Borec 672–675 Revija Za Zgodovino, Antropologijo in Književnost  Borec 672–675 Revija Za Zgodovino, Antropologijo in Književnost  Borec

 BOREC 672–675 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST  BOREC 672–675 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST  BOREC



 BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST BOREC, LXIII/2011, št. 676–680



 BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST  BOREC

 BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST KAZALO

ARHIVI SPOMINA JANKO PLETERSKI 8 Preklicati revolucijo v slovenski zgodovini? 57 SPOMENICA Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije ob 70. obletnici OF MIKLAVŽ KOMELJ 63 Karel Destovnik – Kajuh: Kdor ni spregledal zdaj ... (Osnutki za nedokončano pesem iz partizanske beležnice) BORIS ANTON WEISS 75 Poljanska dolina ob Kolpi v nemški ofenzivi oktobra 1943

HORIZONTI ZGODOVINE DARKO SUVIN 108 Marksizem: znanost ali komunizem? 116 Ekonomsko-politične perspektive Borisa Kidriča (Ob šestdesetletnici Kidričevih Tez o ekonomiki) CVETKA HEDŽET TÓTH 132 Bebasta in sramotna ponovitev

PRVENCI TINKA VOLARIČ 152 Nevidni ovoj vrtljajev (Pesmi in fotografije) VESNA ČESEN 195 Govorica podob (Spremna beseda)

 BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST FILOZOFIJA ŠPORTA LEV KREFT 201 Uvod JIM PARRY, STEFFIE LUCIDARME 204 Izzivi za olimpijske igre mladih, poletne in zimske JOCA ZURC 216 Ustvarjanje vrhunskega dosežka – med samouresničevanjem in zlorabo MILORAD GAČEVIĆ, TAMARA ĐORĐEVIĆ 240 Šport kot biopolitična praksa SIMONA GIORDANO 260 Vadba in prehranjevalne motnje JERNEJ PISK 290 Človeška narava in vprašanje športa DANIEL LEVSKI 312 Antično telo od Homerja do Aristotela KENNETH AGGERHOLM, EJGIL JESPERSEN, LARS TORE RONGLAN 330 Ko padeš na finto LEV KREFT 354 Lepota nogometne igre

391 AVTORSKI IZVLEČKI IN POVZETKI AUTHORS’ABSTRACTS AND SUMMARIES

406 NAVODILA AVTORJEM

 BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ARHIVI SPOMINA  JANKO PLETERSKI PREKLICATI REVOLUCIJO V SLOVENSKI ZGODOVINI?  SPOMENICA ZVEZE ZDRUŽENJ BORCEV ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE OB 70. OBLETNICI OF  MIKLAVŽ KOMELJ KAREL DESTOVNIK – KAJUH: KDOR NI SPREGLEDAL ZDAJ ... (Osnutki za nedokončano pesem iz partizanske beležnice)  BORIS ANTON WEISS POLJANSKA DOLINA OB KOLPI V NEMŠKI OFENZIVI OKTOBRA 1943 

 BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 

Nova kritična prizadevanja za ovrednotenje revolucije in njenih rezultatov v dobi socializma se na obeh straneh, katerih dvojnost bo očitno ostala tudi v prihodnje, še vedno dogajajo kaj malo inovativno. Revolucija se dojema brez ugotavljanja sprememb, ki jih je v slovenski svet prinesla, vse poteka bolj kot stigmatizacija tistih njenih lastnosti, s katerimi je učinkovala kot zaviralec samo nekaterih izbranih prvin sicer potrebne ali zaželene modernizacije. V tem tako izbirčnem stigmatiziranju pa se kritika našega realnega komunizma le poredko trudi, da bi se jasno razlikovala in razločevala od totalitarnega, mračnjaškega antikomunizma, ki je s svojim fašističnim kolaborantstvom zarezal tako globoko brazdo našega razkola.

JANKO PLETERSKI

 BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST

JANKO PLETERSKI  PREKLICATI REVOLUCIJO V SLOVENSKI ZGODOVINI? (Pismo iz mojega mlina starejših občanov, 24. julija 2011) 

VSTOP

Ne prav davno sem v pismu gospe Spomenki Hribar omenil, da v svojem pisanju dotlej še nisem poskusil celoviteje odgovoriti na vprašanje, kako videti revolucijo, ki se je dogodila v slovenski zgodovini 20. stoletja, a da tega pri svojih letih najbrž ne bom več mogel. Gospa me je prijazno hrabrila, naj vendarle poskusim. Sam sem medtem spričo življenjskih okoliščin »opustil posvetno rabo« in svojo odločitev zacementiral s tem, da sem tudi »požgal svoje ladje«: svoje nabrane papirje izročil državnemu arhivu, knjige pa Univerzi na Primorskem. Če zdaj še pišem, se opiram samo na svoje že objavljene spise, na svoj žal že hudo rešetasti spomin in na svojo zelo osebno izkušnjo ostarelega historika. Pa vendar bom vsaj s temi pridržki glede moje kompetence poskusil nekaj svojega pripomniti k omenjenemu vprašanju revolucije. Nekakšen svoj posthumni pogled, če sem enkrat tudi sam malce smešno domišljav v izrazu.

ZAKAJ VENDARLE PIŠEM

Zakaj se mi zdi to potrebno, ko vendar gotovo tudi ta revolucija, kakor vse druge do zdaj, zgodovinarskemu raziskovanju in ocenjevanju pač zagotovo ne bo mogla uiti tudi brez mene. Spričo njenega pomena se bodo zanesljivo našle nove sile, se tolažim in pri tem ostajam. Toda …? Toda! Glede odnosa do te slovenske revolucije sem zdaj prebral v dnevnem tisku novo, zelo zaostreno urgenco gospe Spomenke Hribar z

 BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST naslovom »Gledam črno, vidim črno«.1 Ne nameravam se nadrobneje podajati v sicer premišljeno in učinkovito napisano diagnozo položaja na Slovenskem, ko se realnost tranzicije, ki naj bi nas vendar, po dramatično doseženem zgodovinskem konsenzu, poslej demokratično sporazumno vodila s slabšega na boljše, dejansko vsem na očeh sprevrača v restavracijo enkrat v spopadu z novimi upi v zgodovini že poraženega staroljubja. Zadržati se hočem na tezi o ključnem zatiču, ki po mnenju gospe Hribar danes blokira celokupno politično in menda sploh vsako drugo dinamiko v Sloveniji. Ta zatič naj bi namreč bila nemoč levice distancirati se od revolucije. Za to distanciranje naj namreč ne zadostuje zgolj kritični razbor fenomena revolucije v naši zgodovini. Po pisanju gospe Hribar naj bi to moralo pomeniti kar »obsoditi jo«. In ker levica tega ne stori, nima niti moralne dignitete, da bi dejansko zahtevala od desnice distanciranje od medvojne kolaboracije, od krvave vpletenosti v državljanski spopad med drugo svetovno vojno. Krivcev za to nemoč levice in za ta njen primanjkljaj dignitete pa v vrstah levice po mnenju gospe Hribar očitno mrgoli. Pred desetletjem naj bi se oboje drastično izkazalo s strani levice same, ko je enotno zavrnila »Pahorjev« predlog dveh izjav, prve z oceno polpretekle zgodovine in druge o narodni spravi, »ker ni bila sposobna, ker ni pristala na distanco in kritiko komunistične revolucije, in tudi ne na izjavo o narodni spravi. Zato je danes tam, kjer je. Je talec desnice.« Tako meni gospa Hribar. In nadaljuje: to prav gordijsko blokado položaja je treba presekati, najprimernejša sekira za ta namen pa je po njenem prepričanju v rokah levice. Ona je namreč na vrsti, da končno tudi sama (!) obsodi revolucijo in s tem dejanjem omogoči odrešilni premik in napredek celokupnosti. Tako berem omenjeni članek. Da naj levica končno tudi sama obsodi revolucijo, lahko pomeni dvoje: naj se pridruži argumentom stare, v vojni poražene desnice, kakor tudi argumentom nove, opremljene z načeli demokracije. Seveda, ne oziraje se na to, da je evropsko institucionalizirana zavrnitev revolucije medtem že sama naletela na znamenja konca svojega odrešilnega »konca zgodovine«. Žal se lahko prepričamo, da sta se oba omenjena načina obsojanja revolucije medtem že neomajno staknila v njeni vse bolj mitični predstavi. Rekel bi, da za oba načina velja tisto, kar gospa Hribar namenja menda le prvemu: hipostaziranje v metafizično krivdo levice. Ali preprosteje, kriva je, ker se je revolucije sploh lotila. Celo nekateri

10  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST sicer zelo modri zgodovinarji, in tudi takšni, ki jih sam cenim, so podobnega mnenja o naši revoluciji. Ni bila nujna, pa zato ni legitimna. Če zdaj poskušam nekako povzeti tisto, do česar sem se v svojem raziskovanju in razglabljanju o mestu revolucije v naši zgodovini 20. stoletja že bil dotrudil nekoč, tega ne počnem zato, ker bi si »posthumno« upal doseči več, kakor si pač nisem več upal doseči v tistem svojem še raziskovalnega dejanja zmožnem »nekoč«. Hočem ob tem zares nedvoumnem zbodljaju gospe Hribar historiji le še enkrat zaživa izraziti vsaj tisto, kar sem sam videl in sam našel, preden pozabim. Kljub vsem pomislekom se čutim za tak poskus nekako dolžnega tudi osebno, ker sem o svoječasnem »Pahorjevem« predlogu tudi jaz menil, da ni sprejemljiv, in ker sem ga pravkar zapisal v navednicah v prepričanju, da je Borut Pahor tisti predlog spisal po nasvetih gospe Spomenke. Sem torej lahko v njenih očeh tudi dolžan pojasnila.

ZAČENJAM S SEBOJ

Torej, začenjam s seboj. Odkar sem se zavedel, da živim v svetu, sem bil na strani revolucije. Še ko sem se v krčevinski šoli učil pisati, škripaje po skrilni tablici z ošiljenim kamenčkom, sem si želel, da v oguljenih klopeh med sošolci ne bi bilo takšnih s strganimi komolci na prekratkih rokavih, bleščečih od brisanja smrkavih nosov, in da med deklicami ne bi bilo podobnih, ki jim po dolgih svetlih kitah gomazijo uši. Da ne bi nikomur gledala lakota iz oči, da bi vsi imeli tudi svoj košček masla na kruhu, kot ga imam jaz. Seveda sprva nisem vedel, da to pomeni biti v življenju na strani revolucije. Da sem Slovenec, mi je bilo samoumevno, a hkrati tudi, da ljudje pripadajo različnim narodom in jezikom. Saj mi je bila mati Čehinja in smo v Mariboru imeli tudi Nemce za sosede, starši pa tudi za prijatelje. Razumeval sem tudi nemške glasove nekaterih predmestnih otrok na ulici. V tistih letih se očem še niso vsiljevali obuti v bele dokolenke. Ko sem se pozneje v Ljubljani seznanjal s komunistično revolucionarno mislijo in zorel za sprejem v SKOJ, sem to doživljal v posebnih slovenskih razmerah: ob branju Speransove knjige o slovenskem narodnem vprašanju in ne samo tistega iz Stalinove knjige o vprašanjih leninizma. Kakor je to sicer bilo praviloma drugod po Jugoslaviji, pri nas pa tudi pozneje, ko je obveljalo, da je slovensko

11  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST tukaj (ne še v zamejstvu) rešeno z revolucionarnim NOB v vojni proti fašizmu in okupatorjem. Vprašanje naroda in družbe se je v mojem doživljanju te vojne združilo v istem dogajanju, v prodoru nacionalne in socialne revolucije v dogajanju NOB. In to glede na položaj, nagibe in načine delovanja vseh tistih, ki so udejanjali to dogajanje naše zgodovine. V mojem pojmovanju zgodovine mi tudi to dogajanje NOB ostaja singularen pojav. Kakor to v pojmovanju zgodovine tudi sicer velja za vsako posamezno, dogodeno. Ob misli na moje doživljanje vojnega dogajanja in revolucionarnega NOB, a tudi poznejših desetletij tranzicije od zmage revolucije do njene problematizacije in let prizadevanj za komunistično reformo, se nikoli ne morem ločiti od spomina na tri mlade ljudi, ki so zaznamovali moje skojevstvo. Spomin na mojega sošolca na realni gimnaziji v Vegovi ulici, Bojana Roglja, ki me je presenetil z vprašanjem, ali sem za tretjo internacionalo, in sem mu moral odvrniti z vprašanjem, »Ja, koliko jih pa je?« Spomin na Ljuba Mariona, ki sem ga najprej še kot dijak srečal v Slovenskem klubu, poleti 1940 pa zagledal v čisto novi luči na Miklošičevi cesti. Znanci so mi naročili, naj tam nekoga počakam. Prišel pa je Ljubo Marion in mi sporočil, da sem sprejet v SKOJ. In spomin na Kostjo Nahtigala, ki sem ga spoznal kot urednika Slovenske mladine (po zatrtju imenovane Srednješolec), ki sem jo širil in v njej celo zagrešil svoje prve natisnjene besede (športno poročilo!). Tri imena, tri zgodbe. Bojan Rogelj je padel kot partizan v prvem snegu leta 1941 v znani italijanski hajki v bližini »Mikličeve vile« nad Loško dolino. Ljubo Marion je kot član KPS iz Ljubljane, polne štajerskih beguncev pred Nemci, krenil na organizacijsko delo OF na Štajersko, pa so ga ujeli gestapovci, pri zasliševanjih strašno mučili in ga končno, februarja 1942, vsega zmrcvarjenega in zanje nerabnega, ustrelili kot talca v rodnem Mariboru. Kostja Nahtigal, tudi udeleženec znamenitega napada slovenskih partizanov 19. oktobra 1941 na italijansko okupatorsko posadko v Ložu, je padel 15. marca 1944 pod streli nemških okupatorjev v Šenčurju nad Kranjem kot talec. V ta namen so ga dobavili gestapovcem v Begunje člani Hacinove pokrajinske politične policije v domobranski Ljubljani, potem ko so ga po vrnitvi iz zapora v Italiji januarja tistega leta aretirali na njegovem ljubljanskem domu. Takšnih »dobav« domobranske policije gestapu na Gorenjsko je bilo še precej več. Pač v dokaz zvestobe in dobrodošlice krvavim bratom v antikomunizmu. Ni bil samo Auschwitz – po besedah papeža Benedikta XVI. – prizorišče norčevanja iz Boga.

12  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST TRENUTKI MOJEGA DOJEMANJA NAŠE REVOLUCIJE

Spomladi 1955, šele sredi v mojem življenju žal zelo zapoznelega študija zgodovine, sem napisal za Naše razglede uvodnik ob desetletnici zmage Osvobodilne fronte. V njem sem izrazil mnenje, da sta narodna in socialna osvoboditev, doseženi s to zmago, dve enako pomembni vrednoti v izvojevanem, da druga brez druge, vsaka samo zase, ne bi mogli obveljati za zgodovinski uspeh. Takšno mnenje je zbudilo začudeno nasprotovanje nekaterih, v mojih očeh sicer najbolj uglednih kolegov tako v uredništvu Naših razgledov kot tudi na Inštitutu za narodnostna vprašanja. Revolucija je vendar tisto, kar je najpomembnejše in pogoj drugemu, so mi dejali. Desetletje pozneje, po zaključenem študiju in po obranjeni doktorski disertaciji (v njej nista omenjena ne Marx ne Engels, kar sicer danes za svoje doktorsko delo ponosno navaja eden najbolj vrhunskih slovenskih intelektualcev, kot dokaz kvalitete svoje lastne znanstvene stvaritve iz tistega časa), sem na posvetu ob 25. obletnici OF v svojem referatu kot izhodišče navajal dupliciteto zgodovinskega procesa na naših tleh: »Slovensko vprašanje se od svojega začetka postavlja ne samo kot vprašanje demokratične politične in gospodarske osamosvojitve, ampak tudi kot vprašanje samega obstoja Slovencev. [...] Vprašanje, ali biti ali sploh ne biti, je za Slovence bilo ves čas tako pereče, da je ob njem dostikrat stopalo v ozadje drugo, kako biti. Program Zedinjene Slovenije leta 1848 [...] je sam po sebi odgovarjal odločno pritrdilno na prvo vprašanje. Kako biti, to je puščal odprto [...]. Zato je temu programu [...] bilo mogoče dati zelo različno politično in socialno vsebino.« S svojim pojavom v slovenski zgodovini je OF prinesla zmagovito solucijo, to je združitev moči za reševanje obeh problemov v istem čudežnem bojnem podvigu proti smrtonosnemu fašističnemu uničevanju vsakršne svobode, v podvigu za svobodo kot takšno. Kot blisk, ki osvetljuje spoznanje tega nastopajočega preboja v dogajanju časa, sem navedel dva kratka stavka iz dveh pisem Edvarda Kardelja generalnemu sekretarju KPJ Titu iz Slovenije o položaju v deželi. Prvi: »Iskreno povedano, nikoli v svojem življenju nisem mislil, da so Slovenci sposobni tako se boriti« (29. marec 1942). In drugi: »Resnično, takšno narodnoosvobodilno delo dela čudeže« (na zimo 1942). To so bile besede sla revolucije in odpora proti napadalcem, besede prepoznanja čudežne zgodovinske možnosti. Bila je to čudežna kombinacija akcije in rešitve za narod in za ljudstvo, enkratna priložnost za politično pobudo, doraslo času. Neizbrisne so

13  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST te besede iz naše resnično dogodene zgodovine, četudi nisem nikoli več opazil, da bi jih kdo ponovno navedel. Še danes menim: to so tiste Arhimedu potrebne oporne točke, nujne za razumevanje nekega celotnega problemskega sklopa. Za razumevanje neločljivosti obeh vprašanj v celotnem dogajanju NOB: vprašanja demokratične politične in gospodarske osamosvojitve in vprašanja samega obstoja Slovencev v drugi svetovni vojni. In kaj tu počne moj »trinom«, knjiga Narodi, Jugoslavija, revolucija iz leta 1985? Napisan je bil članom ZKJ, da bi jim razložil vire in zmagovite argumente jugoslovanske revolucije, in to kot mnogonacionalne revolucije, torej tudi samosvoje, slovenske. Zato je knjiga izšla pri založbi Komunist in bila napisana najprej v jeziku, dostopnem veliki večini članov, nato pa prevedena in izdana še v slovenskem in makedonskem. Zaradi takšnega namena prvotno tudi ni bila obremenjena s strokovnim kritičnim aparatom. Pred izidom sem ga dodal na željo uredništva založbe. Moj osnovni namen je bil obravnavati revolucijo v Jugoslaviji kot garanta socialne in nacionalne svobode. Da je tako, zadostuje prebrati prvi in zadnji stavek besedila knjige: »Istorijski razlozi postanka jugoslovenske države koju je proletarijat – okupivši za novo oslobođenje sve njene napredne i slobodoljubive snage, preobrazio i u domovinu slobodnog rada – bili su jugoslovenski narodi i njihova nastojanja za slobodnim razvitkom.« – »Ravnopravnost i zajednica naroda kao samoupravnih društvenih subjekata, u kojima i u čijoj zajednici radnička klasa ostvaruje novi društveni odnos, ostala je suštinski deo borbe za direktno oslobođenje rada, deo njegove zaštite od svih istorijskih upravitelja, bilo ,centralizovanih‘ bilo ,decentralizovanih‘.« Moja skrb ni bila celovitost države, temveč usoda socializma v njej. Razume se, da mi s takšnega zgodovinskega videnja ni bilo mogoče kar aplavdirati in sprejeti koncepta številke 57 Nove revije, ki si je odvečnost jugoslovanske revolucije in AVNOJ-a vzel za izhodišče. Skrbi za usodo socializma niti ščepca. V predlaganem programu je šlo samo za oblast. Bila pa je to svobodna diskusija. In v njej sem povedal predvsem to, da ne gre ogrožati lastnega premisleka Slovencev o samoodločbi, ki je nikakor nisem osporaval, z navezovanjem svojega nacionalnega programa na preračunljive dvome srbskih nacionalistov o enaki upravičenosti vseh članov obstoječe federacije do samoodločbe (Makedonije, Črne gore, Bosne in Hercegovine). Takšni dvomi Slovencem žagajo vejo, na kateri sedijo, in vsem narodom grozijo, da

14  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST jim zagori streha nad glavo. To svarilo pred požarom na tleh Jugoslavije je pravzaprav moja edina uresničena prognoza zgodovinarja, s katero se lahko postavljam. Če pa se je moje svarilo glede pomena mednarodno priznane državne meje SFRJ nasproti Italiji za Slovence izkazalo za neuresničeno, je to pač dobra sreča. Zdaj, ko pravimo, da meja ni več, bomo pa še videli. Kmalu za to debato sem v neki razpravi na Marksističnem centru CK ZKS izrekel misel, da bi bilo dobro predlagati vsem članom federacije, naj vsak narod izdela svoj narodni program, da bi se moglo videti, koliko so skladni med seboj in koliko ne. Misel brez odziva. Pojavil se je osebni predlog Franceta Klopčiča, naj ZKS izdela slovenski narodni program. V debati v neki skupini, ki jo je sklical CK ZKS, sem menil, da ni primerno, da se sestavljanje narodnega programa omeji na Zvezo komunistov, da je to stvar celotnega naroda in da bi naj zato k izdelavi takega programa povabili vso slovensko javnost. Moje mnenje je ostalo osamljeno (zapisnik razprave je bil po osamosvojitvi objavljen v reviji Borec). In končno, moj osebni pogled na dogajanje še tik pred padcem berlinskega zidu. Omenjam nekaj poudarkov iz svojega referata na seji centralnega komiteja ZKS 7. julija 1989, namenjeni vprašanju nacionalnih odnosov. Navajam odlomke. »Slovenski komunisti so bistveno pripomogli k temu, da slovenski narod danes ni več ,narod-proletarec‘, ki lahko izgubi samo svoje okove. To je danes narod, ki nosi v prihodnost s seboj pomembne sadove svojega lastnega dela pa tudi izkušnjo, dobro ali slabo, svoje nacionalne in socialne revolucije. Njeno bistvo pa je, da je slovenski narod kot proletarec in na način proletarca stopil v vrsto zgodovinskih narodov. To je danes, poleg njegove celokupne ustvarjalne preteklosti, bistvena sestavina njegove samozavesti, brez kakršne se noben narod ne more enakopravno vključevati v družbo drugih narodov.« – »Pravica človeka se na torišču naroda udejanja tudi kot pravica do narodne države.« – »Svoboda človeka kot osebe, kot državljana, kot pripadnika naroda in kot ustvarjalca v družbenih, gospodarskih in kulturnih odnosih, je med seboj skladna in nujno povezana. Zato se zavzemamo za politiko, po kateri ne bo slovenski narod ne drugi narodi v Socialistični federativni republiki Jugoslaviji svoje svobode iskal mimo človeka in mimo socializma po njegovi meri, to je socializma z njegovim svobodnim soglasjem.« – »Najnevarnejša moč konservatizma sodobne družbe v Jugoslaviji je znotraj Zveze komunistov Jugoslavije. Moč tako imenovane alternative,

15  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ki gleda naprej (ne mislim na revanšistično reakcijo, ki v bistvu želi obnoviti stanje pred revolucijo), je kot Davidova prača proti tej glavni moči. Položaj je sam po sebi dramatičen, dobiva pa obrise neobvladljive ujme, ker se je največji del Zveze komunistov Jugoslavije odločil, in to s prodornim uspehom, da konserviranje principa enopartijske države poveže s socialnim gnevom množic, ki se čutijo okradene po sistemu, in da ta gnev usmerja v strugo nacionalizma …« – »Poudarek na suverenosti naroda ima za ZK Slovenije podoben smisel kot poudarek na demokraciji. To je edina sodobna in človeka vredna (s tem pa tudi socializma vredna) pot k socializmu.« – »Kriterij demokracije [...] je v našem primeru posebno ostro postavljen v obliki zgodovinske naloge socializma, da za potrebe svojega razvoja odpravi monopolno oblast z državo zvezane partije.« – »Tukaj želim samo ugotoviti, da sta monopol oblasti in načelo avtonomije (samoupravljanja) v med seboj izključujočem se nasprotju.« – »Privrženost Jugoslaviji se ne more krepiti s prakso socializma, ki se čez ustvarjanje izrednih razmer in ukrepov stika s Trgom nebeškega miru. Komunisti v SR Sloveniji ne moremo in nočemo biti tisti, ki bi neki Jugoslaviji, ki noče več biti to, za kar je bila od narodov ustanovljena, jamčili pripadnost Slovenije!«2

NAJPREJ POJASNILO GOSPE

Moj glavni ugovor razlagi gospe Hribar oziroma njenemu prevzemu pri Pahorju velja zmotni razlagi in s tem tudi napačni časovni umestitvi (datiranju) odločitve vodstva ljubljanske škofije in voditeljev politične slovenske desnice za kolaboracijo. Ko gospa Hribar razlaga to podrobnost, se ponavlja mnenje, da je konkretna odločitev padla zaradi revolucionarne napadalnosti KPS v okviru ali pod pretvezo odporniške dejavnosti OF. Takšna razlaga se dokazuje z znanimi pojavi levičarskega nasilja partizanov (»vojvodstva«) spomladi 1942 zlasti na dolenjskem osvobojenem ozemlju, pa tudi sicer. Borčevsko razlago, da je tam in tedaj šlo za »napake« oziroma ekscese v poteku NOB, ki da jih je vodstvo uvidelo in nato popravljalo, gospa Hribar (Pahor) zavrača in vztraja, da je šlo v temelju za taktične spremembe v strateškem vodenju revolucije. Seveda pod odločilnim vplivom KPS v OF. Ne bom ponavljal, kaj sem sam napisal leta 1991 oziroma 1985 (v knjigah Pravica in moč za samoodločbo, str. 283‒285, 465‒490, in Narodi, Jugoslavija, revolucija) o revolucionarni strategiji in taktiki KPJ,

16  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST KPS v času NOB in kar razlage gospe Hribar niti ne zanika, ampak to natančneje postavlja v neko, od nje prezrto razmerje do celotnega dogajanja vojne. Pri tem naj tu le omenim dogajanje v Srbiji v letu 1941, ki je tudi v Ljubljani sočasno povzročilo odločanje nekaterih starih sil za kolaboracijo. Iz vodilnih vrst stare SLS v Ljubljani so že takoj po novem letu 1942, na dan svetih treh kraljev, opozarjali svoje šefe v begunski vladi na način kolaboracije četnikov v Srbiji in njenega uspešnega uničenja partizanov in da bi tudi pri nas na tak način »strli partizane, kar je zelo koristno za naš narod!«3 Tukaj hočem le posebej opozoriti na zmotnost mnenja, da so pravzaprav komunisti, s svojim prenagljenim revolucionarstvom (prehajanje v »drugo etapo«), spomladi 1942 sami povzročili omenjeno konkretno odločitev svojih nasprotnikov za kolaboracijo. Odločitev in konkretni sklep sta namreč bila samostojna pobuda in oznanjena že 24. oktobra 1941. Dokaz – pastirsko pismo ljubljanskega škofa Gregorija Rožmana. Vernike je pismo poučilo, da je glavna nevarnost zanje komunizem, ki zdaj nastopa kot narodnoosvobodilno gibanje v obliki osvobodilne fronte in partizanskega vojskovanja, in da je za vernike škofije zakonita »redna vojska« Kraljevine Italije tista, ki jih brani proti tej nevarnosti. V tistem trenutku je postalo jasno, da to ne more ostati izolirana škofova politična presoja, ampak da se nujno povezuje s podporo okupatorju in z oporo nanj. V tem pastirskem pismu škof ne dvomi o legitimnosti okupatorske vojske – priznava ji značaj tukaj navzoče »redne vojske« – in de facto odobrava njeno ubijanje slovenskih partizanov, ki je že v teku. Drugi slovenski škof, mariborski Ivan Jožef Tomažič, nikoli ni vpletel okupacijske, nemške vojske v razrešitev slovenskih problemov, kakor je to tistega dne in nato vse do konca vojne storil in ponavljal ljubljanski. Nikakršni demokratični politiki zavezani, domnevno za vse vernike po papeški okrožnici iz leta 1937 nepreklicno obvezni verski antikomunizem, se je tako že 1941 po lastni logiki povezal s politično prakso državljanske kolaboracije z napadalsko in zavojevalsko državo, Kraljevino Italijo. Takoj je škofa podprl najudarnejši idejni aktivist klerikalnega totalitarizma, duhovnik profesor Lambert Ehrlich. To je storil s člankom v glasilu Slovenija in Evropa (20. november 1941), ki ga še moram omeniti v nadaljevanju. Maja 1942 je prek letaka svojih najbližjih privržencev utegnil še pred smrtjo sam priznati, da so že ob prvem pojavu Osvobodilne fronte »zreli Slovenci [...] takoj zavzeli do OF za iskrenega Slovenca in načelnega protikomunista edino možno stališče: neizprosen boj proti

17  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST njej«. Pri tem je omenil tudi datum 22. junij 1941 (dan Hitlerjevega napada na Rusijo). Tistega dne da je zagrozila nevarnost, da vse Slovence zapusti »zdrav politični čut«! In ker »iskreni Slovenci in načelni antikomunisti« tej nevarnosti niso popustili, tudi niso popravili svojega totalitarno odklonilnega stališča do komunistov in njihovih zaveznikov v OF, ko je zdaj šlo za solidaren odpor Slovenk in Slovencev proti nacifašističnim zavojevalcem.4 Kakor je dokazano, pa je prav v istem času ravno to storil Sveti sedež v zadevi upravičenosti napadenih narodov do solidarne obrambe. In ko so se katoličani v OF na to sklicali in terjali od škofa toleranco, jih je Ehrlich zavrnil kot lažnivce. V tistem famoznem članku z dne 20. novembra 1941 v stražarskem glasilu Slovenija in Evropa.5 Kako opredeliti Rožman-Ehrlichovo zmoto pri oceni pomena Hitlerjevega napada na komunistično Sovjetsko zvezo, torej pri oceni dogodka, ki ga sam Ehrlich izpostavlja kot kritično preizkušnjo »zdravega političnega čuta« njegovih katoliških aktivistov in vernikov sploh ter ljubljanskih škofljanov posebej? Odgovor ni prav nič skrivnosten, če se spomnimo dogajanja okrog političnih bojev za »pravi« značaj katoliške Slovenske ljudske stranke oziroma za »pravo« vlogo Katoliške akcije med Slovenci v tridesetih letih, ko se je ponovno odpiralo vprašanje o demokraciji ali boju za božjo državo v Evropi in pri nas. O tem smo imeli večmnenjski posvet na SAZU in v letu 2007 izdali zbornik podanih referatov. Tega tukaj ne bom povzemal. Bom pa opozoril na dokument, ki sem ga k isti temi prispeval desetletje poprej v svoji knjigi o prvaku slovenskega političnega katolicizma Ivanu Šušteršiču.6 Izvira iz leta 1905, ko se je Katoliška narodna stranka na Kranjskem preosnovala in preimenovala v Slovensko ljudsko stranko pod vplivom splošnih prizadevanj za demokratizacijo parlamentarnega sistema v Avstriji, ki se ji nikomur ni bilo mogoče ogniti. Cerkveno in katoliško politično vodstvo je tedaj objavilo avtoritetno rimsko razlago, kako se naj cerkev in verniki prilagajajo tej potrebi in kako jo naj razumejo v razmerju do svojega večnostnega cilja. Kratka in res jedrnata je, da jo je koristno kar navesti tudi za današnjo rabo. Gre namreč za posebno opozorilo konservativcem, ki pač tudi danes niso izumrli. »Pouk katoliškim konservativcem: ,[...] nič ne pomaga: demokratizem je moderno dejstvo in s tem dejstvom mora računati, kdor se hoče bojevati za vero in cerkev [...] Dandanašnji ni mogoče več predvideti, kdaj v prihodnosti se bo zopet izvršila tista združitev med cerkveno in politično oblastjo, ki je krščanski ideal [...] in gola iluzija bi bila čakati

18  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST sanacije javnega življenja v krščanskem smislu brez premoči katoličanov na torišču splošne svobode! Tako premoč pa more dati organizacija ljudstva v veliko armado, izurjeno za boje moderne svobode in enakosti.‘«7 Vidimo torej, kaj je ideal vere in Cerkve glede državne oblasti, a tudi, da Cerkev ne more in noče napovedovati, kdaj ga bo mogoče uresničevati in kako ji kaže ravnati dotlej. In če se zdaj vrnemo v Ljubljano po 22. juniju 1941, vidimo, kako so si tam nekaterniki »v svoji neskončni oholosti« (priljubljena Ehrlichova dikcija) dovolili presoditi in odločiti, da je napočil čas uresničevanja večnostnega cilja vere in cerkve in da je mesto »iskrenih Slovencev« v bojnih trumah protiboljševiške križarske vojne, ki je naposled napočila za rešitev krščanske Evrope. Zakaj niso prej malo prisluhnili Vatikanu in njegovemu »modremu molku«, ali ga kar povprašali, to je izvirna skrivnost naše, tudi cerkvene, zgodovine. Ključna beseda v dokumentih slovenske kolaboracije, beseda, ki se nepreklicno izmika vsakim ideološkim interpretacijam, je, kakor že rečeno, »redna vojska«. Datum nastopa te ključne besede je 24. oktober 1941. To je kakor tista že omenjena neizpodbitna Arhimedova oporna točka, s katere je mogoče kaj odločilno zagrabiti. Oporna za oznako in časovno umestitev pojava kolaboracije. In s tem tudi za ugotovitev prvoodgovornosti odločitve zanjo. Kje so 24. oktobra 1941 še bili fizično uničevanje kolaborantov in ekscesi »vojvodstva« spomladi 1942! Obe Rožmanovi pastirski pismi, to iz oktobra 1941 in ono iz novembra 1943, sta izraz iste in časovno nerazdeljene koncepcije in iste sprejete odločitve, izrastek iste misli in istega političnega naklepa. Storitve revolucionarnega NOB v času med pismoma to misel in ta naklep le spremljajo, tudi krepé, a nikakor ne šele porajajo ali povzročajo. Res je pa to, da jih je KPS mogla in umela napovedati. Prognoza ni krivda. Ob tem je treba omeniti in upoštevati še drugo Arhimedovo oporno točko, nujno za priznanje in razumevanje sprememb politike Vatikana v vprašanju o dopustnosti sodelovanja s komunisti – ali vsaj strpnosti do njihove navzočnosti – pri obrambi narodov pred Hitlerjevim napadom. Te spremembe je povzročil Hitlerjev napad na Sovjetsko zvezo 21. junija 1941. Najvidnejša in v svetu hitro opažena sprememba je bila dejstvo, da je papež poslej trdovratno molčal o okrožnici Divini redemptoris, ki je vse od 1937 vernikom prepovedovala vsakršno sodelovanje s komunisti. Papež je o tem vprašanju obnemel. Prav v nasprotju s pričakovanjem svetovne javnosti, da sliši, kaj papež poreče

19  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ob napadu na komunistično velesilo. In ker ni izjavil ničesar, je bilo očitno, da se je odločil za molk. Za »modri molk Vatikana«, kakor ga je pozneje označila zgodovina. Fašisti, ki so pričakovali, da bo papež podprl njihovo »vojno proti boljševizmu« kot križarsko, so bili presenečeni in razočarani. Ne molče, ampak glasno. Skovali so nov pojem, Svetemu sedežu so trpko očitali »mutizem« (mutismo, politiko nemosti). In ta pojem, to besedo najdemo v dokumentih Svetega sedeža, objavljenih po drugem vatikanskem koncilu. Če je kdo kdaj dvomil, da je tak molk kot politični odgovor sploh obstajal, ga dokazuje navzočnost besede »mutismo« v protestu veleposlanika fašistične Italije pri Svetem sedežu. Arhimedova oporna točka za ugotovitev tega dejstva. In zato lahko rečemo, da se je tudi na slovenskih tleh v poletju in jeseni 1941 s strani Vatikana, in tudi sicer, odpirala možnost za zgodovinski kompromis, možnost za toleranco političnega katolicizma do navzočnosti komunistov v dvigovanju slovenskega odpora proti fašistični agresiji. Mutizem so papežu očitali fašisti. Rožmanovo pastirsko pismo pa je 24. oktobra 1941 smisel fašističnega očitka papežu dejansko podprlo. Kričalo je prav tisto, o čemer je Sveti sedež namenoma molčal. Molk papeža bi lahko bil Rožmanu znamenje časa. Pa tega znamenja ni hotel zaznati. Ne on sam in prav izrecno ne njegov odločilni svetovalec Ehrlich. Po vojni se je tudi pri nas še enkrat pojavila slutnja možnosti za kompromis obeh odrešenjskih prizadevanj. Tedaj, ko je papež Pavel VI. svetoval katoličanom v SFR Jugoslaviji, naj »najdejo v notranji moči svoje vere nov in še močnejši nagib, da brez pridržka sodelujejo pri socialnem in človeškem napredku svoje domovine«. Ljubljanski nadškof Jožef Pogačnik je te papeževe besede leta 1977 strnil z objavo stališč katoliške Cerkve na Slovenskem k dogajanjem »med narodnoosvobodilno borbo in socialno revolucijo«.8 Ali to ni bilo tiho priznanje revolucije? In če je bilo, kam je poniknilo? Tu moram pa vendar povedati po spominu nekaj, o čemer še nisem pisal in tudi ne bom mogel več. Malo pred mojim hudim poslabšanjem vida sem dobil v roke znanstveno izdajo pisem, ki sta si jih med leti 1947 in 1975 izmenjala »bojevnika za svobodo in slovenstvo« France Dolinar in Ruda Jurčec, dva izjemno dejavna in obveščena publicista klerodomobranske politične emigracije. Izjemna knjiga po obsegu in številu imen, pa tudi po svetovni razkropljenosti bivališč posrednikov informacij.

20  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Takoj sem spoznal, da bi knjigo mogel za znanstveno potrebo izčrpati le specialist pri polnih močeh in z neomejenim časom. Začel sem jo prelistavati z zelo omejenim namenom, namreč, videti, kako prizadeti vidijo kolaboracijo svojega političnega kroga v času druge svetovne vojne in kako o njej razmišljajo zdaj. Svoje namere žal nisem uresničil, ker se mi je na polovici poti vid preveč poslabšal. Ne morem več brati niti svojih lastnih izpiskov in tu zdaj govorim le o vtisih in po pičlem, majavem spominjanju na že prebrano. Žal moram najprej reči, da sem zelo malo izvedel o tistem, kar me je najprej zanimalo. Skoraj nobene omembe dogodkov v času vojne in njenega konca, nič o povojnih pobojih, in praktično nobene refleksije v vojni storjenega. V prvi vrsti poudarjeno izražanje popolnega spoštovanja in verniške vdanosti škofu Rožmanu. So tam posamezne in obrobne refleksije dogajanja pred vojno, tudi še starejšega iz ustavne dobe Avstrije. Krčevita pa je odrinjenost v nekakšen neobstoj vsega storjenega in prebitega v času vojne oziroma okupacije. To je vse izločeno iz gledanja, ker ga očem odmika totalna negativnost samega pojma revolucije, samega pojma oblasti Titove Jugoslavije. Vse to se kar nekako fizično izmakne omembi in refleksiji, tako rekoč prav do skrajnih robov masivnega pokrova, ležečega nad breznom, ki obstaja samo v tem, da ga ni. Spričo tega pokrova deluje naravnost tragično podatek, izdan javnosti leta 1989 ob smrti Tineta Debeljaka, urednika revije Meddobje v Argentini. Njemu, najtehtnejšemu razumniku v lastnih vrstah, je vodstvo bele emigracije pred leti zaupalo oziroma naložilo nalogo, da spiše zavrnitveni odgovor na knjigo Belogardizem Frančka Sajeta, ki je izšla v Ljubljani. Piscu je namenilo znatno mesečno denarno podporo in mu jo, ob njegovih zagotovilih, da piše, tudi zaupljivo plačevalo deset in več let. V zapuščini pa rokopisa ni bilo najti. Sajetov Belogardizem je nedavno (2008) izšel, nespremenjen po drugi, že v tretji izdaji, beli odgovor nanj pa je obležal pod pokrovom nad breznom, ki ga ni. V Ljubljani je to brezno medtem odkril Šturmov Center za narodno spravo (!) in ga skuša polniti z očitki komunizmu in revoluciji, da bi dokazal, da ga res ni. Letos je na slovenski televiziji Bert Pribac, ki je Debeljaka poznal in cenil, saj mu je bil pripravljen objavljati pesmi, četudi Pribac ni zavračal stikov s Slovenijo, povedal, kako si je Debeljak želel pred smrtjo še enkrat obiskati svojo domovino, vendar se za pot končno ni odločil, ker se je bal, da bi ga njegovi beli soemigranti za tak greh kar »obesili«. K temu si rečem: že samo za preprečeno željo, Tinetu Debeljaku blag spomin.

21  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST In še en najden drobec. Korespondenta sta zelo sumničava do vseh, ki v Sloveniji in v slovenskem zamejstvu ne zavračajo dovolj odločno komunističnega režima in stikov z njim, ki poskušajo z njim sodelovati ali se z njim celo spraviti. In glej: med temi sumljivimi grešniki je zelo pogosto izpostavljen ljubljanski škof Jožef Pogačnik! Tisti, ki je svoji spravljivi izjavi leta 1977 o NOB in revoluciji v Družini pritaknil tudi že omenjeni spravljivi nasvet papeža Pavla VI., dan jugoslovanskim katolikom po obisku Josipa Broza Tita 29. marca 1971. Tisto obiskovanje se je pač dogodilo na hudo nejevoljo obeh »belih« korespondentov in ta njuna nejevolja najbrž sodi v sklop zavračanja prizadevanj za tako imenovani zgodovinski kompromis obeh odrešenjskih tekmecev in glavnih ljudskih političnih akterjev, ki jih je pokončal skrivnostni teroristični umor Alda Mora. In pomislimo: v uradni slovenski cerkveni publikaciji pod vodstvom škofa in metropolita Antona Stresa o stališčih Ljubljanske škofije do NOB in revolucije je zdaj Pogačnikovi izjavi odščipnjena tista spravljiva izjava papeža Pavla VI.! Pa prav on je bil v letu 1941 tisti visoki predstavnik Svetega sedeža, Giovanni Battista Montini, ki je zavrnil urgence diplomatov Mussolinija in Hitlerja, naj Vatikan ne molči, marveč naj glasno ponovi encikliko Divini redemptoris in tako prikaže vojno proti Sovjetski zvezi kot križarsko vojno proti komunizmu. To zavrnitev poznamo iz objavljenih dokumentov Svetega sedeža in se je glasila: Kljukasti križ ne more biti znamenje nobene križarske vojne! Zanimivejši zapisi v tej korespondenci o medvojni politiki so tisti ob prizadevanjih Cirila Žebota, da bi se vrnil na domača tla in v domačo politiko. Znani stiki s Stanetom Kavčičem dobe tu nova pojasnila. A za nas je tu zgovorna predvsem druga plat teh zapisov. Proti Žebotovim prizadevanjem so nekateri poskusili nastopiti s posebno manifestacijo. V slovenski kapeli stolnice v Washingtonu naj bi postavili ploščo v spomin zaslužnim Slovencem Gregoriju Rožmanu, Lambertu Ehrlichu in Marku Natlačenu, pa domobrancem, žrtvam komunistov. Žebot je nastopil proti tej akciji s pismom washingtonskemu nadškofu, v katerem je opozoril, da ne gre za žrtve komunizma, ampak za kolaboracioniste, in da plošča v njihov spomin ne sodi v slovensko kapelo. Ob ogorčenju nad Žebotovim dejanjem se je Rudi Jurčecu v pismu Francetu Dolinarju zapisalo, da te tri osebnosti in domobranci res pomenijo »hipoteko« v slovenski zgodovini!9 Ali bo hipoteko treba kdaj priznati in plačati? Ali se celo v politiki papežev ne dogajajo čudne reči? Kakor že tista v letu 1941 z modrim

22  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST molkom o protikomunistični encikliki? Marsikdo je o cerkveni politiki po Janezu XXIII. in drugem vatikanskem koncilu marsikaj pisal in ugibal. Mogoče je brati opozorila, da gre zdaj za revizijo preveč blagih sklepov tega koncila, za njihovo zamenjavo z bolj rigoroznimi in staroljubnimi, tudi politično bolj militantnimi. Papež s kombiniranim imenom blagih, Janeza in Pavla, je medtem zasijal v gloriji zmagovalca nad komunizmom v sklopu hladne vojne. Benedikt pa si je nato za svetnika izbral Poljaka, ki je bil vrh tega še skala Cerkve nasproti obema grožnjama svobodi njegove domovine, prihajajočima iz njene soseščine, nasproti nacistični, nemški, in nasproti komunistični, ruski. Ni si izbral že vedno običajnega Italijana, kakor je bil tisti malo znani in nič slavljeni, ki je v ognjeni drugi svetovni vojni zavrnil svastiko kot znamenje križarskega pohoda proti komunizmu in ki je s tem podprl svetovno zmago nad fašizmom, brez katere tudi hladne vojne in zmage Cerkve v njej ne bi moglo biti. Sam Poljak, Janez Pavel, pa je po tej tako doseženi zmagi prišel v Slovenijo z oznanilom, ki bi potolažilo moralno stisko škofa Rožmana zaradi ravnanja pod sovražno okupacijo, če bi bil še živ. Škof Pogačnik, s kočljivim Pavlovim nasvetom slovenskim vernikom vred, je bil zaprt v predal. Škofa Vovka z njegovim zanikanim pastirskim pismom za leto 1946 je ta usoda zgrešila le za las. Reševal ga je pač tisti sramotni zločin komunistov, ko so ga poskusili zažgati. Kaj sploh bi danes naš politični katolicizem počel brez komunistov in njihovih žrtev v hudih jamah? Zdaj, ko na srečo ni nevarnosti, da bi mogla obveljati misel, da tam leže pravzaprav njegovi, političnega katolicizma, žrtvovanci. S prekletstvom nad revolucijo je hipoteka dobro zavarovana. S hipoteko pa zavarovano to prekletstvo samo. Sama si ga je kriva! Kajne, gospa?

SINGULARNOST SLOVENSKEGA NOB, POVEZANEGA Z REVOLUCIJO

Singularnost slovenskega NOB, povezanega z revolucijo, je v evropski zgodovini druge svetovne vojne vidik, brez katerega ne gre premišljati o mestu slovenske revolucije v zgodovini Slovenije. Na začetku takšnega premisleka si je treba predočiti dejstvo, da je fašizem med narodi, ki jih je v tej vojni državno napadel in zavojeval, ravno in edino slovenskega hotel preprosto in naravnost uničiti, ne le zasužnjiti.

23  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Dejansko je Hitler v vseh deželah, ki si jih je v vojni dotlej podjarmil, sprejel ponujeno sodelovanje domačih, k fašizmu nagnjenih političnih sil in jim priznal položaj predstavnikov naroda in s tem obenem priznal politični obstoj teh narodov in njihovih držav. Torej, priznal je obstoj Slovakov, Francozov, Belgijcev, Nizozemcev, Norvežanov, Dancev, a z ustanovitvijo protektorata celo tako osovraženih Čehov. Navsezadnje celo Hrvatov. Misel, da bi ustanavljal neko svojo Slovenijo, kakor so mu jo na večer pred napadom skrivaje pred jugoslovansko vlado v naglici predložili ministri te iste vlade, predstavniki »zgodovinske« Slovenske ljudske stranke, je bila Hitlerju posebno zoprna. Slovence je hotel izbrisati z evropskega zemljevida, na sredi nekdaj slovenske dežele, simbolno na blejskem otoku, pa je nameraval v znak zmage tisočletnega nemškega rajha v tem prostoru, od nekdaj namenjenem germanizaciji, postaviti veličasten tempelj v čast germanskemu bogu Votanu. Slovenski Bled, z vso slovensko deželo vred, naj bi postal simbolno središče obnovljenega nemškega in njemu podrejenega evropskega poganstva. Edino Slovenci med okupiranimi narodi so se morali ob zasužnjenju hkrati spraševati – podobno Židom: »Zakaj hoče uničiti ravno nas!?« Uspešnost slovenskega NOB je ob tem okvirnem dejstvu v Evropi nekaj edinstvenega, singularen pojav v panorami evropskega odpora. Po tej edinstvenosti razmerja med Hitlerjem in Slovenci je uničevalni pohod fašizma proti slovenstvu v drugi svetovni vojni podoben v družboslovju poudarjeni singularnosti židovskega holokavsta. Tega se moramo zavedati tudi tedaj, ko govorimo o revoluciji, povezani s slovenskim NOB, o nujnosti, da se ji Slovenci danes odrečejo. Ob tem moramo Slovenci seveda tudi svetu povedati, ga prepričati, da niso le zgodovinarji holokavsta upravičeni poudarjati njegove singularnosti, četudi imajo oni pri tem v mislih predvsem nepredstavljivo strahoto in v svetovni zgodovini edinstveni obseg pojava. Res gre tu za oznako edinstvenosti tega najglobljega dejanskega in simbolnega moralnega padca človeštva. Kot takšen je holokavst gotovo singularen. Toda hkrati mislim, da je na svoj, drugoroden, obraten način s svojim dosežkom singularen, historično edinstven, tudi slovenski NOB, njegova zmagovitost v drugi svetovni vojni in zatem z njegovo tradicijo zraščen nadaljnji družbeni, kulturni in politični razvoj Slovenije. V vseh sledečih desetletjih, tja do osamosvojitve Slovenije in do razmer, v katerih se ta hip ponavlja zahteva gospe Spomenke. Saj bi tudi ona sama brez pozitivnega učinka zgodovinske navzočnosti

24  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST tega singularnega NOB ne mogla od njegovih dedičev pričakovati tolikšne moralne moči, kakor bi bila potrebna za to, da bi sprejeli njen izničevalni predlog. To je predlog, naj se v dobro konsolidacije politično preveč razdvojene nacije – po golem političnem preudarku – odrečejo slovenski revoluciji kot takšni. Odrečejo torej ne le zlim početjem, povezanim z njo, marveč naj se od nje distancirajo tako, da jo zavržejo. Tudi brez nadaljnjega historičnega dokazovanja že zato menim, da je takšna zahteva znanstveno nerazumna. Pa tudi politično nekoristna. K od nje pričakovani spokoritvi naših kolaborantov in njihovih današnjih privržencev kaj takega gotovo ne bi pripomoglo prav nič! Ni le vesolje neskončno, tudi človeške slabosti včasih nimajo racionalnega konca. Vsem v Sloveniji bi koristilo, če bi domislili tezo o zgodovinski singularnosti slovenskega NOB. Seveda ne bo nikoli dosegla onega univerzalnega priznanja, ki ga je dosegla teza o singularnosti holokavsta. Pa saj ji ne konkurira, saj je obratnega, zgodovinsko spodbudnega značaja! Samo in ravno kot takšna, obratna, zgodovinsko spodbudna za male, a človeško usodne skupnosti, ima njena singularnost svoj pomen in s tem opozarjanje nanjo. Lahko jo vidimo kot enega izmed premalo uvidenih in spoznanih dejavnikov, ki so pripomogli k zavrnitvi nacizma oziroma fašizma v današnjem svetu. Gre za pričevanje o tem, kako uspešna je ta zavrnitev mogla biti celo v singularnostno skrajnih težavah, kakršne so premagali ljudje na Slovenskem. Podobno namreč lahko rečemo tudi za pomen singularnostnega ovrednotenja slovenskega NOB v današnjem času. Slovenski NOB je takšen, kakršen je bil v času druge svetovne vojne, pravcati unikum, ne le po stvarnem dogajanju, temveč je njegova singularnost podana tudi v njegovem družbenopolitičnem značaju. Ničesar iz njega ni potrebno – in tudi ni dopustno – izločati ali prebarvati. Edino dopustno in potrebno je to, da bolje in globlje spoznavamo to edinstveno in enkratno dogajanje, ponazarjamo svetu njegovo singularnost. Široki svet bo pridobil, če jo bo opazil, saj so v njej navzoči tudi njegovi problemi. Pri tem naj iz zakladnice našega znanja navedem vsaj bistrovidno osvetlitev problema Slovencev, ki ga podarja Taras Kermauner v sklopu svoje monumentalne analize slovenske dramatike. V knjigi o slovenskih narodnih junakih piše o Tugomerju Frana Levstika. Pisatelj je postavil dogajanje Tugomerja med polabske Slovane, ki so jih Nemci raznarodili, odstranili, pred tolikimi stoletji, četudi mu je šlo

25  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST za Slovence, ki so jih Nemci izbrisavali na Koroškem pred njegovimi lastnimi očmi, v 19. stoletju. »Prizorišče okrog Gospe svete (bi) terja(lo) Slovence kot posebno nacijo; prizorišče ob Labi sugerira, da je bistvo problema v občem boju z Nemci; da se bo boj odvijal v severnem delu Nemčije, celo tam nekje med Labo in Volgo.« Tako pojasnjuje Levstikovo izbiro prizorišča Taras Kermauner in nadaljuje: »Levstik je bil po eni strani jasnoviden. Pričakovani boj se je – in celo dvakrat – zares odvijal na prizorišču, ki si ga je bil zamislil, do Caricina (Stalingrada). Rusi so prišli l. 1945 vse do Labe; Nemci l. 1941 vse do Moskve. Če ne bi zmagali Rusi, Slovenci ne bi imeli danes svoje nacionalne države. Če ne bi l. 1918 zmagali Srbi, je Slovenci prav tako ne bi imeli. Vprašanje je, koliko bi sploh še eksistirali; morda le kot vindišarska etnija z delno kulturno avtonomijo? Obe svetovni vojni za Slovence nista bili le to, za kar ju ima svetovna zgodovina; drugo vojno tudi kot – vsaj začasno – uničenje fašizma-nacizma. Za Slovence – Rusi bi se ohranili, Čehi in Poljaki itn. najbrž ne – sta bili obe, posebno pa druga vojna, osnova za ohranitev naše narodnosti- nacije. Potekali sta kot milenaristični; druga je dodala gentilističnemu hiliazmu še komunističnega. Rusi so zmagali kot Sovjeti, a obenem v sveti vojni za zmago Slovanstva nad Nemštvom ... Ne pravim, da se v Sloveniji ni dogajalo nič pametnega. Naj je bila še tako majhna, Slovenija je dejavno in uspešno sodelovala v boju zoper Nemce (Italijane); v povezavi ne le z Rusi, ampak tudi z zahodnimi zavezniki. (To opisuje celo dramatika slovenske politične emigracije: Vombergar v »Napadu«.) Sodelovala je v tesni povezavi – v enotnosti – s Srbi, Hrvati, Muslimani, Makedonci, Črnogorci [...] Ne pozabimo: boj za samostojno Slovenijo – ta cilj je bil partizanom in OF jasen že l. 1941, čeprav še ni bilo rečeno, da je samostojna Slovenija tudi lastna nacionalna država – je mogel potekati le v okviru južnoslovanskega in vseslovanskega boja-vojne, celo kot svete. Slovenci se sami pač ne bi spravili nad Nemce in Italijane. Izrabili smo priložnost, da smo v širšem okviru udejanjili tudi svoj – naš – interes: vse večjo samostojnost.«10 Zdaj pa iz tega izruvati in zavreči revolucijo? In to celo zato, da bi nasitili politično požrešnost desnice? Tako singularni menda ne bomo!

26  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST O REVOLUCIJI SPLOH

Revolucije so sestavina zgodovinskega toka družbenega razvoja človeštva. Ta je evolutiven v svoji celoti, a v konkretnem dogajanju neenakomeren, v posameznih fazah tudi revolucionaren. Protirevolucije ali faze reakcije oziroma poskusi restavracije stanja pred revolucijo si lahko v zgodovinskem toku sledé brez omejitev, ki bi jih mogla narekovati kakšna višja zakonitost družbenega razvoja. Toda sam tok zgodovine je nepovraten in ničesar dejansko že dogodenega iz njega ni mogoče več izključiti ne v posledicah ne v vzročni povezanosti. Izključevati oziroma preklicevati je mogoče ideje, ne storjenih dejanj. Vsako tako izključevanje ali preklic ideje pa je že novo storjeno dejanje in odgovornost zanj bremeni novega storilca, brez vpliva na odgovornost storilcev vseh poprejšnjih. Iskanje odgovornosti za minula, v zgodovinskem toku storjena dejanja lahko zato služi njegovemu razlaganju, nikoli pa vnazajšnjemu vrednostnemu spreminjanju dogodenega stanja. Revizija zatetega stanja danes je novo dogajanje, v katero se lahko vključuje seveda tudi revizija preteklih idej, in to gotovo ob presoji sprejemljivosti ali nesprejemljivosti tega zatetega stanja za jutri. Ampak le stanja v celoti, v dobrem in slabem, tudi glede revolucionarnih sprememb. Dejansko torej dogodene revolucije iz zgodovinskega toka ne le ni mogoče kar izključiti, marveč je tudi ni smiselno kakor koli zanikati, zavračati, obsojati, in se za to truditi v celoti zatetih njenih nasledkov za danes in jutri. Najbrž bi početi kaj takega res pomenilo delati za konec zgodovine, ali bolje, za njeno pokončanje, presekanje. Skoraj nekaj takega je agresivno stališče današnjega akterja, ki trdi, da se je zgodovina začela z njim. Smiselno pa je storiti vse, kar je le mogoče, da bi tok zgodovine v prihodnje potekal brez nasilja. In tudi prav izrecno, brez revolucionarnega nasilja. To naj bi namreč bilo mogoče, če razumemo, da revolucija ni kar drug izraz za pojem nasilja, ampak da označuje pojem korenite spremembe v ureditvi družbenega dogajanja. Žametnost sama po sebi revolucije ne izključuje. O tem obstaja celo šolski primer angleške »Slavne (glorious) revolucije«.11 Bistven za revolucijo je prelom v veljavnem redu, mimo njega in proti njegovemu smislu. Sicer bi to bila reforma in ne prelom. Tu se seveda pojavlja vprašanje zakonitosti, legalnosti oziroma protizakonitosti, ilegalnosti revolucije. Zakonita, legalna, pravzaprav revolucija biti ne more. Dejansko pa je lahko upravičena po

27  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST zgodovinskem toku, poteku, smeri rasti družbe, po neločljivosti te rasti od odnosov v njej. Lahko pa gre tu za protislovnost pogledov z različnih zornih kotov, in vemo, da današnje družboslovje to protislovnost elegantno rešuje s pojmom legitimnosti. Nekaj morda ni zakonito, je pa legitimno, ali obratno. Kar je seveda le navidezna rešitev, saj zakonitost in legitimnost v jezikovnem smislu pomenita isto. Pustimo ob strani dejstvo, da sodobno družboslovje brez pomisleka uporablja za svoje nove pojme kar stare, že v drugih strokah za druge pojmovne pomene rabljene izraze, kar pogosto povzroča nejasnosti in zmedo, pa nepotrebne nesporazume. V najnovejšem slovenskem političnem besednjaku je drastičen primer za to izraz »državljanska vojna«. V pravu ima že zdavnaj jasno določeno vsebino, vojna znotraj iste države, domača vojna (a non-international conflict). V besednjaku današnje desnice (in nekaterih sociologov) se z besedo »državljanska vojna« opisuje prostovoljno sodelovanje nekaterih Slovencev v vojskovanju tujih, napadalskih držav proti silam slovenskega protiokupatorskega odpora. Trajno, tudi čustveno zapečateno zmedo je pripravil leta 1990 izraz »državljanska vojna«, ko ga je kot zgovorno prispodobo za pretekle politične boje in protislovja v enostrankarskem sistemu socializma uporabil v svojem otvoritvenem nagovoru predsednik prvega mnogostrankarsko svobodno izvoljenega slovenskega parlamenta. Glede izraza »legitimnost« zgodovinarji vemo, da se je zlasti od časa republikanskih revolucij uporabljal za dokazovanje zakonitosti oblasti vladarjev »po božji milosti in volji«. Danes se prilastek legitimen, kot odobravanje nekega spornega pojava, uporablja veliko bolj po mili volji, kakor pa po božji. Veliko bolj konsistentna v pravnem, zgodovinsko razumskem, posebno pa tudi v antropološkem smislu, je znana, prav klasična razlaga protislovnosti med zakonitostjo in protizakonitostjo dogodene revolucije, ki jo je ponudil slovenski pravnik, profesor Leonid Pitamic. Ve se, da je v pojmovanju prava izhajal od načela božjega izvora oblasti. Po njegovem nauku pa revolucija ni nekaj protipravnega, četudi sama obstoječi pravni red prekucne, ga zanika. Kajti revolucija ga nadomesti z novim pravnim redom. Bistvo revolucije namreč ni uporaba nasilja, meni Pitamic, čeprav je nasilje praviloma njen spremljajoč pojav. Tak nauk je profesor Pitamic Slovencem razložil ob neki priložnosti naravnost simbolnega pomena. To je bilo prvo, otvoritveno pravno predavanje novoustanovljene slovenske univerze v Ljubljani. Seveda je mogel profesor imeti v mislih samo revolucije, ki

28  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST so se dogodile dotlej. A to niso bile več samo meščansko demokratične ali narodne. V svetu se je ta tema tisti čas obravnavala zlasti ob oktobrski, socialistični. In mednarodna diplomacija si je prizadevala vplivati, v interesu pridobivanja odškodnin, na novoustanovljeni pravni red v revolucionarni Rusiji na gospodarskem področju. Navedel sem že, kako je vatikanski državni tajnik, kardinal Gasparri, leta 1922 sovjetskim predstavnikom na znameniti konferenci v Genovi označil stališče Svetega sedeža: »Končna načela Cerkve ne pomenijo nikakršnega zadržka do komunistične oblike vlade. V gospodarskih zadevah je Cerkev agnostična [...] Cerkev zgolj zahteva, da organiziranost države, pa naj že bo njena narava ta ali ona, ne krši svobode verovanja niti svobode duhovnikov, da opravljajo naloge svojega poklica.«12 Očitna je skladnost s tezo Leonida Pitamica. Obstoječa revolucija kot takšna ni problem zakonitosti. Ravna upravičeno po svojih zakonih. Vpraša pa se lahko v svetu, kakšna so njena dejanja sama po sebi. Po drugi svetovni vojni je stališče do državljanskih revolucij ostalo v bistvu enako: upravičenost pridobijo s svojo zmago. Če ne, ostanejo puči.13 Tak pogoj za priznanje je revoluciji postavljal tudi profesor France Bučar v knjigi Upravljanje.14 Razume se, da politični sistem pluralne strankarske demokracije revolucijo izključuje iz svoje zamisli. A ne prepoveduje je kar tako, če hoče ostati demokratičen. Kategorična prepoved revolucije je na podoben način zgodovinsko nemogoča in za demokracijo načelno problematična, kakor bi bila takšna prepoved vojne. Revolucijo nasploh prepovedati, jo kriminalizirati, ni le nemogoče, je tudi neupravičeno. Mogoče pa je terjati od storilcev odgovornost za posamezna dejanja. To velja tudi za slovensko revolucijo v 20. stoletju. Revolucije rastejo iz razmer in ustvarjajo nove in poprejšnje odrinejo v neponovljivo preteklost. Poleg novih ostajajo ali rastejo tudi problematične, ki terjajo nova odločanja za nove rešitve. Skoraj praviloma bremeni vse revolucije nasilje, ne le za odpravo starega, temveč tudi v zagatah ali razočaranjih pri ustvarjanju novega. Vse revolucije imajo svoj konec in pravzaprav je ravno to njihov smisel, ko se lotevajo tlakovanja bodoče poti. Imajo pa revolucije, ne glede na svojo končnost, dolgoročne učinke na zgodovinske premike. Francoska je tvorno izzvala združevanje Evrope, četudi sprva uvedenem z odporom Svete alianse proti združevanju celine z vojaškim osvajanjem iz enega središča. Že skoraj evropska,

29  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST marčna, s pomladjo narodov proti za kontinent razdruževalnemu legitimizmu vladarskega absolutizma. Obe že z ameriško revolucijo v tvornem ozadju. Ruska revolucija, oktobrska, izrasla iz razmer še hujšega vladarskega absolutizma v razvojno zaostali vzhodni kontinentalni širjavi brez meja ter obenem kot kaznovanje celine za dotlej najstrašnejšo vojno, zarojeno znotraj evropskega koncerta. Ameriška in oktobrska sta v drugi svetovni vojni zagotovili zmago nad osvojitvijo planeta po fašizmu. K temu je svoj nesorazmerno tehten delež prispevala tudi slovenska z jugoslovansko. In ta zmaga je potegnila za seboj kolonialno revolucijo, ki je odnesla kolonialne imperije in razveljavila imperialistične delitve sveta in vse moderne revolucije, tudi kitajsko, približala postmodernemu koncu. Žal ne koncu vseh vojn. A vsaj v Evropi dogovorno in verjetno. Ali bi kdo hotel, da se z zavrženjem revolucij, tudi naše, zgodovinski vrtiljak zavrti nazaj? Distancirati, odmakniti se od revolucionarnega in vsakršnega drugega nasilja, posebno v času miru, mora biti nekaj drugega. Toda, počakaj! Ali ne gre za izplen zmage nad revolucijo, zaslužene v hladni vojni? K temu, gotovo tudi pri nas razširjenemu prepričanju in vprašanju je treba reči vsaj dvoje. Najprej, zmaga kot zmaga je mogoča samo v vojni. Izkušnja svetovne zgodovine pove, da je zmagati mogoče samo v vojni, ne pa zares tudi v politični tekmi. In to velja ne le za 20., marveč enako tudi za komaj začeto 21. stoletje. Tisto, kar izkušamo kot poglavitni dogodek obeh – zmaga zahodne demokratične koncepcije državnega in meddržavnega reda –, pa ni zmaga v vojaško bojevani vojni, pač pa v politični konfrontaciji, opisani kot hladna ali mrzla vojna. Torej, gre za zmago v hladni vojni, ki je ne bi smeli – ker to ni – enačiti z zmago v vojni, kakor je na primer bila druga svetovna. Tekmovanje dveh, v moderni dobi z revolucijami na obeh straneh najizraziteje izoblikovanih državnih in družbenih sistemov: moderniziranega demokratičnega oziroma kapitalističnega in boljševiško marksističnega oziroma socialističnega. Danes zanemarjena, a dejansko za obe strani nepojmljivo srečna okoliščina je to, da je ta svetovna konfrontacija obeh sistemov v letih 1946–1989 resnično ostala hladna. In to tudi po zaslugi odgovornih politikov na obeh konkurenčnih straneh. In da je ta izkazana odgovornost na obeh straneh povsod rasla iz dejstva, da so v obeh sklopih konkurenčnih sistemov dejavno in končno tudi učinkovito obstajala prizadevanja za njuno notranje obvladanje in mirno reformo.

30  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Bolj so bila vidna tista evolucijsko naravnana prizadevanja v svetu pluralne demokracije in bolj prikrita – pa zato radikalneje oziroma revolucijsko naravnana – tista v svetu strankarskega monizma. Omenjena prizadevanja na obeh straneh pa so vendarle mogla dovolj uspešno omejevati skrajnost mednarodnega spopadanja in ga zadržati v mejah nevojaške, še mirne hlade vojne zato, ker je ta mirnost temeljila na zgodovinsko primarnem dejstvu, da sta se oba svetovna konkurenčna bloka mogla – vsak zase – izoblikovati šele v položaju, ko je bil kot glavni konkurent za oblast na zemeljski obli izločen fašizem. Takšen uvid v zgodovino, posebej še evropsko, ki nas prizadeva najbolj neposredno, ni lasten zgolj sekulariziranemu, za marsikoga morda manj zaupanja vrednemu zgodovinopisju. Opozoril sem, kako so svoj pogled na to vprašanje izrekli cerkveni zgodovinarji v pojasnilu k dokumentom o zunanji politiki Svetega sedeža v drugi svetovni vojni, objavljenim po drugem vatikanskem koncilu. Ponovimo najprej, kako ti zgodovinarji vidijo dilemo Evrope v letih 1933–1939. »Odkar je Nemčija postala Tretji rajh, podvržen diktaturi Adolfa Hitlerja, se je zdelo, da se Evropa iz dneva v dan približuje trenutku, ko bo morala izbrati med vojno in suženjstvom. V Evropi sta se oblikovala dva bloka, blok zatrdnih demokracij, dremajočih na lovorikah iz leta 1918, in blok diktatur, ki žive v pomanjkanju in ki usmerjajo svoja gospodarstva k oboroževanju.« – Tu prepoznamo Anglijo in Francijo na eni strani in Nemčijo z Italijo na drugi. Vatikanski zgodovinarji torej za čas do 1939 Sovjetske zveze ne vštevajo v nobenega od obeh polov razklane Evrope, ki ju ugotavljajo. V odnosu Evrope do Sovjetske zveze torej tudi po njihovem mnenju tedaj ni tičala tista zgodovinsko odločilna izbira med vojno in suženjstvom, kakršna je kmalu nato terjala odločitev za vso Evropo, za ves svet. Ta, za svet odločilna izbira se je dogodila v letu 1941 in je končno izoblikovala protifašistično zvezo držav, ki so skupno izbojevale zmago v vojni vseh vojn 20. stoletja. To pa so bile države, ki so navzlic skoraj prepadnim medsebojnim sistemskim razlikam imele eno skupno značilnost, ki jo je treba tukaj posebno poudariti: vse so črpale svojo moč iz revolucij, ki so jih bile vsaka zase doživele v svoji lastni zgodovini v različnih časih. Kakor rečeno, oba hladnovojna svetovna konkurenčna bloka sta se mogla – vsak za sebe – izoblikovati šele v položaju, ko je bil kot glavna

31  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST nevarnost na zemeljski obli z vojno izločen fašizem. In to se je zgodilo z združenim, brezmejnim naporom obeh, zdaj po fašizmu skupaj ogroženih nebesnih strani, tako zahoda kot tudi vzhoda. Tako je treba v tem edinstvenem, a dogodenem združenju sil za zmago v drugi svetovni vojni ugotavljati tisti prelom, ki je sploh šele omogočil, da napeto globalno-konkurenčno tekmovanje oziroma boj sistemov v povojnih desetletjih ohrani mirni, »hladni« značaj. Za svet presenetljiva »implozija« sistema v sovjetskem bloku, pospremljena v Evropi z dramatičnim padcem berlinskega zidu, je tu vzbudila evforični občutek zmage, kakor da bi se bila končala prava, »vroča« vojna. Te ni bilo, toda urejanje evropskih in svetovnih odnosov se je odvilo po starih postopkih, običajnih v primeru takšnega uspeha ene strani: razglasi se nelegitimnost dotlej le konkurenčnega sistema. Z argumentom demokracije se združevanje držav v Evropsko unijo dopušča samo na temeljih neoliberalnega kapitalizma, svet pa se podreja anonimnemu, a brezprizivnemu diktatu globalnega trga, utemeljenega na moči denarja in njegovega interesa. Interes družbene pravičnosti se dopušča le po meri trga. Kar pomeni zavračanje, tudi za nazaj, tistih reformnih prizadevanj, ki so se dogajala nekoč v zdaj »poraženem« sistemu socializma. Iz današnjega sveta se takšna stara prizadevanja izključujejo kot nevrednota, nekompatibilna s kapitalizmom. Od starih razvojnih alternativ ostaja kot vrednota le »goli« antikomunizem sam. Tudi tisti, ki ga je nekoč Thomas Mann označeval kot največjo norost, nespamet stoletja. Za novejšo preteklost pa to pomeni pritrjevanje prav tistemu nasilju, s katerim so stalinisti na primer zadušili češko pomlad socializma s človeškim obrazom 1968, velikodržavni nacionalisti zanikali v Jugoslaviji samoodločbo narodov in blokirali avtonomijo v gospodarstvu in vsem javnem življenju, kar naj bi veljalo za temeljne pogoje in razloge obstoja socializma. Hkrati je to seveda tudi zavrnitev demokratičnih in humanih idej in pobud, ki so se še dosti pred koncem hladne vojne pojavljale v Evropi z imenom »evrokomunizem« ali pred tem z mislijo konvergence sistemov. Evropa in svet pač danes zmoreta brez vse te nič več aktualne ropotije. To je današnja deviza. Začetki 21. stoletja dajejo čutiti, da postmoderni »konec zgodovine« ne more izbrisati potrebe po iskanju neke njene nove alternative. Kdo more v zgodovini izključiti uspešno revolucijo, če ne z nasiljem? Africa non docet? Hladna vojna se ni končala z zmago ideje o neuvrščenosti, kar bi moralo logično pomeniti konec delitve sveta v dva antagonistična

32  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST bloka. Kar zadeva nas v EU, smo zdaj uvrščeni na eno samo stran. Na stran kapitalizma pod načelno nenadzorovano in dejansko a priori anonimno oblastjo globalnega prostega trga. Dejansko in načelno gre torej za neomejeno zmago starega rekla »Denar je sveta vladar«! Element socialne države je v tem (malodane že) univerzalnem sistemu moteč preostanek, v svojem obstoju odvisen od civilne politične moči prikrajšanih ljudi. Toda, mar res ne spoznavamo, da je bila zmaga v hladni vojni pravzaprav zmaga, dobljena na obeh straneh? Če se na to danes gleda drugače, če se to pojmuje kot bojna zmaga protirevolucije z vsemi nasledki, je to nevarna zmota. Potem gorje vsem, pametnim in nespametnim!

O SLOVENSKI REVOLUCIJI

Samorastniška slovenska narodna in socialna, socialistična revolucija 20. stoletja, imenovana tudi ljudska, je bila spočeta in donošena med drugo svetovno vojno po napadu (6. aprila 1941) in okupaciji s strani fašističnih držav, v jeku odpora, ki ga je razvijala Osvobodilna fronta slovenskega naroda proti zavojevalcem, in rojena po vojni zmagi Združenih narodov v letu 1945. Bila je tudi samobitna sestavina zmagovitega odpora in revolucije okupiranih narodov celotne Kraljevine Jugoslavije, katere državljani so Slovenci v svojem državno in narodno matičnem jedru tedaj bili. Na podoben samobiten, a poslej tudi državno individualen, z ustavno priznano pravico do samoodločbe utemeljen način je slovenska revolucija živela v naslednjih desetletjih v razmerah enostrankarske vladavine komunistov, tako v zvezni jugoslovanski državi kot tudi v federalni Socialistični republiki Sloveniji vse do trenutka izstopa Zveze komunistov Slovenije iz Zveze komunistov Jugoslavije januarja 1990. Izstop je postal neogiben zaradi že dlje časa trajajočega preusmerjanja slovenskih komunistov in široke zveze socialistov k političnemu sistemu demokratičnega parlamentarizma in z njim neločljivo povezanim reformizmom v socialnih, družbenih vprašanjih. S tem je bila v največji meri potrjena državna volja Slovencev za samostojnost in zagotovljeno njeno solidarno, vsestrankarsko udejanjenje. Slovenska revolucija 20. stoletja se je tako iztekla v dejanju narodne in državljanske samoodločbe ljudstva Slovenije.

33  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Preden zdaj poskusim opredeliti svoje videnje naše revolucije, moram seveda opozoriti, da sem se kot zgodovinar loteval njenih vprašanj največ le za čas slovenskega NOB. In na to, zgodovinarsko pridobljeno vedenje o revoluciji, se bom v glavnem omejil. Tu se samo sklicujem na svoje razprave in študije, zbrane v knjigi Pravica in moč za samoodločbo. Gre zlasti za štiri med njimi: 2., 7., 18. in 31.15 Desetletja njenega življenja v miru pa do izteka sem med tem le doživljal in skušal dojemati, deloma z izjemo nacionalnih odnosov. Te pa sem deloma tudi strokovno obravnaval. Omenil sem, da ima ta poskus nek svoj prav konkreten povod. Ta me je zbodel, da zato poskušam več, kakor pa si izdelane znanstvene kompetence za ves ta čas sam prisojam. A vendarle, poskusiti vsaj »posthumno« ne more škoditi. Slovenska revolucija se je spočela in bila donošena kot slovenski NOB v času druge svetovne vojne in se je nato izživljala v desetletjih hladne vojne, kot na svoj način udejanjena, v naši zgodovini realno dosežena stopnja uresničenja slovenske volje po človeškem, ljudskem in narodnem napredku, tja do izteka revolucije z osamosvojitvijo Slovenije. Zdaj jo gledam v obremenjujočih razmerah mentalno nedopolnjene družbene tranzicije. To je težavno, saj pogled zamegljuje odij, ki se zgrinja nad zgodovino revolucije. Pred razmotrivanjem revolucije bi bilo treba najprej razčleniti ta odij, saj izvira z različnih strani. Tu nimam v mislih razumljive prizadetosti žrtev njenega nasilja. Najprej pa moram pojasniti svoje zgodovinarsko videnje (ne)upravičenosti njenega pojava v slovenskem NOB. Pred leti je mlad zgodovinar pri zagovoru disertacije o tem vprašanju, odločno in že politično odločeno, trdil: NOB ne dela revolucije. To je, ne sme delati revolucije. Če jo, potem to ni več (pravi) NOB. In pri nas se je to zgodilo, četudi se zgoditi ne bi smelo. To tezo sem zavrnil – in jo še zavračam – kot nehistorično. Tu ne gre za vprašanje, kaj je NOB po definiciji. Gre za to, da historik zgodovini, ki se je že zgodila, ni upravičen dajati lekcij. O svoji upravičenosti je namreč ta zgodovina odločila sama. Tako je odločila tudi o revoluciji, ki se je zgodila, ali pa se ni zgodila. Na primer, le o tisti, ki se ni zgodila, sme historik popravljati morebitno nasprotno trditev historiografije, da je vendarle bila. A nikakor, da za priznanje pravilnosti »naše« zgodovine ne bi revolucija v njej smela biti vsebovana.

34  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Revolucije (v) dogajanju zgodovine ni mogoče prepovedati. Izbriše (ne zapiše) jo lahko le njen neuspeh. Revolucijo lahko prepoveduje le aktualni politični sistem. Dokler je pač uspešen. Revolucija, če je uspešno nastopila, ga spreminja in oblikuje po svoje. Že z uspešno uveljavitvijo tega sistema samo po sebi izničuje revolucija svojo prepovedanost. Mnogi politični sistemi so bili oblikovani z revolucijami. Nekoč tudi liberalno demokratični, za kakršnega smo se danes odločili kot za vsebino, vrednoto osamosvojitve. Dokler ta sistem obstaja, lahko prepoveduje revolucionarno dejavnost, kot protiustavno. Ne more pa revolucije prepovedati v zgodovini. Kakor »in extremis« ne more prepovedati vojne. Lahko pa si prizadeva vojno delovanje omejiti z vojnim pravom, predvsem z normami humanitarnosti. Zgodovinar je upravičen v revoluciji, ki se je dogodila, ugotavljati kršenja humanitarnega prava, kakor se to zelo intenzivno dogaja glede poteka vojn, četudi jih za nazaj ni mogoče preklicati v obstoju, ne popravljati, »olepševati«. Prav tako je historik upravičen in tudi kot družboslovec dolžan ugotavljati, v čem so manifestacije revolucije bile revolucionarne, v čem pa je to bilo revolucionarno kršenje predrevolucijskega pravnega in političnega reda, sistema. A to ne pomeni, da lahko revolucije izbriše, zanika kot neupravičeno dogodene v zgodovini, zanika kot realne sestavine njenega toka. Saj je ta tok historijo že spremenil v novo stanje, ki ga je mogoče spremeniti le z novim dogajanjem. Morda celo kar s kontrarevolucijo. Revolucija in reakcija kot kontrarevolucija sta v zgodovinskem procesu dva enako nepreklicna pojava. Lahko ju v času druge svetovne vojne za dogajanja na Slovenskem tudi imenujemo po Tarasu Kermaunerju kot terminološki par »leva« in »desna« revolucija. To je v analitičnem postopanju v marsičem tudi koristno. Žal pa odvrača pozornost od tistega, kar je za Slovence v tem času pomenilo največjo negativiteto, namreč od prostovoljne kolaboracije glavnih dejavnikov slovenske desnice. Morda je to razpravljanje dolgovezno, a premočna so prizadevanja nekaterih znanstvenikov, da bi slovensko zgodovino za čas okupacije in odpora preuredili v predalčke, »dobre« in »slabe«, predvsem seveda, da bi »dobri« NOB ločili od »slabe« revolucije in dobili na ta način sprejemljivejšo zgodovino. Človek bi se ob tem najraje vprašal, le zakaj potem komunisti ne bi s svoje strani mogli po isti logiki svoje zgodovine popraviti in revolucijo izboljšati z reduciranjem narodnoosvobodilne vsebine iz »našega« NOB, če sta oba ta v njem vsebovana pojma med seboj tako izključujoča?

35  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Omenjena disertacija se je osredotočala na problematična ravnanja glavnih dejavnikov slovenske leve revolucije. V tem je bila prodorna in strokovno ustrezna ter kot takšna tudi pozitivno ocenjena. Omenjena teza, izrečena na zagovoru, pa ostaja historično sporna v svojem družbeno-spoznavnem temelju, ne glede na to, da je v javnosti popularna in v polemikah priročna. Slovenski NOB z OF, udejanjeni slovenski odpor, se je v svoji izhodiščni volji usmeril k izpolnjevanju dolžnosti ljudi do svoje, iz zgodovine sprejete, zdaj pa napadene in od fašistov v obstoju zanikane slovenske skupnosti, v obrambi katere so ljudje videli edino možnost za svoboden osebni in splošni razvoj. S tem izpolnjevanjem dolžnosti so pripomogli, odločilno na svojih tleh, k zmagi zaveznikov v drugi svetovni vojni. In ta zmaga je v letu 1948 v okviru OZN omogočila sprejetje Splošne deklaracije človekovih pravic. In glej, ta deklaracija izhaja stvarno, meritorno, prav od tiste predpostavke OF, da bo človek izpolnjeval dolžnosti do svoje »skupnosti, v kateri je edino mogoč svoboden in splošen razvoj njegove osebnosti«! Tako je to zdaj zapisano v 29. členu te deklaracije! Prav z opredelitvijo za OF in NOB se je slovenska revolucija glede uveljavljanja človekovih pravic že prav ob svojem spočetju napotila v pravo smer, četudi je na svoji nadaljnji poti dolgo proti nekaterim tudi grešila, zlasti tistim, zadevajočim kategorijo političnih svoboščin. Pa tudi pri teh je zmogla popravek, ko je šlo pri ponovitvi narodne samoodločbe za pravico te kategorije. Ko je bila, kakor že nekoč izhodiščno, v izpolnjevanju dolžnosti do skupnosti, stvarno zajeta misel, da je njena svoboda tudi nujna prvina osebne svobode. Seveda imajo z razumevanjem te vsebinske povezanosti različnih vidikov svobode danes težave ljudje (celo nekateri najodličnejši pisateljski duhovi), ki vidijo v odločanju ljudi za odpor proti okupatorju ali za podvrženje zgolj kliše banalne dihotomne odločitve: za okupatorja ali za domovino. Zanimivejša jim je pravica do življenja onkraj ideološkega konstrukta vojne, pravica do preprostega življenja ljudi po vrednotah civilizacije. Druga zanimivost, in danes edina naslednja, pa jim je v tem sklopu tragični konec te zvestobe posameznika samemu sebi pod bestialnostjo zmagovalcev iz gozdov. Gre seveda za pisanje romanov, ki so menda »resničnejši od zgodovine« (Bernard Nežmah). Domišljavo in nadležno bi bilo tukaj povzemati, kar sem nekoč že napisal o slovenskem NOB in revoluciji v njem. Upam pa, da ne bo odveč nekaj opozoril na nekatere premalo opažene momente v dogajanju.

36  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Najprej naj ponovim opozorilo zgodovinske stroke, da je treba vedno upoštevati dejstvo, da posamezni subjekti dogajanja nikoli ne morejo predvideti, kakšen bo izid dogajanja in da zato ne smemo domnevati, da so si vsa svoja dejanja in umovanja vnaprej načrtali, četudi končni izid opazovalcu narekuje vtis, da je vse nastalo po domišljenem naklepu ali kar po zaroti. Tu omenjam prezrto dejstvo, da je Boris Kidrič, vodilni komunist v OF, še septembra 1941, torej še pred Rožmanovim pastirskim pismom, pozival v Slovenskem poročevalcu k potrebi, da bi bil slovenski odpor politično uravnotežen. In da je pri tem poudarjal tudi potrebo, naj si vsi ti politično različni udeleženci upora med seboj obljubijo lojalnost. In da ga je pri tem skrbela lojalnost drugih sil do komunistov samih. In da ni šlo za to, kakor se je pozneje iz razvoja izmotalo, da so v OF zdaj že premočni komunisti svojo lojalnost pomirjevalno zagotavljali po vplivnosti ogroženim »zaveznikom« v fronti. Komunisti so svojo moč v NOB občutili šele potem, ko je klic po uravnoteženju slovenskih političnih sil ostal ne le brez odmeva na desnici, ampak doživel tudi zanikanje. In da ne smemo prezreti, da je v labirintu različnih pozicij tistega časa za Ariadnino nit treba jemati v roke zahtevo OF, da se mora vsakdo najprej dejansko odločiti za udeležbo v neodložnem odporu, če hoče imeti enake pravice v gibanju in odločanju. Kidričev klic je bil absurden glede strank samih seveda že od Natlačenovega Narodnega sveta naprej, a bi glede njihovih somišljenikov mogel še učinkovati. Samo da bi potem uravnoteženje potekalo drugače in bi bilo nekaj drugega. Da se bo zgodilo to drugo, je bilo zatrdno in vsem razvidno odločeno že naslednji mesec, 24. oktobra, z omenjenim pastirskim pismom. Zdaj je ostala tu OF sama. Vodila in organizirala pa je NOB, ki je bil hkrati tudi socialna in moralna revolucija, piše Janez Stanovnik ob njeni sedemdesetletnici 2011. Resnično. Le z natančnejšim dopolnilom ali pojasnilom, da je ta revolucija bila tudi narodna, nacionalna. Da je takšna revolucija Slovencem potrebna, je takrat, v času pastirskega pisma, menila in napisala tudi »katoliška sredina« (Andrej Gosar). Le da je uresničitev pričakovala in dopuščala prvenstveno iz rok katoliške stranke, Slovenske ljudske stranke, in da je tako odvrnila katoličanom v OF. Revolucija kot pojem torej tudi s te strani ni bila izključena. Takrat so še vsi pomnili samoodločbo Slovencev, državno ločitev od Avstrije v letu 1918, ki jo je vodila Krek - Koroščeva Vseslovenska ljudska stranka. Pa saj je na klerikalni strani sam Lambert Ehrlich še do oktobra 1941 nujno predlagal ustanovitev tajne slovenske vlade, ločeno

37  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST od Jugoslavije, torej protiustavne, »desno revolucionarne«, v razmerju do jugoslovanske begunske! Ali se je ob tem primerno čuditi ali celo zgražati nad dejstvom, da je OF slovensko narodno revolucijo raje kar sama začela udejanjati že 16. septembra 1941, ko je storila prvi korak k realizaciji slovenske samoodločbe in ustanovila Slovenski narodnoosvobodilni odbor, kot prvi organ suverene oblasti slovenskega naroda? Suverenost pa je nekaj nedeljivega in SNOO se je zdaj štel za edinega njenega predstavnika in je to tudi razglasil. Današnje trditve desnice, da je OF s tem drugim Slovencem prepovedala odpor proti okupatorjem, so pravno nekompetentne in vsebinsko slabo domišljene. OF jim je mogla le odreči pravico, prepovedati, da bi se poslej, mimo SNOO, oni še mogli šteti za predstavnike suverenosti slovenskega naroda, njegove pravice do samoodločbe.16 To z okvirno suverenostjo Kraljevine Jugoslavije neposredno še ni imelo opraviti. Vprašanje o samoodločbi slovenskega naroda je ostajalo odprto. In tako so ga konec leta 1941 definirale tudi temeljne programske točke OF. Odprto za sporazumno ali pa revolucionarno uveljavitev pravice Slovencev do samoodločbe. K prvi različici je bil nagnjen predlog izvršnega odbora OF begunski vladi 15. maja 1942 o pogojih priznanja. Dogodek, ki danes ostaja zunaj zgodovinskih obravnav slovenskega NOB, njegovim kritikom pa tema ne diši in o njej molčijo. Socialna revolucija je na svoj način vključena v program OF v točki o dosledno ljudsko demokratični obliki bodoče oblasti v osvobojeni Sloveniji. Prav pri tej točki je treba opozoriti še na dvoje. Prvič na to, da ta formulacija ni izključevala izpeljave socialne revolucije v obeh »znamenitih« etapah po ruskem modelu. Tu je bilo »tacite« vključeno predvidevanje, da bo druga etapa, prevzem socialno revolucionarne oblasti, izvršena po osvoboditvi. Če ne drugje, je mogoče v knjigi Andreja Inkreta prebrati, da se je Edvard Kocbek o tem že v avgustu 1941 dogovarjal z Borisom Kidričem. Iz arhivskih dokumentov (dnevnik advokata Albina Šmajda) pa vemo, da se je Aleš Stanovnik, politično in idejno najbolj profilirani predstavnik krščanskih socialistov, še pred tem v svojem krogu zavzemal za sovjetsko obliko ureditve socializma. V zadevi dveh etap torej vsaj v tem smislu ni šlo za neko zarotniško prevaro komunistov glede druge, socialno revolucionarne etape, ko se je ta začela spomladi 1942 najavljati v zloglasnem levičarstvu ali vojvodstvu na osvobojenem ozemlju Dolenjske. Šlo pa je res tudi za prenagljenost v pričakovanjih razvoja vojne, in to, kakor zgoraj omenjeno, pod alarmantnim

38  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST vplivom obnašanja četnikov Draže Mihailovića v Srbiji. Iz komaj čitljivih dnevnih zapiskov Lojzeta Udeta (pri njem sta se skrivala Boris in Zdenka Kidrič) je videti, da je Boris v januarju 1942 pričakoval bližnje končanje vojne. Kakor mi je Ude pripovedoval, je tisti čas Zdenka dejala: komunisti bomo šli naprej; kdor nam bo mogel slediti, bo dobrodošel, drugi bodo pač odpadli. Očitno je govorila pod vtisom dogajanja v Srbiji in mislim, da bi to lahko pomenilo tudi globljo razlago »vojvodstva« in levičarskih »ekscesov« malo zatem na osvobojenem območju na Dolenjskem. Vemo, kako je tedaj Kardelj posegel vmes in kako so komunisti v OF potem brez prehitevanja vztrajali na programski formuli NOB. Ta je poslej sploh obveljala v Jugoslaviji kot celoti, do konca vojne. Posebno in z mednarodno veljavo je bila potrjena s sporazumom Tita in Šubašića v juniju 1944 in v nadaljnjem notranjem in mednarodnem razvoju. Pomislimo! Tisti čas se je Tito pred Nemci sam zatekel na Vis, pod oblast Angležev, pod nadzor Churchilla! In drugič, pri programski točki o doslednem, ljudsko demokratičnem značaju oblasti je treba nekaj opaziti tudi v zvezi z vprašanjem Dolomitske izjave. Nastala je poleg vsega tistega, kar je v ospredju današnjega zanimanja (vprašanje političnega strankarskega pluralizma), tudi zaradi prepričanja v vodstvu KPS, da bo zmaga OF, v kateri je zdaj vodilna vloga v odločilni meri prešla na »progresivne sile z delavstvom na čelu« (beri: KPS), po osvoboditvi omogočila miren prehod k socialnorevolucionarnim ukrepom, če bo oblast, ki jo je OF že ves čas razvijala, ostala enotna in močna, predvsem pa učinkovita v vojskovanju. In to je bil razlog tudi za Kocbeka in krščanske socialiste, ker je to potrjeval tihi sporazum o časovni odgoditvi »druge etape« na čas po končanju vojne. Da je takšen razvoj bilo dejansko mogoče pričakovati, je bilo ocenjeno do februarja 1943. Elementi za takšno oceno so bili med drugim: nemški poraz pred Stalingradom, uspešnost jugoslovanskega narodnoosvobodilnega gibanja, ki je medtem ustanovilo AVNOJ, stabilizacija in nov politični in vojaški vzpon OF po roški ofenzivi, dokončna kompromitacija nasprotnikov pred zavezniki z vojaško kolaboracijo. Zunanji izraz vsebine in trenutka te ocene je bila tudi Dolomitska izjava. To je bil, v tem smislu, sporazum o zadrževanju prehoda k socialistični revoluciji na čas po vojni. In kar ni nepomembno, to je bila z vidika slovenskih komunistov konceptualna inovacija: poenotena OF naj ostane osrednja opora političnega

39  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST sistema povojnega novega družbenega reda. Česa podobnega v Rusiji ni bilo. Seveda pa je šlo, po Kidričevi označitvi oktobra 1944, le za »demokratiziranje razredne dinamike«. To ni pomenilo obljube, da bo v političnem sistemu po vojni ustvarjenega novega družbenega reda dobil strankarski pluralizem spet svoje priznano mesto. Tako se je vnaprej zagotavljala diktatura proletariata, kot odločujoča prvina socialistične revolucije po pojmih komunistov. Kardelj je to sam pojasnil približno v istem času svoji stranki: »Trenutno smo v okviru buržoazne revolucije, zavzemamo pa položaje, ki nam bodo (s koncem vojne) omogočali takojšen prehod v proletarsko revolucijo. [...] Smo v položaju, ko ni nujen revolucionaren prehod, temveč je mogoča za izvedbo ciljev proletarske revolucije reformistična pot. [...] Zunanja oblika sprememb bo gotovo drugačna, kot je bila revolucija v Sovjetski zvezi. Enotnost skupin OF v borbi nima samo začasnega značaja. [...] Za nas je važno, da bo reakcija razbita na narodnoosvobodilnih pozicijah.« K tej točki dogajanja pravim, da je revolucija, spočeta v NOB OF, bila donošena do konca vojne, šele po njej pa rojena. Po vojni se je za izvršeno revolucijo, zdaj že v vsejugoslovanskem okviru, za dalj časa uvedel izraz »ljudska revolucija«. Da je to zares bila revolucija, ni dvomil nihče. A kakšna pravzaprav? Terminološke tančine so se začele razčiščevati pod vplivom pritiska Informbiroja, ki je jugoslovanski komunistični stranki očital, da je kmečka in da je poniknila v ljudski fronti. Treba pa se je tudi spomniti, da po vojni, tja do resolucije Informbiroja, v političnih nastopih socializem kot cilj ljudske revolucije ni bil nikoli niti omenjen. Revolucija, tudi komunistična, tudi slovenska v 20. stoletju, ni bila zgolj nasilje. In ni bila le zaslužna za uspešen NOB, s katerim se je slovenski narod, ob vseh žrtvah in žrtvovancih, uvrstil med zmagovalce v svetovni vojni proti fašistični pogubi, dosegel dovolj moči za samoodločbo, za svojo državno zgradbo, za združitev z njo Slovenskega primorja, ki bi bilo v sistemu imperializma sicer za večno izgubljeno, za izhod na morje, in, kar je za samozavest naroda prvega pomena, za narodno čast Slovencev. To moramo spoštovati in ohranjati. Revolucija pa se je tudi v nadaljnjih desetletjih – poleg vseh grdobij, ki jih je prinašal sistem enostrankarstva v rokah komunistične stranke, tudi še potem, ko se je ta poskusila spremeniti v zvezo komunistov – kazala kot dogodeno življenje naroda, v dobrem in slabem. Življenje je nekaj tvornega in njegovi dosežki so narodu ali slovenski državi ostali, tudi še potem, ko je narod strnil svojo osamosvojitev s korenito zamenjavo

40  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST političnega sistema. Ta se je od revolucionarnega načina odmikal že prej in se medtem prav v Sloveniji še najbolj približal socializmu po volji ljudi. Zato je že prišel v tisto ostro nasprotje z drugače usmerjenim jugoslovanstvom. Res se je tudi v Sloveniji izkazalo, da stari Komunistični manifest niti tukaj ni v razvoju razrešil svoje osnovne težave pri podružbljanju gospodarstva, kar naj bi vendar bilo alternativa kapitalizmu. Ta nerešena težava je do 1989 postala odločujoča za polom evropskih socializmov 20. stoletja. Maja 2011 je France Bučar na televiziji na vprašanja Majde Juvan, kako iz politične blokade in gospodarske krize v Sloveniji, dramatično tarnal, da je Slovenija izgubila koncept, da bi bilo treba najti nove centre moči, ki jim bo mar uspeh podjetij, da je treba iznajti drugačen sistem od sedanjega. Nič ni govoril, kakor v Novi reviji 57, o nelegitimnosti revolucije, ne za nazaj, ne za naprej, saj bi to zanj bilo nekaj nezaslišanega. Pa vendar sem pomislil na vrstice dobro informiranega in vztrajno razmišljajočega ekonomista Frančka Drenovca, ponatisnjene 31. marca letos v Dnevnikovi rubriki Nepreslišano: »Še do leta 2000 je slovensko gospodarstvo raslo okoli 4 odstotke na leto, z lastnimi močmi in samo neznatnim zunanjim zadolževanjem. Po letu 2002 se je začelo počasi krepiti zadolževanje in po letu 2004 je moralo vzdrževati gospodarsko rast 6 milijard evrov vsakoletnega novega zunanjega dolga, zadnji dve leti v krizi brez rasti pa še vedno kakšni 2 milijardi na leto. Še v ,stacionarnem stanju‘ ne znamo več živeti brez tuje pomoči. – V dolgih dvajsetih letih tranzicije ni bilo nobenih resnih državnih politik, samo liberalizem, z dometom, ki ga ima samo liberalizem. Obsežni deli industrije so se krčili že pred krizo: tekstilna industrija že od leta 2000, pohištvena od leta 2002, živilska od vstopa v EU. Širjenje trgovinske mreže se je ustavljalo že pred leti, gostinstvo je stagniralo že pet let pred krizo (kmetijstvo že od osamosvojitve), ekspanzijo gradbeništva je sploh pognalo samo prekomerno zunanje zadolževanje in se morajo te panoge sedaj za začetek še krepko skrčiti. Za državno in občinsko ,investiranje‘ že plačujemo s krčenjem pokojninskega in zdravstvenega varstva, pa so krediti šele komaj začeli dospevati. Dobili smo Stožice, izgubili bomo šole in bolnišnice. To ste hoteli, to ste dobili.« Očitno je, da je ključna težava podružbljanja, socializma, vsebovana v tezi Komunističnega manifesta, da je državi (proletariatu) mogoče kapitalizem preseči »le s tem, da despotsko poseže v lastninsko pravo«. Tako beremo v prvem slovenskem prevodu tega manifesta leta 1908.17

41  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Dilema, despotstvo ali moderna liberalna demokracija, je namreč medtem odpadla, seveda v smislu demokracije. Tudi po nedvomni ljudski volji, simbolizirani s padcem berlinskega zidu. Pri nas pa s sporazumno, malodane soglasno uveljavitvijo pravice Slovenije do samoodločbe. Ali mora zdaj to v življenju naroda, sporazumno osamostaljenega, pomeniti tudi totalitarno distanciranje od revolucije, ki jo je on sam po sebi in v sebi (do)živel? V slabem, gotovo. A tudi v dobrem? In sploh tudi načelno distanciranje od vsake revolucije? Še pred padcem berlinskega zidu sem zase to vprašanje rešil s tem, da sem kot član CK ZKS poprijel geslo Slavoja Žižka, ki je vzklikal: »Komunisti za demokracijo!« Le da sem geslo obenem podaljšal: »Komunisti za demokracijo, demokracijo za socializem!« Prvi hip nekaj soglasja, celo predsednika ZKS Milana Kučana v referatu na seji CK 23. januarja 1989 (moj osebni magnetofonski posnetek). Ne s trajnim uspehom. Prenovitelji so socializem iz gesla izčrtali, prepričani, da ne prinaša glasov na volitvah. Najbrž so šteli prav. »Pahorjevemu« predlogu državnozborske izjave pa na žalost gospe Spomenke Hribar do danes vendarle niso sledili. Vprašanje o zgodovinskem pomenu slovenske revolucije nam stopa še jasneje pred oči danes, ko se častijo njeni totalitarni nasprotniki celo brez pomislekov do najbolj zavrženih sredstev, ki so jih uporabili med vojno. »Izkušnja reklerikalizacije KC«, mi je pred leti zapisal v pismu Taras Kermauner, »osvetljuje danes levo revolucijo in njen bistveni pomen: opravila je zgodovinsko nalogo, da razbije fevdalno družbo na Slovenskem, da osvobodi ljudi iz hlapčevstva. Naredila je, kar bi morala že liberalska stran, a ni, ker je bila neustrezna svoji zgodovinski nalogi. Žal je kot totalitaristična Partija potem sama padla v past, ponovila, kar je podirala. Najprej bolj nasilno, potem pa je dejansko popuščala.« Ko tu ponavljam to mnenje, ki se z njim pač lahko strinjam, hočem le ponovno poudariti, da vprašanje o pomenu zanikane slovenske revolucije za prihodnost zares obstaja. Kakor sem že razložil, je vsaki revoluciji, kakor sploh vsakemu družbenemu podvigu v zgodovini, mogoče očitati storjeno nasilje in to zavračati, ne da bi zanikali podvig po sebi. Nasilje je bistvo vojne. Vendar ne neomejeno. Svoj dvom o upravičenosti nasilnih ukrepov v vojni, če izvirajo tudi iz razrednobojnih namenov, sem izrazil ob toliko (tudi ponarejeno) navajanem Kardeljevem pismu Ivanu Mačku Matiji z dne 1. oktobra 1942. Zapisal sem: »Res lahko v tem dokumentu vidimo kvintesenco

42  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST tragičnega konflikta v času narodnoosvobodilnega boja Slovencev. Tragičnega, ki pa je obraten v primerjavi z vlogo ljudi v klasični tragediji, kjer visoko nad ljudmi bogovi odločajo o njihovi usodi. V tem dokumentu je obratno. Osebe nastopajo v prepričanju, da so upravičeni izvrševalci višjih interesov, dejansko pa teh višjih interesov ni. V dokumentu je vsebovan dokaz, da je realni komunizem, vsaj v svojem vrhu, pripravljen v imenu svojega domnevnega zgodovinskega poslanstva kompromitirati svojo humanistično prednost pred fašizmom. V istem dokumentu pa je vsebovan tudi dokaz, da so obstajali tudi takšni slovenski duhovniki, ki so z orožjem v roki v imenu antikomunizma vstopili v čete, namenjene boju proti slovenski rezistenci (katere okvir je bila Osvobodilna fronta). V imenu napačno razumljene verske kritike komunizma so bili pripravljeni z oboroženim antikomunizmom kompromitirati moralne vrednote krščanstva.« Naj mi bo oproščeno, da na tem mestu ponovim svoje mnenje iz knjige Senca Ajdovskega gradca (1993). Tam sem zapisal: »Čisto izrecno je treba poudariti, da dolomitski zgodovinski sporazum o mirnem, tj. znotraj OF skupno poenotenem povojnem odločanju o novem redu, gotovo ni pomenil pristanka nekomunistov (niti široke množice novih članov KPS) v OF na misel o kakem pomoru slovenskih kolaborantov. S partijskega, vojaškega in morda celo s kakega zunanjega vrha moči porojena in končno dejansko izvršena zamisel povojnega vsejugoslovanskega pomora vojaških kolaborantov vseh vrst, vključno slovenskih, kateremu je glavno prizorišče bila na koncu koncev ravno Slovenija, je tudi zato pomenil za slovensko KP prvi in najusodnejši polom njene lastne osvobodilne zamisli in prelom besede, dane v dolomitski zavezi, o mirnem prehodu k socialistični revoluciji po osvoboditvi. Pomenil je tudi prvo hudo kršenje dejanske veljavnosti avnojske federacije, temelječe na samoodločevanju vsakega naroda posebej o vseh zanj usodnih vprašanjih. Znanje in spoznanje o tem je politično udarilo šele naslednje rodove in trajno obremenilo njihova prizadevanja.« V svoji zavrnitvi povojnih pobojev omenjam Dolomitsko izjavo. Pojasnil sem že, zakaj. Seveda pa je bistvena prav ta zavrnitev, kakor je zapisana. Ali je dovolj le priznavati sodni oblasti upravičenost, da v primeru osebne odgovornosti za kazensko nezastarljiva dejanja postopa po zakonu, široki pomor po vojni pa le obžalovati, četudi obžalovati iskreno, saj je za vsakogar v grozljivem nasprotju z duhom, ki je

43  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST spodbudil in omogočil veliko dejanje NOB? Gotovo je tej strani potreben tudi poseben razmislek o ravnanju tistih, ki so za NOB končno tudi v Sloveniji obenem z zaslugami prevzeli vodstveno odgovornost. O kršenju nekaterih človekovih pravic po 15. maju 1945 je treba seveda ugotoviti, da so kršenja na dlani in da so tukaj tudi učinki na duševnost ljudi. O tem, mislim, nihče ne dvomi. Tudi glede siceršnjega dogajanja, glede »temne strani meseca«, ne gre dvomiti. Vendar, pečati se edinole z ugotavljanjem že ugotovljenega mraka, ne sme zanikati soja tudi »svetle strani meseca«. Splošna deklaracija človekovih pravic, sprejeta v OZN 10. decembra 1948, ni bila obvezujoča mednarodnopravna pogodba, temveč moralno obvezujoče priporočilo članicam te organizacije. Vključevanje njenih postulatov v življenje jugoslovanske federacije oziroma Slovenije v naslednjih štirih desetletjih je razvojni proces, v katerem je sistemsko in tudi protisistemsko, alternativniško, delovalo mnogo dejavnikov, in dejstvo je, da se je poglavje kršenja človekovih pravic postopoma, sicer z različnim tempom v posameznih obdobjih, a v celoti zdržema, krčilo. Različen je bil tudi tempo glede na posamezna območja teh pravic, od gospodarskih, socialnih, izobrazbenih, kulturnih do politično svobodnjaških. Danes javnost ob nedvomno storjenih kršenjih ni razdvojena. Svoje dejavno obžalovanje storjenih in svojo voljo, da se prepreči ponovitev, je naša državljanska volja tudi zapisala v ustavo.

ZMAGA PORAŽENIH

Ob padcu berlinskega zidu v letu 1989 kot simbolu zrušitve političnega, gospodarskega in ideološkega sistema evropskih dežel realnega socializma v okviru vzhodnega bloka pod vodstvom Sovjetske zveze, zapletenega že skoraj pol stoletja v blokovsko hladno vojno med nekdaj zavezniškimi antifašističnimi zmagovalci druge svetovne vojne, so se za demokratične zmagovalce nad komunizmom razglasili tudi nekdanji kolaboracionisti s fašističnimi okupatorji Slovenije. Zahodni blok se je, vzeto zaokroženo, zbiral proti vzhodnemu na geslih parlamentarno demokratične sistemske kritike komunizma. Ta demokratična kritika ni bila istovetna s totalitarnim antikomunizmom nacizma oziroma fašizma in njunih zaveznikov v drugi svetovni vojni. Toda, različnost med demokratično in totalitarno kritiko realnega ali

44  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ideološkega komunizma je bila po vojni vedno v nevarnosti, da se zaradi imenske istovetnosti napadanega predmeta kritike priložnostno izgublja izpred oči v oglušujočem trušču javnega blokovskega političnega nastopanja Zahoda proti Vzhodu. Nekdanji kolaboracionisti s fašističnimi okupatorji evropskih dežel so svoj totalitarni antikomunizem, ki jih je nekoč pripeljal na vojaško stran fašističnih držav v svetovni vojni, začeli vztrajno vrednotiti kot daljnovidni prispevek k ciljem Zahoda. Odločne zavrnitve s strani resnično demokratičnih kritikov komunizma v vsem tem času pravzaprav niso doživeli. Propagandna brošura »zgodovinske SLS« v Buenos Airesu iz leta 1984 je dober (slovenski!) primer takšne vrednostne zamenjave totalitarističnega antikomunizma iz časa svetovne vojne za demokratično kritični antikomunizem Zahoda v desetletjih po njej.18 Kdo bi se čudil, da so v letu 1989 nekdanji voditelji in ideologi v vojni poraženih »slovenskih domobrancev« zagledali v hladnovojni zmagi Zahoda – dejansko, polomu komunizma Vzhoda – svojo lastno, četudi zapoznelo, a vendar za svet zaslužno zmago – »zmago poraženih«. Tudi proti tej resurekciji bivših kolaboracionistov – vstajenju od politično mrtvih v imenu antikomunizma – hladnovojno zmagoviti demokratični Zahod ni izrekel zgodovinsko kritične besede. V rèj zmagovalcev pod zahodnim kultnim drevesom, pa naj bo to hrast ali lipa, ali pa kaj bolj južnega ali atlantskega, je brez besede sprejel tudi rajajoče somišljenike totalitarističnega antikomunizma. Ob tem bi bilo evropski javnosti mogoče označiti zgodovinski smisel tez danes rajajočih zagovornikov slovenske kolaboracije. Omenjam izrečene ali po logičnem smislu tako nastopajoče njihove ugotovitve ali trditve te vrste: Hitlerja niso šteli in ga še danes dejansko ne štejejo kot zavojevalca in okupatorja Slovenije, temveč kot nekakšnega svojega gosta v deželi, pač spričo dejstva, da jim je pomagal in jih hkrati vodil v njihovi kvazi državljanski vojni proti komunizmu, tj. proti Narodnoosvobodilni vojski Slovenije in Osvobodilni fronti. Za to so mu prisegli, pravijo, iz svoje volje. To njihovo izhodiščno gledanje na zgodovino logično vodi v sklep, da je druga svetovna vojna v končnem namenu bila vojna proti komunizmu in ne proti fašizmu, ki je bil pri tem le nekakšna kolateralna škodljivost. In kar rezultira v presojo, da je Hitlerjeva stran bila tista, ki je nazadnje v tej vojni, gledano dolgoročno, pravzaprav (tudi) zmagala, in da so slovenski kolaboranti, ki so mu prisegli, zato danes zares končni zmagovalci, četudi so bili v letu 1945 vojaško poraženi skupaj s Hitlerjem. Oni so potemtakem

45  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST tisti, ki so bili resnično daljnovidni. Ne morda Churchill ali Roosevelt. In so to pokazali že 20. aprila 1944 in ponovno še januarja 1945, ko so prisegli Hitlerju, saj je njihova usmeritev doživela zmago s padcem berlinskega zidu 1989 in z vsem, kar je tej njihovi obzidni zmagi sledilo. Torej celo z nastankom današnje EU! In to še posebno očitno z njenimi pravdoreki vred, si laskajo. Saj vendar govore o enaki kaznivosti zlih dejanj kogar koli v okviru bojevanja druge svetovne vojne, in s tem, tako menijo, prav to njihovo končno zmago nekoč poraženih kolaboracionistov zdaj pravnomočno potrjujejo. Nekdanja zavrnitev njihovega antikomunističnega kolaborantstva je zdaj kot takšna spoznana za kratkovidno zmoto, menijo! Saj da se je sodno izkazalo, da zahod 21. junija 1941, ko je Hitler napadel Sovjetsko zvezo, ni spoznal, na čigavi strani je od tistega trenutka njegovo pravo zgodovinsko mesto v vojni. To pa so, menijo, že takrat spoznali Ehrlichovi Stražarji, kakor so se maja 1942 sami pobahali.19 Pri tem imajo še posebno na jeziku in v mislih zadnjo, instančno najvišjo razsodbo Evropskega sodišča v latvijskem primeru, ki pomeni, da so tudi zločini, storjeni v okviru druge svetovne vojne s strani partizanskega odpora proti fašističnim agresorjem, zgolj zločini in so kot takšni enako tudi danes kaznivi po veljavnem mednarodnem pravu. Tu zdaj upa najti ključno oporo tudi teza o nelegitimnosti in protizakonitosti odporniških gibanj sploh, posebej tistih, v katerih so nastopali komunisti. Seveda so ti ljudje v zmoti, saj gre za docela različna vprašanja in rešitve enega ni mogoče prenašati na nekaj drugega. Toda politični zagovorniki takšne teze so prepričani, da so v omenjeni evropski razsodbi dobili nadomestek za zavrnjeno mednarodnopravno obsodbo komunističnih strank oziroma komunizma po modelu obsodbe nacizma in nacistične stranke v Nürnbergu. Evropska unija se o zmagoslavju poražencev očitno ne želi ali pa ne zmore izrekati in njihove razlage niso brez odmeva. Naša »demokratična desnica« pa vse te marnje najraje tudi nekritično prenaša. Pač kot priročno podkrepitev politične zahteve po zavrženju slovenske revolucije sploh.

