UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti
DIPLOMSKO DELO
Vesna Kos
Maribor 2012
UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti
Diplomsko delo
RABA ZEMLJEPISNIH RAZLIČKOV V 6., 7., 8. IN 9. RAZREDU
OSNOVNE ŠOLE
Mentorica: doc. dr. Melita Zemljak Jontes Kandidatka: Vesna Kos Somentorica: doc. dr. Simona Pulko
Maribor 2012
Lektorica: Janja Jerovšek, prof. slovenščine
Prevajalka: Irena Dular, prof. angleščine in geografije
ZAHVALA
Zahvaljujem se mentorici doc. dr. Meliti Zemljak Jontes in somentorici doc. dr. Simoni Pulko za usmerjanje pri nastajanju diplomskega dela in strokovne nasvete.
V veliko pomoč so mi bile moje sodelavke Janja Jerovšek, Jerneja Kovaljev, Marjeta Cugelj, Irena Dular in ravnateljica Anica Marinčič, ki so prispevale svoj kamenček v mozaiku mojega študija in izdelave diplomskega dela. Največjo zahvalo pa namenjam Igorju Viščku za številne računalniške nasvete, dobro voljo in spodbudo.
Prav tako se zahvaljujem svoji druţini za vso podporo in razumevanje.
IZJAVA
Podpisana Vesna Kos, rojena 3. 4. 1964 na Senovem, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer Slovenski jezik s knjiţevnostjo, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Raba zemljepisnih različkov v 6., 7., 8. in 9. razredu osnovne šole pri mentorici doc. dr. Meliti Zemljak Jontes in somentorici doc. dr. Simoni Pulko avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni, teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
______(podpis študentke)
Maribor, 13. 8. 2012
POVZETEK
Diplomsko delo z naslovom Raba zemljepisnih različkov v 6., 7., 8. in 9. razredu osnovne šole je dvodelno, teoretično in empirično. V teoretičnem delu obravnava socialne zvrsti in podzvrsti slovenskega jezika ter šentruperski govor, izpostavlja načelo naslonitve knjiţnega jezika na vsakdanji govor učencev in osvetljuje obravnavano tematiko v veljavnih učnih načrtih (iz leta 1998 in 2011). Ugotavlja tudi mesto/vlogo narečij ter uzaveščanje socialne zvrstnosti v Rokusovih delovnih zvezkih in priročnikih za 6., 7,. 8. in 9. razred, ki jih uporabljajo učenci in učitelji na Osnovni šoli Mirna in Osnovni šoli dr. Pavla Lunačka Šentrupert. Empirični del prinaša raziskavo rezultatov dveh anketnih vprašalnikov: prvi je namenjen mirnskim in šentruperskim učencem od 6. do 9. razreda, drugi pa njihovim učiteljem. Raziskala sem, katere socialne zvrsti (ali podzvrsti) uporabljajo anketiranci v določenih govornih okoliščinah (doma, med sokrajani, vrstniki in sošolci, pri pouku slovenščine in pri pouku drugih predmetov, v pogovorih z drugimi zaposlenimi na šoli, s sodelavci), kako obvladajo svoj krajevni narečni govor in kakšen odnos imajo do njega. Pri raziskovanju anketnega vprašalnika za učitelje sem izvedela še, kako govorijo njihovi učenci pri pogovoru o snovi, ustnem preverjanju znanja in pri pripravljenih govornih nastopih, katero socialno zvrst zahtevajo ali dopuščajo pri pouku in kako se odzivajo na narečni govor svojih učencev v tej govorni okoliščini. Rezultate anketiranja učencev sem primerjala glede na šolo, razred in spol, primerjala sem tudi rezultate anketiranja učencev in učiteljev.
Ključne besede: slovenščina, osnovna šola, jezikovni različki, šentruperski govor, okoliščine rabe, učni načrt, didaktično načelo naslonitve knjiţnega jezika na vsakdanji govor učencev.
ABSTRACT
The diploma thesis titled The use of dialectal speeches in the 6th, 7th, 8th and 9th classes of primary school is composed of a theoretical and empirical part.
The first part of the thesis deals with social genres and its subgenres in the Slovenian language and the local speech of the Šentrupert region. It focuses on the way pupils' every day speech is related to the literary language and it discusses the present theme in current syllabi (from years 1998 to 2011). One of the aims of the thesis is to establish the place/role of dialects and social genres in workbooks and manuals written by Rokus publishing house for the 6th, 7th, 8th and 9th classes, which are used by pupils and teachers at Mirna Primary School and Dr. Pavel Lunaček Primary School, Šentrupert.
The empirical part analyses the results obtained through two questionnaires. The first one was filled in by sixth to ninth graders from the mentioned primary schools, the second one was distributed to their teachers. We did a research about the social genres (or subgenres) used by interviewees in different circumstances (when talking at home, with fellow inhabitants, peers and classmates, teachers, other school workers and co-workers, when talking during Slovene lessons and other lessons). Furthermore, we tried to find out how good they are at their regional dialects and we explored their attitude towards their own dialect. The results of the questionnaires filled in by teachers show how pupils speak about the topic during the lesson, which language they use when they are orally examined or when they perform oral presentations. The results reveal social genres that are used or allowed in the lesson and they present teachers' reactions to pupils' dialects in the above-mentioned circumstances. The pupils' results are compared according to school, class and gender. In addition, the survey results of pupils and teachers are compared too.
Keywords: the Slovenian language, primary school, dialectal speeches, Šentrupert local speech, cirkumstances of use, syllabus, the didactic principle of introducing literary language into pupils' spoken language.
KAZALO VSEBINE
1 UVOD ...... 1
2 TEORETIČNI DEL ...... 6
2.1 ZVRSTI IN SNOPI ZVRSTI (jezikovne zvrsti) ...... 6 2.1.1 Socialne zvrsti ...... 6
2.2 NAČELO NASLONITVE KNJIŢNEGA JEZIKA NA VSAKDANJI GOVOR UČENCEV ...... 52
2.3 OSVETLITEV OBRAVNAVANE TEMATIKE V UČNIH NAČRTIH ...... 55 2.3.1 Socialna zvrstnost v učnih načrtih ...... 55
2.4 MESTO/VLOGA NAREČIJ IN UZAVEŠČANJE SOCIALNE ZVRSTNOSTI V ROKUSOVIH DELOVNIH ZVEZKIH IN PRIROČNIKIH ZA UČITELJE ZA 6., 7., 8. IN 9. RAZRED OŠ ...... 64
3 EMPIRIČNI DEL ...... 70
3.1 NAMEN RAZISKAVE ...... 70
3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV ...... 70 3.2.1 Raziskovalna vprašanja ob anketnem vprašalniku za učence ...... 71
3.2.2 Raziskovalne hipoteze ...... 71
3.2.3 Spremenljivke ...... 73
3.3 METODOLOGIJA ...... 73 3.3.1 Raziskovalne metode ...... 73
3.3.2 Raziskovalni vzorec ...... 74
3.3.3 Postopki zbiranja podatkov ...... 74
3.3.4 Postopki obdelave podatkov ...... 75
3.4 REZULTATI RAZISKAVE IN INTERPRETACIJA ...... 76 3.4.1 Učenci glede na šolo, razred in spol ...... 76
3.4.2 Učenci glede na kraj bivanja ...... 78
I
3.4.3 Izobrazba staršev ...... 81
3.4.4 Govor učencev doma ...... 82
3.4.5 Govor učencev s sokrajani (nevrstniki) ...... 88
3.4.6 Govor učencev s sokrajani (vrstniki) ...... 93
3.4.7 Govor učencev pri slovenščini ...... 99
3.4.8 Govor učencev pri drugih predmetih ...... 105
3.4.9 Govor učencev s sošolci in z vrstniki v šoli ...... 111
3.4.10 Govor učencev z ostalimi zaposlenimi na šoli ...... 116
3.4.11 Znanje krajevnega govora ...... 122
3.4.12 Odnos učencev do krajevnega govora ...... 125
3.5 OVREDNOTENJE RAZISKOVALNIH HIPOTEZ OB ANKETNEM VPRAŠALNIKU ZA UČENCE ...... 129
3.6 ANKETNI VPRAŠALNIK ZA UČITELJE ...... 138 3.6.1 Namen ...... 138
3.6.2 Razčlenitev, podrobna opredelitev ...... 138
3.7 METODOLOGIJA ...... 141 3.7.1 Raziskovalne metode ...... 141
3.7.2 Raziskovalni vzorec ...... 141
3.7.3 Postopki zbiranja podatkov ...... 141
3.7.4 Postopki obdelave podatkov ...... 142
3.8 REZULTATI RAZISKAVE IN INTERPRETACIJA ...... 143 3.8.2 Govor učiteljev doma ...... 144
3.8.3 Govor učiteljev s sokrajani ...... 146
3.8.4 Govor učiteljev s sodelavci (učitelji) ...... 147
3.8.5 Govor učiteljev z ostalimi zaposlenimi na šoli (s tajnico, z računovodkinjo, s
kuharico, hišnikom, snaţilko) ...... 149
3.8.6 Govor z učenci izven klasičnega dela v učilnici (športni dan, deţurstvo,
neformalni pogovori) ...... 150
II 3.8.7 Govor učiteljev pri pouku (razlaga, pogovor o snovi, ustno preverjanje
znanja) ...... 152
3.8.8 Zahteve ali dopuščanja glede rabe socialnih zvrsti pri učencih ...... 153
3.8.9 Govor učencev pri pouku ...... 154
3.8.10 Govor učencev pri pripravljenih govornih nastopih ...... 156
3.8.11 Učiteljev odziv na rabo krajevnega narečnega govora pri pouku ...... 157
3.8.12 Odnos učiteljev do krajevnega govora ...... 158
3.9 OVREDNOTENJE RAZISKOVALNIH HIPOTEZ OB ANKETNEM VPRAŠALNIKU ZA UČITELJE ...... 160
4 SKLEP ...... 164
5 VIRI IN LITERATURA ...... 168
II KAZALO SLIK Stran Slika 1: Tabela končnic (končajev) osnovnih oblik vzorčnih glagolov ...... 20 Slika 2: Tabela končnic (končajev) osnovnih oblik vzorčnih glagolov ...... 21 Slika 3: Tabele končnic samostalnikov moškega spola ...... 22 Slika 4: Tabele končnic samostalnikov ţenskega spola ...... 26 Slika 5: Tabele končnic samostalnikov srednjega spola ...... 31 Slika 6: Sklanjatev samostalniških zaimkov: Osebni in povratno osebni zaimek ...... 34 Slika 7: Tabele končnic pridevniških sklanjatev (moški spol) ...... 37
KAZALO PREGLEDNIC Stran Preglednica 1: Učenci glede na šolo, razred in spol ...... 76 Preglednica 2: Učenci glede na kraj bivanja ...... 78 Preglednica 3: Govor učencev doma ...... 82 Preglednica 4: Govor učencev s sokrajani (nevrstniki) ...... 88 Preglednica 5: Govor učencev s sokrajani (vrstniki) ...... 93 Preglednica 6: Govor učencev pri slovenščini ...... 99 Preglednica 7: Govor učencev pri drugih predmetih ...... 105 Preglednica 8: Govor učencev s sošolci in vrstniki ...... 111 Preglednica 9: Govor z ostalimi zaposlenimi ...... 116 Preglednica 10: Znanje krajevnega govora ...... 122 Preglednica 11: Odnos do krajevnega govora ...... 125 Preglednica 12: Učitelji glede na šolo in delovno dobo ...... 143 Preglednica 13: Govor učiteljev doma ...... 144 Preglednica 14: Govor učiteljev s sokrajani ...... 146 Preglednica 15: Govor učiteljev s sodelavci (učitelji) ...... 147 Preglednica 16: Govor učiteljev z ostalimi zaposlenimi ...... 149 Preglednica 17: Govor z učenci izven klasičnega dela v učilnici ...... 150 Preglednica 18: Govor učitelja pri pouku ...... 152 Preglednica 19: Zahteve ali dopuščanja glede rabe socialnih zvrsti pri učencih ...... 153 Preglednica 20: Govor učencev pri pouku drugih predmetov ...... 154
III Preglednica 21: Govor pri pripravljenih govornih nastopih ...... 156 Preglednica 22: Učiteljev odziv na rabo krajevnega narečnega govora pri pouku ...... 157 Preglednica 23: Odnos učiteljev do krajevnega govora ...... 158
KAZALO GRAFOV Stran Graf 1: Učenci glede na šolo in razred ...... 76 Graf 2: Učenci glede na kraj bivanja ...... 79 Graf 3: Govor učencev doma ...... 83 Graf 4: Govor učencev s sokrajani (nevrstniki) ...... 89 Graf 5: Govor učencev s sokrajani (vrstniki) ...... 94 Graf 6: Govor učencev pri slovenščini ...... 100 Graf 7: Govor učencev pri drugih predmetih ...... 106 Graf 8: Govor učencev s sošolci in vrstniki ...... 112 Graf 9: Govor z ostalimi zaposlenimi ...... 117 Graf 10: Znanje krajevnega govora ...... 123 Graf 11: Odnos do krajevnega govora ...... 126 Graf 12: Učitelji glede na šolo in delovno dobo ...... 143 Graf 13: Govor učiteljev doma ...... 145 Graf 14: Govor učiteljev s sokrajani ...... 146 Graf 15: Govor učiteljev s sodelavci (učitelji) ...... 147 Graf 16: Govor učiteljev z ostalimi zaposlenimi ...... 149 Graf 17: Govor z učenci izven klasičnega pouka ...... 151 Graf 18: Govor učiteljev pri pouku ...... 152 Graf 19: Zahteve ali dopuščanja glede rabe socialnih zvrsti ...... 153 Graf 20: Govor učencev pri pouku drugih predmetov ...... 155 Graf 21: Govor učencev pri govornih nastopih ...... 156 Graf 22: Učiteljev odziv na rabo krajevnega narečnega govora pri pouku ...... 157 Graf 23: Odnos učiteljev do krajevnega govora ...... 159
IV PRILOGI
Priloga A: Vprašalnik za učence/dijake Priloga B: Vprašalnik za učitelje
1 UVOD
Povprečno izobraţen človek naj bi obvladal vse štiri socialne zvrsti, knjiţni zborni, knjiţni pogovorni, pokrajinski pogovorni jezik in svoj narečni krajevni govor.
Pravi materni jezik je naš krajevni narečni govor, je jezik prve spoznavne in čustvene izkušnje (Dular 1986: 25). S knjiţnim jezikom se mnogi otroci srečujejo ţe v predšolskem obdobju v domačem okolju, predvsem prek pripovedovanja in branja pravljic ter gledanja televizije (sinhroniziranih risank, otroških oddaj …), v vrtcu, zavestno učenje knjiţnega jezika pa se začne z vstopom v šolo.
Temeljna cilja (splošna cilja) sodobnega jezikovnega pouka sta razvita sporazumevalna zmoţnost v slovenskem knjiţnem jeziku in izbira okoliščinam ustreznega izraza; ţe v splošnih ciljih prvega triletja je zapisano, da si učenci pridobivajo zavest o rabi knjiţnega in neknjiţnega jezika v raznih govornih poloţajih, da posnemajo knjiţno izreko (cilj je čim bolj knjiţna, razločna in naravna izreka med govornim nastopanjem in pogovarjanjem z učiteljem). Učenci torej postopno in načrtno obvladujejo in uporabljajo poleg neknjiţnih zvrsti tudi knjiţni (pogovorni in zborni) jezik. V drugem triletju svoje znanje knjiţnega jezika (zbornega in pogovornega) in zavest o različnih govornih okoliščinah za rabo knjiţnega in neknjiţnega jezika utrjujejo in poglabljajo (Kriţaj Ortar, Bešter, Kordigel, Saksida in Mohor 2005: 9). Ob tem opazujejo in predstavljajo svoje znanje knjiţnega jezika (Poznanovič Jezeršek idr. 2011: 24); temu cilju (kritični samorefleksiji), ki ga prinaša posodobljeni učni načrt, bo v prihodnosti treba posvetiti več pozornosti. V tretjem triletju poleg utrjevanja praktičnega znanja knjiţnega jezika poglobijo svoje metajezikovno znanje o zvrstnosti. Ob koncu osnovnega šolanja naj bi imel učenec razvito zavest o jeziku, poznal naj bi okoliščine rabe in značilnosti zbornega, knjiţnega, pokrajinskega pogovornega jezika, svojega narečja in najstniškega slenga, med govornim nastopom in pogovorom z učiteljem pa naj bi govoril knjiţno (Poznanovič Jezeršek idr. 2011: 87).
Pri tem je zelo pomemben učni jezik, učiteljev izbor jezikovnih različkov, ki jih uporablja in zahteva od učencev. Upoštevati mora didaktično načelo naslonitve knjiţnega jezika na vsakdanji govor učencev, saj ima učenec pravico in dolţnost, da se knjiţnega jezika do vključno srednje šole še uči (Smole 2009: 559).
1 Poleg ustrezne izbire učnega jezika mora učitelj omogočiti tudi dovolj govornih situacij za rabo knjiţnega pogovornega jezika, ki ga po mojih opaţanjih učenci obvladajo najmanj. Če govorijo ob vnaprej pripravljeni pisni predlogi ali se na pamet naučijo snov, praviloma ni posebnih teţav s knjiţno izreko, pri prostem govorjenju pa kar precejšen odstotek učencev nikoli ne prestopi praga med nadnarečnim govorom, ki sicer vsebuje malo narečnih besed (ali celo nadnarečnim govorom, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru), in knjiţnim jezikom.
Vsak učitelj naj bi bil v določeni meri tudi učitelj slovenščine. Učence mora navajati na rabo strokovnega jezika svojega predmetnega področja, teţiti k rabi ustrezne socialne zvrsti pri pouku knjiţnega pogovornega jezika v govoru in zbornega pri pisnem izraţanju. Ţal pa v praksi pogosto levji deleţ ostaja na ramenih učiteljev slovenščine. Knjiţni zborni in pogovorni jezik si učenec pridobi predvsem z aktivno udeleţbo pri tovrstnem občevanju in šola je eden redkih prostorov, v katerem imajo učenci to moţnost.
Večkrat učitelji (slovenščine in drugih predmetov) ne zahtevamo dovolj dosledno izraţanja v knjiţnem jeziku. Morda smo prepogosto pozorni le na vsebino povedanega in poznavanje snovi svojega predmeta, ker sledimo predvsem ciljem in standardom znanja, ki jih zahteva učni načrt, premalo pozornosti pa posvečamo govoru učencev (ali celo svojemu), v govornih poloţajih, ki zahtevajo knjiţni pogovorni jezik, dopuščamo nadnarečno obliko govora – pokrajinski pogovorni jezik, ki je sicer bliţje knjiţnemu kot narečju, včasih celo krajevni govor. Le z dosledno rabo lahko pri učencih vzbudimo zavest, da šolski prostor in uradno razmerje zahtevata knjiţni govor. Vprašanje pa je, v kolikšni meri in kako naj učitelj, predvsem učitelj drugega predmeta, posega v izraţanje učencev, da ne bo zatrl njihove odzivnosti in ustvarjalnosti ter jim vzbujal omalovaţujoč občutek do njihovega krajevnega govora, ki je materni jezik.
Učitelj (ne le slovenščine) mora ohranjati narečje kot vrednoto, kot bogastvo raznolikosti, kulturno dediščino, kot pravi materni jezik. V učencih mora vzbujati spoštovanje do lastnega in drugih narečij, zato mora paziti, da ne vzbuja prezira in zavračanja narečja kot nepotrebnega, primitivnega, jezika niţjih izobrazbenih slojev in kmečkega prebivalstva.
Ohranjanje jezikovne dediščine (v našem primeru krajevnega govora) kot osnovnega sredstva za izraţanje duhovne kulture bi moral biti prav tako pozitivno vrednoten cilj, kot je ohranjanje
2 materialne in naravne dediščine. Ali je v šolah res tako, je odvisno od posameznikov in ne od šolske strategije na drţavnem nivoju (Smole 2009: 560).
Diplomsko delo je dvodelno, teoretično in empirično. V teoretičnem delu obravnava socialne zvrsti in podzvrsti slovenskega jezika ter šentruperski govor kot primer vzhodnodolenjskega govora, ki ga v zelo veliki meri govorijo učitelji in učenci OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert in OŠ Mirna, na katerih sem izvedla anketo1. V nadaljevanju teoretični del osvetljuje obravnavano tematiko (socialno zvrstnost in mesto/vlogo narečij) v starem/do sedaj veljavnem in posodobljenem učnem načrtu za osnovno šolo in v učbeniških gradivih za pouk slovenščine, ki jih uporabljajo anketirani učenci in učitelji, ter izpostavlja didaktično načelo naslonitve knjiţnega jezika na vsakdanji govor učencev.
Izhodišče empiričnega dela sta dva anketna vprašalnika: prvi je namenjen učencem, drugi pa učiteljem, ki jih poučujejo. Anketni vprašalnik za učence je delo Melite Zemljak Jontes in Simone Pulko in je bil uporabljen ţe na več šolah v različnih slovenskih pokrajinah, izsledki pa prikazani v več strokovnih delih (strokovnih člankih, diplomskih delih). Anketni vprašalnik za učitelje, ki poučujejo anketirane učence, pa sem zasnovala sama, saj so se mi ob analizi odgovorov učencev odpirala nova vprašanja in problemi.
Oba raziskujeta, katere socialne zvrsti (ali podzvrsti) uporabljajo anketiranci v določenih govornih poloţajih (doma, med sokrajani, vrstniki in sošolci, pri pouku slovenščine in pri pouku drugih predmetov, v pogovorih z drugimi zaposlenimi na šoli, s sodelavci), kako obvladajo svoj krajevni narečni govor in kakšen odnos imajo do njega. Anketni vprašalnik za učitelje pa išče še odgovore na vprašanji, katero socialno zvrst zahtevajo ali dopuščajo pri pouku in kako se odzivajo na narečni govor svojih učencev v tej govorni okoliščini. Rezultate obeh anketnih vprašalnikov sem med seboj primerjala in poiskala vzročno-posledične zveze med rabo socialne zvrsti učencev pri pouku in učiteljevo socialnozvrstno osveščenostjo ter njegovim ravnanjem.
Občini Mirna in Šentrupert, od koder izhajajo anketirani učenci in učitelji, sta si podobni po številu prebivalcev, obe sta na podeţelju, osrednja kraja sta večji vasi, ki pa se med seboj precej razlikujeta po strukturiranosti. Mirna je kraj, ki so ga v šestdesetih in sedemdesetih letih zaznamovale hitra industrializacija, urbanizacija in migracija prebivalstva. Svoj pečat je kraju poleg štirih tovarn
1 Ravnateljici obeh šol, Anica Marinčič in Miroslava Brezovar, sta dovolili navedbo imen šol. Dovoljenje za anketiranje so podpisali starši vseh učencev, ki so bili vključeni v raziskavo. 3 vtisnila tudi bliţina ZPKZ Dob pri Mirni, ki je privabil številne ljudi tudi iz drugih slovenskih pokrajin, saj je potreboval specifičen in v veliki meri najmanj srednješolsko izobraţen kader. V kraju so zrasla tri blokovska naselja, kmetij na Mirni skorajda ni več (le dve). Kraj je s svojim značajem po mojem mnenju in opaţanjih ponujal malo moţnosti za ohranjanje homogenosti mirnskega narečnega govora, zato prebivalci Mirne govorijo številne jezikovne različke, homogenost pa se je ohranila predvsem v okoliških krajih. Tudi naša druţina se je s Kozjanskega priselila na Mirno leta 1965, ker se je oče, sicer učitelj po poklicu, zaposlil kot vzgojitelj na Dobu. Stanovali smo v blokovskem naselju, kjer so bile dolenjske druţine, posebno s področja vzhodnodolenjskega govora, zelo redke. V takšni sredini, ob nedolenjsko govorečih starših (ki zaradi objektivnih okoliščin nista gojila tipičnega kozjanskega narečja), sosedih in vrstnikih, sem se z mirnskim govorom srečala šele v šoli, še posebno prek sošolcev iz okoliških vasi, kasneje pa tudi prek starejših avtohtonih prebivalcev Mirne. Dejansko narečja kot maternega jezika nisem imela, šele po zaposlitvi sem se začela prek svojih učencev intenzivneje srečevati z vzhodnodolenjskim govorom in prevzemati njegove značilnosti, predvsem na glasovni ravni – tonemsko naglaševanje, izgovor e-jev in o-jev.
Šentrupert je zaznamovala drugačna zgodovina, saj v desetletjih, ko je Mirna cvetela kot industrijski kraj, lastne industrije ni imel, zato so se prebivalci vozili na delo v bliţnje kraje (veliko tudi na Mirno), Šentrupert pa je zaznamovalo tudi izseljevanje predvsem izobraţenega sloja, saj doma ni imel moţnosti zaposlitve.
Za šentrupersko občino je torej značilno dokaj avtohtono prebivalstvo, močna povezovalna vloga središčne vasi Šentrupert skozi celo (950-letno) zgodovino (sedeţ prafare, številne gostilne, sejmi, šola …) je ohranjala homogenost govora, hkrati pa mu omogočala pospešen razvoj (Smole 1994: 1).
Zaradi zgoraj navedenih razlogov me je zanimalo, v kolikšni meri te različne okoliščine vplivajo na to, katero socialno zvrst govorijo učenci obeh šol doma, s sokrajani (nevrstniki in vrstniki), kakšno je njihovo obvladovanje in odnos do narečja in ali se v obvladovanju krajevnega govora in odnosu do njega med njimi pojavljajo razlike.
Namen analize anketnih vprašalnikov je ugotoviti, katere socialne zvrsti uporabljajo anketirani učenci in učitelji v različnih govornih okoliščinah, v kolikšni meri obvladajo svoj krajevni narečni govor in kakšen odnos imajo do njega, ter na podlagi izsledkov razmisliti, v kolikšni meri današnja 4 osnovna šola učence osvešča in navaja na rabo ustreznih socialnih zvrsti v določenih govornih okoliščinah in/ali ohranja narečje kot vrednoto. Hkrati naj bi dala učiteljem smernice, predloge, kako naj usmerjajo svoje delo, in moţnost/podlago za samorefleksijo.
5 2 TEORETIČNI DEL
2.1 ZVRSTI IN SNOPI ZVRSTI (jezikovne zvrsti)
Izraz slovenski jezik obsega vse oblike tega jezika, ki jih imenujemo zvrsti. Po trenutno veljavni slovnici ločimo naslednje glavne snope zvrsti: socialne: knjiţni jezik (zborni in splošno- ali knjiţnopogovorni) narečja (vaška in mestna) in pokrajinski pogovorni jeziki s spremljevalnimi socialnimi podzvrstmi, t. i. interesnimi govoricami (sleng, ţargon, latovščina) ter številnimi drugimi podzvrstmi, ki pa niso tema/predmet raziskovanja v diplomski nalogi: starostne, spolnostne, vitalnostne, interesnozdruţbene, izobrazbenostne, stanovske, stvarnostne; funkcijske: praktičnosporazumevalna, strokovna, publicistična, umetnostna; prenosniški: govorjena, pisana; časovne ali zgodovinske: sodobna, pretekle; mernostne: vezana, nevezana (Toporišič 2000: 13).
Vse te zvrsti lahko obravnavamo z različnih stališč: kdo ustvarja besedila posameznih zvrsti, komu so namenjena, v čem je njihova posebna vloga, katere strukturne značilnosti imajo, ali stopajo pred nas v govorjeni ali pisni podobi, vezani ali nevezani, ali posredno ubesedujejo predmetnost ali pa so reprodukcija ţe ubesedene predmetnosti ipd. (prav tam: 14).
2.1.1 Socialne zvrsti
Slovenski jezik glede na socialno zvrstnost delimo na dve nadzvrsti, na knjiţni jezik, ki je namenjen sporazumevanju in sploh sporočanju na vsem slovenskem ozemlju in ima vsenarodno in narodnoreprezentativno vlogo, in na neknjiţni jezik.
Knjiţni jezik delimo na zbornega in splošno- ali knjiţnopogovornega (drugi je manj stroga oblika govorjenega knjiţnega jezika).
Neknjiţni jezik pa delimo na t. i. zemljepisna narečja, ki jih uvrščamo v sedem narečnih skupin in na pokrajinske pogovorne jezike (prav tam: 14)
6 Notranja delitev socialnih zvrsti po trenutno veljavni slovnici je po mnenju Vere Smole narejena s stališča knjiţnega jezika, ki ga postavlja v prestiţni socialno zvrstni poloţaj in ne jezika »v vseh njegovih pojavnih oblikah«, kot so zvrsti definirane, se pravi s stališča slovenskega jezika v celoti (Pulko 2009: 354), saj ugotavlja, da se z močno spremenjenimi druţbenimi in političnimi razmerami spreminjata tako pomen in vloga slovenskega jezika v celoti kot pomen in vloga njegovih posameznih zvrsti (Smole 2009: 322).
Sodobne hitre druţbene spremembe zahtevajo tudi hitro prilagajanje jezika, ne glede na njegovo funkcijsko in socialno zvrst. Dnevne in tedenske migracije in srečevanje prebivalcev iz različnih krajevnih govorov (istega ali različnih narečij, celo narečnih skupin) pospešujejo nastajanje govorjenih različic, imenovanih – pa ne najbolj ustrezno - nadnarečne, tj. takih, ki po svoji strukturi ne pripadajo ne narečnim in ne knjiţnemu sistemu, so pa lahko blizu enemu ali drugemu, oz. se enemu ali drugemu pribliţujejo »po potrebi«, ki jo določa čisto praktični vidik neoviranega sporazumevanja, morda tudi unificiranja oz. bojazni pred izstopanjem. Pri tem sta pri t. i. socialnih zvrsteh najbolj izpostavljena relativno enotna knjiţna in zelo raznotera narečna zvrst, ki z različno stopnjo pribliţevanja in prepletanja ter prevzemanja od zunaj stvarjata skoraj neobvladljivo število vmesnih (govorjenih) jezikovnih različkov, ki so na taki ali drugačni stopnji vsaj deloma ustaljeni v pokrajinskih (kulturnih) središčih, bolj ţelja kot stvarnost pa je, da obstaja tudi vseslovenski govorjeni različek, saj ljubljanski oz. osrednji očitno za vse ni sprejemljiv (Smole 2004: 558).
Vera Smole ne vidi delitve slovenskega jezika na knjiţne in neknjiţne, temveč na sistemske in nesistemske zvrsti. S tega vidika imamo torej dve sistemski pojavni obliki slovenskega jezika: na eni strani naravni narečni (krajevni govor), na drugi normirani knjiţni, na premico (in stopnice - te so mišljene za t. i. interesne govorice) med njiju pa je mogoče uvrstiti vso mnoţico različic pogovornega jezika (Smole 2009: 323).
7 2.1.1.1 Knjiţni jezik
2.1.1.1.1 Zborni jezik
Nosilec zbornega jezika je jezikovno šolan človek (vsaj do stopnje srednje šole): pisec strokovnih ali znanstvenih besedil, novinar in sodelavec dnevnih in drugih periodičnih tiskov, prevajalec vseh vrst, pisatelj, pesnik, esejist, kdor v podjetjih ali ustanovah – kulturnih, političnih, druţbenih – skrbi za uradno pisno obveščanje in za najraznovrstnejšo, posebno tudi tehnično dokumentacijo, pisec privatnih pisem in dnevnikov (v večini primerov) (Toporišič 2000: 15).
Zborni jezik je torej predvsem in najprej pisani jezik. Njegova slušna ali akustična podoba je zaradi tega večinoma branje, recitiranje, deklamiranje, v gledališču je lahko obnavljanje na pamet prvotno ţe pisno oblikovanega besedila. Veliko se bere na radiu ali televiziji, pogosto ga berejo učitelji, duhovniki, politiki, gospodarstveniki. Manj se govori brez pripravljene pisne predloge. Zborna oblika knjiţnega jezika se uporablja takrat, ko je pred govorečim druţbeno izoblikovan, tj. javen (oficialen) zbor poslušalcev, zlasti še, če je ta zbor izobrazbeno, narečno in socialno neenak. Govorijo ga zlasti učitelji in učenci vseh stopenj pred formalnim zborom, predavatelji (Toporišič 2000: 15), novinarji, ko poročajo o dogodkih na radiu ali TV.
Recitirajo in deklamirajo ga učenci, člani kulturnih društev in drugi na proslavah. Naučeno besedilo govorijo na pamet igralci v dramskih delih na gledališkem odru, večkrat politiki in druţbeni delavci, pa tudi verniki v molitvah. Ker se navadno učimo pisati predvsem v knjiţnem jeziku, je v njem malodane vse, kar zapišemo, tudi zasebna pisma (Dular 1986: 22).
Naslovnik je praviloma mnoţičen, neposredno prisoten pred govornikom, ali pa je poslušalec radia in gledalec ali poslušalec televizije. Zborni jezik je funkcijsko najbolj razčlenjen. Njegove značilnosti so sorazmerno natančno raziskane in predpisane v slovnici, slovarju, stilistiki, pravopisu, pravorečju (Toporišič 2000: 15).
Ker je knjiţni zborni jezik edina zvrst, ki vsaj v pisni obliki pokriva ves slovenski zemljepisni in kulturni prostor in ki jo vsaj pasivno obvladajo Slovenci, soustvarja in utrjuje zavest o naši medsebojni jezikovni in narodnostni povezanosti. To zavest bogati tudi spoznanje velike besedne
8 ustvarjalnosti v slovenskem knjiţnem (zbornem) jeziku, ki z marsikaterim avtorjem in delom sega v vrh svetovnega besednoumetnostnega ustvarjanja (Dular 1986: 23).
2.1.1.1.2 Splošno- ali knjiţnopogovorni jezik
Knjiţni jezik ima poleg visoke, zborne oblike še manj strogo, pogovorno varianto. Ta se uporablja predvsem takrat, ko neformalnemu, večinoma nemnoţičnemu zboru govorimo spontano, brez vnaprej pripravljenega in izdelanega besedila. Torej se navadno samo govori. Če je kaj v njem tudi napisano, gre večinoma za dvogovor ali samogovor kake osebe iz umetnostnega besedila. Je nekaka manj popolna uresničitev stroge zborne norme, ker se bolj kakor zborni jezik opira na navadno vsakdanjo občevalno govorico nenarečno govorečih ljudi na celotnem slovenskem ozemlju, posebno pa v njegovem osredju, tj. v Ljubljani in njenem bolj ali manj urbaniziranem širšem okolju. Knjiţnopogovorni jezik najbolj gospodarno določujemo z razlikami nasproti zbornemu jeziku. Nosilec knjiţnopogovornega jezika je načeloma isti kot nosilec zbornega jezika, vendar v drugačnem govornem poloţaju. Zanj ni značilno razmerje govorečega nasproti govorno pasivnemu mnoţičnemu poslušalcu, ampak predvsem poloţaj govorečega in poslušalca, ki si vlogi neprestano zamenjujeta. Za pogovorni jezik je nasproti zbornemu razločevalna odsotnost t. i. ozkoknjiţnih, tj. neobčevalnih skladenjskih vzorcev, besedja, oblik, naglasov in podobnega (Toporišič 2000: 16).
Dandanes še ni nasploh v rabi po vsej Sloveniji, čeprav je ravno ta zvrst najpripravnejša za pogovor med ljudmi različnih narečnih področij. Dokaj izoblikovano obstaja na osrednjem gorenjsko- dolenjskem območju s središčem v Ljubljani in okoliških, deloma pa tudi bolj oddaljenih mestnih naseljih. Na tem območju se določeni sloji prebivalstva, predvsem izobraţenski in mestni, s knjiţnopogovornim jezikom seznanijo ţe v času otroštva, saj tako govorijo njihovi starši (Toporišič 2000: 17).
V določeni socialno-izobrazbeni plasti je skoraj docela izpodrinil tradicionalno zemljepisno narečje. Splošnopogovorni jezik ni v vseh prvinah svojih strukturnih ravnin povsem brez variant, ima pa na vsaki svoji strukturni ravnini nespremenljivo, obstojno jedro. Slovenski pogovorni jezik kot celota vse predolgo ni bil dovolj raziskan; ker ni bilo zaokroţene teorije pogovornega jezika in njegove normiranosti, uporabniki prehajajo iz knjiţne v pokrajinsko pogovornost, včasih pa tudi kar v narečnost (Toporišič 2000: 18).
9 Glasovje Glasovne značilnosti so predvsem posledica samoglasniškega upada: kratki nedoločnik: delat, kosit, dvignit, peč; mnoţinska oblika deleţnika na -l: smo délal, prosíl, smo mérli; posamezni primeri. npr. je bla, blo, smo bli, prosəm; izgovor nenaglašenega deleţnika na -el (əu), -il -el (e iz jata) samo kot -u: reku, peku; nosu, vedu, vidu; izgovor prislova sem s polglasnikom: səm; samo rahlo upadli (reducirani) kratki naglašeni a pred soglasnikom: pràv, ţàl in kàj, zdàj; končàj, končàt, bràt; kàdar, kàkšen; nekateri prislovi tipa gor, dol, (za pomen 'gori', 'doli'); izgovor l namesto lj, kadar bi moral stati pred samoglasnikom in hkrati za soglasnikom: kluč, grable, zaljublen, (namesto zbornih ključ, grablje, zaljubljen) (Toporišič 2000: 18).
Naglas Opazne so zlasti: vse naglasne značilnosti kratkega nedoločnika: nôsit, pêljat, króţit, písat, krênit; morít/morìt, sedét/sedèt, dát/dàt, pobrát/pobràt, pást/pàst, góst/gòst, trést/trèst, pèč/pêč, nèst/nêst, grèt/grét, govorít/govorìt; nepremični naglasni tip namesto mešanega pri samostalnikih tipa gôra, gôre; nepremični naglasni tip pri nekaterih pridevnikih in zaimkih, npr. tèmen tèmnega proti temnegà; tá téga proti tegà (Toporišič 2000: 18).
Oblike Značilne so zlasti oblike 3. os mnoţine jejo, vejo namesto zborni jedó, vedó in oblike, ki so posledica glasovnih posebnosti, npr. izgovor [réku] namesto [rékəṷ] (Toporišič 2000: 18).
Skladnja Skladenjsko je za knjiţni pogovorni jezik značilna predvsem preprostejša zgradba stavka in povedi in večja pogostost sredstev za vzdrţevanje stika z naslovnikom (Toporišič 2000:18).
10 2.1.1.2 Neknjiţne zvrsti
2.1.1.2.1 Pokrajinski pogovorni jeziki
Pokrajinski pogovorni jeziki nastajajo kot zemljepisno nadnarečje za opravljanje nalog, ki jih ima v vsenarodnem okviru knjiţni jezik. Takih pokrajinskih pogovornih jezikov je na Slovenskem nekaj: osrednjeslovenski (nekako kranjski, z Ljubljano kot središčem), juţnoštajerski (v glavnem celjski), severnoštajerski2 (s središčem v Mariboru in z vplivno močjo proti Ptuju in Ravnam; podvarianta severnoštajerskega je obmurski s središčem v Murski Soboti), primorski (z variantami okoli Nove Gorice, Trsta, Kopra, Postojne), morebiti še rovtarski (mesto Škofja Loka in sploh naselbine v industrijskih območjih tega področja) in koroški v Avstriji (kolikor bi se slovenščina začela še bolj uporabljati zunaj šole in cerkve, posebno seveda v gospodarskem in upravnem ustnem poslovanju ter v izobraţeni druţbi) (Toporišič 2000: 21).
Pokrajinski pogovorni jezik se najbolj kaţe v uporabi izposojenk, zlasti iz nemškega in romanskih jezikov, ki v knjiţni jezik niso sprejete; ima preprostejšo skladnjo. Na izrazni ravni je zanj značilen tu večji, tam manjši upad (redukcija) kratkih samoglasnikov, posledica tega pa so raznovrstnejši soglasniški sklopi. Prvine neknjiţnega pogovornega jezika so ali splošne (vseslovenske) ali pa pokrajinsko obarvane; zlasti izrazita pokrajinskost se kaţe v naglaševanju in pri stavčni fonetiki (Toporišič 2000: 21), iz česar je mogoče določiti zemljepisno poreklo govorca (Dular 1986: 23).
Uporablja se v sproti nastajajočih govornih poloţajih: pogovor v oţjem krogu, na cesti, v druţabnih stikih, večinoma pogovor na delovnem mestu, v druţini, še posebno v mestnem okolju. Neknjiţni pogovorni jezik se predvsem govori, za posebne namene pa se lahko tudi zapiše (Toporišič 2000: 21).
2 Mariborski pogovorni jezik so raziskale: Zinka ZORKO, 2002: Mariborski pogovorni jezik. Maribor: Studia Historica Slovenica. Alenka VAHL LOPERT, 2005: Kultura govora na Radiu Maribor. Maribor: Slavistično društvo (Zora 36). 37 42. Alenka Valh LOPERT, Mihaela KOLETNIK, 2011: Mariborščina kot identitetni dejavnik v radijskem diskurzu. Maribor: Univerza: Zgodovinsko društvo 1904 (Časopis za zgodovino in narodopisje 46 (81)). 121 134. 11 Neknjiţni pogovorni jezik, ki ga govorijo anketirani učenci in učitelji OŠ Mirna in OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert, je osrednjeslovenski. Njegovo zvočno podobo zaznamuje tonemsko naglaševanje.
Glasovi, ki v primerjavi z zbornim izginejo v knjiţnopogovornem jeziku, izginejo tudi v osrednjeslovenskem pokrajinskem jeziku. Poleg tega izginjajo tudi še v nekaterih kategorijah: glagolska pripona i v nedoločniku in namenilniku (nost); v sedanjiku, kolikor se 1. in 2. oseba ne izgovarjata kot polglasnik (nosmo, noste, nosjo - nosəm, nosəš); končnica -i in -u se radi izgubita v dajalniku in mestniku ednine (k hiš, v hišk, k sosed, pər sosed), vendar pa ostaneta ob predlogih, ki se veţejo z mestnikom in s toţilnikom (sem v avtobusu – grem v avtobus), i ostane tudi takrat, če sledi j-ju (v Nemčiji); mnoţinski -i imenovalnika se rad izgubi tudi pri pridevnikih in samostalnikih (mlad fantje, tak otroc); glasova i in u se izgubljata v predponah ob osnovi (zvočniki pri tem dobivajo pred seboj polglasnik ali pa postajajo zloţni (prpravta se, drgač, prjatu); samo kot polglasnik se govorita i in u, kadar sta kratka in naglašena (tako tudi a) (krəh, sət, brət); - aj se govori samo -ej, v zvezi əv in al pa -ou (zdej, prov, ţov); nenaglašena končnica -o se pri samostalnikih srednjega pola izgublja (mlék, ôkn, mést), besede same pa prehajajo v moški spol, zaradi česar ima tudi pridevnik ob njih obliko moškega spola (dóber mlék, visòk ôkn, stàr mést); prislov na -o iz pridevnika izgubi -o (dôbr vém); izgublja se tudi nenaglašeni -e (jajc); značilne so še nekatere izgube samoglasnikov, zlitja glasov in prevoji: clo, zlo, tko, tuki, neki, zadi, človk, morem, morš (za morati), j, t, s namesto je, ti, si (a j dal, a s bil, a t je dal); tle; v namesto bo- (a vš dal, a vmo šli); k je ker, ki in ko (ne dam, k nimam, takrat, k s j to zgódl, tist, kə s z njim govoru); osebni zaimek za 1. osebo je jest namesto jaz; soglasniški sklop nj se izgovarja kot jn, vendar na anketiranem področju bistveno manj kot na primer ljubljanskem (sajnski, ne pa stanvajne, ampak stanvanje); se pa na začetku besede in za e ali i izgovarja kot n tudi na našem področju (niva, premenat, svinak); če j začenja
12 pripono ali končnico, se nj izgovarja kot nj (petelinji, s stranjo), lj pa se izgovarja kot lj praktično samo na meji takih morfemov (soljo, bivoljo), sicer pa kot l (lubezen); pri naglasu je posebnost deleţnik na -l glagolov na -iti, -im s predpono: tu se naglasno mesto pomika proti začetku besede tudi v mnoţini (pogovóru, pogovórl(i) – pogovoríla ţenski spol ) in dvojini (pogovórla, -i); v oblikoslovju je značilna glagolska pripona -va- namesto -ova-/-eva- (kupvat, kupčvat (Toporišič 2000: 22).
2.1.1.2.2 Zemljepisna narečja
Narečje je govorjeni, redkeje pa pisani jezik prebivalcev določenega zemljepisnega področja in ima relativno enake bistvene skupne značilnosti na vseh jezikovnih ravninah. Določa ga splošni slušni vtis, ki vključuje različne razvojne stopnje in izgovorne nianse posameznih glasov, razporeditev in vrsto naglasa, ritem in tempo govora. Meje med narečji niso ostre, določa jih največja gostota izoglos posameznih jezikovnih pojavov, v slovenščini največkrat glasoslovnih (Smole 1997: 281).
Slovenski jezik je med slovanskimi najbolj razčlenjen. Po klasifikaciji slovenskega jezikoslovca Frana Ramovša se deli na sedem narečnih skupin (Toporišič navaja še osmo, kočevsko narečno skupino, ki pa po mnenju Tineta Logarja ne spada v posebno narečje, temveč je to področje, ki ga mora raziskati sociolingvistika). Narečno bazo sestavljajo narečja s posebnim/podobnim slušnim vtisom in enakim samoglasniškim razvojem, vendar se samoglasniški sistemi v različnih fazah razvoja, saj še vedno potekajo procesi monoftongizacij in novih diftongizacij (Toporišič 2000: 23).
Narečne skupine so: koroška, štajerska, panonska, primorska, rovtarska, dolenjska in gorenjska Zemljepisna narečja se ne skladajo zmeraj s pokrajinskimi pojmi, kot so Štajerska, Primorska, Dolenjska, Gorenjska ipd. Vsaka narečna skupina zdruţuje več podnarečij, za katere je značilno, da se nanašajo samo na del jezikovnih pojavov, največkrat na glasoslovje. Posamezna podnarečja se delijo na govore oţje zamejenega področja, t.i. krajevne govore, ki se razlikujejo od vasi do vasi in so pristni, primarni materni jezik, ki se ga najprej naučimo (Zorko 1994: 325).
13 2.1.1.2.2.1 Dolenjska narečna skupina ali baza
Na prvotno dolenjskem področju ločimo notranjsko, zahodno-osrednjo, vzhodno, posavsko, zasavsko in še več belokranjskih narečij (Toporišič 2000: 23).
2.1.1.2.2.1.1 Lega in narečna pripadnost krajev Mirna in Šentrupert
Kraja Mirna in Šentrupert (in njuni občini), od koder izhajajo anketirani učenci in učitelji, leţita v osrednjem delu Mirnske doline; Mirna ob prometni poti Trebnje–Sevnica, Šentrupert pa vzhodno od nje, oddaljen je le štiri kilometre, meji občin se stikata v neposredni bliţini kraja Mirna. Njuna govora spadata v dolenjsko narečno skupino, in sicer med vzhodnodolenjske govore.
Ti se govorijo na območju, ki ga na severu omejujeta Šentrupert z okolico in Šentjanţ, na vzhodu Krmelj in Šentjernej z okolico, na jugu Gorjanci, na zahodu poteka meja zahodno od Novega mesta proti Dobrniču z okolico in se konča v šentruperskih hribih posavskega hribovja. Na zahodu meji na osrednje dolenjsko narečje, na severu in vzhodu pa na sevniško-krški govor posavskega narečja, ki je vmesni mešani govor: ima dolenjsko podlago z močnimi novejšimi štajerskimi vplivi (Smole 1997: 169).
Govor vasi Šentrupert, ki je predstavljen v diplomskem delu, je v okviru dolenjske narečne skupine eden najbolj tipičnih vzhodnodolenjskih govorov. Je tudi točka v mreţi za Slovenski lingvistični atlas (št. 262). Njegovo glasoslovje je Vera Smole predstavila v obliki fonološkega opisa – predpriprava za izdelavo SLA (Smole 1998: 73).
Šentruperskemu krajevnemu govoru dajejo prostorski okvir farne meje, ki se večinoma ujemajo z mejami Občine Šentrupert; ta obsega dvajset vasi s številnimi zaselki, v katerih ţivi 2.828 prebivalcev3. Močna povezovalna vloga središčne vasi Šentrupert skozi celo zgodovino je ohranjala homogenost govora, hkrati pa mu omogočala pospešen razvoj. Tudi nasploh je imel vzhodnodolenjski govor pred prevlado štajerskih elementov v posavskem narečju bolj središčen poloţaj v dolenjski narečni skupini in zato hitrejši razvoj, kar še posebej velja prav za severni vzhodnodolenjski govor v gosto naseljeni Mirnski dolini (Smole 1994: 1).
