni vetrovi, v zimski polovici leta pa je več severozahodnih. Večina vetrov je šibkih, vetrovi z jakostjo nad 1,5 Bf se pojavljajo le v marcu, aprilu, maju in septembru. V povprečju so najmočnejši jugozahodni vetrovi, sledijo jim jugovzhodni. Ob normalni prevetrenosti kotline je gibanje zraka v horizontalni smeri večje od vertikalne, v temperaturni inverziji pa je horizon- talna smer precej oslabljena, zračne mase so v jezeru hladnega zraka precej bolj stabilne, (l). V zimskih mesecih se v Celjski kotlini zelo pogosto pojavljajo enodnevne inverzije. Tvoriti se začnejo zvečer, ko jedro hladnega zraka sega do 10 metrov nad dnom kotline, ponoči pa naraščajo. Vzporedno s tem se dviga inverzna ploskev, ki v jutranjih urah doseže že 110 do 130 m relativne višine nad dnyn kotline. Ob razkroju jedra hladnega zraka preko dneva, izginejo tudi enodnevne inverzije. Ob več dni trajajočih jezerih hladnega zraka, se dviga tudi inverzna ploskev do 250 m relativne višine. Največ inverzijskih dni je povprečno v mesecu decembru (2). Temperaturna inverzija, ki zapira kotlino, preprečuje vertikal- no izmenjavo zračnih mas, tako ostane pri -več dni trajajočih inverzijah znotraj jedra hladnega zraka tudi večina emisii APRIL MAJ APRIL, MAJ, JUNIJ, JULIJ,AVGUST SEPTY POPREČJE 1962 - 1972 POPREČJE 1962 - 1972

3934 °/o

CELOLETNO POPREČJE OKTV NOV., DEC., JAN7FEBR7MAREC POPREČJE 1962 - 1972 1962 - 1972

VETROVNE ROŽE MERITVENE POSTAJE CELJE - LEVEČ ZA 10 LETNO POPREČJE 1962 - 1972 Amaterska opazovanja so pokazala, da se zračne mase premikajo tudi pod inverzno ploskvijo, smer in jakost teh gibanj pa je neodvisna od gibanja zraka nad inverzno ploskvijo. Mesto na dnu kotline ogreva tudi zrak nad njim in laž- ji, toplejši zrak se dviguje ter nosi s seboj emisije. Praviloma naj bi ob reki iztekal iz kotline relativno hladen zrak, devetdnevno opazovanje (2) v Celju pa je pokazalo prav nasprotno; zrak je v kotlino pritekal. Izkazalo se je, da so pobočja ob reki velik izvor ohlajenega zraka, ki se spušča in nato odteka nazaj v kotlino.

"Onesnažen zrak je tista količina ali koncentracija tujih snovi v prosti atmosferi, ki je škodljiva živim organizmom" (3). Onesnaženost v zraku predstavljajo trdni ali tekoči delci: prah, pepel, saje, metali, pelod, različne kemične snovi, para.

Berry ponazarja indeks srednje kvalitete zraka (MAQI) v naslednji formuli (4): MAQI

I = standardno razmerje med maksimalnimi 8-urnimi koncentracijami in pov- prečjem za ta čas in razmerje med maksimalnimi in minimalnimi 1-urnimi koncentracijami s = SOX p = suspendirani delci n = NO o = fotokemični delci Med glavne komponente onesnaženega zraka v Celju moramo šteti SO^ (nasta- ja pri kurjenju trdih in tekočih goriv), dim (delci, ki predstavljajo neizgorje- 10 kurivo), fluoridi (meritve zadnjih let in tudi nekatere specifične poškodbe ia vegetaciji ustvarjajo prepričanje, da postaja Celje, oziroma predel okoli lovarne EMO, vedno bolj fluoridno emisijsko območje) in kovine v prahu (tvo- rijo jih kovinski oksidi - nj ihov izvor je v Cinkarni in EMO).

Celje sodi danes v IV. stopnjo po onesnaženosti zraka. Poleg Celja so v tej skupini še: Črna, Hrastnik, Kidričevo, Ljubljana, Medvode, Mežica, Radeče, •

Po podatkih za merilno obdobje 1978/79 so posamezni viri oddali naslednje količine SO^: industrija 1 100 kg/h, storitvene dejavnosti 40 kg/h, gospodinjstva 340 kg/h (podatki so za zimsko polovico leta). V topli polovici leta ostane količina emitiranega SO^ enaka le iz industrijskih virov, iz gospodinjstev in storitvenih dejavnosti skupaj pa se zniža na 70 kg/h.

Primerjava s podatki iz prejšnjih let kaže, da se delež emisij iz gospodinjstev povečuje, še zlasti ob energetski krizi zadnjih let, ko vedno več gospodinjstev ponovno uporablja trda goriva. V zimski polovici leta ima kar 30 % emitiranega SO^ svoj izvor v gospodinjstvih, v poletni pa le 7 %. Za primerjavo: gospodinjstva v Ljubljani emitirajo v zimski polovici leta kar 47 % celotne količine so2. Po 4. členu Odloka o normativih za skupno dovoljeno in za kritično koncentracijo škodljivih primesi v zraku (Ur. 1. SRS 12/76) je MDK(maksingalna dovoljena koncentracija) SO^ v spodnjih plasteh atmosfere 0,30 mg/m pri 24-urnem povprečju in 0,75 mg/m pri polurnem povprečju. Slovenija je s tem odlo- kom edina republika v Jugoslaviji in tudi redek primer v svetu, da tolerira tako visoko maksimalno dopustno koncentracijo SOo. Primernost tako visokega MDK je še posebno vprašljiva ob podatku, da imamo v Sloveniji precej industrije v kotlinah s slabim prezračevanjem.

Za koncentracije S02 in dima v Celju so na voljo meritve od oktobra 1967 do septembra 1968 in med oktobrom 1973 in septembrom 1974. Podatki niso v celoti primerljivi, ker so 11 merilnih postaj, kolikor jih je bilo v prvem merilnem obdobju, zmanjšali na 4. Sredi leta 1976 so po triletnem premoru ponovno pričeli sistema tičneje zasledovati onesnaženje zraka z SO^ in dimom. Primerjave podatkov o meritvah po posameznih merilnih obdobjih so zaradi teh selitev postaj precej tvegane, ker mikrolokacija merilne postaje precej vpliva na rezultate merjenj.

Podatki o koncentracijah SO in dima na štirih merilnih postajah, katerih loka- cja se v merilnih obdobjih 1967/68 in 1977/78 ni bistveno menjala kažejo, da se onesnaženost zraka v Celju zmanjšuje.

Merilne postaje srednje letne srednje zimske koncentracije koncentracije 1967/68 1977/78 1967/68 1977/79

S02 dim S02 dim S02 dim S09 dim

Celje-center 0,28 0,19 0,15 0,13 0,43 0,29 0,23 0,05 Store 0 ,30 0,13 0,10 0,03 0,43 0,19 0,16 0,05 G aberje 0 ,25 0,10 0,15 0,14 0,32 0,16 0,21 0,06 Celje-Tru- 0,37 0,20 0,19 0,16 barjeva

V merilnem letu 1977/78 (podatki so od aprila 1977 do aprila 1978) je bila na vseh merilnih postajah 125 dni koncentracija SO^ višja od MDK. Največkrat je bila MDK presežena na merilni postaji Gaberje, ki registrira precejšen delež industrijskih emisij, razen ob vetrovnem vremenu, ko se emisije pre- našajo dalje. Poleg tega je tudi socialna in zgradbena struktura tega mestnega dela Celja izredno slaba, kjer gospodinjstva še vedno uporabljajo nekvalitetna kuriva z večjo vsebnostjo žvepla.

