Diplomsko Delo

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in književnosti

DIPLOMSKO DELO

Mojca Ilić

Maribor 2016

UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in književnosti

Diplomsko delo

RABA SOCIALNIH ZVRSTI JEZIKA MED UČITELJI

IN UČENCI V ZADNJEM TRILETJU IZBRANE OSNOVNE ŠOLE

Graduation thesis

THE USE OF SOCIAL LANGUAGE VARIETIES AMONG

TEACHERS AND STUDENTS IN THE THIRD TRIENNIUM OF THE SELECTED PRIMARY SCHOOL

Mentorica: dr. Melita Zemljak Jontes

Kandidatka: Mojca Ilić

Maribor 2016

Lektorica: Mateja Žerjavič, prof. slov.

Prevajalka: Karmen Florjanič, mag.

ZAHVALA

Mentorici dr. Meliti Zemljak Jontes se zahvaljujem za vse nasvete in brezpogojno pomoč pri nastajanju diplomskega dela.

Hvala lektorici Mateji Žerjavič in prevajalki Karmen Florjanič za strokovno pomoč in dragoceni čas.

Posebno zahvalo namenjam možu, staršem in teti Mariji. Hvala za vso podporo, potrpežljivost in za to, da ste verjeli vame. Brez vas mi ne bi uspelo.

Koroška cesta 160 2000 Maribor, Slovenija

IZJAVA

Podpisana Mojca Ilić rojena 17. 07. 1984 študentka Filozofske fakultete Univerze v

Mariboru, študijski program Slovenski jezik s književnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Raba socialnih zvrsti jezika med učitelji in učenci v zadnjem triletju izbrane osnovne šole pri mentorici dr. Meliti Zemljak Jontes, avtorsko delo.

V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Kraj, Maribor

Datum, 06. 09. 2016

Mojca Ilič ______

(podpis študenta-ke)

POVZETEK

Eden od ciljev šolanja je gotovo usvojitev knjižne zvrsti jezika. Narečni govor je značilen za domačo okolje, zato je to oblika jezika, s katero se učenci srečajo najprej.

V diplomskem delu z naslovom Raba socialnih zvrsti jezika med učitelji in učenci v zadnjem triletju izbrane osnovne šole se v teoretičnem delu posvečam obravnavi socialnih zvrsti jezika, izpostavljam vlogo in pomen narečja, predvsem prleškega z značilnostmi. Predstavila sem kraj Velika Nedelja z njegovimi zgodovinskimi znamenitostmi. Opredelila sem cilje in naloge pouka slovenskega jezika ter didaktična načela, poleg tega pa tudi socialnozvrstno delitev na zborni in pokrajinski pogovorni jezik, na narečja, na knjižni pogovorni jezik ter na interesne govorice.

Empirični del diplomskega dela temelji na raziskovalnih vprašanjih. Osrednje vprašanje diplomskega dela so socialne zvrsti jezika, ki jih učenci in učitelji v zadnji triadi osnovne šole uporabljajo v različnih govornih položajih, torej obravnava problematike rabe različnih socialnih zvrsti jezika med učenci in učitelji, katere zvrsti jezika uporabljajo v domačem okolju s sokrajani, s starši ter v šoli pri pouku slovenščine in pri pouku drugih predmetov ter kako se pogovarjajo med seboj s sošolci/z učitelji. Še posebno zanimiva je raziskava uporabe in poznavanja določenih izbranih besed prleškega narečja, ki se danes ne uporabljajo več ali zelo redko. Ker je narečje materni jezik, s katerim je človek seznanjen najprej, me je zanimal tudi odnos učiteljev in učencev do narečja.

Ključne besede: učenec, učitelj, zadnje triletje osnovne šole, socialne zvrsti jezika, narečje, didaktična načela, izbrano besedje.

ABSTRACT

One of the aims of schooling is certainly to acquire the standard literary language. A dialect is that form of the language with which students first meet i.e. in the home environment.

In this diploma thesis entitled The use of social language varieties among teachers and students in the third triennium of the selected primary school, the particular attention in the theoretical part is given to social varieties of language, to highlight the importance and role of dialects, especially The Prlekija dialect and its characteristics, followed by brief presentation of the town Velika Nedelja and its historical sites. I defined the tasks and aims of the Slovene language lessons, and didactic principles. Furthermore, I divided the social varieties to the written standard language and standard spoken language, regional spoken language and dialects, and also to the language of interest groups.

The empirical part of the diploma thesis is based on research questions. The central question of the thesis is the social language varieties that students and teachers in the third triennium use in a variety of speaking situations. Therefore, the empirical part deals with the issue of the use of different social language varieties among students and teachers, namely, which language varieties they use in the home environment with their parents, their neighbours, and in school at Slovene classes and others classes, as well as how they talk to each other with their schoolmates/other teachers. Especially interesting is the study of use and knowledge of particular selected words of Prlekija dialect, which are today no longer spoken or rarely spoken. Given the fact that the dialect is native language with which a man acquaints first, I was also interested in the relationship of teachers and students towards dialect.

Keywords: student, teacher, third triennium of primary school, social language varieties, dialect, didactic principles, selected vocabulary.

KAZALO

1 UVOD ...... 1

2 TEORETIČNI DEL ...... 2 2.1 PREDSTAVITEV KRAJA Velika Nedelja ...... 2 2.1.1 KRAJI IN VASI V OKOLICI VELIKE NEDELJE ...... 3 2.1.1.1 BRESNICA ...... 3 2.1.1.2 CVETKOVCI ...... 3 2.1.1.3 DRAKŠL ...... 3 2.1.1.4 HAJNDL ...... 3 2.1.1.5 LUNOVEC ...... 4 2.1.1.6 MIHOVCI PRI VELIKI NEDELJI ...... 4 2.1.1.7 OSLUŠEVCI ...... 4 2.1.1.8 PODGORCI ...... 4 2.1.1.9 PRECLAVA ...... 5 2.1.1.10 RITMERK ...... 5 2.1.1.11 SENEŠCI ...... 5 2.1.1.12 SODINCI ...... 5 2.1.1.13 STRJANCI ...... 5 2.1.1.14 STRMEC PRI ORMOŽU ...... 6 2.1.1.15 ŠARDINJE...... 6 2.1.1.16 TRGOVIŠČE ...... 6 2.1.1.17 VIČANCI ...... 6 2.2 ZANIMIVOSTI IZ ZGODOVINE ...... 7 2.3 ZVRSTI JEZIKA ...... 8 2.4 SOCIALNE ZVRSTI JEZIKA ...... 8 2.4.1 Knjižne zvrsti ...... 10 2.4.2 Neknjižne zvrsti ...... 11 2.4.3 Knjižni jezik : neknjižni jezik ...... 14 2.5 ZEMLJEPISNA NAREČJA ...... 16 2.5.1 POMEN IN VLOGA NAREČIJ ...... 17 2.5.1.1 GOVOR in JEZIK ...... 17 2.6 DIDAKTIČNA NAČELA, KI JIH MORA UČITELJ UPOŠTEVATI...... 18

2.7 NALOGE IN CILJI POUKA SLOVENSKEGA JEZIKA ...... 20 2.7.1 ZASTOPANOST NAREČIJ V UČNEM NAČRTU ZA SLOVENŠČINO V TRETJEM TRILETJU OSNOVNE ŠOLE ..... 20 2.7.2 SPLOŠNI IN OPERATIVNI CILJI POUKA SLOVENSKEGA JEZIKA ...... 21 2.8 PANONSKA NAREČNA SKUPINA...... 22 2.8.1 PRLEŠKO NAREČJE3 ...... 22 2.8.1.1.1 Naglas in kolikost ...... 23 2.8.1.1.2 Samoglasniški sistem ...... 23 2.8.1.1.3 Samostalniška beseda ...... 25 2.8.1.1.4 Pridevniška beseda ...... 27 2.8.1.1.5 Glagol ...... 28 2.8.1.1.6 Prislov ...... 28

3 EMPIRIČNI DEL...... 30 3.1 NAMEN ...... 30 3.2 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA ...... 30 3.2.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA ...... 30 3.2.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE ...... 32 3.2.3 SPREMENLJIVKE ...... 34 3.3 METODOLOŠKA OPREDELITEV ...... 34 3.3.1 RAZISKOVALNI VZOREC ...... 34 3.3.2 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV ...... 34 3.3.3 ORGANIZACIJA ZBIRANJA PODATKOV ...... 35 3.3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV ...... 35 3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ODGOVOROV ANKETIRANIH UČENCEV ...... 36 3.5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ODGOVOROV ANKETIRANIH UČITELJEV ...... 60 3.6 OVREDNOTENJE HIPOTEZ ...... 73

4 SKLEP ...... 78

5 VIRI IN LITERATURA ...... 82

6 PRILOGA A ...... I

7 PRILOGA B ...... II

KAZALO PREGLEDNIC

Preglednica 1: Število anketiranih učencev...... 36 Preglednica 2: Pogostnost rabe krajevnega narečnega govora učencev doma. .... 37 Preglednica 3: Pogostnost rabe krajevnega narečnega govora s sokrajani nevrstniki...... 38 Preglednica 4: Pogostnost rabe krajevnega narečnega govora s sokrajani vrstniki...... 40 Preglednica 5: Pogostnost rabe knjižnega jezika v primerjavi z rabo drugih socialnih zvrsti pri urah slovenščine...... 41 Preglednica 6: Pogostnost rabe knjižnega jezika v primerjavi z rabo drugih socialnih zvrsti pri urah slovenščine...... 43 Preglednica 7: Pogostnost rabe slenga v pogovoru s sošolci in vrstniki...... 44 Preglednica 8: Oblike govora, ki jih učenci uporabljajo v pogovoru s tajnico. .... 46 Preglednica 9: Oblike govora, ki jih učenci uporabljajo v pogovoru s hišnikom in kuharicami...... 47 Preglednica 10: Obvladanje krajevnega govora...... 48 Preglednica 11: Odnos učencev do krajevnega govora...... 49 Preglednica 12: Uporabnost navedenih besed pri anketiranih učencih...... 51 Preglednica 13: Uporabnost navedenih besed družinskih članov anketirancev.... 52 Preglednica 14: Uporabnost besed v govoru družinskih članov sedmošolcev. .... 53 Preglednica 15: Uporabnost besed v govoru družinskih članov osmošolcev...... 54 Preglednica 16: Uporabnost besed v govoru družinskih članov devetošolcev. .... 55 Preglednica 17: Poznavanje knjižnih ustreznic pri sedmošolcih...... 57 Preglednica 18: Poznavanje knjižnih ustreznic pri osmošolcih...... 58 Preglednica 19: Poznavanje knjižnih ustreznic pri devetošolcih...... 59 Preglednica 20: Število anketiranih učiteljev po strokovni usmeritvi...... 60 Preglednica 21: Število anketiranih učiteljev glede na to, od kod izhajajo...... 61 Preglednica 22: Pogostnost rabe krajevnega narečnega govora doma pri učitelji...... 61 Preglednica 23: Pogostnost rabe knjižnega jezika v primerjavi z rabo drugih socialnih zvrsti med učnim procesom...... 62

iii

Preglednica 24: Pogostnost rabe knjižnega jezika v primerjavi z rabo drugih socialnih zvrsti izven učnega procesa...... 63 Preglednica 25: Pogostnost rabe knjižnega jezika v primerjavi z rabo drugih socialnih zvrsti z drugimi učitelji...... 64 Preglednica 26: Oblike govora, ki jih učitelji uporabljajo v govoru s tajnico...... 65 Preglednica 27: Oblike govora, ki jih učitelji uporabljajo v govoru s hišnikom in kuharicami...... 66 Preglednica 28: Odnos učiteljev do narečnega govora...... 67 Preglednica 29: Obvladanje narečnega govora pri učiteljih...... 68 Preglednica 30: Uporabnost navedenih besed pri anketiranih učiteljih...... 69 Preglednica 31: Uporabnost navedenih besed družinskih članov učiteljev...... 70 Preglednica 32: Uporabnost navedenih besed v govoru družinskih članov učiteljev...... 71 Preglednica 33: Poznavanje knjižnih ustreznic pri učiteljih...... 72

1 UVOD

Človek je edino živo bitje, ki premore poseben način sporazumevanja, to je govor oziroma jezik. Človeški jezik je najčudovitejša stvar na svetu. Z njim izražamo svoje misli in čustva, se sporazumevamo s soljudmi in nanje vplivamo. Pravzaprav si sveta in svojega življenja v njem ne moremo predstavljati brez jezika (Rajh 2013: 7).

Eden od ciljev šolanja je gotovo osvojitev knjižne zvrsti jezika. Narečni govor je značilen v domačem okolju in se učenci z njim srečajo najprej. Šele kasneje pri urah slovenščine in pri urah drugih predmetov spoznajo knjižni jezik, in sicer z učenjem zakonitosti, s poslušanjem, z branjem in pisanjem. K učenju knjižnega jezika pripomorejo tako starši kot tudi učitelji drugih predmetov, in sicer z razlago ter s pravilno izgovorjavo (Vera Smole 2007: 560561).

Gustav Šilih (1955: 25) je poudarjal, da naj učitelj v nižjih razredih h knjižnemu jeziku preide tako, da dopušča narečje kot sredstvo za sporazumevanje in da naj učence postopoma seznanja s knjižnim jezikom.

Danes je narečju posvečena večja pozornost kot v preteklosti. V zadnjih letih se ob raziskovanju slovenskega narečnega govora ne opazujejo več samo jezikovne zakonitosti, ampak se proučuje odnos med narečji, odnos govorcev do narečja in narečnega in postavitev narečnega ob bok knjižnemu (Zemljak Jontes in Pulko 2011: 407). To je bil glavni razlog za izbiro teme diplomskega dela in predvsem za raziskovalni problem, ki sem si ga izbrala, saj me je pritegnila obravnava problematike rabe narečij med učitelji in učenci na izbrani osnovni šoli ter tudi, koliko se ohranja narečje pri učencih in učiteljih v Veliki Nedelji, kakšen je odnos do narečja, koliko se trudijo govoriti knjižno in uporabljajo ter poznavajo določene izbrane besede prleškega narečja.

V teoretičnem delu je obravnavana raba socialnih zvrsti jezika, izpostavljena je vloga prleškega narečja, še posebno srednjeprleški govor, v katerega spada tudi kraj Velika Nedelja, ta je v začetku diplomskega dela podrobneje opisan. V nadaljevanju sta predstavljena termina knjižni in neknjižni jezik. Zastavljeni cilji so primerjani v učnem načrtu in didaktična načela so podrobneje opisana.

2 TEORETIČNI DEL

V tem delu so v središču obravnavanja socialne zvrsti in podzvrsti jezika. Sem spadajo tudi narečja, ki jih mladi uporabljajo v različnih govornih položajih.

Najprej sem bom posvetila kraju Velika Nedelja z okolico, saj je to kraj, kjer je osnovna šola, v kateri je bila izvedena anketa.

2.1 PREDSTAVITEV KRAJA Velika Nedelja1

Velika Nedelja je gručasto naselje ob vznožju Slovenskih goric, deloma obcestno naselje na skrajnem vzhodu Ptujskega polja. Do 2. svetovne vojne se je imenovala Soseska, po vojni pa Velika Nedelja. Postala je pomembno krajevno središče s šolo. Prva šola se omenja leta 1823 in je bila dvorazredna.

Prebivalci se vozijo na delo v Ormož, na Ptuj, v Maribor, ker v kraju ni možnosti zaposlitve. Veliko Nedeljo štejemo med urbane naselbine predvsem zaradi njene cerkveno-upravne funkcije. Vidna znaka njene veljave sta bila od nekdaj pražupnijska cerkev in grad, ki sta bila doslej že večkrat strokovno preučevana.

Šolski okoliš sestavljajo vasi KS Velika Nedelja in KS Podgorci, saj je šola organizacijsko sestavljena iz centralne šole Velika Nedelja in 5-razredne podružnične šole Podgorci. Šola spada med manjše v Sloveniji, kljub podružnični šoli tudi v zadnji triadi nimajo paralelk. Delavci na šoli, predvsem tehnično osebje, so domačini, učitelji pa so v glavnem vozači iz bližnjih krajev zunaj šolskega okoliša.

Vasi, iz katerih prihajajo anketiranci, so: Bresnica, Cvetkovci, Drakšl, Hajndl, Lunovec, Mihovci pri Veliki Nedelji, Osluševci, Podgorci, Preclava, Ritmerk, Senešci, Sodinci, Strjanci, Strmec pri Ormožu, Šardinje, Trgovišče, Velika Nedelja in Vičanci.

1 Povzeto po Krajevni leksikon Slovenije (1980: 356).

2.1.1 KRAJI IN VASI V OKOLICI VELIKE NEDELJE

Okoliš je ravninsko-gričevnat. Površinsko je večji del gričevnat, posledično se prebivalci na ravninskem delu v glavnem preživljajo s kmetijstvom, zaposleni so v Ormožu, na Ptuju in tudi v Mariboru. Na tem območju ni industrije, le nekaj storitvenih dejavnosti, zato je obvezna dnevna migracija zaposlenih. Vse to pa tudi zelo vpliva na barvit govor, kar se zlasti pozna pri mlajših prebivalcih.

2.1.1.1 BRESNICA

Bresnica je razloženo naselje ob Bresniškem potoku, ob cesti Podgorci-Lasigovci proti Ptuju. V okolici so večinoma njive in travniki, prevladujejo pa gozdovi. V kraju ni možnosti zaposlitve, zato prebivalci dnevno migrirajo v Ormož ali na Ptuj (KLS, 1980: 334).

2.1.1.2 CVETKOVCI

Cvetkovci so ravninsko-obcestna vas, ob cesti Ptuj-Ormož, nekoč ob cesti Petovio- Savaria (Sombatel). Vas se omenja že leta 1320. Prebivalci so kmetovalci in delavci v večjih bližnjih krajih, ker v vasi ni industrije (KLS, 1980: 335).

2.1.1.3 DRAKŠL

Drakšl je razloženo, gričevnato naselje samotnih kmetij. Leži severno od Velike Nedelje. Njive ležijo v strmini in so zahtevne za obdelavo. Prebivalci so v večini zaposleni v Ormožu in na Ptuju (KLS, 1980: 336).

2.1.1.4 HAJNDL

Hajndl je razloženo naselje na obronkih vzhodnega dela Slovenskih goric. Na prisojnih legah so vinogradi z vikend hišami in z vikendaši iz Maribora in s Ptuja. Prebivalci so zaposleni v bližnjih večjih krajih in mestih (KLS, 1980: 337).

2.1.1.5 LUNOVEC

Lunovec je razloženo naselje nad potokom Lešnica ob cesti Velika Nedelja-Sveti Tomaž. Na severni, osojni strani se razprostirajo gozdovi, na prisojni strani pa so vinogradi z vikend hišami. Prebivalci so zaposleni v Ormožu, Ljutomeru in na Ptuju (KLS, 1980: 343).

2.1.1.6 MIHOVCI PRI VELIKI NEDELJI

Mihovci so ravninsko obcestno naselje. Ležijo ob nekdanji rimski cesti Petovio- Savaria, ki je še vedno opazna na useku trase današnje ceste Ptuj-Ormož. Večina ljudi se ukvarja s poljedelstvom. Zaradi železniške proge, ki pelje skozi vas, so možnosti za zaposlitev v oddaljenih krajih in dnevna migracija še večje. Tudi priseljevanje mlajše populacije je večje (KLS, 1980: 344).

2.1.1.7 OSLUŠEVCI

Osluševci so ravninska obcestna vas, ki leži ob levem bregu reke Pesnice in južno ob cesti Ormož-Ptuj. Na severni strani te ceste je še del vasi z zaselkom ob železniški progi, z železniško postajo. Vaščani se v ukvarjajo s poljedelstvom in živinorejo. Veliko jih dnevno migrira na delo v Ormož, na Ptuj in tudi v Maribor, saj imajo dobre prometne povezave (KLS, 1980: 348).

2.1.1.8 PODGORCI

Podgorci so razložena vas z gručastim naseljem, ki je nastalo ob cerkvi sv. Lenarta. Leži ob Bresniškem potoku na južnem delu Slovenskih goric. Vas sestavlja več zaselkov, ki so na prisojnih straneh pokriti z vinogradi, na osojnih straneh pa z gozdovi.

Ravninski del pokrivajo njive, primerne za poljedelstvo. Večina prebivalcev je zaposlena v bližnjem Ormožu in na Ptuju (KLS, 1980: 349).