DEDIŠČINO JE TREBA SPREJETI

Na koncu tega poskusa, povedati nekaj o videnju revolucije v zgodovini Slovencev 20. stoletja in o njenem umeščanju v zavest o

46  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST naši preteklosti, se vračam k spoznanju, da to mora pomeniti tudi načelno in določno zavrnitev povzročenega nasilja. To zavezuje seveda vse strani v narodu in državi, vsako zase in vse skupaj in za celotno dobo, o kateri razmišljamo. Glede na časovno omejenost mojega raziskovanja dogajanja v vojni sem mogel tukaj le nakazati svoje stališče glede kršenja človekovih pravic v desetletjih po zmagi revolucije. Glede vojnega dogajanja pa se moram pred sklepom pisanja ozreti še na svoje širše uvide v vprašanje, kako zavračati nasilje, ki je bilo povzročeno v odnosih med Slovenci. Moje stališče se je izoblikovalo določneje ob knjižni izdaji obeh po republiškem državnem tožilcu naročenih historičnih ekspertiz o Rožmanovem procesu,20 tako da ga lahko tukaj ponovno navedem. »Slovensko zgodovino vojnih let 1941–1945, ki je narodu zagotovila jasno razpoznaven in enakovreden prostor med drugimi narodi in ki bi mu lahko pomenila neizčrpen vir samozavesti, bremenita dve neizbrisni, a vzročno drugo z drugim povezani dejstvi. Na eni strani stoji dejstvo, da je hudodelstvo prostovoljnega sodelovanja v vojskovanju držav, ki so napadle narod Slovencev in njegovo zakonito državo, zagrešila nikoli poprej slutena množica storilcev, končno poraženih v domačem in svetovnem merilu. Na drugi strani stoji dejstvo, da je hudodelstvo zmagovalcev, zagrešeno proti človečnosti in narodu, na koncu terjalo nikoli poprej sluteno množico žrtev – Slovencev, ki so verjeli, da naroda niso izdali in da so za njihove usodne odločitve krivi Slovenci, verujoči v pooblastilo zgodovine človeku samemu. Za vsako obeh dejstev je mogoče ugotoviti strukturno odgovorne dejavnike.« Navedeno razmišljanje bi lahko imenoval tezo o dveh krivdah, o krivdi nasilja slovenske revolucije in o krivdi klerikalizma slovenske katoliške Cerkve. Ali nemara zaradi sprave iščem nekakšno simetrijo krivde oziroma dveh krivd? Ali morda celo opravičujem kolaboracijo z revolucijo? Nikakor! Teza o dveh krivdah ne preklicuje slovenske revolucije. Pomeni pa nedvoumno distanciranje od njenih nasilnih dejanj. In tudi ne gre za njihovo opravičevanje. Teza o dveh krivdah pa nam omogoča, da si odgovorimo na vprašanje, zakaj Slovenci pri nekaterih veljamo za najbolj razdvojen narod v Evropi. V smislu te teze sem zato opozoril ob sklepu Evropskega parlamenta o odpravljanju dediščine treh totalitarizmov, fašizma oziroma nacizma in komunizma, da moramo na naših tleh prešteti vse štiri, s katerimi smo imeli opraviti. Všteti moramo tudi tistega, ki se je izcimil v

47  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST vrstah našega zgodovinskega klerikalizma. Šele potem si zmoremo poglobljeno razložiti (in morda preseči) značaj in trdovratnost svoje razdvojenosti. In potem bomo šele zares znali dopovedati Evropi in sebi, da imamo tudi na »vzhodu« – med Slovenci – opraviti s podobnim problemom totalitarizma, kakor ga je imela Evropa nekoč na »zahodu«, v Španiji in na Portugalskem, pa seveda v Avstriji. Naš slovenski problem je torej tudi »zahodnjaški« in ne preprosto »vzhodnjaški«, kakor predpostavlja resolucija evropskega parlamenta, pri nas pa gluhost za tezo o dveh krivdah.21 V smislu teze o dveh krivdah sem pisal še zadnjič ob skupnem nastopu škofa Stresa in premierja Pahorja pred Hudo jamo in Starim piskrom. V Mladini sem objavil pismo bralca: »Vprašanje, kakšna bi bila primerna in kakšna danes možna simbolika slovenske sprave, torej demokratične konsolidacije nacionalne države, ki jo še vedno imamo za svojo, presega mojo zmožnost in očitno tudi kredibilnost kot prestarega in kontaminiranega zgodovinarja. Zato mislim, da bi bilo potrebno vsem, prav posebej pa obema vodilnima dostojanstvenikoma, ki na vaši sliki stojita priklonjenih glav pred Hudo jamo, končno že vendar pogledati na pogubljene domobrance ne zgolj kot na žrtve nekega zmagovitega nasprotnika. Ta se z dejanjem seveda sam izpričuje. Treba bi bilo v teh žrtvah končno uzreti tudi žrtvovance nekoga drugega. Uvideti, da jim je žrtvovanost hkrati povzročil še neki drug samostojen namen. Treba bi bilo torej pomorjene domobrance uzreti, doumeti in sprejeti kot stvarni izraz vzročne in posledične povezanosti obeh velezločinov, storjenih v tej naši zgodovini 20. stoletja. Povejmo določno: zločina, storjenega nad dušo naroda, zapeljanega v kolaboracijo z argumentom antikomunizma kot verske dogme, ki stoji nad pravico naroda, da se brani pred sovražnim napadom, in pa zločina, storjenega nad telesom naroda s povojnimi poboji kolaborantov. – Gre za ugotovitev dejstva, da so totalitarni pobudniki prvega zločina pridobili ali prisilili v oboroženo kolaboracijo tisto množico, ki je postala, ker je le po tej poti mogla to postati, žrtev onega drugega, danes tako očitno izpostavljanega totalitarnega pristopa, najodgovornejših med zmagovalci. Saj če ta množica ne bi bila poprej potisnjena v položaj kolaborantov, bi pozneje ne mogla postati žrtev povojnih pobojev. Pokojni akademik Anton Trstenjak je to jedrnato izrekel v Slovencu (7. maj 1994): Če ne bi bilo one odločitve odgovornih voditeljev za orožje, bi toliko in toliko tisočev leta 1945 pobitih ljudi lahko še

48  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST živelo. Danes gre seveda za vprašanje (ponovne) identifikacije. Kdo in kako je odgovoren svojim ljudem, da so mogli biti ta človeškega in narodovega obžalovanja vredna množica pobitih. Zgodovina se temu vprašanju ne more več ogibati in ne uzreti, da so bile žrtve pobojev tudi žrtvovanci nekega namena! To ni opravičevanje ali celo upravičevanje pobojev, ampak vprašanje zgodovinske odgovornosti tistih, ki so žrtve postavili v vlogo svojih žrtvovancev namenu. To spraševanje je pač edino, kar more pripomoči preživelim in svojcem, pa njihovim potomcem, da uvidijo, kako se je to moglo dogoditi. To in takšno razumevanje je tisti lek, ki zmore, gotovo bolj ponotranjeno kot ogorčenje ali slast maščevanja, ublažiti bolečino prizadetih ljudi in zdraviti razdvojeno dušo naroda. Mrtvih obuditi, žal, ne more.«22

IN KAJ POMENI TO ZA DEDIŠČINO?

Ob življenju ljudi in rodov se srečujemo z neogibnostjo dedovanja. Tu se je treba vedno spomniti, kakšen pomen ima obvezna izjava dedičev o vprašanju, ali dediščino sprejemajo. Sprejemajo jo v celoti, vso aktivo in vso pasivo, kot svojo pravico in tudi kot svojo obveznost. Če se ji odpovedo, zmorejo to storiti samo glede dediščine kot celote, kar je v njej dobrega in slabega hkrati, odgovorno za to celoto. Izbira, kaj hočemo dedovati in česa ne, ni mogoča. Izbira je samo vse ali nič. Danes ob tem malo razmišljam v zvezi z zakonom o arhivih in sploh z dediščino preteklosti, vključno z revolucijo, pa naj gre za njeno dobro ali slabo stran. Nekaj podobnega, kot je to v civilnem pravu, bi najbrž lahko veljalo tudi za države po mednarodnem pravu. In seveda tudi pri gledanju na zgodovino svoje države in družbe v njej. Sprejmeš jo v celoti ali pa se ji odrečeš v celoti vsega časa njenega obstoja, do tvojega nastopa. Do tedaj, ko te vprašajo, ali dediščino sprejmeš, ali pa hočeš vse – in to prav vse! – začeti in postavljati brez dediščine, samo s svojimi silami in brez vsakega premoženja, sam samcat na novo. V zgodovini, ne le novejši, ni takega primera, niti tedaj ne, kadar je bilo treba pravico do suverenosti, torej samoodločbo naroda, ponoviti ali staro ubraniti. Tu namreč lahko govorimo o interesu države, ki ostaja vrednota dolgega trajanja, nadideološka, nadstrankarska, celo nadsistemska v političnem in družbenem smislu. Ta državni interes kot trajna vrednota ni istoveten s pojmom kontinuitete vladavin, ampak je nekaj v zgodovini ljudi te države, nekaj iz njenega celotnega poteka zraslega,

49  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST v njej pridelanega in pridobljenega. To je tista vrednota, ki lahko to državo danes kvalificira – v smislu Splošne deklaracije človekovih pravic – kot skupnost, v kateri je edino mogoč svoboden in splošen razvoj človekove osebnosti in do katere ima zato vsakdo tudi dolžnosti. Tudi na primer glede pravice države, da svojih stvari ne obeša vseh na veliki zvon, je treba to vedeti. In tudi glede revolucij, s katerimi je zrasla. Razume se, da s tem ni izključen kritični odnos do katerega koli spornega dejanja v preteklosti, tudi ne do revolucije. A nesprejemljivo – predvsem, ker je nemogoče in hkrati nihilistično do države in naroda – je njeno preklicevanje, izključevanje iz sprejete dediščine. Če bi šlo za simbolno (s)pravno izjavo Državnega zbora, bi bila res smiselna ravno izjava o sprejemu svoje nacionalne zgodovinske dediščine, in to obenem s primerno definicijo stvarnega pogoja, da gre za sprejem v celoti, in obenem z načelno potrditvijo, da je spoznavna kritičnost do zgodovinske dediščine neomejena. Temeljno dejanje za konsolidacijo države je bilo že storjeno s sprejemom demokratične ustave v 1991. letu, in to s polnim soglasjem obeh političnih polov, desnice in levice. Ta ustava obsega tudi tisto, za bodočnost osamosvojene Slovenije potrebno distanciranje od vseh zmotnih, nedemokratičnih, vsem državljanom škodljivih, nasilnih ravnanj v zgodovini Slovenije, vključno tistih, ki so izvirala ali bi še utegnila izvirati iz vsakršnega totalitarizma ali totalitarnega duha, predvsem pa seveda iz kršenja veljavnega sklopa človekovih pravic. Posebne izjave ali zaobljube parlamenta o tem niso potrebne niti ni primerno občasno njihovo postavljanje na dnevni red za ponovno odločanje o že ustavno določenem. Državljanska umiritev, sprava, če jo razumemo kot brezpogojno soglasje za življenje vseh državljank in državljanov v okviru demokratične ustave, je s tem vzpostavljena in nepreklicna. Škodljivo je to vprašanje pogrevati. Zgodovinske dediščine Slovenije tako ni treba opredeljevati ne po novih merilih, ne po novih željah ali potrebah. Seveda pa že sama singularnost slovenskega primera kliče po uporabi novih pristopov in prijemov za poglabljanje spoznanja dogodenega z novim raziskovanjem in z razvitejšim doumevanjem. In to vseh strok, če mislimo na znanost. Jaz si prizadevam nekaj tega storiti kot zgodovinar. Pač takšen, ki je bil v tem singularno dogodenem poglavju našega časa na strani revolucije. Ali si znanstveno kredibilnost svojih dognanj zato morem in moram pridobiti šele s tem, da se od te revolucije distanciram, se ji v vsem

50  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST odrečem, jo zavržem kot vrednoto, in ji tako rekoč kar počez izrečem nezaupnico za nazaj? Zakaj tako sprašujem? Preprosto tudi zato, ker zahteva po apriornem in generalnem distanciranju od revolucije v naši polpretekli zgodovini pritrjuje tezi o zmagi premaganih, ne da bi se avtorica postavljene zahteve do te teze in njenega značaja in pomena sama opredelila. Razvoj je seveda nadaljnja predpostavka, in to ni ugibanje o zatetem stanju v trenutku osamosvojitve Slovenije. Do danes je ta razvoj pripeljal do položaja, ki napoveduje potrebo novih odločitev tudi v naši državni skupnosti. Tu pa se bo potrebno vnovič in na nov način vprašati, s čim nas je obremenila ali opremila slovenska revolucija v 20. stoletju. Kaj konkretno, poleg utemeljitve in izgradnje slovenske države v jugoslovanski federaciji, poleg ustavnega priznanja njene neminljive pravice do samoodločbe, poleg pridružitve Primorske z izhodom na morje in poleg uvrstitve med zmagovalce v drugi svetovni vojni, so pridobili Slovenci, Slovenke in Slovenija s svojim ljudstvom z revolucionarnim NOB? Dejansko, ideološko in strankarsko neobremenjeno razpravljanje o vsem zatetem je šele pred nami. Za zdaj še ostaja ob strani za poznejše ponovno ovrednotenje še najbolj vse tisto, kar je o dobrih dosežkih na področju kulture, šolstva, gospodarstva, sociale in sploh socialne promocije v novi strukturi prebivalstva, enakopravnosti spolov in drugih merljivih pridobitvah bilo zapisano v analih Socialistične Republike Slovenije. Iskanje realnega mesta naše revolucije je v glavnem še naloga prihodnjega raziskovanja. Do zdaj so prevladali iskalci kar moč veliko slabega in hudega. Ljudem preostaja, da si mnenja, slaba in dobra, o mestu revolucije v naši preteklosti ustvarjajo še kar sami, po svojih osebnih ali skupinskih izkušnjah oziroma izročilih. Tu pa se mnenja delijo ali določajo tudi politično, večinoma po strankarskih nagnjenostih. Stranke v Sloveniji pa se v glavnini delijo v dva tabora, v bistvu še vedno kot odraz starih odločitev in delitev predhodne, danes že skoraj pomrle generacije iz časa druge svetovne vojne. Nova kritična prizadevanja za ovrednotenje revolucije in njenih rezultatov v dobi socializma se na obeh straneh, katerih dvojnost bo očitno ostala tudi v prihodnje, še vedno dogajajo kaj malo inovativno. Revolucija se dojema brez ugotavljanja sprememb, ki jih je v slovenski svet prinesla, vse poteka bolj kot stigmatizacija tistih njenih lastnosti, s katerimi je učinkovala kot zaviralec samo nekaterih izbranih prvin sicer potrebne ali zaželene modernizacije. V tem tako

51  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST izbirčnem stigmatiziranju pa se kritika našega realnega komunizma le poredko trudi, da bi se jasno razlikovala in razločevala od totalitarnega, mračnjaškega antikomunizma, ki je s svojim fašističnim kolaborantstvom zarezal tako globoko brazdo našega razkola. Na demokratičnih, libertarnih miselnih izhodiščih stoječim ljudem se pojavlja občutek nelagodja spričo tega nerazlikovanja in nerazločevanja med dvema pristopoma h kritiki komunizma in revolucije, ki vsakogar, ki noče veljati za simpatizerja komunizma, že druži z mislijo »grdih« antikomunistov, katerih predhodniki so nekoč prisegali Hitlerju. Ta občutek nelagodja je danes rodil celo poseben pojem, kot rešitev iz zadrege: »bazični antikomunizem« državljanov (Vlado Miheljak). Ta pojem sem razumel takole: v temelju smo torej antikomunisti vsi, samo nekateri preveč, drugi pa v konvencionalno dopustni oziroma predpisani meri. O revoluciji v zgodovinskem pojavu NOB in v življenju SRS se tako ni treba posebej spraševati, pa s tem tudi ne preveč o značaju diskontinuitete in kontinuitete odtlej. Lahko smo mirni, dokler pristajamo na bazični antikomunizem vseh, tudi levice in desnice. Nesmiselno bi bilo po mojem »posthumnem« spominu naštevati koristi, ki jih je v življenje Slovencev in Slovenije posadila naša že dogodena »revolucionarna reforma«. Iz zadrege si bom spet pomagal z omembo nekega čisto obrobnega osebnega doživljanja. Povezano je z mojo bližino češtvu po materi. Moj mrzli češki stric Gusta je bil v prvi svetovni vojni avstrijski ujetnik v Italiji in je tam stopil med češkoslovaške legionarje na strani Antante. Po vojni je bil ponosen državljan Češkoslovaške republike in je nekoč, tako so mi povedali, za nas Slovence, državljane Kraljevine SHS, dejal: »Vi ste sto let za opicami!« Pred drugo vojno sem se v okviru češkega društva v Ljubljani sprijateljil z dvema bratoma iz mešane družine, oče Čeh, mati Slovenka. Skupaj smo poleti 1940 pešačili po Makedoniji, od Velesa do Prespanskega jezera. Na vprašanje, kaj sta po narodnosti, sta ponosno odgovarjala, da seveda Čeha, četudi malo tudi Slovenca. Med vojno sta bila slovenska partizana. Z rdečo zvezdo, seveda. Starejši se je udeležil pohoda XIV. divizije Narodnoosvobodilne vojske Slovenije na Štajersko, drugega sem videl v Črmošnjicah korakati med borci Cankarjeve brigade te iste vojske. Oba sta preživela. In po vojni sta na vprašanje, kaj sta po narodnosti, ponosno odgovarjala, da seveda Slovenca, četudi malo tudi Čeha. Danes oba pokojna. Vmes je bila na Slovenskem revolucionarna NOB OF, na Češkem pa ne. Britanci so

52  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST tam baje sami spodbudili atentat na Hitlerjevega guvernerja Češko- moravskega protektorata Heidricha, da bi preprečili morebitno pobudo komunistov za upor. In naj dodam. Še precej pred koncem vojne je predsednik nekomunistične, torej zajamčeno demokratične, češkoslovaške begunske vlade Eduard Beneš iz Londona naročal voditeljem »narodne vstaje«, ki se je vendarle razvnela na Slovaškem še dosti pred prihodom Rdeče armade, naj čim prej pobijejo kar največ kolaborantov brez sojenja, saj se jih pozneje, ko bo sojenje mogoče, v takšnem številu ne bo več dalo pobijati. O tem je nedavno objavljen dokument v Celovcu, v zborniku profesorju Helmutu Rumplerju. Katere politične barve so bili kolaboranti v Tisovi Slovaški, ni potrebno posebej razlagati. V času izbruha praške pomladi so se češki turisti počutili pri nas kot doma. V naših časopisih so lahko brali novice o njej tudi v češčini. Ko so tanki Varšavskega pakta to pomlad povozili, so češki turisti pri nas mogli izbirati. Sestrična in mož zdravnik sta se s Češkega zatekla v vzhodno Slovaško. S svojo »narodno vstajo« so bili Slovaki samostojnejši. Nekaj let pozneje mi je rekla sestrična, ko je prišla na morje: »Vi tukaj ste na svetu še edino upanje socializma s človeškim obrazom.« Tudi ona je že dolgo pokojna. Češke »žametne revolucije« ni dočakala. Mi pa smo dočakali kar pomlad samo. Prilaščajo si jo nekateri, ki jim je človeškega obraza malo mar, če ne izpolnjuje absolutnega pogoja, da je »naš«. Pa vendar mislim, da smo vsi Slovenci po zaslugi revolucije, spočete v NOB, medtem hočeš nočeš vendarle dohiteli opice. Vsaj tiste na Češkem. »To je nama naša borba dala,« so še dolgo prepevali partizani onkraj Sotle in Kolpe, mi pa z njimi. Upravičeno, menim. Pa čeprav nam je – na predlog slovenske delegacije v Jajcu! – dala tudi »druga Tita za maršala«. Se bomo že potolažili, če bomo spoznali, da »moja dežela ostaja moja, pa naj je imela prav ali pa se je v nečem tudi zmotila«. Le voljni moramo biti, da sprejmemo njeno dediščino, dobro in slabo, brez izključevanja, zamolčevanja ali celo ponarejanja. Nikogar ni, ki bi kaj plačal namesto nas in za nas. Seveda, če hočemo še biti. Mnenje, ali celo politična zahteva, naj se Slovenci odrečejo revoluciji, tj. distancirajo od revolucionarnih vsebin v svoji zgodovini 20. stoletja, je podobno domišljijski zahtevi, da naj bi to svojo zgodovino kar demontirali, jo v izogib vseh zadreg, povezanih še danes z njo, kar odpravili. S tem ne bi le izključili vseh njenih vsebin, dobrih in zlih, ter ostali gola številka med obstoječimi državami, temveč bi tudi življenju samemu odrekli zmožnost, da dobremu dodaja, zlo pa opušča ter ga s

53  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST tem dejansko pusti za seboj. Kar je nujnega, naj sproti opravi zakon in ne politično rivalstvo, ki pač nikoli ne misli na celoto življenja. V rokah imam vabilo na predavanje novega zgodovinarja, ki bo govoril o dvajsetih letih uresničevanja ideje o »kapitalizmu s človeškim obrazom« pri nas. Ali bi pri takšni ideji moglo vnovič iti za kakšno rešilno kombinacijo? »Qui vivra, verra!« nas je že davno, davno tega, še v stari Kraljevini Jugoslaviji, pri pouku francoščine učil naš takrat novi profesor Anton Grad. V svoji veliki revoluciji so Francozi zagnano prepevali pesem »Ça ira, ça ira, ça ira!« v strah tiranom. Jaz sem slišal slovenskega partizana ponavljati si kakor v tolažbo: »Bo že kok, bo že kok, bo že kok, je blo še zmeraj kok, pa bo še zdej kok!« Gotovo pa to ni veljalo v tolažbo tiranom in njihovim krvavim bratom v antikomunizmu. In res je bilo »kok«. Do zmage v vojni in tudi revolucije po njej, pa potem še desetletja do osamosvojitve. Tiste osamosvojitve, ki jo zdaj nekateri dejansko doživljajo kot zmago svoje kontrarevolucije. Tiranov, torej. Zgodovinarji se od Francozov nenehno učimo, kako neutrudno, na vedno nove načine, ne glede na to, ali jim gre za slavljenje ali pokopavanje, raziskujejo svojo revolucijo. Osvetlitve so pisane, kakor življenje samo. Toda v enem so si iskalci edini: nikomur več ne pride na misel, da bi jo iz življenja v zgodovini in iz njegovih sprememb izključil. Niti deklarativno. Če ne že prej, je s papežem Leonom XIII. stvaren zgodovinski odnos do revolucije zmogla tudi katoliška Cerkev. Komaj eno samo stoletje je za to potrebovala. In njej je to naposled samo koristilo. Seveda, naša ni »vélika francoska«, je le slovenska, takšna, kakršna je bila. Drugačne nismo imeli. In tukaj je, pa naj piše o njej Tone Svetina ali Drago Jančar. Obema je ustvarjalen izziv. Ostane seveda vprašanje, kdo bo Vidku sešil srajčico.

Avtorjeva prvotna objava eseja na spletu: http://sms.zrc-sazu.si/Preklicati_revolucijo.html



54  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST OPOMBE

1 Spomenka Hribar, »Gledam črno, vidim črno«, Dnevnik, Objektiv, 23. april 2011. 2 Vse odlomke referata navajam po lastnem tipkopisnem izvodu. Kolikor se spomnim, je bil referat objavljen v slovenski izdaji Komunista. 3 Janko Pleterski, Pravica in moč za samoodločbo: med Metternichom in Badinterjem: študije, razgledi, preudarki iz petnajstletja po tretji odločitvi Slovencev, Ljubljana, Modrijan, 2008, str. 465–489, 497. 4 Gl. nav. delo Pravica in moč za samoodločbo, str. 286. 5 Gl. prav tam, str. 518–519. 6 Janko Pleterski, Dr. Ivan Šušteršič, 1863-1925: pot prvaka slovenskega političnega katolicizma, Založba ZRC, Ljubljana, 1998, str. 15. 7 Slovenec, 23. marca 1905, po Civiltà cattolica. 8 Družina, 9. oktober 1977; Janko Pleterski, Pravica in moč za samoodločbo, str. 591. 9 France Dolinar, Ruda Jurčec, »Bojevnika za svobodo in slovenstvo: France Dolinar − Ruda Jurčec: epistolae 1947-1975«, Viri, št. 28–29, objava arhivskih virov; pripravil, prepisal, spremno študijo in opombe napisal Andrej Rot, Arhivsko društvo Slovenije, Ljubljana, 2009. 10 Janko Pleterski, Pravica in moč za samoodločbo, str. 445. 11 Več o tem gl. nav. delo Pravica in moč za samoodločbo, str. 515, 542−543. 12 Nav. po: Frank J. Coppa, »The Vatican and the dictators between diplomacy and morality«, v: Richard J. Wolff, Jorg K. Hoensch (ur.), Catholics, the State, and European Radical Right, 1919–1945, Columbia University Press, New York, 1987; Janko Pleterski, Pravica in moč za samoodločbo, str. 591. 13 Janko Pleterski, Pravica in moč za samoodločbo, str. 266–268. 14 France Bučar, Upravljanje, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1981. 15 Janko Pleterski, Pravica in moč za samoodločbo, str. 15, 69, 265 in 515. 16 Več o tem gl. nav. delo Pravica in moč za samoodločbo, str. 353 in sledeče. 17 Gl. nav. delo Pravica in moč za samoodločbo, str. 299. 18 Gl. nav. delo Pravica in moč za samoodločbo, str. 503. 19 Gl. nav. delo Pravica in moč za samoodločbo, str. 286, »Kerenskijade«. 20 Gl. nav. delo Pravica in moč za samoodločbo, str. 405−420. 21 Dnevnik, 22. april 2009, št. 93. 22 Mladina, Pisma bralcev, 30. julij 2010, št. 30.

55  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 

56  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST SPOMENICA ZVEZE ZDRUŽENJ BORCEV ZA VREDNOTE NOB SLOVENIJE OB 70. OBLETNICI OF



Dan Osvobodilne fronte je praznik odgovornosti za slovensko usodo. Ko je nacifašizem ob začetku druge svetovne vojne obsodil slovenski narod na zgodovinski in kulturni konec, se je skoraj čez noč izkazalo, da smo vse kaj drugega kot narod hlapcev. Domala zadnji Slovenec je krvavo občutil, da gre za vse ali nič in da se nihče ne more potuhniti pred to smrtno nevarno zgodovinsko odgovornostjo. »Zazvonilo« pa je vsem enako, nikomur bolj, nikomur manj. Evropo, navajeno nekaterih načel novodobnega humanizma, obenem pa razjedeno od globokih gospodarskih in duhovnih kriz, sta nacizem in fašizem povaljala v nič in množično depresijo. Zdelo se je, da je z njo konec; na smrt obsojeni narodi in skupnosti so bili prepuščeni sami sebi. Slovence naj bi pobili in razselili, tako sta prišla v naše kraje osebno naročat Hitler in Mussolini. Spomin na takratni obup danes že po malem bledi, čeprav smo imeli Slovenci eno najzgodnejših izkušenj z nacifašizmom: po plebiscitu 1920 se je Koroška kot prastara slovenska zgodovinska in kulturno središčna dežela spremenila v poligon etničnega čiščenja, »ukradena« Primorska po Rapallu pa nasilne italijanizacije, požig tržaškega narodnega in goriškega trgovskega doma je postal zgodnji znanilec fašističnih požigalskih in pobijalskih metod, ki so se po brutalnosti samo še stopnjevale – nobena današnja retorika jih ne more zbrisati, še najmanj sprenevedavo izgovarjanje »na komunistično nevarnost«.

57  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Ustanovitev skupne slovenske osvobodilne fronte dobra dva tedna po sovražni zasedbi in razkosanju Slovenije 1941 je bila nujna, vendar je lahko bila samo občeslovenska in nadstrankarska. Zgodovina nam je tisti trenutek dala dokončno vedeti, da smo kot statistično majhen narod življenjsko ranljivi, predvsem v razcepljenosti vseh vrst, in da smo v uporu proti zlu in smrti bolj kot drugi dobesedno »obsojeni« na združenost. OF je za nasprotnike prav zaradi takšne frontne ideje postala zelo hitro nevarna in se – posledično – spremenila v politično psovko; v njej je tičala moč nesprte skupnosti in s tem vsega tistega, kar ni priznavalo hlapčevanja kot cene preživetja – od Ljubljane do zadnje hribovske vasi, od vrha Triglava do morja, tudi do Beneške Slovenije in Zilje, na vsem ozemlju sto let starega pojma »združene Slovenije«. Konec vojne je nato Slovencem v resnici prinesel tudi dostop do morja in osvoboditev Primorske. Konec aprila 1941 je z OF vzplamenela nova slovenska samozavest, ki ni bila le stvar udeležencev ustanovnega sestanka v ljubljanski Rožni dolini. Ti so jo samo miselno, programsko in organizacijsko določili – bila je oblika življenjske zavezanosti izročilom starodavnih slovenskih zgodovinskih prizadevanj ter pravici do svobode, samostojnosti in človeka vrednega življenja. Narobe naj bi menda bilo, da naj bi se ta združenost sprva imenovala »protiimperialistična«, toda celo naša neposredna zgodovinska izkušnja iz časa po prvi svetovni vojni je bila, da so obstoju Slovencev smrtno nevarni predvsem velikonacionalni imperializmi: na Koroškem velikonemški in britanski, na Primorskem velikoitalijanski s podporo celotnega imperialističnega evropskega zahoda; okupacija Slovenije 1941 je to izkušnjo samo dokončno potrdila. Imperialistična agresija je bila vzrok, osvobodilni, samoohranitveni odpor Slovencev odgovor, kakršnega okupatorji niso pričakovali. Slovenski narod se jim je zdel predrobižast in preponižen, zanemarljiv. Zdaj pa je pokazal čisto drugačen obraz: uporen, pogumen in ponosen. Programski tvorci OF so v tej zvezi govorili o spreminjanju »slovenskega narodnega značaja«: iz naroda hlapcev naj bi z uporom postali narod svobodnih gospodarjev. Nič vazalskega več v okvirih tega ali onega cesarstva in kraljevine, narod naj si »piše sodbo sam«. Danes se tu in tam govori o takratni slovenski razcepljenosti na »rdeče« partizanstvo in »pošteno« kolaboracijo, ki naj bi bila v skrbeh za demokracijo pod okupacijo. Toda plebiscitarna množica Slovencev je takrat sledila svojemu zgodovinskemu nagonu in humanističnim

58  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST vrednotam; slovenske sodelavce okupatorjev je zrinila v rob – ne na ukaz komunistov, temveč v prvinski vojni za obstoj, življenje in svobodo. Današnje podtikanje stalinskega komunizma takratnemu vseljudskemu gibanju je zato ena najhujših žalitev spontane človečnosti in svobodoljubnosti slovenskih ljudi. Povrhu je bilo kolaborantov ob vsej njihovi surovosti in ideološko političnem fundamentalizmu malo, še največ je bilo preprostih zapeljancev. Z odločitvijo za upor so naglo začele poganjati korenine nove in izvirne državotvornosti, suverenosti, novih moralnih in duhovnih vrednot, organizacij in institucij, kakršnih Slovenci dotlej nismo imeli. V zagatnem in življenjsko nevarnem času se je najprej spontano in množično razvila občečloveška solidarnost – z desettisoči izgnancev, zapornikov in prisilnih brezdomcev, potem ranjencev in bolnikov – v partizanskem gibanju je delovalo 250 od 700 slovenskih zdravnikov. Pridružil se je narodni ponos, združen s človeškim dostojanstvom in zvestobo jeziku – osvobodilni boj je bil v splošni zavesti tudi obramba slovenske kulturne samosvojosti; že septembra 1941 se je v okupirani Ljubljani ilegalno sestal plenum kulturnih delavcev, na vseh koncih in krajih slovenskega sveta so nastajale uporniške skupine, širil se je pesniški punt, najbolj poseben v Evropi – z razcvetom ljudskega pesništva in z izhajanjem ilegalnih pesniških zbirk. Upor iz nič je nemudoma prebudil izjemno inovativnost in ustvarjalnost – skoraj vse je bilo treba izdelovati in graditi iz nič: od orožja do skritih tiskarn in bolnišnic. Organizirati je bilo treba lasten komunikacijski in vodstveni sistem, za zavest lastne državnosti in povezanosti radio, gledališče, znanstveni inštitut, šolstvo, denar, umetnost vseh vrst. Kdor se je angažiral za kar koli od tega, je v položaju popolne ogroženosti prav tako tvegal življenje kot partizanski borci na bojnem položaju; vojna je bila totalna; v štirih letih je bilo med deset tisoči Slovencev pobitih tudi več kot sto slovenskih umetnikov; te žrtve že same po sebi govorijo o silni samozavesti, morali in odgovornosti. Z ramo ob rami so z borci takrat stali mladi idealisti, ženske, matere, celo otroci. Da se je Slovenija pri tem tako rekoč spotoma in samoumevno formirala v suvereno državo, po svoje priča tudi ograditev Ljubljane z bodečo žico (že februarja 1942) – tuji vojaki in njihovi tukajšnji sodelavci so jo spremenili v kazensko taborišče. Tako zelo se je zdela okupatorjem pomembna za vse Slovence – neizrecno so jo s tem dokončno razglasili za slovensko glavno mesto, in tudi od tega nenavadnega mednarodnega priznanja naprej obstaja Slovenija na

59  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST samostojno državen način; nikogaršnji protektorat ali služnostni del. O svoji usodi odloča sama. Kot takšna je Slovenija samoumevno postala spoštovan in upoštevan člen združene fronte za svobodno, demokratično, pohitlerjevsko Evropo; zanjo se je skupno z zahodnimi in vzhodnimi zavezniki občasno vojaško borilo okoli 100.000 Slovencev; zanjo in za narodno svobodo jih je dalo življenje 84.000. Simbolno govori o včlenjenosti slovenskega osvobodilnofrontnega partizanstva v svobodni svet že preprosto dejstvo, da so partizani in OF-ovci rešili življenje 806 zavezniškim letalcem! Slovenska državnost je bila prekrvavo zaslužena, da bi si jo danes smeli lastiti različno samozvani »osvoboditelji«, »demokrati« in politični kupčkarji. Vse to je v orbito zgodovine pognala OF pred sedemdesetimi leti. Danes, ko nas mučijo novi problemi, ki pa so pravzaprav stari in večni, le da v novih preoblekah, naj nam bo nekdanji slovenski pogum navdih, da nikoli ne klecnemo v malodušju in jalovih medsebojnih sovražnostih. Leta 1941 je bilo neprimerno huje in nevarneje, pa je volja do življenja in zavest skupne odgovornosti zmagala. Zelo mogoče je, da se ta velika in pomembna zgodovina mlajših rodov sicer komajda še živo dotakne, gre pa za tako daljnosežne vrednote, da bi morali storiti vse za njihovo vgrajevanje v medgeneracijsko državotvorno zavest. To so vrednote poguma, zaupanja in časti. Zveza borcev za vrednote NOB, ki so tudi vrednote OF, zato ob letošnjem jubileju še enkrat zagotavlja, da ostaja z vsem svojim članstvom trdno na strani takšnih opredelitev, da je na to tradicijo ponosna in da vidi v njej pravo usmeritev slovenske zgodovine v prihodnost.

Zveza združenj borcev za vrednote NOB Slovenije Sprejeto na seji predsedstva ZZB NOB Slovenije 1. februarja 2011 

60  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Ob sedemdeseti obletnici Osvobodilne fronte, razmišljanju o njenih trajnih vrednostih in realni možnosti alternative, sta v okviru Zveze združenj borcev za vrednote NOB in Svobodne misli izšli še

publikaciji Martina Ivaniča:Osvobodilna fronta slovenskega naroda:  Trajen navdih svobodoljubja, solidarnosti, poguma in družbene pravičnosti, in Janeza Stanovnika: Osvobodilna fronta: Boj za prihodnost, ki ju priporočamo v branje.

61  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 

62  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST MIKLAVŽ KOMELJ

KAREL DESTOVNIK – KAJUH: KDOR NI SPREGLEDAL ZDAJ … 

OSNUTKI ZA NEDOKONČANO PESEM IZ PARTIZANSKE BELEŽNICE

Karel Destovnik – Kajuh je s svojo poezijo in življenjsko usodo v slovenskem kulturnem prostoru sinonim za pesnika-partizana. A skoraj vsa njegova partizanska poezija je nastala v okupirani Ljubljani pred odhodom v partizane; iz partizanskega obdobja sta se ohranili samo dve dokončani pesmi: V slovenskih vaseh, ki jo je pesnik oktobra 1943 narekoval Marti Paulin – Brini, da jo je zapisala v svojo beležnico (novembra 1943 pa jo je vključil v svoje Pesmi), in besedilo himne XIV. divizije. Poleg tega je znana kitica dokončane, a izgubljene pesmi, nastale na pohodu divizije na Štajersko, v kateri kolektivni subjekt »v mrazu, blatu in nočeh brez spanja« kliče v svet Titovo ime.1 Zato si je še toliko bolj zanimivo nekoliko pobliže ogledati Kajuhove edine ohranjene zapise, nastale »v najkrajšem in zadnjem, pa tudi najbolj intenzivnem življenjskem obdobju« (Marta Paulin – Brina),2 obdobju partizanstva: drobno beležnico iz jeseni in zime 1943/44, v kateri najdemo osnutke za divizijsko himno, a tudi nekatere verze, ki so do danes ostali neobjavljeni. Ta beležnica je imela žalostno usodo. Marta Paulin – Brina, ki jo je po Kajuhovi smrti vzela iz njegovega suknjiča (in vanjo do konca leta 1944 tudi sama dodala nekaj zapisov), jo je podarila ljubljanskemu Muzeju ljudske revolucije, današnjemu Muzeju novejše zgodovine Slovenije. Beležnica je bila izposojena na stalno razstavo v osnovni šoli v Šoštanju; ob družbenopolitičnih spremembah na začetku devetdesetih let so barbari razstavo podrli, beležnica pa ni bila nikoli vrnjena in se je za njo

63  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST izgubila vsaka sled. Na srečo so se v muzeju ohranile fotografije vseh strani – ker zaenkrat ni bilo mogoče najti negativov, sicer ne moremo zanesljivo ugotoviti njihovega pravega zaporedja. Emil Cesar je v uvodni študiji k svoji izdaji Kajuhovega Zbranega dela to beležnico omenil, ko je pisal o Kajuhovem načrtovanju pesniških ciklov, posvečenih Srečku Kosovelu in Leninu ter Marxu in Engelsu (s tem v zvezi piše o »skromni beležki v priročnem žepnem notesu«),3 vendar pa verzov, ki so se ohranili v tem notesu, v tej izdaji ni upošteval. V uvodni študiji izrecno govori samo o dveh ohranjenih pesmih in izgubljeni pesmi o Titu. Zato pa je verze iz beležnice upošteval v Kajuhovi biografiji, ki je izšla leta 1993; samo na te verze se lahko nanašajo besede o pesmih, ki so nastale po pesmi V slovenskih vaseh:

»Pesmi, ki potem še sledijo, so priložnostne in je vsakršna primerjava le-teh s Kajuhovim pesniškim obdobjem v Ljubljani nevzdržna. Nekatere pesnikove izjave tako na pohodu v Brkine kot priprave v zvezi s ponatisom pesniške zbirke dajo slutiti, da je bil to le trenutni premor v njegovem pesnjenju.«4

Omembo priložnostnih pesmi, ki jih niti približno ni mogoče primerjati s tem, kar je bil Kajuh pisal v Ljubljani, lahko povežemo s skrajno okornimi epigrami o italijanski kapitulaciji (»Ko imperja dan so praznovali, / so jih prav pošteno nakresali / vinceremo ni nič«), o reakciji belogardistov na uničenje postojanke v Grahovem (»Ko so čuli o Grahovem, / so nabrusili peté / in jo v Rakek popiháli / iz Begunj in Cerknice.«), v kateri je zgorel tudi France Balantič, in o trohnenju nemških divizij ob Volgi pri Stalingradu – ali z verzi, ki nagovarjajo tovariša, naj da za liter vina; vse te priložnostne verze bi prej pripisali kakšnemu okornemu priložnostnemu ljudskemu verzifikatorju kot Kajuhu. V tem načinu pesnjenja bi sicer lahko videli tudi Kajuhovo zavestno prizadevanje, da spregovori s preprostimi ljudmi v »njihovem« jeziku.5 Tudi v tem načinu je prišla do izraza njegova ljubezen do življenja, ki sredi najtežjih preizkušenj ne pozablja na svetle trenutke – v verzih, napisanih za novo leto 1944, je spominjanje na vse srečno predihane proste dni življenja sveta dolžnost (»Zdaj smo spet na koncu enga leta / in zato dolžnost je naša sveta / se spomniti vseh prostih dni, / ki smo srečno jih predihali.«). V doslej omenjenih zapisih gre za kratke domisleke, ki so očitno nagovarjali soborce in soborke (na svojih javnih nastopih v partizanih Kajuh ni nastopal s tovrstnimi okornimi verzifikacijami, ampak z

64  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST mogočnimi pesmimi, ki jih je napisal v Ljubljani), medtem ko bi lahko v neki drugi štirivrstičnici zaslutili odlomek daljše pesmi; te verze bi morda lahko vsebinsko (ne pa tudi metrično) povezali z ohranjeno kitico izgubljene pesmi o Titu:

»Na straži v mrzli zimski noči v napadu in na vseh poteh kjerkoli stopajo brigade si v naših srcih in pesteh.«

V verzih:

»V požgani vasi, med zidovi pojo ob ognju fantje mladi«

pa je v zarisu vzdušja z lapidarnostjo haikuja vzpostavljena neka napetost, ki utira pot v prostor onkraj teh dveh verzov – k izvoru pesmi, ki je ne slišimo … Ob teh drobcih najdemo v beležnici tudi osnutke nekoliko daljše pesmi, ki bi si zaslužila resnejšo pozornost. Tudi ti verzi so verzifikacijsko dokaj okorni in vsebinsko ponekod preidejo v precej brutalno retoriko (ki jo lahko povežemo tudi z neposredno mobilizacijsko funkcijo pesmi in z domnevo, da gre za pesem, ki naj bi bila namenjena petju, za neke vrste bojno pesem – videti je, da je Kajuh dva verza označil kot refren) –, a v mejni eksistencialni situaciji tako pretresljivo izrišejo pozicijo partizanskega subjekta v razmerju do govorice, da iz njih lahko razbiramo pomembno Kajuhovo predsmrtno sporočilo. Del rokopisa teh verzov je bil reproduciran v publikaciji Jaz sem droben, droben list, ki so jo v sedemdesetih letih izdale velenjske občinske organizacije in jo je oskrbela Marta Paulin – Brina. V publikaciji je reproduciranih pet strani iz Kajuhove partizanske beležnice. Na štirih straneh so osnutki za himno XIV. divizije. Peta stran pa je opremljena z naslednjim podnapisom:

»Program nadaljnjega dela – ciklus pesmi o Marxu, Engelsu, Leninu in Srečku Kosovelu, zapisan jeseni 1943«6

Podnapis se nanaša na to, kar je Kajuh napisal na začetku reproducirane strani:

65  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST »Kajuh: Pesmi. Ciklus: Lenin, Marx, Engels Ciklus: Srečku Kosovelu«

A pod temi vrsticami se začnejo osnutki za pesem, ki ni videti neposredno povezana z njimi – čeprav bi lahko videli neko povezavo med njimi in tem, kar vemo o vtisih iz narave, ki naj bi bili povezani s tem, da so se v Kajuhu prebudili novi ustvarjalni načrti. O obeh pesniških ciklih je Kajuh članom kulturniške skupine pripovedoval na pohodu v Brkine novembra 1943, »vzburjen s posebnostjo kraške pokrajine«.7 Bi smeli tudi poudarek, ki ga ima v teh verzih borovec (ki je v procesu snovanja pesmi zamenjal smreko) – to emblematično drevo Krasa in Kosovelove poezije –, povezati s Krasom? Vsekakor lahko v dejstvu, da je Kajuh začel te verze zapisovati pod vrstice, v katerih je začrtal program svojega dela, vidimo povezanost nastanka teh verzov z novim ustvarjalnim impulzom, iz katerega naj bi nastala tudi nerealizirana cikla. Kajuh v teh verzih z divjim zanosom govori iz stanja, v katerem je spregledanje opredelitev; ni opravičila za ne-spregledanje. Če je na partizanskem osvobojenem ozemlju prihajalo do nesoglasij okoli tega, ali je smiselno upodobiti »samo« neko drevo – ali mora biti, če naj to drevo nosi neko zavezujoče sporočilo, zraven partizanski atribut (»partizanska breza«), je tu, sredi bojev, vse jasno: vsak borovec, vsaka bukev, vsaka bilka – brez vsakih atributov – kriči, »da je beseda naša prava«. (V nekem smislu so torej vsak borovec, vsaka bukev, vsaka bilka približani ljudem, po drugi strani pa »beseda naša« ni zvedljiva na človeškost.) Gre za tisto skrajno nabitost s pomeni, ki je tako značilna za percepcijo sveta v partizanskih besedilih: vse postaja sistem znakov, v vsem, kar je zaznano, v vsem, kar se dogaja, je mogoče razbirati sporočila o osvoboditvi in prihajanju novega sveta.8 V Kajuhovi pesmi Materi padlega partizana veter raznaša besede padlega partizana. Tam je govorec v ednini (padli partizan), besede pa v množini. Zdaj pa je beseda v ednini, medtem ko je subjekt izjavljanja kolektiven (mi). Ko vse oznanja besedo, se obenem pokaže nemoč besed. »Ah, kaj toliko besedi« – in potem komaj čitljivo zapisan poziv naprej, ki mu sledi zapis metrične sheme. Moramo torej sporočilo te pesmi brati kot preprost poziv k passage à l’acte – »od besed k dejanjem«? Konkretno je to poziv na boj proti »izdajalcem«, proti belogardistom. Je torej vse sporočilo te pesmi, nastale v situaciji totalne konfrontacije,

66  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST v deklariranju polarizacije »mi« proti »njim« – ali pa vendarle ni tako preprosto? Ko Kajuh zanosno govori proti tistim, ki ubijajo v imenu Kristusa Kralja, to stori z dikcijo, ki je še kako nabita s krščanskimi konotacijami. Ubijanju v imenu Kristusa Kralja kot emblemu klerikalnega katolicizma (praznik Kristusa Kralja je uvedel papež Pij XI. leta 1925 na pobudo »lige Kristusa Kralja«; lik Kristusa Kralja je postal emblem militantnega katolicizma; pred vojno se je v Sloveniji ekstremistična klerofašistična skupina, zbrana okrog revije Mi mladi borci, imenovala »mladci Kristusa Kralja«) postavlja nasproti boj – ki je obenem »dajanje krvi« – v imenu »ljubezni čiste«; »ljubezen čista« nasproti ubijanju v imenu »Krista Kralja« se obenem povezuje z »besedo« nasproti »postavi«, ki je bila zločin; v nekem smislu je torej izveden »krščanski« obrat od postave k ljubezni, od zakona k »besedi pravi«, v odnosu do samega institucionaliziranega krščanstva oziroma do njegove zlorabe s strani klerofašizma. (In v tem kontekstu se lahko ob kričečih drevesih in bilkah spomnimo na evangeljsko vpijoče kamenje.) Ob brutalnem pozivanju na boj (dokler ne pade »zadnja glava«!) v imenu »ljubezni čiste« se spomnimo na znano izjavo Cheja Guevare o tem, da mora revolucionarja voditi velik občutek ljubezni, in hkratno poudarjanje, da je sovraštvo bistven element boja;9 Kajuh tu govori iz pozicije, ki je zelo blizu Chejevi. »Izdajalci«, proti katerim je pesem uperjena, so obenem tudi izdajalci v odnosu do tistega, v imenu katerega naj bi se borili – Kristusa, ki so ga povezali z zločinsko postavo ubijanja, medtem ko partizani odkrivajo njegovo resnično sporočilo v »ljubezni čisti« in »besedi pravi«. A v kakšnem odnosu je to do ubijanja? Postava, ki je naročala ubijanje v imenu Kristusa, je bila zločin. Zdaj pa ji je nasproti postavljeno ubijanje – kajti ta pesem je navsezadnje bila napisana (tudi) kot poziv k ubijanju – v imenu »ljubezni čiste« in »besede prave«. S tem se na strani kolektivnega subjekta izjavljanja vzpostavlja neka neznosna notranja napetost. Medtem ko v Kajuhovi poeziji, napisani v Ljubljani, želja, da bi bili verzi kot bajoneti, pomeni željo, da bi se zarezali v srca tistih, ki jih poslušajo ali berejo, in jih revolucionarno transformirali, je zdaj videti, da so verzi postali sredstvo pozivanja na boj s sovražnikom onkraj tega, da bi merili na transformativno moč v odnosu do posameznikove zavesti; kajti tisti ljudje, katerih zavesti doslej niso transformirala partizanska dejanja (ne besede), so že stopili na stran sovražnikov; slepota ni nevednost, ampak odločitev; slepota je krivda. Videti je torej,

67  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST da notranji konflikt ne obstaja več, ampak da je vse zvedeno na boj med »nami« in »njimi«. Vendar je prav v tej navidezni nadomestitvi notranje napetosti s pozivom na konfrontacijo notranja napetost na ravni govorice stopnjevana do skrajnosti. Vsak borovec, vsaka bukev, vsaka bilka kriči, »da je beseda naša prava« – in ob tem se zazdijo vse besede odveč. Ne gre za preprosto dvojnost med besedami in dejanji, ampak za napetost med besedami in besedo, v kateri Kajuhu dejansko zmanjka besed, lovi se na meji artikulacije: njegova pisava se po vzdihu »ah, kaj toliko besedi« spremeni v komaj še berljive čačke. To mesto zares doumemo samo, če vidimo, kako, s kakšnim rokopisom je napisano – kako rokopis nenadoma preide v čačke. Nedokončanost te pesmi ni naključje, ampak izraz njene notranje napetosti, njenega notranjega protislovja. Kajuh je pred vojno v pesmi Pred smrtjo sanjaril o tem, da se bo, malo preden bo umrl, »v tihi hram zaprl / in izpel vse pesmi svoje.«10 A njegova pesem je bila lahko izpeta samo na prostem, med soborci in soborkami – v svoji notranji napetosti do konca prignana prav s tem, da je izstopila sama iz sebe.

  

 Med poševne oklepaje / / sem dal besede, ki jih je Kajuh besedilu naknadno pripisal.  Med lomljene oklepaje <> sem dal besede, ki jih je Kajuh prečrtal.  Znak <…> pomeni neberljivo besedo.

Zahvaljujem se Darji Urbanc in Iki Pečan za pomoč pri pripravi besedila za objavo.

68  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Kdor ni spregledal zdaj ko mu izmili smo s pestmi /z dejanji/ prevare vse z oči kdor ni spregledal vreden ni, da hodi /stopal bi/ po zemlji, kjer bori se partizan in daja svojo kri, da (vstane) vzklije iz gorja morij mogočno lepših dni

69  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Kdor ni spregledal zdaj ko vsak borovec vsaka bukev, bilka sleherna kriči: da je beseda naša prava da je zločin bila postava ljudi, ko ubijali ljudi v imenu Krista Tovariši ljubezen čista do zemlje trpeče nas je v boj klicala

70  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST do zdaj vsak borovec, bukev vsaka in bilka sleherna kriči: da je beseda naša prava da je zločin bila postava ubijati v imenu Krista Tovariši, ljubezen čista nam daje svoj ukaz) naprej! Dlan, ki je božala doslej ./. [se stisnila bo v pest poslej. ]

<Še Naprej! nam daje svoj ukaz nam ukazala je naprej ker ni še zadnja glava pala>

nas v boj za narod naš je gnala

naprej ker ni še zadnja glava ker ni /zatrla pest <…>/ še zatrli

71  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Tovariši zato naprej še ni poslednja glava pala. Še ni zatrla naša pest dodobra izdajalcev … Naprej! Dlan, ki je božala doslej se stisnila bo v pest poslej Naprej kdor ni spregledal Kdor si zakriva zdaj tovariši ni vreden

Kdor spregledal še doslej ah, kaj toliko besedi tovariši hura naprej

72  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST OPOMBE

1 Prim. Karel Destovnik – Kajuh, Zbrano delo, zbral, uredil, uvodno študijo in opombe napisal Emil Cesar, izpopolnjena 3. izdaja, Založba Borec, Ljubljana, 1978, str. 165. 2 Prim. nenaslovljen zapis Marte Paulin – Brine v publikaciji: Kajuh, Jaz sem droben, droben list, založili Občinska kulturna skupnost Velenje, Družbeno-politične organizacije občine Velenje, Vzgojno- izobraževalni zavod Velenje, brez letnice, str. 3. 3 Prim. Karel Destovnik – Kajuh, Zbrano delo (gl. op. 1), str. 150. 4 Emil Cesar, Karel Destovnik Kajuh, Društvo piscev zgodovine NOB Slovenije, Ljubljana, 1993, str. 150. 5 »Polletno intenzivno delo z ljudstvom ga je z njim močno zbližalo, hkrati pa ga obogatilo s spoznanji o ljudski miselnosti in čustvovanju, zato je temu prilagodil tudi način svojega kulturnega dela.« Emil Cesar, nav. delo, str. 159–160. 6 Karel Destovnik – Kajuh, Jaz sem droben, droben list (gl. op. 2), str. 32. 7 Emil Cesar, nav. delo (gl. op. 4), str. 151. 8 O tem sem pisal v svoji knjigi Kako misliti partizansko umetnost? (Založba *cf, Ljubljana, 2009) na str. 382–383. 9 Prim. Žižkovo branje teh dveh izjav v knjigi: Slavoj Žižek, Nasilje, Društvo za teoretsko psihoanalizo, Ljubljana, 2007, str. 170–171. 10 Karel Destovnik – Kajuh, Zbrano delo (gl. op. 1), str. 183.



73  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 

74  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST BORIS ANTON WEISS

POLJANSKA DOLINA OB KOLPI V NEMŠKI OFENZIVI OKTOBRA 1943 

Po kapitulaciji Italije 8. septembra 1943 je področje Slovenije, katerega večina je bila pred tem kot Ljubljanska provinca pod italijansko okupacijo, postalo osvobojeno ozemlje.1 Izjemo so predstavljala mesto Ljubljana in posamezna druga večja slovenska mesta na omenjenem področju. Ta mesta so tako imenovane vaške straže – legija smrti ali belogardisti – kot del bivše okupatorske Prostovoljne protikomunistične milice (MVAC) »obranile« in jih obdržale do prevzema s strani nemškega okupatorja. Z drugim besedami: »vaške straže« so obranile glavno in nekatera druga večja slovenska mesta za račun nemškega okupatorja. V takšnem položaju je Hitler 19. septembra 1943 izdal smernice za uničenje vstajniških sil v zaledju fronte na osvobojenih slovenskih območjih. Naloga 2. esesovskega oklepnega korpusa z okrepitvami je bila hitro in povsem okupirati omenjeno področje in uničiti vstajo ter vstajnikom onemogočiti umik v severozahodni del Neodvisne države Hrvaške. Enotam je bilo naloženo, naj ravnajo z vstajniki brezobzirno in brez milosti. Namera je bila uničiti čim več žive sile – ljudskega potenciala uporniškega gibanja. Operacija Prelom oblakov (Wolkenbruch) se je začela 25. septembra: prva faza v osrednjem delu Slovenskega primorja, druga severozahodno od Reke, tretja v Istri in četrta južno in jugovzhodno od Ljubljane, tj. na Dolenjskem, Kočevskem in Notranjskem. Četrta faza je bila na izrecno zahtevo Hitlerja izvedena, v primerjavi s predhodnimi,

75  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST z jugovzhoda in juga proti Ljubljani, da bi se preprečilo umikanje partizanskih sil čez Kolpo in da bi se obkrožilo vodstvo narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije v Kočevskem Rogu. Vsaka faza naj bi trajala sedem dni.2

Osvobojeno ozemlje na Slovenskem po kapitulaciji

Italije septembra 1943

(Zdravko Klanjšček)

Nemška ofenziva na Dolenjskem in

Notranjskem oktobra 1943

(Zdravko Klanjšček)

V okviru četrte faze so enote nemškega 14. esesovskega policijskega polka3 nastopale z juga, s Hrvaške, v glavni smeri Vinica – Dobliče in s svojim levim krilom v pomožni smeri (Vrbovsko – Blaževci – Štefanci) – Stari trg ob Kolpi – Predgrad – Brezovica in Spodnji Log s ciljem, da do 26. oktobra 1943 zasedejo nov izhodiščni položaj na črti Knežja Lipa (cesta za Kočevje) – Brezovica (cesta za Črnomelj) – Mavrlen za končno ofenzivo čez Koprivnik na območje Kočevskega Roga, kjer so se tedaj nahajali najvišje vodstvo Osvobodilne fronte in narodnoosvobodilnega boja ter partizanske bolnice. V Poljanski dolini

76  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ob Kolpi so te enote začele prestopati reko Kolpo s hrvaške strani pri Radencih (čez Zapeč), Sodevcih (čez Blaževce) in Prelesju in Dolu (čez Štefance), pa tudi ob Kolpi navzgor pri Lazah (čez naselje Kavrani) šele v soboto, 23. oktobra 1943.

Detajli, dodani na skico Zdravka Klanjščka

Naslednji dan, v nedeljo, 24. oktobra 1943, je nemška enota s pomočjo domačinov – belogardistov in ovaduhov izvedla akcijo »čiščenja« področja Poljanske doline ob Kolpi, in glavnina te nemške enote, ki se je udejstvovala na tem delu fronte, je prešla deloma tudi skozi Laze, v smeri Spodnjega Loga, in ponoči nadaljevala svoj nastop proti severu do črte Knežja Lipa – Brezovica – cesta proti Črnomlju. Domačine iz Laz so primorali, da s svojimi (volovskimi) zapregami pomagajo pri vleki topov po cesti Laze – Spodnji Log. V tej nemški koloni so bile opažene še ustaške, četniške in tudi italijanske uniforme. Poljanska dolina ob Kolpi je bila tako po 26. oktobru 1943 spet svobodna. Belogardisti so se ponovno umaknili v gozd in 15. januarja 1944 odšli v nemško-belogardistično posadko v Kočevju. Domnevamo lahko, da so morali doživeti zelo grenko razočaranje, da so bili Nemci v Poljanski dolini ob Kolpi vsega tri dni, potem pa so odšli naprej. No, ta čas so izkoristili, da so se kruto in nerazumno maščevali nad deveterico domačinov. Nekaj drugih domačinov iz Predgrada in bližnje okolice se je še pozneje skrivalo po gozdovih v okolici Predgrada, večina v želji, da se izognejo obveznosti v vojaških dejavnostih na eni ali drugi strani. Vendar je 25. junija 1944,4 verjetno pod vplivom belogardistov in zaradi pritiska takratnega župnika A. J., enaindvajset skrivačev iz Predgrada, Starega trga in drugih vasi Poljanske doline skozi gozdove odšlo v okupatorsko postojanko v Kočevje, kjer so se vključili v domobransko enoto. Po pričevanju domačina, katerega sorodniki so bili v tej skupini skrivačev, naj bi bil župnik nezadovoljen s tem, da se oni

77  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST skrivajo, in na ta način pritiskal nanje, kar je nazadnje povzročilo, da so se odločili za odhod v okupatorsko postojanko Kočevje, to pa je bilo zanje usodno.

Vas Predgrad. V ozadju je gozd

Graščica in gora Kozice.

Osrednji del

Poljanske doline ob

Kolpi. Na levi strani

Po spominih posameznih vaščanov so se tedanji dogodki, pravzaprav v soboto, 23., in v nedeljo, 24. oktobra, odvijali takole (obstaja nekaj spornih oziroma neskladnih pričevanj glede samega časa posameznih dogodkov, kar pa je razumljivo zaradi velike časovne oddaljenosti). V dopoldanskih urah 23. oktobra 1943 je večja skupina hrvaških partizanov, ki so se umaknili pred Nemci, prešla Kolpo v vas Prelesje in se zbrala pri Madroničevih,5 na dvorišču pri mlinu, da bi se »posušili«. Orožje so zbrali na kupu na dvorišču. Nenadoma so nemški vojaki z griča nad njimi, s hrvaške strani, iznad Kolpe začeli streljati nanje. Eden od partizanov – domačin, ki je bil tu prisoten – je Nemcem

78  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST odgovoril z ognjem. Šele takrat pa so Nemci začeli močno streljati na zbrane partizane, ki so se hitro razbežali. Orožje so pustili kar na dvorišču.

V ozadju Poljanska gora, ki ločuje

Poljansko dolino od Bele krajine.

Na zgornji planoti se vidi Stari

trg ob Kolpi z župnijsko cerkvijo.

Prva vas ob Kolpi je Dol, zatem

desno hrvaška vas Štefanci, nad

njo vas Radočaj, sledi na naši

strani Prelesje, za njo Kot, na

hrvaški strani pa Blaževci, kjer je

čez reko vozil splav (zdaj most za

maloobmejni promet).

Oče Peter Madronič, aktivist Osvobodilne fronte,6 se je prav tako umaknil v hrib. Dva partizana iz omenjene skupine hrvaških partizanov pa sta se v mlinu hitro naprašila z moko in se maskirala, kot da sta delavca v mlinu. V tem času so Nemci že prihajali v hrvaško vas Štefanci, ki je neposredno nasproti Madroničeve hiše in mlina na slovenski strani. Dve hčerki Madroničeve sta vozili na njivo gnoj. Opazili sta, da jima vaščanke iz Štefancev dajejo znake, naj se umakneta in skrijeta, česar pa takrat nista razumeli. Nemci, ko so se spustili v Štefance, so namreč govorili, da bodo pri Madroničevih vse pobili, ker so bili tam partizani. No, oni dve se na ta opozorila takrat nista ozirali, temveč sta hitro vse orožje, ki so ga tam pustili hrvaški partizani, zmetali na voz in ga prekrili z gnojem, ki sta ga ta dan vozili, ter vse to odpeljali na njivo. Ko sta se z vozom vrnili z njive, so Nemci že bili tam, zasliševali so njuno mamo, stalnega delavca v mlinu in tudi dva maskirana partizana ter grozili, da jih bodo zaradi pobeglih partizanov takoj pobili. No, na srečo se je mati spomnila in rekla, da so to bili hrvaški partizani, ki so bežali pred njimi. Tako takrat ni prišlo do tragedije. Večja skupina Nemcev je tu prespala in naslednji dan, v nedeljo, 24. oktobra, odšla naprej. (V strahu pred pričakovanjem nemške ofenzive so Madroničevi zaklali svinjo, za katero so se potem izgovarjali, da si je zlomila nogo in so jo bili prisiljeni zaklati, kar so Nemci sprejeli in se

79  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST seveda najedli svinjske pečenke.) Nemci so po prostorih v hiši nametali seno za spanje, domačini pa so se bali, da bi Nemci našli puško, ki jo je gospodar imel skrito v senu na seniku. Tega večera se je pri Madroničevih, pri Nemcih, pojavil tudi I. S. – Žuti, vodja belogardistov iz Predgrada, o katerem bo še tekla beseda. Po pričevanju K. K. (Madroničeve) so nemški vojaki ob odhodu 24. oktobra zjutraj v hiši pustili pištolo. Popoldne, po odhodu nemških vojakov iz Prelesja, se je na motociklu iz smeri Vinice pojavila nemška patrulja in pri Madroničevih preverila, ali sta tista dva »delavca v mlinu« še vedno tu. Na srečo sta res še bila tam, ker bi sicer družina Madroničevih verjetno bila pobita. Takrat pa so tudi vzeli pištolo, ki so jo verjetno pustili namenoma, zaradi provokacije. Očividca,7 ki sta bila to soboto, 23. oktobra, v Dolu, sta opazila, kako so nemški vojaki previdno prestopili Kolpo in se spustili po stezi po bregu pod cerkvijo proti Predgradu. Videla sta, da Nemci zbirajo vaščane pred Prebiličevo hišo. Tu sta opazila tudi belogardista I. S. Odločila sta se, da se takoj vrneta v svojo vas, v Predgrad. Ko sta prispela po stezi pod samo vas, na mesto, imenovano v Boreh, ju je nemška izvidnica, ki je prispela tja že prej, zaustavila in jima ni dovolila, da bi prišla v vas pred njimi. Nemci so poslali izvidnike in šele potem so se drugi nemški vojaki povzpeli po bregu in previdno prihajali v vas.

Vas Dol. Na griču nasproti nje je na

hrvaški strani vas Radočaj.

Eden od teh dveh očividcev se spominja, da se je v tem času skupina domačinov – belogardistov, ki so se do začetka nemške ofenzive skrivali po gozdovih nad Predgradom, tudi že zatekla v to vas. V južnem delu vasi (pri Lukinih) so istočasno, ko so nemški izvidniki začeli prihajati

80  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST na obrobje vasi z južne strani od Dola navzgor, belogardisti streljali v zrak (verjetno od veselja, ker so znova prišli »na oblast«). Nemci, ne vedoč za to in verjetno misleč, da so partizani odprli ogenj nanje, so začeli streljati na omenjeno skupino belogardistov. Skupina je v trenutku pobegnila proti južnemu koncu vasi, proti gradu. Nemci so v tem streljanju ubili belogardista – fanta iz sosednje vasi Zagozdac, ko je bežal proti njivam vzhodno od vasi. Eden od belogardistov (C. P.,8 ki je bil poslan v Poljansko dolino, da organizira belo gardo) je vrnil strel proti Nemcem, za katere je domneval, da so partizani. V tem streljanju je bil ranjen še en domačin (Peter Jordan), ko je peljal napojit živino na kal. Preostale belogardiste so zatem prijeli in razorožili ter jih odpeljali v župnišče v Starem trgu ob Kolpi, kjer sta zanje »jamčila« župnik A. J. in kaplan V. S. Po pričevanju9 naj bi Nemci, ko so opazili, da na njivi blizu vasi leži prej omenjeni, ne vedoč, da so ga ubili sami, poslali izvidnika, da ugotovi, ali je mogoče bil ubit nemški vojak. Pred tem so že zbrali nekaj vaščanov in se pripravljali, da bi v tem primeru proti njim prisilno ukrepali. V zvezi z ubitim fantom obstaja več različic. Posamezniki namreč menijo, da tega fanta – belogardista niso ubili nemški vojaki, ampak da so ga partizani (čeprav je komaj verjetno, da bi bili tedaj tam) oziroma sami belogardisti, ker naj bi imel namen pobegniti tako od Nemcev kot od belogardistov.

Sredi slike je vas Laze; na

manjši jasi, ki je bližje Lazam

in nad Kolpo,

je kraj, kjer je bila nekoč

vasica Hreljin.

Ti belogardisti so se zatem priključili nemškim enotam in se skupaj z njimi naslednjega dne, v nedeljo, 24. oktobra 1943, lotili »čiščenja terena«, ko so na grozoten način ubili devet vaščanov iz vasi Dol, Laze in Hreljin.

81  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Po tistem, kar je prišlo na dan kot priznanje, po soočenju obtoženih in izjavi prič na sojenju februarja 1949 kaplanu Viljemu Savelliju, župniku Alfonzu Jarcu in Pavlu Cvetku, vodji belogardistične posadke v Predgradu, ter še štirim domačinom iz Dola in Laz za ovaduštvo,10 je mogoče ugotoviti, da so se z župnikom in kaplanom v župnišču v Starem trgu ob Kolpi že v noči s 16. na 17. oktober 1943 (teden dni pred prihodom Nemcev) sestali takratni pomočnik občinskega tajnika M. Š.11 (doma iz Laz), belogardista P. C. in M. P. ter tri vaščanke iz Laz: Š. M., Š. K. in I. M. (od katerih sta dve sorodnici omenjenega pomočnika tajnika M. Š., ki sta se radi družili z italijanskimi vojaki in bili kasneje obsojeni kot okupatorski vohunki). Skupaj so sestavili seznam in načrt za likvidacijo nekaterih aktivistov in pristašev Osvobodilne fronte v Dolu, Lazah in Hreljinu. Župnik A. J. naj bi pri tem še posebej zahteval, naj se umorita Pavel Kraškovič (roj. 1908) in Viljem Šauer (roj. 1908) iz Dola, Š. M. pa enako za tri brate Kobe in še nekatere druge. Sestavili so spisek devetih ljudi z naslovi njihovih bivališč in s pripombo, da so to zelo nevarni sodelavci partizanov, ki jih je treba pobiti. Ta spisek je kaplan V. S. 23. oktobra 1943, ob prihodu prvega nemškega oddelka v Stari trg ob Kolpi, izročil nemškemu poveljniku.12 Naslednjega dne, 24. oktobra, je bil ta načrt s pomočjo vodij belogardistov v Poljanski dolini ob Kolpi P. C. in I. S. ter izdajalca, domačina J. M., soseda iz Dola, tudi izveden. Brez sodnega postopka je bilo okrutno umorjenih devet neoboroženih ljudi iz vasi Dol, Laze in Hreljin. Temu podobno je teden dni pred prihodom Nemcev v Poljansko dolino ob Kolpi oktobra 1943 župnik A. J. pozval k sebi v župnišče v Stari trg ob Kolpi vaščana iz vasi v tej dolini (ime je znano mojemu prijatelju, kateremu je vaščan zaupal to zgodbo pred mnogimi leti) in mu predlagal, naj sestavi seznam »komunistov« in tudi drugih, ki mu niso všeč; tako bi se jih vaščan znebil po prihodu Nemcev med prihajajočo oktobrsko ofenzivo leta 1943. Omenjeni vaščan tega ni napravil in v tej vasi ni bilo izdaje.13 Očitno je, da sta bila župnik A. J. in kaplan V. S. obveščena že vnaprej, vsaj teden dni pred začetkom nemške ofenzive. Od koga sta prejela ta obvestila, verjetno ni težko zaključiti, saj je znano, kakšna je cerkvena hierarhija. Poleg tega ne more biti nobenega dvoma, da sta bila v stalnem stiku s skupino belogardistov – C., S. in drugimi, ki so se tedaj skrivali v gozdovih blizu Predgrada. Pričevanje V. P., sina ubitega Jureta Prebiliča (roj. 1893) iz Dola: V soboto, 23. oktobra, popoldne so se Nemci od vasi Radočaj na hrvaški strani spuščali po grebenu proti dolini reke Kolpe. Prvi jih je opazil sosed

82  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Pavel Kraškovič, ki je tedaj popravljal streho na hiši. Takoj je prišel k našemu očetu in ga opozoril, da se Nemci spuščajo po grebenu na hrvaški strani v dolino Kolpe. Očeta je vprašal, ali bi bilo morda dobro, da bi se umaknila. Oče je dejal, da to ni potrebno, ker bodo Nemci verjetno odšli naprej. Tako sta oba ostala doma, sosed Kraškovič pa ni nadaljeval s popravilom strehe, da Nemci ne bi dobili občutka, da jih opazuje, in bi jim to lahko postalo sumljivo. Nemci so kmalu potem prišli v vas Dol in iskali človeka, ki bi znal nemško. Vaščani so jih napotili k našemu očetu, ki je tedaj znal zelo dobro nemško in se je z njimi pogovarjal. Proti večeru so Nemci nato odšli iz Dola v Predgrad, kjer je bila tedaj [do kapitulacije Italije, op. B. A. W.] postojanka belogardistov. Ti so se takoj predali Nemcem in drugi dan, to je bilo 24. oktobra 1943, so se Nemci z belogardisti vred vrnili v Dol. Tisti dan, to je bilo v nedeljo, je oče še ležal v postelji, ker je bil nekoliko bolan, mama pa je opravljala dela okrog hiše in v hlevu. Nemci so se vrnili v hišo, vendar niso več želeli govoriti z očetom in niso sprejeli pijače, ki jim jo je ponudil. Zahtevali so, da takoj vstane, se obleče in iz hiše je moral pred klet, kjer so ga takoj zastražili. Del Nemcev pa je odšel h Kraškovičevim, kjer so vso hišo preiskali in nato pripeljali soseda Pavla Kraškoviča. Oba so potem pod stražo odpeljali čez Kolpo na Hrvaško v vas Štefanci, kjer so ju zaslišali in nato odpeljali proti vasi Razdrto. Oče je Nemce vprašal, kaj bodo naredili z njima. Odgovorili so, da ju bodo ustrelili in da naj se za to zahvalita svojim kolegom, Slovencem. Oče je potem naročil vaščanom iz Štefancev, da naj lepo pozdravijo domače, ker ju ne bo več nazaj. Potem ko so Nemci odpeljali našega očeta in Pavla Kraškoviča, so odšli še k sosedu Viljemu Šauerju. Ta je ležal na postelji, ker se je ponesrečil, ko je padel v skednju. Peljali so ga skozi vas, ker pa zaradi poškodbe ni mogel hoditi, so ga ustrelili zunaj vasi ob potoku. Ženske, ko so vedele, kaj se bo zgodilo, so pri Nemcih v svoji obliki protestirale, vendar so jih pod grožnjo pognali nazaj. Iz Štefancev so potem oba, Jurija Prebiliča in Pavla Kraškoviča, odpeljali v vas Razdrto. Tu so pobrali še dva partizana,14 ju odpeljali iz vasi in ju v Jakovčevi dražici vse postrelili. Pobite je našla Anđelina Štajdohar iz Razdrtega, ko se je iz sosednje vasi vračala domov. Prepoznala je našega očeta in o pobitih takoj povedala še drugim vaščanom Razdrtega, ki so potem obvestili očetove sorodnike v Štefancih ... Ti so takoj obvestili našo družino. Sosed Markovič iz Dola, ki je imel konja in vprežni voz, je šel po oba ubita in ju pripeljal skozi vas Radočaj v Blaževce in od tam s splavom čez Kolpo do Dola. Oba ustreljena, Jurij Prebilič in Pavle Kraškovič, sta ležala v krstah v naši hiši.

83  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Naslednji dan je mama odšla k starotrškemu župniku, da bi določil grob na pokopališču (to je bilo takrat v pristojnosti župnika). Tedaj je župnik Jarc zavrnil, da bi bila ustreljena pokopana ločeno, z besedami: »Na pokopališču bo zmanjkalo prostora, Nemci so še vedno na Brezovici.« Oba ubita sta bila pokopana v skupni grob.

Jurij Prebilič,

Pavel Kraškovič

Spominska plošča na mestu, kjer

sta bila pri Razdrtem na Hrvaškem

zverinsko ubita.

Pri pogrebu župnik A. J. in kaplan V. S. nista dovolila, da bi pokojnika nesli v cerkev, temveč sta kratek obred izvedla kar pred cerkvenim zvonikom. Prav tako nista dovolila vnašanja tudi drugih ubitih tega dne. Ena od sorodnic ubitih15 je povedala, da je ena od njenih sosed iz Laz, ki je bila pozneje obsojena zaradi ovaduštva, 24. oktobra 1943, po jutranji maši na poti iz Starega trga domov v Laze, skrenila s poti in prišla na mesto pristana splava, ki prihaja na slovensko stran od hrvaške

84  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST vasi Blaževci in s katerim so se tudi Nemci prevažali na našo stran. Tam je menda srečala omenjenega belogardista I. S. in ga ogovorila z besedami: »Ja kje ste že, kdaj boste že prišli k nam in nas rešili teh ljudi?« – ljudi, sosedov iz Laz, katere so pozneje tega dne pobili. Po pričevanju16 se je tašča ubitega Viljema Šauerja 24. oktobra zjutraj prav tako vračala od jutranje maše iz Starega trga ob Kolpi skozi Prelesje proti svojemu domu v Dolu. Na cesti med Prelesjem in Dolom, na mestu, imenovanem Pritiski, kjer je bil pristan za čoln, ki pride s hrvaške strani iz Štefancev, je opazila, kako nemški vojaki s čolni prehajajo čez Kolpo na slovensko stran. Tu je srečala belogardista I. S. (Takrat so verjetno Jurija Prebiliča in Pavla Kraškoviča iz Dola tudi že odvedli čez Kolpo na Hrvaško, v Štefance.) Nagovorila ga je in vprašala, kaj se dogaja, on pa ji je grobo odgovoril, naj gre kar naprej, da ne bo še kaj hujšega, in da bo tam naprej že videla, kako grdo lahko bo. Nedaleč od tega mesta, dalje proti Dolu, v višini Pikeče žage, je zagledala v jarku zeta Viljema Šauerja, ki je bil ustreljen in že mrtev. Viljem Šauer (in tudi nihče od omenjenih in tega dne ubitih) ni bil pripadnik oborožene enote narodnoosvobodilne vojske in partizanskih odredov Slovenije (NOV in POS). Italijanski okupator in belogardisti so ga zaprli že prej in je bil v italijanskem zaporu v Kočevju do kapitulacije Italije. Belogardist I. S., eden od vodilnih v italijansko- belogardistični postojanki sredi Predgrada, pa je že pred tem maltretiral družino Šauer. Viljemu Šauerju ni hotel izdati italijanskega dovoljenja za prehod (lascia passare) »rampe« pri italijansko-belogardistični postojanki v Predgradu, ko je želel, da gre kot običajno na košnjo pri Nemški Loki. Po kapitulaciji Italije je Šauer kot samostojni čevljar delal v zasebni čevljarnici v Starem trgu ob Kolpi, kjer je bila tedaj partizanska enota – komanda mesta, katere pripadnik pa ni bil. Nemcem naj bi pred tem, še prvega dne njihovega prihoda v Dol, v soboto, 23. oktobra, v tej vasi eden od domačinov (pozneje obsojen zaradi ovaduštva) pokazal hiše, iz katerih je treba pobrati moške talce in jih pobiti. Isti vaščan je naslednji dan, v nedeljo, šel z Nemci v Laze in na Hreljin ter tam pokazal bivališča oseb, ki so bile navedene v omenjenem seznamu za likvidacijo. Viljem Šauer, ki se je dan prej poškodoval, je v soboto, 23. oktobra, ležal v postelji in tega dne ni bil v skupini ljudi, ki so jih Nemci zbrali pred Prebiličevo hišo. V nedeljo zgodaj zjutraj je v hišo stopil vodja poljanskih belogardistov P. C. in je Šauerju, ki je bil v postelji, rekel: »Ti samo počivaj.« Malo zatem pa sta v hišo stopila nemška vojaka,

85  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ga prijela in odpeljala iz hiše proti Prelesju. Žena J. je z otroki šla za njimi, vendar so jih Nemci hitro odgnali stran. Šauerja so ubili kakih sto metrov od vasi; domneva se, da so ga najprej ustrelili z rafalom iz brzostrelke, zatem pa še s strelom iz pištole v glavo, kajti na njegovem klobuku, katerega je takrat nosil, je ostala luknja, ki jo je naredila krogla. Njegova žena še danes hrani ta klobuk. Nemci so imeli seznam z imeni štirih vaščanov iz Dola. To so vsekakor bili Viljem Šauer, Viljem Kraškovič in Jurij Prebilič, za četrto osebo pa se ni ugotovilo, katera je bila. Domneva se, da je to bil domačin M. J. iz Dola, ki je vodil Nemce tudi v Laze in na Hreljin, kjer so po ubijanju domačinov iz teh vasi uprizorili njegov »pobeg« s streljanjem za njim, potem ko je že skočil za rob. Ta oseba je bila pozneje obsojena na večletno zaporno kazen zaradi vohunstva, izdajstva in sodelovanja z okupatorjem. Zvečer tega dne, po izvršenem poboju, je v hišo Šauerjevih prišel nemški oficir in z ročno svetilko osvetlil mrtvega Viljema na postelji. Na omembo prisotne vaščanke (s priimkom Jonke) v nemščini, naj le pogleda, kaj so storili njegovi vojaki, je dejanje zanikal in rekel, da so to napravili »vaši« ljudje. Iz tega lahko domnevamo, da so Viljema odpeljali Nemci, sámo ubijanje pa prepustili belogardistom. Viljem Šauer je bil pokopan naslednjega dne, v ponedeljek, 25. oktobra 1943, na pokopališču pri farni cerkvi v Starem trgu ob Kolpi. Pogreb sta vodila župnik A. J. in kaplan V. S. Tudi pri njem nista dovolila, da se ga pokoplje v družinski grob. Določila sta prostor na samem robu pokopališča, kjer je bilo še zaraščeno. Župnik je »pojasnil«, da mora skrbeti za prostor na pokopališču, kajti »še bodo padale glave«. Enako so ravnali tudi z drugimi, ki so bili umorjeni v tem času. Šauerja so po vojni domači prekopali v družinski grob. Okoli desete ure dopoldne v nedeljo, 24. oktobra 1943, so Nemci skupaj z nekaj domobranci – belogardisti, domačini iz Poljanske doline ob Kolpi, ki sta jih vodila P. C. in I. S., presenetili skupino domačih moških iz Laz in Hreljina (Peter Kapš), ki so se po običaju sestajali ob nedeljah pred cerkvico sv. Vida v vasi. Prisotne so razvrstili pred cerkvico in zahtevali, da poklicani izstopijo iz vrste. S seboj so imeli seznam z imeni šestih vaščanov: trije bratje Kobe – Jože (roj. 1904), Vili (roj. 1921) in Emil (roj. 1924) –, Jože (roj. 1921) in Mirko (roj. 1924) Rauh iz Laz ter Peter Kapš (roj. 1908) s Hreljina. Jože Kobe je bil član cerkvenega odbora pri fari v Starem trgu ob Kolpi. Ker Mirka Rauha, čigar ime je bilo prav tako na omenjenem seznamu, ni bilo, so poklicali

86  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST še Mirka Gorjupa, ki pa naj ga ne bi bilo na tem seznamu. Ločili so vse tri brate Kobe in jih silili, naj pokažejo mesto, na katerem naj bi se nahajalo skrito partizansko strelivo. Zatem so jih odpeljali nedaleč nad vas, kjer so jih pretepali in mučili ter Jožeta in Vilija Kobeta ustrelili, Emila Kobeta pa ustrelili, ko je poskušal pobegniti. Na koncu so Jožetu Kobetu z bajonetom skozi klobuk na glavo vrezali peterokrako zvezdo in mu prerezali vrat. Sorodniki Kobetovih so shranili ta klobuk, na katerem so vidni rezi na vrhu klobuka in tudi manjše luknje s strani, ki so nastale, ko so ga z bajonetom vbadali v glavo.

Klobuk, ki ga je nosil

Jože Kobe, ko so ga

ubijali.

Nato so Petra Kapša, Jožeta Rauha (Mihelčevega) in Mirka Gorjupa odpeljali na Hreljin nad Lazami. Petra Kapša so v kleti njegove hiše pretepali in se izživljali nad njegovo družino, v kateri so bili tudi majhni otroci. Njegov sin Peter Kapš, eminentni primarij, se tega dogodka spominja takole: »Lepe sončne nedelje, 24. oktobra 1943, so se v Lazah zbrali fantje in možje in se pogovarjali o vsakdanjih kmečkih opravilih in tudi o vojni, ki je v polnem zagonu vihrala povsod naokoli. Kar na lepem so jih obkolili domobranci in okupatorji. Tudi nekaj domačih ovaduhov je bilo zraven. Neoborožene so zvezali. Očeta in še dva fanta, Gorjupovega Mirka in Mihelčevega Jožka iz Laz, so pripeljali na Hreljin, kjer so jih dolgo mučili in zahtevali, naj jim povedo, kje so partizani in kje imajo skrito orožje. Ves čas so moji mami in ujetnikom grozili, da bodo vse pobili, tudi otroke [5- in 2-letni ter 9-mesečni otrok, op. B. A. W.]. Neki vojak (domobranec) je prijel mamo in ji iz naročja iztrgal devetmesečnega otroka ter ga vrgel proti grmu. Na srečo ga je prestrašena mati še v zraku ujela. Na podstrešju naše hiše so našli nekaj vojaških suknjičev in šotorskih kril, kar je ostalo od pobegle italijanske vojske.

87  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Jože Kobe,

Tisto nedeljo sem gledal grozote, kako so pretepali mojega očeta in še dva fanta iz Laz. Vse se je dogajalo v kleti. Vojaki so pili vino, veliko so ga izlivali kar po tleh. Nekako sem se pretihotapil do očeta, ki je bil ves sključen in zamišljen in po glavi krvav, ter ga vprašal: ‚Tata, zakaj pa Vas tepejo, kaj ste jim pa naredili?‘ Oče, ki je imel polna usta krvi in vmes izbite zobe, me je pogledal in rekel: ‚Hitro pojdi k mamici in se čuvajte, da še njej, tebi ali tvojima bratcema ne bodo kaj hudega storili!‘ Jokaje sem odšel iz kleti in povedal mamici, kako zverinsko mučijo našega Tato. Mama mi ni odgovorila, le jokala je in hodila od okna do okna ter gledala, kaj se bo zgodilo. Popoldne okoli petih so vse tri zvezane odpeljali na Koltečo njivo pod hišo. Z mamo, ki je držala Ivančka (najmlajšega) v naročju, midva z bratcem Jožkom pa sva se držala za mamino krilo, vsak na eni strani, smo stali na Jakljevi njivi in gledali. Brzostrelka je zaropotala. Mama je zakričala: ‚Hudiči belogardistični, kaj so vam naredili nedolžni

88  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST fantje, da ste jih postrelili? Kaj bo sedaj z nami?‘ Ker talci niso bili takoj mrtvi, so jih z bajoneti še dokončali. Ko so vojaki odšli, smo zdrveli na kraj zločina. Naš oče in Jožko Rauhov sta bila mrtva, Mirko Gorjupov je bil še živ in je govoril le besede: ‚Vode, vode, žejen sem, prosim vode ...‘ Kmalu je tudi on prenehal prositi vodo in umrl. Z nadčloveškimi napori je nas, tri otroke, ovdovela mama pripeljala do konca vojne.«18

Peter Kapš z ženo in sinom Petrom (dr. Peter

Kapš) in njegova domačija na Hreljinu, kjer

je bil Peter Kapš oktobra 1943 zverinsko

ubit. Posneto leta 1940. (Fotografija last

Petra Kapša)

Sosed Petra Kapša s Hreljina19 se prav tako spominja pretepanja in mučenja tistih, ki so bili ubiti na Hreljinu. Takrat so ga Kapševi namestili v posteljo, kjer je bila najbrž skrita puška. Eden od belogardistov je prišel v sobo, v kateri je na postelji ležal ta fant, ga hotel poriniti in vprašal: »Kje je puška?« Vendar se je s tem tudi končalo, saj so ga samo napodili iz hiše. Spominja se tudi, kako je nekaj belogardistov, ki so se takrat skrivali v bližnjem gozdu, teden dni pred

89  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST prihodom Nemcev prišlo na »obisk« k družini Petra Kapša na Hreljinu. Zadržali so se več ur in pri tem pili domačo pijačo; Kapš naj bi takrat imel okoli 400 litrov mošta. V tem času so se slišala tudi glasna prerekanja. Ponoči, ko so belogardisti odhajali iz vasi, so zunaj začeli streljati, streljali so tudi na hišo Kapševih. Zidovi hiše so bili leseni. Drugi dan zjutraj so ugotovili, da je eno zrno, izstreljeno iz puške, prebilo leseni zid in se zaustavilo v otroški posteljici poleg njegove glave. Očitno je, da je te belogardiste ravno tistega dne o načrtovani nemški ofenzivi obvestil P. C., ki je bil pred tem na sestanku v župnišču v Starem trgu, kjer so tudi pripravili načrt za poboj. Domačinka iz hrvaškega naselja Kavrani (nasproti Lazam) se iz otroških dni spominja, da se je eden od esesovcev, ki je bil poljske narodnosti in se je tega dne vrnil iz Laz v Kavrane, jokal, ko je pripovedoval o omenjenem poboju. Omenjeni vaščani iz Laz in Hreljina so se verjetno posebno zamerili belogardistom, ki so se do prihoda Nemcev skrivali v gozdu nad tema vasema, zaradi česar so jih že v času skrivanja pogosto nadlegovali in maltretirali na njihovih domovih. Zamerili so se tudi posameznim sosedam, ki so se prodajale Italijanom v času, ko je bila v Lazah okupatorska postojanka, in pozneje, ko so iz istih razlogov odhajale v postojanko v Starem trgu ob Kolpi. Takrat so ravno po ovadbah omenjene in med njimi tudi Mirka Rauha decembra 1942 aretirali Italijani in jih imeli zaprte v postojanki v Kočevju do februarja 1943, poleg tega pa so bili trije bratje Kobe – Jože, Vili in Emil – julija 1943 ponovno odpeljani v Kočevje, kjer so jih zadržali do kapitulacije Italije.20 Tudi prej omenjeni Viljem Šauer, Jurij Prebilič in Pavel Kraškovič iz Dola so bili zaprti v Kočevju od decembra 1942 do februarja 1943. Krste za vseh šest ubitih iz Laz in Hreljina so bile narejene na hitro iz neobdelanih desk in prenesene v cerkvico sv. Vida v Lazah. Pod v cerkvici je bil ves krvav. Naslednji dan so jih pripeljali v farno cerkev v Starem trgu. Tudi tam so bila tla pred cerkvijo krvava. Očividec iz vasi Prelesje se spominja, da je kri z voza, s katerim so »truge« z ubitimi vozili iz Laz skozi Prelesje (okoli šest kilometrov daleč), še vedno kapljala po cesti. Župnik A. J. in kaplan V. S. naj bi opravila obred za umrle, vendar ne v cerkvi, ampak le pred njo. Župnik A. J. je osorno zavračal, tako kot tudi v drugih podobnih primerih, da bi bili pokopani v družinske grobove. Svojce je prisilil, da so morali trupla v krstah pokopati po tri

90  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST v eno jamo. Nekateri od svojcev ubitih se spominjajo tudi besed, ki jih je takrat pri pokopu izrekel župnik A. J., menda kot »pojasnilo«, zakaj se pokopavajo po trije mrtvi v eno jamo. Z roko na eni od krst je pripomnil: »Še bo padlo glav!« in zaradi tega je treba prostor na pokopališču izrabljati pametno. Sin oziroma vnuk Petra Rauha, očeta, in njegovega sina Petra, ki ju je italijanski okupator maja 1942 mučil in zatem naslednjega dne na njivah pri Deskovi vasi ubil skupaj z Markom Kraljem in Alojzom Fortunom, se prav tako spominja podobnega komentarja župnika A. J. pri pogrebu njegovih svojcev na pokopališču pri cerkvi v Starem trgu ob Kolpi.

Skupni grob na pokopališču

v Starem trgu ob Kolpi, v

katerem so pokopani Peter Kapš

s Hreljina, trije bratje, Jože,

Viljem in Emil Kobe, ter Jože

Rauh in Mirko Gorjup iz Laz.

Kot sta duhovnika izjavila na sojenju leta 1949, sta se pozneje, po uboju devetih vaščanov iz Dola, Laz in Hreljina, medsebojno spovedala in drug drugemu dala odvezo, da bi si »olajšala vest«. Po pričevanju sorodnice žrtev iz Laz, ko jo je nekaj let pozneje kaplan V. S. obiskal na domu v Lazah, se je ob besedah, da so bili ubiti verni katoličani, »zgražal« zaradi tega zločina, govoreč: »O, da smo mi [on in župnik, op. B. A. W.] to samo vedeli [namreč da so bili pobiti verni katoličani, op. B. A. W.]!«, kar naj bi tudi pomenilo, da se po njegovem mnenju neverne sme ubijati. Obnašanje župnika A. J. in kaplana V. S. v omenjenem primeru ni bilo osamljeno. Še pred tem sta svoj negativni odnos do narodnoosvobodilnega boja izražala še na druge načine. Tako se omenjena domačinka iz Laz spominja dogodka, ko je župnik A. J. v župnišču v Starem trgu ob Kolpi prvošolce pripravljal na prvo obhajilo. Poleg drugih pojasnil je osnovnošolce »opozoril«, naj ga obvestijo,

91  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST če slučajno zapazijo kakšne »umazane in posamezne ljudi potrganih oblačil«. Na vprašanje učenke, kdo so ti ljudje, je odgovoril: »Partizani.« Kaplan V. S. se je tudi pri verouku v šoli obnašal osorno proti učencem, katerih opredelitev je poznal. Na sojenju sta v medsebojnem soočenju in soočenju z drugimi obtoženimi ter po izjavah prič župnik A. J. in kaplan V. S. priznala, da sta obveščevalno sodelovala z italijanskim komandantom posadke v Starem trgu. Za vohunjenje so zlorabljali tudi posamezna mlada dekleta, članice Marijine družbe, in nanje pritiskali za pridobivanje podatkov o dejavnosti partizanskih enot in aktivistov Osvobodilne fronte. Po pričevanju še živih prič je omenjeni pomočnik občinskega tajnika M. Š., ki je bil član Katoliške akcije, poleti 1942 po vaseh v Poljanski dolini agitiral pri mladih dekletih, da se vpišejo v Marijino družbo. Tako je prihajal ob nedeljah popoldne v Predgrad in nagovarjal dekleta k članstvu v Marijini družbi. Imeli pa so tudi druge svoje zaupnike po vsej Poljanski dolini ob Kolpi. Podatke o dejavnosti aktivistov Osvobodilne fronte in partizanskih enot, do katerih so prihajali na različne načine, so osebno posredovali okupatorskim vojaškim oblastem v Starem trgu ob Kolpi. Na osnovi takšne njihove dejavnosti so junija 1943 napravili načrt, na osnovi katerega so Italijani in belogardisti ujeli aktivista Martina Crnkoviča in ga ustrelili. Pokopali so ga zunaj pokopališča. V akciji je sodeloval domačin iz Laz, ki se je za to priložnost oblekel v italijansko vojaško uniformo, v kateri pa so ga domačini prepoznali. Kaplan V. S. je tudi priznal, da sta skupaj z župnikom A. J. marca 1943 naredila seznam vaščanov v Poljanski dolini ob Kolpi, ki bi prišli v poštev, da z njimi organizirajo belogardistično postojanko v Predgradu. Seznam sta predala italijanskemu komandantu v Starem trgu, kapetanu Guisanniju. Na njegov predlog, da naj bi iz vsake hiše odšel po eden v belo gardo, sta sestavila nov seznam tridesetih ljudi in za bodočega poveljnika te belogardistične enote predlagala svojega vohuna I. S. iz Predgrada, ki je to pozneje tudi postal. Na osnovi omenjenega spiska so nato Italijani po njunem nasvetu izvedli na videz prisilno mobilizacijo predlaganih. Spominjam se, da sem sam (star nepolnih 17 let) imel v rokah enega od takih seznamov, čeprav se zdaj ne spominjam točno, kaj se je pozneje zgodilo z njim. Ko je namreč italijanska posadka v Starem trgu po kapitulaciji zapustila zgradbo šole, kjer je imela poveljstvo, so ves arhiv razmetali po pisarnah. Tu sem našel seznam z imeni posameznih vaščanov iz vasi v Poljanski dolini. Napisan je bil v slovenskem jeziku ročno s svinčnikom na dveh polah (štirje listi) rjavkastega papirja,

92  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST kakršnega so takrat uporabljali v pisarnah. Zdi se mi, da sem seznam vrgel v peč, da osebe s tega seznama pozneje ne bi imele nevšečnosti (!). Usoda ubitih v teh dneh je takrat za las obšla tudi družino mojih sorodnikov v Starem trgu ob Kolpi, pri katerih sem kot izgnanec po vrnitvi iz italijanskega zapora stanoval do kapitulacije Italije, ko sem odšel v partizane. Po prihodu v Stari trg so namreč nemški vojaki – policisti opravili preiskavo hiše te družine tako, da so takoj po prihodu v hišo odšli preiskat ravno sobico, ki sem jo uporabljal do odhoda v partizane. Tako so lahko ravnali samo zato, ker so bili vnaprej obveščeni, kje sem pred tem stanoval. Prepričan sem, da so bili v preiskavi prisotni tudi belogardisti, domačini iz moje vasi Predgrad. Domnevam, da so tej družini prizanesli zaradi sorodnika, ki je bil belogardist, saj bi sicer verjetno bili izpostavljeni večjim neprijetnostim. O stanju v Poljanski dolini ob Kolpi v tem obdobju in v času, ko so mu 24. oktobra 1943 belogardisti s pomočjo domačih izdajalcev in nemškega okupatorja ubili očeta, ki je živel zelo skromno v malem naselju v odročnem svetu, s posebno občutljivostjo piše tudi doktor Peter Kapš v svoji avtobiografiji Primarij s Hreljina. Navajam nekaj njegovih razmišljanj: Na začetku 1941. leta, ko so se začele v svetu dogajati najbolj grozne stvari, nobeden Poljanec še pomislil ni na morebitne grozote vojne. To predvsem zaradi občutka, da so na tem prostoru nekako drugačni kot drugi, »rojeni in izvoljeni za nekaj mirnega in blaženega ... človeškega bitja s hladnim vetrom s Kostela, mrzlo vodo iz Kolpe, s sladkim žitom prisojnih njiv po dolini«. V kmečki vasici, v krajini, odrezani od ostalega sveta, skriti med zelenimi hribčki in dolinicami in navidezno uspavani, je ljudi vznemirila vojna. Ljudje, ko so slišali, da se je začela vojna, so postali zbegani. Informacij skorajda ni bilo od nikoder, saj ni bilo ne časopisov, ne radia, ne drugih medijev. Verjetno nihče ni vedel, kaj pravzaprav pomenijo te skope novice, ki krožijo že od pomladi 1941. Nihče ni mogel povedati, kateri od sovražnikov bo prišel, saj so bili kar treh vrst (Nemci, Italijani in Madžari), in kaj bodo sploh počeli na Hreljinu in v Poljanski dolini. Na Hreljinu, kakor tudi v celi Poljanski dolini ob Kolpi, ni bilo elektrike, zato tudi ne radia, še manj televizije. Skoraj vse, kar so ljudje zvedeli o dogajanju v svetu, je bilo v osem kilometrov oddaljeni fari Stari trg in v dveh tamkajšnjih gostilnah. Nekaj pomanjkljivih informacij so domačini dobili tudi od ljudi, ki so šli v Kočevje ali Črnomelj in tam nekaj slišali o vojni. Fantje in možje iz sosednjih vasi so se zbirali enkrat pri enem, drugič pri drugem in čakali na novice o vojni. Zvedeli so, da so šli nekateri fantje in

93  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST možje predvsem iz Predgrada in bližnjih vasi k »belim«, iz Starega trga in okoliških vasi pa k »rdečim«. Brežani, ljudje iz vasi ob bregu Kolpe, pa se v glavnem še niso opredelili, saj niso vedeli, zakaj gredo nekateri k enim, drugi k drugim. Nekaj ljudi iz okoliških vasi pa je poslušalo župnika in kaplana iz farne cerkve, ki sta bila še prav posebno zagreta za belogardiste oziroma Italijane in pozneje za Nemce. Katoliška akcija, ki je med vojno postala elitna organizacija slovenskega klera in domačih izdajalcev (kolaboracionistov), je borbi proti rastočemu osvobodilnemu boju takoj v prvih mesecih vojne nastopila s krepko, živahno, razumno in urejeno propagando. Nauk o ljubezni do bližnjega so spreminjali v krvav spopad in mladino pošiljali v zločin in smrt. Tudi v poljanski fari so belogardistični organizatorji, predvsem iz vrst »zavednih« duhovnikov in izdajalcev domovine, vztrajno sejali seme narodnega izdajstva, ki pa je med svobodoljubnimi Poljanci pognalo le redke kali. Duhovnika v farni cerkvi v Starem trgu se nista hotela zadovoljiti s takšnim stanjem. Župnik Alfonz Jarc in zlasti kaplan Viljem Savelli sta zavzela odnos do okupatorja, kot ga je zahteval ljubljanski škof. Okupatorju sta s pomočjo še nekaterih drugih izdajalcev ovadila vrsto domačinov, ki niso hoteli sodelovati z belo gardo. Savelli je hotel ustanoviti svojo belogardistično postojanko. Pri tem je naletel na nepričakovane ovire, ker njegovi farani niso hoteli sprejeti okupatorjevega orožja. Na svojo stran je dobil le nekaj mož predvsem iz Predgrada in okoliških vasi, tudi iz Laz in Dola. Vojska italijanskih fašistov in župnišča v Starem trgu se ni razvijala tako, kot sta si predstavljala dušna pastirja Savelli in Jarc. Bela garda je začela izgubljati simpatije, ker so belogardisti nastopali preveč nasilno. Do italijanske kapitulacije je belogardistična postojanka v Poljanski dolini štela le nekaj deset mož.20 Sprva so miroljubni domačini le opazovali, kako nekateri ljudje tudi med tednom hodijo v cerkev, česar prej niso počeli, saj je bilo običajno, da so hodili k maši le ob nedeljah in cerkvenih praznikih. Kmalu se je razvedelo, da so to ovaduhi, prenašalci pogovorov iz vasi. Iz sosednje vasi so bili iz ene družine kar štirje ovaduhi: mati, dva sinova in hči. Najbolj zagrizen pa je bil brat te matere, ki je od začetka sodeloval z župnikom, zlasti s kaplanom Savellijem v Starem trgu. Posamezni ovaduhi so bili tudi iz sosednjih vasi, predvsem iz Predgrada, kjer sta bili belogardistično gnezdo in glavna opora starotrškemu fašističnemu župnišču. Vsestransko delovanje obeh starotrških duhovnikov je povzročilo, da sta si pridobila zaupanje nekaterih ljudi tudi s pomočjo vključevanja v razne cerkvene organizacije, npr. v Marijino družbo. Zato je bil vpliv obeh

94  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST župnikov za nekatere Poljance usodno velik. Zakaj? Kot nekateri drugi Poljanci so se slepo pridružili njunemu sodelovanju z okupatorji naše domovine. Sodelovanje s sovražniki in okupatorji pa je za druge, cerkvi manj naklonjene ali sploh nenaklonjene Poljance pomenilo hud kamen spotike. Fantje in možje so se običajno zbirali v Lazah ali na Hreljinu in proti večeru razglabljali, kaj in kako ukreniti, da ne bi bilo treba ne v eno ne v drugo vojsko. Odločili so se, da bodo sicer lojalni do narodnoosvobodilne vojske, nikakor pa ne do belih, ki sodelujejo z okupatorji naše domovine. Drug za drugim so začeli sodelovati s partizani; med prvimi je bil tudi Petrov oče. Zavzemal se je za tiste može iz sosednjih vasi, ki so tvegali in se postavili na stran nemočnih proti mogočnemu oblastniku in okupatorju. Govoril je, da je sovražnik sicer hud, močan in velik in da si domači fantje s svojim uporom samo nalagajo na hrbet hudo breme in odgovornost, vendar bo njihov odpor morebiti vsaj delno pomagal nositi breme skupnemu očiščenju zoper tujo okupatorsko in domačo izdajalsko golazen. Skoraj vsi so mu prisluhnili in šli goloroki za njim v gozd. Bili so brez pravega orožja, le kakšna lovska puška je visela na rami. Postali so branitelji domovine, partizani. Kam naj se skrijejo, da jih ne bodo videli domači izdajalci, belogardisti ali okupatorski vojaki? Niso želeli oditi predaleč od doma, pa tudi preblizu ni bilo varno. »Pod Jelovico (narečno Jaluvica) gremo,« je rekel Peter, najstarejši med njimi. S svojo lovsko puško (trocevko, drilling) je mahal po strmem pobočju med vejami proti skali, pod katero je bila kraška jama. Že čisto blizu so bili, pa razen Petra nihče ni vedel, kje so, niti da je tam kakšna luknja. Na porušeno suho bukovo drevo je sedel in razmišljal: »Ali naj jim pokažem jamo ali gremo kam drugam?« Ko je o tem razmišljal, se je naslonil z levim komolcem na koleno, si položil čelo v dlan in se z desnico prijel za brado, kot bi hotel zbrati in okrepiti vse moči svojega duha. Toda ob najbolj zbranem premisleku mu je postalo samo še bolj jasno, kako je vsa stvar čudna ter zapletena in kako uboga, negotova in nevarna je. »Kako se bo znašla moja Cilka s tremi majhnimi otroki, najmlajši šteje komaj nekaj dni?« Medtem ko je Peter tako razpredal svoje misli, se je oglasil Mirko Gorjupov, ki mu iz podobnih razlogov srce ni dalo, da bi se kar tako vdal: »Kaj sedaj čakamo? Kam nas boš pa še peljal?« Ko pa je mladenič zagledal Petra, zatopljenega v misli, in druge sotrpine, ki so mu dajali znamenja, naj ga nikar ne moti, je molče obstal. Končno je Peter vstal, si pomel oči, kot da je v tem času dremal, pogledal naokoli in se obrnil fantom: »Človek ne sme nikoli pogrevati tistega, kar ga samo po nepotrebnem vznemirja. Samo ubogi hreljinski mož sem, ampak

95  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ponavljam vam to, kar sem že v dolini rekel: Storim lahko le malo ali nič, ampak skupaj smo lahko močnejši. Prišli smo, da bi storili kaj dobrega. Kaj dobrega,« je nadaljeval mrmraje in krenil dva koraka naprej, odvalil skalo, nekaj suhih vej in listje. »Tukaj notri je prostora najmanj za dvajset ljudi. Oglejte si in povejte, kaj mislite o tem, da bi ponoči bivali tukaj, podnevi pa bi lahko šli pogledat tudi domov.« Drug za drugim so lezli v jamo ali kmalu prišli iz nje. Vsi so bili tiho, le Jožko Mihelčev je komentiral: »Pojdimo domov, vzemimo vsak nekaj odej in hrane, posodo in žlico, pa se dobimo tukaj!« Čez tri ure so bili ponovno vsi pred to luknjo. Straža in vse drugo je šlo po vojaških načrtih in dogovorih z vodstvom belokranjske partizanske čete. Kot piše Peter Kapš, je bila kapitulacija Italije le malo zatem. Okupatorski vojaki so izročali svoje orožje narodnoosvobodilni vojski, puščali so tudi opremo, uniforme, šotorska krila, hrano in druge stvari. To je ustvarilo zelo ugodno trenutno vzdušje med ljudmi, ki so se vključili v upor proti okupatorju in njegovim pomagačem. Takšno stanje pa je dovedlo do trenutne sproščenosti in nepazljivosti, kar je sovražnik, nemški okupator, s pomočjo starotrških duhovnikov ter belogardistov in nekaterih domačinov – izdajalcev izkoristil in v nedeljo presenetil domačine v Dolu, Lazah in na Hreljinu ter jih neoborožene zverinsko pobil, čeprav niso bili pripadniki vojaške enote NOV in POS. Kot je bilo omenjeno, je do sojenja izdajalskima starotrškima duhovnikoma, župniku Alfonzu Jarcu in kaplanu Viljemu Savelliju, belogardistu Pavlu Cvetku in trem domačinom iz Laz in enemu iz Dola za ovaduštvo prišlo šele v času od 22. do 24. februarja 1949. Tega sojenja, na katerem je bil kot enajstletni deček s svojo mamo, ki je bila povabljena kot priča, se primarij Peter Kapš spominja takole: Mama je bila priča na sojenju tistim, ki so sodelovali pri usmrtitvi očeta in še drugih žrtev fašističnega terorja in domačih izdajalcev v tistih krajih. Ko je mama začela odgovarjati na vprašanja pred sodnim senatom, kaj se je dogajalo na Hreljinu 24. oktobra 1943, pred tem in zatem, in tudi, kaj ve o dejavnosti župnikov in drugih izdajalcev, je začela jokati. Čeprav mladoletnega, so sodniki spraševali tudi Petra, kako se spominja dogodkov na tisto žalostno nedeljo, ko so mu ubili očeta. Sojenje je pokazalo, da sta bila duhovnika posebno nespravljiva in zavzeta sovražnika narodnoosvobodilnega gibanja in sta imela do okupatorja tak odnos, kot ga je zahteval njihov vodja, ljubljanski škof. Kaplan Savelli je zelo veliko govoril, imel je tudi veliko zapisanega gradiva, ki si ga je sestavil v zaporu.

