Univerza v Ljubljani Biotehniška fakulteta Katedra za antropologijo Podiplomski študij antropologije RASA in ŠPORT Superiornost temnopoltih športnikov v športu: mit ali realnost? Seminarska naloga: Fizična antropologija Nosilec predmeta: dr. Marija Štefančič Celje, september 2007 Lenart Kodre 1. UVOD Je res, da so športniki črne rase boljši od belih? Zakaj se ob gledanju velikih atletskih tekmovanj ne moremo znebiti občutka, da črni atleti dominirajo v nekaterih panogah? Se nam to samo zdi ali je na tem kaj več? Statistični podatki, vsaj v nekaterih športnih disciplinah, ki od športnika zahtevajo hitrost, eksplozivnost, moč in hitre rekcijski čas, potrjujejo laično nocijo o črni atletski superiornosti. To je dejstvo. Številke ne lažejo. A zakaj je temu tako? Odgovor na to zapleteno vprašanje presega obseg te seminarske poglobljeno in nujno vključuje analizo vseh dejavnikov, ki stanje te realnosti odražajo. Gre za klasično dilemo v antropologiji, kaj je bolj pomembno oz. kaj je glavni pojasnjevalni dejavnik specifičnega človeškega fenomena, "nature" ali "nurture"? Namen tega pisnega izdelka je pogledati zgolj v možne biološke razloge razlik med športniki črne rase in ostalimi. V tem pogledu je seminarsko delo zgolj parcialno, saj ne upošteva socio- kulturnih dejavnikov, ki so (lahko) pomemben, če že ne enakovreden faktor omenjenih razlik 2. ANTROPOLOGIJA IN ŠPORT Povezovanje rasnih karakteristik in športnih dosežkov je še vedno občutljiva, skoraj tabu tema, saj posega globoko v temne, prepovedane predele (popularne) znanosti in vedno znova, kot mora vrača spomine na zmote raznih rasnih teorij 19. in 20. stoletja ter njihovih aplikacij v evgenki in politiki totalitarnih sistemov. Tudi antropologija, opremljena z znanstvenimi metodami, pri tem ni bila povsem nedolžna, nasprotno. A razlike med človeškimi populacijami obstajajo. So rezultat evolucije, geografske izoliranosti, genetskega mešanja človeških skupin in antropologija je zbrala nemalo dokazov o človeški raznolikosti. Laične in pol-znanstvene razdelitve in tipologizacije človeštva po različnih morfoloških značilnostih so stare vsaj toliko, od kar se je človek razselil po svetu in ponovno odkril "drugega". Težnja po znanstveni sistematizaciji človeških "ras" je bila odraz časa, ko se je antropologija kot veda šele uveljavljala kot samostojna znanstvena disciplina. Slika 1 : Primer rasistične klasifikacije, kjer so negroidi vmesna stopnja med kavkazijci in šimapzi v Indigenous races of the earth (Nott & Gliddon, 1857). (Vir: http://www.search.com/reference/Scientific_racism ) Konec 19. stoletja so se uveljavile razdelitve na podlagi vidnih razlik v telesni zgradbi (barva kože, oblika lobanje in nosu, telesna višina,...). Barva kože je tako postala ena najbolj razširjenih in zakoreninjenih, pa tudi spornih delitev človeštva. Koncept rase kot zaprtega sistem je ovrgla sodobna genetika. V luči novih spoznanj je postalo jasno, da so genetske variacije večje znotraj posameznih velikih "ras", kot pa med njimi (Wells, 2005). Kljub temu je možno govoriti o verjetnosti pojavljanja posameznih tipičnih somato-genetskih značilnost posameznih populacij. Za namene seminarske naloge se bom držal klasične rasne sistematizacije, kateri ne moremo ubežati tudi v vsakdanjem življenju - na podlagi barve kože. Ta deli človeštvo na štiri velike skupine: kavkazioide, negroide, mongoloide in avstralide kot ločene rasne skupine. Veliki globalni športni dogodki, olimpijske igre, svetovna atletska prvenstva, itd. so prave eksibicije človeške bio-kulturne evolucije v vsej barvitosti oblik in pojavnosti. Že laično oko "somatotipizira" med tekmovalci in vleče korelacije med barvo kože na eni in rezultatih po športnih discipninah na drugi. Levi-Strauss je med drugim trdil, da je klasificiranje predmetov okoli nas na principu binarnosti, nasprotij med "nami" in "njimi", med "beli" in črnimi" inherentna značilnost človeških možganov (Levi-Straus, 1963). Tako se barva kože (poleg spola) v globalni areni kaže kot najbolj logična delitev, klasifikacija "drugih". Slika 2: Kenijski šampijoni na 3000m, olimpijske igre 2004: Ezekiel Kemboy, Brimin Kipruto and Paul Kipsiele Koech. (Vir:http://www.iaaf.org/oly04/multimedia/type=photos/index,page=7.htmx) A kar je lahko opazovati, je težje kvantificirati in empirično preveriti. Število študij, ki so preučevale morfologijo športnikov, se je v zadnjem stoletju močno povečalo. V glavnem gre za študije in detajlne opise telesne zgradbe športnikov, primerjave v zgradbi športnikov znotraj in med disciplinami, povezave med fizično zgradbo in fiziologijo ter športnimi dosežki. Tittel & Wutscherk (1972) navajata preko sto takšnih študij iz "športne antropometrije". Obstaja najmanj štirinajst velikih monografij o antropometriji olimpijcev. Najzgodnejša študija je