2.1.1.9 PRECLAVA

Preclava je manjše razloženo, gričevnato naselje samotnih kmetij na jugu osrednjega dela Slovenskih goric. Na južnem pobočju se razprostirajo vinogradi z vikend hišami, na severnem pobočju so gozdovi. Prebivalci so zaposleni v Ormožu in na Ptuju (KLS, 1980: 349).

2.1.1.10 RITMERK

Ritmerk je manjša razložena, gričevnata vas, ki leži na jugu osrednjih Slovenskih goric in zahodno od potoka Sejanca. Prebivalci so delavci, zaposleni v bližnjem mestu Ormož ali na Ptuju (KLS, 1980: 350).

2.1.1.11 SENEŠCI

Senešci so razloženo naselje na obeh straneh ceste Velika Nedelja-Savci. Na ravninskem delu se prebivalci ukvarjajo s poljedelstvom, na hribovitem delu pa so samotne kmetije in vinogradi z vikend hišami. Prebivalci, večinoma mlajši, so dnevni migranti in so zaposleni v bližnjem Ormožu ali na Ptuju, starejši prebivalci pa se ukvarjajo s kmetijstvom (KLS, 1980: 352).

2.1.1.12 SODINCI

Sodinci so razložena vas z gručastim jedrom, ki leži ob vstopu v Sejansko dolino na prehodu Slovenskih goric na Ptujsko polje. V Sodincih naj bi bila pristava križniškega samostana, pod njo pa je bilo mesto, kjer so izrekali sodbe. Od tod najverjetneje izvira ime kraja. Prebivalci so kmetovalci in delavci v bližnjih mestih (KLS, 1980: 352).

2.1.1.13 STRJANCI

Strjanci so manjša vas v južnem delu Slovenskih goric, del vasi pa leži ob potoku Sejanca. Prebivalci se v večini ukvarjajo s kmetovanjem, mlajši pa so delavci v bližnjem Ormožu in na Ptuju (KLS, 1980: 354).

2.1.1.14 STRMEC PRI ORMOŽU

Strmec je razloženo, gričevnato naselje in leži na vzhodnem delu Slovenskih goric. Stalnih prebivalcev je malo, ti so zaposleni v bližnjem Ormožu. Največ je vikend prebivalcev, ki imajo tukaj vinograde z vikend hišami (KLS, 1980: 354).

2.1.1.15 ŠARDINJE

Šardinje so razloženo, gričevnato naselje in ležijo severno od Velike Nedelje. Ker so na griču, so tu predvsem samotne kmetije, pogoji za kmetovanje pa zelo težki. Na prisojni strani naselja so zasajeni vinogradi, navzdol, proti dolini pa so gozdovi. Prebivalci so delavci v bližnjem Ormožu in na Ptuju (KLS, 1980: 355).

2.1.1.16 TRGOVIŠČE

Trgovišče so večja ravninsko obcestna vas, ki leži ob cesti Ormož-Ptuj, na skrajnem vzhodu Ptujskega polja. Ne severnem delu vasi poteka železniška proga. Tod je tekla tudi rimska cesta Petovio-Savaria. Kraj se omenja že leta 1320 z imenom Stari trg, od tod najverjetneje izvira današnje ime. Prebivalci so bili in so še premožni kmetovalci. Drugi prebivalci dnevno migrirajo v Ormož, na Ptuj in tudi v Maribor (KLS, 1980: 355).

2.1.1.17 VIČANCI

Vičanci so dolinska gričevnata vas. V dolini ležijo ob potoku Sejanca, drugi del vasi pa leži na hribu in se imenuje Vičanski Vrh. Skozi vaško jedro vodi cesta Velika Nedelja-Savci. V dolini se prebivalci ukvarjajo s poljedelstvom, v gričevnatem svetu pa z vinogradništvom. Mlajši prebivalci so zaposleni v bližnjem Ormožu ali na Ptuju (KLS, 1980: 357).

2.2 ZANIMIVOSTI IZ ZGODOVINE

Ko je Friderik Ptujski okoli leta 1200 zasedel Veliko Nedeljo, naj bi bila njena okolica pusta in prazna. To je razumeti tako, da se je obmejno stražarsko prebivalstvo umaknilo, ostalo pa je podložno slovensko. Zaradi važne ceste in bližine Trgovišča je verjetno tu obstajala cerkev že pred letom 1199, če ni, pa jo je Friderik zgradil kmalu po tem letu. Njegov senior salzburški nadškof pa je po njej ustanovil župnijo Sv. Trojice.

Obenem je Friderik združil širšo velikonedeljsko okolico v zemljiško gospostvo in na njem ustanovil križniško redovno postojanko, ki ji je odstopil polovico desetine, predal cerkev in zaupal patronat nad župnijo. Leta 1219 se že omenjata križniška brata, komtur Oton in župnik Ditnih.

Njegov sin Friderik je to volilo leta 1222 potrdil, vendar pa redu ni priznal patronata nad župnijo. To sta redu zopet vrnila šele vnuka Friderik in Hartnid leta 1253, nadškof Eberhard H. pa je naslednje leto cerkvi ponovno priznal vse župnijske pravice z desetino vred, izrecno pa si pridržal pravico do investiture župnika in do arhidiakonske vizitacije.

Ne oziraje se na to omejitev, so odtlej župnijo, ki je na zahodu in severu mejila s sosednjima pražupnijama Ptujem in Radgono, vodili križniki.

Cerkev s prvotnim patrocinijem Sv. Trojice je po dokončnem prevzemu s strani križnikov leta 1253 privzela tudi patrocinij Device Marije, ki se izrecno omenja leta 1283.

Tukaj je živel kot župnik, dekan in šolski nadzornik Peter Dajnko, ki ga poznamo kot publicista, nabožnega pisatelja in jezikoslovca in ki je skušal uvesti svoj črkopis dajnčico ter poseben knjižni jezik na temeljih vzhodnoštajerskih narečij.

Danes nas na njega spominja grob s spomenikom na pokopališču pri Veliki Nedelji (Domoznanstvo ormoškega okraja, 1886).

2.3 ZVRSTI JEZIKA

V slovenskem jeziku je več pojavnih oblik, ki se imenujejo zvrsti, in sicer poznamo več zvrstnih skupin, ki so: socialne zvrsti: knjižni jezik (knjižna zborna in knjižna pogovorna zvrst), pogovorni jezik, pokrajinske narečne skupine, narečja in mestne govorice; ločimo še socialne podzvrsti, ki so t. i. interesne govorice (sleng, žargon, argo); funkcijske zvrsti: jezik praktičnega sporazumevanja, strokovni jezik, publicistični, umetnostni;

časovne zvrsti: sodobni ali pretekli; mernostne zvrsti: vezana ali nevezana beseda; prenosniške zvrsti: govorjeni ali zapisani jezik (SP 2003:125).

Toporišič (2000: 13) pa loči naslednje zvrsti:

 socialne,  funkcijske,  prenosniške,  časovne ali zgodovinske in  mernostne.

Vse te zvrsti lahko obravnavamo z različnih stališč: kdo ustvarja besedila posameznih vrst, komu so namenjena (kdo je njihov naslovnik), v čem je njihova posebna vloga, katere strukturne značilnosti imajo, ali stopajo pred nas v pisni ali govorjeni podobi, v vezani ali nevezani, ali neposredno ubesedujejo predmetnost (Toporišič 2000: 14).

2.4 SOCIALNE ZVRSTI JEZIKA

Delimo jih na dve vrsti: knjižni jezik, ki je namenjen sporočanju in sporazumevanju na vsem slovenskem ozemlju ter se deli na zborni in splošno ali knjižno pogovorni jezik, in na neknjižni jezik, ki se deli na t. i. zemljepisna narečja in na pokrajinske pogovorne jezike (Toporišič, 2000: 14).

Smoletova (2004: 322–324) predlaga delitev na sistemske in nesistemske pojavne oblike, ker ugotavlja, da je takšna delitev narejena s stališča knjižnega jezika. Knjižni jezik prišteva med sistemske pojavne oblike, njegov sistem je opisan v slovnici, pravopisu in slovarju slovenskega knjižnega jezika. Med sistemske pojavne oblike spada tudi krajevni govor, ki se druži v narečja, ta pa v narečne skupine.

Vendarle pa lahko v današnji normativni slovnici neknjižne zvrsti pojmujemo tudi kot sistemske, saj bi tudi za krajevni govor brez težav lahko zapisali vse tri normativne priročnike.

Tako V. Smole predlaga delitev slovenskega jezika na dve sistemski pojavni obliki: na naravno narečno obliko ter normirano knjižno obliko, med njima pa je mogoča vsa množica različic pogovornega jezika. Avtorica jih shematsko prikaže kot spiralo, v kateri sta na skrajnih koncih na levi strani naravna narečna oblika, v shemi označeno z N (narečje), na desni pa normirana knjižna oblika, v shemi označeno s KJ (knjižni jezik).

Spreminjata se vloga slovenskega jezika in pomen, z spremenjenimi političnimi in družbenimi razmerami, kot tudi vloga in pomen njegovih posameznih zvrsti. Najbolj sta izpostavljeni enotna knjižna in zelo raznotera narečna zvrst, ki z različno stopnjo prepletanja in približevanja od zunaj ustvarjata skoraj neobvladljivo število govorjenih jezikovnih različkov, ki so na taki stopnji vsaj deloma ustaljeni v pokrajinskih središčih. Bolj želja kot stvarnost pa je, da obstaja vseslovenski govorjeni različek, saj ljubljanski oziroma osrednji ni za vse sprejemljiv (Smole 2007: 557–558).

V članku (2004: 322–324) je Smoletova predstavila tudi področja, kjer se knjižni jezik v nekem obsegu zamenjuje z narečnim: v leposlovju, kamor spadata še film in gledališče, v javnih medijih, predvsem v govorjenih, tudi v parlamentu ter pri nosilcih pomembnih političnih funkcij in morda tudi v šoli.

Z vse večjo rabo angleškega jezika, šteje med razloge za širjenje narečne zvrsti jezika, oddaljevanje knjižnega jezika in individualizacijo družbe.

Ugotavlja tudi, da se oži obseg rabe krajevnih govorov na nekaterih območjih in zaradi tega narašča obseg rabe vmesnih zemljepisnih jezikovnih različkov. Te spremembe so pozitivne, saj posamezniki svoje narečje bolj cenijo, ker uporaba narečja v medijih pripomore, da se govorci iz različnih narečij med seboj boljše razumejo.

2.4.1 Knjižne zvrsti

Zborni jezik

Te knjižne zvrsti jezika se skoraj nikoli ni mogoče naučiti kot maternega jezika, ampak se ga da pridobiti z zavestnim prisvajanjem pri pouku slovenskega knjižnega jezika, in sicer v vrtcih, šolah ter z zborno komunikacijo, kot je branje zbornih besedil ali poslušanje teh.

Ta oblika knjižnega jezika se uporablja, ko je pred govorcem skupina poslušalcev, ki je izobrazbeno, narečno ali tudi socialno neenaka. Zborni jezik je funkcijsko najbolj razčlenjen in njegove značilnosti so natančno raziskane in predpisane v slovnici, slovarju, pravopisu in pravorečju. Na Slovenskem je zborni jezik predvsem pisan jezik. Slušno obliko zbornega jezika predstavljajo deklamiranje, branje in recitiranje. Predvsem se bere po televiziji in radiu. Berejo ga učitelji na vseh stopenj, tudi politiki in gospodarstveniki (Toporišič 2000: 15).

Človek, ki je jezikovno podučen, je nosilec te zvrsti jezika, in sicer pisec znanstvenih in strokovnih besedil, novinar, prevajalec, pesnik, pisatelj ali pisec dnevnikov. Govorijo ga predvsem učitelji v šolah in učenci na vseh stopnjah, npr. pred razredom ali tudi pred drugimi poslušalci.

Naslovnik je pa množica, ki je lahko neposredno prisotna pred govornikom kot poslušalec ali pa je le eden izmed poslušalcev radia oziroma gledalcev televizije (Toporišič 2000: 15).

Knjižno pogovorni jezik

Ni tako strog, ker ga govorimo spontano in prosto. Včasih so v knjižno pogovornem jeziku zapisani samogovori ali dvogovori osebe. Nosilec je isti kot pri zbornem jeziku, le v drugačnem govornem položaju. Pri pogovoru se govorec izmenoma spreminja v poslušalca in obratno. Drug drugemu sta si blizu in si vidita izraz obraza ter si pri pogovoru pomagata s kretnjami. Knjižno pogovorni jezik je predpriprava za zborni jezik, ki jezikovna sredstva zemljepisnih narečij in pokrajinsko pogovornih jezikov vodi k vlogam zbornega jezika in s tem oživlja strukture zbornega jezika in obvaruje pred preveliko razdaljo do živega vsakdanjega jezika. Knjižno pogovorni jezik se opira na vsakdanjo nenarečno govorico ljudi, na celotnem slovenskem ozemlju, še posebej na osrednjem dolenjsko-gorenjskem območju s središčem v Ljubljani, pa tudi v bolj oddaljenih naseljih (Toporišič 2000: 16–17).

V določenih govornih položajih lahko nastaja pod vplivom več narečij oziroma govorov, ki pa ob dolgotrajnem stiku različnih govorcev začnejo izgubljati svoje posebnosti in se približujejo eden drugemu (Škofic 1994: 571).

2.4.2 Neknjižne zvrsti

Pokrajinski pogovorni jezik

Nastaja kot zemljepisno nadnarečje za opravljanje nalog knjižnega jezika v vse narodnem okviru. To se še posebej se kaže v uporabi izposojenk, ki v knjižni jezik niso sprejete in so pomemben del pokrajinsko pogovornega jezika. Nasproti knjižnemu jeziku ima enostavnejšo skladnjo, na izrazni ravni pa je zanj značilen upad kratkih samoglasnikov.

Govori se na cesti, na delovnem mestu, v družabnih stikih ter se uporablja v govornih položajih, ki sproti nastajajo (Toporišič 2000: 21).

Pokrajinski pogovorni jeziki na Slovenskem so: osrednjeslovenski (kranjski z Ljubljano kot središčem), severnoštajerski (s središčem v Mariboru), južnoštajerski (s središčem v Celju), primorski (okolica Trsta, Kopra, Nove Gorice in Postojne), rovtarski (mesto Škofja Loka in industrijsko območje tega področja) in koroški v Avstriji. Če bi se knjižni jezik preveč približal pogovornim jezikom, bi s tem ogrozil svoj obstoj, saj je naloga knjižnega jezika ta, da ga v medsebojni komunikaciji uporabljajo ljudje iz celotne Slovenije in da jih povezuje (Toporišič 2000: 21).

Razlike med pogovorno in zborno govorico se ne bodo izbrisale. Pokrajinski pogovorni jezik je treba utrditi, ustanoviti pravila in ugotoviti ob kateri priložnosti in kdaj se sme rabiti. Nastaja lahko tudi s sovplivanjem več govorov v določenih položajih, ki ob dolgotrajnem stiku različnih govorcev začnejo izgubljati svoje sposobnosti in se približevati drug drugemu z vplivi knjižnega jezika. Pot do enotnega knjižnega jezika je bila zelo dolga in pripadniki različnih narečnih skupin so se pri rabi odrekli narečnim značilnostim, ki so jih razdruževale, in da se ne bi vrnili v knjižno razdrobljenost, moramo danes še posebej paziti (Valh Lopert 2005: 31–32).

Interesne govorice

So podzvrst socialnih zvrsti: z besedjem, z izraznimi načini in s frazeologemi, ki so značilni za posamezne ožje interesne skupnosti. Navadno ločimo tri interesne govorice:

Žargon je interesna govorica strokovne zvrsti, ki ga uporablja skupina ljudi, združena v poklicu ali delu in je povprečnemu jezikovnemu uporabniku težko razumljiva (npr. politični žargon) (Gjurin 1974: 66).

Sleng je govorica nestrokovne skupine ljudi, zlasti mladine, za katero je značilna nenavadnost izražanja, zlasti v poimenovanju predmetnosti, ki jo mladostnik ves čas skuša zajeti z aktualne strani. Ta aktualnost se razodeva v močni spolni zainteresiranosti, zavzetosti in v podiranju tabujev in svetega (Toporišič 2000: 25).

Sleng se razlikuje glede na starost mladostnikov in otrok. Za primer: otroci v zadnji triadi osnovne šole uporabljajo drugačno besedišče kot tisti v nižjih razredih ali kot tisti v srednjih šolah (Dular 1986: 26).

Pulko, Jontes (2015: 18) pišeta, da po normativnem priročniku, Slovnici slovenskega jezika (Toporišič 2000: 13, 2526), sodi sleng med spremljevalne socialne podzvrsti slovenskega jezika (kakor tudi žargon in argo) kot modifikacija tako knjižnih kot neknjižnih zvrsti, zaradi sproščenosti rabe pogosteje neknjižnih zvrsti. SSKJ ga opredeljuje kot posebno govorico kake skupine ljudi, zlasti mladine, za katero je značilna uporaba novih besed, pomenov. Slovenski pravopis pomenske razlage ne navaja, beseda je le označena s kvalifikatorjem. Ugotavljata, da nenavadnost in pogostost izrazita nekonvencialnost izražanja ne le v predmetnosti, ampak tudi v izražanju dejavnosti, torej z glagolskimi sredstvi, v zadnjem času z različnimi splošno znanimi krajšavami in emotikoni. Zato je spreminjanje slenga z generacijami mladih njegova najotipljivejša značilnost.

Sleng je po Pulko, Jontes (2015: 19) nepoklicna interesna govorica, ki je med tremi interesnimi govoricami najbolj raziskana, predvsem s strani jezikoslovcev pa tudi raziskovalcev drugih strokovnih področij.

Kot predmet raziskave je sleng opazovan v različnih jezikih (slovenski, angleški, nemški, francoski, poljski, madžarski) in z različnih vidikov (v povezavi z mladinsko književnostjo, jezikoslovjem, pa tudi v povezavi z drogami /policijski vidik/, glasbo itd.).

Gjurin (1974: 71-76) loči: družinski sleng: nastane v družinah, lahko se prenaša tudi v naslednje rodove. Najbolj nastaja v družinah z majhnimi otroki.

Otroška napačna izgovorjava in eksperimentalne novotvorbe se staršem tako prikupijo, da jih sprejmejo v družinski besedovnjak in tako zbujajo sentimentalne spomine na pretekle čase (jadrator, kokodril, keck). otroški sleng: ta sleng je sporen, saj je za delanje slenga potrebna razvitejša zavest, kot je otrokova, predvsem jezikovna samozavest; nekaj slenga otroci prevzamejo od starejših vrstnikov, medtem ko se sami zadovoljujejo s čudnimi pretiravanji, kot so brezmiselne zmerljivke in zafrkljivke, pri katerih je kot oporna shema pogosta rima.

mladostniški sleng: prevladuje med vsemi vrstami slenga, najbolj se razvije v mladostniških letih (11-19) in ima podzvrsti: študentski, najstniški, dijaški oziroma srednješolski sleng in sleng pouličnih skupin. splošni sleng: poznajo ga skoraj vsi uporabniki jezika, uporabljajo pa ga ne vsi (gužva, kifeljc, kidnit). Mnogi utrjeni slengizmi so nepogrešljivi v pogovoru (nacukati se ga, častiti). internetni sleng: uporablja se na internetu v medsebojni komunikaciji. To so večinoma kratice (BRB, LT, RTM), ki se uporabljajo v klepetalnicah in tudi v SMS- sporočilih.

Argo je interesna govorica razbojnikov, kriminalcev, potepuhov, narkomanov, beračev, prostitutk ter podobnih združb (Gjurin 1974: 66).

Govorica argo se v našem jezikoslovju uporablja najmanj. Termini sleng, žargon in argo se uporabljajo sinonimno, pri čemer pa se je izraz žargon najbolj utrdil ne samo v jezikoslovju, ampak tudi v publicistiki ter govoru, ki ga uporabljamo vsak dan (Gjurin 1974: 65).

2.4.3 Knjižni jezik : neknjižni jezik 2

Ta temeljna dvodelna delitev sama izkazuje manjvrednostno konotacijo tvorjenega izraza neknjižno, saj delitev sama pravzaprav ne nakazuje pogledov na socialne zvrsti jezika s stališča slovenskega jezika v celoti, temveč z vidika knjižnega jezika, kar je jasno videti iz same tvorjenke iz besede knjižni, torej neknjižni.

V zadnjih dvajsetih letih je kot odgovor na opazovano negativno konotacijo nastalo precej razprav, ki neknjižne zvrsti jezika postavljajo knjižnemu jeziku v bolj ali manj enakovreden položaj.