96  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Kaplan Savelli je na sodišču med drugim izjavil: »Do narodnoosvobodilnega gibanja sva bila z župnikom najprej indiferentna. Pozneje sva iz negativnega odnosa prešla v sovražnost in sva kmalu, v letu 1942, že posegla v borbo.« Njuna glavna oblika borbe je bilo ovaduštvo, o čemer je kaplan Savelli med drugim izpovedal: »Takoj ob prvih pojavih narodnoosvobodilnega gibanja sva z župnikom Jarcem začela opazovati svojo faro, kako se odziva na poziv k vstaji. Možnosti kot duhovnika sva imela dosti ... Opazovala sva svoje farane, vlekla iz njih, ko so prihajali v župnišče, spraševala tiste, ki so radi govorili, in sva imela že julija 1942 približno sliko na terenu ... Ker sva imela stalen kontakt z italijanskim komandantom, sva mu izsledke svojih opazovanj in podatke od ljudi rada dala ... Iz te dobe se spominjam, da je na najino prijavo z župnikom Jarcem poslal italijanski komandant kapetan Sevignani 10. junija 1942 v Predgrad patruljo, ki naj bi ujela dva partizana. Patrulja je partizana videla, vendar sta ji oba ušla v gozd Graščica, ki leži nad vasjo Predgrad. Vojaki so nanju streljali in metali za njima ročne granate, vendar brez uspeha ... Pravo obveščevalno delovanje se je za naju začelo z italijanskim komandantom Nikolajem Roblessom, ki je prišel v Stari trg v začetku julija 1942. Pridružil se nama je tudi M. Š., doma iz Laz, ki je sicer stanoval v župnišču in smo bili prijatelji.21 Bil je pripadnik Ehrlichove skupine stražarjev. Vsi trije smo nekako spontano začeli delati skupaj in smo že v jeseni 1942 zavestno tvorili nekako ovaduško trojko ... M. Š. je že septembra 1942 pritegnil k naši skupini svojo sestro, gostilničarko v Lazah, in njeno hčer, sinova ter prijateljico iz vasi [ti so bili obsojeni na istem sojenju, op. B. A. W.] ... Zgled M. Š. je tudi naju z župnikom napotil, da sva začela iskati neposredne obveščevalne zveze. Najprej sva se obrnila na Marijino družbo in sva pridobila za obveščanje več članic, ki so bile bolj goreče v religioznem smislu in zato tudi bolj sovražne do narodnoosvobodilne borbe ... Stike sva imela tudi s sestrama R. in M. iz Zagozdaca (pri Predgradu), ki sta kot italijanski prostitutki in vohunki pribežali pred partizani v Stari trg. Sicer sta imeli vseskozi stike z Italijani [bili justificirani od strani VOS med vojno, op. B. A. W.]. ... Ti vohunki, članici Marijine družbe in italijanski vlačugi, sta tudi neposredno dajali okupatorjem obveščevalne podatke. Tako sta nekemu italijanskemu brigadirju poslali vesti o naših partizanskih sovražnikih iz Pokštajna, Spodnjega Loga, Lapinj (ali po novem Podlesja), Ferdrenga, Laz in s Hreljina. Na koncu svojega vohunskega poročila sta naročali: Če pridete do naju, vam bova povedali vse potankosti. Priti morate ponoči v Laze, v gostilno ali k F. M. ... Iz te dobe se spominjam, da mi je M. F. prinesla poročilo o partizanski baraki v Lapinjah (vas nad

97  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Lazami). Poročilo sem oddal Italijanom, ki so nato izvedli akcijo. Marca 1943 je prišel za komandanta v Stari trg kapetan Guisanni, ki je dobil zvezo z omenjenimi ženskami preko mene. To sem prenesel na župnika in M. Š. Pod Guisannijevim vodstvom smo intenzivneje nadaljevali akcije. Guisanniju sem napisal poročilo, ki je predstavljalo pregled nad situacijo. V njem so bile politične karakteristike vidnejših oseb, seznam pripadnikov narodnoosvobodilne borbe z izsledki o njihovem delovanju in seznam naših nasprotnikov. Nekega popoldneva sem dobil sporočilo od ovaduhov iz Laz, kje so partizani in njihovi pristaši: Kobetovi fantje, Gorjupov Mirko, Rauhov Jožko in Kapšev Peter s Hreljina. Vsi trije, M. Š., župnik in jaz, smo nato napravili komandni načrt, da bi jih ujeli ... Za vodiča naj bi šel F. Š., ki pa bi se zaradi domačih ljudi preoblekel v italijansko uniformo. Ta načrt smo predložili Guisanniju, ki ga je odobril. Nato so vojaki in nekateri zamaskirani domači izdajalci izvedli akcijo. Vsi našteti so bili 24. oktobra 1943 ustreljeni, Kobetovi fantje že v Lazah, ostali trije na Hreljinu. Ista skupina je tisti dan ustrelila tudi nekaj partizanskih pristašev v Dolu (Prebiliča, Kraškoviča in druge). Kaplan Savelli je na sojenju22 povedal to in še veliko podobnih »zgodbic«. V spominih na prej omenjene dogodke je primarij Peter Kapš zaradi objektivnosti objavil v celoti tudi zapis Janka Mačka o Poljanski dolini ob Kolpi z naslovom »Med nakovalom okupatorja in komunističnim kladivom«, ki je bil objavljen v časopisu Nove slovenske zaveze. Avtor predstavlja svoj pogled na omenjeno sojenje duhovnikoma iz Starega trga ob Kolpi, po katerem je »podoba nekaterih teh dogodkov v naših očeh bistveno drugačna od tistega«, kar je bilo povedano na omenjenem sojenju v Črnomlju februarja 1949. Poboj v omenjenih vaseh v času nemške ofenzive oktobra 1943 omenja zelo na kratko. »Kar spotoma so Nemci v Lazah in v Dolu pobrali devet moških in jih postrelili.« Sodelovanja belogardistov ne omenja in zavrača krivdo župnika, kaplana in obsojenih ovaduhov, njihova priznanja pa naj bi bila izsiljena. Zanikanje krivde župnika Alfonza Jarca in kaplana Viljema Savellija je v klerikalnih krogih živo še danes, posebej po letu 1990. Med drugimi se v zapisu, objavljenem v Dolenjskem listu 20. decembra 2001, ob proslavi obletnice starotrškega (cerkvenega) pevskega zbora, ki ga je organiziral ravno kaplan Savelli 5. septembra 1941, navaja, da sta bila omenjena duhovnika obsojena na smrt leta 1949, »kot da sta bila kolaboracionista in izdajalca, ... vendar to ne drži in se jima dela

98  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST velika krivica«. Podobno je bilo objavljeno tudi v časopisu Belokranjec decembra 2001, češ da je ta obtožba proti dvema omenjenima duhovnikoma »laž in velika krivica«. Kot odziv23 na takšne trditve je bil v prilogi Farnih oznanil župnij Stari trg ob Kolpi, Spodnji Log – Nemška Loka 7. julija 2002 objavljen »Odgovor« tistim, ki so protestirali proti zanikanju krivde Alfonza Jarca in Viljema Savellija. Odgovor napada narodnoosvobodilni boj in družbeno ureditev države po vojni ter zagovarja trditev, da se na priznanja Jarca in Savellija med črnomaljskim procesom 1949 ne more gledati kot na »zgodovinsko resnico«, češ da so bila priznanja izsiljena. Pozneje je bila najavljena tudi možna razglasitev župnika Alfonza Jarca za blaženega. Ni nobenega dvoma, da sta s svojimi dejavnostmi in sodelovanjem z oboroženo okupatorsko in belogardistično silo oba omenjena duhovnika prizadela tudi mnoge vaščane v Poljanski dolini ob Kolpi, ki niti niso bili v oboroženih enotah NOV in POS, temveč so bili samo pripravljeni na upor proti okupatorju. Na prej omenjenem sojenju leta 1949 je bilo ugotovljeno, da sta oba omenjena duhovnika in pomočnik občinskega tajnika tvorila obveščevalno trojko, ki je organizirala vohunsko mrežo s ciljem zbiranja podatkov o narodnoosvobodilnem gibanju, aktivistih in pristaših tega gibanja ter o delovanju partizanskih enot na območju Poljanske doline ob Kolpi. Na ta način sta postala podaljšana roka in pomembna opora okupatorske italijanskofašistične obveščevalne službe.24 Na osnovi podatkov od ovaduhov je italijanski okupator prevzel tudi več vojaških akcij proti našim ljudem, domačinom. Poleg terorja, ki ga je pri akcijah izvajala italijanska okupatorska vojska iz postojanke v Starem trgu ob Kolpi z zbiranjem domačinov v vasi Predgrad, ki pa so bili pozneje izpuščeni, navajam še nekatere akcije okupatorskih sil v Poljanski dolini.25  Že leta 1941 so karabinjerji v Starem trgu ob Kolpi aretirali Franca Fabjana, obsojenega na zaporno kazen, ki jo je prestajal do konca kapitulacije Italije, njegovi dve hčerki pa so Italijani ubili.  Po izdaji novembra 1941 so Italijani aretirali Pavla Friceta in Ivana Vajdetiča v Dolenji Podgori; po sojenju pred vojaškim sodiščem v Ljubljani 11. februarja 1942 sta bila internirana v Italijo.  16. maja 1942 je fašistična patrulja v Predgradu prijela Marka Kralja, Alojzija Fortuna, Petra Rauha in njegovega sina Petra, jih mučila, pretepala, žgala z ognjem in lomila kosti ter drugi dan postrelila na njivah pri vasi Deskova vas.

99  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST  10. junija 1942 so Italijani s topništvom napadli vasi v Poljanski dolini ob Kolpi, pri čemer so bile ubite tri nedolžne osebe in dve težko ranjeni (v Predgradu brata Mežnar ubita in Žagar ranjen ter v Zagozdacu ubita Frančiška Šterk, njen brat pa ranjen), porušenih pa je bilo nekaj domačij.  18. julija 1942 so ubili Antona Tekavca26 iz Jelenje vasi in Matkoviča iz Deskove vasi.  21. junija 1942 je bilo bombardirano območje vasi Vimolj in Zadrc.  Aretirana in v Italijo internirana je bila učiteljica v šoli v Lazah pri Predgradu Nika Vrhovnik.  8. avgusta 1942 je bilo internirano veliko število domačinov iz Predgrada in drugih vasi v Poljanski dolini ob Kolpi.27 Iz vasi Gorenja in Dolenja Podgora so se vaščani pravočasno umaknili.  13. avgusta 1942: požig ali uničenje domov domačinov v Predgradu (družine Šterk, Župan, Weiss), Podgori (Vajdetič, Mavrin), Zagozdacu (Šterbenc, Šutej), Jelenji vasi (Mavrin, Tekavec) in Deskovi vasi (Matkovič);28 interniranih je bilo več družinskih članov, katerih može oziroma očete so odpeljali že 8. avgusta (9 družin).  21. avgusta 1942 iz postojanke v Starem trgu ob Kolpi napad na področje Pokštajn, Spodnji Log, Lapinje in Ferdreng.  21. junija 1942 letalski napad na partizanske tabore v vaseh Vimolj, Zadrc in Čeplje.  Jeseni leta 1942 zaseda pri domačiji v vasi Dol (po ovadbi o prihodu partizanov, ki jim je uspel preboj – morebitne žrtve niso znane).  Jeseni leta 1942 napad na partizanski tabor pri Lapinjah.29  Jeseni leta 1942 obstreljevanje partizanske enote v bližini Predgrada.  Zajetje učitelja Alojzija Zupanca in njegove žene v Spodnjem Logu.30  Aretacija aktivista Petra Šnelerja iz Kota.  2. decembra 1942 (do 18. februarja 1943) in 26. maja 1943 aretacija Jožeta Radeta in njegove žene Marije pod obtožbo, da je partizanski obveščevalec.  Aretacija Živka Romana in kovača Marka Peršeta iz Starega trga ob Kolpi pod obtožbo sodelovanja s partizani.  27. januarja 1943 aretacija Marije Weiss in sina Borisa (avtorja tega zapisa) ter Ane Jordan iz Predgrada.  Februarja 1943 so po ovadbi o gibanju partizanov od Predgrada proti Hreljinu Italijani obstreljevali stezo proti Hreljinu.  Večkratno bombardiranje vasi Predgrad, Zagozdac, Videm in drugih – porušenih je bilo nekaj stanovanjskih in drugih poslopij.

100  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST  29. junija 1943 zajetje, aretacija in umor aktivista Martina Crnkoviča.  Poboj v besedilu navedene deveterice iz vasi Dol, Laze in Hreljin 24. oktobra 1943.

Omenjena obveščevalna trojka je tudi po kapitulaciji Italije in odhodu okupatorskih sil iz Poljanske doline nadaljevala z delovanjem, obenem pa je vzdrževala stik z belogardisti, ki so se še zadrževali po gozdovih okoli Predgrada. Njen vpliv je trajal do konca vojne, ko se je potuhnila, sicer pa vse do sojenja februarja 1949. Tudi moja družina, oče in mati, ter jaz osebno smo bili zaradi takšnega njihovega stališča in obnašanja prizadeti. Oče Štefan, star 55 let, je bil 8. avgusta 1942 interniran31 v taborišče v Padovo in se mu je po težji bolezni šele ob koncu decembra 1943 uspelo vrniti v Predgrad. Dne 13. avgusta 1943 so mamo in mene Italijani vrgli iz domače hiše, v kateri so zatem vse uničili in jo popolnoma razdejali. Dne 27. januarja 1943 so mamo in mene aretirali v sosednji hiši, kjer sva kot izgnanca začasno prebivala in kjer so občasno izvajali nočne preiskave zaradi brata, ki je bil v partizanski enoti. Zaprta sva bila najprej v zaporu v Kočevju in pozneje v sodnih zaporih v Ljubljani. Na sojenju 28. aprila 1943 je bila mama obsojena na osem let ječe in poslana v zapor v Peruggio v osrednji Italiji, od koder se je tudi šele ob koncu decembra 1943 vrnila domov v Predgrad. Mene so izpustili zaradi mladoletnosti, pozneje pa mi je bil do italijanske kapitulacije prepovedan izhod iz italijanske postojanke v Starem trgu ob Kolpi. V času mojega krajšega bivanja v Predgradu, potem ko sem zaradi požiga gradu moral stanovati pri sosedih na vasi, so me belogardisti iz tamkajšnje postojanke maltretirali; pošiljali so me v gozd, da bi iskal brata, oni pa so mi prikrito sledili. Ko okupator in njegovi sodelavci niso mogli vojaško obračunati z enotami NOV in POS, so poskušali to doseči s terorjem, to je z ubijanjem civilnih, neoboroženih oseb, ki niso bile pripadniki vojaških enot v času vojne, kar je vojni zločin! Čeravno župnik A. J. in kaplan V. S. osebno in neposredno nista sodelovala pri zločinih, sta zanje vedela, o domačinih sta pridobivala podatke, jih prenašala okupatorju, in tako pomembno pripomogla okupatorju in njegovim sodelavcem v vojnih zločinih – domačim izdajalcem, kako bi onemogočili upor proti okupaciji. Prepričan sem, da bi se našel marsikak domačin, ki ne bi stopil na stran okupatorja, če vpliv župnika A. J. in kaplana V. S. na domačine ne bi bil tako močen. Prikriti ovaduhi med domačini so

101  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST predstavljali daleč večjo nevarnost od pripadnikov okupatorske vojaške sile in njihovih pomagačev, ki se jih je dalo prepoznati po uniformah. Podobno se je zgodilo v tem času, 23. oktobra 1943, tudi na Sinjem Vrhu. Tega dne je bil v šoli prekinjen pouk, ker je na osvobojeno ozemlje prodrla nemška vojska. Nemške enote 14. esesovskega policijskega polka, ki je prodiral iz Vinice proti Črnomlju, so bile v Vinici obveščene, da je bil takratni šolski upravitelj na Sinjem Vrhu Vinko Košmerl po kapitulaciji Italije postavljen za komandanta mesta Vinica. Zato so okupatorji takoj po prihodu na Sinji Vrh vdrli v sinjevrško šolo, razbili vrata in šipe, izropali učiteljevo stanovanje ter uničili šolski inventar in knjižnico.32 V Lazah in na Hreljinu so bili zagrešeni vojni zločini najhujše vrste, ker so jih izvršili domači izdajalci nad očeti vpričo njihovih otrok – desetletne hčerke Nevenke Kobe v Lazah in petletnega sina Petra Kapša na Hreljinu.



OPOMBE

1 Zdravko Klanjšček, Pregled narodnoosvobodilne vojne 1941–1945, Ljubljana, 1989, str. 181. 2 Iz sestava 44. grenadirske divizije (Klanjšček, str. 202). 3 Glavnina 14. esesovskega policijskega polka je nastopala v smeri Vinica–Črnomelj že od 21. oktobra 1943. 4 Janko Maček, Kako se je začelo, Poljanska dolina ob Kolpi: med nakovalom in komunističnim kladivom, Zaveza, glasilo Nove slovenske zaveze, št. 27, 1997, str. 12–24. 5 Katica Kapš (Madroničeva), osebni spomini. 6 Leta 1943 je bil od 1. do 3. oktobra kot izbrani odposlanec s hčerjo Katico na Zboru odposlancev slovenskega naroda v Kočevju. 7 S. S. in L. M., takrat 13-letnika, iz Predgrada. 8 Tone Ferenc, Dies irae: četniki, vaški stražarji in njihova usoda jeseni 1943, Modrijan, Ljubljana, 2002, str. 531: Ferenc omenja Pavla Cvetka iz Rovt pri Logatcu, ki naj bi bil, po izjavi prič Ivana Samca in Alojza Zupančiča iz belogardistične posadke v Kompoljah, poleg fašista Benutija v posadki v Kompoljah, tisti, ki je »mučil in pretepal ljudi«. Zelo verjetno je, da je to ista oseba, ki je organizirala belo gardo tudi v Poljanski dolini ob Kolpi – s postojanko v Predgradu. Franček Saje v knjigi Zločin nad domovino 1: belogardizem, Slovenski knjižni zavod, Ljubljana, 1951, str. 620,

102  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST omenja, da je Cvetko (iz Rovt) avgusta 1943, ko je bil vodja belogardistične postojanke v Predgradu v Poljanski dolini ob Kolpi, poskušal prisiliti posamezne vaščane, da stopijo v belo gardo. Tako je aretiral Marka Šuteja iz Podgore, ga pretepal in mu žgal roke z žerjavico. S pretepanjem je hotel prisiliti k vstopu v belo gardo tudi Petra Ferderberja iz Jelenje vasi. 9 M. Š. J. iz Predgrada. 10 Obsodba okrožnega sodišča v Novem mestu 19. aprila 1949. Sojenje je bilo šele leta 1949, ker je preiskovalni sodnik namenoma zadržal predmet v svojem predalu. (Franček Saje, Belogardizem, Ciceron, Mengeš , 2008, str. 444–446; Slovenski poročevalec, 22., 23., 25. februarja 1949.) 11 Bil je pripadnik Ehrlichove skupine stražarjev. (Franček Saje, Belogardizem, str. 616.) 12 Po pričevanju M. Š., enega od sosedov župnišča v Starem trgu ob Kolpi, je imel list papirja v rokah nemški vojak, ko je tega dne izstopal iz poslopja župnišča; domneva, da naj bi to bil seznam oseb, ki jih je treba ubiti, in ki jim ga je predal kaplan V. S. 13 Prijatelj je s tem seznanil avtorja tega zapisa julija 2009. 14 Takrat je bil ubit tudi hrvaški partizan Rudolf Štajduhar (roj. 1888) iz hrvaške vasi Male Drage blizu Razdrtega. Gl. Josip Štajduhar, Moje uspomene iz Malih Draga, Pop & Pop, Zagreb, 2003, str. 13: »... kao suradnik antifašističkog pokreta 24. 10. 1943 uhićen i ubijen od pripadnika njemačke vojske.« 15 K. R. N. iz Laz. 16 J. Š. iz Dola. 17 Peter Kapš, v: Zbornik zgodovine šolstva v Poljanski dolini ob Kolpi (1820–2000), Stari trg ob Kolpi, 1988, str. 65–66; Peter Kapš, Primarij s Hreljina, Grafika, Novo mesto, 2008, str. 31. 18 Takrat 15-letnik. 19 Ti trije so bili vpisani v mrliško knjigo šele leta 2000 kot ustreljeni. Vas Laze je v tem času spadala v faro v Spodnjem Logu, ki pa tedaj ni imela župnika. Niso pa bili vpisani v mrliško knjigo župnije Stari trg ob Kolpi, čeprav so bili pokopani oktobra 1943 na pokopališču te župnije. 20 Opomba avtorja: Po mojem spominu je bilo od okoli 23. maja 1943, ko je bila ustanovljena okupatorsko-belogardistična postojanka v Predgradu, pa do kapitulacije Italije 8. septembra tega leta v njej vsega okoli deset uniformiranih belogardistov, ki so zavzemali Kraškovičevo hišo, eno od skupaj treh sosednjih hiš – Jeričevo in Ankino, ki so predstavljale vojaško postojanko in ki so jih zasedali pripadniki italijanske, ne navadne, temveč fašistične enote. Tudi Janko Maček v omenjenem zapisu, objavljenem v časopisu Nove slovenske zaveze, navaja, da je k »vaški straži pristopilo kakih deset mladih fantov, vodil pa jih je štiridesetletni Ivan Smuk iz Predgrada«. 21 M. Š., prej omenjeni takratni pomočnik občinskega tajnika občine v Starem trgu ob Kolpi, eden od »avtorjev« seznama oseb za likvidacijo oktobra 1943, kasneje v begu. 22 V arhivu okrajnega sodišča v Črnomlju je shranjen samo dokument razsodbe. 23 Jurij Prebilič, sin ubitega Jurija Prebiliča iz Dola, Dolenjski list, 30. maj 2002, in Belokranjec, februar 2002. 24 Več o tem tudi v: Franček Saje, Zločin nad domovino 1: belogardizem, str. 615–621.

103  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 25 Savelli je omenil, da so na osnovi ovadb Italijani represivno ukrepali proti 13 osebam, uničili so 7 gospodarskih poslopij in izvedli 13 patruljnih hajk. V: Saje, isto. 26 Tekavec se je zaradi obljube okupatorske strani, da se mu ne bo nič zgodilo, predal prostovoljno. 27 Okupatorski »vojaški referent« v svojem poročilu iz februarja 1943 navaja, da je iz občine Stari trg interniranih 196 ljudi (iz občin Črnomelj 250 in Metlika 201), od katerih se jih je do februarja vrnilo 41, za vračanje pa je bilo predlaganih še 20 ljudi. V: Rudi Vogrič, Boj Belokranjcev, Knjižnica OF, 1, Ljubljana, 1973, str. 214–215. Znano je, da so Italijani vračali ljudi iz internacije na predlog župnika, in če so posamezniki izrazili željo, da se bodo priključili belogardistom. Moja oče in mati sta se vrnila iz internacije in zapora v Italiji šele konec decembra 1943. 28 Zbornik zgodovine šolstva v Poljanski dolini ob Kolpi (1820–2000), str. 31. 29 V Lapinjah je bila 28. septembra 1942 oblikovana Cankarjeva brigada. 30 Po aretaciji je živel v okupirani Ljubljani. 31 V sodbi z dne 19. aprila 1949 je bil napačno naveden datum »marec 1943«, čeprav so Italijani odvedli očeta v internacijo 8. avgusta 1942, 13. avgusta 1942 pa so njegovo ženo in sina, avtorja tega zapisa, vrgli iz enonadstropne hiše in jo uničili. 32 Jože Zabukošek, Ohranimo našo dediščino: zbornik ob 80. obletnici PGD Sinji Vrh, Sinji Vrh, 2008, str. 134.



104  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 

105  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 106  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST HORIZONTI ZGODOVINE  DARKO SUVIN MARKSIZEM: ZNANOST ALI KOMUNIZEM?  EKONOMSKO-POLITIČNE PERSPEKTIVE BORISA KIDRIČA (Ob šestdesetletnici Kidričevih Tez o ekonomiki)  CVETKA HEDŽET TÓTH BEBASTA IN SRAMOTNA PONOVITEV

107  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST DARKO SUVIN (roj. 1930) je filozof in komparativist. V šestdesetih letih je poučeval na zagrebški

univerzi, nato je večino svoje akademske poti nadaljeval na Univerzi McGill v Kanadi, kjer je sedaj

zaslužni profesor. Dolga leta je bil urednik Science Fiction Studies, je avtor več pesniških zbirk in

številnih teoretskih del, med katerimi so Metamorphoses of Science Fiction, To Brecht and Beyond,

Positions and Presuppositions in Science Fiction, Lessons of Japan, US Science Fiction and War/Militarism,

Defined by a Hollow. Pri založbi Sophia je nedavno izšla njegova knjiga Kje smo? Kam gremo?

Za politično epistemologijo odrešitve, pri ZAK-u pa je v pripravi njegova avtobiografska študija

Memoari Skojevca.

108  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST DARKO SUVIN

MARKSIZEM: ZNANOST ALI KOMUNIZEM?

Najprej bom zagovarjal dve predhodni tezi o tem, kako danes gre in ne gre govoriti o marksizmu v smislu Marxove dediščine, nato pa bom iz njiju izpeljal sklep, v katerem se bom dotaknil tudi zgodovinskih »marksizmov«. Vse, o čemer tu pišem, temelji na izkustvu zgodovinskih marksizmov – od Engelsa preko Kautskega in Stalina do najpomembnejših: Lenina in poskusov njegove implementacije na Kitajskem in v Jugoslaviji – ter »zahodnega marksizma«, kot tudi na razvojnih stopnjah kapitalizma. Te teze ne želijo biti izčrpne, le jedrnate.

I. TEZA: K MARXOVI DEDIŠČINI NE GRE PRISTOPATI SCIENTISTIČNO, PSEVDOZNANSTVENO

Scientizem je ideologija tehnokratske inteligence v kapitalizmu, po kateri je neka znanost veljavna vselej in povsod ter v načelu neodvisna od ljudi, družbe in interesov, sredi katerih je slučajno iznajdena. Znanosti so kratko in malo sistemi formalnih postavk ter postopki izgrajevanja in potrjevanja teorij. Scientizem odpravlja individualni in kolektivni spoznavni subjekt v prid »objektivnosti«, pri čemer je telo zvedeno na breztelesno oko. Takšna znanost, danes prevladujoča, je slepa za življenje in ji upravičeno pravijo »blagovni scientizem«. V nasprotju s tem velja, da ljudje konstituirajo (ustvarjajo in utelešajo) spoznavanje znotraj zgodovine in kot zgodovino. Marxov

109  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST nauk je resda formalizacija stoletnih izkušenj tlačenih in izkoriščanih razredov v kapitalizmu, kot tudi pred njim; vendar ni platonska ideja, ki bi nam mahala iz svetle prihodnosti, temveč je metoda, sistem napotkov za izhod iz kapitalizma in razredne družbe. Ta izhod se vrši v konkretnih situacijah, ki jih je mogoče posplošiti le v grobih obrisih in najpomembnejših vozliščih (po Marxu se lahko o tem poučimo pri Leninu, Gramsciju, Brechtu, Bahtinu, Sartru, Merleau-Pontyju, Goldmannu in Williamsu, dandanes pa denimo pri Donni Haraway ali Davidu Harveyju). Poleg tega je (glej Wittgensteina ali mladega Lukacsa) vsako medčloveško stanje stvari sooblikovano s tem, kako si ga zamišljamo, kar pomeni, da so kultura in verovanja prav tako materialne moči kot tanki. Kaj so banke brez vere vanje? Marx razvija Heglovo veliko spoznanje, da je »resnica konkretna«, ko ga aplicira na »gosto« kapitalistično družbo. To pomeni, da mora »resnica«, kot vsak dialektično dojeti pojem, oscilirati med abstraktno občostjo in posebno, celo posamezno situacijo v obliki povratne zanke, ki omogoča poseg v zgodovinsko situacijo. Po Korschevi formulaciji je Marxov pojmovni sistem pritegnjen v minevanje reči in bolečino boja. Brezkompromisno svetovni, zgodovinski in razredni značaj tega, kar spoznavamo, postaja lastnost same forme spoznavanja. Takšno spoznavanje je odprto, hkrati pa ga določajo tudi družbeni interesi subjektov, ki si za tem spoznavanjem prizadevajo in se ga poslužujejo. Njegovi horizonti so zato neizbežno mnogoteri, ne monolitni. Marxov nauk je globoko utemeljen zgodovinski predlog, vendar ni objektivistična znanost. Toliko bolje, saj je takšna znanost sploh delna in pohabljena oblika spoznavanja v službi kapitalističnega profita.

II. TEZA: ALTERNATIVA SCIENTISTIČNI DRŽI JE SPOZNAVNO-POLITIČNA DRŽA

Današnjim problemom je lahko dorasla le spoznavno-politična drža. Med možnimi horizonti izbere držo in usmeritev na počlovečenje razčlovečene razredne družbe po poti radikalne družbene pravičnosti, ki jo imenuje skupništvo ali, klasično, komunizem. Radikalno pravičnost omogoča le boj za prehod iz razredne družbe v družbo suverenosti združenih ljudi: danes vemo, da se to nanaša tako na klasični

110  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST kapitalizem kot na premoč države v korist oligarhične manjšine ter na vse njune medsebojne kombinacije. Torej: govoriti o Marxu in marksizmu in ne tudi o komunizmu, kakršen je bil in kakršen bi lahko bil, je nesmiselno tratenje časa. Do términa in pojma komunizma je prišel Marx najprej v Nemški ideologiji, hkrati s pojmom kapitalizma kot družbene formacije; komunizem je opredelil, nekoliko enostransko, kot konkretno gibanje, ki odpravlja obstoječe stanje stvari. Od tod izvira celoten instrumentarij njegovega »historičnega materializma«. V velikem poglavju v Kapitalu o blagovnem fetišizmu pa je ugotovil ključno strateško uporabo komunističnega pogleda na razčlovečenje v kapitalizmu, v katerem kruto usodo ljudi določa ekonomija. V času okoli pariške komune je Marx dospel do pojma komunizma kot skupnosti proizvajalcev, ki temelji na ponovni prisvojitvi družbene presežne vrednosti od vladajočih razredov ter na neposredni demokraciji samih delavcev oziroma proizvajalcev – kar zanj (in za Lenina v Državi in revoluciji) pomeni odmiranje državnega aparata. Komunizem implicira torej (vsaj) štiri pojme. Prvič, pojem skupništva: skupnosti dela oziroma proizvodnje in skupnosti porazdelitve oziroma sožitja v komuni. Drugič, pojem plana, namreč obvladovanja ekonomskih odnosov – vključujoč trg, vendar zgolj kot orodje. Tretjič, pojem transparentnosti: medčloveški odnosi morajo postati transparentni, tako da odstranjujejo kalen in mistificirajoči fetišizem blaga, ki (v nasprotju z Althusserjevim prepričanjem) izvira iz odtujevanja živega dela samih proizvajalcev. Četrti in po mojem prepričanju danes najpomembnejši pojem, ki je pri Marxu povsod impliciten, pa je komunizem kot radikalna in dosledna oblika hrepenenja po osebni in hkrati kolektivni rešitvi iz moralne in materialne bede. Antično razumevanje odrešenja (salus rei publicae) je bilo tako politično kot sakralno. Kasneje so se razni monoteizmi polastili politične oblasti in izvrgli sakralnost iz materialnega sveta. No, po mojem prepričanju je komunizem – ravno zato, ker vključuje tri zgoraj omenjene komponente – odrešitveno prepričanje, ali pa ni nič. Marxov komunizem je eden od neizbežno prisotnih, vendar z ničimer zagotovljenih horizontov ob zlomu kapitalizma, ki ga je sam pričakoval veliko prej, mi pa danes prisostvujemo njegovemu začetku. Vendar to ni nekakšna zgodovinska nujnost ali posledica scientistične znanstvene zakonitosti. Lahko pride celo do hujšega barbarstva, mešanice sužnjelastniške, fevdalne in kapitalistične vladavine, katere obrisi se

111  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST že danes začrtujejo pod patronatom vsemogočnih vojska, policije, molekularne genetike in nanofizike. Slehernemu »marksizmu«, ki (na svoj način) ne govori o tem sklopu problemov in znotraj takšnega horizonta, bi odrekel ta naziv. Seveda je lahko še vedno do neke mere koristen za določene namene. Nasprotno pa, če se govori znotraj teh horizontov in iz teh izhodišč, ne vidim razloga, zakaj ne bi mogli biti eden, dva, trije, več marksizmov. Zakaj naj bi bil monoteizem boljši od politeizma?

SKLEP: NEKAJ BESED O SOCIALIZMU V ZGODOVINI IN DANES

Je marksizem potemtakem teorija (očitno ni bil praksa) socializma? Marx se je norčeval iz sentimentalnih »socialistov« iz sredine 19. stoletja, v pomembni Kritiki Gothskega programa iz leta 1875 pa razlikuje dve fazi prehoda iz socializma v komunizem. V prvi fazi velja geslo »od vsakogar po njegovih zmožnostih, vsakomur glede na opravljeno delo«, v drugi, po predpostavki bogatejši fazi, pa geslo »od vsakogar po njegovih zmožnostih, vsakomur po njegovih potrebah«. Ni jasno, ali je smiselno niti ali je v Marxovem duhu imenovati prvo fazo socializem in drugo komunizem: v »realno obstoječem socializmu« smo bili priča okamnitvi te terminologije, kakor pred obličjem Meduze. V nasprotju s tem se po Marxu v prvi fazi – razumel jo je kot »diktaturo« proletariata (namreč neomejeno vladavino; izraz je starorimski in kaže na to, da je časovno omejena; danes bi pač smotrneje govorili o hegemoniji) – še zmerom odvija znaten razredni boj med izkoriščevalci in proletarci. Mao je, misleč na to delitev, upravičeno govoril o »dveh strujah« znotraj vladajoče Komunistične partije. Mislim, da sta takšni dve struji obstajali tudi v Komunistični partiji oziroma Zvezi komunistov Jugoslavije, le da so ju zakrivali netransparentni politični odnosi. Bodimo zgodovinsko podrobnejši: približno med letoma 1870 in 1914 je bil glavni pomen socializma tisti II. internacionale. Šlo je za dokaj čuden in nejasen rezultat prakse nemške socialdemokracije – ta se je častno borila proti Bismarcku, a je bila sicer miroljubna in spravljiva, zelo hitro tudi strahotno zbirokratizirana –, ki je Marxovo kritiko te prakse (ravno v Kritiki Gothskega programa) nevtraliziral,

112  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST saj je bila njegova prva in prehodna faza postopno prevzeta kot cilj in terminološki figov list »socializma«. (Začuda je Stalin sledil povsem isti poti – očitno je tu veljala neka notranja zakonitost –, le da je diktaturo v nasprotju s starorimsko razumel ne samo dobesedno, torej policijsko in za vedno, temveč je imel tudi vzvode moči, da takšen Termidor krvavo izvrši.) V času, ko pogubnost tega pomena prvega socializma še ni bila razvidna, je znamenita aktivistka sprva poljske in zatem nemške socialdemokracije ter velika teoretičarka tega gibanja, Rosa Luxemburg, skovala geslo »socializem ali barbarstvo«. Drugi, še večji teoretik, Lenin, se je sredi zloma tega gibanja v času prve svetovne vojne vrnil k Marxovemu izrazu »komunizem« iz leta 1848, kar gre razumeti kot dejanje mentalne higiene. Od leta 1945 naprej sta obstajala dva glavna pojma političnega socializma. Prvi je tisto, kar se je namenil Stalin »zgraditi v eni državi« (v precej izboljšani različici pa tudi tisto, k čemur naj bi težilo družbeno samoupravljanje v SFRJ). Vendar po Marxu ni mogoče socializma niti izgraditi niti k njemu težiti: vse to je mogoče le v odnosu na brezrazredno družbo, v kateri bi vsak dobil v skladu s svojimi potrebami, se pravi, izgradi se lahko le komunizem – z raznimi prehodnimi oblikami kompromisne postopnosti – in tudi teži se lahko le h komunizmu. Drugi pojem političnega socializma je lahko primer Švedske v obdobju 1950–1990, države blaginje z obsežnimi koncesijami srednjemu in delavskemu razredu, vendar s komandnimi vrhovni ekonomije še vedno v kapitalističnih rokah, na račun izkoriščanja kolonij ter izvoza orožja. Danes vidimo, da je bila ta rooseveltsko-socialdemokratska linija možna le kot strateški umik monopolističnega kapitala, in sicer z namenom, da spelje vodo z mlina leninizma, zaradi česar jo je kapitalizem ob zlomu uradnega leninizma likvidiral. Sanjariti o socializmu bodisi Titovega bodisi socialdemokratskega kova danes nima pravega smisla. Med dejavnike razbitja Titove Jugoslavije lahko poleg ekonomskih in političnih pritiskov od zunaj štejemo tudi sprejetje ideje o »graditvi socializma« kot nekakšnega dovršenega sistema, v katerem ni razrednega boja. Ta ideja je bila sicer manj lažna od Stalinove, vendar prav tako nejasna kot socialdemokratska. Drži, oba sistema sta znatno olajšala življenje milijonom ljudi v Evropi in Severni Ameriki, prispevala k dekolonizaciji in podobno. Vsekakor sta bila – če izvzamemo stalinizem – za veliko večino ljudi boljša od današnjega mafijsko-špekulativnega kapitalizma. Vsekakor se tudi

113  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST velja vztrajno boriti za prenekatere od njunih pridobitev, na primer za učinkovito in splošno dostopno izobraževanje ter zdravstveno in pokojninsko zavarovanje. Toda »to je bilo v neki drugi deželi, poleg tega pa je deklina mrtva« (Marlowe). Mislim, da je današnje stanje v svetu precej bolj podobno tistemu iz prve svetovne vojne kot pa tistemu med letoma 1871 in 1914, in da je danes aktualna alternativa: komunizem ali barbarstvo. Lahko bi rekli, da ime otroka ni pomembno, da je le zdrav in se dobro razvija, in prej sem tudi izrazil določeno naklonjenost takšnemu argumentu. Toda v tem primeru ga ne bi sprejel, saj politično gibanje ni porojeno biološko, temveč ideološko ali morda še raje epistemološko: mislim tudi, da je sámo izpostavljanje radikalne alternative in povsem drugačnega horizonta, nasproti tako Stalinu kot socialdemokraciji, danes odločilno. V svetu morskih psov ni mogoče biti dostojna ribica. Slehernemu »marksizmu«, ki se (na svoj način) ne ukvarja s to alternativo, bi odrekel ta naziv.

PREVEDEL GREGOR CERJAK

114  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 115  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Kidrič je torej začetnik polarizacije med učinkovito ljudsko demokracijo iz partizanske tradicije in birokratizmom, kakršno je nato sprejel celoten Politbiro CK KPJ (Kardelj, Tito in Djilas), saj jim je bila spontano najbližja. V istem govoru vzpostavlja to antitezo kot zero-sum game: »ali se krepe pozicije resnične ljudske demokracije v upravljanju državnega gospodarstva ter se krčijo pozicije birokratizma, ali se nasprotno krepe in množe pozicije birokratizma« (ZD 4, 140). Postulira se torej konflikt tipa frontalne vojne, analogen Marxovemu razrednemu boju.

DARKO SUVIN

116  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST DARKO SUVIN EKONOMSKO- POLITIČNE PERSPEKTIVE BORISA KIDRIČA (Ob šestdesetletnici njegovih Tez o ekonomiki)

V tem eseju želim razložiti pomen Kidričevega razumevanja politične ekonomije in radikalno demokratične perspektive začetnega socializma tako za oblikovanje kot za aporije SFRJ ter hkrati za naš pogled na horizonte (ne samo) te družbe danes. Izhajam iz aksioma, da si vsaka razumno utemeljena osvobodilna alternativa kapitalizmu zasluži našo pozornost in da je v tem času divjega in ljudomrznega kapitalizma vsekakor neizogibna. Zato ne bom podajal npr. svojih očitkov pojmu socializma,1 temveč Kidričeve horizonte in argumentacijo. Njegovega drugega velikega in pomembnega področja dela, priprave in izvedbe narodnoosvobodilnega boja ter revolucije v Sloveniji v organizaciji Osvobodilne fronte, se na tem mestu ne bom dotaknil. Zaradi tega ta pristop ne pretendira na zaključke o njegovem pomenu.

Po mojem prepričanju je dobro osredotočiti se na Kidričeve Teze o ekonomiki prehodne dobe v naši državi, ki jih lahko beremo kot povzetek izkušnje šefa ekonomske politike v Zvezni vladi FLRJ in Centralnem komiteju KPJ od začetka leta 1948, se pravi v obdobju naglega obrata od državnega k samoupravnemu socializmu, katerega eden glavnih pobudnikov je bil, ter kot pripravo za nadaljnje ukrepe in teoretsko samorazumevanje njega osebno, bržkone tudi določenega ključnega

117  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST dela vodstva KPJ in države. Besedilo sestoji iz štirih delov, od katerih prvi nima naslova, vendar bi ga lahko ustrezno naslovili »Obče in osnovno«, sledijo pa »Planiranje«, »Cene« in »Denar«, pri čemer je vsak del razdeljen na nadaljnjih pet do enajst tez. Glede na dolžino posameznih »tez«, ki zlasti v uvodnem delu obsegajo tudi dve do tri natisnjene strani ali vsaka po tisoč besed, bi takšen spis, sledeč lepi arabsko-semitski tradiciji, ki jo je reaktualiziral Spinoza (in za njim še Wittgenstein, s katerim pa Kidrič po vsem sodeč ni bil seznanjen), danes verjetno poimenovali »traktat«. Ime zvrsti resda ni bistveno, vendar lahko v njem občutimo nihanje med tradicijama kratkih tez in člankov. Druga splošna Kidričeva značilnost je njegova stalna metoda, spoj znanstvenosti v argumentaciji, radikalnosti v demokratsko- socialističnih horizontih ter usmerjenosti k neposredni praktični uporabnosti. Omejil se bom na razpravo o prvem delu, ki je temeljnega in trajnega teoretskega pomena, tezam pa bom sledil po njihovem vrstnem redu, pri čemer se bom opiral tudi na nekatere poznejše Kidričeve razmisleke.2 Prva kratka teza se prične z definicijo »socialističnega podjetja«, ki deluje »v sistemu socialistične blagovne menjave [...] kot ekonomska pravna individualnost v smislu zakonskih uredb države delovnega ljudstva (diktature proletariata). Te uredbe morajo ustrezati objektivnim ekonomsko-družbenim zakonitostim«.3 Podjetje je tu empirični subjekt ali agens, pomemben kot praktično vozlišče, ki ga teze ne izpuščajo izpred oči, četudi deluje samo v določenem in določujočem sklopu oziroma polju sil. O tem polju preudarja Kidrič na več mestih v tezah 1.2 do 1.6, ki jih bom na tem mestu shematsko povzel z razpravo o pojmu »socialistične blagovne menjave«. Naj samo omenim, da je Kidrič kot edini med tedanjimi predstavniki KPJ brez zadržkov uporabljal pojem tedaj zapostavljene »diktature proletariata«, kar priča o njegovem globljem poznavanju Lenina iz obdobja pred letom 1917 (kakor tudi zgodovine sovjetskih bojev po njegovi smrti ter prakse stalinizma). Socialistična blagovna menjava izhaja iz »objektivnih ekonomskih zakonitosti« kot najboljša realno možna oblika materialnega življenja v »državi delovnega ljudstva« jugoslovanskega tipa. Zoperstavlja se, kakor Kidrič nenehno poudarja, ne samo kapitalistični blagovni menjavi, temveč tudi sovjetskemu totalnemu administrativnemu planiranju, ki je pretendiralo na to, da bi nadomestilo blagovno vrednost. Izkazalo se je namreč, da odprava blagovne menjave ne vodi le do zatiranja

118  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST in izkoriščanja delovnega ljudstva, temveč tudi do slabih rezultatov v proizvodnji: blagovni primanjkljaji, padec kvalitete, izbire itd.4 Kakor kaže primer ZSSR, postaja »državni socializem«, po začetni nujnosti neposredno po revoluciji, neizogibno povezan z »naraščanjem, utrjevanjem in privilegiranjem birokracije kot družbenega zajedavca, dušenjem [...] socialistične demokracije in splošno degeneracijo sistema«, pri čemer nazadnje »zabrede v restavracijo posebne vrste [...] navadni monopolizem državno-kapitalističnega značaja.«5 Toda na drugih mestih, denimo v dolgem članku z naslovom »O osnutkih novih gospodarskih zakonov«,6 je Kidrič izrecno poudaril, da je bila izkušnja FLRJ med letoma 1945 in 1950 istega tipa: v tistem obdobju je še bilo potrebno »duši[ti] zakon ponudbe in povpraševanja kakor tudi zakon vrednosti«. V nasprotju s tem velja, da četudi so omenjeni zakoni »izrecni ostanek preteklosti«, je njihovo delovanje, omejeno z družbenim planom, neizogibno na »sedanj[i] stopnj[i] razvoja materialnih produktivnih sil, ki je relativno še vedno zelo nizka«.7 Hkrati je Kidrič dober dialektik in se ne boji notranjih protislovij lastnega sistema.8 Tako »socialistično podjetje« kakor »blago« in potemtakem tudi »blagovna menjava«9 predstavljajo v primerjavi s privatno lastnino, po eni strani, družbeno lastnino, najprej kot »socialistična državna lastnina, potem pa v čedalje bolj razviti obliki kot splošno ljudska lastnina v upravi svobodnih združenj neposrednih proizvajalcev in samo pod kontrolo in zaščito države«.10 Po drugi strani so »elementi preteklosti« (ali »ostanek kapitalizma«11) znotraj te velike novosti naslednji štirje: »blagovna produkcija kot taka«; »obstoj socialističnega podjetja kot ekonomsko-pravne individualnosti«; »[e]konomski ukrepi državno-kapitalističnega značaja [v] socialističnem sektorju«, ki pa so po Kidričevem prepričanju v glavnem stvar preteklosti; ter okoliščina, da »na svetovnem trgu nastopajo kot lastnik blaga socialistična država ali njena podjetja«.12 Kidrič vendarle ni ne tu ne kasneje pozabil poudariti, da »zakon vrednosti in blagovna produkcija še vedno skrivata v sebi nevarnost nekaterih teženj po restavraciji«;13 pri tem je mislil predvsem na kapitalistične odnose, toda povsem jasno mu je bilo, da se lahko ti ugnezdijo tudi v sami zvezni oziroma republiški upravi. Kasneje je to pospremil še z najostrejšim napadom na stalinsko birokratsko kontrarevolucijo, ki »antidialektično [...] oporeka, da bi v samem socialističnem sektorju [...] nujno obstajala nasprotja in borba med [...] elementi kapitalistične preteklosti in komunistične prihodnosti«.14 Trdil je celo, da je »ekonomsko-

119  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST družbena vloga [sovjetske birokratske kaste] popolnoma podobna vlogi kapitalističnega razreda«, če ni celo slabša od nje.15 Takšna radikalnost je bila v FLRJ zelo redka, po spravi s Hruščevom leta 1957 pa popolnoma pozabljena. Njegov zaključek o socialistični blagovni menjavi se glasi: »Socialistična blagovna menjava [je] [...] dialektično protislovje prehodne dobe od kapitalizma h komunizmu«, »nastopa kot osnovno notranje protislovje [...] celotne družbene ekonomike«; »sicer poraja nasprotne si interese, vendar ne vodi nujno do razrednega antagonizma.«16 Teza 1.6 zatem razpravlja o značaju »gospodarskega združenja« podjetij, ki pomeni »višje združenje proizvajalcev«, nastalo s prenosom določenih pravic podjetja na njegovo »plansko-operativno vodenje«. Teza 1.7 pa prinaša zelo radikalno stališče, da lahko država s posredovanjem »višjih združenj« že na sedanji razvojni stopnji prenese določene plansko-operativne pravice na podjetja. Planiranje določenih proporcev, o katerem Kidrič nadrobno razpravlja v drugem delu, torej ni odpravljeno, temveč deetatizirano in demokratizirano. V tezi 1.8 je predstavljeno stališče, ki bi ga Ernst Bloch imenoval kot konkretno- utopično, namreč da bi lahko bila združenja neke »cele [gospodarske] panoge, združene v splošno jugoslovanskem merilu«, izbrana od delavskih svetov višjih gospodarskih združenj, tako da bi bil plenarni svet te panoge »sestavljen iz delavcev v podjetjih; plačan je le predsednik z majhnim aparatom 2–5 oseb [...]. Ta združenja so po eni strani podrejena splošnim smernicam državnih organov, ki jih je postavila ljudska skupščina, po drugi strani pa morajo imeti pravico in dolžnost, da sodelujejo v delu teh državnih organov [Zveznih svetov za posamezne gospodarske panoge].«17 V nekem poznejšem delu Kidrič to neposredno navezuje na praktično delo pariške komune iz leta 1871, katerega dokumente obširno navaja.18 Kar se planiranja tiče, vztrajajo Teze dolgoročno pri stališču, da je v zveznih merilih nujno le osnovno planiranje, se pravi določanje ključnih ekonomskih razmerij, medtem ko je znotraj njih operativno planiranje prepuščeno podjetjem in njihovim gospodarskim združenjem na osnovi zakona ponudbe in povpraševanja. Tudi to osnovno planiranje je potrebno takoj usmeriti k deetatizaciji v istem duhu kot proizvodnjo, tako da se organi osnovnega planiranja »[postopoma preoblikujejo] iz čisto državnih organov v mešane organe, v katerih sodelujejo tudi neposredni predstavniki združenih proizvajalcev«.19 V predavanju iz leta 1951 je Kidrič napovedal, da bo država, tj. Zvezna

120  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST vlada, takoj prepustila petdeset do sedemdeset odstotkov investicij planiranju proizvajalcev in njihovih združenj!20 Kar se tiče plač, velja, da naj bi se razdelile na fiksni del, torej obvezni minimum, ki ustreza določeni minimalni izrabi obstoječih proizvodnih zmogljivosti, ter na variabilni del, ki je sorazmeren s povečano produktivnostjo dela do centralno ustaljenega maksimuma (v odstotkih od čistega dohodka).21 Gre torej za dva procesa: prvič, za ohranjanje osnovnega planiranja, saj je nujen »enoten in centralističen plan«,22 vendar hkrati z njegovo deetatizacijo oziroma demokratizacijo (o projektu nadrobno govori teza 2.11); drugič, za uporabo dobrih plati trga, saj ima le-ta sposobnost samodejne korekture ponudbe in povpraševanja v določenih okvirih. V kolikor bi prišlo do neuresničevanja splošnega plana, »bodisi zaradi novo nastalih razmer ali zaradi slabe zavesti delovnih kolektivov ali zaradi še ohlapnih socialističnih odnosov«, bi se lahko centralni organi odločili za dodatne ukrepe, vendar bi morali »vsako podrobnost natančno pojasniti«, pri čemer bi imeli neposredni proizvajalci pravico do pritožbe, katere upravičenost bi ob njihovem sodelovanju na obvezno ustrezno argumentiran način obravnavali v za to predvidenih mešanih kolegijih.23 Obrise Kidričevega horizonta lahko še najjasneje razberemo iz zaključka prvega dela teze 1.9: »Nujno potrebno je, da se v posameznih [gospodarskih] panogah čimprej uvedejo delavski sveti [celotne panoge] za vso Jugoslavijo [...] Decentralizacija operative po državni liniji brez sočasnega centralističnega in demokratičnega združevanja delovnih kolektivov, tj. neposrednih proizvajalcev, ne vodi naprej, ampak nujno nazaj v državni kapitalizem (pravzaprav v nekaj državnih kapitalizmov, partikularističnih glede na celoto in birokratično-centralističnih navzdol in nasproti delovnim kolektivom).«24 Kakšen mesec kasneje Kidrič dopolni zgornjo misel s posplošitvijo, da je zastavek razprave o gospodarski ureditvi države osnovno vprašanje »izkoriščanja človeka po človeku v [...] sistemu, ki je izšel iz socialistične revolucije, se pravi vprašanje, kdo upravlja s presežkom dela, iz tega vprašanja pa se prej ali pozneje razvije še usodnejše vprašanje, kdo si dejansko prisvaja presežek dela«.25 Po mojem prepričanju je bila navedena Kidričeva trditev preroška za celotno prihodnost in usodo SFRJ. Pritrditi moramo Bilandžićevi formulaciji, po kateri je bilo »razpolaganje s presežkom dela glavni družbeno-ekonomski in politični problem [...] v razvoju sistema delavskega samoupravljanja«,26 sam pa bi dodal, da kar socialistične demokracije nasploh.

121  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Poleg uporabe neke vrste obvladanega zakona vrednosti sta za začetni razvoj »socialističnih družbenih odnosov [...] potrebni«, vztraja Kidrič, »še dve stvari: prvič, vsaj elementi upravljanja osnovnih produkcijskih sredstev po neposrednih proizvajalcih, in drugič, vsaj elementi socialistične demokracije v vsebini in značaju oblasti«.27 Socialistična demokracija je za Kidriča »najgloblj[e] povezan[a] [...] s procesom ukinjanja monopola«, »na podlagi socialističnih demokratičnih pravic neposrednih proizvajalcev«.28 Nikakor je ni mogoče zvesti na teritorialno samoupravljanje ljudskih odborov, saj so zanjo tisto »najosnovnejše – [...] pravice samoupravljanja delovnih množic na vseh instancah socialistične državne oblasti«.29 Lahko bi pripomnili, da bi bilo potrebno ta antimonopolizem dodatno razdelati, vendar se Kidrič k temu ni več vrnil.

II.

Po Kidričevi smrti je bil njegov pristop k osnovnemu planiranju v glavnem opuščen. Ne da bi se spuščal v tehnične podrobnosti, sem pripravljen tvegati tezo, da je bilo Kidričevo vztrajanje na enotnem planu razvoja Jugoslavije – čeprav, po izkušnjah sodeč, potrebno določenih sprememb, kar se tiče instrumentov akumulacije in podobnega – globoko upravičeno in da je njegova opustitev na koncu privedla do ravno tiste gospodarske in politične anarhije, kateri se je želel izogniti: po noči se dan pozna.30 V kratkem zaključku je treba poudariti, da takšen Kidričev »paket predlogov« in horizont, najjasnejša v gornjih Tezah, nista bila sprejeta, temveč se je v bistvu uresničila tista slaba alternativa, ki jo je zgoraj tako jasnovidno orisal. Njegov izdelani socialistično-demokratični načrt proti izkoriščanju delovnih ljudi torej ni bil preverjen v praksi, saj je v KPJ oziroma ZKJ, nasproti zagovornikom integralnega samoupravljanja kot politično-organizacijske in ne le ekonomistično-proizvodne matrice, slavila zmago konzervativna struja, ki je pripeljala do okostenelega oligarhičnega monopola. Atomizirano samoupravljanje, ki je sprva vendarle doprineslo k velikim gospodarskim uspehom federativne Jugoslavije, se je že v šestdesetih letih, vsekakor pa kasneje, vse bolj pretvarjalo v ekonomsko koncesijo delovnim ljudem kot nadomestek za njihovo razlastitev, se pravi za odsotnost učinkovitega in stalnega demokratičnega nadzora od spodaj. Vsem razlikam med ZSSR

122  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST in SFRJ navkljub je naša različica brežnjevističnega zastanka pripeljala do enakega neslavnega konca. Za Kidričem ostajajo določena spoznanja ter odprti problemi. Omenil bi le enega, ki je po revoluciji in prihodu komunistične partije na oblast nastopil tako v ZSSR kakor v LR Kitajski, in je bržkone osrednji. V vseh leninističnih revolucijah je bilo osnovno gibalo večine slogan, s katerim se končuje italijanska partizanska pesem Bandiera rossa, namreč: »Eviva il comunismo e la libertà!« (Živel komunizem, živela svoboda!). V jugoslovanskem narodnoosvobodilnem boju je bilo to gibalo strnjeno v sloganu »Smrt fašizmu – svoboda narodu!«. Z drugimi besedami, jasno je, da mora novi sistem razbiti licemersko buržoazno delitev na uradno nepredirne sfere ekonomije in politike. Toda kako naj se nastala velikanska koncentracija ekonomsko politične moči, nujna tako za revolucijo kakor za materialno reprodukcijo ter razvoj zaostale družbe, uskladi s politično demokratizacijo, ki ne bi bila prevara v korist vladajočega razreda – kot v primeru posredne (parlamentarne) demokracije ter bolj ali manj slehernega »socialističnega« poskusa posnemanja takšnega parlamentarizma? Z Marxovim besednjakom rečeno: tu gre za vprašanje dezalienacije (razodtujitve) stvarne moči odločanja o osrednjih življenjskih problemih družbe, njihovega čim hitrejšega prehoda v roke izgrajenega vertikalnega, ne zgolj bazičnega sistema združenih proizvajalcev (za kakršnega se je Kidrič najodločneje zavzemal). Na Kitajskem se je v šestdesetih in sedemdesetih letih, pred Deng Xiaopingovim obratom h kapitalizmu, se pravi neposredno pred ter med tako imenovano kulturno revolucijo, resno razpravljalo ne samo o problemu ekspropriacije delavske moči odločanja in delavskega presežka vrednosti s strani poveljujočih političnih vrhov, temveč tudi o morda strukturno globljem problemu, namreč o neuskladljivosti interesov delovnih ljudi z oligarhijskim vodenjem ekonomike, v katerem še prevladuje reprodukcija kapitala. Z leninističnim besednjakom rečeno, gre za naslednje: ali naj revolucija v korist proletariata, vodena s strani komunistične partije, zgolj dovrši neuspelo buržoazno revolucijo in jo hkrati nadgradi z razdvojitvijo buržoazije od kapitalizma, torej z odpravo kapitalističnega izkoriščanja, ali ima globlje cilje? Namreč, je socializem zgolj ekonomistično-proizvodna alternativa buržoazni družbi, ali pa je tudi kulturna alternativa v najširšem pomenu te besede, v smislu drugačnih odnosov med ljudmi ter ljudi do narave? Vodi k novemu Leviatanu ali k razpustitvi Leviatana v vsestranske državljane po Marxovi zamisli?

123  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Za te procese bodo odločilni globinski ekonomsko-psihološki tokovi, ki jih lahko teoretsko opredelimo kot problem o bistvu »zakona vrednosti« in gospodarstva, ki sloni na blagovni menjavi. Kidrič je bil nesporni pobudnik široke razprave o teh vprašanjih znotraj SFRJ, ki pa tudi v desetletjih po njegovi smrti nikoli ni pripeljala do zadovoljive rešitve. Menim, da lahko s pozornim branjem Marxovega opusa pridemo do zaključka, da kapital ni kratko in malo ekonomska kategorija, temveč določen zgodovinski način proizvodnje človeške družbe in njenega metabolizma z naravo, da je kapital torej regulativno načelo določenega načina življenja. To, zaradi česar se prikazuje kot ekonomska kategorija, izhaja iz zgodovinsko edinstvene konstelacije, da »šele pod predpostavkami kapitala ekonomija [...] ni sredstvo za razvoj ostalih človeških dejavnosti; nasprotno, vse ostale človeške dejavnosti postanejo sredstvo njegovega razvoja«.31 Toda, ali to pomeni, da Marxov opus istoveti blagovno menjavo s kapitalizmom, ali pa blagovna menjava, ko se je enkrat pričela, velja za vedno, potemtakem tudi po kapitalizmu? V teoretični misli SFRJ so se o tem oblikovala nasprotujoča si stališča. Pristaši prve skupine, katere glavni teoretik je bil Edvard Kardelj, strokovno pa jo je predstavljal Miladin Korać, so menili, da Marx ne kritizira blagovne menjave kot take, marveč samo njeno kapitalistično »obliko«, ter da je možna socialistična politična ekonomija, katere predmet je »socialistična blagovna proizvodnja«. Druga skupina, v katero so spadali večinoma Praxisovci kot Gajo Petrović, Vanja Sutlić, Ljubomir Tadić in Žarko Puhovski, pa je v nasprotju z uradnim stališčem zagovarjala prepričanje, da je po Marxu možna samo socialistična kritika blagovne proizvodnje in hkrati z njo tudi kritika politične ekonomije. To bi tudi pomenilo, da socializem ni prava zgodovinska epoha, kot sta kapitalizem in fevdalizem, temveč prehodno obdobje (ki lahko traja tudi več generacij) med izkoriščevalskim kapitalizmom in komunizmom, definiranim kot družba, ki uresničuje Marxov slogan »vsakomur po njegovih potrebah«. Če to drži, ni »socializem nič drugega kot zgodovinska praksa komunističnih posegov v materialno-proizvodne [ter moralno- ideološke, op. D. S.] predpostavke meščanskega sveta«.32 Ne moremo vedeti, kateremu taboru bi se pridružil marksistični realist Kidrič, saj je bil brez dvoma za perspektive drugega tabora, vendar tudi za realizem prehodnih ukrepov, kakršne je pogosto zagovarjal prvi tabor. Vendarle pa mislim, da, teoretično gledano, stališče prvega tabora ne vzdrži, saj za marksista blagovna menjava ni

124  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST nikoli samo pravno-tehnična dejavnost, je tudi način sobivanja ljudi, in verjamem, da bi to postalo Kidriču kaj kmalu jasno.33

III. KIDRIČ O BIROKRACIJI

Prva pomembnejša Kidričeva izjava o »boju proti birokratizmu« se nahaja v Ekspozeju o reorganizaciji upravljanja našega gospodarstva, napisanem v začetku leta 1950 in v katerem se je takoj lotil razlikovanja dveh glavnih polov v semantičnem polju »birokracije in birokratizma«, torej razprave, ali gre tu za neučinkovitost in slabo razumevanje stvarnosti izven uradniških aparatov, za razrast posebne »kaste« kot stebra oblasti (Marx in Trocki), ali pa za vse bolj protirevolucionaren razred, ki je uzurpiral razpolaganje s presežnim delom. Že sam términ birokratizem nakazuje, da je govor o sistemu in ne o posamičnih ali tudi skupnih slabih navadah, in le redko so ga oziroma ga sploh niso uporabljali v »hladni struji«, privrženci »trde roke«. Poleg tega Kidrič izrecno zavrača »sekundarne pojave, ki so dejansko posledica birokratizma, na primer počasno reševanje aktov, izgubljanje aktov po predalih itd. Tu gre predvsem za družbeni pojav birokratizma [...] v socializmu«, ki pomeni, da »začne v praksi ljudsko demokracijo, ki sloni na široki ljudski iniciativi in zavestnem sodelovanju čim širših ljudskih množic, zamenjevati čedalje bolj obsežna in čedalje bolj kompletna birokracija, ki se hkrati tudi čedalje bolj izloča iz procesa produkcije in dviga nad njega kot njegov varuh in parazit«.34 Kidrič je torej takoj združil politični in ekonomski pristop, ter, odpovedujoč se slabo diferencirani organiki govora o »materinih znamenjih« (Marx) in »izrastkih« na sicer zdravem telesu, prešel na vertikalno dihotomijo in zoperstavljanje »procesa proizvodnje« z »varuhom« zunaj in nad tem procesom (ki je po metonimiji delovno-proizvoden). »Parazit« pa je términ, ki opredeljuje moment prehoda od organike k razredni delitvi, saj je »srednji termin« organskega sovražnika, nezdružljivega z organizmom, v marksizem pa je bil prevzet od Saint-Simona in Adama Smitha, za katera (vendar ne tudi za Marxa) so vsi »neproizvodni« sloji ali razredi paraziti. Nedolgo zatem formulira to Kidrič takole: »Gre torej za to, da on [aparat] [...] ne pomeni rasti birokracije na škodo produktivnega prebivalstva [...].«35 Kidrič je torej začetnik polarizacije med učinkovito ljudsko demokracijo iz partizanske tradicije in birokratizmom, kakršno je nato

125  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST sprejel celoten Politbiro CK KPJ (Kardelj, Tito in Djilas), saj jim je bila spontano najbližja. V istem govoru vzpostavlja to antitezo kot zero-sum game, »ali se krepe pozicije resnične ljudske demokracije v upravljanju državnega gospodarstva ter se krčijo pozicije birokratizma, ali se [pomembna disjunkcija! D. S.] nasprotno krepe in množe pozicije birokratizma«.36 Postulira se torej konflikt tipa frontalne vojne, analogen Marxovemu razrednemu boju. Nekaj mesecev kasneje, v govoru na zasedanju Ljudske skupščine, je socialistični demokratizem utelešen v delavskih svetih, ki so bili ravno zakonsko ustanovljeni. Zgodovina FLRJ se deli na »prvo obdobje državnega socializma«, s težnjo k rasti in birokratiziranju centralnega »upravnega aparata«, sedaj pa vstopa v drugo obdobje, ko se ta aparat občutno zmanjšuje in s strani naredbodajalcev preobraža v »predvsem planske priprave in analitične funkcije. Pravica odločanja se vse bolj omejuje samo na tiste funkcionarje, ki jih neposredno postavljajo prezidiji ljudskih skupščin ali izvršni odbori ljudskih odborov, oziroma na kolegije takšnih funkcionarjev.« Nastopi tudi kategorija monopolizma, pri čemer Kidrič oporeka njegovemu istovetenju s planskim gospodarstvom ter ga izpeljuje iz »slepega prakticističnega sprejemanja sovjetske prakse« in – še globlje – iz »monopolističnega kapitalizma«, ki ga je sovjetski birokratski centralizem pripeljal do vrhunca, zato monopolizem ni zgolj politično najnevarnejši za socializem, temveč je škodljiv tudi za kvaliteto, ponudbo in razvoj proizvodnje.37 Zaradi tega je Kidrič kot glavni upravitelj jugoslovanskega gospodarstva naznanil tudi »bistveno omejit[ev] element[ov] proračunskega birokratičnega centralizma v korist republiškim in samoupravnim proračunom kakor tudi gospodarskim računom podjetij«.38 Že leta 1951 je Kidrič ugotovil »tendenco birokratiziranja delavskih svetov« v vladnih »glavnih direkcijah«,39 leto zatem pa isti pojav »posebno [v državnem aparatu] v republikah in okrajih, [ki] si na tihem želi vrnitev k administrativnim metodam«,40 »birokratsko upravljanje presežnega dela po državnem aparatu« pa je materialna osnova lokalnih šovinizmov.41 Zato Kidrič leta 1952 povzame bistvo novega gospodarskega sistema FLRJ kot »konec [...] zgodovinskega procesa boja proti monopolizmu«, proti monopolizmu kot diametralnem nasprotju socialistični demokraciji.42 Prepričan je bil, da se je v FLRJ obdobje državnega monopola končalo prej, »preden je lahko [...] povzročilo nastanek in krepitev birokratske kaste z birokratizacijo nas

126  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST samih«.43 Njegovo prepričanje so krepila tudi drastična omejevanja, ki jih je na zvezni ravni neposredno izvajal, tako da je bila po njegovi oceni plača najvišjih uradnikov v primerjavi s Kraljevino Jugoslavijo sorazmerno znatno nižja, plače direktorjev tovarn pa so znašale vsega tretjino prejšnjih.44 Zgoraj sem pisal o teoretskem vrhuncu te celotne faze, namreč o Kidričevih Tezah o ekonomiki prehodne dobe v naši državi s konca leta 1950, v katerih povzame: kot kaže primer ZSSR, postaja »državni socializem«, po začetni nujnosti neposredno po revoluciji, neizogibno povezan z »naraščanjem, utrjevanjem in privilegiranjem birokracije kot družbenega zajedavca, dušenjem [...] socialistične demokracije in splošno degeneracijo sistema«, pri čemer nazadnje »zabrede v restavracijo posebne vrste [...] navadni monopolizem državno- kapitalističnega značaja«.45 Od takrat naprej se vrstijo najostrejši napadi na »birokratsk[o] kontrarevolucij[o] in izkoriščanje delovnih ljudi«, ki se je udejanjila v ZSSR, bila pa je latentno prisotna tudi v dotedanjem »birokratsko socialističnem« [sic] načinu organizacije v FLRJ,46 ki »antidialektično [...] oporeka, da bi v samem socialističnem sektorju [...] nujno obstajala nasprotja in borba med [...] elementi kapitalistične preteklosti in komunistične prihodnosti«,47 skrajno zaostala Rusija pa je (v najjedkejši izjavi) našla »svoje ljudi, ljudi [...] povprečne ali podpovprečne izobrazbe, zelo gibčne samo v spletkarstvu, v organiziranju neomejenega gospodarstva birokratske stihije in državno- kapitalističnega monopola, kakor tudi v lažnem ,revolucionarnem‘ prikazovanju dejanskega bistva procesov«.48 V Jugoslaviji država v prvi fazi »nastopa v gospodarstvu kot lastnik, sicer v imenu družbe delovnih ljudi, toda vendar kot [...] vseobsegajoči in vsemogočni gospodarski monopol, ki ga upravlja uradniški aparat«.49 V delu O osnutkih novih gospodarskih zakonov je Kidrič prišel do osrednjega vprašanja, ki je kot bavbav strašilo Jugoslavijo do konca njenega obstoja. Optimistično je mislil, da rešujejo ti zakoni »v korist neposrednih proizvajalcev [...], [ki] ustvarjajo presežek vrednosti«, vprašanje možnosti ali nemožnosti izkoriščanja človeka po človeku v družbeno-ekonomskem sistemu, ki je izšel iz socialistične revolucije, se pravi vprašanje, kdo upravlja s presežkom dela – iz tega vprašanja pa se prej ali pozneje neizogibno razvije še usodnejše vprašanje, kdo si dejansko prisvaja presežek dela.50 Navdihnjen z Marxovo Kritiko Gothskega programa ter Leninovimi analizami iz let 1918–1921, postulira esej O nekaterih teoretičnih

127  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST vprašanjih novega gospodarskega sistema, da se v globoko protislovnih proizvodnih odnosih zarisujejo tri možne poti razvoja: klasično vračanje nazaj v kapitalizem, dosledna socialistična graditev, osnovana na hitri industrializaciji in razširjanju socialistične demokracije, ter birokratska težnja; slednja je opredeljena kot poskus ohraniti »državno obliko družbene lastnine (oziroma administrativno obliko upravljanja gospodarstva)«.51 Kljub optimizmu je dobro videl, »da je danes [sredi leta 1951] birokratizem vstopil v glave [vodij KP] na terenu, pa tudi po naših republiških ministrstvih, proizvodnih direkcijah, po raznih republiških centralah, po trgovinskih in drugih okrajnih podjetjih, itd. Tu je torej prisoten trdovraten odpor do prav tistih naših gospodarskih ukrepov, ki vodijo v avtomatizem«, pri čemer je ta odpor razumel kot strah pred izgubo položaja na oblasti.52 Leta 1952, nedolgo pred smrtjo, je Kidrič postavil tezo, »da je ekonomsko-družbena vloga [sovjetske birokratske kaste] popolnoma podobna vlogi kapitalističnega razreda«, če ni spričo svoje vsemogočnosti od nje celo slabša.53 Takšna radikalnost je bila v FLRJ zelo redka, po spravi s Hruščevom leta 1957 pa so v vrhovih KPJ oziroma ZKJ nanjo popolnoma pozabili. Cilj Kidričeve, vsega štiri leta dolge poti je bil morda dosežen s trditvijo, da pri nas, za razliko od »razredne vladavine birokratske kaste [v ZSSR]«,54 »socialistična blagovna menjava sicer poraja nasprotne si interese, vendar ne vodi nujno do razrednega antagonizma«.55 Ta previdna hipoteza je bila v tistem času po mojem prepričanju na mestu, vendar je čez dvajset let pri Kardelju postala slepilo.

PREVEDEL GREGOR CERJAK

128  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST OPOMBE

1 Glej tudi moji nekoliko temeljitejši deli »Od smrti u život« ter »Pogled unazad iz krize na komunizam i SFRJ«, Up&Underground, Zagreb, 2010, št. 17–18, str. 74–95. Najlepše se zahvaljujem kolegom in prijateljem, zlasti Srećku Puligu in Matku Meštroviću, ki so mi prijazno pomagali in priskrbeli tekste. Za vsebino sem odgovoren sam. 2 Velja omeniti, da so bila v času prvih Kidričevih del o ekonomiki, od 1946 do 1949 (O značaju našega gospodarstva; O nekaterih temeljnih vprašanjih naše industrializacije; Ekonomsko-družbeni pomen gospodarskih uredb Zvezne vlade; Značaj blagovno denarnih odnosov v FLRJ) vsa gradiva za »izgradnjo socializma« tista iz enostransko interpretiranih izkušenj ZSSR, zaradi česar se ta dela nujno opirajo nanje (o tem gl. Dušan Bilandžić, Zgodovina Socialistične federativne republike Jugoslavije: glavni procesi, Partizanska knjiga – Mladinska knjiga, Ljubljana, 1980, str. 86–124). Uradna teorija prakse v ZSSR (po Leninu) je bila, da državni plan ne samo utrjuje cene, zaslužke in količine proizvedenega blaga, temveč tudi ustvarja pogoje, da lahko politika bolj ali manj popolnoma določa ekonomiko; pod Stalinom je bilo to izenačeno z odpravo blagovnih odnosov in vsakega možnega izkoriščanja. Edina izjema je bilo delo Oskarja R. Langea, ki je nastajalo v tridesetih letih 20. stoletja in ki je bilo objavljeno na Zahodu pod naslovom On the Economic Theory of Socialism leta 1938, ni pa mi znano, ali je bil Kidrič z njim seznanjen. Vendar, že od začetka je v stalinsko tradicijo vnesel pomembna znamenja lastnih nians; no, še na V. kongresu KPJ leta 1948 je zatrdil, da v »socialističnem sektorju ni presežne vrednosti« (»Graditev socialistične ekonomike FLRJ«, v: Boris Kidrič, Zbrano delo (v 4 zv.), Cankarjeva založba, Ljubljana, 1958–1976, zv. 3, str. 383). Njegova dela iz tega obdobja so zanimiva, saj dajejo vpogled tako v zgodovino družbe kakor v ogromen prelom v Kidriču samem, ki ga je hitro in radikalno izvršil 1948–1949. 3 Boris Kidrič, Zbrano delo, zv. 4, str. 179. 4 Prav tam, str. 180–181. 5 Prav tam, str. 184–185. Na tem mestu puščam ob strani vprašanje dejanskega ekonomskega značaja ZSSR po zmagoslavju stalinizma, ki je predmet obširne in, po mojem prepričanju, nedokončane razprave. Za našo razpravo zadošča, da je Kidrič točno opredelil tako ekonomske kot politične posledice stalinističnega sistema. 6 Boris Kidrič, Zbrano delo, zv. 4, str. 279–307. 7 Prav tam, str. 287–288. 8 S poudarjanjem temeljne vloge nasprotij znotraj samega razvoja socializma je Kidrič sedem let pred Mao Zedongovim govorom o »protislovjih znotraj ljudstva«; po mojem prepričanju je Kidriču uspelo globlje osvetliti to vlogo, četudi nekoliko manj sistematično kot Mau v omenjenem članku. 9 Boris Kidrič, Zbrano delo, zv. 4, str. 179 (navednice B. K.). 10 Prav tam, str. 180. 11 Prav tam, str. 182. 12 Prav tam, str. 180–182. 13 Prav tam, str. 276.

129  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 14 Prav tam, str. 291. 15 Prav tam, str. 499. 16 Prav tam, str. 182–183 (kurziva B. K.). 17 Prav tam, str. 188. 18 Prav tam, str. 349–354. 19 Prav tam, str. 191. 20 Prav tam, str. 266. 21 Prav tam, str. 266–267. 22 Prav tam, str. 191. 23 Prav tam, str. 268. 24 Prav tam, str. 188–189. 25 Prav tam, str. 285. 26 Prav tam, str. 172. 27 Prav tam, str. 292. 28 Prav tam, str. 449. 29 Prav tam, str. 477. 30 Zaslužni pionir zgodovine SFRJ, Dušan Bilandžić, priznava Kidriču, da je napravil pomemben – po mojem prepričanju prelomen – korak, ko je postavil »socialistično podjetje« za temeljni kamen svojih ekonomskih tez (namesto za vijaček v centralistični mašineriji), vendar mu očita, da je vztrajal pri vzdrževanju trdnih planskih proporcev, ki omejujejo njegovo samostojnost (Bilandžić, Zgodovina Socialistične federativne republike Jugoslavije, str. 164–165). Po mojem prepričanju v ekonomiji ni absolutne samostojnosti, kam pa vodi opuščanje vsezveznih proporcev (za katere je Kidrič predvidel, da bi jih določali kolegiji, v katerih bi se shajali predstavniki ljudstva v sklopu Ljudske skupščine s predstavniki delavskih svetov v sklopu gospodarskih združenj), smo tudi videli v vsej nadaljnji zgodovini SFRJ. Problem sploh ni bil v centralizaciji (nasproti decentralizaciji), temveč v tem, koliko je prostora za neposredno demokracijo z odprtim soočanjem mnenj pri določanju najprimernejših razmerij med njimi; Bilandžić temu ne posveča veliko pozornosti. Po njegovem je vsaka zvezna organizacija avtomatično birokratska in nazadnjaška (njegov priljubljen primer je ustanovitev Jugoslovanskega dramskega gledališča in športnega kluba Partizan; gl. nav. delo, str. 125). 31 Slobodan Divjak, Roba i revolucija: Marks, kritika političke ekonomije i socijalizam, Studentski izdavački centar, Beograd, 1982, str. 67. 32 Prav tam, str. 13. 33 V knjigah še nisem uspel zaslediti kakšne temeljite ocene Kidričevega dela, treba pa je omeniti Boffitovo opombo, da je v antologijo jugoslovanske ekonomske politike med devet esejev iz časa med 1949–1967 uvrstil kar tri Kidričeve, saj je »jasno, da je imel vodilno vlogo pri uvajanju novega ekonomskega sistema, zasnovanega na samoupravljanju« (Carlo Boffito, »Introduzione«, v: isti, Socialismo e mercato in Jugoslavia, Einaudi, Torino, 1968, str. 19; gl. še str. 21–22, 26–27). 34 Boris Kidrič, Zbrano delo, zv. 4, str. 139 (kurziva D. S.).

130  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 35 Prav tam, str. 145. 36 Prav tam, str. 140. 37 Prav tam, str. 164; o monopolizmu, zlasti o monopolizmu bank, gl. str. 498. Domnevam, da je kategorija monopolizma izposojena iz Leninovega Imperializma, kjer igra pomembno vlogo ne le kot značilnost te faze, temveč zlasti kot izvor statičnosti in trhlosti v ekonomiji. 38 Prav tam, str. 166. 39 Prav tam, str. 278. 40 Prav tam, str. 496. 41 Prav tam, str. 505. 42 Prav tam, str. 447, 449. 43 Prav tam, str. 454. 44 Branko Petranović, Ranko Končar, Radovan Radonjić (ur.), Sednice Centralnog komiteta KPJ (1948–1952), Komunist, Beograd, 1985, str. 619. 45 Boris Kidrič, Zbrano delo, zv. 4, str. 184–185. 46 Prav tam, str. 282. 47 Prav tam, str. 291. 48 Prav tam, str. 305. 49 Prav tam, str. 300. 50 Prav tam, str. 285. 51 Prav tam, str. 407. 52 Sednice Centralnog komiteta KPJ (1948–1952), str. 560–561. 53 Boris Kidrič, Zbrano delo, zv. 4, str. 499. 54 Prav tam, str. 300. 55 Prav tam, str. 183.

131  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST »Kar se tiče novega socialnega vprašanja, je na dlani, da vrnitev k napakam preteklosti ne bo prinesla njihove rešitve.«

PETER SLOTERDIJK, 2006

132  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST CVETKA HEDŽET TÓTH BEBASTA IN SRAMOTNA PONOVITEV

STVARNOST KOBILIČARSKEGA KAPITALIZMA

Kapitalizem in njegov zdajšnji pohod po svetu, tudi v naših razmerah, je nerazumljiva ponovitev nečesa iz preteklosti, nečesa, česar nekoč ni marala že generacija naših očetov in mater. V času svoje mladosti, v obdobju pred drugo svetovno vojno, je odklanjala kapitalizem in z nemajhnimi žrtvami in trpljenjem skušala človeštvu ponuditi idejo organizirane solidarnosti, celo za ceno revolucije. Toda ta svet, v katerem smo odraščali in s katerim smo se tako zelo poistovetili, da smo mnogi z njim celo utemeljevali smisel svojega življenja in odgovornost pred najpomembnejšimi odločitvami, je moral izginiti, in to v trenutku, ko so v njem že nastajale civilna družba in mnoge reforme, ki so dokazovale razvito možnost za samospreminjanje in sprotno nadgrajevanje v smislu najširših družbenih izboljšav, od socialnih in ekonomskih do izobraževalnih in še kakšnih. Ne samo zgodovinarji, tudi naši zanamci bodo nenehno spraševali, zakaj se je to moralo zgoditi. Se pač je, čeprav se je zdelo, kot da je socializmu usojenih najmanj tisoč let, da je nekaj trajnega in večnega. Priznam pa, da je ta ideja kljub vsemu nekaj večnostnega, in človeštvo je ne bo nikdar več opustilo, kljub temu da obsojamo zločinska sredstva, s katerimi so jo skušali ne udejanjati, ampak zlorabljati za oblastniške namene. In najbolj zločinsko sredstvo je bil totalitarizem, ki ga ne bomo nikdar pozabili in nehali obsojati. Toda označevati poskus udejanjanja socialne pravičnosti za totalitarizem je nesprejemljivo in pomeni hudo kršitev vseh civilizacijskih norm o humanizmu, kajti

133  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST predpogoj, da institucije sploh delujejo za ljudi, je to, da imajo v svoje temelje vdelano solidarnost. Kako je potekalo vračanje kapitalizma, recimo najprej pri nas? Še najlažje šlo je tako, da se je vlada po letu 1990 sklicevala na Združeno Evropo in na naš proces nujne vključitve vanjo, pri tem pa načrtno siromašila delavce z zniževanjem njihovih zaslužkov. To je bil konec socialne države in vlada, ki je z retoriko pravičniške hinavščine o socialni pravični družbi volitve sicer dobila, je socialo načrtno sesuvala − in jo še − s svojo politiko privatizacije, ki je segla od privatizacije zdravstva, šolstva in davčne politike vse do najnovejše skrajno antisocialno naravnane pokojninske reforme. Tukaj so sindikati upravičeno zavpili, da je zadosti takšnega neoliberalizma, toda docela zaustaviti ga ne bodo mogli. To priložnost so zamudili v devetdesetih letih prejšnjega stoletja in »kobiličarski kapitalizem« je krepko na pohodu. Kar smo v svojem otroštvu poslušali in doživljali kot kritiko nečesa odsotnega, tega, kar je bilo tam nekoč pred drugo vojno, in se nam je vsem zdelo, da smo za seboj pustili nekakšno ledeno dobo, zdaj postaja vsakdanjost in stvarnost, tako da kar vidim muzajočega se Marxa, češ pa saj sem vam že v svojem času povedal, kaj je kapitalizem. Ta pa se vrača kot kakšen cunami, ki za seboj vedno pušča hudo opustošenje. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so moji levičarski kolegi z Zahoda z nelagodjem opazovali pogromaške javne nastope z retoričnimi orgijami protitotalitarizma, ki so bili sami sebi namen. Po letu 1989 se je organizirana solidarnost oziroma socialna država morala umakniti pod pretvezo nekakšne zgodovinske nuje, hudič v podobi kapitalizma se je vrnil in z njim vse prekletstvo, najbolj konkretno kot siromašenje, ki se poraja z brezposelnostjo in podobnimi pojavi, ki so značilni za neoliberalizem. In vrh vsega s polnimi usti demokracije – vreščeči demokrati nam dokazujejo, da je najbolj demokratična poteza to, da spreminjamo nekdanje socialno- solidarnostne kategorije na področju sociale, zdravstva in izobraževanja v ekonomske kategorije. Skratka: kolikor denarja boš imel, toliko bo zdravja, socialne varnosti in šolanja. Siromaštvo je še najbolje getoizirati, da siromaki premožnim ne bi smrdeli, v šolah pa takšne otroke spraviti v ločene klopi, češ naj se otroci iz dobro situiranih družin ne okužijo z boleznimi revežev, tako nekako, kot so na ladjah, ki so nekoč plule v Ameriko, v podpalubje zaradi varnostno-zdravstvenih razlogov »zapahnili« vso najnižjo socialno sodrgo, ki pač naj najprej potone, če ladja tone, tako malo po vzoru Titanika.

134  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Neki nekdo na Zahodu je nekdanjim in tudi sedanjim t. i. levičarskim oblastem zapovedal, naj vse olastninijo, stari (komunistični) gospodarji pa bodo še naprej ostali na oblasti, in to kot današnji kapitalisti (liberalci). Hej, dragi Marx, verjetno nisi nikdar predvidel, da bodo komunisti na oblasti tako zlahka opustili solidarnost zato, da jih bo nekaj obogatelo in si s krajo družbenega premoženja napolnilo žepe in bančne račune po zahodnih bankah. Škoda, da se ti novopečeni kapitalisti ne morejo najesti več kot do sitega, da bi se razpočili kot presite in prenažrte pijavke. Te menda lahko žrejo neomejeno, dokler jih požrtija ne raznese. Naj mi biologi oprostijo, če je kje še kakšna podobna živalska vrsta, za katero ta trenutek ne vem. Ne solidarnost, ampak toleranca naj bi bila parola časa, v katerem zdaj živimo. Vendar pa z očitno premočjo ekonomije nad politiko vidimo, da se zakoni ekonomije nikdar ne obnašajo tolerantno. To je represivna toleranca − in k vragu z njo. To, kar sem v svojih prispevkih1 že imenovala nihilizem tolerance, vsak dan bolj občutimo, vse tako po liberalistično. Nekoč, ko smo brali Herberta Marcuseja, nas je ta o liberalizmu marsikaj podučil − namreč kar se je v sodobnem svetu razglasilo in prakticiralo kot toleranca, v zelo mnogih, sila prefinjenih oblikah vzdržuje zatiranje. Dopovedal nam je, da je družba nasilja − Marcuse se omejuje na zahodni, visoko razviti svet, predvsem v Združenih državah Amerike − možna tudi zaradi tega, ker je toleranca sama sebi cilj. Zakaj? Še vedno je nad vsem ekonomija s svojimi zakonitostmi, monopolna in oligopolna koncentracija kapitala, in zakoni ekonomije gredo po svoje, mimo in netolerantno. Toleranca je zelo razlikovalna, vemo, kdo nima kupne moči in kdo je ima v preobilju. Marcuse zato odločno trdi: »Toleranca se resnično izvaja, vendar v čvrstem okviru v vnaprej utrjeni neenakosti.«2 Še pred tem pravi: »Na splošno sta funkcija in vrednost tolerance odvisni od enakosti, ki vlada v družbi.«3 Pravica govora in srečevanj teh, ki obstoječi sistem zavračajo in mu nasprotujejo, je tolerirana samo pod pogojem, da se od besed ne preide k dejanjem. Monopolno obvladana sredstva informiranja in komunikacij − tako ekonomsko kot politično − pod krinko tolerance ustvarjajo prepričanje, kaj je prav in kaj narobe, resnično in napačno, nič več ni tolerirano, ampak vodeno in manipulirano. Toleranca naj bi bila simbol svobodne družbe, toda dar oblastnikov nikdar ne bo. Zato bodo ti, ki so se pripravljeni potegovati za svobodo in pravice tudi teh z obrobja, zatiranih, praviloma vedno netolerantni, kajti nikakor ne tolerirajo zatiranja, ker ga ne morejo.

135  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Zelo pogosto slišimo glasove, da je kapitalizem nevarna bližina fašizma, in še res je. Število žrtev represivne in nihilistične tolerance narašča in lahko jih imenujemo, pokažemo, preštejemo. Verjetno je drugače takrat, ko je treba pokazati na krivce za takšno stanje, kajti tukaj smo soočeni z neko čudno anonimnostjo, saj ta izvaja tiranijo in gospostvo skrajno prefinjeno in do potankosti preračunano, diskretno, konkretno neulovljivo, učinkuje pa kot kakšna radiacija, ki ima grozljiv obseg delovanja. Denar kot gospodar sveta si vse podreja, celo zasužnjuje. Toda ne pozabimo, da denar ni nič drugega kot medčloveški odnosi, ki so jih ljudje na podlagi menjave dobrin sami ustvarili. Medčloveškost, spremenjena v denar, se je ljudem odtujila, postala sila nad njimi, stvar – in ta stvar si nas še vedno podreja. Na področju humanistike to, kar ustvarimo ljudje in kar se sčasoma odtegne našemu nadzoru, imenujemo alienacija, odtujitev oziroma reifikacija. Ta seže v vse pore našega bivanja in izvzeta ni niti erotika. Kot študirajoči smo pred štirimi desetletji radi prebirali dela Ericha Fromma, ki nam je marsikaj pojasnil o zahodnem svetu, njegovem kapitalizmu in sila rafiniranem sistemu manipulacije z najširšimi množicami, recimo s potrošništvom, vse pod pretvezo svobode. Če smo takrat boljševizem Vzhodne Evrope označevali za totalitarizem, ki ga je utelešala paternalistična država, so nas zahodni levičarji o zahodnem svetu podučili, da gre tam za družbo z volčjimi zakoni. In kapitalizem se po letu 1989 vrača tako, da bi verjetno še glasnik večnega vračanja Friedrich Nietzsche zavpil, da sam ni glasnik takega bebastega vračanja, kajti bolj kot se ponavlja, bolj je isto. Kapitalizmu in njegovim mehanizmom ne ubeži nič, še doživljanje ljubezni je zaznamovano s tem, da sta »princip, ki je v ozadju kapitalistične družbe, in princip ljubezni nezdružljiva«,4 poudarja Erich Fromm. Njegove besede lahko navajam že po novejši izdaji iz leta 2006. Pred tem je knjižica z naslovom Umevanje ljubezni izšla pri nas že leta 1974.5 Kakor je bila ta drobna knjižica popularna ob izidu prvega slovenskega prevoda, tako je, podobno kot mnoga Marcusejeva dela, tonila pozneje v pozabo in mnogi smo Frommova stališča omenjali že skoraj sramežljivo. Po letu 2000 pa postajajo spet aktualna, kajti dejstva, o katerih razpravljajo, niso čisto nič drugega kot življenje sámo, stvarnost, ki jo je Fromm odčitaval že v šestdesetih letih ter prepoznaval kapitalizem in njegovo potrošništvo. Gre za kulturo, v kateri prevladuje tržna usmeritev z izrazito naravnanostjo v materialni uspeh. Takšno stanje po Frommovi ugotovitvi ni brez posledic za

136  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ljubezenske odnose, kajti tudi ti »odnosi se ravnajo po načinu menjave, ki vlada na trgu blaga in dela«.6 Mehanizem ponudbe in povpraševanja zaznamuje tudi sodobno zahodno romantično ljubezen, pomen objekta je zelo izpostavljen, privlačnost je družbeno določena in tukaj Fromm opozarja, da je od »okusa časa odvisno, kaj specifično naredi osebo privlačno, tako fizično kot tudi duhovno«.7 Ljubezen je »v današnji zahodni družbi neizbežno obroben pojav«, po Frommu zato, »ker je duh družbe, kjer je poudarek na proizvodnji in pohlepu po blagu tak, da se mu lahko uspešno upre samo nekonformist«.8 Če naj bi bila ljubezen edini smiselni odgovor na vprašanje človeškega življenja, potem bi bile nujne spremembe na najširši družbeni ravni, zato da ljubezen ne bi ostajala samo kot »skrajno individualen mejni pojav«.9 Živimo v svetu, kjer je vse podrejeno proizvodnji, obsedeni smo s sloganom proizvajati več in več, pa tudi več trošiti. Po Frommu gre za množično sugestijo, ki nas je zasvojila, zakonom ekonomije smo se podredili. Vse to ni brez posledic za naše življenje, ljudje, ki so zares zmožni ljubezni, so »neizogibno izjeme« v svetu, v katerem je človek samo sredstvo in ne cilj. Fromm zato odločno zahteva: »Ekonomski stroj mora služiti človeku in ne obratno. Usposobiti ga je treba, da bo sodeloval pri dognanjih, pri delu, ne pa, da je v najboljšem primeru soudeležen pri dobičku. Družba mora biti organizirana tako, da človekova družbena ljubeča narava ni ločena od njegovega družbenega obstoja, marveč postane eno z njim.«10 V svojih številnih delih, pisanih dokaj razumljivo in komunikativno, je Fromm poudarjal in nas mlade sredi najintenzivnejšega študijskega zagona prepričeval, da zato, ker je ljubezen »edini zdravi in zadovoljivi odgovor na problem človeškega obstoja, potem mora vsaka družba, ki sorazmerno izključuje razvoj ljubezni, propasti zaradi svojih protislovij s temeljnimi potrebami človeške narave«.11 Nismo pozabili tega, kot da bi se Frommove besede takrat spremenile v nekaj preroškega, kajti ko govorimo o ljubezni, govorimo »o najvišji in resnični potrebi v vsakem človeškem bitju«.12 Ne gre za pravico, za potrebo gre, nam je nekoč dopovedoval Fromm in s svojim zadnjim stavkom v Umetnosti ljubezni izrazil še tole: »Če je ta potreba prikrita, še ne pomeni, da je ni. Analizirati naravo ljubezni se pravi odkrivati splošno odsotnost ljubezni danes in kritizirati družbene pogoje, ki so vzrok, da ljubezni ni. Verjeti v možnost ljubezni kot družbenega in ne le izjemnega, individualnega pojava pomeni racionalno vero, ki temelji na vpogledu v samo naravo človeka.«13 Ko pišem te besede, me zmoti ravnokar izrečena zahteva OECD-ja, da naj

137  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST bi pri nas vpeljali šolnine na visokošolskem študiju, in s stisnjeno pestjo zarohnim ne, ne in ne.

NEMOČ KAPITALISTIČNE UTOPIJE

Češki pisatelj Milan Kundera, nekoč znan oporečnik in disident, je že soočen s posledicami tega, kar se je dogajalo po letu 1989, in o tem tudi piše. Svoje vtise po nekem obisku v Pragi v trenutku, ko se je sesul komunistični režim, je v eseju z naslovom Sram pred ponavljanjem opisal z besedami prijatelja, ki ga je opomnil, da »to, kar lahko vidiš tukaj, je restavracija kapitalistične družbe z vso njeno surovostjo in neumnostjo, z vso zarobljenostjo goljufov in povzpetnikov, ki jih je naplavila. Štacunarska budalost je zamenjala ideološko topoumnost. Privlačno in zabavno pri tej novi izkušnji pa je to, da nosi prejšnjo povsem nedotaknjeno v spominu, da sta se druga drugi zalezli pod kožo in da Zgodovina − tako kot v Balzacovih časih − privablja v luč dneva neverjetne zaplete.«14 Prihaja do ponovitve že skoraj po vzoru, da je prvo dejanje zgodovine tragedija, drugo farsa – in farsa je mnogo bolj tragična kot tragedija. Toda ali nas je ponavljanja sploh sram, ponavljanja brez okusa, pameti, takta? Kako naj obstane nova Evropa na podlagi neskončnega ponavljanja zgodovine, in ta ponovitev je brez vsakršne vrednote, upravičeno ugotavlja Kundera. Vsa humanistika in družboslovje sta onemela, saj ne moreta niti misliti alternative, možnosti izbire nečesa drugačnega od tega, kar ta trenutek samo je − restavracija kapitalizma. Obdaja nas umazano leglo krivic, ki je vsak trenutek bolj delujoče, in zelo nerada pomislim na fašizacijo, ki se je nekoč že spravila nad brezposelnost − kako, vemo. Kaka pravičniška hinavščina zdaj vpije: »Joj, ubogi, kako vas tepejo«, pri čemer pa pozabi povedati, da je sama ustvarila vse razmere za takšno kruto ravnanje, tj. socialno getoiziranje. Pisatelj Kundera nam želi dopovedati najprej samo to, da bi zgodovina morala biti sopomenka za napredek, za razvoj, ne za nazadovanje, in to, kar je zdajšnja »štacunarska budalost«, si sploh ne zasluži imena zgodovina, kajti iz tega dejstva ne moremo dobiti smisla, še manj napredek. Demokracija svobodnega trga oziroma tržnega proizvodnega odnosa do skrajnosti intenzivira v bistvu uzakonjeno izkoriščanje, siromašenje in nastajanje delavske bede, tako da sem iz podstrešja spet prinesla knjižico, ki jo je nekoč napisal Friedrich Engels

138  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST z naslovom Položaj delavskega razreda v Angliji, kjer konkretno opisuje takšno človeško bedo in siromaštvo, nevredno vsakega človeškega bitja. To delo lahko primerjam s spomini na svoje otroštvo in odraščanje v pozitivnem pomenu, ko sem kot petletni otrok opazovala, kako so takrat vidno in vsak dan bolj izginjali siromaštvo, bolezni kot trahom v okolju, kjer sem živela – trahom me je sámo oplazil; ljudje so nehali garati za skorjico kruha pri velikih oderuških kmetih. Zaposlovali so se in sicer začeli biti »na uro«, kakor so se pogovarjali, toda sredstva za življenje so imeli in z njimi se je v ljudi vračala radost do življenja, ki ni bilo več samo boj za preživetje, ampak iskanje najboljšega, izbira, ki je v ljudeh ustvarila docela novo dojemanje sebe, drugega in okolja. Še pogleda njihovih sijočih oči, nekakšne sreče se spomnim, ko sem zagledala kopalnice, ki so si jih lahko privoščili po dolgih stoletjih. Zdaj, ko nismo več mladi, opažam, da so mnogi ljudje življenja utrujeni, standarda, ki so si ga nekoč v socializmu ustvarili s svojim delom, ne morejo več vzdrževati, njihove hiše pozimi niso več zadosti ogrevane, vnuki morja še niso videli. Pogled teh ljudi je boleč in vidim, kako se življenje spet spreminja, čedalje bolj v boj za čisto preživetje. Kako dolgo še potrpežljivo, se sprašujem. V zdajšnjem času globalizacije, ki zaradi premoči ekonomije kot svetovnotržne metafizike nad vsemi dejstvi življenja prehaja v globalizem, smo soočeni s krizo, ki je še posebej izbruhnila septembra 2008. Jacques Rancière, sodobni francoski filozof, avtor številnih del s področja politične teorije in estetike, podaja v tej zvezi tole zanimivo ugotovitev: »Kriza je morda pokazala, da je konec s pankapitalistično utopijo, kot se je sprožila po zlomu sovjetskega imperija − s tem mislim na utopijo, da se lahko prosti trg sam regulira in postane globalni zakon, ki obvladuje vsa področja človekovega izkustva v celotnem svetu − toda tisto, kar se je pokazalo kot rešitev za krizo, je bila vrnitev k nekaterim oblikam državne regulacije ekonomije. Aktualnost državne regulacije ni aktualnost komunizma.«15 Kako razumeti te besede? Človek je vsekakor tudi mnogo, mnogo več kot privesek ekonomije − misel, ki je mojo generacijo 68 spremljala v času našega študija. Takrat se nam je zdelo, da je solidarnost svetovnih razsežnosti na dosegu, in kako smo se rogali zaklinjalcem ideologije človekovih pravic. Vedeli smo, da je to retoričen in lepljiv izgovor − imenovali smo ga celo slinav in sluzav − za odrivanje dejanskih problemov. Danes se sklicevanje na človekove pravice, recimo brezposelnih in teh brez zadostnih sredstev za preživetje, prakticira kot prikrivanje krivic. Žrtve sicer prepoznavamo,

139  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST le krivcev zanje ne dobimo nikjer. Simpatiziram z demonstracijami antiglobalistov in mnogi smo solidarni s tem romantičnim gibanjem proti globalnosti, kljub temu da učinkuje »kot zbegano iskanje globalne pravičnosti«.16 Še si upajo glasno izkričati, da sta svoboda in enakost samo tolerirano prakticiranje podrejanja in izkoriščanja. George Soros se ni obotavljal zapisati − upam, da smemo vsaj malo verjeti njegovi iskrenosti − tele misli: »Verjamem, da je obstoječi globalni kapitalistični sistem popačena različica nekdanje globalne odprte družbe.«17 To je, kot vemo, zgodba o tem, bolj ko se spreminja, bolj je isto, tokrat še slabše. Človekove pravice ali potrebe? Liberalec bo seveda govoril o pravicah, kaka še vedno v ideale solidarnosti in socialne pravičnosti zagledana duša ne, ker bo izhajala najprej iz človekovih potreb. Zato na tem mestu, kjer bi bilo logično, da podam retorično zanimiv čvek v slogu kakega našega vreščečega in vsevednega kavarniškega zbora na temo človekovih pravic, moram omeniti misel, ki jo je izrekel Nobelov nagrajenec, James Watson, odkritelj strukture DNK: »Rad bi prenehal uporabljati besedi pravica in svetost. Namesto tega bi dejal, da imamo ljudje potrebe − kot so hrana, izobrazba ali zdravje − in da moramo kot družbena vrsta delovati tako, da jim zadostimo. Pripisovanje potrebam kakršenkoli višji, kvazi-mističen pomen, je za Stevena Spielberga in njemu podobne. Je le avra nekje v nebesih − navadno sranje.«18 Govoriti danes, v naših razmerah, o dejanskih potrebah ljudi ni dobrodošlo − že slišim kričanje o tem, da je to totalitarizem. Kljub temu odločno trdim, da je sposobnost doumeti potrebe ljudi v bistvu stvar našega solidarnostnega čuta, ki ga je treba spodbujati in negovati. Kako razumeti, da smo vpeljali delovna razmerja samo za določen delovni čas in kar imenujemo prekarna razmerja, saj so to razmerja do preklica veljavnosti. Tak določeni delovni čas je čas brez pravic, teh, ki vključujejo civilizacijske pridobitve sodobne demokratične družbe, namreč pravico do plačanega dopusta – letnega, bolniškega, porodniškega; za nadure ni več plačila, prispevke za zdravstveno in pokojninsko zavarovanje si morajo mnogi, in to že tako najslabše plačani delavci plačevati sami. Ne morem kaj, da tega ne bi imenovala socialni genocid. Kako zdajšnjih »levičarskih« oblastnikov ni sram takega genocida podpirati in ga v imenu liberalizma nenehno obnavljati. Spominjam se predavanja nemškega sociologa in profesorja z univerze v Berlinu Clausa Offeja (roj. 1940), nekdanjega Habermasovega

140  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST študenta in asistenta, ki je pri nas v poznih osemdesetih letih zdaj že prejšnjega stoletja predaval o ideji Združene Evrope in nam jasno povedal, da Združena Evropa pomeni združevanje na podlagi velikega kapitala − in kakšna je logika kapitala, vemo −, le da ti, zasvojeni z evropejstvom in visokodonečimi obljubami o demokratičnem paradižu Evrope, takrat o tem, kaj je obnova kapitalizma, niso hoteli niti slišati. Še zdaj slišim njihove omalovažujoče glasove na temo o sociali, češ od zdaj naprej je sociala samo človekova zasebna stvar. Besedici trg in kapital sta postali najbolj oboževani in liberalci so nam s poplavo leporečja dopovedovali, kako bo od zdaj najbolj demokratično to, da bo trg urejal, se pravi koordiniral dejavnost v družbi. Niso pa povedali najbolj bistvenega, namreč da taka dejavnost ne dela za dobro ljudi, ampak za dobiček kapitala, ki je mrtvo delo, ki se ohranja samo na račun živega dela, človeškega, ki je samo še njegovo orodje. Človek ni več cilj, smoter, ampak samo še sredstvo, s katerim se vedno znova obnavlja logika gospostva, tj. izkoriščanje kapitala. Substanca zgodovine kot kapital, ki je mrtvo, preteklo delo, se ohranja samo na račun živega, delavčevega dela. Mrtvo obvladuje živo. Ljudje so postali zasvojeni s potrošništvom in francoski filozof Alain Finkelkraut nas je v svojem nedavnem predavanju v Cankarjevem domu glasno opozoril, da se »pred blaznostjo potrošništva ne smemo obrniti h komunizmu«.19 Naj mi ne zameri, ker njegovega dojemanja demokracije kot tega, kar želi razložiti z razliko med spoštovanjem in občudovanjem, ne razumem čisto dobro. Če le smem verjeti verodostojnosti zapisa v časopisu Delo, gre za tole: »V demokraciji manj občudujemo, ampak več spoštujemo. Spoštovanje je občutek, povezan z enakostjo. Občudovanje pa pomeni priznati razlike, v nekem hierarhičnem pomenu. So ljudje, ki so vredni več kakor drugi, so tudi dela, ki so vredna več. V demokraciji je to neredko težko priznati, in vendar je treba ohraniti občudovanje.«20 Kaj naj občudujemo? Dejstvo razlik, ki porajajo socialno neenakost, celo izločenost, ali kaj? Puščati te razlike pri miru, ne drezati vanje, odklanjati enakost, različnost pa tolerirati, češ saj lahko vsak crkne pod mostom, samo da tržne ekonomije ne gnjavimo s socialo. Ne, tega res ne razumem. O pohlepu, ki ga usmerja zdajšnji sistem, piše tudi Immanuel Wallerstein v svoji svetovno odmevni knjižici z naslovom Utopistike, v kateri ugotavlja, da danes države funkcionirajo samo znotraj sistema, ki učinkuje naddržavno, v okviru svetovnega kapitalističnega sistema, države dejansko sploh niso zares samostojne in neodvisne: »Moderni

141  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST svetovni sistem je bil in je kapitalistični sistem, se pravi sistem, ki deluje na primatu neskončne akumulacije kapitala, tako da nazadnje vse spremeni v tržno blago.«21 Tekmovalnost, hlastanje za dobičkom, instrumentalizacija, tj. čim manj investirati in čim več iztržiti, »najboljše razmerje med stroški in outputom«,22 s čim manjšimi stroški priti do čim večje koristi so dejstva sodobne tržne ekonomije, ki jo žene čustvo, ki mu pravimo pohlep. To čustvo seveda »zelo razjeda, in naš sedanji sistem ga spodbuja, ga dobesedno slavi s tem, da ga nagrajuje. Ali res mislimo, da nobena družba ne more biti svobodna, če damo pohlep moralno na vajeti, in v naše nadjaze vključimo nasprotne vrednote? Nekateri pravijo, da je mogoče pohlep uravnovesiti z dobrodelnostjo. Toda dobrodelnost ne kaže na odsotnost pohlepa ali vsaj na njegovo zmanjševanje, temveč je lahko le daritev pohlepnih iz občutka krivde.«23 Wallerstein si tukaj upa kar drzno naravnost opozoriti takšno preračunljivo dobrodelnost, da je ta nekaj plemenitega samo takrat, če pravičnost usmerja dobroto, naklonjenost, vdanost in spoštovanje. Dobrodelnost kot druga, povejmo v modernem žargonu: samo svetla plat pohlepa je še vedno nekaj negativnega, predvsem ker gre za nekaj zelo neetičnega. Vse zdajšnje govorjenje in besedičenje o krizi vrednot je samo prikrivanje te v bistvu temne plati, o kateri pa si nekateri še upajo govoriti naravnost − in tem velja prisluhniti. Peter Sloterdijk, ki se samozavestno označuje, da je »špilferderberski egoman«,24 se ni ustrašil nobene posledice pred tem, kar je povedal in še nam govori po nemški televiziji 3sat, med drugim tudi o tem, da je klavrno sesutje socializma v Vzhodni Evropi celo sam zmagoviti kapitalizem spravilo v zadrego. Zaveda se tudi, da je takrat, ko gre za grozljivo nastajanje težkih in neobvladljivih socialnih vprašanj in siromašenje zelo velikega števila prebivalstva v državah nekdanjega socializma, »na dlani, da povratek k napakam preteklosti ne bo prinesel njihove rešitve«.25 Na zanimiv način pri tem skuša še psihološko politično pojasniti, kakšno novo odzivanje se poraja v ljudeh. Po njegovem gre za krepitev posedovalnega nagona, za erotizacijo razmer, kar vse označuje za avanturo postkomunistične duše. Sistem dinamike pohlepa gre »v korist erotiziranja brez meja«26 – dobiti, prevzeti, imeti, uživati. Ljudi se je lotila denarna mrzlica, obsedeni z retoriko demokracije in neskončnih obljub tržnega gospodarstva ljudje začnejo investirati, najemati posojila za naložbe, ki naj bi se bogato obrestovale. Na tem neobičajnem parketu nove, obljubljene dežele se dogaja to, kar Sloterdijk opisuje po dogodkih, ki so se zgodili v Romuniji: »Od

142  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST leta 1992 naprej je po državi krožila dotlej nevarna mrzlica, ki je bila izzvana z invazijo domnevno novih sistemov naložb, med katerimi je najuspešnejši nosil zaupljivo ime Caritas. Agenti teh sistemov − samo v Romuniji naj bi obstajalo približno šeststo takšnih zarot proti verjetnosti − so obljubljali svojim strankam končno posredovati kanček veselja realno obstajajočega kapitalizma. Z bajnimi odstotki dobička so igre s takimi naložbami očarale velike dele prebivalstva − v začetnem obdobju vala naj bi bilo na dnevnem redu, da se je ‚naloženi‘ denar v nekaj tednih in mesecih osemkrat pomnožil. V enem letu se je takrat petdesetletni poslovnež Ion Stoica, iniciator Caritasa, povzpel v narodnega junaka. Tovarniški delavci, brezposelni ali nameščenci − kdor je le mogel, je naložil svoj zadnji denar, da bi prišel do enormnih dobičkov. Veliko ljudi si je denar izposodilo ali pa so prodali svoje hiše, da bi prišli do likvidnih sredstev. Dve leti je Stoica uspeval navdušene investitorje z rednimi izplačili zavajati o pravi naravi tega podviga − kajti pri ‚dobičkih‘ seveda ni šlo za donose iz regularnih podjetij, temveč, kot je pri piramidah ali sistemih snežne kepe običajno, za gole premike denarja poznejših nalagalcev na račune tistih, ki so že prej vstopili v sistem. Do 20 odstotkov romunskega prebivalstva naj bi pri najbolj razširjeni investicijski igri kupilo kupone. Spomladi 1994 so se izplačila zaustavila, kmalu zatem pa so se sistemi sesuli, številni so imeli gromozanske dolgove, le s težavo je romunski vladi uspelo preprečiti ljudsko vstajo. Za prevarane je bila samo slaba uteha, da je bil Stoica obsojen na šest let zapora.«27 To je zgodba, ki se ponavlja, tudi v naših razmerah še zdaj in to nedolgo nazaj, po nekih čudnih naključjih se javljajo celo ista imena, nazivi in izrazi. Sloterdijk v svojem delu Srd in čas opozarja na zastrašujočo epizodo italijanskega avanturista Charlesa A. Ponzija (1882−1949), ki je leta 1919 v Bostonu v ZDA, kamor je prišel leta 1903, prvi začel s takšno naložbeno igro in utelešal ideal get-rich-quick ter končal v zaporu, toda kot da bi zgodbe o opeharjenih investitorjih in o fortuna-kapitalizmu spremljal njegov duh, kajti v postkomunističnih deželah so Ponzijevi nasledniki zelo številni. Na vprašanje, ali je takšno prevarantstvo in možnost množične goljufije povezana s kapitalizmom ali celo z njegovim bistvom, Sloterdijk naravnost opozarja: »Prisila širjenja in inovacije, s katero se odlikuje kapitalistični način proizvodnje, izvira potemtakem iz pravilno zajezenega, vendar nikdar povsem eliminiranega Ponzijevega dejavnika v okviru celotnega sistema.«28 Danes je dejstvo zadolževanja stvarnost, in kam so dolgovi pripeljali

143  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Ameriko, vemo, tudi gore dolgov drugod po svetu so značilnost globalizacije. V tej mreži dolgov bi človek najraje vprašal, kdo je ta, ki globalizira, in kdo je tisti, ki bo globaliziran. Niti moderna umetnost ni izvzeta in imuna, kajti s svojim čaščenjem everything-goes »deluje kot izobraževalni center za potrošništvo avantgarde. Kar naredijo avantgarde, praviloma potem ‚mase‘ kmalu zatem oponašajo.«29 Tudi kultura postaja kulturna industrija, tržno blago, še ideje danes več ne morejo vedno ubežati pastem trga. Nemški filozof Theodor W. Adorno (1903−1969), ki je bil Sloterdijkov učitelj, je med prvimi opozoril na ta pojav, prepričal nas je s svojo mislijo brez posebnega truda, kajti alarmiral je samo nekaj, kar je stvarnost in nič drugega. Kam naj se obrnemo pred zasvojenostjo potrošništva, ki ga določa tržna ekonomija? Spet prisluhnem Petru Sloterdijku v Srdu in času, ki v tej smeri razmišlja z Nietzschejevo pomočjo. Bi lahko bila podlaga za njegovo prevrednotenje vrednot tudi kaj iz ekonomije? Georges Bataille je bil po Sloterdijku eden tistih avtorjev, ki so iz Nietzschejevih psiholoških intuicij začeli izvajali »ekonomske posledice. Dojel je, da je Nietzschejev moralni impulz v končni posledici meril na drugačno gospodarstvo.«30 Kakšno torej? Po Sloterdijku posedovalni nagon, tj. egoizem, ni edino, kar izhaja iz človekove duše. Če sledimo Platonovi razčlembi duše, je ta tridelna, in sicer najprej iz zgornjega, razumskega dela (logistikon), ki je podlaga mišljenja. Drugi del duše je volitivni, tj. hotenje (thymoeidés), pogum in volja, in tretji, najnižji, pomeni čutenje (epithymetikón) – nagone, instinkte, poželjivost. Hrabrostni, hotenjski del duše, človekova timotika, pomeni človekov ponos, pogum, srčnost, voljo po uveljavljanju, celo, kot poudarja Sloterdijk, »zahtevo po pravičnosti, njegov občutek za dostojanstvo in čas, njegovo nejevoljo in njegove bojno-maščevalne energije«.31 Pri tem zelo natančno razloži pomen izraza thymós, ki ga s pomočjo njegovega nemškega izraza Beherztheit slovenimo kot srčnost, ki je vir naše potrebe po ponosu, pogumu in dostojanstvu in ki pri posamezniku pomeni tako vir omike kot tudi zelo ustvarjalno in dejavno življenjsko načelo. Antika je lep primer take timotike, ki jo Sloterdijk prenaša na sodobno ekonomijo in je nikakor ne pušča samo v mejah morale. Tako se sprašuje: »A kako naj bi bilo predstavljivo gospodarsko življenje, ki ne bi gradilo na erotičnih impulzih, torej na poželenju, želji po posedovanju, nagonu po (p)osvojitvi, temveč na timotičnih impulzih, kot sta želji po priznanju in samospoštovanju? Kako bi si bilo mogoče predstavljati uvajanje ponosa v kapitalistično gospodarstvo, ki se v prvi vrsti javno vendarle

144  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST izreka za primat stremljenja po dobičku, se pravi pohlepa, summa summarum neimetnega motiva, ki ga tudi njegovi branilci opravičujejo z napotkom, da je podjetniški realist sam zaradi vulgarnosti realnega obsojen na neimenitnost.«32 Postkomunistične razmere so takšne, da pomenijo izrazit obrat in odvrnitev od timotike (ponos) v prid in korist erotiziranja (posedovalni nagon) brez meja. Gre za brutalno konverzijo »iz sistemov dinamike srda in ponosa v sisteme dinamike pohlepa«,33 in to je psihopolitična podoba sedanjega sveta v državah včerajšnjega socializma. Še v svetovnih razmerah nas globalizacijski procesi soočajo z dvema med seboj popolnoma neuravnoteženima kompleksoma: na eni strani je »prekomerno erotiziran, od pohlepa opustošeni Zahod, na drugi stani prekomerno thymotiziran, od užaljenosti opustošen Bližnji in Srednji vzhod. Brez ponovnega uravnoteženja je na obeh straneh programirano globalno samouničenje.«34 Samo obrobno vprašanje: so zdajšnja nemirna in prevratna dogajanja v teh državah, ko na televizijskih zaslonih vidimo umiranje ljudi z orožjem v rokah, že takšno sporočilo, ko fatum prehaja v feedback? Kaj ti boji, ki so sicer ta trenutek lokalno omejeni, sporočajo Zahodu? V preteklosti poznamo po Sloterdijku dva tipa revolucij, erotično revolucijo meščanstva, ki jo je gnal pohlep, in timotično revolucijo revnih, ki jo je usmerjal ponos. Današnja t. i. levica bi morala vedeti, da »revolucija levice ne deluje v imenu pohlepa, ampak ponosa in njegovih obeh moralnih derivatov: jeze in ogorčenja. Cilj takšnih revolucij je bil ponižane in razžaljene opremiti z dostojanstvom subjekta. To so gibanja s pooblastilom, skozi katera teče rdeča nit proletarskega thymosa: dostojanstvo dela! Dostojanstvo boja! Dokler pa bo levica ostajala pohlepna stranka, kot je povsod pri nas, se bo sesipala sama vase in bo postajala del vsesplošne sredine.«35 Vemo, da oblastniška levica prisega na zgodbo o uspehu, ki je v bistvu šahovnica nesramne igre. Ta igra pristaja na določena pravila, kot je realizem, ki se imenuje hladnokrvnost v nesramnosti. In kako sestopiti iz te dirigirane nesramnosti? Levica, ki je bila nekoč že po definiciji stranka napredka, se je kompromitirala, pogosto noče niti slišati več o alternativah, ki bi jih morala misliti, da obstoječega ne bi poveličevala. Kako dolgo bo ždela v tem konformizmu in oportunizmu? Čas revolucij je mimo, kajti v pogovoru o tej temi Sloterdijk ugotavlja, da se je kapitalizem s svojo agresivno trdovratnostjo naučil prehitevati revolucionarni zagon z nasprotne strani, z neko zelo

145  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST svojevrstno, lastno revolucionarnostjo, in priče smo pojavu, ko vidimo, kako »sta kapitalski proces in oblast vedno revolucionarnejša kot pa njuni nasprotniki«.36 Sloterdijk se sam dobro zaveda, da kapitalizem ne išče in ne potrebuje filozofskih mentorjev in tutorjev, toda stvarnost s svojo grozečo socialno bombo lahko vsak trenutek raznese vse do nepredvidljivih posledic. Sam priznava, da so mu Herder, Hegel in Whitehead z določenimi miselnimi figurami podlaga za to, kar imenuje določen procesni optimizem in zmerni optimizem. Če ga skušamo razbrati iz njegovih del, kjer se sooča s postkomunističnim položajem in njegovo trenutno brezvetrno atmosfero, potem odklanja revolucijo, ki je kompromitiran koncept, izpel se je. Sloterdijk zagovarja procesni model in k temu modelu nedvomno spada to, da civilizacijsko motrimo ljudi še kako drugače kot samo bitja, ki se drenjajo pri koritu, skratka, na ljudi je treba gledati kot na bitja z zahtevo po dostojanstvu. Da bi obvladovali nova socialna nasprotja, tj. krivice, ki izvirajo iz neenakosti zaradi tržne ekonomije, mora po Sloterdijku priti do ponovitve »posthistoričnega kompromisa med kapitalom in delom, kar pomeni za prihodnost: ukrotitev spekulativnega denarnega gospodarstva (v novonemški frazi: ‚kobiličarskega kapitalizma‘) in hitra implantacija lastninsko-podjetniških struktur v državah v razvoju, ki bi na tej fronti dosegla relativno pomiritev. Napotilo za nujnost, socialno državo razširiti v nadnacionalno dimenzijo, opisuje obzorje za resno novo socialno politiko − edina alternativa temu bi bil avtoritativni obrat svetovnega kapitalizma, s katerim bi se na dnevni red vrnile določene usodne opcije dvajsetih in tridesetih let 20. stoletja (namigov za te tendence v globalnem merilu nikakor ne manjka).«37 Za makropolitično nalogo prihodnosti gre, ko problemov časa, v katerem živimo, ne moremo več reševati z epi in dramami iz preteklosti in tudi ne več z metafiziko v akciji, ki patetično vpije, naj beseda meso postane. Za novo politiko gre, namreč za antropologijo politike, ki omogoča celo »prostor spontanim težnjam mesa, da pridejo do besede«,38 in s tem onemogočimo absolutom, takim in drugačnim, tudi Kapitalu, da bi likvidirali meso v korist besede. Če le prav razumemo Sloterdijka, ki še ustvarja, potem je med drugim smisel antropologije politike v tem, da z njo v ljudeh krepimo občutek za naraščajoče potrebe ljudi v sedanjem času, skratka za intenziviranje in porast občutljivosti v prepoznavanju tega, kar je tu in za kar zdaj gre. Vse to

146  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST nas zavezuje, da rešujemo krizo in probleme sedanjosti mimo utelešanja načel po tradicionalnih shemah, ker ta praviloma vedno zaobidejo življenje. Vse to so procesi, ki po Sloterdijku pomenijo celo učni čas za civiliziranje, in gre za nekaj, kar v zgodovini nima primerjave, že zaradi tega ne, ker resnice nikakor več ne iščemo − ta nas tudi nikjer ne pričakuje kot dana in izgotovljena −, ampak resnico delamo. Za to spoznanje smo tradicionalnemu levičarstvu zelo hvaležni in tudi večinskemu delu sodobnega levičarstva moramo naravnost povedati, da kapitalizma z ničimer ne ogroža več, še manj misli alternative, možnosti, da bi bilo drugače, kot pa samo je. Ne vemo, kako brati avtorje, ki so še nedavno pomenili alternativo vsemu obstoječemu, in to vprašanje Sloterdijka zaposluje zelo pogosto. Ob izteku tisočletja se nismo znašli onkraj kapitalizma in komunizma, kar naj bi mnogi levičarji želeli; svet je zašel v turbokapitalizem in možnosti za skorajšnji konec tega, tako zelo nepotrebnega zgodovinskega zavoja praktično ni. Razlika je samo v tem, da je prej, ko je bila pomembnejša politika, ta veljala za središče vsega zla, zdaj, ko gre za premoč ekonomije nad politiko, pa prevzema nase vso umazanijo sodobnega sveta ekonomija. Nauk o enakosti v družbi bodisi krščanskega ali povojno utopičnega levega zanosa se je izpel,39 ugotavlja Sloterdijk, in izpostavljeni smo zelo čudnemu konceptu napredka, po katerem z zahtevo po večji gospodarski učinkovitosti, poslovnosti in podobnem moramo tolerirati ali celo naj bi jo spoštovali, namreč neenako razdeljevanje dobrin v družbi oziroma kar vsak dan bolj naraščajočo socialno neenakost. Vse povezano z Marxom je kratke sape in vsaj ta trenutek ne premore obnovitvene moči, obnovitveno moč pa pridobiva siromašenje in s tem socialne razlike. Celó levičarstvo je postalo čudna mora preteklosti in obljubljena demokracija z Zahoda postaja spona, ki je mnogim zelo nadležna. Toda spregovoriti o tem je še večja muka in že blizu političnega tveganja − kar vsi vemo in vidimo, ni za nikogar sporno, zelo grd in nesramen pa je tisti, ki si upa kaj takega na glas povedati.

