BBRREEZZNNOO SSKKOOZZII SSTTOOLLEETTJJAA 1. RAZVOJ VASI Vas Brezno se prvič omenja leta 1147 kot last Spanheimov, ki so tukajšnja posestva prevzeli od prejšnjih lastnikov grofov Breze - Se1iških. Bernhard Spanheim Mariborski je Brezno izročil Henriku Prisu, pod pogojem, da po smrti izroči vsa posestva Šentpave1skemu samostanu. Ta šentpave1ski samostan je kraj Brezno z vsemi posestvi res dobil že pred letom 1184. Središče tega prastarega Brezna je bila vsekakor cerkev. Marijina cerkev je bila zgrajena nekje med letoma 1181 ter 1184. Cerkev obdaja pokopališče, okrog katerega je danes obzidje. Cerkev je postala župna šele leta 1372. Cerkev je v osnovi srednjeveška stavba, ki ima na zunanji strani opornike, prezbiterij pa pokriva mrežast obok s sklepniki. Prvotna cerkev se prvič omenja že v darilni listini, s katero jo je grof Bernhard Spanheim Mariborski med letoma 1112 ter 1184 skupaj s posestvi poklonil Šentpave1skemu samostanu, ki jo je upravljal do svoje ukinitve leta 1782. Patronatske pravice so tedaj prešle na Koroški verski sklad. Prvotno je bila cerkev podružnica Dravograjske prafare. Leta 1532 so cerkev opustošili Turki. Takrat so Turki pustošili navzgor po Dravski dolini. V zvezi s tem neljubim dogodkom je povezana ena od "turških" pripovedk. Domačini so v okolici Marenberga (danes Radlje ob Dravi), kjer je bil v 13. stoletju ustanovljen ženski samostan, Turkom postavili zasedo, zaradi katere je veliko Turkov utonilo v Dravi. Njihov poveljnik se je takrat mastil s petelinom in ni hotel verjeti sporočilu o porazu. Rekel je, da bo prej zapel pečen petelin, kakor bo Turk premagan, a petelin je zapel. Pove1jnik je poslal stražnika pogledati, ali plavajo po Dravi kmečki klobuki ali rdeče turške kape. Plavale so rdeče kape in bilo jih je toliko, da bi lahko prišel na drugi breg po suhem. Po tem dogodku so jo preostali Turki brž pobrisali in nikoli se niso vrnili v te kraje. To je bila zgodbica o zmagi nad Turki, za katero domačini trdijo, da je resnična. Cerkvi ni prizanesel niti požar, ki jo je leta 1710 popolnoma uničil. Po požaru in obnovi so cerkev še večkrat prenovili in predelali. Danes je od stare prvotne arhitekture le malo ohranjenega, morda le gotsko rebrovje v koru. Sedanja ladja je najbrž iz leta 1710, ko so cerkev baročno predelali zaradi požara. Oprava je večinoma baročna. Od treh oltarjev je glavni oltar izdelek mariborskega kiparja Jožefa Holzingerja. G1avni oltar je tako bil izdelan med letoma 1760 in 1770, stranska pa sta starejša, nekje iz leta 1700. Sedanja ladja je iz leta 1710, zvonik pa iz leta 1671. Prafara pripada cerkveno lavantinski škofiji, le od 1787 do 1859 leta je spadala pod sekovsko škofijo. 2. BREZNO SKOZI STOLETJA Nad vasjo, pod kmetijo Divjak, je manjše ležišče bakrove in svinčene rude. Rudo so črpali v zadnjih 150 letih v različno dolgih presledkih. Kadar je bil rudnik v obratu, je zaposloval tudi do 300 delavcev, ki so bili pretežno domačini. Zadnjič je rudnik obratoval leta 1930, ko so pričeli z delom v starih in deloma v novih rovih ter na dnevnem kopu. Rudos1edna pravica je bila v rokah gospe Eber. Rudo so prevažali v bližnjo vas Ožbalt, kjer so rudo topili. Ostanke plavža so našli na, mestu, kjer zdaj stoji šola. V zadnjih letih se teren v okolici nekdanjih rudnikov močno useda, pobočje poka ter drsi proti koritu Drave, zato preti velika nevarnost, da se pobočje