Zanimivo pa je, da ima merilna postaja Celje - center v celotnem povprečju, CELJE - IZVOR S O, V ZRAKU

LETO 1967/68-150001 SO,

LETO 1977 / 78-113251 SOa

TEHNOLOŠKI POSTOPEK KOMUNALA

INDUSTRIJSKA GORIVA TERCIARNE DEJAVNOSTI

INSTITUT ZA 6r08RAF/JO UN/VZRZC V LJUBLJANI X! 1978 kakor tudi v povprečju zimskih mesecev, najvišje koncentracije. Na^tej merilni postaji je bil zabeležen tudi absolutni maksimum - 1,17 mg/m .

Čeprav se je v zadnjih letih število merilnih postaj povečalo, pa še vedno po- grešamo merilne postaje na vzhodnem delu Celjske kotline (kot so bile to pred leti merilne postaje Aljažev hrib, Teharje, Slance),kjer je največ poškodova- nih gozdov. Merilna postaja Štore je le preveč oddaljena od celjskih emisijskih virov in beleži pretežno le emisije štorske železarne.

Vsi podatki zadnjih merjenj kažejo na presenetljivo zmanjšanje koncentracije dima. V prejšnjih letih so koncentracije dima le malo zaostajale za koncentracijami SO , po zadnjih meritvah pa so od trikrat do petkrat manjše (odvis- no od merilnih postaj; največja je razlika na merilni postaji Celje-center, naj- manjša pa v Štorah). Vzrok gre iskati predvsem v izboljšanju goriv.

Še vedno pa ni znano, kakšen delež imajo pri koncentracijah SO in dina indi- vidualna kurišča in kako specifična kotlinska lega vpliva na razlike v koncentraciji onesnaženosti v zraku med letno in zimsko polovico leta. Indeks povečanja koncentracij SO^ in dima od letne na zimsko polovico leta služi le za poenostav- ljeno ponazoritev razlik med merilnimi postajami in sprememb med obema po- lovicama leta.

Merilne postaje I SO I (dim) (I = luO topla pol. leta)

1973/74

Metka 286 288 Aljažev hrib 285 420 Teharje 184 122 Slance 183 215

1976/77 Celje-center 250 600 Gaberje 140 350 Štore 200 300

1977/78 Celje-center 287 250 Gaberje 210 300 Štore 320

V prvem merilnem obdobju (1973/74) so bile v Slancah in Teharjih koncentra-

cije dima in S09 bolj enakomerno razdeljene preko leta, medtem ko so na merilnih postajah Metka in Aljažev hrib izrazita povečanja v zimski polovici leta. Del teh povečanj gre prav gotovo na račun individualnih kurišč. V drugem in tretjem merilnem obdobju ( 1976-1978) je najmanjša razlika med letno in zimsko polovico leta pri merilni postaji Gaberje, pri merilni postaji Celje-center pa se koncentracija emisij izrazito poveča v zimski polovici leta, podobno tudi v Štor ah.

Za kotlino je vsekakor zanimivo ugotoviti,kakšna količina industrijskih emisij in emisij iz ogrevanja mesta se koncentrira v njej. Ob tem je potrebno poznati še količino emisije, ki jo kotlina prenese, da ni presežen emisijski potencial.

Po formuli Z . Petkovška je maksimalna dopustna emisija v neki kotlini določe- na z označbo:

Qd = b . V (5) V = volumen kotlinskega jezera hladnega zraka b = faktor, ki je odvisen od predpisane maksimalne dovoljene koncentracije

S02 v zraku. Te so pri nas 0,30 mg/m ter ima faktor b vrednost 38 kg/h.

Indeks, ki nam pove, za koliko je dejanska emisija večja od dovoljene, pa je

IE = QS/Qd (5)

QS = vsota dejanske emisije neke kotline in se izračuna: Qs = Qin + Qsp

Qin = emisije od industrije, ki so v glavnem znane in tudi količinsko ovredno- tene Osp = emisija od splošne porabe, ki pa je težje izračunljiva, zato Petkovšek predlaga za njen račun naslednjo formulo:

Qsp = Ksp . Np (5) Np = število prebiva lstva Ksp = koeficient emisije od splošne porabe, ki je odvisen od klimatskih razmer in s tem povezano dolžino in kvaliteto kurjenja (5). Za Celjsko kotlino je ta koeficient 16 g/h.

Pri vseh teh računih je najtežje ugotoviti volumen jezera hladnega zraka. Za Celjsko kotlino je bil zračunan volumen po poenostavljenem postopku, ki bo po vsej verjetnosti potreben še dodatnih popravkov:

- na karti 1:50 000 so izrisane izohipse nadmorske višine 360 m, to je povpreč- na meja enodnevnih inverzij, - za vsak kvadrat v koordinatni mreži 2x2 km je določena povprečna nadmorska višina, - za vse kvadrate z isto povprečno nadmorsko višino je izračunana še relativna višina - do meje enodnevnih inverzij,

- prostornino kotline2predstavlja vsota volumnov vseh kvadratov, katerih osno- va je kvadrat 4 km" (na karti), višino pa relativna višina vsakega kvadrata do meje enodnevnih inverzij: mx h V = (mx ) hx + (mx2) h2 + + ( n) n m = površina kvadrata = 4 km x = število kvadratov z isto povprečno nadmorsko višino h = relativna višina od povprečne nadmorske višine v vsakem kvadratu do višine enodnevne inverzije.

Za vsak kvadrat je izračunana povprečna nadmorska višina, zato je končni volumen kotlinskega jezera hladnega zraka povprečje med največjim in najmanj- šim volumnom : V V V

Volumen kotlinskega jezera hladnega zraka v Celjski kotlini je po teh izraču- nih 14,1 km . V vseh 138 naseljih v kotlini je ob popisu prebivalstva leta 1971 živelo 68 710 prebivalcev in je tako emisija iz komunalnih kurišč po formuli Qsp = Np . Ksp = 68 710 x 16 kg/h = 1 099 kg/h Qin = 1 100 kg/h. V zimskih mesecih je torej skupna emisija (Qs) v Celjski kotlini 2 199 kg/h. Dopustna emisija (QD), ki bi jo Celjska kotlina s svojim naravnim potencialom še lahko absorbirala, je 535 kg/h. Indeks dopustne meje (I) je torej 4,10, kar kaže, da je emisija v Celjski kotlini v zimskih mesecih približno štirikrat večja, kot bi jo kotlina še lahko pre- nesla brez vsakršne škode.