147  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST OPOMBE

1 Gl. Cvetka Tóth, »O nihilizmu tolerance«, revija 2000, 2006, št. 186−188, str. 28−34. 2 Herbert Marcuse, »Represivna toleranca«, Časopis za kritiko znanosti, 1994, št. 164−165, str. 116. 3 Prav tam, str. 99. 4 Erich Fromm, Umetnost ljubezni in življenja, Mladinska knjiga, Ljubljana, 2006, str. 96. 5 Erich Fromm, Umetelnost ljubezni, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1974. V tej knjižici je samo prevod dela iz leta 1956 z naslovom The Art of Loving, prevod iz leta 2006 vključuje še delo The Art of Being, Umetnost življenja iz leta 1994. 6 Erich Fromm, Umetnost ljubezni in življenja, str. 15. 7 Prav tam, str. 14. 8 Prav tam, str. 96. 9 Prav tam, str. 97. 10 Prav tam. 11 Prav tam. 12 Prav tam. 13 Prav tam. 14 Milan Kundera, Zastor: esej v sedmih delih, Modrijan, Ljubljana, 2008, str. 34. 15 Jacques Rancière, »O aktualnosti komunizma«, nav. iz zbornika Postfordizem: razprave o sodobnem kapitalizmu (ur. Gal Kirn), Mirovni inštitut, Ljubljana, 2010, str. 111. 16 Gorazd Kovačič, »Protiglobalisti: zbegano iskanje globalne pravičnosti«, Delo, let. 42, 2000, št. 240, str. 14−15. 17 George Soros, Globalizacija, Učila International, Tržič, 2003, str. VIII. 18 Francis Fukuyama, Konec človeštva: posledice revolucije v biotehnologiji, Učila International, Tržič, 2003, str. 121. 19 Mimi Podkrižnik, »Pogovor z Alainom Finkelkrautom, francoskim intelektualcem, Delo, Sobotna priloga, 16. april 2011, str. 5. 20 Prav tam, str. 4. 21 Immanuel Wallerstein, Utopistike: ali izbira zgodovinskih možnosti 21. stoletja, Založba/*cf., Rdeča zbirka, Ljubljana, 1999, str. 14. 22 Charles Taylor, Nelagodna sodobnost, Claritas, Ljubljana, 2000, str. 10. 23 Immanuel Wallerstein, Utopistike: ali izbira zgodovinskih možnosti 21. stoletja, str. 61. 24 Peter Sloterdijk, Zur Welt kommen − Zur Sprache kommen: Frankfurter Vorlesungen, Suhrkamp, Frankfurt am Main, 1988, str. 69. 25 Peter Sloterdijk, Srd in čas: Politično-psihološki poskus, Claritas, Ljubljana, 2009, str. 66. 26 Prav tam, str. 276. 27 Prav tam, str. 277−278. 28 Prav tam, str. 287. 29 Prav tam, str. 289.

148  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 30 Prav tam, str. 47. 31 Prav tam, str. 26. 32 Prav tam, str. 47. 33 Prav tam, str. 276. 34 Jan Feddersen, Susanne Lang, »Pogovor s Petrom Sloterdijkom«, revija 2000, 2007, št. 189−191, str. 142. 35 Prav tam, str. 140. 36 Prav tam. 37 Peter Sloterdijk, Srd in čas, str. 66. 38 Peter Sloterdijk, Evrotaoizem: h kritiki politične kinetike, Cankarjeva založba, Ljubljana, 2000, str. 199. 39 Peter Sloterdijk, Selbstversuch: Ein Gespräch mit Carlos Oliveira, Hanser, München, 1993, str. 126.

149  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 150  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST

PRVENCI 

TINKA VOLARIČ NEVIDNI OVOJ VRTLJAJEV (pesmi in fotografije)  VESNA ČESEN GOVORICA PODOB  (spremna beseda)

151  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 152  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST TINKA VOLARIČ

 NEVIDNI OVOJ

VRTLJAJEV 

153  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 154  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST IZPOVED

Hrast cvrči, trepeta in poje.

a i c t Iz povedi je zletela p

155  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 156  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST LOBOTOMIJA IZGINULOSTI

Po šivih poka, kar naj bi držalo skupaj. Ne drži več niti posebej. Reže prodajajo zijala in kupci so že potrošili zadnji dotik.

157  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 158  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST PRODAJALNA

Utripne hip neonske luči: izgon svetlobe v onstranstvo. (Sij, ki jo zamenja.) Utripne mleko, belo se zaleskeče skeleča kaplja časti, odbije se od hladnega brnenja, ob hrenovke, hren in ob smetano, čez umazan pod zadrsa krik teleta, ki je minilo, in se skrije za gnijočo banano, utripne bela štruca, mehko srce za brezoblično skorjo, ki diši po salami in zadahu noči, skozi luknjo v siru se splazi slutnja, sledi ji mušica, utripne beli predpasnik za pultom, ki nosi otrpel nasmeh, nikogar ne sreča, samemu sebi v prid je zavit kot nepremične plasti straniščnega papirja, utripne vrsta za enega naprej, utripne, in hipno se vprašam: bom prodajala ali prodajana?

Tolminec dislociranega porekla (se prodaja v ljubljanskem marketu) in v hribih sneži.

159  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 160  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST OBISK

K rdečim algam in meni se je na skodelico zelenega čaja povabila liričnost. Dobrodošla! Razpredamo o neminljivosti in na jezik lovimo utekle čajne listke. Na vlažne prstne blazinice sejemo drobtinice opusa 55 in niti za trenutek se ne prepustimo sentimentalnosti – poetika nas drži v ravnovesju. Hrustamo okrogle oblike domorodnega kraljestva spoznanj. Skoz naše troedino drobovje se z rizomi širi hvaležnost. Kot ižander je. Traja in traja, tudi ko liričnost vstane izza mize in brez pozdrava odide v skrivnost novembrskega jutra.

161  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 162  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST TRANSSUBSTANCIACIJA

Decembrska starleta piska na trompeto, močno, še močneje obli svoja ličeca, vzburi premikanje reke in razpiha gripozne zadahe, cimbale za njenim hrbtom zajemajo iz disonance mencavega, razmočenega usnja, ki se trudi srečati naslednji korak, činele ritmizirajo srčne utripe, nad glavami visi pobegli agapornis, v oči reže bleščanje njegovega smeha in sapo jemlje prhutanje njegovih kril, drsni kvarteti krožijo in lomijo gležnje, množica se gosti, lica so rdeča, vrtljaji hitrejši, kuha se mrak, sladkorni sirup mezi za rokave, žbice stresajo rokavice, klobuki dihajo srečanja, ko iz reke stopi mož.

Pogledi zadrhtijo. Zaklenejo se v embargo na prisotnost, ustnice se strnejo, dlani se skrijejo, hrbti usločijo, a prepustijo trenutek skrite osuplosti: za seboj pušča ledeno sled, izpod obrvi se mu temno zeleno lesketa, težko je verjeti njegovi bižuteriji fantazmagorij, od katere se beli žarki zimskega sonca odbijajo v slepoto, težko je videti snovnost iz starih pripovedk, kako si na roke povezne črne rokavice in z vrhom klobuka podrsa po ivju na vrbah, da se zmrzlo popraši, težko je zanemariti zaledenitev src, ko ob njegovem globokem, glasnem izdihu po podloženih ramenih pristanejo

163  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 164  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST kristali noči. Lica, čela in koraki se zgrabijo za roke, in ko dvigne svet in ga postavi na glavo, na tla ne pade drugega kot nekaj žbic in pohojenih prstov.

Zjutraj se ceste krčijo pod slano. Starleta vstane s pločnika, si v odsevu, ki ga pridrži v dlaneh, popravi nasmeh, in nevede pohodi zmečkano zeleno pero, ko se odpravi v praznino novega, nemega sveta.

165  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 166  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST SOTOČJE

Spet sem tu, kjer svet miruje, ko vanj segajo premiki daljav. Z nihanjem sem naslonjena na veter, pentljá me po vratu. Dih se podi po gladinah obeh voda in srebri njuno molčanje. V njunem gibanju vidim misli, ki šepečejo nočnemu nebu doli v tihem rečnem naročju. Z desne prihajajo snežni metež in vsa zadnja srečanja, ovčja blejanja, načrti za srečno prihodnost in netopirji prelet mrtvih duš. Na levi so pridušena sovja hukanja in tu je vse veliko temnejše, skoraj črno, v vodi srši zimska podlanka volkov, ki je prestrašila velike klene, da so nepremično obviseli tam nekje. S tokom prihajajo trde teme, zvezda, ki rdeče žari, tvoje lice, hrepenenja preko

167  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 168  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST tesnih grap, vonj po iztrebkih jelenov, prepričanje, da je treba srečevanje prepustiti večnosti. Prihajajo prihajajo prihajajo prihajajo prihajajo prihajajo v hladen mrak, in ko me odnese veter, ni ničesar, kar bi vzela s seboj.

Ostane nebo in ve. Kaj je zunaj, kaj znotraj in kaj nikdar ne pride do morja.

169  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 170  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ZA OBRONKOM

Hrib občuti svoje pobočje kot jaz ta hrbet, ki se dviga in spušča, ko diham. Bukve mehko sopejo, sapo tiho vlečejo v pore kože. Pravica do življenja se raztaplja v nesmisel, ko listi berejo besede, zgodovino celuloznega srca, dobro mi denejo, dobro. Po suhih hudourniških strugah šumijo sence, ki hladijo iz preteklosti. Čeznje so poveznjeni z bršljanom zastrti skoki srnjadi. Rjavo jesensko sonce za krošnjami mi gleda iz oči.

Tukaj sem brez konca.

171  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 172  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST TRI KITICE

V kito sem si vpletla belorusko kresno pesem in se mnogoglasno sprehodila čez glavni trg. Na nema temena je sijalo, sijalo sončece, prekinjalo lene misli, pod zavihane rokave pihalo zlato peno. Nekomu se je zaletelo in izza bledega ovratnika je padel prvi pšenični snop.

V širokem krilu so mi prhutale lastovke in mesto je dišalo, kot diši le valovanje žitnega morja. Ulice so vse glasneje napevale, luči vseh oči so zrle, kamor so kazali svetlobni utrinki – to ni bilo prav daleč, čeprav onkraj –, in vedela sem, nekaj je odrešeno. Pa vendar, ko sem prišla na breg in te srečala, sem te lahko vprašala samo nekaj:

Ti je že kdaj v naročju umrl kit?

173  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 174  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST GREDA

V noči, ko mrmranje šiva preobleke, sedi ob peči, ki je mrzla, saj je tema dovolj topla za obljube. Glasovi se tihotapijo, križajo račune plotovom, kamor potonike naslanjajo glave, prsti gozda z druge strani dražijo trohnobna kukala. Vijolične glave radiča venijo, peteršilju med nogami rijejo rovke vsakdanjih naporov, ohrovt narejeno zeha polžjim stopinjam. Rožljanje mračnih šumov se spotika na pragu. Roženkravt zajame tesnoba. Skozi okno vstopijo daljave ...

Odidiva. Postaviva toplo gredo, za zvezdne utrinke.

175  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 176  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 8 RAZTEŽAJEV

Od kod do kam se pa jaz raztezam? Me vprašaš? Povem ti: od enega tvojega očesa do drugega. Kot morska lastovica letim iz levega v desnega in nazaj, prepoznavam sence modrine, še globlje segam, tja, kjer ni spomina, kjer se belina razkroji v gostosevce planktona, svetlečega se kot nočno nebo, ki te hrani nepozabljenega, z vsakim zamahom peruti trepalnice bolj pljuskam tam, kjer je ime globoko g l o b o k o, če zamižim, me bo konec, vem, zato strmiva, se širiva, postajava več, kot bova kdaj koli,

medtem pa najina jezika govorita neumnosti. S seboj vzamem 8 raztežajev. Zdaj me gledaš, tudi ko spim.

177  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 178  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST SIJ

Janeževa zvezda zadiši po pesmi in se s tihim cmokom utrne, zdrsne skozi žrelo vseh barv, v morje žvižgne svoj prah, postane plankton kitovega hrepenenja, morska zvezda v drgetu obnebja, ne prekine svojega meta mimo zvenenja sfer, roječih delcev, v temno snov navideznih sijev, skozi časovni stroj vsega, kar je kdaj bilo, kar je, kar še bo, česar ne bo, na valu pripotuje in mi neznatno pljuskne s čajne žličke, skupaj s trsnim sladkorjem, v skodelico.

V kapljici čaja: celo vesolje. Pogled povleče pod strop. Tam glasno mrmra pripotovanje: aurora borealis v moji mali sobi meče zelenkast odsev na tvojo tiho jakno.

179  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 180  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST GOSPODINJA

Oglodam psihedelijo svoje kuhinje. Preštejem prve dobe kosjih večernic. Odmaknem mizo in naredim lastovko. Pod veke si namestim zapredke pajkov. Iz papirja izrežem snežinke in popraznujem kresno noč. Roke do komolcev zagrebem v moko: 170 g in dva molja. V odtok zašepečem o pomembnosti dnevnih rutin. Zato polžem porežem rožičke. Si jih zataknem za ušesa, ostalo odvržem. V zamašek si nalijem preobjedin čaj. 20 minut kontempliram v 180°. Pokukam v uro s kukavico. Potrkam po jajcu, vrata mi odpre glas Gribojedova.

Ko vstopim, sploščim še zadnjo željo, da bi bil zdaj tu.

181  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 182  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ODHOD

Pet korakov krat pet.

Še vedno se množijo. A ti bi rada izginila ...

Tudi stopinje so ujete, kot oslepeli sokoli v pozlačenih kletkah so, kot nemirno utripanje kitajskih senc, podočniki lisičjega strahu in njen naježen rep pod zavihkom tvoje kože. Predolgo je že, kar si v slanico vložila baterijski svetilki svojega vida. Prevečkrat te je električni pastir z iskro po petah. Tolikokrat znova si prerezala žično vrvico in jo navila na kolut nemoči, da se to sploh ne zdijo več začetki, spominjajo na obupano nezmožnost bivanja. Ta prostor je lepek od gorja – kot speče votline gora.

Zatleskneš kovček. Zavežeš še drugo vezalko. (Menijo, da je to potrebno za osvoboditev korakov.) Dvigneš ga, s kamni napolnjenega, in zaškriplješ z vrati. Hodnik je temačen, vselej prazen, in težko vonja po nasičenem niču. Obžaluješ tleske svojih podplatov – raje bi bila neslišna. Zaradi zvestobe dolžnosti, ne zaradi nuje. V neskončnosti je ne potrebuješ.

183  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 184  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Utež se dvigne: z dvigalom spustita svoji prisotnosti. Pred vogalom le še pomisliš, naj to ne bo spet ena od poti, ki vodi do tu.

Se je vrabec zagnal v drobec popečene ržene moke? Je mimo tihega okna osmega nadstropja zaplulo topolovo seme?

V potrpežljivo, vdano dvigalo vstopi neznanec. (Golobradi mladenič. Upokojena šprinterka. Molčečnež. Svetlolaska z ogromnimi sončnimi očali. Starka z nasmehom.) Prav kmalu bo gor, na svoj parket, položil vse, kar je ostalo: rahel, izgubljajoči se vonj po solzícah ...

185  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 186  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST POSTANEK

Zlatasto buči skozi zrak, s pašnika diši kozji samec, v moji dlani okrogla pomaranča, ko razmišljam o robovih tega sveta ... Konture mrmrajo, drhtijo v odhajanju. Obrisi se širijo, ne pomenijo več ločevanja; svetovi se spajajo. Vtem se razprostrejo daljave: deliti samoto, molčati z vsemi stvarmi. Začenjanjem je postlano v gibu neskončnosti in ponoči se daleč pride.

Zapela bom.

Postala.

187  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 188  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ZAZIBALKA

Od tam prihajam, kjer se zazibamo v koraku, ko stopimo na trdna tla. Ladje ne plujejo mimo, ko smo dovolj visoko, prebiramo morske trave reaktivnih linij. Oči potem skrijemo pod zraščene obrvi, v gubi vek, v neme spomine, na vekov veke. Molčimo tudi po dolinah in srečanja so mencava, raje jih ni – ustnice so vajene stiskanja, roke ne. Kadar je treba, pridemo v mesto, tedaj se nam pločniki bočijo pod nogami. Nekateri lažejo, ko spregovorijo, tudi zanalašč. A gluhi nismo. Vsi slišimo žalobni jek: Kdaj, kdaj zazibati tisto ozvezdje?

189  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 190  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST MOLČANJE

Lahko bi pela o minotavru pod minaretom, ko se tako, s hrbtom hiše iz ene mojih vasi, naslanjava drug na drugega.

Lahko bi zamižala.

Lahko bi odkrila klobuk ščebetu lastovke, ki ni videla jutra v marcu, a ni pozabila, kako magnetna je vesoljna pesem.

Lahko bi stegnila dlan, v katero prodnik zdaj dolbe prisotnost, in občutila težo dotika hriba pred sabo.

Lahko bi govorila, kako sem jezdila nočno kobilo in da tam gori sploh ni mraz, dih se razširi skoraj tako kot tu, na pomladnem soncu.

Lahko bi se nasmehnila ženski, ki obotavljaje pogleduje nazaj, morda ne verjame škrlatnim sledem nad menoj.

Lahko bi se dotaknila

191  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 192  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST zgodbe o apsarah, a ljubkost je zaobšla popoldan v vasi – na vdihe lega boleča vednost.

Lahko bi se zazrla v lesketanje pripeva, ki meče premike v senco napušča.

Lahko bi bila drugje.

Lahko bi se spomnila, če bi te srečala, kako kratek je trenutek, ko mesto spi, a kako globok.

Lahko bi povedala.

193  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 194  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST VESNA ČESEN

GOVORICA PODOB (Spremna beseda) 

Pred nami je pesniški prvenec Tinke Volarič, etnologinje in kulturne antropologinje, raziskovalke zgodovine lutkarstva, ilustratorke, fotografinje, nadebudnega peresa mlajše generacije. Njene ilustracije za slikanico slovenskega klasika Franeta Milčinskega Ježka Zgodba o zamorčku Bambuleju in vrtoglavi žirafi (Založba Sanje) so bile deležne številnih pohval; slikanica je leta 2010 v sklopu Slovenskih dnevov knjige prejela nagrado za najlepšo slovensko knjigo za otroke in mladino. Gre za pronicljivo opazovalko stvarnosti, ki smelo in izvirno tipa po raznolikih poljih ustvarjanja. Njena umetniška govorica je samosvoja; že bežen pogled na njena dela priča o njeni razpoznavnosti. Poetični zapisi Tinke Volarič nas z bogato metaforičnostjo vodijo skozi labirinte sanjskih podob, osebnih ritualov, fantazij in hrepenenj, idej in humorja. Včasih so oddaljeni, abstrahirani opisi življenja, včasih karseda konkretni zapisi doživetega. Marsikatere verze dodatno oživlja ritem in eksperimentiranje s formo, v nekaterih določene besede skorajda odmevajo ... Roland Barthes je v knjigi Camera lucida zapisal, da je »življenje sestavljeno iz niza kratkih samot«. Zaznamovani smo z minevanjem časa, pogosto prepuščeni tišini in nagovoru naših opažanj in stremljenj, kar ni neizogibno vir tesnobe, saj skuša vsak posameznik najti neki edinstveni kompas, ki bi mu nudil oporo pri oblikovanju smiselnih odgovorov na zagate bivanja. Glede na raznolika

195  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 196  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST umetniška področja, po katerih avtorica subtilno stopa, si upam trditi, da je zanjo ta kompas poetika v izvornem pomenu – poiesis – ustvarjanje. Sledi tega lahko zaznamo v fotografijah, ki spremljajo vsako pesem in nas obenem povsem avtonomno nagovarjajo. Zremo izseke stvarnosti, sence in odseve kot ujete trenutke, ki spodbujajo k introspekciji. Približati oko izbranim detajlom predmetnosti in z ujetimi podobami obuditi različna stanja zavesti, tako tista mirnejša kot tudi glasnejša, bolj barvita in strastna. Avtorica verjame, da »so nekatere podobe drhtenje naših duš«, naj bodo to zgolj pojavi, ki jih opazujemo, ali pa podobe, ki smo jih zabeležili skozi fotografski objektiv, v likovni govorici ali v jeziku poezije ter jim na ta način podelili zapis v zgodovino. Lirične in fotografske podobe, zaobjete v zbirki Nevidni ovoj vrtljajev, govorijo in se nas v iskanju nečesa pristnega dotaknejo ter s tem svojevrstno pritrjujejo načelu, da je »poezija celovito dejanje razmestitve smisla« (Jean-Luc Nancy).

197  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 198  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST FILOZOFIJA ŠPORTA JIM PARRY, STEFFIE LUCIDARME IZZIVI ZA OLIMPIJSKE IGRE MLADIH, POLETNE IN ZIMSKE  JOCA ZURC USTVARJANJE VRHUNSKEGA DOSEŽKA – MED SAMOURESNIČEVANJEM IN ZLORABO  MILORAD GAČEVIĆ, TAMARA ĐORĐEVIĆ ŠPORT KOT BIOPOLITIČNA PRAKSA  SIMONA GIORDANO VADBA IN PREHRANJEVALNE MOTNJE  JERNEJ PISK ČLOVEŠKA NARAVA IN VPRAŠANJE ŠPORTA  DANIEL LEVSKI ANTIČNO TELO OD HOMERJA DO ARISTOTELA  KENNETH AGGERHOLM, EJGIL JESPERSEN, LARS TORE RONGLAN KO PADEŠ NA FINTO  LEV KREFT LEPOTA NOGOMETNE IGRE

199  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 200  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST LEV KREFT

UVOD

Izbor besedil o filozofiji športa je namenoma raznovrsten po tematiki in tudi po obliki. Enkrat gre za poglavje iz knjige, drugič za prispevek na konferenci, tretjič za delno raziskavo iz priprav za doktorsko disertacijo, četrtič pa za članek, ki bo tu prvič objavljen v slovenskem prevodu. Teme segajo od deontološko-etičnih vprašanj, povezanih s prisotnostjo oseb z motnjami prehranjevanja v fitnesu in pri različnih oblikah gibalnih vaj z glasbeno spremljavo, do olimpijskih iger mladih, kjer se zastavlja cela vrsta vprašanj o usmeritvi sodobnega olimpizma; od motrenja športa skozi filozofeme, ki različno utemeljujejo človekovo naravo, do vprašanj, ki so povezana z grškimi tekmovanji in na videz nedvoumno navezavo sodobnega športa nanje; od primerjave med režimoma, v katerih se znajdejo »čudežni« ali vsaj talentirani otroci, ko zgodaj vstopijo v predpisani glasbeni dril ali športno treniranje, do fenomenološke razlage finte pri nogometu. Vendar imajo prispevki tudi nekaj skupnega, saj se vsaj dva ukvarjata z estetiko in fenomenologijo nogometa, vsaj trije z izrazito etičnimi vprašanji, dva z vprašanji, ki se tičejo prisotnosti otrok in mladih v pogonu vrhunskega športa, in dva, ki se v okvirih filozofije športa ukvarjata z osnovnimi filozofskimi koncepti, zgodovino filozofije in razmerjem do športne sedanjosti. Poleg tega predstavlja ta izbor tudi soočenje prevodnih avtorjev in avtorice z deli domačih avtorjev in avtorice, kar poleg nekaterih skupnih tem skuša opozoriti na dejstvo, da se je filozofija športa kot nova disciplina pri nas kar hitro razvila in razvejila, predvsem pa se tudi vključuje v širši

201  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST prostor sorodnosti in razhajanj o nekaterih ključnih vprašanjih. Skupina besedil je zbrana v filozofijo športa, razumljeno kot družinski pojem – vsi so si med seboj v sorodu, mnogi tudi v tesnem stiku, vendar se v družini najdeta vedno vsaj dva, ki sta si sicer v sorodu, stika med seboj pa nimata nobenega. Filozofija športa je torej predstavljena kot široko polje razprav, ki predstavlja skupni okvir po imenu polja, pa tudi po medsebojnem tkivu navezav in stikov, pri katerem so razlikovanja med »domačim« in »tujim« le še pogojna, vezana na podpise pod članki, ne pa na nedokončani proces vstopa ali vključitve. Vendar je pomemben vidik razlike med domačim in tujim v statusu filozofije športa v širšem akademskem in raziskovalnem življenju. Danes se filozofija športa pojavlja kot predmet, ki ga pozna primorska univerza, pa tudi kot izbirni predmet, ki ga ljubljanska filozofska fakulteta ponuja vsem kot del skupnega predmeta Šport in humanistika; kmalu se bo začela estetika športa izvajati kot predmet tudi v okviru drugostopenjskega dodiplomskega študija filozofije na filozofski fakulteti, in sicer kot tretjinski del predmeta Estetika vsakdanjega življenja. Nove doktorske disertacije so že v delu, pa tudi vpis na filozofijo športa je presegel vsa pričakovanja (k izbirnemu predmetu se je priglasilo več kot 150 študentk in študentov). Na prvi konferenci Evropske zveze za filozofijo športa maja 2011 v Pragi je bilo predstavljenih več referatov iz Slovenije, tudi prvi mednarodni nastopi novih raziskovalk in raziskovalcev s tega področja. Zato izid tokratnega bloka ni več namenjen samo seznanjanju s filozofijo športa ali pa le njenemu uveljavljanju pri nas, ampak predstavlja že tudi ponudbo študijskega gradiva vsem, ki se nameravajo z njo študijsko ali raziskovalno ukvarjati.

202  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 203  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Prednosti so mnogo širše in večje od gole izkušnje, pridobljene na tekmovališču. Dogodki olimpijade mladih so osredotočeni na povezovanje športnih tekmovanj na visoki ravni z okoljem, ki mlade športnike in športnice spodbuja, da se kaj naučijo, vzpostavijo medsebojni stik in sklenejo prijateljstva. Da si pridobijo poglobljeno poznavanje in spoštovanje do olimpijskih vrednot vrhunstva, spoštovanja in prijateljstva, medtem ko sledijo lastnim ciljem, je za olimpijsko gibanje nekaj enkratnega.

COLIN MOYNIHAN

204  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 1 JIM PARRY IN STEFFIE LUCIDARME IZZIVI ZA OLIMPIJSKE IGRE MLADIH, POLETNE IN ZIMSKE

UVOD

Leta 1990 je predsednik Evropske zveze nacionalnih olimpijskih komitejev Jacques Rogge spodbudil ustanovitev Evropskega olimpijskega festivala mladih, ki je bil prvič organiziran naslednje leto v Bruslju. Udeleženci in udeleženke so morali biti stari od 15 do 18 let, prišli pa so iz 33 držav in tekmovali v desetih poletnih športih. Dve leti pozneje je bil prvi zimski Evropski olimpijski festival mladih v Aosti (Italija), in odtlej je tako zimski kot poletni festival na vrsti vsaki dve leti. Ko je Mednarodni olimpijski komite, zdaj z Jacquesom Roggejem kot predsednikom, julija 2007 zasedal v Guatemala Cityju, je odločil, da uvede nov športni dogodek za mlade – olimpijske igre mladih. Prvič so potekale od 14. do 26. avgusta lani v Singapurju, udeležilo pa se jih je 3500 športnic in športnikov, starih od 14 do 18 let (letniki rojstva od 1992 do 1995), ki so zastopali vseh 205 nacionalnih olimpijskih komitejev. Športni program predstavlja vseh 26 športov, ki so tudi v programu londonskih olimpijskih iger leta 2012, vendar z omejenim številom disciplin. Innsbruck je dobil prve zimske olimpijske igre mladih, ki bodo prav tako naslednje leto, potem pa si bodo olimpijske igre mladih sledile v običajnem ciklusu vsaka štiri leta, tako da bodo poletne olimpijske igre mladih isto leto kot zimske olimpijske igre, zimske olimpijske igre mladih pa isto leto kot poletne olimpijske igre. Vizija olimpijskih iger mladih je vzgajati, pritegniti in navdihovati mlade vsepovsod po svetu, da sodelujejo v športu in vzamejo olimpijske

205  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST vrednote za svoje. Namen je očitno zbrati najbolj nadarjene športnice in športnike z vsega sveta, da bi sodelovali v tekmovanjih na najvišji ravni, kar je morda stopnica na poti k nastopu na olimpijskih igrah. A zamisel vsebuje tudi idejo, da bi se morala športna tekmovanja odvijati v vzgojno-izobraževalnem in kulturnem okolju, tako da športniki in športnice med igrami bivajo v olimpijski vasi mladih, podobno kot pri olimpijskih igrah, in da imajo igre tudi vzgojno- izobraževalni in kulturni program, ki omogoča udeleženkam in udeležencem, da kaj izkusijo in se česa naučijo. Brez kakršnega koli dvoma o dobrih namerah, ki jih je mednarodni olimpijski komite imel ob ustanovitvi olimpijskih iger mladih, bi bilo presenetljivo, če se pri tem ne bi pojavljale težave, ki jih je treba šele premagati, in če ne bi prihajalo do nenameravanih in nezaželenih posledic. Oglejmo si nekaj možnosti.

ŠPORTNI PROGRAM

Sodelovanje in enake možnosti

Eden od poglavitnih ciljev, ki naj bi jih olimpijske igre mladih uresničile, je ponuditi nadarjeni mladini vsega sveta priložnost za tekmovalno izkušnjo. Na videz je tako, kot da bi si vsakdo na svetu (teoretično) lahko zadal za cilj, da na njih sodeluje, saj gre za starostno skupino v razponu štirih let (14–18) – in olimpijada je obdobje štirih let. Toda glede na to, kako so pravila napisana zdaj, ni mogoče, da bi se vsak mlad športnik ali športnica lahko udeležil(a) teh iger. Za začetek: starostnih skupin, ki bi vključevale štirinajstletnike in štirinajstletnice, do zdaj ni bilo. Drugič: olimpijske igre mladih bodo vsako četrto leto, in če bodo starostne skupine za vsak dogodek omejene na največ dve letnici rojstva, bosta dve letnici rojstva vedno izključeni iz sodelovanja. Na primer: leta 2010 je bila starostna skupina za udeležbo v veslanju omejena na rojstni letnici 1992 in 1993. Če predpostavimo, da bosta enaki starostni skupini ostali tudi za igre leta 2014, bodo tedaj lahko nastopili le veslači in veslačice, rojeni v letih 1996 in 1997. To pa pomeni, da nobeden od nadarjenih veslačev in veslačic, ki so bili rojeni v letih 1994 in 1995, ne bo nikoli imel možnosti sodelovanja na olimpijskih igrah mladih. Pri nogometu je omejitev še ožja, saj so lahko nastopili v ekipah samo igralci, rojeni leta

206  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 1995. Prav gotovo se je Mednarodni olimpijski komite odločil za te omejitve zato, da bi zmanjšal število sodelujočih. Vendar se da to storiti na druge načine, na primer tako, da bi zmanjšali število športov.

IZBIRA ŠPORTOV NA PROGRAMU

Lahko bi se izognili nekaterim športom, ker niso primerni za mlade. Lahko bi rekli, da je boks še vedno nasilen šport, da sta dvigovanje uteži in triatlon izjemno telesno zahtevna športa, da obstajajo etični ugovori proti streljanju in da moderni peteroboj zahteva vrhunskost v petih zelo različnih športih, česar ni mogoče pričakovati od mladega športnika ali športnice.

Starost in poštenost

Zagotoviti, da starostne razlike manj vplivajo na tekmovalne izide, bi lahko bil naslednji razlog za omejitev starostnih skupin na dve letnici rojstva. Starejši bi imeli vidno prednost, ko bi na vseh dogodkih tekmovali 14- do 18-letniki. Bolj ko je starostna skupina zožena, bolj poštena in enaka tekmovanja dobimo. Še vedno pa nam ostanejo težave s tistimi, ki so rojeni v prvem delu leta, in z zgodnjimi zrelostniki. Da so najstniki, rojeni v prvih mesecih koledarskega leta, nadpovprečno zastopani pri večini tekmovanj v mladinski konkurenci, in da imajo zgodaj zreli prednost pri tekmovanjih, kjer je starost pri udeležbi omejena, je pogosto vidno. Posledica je visoka verjetnost, da bodo na igrah starejši in/ali zgodaj zreli zastopani v večjem številu kot drugi in da bodo odšli domov z medaljami.

Nedozorelost in nevarnosti

Na drugi strani pa imamo nekaj športov, pri katerih imajo prednost tisti, ki dozorijo pozneje. To velja še posebej za gimnastiko. V osemdesetih in devetdesetih letih prejšnjega stoletja so bile skoraj vse gimnastičarke, ki so tekmovale na mednarodni (odrasli) ravni, stare od 14 do 18 let. Da bi se lahko udeleževale tekmovanj na tej ravni, morajo gimnastičarke začeti z resnim treningom po 20 do 35 ur tedensko pri približno šestih letih starosti. Posledično se večina gimnastičark umakne pri 19 letih, ker so preveč trenirale v prezgodnji starosti, zaradi česar so

207  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST izrabljene, obremenjene s poškodbami in duševno izčrpane. Po zaslugi pristojnih zvez in Mednarodnega olimpijskega komiteja morajo biti zdaj za tekmovanja na tej ravni gimnastičarke stare vsaj 16 let, tako da po novem mnoge mednarodno uveljavljene gimnastičarke uspešno tekmujejo do poznih dvajsetih let. Ustanovitev olimpijskih iger mladih predstavlja resno nevarnost, da bodo nekatere države, nacionalne zveze, klubi, trenerji in celo starši vrnili gimnastiko nazaj v osemdeseta leta.

OBLIKE (ŠPORTNE DISCIPLINE IN DOGODKI)

V oblikah športnih tekmovanj in dogodkov se izražajo številne vrednote, organizatorji olimpijskih iger mladih pa so se potrudili pripraviti nekaj presenetljivih novosti. Poglejmo le nekaj primerov.

FIBA33

Gre za tekmovanje trojk v košarki, ki se igra na polovičnem igrišču na en koš z igralnim časom dveh petminutnih polčasov. Ob neprekinjeni spremljavi glasbe, hitrih akcijah in tekmi, ki skupno traja manj kot 15 minut, je bil ta način tekmovanja izbran zato, da bi bil privlačen za mlade, in je tudi dejansko bil med najbolj priljubljenimi športi na igrah. Poročila pravijo, da obstajajo načrti za vključitev trojk v program olimpijskih iger 2016 v Rio de Janeiru, kjer bi se odvijale na plaži Copacabana.

Prvo potapljanje ob mesečevi svetlobi

Veljalo je, da je nočno potapljanje v zunanjem bazenu nekaj nemogočega ali vsaj nezaželenega. V Singapurju pa se je izkazalo, da je to ne le možno, ampak tudi zaželeno, in da lahko spremeni ta šport. Opazovalci so govorili o čisti lepoti dogodka, gre pa še za nekaj več. Bilo je nekaj skrbi, da bodo imeli plavalci in plavalke pri umetni svetlobi težave pri ocenjevanju površine bazena, vendar so to težavo razrešili z uporabo curkov, ki so vodo vzvalovili. Tako je, prav nasprotno, nočno potapljanje pridobilo tudi po tehnični plati. Jasen dan lahko spravi potapljače in potapljačice v težave, ker utegnejo zamenjati modrino neba z barvo vode. Pod zvezdami pa je kontrast med nebom in bazenom večji, kar je bilo potapljačem in potapljačicam v pomoč.

208  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Gimnastika

Mednarodna gimnastična zveza je zaradi poudarjene varnosti načrtovala nekatere razlike med olimpijskimi igrami mladih in olimpijskimi igrami. Da bi zaščitili zdravje in primeren razvoj športnic in športnikov, so prilagodili tekmovalna pravila in stopnjo zahtevnosti. Še posebej zmanjšano je bilo število zahtevanih težkih elementov, uvedli pa so tudi omejitve pri vrednotenju težavnosti. Mlade športnice in športniki so lahko izvajali lažje in varnejše skoke, to pa je imelo za posledico tudi »zaščito otrok«, saj ne bi njihovi trenerji in trenerke prav nič pridobili, če bi jih silili k dvigu težavnostne stopnje, še vedno pa so se lahko osredotočili na izboljšanje nastopa.

Žrebanje konj

Za jahalce in jahalke so prvič v olimpijski zgodovini v Singapurskem jahalnem klubu izvedli žrebanje konj. Povezave konj/jahalec ali jahalka so veljale za tekmovanja posameznikov in posameznic ter za ekipna tekmovanja. Seveda obstajajo tudi ugovori proti takemu postopku. Za veliko jahalcev in jahalk je nov izziv, da se morajo prilagoditi neznanemu konju, kar utegne povzročiti tudi pomisleke glede varnosti – je pa izziv za vse enak. Žrebanje konj se utegne mnogim zdeti tudi poseg, ki iz izidov naredi loterijo, če menite, da zmago odloči dober konj – vendar to vsaj izloči možnost, da se da biti uspešen preprosto s tem, da kupiš najboljšega konja. Žreb konj je po najinem mnenju prej poteza, ki omogoča, da pride do zmage najboljši jahalec ali jahalka, in to je tisto, za kar bi si morali prizadevati. Seveda gre hkrati za to, kdo jaha, in za konja, ampak jahalec ali jahalka bi morala biti v ospredju, če naj gre za olimpijski šport. To lahko tudi posplošimo: vsak šport bi moral najti pot do tega, da v njem merijo moči športniki in športnice, ne pa njihova oprema. Met kopja je tekma, pri kateri hočemo priti do najboljšega metalca, ne pa do tega, kdo ima najboljše kopje.

Streljanje s pištolo

Prvič v zgodovini tega športa je bila uporabljena nova laserska tehnologija, ki je zamenjala običajne zračne pištole z naboji. Razlogi so v ceni, varnosti in spolu. Cena streljanja se s tem zmanjša za dve

209  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST tretjini, ker so laserske pištole lažje in ne potrebujejo nabojev (strelivo je pri izdatkih največja postavka), tako da lahko tekmuje več ljudi in več držav. Ker varnostna vprašanja ne bodo več glavna skrb, bodo lahko tekmovanja potekala po parkih, vrtovih in celo v nakupovalnih središčih, s tem pa bosta zrasli vidnost in priljubljenost tega športa. Lažje pištole pomenijo tudi, da odpadejo vsi razlogi proti skupnim tekmovanjem obeh spolov. Ta poskus je bil na olimpijskih igrah mladih tako uspešen, da so na londonskih olimpijskih igrah (2012) že najavili uporabo laserskih pištol pri modernem peteroboju.

Mešane ekipe (spol in državljanstvo)

Številni so dokazi, da bi morala biti v središču olimpijskih iger tekmovanja med posamezniki in posameznicami, ne pa med državami, in da bi se težave s šovinizmom in pretiranim nacionalističnim nabojem zmanjšale, če ne bi bilo preglednice dobitnic medalj in rivalstva med državami. Drugačen način, da se nacionalizmu postavimo po robu, je organiziranje tekmovanj, v katerih nastopajo mešane ekipe. Po posamičnih tekmovanjih so se zvrstila tekmovanja dvojic in ekip v sabljanju (v finalu sta se pomerili mešani ekipi Bangladeša in Španije s Turčijo in Singapurjem), tenisu in namiznem tenisu, atletiki, triatlonu in plavanju. Spolno mešana tekmovanja pa so bila v sabljanju in lokostrelstvu in še nekaterih športih, kar odpira vprašanje o prirejanju tekmovanj brez omejitev po državni pripadnosti nasploh.

TEŽAVE Z MLADIMI ŠPORTNIKI IN ŠPORTNICAMI

Odkrivanje talentov in zgodnja specializacija

Zaradi uvedbe tekmovanj za mlade med 14. in 18. letom na visoki ravni predstavljajo olimpijske igre mladih resno tveganje, saj utegnejo okrepiti težnjo po zgodnjem odkrivanju talentov in po zgodnji specializaciji. Večina držav na svetu se trudi razviti organizirane načine odkrivanja posebej nadarjenih športnic in športnikov v zgodnji starostni dobi, s tem pa osredotočati porabo svojih virov v podporo tem, še posebej obetavnim posameznikom in posameznicam. Potem ko so se v zadnjih desetletjih prizadevanja in sredstva, ki se vlagajo v take programe, izjemno povečali, se je čez vse meje povečal tudi pritisk na oblikovalce politike, vaditelje

210  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST in trenerje, da »ustvarijo« še uspešnejše športnike in športnice. Vsi, ki delujejo v teh strukturah, bi lahko razumeli nove olimpijske igre mladih kot podporo zgodnjemu odkrivanju nadarjenih in zgodnji specializaciji, in to ne glede na to, da zgodnja selekcija in zgodnja specializacija prinašata tveganje za otrokovo zdravje: poškodbe zaradi prevelikih naporov, posledice za rast, različne motnje v prehrani in duševne težave.

Izkoriščanje mladih športnic in športnikov

Odgovornost za te mlade športnike in športnice je večinoma v rokah delegacij njihovih držav, njihovih trenerjev in staršev. Povsem verjetno je, da bo vsaj nekaj držav skušalo najti pot do presežnih rezultatov na olimpijskih igrah mladih, da bi povzdignile svoj status, slavo in nacionalni ponos. Prav tako je verjetno, da bomo videli »doseganje uspehov preko zastopnikov«, ko starši in trenerji prenašajo lastne ambicije na mlade športnike in športnice. Obstaja nevarnost, da bodo države, trenerji in starši hoteli doseči vrhunske rezultate za vsako ceno – primere pretiranega treninga, prisilne uporabe dopinga in ponarejanja osebnih listin smo že imeli. Mladi športniki in športnice se takim oblikam nepoštenja in zlorabe tako rekoč ne morejo postaviti po robu.

VZGOJA

Jasno je, da učinkovito vzgojno-izobraževalno pobudo zelo potrebujemo. V kratkem članku se sicer ne da razmisliti vsega o najpomembnejšem dodatku olimpijskim igram mladih – njihovih izobraževalnih in kulturnih programih. Zato na tem mestu le štirje pozitivni komentarji:  Obstajal je program (kar je samo po sebi senzacija). Ali si lahko kdaj obetamo česa podobnega na olimpijskih igrah?  Nekdo je o njem precej razmišljal in ga načrtoval, tako po vsebini kot po pristopu, in v ta namen so bila usmerjena določena sredstva.  Namen, da bi ta sestavina programa dosegla vse občinstvo (in še posebej mlade) in ne le nekaj srečnežev, je zares obstajal, uporabili so izvirne prijeme, vključno z novimi mediji.  Izobraževalni in kulturni program sta bila dejansko in izrecno pripravljena v skladu z olimpijskimi vrednotami in načeli. Tisti, ki so bili za to pristojni, si zaslužijo vso pohvalo.

211  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Za konec pa nekaj opozoril:  Da bi pojasnili, za kakšen vzgojno-izobraževalni koncept gre, je bilo potrebnega nekaj truda, in pri tem gre za kaj več kot le za preprosto informacijo, za transfer ali za ideološko indoktrinacijo.  Če se nekaj imenuje »olimpijsko izobraževanje«, mora biti pozornost usmerjena v vzgojno-izobraževalno vrednost samega tekmovanja. Ne zadošča, če vidimo v olimpijskih igrah mladih le priložnostno lokacijo za izobraževanje – pozornost je treba usmeriti k notranjim vrednotam športa.  Ni jasno, kolikšnemu številu športnic in športnikov je dostopen kak del programa in kakšen učinek je nanje dejansko imel glede na razlike v motivaciji, izobrazbeni ravni, jezikovnih sposobnostih itd.  Izobraževanje otrok ali mladine je proces, ki poteka zelo dolgo obdobje. Ne glede na to, kako dramatična ali vplivna je lahko kratka izkušnja olimpijskih iger mladih, terja olimpijsko izobraževanje sodelovanje mnogih ljudi, ki so zbrani ob športniku ali športnici v času, ko se ta oblikuje: trenerji, starši, učitelji, prijatelji. Treba je torej najti tudi pot do vpliva na te skupine.

SKLEPI

Mladi športniki in športnice (celo otroci) so vedno sodelovali na olimpijskih igrah, vendar predstavljajo olimpijske igre mladih nov korak k sistematičnemu širjenju elitnega športa v populacijo otrok. To s seboj prinaša resna etična tveganja, zato je treba učinke natančno nadzorovati in se resno potruditi, da bi izoblikovali učinkovit vzgojno- izobraževalni program. Mladinska izdaja olimpijskih iger nam je navrgla nekaj novih tem, vendar mnoge med njimi samo v novi obliki osvetljujejo že od prej prisotne izzive olimpijskemu gibanju. Zanimivo bo videti, kaj nam bodo prinesle prve zimske olimpijske igre mladih, ki bodo v Innsbrucku leta 2012.

PRIPIS: ZIMSKE OLIMPIJSKE IGRE MLADIH

Konferenca v Libercu2 februarja 2011 je bila samo še 11 mesecev pred otvoritveno slovesnostjo prvih zimskih olimpijskih iger mladih. Innsbruck 2012 bo gostil čez tisoč mladih športnic in športnikov, ki

212  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST bodo nastopali za svoje države v sedmih športih: biatlon, bob, kegljanje na ledu, hokej na ledu, sankanje in (nordijsko in alpsko) smučanje, ob omejenem številu disciplin in dogodkov. Tako kot v singapurskem primeru so na programu nekatere nove discipline: na primer kombinacija teka na smučeh in biatlona, prvič pa bodo na spored olimpijskih tekem vključeni tudi ženski smučarski skoki. Pri večini športov bo šlo za mešane ekipne dogodke (po spolu in/ali po državni pripadnosti). Starostne skupine bodo od 14 do 18 let, pri čemer bodo v posameznem športu ali disciplini tekmovale starostne skupine v obsegu dveh letnic rojstva (čeprav nekateri viri omenjajo, da štirinajstletnikov in štirinajstletnic tokrat spet ne bo). Tako kot v Singapurju je predviden kulturni in izobraževalni program z delavnicami in forumi na teme olimpijskih vrednot, zdravih življenjskih slogov, boja proti dopingu itd., izoblikovan zato, da bi razvili nov športni rod z višjo zavestjo o družbenih temah in problemih, ki so neposredno povezani s športnim udejstvovanjem. Komuniciranje z mladimi je naslednja ključna značilnost, pri kateri naj bi uporabili internetne forume, klepetalnice in bloge, pa tudi druge nove medije.  Mednarodni olimpijski komite je v svoji uradni publikaciji izjavil, kako velika upanja je usmeril v olimpijske igre mladih, ki naj bi bile predhodnica mladinske strategije komiteja. Njegovi cilji v športnem in izobraževalno-kulturnem programu so:  dati olimpijskemu gibanju novo življenje in moč;  navdihniti mlade ljudi po vsem svetu, da se ukvarjajo s športom;  ustvariti resnično skupnost med mladimi vsega sveta ter med udeleženkami in udeleženci;  pomagati športnicam in športnikom, da postanejo boljši ljudje, prave športne osebnosti ter ambasadorji športa in olimpijskih vrednot v družbi.

Za majhno skupino mladih z vsega sveta so to velika pričakovanja, vendar se nama zdi, da olimpijske igre mladih prinašajo nove zamisli in postavljajo nova merila za olimpijske igre. Za vsakogar, ki je zavzet za olimpijsko vzgojo in izobraževanje, prinašajo svež veter. Kot je rekel Colin Moynihan, eden od govornikov na tej konferenci: »Prednosti so mnogo širše in večje od gole izkušnje, pridobljene na tekmovališču. Dogodki olimpijade mladih so osredotočeni na povezovanje športnih tekmovanj na visoki ravni z okoljem, ki mlade športnike in športnice spodbuja, da se kaj naučijo, vzpostavijo

213  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST medsebojni stik in sklenejo prijateljstva. Da si pridobijo poglobljeno poznavanje in spoštovanje do olimpijskih vrednot vrhunstva, spoštovanja in prijateljstva, medtem ko sledijo lastnim ciljem, je za olimpijsko gibanje nekaj enkratnega.«3

PREVEDEL LEV KREFT

OPOMBE

1 Jim Parry je letos gostujoči profesor na Fakulteti za telesno vzgojo in šport Karlove univerze v Pragi, sicer pa je profesor na Univerzi v Leedsu (Anglija). Steffie Lucidarme je asistentka in mlada raziskovalka na oddelku za znanosti gibanja in športa na Univerzi v Gentu (Belgija). Tu gre za prvo objavo besedila, ki bo pozneje izšlo še v češkem in angleškem jeziku. 2 Konferenca »Evropa – mladi – olimpizem« v Libercu (Češka republika) je bila od 10. do 12. februarja 2011, pred evropskim mladinskim olimpijskim zimskim festivalom, ki je bil od 12. do 19. februarja 2011. 3 C. Moynihan, »Youth Olympic Events Offer More than Just Opportunity for Youngsters to Shine«, 2011, http://insidethegames.biz/blogs/11953 (preverjeno 27. 3. 2011).

VIRI

 Ang, J., »Historic First Horse Draw in Olympics«, 2010, http://www.singapore2010.sg/public/ sg2010/en/en_news/en_stories/en_20100814_historic_first_horse_draw_in_oliypics.html (27. 3. 2011).  Ang. J., »World’s First Moonlit Dive Impress All«, 2010, http://www.singapore2010.sg/public/sg2010/ en/en_news/en_stories/en_20100823_worlds_first_moonlit_dive_impresses_all.html (27. 3. 2011).  BBC Sport, »Chinese Confident over Age Checks for Gymnasts«, 2010, http://news.bbc.co.uk/ sport1/hi/other_sports/gymnastics/8866162.stm (273.2011).  Hula, E., »First Youth Olympic Medals; New Look for Basketball; Brits Rave for Singapore«, 2010, http://aroundherings.com/articles/view.aspx?id (27. 3. 2011).  Lee, Min Kok, »Laser Pistols to Be Used at London 2012«, 2010, http://www.singapore2010.sg/ public/sg2010/en/en_news/en_stories/en_20100823_laser_pistols_to_be_used_at_london_ 2012.html (27. 3. 2010).

214  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST  Lin, Xinyi, »Athletes Learning Invaluable Lessons away from Competition«, 2010, http://www. singapore2010.sg/public/sg2010/en/en_news/en_stories/en_20100823_athletes_learning_ invaluable_lessons_away_from_competition.html (27. 3. 2011).  Lin, Xinyi, »Best Partnership: Gu Yuting and Adem Hman«, 2010, http://www.singapore2010.sg/ public/sg2010/en/en_news/en_stories/en_20100825_Best_partnership_Gu_Yuting_and_Adem_ Hman.html (27. 3. 2011).  Lin, Xinyi, »YOG not Just About Winning: Phelps«, 2010, http://www.singapore2010.sg/public/ en/en_news/en_stories/en_20100821_yog_not_just_about_winning_phelps.html (27. 3. 2011).  Mackay, D., »Exclusive: Rio 2016 Wants to Stage 3-on-3 Basketball on Copacabana Beach«, 2010, http://insidethegames.biz/summer-olympics/rio-2016/10361-exclusive-rio-2016-wants-to-stage-3- 3-basketball-on-copacabana-beach (27. 3. 2011).  Mackay, D., »Triathlon Hope Mixed Relay Has Taken First Step on Road to Rio 2016«, 2010, http://insidethegames.biz/youth-olympics/singapore-2010/10339-triathlon-hope-mixed-relay-has- taken-first-step-on-road-to-rio-2016 (27. 3. 2011).  Mednarodni olimpijski komite (IOC), The Youth Olympic Games, IOC, Lausanne, 2007.  Mednarodni olimpijski komite (IOC), Factsheet: The Youth Olympic Games, IOC, Lausanne, 2009.  Mednarodni olimpijski komite (IOC), The YOG at a Glance, 2010, http://www.olympic.org/en/ content/Youth-Olympic-Games/Presentation (27. 3. 2011).  Mednarodni olimpijski komite (IOC), The First Winter Youth Olympic Games in 2012, IOC, Lausanne, 2011.  Moynihan, C., »Youth Olympic Events Offer More than Just Opportunity for Youngsters to Shine«, 2011, http://insidethegames.biz/blogs/11953 (27. 3. 2011).  Syocog website, 2010, http://www.singapore2010.sg/public/sg2010/en/en_about_us.html (27. 3. 2011).

215  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Meja med nečloveško obravnavo in torturo je tenka, še posebej če nanju pogledamo z vidika, kaj se razume kot sprejemljivo ali nesprejemljivo v družbi v določenem času. Tako je na primer danes torturno obnašanje nekaj, kar je bilo v preteklosti prepoznano samo kot nečloveška obravnava. Navedeno je logična posledica povečanja zaščite človekovih pravic in temeljnih družbenih vrednot.

JOCA ZURC

216  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST JOCA ZURC USTVARJANJE VRHUNSKEGA DOSEŽKA – MED SAMOURESNIČEVANJEM IN ZLORABO

UVOD

Evropska konvencija človekovih pravic opredeljuje, da »noben človek ne sme biti predmet nečloveške ali degradirajoče obravnave ali kaznovanja« (Gomien, 2005, 21). Izhajajoč iz navedenega, tudi otrok v kateri koli od svojih dejavnosti ne sme biti predmet zlorabe ali izkoriščanja. Postavlja pa se vprašanje, ali so te temeljne otrokove pravice kršene, ko gre za ustvarjanje vrhunskega dosežka. Pauolo (2005) izpostavlja vprašanje, ali je intenziven trening otroka delo in ali je tekmovalni stres oblika zlorabe otroka. Kljub temu da so bile otrokove pravice pripoznane že leta 1989 s Konvencijo o otrokovih pravicah, ki je bila ratificirana v 192 državah, avtor poudarja, da tekmovalni šport vse prevečkrat ne spoštuje mednarodnih norm in standardov otrokovih pravic. Še več, otrokove pravice v vrhunskem športu so tabu tema, in sicer tako z vidika zagotavljanja temeljnih človekovih pravic kot tudi z vidika človekovih pravic v športu, zato je danes to še vedno večinoma neraziskana problematika. Pa vendarle ne gre za novodoben pojav. Že Aristotel je namreč izpostavil problem preintenzivne vrhunske vadbe v zgodnjem otroštvu na otrokov kasnejši razvoj in uspeh v športu. Pravi takole: »Pravilna politika do telesnega treninga je izogniti se čezmernemu zgodnjemu treningu, ki ovira ustrezno rast in razvoj telesa [...]. Na seznamu olimpijskih zmagovalcev sta samo dve ali tri osebe, ki so prej že zmagale na otroškem tekmovanju; vzrok je v tem, da se zgodnji trening in prisilna vadba rezultirata v izgubi moči.« (Aristotel,

217  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 1995, 303) Prvi znanstveno-raziskovalni izsledki o problematiki vrhunskih dosežkov otrok v športu se pojavljajo od sedemdesetih let 20. stoletja. Najpogosteje so bila doslej zaradi intenzivnega treninga v otroštvu ugotovljena tveganja, povezana z zdravjem. Nadalje se pojavljajo telesne, duševne in spolne zlorabe. Šele na šestem mestu po pogostnosti pojavljanja je doping, nato finančno izkoriščanje, trgovanje z ljudmi in prodaja. Med izsledki so tudi pomanjkanje pravice do izobraževanja, pomanjkanje temeljnih človekovih pravic in svoboščin ter diskriminacija (Pauolo, 2005). Najbolj problematična z vidika zlorab otrok so zlasti tista področja človekovih dejavnosti, kjer velja prepričanje, da vrhunski dosežek lahko ustvari samo otrok. Na teh področjih prehod v obdobje odraščanja pomeni že izločitev iz najožje konkurence zmagovalcev. Tovrstne dejavnosti so v oblasti vodenja odraslih, ki so vzpostavili izredno organizirano mrežo tekmovanj. Gre za tako imenovana otroška tekmovanja, za katera je značilno, da se ne razvijejo v tekmovanja odraslih. Rezultati otrok imajo izredno veliko veljavo za otroka samega, predvsem pa izstopa pomen otrokovega rezultata za njegove starše, šolo, klub, učitelja oziroma trenerja. Dve izmed izstopajočih področij vrhunskih tekmovanj otrok, ki sta sicer tudi med najbolj razširjenimi prostočasnimi dejavnostmi otrok, sta glasba in šport. Med slednjimi so v tej smeri še posebej izstopajoče estetske športne zvrsti, ki vsebujejo elemente umetnosti, in instrumentalna glasba, ki vsebuje elemente motoričnega treninga. Področji sta med seboj povezani v mnogih značilnostih, najmočneje pa ju druži skupni cilj doseči čim boljši rezultat v čim nižji otrokovi starosti. Želja po doseganju vrhunskega dosežka v čim nižji starosti vodi do resnega športnega treninga oziroma glasbenega pouka že v otrokovih prvih letih življenja. Zgodnje pogojevanje dosežka brezizhodno povzroči zgodnji začetek resnega dela. Pojavi pa se vprašanje, kako resno delo vpliva na otrokov telesni in duševni razvoj. Kolikšna cena se skriva za lepoto vrhunskega nastopa petnajstletnika, ki je že polno zaposleni delavec z osmimi urami vadbe oziroma treninga na dan?

218  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST OTROKOVE PRAVICE IN VRHUNSKO UDEJSTVOVANJE

David Pauolo (2005) v svojem delu z naslovom Human Rights in Youth Sport: a Critical Review of Children’s Rights in Competitive Sports govori o zlorabi otrokovih pravic pri doseganju vrhunskih rezultatov na področju športa. Avtor predstavlja nečloveško obravnavo in mučenje otrok za potrebe uresničevanja interesov odraslih, politikov, staršev, trenerjev, uradnikov, menedžerjev, novinarjev in sponzorjev, ki nadzorujejo tekmovalni šport na vseh ravneh. Pri tem se nečloveška obravnava nanaša na prisotnost »občasnih namernih duševnih ali telesnih trpljenj določene intenzivnosti« (Renucci, 2005, 13), ki vključujejo organizirano uporabo nasilja in ponovitve dejanj ter jih odgovorne avtoritete dopuščajo. Nečloveška obravnava se razvije kot posledica poudarjene odsotnosti človekovega bistva. »Če namerna nečloveška obravnava povzroči zelo resne in krute posledice, se definira kot tortura oziroma mučenje« (Renucci, 2005, 14). Torturo opredeljuje posebna Konvencija proti torturi. Komisija proti torturi, ki spremlja uveljavljanje te konvencije, je v svojem poročilu zapisala, da vsaka oblika telesnega kaznovanja otrok nasprotuje odstranitvi torture, nečloveške in degradirane obravnave. Komisija poziva države, da izvedejo raziskave o prisotnosti torture, zlasti v državnih in šolskih sistemih, ter s tem začnejo s priznavanjem telesnih in duševnih pravic otrok pri vključenosti v javne in zasebne sfere (Eliminating Corporal Punishment: a Human Rights Imperative for Europe’s Children, 2005). Meja med nečloveško obravnavo in torturo je tenka, še posebej če nanju pogledamo z vidika, kaj se razume kot sprejemljivo ali nesprejemljivo v družbi v določenem času. Tako je na primer danes torturno obnašanje nekaj, kar je bilo v preteklosti prepoznano samo kot nečloveška obravnava. Navedeno je logična posledica povečanja zaščite človekovih pravic in temeljnih družbenih vrednot. Z vidika obravnave otrokovih pravic v športu je za proučevanje zlasti zanimiva ženska športna gimnastika, saj v ta šport vstopajo zelo majhni otroci. Šest let je priporočena starost, ki ločuje med pravočasno vključenimi in tistimi, za katere se ocenjuje, da večjih športnih rezultatov najverjetneje ne bodo nikoli dosegli. Od šestega leta dalje pa vse do zaključka kariere je otrok vključen v svojevrsten, izredno dosleden, podrejen in specifičen sistem dela in življenja. Ker je vstop v resen trening tako zgoden, je tudi vrh športne kariere

219  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST dosežen največkrat v najstniških letih ali pa celo prej. Zadnje je najlepše razvidno vsaka štiri leta na olimpijskih igrah, kjer v večini športov tekmujejo odrasli športniki in športnice, na tekmovanju v ženski športni gimnastiki pa gre večinoma za najstnike in otroke (Topics of the Times: Gymnastic Girls, Not Women, 1989). Vprašanje je, kako resno delo v zgodnjih otroških letih učinkuje na otrokov celoten biopsihosocialni razvoj. Vprašanje je tudi, ali doseženi uspeh zadosti zahtevani ceni. Gre za nedorasle otroke, ki so del sveta vrhunskega športa z vsemi odgovornostmi in posledicami. Z navedenega vidika je za proučevanje zlasti zanimivo obdobje olimpijskih iger v ženski športni gimnastiki med letoma 1972 in 1988. Za to tekmovalno obdobje je še posebej značilno prihajanje čedalje mlajših deklic na tekmovališča. Po letu 1990 je Svetovna gimnastična zveza dvignila starostno mejo za nastop na članskem ženskem mednarodnem gimnastičnem tekmovanju najprej na 15 let in kmalu zatem na 16 let. Starostna omejitev v sedemdesetih in osemdesetih letih je bila 14 let, kar pomeni, da so na tekmovanjih lahko nastopile tudi 13-letne deklice, ki so v tekočem letu tekmovanja dopolnile 14 let. Obdobje obravnavanih skoraj dveh desetletij predstavlja v ženski športni gimnastiki najbolj pereče obdobje z vidika doseganja vrhunskih rezultatov nedoraslih otrok. Ključno vlogo je igralo pet olimpijskih iger: München 1972, Montreal 1976, Moskva 1980, Los Angeles 1984 in Seul 1988. Šele danes, dve desetletji po zaključenih tekmovanjih in dogodkih, športni novinarji in raziskovalci razkrivajo in analizirajo zgodbe olimpijskih prvakinj in odkrivajo ceno, ki je bila plačana za doseženi uspeh. Ob športnem udejstvovanju je glasbeno šolanje eno izmed najpogostejših otrokovih dejavnosti v prostem času. Ta dejavnost ima mnogo vzporednic s športnim udejstvovanjem, saj ima dobro razvit in visoko vrednoten tekmovalni sistem in stremi k vključevanju čim mlajših otrok. Priporočena starost za učenje glasbila je 6 let, pri čemer je zgornja meja za vključitev v osnovno glasbeno šolanje danes povprečno 8 let. Pouk glasbila za odrasle v večini držav ni organiziran. Seveda glasbeno šolanje ne škoduje sistematično otrokovemu razvoju in zdravju, saj je ključno za razvoj glasbenih potencialov, ki se lahko razvijejo samo v ugodnem okolju, ki ga ustrezno spodbujajo odrasli. Otroci, ki imajo talent, imajo pravico, da pričakujejo podporo in vodenje s strani družbe. Na to opozarja tudi Konvencija o otrokovih pravicah, ki pravi, da morata »vzgoja in izobraževanje vsakemu otroku omogočiti razvoj osebnosti, talentov in duševnih ter telesnih

220  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST potencialov do maksimuma« (UN Convention on the Rights of the Child, 1990, 29). Pa vendar gre za občutljivo področje. Glasbena tekmovanja in želja po vrhunskem glasbenem dosežku ustvarjajo razmere za razvoj nečloveške obravnave otroka, degradiranj in torture. Tubiana in Camadio (2000) govorita o nenehnem stremljenju glasbenikov po popolnosti lepote zvoka, kar daje poslušalcu užitek, umirjenost ali navdušenje za akcijo. Pa vendarle, kot pravita avtorja, poslušalec doživi lepoto, ki je ustvarjena ne samo z občudovanim, ampak tudi bolečim naporom. Avtorja odpirata vprašanje osebnega zdravja in dobrega počutja glasbenika v protislovju z lepoto njegovega glasbenega nastopa, ki prinaša blagostanje poslušalcem. Na področju glasbe je študij o otrokovih pravicah manj kot na področju športa, pa vendar je mogoče zaslediti znanstvene izsledke o prikritih zlorabah, ki se pri otrocih, vrhunskih glasbenikih, razkrivajo ob duševnih obolenjih (npr. anksioznost, socialna fobija) (Habe, 1998, 2001; Zupan, 2004; Tubiana in Camadio, 2000), poškodbah (Mihelač, 2008; Winspur, Parry in Berkeley, 1998; Colwell in Richardson, 2002; Tubiana in Camadio, 2000) in zlorabah (Mihelač, 2004). Področji tekmovalnega športa in tekmovalne glasbene umetnosti imata skupen cilj, zmago. Preostali cilji, kot so celosten otrokov razvoj, zagotavljanje zdravja, uživanje v izvedbi, igra, izobraževanje in sprostitev, so potisnjeni na obrobje. Vprašanje je, kolikšno ceno mora otrok plačati za lepoto nastopa, ki prinaša zmago. To vprašanje je danes izredno aktualno. Mednarodni olimpijski komite je sprejel sklep o ustanovitvi novih olimpijskih iger mladih, torej olimpijskih iger otrok in mladostnikov, starih od 14 do 18 let. Olimpijske igre mladih so se prvič izvedle leta 2010 v Singapurju in so imele značaj največjega svetovnega športnega tekmovanja. Na področju glasbenih tekmovanj je po letu 2000 v Zahodni Evropi in Ameriki mogoče opaziti model šolanja, doseganja vrhunskih dosežkov pred pričakovano starostjo in udeležbo čedalje mlajših otrok na največjih mednarodnih tekmovanjih, kar je bilo do leta 1990 značilno za države vzhodnega bloka. Izhajajoč iz navedenega, je bil namen pričujoče raziskave proučiti ceno vrhunskega dosežka oziroma osrednje žrtve uspeha na primeru vrhunskih tekmovanj otrok v instrumentalni klasični glasbi ter na primeru tekmovanj v ženski športni gimnastiki v obdobju 1972–1988. Gre za temeljno vprašanje protislovja vrhunskih dosežkov nedoraslih otrok z vidika potreb ter občih pravic in svoboščin otroka.

221  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST METODE DELA

Vzorec merjencev V obravnavo je bilo vključenih 31 gimnastičark, ki so na olimpijskih igrah v obdobju 1972–1988 osvojile zlato, srebrno ali bronasto medaljo. Na področju glasbe pa rezultati predstavljajo študijo primera odraslega vrhunskega glasbenega instrumentalista na koncertni harmoniki (letnik rojstva 1963).

Vzorec spremenljivk:  način življenja oziroma življenjski slog gimnastičarke/glasbenika v času aktivnega nastopanja,  doživljanje treningov v športu/glasbenega pouka,  odnos s trenerjem/učiteljem in starši,  prisotnost telesnih in psihičnih zlorab na tekmovanju in športnem treningu/pri glasbenem pouku,  poškodbe,  socialno-ekonomske posledice vrhunskih dosežkov (način življenja, materialne razmere bivanja, zaposlitev/šolanje, družinsko življenje).

Postopek zbiranja podatkov Empirična raziskava se je začela z analizo novinarskih prispevkov, dokumentarnih oddaj, biografij in avtobiografij preiskovancev, ki so dosegli vrhunski dosežek. V drugem delu empirične raziskave je bil opravljen šestdesetminutni nestrukturirani intervju z vrhunskim glasbenikom.

Metode obdelave podatkov Zbrani podatki so bili analizirani s kvalitativnimi statističnimi metodami. Kvalitativna analiza izjav preiskovancev je potekala na osnovi metode vsebinske analize (kategoriziranja, kodiranja), metode hermenevtike in metode kvalitativne vsebinske analize.

CILJI IN HIPOTEZE

Cilji: 1. Ugotoviti način dela oziroma ritual vsakdanjega življenja otrok, ki so v letih 1972–1988 tekmovali v vrhunski ženski športni gimnastiki/ instrumentalni glasbi.

222  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 2. Prikazati in ovrednotiti osrednje žrtve, ki so bile potrebne za dosego rezultatov in so jih v zadnjem obdobju odkrili novinarstvo, športnice same, zdravniki in raziskovalci. 3. Ovrednotiti vpliv udejstvovanja v vrhunski športni gimnastiki /instrumentalni glasbi na današnje življenje bivših gimnastičark /glasbenika.

Hipoteze: 1. Rituali vsakdanjega življenja vrhunskih gimnastičark in vrhunskih instrumentalnih glasbenikov so si v proučevanem časovnem obdobju med seboj zelo podobni ne glede na starost ali nacionalnost tekmovalke/tekmovalca. 2. Razkritja športnega novinarstva, zdravnikov in športnic samih so za laično javnost šokantna, a razkrivajo podobo in značaj vrhunskega športa. 3. Udejstvovanje v vrhunski gimnastiki/instrumentalni glasbi je pustilo svoj pečat pri vseh vključenih tekmovalkah/tekmovalcih. Največji so vplivi na telesno zdravje, na kraj bivanja in na materialni status.

REZULTATI

Ritual vsakdanjega življenja otrok, ki so v letih 1972–1988 tekmovali v vrhunski ženski športni gimnastiki Mednarodna tekmovalna kariera gimnastičark v proučevanem obdobju je bila kratka, običajno štiri ali pet let. V gimnastično telovadnico so povprečno vstopile pri šestih letih, pri devetih so že trenirale po šest ur na dan in pri dvanajstih so postale članice državne reprezentance, kjer je trening potekal običajno osem ur na dan. Javno so svojo upokojitev naznanile pri povprečno sedemnajstih letih, nekatere pa tudi pri šestnajstih, po desetih letih aktivnega treniranja tega športa (Topics of the Times: Gymnastic Girls, Not Women, 1989). Vzrok za konec kariere je bila običajno telesna poškodba, ki je onemogočila doseganje podobno visokih rezultatov, kot jih je telovadka že dosegla. Zaslediti je tudi, da se zmagovalke poslovijo takoj, ko dosežejo svoj cilj, olimpijsko zlato. To potezo bi lahko razumeli tudi kot sistematično dejanje trenerjev, zveznih federacij in političnih sistemov, ne pa kot lastno odločitev gimnastičarke. V potrditev navedenemu pričajo tudi dejstva, da so telovadke v devetdesetih letih rušile to pravilo z večletnim nastopanjem v mednarodni areni kljub slabšim rezultatom

223  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST v primerjavi s prejšnjimi. V zadnjem času je lep primer telovadka Oksana Čusovitina (roj. 19. junija 1975 v Uzbekistanu), ki se je pri triintridesetih letih udeležila olimpijskih iger na Kitajskem leta 2008. V mednarodno areno je vstopila leta 1991.

Cena uspeha – najpomembnejša razkritja zlorab v športu  Spreminjanje letnice rojstva ob vstopu na mednarodno tekmovalno prizorišče:  Romunka Celestina Popa je bila eno leto premlada za tekmovanje na svetovnem prvenstvu leta 1985 (starostna meja je bila 14 let).  Romunka Daniela Silivaş je bila dve leti premlada za tekmovanje na svetovnem prvenstvu leta 1985.  Alexandra Marinescu (19. 3. 1982) iz Romunije je bila kot tekmovalka prepoznana po datumu rojstva 19. 3. 1981.  Kim Gvang Suk iz Ljudske republike Koreje (svetovna prvakinja na dvovišinski bradlji leta 1991 – čista desetica) je edini primer diskvalifikacije zaradi ponarejanja datuma rojstva (v času tekmovanja je bila stara 11 let). To je bil edini primer ukrepanja Mednarodne gimnastične zveze.  Zadnji primeri odkritih spremenjenih podatkov o rojstvu sežejo celo v devetdeseta leta 20. stoletja, npr. v leto 1992, ko so romunski gimnastičarki Gini Gogean, rojeni 9. 9. 1978, v vseh uradnih dokumentih dodali leto dni, kot da bi bila rojena 9. 9. 1977. Telovadka in njeni straši so vse obtožbe kljub pisnim dokumentom in odkritemu pravemu rojstnemu listu zavrnili (Evenimentul Zilei, 2002; Prosport, 2002).

»Včasih me ljudje, ki me srečajo na ulici, vprašajo, koliko sem stara. Ne vem, kaj naj jim rečem: mojo pravo starost ali starost, ki mi jo je dala romunska gimnastična federacija.« CELESTINA POPA

»Eden izmed predstavnikov federacije mi je rekel: ‚Poglej potni list, od danes naprej nisi več stara 13 let, ampak 15.‘ Nihče me ni vprašal, če se s tem strinjam. Bila sem samo otrok. Potrebovali so zlato medaljo in vsak, ki je bil vključen v gimnastiko, je poznal to prakso.« DANIELA SILIVAŞ, olimpijska prvakinja 1988

 Zamenjava tekmovalke, ki se je v kvalifikacijah uvrstila v mnogoboj posameznic ali finale na orodjih, z drugo tekmovalko iz reprezentance,

224  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ki po uradnih rezultatih ne bi smela nastopiti. Navedeno je v skladu s pravili Mednarodne gimnastične zveze. Vprašanje pa je, ali je to z vidika telovadke kot posameznice sprejemljivo. Gre za ravnanje iz izključno političnih in nacionalnih interesov, namreč zagotoviti državi udeleženki čim boljše športne rezultate; osebni dosežki in žrtve tekmovalke pri tem niso pomembni.  Prepoved obdržati denarno nagrado, pridobljeno za dosežek na tekmovanju: »Na tekmovanju za svetovni pokal leta 1986 smo Camelia Voinea, Aurelia Dobre in Ecaterina Szabo prejele 10.000 dolarjev. Ko smo se vrnile domov, so nam vzeli denar z argumentom, da je nevarno za nas, otroke, da imamo pri sebi toliko denarja. Na drugem tekmovanju, v Rimu, sem prejela kuverto s 1500 dolarji. Trenerka Maria Cosma in Maria Login sta zavrnili, da mi vrneta kuverto. Vedno so pobrali ves denar in mi smo dobili samo sladoled.« CAMELIA VOINEA

 Psihične in telesne zlorabe med treningom (zlasti tik pred odhodom na najpomembnejša tekmovanja), in sicer večurni dolgotrajni trening, popolna izolacija od zunanjega sveta med pripravami in pretepanja med treningom: »Bili smo vojaki v službi države. Nekakšni sužnji! Svobodni smo lahko bili samo takrat, ko smo osvojili največji pokal. Takoj ko sem stopila z odra, sem bila spet sužnja.« AURELIA DOBRE

»Ta oblika sprejemljive zlorabe otrok se odvija že leta.« OLGA KORBUT, olimpijska zmagovalka 1972, olimpijska podprvakinja 1976

»Uvidela sem, da dekleta doživljajo izjemen stres; živela so v stalnem strahu pred trenerji. Opazila sem, da si grizejo nohte, kar je bila že nezavedna gesta, saj niso niti opazile, ko je noht začel krvaveti. Videla sem tudi, da zelo pogosto hodijo na stranišče, in to zaradi strahu.« ALEXANDRA MARINESCU po prihodu v slovito gimnastično šolo v Devi

 Spodbujanje k stradanju z namenom izgube telesne teže brez zdravniškega nadzora. Vsakršno odstopanje od pričakovane telesne teže so trenerji takoj kaznovali, telesno in psihično (npr. sedenje v savni z več sloji športne obleke do onemoglosti, zaklepanje v sobo brez hrane in vode) (Nourescu, 2006):

225  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST »Najtežja stvar v Devi je bila lakota. Stradanje ni bilo posledica pomanjkanja hrane, čeprav bi nam večina Romunov zavidala. Zahteva po telesni teži 40 kilogramov je naredila normalno prehranjevanje za pregrešno. Ne glede na starost bi nam trenerji namenili zaušnico, če bi pojedli kaj dodatnega.« AURELIA DOBRE

»Tako se je vse skupaj začelo. Gledala je na vse, trudila se je, da bi bila skrajno vitka. Potem se je razvilo v obsesivnost. Christy je štela kalorije, počela je, kar so ji rekli. Za Christy je bil Al [njen trener] Bog. Storila je prav vse, kar ji je rekel, da naj naredi.« Mama CHRISTY HENRICH, ki je umrla v starosti 22 let zaradi splošne odpovedi organov, katere

vzrok sta bili nervozna anoreksija in bulimija

 Pomanjkanje izobrazbe, kljub dejstvu, da so bile tako imenovane športne šole predstavljene v javnosti kot izredno dobre z vidika splošne izobrazbe, celo boljše od javnih osnovnih šol.

 Poškodbe: »Prepričana sem, da je Bela [njen trener] videl poškodbe, ampak če si bil poškodovan, te Bela ni hotel videti. S tem si se moral sprijazniti. Bila sem zastrašena. Pogledal je navzdol name. Bil je visok 6 čevljev in jaz 4 čevlje, vsega skupaj nič.« DOMINIQUE MOCEANU, ekipna olimpijska prvakinja

Telesna poškodba je bila največkrat vzrok za konec kariere. V teh primerih je šlo za izredno težke poškodbe, na primer poškodba hrbtenice Jelene Muhine iz Rusije le nekaj dni pred začetkom olimpijskih iger v Moskvi leta 1980, ki je povzročila, da je vrhunska telovadka postala tetraplegičarka.

Vpliv udejstvovanja v vrhunski športni gimnastiki na današnje življenje bivših gimnastičark Danes, dve desetletji po koncu športne poti, delujejo svetovne in olimpijske zmagovalke na področju glasbe (pevska kariera), kot koreografinje in učiteljice plesa, največkrat pa nastopajo v vlogi voditeljic zasebnih telovadnic, prostočasnih športnih centrov in gimnastičnih telovadnic, manjšina jih deluje v vlogi gimnastične trenerke. Kraj bivanja se je pri večini analiziranih telovadk spremenil,

226  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST veliko jih je odšlo v drugo državo (največkrat v ZDA), nekatere so ostale v isti državi, a v drugem kraju bivanja, le peščica jih je ostala v svojem rojstnem kraju.

Študija primera življenjske zgodbe vrhunskega instrumentalnega glasbenika – koncertanta Za študijo primera na glasbenem področju smo izbrali ruskega vrhunskega klasičnega glasbenika – koncertanta na klasični harmoniki, ki se je rodil leta 1963 v Rusiji, kjer še vedno živi in dela. Z njim smo izvedli osebni nestrukturirani intervju, ki je potekal 60 minut. Teme pogovora so bile identične spremenljivkam analize vrhunskih gimnastičark (življenjski slog, šolanje, zlorabe, poškodbe, vpliv na današnje življenje) in so se dotikale refleksije ustvarjanja vrhunskega dosežka v glasbenikovem otroštvu in mladostništvu. Največje razlike s svetom vrhunske ženske gimnastike so se pokazale v vplivu intenzivnega udejstvovanja v izbrani dejavnosti v otroštvu in mladostništvu na današnje življenje. Medtem ko so se gimnastičarke upokojile, glasbenik s svojo dejavnostjo nadaljuje še danes. Intenzivnost je manjša, pa vendar uspehi in povračilo vloženega za tem ne zaostajajo. V nadaljevanju predstavljamo najpomembnejše ugotovitve študije primera.

 Želja staršev je povod za začetek glasbene kariere otroka. Starši določijo pot vrhunskega glasbenika in jo vodijo ter usmerjajo. Želja staršev ni odvisna od njihove predhodne izobrazbe na tem področju. »V moji družini, v družini starega očeta in prej, ni bilo nobenega glasbenika, jaz sem prvi. To je bila želja moje mame. Moja mama je želela, umrla je že leta 1985. Vse od mojega rojstva si je moja mama želela: moj sin mora biti umetnik, mogoče glasbenik, mogoče gledališki igralec [...] To je bila absolutno njena želja, absolutno njena želja. Moj oče, ki še vedno živi, je bil samo usmerjevalec, njen pomočnik. Zelo stroga mama, zelo stroga. To absolutno ni bila moja želja, da bi postal glasbenik, na primer moja mama me je peljala na prvo vajo, da bi postal pevec. Začel sem namreč kot pevec pri petih, šestih letih v deškem pevskem zboru.«

 Zahtevnost šolanja. Glasbenik danes pripoveduje o svojem šolanju na pozitiven način. Navaja lastne boje s samim seboj, učiteljem, starši, sistemom, težko privajanje novemu načinu dela, odpovedovanje običajnemu otroštvu, vse navedeno pa intervjuvanec vendarle razlaga na šaljiv način. Vprašanjem se ne izmika. Zaznati je glasbenikovo

227  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST prepričanje, da je težko delo v otroštvu in mladosti edino pravilno in nujno za izučitev tovrstnega poklica. Zato glasbenik kritizira svoje obnašanje v zgodnjem otroštvu, ki ni bilo na ravni dela, ki vodi v vrhunstvo. V ozadju izjav je razvidno, kako naporno delo zahteva tovrstno izobraževanje od nedoraslega otroka, celo 12-urno vadenje vsak dan. »In začel sem kot harmonikar, to je bil zame izjemno težek čas. Star sem bil 9 let, bilo je leta 1972. Bil sem tako neorganiziran, brez nadzora lastnega vedenja, kot vulkan z idejami, tako temperamenten. Izogibal sem se obveznostim, lagal staršem in nasprotoval avtoritetam. Veliko časa sem jokal, ker sem moral delati, delati, delati. Ampak bil sem grozen. Vadil sem največ 10 minut na teden. Ja, na teden. Na harmoniki sem izgubil vse, kar je možno od pouka, napačno sem igral, z veliko napakami, nobene artikulacije, nič, nič, vse sem izgubil.« »Na glasbeni gimnaziji sem začel igrati 12 ur na dan, da bi pridobil tisto, kar sem izgubil v glasbeni šoli. Zato pravim danes otrokom, prosim vadite ZDAJ, ker če ne boste, boste imeli veliko težav. Bil sem grozen učenec glasbene šole. Vendar se je končalo dobro.«

 Zahtevnost in strogost učitelja, ki je nujno potrebna za dosego cilja, trdo delo in nadzor. Navedeno razkriva tudi elemente psihične zlorabe otroka. Predstavljeni način dela je imel cilj doseči, da bo lahko mladi glasbenik igral zahteven in obsežen program, ki presega njegovo starostno stopnjo in običajen tempo dela. »Naslednja stopnja je bila glasbena gimnazija. Končno sem srečal enega izmed najboljših pedagogov v svojem življenju. Bil je tako strog do mene, kar je bilo absolutno dobro v tem času, v tej starosti 16 let, 15, 17 let. To je bilo absolutno dobro za mene. Zelo, zelo, zelo stroga šola, zelo močna kontrola.« »Učitelj me je zaklenil v učilnico v prvem nadstropju, da ne bi ušel skozi okno. Vsake pol ure ali na eno uro je prišel k meni in me kontroliral, namenil mi je zelo stroge besede, zaklenil me je nazaj v sobo ali pa sem odšel na stranišče, se vrnil, zaklenil me je nazaj in odšel. To je bil začetek.« »Vadil sem veliko, veliko, veliko, ko sem bil star 16 let, sem vadil 12 ur na dan. To je polni, neto čas igranja. Vstal sem ob 5. uri zjutraj, prišel v šolo ob 5.30, ob 6. uri sem začel z vadenjem in končal ob 21. ali 22. uri ponoči.« »Bilo je na primer minimalno 2 uri, da me je zaklenil v sobo, včasih, pred tekmovanjem, so take ure potekale tudi 6 ur.« »Eno uro sem igral na odru, velik program, še zdaj lahko igram ta program. Tako kot zdaj igram te skladbe, sem takrat, v tako mladih letih, igral enako težek program kot zdaj.«

228  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST »Učitelj mi je govoril: ‚J., vsako skladbo moraš zaigrati trikrat; če je ne moreš zaigrati trikrat, te skladbe ne moreš igrati na koncertu.‘ In sem poskušal igrati trikrat skupaj, od začetka do konca, brez odmora, z vso tehniko in z vsem, vsem [...] Ena skladba je imela na primer 15 minut, kar pomeni trikrat brez odmora 45 minut [...]«

 Popolna predanost glasbi, vse je podrejeno tej dejavnosti. »Tako deluje pot glasbe, pot glasbenika, od prvega trenutka dneva do zadnjega trenutka dneva [...] pa tudi ponoči moraš biti glasbenik, moraš sanjati o glasbi. Če ne sanjaš o glasbi [...] glasba ne živi znotraj tebe, nisi dom glasbe, moraš biti dom glasbe. Tvoja občutenja za glasbo morajo biti tako občutljiva, da glasba zlahka pride.« »Učitelj mi je postavljal meje: ‚J., meje, to je cilj, tukaj, učiti se moraš gledati eno točko [...] J., glasbeno življenje je tako svetlo, glej tukaj, moraš se pripraviti tukaj in zdaj. To je cilj, to je tvoj cilj.‘«

 Odnos z učiteljem. Učitelj igra na poti ustvarjanja vrhunskega glasbenika eno izmed glavnih vlog. Intervjuvanec ga opisuje kot ključno figuro v svojem življenju za dosego želenega cilja. »Bil je, ne samo da je bil, še zdaj je moj veliki učitelj, največji med največjimi. To so bile najboljše karte za vstop v velik svet glasbe. Moje karte, ki so mi odprle vrhunsko pot.« »S. se je dotaknil mojega srca in šla sva skupaj v ozadje not. Bilo je absolutno odlično. Razložil mi je formo skladb, transkripcije, o vsem, kako se pripraviti za oder, glasbeno življenje, kako vzpostaviti stike z ljudmi, kako govoriti z ženskami, kako govoriti z moškimi, kako doseči spoštovanje, kako se bojevati s kritiko, kako sprejeti kritiko, kako iskati kritiko v zelo ključnih trenutkih in podobno, povedal mi je vse [...] Bil je kot moj oče, drugi oče.« »Včasih so bili težki trenutki, vendar mi je S. tolikokrat pomagal. Rekel je: ‚J., poglej me, samo mene poglej, zmagala bova, zmagala bova.‘ In resnično je bilo tako. Bila sva zmagovalca. Živel sem zanj, vadil sem zanj. Takrat nisem razmišljal, kako velike in kako težke naloge mi daje, vendar zdaj analiziram in ne razumem, kako je mogoče, da sem naredil vse, kar je zahteval od mene. V glasbenem življenju je včasih minimalno 2 meseca dela, kar sem dosegal v 3 do 5 dneh. Zdaj to točno vem.« »Učitelj je bil vse moje razmišljanje, samo o njem sem razmišljal. Včasih sem ga čakal pred predavanji kot fant, ki čaka svoje dekle. To je bil

229  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST najboljši čas, moje srce je bilo eno z njegovim. Tako zelo sem mu verjel, vedno, niti eno sekundo nisem podvomil, niti eno sekundo.« »Priznati moram, da sem se trudil najti boljšega učitelja od S. Odšel sem k temu profesorju, na ta seminar, k onemu, da bi našel [...] Iskal sem. Trudil sem se najti, poiskati boljšega učitelja, kot je bil S. Ne, nisem ga našel, ne, ne [...] S. je šel daleč čez meje glasbila, raziskoval je mnogo, mnogo širše od glasbila in odprl je meje svojim učencem, da smo videli tako daleč.«

 Resnejših poškodb zaradi intenzivnega vadenja ni, kar glasbenik pripisuje zelo dobremu poučevanju in nadziranju drže glasbila in položaja rok ter hrbtenice s strani njegovih učiteljev. »Nisem imel nobenih. Zakaj? Mislim […], mogoče je sreča, sem srečnež. Moji učitelji so me naučili zelo dobre, zelo fleksibilne, zelo ustrezne drže harmonike. Vsak učitelj je zelo strogo nadziral držo moje roke, mojega hrbta [...] S. je bil zelo strog za sprostitev mišic, zlasti vratu. Zelo je nadzoroval tudi položaj leve roke oziroma kako raztegovati meh. Bil sem pod nadzorom. Moj učitelj v gimnaziji je nadzoroval desno roko, njeno gibanje, fleksibilnost v zapestju, položaj prstov.« »Učitelj je bil zelo, zelo strog glede tega. Govoril mi je: ‚J., če čutiš, da lahko vse igraš, tvoji prsti so tako fantastični, tako hitri, in misliš, da boš igral zdaj skladbo z vso svojo hitrostjo, prosim, nehaj, začenja se katastrofa. Popij kozarec mrzle vode in začni znova. Ustavi se. V evforiji lahko pride do težav s tetivami. Če tako občutiš, se ustavi, če čutiš ekstazo igranja, zdaj so moji prsti tako vroči, se ustavi.‘«

 Starši spremljajo glasbenikovo pot od začetkov vse do konca šolanja. Kot je bilo rečeno čisto na začetku intervjuja, je bila želja po glasbeni poti otroka želja njegovih staršev in ne otroka samega. Starši spremljajo otroka skozi osnovnošolsko in srednješolsko glasbeno izobraževanje. Podpirajo strogost učitelja. Preko učitelja in njegovih sorodnikov spremljajo tudi glasbenikov prosti čas. Opaziti pa je, da od vstopa v srednjo šolo osrednjo vlogo nadzora in usmerjanja glasbenikovega življenja, obveznosti in prostega časa izvaja njegov učitelj in ne starši. Poudarek je tudi na nadzoru: jasno je prikazano, kako zelo je življenje mladega glasbenika opazovano in nadzorovano. »Starši so gledali, kako strog je moj učitelj [...] Ob vsaki priložnosti so govorili z njim. Govorili so tudi z njegovo ženo, ki je tudi poučevala na konzervatoriju, učila nas je metodiko. Govorila je z mojo mamo: ‚J. ima

230  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST novo življenje, novo ljubezen, je prijetno dekle, vendar morate paziti nanj. Začenja novo življenje, mislim, da je zelo zaljubljen.‘ Vedno je bila kontrola, moji starši so bili seznanjeni, vedno je bila kontrola.«

 Kaže se močen vpliv dejavnega udejstvovanja v instrumentalni glasbi v otroštvu in mladostništvu na današnje življenje. Glasbenik govori o svoji sedanjosti, ki ni usmerjena na priznanja in uveljavitve, temveč na lepoto ustvarjanja glasbe, na ustvarjalnost same dejavnosti. Poudarjeno je, da kariera za glasbenika nima več takega pomena, kot ga ima veselje ob ustvarjanju glasbe. Glasbenik je odgovoren samo glasbi in ne zunanjim avtoritetam družbe, kot so kritiki, publika, menedžerji ipd. Prišel je do stopnje, ko lahko izbira in o svoji glasbeni poti samostojno odloča. »Moje srce nima miru pred glasbo. Če poslušam nekaj lepega, in glasbeni svet je tako velik, si zaželim igrati to profesionalno. In razmišljam, kaj lahko dam glasbi, kje se lahko bolj odprem. Včasih se borim sam s seboj, da glasbi ne dam kaj neustreznega, grobega. Včasih varujem glasbo pred samim seboj. Moj motiv je zdaj samo glasba. V preteklosti je bil motiv doseči spoštovanje, položaj, prostor med drugimi glasbeniki. Ugotovil sem, da to lahko zelo hitro dosežem z delom [...] Lahko pa delam, delam za svojo kariero in ne dosežem ničesar. Nekdo zamahne z roko in moja kariera propade. Vendar, če sem iskren do svojega dela, ne delam za kariero, temveč za glasbo, lahko uspem. Nočem razmišljati o spletkah, o politiki, jaz samo delam in do sedaj samo prejemam. Lahko igram, kjer želim, kar želim, kadar želim in za kolikor honorarja želim.«

 Zanimiva ugotovitev, ki se pokaže povsem ob koncu intervjuja v odgovoru na vprašanje, ali bi svojo poklicno pot ponovil, je negativen odgovor. Navedeno je v protislovju s številnimi pozitivnimi trditvami in pohvalami strogega učitelja in sistema, v katerem je postal vrhunski glasbenik. »Ne, ne bi ponovil te poti. Mislim, da me bolj zanima gledališče. Toda če bi zdaj imel še eno možnost, da grem od začetka, si globoko želim postati pianist. Bil sem v gledališču, vadil in nastopal. Spoznal sem, da je to zame zelo preprosto, zlahka nadzorujem čustva, zelo prijetno se počutim, rad imam dramatiko, zelo rad. To je zame najboljši občutek, ko igram na odru, igram gledališče. Zame ne bi bilo tako lahko, vendar bi bilo mnogo bolj

231  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST zanimivo, da bi postal pianist – pianistični svet je petdesetkrat večji. Če bi ponovil, ne harmonika, ne.«

RAZPRAVA

Na pomen gibanja za človekov telesni razvoj opozarja Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) v mnogih svojih poslanicah in priporočilih (npr. Agita mundo – gibanje za zdravje, 2002). Ob najočitnejših vplivih gibalne dejavnosti, kjer v prvi vrsti izstopajo vplivi na zdravo rast in razvoj mišično-skeletnega, srčno-žilnega in dihalnega sistema ter na ohranjanje energijskega ravnotežja za vzdrževanje zdrave telesne mase, ima vpliv tudi na psihosocialni razvoj, kot je razvoj samopodobe, psihično počutje in vzpostavljanje socialnih stikov. Na ta način gibanje in šport, ki sta najpomembnejša dejavnika zdravja in razvoja, izboljšujeta kakovost življenja vsakega posameznika (Koprivnikar, 2004; Kraševec Ravnik, 2004). Raziskave dokazujejo, da lahko redna gibalna dejavnost zmanjšuje dejavnike srčno-žilnih obolenj in raka na debelem črevesu, od inzulina neodvisne sladkorne bolezni (tip 2), povišanega krvnega tlaka, možganske kapi, bolečin v spodnjem delu hrbta in osteoporoze. Gibalna dejavnost zmanjšuje občutke osamljenosti in družbene izključenosti, s tem pa izboljšuje samozavest in samozadostnost, ki sta temelja psihičnega ravnotežja. Pomaga shajati z bolečinami, kot so tiste v hrbtu ali v kolenih, ter daje energijo ljudem s kroničnimi boleznimi. WHO celo opozarja, da pomanjkanje gibanja povzroči dva milijona smrti na leto, saj njene raziskave kažejo, da je sedeči način življenja eden izmed desetih glavnih vzrokov za smrt in prizadetost na svetu (Agita mundo – gibanje za zdravje, 2002; Di Pietro, 2001; Solcova, 1994; Burger in Marinček, 1999; Fras, 2001; 2002). Pri večini ljudi gibalna dejavnost pozitivno vpliva na telesno samopodobo. Redna vadba vodi do dobrega počutja in naraščanja ravni energije. Ukvarjanje z gibalnimi dejavnostmi pomeni psihično relaksacijo, ki vrača življenjsko moč ter zmanjšuje stres in napetosti. Velja za ustrezen način sproščanja energije in obenem za znak samonadzora (Kuhar, 2004). Na drugi strani pa ne velja pozabiti, da so šport in gibalne dejavnosti vidno prepoznane in visoko organizirane poti, ki omogočajo nadaljevanje že dolgo obstoječega sistema moči in privilegijev (Horne, Tomlinson in Whannela, 1999). V zadnjih dvajsetih letih je vedno

232  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST močnejši glas tistih, ki promovirajo najboljše v športu in gibalnih dejavnostih ter skušajo preprečiti najhujše z namenom zagotavljanja, da bi mladi športniki razvili svoj potencial v kar najbolj varnem okolju (Brackenridge, 2010). Tako imenovana zaščita otrok v športu vključuje kritiko tekmovalne klime mladinskega športa, kritiko sprejemljivosti nasilja v otroškem športu, skrb za razvoj vrhunskih športnikov otrok z vidika tveganja psihičnih in spolnih zlorab, ki se dogajajo pri visoko kategoriziranih športnikih (Gretchen, 2010; Brackenridge, 2010). Kljub čedalje glasnejšim opozorilom na prisotnost zlorab otrok v športu pa doslej še ni bil raziskan eden izmed najmočnejših dejavnikov otrokove zlorabe v tekmovalnem okolju, to je s starostjo povezan pritisk na vrhunskega športnika. Navedeno pomeni težnjo po tekmovalnosti v čim nižji starosti, dosegati čim več znanja in sposobnosti, zahtevnosti prvin in spretnosti v čim nižji starosti. Našo kvalitativno znanstveno raziskavo smo zasnovali z namenom, da bi zbrali in analizirali izvorne podatke in poglede na tekmovalno življenje s strani danes upokojenih tekmovalk v ženski športni gimnastiki. Da bi še natančneje raziskali pojav vrhunskega tekmovalnega okolja v povezavi s temeljnimi otrokovimi pravicami in svoboščinami, smo izvedli tudi primerjalno raziskavo primera profesionalnega vrhunskega mednarodnega glasbenega poustvarjalca, koncertanta na klasični harmoniki. Obe področji sta zaznamovani s tekmovanji in vrhunskimi dosežki v razvojnem obdobju otroštva. V raziskavi nas je zanimalo tole: način življenja oziroma življenjski slog tekmovalca v otroštvu in mladostni dobi, doživljanje treningov v športu, vadbe glasbila in ur pouka, odnos z učiteljem in trenerjem, vloga staršev, prisotnost morebitnih psihičnih ali telesnih zlorab, prisotnost poškodb ter socialno-ekonomske posledice intenzivnega treniranja in vadbe v mladosti na današnje življenje športnice/ glasbenika. Dobljeni rezultati vrhunskega sveta gimnastičarke in vrhunskega sveta instrumentalne glasbe so pokazali stične točke. Obe področji kažeta psihične zlorabe, ki so se dogajale med treningom gimnastike oziroma med urami glasbila. Športnice opisujejo svoja občutja s treningov kot izjemno podredljivost avtoritetam, ki jo označujejo z besedo suženjstvo. Opisujejo stres, strah pred trenerji, izoliranost od zunanjega sveta in pretepanja med treningom. Pri glasbeniku odgovor izzveni v pozitivnem smislu hvaležnosti do učitelja, vendar opis jasno pokaže sliko pouka v srednji šoli. Ure so trajale celo šest ur in so temeljile na

233  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST zaklepanju v učilnico v prvem nadstropju, da ne bi učenec zbežal skozi okno. Učitelj je prihajal občasno in pri tem uporabljal grob verbalni pristop. Obe področji zanimivo navajata večjo intenzivnost tovrstnih psihičnih pritiskov zlasti v obdobjih pred tekmovanji. Nadalje so opazne povezave v odnosu do trenerja. V gimnastiki in tudi v glasbi ima trener izjemno pomembno vlogo, prevzame mesto staršev. V izjavah športnic se starši sploh ne pojavljajo, medtem ko glasbenik govori o posredni vlogi staršev prek svojega učitelja. Tako športnice kot glasbenik trenerju oziroma učitelju brezpogojno zaupajo in mu sledijo. Lahko bi dejali, da jim slednji daje še posebno dodatno moč in motiviranost, da naredijo nekaj na robu človeških zmožnosti in sposobnosti, česar sami nikoli ne bi mogli. Zato ne preseneča, da v primeru napak, zlorab ali celo smrti (npr. zaradi motenj hranjenja) pade prvi sum krivde na trenerja. Stična točka obeh področij, ki ustvarjata vrhunski rezultat otroka, je tudi močen socialno-ekonomski vpliv vrhunskega udejstvovanja v otroštvu in mladostništvu na življenje v odraslosti. Največji dokumentirani vpliv je na finančni položaj, ki je stabilen in zadovoljiv, sledi vpliv na prepoznavnost in uveljavitev v družbenem okolju in vpliv na potovanja ali menjavo kraja/države bivališča. Zanimiva skupna ugotovitev je tudi, da nobena vrhunska gimnastičarka v odraslosti ni vključena v vrhunski šport v nobeni vlogi. Glasbenik s svojim igranjem nadaljuje, pa vendarle zasledimo vsebino, ki govori o zmernem udejstvovanju, ki temelji na predhodnih dosežkih, na dejavnosti, ki je glasbeniku všeč, sam izbira, kaj, kdaj, kako in za koliko želi nastopati. Glede vadbe v pogovoru tudi pove, da so časi, ko je igral dvanajst ur na dan, za njim. Dejavnost se umiri v okvire zmernega udejstvovanja, ki pa seveda na osnovi dosežnega vrhunstva v mladostništvu omogoča profesionalno glasbeno poustvarjanje. Podobnost glasbenega sveta s športnim z vidika odmika od vrhunstva v odraslosti daje zadnji odgovor na vprašanje, ali bi svojo pot ponovil, ki je negativen. Navedeni odgovor zanika vse prehodno, saj močno postavlja pod vprašaj, ali je bila plačana cena vrhunskega dosežka ustrezno zadoščena. Dejstvo je, da odličnost na katerem koli področju zahteva redno intenzivno delo z izključitvijo mnogih vidikov običajnega življenja. Nerealistično je pričakovati izstopajoči rezultat brez izstopajočih vlaganj vanj. Na eni strani gre za omogočanje možnosti razvoja otrokovih potencialov do največje možne meje, na drugi strani pa za prisotnost tveganj in zlorab, ki so sestavni del tega procesa. Kdaj in kje potegniti

234  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST mejo, je ključno vprašanje. Gre za vprašanje tako imenovane sodobne kulture, ki zahteva napredek človeštva, posameznikovo nenehno preseganje samega sebe, začenjati vedno znova in iz nič ter dosegati več in bolje (Kreft, 2003). Na tem mestu je umestno vprašanje harmonije in ravnotežja med dušo in telesom, ki se tako jasno odraža v konceptu kalokagatije. »In če sta pri nekom združeni lepota in plemenitost duše ter njej ustrezna in z njo skladna vnanja podoba, obe z istimi temeljnimi potezami, potem je to pač najlepši pogled za vsakogar, ki lahko to vidi« (Platon: Država). Na navedeno skuša odgovoriti znanstvena disciplina filozofija športa, ki je nastala kot kritika telesnovzgojnih konceptov modernosti (Kreft, 2003).

ZAKLJUČEK

Enako kot trening v estetskih športih tudi glasbeni trening ne dopušča prostega dneva. Ni časa za počitek. Telesna in psihična izčrpanost lahko vodita k izčrpanosti in pojavu poškodb. Postavljajo se vprašanja socialne izolacije, podredljivosti avtoritetam, samozaupanja, samopodobe ter velike količine in intenzivnosti enostranske dejavnosti v razvojnem obdobju otroštva, ki jih zahteva ustvarjanje vrhunskega dosežka. Na drugi strani pa ne velja prezreti vprašanja družbenih zahtev, pomena vrhunskih dosežkov za razvoj družbe, pozitivnih vplivov na posameznike in skupnost v celoti. Vprašanje se dotika tudi pozitivnih sprememb na potek življenjske poti posameznika, ki mu uspe ustvariti vrhunski dosežek. Temeljna problematika je relacija med vloženim in dobljenim oziroma ali je vredno plačati ceno, ki jo zahteva vrhunski dosežek, z vidika njegovega prispevka k razvoju in blaginji človeštva in posameznika. Kje je najprimernejša meja med igro in delom, med radostjo in naporom, med uspehom in porazom? Vprašanja, ki vsekakor ne dajejo enoumnega odgovora. Del odgovorov ponuja opredelitev samega olimpizma, ki je v svojem bistvu osnovan v ustvarjanju vrhunskega dosežka. Olimpizem, je zapisano v Olimpijski listini (Olympic Charter, International Olympic Committee, 2007), je filozofija življenja, ki časti in združuje uravnoteženo celoto harmonije telesa, volje in mišljenja. S povezovanjem športa, kulture in izobraževanja olimpizem ustvarja način življenja, ki temelji na veselju do dela, izobraževalnih vrednotah in spoštovanju temeljnih etičnih načel.