2 Povzeto po Zemljak Jontes (2014: 113–118).

M. Orožen piše, da se je razmišljanje o jeziku do sedaj osredotočalo predvsem na narečja s staro poljedelsko kulturo, vendar pa danes ne moremo mimo raziskovanja narečnega v industrijskih središčih z narečnim zaledjem. V povezavi z zapisanim se spreminja tudi socialnozvrstna delitev slovenskega jezika, ki se ne more več tako ostro deliti na knjižne in neknjižne.

V. Smole predlaga delitev slovenskega jezika na dve sistemski pojavni obliki, na naravno narečno obliko in na normirano knjižno obliko.

Prestižnost knjižnega jezika je v tem, da je bil uporabljen v realnih besedilih, tj. v radijskem govoru, za intelektualno zahtevnejša besedila, tudi če so bila prosto govorjena.

Prestižnost pa se ne kaže le v razmerju knjižni : neknjižni jezik, ampak tudi v odnosu med posameznimi narečji.

Tine Logar (1996: 3) piše, da je slovenski jezik med najmanjšimi slovanskimi jeziki, vendar narečno najbolj razčlenjen od vseh.

Narečje je temeljna govorica tesno povezane družbene skupnosti na določenem zemljepisnem območju. Razvilo se je v daljšem časovnem obdobju in služi predvsem za vsakdanje govorno sporazumevanje kmečko-obrtniškega prebivalstva (Rajh 2013: 21).

Narečje spada v neknjižno skupino socialnih zvrsti. Narečja so knjižnemu jeziku enakovredna, zavedati se moramo pomena okoliščinam ustrezne uporabe izraza: rabimo ga v zasebnem govorjenju in pri javnem nastopanju, kjer si prizadevamo govoriti v splošnem pogovornem ali zbornem jeziku (Žagar 1985: 13).

Večina se nas rodi v narečje oziroma v pogovorni jezik družine, ki je naš prvi materni jezik, knjižnega jezika pa se naučimo šele, ko gremo v šolo. Nekateri starši so mnenja, da mora njihov otrok že od ranega otroštva uporabljati knjižni jezik. Tako vzgajan otrok se počuti prevaranega, ko pride v pogovor z ljudmi, ki pa govorijo narečje.

Povsem naravno je, da otrok kmalu začne govoriti narečno obliko jezika in pozabi na knjižni jezik, ker to pomeni, da je bolj zdravo in naravno, da najprej usvoji narečje. Večina otrok in njihovih staršev je bila vzgojena, češ da je narečje nekaj grdega in manjvrednega. K takšnemu razmišljanju je pripomogel odnos do jezika v vrtcih in šolah. Zelo pomembno je, da ima vsak otrok svoje trdne korenine, narečje, saj ga to bogati in osrečuje (Žnidarič 1993: 14).

2.5 ZEMLJEPISNA NAREČJA

Zemljepisna narečja so posebne oblike jezika na določenem zemljepisnem področju, ki imajo značilno glasovno podobo. Večinoma se govorijo, za umetnostne namene pa tudi pišejo (Toporišič 2001: 128).

Slovenski jezik ima več kot štirideset narečij in govorov, ki so razdeljeni na sedem narečnih skupin. Za vsako skupino narečij je značilen podoben slušni vtis, čeprav se med seboj zelo ločijo.

Te skupine so: primorska, panonska, koroška, dolenjska z belokranjskimi narečji, štajerska, rovtarska in gorenjska (Logar 1996: 3).

Jože Toporišič je dodal še osmo skupino - kočevsko, ki je mešana in pretežno mlada (Toporišič 2000: 23).

Rezultat večtisočletnega razvoja, na katerega so vplivali mnogi dejavniki (znotraj- in zunajjezikovni) je narečna členjenost. Eden izmed teh dejavnikov je bila naselitev Alpskih Slovanov z dveh strani – od severa preko Karpatov in od jugovzhoda ob Savi in Dravi navzgor.

Ti dve smeri naselitve sta povzročili najstarejšo narečno členitev slovenskega jezika, ki se je šele jasno pokazala v 12./13. stoletju.

Drugi pospeševalec narečne členitve je bila denazalizacija nosnih vokalov, ki je imela središče na današnjem srbskem in hrvaškem ozemlju ter se je širila na današnje slovensko ozemlje, ampak je zajela samo jugovzhodni del, ki je bil pristopnejši. Ta in še druge inovacije so se upočasnile ob Karavankah, Pohorju, Savinjsko-Kamniških Alpah in Julijskih Alpah (Logar 1996: 3).

Tudi kasneje pri nadaljnjem narečnem drobljenju slovenskega jezika, je imelo gorovje in hribovje odločilno vlogo.

Na narečno členitev so v 14. stoletju pričeli vplivati tudi medsebojni stiki med narečji, vzdolž stičišč so začeli nastajati prehodni govori (Logar 1996: 3-6).

2.5.1 POMEN IN VLOGA NAREČIJ

2.5.1.1 GOVOR in JEZIK

Človek komunicira različno: bere, piše ali slika in govor je le ena izmed možnosti. O govoru je veliko definicij, npr.: govor je optimalno zvočna človeška komunikacija, oblikovana z ritmom zloga, besede in stavka (Žnidarič 1993: 13).

Kot je že omenjeno, sta usvajanje jezika in naš jezikovni razvoj odvisna od bioloških danosti pri človeku, njegovega duševnega razvoja, od stika s soljudmi ter od spontanega in zavestnega učenja.

Predvsem pa je človekov jezikovni razvoj oprt na obstoj in način jezikovnega sporazumevanja v družbeni skupini, kjer so že izdelana besedna poimenovanja za stvari, dogodke, lastnosti.

Ljudje smo v času zgodnjega otroštva jezikovno nepopisan list, ki se nato jezikovne dejavnosti naučimo od/iz svoje okolice: govorjenja samega in tudi vseh pravil, kako uporabiti besedo. Prepričanje so potrjevale izkušnje, da poljubni človek vedno najprej pridobi jezik svoje govorne okolice (Rajh 2013: 13-14).

Govor je zapleten psihofiziološki proces, ki se razvija na podlagi bioloških in psiholoških faktorjev ter socialnega okolja in nam ni dan, ampak ga moramo usvojiti po naravni poti.

Ljudje pogosto menijo, da je to nekaj normalnega, da se otrok nauči pravilno govoriti. Da ni tako, se lahko prepričamo ob govorno motenih otrocih in tudi pri tistih, ki imajo težave s sluhom (Žnidarič 1993: 39).

Za slovensko jezikovno okolje je značilno, da se govoreči najprej nauči govora svojega primarnega okolja (svoje družine, rojstnega kraja), ki večinoma ni knjižni jezik, slednjega se večina začne učiti z vstopom v šolski izobraževalni sistem. Zato je še kako pomembno, da posameznik ob vstopu v šolo obvlada in pozitivno sprejema svoj materni govor (Zemljak Jontes 2014: 115).

2.6 DIDAKTIČNA NAČELA, KI JIH MORA UČITELJ UPOŠTEVATI

Didaktika, veda o poučevanju, je učitelju vodilo in način poučevanja kateregakoli učnega predmeta v katerikoli šoli. Ista didaktična načela, didaktični principi, metode dela veljajo za pouk slovenskega jezika (po Šilihu 1955: 22). Upoštevanje vseh načel nam zagotavlja uspešnost pouka v vzgoji in izobraževanju.

Ob pravilnem razumevanju in uporabi didaktičnih načel bo pouk pravilno organiziran in voden (Šilih 1961: 74). To so osnovne smernice, ki vplivajo na celoten učni proces.

Učitelj jih mora upoštevati pri načrtovanju, pri izbiri učne snovi in izvajanju pouka, prav tako pa ne smejo izostati pri ocenjevanju in preverjanju znanja. Pri pravilni uporabi didaktičnih načel bo pouk uspešen, obenem pa preprečujejo pomanjkljivosti pri poučevanju.

Pojmovanje didaktičnih načel je pri didaktikih različno (Žagar 1996: 15), kar samo dokazuje, da se principi in metode dela poučevanja spreminjajo in nadgrajujejo.

Didaktična načela:

1. Načelo primernosti pouka razvojni stopnji učencev in postopnosti nas opozori na primernost učne snovi v določenem okolju, določene starostne stopnje, nas vodi v postopno sprejemanje pojmov za učence, od znanega k neznanemu, od lažjega k težjemu.

2. Načelo individualizacije in diferenciacije nas vodi v dosledno upoštevanje sposobnosti posameznih učencev. Diferenciacija je lahko notranja in zunanja, pri njej so učenci ločeni časovno in krajevno. S prenovo učnega načrta 2011 je bila zunanja diferenciacija zakonsko ukinjena oziroma je bila izbira prepuščena šolam. Z notranjo diferenciacijo omogočamo boljše sodelovanje in spodbudo manj uspešnim učencem.

3. Načelo nazornosti je osnova vsemu dojemanju stvarnega. Učenec mora najprej spoznati stvar, nato pojem (Šilih 1955: 22–23).

4. Načelo aktivnosti in zavesti, do znanja z lastno aktivnostjo, učenec učno snov zazna in pravilno uporablja (Žagar 1996: 17). To je pouk z reševanjem problema, učenci s pomočjo učitelja in tudi ob dodatnih virih poiščejo rešitev (Šilih 1955: 23).

5. Načelo naslonitve izražanja na doživljanje učencev, kjer učitelj ustvari primerno vzdušje, ob katerem nastane zanimanje učencev za nastalo situacijo in se učenec začne najprej govorno in nato pisno izražati (Žagar 1996: 18).

6. Načelo prvenstva govorjenega jezika pred pisnim. Učenca naučimo najprej sproščenega govora in nastopanja, šele po govornih vajah tudi pisnega izražanja (Žagar 1996: 12).

7. Načelo znanstvenosti in sistematičnosti. Učitelj mora upoštevati najnovejša znanstvena spoznanja slovenistike in upoštevati pravilen, postopen red naučene snovi. Tako gradi sistematičnost pri jeziku (Žagar 1996: 20).

8. Načelo trajnosti znanja in stalnega samoizobraževanja zahteva, da je učna snov utrjena, trajna v uporabi in jo učenec prosto zna uporabljati v življenju (Šilih 1955: 24), prav tako mora učitelj pri učencu pridobljeno znanje nadgrajevati (Žagar 1996: 20).

9. Načelo naslonitve knjižnega jezika na vsakdanji govor učenca. Vzpodbujamo učenčev govor, vendar ga postopoma izpopolnjujemo pogovorni jezik čim bližje knjižnemu jeziku. Upoštevamo tudi njegov vsakdanji govor.

Vsa našteta načela in njihovo dosledno upoštevanje, nas bodo pripeljali do učinkovitega, prijetnega, sproščenega dela v razredu, kjer uspeh ne more izostati.

2.7 NALOGE IN CILJI POUKA SLOVENSKEGA JEZIKA

Osnovni cilj je razvita zmožnost tvorjenja in sprejemanja različnih tipov besedil glede na namen, okoliščine in na vsebino. Jezikovna zmožnost je obvladanje različnih načinov sporočanja vsebine, obvladanje jezikovnega sistema pa je obvladanje različnih zvrsti in vrst zvrsti. Rezultat razvite jezikovne zmožnosti so pravilna in razumljiva besedila. Razvijanje sporazumevalne zmožnosti pomeni hkratno razvijanje jezikovne in pragmatične zmožnosti (Pulko 2006: 467).

Po učnem načrtu za osnovne šole naj bi imeli učenci ob koncu osnovnošolskega izobraževanja razvito zavest o jeziku, narodu in državi (Zemljak Jontes in Pulko 2011: 409).

Šola je ključni dejavnik ohranjanja in razvoja jezikovne identitete, navzven vidne kot nacionalne, ki se kaže v obvladanju knjižne norme, obvladovanje slednje pa temelji na obvladovanju maternega govora posameznika. Šola je tudi ključna za posredovanje temeljnega védenja o knjižnem jeziku in komunikacijskih razsežnostih, vendar je nujno tudi védenje o neknjižnih zvrsteh jezika in zavedanje o njihovem pomenu ter močnejše povezovanje obeh zvrsti jezika (Pulko in Zemljak Jontes 2015: 46).

2.7.1 ZASTOPANOST NAREČIJ V UČNEM NAČRTU ZA SLOVENŠČINO V TRETJEM TRILETJU OSNOVNE ŠOLE

Učni načrt za zadnje triletje osnovne šole predpisuje 406,5 ure slovenščine: za sedmi razred 140 ur, za osmi razred 122,5 ure in za deveti razred 144 ur pouka na leto. Jezikovnemu pouku je namenjenih 60 odstotkov učnih ur, književnemu pouku pa 40 odstotkov ur.

Učenci zadnje triade razvijajo in oblikujejo zavest o vlogi in odnosu slovenščine v svojem življenju, do državnega in uradnega jezika, predstavljajo značilnosti knjižnega pogovornega jezika, zbornega jezika ter tudi svoje narečje in sleng ter ustrezne okoliščine za rabo teh zvrsti jezika (Zemljak Jontes 2014: 46).

2.7.2 SPLOŠNI IN OPERATIVNI CILJI POUKA SLOVENSKEGA JEZIKA

V tretji triadi v okviru ciljev učenci predstavljajo in opazujejo vlogo slovenščine v svojem življenju in svoj odnos do nje.

Pri razvijanju zmožnosti tvorjenja enogovornih neumetnostnih besedil učenci argumentirano vrednotijo živost, zanimivost, razumljivost, ustreznost in jezikovno pravilnost svojega govornega nastopa. Predstavijo naglašeni samoglasnik, mesto naglasa, položaje variante zvočnikov, premene nezvočnikov, a pri tem ne uporabljajo naglasnih znamenj in strokovnih izrazov.

Pri razvijanju zmožnosti nebesednega sporazumevanja učenci vadijo in utrjujejo izgovor knjižnih besed, povedi in besedil ter glasno izgovarjajo besede. Med pogovarjanjem z učiteljem in govornim nastopom govorijo čim bolj knjižno, razločno in naravno ter prepoznajo pravorečne napake v svoji in tuji izreki. Učenci razvijajo slogovno zmožnost z izrekanjem istega govornega dejanja na razne načine in navajajo zanj ustrezne okoliščine, sopomenkam določijo slogovno vrednost in povedo, v katerih okoliščinah bi lahko uporabili slogovno zaznamovane besede.

Ob koncu osnovnošolskega izobraževanja naj bi učenci imeli razvito zavest o jeziku, narodu in državi (Pulko in Zemljak Jontes 2015: 26–27).

2.8 PANONSKA NAREČNA SKUPINA

Panonsko narečno skupino sestavljajo štiri narečja:

 prekmursko narečje,  slovenskogoriško narečje,  haloško narečje in  prleško narečje.

V vsej panonski narečni skupini se je izgubilo tonemsko nasprotje in danes je naglas le jakostni.

Panonsko narečno skupino sta poimenovala Tine Logar in Jakob Rigler na Karti slovenskih narečij iz leta 1938.

V okviru te diplomske naloge je pomembno le prleško narečje, natančneje srednjeprleški govor, ker je to tudi moje narečje in ker tako govorijo anketirani učenci in tudi nekaj učiteljev iz izbrane osnovne šole.

2.8.1 PRLEŠKO NAREČJE3

Prleško narečje se deli na več govorov: spodnjeprleški (vzhodno od črte Ormož- Ljutomer), zgornjeprleški (severno od Ptuja med reko Pesnico in reko Dravo), kujleški (zajema gornje Ptujsko polje med Dravinjo in Dravo do črte Ptujsko Gora ̶Pragersko ̶Rače ̶-Šentjanž ob Dravi) in srednjeprleški (govori se na spodnjem Ptujskem polju med rekama Pesnico in Ščavnico) (Kolarič 1968: 630-631).

Razlike med temi govori so majhne: bolj ali manj ozek izgovor vokalov e, o, večje ali manjše zaokroževanje vokala a. Najznačilnejši pa je refleks za -ł v opisnem deležniku, ki je v spodnji prleščini -o, v vseh ostalih govorih pa -a (prišel > prišo: priša), na robu zgornje prleščine pa je že –u (prav tam).

Glasoslovje

2.8.1.1.1 Naglas in kolikost

Ohranilo se je kolikostno nasprotje ter se izgubilo tonemsko. Že zelo zgodaj je prišlo do umika naglasa na prednaglasno dolžino, saj je naglašeni zlog dolg: z'vẹ:zda. Izveden je tudi naglasni umik na prednaglasne e, o in ə, novonaglašeni zlog pa je še kratek. Naglas je jakostni na dolgih in kratkih samoglasnikih tudi srede besede.

Izveden je bil tudi naglasni premik dolgega cirkumfleksa za zlog proti koncu besede tipa zlâto → zlatô, po podaljšanju tipa ȍko → okô. Ta naglas je večinoma ohranjen, če pa se umika na levo, gre večinoma za oblikoslovno izenačevanje: 'vüxo.

2.8.1.1.2 Samoglasniški sistem

Samoglasniški sistem je sestavljen iz dolgih in kratkih enoglasnikov in nenaglašenih samoglasnikov. Dvoglasnikov na tem območju ni.

Dolgi samoglasniki: i: ü: u:

ẹ: ọ:

ḙ: o: + :

å:

Kratki naglašeni samoglasniki: i ü u

ẹ ọ

e +

Nenaglašeni samoglasniki: i u

ẹ ọ

e + ,

Soglasniški sistem

Nezvočniki: Zvočniki: p t k c č f m n r l

s x š v j b d g

z ž

Soglasniške premene:

 končni m se zamenja z n: 'delan;  v nastopa kot protetični glas pred u ali ü: 'vüxa;  u pred nezvenečim nezvočnikom se spremeni v v in ta v f: f'čiti;  zvočnik v izgublja zvenečnost v izglasju in pred nezvenečim nezvočnikom: čṛ:f, p'råf; končni l se z nenaglašenim samoglasnikom pred seboj razvije v a;

 moški samostalniki na -r ne podaljšujejo osnove z -j: čev'lo:ra, gospo'do:ra;  sekundarna tl, dl sta se razvila v l: 'jẹla, p'lela;  palatalni lj je otrdel: k'lü:č;  mehčani nj izgublja nazalni element, v knjižnih besedah pa palatalnega: 'ji:va, k'ni:ga;  sklop šč se pod vplivom štajerskega narečja olajša v š ali se disimilira v xč: og'niše, 'pixče;

 dn, dl se razvijeta v gn, gl: g'nes, g'lẹ:tva;  kt se razvije v št: š'tọ:;  gd se olajša v g: 'gḙ: ('kje');  xč se prek šč ('nišče) olajša v š: 'niše, šč pa se lahko tudi ohrani v besedi: š'čerka.

Oblikoslovje

2.8.1.1.3 Samostalniška beseda

1) SAMOSTALNIKI

 Moške sklanjatve

Srednjeprleški govor ima ohranjena vsa tri števila in vse tri spole. Moške sklanjatve imajo v ednini še podspol živost/neživost.

Nepremični naglasni tip: 'mọ:st, 'mọ:sta; 'nọ:s, 'nọ:sa, poznajo pa tudi: 'vọ:s, 'vọ:za:. Premični naglasni tip: 'jelen, je'lẹna; 'jezik, je'zika.

Končniški naglasni tip zajema malo primerov. Samostalnik pes se sklanja: 'pesa, 'pesa, 'pesi, 'pesa, 'pesi, 'peson/p'son.

Naglašeno končnico -je v I mn. imajo samostalniki las'jḙ:, la'sẹ:n, la'sẹ:x, z las'mi:; lid'jḙ:, li'di:, li'dẹ:x, lid'mi:.

Nenaglašene končnice -je govor ne pozna: 'mọ:ži, b'rati, prav tako ne pozna podaljševanje osnove z -ov.

Vsi mehki soglasniki so otrdeli, zato ni več preglasa o v e: z 'li:cọn, z 'mọ:žọn.

V lahko izgovorljivem soglasniškem sklopu e iz polglasnika odpade: x'lọ:pec, x'lọ:pca.

Samostalnik oča se sklanja takole: 'ọči, 'ọčọn.

V težko izgovorljivem soglasniškem sklopu široki e kot naslednik polglasnika ne odpade: 'dẹ:deka, 'bọtera.

Samostalniki na -a, -e, -o se sklanjajo po prvi moški sklanjatvi: 'Jaka 'Jaka , 'Silvo 'Silva, 'Jọže 'Jọža.

Od knjižnega vzorca se razlikuje le končni -i v dajalniku im mestniku ednine, ki je nastal iz -u prek –ü.

 Ženske sklanjatve

Nepremični naglasni tip prve sklanjatve je enak kot v knjižnem jeziku, le da so v orodniku ednine možne tri sklonske oblike: -oj zlasti, če je končnica naglašena, -o in -i, ki je nastal iz -oj na Dravskem polju.