3 Podatek je iz leta 2012, vir SURS: http://pxweb.stat.si/pxweb/Dialog/Saveshow.asp 14 Ker je šentruperski govor na severu v sosedstvu z netonemskim sevniško-krškim govorom posavskega narečja, je bilo v oblikoglasju zaslediti nekatere prehodne stopnje, ki blaţijo oster prehod med štajerskimi netonemskimi narečji in dolenjskim tonemskim narečjem (Smole 1994: 1).
Zaradi poloţajnih razvojev nekaterih kratkih samoglasnikov ter različnih stopenj samoglasniškega upada je v oblikoslovju šentruperskega govora površinsko zaslediti izredno pestrost končnic in velika odstopanja od knjiţnega jezika, globinsko pa so razlike le v nekaterih kategorijah (srednji spol, dvojina). Bolj raznovrstne kot v knjiţnem jeziku so tudi premene osnovnega samoglasnika. (Smole 1994: 2).
Šentruperski govor (glasoslovje, oblikoslovje, oblikoglasje) je Vera Smole podrobno predstavila v svoji diplomski, magistrski in doktorski nalogi, mirnski govor pa ni raziskan. Fran Ramovš sicer v svojem splošnem prikazu vzhodnodolenjskega govora navaja gradivo iz sosednjih krajev Mirne in Mokronoga, Šentruperta ne omenja.
2.1.1.2.2.1.1.1 Značilnosti šentruperskega govora4
Glasovi Samoglasniki5 Dolgi samoglasniki iẹ uọ :
ä o: + ər
a
Kratki naglašeni samoglasniki i u ()e /ə ṷọ
a
4 Dialektološki znaki so zapisani s pomočjo vnašalnega sistema ZRCola, ki ga je Znanstvenoraziskovalnem centru SAZU v Ljubljani Peter Weiss razvil za jezikoslovne, predvsem dialektološke potrebe in deluje v Microsoftovem programu Word. 5 Inventar samoglasnikov povzet po Smole (1998:83). 15 Nenaglašeni samoglasniki
i u ()e /ə ṷo
a
Sistem dolgih in kratkih samoglasnikov je monoftongično-diftongičen. Pri razvoju kratkih samoglasnikov zasledimo naslednje pojave: akanje, preglas, diftongizacijo kratkih naglašenih in izglasnih -e/-o ter ukanje. V šentruperskem govoru se je poloţajno akanje razvilo do največje moţne mere (Smole 1997: 170). Ker je bila denazalizacija v dolenjščini zgodnja, sta se oba glasova razvijala enako. Do delnih razlik prihaja v izglasju. Za ta govor je značilna, kot za skoraj celotno narečno skupino, močna moderna vokalna redukcija (prav tam: 171).
Prozodija Naglas ni vezan na določeno mesto v besedi. Naglašeni samoglasniki so lahko dolgi ali kratki (kvantitetna opozicija), nenaglašeni so samo kratki. Naglašeni samoglasniki so lahko akutirani ali cirkumflektirani (tonemska opozicija). Inventar prozodemov ima štiri naglase (:, :,, ) in nenaglašeno kračino (V) ( Smole 1998: 74).
Soglasniki6
Zvočniki
u m
v
l r n
j
(ł) (ŋ)
6 Inventar soglasnikov povzet po Smole (1998: 74).
16 Nezvočniki
p b f
t d
c s z
č š ţ
k g x
Zvočniki Ohranja se palatalni element ń > j > i (kot ) v vzglasju in izglasju: :gi ʼogenjʼ, mì ʼmanjʼ, :va ʼnjivaʼ. /j/ se pogosto asimilira naglašenemu in nenaglašenemu i: bì, pì, zlì ʼbij, pij, zlijʼ, kuzi, láži, vši ʼkozji, laţji, višjiʼ in tako onemi. V skupini črĕ-, ţrĕ-, (<*čer-, *ţer-) je /r/ ohranjen le še v posameznih primerih: čr:da, ţr:bc, drugače je čĕ, ţĕ: č:šje, ţbè. /v/ se asimilira sledečemu : < o: v vzglasju ali za soglasnikom: :s, s:j, d:je:, dvoglasnikom ṷa:, ṷọ in ṷo: ṷ:da, ṷ:jska, v prednaglasni skupini vu- < vo-, če ji ne sledi zvočnik: ugà:u, vujà:k in v skupinah -ǝv, -ov ter včasih vi: b;ku, usàk ʼvisokʼ.
Nezvočniki P onemi v skupinah pt- in pš-: tč ʼptičʼ,šn:ca, ṷš:n ʼpšenoʼ. V prvotnih skupinah tl, dl je t/d onemel tudi v preteklem deleţniku glagolov I. vrste (koren na d, t): pàṷ, pumèṷ, brez d je tudi pretekli deleţnik glagola jesti: jù, j:la. Asimilacija tc > c oz. onemitev t v skupini tc je po moderni vokalni redukciji znana v besedi d:c, d:ca ʼdedecʼ. Č v skupini šč onemi samo pred pripono -ina po onemitvi -i-: dr:šna, riṷšna. K je onemel v besedah: k:šn, t:šn ʼtolikšenʼ.
Premet soglasnikov nv > vn: paṷn:ca ʼponvicaʼ m-ţ > ţ-m: ţ:mt ʼmiţatiʼ l-k > k-l: u t:klm (cà:jt) (Smole 1998: 86-87)
17 Oblikoslovje
Glagol7 V nedoločniku so glagoli na -č prevzeli končnico -t: rèčt, strčt, vrčt.
V sedanjiku imajo priponski gl. za 2. os. mn. končnico -te, za 2. in 3. os. dv. -ta, brezpriponski pa - ste oz. -sta; izjema so le naslonske oblike prihodnjika gl. biti: bute šl:/šlè, buta šla (s krativcem).
Za 1.os. dv. m. sp. je značilna kriţana končnica –m. , H končnici - v 3. os. mn. teţijo vsi glagoli na -:m, h končnici - pa vsi na -èm.
Število Pri nekaterih druţinah je še vedno v rabi vikanje predvsem najstarejše generacije (starih) mater in (starih) očetov, tudi tet in stricev, ter duhovnikov, tudi v primeru, ko se o njih govori: Á:ta sa pəršl:. Pri običajnem vikanju se uporablja oblika za 2. os mn.: e pa blì:?, nikoli pa polovičnega vikanja. Dvojina se je ohranila pri moškem spolu, ţenske dvojinske oblike pa so popolnoma sovpadle z mnoţinskimi.
Velelnik Rabo velelniških oblik močno zmanjšujejo zveze vel. gl. dati + nedoločnik: Dèjte uzèt! – Vzemite!, pri prepovedih tudi zveza ne + nedoločnik: Nè sįe žá:nt! – Ne oţeni se! Pri opravilih, ko je potrebno sodelovanje več ljudi, se namesto velelnika rabi oblika m del - l: ṷ! Za prošnjo ali groţnjo – seveda z ustrezno stavčno intonacijo – je v rabi tudi prihodnjik: Buš šù! – Pojdi/Izgini!
7 Glagol povzet po Smole (1994: 59-87).
18 Posebna oblika zapovedi je zveza sed. gl. imeti + (za +) nedoločnik: T maš za nardt.
Predpreteklik V pripovedih se predpreteklik še vedno sliši, uporablja ga predvsem starejša generacija: :la d:lat. Pogosto se predpreteklik rabi ob pogojniku: :la uč .
Namenilnik Rabi se ob glagolih premikanja in sicer samo od nedovršnih glagolov; pri dovršnih ga zamenjuje nedoločnik, kar se da razbrati iz naglasa. Predmet ob njem je v toţilniku.: : pl:t. : apl:t.
Deleţja in deleţniki Deleţniki na -č, deleţnik na -ši (samo še b:ṷši) deleţnik stanja na -l, trpni deleţnik nedovršnih glagolov, deleţnik stanja na -n/t se rabijo kot pravi pridevniki.
Deleţij na -č, -aje ni, deleţja na -e pa se rabijo kot prislovi načina ( ) ali kot del nepravega predloga (gl ). Tudi deleţje na -ši ni v rabi.
19
Slika 1: Tabela končnic (končajev) osnovnih oblik vzorčnih glagolov (Smole 1994: 60).
,
20
Slika 2: Tabela končnic (končajev) osnovnih oblik vzorčnih glagolov (Smole 1994: 61).
21 Samostalniki8 Sklanjatve samostalnikov moškega spola V D in M ed. m (in tudi srednjega) spola je namesto knjiţne končnice -u končnica -i oz. njeni upadli stopnji - oz. -ø. V O ed. je v št. govoru tako kot v vseh osrednjih narečjih razširjena končnica -am, po preglasu -m za knj. končnico -om/-m v D in -i v O. Samostalniki m sp. so ohranili dvojino v I/T, zelo redko pa se sliši tudi v D in M pri trdi sklanjatvi.
Slika 3: Tabele končnic samostalnikov moškega spola (Smole 1994: 88-89).
8 Samostalnik povzet po Smole (1994: 88 117). 22 Prva moška sklanjatev Samostalniki prve moške sklanjatve poznajo nepremični, premični, končniški in mešani naglasni tip.
Nepremični naglasni tip V to sklanjatev gredo samostalniki, ki imajo v I ed. končnico -ø, v R pa -a oz. -(i)e za funkcijsko mehkimi soglasniki; mnoţinski samostalniki imajo v I -i/-ø, v R pa -u. Zaradi poloţajnih razvojev kratkih samoglasnikov in medsebojne odvisnosti tonemov in končnic moramo za knjiţni sklanjatveni vzorec korak vzeti vsaj dva (oziroma štiri) sklanjatvena vzorca: korak, klobuk in obroč, kovač. Govorimo lahko o trdi (sl. 3, tabela 1.1) in mehki (sl. 3, tabela 1.2) vrsti sklanjatve oz. o trdih in mehkih končnicah.
Podaljšavo osnove s -t od rodilnika dalje poznajo samostalniki, ki se končujejo na kratek samoglasnik (naglašen ali nenaglašen): á:ta – á:tta, Star:na - – :ksita, Má:rkṷo – Má:rkṷota. Podaljšavo osnove z -n poznajo vsi večzloţni samostalniki, ki se končujejo na -l(< -lj): Frá:ncl Frá:nclna, žá:jbl - žá:jblna. Podaljšava je običajna tudi v mn., čeprav je pri nekaterih besedah (žá:kl), predvsem v T slišati tudi nepodaljšano; nekatere besede ( :tu, štr:kl) pa imajo lahko nepodaljšano tudi ed. Podaljšava osnove z -ov v mnoţini je dokaj pogosta. Moţne pa so tudi nepodaljšane mnoţinske oblike. Dvojina prvotno te podaljšave ni imela, ker pa so se razen za I/T oblike izenačile z mnoţinskimi, se podaljšava vnaša celo v ta dva sklona. a) Tako podaljšujejo osnovo samostalniki, ki so v ed. enozloţni (izjema je veter) in cirkumflektirani na dolgem zlogu: :s, br:k, n:s. b) Pri enozloţnih kratkonaglašenih samostalnikih je taka podajšava redka.
Premene končnic V R ed. se pri nekaterih samostalnikih poleg -a govori tudi končnica -ú, vendar je dokaj redka. V I mn. je pri nekaterih samostalnikih končnica -je običajnejša kot -i: , Xərv . V imenovalniku mnoţine je poznana tudi končnica -a, analogna po srednji sklanjatvi: , kìẹṷdra.
23 V R mn. imata končnico-ø poleg samostalnikov zob in las samo še samostalnika otrok in konj, saj imajo tudi samostalniki, ki v mn. podaljšujejo osnovo z -ov, končnico -u (<-ov): must:vu, grab:vu. Nekaj samostalnikov ima v R mn. končnico -ú: – kul. Nekateri samostalniki imajo v M mn. poleg končnic -ih/-ovih tudi končnico -èh: .
Premični naglasni tip Samostalniki s premičnim naglasnim tipom se sklanjajo po vzorcu klobuk (slika 3) oziroma kovač (slika 3), če se jim osnova končuje na funkcijsko mehki soglasnik.
Premene osnov Premene samoglasnika v osnovi a) ṷ > u bṷ:šč buž:če b) : > a čl:ṷk člav:ka c) u > a susẹt sas:da č) (j): > /(a), i cj:sar cs:rje d) : > /ǝ tr:buh trǝb:xa e) : > a pl:men plamina Premene končnic: samostalniki oče, medved in sosed imajo v mn. končnico -je: ačitje.
Končniški naglasni tip je vse redkejši.
Mešani naglasni tip Samo naglašeno končnico -à: v R ed. imajo naslednji samostalniki: gn:j, b:x, d:x, dàṷk, l:s, sn:k.
24 Druge moške sklanjatve v govoru ni, kajti samostalniki moškega spola, ki zaznamujejo moške osebe in imajo v I ed. končnico -a, osnovo podaljšujejo s -t in imajo končnice po tabeli 1.1. (sl. 3).
Tretja moška sklanjatev Ničto končnico pri vseh sklonih in številih lahko najdemo le pri imenih črk.
Četrta moška sklanjatev Uporablja se predvsem pri posamostaljenih pridevnikih, ki so izpeljani iz priimkov in iz hišnih imen, npr.: Fr:dlnaṷ Drugi posamostaljeni pridevniki so še: ta b:l, ta mlá:t (zet), mlà:t (otroci), ta stà:r. Končnice so enake ustreznim oblikam pridevnika.
Sklanjatve samostalnikov ţenskega spola V št. govoru imajo samostalniki ţenskega spola samo edninske in mnoţinske oblike, ker se je dvojina popolnoma izenačila z mnoţino. Zaradi poloţajnih razvojev kratkih samoglasnikov so končnice v prvi ţenski sklanjatvi zelo raznolike. Pri mehkih končnicah je zaradi preglasa zaslediti velik sovpad končnic in homomorfijo (v ed. obstajata npr. le dve končnici: -ø < -i v D in M ter -(i)e < -a, -e, -o v I, R, T in O). Vzrok za sovpad končnic je lahko še prilikovanje (asimilacija) nekaterih glasovnih skupin (npr.: -ev, -vi oz. - el, -li > -u), pri drugi ţenski sklanjatvi pa predvsem samoglasniški upad (sovpadeta končnici -ø in - i). V prvi in drugi ţenski sklanjatvi je dobro ohranjen mešani naglasni tip s pestrimi premenami osnovnega samoglasnika; morfologizacije naglasa št. govor torej ne pozna.
25
Slika 4: Tabele končnic samostalnikov ţenskega spola (Smole 1994: 100 101).
26 Prva ţenska sklanjatev
Nepremični naglasni tip Sem gredo samostalniki ţ. sp., ki imajo v I ed. končnico -a, za funkcijsko mehkimi soglasniki -(i)e, v R pa dosledno -(i)e; mn. sam. imajo v I končnico -(i)e. Zaradi poloţajnih razvojev kratkih samoglasnikov ima govor za knjiţni sklanjatveni vzorec lipa v ed. troje, v mn. pa dvoje vrst končnic oz. tri sklanjatvene vzorce. Samostalniki ţ. sp., ki se jim osnova končuje na mehkonebne (velare) k, g, x, ustničnike (labiale) p, b, m ṷ in zobnoustničnika (labiodentala) v, f, se sklanjajo po vzorcu lipa: ka. Samostalniki ţ. sp., ki sem jim osnova končuje na soglasnike, ki niso velari, labiali labiodentali ali (funkcionalno) mehki soglasniki, se sklanjajo po vzorcu brana: :lənc , žà:jfənca. Samostalniki ţ. sp., ki se jim osnova končuje na (funkcijsko) mehke soglasnike č ţ š j (< j, ń) l (< ĺ) se sklanjajo po vzorcu buča. Zaradi preglasa -a (< -a, -o) > -(i)e je za ta vzorec značilen velik sovpad končnic ali homomorfij: bugat:je, damač:je, faṷšar:je, karùọle, má:še, nd:le. pštùọle, rùọže, sriče, škuf:je, ž:je.
Premene osnov Pred ø-to končnico v D in M ed. ter R mn. se v soglasniški sklop NZ ali ZZ na koncu osnove pred (zadnje) zvočnike l r m n vrine polglasnik: . Pri samostalnikih, ki se jim osnova končuje na samoglasnik + -v, pride v T in O ed. do asimilacije - vṷo > -ṷo (krá:ṷo). Po upadu i-ja je samostalnik mati v ed. prešel v 2. ţ sklanjatev: má:t, má:tər, má:tər, má:tər, pər má:tər, z má:tərje má:təre, má:tər, má:təram, má:təre, pər má:tərax, z má:təram Z izjemo R ed. in I/T mn. se po 2. ţ sklanjatvi sklanja tudi samostalnik hči, ki ima ţe v I ed. podaljšano osnovo:
Veliko pogostejša je priponska oblika .
27 Premene končnic Zaradi asimilacij skupin -ev in -vi > -u imajo samostalniki ţ sp. na -ev precej poenostavljene končaje. Vzorec je bukev (bù:ku): br:sku, mul:tu, r:tku, tǝrgà:tu, žn:tu.
Za premični naglasni tip v govoru ni primerov.
Končniški naglasni tip Predvsem starejša generacija nekaj besed še naglašuje po končniškem naglasnem tipu, mlajša pa ali po nepremičnem na osnovi ali najpogosteje po neki novi vrsti mešanega naglasnega tipa. Vzorec je samostalnik steza: dskà, saṷzà, tǝmà.
Premene osnove Pri samostalniku se po upadu končnega naglašenega - naglas prenese na pred zvočnik l vrinjeni polglasnik: mgl.
Premene končnic Zaradi preglasa -a > -e za j in nadaljnjih asimilacij ima samostalnik rja naslednje končnice: arjè, arjè/-ìẹ, arjì, arjè/-ùọ, pǝr arjì, z arjè/-ùọ Samostalnik gospa ima same dolgonaglašene (cirkumflektirane) končnice: guspà, guspìẹ, gusp:j, guspùọ, pǝr gusp:j, z guspùọ
V govoru je zelo dobro ohranjen mešani naglasni tip. Sklanjatveni vzorec je voda oziroma veţa: báṷxa, kṷá:sa, mjá:tla, sjá:stra, ṷá:jska. Preglas v I ed. imajo: mjá:je, vjá:že, zjá:mle.
Premene osnov Prihaja do naslednjih premen osnovnega samoglasnika: ṷa: > u (mjá:tla, m ), : > (g:ba, g ), > a/u ( , kupìe). Pred ø-to končnico v D in M ed. ter R mn. se v soglasniški sklop NZ na koncu osnove pred zvočnik vrine polglasnik: , sjá:stǝr.
Premene končnic Pri samostalniku mjá:je naletimo tudi na končnico -éh: pu m . Nekaj končnic mešanega naglasnega tipa ima tudi samostalnik cerkev: 28 cirku, cǝrkvìẹ, cirku, cirku,pǝr cirku, s cirkuje cǝrkvìẹ, cirku/(cǝrkvà), cǝrkvàm, cǝrkvìẹ, pǝr cǝrkvàx, s cǝrkvàm
Druga ţenska sklanjatev
Nepremični naglasni tip Sem gredo samostalniki ţ sp., ki imajo od I do M ed. končnico -ø, v O pa -je. Sklanjatveni vzorec je čeljust: daṷžn:st, kuk:š, navá:rnast, spà:ṷt, švax:st, smrt, , žá:last.
Premene osnove Kvantitetno in kvalitetno premeno osnovnega samoglasnika imata samo samostalnika miš in rit: mš, m:š. Samostalniki, ki se jim osnova končuje na polglasnik in zvočnika m ali n, v D, M in O mn. polglasnik izgubijo: p:sǝm p:smǝm.
Premene končnic Po upadu i-ja je v to sklanjatev prišel tudi samostalnik mati. Mnoţinski samostalnik jasli ima končnice po 1. ţ sklanjatvi. Prsi pa se (verjetno po analogiji na usta, vrata, jetra, pljuča) sklanjajo kot nekateri samostalniki s sp.: prsa, prs, prsǝm.
Za premični naglasni tip na osnovi ni primerov v govoru.
Mešani naglasni tip Sem gredo samostalniki ţ sp., ki imajo v I ed. končnico -ø, v R ed. in I mn. pa končnico -:. Sklanjatveni vzorec je stvar: čà:st, g:s, k:st, m:č, prst, smìẹr, và:s.
Premene osnove Zaradi naglašenosti oz. nenaglašenosti doţivlja osnovni samoglasnik naslednje premene: a) uọ a/u: klùọp, klap b) ä: /ǝ: cṷ, cv c) iẹ /ǝ: smìẹt, smt d) u: /ǝ: l:č, lč
29 Nekateri samostalniki imajo v D in M ed. še eno premeno: a) iẹ ja: pẹč, pč, pjá:č … b) u: a/u – a:/ṷa: n:č, nač:, náč …in m:č, muč:, mṷá:č
Tretja ţenska sklanjatev V to sklanjatev gredo samostalniki ţ. sp, ki vse sklone in obe števili izraţajo s končnico -ø. Zajema številna ţenska osebna imena, zlasti na -i (M:ci), ljubkovalna imena tipa mà:mi, bà:bi ter posamostaljena glagola j:st in p:t v pomenu ʼjedačaʼ in ʼpijačaʼ.
Četrta ţenska sklanjatev Samostalnikov, ki se sklanjajo kot pridevniške besede ţ sp., je v govoru zelo malo. Posamostaljeni pridevnik kot: agrà:rna, x:šna, sacjà:lna so v celoti prešli v 1. ţ sklanjatev; edini pogosteje rabljeni samostalniki iz te sklanjatve bi bili naslednji: (ta) disna, (ta) l:va, ta mlá:da. V ed. imajo končnice po 1. ţ sklanjatvi – razlika je le v D in M, kjer imajo vedno nereducirano končnico -i (l:vi), mnoţinske končnice pa so pridevniške: l:ve, l:vẹx, l:vǝm, l:ve, na l:vẹx, z l:vǝm.
Sklanjatve samostalnikov (nekdaj) srednjega spola Kategorije srednjega spola pri samostalnikih v št. govoru ni več, saj so pridevniki ob teh samostalnikih v ednini moškega spola, v mnoţini pa ali moškega ali (redkeje) ţenskega spola – enako velja tudi za deleţnike na -l, medtem ko so sami samostalniki (razen redkih izjem) nimajo nikoli ţenskih končnic: mlàt tjá:le, ṷrùọč s:nce, dubǝr ml:k (ml:k se je sk:saṷ). Nekatere posebne oblike za srednji spol so se ohranile v I in T mn., deloma tudi v R mn., zato to sklanjatev Vera Smole obravnava samostojno; temu v prid govore tudi posebni naglasni tipi. Kot pri moškem spolu je tudi pri teh samostalnikih ohranjena dvojinska oblika v I/, v T D pa se je ţe izenačila z mnoţinsko. Končnice so lahko trde ali mehke; odvisne so od značaja končaja osnove.
30
Slika 5: Tabele končnic samostalnikov srednjega spola (Smole 1994: 111-112).
Pregled sklanjatev samostalnikov (nekdaj) srednjega spola
Prva srednja sklanjatev Nepremični naglasni tip Tako se sklanjajo samostalniki srednjega spola, ki se končujejo na -ø ali -u, knjiţno -o, in -(M)e, knjiţno -e. Dvojinske oblike so po končnicah enake mnoţinskim, vendar se akutirane osnove razlikujejo po tonemu. V R mn. vse bolj prodira moška rodilniška končnica -u < -ov, kar kaţe na to, da feminizacija v mnoţini ne bo prevladala. O mn. (= O dv.) se je izenačil z D mn. Primeri: blá:t, d:ṷ, já:jc, kul:n, ml:k, s:nce, v:n.
31 Samostalniki, ki se jim osnova končuje na -j (< j, nj) in l (< lj), imajo preglašene, tj. mehke končnice. V D in M je vedno ničta končnica. Primeri: cvl:je, davulá:je, gǝrm:je, učá:je, vsjá:le, žignaje.
Premene osnove Podaljšave osnove Podaljšavo osnove s -t poznajo samostalniki na ʼMʼe. Po podaljšavi gre -e > -ẹ- (p:šče, p:ščta. Končnice so enake kot v tabeli 1.1 (sl. 5 ), le D in M ed. sta vedno brezkončniška. Samo v mnoţini (ob poudarjeni jasnosti izraţanja pa tudi v R ed.) podaljšujejo osnovo s -t samostalniki: dvur:šče, igr:šče, agn:šče. To podaljšavo imajo tudi samostalniki na -è/-ìẹ, ki pomenijo ţiva bitja (dklè, usranè) Podaljšavo z -n poznata samostalnika imìẹ in vme. Pogostejša je podaljšava s -s: črǝv, drǝv, kul. Pri vseh teh samostalnikih se - zamenjuje z -ìẹ (črǝvìẹsa). Izjema je le slav - slav:sa. Samostalnik uho je v govoru tudi v I prevzel osnovo odvisnih oblik: ušis.
Premene končnic Podobno kot pri samostalniku drva se tudi pri samostalniku jabolko v mn. vzporedno s končnicami - ǝm, -x uporabljajo končnice -am, -ax : z jàbukǝm/-am, u jà:bukx/-ax.
Premični naglasni tip Samostalnikov s takim naglasom je malo (pljá:če, sljá:me, urá:me).
Premene osnov Samostalnika pljá:če in tjá:le podaljšujeta osnovo s -t (tlita), drugi pa z -n (s:mme - sẹmina).
Končniški naglasni tip Poleg samostalnikov dno in tla mn. imamo še kar nekaj edninskih samostalnikov z dolgimi naglašenimi končnicami: cvǝrtjìẹ, scajìẹ, snapjìẹ, spajìẹ.
Mešani naglasni tip imajo samostalniki sǝrcìe, zlat, nẹb, blag, mẹs, pras.
Druge srednje sklanjatve srednjega spola v govoru ni.
32 Tretja srednja sklanjatev Tako se sklanjajo posamostaljeni pridevniki in nekaj krajevnih imen, ki se končujejo na -u, -ø (< -o) ali -(i)e: grà:dbǝnu, grà:dbǝŋga, grà:dbǝnǝm, = I, =D, =D Gras:ple, Gras:plga, Gras:plm,= I, =D, =D Tr:bi ʼTrebnjeʼ, Tr:biga, Tr:bi/Tr:bnǝm, = I, =D, =D
33 Sklanjatev samostalniških zaimkov9
Osebni in povratno osebni zaimek
Slika 6: Sklanjatev samostalniških zaimkov: Osebni in povratno osebni zaimek
(se nadaljuje) (Smole 1994: 118 119).
9 Samostalniški zaimek povzet po Smole (1994:118 123). 34
Navezne (predloţne) oblike so moţne (tako kot v knjiţnem jeziku) v T za 1., 2., in 3. os. ed. ter 3. os. mn. osebnih zaimkov in za povratno osebni zaimek: čìẹzme, p:dme, :bme, nà:tte, nà:te, čìẹziga, nà:diga, nà:jga, p:jga. ṷà:jga, čìẹzje (čeznjo), nà:je (nanjo), čìẹzjẹx, nà:jẹx, ṷà:jẹx, nà:tse (nadse), prìẹtse (predse). Raba osebnih zaimkov se od knjiţne razlikuje le v tem, da se svojilnost ne izraţa z brezpredloţnim, pač pa s predloţnim rodilnikom: Ad nga/nẹgà xčìẹrka je l:pa.
Vprašalni zaimki gd, kir, kugà Zaimka kdo in kaj v št. govoru nimata vseh oblik. Zanimivo pa je, da se zaimek, ki praviloma sprašuje po osebi, pogosteje rabi za spraševanje po stvari, sam pa je nadomeščen z zaimkom kateri, ki loči spole. Skrajšana oblika kugà (s katero se sprašuje samo po stvari) je kṷà:. V zvezi kṷà: za :n pomeni kdo. Kugà/ kṷà in kà:j se rabita namesto vljudnejšega (knjiţnega) izraza prosim.
Oziralni zaimki gd:r, kir. kà:r Tudi zaimka kdor in kar v govoru nimata vseh oblik. Namesto kdor se večinoma uporablja kateri.
Poljubnostni zaimek za osebo je gd, ki je lahko okrepljen s členkom ţe (že gd), v sklonskih oblikah pa se uporablja le zaimek kateri. Tudi polj. zaimek za stvar ima le obliko kèj, okrepljeno z že kèj.
35 Nedoločna zaimka sta nkd in n:kej. Drugi se ne sklanja, prvi pa od R dalje prevzame oblike bolj rabljenega posamostaljenega nedoločnega zaimka :n/:dǝn.
Mnogostni zaimki so màrsgdu:, màrskej in mà:ṷgdu.: -gdu: se v sklonskih oblikah zamenja z ustreznimi oblikami zaimka kateri, druga dva pa se uporabljata le v I, R in T, kjer oblika ostaja enaka.
Oziralni poljubnostni Namesto s -koli se oziralna polj. zaimka tvorita z -ţe: kd:ržiẹ, kà:ržiẹ.
Nikalna zaimka Nikalnega zaimka nihče št. govor ne pozna, zamenjuje ga s posamostaljenim zaimkom nabèn, nabèna in nabèdǝn. Zaimek nč pa nima sklonskih oblik.
Totalna zaimka Totalnega zaimka vsakdo št. govor nima, nadomešča ga s posamostaljenim ṷsà:k, ṷsà:ka, za dvojino ab(ẹ)dv:j, za mnoţino pa ṷsì, ṷsè.
Drugostni, istostni in kazalni zaimki So le posamostaljene oblike ustreznih pridevniških zaimkov (dr:k, gl:xta:, tà:, t:st, :n). Zaradi odsotnosti nekaterih samostalniških zaimkov je raba posamostaljenih pridevniških še toliko večja kot v knjiţnem jeziku. Vzrok je prav gotovo v praktičnosti, saj ti ločijo tako spole kot števila.
36 Sklanjatve pridevnikov10 Posebne pridevniške končnice so v št. govoru predvsem pri moškem spolu, pri srednjem pa le v I ed., pri ţenskem se bolj ali manj ujemajo s samostalniškimi. Posebna je oblika za I/T dv. m sp., preostale moške dvojinske oblike kakor tudi ţenske mnoţinske in dvojinske oblike pa sovpadajo z moškimi mnoţinskimi.
Sklanjanje pridevnikov moškega spola
Slika 7: Tabele končnic pridevniških sklanjatev (moški spol) (Smole 1994: 124)
Pridevniki ţenskega spola se sklanjajo tako: lesena lsìẹna, lsìẹne, lsìẹni, lsìẹna, pǝr lsìẹni, z lsìẹna lsìẹne, lsìẹnẹx, lsìẹnǝm, lsìẹne, pǝr lsìẹnẹx, z lsìẹnǝm dv. = mn.
10 Sklanjatve pridevnikov povzete po Smole (1994: 124 135). 37 uboga bùọga, bùọge, bùọgi, bùọgṷo, pǝr bùọgi, z bùọgṷo, bùọge, bùọgx, bùọgǝm, bùọge, pǝr bùọgx, z bùọgǝm dv. = mn. rdeča ardiče, ardiče, ardiči, ardiče, pǝr ardiči, z ardiče ardiče, ardičx, ardičẹm, ardiče, pǝr ardičx, z ardičẹm dv. = mn. kravja krà:vi, krà:vi, krà:vi, krà:vi, pǝr krà:vi, s krà:vi mn. = dv. = m sp. mn. ali krà:ṷje, krà:ṷje, krà:vji, krà:ṷje, pǝr krà:ṷji, s krà:ṷje krà:ṷje, krà:ṷjx, krà:ṷjm, krà:ṷje, pǝr krà:ṷjx, s krà:ṷjm dv. = mn. letošnja l:taši, l:taši, l:taši, l:taši, pǝr l:taši, z l:taši mn. = dv. = m sp. mn. ali l:tašna, l:tašne, l:tašni, l:tašna, pǝr l:tašni, z l:tašna l:tašne, l:tašnx, l:tašnǝm, l:tašne, pǝr l:tašnx, z l:tašnǝm dv. = mn.
Pregled pridevniških sklanjatev Prva pridevniška sklanjatev Nepremični naglasni tip Pridevniki z nepremičnim naglasnim tipom imajo dvoje vrst končnic: razlikujejo se tisti s končajem -i. Oblika za s sp. se od m loči le v I ed.; funcijsko mehkim soglasnikom sledi -e (ṷruče), za ostalimi pa so razlike lahko v tonemu (kavá:n) in/ali kolikosti (zdrá:ṷ), lahko jih tudi ni (naslà:n);če se osnova končuje na soglasniško skupino, je končnica za I ed. s sp. -u (šentr:pǝrsku); ta se lahko pridene vsakemu pridevniku, kadar je srednjespolskost poudarjena.
38 Oblike za ţ sp, se v ed. sklanjajo po 1. ţenski sklanjatvi, vendar s to razliko, da dajalniška in mestniška končnica -i nista nikoli upadli. Po katerem od samostalniških vzorcev lipa, brana, buča se bo sklanjala ţen. oblika pridevnika, je tako kot pri samostalniku odvisno od končaja osnove. Večina pridevnikov m sp. se sklanja po vzorcu lesen. Zanj je značilno dosledno ločevanje med O ed. in O mn. (-mu : ǝm). Pridevniki na -ski/-ški -e- iz končnice -ega ohranjajo v podobi polglasnika; vzorec je šentruperski. Pri teh samostalnikih le redko naletimo na končnico -emu v M in O ed., nekoliko pogostejša je v brezpredloţnem dajalniku. Tako se sklanjajo tudi pridevniki na -ek, le da imajo v I ed. m sp. neobstojen polglasnik: krá:tẹk. Pri pridevnikih na -Sji, -Snji se pripona -ji zlije s končniškim -e-, nastane nova osnova, npr. kravi, na katero se pridajajo za -e- skrajšane končnice; vzorec je kravji.
Premene osnov Premene po palatalizaciji (mehčanju) Pridevniki, ki se jim osnova končuje na g oz. k, poznajo naslednji premeni: a) g ʓ z bùọk (-k < g) bùọʓga bùọzmu …, enako: drk; b) g ʓ c ràŋk(i) - ràŋʓga – rà:ncmu. Kolikostna in kakovostna premena osnovnega samoglasnika a) ẹ : bujazlṷ, spuštlṷ, zapraṷlṷ; b) (i)e - j(a): pjèn – pjà:na, pǝrxlèn – pǝrxl(j)á:na, rajèn – rajá:na; c) e – ä: brèj br:je; č) e iẹ: bulèč buliče; d) u (< -el) – ä: zrù zr:la; e) a : sràṷ sr:va; f) ṷọ ṷa: glabṷọk glabṷá:ka. Kakovostna premena osnovnega samoglasnika uọ a: dubǝr – dá:bra, zatuxu – zatá:xla
Premene končnic Posamostaljeni pridevniki na -ṷ/-aṷ (knj. -ev/-ov), izpeljani iz priimkov in hišnih imen, imajo v D mn. to pripono zlito (kontrahirano) s končnico (-vǝm > -()m, -avǝm > -am), npr. Krag:lm
39 (Kregelj), Mkč:m, (Mikec) R:partam (Rupert), Zà:jčm (Zajc). Svojilni pridevnik je kavá:čvǝm, izpeljan iz priimka pa Kavá:čm. Določna oblika akutiranih osnov je cirkumflektirana: ta zdràṷ, ta damà:č, ta ṷsùọk.
Premični naglasni tip Pridevniki s tem naglasnim tipom imajo končnice po tabeli 1.1 na sliki 7: puná:ru punar:lga, vjá:lk vl:ʓga vl:cmu. Posebne določne oblike so: ta dbìẹl (djá:bu), ta vìẹlk, ta zlìẹn (zjá:lǝn.) Pridevnikov, ki bi se v celoti naglaševali po končniškem naglasnem tipu, v govoru ni več (ostajajo pa sledovi v posameznih oblikah dokaj velikega števila pridevnikov), pridevniki z mešanim naglasnim tipom pa so bistveno številnejši kot v knjiţnem jeziku in so zelo pogosto v rabi: b:s, b:ṷ, drà:k, gl:x, h:t, pàṷǝn.
Premene osnov Soglasniške premene so enake kot pri pridevnikih, ki se naglašujejo po nepremičnem naglasnem tipu, samoglasniška je premena uọ ṷa: mukǝr mṷá:kra, : ṷa: bs bṷá:sa, premeno po kolikosti imajo prid: slàp, mlàt, nàṷ …, neobstojen polglasnik pa izpade pri prid.: mrtu, mrzu. Posebno določno obliko imajo tudi pridevniki ta gùọl, ta mlá:t, ta slà:p, ta sr:ṷ, ta stà:r. Pri dvo- ali večzloţnih osnovah nikoli ne zasledimo pod naglasom končnice -mu, pač pa vedno -m. Pridevniki s pripono -à:k se sklanjajo po tabeli 1.2 na sliki 7: grǝnà:k, gurà:k, mǝxà:k. Pridevniki s pripono -à:n pa se sklanjajo po tabeli 1.1 na sliki 7: bulà:n, mučà:n, drabà:n/drá:bǝn, ravà:n/rá:vǝn. Druga pridevniška sklanjatev Z glasovnimi končnicami se ne sklanjajo naslednji pridevniki: á:klx, apštá:ntk, fà:j, fàṷš, frèj, kšà:jt ʼpameten, iznajdljivʼ, l:dk ʼsamskiʼ, marùọt ʼpoškodovanʼ, n:bl, (a)kamùọt ʼudoben, lenʼ, švàx.
Stopnjevanje pridevnika Primerniki se tvorijo z obrazili, v nekaj primerih tudi s prevojem ali celo zameno podstave, ali opisno.
40 Preseţniki pa se tvorijo tako, da obrazilnemu primerniku dodamo predpono nà:r-(nìẹr-), ki je lahko podkrepljena s členkom ta (za vse spole, sklone in števila) pred preseţnikom ali primernikom, redkeje pa tudi med predpono in primernikom: nà:r(nìẹr)mlàj / ta nà:rmlàj / ta mlàj / nà:rtamla:j. Pri opisnem stopnjevanju pa se pred prislov bolj (bṷol) dodaja členica nà:r-/nìẹr- za stopnjevanje navzgor oz. manj (mi) za stopnjevanje navzdol: nà:rbṷol, nà:rmi.
Stopnjevanje z obrazili V šentruperskem govoru prevladujeta dve obrazili: -ø/-i (< -ji) večinoma pri enozloţnih in -:j/(-ej) (< -ej) pri dvo- ali večzloţnih pridevniških osnovah oz. pri tistih pridevnikih, ki so bili ali so še naglašeni na priponi. Obrazilo -ši je regularno le pri pridevniku l:p - l:pš(i), pri drugih pridevnikih je le pod vplivom knjiţnega jezika nastala dvojnica. Soglasniške premene so enake kot v knjiţnem jeziku.
Obrazilo -ø/-i (< -ji), knj. -ši se uporablja pri pridevnikih: dober (b:l(i), dolg (dà:li), grd (gri), hud (x:j), kratek (krà:či), mlad (mlà:j), slab (slà:bi) sladak (slà:j) širok - šrà:k (š:ri), trd (tri). Obrazilo -i (< -ji), knj. -ji imajo pridevniki: drag (drà:ži) lahak (là:ži), nizek (n:ži), stari – ta stà:r (stà:ri), tih (t:ši), velik – vjá:lk (vẹči), visok – usàk (v:ši).
Obrazilo -:j, knj. -ejši, imajo pridevniki: bogat (bugat:j), droban (drabn:j), glasan, gorak (gurk:j), hladan, močan, nov, (nav:j), oster (ujstr:j) poceni, skrban, svetal, teman, voljan.
Sklanjanje primernikov in preseţnikov Obrazilno tvorjeni primerniki in preseţniki se sklanjajo samo v moškem spolu po tabeli 1.3 (sl. 7.) pridevniške sklanjatve (vzorec krà:vi), druga moţnost je po tabeli 1.1 (sl. 7) vzorec lsìẹn), le da v tem primeru v stranskih sklonih dobijo upadlo obrazilo -ši > -š: b:li, b:liga b:limu, b:li(ga) pǝr b:limu, z b:limu ali b:li, b:lžga, b:lšmu, b:li/ b:lžga pǝr b:lšmu, z b:lšmu. Primerniki in preseţniki v ţenskem spolu ednine sicer nimajo glasovnih končnic, vendar tu ne gre za nesklonljivost, pač pa za asimilacije z mehkim soglasnikom. Opisno tvorjeni primerniki in preseţniki se sklanjajo kot osnovniki.
41 Števnik11 V šentruperskem govoru se v enakem obsegu kot v knjiţnem jeziku rabijo glavni in vrstilni števniki. Ob vrstilnih števnikih se skoraj vedno rabi določni člen ta (ta pru, ta pit), izraz en ob njih pomeni pribliţnost (an pit – pribliţno peti), enak pomen ima ob glavnih števnikih.
Raba ločilnih in mnoţilnih števnikov je neustaljena. Mnoţilna števnika enojen in dvojen sta nadomeščena z nepregibnima izposojenima á:(j)nfax in tuplt. Od štiri dalje tako ločilne kot mnoţilne števnike nadomeščajo glavni. Od ločilnih števnikov je pogosto slišati le d:je in tr:je, predvsem ob mnoţinskih samostalnikih.
Med glavne števnike spadajo tudi nedoločni števniki, ki se v šentruperskem govoru ne sklanjajo, ne ločijo spola in števila, pač pa se stopnjujejo (má:ṷ, m, nà:rmi).
Samostalnik ob njih se pregiba, če je v mnoţini oziroma če vprašamo s koliko, ali pa je v R ed., če se vprašamo s kolikanj (tudi s koliko od): s k:kǝm aldm:/aldẹm vèč ʼz večjim številomʼ ;s k:k ald: vèč ʼz več od teh ljudiʼ.
Sklanjatev števnikov Sklanjatev števnikov je pri večini podobna pridevniški, le pri nekaterih števnikih se od nje razlikuje.
Pri glavnem števniku dva, dve, dve (dvà:,dv:j, dvà: s sp. = m sp.) pri mnogih govorcih ţivi občutek, da so kratke oblike v R/M in D/O za moški, dolge pa za ţenski spol, vendar v prostem govoru pride tudi do mešanja: (dv:x dv:jx, dv:ma/ dv:m dv:jm). Pri števniku tri so v rabi dolge oblike tako za m kot za ţ spol, le osnovi sta različni (tr:jx tr:jx). Kratke oblike naj bi bile univerzalne za oba spola. Enake končnice kot števnik pet imajo vsi glavni števniki do sto: pẹt, pjá:tx, pjá:tǝm, pẹt, pjá:tx, pjá:tǝm. Nekateri (šẹst, sidǝm, ṷsǝm, dvìẹt, dsìẹt) v R/M in D/O premenjujejo osnovo (iẹ >(j)á: in ṷ > ṷá:). Premeno ima tudi števnik sto (st:, stá:tx). Maljùọn se sklanja kot samostalniki m sp. mljà:rda pa kot samostalniki ţ spola.
11 Števnik povzet po Smole (1994: 136 140). 42 Mnoţilni števnik trojen, ločilna števnika dvoje in troje in vsi vrstilni števniki se sklanjajo kot pravi pridevniki.
Pridevniški zaimek12 Večina prid.zaimkov se sklanja tako kot pridevniki. Posebnost te sklanjatve je v tem, da je pri prid. zaimkih moj, tvoj, svoj še v celoti (vsaj pri starejši generaciji) ohranjen končniški naglasni tip. Tega sicer v moških edninskih, manj v mnoţinskih oblikah izpodriva naglaševanje na osnovi, kar pa ne velja za ţenske edninske oblike, ki imajo povsem enake končnice kot samostalnik gospa; prav tako je vedno končniško naglašena edina posebna oblika za srednji spol. Celo pri zaimkih naš in vaš se v R/T in D/M ed. m sp. sliši naglašena končnica.
Nepremični naglasni tip Večina pridevnikov se sklanja po pridevniškem vzorcu lesen. I/T ed. za s sp. ima končnico -u. Mnoţinske oblike so z izjemo imenovalniške ţenske enake za vse spole in se ujemajo s pridevniškimi. Dvojinskim oblikam se mnogokrat prideva števnik dva, dve.
Premene osnove Zaimki dr:k, tàk in ṷsà:k poznajo premeno po palatalizaciji: a) g ʓ z: dr:ʓga dr:zmu; b) g ʓ c: tá:ʓga – tá:cmu. Kolikostno in kakovostno premeno osnovnega samoglasnika imajo zaimki ngàṷ/jẹgàṷ (- :ṷga/uṷga), nàš – ná:žga) in vàš (vá:žga). Pri vseh treh je v ed. m sp. moţna tudi samo kakovostna premene: nẹgáṷga, nážga, vážga. Pri kazalnem zaimku ta ima oblika za m sp. v R/T in D lahko tudi dolg naglas na končnici (t:ga - tgà, t:mu - tm). Tvorba dvojinskih oblik se razlikuje od knjiţne, saj je za moško in ţensko vzeta ţenska mnoţinska osnova in glavni števnik dva, dve, za srednjo pa srednja edninska osnova in ločilni števnik dvoje (tìẹdva:, tìẹdvä:j, t:d:je). Premene končnic Zaimkom :n, tà:, tà:k, t:st, t:šn, in t:k je moţno pridati členek -le v vseh spolih in številih: :nle (m ed.) :nale (ţ ed.), :nule (s ed.), :naledva (m dv.), :naledvä:j (ţ dv.).
12 Pridevniški zaimek povzet po Smole (1994: 141 146). 43 Končniški naglasni tip Končniški naglasni tip, ki je pri prid. ţe skoraj izgubljen, se je pri zaimkih ohranil nekoliko dlje, vendar ga pri m spolu ţe izpodriva naglaševanje na osnovi. Brez izjeme so končniško naglašene vse ţ ed. oblike, I ed. s sp, I in T ed. m/ţ sp. in I dv. m sp., ker so dolge, medtem ko je pri kratkonaglašenih končnicah vse pogostejši umični naglas na osnovi. Tako se sklanjajo svojilni zaimki moj, tvoj, svoj. Zgled: zaimek moj m sp. m:j, mujgà, mujmù, m:j/ mujgà, pǝr mujm, z mujm ali m:j, mṷjga, mṷjmu m:j/mṷjga, pǝr mṷjmu/-m, z mṷjm/-mu muj:, mujx, mujm, mujìẹ, pǝr mujx, z mujm muj:, mṷjx, mṷjm, mujìẹ pǝr mṷjx, z mṷjm Oblika za s sp. je muj:.
Druga prid. zaimenska sklanjatev Sklonskih oblik nima poljubnostni kol. zaimek nekaj.
Raba pridevniških zaimkov Lastnostni pridevniški zaimki Vprašalni lastnostni zaimek se rabi namesto vrstnega: Kakšno ime ste dali sinu? – Kà:šẹn imìẹ ste pa dà:l s:ni? Kolikšen se rabi kot k:šn (si pa zrà:stu?). Vsakršen se rabi kot ṷsxsuọrt. Za nikakršen se rabi nabèn. Enak: gl:xta:k.
Vrstni zaimki Za kateri se uporablja kìẹr. Ker loči spol in število, se rabi tudi namesto vpr. zaimka kdo, drugače pa se raba ne loči od knjiţne. Nedoločni zaimek neki zamenjuje an, zaimka neki v govoru ni.145 Istostni vrstni zaimek isti je pogosto izraţen z gl:xta:k (kot pri kakovostnem istostnem zaimku), kazalni zaimki imajo pogosto členek -le: :nle, t:stle.
44 Svojilni zaimki Raba osebnih svojilnih in povratnoosebnega svojilnega zaimka je enaka knjiţni Vprašalni svojilni zaimek čgá:vu včasih nadomesti besedna zveza at kirga. Rodilniku oziralnih zaimkov kdor, kateri/ki, čigar se govor izogiba ali pa uporabi le ad kirga in včasih tudi čgà:var. Tudi poljubnostni svojilni zaimek je ad kirga.
Količinski zaimki Vprašalni kol. zaimek koliko je k:k, oziralni kolikor k:kǝm, kazal. kol. zaimek toliko ima obliko t:kle, pri totalnem količinskem zaimku pa je v primerih, ko knjiţni jezik dopušča rabo ves in cel, v šentruperskem govoru moţna samo beseda cel, zaimek ves je moţen samo ob neštevnih samostalnikih (ṷs kumpìẹr, ṷs d:ṷ).