235  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Unicefova poslanica pravi, da ima vsak otrok pravico do športa in igre, pa vendar morajo biti pri tem temeljne človekove pravice posebej spoštovane in varovane. Skupni družbeni cilj naj bo ustvarjanje varnih okolij, v katerih bodo deklice in dečki varni pred vsemi oblikami nasilja in izkoriščanja. Premišljeno naj bo zagotovljeno varovanje otrokovih pravic ob vzporednem širjenju možnosti za razvoj otrokovih zmožnosti. Še posebej je treba biti pozoren na vse oblike zlorab, med katerimi so najpogostejše telesne, spolne in psihične, ki lahko imajo nepopravljive posledice za zdravje in razvoj otrok (Bissell, 2010).

LITERATURA

 Age requirements in gymnastics: from Wikipedia, the free encyclopedia. (2009). Http://en.wikipedia. org/wiki/Age_requirements_in_gymnastics (13. 4. 2009).  Agita mundo – gibanje za zdravje. (2002). Zdravstveno varstvo, 41(Suppl. 39), 77–85.  Aristotel (1995). Politics: Oxford World’s Classics. Oxford: Oxford University Press.  Aurelia Dobre: Golden Girl. Svetovni splet: http://members.tripod.com/~AmanarAdmirer/ dobre3.html (14. 3. 2008).  Bissell, S. (2010). Notes on international children’s rights, implications for elite sport and the work of UNICEF. V: C. H. Brackenridge in D. Rhind (ur.), Elite Child Welfare: International Perspectives. London: Brunel University Press, 21–24.  Brackenridge, C. H. (2002). Spoilsports: Understanding and preventing sexual exploitation in sport. London and New York: Routledge.  Brackenridge, C. H. (2010). Setting the challenge: The ethical and research context of children’s involvement in elite sport. V: C. H. Brackenridge in D. Rhind (ur.), Elite Child Athlete Welfare: International Perspectives. London: Brunel University, 13–19.  Burger, H., Marinček, Č. (1999). Vpliv telesne dejavnosti na funkcionalne sposobnosti starejših [The influence of physical activity on functional abilities of elderly people]. Zdravstveni vestnik, 68 (12), 731–735.  Christy Henrich: from Wikipedia, the free encyclopedia. (2009). Svetovni splet: http://en.wikipedia. org/wiki/Christy_Henrich (6. 6. 2009).  Colwell, R., Richardson, C. P. (ur.). (2002). The New Handbook of Research on Music Teaching and Learning: A Project of the Music Educators National Conference. Oxford, New York: Oxford University Press.

236  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST  Crowther, N. (1991). The Olympic Training Period. V:Nikephoros , 4, 161–166.  Daniela Silivaş: From Wikipedia, the free encyclopedia. (2009). Svetovni splet: http://en.wikipedia. org/wiki/Daniela_Siliva%C5%9F#cite_note-prosport-2 (13. 6. 2009).  Di Pietro, L. (2001). Physical activity in aging: Changes in patterns and their relationship to health and function. Journals of Gerontology: Series A: Biological Sciences and Medical Sciences, 56 (2), 13–22.  Eating Disorder Resources: Christy’s ED-Going public (2008). Svetovni splet: http://edresources. pbworks.com/Christy’s%20ED-Going%20public (13. 6. 1993 – 15. 7. 1994).  Eliminating Corporal Punishment: A Human Rights Imperative for Europe’s Children. (2005). Strasbourg: Council of Europe Publishing.  Former Gold Medalist Talks About ‚Dark Side‘ to Olympic Gymnastics on HBO (2008). Svetovni splet: http://backporch.fanhouse.com/2008/07/21/former-gold-medalist-talks-about-dark-side-to- olympic-gymnasti/ (21. 7. 2008).  Fras, Z. (2001). Telesna aktivnost – varovalni dejavnik za srce in ožilje. V: H. Berčič (ur.), Zbornik slovenskega kongresa športne rekreacije: prispevki in povzetki poročil, strokovnih predavanj in predstavitev 2. slovenskega kongresa športne rekreacije z mednarodno udeležbo. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Fakulteta za šport, 41–57.  Fras, Z. (2002). Predpisovanje telesne aktivnosti za preprečevanje bolezni srca in ožilja. Zdravstveno varstvo, 41(1–2), 27–34.  Georgiadis, K. (2003). Olympic Revival: The Revival of the Olympic Games in Modern Times.Atene: Ekdotike Athenon S. A.  Glader, E.A. (1978). Amateurism and the modern Olympic Movement. V: E. A. Glader (ur.), Amateurism and Athletics. New York, 129–167.  Gomien, D. (2005). Short Guide to the European Convention on Human Rights. Strasbourg: Council of Europe Publishing.  Gregorio, A. (1984). Nadia. USA: IMDbPro.  Gretchen, K. (2010). Physical and emotional abuse of elite child athletes: The case of forced physical exertion. V: C. Brackenridge in D. Rhind (ur.), Elite Child Athlete Welfare: International Perspectives. London: Brunel University, 41–50.  Gruneau. R. (1999). Class, Sports, and Social Development. Champaign, IL: Human Kinetics.  Guttmann, A. (1992). The Olympics: A History of the Modern Games. Chicago: Urbana.  Habe, K. (1998). Izvajalska anksioznost pri glasbenikih. Psihološka obzorja, 7 (3), 5–28.  Habe, K. (2001). Trema in izvajalska anksioznost pri slovenskih glasbenikih. Glasba v šoli, 6 (1), 13–23.  Horne, J., Tomlinson, A. in Whannel, G. (1999). Understanding Sport: An Introduction to the Sociological and Cultural Analysis of Sport. London, New York: Taylor & Francis Group.  Human Rights Today: European Legal Texts. (1999). Strasbourg: Council of Europe Publishing.  International Olympic Committee. (2007). Olympic Charter. Lausanne/Switzerland: International Olympic Committee.  Kerri Strug: from Wikipedia (2009). Http://en.wikipedia.org/wiki/Kerry_Strug (21. 6. 2009).

237  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST  Koprivnikar, H. (2004). Koristi gibanja in športa za razvoj in zdravje otroka in mladostnika: tiskovna konferenca – Slovenija gre v šolo. Ljubljana: Center za promocijo zdravja pri Inštitutu za varovanje zdravja Republike Slovenije. Svetovni splet: http://www.sigov.si/ivz/osebna/centri/ c_prouc_zdravja.htm (18. 1. 2005).  Kraševec Ravnik, E. (2004). Otroci in mladostniki potrebujejo več gibanja in več možnosti za športne aktivnosti: tiskovna konferenca – Slovenija gre v šolo. Ljubljana: Center za promocijo zdravja pri Inštitutu za varovanje zdravja Republike Slovenije. Svetovni splet: http://www.sigov. si/ivz/osebna/centri/c_prouc_zdravja.htm (18. 1. 2005).  Kreft, L. (2003). Vzgoja telesa in filozofija športa. V: D. Macura in M. Hosta (ur.), Filozofija športa: zbornik. Ljubljana: Fakulteta za šport, Enajsta Akademija, 7–15.  Kuhar, M. (2004). V imenu lepote: družbena konstrukcija telesne samopodobe. Ljubljana: Fakulteta za družbene vede, Center za socialno psihologijo.  Lucas, J. (1993). Future of the Olympic Games. Human Kinetics.  Mihelač, L. (2004). Igranje klavirja: umetniško doživetje ali boleča izkušnja? EPTA bilten (8), 38–39.  Mihelač, L. (2008). V svetu glasbe: med črnim in belim – ko se končajo sanje malega Mozarta. Vzgoja, 10 (39), 32–34.  Moceanu, D. (1997). Dominique Moceanu: An American Champion: An Autobiography. Germany: Yearling.  Nourescu, A. (2006). The Secrets of a Gymnast. USA: CafePress.  Pauolo, D. (2005). Human Rights in Youth Sport: A Critical Review of Children’s Rights in Competitive Sports. London and New York: Routledge.  Perfect Body. (1997). USA: IMDbPro.  Renucci, J.F. (2005). Introduction to the European Convention on Human Rights: The rights guaranteed and the protection mechanism. Strasbourg: Council of Europe Publishing.  Romanian Diaspora: Romanian Gymnasts Abroad (2006). Svetovni splet: http://travelromania. tripod.com/i_romaniandiaspora.htm (2001–2006).  Ryan, J. (2000). Little Girls in Pretty Boxes: The Making and Breaking of Elite Gymnast and Figure Skaters. USA: Warner Books Edition.  Sey, J. (2001). Chalked Up: Inside Elite Gymnastics’: Merciless Coaching, Overzealous Parents, Eating Disorders, and Elusive Olympic Dreams. New York: Harper Collins Publishers.  Slommanie Kukolki: Documentary on Artistic Gymnastics. (2004). Pridobljeno 12. 6. 2008 s svetovnega spleta: http://www.youtube.com/results?search_query=Slommanie+Kukolki&search_ type=&aq=f.  Solcová, I. (1994). Moderating part of physical-activity in the relation stress-health. Československa psychologie, 38 (4), 300–308.  Stirling, A. E, & Kerr, G. A. (2008). Defining and categorizing emotional abuse in sport. European Journal of Sport Science, 8 (4), 173–181.

238  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST  Tofler, I. R., Stryer, B. K., Micheli, L. J., & Herman, L. R. (1996). Physical and emotional problems of elite female gymnasts. The New England Journal of Medicine, 335 (4), 281–283.  Topics of the Times: Gymnastic Girls, Not Women. The New York Times, 1. 8. 1989.  Tubiana, R., Camadio P. (ur.) (2000). Medical Problems of the Instrumentalist Musicians. London: Martin Dunitz.  Wallechinsky, D. (2000). The Complete Book of the Summer Olympics. Woodstock & New York: The Overlook Press.  Winspur, I. Parry, W., Berkeley, C. (1998). The Musician’s Hand: A Clinician’s Guide. London: Martin Dunitz.  Zupan, D. (2004). Sprosti svoje telo, da osvobodiš svoj potencial. Glasba v šoli 9 (4), 18–21.  Zurc, J (2009). Olympic Movement in Aesthetic Sports – Past, Present and Future: Case on Child Abuse in Elite Gymnastics. V: V. Alexandrakis (ur.), Proceedings of 17th International Seminar on Olympic Studies for Postgraduate Students (CD). Olympia: International Olympic Academy.  Zurc, J. (2008). Deklice v športni gimnastiki: antropološka analiza vrhunskih gimnastičark med letoma 1972 in 1988 [The Girls in Sports Gymnastics = The Anthropological Approach to Elite Gymnast in the Period 1972–1988]. V: V. Štemberger, R. Pišot, K. Rupret (ur.), Gibalna/športna vzgoja v luči kakovostnega izobraževanja: zbornik povzetkov/priloga CD-zbornik prispevkov [Book of Abstracts/ Enclosed CD-Proceedings]. Koper: Univerza na Primorskem, Pedagoška fakulteta Koper; Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Pedagoška fakulteta, 128–129.

239  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Če postavimo status športa pod vprašaj in porušimo tradicionalno zastavitev reprezentacije te človeške dejavnosti kot težnje po zdravem telesu in dolgem življenju, ogrozimo obstoj kapitalistične ureditve, zaradi katere športna praksa obstaja. Vsak poskus »varstva« športa kot nepolitične prakse, ki jo vsiljujejo sistemi moči, družbene skupnosti pa brez razmisleka sprejemajo, je teorija virtuoznosti razkrila za preseženega.

MILORAD GAČEVIĆ, TAMARA ĐORĐEVIĆ

240  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST MILORAD GAČEVIĆ, TAMARA ĐORĐEVIĆ

ŠPORT KOT BIOPOLITIČNA PRAKSA

ŠTART

Interpretacije športne prakse se bova lotila s platforme biopolitičnih teorij.1 Različne biopolitične paradigme bova povezala z namenom, da raziščeva politike telesnosti športnika in športnice (biotehnologija pri športni disciplini), politike dogodkov pri športnih manifestacijah in povratni učinek bioopolitične športne prakse na družbeni kontekst. Tabelarani pregled v zaključku bo ponudil sklepno in pregledno interpretacijo branja odnosa med športom in biopolitičnimi teorijami. S tem člankom prispevava k problematiziranju športne prakse v sodobnem kontekstu. Športno prakso obravnavava kot dvostopenjsko biopolitično prakso, kar je tudi osnovna teza besedila. Biopolitika kot politična, heterogena moč je v tem smislu imanentna politiki športne prakse in se z njeno ekonomijo, ki jo posreduje industrija športa, pozunanji, da bi izoblikovala in vzpostavljala družbene realnosti. Poskusila bova izpeljati radikalno politizacijo športnih dogodkov (branje in kritika športa s pomočjo diskurzov politične teorije) kot prakse, ki jo učinki politične in ekonomske moči sestavijo, izvajajo in rojevajo, kar ravno je praksa športa kot biopolitične moči.

ŠPRINT

Na pot se odpravljamo s hipotezo, ki stopa v odnos do tega, da ima v sodobnem ekonomskem dispozitivu postkapitalističnega stanja

241  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST (kapitalizma v obdobju krize) športna praksa več funkcij: prispeva k učinkovitosti izpopolnjevanja kapitalističnih razmerij, generira biopolitične družbene vidike intervencije in na osnovi možnosti, ki jih ponuja status navidezne avtonomije in »čiste« družbene prakse, prestrukturira in vzpostavlja družbeno ureditev. Povedano drugače: športne discipline obstajajo kot biopolitične prakse, značilne za disciplinarne, regulativne in izpopolnitvene režime in instrumentalizacije človeškega telesa v prid kapitalistični ureditvi. Po drugi plati pa praksa, sama po sebi športu imanentna, postaja notranjost družbenega polja – s pomočjo športne prakse se uravnavajo in zidajo biopolitika prebivalstva in razmere, v katerih poteka družbeno življenje. Nič kaj upravičeno ima športna praksa v družbi diskurzivno privilegiran status, med drugim po zaslugi formacij znanja in moči2 v vlogi instanc zgodovine sistema mišljenja,3 kamor spada tudi mišljenje o športno-umetniški praksi, ki se je utemeljevalo s sintagmo »zdrav duh v zdravem telesu«. Uveljavljeni načini izražanja pomena športa v medijski in javni govorici se dajo razdeliti na tri prevladujoče tipe reprezentiranja. Za prvega je značilna politika označevanja športa kot dejstva in informacije. Značilnosti tega tipa reprezentacije so v prikazovanju izidov, v preglednicah, pregledih tekem, v objavljanju pogovorov z akterji športnih tekmovanj, pa tudi z možno strokovno-analitično interpretacijo tehnično-stvarnih razsežnosti, ki se kažejo v okviru določenega športnega tekmovanja. Za drugi tip reprezentacije je značilen ontološki namen politike označevanja, ki vzpostavlja paradigmatično opredelitev biti in pomena športa. Določitev biti in pomena športa je izpeljana po poti artikuliranja izrazito idealistično opredeljenih reprezentacij športa kot vzvišenega iskanja odličnosti, ki se uresniči v tekmovalnem spopadu, ta pa kaže na povezanost športa z agonom kot obliko igre. V skladu s temi opredelitvami se vzpostavlja odnos do športa kot simbola najbolj intenzivnega samoustvarjanja človeka, tako da se šteje med dejavnosti, ki spadajo v vrsto najplemenitejših dosežkov človeštva. Tretji tip reprezentacije bi lahko opredelili kot socialno-kulturnega, saj se po njem šport odlikuje kot paradigmatični primer delovanja družbenih in kulturnih idealov in norm, kot so na primer svobodno in prostovoljno sodelovanje z enakimi možnostmi ne glede na raso, spol ali razredno pripadnost, enake možnosti za vse sodelujoče, spoštovanje pravil in nasprotnika (ferplej), zmaga najbolj nadarjenih in najbolj sposobnih itd.

242  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Foucaultovska dediščina nam prepušča prostor za preverjanje statusa aktualnega športnega diskurza in vprašljivih kategorij, kakršne so »naravne« zakonitosti in (režimi) resnice. Razlog za to, da v analizo športa ne vključujemo zgodovinskega pogleda, je predvsem v najinem stališču, da športna dejavnost v svojih zgodovinskih konstitutivnih oblikah, uporabah in načinih delovanja ni imela zmožnosti take samosvoje ali samosmotrne funkcije, h katere vrnitvi bi si morali zdaj prizadevati. Na športno proizvodnjo kot dejavnost ne gledamo kot na entiteto, ogroženo zaradi naskokov političnih, ekonomskih ali družbenih teženj, ki so porušile »naravo« športa. Nasprotno, ne trdiva, da obstaja zgodovinska idealnost športne prakse, da obstaja »narava«, značilna za kako človeško težnjo in dinamiko telesa, ali da je šport dejavnost, ki prispeva k telesnemu ali duševnemu zdravju človeka, ampak trdiva, da je v načinu proizvodnje športne prakse »samem« prisotna stopnja idealnosti, ki je sorazmerna temu, kako ustreza družbeni osnovi in življenjem posameznikov, posameznic in skupin. Kadar zgodovinarji, kritiki ali teoretiki športa govorijo o športu po načelu fantazemskega vtisa na ravni zasebnega dogodka in samoorganizacije družbene skupine z nostalgičnimi in idealističnimi predstavami o njegovi čistosti, ki je šport ohranila in mu vrnila ontološko vrednost, zanemarjajo učinke identifikacije in kulturne posrednike v interpeliranih subjektih. Pri tem pa spregledajo panoramo travnika, prek katerega odmevajo otroški glasovi: »Jaz sem Ronaldo!«, »Imam Messijev dres!«

IMANENTNI IN POVNANJENI REŽIMI POLITIKE ŠPORTA

Politiko športa (vita activa4) lahko opredelimo po njeni neločljivosti od dejavnosti dela oziroma od biološko-telesnih procesov človekovega telesa, telesne eksistence in življenja športnika ali športnice, po dejavnosti delovanja kot področja verbalnega (jezikovnega) ali fizičnega dejanja športne dejavnosti in seveda po dejavnosti proizvodnje. Biološki telesni procesi športnika ali športnice predstavljajo bioekonomsko kategorijo, ki je vzporedna biološkim, torej organskim procesom. Dejavnost proizvajanja v območju športne prakse se da prej uvrstiti v sfero nematerialne5 proizvodnje, vendar se organizacije procesa, ki je povezan s športno dejavnostjo, ne da ločiti od industrije materialnih

243  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST stvari, ki je v proizvodnjo športne prakse in dogodkov vključena posredno.6 Dejavnost športnega delovanja je ob dejavnostih dela in proizvajanja v najtesnejši zvezi s političnostjo. Ta odnos lahko predstavimo kot politiko, ki je načinu obstoja športne prakse imanentna in je odvisna od kategorije pluralnosti v okviru dogajanja športnih iger,7 pa tudi v kontekstualnem, zunanjem okviru javnega, pluralnega (družbenega, medijskega) delovanja, v okviru katerega se športna disciplina dogaja v odvisnosti od njegovih pogojev. Po prepričanju Hannah Arendt pa politika ni proračun ali uporaba standardiziranih pravil, ki so odnačrtovana in uporabljena na posameznika ali posameznico, ampak je politika pred vsem drugim »spontanost politične organizacije«. Vsako nasilje, nujnost, »zaskrbljenost« ali funkcionalizacija politike kot »skupne, pastirske skrbi« oziroma njeno podružbljenje zgolj prispeva k procesu depolitizacije. Do zbliževanja političnega in družbenega po besedah Hannah Arendt prihaja zaradi Marxovega nekritičnega sprejemanja aksiomatske predpostavke političnih ekonomistov njegovega časa, ki so delovanje, govorjenje in mišljenje predstavljali kot nadgradnjo družbenega interesa.8 V tem kontekstu zato lahko na dogodek depolitizacije politike pogledamo kot na trenutek »rojstva biopolitike«,9 ki je v sferi športne prakse še posebej viden. Športna praksa je predstavljena kot področje posameznika, posameznice ali skupine, kot dejavnost, s katero se prispeva k dolgemu in zdravemu življenju športnikov ali amaterjev, ki jim je šport samo hobi. Kot pa smo pokazali, je šport najprej politična praksa. Ker je kot politična praksa ostala brez spontane organizacije, zaradi racionalizacije prakse upravljanja s športnikovim življenjem in proračunom in zaradi investicij v njegove biološke in telesne procese, pa tudi zaradi »pastirske skrbi« zanj, je športna praksa postala biopolitična praksa. Ideologi športa pravkar opisano biopolitično imanentnost športne prakse pogosto predstavljajo kot nekaj naravnega, kot genetsko predispozicijo, ali pa bolj tradicionalno, kot kategorijo genialnosti ali talenta posameznikov, posameznic in skupin. Takim pogledom se bova postavila po robu, ker nanje gledava kot na moč znanja in diskurzivnih formacij o športni praksi, ki imajo propagandno funkcijo, pa tudi funkcijo prekrivanja in legitimiziranja kapitalistične organizacije družbenih odnosov in kapitalistične proizvodnje. Biopolitiko športne prakse lahko določimo po biomoči.10 Foucault ob pionirskem teoretičnem premisleku biopolitike s konca sedemdesetih

244  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST let 20. stoletja ni delal velike razlike med biopolitično prakso kot racionalizacijo, ki je bila razumljena kot racionalizacija prakticiranja veščine upravljanja, in biomočjo.11 Lahko bi rekli, da je v tem primeru biopolitika strateški potencial upravljanja, medtem ko je biomoč, strukturirana od usmeritve k anatomopolitiki človeškega telesa do usmeritve k biopolitiki prebivalstva, rezultat strateškega delovanja. Na telesu športnika je moč predstavljiva in vidna, njen učinek pa je pogosto prepoznan kot koristen telesni učinek dela na telesu. S tem pa zanemarimo trpno kategorijo delovanja na športnikovo telo, ker konglomerat vednosti, usidrane v aktualni družbeni dispozitiv, vsako silo predstavlja z atributi moči, samovzdržljivosti, pa tudi z ambicijo športnika, kar vse je podprto z odločnostjo in s težnjo po rekordnih izidih. Telesno politiko12 lahko interpretiramo kot konglomerat športne prakse in institucij, ki ustvarjajo ureditev in organizirajo eksistenco športnika v kontekstu konfliktne ureditve, na čelu katere je politično, kot ga strukturira antagonistična razsežnost, ki je konstitutivni element človeške družbe. Če je tako, potem spada izoblikovanje življenja in anatomije telesa k družbeni praksi institucionalne moči, ki se izraža s pomočjo discipline, nadzora in prilagajanja športnikovega telesa, s tem pa se z izgovorom na zdravje odvija investicija v kapitalistično ureditev. Tu gre za anatomopolitiko, izvajano nad posamezniki in posameznicami, ki se ukvarjajo s športom. Po drugi strani pa oblikovanje razmer življenja s športno prakso spada v politično polje in kaže, da je področje antagonizmov, ki jih porajajo športni dogodki, za družbo konstitutivni element. Gre za to, da so športne prireditve načrtovani, racionalno organizirani in izpeljani dogodki brez vsakršne spontanosti. Z njimi se izvaja normativnost, hierarhiziranje prebivalstva in skupin s pomočjo nadzorovanja, proračuna in s strategijo usklajevanja pretoka kapitala z dinamičnimi načrti realizacije športnih dogodkov. S slednjim stopa šport v neposredno zvezo z geoekonomsko regulacijo gibljivosti konteksta spektakla ali, še bolje, s propadom športnega dogodka. Da bi športnik dosegel vrhunski športni rezultat, mora sodelovati v dolgotrajnem procesu treniranja, kjer naj bi njegove sposobnosti razvili vse do meja človeških zmožnosti. Aktualen problem, na katerega se usmerjajo teoretično-metodološke raziskave kineziologije, je odkrivanje novih in učinkovitejših metod treniranja, pa tudi metod, ki omogočajo pravočasno in učinkovito odkrivanje otrok, ki so »nadarjeni« za določen šport. Trenerji kot neposredni izvajalci dejavnosti se soočajo z zahtevami

245  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST po neprestanem spremljanju, nadzoru in klasificiranju13 vseh telesnih dejavnosti in procesov. Biomedicinski diskurzi klasificirajo telesne značilnosti in neprestano nadzirajo procese treniranja, prehrane in počitka, da bi ustvarili telesnost, usposobljeno za prenašanje velikih naporov in za disciplinirano izvedbo zastavljenih nalog. V sferi vrhunskega športa se z izvajanjem treninga kot snopa kodificiranih znanj, tehnik, procedur in praks, ki potekajo na osnovi znanstvenih spoznanj, vsak dan odvija anatomopolitika človeškega telesa, ki ima za cilj spremembo športnice in športnika v »pripomoček, ki je do popolnosti zmožen izvajati serijo vnaprej kodiranih ukazov«.14 Amaterski šport, pa tudi v zadnjih dvajsetih letih opazna ekspanzija fitnesa in aerobik, ki se s pomočjo medijskih programov univerzalizirajo kot nepogrešljivi substrat življenja slehernega posameznika in posameznice, ki kaj da nase, predstavljajo polje, ki z vztrajanjem izreka, kakšen pomen ima telesno izražanje človeka. Če se ukvarja s tem takó, kot ga z vseh strani prepričujejo množični mediji, bo s tem zagotovljeno zdravje prebivalstva/nacije, zagotovil pa si bo še ideal telesnosti in možnost, da po receptih life style revij dolgo ostane vitalen, mlad in lep. Na tak način, z uporabo telesne dejavnosti in športa v funkciji uresničenja družbeno vsiljenega imperativa, ki hoče njuno zastopanost v izobraževalnih načrtih in programih okrepljenega opozarjanja na potrebno skrb za zdravje prebivalstva, se izvaja biopolitika prebivalstva. »Univerzijada 2009« je primer, kako v vlogi biopolitike nastopi geoekonomska regulacija prebivalstva. Univerzijada, študentska športna manifestacija, je bila leta 2009 v Beogradu. Ker je zraven univerzitetnega naselja Belvil v Novem Beogradu, kjer naj bi nastanili udeležence in udeleženke univerzijade, romsko naselje, je mestni sekretariat za inšpekcijske zadeve tri mesece pred začetkom manifestacije izdal odločbo o rušenju naselja, kjer že desetletja dejansko bivajo Romi. Ne da bi prebivalke in prebivalce naselja prej obvestili, so 3. aprila 2009 z bagerji zrušili okrog štirideset hiš, iz katerih ljudje niso utegnili odnesti niti svojih stvari. Po organiziranju cele vrste javnih protestov proti taki odločitvi in taki potezi oblasti so pripadniki mestne uprave prenehali z rušenjem in se odločili, da postavijo okoli romskega naselja žično ograjo in da tako ob ograji kot tudi v samem naselju razporedijo policijske sile. Prebivalcem in prebivalkam naselja so izdali prepoved gibanja, na ograjo pa so namestili tudi prapore univerzijade, da se naselja za ogrado ne bi dalo videti.

246  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Uspešna organizacija športnega dogodka je pomenila, da je bilo treba del lokalnega prebivalstva spraviti za žico. Rečeno drugače, organizacija univerzijade je terjala uporabo postopkov segregacije in getoizacije pripadnikov romske skupnosti, ki so bili s tem diskriminirani in označeni za drugorazredne državljanke in državljane. Šport kot biopolitično prakso se da proučevati tudi kot uporabo ideje o obstoju delovne sile. Paolo Virno v nasprotju z že uporabljenim konceptom optimizacijskega učinkovanja na biološki oziroma telesni proces in življenje ljudi, ki smo ga razbrali v razmišljanju Hannah Arendt, opazuje biopolitiko kot način obstoja delovne sile. S te strani je dejavnost športnika ali športnice biopolitična praksa, ker sta moč in potenca telesnemu bivanju športnika imanentni, pa naj gre za realizirane ali nerealizirane možnosti. Moči se ne da ločiti od telesnega obstoja športnika, tako da politični poseg ni pogoj za obstoj biopolitike kot družbeno-institucionalne prakse, ampak je rezultat, odraz ali posledica (ne)realizirane potence in menjave delovne sile športnika, ki si je na trgu pridobila status blaga. Na šport je treba gledati zgolj s pomočjo izraženega dejstva, da je njegova biopolitična specifičnost v upravljanju z delovno silo športnika in športnice, katerih zmožnost je v tem, da lahko presežeta športne rekorde oziroma dosegata zaželene rezultate. Delovna sila športnika je blago na tržišču, ki se ravna po nakupu oziroma prodaji zmožnosti kot čiste zmožnosti, zaradi katere si pridobi športnikovo življenje neizpodbitno vrednost in zaradi česar se z njim upravlja.15 V nerealizirani potenci »dela kot subjektivnosti«16 je Virno videl analogijo denarja kot predstavnika vrednostne menjave in življenja, kot potenciala proizvodnje oziroma moči (dynamis). Jean-Luc Godard je ob priliki izjavil, da je film kapitalizem v čisti obliki, danes pa to zagotovo lahko rečemo tudi za šport. Šport je biopolitična praksa, ki izkazuje stopnjo razvoja kapitalističnega reda in proračun upravljanja z življenji s ciljem optimizacije. Če gremo naprej po Virnovi poti, bomo pri športu kot zvrsti postfordističnega dela naleteli na dvostopenjsko politiko delovnega razmerja. Ena od »zunanjih« politik športa poteka v verbalnem, komunikativnem odnosu med športnikom in poslovneži, trenerji, zdravniki, psihologi, nutricionisti, biokemiki, biogenetiki, pa tudi politiki in ekonomisti, medtem ko drugo odlikuje svojska »notranja« politika igre. Delovni proces športnih dogodkov ne stremi k opredmetenju kot kaka proizvodnja določenega predmeta, ampak je odvisen od prisotnosti občinstva in javno organiziranega

247  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST prostora. Zato je izvedbi športnih dejavnosti blizu koncept »virtuoznosti«, ki si deli skupne odlike in pogojenosti z govorništvom kot politično instanco: prisotnost drugih (občinstva), (medijski) javni prostor delovanja in posebna vrsta organizacije. Športnik je »virtuoz«, podoben umetniku izvajalcu zaradi skupnih kategorij in načina izvedbe dela, ki spada v isto kategorijo kot politično delo. Športno delo je torej nekaj virtuoznega oziroma političnega zaradi izpostavljenosti pogledu drugih/javnosti, zaradi ločevanja športnika od scenaristične podlage in zaradi vključevanja določene stopnje arbitrarnosti v izvedbo športne igre. Virnova trditev, da je kriza trdne meje med delom in politiko postala indikator prezira in nezaupanja do politične prakse kot »despotske« in indikator izgube dostojanstva politične dejavnosti zaradi razmnoževanja politike in uporabe njenih sopomenk v postfordističnem delovnem procesu, je v kontekstu športa in pri pojmovanju dela nasploh videti zanimiva. Prvo vprašanje, ki ga postavlja ta teza in s katerim se bomo ukvarjali kdaj drugič, je: kako je mogoče, da pri prežemanju politične in vsake druge delovne prakse delo kot tako ne izgubi dostojanstva, če sprejemamo dejstvo, da je sam način obstoja delovne sile zmožnost, za katero se tepe trg in ki poraja biopolitične odnose? Kako je mogoče, da je delo dejavnost, ki sama po sebi ni vprašljiva? Kot da bi si družba zamišljala prototip dela, ki po metodi in vrsti dela ni političen, vemo pa, da je institucionalna in hierarhična organizacija družbenega skozi polje dela politična, čeprav s politiko nima nobenega skupnega dejstva. Drugo vprašanje se nanaša na razlog za poskus dojemanja športne prakse kot apolitične prakse oziroma je vprašanje o tem, kako se športna praksa kot taka sprejema in vzpostavlja. Po najinem mnenju je treba odgovor iskati v tržnih vidikih športa in v možnostih pridobivanja visokega profita, ki ga ponuja uporaba športne prakse. Če postavimo status športa pod vprašaj in porušimo tradicionalno zastavitev reprezentacije te človeške dejavnosti kot težnje po zdravem telesu in dolgem življenju, ogrozimo obstoj kapitalistične ureditve, zaradi katere športna praksa obstaja. Vsak poskus »varstva« športa kot nepolitične prakse, ki jo vsiljujejo sistemi moči, družbene skupnosti pa brez razmisleka sprejemajo, je teorija virtuoznosti razkrila za preseženega.

248  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST PROIZVODNJA SUBJEKTIVNOSTI IN LATRA SACER 17

Če na športno prakso gledamo z vidika teorije proizvodnje, se kaže odnos med imanentnim in zunanjim biopolitičnim režimom v športu kot sosestavljen, saj življenje samo obstaja skupno s proizvodnjo, ki je biopolitična. Antonio Negri in Michael Hardt trdita, da je biopolitika globalnega reda v Imperiju,18 sodobnem družbenem konceptu, po katerem se družba organizira z izkoriščanjem, z nadziranjem in z vladavino finančno močne manjšine nad revnimi (množica), privedla do spremembe režimov proizvodnje, ki jih določa kapital. Imperialni proizvodni odnosi so utemeljeni v načelih deteritorializacije, reteritorializacije in diferenciacije, do katerih je prišlo s preseganjem kolonialistične in imperialistične logike dominacije in z nastankom proizvodnih odnosov, ki imajo osnovo v nematerialni proizvodnji. Sodobna ekonomska produkcija se izvaja na osnovi treh vidikov nematerialnega dela: proizvodnje jezika, komunikacije in simbolnega dela oziroma (a) komunikacijskega dela, (b) interaktivnega dela simbolnih analiz in storitev ter (c) dela manipulacije z afekti. Za športno proizvajalno prakso je značilna nematerialnost. Športna praksa deluje v komunikacijskem mrežnem nematerialnem delu, ki ima organizacijsko funkcijo in zadeva pripravo športnika in načrtovanje športnega dogodka. To je njeno notranje načelo. Po zunanjem načelu pa gre pri komunikacijskem delu za nadzor usmerjenosti imaginarnega v navezavi na športno prakso in načina konstituiranja njenega statusa v družbi. Obe načeli proizvodnje v športu imata funkcijo proizvajanja subjektivnosti občinstva in športnikov. Opozarjava, da je v primeru športne dejavnosti športnik tudi blago na trgu dela, sredstvo za proizvodnjo in delovna sila. Proizvodnja pri športu ni usmerjena v izdelovanje določenega predmeta, ampak gre za proizvodnjo afektov in družbenega dogodka kot četrtega vidika proizvodnje (delo pri dogodku in proizvodnja dogodka), ki ga ni najti med kategorijami proizvodnje, kot sta jih ponudila Negri in Hardt. Proizvodnja subjektivnosti s pomočjo nematerialnega komunikacijskega dela je posledica funkcije jezika, ki proizvaja, medtem ko komunicira. Simbolno-analitično interaktivno delo v športu je analitično-administrativno delo vnašanja podatkov in analitičnih prognoz. Gre za različna preračunavanja (povečini o stanju telesa športnika, zdravstvene kalkulacije, biometrični podatki, s katerimi nadzorujejo telo športnika), ki jih izvaja računalniško-komunikacijsko

249  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST delo. Športna praksa je vključena v območje manipulacije z afekti19 kot tretja vrsta nematerialnega dela. Gre za delo, ki je v telesni funkciji športnika in občinstva uporabljeno na področju distribucije družbenega življenja in subjekta. Ta vrsta dela je v industriji športa kot industriji zabave ključna, saj proizvaja občutke take vrste, kot so zadovoljstvo, spodbuda, razburjenje in navijaški zanos. A ta vrsta dela je zraven tudi pri samem treniranju športnikovega telesa. Če razdelimo afekte na aktivne in reaktivne,20 potem velja, da so tudi afekti, ki spodbujajo, privlačijo ali spravijo v gibanje, zadolženi za športnikovo telo (na primer kot motivacija za vadbo, stimulacija tekmovalnega duha), so pa tudi propagandni vidik, obrnjen k občinstvu (zainteresirati, proizvesti identifikacijsko kodo, vlagati v navijaške spodbude). Pri športni industriji se reaktivni afekti tičejo proizvodnje koristnega učinka oziroma doseganja rezultatov in kotacije na svetovnih listah z namenom pridobivati profit in doseči obrat kapitala. Pri športni industriji je uveljavljanje kapitalističnih proizvodnih odnosov (izkoriščanje športnikov, nadzor, instrumentalizacija telesa in zmožnosti) analogno biopolitični proizvodnji subjektivnosti. Življenje športnika postane polje vpisovanja zahtev, ki jih mora s svojo dejavnostjo opraviti. Da bi jih opravil, mora biti življenje športnika kot tistega, kar šport vzpostavlja, tudi samo konstituirano v športni subjekt, ki je nosilec realizacije investiranih zahtev. Proizvodnjo športnega subjekta izvaja simbolno-analitično delo koordiniranja in sodelovanja. Pri take vrste biopolitični praksi, kakršna se pojavlja pri športu, velja poudariti tudi nekaj učinkov, ki jih ima športna praksa na ravni proizvodnje dogodkov in družbenosti. Čeprav ima športna praksa v izobraževalnem in znanstvenem sistemu status »svete krave«, saj se pri analizi športa ne spuščajo dlje od kinezioloških raziskovanj, medtem ko univerzitetni profesorji pošiljajo med ljudi idealistično zgodovino, preoblečeno v športno teorijo, pa je treba opozoriti na vlogo športa v »izjemnem stanju«,21 v kakršnem poteka naše vsakdanje življenje. Giorgio Agamben vidi biopolitično družbeno realnost v luči paradigme koncentracijskega taborišča, v katerem vlada sila zakona brez zakona. Za sodobno družbo je značilna težnja suspenz zakona skozi razmerje izjeme, ki je vladala v času nacionalnega socializma in se izrazila z izvzetjem Judov iz zakonskih določb oziroma z vključevanjem posebnih določb, ki so veljale za judovsko prebivalstvo. Koncept vključujočega izključevanja in izključujočega vključevanja je imel za posledico golo življenje kot novo obliko obstoja subjektov. Sintagma »golo življenje«

250  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST se nanaša na minimum človeške eksistence, torej na čisto biološko bivanje. To je življenje, ki ga živi homo sacer,22 paradoksalna figura, ki se je ne da žrtvovati, sme pa se jo ubiti, ne da bi za umor kdor koli pravno odgovarjal.23 Kot primerek homosacerizacije v športu povejmo primer: ameriška šprinterka Florence Griffith Joyner, znana kot Flo-Jo, je na olimpijskih igrah v Seulu leta 1988 osvojila tri zlate medalje in postavila dva svetovna rekorda, kar je bilo v športni javnosti že samo po sebi označeno za športni čudež, saj je leta 1987 med ameriškimi šprinterkami na 100 metrov zasedala šele sedemnajsto mesto. Čeprav je bila na dopinških testih vedno negativna (videti je, da je jemala rastne hormone, za katere ni bilo ustreznega testa), je umrla v šestintridesetem letu starosti. Mit o Flo-Jo zadeva kontroverzne dogodke, povezane z avtopsijo. Vprašanje je, ali je umrla zaradi posledic dopinga ali pa je njeno smrt povzročilo jemanje stimulativnih narkotikov (psihoaktivnih substanc). Glede na to, da se dokončne resnice ne da več ugotoviti, saj pristaši teorije zarote svoje poglede utemeljujejo z ugotovitvijo, da vzrok smrti zaradi dopinga skrivajo pred javnostjo, medtem ko športni apologeti na drugi strani mit utemeljujejo v njenem čudežnem talentu, je pomembno poudariti, da je odlika koncepta homo sacer nepripadanje ureditvi. Homo sacer, v tem primeru pa pravzaprav latro sacer, je športnica, ki je istočasno prepoznana kot žrtev in kot prevarantka, z druge strani pa kot oseba, ki ne pripada medicinsko-biološkemu redu, pa vendar se jo da najti v njem. Latro sacer najde zadnje bivališče v definitivni, fizični in simbolni izključitvi. V tem primeru deluje tanatopolitika, smrt kot posledica »virtuoznosti« oziroma političnosti življenja športnice.24 Prav tako je treba povedati, da so v zadnjem času smrti nogometašev vse pogostejše. Marc-Vivien Foé, kamerunski reprezentant, je umrl med tekmo pokala konfederacij v Franciji leta 2003, Madžar Miklós Féher, igralec Benfice, je umrl med tekmo leta 2004, Nedžad Botonjić, vratar NK Ljubljana, pa je umrl med treningom leta 2005. Tudi športna industrija je na nekaj načinov vključena v izjemno stanje. Pod legitimacijskim krovnim načelom, ki ga je zastavil že Pierre de Coubertin in po katerem »šport nima s politiko ničesar skupnega«, veljajo mednarodne športne organizacije tipa MOK, FIFA ali FIBA za neodvisne ustanove, ki predpisujejo, urejajo in uravnavajo odnose v športu, nad katerim imajo absolutno pristojnost. Upravna športna telesa predstavljajo organizacije, ki so urejene po načelih birokratske

251  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST formalnosti in racionalnosti, katerih smisel je v spoštovanju jasno definiranih ciljev in paradigmatičnih vzorcev delovanja v funkciji uravnavanja in nadzorovanja procesov organiziranja športnih dogodkov. Britanski sociolog Graham Scambler meni, da so športne organizacije, kakršna je MOK, paradigmatični primeri »železnega zakona oligarhije«, na katerega je opozoril italijanski sociolog Robert Michels. Ta pravi, da se oligarhija (vladavina peščice) pojavlja tudi v najbolj idealističnih organizacijah, ker celo sami ideali sčasoma postanejo orodje v rokah manjšine.25 S pomočjo takega privilegiranega položaja te organizacije izvajajo lastno politiko, ki ostaja nepregledna, tako da odpira možnosti najrazličnejših načinov manipulacije, ti pa ostajajo zunaj območja uporabe zakona. Britanski sociolog Richard Giulianotti prav iz teh razlogov enači upravna telesa v športu, ki jih običajno razvrščajo med združenja državljank in državljanov ali med neprofitne organizacije, z velikimi multinacionalnimi korporacijami.26 Pri organiziranju velikih športnih tekmovanj pa lahko opazimo namero suspendiranja veljavne zakonodaje in zajamčenih pravic oseb. Učinki takega postopka so vidni v diskriminaciji in segregaciji določenega dela prebivalstva, v omejevanju svobode gibanja in izražanja, v prilastitvi in privatizaciji javnega prostora itd. Opozorila sva na paradigmo taborišča, ki je bila učinek organiziranja poletne univerzijade leta 2009 v Beogradu, dodala pa bova še primer svetovnega prvenstva v nogometu, ki je potekalo leta 2010 v Južnoafriški republiki. Še pred začetkom tega prvenstva so lokalne oblasti v mestih, kjer naj bi potekalo tekmovanje, začele odstranjevati brezdomce in brezdomke, izseljevale so izrazito siromašno lokalno prebivalstvo, z ulic pa so pregnali tudi skvoterje in skvoterke. Amnesty International je opozoril na čedalje več kršitev človekovih pravic v JAR z navajanjem številnih incidentov, pri katerih je policija brez zadržka uporabila nasilne metode za preganjanje brezdomcev, emigrantov in pouličnih prodajalcev. Kar zadeva prodajalce, je važno opozoriti, da jih je preganjal tudi zakon. Štiri leta pred začetkom prvenstva so namreč oblasti JAR spremenile zakonsko ureditev tako, da so svetovnemu prvenstvu dodelile status »zaščitene manifestacije«, kar je pomenilo, da je uravnavanje načina organizacije prostora okrog stadionov, pa tudi način izvajanja oglaševanja in marketinga, v pristojnosti FIFA, kar je imelo za posledico odstranitev vseh siromašnih uličnih prodajalcev, ki jim je to zagotovo bil edini izvor dohodkov in ki so skušali prodajati spominke, povezane z obeležji in ikonografijo svetovnega prvenstva. Pri tem pa je treba

252  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST poudariti, da so bila zaščitena območja okrog stadionov, ki so bila pod jurisdikcijo FIFA, izvzeta iz davčnih obveznosti in vseh drugih državnih zakonov.27 Ogrožanje človekovih pravic se je nadaljevalo s kršenjem zajamčenih demokratičnih svoboščin, kakršni sta svoboda izražanja in zborovanja. Gre za to, da je bila med svetovnim pokalom uvedena obsežna prepoved vseh zborovanj, kar je imelo poseben učinek na sindikalne organizacije, ki so jim onemogočili protest zaradi čedalje večje revščine in brezposelnosti, pa tudi zaradi nizkih prejemkov delavcev, ki so pri gradnji stadionov, potrebnih za odvijanje prvenstva, neposredno sodelovali, pa jim niti niso izplačali obljubljenih plač. Prav tako je vredno poudariti, da so na nacionalni televiziji prepovedali predvajanje filma »Fahrenheit 2010«, ker je opozarjal na negativne posledice organiziranja prvenstva. Ti postopki očitno predstavljajo z načini delovanja politične moči uvedeno obliko neke vrste izjemnega stanja, ki po legalni poti suspendira legalnost sámo, tako da se praktično ne da razlikovati kršenja zakona (v tem primeru kršenja pravic lokalnega prebivalstva) od samega dejanja izvrševanja zakona. Suverena moč legitimno uporablja nasilje in trdi, da izvaja zakon, pri tem pa se v primerjavi z izrednim vojnim stanjem, ki se razglaša/uvaja zaradi zunanje nevarnosti, izjemno stanje uvaja zaradi nevarnosti, ki je polju/sistemu vladavine zakona notranja (v tem primeru morebitne nevarnosti ogrožanja utrjenih idealističnih reprezentacij športa oziroma organiziranja velikih športnih tekmovanj). Ni odveč omeniti še utilitarnost stadiona samega kot taborišča. Stadion, na katerem je bilo leta 1988 svetovno juniorsko prvenstvo v nogometu, je nekaj let pred prvenstvom Pinochet uporabil kot taborišče za svoje politične nasprotnike. Obstajajo indici, da so v Bosni uporabili za taborišča stadion Borik (Banja Luka), stadion Mlakve (Bosanski Novi) in Veležev stadion (Mostar). V Italiji je bil športni stadion uporabljen za namestitev albanskih imigrantov. Športnik je na meniju športnega trga luksuzno, drago »meso«. Vladajo mu športne organizacije. Dokler njegove biološke funkcije izpolnjujejo predpisani standard, je last biokratskega in tržnega sistema. Ko postane njegovo telo neuporabno, ga vržejo iz »igre«. Mit o športu raste iz paradigme »imunizacije«28 (immunitas) in dopolnilnega koncepta »komunitarnosti – skupnosti« (communitas).29 Esposito začenja z etimologijo in skupnim korenom teh dveh besed in z njuno

253  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST medsebojno pogojenostjo. Imunizacije ne more biti brez odnosa do določene skupnosti, niti ni skupnosti brez imunizacije. Proučitev športa s pomočjo konceptov imunitarnosti, komunitarnosti in oblike življenja osvetljuje njegovo uničujočo tanatopolitično silo. Šport kot praksa zaseda mesto mitološkega diskurza, zastavljenega v konceptu imunitete: »zdravo telo in zdrav duh«. Zahteva, ki je s tem postavljena, tako kot pri vsaki drugi obliki imunizacije, je nasprotni vidik, ki je uporabljen na telo, in je negativnost, ki jamči ureditev in obstoj telesa z imuniteto v medicinskem in biološkem pomenu. Pri športni praksi ima ta negativnost dva pola. Eden je fizikalni, drugi je kemično-biološki vidik; pri slednjem gre za funkcijo (navidezne) zaščite organizma ali individualnega telesa športnika. Tako kot v Espositovi biopolitični filozofiji je v športu genos (gen) paradigmatična točka, okoli katere se kopiči biopolitična moč. Za športni diskurz je značilna kategorija talentiranega in genetsko predispoziranega subjekta. Genos je prag družbene, politične, medicinske in biološke razlage zmožnosti subjekta. Zato, da bi ta gen ohranili in da bi lahko delali, začenši od njega, nastanejo biokratske tehnologije, instrumentalni dejavniki, katerih namen je krepitev telesne imunitete in pospeševanje športnikove zmožnosti. V nacionalsocialistični doktrini, opozarja Esposito, so višek normalizacije in višek naturalizma, pa tudi potreba po reševanju nemškega naroda, privedli do imunizacije nemškega ljudstva in tudi do njegovega simbolnega samomora in do samomora njihovega vodje. Podobna logika deluje v industriji športa. Medtem ko z obdelovanjem njegove vitalnosti proizvaja športnika, športna industrija dejansko vlaga v razvoj latra sacer. Sistematično delo, namenjeno ohranitvi njegovega življenja, je hkrati priprava njegove smrti. Njegova smrt ne prinaša zakonskih posledic. Režimi, ki vladajo v industriji športa, pa tudi osnove tistega znanja, ki konstituira šport, izzvenijo v sozvočju s totalitatnimi režimi, tako da se poistovetijo s športnimi ideali in s pojmovanjem možnosti ukvarjanja s športom. Rudolf Höss, komandant taborišča Auschwitz, je nekoč izjavil: »Nacionalsocializem je v bistvu uporabna biologija.«30

PREVEDEL LEV KREFT

254  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Imunitarni Imunitarni samouničujoči se subjekt Organski vidik telesnosti Organski (gen) športnika Imunizacija življenjskega Imunizacija in telesa s prostora prilagajanjem bioprocesa Imunizacija Imunizacija telesa in športnikovega genom Biokracija (politika Biokracija biologije) Biopolitična filozofija filozofija Biopolitična Esposito) (Roberto Latro sacer Latro Stadion taborišče Stadion Vključena izključenost in izključena vključenost; izjemno stanje športnega dogodka Politika suspenza zakona Politika Pravni sistem Pravni Biopolitična filozofija filozofija Biopolitična Agamben) (Giorgio Blago na trgu Blago Športna manifestacija Športna kot možnost dvojnega (Afrika) profita Proizvodnja športnika Proizvodnja kot blaga na trgu (objektibilnost telesa) Proizvodnja afektov, afektov, Proizvodnja subjektivnosti dogodkov, športnika Proizvodni odnosi Proizvodni Teorija proizvodnje proizvodnje Teorija Negri) (M. Hardt/A. Virtuoz/politični Virtuoz/politični umetnik izvajalec (performer) Oder virtuoznostiOder športnega tekmovanja Tržišče delovne sile delovne Tržišče Ponudba in Ponudba povpraševanje/nakup športnikove in prodaja zmožnosti Potenca delovne sile delovne Potenca Teorija dela Teorija Virno) (Paolo Subjekt, ki investira v ki investira Subjekt, kapitalizem Šole, športne vadbene Šole, klubi, centri dvorane, statistični za trening; birokratsko- proračuni, administrativne tehnologije Disciplina in Disciplina športnika,nadzor geoekonomska z prebivalstva regulacija manifestacijami Anatomopolitika športnika in biopolitika prebivalstva Biomoč in Biomoč biotehnologije Socialna filozofija filozofija Socialna Foucault) (Michel Animal-laborans Javni vidik življenja Javni športnika brez spontanosti, tj. depolitizacija odločitve Normalizacija, Normalizacija, prilagodljivost, behavioralnost športnega subjekta Znotraj javnega prostora Znotraj javnega prostora brez športnih dogodkov spontanosti odnosa do telesa športnika Depolitizacija političnih Depolitizacija odnosov Politična antropologija antropologija Politična Arendt) (Hannah Subjektivnost športnika Subjektivnost Arhitektonika, Topos biopolitične paradigme Koncept družbene Koncept ureditve Načini organiziranja Načini biopolitičnih odnosov s športom in z manifestacijami (Bio)politika (Bio)politika športne prakse Teoretska platforma Teoretska

255  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST OPOMBE

1 Milorad Gačević je diplomiral na Fakulteti za šport in telesno vzgojo Univerze v Novem Sadu, Tamara Đorđević pa je diplomirala na Fakulteti likovnih umetnosti Univerze umetnosti v Beogradu in na isti univerzi lani doktorirala iz programa interdisciplinarnega doktorskega študija. 2 Michel Foucault, Znanje i moć, Globus, Zagreb, 2004. 3 S športno prakso se ne bova ukvarjala od njenega nastanka naprej, ampak bova analizo zastavila pri diskurzu o športu in v športu od obdobja razsvetljenstva, torej od 18. stoletja naprej, ob tem pa bralko in bralca napotujeva k literaturi z območja zgodovine športa: Violeta Šiljak, Istorija sporta, Fakultet za menadžment u sportu Univerziteta »Braća Karić«, Beograd, 2007; Mirče Berar, Istorija fizičke kulture, Fakultet fizičke kulture Univerziteta u Novom Sadu, Novi Sad, 2011. 4 Od tod dalje se bova sklicevala na politično-antropološko teoretsko delo Hannah Arendt in na osnovne razmere za življenje človeka na zemlji: dejavnosti dela, proizvodnje in delovanja, pa tudi razmer, ki jih spremljajo: življenje (biološko-telesni procesi), posvetnosti (materialne »umetne« stvari) in delovanje (verbalno, fizično dejanje na področju družbenih razmerij in pluralnosti). V angleščini: Hannah Arendt, The Human Condition, University of Chicago Press, Chicago, 1958; v slovenščini: Hannah Arendt, Vita activa, Krtina, Ljubljana, 1996; v hrvaščini: Hannah Arendt, »Ljudska uvjetovanost«, Vita activa, Izdavačko preduzeće August Cesarec, Zagreb, 1991, str. 17–18. 5 Najprej se bova osredotočila na politični vidik športa, potem pa bova pojasnila koncept nematerialnega dela kot biopolitičnega načina organiziranja življenja. Gl. npr. Michael Hardt in Antonio Negri, Empire, Harvard University Press, 2000; v hrvaščini: Antonio Negri in Michael Hardt, Imperij, Arkzin, Zagreb, 2003. 6 Industrija športnih pripomočkov, opreme za stadione, športne opreme za športnike in športnice itd. 7 Dejavnost delovanja športne prakse je značilna za odnos, ki se vzpostavlja med posameznikom ali posameznico in trenerji, profesorji, zdravniki, vzgojitelji, psihologi, strokovnjaki za prehrano, biokemiki itd., celo kadar ne gre za kolektivno kategorijo dogajanja športne prakse, tako kot velja za nogomet, torej v primeru individualnih športov. 8 Hannah Arendt, »Polis i kućanstvo«, Vita activa, Izdavačko preduzeće August Cesarec, Zagreb, 1991, str. 31. 9 Gl. Michel Foucault (Mišel Fuko), Rađanje biopolitike, Svetovi, Novi Sad, 2005. Čeprav do teorije biopolitike in biomoči, izoblikovane pri Foucaultu, prihaja brez sklicevanja na raziskave Hannah Arendt, pri kateri se v delih biopolitična analiza ne pojavlja, bomo prepoznali, tako kot že drugi teoretiki in teoretičarke, da obstaja povezava med njunim konceptualnim pojmovanjem politične ekonomije kot skupnega vidika biopolitike. 10 Michel Foucault (Mišel Fuko), »Pravo smrti i moć nad životom«, Volja za znanjem: Istorija seksualnosti I, Karpos, Loznica, 2006, str. 151–181. 11 Alpar Lošonc postavlja sodobno filozofsko raziskovanje biopolitike z zavzemanjem za razlikovanje med biopolitiko in biomočjo. Njegovo mnenje je, da s sinonimnim razmerjem med biopolitiko in biomočjo ne usmerjamo dovolj pozornosti na politični status, vlogo in položaj v biopolitičnih

256  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST okvirih in s tem generiramo golo metaforizacijo telesa, zdravja in seksualnosti. Gl. Alpar Lošonc, Biopolitika i/ili biomoć, http://www.instifdt.bg.ac.rs/tekstovi/2008-01/Alpar%20Losonc.pdf (pregledano 20. 5. 2010); Alpar Lošonc, Moć kao društveni događaj: O intenziviranju i slabljenju moći, »Biopolitika i/ili biomoć«, Adresa, Novi Sad, 2009, str. 70–108. 12 Chantal Mouffe, »Politics and the Political«, On the Political, Routledge, London in New York, 2005, str. 8–14. 13 O kvantifikaciji v športu je v enem od besedil, ki so izšla v dnevniku Politika, zanimivo spregovoril nogometaš Ivan Ergić. V članku z naslovom Kvantomanija pravi takole: »Približno se torej ve, kako visok sme biti in koliko sme tehtati nogometaš , kolikšen delež maščobe sme imeti (to merilo je bilo do zdaj pomembno samo pri trgovini z živino), za ‚misice‘ so uvedli znano razmerje 90-60-90 (obseg bokov, inteligenčni količnik, obseg prsi), umetnikom in znanstvenikom štejejo nagrade, poslovnežem višino profita itd.« (Ivan Ergić, »Kvantomanija«, Politika, 3. 11. 2008). 14 »Za Eca je ‚gojenje človeških bitij za tekmovanje‘ primer zlorabe narave in metamorfoza športnika v monstrum – v instrument, ki je sposoben do popolnosti izvajati serije vnaprej kodiranih ukazov« (Peter Pericles Trifonas, Umberto Eko i futbal, Esotheria, Beograd, 2003, str. 31). 15 Paolo Virno, »Dvosmisleni koncept biopolitike«, Gramatika mnoštva: Prilog analizi suvremenih formi života, Naklada Jesenski i Turk, Zagreb, 2004, str. 94. 16 Sintagmo »delo kot subjektivnost« Virno prevzema po Marxu: Karl Marx, Temelji slobode: Osnovi kritike političke ekonomije, Naprijed, Zagreb, 1977. 17 Latro – najemnik, plačanec ali športnik (lat.): termin so uporabljali za označevanje rimskih vojakov, ki so jih najemali za vojaške pohode po različnih delih tedanjega sveta. Sacer pomeni v latinščini žrtev. Izraz »latro sacer« uporabljava kot oznako za športnika ali najemnika, ki ga zaposluje kapital in ki ne more biti žrtvovan, tudi če ga ubijejo. 18 Antonio Negri in Michael Hardt, Imperij, Arkzin, Zagreb, 2003. 19 Pojem afekta se je sprva pojavil pri Spinozi. Gl. Baruch de Spinoza, »O poreklu i prirodi afekata« in »O ljudskom ropstvu, ili o snazi afekta«, Etika: Geometrijskim redom izložena i u pet delova podeljena, Kultura, Beograd, 1970, str. 101–173, 173–246. 20 Deleuze in Guattari sta uporabila pojem afekta na polju filozofije umetnosti. Gl. Gilles Deleuze in Felix Guattari, Šta je filozofija?, Izdavačka knjižarnica Zorana Stojanovića, Sremski Karlovci – Novi Sad, 1995. 21 Giorgio Agamben, Izvanredno stanje, Homo sacer, II.1, Deltakont, Zagreb, 2008. 22 Giorgio Agamben, Homo sacer: Suvremena moć i goli život, Arkzin, Zagreb, 2006. 23 Homa sacer se ne da žrtvovati, kar pomeni, da se ga ne da vključiti v sveto ureditev. Po drugi strani pa ni vključen niti v pravni red, saj zoper njegovega morilca ni možnosti zakonskega ukrepanja. Vsaka figura ali koncept v Agambenovi biopolitični filozofiji je na pragu nerazlikovanja med nasprotji v veljavnem družbenem redu. Tudi zato je bila Agambenova filozofija označena za filozofijo praga nerazlikovanja. 24 Omenimo ob koncu tudi raziskave, ki jih je že leta 1985 opravil Ludwig Prokop, po katerih je do tedaj na Zahodu zaradi posledic uporabe dopinga umrlo sedemdeset športnic in športnikov.

257  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 25 Graham Scambler, Sport i društvo: Istorija, moć, kultura, Clio, Beograd, 2007, str. 89. 26 Richard Giulianotti, Sport: Kritička sociologija, Clio, Beograd, 2008, str. 297. 27 Oblikovanje zaščitenih območij okoli stadionov ustreza ustaljeni kapitalistični praksi vzpostavljanja neokolonializma v deželah tretjega sveta. O tej usmeritvi piše Naomi Klein v knjigi No Logo. Naj navedeva samo en primer. Na Filipinih je v mestu Rosario t. i. svobodna trgovinska cona Cavite, ki obsega 276 hektarjev površine in kjer deluje 207 tovarn z okrog 50.000 delavkami in delavci. Ta cona pravzaprav predstavlja svojevrstno kapitalistično enklavo, saj lokalne oblasti nad njo nimajo nikakršne pristojnosti, tako da cona brez davčnih obveznosti ni nič drugega kot »miniaturna militaristična država sredi demokratične države«. Naomi Klein, Ne logo, Samizdat B92, Beograd, 2003, str. 264. 28 Izraz je Espositov in je v zvezi z biomedicinskim pomenom in uporabo. Gl. Roberto Esposito, »The Paradigm of Immunization«, Bios: Biopolitics and Philosophy, University of Minnesota Press, Minneapolis in London, 2008, str. 45–77 (o tem pojmu str. 45–46). 29 Roberto Esposito, Immunization and Violence, http://www.biopolitica.cl/docs/Esposito_ Immunization_Violence.pdf (preverjeno 8. 6. 2010). 30 Navedeno po Simon Enoch, »The Contagion of Difference: Identity, Bio-Politics and National Socialism«, http://cjas.dk/indew.php/foucault-studies/article/viewArticle/565 (preverjeno 9. 6. 2010).

IZBOR IZ UPORABLJENIH VIROV

 Giorgio Agamben, Izvanredno stanje: Homo Sacer, II.1, Deltakont, Zagreb, 2008.  Giorgio Agamben, Homo sacer: Suverena moć i goli život, Arkzin, Zagreb, 2006; v slovenščini (odlomek): Homo sacer: Suverena oblast in golo življenje, Študentska založba, Ljubljana, 2004.  Hannah Arendt, The Human Condition, University of Chicago Press, Chicago, 1958.  Simon Enoch, The Configuration of Difference. Identity, Bio-Politics and National Socialism, http:// cjas.dk/index.php/foucault-studies/article/viewArticle/565 (preverjeno 9. 6. 2010).  Roberto Esposito, »The Paradigm of Immunization«, Bios: Biopolitics and Philosophy, University of Minnesota Press, Minneapolis in London, 2008.  Roberto Esposito, Immunization and Violence, http://www.biopolitics.cl/docs/Esposito_ Immunization_Violence.pdf (preverjeno 8. 6. 2010).  Michel Foucault, Znanje i moć, Globus, Zagreb, 2004.  Michel Foucault (Mišel Fuko), Rađanje biopolitike, Svetovi, Novi Sad 2005; v slovenščini: Rojstvo biopolitike, Filozofski vestnik, let. 24 (2008), št. 3, str. 171–177.  Michel Foucault (Mišel Fuko), »Pravo smrti i moć nad životom«, Volja za znanjem: Istorija seksualnosti I, Karpos, Loznica 2006; v slovenščini: Zgodovina seksualnosti, ŠKUC, Ljubljana, 2010.  Richard Giulianotti, Sport. Kritička sociologija, Clio, Beograd, 2008.

258  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST  Michael Hardt in Antonio Negri, Empire, Harvard University Press, 2000; v slovenščini: Imperij, Študentska založba, Ljubljana, 2003.  Naomi Klein, Ne logo, Samizdat B92, Beograd 2003; v slovenščini: No logo, Maska, Ljubljana, 2004.  Alpar Lošonc, Moć kao društveni događaj: O Intenziviranju i slabljenju moći, Adresa, Novi Sad, 2009.  Karl Marx, Grundrisse: Foundations of the Critique of Political Economy, Penguin Classics, London 1993; v srbohrvaščini: Karl Marx, Temelji slobode: Osnove kritike političke ekonomije, Naprijed, Zagreb, 1997.  Chantal Mouffe, »Politics and the Political«, On the Political, Ruotledge, New York in London, 2005.  Graham Scambler, Sport i društvo: Istorija, moć, kultura, Clio, Beograd, 2007.  Baruch de Spinoza, Etika: Geometrijskim redom izložena i u pet delova podeljena, Kultura, Beograd, 1970; v slovenščini: Etika, Slovenska matica, Ljubljana, 2004.  Gilles Deleuze in Felix Guattari, Šta je filozofija?, Izdavačka knjižarnica Zorana Stojanovića, Sremski Karlovci in Novi Sad, 1995; v slovenščini: Kaj je filozofija, Študentska založba, Ljubljana, 1999.  Peter Pericles Trifonas, Umberto Eco i futbal, Esotheria, Beograd, 2003.  Paolo Virno, Gramatika mnoštva: Prilog analizi suvremenih formi života, Naklada Jesenski i Turk, Zagreb, 2004; v slovenščini: Slovnica mnoštva: K analizi oblik sodobnega življenja, Krtina, Ljubljana, 2003.

259  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Številni med nami se dnevno srečujemo z osebami, ki imajo anoreksijo ali bulimijo, in etične dileme, ki se iz tega porajajo, se tičejo nas vseh.

SIMONA GIORDANO

260  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST SIMONA GIORDANO

VADBA IN PREHRANJEVALNE MOTNJE

UVOD

Novembra 1993 so na skrivaj posneli nekaj fotografij princese Diane med njeno vadbo v telovadnici in jih objavili v časnikih Sunday Mirror in Daily Mirror.1 Odvetniki velške princese so zaradi objave teh fotografij vložili tožbo.2 Princeso Diano so pestile prehranjevalne motnje, precej pa se je posvečala tudi telesnim vajam. Mnogo mladih, uspešnih in bistrih ljudi prizadenejo te motnje, zato se posvečajo telesni vadbi, pogosto čezmerno. Telesne vaje so ukrep za nadzorovanje teže. Ne samo da pri telovadbi porabljajo energijo in maščobe, hkrati se izboljšuje tudi srčno-žilna sposobnost3 in povečuje mišična masa, kar vpliva na osnovne stopnje presnove (z drugimi besedami: redna telesna vadba povečuje našo zmožnost, da trošimo energijo tudi takrat, ko mirujemo4). Tisti, ki imajo prehranjevalne motnje, pa so po definiciji oslabljeni zaradi neuravnotežene, neredne in pomanjkljive prehrane in zaradi uporabe odvajalnih praks, kakršni sta sprožanje bruhanja in zloraba odvajal (laksativov in/ali diuretikov). Vprašljivo je, ali tem ljudem lahko telesna vadba prinese kaj dobrega in na kateri način. Zamislite si torej, da bi se Diana hotela pri vas vpisati k telovadbi, in predpostavite, da veste za njene prehranjevalne motnje: kaj bi storili? Bi se delali, da je vse v redu, in jo s tem prepustili tveganjem, ki bi jih lahko preprečili? Ali bi z njo načeli to vprašanje, in če že, kako? Od kod bi vzeli pogum ali prav zastavljene besede, da bi ji glede tega prišli do živega?

261  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Ta namišljeni primer nam pomaga razumeti, kako neudobno bi utegnilo biti sprejemanje odločitve o vadbi osebe, ki jo pestijo podobne težave – pa naj gre za slavne ali neslavne ljudi. Vstop takih oseb v okolje telesne vadbe in športa sproža pomembna etična in pravna vprašanja. Pod kakšnimi pogoji lahko takim ranljivim strankam dovolimo, da vadijo v organiziranem okolju (na primer v telovadnici ali pri skupinski vadbi)?5 Ali je etično dovoliti ljudem, da se izpostavljajo nenavadnim tveganjem med telesnimi dejavnostmi, ki potekajo pod nadzorom vaditeljev in vaditeljic? Kdo bo odgovoren, če stranka utrpi škodo? Za primer: ali bodo športni trenerji oziroma telovadne vaditeljice odgovorne, če se osebi, ki jo poznamo kot bulimično, med uro vadbe ustavi srce? Da bi se odločili, ali se sme osebam s prehranjevalnimi motnjami dovoliti vadba, in da bi se tako lahko nedvoumno opredelili o etičnih dilemah, ki jih zastavlja udeležba žrtev prehranjevalnih motenj pri športnih in telesnih dejavnostih, je pomembno vedeti za tveganja in koristi, ki jih prinaša trening. Ali je vadenje po definiciji nevarno za osebe s prehranjevalnimi motnjami? Ali je lahko tudi koristno? Je treba vadbo sploh zavrniti ali pa so lahko določeni načini telovadbe zanje tudi koristni? Sistematične raziskave tveganj in koristi vadbe pri osebah s prehranjevalnimi motnjami še ni bilo, verjetno zato, ker bi se táko raziskovanje soočilo s pomembnimi etičnimi in metodološkimi težavami. Prvič: ni verjetno, da bi osebe hotele razkriti svojo težavo, tako da je ljudi, ki bi bili pripravljeni sodelovati pri obsežnejšem raziskovanju te vrste, težko pridobiti. Drugič in bolj pomembno: gre za etična vprašanja, ki jih prinaša táko raziskovanje – raziskovanci in raziskovanke bi bili zavestno izpostavljeni tveganjem v korist znanstvenega spoznanja. Druga možnost bi bila, da bi vadbo prilagodili, tako da bi bila varnejša, toda v tem primeru do vednosti o tveganjih in koristih običajnih športnih in vadbenih dejavnosti morda sploh ne bi prišli. Sama bom v tej študiji raziskala, kateri tipi vadbe so privlačnejši za osebe s prehranjevalnimi motnjami in zakaj. Da bi si prišla na jasno, kje so posebna tveganja te skupine oseb, bom podala pregled našega telesnega sistema za proizvajanje energije. Nato bom pretehtala splošne koristi, ki jih ljudem prinašajo telesne vaje, in skušala ugotoviti, ali enako velja tudi za osebe s prehranjevalnimi motnjami. Hkrati pa bom ponudila tudi pregled že obstoječih raziskav odnosov med športom, vadbo in prehranjevalnimi motnjami.6

262  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST SISTEMI ZA PROIZVAJANJE ENERGIJE

Telo potrebuje energijo, najsi počiva ali se giblje. Kadar počiva, je energija potrebna za to, da v telesu potekajo kemični procesi. Kadar se giblje, je energija potrebna za krčenje mišic.7 Energija nastaja z razpadom visokoenergetskih fosfatov. Najvažnejši visokoenergetski fosfat v mišicah je adenozintrifosfat (ATP). Skladiščenje ATP-ja je omejeno in že po nekaj sekundah naporov se morajo na novo sintetizirati. Do tega pa lahko pride na tri načine, kar pomeni, da obstajajo trije energetski sistemi: eden uporablja kisik in mu zato rečemo aerobni (aeroben pomeni »kisikov«), druga dva pa ne in jima zato pravimo, da sta anaerobna energetska sistema (anaeroben pomeni »brez kisika«). Anaerobni sistemi nam pomagajo ob nenadnih izbruhih energije (na primer pri šprintu ali pri dvigu težkega tovora) ali pa na začetku naporne (ali maksimalne) vadbe. V najzgodnejših od najnapornejših faz telesne dejavnosti nastaja ATP s sintezo kreatinfosfata (CP). Ta sistem, ki mu včasih rečejo fosfokreatinski sistem (PC), proizvaja energijo na kratek čas (okrog petih sekund).8 Pri tem se glukoza ali glikogen v mišicah uporabita za proizvajanje ATP-ja s pomočjo nekaj kompleksnih encimskih reakcij. »Na začetku vadbe, ko je poraba kisika nizka, in med intenzivno vadbo, ko proizvajanje piruvata (encima, ki sodeluje pri uporabi fosfata med proizvajanjem ATP-ja, op. prev.) presega zmožnosti aerobnega energetskega sistema, da ga oksidira, se presežni piruvat reducira v laktat.«9 Zato temu drugemu anaerobnemu sistemu pravimo laktatni sistem. Aerobni sistem nas podpira pri dejavnostih, ki pri nižji intenzivnosti trajajo dlje. Aerobni sistem lahko uporablja glukozo (aerobna glikoliza) ali maščobo. Aerobna glikoliza pomaga telesu pri zmernih telesnih dejavnostih, tja do dveh ur, razen če ponovno vnesemo ogljikove hidrate. Trije energetski sistemi običajno delujejo povezano. Neka določena dejavnost pa je lahko prevladujoče aerobna ali anaerobna, odvisno od trajanja in intenzivnosti vaje. Na primer: na začetku vaje, ko mišice še niso napojene s krvjo, ki prinaša kisik, bo prispeval večji del proizvedene energije anaerobni sistem. Potem ko se telo že ogreje, kakih pet do deset minut po začetku vadbe, začne k proizvodnji energije prispevati aerobni sistem. Po kakih tridesetih minutah vadbe pri nizki ali srednji intenzivnosti bo za nastajanje energije uporabljena maščoba, medtem ko bodo ostali sistemi sodelovali na nižji stopnji. Če pa se

263  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST med zmerno hojo ali tekom (kjer bo pri večini zdravih oseb prevladoval aerobni sistem) soočimo z vzponom, bodo potrebno dodatno energijo zagotovili drugi sistemi, običajno glukoza. Medsebojno prepletanje teh sistemov je odvisno od intenzivnosti in trajanja, poleg tega pa tudi od stopnje pripravljenosti in od genetskega ustroja osebe. Ljudje, ki imajo večjo kardiovaskularno kapaciteto (kar pomeni zmogljivost srca, da dovaja visoke količine kisika za gorivo),10 imajo višji anaerobni prag, kar pomeni, da njihovo srce pošilja kisik v mišice bolj učinkovito in da ga mišice bolj učinkovito uporabljajo za proizvajanje energije, tako da bodo take osebe sposobne visoko intenzivne dejavnosti izvajati dlje.

KORISTI OD VADBE IN FITNESA

Že dolgo vemo, da je vadba zelo koristna. V štiridesetih letih prejšnjega stoletja so nastale prve študije, ki so osvetljevale koristnost telesnih dejavnosti za človeško zdravje.11 Kvaliteti življenja, ki je povezana s telesno dejavnostjo, na splošno pravimo »fitnes«. Poglejmo nekaj definicij fitnesa in nekaj poglavitnih koristnih vplivov vadbe na telesno in duševno zdravje. Fitnes (angleško fitnessdobesedno: sposobnost, tudi: biti nared za kaj, op. prev.) je značilno povezan s kakovostjo življenja in z različnimi »dobrimi stvarmi«. Prav tako nas spominja na nekakšen zadani cilj: »biti nared za X«12 (lahko sem denimo fit, a to še ne pomeni, da sem nared za maratonski tek). Vendar je fitnes precej izmuzljiv pojem. Eden prvih avtorjev, ki je o tem govoril, ga je opisal kot »zmožnost dobro uporabljati telo in sposobnost dalj časa trdo delati, ne da bi se ti pri tem zmanjšala učinkovitost«.13 Ameriški Kolidž športne medicine (ACSM – American College of Sports Medicine) razlikuje med telesno sposobnostjo, ki je povezana z zdravjem, in telesno sposobnostjo nasploh. Z zdravjem povezana telesna sposobnost je označena kot »zmožnost izvajati dnevne dejavnosti z vitalnostjo in izkazovanjem značilnosti in usposobljenosti, ki ju povezujemo z nizkim tveganjem za prezgodnji razvoj bolezni »zmanjšane gibalne sposobnosti« (gre za bolezni, ki so povezane z omejeno gibljivostjo in jih običajno pripisujemo staranju).14 Telesna sposobnost nasploh (physical fitness) je opredeljena kot »vrsta lastnosti, ki so povezane z zmožnostjo izvajanja telesne dejavnosti«.15

264  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Sestavine fitnesa:16 1. Mišična jakost je sila ali pritisk, ki se ga z mišico ali mišično skupino da izvesti proti odporu ob največjem naporu. 2. Mišična vzdržljivost je zmožnost mišice, da v daljšem intervalu izvaja silo ali pritisk proti odporu ob podmaksimalnem naporu. 3. Srčno-žilna in dihalna zmožnost je sposobnost srca, da dostavi kisik mišicam, in mišic, da ga učinkovito porabijo. 4. Okretnost je zmožnost mišic, da se raztegnejo v celotnem obsegu gibanja ob sklepu. 5. Telesna sestava je razmerje med telesnim maščevjem in mesnimi tkivi.

Podsestavine fitnesa:17 1. hitrost: zmožnost hitrega in učinkovitega gibanja. Gibčnost, koordiniranost in osnovna moč so za to bistvene; 2. moč: kombinacija hitrosti in sile; 3. okretnost: zmožnost spremembe smeri pri hitrosti; 4. zmožnost ohranjanja ravnotežja; 5. usklajenost: zmožnost premikanja udov natančno v zaželeni smeri.

Koristi fitnesa:18  izboljšanje aerobne zmožnosti (oseba, ki je »fit«, lahko izvede enako količino dela ob nižjih stopnjah napora za srce in dihala in z nižjim sistoličnim krvnim tlakom);  upočasnjevanje naravnega procesa staranja pri aerobni zmožnosti, upadanju mišic in kostni gostoti;  manj tesnobe;  povečano telesno zadovoljstvo;  nižja telesna teža;  nižji delež telesnih maščob;  nižji sistolični in diastolični krvni tlak;  nižji skupni holesterol;  posledično nižje tveganje za srčno-žilne bolezni in sladkorno bolezen tipa 2;  zvišana kostna gostota;  posledično preprečevanje osteoporoze (na to deluje dviganje uteži oziroma obremenitve);  vzdrževanje gibanja brez bolečin (na kar vpliva okretnost, ker je gibalna omejenost povezana z ožjim obsegom giba zaradi bolečine);  urejanje telesne teže.

265  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Pozitivni učinki vadbe so seveda odvisni od izbranega tipa vaj. Fitnes je telesna pripravljenost posebne vrste za vsako dejavnost: vaje za gibčnost bodo na primer izboljšale gibčnost, ne pa tudi moči, in obratno. Usmeritev v posebno vrsto pripravljenosti je eno od načel fitnesa. Na splošno že dolgo velja, da vadba koristi srčno-žilnemu sistemu in splošni telesni vzdržljivosti. Telesna dejavnost je eden od dejavnikov, ki dokazano odlagajo smrt.19 Zmanjšuje tveganje za razvoj številnih zdravstvenih težav, kot so ateroskleroza, bolečine hrbtenice, nekateri tipi raka, kronične bolezni pljuč, srčne bolezni, sladkorna bolezen, napetost, duševne težave, debelost, osteoporoza in kap. Vadba torej zmanjšuje prezgodnjo umrljivost ter dviguje kakovost življenja in neodvisnost. Mišično jakost in vzdržljivost pridobimo z različnimi vrstami vadbe in telesnih dejavnosti in tudi učinki se temu primerno spreminjajo. Vendar mišična jakost na splošno prispeva k dvigu učinkovitosti prebave, zvišani kostni gostoti, trdnosti sklepov in izboljšanju telesne drže. Pri anoreksiji nas mora očitno skrbeti mišična jakost. Kot smo videli že prej, mišice dobavljajo energijo potem, ko se zaloge maščob iztrošijo. Izostanek menstruacije spremlja padec stopnje mineralne gostote kosti. Vadba, ki se osredotoča na mišično jakost, lahko po tej plati deluje v nasprotju z nekaterimi učinki skrajnega posta. Tega, kar pravim, ni treba razumeti kot povabilo anoreksiku ali anoreksičarki, da se lotita treninga. Kadar je očitno, da je oseba, ki hoče vaditi, preveč oslabljena za kaj takega, jo je treba prositi, naj neha. K temu je treba dodati, da bi morali biti profesionalni delavci in delavke na področju fitnesa posebej kvalificirani za trening oseb s prehranjevalnimi motnjami in pri tem delati v povezavi z zdravniki in zdravnicami. V drugem besedilu bom to dodatno razvila in nakazala tudi, katere sestavine fitnesa se da pri nenormalnem prehranjevanju zlorabiti, pa tudi predlagala, kako lahko uporabimo vadbo, da bi preprečili delovanje stranskih učinkov prehranjevalnih motenj. Srčno-žilna vzdržljivost prinaša vrsto pomembnih koristi. Te vključujejo znižan krvni tlak, manj telesne maščobe, nižji pulz, višjo odpornost do mlečne kisline (kar pomeni, da se telo lahko podvrže delu višje intenzivnosti, še preden začne nastajati mlečna kislina kot stranski proizvod) in porast dobrega holesterola (HDL). Vse to prispeva k zmanjšanemu tveganju za aterosklerozna obolenja, kakršna so bolezni srčne odvodnice in kap.20 Srce oseb, ki imajo prehranjevalne motnje, je lahko slabotno. Bradikardija (zmanjšanje števila utripov srca pri odrasli osebi pod 60 na

266  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST minuto) bi utegnila biti pri teh osebah znak srčne slabosti. Celo osebe z običajno težo, ki z vadbo nadomeščajo večji vnos kalorij, lahko zaradi možnih neravnotežij elektrolitov pridejo v težave. Okretnost se postavlja po robu nekaterim procesom staranja, še zlasti pri sklepih in mišični dolžini. Okretnost pomaga ohranjati poln razpon gibanja. Zmanjšani obseg gibanja je med vzroki za slabo mobilnost ostarelih. Med prehranjevalnimi motnjami in okretnostjo ni posebne povezave. Nekateri avtorji pa kljub temu govorijo o potrebi po vključevanju vaj za okretnost v vadbo oseb s prehranjevalnimi motnjami.21 Telesno sestavo je treba obravnavati kot indikator zdravja in ne le kot sestavino telesne pripravljenosti. Visok delež telesne maščobe, ki prevladuje nad mesnimi tkivi, je znak debelosti, ki ni povezana samo s slabo telesno pripravljenostjo, ampak tudi s slabim zdravjem. Vedeti moramo, da sta usklajenost gibanja in ravnotežje tudi znaka zdravja in ne le sestavini telesne pripravljenosti. Dobro ravnotežje in koordinacija se postavljata po robu eni od posledic staranja: zmanjševanju zmožnosti proprioceptorjev (sprejemniki čutnih podatkov), da dostavljajo osrednjemu živčevju informacije o tem, kje smo in kako se učinkovito gibati skozi prostor. Slabljenje proprioceptorjev je eden od razlogov, da starejši ljudje postanejo »nerodni«. Motnje ravnotežja in usklajenosti gibanja (in posledično višje tveganje padcev) v povezavi s fiziološkim znižanjem kostne gostote je pomemben vzrok zlomov pri starejših osebah. Ohranjanje dobre ravni ravnotežja in usklajenosti s pomočjo prikladne telesne dejavnosti lahko zmanjša tveganje. Zanimivo bi bilo proučiti povezavo med zdravjem proprioceptorjev in prehranjevalnimi motnjami.22 Zdaj pa se bom podrobneje posvetila tveganjem, ki jih vadba prinaša osebam s prehranjevalnimi motnjami. Določena stopnja tveganja je povezana z vsako dejavnostjo, ki se ji posvečamo – in zanemarjanje telesne vadbe je na splošno mnogo bolj tvegana stvar kot telovadba, toda vadba je lahko še posebej nevarna za osebe s prehranjevalnimi motnjami.

TELESNA VADBA IN TVEGANJA

Na splošno obstajajo pri telesni vadbi tri vrste tveganj: 1. Naključna tveganja. Vsaka telesna dejavnost, tudi obiskovanje trgovin ali uporaba stopnic, prinaša nekaj tveganja. »Nezgode« so običajno povsem

267  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST naključne; čeprav se z dobro splošno telesno pripravljenostjo lahko nezgodam izognete, se med vadbo še vedno lahko pripetijo. 2. Pripadajoča tveganja. Ostala tveganja so značilna za šport. Sem spadajo zlasti poškodbe mišic in kosti. Največ se jih pripeti zaradi trajnih mikroobremenitev ali preobremenjevanja. 3. Relativna tveganja. To so tveganja, do katerih ne pride naključno ali zaradi vrste dejavnosti, ki jo izvajate, ampak zaradi telesnega stanja osebe. Nenadna smrt že spada v to skupino. Med vadbo je sicer nenadna smrt izjemno redek dogodek, v 80–90 odstotkih pa do nje pride pri ljudeh, ki imajo kako obliko srčne bolezni.23 Sem lahko uvrstimo tudi tveganja, ki jih predstavlja telesna vadba za osebe s prehranjevalnimi motnjami.

VADBA, PREHRANJEVALNE MOTNJE IN RELATIVNA TVEGANJA

Telesna vadba, povezana z nenormalnimi prehranjevalnimi načini, lahko privede do resnih tveganj.24 Pomembno je, da se vsi vpleteni pri negi in oskrbi prehranjevalnih motenj, vključno s psihiatri, psihologi in poklicnimi vaditelji, zavedajo, da utegne biti vadba za žrtve prehranjevalnih motenj nevarna, čeprav imajo normalno telesno težo. Wilfley s sodelavci poroča: »Zavzeta vadba lahko predstavlja sredstvo za izgubo teže ali eno od različnih taktik, ki jih ljudje uporabljajo kot sredstvo proti čezmernemu vnosu kalorij, ali pa z njo urejajo težave s svojo telesno podobo [...] Intenzivni strah, da bi postali debeli, lahko povzroči, da ljudje padejo v past pretirane vadbe, ne da bi s tem uspeli priti do ‚popolnega telesa‘.«25 Ljudje s prehranjevalnimi motnjami se v glavnem usmerjajo k aerobni vadbi, ki je zanje posebej pomembna, ker se da uskladiščene maščobe porabiti le z aerobno vadbo,26 zmerne ali živahne aerobne dejavnosti pa so najučinkovitejše sredstvo uravnavanja teže. Tisti, ki imajo prehranjevalne motnje, zato dajejo prednost aerobnim vajam; najpogosteje gre za tek, plavanje in kalisteniko (telovadne vaje z lastnim telesom, op. prev.),27 vključno s skupinsko vadbo ob spremljavi glasbe (ETM – Exercise-to-Music).28 Tovrstne dejavnosti, na primer skupinska vadba ali vadba z glasbeno spremljavo, ki jih ponujajo športni in fitnes centri, so med najbolj privlačnimi načini vadbe za ljudi s prehranjevalnimi motnjami.29

268  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Tovrstna vadba je v fitnesu vedno bolj priljubljena in lahko dostopna,30 tako da si lahko številne mlajše žrtve prehranjevalnih motenj, na primer študentje in študentke, privoščijo dosti vódene vadbe. Fitnes dejavnosti imajo pogosto pomembne aerobne/srčno- žilne sestavine; po navadi so dostopne širokemu krogu; pogosto se izvajajo kot »pridi-in-odidi« skupine (osebe s prehranjevalnimi motnjami lahko v načelu krožijo iz enega v drugi klub zdravja in menjajo skupine, s tem pa skrivajo morda pretirano vadbo); odnos med vaditeljem/vaditeljico in udeležencem/udeleženko je običajno brezoseben, namere udeleženk in udeležencev pa vaditeljem in vaditeljicam pogosto neznane; običajno se ne zahtevajo kaka zdravstvena potrdila; glede na brezosebni značaj skupine se oseba v skupini lahko »skrije« in upa, da bo ostala neopažena; v skupini lahko oseba, ki trpi za prehranjevalnimi motnjami in utegne biti kakor koli izčrpana, odkrije dodatno motivacijo, da vzdrži intenzivnost vadbe; hkrati pa te oblike vadbe potekajo ob glasbi, ki je pomemben motivator. Zaradi vseh teh razlogov se žrtve prehranjevalnih motenj pogosto odločajo za fitnes in skupinsko vadbo ob glasbi. Te telesne dejavnosti pa jih lahko ogrozijo. Prva pomembna posledica trdega posta je padec telesne teže.31 Ko so shranjene maščobe porabljene, in telo goriva ne dobi s hrano, začne organizem uporabljati mišično maso, da bi proizvajal energijo. Ta proces vodi v izčrpavanje.32 Pri ženskah je druga posledica nizke telesne teže amenoreja. Pomanjkanje estrogena, povezano z izostankom menstruacije, povzroča slabljenje kosti celo, če hormone nadomeščamo.33 To ne poveča samo dolgoročnega tveganja osteoporoze,34 pač pa tudi tveganje zlomov med vadbo.35 Anoreksične ženske z menstrualnimi motnjami imajo tudi znatno nižjo kortikalno (zunanji del, skorja organa, op. prev.) kostno gostoto. Lahko pa imajo tudi nižjo gostoto hrbteničnih kosti in hrbtenično trabekularno (trabekule so gradbene enote kosti) gostoto. Do najznačilnejše izgube pri gostoti hrbtenične kostne gostote pride v prvih treh letih amenoreje. Štiriletno spremljanje žensk, ki so ponovno dobile menstruacijo, je pokazalo, da izgube mineralne gostote kosti takrat, kadar je to posledica amenoreje, ni mogoče popraviti (za oligomenorejo, ki pomeni redko ali neredno menstruacijo, pa to ne velja).36 Na izgubo kostne gostote ne naletimo le pri anoreksikih in anoreksičarkah, ampak tudi pri žrtvah bulimije.37

269  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Slaba prehrana vpliva na srce negativno. »Znižani simpatetični tonus, ki je posledica stradanja pri anoreksiji, je povezan z bradikardijo in znižanim krvnim tlakom. Kar pa je prav tako postalo očitno, so težji srčni zapleti zaradi stradanja – aritmije, prolaps leve atrioventrikularne zaklopke (»mitralke«) in srčne napake niso redek pojav. Nevarnosti trajne intenzivne telovadbe, medtem ko anoreksija napreduje, postanejo v luči teh možnih srčnih težav očitne.«38 Težave s srcem zaradi nenormalne prehrane utegnejo biti usodne,39 srčni stres, ki ga povzročajo aerobne in srčno-žilne vaje, pa lahko poveča tveganje smrti.40 Pri žrtvah anoreksije in bulimije lahko neravnotežje elektrolitov, do katerega prihaja predvsem zaradi bruhanja, pripelje do nenormalnih pojavov pri delovanju srca in do kardiomiopatije. Žrtev prehranjevalnih motenj tvega tudi srčno-žilni kolaps, do katerega lahko pride tudi med vadbo pri na prvi pogled zmerni intenzivnosti, posledično pa tvega tudi okvare možganov in smrt. Bulimija povzroča zaradi kislinskih želodčnih sokov, ki se dvigajo pri bruhanju, tudi propadanje zob. Pri ljudeh s prehranjevalnimi motnjami naletimo na povečanje ventriklov v možganih, kar je verjetno posledica podhranjenosti. Pri okrog 25 odstotkih od teh pa EEG-pregled pokaže anomalije.41 Tudi abnormalnosti hipotalamusa so s prehranjevalnimi motnjami značilno povezane. Ali so te anomalije povezane z višjim relativnim tveganjem pri vadbi, ni znano, vendar nas opominjajo, da je oseba s prehranjevalnimi motnjami lahko podhranjena tudi pri normalni teži in ima različne zdravstvene težave, kljub na videz običajnemu videzu.42 Pri žrtvah prehranjevalnih motenj nadpovprečno pogosto prihaja do poškodb mišičja in okostja. Do nekaterih pride zaradi izgube kostne gostote. Kadar pa mišice niso primerno trenirane, to prav tako ogroža sklepe. Tiste, ki so skrajno oslabeli, in take, ki se praznijo, zlasti one, ki izzivajo bruhanje, in to že dalj časa, je treba prepričati, da opustijo kakršno koli težjo dejavnost. Njihovo srce utegne biti prešibko, da bi preneslo vadbo. Njihove mišične zaloge adenozintrifosfata in drugih virov energije so lahko že izčrpane; enako velja za maščobne zaloge, medtem ko je v njihovem primeru potrošnja ogljikovih hidratov prenizka, da bi zagotavljala zadosti energije za delovanje mišic. Kosti utegnejo biti preobčutljive, da bi zdržale daljše napore, tako da je povsem očitno, da je žrtev prehranjevalnih motenj izpostavljena visoki stopnji tveganja poškodb in celo smrti. Najmanj, kar lahko rečemo, je, da je za to skupino v primerjavi s povprečno zdravimi osebami vadba značilno nekoristna.

270  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Pri osebah s prehranjevalnimi motnjami bi bilo treba vadbo pazljivo nadzorovati, redno meriti krvni tlak, medtem ko bi tisti, ki bruhajo, morali pokazati EKG in stanje elektrolitov v krvi. Pogovori, ki smo jih opravili, kažejo, da se številni vaditelji fitnesa ne zavedajo nevarnosti, ki so povezane s prehranjevalnimi motnjami, niti ne vedo za izredna tveganja, ki prežijo na njihove stranke. Za povrh pa so soočeni z velikim izzivom, kako prepoznati tiste, ki se izpostavljajo tveganju.

Ključne točke:  mnoge žrtve prehranjevalnih motenj čezmerno vadijo, da bi zmanjšale svojo težo ali jo ohranjale na nizki ravni;  fitnes ima številne za zdravje koristne učinke, tako fizične kot psihične;  fitnes znižuje prezgodnjo umrljivost;  za žrtve prehranjevalnih motenj je telesna dejavnost lahko tvegana;  pri vadbi oseb s prehranjevalnimi motnjami so posebej značilna tveganja zlomi in težave s srcem.

Preden pa se lotim vprašanja, kako prepoznati osebe s prehranjevalnimi motnjami v fitnesu, si oglejmo skupino, ki bi ji vadba, namenjena nižanju teže, lahko prišla prav: debele osebe.

DEBELOST: KAJ JE TO?

Svetovna zdravstvena organizacija obravnava debelost kot epidemični pojav in ocenjuje, da je milijarda ljudi na svetu predebelih. Skovali so tudi neologizem globesity (morda: globelost), da bi označili globalno razširjenost tega stanja.43 Debelost definirajo na različne načine.44 Ogdenova je možne definicije debelosti uredila takole:

Indeks telesne teže Ta definicija je najbolj priljubljena. Debelost je določena z razmerjem med težo in višino. Čeprav gre za preizkus, ki se ga da izvesti sorazmerno lahko, ne upošteva razlik v teži, na primer, da je mišična masa težja od maščobne, tako da bodo bilderji po tem načinu razvrščeni med debele, čeprav imajo primerno maščobno zalogo. Indeks tudi ne preverja, kje se nabira maščoba, kar je pomemben podatek za ugotavljanje bolezenskega stanja.

271  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Prebivalstveni pristop Debel je tisti, katerega teža precej presega povprečje. Ta definicija je očitno nenatančna, vendar postavlja debelost v kontekst. Nekdo, ki bi veljal za debelega med prebivalstvom, ki ima podpovprečno težo, ne bi bil debel, če je del prebivalstva, ki ima čezmerno težo.

Obseg pasu Kadar je obseg pasu45 večji od 102 cm pri moških ali 88 cm pri ženskah, je priporočljivo shujšati. Ne glede na definicijo debelosti je presežna maščoba okrog pasu (bolj kot v nižjih predelih telesa) povezana z večjim tveganjem srčno-žilnih in sladkorne bolezni.

Delež telesne maščobe Običajno se ugotavlja z merjenjem debeline kožne gube z uporabo kalibra, instrumenta, ki prime kožo na spodnji strani roke ali na hrbtu. Bolj tehnična, a tudi natančnejša metoda za ugotavljanje deleža telesne maščobe je bioelektrično merjenje upora, pri katerem uporabimo elektrodi. Voda prevaja tok, maščoba pa je izolator, in zato je hitrost, s katero steče tok, pokazatelj maščobnega tkiva v razmerju do vode. Tu mi bo debela oseba pomenila táko, ki ima indeks telesne teže 25 in več. Ne glede na vse omejitve je indeks telesne teže najpogosteje uporabljan način ugotavljanja debelosti in je za namen tega besedila tudi primeren. O vzrokih debelosti ne bom razpravljala, je pa o tem jasno in celovito poročilo pripravila Jane Ogden. Še zlasti zanimivo je tisto, kar ima povedati o genetskih vzrokih za debelost.46

Mens sana in corpore sano Stari Rimljani so imeli navado reči, da je zdrav duh v zdravem telesu. Debelost je povezana s povečano možnostjo zdravstvenih težav, pa tudi duševno zdravje je odvisno od telesnega. Glavna stanja, povezana z debelostjo, so visok krvni tlak, visok krvni holesterol, sladkorna bolezen tipa 2, srčne bolezni, žolčni kamni, ledvični kamni, vnetje žolča in zastoj izločanja žolča (holecistitis in holestaza), protin, degeneracija sklepov (osteoartritis/osteoartroza), zastajanje dihanja med spanjem in druge težave z dihali, astma, nekatere vrste raka (na primer na maternici, prsih, prostati in debelem črevesu), težave pri nosečnosti (nosečnostni diabetes, visok tlak in prezgodnji popadki), menstrualne motnje, neplodnost, neredna ovulacija in duševne motnje (depresija, prehranjevalne motnje, slaba samopodoba in nizko samovrednotenje).47

272  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST DEBELOST IN VADBA

Epidemiološki podatki o spremembah telesnih dejavnosti med petdesetimi in devetdesetimi leti prejšnjega stoletja kažejo močno povezanost med naraščanjem debelosti in upadanjem telesne dejavnosti.48 Hkrati je videti, da debele osebe v povprečju vadijo manj od tistih, ki imajo normalno težo. Informacijska mreža za nadzor teže, ki spada med informacijske storitve Nacionalnega inštituta za sladkorno bolezen ter prebavne in ledvične bolezni (NIDDK), poroča,49 da »iz zdravstvenih razlogov več kot 50 odstotkov odraslih v ZDA ne more opraviti priporočene tedenske telesne dejavnosti,50 kar znaša petkrat tedensko pol ure vadbe z zmerno intenzivnostjo«.51 Zato je videti, da je možna pot spopada z debelostjo povečana telesna dejavnost. Vadba zagotovo porablja kalorije, a med drugim, kot smo že povedali, tudi zvišuje stopnje bazalne presnove (poraba energije v mirovanju) in s tem pomaga vzdrževati izgubo teže.52 Nekateri trdijo, da vadba učinkuje tudi na zmanjšanje apetita, vendar rezultati raziskav kažejo v drugo smer (drugi poročajo, da vadba povečuje vnos hrane, pa če zmanjšuje apetit ali ne).53 Čeprav je res, da telesna dejavnost lahko prepreči debelost, ni jasno, ali in koliko naj bi je imeli, da bi hujšali ali pomagali osebi, ki je predebela, da izgubi težo in potem ohrani bolj zdravo težo. Po nekaterih raziskavah je vadba najboljša pot za ohranjanje pridobljene nižje teže.54 Vendar vadba za ljudi z debelostjo ni brez bolečin in tveganj. Prvič, vadba lahko povzroči debeli osebi precej nevšečnosti. Take osebe se hitro in že pri nizko intenzivni vadbi utrudijo – ne zato, ker so šibkejše, ampak zaradi viška teže, ki jo morajo nositi naokrog. Teh težav ni pri športih, kakršno je plavanje, kjer smo osvobojeni težnosti. Povzročijo pa si lahko tudi sprva nezaznavne poškodbe kolen in pet, ki utegnejo pozneje povzročiti, da postane vadba zelo neprijetna in tudi boleča. Še več: mnogo debelih oseb je izpostavljenih tveganju visokega krvnega tlaka in srčnim boleznim. Če vadijo, je treba to početje dobro pretehtati. Srčne bolezni lahko povzročijo srčno kap. Teža, ki jo morajo debeli nositi, je višja, kot je za osebo naravno, in je zato količina napora, ki je potreben, da bi se izvedla vaja, prav tako večja, kot je potrebno pri osebi z normalno težo. Srce se lahko utrudi že med zmerno vadbo. Zato je treba vadbo debelih ljudi skrbno nadzorovati, pa če oseba ve, da ima srčne težave, ali pa ne. Previsok tlak, ki je, kot smo

273  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST videli, ena od običajnih okoliščin debelosti, ima med vadbo prav tako lahko neželene posledice. Še posebej to velja za take vrste vaj, ki lahko krvni tlak zvišajo, in take so izometrične vaje (te ne vključujejo gibanja, ampak statični tlak). Kdor ima visok krvni tlak, bi se moral izometrični vadbi izogibati, preden pa se odločimo za kakršne koli dejavnosti, je treba debelim osebam izmeriti krvni tlak. Zaradi takih težav nekateri predlagajo, da debelim osebam treninga ne bi omogočali. Poudarek je tu v tem, da obstaja močna povezava med vajami proti debelosti in duševnimi težavami, ker nezmožnost doseči cilj lahko povzroči frustracije, tesnobo in depresijo. Poleg tega pa prihaja do slabega zdravja bolj zaradi sprememb v teži kot zaradi same debelosti. Diete so povezane z duševnimi spremembami in zato tudi zanje nekateri dokazujejo, da so lahko nevarne. Paradokse, ki so značilni za obravnavanje debelosti, je Ogdenova podčrtala takole:  zdravljenje debelosti ima za cilj zmanjšanje vnosa hrane in povečano porabo energije, vendar lahko omejevanje hranjenja in vadba povzročita prenažiranje;  debele osebe lahko duševno trpijo zaradi socialnega pritiska, ki od njih zahteva, da shujšajo, toda spodleteli poskusi prehranjevanja ali vadbe po zgledu bolj suhih oseb jih lahko spravijo v depresijo in v občutek, da so zgube, ki ne zmorejo nadzirati samih sebe, kar je prav tako škodljivo za zdravje;  tehtanje je pri večini zdravljenj debelosti osrednja točka, ni pa vedno dobrodušni poseg, saj utegne prispevati k slabemu razpoloženju in spremembam pri vnašanju hrane;  debelost je za zdravje tvegano stanje, toda omejena prehrana lahko skupaj z vadbo pripelje do ciklov izgubljanja in spet pridobivanja teže.55 Vse to je seveda povezano z odvisnostjo, ki je velik izziv za promocijo fitnesa nasploh in za boj proti debelosti še posebej.

Če osebe, ki jih muči debelost, predstavljajo pomemben izziv za poklicno izvajanje fitnesa, potem osebe s prehranjevalnimi motnjami predstavljajo še toliko težavnejši izziv. Pravzaprav se da osebe, ki so pretežke ali debele, lahko prepoznati, utegne pa biti težje, če ne nemogoče, prepoznati osebe s prehranjevalnimi motnjami, še zlasti pri bulimiji. Osebe s prehranjevalnimi motnjami imajo lahko normalno težo. Po drugi plati pa ne drži, da bi bili vsi zelo suhi ljudje anoreksični. Še huje je: medtem ko se bo debela oseba lotila vadbe predvsem zato, da bi izboljšala svojo telesno pripravljenost in splošno zdravje, se bo oseba

274  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST s prehranjevalno motnjo pogosto lotila vadbe kljub svojemu slabemu zdravstvenemu stanju in zagotovo zato, da bi to stanje še poslabšala. In končno: dá se nadzorovati pogostnost, trajanje in intenzivnost vadbe pri večini debelih oseb, oseba s prehranjevalno motnjo pa bo le redko sodelovala s profesionalcem v fitnesu, da bi si izboljšala zdravje. Kako pa vemo, da je nekdo žrtev prehranjevalnih motenj?

KAKO PREPOZNATI OSEBO S PREHRANJEVALNIMI MOTNJAMI PRI VADBI

Žrtev prehranjevalne motnje je lahko neopazna. Včasih ne bo videti shujšana. V številnih primerih osebe ostanejo skrivnostne in ne govorijo o svojih prehranskih navadah ali vadbenih načrtih. Še več. Prehranjevalne motnje niso stanje tipa vse ali nič. Obstajajo mejni primeri. Osebe se lahko pretirano ukvarjajo s svojo telesno težo in imajo nezadostno prehrano, lahko vadijo tako rekoč do skrajnosti, pa ne izpolnjujejo pogojev za diagnozo prehranjevalnih motenj. Odločanje o tem, kdo se preprosto »malce preveč« ukvarja s svojo telesno težo in oblikovanostjo, v primerjavi z nekom drugim, ki ima prehranjevalne motnje in pretirava z vadbo, utegne biti težavno. Kljub tem težavam pa obstajajo važni znaki, ki jih inštruktor lahko opazi. Prvič, za prehranjevalne motnje je včasih značilno, da telesna teža hitro niha. Poročajo, da »so bile številne anoreksične ženske telesno aktivne osebe pred padcem v prehranjevalne motnje, potem pa njihova vadba postaja čedalje bolj divja, ko se sindrom razvija [...] tako kot pri postenju tudi telesna dejavnost [...] postaja ritualizirana in rigidna [...], čeprav značilno skrajno zanikanje stanja pri teh bolnikih in bolnicah omogoča, da nadaljujejo z vadbo, včasih tudi v neposrednem soočenju z napredujočim hiranjem«.56 Drugič, pretiravanje z udeležbo je prav tako lahko znak prehranjevalnih motenj. Tretjič, tisti, ki trpijo zaradi prehranjevalnih motenj, utegnejo zmanjševati pomen svojega stanja, saj lahko trdijo, da se hranijo bolj, kot očitno se, ali da vadijo manj kot dejansko. Četrtič, v nekaterih primerih porabljanja maščob ima pot »prepoznaven neprijeten vonj«.57 Petič, žrtve prehranjevalnih motenj lahko kažejo simptome pretreniranosti.

275  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Tiste osebe s prehranjevalnimi motnjami, ki vadijo preveč, se utegnejo tudi pritoževati, da ne morejo spati, da jih muči napenjanje ali da imajo vneta sečila. Kažejo lahko tudi znake tesnobe, pogosto obiskujejo stranišče (prepogosto praznjenje sečil, driska), imajo krče, vrti se jim v glavi (kar je posledica nizkega tlaka) in imajo poškodbe, značilne za obrabo okostja in mišic. Drugi znaki prehranjevalnih motenj so lahko58 oblačenje ohlapnih ali slojevitih oblačil, sprenevedavo ukvarjanje s prehranskimi navadami drugih, stalno pitje osvežilnih pijač ali vode, otečene žleze slinavke v kotu čeljusti, vnete oči (zlasti po izletih na stranišče), obremenjenost s kalorijami in težo, neprestano izražanje skrbi zaradi debelosti, visoka stopnja samokritičnosti glede lastnega telesa, potrošnja velikih količin hrane brez učinka na suho postavo, obdobja ostrega omejevanja kalorij, hranjenje na skrivaj ali kraja hrane. Oseb, ki bi utegnile imeti prehranjevalne motnje, ni vedno lahko odkriti. A čeprav to drži in čeprav bodo vedno obstajale osebe, pri katerih vaditelj ali vaditeljica ne bosta nič vedela o njihovem zdravstvenem stanju, to ni opravičilo, ki bi nas odvezalo premisleka, kaj storiti, kadar z razlogom menimo, da bi lahko dejavnost, ki jo učimo, nekaterim udeleženkam ali udeležencem škodila. Tehtanje tveganj, ki prežijo na tiste, ki vadijo v prostorih fitnesa, je del vloge vaditelja ali vaditeljice. Ocena tveganja in posledic vadbe sta pravno in deontološko (na osnovi dolžnosti) odgovornost oseb, ki so zaposlene v fitnesu. Ne predlagam, da bi bili zaposleni v fitnesu čez glavo obsedeni s skrbjo, da morajo prepoznati vsako osebo, ki bi lahko predstavljala tveganje. Ne glede na to pa bi morali biti sposobni inteligentno in neformalno razmišljati, kako se obnašati do stranke, ki ima prehranjevalne motnje. Zato pa naj bi ocenili tveganja in možne koristi vadbe za take osebe.

MOŽNE KORISTI VADBE ZA OSEBE S PREHRANJEVALNIMI MOTNJAMI

Vadba utegne biti za osebe s prehranjevalnimi motnjami neprimerna dejavnost, a po mnenju nekaterih bi lahko šport in vadba preprečevala in ne spodbujala pojav prehranjevalnih motenj.59 Primerjalna študija moških, ki se ukvarjajo s tekom, in žensk z anoreksijo kaže, da imata obe skupini podobne osebne značilnosti, zlasti potrebo po samonadzoru, dosežkih in vzpostavljanju identitete

276  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST s pomočjo nadzora nad telesom. Kadar moški ne morejo teči, imajo podobne neredne prehranjevalne vzorce, kot jih ima skupina s prehranjevalnimi motnjami. Vendar pa imajo tisti, ki tečejo, v glavnem višje samovrednotenje in nižje stopnje nezadovoljstva z lastnim telesom kot osebe s prehranjevalnimi motnjami.60 Ta izsledek se sklada z dovolj trdnim dejstvom, ki velja pri športih in fitnesu: vadba in telesna dejavnost zmanjšujeta telesno nezadovoljstvo, depresijo, tesnobo in potemtakem pomagata pri splošnem dobrem počutju, ne pa le pri telesni pripravljenosti. Telesna dejavnost je lahko pot do zdrave rešitve duševnih težav ljudi, ki so nagnjeni k prehranjevalnim motnjam ali pa k nizko vrednoteni samopodobi.61 Zato je pomembno znova poudariti, da tisti, ki dokazujejo, da vadba lahko povzroči prehranjevalne motnje, za to trditev nimajo prave opore. Na splošno je vadba zelo koristna in ni zadostnih razlogov, da bi vadbo ali dobro prehrano krivili za to, da ljudje zlorabljajo lastno telo. Ljudje, ki imajo prehranjevalne motnje, so značilno dejavni tudi pred tem, ko se pojavijo motnje, in nadaljujejo tudi po tem, ko so pozdravljeni.62 Če upoštevamo odnos med vadbo in samovrednotenjem, ugotovimo, da je za osebe, ki imajo prehranjevalne motnje, telesna dejavnost vedno prizadeta zaradi nizkega samovrednotenja in pomeni več kot samo porabljanje maščobe. Nadzorovana vadba v fitnesu63 je primer, kako vadbo terapevtsko izkoristiti in z njo pomagati prizadetim, da dosežejo boljši odnos do lastnega telesa. Tudi drugi raziskovalci so uporabljali telesno dejavnost kot rehabilitacijo za prehranjevalne motnje.64 To pa seveda pomeni, da je treba vadbo uporabiti v nadzorovanem kontekstu, s kvalificiranim osebjem in ukrojeno za potrebe oseb, ki imajo prehranjevalne motnje.