Poškodbe na vegetaciji

Vegetacija je tesno povezana z ostalimi elementi človekovega okolja in je dober indikator negativnih posegov človeka v okolje. Sedanje stanje vegetacije je od- visno od ekoloških pogojev in od vrste ter intenzivnosti človekovih vplivov. Rastline so namreč za večino emisij bolj občutljive kot človek in nam poškodo- vana vegetacija poleg ogromne materialne škode, pomeni tudi svarilo za nevarnosti, ki pretijo človeku. Zelo vidne so na vegetaciji posledice delovanja

S02 in HF (fluorovodik), manj pa aerosola, svinca, cinka in železa.

Listavci so bolj podvrženi akutnim obolenjem v okviru ene vegetacijske dobe, iglavci pa bolje prenašajo sunke visokih koncentracij, trpijo pa ob dolgotrajnih, razmeroma nizkih koncentracijah. Med iglavci so najmanj odporne smreke, jelke in zelene duglazije, najbolj odporna pa sta macesen in črni bor (6). Obi- čajno pa na določeni površini nastopata obe obolenji (akutno in kronično) hkrati. Ob dolgotrajnem bolehanju običajno nastopi tudi sunek visoke koncentracije škodljivih plinov in takrat dobi obolelo drevo smrtni uda rec, kar se na zunaj manifestira le kot akutno obolenje.

Ob zasledovanju poškodovanosti gozdne vegetacije moramo poznati gibanje koncentracij škodljivih plinov tako preko leta, kot tudi v toku enega dneva, saj je znano, da sprejema rastlina največ snovi iz zraka v zgodnjih dopoldanskih urah in na koncu popoldneva, ob najugodnejših asimilacijskih pogojih. Preko leta so listavci najbolj občutljivi v začetku vegetacijske dobe.

Metode za določanje stopenj poškodovanosti gozdne vegetacije, ki jih danes uporabljajo v svetu, so zelo različne. Najtežje je določiti skrajno mejo poško- dovanosti gozdov, ker nastopajo fiziološke motnje pri rastlinah že predno se pojavijo zunanji znaki obolenja.

Na pestrost poškodovanosti drevja vpliva tudi razgibanost terena. Bolj ko je gozdna površina razgibana, večje so razlike v stopnji poškodovanosti.

Šolar (6) je poškodovane gozdove v Celju razdelil v štiri stopnje. V 4. stopnjo poškodovanosti - uničeni gozdovi je uvrstil propadle gozdne povr- šine in goličave, pa tudi površine, kjer je stanje drevja tako slabo, da bi ga morali v najkrajšem času odstraniti. Gozdovi enake stopnje poškodovanosti ne predstavljajo zone enake intenzitete delovanja plinov, pač pa zone enakih posledic delovanja plinov na gozdno vegetacijo glede na rastišče in sestoj. Ta stopnja poškodovanosti gozdov zajema v okolici Celja 300 ha. V 3. stopnji poškodovanosti - močno poškodovani gozdovi je med prevladujoči- mi smrekami 1/3 suhih, preostale imajo številne suhe vrhove, na vejah so samo še iglice zadnjega in predzadnjega leta, lubje je hrapavo, starikavo. Če prevladuje bukev, ali hrast, ima 3/4 dreves suhe konce vej v zgornji polovici krošenj, listi imajo močne znake obolenj (ožgani in zavihani robovi) , 1/10 drevja je suhega. Bukovo lubje je popolnoma gladko in sivo ali belo, podmladek je slab, drevje mnogo prej izgubi listje (v zgodnji jeseni). Na teh površinah ni možnosti za gojenje smreke, delno pride v poštev rdeči bor, macesen. V tej stopnji poškodovanosti je 500 ha gozdov.

2. stopnja poškodovanosti - srednje poškodovani gozdovi. Smreka in rdeči bor so le malo spremenjeni, imajo nekoliko več sušic, nekaj suhih ali rahlo nag- njenih vrhov. Enoletne iglice imajo jasno izražene znake delovanja plinov, dvo- letne iglice so močno rumene. Bukev ima suhe vrhove in konice vej, lubje je gladko in brez lišajev, listi imajo jasno izražene znake plinskih obolenj. Ta stopnja zajema 1 200 ha.

1. stopnja poškodovanosti - malo poškodovani gozdovi: na prvi pogled izgleda- jo zdravi, šele pregled asimilacijskih organov pod povečevalnim steklom po- kaže simptome obolenj in kemična analiza smrekovih iglic pokaže večjo koncentracijo žvepla. Malo poškodovanih gozdov je 2 000 ha (6).

Zunanja meja po industrijskih emisijah poškodovanih gozdov je tam , kjer se končajo bolezenski znaki na smreki. Smreka je n-.mreč najbolj občutljiva, naj- pogostejša in gospodarsko najvrednejša.

Iz aerofotoposnetkov je razvidno, da v strnjenem kompleksu od Žalca do Poni- kve, vzhodno od Vojnika in do Rifnika ni več niti hektarja zdravega smrekovega gozda. Posamezni predeli v Celju in okolici se po vrsti poškodb med seboj razlikujejo. Na Golovcu se najbolj jasno vidijo poškodbe po fluorovodiku (navzgor zavihani - žlička sto in ožgani listi belega gabra). Na Aljaževem hribu gre za meša- no vplivno območje HF in SO . Proti vzhodu vse bolj prevladujejo tipične po-

škodbe S02 (7). Iz tega sledi, da Celje ni le emisijsko območje SO , kot so dolgo časa mislili, ampak, da postaja severnovzhodno od Celja vedno bolj fuoridno ergisijsko ob- močje. Motnje v rastlinah nastopajo že pri koncentraciji 1,5 g/m . Ta vrednost je v Celju dostikrat prekoračena v 24-urnem povprečju, ali celo kot me- sečno povprečje. HF je približno 100 x bolj strupen kot SO^ (8). S propadanjem drevja se je postopoma spreminjala tudi kemijska lastnost prsti, z deževnico je v prst pronicalo žveplo. S poizkusom, ki so ga napravi- li pred sondnim pogozdovanjem Aljaževega hriba, so ugotovili, da še tisto redko drevje, ki je kljubovalo vse do danes, odmira bolj zaradi zastrupljenih rastišč. Zaradi dolgotrajnih vplivov celjske emisije se je nakopičilo toliko ško- dljivih snovi, da so bile prekoračene nevtralizacijske sposobnosti prsti.

Škoda ob uničenju gozdne vegetacije torej ni le direktna (izguba lesne mase) , ampak tudi posredna; izpad podmladka, spreminjanje kemijskih svojstev prsti in ne nazadnje tudi razbohotenje posebne trave (trstikasta stožka), ki se dobro e prilagodi sprem en jei^fri u rastiscu, dobro prenašv a plin. Oblike in raz seznostv i te trave so za rastiščne pogoje v okolici Celja popolnoma nenormalne. Ta tra- va je prerasla večino goličav, ki se uvrščajo v 4. razred uničenosti gozdov in nemalokrat ob sušah omogoča "gozdne" požare. Na osnovi Šolarjeve karte o poškodovanih gozdovih v okolici Celja smo s pla- nimetriranjerr^ izračunal i, da znaša območje škodljivega vpliva celjskih emir sij 141,90 km . Znotraj tega kompleksa je 26,7 % poškodovanih gozdnih povr- šin. To vplivno območje je izrazito asimetrično glede na položaj mesta. Hori- zontalna os je v vzhodni smeri več kot 3 krat daljša od osi v zahodni smeri, ravno tako je vertikalna os proti severu 2 krat daljša od južne. Vzrokov za tako obliko vplivnega območja celjskih emisij je več, med najbolj odločujočimi pa sta konfiguracija kotline in prevladujoče smeri vetrov ter s tem povezane oblike zaplinjevanja in poškodbe gozdne vegetacije.