zvrne v strugo Drave in jo zajezi. V povezavi z naravnimi bogastvi naj omenim, da so bili v sosednjem kraju Josipdolu, ki leži v ozki dolini potoka Velka, največji kamnolomi pohorskega tonalita, ki obratujejo še danes. Proizvodnja kock za tlakovanje cest, robnikov in plošč se je razvila šele po prvi svetovni vojni, ko je dosegla tudi do 300 vagonov proizvedenega materiala 1etno. Takratni lastnik Lenarčič je zaradi lažjega prevoza do železniške postaje v Podvelki dal zgraditi industrijsko železnico, ki so jo domačini po graditelju Lenarčiču imenovali Lenarčičevo progo. Leta 1954 je bila železnica opuščena, njeni sledovi pa se na nekaterih mestih še vedno dobro vidijo. Poslej prevažajo kamnitne izdelke s tovornjaki do Podvelke, kamnolom pa je last podjetja Industrije granita, marmorja in glinice (INMAG) in zaposluje okoli 160 delavcev, izključno domačinov. Zdaj znaša letna proizvodnja okoli 600 vagonov kamnitih izdelkov. Mnogo izdelkov odvažajo s tovornjaki in železnico širom po državi in tudi v Avstrijo. Na zahodnem delu vasi je tudi lipov drevored in nasad tujih iglavcev, med katerimi sta dve atlaški cedri (Cerus at1antica), trije mamutovci (Seguoiadendron giganteum), eksotični bori in hrasti. Prav tako pomembna je bila v Josipdolu nekdanja glažuta, ki je obratovala do leta 1909. Steklarji so bili v začetku priseljenci iz severne Češke, govorili so nemško narečje, ki se je tu polagoma spreminjalo v tako imenovano glažutarsko nemščino. Izdelovali so vse mogoče steklene izdelke, katere so kasneje tudi pričeli poslikavati. Kremenčev pesek so uporabljali domač iz bližnje okolice ter deloma iz Avstrije. V bližini Brezna je Potočnik Ivan ustanovil industrijsko žago, zato se po njem zdaj ta kraj imenuje Potočnik. Bata1jon pohorskega odreda, ki se je zadrževal na Pohorju, je 15. avgusta 1944 leta napadel Brezno in zažgal žago. Razorožil je člane deželne straže in odpeljal velik plen, ker je žaga delovala v korist sovražniku. V ozki grapi potoka Velka je Pogačnik Edvard leta 1931 ustanovil tovarno lesovine in 1epenke. Predpogoj za industrijo sta bila smrekov les iz okolice in vodna sila potoka Velka. Obrat, ki je bil tehnično dobro opremljen, je porabil letno 4000 do 5000 kubičnih metrov lesa in do 500 ton domačega rjavega premoga. Izdelovali so sivo lepenko ter lesovino kot polizdelek za tovarne papirja. Letno so izdelali okoli 450 ton bele lesene lepenke in 700 ton bele lesovine. Lepenko so prodajali največ na domačem trgu, nekaj pa so je izvažali tudi v Italijo. Podjetje je zaposlovalo okoli 90 delavcev. Postopoma se je tovarna preusmerila na izdelavo stavbnega pohištva, in kot takšna uspešno deluje še danes. Precejšen zaslužek je dajalo Breznu tudi sp1avarstvo. Pred drugo svetovno vojno je bilo Brezno zaradi svoje lege in obširnih okoliških gozdov središče dravskega splavarstva. Tu je bil ob izlivu Brezniškega potoka pred zajezitvijo Drave z izgradnjo hidroelektrarn glavni pristan "lenštat" ali z drugim imenom lent in prostor, kjer so sestavljali splave. Zadnji splavi so pluli po reki navzdol skozi falski prepust decembra 1941. leta. Kot prvi znan termin splavarjenja na Dravi je bilo leto 1280. Sp1avarstvo na Dravi, ki je namenjeno predvsem transportu lesa, se omenja z letnico 1371/72. Kakšni so bili takrat splavi, dosegljivi viri ne povedo. Verjetno so bili v obliki pravokotnika s trtami povezana debla opremljena