Primer samostalnika lipa: ednina: 'lip-a, 'lip-e, 'lip-i, 'lip-o, 'lip-i, z 'lip-oj/-o/-i; dvojina: 'lip-i, 'lip, 'lip-ama, 'lip-i, 'lip-ax, z 'lip-ama; množina: 'lip-e, 'lip, 'lip-an, 'lip-e, 'lip-ax, z 'lip-ami.

Nekaj samostalnikov na -ev preide v a-jevsko sklanjatev, nekaj pa jih ostaja: 'tikef, 'bükef. Nekateri samostalniki srednjega spola so se feminizirali: 'jå:buka, d'rẹ:va, 'ọ:ka, 'vüxa.

Končniški naglasni tip v primeru meglà se ni ohranil, ampak se je naglas umaknil v levo: 'megl-a, 'megl-e.

V drugi ženski sklanjatvi sta prisotna nepremični in premični naglas ter končniški in mešani naglas: ednina: 'miš, 'miš-i, 'miš-i, 'miš, 'miš-i, z 'miš-jo; dvojina: 'miš-i, 'miš-i, 'miš-(i)ma, 'miš-i, pri 'miš-ix, z 'miš-(i)ma; množina: 'miš-i, 'miš-i, 'miš-in, 'miš-i, pri 'miš-ix, z 'miš-(i)mi.

Samostalnik kri: 'kṛ:f se sklanja takole: kṛ'vi:,'kṛ:vi,'kṛ:f, 'kṛ:vi:, kṛv'jọ:j.

 Srednje sklanjatve

Samostalniki srednjega spola imajo premični, nepremični, mešani in končniški naglas: ednina: 'mẹst-o, 'mẹst-a, 'mẹst-i, 'mẹst-o,'mẹst-i, z 'mẹst-on; dvojina: 'mẹst- i, 'mẹst, 'mẹst-oma, 'mẹst-i, pri 'mẹst-ix, z'mẹst-oma; množina: 'mẹst-a, 'mẹst, 'mẹst- on, 'mẹst-a, pri 'mẹst-ih, z 'mẹst-i.

Množinski samostalniki prenašajo -a v vse končnice: 'vüsta, 'vüst, 'vüstam, 'vüsta, pri 'vüstax, z 'vüstami.

Samostalniki srednjega spola podaljšujejo osnovo s -t: žre'bẹ:, žre'bẹ:ta.

2) SAMOSTALNIŠKI ZAIMKI

Po osebku se na tem območju sprašuje z g'dọ:, 'koga, 'komi, p'rikon, s'kọ:n. Po drugih osebkih pa se sprašuje s 'ke, s 'či:n, p'ričen. Nedoločni zaimek: 'nekei; nikalni: 'nixče/'niše, 'nibeden.

Osebni zaimki so: 'jas, 'mẹne, z'mẹnọ:j, 'ti:, 'tẹbe, 'un, 'jega, 'una, 'jẹ:, 'jọ:j/'ji:; 'mija, 'miji, 'nọ:j/'nọ:ji; 'vija, 'viji, 'vọ:j/'vọ:ji; 'unadva, 'unidve; 'mi:, 'mẹ:; 'vi:,'vẹ:; u'ni:, u'nẹ:, 'ji:x.

2.8.1.1.4 Pridevniška beseda

Pridevniška sklanjatev je za moški spol enaka knjižni, vendar je treba upoštevati fonetično premeno končnega -u prek -ü v -i in končnega -m v -n. Pri ženskem spolu se pridevnik lahko v dajalniku, mestniku in orodniku ednine končuje ali na -i, ali na -oj.

Za določnost se uporablja člen tẹ, ta, to, končnica -i v imenovalniku ednine moškega spola se pritika večini pridevnikov, ne označuje pa določnosti.

Stopnjevanje z obrazili -ši, -ẹši, -iši v primerniku in z 'naj-/'nar- za presežnik je dobro ohranjeno: 'gṛ:t, 'gṛ:ši, s'vẹ:tel, svet'lẹši, 'vọ:ski, 'vọ:žiši, naj'gṛši. Opisno se stopnjuje z 'bọj, naj'bọj.

Pridevniški zaimki so:

 svojilni: 'mọ:j, 'mọja, 'mọjo, t'vọ:j, 'jegof, 'jẹ:ni, najin, 'vajin, 'naš, 'vaš, 'jixof, s'vọ:j;  kazalni: 'tọti, 'tẹ:, ta, 'to, 'tẹga, 'tisti, 'ọni, 'taki;  vprašalni: 'kaki, 'kakši, 'kẹ:ri;  nedoločni: 'nẹki;  nikalni: 'nikaki;  mnogostni: 'marsi'kẹ:ri, 'malo'kẹ:ri, 'dọsti'kẹ:ri;  celostni: f'saki, f'sakši;  drugostni: d'rü:gi.

V prleškem narečju so prisotni samo glavni in vrstilni števniki. Glavni se izgovarjajo enako kot v knjižnem jeziku, razen za števili dvajset in trideset: dvâjsti, trȉjęsti.

2.8.1.1.5 Glagol

Glagol se sprega po tematični spregatvi: 'dẹlan, 'dẹlaš, 'dẹla; 'dẹlama, 'dẹlata, 'dẹlata, 'dẹlamo, 'dẹlate, 'dẹlajo.

Nedoločnik je dolg: g'ri:sti, k'ra:sti, 'zẹ:psti, pla'čü:vati. Glagolom z osnovo na -č se dodaja obrazilo -ti.

2.8.1.1.6 Prislov

Prislovi so nastali iz vseh pregibnih vrst. Posebni so le nekateri:

 prislovi kraja: b'lü:zik, 'vü:ni, 'nẹgi;  prislovi časa: g'da, 'pọtli:;  prislovi načina: 'tak, 'kak, 'nikak, 'kẹ:ko; 'tẹ:ko, p'recik.

Členki, predlogi, vezniki in medmeti so podobni knjižnim.3

3 Poglavje je deloma citirano, deloma povzeto po Zinka Zorko (1998: 55) in po Rudolf Kolarič (1968: 630–650).

Srednjeprleški govor, ki se govori na spodnjem Ptujskem polju med rekama Pesnico in Ščavnico, spada v prleško narečno skupino in se od drugih prleških govorov razlikuje:

 končni m→n: mislim→mislin  a→o/e: kaj je?→koj/kej je?  končni a: priša, odiša  o→u: plot→plut (ograja), bojše→bujše

Kraj Velika Nedelja tudi spada v srednjeprleški govor, ampak se marsikatera beseda drugače izgovori, kot se v Osluševcih, v moji rojstni vasi. Tako na primer v moji vasi vprašajo "koj je?", v Veliki Nedelji pa vprašajo "kej je?".

3 EMPIRIČNI DEL

3.1 NAMEN

Glavni namen v empiričnem delu je ugotoviti rabo različnih socialnih zvrsti jezika med učenci tretje triade osnovne šole v danih okoliščinah in učitelji. Zanima me tudi obravnava problematike rabe narečij različnih socialnih zvrsti jezika med učenci in učitelji: katere zvrsti jezika uporabljajo v domačem okolju s starši, sokrajani ter v šolskem okolju pri urah slovenščine in pri urah drugih predmetov ter kako se pogovarjajo med seboj s sošolci/z drugimi učitelji, z vrstniki in ostalimi zaposlenimi na šoli.

Prav tako me zanima, kako učenci in učitelji obvladajo krajevni narečni govor in kakšen odnos imajo do njega ter kako uporabljajo in poznajo določene izbrane besede prleškega narečja, natančneje srednjeprleškega govora.

3.2 OPREDELITEV RAZISKOVALNEGA PROBLEMA

3.2.1 RAZISKOVALNA VPRAŠANJA

Učenci in učitelji so odgovarjali na anonimni anketni vprašalnik. Učenci so odgovorili na devet vprašanj; šesto vprašanje se razdeli na pet podvprašanj in deveto vprašanje se razdeli na štiri podvprašanja; učitelji so odgovorili na osem vprašanj, od tega se peto vprašanje razdeli na pet podvprašanj in osmo vprašanje se razdeli na štiri podvprašanja.

Učenci so odgovarjali na naslednja vprašanja:

 katerega spola so;  kakšna je njihova stopnja izobraževanja;  kako najpogosteje govorijo doma;  kako najpogosteje govorijo s sokrajani, ki niso njihovi vrstniki;  kako najpogosteje govorijo s sokrajani, ki so njihovi vrstniki; kako govorijo v šoli:  pri urah slovenščine,

 pri urah drugih predmetov,  s sošolci in vrstniki,  z ostalimi zaposlenimi na šoli (npr. s tajnico, hišnikom, kuharico),  kako obvladajo svoj krajevni govor;  kakšen je njihov odnos do krajevnega govora;  poznavanje navedenih besed:  katere besede uporabljajo v govoru;  kateri družinski član uporablja navedene besede;  katero navedeno besedo uporablja njihov družinski član;  zapisati knjižno ustreznico za poznano navedeno besedo.

Učitelji so odgovarjali na naslednja vprašanja:

 katerega spola so;  strokovna izobrazba;  od kod prihajajo;  kako najpogosteje govorijo doma; kako najpogosteje govorijo v šoli:  med učnim procesom,  zunaj učnega procesa (med odmori z učenci),  z drugimi učitelji,  z ostalimi zaposlenimi na šoli (npr. s tajnico, hišnikom, kuharicami);  kakšen je njihov odnos do krajevnega govora;  kako obvladajo svoj krajevni govor;  poznavanje navedenih besed:  katere navedene besede uporabljajo v govoru;  kateri družinski član uporablja navedene besede;  katere besede uporablja družinski član v govoru;  zapisati knjižno ustreznico za poznano navedeno besedo.

3.2.2 RAZISKOVALNE HIPOTEZE

Hipoteza 1: Predvidevam, da večina učencev doma uporablja predvsem krajevni narečni govor.

Hipoteza 2: Predvidevam, da učenci s sokrajani (nevrstniki) pogovarjajo predvsem v krajevnem narečnem govoru.

Hipoteza 3: Predvidevam, da učenci s sokrajani (vrstniki) pogovarjajo predvsem v krajevnem narečnem govoru.

Hipoteza 4: Predvidevam, da govorijo učenci pri urah slovenščine knjižno.

Hipoteza 5: Predvidevam, da govorijo učenci pri urah drugih predmetov predvsem obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru.

Hipoteza 6: Predvidevam, da se učenci s sošolci in vrstniki pogovarjajo v slengu.

Hipoteza 7: Predvidevam, da učenci z ostalimi zaposlenimi na šoli, npr. s tajnico, najpogosteje uporabljajo govor, ki je blizu krajevnemu narečju.

Hipoteza 8: Predvidevam, da učenci z ostalimi zaposlenimi na šoli, npr. s hišnikom in kuharicami, najpogosteje uporabljajo krajevni narečni govor.

Hipoteza 9: Predvidevam, da učenci svoj krajevni govor obvladajo zelo dobro.

Hipoteza 10: Predvidevam, da učenci radi uporabljajo svoj krajevni govor in ga radi tudi poslušajo.

Hipoteza 11: Predvidevam, da učenci večino navedenih besed poznajo in tudi uporabljajo.

Hipoteza 12: Predvidevam, da vsi družinski člani učencev uporabljajo navedene besede, če so na tem območju rojeni ali že dalj časa priseljeni, sicer pa vsaj stari starši.

Hipoteza 13: Predvidevam, da uporabljajo učenci v govoru večino navedenih besed vsaj s starimi starši.

Hipoteza 14: Predvidevam, da poznajo učenci vse knjižne ustreznice navedenih besed.

Hipoteza 15: Predvidevam, da učitelji doma uporabljajo govor, ki je blizu krajevnemu narečju.

Hipoteza 16: Predvidevam, da govorijo učitelji v šoli med učnim procesom knjižno.

Hipoteza 17: Predvidevam, da uporabljajo učitelji na šoli zunaj učnega procesa (med odmori z učenci) govor, ki je blizu krajevnemu narečju.

Hipoteza 18: Predvidevam, da uporabljajo učitelji na šoli z drugimi učitelji govor, ki je blizu krajevnemu narečju.

Hipoteza 19: Predvidevam, da uporabljajo učitelji z ostalimi zaposlenimi na šoli, npr. s tajnico, govor, ki je blizu krajevnemu narečju.

Hipoteza 20: Predvidevam, da uporabljajo učitelji z ostalimi zaposlenimi na šoli, npr. s hišnikom in kuharicami, govor, ki je blizu krajevnemu narečju.

Hipoteza 21: Predvidevam, da imajo učitelji do svojega krajevnega govora zelo dober odnos, da ga radi uporabljajo in tudi poslušajo.

Hipoteza 22: Predvidevam, da večina učiteljev dobro govori in razume krajevni govor.

Hipoteza 23: Predvidevam, da ne uporabljajo učitelji v govoru vseh navedenih besed.

Hipoteza 24: Predvidevam, da uporabljajo vsi družinski člani učiteljev navedene besede.

Hipoteza 25: Predvidevam, da uporabljajo učitelji v govoru vse navedene besede.

Hipoteza 26: Predvidevam, da ne poznajo učitelji vseh knjižnih ustreznic navedenih besed.

3.2.3 SPREMENLJIVKE a) Neodvisne spremenljivke: krajevni narečni govor; nadnarečna oblika govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli); nadnarečna oblika govora, ki vsebuje malo narečnih besed ali več takih, ki jih uporabljajo na nacionalni televiziji; knjižni jezik; sleng. b) Odvisne spremenljivke:

1) za učence: spol; stopnja izobraževanja (7., 8., 9. razred),

2) za učitelje: spol; strokovna usmeritev; od kod prihajajo.

3.3 METODOLOŠKA OPREDELITEV

Metodološko plat empiričnega dela predstavljajo raziskovalne metode, raziskovalni vzorec, postopki zbiranja podatkov in postopki obdelave podatkov (Čagran 2004: 15).

3.3.1 RAZISKOVALNI VZOREC

Raziskava zajema 55 učencev tretjega triletja osnovne šole: 27 učencev 7. razreda, 18 učencev 8. razreda in 11 učencev 9. razreda. Odzvalo se je samo 11 učiteljev, od tega 7 žensk in 4 moški. Raziskava je bila izvedena v juniju 2015 na izbrani osnovni šoli. Analiziranih je bilo 66 vprašalnikov.

3.3.2 POSTOPKI ZBIRANJA PODATKOV

Uporabljen je bil anonimni anketni vprašalnik, ki sta ga sestavili dr. Melita Zemljak Jontes in dr. Simona Pulko (Obdobja, 26: 353–369) in ki sem ga sama dopolnila z zadnjim vprašanjem. Zanimalo me je poznavanje starih, arhaičnih besed, ki se danes uporabljajo zelo redko ali sploh več ne. Vprašalnika sta dva, saj sem anketirala učence in učitelje, zato se določena vprašanja razlikujejo. Učenci najprej obkrožijo ustrezen spol in razred, ki ga obiskujejo; učitelji najprej obkrožijo spol in strokovno usmeritev.

Navedejo, od kod izhajajo, in ob izbranem odgovoru napišejo kraj bivanja. Učenci odgovarjajo na vprašanja 3, 4, 5, 6, 7, 8 in 9, ki so polodprtega tipa in lahko izbirajo med danimi odgovori ali pa zapišejo svojega ter odgovarjajo na vprašanja 4, 5, 6, 7 in 8, ki so polodprtega tipa in lahko izbirajo med danimi odgovori ali pa zapišejo svojega.

3.3.3 ORGANIZACIJA ZBIRANJA PODATKOV

Anketiranje je potekalo v juniju 2015 na podlagi kvantitativne metode. Po predhodnem dogovoru z ravnateljem so vprašalniki ostali v šoli, in ko so mi sporočili, da je anketiranje končano, so bili vprašalniki dvignjeni. Anketiranje je tako potekalo brez moje prisotnosti.

Učiteljice slovenskega jezika so pri pouku slovenščine izvedle anketiranje in učence opozorile, da je vprašalnik anonimen, da napačnih ali pravilnih odgovorov ni in da naj se potrudijo odgovoriti na vsa vprašanja iskreno.

Učitelji so odgovarjali na vprašalnik na prošnjo ravnatelja v zbornici, ko so imeli prosto uro.

Ko so vprašalnike vrnili ni bilo navedenih nobenih težav pri reševanju, morda bi izpostavila le to, da se je na prošnjo odzvalo izredno malo učiteljev. Razloga za to ne poznam oziroma mi ga niso posredovali.

3.3.4 POSTOPKI OBDELAVE PODATKOV

Vsako vprašanje je statistično obdelano s pomočjo programa Microsoft Office Excel 2013. Izračunane so absolutne (f) in odstotne frekvence (f %), rezultati so prikazani v preglednicah s programom Microsoft Office Word 2013. Po obdelavi podatkov in rezultatov sem hipoteze, ki sem si jih zastavila, ovrgla ali potrdila.

3.4 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ODGOVOROV ANKETIRANIH UČENCEV

Analizirala sem odgovore učencev v zadnjem triletju osnovne šole glede na spol in glede na stopnjo izobraževanja ter različne govorne položaje v domačem in šolskem okolju.

Preglednica 1: Število anketiranih učencev.

UČENCI Ž M SKUPAJ

f f % f f % f f %

7. razred 15 57,7 11 42,3 26 100

8. razred 11 61,1 7 38,9 18 100

9. razred 6 54,5 5 45,5 11 100

SKUPAJ 32 58,2 23 41,8 55 100

Anketo je izpolnilo 55 učencev.

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 1: Katero obliko govora učenci najpogosteje uporabljajo doma?

Hipoteza 1: Predvidevam, da učenci uporabljajo doma krajevni narečni govor, pri čemer menim, da ni razlike med spoloma in ne glede starosti.

Preglednica 2: Pogostnost rabe krajevnega narečnega govora učencev doma.

Socialna Krajevni Govor, ki je narečni blizu zvrst Govor Knjižni Drugo SKUPAJ govor krajevnemu jezika blizu jezik narečju RTV

Učenci f f % f f % f f % f f f f f f %

7. r. Ž % % 12 80 2 13,3 1 6,7 0 0 0 0 15 100 M 8 72,7 2 18,2 1 9,1 0 0 0 0 11 100

8. r. Ž 5 45,5 5 45,5 1 9,1 0 0 0 0 11 100

M 4 57,1 2 28,6 1 14,3 0 0 0 0 7 100

9. r. Ž 4 66,1 2 33,5 0 0 0 0 0 0 6 100

M 4 80 0 0 1 20 0 0 0 0 5 100

SKUPAJ 37 67,3 13 23,6 5 10,1 0 0 0 0 55 100

Rezultati (preglednica 2) kažejo, da učenci ne glede na spol in starost doma uporabljajo krajevni narečni govor, in to kar 67,3 % anketiranih učencev. Zastopanost narečnega govora je v vseh razredih zadnjega triletja visoka.

Največji delež rabe krajevnega narečnega govora je pri sedmošolkah (80 %) in pri devetošolcih (80 %), najnižji delež narečnega govora pa je pri osmošolkah (45,5 %).

Zastopanost krajevnega narečnega govora v tolikšni meri je bila pričakovana, saj so učenci v večini v stiku z ljudmi iz njihove okolice, ki v večji meri uporabljajo krajevni narečni govor.

Govor, ki je blizu krajevnemu narečju, uporablja doma 23,6 % anketiranih učencev, najpogosteje učenke 8. razreda s 45,5 %, medtem ko učenci 9. razreda govora, ki je blizu krajevnemu narečju, ne uporabljajo. Učenci govor blizu RTV uporabljajo zelo redko, je pa tudi prisoten, doma ga govorita učenca 7. razreda (1 dekle in 1 fant), tudi učenca 8. razreda (1 dekle in 1 fant) in en učenec 9. razreda.

Rezultati so posledica vpliva visoke izobrazbe staršev ali pa priselitev iz drugih krajev ali celo iz mesta.

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 2: Kako se učenci najpogosteje pogovarjajo s sokrajani nevrstniki?

Hipoteza 2: Predvidevam, da uporabljajo učenci s sokrajani nevrstniki krajevni narečni govor.

Preglednica 3: Pogostnost rabe krajevnega narečnega govora s sokrajani nevrstniki.