Etažnost kotline

Na osnovi podatkov o mikrometeoroloških pojavih v kotlini bi lahko ocenili, da v kotlini tudi v zimskem času, ko jo pokriva inverzna ploskev, ni enotne zrač- ne mase, ampak se pojavljajo posamezni pasovi večjih koncentracij onesnaže- nja. Pri kartiranju lišajev so ugotovili, da se na relativni višini 60 m nad dnom kotline pojavlja še notranja inverzna plast, pod katero se nabirajo večje koncentracije onesnaženega zraka, kar odseva tudi na poškodbah vegetacije. Težko pa je slediti stopnjam negativn ih vplivov, kjer ni gozdne vegetacije. Kulturne POVRŠINE POŠKODOVANIH GOZDOV PO VlŠlNSKIH PASOVIH IN STOPNJAH POŠKODOVANOSTI V OKOLICI CELJA ( STANJE LETA 1974)

STOPNJA POSKODOVANOSTI GOZDOV

IV.

«« VELIKOST HEKTAROV

-rr-^-j—-t

do 250 m 250 - $00 300 -350 35O - ¥00 +00 - ¥50 ¥50 -500

INŠTITUT ZA GEOGRAFIJO UNIVERZE V LJUBLJANI NOSILEC TEME METKA ŠPES RISALA^ B ANTONIČ rastline zaradi izboljšanih rastiščnih pogojev in večkratnih obnavljanj prenesejo tudi višje koncentracije. Na osnovi karte o poškodovanosti gozdov so v tabeli prikazane površine gozdov glede na stopnjo poškodovanosti po posameznih višinskih pasovih.

Površine poškodovanih gozdov glede na stopnjo uničenosti po višinskih pasovih:

stopnja višinski pasovi v metrih poško- do 250 250-300 300-350 350-400 400-450 450-500 Sk. dovanosti % % % % % %

I 26 ha 1 002 ha 910 ha 135 ha 37 ha 27 ha 2 1 37 41,27 51,60 64,36 50,56 48,05 87,10 56,33 II 2 609 294 87 40 4 1 036 3,17 31,36 20,79 32,58 51,95 12,9 27,31

III 35 180 138 16 - - 369 55,56 9,26 9,76 5,99 9,73

IV - 151 72 29 - - 252 7,77 5,09 10,86 6,76

Skupaj 63 1 942 1 414 267 77 31 3 794

Prvi višinski pas obsega dejansko le 10 metrov relativne višine (dno kotline je na nadmorski višini 240 m).

Vseh bolj ali manj poškodovanih gozdnih površin je 3 794 ha (možna so delna odstopanja od relativnega stanja in merjenj Šolarja, ki so nastala že pri ugo- tavljanju meja poškodovanih površin, pri prenašanju na karto ali pri planime- triranju), od tega je 56,53 % v prvi stopnji poškodovanosti, 27,31 % v drugi, 9,73 % v tretji in kar 6,64 % v četrti stopnji, ki predstavlja popolnoma uničene gozdove. V pasu do 300 njetrov nadmorske višine, do koder naj bi segala notranja inverzna plast, je kar 53 % vseh poškodovanih gozdnih površin v kotlini, od tega je 7,5 % goličav. Druga polovica poškodovanih gozdov je razporejena v nasled- njem 100 metrskem pasu, to pomeni v višini običajnih enodnevnih inverzij. Nad to višino je odstotek poškodovanih gozdov zanemarljivo majhen, in še to so po- škodbe 1. in 2. razreda.

Dobrih 90 °/o vseh poškodovanih gozdov je do nadmorske višine 350 m. Nasled- nji višinski pas ima sicer relativno visok odstotek goličav, vendar se je izkazalo, da se večina močno poškodovanih gozdov pojavlja na nadmorski višini do 370 m.

Dosedanje poznavanje navpične porazdelitve onesnaženega zraka v Celju se ujema z ugotovitvami mnogih strokovnjakov, da se onesnažen zrak praviloma nabira v treh plasteh. V najnižji, ki je tik nad tlemi, najdemo predvsem iz- pušne pline, v srednji, ki je v Celju približno 60 m nad dnom kotline, se nabirajo plini in dim iz mestnih kurišč, nad to plastjo pa je največ industrijskih emisij. Vetrovi običajno te plasti med seboj pomešajo, toplotne inverzije pa te plasti ustalijo (9).

Poizkusi s presajeva njem lišajev in kartiranje lišajev, ki so ga opravili bio- logi (9, 10) na južnem robu Celjske kotline so pokazali, da se tu pojavljata dva med seboj ločena višinska pasova, kjer ni lišajev. Prvi je tik nad Savinjo na relativni višini 60 m nad dnom kotline, nad to mejo se lišaji zopet pojavijo, ponovno pa izginejo tik pod domnev no mejo enodnevn e inverzije na nadmorski višini od 350 do 380 m.

Večja območja brez lišajev so odkrili še ob cesti Ljubljana - Celje, kar si raz- lagajo s škodljivimi vplivi kurišč,zaradi goste naseljenosti ter z vplivi ceste in železnice (10).

Karta o poškodova nosti gozdov in kartiranje lišajev sta sicer zelo dragocena vira pri tovrstnih raziskavah, ne dovoljujeta pa, da bi celotno območje razde- lili na zone s karakterističnimi emisijskimi pogoji. Problem nastopa tam, kjer naravne vegetacije ni in to je v večjem delu dna kotline. Vrtovi in parki, ki se tu pojavljajo, imajo namreč, zaradi izboljšanih rastiščnih pogojev in večkrat- nega obnavljanja sposobnost, da prenesejo tudi višje koncentracije strupenih snovi.

Vzroki za razprostranjenost poškodovan ih gozdov

Najbolj je razširjeno prepričanje, da je dispozicija poškodovanih gozdov v okolici Celja, posledica naletnega zaplinjevanja (8):

- inverzno zaplinjevanje nastopi ob toplotni inverziji, ki preprečuje normalno prevetren ost kotline; - naletno zaplinjevanje nastopa v normalnem brezinverzijskem dnevu ali pa ob več dni trajajoči visoki inverziji, ko vetrovi glede na njihovo smer in jakost odnašajo onesnažen zrak v določeno smer in so torej najbolj prizadeti gozdovi na privetrni strani, medtem, ko pri inverznem zaplinjevanju ni opaziti razlike med privetrno in odvetrno stranjo (8).

Vetrovne rože za desetletno povprečje (1962-1972) opozarjajo na to, da se smer naj bolj pogostih vetrov ne ujema v celoti s položajem najbolj poškodova- nih gozdnih površin.