Knollova (1928), najnovejša Carterjeva (1984). Že leta 1887 je Sargent izvedel obsežne antropometrične in funkcionalne teste na študentih iz Harvarda (Carter & Honeyman Heath, 1990) in se spraševal, ali je možno napovedati izjemen športne rezultate na podlagi telesne zgradbe? So nekateri "narejeni da zmagajo"? Dosedanja dognanja iz športne antropometrije potrujejo tezo o pomembnosti specifičnih telesnih značilnosti, razmerij, t.i. somatotipov za športno uspešnost. V dolgi zgodovini klasifikacij telesne postave se dandanes najpogosteje uporablja tipologija Barbare Honeyman Heath in Lindsay Carterja ( Carter& Heath, 1990). Človeško postavo-somatotip, predstavlja razmerje med tremi spremenljivkami: 1. endomorfija ("zamaščenost") izraža delež podkožnega maščevja 2. mezomorfija ("mišičavost") izraža jakost razvitost mišičevja in kosti 3. ektomorfija izraža linearnost oz. gracilnost postave. Vsak posameznik ima drugače izražene te tri komponente, ki se jo po določeni metodi dela s pomočjo 10 antropometričnih mer natančno izračuna. Vsak somatotip je izražen s tremi številkami, ki si sledijo v stalnem zaporedju: vrednost za endomorfijo, mezmorfijo in ektomorfijo. Vrednosti so predstavljene v posebno oblikovanem grafu-somatoplotu ali somatoskici. Graf 1: Primer somatoplota za moške športnike po posameznih disciplinah. (Vir:http://www.hkpe.net) Študije iz olimpijskih iger 1968 (De Garay et al., 1974) in 1976 (Carter, 1984) so pokazale, da je kar polovica somatotipov olimpijcev bila okoli povprečja vrednosti 2-5-2,5 za moške in 3- 4-3 za ženske. Med moškimi atleti je bila mezomorfičnost nadpovprečno visoka v judu, rokoborbi in dvigovanju uteži in primerljivo nižja v športih kot košarka in sabljanje. Vsak šport torej izkazuje zaželene prevladujoče telesna razmerja. Le posamezniki z točno določeno somatipizacijo torej izpolnjujejo pogoje postati vrhunski športniki. Potencialni šampijon se mora roditi s "primernim" telesom, oz. ga kar se da prilagoditi (trening, prehrana) pogojem za optimalen uspeh. Strnjena dognanja iz somatotipologizacije bi lahko strnili v naslednje točke ( po Carter, 1990): 1. V športnih disciplinah s poudarkom na hitrosti, moči, eksplozivnosti in vzdržljivosti najbolj "uspevajo" somatotipi kar najbolje prirojeni oz. prilagojeni omenjenih zahtevam. 2. Velika večina vrhunskih športnikov je bolj mezomorfična in manj endomorfična kot nešportne testne skupine. 3. Somatotipni spolni dimorfizem med moškimi in ženskami obstaja znotraj športne panoge in je podoben v razmerju in obsegu do nešportnih testnih skupin. 4. Za nekatere športne discipline je značilni zelo podobni somatotipi, za druge popolnoma drugačni. 5. V atletiki obstajajo občutne somatotipske razlike med samimi disciplinami (met krogle:tek na 5000 m). 6. Raznolikost somatotipov v ekipnih športih je ponavadi večja kot v individualnih, saj športniki igrajo različne igralne položaje (npr. center:branilec pri košarki). 7. Višja kot je raven tekmovanja, manjše so somatotipske variacije znotraj posamezne športne discipline. 3. ŠTEVILKE NE LAŽEJO Trditi, da so športniki afriškega porekla preprosto boljši zaradi vplivov okolja in evolucije, je posploševanje. Šport je bio-socialni fenomen. A fenotipske razlike, ki so odraz genotipskih variacij med populacijami, omogočajo nekaterim boljše dosežke v športu. Kulturno okolje (vzgoja, življenjske razmere,...) te razlike še dodatno okrepi ali zmanjša. Azijci predstavljajo skoraj 60 % svetovne populacije, a praktično niso pomemben faktor v najbolj razširjenih športih kot so tek, nogomet in košarka. Športniki, ki po poreklu izvirajo iz pod-saharske Afrike, predstavljajo 12 % svetovne populacije, a so kljub relativni manjštevilčnosti mnogi od njih po rezultatih, v samem svetovnem vrhu, če že ne prav na vrhu. V ZDA predstavljajo ljudje afriškega porekla 13 % celotne populacije (Po CIA world fact book), a je ligi NBA (košarka) razmerje med kavkazijci in negroidi 20 : 80. Najboljši strelci in skakalci lige NBA so v veliki večini Afro-američani. Ženska profesionalna košarka je 70% "črna", NFL (ameriški nogomet) 65% (Entine, 2000). Podoben trend je zaslediti tudi v baseballu (James, 1987). 1 Kobe Bryant , LAL 31.6 2 Carmelo Anthony , DEN 28.9 3 Gilbert Arenas , WAS 28.4 4 LeBron James , CLE 27.3 5 Michael Redd , MIL 26.7 6 Ray Allen , SEA 26.4 7 Allen Iverson , DEN-PHI 26.3 8 Vince Carter , NJN 25.2 9 Joe Johnson , ATL 25.0 10 Tracy McGrady , HOU 24.6 11 Dirk Nowitzki , DAL 24.6 12 Zach Randolph , POR 23.6 13 Chris Bosh , TOR 22.6 14 Kevin Garnett , MIN 22.4 15 Ben Gordon , CHI 21.4 16 Carlos Boozer , UTA 20.9 17 Elton Brand , LAC 20.5 18 Amare Stoudemire , PHX 20.4 19 Kevin Martin , SAC 20.2 20 Tim Duncan , SAS 20.0 Tabela 1:Najboljši strelci v NBA sezoni 2006/2007. Z rdečo so označeni belci in ostali (Vir: www.nba.com)