Socialna Krajevni Govor, ki je Govor Knjižni narečni blizu blizu RTV jezik zvrst Drugo SKUPAJ govor krajevnemu jezika narečju

Učenci f f % f f % f f % f f % f f f f % % 7. r. Ž 8 53,3 5 33,3 2 13,3 0 0 0 0 15 100 M 7 63,6 3 27,3 1 9,1 0 0 0 0 11 100

8. r. Ž 4 36,4 4 36,4 2 18,2 1 9,1 0 0 11 100

M 5 71,4 2 28,6 0 0 0 0 0 0 7 100

9. r. Ž 5 83,3 1 16,7 0 0 0 0 0 0 6 100

M 4 80 0 0 1 20 0 0 0 0 5 100

SKUPAJ 33 60 15 27,3 6 10,9 1 1,8 0 0 55 100

Rezultati kažejo (preglednica 3), da se je kar 60 % učencev glede zvrstnosti pogovorov s sokrajani nevrstniki opredelilo za krajevni narečni govor.

Razlike v posameznem razredu glede na spol: 8. razred izstopa, saj se raba krajevnega narečnega govora z nevrstniki pojavlja več pri fantih kot pri dekletih. Govori ga 71,4 % fantov in 36,4 % deklet. Učenci 9. razreda so v rabi krajevnega narečnega govora s sokrajani nevrstniki skoraj izenačeni, govori ga 83,3 % deklet in 80 % fantov.

Tudi v 7. razredu so si oboji blizu; 63,6 % fantov in 53,3 % deklet uporablja z nevrstniki krajevni narečni govor.

Govor, ki je blizu krajevnemu narečju, uporablja 27,3 % anketiranih učencev, najpogosteje dekleta 8. razreda (36,4 %), najredkeje pa fantje 9. razreda, saj nihče ne uporablja govora, ki je blizu krajevnemu narečju.

Govor blizu RTV uporablja 10,9 % anketiranih učencev, največ fantje v 9. razredu z 20 %. Rezultati raziskave so pokazali, da samo ena učenka v 8. razredu uporablja s sokrajani nevrstniki knjižni jezik.

Možno je, da fantje ne posvečajo toliko pozornosti temu, kako govorijo s sokrajani nevrstniki, oziroma se jim ne zdi pomembno, kako govorijo, kot je to pomembno dekletom. Vzrok je lahko tudi, da dekleta, ker hitreje odrastejo v primerjavi s fanti, se bolj zavedajo, da raba krajevnega narečnega govora v vseh položajih ni primerna.

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 3: Kako se najpogosteje pogovarjajo s sokrajani vrstniki?

Hipoteza 3: Predvidevam, da uporabljajo učenci s sokrajani vrstniki v večji meri krajevni narečni govor.

Preglednica 4: Pogostnost rabe krajevnega narečnega govora s sokrajani vrstniki.

Socialna Govor, ki je blizu zvrst Krajevni Govor Knjižni Drugo SKUPAJ krajevnemu narečni jezik jezika blizu narečju govor RTV

Učenci f f % f f % f f f f f f f f % % % % 7. r. Ž

13 86,7 2 13,3 0 0 0 0 0 0 15 100 M 10 90,9 0 0 0 0 0 0 1 9,1 11 100

8. r. Ž 6 54,5 4 36,4 1 9,1 0 0 0 0 11 100

5 71,4 2 28,6 0 0 0 0 0 0 7 100 M

9. r. Ž 6 100 0 0 0 0 0 0 0 0 6 100

4 80 0 0 1 20 0 0 0 0 5 100 M

SKUPAJ 44 80 8 14,5 2 3,6 0 0 1 1,8 55 100

Rezultati kažejo (preglednica 4), da kar 80 % vseh anketiranih učencev uporabljajo s sokrajani vrstniki krajevni narečni govor. Posebej zanimiv je rezultat v 9. razredu, saj kar 100 % deklet govori narečno s svojimi sokrajani vrstniki in 80 % fantov.

Krajevni narečni govor uporablja v 7. razredu 90,9 % fantov in 86,7 % deklet, v 8. razredu pa 71,4 % fantov in 54,5 % deklet za govor s sokrajani vrstniki. Sklepati je moč, da na rabo narečnega govora ne vpliva starost učencev, ampak spol.

V skoraj vseh razredih (razen v 9. razredu) govorijo fantje s sokrajani vrstniki krajevni narečni govor.

Zanimiv je podatek, da samo 14,5 % anketiranih uporablja govor, ki je blizu krajevnemu narečju, in to samo dekleta v 7. razredu (13,3 %), v 8. razredu dekleta (36,4 %) in fantje (28,6 %), v 9. razredu (0 %) pa tega govora ne uporabljajo za komunikacijo s sokrajani vrstniki. Govor blizu RTV uporabljata samo osmošolka (9,1 %) in devetošolec (20 %).

Pojavi se tudi raba drugih socialnih zvrsti, uporablja jo samo sedmošolec, vendar ni pojasnil, kako govori s svojimi sokrajani vrstniki. Knjižno se učenci iz izbrane osnovne šole s svojimi sokrajani vrstniki ne pogovarjajo, kar je glede na to, da prihajajo s podeželja, povsem pričakovano.

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 4: Kako najpogosteje govorijo učenci v šoli pri urah slovenščine?

Hipoteza 4: Predvidevam, da uporabljajo učenci pri urah slovenščine knjižni jezik.

Preglednica 5: Pogostnost rabe knjižnega jezika v primerjavi z rabo drugih socialnih zvrsti pri urah slovenščine.

Socialna Govor, ki je blizu zvrst Govor Knjižni jezik Drugo SKUPAJ krajevnemu jezika narečju blizu RTV

Učenci f f % f f % f f % f f % f f %

7. r. Ž 0 0 2 13,3 13 86,7 0 0 15 100

M 2 18,2 2 18,2 7 63,6 0 0 11 100

8. r. Ž 3 27,3 5 45,5 2 18,2 1 9 11 100

M 2 28,6 2 28,6 3 42,8 0 0 7 100

9. r. Ž 5 83,3 0 0 1 16,7 0 0 6 100

M 3 60 0 0 0 0 2 40 5 100

SKUPAJ 15 27,3 11 20 26 47,3 3 5,4 55 100

Rezultati kažejo (preglednica 5), da anketirani učenci v šoli pri urah slovenščine najpogosteje govorijo knjižno, in sicer 47,3 %. Predvidevala sem višji odstotek, saj se pri urah slovenščine še posebej poudarja raba knjižnega jezika. Najvišji delež predstavljajo sedmošolke s 86,7 %, najnižji delež pa devetošolci, saj knjižnega jezika nihče ne uporablja, kar je presenetljivo in zato obstaja dvom, ali so učenci pri tem odgovoru bili popolnoma iskreni. Raba knjižnega jezika je najpogosteje zastopana v 7. razredu, saj to zvrst uporablja 86,7 % deklet in 63,6 % fantov, najslabše pa je zastopana v 9. razredu, saj to zvrst uporablja 16,7 % deklet in noben fant.

Govor blizu RTV je najbolj zastopan v 8. razredu, saj to zvrst uporablja 45,5 % deklet in 28,6 % fantov, v manjši meri ga uporabljajo tudi v 7. razredu, 13,3 % deklet in 18,2 % fantov. Ne uporabljajo pa ga v 9. razredu.

Močno je zastopan tudi govor, ki je blizu krajevnemu narečju, zanj se je opredelilo 27,3 % vseh anketiranih, od tega največ devetošolcev, 83,3 % deklet in 60 % fantov. Najmanj ta govor uporabljajo sedmošolci: nobeno dekle in 18,2 % fantov.

Rezultati so izjemno zanimivi in obenem skrb vzbujajoči. Pričakovano je bilo, da se devetošolci bolj zavedajo, kateri govor naj bi bil ustrezen v danih okoliščinah, saj v 9. razredu že usvojijo vse učne cilje iz učnega načrta in bi zato morali biti bolj ozaveščeni o rabi različnih socialnih zvrsti jezika od sedmošolcev. Nekaj učencev (49 %) se je opredelilo, da pri urah slovenščine uporabljajo tudi druge zvrsti jezika, to predstavlja le 5,4 % anketiranih, od tega dva učenca 9. razreda in eno učenko 8. razreda, vendar ti učenci niso pojasnili, katero drugo zvrst jezika govorijo pri urah slovenščine.

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 5: Kako najpogosteje govorijo učenci v šoli pri urah drugih predmetov?

Hipoteza 5: Predvidevam, da uporabljajo učenci pri urah drugih predmetov obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečju.

Preglednica 6: Pogostnost rabe knjižnega jezika v primerjavi z rabo drugih socialnih zvrsti pri urah slovenščine.

Socialna Govor, ki je blizu zvrst Govor Knjižni Drugo SKUPAJ krajevnem jezik jezika blizu RTV u narečju

Učenci f f % f f % f f % f f % f f %

7. r. Ž 0 0 7 46,7 8 53,3 0 0 15 100

M 1 9,1 3 27,3 7 63,6 0 0 11 100

8. r. Ž 3 27,3 6 54,5 1 9,1 1 9,1 11 100

M 2 28,6 1 14,3 2 28,6 2 28,6 7 100

9. r. Ž 5 83,3 0 0 1 16,4 0 0 6 100

M 2 40 0 0 3 60 0 0 5 100

SKUPAJ 13 23,6 17 30,9 22 40 3 5,5 55 100

Rezultati kažejo (preglednica 6), da pri urah drugih predmetov prevladuje knjižni jezik. Zanj se je opredelilo 40 % vseh anketiranih učencev, od tega največ sedmošolcev 63,6 % fantov in 53,3 % deklet. Najmanj ga uporabljajo dekleta 8. razreda (9,1 %) in dekleta 9. razreda (16,4 %), kar me zelo preseneča, saj je bilo pričakovati, da bodo dekleta v rabi doslednejša.

Še kar pogost je tudi govor, ki je blizu govora RTV (30,9 %). Dekleta 8. razreda ga najpogosteje uporabljajo (54,5 %) in tudi dekleta 7. razreda (46,7 %). Najmanj pa ga uporabljajo devetošolci, saj se nihče ni opredelil zanj. Zastopan je tudi govor, ki je blizu krajevnemu narečju, 23,6 %.

To zvrst najpogosteje uporabljajo dekleta 9. razreda (83,8 %) in fantje 9. razreda (40 %), najmanj pa dekleta 7. razreda (0 %) in fantje 7. razreda (9,1 %). Razlika med spoloma pa ni tako velika v 8. razredu, saj v narečju pričakovano govori več fantov (28,6 %) kot deklet (27,3 %).

Sklepati je moč, da je razlog za tak odstotek, ker večina učencev živi v okolici s kmečkim prebivalstvom. Trije učenci 8. razreda pri urah drugih predmetov uporabljajo tudi druge zvrsti jezika, vendar niso pojasnili, katero drugo zvrst jezika govorijo.

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 6: Kako se najpogosteje pogovarjajo učenci v šoli s sošolci in vrstniki?

Hipoteza 6: Predvidevam, da učenci s sošolci in vrstniki pogovarjajo v slengu.

Preglednica 7: Pogostnost rabe slenga v pogovoru s sošolci in vrstniki.

Socialna Govor, ki je blizu zvrst Govor Knjižni Sleng Drugo SKUPAJ krajevnemu jezika jezik blizu narečju RTV

Učenci f f % f f % f f f f % f f % f f % % 7. r. Ž 3 20 3 20 0 0 9 60 0 0 15 100

M 5 45,5 0 0 0 0 6 54,5 0 0 11 100

8. r. Ž 4 36,4 1 9,1 0 0 5 45,5 1 9,1 11 100

3 42,9 1 14,3 0 0 1 14,3 2 28,5 7 100 M

9. r. Ž 3 50 0 0 0 0 3 50 0 0 6 100

2 40 1 20 0 0 2 40 0 0 5 100 M

SKUPAJ 20 36,4 6 10,9 0 0 26 47,3 3 5,5 55 100

Rezultati kažejo (preglednica 7), da se učenci v šoli s sošolci in vrstniki pogovarjajo v slengu. Uporablja ga 47,3 % anketiranih učencev. Najpogosteje ga uporabljajo v 7. razredu, 60 % deklet in 54,5 % fantov. V rabi je zelo prisoten tudi govor, ki je blizu krajevnemu narečju; 36,4 % anketiranih uporablja ta govor, najpogosteje ga uporabljajo dekleta 9. razreda (50 %) in fantje 7. razreda (45,5 %).

Uporabljajo tudi govor blizu RTV, 10,9 % anketiranih. Najpogosteje dekleta 7. razreda (20 %). Nekaj učencev 8. razreda (5,5 %) uporablja tudi druge zvrsti jezika. Po pričakovanjih pa ni učencev, ki bi se s sošolci in vrstniki pogovarjali v knjižnem jeziku, kar je posledica bivanja, saj večina učencev prihaja iz okoliških vasi, kjer prevladuje kmečko prebivalstvo.

V rabi slenga se v pogovoru med sošolci in vrstniki pojavijo razlike med spoloma, saj dekleta uporabljajo sleng bolj pogosto kot fantje. Zakaj je tako, iz vprašalnika ni razvidno, sklepati je moč, da zato, ker dekleta bolj sledijo trendom kot fantje in se zato odločajo za sleng. Fantje zraven slenga pogosto uporabljajo za pogovor s sošolci in z vrstniki govor, ki je blizu krajevnemu narečju.

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 7: Kako se učenci najpogosteje pogovarjajo z ostalimi zaposlenimi na šoli (s tajnico)?

Hipoteza 7: Predvidevam, da učenci uporabljajo s tajnico govor, ki je blizu krajevnemu narečju.

Preglednica 8: Oblike govora, ki jih učenci uporabljajo v pogovoru s tajnico.

Socialna Govor, ki je blizu zvrst Krajevni Govor Knjižni Drugo SKUPAJ krajevnemu jezika narečni jezik blizu narečju govor RTV

Učenci f f % f f % f f % f f % f f f f % % 7. r. Ž

0 0 1 6,7 0 0 14 93,3 0 0 15 100

M 2 18,2 2 18,2 1 9,1 6 54,5 0 0 11 100

8. r. Ž 1 9,1 2 18,2 3 27,3 5 45,5 0 0 11 100

2 28,6 1 14,3 0 0 4 57,1 0 0 7 100 M

9. r. Ž 0 0 4 66,7 1 16,7 1 16,7 0 0 6 100

2 40 0 0 1 20 2 40 0 0 5 100 M

SKUPAJ 7 12,7 10 18,2 6 10,9 32 58,2 0 0 55 100

Rezultati kažejo (preglednica 8), da se pogovarjajo učenci v šoli s tajnico v knjižnem jeziku in to obliko pogovora uporablja kar 58,2 % anketiranih. Dekleta v 7. razredu (93,3 %) in fantje v 8. razredu (57,1 %) ga najpogosteje uporabljajo, najmanj pa devetošolke (16,7 %). Raba knjižnega jezika bolj izstopa pri dekletih. V rabi je zelo prisoten tudi govor, ki je blizu krajevnemu narečju, uporablja ga 18,2 % anketiranih učencev, najpogosteje ga uporabljajo dekleta

9. razreda s 66,7 %, najmanj pa fantje 9. razreda z 0 %, kar je izredno zanimivo. Prisoten je tudi govor blizu RTV. Uporablja ga 10,9 % anketiranih, od teh najpogosteje dekleta 8. razreda s 27,3 % in fantje 9. razreda z 20 %.

Uporablja se tudi krajevni narečni govor (12,7 %). V veliki večini ga uporabljajo fantje, najpogosteje fantje 9. razreda (40 %), fantje 8. razreda (28,6 %) in fantje 7. razreda (18,2 %). Od deklet ga uporablja samo ena osmošolka.

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 8: Kako najpogosteje govorijo učenci z ostalimi zaposlenimi na šoli (s hišnikom in kuharicami)?

Hipoteza 8: Predvidevam, da uporabljajo učenci v šoli pri pogovoru s hišnikom in kuharicami krajevni narečni govor.

Preglednica 9: Oblike govora, ki jih učenci uporabljajo v pogovoru s hišnikom in kuharicami.

Socialna Govor, ki je blizu zvrst Krajevni Govor Knjižni Drugo SKUPAJ krajevnemu narečni jezik jezika blizu narečju govor RTV

Učenci f f % f f % f f % f f % f f f f % % 7. r. Ž 5 33,3 3 20 5 33,3 2 13,3 0 0 15 100

M 3 27,3 2 18,2 1 9,1 5 45,4 0 0 11 100

8. r. Ž 2 18,2 2 18,2 6 54,5 1 9,9 0 0 11 100

2 28,6 1 14,3 3 42,9 1 14,2 0 0 7 100 M

9. r. Ž 1 16,7 4 66,7 0 0 1 16,6 0 0 6 100

3 60 0 0 1 20 1 20 0 0 5 100 M

SKUPAJ 16 29,1 12 21,8 16 29,1 11 20 0 0 55 100

Rezultati kažejo (preglednica 9), da se učenci najpogosteje s hišnikom in kuharicami pogovarjajo v krajevnem narečju (29,1 %), z enakim odstotkom pa se pogovarjajo tudi v govoru blizu RTV (29,1 %).

V narečju se najpogosteje pogovarjajo fantje 9. razreda (60 %), v govoru blizu RTV pa se najpogosteje pogovarjajo dekleta 8. razreda (54,5 %). Rezultat ne preseneča, saj je bilo pričakovati, da so fantje tisti, ki v večini uporabljajo narečje za pogovor z drugimi zaposlenimi na šoli. S tem ni nič narobe. V uporabi je tudi govor, ki je blizu krajevnemu narečju, uporablja ga 21,8 % anketiranih. V uporabi je tudi knjižni jezik. Raba te zvrsti je prisotna pri 20 % anketirancev. Najpogosteje govorijo knjižno s hišnikom in kuharicami fantje 7. razreda (45,4 %) in fantje 9. razreda (20 %), kar je zelo presenetljivo, saj je bilo pričakovano, da bodo dekleta tista, ki se bodo pogosteje pogovarjala s hišnikom in kuharicami v knjižnem jeziku.

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 9: Kako učenci obvladajo svoj krajevni govor?

Hipoteza 9: Predvidevam, da obvladajo učenci svoj krajevni govor zelo dobro.

Preglednica 10: Obvladanje krajevnega govora.

Zelo Dobro Slabo Drugo SKUPAJ

dobro

Učenci f f % f f % f f % f f % f f %

7. r. Ž 11 73,3 3 20 1 6,7 0 0 15 100

M 6 54,5 5 45,5 0 0 0 0 11 100

8. r. Ž 7 63,6 4 36,4 0 0 0 0 11 100

M 6 85,7 1 14,3 0 0 0 0 7 100

9. r. Ž 4 57,1 2 49,9 0 0 0 0 6 100

M 3 60 2 40 0 0 0 0 5 100

SKUPAJ 37 67,3 17 30,9 1 1,8 0 0 55 100

Rezultati kažejo (preglednica 10), da večina učencev meni, da svoj krajevni govor zelo dobro obvlada, kar pomeni, da ga razume in govori.

Tako meni 67,3 % anketiranih učencev. Izstopajo predvsem fantje 8. razreda, saj jih je kar 85,7 % prepričanih, da svoje narečje obvladajo zelo dobro. Ostali anketiranci, teh je 30,9 %, pa menijo, da svoj krajevni govor dobro obvladajo, kar pomeni, da ga razumejo in govorijo večino besed. Samo učenka 7. razreda meni, da svoj krajevni govor slabo obvlada. Zakaj je tako, ni pojasnila.

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 10: Kakšen odnos imajo učenci do svojega krajevnega govora?

Hipoteza 10: Predvidevam, da učenci svoj krajevni govor radi uporabljajo in poslušajo.

Preglednica 11: Odnos učencev do krajevnega govora.

Zavestno Rad Nimam Zavračam Preziram SKUPAJ uporabljam gojim odnosa

Učenci f f % f f % f f % f f % f f f f % % 7. r. Ž 3 20 9 60 3 20 0 0 0 0 15 100

M 5 45,4 3 27,3 3 27,3 0 0 0 0 11 100

8. r. Ž 5 45,4 5 45,5 1 9,1 0 0 0 0 11 100

4 57,1 2 28,6 1 14,3 0 0 0 0 7 100 M

9. r. Ž 4 66,7 2 33,3 0 0 0 0 0 0 6 100

2 40 3 60 0 0 0 0 0 0 5 100 M

SKUPAJ 23 41,8 24 43,6 8 14,5 0 0 0 0 55 100

Preglednica 11 kaže, da 43,6 % anketiranih učencev rada uporablja svoj narečni govor in ga posluša, predvsem dekleta 7. razreda (60 %) in fantje 9. razreda (60 %).