Najbolj vetrovna meseca v letu sta april in maj dni z brezveterjem, , v tem času sta najpogostejša jugozahodni in severozahodni veter. Ker je to čas za- četka vegetiranja, ko so listavci najbolj občutljivi na visoke koncentracije strupenih plinov, je velika verjetnost, da v tem času nastopijo mnoge akutne po- škodbe v gozdovih na vzhodni polovici Caljske kotline, na terciarnem gričevju med Hudinjo in Ložnico. Seveda gre ob tem omeniti še dodaten vpliv štorske železarne. Skoraj polovica merjenj v desetletnem povprečju je pokazala na brezveterje. Tudi drugače so vetrovi v kotlini zelo šibki. Ko je kotlina zaprta z inverzno ploščo, se emisije razporedijo enakomerno po vsej kotlini, ne glede na re- lief, najvišje koncentracije škodljivih snovi pa so tik pod mejo inverzije. Podatek, da se najvišje koncentracije zbirajo tik pod inverzno ploskvijo, se ujema tudi z višinsko razporeditvijo poškodovanih gozdnih površin . Nad mejo običajnih enodnevnih inverzij (380 m) namreč ne zasledimo večjih površin po- škodovanih gozdov. Tudi grafikon o višinski razporeditvi poškodovanih gozdov v vsej Celjski kotlini kaže na to, da se nad 350 oziroma 380 metri nadmorske višine delež poškodovanih gozdov hitro zmanjša.

V prid velikemu pomenu inverznega zaplinjevanja govori tudi ugotovitev, da na terciarnem obrobnem gričevju ni velikih razlik med privetrno in odvetrno stranjo gričevja. Z nano je tudi, da se ob razbitju inverzije pojavijo v dnu Celjske kotline šibki zahodni vetrovi, ki odnašajo emisije proti vzhodnemu robu kotline.

Iz vsega tega bi lahko zaključili, da je dispozicija poškodovanih gozdov posledica prepletanja , spreminjanja in dopolnjevanja več meteoroloških pojavov. A simetrija razporeditve poškodovanih gozdov, ki so na vzhodnem delu kotline, govori v prid na letnemu zaplinjevanju, Višinska meja poškodovanih gozdov, ki se ujema z višjo koncentracijo strupenih snovi pod mejo inverzijske ploskve, pa govori v prid inverznemu zaplinjevanju. Poškodovane gozdne površine ne.predstavljajo le direktne izgube v lesni masi, ampak povzročajo še celo verigo drugih oblik degradacije človekovega okolja, kot so erozija, usadi, gozdni požari in drugo.

Onesnaženje tekočih voda

Slovenske tekoče vode so vedno bolj onesnažene. Pri tem je potrebno naglasiti, da onesnaženje tekočih voda v Celju krepko prekaša slovensko povprečje, saj so reke samo v Celju tako onesnažene, kot bi živelo tu 300 000 in ne le 36 000 ljudi. Za pregled stanja tekočih voda služijo podatki iz katastra kvalitete tekočih voda, ki jih je izdelal Zavod za vodno gospodarstvo SRS (13). Ta je nastal na po- dlagi nekajkratnih meritev in kemičnih analiz in z njihovo pomočjo si lahko ustvarimo splošno podobo o kvaliteti tekočih voda. Pogrešamo pa stalne več- letne raziskave, predvsem pa meritve ob različnem pretoku, temperaturi in ob upoštevanju različnih kvalitet odpadnih voda iz industrije. Velika pomanj- kljivost je tudi v nesistematičnosti zbiranja vzorcev. Iz dveh ali treh letnih analiz je težko sklepati, kako se spreminja kvaliteta reke, posebno še zato, ker vzorci niso iz različnih temperaturnih in vodostaj nih razmer, ampak so DEGRADACIJA OKOLJA V OKOLICI CELJA

VIRI ONESNAŽENJA TEKOfjH VODA V CELJU R-E. 200 000-300000

3 ČRNA METALURGIJA 4 KOVINSKA F~!] MALO POŠKODOVANI 60ZD0VI S PREHRAMBENA CE]MOČNO POŠKODOVANI GOZDOVI 9 TEKST ILHA ,I GRADBENA LILI I FL SREDNJE POŠKODOVANI GOZDOVI 10 LESNA INDUSTRIJA 13 KOHUNALA 6 KEMIČNA ERHA 00LA6ALIŠČA ODPADKOV JH J INDUSTRIJSKE ODPLAKE BREZ JIŠJENJA [ j INDUSTRIJSKE ODPLAKE -ElŠjEHE NOSILEC HALOGE METKA ŠPES VIR1 RAZISKAVE M. ŠOLARJA KOMUNALNE ODPLAKE BREZ ČIŠČENJA KARTO IZDELALA"B- ANTONIC bolj naključni.

Za Savinjo velja, da pred Celjem onesnaženost vodotoka ne presega naravne čistilne sposobnosti reke. Kljub temu pa je potrebno opozoriti na problem odvajanja in čiščenja odpadnih voda, da bi se očuvala talna voda, ker je prav pred Celjem (v Levcu) eden izmed glavnih virov pitne vode za Celje. O slabi kvaliteti kanalizacije oziroma odvajanju odpadnih voda v naseljih severoza- hodno od Celja, nam kažejo tudi raziskave o opremljenosti stanovanj. Odvod odplak je namreč v večini teh naselij neurejen: odpadne vode izpuščajo v pri- toke Savinje, podtalnico ali celo v opuščene vodnjake.

Savinja je pred Celjem še v drugem razredu onesnaženosti (v drugi razred pade po izlivu Pake, ki prinaša s seboj onesnaženo vodo iz velenjsko-šoštanj- skega industrijskega območja, od Celja naprej pa v tretjem. Pri Celju se poleg komunalnih in industrijskih odplak izliva v Savinju še biološko uničena Vo- glajna, ki je v bistvu spremenjena v kanal odpadnih voda. Podobno je tudi z njenim pritokom Hudinjo, ki je ravno tako v četrtem razredu onesnaženosti. Voglajna nosi velik delež pri onesnaževanju Savinje in posredno tudi Save. Mnogi strokovnjaki se pri tem resno sprašujejo kakšne posledice bo imela onesnažena Savinja, oziroma Sava na NE v Krškem.

Za utemeljevanje razvrščanja rek v kakovostne razrede so na razpolago le rezultati nekajkratnih analiz, niso pa v njej upoštevane nekatere kratkotrajne ekstremno visoke koncentracije strupenih snovi, ki pa lahko za dalj časa spre- menijo biološko vrednost reke. Ravno tako v teh razvrstitvah rek niso upošte- vane nekatere specifičnosti posameznih onesnaženj. Kot primer naj navede- mo, da imajo vse tri glavne reke Celjske kotline: Savinja, Voglajna in Hudi- nja, skoraj ob vseh meritvah več kisika, kot zahtevajo najstrožja merila za čiste reke (5 mg/l). Pri tistih rekah, ki sprejemajo odplake kemične industrije, kot je to primer v Celju, ni smiselno ugotavljati kvaliteto tekočih voda s prisotnostjo kisika, ker pri anorganskem onesnaženju količina kisika v bistvu ni zmanjšana.

Poleg razmeroma visoke količine kisika v vodipa lahko kot drugo značilnost pri onesnaženju tekočih voda v Celju opozorimo še na majhne količine izparin, kar govori v prid manjšemu mehanskemu onesnaženju.

Odpadne vode 3 3 Celje oddaja dnevno 35 200 m industrijskih odplak in 6 600 m komunalnih odplak (13).