KLIC PO NOVI VRSTI PROFESIONALCEV V FITNESU

Za ljudi s prehranjevalnimi motnjami predstavlja vadba možnost pozitivnega terapevtskega učinka. Lahko pomaga pri izboljšanju samopodobe in telesnega zadovoljstva, lahko pa tudi odstranjuje nekatere sekundarne simptome prehranjevalnih motenj. Načeloma se jo torej da uporabiti pri rehabilitaciji. Vadbe za moč in delo z utežmi se da uporabiti pri programih za preprečevanje in popravljanje osteoporoze pri osebah z dolgotrajno amenorejo. Vadbo lahko uvedemo kot pomoč prizadetim, da spremenijo svoj odnos do telesa: iz prizorišča moralnih

277  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST spopadov lahko telo postane tisti del samega sebe, ki ga imamo radi in ga spoštujemo. Vadba se lahko iz samouničevalnega sredstva spremeni v sredstvo, ki ga cenimo in nam dviguje samospoštovanje. Vendar je za to potreben poseg usposobljenih profesionalcev in profesionalk, ki se dobro zavedajo fizioloških in psiholoških značilnosti prehranjevalnih motenj in znajo oblikovati vadbene programe, ki so namenjeni prav osebam s prehranjevalnimi motnjami. Zato priporočam, da organi, ki so pristojni za stalno šolanje profesionalnega kadra v fitnesu (tako kot ACSM – register vadbenih profesionalcev v Združenem kraljestvu ali ustrezna telesa v drugih državah), izoblikujejo izobraževalne tečaje, ki bodo šolane profesionalce usposobili za vodenje vadbe strank, ki imajo prehranjevalne motnje. Industrija fitnesa predlaga posebne module, namenjene za ljudi v vozičkih, za ženske v času dojenja in po njem, za otroke in za starejše. Na enak način bi morali profesionalni kader pripraviti na soočenje z izzivi, ki jih predstavljajo prehranjevalne motnje. Že na prvih stopnjah izobraževanja bi morali inštruktorji za fitnes dobiti informacijo o prehranjevalnih motnjah in o temeljni psihološki in fiziološki dinamiki, ki je za to stanje značilna.65 S tem bi jih usposobili, da prepoznajo osebe s tveganjem in oblikujejo načrt potez, ki bi lahko bile strankam v korist. Dalo bi se ugovarjati, da so prehranjevalne motnje medicinski in psihiatrični problem, da pa se v to strokovnjaki za fitnes ne bi smeli prav nič vmešavati. Zagotovo ne predlagam, da bi profesionalni kader v fitnesu nadomestil specialiste za zdravljenje prehranjevalnih motenj, vendar je realno stanje táko, da se število primerov prehranjevalnih motenj, na katere naletijo profesionalci v fitnesu, neprestano povečuje. Ker teh težav ne morejo odstraniti, jih je treba usposobiti, da se z njimi soočijo. V idealnem svetu bi osebe s prehranjevalnimi motnjami nadzorovali posebej za to usposobljeni strokovnjaki in bi morda vadili v za to posebej prirejenih prostorih za rehabilitacijo. Ampak v svetu, kakršen dejansko je, se osebe s prehranjevalnimi motnjami odpravijo v telovadnico. In v tem svetu imaš izobrazbo vaditelja fitnesa, greš na delo in naletiš na osebo, ki tako bruha, da bi lahko padla v nezavest, pa se vrne naslednje jutro v fitnes, ne da bi zajtrkovala. V praksi se srečaš z oslabelo stranko, ki obiskuje triurno vadbo po tekočem traku, eno za drugo. In ne veš, kaj storiti. Če se o tem meniš s kolegi in kolegicami, zelo pogosto ugotoviš, kako različne poglede imajo na to. Tako je v praksi in v takem svetu moramo delovati. Na ta dvom in na

278  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST to negotovost moramo odgovoriti. Najboljši način je, da profesionalce in profesionalke, ki delajo v fitnesu, usposobimo, da bodo lahko na osnovi dobre obveščenosti in pametnih možnosti izbire, ki prihajajo iz dostopnih dokazov o tveganjih in koristih telesne dejavnosti te skupine strank, vedeli za pravne in etične obveznosti, ki jih imajo. Poleg dodatnega izobraževanja je treba spodbuditi tudi načrt, ki bo omogočil tekoče vzpostavljanje povezave med strokovnjaki v fitnesu in zdravstvu. V Združenem kraljestvu lahko zdravniki v splošnem zdravstvu pošljejo paciente in pacientke v fitnes oziroma k strokovnjakom za fitnes. Industrija fitnesa bi lahko in bi morala ustvariti temu ustrezen okvir, ki bi bil namenjen ukvarjanju s prehranjevalnimi motnjami in bi vzpostavil stik med zdravstvenimi specialisti za prehranjevalne motnje in športnimi ali fitnes centri. Možnost vzpostavljanja takega stika s specialisti bi predstavljala za profesionalni kader v fitnesu res pomembno oporo in bi lahko ponudila osebam s prehranjevalnimi motnjami, ki telesno vadijo, možnost, da se odločijo poiskati pomoč zdravstvenega specialista. Vadba strank s prehranjevalnimi motnjami brez vednosti o tem, kaj vse se prepleta pri tem stanju in katera vadba lahko koristi tem osebam in katera jih lahko ogrozi, lahko pomeni, da nismo izpolnili dolžnosti, ki jih imamo do udeleženk in udeležencev vadbe. Glede na to, da se v fitnesu in pri športih pojavlja vedno več oseb s prehranjevalnimi motnjami, morajo odgovorni na področju fitnesa nemudoma reagirati in se primerno odzvati na potrebo po profesionalnosti in kompetentnosti na tem področju.

Ključne točke:  rekreativna in nadzorovana vadba je lahko za osebe s prehranjevalnimi motnjami koristna;  vadba lahko izboljša samovrednotenje in zadovoljstvo z lastnim telesom;  pristojni organi na področju fitnesa so na potezi, da usposobijo profesionalni kader v fitnesu za soočenje z naraščajočo prisotnostjo oseb s prehranjevalnimi motnjami v fitnesu in pri športih;  pristojni organi za fitnes morajo ustvariti kanale za preprosto vzpostavljanje stika in sodelovanja med strokovnjaki v fitnesu in v zdravstvu.

Zdaj pa še nekaj o posebni temi, ki je povezana z vadbo in nenormalno prehrano: o športni anoreksiji.

279  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ANOREXIA ATHLETICA

Izraz »anorexia athletica« sta v osemdesetih letih prejšnjega stoletja prva uporabila Smith66 in skupina, ki jo je vodil Pugliese.67 Izraz se je sprva nanašal na klinično neopažene pojave vedenj z območja prehranjevalnih motenj pri športnikih in športnicah, ki so kazali nekatere poteze, značilne za sindrom, ne da bi dosegali pogoje skupne diagnoze, na primer pretirane diete, praznjenje želodca in pretiravanje z vadbo.68 Nagnjenost k prehranjevalnim motnjam je pri športnicah višja kot pri nešportnicah (tja do 62 odstotkov, v primerjavi s 3–5 odstotki v splošni populaciji).69 Včasih to pojasnjujejo s pritiskom, ki ga terja uspeh, in s poudarkom na nadzorovanju teže, ki je del sistemov treniranja.70 Anorexia athletica ima danes širši pomen. Lahko predstavlja del vedenja osebe, ki se pretirano ubada s telesno težo in obliko. Ker sama po sebi ni motnja (ni vključena v priročnika DSM-IV ali v ICD-10, ki naštevata motnje), ostaja ohlapna oznaka in se največkrat nanaša na pretiravanje z vadbo, ki je povezano z obsesivnim ukvarjanjem s telesno težo in obliko.

Anorexia athletica – simptomi:71  vadba čez mejo potreb dobrega zdravja;  fanatizem v odnosu do teže in prehranjevanja;  odvzemanje časa od dela, šole ali razmerja, da bi vadili;  osredotočenje na izziv in izguba občutka za užitek pri vadbi;  določanje lastne vrednosti po dosežkih vadbe;  oseba ni nikdar zadovoljna s športnimi dosežki;  oseba se vedno usmerja k naslednjemu izzivu;  utemeljevanje pretiravanja z opredelitvijo sebe kot športnika oziroma vztrajanje, da gre za zdravo vedenje.

KDO TVEGA ŠPORTNO ANOREKSIJO

Obstaja prepričanje, da je posebej pri gimnastičarkah, tekačih čez drn in strn, plavalcih in plesalcih večje tveganje za razvoj športne anoreksije. Ta vzorec se značilno pojavlja tudi pri kakih 5 odstotkih moških športnikov, posebej pri rokoborcih in tekačih čez drn in strn. Posebej ogroženi so baletniki in baletnice, tako da je povezava med baletom in anoreksijo obdelana v obsežni literaturi.72 V tekmovalnem okolju ima resne težave

280  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST s prehranjevanjem do 38 odstotkov plesalk.73 Pri športih, pri katerih velja suho telo za bistveni pogoj tekmovalnosti, so prehranjevalne motnje prisotne v velikem obsegu. Taki športi so umetnostno drsanje,74 gimnastika in atletika. ACSM (American College for Exercise Sciences and Sport Medicine) poroča, da ima prehranjevalne motnje do 62 odstotkov umetnostnih drsalk in telovadk.75 Športna medicina pozna »žensko športno triado«, stanje športnic, za katero je značilno, da prihaja do prehranjevalnih motenj, izgube menstruacije in osteoporoze.76 Nezdravi prehranjevalni vzorci, praznjenje prebavil in pretirana vadba lahko vplivajo tudi na izločanje hormonov in povzročijo neredne menstruacije (oligomenoreja) ali njeno izgubo. Amenoreja se pojavlja celo pri 50 odstotkih športnic, čeprav prihaja do neredne menstruacije tudi pri visokem deležu študentk, zaradi česar velja, da na menstruacijo in njeno rednost hitro vplivajo čustveni pretresi in ne le vadba.77

JE NIZKA TEŽA ZA VADBO RES FUNKCIONALNA?

Pri nekaterih vrstah športov in disciplin je videti nizka teža funkcionalna, vendar ob pretirani shujšanosti ni rezultatov in ta ogroža nastop. Oseba s prehranjevalnimi motnjami je oslabljena in izčrpana. Potem ko anoreksična oseba porabi zaloge maščobe, uporablja mišično maso, da bi izgubila na teži. To pa pomeni, da bo pretirano suh športnik ali športnica nastopal(a) slabše od tistih s primerno težo. Utrujenost bo posledica izgube mišične mase in pomanjkanja železa (anemija), ki je ena od posledic slabega prehranjevanja. Elektrolitska neravnotežja so lahko vzrok, da pride do pomanjkanja ATP-ja (adenozintrifosfata), ki je vir energije. Ker pa vemo, da slaba prehranjenost oslabi srce (ki se ob nezadostni prehrani zmanjšuje tako kot vsaka druga mišica) in da so tekmovalni športi za srce izredno naporni, sta športnik ali športnica s prehranjevalnimi motnjami izpostavljena velikemu tveganju srčne kapi. Izostanek menstruacije pomeni za športnice glede na to, kakšni so pritiski pri treningu in tekmovanju, veliko tveganje, da pride do zlomov, ki očitno lahko tragično vplivajo na nastope in kariero. Mit, da je treba za nastopanje za vsako ceno biti suh, je treba postaviti na laž. Določena količina maščob in tudi zdrava prehrana sta za dober nastop bistveni.

281  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST VLOGA TRENERJEV IN TRENERK

Nekateri verjamejo, da nas lahko športi in vadba potegnejo v vrtinec prehranjevalnih motenj. Jaz pa tu zagovarjam stališče, da ne športi ne vadba niso sami po sebi škodljivi. V bistvu koristijo. Nekatere osebe jih zlorabljajo in izziv je v tem, kako se lotiti teh oseb. Športov in fitnesa ne smemo demonizirati. Spadajo med najbolj imenitne izraze človeških zmožnosti in lahko ljudem spremenijo življenje na bolje. Če sodimo po nekaterih študijah, vzrok za razvoj prehranjevalnih motenj ni šport sam po sebi, ampak način treniranja. Navajajo dokaze, da trenerjeve pripombe o teži lahko sprožijo nenormalne prehranjevalne vzorce.78 Šport in ples niti ob profesionalnem ukvarjanju ne pripeljeta sama po sebi do nezadovoljstva z lastnim telesom in prehranjevalnih motenj. Nasprotno, raziskava, ki jo je vodila Ferrarova, je razkrila višje stopnje nezadovoljstva z lastnim telesom pri neaktivnih osebah. Ferrarova poudarja odgovornost trenerja za spodbujanje zdravega odnosa do telesa in za prehranske navade79 Še posebej velika je odgovornost trenerjev profesionalnih športnikov in športnic in z njimi vred vaditeljev in vodstva fitnesa. Zgodnje odkrivanje in zgodnji poseg lahko preprečita padec v prepad prehranjevalnih motenj.80 Ker lahko zgodnje odkrivanje in poseg pomagata prizadeti osebi, da se bolje loti svojih težav, je ključno, da se do prehranjevalnih motenj in do pretiravanja s treningom vedno opredelimo in jih začnemo reševati takoj, ko jih opazimo.

Ključne točke:  anorexia athletica (športna anoreksija) se nanaša na pretirano vadbo oseb s prehranjevalnimi motnjami in na športnike, pri katerih se kažejo neobičajni vzorci prehranjevanja;  motnje prehranjevanja negativno vplivajo na tekmovalni uspeh;  športi in vadba ne povzročajo prehranjevalnih motenj;  trener ima ključno vlogo pri uveljavljanju primernih vadbenih režimov.

SKLEPI

Prehranjevalne motnje nasploh prizadevajo čedalje več ljudi in mnogi med njimi se pojavijo v centrih za šport in fitnes. Profesionalni delavci in delavke v fitnesu morajo biti na ukvarjanje z osebami s to delikatno

282  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST situacijo pripravljeni. Lahko imajo pomembno vlogo pri preprečevanju in odpravljanju prehranjevalnih motenj. Številni med nami se dnevno srečujemo z osebami, ki imajo anoreksijo ali bulimijo, in etične dileme, ki se iz tega porajajo, se tičejo nas vseh. Še zlasti profesionalci v fitnesu pa imajo etične in pravne obveznosti, ki jih je treba obravnavati in razumeti.

Nasveti za vaditelje: identifikacijski pripomočki:  oseba s prehranjevalnimi motnjami daje prednost teku, plavanju in telovadbi, na primer na neskončnem traku, steperju, kolesu, simulatorju hoje in drugih srčno-žilnih napravah, in vadbi ob glasbi;  te osebe utegnejo biti telesno dejavne, še preden se motnja dokončno pojavi;  kolikor bolj motnja napreduje, toliko bolj ritualizirana in rigidna postaja telesna dejavnost;  vadba utegne biti zanesena;  tajenje prehranskih in vadbenih navad;  hitre spremembe v telesni teži;  prepogosta udeležba;  očitno varljive izjave – da oseba ni na trdi dieti, pa je to očitno, ali prepričevanje, da oseba vadi manj kot v resnici;  pretiravanje s treningom;  nošenje ohlapnih ali slojevitih oblačil;  vnete oči po odhodu v stranišče, kar je lahko znak bulimičnosti;  ponavljanje zaskrbljenosti zaradi debelosti in visoka stopnja samokritičnosti;  potrošnja velikih količin hrane, ne da bi se to kaj poznalo, je lahko znak bulimije;  pretirano zanimanje in zaskrbljenost glede prehranjevalnih navad drugih oseb;  poraba velikih količin vode ali osvežilnih pijač;  otečene žleze slinavke v kotu čeljusti.

PREVEDEL LEV KREFT

283  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST OPOMBE

1 Z dovoljenjem avtorice in založbe (obema hvala!) je to, šesto poglavje prevedeno iz knjige Simone Giordano Exercise and Eating Disorders: An Ethical and Legal Analysis, Routledge, London in New York, 2010, str. 76–95. Simona Giordano predava bioetiko na pravni fakulteti manchestrske univerze. 2 Podatek iz arhiva BBC z dne 9. novembra 1993, ki se ga da dobiti na http://news.bbc.co.uk/ onthisday/hi/dates/stories/november/9/newsid_2515000/2515739.STM (preverjeno 4. 12.�� 2009). 3 Dobesedno: fitnes; izraz fitnes namreč pomeni doseganje sposobnosti in pripravljenosti, v tem primeru telesa, in je zato postal oznaka za novodobne telovadnice, kjer potekajo vaje na posebnih orodjih, vaje z dviganjem uteži in tudi vse vrste vodenega skupinskega gibanja z glasbeno podlago. 4 D. E. Wilfley, C. M. Grillo in K. D. Brownell, »Exercise and regulation of body weight«, v: Mona M. Shangold in Gabe Mirkin (ur.), Women and Exercise, Physiology and Sports Medicine, 2. izd., Davis Company, Philadelphia, 1994, str. 33–34. 5 Že v uvodu v to knjigo sem opozorila, da govorim le o organizirani in nadzorovani vadbi, saj vprašanje, ali je ljudem treba dovoliti, da vadijo sami (na primer tek), povzroča dodatna etična vprašanja, ki zadevajo legitimnost preprečevanja svobode gibanja, česar tu ne morem analizirati. Vidni primeri omejevanja svobode gibanja se nanašajo na hospitalizirane osebe z anoreksijo. Ko so anoreksiki ali anoreksičarke v bolnišnici, jim običajno preprečijo ukvarjanje z nenadzorovanimi telesnimi vajami. Imamo poročila o nočnih počepih in teku po spalnicah. Anoreksičnim nemirnežem (torej osebam, ki niso pacienti, ampak so nepacienti) po navadi preprečijo, da bi izgorevali kalorije ali bruhali med izvajanjem obnovitvenega programa prehranjevanja. Analiza etike tega napada na osebno svobodo presega domet te knjige. 6 R. A. Thompson in S. R. Tratner, Helping Athletes with Eating Disorders, Human Kinetics Publishers, Champaign, 1993; I. Eisler in D. Le Grange, »Excessive exercise and anorexia nervosa«, International Journal of Eating Disorders, št. 9 (1990), str. 377–386; A. Yates, C. Shisslack, M. Crago idr., »Overcommitment to sport: is there a relationship to eating disorders?«, Clinical Journal of Sports Medicine, št. 4 (1994), str. 39–46. 7 Morc Coulson, The Fitness Instructor’s Handbook: a Complete Guide to Health and Fitness, A&C Black, London, 2007, str. 91. 8 Edward T. Howley in B. Don Franks, Fitness Professional’s Handbook, 5. izd., Human Kinetics, London, 2007, str. 446. 9 Neil Armstrong in Joanne Welsman, Young People and Physical Activity, Oxford University Press, Oxford, 1977, str. 23. 10 Mary L. O’Toole in Pamela S. Douglas, »Fitness: definition and development«, v: Shangold in Mirkin (ur.), Women and Exercise, Simon&Schuster, New York, 1992. 11 Ena od prvih študij o koristnem učinku vadbe na srce in ožilje in na telesno zmožnost nasploh, študija Curetona, Balkeja in Karpovicha, je bila natisnjena v teh letih – gl. Howley in Franks, The Fitness Professional’s Handbook, Human Kinetics, London, 2007, str. 4.

284  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 12 Na ta vidik me je opozoril Michael McNamee. 13 T. K. Cureton, Physical Fitness Appraisal and Guidance, Mosby, St. Louis 1947; O’Toole in Douglas, »Fitness« (gl. op. viii), str. 3. 14 Po citatu pri Coulsonu, The Fitness Instructor’s Handbook (gl. op. 5), str. 151. 15 Prav tam, str. 151. 16 Nekaj definicij je privzetih po O’Toolu in Douglasu, »Fitness« (gl. op. viii), str. 4, druge so iz Coulson, The Fitness Instructor’s Handbook (gl. op. v), str. 151–157. 17 Prirejeno po Coulson, prav tam, str. 157. 18 Za celovitejši pregled gl. O’Toole in Douglas, »Fitness«, str. 4. 19 Howley in Franks, Fitness Professional’s Handbook (gl. op. vi), str. 8. 20 Howley in Franks, nav. delo, str. 8. 21 Liv Duesund in Finn Skarderud, »Use the Body and Forget the Body: Training Anorexia Nervosa with Adapted Physical Activity«, Clinical Child Psychology and Psychiatry, 8 (2003), št. 1, str. 53–72. 22 Morag Close meni, da bi pri otrocih z anoreksijo lahko govorili o slabljenju proprioceptorjev. Gl. Morag Close, »Physiotherapy and Exercise«, v: Bryan Lask in Rachel Bryant-Vaugh (ur.), Anorexia Nervosa and Related Eating Disorders in Childhood and Adolescence, 2. izd., Psychology Press, Hove, 2000, str. 289–305; navedba omenjene povezave med anoreksijo in slabljenjem proprioceptorjev na str. 295. 23 O’Toole in Douglas, nav. delo, str. 18; gl. tudi D. Corrado, F. Migliore, C. Bassoand in G. Thiene, »Exercise and the Risk of Sudden Cardiac Death«, Herz, 31 (2006), št. 6, str. 553–558. 24 C. Davis, D. K. Katzman, S. Kaptein idr., »The Prevalence of High Level Exercise in the Eating Disorders: Ethiological Implications«, Comprehensive Psychiatry, št. 38 (1997), str. 321–326. 25 Wilfrey, Grilo in Brownell, »Exercise and Regulation of Body Weight«, v: Shangold in Murkin (ur.), Women and Exercise, 2. pogl., str. 46–47. 26 G. Egger, N. Champion in A. Bolton, The Fitness Leader’s Handbook, A&C Black, London, 2002, str. 14, 18. 27 Jack L. Katz, »Eating Disorders«, v: Shangold in Mirkin (ur.), Women and Exercise, nav. delo, str. 292–312. 28 J. A. Pruitt, R. V. Kappius in P. S. Imm, »Sports, Exercise, and Eating Disorders«, v: L. Diamant (ur.), Psychology of Sports, Exercise, and Fitness: Social and Personal Issues, Hemisphere Publishing Company, Washington, 1991, pogl. 7. 29 Povzeto po Simona Giordano, »Risks and Supervised Exercise: the Example of Anorexia to Illustrate a New Ethical Issue in the Traditional Debates of Medical Ethics«, Journal of Medical Ethics, št. 31 (2005), str. 15–20. 30 J. Dalgliesh, S. Dollery in H. Franklin (ur.), The Health and Fitness Handbook, Longman, London, 2001, str. 237. 31 D. Pargman, Understanding Sport Behavior, Prentice Hall, Upper Saddle Ruver, 1998, str. 132. 32 D. W. Mickley, »Medical Dangers of Anorexia Nervosa and Bulimia Nervosa«, v: R. Lemberg in L. Cohn (ur.), Eating Disorders: a Reference Sourcebook, Oryx Press, Phoenix, 1999, str. 46.

285  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 33 D. W. Mickley, nav. delo, str. 46. 34 U. Cuntz, G. Frank, P. Lehnert idr., »Interrelationships between the size of the pancreas and the weight of patients with eating disorders«, International Journal of Eating Disorders, št. 27 (2000), str. 297–303. Gl. tudi A. Marcos, »Eating Disorders: a Situation of Malnutrition with Peculiar Changes in Immune System«, European Journal of Clinical Nutrition, št. 54 (2000) (dodatek 1), str. 61–64. 35 Katz, nav. delo, str. 292–312. 36 P. S. Mehler in T. D. MacKenzie, »Treatment of Osteopenia and Osteoporosis in Anorexia Nervosa: a Systematic Review of the Literature«, International Journal of Eating Disorders, št. 42 (2009), str. 195–201; Susanne F. Abraham, Bianca Pettigrew, Catherine Boyd in Janice Russell, »Predictors of Functional and Exercise Amenorrhoea among Eating and Exercise Disordered Patients«, Human Reproduction, 21 (2006), št. 1, str. 257–261; P. S. Mehler, A. L. Sabel, T. Watson in A. E. Andersen, »High Risk of Osteoporosis in Male Patients with Eating Disorders«, International Journal of Eating Disorders, 41 (2008), št. 7, str. 666–672; David L. Nichols, Charlotte F. Sanborn in Eve v. Essery, »Bone Density and Young Athletic Women: an Update«, Sports Medicine 37 (2007), št. 11, str. 1001–1014; K. K. Miller, E. E. Lee, E. A. Lawson, M. Misra, J. Minohan, S. K. Grinspoon, S. Gleysteen, D. Mickley, D. Herzog in A. Klibanski, »Determinants of Skeletal Loss and Recovery in Anorexia Nervosa«, Journal of Clinical Endocrinology and Metabolism, 91 (2006), št. 8, str. 2931–2937; A. D. Divasta, T. J. Beck, M. A. Petit, H. A. Feldman, M. S. LeBoff in C. M. Gordon, »Bone Cross-Sectional Geometry in Adolescents and Young Women with Anorexia Nervosa: a Hip Structural Analysis Study«, Osteoporosis International, 18 (2007), št. 6, str. 797–804; J. Dominguez, L. Goodman, S. S. Gupta, L. Mayer, S. F. Etu, G. T. Walsh, J. Wang, R. Pierson in M. P. Warren, »Treatment of Anorexia Nervosa is Associated with Increases in Bone Mineral Density, and Recovery Is a Byphasic Process Involving both Nutrition and Return of Menses«, American Journal of Clinical Nutrition, 86 (2007), št. 1, str. 92–99; Everett L. Smith in Catherine Gilligan, »Bone Concerns«, v: Shangold in Mirkin (ur.), Women and Exercise, 5. pogl., str. 89–101; A. P. Winston, A. E. F. Alwazeer in M. J. G. Bankart, »Screening for Osteoporosis in Anorexia Nervosa: Prevalence and Predicitors of Reduced Bone Mineral Density«, International Journal of Eating Disorders, 41 (2008), št. 3, str. 284–287; Y. Jayasinghe, S. R. Grover in M. Zacharin, »Current Concepts in Bone and Reproductive Health in Adolescents with Anorexia Nervosa«, International Journal of Obstetrics and Gynaecology, 115 (2008), št. 3, str. 304–315. 37 Katz, »Eating Disorders«, nav. delo, str. 298. 38 Katz, nav. delo, str. 299. 39 Katz, nav. delo, str. 299; Mickley, »Medical Dangers of Anorexia Nervosa and Bulimia Nervosa«, v: R. Lemberg in L. Cohn (ur.), Eating Disorders: a Reference Sourcebook, Oryx Press, Phoenix, 1999, str. 46. 40 Katz, nav. delo, str. 299. 41 N. Kiriike, S. Nishiwaki, Y. Inoue, K. Inoue in Y. Kawakira, »Ventricular Enlargement in Normal Weight Bulimia«, Acta Psychiatrica Scandinavica, 82 (2007), št. 3, str. 264–266; S. Darlof, P. D.

286  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Coleman, G. B. Forbes in R. E. Kreipe, »Ventricular Dilation on CAT Scans of Patients with Anorexia Nervosa«, American Journal of Psychiatry, št. 143 (1986), str. 96–98. 42 Katz, nav. delo, str. 301. 43 WHO (Svetovna zdravstvena organizacija), »Controlling the Global Obesity Epidemic«, dostopno na http://www.who.int/nutrition/topics/obesity/en/ (preverjeno 25. 11. 2009). 44 Kar sledi, je prirejeno po Jane Ogden, The Psychology of Eating: from Healthy to Disordered Behaviour, Blackwell, Oxford, 2003. 45 Nekateri dokazujejo, da je obseg pasu boljši pokazatelj zdravstvenih tveganj. Kogar to zanima, lahko pogleda na http://en.wikipedia.org/wiki/Waist-hip_ratio (preverjeno 25. 11. 2009). 46 Jane Ogden, nav. delo, str. 137 in naprej. 47 National Institute of Health, Clinical Guidelines on the Identification, Evaluation, and Treatment of Overwieght and Obesity in Adults, MD – Department of Health and Human Services – National Institute of Health – National Heart, Lung and Blood Institute, Bethesda 1998, str. 12–20; A. H. Mokdad, Earl Ford, Barbara A. Bowman idr., »Prevalence of Obesity, Diabetes, and Obesity- Related Health Risk Factors«, Journal of the American Medical Association, št. 289 (2001), str. 76–79; A. J. Stunkard in T. A. Walden (ur.), Obesity: Theory and Therapy, 2. izd., Raven Press, New York, 1993, str. 224. 48 Andrew M. Prentice in Susan A. Jebb, »Obesity in Nritain: gluttony or sloth«, British Medical Journal, št. 311 (1995), str, 437–443. 49 NIDDK, »Statistics Related to Overweight and Obesity«, dostopno na http://win.niddk.nih.gov/ statistics/index.htm (preverjeno 25. 11. 2009). 50 Centers for Disease Control and Prevention, »Prevalence of Physical Activity, Including Lifestyle Activities among Adults«, United States, 2000–2001«, Morbidity and Mortality Weekly, št. 52 (2003), str. 764–769. 51 Za pregled priporočenih vaj za zdravje gl. ACSM, »Physical Activity and Public Health Guidelines«, dostopno na: http://www.acsm.org/AM/Template.cfm/Section=Home_Pag&TEMPLATE=/CM/ HTMLDisplay.cfm&CONTENTID=7764 (preverjeno 25. 11. 2009). 52 Ogden, nav. delo, str. 147. 53 Ogden, nav. delo, str. 146. 54 Wilfrey, Grilo in Brownell, nav. delo, str. 32. 55 Ogden, nav. delo, str. 164. 56 Katz, nav. delo, str. 296. 57 Dana K. Casell in David H. Gleaves, The Encyclopedia of Obesity and Eating Disorders, 3. izd., Facts on File, New York, 2006, str. 22. 58 Naštevanje znakov prehranjevalnih motenj je prirejeno po Howley in Franks, Fitness Professional’s Handbook, str. 186. 59 O tem gl. Katz, nav. delo, str. 308–309. 60 O tem več pri Katz, nav. delo, str. 308–309. 61 Katz, nav. delo, str. 309; T. Heschler, P. Beaumont, P. Marks in S. Touyz, »How Do Clinical

287  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Specialists Understand the Role of Physical Activity in Eating Disorders«, European Eating Disorders Review, 13 (2005), št. 2, str. 125–132 62 L. Kron, J. L. Katz in H. Werner, »The Aberrant Reproductive Endocrinology of Anorexia Nervosa«, v: H. Weiner, M. A. Hofer in A. J. Stunkard (ur.). Brain, Behaviour and Bodily Disease, Raven Press, New York, 1981, str. 165 (nav. pri Katzu). 63 P. J. V. Beaumont, B. Arthur, J. D. Russell in S. W. Trouyz, »Excessive Physical Activity in Dieting Disorder Patients: Proposals for a Supervised Exercise Program«, International Journal of Eating Disorders, št. 15 (1994), str. 21–36; S. Davies, K. Parekh, K. Etelapaa, D. Wood in T. Jaffa, »The Inpatient Management of Physical Activity in Young People with Anorexia Nervosa«, European Eating Dosorders Review, 16 (2008), št. 5, str. 334–340. 64 Rachel Calogero in Kelly Pedrotti, »The Practice and Process of Healthy Exercise: an Investigation of the Treatment of Exercise Abuse in Women with Eating Disorders«, Eating Disorders, 12 (2004), št. 4, str. 273–291. 65 Nekateri avtorji svetujejo tudi, da poskrbimo za priročnike za inštruktorje, ki so tudi sami, vsaj po eni raziskavi, med tistimi, pri katerih je tveganje za nastanek prehranjevalnih motenj višje od povprečnega. Gl. K. Hoglund in L. Normen, »A High Exercise Load is Linked to Pathological Weight Control Behavior and Eating Disorders in Female Fitness Instructors«, Scandinavian Journal of Medicine and Science in Sports, 12 (2005), št. 5, str. 261–275. 66 Nathan J. Smith, »Excessive Weight Loss and Food Aversion in Athletes Simulating Anorexia Nervosa«, Pediatrics, št. 66, 1. 7. 1980, str. 139–142. 67 M. T. Pugliese, F. Lifshitz, G. Grad, P. Fort in M. Marks-Katch, Sports and Exercise Nutrition, Lippincott, Williams and Wilkins, Philadelphia, 1999, str. 513–518. 68 William D. McArdle, Frank I. Katch in Victor L. Katch, Sports and Exercise Nutrition, Lippincott, Williams and Wilkins, Philadelphia, 1999, str. 469. 69 Maria Lucia Bosi in Fatima Palha de Oliveira, »Bulimic Behavior in Adolescent Athletes«, v: Jerome S. Rumin (ur.), Eating Disorders and Weight Loss Research, Nova Science Publishers, New York, 2007, pogl. 3, str. 66–76. 70 Bosi in de Oliveira, nav. delo, str. 69. 71 Cassell in Gleaves, nav. delo, str. 22. 72 Na primer S. Abraham, »Eating and Weight Controlling Behaviours of Young Ballet Dancers«, Psychopathology, 29 (1996), št. 4, str. 218–222; Linda H. Hamilton idr., »The Role of Selectivity in the Pathogenesis of Eating Problems in Ballet Dancers«, Medicine and Science in Sports and Exercise, 20 (1988), št. 6, str. 560–565; E. F. Pierce in M.L. Dalent, »Distortion of Body Image among Elite Female Dancers«, Perceptual and Motor Skills, št. 97 (1998), str. 769–770; C. Rivaldi idr., »Eating Disorders and Body Image Disturbances among Ballet Dancers, Gymnasium Users and Body Builders«, Psychopathology, 36 (2003), št. 5, str. 247–254; Diana Schnitt, »Psychological Issues in Dancers: an Overview«, Journal of Physical Education Recreation and Dance, 61 (1999), št. 9, str. 32–34. 73 Cassell in Gleaves, nav. delo, str. 55.

288  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 74 Ann Rucinski, »Relationship of Body Image and Dietary Intake of Competitive Ice Skaters«, Journal of the American Dietetic Association, 89 (1989), št. 1, str. 98–100. 75 Cassell in Gleaves, nav. delo, str. 50. 76 Howley in Franks, nav. delo, str. 117; K. A. Beals in N. L. Meyer, »Female Athlete Triad Update«, Clinics in Sports Medicine, 26 (2007), št. 1, str. 69–89. 77 Mona M. Shangold, »Menstruation and Menstrual Disorders«, v: Shangold in Mirkin (ur.), Women and Exercise, pogl. 9, str. 152–171. 78 Bosi in de Oliveira, nav. delo, str. 69. 79 Richard F. Ferraro, »The Relationship between Types of Female Athletic Participation and Female Body Type«, The Journal of Psychology, 138 (2004), št. 2, str. 115–128; gl. tudi Gary S. Goldfield, Dan W. Harper in Arthur G. Bluin, »Are Bodybuilders at Risk for an Eating Disorder?«, Eating Disorders, 6 (1998), str. 133–157; Zali Yager in Jennifer O’Dea, »The Role of Teachers and Other Educators in the Prevention of Eating Disorders and Child Obesity: What are the Issues?«, Eating Disorders, 13 (2005), št. 3, str. 261–273. 80 Bosi in de Oliveira, nav. delo, str. 73.

289  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Kaj pomeni biti človek in kaj je šport? Ti dve vprašanji sta močno povezani. Njuno povezanost bomo potrdili s kratkim skokom v ontologijo, kjer bomo pokazali na ontološko odvisnost športa od človeka. Na tej osnovi pa bo bolj jasno, da je pravzaprav nemogoče ločiti proučevanje športa od razmisleka o človeku in da ima razumevanje človeka pomembne posledice za razumevanje športa.

JERNEJ PISK

290  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST JERNEJ PISK

ČLOVEŠKA NARAVA IN VPRAŠANJE ŠPORTA

UVOD

Danes ni moderno razmišljati in govoriti o človeški naravi. Za to obstaja več razlogov. Toda kljub vsemu ni mogoče zavrniti človeške narave kot nečesa arhaičnega, za sodobni čas in sodobnega človeka nepomembnega. Vedno namreč, ko razmišljamo o dobrem in slabem, o etiki, zgodovini, človeški družbi ali o športu, predpostavljamo nekakšno vnaprejšnje védenje o tem, kaj pomeni biti človek, kaj je skupno človeško, skratka védenje o človeški naravi. Določen pogled na človeka, določena antropološka vizija človeškega bitja, prinaša s seboj nujne posledice za način človekovega življenja: kako naj živimo, k čemu naj se oziramo, za kaj si je vredno prizadevati in za kaj ne. Človeško naravo je mogoče opredeliti kot koncept, da obstajajo posebne inherentne značilnosti, vključujoč načine mišljenja, čutenja in delovanja, ki so značilni za človeška bitja. Ko so novoveški filozofi razmišljali o političnih ali etičnih zadevah, so pogosto najprej poskušali opisati »naravno stanje« človeškega bitja. To pomeni, da so s človeka poskušali odstraniti vse lastnosti in značilnosti, ki so bile posledica družbenih konvencij. Upali so, da jim bo tako uspelo priti do spoznanja posebnih univerzalnih in nespremenljivih značilnosti človeške narave. Šele na osnovi tega bi bilo namreč mogoče določiti, kakšen sistem oblasti bi bil najbolj učinkovit in legitimen. V središču našega zanimanja je šport in teza se zato glasi, da nam razumevanje človeške narave lahko pomaga k boljšemu razumevanju tega, kaj je oziroma kaj naj bi bil šport. Podobno kot v primeru

291  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST politike nam tudi na področju filozofskega proučevanja športa lahko razumevanje človeške narave pomaga k razkrivanju izvorov in smisla (pomena) športa. Namen tega prispevka torej ni razpravljati o tem, kako se je oblikovala človeška narava oziroma katera teorija človeške narave je (bolj) pravilna, ampak ob kratki predstavitvi dveh značilnih teorij človeške narave razmisliti o njunih posledicah za razumevanje športa. Ne nazadnje pa nam tudi lastne neposredne izkušnje športa dajejo možnost obratne poti: ne, kaj nam teorije človeške narave lahko povejo o športu, ampak kaj nam šport lahko pove o naši, človeški naravi.

ČLOVEŠKO BITJE IN ŠPORT

Kaj pomeni biti človek in kaj je šport? Ti dve vprašanji sta močno povezani. Njuno povezanost bomo potrdili s kratkim skokom v ontologijo, kjer bomo pokazali na ontološko odvisnost športa od človeka. Na tej osnovi pa bo bolj jasno, da je pravzaprav nemogoče ločiti proučevanje športa od razmisleka o človeku in da ima razumevanje človeka pomembne posledice za razumevanje športa. Klasična metafizika, v kateri igra pomembno vlogo Aristotelovo delo, je kot svojo vodilno temo postavila prav vprašanje po bivajočem: kaj je bivajoče kot bivajoče?1 Aristotelov odgovor je, da je bivajoče to, kar resnično je, kar je samostojno bivajoče, kar biva v sebi in ne na nečem drugem.2 Izrekanja o bivajočem so po Aristotelu mogoča le po kategorijah.3 Kategorije so namreč podlaga za vse nagovore oziroma izrekanja o nečem. Prva kategorija nam tako govori o »podlagi« oziroma podstati, o kateri se izrekamo. Vse druge kategorije pa se nanašajo na to, prvo kategorijo. O drevesu lahko govorimo kot o neki (samostojno bivajoči) stvari – substanci. Vendar pa barve njegovih listov ne moremo opisati, kakor da gre za prav takšno stvar. Podobno lahko o človeku rečemo, da je zdrav ali bolan, da je bled ali zagorel. Gre za razliko med stvarjo in njenimi lastnostmi oziroma načini; med podstatjo in pritikami. Podstat biva per se, kar pa ne pomeni, da obstaja sama po sebi v tem smislu, da nima nobenega vzroka; temveč jo moramo razumeti kot nasprotje obstajanja po nečem drugem, se pravi, kot način ali lastnost (pritiko) nečesa drugega.4 Na osnovi tega lahko ugotovimo, da šport kot tak ni nič v polnosti bivajočega, saj ne biva po sebi – ni podstat. Šport kot tak, sam po sebi,

292  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST nujno potrebuje nekaj ali nekoga, kateremu ustreza oziroma kateremu je primeren, da se z njim na kak način združi in tako postane nekaj. Ta nekaj ali nekdo pa mora biti samostojno bivajoče v sebi, torej podstat. Prav ta zmožnost športa kot takega, da se namreč lahko pridruži neki podstati, nam omogoča, da šport kot tak ob tem vendarle lahko na kak način prepoznamo, skratka da šport vendarle nekaj je, pa čeprav nekaj le delno bivajočega. Podstat, samostojno bivajoče v sebi, ob katerem šport šele lahko postane nekaj in se pokaže, je človek. Šport kot pritika je lastnost ali način človeka. Človek torej nedvomno presega šport kot tak. Iz združitve pritike in osebka pa ne nastane neka nova, samostojna enota, temveč enota po pritiki. Tako tudi iz združitve podstati človeka s pritiko športa nastane enota po pritiki ‒ športnik, ki pa je še vedno in v prvi vrsti človek. Športnik je človek po pritiki. Zato športnik tudi ne vsebuje nekega drugega, povsem svojega in drugačnega bistva od bistva, ki ga ima človek sam kot tak. V svetu športa torej nikakor ne moremo in ne smemo ločiti športa od človeka. Človek je središče in temelj vsakršnega športa in vsega, kar se tiče športa. Ko razmišljamo o športu, s tem v svoj razmislek vključujemo tudi človeka. Ni športa brez človeka. Zato tudi ni človek zaradi športa, ampak je šport zaradi človeka.

ČLOVEŠKA NARAVA IN ŠPORT

Različne ideje o človeški naravi so po svojem bistvu filozofske. Kot take ne morejo biti le preproste posledice znanstveno odkritih dejstev, ampak so splošni, univerzalni pojmi, do katerih pridemo z racionalnim premislekom, kar pa ne izključuje osnovanosti na znanstveno odkritih dejstvih o človeku. Ne moremo mimo dejstva, da obstaja cela vrsta odprtih vprašanj glede človeške narave. Prvo je že vprašanje, ali človeška narava sploh obstaja in ali je o njej sploh smiselno govoriti. Če na to odgovorimo pritrdilno,5 se nam odprejo nova vprašanja, npr. kaj so posebne značilnosti človeškosti, pa tudi, kako fiksirana je človeška narava (gre za vprašanje odnosa med naravo in vzgojo). Odgovori na ta vprašanja imajo pomembne posledice za etiko,6 politiko, družbene vede, teologijo in tudi za znanost o športu. Če predpostavimo, da ni obče človeške narave, se nam s tem porušijo vse mogoče vezi med različnimi kulturami ali zgodovinskimi pogledi. S tem tudi ljudje, misleci iz drugih obdobij človeške zgodovine, iz drugega časa, za nas postanejo irelevantni in pravzaprav nedostopni vsakršnim poskusom

293  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST pravilne razlage. To, da sta se Platon in Aristotel ukvarjala s podobnimi vprašanji, kot se z njimi ukvarjamo danes, bi bilo za nas povsem brez koristi. Vsak prepir med različnimi dobami in filozofi, vsaka sodba o tem, kaj je bilo dobro ali slabo, se izkaže za nesmisel. Ukvarjanje z vprašanji antičnega športa ne bi imelo nobenega smisla razen osebnega zadovoljstva ob raziskovanju za nas novih in drugačnih stvari. Prav tako bi bilo nesmiselno razpravljati o tem, kaj je šport, kaj je dober šport, kaj naj zasledujemo v športu ali kaj je še treba postoriti v športu ipd., če ne pristanemo na neko splošno strinjanje o naši skupni človeški naravi. Da bi pokazali na pomembnost različnih implicitnih pogledov in razumevanj človeške narave za razumevanje in razsojanje na področju športa, bomo najprej zarisali grobo delitev različnih konceptov človeške narave. Zelo grobo bomo različne teorije delili glede na to, kako optimistično ali pesimistično gledajo na človeško naravo, nato pa bomo podali zelo splošne posledice, ki za šport izhajajo iz ene ali druge možnosti. To, ali prevladuje optimistični ali pesimistični koncept človeške narave, namreč vodi do pomembnih razlik tako v etičnem presojanju, organizaciji družbe in tudi v razumevanju tega, kaj je (dober) šport. Klasično zastavitev vprašanje po prirojenih lastnostih človeške narave je mogoče najti v Platonovem Menonu, kjer je vprašanje o človeški naravi izraženo prek vprašanja o izvoru kreposti. Tam Menon vpraša Sokrata: »Sokrat, mi lahko poveš, ali je krepost učljiva? Ali pa ni učljiva, ampak pridobljena z vajo? Ali (celo) ni niti pridobljena z vajo niti učljiva, ampak v ljudi pride po naravi ali na kak drug način?«7 Ponujene so štiri različne možnosti. Krepost lahko pridobimo bodisi prek: 1. učenja, 2. navade in vadbe, 3. že vrojena po naravi, 4. je v nasprotju z naravo. Ti štirje načini, po katerih je mogoče postati kreposten, ustrezajo štirim glavnim odgovorom, ki se pojavljajo v naslednjih 2400 letih, tako na Zahodu kot tudi na Vzhodu. Ali pridobimo krepost z učenjem, z vadbo, po naravi ali v nasprotju z naravo? Te štiri odgovore je mogoče grobo uvrstiti od najbolj optimističnega do najbolj pesimističnega pogleda na človeško naravo. Poglejmo si razpored, predstavljen v preglednici, skupaj z nekaterimi reprezentativnimi filozofi:8

294  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ČLOVEŠKA NARAVA KREPOST, PRIDOBLJENA PREDSTAVNIK

Najbolj optimističen po naravi Rousseau Manj optimističen z učenjem Platon Še manj optimističen z delom, vadbo Aristotel Pesimističen s silo, proti naravi Machiavelli, Hobbes

Takšno zelo splošno in nepopolno kategorizacijo je mogoče utemeljiti na osnovi dveh vrst dobrega, v klasični metafiziki poznanega kot ontološko in moralno dobro. Ker sta torej dve vrsti dobrega in dva možna odgovora na vprašanje, ali je človek po naravi slab ali dober, obstajajo štiri glavne skupine možnih antropoloških pogledov na človeško naravo, ki jih velja proučiti.9

ČLOVEŠKA NARAVA Moralno DOBRO Moralno SLABO Ontološko DOBRO Rousseau Platon, Aristotel Ontološko SLABO Sartre Machiavelli, Hobbes

Glede na vse doslej povedano o različnih pogledih na človeško naravo pa že lahko podamo nekaj splošnih smeri možnega razumevanja športa:

ČLOVEŠKA NARAVA Moralno DOBRO Moralno SLABO in ŠPORT

Ontološko DOBRO Šport je izraz človekove svobode, Šport je lahko dober ali slab; ustvarjalnosti in naravne potrebe lahko je sredstvo izobraževanja po telesnem gibanju. Šport in izpolnitve človeškega bitja. je igra, zabava, je preseganje Vendar pa so za to potrebna običajnega življenja. Ni posebne pravila, ki usmerjajo športno potrebe po sodelovanju, po dejavnost v želeno smer. pravilih in sodnikih.

Ontološko SLABO Šport je sam po sebi absurd, Šport predstavlja bolj prijazno nesmiseln. Vendarle pa nekateri nadomestilo za človekovo ljudje prav prek športa ustvarijo naravno stanje, v katerem svoje vrednote, zgradijo svoj prevladuje tekmovalnost in smisel življenja. »Človek je to, boj za obstanek. Šport je kar naredi iz samega sebe.« »vojna brez streljanja«. Zato pa pravila in njihov nadzor s strani sodnikov v športu igrajo pomembno vlogo.

295  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST POSKUS APLIKACIJE POGLEDOV THOMASA HOBBESA IN JEANA-JACQUESA ROUSSEAUJA NA ŠPORT

V nadaljevanju se bomo osredotočili na dva moderna, a vseeno precej kontrastna pogleda na človeško naravo. Soočili bomo pogled Thomasa Hobbesa (1588–1679) in Jeana-Jacquesa Rousseauja (1712–1788). Zdi se, da lahko Hobbesov pogled uvrstimo med bolj pesimistična razumevanja človeške narave. Na splošno lahko rečemo, da je v izhodišču prepričanje, da je človek po naravi sebičen in slab, družba pa je tista, ki mu te negativne lastnosti poskuša nekoliko kultivirati. Seveda pa je človek tisti, ki si je zamislil in postavil družbo za to, da bi ga nekako omejila in prisilila živeti dobro življenje. V ozadju je človekov egoistični interes za lastno mirno in človeka vredno življenje. Na drugi strani pa lahko Rousseaujev pogled uvrstimo med izvorno bolj optimistične. Prepričan je namreč, da je človek po naravi v svojem bistvu dober in da je družba tista, ki ga pokvari. Prepričan je, da je človek izvorno »plemeniti divjak«, ki je zaradi napačne vzgoje v družbi privzel negativne in protinaravne vzorce vedênja. Kot bomo pokazali, ta dva položaja vodita do velikih razlik ne samo na področju etike in politike, ampak tudi na področju razumevanje športa.

THOMAS HOBBES

Naravno stanje in izvor športa

Zakaj sploh obstaja šport; zakaj obstaja igra? Zdi se, da nam Hobbesov pogled na človeško naravo lahko ponudi dokaj prepričljiv odgovor: zato, ker je tekmovalnost zapisana v samo bistvo človeškega bitja, obenem pa je to tudi bistvo športa.10 Hobbes je sam človekovo življenje primerjal s tekmo. Dejal je, da to tekmovanje nima nobenega drugega cilja, nobene druge nagrade kot biti na prvem mestu.11 Tekmovalnost je sestavni del našega življenja. Želimo si slave in časti. To pa izhaja iz naše sebične strasti po preživetju in reprodukciji. Preživeti ne pomeni le biti uspešen v vsakodnevnih bojih vsakdanjega življenja, ampak tudi preživeti v bojih na športnem področju. In prav preživetje je prvi pogoj za reprodukcijo. Toda če lahko zmaga le eden, to pomeni, da so vsi preostali poraženci. Obstaja le eno prvo mesto. Biti drugi pomeni biti

296  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST prvi poraženec.12 Zato je poraz v športu mogoče primerjati z »majhno« smrtjo. Kot na več mestih poudarja Michael Novak, poraz v športu predstavlja simbolično smrt.13 Spomnimo pa se, da pri Hobbesu vse izhaja iz strahu pred smrtjo. Če je poraz v športu smrt, smrt naših želja, predstav in našega ega, je iz zavesti naše osnovne strasti, ki je želja po preživetju, jasno, zakaj se boriti oziroma tekmovati v športu. S tem ko Hobbes izvede premik od klasičnega idealističnega razumevanja naravnega prava, ki poudarja odličnost (to, kar naj bi ljudje bili), k modernemu razumevanju, ki izhaja iz dejanskega stanja (to, kar ljudje že so), pride tudi do v izhodišču drugačnega razumevanja motivov za udejstvovanje v športu. Ni zadnjega smotra, ki bi bil dovršenost človeka, ampak je le izvorni strah pred smrtjo. Ni dolžnosti, pač pa so pravice, in najvišja med njimi je pravica do preživetja. Tudi v športu naj ljudje potemtakem ne bi več iskali odličnosti, pač pa mirno in zdravo življenje, skratka udobje in preživetje. Zato za Hobbesovo utemeljitev obstoja športa ni potrebno, da bi priznali le tekmovalni šport, ampak zadošča že rekreativni šport in šport za zdravje. Dobro je pri Hobbesu istovetno s prijetnim.

Posledice materializma za šport

Posebej velja opozoriti na Hobbesov materializem. Po njegovem prepričanju človeška bitja niso nič več kot le materialni predmeti. Snov sama pa nekako vključuje tekmovalnost, saj ni mogoče, da bi bila dva materialna predmeta istočasno na istem mestu. Zato delitev materialnih dobrin nujno izraža položaj, ko dobiček za enega pomeni izgubo za drugega. V skladu s Hobbesom je zato mogoče trditi, da je šport nekakšen eleganten nadomestek za naravno stanje človeških bitij. Mogoče je tudi trditi, da prav v športnih praksah človeško bitje naredi korak nazaj v izvorno naravno stanje, ki ostaja na skrivnosten način zapisano v njegovi naravi in ki se tako očitno odraža v njegovem vsakodnevnem delovanju. Izkušnja športa tako v človeku obudi napol speči spomin na izvorno stanje, stanje boja za življenje, v katerem je »človek človeku volk«. Morda je prav zato šport tako domač (sodobnemu) človeku in obenem tako privlačen. Ob tem pa velja poudariti, da je šport sicer res lahko nekakšen nadomestek za naravno stanje, toda brez negativnih stranskih posledic, ki jih sicer vključuje naravno stanje. S tem mislimo predvsem resnično nevarnost za človekovo življenje (poraz v športu je le simbolična smrt) in lastnino.

297  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Šport je dejansko vrsta igre brez resnih ali usodnih posledic. Skratka, šport je »vojna minus streljanje«,14 kot je že leta 1945 slikovito zapisal George Orwell. Tekmovalnost je torej mogoče izpostaviti kot prvo in najpomembnejšo posledico Hobbesovih materialističnih predpostavk. Poleg tega pa materialistični pogled odpira še vrsto drugih vprašanj, med drugim tudi splošnih vprašanj o znanosti, v našem primeru še posebej znanosti o športu (antropološki kineziologiji). Do katere mere je dejansko mogoče znanstveno metodo aplicirati na človeška bitja nasploh in na človeška bitja v športu kot tudi na šport kot tak? Je mogoče šport meriti? Če izhajamo iz Hobbesovega pogleda, bi lahko rekli da. Njegov materializem je kot tak lahko vzor sodobnim znanstvenikom na področju športa. Njegove materialistične predpostavke so eksplicitno predstavljene v uvodu v delo Leviathan, kjer človeška bitja primerja s stroji: »Zakaj ne bi mogli reči, da imajo vsi avtomati (stroji, ki se gibljejo sami s pomočjo vzmeti, koles kot ura) umetno življenje? Kaj pa je srce, če ne vzmet: in živci, če ne skupek žic; in sklepi, če ne toliko koles, ki omogočajo gibanje celotnemu telesu?«15 Ljudje so le primeri strojev. Sicer sebičnih in samostojno vzdrževanih, toda še vedno strojev. Takšen pogled je dokaj splošno sprejet v določenem delu sodobne znanosti o športu: znanstvenik poskuša meriti različne fizikalne količine, kot so sila, moč, amplitude gibov, hitrost, frekvenca in drugo. Toda vprašanje je, ali to zadošča za razlago športa, športnika oziroma človeškega bitja v športu? Menim, da ne. Če je res, da je človeško bitje še kaj več kot zgolj čista, sicer čudovito organizirana snov, potem se metode fizikalnih znanosti s svojim natančnim merjenjem izkažejo za nezadostne. Z materialističnim pogledom pa je povezan tudi problem determinizma v športu. To je še toliko večji problem, če priznamo, da je ena osrednjih značilnosti športa (in vseh iger) prav neznan in nepredvidljiv končni rezultat te dejavnosti. To je tisto, kar šport naredi tako zelo zanimiv in privlačen za udeležence na različnih nivojih, tudi gledalce. Roger Caillois je v tem smislu govoril o »alei« kot eni izmed štirih pomembnih komponent različnih iger (druge so še agon, ilinx, mimicry).16 Toda zdi se, da če sprejmemo materialistični in s tem deterministični pogled, vse določimo vnaprej. Če bi imeli dovolj podatkov, bi bilo mogoče vnaprej predvideti rezultate vseh tekmovanj. Na neki način lahko zasledimo takšno tendenco v sodobni športni znanosti, da naj bi namreč merila prav vse mogoče

298  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST spremenljivke, obenem pa prav to odpira globlje in pomembnejše vprašanje dolgoročne prihodnosti športa. Bi takšen šport še bil zanimiv? Bi to sploh še bil šport? Na eni strani bi bilo mogoče trditi, da bi le v tem primeru bilo mogoče zagotoviti povsem pravične razmere za tekmovanje, pri čemer ne bi upoštevali absolutnih, pač pa relativna merila. Če bi namreč poznali vse vhodne razlike med različnimi tekmovalci, nato pa tudi njihove dosežke, bi lahko z večjo pravičnostjo določili, kdo je najbolj presegel svoje izhodiščne zmožnosti in kdo je najbolj napredoval (razliko med začetnim in končnim stanjem). Toda prav takšen razmislek predpostavlja obstoj nečesa neizmerljivega, nečesa nefizičnega, duhovnega, saj predpostavlja obstoj človekove volje, zavesti, uma, osebe kot take – skratka tistega, kar je vzrok za končno razliko med tekmovalci z enakimi vhodnimi značilnostmi in različnimi končnimi izidi. Zato bi bilo tekmovanje v popolnoma materialističnem in determinističnem svetu ob popolni vednosti nesmiselno. Ponovno je treba poudariti, da je šport (in z njim vse tekmovalne igre) tako zanimiv prav zato, ker nam ponuja nekaj, kar v sodobnem tehničnem svetu nekako pogrešamo: presenečenje. Razvoj tehničnega sveta je usmerjen v čim večje obvladovanje vseh negotovih položajev, vseh spremenljivk, da bi s tem iz lastnega življenja čim bolj izključili presenečenja, predvsem nezaželena. Zato težimo po tem, da bi bilo vse vnaprej urejeno; vse mora delovati. V tem smislu tudi John Caputo govori o »prihodnji sedanjosti«.17 Toda, kot poudarja Caputo, naše življenje dobi smisel in okus le v tej nasprotni »absolutni prihodnosti«, ki je zunaj našega nadzora. Zato pa nekaj pričakujemo, težko čakamo, da se bo končno zgodilo, da se bo razkrila resnica, tudi o tem, ali bom zmogel priti do konca ali katero moštvo bo zmagalo na športnem igrišču. Prav ta vidik pa nam lahko da pomemben (a še vedno nepopoln) odgovor na vprašanje, zakaj ima šport moč, da mnogim ljudem zagotavlja nekakšen osnovni smisel življenja. Zato niti ni nenavadno primerjati šport z moderno sekularno religijo.18

Individualni in ekipni športi

Hobbes gleda na družbo zelo atomistično, podobno kot fizika gleda na snov, sestavljeno iz majhnih delcev – atomov. Zato tudi ni mogoče razumeti človeka na osnovi družbe, ampak je le družbo mogoče razumeti na osnovi človeka oziroma posameznikov, ki jo sestavljajo. To pa je mogoče prenesti tudi na razumevanje športa: šport je treba

299  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST razumeti na osnovi lastnosti posameznikov. To je morda takoj jasno pri individualnih športih, medtem ko nam lahko odpre nekoliko drugačne perspektive za razumevanje ekipnih športov. Posamezno športno moštvo je namreč mogoče razumeti kot manjšo družbo, sestavljeno iz posameznikov s svojimi značilnimi lastnostmi in svojim lastnim interesom. Hobbes je prepričan, da je smisel in pomen družbe le v tem, da odstrani nezaželena in nevarna stanja, katerim je izpostavljen posameznik v izvornem naravnem stanju. Strah (pred smrtjo) je tisti, ki nas sili v sodelovanje z drugimi. Zato bi lahko v skladu s Hobbesom tudi trdili, da le strah pred porazom sili posameznike v nekem športnem moštvu k sodelovanju s sotekmovalci. To nam da dokaj jasen odgovor, zakaj naj posameznik sodeluje v ekipi: zato, ker je to v njegovem lastnem interesu, to koristi njemu samemu. Ob tem naj opozorimo na znane primere velikih (in bogatih) športnih moštev (bodisi v nogometu, rokometu, košarki ...), sestavljene iz najboljših igralcev (tako imenovane ekipe zvezdnikov), kar pa zanje še ni zagotovilo končnega uspeha. Neredko se zgodi, da neka nefavorizirana ekipa, ki »na papirju« nima možnosti za zmago, povsem onesposobi sloveča imena. »Ekipni duh« je tisti, ki določa kakovost ekipe, ne le zveneči posamezniki. Ekipni duh pomeni, da posamezniki znotraj ekipe znajo podrediti lastne parcialne interese skupnemu dobremu in so to pripravljeni storiti. To pa je v ekipah, sestavljenih iz super zvezdnikov, ki so pogosto individualistični, egoistični in sebični, pogosto težko doseči. Tudi oni se morajo zavedati, da je ekipna zmaga tudi v njihovem lastnem interesu. Ker v takšnem razumevanju športnega moštva ne obstaja globlja povezava med posameznikom in ekipo, se s tem odprejo možnosti za velike težave v primeru, ko je ekipa neuspešna, tj. ko ne izpolnjuje posameznikovih individualnih interesov. Za Hobbesa ne obstaja prostor za lojalnost in zaupanje državi, če ta ne služi posameznikovim lastnim interesom. Pri športu pa prav to kaže na velike težave, ki jih doživlja ekipa v primeru izgubljanja tekme ali ko je že poražena. Takrat se očitno zdi, da ne zasluži podpore posameznih igralcev, posebej še tistih, ki so (v skladu s Hobbesovim razumevanjem človeške narave) individualno, egoistično usmerjeni vase, zaradi česar ti igralci niti ne poskušajo reševati nastalega položaja.19 To je tudi lahko razlog, zakaj ekipa super zvezdnikov po slabem začetku podleže sicer slabši ekipi. Lojalnost ekipi je namreč pogojena. Kot je rekel Hobbes: »Dolžnost

300  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST subjekta do suverena traja le tako dolgo in nič dlje, kot je trajanje moči, s katero suveren ščiti subjekt.«20

Etika

Hobbes je imel dokaj subjektivističen pogled na etiko. Tako kot je lepota nekaj subjektivnega, naj bi tudi moralne sodbe bile nekaj veljavnega zgolj za osebo, ki jih izreka. Iz tega izhaja, da nobena politična teorija ne more biti utemeljena na moralnih temeljih. Namesto tega je iskal nekaj, s čimer se bodo strinjali vsi.21 Če naredimo korak naprej na področje športa, lahko rečemo, da tudi v športu ni prostora za kake objektivne moralne standarde. Vse je le stvar dogovora. Zdi se, da je to današnje stanje v športu. Pravila posameznih športov niso nič drugega kot dogovorjena (moralna) merila, ki določajo, kaj je dopustno in kaj ne. Sodnik je vedno tisti, ki je odgovoren za spremljanje upoštevanja teh dogovorjenih pravil in morebitno sankcioniranje nemoralnih kršiteljev. Ob tem je tudi jasno, da se pravila posameznih športov v času spreminjajo. Zato pa se zastavi vprašanje moralnega subjektivizma in relativizma v športu. Na to se še na poseben način veže problem uporabe prepovedanih substanc in tehnik (doping). Če so v športu res pomembna le pravila in če so pravila res le stvar dogovora, zakaj naj ne bi (v prihodnosti) dovolili tudi tistih substanc, ki so danes prepovedane? Kot je poudaril Hobbes, je izbira za ali proti družbi dejansko izbira med absolutno močjo in popolno anarhijo. Potemtakem je jasno, da če želimo organiziran šport, moramo pristati na podreditev absolutni moči pravil in sodnikov. Na tem mestu pa je vredno posebej izpostaviti vlogo razuma v športu – razum je namreč tisti, ki naši volji predlaga pokorščino pravilom in sodnikom, da bi s tem mogli uživati to, kar nam šport daje. Brez pravil bi bila anarhija, pravzaprav sploh ne bi bilo (organiziranega, tekmovalnega) športa. Šele pravila omogočajo igro in relativno mirno življenje na igrišču. Toda ob tem pridemo do problema, ki ga je izpostavil tudi Hobbes, da je namreč pokorščina suverenu (tj. pravilom in sodniku) smiselna le, dokler ta deluje v našem lastnem interesu. Kaj pa se zgodi, če pravila in sodnik niso več »na naši strani« ali če nam celo omejujejo naše napredovanje k želenemu uspehu? Tedaj se zdi, da pravila in sodnik izgubita moč avtoritete nad nami. Tudi to se občasno zgodi na športnem igrišču. Vendar pa je treba poudariti, da je v skladu z duhom športa in z individualnim interesom športnika kot

301  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST športnika to, da igra in da v zameno omeji svojo individualno svobodo v skladu s pravili tega športa. Samo v tem primeru je še mogoča udeležba v športu in je mogoče biti športnik. V Hobbesovi teoriji je poudarek na agresivnem individualizmu, ki ga poganja strah pred tem, da bodo drugi zavladali nad nami in nam odtegnili to, kar si želimo. Hobbes zato govori o naravni pravici, ki pa ni pravičnost. Naša osnovna pravica je namreč uporabljati naše sposobnosti, vse dokler s tem ščitimo in ohranjamo samega sebe. Tako pa je tudi prišlo do rojstva pravic, ločenih od dolžnosti.22

JEAN-JACQUES ROUSSEAU

Rousseau je sam prepoznal pomen telesne dejavnosti za naraven in celostni razvoj človeškega bitja. V Emilu tako piše: »Želiš potemtakem razviti inteligenco svojega gojenca? Razvijaj moči, ki naj jih obvlada. Treniraj njegovo telo; pripelji ga do krepkega in zdravega stanja, da bi tako postal tudi moder in pameten. Naj dela, naj bo dejaven, naj teče, naj kriči, naj bo ves čas v gibanju. Naj bo mož čil in poln energije, in tako bo kmalu prišel tudi do svojega razuma.«23 Čeprav je Rousseau sam vključil telesno dejavnost v svoj pogled na vzgojo, pa se naša pozornost ne bo osredotočila na to, kaj je o tem dejansko rekel, ampak na to, kar lahko izpeljemo za področje športa, izhajajoč iz njegovega pogleda na človeško naravo.

Naravno stanje in izvor športa

Resnični namen Rousseaujevega opisa človeške narave ni bil v tem, da bi podal neko stanje, »ki ne obstaja več, ki morda sploh ni obstajalo in ki verjetno nikoli ne bo obstajalo«, ampak trdi, da je o tem vendarle treba imeti pravilne pojme »za dobro presojo v našem sedanjem stanju«.24 Tudi naš namen je razumeti sedanje stanje človekove telesne dejavnosti (športa) kot posledice Rousseaujevega razumevanja naravnega stanja človeka. Temeljno vprašanje pri tem ostaja: kaj je šport? Zakaj se ljudje ukvarjajo s športom? Kaj lahko označimo kot izvor športa znotraj človeške narave? Šport je močno povezan z naravnim stanjem človeka. V skladu z Rousseaujem bi lahko rekli, da je šport mogoče razumeti kot sredstvo za ohranjanje »dobrega« človeka, kot je bil v naravnem stanju. Zakaj?

302  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Ker šport pomaga h krepitvi in vzdrževanju naravne moči in poguma v človeku. Rousseau namreč ugotavlja, da se podobno kot z udomačeno živaljo zgodi tudi s človekom: »Vsa naša prizadevanja, da bi živali udomačili, jih dobro oskrbeli in jih nahranili, vodijo le k temu, da živali degenerirajo. To velja tudi za človeka: ko postane družaben in suženj, postane slaboten, plašen, klečeplazen; in njegov pomehkuženi in poženščeni način življenja nazadnje oslabi tako njegovo moč kot njegov pogum.«25 Ker pa človek sebi privošči več udobnosti kot živalim, ki jih udomači, te udobnosti človeka bolj občutno degenerirajo. Šport kot tak je torej mogoče razumeti kot kompenzacijo za negativne posledice družbe in udobnega življenja ki povzroča degeneracijo človeka. Šport je naravni izvor krepkosti, moči, je zaščita pred pomehkuženostjo in vir zdravja. Druga značilnost človeka v primerjavi z živaljo je to, da ima človek svobodno voljo. Ta omogoča človeku, da naredi korak naprej, prek naravnih nagonov, da napreduje. To je po Rousseauju ena pomembnejših značilnosti človeka: »Obstaja še druga, zelo specifična lastnost, ki ločuje človeka od živali. To je zmožnost izpopolnjevanja samega sebe; lastnost, ki s pomočjo okoliščin postopno razvije vse ostale in je med nami inherentna tako vrsti kot posamezniku.«26 Tudi šport je mogoče razumeti kot možno sredstvo izpopolnjevanja človeka. Človeku prirojeno je teženje po tem, da bi bil vedno boljši, da bi dosegel (osebni) rekord. Ne glede na to, ali govorimo o tekmovalnem športu ali ne, je vedno mogoče prepoznati človekovo težnjo po izboljšanju in izpopolnjevanju. Ne nazadnje se lahko vprašamo, zakaj bi kak rekreativni športnik sploh želel teči. Morda zaradi boljšega zdravja, telesnih sposobnosti, morda tudi osebnega rekorda. Šport se ponuja kot zelo primerno sredstvo za izpopolnjevanje človeka, saj deluje na telesnem, materialnem področju, kjer je sorazmerno preprosto meriti in ocenjevati individualni napredek. Poleg tega je napredek večinoma dokaj lahko doseči in je večinoma odvisen le od volje vadečega. Toda, kot poudarja Rousseau, je ta lastnost človeka obenem tudi tista, ki človeka lahko degradira na nižjo stopnjo od živali.27 Deloma se je s tem mogoče strinjati, če se spomnimo le problema dopinga in drugih oblik goljufanja v športu, ki človeka pogosto degradirajo v golo sredstvo brez dostojanstva, ki sicer pripada osebi. Kljub temu pa lahko skupaj z Rousseaujem zaključimo, da je šport kot človekova telesna dejavnost nujni del človekovega dobrega življenja, saj človeku omogoča dobro preživetje znotraj narave, obenem pa mu omogoča tudi uresničenje prirojene usmerjenosti k napredku.

303  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Izvor tekmovalnosti

Ena najbolj poglavitnih značilnosti športa je tekmovalnost. Toda kaj je izvor človekove tekmovalnosti? Rousseaujeva predstava o zgodovinskem razvoju človeškega bitja nam ponuja možen odgovor. Pri tem osrednjo vlogo igra zasebna lastnina. Po Rousseauju je uvedba zasebne lastnine ena najpomembnejših stopenj v razvoju človeka in je povezana z odkritjem umetnosti in metalurgije. Ker te naloge zahtevajo delitev dela, so se nekateri ljudje izkazali sposobnejši za določene naloge, drugi pa za druge. Iz tega so se razvili družbeni razredi in jasno pojmovanje lastnine, kar je privedlo do nesoglasij in vojn. Rousseau sam ni bil navdušen nad zasebno lastnino, saj ta s seboj prinaša mnogo težav: »Prvi, ki je ogradil neko zemljišče in si domislil reči, to je moje, ter našel dovolj preproste ljudi, da so to verjeli, je bil pravi utemeljitelj civilne družbe. Koliko zločinov, vojn, umorov, koliko trpljenja in grozot bi prihranil človeškemu rodu tisti, ki bi izdrl kole ali zasul jarek ter zaklical svojim podobnikom: ‚Nikar ne poslušajte tega sleparja. Izgubljeni ste, če pozabite, da sadovi pripadajo vsem, zemlja pa nikomur.‘«28 Čeprav je tudi v športu mogoče govoriti o posesti žoge ali igrišča, pa je idejo lastnine mogoče razširiti tudi na dosežena mesta v športnem tekmovanju. Mnogi športniki so namreč prepričani, da prvo mesto pripada njim, to pa med tekmovanjem tudi poskušajo dokazati. Pri tem pa tekmovalnost (za vsako ceno) igra osrednjo vlogo. Rousseau je prepoznal, da je le fizično delo lahko neoporečna človekova lastnina,29 saj le delo pripada njemu samemu in ni odvisno od koga drugega. Prav to pa je tudi razlog priznanja in občudovanja izjemnih sposobnosti športnika – predvsem tistih, ki so sad njegovega truda (treningov), in ne tistih, ki mu jih je podarila »mati narava«. To pa vodi do drugega izvora tekmovalnosti – občudovanja: »Ljudje so se navadili zbirati pred kolibami ali okrog velikega drevesa: pesem in ples, prava otroka ljubezni in lagodja, sta postala zabava ali, bolje, zaposlitev brezdelnih in združenih moških in žensk. Vsak je začel gledati druge in želeti, da drugi gledajo njega, in javno spoštovanje je dobilo ceno. Tisti, ki je najbolje plesal in pel; najlepši, najmočnejši, najspretnejši ali najzgovornejši je postal najbolj spoštovan in v tem je bil prvi korak k neenakosti in istočasno k razvadi.«30 Ko je en človek začel občudovati drugega, se je s tem izgubila izvorna nedolžna sreča. Vsakdo si je želel slave, časti in prednosti, kar pa je bilo odvisno predvsem od njegovih sposobnosti. Še več: s tem so prišli tako daleč, da ni bilo več pomembno

304  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST biti najboljši, ampak se zdeti najboljši.31 In prav tej želji dolgujemo najboljše in najslabše, kar imamo.32 Zato je Rousseau prepričan, da je bolje ostati sam in ne živeti v skupnosti. Človek namreč po izvorni naravi ni družbeno bitje.

Individualni in ekipni športi

Rousseaujev plemeniti divjak naj bi živel samotno življenje brez skupnosti. Bil je individualist, brez vsakršnih vezi ali odnosov. Le samica mu, poleg hrane in spanja, predstavlja dobrino.33 A ob tem še vedno ohranja svobodno samostojno življenje. In to je čas izvorne sreče, ki se je končala z nastankom družbe in z njo suženjstva. Rousseau je poudaril, da se suženjstvo začne takrat, ko nekdo drugega podredi tako, da suženj ne more več živeti brez gospodarja.34 Bi potemtakem lahko o suženjstvu govorili tudi v športu? Takoj ko imamo več posameznikov, ko je več igralcev udeleženih v neki dejavnosti, lahko začnemo govoriti o suženjstvu, podobnem tistemu, kot ga razlaga Rousseau. Sicer je res mogoče biti »srečen« suženj ali celo precej »svoboden« suženj, toda v vsakem primeru potrebuje nekoga, da je igra sploh mogoča. Da bi npr. igrali tenis, potrebujemo tekmeca, sicer z našim tenisom ne bo nič. Podobno pa je tudi v drugih športih. Po Rousseauju bi zato lahko bila edina sprejemljiva oblika športa tista, ki ohranja svobodo posameznika. Gre za individualne in ne za tekmovalne športe. Zdi se, da le ti ustrezajo izvorni notranji naravi človeka in lahko zato človeka vodijo do polne izpolnitve in sreče. Ker je sodelovanje v bistvu ekipnih športov, so ti bolj izpostavljeni možni nepravičnosti kot individualni športi. Poleg tega pa odnosi vodijo do medsebojne tekmovalnosti med ljudmi, kar ima slabe posledice za človeka. Ekipa lahko zato pokvari naravno dobroto posameznika podobno, kot ga pokvari tudi družba. Posameznika namreč podredi volji večine, skupnemu dobremu. Poleg tega pa ekipa pogosto tudi žrtvuje posameznika za višje dobro skupnosti. Kljub temu pa Rousseau v Družbeni pogodbi prepozna pozitiven prispevek družbe ali državljanskega stanja za posameznika, in sicer predvsem zaradi pridobitve moralne svobode, »ki edina lahko napravi človeka za gospodarja nad samim seboj; kajti slediti nagibom poželjivosti je suženjstvo, pokoriti se zakonom, ki si jih sam postavil, pa je svoboda«.35 Zato pa je prav v podreditvi pravilom nekega športa ali igre mogoče razviti sposobnost vladanja nad seboj, tj. razviti kreposti, ki nam odpirajo dostop do prave svobode.

305  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Etika

Rousseau je izpostavil dve načeli, ki sta pred razumom in ki vodita naše moralno življenje: »Eno vzbudi goreč interes za blaginjo in ohranitev nas samih, drugo pa nas navdaja z naravnim odporom do pogleda na propadanje ali trpljenje katerega koli čutečega bitja in zlasti na naše podobnike.«36 Čeprav se nam prvo načelo lahko zdi egoistično, pa drugo očitno presega egoizem. Kljub temu da načeli nista utemeljeni na razumu, predstavljata osnovo za Rousseaujevo etiko in etiko športa. Goreči interes za ohranitev samega sebe bi lahko povezala z resno vključitvijo v športno dejavnost ali z resnostjo udeležbe v športnem tekmovanju (seveda le, če bi se po Rousseauju to dopuščalo). Lahko bi rekli, da gre pri tem za spoštovanje do samega sebe in izpolnitev dolžnosti do sebe, da se borimo po svojih najboljših močeh. Ne poskrbeti zase v športu bi bilo v tem smislu nemoralno. Drugo načelo, ki govori o naravnem odporu do propadanja ali trpljenja sočloveka, pa nam postavlja zunanje meje, prek katerih v skrbi za svojo lastno blaginjo ne smemo. Skrb zase, ki ima za stransko posledico trpljenje drugih, je tako vsaj moralno vprašljiva, če že ne nemoralna. Naštevanje primerov iz športa, v katerih skrb zase povzroči trpljenje drugega, je nepotrebno. Če pa etiko razumemo širše in bolj izvorno, kot način dobrega življenja človeka, pa Rousseaujeva odkritja potrjujejo to, kar mnogi izkušajo v lastni vsakodnevni športni dejavnosti. Šport nas lahko vodi nazaj do samega sebe oziroma k samemu sebi. To Rousseau ponazarja s primerjavo med načinoma življenja divjaka (ki živi v izvornem naravnem stanju) in modernega civiliziranega človeka. Rousseau pravi takole: »To je resnični vzrok vseh razlik: divjak živi v sebi, družbeni človek pa vedno zunaj sebe, ne zna živeti drugače kot prek mnenj drugih in samo iz njihove ocene črpa občutek o lastnem obstoju.«37 Ker družbeni človek živi le iz mnenj drugih ljudi, je očitno zunanji videz izrednega pomena – ta je namreč sočloveku, ki nas ocenjuje, edini neposredno dostopen. V tem pa lahko prepoznamo tudi razlog priljubljenosti tistih športov, ki se dogajajo v skupnosti (biti viden!) in katerih namen je v oblikovanju zunanje podobe telesa (fitnes, aerobika ...), kjer se cilj pogosto zreducira na oblikovanje telesnega videza vadečega. Pri tem že s samim javnim obiskovanjem oziroma ukvarjanjem z nekim športom posredujemo pomembne informacije o nas, naših vrednotah in našem načinu življenja. Zakaj, na primer, tek

306  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST po samotnem, pred očmi drugih skritem gozdu, ne zadošča? Različni športi so različno priljubljeni v različnih družbenih skupinah. Ker družbeni človek živi le iz mnenj soljudi in se vse skrči na zunanji videz, s tem hitro postane vse izumetničeno in igrano. O tem Rousseau v nadaljevanju piše: »Z eno besedo, ko vedno druge sprašujemo o tem, kaj smo, in si nikoli ne drznemo izprašati sami sebe, imamo sredi tolike filozofije, človekoljubja, uglajenosti in vzvišenih načel zgolj varljivo in prazno zunanjost, čast brez vrline, razum brez modrosti in ugodje brez sreče. Dokazal pa sem, da to ni naravno stanje človeka, ampak le posledica družbe in neenakosti, ki jo družba proizvaja, s čimer transformira in spreminja vsa naša naravna nagnjenja.«38 Prav šport, v katerem se človeku ponuja možnost srečanja s samim seboj, svojimi sposobnostmi in omejitvami, ponuja možnost začasnega pobega iz omejitev družbe. Izvorni šport je pot k samemu sebi, brez zunanjih ocen in sodb. Ne gre za to, da mi drugi povejo, kaj sem (primerjanje z drugimi prek tekmovanja), ampak da ob pristnem izkustvu svojega lastnega (telesnega) življenja sam spoznam svojo pravo vrednost.

ZAKLJUČEK: HOBBES ALI ROUSSEAU?

Pokazali smo, kako človeška narava vpliva na razumevanje športa. Ogledali smo si dve različni teoriji človeške narave in ju prenesli na šport. Obe nam lahko podata določene odgovore na to, kaj je šport in kakšen naj bi bil dober šport. Toda kdo ima prav? Vprašanje »kdo ima prav« bi lahko nadalje preoblikovali v vprašanje »ima (sploh) kdo prav«. Katera teorija človeške narave se bolj sklada z resničnostjo človekovega bivanja in bi nas zato lahko pripeljala bližje izvorom športa? Ali sploh imamo merilo, ob katerem bi lahko to ugotovili? Peter Kreeft nam ponuja zanimivo in preprosto metodo za preizkus človeka. Pravi, da se nam človekova narava sama izkaže, če jo postavimo v ustrezen položaj. Kreeft39 predlaga, da človeku ponudimo svobodo in moč kot dva katalizatorja, ki sprostita naravne človekove odzive. Tako svoboda kot tudi moč sta sama po sebi nekaj nevtralnega in se ju lahko uporabi bodisi za dobro ali slabo. Vprašanje pa je, kako se odziva človek, ki se mu ponudi več svobode in več moči. In kaj se zgodi v primeru odvzema svobode in moči? Kaj nam lahko izkušnja športa pove o tem? Lahko bi rekli, da je moderni šport dober primer izobilja moči z nekaterimi omejitvami v svobodi (pravila). Izkušnja kaže, da se

307  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST predvsem tekmovalni šport nagiba k Hobbesovi teoriji. Niti ni potrebno odstraniti omejitev s strani pravil v športu, da bi prepoznali človekov prirojen sebični interes zase in nasilje. Vendar pa bi bil takšen zaključek, v katerem bi tako enostransko odstranili Rousseauja, prehiter. Morda prvo res velja znotraj izkušnje tekmovalnega športa, v človekovem netekmovalnem udejstvovanju s športom pa se stvari nekoliko spremenijo. Tam nam Rousseau ponuja pot k pristnemu življenju človeka. To pomeni biti v stiku s samim seboj in z naravo. In to je izpolnitev, ki jo marsikdo danes išče (in najde) prav v športu.

OPOMBE

1 Prim. Aristotel, Metafizika 1003a, 21. 2 Gre za grško besedo ousía, ki je temeljni pojem grške klasične metafizike. V latinščino so jo prevajali kot substantia, včasih tudi kot essentia. Substanca (podstat) (lat. ens in se) tako pomeni bivajoče, ki biva v samem sebi in ne v nečem drugem. Nasprotje substanci je akcidenca (pritika) (lat. ens in alio, accidens), ki označuje bivajoče, ki lahko obstaja le v nekem drugem samostojno bivajočem (v podstati), in sicer kot njegova lastnost. 3 Prim. Aristotel, Metafizika 1017a, 23. 4 Prim. Friderick Copleston, Akvinski, prev. Petra Vide, Družina, Ljubljana, 1999, str. 86. 5 Razmislek o obstoju človeške narave presega obseg tega prispevka in bi zahteval samostojno obravnavo. Naj napotimo le na tri sodobnejša dela o tem vprašanju: Steven Pinker, The Blank Slate: The Modern Denial of Human Nature, Penguin Books, New York, 2002; Leslie Stevenson in David L. Haberman, Ten Theories of Human Nature, 5. izd., Oxford University Press, Oxford, 2009; Roger Trigg, Ideas of Human Nature: An Historical Introduction, 2. izd., Blackwell Publishing, Oxford, 1999. »Brez jasne predstave o tem, kaj pomeni biti človek, nihče ne more kaj dosti povedati o človeški družbi ali človeških praksah. Vse prepogosto so takšne predpostavke le implicitno na delu znotraj različnih intelektualnih disciplin. Le največji misleci so jih sposobni pripeljati na plano. Pa vendar zgodovina, socialna antropologija, sociologija in politika, če naštejemo le nekaj najbolj očitnih disciplin, izhajajo iz nekega pogleda na človeško naravo« (Trigg, nav. delo, str. 3). 6 Prav v tem duhu piše MacIntyre v svoji knjigi Odvisne racionalne živali: zakaj potrebujemo vrline: »Kakšne bi bile posledice za moralno filozofijo, ko bi obravnavali dejstva o ranljivosti in trpljenju in z njimi povezana dejstva o odvisnosti kot bistven del človekovega položaja? Iz tega izvira še eno: Kako naj se lotimo odgovora na to vprašanje? V filozofiji običajno vpliva na izid preiskovanja to,

308  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST kje začnemo.« (Alasdair MacIntyre, Odvisne racionalne živali: zakaj potrebujemo vrline, Študentska založba, Ljubljana, 2006, str. 16.) 7 Platon, Menon 70a, prev. Gorazd Kocijančič, v: Platon, Zbrana dela I, Mohorjeva družba, Celje, 2004, str. 887. 8 Povzeto po: Peter Kreeft, Ethics: A History of Moral Thought, Recorded Books, 2003, str. 19. 9 Prim. Peter Kreeft, nav. delo, str. 56–57. 10 Pri tem velja opozoriti, da lahko tekmujemo tudi sami s seboj. Zmagati ali izgubiti je mogoče tudi proti svojim pričakovanjem, nekdanjim rezultatom itd. 11 Prim. Roger Trigg, nav. delo, str. 54. 12 Ta misel je znana iz športnega sveta. 13 Prim. Michael Novak, The Joy of Sports, Hamilton Press, Lanham, 1988, str. 47. 14 George Orwell, The Sporting Spirit, 1945, str. 62–63. Povzeto po: I. Lawrence, »The emergence of ,sport and spirituality‘ in popular culture«, The Sport Journal, 2(8), 8. april 2005. Pridobljeno iz: http://www.thesportjournal.org/article/emergence-sport-and-spirituality-popular-culture (15. 11. 2009). 15 Thomas Hobbes, Leviathan, uvod, 1651. 16 Roger Caillois, »Man, Play and Games«, 1961, v: Mojca Doupona in Krešimir Petrovič, Šport in družba, Fakulteta za šport, Ljubljana, 2000, str. 54. 17 John Caputo, On Religion, Routledge, London, 2001, str. 7–8. »Obstaja sorazmerno predvidljiva prihodnost, prihodnost, ki jo načrtujemo, prihodnost, za katero trdo delamo, prihodnost, ki si jo želimo pripraviti, ko varčujemo za svojo pokojnino ali ko podjetje pripravlja dolgoročni načrt. Imenujemo jo lahko ‚prihodnja sedanjost‘, s čimer mislim prihodnost sedanjosti, prihodnost, h kateri teži sedanjost, gonilna sila sedanjosti v prihodnosti, ki jo bolj ali manj vidimo prihajati.« [...] »Vendar pa je še ena prihodnost, še eno razumevanje prihodnosti, še eno razmerje do prihodnosti, ki je nepredvidljiva, ki nas bo presenetila, ki bo prišla ‚kakor tat ponoči‘ (1 Tes 5,2) in bo razbila udobna obzorja pričakovanj, ki obdajajo sedanjost. Imenujemo jo lahko ‚absolutna prihodnost‘.« [...] »Za relativno prihodnost potrebujemo dober spomin, zadovoljiv računalnik in zdravo pamet, to troje; za absolutno prihodnost pa potrebujemo upanje, vero in ljubezen, to troje.« (John Caputo, Ljubezen do Boga, prev. Leon Jagodic, v: Tretji dan, 2006, str. 5). 18 Prim. Michale Novak, nav. delo. 19 Eden od možnih načinov reševanja takšnega položaja je osredotočanje na plačilo, ki ga posamezni igralci prejmejo prav od ekipe oziroma kluba. Plačilo je v njihovem interesu in zato predstavlja njihovo stalno vez z ekipo. Vprašanje pa je, ali to vedno zadošča. 20 Thomas Hobbes, Leviathan, 21. pogl. 21 Prim. Roger Trigg, nav. delo, str. 53. 22 Prim. prav tam, str. 57. 23 Jean-Jacques Rousseau, Emile, Basic Books, 1979, str. 119. 24 Jean-Jacques Rousseau, Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi, Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 1993, str. 22.

309  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 25 Prav tam, str. 37. 26 Prav tam, str. 39. 27 Prav tam, str. 40. 28 Prav tam, str. 57. 29 Prim. prav tam, str. 64. 30 Prav tam, str. 61. 31 Zdi se, da je ta želja v samem bistvu uporabe dopinga v športu: ni pomembno biti najboljši, ampak se le zdeti najboljši – in določene substance in tehnike lahko športniku pri tem pomagajo. 32 Prim. Jean-Jacques Rousseau, Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi, str. 76. 33 Prav tam, str. 40. 34 Prim. prav tam, str. 54. 35 Jean-Jacques Rousseau, Družbena pogodba ali načela državnega prava, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1960, str. 81. 36 Jean-Jacques Rousseau, Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi, str. 23–24. 37 Prav tam, str. 78. 38 Prav tam. 39 Peter Kreeft, nav. delo, str. 57.

LITERATURA

 Alasdair MacIntyre, Odvisne racionalne živali: zakaj potrebujemo vrline, Študentska založba, Ljubljana, 2006.  Aristotel, Metafizika, prev. Valentin Kalan, Založba ZRC, Ljubljana, 1999.  Aristotel, Nikomahova etika, prev. Kajetan Gantar, Slovenska matica, Ljubljana, 2002.  Friderick Copleston, Akvinski, prev. Petra Vide, Družina, Ljubljana, 1999.  George Orwell, »The Sporting Spirit«, v: I. Lawrence, The emergence of »sport and spirituality« in popular culture, The Sport Journal, 2(8), 2005. Pridobljeno 15. 11. 2009 s: http://www. thesportjournal.org/article/emergence-sport-and-spirituality-popular-culture.  Jean-Jacques Rousseau, Družbena pogodba ali načela državnega prava, Cankarjeva založba, Ljubljana, 1960.  Jean-Jacques Rousseau, Emil ali o vzgoji, Pedagoška obzorja, Novo mesto, 1997.  Jean-Jacques Rousseau, Razprava o izvoru in temeljih neenakosti med ljudmi, Študentska organizacija Univerze v Ljubljani, Ljubljana, 1993.  Leo Strauss, Naravno pravo in zgodovina, Študentska založba, Ljubljana, 1999.  Leslie Stevenson in David L. Haberman, Ten Theories of Human Nature, 5. izd., Oxford University Press, Oxford, 2009.  Michael Novak, The Joy of Sports, Hamilton Press, Lanham, 1988.  Mojca Doupona in Krešimir Petrovič, Šport in družba, Fakulteta za šport, Ljubljana, 2000.

310  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST  Peter Kreeft, Ethics: A History of Moral Thought, Recorded Books, 2003.  Platon, Zbrana dela, prev. Gorazd Kocijančič, Mohorjeva družba, Celje, 2004.  Roger Trigg, Ideas of Human Nature: An Historical Introduction, 2. izd., Blackwell Publishing, Oxford, 1999.  Steven Pinker, The Blank Slate: The Modern Denial of Human Nature, Penguin Books, New York, 2002.  Thomas Hobbes, Leviathan, 1651. Pridobljeno 25. 5. 2010 s: http://www.gutenberg.org/ ebooks/3207.

311  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Na poti iz 12. v 4. stoletje pr. n. š. je homersko telo prepustilo častno mesto aristotelovski duši, aristokracija se je umaknila demokraciji, léxis se je utopil v retoriki, prâxis se je omejil na (sokratovski) askesis, spomin na pristni agón se je ohranjal samo še na olimpijskih igrah pod budnim očesom sodnikov (hellanodikai) in varuhov zakonov (nomophylakes), bogovi so se umaknili in resnica se je zakrila za videzom realnega sveta, sophos pa je preko philo-sophie čedalje bolj postajal theoria, ki sicer ni jamstvo, da bo resnica ponovno razkrita, je pa (po Aristotelu) vsekakor pot v srečnost.

DANIEL LEVSKI

312  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST DANIEL LEVSKI

ANTIČNO TELO OD HOMERJA DO ARISTOTELA

Začnimo še enkrat s tistim kamnom, najdenim v Olimpiji, težkim 143 kilogramov, na katerem je napis: »Bibon me je z eno roko vrgel čez glavo« (Olimpija, 6. stoletje pr. n. š.), ali pa s 480 kilogramov težko skalo iz 6. stoletja pr. n. š., najdeno na Santoriniju, na kateri piše: »Evmastas, Kritobulov sin, me je dvignil s tal.« Ne da bi se spraševali, ali je sploh mogoče, da je kdor koli dvignil skoraj pol tone težko gmoto ali pa z eno roko vrgel čez glavo poldrugi cent težko skalo, moramo najprej ugotoviti: nekomu, nekemu družbenemu okolju, nekemu času, nekemu programu, nekemu sistemu mišljenja je bilo tako pomembno, da je človeško telo zmožno z močjo svojih mišic dvigniti ali vreči veliko težo, da je to poskušal, verjetno celo tekmoval z drugimi, in ko mu je uspelo, je dogodek ovekovečil z napisom, ki je to sporočal tako sodobnikom kot tudi poznejšim rodovom. To je program, v katerem je telo pomembno. In pomembno je, da je telo močno. Nič nenavadnega in nič posebnega. Obstajajo številni znani programi, v katerih močno telo igra pomembno vlogo. Od svetopisemskih Davida in Goljata ter srednjeveških zgodb o velikanih in silakih vse do naših Petra Klepca in Martina Krpana. Vsak družbeni program, vsak čas pozna svoje mitske velikane, svoje bajke in legende. Res je: mite in legende. O zlobnih velikanih, ki predstavljajo nevarnost in grožnjo redu in miru, in o dobrih velikanih, ki so zaščitniki ogroženih in upanje obupujočim. Toda samo en čas pozna močnega

313  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST »vsakdanjega« človeka, ki je svoje telo negoval, ga v moči treniral in nato celo tekmoval z drugimi. Samo en čas je takšno telo in takšno moč častil in dosežke uvrščal med tista dejanja, ki posamezniku prinesejo slavo in »nesmrtnost«. Toda ne samo moč, temveč tudi hitrost, spretnost, vzdržljivost, velikost, lepoto (postavnost) ipd. Zakaj so stari Grki in samo oni tako častili telesnost, da so celo čas šteli po zmagovalcu nekega tako nesmiselnega in neproduktivnega dejanja, kot je hitri tek na en stadij? In da so zmagovalcem v številnih panogah na številnih igrah (olimpijske, istmijske, nemejske, pitijske itn.) postavljali spomenike, jih bogato nagrajevali in jim sploh izkazovali časti, ki jih niso bili deležni ne umetniki, ne gradbeniki, ne obrtniki, ne filozofi in znanstveniki in celo zmagovalci v vojnah ne? Spraševanje po počelu takšnega statusa telesa v antični Grčiji, upoštevaje njeno predvsem časovno neenovitost, je predmet pričujočega razmišljanja, ki si ne domišlja, da se bo do odgovora dokopalo že v prvem poskusu. Je pa prepričano, da je trasiranje poti (četudi kot predfilozofsko početje) predpogoj uspešnemu približevanju cilju.

Antično telo je sóma1 – truplo, kadaver. Da bi oživelo in živelo, potrebuje dušo (psyché).2 Platon je v Faidonu, v dialogu med Sokratom in Kebesom, to izrazil takole: »Povej torej, kaj mora biti v telesu, da je živo? – Duša. – Je to zmeraj tako? – Seveda. – Kadar koli torej duša usvoji telo, vselej prinese življenje vanj, ali ne? – Da.«3 V Fajdrosu pa je s Sokratom zatrdil: »Kajti vsako telo, ki dobiva gibanje od zunaj, je brezdušno, tisto pa, ki ga dobiva odznoter, od samega sebe, je oživljeno in prav to je narava duše.«4 Da duša oživlja telo in je sinonim za življenje, trdi tudi Aristotel v svoji razpravi O duši: »Trdimo torej, s tem da privzamemo princip našega opazovanja, da je to, kar ima dušo, razločeno od tega, kar je nima, po življenju.«5 In še: »Duša je torej vzrok in počelo živečega telesa.«6 Na tem mestu bi si lahko zastavili kopico vprašanj o odnosu duše in telesa, nesmrtnosti ali umrljivosti duše, njeni enovitosti ali deljivosti, funkcijah posameznih delov duše ... ter se nato s pomočjo številnih citatov potopili v morje neštetih razprav o fizičnem in psihičnem. Tako bi tudi sami padli v isto zanko kot preštevilni avtorji, ki so svoje

314  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST razprave o telesu in telesnem že na samem začetku neopazno spremenili v razprave o duši in psihičnem – kot da ne bi Heraklit, ki »meni, da je duša iskra iz snovi zvezd« (49), že na samem začetku evropskega mišljenja o duši povedal vsega: »Duši ne najdeš mejá, četudi prehodiš vsa pota: tako globok logos ima« (51).7 Še veliko pred njim pa je Homer z dušo opravil zelo na kratko: Kadar umirajo Trojanci in Ahajci, je to največkrat povezano z ugašanjem svetlobe: »luč utrne življenja« ali »tema oči mu zadrgne« ali »črna se noč mu razlije čez oči« ali pa preprosto »zviškoma pade na tla«, »zgrudi se v prah na obraz« ali »s truščem zbobni na tla«. »Kadar pa uide mu duša ...« (470) je ena redkih omemb duše, ki zapusti telo in se preseli v mračni Had. Življenje in smrt sta pri Homerju preprosta. Kruta, krvava, do bolečine telesna. Življenje je vse tisto, kar je bilo v preteklosti: oče, mati, rojstno mesto, domačija z ženo in otroki, slovito ime in uplenjeno bogastvo. Življenje je tudi boj v sedanjosti, obet novega plena in slava, pridobljena z zmago nad nasprotnikom in njegovo slečeno bojno opravo. Največjega strahu junakom pod Trojo ne vzbuja možnost zelo verjetne skorajšnje smrti, temveč možnost, da bo njihova telesa trgala pesjad po bojišču. Tako tudi Hektor hip pred usodnim udarcem prosi Ahila:

»Ah, ne daj, da požrejo me psi ob ladjah Ahajcev; sprejmi v zameno množino zlata in posodja iz brona, dar, ki ga dala ti bosta moj oče in mati mi častna, truplo pa moje jim vrni domov, da tam me po smrti Trojci in Trojcev žene slovesno sežgo na grmadi!«8

Homerski človek spoštuje bogove in ga je pred njimi strah. Strahospoštovanje je resnično najboljši opis odnosa med smrtniki in nesmrtniki. In ravno nesmrtnost je pravzaprav edini atribut, ki bogove loči od ljudi. In njihova moč, ki – čeprav ni vedno telesna – se vedno kaže v telesnih manifestacijah. Bogovi lahko izredno hitro potujejo skozi prostor (toda ne tudi skozi čas), njihove ukane so največkrat povezane s prevzemanjem telesne podobe nekoga drugega, njihove simpatije so pogosto na strani njihovih lastnih smrtnih otrok, ki so jih zaplodili s smrtniki, v dobro voljo pa jih spravljajo daritve materialnih dobrin, predvsem hrane. Bogovi so sicer nesmrtni, ne pa tudi neranljivi. V Iliadi se kar trikrat zgodi, da smrtnik fizično napade boga in ga rani ali poškoduje. To svojo predrznost sicer plača s kaznijo, ki mu jo

315  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST nameni bes bogov, toda to nikoli ni zadostno opozorilo drugim ljudem, da se kaj takega ne bi spet ponovilo. Homerski človek se ne boji smrti, če so mu jo bogovi že namenili. Rad bi sicer nekoliko dlje živel in užival srečo lastnega bogastva, dobrin, doma, družine, toda to nima prednosti pred častno smrtjo in častnim sežigom na grmadi. Tako se Ahil, ko se odloča:

»ako ostanem le-tu in dalje se bijem krog Troje, šla je vrnitev mi po zlu, a čaka me slava nesmrtna, ako pa pridem domov, tja v ljubo deželo očetno, šla mi je slava pod zlo, a čaka me dolgo življenje«,9

nazadnje odloči za smrt in slavo in ne za dolgo življenje brez slave. In tudi kadar junaki pod Trojo prosijo zmagovalca za lastno življenje, je to vedno v okoliščinah, ko jim je povsem jasno, da jim bo zmagovalec snel opravo in mrtvo telo onečastil na bojišču. Pri tem zmagovalec praviloma ne usliši prošnje in ga, ob vsej nenasitni sli po pridobivanju dobrin, ne premamijo ponujeni odkupi, temveč vedno zada poslednji, usodni udarec. Edina izjema je Ahil, ki se ukloni Zevsovemu ukazu in sprejme odkupnino za Hektorjevo telo ter z enajstdnevno prekinitvijo bojev Trojancem celo omogoči časten zažig trupla na grmadi in časten pokop kosti. Ko se to zgodi, se tudi Iliada konča. Homerskemu človeku življenje ne pomeni velike vrednote. Z lahkoto, ki pogosto meji na krvoločnost (merjeno z današnjimi etičnimi merili), ga vzame drugemu človeku, pa tudi samemu ni pretirano težko umreti. Ta trditev je, spričo poudarjenega uživanja v materialnih dobrinah, paradoksalna le na prvi pogled. Ko boginja Tetida ogovori sina Ahila, ga takole pokara zaradi njegove neutolažljive žalosti po Patroklovi smrti:

»Sinko, doklej si boš vendar še z jokom in bridko tegobo ljubo razjedal srce in pozabljal jedi in počitka? Dobro bilo bi ti, bogme, ženo vsaj vzeti si v posteljo, kajti le kratko še dobo potraja življenje ti sladko, blizu stoji ti že smrt in neizogibna usoda.«10

Življenje je sicer sladko in duše po smrti ne čaka nič boljšega kot selitev v temačni Had, toda smrt je neizogibna in zaradi tega nedvomna. Zaradi sladkosti življenja jo sicer kaže čim bolj odložiti, toda če že

316  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST tako sklenejo bogovi, jo je treba mirno sprejeti, do takrat pa uživati v hrani in pijači, počitku in spolnosti. Življenje (duša) žari v svoji lepoti izključno zaradi grožnje smrti (selitve v Had). Ko se Ahil utaplja v žalosti zaradi Patroklove smrti, se (na videz) nenadoma odloči, da organizira športne igre v njegovo slavo in spomin. Ahajski junaki za nekaj časa ustavijo vojno in obleganje Troje in se posvetijo dirkam s kočijami, rokoborbi, boksu, teku in lokostrelstvu.11 Z osvojenimi nagradami so sami deležni slave in časti, toda istočasno so nagrade spomin na preminulega Patrokla. Zdrava pamet bi se na tem mestu vprašala: in kaj jim bodo nagrade, če bodo že jutri najverjetneje tudi sami mrtvi? Da, jutri, toda danes so živi, danes so njihova telesa sposobna biti hitrejša, močnejša, spretnejša od drugih. »Pogrebne svečanosti v Patroklov spomin slavijo življenje pred obličjem smrti, toda več kot vse drugo so izraz temeljnega veselja do življenja. Ko se posamezni atlet tako fizično kot čustveno dokazuje v tekmi, s tem kot da podaja izjavo: ‚Še sem živ!‘ Nemara so ravno to korenine grške atletike!«12 Homerski človek, ki je večnost priznaval samo bogovom, lastno pa doživljal le kot grozljivo temačnost Hada, je vsak svoj danes doživljal na način večnosti, na način večnega trajanja – dokler traja.13 Ali so zato občudovali in častili čisto vsako, pa naj bo še tako majhno zmago nad minljivostjo: moč, hitrost, spretnost, lepoto ipd.? Tako so vsi opisi in oznake junakov pod Trojo izključno telesne narave: Ahil je najvišji, najmočnejši, toda tudi brzonogi. Agamemnon je zastaven in velik. Ajas je orjak s silno postavo heroja, ki hodi po bojišču z orjaškim korakom. Veliki Hektor – celo ko leži mrtev in nag, se Ahajci »čudijo lepi se rasti in krasnim telesnim oblikam« (XXII, 370). Diomedes je silak, Patroklos ima močno roko, Evripil je lepi, Dolon je neznatne postave, a uren tekač. In tudi Trojanec Polidamant je močni, Agenor je krasni, Akamant nesmrtnih sijajna podoba, Paris pa podoba bogovlja. Tudi ženskam se ne godi nič slabše, saj so lepolase (Hekameda), cvetoče (Brizeida), med vsemi najlepše (Kasandra). Čisto vsi junaki, tako Ahajci kot Trojanci, pa so božanski, sloviti, glasoviti, slavni in bogovom podobni. Toda že sam Homer si na dveh mestih dovoli problematizirati vseobsežnost čiste telesnosti, ki jo sam opeva skozi celotno Iliado. Tako Polidamant najprej oponese Hektorju:

»Ker naklonilo je boštvo čezmerno odliko ti v boju, hočeš, da tudi v posvetu razumnejši bil bi od drugih. Vendar si človek ne more vsega kar sam prisvojiti:

317  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST enemu dalo je boštvo, da kiti se z vojnimi deli, (ta je v plesu veščak, a oni na plunko in pesem), drugemu um razborit nakloni Kronion vsevidni.«14

Na nekem drugem mestu pa je celo sam Ahil priznal:

»Tukaj ob ladjah sedim, zemljì nadležno le breme, dasi močan sem ko nikdo Ahajcev v lepìh golenjakih, v boju seve: na zboru, to vem, so boljši še drugi.«15

Sama telesna moč, hitrost, spretnost, postavnost in podobno očitno niso dovolj. Odgovor na to nezadostnost je Odisej, sicer manjše postave, toda tudi zastaven in plečat, ki »z Zevsom se meri po umu« in je »Zevsu enak po razumu«, njegov razum pa je skoraj v celoti izenačen s premetenostjo in zvitostjo. In ravno ta zvitost in premetenost ne samo da zmagata pod Trojo, temveč tudi omogočita Odiseju, da edini izmed ahajskih junakov sklene svojo zgodbo s »srečnim koncem« – z vrnitvijo na rodno Itako k ženi Penelopi in sinu Telemahu ter s ponovno vzpostavitvijo doma (oîkos)16 kot pomiritve telesa in razuma.

II.

Oîkos je bil temeljna kmetijska in s tem gospodarska in družbena enota v stari Grčiji. Njegov pomen se je sicer skozi stoletja spreminjal, toda osnova je ostajala ista. V slovenščino besede ne moremo prevesti enoumno, ker vsebuje vrsto implicitnih sopomenov, kot so hiša, dom, gospodinjstvo, gospodarstvo, toda tudi imetje, premoženje in celo družina, rodbina, domovina ipd.17 Oîkos ali oikía v Iliadi omogoča vsakemu posameznemu junaku in ahajski vojski v celoti, da se deset let vojskuje pod Trojo. Iz domovine prihajajo ladje, ki oskrbujejo vojsko s hrano in vinom, da se junaki lahko posvečajo svojemu edinemu delu – vojskovanju. V Iliadi junaki ne delajo. Svojo moč, hitrost in spretnost uporabljajo izključno v boju, ki je edini način »ustvarjanja novih vrednosti« z ropanjem in plenjenjem. Edino delo, ki ga opravljajo poleg boja, je vse tisto, kar ta boj omogoča: gradijo hiše lesenjače (kladare, pravi Sovre), postavljajo šotore, utrjujejo tabor z visoko ograjo in stražnimi stolpi,

318  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST vsako jutro in večer pa poskrbijo za zakol ene ali več živali, ki jo spečejo za hrano ali daritev bogovom. Zgodovinsko gledano je to čas, v katerem Grki še ne poznajo polis in polisne ureditve javnega življenja. Domovina so polja z žitom in nasadi, hribi in gozdovi, po katerih se podijo živali, plen lovcev. Mesta so utrjeni kraji, kjer po navadi živi kralj z vso svojo številno rodbino, služinčadjo in drugim potrebnim spremstvom, širšemu okolju pa služijo kot zatočišče in obramba pred sovražniki in plenilci. Posedovanje zemlje je temeljni steber svobode in neodvisnosti, vir »posebnih dohodkov« pa vojna in plenjenje. Obrtniki so še vedno visoko cenjeni, delo pa se še ni razdelilo na »delo našega telesa in stvaritev naših rok«.18 Ali je Homer v Iliadi in Odiseji opisoval mikenski svet, kot ga je spoznal iz večstoletnega ustnega izročila, ali pa je zgolj projiciral slike svojega časa v mikensko okolje 12. stoletja? V obeh primerih smo še vedno v času naravnega skupnega življenja, v katerega središču sta oîkos in družina. Naravno skupno življenje pa izvira iz nujnosti in nujnost obvladuje vse dejavnosti. Politična organiziranost še ni vzpostavljena, področji zasebnega in javnega pa še nista ločeni, toda ne na način, da ni ne enega ne drugega, temveč da je oboje kot javno/ zasebno. In celo vojna, ki po definiciji spada na področje javnega, je po nujnosti. Ker pa »nujnost, ki so ji podvrženi vsi smrtniki, opravičuje nasilje« in ker sta telo in telesnost enako podvržena nujnosti, se ljudje »nujnosti, ki jim jo nalaga življenje, osvobajajo nasilno za svobodo sveta. Ta svoboda v svetu je bila Grkom pogoj tistega, kar so imenovali sreča, eudaimonía, ki je bila neogibno povezana z zdravjem in bogastvom, ki sta določala objektivni položaj v svetu.«19 Zdravje in bogastvo pa sta lastnosti in funkciji telesa in tako ju je razumel in dojemal tudi homerski človek:

»Več je vreden zdravnik ko sto navadnih človekov, òn izrezuje strelice in leke polaga blažilne!«20

Javno in zasebno bivata sočasno, vzporedno in nujno tudi prepletajoča se. Tako sta vojna in bojišče kot prostor javnega ves čas pogojevana po zasebnem. Šele z nastankom polis se javno loči od zasebnega in mu začne celo nasprotovati, o čemer govori tudi ta sorazmerno dolgi citat, v katerem Hannah Arendt zadene bistvo starogrškega razločevanja med javnim in zasebnim, med politiko (politiké) in ekonomijo (oikonomia),21 med lastnim in skupnim:

319  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST »‚Po grškem mišljenju je treba človeško sposobnost za politično organizacijo ne samo ločevati od naravnega skupnega življenja, v središču katerega sta hiša, dom (oikía) in družina, temveč sta si oba celo v izrecnem nasprotju. Nastanek polis, ki je vsekakor okvir za grško razumevanje politike, je imel za posledico, da je vsakdo razen svojega privatnega življenja dobil še neko vrsto drugega življenja, svoj bíos politikós. Vsak državljan je od zdaj pripadal dvema redoma biti in njegovo življenje je bilo zaznamovano s tem, da je bilo natančno razdeljeno med tem, kar je imenoval njegovo lastno (ídion), in tistim, kar je bilo skupno (koinón).‘22 To je zgodovinsko dejstvo in ne kakšno poljubno mnenje ali Aristotelova teorija: pred ustanovitvijo polis so bila uničena vsa združenja, ki so kot phrátre ali phylê temeljila na naravnem, torej na družini in krvnih sorodstvih. Od dejavnosti, ki so nastopale v vseh oblikah človeškega skupnega življenja, sta le dve veljali za pravi politični, namreč delovanje (prâxis) in govorjenje (léxis), in samo ti dve sta utemeljevali tisto ‚področje človeških zadev‘ (tà tôn anthropón prágmata), kot je znal reči Platon, iz katerega je bilo izključeno vse, kar je bilo samo nujno ali zgolj koristno.«23 Kljub neločenosti od zasebnega in določenosti po nujnosti je homerski javni prostor že imel vrsto lastnosti, ki so pozneje določale področje javnega kot političnega. Tu sta predvsem prâxis in léxis. Če se je namreč grška oblika življenja odlikovala po tem, da jo je določal govor in da je bila osrednja težnja državljanov medsebojno govorjenje, homerski junak v popolnosti ustreza tem pogojem. Dolgi govori in še daljši dialogi, ki se ne končajo niti med bitko in v katere se zapleta tudi nasprotnik, po obsegu pogosto prekašajo delovanje. Velikokrat léxis spodbudi in celo izzove prâxis, toda pogosto ga tudi prepreči ali pa celo onemogoči. Od političnega léxis ga loči lastno, ki je praviloma pred skupnim, in šele ko je ídion potolažen in zadovoljèn, začne upoštevati koinón. Druga temeljna lastnost področja javnega, ki določa tudi homersko javno, je tekmovalnost. Kajti »polis, torej javni prostor sam, je bila kraj najhujšega in najbolj neizprosnega tekmovanja, v katerem se je moral vsakdo nenehno izkazovati pred vsemi drugimi in dokazovati z izjemnimi dejanji, besedami in uspehi, da živi kot ‚boljši‘ (aièn aristeúein). Z drugimi besedami, javni prostor je bil namenjen ravno nepovprečnemu, v njem naj bi vsakdo znal pokazati, v čem je nadpovprečen.«24 Tako tudi Glavk, Hipólohov sin, v Iliadi pravi, da oče »v Trojo poslal me je sèm in silno topló priporočil, / zmeraj naj bodem junak, povzdignjen visoko nad druge, / nikdar sramote ne delam naj starim, ki daleč najboljši /

320  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST v Efiri mestu bilì so«.25 In tudi Ahilov oče Peleus priporoča sinu, »češ naj vdilj bo junak, stoječ visoko nad vsemi«.26 V Odiseji stopi Homer še korak dlje: »Pojdimo torej na plano in skusimo v raznih se tekmah, / naj bo povedal naš gost, ko vrne se k ljubim domačim, / koliko boljši smo mi v gimnastičnih vajah ko drugi, / v boju na pest, rokoborbi, pa tudi skakánju in teku!«,27 kajti »ni za moža je slave svetlejše, doklèr je na svetu, / nego uspeh, ki doseže z brzino ga nog in z rokámi«.28 In ravno to »preseganje drugih«, ta »biti boljši ko drugi« ali preprosto »biti boljši, najboljši ..., biti aristos (άριστος: ... najboljši, najodličnejši, najhrabrejši, najmočnejši, najplemenitejši, prvi ...)29 ...«, je modus vivendi pristne grške aristokracije, kot nastopa v homerskih epih, preden je želja po biti aristos degenerirala v tiranijo. Monarh je resnični aristos med vsemi aristoi. Individualni mikrokozmosi skozi nenehni agón oblikujejo širše kozmose (kosmos30), toda vedno v želji biti aristos, tako da se izkaže areté. Pri tem je areté kot vrlina predvsem učinkovitost, s katero je človek najboljše, kar lahko je, ko uporabi vse svoje potenciale (pogum, moč, pamet, toda tudi prebrisanost ipd.) in doseže največje možno učinkovanje. Areté pa je svoj prostor vedno imela na področju javnega: »Zato lahko z javno dejavnostjo dosežemo izjemnost, ki ne pripada nobeni dejavnosti privatnega; izjemnost je odvisna od navzočnosti drugih, in za to potrebuje izrecno konstituiran prostor, skupaj s prostorsko vzpostavljeno formalnostjo, ki ustvarja distanco, družinska zaupnost izjemnosti ne more nikdar ustrezno potrditi, še več, s samoizkazovanjem bi tudi sama tako rekoč razpadla.«31 V homerskem svetu se areté vedno izkazuje s telesno prâxis (delovanjem): močjo, hitrostjo, spretnostjo, nadvlado nad nasprotnikom itn. In ponovimo: edina izjema je Zevsu enak po razumu – Odisej, katerega premetenost ga po desetih letih javnih blodenj in stranpoti srečno pripelje do zasebnega, do oîkosa. Homerjevo problematiziranje telesnega (javnega) se nepričakovano izkaže kot njegova afirmacija in napoved tistega prepričanja, ki se je uveljavilo veliko pozneje: »da je obvladovanje življenjskih nujnosti v gospodinjstvu/gospodarstvu (oîkos, op. D. L.) pogoj za svobodo v polis.«32

321  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST III.