41,8 % anketiranih svoj narečni govor zavestno goji, so nanj ponosni in imajo do njega pozitiven odnos. Tako menijo predvsem dekleta 9. razreda (66,7 %) in fantje 8. razreda (57,1 %). Do svojega krajevnega govora nima odnosa 14,5 % anketiranih. Tako menijo najbolj v 7. razredu, fantje s 27,3 % in dekleta z 20 %. To je pogojeno s starostjo, saj so se težko opredelili za en določen odgovor ali pa niso pozorno prebrali vprašanja.

Na to, da nimajo odnosa oziroma so neopredeljeni, lahko vpliva tudi to, da doma ne uporabljajo v pogovoru krajevnega narečnega govora, ampak druge socialne zvrsti. Pričakovati je, da nihče od otrok nima negativnega odnosa do svojega krajevnega govora, da ga ne prezira ali zavrača.

Razlaga narečnih besed: brójda – e ž ogrodje, na katero je napeljana vinska trta cárga – e ž glasnost; delati cargo cóta – e ž knjiž. krpa; kos blaga, navadno manjši

črévli – ov m knjiž. gumijasti škornji dojáča – e ž knjiž. golida; posoda za molžo glibája – e ž knjiž. goba; rastlina brez listnega zelenila, z betom in klobukom kôj – a m knjiž. konj vêjnkeš – a m knjiž. vzglavnik zóčimba – e ž knjiž. zaseka; prekajena ali neprekajena mleta začinjena slanina zvôra – e ž knjiž. mleko

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 11: Katere navedene besede učenci uporabljajo v govoru?

Hipoteza 11: Predvidevam, da poznajo učenci večino navedenih besed in jih tudi uporabljajo.

Preglednica 12: Uporabnost navedenih besed pri anketiranih učencih.

Vse Nobene Nekatere SKUPAJ

Učenci f f% f f% f f% f f%

7. r. Ž 1 6,7 0 0 14 93,3 15 100

M 3 27,3 0 0 8 72,7 11 100

8. r. Ž 3 27,3 0 0 8 72,7 11 100

M 5 71,4 0 0 2 28,6 7 100

9. r. Ž 3 50 0 0 3 60 6 100

M 2 40 0 0 3 60 5 100

SKUPAJ 17 30,9 0 0 38 69,1 55 100

Rezultati kažejo (preglednica 12), da vse navedene besede uporablja le 30,9 % anketiranih učencev. Večina anketiranih, tj. 69,1 %, uporablja le nekatere izmed navedenih besed. Najpogosteje uporabljene besede so: glibaja, cota, vejnkeš in zočimba. Sedmošolci so tisti, ki jih v večini uporabljajo v govoru, dekleta s 93,3 % in fantje z 72,7 %. Tudi ostali anketirani pogosto uporabljajo te besede v govoru, najmanj pa fantje 8. razreda (28,6 %). Verjetni vzrok za uporabo točno določenih besede je, da anketiranci sobivajo s starimi starši, ki te besede vsakodnevno uporabljajo.

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 12: Kateri družinski člani učencev uporabljajo navedene besede?

Hipoteza 12: Predvidevam, da uporabljajo vsi družinski člani učencev navedene besede, še posebno pa stari starši.

Preglednica 13: Uporabnost navedenih besed družinskih članov anketirancev.

Oče Mati Brat/sestra Stari starši Nihče

Učenci f f % f f % f f % f f % f f %

7. r. Ž 9 60 7 46,7 5 33,3 10 66,7 0 0

M 7 63,3 8 72,2 7 63,6 7 63,6 2 18,2

8. r. Ž 5 45,5 9 81,8 7 63,6 11 100 0 0

M 6 85,7 3 42,9 4 57,1 5 71,4 1 14,3

9. r. Ž 5 83,3 6 100 5 83,3 5 83,3 0 0

M 5 100 2 40 3 60 3 60 0 0

SKUPAJ 37 67,3 35 63,6 31 56,4 41 74,5 3 5,5

Rezultati kažejo (preglednica 13), da v veliki večini uporabljajo navedene besede stari starši anketirancev, in to kar 74, 5 %, očetje anketirancev s 67, 3 % in matere s 63,6 %. Pogosto jih uporabljajo tudi bratje in sestre anketirancev, več kot polovica, tj. 56,4 %. Zanimiv je podatek, da so se trije učenci, dva sedmošolca (18,2 %) in en osmošolec (14,3 %), opredelili, da nihče pri njih ne uporablja navedenih besed. Verjeten vzrok je, da ti učenci živijo samo s starši, brez starih staršev ali so priseljeni in teh besed sploh ne poznajo ali jih nikoli niso slišali.

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 13: Katero navedeno besedo uporabljajo družinski člani učencev v govoru?

Hipoteza 13: Predvidevam, da uporabljajo družinski člani učencev v govoru večino navedenih besed, še posebno stari starši.

7. razred:

Preglednica 14: Uporabnost besed v govoru družinskih članov sedmošolcev.

Učenci Brat/ Stari

Besede Ž Oče f % Mati f % sestra f % starši f % Drugi

M f f f f f

brójda Ž 11 73,3 9 60 5 33,3 11 73,3

M 6 54,5 9 81,8 5 45,5 11 100 0

glibája Ž 11 73,3 8 72,2 4 26,7 9 60

M 7 63,6 11 100 5 45,5 6 54,5 0

cárga Ž 2 13,3 3 20 0 0 5 33,3

M 0 0 0 0 0 0 3 27,3 0

kôj Ž 8 53,3 9 60 4 26,7 10 66,7

M 7 63,6 6 54,5 5 45,5 5 45,5 0

cóta Ž 9 60 11 73,3 5 33,3 10 66,7

M 6 54,5 6 54,5 6 54,5 6 54,5 0

dojáča Ž 2 13,3 3 20 0 0 6 40

M 3 27,3 3 27,3 3 27,3 5 45,5 0

zvôra Ž 6 40 5 33,3 2 13,3 6 40

M 6 54,5 4 36,4 4 36,4 5 45,5 0

črévli Ž 9 60 9 60 5 33,3 9 60

M 4 36,4 6 54,5 4 36,4 6 54,5 0

zóčimba Ž 8 53,3 6 40 2 13,3 8 53,3

M 5 45,5 5 45,5 5 45,5 6 64,5 0

vêjnkeš Ž 8 53,3 9 60 5 33,3 9 60

M 6 54.5 5 45,5 5 45,5 6 54,5 0

8. razred:

Preglednica 15: Uporabnost besed v govoru družinskih članov osmošolcev.

Učenci Brat/ Stari

Besede Ž Oče f % Mati f % sestra f % starši f % Drugi

M f f f f f

brójda Ž 4 36,4 5 45,5 5 45,5 8 72,7

M 4 57,1 3 42,9 2 28,6 6 85,7 0

glibája Ž 4 36,4 4 36,4 6 54,5 8 72,7

M 5 71,4 3 42,9 1 14,3 5 71,4 0

cárga Ž 0 0 0 0 0 0 3 27,3

M 2 28,6 2 28,6 2 28,6 5 71,4 0

kôj Ž 5 45.5 6 54,5 5 45,5 7 63,6

M 2 28,6 3 42,9 2 28,6 5 71,4 0

cóta Ž 3 27,3 7 63,6 7 63,6 8 72,7

M 4 57,1 5 71,4 2 28,6 4 57,1 0

dojáča Ž 0 0 1 9,1 0 0 5 45,5

M 2 28,6 2 28,6 2 28,6 4 57,1 0

zvôra Ž 2 18,2 2 18,8 0 0 6 54,5

M 2 28,6 2 28,6 2 28,6 4 57,1 0

črévli Ž 6 54,5 6 54,5 5 45,5 7 63,6

M 4 57,1 2 28,6 2 28,6 4 57,1 0

zóčimba Ž 5 54,5 4 36,4 1 9,1 7 63,6

M 3 42,9 3 42,9 2 28,6 4 57,1 0

vêjnkeš Ž 3 27,3 6 54,5 6 54,5 6 54,5

M 4 57,1 4 57,1 2 28,6 4 57,1 0

9. razred:

Preglednica 16: Uporabnost besed v govoru družinskih članov devetošolcev.

Učenci Brat/ Stari

Besede Ž Oče f % Mati f % sestra f % Starši f % Drugi

M f f f f f

brójda Ž 5 83,3 3 50 3 50 2 33,3

M 4 57,1 2 40 2 40 3 60 0

glibája Ž 4 66,7 4 66,7 3 50 3 50

M 3 60 2 40 3 60 3 60 0

cárga Ž 2 33,3 2 33,3 2 33,3 2 33,3

M 0 0 0 0 0 0 0 0 0

kôj Ž 3 50 3 50 5 83,3 3 50

M 0 0 1 20 1 20 1 20 0

cóta Ž 5 83,3 4 66,7 3 50 3 50

M 3 60 2 20 3 60 2 40 0

dojáča Ž 2 33,3 2 33,3 2 33,3 2 33,3

M 0 0 0 0 1 20 1 20 0

zvôra Ž 2 33,3 3 50 2 33,3 2 33,3

M 0 0 0 0 1 20 2 40 0

črévli Ž 3 50 4 66,7 2 33,3 3 50

M 2 20 1 20 4 80 4 80 0

zóčimba Ž 3 50 3 50 4 66,7 5 83,3

M 2 40 2 40 4 80 3 60 0

vêjnkeš Ž 3 50 3 50 5 83,3 2 33,3

M 2 40 2 40 3 60 3 60 0

Rezultati iz preglednic 14, 15 in 16 kažejo, da se najmanj uporabljajo besede carga, dojača in zvora. Vse ostale besede so več kot 50 % v rabi, najpogosteje pri starih starših, najmanj pa pri bratih in sestrah anketiranih učencev.

Posamezni besedi, kot sta brojda in glibaja, sta v uporabi 100 %, in to pri materah in starih starših sedmošolcev. Ti besedi sta tudi v mojem govoru zelo pogosti.

Pričakovano je najmanj poznana beseda carga. Tudi sama sem jo slišala zelo redko in še to samo od osebe, ki ima danes že 93 let. Predvideva se, da bo ta beseda kmalu izumrla. Poznajo in uporabljajo jo le tri matere (20 %), dva očeta (13,3 %) in trije stari starši (60,6 %) sedmošolcev. Tudi družinski člani osmošolcev jih uporabljajo, najpogosteje stari starši (98,7 %), ostali družinski člani pa z enakim odstotkom, tj. 28,6 %. Najmanj poznana in uporabljena je ta beseda pri družinskih članih devetošolcev, pri tem je zanimiv podatek, da jo uporabljajo samo ženske z enakim odstotkom, tj. 33,3 %. Med manj poznanimi besedami je tudi beseda zvora, katero najpogosteje uporabljajo družinski člani sedmošolcev, očetje s 94,5 % in stari starši s 85,5 %. Najpogosteje uporabljena beseda je vejnkeš, saj jo uporabljajo vsi družinski člani anketiranih učencev v zelo visokem odstotku. To je bilo pričakovano, saj je ta beseda pogosto slišana in uporabljena tudi v mojem govoru.

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 14: Ali poznajo učenci knjižne ustreznice navedenih narečnih besed?

Hipoteza 14: Predvidevam, da poznajo učenci za večino besed knjižne ustreznice, le za besedo carga ne.

7. razred:

Preglednica 17: Poznavanje knjižnih ustreznic pri sedmošolcih.

Besede Učenci: f % Ž/M f brojda 13/ 86,7/ 4 36,4 glibaja 15/ 100/ 11 100 carga 0 0 0 0 koj 10/ 66,7/ 7 63.5 cota 14/ 93,3/ 8 72,7 dojača 1/ 6,7/ 1 7,1 zvora 14/ 93,3/ 11 100 črevli 10/ 66,7/ 10 90,1 zočimba 11/ 73,3/ 10 90,1 vejnkeš 12/ 80/ 9 81,8 SKUPAJ 15/ 100/ 11 100

8. razred:

Preglednica 18: Poznavanje knjižnih ustreznic pri osmošolcih.

Besede Učenci: f % Ž/M f brojda 8/ 72,2/ 4 57,1 glibaja 10/ 90,9/ 7 100 carga 0 0 0 0 koj 11/ 100/ 7 100 cota 10/ 90,9/ 7 100 dojača 2/ 18,2/ 1 14,3 zvora 8/ 72,7/ 5 71,4 črevli 11/ 100/ 6 85,7 zočimba 5/ 45,5/ 2 28,6 vejnkeš 11/ 100/ 7 100 SKUPAJ 11/ 100/ 7 100

9. razred:

Preglednica 19: Poznavanje knjižnih ustreznic pri devetošolcih.

Besede Učenci: f % Ž/M f brojda 6/ 85,7/ 5 100 glibaja 7/ 100/ 5 100 carga 1/ 14,3/ 0 0 koj 7/ 100/ 2 40 cota 7/ 100/ 5 100 dojača 2/ 28,6/ 2 40 zvora 5/ 71,4/ 5 100 črevli 7/ 100/ 5 100 zočimba 7/ 100/ 5 100 vejnkeš 7/ 100/ 5 100 SKUPAJ 7/ 100/ 5 100

Rezultati kažejo (preglednice 17, 18, 19), da se poznavanje knjižnih ustreznic razlikuje glede na razred.

Učenci 9. razreda poznajo prav vse knjižne ustreznice, najmanj poznajo besedo carga (14,3 %), saj le ena učenka pozna knjižno ustreznico, in besedo dojača, kjer štirje učenci poznajo knjižni pomen besede: dve dekleti (28,6 %) in dva fanta (40 %). Učenci 8. razreda poznajo knjižne ustreznice (100 %) za besedi vejnkeš in koj. Ostale besede poznajo v večini, le besede carga nihče ne pozna (0 %) in beseda dojača je med manj poznanimi, saj poznajo knjižno ustreznico le trije učenci, tj. 32,5 %. Učenci 7. razreda poznajo knjižno ustreznico s 100 % le za besedo glibaja.

Naslednja najbolj poznana je beseda zvora, njen pomen pozna 93,3 % deklet in 100 % fantov. Kot ostali učenci tretjega triletja tudi sedmošolci ne poznajo knjižne ustreznice za besedo carga in tudi ne za besedo dojača. Le eno dekle (6,7 %) in en fant (7,1 %) poznata knjižno ustreznico.

Sklepa se, da ta učenca živita na kmetiji, kjer se mogoče dojača še uporablja ali pa so jo uporabljali in za to poznata pomen. Večini učencev je beseda neznana, saj se danes zelo malo ljudi še ukvarja s pridelavo mleka in tako nimajo možnosti, da bi prišli v stik s tem izrazom. Večina izbranih narečnih besed izhaja iz kmečkega okolja, zato učenci, ki ne živijo na vasi ali na kmetiji, ne poznajo vseh besed. Veliko je odvisno tudi od tega, ali živijo skupaj s starimi starši, ki te besede zagotovo poznajo in jih uporabljajo (kot smo videli v preglednicah).

3.5 REZULTATI IN INTERPRETACIJA ODGOVOROV ANKETIRANIH UČITELJEV

Analizirala sem odgovore učiteljev glede na strokovno usmeritev in od kod izhajajo.

Preglednica 20: Število anketiranih učiteljev po strokovni usmeritvi.

UČITELJI Slovenščine Drugih Razredni pouk Skupaj predmetov

f f % f f % f f % f f %

Ženske 1 14,3 3 42,8 3 42,8 7 100

Moški 0 0 4 100 0 0 4 100

SKUPAJ 1 8,3 7 58,3 3 42,8 11 100

Anketo je izpolnilo 11 učiteljev, od tega 7 moških in 4 ženske. Večina od teh so bili učitelji drugih predmetov: 7 učiteljev - 3 ženske in 4 moški (58,3 %), tri učiteljice razrednega pouka (42,8 %) in ena učiteljica slovenščine (8,3 %).

Preglednica 21: Število anketiranih učiteljev glede na to, od kod izhajajo.

UČITELJI Iz mesta Kraja Vasi Drugi Druga kraji država

f f % f f % f f % f f % f f %

Ženske 2 33,3 0 0 5 71,4 0 0 0 0

Moški 1 25 0 0 3 25 0 0 0 0

SKUPAJ 3 27,3 0 0 8 72,7 0 0 0 0

Vsi učitelji se na delo vozijo, nihče ne prihaja iz kraja Velika Nedelja, kjer je osnovna šola. Iz bližnjega mesta, to je iz Ormoža ali s Ptuja, jih prihaja 27,3 %. Največ jih prihaja iz okoliških vasi, 72,7 % anketiranih. Nihče od anketiranih učiteljev ni živel v drugi državi in ni priseljen iz drugega mesta.

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 1: Kako govorijo učitelji najpogosteje doma?

Hipoteza 15: Predvidevam, da uporabljajo učitelji doma govor, ki je blizu krajevnemu narečju.

Preglednica 22: Pogostost rabe krajevnega narečnega govora doma pri učiteljih.

Govor, ki je blizu SOCIALNA Krajevni Govor Knjižni Drugo krajevnemu ZVRST narečni blizu RTV jezik narečju JEZIKA govor

UČITELJI f f % f f % f f % f f % f f %

Ženske 3 42,6 3 42,6 1 14,3 0 0 0 0

Moški 4 100 0 0 0 0 0 0 0 0

SKUPAJ 7 63,6 4 36,4 1 9 0 0 0 0

Rezultati prikazujejo (preglednica 3a), da 63,6 % anketiranih učiteljev doma govori krajevni narečni govor, od tega vsi učitelji (100 %) in tri učiteljice (42,6 %).

Govor, ki je blizu krajevnemu narečju, doma uporablja 36,4 % učiteljic. Govor blizu RTV doma govori samo ena učiteljica, ki verjetno prihaja iz bližnjega mesta. Sklepa se, da učitelji doma ne uporabljajo knjižnega jezika, in to se je izkazalo za resnično.

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 2: Kako govorijo učitelji najpogosteje v šoli med učnim procesom?

Hipoteza 16: Predvidevam, da govorijo učitelji med učnim procesom knjižni jezik.

Preglednica 23: Pogostnost rabe knjižnega jezika v primerjavi z rabo drugih socialnih zvrsti med učnim procesom.

Govor, ki je blizu SOCIALNA Govor blizu Knjižni jezik Drugo krajevnemu ZVRST JEZIKA RTV narečju

UČITELJI f f % f f % f f % f f %

Ženske 1 14,3 4 57,1 2 28,6 0 0

Moški 1 25 2 50 1 25 0 0

SKUPAJ 2 18,2 6 63,6 3 18,2 0 0

Rezultati prikazujejo (preglednica 4a), da knjižni jezik med učnim procesom uporablja 18,2 % anketiranih učiteljev, od tega samo dve učiteljici (28,6 %) in en učitelj (25 %), kar je presenetljivo, saj je bilo pričakovati višji odstotek. Najpogosteje med učnim procesom uporablja govor blizu RTV, 63,6 % učiteljev, od tega učiteljice s 57,1 % in učitelji s 50 %. Govor, ki je blizu krajevnemu narečju, uporablja malo učiteljev, 18,2 %, kar je tudi pravilno.

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 3: Kako najpogosteje govorijo učitelji v šoli izven učnega procesa (med odmori z učenci)?

Hipoteza 17: Predvidevam, da govorijo učitelji izven učnega procesa z učenci govor, ki je blizu krajevnemu narečju.

Preglednica 24: Pogostost rabe knjižnega jezika v primerjavi z rabo drugih socialnih zvrsti izven učnega procesa.

Govor, ki je blizu SOCIALNA Govor blizu Knjižni jezik Drugo krajevnemu ZVRST JEZIKA RTV narečju

UČITELJI f f % f f % f f % f f %

Ženske 1 14,3 4 57,1 2 28,6 0 0

Moški 3 75 0 0 1 25 0 0

SKUPAJ 4 36,4 4 36,4 3 27,2 0 0

Rezultati prikazujejo (preglednica 5a), da se pogovarjajo učitelji izven učnega procesa, med odmori, z učenci v govoru, ki je blizu krajevnemu narečju in v govoru blizu RTV, saj sta odstotka enaka, tj. 36,4 %. V uporabi je tudi knjižni jezik, uporabljajo ga en učitelj (25 %) in dve učiteljici (28,6 %).

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 4: Kako najpogosteje govorijo učitelji v šoli z drugimi učitelji?

Hipoteza 18: Predvidevam, da govorijo učitelji v šoli z drugimi učitelji govor, ki je blizu krajevnemu narečju.

Preglednica 25: Pogostnost rabe knjižnega jezika v primerjavi z rabo drugih socialnih zvrsti z drugimi učitelji.