Industrijsko onesnaženje rek je predvsem posledica zastarele tehnologije v ba- zični kemični in kovinski predelovalni industriji. V Celju je okoli 80 % tehno- loških odpadnih voda kemično onesnaženih in biološko nera zgra dljivih.

Največji onesnaževalci tekočih voda v Celju so: Cinkarna z obremenitvijo 150 000 E ali 4 605 000 m odplak letno, od tega jih izvira 59 % iz tehnološkega procesa, 29 % kot hladilne vode^ ostalo pa kot sanitarne odplake; EMO z 24 000 E, kar pomeni 91 200 m odplak letno (49 % iz tehnološkega procesa, 40 % pa kot hladilne vode). Močgi onesnaževalci so še Mlekarna s 97 650 m odplak letno, Metka s 184 823 m letno, Aero s 157 145 m letno (če upošte- vamo TOZD grafiko in kemijo skupaj). V Voglajno se odrekajo še odplake štor- ske' Železarne z obremenitvijo 24 000 E al i 2 894 000 m odplak letno, od tega 30 % iz tehnološkega procesa in 62 % kot hladilne vode.

Velika obremenitev za Hudinjo in Voglajno so fenoli, ki jih oddaja EMO - 50 mg/l. Kljub predvideni izgradnji centralnega čistilnega sistema, skozi katerega naj bi šel del industrijskih odplak in celotna količina komunalnih odplak, pa neka- terih onesnaževalcev zaradi specifičnih primesi ne bo mogoče priključiti na čistilno napravo. Med obrate, katerih odpadne vode ne pridejo v^poštev za či- stilne .jjiaprave, spadajo: mlekarna z 10 m /h, Cinkarna s 7^3 m /h, EMO s 169 m /h, Lesnina z 241 m /h, in Železarna Store s 655 m /h (ll).

Po izgradnji centralnega kanalizacijskega sistema in čistilne naprave predvi- devajo, da bodo prečiščevali komunalne odplake naslednjih naselij: Celje, Le- več, Drešinja vas, Babno, Medlog, Ostrožno, Lopata, Spodnja Dobrova, Lo- krovec, Zgornja Dobrova, Prekorje, Smarjeta, Zgornja Hudinja, Začret, Ljubečna, Bukovžlak, Trnovlje, Zagrad, Teharje, Store, Kompole, Prožinska vas, Laška vas (13). Hidrometeorološki zavod Slovenije je izdelal tudi analizo odpadnih voda, ki jih posamezne industrijske panoge oddajajo v Voglajno in Savinjo (14). Voglajna je neprimerno bolj obremenjena, saj je skupna BPK za vse industrijske odplake 8 706 589 ob populacijskem ekvivalentu 246 448 s tem ,da je močno v ospredju kemična industrija (Cinkarna, Etol) , sledita pa ji črna metalurgija in kovinska industrija.

BPKj. za odpadne vode v Savinjo je 497 499 ob populacijskem ekvivalentu 35 400.

Primerjava podatkov za Voglajno in Savinjo pokaže, da je BPKr za industrijske odplake v Voglajni 17 krat večja kot v Savinji, populacijski ekvivalent pa je pri Voglajni 7 krat višji, s tem, da so pri Savinji upoštevane tudi komunalne odplake s populacijskim ekvivalentom 2 000.

Voglajna BPK populacijski ekvivalent kovinska industrija 1 123 043 29 228 črna metalurgija 1 170 612 36 130 kemična industrija 6 103 901 188 392 lesna industrija 40 795 1 758 gradbena industrija 11 439 353 prehrambena ind. 208 345 6 427 • tekstilna industrija 48 600 1 500

Voglajna 8 706 589 264 488 ONESNAŽENOST TEKOČIH VODA NA OBMOČJU CELJA (PO MERITVA SREDNJE IN MAKSIMALNE KONCENTRACIJE SO_ (PO MERITVAH OD OKTOBRA 1973 DO SEPTEMBRA 1974)

X XI XII I. II III IV V VI VII VIII IX

SLANCE' Ki"1

VIRI ONESNAŽENJA TEKOČIH VODA V CELJU r=E = 200000-300000 TEHARJE* ' ČRNA METALURGIJA • KOVINSKA INDUSTRIJA s PREHRAMBENA INDUSTRIJA « KEMIČNA INDUSTRIJA I TEKSTILNA INDUSTRIJA " LESNA INDUSTRIJA « GRADBENA INDUSTRIJA /1 KOMUNALNE ODPLAKE

<3 IND. ODPLAKE BREZ ČIŠČENJA IND. ODPLAKE ČIŠČENE KOMUNALNE ODPLAKE BREZ ČIŠČENJA

STOPNJE ONESNAŽENOSTI VODA

IV. V. VI. VII. VIII. IX. SSSSSS? 1L—lil.

IV.

A MERITVENE POSTAJE ONESNAŽENJA VODA

DELEŽ SKUPNE TRDOTE OD IZMERJENE SKUPNE TRDOTE NA VSEH MERITVENIH POSTAJAH

DELEŽ RAZTOPLJENEGA KISKA OD IZMERJENEGA RAZTOPLJENEGA KISIKA NA VSEH MERITVENH POSTAJAH MERITVENE POSTAJE OfCSNAZENJA ZRAKA

DOPUSTNE MEJE BPK.SKUPNE TRDOTE, RAZTOPLJENEGA KISIKA "Vil. MAKSIMALNA VREDNOST

SREDNJA VREDNOST

MESECI

SREDNJA VREDNOST

DOVOLJENA VREDNOST

MAKSIMALNA VREDNOST INŠTITUT ZA GEOGRAFIJO UNIVERZE V LJUBLJANI NOSILEC TEME i M. ŠPES KARTO SESTAVILA IN RISALA B. ANTONIC

^TREMERJE Savinja bpk5 populacijski ekvivalent

kovinska industrija 186 103 5 787 tekstilna industrija 155 196 4 197 kemična industrija 24 850 769 prehrambena ind. 22 680 700 gradbena industrija 108 670 3 354 kanalizacija £0 000

Savinja 497 499 35 400

Analiza vzorcev odpadnih voda, ki se iz posameznih kanalov iztekajo v vse tri reke v Celju so pokazale, da je najbolj kritičen odtok iz kanala, ki se od tovarne EMO, Cinkarne in mestnega dela Gaberja steka v Voglajno. Tam so enkratne meritve pokazale, da je bila kemijska poraba kisika 276, biološka pa kar 376, v enem litru tekočine pa se je nabralo 499 mg suspenzije.

Problematika odstranjevanja trdih odpadkov

S porastom življenjske ravni in z vzporednim naraščanjem sanitarnih ter es- tetskih zahtev je vse bolj v ospredju tudi skrb za primerno odstranjevanje odpadkov iz naselij in iz bližine proizvodnih objektov. Slaba točka v procesu odstranjevanja odpadkov je še vedno način odlaganja odpadkov na zbirna odlaga- lišča oziroma uničevanje in predelava odpadkov.

Priporočajo štiri načine končne odstranitve odpadkov: - odlaganje na urejenih deponijah, - sežig v ustreznih pečeh, - kompostiranje, - možna je tudi kombinacija omenjenih načinov. V zadnjih letih bolj priporočajo kombinirano sežiganje in kompostiranje, vendar pa v veliki večini te oblike odstranjevanja ne pridejo v upoštev pri industrijskih odpadkih.