Prislov13 Prislovi kraja Zanimivejši narečni prislovi: prislovi mesta, ki odgovarjajo na vprašanje kje, so: apkrà:j, acp:t/asp:t, acpr:dej/aspr:dej, aʓg:r, skùợnc(a) ʼna koncuʼ, zveze z -le: t:kale, tlá:le in sklopi in prislovne zveze: kìẹržebuợt, tàmdl/ tàndl, tlá:ledal, ṷkrà:j; prislovi smeri, ki odgovarjajo na vprašanje kam, so: naṷbr:k, kjè ʼtjaʼ, ṷsà:ksp ʼnarazenʼ, ʼdomovʼ, zveze z -le: kjè:le/kle ʼtjaleʼ, med prislovi poti in razmeščenosti pa so opaznejši zveza z -le (tùợtle) ter sklopi in prislovne zveze: kùợdaržiẹ, ak:lnaku:l.
Prislovi časa, ki odgovarjajo na vprašanje kdaj: dns, gradùợč, nèdaṷk ʼnedavnoʼ, pratsn:čnǝm, zacà:jt(a) ʼzgodajʼ, sklopi in prislovne zveze: ṷsà:kca:jt, ṷsàkṷo rà:jže ʼvsakičʼ. Na vprašanje odklej adgda:j se odgovarja: ancà:jt, dlèca:jt, pusxmà:ṷ, na vprašanje doklej – dagda:j se odgovarja šènca:jt.
Prislovi vzroka, namere, učinka, dopuščanja na vprašanje zakaj odgovarjajo: punav:dama. Ustreznega vprašanja čemu v govoru ni, namen se od vzroka ne loči. S kakšnim uspehom kuk: skṷrej, ž:xar.
13 Prislov povzet po Smole (1994: 147 151). 45 Na vprašanje kljub čemu, v narečju zaka:j, je odgovor f:rtik ʼbrez ugovoraʼ.
Prislovi lastnosti (načina, kolikosti, kratnosti, mere, ozira, sredstva) na vprašanje kako odgovarjajo z: dr:kt, f:na, fàuš, akamoùt, ṷóreŋk, tak:st, vsègli:x, zveza z -le je tak:stle, takṷle. Sklopi in prislovne zveze: á:n za dru:zǝm, k:karžiẹ, raspá:mẹt ʼnespametnoʼ. Na vprašanje koliko k(l)k se odgovarja č:da, štr:xan, z zvezo z -le: t(l)kle, na vprašanje kolikokrat pa: ane krá:te ʼnekajkratʼ, št:xǝn, ṷčà:s, na vprašanje kolikanj pa: (a)nm:xǝn, akurà:t ʼpopolnomaʼ , fèjst, k:lčkej, prax:t.
Izpridevniški prislovi Veliko izpridevniških prislovov je po obliki enakih obliki pridevnika za srednji spol ednine. Za razliko od drugih prislovov, ki so popolnoma nepregibne vrste, se ti stopnjujejo. Po teh prislovih se sprašujemo s kako, torej so načinovni. Nekaj primerov: daṷg:, marn:/mǝrn:, ujstr:, prax:t, str. 150, stǝrpìẹn ʼzelo mrzloʼ, žẹv:. Pogoste so tudi zveze predloga in pridevnika v določni ali nedoločni obliki, v osnovni ali primerniški stopnji, ki imajo prislovni pomen. Nekatere so postale ţe pravi prislovi, druge so še prislovne zveze. Stopnjujejo se ne. Spadajo pod načinovne prislove oz. prislovne zveze: pu ta b:lǝm, pu ta mà:lǝm, ṷmìẹxk.
Predlogi14 Pri predlogih glede vezave s skloni ni razlik s knjiţnim jezikom. Knjiţnih nepravih predlogov izven, krog, okrog, onkraj, prek(o) v šentruperskem govoru ni, namesto njih se govori z:nej, ak:l, :nstran, čẹs. Slednji se uporablja tudi namesto predloga skozi. V šentruperskem govoru se je posplošil predlog x ne glede na začetni glas sledeče besede: x anmu sas:t, x má:š.
Vezniška beseda15 Večfunkcijski priredni vezniki Veznik pa je pogost zlasti v vezalni rabi, najdemo pa ga tudi v protivni in posledični. Skorajda v celoti zamenjuje knjiţna veznika in in ter, slednjega se v šentruperskem govoru sploh ne sliši.
14 Predlog povzet po Smole (1994: 152 155). 15 Vezniška beseda povzeta po Smole (1994: 156 158). 46 Veznik al ʼaliʼ se rabi v ločnem in protivnem priredju: Pulam:la sǝm ga, al pumá:gat si pa n:sǝm znà:la. Večfunkcijski podredni vezniki Veznik de/d ʼdaʼ uvaja celo vrsto odvisnikov, poleg osebkovega, predmetnega … tudi: časovnega: Na grìẹm pr:j, de mi usè puv:š. pogojnega: De p t: v:dla, ji pa na bì puv:dala. dopustnega: De mi plá:čš, na grìm zdlie aŋkà:mar. prilastkov: Tàm je bla ana x:še, de sa se xud:l praablá:čt. Veznik ku/ka/ẹ/k- ʼkoʼ se rabi namesto v govoru neobstoječih veznikov kot in ker. Glasovno se ujema tudi z vezniškima besedama ki in kjer. Nekaj primerov: krajevni odvisnik: Tàm, k je biṷ pr:j grà:t, pa m: kus:mṷo. pogojni odvisnik: Ku b m:la jẹst še tista sl:kṷo, b vàm je laxkù pukazà:la. vzročni odvisnik: Pṷá:l sa pa sbe narìdẹl, ka j xčìẹr praṷzila.
Členek16 Navezovalni členki: zakṷà:, kṷà:/kugà. Čustvovanja: b:x vá:r. Poudarni: gl:x ʼravno.ʼ Potrjevanja ali soglašanja: j:/ j:ṷ, kàpa/kṷàpa, kàpk, kuk:pk, gv:šn, b:xvä:j de. Moţnosti, verjetnosti: marb:t, kṷà:nc kṷà:ncu. Mnenja, domneve: b:x vä:j (če.) Vprašalni: kande. Zanikanja in nesoglašanja: aŋkà:r, nàträ:ba, drèk (Drèk v:š!), urà:ga (namà:laŋga).
Medmet17 Tvorba glasov pri nekaterih medmetih močno odstopa od tvorbe tako knjiţnih kot narečnih glasov slovenščine, zato zanje nimamo ustreznih znakov. Pri njih naletimo tudi na velike individualne razlike. Med razpoloţenjskimi medmeti so bolj narečni: Àjej, kṷà: sǝm ti pa narìẹdu! - ʼomalovaţevanje, očitekʼ Gurjìẹ, kṷà: sǝm nard:la! -ʼgroza, pretnjaʼ
16 Členek povzet po Smole (1994: 159 161). 17 Medmet povzet po Smole (1994: 162 167). 47 Nàa, t:ga pa žè na dà:m! - ʼzanikanjeʼ Kṷà: prà:ṷš, ? - ʼvprašanje, odziv na ogovorʼ Med razpoloţenjske medmete prištevamo tudi vzklike: j:zs (tà:na), jžẹš, j:zs (tà:na), j:dt (tà:na), ki so pogostejši pri ţenskah, moški v podobnih govornih poloţajih uporabljajo tudi prave kletvice: Mà:tǝr (b:ga), zab:ga (svẹdga), pǝrmèj d:š: Tako pri moških kot pri ţenskah pa slišimo tudi: xud:k(a), xud:mana, lèjga šmẹnta, za pǝrmèj. Posnemovalni medmeti Pri njih naletimo na največ individualnih razlik, ker so bolj individualno kot krajevno opredeljeni, jih ne bomo posebej naštevali. Velelni medmeti Pravi velelni medmeti: à:ṷf b:ks ʼklic za začetek pretepaʼ, bl(e), blte ʼpridiʼ, òpa ʼoprostiʼ in otroško ʼvstaniʼ. Pri velelnicah za ţivali so (bili) posebej pomembni medmeti, ki so usmerjali ţivali pri delu, z novo mehanizacijo pa se zelo hitro izgubljajo. Za konje: b:staxa:r ʼlevoʼ, d:ja b:staxa:r ʼnaprej levoʼ, x:t ʼdesnoʼ. Zvalnice in pozdravi – ni posebnih narečnih značilnosti (razen glasovne podobe).
48 2.1.1.2.3 Interesne govorice
Interesne govorice, ki jih v večji ali manjši meri uporabljajo tudi anketirani učenci (in tudi učitelji), so modifikacije osnovnih socialnih zvrsti, in sicer z besedjem, frazeologemi in sploh z izraznimi načini, značilnimi za posamezne oţje interesne skupnosti: za pripadnike istega poklicnega področja ali kakšne drugačne zdruţbe, npr. šolske, mladinske, gansterske, rokovnjaške ipd. (Toporišič 2000: 25).
Interesne govorice ljudi, ki jih druţi poklic, imenujemo ţargone (šoferski, mornariški, vojaški, šolarski, študentski, dijaški ipd.), nepoklicnostim pravimo slengi, rokovnjaške pa imenujemo argoje (latovščine). Slovenske interesne govorice so še malo raziskane, še največ je znanega o mladostniškem slengu. Slengovsko, ţargonsko in latovsko se govori v ustreznih zdruţbah, iz njih pa se tvorne sestavine teh govoric (imenujemo jih ţargonizme, slengizme in argotizme ipd.) prenašajo kot posebna stilna sredstva tudi v navadno izraţanje katere izmed socialnih zvrsti jezika, zlasti pogovorna in narečja (prav tam).
2.1.1.2.3.1 Sleng
Sleng je interesna govorica, ki jo govorijo ljudje iste starosti (iste generacije) in ne le mladostniki, čeprav so najstniki njegovi najpogostejši uporabniki. Gjurin (1974: 72) navaja naslednje vrste slengov: druţinskega, otroškega (ki je sporen, saj otrokov govor ne raste iz slengovskih nagibov), mladostniškega, ki ga deli na najstniški, študentski, dijaški sleng in sleng pouličnih skupin, ter splošni sleng.
Sleng se od starostne do starostne skupine močno razlikuje: otroci v niţjih razredih osnovne šole uporabljajo drugačno besedišče kot tisti na koncu osnovnošolskega šolanja ali tisti v srednjih šolah ali študenti (Dular 1986: 26).
Aktualni izrazi se zelo hitro menjavajo. V uporabi so prevzete besede in čustveno obarvane besede, ki učinkujejo z nenavadnostjo in presenečenjem. Ker z nekajkratno rabo hitro izgubijo izrazno svojo moč, jih je treba naglo nadomeščati z novimi, še bolj presenetljivimi besedami in besednimi zvezami. Za mladostniški sleng je značilna nenavadnost (nekonvencionalnost) izraţanja, zlasti poimenovanja predmetnosti, ki jo mladostnik ves čas skuša zajeti z za slengovsko skupnost aktualne 49 strani. Ta aktualnost se razodeva v močni spolni zainteresiranosti in zavzetosti oz. v upiranju večji urejenosti, v preziranju druţbene, starostne, izobrazbene slojevitosti, v podiranju tabujev in svetega, vzvišenega, sploh pa poze, nepristnosti, skrivanja čustev, moraliziranja, kopičenja dobrin, karierizma itn. Ţivljenje je temu občutju bolj igra kot trda resničnost/…/, v ospredju pa je čustvo, čutnost. V izraţanju se kaţe v večno novih poimenovanjih vsega erotičnega in seksualnega (npr. izrazi za dekle, za ljubiti, za spolne organe), za to, kar telo sprejema vase, za duševna stanja in značajske lastnosti ljudi, za čustvovanja, za druţbeno uveljavljanje, pri čemer je vse to rado hipertrofirano, objestno, včasih pa tudi litotizirano, pritišano. To, kar je »in«, pa se zelo hitro menjava, saj je treba ves čas biti čim manj odvisen tudi od svojega lastnega izročila (Toporišič 2000: 25).
Mladostniški sleng je deleţen največ očitkov pri odraslih), saj se jim zdi grob in prostaški, in sicer zaradi velike uporabe vulgarizmov. Starostna meja, ko sprejme najstnik vulgarizme v svojo vsakdanjo občevalno govorico z vrstniki, se iz leta v leto niţa. Iz njih tvorijo nove besede, ki so včasih prav nenavadne (spizditi). Kar se njim zdi čisto normalno, se odraslim zdi neprimerno, surovo, s to svojo govorico pa ţelijo pokazati, da so člani svoje skupine. Najstniški sleng je nujen spremljevalec neke stopnje v človekovem psihofizičnem razvoju in je ena od pojavnih oblik hotenja po druţbeni kritičnosti in agresivnosti, druţbeni izolaciji in afirmaciji hkrati, po raje šokantnem kot domišljenem razvrednotenju tradicionalnega (Gjurin 1974: 72).
Splošni sleng poznajo, ne pa nujno tudi uporabljajo, skorajda vse skupine ljudi (blesav, brez veze, guţva, ena A, kidnit, kifeljc), mnogi utrjeni slengizmi so nepogrešljiv del pogovornega jezika (častiti, imeti svoje finte, nacukati se ga) (prav tam: 74).
Za obstanek slengizma je pomembno, da ta novi izraz bolj jedrnato in slikovito označi kaj, kar je sicer ţe znano pod bolj vsakdanjim in nerodnim imenom (limonada – omledna zgodba, stolček – poloţaj)« oziroma če ustreznega izraza ni (maček – po pitju) (prav tam: 76).
2.1.1.2.3.2 Ţargon
Ţargon je interesna govorica strokovne skupnosti, ki se kaţe v rabi neuradnega, zato pa bolj ţivega in za delovne pogoje bolj praktičnega, sicer pa enoumnega izrazja, v zdravstvu npr. delati glavo '
50 operirati glavo' ipd. Veliko tega je v šoli: cvek 'negativna ocena', pogrniti/pasti 'ne napraviti izpita', slovka 'profesorica slovenščine' ipd. (Toporišič 2000: 26).
Ţargonske izraze razume le tisti, ki pozna in razume govorni poloţaj, v katerem so nove besede ali besedne zveze nastajale (Dular 1986: 26), zato so povprečnemu jezikovnemu uporabniku teţko razumljivi (Gjurin 1974: 66). V ţargonu pogosto delajo nove besede iz dvo- ali večbesednih poimenovanj. Ta teţnja k enobesednemu poimenovanju se uresničuje z izpustom jedra (primerjalec – profesor ali študent primerjalne knjiţevnosti/jezikoslovja ali z nadomestitvijo ene besede v besedni zvezi z morfemom. Nekateri ţargoni lahko prodrejo v knjiţni jezik, če jih spodbujata trgovska propaganda (baby hojca, avtokaravan) in publicistika (zlata serija) oziroma če ni ustreznejšega izraza (tiskarski škrat, črna skrinjica). Običajno pa taki izrazi ostanejo pogovorne inačice, ki so uporabni tudi v najvišjih znanstvenih krogih, vendar ne prodrejo v knjiţni jezik (prav tam). Kadar kakšna poklicna oziroma interesna skupina poleg poimenovanj predmetov, ki so v tesnem stiku z njeno stroko in aktivnostjo, na novo poimenuje tudi splošne, vsem znane predmete, ne moremo govoriti o ţargonu, temveč o slengu. Jasne meje med tema interesnima govoricama ni mogoče potegniti, saj lahko tako sleng preide v ţargon oziroma obratno. Lahko pa se tudi zgodi, da je en izraz v enem pomenu ţargonski (zdriblati – preigrati), v drugem pa slengovski (zdriblati – spraviti iz sluţbe) (prav tam).
2.1.1.2.3.3 Argo
Veliko oţje od ţargona učinkuje tretja podzvrst socialne zvrsti. To je skrivni (tajni) jezik, ki ga imenujemo tudi latovščina ali argo, in vsebuje za splošni pomen skrivne pomene, za katere vedo samo izbrani in jih je razmeroma teţko razvozlati (Dular 1986: 26). Je govorica kriminalcev, potepuhov, beračev, prostitutk, podzemlja oziroma druţbenega dna (Gjurin 1974: 66).
51 2.2 NAČELO NASLONITVE KNJIŢNEGA JEZIKA NA VSAKDANJI GOVOR UČENCEV
Med didaktičnimi načeli, ki jih mora učitelj upoštevati pri pouku (načelo primernosti pouka razvojni stopnji učencev in postopnosti, načelo individualizacije in diferenciacije, načelo nazornosti, načelo aktivnosti in zavestnosti, načelo naslonitve izraţanja na doţivljanje učencev, načelo prvenstva govorjenega jezika pred pisnim, načelo znanstvenosti in sistematičnosti, načelo trajnosti znanja in stalnega samoizobraţevanja), je glede na temo diplomskega dela zelo pomembno načelo naslonitve knjiţnega jezika na vsakdanji govor učencev (Ţagar 1996: 16-20).
Slovenskega zbornega jezika se človek skoraj nikoli ne nauči kot maternega jezika. (Toporišič 2000: 15). Pravi materni jezik je naš krajevni narečni govor, je jezik prve spoznavne in čustvene izkušnje (Dular 1986: 22). S knjiţnim jezikom se mnogi otroci srečujejo ţe v predšolskem obdobju v domačem okolju, predvsem preko pripovedovanja in branja pravljic ter gledanja televizije (sinhroniziranih risank, otroških oddaj …), v vrtcu, zavestno učenje knjiţnega jezika pa se začne z vstopom v šolo.
Kljub zgodnjim srečevanjem s knjiţnim jezikom večina otrok pride v šolo z znanjem pogovorne ali narečne zvrsti jezika, ki se zelo razlikuje od strogo normiranega knjiţnega jezika, kakršen se govori v šoli. Učitelj mora h knjiţnemu jeziku preiti tako, da v niţjih razredih kot sredstvo sporazumevanja dopušča tudi narečje, nikakor pa ga ne sme smešiti ali se zgraţati nad njim (Ţagar 1996: 19).
Sprejema naj jezikovne različice svojih učencev, je do njih strpen, vendar pa naj tudi opozarja na druge moţne različice. Učence postopoma navaja na različne načine govorjenja glede na sogovorca in drugo okoliščino sporočanja oz. sporazumevanja. Jezikovni pouk je vsekakor učinkovitejši, če se učitelj zaveda, kateri glasovi, oblike in besede so v knjiţnem jeziku drugačni kot v govoru učencev (Pulko 2006: 486).
Če ţeli učitelj učinkovito oblikovati svojo pedagoško strategijo, mora za izhodišče jemati narečno socialno zvrst maternega jezika, cilj pa naj mu bo zborni knjiţni jezik. Zelo pomembno je, da odkrije obseţnejše in trdne zakonitosti razmerja med narečjem in knjiţnim jezikom, le tako bo uporaba narečja kot metodični postopek uspešna (Zorko 1986: 233). Če sistematično vključuje
52 narečni govor otrok v pouk knjiţnega jezika z uzaveščanjem enakosti in razlik ter pravil za premagovanje teh razlik, bo otroku pribliţal slovenski knjiţni jezik in ublaţil določene pregrade med obema zvrstema (prav tam: 240).
V kolikšni meri je narečni govor most do usvojitve knjiţnega jezika, je odvisno od tega, do katere stopnje imajo učenci oba sistema sploh uzaveščena (isto vprašanje si lahko zastavimo tudi za učitelja). Po mnenju Vere Smole je ta neuzaveščenost oz. samo pribliţno znanje narečnega govora krivo za slabše znanje knjiţnega jezika in vzrok za prodiranje narečnih jezikovnih prvin v knjiţno zvrst oz. za rušenje obeh sistemov – tako knjiţnega kot narečnega (Smole 2009: 559). Namesto medkodnega preklapljanja prihaja namreč do mešanja obeh zvrsti (mešanja kodov), za kar so boljši pogoji tam, kjer se narečni različek od knjiţnega manj razlikuje. Zato bi bilo potrebno uzavestiti tudi kraju pripadajoč narečni/mestni govor in opozoriti na najbolj tipične razlikovalnosti do knjiţnega jezika (prav tam: 560).
Moţnosti naslonitve knjiţnega jezika na vsakdanji govor učencev učitelju ponujajo različna področja pri poučevanju slovenščine, morda najpogosteje oblikoslovje. Učitelj lahko izpostavi oblike, ki se v narečju razlikujejo od knjiţnih (in učencem povzročajo največ teţav), npr. namenilniške in nedoločniške oblike glagolov na -č (reči – rečt), pluralizacija duala v ţenskih oblikah preteklika (sma/smo šle), izraţanje prepovedi in zapovedi, kjer velelniške oblike zamenjuje zveza glagola dati in nedoločnika (dejte vzet) ali zveza ne in nedoločnika (ne se umazat), veliko moţnosti primerjave ponujajo končnice pri sklanjanju samostalnikov, pridevnikov, zaimkov, števnikov in narečne podaljšave samostalnikov (Starina – Starinata, Marko – Markota), pluralizacija duala pri samostalnikih ţenskega spola (dve mame), maskulinizacija srednjega spola (velik oken), izraţanje določnosti pri pridevnikih (ta star), oblike vrstilnih števnikov (tašest), raba lastnostnega zaimka kakšen namesto kateri (Kakšen ime ste dali sinu?), raba zaimka kuga namesto kaj, glihtak namesto enak, izraţanje nedoločnosti z narečnim zaimkom en (an) namesto neki … in še številne druge oblike.
Na področju skladnje učitelj lahko gradi na rabi in primerjavi vezniških besed, na področju pravorečja pa izpostavi knjiţni in narečni izgovor samoglasnikov é, ǝ, ê, ô, ó ter mesto naglasa. Ena od moţnosti je izhajanje iz jezikovnih napak v pisnih izdelkih ali pri govornih nastopih učencev. Lahko tudi pisno ali ustno tvorijo besedilo v narečju, ga »prevedejo« oz. prestavijo v knjiţni jezik in prepoznavajo razlike v oblikah, izreki in besedju. Vnaprej pripravljeni govorni 53 nastopi v narečju pa se po mojih izkušnjah v praksi ne obnesejo najbolje, saj ga učenci mešajo s knjiţnim (pogovornim ali celo zbornim) jezikom. Zato je morda bolje uporabiti posnetek njihovega narečja, v katerem učenci prepoznavajo tipične značilnosti in narečni jezikovni sistem primerjajo s sistemom knjiţnega jezika. Podlaga za primerjavo pa so lahko tudi zapisi krajevnega narečnega govora, ki nam jih ponuja dialektologija.
Menim, da ni vzgojno zgrešeno, če učitelj kot jezik sporazumevanja v določenih okoliščinah dopušča narečje ali nadnarečno obliko, ki je blizu krajevnemu govoru. Posebej pri pouku knjiţevnosti, ko se učenci doţivljajsko in miselno odzivajo na probleme, ravnanje junakov v prebranem knjiţevnem delu, lahko dosledna zahteva po izraţanju v knjiţnem jeziku zatre njihovo odzivnost.
Pomembno je, da učitelj posveča veliko pozornost knjiţnemu - pogovornemu in zbornemu – jeziku pri govornih nastopih in ustnem preverjanju znanja, saj so to skoraj edini govorni poloţaji, v katerih se učenci urijo v knjiţnem govorjenem jeziku in dokazujejo obvladovanje le-tega.
54 2.3 OSVETLITEV OBRAVNAVANE TEMATIKE V UČNIH NAČRTIH
2.3.1 Socialna zvrstnost v učnih načrtih18
Predmet slovenščina omogoča oblikovanje osebne, narodne in drţavljanske identitete ter razvijanje ključnih zmoţnosti vseţivljenjskega učenja – predvsem sporazumevanje v slovenskem (knjiţnem) jeziku, socialno, estetsko, kulturno in medkulturno zmoţnost, učenje učenja, informacijsko in digitalno pismenost, samoinciativnost, kritičnost, ustvarjalnost, podjetnost ipd. (Poznanovič Jezeršek idr. 2011: 6).
Osnovni cilj sodobnega jezikovnega pouka je razvita sporazumevalna zmoţnost, «tj. zmoţnost sprejemanja in tvorjenja različnih tipov besedil, in sicer glede na okoliščine, namen in vsebino. Sporazumevalno zmoţnost sestavljata jezikovna in pragmatična zmoţnost ter se navezujeta na kulturno in predmetno znanje. Jezikovna zmoţnost je obvladovanje različnih načinov izrekanja istega namena, obvladovanje različnih načinov sporočanja vsebine, obvladovanje jezikovnega sistema – slovarja in pravil, obvladovanje različnih zvrsti in vrst zvrsti. Rezultat razvite jezikovne zmoţnosti so pravilna in razumljiva besedila. Pragmatična zmoţnost pa je obvladovanje pravil rabe, tj. pravil za izbiro okoliščinam ustreznega izraza/besedila. Rezultat razvite pragmatične zmoţnosti so ustrezna/primerna besedila. Razvijanje sporazumevalne zmoţnosti pomeni hkratno razvijanje jezikovne in pragmatične zmoţnosti. Iz navedenih ciljev in nalog je razvidno, da jezikovni pouk pri jezikovni zmoţnosti poudarja obvladovanje jezikovnega sistema na eni strani, hkrati pa tudi obvladovanje različnih zvrsti in vrst na drugi, v okviru pragmatične zmoţnosti pa obvladovanje pravil rabe, tj. pravil za izbiro okoliščinam ustreznega izraza (Pulko 2006: 467).
18 Diplomsko delo je nastajalo v času, v šolskem letu 2011/2012, ko je za 1., 4. in 7. razred začel veljati posodoboljeni učni načrt. Pri raziskavi sem upoštevala dva učna načrta: Martina KRIŢAJ ORTAR, Marja BEŠTER, Metka KORDIGEL, Igor SAKSIDA, Miha MOHOR, 2005: Učni načrt. Program osnovnošolskega izobraţevanja. Slovenščina. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Zavod RS za šolstvo. Mojca POZNANOVIČ JEZERŠEK idr., 2011: Učni načrt. Program osnovna šola. Slovenščina. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo. (El. knjiga.) Predmetna komisija za posodabljanje učnega načrta je izhajala iz učnega načrta za predmet slovenščina, določenega na 20. seji Strokovnega sveta RS za splošno izobraţevanje leta 1998. (Vir: http://www.mizks.gov.si/fileadmin/mizks.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_UN/UN_slovenscina_OS.pdf)
55 Velik del pouka na področju jezika in v nemajhni meri tudi knjiţevnosti je namenjen učenju knjiţnega zbornega in knjiţnega pogovornega jezika. Glede na temo diplomskega dela, v katerem se ukvarjam predvsem z govorom/govorno platjo jezika, sem v učnih načrtih največ pozornosti posvetila ciljem, ki teţijo k razvijanju jezikovne in slogovne zmoţnosti (poimenovalne in pravorečne), k uzaveščanju rabe različnih socialnih zvrsti v različnih govornih poloţajih, ciljem, ki izpostavljajo rabo knjiţnega jezika, in vrstam besedil, ob katerih se ti cilji uresničujejo.
2.3.1.1 Prvo triletje ali prvo vzgojno-izobraţevalno obdobje 19
V splošnih ciljih za 1. triletje je zapisano, da učenci postopno in načrtno obvladujejo in uporabljajo poleg neknjiţnih zvrsti (narečja/pokrajinskega pogovornega jezika) tudi knjiţni jezik (pogovorni in zborni); pridobivajo si zavest o rabi knjiţnega in neknjiţnega jezika v raznih govornih poloţajih (Kriţaj Ortar idr. 2005: 7).
Med operativnimi (funkcionalnimi) cilji zapisano, da se učenci se z učiteljem/med seboj pogovarjajo o svojem jezikovnem okolju: v 2. razredu se pogovarjajo se o tem, ali doma/s prijatelji govorijo slovensko tako, kot se govori v šoli/na radiu/televiziji, navedejo nekaj neknjiţnih (pogovornih/narečnih) besed ter jih zamenjajo s knjiţnimi in razmišljajo o tem, kako bi bilo, če bi s starši/bratom/prijateljem/ … govorili knjiţno ali če bi po radiu/televiziji govorili neknjiţno (pokrajinsko/narečno). V 3. razredu pa se pogovarjajo še o tem, v katerem jeziku so v Sloveniji in njihovem okolju napisana javna obvestila in kako se govori v gledališču (prav tam: 29).
Kot izobraţevalni cilj pa je zapisano, da učenci v 2. in 3. razredu razumejo in uporabljajo izraza knjiţni in neknjiţni jezik (prav tam: 30). Posodobljeni učni načrt strnjeno povzema funkcionalne cilje starega učnega načrta. V njem je pod poglavjem Oblikovanje in razvijanje zavesti o jeziku, narodu in drţavi med drugim zapisano, da učenci opazujejo in opisujejo rabo knjiţnega in neknjiţnega jezika (Poznanovič Jezeršek idr. 2011: 8), v poglavju Razvijanje jezikovne in slogovne zmoţnosti ter zmoţnosti nebesednega sporazumevanja (za izboljšanje sporazumevalne zmoţnosti) pa v podpoglavju o razvijanju poimenovalne zmoţnosti navaja, da učenci poimenujejo bitja/predmete idr. v svoji okolici/na sliki idr. s knjiţnimi besedami, v podpoglavju o razvijanju pravorečne zmoţnosti pa, da posnemajo
19 Triletje je poimenovanje, ki ga uporablja stari učni načrt, posodobljeni pa vzgojno-izobraţevalno obdobje. 56 knjiţno izreko (cilj je čim bolj knjiţna, razločna in naravna izreka med govornim nastopanjem in pogovarjanjem z učiteljem), prepoznavajo neknjiţne glasove, naglasne in intonacijske prvine v svoji in tuji izreki ter odpravljajo napake (prav tam: 11).
Vrste pogovorov, ob kateri se uresničuje zgoraj navedene cilje, so: osebni pogovor druţbeno enakovrednih in druţbeno neenakovrednih sogovorcev ter telefonski pogovor druţbeno enakovrednih in druţbeno neenakovrednih sogovorcev (prav tam: 12).
Med jezikoslovnimi izrazi navaja (kot stari učni načrt pod izobraţevalnimi cilji) pojma knjiţni in neknjiţni jezik (prav tam: 13).
Specialnodidaktična priporočila učitelja v prvem triletju opozarjajo, »naj pazi, da bo ob opozarjanju na razlike med otrokovim domačim govorom in zbornim jezikom razvijal zavest o primernosti rabe neknjiţnega in knjiţnega jezika v posameznih govornih poloţajih, nikakor pa ne sme zbujati sramovanje domačega govora ali celo njegovo opuščanje v domačem okolju« (Kriţaj Ortar idr. 2005: 97).
2.3.1.2 Drugo triletje ali drugo vzgojno-izobraţevalno obdobje
Splošni cilji za drugo triletje narekujejo, da učenci utrjujejo svoje znanje knjiţnega jezika (zbornega in pogovornega). Bogatijo si zavest o različnih okoliščinah za rabo knjiţnega in neknjiţnega jezika ter si v ustreznih govornih poloţajih prizadevajo govoriti knjiţno (Kriţaj Ortar idr. 2006: 9) Operativni cilji za 2. triletje so, da učenci spoznavajo vlogo in poloţaj slovenskega jezika ter se znajdejo v slovenskem jezikovnem okolju (prav tam: 32).
V 4. razredu z učiteljevo pomočjo, v 5. in 6. razredu pa samostojno govorijo ob pisni zasnovi govornega nastopa, in to razločno, naravno in čim bolj zborno (prav tam: 36).
V 5. in 6. razredu vadijo razločno, naravno in knjiţno govorjenje – tu so pozorni zlasti na teţja mesta v knjiţni izreki, kot so: a) izgovor é, ǝ, ê, ô, ó ter drugih glasov glede na pokrajinski/narečni izgovor, b) mesto naglasa,
57 c) stavčni poudarek in intonacija, d) vezani izgovor nezloţnih predlogov. Vadijo tudi razločno, naravno in knjiţno branje (prav tam: 41).
V 5. razredu se pogovarjajo se o tem, ali govorijo doma/s prijatelji enako kot v šoli/z neznanci/s tujci, in navedejo razlike v govorjenju s prijatelji/sošolci in z učiteljem/neznancem/s tujcem. Premišljujejo, zakaj govorijo z različnimi osebami različno, in se pogovarjajo se o okoliščinah rabe knjiţnega in neknjiţnega jezika. Učenci, ki znajo katero drugo narečje/pokrajinski pogovorni jezik, kot ga govorijo sošolci, le-tega predstavijo svojim sošolcem in povedo, s kom tako govorijo/od koga so se ga naučili (prav tam: 42).
S pojmom in izrazom narečje se kot z izobraţevalnim ciljem učenci srečajo v 5. razredu (prav tam: 43).
Pri obravnavi umetnostnih besedil učenci 4., 5. in 6. razreda zaznavajo rabo neknjiţnih prvin v besedilu in jih povezujejo s knjiţevnimi osebami. V pisni pripovedi pa uporabljajo neknjiţne prvine in z njimi posredujejo informacije o svoji knjiţevni osebi (prav tam: 51).
Posodobljeni učni načrt v drugem. vzgojno-izobraţevalnem obdobju pod poglavjem Oblikovanje in razvijanje zavesti o jeziku, narodu in drţavi dodaja še, da učenci opazujejo in predstavljajo svoje znanje slovenskega knjiţnega jezika (Poznanovič Jezeršek idr. 2011: 24).
Poimenovalno zmoţnost razvijajo tako, da poimenujejo bitja, predmete, dejanja, lastnosti idr. s knjiţnimi besedami ter prepoznavajo poimenovalne napake v svojih in tujih besedilih in jih odpravljajo (prav tam: 27).
Pri razvijanju pravorečne zmoţnosti pa spoznajo slovenske knjiţne samoglasnike ter vadijo in utrjujejo njihovo izreko (v besedah), vadijo in utrjujejo knjiţni izgovor posameznih besed in povedi, med govornim nastopanjem in pogovarjanjem z učiteljem govorijo čim bolj knjiţno ter prepoznajo pravorečne napake v svoji in tuji govorici in jih odpravijo (prav tam: 28).
Vrste besedil, pri katerih se uresničuje cilje, so neuradni in uradni osebni pogovor ter neuradni in uradni telefonski pogovor (prav tam: 30). 58 Med jezikoslovnimi izrazi, kot prvem vzgojno-izobraţevalnem obdobju, navaja pojma knjiţni in neknjiţni jezik (prav tam).
Specialno didaktična priporočila učitelja v drugem triletju opominjajo, »naj v vodenih pogovorih učenci razmišljajo o duševnostnih in druţbenih vidikih jezika (npr. o prednostnih maternega jezika pred drugimi jeziki, o poloţaju slovenskega jezika in drugih jezikov v Republiki Sloveniji in drugod, o pokrajinski razčlenjenosti slovenskega jezika ter o okoliščinah rabe knjiţnega in neknjiţnega jezika ipd.)« (Kriţaj Ortar idr. 2005: 102).
2.3.1.3 Tretje triletje ali tretje vzgojno-izobraţevalno obdobje
Splošni cilji tretjega triletja so, da učenci utrjujejo svoje praktično znanje knjiţnega jezika. Zavedajo se različnih okoliščin za rabo knjiţnega in neknjiţnega jezika (tudi slenga), zato pri sporazumevanju uporabljajo govornemu poloţaju ustrezno socialno zvrst/podzvrst; v ustreznih govornih poloţajih si prizadevajo govoriti knjiţno. Spoštujejo svoje narečje in narečja drugih govorcev (Kriţaj Ortar idr. 2005: 10).
Učenci med govornim nastopom govorijo razločno, naravno in čim bolj zborno (prav tam, str. 64), učenci 8. in 9. razreda pa po govornem nastopu razčlenjujejo in presojajo sošolčev govor (pozorni so tudi na nebesedno in besedno govorico, npr. na neknjiţne besede, izgovor, in naglas) in svoje mnenje utemeljijo (prav tam: 65). Posodobljeni učni načrt cilje, ki govorijo o presojanju sošolčevega govora, navaja ţe v drugem vzgojno-izobraţevalnem obdobju in v primerjavi s starim izpostavlja, da učenci poleg pravorečnih napak v tuji govorici prepoznajo in odpravijo tudi svoje pravorečne napake (Poznanovič Jezeršek idr. 2011: 28).
V 7. razredu učenci po ponovnem branju strokovnih in publicističnih besedil določijo, ali je besedilo knjiţno ali narečno in svoje mnenje utemeljijo (Kriţaj Ortar idr. 2005: 67). Navedejo nekaj narečnih/pokrajinskih besed in jih zamenjajo s knjiţnimi ustreznicami. Pogovarjajo se o okoliščinah za rabo knjiţnega jezika narečja/pokrajinskega jezika. Ustno tvorijo besedilo v svojem narečju/pokrajinskem jeziku, ga »prevedejo« v knjiţni jezik ter prepoznavajo razlike v izreki
59 in besedju. Poslušajo besedilo v kakem oddaljenem narečju/pokrajinskem jeziku in primerjajo (prepoznavajo razlike v izreki in besedju) svoje in to drugo narečje/pokrajinski jezik.
V 8. razredu poslušajo (uprizorijo) pogovor med najstnikoma. Slengovsko besedilo »prevedejo« v knjiţni jezik in prepoznavajo razlike. Navedejo nekaj slengovskih izrazov in jih zamenjajo s knjiţnimi. Pogovarjajo se o okoliščinah za rabo slenga in o vplivu tujih jezikov na slovenski sleng (prav tam: 72).
Med izobraţevalnimi cilji je za 8. razred zapisan sleng (prav tam: 73).
V 9. razredu spoznavajo nekaj bistvenih podatkov o začetkih slovenskega jezika (tj. o Briţinskih spomenikih) in o začetkih slovenskega knjiţnega jezika (tj. o Trubarju) (prav tam: 72). Ob spoznavanju začetkov slovenskega knjiţnega jezika in njegovem razvoju učitelj pri učencih uzavešča vlogo in pomen zdruţevalnega jezika v narečno razčlenjenem slovenskem prostoru. Tudi pri obravnavi umetnostnih besedil, ko učenci govorno poustvarjajo in ustvarjajo knjiţevno besedilo, so navedeni cilji s področja jezikovne zvrstnosti. Pri govornem ustvarjanju novih besedil učenci vseh razredov 3. triletja upoštevajo časovno oz. socialno zvrstnost, da s tem nakazujejo dogajalni čas (prav tam: 82). Dogajalni čas v svoji pripovedi upovedujejo z omembami okoliščin, dogodkov, navad, predmetov ipd., značilnih za obdobje, in s posrednimi besedilnimi podatki (z arhaizmi v zgodovinski zgodbi, z neologizmi v pripovedi, umeščeni v prihodnost, s slengizmi v zgodbi o sodobni mladini) (prav tam: 86). Ustvarjalen in kritičen dialog z besedilom vzpostavljajo, tako da posnemajo njegov jezik in slog, spreminjajo njegovo socialno in funkcijsko zvrstnost ter ga slogovno preoblikujejo (prestavljanje dogajanja v sodobnost ali v drug prostor, parodija, travestija) (prav tam: 88).
Posodobljeni učni načrt za tretje vzgojno-izobraţevalno obdobje povzema cilje starega in dodaja nove.
Učenci opazujejo in predstavljajo vlogo slovenščine v svojem ţivljenju in svoj odnos do nje, značilnosti zbornega in knjiţnega pogovornega jezika, svojega narečja/pokrajinskega pogovornega jezika in najstniškega slenga ter ustrezne okoliščine za rabo teh zvrsti jezika. Opazujejo in
60 predstavljajo začetke slovenskega (knjiţnega) jezika in njegovo razvijanje skozi stoletja (Poznanovič Jezeršek idr. 2011: 46).
Pri razvijanju zmoţnosti pogovarjanja primerjajo istovrstne uradne pogovore z neuradnimi in predstavljajo ugotovitve, novost je zagotovo ta, da vrednotijo svojo zmoţnost pogovarjanja in načrtujejo, kako bi jo izboljšali, in da vrednotijo učinek pridobljenega procesnega in vsebinskega znanja na svojo zmoţnost pogovarjanja (prav tam: 46).
Pri razvijanju zmoţnosti tvorjenja enogovornih neumetnostih besedil argumentirano vrednotijo zanimivost, ţivost, ustreznost, razumljivost in jezikovno pravilnost svojega govornega nastopa oziroma spisa ter odpravljajo napake in pomanjkljivosti (prav tam: 48).
Pri razvijanju jezikovne in slogovne zmoţnosti poimenujejo bitja, predmete, dejanja, lastnosti idr. s knjiţnimi besedami ter uporabljajo slovarske priročnike v knjiţni in elektronski obliki (na primer SSKJ, Veliki slovar tujk) (prav tam: 49). Učenci razvijajo pravorečno zmoţnost tako, da vadijo in utrjujejo knjiţni izgovor besed, povedi. Glasno izgovarjajo besede in opisujejo njihovo izreko, na primer mesto naglasa, naglašeni samoglasnik in njegovo trajanje, poloţajne variante zvočnika v, glasovno vrednost črke l in premene nezvočnikov (vendar pri tem ne uporabljajo strokovnih izrazov in naglasnih znamenj). Med govornim nastopom in pogovarjanjem z učiteljem govorijo čim bolj knjiţno, prepoznajo pravorečne napake v svoji in tuji govorici ter jih odpravijo (prav tam: 50-51).
Jezikovno in slogovno zmoţnost razvijajo tudi tako, da po poslušanju (svojih in tujih) govornih nastopov vrednotijo ustreznost jezikovne zvrsti in utemeljijo svoje mnenje, nato povedo, katera jezikovna zvrst bi bila ustreznejša, in utemeljijo svoj predlog (prav tam: 52).
Vrste pogovorov so neuradni in uradni osebni/telefonski raziskovalni pogovor, neuradni in uradni osebni/telefonski prepričevalni pogovor ter neuradni in uradni osebni/telefonski pogajalni pogovor (prav tam: 54).
Jezikoslovni izrazi, ki jih mora poznati, uporabljati in razumeti učenec ob koncu tretjega vzgojno- izobraţevalnega obdobja, so: knjiţni zborni, knjiţni pogovorni jezik, narečje, sleng (prav tam: 55 56). 61 Specialnodidaktična priporočila učitelje usmerjajo, naj učenci v vodenih pogovorih razmišljajo tudi o druţbenih vidikih jezika (npr. o zakonski postavitvi slovenskega jezika in drugih jezikov v Republiki Sloveniji ter slovenskega jezika v zamejstvu/izseljenstvu, o vlogi narečja in slenga ter o okoliščinah rabe knjiţnega jezika, o potrebnosti prevzemanja tujih izrazov v slovenska besedila, o zgodovini slovenskega /knjiţnega/ jezika (Kriţaj Ortar idr. 2005: 107).
2.3.1.4 Standardi znanja na področju obravnavane tematike v posodobljenem učnem načrtu
Osvetlitev obravnavane tematike v učnem načrtu sem povzela s standardi znanja, ki jih navaja posodobljeni učni načrt.
Prvo vzgojno-izobraţevalno obdobje Učenec ima v skladu s cilji iz tega učnega načrta razvito zavest o jeziku, narodu in drţavi. Pokaţe jo tako, da predstavi okoliščine za rabo knjiţnega in neknjiţnega jezika (Poznanovič Jezeršek idr. 2011: 74). Razvito zmoţnost govornega nastopanja pokaţe tako, da govori razločno, naravno in čim bolj knjiţno75, pravorečno pa tako, da med govornim nastopom in pogovarjanjem z učiteljem govori čim bolj knjiţno in v svoji in tuji izreki prepozna neknjiţne glasovne ali naglasne prvine ter jih zamenja s knjiţnimi (prav tam: 76).
Slogovno zmoţnost pokaţe tako, da izreka isto govorno dejanje na razne načine in določi za vsak izrek ustrezne okoliščine ter uporabi okoliščinam ustrezen izrek oziroma ustrezno besedo (prav tam: 77).
Drugo vzgojno-izobraţevalno obdobje Predstavi okoliščine za rabo knjiţnega in neknjiţnega jezika (prav tam: 79).
Poimenovalno zmoţnost pokaţe tako, da poimenuje bitja, predmete, dejanja, lastnosti ipd. s knjiţnimi izrazi (prav tam: 81).
62 Pravorečno zmoţnost pokaţe tako, da med govornim nastopom in pogovarjanjem z učiteljem govori knjiţno, našteje slovenske knjiţne samoglasnike in jih v besedah pravilno izgovori, v svoji in tuji izreki prepozna neknjiţne prvine ter jih zamenja s knjiţnimi (prav tam: 82).
Slogovno zmoţnost pokaţe tako, da izreka isto govorno dejanje na razne načine in določi za vsak izrek ustrezne okoliščine, uporabi okoliščinam ustrezen izrek oziroma ustrezno besedo (prav tam: 83). Tretje vzgojno-izobraţevalno obdobje Učenec ima v skladu s cilji iz tega učnega načrta razvito zavest o jeziku, narodu in drţavi. Pokaţe jo tako, da predstavi okoliščine rabe in značilnosti zbornega jezika, knjiţnega pogovornega jezika, svojega narečja, pokrajinskega pogovornega jezika in najstniškega slenga (prav tam: 87).
Poimenovalno zmoţnost pokaţe tako, da poimenuje bitja, predmete, dejanja, lastnosti ipd. s knjiţnimi izrazi, zna uporabljati slovarske priročnike v knjiţni in elektronski obliki (prav tam: 89). Pravorečno zmoţnost pokaţe tako, da med govornim nastopom in pogovarjanjem z učiteljem govori knjiţno, obvlada knjiţni izgovor besed in povedi, prepozna pravorečne napake v besedilih in jih odpravi. Slogovno zmoţnost pokaţe tako, da v svojih besedilih uporablja ustrezno jezikovno zvrst, izreka isto govorno dejanje na razne načine in določi za vsak izrek ustrezne okoliščine (Poznanovič Jezeršek idr. 2011: 90).
Iz analize učnih načrtov je razvidna dvojna vloga obravnavane tematike, in sicer v ciljih zasledimo narečje kot izhodišče za usvajanje knjiţnega jezika: učenec loči med knjiţnim in neknjiţnim jezikom ter praktično obvlada okoliščine, ki narekujejo rabo prvega ali drugega, hkrati pa tudi spoznava narečje kot socialno zvrst in značilnosti svojega/drugega narečja. Prav tako lahko ugotovimo, da je upoštevano načelo naslonitve knjiţnega jezika na vsakdanji govor učencev (Pulko 2006: 468).
63 2.4 MESTO/VLOGA NAREČIJ IN UZAVEŠČANJE SOCIALNE ZVRSTNOSTI V ROKUSOVIH DELOVNIH ZVEZKIH IN PRIROČNIKIH ZA UČITELJE ZA 6., 7., 8. IN 9. RAZRED OŠ
V analizo so bili zajeti Rokusovi delovni zvezki Slovenščina za vsakdan in vsak dan za 7., 8. in 9. razred, delovni zvezek Gradim slovenski jezik za 6. razred, ki jih uporabljajo anketirani učenci na obeh šolah in njihovi učitelji, ter njim pripadajoči priročniki za učitelje.
V delovnem zvezku Gradim slovenski jezik 6 je v 1. enoti, Lani in letos, na strani 14 naloga 15, pri kateri učenci glasno preberejo besede, nato pa povedo, ali so izgovorili ozki ali široki e. V 4. enoti, Vsak dan jih beremo, je pri 6. nalogi (str. 37) v poglavju Protipomenke, sopomenke, nadpomenke, podpomenke potrebno neknjiţnim besedam (špecati, ţupa, lojtra, šalca, cvek, flaša) pripisati knjiţne sopomenke in premisliti, ali poznajo naštete besede po vsej Sloveniji. Nato sledi šala v neknjiţnem jeziku: »Pa glih mene je zašpecu prfoksu!« »Ja, sej si mu ti vso ţupo pojedu.« Pri 26. nalogi na strani 96 učenci odpravijo napake in napišejo pravilno obliko besed: V plučih mu piska. Ledvica ima zdrava. Nekatera zdravila škodujejo jetram. Poleg pravopisnih napak popravijo tudi neknjiţne oblike. V enoti Včasih gre tudi brez zdravnika pri stopnjevanju lahko primerjamo neknjiţne oblike primernika in preseţnika (bolj velik, najbolj hiter …) s knjiţnimi (opisno stopnjevanje s stopnjevanjem z obrazili) – učenci primerjajo višino, dolţino, teţo, starost, hitrost posameznih stvari in primerjavo izrazijo s protipomenkami (Ozkolistni trpotec je višji od baldrijana, torej je baldrijan niţji od ozkolistnega trpotca). V 11. enoti, Soseda s sosedo o sosedi, se srečamo z nalogami s področja oblikoslovja, ki se prepletajo skozi celoten delovni zvezek, in sicer z oblikami samostalnikov, pri katerih sta v ospredju preglas (s sošolcem, z Jernejem) in rodilnik domačih moških imen (Mihe, Branka, Jake), torej z oblikami, ki se v neknjiţnem jeziku razlikujejo od knjiţnih. V 14. enoti, Simon, kaj delaš?! Le kaj se dogaja s tabo?, je pri obravnavi glagola na strani 23 13. naloga, v kateri je potrebno popraviti neknjiţne oblike prihodnjika glagola biti (Ko bom bila velika, bom bila učiteljica.), obliko glagola najti (Si ţe najdla ključ?), rabo mnoţine namesto dvojine (Ana in Jana sta bile vprašane angleščino.). Podobna je tudi 18. naloga, kjer učenci popravijo oblike
64 glagolov date, vete, jete in govoriste, ki je narečna, primorska, in nudi podlago za pogovor o narečjih. V 20. enoti, Hočeš ali nočeš – moraš se iti učit, učenci v 8. nalogi (str. 86) vstavljajo pravilno obliko glagola morati oz. moči – v neknjiţnem jeziku je pogosta raba glagola moči namesto morati (Mogel sem se učiti.) Tudi pri nalogah, ki zahtevajo rabo nedoločnika ali namenilnika, lahko učitelj opozori na pogovorni kratki nedoločnik in na v govoru prevladujoče neknjiţne oblike namenilnikov in nedoločnikov na -(č)ø, -i (pečt, rečt). Pri 16. nalogi (str. 88) pa popravljajo zelo uveljavljeno pogovorno obliko: Ali ima kdo kaj za vprašat?