Obvladovanje zasebnega je pogoj za svobodo v javnem. Obvladovanje telesa je pogoj za svobodo duše. Kdaj in kako se zgodi razcep med zasebnim in javnim, je težko natančno določiti. Ustanavljanje in oblikovanje prvih polis, ki ga je izzvalo, vsaj po zunanjih znakih sodeč, grško naseljevanje obal Male Azije, je ustvarilo razmere za razvoj prve oblike polisne organizacije političnega in gospodarskega življenja, kar je spodbudilo tudi kulturni razvoj v vseh njegovih razsežnostih, vse skupaj pa je nato vplivalo na razvoj v matični Grčiji. Okrog leta 1000 pr. n. š. je zaradi prodora Tračanov s severa namreč propadla hetitska država, ki je pred tem zapirala vse dohode na maloazijsko obalo. V tej prvi veliki kolonizaciji so sodelovala vsa grška plemena in vse kaže, da so Grki tam daleč od domovanj, soočeni s sovražno naravnanostjo anatolskega prebivalstva in z za širitev neprijazno pokrajino, prvič začutili pripadnost istim koreninam. To novorojeno domoljubje je še dodatno spodbujalo življenje v zaprtih sistemih utrjenih mest. V homerskem svetu so bogovi merilo vseh stvari. Po njih se vse dogaja, po njih je vse določeno. Toda bogovi so tu izključno za ljudi in zaradi njih. Vse njihovo početje je namenjeno ljudem, vse, kar delajo, je zaradi ljudi. Celo medsebojni prepiri so povzročeni izključno z njihovimi odnosi do ljudi. Zunaj tega se tudi sami ukvarjajo samo s svojo telesnostjo (hrano, pijačo in spolnostjo). In ko Heziod poje o bogovih in ljudeh (»ko pevec božanski, / Muz služabnik, nam pesem zapoje o slavnih dejanjih / prejšnjih rodov, o srečnih bogovih, v Olimpu živečih«),33 govori o slavnih dejanjih ljudi in ne bogov. Bogovi so zgolj srečni, lahko bi rekli nedejavni: »Nenavadno je, da homerski bogovi delujejo samo, kadar gre za ljudi, pa naj jim vladajo od daleč ali pa se neposredno vmešavajo v njihove zadeve. Zdi se, da tudi spore med bogovi povzroči predvsem njihova udeležba v človeških zadevah, predvsem to, da v konfliktih smrtnikov z nekom potegnejo. Tako nastajajo zgodbe, v katerih ljudje in bogovi delujejo skupaj, vendar pa prevzamejo pobudo smrtniki, tudi če končna odločitev pade na zborovanju bogov na Olimpu.«34 Dokončno pa ljudje vzamejo stvari v svoje roke nekako v 7. stoletju pr. n. š. s slovitim Protagorovim rekom: »Vseh stvari merilo je človek, bivajočih, kako so, ne bivajočih, kako niso.«35 Kako naj razumemo te Protagorove besede? Protagora še vedno misli resnico kot neskritost. Izkušnja omejenosti pa je izkušnja skritosti,

322  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ki jo je treba razumeti tudi kot zanikanje možnosti spoznanja, pri čemer Protagora opozarja predvsem na skritost bogov, skritost njihove prisotnosti, odsotnosti in videza.36 Skritost bogov pa pomeni tudi umanjkanje mita kot enega konstitutivnih elementov grštva. Ko pa se bogovi umaknejo, se skrije tudi resnica in z resnico se skrije tudi areté. Homerske monarhije ni več, aristokracijo, ki se sprevrže v oligarhijo, pa zamenja demokracija. Z relativizacijo vrednot zacveti retorika, s sofisti pa postane pomembno dobro govoriti in ne resnično govoriti. Spoznanje tako relativnosti kot moči govora se kaže predvsem v postavki o dveh logosih, torej dveh resnicah, med katerima zmaga močnejša, prepričljivejša in ne resničnejša. Mythos in sophia arhaičnega grštva sta bila poroka resnice v času, ki se je še spominjal, kako so se bogovi družili z ljudmi. V času vladanja sofističnega duha sta oba odpovedala, na njunem mestu pa vznikne philo-sophia, ki ni več modrost sama, temveč samo še ljubezen do modrosti. Na poti iskanja resnice, ki se je skrila, naše spoznanje pa omejila na vsakokratni okoliš spoznanja izkušnje sveta, se postavi fizični svet, naše telo kot ovira. »[...] zakaj dokler imamo telo in je naša duša združena z njegovo nepopolnostjo, si ne moremo nikoli v zadovoljivi meri usvojiti tega, za čimer težimo; a to je, kakor trdimo, resnica. Telo nam nastavlja tisočero zaprek že s samo skrbjo za potrebno prehrano; a če ga napadejo povrh še kake bolezni, nam tudi te ovirajo lov na resničnost. Telo nas, dalje, napolnjuje s čutno slo in željami pa z vsakovrstnimi strahovi in slepili in z obiljem neslanosti, skratka, telo je krivo, da dobesedno nikoli ne pridemo do prave zavesti.«37 Kaj se je zgodilo s tistim velikim, močnim, hitrim, spretnim, lepim in postavnim homerskim telesom, ki so ga občudovali, negovali, trenirali, hranili in pojili, mu privoščili počitek in spolne užitke, samo da bi se mu uspelo dokopati do časti in slave in se pokazati boljše od drugih? »Tudi vojn in vstaj in bitk ne povzroča nobena druga stvar nego telo in njegova poželenja: vse vojne nastajajo zaradi pridobivanja denarja in blaga, denar in blago pa smo prisiljeni pridobivati zaradi telesa, in tako smo sužnji v njegovi službi. Iz vseh teh razlogov se nimamo kdaj ukvarjati s filozofijo.«38 Duša, ki je v herojskih časih še oživljala telo in se ga oklepala do zadnjega, saj ji je po ločitvi preostal samo še mračni Had, postane tu jetnica telesa, in iz njegovega prijema jo lahko reši le filozofija: »Vsak iskalec resnice pride do spoznanja, da je bila duša, preden jo je vzela filozofija v varstvo, naravnost jetnica v telesu, zvezana na rokah in nogah,

323  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST in prisiljena opazovati svet ne sama iz sebe, temveč skozi zamrežena okna svoje ječe [...].«39 Toda v primerjavi s homerskim svetom zdaj duša ima izbiro. Ker se bogovi ne družijo več z ljudmi, je duši ponujena možnost, da pride v njihovo družbo. Duši, ki se ne ukvarja s filozofijo, sicer še vedno grozijo temačne globine Hada, kajti »v občestvo bogov [...] ni dano priti nobeni duši, ako se ni ukvarjala s filozofijo in ne odide povsem čista s sveta«,40 toda v svetu, v katerem je merilo vseh stvari človek, je izbira možna. Telo pa je zapeljivo in nenehno omamlja dušo s strastmi in nasladami, da ga zaslepljena streže in ljubi, da postane »vsa prepojena s telesno snovnostjo, zakaj dolgotrajno bivanje v družbi s telesom in marljiva skrb zanj sta storili, da ji je telesnost postala druga narava«. Taka duša »ne pozna nobenih drugih realnosti razen fizičnih stvari, ki jih moreš otipati in videti, piti in jesti in rabiti za polteno razkošje, reči pa, ki so očem temne in nevidne pa izvenčutne in dostopne le filozofiji, je vajena sovražiti in se jih boji in ogiblje«.41 Toda telesne dejavnosti so praviloma naravne in nujno potrebne, zato tudi dovoljene in zaželene. Brez jedače in pijače, brez seksualne dejavnosti se vrsta ne bi ohranjala in razmnoževala. Dokler te potrebe zadovoljujemo v mejah prave mere, tudi duša ne trpi preveč in se ne omamlja s pretiranimi nasladami, v katere jo pripelje nezmernost (akolasia). Seveda niso vse telesne dejavnosti nujne in nujno potrebne. Uživanje v vonjavah cvetnega polja ali kadila ali gledanju barv, risb, gledališke predstave ali poslušanju glasbe nikakor ni nujno, toda tudi nevarnosti za nezmernost ni. »Kajti za akolasio je dovzeten le tisti užitek, kjer sodelujeta tip in dotik: dotik z usti, jezikom in grlom (za uživanje v hrani in pijači), dotik z drugimi deli telesa (za spolni užitek).«42 Aristotel je v Nikomahovi etiki k temu pripomnil, da je sicer okus udeležen pri hrani, toda le malo pri nezmernosti, kajti okus se uporablja predvsem pri ocenjevanju hrane in okušanju vina ali začinjenosti jedi. Pri tem ni prave naslade, vsaj za razbrzdanca ne. Ta potrebuje dotik, ki je »med vsemi čuti najbolj nizkoten, predvsem po njem pride do razbrzdanosti. Po pravici je tudi najbolj preziran, saj nam ni dan kot ljudem, ampak kot živim bitjem. Uživanje v njem in želja po takšnih užitkih je nekaj živalskega. Pri tem so izvzeti nekateri plemenitejši užitki, ki jih lahko izzove dotik, npr. pri masiranju in pri toplih kopelih v telovadiščih. Kajti dotiki razbrzdanega človeka se ne nanašajo na vse telo, ampak le na nekatere telesne dele.«43

324  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Pri naravnih željah, ki so nujne in potrebne, torej tudi vsem skupne, je »edina napaka, ki jo lahko zagrešimo, količinske narave«,44 kajti naravna želja teži le k osnovni zadovoljitvi; kar jo presega, je čezmerno in s tem nenravno. Akolasia45 kliče po zmernosti (sophrosýne)46 in obvladovanju (enkrateia).47 Odnos med obema pojmoma (sophrosýne in enkráteia) se je skozi zgodovino spreminjal, od zamenljivosti do doslednega razlikovanja: »[...] če sta si že pomena teh dveh besed tako blizu, pa nista zares sinonima. Vsaka se nanaša na malce drugačen odnos do samega sebe. Vrlina sophrosyne je prej opisana kot neko zelo splošno stanje, ki zagotavlja, da se vedemo, ‚kot se je treba do bogov in do ljudi‘; to pomeni, da nismo samo zmerni, ampak tudi pobožni, pravični in pogumni (Platon, Gorgias, 507 a–b; gl. tudi Zakoni, III, 697 b). Imeti ‚za glavne in najdragocenejše dobrine duše, ko v tej počiva zmernost‘. Nasprotno pa je enkrateia opisana bolj kot dejavna oblika obvladovanja sebe, ki omogoča upiranje ali boj in zagotavlja obvladovanje lastnih želja in ugodij.«48 Za akolasio so torej dovzetne samo tiste telesne dejavnosti, ki so po nujnosti; tiste, ki jih opravljamo po svobodni volji, so, z nekaterimi izjemami, iz akolasie izvzete. Danes bi seveda lahko temu utemeljeno oporekali, toda ostanimo še naprej v stari Grčiji. Nasprotje, nasprotni pol akolasie je vrlina zmernost – sophrosýne, toda sophrosýne lahko dosežemo samo s pomočjo enkráteie, ki je boj. Boj s samim seboj, boj z lastno telesnostjo, boj s pastmi, ki nam jih nastavlja telo s strastmi in nasladami. Ko zmagamo, premagamo samega sebe, kar je nesmiselno – ker če smo močnejši od sebe, smo istočasno tudi šibkejši. Lahko bi sicer rekli, da duša premaga telo, toda »po Platonu je izraz na mestu, ker predpostavlja razločevanje med dvema deloma duše, enega boljšega in drugega slabšega, in ko izhajamo iz zmage ali poraza nad samim sabo, se postavljamo na stališče prvega«. Torej ne duša in telo, temveč dva dela duše – boljši in slabši, pri tem slabši podlega telesnim vabam, boljši pa se jim upira. »Tak ‚polemični‘ odnos do samega sebe si prizadeva za izid, ki je povsem naravno izražen z besedo zmaga – dosti lepša zmaga, pravijo Zakoni (VIII, 840 c), od onih v borilnici in na tekmovanjih.« 49 Za uspešnost tega boja pa ne zadostuje samo mathesis.50 Za boj je potrebna vaja, urjenje, potrebna je askesis.51 Še več, premagati in vladati nad samim sabo je iste vrste dejanje kot vladati in upravljati v svoji hiši in prav enako kot sodelovati v upravljanju mesta: »[...] ker moramo upravljati sami sebe, kot upravljamo svojo hišo in kot igramo svojo vlogo v mestu, sledi, da vzgoja osebnih odlik in zlasti enkrateie po

325  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST naravi ni drugačna od vzgoje, ki omogoča zmago nad drugimi meščani in upravljanje le-teh. Isto učenje mora usposobiti za krepost in za oblast [...] telovadba in vztrajnostne preizkušnje, glasba in učenje možatih in močnih ritmov, spretnost lova in ravnanja z orožjem, skrb za dobro obnašanje v javnosti, pridobitev aidosa, ki povzroči, da s spoštovanjem drugega spoštujemo sami sebe – vse to pomeni vzgojo moža, ki bo koristen za svoje mesto, in hkrati moralno vadbo tistega, ki hoče obvladati samega sebe.«52 Askesis je del, in sicer pomemben del tiste vzgoje svobodnega Grka klasične dobe, ki ji pravimo paideía.53 Sama vadba je pravzaprav že izvajanje krepostnih dejanj, vadba se ne razlikuje od prakse. Vadimo tako, da delujemo krepostno. Šele pozneje se askesis osamosvoji in postane posebna tehnika s kompleksnimi metodami vadbe, ločena od zgolj ponavljanja krepostnih vzorcev v vsakdanjem življenju.

IV.

Na poti iz 12. v 4. stoletje pr. n. š. je homersko telo prepustilo častno mesto aristotelovski duši, aristokracija se je umaknila demokraciji, léxis se je utopil v retoriki, prâxis se je omejil na (sokratovski) askesis, spomin na pristni agón se je ohranjal samo še na olimpijskih igrah pod budnim očesom sodnikov (hellanodikai) in varuhov zakonov (nomophylakes), bogovi so se umaknili in resnica se je zakrila za videzom realnega sveta, sophos pa je preko philo-sophie čedalje bolj postajal theoria, ki sicer ni jamstvo, da bo resnica ponovno razkrita, je pa (po Aristotelu) vsekakor pot v srečnost.

OPOMBE

1 »1. telo, život, truplo (tudi mrtvo), mrlič, mrtvec; 2. a) oseba, človek ... b) suženj ...; 3. a) življenje; b) čutnost, poltenost, mesenost; c) glavna, poglavitna reč, stvar, snov; d) skupnost, celota ...« (Dokler, 1915, 742). 2 »1. življenjska sila, dih, življenje ...; 3. duša ...: a) razumnost, pamet zavest; b) pogum, srce, hrabrost; c) želja, težnja, nagon, poželenje ...« (Dokler, 1915, 839–840).

326  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 3 Platon, 2003, 219–220. 4 Platon, 1969, 31. 5 Aristotel, 2002, 117. 6 Aristotel, 2002, 129. 7 Sovre, Predsokratiki, 2002, 77. 8 Iliada, XXII, 338–343. 9 Iliada, IX, 412–415. 10 Iliada, XXIV, 128–132. 11 Iliada, XXIII. 12 Miller, 2004, 30. 13 Zdaj in na tem mestu je možno tudi lažje razumeti, kako so Grki doživljali meje svojega sveta kot vidne meje obzorja. In še naprej: kako in zakaj so se, za današnje čase, z neverjetno lahkoto premikali po vsem tedaj znanem svetu, se selili, potovali, se vračali in spet potovali. 14 Iliada, XIII, 727–732. 15 Iliada, XVIII, 104–106. 16 »1. a) hiša, poslopje, stanovanje ...; 2. gospodarstvo, gospodinjstvo, domače življenje; ... b) rodbina, družina, posli ...« (Dokler, 1915, 536). 17 O tem gl. Finley, 1987, 17–18 (op. prev.), pa tudi Arendt, 1996, 29 (op. prev.). 18 Arendt, 1996, 81. 19 Arendt, 1996, 33. 20 Iliada, XI, 514–515. 21 O vprašanju antične ekonomije in predvsem izvoru in razumevanju besede ekonomija gl. 1. pogl. Finleyjeve knjige Antična ekonomija (Finley, 1987, 17–34). 22 Tu Hannah Arendt navaja: Werner Jeager, Paideia III, str. 111 (ameriška izdaja). 23 Arendt, 1996, 27. 24 Arendt, 1996, 43–44. 25 Iliada, VI, 207–210. 26 Iliada, XI, 784. 27 Odiseja, VIII, 100–104. 28 Odiseja, VIII, 147–148. 29 Dokler, 1915, 110. 30 »[U]reditev, vrsta, red, uredba, ustava države, dostojnost«, »et. iz κόνσμος ..., slovesno oznanjati« (Dokler, 1915, 445). 31 Arendt, 1996, 50–51. 32 Arendt, 1996, 33. 33 Heziod, 1974, 7 (Teogonija, v. 99–101). 34 Arendt, 1996, 25. 35 Protagora, 2002, frg. 9, 140. 36 Zore, 1997, 118.

327  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 37 Platon, 2003, 152. 38 Platon, 2003, 153. 39 Platon, 2003, 182. 40 Platon, 2003, 181. 41 Platon, 2003, 179. 42 Foucault, 1998, 28. 43 Aristotel, 2002, (1118b) 120. 44 Foucault, 1998, 31. 45 »[R]azuzdanost, razbrzdanost, nezmernost, razposajenost« (Dokler, 1915, 24). 46 »1. (zdrava) pamet, preudarnost, zdravomiselnost, razum(nost); 2. nravnost, spodobnost, poštenost; zmernost, vzdržnost, samovlada; skromnost ...« (Dokler, 1915, 743). 47 Gl. glagol kratein (Dokler, 1915, 447). 48 Foucault, 1998, 42. 49 Foucault, 1998, 45. 50 »1. učenje, spoznavanje, izkustvo ...; 2. nauk, poduk; 3 znanost, veda« (Dokler, 1915, 479). 51 »[V]aja, vežbanje (telesa), telovadba, posel, poklic ...« (Dokler, 1915, 117). 52 Foucault, 1998, 49–50. 53 »1. vzgoja, odgoja, vzreja, pouk, izobraževanje, NT kaznovanje, pokora (tj. vzgoja po nadlogah in stiskah; ... trda šola trpljenja; 2. izobrazba, znanost, veda« (Dokler, 1915, 568).

IZBRANA LITERATURA

 Arendt, Hannah (1996). Vita activa. Ljubljana, Krtina.  Aristoteles (1964). Nikomahova etika (prev. Kajetan Gantar). Ljubljana, Cankarjeva založba.  Aristoteles (1970). Politika. Beograd, Kultura.  Aristoteles (2002). O duši (prev. Valentin Kalan). Ljubljana, Slovenska matica.  Bratož, Rajko (2003). Grška zgodovina: Kratek pregled s temeljnimi viri in izbrano literaturo. 2., dopolnjena izdaja. Ljubljana, Zveza zgodovinskih društev Slovenije in Študentska založba.  Burckhardt, Jacob (1999). The Greeks and Greek Civilization (Griechische Kulturgeschichte. English. Selections). New York, St. Martin’s Griffin.  Finley, Moses (1987). Antična ekonomija. Ljubljana, Studia humanitatis.  Foucault, Michel (1998). Zgodovina seksualnosti 2: Uporaba ugodij. Ljubljana, Založba ŠKUC.  Gardiner, Norman E. (2002). Athletics in the Ancient World (1930). New York, Dover Publications.  Heziod (1974). Teogonija – Dela in dnevi. Ljubljana, Mladinska knjiga.  Homer (1965). Iliada (prev. Anton Sovre). Ljubljana, DZS.  Homer (1966). Odiseja (prev. Anton Sovre). Ljubljana, DZS.  Hrovat, Jože (2002). »Telo in lepotni ideal«, v: Phainomena 39–40, Ljubljana.  Laqueur, Thomas (2003). Making Sex. Cambridge in London, Harvard University Press.

328  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST  McFee, Graham (1998). »Are There philosophical issues with respect to sport (other than ethical ones)?«, v: Ethics and Sport (ur. M. J. McNamee in S. J. Parry). London in New York.  Miller, Stephen G. (1991). Arete: Greek Sport from Ancient Sources. Berkeley, Los Angeles in London, University of California Press.  Miller, Stephen G. (2004). Ancient Greek Athletics. New Haven in London, Yale University Press.  Pausanias (1979). Guide to Greece. London, Penguin Classics. (Besedilo v stari grščini: The Perseus Project, Classic Department, Tufts University, Medford, Ma.)  Platon (1966). Protagoras (prev. Marjan Tavčar). Maribor, Založba Obzorja.  Platon (1969). Faidros (prev. dr. Fran Bradač). Maribor, Založba Obzorja.  Platon (1997). (Plato) Complete Works (ur. John M. Cooper). Indianapolis/Cambridge, Hackett Publishing Company.  Platon (2002). Izbrani dialogi in odlomki (prev. Gorazd Kocijančič). Ljubljana, Mladinska knjiga.  Platon (2003). Faidon, v: Platon: Poslednji dnevi Sokrata. Ljubljana, Slovenska matica, str. 138–238.  Porter, James I. (ur.) (2002). Constructions of the Classical Body. The University of Michigan Press.  Protagoras (2002). V: Anton Sovre: Predsokratiki. Ljubljana, Slovenska matica, str. 138–148.  Sovre, Anton (2002). Predsokratiki. Ljubljana, Slovenska matica.  Sovre, Anton (2002). Stari Grki. Ljubljana, Slovenska matica.  Zore, Franci (1997). Obzorja grštva – Logos in bit v antični filozofiji. Ljubljana, Znanstveno in publicistično središče.

329  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Igralci seveda lahko imajo vse načrtovano vnaprej in s tem uspejo, in tu so tudi finte, ki jih že vsi poznajo, pa so še vedno zelo učinkovite – ampak v večini primerov velja, da sta igranje kot tako in finta posebej učinkovita, kadar vsebujeta občutek za dinamično izoblikovan socialni položaj in sta k njemu odprta. Tu smo se srečali, se zdi, z neko sposobnostjo ravnanja, ki je ostala v športni znanosti in v fenomenologiji dokaj neopazna: kako lahko nekdo namerno preseže in s tem prevara pričakovanja drugih? KENNETH AGGERHOLM, EJGIL JESPERSEN IN LARS TORE RONGLAN

330  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 1 2 3 KENNETH AGGERHOLM, EJGIL JESPERSEN IN LARS TORE RONGLAN

KO PADEŠ NA FINTO EKSISTENCIALNA PREISKAVA USTVARJALNEGA NASTOPA V VRHUNSKEM NOGOMETU

UVOD

Ko je Inter v finalu lige prvakov na stadionu Santiago Bernabeu v Madridu lani premagal münchenski Bayern z 2 : 0, je bil dvakratni strelec Diego Milito brez dvoma junak tekme. Preden je prvič zadel, je Milito vrgel na finto vratarja Hansa-Jörga Butta ravno toliko, da ga je zmedel, ob drugem golu pa mu je branilec Daniel van Buyten nasedel in stekel na eno stran, v ravno pravem trenutku pa se je Milito izmuznil na drugo in še enkrat prepričljivo zaključil.4 Kaj se dogaja v takih prelomnih trenutkih? Hubert Dreyfus5 bi s svojega vidika morda videl v Militovem nastopu očiten primer zanesljivega obvladanja veščine. Ker ima Milito široko obzorje razlikovanja med okoliščinami, vidi ne samo, kaj je treba doseči, ampak takoj tudi, kako doseči ta cilj, ne da bi pri tem sploh razmišljal. Medtem ko je bil Milito v obeh okoliščinah uspešen, sta bila njegova nasprotnika, enkrat Butt in drugič van Buyten, vsakič speljana na napačno stran in sta posledično izgubila stik z okoliščinami. Njuno dojemanje te določene okoliščine je bilo preprosto napačno, in to zaradi Militovega sprenevedanja, tako da je njuna gladka izvedba »v območju« situacije nenadoma otrpnila, ko sta spoznala, da sta padla na finto. Intencionalni lok kot tesna povezava med njima in svetom je bil zaradi Militove ustvarjalne poteze resno oslabljen. Novejši kritiki Merleau-Pontyjevega modela navdahnjene veščine, ki sta ga dodelala Hubert in Stuart Dreyfus, trdijo, da ni nujno, da telesno samozavedanje pri vrhunsko veščem gibanju zavira izvedbo.6

331  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Kot pravilno trdi Shusterman, je Merleau-Ponty podčrtal, da nas naše telo vodi, vendar »le pod pogojem, da ga ne analiziramo, pač pa uporabimo«.7 V skladu s tem pogledom morajo igralci, če hočejo gibanje izpeljati z vrhunsko veščino, na primer pri nogometu, na terenu uporabiti neizrekljiv, netematiziran in nerefleksiven občutek telesnega sebstva, ne pa preračunljivo ali pretehtano racionalnost. Še več: številni igralci bi pritrdili, da pride v igri do številnih trenutkov, ko jim niti ne pride do zavesti, kaj se dogaja, pa jih kljub temu vodi »gibalnost kot prvotna intencionalnost« oziroma oživljajoča »nereflektirana zavest«. Kot so opozorili kritiki, ki smo jih že omenjali, pa ostaja vprašanje o moči in slabostih pogleda odprto, saj vključuje »polno utelešenost« v nasprotju s telesnim samozavedanjem in tudi v nasprotju s tistim, kar Kretchmar8 imenuje »distanciranje«, kjer gre za odmik od utelešene intencionalnosti, kot jo živimo v športnem nastopu. Do vsega tega ne pride niti z refleksivnim dejanjem niti z ubesedljivimi manipulacijami. S tem se bomo ukvarjali v tej študiji. Naš namen je razjasniti to vprašanje s pomočjo strukturiranega in podrobnega opisa pojava finte. Predmet, ki smo si ga izbrali, je situacija, ko Milito preigrava van Buytna in doseže gol v finalu lige prvakov. V skladu s fenomenološkim standardom9 bo ta opis vključil intencionalne, prostorske, časovne in pojavne vidike finte. Pri opisu se bomo držali eksistencialnih vpogledov v strukturo in skušali čim globlje orisati pojav globine. Nogomet imamo lahko za posebno, ločeno stvarnost, hkrati pa se da v nogometni igri ugotoviti in pojasniti nekatere bivanjske teme. Prav to bomo osvetljevali in uporabljali skozi celoten postopek analize in s tem prepustili fenomenološke in športnopsihološke trditve preizkusu ter opozorili na to, kje bi bilo treba nadaljevati raziskavo.

IGRA

Za to, da bi razumeli bivanjske okoliščine igralca, vpletene v nogometno igro, moramo razumeti kontekst nastopanja. Ta kontekst bomo opisali s pomočjo osvetlitve najbistvenejših značilnosti igre, s tem pa pokazali tudi, kako močno socialna logika finte odseva v njenem bistvu. Kot je ugotovil Sartre,10 ko je primerjal nogometno moštvo s skupino oboroženih upornikov, dejansko najdemo pomen posameznega dejanja, pa naj bo to še kako uspešno, drugod, v drugih dejanjih ali pri drugih igralcih v ekipi. Posamezen igralec ima lahko pobudo in

332  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST vzame stvari v svoje roke, vendar nikdar ni izida izoliranega dejanja brez sorazmerja z drugimi igralci, najsi s soigralci ali z nasprotniki. Nogomet je prav v tem pomenu zares socialen, tako da vpletenost v nogometno igro pomeni vpletenost v sodelovanje. Kadar opisujemo nastop v nogometu, ne zadošča, če gledamo samo posameznika. V veščino posameznega igralca so vedno vpleteni preostali igralci, ali »Drugi« v fenomenološkem pomenu. Tej socialni okoliščini ni mogoče ubežati. Nastop spravi igralca v intimno zvezo z nastopom drugih, hkrati pa njihov nastop določa in omogoča njegovo igro. Vendar sodelovanja ne moremo tako kot pri veslaški ekipi razumeti kot vzročnost. Pri nogometu skupni nastop ni preprosto vsota nastopov vsakega posameznega igralca.11 Pri športu, ki pomeni tekmo, prihaja v okviru socialne skupine do nepretrganega gibanja medsebojnih položajev igralcev. Pri nogometu je to gibanje še dinamičnejše in bolj odprto kot pri mnogih drugih ekipnih športih. To je določeno z visoko ravnijo možnosti in pogojenosti na igrišču, ki jih med drugimi dejavniki povzročajo taka dejstva, kot je igranje z nogo po površini, ki je lahko razrita. Prenos namere z noge na žogo lahko postane zaradi tega nepredvidljiv (k temu se bomo še vrnili). Elias in Dunning označujeta stalno oblikovanje in preoblikovanje ekip na terenu kot »igralni vzorec«. Posamezniki so izrazito soodvisni in v bistvu velja, da »to gibanje in spreminjanje položajev medsebojno soodvisnih igralcev v odzivu drug na drugega« ravno je igra.12 Skupinsko dinamiko vodi zamisel igre, ki jo strukturirajo utemeljitvena pravila. Nogomet je treba gledati kot posebno realnost. Po številnih potezah se razlikuje od pomena in namena vsakdanjika. Ta suspenz realnosti onstran igre se da še najjasneje videti v nenavadnem in skrajno stiliziranem obnašanju igralcev. Vzpostavljajoča pravila so oznaka za neizogibno lokalizirano nujnost in vedênje določajo na najbolj elementaren način. Socialne okoliščine so trdne in nepoljubne. Pa vendar so pravila ovire, ki odpirajo tudi možnosti, saj dovoljujejo igri, da poteka gibčno in v različicah, kar tudi omogoča, da obstaja mnogo načinov igranja nogometa in da si niti dve tekmi nista enaki. Pravila odpirajo prostor za finte in jih omogočajo in prav zato so vnaprej nared za kakršen koli ustvarjalni nastop. Igralci nimajo svobode, da bi počeli, kar koli hočejo. A prav zato lahko presenetijo nasprotnika, ko kaj naredijo. Nosilno pravilo, ki drži igro pokonci, »skupen namen«, kot temu pravi Sartre, je cilj, gol.13 Pomena posameznih dejanj se ne da ločiti

333  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST od njega. Iz dejstva, da na vsaki strani igrišča obstaja gol, sledi, da socialni položaj nogometa vzpostavlja napetost. Ker imamo dve nasprotni ekipi, se pri športnih igrah, kakršna je nogomet, izoblikuje tip skupinske dinamike, ki ga proizvaja nadzorovana napetost med vsaj dvema podskupinama. Biti-za-druge, pravi Sartre,14 je po izvoru konflikt. Pri nogometu, ki je po tej plati institucionaliziran konflikt, je to samo še bolj vidno. V športni literaturi igre, ki imajo to značilnost, označujejo kot »osvajalne igre«.15 Tako kot pri rokometu ali košarki je namen nogometne igre osvojiti ozemlje nasprotne ekipe, da bi dosegli cilj (dali gol oziroma koš), hkrati pa to preprečili nasprotni ekipi. Od tod temeljno načelo vsakega igralca, da sodeluje s soigralci in premaga odpor nasprotnikov.16 Taka skupinska dinamika spopada predpostavlja sodelovanje in napetost kot med seboj soodvisna pojava.17 Zato skupinske dinamike ne moremo razumeti ali pojasniti s preprostim »sobivanjem« ali »interakcijo« posameznih igralcev ali članov ekipe. Pravzaprav postanejo posamezna gibanja nesmiselna, če gledamo nanje brez odpora nasprotnikov.18 Ko priznamo, da je druga ekipa del igre, postaneta v najbolj elementarnem smislu razporeditvi igralcev na eni in na drugi strani soodvisni in neločljivi, tako da predstavljata eno samo skupno postavitev »skupin-pod-nadzorovano-napetostjo«, imanenten spopad in odpor pa postane temeljna sestavina igre.19 Hkrati pa ta napetost drži igro v ravnotežju. Užitek in pomen igre povsem upadeta, če je ena ekipa veliko boljša od druge. Potek igre je odvisen od napetosti med dvema hkrati nasprotnima in soodvisnima skupinama igralcev, ki ohranjata druga drugo v bibavičnem ravnotežju. Zato lahko igro opišemo kot dinamično socialno obliko, ki ima v središču razmerje med napetostjo in ravnotežjem, pri čemer se ravnotežje vzpostavlja na prav poseben način z naskokom, ki ne poneha, ampak ves čas skuša nasprotnika spraviti iz tira.

FINTA

Posebne socialne okoliščine nogometa zahtevajo posebne strategije. Militov primer kaže strategijo s področja, ki ga lahko označimo za varanje. Medtem ko bi to na kakem drugem področju spadalo h goljufiji, predstavlja varanje nasprotnika pri športu del igre in se mu običajno reče fintiranje. Fintiranje je glavna strategija pri vseh osvajalnih igrah. Tiste značilnosti igre, ki smo jih že opisali, očitno postavljajo

334  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST pojav finte v središče. Finta uteleša bistvo igre ali, še bolje, vzorec igre kliče po fintiranju. Zdravorazumski obrazec finte bi bil: delati se, kot da boš naredil eno, storiš pa nekaj drugega. Pri uspešni izvedbi se nasprotnik odzove na lažni gib, tako da se odpre prednostna smer igranja. Temu bi rekli »standardna finta«, ki jo lahko ponazorimo z Militovim drugim golom. Toda finta se pojavlja v različnih oblikah in načinih. Včasih jo sestavlja cela vrsta sprenevedanj, od katerih je izvedeno le eno,20 včasih pa, kot pri prvem Militovem golu, gre preprosto za to, da ne izvedeš nič in tako ne narediš tistega, kar pričakuje nasprotnik. Finta se lahko razpotegne v času. Tak primer bi utegnil biti klasični dvoboj med krilcem ene in branilcem druge ekipe. Krilec mora včasih opraviti pet (očitnih) poskusov, da bi prišel branilcu za hrbet, da bi si s tem pripravil teren za presenetljivi šesti preboj na sredino. Stvari pa so še bolj zapletene, saj je finta lahko tudi v prerazporeditvi, t. i. moštvena finta, kakršno na primer lahko vidimo v začetnem položaju libera.21 Novejši primer take finte bi lahko bilo tudi menjavanje napadalnih položajev španskega moštva na lanskem svetovnem prvenstvu. Da bi zdaj razumeli in opisali temeljne razsežnosti finte kot gibalnega pojava, poskusimo z logično definicijo: fintirati = namenoma in v okviru utemeljitvenih pravil izzivati in presegati pričakovanja nasprotnika (nasprotnikov) z namenom zmagati ali doseči prednost. Ta definicija bo vodilo pri analizi; omogočila bo opis finte na splošni ravni in analizo dvoboja med Militom in van Buytnom kot konkreten primer. Da bi naredili korak naprej v analizi finte, bomo vzpostavili analitično razlikovanje med tremi zelo prepletenimi fazami: pristop, zapeljevanje in zaveza. Te faze bomo nato postavili v kontekst tako, da bomo analizirali njihovo bližnje razmerje s splošnim pomenom igre v posebnih okoliščinah. Navdih za tako sestavo smo dobili pri eksistencialni filozofiji, saj izraža tisto, čemur je Kierkegaard rekel »postaje na poti življenja«.

PRISTOP

Iz definicije finte izhaja, da mora nasprotniku vzbuditi ali ohraniti napačna pričakovanja, da bi bila finta. Preprosto iti mimo, teči hitreje od nasprotnika ali ga preigrati ni nujno finta. Pri finti je nujno zraven tudi dejaven odziv Drugega in prav po tem se finta razlikuje

335  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST od preseganja okoliščin z abstraktnim mišljenjem ali z zavzemanjem distance.22 Od tod sledi, da mora finta vključevati tudi uprizarjanje ali gesto, ki se izrazi in posreduje nasprotniku. Pri tem gre lahko tudi za negibanje, tako kot pri Militovem prvem zadetku. Znani danski igralec Tommy Troelsen je dejal, da so bile v šestdesetih letih hlačke tako velike in ohlapne, da je finta ostala v njih. S tem je bil očitno zmanjšan vtis na nasprotnika, ki geste ni zaznal in potem tudi ni mogla veljati za finto. Čeprav je sodelovanje pri nogometni igri že samo po sebi socialna zadeva, je vendarle treba za fintiranje igralcev ustvariti socialne odnose posebne vrste. To velja za Milita, ko je prejel žogo od Eto’oja. Relativno nepokrit je. Najbližji branilec je van Buyten, ki ne kaže agresivnega približevanja. Zato lahko gre Milito počasi in neovirano proti golu in medtem zmanjša razdaljo do van Buytna, kot da ga išče in vabi k bližnjemu soočenju. Videti je, kot da bi se upočasnil zaradi spogledovanja z njim in si s tem zagotovil njegovo polno pozornost, se naselil v njegovo zaznavno polje in vzpostavil odnos. Da se telo hkrati dotika in je dotaknjeno, je osrednja tema fenomenološke razlage subjektivnosti. Merleau-Ponty opisuje to obojestransko razmerje do sveta kot čutno čuječnost telesa.23 Subjekt je vedno tudi objekt zaznave. Zato igralec, ki je v pogledu drugega, vabi k določeni vrsti obnašanja in lahko s tem spremeni socialni položaj. Milito išče v tem položaju napetost, zato lastni eksistenčni situaciji dodaja pojavnost in reprezentacijo. Enako velja seveda tudi za van Buytna, čeprav vstopa v medsebojno merjenje z bolj pasivnim pristopom. Iz socialnega položaja sledi pozornost na dejstvo, da si opazovan in da nekdo bere pomene tvojih gest. Prikazati se in izraziti svojo pojavnost postane sestavni del nastopa. Na pojavni ravni se obnašanje pomika od izražanja h komunikaciji; izraz je razkrit Drugemu, da ga zazna. To je seveda temeljna človeška okoliščina, vendar prihaja do vzajemnega pojava dotikanja in biti dotaknjen na nekaterih območjih bolj kot na drugih. Intersubjektivnost je očitno drugačna, če si tekač na dolge proge, če igraš golf, če plešeš ali če igraš nogomet. Nastopanje v nogometu pomeni več zavedanja razsežnosti »biti viden« kot prva dva primera (tek, golf) in je po intersubjektivnem zavedanju drugačen od estetskih zvrsti (ples) zaradi konkretnih in intenzivnih soočanj z nasprotniki, ki nudijo odpor, saj gre za dvoboj. Za fenomenološko razlago tako zelo zapletenega socialnega soočenja bi bilo glavno vprašanje, do katere mere vsebuje zavedanje telesa. Ne da bi se spuščali pregloboko v to kompleksno temo, ugotavljamo, da

336  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST je Milito od začetne faze finte videti, kot da pripravlja teren za to, da bi njegovo telesno govorico bral van Buyten. V socialno soočenje se mora potemtakem vplesti neka vrsta zavedanja o lastnem položaju in tudi o položaju nasprotnika. V trenutku finte se mora igralec zavedati tako lastnega kot nasprotnikovega telesa. Montero in Shusterman24 bi dejala, da gre za bolj razvito samozavedanje ali zavedanje telesa. Po Shustermanu bi šlo za samozavedno ali refleksijsko telesno zaznavo z izraženim zavedanjem. Toda to se zdi nekako preveč. Po drugi plati pa razlage, ki poudarjajo intuicijo in absorpcijo pri obvladovanju veščine (tako Dreyfus25), spet terjajo premalo zavedanja telesa. Ne eno ne drugo pa ne omogoča, da bi mi z razlago ali igralec z igro upoštevali socialne razmere osvajalne igre. Bolj uravnotežen opis socialnega zavedanja nam lahko ponudi Merleau-Ponty. Zanj »zavedati se« tu ni kaj drugega kot »biti-pri (être à)«, kjer moje zavedanje o eksistenci sovpade z dejansko gesto »eks-sistence«. Ko komuniciramo s svetom, nedvomno komuniciramo sami s seboj.26 To so-bivanje, pri katerem posreduje utelešena komunikacija s svetom, je za uprizoritev nogometne igre bistveno, pri čemer je za večino igralcev finta postala del njihove telesne sheme, saj so jo vadili in vadili vsakič na novo. Zato se pri socialnem soočenju igralčevo zavedanje ne ukvarja s tem, kako med finto prestavljati ude, ampak s tem, kako se je izoblikovala socialna situacija. Seveda pa »za telo obstaja več načinov, da je telo, za zavest pa več načinov, da je zavest«,27 zato je predrefleksivni odnos samo del podobe. Merleau-Ponty28 opisuje socialno sobivanje kot nekaj pred refleksijo, kar v mirnih časih umanjka, v obdobjih vojne in revolucije pa se izrazi in postane zavestno. Utelešen odnos do sveta (molčeči kogito) pa lahko postane prisotnost pred samim seboj, kadar smo ogroženi in kadar pride do pogleda drugega na nas.29 Medtem ko telo gleda, je »odsotno« oziroma ni v središču pozornosti (telesna shema). Ko je telo videno, je gesta telesa del zavedanja (telesna podoba). Iz tega sledi, da mora med finto obstajati neka podoba telesa; brez tega ne bi moglo priti do namernega varanja nasprotnika in ne bi bilo finte. Pa vendar se je ne da opisati kot samozavedanje, tako kot trdita Shusterman in Montero. Prisotno mora biti socialno zavedanje. Pri nogometu eksistencialna situacija ni tiho sobivanje. Imanentni odpor »skupin-pod-nadzorovanim-pritiskom« ustvarja bolj kot tiho sobivanje nekakšno bojno polje, ki je polno »protinamenov«, zaradi katerih so igralci lahko prepričani, da hočejo drugi njihove namene preprečiti. To je prizor, ko se Milito približa van Buytnu.

337  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ZAPELJEVANJE

Do zdaj smo ugotovili, da je finta pojav socialnega gibanja, pri katerem ne zadošča, da bi pozornost posvetili prodoru onkraj sovražnikovih okopov, ki jih tu razumemo kot postavitev nasprotnikove obrambe (prebijanje črte). Med tekmo morajo igralci, da bi si ustvarili dostop do načrtovane črte igre, včasih manipulirati z nasprotnikom. Ko ugotoviš, da gre za imanentno intersubjektivnost, ne zadostuje več, da obvladaš svoj namenski odnos do situacije. Ko so socialni odnosi vzpostavljeni, v tem primeru s tem, da se pritegne pozornost Drugega, morajo igralci računati z nasprotnikovimi pričakovanji, se lotiti njegovega ravnotežja in po možnosti priti do prednosti. To velja tudi za Milita, saj nenadoma pospeši in se, ko se pomakne proti sredini terena, približa van Buytnu. Žogo potisne predse, kar ponuja odlično priložnost za strel na gol. Na to spodbudo se van Buyten odzove tako, da spremeni svojo neodločno držo, prestavi ravnotežje in sledi Militovemu gibanju proti središču igrišča. Napetost položaja Milito še poveča, ko pripravlja svojo desno nogo za strel, in pri tem gibanju pretirava takó, da rahlo dvigne roko. Van Buyten nima več izbire – nadaljevati mora s svojim gibanjem in vložiti vse svoje sile, da bi van Buytnu preprečil strel. Militovo gibanje je skladno z običajnimi navodili o izvajanju finte, ki pravi, da je treba priti v bližino nasprotnika. To velja za afektivne odnose nasploh. Soočeni smo s pojavom zapeljevanja. Po Kierkegaardu spada ta eksistencialna zadeva v estetsko območje.30 Ko gre za razmerje, je zapeljevanje včasih uporabljeno z namenom, da bi objeli Drugega in si bili blizu. Ampak za zapeljivca (kakršen je Johannes v Dnevniku zapeljivca pri Kierkegaardu31) je zapeljevanje igra, v kateri je treba zmagati – in prav to velja za zapeljevanje pri finti. Z oporo na Kierkegaarda pravi Baudrillard drami zapeljevanja duhovni dvoboj.32 S tem je opisano, da dvoboj ni grob dogodek, kakršen je denimo frontalni napad, ki se hoče prebiti skozi obrambno črto, ampak predstavlja zapeljevanje s strani. Ne gre za vnaprej določeno usodnost, ampak za srečanje. S to duhovno razsežnostjo se da pojasniti, zakaj sta razočaranje in frustracija mnogo večja, če te kdo vrže na finto, kot pa če te preprosto prehiti ali nadigra. Za spopad na fronti gre, toda v takem trenutku spopad ni vprašanje nasilja ali moči, ampak prefinjene zvitosti in duha. To, kar pri finti učinkuje, je v bližnjem sorodstvu z afektivnostjo in pogosto tudi odvisno od nje.

338  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Duhovni dvoboj je osrednji del finte, ker se ga da uporabiti kot osnovo za končno izvedbo finte s pomočjo izzvanih pričakovanj. Do tega lahko pride v trenutku, lahko pa se določena socialna navada vzpostavlja skozi celotno tekmo – ali celo skozi več tekem. Proces izzivanja pričakovanj sestavljajo potemtakem ponavljanja (širša časovnost) in sprenevedanje (ožja časovnost). V številnih primerih gresta obe skupaj, ko sprenevedanje napelje nasprotnika, da pričakuje ponovitev tistega, česar je že navajen oziroma kar pričakuje. Primer ponavljanja bi lahko bilo že omenjeno soočenje med krilcem in branilcem. Številni dvoboji v toku igre med igralcema na teh dveh položajih so povsem običajni, in ko se finta razpotegne čez daljše časovno obdobje, je za razumevanje enega dvoboja morebiti nujno treba imeti pred očmi več dvobojev, ki so si sledili drug za drugim. So primeri, ko igralci pripravljajo svoje vzorčno ravnanje za naslednjega nasprotnika tako, da proučujejo njegove prejšnje nastope. V najširšem smislu bi torej lahko rekli, da lahko velja za finto tudi sprememba načina igranja od ene tekme do druge. Namen vzbujanja pričakovanj je seveda spraviti nasprotnika iz ravnotežja. Da bi nekaj veljalo za finto in da bi finta delovala, mora nasprotnik dobesedno »pasti na finto«, da bi bil scenarij do popolnosti odigran. Igralec, ki hoče zapeljevati, mora poskusiti zmehčati »intencionalni lok« nasprotnika, kot temu pravi Merleau- Ponty, ga spremeniti v iluzijo in ga pripraviti do tega, da mu popusti »najmočnejši prijem«. Dejavna uporaba napetosti, ki izhaja iz izstopa iz utečenosti in spravi situacijo v neravnotežje, je sestavni del igre, ker je izoblikovanje napetega ravnotežja, ravnotežne napetosti značilna poteza socialne situacije pri tekmi. Ko smo vpleteni v socialno situacijo, ni lahko ohranjati okoliščin v ravnotežju ali »razrešiti napetosti odstopanja od vzorca«, če uporabim Dreyfusov izraz.33 Zato ne zadošča, če je igranje osredotočeno na podobnost in pridobivanje ravnotežja, ker socialna situacija nogometa dejansko zahteva, da igralci poskušajo položaj spraviti v neravnovesje. Finta mora biti v skladu z definicijo namenska. Spraviti nasprotnika iz ravnotežja mora biti vedno izvedeno glede na možne smeri poteka igre. Zaradi tega mora igralec, ki zapeljuje, poskusiti biti korak pred nasprotnikom. Utelešeno športno dejanje se pogosto uporablja kot primer za fenomenološko zasnovo intencionalnosti, ki je definirana kot »usmerjenost ali tisto za-nekaj ali o-nečem zavesti«.34 Intencionalnost tu pomeni predreflektivni odnos do položaja, kar je tudi v središču

339  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST prevladujočih opisov utelešenega nastopanja kot toka35 in kot zavzeto veščega obvladovanja.36 Te razlage opisujejo igralca, ki izvaja svoje običajne veščine glede na to, kakšen je splošni pomen položaja. Te vrste intencionalnosti ni lahko pojasniti s pomočjo analize. Podobno velja za nogomet, kjer je intence subjekta zelo težko opredeliti. Kar pomislite na številne primere, do katerih prihaja med igro, ko mora sodnik odločiti, ali je bila »roka« namerna. Je bil prekršek storjen namenoma? Kljub težavam, ki se tičejo opisa strategij in namenov, vpletenih v fintiranje, je pomembno, da se lotimo namenov, ki so v igri. Za začetek je treba opredeliti intencionalnost kot kontinuum med realizmom in idealizmom.37 Idealistična pojasnitev intencionalnosti bi se držala tega, da je finto v celoti vnaprej načrtoval absolutni um, in bi dogajanje postavila pred nas tako, kot da ga na sceno postavlja mišljenje. Na drugi strani je realistična razlaga, ki bi poudarila, da je intencionalnost zaprečena s kontingentnostjo polja, kar ima za posledico nepredvidljiva dejanja, o katerih odloča naključje. Igranje nogometa na vrhunski ravni gotovo vključuje namene, igralci pa brez dvoma kažejo težnjo, da bi nastopili na poseben način, ki je smiseln v odnosu do skupnega cilja. Toda ne glede na to, kako dober si, se moraš vedno postaviti v odprt položaj, se postaviti v odnos s socialnim položajem in se mu prilagoditi. Ko si soočen z nasprotniki, ki so na enaki ravni, ne moreš preprosto iti po svoji poti, pa tudi logičnega izračuna, ki bi lahko napovedal odvijanje tekme, ni. Racionalnost pri nogometu pač ni primer logike tipa 1 : 1 ali če – potem. Do določene mere bo tu vedno vladala nepredvidljivost. Kot sem že omenil, se nogomet razlikuje od drugih področij po tem, da je pri njem del intencionalnosti utelešen v žogi. Poleg tega pa morata igralec ali igralka z nogo prenesti svojo intencionalnost na žogo, kar povzroča mnogo več strelov v prazno kot na primer pri rokometu. Čeprav nogo običajno nizko kulturno vrednotimo, je obenem dejavnik stabilnosti (moje stojišče, torej moja identiteta, moje bivanje) in moje gibljivosti (moje dejanje/moja dejavnost, torej moja identiteta, moje postajanje).38 To še bolj drži pri nogometu, kjer so dober nadzor nog, ki ga običajno omenjajo kot tehnično znanje, pa tudi splošne telesne zmožnosti osnovni pogoj, da lahko izvedeš fitno. Skupaj z drugimi dejavniki, kot so neravnine na terenu, veter in drugo, veljajo vsi skupaj za ovire, ki prispevajo k nepredvidljivosti. Nekaj študij je raziskovalo boj za to, da te ne bi prevarali v dvoboju, kot strategijo, ki ima v sredici koncept predvidevanja.39 Tovrstne študije so se ukvarjale z načini predvidevanja finte, s katerimi zaprečimo smer

340  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST igre, pokazale pa so, da so vrhunski igralci boljši v prepoznavanju in odkrivanju varljivih akcij in se zato lahko izognejo padanju na finto. Splošni okvir razlage v teh študijah je, da vrhunski igralci uporabljajo bolj prefinjene zaznavne znake – da torej uzrejo pomen pozicije in prepoznajo finto. Skupna trditev vseh teh študij je, da se dá običajni odnos do položaja izboljšati z vajo, in vrhunski igralci so razvili bolj prefinjen navajen odnos po tej poti, iz izkušenj s podobnimi fintami – s tem pa so si izboljšali možnost, da jo prepoznajo. Če sledimo logiki teh trditev, bi bilo igranje na najvišji ravni brez fint – izurjeni igralci bi jih vse zaustavili. To očitno ne drži. Težava prihaja od tod, ker se izurjeni igralci srečajo z drugimi izurjenimi igralci, zato bi igralci potrebovali še kaj več od tega pojmovanja izurjenosti. Kot smo že opisali, se finta lahko razteza skozi čas in jo je treba analizirati v tem kontekstu. Da bi odkrili pomen finte, jo moramo pogosto opazovati s širšega in ne le z zaznavnih vidikov. Tudi želja, da bi si pojasnili možne smeri igre – da bi »brali igro« –, ni vedno učinkovita strategija. Pri bližnjem srečanju nasprotujočih si namenov fintiranja je vedno težko določiti subjekt fintiranja. Govorica vabi k opisu, v katerem je subjekt fintiranja napadalec oziroma vsaj igralec, ki ima žogo. Ampak ni vedno tako in je smiselno šele v retrospektivi. Tako razumevanje pojava, ki bi še naprej zaobšlo dejstvo, da lahko imajo v dvoboju pobudo branilci in tudi vratarji in da uporabljajo ustvarjalnost, ki je značilna zanje, bi bilo hudo oskubljena razlaga. Baudrillard opisuje brezkončni poskus zapeljevanja kot običajno strategijo, ki meri na to, da sami ne bi bili zapeljani.40 Na to strategijo, s katero se branilci izognejo finti, opozarjata v športnem kontekstu Mawby in Mitchell.41 Branilec se lahko z ustvarjanjem pričakovanj, prevzemanjem pobude in/ali ustvarjanjem položajev, v katerih ima napadalec le eno ali nekaj smiselnih smeri igre, izogne potrebi, da bi se odzival na nakazane varljive možnosti. Res pa je, da zaradi prisotnosti žoge dvoboj nikdar ni povsem simetrično razmerje. Tisti, ki ima žogo in ki mora v tolikšni meri, kolikor je zmožen, prenesti svoje namene na žogo, ima prednost. Velja tudi, da z vidika opazovalca ali opazovalke navadno pripisujemo več subjektivnosti enemu od igralcev. V odvisnosti od pogleda opazovalca ali opazovalke lahko enega od igralcev opredelimo za protagonista, njegovega nasprotnika pa za antagonista. Toda ko analiziramo finto, moramo imeti oba igralca za intencionalna dejavnika v igri. Eden ali drugi sta lahko tudi v množini (člani moštva) in kateri koli od njih lahko sproži izvajanje finte. Kot smo že videli, igro dejansko vzpostavlja ta konflikt

341  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST intencionalnosti. Dvoboj je sestavljen iz napetosti, ki jo ustvarjajo spremembe v pobudi, in ga lahko imamo za bitko, v kateri gre za to, da si vzameš pravo pobudo ob pravem času. Seveda se da ugovarjati, da je naš vidik pogled tretje osebe, ki nam ne dovoljuje, da bi dojeli namere igralcev. Dokazovanje bi se utegnilo glasiti, da je lahko z drugega vidika tisto, kar mi ocenjujemo kot zapeljevanje, namerna pasivnost ali pa kaj tako preprostega kot pomanjkanje veščine. Van Buytnova pasivnost bi tako lahko bila namerna, da bi prisilila Milita k temu, da prvi potegne potezo, ali morda, da se je van Buyten povsem zavedal, da bo Milito naredil to, kar je, vendar ta preprosto ni bil dovolj hiter ali dovolj močan, da bi ga spremljal. Res je: z našim pristopom ne moremo razjasniti teh subjektivnih namer. Res pa je tudi, da je z vidika prve osebe težko dojeti namene, ki so vpleteni v igranje. O tem priča obsežen kup pomanjkljivih in negotovih izjav igralcev takoj po tekmi. Naj bo tako ali drugače, utelešenih namer ni lahko pojasniti, in zdi se, da bo treba priznati, da gre pri tej zadevi za neko dvoumnost, in se seznaniti z dejstvom, da so včasih gibi v nastopanju izsiljeni, ne pa namerni in hoteni. Kot priporoča Baudrillard,42 bi bilo primerneje, ko bi videli v zapeljevanju dramaturgijo brez subjekta. Gre za igro, ki se jo da obrniti, proces zapeljevanja pa nosi s seboj vedno nekaj brezosebnega, nekaj ritualnega, nadsubjektivnega in nadčutnega, kar se odraža v doživljeni izkušnji zapeljevalca in zapeljevanega. Ta opis se sklada z drugimi koncepti iger, ki poudarjajo »igro kot subjekt«.43 Vstopiti v igro pomeni izgubiti se v njej. Da pa bi šlo za zapeljevanje, mora biti do neke mere vpletena strategija. Po Baudrillardu je za vabljivi pristop zapeljivca značilna kalkulacija,44 in kot kaže Milito, se da pripraviti tla za finto tako, da vzbudiš pričakovanja s pomočjo zapeljevanja. Pri tem je spet treba biti previden pri časovni razsežnosti analize. Včasih naslednja sedanjost ni tisto, kar si od nje pričakoval (kar van Buytna povprašajte o tem), in kot smo že ugotovili, to tudi je pravo bistvo finte. Ta je sestavljena iz vzbujanja pričakovanj z namero, da bi izpeljali nepričakovani gib in si s tem pridobili prednost. Da pa gre pri načrtovanem gibanju za sprenevedanje, lahko ugotovimo le retrospektivno. Ali je Militovo gibanje zapeljevanje ali prava namera, ni vnaprej določeno. Videti je, da s svojimi gibi malce pretirava, kar bi lahko pomenilo, da je bil strel, do katerega je potem prišlo, že ves čas načrtovan kot finta. Ampak, kot sem poudaril že prej, gre za odprto situacijo, in ko se van Buyten ne bi odzval, kot se je, Militov poskus

342  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST strela morda ne bi bil gib zapeljevanja, ampak čisto zaresen strel v tarčo. Ali je to varljivi gib ali dejanski gib? Ta »duhovni moment«, kot bi ga poimenoval Kierkegaard, je moment, ki je bistven za visoko napetost in neverjetno negotovost; trenutek se da primerjati tistemu med metom kock in trenutkom, ko se nehajo kotaliti.45 To je tisti trenutek dvoboja, ki hkrati vključuje tesnobo, bivanjsko tematiko, ki je pri Kierkegaardu tesno povezana s pojmom duha.46 Temu, kar nas zapeljuje, se skušamo postaviti po robu, in ker smo v tekmovalnih okoliščinah in ne v okoliščinah miroljubnega sobivanja, se bodo igralci na vso moč trudili, da ne bi padli na finto. Ker je zapeljevanje obojestranska igra, se utegnejo igralci upirati vstopu v zapeljevalni dvoboj zaradi tesnobe, ki jo povzroča možnost, da postaneš tisti, ki je zapeljan. Celo kadar imaš pri dvoboju v rokah boljše adute, preži nate tesnoba, ker zapeljevanje pomeni, »da plačaš zanj s tem, da si sam zapeljan«.47 Da bi se zapletli v dvoboj, je potreben pogum na obeh straneh, saj morata igralca biti sposobna premagati tesnobo tega trenutka. Zapeljevanje pa je le del varanja. Spraviti nasprotnika iz ravnotežja in spraviti okoliščine v neravnotežje ni zadnja poteza. Zapeljujoči protagonist je igralec, ki se hoče gibati, in pri nogometu je cilj, da se otreseš nasprotnika in spraviš žogo v gol. Temu Baudrillard pravi žrtvena razsežnost zapeljevanja: umor zapeljanega.48

ZAVEZA

Ko je vse že povsem nared za strel na gol, Milito ne strelja, ampak namesto tega z nežnim dotikom žoge na levo ustvari nenadno spremembo smeri. To vrže van Buytna iz ravnotežja, posledično pa ostane brez možnosti, da bi spremenil že začeto gibanje in ohranil stik. Zdaj lahko Milito pride do gola iz še bolj obetavnega položaja. Kot svoje zadnje dejanje v dvoboju, preden se lahko samo še obrne in opazuje, kako Milito doseže svoj drugi gol, van Buyten poskusi ustaviti žogo tako, da iztegne svojo desno nogo v smer, kamor je stekel Milito, to pa je bil gib, zaradi katerega je skorajda padel. Vstopili smo v zadnje dejanje finte: zavezanost poteku igre. Z zavezo prehajamo iz estetskega v etično območje.49 Smo na poti od afekta do efekta, od indiferentnosti (Kierkegaardov estetski moto, pozor, je »stori to ali ne, obžaloval boš v vsakem primeru«) do razlikovanja in od

343  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ponovitve k različici. Temu bivanjskemu preklopu pravi Kierkegaard »absolutna izbira«, jaz pa mu bom z mislijo na kontingentni kontekst in vpletenost subjekta rekel zaveza ali »odločitev, ki me angažira«, če uporabim Merleau-Pontyjev izraz.50 Da bi pomenil finto, mora nastop vsebovati možnost uspeha in pridobiti prednost. Bitko med igralcema v dvoboju lahko opišemo kot hierarhijo posledic: »Kaj on misli o tem, kaj jaz mislim o tem, kaj on misli o tem, kaj bom jaz naredil ...?«51 Neodločen igralec se med duhovnim dvobojem obotavlja in konča v tistem, kar Reynolds imenuje »aporija sprejemanja odločitve«,52 medtem ko odločen igralec sprejme zavezo, ki jo prinaša potek igre tako, da jo naredi. Če je zapeljevanje vzbujanje pričakovanj, jih zaveza izneveri. Prehod od pričakovanj v zaključek finte mora biti trenuten in izpeljan z variacijo, ki v tem kontekstu predstavlja táko zavezanost poteku igre, da se razlikuje od nasprotnikovih pričakovanj. Kadar se finta razteza skozi čas, se polom pričakovanj običajno zgodi zaradi nenadne variacije. Če dam spet za primer krilca, bi bila to prekinitev kontinuitete poskusov, da bi prišel izven dometa branilca z gibanjem proti sredini. Tako kot pri trenutnem gibanju zapeljevanja je diskontinuiteta, ki prevara nasprotnikova pričakovanja, običajno izvedena kot nenadna sprememba ravnotežja in/ali smeri gibanja. Toda to je le opis skozi protagonistove oči. Če se van Buyten ne bi pomaknil proti sredini, da bi ustavil (očitni) Militov strel, bi strel morda lahko dejansko preprečil. Potem to ne bi bilo varljivo zapeljevanje, ampak zelo zaresna akcija. Nevarnost torej ni bila izmišljena, bila je povsem resnična. Lahko bi šlo za dejanski Militov namen. Ker pa se je Milito zavezal drugi smeri igre, se je lahko van Buyten samo ozrl nazaj in ugotovil, da so bile njegove zaznave in predpostavljanja napačni. Nekatera dejanja igralcev so sprenevedanja in navidezni manevri. Isti razlog botruje dejstvu, da (včasih z grenkobo) v lastno škodo ugotoviš, da se vse možne smeri igre ne uresničijo kot smeri igre. Šele ko se protagonist zaveže neki smeri igre, se zgodi dogodek. In če antagonist ne zdrži skušnjave, ki jo kaže zapeljevanje, ga lahko zaveza potegne v prepad. Je torej treba reči, da je bila namera prisotna že nekje v predhodnih točkah dvoboja? Odgovor mora biti pritrdilen, da, čeprav verjetno ne kot razločna podoba tistega, kar se bo zgodilo pozneje, saj nismo idealisti, vendar je bila vsaj na nedoločnem obzorju. Sicer ne bi bila varljiva. Ampak tudi pri nogometu sta za ples potrebna (vsaj) dva, tako

344  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST da posamezni igralec pač ne more načrtovati vsega, saj morajo, da bi se lahko na neki točki vključili v smer igre, nekje biti tudi nasprotniki poteka socialnega položaja. Igralci seveda lahko imajo vse načrtovano vnaprej in s tem uspejo, in tu so tudi finte, ki jih že vsi poznajo, pa so še vedno zelo učinkovite – ampak v večini primerov velja, da sta igranje kot tako in finta posebej učinkovita, kadar vsebujeta občutek za dinamično izoblikovan socialni položaj in sta k njemu odprta. Tu smo se srečali, se zdi, z neko sposobnostjo ravnanja, ki je ostala v športni znanosti in v fenomenologiji dokaj neopazna: kako lahko nekdo namerno preseže in s tem prevara pričakovanja drugih? Po odgovor moramo očitno stopiti k analizi precej razvejenih bodočih smeri ravnanja. Za to pa potrebujemo časovno perspektivo. Ko je Merlau-Ponty53 hotel opisati »polje prisotnosti« in njegov odnos do preteklosti in bodočnosti, se je skliceval na Husserlova koncepta retence in protence. Z njima so opisane intence (namere), ki so pri igralcu usidrane v časovnem okolju. Pojem retence je tu zato, da pojasni, kako imamo neposredno preteklost vedno s seboj in kako sistem retenc, ki nastanejo med potekanjem časa, izoblikuje sistem protenc, ki vlečejo svet naprej, kar Zahavi v svoji interpretaciji Husserla imenuje »anticipacijski horizont«.54 Skupaj tvorijo mrežo intencionalnosti, ki daje obris časovnemu obzorju in izkustvu časovne kontinuitete. S ponovno naslonitvijo na Husserla Merleau-Ponty imenuje ta pojav pasivna sinteza časa, kar so druge besede za operativno intencionalnost, ki se ji reče telo. Vanatta uporablja koncept retence in protence, da bi opisal predvidevanja obrambnih igralcev in igralk v ekipnih športih. Pri analizi se naslanja na Husserlov opis pasivne sinteze in označuje protenco kot intenco, ki se, potem ko jo spodbudijo določene retence, usmeri naprej in privede do pasivnih (predrefleksivnih) predvidevanj.55 K Husserlu se vrača tudi tedaj, ko temu pojavu nadene ime »induktivna asociacija«, kar nakazuje, da je ta teoretski okvir tesno povezan s prej omenjenim raziskovanjem igralcev, ko se ti trudijo, da »bi se znašli«. Včasih pa gre finta onkraj pričakovanj vpletenih igralcev. Pa tudi če se to ne zgodi, so namere igralcev mnogo bolj zapletene, kot je ukinitev preteklosti v neposredno bodočnost. Posledično je videti, kot da finta za fenomenološki koncept časa predstavlja problem, in opozarja, da fenomenološka pojasnitev nastopanja in intencionalnosti ne seže dovolj daleč, kadar gre za to, da bi morali opisati tisto intencionalnost, za katero gre med izvajanjem finte.

345  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Spontanosti, meni Merleau-Ponty, se od navadnega telesa in njegove strukture, ki je že bila opisana kot pasivna sinteza, ne da ločiti.56 Vendar mora biti med izvajanjem finte igralec korak naprej in mora imeti v mislih vsaj dve naslednji potezi. Ko torej proučujemo finto, smo se pomaknili od predvidevanja k ustvarjanju. Igralec ali igralka morata ustvariti lastne možnosti v prihodnjih položajih tako, da izoblikujeta pričakovanja in intence nasprotnika. Finta obrne pozornost k družbenim okoliščinam in k negotovosti, ki je kot vidik poudarjeno vpletena v bodočnost. V primeru finte mora igralec nasprotnika s sprenevedanjem zvabiti stran, da bi si odprl prostor, kar pomeni, da bi v razmerju z retenco in protenco za varljivi prehod v bodočnost lahko uporabili izraz pretveza. Zdaj, ko si skiciramo konceptualno razumevanje finte, je čas, da se vprašamo, ali je za uprizoritev finte potrebna posebna duševna zmožnost. Ali je za finto in usmeritev v bodočnost potrebna neke vrste dejavna sinteza, torej duševna reprezentacija ali izrecna in zavestna vsebina? Ali pa moramo reči, da je pri finti gesta ločena od »realne« intence zato, da bi nasprotnika prevarali? Da bi zavrnili tak k duši usmerjen pristop in se držali utelešenja kot okvira razlage, se bomo zdaj obrnili k Deleuzu57 in njegovemu pojmovanju razlike in ponovitve. V nasprotju s tradicionalno fenomenološko pozornostjo, namenjeno bivanju in identiteti, Deleuze ves čas vztraja pri razliki in postajanju kot najbolj temeljnih silah življenja.58 Njegov zastavek najavlja tudi Husserlov pojem pasivne sinteze, vendar gre pri analizi časa še dlje od Merleau-Pontyja, ko opisuje tri različne pasivne sinteze časa. Deleuza pogosto postavljajo v nasprotje s fenomenologijo zaradi njegovega ukvarjanja z neosebnim in predindividualnim transcendentalnim poljem. Njegova raztegnitev pasivne sinteze časa bi utegnila biti plodna za našo analizo, ker nam poudarek na postajanju pred bivanjem lahko preskrbi koncept uprizoritve, ki bi hkrati omogočil, da med sprenevedanjem ostanemo utelešeni (pasivna sinteza) in nas po razvejenih poteh vodi v bodočnost. Pri prvi sintezi sta vpleteni retenca in anticipacija, opisani kot navada in pričakovanje. S tem je izražena utemeljitev časa v živeti zdajšnjosti, ki prehaja od preteklosti v bodočnost. Druga sinteza je arhiviranje zdajšnjosti. S tem je izražen način, ki čas ukorenini v čisti preteklosti kot prepoznanje in spomin. Tretja sinteza, ki je za naš namen pomenljiva razširitev, je »postajanje razlike«. Nanaša se na odsotnost utemeljenosti, in se mora, da bi bila čista razlika, »odtrgati«

346  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST od aktualne zdajšnjosti. Deleuze jasno pove, da tudi sprememba in variacije še vedno izhajajo iz navad, zaradi česar mora vsako dejanje računati s pasivno sintezo, ki jo predpostavlja. Vendar sta hkrati v vse vpletena odprtost in tveganje. Podajamo se v neznane vode. Pri tej razsežnosti ne moremo računati, da bomo stvar dognali – gre za preizkus. Ta vključuje občutek odprtosti k bodočnosti v odnosu do pričakovanja in arhiviranja. Med finto se igralec podaja v bodočnost, ki mora biti do neke mere neodvisna od tistega, kar se je že pripetilo, ali pa mora vsaj presegati tisto, kar nasprotni igralci pričakujejo, da bi se utegnilo zgoditi. Zato se mora igralec ali igralka otresti preteklosti in konkretnih načinov njenega sintetiziranja in narediti razliko. Izdelava razlike prinaša občutek možnosti tiste razlike, ki jo Deleuze omenja kot sprejemanje priložnosti, kar je pri njem ključni vidik »igranja igre«. V skladu s tem je »izgubljanje igre«, ko protagonist »razume, da je ob zmagoviti hipotezi njegovemu uveljavljanju usojena omejitev, njegovim odločitvam odvračanje učinkov teh omejitev, njegovim reprodukcijam pa, da povzročijo ponovitev istega«.59 Igralec mora, nasprotno, biti za priložnosti odprt in sprejeti dejstvo, da nikakršen načrt ali vnaprej zagotovljeno pravilo ne more uveljaviti sistema bodočnosti, ki drži igro pokonci. Ker pa nismo sprejeli realizma, nastop ni povsem naključen in slučajen. Ker je tretja pasivna sinteza časa pogoj za dejanja, ki vodijo k novemu, je tudi prikladna za opis razsežnosti odprtosti in ustvarjalnosti, ki je pri finti nujna. Z njo zajamemo razsežnost položaja na robu negotovosti in jadranja v neznane vode, čemur znova sledi bivanjska tesnoba. V duhovnem trenutku dvoboja ni nič ustavljeno; dokler aporije sprejemanja odločitve ne preseže zaveza, ki si izbere smer igre, je igralec ujet v »možnost môči, ki obstaja kot višji izraz tesnobe«, kot temu pravi Kierkegaard.60

POMEN

Po tesnobi izvedbe v času pred nami smo pri retrospektivnem ovrednotenju in sodbah o nastopu. To, da delamo razliko med smerjo igre, odpira razsežnost normativnosti nastopanja. Vendar še vedno je treba opozoriti, da vse smeri igranja niso enako dobre – kar se lahko razume kot trivialno. Toda zakaj niso? Kierkegaard pravi, da moramo subjektivnost gledati v odnosu do območja zunaj subjekta, njegov odgovor na to pa je religiozen. Ni jih malo, ki imajo nogomet

347  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST za religijo, vendar bi nas to pri analizi odvedlo predaleč. Še zmeraj pa velja, da se vrednotenje dejanja vedno nanaša na nekaj, kar je zunaj neposrednega dejanja. Kar zadeva etično izbiro, nastopanje v nogometu ni nikdar nevtralno. Postaviti se mora v odnos do nečesa večjega od sebe; finta mora kazati na točko, ki presega posameznega igralca in izolirani dvoboj. V etiki je taka točka lahko kategorični imperativ (Kant), Bog (Kierkegaard), vrlina (Aristotel) in tako naprej. V estetskih območjih, kakršni sta ples in umetnost, pa bi šlo za socialno vrednotenje uprizoritve (sensus communis). Kadar gre za vrhunski nogomet, je treba ob prvem koraku pogledati v kontekst igre, da bi pojasnili merila o tem, kaj ima pomen in kaj naredi dobro predstavo. Opis značilnosti nogometne igre je pokazal, da je finta udeležena pri igri na najosnovnejši način, ker uteleša bistvo igre. Dvoboji, kot je ta med Militom in van Buytnom, se dogajajo neprestano in pri vsakem vidiku tekme. Vendar finta ni vse, kar tekma je. Ali bolje: finta mora najti svoje mesto na širši podobi igre, da bi lahko obveljala za ustvarjalni nastop. Predstavljajmo si, da Milito, potem ko je vrgel van Buytna na finto, steče nazaj na sredino igrišča. Tudi to bi še vedno bila finta, vendar ne bi imela smisla in bi je zato ne mogli priznati za ustvarjalno potezo. Isto bi obveljalo, če bi se vrnil in obrnil, da bi van Buytna še enkrat preigral in s tem prestopil v pretiravanje. Toreru na bikoborbi bi se kaj takega štelo za pomenljiv nastop. Namen finte pri nogometu pa ni le prevarati nasprotnika ali ugajati množici. Gre za to, da dosežeš prednost. Pomen finte se da pojasniti le v tem kontekstu. Pri nogometu finta nikdar ni samostojen cilj, ampak je sredstvo za smoter, tako da je finta lahko samo nekaj, kar kaže na nekaj drugega: na skupni cilj, na gol. Če hočemo ugotoviti, ali je bila finta učinkovita, jo je vedno treba pogledati kot sestavino in produktivni del uspešnih igralnih sekvenc. Brez tega bi igralec, ki izvaja finte, padel kot žrtev trenerjeve »naravne selekcije«. Tu je odprto vprašanje pomena. Videli smo, da je bistvo finte v prehajanju čez pomensko obzorje (pričakovanj) nasprotnika. Zdaj pa vidimo, da mora biti finta umeščena v pravila igre in da mora biti z njimi usklajena. S tem je označena razlika med finto in ustvarjalnostjo. Da bi finta bila tudi ustvarjalni nastop, mora biti smiselna v razmerju do skupnega cilja. Zato nekaterim fenomenološkim pristopom k nastopanju zmanjka štrene, ko se lotijo opisa ustvarjalnosti pri nogometu. V tej analizi opozarjam na nezadostnost proučevanja nastopa, če se osredotočimo na pomen z individualnega vidika in z vidika navade, saj je posledično

348  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST poudarek na dometu pomena pri subjektu dejanja, ki ga lahko opišemo kot občutek gestalta oziroma optimalnega okvirja delovanja,61 kot tok62 ali kot vešče obvladovanje.63 Za nogometaša je v vsakem trenutku pomen kontekstualen in kaže na kontekst igre. Da bi bila finta ustvarjalna, mora imeti v tem družbenem položaju funkcionalni pomen – mora učinkovati. Lahko bi dokazovali, da ima ustvarjalno nastopanje kontekstualno razsežnost utelešeno v pomenskem obzorju, ki ga igralci izkusijo v položaju samem, in da gre torej že od samega začetka za nekaj intersubjektivnega in situacijskega. Naj bo to tudi res, vendar taka razprava ne jemlje v zakup, da so v socialnem kontekstu navade posameznega igralca nekaj vredne samo, če so odprte in kadar lahko presežejo družbeno utečenost položaja. Dreyfus opisuje, kako »kak izvedenec običajno kar neposredno naredi, kar po navadi deluje, in res je, da običajno deluje«.64 V kontekstu nogometa pa tisto, kar običajno deluje, verjetno naslednjič ne bo. Stereotipen način igranja postopno postane manj učinkovit, zaradi socialne dinamike med napetostjo in ravnotežjem pot naravnost na gol ni vedno prehodna in zato tudi ne najučinkovitejša. Vrhunskost igranja nogometa je zato odvisna takó od individualnih kot od družbenih navad, pri čemer se da prve pridobiti, druge pa je treba preseči. Pomen je pri nogometu družbena zadeva v najizvirnejšem smislu, bistvo igre pa nas nauči, da uspešen nastop in vrhunska igra zaradi družbenih razmer terjata hkrati ponovitev in variacijo, povzročanje pričakovanj in njihovo preseganje, skratka: terjata finto. Na koncu je treba podčrtati, da koncept pomena ni singularen, čeprav z nujnostjo, ki jo izoblikujejo utemeljitvena pravila, kliče po posebne vrste racionalnosti. V območju nogometa obstajajo velike kulturne razlike glede tega, kaj se priznava za »pravi način igranja«. Čeprav običajni cilj igre (gol, zmaga) ni niti malo dvoumen, se pot do njega kaže v različnih smereh in se spreminja od kulture do kulture. Ustvarjalnost in tisto, kar velja za ustvarjalen nastop, ni le nekaj, kar bi bilo značilno za področje (igro) kot tako. Ta posebnost je vidna tudi na kulturnih in družbenih ravneh, zato se vrednotenje ustvarjalnosti od kulture do kulture spreminja in poudarja različna merila, kot so estetika, igrivost, usmerjenost k izidu in etične vrednote. Nič nenavadnega ni, da naletimo na kritiko igralcev iz drugačnih kultur (na primer Christiana Ronalda, ki je naletel na veliko kritik, ko je prvič podpisal pogodbo z Manchester Unitedom, in to zato, ker njegovemu načinu igre v severni Angliji niso priznavali smisla). Tovrstna kulturna

349  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST in socialna razsežnost nima posledic le za način, kako se nastopi ocenjujejo in retrospektivno vrednotijo. Določa tudi diskurzivni prostor možnosti in priložnosti igralcev med akcijo. Kaj je tu sprejemljivo? Kaj bodo rekli, če bom tvegal in mi ne bo uspelo? Ali se upam soočiti z izzivom in prevarati nasprotnika pred sabo? Morebiti so taka vprašanja implicitna, toda med igranjem lahko odgovor nanje odloči, ali bo zmagala tesnoba ali strast po zapeljevanju. Socialne ureditve ter kulturne norme in konvencije zato v precejšnji meri odločajo o tem, ali prostor za finto obstaja.

ZAKLJUČNE OPAZKE

Opis in analiza finte sta nam dala primer ustvarjalnega nastopa v nogometu in pokazala, na kakšen način finta uteleša temeljno strategijo v dinamični in socialni konfiguraciji igre, kjer se vsak igralec bori, da bi našel pravo ravnotežje, ki ga medtem nasprotnik izgubi. Ker smo vzeli za začetek prakso in konkretni primer, smo izvedeli nekaj o tem kompleksnem in dvoumnem gibanjskem pojavu. Uspelo nam je pritegniti nekaj filozofskih uvidov, ki so nam pomagali razjasniti, kaj se dogaja v tem prelomnem trenutku. Filozofija eksistence je osvetlila glavne bivanjske pojave, vpletene pri ustvarjalni izvedbi, z zapeljevanjem, zavezo in tesnobo v ospredju. S tem ko smo si vzeli za štart dejanski dogodek, smo obrnili pozornost na to, česar se lahko filozofi naučimo od nogometašev. Prišlo je na dan, kako se zdi, da Milito presega utrjene filozofske razlage nastopanja, in tu se je pokazala potreba, da uvedemo v razpravo družbeno razsežnost položaja. Nastop pri nogometu ni usidran niti v telesnem samozavedanju niti v zavzetem veščem obvladovanju. Analiza je namesto tega pokazala na potrebo po tretjem stališču, ki poudarja dinamični in socialni igralni kontekst, ta pa se izrazi v finti. Pri finti ni dovolj, da se zavedamo lastnega telesa ali da se zanašamo na svoje utelešene navade. Da bi se izgubili v igri, je potrebno tudi, da smo se potopili v Drugega in da presežemo njegova ali njena pričakovanja. Če vzamemo to bivanjsko okoliščino resno, pridobimo možnost, da bolje izoblikujemo uporabno športno psihologijo, lahko pa bi imelo posledice tudi za pouk strategij skupinskih športov nasploh in še posebej razvoj talentov vrhunskega športa.

350  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST OPOMBE

1 Kenneth Aggerholm je zaposlen na Oddelku za treniranje in psihologijo Norveške šole za športno znanost, zdaj pa pripravlja doktorsko disertacijo o ustvarjalnosti v športu na Univerzi v Aarhusu (Danska). 2 Ejgil Jespersen je zaposlen na Inštitutu za športne znanosti in klinično biomehaniko na Univerzi Južne Danske. 3 Lars Tore Rongland je zaposlen na Oddelku za treniranje in psihologijo pri Norveški šoli za športne znanosti. 4 Seveda ni težko obeh golov še vedno najti na spletu, in to na kar nekaj straneh. Ker sta obe Militovi akciji za gol pomembni za branje tega besedila, ogled bralkam in bralcem seveda toplo priporočam. 5 Hubert L. Dreyfus, »Inteligence without Representation: Merleau-Ponty’s Critique of Mental Representation«, Phenomenol. Cognitive Science, 2002, št. 1, str. 367–383. 6 B. Montero, »Does Bodily Awareness Interfere with Highly Skilled Movement«, Inquiry, št. 53 (2010), str. 105–122; Richard Shusterman, Body Consciousness: A Philosophy of Mindfulness and Somaesthetics, Cambridge University Press, Cambridge in Oxford, 2008. 7 Richard Shusterman, nav. delo, str. 50. 8 R. S. Kretchmar, »Distancing:an Essay on Abstract Thinking in Sport Performances«, Journal of the Philosophy of Sport, 9 (1982), str. 6–18. 9 S. Gallagher in D. Zahavi, The Phenomenological Mind: An Introduction to Philosophy of Mind and Cognitive Science, Routledge, New York, 2008. 10 Jean-Paul Sartre, »Podboldholdet som gruppe – den gode målmand«, Fodbold!, Nordisk Forlag, Viborg, 2002, str. 237. 11 L. T. Rongland, Lagspill, læring og ledelse – om lagspillenes didaktikk, 1, Akilles, Oslo, 2008. 12 N. Elias in E. Dunning, »Dynamics of Group Sports with Special Reference to Football«, The British Journal of Sociology, 17, str. 388–402; navedba s str. 390. 13 Tu gre seveda za igro pomenov, ki je možna le v angleščini, kjer je goal, izbrana beseda za gol tista, ki pomeni ravno – cilj (op. prev.). 14 Jean-Paul Sartre, Being and Nothingness, Routledge, New York, 2003, str. 386. 15 Tako L. T. Rongland v že navedenem delu ter Werner, Thorpe in Bunker (P. Werner, R. Thorpe in D. Bunker, »Teaching Games for Understanding: Evolution of a Model«, Journal of Physical Education, Recreation and Dance, 67 (1996), str. 28–33). 16 D. B. Grehaigne in Jean-Francis Bernard, »Dynamic-System Analysis of Opponent Relationship in Collective Actions in Soccer«, Journal of Sports Sciences, 15 (1997), str. 137–149. 17 Pri nogometu lahko hkrati pride do večjega števila različnih napetosti. Elias in Dunning v že navedenem članku opisujeta nekaj temeljnih: 1. vseobsežna polarnost med dvema nasprotnima ekipama, 2. polarnost med napadom in obrambo, 3. polarnost med sodelovanjem in napetostjo dveh ekip in 4. polarnost med sodelovanjem in medsebojnim tekmovanjem v vsaki od obeh ekip. 18 O tem Rongland v že navedenem delu.

351  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 19 O tem gl. Elias in Dunning, nav. delo, str. 392. 20 O tem N. G. Hansen in F. Stjernfelt, »Fodens kultivering og det stiliserde slag: Fodbold – spil, struktur og udvikling«, v: P. Christensen in F. Stjernfetd (ur.), Fodbold!: Forfattere om fænomenet fodbold, Glydendal, København, 2002, str. 257–288. 21 N. G. Hansen in F. Stjernfelt, nav. delo, str. 275–276. 22 R. S. Kretchmar, »Distancing: an Essay on Abstract Thinking in Sport Performances«, Journal of the Philosophy of Sport, 9 (1982), str. 6–18. 23 Maurice Merleau-Ponty, The Visible and the Invisible, Northwestern University Press, Evanston, 1969, str. 136–137; v slovenščini: Maurice Merleau-Ponty, Vidno in nevidno, Nova revija, Ljubljana, 2000, str. 120. 24 V že navedenih besedilih (gl. op. 3). 25 Gl. op. 2. 26 Maurice Merleau-Ponty, Phenomenology of Perception, Routledge, London in New York, 1962, str. 493; v slovenščini: Maurice Merleau-Ponty, Fenomenologija zaznave, Študentska založba, Ljubljana, 2006, str. 431. 27 Merleau-Ponty, nav. delo, str. 143; v slovenščini: Fenomenologija zaznave, Študentska založba, Ljubljana 2006, str. 140. 28 Prav tam, str. 423; v slovenščini: prav tam, str. 372. 29 Prav tam, str. 404; v slovenščini: prav tam, str. 356. 30 Søren A. Kierkegaard, Enten – Eller: Første del, Bianco Lunos Bogtrykkeri, København, 1843; v slovenščini: Søren Kierkegaard, Ali – ali (I. in II. del), Študentska založba, Ljubljana, 2003. 31 Søren Kierkegaard, Dnevnik zapeljivca, Apokalipsa, Ljubljana, 1998. 32 Jean Baudrillard, Forførelse (v izvirniku: De la Séduction), Det lille forlag, Frederiksberg, 1997, str. 108. 33 H. L. Dreyfus, »A Phenomenology of Skill Acquisition as the Basis for a Merleau-Pontian Non-Representationalist Cognitive Science, http://socrates.Nerkeley.edu/~hdreyfus/pdf/ MerlauPontySkillCogSvi.pdf (preverjeno 12. 3. 2011). 34 Gl. S. Gallagher in D. Zahavi, nav. delo, str. 109. 35 M. Czikszentmihalyi, Flow –Optimaloplevelsens psykologi, 1, Munksgaard, København, 1991. 36 H. L. Dreyfus v že navedenem članku (gl. op. 29), in v »Intelligence without Representation: Merleau-Ponty’s Critique of mental Representation«, Phenomenological Cognitive Science, 1 (2002), str. 367–383; in v »Response to McDowell«, Inquiry, 50 (2007), str. 371–377. 37 Maurice Merleau-Ponty, Phenomenology of Perception, str. 500; v slovenščini: nav. delo, str. 436. 38 R. M. Griffith, »Anthropology: Man A-Foot«, v S. F. Spicker (ur.), The Philosophy of the Body: Rejectons of Cartesian Dialism, Quadrangle, New York, 1970, str. 273–292; N. G. Hansen in F. Stjernfelt, nav. delo (gl. op. 17). 39 R. Cañal-Bruland in M. Schmidt, »Response Bias in Judging Deceptive Movements«, Acta Psychologica, 130 (2009), str. 235–240; R. Cañal-Bruland, J. Van der Kamp in J. Van Kesteren, »An Examination of Motor and Perceptual Contribuitons to the Recognition of Deception from

352  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Others’ Actions«, Human Movement Science, 29 (2010), str. 94–102; R. C. Jackson, S. Warren in B. Abernethy, »Anticipation Skill and Susceptibility to Deceptive Movement«, Acta Psychologica, 123 (2006), str. 355–371. 40 Jean Baudrillard, nav. delo, str. 126. 41 R. Mawby in R. W. Mitchell, »Feints and Ruses: an Analysis of Deception in Sports«, v R. W. Mitchell in N. S. Thompson (ur.), Deception: Perspectives on Human and Nonhuman Deceit, State of New York Press, Albany, 1986, str. 313–322. 42 Jean Baudrillard, nav. delo, str. 106. 43 Hans-Georg Gadamer, Sandhed og metode, Systume A/S, Århus, 2004. V slovenščini: Hans-Georg Gadamer, Resnica in metoda, KUD Literatura, Ljubljana, 2001. 44 Jean Baudrillard, nav. delo, str. 104. 45 Jean Baudrillard, nav. delo, str. 131. 46 Søren Kierkegaard, Begrebet Angest, Bianco Lunos Bogtrykkeri, København, 1844, str. 38; v slovenščini: Pojem tesnobe, Slovenska matica, Ljubljana, 1998, str. 52 47 Jean Baudrillard, nav. delo, str. 131. 48 Jean Baudrillard, nav. delo, str. 107. 49 Søren Kierkegaard, Enten – Eller: Anden del, Bianco Lunos Bogtrykeri, København, 1843. 50 Maurice Merleau-Ponty, Phenomenology og Perception, str. 496; v slovenščini: nav. delo, str. 433. 51 N. G. Hansen in F. Stjernfelt, nav. delo, str. 274. 52 J. Reynolds, »Habituality and Undecidability: a Comparison of Merleau-Ponty and Derrida on the Decision«, International Journal of Philosophical Studies, 10 (2002), str. 449–466. 53 Maurice Merleau-Ponty, Phenomenology of Perception, str. 483–487; v slovenščini: nav. delo, str. 422–426. 54 D. Zahavi, Husserls fænomenologi, Glydendal, København, 2011, str. 123. 55 S. Vanatta, »A Phenomenology of Sport: Playing and Passive Synthesis«, Journal of the Philosophy of Sport, 35 (2008), str. 69. 56 Maurice Merleau-Ponty, Phenomenology of Perception, str. 496–497; v slovenščini: nav. delo, str. 433–434. 57 Gilles Deleuze, Difference and Repetition, Columbia University Press, New York, 1994. 58 Tu velja opozoriti, da se je v poznejših in nedokončanih delih Merleau-Ponty posvetil ontologiji razlike in preizpraševanju. 59 Gilles Deleuze, Difference and Repetition, str. 115–116. 60 Søren Kierkegaard, Begrebet Angest, str. 41; Pojem tesnobe, str. 55. 61 Tako Maurice Merleau-Ponty v svojem opusu. 62 M. Csikszentmihaly, nav. delo. 63 H. L. A. Dreyfus, nav. delo. 64 H. L. A. Dreyfus, nav. delo, str. 7.

353  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Mnogi nas opozarjajo, da je ta pozornost do tekanja za žogo sem in tja pri odraslih nekaj trivialnega in nedoraslega, če ne celo izraz infantilne seksualnosti, kot bi radi dokazali teoretiki, ki imajo do Freuda približno tak odnos kot igralci nogometa do žoge. Vendar pa tem gledalcem nogometa zaradi pretirane pozornosti na to, kaj je cilj nogometa, uide način, kako je mogoče ta namen doseči. Nogomet je »lepa igra«, ker njegova estetska funkcija (kako se sporoča sporočilo) obrača pozornost od tistega, kar je treba doseči, k temu, kako je to doseženo – in doseženo je z dramatično socialno dejavnostjo v razmerah igre, ki ima vse značilnosti kompleksne, zadovoljujoče in do perfekcije simulirane družbene dejavnosti. Nogomet je dramatična estetska kvintesenca individualne in kolektivne socialne dejavnosti.

LEV KREFT

354  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST LEV KREFT

LEPOTA NOGOMETNE IGRE PROLEGOMENA ZA ESTETIKO ŠPORTA NASPLOH IN NOGOMETA ŠE POSEBEJ

NOGOMET KOT LEPOTA

Že nekaj časa se nogometu skoraj uradno reče beautiful game, tako kot se boksu reče plemenita veščina, atletiki pa kraljica športa. Kdo je nogometu prvi nadel to oznako, je tako, kot je že v navadi pri takih oznakah, stvar razprave – ampak glede na to, kako je z nogometom v Braziliji, bi si skoraj upali trditi, da je od tam nekje.1 Težko jo je prevesti, ker v prevodu izgubi metaforično moč: slovenščina (ki glede tega ni edina) nima pravega razlikovanja med play in game, oboje se običajno prevaja kot »igra«, včasih pa je game tekma, ampak »lepa tekma« ali »lepa igra« ni ravno isto kot v angleščini. Privržencem in privrženkam nogometa o tem ni treba razmišljati, zanje je trditev, da gre za take vrste šport, ki je lep in izjemno estetsko privlačen, nekaj samo po sebi umevnega. Če šport, ki je dobil spektakularni okvir in pravila v drugi polovici 19. stoletja v Angliji, osvoji tolikšen delež pozornosti na svetovnem prizorišču v stoletju in pol, njegove privlačnosti ne kaže zanikati, saj je segel čez vse meje različnih kultur. Da ima največ gledalk in gledalcev, najsi bo na stadionih ali pred ekrani, je jasno – pa tudi igralcev in igralk, ki se posvečajo nogometu, je več kot v vseh drugih športih. Lepo ga je igrati in lepo ga je gledati, o tem ni dvoma. Ampak v čem je ta za občudovalke in občudovalce tako nedvomni izvor lepote in ugodja v nogometu in kako bi se tega lahko lotila estetika? Iz definicije nogometa se kake lepote ali estetske privlačnosti gotovo ne da izpeljati: najbližji rod so »ekipne igre«, posebna razlika »brcanje žoge«, namen igre pa je »doseči gol«. Etimologija nogometa (football)

355  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST pa ne označuje igre z nogo, ker so nogomet igrali tudi z rokami (od tod se je razvil ragbi in tudi ameriški nogomet), pa tudi sodobni nogomet se niti ne igra zgolj z nogami, saj se žoge lahko dotakneš s katerim koli delom telesa, le z rokami se je ne smeš – vsaj ne, kadar je žoga v igri, medtem ko za izvajanje avta niti to ne velja, ampak je pravilna izvedba s prijemom žoge z obema rokama nad glavo celo obvezna –, da posebnih pravil, ki veljajo za igro vratarja, niti ne omenjamo. Ime naj bi igra dobila po tem, da gre za plebejsko zabavo, in plebejci pač morajo tudi pri igri uporabljati lastne noge, v primerjavi s plemeniteži, ki zajahajo konja. Kadar se pojavi v javni rabi, etimologija ni posebej zanesljiva veda, ker ljudje radi pletemo zgodbe o izvoru, in tudi zgodbe o izvoru besed – zanesljivo pa je, da je bil nogomet po izvoru in po večjem delu svoje preteklosti plebejska igra, nekaj za nižje sloje in navadne ljudi, navsezadnje tudi za delavski razred industrijskih mest 19. stoletja, kjer je naredil prvi korak k širši popularnosti in rednemu igranju. Da bi igra tako nizkega izvora dobila oznako, da je lepa, mora opraviti socialno metamorfozo, podobno, kakršno so prestopile balade, ki niso bile del plemenite umetnosti takrat, ko so nastajale med ljudstvom, ampak šele potem, ko je življenje ljudstva, katerega del so bile, izumrlo. Pri preobrazbi v balado, ki pripada lepim umetnostim (beaux-arts, fine arts, schöne Künste), pa so se spremenili tako njihova pričakovana vsebina kot tudi način izvajanja in pesniška forma: postale so grozljivke, ki so opozarjale na moralno pravilno življenje in kaznovanje. Izvirna privlačnost pa ni bila v kaki grozljivosti, ampak v posebne vrste povezanosti lirskega in epskega pesništva v besedilo, ki so ga peli in ob njem plesali – od tod ime balada. Preden je nogomet kot precej surovo in z le malo pravili obloženo razvedrilo »navadnih ljudi« postal nekaj priznano lepega, kar zadovoljuje želje milijonov po napetem razvedrilu in estetskem ugodju, je torej moral doživeti pretvorbo.2 A začeti se da tudi na drugi, povsem sodobni strani. Vzemimo svetovni splet, ki nam ponuja danes najboljši vir statističnih podatkov že s tem, kolikokrat se neka beseda, ime, zveza ali fraza v njem pojavlja in v katerih kontekstih se. Zanimivo je, kako različne rezultate dobimo, če vtipkamo zvezo beautiful game v iskalnik po svetovnem spletu in če jo vtipkamo v zbirke podatkov o znanstvenih člankih na področjih družboslovja, humanistike in umetnosti. Medtem ko v prvem primeru ni dvoma, da se daleč največ tako odkritih mest na spletu jasno nanaša na zvezo med lepo igro in nogometom, se presenetljivo v resnih znanostih ta povezava ponekod sicer nanaša tudi na nogomet, vendar

356  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ne večinsko, zato pa se lahko pojavi v znanstvenem članku tako rekoč kot oznaka za kar koli, kar ni nogomet. Preobrazba nogometa v igro, ki je primerna še za koga in ne le za navadne ljudi in ki ji hkrati pripada plemenitost veščine in lepota izvedbe, je segla v vse družbene pore tja do visoke politike, v znanstvenem proučevanju pa še vedno ni domača. Že to je kar dober dodatni razlog, da se je estetike nogometa vredno lotiti vsaj kot izziva, saj utegne ta izziv vzvišeno (in tu ne mislim na sublimno, ampak na privzdignjeno) estetiko vsaj malo premakniti iz njenega pozerstva. Pregled zadetkov na spletu, ki govorijo o nogometu kot lepi igri, pokaže, da gre večinoma za nekvalificirano uporabljeno oznako, ki ne meri na kaj natančnejšega ali posebnega in v tej vlogi lahko pomeni vse ali pa nič. Ljubitelji in ljubiteljice nogometa, ki jih na omrežju mrgoli, tudi na vrsti komunikacijskih mest, kjer se križajo navdušenja velikih množic uporabnikov in uporabnic, pač ne potrebujejo sofisticiranih razlag za to, da je nogomet lepa igra. S tem ostajajo v domeni okusa, ki upravičeno računa na splošno soglasje, in se gibljejo povsem v Kantovih okvirih: čista subjektivnost izjave »Nogomet je lepa igra!« zadošča za to, da pričakujemo soglasje skupnega čuta za lepoto. Tu ni kaj razlagati, saj ne gre za znanstveno spoznanje, ampak za nekonceptualno območje razsodne moči. Med redkimi, pa vendar dovolj pogosto ponavljajočimi se pojasnili in razlagami, da ju lahko jemljemo za splošno sprejeto priročno pojasnilo, pa najdemo dve: 1. Nogomet je lepa igra, ker je všeč vsakomur, ker jo vsakdo lahko igra in ker za nogomet potrebuješ samo nekaj prostora in žogo, saj so pravila zelo preprosta in jih osvojiš skoraj brez dodatnega učenja že s sámo udeležbo pri igri. 2. Nogomet je lepa igra, ker je do konca nepredvidljiv, saj se lahko zgodi kar koli. Najdemo tudi druge razloge, a ti navajajo redke izjemne dosežke nogometne odličnosti, mojstrstva in virtuoznosti. Težava, s katero se soočamo, če hočemo začeti z estetiko nogometa, ni dosti drugačna kot pri drugih primerih ugodja ali neugodja: estetika se je ukvarjala predvsem z umetnostjo, in to na tak način, da je umetnost in poseben način njenega uživanja povzdignila stran od vsakdanje čutnosti in nad običajno doživljanje ugodja in neugodja. Zato je pri estetiki športa, kamor bi spadalo tudi ukvarjanje z lepoto nogometa, bilo toliko zapletov in jih je še vedno.

357  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST STATE OF THE ART 3

Filozofija športa se je kot nova akademska disciplina pojavila sredi šestdesetih let prejšnjega stoletja, in se je morala najprej spopasti s tem, kako razmejiti svoj predmet od drugih predmetov in kako povzdigniti svoje področje vednosti v enakovredno filozofsko disciplino in enakovredno športno znanost. Pri tem se je sprva zgledovala po estetiki, ki se je leta 1735 prav tako pojavila kot skromna in nič kaj pomembna nova disciplina, ki se je že v kratkem obdobju nemške klasične filozofije zavihtela na vrh. Prvi pristopi so pogosto kar enačili šport z umetnostjo ali pa ju vsaj neposredno primerjali in s tem skušali doseči oba cilja: uveljavitev športa kot enako pomembnega za človeštvo kot umetnost in uveljavitev filozofije športa kot vsaj tako pomembne discipline, kot je estetika. V umetnosti 20. stoletja imamo tudi nasprotno izpeljavo: Bertolt Brecht je iz primerjave med športom in umetnostjo potegnil sklep, da potrebujemo več dobrega športa v gledališču. Trditev, da je šport umetnost, je s povsem nasprotnih stališč kot filozofija športa, ki se je zgledovala po vzvišenem položaju umetnosti v modernosti, izpeljal Roland Barthes, saj je umetnost razumel kot dogodek in umetnika samega kot umetniško delo in zato ugotovil, da šport še lahko ponudi tragedijo, ki je v umetnosti že davno prešla.4 Še bolj paradoksalno trditev zagovarja Wolfgang Welsch, ki trdi, da se je umetnost od prevladujoče estetske prevesila k etični funkciji, medtem ko se je sodobni šport, ki je nekoč nastal z etičnimi poudarki, povsem pretvoril v estetski spektakel, kar pomeni, da je bližje umetnosti – kot sodobna umetnost.5 Predhodnica takega odnosa do športa je bila zgodovinska avantgarda z začetka 20. stoletja; ob avantgardistični zvezdi poeta in boksarja Arthurja Cravana in Brechtovi zahtevi po več dobrega športa v gledališču pa je najbolj zanimiv češki poetizem, ki je uživanje z vsemi čuti in celotnim telesom razglasil za smoter umetniškega delovanja, in med tovrstne umetniške prakse poetičnega čutnega užitka uvrščal tudi šport. Filozofi športa imajo v povprečju bolj tradicionalne predstave o umetnosti, po malem pa si želijo, da bi šport pridobil tak vzvišen položaj, kot ga ima umetnost v modernistični različici, torej »čista«, avtonomna in celo larpurlartistična umetnost in – kar je najmanj, da šport bistveno določa njegova lepota – lepota telesnega gibanja s smotrom. S tem je šla filozofija športa prej ko ne v obratno smer kot filozofija umetnosti, saj je slednja vsaj od kulturnega obrata v

358  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST šestdesetih letih dalje z radikalno kritiko zavračala stare vzvišene ideje o umetnosti, se vedno bolj ukvarjala z estetizacijo življenja nasploh, z medijsko estetiko in z drugimi novimi področji, medtem ko je v odnosu do umetnosti tudi zaradi spremembe v umetniški produkciji začel prevladovati konceptualni vidik. Navdušenju nad primerjavo športa z umetnostjo, ki je izhajalo iz tradicionalnega pojmovanja »čiste« in vzvišene umetnosti, kakršno je zavrnila že zgodovinska avantgarda, je pomahal v slovo David Best. Seveda je zavračal dokazovanje, da je šport oblika umetnosti ali umetnosti podobna zvrst, predvsem pa se je spraševal, »kako je mogoče misliti, da bi bil šport nekaj bolj spoštovanja vrednega, če bi pokazali, da je umetnost«.6 Za zavrnitev vsakršnega dokazovanja podobnosti ali celo enakosti med umetnostjo in športom je nato razvil štiri točke, ki označujejo napake predhodnikov: »1. a Logično razlikovanje med ciljnimi in estetskimi športi, ki se ga običajno in zmotno navaja, kot da bi šlo za 1. b namišljeno razliko med estetskim in tekmovalnim. 2. Široko sprejet napačen pogled na estetsko, ki naj bi bilo v bistvu ali nujno nekaj kontemplativnega. 3. Predpostavka, da bi šport lahko bil umetnost v pomenu ‚najdenega predmeta‘. 4. Pomembna, a na veliko spregledovana razlika med estetskim in umetniškim.«7

K temu velja dostaviti nekaj komentarja. Prvič, čeprav je res videti, kot da bi se šport boril za večje spoštovanje s tem, da se primerja z umetnostjo, je to le videz. Táko spoštovanje ni potrebno športu, ampak filozofiji športa, ki proizvaja dokaze o njegovi umetniški vrednosti, da bi si izboljšala status v okvirih akademskega sveta. Ko je sredi šestdesetih let 20. stoletja šport postal ena od največjih globalnih medijskih atrakcij in gigantsko, neprestano rastoče področje rasti postindustrijskega kapitalizma, je bil že dovolj spoštovanja vreden. Tudi tisti, ki so ga prej kritizirali, so se odrekli nekdanjim argumentom o njegovi brutalnosti in pomanjkanju intelektualnih vrednosti, saj tako dokazovanje ni bilo več v modi, ker je izražalo odmaknjeno razmerje in sovraštvo do vsakdanjega življenja ljudi. Kritika, tudi neomarksistična, se je preusmerila v analiziranje kapitalističnih značilnosti športa in športnega posla, ni pa ga več napadala zato, ker bi bil grd ali surov. Šport je postal dovolj primerna zabava za vsako elito, zato mu primerjave z umetnostjo niso bile potrebne – kritika se je lotila

359  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST športa prav zato, ker je postal splošno sprejeta in tudi za elitno kulturo primerna dobrina. Drugič, v naštetih točkah se izraz »estetsko« pojavlja štirikrat, toda v teh štirih rabah ne meri vsakič na isto strukturo. Razlika med ciljnimi in estetskimi športi pomeni, da imamo take športe, kot je denimo košarka, kjer je cilj zadeti koš in v tekmi zbrati na ta način več točk od nasprotne ekipe. Tudi pri košarki se pojavlja cela vrsta potez, ki jih lahko estetsko vrednotimo in ob njihovi izvedbi doživimo estetsko ugodje. Vendar pri tej igri estetski vidik na izid nima nikakršnega vpliva. Pri ritmični gimnastiki, denimo, pa je drugače: estetski vtis ima pri ocenjevanju športnega dosežka pomembno, celo najpomembnejšo vlogo. Tu je izraz »estetsko« uporabljen kot oznaka za tiste dejavnosti, pri katerih estetska funkcija prevladuje tako kot v umetnosti, medtem ko je pri preostalih dejavnostih sicer vedno prisotna, vendar nima hegemonistične vloge. To je razlika, ki jo pričakujemo tudi v primerjavi med elektronskim sporočilom in pesniškim besedilom: seveda ima lahko tudi elektronsko sporočilo estetsko razsežnost, tako kot ima pesem svojo sporočilno razsežnost, vendar v prvem primeru ta ni v ospredju in bi nas tudi presenetilo, ko bi bila v glavni vlogi, potem ko bi skušali s težavo razvozlati, kaj pošta sporoča. Tu izraz »estetsko« označuje stanje vsakdanjega življenja, v katerem estetska funkcija lahko vznikne kjer koli in kadar koli, ne da bi imela poglavitno vlogo, in stanje estetskih dejavnosti, med katere ne spada le umetnost, pri katerih je najpomembnejše, da dejavnost naredi estetski vtis. Šport torej vseskozi in vedno ima tudi estetsko razsežnost, med drugim tudi estetsko doživljanje samih športnic in športnikov in ne samo občinstva, vendar je le pri nekaterih športih estetski vtis tudi cilj izvedbe športa, ki se mora izraziti v rezultatu. Ločnica med ciljnimi in estetskimi športi je pravzaprav zmotna: vsi športi so ciljni, če jih razumemo kot tekmovalno merjenje sil, ki se na koncu mora izraziti v rezultatu. Eden od načinov tekmovanja, ki se izrazi v rezultatu, je tudi estetski vtis. Reči, da imamo na eni strani cilje in na drugi estetske športe, je podobno, kot bi rekli, da imamo na eni strani sadje, na drugi pa še marakujo. V drugi rabi, ko se »estetsko« postavlja iz oči v oči s »kontemplativnim«, pa gre za zelo zoženo ter kulturno in zgodovinsko specifično uporabo izraza. Da je kontemplativno uživanje nujna in neizogibna sestavina estetskega učinka, je bilo prepričanje določenega obdobja evropske modernosti, ki mu v teoriji običajno rečemo esteticizem. Zgodovinska avantgarda je prav temu hotela narediti

360  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST konec. O tem govori verz Majakovskega, ki pravi, da mora pesem zdaj spregovoriti s hripavim glasom plakata, pa tudi Brecht, ki se trudi s potujitvenim učinkom zaprečiti vživljanje občinstva v dejanje in junake. V tem primeru gre torej za »estetsko« v pomenu »čiste estetike« druge polovice 19. stoletja, in za povsem specifični način uživanja v umetnosti, ki ni od tega sveta – torej za pravo nasprotje prvega pojmovanja estetskega. Pri prvem pojmovanju se estetski učinek utegne pojaviti kjer koli in je lahko zelo pomemben, denimo, pri kuhanju in serviranju hrane, urejanju cvetnih šopkov ali pa pri vsakdanjem vrtnarjenju. V drugem primeru gre za pojmovanje, ki vse to zavrača kot neestetsko, ker ni čisto estetsko in ni namenjeno zgolj in samo kontemplaciji. Best upravičeno zavrača enačenje med estetskim in kontemplativnim, vendar je logično, da zagovorniki teze, da je šport umetnost, uporabijo zoženo pojmovanje estetskega, ker le po tej poti lahko pridejo do sklepa, da je tudi šport »čista« estetika, saj jim ugotovitev, da tudi pri športu čutno uživamo, ne bi prav nič pomagala pri povzdigovanju športa. Pri tem pa je Best tudi sam žrtev zoženega pojmovanja estetskega, saj zvede športno dejavnost na njen instrumentalni cilj, ki ga izraža športni rezultat – ko bi se šli šport samo zaradi izida, bi se z njim ne igrali prav dolgo, tako kot nas tudi igre s kartami ali računalniške igre ne zasvojijo samo zato, ker bi hoteli zmagati, ampak zato, ker je tako privlačno igrati: vsaj toliko kot izid nas privlači igranje samo, ki vodi tako v zmage kot v poraze, pa vendar v enem ali drugem primeru izida daje estetsko ugodje. Best je torej uvedel razlikovanje med ciljnimi in estetskimi športi tako, da je sam vnesel nekaj redukcionizma, ki ga očita drugim. Pravzaprav pri ciljnih športih, ko se z njimi ukvarjate ali jih gledate že dovolj dolgo in ste doživeli že nekaj zmag, pa tudi nekaj porazov, ciljnost daje izvedbi športa predvsem dovolj realistične resnosti, da ugodje, ne samo estetsko, ki ga predstavlja igranje, ohrani svojo moč. Kdor je gledal košarkarske vragolije Harlem Globetrottersov, ki so se že davno odlepili od igranja na zmago in poraz, lahko sicer uživa v tem, kar so sposobni narediti z žogo, vendar to ni več šport, ampak cirkuški nastop brez cilja, in zato izgublja tudi športno estetsko razsežnost, ne glede na to, da igrajo na oko lepše in bolj virtuozno kot kdor koli drug. Poglavitna estetska razsežnost vsakega športa je naprej njegova dramatična razsežnost, ki kliče po užitka polnem razburjenju, in ne njegova harmonična estetska lepota, ki kliče po kontemplaciji. Izid pa je prav tako kot na koncu pomemben tudi na začetku – ko si ne bi obetali, da ima igra zaključek v izidu, bi

361  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST igra že na začetku izgubila dramatičnost. Izid torej ne služi le temu, da se na koncu ugotovi, kdo je zmagal in kdo izgubil (ali, pri nekaterih športih, da je rezultat neodločen), ampak sprva in predvsem temu, da ima tok igre privlačno dramatično napetost. Tretje razlikovanje med estetskim in umetniškim v točki štiri pa že spada v območje kritike estetike in njene težnje po absolutizaciji estetske funkcije v umetnosti, torej tja, kjer so z zavračanjem filozofske estetike začeli pred stotimi leti že Worringer, Utitz in Dessoir, ki so ustanovili splošno umetnostno vedo (Allgemeine Kunstwissenschaft). Ta naj bi preprečila skrčenje umetnosti na estetsko razsežnost, saj ima umetnost še številne druge razsežnosti in funkcije. Upor zoper prevlado »čiste« estetike je del tistih gibanj v kritiki estetike, ki po eni strani spadajo k avantgardnemu zavračanju institucionalizirane čiste umetnosti, po drugi strani pa k ugotovitvam, da je estetsko prisotno tudi vsepovsod drugod in ne samo v umetnosti, celo v vsakdanjem življenju, kjer lahko pride na dan celo povsem naključno – v umetnosti je le bolj v ospredju in bolj koncentrirano, predvsem pa je za umetnost estetska razsežnost posebej značilna in v obdobju esteticizma tudi neizogibna. Z razlikovanjem med estetskim in umetniškim se torej odpira prava možnost razprave o estetskem onkraj umetnosti, tudi v športu, med drugim možnost takega pristopa, ki bi prepoznal estetsko tako v ciljnih kot tudi v estetskih športih, in to ne le na strani občinstva sodobnega spektakelskega športnega dogodka, ampak tudi na strani športnic in športnikov samih. To je tudi primer, kako se iz samostalnika razvije in razmahne pridevnik. Estetika je nastala iz grške besede za čutnost in zaznavo, potem pa je postala oznaka za novo filozofsko disciplino, ki naj bi se ukvarjala s čutnim spoznanjem, lepoto in umetnostjo – pa je zelo hitro zožila svoj predmet na umetnost in jo pomagala povzdigovati k njeni »čistosti«. Potem pa je nastal izraz »estetski«, ki se je začel dodajati predmetom tam, kjer bi prej pričakovali »lepo«, in se razširil čez vse meje skrčenja na umetnost, tudi skrčenja na lepoto, saj označuje tudi privlačnost gnusnega, grdega in unheimlich. Zato je vsak korak v uporabi izraza tako zanimiv. Izraz je postal prazen in v vsaki novi rabi dobiva nove in nove pomene, tako da iz redukcije, ki jo je izvedla filozofska disciplina, drsi nazaj na celotno območje čutnosti in zaznave.