Pri industrijskih odpadkih pa v bistvu obstajata le dve možnosti: ali odpadke uporabimo ali pa jih odlagamo. Prva alternativa je seveda neprimerno boljša, zahteva pa dobro izdelan, proučen ter moderniziran tehnološki postopek.

Od vseh celjskih industrijskih obratov imajo le trije tako izpopolnjeno in modernizirano tehnologijo, da del odpadkov ponovno uporabijo kot surovino (Ope- karna, Železarna, Cinkarna). Nekaj industrijskih obratov pa trde odpadke posredno vrača v proizvodnjo, s tem, da jih oddajajo Surovini in Dinosu, vse ostale odpadke pa odlagajo v deponije.

Količina teh trdih odpadkov je pravzaprav osupljivo velika. Tako na primer vsa kovinska industrija proizvede letno 3 480 ton odpadkov, tekstilna pa 1 140 m (različne merske enote so zaradi neenotno izpolnjenih anket, iz katerih so podatke o trdih odpadkih). Večina tovarn odlaga odpadke na komunalno depo- nijo v Žepini, lastne deponije imajo le EMO, Cinkarna, LIP Savinja pa odpadke v celoti sežiga, EMO pa delno.

Največji problem predstavlja način deponiranja odpadkov, ki ostajajo pri pro- dukciji titanovega dioksida. Več let stara deponija je v Žepini, neposredno ob javnem komunalnem odlagališču odpadkov, kjer so precejšnje možnosti spira- nja v Ložnico. V Žepini je že nad 200 000 ton ferosulfata, ki je topen in ga meteorna voda v velikih količinah izpira. Oktobra 1975 je prišlo celo do izliva iz deponije, ko je ob močnem deževju popustila pregrada in se je blato (me- šanica žveplene kisline in ferosulfata) razlilo po sosednjih travnikih, njivah in vrtovih. Pregrado so sicer obnovili, toda še vedno ostaja odprto vprašanje: kam z odpadki? Na izkušnjah iz tujine se ne moremo učiti, ker v obeh tovrstnih tovarnah v Franciji izpuščajo odpadke direktno v morje.

Odpadki, ki jih "proizvajajo" gospodinjstva, so odvisni od dohodka gospodinjstva, izobrazbe članov gospodinjstev, velikosti družine, velikosti stanovanjskih enot, načina ogrevanja, števila stanovanjskih enot v zgradbi, vrste zgra- dbe. V razvitih deželah Evrope pride dnevno do dva kilograma odpadkov, na prebivalce v Sloveniji pa po zadnjih podatkih 1,5 kg/dan. Vsako leto odvrže Slovenec nekaj nad 200 kilogramov hišnih odpadkov, od tega je največ papirja, plastike, stekla in različne embalaže. Nekateri odpadki hitro spreminjajo last- nosti in razpadejo, drugi so zopet trajni ali celo nevarni. Glede na različna svojstva odpadkov bi bilo potrebno izbrati tudi način odstranjevanja. Za večino komunalnih odpadkov je kompostiranje najprimernejša oblika, manj pa zaži- ganje, za kar bi potrebovali ustrezne peči.

Za mesto Celje in njegovo okolico obstaja ejpo samo urejeno odlagališče trdih odpadkov v Žepini pj^i Bukovžlaku s 7 000 m uporabne površine, kamor dnevno pripeljejo 300 m gospodinjskih odpadkov (13). Eno samo odlagališče za Celje ne zadošča, poleg tega pa odvažajo komunalne odpadke samo iz naselij, ki imajo mestni značaj. Več je "črnih" odlagališč odpadkov v okolici Celja. Črna odlagališča odpadkov je moč razdeliti v dve skupini: - tista, ki so delno legalizirana do te mere, da oddelek za komunalo pri Skup- ščini občine Celje odredi letno čiščenje in odvažanje odpadkov, - črna odlagališča kvarijo izgled, neposredne, higienske nevarnosti; ob upo- števanju, da je v Celjski kotlini visoka talna voda, pa pomenijb tudi nevar- nost za mnoge vire pitne vode, predvsem individualne vodnjake. Evidentiranje teh črnih odlagališč je bilo s pomočjo dijakov celjske gimnazije razmeroma sistematično, vendar obsta-jajo še vedno možnosti, da smo kakšne- ga izpustili. Tretjina vseh evidentiranih črnih odlagališč odpadkov leži ob potokih, ali celo na bregu Smartinskega jezera, ki naj bi služilo trenutno le rekreacijskim namenom. Problem teh odlagališč ni samo lokalni, saj ob visokih vodah poto- ki prenašajo ali pa topijo odpadke.

Na drugem mestu so črna odlagališča odpadkov ob prometnih poteh, ki so predvsem estetski problem.

Večina teh črnih odlagališč je neurejenih in zavzemajo velik kompleks. Le tri od evidentiranih 24 smetišč, so uporabniki delno zagradili. Odpadki so zelo. raznovrstni, največ je nerazkrdjive plastike in stekla, veliko je tudi papirja in kovinske embalaže. Od industrijskih odpadkov je največ žagovine in polom- ljene opeke. Na enega pa vsako leto, na jesen, pripeljejo odpadke, ki ostane- jo po obiranju hmelja.

17 črnih odlagališč odpadkov je brez sanacije, na treh občasno sežigajo, kar je pač gorljivega, le dva pa uporabniki kompostirajo.

Literatura in viri

1. Zdravko Petkovšek: Širjenje onesnaženja v kotlinah, Zaštita atmosfere 3, JDČV, Sarajevo 1974, s. 31 - 36.

2. Planinšek Anton: Zimska jezera hladnega zraka v Celjski kotlini, Dipl. na- loga na FNT, Ljubljana 1974.

3. Magil, Holden, Ackley: Air Pollution, Handbook, London 1956. 4. Berry and comp. : Land Use, Urban Form and Environmenta 1 Quality. The University of Chicago for the Office of Research and Development Environ- mental Protection Agency, Research Paper No. 155/1974.

5. Petkovšek Zdravko: Določanje emisije S00 in izračun emisijskega potencia- la za nekatere kotline v Sloveniji, Razprave 1978. 6. ing. Marjan Šolar: Vpliv onesnaženega ozračja na gozdno vegetacijo v Celjski kotlini s posebnim ozirom na življenjske pogoje in bodočnost gospodarsko pomembnih iglavcev, BTF-Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije, Ljubljana 1969. Tipkopis.

7. ing. Marjan Šolar: Stanje poškodovanosti rastlinstva po industrijskih ehsa- lacijah v Celju in njegovi neposredni okolici BTF-Inštitut za gozdno in lesno gospodarstvo Slovenije, Ljubljana 1974. Tipkopis.

8. ing. Marjan Šolar: Onesnaženo ozračje in gozdno rastlinstvo v Celjski kotlini, BTF-Inštitut za gozdarstvo in lesno gospodarstvo Slovenije. Elaborat, Ljubljana 1972.

9. Peter Skoberne: Ugotavljanje onesnaženosti zraka s presajanjem lišajev, Varstvo narave 9/1976. 10. Peter Skoberne: Lišajsko kartiranje Celja in okolice, Varstvo narave 8/1975.