z vesli spredaj in zadaj. Verjetno so ta enostavna plovila vozila po Dravi le na krajših relacijah in še to le ob primerni vodi, saj je treba vedeti, da je bila Drava pred izgradnjo hidroelektrarn v ozki dolini med Pohorjem in Kozjakom polna nevarnih ozkih tesnin in brzic z mnogimi čermi, skalami v koritu reke in podobnimi ovirami. Bolje organiziran in tehnično izpopolnjen je pojav prevoza lesa in drugih tovorov po Dravi s šajkami. To so bila solidno grajena plovila, dolžine do 14 metrov in širine do 6 metrov. Tovrstno plovilo je upravljalo šest delavcev splavarjev in to na relaciji največ do današnje Vojvodine. Šajke so sestavljali - zbijali - v razmeroma dobro urejenih pristaniščih, ki so jih imenovali "lenštati". To so bila mesta na bregu Drave, kjer so bile brežine blage in voda sorazmerno mirna, da je bilo do brežin možno pripeljati in skladiščiti večje količine lesa. Obala - breg Drave je v takih primerih omogočala hkrati gradnjo in privez več plovil hkrati. Eden takih lenštatov je bil poleg ostalih v Dravski dolini tudi v Breznu ob izlivu Brezniškega potoka v Dravo. Gradnja velikih šajk se je vedno manj izplačala, zato so splavarji počasi prehajali na druga plovila; splave, katerih gradnja je bila dosti cenejša, poleg tega pa je bilo z njim mogoče prepeljati dosti več lesa. Največ so izdelovali splave "hlodovce", ki so bili precej enostavne izdelave in niso prenesli velikih obremenitev in dolgih poti. Široki so bili do 5 metrov, dolgi pa od 16 do 24 metrov. Gospodarnejši so bili splavi z posebnim načinom zbijanja imenovani »taljanški«, katere so se domačini naučili izdelovati od Italijanov. Ta splav je bil spredaj širši in je bil širok okoli 8 metrov, zadaj 5 metrov in dolg okoli 33 metrov. Z njim se je dalo prepeljati tudi do 120 kubičnih metrov lesa, kar je bilo že veliko več v primerjavi s šajkami. Ob močnem porastu lesne trgovine po letih 1934 so po Dravi iz vseh "lenštatov" splavili letno več tisoč splavov ali prek 100.000 kubičnih metrov 1esa. Iz Brezna so na primer splavili letno okoli 200 splavov največ za Banovce, Beograd in Pančevo. "Dravski flosarji" in njihovi "gospodarji" so bili že po tradiciji pojem dravske doline, ki se je imenovala tudi "dolina flosarjev - splavarjev". Od marca do novembra so splavarja sestavljali in splavljali splave do oddaljenih krajev na jugu države. V domače kraje so se vračali večinoma peš ali s kakšnim mimoidočim vozom. V pozni jeseni in pozimi so splavarje iskali kmetje in lesni trgovci, za delo v gozdu in pri spravilu lesa. V zimskem času ob "sanincu" - ugodnem snegu - so bile vse poti ob vznožju Pohorja in Kozjaka zatrpane z 1esom. Tokovni krog od poseka lesa, spravila, predelave na žagah in do splavarjenja se je ponavljal iz leta v leto za večino delavce - splavarjev dravske doline. Za primer naj navedem, da je potoval splav od Brezna do Beograda (Banovcev) od 14 do 15 dni, prevoz enega kubičnega metra lesa je stal 98 Din, rajža splavarjev pa 575 Din (podatki so za leto 1938). Doba splavarstva je trajala do okupacije Jugoslavije leta 1941, ko je postal transport lesa zaradi političnih in tržnih razmer popolnoma onemogočen. Kasneje po drugi svetovni vojni so pričeli prevažati les iz pohorskih gozdov s kamioni in železnico, pričeli so z gradnjo hidroelektrarn; poleg HE Fala še HE Mariborski otok, HE Dravograd, HE Vuzenica, HE Vuhred in nazadnje še HE Ožbalt.