Slovenščina za vsak dan in vsakdan 7 Ţe v 1. enoti, Da bo volk sit in koza cela, učenci ob videoposnetku ugotavljajo, kdo od sošolcev je v pogovoru o ekskurziji nekaj časa govoril tako, kot govorijo na radiu in televiziji, na javnih prireditvah, pri pouku (formulacija okoliščin za knjiţni jezik) in kdo neknjiţno. Srečamo se tudi s poenostavljenimidefinicijami zvrsti in podzvrsti in okoliščin za rabo posameznih zvrsti, ki so zapisane v oblačkih kratkega stripa (Govorila sem, kot govorimo pri nas doma. Meni pa so včasih ušle besede, ki jih govorimo mladi.) in nudijo podlago za pogovor o zvrstnosti. Nato morajo učenci v zapis snovi, kjer so navedene okoliščine za rabo knjiţnega in neknjiţnega jezika, vstaviti besedo knjiţni ali neknjiţni – pri tej nalogi spoznajo, da pišemo vedno v knjiţnem jeziku, ki je enak na celotnem slovenskem ozemlju in zdruţuje Slovence, govorimo pa v knjiţnem in neknjiţnem jeziku. V 3. nalogi na strani 9 neknjiţne besede, ki sta jih uporabljala dva od sogovorcev (dialektizme in slengizme) zamenjajo s knjiţnimi in zapišejo nove povedi: Kej pej, če bi šli k Soči? To je ful prezgodej. V 4. nalogi zopet povedi, v katerih je poudarek na slengu (čeprav delovni zvezek tega izraza ne omenja, ga pa lahko učitelj), napišejo v knjiţnem jeziku: Cvek mi je prtisnla, pa sem sem tolk piflou. Ti primeri nudijo tudi podlago za pogovor o govornih okoliščinah. 5. naloga je podobna 3. in 4. Učenci »prevajajo« v knjiţni jezik pogovor med prijateljicama, ki je v kratkem stripu zapisan v oblačkih. Zopet je poudarek na slengu. Pri 6. nalogi morajo prepoznati in označiti tiste okoliščine, v katerih uporabljamo knjiţni jezik (v časopisu, v trgovini, med odmorom …). V 7. nalogi v pravilu povzamejo okoliščine za rabo knjiţnega jezika, in sicer zbornega in pogovornega, v 8. pa so zopet navedene okoliščine (ko govorno/ustno obnavljam besedilo, ko se
65 pogajam z učiteljem, ko pišem nalogo …), učenci pa ugotavljajo in zaznamujejo, katero knjiţno zvrst (zborni ali pogovorni jezik) pri tem uporabljamo. Pri tej enoti se učenci se učenci seznanijo s SSKJ, z zgradbo geselskega članka in se naučijo uporabljati slovar; srečajo se tudi z zvrstnim kvalifikatorjem (čarodej – knj. čarovnik). V 3. enoti, Naj grem ali ne?, v poglavju Vprašalni zaimki pri 8. nalogi na strani 27 popravijo neknjiţne oblike samostalniških vprašalnih zaimkov: Koga ni poboţala Manca? Muce. O komu je govorila? O Tomaţu. Pri 9., 10. in 11. nalogi pa vstavijo pravilne oblike samostalniških in pridevniških vprašalnih zaimkov. V 4. enoti, Oh, ta gripa!, vstavijo pravilne oblike svojilnih in povratno svojilnega zaimka. V 5. enoti, Vas z Rimljani in krofi, se začno samostalniške sklanjatve, ki se vlečejo skozi več enot. Najpogostejše navodilo je: Vstavi pravilne oblike samostalnikov. Na strani 60 morajo pri 6. nalogi popraviti neknjiţne oblike domačih moških imen: Markota, Ţigata … Pri 7. enoti, Moj dom je tudi moja drţava, gledajo videoposnetek z opisom Slovenije, v katerem je tudi besedilo v narečju. Ugotoviti morajo, kje govorijo to narečje, odlomek obnoviti v knjiţnem jeziku, povedati nekaj narečnih besed, predstaviti svoje narečje (če ga obvladajo) in povedati, v čem se loči od knjiţnega jezika. Tu se prvič srečamo s pojmom narečje. Na strani 92, v poglavju Slogovno zaznamovane in nezaznamovane besede, v uvodnem pogovoru ugotovijo govorne okoliščine za rabo sopomenk besede oče: ati, tatek … Zapis na zeleni podlagi jih opozarja, da morajo pri izbiri besed paziti na to, komu, pred kom, kdaj in kje govorimo ali pišemo (doma, v pogovoru s sošolci, prijatelji …). V nadaljnjih nalogah podčrtajo slogovno zaznamovane besede ali besedno zvezo, ugotovijo, da slogovno nezaznamovane besede lahko rabimo v vseh okoliščinah, in slogovno zaznamovanim besedam pripišejo nezaznamovane besede ali besedne zveze.
Slovenščina za vsak dan in vsakdan 8 V 1. enoti, Ţivijo, Nina!, v pogovoru med najstniškima prijatelja, ki sta uporabila slengizme ful, mega, valja, kul, ugotovijo, da se te besede uporabljajo v pogovoru med vrstniki, zvedo, da je jezik, ki ga v pogovoru uporabljajo enaki stari sogovorci, sleng, da jih je več, da je najbolj znan mladostniški sleng. Pri 2. nalogi ugotovijo, da so slengovske besede neknjiţne, pri 3. pa slengovske besede, ki sta jih izrekla sogovorca, zamenjajo s knjiţnimi: Ej, ful si se polepšala med počitnicami (4 primeri).
66 V 4. nalogi v kratkem stripu babica in dedek uporabljata slengovske izraze, učenci pa presodijo, ali babice in dedki res govorijo tako, in besedilo prepišejo v knjiţnem jeziku. Pri 5. nalogi ugotovijo, katere besede so značilne za sleng, v 6. pa, iz katerega jezika je največ slengovskih besed. Pri 7. nalogi napišejo nekaj slengovskih izrazov, ki jih uporabljajo oni ali njihovi sošolci, in jim pripišejo knjiţno ustreznico. V 8. nalogi morajo starše, stare starše, tete, strice … vprašati, katere slengovske besede so uporabljali, ko so bili najstniki, in v šoli pripovedovati o tem. Pri 9. nalogi ugotovijo, da se sleng spreminja hitreje kot knjiţni jezik, pri 10. se pogovarjajo o tem, kdaj so začeli uporabljati slengovske besede, ali jih več uporabljajo prvošolci ali osmošolci, katere slengovske izraze, ki jih znajo, uporabljajo njihovi starši in kako se jim zdi, če babica/dedek/starejša ţenska/starejši moški uporablja sleng. Nato izberejo, s kom se ne bi pogovarjali v slengu, in dopolnijo nalogo, da najstniki sleng uporabljajo le v pogovorih z ljudmi iste starosti.
Slovenščina za vsakdan in vsak dan 9 V 1. učnem sklopu, Halo, halo!, v poglavju Glasovi slovenskega knjiţnega jezika učenci utrdijo znanje o glasovih slovenskega knjiţnega jezika (str. 7) ter prepoznajo, kateri samoglasnik je zapisan s črko e oziroma o, podčrtajo naglašeni samoglasnik, ugotovijo, ali je naglašeni samoglasnik dolg ali kratek (mati – čas), ozek ali širok (str. 8). V eni od nalog (str. 10) preberejo dvojice povedi (Ob našem morju pridelajo veliko soli. V morski soli je veliko joda.), podčrtajo naglašeni samoglasnik, ugotovijo, da sta enakopisnici različno naglašeni, in utemeljijo, zakaj je prišlo do tega. Tudi v naslednji nalogi primerjajo izgovor enakopisnic (Obiskal sem Prešernov grob v Kranju. Na makadamsko cesto so nasuli grob pesek.), podčrtajo naglašeni samoglasnik in ugotovijo, ali je v dvojicah naglašen isti samoglasnik in ali imajo besede enak pomen. Nalogo iz glasoslovja (in pravorečja) najdemo tudi v sklepnem sklopu omenjenega delovnega zvezka, ki je namenjen utrjevanju snovi, Da ne pozabim. Učenci podčrtajo naglašeni samoglasnik in ga opišejo (terme, srednji, voda …). V zadnjem učnem sklopu je le ena kratka naloga s področja socialne zvrstnost: učenci ugotavljajo, ali je besedna zveza Copekov mlin iz vabila na jesenski pohod po delu Pomurske planinske poti, knjiţna ali narečna.
Naloge s področja zvrstnosti in takšne, ki temeljijo na primerjavi med knjiţnim in neknjiţnim jezikom, prinašajo tudi priročniki za učitelje. V priročniku k delovnemu zvezku Slovenščina za vsak dan in vsakdan 7 pri obravnavi pogajanja najdemo pogovor med dečkom in deklico: deklica govori knjiţno (zborno), deček pa ljubljanski 67 mestni govor, ki je močno obarvan s slengom. Učenci morajo ugotoviti (vstaviti besedi), da deklica govori knjiţno, deček pa neknjiţno, nato pa iz pogovora izpisati neknjiţne besede in jim pripisati knjiţne ustreznice. V isti enoti morajo med navedenimi moţnostmi (radijski napovedovalec, ko bere poročila, učitelj, ko se z učenci pogovarja na športnem dnevu …) izbrati, kdo ne govori knjiţno. V priročniku so dokaj številne naloge, pri katerih morajo učenci med knjiţno in neknjiţno obliko samostalnika izbrati knjiţno, poiskati neknjiţno besedo (samostalnik) in jo napisati knjiţno, popraviti neknjiţne oblike samostalniških zaimkov in glagolov. V 8. razredu zopet zasledimo pogajalni pogovor, v katerem sogovorca kot v 7. razredu uporabljata različni socialni zvrsti. Učenci morajo izpisati neknjiţne besede in jim pripisati knjiţne ustreznice, nato pa med njimi poiskati slengovske besede. Ugotoviti morajo tudi, s kom (med navedenimi moţnostmi) ne bi govorili v slengu. Nekaj je tudi nalog s področja glasoslovja in pravorečja: prepoznati morajo naglašeni samoglasnik v besedi, ugotoviti, ali je naglašeni samoglasnik ozek ali širok, kratek ali dolg in primerjati izgovor podčrtanih besed (Peter meni, da je le meni naklonjena sreča.) ter povedati, kaj so ugotovili.
V samostojnih delovnih zvezkih, v katerih avtorice premišljeno in strokovno pristopajo k usvajanju jezika, je področje socialne zvrstnosti dokaj pomanjkljivo: delovni zvezek za 7. razred sicer prinaša dovolj nalog o knjiţnem in neknjiţnem jeziku, tudi različne okoliščine za rabo knjiţnega zbornega in pogovornega jezika, ţe tu pa pogrešam kakšen vzorec knjiţnega pogovornega jezika, na podlagi katerega bi učenci prepoznavali njegove temeljne značilnosti (v primerjavi z zbornim jezikom).
V 7. razredu je prvič omenjeno narečje in naloge na tej stopnji izobraţevanja zadoščajo vzgojno- izobraţevalnim ciljem. Vendar bi bilo dobro, če bi bilo narečno besedilo, ki ga učenci poslušajo na posnetku, tudi zapisano, da bi ga laţje »prevedli« v knjiţni jezik.
V 8. razredu se pozornost posveča le slengu, ki je obdelan v številnih nalogah. Ker se v 8. razredu učitelji na anketiranih šolah sistematično posvečamo socialni zvrstnosti in vzrokom za nastanek narečij, pogrešam besedila (in naloge ob njih), v katerih bi bile predstavljene tudi druge zvrsti: knjiţni pogovorni jezik, pokrajinski pogovorni jezik in narečja: Zato si pomagamo s sicer ţe dokaj staro, a še zelo uporabno slovnico Franceta Ţagarja (Naš jezik 8; jezikovna vadnica za 8. razred osnovne šole), kajti v njej najdemo zgoraj navedene primere. V pomoč nam je je tudi priročnik Slovenska zvrstna besedila, ki ga je uredil Joţe Toporišič, souredil pa Velimir Gjurin, v katerem za potrebe pouka najdemo še več takšnih besedil. 68 Redno posegamo tudi po kompletu Slovenska narečja Tineta Logarja in z učenci poslušamo posnetke narečij iz različnih narečnih skupin (na kaseti je tudi besedilo v šentruperskem govoru, ki ga govori Vera Smole), ogledamo si zemljevid, ob katerem se učenci poleg tega, da spoznavajo narečne skupine tudi v prostorskem smislu, zavedo izredne razčlenjenosti slovenskega jezika, v 3. nivoju pa pogosto poslušamo uvodno besedilo, v katerem učenci spoznajo tudi vzroke za narečno razčlenjenost.
Na OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert je sodelavka (učiteljica slovenščine) izvedla dva projekta: Kako smo delali in praznovali v Šentrupertu in Otroške igre. Končna rezultata sta bila knjiga in koledar s kratkim opisom iger, gradivo pa so učenci med starejšimi občani zbirali s pomočjo posnetih opisov in pripovedi, ki so v šentruperskem govoru. Tudi nekateri od teh posnetkov pridejo prav pri pouku, saj učenci povsem drugače doţivljajo in opazujejo svoj krajevni govor na posnetku kot v ţivi komunikaciji. Včasih pa dodatno gradivo/naloge poiščemo tudi v delovnih zvezkih in učbenikih drugih zaloţb.
V 9. razredu znanje o socialni zvrstnosti ponovimo in utrdimo; ker delovni zvezek s tega področja ne prinaša pravzaprav ničesar in nam te moţnosti ne nudi, si tako kot v 8. razredu pomagamo z dodatno literaturo in učnim gradivom. Dobrodošle pa so še kar številne naloge s področja glasoslovja (pravorečja). Po vsebinskem pregledu in analizi lahko ugotovimo, da kompleti v vsebini in ciljih za obravnavano tematiko uresničujejo vsebine in cilje, vezane na narečje, v učnem načrtu. V njih lahko zasledimo dvojno vlogo obravnavane tematike, in sicer narečje kot izhodišče za usvajanje knjiţnega jezika ter usvajanje narečja kot socialne zvrsti, ob tem pa tudi uzaveščanje ustreznosti rabe narečja oziroma knjiţnega jezika glede na govorni poloţaj (Pulko 2006: 468).
69 3 EMPIRIČNI DEL
3.1 NAMEN RAZISKAVE
Splošni cilji predmeta slovenščina so, da učenci utrjujejo svoje praktično znanje knjiţnega jezika in se zavedajo različnih okoliščin za rabo knjiţnega in neknjiţnega jezika (tudi slenga), zato pri sporazumevanju uporabljajo govornemu poloţaju ustrezno socialno zvrst/podzvrst; v ustreznih govornih poloţajih pa si prizadevajo govoriti knjiţno. Spoštujejo svoje narečje in narečje drugih govorcev.
Namen diplomskega dela je na podlagi anketnega vprašalnika ugotoviti, kako se učenci dveh dolenjskih osnovnih šol znajdejo v slovenskem jezikovnem okolju, katero socialno zvrst ali podzvrst uporabljajo v različnih govornih okoliščinah, ali v ustreznih govornih poloţajih govorijo knjiţno, kako obvladajo svoje narečje in kakšen odnos imajo do njega ter kakšne razlike se pojavljajo med učenci glede na šolo, razred in spol.
Poleg tega me zanima, katere socialne zvrsti uporabljajo učitelji anketiranih učencev v različnih govornih okoliščinah, ali posvečajo pozornost izraţanju učencev, katero socialno zvrst po njihovem mnenju najpogosteje uporabljajo učenci pri pouku in katero zahtevajo ali dopuščajo poleg knjiţnega jezika. Zanima me tudi ravnanje učiteljev ob rabi neustrezne zvrsti pri pouku, njihov odnos do narečja in obvladovanje le-tega, ali se med seboj razlikujejo odgovori učiteljev obeh šol, odgovori učiteljev slovenščine od odgovorov učiteljev drugih predmetov ter odgovori mlajših učiteljev od odgovorov bolj izkušenih sodelavcev.
3.2 RAZČLENITEV, PODROBNA OPREDELITEV
Empirični del zajema raziskavo dveh anketnih vprašalnikov, ki sem ju izvedla na dveh osnovnih šolah, na katerih tudi poučujem: na OŠ Mirna in OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert20, in sicer med učenci od 6. do 9. razreda in njihovimi učitelji. Podeţelska kraja, v katerih se nahajata šoli, sta oddaljena le štiri kilometre, razlikujeta se po velikosti (Mirna okrog 1400, Šentrupert 400 prebivalcev), na njun različen značaj pa vpliva predvsem struktura prebivalstva.
20 V nadaljevanju tudi OŠ Šentrupert. 70 V prvem delu empiričnega dela bodo predstavljeni namen dela (raziskovalna vprašanja, hipoteze, spremenljivke), raziskovalne metode, raziskovalni vzorec, organizacija zbiranja in način obdelave anketnega vprašalnika za učence, nato sledijo rezultati raziskave in interpretacija ter ovrednotenje hipotez. V drugem delu empiričnega dela bodo predstavljeni namen dela (raziskovalna vprašanja, hipoteze, spremenljivke), raziskovalne metode, raziskovalni vzorec, organizacija zbiranja in način obdelave anketnega vprašalnika za učitelje, rezultati raziskave in interpretacija ter ovrednotenje hipotez. V sklepnem delu bodo povzeti in primerjani izsledki obeh raziskav in ugotavljane vzročno posledične zveze med ravnanjem in socialnozvrstno osveščenostjo učiteljev ter učencev.
3.2.1 Raziskovalna vprašanja ob anketnem vprašalniku za učence
Namen raziskave je na podlagi anketnega vprašalnika ugotoviti: kako govorijo učenci osnovnih šol doma, kako govorijo s svojimi sokrajani (nevrstniki), kako govorijo s svojimi sokrajani (vrstniki), kako govorijo pri urah slovenščine, kako govorijo pri urah drugih predmetov, kako govorijo s svojimi sošolci in z vrstniki, kako govorijo z ostalimi zaposlenimi na šoli, kako obvladajo svoj krajevni govor, kakšen je odnos učencev do narečja, ali se učenci OŠ Šentrupert v pogovoru doma in s sokrajani (nevrstniki in vrstniki) pogosteje odločajo za krajevni govor kot učenci OŠ Mirna, ali imajo OŠ Šentrupert boljši odnos do narečja kot učenci OŠ Mirna, ali učenci OŠ Šentrupert bolje obvladajo svoje narečje kot učenci OŠ Mirna, ali starost učencev vpliva na izbiro socialne zvrsti in podzvrsti (slenga), ali spol učencev vpliva na izbiro socialne zvrsti in podzvrsti.
3.2.2 Raziskovalne hipoteze
Na podlagi raziskovalnih vprašanj sem oblikovala naslednje (eksplicitno izraţene) hipoteze:
71 Hipoteza 1 Predvidevam, da večina učencev doma govori krajevni govor/narečje. Hipoteza 2 Predvidevam, da večina učencev s sokrajani (nevrstniki) govori krajevni govor/narečje. Hipoteza 3 Predvidevam, da učenci OŠ Šentrupert doma in v pogovoru s sokrajani (nevrstniki) pogosteje uporabljajo narečje kot učenci OŠ Mirna. Hipoteza 4 Predvidevam, da pri urah slovenščine učenci najpogosteje govorijo nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji, ter knjiţni jezik. Hipoteza 5 Predvidevam, da pri urah drugih predmetov učenci govorijo predvsem nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji. Hipoteza 6 Predvidevam, da učenci s sokrajani (vrstniki) in v šoli s sošolci in z vrstniki najpogosteje govorijo v slengu. Hipoteza 7 Predvidevam, da sleng najmanj uporabljajo v pogovoru s sokrajani (vrstniki) in v šoli s sošolci in z vrstniki učenci 6. razreda. Hipoteza 8 Predvidevam, da na obeh šolah sleng v pogovoru s sokrajani (vrstniki) in v šoli s sošolci in vrstniki uporablja več deklic kot dečkov. Hipoteza 9 Predvidevam, da govorijo učenci z ostalimi zaposlenimi na šoli najpogosteje v nadnarečni obliki govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru – to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo na primer učitelji v šoli. Hipoteza 10 Predvidevam, da velika večina učencev obeh šol zelo dobro ali dobro obvlada krajevni narečni govor. Hipoteza 11 Predvidevam, da večina učencev rada uporablja svoj krajevni narečni govor in posluša druge.
72 Hipoteza 12 Predvidevam, da učenci OŠ Šemtrupert bolje obvladajo svoj krajevni govor kot mirnski osnovnošolci. Hipoteza 13 Predvidevam, da imajo učenci OŠ Šentrupert pozitivnejši odnos do narečja kot njihovi vrstniki z mirnske osnovne šole.
3.2.3 Spremenljivke
Moje raziskovanje so usmerjale neodvisne in odvisne spremenljivke. Neodvisne spremenljivke so: šola, ki jo obiskujejo učenci, starost učencev, spol učencev. Odvisne pa: socialne zvrsti in podzvrst (sleng), govorne okoliščine, obvladovanje narečja, odnos do narečja.
3.3 METODOLOGIJA
3.3.1 Raziskovalne metode
Pri delu sem uporabila deskriptivno, komparativno in eksplikativno (pri izraţanju hipotez) metodo empiričnega raziskovanja.
Anketa je bila izvedena v okviru učnih ur slovenščine v sklopu obravnave socialnih zvrsti jezika oz. rabe socialne zvrsti v določenem govornem poloţaju.
73 3.3.2 Raziskovalni vzorec
V analizo je bil zajet neslučajnostni vzorec osnovnošolskega programa, in sicer učenci predmetne stopnje (od 6. do 9. razreda) na OŠ Mirna in OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert.
Gre za narečno homogeno skupino učencev (vzhodnodolenjski govor), odstopanje od homogenosti gre na račun priseljencev s področij drugih narečnih skupin in bosanskega jezika.
3.3.3 Postopki zbiranja podatkov
Pri zbiranju podatkov sem uporabila kvantitativno tehniko.
3.3.3.1 Organizacija zbiranja podatkov
Anketo smo v mesecu septembru 2010 izvedli trije učitelji slovenščine: eden poučuje na OŠ Mirna, eden na OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert, jaz pa poučujem na obeh šolah, na osnovni šoli v Šentrupertu 1. in 2. nivojsko skupino 8. in 9. razreda, na OŠ Mirna en oddelek 6. razreda, 3. nivo 8. ter 1. in 2. nivo 9. razreda.
Pred izvedbo ankete smo se dogovorili za enotna navodila: z učenci smo prebrali formulacije posameznih zvrsti in po potrebi pojasnili, kateri govor zaznamujejo, poleg tega pa smo jih opozorili, naj jim ne bo izhodišče za odgovor metajezikovno znanje o tem, katera zvrst ustreza določenemu govornemu poloţaju, ampak naj razmislijo o tem, katero dejansko najpogosteje govorijo.
Anketiranih je bilo 205 učencev.
3.3.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti instrumentov
Prvi del empirične raziskave diplomskega dela je nastal na podlagi anonimnega anketnega vprašalnika. Učenci so odgovarjali na enajst vprašanj. Prvo, drugo, četrto, deseto in enajsto so vprašanja zaprtega tipa, ostala pa polodprtega. Četrto vprašanje je razdeljeno na dva dela, in sicer
74 ločeno sprašuje po izobrazbi staršev. Osmo vprašanje je razdeljeno na štiri podvprašanja, le deseto omogoča več odgovorov.
V anketnem vprašalniku, ki temelji na trenutno veljavni socialnozvrstni delitvi, je terminologija zaradi razvojne stopnje učencev poenostavljena, saj vsi (predvsem učenci 6. in 7. razreda) terminoloških izrazov ne bi razumeli. Uporabljene so naslednje formulacije: krajevni narečni govor – tako, kot govorijo sokrajani21; nadnarečna oblika govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru – to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo na primer učitelji v šoli22; nadnarečna oblika govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji23; knjiţno; sleng – govor mladostnikov (Pulko in Zemljak Jontes 2009: 255).
3.3.4 Postopki obdelave podatkov
Pridobljene podatke sem analizirala na podlagi predhodno eksplicitno izraţenih hipotez. Vsako vprašanje anketnega vprašalnika sem statistično obdelala (v programu Excel). Primerjala sem učence obeh šol, učence različnih razredov ter deklice in dečke. Rezultate ankete sem predstavila tudi v preglednicah in grafih.
21 V nadaljevanju tudi KNG. 22 V nadaljevanju tudi govor blizu KNG. 23 V nadaljevanju tudi govor blizu RTV. 75 3.4 REZULTATI RAZISKAVE IN INTERPRETACIJA
3.4.1 Učenci glede na šolo, razred in spol
OŠ Šentrupert % OŠ Mirna %
Ž 14 6,8 % 14 6,8 % 6. razred M 11 5,4 % 13 6,3 % Skupaj 25 12,2 % 27 13,2 %
Ž 19 9,3 % 13 6,3 % 7. razred M 13 6,3 % 16 7,8 % Skupaj 32 15,6 % 29 14,1 %
Ž 14 6,8 % 12 5,9 % 8. razred M 10 4,9 % 11 5,4 % Skupaj 24 11,7 % 23 11,2 %
Ž 13 6,3 % 9 4,4 % 9. razred M 8 3,9 % 15 7,3 % Skupaj 21 10,2 % 24 11,7 %
SKUPAJ 102 49,8 % 103 50,2 %
Preglednica 1: Učenci glede na šolo, razred in spol
Učenci glede na šolo in razred 18,00% 16,00% 14,00% 12,00% 10,00% OŠ Šentrupert 8,00% OŠ Mirna 6,00% 4,00% 2,00% 0,00% 6. razred 7. razred 8. razred 9. razred
Graf 1: Učenci glede na šolo in razred
76 Anketni vprašalnik je izpolnilo 205 učencev, in sicer 102 (49,8 %) iz OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert in 103 (50,2 %) iz OŠ Mirna. Tudi deleţ učencev po posameznih razredih (od 6. do 9.) je na obeh šolah primerljiv. Najmanjši odstotek (od vseh anketiranih razredov) pripada šentruperskim devetošolcem (10,2 %), največji pa sedmošolcem na isti šoli (15,6 %). Najmanj je mirnskih devetošolk (4,4%), največ pa šentruperskih sedmošolk (9,3 %). Razmerje med spoloma je dokaj uravnoteţeno, anketiranih je bilo 108 (52,7 %) deklic in 97 (47,3 %) dečkov, na OŠ dr. Pavla Lunačka prevladujejo deklice (60 ali 58,8 %), na OŠ Mirna pa je nekaj več dečkov (55 ali 53,4 %).
77 3.4.2 Učenci glede na kraj bivanja
Skupaj Kraj šole % Okolica % 100 % Ž 3 21,4 % 11 78,6 % 14 6. razred OŠ M 0 0 % 11 100 % 11 Šentrupert Skupaj 3 12 % 22 88 % 25
Ž 7 50 % 7 50 % 14 6. razred M 7 53,8 % 6 46,2 % 13 OŠ Mirna Skupaj 14 51,9 % 13 48,1 % 27
Ž 2 10,5 % 17 89,5 % 19 7. razred OŠ M 4 30,8 % 9 69,2 % 13 Šentrupert Skupaj 6 18,8 % 26 81,3 % 32
Ž 7 53,8 % 6 46,2 % 13 7. razred M 3 18,8 % 13 81,3 % 16 OŠ Mirna Skupaj 10 34,5 % 19 65,5 % 29
Ž 0 0 % 14 100 % 14 8. razred OŠ M 1 10 % 9 90 % 10 Šentrupert Skupaj 1 4,2 % 23 95,8 % 24
Ž 3 27,3 % 8 72,7 % 11 8. razred M 7 58,3 % 5 41,7 % 12 OŠ Mirna Skupaj 10 43,5 % 13 56,5 % 23
Ž 5 38,5 % 8 61,5 % 13 9. razred OŠ M 0 0 % 8 100 % 8 Šentrupert Skupaj 5 23,8 % 16 76,2 % 21
Ž 6 66,7 % 3 33,3 % 9 9. razred M 1 6,7 % 14 93,3 % 15 OŠ Mirna Skupaj 7 29,2 % 17 70,8 % 24
Preglednica 2: Učenci glede na kraj bivanja
78 Učenci glede na kraj bivanja 120% 100% 80% 60% 40% 20% okolica 0% kraj šole
Graf 2: Učenci glede na kraj bivanja
Učence obeh šol sem razdelila v dve skupini: na tiste, ki ţivijo v osrednjih krajih občin, kjer sta tudi šoli, in na tiste, ki ţivijo v okoliških krajih, kar sem prikazala tudi v preglednici in na grafu. Kraja Mirna in Šentrupert sta oddaljena le 4 kilometre, šentruperski šolski okoliš sega skoraj do Mirne, zato nekaj učencev iz njihovega šolskega okoliša obiskuje OŠ Mirna, saj jim je bliţja kot šentruperska. Okoliške vasi obeh osrednjih krajev so blizu, večina je oddaljenih manj kot 5 kilometrov. Ker sta osrednja kraja obeh občin24 večji vasi (Mirna ima okrog 1400, Šentrupert pa le okrog 400 prebivalcev), večina učencev prihaja iz številnih okoliških vasi, kar je še veliko značilneje za OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert. Šoli sta si po številu učencev zelo podobni: na Mirni jih je 222, v Šentrupertu pa 215.
V Šentrupertu ţivi skupaj 14,3 % učencev: 12 % šestošolcev (noben deček), 18 % sedmošolcev, le 4,2 % osmošolcev (nobena deklica) in 23 % devetošolcev. V okoliških vaseh (Zaloka, Sotla, Gorenje Jesenice, Dolenje Jesenice, Okrog, Bistrica, Rakovnik, Mali Cirnik, Straţa, Vrh, Kamnje, Brinje, Slovenska vas, Prelesje, Draga, Hrastno, Kostanjevica, Škrljevo, Vesela Gora, Trstenik, Hom) ţivi skupaj 85,7 % vseh učencev OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert. Marsikateri izmed njih v svoji vasi nima sošolca.
24 Občina Šentrupert ima 2828 prebivalcev v 25 naseljih, Občina Mirna pa 2609 prebivalcev v 22 naseljih. (Vir: http://www.sentrupert.si/si/o-obcini/ http://www.mirna.si/sl/obcina-mirna/). 79 Na Mirni ţivi bistveno več učencev od 6. do 9. razreda: 51,9 % šestošolcev, 34,5 % sedmošolcev, 43,5 % osmošolcev in 29,2 % devetošolcev. Iz okoliških vasi (Zagorica, Brezovica, Migolica, Migolska Gora, Sajenice, Ševnica, Trbinc, Zabrdje, Gorenja vas, Cirnik, Stan, Stara Gora, Ravne, Straţa, Sotla, Volčje Njive, Šmaver, Praprotnica, Zabukovje, Migolica, Škrjanče, Trstenik, Debenec, Selo pri Mirni) prihaja 61,2 % učencev od 6. do 9. razreda.
Skoraj vsi učenci OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert ţe od rojstva ţivijo v istem kraju ali pa so se priselili iz vasi v neposredni bliţini. Od drugod so se priselili 4 učenci, le 1 iz druge narečne skupine, in sicer iz Škofje Loke, vendar v njegovih odgovori tega ni opaziti – doma in s sokrajani govori krajevni narečni govor, kot ga govorijo sokrajani. Tudi sedmošolki, ki sta ţiveli v več krajih, a vedno na Dolenjskem, sta se v anketnem vprašalniku odločili za krajevni narečni govor, prav tako osmošolec, ki je prišel iz Mirne Peči.
V Občino Mirna se je priselilo 6 učencev25. En šestošolec je prišel pred tremi leti iz Bosne in Hercegovine, njegova mati slovensko ne govori, tudi oče, ki je prišel v Slovenijo ţe nekaj let prej, slabo obvlada slovenščino. Deček pa je dokaj hitro usvojil slovenski jezik, seveda pa je čutiti vpliv bosanskega jezika. V anketnem vprašalniku je zapisal, da doma in s sokrajani nevrstniki govori krajevni narečni govor, v pogovoru s sokrajani vrstniki pa bosansko, zato predvidevam, da je mislil na bosanski jezik in obiske ali počitnice v svoji domovini. Neslovenske (srbske) narodnosti je še en šestošolec, ki pa se je rodil v Sloveniji, na Mirno se je druţina priselila iz Grosupljega. Tudi on je napisal, da doma govori krajevni narečni govor, čeprav ga ne obvlada preveč; čuti se vpliv staršev, ki govorijo bosansko, in grosupeljskega govora. Ena šestošolka se je ţe v predšolski dobi priselila iz Medvod. Tudi ona po svoji presoji doma govori krajevni narečni govor, vendar to povsem ne drţi; govori nadnarečno obliko govora, ki pa je blizu krajevnemu narečnemu govoru, a je zaradi očeta, Korošca, ki v novem okolju ni opustil svojega narečja, njena govorica obarvana z nekaterimi koroškimi značilnostmi. Še en šestošolec prihaja od drugod, in sicer s Pšate pri Domţalah. Je zelo sposoben učenec, s pretanjenim posluhom za jezik. Pri večini odgovorov (tudi pri govoru doma) se je odločal za nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, kar povsem drţi. Njegova govorica je še najbliţja ljubljanskemu pogovornemu jeziku.
25 Opisi govorov priseljenih učencev so nastali na podlagi stikov z njimi, saj vsi obiskujejo razrede, ki jih poučujem slovenščino. 80 Ena osmošolka je prišla na Mirno iz Ljubljane, vendar ţe na začetku šolanja. Tudi ona je izbrala krajevni narečni govor, vendar pa je njena govorica obarvana z značilnostmi ljubljanskega narečja, ki ga še vedno goji njen oče. En devetošolec se je z materjo veliko selil, preden se je priselil v vas v okolici Mirne, je ţivel v Tolminu. Tudi on ne obvlada dobro mirnskega govora, v odgovorih se je odločal za nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, kar je zelo blizu dejanskemu stanju.
Iz rezultatov anketnega vprašalnika je razvidno, da sta obe skupini učencev narečno dokaj homogeni. Narečna homogenost je manjša pri starših mirnskih učencev, skoraj pri vseh pa se čuti teţnja po asimilaciji s svojim govornim okoljem.
3.4.3 Izobrazba staršev
8 % anketiranih učencev je zapisalo, da ne vedo, kako so izobraţeni njihovi starši, vsaj toliko jih je ob oddaji anketnega vprašalnika povedalo, da so sicer obkroţili črke pred odgovori, a niso prepričani, če pravilno. Zato izobrazbe staršev ne moremo upoštevati kot spremenljivke, vendar dobljeni rezultati vsaj pribliţno odslikavajo izobrazbeno strukturo staršev.
Pri starših (materah in očetih) na obeh šolah prevladuje srednješolska izobrazba: ima jo 54,4 % staršev šentruperskih in 47,6 % mirnskih osnovnošolcev. Sledi ji višješolska izobrazba. Tako je izobraţenih 13,7 % staršev šentruperskih in 19,9 % mirnskih učencev. Visokošolsko izobrazbo ima 8,3 % šentruperskih in 12,1 % mirnskih staršev, le dva starša (po en na vsaki šoli) imata več kot visoko šolo. Zelo nizek odstotek se pojavlja tudi pri rubriki nedokončana osnovna šola, kajti osnovne šole niso dokončali le trije starši šentruperskih učencev. Desetina staršev pa je šolanje zaključila po osnovni šoli. Iz podatkov je razvidno, da se starši obeh šol po izobrazbeni strukturi skoraj ne razlikujejo, razmeroma nizek odstotek staršev z višješolsko, visokošolsko izobrazbo, sploh pa z magisterijem in doktoratom kaţe na podeţelski značaj obeh krajev, ki nudita zelo malo moţnosti za zaposlitev tako visoko izobraţenemu kadru.
81 3.4.4 Govor učencev doma
Kraj. nar. G. blizu G. blizu Skupaj govor % KNG % RTV % Knjižno % Drugo % 100 % Ž 8 57,1 % 2 14,3 % 4 28,6 % 0 0,0 % 0 0,0 % 14 6. razred OŠ Šentrupert M 7 63,6 % 1 9,1 % 2 18,2 % 0 0,0 % 1 9,1 % 11 Skupaj 15 60,0 % 3 12,0 % 6 24,0 % 0 0,0 % 1 4,0 % 25
Ž 11 78,6 % 3 21,4 % 0 0,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 14 6. razred OŠ Mirna M 7 53,8 % 3 23,1 % 2 15,4 % 0 0,0 % 1 7,7 % 13 Skupaj 18 66,7 % 6 22,2 % 2 7,4 % 0 0,0 % 1 3,7 % 27
Ž 8 42,1 % 4 21,1 % 1 5,3 % 1 5,3 % 5 26,3 % 19 7. razred OŠ Šentrupert M 11 84,6 % 2 15,4 % 0 0,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 13 Skupaj 19 59,4 % 6 18,8 % 1 3,1 % 1 3,1 % 5 15,6 % 32
Ž 11 84,6 % 2 15,4 % 0 0,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 13 7. razred OŠ Mirna M 14 87,5 % 0 0,0 % 1 6,3 % 0 0,0 % 1 6,3 % 16 Skupaj 25 86,2 % 2 6,9 % 1 3,4 % 0 0,0 % 1 3,4 % 29
Ž 6 42,9 % 5 35,7 % 1 7,1 % 0 0,0 % 2 14,3 % 14 8. razred OŠ Šentrupert M 9 90,0 % 0 0,0 % 1 10,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 10 Skupaj 15 62,5 % 5 20,8 % 2 8,3 % 0 0,0 % 2 8,3 % 24
Ž 8 72,7 % 0 0,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 3 27,3 % 11 8. razred OŠ Mirna M 11 91,7 % 1 8,3 % 0 0,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 12 Skupaj 19 82,6 % 1 4,3 % 0 0,0 % 0 0,0 % 3 13,0 % 23
Ž 6 46,2 % 2 15,4 % 2 15,4 % 0 0,0 % 3 23,1 % 13 9. razred OŠ Šentrupert M 4 50,0 % 2 25,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 2 25,0 % 8 Skupaj 10 47,6 % 4 19,0 % 2 9,5 % 0 0,0 % 5 23,8 % 21
Ž 3 33,3 % 0 0,0 % 6 66,7% 0 0,0 % 0 0,0 % 9 9. razred OŠ Mirna M 11 73,3 % 2 13,3 % 2 13,3 % 0 0,0 % 0 0,0 % 15 Skupaj 14 58,3 % 2 8,3 % 8 33,3 % 0 0,0 % 0 0,0 % 24
Preglednica 3: Govor učencev doma
82 Govor učencev doma 100% 90% 80% 70% 60% 50% kraj. nar. govor 40% 30% g. blizu KNR 20% g. blizu RTV 10% knjižno 0% drugo
Graf 3: Govor učencev doma
OŠ Šentrupert, 6. razred, 25 učencev, 14 deklic, 11 dečkov Doma 8 (57,1 %) šestošolk govori krajevni narečni govor, 2 (14,3 %) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, in 4 (28,6 %) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Pri dečkih je situacija podobna: 7 (63,6 %) jih doma govori krajevni narečni govor, 1 (9,1 %) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 2 (18, 2 %) pa nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Eden (9,1 %) je pod drugo napisal sleng. Skupaj 60 % šestošolcev govori krajevni narečni govor, 12 % nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 24 % nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, sleng so izbrali 4 % učencev.
OŠ Mirna, 6. razred, 27 učencev, 14 deklic, 13 dečkov Krajevni narečni govor doma govori 11 (78,6 %) deklic, 3 (21,4 %) pa nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru. Sedem (53,8 %) dečkov doma govori krajevni narečni govor, 3 ali 23,1 % so izbrali nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 2 (15,4 %) sta se odločila za nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed. En deček (7, 7 %) pa je pod drugo pojasnil, da doma govori bosanski jezik. Ta deček se je v 4. razredu priselil iz Bosne in Hercegovine.
83 Krajevni narečni govor skupaj govori 66,7 % mirnskih šestošolcev, nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 22,2 %, nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 7,4 %, 3,7 % pa zaznamuje učenca iz Bosne in Hercegovine.
OŠ Šentrupert, 7. razred, 32 učencev, 19 deklic, 13 dečkov Pri deklicah je odstotek rabe krajevnega narečnega govora nekoliko niţji, tako doma govori le 8 od 19 deklic – 42,1 %. Štiri deklice (21,1 %) se doma sporazumevajo v nadnarečni obliki govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 1 (5,3 %) pa v nadnarečni obliki govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Kar 5 (26,3 %) se jih je odločilo za moţnost drugo: 3 so zapisale, da doma uporabljajo narečje in sleng, kar nekoliko zviša odstotek rabe krajevnega narečnega govora, 2 pa sta se odločili za sleng. Dečki doma veliko raje uporabljajo narečje, saj ga govori 11 od 13 dečkov (84,6 %), 2 (15,4 %) pa doma govorita nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Dejstvo je, da so v tej starostni dobi deklice pogosto zrelejše od dečkov, predvidevam pa, da so se za sleng odločile deklice, ki so kot podajanko napisale mladinsko povest (v knjiţni obliki je izšla ob kulturnem prazniku leta 2011), v kateri so uporabile precej slengizmov, da bili njihovi najstniški literarni liki čim bolj avtentični.
OŠ Mirna, 7. razred , 29 učencev, 13 deklic, 16 dečkov Krajevni narečni govor doma uporablja 11 od 13 deklic (84,6 %), 2 (15,4 %) pa nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru. V nasprotju s sedmošolkami iz Šentruperta se nobena ni odločila za sleng. Tudi dečki se doma najpogosteje (87,5 %) sporazumevajo v krajevnem narečnem govoru, 1 (6,3 %) v nadnarečni obliki govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 1 (6,3 %) pa v slengu. Za krajevni narečni govor se je skupaj odločilo 86,2 % mirnskih sedmošolcev.
OŠ Šentrupert, 8. razred,1 4 deklic, 10 dečkov Šest deklet od 14 (42,9 %) govori doma krajevni narečni govor, 5 (35,7 %) govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 2 (14,3 %) pa sleng in narečje. Narečje torej doma govori 8 deklet, le da je pri dveh obarvano s slengom. Pri dečkih je odstotek krajevnega narečnega govora bistveno višji: tako govori 9 od 10 dečkov (90 %), 1 (10 %) pa se je odločil za nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed.
84 Doma govori krajevni narečni govor 62,5 % šentruperskih osmošolcev, 20 % govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 8,3 % nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, in 8,3 % sleng in narečje.
OŠ Mirna, 8. razred, 23 učencev, 11deklic, 12 dečkov Krajevni narečni govor doma govori 8 od 11 deklic (72,7 %), 2 sta izbrali sleng, 1 pa sleng in narečje (27,3 %). Kar 91,7 % dečkov se je odločilo za krajevni narečni govor (11 od 12), 1 (8,3 %) pa je izbral nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Skupaj govori doma krajevni narečni govor 82,6 % mirnskih osmošolcev, 1 (4,3%) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 3 (13 %) pa sleng ter sleng in narečje.
OŠ Šentrupert, 9. razred, 21 učencev, 13 deklic, 8 dečkov Šest deklic (46,2 %) je izbralo krajevni narečni govor, 2 (15,4 %) nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, tudi 2 nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 3 (23,1 %) so se odločile za drugi moţnosti: 2 sta zapisali, da doma govorita sleng in krajevni narečni govor, 1 pa, da sleng. Krajevni narečni govor govorijo 4 (59 %) dečki, 2 (25 %) sta se odločila za nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 2 pa sta v rubriko drugo napisala sleng. Krajevni narečni govor doma govori 10 (47,6 %) šentruperskih devetošolcev, 4 (19 %) uporabljajo nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 2 ali 9,5 % nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed. 5 (23,8 %) se jih je odločilo za moţnost drugo: 3 govorijo doma sleng, 2 pa sleng in krajevni narečni govor.
OŠ Mirna, 9. razred, 24 učencev, 9 deklic, 15 dečkov Zanimiva je situacija v tem razredu pri deklicah. Le 3 dekleta (33,3 %) so se odločila za krajevni narečni govor, 6 (55,5 %) pa za nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Vsa izhajajo z Mirne, vsaj eden od njihovih staršev je višje ali visoko izobraţen. Pri dečkih je slika popolnoma drugačna: 11 od 15 (73,3 %) jih doma uporablja krajevni narečni govor, 2 (13,3 %) nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, in 2 nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Skupaj doma govori krajevni narečni govor 58,3 % mirnskih devetošolcev, 2 ali 8,3 % govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, in 8 (33,3 %) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed.
85 V primerjavi z devetošolci iz Šentruperta, od katerih se jih je 5 (23,8 %) odločilo za sleng (2 sicer za kombinacijo slenga in narečja), ga na Mirni v rubriko drugo ni zapisal nihče.
Krajevni narečni govor, ki je najustreznejši v tem govornem poloţaju, je med razredi najbolj priljubljen pri mirnskih sedmošolcih, v pribliţno enakem odstotku med deklicami in dečki, govori ga 86,2 % učencev, in pri mirnskih osmošolcih, kjer ga govori 82,6 % učencev, in sicer kar 91,7 % dečkov in 72,7 % deklic. Med razredi najmanj uporabljajo krajevni narečni govor šentruperski devetošolci (47,6 %), med dečki in deklicami ni opaznejše razlike. Ostali odstotki po razredih se gibljejo od 47,6 %, ki pripadajo šentruperskim devetošolcem, do 66,7 %, ki zaznamujejo mirnske šestošolce.
V skoraj vseh razredih, razen v 6. razredu OŠ Mirna, so se za krajevni narečni govor v veliko večji meri odločali dečki – največ mirnski (91,7 % ) in šentruperski (90 %) osmošolci. Velika razlika med spoloma se pojavi tudi med mirnskimi devetošolci, saj 40 % več dečkov uporablja krajevni narečni govor, zanj se jih je odločilo 73,3 %, deklice pa so v največji meri (66,7 %) izbrale nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, le 33 % jih doma govori krajevni narečni govor. Razloge sem navedla ţe v interpretaciji pri posameznih razredih. Še večja razlika med deklicami in dečki je v 7. razredu OŠ Šentrupert (42,5 %) , v 8. razredu iste šole pa največja: kar 47,1 % več dečkov govori doma krajevni narečni govor, njihove sošolke so se v 35,7 % odločile za nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 2 (14,3 %) pa za kombinacijo narečja in slenga, kar za odtenek zmanjša razliko med deklicami in dečki v rabi krajevnega narečnega govora.
Starost ni spremenljivka, ki bi vplivala na izbiro zvrsti, veliko vlogo pa ima spol anketiranih, saj le v 6. razredu OŠ Mirna krajevni narečni govor v precej večji meri (za 24,8 %) uporabljajo deklice Razlika se pojavi tudi med obema šolama: na Mirni krajevni narečni govor govori 73,8 % učencev, v Šentrupertu pa le dobra polovica, kar je presenetljivo, saj je na Mirni bistveno več učencev potomcev priseljencev s področij drugih narečnih skupin. Razlog je morda v tem, da so učenci OŠ Šentrupert svoj govor primerjali z govorom svojih staršev, starih staršev in starejših sokrajanov, saj je v Šentrupertu in okoliških krajih pogosteje slišati pristno narečno govorico kot na Mirni.