Govor, ki je blizu SOCIALNA Govor blizu Knjižni jezik Drugo krajevnemu ZVRST JEZIKA RTV narečju

UČITELJI f f % f f % f f % f f %

Ženske 5 71,4 1 14,3 1 14,3 0 0

Moški 3 75 1 25 0 0 0 0

SKUPAJ 8 72,7 2 18,2 1 9,1 0 0

Rezultati prikazujejo, da se pogovarja večina anketiranih učiteljev (72,7 % ) v šoli z drugimi učitelji v govoru, ki je blizu krajevnemu narečju. Govor blizu RTV uporabljata dva učitelja (18,2 %), knjižni jezik pa ena učiteljica (9,1 %).

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 5: Kako najpogosteje govorijo učitelji z drugimi zaposlenimi na šoli, npr. s tajnico?

Hipoteza 19: Predvidevam, da se pogovarjajo učitelji v šoli s tajnico v govoru, ki je blizu krajevnemu narečju.

Preglednica 26: Oblike govora, ki jih učitelji uporabljajo v govoru s tajnico.

Govor, ki je

SOCIALNA Krajevni blizu Govor Knjižni Drugo ZVRST narečni krajevnemu blizu jezik JEZIKA govor narečju RTV

UČITELJI f f % f f % f f % f f % f f %

Ženske 2 28,6 2 28,6 2 28,6 1 14,3 0 0

Moški 2 50 1 25 1 25 0 0 0 0

SKUPAJ 4 36,4 3 27,2 3 27,2 1 9,2 0 0

Rezultati prikazujejo (preglednica 7a), da 36,4 % anketiranih učiteljev uporablja krajevni narečni govor v pogovoru s tajnico, od tega 50 % učiteljev in 28,6 % učiteljic. Govor, ki je blizu krajevnemu narečju, uporablja 27,2 % anketiranih, 25 % učiteljev in 28,6 % učiteljic. Tudi knjižni jezik je v uporabi, ena učiteljica (9,2 %) govori s tajnico knjižno.

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 6: Kako najpogosteje govorijo učitelji z drugimi zaposlenimi na šoli, npr. s hišnikom in kuharicami?

Hipoteza 20: Predvidevam, da govorijo učitelji s hišnikom in kuharicami govor, ki je blizu krajevnemu narečju.

Preglednica 27: Oblike govora, ki jih učitelji uporabljajo v govoru s hišnikom in kuharicami.

Govor, ki je

SOCIALNA Krajevni blizu Govor Knjižni Drugo ZVRST narečni krajevnemu blizu jezik JEZIKA govor narečju RTV

UČITELJI f f % f f % f f % F f % f f %

Ženske 2 28,6 3 42,9 1 14,3 1 14,3 0 0

Moški 2 50 1 25 1 25 0 0 0 0

SKUPAJ 4 36,4 4 36,4 2 18,2 1 9,2 0 0

Rezultati prikazujejo (preglednica 8a), da se učitelji s hišnikom in kuharicami pogovarjajo v krajevnem narečju (36,4 %) in v govoru, ki je blizu krajevnemu narečju (36,4 %). Govor blizu RTV uporabljata dva učiteljica (18,2 %), knjižni jezik pa ena učiteljica (9,2 %).

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 7: Kakšen odnos imajo učitelji do krajevnega narečnega govora?

Hipoteza 21: Predvidevam, da imajo učitelji do krajevnega narečnega govora pozitiven odnos, da ga radi uporabljajo in poslušajo.

Preglednica 28: Odnos učiteljev do narečnega govora.

Zavestno Rad Nimam Zavračam Preziram gojim uporabljam odnosa

UČITELJI f f % f f % f f % f f % f f %

Ženske 5 71,4 2 28,6 0 0 0 0 0 0

Moški 3 75 1 25 0 0 0 0 0 0

SKUPAJ 8 72,7 3 27,3 0 0 0 0 0 0

Rezultati prikazujejo (preglednica 9a), da 72,7 % anketiranih učiteljev zavestno goji svoj narečni govor in so nanj ponosni, in to 71,4 % učiteljic in 75 % učiteljev.

27,3 % anketiranih učiteljev rado uporablja svoj govor in posluša druge, 28,6 % učiteljic in 25 % učiteljev, čeprav niso vsi domačini, saj se večina učiteljev vozi iz bližnjih krajev in mest.

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 8: Kako učitelji obvladajo narečni govor?

Hipoteza 22: Predvidevam, da večina učiteljev dobro govori in razume narečni govor.

Preglednica 29: Obvladanje narečnega govora pri učiteljih.

Zelo dobro Dobro Slabo Drugo

UČITELJI f f % f f % f f % f f %

Ženske 1 14,3 6 85,7 0 0 0 0

Moški 3 75 1 25 0 0 0 0

SKUPAJ 4 36,4 7 63,6 0 0 0 0

Rezultati prikazujejo (preglednica 10a), da 63,6 % učiteljev dobro govori in razume narečni govor, od tega 85,7 % učiteljic in 25 % učiteljev. Zelo dobro obvlada narečni govor 36,4 % učiteljev, od tega ena učiteljica in 75 % učiteljev.

Razlaga narečnih besed: brójda – e ž ogrodje, na katerega je napeljana vinska trta cárga – e ž glasnost; delati cargo cóta – e ž knjiž. krpa; kos blaga, navadno manjši

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 9: Katere navedene besede uporabljajo učitelji v govoru?

Hipoteza 23: Predvidevam, da uporabljajo učitelji večino navedenih besed.

Preglednica 30: Uporabnost navedenih besed pri anketiranih učiteljih.

Vse Nobene Nekatere Skupaj

UČITELJI f f % f f % f f % f f %

Ženske 1 14,3 0 0 6 85,7 7 100

Moški 1 25 2 50 1 25 4 100

SKUPAJ 2 18,2 2 18,2 7 63,6 11 100

Rezultati prikazujejo (preglednica 11a), da vse besede uporablja 18,2 % anketiranih učiteljev, ena učiteljica (14,3 %) in en učitelj (25 %), ker sta verjetno domačina in jima besede niso tuje.

Trije učitelji in ena učiteljica z 18,2 % ne poznajo nobene besede oziroma nobene besede ne uporabljajo v govoru. Sklepa se, da zato, ker niso domačini. Večina učiteljev s 63,6 % uporablja samo nekatere besede, od teh je največ učiteljic s 85,7 % in en učitelj s 25 %. Besede, ki jih večina uporablja, so: brojda, glibaja, koj, zočimba in vejnkeš, kar bo kasneje razvidno iz preglednice 14a.

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 10: Kateri družinski člani učiteljev uporabljajo navedene besede?

Hipoteza 24: Predvidevam, da uporabljajo vsi družinski člani učiteljev navedene besede.

Preglednica 31: Uporabnost navedenih besed družinskih članov učiteljev.

Oče Mati Brat/sestra Stari Nihče starši

UČITELJI f f % f f % f f % f f % f f %

Ženske 5 45,5 5 45,5 5 45,5 3 27,3 0 0

Moški 0 0 1 25 2 50 1 25 0 0

SKUPAJ 5 45,5 6 54,5 7 63,6 4 36,4 0 0

Rezultati prikazujejo (preglednica 12a), da vsi družinski člani uporabljajo nekatere navedene besede. Najpogosteje jih uporabljajo bratje/sestre učiteljev s 63,6 %, pogosto jih uporabljajo tudi matere učiteljev s 54,5 % in očetje s 45,5 %. Preseneča, da najmanj uporabljajo navedene besede stari starši učiteljev, s 36,4 %.

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 11: Katero navedeno besedo uporabljajo družinski člani učiteljev v govoru?

Hipoteza 25: Predvidevam, da uporabljajo družinski člani učiteljev v govoru vse navedene besede.

Preglednica 32: Uporabnost navedenih besed v govoru družinskih članov učiteljev.

Brat/ Stari

Besede Učitelj Oče f % Mati f % sestra f % starši f % Drugi

f f f f f

brójda Ž 6 85,7 5 71,4 5 71,4 4 57,1 0

M / / / / / / / / /

glibája Ž 6 85,7 5 71,4 5 71,4 4 57,1 0

M / / / / / / / / /

cárga Ž 3 42,9 2 28,6 1 14,3 2 28,6 0

M / / / / / / / / /

kôj Ž 5 71,4 5 71,4 4 57,1 4 57,1 0

M / / / / / / / / /

cóta Ž 5 71,4 5 71,4 4 57,1 4 57,1 0

M / / / / / / / / /

dojáča Ž 4 57,1 4 57,1 3 42,9 4 57,1 0

M / / / / / / / / /

zvôra Ž 5 71,4 4 57,1 3 42,9 4 57,1 0

M / / / / / / / / /

črévli Ž 5 71,4 4 57,1 4 57,1 4 57,1 0

M / / / / / / / / /

zóčimba Ž 5 71,4 4 57,1 3 42,9 4 57,1 0

M / / / / / / / / /

vêjnkeš Ž 5 71,4 4 57,1 3 42,9 4 57,1 0 / M / / / / / / / /

Rezultati (preglednica 13a) so nepopolni, ker učitelji na to vprašanje niso odgovorili, ampak so odgovorile samo učiteljice, ki so navedle, da njihovi družinski člani uporabljajo v govoru vse besede, najpogostejši besedi sta brojda in glibaja, ki ju uporabljajo očetje s 85,7 % in matere z 71,4 %. Redkeje uporabljajo besede koj, cota, zvora, črevli, zočimba, vejnkeš.

Najmanj uporabljena beseda je carga, uporabljajo jo očetje z 42,9 %, matere in stari starši z 28,6 % ter bratje/sestre s 14,3 %.

RAZISKOVALNO VPRAŠANJE 12: Ali učitelji poznajo knjižne ustreznice vseh navedenih besed?

Hipoteza 26: Predvidevam, da učitelji ne poznajo vseh knjižnih ustreznic navedenih besed.

Preglednica 33: Poznavanje knjižnih ustreznic pri učiteljih.

Besede Učitelji f % Ž/M f brójda 7/ 100/ 4 100 glibája 7/ 100/ 4 100 cárga 1/ 9,1/ 0 0 kôj 7/ 100/ 4 100 cóta 6/ 85,7/ 4 100 dojáča 2/ 28,6/ 1 25 zvôra 5/ 71,4/ 4 100 črévli 7/ 100/ 3 75 zóčimba 7/ 100/ 4 100 vêjnkeš 7/ 100/ 4 100 SKUPAJ 7/ 100/ 4 100

Rezultati prikazujejo (preglednica 14a), da učitelji s 100 % poznajo knjižni pomen naslednjih besed: brójda, glibája, kôj, zóčimba in vêjnkeš. Zanimiv je rezultat, da vsi učitelji poznajo knjižni pomen besede cóta in zvôra, učiteljice pa s 85,7 % in z 71,4 %. Najmanj poznajo knjižni pomen besede cárga, ena učiteljica z 9,1 %, in besedo dojáča z 28,6 % dve učiteljici in s 25 % en učitelj.

3.6 OVREDNOTENJE HIPOTEZ

V teoretičnem delu diplomskega dela je postavljenih 26 hipotez. Na podlagi rezultatov, ki sem jih pridobila iz obeh anketnih vprašalnikov, sem hipoteze ovrgla ali potrdila.

Hipoteza 1 je potrjena, saj otroci najpogosteje govorijo doma v krajevnem narečnem govoru. Uporablja ga kar 67,3 % vseh anketiranih učencev, najpogosteje učenke 7. razreda z 80 % in učenci 9. razreda z 80 %. Ta podatek je za ohranjanje slovenskih narečij zelo vzpodbuden., saj svet stoji na mladih, in če bodo ohranjali narečja, bodo to nesli s seboj v prihodnost. Tako ni skrbi, da bi narečja izumrla.

Hipoteza 2 je potrjena, saj govorijo učenci s sokrajani (nevrstniki) v krajevnem narečnem govoru, za kar se je opredelilo 60 % vseh anketiranih učencev. Ta domneva se še posebej potrdi med učenci 9. razreda, pri učenkah s 83,3 %, pri učencih z 80 %. Tudi učenci 7. razreda pogosto govorijo s sokrajani nevrstniki v krajevnem narečnem govoru, 53,3 % učenk in 63,6 % učencev. Starost ne vpliva na rabo govora, medtem ko spol vpliva, saj krajevni narečni govor uporablja več fantov kot deklet, kar 63,6 % sedmošolcev, 71,4 % osmošolcev in 80 % devetošolcev.

Hipoteza 3 je potrjena, saj govorijo učenci s sokrajani vrstniki predvsem v krajevnem narečnem govoru. Za to domnevo se je opredelilo 80 % vseh anketiranih učencev, še zlasti učenci 9. razreda, in sicer vse učenke (100 %) in 80 % učencev. Na rabo vpliva spol učencev, saj večina fantov govori s sokrajani vrstniki v krajevnem narečnem govoru, v 7. razredu 90,9 %, v 8. razredu 71,4 % in v 9. razredu 80 % fantov.

Govor, ki je blizu krajevnemu narečju, uporabljajo samo dekleta v pogovoru s sokrajani vrstniki, v 7. razredu 13,3 %, v 8. razredu 36,4 % in v 9. razredu 28,6 % deklet.

Hipoteza 4 je potrjena. Domneva, da učenci pri urah slovenščine govorijo najpogosteje knjižno, se je izkazala za pravilno. Kar 47,3 % vseh anketiranih učencev se je opredelilo za knjižni jezik, od tega največ učencev 7. razreda, 86,7 % deklet in 63,7 % fantov. Presenetljiv je podatek za 9. razred, da samo ena učenka pri urah slovenščine uporablja knjižni jezik.

Hipoteza 5 je ovržena. Domneva, da večina učencev pri urah drugih predmetov govori govor, ki je blizu krajevnemu narečju, ne drži. Večina anketiranih učencev, tj. 40 %, se je opredelila, da pri urah drugih predmetov uporablja knjižni jezik. Ta zvrst prevladuje pri učencih 7. razreda, kjer 53,3 % deklet in 63,6 % fantov govori to zvrst jezika. Pogost je tudi govor, ki je blizu RTV. Zanj se je opredelilo 30,9 % vseh anketiranih učencev.

Hipotezo 6 je potrjena, saj 47,3 % učencev v šoli s svojimi sošolci in vrstniki najpogosteje govori v slengu. In sleng je najbolj priljubljen pri učencih 7. razreda, kjer ga uporablja kar 60 % deklet in 54,5 % fantov. Pogost je tudi govor, ki je blizu krajevnemu narečju, največ pri učenkah 9. razreda (50 %) in pri učencih 7. razreda (45,5 %).

Hipoteza 7 je ovržena. Domneva, da večina učencev s tajnico govori govor, ki je blizu krajevnemu narečju, je napačna. Kar 58,2 % vseh učencev se pogovarja s tajnico knjižno, najpogosteje učenke 7. razreda s 93,3 % in učenci 8. razreda s 57,1 %. Za govor, ki je blizu krajevnemu narečju, se je opredelilo 36,4 % anketiranih učencev.

Hipoteza 8 je delno potrjena, saj domneva, da se večina učencev s hišnikom in kuharicami pogovarja v krajevnem narečnem govoru, le delno drži, saj se 29,1 % anketiranih učencev pogovarja s hišnikom in kuharicami v krajevnem govoru in tudi 29,1 % učencev se pogovarja s hišnikom in kuharicami v govoru blizu RTV, torej enako število učencev. V rabi je tudi govor, ki je blizu krajevnemu narečju, uporablja ga 21,8 % vseh anketirancev.

Hipoteza 9 je potrjena, saj je kar 67,3 % anketiranih učencev potrdilo, da zelo dobro obvladajo svoj krajevni govor, da ga obvladajo dobro pa jih meni 30,9 %.

Hipoteza 10 je potrjena. Predvidevala sem, da učenci radi uporabljajo svoj krajevni govor in tudi radi poslušajo druge, za ta odgovor se je opredelilo 43,6 % učencev. Vsi imajo pozitiven odnos do narečij, od tega jih 41,8 % zavestno goji krajevni govor in je nanj tudi ponosna.

Hipoteza 11 je ovržena. Predvidevala sem, da večina učencev pozna navedene besede in jih uporablja, a se je izkazalo, da jih pozna le 30,9 %. Samo nekatere besede pa pozna in uporablja kar 69,1 % anketiranih učencev.

Hipoteza 12 je potrjena. Domneva, da vsi družinski člani, še posebno stari starši, uporabljajo navedene besede, drži. 74,5 % starih staršev uporablja večino navedenih besed. Zanimiv je podatek, da pri treh učencih nihče ne uporablja navedenih besed.

Hipoteza 13 je potrjena. Družinski člani anketiranih učencev uporabljajo večino navedenih besed, 50 %, torej polovico. Najpogosteje sta uporabljeni besedi brojda in glibaja, najmanj pa beseda carga.

Hipoteza 14 je potrjena, saj poznajo učenci za večino navedenih besed knjižne ustreznice, le za besedo carga ne.

Hipoteza 15 je ovržena. Rezultati so pokazali, da 63,6 % anketiranih učiteljev doma govori krajevni narečni govor. Govor, ki je blizu krajevnemu narečju, pa doma uporablja 36,4 % učiteljev.

Hipoteza 16 je ovržena. Domneva, da učitelji med učnim procesom govorijo knjižno, ne drži. Učitelji med učnim procesom uporabljajo govor blizu RTV, in to kar 63,6 % anketiranih. Knjižni jezik med učnim procesom pa uporablja le 18,2 % anketiranih učiteljev.

Hipoteza 17 je delno potrjena. Domneva, da učitelji izven učnega procesa z učenci najpogosteje uporabljajo govor, ki je blizu krajevnemu, ne drži popolnoma. Z istim odstotkom, tj. 36,4 %, uporabljajo govor, ki je blizu krajevnemu narečju, in govor blizu RTV. 27,2 % učiteljev pa izven učnega procesa uporablja knjižni jezik.

Hipoteza 18 je potrjena. Predvidevala sem, da učitelji v šoli z drugimi učitelji govorijo govor, ki je blizu krajevnemu narečju, kar se je izkazalo za pravilno na podlagi dobljenih rezultatov. To zvrst uporablja kar 72,7 % anketiranih učiteljev.

Hipoteza 19 je ovržena. Domneva, da učitelji v šoli s tajnico uporabljajo govor, ki je blizu krajevnemu narečju, ne drži, saj 36,4 % učiteljev uporablja krajevni narečni govor v pogovoru s tajnico. Govor, ki je blizu krajevnemu narečju, pa uporablja 27,2 % učiteljev.

Hipoteza 20 je delno potrjena. Predvidevala sem, da učitelji v šoli s hišnikom in kuharicami uporabljajo govor, ki je blizu krajevnemu narečju, kar se je izkazalo za delno pravilno, saj z istim odstotkom, tj. 36,4 %, uporabljajo govor, ki je blizu krajevnemu narečju, in krajevni narečni govor. V uporabi je tudi govor blizu RTV z 18,2 % in knjižni jezik z 9,2 %.

Hipoteza 21 je potrjena. Predvidevala sem, da učitelji zavestno gojijo svoj krajevni govor in so nanj ponosni. Za ta odgovor se je opredelilo 72,7 % učiteljev, zato je domneva pravilna. Da radi poslušajo druge govore in radi uporabljajo svoj krajevni govor, se je opredelilo 27,3 % učiteljev.

Hipoteza 22 je potrjena. Domneva, da učitelji krajevni govor dobro govorijo in razumejo, drži. To domnevo so potrdili s 63,6 %. Zelo dobro ga obvlada 36,4 % anketiranih učiteljev.

Hipoteza 23 je ovržena. Predvidevala sem, da učitelji uporabljajo večino navedenih besed. To se je izkazalo za napačno, saj večino besed uporablja le 18,2 % učiteljev, Samo nekatere besede pa uporablja 63,6 % anketiranih učiteljev.

Hipoteza 24 je potrjena. Predvidevala sem, da vsi družinski člani učiteljev uporabljajo navedene besede. To se je izkazalo za pravilno, saj 63,6 % družinskih članov uporablja navedene besede. Presenetljiv je podatek, da jih najmanj uporabljajo stari starši učiteljev, 36,4 %.

Hipoteza 25 je delno potrjena, saj so podatki nepopolni, ker so na to vprašanje odgovorile samo učiteljice. Domneva, da družinski člani učiteljev uporabljajo vse navedene besede, drži. Učiteljice so to domnevo potrdile.

Hipoteza 26 je potrjena. Domneva, da učitelji ne poznajo vseh knjižnih ustreznic navedenih besed, se je izkazala za resnično. Rezultati kažejo, da poznajo knjižne ustreznice samo za nekatere besede, ki so cóta in zvôra in cárga.

4 SKLEP

Človeški jezik je najčudovitejša stvar na svetu. Z njim izražamo svoje misli in čustva, se sporazumevamo s soljudmi, nanje vplivamo in ohranjamo svoje vedenje o preteklosti. Pravzaprav si sveta in svojega življenja v njem ne moremo predstavljati brez jezika.