11. Zavod za vodno.gospodarstvo SRS: Kataster kvalitete tekočih voda v SRS. 12. Zavod za vodno gospodarstvo Slovenije: Projekt raziskav za izdelavo pro- grama sanacije dispozicije industrijskih odpadnih voda v SRS, Ljubljana 1972. Elaborat. 13. NiVO Celje: Študija čiščenja odplak mesta Celja - I. del (delovni osnu- tek). Celje 1978. 14. Zavod za vodno gospodarstvo SRS: Kvaliteta tekočih voda v SRS (podatki analiz: junij 1966, avg. 1969, jun. 1974). 15. Regionalni zdravstveni dom Celje - TOZD Medicina dela: Poročilo o kon-

centraciji S00 in dima v celjski atmosferi 1973/74. 16. Onesnaževanje atmosfere mesta Celja in Štor 1968/69, Zavod za zdravstve- no varstvo Maribor in Celje. 17. Rezultati merjenj onesnaženega zraka po letu 1977, Zdravstveni center Celje.

Metka Špes Problem s of the Life Environment at Celje

With its position in a basin Celje has specific natural givings which in the past had helped to the quick development of the town. During the last century the town has spread-especially after the rise of the first industry, it has changed its image, the share of those employed in the non-agrarian activities has increased, parallelly with this appeared also problems with the injurious en- croachments of man upon the life environment. Today, after a development of the industry, lasting for a hundred years, Celje with its surroundings became one of the most menaced in Slovenia.

One of the causes for such a high degree of degradation of the environment at Celje is in the position of the town in a basin and the specific meteorological appearances, connected with it. The quantities of emissions, which are trans- mitted by Celje today, would cause a several times smaller damage in places with an open geographica 1 position. The basin of Celje is comparatively inex- pressive in the direction east - west, but nevertheless most of the meteorological appearances are expressively those of a basin. The winds are feeble, nearly half of the measurements showed a calm , of it 54 % in the winter half of the year, among the winds the north-west and the south-east winds are the most frequent. A characteristic of the vinter months are the heat inversions. The upper layer of the cool air works as a cover over the basin it prevents the vertical exchange of the air masses and with it the air ing of the basin. The usual ephemeral inversions reach up to 360 m above the sea level, but it was stili stated that on the height of 300 m above the sea level (60 m above the bottom of the basin) a lower aerial barrier forms itself which holds back the emissions of the town chimneys, of the traffic and of the lower industrial chimneys.

The industry of Celje has two basic characteristics: l) - it is extremely poly- structural (from the chemical, metal metalurgical to the wood, food and tex- tile one) and with regard to this variety the emissions are various too in ali three aggregate states, 2) - the second characteristic is that the greater part of this industry is old, with an obsolete technology, in many places without the necessary purifying devices, the emissions transmit to the environs already the whole century, so that somewhere the neutralizing capacities are already exceeded, respectively the purifying capacities of nature.

The communal emissions in a solid and liquid aggregate state can be immediately separated from the part which is contributed by the industry, in the ga- seous emissions it is much more difficult to define that. The measurements of the concentrations of SO^ and of the smoke in Celje showed that in the winter half their value is increased just three times in comparison with the warm half of the year. The causes for such a disposition must be sought first of ali in the specific meteorological winter appearances and only then in the increased share of the communal emissions during the vinter half of the year. The results of the measurements on the single measuring stations shoe that the differences at the concentrations of SO and at the smoke are much fewer during the winter months than it is the rule for the warm half of the year. During the winter months the emissions are more regularly arranged on the whole basin, during the summer half of the year the measuring stations lying east of the main sources of the emissions have also up to 50 % higher concentrations than the measuring stations west of the sources.

Beside the injurious influences of SO? and of the smoke Celje becomes also a fluoridated emissional territory. The influence of the fluorides is spatially limited to the surroundings of its origin (EMO) , with the distance its influence diminishes very quickly.

The best indicator of the injurious influences of the emission is the damage on the natural vegetation (the forest). The arrangement of the surface and of the altitude of the damaged wood areas and the basic meteorological characteristics of the basin of Celje show that the damaged woods are the result of the completion and interlacing of the flight - and inverse gasification. A t the beginning of the vegetation period, when the plants are most sensible, north- west and south-east winds prevail and they carry the emissions into the eastern half of the basin of Celje, where the low tertiary hills allow the influence of the emissions to be transferred far towards the east. The eastern side of the influential area of the emissions of Celje is three times longer than the western one. The flight gasification causes acute illnesses more often and they are most visible on the broadleaf trees. Great importance must be attributed to the inverse gasification, especially at the chronical illnesses of conifers as there is calm in the basin for nearly half the year, but also the disposition of the altitude of the damaged forests is well in accordance with the height of the inversions. More than half (51 %) of the damaged forests lie in the altitude zone from 250 to 300 metres, with 37 % of the damaged forests follows the altitude zone from 330 to 350 metres. Most of the destroyed wood areas are to 300 m above the sea level, but in the frame of one altitude degree there are most barren la nds between 300 and 350 m above the sea level. These da ta correspond well to the statement that at the inversions of the temperature most poisonous emissions concentrate immediately under the inverse .plate, which is in Celje at normal ephemeral inversions on the height of 360 m above the sea level.

For the basin, where during the greater part of the cool half of the year the nucleous of the cool air is detained, it is necessary to state also what a quantity of the emissions (from the general use and from the industry) is detained in the basin. But it is stili important to know the quantity of the emissions which the basin bears, that its emissionaL potential may not be surpassed. With the help of formulae, applied by meteorologists (Petkovšek) for the calculation of emissions and of the own attempt to calculate the volume of the nucleus of the cool air in the basin of Celje we got an eloquent enough datum that the emission is just four times bigger in the winter half of the year than the basin could bear without the appea ranče of negative influences on the life environs.

The particularity of the emissional region of Celje shows itself also in the pollution of the flowing waters. In comparison with the remaining Slovene towns most kinds of industry take part in the pollution of the rivers at Celje. The cla- ssification of the rivers shows that the Savinja is yet in the second class of pollution before Celje, from Celje on in the second-third class, and the Rudinja and the Voglajna are from the flowing in of the Hudinja to the flowing into the Savinja biologically dead rivers. Comparatively high quantities of dissolved oxygen in the water and small quantities of evapora tions show that the waters are chemically polluted, it is a sort of anorganic pollution which does not take the oxygen out of the water and does not cause a mechanical pollution.

The Voglajna is 17 times more loaded with industrial waste water than the Sa- vinja, but into the Savinja flows stili the not purified canalization of the town. With such a high pollution of the flowing waters the quality of the sub-soil wa~ ter becomes more and more problematic too. A special problem presents stili the refuse in a solid aggregate state (industrial and communal). Only few factories have their own deposits, many of them carry the refuse away to the public communal plače of discharge, some of them give the refuse back indirectly to the production. The greatest problem presents the deposit of the sulphuric acid and of the ferrous sulphate, which remain at the production of titanium dioxide in the new works of the zink factory The deposits in Žepina are only a short-lived solution and that only by conside- ring ali the safety measures that it might not come to a repeated in undation of the deposited materials on the surrounding fields and gardens.