Krajevnemu narečnemu govoru sledita nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, ki je zastopan v 14,1 % in za odtenek bolj priljubljen v Šentrupertu, ter nadnarečni govor, ki vsebuje 86 malo narečnih besed, z 10,7 %. Govor, ki je blizu narečju, govori 17,6 % šentruperskih in 10,7 % mirnskih učencev. Najbolj je zastopan pri šentruperskih osmošolkah (35,7 %), ki ga uporabljajo skoraj v enaki meri kot krajevni narečni govor, ne govori pa ga noben deček v 7. razredu OŠ Mirna, nobena osmošolka in nobena devetošolka na OŠ Mirna. Slednje so se najpogosteje odločale za nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed (kar 66,7 %), daleč za njimi so šestošolke iz Šentruperta z 28,6 %, odstotki po razredih pa se gibljejo od 0 % (8. razred OŠ Mirna) do 33,3 % (9. razred iste šole).
Knjiţno doma govori ena sama šentruperska sedmošolka. Pod drugo se je 18 učencev (8,8 %) najpogosteje odločilo za sleng (9 učencev) in za sleng in narečje (8 učencev), eden pa se doma pogovarja bosansko.
87 3.4.5 Govor učencev s sokrajani (nevrstniki)
G. Kraj. nar. G. blizu blizu Skupaj govor % KNG % RTV % Knjižno % Drugo % 100 % 6. razred Ž 8 57,1 % 2 14,3 % 3 21,4 % 1 7,1 % 0 0,0 % 14 OŠ M 6 54,5 % 4 36,4 % 1 9,1 % 0 0,0 % 0 0,0 % 11 Šentrupert Skupaj 14 56,0 % 6 24,0 % 4 16,0 % 1 4,0 % 0 0,0 % 25
Ž 6 42,9 % 6 42,9 % 2 14,3 % 0 0,0 % 0 0,0 % 14 6. razred OŠ Mirna M 7 53,8 % 1 7,7 % 3 23,1 % 2 15,4 % 0 0,0 % 13 Skupaj 13 48,1 % 7 25,9 % 5 18,5 % 2 7,4 % 0 0,0 % 27
7. razred Ž 7 36,8 % 7 36,8 % 4 21,1% 1 5,3 % 0 0,0 % 19 OŠ M 10 76,9 % 2 15,4 % 1 7,7 % 0 0,0 % 0 0,0 % 13 Šentrupert Skupaj 17 53,1 % 9 28,1 % 5 15,6 % 1 3,1 % 0 0,0 % 32
Ž 10 76,9 % 1 7,7 % 0 0,0 % 2 15,4 % 0 0,0 % 13 7. razred OŠ Mirna M 12 75,0 % 1 6,3 % 2 12,5 % 0 0,0 % 1 6,3 % 16 Skupaj 22 75,9 % 2 6,9 % 2 6,9 % 2 6,9 % 1 3,4 % 29
8. razred Ž 7 50,0 % 5 35,7 % 2 14,3 % 0 0,0 % 0 0,0 % 14 OŠ M 8 80,0 % 1 10,0 % 1 10,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 10 Šentrupert Skupaj 15 62,5 % 6 25,0 % 3 12,5 % 0 0,0 % 0 0,0 % 24
Ž 10 90,9 % 1 9,1 % 0 0,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 11 8. razred M 10 83,3 % 1 8,3 % 1 8,3 % 0 0,0 % 0 0,0 % 12 OŠ Mirna Skupaj 20 87,0 % 2 8,7 % 1 4,3 % 0 0,0 % 0 0,0 % 23
9. razred Ž 6 46,2 % 7 53,8 % 0 0,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 13 OŠ M 2 25,0 % 3 37,5 % 3 37,5 % 0 0,0 % 0 0,0 % 8 Šentrupert Skupaj 8 38,1 % 10 47,6 % 3 14,3 % 0 0,0 % 0 0,0 % 21
Ž 2 22,2 % 4 44,4 % 3 33,3 % 0 0,0 % 0 0,0 % 9 9. razred OŠ Mirna M 11 73,3 % 2 13,3 % 1 6,7 % 1 6,7 % 0 0,0 % 15 Skupaj 13 54,2 % 6 25,0 % 4 16,7 % 1 4,2 % 0 0,0 % 24
Preglednica 4: Govor učencev s sokrajani (nevrstniki)
88 Govor učencev s sokrajani (nevrstniki) 100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% kraj. nar. govor 30% 20% g. blizu KNR 10% 0% g. blizu RTV knjižno drugo
Graf 4: Govor učencev s sokrajani (nevrstniki)
OŠ Šentrupert, 6. razred, 25 učencev, 14 deklic, 11 dečkov S sokrajani (nevrstniki) 8 (57,1 %) šestošolk govori krajevni narečni govor, 2 (14,3%) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 3 (21,4 %) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 1 (7,1 %) pa govori kar knjiţno. Šest dečkov (54,5 %) govori krajevni narečni govor, 4 (36,4 %) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 1 (9,1 %) pa nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Skupaj 56 % šestošolcev govori krajevni narečni govor, 24 % nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 16 % nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 4 % pa knjiţno.
OŠ Mirna, 6. razred, 27 učencev, 14 deklic, 13 dečkov Krajevni narečni govor s starejšimi sokrajani govori 6 (42,9 %) deklic. Ravno toliko se jih je odločilo za nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 2 (14,3 %) pa za nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed Sedem (53,8 %) dečkov doma govori krajevni narečni govor, 1 (7,7 %) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 3 (23,1 %) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 2 (15,4 %) pa knjiţno. Krajevni narečni govor govori 48,1 % mirnskih šestošolcev, nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 25,9 %, nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed 18,5 %, knjiţno se izraţa 7,4 %.
89 OŠ Šentrupert, 7. razred, 32 učencev, 19 deklic, 13 dečkov Krajevni narečni govor je izbralo le 7 deklic (36,8 %). Ravno tako se 7 deklic s sokrajani (nevrstniki) sporazumeva v nadnarečni obliki govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 4 (21,1 %) pa v nadnarečni obliki govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Knjiţno govori s starejšimi sokrajani 1 deklica (5,3 %). Dečki v pogovoru s sokrajani veliko raje uporabljajo narečje, saj ga govori 10 od 13 dečkov (76,9 %), 2 (15,4 %) sta se odločila za nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 1 (7,7 %) pa za nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Krajevni govor s sokrajani (nevrstniki) uporablja 53,1 % šentruperskih sedmošolcev, nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 28,1 %, nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 15,6 % , knjiţno pa govori 3,1 % učencev.
OŠ Mirna, 7. razred, 29 učencev, 13 deklic, 16 dečkov Krajevni narečni govor v pogovoru s sokrajani (nevrstniki) uporablja 10 deklic (76,9 %), 1 (7,7 %) je izbrala nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 2 (15,4 %) pa knjiţni jezik. Tudi dečki se najpogosteje sporazumevaju v krajevnem narečnem govoru, tako govori 12 ali 75 % dečkov. Eden (6,3 %) uporablja nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 2 (12,5 %) nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 1 (6,3 %) pa sleng. Za krajevni narečni govor se je skupaj odločilo 75,9 % mirnskih sedmošolcev, 6,9 % jih govori nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, ravno toliko nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, in knjiţni jezik, 3,4 % pa sleng.
OŠ Šentrupert, 8. razred, 24 učencev, 14 deklic, 10 dečkov Sedem deklet (50 %) govori s sokrajani (nevrstniki) krajevni narečni govor, 5 (35,7 %) govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 2 (14,3 %) pa sta se odločili za nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Pri dečkih je odstotek krajevnega narečnega govora višji: tako govori 8 od 10 dečkov (80 %), 1 (10 %) se je odločil za govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, in ravno tako 1 za nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed. S starejšimi sokrajani govori krajevni narečni govor 62,5 % šentruperskih osmošolcev, 25 % jih uporablja govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 12,5 % pa nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed.
90 OŠ Mirna, 8. razred, 23 učencev, 11 deklic, 12 dečkov Krajevni narečni govor s sokrajani (nevrstniki) govori 10 deklic (90,9 %), 1 (9,1 %) je izbrala nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru. 83,3 % dečkov se je odločilo za krajevni narečni govor (10), eden (8,3 %) za nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, eden pa je izbral nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Skupaj govori s sokrajani (nevrstniki) krajevni narečni govor 87 % mirnskih osmošolcev, 8,7 % jih uporablja nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, govori le 1 osmošolec (4,3 %).
OŠ Šentrupert, 9. razred, 21 učencev, 13 deklic, 8 dečkov Šest deklic (46,2 %) je izbralo krajevni narečni govor, 7 (53,8 %) pa nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru. Krajevni narečni govor govorita 2 (25 %) dečka, 3 (37,5 %) so se odločili za nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, in ravno tako 3 za nadnarečje, ki vsebuje malo narečnih besed. Krajevni narečni govor s sokrajani (nevrstniki) govori 38,1 % šentruperskih devetošolcev, 47,6 % jih je izbralo nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 14,3 % pa nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed.
OŠ Mirna, 9. razred, 24 učencev, 9 deklic, 15 dečkov Le 2 deklici (22,2 %) sta se odločili za krajevni narečni govor, 4 (44,4 %) so izbrale nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 3 (33,3 %) pa nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Pri dečkih je slika popolnoma drugačna: 11 od 15 (73,3 %) jih v pogovoru s sokrajani (nevrstniki) uporablja krajevni narečni govor, 2 (13,3 %) govorita nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 1 (6,7 %) se je odločil za nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 1 pa za knjiţni jezik. S sokrajani (nevrstniki) govori krajevni narečni govor 54,2 % mirnskih devetošolcev, govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 25 %, nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 16,7 % učencev, 4,2 % pa knjiţni jezik.
Kot pri prejšnjem anketnem vprašanju v rabi krajevnega narečnega govora med razredi izstopajo mirnski osmošolci s 87 %, med deklicami in dečki ni večje razlike (7,6 % v prid deklicam), sledijo jim mirnski sedmošolci (75,9 %), med deklicami in dečki je razlika minimalna, krajevni narečni govor uporablja 1,9 % več deklic. Najmanj je krajevni narečni govor med razredi zastopan pri 91 šentruperskih devetošolcih (38,1 %), predvsem zaradi dečkov (25 %), in z 48,1 % pri mirnskih šestošolcih, kjer med deklicami in dečki ni opazne razlike.
Če smo pozorni na razred in spol, krajevni narečni govor najpogosteje uporabljajo mirnske osmošolke (90,9 %), sledijo jim njihovi sošolci s 83,3 %, dečki iz 8. razreda OŠ Šentrupert z 80 %, mirnske sedmošolke in dečki 7. razreda OŠ Šentrupert s 76,9 %, mirnski sedmošolci s 75 % in devetošolci iste šole s 73,3 %. Sicer pa krajevni govor v najmanjši meri uporabljajo mirnske devetošolke (22,2 %), v tem razredu je tudi največja razlika med deklicami in dečki, kar 51,1 %. Sledijo jim dečki iz 9. razreda OŠ Šentrupert s 25 %. Velika razlika med spoloma se kaţe tudi pri šentruperskih sedmošolcih, kjer 41,1 % več dečkov uporablja krajevni narečni govor, in osmošolcih iste šole, kjer je razlika v prid dečkom 30 %.
Starost ni spremenljivka, ki bi očitno vplivala na izbor zvrsti v tej govorni okoliščini. Med šestošolci in devetošolci ni večje razlike, za odtenek manj krajevni narečni govor uporabljajo devetošolci. V pogovoru s sokrajani (nevrstniki) prevladuje krajevni narečni govor, na obeh šolah ga govori 59,5 % učencev, tudi tokrat je njegova raba (kot pri pogovorih doma) večja na Mirni, kajti v Šentrupertu ga govori 52,9 %.
Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govori 23,4 % anketiranih učencev, tokrat je odstotek višji v Šentrupertu (30,4 %), Največkrat so se zanj odločili šentruperski devetošolci (47,6 %), raje ga uporabljajo deklice (53,8 %), te so se zanj odločile v največji meri. Sledijo jim mirnske devetošolke s 44,4 % in deklice 6. razreda OŠ Mirna (42,9 %). Med razredi so ga najmanjkrat (po dva učenca) izbrali mirnski sedmošolci (6,9 %) in osmošolci (8,7 %), v enaki meri deklice in dečki, ter po en deček iz 6. razreda OŠ Mirna (7,7 %) in 8. razreda OŠ Šentrupert (10 %).
Nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, uporablja 13,2 % učencev (14,7 % v Šentrupertu in 11,7 % na Mirni). V največji meri posegajo po njem dečki iz 9. razreda OŠ Šentrupert (37,5 %) in mirnske devetošolke (33,3 %), ne govori pa ga nobena mirnska sedmošolka, osmošolka in šentruperska devetošolka.
Knjiţno govori s sokrajani (nevrstniki) 3,4 % učencev na obeh šolah (na Mirni 5, v Šentrupertu pa 2 učenca). En učenec se je odločil za sleng. 92 3.4.6 Govor učencev s sokrajani (vrstniki)
Kraj. nar. G. blizu G. blizu Skupaj govor % KNG % RTV % Knjižno % Sleng % Drugo % 100% Ž 6 42,9 % 1 7,1 % 3 21,4 % 0 0,0 % 4 28,6 % 0 0,0 % 14 6. razred OŠ Šentrupert M 6 54,5 % 4 36,4 % 0 0,0 % 0 0,0 % 1 9,1 % 0 0,0 % 11 Skupaj 12 48,0 % 5 20,0 % 3 12,0 % 0 0,0 % 5 20,0 % 0 0,0 % 25
Ž 10 71,4 % 3 21,4 % 0 0,0 % 0 0,0 % 1 7,1% 0 0,0 % 14 6. razred OŠ M 7 53,8 % 3 23,1 % 2 15,4 % 0 0,0 % 0 0,0 % 1 7,7 % 13 Mirna Skupaj 17 63,0 % 6 22,2 % 2 7,4 % 0 0,0 % 1 3,7 % 1 3,7 % 27
Ž 5 26,3 % 2 10,5 % 0 0,0 % 0 0,0 % 10 52,6 % 2 10,5 % 19 7. razred OŠ Šentrupert M 10 76,9 % 2 15,4 % 0 0,0 % 0 0,0 % 1 7,7 % 0 0,0 % 13 Skupaj 15 46,9 % 4 12,5 % 0 0,0 % 0 0,0 % 11 34,4 % 2 6,3 % 32
Ž 4 30,8 % 4 30,8 % 0 0,0 % 0 0,0 % 5 38,5 % 0 0,0 % 13 7. razred OŠ Mirna M 7 43,8 % 2 12,5 % 0 0,0 % 0 0,0 % 7 43,8 % 0 0,0 % 16 Skupaj 11 37,9 % 6 20,7 % 0 0,0 % 0 0,0 % 12 41,4 % 0 0,0 % 29
Ž 1 7,1 % 1 7,1 % 1 7,1 % 0 0,0 % 10 71,4 % 1 7,1 % 14 8. razred OŠ M 7 70,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 3 30,0 % 0 0,0 % 10 Šentrupert Skupaj 8 33,3 % 1 4,2 % 1 4,2 % 0 0,0 % 13 54,2 % 1 4,2 % 24
Ž 2 18,2 % 0 0,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 8 72,7 % 1 9,1 % 11 8. razred OŠ Mirna M 9 75,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 3 25,0 % 0 0,0 % 12 Skupaj 11 47,8 % 0 0,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 11 47,8 % 1 4,3 % 23
Ž 2 15,4 % 0 0,0 % 1 7,7 % 0 0,0 % 8 61,5 % 2 15,4 % 13 9. razred OŠ Šentrupert M 2 25,0 % 1 12,5 % 1 12,5 % 0 0,0 % 4 50,0 % 0 0,0 % 8 Skupaj 4 19,0 % 1 4,8 % 2 9,5 % 0 0,0 % 12 57,1 % 2 9,5 % 21
Ž 0 0,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 9 100,0 % 0 0,0 % 9 9. razred OŠ M 6 40,0 % 3 20,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 6 40,0 % 0 0,0 % 15 Mirna Skupaj 6 25,0 % 3 12,5 % 0 0,0 % 0 0,0 % 15 62,5 % 0 0,0 % 24
Preglednica 5: Govor učencev s sokrajani (vrstniki)
93 Govor učencev s sokrajani (vrstniki) 70% 60% 50% 40% KNG 30% 20% g. blizu KNG 10% g. blizu RTV 0% knjižno sleng drugo
Graf 5: Govor učencev s sokrajani (vrstniki)
OŠ Šentrupert, 6. razred, 25 učencev, 14 deklic, 11 dečkov Krajevni narečni govor govori s sokrajani (vrstniki) 6 (42,9 %) deklic, nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 1 (7,1 %), nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 3 (21,4 %), 4 (28,6 % ) pa so izbrale sleng. Krajevni narečni govor uporablja 6 (54, 5 %) dečkov, 4 (36,4 %) so so se odločili za nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, le 1 deček (9,1 %) govori v slengu. Krajevni narečni govor v pogovoru s sokrajani (vrstniki) uporablja 48 % šentruperskih šestošolcev, 20 % nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, tudi toliko jih je izbralo sleng, nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, pa 12 %
OŠ Mirna, 6. razred, 27 učencev, 14 deklic, 13 dečkov Kar 10 (71, 4 %) deklic v pogovoru z vrstniki uporablja krajevno narečje, 3 (21,4 %) nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, le ena (7,1 %) sleng. Krajevni narečni govor uporablja 7 (53,8 %) dečkov, 3 (23,1 %) nadnarečni govor ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 2 (15, 4 %) nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, nihče se ni odločil za sleng. En deček (7,7 %) je napisal, da govori bosansko. Predvidevam, da je mislil na vrstnike v svojem rojstnem kraju v Bosni in Hercegovini, ki je zanj še vedno domovina, kajti z vrstniki na Mirni govori slovensko – v malo bosansko obarvanem nadnarečnem govoru, ki ne vsebuje veliko narečnih besed.
94 Krajevni narečni govor v pogovoru s sovrstniki uporablja 63 % mirnskih šestošolcev, 22,2 % nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 7,4 % nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, sleng le 1 deklica (3,7 %), dečku iz BiH pa ravno tako pripada 3,7 %. Pri šestošolcih obeh šol je odstotek rabe slenga zelo nizek, kar pripisujem starosti oz. stopnji šolanja.
OŠ Šentrupert, 7. razred, 32 učencev, 19 deklic, 13 dečkov Pet (26,3 %) deklic v pogovoru s sokrajani (vrstniki) uporablja krajevno narečje, 2 (10,5 %) nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 10 (52,6 %) se jih je odločilo za sleng, 2 (10,5 %) pa za drugo. Ena je napisala, da govori narečje, obarvano s slengom, druga pa se je odločila za neobičajno kombinacijo knjiţnega jezika in slenga. Krajevni narečni govor uporablja 10 (76,9 %) dečkov, 2 (15,4 %) sta izbrala nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, eden (7,7 %) se je odločil za sleng. Krajevni narečni govor v pogovoru s sovrstniki uporablja 46,9 % šentruperskih sedmošolcev, 12,5 % jih govori nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 34,4 % sleng, 6,3 % pa pripada dvema kombinacijama: s slengom obarvanemu narečju ter knjiţnemu jeziku in slengu. Zelo velika (a pričakovana) je razlika v rabi slenga med deklicami in dečki.
OŠ Mirna, 7. razred, 29 učencev, 13 deklic, 16 dečkov Krajevni narečni govor govorijo s sokrajani (vrstniki) 4 (30,8 %) deklice, nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, tudi 4 (30,8 %), 5 (38,5 %) jih uporablja sleng. Krajevni narečni govor uporablja 7 (43,8 %) dečkov, 2 (12,5 %) nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 7 (43,8 %) jih govori v slengu. Krajevni narečni govor v pogovoru z vrstniki uporablja 37,9 % mirnskih sedmošolcev, 20,7 % nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, sleng pa 41,4 %. Zanimiva je primerjava s šentruperskimi dečki, kjer se je za sleng odločil le eden, mirnski sedmošolci pa za odtenek celo prednjačijo pred svojimi sošolkami.
OŠ Šentrupert, 8. razred, 24 učencev, 14 deklic, 10 dečkov Ena (7,1 %) deklica v pogovoru uporablja krajevno narečje, 1 nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, ravno tako 1 nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 10 (71,4 %) se jih je odločilo za sleng, 1 pa za kombinacijo slenga in narečja. Krajevni narečni govor uporablja 7 (70 %) dečkov, 3 (30 %) so se odločili za sleng.
95 Krajevni narečni govor v pogovoru s sovrstniki uporablja 33,3% šentruperskih osmošolcev, 4,2 % nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, ravno toliko nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, sleng 54,2 %, kombinacijo slenga in narečja pa 4,2 %. Sleng je bistveno bolje zastopan pri deklicah, dečki v tej govorni okoliščini govorijo predvsem v krajevnem narečnem govoru.
OŠ Mirna, 8. razred, 23 učencev, 11 deklic, 12 dečkov Krajevni narečni govor govorita s sokrajani (vrstniki) 2 (18,2 %) deklici, 8 (72,7 %) jih uporablja sleng, 1 (9,1 %) pa se je odločila sleng in narečje. Krajevni narečni govor uporablja kar 9 (75%) dečkov, 3 (25 %) pa govorijo v slengu. Krajevni narečni govor v pogovoru s sovrstniki uporablja 47,8 % mirnskih osmošolcev, sleng tudi 47,8 %, 4,3% pa s slengom obarvano narečje. V uporabi slenga zopet močno prednjačijo deklice, med dečki je (kot med šentruperskimi) zelo priljubljen krajevni narečni govor.
OŠ Šentrupert, 9. razred, 21 učencev, 13 deklic, 8 dečkov Dve (15,4 %) deklici se s sokrajani (vrstniki) pogovarjata v krajevnem narečju, 1 (7,7 %) uporablja nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 8 (61,5 %) se jih je odločilo za sleng, 2 (15,4 %) pa za sleng in narečje. Krajevni narečni govor uporabljata 2 (25 %) dečka, 1 (12,5 %) nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 1 (12,5 %) nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 4 (50 %) so se odločili za sleng. Krajevni narečni govor je izbralo 19 % šentruperskih devetošolcev, nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 4,8 %, nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 9, 5 %, sleng 57,1 %, sleng in narečje pa 9, 5 %. Pri rabi slenga zopet prevladujejo deklice.
OŠ Mirna, 9. razred, 24 učencev, 9 deklic, 15 dečkov Vseh 9 deklic se je odločilo za sleng. Krajevni narečni govor v pogovoru s sokrajani (vrstniki) uporablja kar 6 (40 %) dečkov, nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 3 (20 %), 6 (40 %) jih je izbralo sleng. Krajevni narečni govor v pogovoru s sovrstniki govori 25 % mirnskih devetošolcev, 12,5 % nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 62,5 % sleng, zanj se je zopet odločilo več deklic. 96 Starost (in z njo stopnja šolanja) ter spol sta dejavnika, ki vplivata na izbiro govora s sokrajani (vrstniki), in sicer predvsem na rabo slenga. Med razredi ga najmanj uporabljajo šestošolci obeh šol; pri mirnskih ga govori le 1 deklica. Pri šentruperskih šestošolcih v rabi slenga prednjačijo deklice z 28,6 %, govori ga 9,1 % dečkov, skupaj 20 %. Največkrat so izbrali sleng devetošolci OŠ Mirna (62,5 %), šentruperski devetošolci (57,1 %) in šentruperski osmošolci (54,2 %). V 7. razredu OŠ Šentrupert pa sleng uporablja dobra polovica (52,6 %) deklic in le 7,7 % dečkov (skupaj 34,4 %), veliko pogosteje kot dečki te šole so se za sleng odločili dečki 7. razreda OŠ Mirna – 43,8 %, za odtenek v večji meri kot njihove sošolke, kar je značilno samo za ta razred. Večja razlika med spoloma se pojavi tudi v 8. razredu OŠ Šentrupert, kjer sleng uporablja 41 % več deklic (71,4 %) kot dečkov, ki so se v največji meri (70 %) odločali za krajevni narečni govor, in v 8. razredu OŠ Mirna, kjer ga uporablja 47,7 % več deklic kot dečkov (vsi skupaj 47,8 %), kar 75 % teh dečkov je izbralo krajevni narečni govor. Raba slenga prevladuje tudi v 9. razredu OŠ Šentrupert (57,1 %), izbralo ga je 61,5 % deklic. Največja razlika med spoloma je v 9. razredu OŠ Mirna, kjer so se za sleng odločile vse deklice, dečki pa so se v enaki meri kot za sleng (40 %) odločili za krajevni narečni govor.
Sleng je sicer zelo pogosta izbira v tej govorni okoliščini, a ga na obeh šolah skupaj govori le 39 % učencev, za odtenek prednjači krajevni narečni govor, ki ga govori 41% učencev. Najpogostejša izbira je sleng na OŠ Šentrupert, kjer ga govori 40,2 % učencev, 38,2 % pa se jih je odločilo za krajevni narečni govor. Na Mirni je slika malo drugačna: sleng je zastopan v 37,9 %, krajevni narečni govor pa v 43,7 %. Od 6 učencev, ki so se odločili za moţnost drugo, jih je 5 zapisalo, da uporabljajo sleng in narečje, zato njihovi odgovori nimajo vpliva na razmerje med tema govoroma. Če smo pozorni na spol, sleng na obeh šolah govori 25,4 % dečkov in 51,4 % deklic, uporabljajo ga vse mirnske devetošolke, 72,7 % osmošolk te šole in 71,7 % šentruperskih osmošolk. Priljubljenost slenga pri deklicah lahko pripisujemo hitrejšemu razvoju, sledenju modnim trendom, morda tudi prilagodljivosti in teţnji po ugajanju.
Krajevni narečni govor je najbolj priljubljen med mirnskimi šestošolkami (71,4 %), šentruperskimi osmošolci – dečki (70 %), mirnskimi osmošolci – dečki (75 %), šentruperskimi sedmošolci – dečki (76,9 %); deklice teh razredov ga govorijo v veliko manjši meri: tako govori 26,3 % šentruperskih sedmošolk, 7,1 % šentruperskih osmošolk in 18,2 % mirnskih osmošolk. Pri razredih je krajevni narečni govor najmanj zastopan pri mirnskih (25 %) in šentruperskih (19 %) devetošolcih. Ne 97 govori ga nobena mirnska devetošolka (vse uporabljajo sleng), v njem pa se sporazumevata s sokrajani (vrstniki) le 2 šentruperski devetošolki. Ostale so se odločile predvsem za sleng in kombinacijo slenga in narečja, le 1 za nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed.
Slabo je zastopan nadnarečni govor, ki je blizu krajevnega narečnega govora, govori ga 12,7 % anketiranih učencev, še največ dečkov iz 6. razreda šentruperske šole (36,4 %) in mirnskih sedmošolk (30,8 %). Ne govori pa ga noben deček iz 8. razreda OŠ Šentrupert, noben mirnski osmošolec ter nobena mirnska in šentruperska devetošolka.
Nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, govori le 3,9 % vseh anketirancev, še največ šentruperskih šestošolk (21,4 %). Knjiţno ne govori nihče.
98 3.4.7 Govor učencev pri slovenščini
G. blizu G. blizu Skupaj KNG % RTV % Knjižno % Drugo % 100 % 6. razred Ž 2 14,3 % 6 42,9 % 6 42,9 % 0 0,0 % 14 OŠ M 3 27,3 % 2 18,2 % 3 27,3 % 3 27,3 % 11 Šentrupert Skupaj 5 20,0 % 8 32,0 % 9 36,0 % 3 12,0 % 25
Ž 6 42,9 % 2 14,3 % 6 42,9 % 0 0,0 % 14 6. razred M 2 15,4 % 6 46,2% 5 38,5 % 0 0,0 % 13 OŠ Mirna Skupaj 8 29,6 % 8 29,6 % 11 40,7 % 0 0,0 % 27
7. razred Ž 1 5,3 % 5 26,3 % 13 68,4 % 0 0,0 % 19 OŠ M 3 23,1 % 4 30,8 % 6 46,2 % 0 0,0 % 13 Šentrupert Skupaj 4 12,5 % 9 28,1 % 19 59,4 % 0 0,0 % 32
Ž 1 7,7 % 0 0,0 % 12 92,3 % 0 0,0 % 13 7. razred M 1 6,3 % 0 0,0 % 15 93,8 % 0 0,0 % 16 OŠ Mirna Skupaj 2 6,9 % 0 0,0 % 27 93,1 % 0 0,0 % 29
8. razred Ž 3 21,4 % 2 14,3 % 9 64,3 % 0 0,0 % 14 OŠ M 6 60,0 % 1 10,0 % 3 30,0 % 0 0,0 % 10 Šentrupert Skupaj 9 37,5 % 3 12,5 % 12 50,0 % 0 0,0 % 24
Ž 8 72,7 % 2 18,2 % 1 9,1 % 0 0,0 % 11 8. razred M 2 16,7 % 4 33,3 % 6 50,0 % 0 0,0 % 12 OŠ Mirna Skupaj 10 43,5 % 6 26,1 % 7 30,4 % 0 0,0 % 23
9. razred Ž 2 15,4 % 6 46,2 % 5 38,5 % 0 0,0 % 13 OŠ M 0 0,0 % 3 37,5 % 5 62,5 % 0 0,0 % 8 Šentrupert Skupaj 2 9,5 % 9 42,9 % 10 47,6 % 0 0,0 % 21
Ž 3 33,3 % 1 11,1 % 5 55,6 % 0 0,0 % 9 9. razred M 7 46,7 % 2 13,3 % 6 40,0 % 0 0, 0% 15 OŠ Mirna Skupaj 10 41,7 % 3 12,5 % 11 45,8 % 0 0,0 % 24
Preglednica 6: Govor učencev pri slovenščini
99 Govor učencev pri slovenščini 100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% 30% g. blizu KNG 20% 10% g. blizu RTV 0% knjižno drugo
Graf 6: Govor učencev pri slovenščini
Šentrupert, 6. razred, 25 učencev, 14 deklic, 11 dečkov Nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govorita 2 deklici (14,3 %), nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji, uporablja 6 deklic (42,9 %), knjiţno pa se izraţa ravno tako 42,9 % deklic. Trije dečki (27,3 %) govorijo nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, sta izbrala 2 (18,2 %), knjiţno se izraţajo 3 dečki (27,3 %), 3 pa so se odločili za dve moţnosti: nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, in knjiţni jezik. Najbrţ se zavedajo, da v različnih govornih poloţajih pri pouku govorijo različno in se niso mogli odločiti za prevladujočo moţnost. Nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, torej govori 5 šentruperskih šestošolcev (20 %), nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 8 (32 %), knjiţno se izraţa 9 (36 %) učencev, 3 (12 %) pa enakovredno uporabljajo nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, in knjiţni jezik.
Mirna, 6. razred, 27 učencev, 14 deklic, 13 dečkov Na OŠ Mirna 6 deklic (42,9 %) pri slovenščini govori nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, uporabljata 2 deklici (14, 3%), knjiţno se jih izraţa 6 (42,9 %). Dva dečka (15,4 %) govorita nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 6 (46,2 %) jih je izbralo nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, knjiţni jezik pa 5 ali 38,5 % dečkov. 100 Skupaj govori nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 8 mirnskih šestošolcev (29,6 %), 8 se jih je odločilo za nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 11 (40,7 %) pa se jih izraţa knjiţno. Nizek odstotek knjiţnega govora pri šestošolcih obeh šol ni presenetljiv, saj ga večina učencev dejansko še ne obvlada.
OŠ Šentrupert, 7. razred, 32 učencev, 19 deklic, 13 dečkov Ena deklica (5,3 %) govori nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 5 (26,3 %) jih je izbralo nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 13 (68,4 %) pa knjiţni jezik. Trije dečki (23,1 %) so se odločili za nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 4 (30,8 %) za nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 6 (46,2 %) jih pri slovenščini govori knjiţno. Skupaj 12,5 % šentruperskih sedmošolcev pri slovenščini uporablja nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 28,1 % nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 59,4 % pa jih je izbralo knjiţni jezik.
OŠ Mirna, 7. razred, 29 učencev, 13 deklic, 16 dečkov Ena deklica (7,7 %) govori nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, kar 12 (92,3 %) pa knjiţno. Ravno tako govori nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 1 deček (6,3 %), 15 (93,8 %) se jih je odločilo za knjiţni jezik. Dva mirnska sedmošolca (6,9 %) torej govorita nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, vsi ostali (93,1 %) pa se pri slovenščini izraţajo knjiţno. Iz raziskave je razvidno, da je 7. razred nekakšna prelomnica. Učenci, ki se pri pouku na začetku šolskega leta (v času, ko je bila izvedena anketa) v skladu z učnim načrtom učijo o rabi knjiţnega in neknjiţnega jezika, so se glede na svoje metajezikovno znanje skoraj vsi odločili za knjiţni jezik, ker so se učili, da je ustrezen za to govorno okoliščino. Poraja pa se dvom, koliko od njih jih knjiţni jezik dejansko obvlada.
OŠ Šentrupert, 8. razred, 24 učencev, 14 deklic, 10 dečkov Knjiţno govori pri slovenščini 9 (64,3 %) deklic, 3 (21,4 %) uporabljajo nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 2 (14,3 %), pa nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed. 101 Pri dečkih je drugače: 6 (60 %) jih govori nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 3 (30 %) se izraţajo knjiţno, 1 (10 %) pa uporablja nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Knjiţno govori pri pouku slovenščine torej 50 % šentruperskih osmošolcev, nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, je izbralo 37,5 % učencev, nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, pa 12,5 %.
OŠ Mirna, 8. razred, 23 učencev, 11 deklic, 12 dečkov Presenetljivo se je kar 8 (72,7 %) deklic odločilo za nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, za nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 2 (18,2 %), le 1 (9,1 %) pri slovenščini govori knjiţno. Dejstvo je, da je 9 deklic v 1. in 2. nivoju, le 2 v 3., kljub temu pa mislim, da so razlogi tudi drugje: ali so deklice zelo samokritične ali jih učitelj pogosto opozarja na knjiţno izreko ali pa zaradi površnega branja niso dobro razumele opisa zvrsti in so se osredotočile na zadnji del formulacije pod točko b): …, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo učitelji v šoli. Za nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, sta se odločila 2 dečka (16,7 %), nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, so izbrali 4 (33,3 %), 6 (50 %) se jih izraţa knjiţno. Glede na poznavanje situacije, saj večji del teh dečkov poučujem, se mi zdijo odgovori dokaj realni. Knjiţno pri slovenščini govori 30,4 % mirnskih osmošolcev, nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, je izbralo 26,1 %, nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, pa 43,5 % učencev, predvsem deklice.
V primerjavi s sedmim razredom OŠ Mirna so izsledki raziskave precej drugačni. Osmošolci (tako kot sedmošolci) na začetku šolskega leta poglabljajo svoje metajezikovno znanje o socialni zvrstnosti in izbiri zvrsti glede na govorne okoliščine, a so se kljub temu v veliko manjši meri odločali za knjiţni jezik. Morda je razlog v nerazumevanju formulacije, moţnosti sta tudi ti, da so osmošolci morda bolj samokritični ali sposobnejši realnejše samorefleksije glede svojega govora (zagotovo vsi sedmošolci, ki so se odločili za knjiţni jezik, le-tega ne obvladajo), hkrati pa je 8. razred čas burne pubertete in z njo velikokrat pogojenim upiranjem avtoritetam, kar seveda predstavljamo tudi učitelji. Razloga v učiteljevi strategiji ne morem iskati, kajti sedmošolce, ki so se odločali za knjiţni jezik, in osmošolke, ki so izbrale nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, poučuje isti učitelj.
102 OŠ Šentrupert, 9. razred, 21 učencev, 13 deklic, 8 dečkov Dve deklici (15,4 %) sta izbrali nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 6 (46, 2 %) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 5 (38,5 %) jih pri slovenščini govori knjiţno. Trije dečki (37,5 %) so obkroţili črko pred nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 5 (62,5 %) se jih je odločilo za knjiţni jezik. Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govorita le dve devetošolki (9,5 %), 42,9 % vseh devetošolcev govori nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 47,6 % pa se jih izraţa knjiţno.
OŠ Mirna, 9. razred, 24 učencev, 9 deklic, 15 dečkov Pri slovenščini najpogosteje uporabljajo nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 3 deklice (33,3 %), 1 (11,1 %) je izbrala nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 5 (55,6 %) jih govori knjiţno. Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govori 7 ali 46,7 % dečkov (skoraj vsi so v 1. in 2. nivoju), 2 (13,3 %) uporabljata nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 6 (40 %) se jih izraţa knjiţno. Govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, pri slovenščini govori 41,7 % mirnskih devetošolcev, 12, 5 % jih je izbralo nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 45,8 % pa knjiţni jezik.
Pri pouku slovenščine je najbolje (a kljub temu v premajhni meri) zastopan knjiţni jezik; govori ga 51,7 % vseh anketiranih učencev, malo višji je ta odstotek na Mirni – 54,4 %. S 24,4 % mu sledi nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, na Mirni ga govori skoraj 30 % učencev. Za nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, se je odločilo 22,4 % učencev obeh šol, na Mirni le 16, 5 %.
Raba knjiţnega jezika pri pouku slovenščine se po posameznih razredih giblje od 93 % do 30,4 %. Glede na to, naj bi učenec ob koncu osnovnega šolanja poznal okoliščine rabe posamezne zvrsti in podzvrsti in naj bi med govornim nastopom in pogovorom z učiteljem (torej pri pouku) govoril knjiţno, bi lahko pričakovali, da se bodo pogosteje za rabo knjiţnega jezika odločali osmošolci in devetošolci. Če pa upoštevamo razvojne značilnosti najstnikov – pubertetnikov (uporništvo, neupoštevanje in nepriznavanje druţbenih norm, večjo samokritičnost), laţje razumemo rezultate
103 raziskave. Poleg tega praksa kaţe, da precejšen del učencev (kljub prizadevanjem učiteljev) slabo obvlada knjiţni pogovorni jezik. V rabi knjiţnega jezika med razredi močno prednjačijo učenci 7. razreda; tako govori 93 % mirnskih sedmošolcev (med deklicami in dečki ni razlik). Šentruperski sedmošolci ga sicer uporabljajo bistveno manj (59,4 %), bolje je zastopan pri deklicah, ki z 68,4 % (22,2 % več kot dečki) sledijo mirnskim sedmošolcem. Glede na razrede ga najmanj uporabljajo mirnski osmošolci (30,4 %), predvsem deklice (knjiţno govori 50 % dečkov), ki ga med vsemi govorijo najmanj (9,1 %), saj se je zanj odločila le 1 deklica. Nizek odstotek imajo tudi šentruperski šestošolci (36 %), knjiţno govori pri slovenščini le 27,3 % dečkov. Razen pri sedmošolcih in osmošolcih (knjiţno govori 20 % več učencev 8. razreda OŠ Šentrupert kot mirnskih osmošolcev in kar 55,2 % več šentruperskih kot mirnskih osmošolk) očitnejših razlik med razredi obeh šol ni.
Nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed (in sem ga glede na lastne izkušnje pričakovala v večji meri), govori največ šentruperskih devetošolcev (42,9 %), med dečki in deklicami ni opazne razlike. Sledijo jim šentruperski šestošolci, tako govori 32 % učencev (42,9 % deklic). Ne govori pa ga noben mirnski sedmošolec (ti pri slovenščini govorijo knjiţno), le 12,5 % mirnskih devetošolcev in šentruperskih osmošolcev.
Govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, je pri pouku slovenščine najbolj priljubljen pri mirnskih osmošolcih (43,5 %), glede na odgovore ga govori kar 72,7 % deklic (moţne razloge sem navedla ţe pri interpretaciji ob tabeli), in mirnskih devetošolcih, govori ga 41,7 % učencev, in sicer 46,7 % dečkov – skoraj vsi so v 1. in 2. nivojski skupini, so vedenjsko teţavni in uporniški, kadar so v govornem poloţaju, ki zahteva knjiţni jezik (predvsem ustno preverjanje znanja, govorni nastop), se nekateri počutijo zelo nelagodno, zdi se jim nenaraven. Potrebna so pogosta opozarjanja na ustrezno rabo socialne zvrsti.
Iz rezultatov ni razvidno, da bi spol učencev bistveno vplival na njihove odgovore, vpliva pa starost (in stopnja šolanja), vendar ne tako, kot bi glede na cilje pouka jezika pričakovali, saj v rabi knjiţnega jezika zelo izstopajo sedmošolci.
104 3.4.8 Govor učencev pri drugih predmetih
G. blizu G. blizu Skupaj KNG % RTV % Knjižno % Drugo % 100 % 6. razred Ž 3 21,4 % 6 42,9 % 5 35,7 % 0 0,0 % 14 OŠ M 5 45,5 % 2 18,2 % 1 9,1 % 3 27, 3% 11 Šentrupert Skupaj 8 32,0 % 8 32,0 % 6 24,0 % 3 12,0 % 25
Ž 8 57,1 % 6 42,9 % 0 0,0 % 0 0,0 % 14 6. razred M 4 30,8 % 9 69,2 % 0 0,0 % 0 0,0 % 13 OŠ Mirna Skupaj 12 44,4 % 15 55,6 % 0 0,0 % 0 0,0 % 27
7. razred Ž 4 21,1 % 10 52,6 % 5 26,3 % 0 0,0 % 19 OŠ M 7 53,8 % 4 30,8 % 2 15,4 % 0 0,0 % 13 Šentrupert Skupaj 10 32,3 % 14 45,2 % 7 22,6 % 0 0,0 % 31
Ž 3 23,1 % 0 0,0 % 10 76,9 % 0 0,0 % 13 7. razred M 6 37,5 % 2 12,5 % 7 43,8 % 1 6,3 % 16 OŠ Mirna Skupaj 9 31,0 % 2 6,9 % 17 58,6 % 1 3,4 % 29
8. razred Ž 3 21,4 % 7 50,0 % 4 28,6 % 0 0,0 % 14 OŠ M 6 60,0 % 2 20,0 % 2 20,0 % 0 0,0 % 10 Šentrupert Skupaj 9 37,5 % 9 37,5 % 6 25,0 % 0 0,0 % 24
Ž 8 72,7 % 2 18,2 % 1 9,1 % 0 0,0 % 11 8. razred M 7 58,3 % 3 25,0 % 2 16,7 % 0 0,0 % 12 OŠ Mirna Skupaj 15 65,2 % 5 21,7 % 3 13,0 % 0 0,0 % 23
9. razred Ž 3 23,1 % 7 53,8 % 3 23,1 % 0 0,0 % 13 OŠ M 1 12,5 % 5 62,5 % 2 25,0 % 0 0,0 % 8 Šentrupert Skupaj 4 19,0 % 12 57,1 % 5 23,8 % 0 0,0 % 21
Ž 4 44,4 % 4 44,4 % 1 11,1 % 0 0,0 % 9 9. razred M 8 53,3 % 5 33,3 % 2 13,3 % 0 0,0 % 15 OŠ Mirna Skupaj 12 50,0 % 9 37,5 % 3 12,5 % 0 0,0 % 24
Preglednica 7: Govor učencev pri drugih predmetih
105 Govor učencev pri drugih predmetih 70% 60% 50% 40% 30% 20% g. blizu KNG 10% g. blizu RTV 0% knjižno drugo
Graf 7: Govor učencev pri drugih predmetih
OŠ Šentrupert, 6. razred, 25 učencev, 14 deklic, 11 dečkov Pet deklic (35,7%) govori pri drugih predmetih knjiţno, 6 (42,9 %) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 3 (21,4 %) pa nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru. Knjiţno govori le 1 deček (9,1 %), 2 (18,2 %) sta izbrala nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 5 (45,5 %) pa nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru. Trije dečki (27,3 %) so se odločili za dve zvrsti, nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, in knjiţni jezik. Pri tej odločitvi so najbrţ upoštevali različne govorne poloţaje (pogovor, ustno preverjanje znanja, govorni nastop) znotraj pouka drugih predmetov. Skupaj govori nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 8 (32 %) šentruperskih šestošolcev, tudi toliko jih govori nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 6 (24 %) se jih izraţa knjiţno, 3 (12 %) so pod drugo zapisali nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, in knjiţni jezik.
OŠ Mirna, 6. razred, 27 učencev, 14 deklic, 13 dečkov Nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, uporablja 8 (57,1 %) deklic, 6 (42,9 %) pa nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Nobena po svojem mnenju ne govori knjiţno. Nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govorijo 4 (30,8 %) dečki, 9 (69,2 %) jih je izbralo nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, noben se ne izraţa knjiţno.
106 Mirnski šestošolci torej govorijo pri drugih predmetih dva zemljepisna različka: 55,6 % nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, in 44,4 % nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru.
OŠ Šentrupert, 7. razred, 32 učencev, 19 deklic, 13 dečkov Pri drugih predmetih govorijo 4 (21,1%) sedmošolke nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 10 (52,6 %) jih je izbralo nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 5 (26,3 %) pa knjiţni jezik. Nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govori 7 (53,8 %) dečkov, 4 (30,8 %) so se odločili za nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, knjiţno govorita 2 (15,4 %) dečka. Nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govori 32,3 % sedmošolcev, 45,2 % jih uporablja nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 22,6 % se jih izraţa knjiţno.
OŠ Mirna, 7. razred, 29 učencev, 13 deklic, 16 dečkov Pri drugih predmetih 3 (23,1 %) sedmošolke govorijo nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, nobena ni izbrala nadnarečne oblike govora, ki vsebuje malo narečnih besed, kar 10 (76, 9 %) se jih je odločilo za knjiţni jezik. Nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govori 6 (37,5 %) dečkov, 2 (12,5 %) sta izbrala nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, knjiţno govori 7 (43,8 %) dečkov, 1 (6,3 %) pa se je odločil za kombinacijo knjiţnega jezika in slenga. To je deček, ki se ukvarja z rok glasbo in sledi modnim trendom. Nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govori 31 % mirnskih sedmošolcev, 6,9 % jih uporablja nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, za knjiţni jezik se je jih je odločilo 58,6 %, 3,4 % pa za knjiţni jezik in sleng.
OŠ Šentrupert, 8. razred, 24 učencev, 14 deklic, 10 dečkov Nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govorijo 3 (21,4 %) deklice, 7 (50 %) jih uporablja nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 4 (28,6 %) pa so se odločile za knjiţni jezik. Nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, je izbralo 6 (60 %) dečkov, 2 (20 %) govorita nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 2 pa knjiţno.
107 Skupaj govori nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 37,5 % šentruperskih osmošolcev, ravno toliko jih uporablja nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 25 % pa se jih izraţa knjiţno.
OŠ Mirna, 8. razred, 23 učencev, 11 deklic, 12 dečkov Nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govori 8 (72,7 %) deklic, 2 (18,2 %) govorita nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, le 1 (9,1 %) se je odločila za knjiţni jezik. Zopet je kot pri pouku slovenščine visok odstotek nadnarečnega govora, ki je blizu krajevnemu narečju. Nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govori 7 (58,3 %) dečkov, 3 (25 %) uporabljajo predvsem nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 2 (16,7 %) govorita knjiţno. Skupaj govori nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 15 (65,2 %) mirnskih osmošolcev, 5 (21,7 %) jih je izbralo nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, le 3 (13 %) pa knjiţni jezik.
OŠ Šentrupert, 9. razred, 21 učencev, 13 deklic, 8 dečkov Nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govorijo 3 (23,1 %) devetošolke, 7 (53,8 %) se jih je odločilo za nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 3 se izraţajo knjiţno. Nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govori le 1 deček (12,5 %), 5 (62,5 %) jih najpogosteje uporablja nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 2 (25 %) sta izbrala knjiţni jezik. Skupaj govorijo nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 4 (19 %) devetošolci, 12 (57,1 %) se jih je odločilo za nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 5 (23, 8 %) pa za knjiţni jezik.
OŠ Mirna, 9. razred, 24 učencev, 9 deklic, 15 dečkov Nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govorijo 4 (44,4 %) devetošolke, 4 so izbrale nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 1 (11, 1 %) pa govori knjiţno. Nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govori kar 8 (53,3 %) dečkov, 5 (33,3 %) jih uporablja nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 2 (13,3 %) pa govorita knjiţno.
108 Skupaj govori nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 50 % devetošolcev, 37,5 % jih je izbralo nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, knjiţni jezik pa le 12, 5 %.
Odstotek knjiţnega jezika, ki je najustreznejši za to govorno okoliščino, je pri vseh razredih, razen pri sedmošolcih OŠ Mirna, kjer ga govori 58,6 % učencev (76,9 % deklic), 25 % ali manj. Šentruperski sedmošolci ga uporabljajo bistveno manj kot mirnski, izbralo ga je le 22,6 % učencev 7. razreda OŠ Šentrupert, 10,9 % več deklic kot dečkov, te so se tudi veliko pogosteje (za 22 %) odločile za nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, saj ga govori dobra polovica, medtem ko je dobra polovica dečkov izbrala nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru.