362  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ESTETSKA FUNKCIJA

Okoliščine delovanja estetskega v vsakdanjem življenju in umetnosti so prvič resno in vsestransko proučevali strukturalni jezikoslovci v praškem lingvističnem krožku v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja, filozofsko-estetske ideje pa je ob Romanu Jakobsonu, ki je krožek tudi ustanovil po prihodu s še nekaj sodelavci iz Sovjetske zveze in ki je rezultate tega raziskovanja ponesel v svet, najbolj razvijal Jan Mukařovský. Tu nas pri njihovi večstranski in kompleksni analizi jezika zanimata dve značilni potezi: posebno mesto in učinek estetske funkcije in njena strukturna dialektika funkcije, norme in vrednosti. Estetska funkcija se pojavlja v razmerju z vsemi drugimi, in to ne samo v literaturi in umetnosti, ampak pri vseh družbenih pojavih. Njena vloga je tudi v tem, da spremeni učinek drugih funkcij, tako kot v umetnosti modernizma, kjer gospoduje vsemu drugemu in si podredi celotno polje umetnosti in postane njegova hegemonistična razsežnost. Vendar pride do izraza tudi tedaj, kadar drugih funkcij ne utiša, na primer v znanstvenem diskurzu, kjer se pokaže, da kompleksen splet dogodkov, uspešno pojasnjen na popoln in hkrati preprost način, vsebuje primes lepote. Prav tako kot deluje v smeri prevlade nad vsem drugim, se lahko pojavi tudi kot podpora drugim funkcijam, kot razkošje ali slavnostni okvir, ki oblikuje kontekst dogajanja, tako kot pri nogometu, ki si ga danes niti predstavljati ne moremo več brez privlačno oblikovane opreme tako pri igralcih ali igralkah, tako kot pri navijaškem delu občinstva ne gre več brez mehiških valov, prepevanja ali pa pri navidezno prisotnem občinstvu brez počasnih in zato skorajda baletnih ponovljenih posnetkov, osvobojenih teže. Tudi takrat, ko na prvi pogled prevladuje, pa lahko v resnici podpira druge funkcije, tako kot v primeru češke otroške pesmi, ki jo navaja Mukařovský.

Voře, voře Jan. Přiletělo k němu devět vran: První praví: Dobře voře; Druhá praví: Nedobře voře; Třetí praví: Dobře voře; Čtvrtá praví: Nedobře voře; Pátá praví: Dobře voře; Šestá praví: Nedobře voře; Sedmá praví: Dobře voře;

363  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Vosmá praví: Nedobře voře; Devátá praví: Dobře voře Jan.

Kar bi v priložnostnem prevodu zvenelo nekako takole:

Orje, orje Jan. Priletelo k njemu devet vran: Prva reče: Dobro orje; Druga reče: Slabo orje; Tretja reče: Dobro orje; Četrta reče: Slabo orje; Peta reče: Dobro orje; Šesta reče: Slabo orje; Sedma reče: Dobro orje; Osma reče: Slabo orje; Deveta reče: Dobro orje Jan.

Ker smo navajeni prisluhniti poeziji, ki je sama sebi smoter, tu brez težav najdemo estetsko funkcijo in svobodno igro besed, in ker imamo nekaj pojma o otroških pesmicah, morda tudi slutimo, da bi utegnila biti neke vrste izštevanka in zato podporni del otroške igre. Dejansko pa gre za tekmovanje v dihanju: tisti, ki lahko v eni sapi pove celotno pesem vse do zadnje vrane, je zmagovalec. Izvirna funkcija pesmi je tekmovanje v govoru z enim samim vdihom. Toda če jo natisnemo v knjigi pesmi za otroke, je to vlogo izgubila in se pojavi kot primer nekakšne čiste poezije, ki predstavlja namesto čutno-telesne povsem čisto estetsko vajo. V splošnejši študiji »Estetska funkcija, norma in vrednost kot družbena dejstva«8 je Jan Mukařovský pojasnil svoje poglede na pojave, ki jih sproža estetska funkcija. Estetska funkcija je avtonomna, kar pomeni, da norme, ki urejajo njeno delovanje, pripadajo estetskemu območju samemu – pa vendar je obenem tudi družbeni pojav. Če hoče estetika pojasniti avtonomno funkcijo estetskega, se mora vprašanja lotiti s sociološkega vidika. V umetnostih se pomena estetske funkcije prav gotovo ne da zgrešiti, vendar seže njen vpliv daleč čez meje umetnosti, domala na vsa področja človeške interakcije s stvarmi in med seboj. Z ugotovitvijo, da se ta funkcija ne nanaša na nekaj objektivnega, kar bi kot lastnost pripadalo stvarem samim (pripisovanje estetske privlačnosti stvarem samim je sicer najpogostejša zmota

364  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST estetike), postane še očitneje, da se estetski učinek vedno pojavlja v določenem družbenem kontekstu in je pravzaprav neločljivi del teh kontekstov samih. Okoliščine, v katerih vznika estetsko, so zgodovinsko in kulturno določene, kar pomeni, da tisto, kar v nekem obdobju in v določeni kulturi povzroča estetski učinek, tega ne bo povzročilo v drugem kulturnem okolju in v drugačnih časih. Še več: kar v nekem obdobju učinkuje estetsko, v drugem postane anestetsko in ne vzbuja odziva, kar je le dodatna podkrepitev ugotovitve, da estetsko vznikne v socialnem, torej zgodovinsko in kulturno določenem kontekstu, ne pa iz lastnosti »estetskih objektov«. Zmotno je tudi pojmovanje, da je estetska funkcija zgolj okrasek na drugih, »resnejših« funkcijah (te napake seveda ne dela estetika kot disciplina, ki povzdiguje estetsko funkcijo, ampak jo delajo pozitivistično usmerjene družbene vede) ali kar okrasje, ki se razpreda le po površini globljih in pomembnejših družbenih funkcij. Pomen estetskega se sicer od časa do časa in od kraja do kraja temeljito razlikuje, tako da mu pripada v določenih obdobjih zelo pomembna in včasih celo hegemonistična vloga, kakršno ima na primer skoraj vedno tudi v ritualu. A vsa ta razlikovanja ostajajo v mejah dejstva, da ima estetsko vedno tudi praktični pomen. Iz tega, da estetsko ni lastnost objektov samih, pač ni treba sklepati, da gre za popolno individualno subjektivnost, saj imamo opravka s socialnim dejstvom, ki je strukturno določeno s kolektivno zavestjo neke družbene skupnosti, kot sestavina njenega razmerja do sebe kot skupnosti in do sveta, ki ji je dodeljen. In četudi taka socialna dejstva v strogem pomenu besede niso nekaj empiričnega, imajo v družbenem življenju ljudi veliko normativno moč. Kakšna pa je ta moč, ki pripada estetski funkciji v katerem koli jeziku, ali bolje, v kakršnem koli čutnem stiku in izmenjavi s svetom? Druge funkcije so bolj praktične, kar pomeni, da so usmerjene k svetu in njegovim predmetom, vključno z ljudmi, in da podpirajo praktično orientacijo naših dejanj. Z estetsko funkcijo pa se prav nasprotno govorica iz sredstva spremeni v cilj. Estetska funkcija obrača pozornost s povsem praktične usmerjenosti k svetu in stvarem na govorico sveta in stvari samih in na način, kako je svet predstavljen v naših čutih in v govorici. Pri tem se zavemo, da smo bitja, ki obstajajo v govorici, pa tudi v čutni zaznavi, saj je naša pozornost zdaj usmerjena k temu, kako govorica in čutnost opravljata svoje delo. S tem pride do nekonceptualne refleksije naše komunikacije in interakcije s svetom, ki mu pripadamo in v katerega smo čutno utopljeni. To, kako se naša

365  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST čutnost in govorica organizirata in proizvajata naš svet, je izvor ugodja, celo užitka in radosti, lahko pa tudi nelagodja in celo bolečine. Estetska funkcija je neposredno zvezana s privlačnostjo in odbojnostjo, ki sta lahko tudi zelo močni in intenzivni, tako kot pri nekaterih z evolucijo »podedovanih« odzivih, kakršen je na primer reakcija na prisotnost zvijajoče se kače v našem telesnem krogu komunikacije, pa tudi pri socialno podprtih vzvišenih izkušnjah, kakršni so verski rituali in domoljubne proslave. Le leto po tistem, ko je Mukařovský objavil razpravo o estetski funkciji, je Herbert Marcuse v reviji Zeitschrift für Sozialforschung objavil članek »O afirmativnem značaju kulture«,9 kjer govori o estetski dimenziji, ki predstavlja razsežnost ugodja in ima pozitivno in negativno plat. Na pozitivni strani naredi stvari sprejemljive, ker v estetski reprezentaciji postanejo izvor ugodja, ne glede na to, ali so sicer grde ali nagnusne; na negativni strani pa deluje tako, da obrne pozornost s praktičnih ciljev k utopičnemu obzorju sreče, in to obzorje je negacija ali vsaj kritika zdajšnjih okoliščin. Estetska funkcija odpira refleksiji pot na obe strani: k sprijaznjenju s svetom, kot že je, saj je privlačen viru ugodja, in v odpor do že danega v svetu, ker je ugodje, ki naj bi bilo pomemben smoter naše osebne eksistence, možno le onkraj meja praktičnih ciljev in onstran načela realnosti, ki nas prepričuje, da že živimo v najboljšem možnem izmed vseh svetov. Za raziskovanje estetske funkcije v nogometu pa je poleg že povedanega zelo pomemben sklep, ki ga ponuja Mukařovský: da bi lahko ugotovili, v kakšnem razmerju je estetska do vseh drugih funkcij, moramo proučevati njeno pojavljanje in delovanje zunaj umetnosti, ker je v umetnosti v prevladujoči oziroma gospodujoči vlogi. Poleg tega da je pravo proučevanje strukture funkcij govorice mogoče zastaviti le zunaj umetnosti, pa se je v začetku 20. stoletja temeljito spremenila umetnost sama, in prav to je tudi omogočilo, da spet vidimo estetsko funkcijo še kje drugje, ne samo v umetnosti. Zgodovinska avantgarda prve polovice 20. stoletja je izumila in uporabila številne strategije, da bi ubežala institucionaliziranemu območju umetnosti, kjer s trdo roko vlada estetska funkcija, ki zahteva, da jo podaniki obožujejo v zaverovani kontemplaciji. Vreči estetiko s prestola umetnosti in vrniti umetnost med žive – to je bil cilj avantgardnih prijemov. Na drugi strani, zunaj umetnosti, pa je bila estetska funkcija tradicionalno obravnavana kot nekaj drugotnega, morda igrivega in razvedrilnega, a nepomembnega. Tudi ko bi bilo res tako, pa se ne da zanikati, da se

366  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST estetska funkcija pojavlja prav pri vseh zunajumetniških dejavnostih, iz česar lahko sklepamo, kot so sklepali tudi sodobni nadaljevalci evolucijske teorije,10 da ima estetsko razmerje do sveta in nas samih pomembno vlogo pri razvoju človeka. Z vidika antropologije in sociologije sta ta pogled na estetsko funkcijo posebej izrazito zastavila Clifford Geertz11 in Erving Goffmann,12 slednji tudi kot sistematično metodologijo/etologijo družbenega pojavljanja oseb. Medtem ko je filozofija na začetku neumetniško lepoto postavila v vlogo metafizične lepote, kar se je še pogosto pojavljalo tudi pozneje, v estetiki kot samostojni disciplini, je danes treba estetsko funkcijo preiskovati kot sestavino vseh človeških dejavnosti. V tradicionalnih filozofskih pogledih na umetnost, ki vsi po vrsti merijo umetnost z merili njenega odnosa do predpostavljene realnosti, so možne tri različne pozicije: (1) umetnost posnema realnost, (2) umetnost presega realnost in (3) umetnost nima nič opraviti z realnostjo. Prvi pogled je najstarejši in ima tudi najdaljšo življenjsko dobo, drugi pripada larpurlartizmu in religijam umetnosti 19. stoletja, tretji pa spada k esteticizmu in simbolizmu visoke modernosti na prelomu 19. in 20. stoletja. Vendar je vsem trem pogledom skupno, da predpostavljajo jasno in razločno razmejitev med umetniškim in realnim in posledično vidijo to razliko kot metafizično lepoto onstran empirične realnosti. Takoj ko se lotimo teh vprašanj z vidika funkcije človeškega biti-v-svetu, ne pa z vidika tradicionalnega esencializma, moramo začeti raziskovanje estetske funkcije skupno z raziskovanjem dejavnosti, pri kateri se pojavlja, in je ne moremo več pojmovati kot lastnost posebne vrste predmetov, v skrajnem primeru celo kot posebno metafizično kategorijo najvišje stopnje resničnosti/realnosti, ampak kot značilnost človeka kot vrste in socialnega življenja ljudi nasploh in – kot je vedel že Darwin – nikakor ne samo človeške vrste in socialnega življenja človeških skupnosti. Profesionalne filozofe – estetike utegne presenetiti, da ima estetska funkcija prav tolikšno vlogo in pomen v pekarni kot v umetniškem ateljeju. Seveda s tem ni mogoče reči, da je peka različno izoblikovanih kruhov in peciva umetnost. Gre za to, da je treba območje delovanja estetske funkcije že v izhodišču zastaviti mnogo širše in tudi brez pritiska umetnosti, še zlasti brez njenega modernističnega pojmovanja, ki ji je pripisovalo vlogo poslednjega zatočišča lepote in estetskosti v sicer umazanem in pokvarjenem vsakdanu. Šele tak pristop sploh omogoča, da o estetiki nogometa začnemo razmišljati, ne da bi nas zaneslo v protislovja primerjav med nogometom in umetnostjo ali

367  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST v metafizično povzdigovanje estetske funkcije, ki bi s tem podpirala nekakšno metafizično nedoumljivo privlačnost nogometa. Dokler je bila estetska razsežnost čutnosti in zaznave strogo ločena od vseh drugih, praktičnih funkcij, ki sodelujejo pri človeških dejavnostih in veščinah, se je lahko estetska funkcija, ki so jo filozofi naredili tako čisto, da je res spadala le v metafizični – nadnaravni prostor lepih umetnosti, vzpostavila kot izključna in vladajoča moč umetnosti. Posledično se je drugod, kjer ni bila v vodilni vlogi, tolmačila le kot navadno okrasje, ki ima v neumetniškem vsakdanjem življenju le drugoten pomen. Toda estetski vidik ima praktično vlogo, saj se ugodje in neugodje namenoma ali nenamenoma pojavljata in uporabljata v številnih taktikah in strategijah vsakdanjega življenja in pri orientaciji v svetu, še zlasti pa v tistem njegovem delu, ki smo ga kot socialno okolje ustvarili sami. Prej je bila določene pozornosti deležna le občasno, v zadnjih letih pa je estetika vsakdanjega življenja postala resnejše območje raziskovanja.13 Tudi estetika športa skupaj z estetiko nogometa spada sem, med ta raziskovanja, ne pa k umetnostim ali v primerjave z umetnostjo, še zlasti ne k primerjavam z moderno oziroma esteticistično umetnostjo, ki je postavljena onstran vsakdanjega življenja s postulirano, čeprav le navidezno popolno neodvisnostjo od njega. Umetniške težnje z začetka 20. stoletja so bile prav zato usmerjene v preseganje te izolacije umetnosti daleč stran od vsakdanjega življenja in zoper uživanje umetniških del v stanju zamaknjene kontemplacije in čistega estetskega ugodja. V vsakdanjem življenju pa se je približno v istem obdobju začelo vsaj na Zahodu polepševanje, ki je zajelo videz in nastop ljudi v socialnih okoljih, oblikovanje družbenih izdelkov in socialnih odnosov ter razvoj estetske privlačnosti industrijskih izdelkov in vsega blaga – proces, ki mu danes pravimo estetizacija sveta. Če sodobno umetnost primerjamo s tisto s konca 19. stoletja, je gotovo mnogo manj obsedena z lepoto in estetiko, zato pa poteka na drugi strani vse naše socialno in kulturno bivanje v skrajno estetiziranem okolju, ki zajema tudi naša lastna telesa in osebe. Nezaustavljivi triumf nogometa, ki se je zgodil prav v tem, vmesnem času, morebiti predstavlja, če ne drugače, pa kot eden od kamenčkov, s katerimi so tlakovane te spremembe, eno od posledic te dvostranske in hkratne estetizacije sveta in anestetizacije umetnosti.

368  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ESTETIKA VSAKDANJEGA ŽIVLJENJA

Umetnost, vzpostavljena kot avtonomna socialna ustanova, izvira iz estetike vsakdanjega življenja, vendar take avtonomne umetnosti ni niti v vseh kulturah niti ne v vseh obdobjih posamezne kulture. Ta vrsta osamosvojene umetnosti, do katere je prišlo v modernem obdobju Zahoda, predstavlja izjemo, ne pa kako pravilo. Da bi prišli do izhodišč, primernih za razvoj estetike nogometa, ni treba proučevati estetike moderne zahodne umetnosti, ampak estetiko vsakdanjega življenja sodobnosti oziroma obdobje, v katerem je nogomet postal svetovni estetski pojav, z drugimi besedami: nekaj še posebej čutno privlačnega. V zgodovini estetike, filozofske discipline, ki je bila uradno ustanovljena leta 1735, estetika vsakdanjega življenja ni naletela na kaj dosti pozornosti, povečini pa so jo filozofi sploh v velikem loku zaobšli. Pravzaprav se je prvi korak vstran zgodil, ko je Jean-Marie Guyau v drugi polovici 19. stoletja tako pozitivistično kot larpurlartistično estetiko tedanjega časa podvrgel kritiki, nato pa so Worringer, Dessoir in drugi razvili program splošne umetnostne vede (allgemeine Kunstwissenschaft). Guyau je odprl vrata raziskovanju estetike onstran (kantovsko »čiste«) umetnosti, Max Dessoir pa je zahteval, da se estetika nadomesti med drugim tudi z znanostjo, ki ne bo več evrocentrična. Nekaj misli o estetiki vsakdanjega življenja je bilo razvitih v širšem okviru filozofij vsakdana, denimo pri Michelu de Ceretauju, Henriju Lefebvru in Agnes Heller. Vendar je v 20. stoletju, ki mu Mario Perniola pravi stoletje estetike, Wolfgang Welsch pa ga označuje kot čas, ko je imela estetika konjunkturo, nastalo bore malo študij s to tematiko. Nekaj več zanimanja je prišlo na dan šele v zadnjih desetletjih, skupaj z nekaj knjigami Ellen Dissayanake, Ossija Naukkarinena, Crispina Sartwella, Yuriko Saito in skupine avtorjev, ki so pod uredništvom Andrewa Lighta in Jonathana M. Smitha objavili članke v zborniku The Aesthetics of Everyday Life, ter seveda že omenjene Katye Mandoki.14 Slednja obeta največ, predvsem zato, ker razvija sistematično metodologijo in konceptualno matrico za estetsko preiskovanje vsakdanjega življenja in ker je utemeljena tako v kritiki dosedanje estetike kot tudi v nekaterih izhodiščih praške lingvistične šole in v drugih izvirih semiotike (pojmovane kot študij izmenjave znakov – procesov semioze). Delu ne bom pravičen, da bi ga tu v celoti obnavljal, ampak si bom za pristop k nogometni estetiki izposodil nekaj značilnih zamisli in prijemov. Že za začetek je estetika

369  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST postavljena z glave nazaj na noge, tako da postane, kar terja njeno ime: študij pogojev aisthesis – čutnosti in zaznave, ki »se nanaša na posebne vrste naravo subjektivnosti, ki jo naredi občutljivo, sprejemajočo ali prepustno za okolje«.15 Iz želje, da bi nadzorovali in razumeli lastno življenje, morda res stremimo k temu, da zaobsežemo prav vse na pojmovni način, toda tudi da bi to dosegli, ali bolje, še preden to lahko dosežemo, moramo biti odprti in izpostavljeni življenju. Ta primarna odprtost prinaša s seboj ugodje in bolečino, obe pa skupaj prispevata, da je biti živ radostno. Bioestetika naj bi proučevala to radostnost bivanja pri različnih načinih življenja, socioestetika pa raziskuje človeško estezo.16 Raziskovanje esteze ima dve sestavini: poetiko, ki se bolj ali manj omejuje na proučevanje umetnosti, in prozaiko, ki se ukvarja z vsakdanjim življenjem. Logika je bila najbližja estetiki, ko se je ta vzpostavljala, vendar se ni ukvarjala s čutnim spoznanjem – pri proučevanju esteze pa velja za najbližjo vedo semiotika, ki se ukvarja le s prenašanjem pomena, medtem ko je esteza prav tisto, kar kot estetska razsežnost sporočanje sega čez meje izmenjave znakov zaradi prenosa »čistih« sporočil v procesu proizvajanja pomena. Za primer, da bo lažje razumljivo: ko David Best trdi, da so športi, kakršen je tudi nogomet, usmerjeni k cilju, ne pa estetski, ker je za doseganje rezultatskega uspeha pri nogometu povsem vseeno, ali je bil gol dosežen s prekrasnimi škarjicami ali pa si ga je vratar prav bedasto zabil sam, s tem hkrati nevede zatrdi, da je estetska razsežnost nogometa tisti del njegovega pomena in sporočilnosti, ki presega golo doseganje rezultata in povsem utilitarno pojmovanje nogometa. Nikakor torej ni mogoče reči, da v primerjavi z umetnostnim drsanjem nogomet nima estetske razsežnosti. Reči je mogoče le, da pri nogometu estetske razsežnosti ne merimo z izidom. Če je ves pomen in smisel nogometa v brcanju žoge v gol in v preprečevanju enakega namena tekmecu, potem pripada ves užitek in vse neugodje igranja in gledanja nogometa estetiki, ker je pri nogometu, v primerjavi z ritmično gimnastiko, estetski vtis »nekoristen« za rezultat in ima čisto estetsko funkcijo v kantovskem ali larpurlartističnem pomenu. Vendar tudi to velja le na prvi pogled, ki območje estetskega trdo ločuje od območja koristnega. Zakaj pa so pri vseh športih – in pri nogometu še posebej – pravila postavljena tako, da je pot do cilja posejana s številnimi ovirami, ki preprečujejo, da bi bil šport zgolj najpreprostejše neposredno doseganje rezultata? Zaradi suspenza seveda, ki se z mediatizacijo nogometa še dodatno povečuje – in suspenz zanesljivo ni pot naravnost k zabijanju golov,

370  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST ampak nekaj, kar naredi tekmo »zanimivo« in vsaj potencialno, pred začetkom, táko, da se lahko zgodi kar koli. Tako estetika kot semiotika se morata ukvarjati z retorično in dramatično sestavino pomena in pomenljivih dejanj, ki jih semiotika obravnava skozi dve osi: znakotvorno in simbolotvorno. Poleg teh dveh sestavin pomena in izdelovanja pomena bi lahko kot posebno kategorijo obravnavali tudi otopelost, ki nastane, kadar izdelovanje pomena pade v prazno, kadar izpade iz prepoznavnega reda in izgubi zmožnost tvorbe pomena, s tem pa proizvede neke vrste anestezijo – neobčutljivost za pomen, običajno zato, ker se je ta že povsem ponosil. Pri tem se je v proučevanju esteze treba izogniti napaki estetike, da obravnava estetsko razsežnost le kot način doživljanja, ne pa tudi kot način delovanja, saj odprtost bitja za občutenje sveta ni pasivna in zgolj sprejemajoča, ampak tudi dejavna in ustvarjalna drža. Konec koncev gre pri estetski razsežnosti (ki ne odkriva nobene lastnosti predmetov, hkrati pa ni singularno subjektivna, ampak skupnostna – socialna funkcija) za željo in potrebo po oblikovanju čutnega ugodja po različnih poteh, z različnimi taktikami in strategijami, ki spadajo neposredno k življenju samemu. Te igre in taktike in strategije za doseganje čutne sreče niso nič manj pomembne za obstoj vrste kot tiste igre, taktike in strategije, ki so strogo utilitarne in namenske. Pravzaprav sploh ne moremo ločiti ene od drugih. Glede na to, da vsak od nas dobro pozna lastnega Erwinga Goffmanna ali Clifforda Geertza v lastni osebi, moramo že zaradi čisto osebne izkušnje priznati, da ni komunikacije brez estetizacije, ki prinaša presežek informacij v procesu posredovanja pomena in začini komunikacijo z ugodjem in bolečino. Dramatični vidik komunikacije je njena vertikalna os, ki reprezentira akcijo in izkazovanje energije v dnevni življenjski komunikaciji, in doseči estetski učinek je njen cilj. S pomočjo te najsplošnejše prilagoditve semiotičnih konceptov, da bi bili uporabni za analizo procesov menjave med živimi organizmi in njihovim okoljem nasploh in še posebej za socialno organizirana človeška bitja, smo prispeli do konkretne ravni matric in identitet, ki so vpletene v komunikacijo. Matrice, »iz latinskega mater, so dobesedno in metaforično kraji, kjer se identitete rojevajo, kjer se zanje skrbi in kjer so vzgajane. Matrica je kolektivnemu subjektu tisto, kar je telo za individualni subjekt, torej nepogrešljivi material in morfološki pogoj.«17 V zaključnih poglavjih Katya Mandoki navaja nekaj najpomembnejših matric, kot so družina, religija, šola, zdravje, okultnost in umetnost. Šport pride tu nekajkrat na dan kot tematika, vendar pogrešamo

371  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST celovito obravnavo te matrice, ki je sicer navedena v preglednici na koncu kot kraljestvo agon-alnosti, kamor spadajo tudi nekatere druge igre in tekmovanja, ki imajo za temeljni simbol zmagoslavje.

KLJUČ NOGOMETNE PRIVLAČNOSTI

Se še spominjate uvodne opazke, da sta pri razglašanju nogometa za lepo igro v ospredju trditvi, da je ta igra zelo dostopna za vsakogar in da je nepredvidljiva? Ti dve utemeljitvi lepote nogometa nikakor ne zvenita tako kot običajni estetski argumenti, saj bi pričakovali, da »lepo igro« ljudje pojasnjujejo z izrazi, ki so povezani z milino in virtuoznostjo gibanja ali z vzvišenimi občutki igralcev in gledalstva in še čim iz pričakovanega arzenala estetskih označevalcev. Toda po mojem mnenju je vredno kreniti prav od teh dveh točk, in to zato, ker kažeta v smer vsakdanje estetike, ne pa v okolico filozofije umetnosti. Prva utemeljitev priča o hitri in lahki dostopnosti telesnega in družbenega ugodja, ki ga ponuja nogomet vsaki osebi, druga pa govori o njegovi dramatični privlačnosti. Morda res lahko poznavalci uživajo v operi prav zato, ker že vnaprej vedo vse, kar se bo zgodilo, tako da so do zgodbe povsem indiferentni in lahko v miru uživajo v arijah in drugih izpostavljenih mestih ter tako prispejo v stanje nezainteresiranega ugodja. Pa vendar prav vsi uživamo v napetih pripovedih, ki jim ni mogoče predvideti zaključka, in držijo korak z vse večjo napetostjo, prinašajo nasprotujoča si dejanja, kličejo po pozornem spremljanju in sprotni presoji dejanja in značajev, tako da naše zanimanje ves čas raste, naše odzivanje pa iz pasivnega estetskega ugodja prehaja v stanje napetega pričakovanja in dejavnega sprotnega predvidevanja, presojanja in napovedovanja. Ta okus, ki je diametralno nasproten kontemplativnemu uživanju, najpogosteje obvelja za plebejskega. Nogomet pripada množični kulturi, zato (v primerjavi z deli in dejanji, ki tekmujejo za uvrstitev v visoko kulturo) ne potrebuje nikakršnih aristokratskih in metafizičnih pretenzij, pa je še vedno lahko lep. Dve estetski okoliščini, o katerih v zvezi z množično kulturo govori Walter Benjamin, sta tu boljša začetna podpora od vseh visokih pesmi tradicionalne estetike. Benjamin razume čutno zaznavo (aisthesis tako ali tako pomeni oboje hkrati, čutnost in zaznavo) kot zgodovinsko kategorijo, ker se »v velikih zgodovinskih obdobjih [...] s celotnim načinom človekovega kolektivnega bivanja spreminja tudi način

372  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST njegovega čutnega zaznavanja«.18 Na diahroni ravni to sovpada s trditvijo Mukařovskega na sinhroni ravni: estetsko je avtonomni, toda socialni pojav (in ne objektivni ali subjektivni). Dobro je znano, kako Benjamin označuje spremembo zaznavanja z začetka 20. stoletja: avra vseh objektov izgine, kar se posebej vidi pri umetniških delih. Obe okoliščini, ki sprožata razpadanje avre, pa se »ujemata z naraščanjem pomena množic v današnjem življenju«,19 namreč strastna želja današnjih množic zbližati stvari prostorsko in človeško in enako močna nagnjenost, da bi presegle enkratnost nekega dogodka s tem, da sprejmejo njegovo reprodukcijo. Množice, ta značilni pojav javnega prostora modernosti, nikoli in nikdar ne sprejemajo zamisli o kontemplativnem razmerju, tudi v estetskem ugodju ne. Hlepijo po tem, da bi imele vse stvari na dosegu roke, tako kot v fotografiji ali na filmu. Ko smo danes zmožni stopiti v stik s komer koli ali čimer koli v trenutku in pod preprostim pogojem, da smo vključeni (ali – kot bi rekla Katya Mandoki, ki naše razmerje do sveta primerja z dojenjem – da smo prisesani, kar pomeni, da se lahko seveda tudi odsesamo) v mrežo navideznega prostora naravnost od doma ali iz službe ali s ceste ali od koder koli, zveni Benjaminova prva težnja množic kot okoliščina, ki smo je že prav vsi deležni in jo tudi sprejemamo – hočeš nočeš, pa tudi z vedno večjim pridom in ugodjem. Skupaj z njo pa prihaja tudi reprodukcija, pa ne le kot tehnična reprodukcija, ki se kaže pri Benjaminu pri fotografiji in filmu. Danes ta neprestana in brezkončna ponovljivost vključuje tudi dolge ponavljajoče se verige pripovedi in iger, tako kot na primer pri telenovelah ali pri nogometnih ligah, in presega navadno reprezentiranje realnosti tako, da sega k proizvajanju novih realnosti oziroma, z Baudrillardom, simuliranih realnosti. Ti procesi potrjujejo, kar je Benjamin ugotovil leta 1936: »Usmeritev realnosti k množicam in množic k njej je dogajanje z neomejenimi posledicami, tako za mišljenje kot za vizualno opažanje.«20 Množice, ki terjajo lastno estezo in ugodje, so proizvod modernosti in obenem eden od njenih najbolj strašljivih elementov. Modernost je ustvarila ekspanzijo javnih prostorov za čedalje več ljudi tretjega stanu, kar je spremenilo načine komuniciranja in komunikacije, pa tudi načine ponudbe in potrošnje ugodja in razvedrila. Tisto, čemur se je po navodilih dvorne etikete reklo, da je civilno ravnanje in uživanje življenja, je za te nove okoliščine povsem neuporabna stvar. Samozavestno meščanstvo se tako ali tako ne mara izenačiti z aristokracijo, ki se mu zdi neživljenjska, izumetničena in – dekadentna.

373  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Biti preprost in navaden takrat postane vrlina, vsem dostopne vsakdanje radosti pa vrednota. Vendar se to ne nanaša na prtljago, ki jo nove množice prinašajo s seboj iz vasi v mesto skupaj s tradicionalno folklorno kulturo, ali pa, v novejšem času, na prtljago, ki jo migracija iz tretjega sveta prinaša v metropole prvega in tudi tretjega sveta. Ta prtljaga gre najprej v čistilnico, tisto, kar meščanska družba potrebuje, pa je kultura integracije množic v modernost in njene politične kulturne in moralne okoliščine in razmere. Celo razsvetljenski misleci, kar so francoski enciklopedisti gotovo bili, so morali iznajti način in odkriti pot, ki vodi k civiliziranju novih množic – s pomočjo zgodovinsko prenovljene in nove čutnosti in zaznavanja. Da bi prišli do tega modela integriranja množic v buržoazno civilizacijo, so sprejeli načelo ugodja kot izhodišče in zavrnili načelo vladavine razuma, ki sta ga družno postavljala nad strasti in ugodja akademski klasicizem in francoski dvor. A je že pred tem načrtom, kako iz razsvetljenskega nazora izoblikovati razvedrilo za množice, ki bo služilo njihovemu moralnemu napredku, v italijanskih mestih, kjer so se množice prvič pojavile v javnem življenju, nastala zamisel ustvariti nov festival ali umetniški dogodek, ki bi jim pripadal. Danes ni več lahko pojasniti, da je bilo tisto, čemur pravimo opera, izumljeno kot ponovitev atenske tragedije, imenovalo se je opera-in-musica in bilo namenjeno razvedrilu in izoblikovanju ljudi v skupnost, ki jo povezujejo isto ugodje in enake ideje. In ne da se reči, da opera teh pričakovanj ni izpolnila: v Italiji 19. stoletja, pred združitvijo v nacionalno državo pod okriljem piemontske dinastije, je bila ravno opera kraj, kjer je nastajala italijanska nacionalna identiteta, kjer se je razpravljalo o nacionalni revoluciji in kjer so se zbirali pripadniki risorgimenta in vzklikali dvoumno geslo, s katerim so izražali oboje hkrati – nacionalno pripadnost operi in združitvi Italije: »Viva Verdi!« S tem so povzdigovali najimenitnejšega opernega skladatelja vseh časov, v skritem pomenu pa vzklikali tudi političnemu cilju: »Viva Vittorio Emanuele, Re d’Italia!«. Henri Beyle – Stendhal, ki je bil francoski diplomat po italijanskih mestih, je o italijanski operi pisal z navdušenjem prav zato, ker je bila dogodek v življenju množic, strastno predanih tako operi kot naciji in ljubezni, ki jih je v skupnost povezovala prav opera. Tako kot se je meščanskemu gledališču, o katerem so razmišljali francoski razsvetljenci, iz istega nabora idej pridružila tudi melodrama, ki je pripadala bolj vsakdanji množični kulturi kot novi visoki kulturi meščanstva, se je tudi iz okrilja opere kaj hitro razvilo nekaj še bolj

374  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST razvedrilnih in manj elitnih zvrsti komične opere – opera buffa, komična opera in končno še tako imenovana mala, lahka opera – opereta, prav tista priljubljena zvrst, katere uspeh je Richarda Wagnerja tako razbesnel, da je spisal proti njej nekaj težkokategoričnih filipik, njeno nizkotnost pa je povezal z židovskim poreklom njenih poglavitnih skladateljev,21 ker je bil izumitelj tega žanra, ki ga krasi »najgloblji patos trivialnosti«,22 Jacques Offenbach, židovski prebežnik iz Nemčije v Pariz. Iz istega izvora je torej skozi ves čas modernosti na eni strani nastajala religija moderne Umetnosti, ki je govorila z najglobljim patosom vzvišenosti in se sprenevedala, da nima nič skupnega z umazano stvarnostjo, na drugi strani pa priljubljene razvedrilne oblike popularne umetnosti, ki so govorile z najglobljim patosom trivialnosti. Nekaj podobnega se je dogajalo tudi s telesno kulturo, vzgojo in športom. Pri tem je dobro vedeti, da je šport, bolj anglosaški pojav kot celinski, vse do 20. stoletja pomenil svobodo onstran urejenega reda, potem pa se je začel spreminjati v institucionalizirane oblike, ki so jih nadzorovali klubi in športne zveze, končno na vrhu tudi olimpijski komiteji, in postal obremenjen z vsakovrstnimi natančnimi pravili in merjenji, vključno z obveznimi, regularnimi in standardiziranimi načini tekmovanja. Ta obsežni in neverjetno zgodaj globalizirani proces »transsubstanciacije« športa v civilizirano obliko razvedrila je trajal vse 20. stoletje. Pri tem pa je prišel v konflikt s konceptom telesne kulture in v tekmi z njo končno tudi zmagal. Odločilna bitka je bila dobljena v šestdesetih letih 20. stoletja, ko je televizija s satelitskim pokrivanjem pomembnih dogodkov spremenila športna tekmovanja v najbolj gledane globalne pojave in ko je šport skupaj s preostalo kulturo, a še mnogo bolj od nje, postal eno od najhitreje rastočih in razvijajočih se postindustrijskih produkcij. Takrat so se športna pravila, predvsem tistih športov, ki so dobili ali pa so si želeli množično pokritost, razvila do konca v spektakularno smer, takrat so se tekmovanja na prostem prenesla v dvorane, kjer je bila izvedba varnejša in nadzorovana, in takrat se je začelo spreminjanje arhitekture športnih prizorišč na prostem v polpokrita megazabavišča, kjer lahko kaka kaplja pade samo še na tekmovalke ali tekmovalce; takrat so začeli nastajati modeli veletekmovanj z dolgimi serijami tekem in z neskončnim ponavljanjem v bodočnost in takrat so se vrhovi športnih zvez in olimpijskih gibanj iz civilnodružbenih prostočasnih klubov, društev in združenj prelevili v podjetja z velikanskim bogastvom in še

375  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST mnogo večjim in širšim konglomeratom s športom povezanih in od športa odvisnih dejavnosti. Po drugi plati pa je bila telesna kultura v vlogi nadzornika vojaškega reda, vcepljenega v šolske sisteme, v narodotvorna društva in v podobne strukture, katerih namen je bilo organiziranje teles v ureditev, ki se jo je dalo usmerjati in ji poveljevati, in krepitev teh teles za potrebe nacionalnega zdravja in zlasti za vojaško zmožnost množic v času univerzalne naborniške armade. Ideal telesa ljudstva ali nacije, ki ga sestavlja množica individualnih teles tako, da se v urejeni celoti povsem izgubi in se prepozna samo še v tej celoti, nič več pa kot posameznik ali posameznica, je izoblikoval v svoji pedagoški filozofiji že Jean-Jacques Rousseau, njegova idealna podoba pa je na ogled že ves čas, odkar je nastala naslovna ilustracija k Hobbesovemu Leviathanu. Ta in taka telesna kultura je danes preteklost, ki jo je sprva povozil šport, nato pa še vse druge z njim povezane novosti, kakršne so fitnes, aerobika, wellness in podobne prakse, ki naj bi sicer prav tako podprle telo in njegovo zdravje, vendar so povsem skomercializirane in individualizirane, tako da v primerjavi s sistemi telesne kulture nimajo skoraj nikakršne zveze več z ideološkimi aparati države, vsekakor pa ne poznajo več koncepta vojaške discipline, ki je bil za telesno kulturo konstitutiven. Oba obrata od kulturnih form, ki so bile izoblikovane za množice, do kulturnih form, ki so jih množice sprejele za svoje, sta bila podprta s tržno logiko moderne kulture in ne z moralistično logiko, ki si je izmišljala obnovljeno antično tragedijo ali obnovljene antične olimpijske igre. Toda s tržno logiko se ne da pojasniti, zakaj je v 20. stoletju šport postal množično popularnejši od umetnosti celo v primerjavi s filmsko umetnostjo, in tudi ne vodi do dokaza za to, da je nogomet lepa igra. Zakaj so športi postali tako priljubljeni, in to ne le pri »navadnih« ljudeh, ampak tudi pri tistih, za katere bi pričakovali, da sprejemajo le take užitke in razvedrilo, ki ustrezajo njihovemu stanu in družbenemu ugledu? Med odgovori je tudi tisti Benjaminov: zaradi želje priti stvarem čim bližje. To potrebo po bližini stvari je opazil že Edmund Burke, ko je postavil eno ob drugo inscenirano in (za)resno tragedijo in primerjavo učinka na občinstvo zastavil takole: »Pri posnemanju žalostnih okoliščin je edina razlika v ugodju, ki izvira iz učinkov posnemanja; saj okoliščine nikdar niso tako popolne, kot jih najdemo tu, in zato nam je posnemanje nekako všeč. In res nas v nekaterih primerih zadovolji precej bolj kot pa stvar sama [...] Čim

376  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST bližje pa je realnosti in čim bolj se oddaljuje od vsake pomisli na fikcijo, popolnejša je njegova moč. A naj bo ta moč take ali drugačne vrste, tistemu, kar predstavlja, nikdar ne pride blizu. Izberite dan, ko boste postavili na oder najbolj vzvišeno in ganljivo tragedijo, kar jih imamo; najemite najbolj priljubljene igralce; ne varčujte pri sceni in okrasju; spravite skupaj najboljši trud pesništva, slikarstva in glasbe; in ko ste zbrali svoje občinstvo, prav v trenutku, ko je njegov duh ves napet od pričakovanja, naj se sporoči, da bo državni zločinec najimenitnejše vrste usmrčen na bližnjem trgu; v trenutku vam bo prazno gledališče pokazalo primerjalno šibkost posnemajočih umetnosti in razglasilo zmagoslavje zaresnega sočutja.«23 Estetska privlačnost prave tragedije »v živo« premaga vsako imitacijo. Ampak kakšna vrsta prave, resnične stvari bi lahko bil nogomet, ki morda sploh ni resnična igra, ampak le eden od načinov posnemanja? Pri gledališki uprizoritvi gre za posnemanje, pri katerem »se igralci sprenevedajo, da je interakcija nekaj drugega, kot dejansko je«, in »se občinstvo zaveda tega sprenevedanja«.24 Pri športnih tekmah je sprenevedanje drugačno in mu običajno pravijo napol-sprenevedanje, ker pomeni, da igro prav obratno kot pri gledališču jemljemo zares in ji ne prisostvujemo enako kot pri fikciji. Prav zaradi te poteze kritiki športu radi očitajo, da predstavlja beg pred realnostjo, tisti ostrejši pa tudi, da gre za odtujitev, pri kateri smo plen ideologije, podvržen manipulaciji. Toda to, kar se pri športni tekmi zgodi, je še ena vrsta družbenega in estetskega prostora, ki ga proizvede skupna prisotnost, tako kot v gledališču. Vendar pri športu igralke in igralci ne nosijo mask: nastopajo, kakršni so, z imenom kluba ali reprezentance na dresu, s svojimi imeni in osebnimi značilnostmi, nič drugačni kot sicer. To pa pomeni, da je tudi sprenevedanje drugačne vrste kot pri gledališču. Pri gledališki uprizoritvi sprenevedanje ni prevara, ampak še ena vrsta družbene pogodbe, ki proizvaja prostor reprezentacije: to, kar se uprizarja, velja za resničnost. Ta prostor ima težnjo, da bi se realnosti približal, kolikor se le da, vendar ne more nikdar zares postati to, kar uprizarja. Pri športu pa gre zares – šport je to, kar reprezentira, ali še bolje, pri športni tekmi v družbeni pogodbi ni reprezentacije. Igra je tu pravi in resnični svet tako za tiste, ki jo igrajo, kot za tiste, ki jo gledajo. Če hočejo v igri uživati, mora postati njihov zaresni svet, ne pa le njegova uprizoritev in nikakor ne le najpomembnejša drugotna zadeva na svetu, ne le prizorišče, ki pomeni svet, ampak mora dejansko postati ves svet – sicer športna igra izgubi dobršen del

377  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST dramatične estetske začinjenosti, ki je bistvena sestavina privlačnosti. Nekaj takega je imel Spinoza v mislih kot razmerje do univerzalno in večno resničnega, in na njegovi poti tudi Schopenhauer, ko je govoril o estetskem ugodju, ki ga doživimo, kadar osredotočimo vse svoje življenje na eno samo, morda kar najmanjše in najnepomembnejše zrnce peska, kot da bi bilo ves naš svet, kajti táko osredotočenje s sprenevedanjem, začinjeno s hrepenenjem po celostnosti, spodbudi rojevanje univerzalne resnice in univerzalne radosti v nas. Medtem ko je pri reprezentacijskem sprenevedanju potrebna razmejitev med tistimi, ki uprizarjajo, in tistimi, ki uprizoritev gledajo, da bi prišlo do proizvajanja fikcije, pa za simulacijo potrebujemo čim tesnejše srečanje, da, celo stik s stvarjo samo, brez razmejitve med realnim in fiktivnim. Baudrillardu je vsaj malo ušla pomembna komponenta postmoderne situacije, ko jo je razglasil za simulacijsko in zatrdil, da ne zmoremo več priti do določitve, na kateri ravni simulacija pripada realnosti. Želja, da bi prišli čim bližje stvarem, dejansko vzpostavlja simulacijo pod pogoji večnosti in celostnosti – sub specie aeternitatis – s prav tako nujnostjo, kot pretvorba stvari v simbol terja specifično človeško družbeno veščino sprenevedanja. Skratka, pri Baudrillardu je še vedno čutiti nekaj visokokulturnega prezira do simuliranih popularnih naslad, ki jih množice jemljejo resno, prezira, ki je bil tako značilen za stremljenje po pristnosti, stremljenje, kakršno so gojila šestdeseta leta, iz katerih se je razvil ta njegov prezir. Želja, da bi en sam del našega razmerja do naravnega ali družbenega sveta sprevrgli v edino stvar, ki ima pomen in smisel, in na njej in okrog nje zgradili ves svet, je nekaj pristno človeškega in ni kar takoj beg pred realnostjo ali izguba stika z njo. Je za človeško vrsto značilna, ključna proizvodnja – šele s simulacijo proizvedemo realnost zase. Tako kot vse drugo se ta lahko izpridi in postane lažna ali manipulirana želja, toda to ne pomeni, da sta bodisi simulacija bodisi fikcija – ki smo ju zmožni proizvajati zaradi zmožnosti refleksije, vgrajene tudi v čutno zaznavanje in ne le v čisto duhovne zmožnosti – neavtentična načina za doseganje stika z realnostjo. Šele s simulacijo si svet udomačimo v lastno realnost, proizvedemo realnost, v kateri se lahko sprenevedamo, da smo v njej, udomačeni, doma tudi mi. Šport je postal bolj priljubljen od umetnosti, tudi od tistih umetniških žanrov, ki so bili narejeni za razvedrilo in ugodje množic, ker ustreza želji množic priti stvarem tako blizu, kot je le mogoče, želji, ki vključuje tudi potrebo priti realnemu bližje, kot je to mogoče z uprizarjanjem/ reprezentacijo. Še več: šport je lahko izredno dramatičen, in dejstvo

378  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST je, da bolj dramatičen kot postaja, zlasti zaradi prilagajanja pravil medijskemu občinstvu in televizijski logiki prenašanja »v živo«, bolj je tudi popularen. Kar seveda tudi pomeni, da so športi, ki proizvajajo manj tovrstne privlačnosti bližnjega srečanja z dramatično realnostjo v obliki, kakršno posredujejo mediji, pač manj popularni od tistih, ki vzdržujejo in celo povečujejo to dramatičnost. Dramatična plat športnih dogodkov, še posebej ekipnih športov z žogo, med katerimi je daleč na vrhu popularnosti nogomet, je ponudila priložnost in potrebo po reproduciranju, nizanju in nadaljevalni verigi, ki povezuje posamezne dogodke v dolge sage, kakršne so ligaška tekmovanja, zapletena še z dodatnimi pravili o razigravanju, kombiniranju igranja vsakogar z vsakim, in tekmovanja na izločanje in podobno, s tem pa je nastal tudi letni oziroma sezonski športni koledar, ki pozna tako kot soap opere in telenovele neskončen niz posameznih dogodkov in zaključen niz tekmovanj z velikim finalom na koncu. Te verige dogodkov, sestavljene iz niza posameznih zgodb, tekem, so uspešnejše, predvsem pa privlačnejše od vseh resničnostnih šovov – ker so ti uprizorjeni, pri igri pa gre zares. Tisti, ki gledajo nogomet danes, so daleč od navdušencev, ki so nekdaj hodili na vsako tekmo svojega moštva doma in po možnosti tudi na tekme na tujem. Poleg tega da se pojaviš »v živo« na tistih tekmah, kjer si že bolj pristaš(inja) kot le navijač(ica), spremljaš posamezne tekme v prenosih kot niz, ki poteka tekmo za tekmo, kjer je vsaka tekma zgodba zase, saj ima začetek in konec, hkrati pa plete zgodbo dolgega niza do zaključka lige ali pokala, ki se podaljša, ko navezujemo dolgi niz iz ene sezone v naslednjo. Tako so prav nogometni dogodki postali hkrati nadaljevanka in nanizanka – dolga repetitivna serija dogodkov. Prav zato, da bi se ta povezava v dolgo hkratno nanizanko in nadaljevanko jasneje občutila in prišla do izraza, so komentatorji začeli uporabljati vrsto podatkov in anekdot, ki preteklost povezujejo z zdajšnjim trenutkom, vključno z naštevanjem statističnih podatkov dosedanjih srečanj, z vremenskimi okoliščinami zmag in porazov, z zamenjavami v ekipah in s prestopi iz enega kluba v nasprotnega in tako dalje. To, da se tekme, pa tudi celi ligaški in pokalni nizi morajo ob neprestanem ponavljanju in obnavljanju vmes tudi zaključiti, saj mora v vsaki tekmi in v vsakem ciklu nekdo zmagati, pa pomeni, da ima vsaka posamezna športna tekma vedno tudi moralno sporočilo in pomen. Biti vpleten v športni dogodek in njegove nize pomeni vpletenost v igro kot realnost, dejavno držo take vrste, ki je visoka moderna umetnost običajno ne povzroča, je

379  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST pa navzoča v plebejskih umetnostih, kakršna je commedia dell’arte, pa tudi v sejmarskem lutkovnem gledališču z Gašperčkom. Avantgardna in postmodernistična umetnost se zelo trudi, da bi proizvedla to dejavno zavzetost občinstva, vendar ji do zdaj ni ravno uspevalo, vsaj v primerjavi z nogometom ne.

SKLEP

Šport je pridobil večjo popularnost od popularne umetnosti, ker je njegova močna estetska privlačnost zgrajena na temeljih napol- sprenevedanja, ki je lahko bolj intenzivno in močnejše od gledališkega sprenevedanja. Da bi dosegel popularnost, pa je moral prehoditi pot sprememb, ki vključujejo trdna in povsod enaka pravila in razmere; se organizirati v nacionalnem in svetovnem merilu po vzoru nacionalnih držav, a s širšim manevrskim prostorom od njih; zgraditi mrežo primernih objektov, razviti nove in boljše pripomočke na znanstveni osnovi in zlasti izoblikovati sistem priprav, domisliti strukturo tekmovanj in organizirati občinstvo ter pri tem še preseči omejitve, kakršne je predstavljal koncept telesne kulture. Ko ga proučujemo v tem procesu sprememb, ki se še naprej neprestano odvijajo, ugotavljamo, da nam razločevanje med ciljnimi športi, pri katerih velja le doseči rezultat ne glede na lepoto uporabljenih sredstev, in estetskimi športi, ki vključujejo tudi ocenjevanje »umetniškega vtisa«, ne koristi kaj prida, saj je to razločevanje ozemljeno v estetiki, razumljeni kot proučevanje umetnosti ali umetnosti podobnih praks, ki jih označuje stremljenje k lepoti. Prenos tega redukcionizma, ki je že pri obravnavi umetnosti odveč, na področje športa še poglobi težave, ki jih povzroča táko lepotno obravnavanje estetske privlačnosti. Najmočnejši estetski učinki so namreč povezani z dramatičnostjo, pa naj jo razumemo v izvirnem pomenu dejanja ali v sodobnem pomenu dramskih gledaliških reprezentacij. Šport je dramatičen in dramatičnost je njegova najpomembnejša estetska poteza – dramatičnosti lahko pripisujemo, da je »lepa«, vendar zanesljivo ni lepa na kak harmoničen način, saj je bistvena poteza dramatičnosti prav konflikt, neenakomernost, neizmerljivost in tudi negotovost. To, da nam gre pri športu zares in da se delamo, da imamo opraviti z resničnostjo (in ne le s stvarnostjo), daje še večji naboj dramatičnosti situacij.

380  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Ali lahko v razmerah, ki jih ustvarja estetika, rečemo nogometu, da je »lepa igra« (beautiful game)? Ne, če estetiko pojmujemo kot filozofijo umetnosti (beri: lepe umetnosti), filozofijo lepote (beri: harmonični red v okviru pitagorejske številčno izmerljive somernosti) in kontemplativne čutnosti in zaznave. Nogomet ni umetnost in umetnosti tudi podoben ni, ali bolje, je v sorodu z umetnostjo nekaj kolen nazaj – tam, kjer so vse veščine, ki se izvajajo po priučljivih pravilih, še vedno združene pod pojmom techné. Je pa nogomet estetski, tako kot šport nasploh, ne glede na to, da je pri njem mogoče doseči gol in zmagati, ne da bi igral »lepo«. Privlačnost nogometa je v dramatičnosti igre, ko se kadar koli lahko kar koli zgodi prav zato, ker imamo ves čas opraviti z igro in protiigro, vnaprejšnjega besedila, po katerem bi se igra odvijala, pa ni. Dramatično estetsko ni niti malo omejeno na območje umetnosti, zato lahko izjavimo, da je nogomet »lepa igra«, če ji s tem pripisujemo, da je močen izvor estetske privlačnosti in močen razlog za estetske užitke takó igralcev (ali igralk) kot občinstva. Da pa bi si omogočili estetsko proučevanje nogometa, je treba postaviti osnove za proučevanje estetike onstran filozofije umetnosti. Tu je nekaj predlogov in predpostavk: 1. Izjava »Nogomet je lepa igra« je dopustna v okolju estetike vsakdanjika, ne pa v okolju estetike kot filozofije moderne elitne umetnosti. Šport, celo nogomet, lahko primerjamo z umetnostjo, toda tudi ta primerjava postane možna šele potem, ko je klasični umetniški kanon modernizma razpadel. No, takrat je nogomet tudi začel pridobivati popularnost zunaj plebejskih slojev, ki so ga gojili prej, in vzbudil nekaj pozornosti tudi pri zgodovinskih avantgardistih. Za estetiko športa in s tem tudi nogometa obstaja mesto v sodobnih teorijah performansa. Katya Mandoki definira estetiko vsakdanjika kot »proučevanje razmer esteze«. Esteza se »nanaša na posebne vrste naravo subjektivnosti, ki jo naredi za občutljivo, sprejemajočo ali propustno za okolje. Subjektivnost predpostavlja senzibilnost.«25 Da bi proučevali šport kot del estetike vsakdana, moramo tej splošni definiciji dodati moment ugodja in bolečine, do katerega prihaja zaradi občutljivosti subjektivnosti, skupno z zgodovinskimi in družbenimi determinantami čutnosti in zaznave. 2. Te zgodovinske in družbene določnice človeške esteze se v sodobnih globalnih časih ujemajo »z naraščanjem pomena množic«, vključno z njihovo strastno željo »‚zbližati‘ stvari prostorsko in človeško« in preseči »enkratnost nekega dogodka, tako da sprejmejo njegovo reprodukcijo«26 in pozneje še simulacijo. Benjaminovo diagnozo, ki so

381  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST jo potrdili poznejši premiki tja do naše sodobne čutnosti in zaznave, lahko postavimo v zvezo s trditvijo, da je nogomet »lepa igra« prav zato, ker je najlažje dostopna in privlačna za vsakogar, pa tudi z velikanskimi spremembami v športu, do katerih je prišlo v 20. stoletju, vključno s tistimi, ki so zaradi potrebe po zapolnitvi televizijskega prostora proizvedle neskončne serije tekmovanj, ki so strukturirana hkrati kot nadaljevanke in nanizanke. Tu seveda ravno nogomet prednjači s ponudbo ponavljajočega se ugodja, zgrajenega iz enkratnosti in neponovljivosti vsake posamezne tekme, neprestane štiriindvajseturne dostopnosti do množice športnih, pretežno in včasih tudi izključno nogometnih televizijskih programov in razpredene mreže nogometne mrzlice po svetovnem spletu in preko vseh drugih načinov oddajanja in sprejemanja, a tako, da strežejo želji, ki je obstajala že prej, le medija realizacije ni imela. 3. Republikanstvo ali nastanek odprtega javnega prostora res publicae je utemeljitveni dogodek modernosti, prvotnejši od demokracije, ki je lahko, ni pa tudi nujno njegova družbena posledica. Prav ta dogodek je pripeljal nove množice ljudi v javni prostor in postavil individualno svobodo in svobodo skupnosti na zgodovinski, politični in družbeni dnevni red. Sodobne urbane množice, mešanica razredov, spolov, etnij in narodov, starostnih skupin, kulturnih pripadnosti itd. so proizvod modernosti, ki se hkrati že od samega začetka boji njihovih rušilnih zmožnosti, posebej tega, da lahko kot kolektivni dejavnik družbenega življenja zaradi svoje želje po sreči in ugodju razrušijo moralni red (beri: nedotakljivost oblasti in svetost lastnine) in zgodovinsko perspektivo napredka. Medtem ko množice hlepijo po sreči in užitku po lastnih merilih popularnega okusa, se vzpostavlja tudi težnja po izoblikovanju kulturne hegemonije, ki skuša ponuditi sprejemljiva in konstruktivna ugodja in razvedrilo za množice. Oba procesa potekata prepleteno in ju v primerjavi s »kruha in iger« rimskega imperija zapleta prevladujoča vloga tržne ekonomije in razvedrilne industrije, pri kateri se najbolj neposredno vidi učinek spopada med vladavino civilnosti in hegemonijo tržnega pohlepa, torej tistega spopada, ki ga Mandeville še dojema kot vznik javnih vrlin iz zasebnih slabosti. To, kar nastaja kot popularno razvedrilo, je seveda ves čas obremenjeno s prezirom in podcenjevanjem, pa naj gre za šport ali za umetnost, saj ima »elitni« okus lastne »lepe« umetnosti in lastne »fine« športe. Ko pa se berlinski zid mej in pregrad med elitno in popularno kulturo poruši, se ta vzvišeni prezir unese, čeprav ne izgine. Estetika nogometnega užitka

382  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST spada v javni prostor, kamor ljudje prihajajo uživat v pogledu na druge in na njihovo uživanje, uživajo pa hkrati tudi v tem, da jih drugi vidijo uživati in da postanejo del skupnosti, ki doživlja ugodje v družbeni interakciji in estetski privlačnosti. 4. Lepota ali estetska privlačnost športa ni kontemplativne narave. Terja vpletenost, in to ne le pri tistih, ki z užitkom tekmujejo, ampak tudi občinstvo z dejavnim razmerjem do igre. Saj res: obstajajo tudi ljudje, ki nogometno tekmo spremljajo kontemplativno, ampak to so redka bitja. Kontemplativno razmerje do vrhunskega mojstrstva je možno, vendar ga je mnogo težje vzpostaviti in vzdrževati zato, ker estetska privlačnost nogometa seva iz njegove dramatičnosti in nepredvidljivosti, ki gledalca ali gledalko potegneta v igro na drugačen način kot tradicionalno gledališče, ki ustvarja kontemplativni odnos z vživljanjem. To so dokazali sodobni najboljši klubi, v katerih tako rekoč ni več »domačih« igralcev, ampak so po svoji sestavi pisani tako ali še bolj kot občinstvo, ki jih navdušeno gleda. Poglavitni problem trenerjev in ekipe je zdaj enak globalni zagati: kako opraviti integracijo tako raznovrstnih in različnih posameznikov, ki imajo poleg vsega še vsaj vsak drugi svoj do skrajnosti napihnjen ego, v enotno in udarno ekipo? Ta dramatična komponenta, čisto drugače kot pri Bestovih pogojih za vznik estetskega v športu, je ciljna in namenska. Predstavlja neločljiv in neizogiben del igre, njenega poteka in izida: za to dramatičnost ravno gre. Goli, izraženi v končnem rezultatu, so le posledica: razlog za športno igro je vedno njena dramatičnost. Če po tej plati primerjamo gledališče in nogomet, primerjava potrdi, da niti estetska privlačnost gledališča niti estetska privlačnost nogometa ne nastajata iz lepote gibanja, kot se dogaja pri klasičnem baletu ali pri ritmični gimnastiki, ampak iz pretresljive in privlačne konfliktnosti ter iz napete in zapletene zgodbe. Skupinske igre z žogo so skrajno dramatična forma z visoko estetsko privlačnostjo, ker ima akcija, ki poteka pod konvencijo pravil, vgrajene številne omejitve in prepreke, da ne bi do izida prihajalo na prelahek in nezanimiv način. Nogometna igra ni sprenevedanje v gledališkem smislu, saj je del realnosti in ne del njene reprezentacije, pa vendar je izvzeta iz dolgočasnejših ali vsaj predvidljivo ponavljajočih se dejanj in ritmov vsakdanjega življenja. 5. Pomen in značaj sprenevedanja v nogometu, ki izkazuje estetsko privlačnost, nikakor ni le beg pred drugimi sestavinami vsakdanjega življenja (čeprav imamo za tak beg pred »realnostjo« čedalje močnejše razloge), še zlasti pa to ni za igralce, trenerje, sodnike, snemalce,

383  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST novinarje in za številne druge, saj je nogomet postal njihovo delo in njihova služba. Pa tudi za občinstvo, ki je prisotno »v živo« ali ki »v živo« spremlja dogodek od drugod (ali pa se vključi malo pozneje, da vidi posnetek), pomeni nogometna tekma več kot le pozabo tegob in težav ali zadovoljitev želje po sreči z lažjo – nadomestkom in namišljenim simulakrom. Nogomet lahko postane, pa čeprav le za tisti trenutek, naš svet, svet, ki ga naseljujemo, vesolje našega bivanja: izkusiti in naseliti se ga da kot stvar, ki jo občutimo in zaznamo sub specie aeternitatis, torej z ugodjem, ki ni tako vsakdanje, kot je vsakdanji in navaden preostali prostor in čas našega bivanja. 6. Vrnimo se k bistveni razsežnosti estetske funkcije, ki obrne pozornost s sporočila na sporočanje: v čem je ta estetska kakšnost nogometa? Kaj je sporočilo, je jasno: izpeljati namen, da spraviš žogo v gol in da to preprečiš nasprotniku. Mnogi nas opozarjajo, da je ta pozornost do tekanja za žogo sem in tja pri odraslih nekaj trivialnega in nedoraslega, če ne celo izraz infantilne seksualnosti, kot bi radi dokazali teoretiki, ki imajo do Freuda približno tak odnos kot igralci nogometa do žoge. Vendar pa tem gledalcem nogometa zaradi pretirane pozornosti na to, kaj je cilj nogometa, uide način, kako je mogoče ta namen doseči. Nogomet je »lepa igra«, ker njegova estetska funkcija (kako se sporoča sporočilo) obrača pozornost od tistega, kar je treba doseči, k temu, kako je to doseženo – in doseženo je z dramatično socialno dejavnostjo v razmerah igre, ki ima vse značilnosti kompleksne, zadovoljujoče in do perfekcije simulirane družbene dejavnosti. Nogomet je dramatična estetska kvintesenca individualne in kolektivne socialne dejavnosti: sodobnim urbanim množicam daje na ogled simulacijo človeške družbene interakcije, ki si jo prav zato, ker je hkrati realnost in simulacija, ne pa le reprezentacija, ogledujemo z vidika univerzalnosti in večnosti, vključno s potencialno izzivalnim etičnim zaključkom – in zaradi tega je nogomet prav res »lepa igra« ali socialna interakcija urbanih množic, izvedena v estetsko simulacijo strnjene dramatičnosti vsakdanjega življenja.

384  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST OPOMBE

1 Viri trdijo, da je izraz v portugalščini (jogo bonito) prvi uporabil Valdir Pereira, svojčas znan po svojem »suhem listu«, vendar britanski radijski in televizijski komentator Stuart Hall pravi, da je zvezo sam uporabljal še pred Pereiro; vsekakor oznaka sega na konec petdesetih let 20. stoletja in se je hitro prijela – pri nas, ker gre v slovenščini za neokretno frazo »lepa igra«, precej manj kot drugod. 2 O tej metamorfozi govorijo nogometne zgodovine, pa tudi sociologija nogometa, kadar se ne ukvarja predvsem z nasiljem navijaških skupin ali z nacionalističnim pomenom nogometa, kar je zaradi okoliščin postalo njeno prevladujoče opravilo (o spremembah v nogometni igri skozi čas govori tudi eden najvidnejših avtorjev sociologije športa in nogometa posebej Richard Giulianotti v svojih zdaj že kar številnih izvirnih delih in zbornikih). V naši okolici se je s sociologijo nogometa zlasti v času po upokojitvi in seveda v povezavi z nacionalističnim pomenom nogometa v obdobju razpadanja Jugoslavije ukvarjal nestor jugoslovanske kritične sociologije Srđan Vrcan. 3 V raziskovanju in pri objavljanju raziskovalnih poročil se je izraz »state of the art« uveljavil kot ime za pregled, kaj je bilo na nekem področju že doseženo pred novim raziskovalnim projektom, seveda pa še vedno pomeni tudi dobesedno »stanje umetnosti« in s tem kaže na izvor koncepta »umetnost« v vsaki veščini, ki se jo da izvajati po priučljivih pravilih. V sodobnosti je že tako, da je raziskovanje lažje priučljiva obrt od vseh drugih, ker ima natančna pravila in do skrajnosti izdelano točkovanje – še v športu ne boste naleteli na tako precizna pravila merjenja dosežkov. Le da je v znanosti v primerjavi s športom neka težava: kolikor natančneje se da dosežke izmeriti in točkovati, toliko manj so vredni. 4 Roland Barthes, Mythologies, Le Seuil, Pariz, 1957 (zlasti besedili »Le Monde où l’on catche« in »Le Tour de France comme epopée«). 5 Wolfgang Welsch, »Sport – Viewed Aesthetically and Even as na Art?« (referat na Mednarodnem kongresu za estetiko v Ljubljani leta 1998), dostopno na http://www2.uni-jena.de/welsch, pa tudi v prvi različici z mednarodnega kongresa za estetiko v Ljubljani (Filozofski vestnik, 1999, št. 2, str. 213–236). 6 David Best, »Art and Sport«, Journal of Aesthetic Education, 14 (1980), št. 2 (april), str. 69. 7 Prav tam, str. 69–80. 8 Jan Mukařovský, Estetická funkce, norma a hodnota jako sociálni fakty, F. Borový, Praga, 1936. 9 Herbert Marcuse, »The Affirmative Character of Culture«, Negations, Penguin Books, Harmondsworth, 1968, str. 88–133. 10 Na primer Ellen Dissayanake v knjigi Homo Aestheticus: Where Art Comes from and Why, University of Washington Press, Seattle in London, 1995. 11 Clifford Geertz, »Deep Play: Notes on the Balinese Cockfkght«, http://webhome.idirect.com/ ~boweevil/BaliCockGeertz.html (26. 10. 2010). 12 Začenši z znamenitim delom The Presentation of Self in Everyday Life, ki je prvič izšlo leta 1959 pri Anchor Books, odtlej pa doživelo, tako kot številna poznejša njegova dela na to in druge teme, že

385  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST veliko izdaj in prevodov. Zanimivo je, da pri nas Goffmann nikdar ni bil posebej vpliven. 13 Tu je še zlasti pomembna sistematična študija Katye Mandoki Everyday Aesthetics: Prosaics, the Play of Culture and Social Identities (Ashgate, Aldershot in Burlington, 2007), ki ponuja radikalno kritiko dosedanje estetike, pregled vseh dosedanjih pristopov in poskusov z estetiko vsakdana in poskus izoblikovanja modela – matrice za novo estetiko vsakdanjega življenja. 14 Ellen Dissayanake, Homo Aestheticus: Where Art Comes From and Why, University of Washington Press, Washington, 1996; Ossi Naukkarinen, Aesthetics of the Unavoidable: Aesthetic Variations in Human Appearance, International Institute of Applied Aesthetics, Lahti, 1998; Crispin Sartwell, The Art of Living: Aesthetics of the Ordinary in World Spiritual Traditions, State University of New York Press, New York, 1995; Yuriko Saito, Everyday Aesthetics, Oxford University Press, Oxford, 2007 (2. izd. 2010); Andrew Light in Jonathan Smith (ur.), The Aesthetics of Everyday Life, Columbia University Press, New York, 2005. 15 Katya Mandoki, nav. delo, str. 48. 16 Esteza je po definiciji z začetka knjige označevalec za »procese, v katere je vključen subjekt kot živo bitje, ki je odprto svetu in ki iz njega sprejema« (Katya Mandoki, nav. delo, str. xi). 17 Katya Mandoki, nav. delo, str. 177. 18 Walter Benjamin, »Umetnina v času, ko jo je mogoče tehnično reproducirati«, v: Izbrani spisi, Studia humanitatis, Ljubljana, 1998, str. 152. 19 Prav tam, str. 153. 20 Prav tam, str. 153. 21 Gl. Richard Wagner, Judaism in Music and Other Essays, University of Nebraska Press, Lincoln in London, 1995. 22 Prav tam, str. 88. 23 Edmund Burke, A Philosophical Inquiry into the Origin of our Ideas of the Sublime and Beautiful (ur. James T. Boulton), Basil Blackwell, Oxford, 1987, str. 47. 24 David Osipovich, »What is a Theatrical Performance?«, Journal of Aesthetics and Art Criticism, 64 (2006), št. 4 (jesen), str. 461. 25 Katya Mandoki, nav. delo, str. 48. 26 Walter Benjamin, nav. delo, str. 153.

386  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 387  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 388  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST BOREC 676 – 680, LXIII/2011 AVTORSKI IZVLEČKI IN POVZETKI  AUTHORS’ ABSTRACTS AND SUMMARIES 

389  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 

390  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST  ARHIVI SPOMINA

Tematski blok Arhivi spomina je posvečen 70. obletnici Osvobodilne fronte, pomenu in aktualnosti slovenskega narodnoosvobodilnega boja in revolucije. Zajema esej Janka Pleterskega »Preklicati revolucijo v slovenski zgodovini?«, »Spomenico Zveze združenj borcev za vrednote NOB Slovenije ob 70. obletnici OF«, prispevek Miklavža Komelja o še neobjavljeni nedokončani Kajuhovi pesmi iz njegove partizanske beležnice: »Karel Destovnik – Kajuh: Kdor ni spregledal zdaj ...«, ter prispevek Borisa Antona Weissa »Poljanska dolina ob Kolpi v nemški ofenzivi oktobra 1943«, v katerem avtor v kontekstu oktobrske akcije »čiščenja« Poljanske doline ob Kolpi, ki jo je izvedla nemška vojska s pomočjo belogardistov in ovaduhov, analizira vojne zločine v Lazah in na Hreljinu 23.–24. oktobra 1943. Osrednji prispevek Arhivov spomina je esej akademika dr. Pleterskega, njegov kritičen in analitičen odgovor na teze Spomenke Hribar o tem, da levica s svojo »nemočjo«, da bi se distancirala od (komunistične) revolucije, danes blokira celokupno politično in menda sploh vsako drugo dinamiko v Sloveniji. Po pisanju Spomenke Hribar za to distanciranje ne zadošča zgolj kritični razbor fenomena revolucije v naši zgodovini – revolucijo naj bi morali kar obsoditi. In ker levica tega ne stori, nima niti moralne dignitete, da bi dejansko zahtevala od desnice distanciranje od medvojne kolaboracije, od krvave vpletenosti v državljanski spopad med drugo svetovno vojno. Da naj levica končno tudi sama obsodi revolucijo, lahko pomeni dvoje: naj se pridruži argumentom stare, v vojni poražene desnice, kakor tudi argumentom nove, opremljene z načeli demokracije. KLJUČNE BESEDE: Osvobodilna fronta, NOB, revolucija, kolaboracija, Katoliška akcija, Karel Destovnik – Kajuh.

* ARCHIVES OF MEMORY

The thematic section Archives of Memory is dedicated to the 70th anniversary of the Liberation Front of the Slovenian People, to the significance and the current importance of the National Liberation Movement and the revolution. It includes Janko Pleterski’s essay “Should We Denounce Revolution in Slovenian History?”, “Memorandum of the Federation of Fighters for the Values of the National Liberation Movement of Slovenia upon the 70th Anniversary of the Liberation Front”, a contribution by Miklavž Komelj about the so far unpublished unfinished poem by Kajuh from his partisan notebook: “Karel Destovnik – Kajuh: Kdor ni spregledal zdaj...”, and a contribution by Boris Anton Weiss “Poljanska Valley above the Kolpa River during the German Offensive in October 1943”, in which the author analyses war crimes committed in Laze and Hreljin on 23 and 24 October 1943 in the context of the October campaign of “cleansing” the Poljanska valley above the Kolpa river carried out by the German army with the help of the White Guard and informants.

391  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST The central contribution of the Archives of Memory section is the essay by academician dr. Pleterski, his critical and analytical response to Spomenka Hribar’s thesis that, by its “incapacity” to distance itself from the (Communist) revolution, the Left today blocks the entire political an apparently every other dynamics in Slovenia. According to Spomenka Hribar’s writings, to achieve this distancing, it is not enough to just critically analyse the phenomenon of the revolution in our history, rather we should go so far as to condemn it. And because the Left has not done this, it does not have the moral dignity to actually demand that the Right distances itself from the collaboration during the war, from the bloody involvement in the civil conflict during WWII. Thus, the demand for the Left to finally condemn the revolution can mean two things: that it has to concede to the arguments of the old Right, which was defeated in the war, as well as the arguments of the new Right equipped with democratic principles. KEY WORDS: Liberation Front of the Slovenian People, National Liberation Movement, revolution, collaboration, Catholic Action, Karel Destovnik – Kajuh.

 HORIZONTI ZGODOVINE

Tematski blok Horizonti zgodovine je posvečen analizi sedanje družbene in politične situacije pri nas in v svetu, v času krize neoliberalnega kapitalizma. V tem kontekstu sta objavljena tudi eseja filozofa in komparativista, zaslužnega profesorja na Univerzi McGill v Kanadi Darka Suvina: »Marksizem: znanost ali komunizem?« in »Ekonomsko-politične perspektive Borisa Kidriča (Ob šestdesetletnici Kidričevih Tez o ekonomiki)«. V prvem eseju avtor zagovarja dve tezi o tem, kako danes gre in ne gre govoriti o marksizmu v smislu Marxove dediščine, nato pa iz njiju izpelje sklep, v katerem se dotakne tudi zgodovinskih »marksizmov«, in sicer na temelju izkustva zgodovinskih marksizmov – od Engelsa preko Kautskega in Stalina do najpomembnejših: Lenina in poskusov njegove implementacije na Kitajskem in v Jugoslaviji – ter »zahodnega marksizma«, kot tudi na razvojnih stopnjah kapitalizma. V drugem eseju avtor analizira Kidriča kot začetnika polarizacije med učinkovito ljudsko demokracijo iz partizanske tradicije in birokratizmom, kakršno je nato sprejel celoten Politbiro CK KPJ (Kardelj, Tito in Djilas): »ali se krepe pozicije resnične ljudske demokracije v upravljanju državnega gospodarstva ter se krčijo pozicije birokratizma, ali se nasprotno krepe in množe pozicije birokratizma« (Kidrič, Zbrano delo, zv. 4, str. 140). Postulira se torej konflikt tipa frontalne vojne, analogen Marxovemu razrednemu boju. KLJUČNE BESEDE: marksizem, komunizem, kapitalizem, razredni boj, Boris Kidrič, ljudska demokratcija, birokratizacija, državno gospodarstvo.

392  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST * THE HORIZONS OF HISTORY

The thematic section The Horizons of History is dedicated to the analysis of contemporary society and the political situation in Slovenia and the world at a time of the crisis of neoliberal capitalism. In this context, we published also two essays by philosopher and comparativist, professor emeritus at McGill University in Canada Darko Suvin: “Marxism: Science or Communism?” and “Economico-Political Perspectives of Boris Kidrič (Upon the 60th Anniversary of Kidrič’s Theses on Economics)”. In the first essay, the author presents two arguments on how one should and should not talk about Marxism in the sense of Marx’s heritage, on the basis of which he then deduces a conclusion in which he also touches upon historical “marxisms”, which he does on the basis of the experience of historical marxisms – from Engels through Kautsky and Stalin to the most important ones: Lenin and the attempts of its implementation in China and Yugoslavia – and of “Western Marxism” as well as on the basis of the development stages of capitalism. In the second essay, the author analyses Kidrič as the beginner of the polarisation between the efficient popular democracy from the partisan tradition and bureaucratism as later accepted by the entire Politburo of the Central Committee of the Communist Party of Yugoslavia (Kardelj, Tito and Djilas): “either the positions of a real popular democracy in managing national economy are getting stronger and the positions of bureaucratism are getting weaker or, just the opposite, the positions of bureaucratism are getting stronger and more widely spread” (Kidrič, Collected Works, vol. 4, p. 140). A conflict of the frontal war type is postulated, which is analogous to Marx’s class struggle. KEY WORDS: Marxism, communism, capitalism, class struggle, Boris Kidrič, popular democracy, bureaucratism, national economy.

 PRVENCI

V tematskem bloku Prvenci objavljamo pesniški cikel Tinke Volarič Nevidni ovoj vrtljajev, ki ga je avtorica spremne besede Vesna Česen opisala takole: »Zaznamovani smo z minevanjem časa, pogosto prepuščeni tišini in nagovoru naših opažanj in stremljenj, kar ni neizogibno vir tesnobe, saj skuša vsak posameznik najti neki edinstveni kompas, ki bi mu nudil oporo pri oblikovanju smiselnih odgovorov na zagate bivanja. Glede na raznolika umetniška področja, po katerih avtorica subtilno stopa, si upam trditi, da je zanjo ta kompas poetika v izvornem pomenu – poiesis – ustvarjanje. Sledi tega lahko zaznamo v fotografijah, ki spremljajo vsako pesem in nas obenem povsem avtonomno nagovarjajo. Zremo izseke stvarnosti, sence in odseve kot ujete trenutke, ki spodbujajo k introspekciji. [...] Avtorica verjame, da so nekatere podobe drhtenje naših duš, naj bodo to zgolj pojavi, ki jih opazujemo, ali pa podobe, ki smo jih zabeležili skozi fotografski objektiv, v likovni govorici ali v jeziku poezije ter jim na ta način podelili zapis v zgodovino.«

393  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST * FIRST WORKS

The thematic section First Works includes a poetic cycle by Tinka Volarič entitled The Invisible Folding of Whirls, which the author of the afterword Vesna Česen described as follows: “We are marked by the passing of time, often left to the silence and the address of our observations and aspirations, which is not necessarily a source of anxiety, for every individual tries to find a unique compass to offer them support in forming meaningful answers to the predicaments of being. In view of the various art fields the author subtly traverses, I daresay that, for her, this compass is poetics in its original meaning of poiesis – creation. We can discern traces of this in the photos that accompany every poem and at the same time quite autonomously address us. We see slices of reality, shadows and reflections as captured moments that stimulate introspection. [...] The author believes that some images are the quiver of our souls, be they merely phenomena we observe or images we captured through the eye of the camera in the language of fine arts or poetry and thus recorded them for history.”

JIM PARRY, STEFFIE LUCIDARME

 IZZIVI ZA OLIMPIJSKE IGRE MLADIH, LETNE IN ZIMSKE

Članek obravnava razvoj olimpijskih iger mladih, ki so bile prvič organizirane v Singapurju avgusta 2010, z vidika evropskega mladinskega olimpijskega festivala, ki je bil prvič organiziran v Bruslju leta 1991. S 350 športniki in športnicami, starimi od 14 do 18 let, iz vseh 205 državnih olimpijskih komitejev, s popolnim olimpijskim športnim sporedom, olimpijsko vasjo mladih ter s kulturno- izobraževalnim programom (KIP), so bile olimpijske igre mladih zelo pomenljiv razvojni korak, ki si zasluži, da ga pretehtamo in premislimo. Ogledali si bomo športni program, nekaj novih oblik tekmovanja in dogodkov (kot npr. košarka trojk, potapljanje ob luninem svitu, mešani dogodki po spolu in državni pripadnosti), novosti pri opremi (npr. laserske pištole), probleme pri sodelovanju in enakih možnostih, vprašanje starosti in poštenosti, nezrelosti in škode, prepoznavanje talentov, zgodnjo specializacijo ter možnost izkoriščanja. Prav tako na kratko obravnavava inovativni kulturno-izobraževalni program, z ugotovitvijo, da je že to, da sploh obstaja, nekaj posebnega, dodajava pa še nekaj zadržkov. Na koncu jedrnato predstavljava bližajoče se zimske olimpijske igre mladih v Innsbrucku, kot tudi upanja in želje glede olimpijskih iger mladih, ki bodo sledile. KLJUČNE BESEDE: filozofija športa, olimpijske igre mladih, športni in kulturno-izobraževalni program, enake možnosti, etična vprašanja.

394  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST JIM PARRY, STEFFIE LUCIDARME

* CHALLENGES FOR THE YOUTH OLYMPIC GAMES, SUMMER AND WINTER

The present paper looks at the development of the Youth Olympic Games (YOG), first held in Singapore in August 2010, from the European Youth Olympic Festival (EYOF), first held in Brussels in 1991. With 3500 athletes between 14 and 18 years of age from all 205 National Olympic Committees, a full Olympic sports programme, a Youth Olympic village, and a Culture and Education Programme (CEP), the YOG is a very significant development, requiring investigation and consideration. We look at the Sports Programme, some new sports forms, disciplines and events (such as FIBA33, moon-lit diving, mixed events for gender and nation), innovative equipment (such as laser pistols), problems of participation and equal opportunity, age and fairness, immaturity and harm, talent identification, early specialisation, and possible exploitation. We briefly examine also the innovative CEP, noting its very existence as remarkable, and entering come caveats. Finally, we present a brief description of the up-coming Innsbruck Winter YOG, and of the hopes and aspirations for the future editions of the YOG. KEY WORDS: philosophy of sport, Youth Olympic Games, sports- and a culture and education programme, problems of participation and equal opportunity, ethical dilemmas.

JOCA ZURC

 USTVARJANJE VRHUNSKEGA DOSEŽKA – MED SAMOURESNIČEVANJEM IN ZLORABO

Namen raziskave je bil proučiti značilnosti in posledice udejstvovanja otrok, ki so v svojem otroštvu in mladostništvu ustvarili vrhunski dosežek. Gre za obravnavo temeljnega vprašanja otrokovih pravic v procesu ustvarjanja vrhunskega dosežka. Vrhunski dosežek otrok je bil proučevan na dveh izstopajočih področjih tako imenovanega otroškega vrhunstva, ki ju zaznamujejo vrhunski dosežki nedoraslih otrok. Na eni strani smo v obravnavo vzeli področje vrhunskega športa otrok, kjer smo analizirali dokumentirane izjave upokojenih vrhunskih gimnastičark, osvajalk olimpijskih medalj v obdobju 1972–1988 (gre za obdobje, ki je zaznamovano z najmlajšimi prejemniki odličij v celotni zgodovini olimpijskih iger). Dobljene rezultate smo nato primerjali s študijo primera vrhunskega mednarodnega glasbenika, koncertista na klasični harmoniki. Raziskava temelji na kvalitativnem raziskovalnem pristopu. V prvem delu je bila izvedena analiza novinarskih prispevkov, dokumentarnih oddaj, biografij ter avtobiografij otrok, ki so dosegli vrhunski dosežek. V drugem delu empirične raziskave pa smo osebno izvedli nestrukturirani intervju z vrhunskim glasbenikom. V zbranem gradivu smo iskali podobnosti in razlike v izjavah o življenjskem slogu v tekmovalnem

395  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST obdobju, odnosu s trenerjem ali učiteljem, odnosu s starši, prisotnosti telesnih in psihičnih zlorab, prisotnosti poškodb ter o vplivu vrhunskega dosežka na življenje v odraslosti. Rezultati so pokazali, da med področjema obstajajo podobnosti v ustvarjanju vrhunskega dosežka, in sicer pojav psihičnih zlorab, zlasti pred pomembnimi tekmovanji, v odnosu do trenerja ali učitelja, ki mu otroci povsem zaupajo in sledijo, ter v vplivu vrhunskega dosežka otroka na njegovo življenje v odraslosti z vidika finančne preskrbljenosti, svobode odločanja in oblikovanja načina življenja po lastni volji ter prepričanju in odmiku od vrhunskega udejstvovanja na svojem področju v odraslosti. Dobljeni rezultati odpirajo razpravo o različnih vrednotah družbenih sistemov, pomenu zmage in vrhunskega rezultata, omogočanju možnosti za razvoj otrokovih prirojenih potencialov ter zagotavljanju temeljnih človekovih pravic in svoboščin. KLJUČNE BESEDE: otrokove pravice, otrokov razvoj, zloraba otrok, glasbena tekmovanja, ženska športna gimnastika, olimpijske igre.

JOCA ZURC

* A TOP-LEVEL ACHIEVEMENT DEVELOPMENT – BETWEEN SELF-REALISATION AND ABUSE

The aim of this research is to analyse the characteristics and consequences of children’s participation in the elite competition level during childhood and adolescence. This is the basic question of children rights in the top-level achievements development process. A category of the top-level achievement has been studied in the two most recognised areas of the preadolescence child’s top- level activities (sports and music). On the one hand, the area of the top-level sport activities has been explored by analysing the documented statements of an elite retired gymnast, an Olympics medallist in women’s gymnastics in the period of 1972–1988 (this particularly Olympic period is marked by the youngest Olympic medallist in the entire history of the Olympic Games). On the other hand, the results of this gymnast have been compared with the case study of a top-level international classical accordion musician. The research has been conceived as a qualitative study. In its first phase, the journalist articles, documentary shows, biographies and autobiographies of the top-level children in women’s gymnastics have been analysed. In its second phase, a non-structured interview with a top-level Russian musician has been made. The analysis of the collected material has been concentrated on the search of similarities and differences in the statements about the lifestyle in the competition period, about the relations between a child and his/her coach, teacher and parents, about the physical and emotional abuses presence, the injuries emergence, and the top- level achievements influence on the later life in adulthood. The results have shown some similarities between the both studied areas regarding the ways of how the top-level results can be achieved, i.e. the similarities in the emotional abuses presence (especially before the competition), in the relations with a coach or a teacher (establishing a complete trust in him/her in terms of guiding), in the

396  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST influence of child’s top-level achievements on his/her life in adulthood from the perspective of his/ her financial stability, freedom of making decisions and shaping his/her own way of life, including the possibility of giving up the top-level activities in adulthood. In the end, the results have opened up a discussion upon different values of society systems, the importance of winning and top-level results, upon making the possibilities for a child to develop his/her natural potentials, as well as upon the basic human rights and liberties. KEY WORDS: children rights, child development, child abuse, musical competition, women’s artistic gymnastics, Olympic Games.

MILORAD GAČEVIĆ, TAMARA ĐORĐEVIĆ

 ŠPORT KOT BIOPOLITIČNA PRAKSA

Interpretacije športne prakse se lotevava s platforme biopolitičnih teorij. Različne biopolitične paradigme povezujeva z namenom, da raziščeva politike telesnosti športnika in športnice (biotehnologija pri športni disciplini), politike dogodkov pri športnih manifestacijah in povratni učinek biopolitične športne prakse na družbeni kontekst. S tem prispevava k problematiziranju športne prakse v sodobnem kontekstu. Športno prakso obravnavava kot dvostopenjsko biopolitično prakso, kar je tudi osnovna teza besedila. Biopolitika kot politična, heterogena moč je v tem smislu imanentna politiki športne prakse in se z njeno ekonomijo, posredovano z industrijo športa, pozunanji, da bi izoblikovala in vzpostavljala družbene realnosti. Poskusila bova izpeljati radikalno politizacijo športnih dogodkov (branje in kritika športa s pomočjo diskurzov politične teorije) kot prakse, ki jo učinki politične in ekonomske moči spravijo skupaj, izvajajo in rojevajo. Tabelarni pregled v zaključku daje sklepno in pregledno interpretacijo branja odnosa med športom in biopolitičnimi teorijami. KLJUČNE BESEDE: filozofija športa, biopolitika, politike športnih praks, industrija športa.

MILORAD GAČEVIĆ, TAMARA ĐORĐEVIĆ

* SPORT AS A BIO-POLITICAL PRAXIS

We approach to the interpretation of sport praxis from the platform of bio-political theories. Different bio-political paradigms are put together, so that body politics of athletes (bio- technology of a sport discipline), politics of events at sport manifestations, and a retroactive effect of bio-political sport praxis on the social context are examined in order to contribute to the problematisation of sport praxis in the contemporary context. The central thesis of the article is that sport praxis consists of two steps. Bio-politics as a political and heterogeneous power is immanent

397  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST for the politics of sport praxis, externalised with its economy, mediated with sport industry, in order to form and establish social realities. This article attempts to develop a radical politisation of sport events (reading and criticism of sport by the support from the political theory discourses) as a praxis which is collected, executed and born by the effects of political and economical power. In conclusion, a table-index offers a final overview on how to read the relationship between sport and bio-political theories. KEY WORDS: philosophy of sport, bio-politics, politics of sport praxis, sport industry.

SIMONA GIORDANO

 VADBA IN PREHRANJEVALNE MOTNJE

Prihod oseb s prehranjevalnimi motnjami v fitnes in na vse druge vrste vódene vadbe ob glasbi sproža pomembna etična in pravna vprašanja. Pod kakšnimi pogoji lahko takim ranljivim strankam dovolimo, da vadijo? Ali je etično dovoliti ljudem, da se izpostavljajo nenavadnim tveganjem pri vódenih telesnih dejavnostih? Kdo bo odgovoren, če stranka utrpi škodo? Da bi se odločili, ali se sme dovoliti vadba osebam s prehranjevalnimi motnjami, in da bi se lahko nedvoumno opredelili o etičnih dilemah, ki jih zastavlja udeležba žrtev prehranjevalnih motenj pri športnih in telesnih aktivnostih, je pomembno vedeti za tveganja in koristi, ki jih zanje pomeni trening. Ali je za osebe s prehranjevalnimi motnjami vadba po definiciji nevarna? Ali jim utegne tudi koristiti? Je treba vadbo sploh zavrniti, ali so lahko določeni načini telovadbe koristni zanje? V tem članku odgovarjam na ta in podobna vprašanja. KLJUČNE BESEDE: fitnes, vódena telesna vadba, prehranjevalne motnje, trening in etične dileme.

SIMONA GIORDANO

* EXERCISE AND EATING DISORDERS

Entrance of persons with eating disorders into fitness and all other kinds of exercise with music and instructor raises important ethical and legal issues. Under what conditions should these vulnerable clients be allowed to exercise? Is it ethical to allow people to take unusual risks during supervised physical activities? Who would be responsible if harm came to the client? In order to decide whether or not people with eating disorders should be allowed to exercise, and thus, in order to give an unequivocal answer to the ethical dilemmas raised by the participation of eating disorders sufferers in sports and physical activities, it would be necessary to know the risks and benefits of exercise for them. So, in this article, I will try to answer questions like: Is exercise

398  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST genuinely dangerous for eating disorders sufferers? Or can it also bi beneficial? Should exercise be avoided altogether, or can some forms of exercise be beneficial to eating-disordered people? KEY WORDS: fitness, supervised physical activities, eating disorders, exercise and ethical dilemmas.

JERNEJ PISK

 ČLOVEŠKA NARAVA IN VPRAŠANJE ŠPORTA

Brez človeka ni športa. Obstoj športa je bistveno vezan na obstoj človeka. Zaradi te vezanosti športa na človeka ima način razumevanja tega, kaj oziroma kdo je človek, izreden vpliv na razumevanje športa samega. V članku zato najprej pokažemo na ontološko vezanost športa na človeka, nato pa na tej osnovi pokažemo na nekatere splošne posledice, ki jih različno razumevanje človeka oziroma človeške narave prinaša za razumevanje športa. Tako pokažemo na različne možnosti odgovora na vprašanje, kaj je šport oziroma kaj je dober šport, v odvisnosti od tega, kakšno vizijo človeške narave sprejemamo. V nadaljevanju na osnovi dveh različnih in vplivnih novoveških pogledov na človeško naravo (Thomasa Hobbesa in Jean-Jacquesa Rousseauja) izpeljemo nekaj aplikacij za boljše razumevanje športa danes. KLJUČNE BESEDE: filozofija športa, šport, človeška narava, Thomas Hobbes, Jean-Jacques Rousseau.

JERNEJ PISK

* HUMAN NATURE AND THE QUESTION OF SPORT

There is no sport without human being. The existence of sport is essentially dependent on the existence of human. Because of that connection the understanding of human being and his nature has a great impact on the understanding of sport. Therefore, firstly the ontological connection between sport and human being is exposed, after that some general consequences of different understanding of sport are presented in dependence of understanding of human being. As a result of different visions of human nature, different answers to the question what is sport and what is good sport are offered. In the second part of the paper, the focus is on two contrasting theories of human nature (those of Thomas Hobbes and Jean-Jacques Rousseau) with some applications for the understanding of sport. KEY WORDS: philosophy of sport, sport, human nature, Thomas Hobbes, Jean-Jacques Rousseau.

399  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST DANIEL LEVSKI

 ANTIČNO TELO OD HOMERJA DO ARISTOTELA

Antično telo je soma – truplo, kadaver. Da bi oživelo in živelo, potrebuje dušo. Življenje in smrt sta pri Homerju preprosta. Kruta, krvava, do bolečine telesna. Toda že sam Homer si je na dveh mestih dovolil problematizirati vseobsežnost čiste telesnosti, ki jo sam opeva skozi celotno Iliado. Na poti iz 12. v 4. stoletje pred našim štetjem pa je homersko telo prepustilo častno mesto aristotelovski duši, aristokracija se je umaknila demokraciji, lexis se je utopil v retoriki, praxis se je omejil na (sokratovski) askesis, spomin na pristni agon se je ohranjal samo še na olimpijskih igrah pod budnim očesom sodnikov (hellanodikai) in varuhov zakonov (nomophylakes), bogovi so se umaknili in resnica se je zakrila za videzom resničnega sveta, sophos pa je preko philosophie čedalje bolj postajal theoria, ki sicer ni jamstvo, da bo resnica ponovno razkrita, je pa (po Aristotelu) vsekakor pot v srečnost. KLJUČNE BESEDE: telo, duša, javno, zasebno, oikos, agón, aristos, areté, etika, praxis, lexis, akolasia, mathesis, askesis, paideia.

DANIEL LEVSKI

* THE ANTIQUE BODY FROM HOMER TO ARISTOTLE

The antique body is soma – corpse, cadaver. To bring the corpse to life and to keep that life going, a soul is needed. For Homer, life and death are simple – they are harsh, gory and painfully physical. Homer permits himself to problematize the comprehensiveness of pure corporeality which he celebrated in verse through the entire Iliad. From the 12th to the 4th century B.C., the Homeric body relinquished its honourable position to the Aristotelian soul, aristocracy gave way to democracy, lexis drowned in rhetoric, praxis was restricted to (the Socratic) askesis, and memory of the genuine agon was preserved only at the Olympic Games under the watchful eye of judges (hellanodikai) and guardians of the law (nomophylakes), gods retreated, the truth hid behind the real-world appearance, and sophos – through philosophia – was becoming ever more theoria, which is otherwise no guarantee that the truth will be re-exposed, but it certainly is (Aristoteles) the way to happiness. KEY WORDS: body, soul, public, private, oikos, agón, aristos, areté, ethics, prâxis, léxis, akolasia, mathesis, askesis, paideia.

400  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST KENNETH AGGERHOLM, EJGIL JESPERSEN, LARS TORE RONGLAN

 KO PADEŠ NA FINTO

Namen članka je pojasniti vprašanja, povezana s pojavom finte pri nogometu, s pomočjo strukturiranega in podrobnega opisa tega pojava. Predmet, ki sem si ga izbral, je situacija, ko Milito v finalu lige prvakov preigrava in mimo van Buytena doseže gol. V skladu s fenomenološkim standardom bo ta opis vključil intencionalne, prostorske, časovne in pojavne vidike finte. Pri opisu se bom držal eksistencialnih vpogledov v strukturo in poskušal čim globlje in čim natančneje orisati pojav. Nogomet imamo lahko za posebno, ločeno stvarnost, hkrati pa se da v nogometni igri ugotoviti in pojasniti nekatere bivanjske teme. Prav to bom osvetljeval in uporabljal skozi celoten postopek analize, in s tem prepustil fenomenološke in športno psihološke trditve preizkusu, ter opozoril, kje bi bilo treba nadaljevati preiskovanje. KLJUČNE BESEDE: filozofija športa, fenomenologija, filozofija eksisetence, socialna konfiguracija, nogomet, liga prvakov, finta.

KENNETH AGGERHOLM, EJGIL JESPERSEN, LARS TORE RONGLAN

* FALLING FOR THE FEINT

Our aim in this paper is to clarify the questions raised by emergence of the feint in football, through a structured and detailed description of the phenomenon of the feint. Our object of study is the situation where Milito dribbles past van Buyten and settles the score in the Champions League final. In accordance with the phenomenological standard this descriptive account will cover intentional, spatial, temporal and phenomenal aspects of the feint. Through the course of description we will draw on existential insights to structure and most profoundly describe the phenomenon in depth. Soccer can be regarded as a distinct reality but at the same time, certain existential themes can be identified and seem to be explicated in the game of soccer. These will be highlighted and used throughout the analysis, pointing to areas that call for further investigation. KEY WORDS: philosophy of sport, phenomenology, philosophy of existence, social configuration, football, Champions League, feint.

401  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST LEV KREFT

 LEPOTA NOGOMETNE IGRE: PROLEGOMENA ZA ESTETIKO ŠPORTA NASPLOH IN NOGOMETA ŠE POSEBEJ

Ko šport proučujemo v procesu sprememb, ki se še naprej neprestano odvijajo, ugotavljamo, da nam razločevanje med ciljnimi športi, pri katerih velja le doseči rezultat ne glede na lepoto uporabljenih sredstev, in estetskimi športi, ki vključujejo tudi ocenjevanje »umetniškega vtisa«, ne koristi kaj prida, saj je to razločevanje ozemljeno v estetiki, razumljeni kot proučevanje umetnosti ali umetnosti podobnih praks, ki jih označuje stremljenje k lepoti. Prenos tega redukcionizma, ki je že pri obravnavi umetnosti odveč, na področje športa še poglobi težave, ki jih povzroča táko lepotno obravnavanje estetske privlačnosti. Najmočnejši estetski učinki so namreč povezani z dramatičnostjo, pa naj jo razumemo v izvirnem pomenu dejanja ali v sodobnem pomenu dramskih gledaliških reprezentacij. Šport je dramatičen in dramatičnost je njegova najpomembnejša estetska poteza – dramatičnosti lahko pripisujemo, da je »lepa«, vendar zanesljivo ni lepa na kak harmoničen način, saj je bistvena poteza dramatičnosti prav konflikt, neenakomernost, neizmerljivost in tudi negotovost. To, da nam gre pri športu zares in da se delamo, da imamo opraviti z resničnostjo (in ne le s stvarnostjo), daje še večji naboj dramatičnosti situacij. Nogomet pa je »lepa igra«, ker njegova estetska funkcija (kako se sporoča sporočilo) obrača pozornost od tistega, kar je treba doseči, k temu, kako je to doseženo – in doseženo je z dramatično socialno dejavnostjo v razmerah igre, ki ima vse značilnosti kompleksne, zadovoljujoče in do perfekcije simulirane družbene dejavnosti. Nogomet je dramatična estetska kvintesenca individualne in kolektivne socialne dejavnosti: sodobnim urbanim množicam daje na ogled simulacijo človeške družbene interakcije, ki si jo prav zato, ker je hkrati realnost in simulacija, ne pa le reprezentacija, ogledujemo z vidika univerzalnosti in večnosti, vključno s potencialno izzivalnim etičnim zaključkom – in zaradi tega je nogomet prav res »lepa igra« ali socialna interakcija urbanih množic, izvedena v estetsko simulacijo strnjene dramatičnosti vsakdanjega življenja. KLJUČNE BESEDE: nogomet, filozofija športa, estetika, igra, socialna interakcija.

LEV KREFT

* THE BEAUTY OF FOOTBALL: PROLEGOMENON FOR THE AESTHETICS OF SPORT IN GENERAL AND FOOTBALL IN PARTICULAR

When we study sport in the process of changes still constantly taking place, we find that the differentiation between end sports, where the only aim is to achieve the result regardless of the

402  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST beauty of the used means, and aesthetical sports, which include also the evaluation of the “artistic impression”, is not of much use since this differentiation is grounded in aesthetics understood as the study of art or art-like practices characterised by a striving towards beauty. The transfer of this reductionism, which is superfluous already in the study of art, to the field of sports further deepens the difficulties caused by such a beauty-oriented consideration of aesthetic attraction. The strongest aesthetic effects are related to drama, be it in the original sense of an act or in the contemporary sense of dramatic theatre representations. Sport is dramatic and drama is its most important aesthetical characteristic – drama can be said to be “beautiful”, but it is certainly not beautiful in any harmonious way since its essential trait is precisely conflict, unevenness, immeasurability and uncertainty. The fact that we feel sports are for real and that we pretend to be dealing with realness (and not only reality) gives an even greater charge to the drama of the situations. Football is a “beautiful game” because its aesthetical function (how a message is communicated) diverts attention from what needs to be achieved to how it is achieved – and it is achieved with a dramatic social activity in the conditions of a game that has all the characteristics of a complex, satisfying and perfectly simulated social activity. Football is a dramatic aesthetic quintessence of individual and collective social activity: it offers contemporary urban masses a look at a simulation of human social interaction, which we, precisely because it is both reality and simulation, rather than only a representation, observe from the viewpoint of universality and eternity, including a potentially provoking ethical conclusion – which is why football truly is a “beautiful game” or a social interaction of urban masses performed as an aesthetic simulation of a condensed drama of everyday life. KEY WORDS: football, philosophy of sport, aesthetics, game, social interaction.

CVETKA HEDŽET TÓTH

 BEBASTA IN SRAMOTNA PONOVITEV

Članek razmišlja o posledicah kapitalizma, ki je nastal v postkomunističnih razmerah. Gre za kobiličarski kapitalizem, ki je sesul socialno državo, ne samo v državah nekdanjega socializma, ampak tudi na razvitem Zahodu. Medčloveškost je zelo spremenjena in članek opozarja na novo odzivanje v ljudeh, ki jo narekuje dinamika pohlepa in potrošništva. Znotraj kulture, v kateri prevladuje tržna usmeritev z izrazito naravnanostjo v materialni uspeh, je poškodovana celo erotika. Pankapitalistična utopija, po kateri naj bi prosti trg sam uravnaval in obvladoval vsa področja človekovega izkustva, se je sesula, postala je iluzorna. Zaradi naraščajoče bede, siromaštva in brezposelnosti teoretska levica mora upoštevati, da uporništvo ponižanih in razžaljenih deluje na podlagi ponosa in najbolj naravne potrebe po dostojanstvu, pravičnosti in poštenosti. KLJUČNE BESEDE: kobiličarski kapitalizem, pankapitalistična utopija, postkomunizem, socialna država, solidarnost, toleranca.

403  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST CVETKA HEDŽET TÓTH

* BOVINE AND SHAMEFUL REPETITION

The article considers the consequences of capitalism that arose in post-communist conditions. It is a locust capitalism that has destroyed the welfare state, not only in former socialist countries, but also in the developed West. Human relations have greatly changed and the article calls attention to new responses elicited from people by the dynamics of greed and consumerism. Within a culture oriented towards the market and material success even eroticism is damaged. The pan-capitalist utopia, according to which the free market alone is supposed to regulate and manage all areas of human experience, has crumbled and become illusory. Because of the increasing misery, poverty and unemployment, the theoretical Left must take into account that the rebellion of the insulted and the injured works on the basis of pride and the most natural need for dignity, justice and fairness. KEY WORDS: locust capitalism, pan-capitalist utopia, post-communism, welfare state, solidarity, tolerance.

404  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 

405  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST NAVODILA AVTORJEM

Prispevke in drugo korespondenco pošiljajte na naslov: Uredništvo revije Borec, Publicistično društvo ZAK, Einspielerjeva 6, 1109 Ljubljana, p. p. 2620, ali na elektronski naslov: [email protected]

Uredništvo ne sprejema prispevkov, ki so bili objavljeni ali istočasno poslani v objavo drugam. Prednost imajo urejeni prispevki in v obsegu do 2 avtorskih pol. Monografske študije prijavlja izdajatelj na ločene razpise, tako da je objava študij odvisna od razpisnih rezultatov ali kako drugače pridobljenih sredstev; v vsakem primeru pa lahko društvo nastopa kot izdajatelj in poskrbi za vsebinsko in tehnično realizacijo publikacije. Nenaročenih prispevkov ne vračamo. Avtorsko pravico objavljenega prispevka zadrži izdajatelj, razen če se v pogodbi drugače določi.

Prispevki naj bodo poslani v dvojni obliki: na disketi oz. CD-ROMu ter izpisu na papir po običajni pošti. Krajše oziroma zgolj tekstovne članke lahko pošljete po elektronski pošti. Datoteke naj bodo v programu Word ali podobnem. Besedili na izpisu in v elektronski obliki naj se natančno ujemata, in izogibajte se, prosimo, pošiljanju več različic besedila; ob oddaji prispevka se le-ta šteje kot končna različica. V primeru razprav, študij ipd. člankov naj bo le-tem priložen bodisi izvleček (do 15 vrstic) ali povzetek (do 2 str.), v slovenščini in, po možnosti, angleščini. Posebej izpostavite tudi želene ključne besede (ok. 5). Prispevki naj ne presegajo obsega 1,5–2 avtorskih pol (1 ap = 30.000 znakov brez presledkov), vključno z vsemi opombami in prilogami. V besedilu dosledno uporabljajte dvojne narekovaje (»...«), npr. pri navajanju naslovov člankov, navajanih besedah ali stavkih, tehničnih in posebnih izrazih, razen pri navedbah znotraj samega navedka. Naslove knjig, periodike in tuje besede (npr. a priori, epoché, Umwelt, Self itd.) je treba pisati ležeče. Črtica, ki povezuje strani od–do, naj bo stični pomišljaj (–), ne vezaj (-). Slikovno gradivo (fotografije itd.) naj bo priloženo posebej in označeno na način, ki ne bo dopuščal zamenjav podnapisov. Opombe naj bodo označene z dvignjenimi indeksi – nujno uporabite samooštevilčenje! Indeksi opomb naj bodo smiselno postavljeni stično za besedo oziroma ločilo.

406  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST Načini navajanja: pri bibliografskih podatkih navedite vsaj naslednje podatke in po spodaj predloženem sistemu. Če je le mogoče, se izogibajte inicialkam pri navajanju imen avtorjev. Namesto latinskih kratic cf., ibid., op. cit. uporabljajte slovenske kratice prim., prav tam, nav. delo. Ko posamezno referenco podate prvič, navedite vse bibliografske podatke, pri nadaljnjem sklicevanju na že navedeni vir lahko le-tega smiselno okrajšate.

Navajanje knjig, zbornikov, katalogov:  Ime in priimek avtorja, naslov knjige, ime založbe, kraj in letnica izdaje, navedene strani.  Emile Cioran, Zgodovina in utopija, prev. Tanja Lesničar Pučko, ur. Zdravko Duša, Cankarjeva založba, Ljubljana 1996, str. 40.  Prim. Catherine Chalier, »Obličje in ime«, v: Peter Kovačič Peršin (ur.), Personalizem in odmevi na Slovenskem, prev. Milena Šmit, Založba 2000, Ljubljana 1998, str. 352–360.  Cioran, nav. delo, str. 31.  Prav tam, str. 49.

Navajanje člankov, neobjavljenih disertacij ipd.:  Ime in priimek avtorja, »naslov članka«, naslov revije ali časopisa, v katerem je članek objavljen, kraj izdajanja (za tujejezične revije), št. letnika, št. revije/časopisa, letnica (datum) izida, navedene strani.

Navajanje sekundarnih virov, povzetih oz. prepisanih citatov iz besedil nekega drugega avtorja, še neprevedenih del itd.:  Ime in priimek avtorja izvirnika, naslov izvirnika knjige ali »naslov izvirnika članka«, nav. v (cit. iz): ime in priimek in vsi ostali podatki knjige ali revije, v kateri so navedeni deli iz izvirnika; v takih primerih navajajte tudi avtorja prevodov citiranih odlomkov iz izvirnika oz. označite v opombi, da ste prevajalci sami. Taka opomba je smiselna tudi, če predlagate drugačen prevod od že publiciranega, ustaljene rabe ipd.

407  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST 

408  BOREC 676–680 REVIJA ZA ZGODOVINO, ANTROPOLOGIJO IN KNJIŽEVNOST

Borec 672–675 Revija Za Zgodovino, Antropologijo in Književnost   Borec 672–675 Revija Za Zgodovino, Antropologijo in Književnost  Borec

Borec 672–675 Revija Za Zgodovino, Antropologijo in Književnost  Borec 672–675 Revija Za Zgodovino, Antropologijo in Književnost  Borec