V teoretičnem delu diplomskega dela sem proučila učni načrt za slovenščino za tretje triletje osnovne šole in ugotovila, da učenci morajo ločiti med neknjižnim in knjižnim jezikom ter da se morajo zavedati, v katerih okoliščinah uporabiti katero izmed zvrsti. Narečje se pojavlja kot izhodišče za usvajanje knjižnega jezika. Učenec usvaja značilnosti svojega oziroma drugega narečja ter spoznava narečje kot socialno zvrst.

Empirični del diplomskega dela se nanaša na rabo narečij med učenci tretjega triletja izbrane osnovne šole in med učitelji te šole, zato so slovenska narečja predstavljena v teoretičnem delu, s poudarkom na panonski narečni skupini, saj se izbrana osnovna šola nahaja na območju, kjer se govori prleško narečje, natančneje srednjeprleški govor.

Na podlagi anketnega vprašalnika sem ugotavljala, katero vrsto govora uporabljajo učenci in učitelji v določenih situacijah in kako poznajo arhaično besedje.

Otroci se najprej seznanijo s krajevnim narečnim govorom. S pomočjo anketnega vprašalnika sem ugotovila, da je narečje vrednota, ki se ohranja in zavestno vsakodnevno uporablja. Da narečni govor treba sprejemati in ohranjati pa je učiteljeva naloga. Narečje je med učenci močno prisotno, kar je bilo predvidljivo zaradi okolja, od koder prihajajo.

V raziskovanje so bili vključeni učenci tretjega triletja ter učitelji, ki so zaposleni na izbrani osnovni šoli. Odgovore sem statistično obdelala in rezultate prikazala v tabelah.

Učenci izbrane osnovne šole se pričakovano doma pogovarjajo v narečju, saj prihajajo iz vaškega okolja, prav tako govorijo tudi učitelji, kar me je presenetilo, saj sem domnevala, da učitelji doma uporabljajo govor, ki je blizu krajevnemu narečju, ker jih večina ne prihaja iz bližnje okolice oziroma iz vaškega okolja, ampak se vozijo iz bližnjih krajev in mest.

S sokrajani (nevrstniki) učenci govorijo v narečju, kar ne preseneča, saj narečje prevladuje povsod okrog njih. Še zlasti se narečno pogovarjajo s starejšimi ljudmi, ki obvladajo predvsem in samo narečno zvrst jezika.

S sokrajani (vrstniki) učenci govorijo predvsem narečje, kar me je presenetilo, ker s svojimi vrstniki in sošolci govorijo v slengu. Na to verjetno vpliva vaško okolje. Zlasti med devetošolci in sedmošolci, v večini pri fantih, prevladuje krajevni narečni govor, kar pomeni, da na rabo vpliva spol.

Knjižna zvrst jezika po pričakovanju prevladuje pri urah slovenščine. Preseneča podatek, da v 9. razredu samo ena učenka uporablja knjižno zvrst pri urah slovenščine. Učenci 9. razreda bi se morali bolj zavedati, da se med odmori ali zunaj šole govori drugače kot pri pouku. Raba knjižnega jezika prevladuje pri učencih 7. razreda.

Tudi pri urah drugih predmetov učenci uporabljajo knjižno zvrst jezika, kar je vzpodbudno. Knjižni govor prevladuje tudi pri učencih 7. razreda. Pogost pa je tudi govor blizu RTV.

Večina učiteljev med učnim procesom uporablja govor, ki je blizu RTV. Zelo malo jih uporablja knjižni jezik, kar se mi zdi neprimerno, saj bi morali biti učitelji vzor učencem; učenci se namreč zgledujejo po njih.

Učitelji izven učnega procesa z učenci v večini uporabljajo govor, ki je blizu RTV, ali govor, ki je blizu krajevnemu narečju. Nekateri pa uporabljajo tudi knjižni jezik. Noben učitelj se z učenci ne pogovarja narečno, kar me je presenetilo. V času mojega osnovnošolskega izobraževanja so se učitelji izven učnega procesa z nami pogovarjali narečno in zaradi tega smo morda imeli pristnejše odnose.

Z drugimi učitelji se na šoli pogovarjajo v govoru, ki je blizu krajevnemu narečju, saj ni veliko učiteljev, ki bi jim bil srednjeprleški govor domač, oziroma ni veliko učiteljev, ki bi obvladali krajevni narečni govor.

Predvsem v slengu ali v govoru, ki je blizu krajevnemu narečju, se učenci pogovarjajo s sošolci in vrstniki. Sleng prevladuje predvsem med dekleti.

Presenetilo me je, da se učenci pogovarjajo s tajnico knjižno, saj sem predvidevala, da se pogovarjajo v govoru, ki je blizu krajevnemu narečju. Medtem pa se učitelji s tajnico pogovarjajo v narečju, česar tudi nisem pričakovala, saj sem predvidevala, da uporabljajo govor, ki je blizu krajevnemu narečju. Spomnim se, da smo se mi s tajnico vedno pogovarjali v narečju, saj nam je bilo narečje bližje in lažje za sporazumevanje.

S hišnikom in kuharicami se učenci pogovarjajo v narečju ali v govoru blizu RTV. V uporabi je tudi govor blizu krajevnemu narečju. Učitelji pa uporabljajo narečje ali govor, ki je blizu krajevnemu narečju, za komunikacijo s hišnikom in kuharicami. Uporabljajo tudi govor blizu RTV.

Pričakovano je bilo, da večina učencev zelo dobro obvlada svoj krajevni govor, saj se vsak najprej sreča z narečjem in se ga najprej nauči. Učitelji pa v večini krajevni govor obvladajo dobro. Zelo dobro ga obvlada manj anketiranih, kar je razumljivo, saj zelo malo učiteljev prihaja iz vaškega okolja, kjer je narečje v vsakodnevni rabi, in se z njim ne srečujejo na vsakem koraku.

Večina anketiranih učencev in učiteljev ima pozitiven odnos do narečja, ga zavestno goji in je nanj ponosna. Tega sem zelo vesela, saj tako ni bojazni, da bi narečje izumrlo.

Tako učenci kot učitelji v večini poznajo samo nekatere navedene besede. Večina pozna in uporablja besedi brojda in glibaja. To sta besedi, ki sta dandanes na vasi zelo pogosto v rabi pri starejši in mlajši generaciji. Po rezultatu ankete pa te besede najpogosteje uporabljajo stari starši anketirancev in tudi starši anketirancev. Najmanj poznana in uporabljena je beseda carga, kar me ni presenetilo, saj ta beseda ni več v rabi in jo pozna le še peščica meni poznanih starejših ljudi.

Učenci poznajo vse knjižne ustreznice navedenih besed, učitelji pa samo nekatere, kar je razumljivo, saj veliko učiteljev prihaja iz drugih krajev, kjer govorijo v drugem narečju, ali pa prihajajo iz mesta, kjer se uporablja pokrajinski pogovorni jezik ali mestna govorica, učenci pa so domačini in jim te besede niso tuje.

Upam, da jih bodo še naprej uporabljali, da ne bodo šle v pozabo ali celo izginile oziroma izumrle. Sama narečje zelo cenim, spremlja me že od rojstva in me bo vse življenje, saj sem ponosna »Prlečka«.

Želim si, da bo moje diplomsko delo v pomoč vsem študentom pri raziskovanju in vsem, ki raziskujejo dialekte, ter vsem, ki jih zanima okolica, besedje in govorica srednjeprleškega govora.

5 VIRI IN LITERATURA

Branka ČAGRAN, Majda PŠUNDER, 2003: Priročnik za izdelavo diplomskega dela. Maribor: Univerza Maribor, Pedagoška fakulteta.

Nataša ČAVNIČAR, 2010: Uporaba različnih socialnih zvrsti jezika učencev v izbranih govornih položajih. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

Blanka ERHARTIČ, 2000: V območju jezika. Ormož. Samozaložba. 15–25.

Martina FABJAN, 2008: Govorjena interakcija med učiteljem in učencem ter njuna vloga pri pouku slovenščine v srednji šoli. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Helena FERK, 2010: Uporaba različnih socialnih zvrsti jezika pri učencih v tretjem triletju osnovne šole. Diplomsko delo, Maribor. Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

Iris HAMLER, 2010: Obravnavanje različnih zvrsti jezika v neumetnostnih besedilih pri pouku slovenščine v tretjem triletju osnovne šole (poudarek na narečju in interesnih govoricah). Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

Andreja HVAUC, 2009: Sporazumevanje učencev v različnih govornih položajih. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

Janja KITAK, 2010: Raba narečij med učenci zadnjega triletja osnovne šole. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

Ines KOLAR, 2009: Odnosni govor in njegova vloga pri pouku slovenskega jezika v srednji šoli. Diplomsko delo, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta.

Rudolf KOLARIČ, 1968: Prleško narečje. Ur. V. Vrbnjak: Svet med Muro in Dravo. Maribor: Založba Obzorja. 630–650.

Vesna KOS, 2012: Raba zemljepisnih različkov v 6., 7., 8. in 9. razredu osnovne šole. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

Krajevni leksikon Slovenije, 1980: Podravje in Pomurje. IV. knjiga. Ljubljana. DZS.

Tine LOGAR, 1996: Dialektološke in jezikovnozgodovinske razprave. Ljubljana: ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša.

– –, 1993: Slovenska narečja. Ljubljana: Mladinska knjiga.

– –, 1994: Slovenski jezik v slovanskem lingvističnem atlasu. Zbornik predavanj. Ur. M. Orožen. Ljubljana: Filozofska fakulteta. 69-76.

Breda POGORELEC, 1965: Vprašanja govorjenega jezika. Ljubljana. 132–156.

Mojca POZNANOVIČ JEZERŠEK, Mojca CESTNIK, Milena ČUDEN, Vida GOMIVNIK THUMA, Mojca HONZAK, Martina KRIŽAJ ORTAR, Darinka ROSC LESKOVEC in Marija ŽVEGLIČ, 2011: Program osnovna šola, Slovenščina, Učni načrt. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo. Pridobljeno 27. 4. 2016. http://www.mizks.gov.si/fileadmin/mizks.gov.si/pageuploads/podrocje/os/pren ovljeni_UN/UN_slovenscina__OS.pdf.

Simona PULKO, 2006: Dialekti in ustvarjanje knjižnega jezika v osnovni šoli. Diahronija in sinhronija v dialektoloških razpravah. Ur. Mihaela Koletnik in Vera Smole. Maribor: Slavistično društvo Slovenije (Zora, 41). 467–474.

Simona PULKO in Melita ZEMLJAK JONTES, 2009: Raba zemljepisnih različkov slovenskega jezika glede na stopnjo izobraževanja in različne govorne položaje. Slovenska narečja med sistemom in rabo. Ur. Vera Smole. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete (Obdobja, 26). 353–369.

– –, 2015: Slovensko ali knjižno – kako je prav? Maribor: Založba Aristej in Slavistično društvo.

Bernard RAJH, 2013: Govoriti in povedati. Maribor: Založba Aristej.

Fran RAKUŠA, 1886: Domoznanstvo ormoškega okraja. Samozaložba.

Jakob RIGLER, 1986: Razprave o slovenskem jeziku. Ljubljana. 116-138.

Vera SMOLE, 2004: Nekaj resnic in zmot o narečjih v Sloveniji danes. Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem, členitev jezikovne resničnosti. Ur. Erika Kržišnik. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Obdobja, 22). 321–330.

– –, 2009: Pomen in vloga (slovenskih) narečij danes. Slovenska narečja med sistemom in rabo. Ur. Vera Smole. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete (Obdobja, 26). 557–563.

Barbara SRNKO, 2013: Jezikovna zvrstnost učencev tretjega triletja osnovne šole v danih govornih položajih. Diplomsko delo, Maribor: Univerza v Mariboru, Filozofska fakulteta.

Gustav ŠILIH, 1961: Očrt splošne didaktike. Ljubljana. DZS.

– –, 1955: Metodika slovenskega jezikovnega pouka. Ljubljana. Zveza pedagoških društev LR Slovenije.

Jožica ŠKOFIC, 1994: O oblikovanju slovenskega pogovarjalnega jezika. Slavistična revija, 42 (4). 571–578.

Jože TOPORIŠIČ, 2001: Slovenski pravopis. Ljubljana: SAZU in ZRC SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša.

– –, 2004: Slovenska slovnica. Maribor. Založba Obzorja.

– –, 2008: Stilnost in zvrstnost. Ljubljana. Založba ZRC.

Ciril VNUK, 2012: Slovar severovzhodnega ormoškega govora s kratkim opisom. Ormož. Zgodovinsko društvo Ormož.

Melita ZEMLJAK JONTES, 2014: Jezikovna kultura v teoriji in (šolski) praksi. Maribor. Litera.

Melita ZEMLJAK JONTES in Simona PULKO, 2011: Govorica mladostnikov v šoli – narečna in nenarečna?

– –, 2011: Narečje kot izhodišče govornega in pisnega (po) ustvarjanja mladostnikov.

– –, 2011: Dialectal awareness as identity in correlation to dialectal delimitation.

Zinka ZORKO, 1986: Vloga narečja pri pouku knjižnega jezika. Metodični prispevki za uspešnejše vzgojno-izobraževalno delo. Maribor. Pedagoška fakulteta Maribor. 233–240.

– –, 1994: Samoglasniški sestavi v slovenskih narečnih bazah. Zbornik predavanj. Ur. M. Orožen. Ljubljana. Filozofska fakulteta. 325-343.

Darinka ŽNIDARIČ, 1993: Otrokov govor. Ljubljana: Zavod Republike Slovenije za šolstvo in šport.

6 PRILOGA A

Vprašalnik za učence

Spoštovani učenec!

Pred teboj je vprašalnik, s katerim želim ugotoviti, ali poznaš naštete besede, katere od naštetih besed uporabljaš v svojem govoru in/ali kdo v vaši okolici te besede uporablja.

Vsak učenec ima svoje poznavanje in svojo uporabo navedenih besed, zato tukaj ni pravilnih in napačnih odgovorov.

Pazljivo preberi vsako vprašanje in posreduj svoj odgovor.

Za sodelovanje se ti zahvaljujem.

Povzeto po vprašalniku doc. dr. Melite Zemljak Jontes in doc. dr. Simone Pulko.

Mojca Ilić

1. Spol: M Ž

2.Stopnja izobraževanja: 7. razred

8. razred

9. razred

3.Doma najpogosteje govorim:

a) krajevni narečni govor (to je tako, kot govorijo sokrajani),

b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli),

c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji,

č) knjižno,

d) drugo: ______.

4. S sokrajani (nevrstniki) najpogosteje govorim:

a) krajevni narečni govor (to je tako, kot govorijo sokrajani),

b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli),

c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji,

č) knjižno,

d) drugo: ______.

5. S sokrajani (vrstniki) najpogosteje govorim:

a) krajevni narečni govor (to je tako, kot govorijo sokrajani),

b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli),

c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji,

č) knjižno,

d) drugo: ______.

6. V šoli najpogosteje govorim:

6.1 pri urah slovenščine:

a) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli),

b) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji,

c) knjižno,

č) drugo: ______.

6.2 pri urah drugih predmetov:

a) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli),

b) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji,

c) knjižno,

č) drugo: ______.

6.3 s sošolci in vrstniki:

a) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli),

b) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji,

iii

c) knjižno,

č) v govoru mladostnikov (slengu),

d) drugo: ______.

6.4 z ostalimi zaposlenimi na šoli:

6.4.1 s tajnico:

a) krajevni narečni govor (to je tako, kot govorijo sokrajani),

b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli),

c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji,

č) knjižno,

d) drugo: ______.

6.4.2 s hišnikom in kuharicami:

a) krajevni narečni govor (to je tako, kot govorijo sokrajani),

b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli),

c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji,

č) knjižno,

d) drugo: ______.

7. Svoj krajevni govor obvladam:

a) zelo dobro (razumem in govorim),

b) dobro (razumem in govorim večino besed),

c) slabo (razumem in govorim malo besed),

č) drugo:

8. Sam krajevni govor (izbereš lahko tudi več odgovorov):

a) zavestno gojim in sem nanj ponosen,

b) rad uporabljam svojega in poslušam druge,

c) nimam do njega nikakršnega odnosa,

č) zavračam, je nepotreben,

d) preziram, je primitiven.

9. Preberi spodnje besede in odgovori na vprašanja.

Besede: brojde, glibaje, carga, koj, dojača, zvora, črevle, cota, zočimba, vejnkeš.

9.1 Katere besede od naštetih uporabljaš v govoru?

a) vse,

b) nobene,

c) samo nekatere (zapiši na črto, katere): .

9.2 Ali kdo v vaši družini uporablja katero od navedenih besed?

a) oče,

b) mati,

c) brat, sestra,

č) stari starši,

d) nihče.

9.3 Katero od navedenih besed uporablja vaš družinski član?

a) oče: ,

b) mati: ,

c) brat/sestra: ,

č) stari starši: ,

d) drugi: .

9.4 Ali za zapisane besede poznaš knjižno ustreznico? Če jo, jo zapiši na črto.

BROJDE , DOJAČA ,

GLIBAJE , ZVORA ,

CARGA , ČREVLE ,

KOJ , ZOČIMBA ,

COTA , VEJNKEŠ .

7 PRILOGA B

Vprašalnik za učitelje

Spoštovani učitelj!

Pred vami je vprašalnik, ki vsebuje več vprašanj o različnih vrstah govora pri vas in v vaši okolici. Želim tudi ugotoviti, ali poznate naštete besede, katere od naštetih besed uporabljate v svojem govoru in ali kdo v vaši okolici te besede uporablja.

Za sodelovanje se zahvaljujem.

Povzeto po vprašalniku doc. dr. Melite Zemljak Jontes in doc. dr. Simone Pulko.

Mojca Ilić

1. Spol: M Ž

2. Sem učitelj:

a) slovenščine,

b) drugih predmetov,

c) razrednega pouka.

3. Izhajam iz:

a) mesta: ,

b) kraja: ,

c) vasi: ,

č) živel sem v različnih krajih, in sicer v: ,

d) drugo, npr. izhajam iz druge države: .

4. Doma najpogosteje govorim:

a) krajevni narečni govor (to je tako, kot govorijo sokrajani),

b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli),

c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji,

č) knjižno,

d) drugo: ______.

5. V šoli najpogosteje govorim:

5.1 med učnim procesom:

a) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli),

b) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji,

c) knjižno,

č) drugo: ______.

5.2 zunaj učnega procesa (med odmori z učenci):

a) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli),

b) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji,

c) knjižno,

č) drugo: ______.

5.3 z drugimi učitelji:

a) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli),

b) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji,

c) knjižno,

č) drugo: ______.

5.4 z ostalimi zaposlenimi na šoli:

5.4.1 s tajnico:

a) krajevni narečni govor (to je tako, kot govorijo sokrajani),

b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli),

c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji,

č) knjižno,

d) drugo: ______.

5.4.2 s hišnikom in kuharicami:

a) krajevni narečni govor (to je tako, kot govorijo sokrajani),

b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli),

c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji,

č) knjižno,

d) drugo:______.

6. Sam krajevni govor (izberete lahko tudi več odgovorov):

a) zavestno gojim in sem nanj ponosen,

b) rad uporabljam svojega in poslušam druge,

c) nimam do njega nikakršnega odnosa,

č) zavračam, je nepotreben,

d) preziram, je primitiven.

7. Svoj krajevni govor obvladam:

a) zelo dobro (razumem in govorim),

b) dobro (razumem in govorim večino besed),

c) slabo (razumem in govorim malo besed),

č) drugo: ______.

8. Preberite spodnje besede in odgovori na vprašanja.

Besede: brojde, glibaje, carga, koj, dojača, zvora, črevle, cota, zočimba, vejnkeš.

8.1 Katere besede od naštetih uporabljate v govoru?

a) vse,

b) nobene,

c) samo nekatere (zapišite, katere):

iii

8.2 Ali kdo v vaši družini uporablja katero od navedenih besed?

a) oče,

b) mati,

c) brat, sestra,

č) stari starši,

d) nihče,

e) drugi:

8.3 Katero od navedenih besed uporablja vaš družinski član?

a) oče: ,

b) mati: ,

c) brat/sestra: ,

č) stari starši: ,

d) drugi: .

9.4 Ali za zapisane besede poznate knjižno ustreznico? Če jo, jo zapišite na črto.

BROJDE , DOJAČA ,

GLIBAJE , ZVORA ,

CARGA , ČREVLE ,

KOJ , ZOČIMBA ,

COTA , VEJNKEŠ .