V 6. razredu OŠ Mirna knjiţnega jezika pri pouku drugih predmetov ne govori noben učenec, kar bi sicer lahko razloţili s stopnjo šolanja, a ga v Šentrupertu govori 24 % šestošolcev. Pri mirnskih šestošolcih s 55,6 % prevladuje nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, a predvsem po zaslugi dečkov, saj ga govorita dve tretjini, kar 24,3 % več kot deklic, ki so se pogosteje (57,1 %), za 26,3 % več kot dečki, odločile za nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru. V 6. razredu OŠ Šentrupert sta v enaki meri zastopana nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, in nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed (32 %). Deklice se bolje zavedajo govornega poloţaja, ki zahteva odmik od narečja, saj jih 78,6 % uporablja knjiţni jezik ali nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed.
Poleg mirnskih šestošolcev se pri pouku drugih predmetov knjiţno izraţa zelo malo mirnskih devetošolcev (12,5 %) in osmošolcev (13 %). Med deklicami in dečki v teh dveh razredih ni opaznih razlik. Pri mirnskih osmošolcih prevladuje nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, saj ga govori 65,2 %, deklice ga uporabljajo pogosteje (72,7 %). Šentruperski osmošolci, ki knjiţni jezik govorijo v 25 % (za odtenek več deklice), v enaki meri uporabljajo nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, in nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (po 37,5 %). Nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, v bistveno večji meri (ravno nasprotno kot na Mirni) uporabljajo deklice, saj ga govori polovica. Deklice so torej bolje zavedajo govorne okoliščine, na Mirni pa je situacija obratna. Nasploh pa se je bolje zavedajo osmošolci OŠ Šentrupert, saj slaba tretjina manj kot mirnskih uporablja nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru. 109 Pri devetošolcih je razlika med razredi obeh šol podobna kot pri osmošolcih: nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, uporablja polovica mirnskih devetošolcev, v dokaj podobni meri deklice in dečki, v 9. razredu OŠ Šentrupert pa le 19 %, tudi tu ni očitnejše razlike med deklicami in dečki. Nadnarečni govor, ki vsebuje malo besed, uporablja 57,1 % šentruperskih devetošolcev, mirnskih skoraj 30 % manj, knjiţni jezik je izbralo 23,8 % šentruperskih devetošolcev, na Mirni dobrih 10 % manj. Med deklicami in dečki znotraj razredov ni opaznejših razlik. Veliko bolje govorni poloţaj upoštevajo šentruperski devetošolci.
Iz raziskave je razvidno, da je slabo zastopan knjiţni jezik (v teoriji pričakovan, v praksi pa ne toliko). Uporablja ga le 23 % učencev obeh šol, razlika med šolama je minimalna – 1,5 %.
Premalo je pri drugih predmetih zastopan tudi nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, na obeh šolah ga govori le 36,3 % učencev, 42 % na OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert in 30,1 % na OŠ Mirna.
Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, uporablja preveč, kar 38,7 % vseh anketiranih učencev, 30,7 % na OŠ Šentrupert in celo 46,6 % na OŠ Mirna.
Morda je razlog za odgovore tudi v tem, da učenci pri drugih predmetih niso pozorni na svoj govor, ampak predvsem na poznavanje snovi predmeta, vprašljivo je tudi, koliko učitelji dopuščajo rabo tega zemljepisnega različka, ali so dovolj pozorni na govor učencev in ali jih v dovoljšnji meri opozarjajo na rabo knjiţnega jezika. Predvidevam tudi, da so učenci pri izbiranju odgovora imeli pred očmi predvsem pogovore o snovi, manj pa ustno preverjanje znanja ali govorne nastope/referate.
110 3.4.9 Govor učencev s sošolci in z vrstniki v šoli
G. blizu G. blizu Skupaj KNG % RTV % Knjižno % Sleng % Drugo % 100 % Ž 5 35,7 % 1 7,1 % 0 0,0 % 5 35,7 % 3 21,4 % 14 6. razred OŠ Šentrupert M 6 54,5 % 1 9,1 % 0 0,0 % 4 36,4 % 0 0,0 % 11 Skupaj 11 44, 0% 2 8,0 % 0 0,0 % 9 36,0 % 3 12,0 % 25
Ž 7 50,0 % 1 7,1 % 0 0,0 % 6 42,9% 0 0,0 % 14 6. razred OŠ Mirna M 5 38,5 % 2 15,4% 0 0,0 % 6 46,2 % 0 0,0 % 13 Skupaj 12 44,4 % 3 11,1% 0 0,0 % 12 44,4 % 0 0,0 % 27
Ž 4 21,1 % 0 0,0% 0 0,0 % 14 73,7 % 1 5,3 % 19 7. razred OŠ Šentrupert M 4 30,8 % 2 15,4 % 0 0,0 % 7 53,8 % 0 0,0 % 13 Skupaj 8 25,0 % 2 6,3 % 0 0,0 % 21 65,6 % 1 3,1 % 32
Ž 3 23,1 % 0 0,0 % 0 0,0 % 9 69,2 % 1 7,7 % 13 7. razred OŠ Mirna M 3 18,8 % 1 6,3 % 0 0,0 % 12 75,0 % 0 0,0 % 16 Skupaj 6 20,7 % 1 3,4 % 0 0,0 % 21 72,4 % 1 3,4 % 29
Ž 3 21,4 % 2 14,3 % 0 0,0 % 6 42,9 % 3 21,4 % 14 8. razred OŠ Šentrupert M 3 30,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 6 60,0 % 1 10,0 % 10 Skupaj 6 25,0 % 2 8,3 % 0 0,0 % 12 50,0 % 4 16,7 % 24
Ž 0 0,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 11 100,0 % 0 0,0 % 11 8. razred OŠ Mirna M 7 58,3 % 1 8,3 % 0 0,0 % 3 25,0 % 1 8,3 % 12 Skupaj 7 30,4 % 1 4,3 % 0 0,0 % 14 60,9 % 1 4,3 % 23
Ž 0 0,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 13 100,0 % 0 0,0 % 13 9. razred OŠ Šentrupert M 2 25,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 6 75,0 % 0 0,0 % 8 Skupaj 2 9,5 % 0 0,0 % 0 0,0 % 19 90,5 % 0 0,0 % 21
Ž 0 0,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 9 100,0 % 0 0,0 % 9 9. razred OŠ Mirna M 4 26, 7% 0 0,0 % 0 0,0 % 11 73,3 % 0 0,0 % 15 Skupaj 4 16,7 % 0 0,0 % 0 0,0 % 20 83,3 % 0 0,0 % 24
Preglednica 8: Govor učencev s sošolci in vrstniki
111 Govor učencev s sošolci in vrstniki 100% 90% 80% 70% 60% 50% 40% g. blizu KNG 30% 20% g. blizu RTV 10% 0% knjižno sleng drugo
Graf 8: Govor učencev s sošolci in vrstniki
OŠ Šentrupert, 6. razred, 25 učencev, 14 deklic, 11 dečkov Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govori s sošolci in z vrstniki 5 (35,7 %) deklic, 1 (7,1 %), nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 5 (35,7 % ) sleng, 3 (21,4 %) pa drugo: 2 nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, in sleng, 1 se je odločila za narečje. Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, uporablja 6 (54,5 %) dečkov, nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, govori 1 deček (9,1 %), sleng pa najpogosteje uporabijo 4 dečki (36,4 %). Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govori 44 % šentruperskih šestošolcev, nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 8 %, sleng 36 %, 12 % pa drugo: 2 uporabljata nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, in sleng, 1 deklica pa se je odločila za narečje.
OŠ Mirna, 6. razred, 27 učencev, 14 deklic, 13 dečkov Sedem (50 %) deklic v pogovoru s sošolci in z vrstniki uporablja nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, le 1 (7,1 %), 6 (42,9 %) pa jih je izbralo sleng. Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govori 5 (38, 5 %) dečkov, 2 (15,4 %) sta izbrala nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 6 (46, 2 %) pa se je jih odločilo za sleng.
112 Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, s sošolci in z vrstniki govori 44,4 % mirnskih šestošolcev, nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 11,1 %, 44,4 % pa jih najpogosteje uporablja sleng.
OŠ Šentrupert, 7. razred, 32 učencev, 19 deklic, 13 dečkov Štiri (21,1 %) deklice v pogovoru s sošolci in z vrstniki uporabljajo nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, kar 14 (73,7 %) se jih je odločilo za sleng, 1 (5,3 %) pa za kombinacijo knjiţnega jezika in slenga. Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govorijo 4 (30,8 %) dečki, 2 (15,4 %) uporabljata nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 7 (53,8 % ) jih je izbralo sleng. Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, v pogovoru s sošolci in z vrstniki v šoli uporablja 25 % šentruperskih sedmošolcev, nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 6,3 %, sleng 65,6 %, 3,1% pa kombinacijo knjiţnega jezika in slenga.
OŠ Mirna, 7. razred, 29 učencev, 13 deklic, 16 dečkov Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govorijo s sošolci in z vrstniki 3 (23,1 %) deklice, 9 (69,2 %) jih uporablja sleng, le 1 (7,7 %) se je odločila za krajevni narečni govor. Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, uporabljajo 3 (18,8 %) dečki, nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, je izbral 1 (6,3 %), 12 (75 %) pa jih govori v slengu. Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, v pogovoru s sošolci in z vrstniki uporablja 20,7 % mirnskih sedmošolcev, nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 3,4%, sleng 72, 4 %, krajevni narečni govor pa 3,4 %.
OŠ Šentrupert, 8. razred, 24 učencev, 14 deklic, 10 dečkov S sošolci in z vrstniki govorijo 3 (21,4 %) deklice nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 2 (14,3 %) uporabljata nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 6 (42,9 %) se jih je odločilo za sleng, 3 (21,4 %) pa za moţnost drugo: ena za narečje, dve pa za sleng in narečje. Trije dečki (30 %) so izbrali nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 6 (60 %) se jih je odločilo za sleng, 1 (10 %) pa je pod drugo napisal narečje. Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, v pogovoru s sošolci in z vrstniki uporablja 25 % šentruperskih osmošolcev, 8,3% nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed,
113 sleng je izbralo 50 % učencev, 4 (16,7 %) pa so pod moţnost drugo zapisali, da uporabljajo narečje ali kombinacijo slenga in narečja.
OŠ Mirna, 8. razred, 23 učencev, 11 deklic, 12 dečkov Vseh 11 deklic uporablja sleng. Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, v pogovoru s sošolci in vrstniki uporablja 7 (58,3 %) dečkov, 1 (8,3 %) je izbral nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 3 (25 %) so se odločili za sleng, 1 (8,3 %) pa za narečje. Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, v pogovoru s sošolci uporablja 30,4 % osmošolcev, le dečki, 4,3 % nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 60,9 % jih govori v slengu, 4,3 % pa v narečju.
OŠ Šentrupert, 9. razred, 21 učencev, 13 deklic, 8 dečkov Vseh 13 deklic se je odločilo za sleng, Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, uporabljata 2 (25 %) dečka, 6 (75 %) jih uporablja sleng. Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, v pogovoru s sošolci in z vrstniki uporablja 9,5 % šentruperskih devetošolcev, 90,5 % pa jih govori sleng.
OŠ Mirna, 9. razred, 24 učencev, 9 deklic, 15 dečkov Vseh 9 deklic se je odločilo za sleng. Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, uporabljajo 4 (26,7 %) dečki, 11 (73,3 %) jih je izbralo sleng. Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, s sošolci in z vrstniki govori 16,7 % mirnskih devetošolcev, 83,3 % se jih je odločilo za sleng.
S sošolci in z vrstniki se v šoli 62,4 % vseh anketiranih učencev pogovarja v slengu, 4,9 % pa jih uporablja sleng in narečje. Slengu daleč zadaj sledi nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, tako govori 27,3 % anketiranih. Zanj se je odločila skoraj polovica šestošolcev obeh šol in 30,4 % mirnskih osmošolcev, in sicer le dečki, pri katerih je zastopan v 58,3 % - ti ga uporabljajo najraje. Enajst (5,4 %) učencev obeh šol je izbralo nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed. Tega ne govori noben devetošolec obeh šol, v ostalih razredih pa največ trije učenci (v 6. razredu OŠ Mirna). Nihče se ni odločil za knjiţni jezik. Razlike med šolama so minimalne. Najvišji odstotek slenga je pričakovano pri devetošolcih, v Šentrupertu ga govori 90,5 % učencev, in sicer vse deklice, na Mirni pa 83,3 %, zopet vse deklice. Med razredi je zelo priljubljen tudi med
114 mirnskimi sedmošolci, saj ga uporablja 72,4 % učencev, za odtenek več dečkov, in šentruperskimi sedmošolci (65,6 %), kjer v rabi slenga prednjačijo deklice, saj ga govori 73,7 % .
Najmanj ga po pričakovanjih uporabljajo šestošolci obeh šol, v Šentrupertu 36 %, na Mirni pa 44 %, med deklicami in dečki skoraj ni razlike. Očitno je, da je pri šestošolcih sleng v šoli neprimerno bolj prisoten kot v pogovoru s sokrajani (vrstniki), kjer ga govori le ena deklica. Menim, da so se učenci tako odločili zaradi šolskih izrazov pri poimenovanju ocen, učiteljev, predmetov, neopravičenega izostajanja, prepisovanja … (torej zaradi ţargonskih izrazov, ki pa so zaradi splošne rabe prešli v sleng).
Zanimivi so izsledki raziskave v 8. razredu. Razlika med razredoma obeh šol v rabi slenga ni velika (50 % v Šentrupertu in 60,9 % na Mirni), toliko večja pa je med deklicami, saj ga v Šentrupertu govori le 42,9 % osmošolk, na Mirni pa vse in močno prekašajo dečke, ki ga uporabljajo le v 25 % (najmanj od vseh); ti najpogosteje (58,3 %) uporabljajo nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru. Zanimivi so podatki, da jih 58,3 % ţivi v kraju šole, da je večina zelo uspešnih učencev in da se jih polovica skoraj vsakodnevno druţi v badmintonskem klubu – glede na navedene okoliščine bi torej pričakovali pogostejšo rabo slenga. V njihovem govoru se po mojih opaţanjih sicer pojavljajo tudi slengovski izrazi, vendar ne prevladujejo.
Starost in spol sta dejavnika, ki vplivata na izbiro zvrsti v tem govornem poloţaju: devetošolci uporabljajo sleng v veliko večji meri kot šestošolci, v 7., 8. in 9. razredu pa, razen v 7. razredu OŠ Mirna in 8. razredu OŠ Šentrupert, deklice. Na obeh šolah ga uporablja 70,6 % deklic in 55,6 %. dečkov.
115 3.4.10 Govor učencev z ostalimi zaposlenimi na šoli
Kraj. nar. G. blizu G. blizu Skupaj govor % KNR % RTV % Knjižno % Drugo % 100 % Ž 0 0,0 % 4 28,6 % 4 28,6 % 6 42,9 % 0 0,0 % 14 6. razred OŠ Šentrupert M 0 0,0 % 4 36,4 % 4 36,4 % 2 18,2 % 1 9,1 % 11 Skupaj 0 0,0 % 8 32,0 % 8 32,0 % 8 32,0 % 1 4,0 % 25
Ž 2 14,3 % 7 50,0 % 4 28,6 % 1 7,1 % 0 0,0 % 14 6. razred OŠ Mirna M 0 0,0 % 6 46,2 % 5 38,5 % 2 15,4 % 0 0,0 % 13 Skupaj 2 7,4 % 13 48,1 % 9 33,3 % 3 11,1 % 0 0,0 % 27
Ž 3 15,8 % 4 21,1 % 5 26,3 % 7 36,8 % 0 0,0 % 19 7. razred OŠ Šentrupert M 0 0,0 % 5 38,5 % 4 30,8 % 4 30,8 % 0 0,0 % 13 Skupaj 3 9,4 % 9 28,1 % 9 28,1 % 11 34,4 % 0 0,0 % 32
Ž 1 7,7 % 3 23,1 % 1 7,7 % 8 61,5 % 0 0,0 % 13 7. razred OŠ Mirna M 2 12,5 % 6 37,5 % 2 12,5 % 5 31,3 % 1 6,3 % 16 Skupaj 3 10,3 % 9 31,0 % 3 10,3 % 13 44,8 % 1 3,4 % 29
Ž 0 0,0 % 2 14,3 % 3 21,4 % 9 64,3 % 0 0,0 % 14 8. razred OŠ Šentrupert M 2 20,0 % 4 40,0 % 1 10,0 % 3 30,0 % 0 0,0 % 10 Skupaj 2 8,3 % 6 25,0 % 4 16,7 % 12 50,0 % 0 0,0 % 24
Ž 4 36,4 % 4 36,4 % 1 9,1 % 2 18,2 % 0 0,0 % 11 8. razred OŠ Mirna M 2 16,7 % 5 41,7 % 2 16,7 % 3 25,0 % 0 0,0 % 12 Skupaj 6 26,1 % 9 39,1 % 3 13,0 % 5 21,7 % 0 0,0 % 23
Ž 0 0,0 % 4 30,8 % 7 53,8 % 2 15,4 % 0 0,0 % 13 9. razred OŠ Šentrupert M 0 0,0 % 0 0,0 % 6 75,0 % 2 25,0 % 0 0,0 % 8 Skupaj 0 0,0 % 4 19,0 % 13 61,9 % 4 19,0 % 0 0,0 % 21
Ž 1 11,1 % 2 22,2 % 4 44,4 % 2 22,2 % 0 0,0 % 9 9. razred OŠ Mirna M 5 33,3 % 5 33,3 % 2 13,3 % 3 20,0 % 0 0,0 % 15 Skupaj 6 25,0 % 7 29,2 % 6 25,0 % 5 20,8 % 0 0,0 % 24
Preglednica 9: Govor z ostalimi zaposlenimi
116 Govor učencev z ostalimi zaposlenimi 70% 60% 50% 40% 30% kraj. nar. govor 20% 10% g. blizu KNG 0% g. blizu RTV knjižno drugo
Graf 9: Govor z ostalimi zaposlenimi
OŠ Šentrupert, 6. razred, 25 učencev, 14 deklic, 11 dečkov Z ostalimi zaposlenimi se 4 deklice (28,6 %) pogovarjajo v nadnarečni obliki govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, tudi 4 v nadnarečni obliki govora, ki vsebuje malo narečnih besed, kar 6 (42,9 %) pa v knjiţnem jeziku. Nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govorijo 4 (36,4 %) dečki, 4 uporabljajo nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 2 (18,2 %) sta izbrala knjiţni jezik, 1 (9,1 %) se je odločil za moţnost drugo, in sicer je napisal, da se pogovarja z ostalimi zaposlenimi v krajevnem narečnem govoru in v nadnarečni obliki, ki vsebuje malo narečnih besed. Šentruperski šestošolci torej govorijo z ostalimi zaposlenimi na šoli uravnoteţeno v treh socialnih zvrsteh (po 32 % učencev): v nadnarečni obliki govora, ki vsebuje malo narečnih besed, nadnarečnem govoru, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, in knjiţnem jeziku, 4 % pa pripadajo učencu, ki je izbral krajevni narečni govor in nadnarečno obliko, ki vsebuje malo narečnih besed.
OŠ Mirna, 6. razred, 27 učencev, 14 deklic, 13 dečkov Dve deklici (14,3 %) uporabljata krajevni narečni govor, 7 (50 %) jih je izbralo nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 4 (28,5 %) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 1 (7,4 %) pa knjiţni jezik. Šest dečkov (46,2 %) govori nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 5 (38,5 %) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 2 (15, 4 %) pa uporabljata knjiţni jezik.
117 Krajevni narečni govor govori z ostalimi zaposlenimi 7,4 % mirnskih šestošolcev, 48,1 % nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 33,3 % nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 11,1 % se jih pogovarja v knjiţnem jeziku.
OŠ Šentrupert, 7. razred, 32 učencev, 19 deklic, 13 dečkov Tri deklice (15,8 %) uporabljajo krajevni narečni govor, 4 (21,1 %) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 5 (26,3 %) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, kar 7 (36,8%) se jih je odločilo za knjiţni jezik. Pet dečkov (28,5 %) govori nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 4 (30,8 %) so izbrali nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 4 (30,8 %) pa knjiţni jezik. Krajevni narečni govor govori z ostalimi zaposlenimi 9,4 % šentruperskih sedmošolcev, 28,1 % jih je izbralo nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, ravno toliko nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 34,8 % pa knjiţni jezik.
OŠ Mirna, 7. razred, 29 učencev, 13 deklic, 16 dečkov Z ostalimi zaposlenimi se 1 deklica (7,7 %) pogovarja v krajevnem narečnem govoru, 3 (23,1 %) v nadnarečni obliki govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 1 (7,7 %) v nadnarečni obliki govora, ki vsebuje malo narečnih besed, kar 8 (61,1 %) pa v knjiţnem jeziku. Dva dečka (12,5 %) uporabljata krajevni narečni govor, 6 (37,5 %) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 2 (12,5 %) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 5 (31,3%) jih je izbralo knjiţni jezik, 1 (6,3 %) pa se je odločil za sleng. Skupaj 10,3 % mirnskih sedmošolcev govori z ostalimi zaposlenimi na šoli krajevni narečni govor, 31 % jih uporablja nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 10,3 % nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 44,8 % knjiţni jezik, 3,4 % pa kar sleng.
OŠ Šentrupert, 8. razred, 24 učencev, 14 deklic, 10 dečkov Dve deklici (14,3 %) uporabljata nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 3 (21,4 %) govorijo nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, kar 9 deklic (64,3 %) se je odločilo za knjiţni jezik. Dva dečka (20 %) govorita krajevni narečni govor, 4 (40 %) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 1 (10%) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 3 (30 %) pa knjiţni jezik.
118 Krajevni narečni govor govori z ostalimi zaposlenimi 8,3 % šentruperskih osmošolcev, 25 % jih uporablja nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 16,7 % nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 50 % pa knjiţni jezik.
OŠ Mirna, 8. razred, 23 učencev, 11 deklic, 12 dečkov Štiri deklice (36,4 %) uporabljajo krajevni narečni govor, 4 (36,4 %) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 1 (9,1 %) je izbrala nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 2 (18,2 %) pa knjiţni jezik. Dva dečka (16,7 %) govorita krajevni narečni govor, 5 (41,7 %) jih uporablja nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 2 (16,7 %) sta se odločila za nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 3 (25 %) pa za knjiţni jezik. Krajevni narečni govor govori z ostalimi zaposlenimi 26,1% mirnskih osmošolcev, 39,1 % jih je izbralo nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 13 % nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 21,7 % pa knjiţni jezik.
OŠ Šentrupert, 9. razred 21 učencev, 13 deklic, 8 dečkov Z ostalimi zaposlenimi se 4 deklice (30,8 %) najpogosteje pogovarjajo v nadnarečni obliki govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 7 (53,8 %) se jih je odločilo za nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 2 (15,4 %) sta izbrali knjiţni jezik. Dečki z ostalimi zaposlenimi govorijo le v dveh zvrsteh: 6 (75 %) v nadnarečni obliki govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 2 (25 %) pa v knjiţnem jeziku. 19 % šentruperskih devetošolcev govori z ostalimi zaposlenimi na šoli nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 61,9 % jih uporablja nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 19 % pa knjiţni jezik.
OŠ Mirna, 9. razred, 24 učencev, 9 deklic, 15 dečkov Ena deklica (11,1 %) uporablja krajevni narečni govor, 2 (22,2 %) sta izbrali nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 4 (44,4 %) so se odločile za nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 2 (22,2 %) pa za knjiţni jezik. Pet dečkov (33,3 %) govori krajevni narečni govor, tudi 5 nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 2 (13,3 %) sta izbrala nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 3 (20 %) so se odločili za knjiţni jezik.
119 Krajevni narečni govor govori z ostalimi zaposlenimi 25 % mirnskih devetošolcev, 29,2 % jih uporablja nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 25 % nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 20,8 % pa knjiţni jezik.
V pogovoru z ostalimi zaposlenimi na šoli 10,7 % vseh anketiranih učencev uporablja krajevni narečni govor. Dokaj enakomerno so na obeh šolah zastopani nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, z 31,7 %, presenetljivo knjiţni jezik z 29,8 % in nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, s 26,8 %. Na Mirni prevladuje nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (36,9 %), sledita mu knjiţni jezik (25,2 %) in nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed (20,4 %), najmanj učenci uporabljajo krajevni narečni govor (16,5 %). Učenci OŠ Šentrupert so se v najmanjši meri (4,9 %) odločili za krajevni narečni govor, 26,5 % jih je izbralo nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 33,3 % nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, in kar 34,3 % knjiţni jezik. Med šolama je torej precejšnja razlika: 53,5 % učencev na OŠ Mirna je izbralo krajevni narečni govor in nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, na OŠ Šentrupert pa le 31,4 %. Na obeh šolah je ta zemljepisna različka izbralo več deklic. Šentruperski učenci bolje prepoznavajo govorno okoliščino in morda tudi z izbiro zvrsti izkazujejo spoštljivejši odnos do ostalih zaposlenih na šoli.
Krajevni narečni govor, ki ni ustrezna izbira v tem govornem poloţaju, najpogosteje med razredi govorijo mirnski osmošolci (26,1 %), enkrat več deklic kot dečkov. Najpogosteje in pribliţno v enakih deleţih glede na spol so odločili za nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (39,1 %), opaznih razlik med spoloma tudi ni (razen pri krajevnem narečnem govoru) pri izbiri ostalih moţnosti. Nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, jih govori 13 %, knjiţni jezik pa 21,7 %. Krajevni narečni govor so pogosto izbrali tudi mirnski devetošolci (25 %), kjer ga trikrat pogosteje uporabijo dečki. Mirnski devetošolci so v dokaj podobni meri izbrali tudi vse ostale zvrsti, vključno s knjiţnim jezikom, velika razlika je med deklicami in dečki (kot v rabi krajevnega narečnega govora) pri rabi nadnarečnega govora, ki vsebuje malo narečnih besed, govori ga 31,1 % več deklic. Vrstniki mirnskih osmošolcev in devetošolcev v Šentrupertu krajevni narečni govor z ostalimi zaposlenimi govorijo veliko redkeje: le dva dečka in nobena deklica v 8. razredu ter noben devetošolec. Osmošolke so se najpogosteje odločile za knjiţni jezik, kar 64,3 %, njihovi sošolci pa za nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (40 %), knjiţni jezik jih je izbrala tretjina. 120 Sedmošolci obeh šol krajevni narečni govor uporabljajo redko (okrog 10 %), v Šentrupertu ga ne govori noben deček, med razredoma obeh šol ni opaznih razlik. Mirnski sedmošolci najpogosteje uporabljajo knjiţni jezik (44,8 %), zanj se je odločilo kar 61,5 % deklic, med šentruperskimi deklicami in dečki 7. razreda je razlika v rabi knjiţnega jezika majhna, govori ga 34,4 %. Krajevnega narečnega govora tudi ne govori noben šentruperski šestošolec (obeh spolov), ostale zvrsti pa uporabljajo v enaki meri (32 %), največja razlika med deklicami in dečki se kaţe v rabi knjiţnega jezika, saj ga je izbralo 42,9 % deklic. Krajevni narečni govor uporabljata le dve mirnski šestošolki in noben deček iz tega razreda. Učenci 6. razreda OŠ Mirna so najpogosteje izbrali nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (48,1 %), med vsemi razredi je pri njih ta govor tudi najbolj priljubljen, za nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, so se odločili v enaki meri kot šentruperski šestošolci, knjiţni jezik pa uporablja dobra desetina. Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, je dobro zastopan še pri mirnskih osmošolcih (39,1 %), najmanj pa med šentruperskimi devetošolci (19 %), kjer ga ne govori nobena deklica. Te veliko raje posegajo po nadnarečnem govoru, ki vsebuje malo narečnih besed (75 %), sledijo pa jim njihovi sošolci (53,8 %). Ta zvrst (nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed) je najmanj v rabi pri mirnskih osmošolkah (9,1 %) in sedmošolkah (7,7 %), slednje se pogovarjajo predvsem v knjiţnem jeziku (61,5 %), ki je še bolj priljubljen med šentruperskimi osmošolkami (64,3 %).
Zanimivo je, da učenci uporabljajo nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, pogosteje (za 7 %) pri pouku drugih predmetov kot z ostalimi zaposlenimi na šoli in da je knjiţni jezik za 6,8 % bolje zastopan pri teh pogovorih kot pri pouku drugih predmetov. V najmanjši meri ga med razredi uporabljajo mirnski šestošolci (11,1 %) in šentruperski devetošolci (19 %), najpogosteje pa se zanj odločijo šentruperski osmošolci (50 %) in mirnski sedmošolci (44 % enkrat več deklic kot dečkov). Razlog je morda v tem, da so učenci k ostalim zaposlenim prišteli še ravnateljico, čeprav v anketnem vprašalniku ni bila navedena. Učenci gredo največkrat k ostalim zaposlenim na šoli (k tajnici, računovodkinji, hišniku) s kakšnim sporočilom na prošnjo učitelja, tudi pisarna daje vtis uradnosti. S kuharicami se učenci, ki kosijo v šoli, srečujejo vsak dan, vendar je komunikacija zelo skromna. Še skromnejša je s snaţilkami, ki pridejo v sluţbo ob 14. uri.
121 3.4.11 Znanje krajevnega govora
Zelo Skupaj dobro % Dobro % Slabo % Drugo % 100 % 6. razred Ž 7 50,0 % 6 42,9 % 1 7,1 % 0 0,0 % 14 OŠ M 7 63,6 % 4 36,4 % 0 0,0 % 0 0,0 % 11 Šentrupert Skupaj 14 56,0 % 10 40,0 % 1 4,0 % 0 0,0 % 25
Ž 3 21,4 % 11 78,6 % 0 0,0 % 0 0,0 % 14 6. razred M 9 69,2 % 3 23,1 % 1 7,7 % 0 0,0 % 13 OŠ Mirna Skupaj 12 44,4 % 14 51,9 % 1 3,7 % 0 0,0 % 27
7. razred Ž 8 42,1 % 11 57,9 % 0 0,0 % 0 0,0 % 19 OŠ M 11 84,6 % 2 15,4 % 0 0,0 % 0 0,0 % 13 Šentrupert Skupaj 19 59,4 % 13 40,6 % 0 0,0 % 0 0,0 % 32
Ž 8 61,5 % 5 38,5 % 0 0,0 % 0 0,0 % 13 7. razred M 11 68,8 % 4 25,0 % 1 6,3 % 0 0,0 % 16 OŠ Mirna Skupaj 19 65,5 % 9 31,0 % 1 3,4 % 0 0,0 % 29
8. razred Ž 7 50,0 % 7 50,0 % 0 0,0 % 0 0,0 % 14 OŠ M 7 70,0 % 2 20,0 % 1 10,0 % 0 0,0 % 10 Šentrupert Skupaj 14 58,3 % 9 37,5 % 1 4,2 % 0 0,0 % 24
Ž 4 36,4 % 7 63,6 % 0 0,0 % 0 0,0 % 11 8. razred M 7 58,3 % 5 41,7 % 0 0,0 % 0 0,0 % 12 OŠ Mirna Skupaj 11 47,8 % 12 52,2 % 0 0,0 % 0 0,0 % 23
9. razred Ž 4 30,8 % 8 61,5 % 1 7,7 % 0 0,0 % 13 OŠ M 1 12,5 % 7 87,5 % 0 0,0 % 0 0,0 % 8 Šentrupert Skupaj 5 23,8 % 15 71,4 % 1 4,8 % 0 0,0 % 21
Ž 7 77,8 % 2 22,2 % 0 0,0 % 0 0,0% 9 9. razred M 8 53,3 % 6 40,0 % 1 6,7 % 0 0,0 % 15 OŠ Mirna Skupaj 15 62,5 % 8 33,3 % 1 4,2 % 0 0,0 % 24
Preglednica 10: Znanje krajevnega govora
122 Znanje krajevnega govora 80% 70% 60% 50% 40% 30% zelo dobro 20% dobro 10% slabo 0% drugo
Graf 10: Znanje krajevnega govora
OŠ Šentrupert, 6. razred, 25 učencev, 14 deklic, 11 dečkov Zelo dobro obvlada svoje narečje 8 (ga razume in govori) 7 (50 %) deklic in 7 (63 %) dečkov. Dobro obvlada svoje narečje 6 (42,9 %) deklic in 4 (36,4 %) dečkov, le 1 (7,1 %) deklica po svojem mnenju slabo obvlada svoj krajevni narečni govor. Zelo dobro ga torej obvlada 56% šentruperskih šestošolcev, 40 % ga obvlada dobro, le 4 % učencev slabo.
OŠ Mirna, 6. razred, 27 učencev, 14 deklic, 13 dečkov Da zelo dobro obladajo svoje narečje, menijo 3 (21,4 %) deklice in 9 (69,2 %) dečkov. Dobro ga obvlada 11 ( 76,6 %) deklic in 3 (23,1 %) dečki. Slabo ga obvlada 1 (7,7 %) deček. Zelo dobro obvlada svoj krajevni narečni govor 12 (44,4 %) mirnskih šestošolcev, dobro pa 51,9 %.
OŠ Šentrupert, 7. razred, 32 učencev, 19 deklic, 13 dečkov Zelo dobro obvlada svoj krajevni narečni govor 8 (42,1 %) deklic in 11 (84,6 %) dečkov, dobro pa 11 (57,9 %) deklic in 2 (15,4 %) dečka. Zelo dobro ga razume in govori 59,4% šentruperskih sedmošolcev, dobro pa 40,6%.
123 OŠ Mirna, 7. razred, 29 učencev, 13 deklic, 16 dečkov Zelo dobro obvlada svoj krajevni narečni govor 8 (61,5 %) deklic in 11 (68,8 %) dečkov, dobro pa 5 (38,5 %) deklic in 9 (31 %) dečkov. Slabo ga obvlada le 1 (6,3 %) deček. Zelo dobro obvlada svoj krajevni narečni govor 65,5 % mirnskih sedmošolcev, dobro 31 %, le 3,4 % slabo.
OŠ Šentrupert, 8. razred, 24 učencev, 14 deklic, 10 dečkov Zelo dobro obvlada svoj krajevni narečni govor 7 (50 %) deklic in 7 (70 %) dečkov, dobro 7 (50 %) deklic in in 2 (20 %) dečka, 1 deček (10 %) pa slabo. Skupaj zelo dobro obvlada svoj krajevni narečni govor 58,3 % šentruperskih osmošolcev, dobro 37,5 %, le eden (4,2 %) ga obvlada slabo.
OŠ Mirna, 8. razred, 23 učencev, 11 deklic, 12 dečkov Zelo dobro obvladajo svoj krajevni narečni govor 4 (36,4 %) deklice in 7 (58,3 %) dečkov, dobro pa 7 (63,6 %) deklic in in 5 (41,7 %) dečkov. Skupaj zelo dobro obvlada svoj krajevni narečni govor 47,8 % mirnskih osmošolcev, dobro pa 52,2%.
OŠ Šentrupert, 9. razred, 21 učencev, 13 deklic, 8 dečkov Zelo dobro obvladajo svoj krajevni narečni govor 4 (30,8 %) deklice in le 1(12,5 %) deček, dobro pa 8 (61,5 %) deklic in 7 (87,5 %) dečkov. Slabo ga obvlada le 1 (7,7 %) deklica. Zelo dobro torej razume in govori svoj krajevni narečni govor 28,3 % šentruperskih devetošolcev, dobro 71,4 %, le 4,8 % slabo.
OŠ Mirna, 9. razred, 24 učencev, 9 deklic, 15 dečkov Zelo dobro obvlada svoj krajevni narečni govor 7 (77,8 %) deklic in 8 (53,3 %) dečkov, dobro 2 (22,2 %) deklici in in 6 (40 %) dečkov. Le 1 deček (6,7 %) meni, da ga obvlada slabo. Skupaj zelo dobro obvlada svoj krajevni narečni govor 62,5 % mirnskih osmošolcev, dobro 33,3 %, 4,2 % pa slabo.
Zelo dobro obvlada svoj krajevni govor 53,2 % vseh učencev, 43,9 % dobro, le 2,9 % vseh anketiranih meni, da ga obvladajo slabo – ta odstotek je enak na obeh šolah, tudi pri prvih dveh odgovorih ni opaznih razlik. Za odgovor, da zelo dobro razumejo in govorijo svoj narečni govor, se je med razredi odločilo največ mirnskih sedmošolcev (65,5 %) in devetošolcev (62,5 %), glede na šolo, razred in spol izstopajo dečki iz 7. razreda OŠ Šentrupert (84 %) in s 77,8 % mirnske devetošolke Za ta odgovor se je odločilo najmanj šentruperskih devetošolcev (23,8 %), 12,5 % 124 dečkov. Sicer pa se je za zelo dobro obvladovanje narečja v posameznih razredih, razen v 9. razredih obeh šol, odločilo več dečkov kot deklic.
3.4.12 Odnos učencev do krajevnega govora
Ponosen Brez Skupaj Ponosen % Rad % in rad % odnosa % Zavračam % Preziram % 100 % 14,3 6. razred OŠ Ž 4 28,6 % 5 35,7 % 3 21,4 % 2 % 0 0,0 % 0 0,0 % 14 Šentrupert M 1 9,1% 5 45,5% 3 27,3% 2 18,2% 0 0,0% 0 0,0% 11 Skupaj 5 20,0% 10 40,0% 6 24,0% 4 16,0% 0 0,0% 0 0,0% 25
Ž 0 0,0% 9 64,3% 3 21,4% 2 14,3% 0 0,0% 0 0,0% 14 6. razred OŠ Mirna M 2 15,4% 4 30,8% 6 46,2% 1 7,7% 0 0,0% 0 0,0% 13 Skupaj 2 7,4% 13 48,1% 9 33,3% 3 11,1% 0 0,0% 0 0,0% 27
Ž 5 26,3% 9 47,4% 5 26,3% 0 0,0% 0 0,0% 0 0,0% 19 7. razred OŠ Šentrupert M 2 15,4% 9 69,2% 2 15,4% 0 0,0% 0 0,0% 0 0,0% 13 Skupaj 7 21,9% 18 56,3% 7 21,9% 0 0,0% 0 0,0% 0 0,0% 32
Ž 1 7,7% 5 38,5% 6 46,2% 1 7,7% 0 0,0% 0 0,0% 13 7. razred OŠ Mirna M 4 25,0% 10 62,5% 2 12,5% 0 0,0% 0 0,0% 0 0,0% 16 Skupaj 5 17,2% 15 51,7% 8 27,6% 1 3,4% 0 0,0% 0 0,0% 29
Ž 2 14,3% 7 50,0% 3 21,4% 2 14,3% 0 0,0% 0 0,0% 14 8. razred OŠ Šentrupert M 4 40,0% 3 30,0% 1 10,0% 1 10,0% 1 10,0% 0 0,0% 10 Skupaj 6 25,0% 10 41,7% 4 16,7% 3 12,5% 1 4,2% 0 0,0% 24
Ž 0 0,0% 8 72,7% 3 27,3% 0 0,0% 0 0,0% 0 0,0% 11 8. razred OŠ Mirna M 4 33,3% 5 41,7% 3 25,0% 0 0,0% 0 0,0% 0 0,0% 12 Skupaj 4 17,4% 13 56,5% 6 26,1% 0 0,0% 0 0,0% 0 0,0% 23
Ž 0 0,0% 6 46,2% 3 23,1% 4 30,8% 0 0,0% 0 0,0% 13 9. razred OŠ Šentrupert M 0 0,0% 7 87,5% 1 12,5% 0 0,0% 0 0,0% 0 0,0% 8 Skupaj 0 0,0% 13 61,9% 4 19,0% 4 19,0% 0 0,0% 0 0,0% 21
Ž 2 22,2% 6 66,7% 1 11,1% 0 0,0% 0 0,0% 0 0,0% 9 9. razred OŠ Mirna M 5 33,3% 6 40,0% 2 13,3% 2 13,3% 0 0,0% 0 0,0% 15 Skupaj 7 29,2% 12 50,0% 3 12,5% 2 8,3% 0 0,0% 0 0,0% 24
Preglednica 11: Odnos do krajevnega govora
125 Odnos do krajevnega govora 70% 60% 50% 40% ponosen 30% rad 20% ponosen in rad 10% brez odnosa 0% zavračam preziram
Graf 11: Odnos do krajevnega govora
OŠ Šentrupert, 6. razred, 25 učencev, 14 deklic, 11 dečkov Štiri (28,6 %) deklice in 1 (9,1 %) deček svoj krajevni govor zavestno gojijo in so nanj ponosni. Rado ga uporablja in posluša druge 5 (35,7 %) deklic in 5 (45,5 %) dečkov. Za obe moţnosti so se odločili 3 (27,3 %) dečki in 3 (21,4 %) deklice. Dve (14,3 %) deklici in 2 (18,2 %) dečka nimajo do njega nikakršnega odnosa. Zavestno goji svoj krajevni govor in je nanj ponosnih 20 % učencev, rado ga uporablja in posluša druge 40 %, 24 % se jih je odločilo za obe zgornji moţnosti, 16 % pa jih nima do njega nikakršnega odnosa. Nihče se ni odločil za zavračanje in prezir do narečja. Kar 86 % učencev izkazuje pozitiven odnos do svojega narečja.
OŠ Mirna, 6. razred, 27 učencev, 14 deklic, 13 dečkov Za odgovor, da svoj krajevni govor zavestno goji in je nanj ponosna, se ni odločila nobena deklica, sta se pa 2 dečka (15,4 %). Rado ga uporablja in posluša druge 9 (64 %) deklic in 4 (30,8 %) dečki. Tri (21,4 %) deklice in 6 (46,2%) dečkov se je odločilo za obe moţnosti. Dve deklici (14,3 %) in 1 deček (7,7 %) nimajo do njega nikakršnega odnosa. Zavestno goji svoj krajevni govor in je nanj ponosnih 7,4 % učencev, 48,1 % ga rado uporablja in in posluša druge, 33 % se jih je odločilo za obe zgornji moţnosti, 11,1 % pa jih nima do njega nikakršnega odnosa. Nihče se ni odločil za zavračanje in prezir do narečja. Kar 88,5 % učencev izkazuje pozitiven odnos do svojega narečja, rezultat je zelo podoben kot v 6. razredu v Šentrupertu. 126 OŠ Šentrupert, 7. razred, 32 učencev, 19 deklic, 13 dečkov Svoj krajevni govor zavestno goji in je nanj ponosnih 5 deklic (26,3 %) in 2 dečka (15,4 %). Rado ga uporablja in posluša druge 9 (47,4 %) deklic in 9 (69,2 %) dečkov. Za obe moţnosti pa se je odločilo 5 (26,3 %) deklic in 2 (15,4 %) dečka. Zavestno goji svoj krajevni govor in je nanj ponosnih 21,9 % učencev, 56,3 % ga rado uporablja in in posluša druge, 21,9 % se je jih odločilo za obe zgornji moţnosti. Nihče se ni izrekel, da do njega nima nikakršnega odnosa, da ga prezira ali zavrača.
OŠ Mirna, 7. razred, 29 učencev, 13 deklic, 16 dečkov Ena (7,7 %) deklica in 4 (25 %) dečki svoj krajevni govor zavestno gojijo in so nanj ponosni. Rado ga uporablja in posluša druge 5 (38,5 %) deklic in 10 (62,5 %) dečkov. Za obe moţnosti se je odločilo 6 (46,2 %) deklic in 2 (12,5 %) dečka. Do njega nima nikakršnega odnosa 1 (7,7 %) deklica. Zavestno goji svoj krajevni govor in je nanj ponosnih 17,2 % učencev, 51,7 % ga rado uporablja in in posluša druge, 27,6 % se jih je odločilo za obe zgornji moţnosti, 3,4 % pa jih nima do njega nikakršnega odnosa. Nihče ga ne zavrača ali prezira. Kar 96,6 % učencev izkazuje pozitiven odnos do svojega narečja.
OŠ Šentrupert, 8. razred, 24 učencev, 14 deklic, 10 dečkov Dve (14,3 %) deklici in 4 (40 %) dečki svoj krajevni govor zavestno gojijo in so nanj ponosni. Sedem (50 %) deklic in 3 (30 %) dečki ga radi uporabljajo in poslušajo druge. Tri (21,4 %) deklice in 1 (10 %) deček so se odločili za obe moţnosti. Do njega nimajo nikakršnega odnosa 2 (14,3 %) deklici in 1 (10%) deček, ravno tako 1 (10 %) deček ga zavrača. To je edini učenec obeh šol, ki se je odločil za to moţnost. Zavestno goji svoj krajevni govor in je nanj ponosnih 25 % učencev, 41,7 % ga rado uporablja in in posluša druge, 16,7 % se je jih odločilo za obe zgornji moţnosti, 12,5 % jih nima do njega nikakršnega odnosa, le 4,2 % pa ga zavrača. 83,3 % učencev izkazuje pozitiven odnos do svojega narečja.
OŠ Mirna, 8. razred, 23 učencev, 11 deklic, 12 dečkov Za odgovor, da svoj krajevni govor zavestno gojijo in so nanj ponosni, so se odločili 4 (33,3 %) dečki in nobena deklica, ga pa 8 (72,7 %) deklic rado uporablja in posluša druge, za to moţnost se je odločilo tudi 5 (41,7 %) dečkov. Tri deklice (27,3%) in 3 dečki (25 %) so izbrali obe moţnosti. Zavestno goji svoj krajevni govor in je nanj ponosnih 17,4 % učencev, 56,5 % ga rado uporablja in in posluša druge, 26,1 % se jih je odločilo za obe zgornji moţnosti. 127 OŠ Šentrupert, 9. razred, 21 učencev, 13 deklic, 8 dečkov Rado uporablja svoj krajevni narečni govor in posluša druge 6 (46,2 %) deklic in 7 (87,5 %) dečkov. Tri (23,1 %) deklice in 1(12,5 %) deček so se odločili za dve moţnosti: svoje narečje imajo radi in so nanj ponosni. Štiri (30,8 %) deklice pa nimajo do njega nikakršnega odnosa. 61,9 % šentruperskih devetošolcev rado uporablja svoj krajevni govor in in posluša druge, 19 % se jih je odločilo za obe moţnosti pozitivnega odnosa do narečja, 19 % pa jih nima do njega nikakršnega odnosa (sama dekleta).
OŠ Mirna, 9. razred, 24 učencev, 9 deklic, 15 dečkov Za odgovor, da svoj krajevni govor zavestno gojijo in so nanj ponosni, se je odločilo 5 (33,3 %) dečkov in 2 (22,2 %) deklici. Rado uporablja svoj krajevni govor in posluša druge 6 (66,7 %) deklic in 6 (40 %) dečkov. Ena deklica (11,1 %) in 2 dečka (13,3 %) so izbrali obe moţnosti. Dva dečka (13,3 %) nimata do njega nikakršnega odnosa. Zavestno goji svoj krajevni govor in je nanj ponosnih 29,2 % učencev, 50 % ga rado uporablja in posluša druge, 12,5 % se jih je odločilo za obe zgornji moţnosti, 8,3 % pa jih nima do njega nikakršnega odnosa.
Kar 91,2 % učencev obeh šol je izkazalo pozitiven odnos do narečja. 50,7 % jih rado uporablja svoj krajevni govor in posluša druge, 22,9 % učencev je izbralo dve moţnosti – poleg tega, da radi uporabljajo svoj krajevni govor, ga tudi zavestno gojijo in so nanj ponosni, za slednjo moţnost se je odločilo še 17,6 % učencev. Za odgovor, da zavestno gojijo svoj narečni govor in so nanj ponosni, in za dve moţnosti (da zavestno gojijo svoj narečni govor in so nanj ponosni ter da radi poslušajo druge) so se učenci po posameznih razredih odločili v zelo podobni meri (od 40,7 % do 44,8 %), izstopajo le šentruperski devetošolci z 19 %, še bolj dečki (12,5 %). Glede na šolo, spol in razred v pozitivnem odnosu izstopajo mirnski šestošolci (dečki) z 61,7 %, njihove sošolke za njimi precej zaostajajo (21,4 %). Ostali odstotki se gibljejo od 23,1 %, ki pripadajo šentruperskim devetošolkam, do 58,3 % (dečki 8. razreda OŠ Mirna).
Sedemnajst (8,3 %) anketiranih učencev nima do krajevnega narečnega govora nikakršnega odnosa, le 1 (0,5 %) pa ga zavrača. Med šolama ni omembe vrednih razlik, za odtenek slabši, a še vedno zelo dober, je odnos do krajevnega govora na OŠ Šentrupert. Tudi v praksi opaţam zelo dober odnos učencev do narečja, čutijo ga kot pristni materni jezik in ga nikakor nimajo za manjvrednega. Včasih je celo obratno. Knjiţni jezik čutijo kot umetno tvorbo.
128 3.5 OVREDNOTENJE RAZISKOVALNIH HIPOTEZ OB ANKETNEM VPRAŠALNIKU ZA UČENCE
Hipoteza 1 Predvidevam, da večina učencev doma govori krajevni govor/narečje. Hipoteza je potrjena.
Po pričakovanjih doma govori krajevni narečni govor največ učencev obeh šol, in sicer 65,9 %, zanimivo je, da je ta odstotek precej višji na OŠ Mirna, kjer ga govori 73,8 % učencev, v Šentrupertu pa dobra polovica.
Med razredi je krajevni narečni govor najbolj priljubljen pri mirnskih sedmošolcih, deklicah in dečkih, tako jih doma govori 86,2 %, ter pri mirnskih osmošolcih – uporablja ga kar 91,7 % dečkov. Ostali odstotki po razredih se gibljejo od 47,6 %, ki pripadajo učencem 9. razreda OŠ Šentrupert, do 66,7 %, ki zaznamujejo mirnske šestošolce. Najredkeje (33,3 %) posegajo po njem mirnske devetošolke. Krajevnemu narečnemu govoru sledita nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, ki je zastopan s 14,1 % in za odtenek bolj priljubljen v Šentrupertu, ter nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, z 10,7 %.
Govor, ki je blizu narečju, govori 17,6 % šentruperskih in 10,7 % mirnskih učencev. Najbolje je zastopan pri šentruperskih osmošolkah (35,7 %), ki ga uporabljajo skoraj v enaki meri kot krajevni narečni govor, ne govori pa ga noben deček v 7. razredu OŠ Mirna, nobena osmošolka in nobena devetošolka na OŠ Mirna. Slednje so se najpogosteje odločale za nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed (kar 66,7 %), daleč za njimi so šestošolke iz Šentruperta z 28,6 %, odstotki po razredih pa se gibljejo od 3,1 % (7. razred OŠ Šentrupert) do 33,3 % (9. razred OŠ Mirna).
Knjiţno doma govori ena sama šentruperska sedmošolka.
Pod drugo se je 18 učencev (8,8 %) najpogosteje odločalo za sleng (9 učencev) in za sleng in narečje (8 učencev), eden pa se doma pogovarja bosansko.
129 Hipoteza 2 Predvidevam, da večina učencev s sokrajani (nevrstniki) govori krajevni govor/narečje. Hipoteza je potrjena.
V pogovoru s sokrajani (nevrstniki) prevladuje krajevni narečni govor, govori ga 59,5 % učencev obeh šol, 52,9 % šentruperskih.
Krajevni narečni govor je najbolj priljubljen med mirnskimi osmošolci (87 %) in sedmošolci (75,9 %), zelo radi ga uporabljajo tudi dečki iz 7. (76,9 %) in 8. (80 %) razreda v Šentrupertu ter dečki 9. razreda OŠ Mirna (73,3 %). Iz analize je razvidno, da v pogovoru s sokrajani (nevrstniki) dečki pogosteje uporabljajo krajevni narečni govor kot deklice.
Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govori 23,4 % anketiranih učencev, tokrat je odstotek višji v Šentrupertu (30,4 %), Najbolje je zastopan pri šentrupertskih devetošolkah (53,8 %), sledijo pa jim mirnske devetošolke (44,4 %). Najbolj se mu izogibajo mirnski šestošolci – dečki (7,7 %) in sedmošolci (6,9 %), dečki iz 8. razreda OŠ Šentrupert (10 %) in mirnski osmošolci (8,7 %).
Nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, uporablja 13,2 % učencev (14,7 % v Šentrupertu in 11,7 % na Mirni), v največji meri posegajo po njem dečki iz 9. razreda OŠ Šentrupert (37,5 %) in mirnske devetošolke (33,3 %), ne govori pa ga nobena mirnska sedmošolka, osmošolka in šentruperska devetošolka.
Knjiţno govori s sokrajani (nevrstniki) 3,4 % vseh anketiranih učencev (na Mirni 5, v Šentrupertu pa 2 učenca. En učenec se je odločil za sleng.
Hipoteza 3 Predvidevam, da učenci OŠ dr. Pavla Lunačka doma in v pogovoru s sokrajani (nevrstniki) pogosteje uporabljajo narečje kot učenci OŠ Mirna. Hipoteza je ovrţena.
Glede na različna značaja krajev, ki sem ju predstavila v teoretičnem delu, in dejstvo, da v osrednjem kraju, Šentrupertu, ţivi le 14,3 % učencev, na Mirni pa 38,8 %, sem pričakovala, da se 130 bodo šentruperski učenci v teh govornih okoliščinah pogosteje odločali za krajevni govor kot mirnski. Vendar ga doma uporablja le malo več kot polovica, na OŠ Mirna je ta odstotek bistveno višji (73,8 %). Tudi s sokrajani (nevrstniki) krajevni narečni govor uporabljajo v manjši meri kot mirnski osnovnošolci – tako govori s sokrajani (nevrstniki) 52,9 % šentruperskih in 66 % mirnskih učencev.
Šentruperski učenci so v obeh govornih okoliščinah doma (17,6 %) in v pogovoru s sokrajani (nevrstniki) (30,4 %) pogosteje kot mirnski izbrali nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, v podobnih deleţih (kot njihovi vrstniki z OŠ Mirna) pa nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, in knjiţni jezik.
Razloge za redkejšo rabo krajevnega narečnega govora pri učencih OŠ Šentrupert morda lahko poiščemo v primerjavi učencev svojega govora s pristnim narečnim govorom staršev, starih staršev in starejših sokrajanov, v spoštljivejšem odnosu do starejših sokrajanov ali pa ţelijo z odmikom od narečja nekako prerasti svoje dokaj tradicionalno kmečko okolje.
Hipoteza 4 Predvidevam, da s sokrajani (vrstniki) učenci najpogosteje govorijo v slengu. Hipoteza je delno potrjena.
Spol in stopnja šolanja (razred) sta spremenljivki, ki vplivata na izbiro govora. Sleng je sicer zelo pogosta izbira, a ga na obeh šolah skupaj govori le 39 % učencev, za odtenek prednjači krajevni narečni govor, ki ga govori 41% učencev.
Najpogostejša izbira je sleng na OŠ Šentrupert, kjer ga govori 40,2 % učencev, 38,2 % pa se jih je odločilo za krajevni narečni govor. Na Mirni je slika malo drugačna: sleng je zastopan v 37,9 %, krajevni narečni govor pa v 43,7 %. Od šestih učencev na obeh šolah, ki so se odločili za moţnost drugo, jih je pet zapisalo, da uporabljajo sleng in narečje, zato njihovi odgovori nimajo vpliva na ovrednotenje hipoteze. Sleng je najslabše zastopan pri mirnskih (3,7 %) in šentruperskih (20 %) šestošolcih, na Mirni ga ne govori noben učenec tega razreda, v Šentrupertu pa le en deček. Ravno tako ga govori le en šentruperski sedmošolec. Poleg mirnskih devetošolk (zanj so se odločile vse) sleng pogosto uporabljajo mirnske
131 osmošolke (72,7 %), šentruperske osmošolke (71,4 %), devetošolke (61,5 %) in 52,6 % sedmošolk, iz česar je razvidno, da je veliko bolj priljubljen pri deklicah, kar lahko pripisujemo hitrejšemu razvoju in sledenju modnim trendom. Med dečki so se za sleng najpogosteje odločili šentruperski devetošolci (50 %), mirnski sedmošolci (43,8 %) in osmošolci (40 %).
Krajevni govor je v tej govorni okliščini najbolj priljubljen med dečki: šentruperskimi sedmošolci (76,9 %) in osmošolci (70 %) ter mirnskimi osmošolci (75 %), deklice teh razredov ga govorijo v veliko manjši meri: tako govori 26,3 % šentruperskih sedmošolk, 7,1 % šentruperskih osmošolk in 18,2 % mirnskih osmošolk. Med deklicami je najbolje zastopan pri mirnskih šestošolkah (71,4 %). Če smo pozorni na razrede, se je za krajevni narečni govor odločilo najmanj mirnskih (25 %) in šentruperskih (19 %) devetošolcev. Ne govori ga nobena mirnska devetošolka, v njem pa se sporazumevata s sokrajani (vrstniki) le 2 šentruperski devetošolki. Ostale so se odločile predvsem za sleng in kombinacijo slenga in narečja, le 1 za nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed.
Slabo je zastopan nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govori ga 12,7 % anketiranih učencev, še največ dečkov iz 6. razreda šentruperske šole (36,4 %) in mirnskih sedmošolk (30,8 %). Ne govori pa ga noben deček iz 8. razreda OŠ Šentrupert, noben mirnski osmošolec ter nobena mirnska in šentruperska devetošolka.
Nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, govori le 3,9 % vseh anketirancev, še največ šentruperskih deklic iz 6. razreda (21,4 %). Knjiţno ne govori nihče.
Hipoteza 5 Predvidevam, da pri urah slovenščine učenci najpogosteje govorijo nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji, ter knjiţni jezik. Hipoteza je delno potrjena.
Pri urah slovenščine prevladuje knjiţni jezik, govori ga 51,7 % vseh anketiranih učencev, malo višji je ta odstotek na Mirni – 54,4 %. S 24,4 % mu sledi nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, na Mirni ga govori skoraj 30 % učencev.
132 Za nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, se je odločilo 22,4 % učencev obeh šol, na Mirni le 16, 5 %.
Raba knjiţnega jezika pri pouku slovenščine se po posameznih razredih giblje od 93 % do 30,4 %. Knjiţno govori 93 % mirnskih sedmošolcev (med deklicami in dečki ni razlik) in le 30,4 % mirnskih osmošolcev, 50 % dečkov in le 9,1 % deklic (oboje poučuje isti učitelj). Mirnskim sedmošolcem sledijo šentruperski sedmošolci, a knjiţni jezik uporabljajo bistveno manj (59,4 %), bolje je zastopan pri deklicah z 68,4 %. Zanimivo je, da v rabi knjiţnega jezika med šestošolci in devetošolci ni velike razlike: uporablja ga 38,3 % šestošolcev in 46,2 % devetošolcev obeh šol.
Nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, najpogosteje ga uporabljajo šentruperski devetošolci (42,9 %), med dečki in deklicami ni opazne razlike. Sledijo jim šentruperski šestošolci, tako govori 32 % učencev (42,9 % deklic). Ne govori pa ga noben mirnski sedmošolec, ki pri slovenščini govorijo knjiţno, le 12,5 % mirnskih devetošolcev in šentruperskih osmošolcev.
Govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, je pri pouku slovenščine najbolj priljubljen pri mirnskih osmošolcih (43,5 %), glede na odgovore ga govori kar 72,7 % deklic (moţne razloge sem navedla ţe v interpretaciji ob preglednici), in mirnskih devetošolcih, govori ga 41,7 % učencev, in sicer 46,7 % dečkov.
Hipoteza 6 Predvidevam, da pri urah drugih predmetov učenci govorijo predvsem nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji. Hipoteza je ovrţena.
Pričakovala sem, da bo kot zvrst pri drugih predmetih prevladoval nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, a ga na obeh šolah govori le 36,3% učencev, 42 % na OŠ Šentrupert in 30,1 % na OŠ Mirna. Najbolj priljubljen (57,1 %) je med šentruperskimi devetošolci, malo raje ga uporabljajo dečki (62,5 %), in mirnskimi šestošolci, kjer ga govori 55,6 % učencev, in sicer skoraj 70 % dečkov. Najmanj je zastopan pri mirnskih sedmošolcih (le 6,9 %), ki se najpogosteje izraţajo knjiţno, ne govori ga nobena deklica. Slabo je zastopan tudi pri mirnskih osmošolcih (21,7 %).
133 Ti so se najpogosteje (65,2 %) odločali kar za nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru. Ta je priljubljen tudi med mirnskimi devetošolci, saj ga uporablja polovica, in pri šestošolkah na OŠ Mirna (57,1 %), najmanj pa ga pri pouku drugih predmetov govorijo šentruperski devetošolci; zanj se je odločilo 19 % učencev, le 12,5 % dečkov. Ostali odstotki nadnarečnega govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, se pri razredih gibljejo od 30 do 40 %. Skupaj ga uporablja 38,7 % vseh anketiranih učencev, 30,7 % na OŠ Šentrupert, 46,6 % na OŠ Mirna.
Slabo je zastopan knjiţni jezik. Uporablja ga le 23 % učencev obeh šol, razlika med šolama je minimalna – 1,5 %. Najpogosteje ga uporabljajo mirnski sedmošolci (58,5 %), deklice pogosteje kot dečki (76,9 %). Mirnski šestošolci ga pri drugih predmetih ne uporabljajo, zelo malo ga uporabljajo tudi mirnski osmošolci in devetošolci – le dobra desetina. V ostalih razredih ga uporablja pribliţno četrtina učencev.
Hipoteza 7 Predvidevam, da učenci v šoli s svojimi sošolci in z vrstniki najpogosteje govorijo v slengu. Hipoteza je potrjena.
S sošolci in z vrstniki v šoli se 62,4 % vseh anketiranih učencev pogovarja v slengu, 4,9 % pa jih uporablja sleng in narečje. Najbolj priljubljen je pri šentruperskih osmošolkah in devetošolkah na obeh šolah, saj ga govorijo vse deklice. Najmanj ga uporabljajo mirnski osmošolci – dečki (25 %). Ostali odstotki (glede na šolo, razred in spol) se gibljejo od 35,7 % do 75 %. Med razredi je najbolj priljubljen pri šentruperskih (90,5 %) in mirnskih (83,3 %) devetošolcih. Zopet pri rabi slenga (kot pri vprašanju o zvrsti in podzvrsti v pogovoru s sokrajani vrstniki) močno prevladujejo deklice. Slengu daleč zadaj sledi nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, tako govori 27,3 % anketiranih. Zanj se je odločila skoraj polovica šestošolcev obeh šol (ti sleng uporabljajo najmanj) in 30,4 % mirnskih osmošolcev, in sicer le dečki, pri katerih je zastopan v 58,3 % ti ga uporabljajo najraje.
Nihče se ni odločil za knjiţni jezik, 5,4 % učencev pa za nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed. Tega ne govori noben devetošolec obeh šol, v ostalih razredih pa največ trije učenci (v 6. razredu OŠ Mirna). Razlike med šolama so minimalne, spol pa je zagotovo dejavnik, ki v tej govorni okoliščini vpliva na izbiro govora, saj sleng uporablja 70,6 % deklic in 55,5 % dečkov. 134 Hipoteza 8 Predvidevam, da najmanj uporabljajo sleng v pogovoru s sokrajani (vrstniki) in v šoli s sošolci in z vrstniki učenci 6. razreda. Hipoteza je potrjena.
V pogovoru s sokrajani (vrstniki) uporablja sleng le 13,7 % šestošolcev obeh šol, na Mirni le 3,7 %. Bistveno višji je ta odstotek v ostalih razredih: uporablja ga 37,9 % sedmošolcev, 41 % osmošolcev in 59,8 % devetošolcev. V pogovoru s sošolci in vrstniki v šoli ga v vseh razredih uporabljajo v bistveno večji meri: 40,2 % šestošolcev, malo večji je odstotek na OŠ Mirna, 74 % osmošolcev, 55,4 % osmošolcev in kar 86,6 % devetošolcev. Starost (in z njo stopnja šolanja) je dejavnik, ki vpliva na uporabo slenga, saj v najmanjši meri posegajo po njem šestošolci obeh šol. Med deklicami in dečki v rabi slenga s sošolci in z vrstniki ni opaznih razlik, s sokrajani (vrstniki) pa ga uporablja 5 deklic in le 1 deček.
Hipoteza 9 Predvidevam, da na obeh šolah sleng v pogovoru s sokrajani (vrstniki) in v šoli s sošolci in z vrstniki uporablja več deklic kot dečkov. Hipoteza je potrjena.
V pogovoru s sokrajani (vrstniki) uporablja sleng 50,9 % (55 od 108) deklic in le 25,8 % (25 od 97) dečkov. Še 6 deklic (5,6 %) pa je pod drugo napisalo, da uporabljajo sleng in narečje. V pogovoru s sošolci in z vrstniki na šoli je razlika med spoloma v rabi slenga bistveno manjša, a zopet v prid deklic, saj ga uporablja 67,6 %, dečkov pa 56,7 %. Pod drugo je 5 deklic (4,6 %) napisalo, da uporabljajo sleng in narečje.
Hipoteza 10 Predvidevam, da učenci z ostalimi zaposlenimi najpogosteje govorijo v nadnarečni obliki govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru – to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo na primer učitelji v šoli. Hipoteza je delno potrjena.
135 Pričakovala sem, da bo deleţ nadnarečnega govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, precej večji. Zanj se je odločilo 31,7 % vseh anketiranih učencev, na OŠ Mirna, kjer je najbolje zastopan od vseh zemljepisnih različkov, 36,9 %, na OŠ Šentrupert pa le 26,5 %. Nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, je med razredi najbolj priljubljen med mirnskimi šestošolci (48,1 %) in osmošolci (39,1 %), najmanj pa med šentruperskimi devetošolci (19 %), kjer ga ne govori nobena deklica. Na OŠ Šentrupert je največ učencev (34,3 %), izbralo knjiţni jezik, le odstotek manj pa nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed. Tudi na OŠ Mirna je na drugem mestu knjiţni jezik, izbralo ga je 25,2 % učencev, z 20,4 % mu sledi nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed. Za knjiţni jezik se je odločilo največ šentruperskih osmošolk (64,3 %) in mirnskih sedmošolk (61,5 %), najmanj je zastopan pri mirnskih šestošolkah, kjer ga govori le ena učenka (7,1 %). Na obeh šolah ga je izbralo več deklic kot dečkov.
Po nadnarečnem govoru, ki vsebuje malo narečnih besed, najraje posegajo šentruperski devetošolci, 75 % deklic in 53,8 % dečkov. Ta zvrst je najmanj v rabi pri mirnskih osmošolkah (9,1 %) in sedmošolkah (7,7 %).
Krajevni narečni govor uporablja v pogovoru z drugimi zaposlenimi 10,7 % vseh anketiranih učencev, v Šentrupertu le 4,9 %. Najpogosteje ga uporabljajo mirnske osmošolke (36,4 %) in dečki iz 9. razreda iste šole (33,3 %). Na OŠ Šentrupert ga ne govori noben učenec 6. in 9. razreda, nizek odstotek je tudi v 6. razredu OŠ Mirna.
Hipoteza 11 Predvidevam, da velika večina učencev obeh šol zelo dobro ali dobro obvlada krajevni narečni govor. Hipoteza je potrjena.
Zelo dobro obvlada svoj krajevni govor 53,2 % vseh učencev, 43,9 % dobro, le 2,9 % pa jih meni, da ga obvlada slabo – ta odstotek je enak na obeh šolah, tudi pri prvih dveh odgovorih ni opaznih razlik, proti mojemu pričakovanju pa za odtenek (4 %) več mirnskih učencev meni, da obvlada krajevni narečni govor zelo dobro. Za to moţnost se je odločilo najmanj šentruperskih devetošolcev (23,8 %) in največ mirnskih sedmošolcev ter devetošolcev (62,5 %), izstopajo pa mirnske
136 devetošolke, saj je kar 77,8 % prepričanih v svoje zelo dobro obvladovanje krajevnega narečnega govora. Hipoteza 12 Predvidevam, da večina učencev rada uporablja svoj krajevni narečni govor in posluša druge. Hipoteza je potrjena.
Učenci so izkazali zelo pozitiven odnos do krajevnega narečnega govora, med šolama ni omembe vrednih razlik. Rado uporablja svoj krajevni govor in posluša druge 50,7 % vseh anketiranih učencev, 17,6 % ga zavestno goji in so nanj ponosni, kar 22,9 % učencev je izbralo obe zgoraj navedeni moţnosti. Sedemnajst (8,3 %) jih nima do njega nikakršnega odnosa, le 1 šentruperski učenec (0,5 %) ga zavrača.
Hipoteza 13 Predvidevam, da učenci OŠ dr. Pavla Lunačka bolje obvladajo svoj krajevni govor kot mirnski osnovnošolci. Hipoteza je ovrţena.
Razlika med šolama sicer ni velika, za odgovor, da zelo dobro obvladajo svoj krajevni govor, se je odločilo 55,3 % mirnskih in 51 % šentruperskih anketiranih učencev. Po trije učenci (2,9 %) na vsaki šoli slabo obvladajo svoje narečje, vsi ostali menijo, da ga obvladajo dobro.
Hipoteza 14 Predvidevam, da imajo učenci OŠ dr. Pavla Lunačka boljši odnos do narečja kot njihovi vrstniki z mirnske osnovne šole. Hipoteza je ovrţena.
Za odgovora, da radi uporabljajo svoj krajevni govor in poslušajo druge, da ga zavestno gojijo in so nanj ponosni, ter kombinacijo obeh odgovorov se je odločilo 94,2 % mirnskih in 88,2 % šentruperskih učencev. Do njega pa nima nikakršnega odnosa 10,8 % šentruperskih osnovnošolcev, eden ga celo prezira. Na OŠ Mirna nima do krajevnega govora nikakršnega odnosa le 5,8 % učencev, nihče ga ne prezira ali zavrača. 137 3.6 ANKETNI VPRAŠALNIK ZA UČITELJE
3.6.1 Namen
Glede na to, da se je v anketi le 51 % učencev pri pouku slovenščine odločilo za knjiţni jezik (četrtina za nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, in celo četrtina za nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru), pri drugih predmetih pa le četrtina (za rabo nadnarečnega govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, in nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, pa skoraj po 40 %), se mi je zdelo smiselno in zanimivo primerjati mnenja, stališča in izkušnje učiteljev ter odgovore učencev, ki jih ti učitelji poučujejo, da bi dobila celovitejšo podobo, kakšno je dejansko stanje pri uporabi socialnih zvrsti v različnih govornih poloţajih. Zanima me, kako učitelji ravnajo ob uporabi neustrezne socialne zvrsti, kako se pogovarjajo oni sami v različnih govornih poloţajih – predvsem me zanima njihova uporaba socialnih zvrsti v različnih govornih poloţajih v stiku z učenci. Raziskati ţelim tudi, ali so mlajši učitelji (od 1 do 5 let delovne dobe) bolj sproščeni ali manj dosledni glede rabe ustrezne socialne zvrsti, in primerjati učitelje slovenščine z učitelji drugih predmetov glede rabe socialnih zvrsti, zahtev ali dopuščanja in odziva na neustrezno socialno zvrst v določenem govornem poloţaju. Glede na zelo pozitiven odnos do narečja, ki so ga izkazali učenci, me zanima tudi, kakšen odnos do njega imajo učitelji.
3.6.2 Razčlenitev, podrobna opredelitev
3.6.2.1 Raziskovalna vprašanja
Zastavila sem si naslednja raziskovalna vprašanja: katerega spola so anketirani učitelji, koliko let poučujejo, kateri predmet ali predmete poučujejo, ali izhajajo iz dolenjsko govorečega okolja, kako govorijo doma, kako govorijo s sokrajani, kako govorijo s sodelavci (učitelji),
138 kako govorijo z ostalimi zaposlenimi (s tajnico, z računovodkinjo, s kuharicami, snaţilkami, hišnikom) na šoli, kako govorijo z učenci izven klasičnega dela v učilnici, kako govorijo pri pouku pri razlagi snovi, ustnem preverjanju znanja …, katero socialno zvrst dopuščajo ali zahtevajo pri pouku od učencev, kako najpogosteje govorijo pri pouku njihovi učenci in katera socialna zvrst je najpogostejša pri govornih nastopih, kako učitelji ravnajo, če učenci pri pouku uporabljajo krajevni narečni govor, kakšen je odnos učiteljev do svojega krajevnega govora, ali učitelji drugih predmetov posvečajo dovolj pozornosti rabi knjiţnega jezika pri pouku, ali mlajši učitelji (s 5 in manj leti delovne dobe) pri delu z učenci posvečajo manj pozornosti rabi ustrezne socialne zvrsti, ali se učitelji obeh šol razlikujejo razlike glede rabe zvrsti, dopuščanja, zahtev in ravnanja, ali se mnenja učiteljev o rabi socialnih zvrsti pri pouku pri učencih prekrivajo z odgovori učencev.
3.6.2.2 Raziskovalne hipoteze
Na podlagi prvih štirih raziskovalnih vprašanj sem predstavila vzorec, na podlagi tistih, ki se nanašajo na njihovo komunikacijo z učenci, pa sem oblikovala naslednje hipoteze:
Hipoteza 1 Predvidevam, da večina učiteljev izven klasičnega dela v učilnici z učenci govori nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Hipoteza 2 Predvdevam, da večina učiteljev pri pouku govori v knjiţnem jeziku. Hipoteza 3 Predvidevam, da večina učiteljev poleg knjiţnega jezika dopušča pri učencih tudi rabo nadnarečnega govora, ki vsebuje malo narečnih besed.
139 Hipoteza 4 Predvidevam, da učenci po mnenju/izkušnjah učiteljev pri drugih predmetih najpogosteje govorijo nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, pri slovenščini pa poleg tega govora uporabljajo v enaki meri še knjiţni jezik. Hipoteza 5 Pri govornih nastopih in referatih pri slovenščini in drugih predmetih večina učencev govori zborni jezik. Hipoteza 6 Večina učiteljev navaja učence na okoliščini ustrezno izraţanje. Hipoteza 7 Delovna doba (in starost) učitelja vpliva na učiteljevo rabo socialne zvrsti pri pouku, na njegove zahteve in dopuščanje glede rabe zvrsti pri učencih ter njegov odziv pri rabi krajevnega narečnega govora pri pouku mlajši učitelji (s 5 ali manj leti delovne dobe) temu posvečajo manj pozornosti in so popustljivejši, manj dosledni. Hipoteza 8 Med učitelji OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert in OŠ Mirna pri rabi socialnih zvrsti pri pouku, njihovih zahtevah in dopuščanjih glede rabe zvrsti pri učencih ter njihovih odzivih na rabo krajevnega narečnega govora pri pouku ni bistvenih razlik.
3.6.2.3 Spremenljivke
Neodvisne spremenljivke: šola, na kateri poučujejo učitelji, predmet, ki ga poučujejo učitelji (slovenščina ali drugi predmeti), delovna doba učiteljev. Odvisne spremenljivke: raba socialne zvrsti izven klasičnega dela v učilnici in pri pouku (učitelja in učencev), dopuščanje ali zahteva glede rabe socialne zvrsti pri učencih, ravnanje ob rabi krajevnega narečnega govora pri pouku.
140 3.7 METODOLOGIJA
3.7.1 Raziskovalne metode
Izhodišče raziskovalnega dela je bil anketni vprašalnik, ki sem ga izvedla med učitelji OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert in OŠ Mirna. Pri delu sem uporabila deskriptivno, komparativno in eksplikativno metodo empiričnega raziskovanja.
3.7.2 Raziskovalni vzorec
V raziskavo je bil zajet neslučajnostni vzorec učiteljev osnovnošolskega programa, ki poučujejo anketirane učence od 6. do 9. razreda.
Anketirala sem 22 učiteljev, in sicer 11 učiteljev z OŠ Mirna in 11 učiteljev z OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert. Dva poučujeta slovenski jezik s knjiţevnostjo, ostali pa druge predmete. V raziskovalni vzorec sem vključila tudi učitelje tujih jezikov, nemščine in angleščine, saj z učenci pogosto komunicirajo v slovenskem jeziku, malo sicer pri pouku, izven učilnice (športni dan, deţurstvo, ekskurzije, razredništvo, neformalni pogovori …) pa vedno.
3.7.3 Postopki zbiranja podatkov
3.7.3.1 Organizacija zbiranja podatkov
Anketo sem med sodelavci obeh šol izvedla v okviru pedagoških konferenc v mesecu juniju 2011. Opozorila sem jih na formulacije posameznih socialnih zvrsti in jih po potrebi razloţila, sicer pa nisem dajala dodatnih napotkov.
3.7.3.2 Vsebinsko-metodološke značilnosti instrumentov
Anketni vprašalnik vsebuje 15 vprašanj, 4 odprtega, 10 polodprtega (ponujajo moţnost pod drugo – anketiranec lahko poleg ponujenih odgovorov oblikuje tudi svojega) in eno zaprtega tipa.
141 V anketni vprašalnik sem vključila vprašanja o spolu, delovni dobi, predmetu poučevanja, izvoru učiteljev glede na narečno pripadnost, njihovi rabi socialne zvrsti doma, s sokrajani, sodelavci (učitelji in drugimi zaposlenimi). Ostala vprašanja se nanašajo na njihovo delo in izkušnje z učenci. Odgovori nanje so mi pomagali pri interpretaciji ter ovrednotenju hipotez, vezanih na anketni vprašalnik za učence.
Pri ponujenih odgovorih sem uporabila iste ali zelo podobne formulacije pri opisih socialnih zvrsti, kot jih vsebuje anketni vprašalnik avtoric Simone Pulko in Melite Zemljak Jontes za učence, da sem laţje primerjala odgovore učiteljev in učencev. Uporabila sem naslednje formulacije: krajevni narečni govor – tako, kot govorijo sokrajani; nadnarečna oblika govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru – to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo na primer učitelji v šoli; nadnarečna oblika govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji; knjiţni pogovorni jezik; knjiţni zborni jezik.
3.7.4 Postopki obdelave podatkov
Vsako vprašanje anketnega vprašalnika sem statistično obdelala. Primerjala sem učitelje obeh šol, učitelje slovenščine in drugih predmetov ter učitelje glede na delovno dobo. Rezultate raziskave sem predstavila v preglednicah, ki sem jih izdelal v programu Microsoft Word, in v grafih, pri katerih sem uporabila program Microsoft Excel.
142 3.8 REZULTATI RAZISKAVE IN INTERPRETACIJA
3.8.1 Učitelji glede na šolo, spol, predmet, ki ga poučujejo, in delovno dobo
OŠ Šentrupert OŠ Mirna Skupaj 5 let in manj 4 (36,4 %) 2 (18,2 %) 6 (27,3 %) Od 6 do 10 let 2 (18,2 %) 3 (27,3 %) 5 (22,7 %) Od 11 do 20 let 2 (18,2 %) 0 (0 %) 2 (9,1 %) Od 21 do 30 let 2 (18,2 %) 3 (27,3 %) 5 (22,7 %) 31 let in več 1 (9,1 %) 3 (27,3 %) 4 (18,2 %) SKUPAJ 11 (100%) 11 (100 %) 22 (100 %)
Preglednica 12: Učitelji glede na šolo in delovno dobo
Učitelji glede na šolo in delovno dobo 40% 35% 30% 25% 20% OŠ Šentrupert 15% OŠ Mirna 10% Skupaj 5% 0% 5 let in Od 6 do 10 Od 11 do Od 21 do 31 let in manj let 20 let 30 let več
Graf 12: Učitelji glede na šolo in delovno dobo
Anketiranih je bilo 22 učiteljev, 11 (50 %) na OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert in 11 (50 %) na OŠ Mirna. Izrazito je očitna feminizacija učiteljskega poklica, saj sta med vsemi le dva moška (9,1 %). Dva učitelja poučujeta slovenščino, med 20 učitelji, ki poučujejo druge predmete, jih 5 uči le vzgojne predmete. Šest učiteljev (27,3 %) ima do 5 let delovne dobe, 5 (22,7 %) od 6 do 10 let, 2 (9,1 %) od 11 do 20, 5 (22,7 %) od 21 do 30 in 4 (18,2 %) 31 in več.
143 Devetnajst (86,4 %) jih izhaja iz dolenjsko govorečega okolja, 2 (9,1 %) iz štajerske in 1 (4,5 %) iz rovtarske narečne skupine. Na OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert sem anketirala 11 učiteljev, 9 (81,8 %) ţensk in 2 (18,2 %) moška. En anketirani učitelj (9,1 %) poučuje slovenski jezik s knjiţevnostjo, ostalih 10 (09,9 %) pa druge predmete, le 1 od njih le vzgojni predmet športno vzgojo. Štirje učitelji (36,4 %) imajo do 5 let delovne dobe, 2 (18,2 %) od 6 do 10 let, 2 od 11 do 20, 2 od 21 do 30 in le en (9,1 %) učitelj več kot 31. Na šoli je torej kader glede delovne dobe dokaj enakomerno razporejen. Deset (90,9 %) jih izhaja iz dolenjsko, le eden (9,1 %) pa iz nedolenjsko govorečega okolja, in sicer iz štajerske narečne skupine. Na OŠ Mirna je anketni vprašalnik izpolnilo 11 učiteljev, 9 (81,8 %) ţensk in 2 (18,2 %) moška. Eden poučuje slovenski jezik s knjiţevnostjo, ostalih 10 (90,9 %) pa druge predmete, 4 od njih le vzgojne (športno vzgojo, likovno vzgojo, glasbeno vzgojo). Dva učitelja (18,2 %) imata manj kot pet let delovne dobe. Trije učitelji (27,3 %) imajo od 6 do 10 let delovne dobe, nihče od 11 do 20, 3 (27,3 %) od 21 do 30 in 3 (27,3 %) 31 in več. Na šoli torej za odtenek prevladuje starejši kader z dolgoletnimi izkušnjami, 54,5 % učiteljev poučuje ţe več kot 20 let). Devet (81,8 %) jih izhaja iz dolenjsko govorečega okolja, eden iz štajerske narečne skupine, eden pa iz rovtarske.
3.8.2 Govor učiteljev doma
OŠ Šentrupert OŠ Mirna Skupaj Krajevni nar. govor 2 (18,2 %) 4 (36,4 %) 6 (27,3 %) Nad. g. blizu KNG 4 (36,4 %) 5 (45,5 %) 9 (40,9 %) Nad. g. blizu RTV 4 (36,4 %) 2 (18,2 %) 6 (27,3 %) Knjiţni pog. jezik 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %) Knjiţni zborni jezik 1 (9,1 %) 0 (0 %) 1 (4,5 %) Skupaj 11 (100 %) 11 (100 %) 22 (100 %)
Preglednica 13: Govor učiteljev doma
144 Govor učiteljev doma 50% 45% 40% 35% 30% 25% OŠ Šentrupert 20% 15% OŠ Mirna 10% Skupaj 5% 0% Krajevni Nad. g. Nad. g. Knjiţni Knjiţni nar. govor blizu KNG blizu RTV pog. jezik zborni jezik
Graf 13: Govor učiteljev doma
Dva učitelja z OŠ Šentrupert (18,2 %) doma govorita krajevni narečni govor, 4 (36,4 %) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, za to moţnost se je odločil tudi učitelj slovenščine. 4 (36,4 %) uporabljajo nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 1 učitelj (9,1 %) (matematike in računalništva) pa se je odločil za zborni jezik, kar lahko pripisujemo dejstvu, da ima doma majhnega otroka, ki ga morda navaja na zborni jezik, ali pa nerazumevanju pojma zborno. Štirje učitelji OŠ Mirna (36,4 %) doma govorijo krajevni narečni govor, 6 (54,5 %) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, za to moţnost se je odločil tudi učitelj slovenščine. Dva (18,2 %) uporabljata nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed.
Krajevni narečni govori doma le 6 (27,3 %) učiteljev obeh šol, bolje je zastopan pri učiteljih na OŠ Mirna, ki so se tudi pogosteje odločili za nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru; za krajevni narečni govor in nadnarečni govor, ki mu je blizu, se je odločilo 81 % mirnskih in 54,6 % šentruperskih učiteljev. Tretjina vseh učiteljev se je odločila za večji odmik od narečnega govora, en učitelj za knjiţni (in to celo zborni) jezik. Mislim, da je razlog za slabšo rabo krajevnega narečnega govora v sami naravi poklica, ki je najprej zahteval šolanje (in bivanje) v mestu, ki je obrusilo izrazite narečne značilnosti, tudi pri samem delu, pri katerem govorne okoliščine zahtevajo knjiţni jezik, učitelj narečja ne uporablja in se morda s tem od njega tudi oddaljuje.
145 3.8.3 Govor učiteljev s sokrajani
OŠ Šentrupert OŠ Mirna Skupaj Krajevni nar. govor 3 (27,3 %) 5 (45,5 %) 8 (36,4 %) Nad. g. blizu KNG 4 (36,4 %) 4 (36,4 %) 8 (36,4 %) Nad. g. blizu RTV 4 (36,4 %) 2 (18,2 %) 6 (27,3 %) Knjiţni pog. jezik 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %) Knjiţni zborni jezik 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %) SKUPAJ 11 (100 %) 11 (100 %) 22 (100 %)
Preglednica 14: Govor učiteljev s sokrajani
Graf 14: Govor učiteljev s sokrajani
S sokrajani 3 (27,3%) šentruperski učitelji najpogosteje govorijo krajevni narečni govor, 36,4 % (4) jih govori nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, med njimi tudi učitelj slovenščine, 4 (36,4 %) pa nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed.
S sokrajani 5 (45,5 %) mirnskih učiteljev najpogosteje govori krajevni narečni govor (tudi učitelj slovenščine, ki ţivi na majhni vasi, kjer je odraščal), 4 (36,4 %) govorijo nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 2 (18,2 %) pa nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Krajevni narečni govor je bolje zastopan pri mirnskih učiteljih, kjer ga govori skoraj polovica, v Šentrupertu 27,3 %. Za nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu govoru, se je odločilo enako
146 število učiteljev na obeh šolah, za nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, pa več šentruperskih učiteljev. Nihče s sokrajani ne govori knjiţno. Zanimivo je, da več učiteljev govori narečje s sokrajani kot doma (po en več na vsaki šoli), kar si lahko razlagamo s tem, da ţivijo s partnerji, ki izhajajo iz drugih narečnih skupin, ali pa so zaradi šolanja in sluţbe opustili svoj krajevni govor, ki ga ohranjajo le še v stiku z narečno govorečimi sokrajani.
3.8.4 Govor učiteljev s sodelavci (učitelji)
OŠ Šentrupert OŠ Mirna Skupaj Krajevni nar. govor 1 (9,1 %) 2 (18,2 %) 3 (13,6 %) Nad. g. blizu KNG 4 (36,4 %) 3 (27,3 %) 7 (31,8 %) Nad. g. blizu RTV 3 (27,3 %) 4 (36,4 ) 7 (31,8 %) Knjiţni pog. jezik 2 (18,2 %) 1 (9,1 %) 3 (13,6 %) Knjiţni zborni jezik 1 (9,1 %) 0 (0 %) 1 (4,5 %) Knj. pog in nad. g. blizu RTV 0 (0 %) 1 (9,1 %) 1 (4,5 %) SKUPAJ 11 (100 %) 11 (100 %) 22 (100 %)
Preglednica 15: Govor učiteljev s sodelavci (učitelji)
Graf 15: Govor učiteljev s sodelavci (učitelji)
147 S sodelavci (učitelji) 1 šentruperski učitelj (9,1 %) govori krajevni narečni govor, 4 (36,4 %) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, tudi učitelj slovenščine, 3 (27,3 %) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Dva (18,2 %) sta se odločila za knjiţni pogovorni jezik, učitelj matematike (9,1 %) pa se je odločil za zborni jezik. Morda ga zamenjuje s knjiţnim pogovornim jezikom. S sodelavci (učitelji) 2 mirnska učitelja (18,2 %) govorita krajevni narečni govor, 3 (27,3 %) uporabljajo nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 4 (36,4 %) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Eden (9,1 %) se je odločil za knjiţni pogovorni jezik, učitelj slovenščine (9,1 %) pa za dve moţnosti: knjiţni pogovorni jezik in nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, kar je po mojem mnenju pogojeval z različnimi govornimi poloţaji in sogovorniki.
Med učitelji obeh šol ni opaznih razlik. Dvanajst ali 54,5 % učiteljev se je odločilo za večji odmik od krajevnega narečnega govora. Iz odgovorov je razvidno, da učitelji, ki doma ali s sokrajani v veliki meri uporabljajo krajevni narečni govor ali nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, šolskemu prostoru ţe dajejo pridih uradnosti, vendar ne v tolikšni meri kot morda na kakšni večji mestni šoli. Zagotovo pa bi bili odgovori drugačni, če bi anketni vprašalnik ponujal vprašanje o socialni zvrsti, ki jo učitelj uporablja na ocenjevalni ali pedagoški konferenci ali na roditeljskem sestanku. Glede na moje izkušnje zelo prevladuje knjiţni pogovorni jezik, pri poročilih o delu in uspehu oddelčne skupnosti, rezultatih nacionalnega preverjanja znanja ipd. pa nekateri uporabljajo celo zborni jezik. Na to govorno okoliščino je morda mislil učitelj, ki se je odločil za zborni jezik.
148 3.8.5 Govor učiteljev z ostalimi zaposlenimi na šoli (s tajnico, z računovodkinjo, s kuharico, hišnikom, snaţilko)
OŠ Šentrupert OŠ Mirna Skupaj Krajevni nar. govor 1 (9,1 %) 1 (9,1 %) 2 (9,1 %) Nad. g. blizu KNG 4 (36,4 %) 4 (36,4 %) 8 (36,4 %) Nad. g. blizu RTV 3 (27,3 %) 4 (36,4 %) 7 (31,8 %) Knjiţni pog. jezik 2 (18,2 %) 1 (9,1 %) 3 (13,6 %) Knjiţni zborni jezik 1 (9,1 %) 0 (0 %) 1 (4,5 %) Nad. g. blizu KNG in nad. g. blizu RTV 0 (0 %) 1 (9,1 %) 1 (4,5 %) SKUPAJ 11 (100 %) 11 (100 %) 22 (100 %)
Preglednica 16: Govor učiteljev z ostalimi zaposlenimi
Govor učiteljev z ostalimi zaposlenimi 40% 35% 30% 25% 20% 15% 10% OŠ Šentrupert 5% OŠ Mirna 0% Skupaj Krajevni Nad. g. Nad. g. Knjiţni Knjiţni Nad. g. nar. blizu blizu pog. zborni blizu govor KNG RTV jezik jezik KNG in nad. g. blizu RTV
Graf 16: Govor učiteljev z ostalimi zaposlenimi
V Šentrupertu z drugimi zaposlenimi (s tajnico, z računovodkinjo, s kuharico, hišnikom, snaţilko) 1 učitelj (9,1 %) govori krajevni narečni govor, 4 (36,4 %) nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, tudi učitelj slovenščine, 3 (27,3 %) nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 2 (18,2 %) knjiţni pogovorni jezik, učitelj matematike (9,1 %) pa se je zopet odločil za zborni jezik. Na Mirni z drugimi zaposlenimi (s tajnico, z računovodkinjo, s kuharico, hišnikom, snaţilko) 1 učitelj (9,1 %) govori krajevni narečni govor, 4 (36,4 %) nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu
149 narečnemu govoru, 4 (36,4 %) nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 1 (9,1 %) knjiţni pogovorni jezik, učitelj slovenščine (9,1 %) pa se je odločil za dva zemljepisna različka: nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govora, in nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed – najbrţ glede na naslovnika in temo pogovora.
Med učitelji obeh šol zopet ni opaznih razlik, njihove izbire se tudi ne razlikujejo od tistih pri pogovoru s sodelavci (učitelji): po 5 učiteljev na vsaki šoli govori krajevni govor ali nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, z učitelji (sodelavci) in ostalimi zaposlenimi na šoli, kar kaţe na enakovreden odnos do manj izobraţenih sodelavcev. Prevladuje nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, govori ga 36,4 % anketiranih učiteljev, z 31,8 % mu sledi nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed. Isti učitelj kot pri prejšnjem anketnem vrašanju je izbral zborni jezik, 3 učitelji na obeh šolah pa knjiţni pogovorni.
3.8.6 Govor z učenci izven klasičnega dela v učilnici (športni dan, deţurstvo, neformalni pogovori)
OŠ Šentrupert OŠ Mirna skupaj Krajevni narečni govor 1 (9,1 %) 0 (0 %) 1 (4,5 %) Nadnar. g. blizu KNG 2 (18,2 %) 4 (36,4 %) 6 (27,3 %) Nadnar. g. blizu RTV 4 (36,4 %) 6 (54,5 %) 10 (45,5 %) Knjiţni pogovorni jezik 3 (27,3 %) 1 (9,1 %) 4 (18,2 %) Knjiţni zborni jezik 1 (9,1 %) 0 (0 %) 1 (4,5 %) SKUPAJ 11 (100 %) 11 (100 %) 22 (100 %)
Preglednica 17: Govor z učenci izven klasičnega dela v učilnici
150 Govor z učenci izven klasičnega pouka 60%
50%
40%
30% OŠ Šentrupert 20% OŠ Mirna
10% skupaj
0% Krajevni Nadnar.g. Nadnar. g. Knjiţni Knjiţni narečni blizu KNG blizu RTV pogovorni zborni govor jezik jezik
Graf 17: Govor z učenci izven klasičnega pouka
Z učenci se na športnih dnevih, med odmori in pri neformalnih pogovorih 1 šentruperski učitelj (9,1%) pogovarja v krajevnem narečnem govoru, 2 (18,2%) v nadnarečnem govoru, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 4 (36,4 %) v nadnarečnem govoru, ki vsebuje malo narečnih besed, 3 (27,3 %) v knjiţnem pogovornem jeziku, tudi učitelj slovenščine, učitelj matematike (9,1 %) pa se je zopet odločil za zborni jezik. V teh govornih okoliščinah se 4 mirnski učitelji (36,4 %) z učenci pogovarjajo v nadnarečnem govoru, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 6 (54,5 %) v nadnarečnem govoru, ki vsebuje malo narečnih besed, tudi učitelj slovenščine, 1 (9,1 %) pa v knjiţnem pogovornem jeziku. Mislim, da so odgovori dokaj realni in učitelji niso olepševali situacije. Učitelji na OŠ Mirna so se za nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, in nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, odločili veliko pogosteje kot šentruperski (10 ali 90,9 % na OŠ Mirna in 6 ali 54,6 % na OŠ Šentrupert), ki so knjiţni jezik, pogovorni in zopet 1-krat zborni, izbrali v 36,4 %. Na OŠ Šentrupert izstopata učitelja, ki sta izbrala krajevni narečni govor in zborni jezik, teh izbir na Mirni ni. Menim, da nista primerni za to govorno okoliščino. Ustreza pa nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed; ta zemljepisni različek je izbralo največ učiteljev (45,5 %).
151 3.8.7 Govor učiteljev pri pouku (razlaga, pogovor o snovi, ustno preverjanje znanja)
OŠ Šentrupert OŠ Mirna Skupaj Krajevni narečni govor 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %) Nadnar. g. blizu KNG 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %) Nadnar. g. blizu RTV 3 (27,3 %) 3 (27,3 %) 6 (27,3 %) Knjiţni pogovorni jezik 6 (54,5 %) 7 (63,6 %) 13 (59,1 %) Knjiţni zborni jezik 2 (18,2 %) 0 (0 %) 2 (9,1 %) Knj. pog in zborni jezik 0 (0 %) 1 (9,1 %) 2 (9,1 %) Skupaj 11 (100 %) 11 (100 %) 22 (100 %)
Preglednica 18: Govor učiteljev pri pouku
Govor učiteljev pri pouku 70% 60% 50% 40% 30% 20% 10% OŠ Šentrupert 0% OŠ Mirna skupaj
Graf 18: Govor učiteljev pri pouku
Pri pouku 3 (27,3%) šentruperski učitelji najpogosteje govorijo nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 6 (54,5 %) jih je izbralo knjiţni pogovorni jezik, 2 (18,2 %) pa zborni jezik; za to moţnost se je odločil tudi učitelj slovenščine. Pri pouku 3 (27,3 %) mirnski učitelji najpogosteje govorijo nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 7 (63,6 %) jih je izbralo knjiţni pogovorni jezik, učitelj slovenščine pa se je odločil za knjiţni pogovorni in zborni jezik, saj se glede na naravo predmeta pribliţno enakovredno uporabljata pri pouku. Zborni jezik se pogosto uporablja pri razlagi, pri pogovoru pa knjiţni pogovorni.
152 Med učitelji obeh šol ni opaznih razlik. Menim, da bi tudi učitelji, ki uporabljajo nadnarečni govor z malo narečnimi besedami, morali pri pouku uporabljati predvsem knjiţni pogovorni jezik, saj imajo učenci glede na njihove odgovore morda premalo stika z govorjenim knjiţnim jezikom, poleg tega pa so učitelji zgled in ne morejo od učencev zahtevati tistega, česar sami ne upoštevajo.
3.8.8 Zahteve ali dopuščanja glede rabe socialnih zvrsti pri učencih26
OŠ Šentrupert OŠ Mirna Skupaj Dosledno knjiţ. j. 1 (10 %) 1 (10 %) 2 (10 %) Knj. j in g. b. RTV 4 (40 %) 5 (50 %) 9 (45 %) Knj. j. in g. b. KNG 3 (30 %) 4 (40 %) 7 (35 %) Knj. j. in KNG 1 (10 %) 0 (0 %) 1 (5 %) Drugo 1 (10 %) 0 (0 %) 1 (5 %) Skupaj 10 (100 %) 10 (100 %) 20 (100 %)
Preglednica 19: Zahteve ali dopuščanja glede rabe socialnih zvrsti pri učencih
Zahteve in dopuščanja glede rabe socialnih zvrsti 60%
50%
40%
30% OŠ Šentrupert OŠ Mirna 20% skupaj 10%
0% Dosledno Knj. j in g. Knj. j. in g. Knj. j. in Drugo knjiž. j. b. RTV b. KNG KNG
Graf 19: Zahteve ali dopuščanja glede rabe socialnih zvrsti
Pri pouku 1 šentruperski učitelj (10 %), dosledno zahteva rabo knjiţnega. jezika, 4 (40 %) poleg njega dopuščajo tudi rabo nadnarečnega govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 3 (30 %)
26 : V preglednici in grafu sem za laţjo primerjavo z rezultati anketiranja učencev izločila učitelja slovenščine. 153 dopuščajo še rabo nadnarečnega govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, 1 (10 %) pa celo krajevni narečni govor. Učitelj angleščine in nemščine (10 %) se je odločil za odgovor drugo, saj pri urah zahteva rabo angleščine ali nemščine. Učitelj slovenščine poleg knjiţnega jezika dopušča tudi rabo nadnarečnega govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Na Mirni 1 učitelj (10%) drugih predmetov, dosledno zahteva rabo knjiţnega jezika, 5 (50 %) jih poleg njega dopušča tudi rabo nadnarečnega govora, ki vsebuje malo narečnih besed, 4 (40 %) pa še rabo nadnarečnega govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, saj jih zanima predvsem poznavanje snovi njihovega predmeta. Učitelj slovenščine dosledno zahteva rabo knjiţnega jezika.
Kar 8 ali 40 % učiteljev drugih predmetov dopušča poleg knjiţnega jezika tudi nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu govoru, ali celo krajevni narečni govor, vendar je ob poznavanju dejanske situacije njihovo stališče razumljivo. Zagotovo pa takšno ravnanje ne razvija učenčeve socialnozvrstne osveščenosti in ne prispeva k obvladovanju knjiţnega jezika. Vsak učitelj naj bi bil v določeni meri tudi učitelj slovenščine. Dopuščanje nadnarečnega govora, ki vsebuje malo narečnih besed, pa je po mojem mnenju v kakšnem sproščenem pogovoru o snovi povsem primerna. Mislim, da pri pouku knjiţevnosti tudi ni vzgojno zgrešeno, če učitelj kdaj dopušča narečni ali pokrajinski pogovorni jezik, posebej v situacijah, ko se učenci doţivljajsko odzivajo na probleme in ravnanje junakov v prebranem knjiţevnem delu, da ne zatre njihove motiviranosti in ustvarjalnosti. Med učitelji obeh šol zopet ni opaznih razlik.
3.8.9 Govor učencev pri pouku27
OŠ Šentrupert OŠ Mirna Skupaj Krajevni narečni govor 2 (20 %) 1 (10 %) 3 (15 %) Nadnar. g. blizu KNG 6 (60 %) 0 (0 %) 6 (30 %) Nadnar. g. blizu RTV 2 (20 %) 6 (60 %) 8 (40 %) Knjiţni pogovorni jezik 0 (0 %) 3 (30 %) 3 (15 %) Skupaj 10 (100 %) 10 (100 %) 20 (100 %)
Preglednica 20: Govor učencev pri pouku drugih predmetov
27 V preglednici in grafu nista upoštevana učitelja slovenščine. 154 Govor učencev pri pouku drugih predmetov 70% 60% 50% 40% 30% OŠ Šentrupert 20% OŠ Mirna 10% skupaj 0% Krajevni Nadnar. g. Nadnar. g. Knjiţni narečni blizu KNG blizu RTV pogovorni govor jezik
Graf 20: Govor učencev pri pouku drugih predmetov
Pri 2 učiteljih na osnovni šoli v Šentrupertu (20 %) učenci najpogosteje govorijo kar narečni krajevni govor, pri 6 (60%) uporabljajo nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, pri 2 (20%) pa nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed. Po opaţanjih in izkušnjah učitelja za slovenščino učenci najpogosteje uporabljajo nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed. Pri 1 učitelju (10 %) na Mirni učenci najpogosteje govorijo narečni krajevni govor, pri 6 (60 %) uporabljajo nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, pri 3 (30 %) pa knjiţni pogovorni jezik. Pri učitelju slovenščine se izraţajo knjiţno.
Odgovori učiteljev obeh šol se zelo razlikujejo. Na OŠ Šentrupert 80 % učiteljev drugih predmetov meni, da učenci uporabljajo krajevni narečni govor ali nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, ostala 2 (20 %) sta izbrala nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, poleg njiju še učitelj slovenščine. Na Mirni pa se je 60 % učiteljev drugih predmetov odločilo za nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, in 30 % za knjiţni jezik, za to moţnost se je poleg njih odločil še učitelj slovenščine. Ker odgovori učencev dajejo drugačno sliko, se porajajo vprašanja, ali je razlika v govoru učencev obeh šol res tolikšna, ali so učitelji na OŠ Šentrupert bolj kritični in katero govorno okoliščino znotraj pouka (pogovor o snovi, ustno preverjanje znanje, govorni nastop) so imeli pred očmi učitelji in učenci pri izbiri odgovora.
155 3.8.10 Govor učencev pri pripravljenih govornih nastopih28
OŠ Šentrupert OŠ Mirna Skupaj Krajevni nar. govor 1 (12,5 %) 0 (0 %) 1 (6,3 %) Nad. g. blizu KNG 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %) Nad. g. blizu RTV 2 (25 %) 2 (25 %) 4 (25 %) Knjiţni pog. jezik 4 (50 %) 3 (37,5 %) 7 (43,8 %) Knjiţni zborni jezik 1 (12,5 %) 3 (37,5 %) 4 (25 %) Skupaj 8 (100 %) 8 (100 %) 16 (100 %)
Preglednica 21: Govor pri pripravljenih govornih nastopih
Graf 21: Govor učencev pri govornih nastopih
Pri 1 učitelju (12,5 %) na šentruperski osnovni šoli učenci nastopajo kar v krajevnem narečnem govoru, kar precej preseneča. Tako se je odločil šolski pedagog, ki učence poučuje etiko. Pri 2 (25 %) govorijo v nadnarečnem govoru, ki vsebuje malo narečnih besed, pri 4 (50 %) pa v knjiţnem pogovornem jeziku. Le pri pouku slovenščine govorijo zborno.
28 Pri preglednici, grafu in interpretaciji sem izvzela učitelje tujih jezikov, ker so pri njih pripravljeni govorni nastopi v angleščini ali nemščini, ter učitelja športne vzgoje, pri katerih tovrstnih nastopov ni. Izvajajo pa jih pri vseh drugih predmetih, tudi pri likovni in glasbeni vzgoji ter gospodinjstvu.
156 Na Mirni pri 2 učiteljih (25 %) pri pripravljenih govornih nastopih učenci uporabljajo nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, 3 (37,5 %) učitelji so izbrali knjiţni pogovorni jezik, tudi 3 so se odločili za zborni jezik, med njimi učitelj slovenščine.
Za odtenek bolje govorno okoliščino upoštevajo učenci OŠ Mirna, saj pri treh učiteljih (37,5 %) govorijo zborno, na OŠ Šentrupert le pri enem (12,5 %). Največ učiteljev (43,8 %) je izbralo knjiţni pogovorni jezik. Previsok in na obeh šolah enak (25 %) je odstotek nadnarečnega govora, ki vsebuje malo narečnih besed, saj ni ustrezen za to govorno okoliščino, povsem neprimerna pa je raba krajevnega narečnega govora, ki jo je izbral 1 šentruperski učitelj. Pri nobenem učitelju pri govornih nastopih učenci ne govorijo v nadnarečnem govoru, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru.
3.8.11 Učiteljev odziv na rabo krajevnega narečnega govora pri pouku
OŠ Šentrupert OŠ Mirna Skupaj Ne opomnim 2 (18,2 %) 2 (18,2 %) 4 (18,2 %) Včasih opomnim 0 (0 %) 1 (9,1 %) 1 (4,5 %) Zahtevam knjiţno 2 (18,2 %) 5 (45,5 %) 7 (31,8 %) Ponovim knjiţno 5 (45,5 %) 3 (27,3 %) 8 (36,4 %) Zaht. knj., ponovim 1 (9,1 %) 0 (0 %) 1 (4,5 %) Drugo 1 (9,1 %) 0 (0 %) 1 (4,5 %) Skupaj 11 (100 %) 11 (100 %) 22 (100 %) Preglednica 22: Učiteljev odziv na rabo krajevnega narečnega govora pri pouku
Graf 22: Učiteljev odziv na rabo krajevnega narečnega govora pri pouku
157 Če učenci pri pouku uporabljajo krajevni narečni govor, jih 2 šentruperska učitelja (18, 2%) ne opomnita, 2 jih opomnita in zahtevata, da se izrazijo knjiţno, 5 (45,5 %) jih za njimi ponovi povedano v knjiţnem jeziku, tudi učitelj slovenščine, 1 (9,1%) se je odločil za dve moţnosti: učence opomni in zahteva, da se izrazijo knjiţno, ali pa za njimi ponovi povedano v knjiţnem jeziku. Učitelj nemščine in angleščine (9,1%) je pod drugo zapisal, da načeloma uporabljajo angleščino, iz česar lahko sklepam, da je pri pouku pozoren predvsem na pravilno rabo tujega jezika, saj se pri njem slovensko govori zelo malo.
Če učenci pri pouku uporabljajo krajevni narečni govor, jih 2 mirnska učitelja (18,2 %) ne opomnita, 5 (45,5 %) jih opomni in zahteva, da se izrazijo knjiţno, med njimi tudi učitelj slovenščine, 3 (27,3 %) za njimi ponovijo povedano v knjiţnem jeziku, 1 (9,1 %) je pod drugo napisal, da jih opomni včasih.
Analiza odgovorov daje vedeti, da tudi učitelji drugih predmetov posvečajo pozornost izraţanju učencev, ki je nujno potrebna. Ne opomnijo jih 4 (18,2 %) učitelji, po dva na vsaki šoli. Najpogosteje (36,4 %) učitelji za učenci ponovijo povedano v knjiţnem jeziku, ta strategija je pogostejša pri učiteljih OŠ Šentrupert, več mirnskih pa zahteva, da učenec povedano sam izrazi še v knjiţnem jeziku. Za tako ravnanje se je odločilo 31,8 % učiteljev, 45,5 % na OŠ Mirna. Menim, da je zahteva, da učenec sam izrazi povedano še v knjiţnem jeziku, ustreznejša, a v vseh okoliščinah teţje izvedljiva. Tako se uri v knjiţnem izraţanju in razvija zavest o rabi ustrezne socialne zvrsti.
3.8.12 Odnos učiteljev do krajevnega govora
OŠ Šentrupert OŠ Mirna Skupaj Ponosen 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %) Rad 7 (63,6 %) 8 (72,7 %) 15 (68,2 %) Ponosen in rad 1 (9,1 %) 2 (18,2 %) 3 (13,6 %) Brez odnosa 3 (27,3 %) 1 (9,1 %) 4 (18,2 %) Zavračam 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %) Preziram 0 (0 %) 0 (0 %) 0 (0 %) Skupaj 11 (100 %) 11 (100 %) 22 (100 %)
Preglednica 23: Odnos učiteljev do krajevnega govora
158
Graf 23: Odnos učiteljev do krajevnega govora
Sedem šentruperskih učiteljev (63,6 %) rado uporablja svoj krajevni govor in posluša druge, 3 (27,3 %) nimajo do njega nikakršnega odnosa, učiteljica slovenščine pa se je odločila za dva odgovora: krajevni govor zavestno goji in je nanj ponosna ter ga rada uporablja in posluša druge.
Na Mirni 8 učiteljev (72,7 %) rado uporablja svoj krajevni govor in posluša druge, 1 (9,1 %) priznava, da nima do njega nikakršnega odnosa (najmlajša učiteljica na šoli), 2 (18,2 %), tudi učitelj slovenščine, pa sta se odločila za dva odgovora: krajevni govor zavestno gojijta in sta naj ponosna ter ga rada uporabljata in poslušata druge.
Boljši odnos do krajevnega govora imajo mirnski učitelji, saj se jih je kar 90,9 % izreklo za odgovor, da narečje radi uporabljajo in poslušajo druga, 2 od teh sta še dodala, da narečje zavestno gojita in sta nanj ponosna. Odstotek teh odgovorov je na OŠ Šentrupert niţji 72,7 %. Štirje učitelji (18,2 %), na obeh šolah nimajo do njega nikakršnega odnosa, na OŠ Mirna se je za ta odgovor odločila leeden. Nihče narečja ne zavrača ali prezira.
Spodbudno je, da velika večina učiteljev obeh šol goji pozitiven odnos do svojega narečja, in ni bojazni, da bi v učencih vzbujali vtis, da je nepotreben, primitiven in vreden prezira. Zanimivo pa je, da se je tako malo učiteljev odločilo za odgovor, da narečje zavestno gojijo in so nanj ponosni (poleg učiteljev slovenščine še učiteljica nemščine).
159 3.9 OVREDNOTENJE RAZISKOVALNIH HIPOTEZ OB ANKETNEM VPRAŠALNIKU ZA UČITELJE
Hipoteza 1 Predvidevam, da večina učiteljev izven klasičnega dela v učilnici z učenci govori nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Hipoteza je delno potrjena.
Za nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, se je na obeh šolah odločilo največ (45,5 %), ne pa večina učiteljev. Hipoteza pa se je izkazala za pravilno na OŠ Mirna, kjer ga govori 6 (54,5 %) učiteljev, s 36,4% mu sledi na tej šoli sledi nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru. Na OŠ Šentrupert pa nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, govori 36,4 % učiteljev, 1 uporablja kar narečje, 1 celo zborni jezik. Bolje kot na OŠ Mirna, kjer ga govori 1 učitelj, je zastopan knjiţni pogovorni jezik s 27,3 %.
Hipoteza 2 Predvidevam, da večina učiteljev pri pouku govori v knjiţnem jeziku. Hipoteza je potrjena.
Knjiţno govori pri pouku 77,3 % učiteljev: 59,1 % se jih je odločilo za knjiţni pogovorni jezik, ostali pa za zborni ali kombinacijo obeh. Nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, govorijo po 3 učitelji na vsaki šoli (27,3 %). Zanimivo je, da med njimi ni učiteljev športne vzgoje, kjer bi glede na naravo predmeta ta zemljepisni različek pričakovali naprej. Nihče ne govori krajevnega narečnega govora ali nadnarečnega govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru. Menim, da bi morali pri razlagi snovi, pogovoru o snovi in ustnem preverjanju znanja učitelji uporabljati knjiţni jezik, kajti dober zgled ima zagotovo pomembno vlogo pri jezikovnem osveščanju učencev.
Hipoteza 3 Predvidevam, da večina učiteljev poleg knjiţnega jezika učencem dopušča tudi rabo nadnarečnega govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Hipoteza je ovrţena.
160 Največ (ne pa večina) učiteljev (45,5 %) poleg knjiţnega jezika dopušča tudi rabo nadnarečnega govora, ki vsebuje malo narečnih besed, z 31,8 % mu sledi dopuščanje nadnarečnega govora, ki je blizu narečju, 9,1 % učiteljev (2) pa dosledno zahteva rabo knjiţnega jezika. Eden od teh je tudi učitelj slovenščine, učitelj tega predmeta na sosednji šoli pa dopušča poleg knjiţnega jezika tudi rabo nadnarečnega govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Samo 1 učitelj (4,5 %), in sicer na OŠ Šentrupert, poleg knjiţnega jezika dopušča tudi rabo krajevnega narečnega govora.
Hipoteza 4 Predvidevam, da učenci po mnenju/izkušnjah učiteljev pri drugih predmetih najpogosteje govorijo nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, pri slovenščini pa poleg tega govora v enaki meri uporabljajo še knjiţni jezik. Prvi del hipoteze, ki se nanaša na druge predmete, je delno potrjen.
Tako se je odločilo največ (40 %), učiteljev na obeh šolah, a na OŠ Šentrupert to ni najpogostejši odgovor: zanj se je odločilo le 20 % učiteljev, večina (60 %) jih meni, da učenci pri pouku govorijo nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru. Na OŠ Mirna je situacija drugačna: da učenci najpogosteje govorijo nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed, meni 60 % učiteljev drugih predmetov, 30 % se jih je odločilo za knjiţni pogovorni jezik, za katerega se ni v Šentrupertu odločil noben učitelj.
Drugi del hipoteze je potrjen.
Učitelj slovenščine na OŠ Šentrupert je kot prevladujočo zvrst pri pouku izbral nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, učitelj slovenščine na Mirni pa knjiţni jezik.
Hipoteza 5 Pri pripravljenih govornih nastopih in referatih pri slovenščini in drugih predmetih večina učencev govori zborni jezik. Hipoteza je ovrţena. Zborno govorijo učenci le pri 4 (od 16, ker sem izvzela učitelje predmetov, kjer tovrstnih nastopov ni) učiteljih. Odstotek zbornega jezika je zelo nizek, 25 %, na OŠ Mirna je zastopan bolje (37,5 %). Največ (41,2 %) jih govori knjiţni pogovorni jezik, ostali pa nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, pri enem učitelju celo narečje. 161 Menim, da tovrstna govorna okoliščina zahteva zborni jezik. Mnenje potrjuje tudi moja izkušnja, da učenci po govornem nastopu svojega sošolca najprej omenijo/komentirajo neknjiţne in tudi knjiţnopogovorne besede, ki jih v tej govorni okoliščini zaznajo zelo hitro.
Hipoteza 6 Večina učiteljev navaja učence na okoliščini ustrezno izraţanje. Hipoteza je potrjena.
Le 4 (18,2 %) učitelji učencev ne opomnijo, če pri pouku govorijo krajevni narečni govor, ostali pa se odzovejo, 1 občasno: 36,4 % učiteljev za njimi ponovi povedano v knjiţnem jeziku, 31,8 % pa jih od njih zahteva, naj se izrazijo knjiţno. Za obe strategiji se je odločil 1 učitelj (4,5 %) na OŠ Šentrupert. Pri zahtevi, naj se učenci izrazijo knjiţno, prevladujejo mirnski učitelji (45,5 %.) Ustreznejša strategija bi bila zahteva, naj se izrazijo v knjiţnem jeziku, v praksi pa je večkrat teţko izvedljiva, še posebno pri učencih s slabim poznavanjem snovi (in seveda tudi znanjem knjiţnega jezika).
Hipoteza 7 Delovna doba (in starost) učitelja vpliva na učiteljevo rabo socialne zvrsti pri pouku, na njegove zahteve in dopuščanje glede rabe zvrsti pri učencih ter njegov odziv pri rabi krajevnega narečnega govora pri pouku mlajši učitelji s 5 ali manj leti delovne dobe temu posvečajo manj pozornosti in so popustljivejši, manj dosledni. Hipoteza je delno potrjena.
Pet ali manj let delovne dobe ima 6 učiteljev, 2 na OŠ Mirna in 4 na OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert. Pri odgovoru, kako govorijo z učenci izven klasičnega dela v učilnici, njihovi odgovori ne odstopajo od povprečja. Za odtenek je več rabe nadnarečnega govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru – tako govorita 2 učitelja (na obeh šolah skupaj 6). Pri pouku 3 (50 %) dopuščajo tudi rabo nadnarečnega govora, ki je blizu krajevnemu govoru – pri tem so popustljivejši kot njihovi starejši sodelavci (skupaj jih je tako odgovorilo 35 %). Za odtenek manj so pozorni na rabo krajevnega narečnega govora, saj 2 (na obeh šolah 4 ali 17,4 %) učencev ne opomnita, 4 za njimi ponovijo povedano v knjiţnem jeziku, nobeden ne zahteva, naj se izrazijo knjiţno.
162 Delovna doba in starost učitelja sta dejavnika, ki vplivata na socialnozvrstno osveščenost in ravnanje učiteljev pri pouku.
Hipoteza 8 Med učitelji OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert in OŠ Mirna pri rabi socialnih zvrsti pri pouku, njihovih zahtevah in dopuščanjih glede rabe zvrsti pri učencih ter njihovih odzivih na rabo krajevnega narečnega govora pri pouku ni bistvenih razlik. Hipoteza je delno potrjena.
Pri govoru pri pouku se učitelji obeh šol ne razlikujejo, nihče ne govori nadnarečnega govora, ki je blizu krajevnemu govoru, po 3 na vsaki šoli nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, ostali pa knjiţno. Menim, je pri pouku (razlaga snovi, pogovor o snovi, ustno preverjanje znanja …) ustreznejši knjiţni jezik. Skoraj enak pogled imajo učitelji tudi na dopuščanje ali zahteve glede učenčeve rabe socialne zvrsti pri pouku. Preveč (7 ali 31,8 %, na OŠ Mirna 36,4 %) jih dopušča tudi rabo nadnarečnega govora, ki je blizu krajevnemu govoru, ker jih zanima predvsem poznavanje snovi njihovega predmeta, 1 (na OŠ Šentrupert) dopušča celo rabo krajevnega narečnega govora. Dosledno zahtevajo knjiţno izraţanje 3 učitelji (13,6 %), 2 na OŠ Šentrupert. Deset učiteljev (45 %, po 5 na vsaki šoli) dopušča tudi rabo nadnarečnega govora, ki vsebuje malo narečnih besed. Le 4 (18,2 %) učitelji (po 2 na vsaki šoli) učencev ob neustrezni rabi zvrsti ne opomnijo, naj se izrazijo knjiţno. Se pa odgovori razlikujejo glede ravnanja: na OŠ Mirna prevladuje zahteva, naj se učenci izrazijo knjiţno (45,5 % ali 5 učiteljev), medtem ko je na OŠ Šentrupert pogostejša praksa, da učitelji za učenci ponovijo povedano v knjiţnem jeziku (45,5 %), 1 učitelj se je odločil za obe ravnanji.
163 4 SKLEP
Pravi materni jezik je krajevni narečni govor, zavestno učenje knjiţnega jezika se začne z vstopom v šolo. Ob koncu osnovnega šolanja naj bi imel učenec razvito zavest o jeziku, poznal naj bi okoliščine rabe in značilnosti zbornega, knjiţnega pogovornega, pokrajinskega pogovornega jezika in svojega narečja, med govornim nastopom in pogovorom z učiteljem pa naj bi govoril knjiţno. Pri tem je zelo pomembna vloga učiteljev, ne samo slovenščine, ampak tudi drugih predmetov. Pomemben je izbor jezikovnih različkov, ki jih učitelj uporablja v različnih govornih okoliščinah v komunikaciji z učenci, in njegove zahteve oziroma dopuščanje pri govoru učencev.
Ker večina otrok pride v šolo z znanjem pogovorne ali narečne zvrsti jezika, mora učitelj v niţjih razredih h knjiţnemu jeziku preiti tako, da kot sredstvo sporazumevanja dopušča tudi narečje, učence pa hkrati opozarja na knjiţno različico in uzavešča enakosti in razlike med narečnim govorom in knjiţnim jezikom. V praksi pogosto prihaja do mešanja kodov (namesto medkodnega preklapljanja), kar Vera Smole pripisuje neuzaveščenosti obeh sistemov in le pribliţnemu znanju narečnega govora, boljši pogoji za mešanje zvrsti pa so tam, kjer se narečni različek od knjiţnega manj razlikuje (Smole 2009: 560). Po mojem mnenju to velja tudi za področje vzhodnodolenjskega govora, kjer sem opravila raziskavo.
Moţnosti naslonitve knjiţnega jezika na vsakdanji govor učencev ponujajo različna področja/ravnine pri poučevanju slovenščine: oblikoslovje, pravorečje, skladnja …, pogoj pa je, da učitelj pozna značilnosti narečnega govora učencev, zato sem v teoretičnem delu diplomskega dela predstavila šentruperski govor, ki ga govori skoraj polovica anketiranih učencev, polovico teh pa tudi poučujem.
Učna načrta (iz leta 1998 in posodobljeni iz leta 2011) upoštevata in narekujeta postopno usvajanje knjiţnega jezika in naslonitev na vsakdanji govor učencev. Učitelj mora ob razvijanju zavesti o primernosti rabe knjiţnega in neknjiţnega jezika v posameznih govornih poloţajih paziti, da ne smeši narečnega govora in ne vpliva na njegovo opuščanje v domačem okolju, kajti ohranjanje narečja je ohranjanje naše kulturne dediščine. Zato ni vzgojno zgrešeno, če učitelj v določenih okoliščinah, tudi pri klasičnem delu v učilnici (pouku), dopušča narečni govor, predvsem takrat, ko se učenci čustveno, doţivljajsko in miselno odzivajo na določeno temo (npr. pri pouku
164 knjiţevnosti). Učitelj je večkrat v dvomih, ali naj odzove (in kako) na neustrezno rabo zvrsti pri pouku, posebno pri pogovoru. Prepogosta opominjanja in popravljanja izraţanja učencev lahko zatrejo odzivnost in vzbujajo v učencih občutek negotovosti. So pa zagotovo ustrezna pri ustnem preverjanju znanja in govornih nastopih.
Pri pregledu delovnih zvezkov in priročnikov sem ugotovila, da uresničujejo vsebine in cilje, ki se nanašajo na socialne zvrsti in podzvrst sleng, da upoštevajo narečje kot izhodišče za usvajanje knjiţnega jezika in uzaveščajo izbiro okoliščinam ustreznega izraza. Največjo pozornost poleg zbornega jezika posvečajo slengu, pri obravnavi ostalih socialnih zvrsti in podzvrsti pa si mora učitelj pomagati z dodatno literaturo ali zvočnim gradivom.
Rezultati raziskave, ki sem jo izvedla na podlagi dveh anketnih vprašalnikov, za učence od 6. do 9. razreda in njihove učitelje, so pokazali, da učenci obeh šol doma (65,9 %) in v pogovoru s sokrajani (nevrstniki) (59,5 %) najpogosteje uporabljajo krajevni narečni govor, bolje je presenetljivo zastopan pri učencih na OŠ Mirna, čeprav bi bilo glede na različna značaja krajev pričakovati, da bo njegov odstotek višji na OŠ Šentrupert. Pri učiteljih je ta odstotek bistveno niţji, krajevni narečni govor govori doma le 27 % učiteljev obeh šol, v malo večji meri ga uporabljajo v pogovoru s sokrajani, v obeh okoliščinah pa ga malo pogosteje uporabljajo mirnski učitelji.
V pogovoru s sokrajami (vrstniki) je pogosta izbira sleng (39 %), pogosteje kot šentruperski ga uporabljajo mirnski učenci, na OŠ Šentrupert je bolje zastopan krajevni narečni govor. Bistveno več učencev se v slengu pogovarja s sošolci in z vrstniki v šoli, najbolj je priljubljen pri deklicah; uporabljajo ga vse osmošolke na OŠ Šentrupert in devetošolke obeh šol. najmanj ga v tej govorni okoliščini uporabljajo šestošolci obeh šol, tudi pri njih je bistveno bolje zastopan v pogovorih s sošolci in z vrstniki v šoli kot s sokrajani (vrstniki). V izbiri slenga prednjačijo deklice: v pogovoru s sokrajani (vrstniki) ga uporablja polovica deklic in četrtina dečkov, v pogovoru s sošolci in z vrstniki v šoli je razlika v rabi slenga med deklicami in dečki manjša (67,6 % deklic, 56,7 % dečkov).
Pri pouku slovenščine je najbolje (a premalo) zastopan knjiţni jezik (51,7 %), na Mirni ga govori 54,4 % učencev, a je odstotek malo višji kot na OŠ Šentrupert zaradi sedmošolcev, saj se jih je zanj odločilo kar 93 %. Ostali odstotki se gibljejo po razredih od 59,4 % (7. razred OŠ Šentrupert) do 30,4 % (8. razred OŠ Mirna) Sicer je na Mirni dobro (in preveč) zastopan nadnarečni govor, ki je 165 blizu krajevnemu barečnemu govoru (30 %). Učitelja slovenščine sta za najpogostejšo zvrst, ki jo uporabljajo njuni učenci, izbrala različni moţnosti: učitelj na OŠ Mirna knjiţni jezik, ki ga pri pouku tudi dosledno zahteva, učitelj na OŠ Šentrupert pa nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed; tega tudi dopušča pri pouku poleg knjiţnega jezika. Če učenci pri slovenščini govorijo krajevni narečni govor, jih učitelj na OŠ Mirna opomni in zahteva, naj se izrazijo knjiţno, učitelj na OŠ Šentrupert pa najpogosteje za njimi ponovi povedano v knjiţnem jeziku. Pri obeh učiteljih pri govornih nastopih učenci govorijo zborno. Pri pouku učitelj na OŠ Šentrupert govori zborno, učitelj na OŠ Mirna pa v enaki meri uporablja zborni in knjiţni pogovorni jezik. Izven klasičnega dela v učilnici je slika malo drugačna, oba učitelja v pogovoru z učenci uporabljata nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed.
Pri drugih predmetih uporablja knjiţni jezik le 23 % učencev obeh šol, razlika med šolama ni opazna. Bolje je s 36,3 % zastopan nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, na OŠ Šentrupert ga uporablja 42 % učencev. Tu se pojavi tudi največja razlika med odgovori učencev in učiteljev, in sicer na OŠ Šentrupert. Le 20 % učiteljev drugih predmetov na tej šoli meni, da učenci pri pouku govorijo nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, kar 60 % jih je izbralo nadnarečni govor, ki blizu krajevnemu narečnemu govoru, nihče pa knjiţnega jezika. Se pa z odgovori učencev glede rabe zvrsti pri pouku drugih predmetov dokaj prekrivajo odgovori učiteljev na OŠ Mirna. Učitelji obeh šol pri klasičnem delu v učilnici najpogosteje uporabljajo knjiţni jezik (predvsem pogovorni), kar 30 % (po trije na vsaki šoli) pa se jih izraţa v nadnarečnem govoru, ki vsebuje malo narečnih besed, eden celo v narečju. Menim, da je za to govorno okoliščino najprimernejši knjiţni jezik in da bi učitelji učencem morali dajati zgled, sicer od njih ne morejo zahtevati knjiţnega izraţanja. Le-to dosledno zahtevata dva učitelja drugih predmetov, slaba polovica jih dopušča tudi nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed, dobra tretjina pa nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru. Njihovo ravnanje je (čeprav morda izgleda vzgojno zgrešeno) razumljivo, saj vsi učenci ne obvladajo knjiţnega pogovornega jezika (česar od njih tudi ne moremo pričakovati, posebej na niţji stopnji šolanja) in vanj pogosto vnašajo narečne prvine. Pri pripravljenih govornih nastopih pa bi mojem mnenju morali zahtevati knjiţni zborni jezik, a je ta deleţ glede na odgovore učiteljev premajhen (le 25 %), učenci najpogosteje (43,8 %) govorno nastopajo v knjiţnem pogovornem jeziku, 25 % pa celo v nadnarečnem govoru, ki vsebuje malo narečnih besed.
166 Večina učiteljev (80 %) učence opomni, kadar pri pouku uporabijo krajevni narečni govor, v enaki meri se posluţujejo dveh strategij – zahteve, da se učenci izrazijo knjiţno (ki prevladuje na OŠ Mirna), ali za njimi ponovijo povedano v knjiţnem jeziku (pogostejša na OŠ Šentrupert). V pogovorih z ostalimi zaposlenimi na šoli so pri učencih obeh šol dokaj podobno zastopani nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (31,7 %), knjiţni jezik (29,8 %) in nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed (26,8 %). Mirnski učenci najpogosteje (36,9 %) uporabijo nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, na OŠ Šentrupert pa knjiţni jezik (34,3 %) in le za odstotek manj nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed. Učitelji v pogovoru z ostalimi zaposlenimi na šoli najpogosteje (36, 4 %) uporabljajo nadnarečni govor, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, in nadnarečni govor, ki vsebuje malo narečnih besed (31,8 %), njihove izbire se ne razlikujejo od tistih pri pogovorih s sodelavci (učitelji).
Izsledki raziskave dokazujejo, da je krajevni narečni govor (in narečja nasploh) vrednota, ki se ohranja tudi med mladimi, saj 97,9 % učencev meni, da ga zelo dobro ali dobro obvlada, polovica ga rada uporablja, skoraj 40 % pa ga tudi zavestno goji in je nanj ponosna. Zagotovo gredo zasluge za tako dober odnos do krajevnega narečnega govora tudi učiteljem, saj ga večina rada uporablja in posluša druge, 13,6 % učiteljev se je poleg te odločilo še za moţnost, da so nanj ponosni in ga zavestno gojijo. 18,2 % učiteljev pa nima do njega nikakršnega odnosa. Mislim, da je naloga učiteljev slovenščine, da z argumenti in osvetlitvijo rabe socialnih zvrsti tem učiteljem poskušajo odpreti drugačen pogled na rabo in s tem morda tudi na odnos do krajevnega govora.
Zavedam se, da vsi učenci (pa tudi učitelji) niso odgovorili, kaj dejansko govorijo, ampak, kaj mislijo, da govorijo. Vprašanje je, koliko so sposobni samorefleksije. Kljub temu mislim (na podlagi izkušenj in pozornega opazovanja govora učencev in učiteljev), da (celostno gledano) odgovori vendarle dajejo dokaj realno sliko o rabi zvrsti slovenskega jezika v različnih govornih poloţajih in o tem, v kolikšni meri se na anketiranih šolah učence osvešča in navaja na rabo ustreznih socialnih zvrsti v določenih govornih okoliščinah in ali se ohranja narečje kot vrednoto.
Izsledki raziskave izrisujejo sliko socialnozvrstne osveščenosti na anketiranih osnovnih šolah, hkrati pa učiteljem dajejo smernice, kako naj usmerjajo svoje vzgojno-izobraţevalno delo na področju govornega izraţanja.
167 5 VIRI IN LITERATURA
Janez DULAR, Rafka KRIN, Marija KOLAR, Breda POGORELEC, Ivo ZRIMŠEK, Tine LOGAR, 1986: Slovenski jezik I. Srednje izobraţevanje; skupna vzgojno-izobrazbena osnova. Maribor: Zaloţba Obzorja. 20 26.
Velimir GJURIN, 1974: Interesne govorice sleng, ţargon in argo. Slavistična revija 22/1. Ljubljana: Slavistično društvo Slovenije. 65 81.
Zoltan JAN, 2009. Narečje pri pouku slovenskega jezika kot materinščine. Slovenska narečja med sistemom in rabo. Ur. Vera Smole. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovenistiko (Obdobja, 26). 497 507.
Martina KRIŢAJ ORTAR, Marja BEŠTER, Metka KORDIGEL, Igor SAKSIDA, Miha MOHOR, 2005: Učni načrt. Program osnovnošolskega izobraţevanja. Slovenščina. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Zavod RS za šolstvo.
Tine LOGAR, 1993: Slovenska narečja. Ljubljana: Mladinska knjiga.
Mojca POZNANOVIČ JEZERŠEK, Mojca CESTNIK, Milena ČUDEN, Vida GOMIVNIK THUMA, Mojca HONZAK, Martina Kriţaj ORTAR idr., 2011: Učni načrt. Program osnovna šola. Slovenščina. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Zavod RS za šolstvo. (El. knjiga.) Pridobljeno 27. aprila 2011, http://www.mizks.gov.si/fileadmin/mizks.gov.si/pageuploads/podrocje/os/prenovljeni_UN/UN_slov enscina_OS.pdf
Simona, PULKO, 2006: Dialekti in usvajanje knjiţnega jezika v osnovni šoli. Diahronija in sinhronija v dialektoloških raziskavah. Ur. Mihaela Koletnik in Vera Smole. Maribor: Slavistično društvo (Zora, 41). 467-475.
Vera SMOLE, 1998: Fonološki opis govora vasi Šentrupert (SLA 262). Jezikoslovni zapiski. Letnik 4. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. Pridobljeno 18. avgusta 2011, http://www.dlib.si/stream/URN:NBN:SI:DOC-ZBNO7RY5/.../PDF 168 --, 1988: Govor vasi Šentrupert in okolice. Glasoslovje in naglas. Magistrsko delo, Ljubljana: Univerza Edvarda Kardelja v Ljubljani, Filozofska fakulteta, PZE za slovanske jezike in knjiţevnosti.
--, 2004. Nekaj resnic in zmot o narečjih v Sloveniji danes. Aktualizacija jezikovnozvrstne teorije na Slovenskem: členitev jezikovne resničnosti. Ur. Erika Krţišnik. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuj jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete (Obdobja, 22). 321 330.
--, 1994: Oblikoglasje in oblikoslovje šentruperskega govora. Doktorska disertacija, Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Filozofska fakulteta, Oddelek za slovanske jezike in knjiţevnosti.
--, 2009. Pomen in vloga (slovenskih) narečij danes. Slovenska narečja med sistemom in rabo. Ur. Vera Smole. Ljubljana: Univerza v Ljubljani, Oddelek za slovenistiko, Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik (Obdobja, 26). 557 563.
--, 1997: Sovplivanje samoglasnikov in soglasnikov v vzhodnodolenjskih govorih. Jezikoslovni zapiski. Letnik 3. Ljubljana: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU. 167 173. Pridobljeno 15. avgusta 2011, http://www.dlib.si/details/URN:NBN:SI:DOC310ABCMJ/?query=%27contributor%3dSmole%2c+ Vera%27&pageSize=10
Joţe TOPORIŠIČ, 2000: Slovenska slovnica. Maribor: Zaloţba Obzorja. 13-27.
Melita ZEMLJAK JONTES, Simona PULKO, 2009. Raba zemljepisnih različkov slovenskega jezika glede na stopnjo izobraţevanja in različne govorne poloţaje. Slovenska narečja med sistemom in rabo. Ur. Vera Smole. Ljubljana: Center za slovenščino kot drugi/tuji jezik pri Oddelku za slovenistiko Filozofske fakultete Univerze v Ljubljani (Obdobja, 26). 30 50.
Zinka ZORKO, 1986. Vloga narečij pri pouku knjiţnega jezika. Metodični prispevki za uspešnejše vzgojno-izobraţevalno delo. Ur. A. Popotnik in A. Fošnarič. Maribor: Pedagoška fakulteta (Metodični zbornik Pedagoške fakultete v Mariboru). 233-241.
France ŢAGAR, 1996: Didaktika slovenskega jezika v osnovni šoli. Maribor: Obzorja. 15 21.
169 UČBENIKI IN PRIROČNIKI
Nana CAJHEN, Nevenka DRUSANY, Dragica KAPKO, Martina KRIŢAJ ORTAR, Marja BEŠTER TURK, 2009: Gradim slovenski jezik 6: rad te imam. Samostojni delovni zvezek za slovenski jezik v 6. razredu osnovne šole 1. del. Ljubljana: Rokus Klett.
Nana CAJHEN, Nevenka DRUSANY, Dragica KAPKO, Martina KRIŢAJ ORTAR, Marja BEŠTER TURK, 2009: Gradim slovenski jezik 6: rad te imam. Samostojni delovni zvezek za slovenski jezik v 6. razredu osnovne šole 2. del. Ljubljana: Rokus Klett.
Nana CAJHEN, Nevenka DRUSANY, Dragica KAPKO, Martina KRIŢAJ ORTAR, Marja BEŠTER TURK, Marja, 2010: Slovenščina za vsakdan in vsak dan. Samostojni delovni zvezek za slovenski jezik v 7. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett.
Nana CAJHEN, Nevenka DRUSANY, Dragica KAPKO, Martina KRIŢAJ ORTAR, Marja BEŠTER TURK, 2011: Slovenščina za vsakdan in vsak dan. Samostojni delovni zvezek za slovenski jezik v 8. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett.
Nana CAJHEN, Nevenka DRUSANY, Dragica KAPKO, Dragica, Martina KRIŢAJ ORTAR, Marja BEŠTER TURK, 2010: Slovenščina za vsakdan in vsak dan. Samostojni delovni zvezek za slovenski jezik v 9. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett.
Martina KRIŢAJ ORTAR, Marja BEŠTER TURK, 2009: Priročnik za učitelje za slovenščino v 4., 5., 6., 7. 8. in 9. razredu osnovne šole. Ljubljana: Rokus Klett. Pridobljeno 15. julija 2011, http://www.devetletka.net/resources/files/doc/test/OS_slovenscina/4.%20razred/Prirocniki_priprave/ PR%20za%20ucitelje%20UVOD.pdf
170 PRILOGA A Vprašalnik za učence/dijake
Spoštovani učenec/dijak!
Pred teboj je vprašalnik, ki vsebuje več vprašanj o različnih vrstah govora pri tebi in v tvoji okolici. Vsak učenec/dijak ima v zvezi s tem drugačne izkušnje in drugačno mnenje, zato tukaj ni pravilnih in napačnih odgovorov.
Pazljivo preberi vsako vprašanje in posreduj svoj odgovor. Za sodelovanje se ti zahvaljujeva.
Simona Pulko in Melita Zemljak Jontes
1. Spol: M Ţ 2. Stopnja izobraţevanja: 6. razred osnovne šole 1. letnik gimnazije 7. razred osnovne šole 2. letnik gimnazije 8. razred osnovne šole 3. letnik gimnazije 9. razred osnovne šole 4. letnik gimnazije 3. Izhajam iz: a) mesta: ______, b) kraja: ______, c) vasi: ______, č) ţivel/a sem v različnih krajih, in sicer v: ______, d) drugo, npr. izhajam iz druge drţave: ______.
4. Izobrazba matere: Izobrazba očeta: a) nedokončana osnovna šola, a) nedokončana osnovna šola, b) osnovna šola, b) osnovna šola, c) srednja šola, c) srednja šola, č) višja šola, č) višja šola, d) visoka šola, d) visoka šola, e) več (magisterij, doktorat, e) več (magisterij, doktorat, specializacija). specializacija).
1 5. Doma najpogosteje govorim: a) krajevni narečni govor (to je tako, kot govorijo sokrajani), b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli), c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji, č) knjiţno, d) drugo: ______.
6. S sokrajani (nevrstniki) najpogosteje govorim: a) krajevni narečni govor (to je tako, kot govorijo sokrajani), b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli), c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji, č) knjiţno, d) drugo: ______.
7. S sokrajani (vrstniki) najpogosteje govorim: a) krajevni narečni govor (to je tako, kot govorijo sokrajani), b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli), c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji, č) knjiţno, d) v govoru mladostnikov (slengu), e) drugo: ______.
2 8. V šoli najpogosteje govorim:
8. 1 pri urah slovenščine: a) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli), b) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji, c) knjiţno, č) drugo: ______.
8. 2 pri urah drugih predmetov: a) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli), b) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji, c) knjiţno, č) drugo: ______.
8. 3 s sošolci in vrstniki: a) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli), b) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji, c) knjiţno, č) v govoru mladostnikov (slengu), d) drugo: ______.
3 8. 4 z ostalimi zaposlenimi na šoli (npr. tajnica, hišnik, kuharice ...): a) krajevni narečni govor (to je tako, kot govorijo sokrajani), b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru (to je govor, ki vsebuje večinoma narečne besede in besede, ki jih uporabljajo npr. učitelji v šoli), c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed in več takih, ki jih uporabljajo na nacionalnem radiu ali televiziji, č) knjiţno, d) drugo: ______.
9. Svoj krajevni govor obvladam: a) zelo dobro (razumem in govorim), b) dobro (razumem in govorim večino besed), c) slabo (razumem in govorim malo besed), č) drugo: ______.
10. Sam krajevni govor (izbereš lahko tudi več odgovorov): a) zavestno gojim in sem nanj ponosen, b) rad uporabljam svojega in poslušam druge, c) nimam do njega nikakršnega odnosa, č) zavračam, je nepotreben, d) preziram, je primitiven.
4 PRILOGA B VPRAŠALNIK ZA UČITELJE
V svojem diplomskem delu se ukvarjam z vrstami govora v različnih govornih okoliščinah. Na OŠ Mirna in OŠ dr. Pavla Lunačka Šentrupert sem ţe anketirala učence 6., 7., 8. in 9. razreda. Z anketo mentoric Simone Pulko in Melite Zemljak Jontes sem ţelela ugotoviti, katere vrste govora uporabljajo v različnih govornih okoliščinah, v kolikšni meri obvladajo svoj krajevni govor in kakšen odnos imajo do njega in narečij nasploh.
Z anketo, ki sem jo pripravila za učitelje, ki te učence poučujete, pa ţelim ugotoviti, katere vrste govora uporabljate Vi v različnih govornih okoliščinah, katero vrsto govora zahtevate/dopuščate pri svojih učencih pri pouku in kakšen je vaš odnos do lastnega krajevnega govora in narečij nasploh.
Če anketni vprašalnik ne ponuja odgovora, ki bi ga lahko obkroţili, Vas prosim, da oblikujete svoj odgovor.
Za sodelovanje se Vam lepo zahvaljujem. Vesna Kos
……………………………………………………………………………………………....
1. Spol: M Ţ (Obkroţite.)
2. Koliko let poučujete? ______
3. Kateri predmet/predmete poučujete? ______
4. Izhajam iz: a) dolenjsko govorečega okolja, b) nedolenjsko govorečega okolja.
5 5. Doma najpogosteje govorim: a) krajevni narečni govor; b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru; c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed; č) knjiţni pogovorni jezik; d) zborni jezik; e) drugo:______.
6. S sokrajani najpogosteje govorim: a) krajevni narečni govor; b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru; c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed; č) knjiţni pogovorni jezik; d) zborni jezik; e) drugo:______.
7. S sodelavci (učitelji) najpogosteje govorim: a) krajevni narečni govor; b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru; c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed; d) knjiţni pogovorni jezik; e) zborni jezik; f) drugo:______.
8. Z drugimi zaposlenimi na šoli (tajnica, računovodkinja, kuharica, hišnik, snaţilka) najpogosteje govorim: a) krajevni narečni govor b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed d) knjiţni pogovorni jezik e) zborni jezik f) drugo:______.
6 9. Z učenci na šoli izven klasičnega dela v učilnici (športni dan, deţurstvo, neformalni pogovori …) najpogosteje govorim: a) krajevni narečni govor; b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru; c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed; d) knjiţni pogovorni jezik; e) zborni jezik; f) drugo:______.
10. Pri pouku (razlaga, pogovor o snovi, ustno preverjanje znanja) najpogosteje govorim: a) krajevni narečni govor; b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru; c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed; d) knjiţni pogovorni jezik; e) zborni jezik; f) drugo:______.
11. Pri pouku pri pogovoru o snovi, ustnem preverjanju znanja: a) od učencev dosledno zahtevam rabo knjiţnega zbornega jezika; b) od učencev dosledno zahtevam rabo knjiţnega pogovornega jezika; c) poleg knjiţnega jezika dopuščam tudi nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed; d) poleg knjiţnega jezika dopuščam tudi nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru, saj me zanima predvsem poznavanje snovi mojega predmeta; e) poleg knjiţnega jezika in nadnarečnih oblik govora dopuščam tudi rabo krajevnega narečnega govora, saj me zanima predvsem poznavanje snovi mojega predmeta; f) drugo:______.
7 12. Učenci pri pouku (pogovor o snovi, ustno preverjanje znanja) najpogosteje uporabljajo: a) krajevni narečni govor; b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru; c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed; d) knjiţni pogovorni jezik; e) knjiţni zborni jezik; f) drugo:______
13. Pri pripravljenih govornih nastopih (referatih) moji učenci najpogosteje uporabljajo: a) krajevni narečni govor; b) nadnarečno obliko govora, ki je blizu krajevnemu narečnemu govoru; c) nadnarečno obliko govora, ki vsebuje malo narečnih besed; d) knjiţni pogovorni jezik; e) zborni jezik; f) drugo:______.
14. Če učenci pri pouku (pogovor o snovi, ustno preverjanje znanja) uporabljajo krajevni narečni govor: a) jih ne opomnim; b) jih opomnim in zahtevam, da se izrazijo knjiţno; c) za njimi ponovim povedano v knjiţnem jeziku; d) drugo:______.
15. Sam krajevni govor (izberete lahko tudi več odgovorov): a) zavestno gojim in sem nanj ponosen; b) rad uporabljam in poslušam druge; c) nimam do njega nikakršnega odnosa; d) zavračam, je nepotreben; e) preziram, je primitiven.
8