U N I V E R Z A V M A R I B O R U

F I L O Z O F S K A F A K U L T E T A

DIPLOMSKO DELO

Mateja Tome

Maribor, 2009

U N I V E R Z A V M A R I B O R U

F I L O Z O F S K A F A K U L T E T A

Oddelek za zgodovino

Diplomsko delo ŠENTVID NAD LJUBLJANO MED LETI 1850 IN 1918

Mentor Kandidatka Red. prof. dr. Franc Rozman Mateja Tome

Maribor, 2009

I

ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju red. prof. dr. Francu Rozmanu za pomoč in vodenje pri izdelavi diplomskega dela. Zahvaljujem se tudi g. Jožetu Arharju za pomoč pri iskanju virov in informacij za diplomsko delo. Hvala staršem, ki so mi omogočili študij, ter Danilu za potrpežljivost, vzpodbudo in podporo pri nastajanju diplomskega dela.

II

U N I V E R Z A V M A R I B O R U

F I L O Z O F S K A F A K U L T E T A

IZJAVA

Podpisana Mateja Tome, rojena 21.9.1978 v Kranju, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer geografija in zgodovina, izjavljam, da je diplomsko delo z naslovom Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 pri mentorju red. prof. dr. Francu Rozmanu avtorsko delo. V diplomskem delu so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.

Maribor, april 2009 Podpis:

III

Povzetek

Župnijo Šentvid nad Ljubljano uvrščamo med najstarejše v Sloveniji. Diplomska naloga predstavlja razvoj družbeno kulturnih organizacij v Šentvidu. Zajema obdobje od druge polovice 19. stoletja do prve svetovne vojne. Namen diplomske naloge je prestaviti razvoj šolstva, knjižničarstva, čitalnice ter z njo povezanih organizacij.

Šola je predstavljala za kraj velik napredek. Šolski vodje so bili liberalno usmerjeni. To je kasneje vodilo do številnih sporov z zastopniki cerkve. Pripomogla je k dvigu pismenosti, z ustanovitvijo obrtne šole pa tudi k razmahu različnih obrti.

Knjižnica je v manjšem obsegu delovala že od ustanovitve čitalnice. Samostojna organizacija je postala 1908. V nasprotju z drugimi organizacijami so za njo skrbele predvsem ženske. Knjižni fond je obsegal zajetno število knjig in publikacij.

Čitalnica je s svojim delovanjem vzpodbudila razvoj številnih društev in organizacij, ki so v večini delovale pod njenim okriljem. V nasprotju s šolo je ves čas delovala v klerikalnem okviru. V času svojega obstoja je doživela več vzponov in padcev. Veliko je prispevala k dvigu kulturne ravni, izobrazbe, narodne zavesti.

Ključne besede: Župnija Šentvid nad Ljubljano, čitalnica, knjižnica, šola.

IV

Abstract

The -Šentvid parish is recognized as one of the oldest in . The thesis presents a development of socio-cultural organizations in Šentvid from the second half of the 19th century until the World War 1. The purpose of my thesis is the presentation of the school development, librarianship, reading clubs and linked-up organizations.

The school signified a place for a great progress. School leaders were liberally orientated. The liberty of school leaders was also one of the main reasons for the conflict with the church authorities.

The school was of a great help to increase the basic literacy skills. The school of craft contributed to the dissemination of different crafts in the area.

Since the reading club had been found, a library operated in a small dimension of work. The library became an independent organization in 1908. Women mainly took care of all kinds of work in the library, which was just the opposite thing that was noticed in other organizations.

The reading club and its activity stimulated the progress and growth of different societies and organizations, which worked under the wings of the reading club. The reading club, on the contrary to the schools, worked within the clerical boundaries. In the period of its existence, the reading club experienced some ups and downs. The reading club contributed to the growth of the cultural and educational level as also of the national consciousness.

Key words: The Ljubljana-Šentvid Parish, a Reading Club, a Library, an Educational System

V

Kazalo vsebine

1 UVOD ...... 1

1.1 Uvod...... 1

1.2 Namen in cilj diplomske naloge...... 2

1.3 Metode dela...... 3

2 RAZVOJ ŽUPNIJE ŠENTVID ...... 4

2.1 Ustanovitev župnije...... 4

2.2 Duhovniki...... 9

2.3 Blaž Potočnik ...... 13

3 ŠOLSTVO...... 19

3.1 Razmere ob ustanovitvi ljudskega šolstva na Kranjskem...... 19

3.2 Kronika...... 21

4 KNJIŽNICA...... 43

5 ČITALNICA ...... 56

6 ZAKLJUČEK...... 69

7 VIRI IN LITERATURA ...... 71

8 SEZNAM PRILOG, TABEL IN DIAGRAMOV...... 73

Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 1

1 UVOD

1.1 Uvod

Glavni vzrok za pisanje te diplomske naloge je bila želja po spoznavanju domačega kraja, predvsem organizacij, ki so skrbele za izobraževanje ljudi.

V prvem poglavju sem spregovorila o razvoju župnije Šentvid nad Ljubljano, o njeni ustanovitvi, razvoju in delovanju duhovnikov. V naslednjem poglavju sem obravnavala začetek organiziranega šolstva v Šentvidu. Izobrazba naj bi pomenila temelj napredka, čemur pa je marsikdo nasprotoval.

Zametki ljudske knjižnice v Šentvidu so se pojavili nekaj desetletij pred njeno ustanovitvijo. V tretjem poglavju pa sem se posvetila obravnavi ustanovitve Ljudske knjižnice, o njenih težavah, ki so se pojavljale ob tem. Zanimala pa me je tudi založenost knjižnice z različnim gradivom, koliko ga je bilo, katere zvrsti so prevladovale.

Tako razvoj knjižnice kot šolstva pa se prepleta z delovanjem čitalnice. Tu so se zbirali ljudje, ki so želeli doseči spremembe na narodnem, kulturnem in izobraževalnem področju.

Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 2

1.2 Namen in cilj diplomske naloge

Namen diplomske naloge je v prvem delu predstaviti razvoj župnije Šentvid nad Ljubljano, pri tem pa izpostaviti vlogo župnika Blaža Potočnika v obravnavanem času.

V drugem delu sledi kronološki pregled razvoja šolstva v Šentvidu, vloga Andreja Bitenca, ki je s svojo oporoko pripomogel k lažjemu preživetju šole, učiteljev ter šolanju tudi revnejših učencev. Prikazala sem tudi vpliv in prepletanje šole in cerkve.

V Šentvidu sta bili v tem času ustanovljeni tudi čitalnica in knjižnica. Predvsem prva je imela velik pomen za sam kraj in na ustanavljanje kasnejših organizacij ter društev. Pripomogla je tudi k ustanovitvi knjižnice, kjer sem preučila in prikazala njen razvoj ter fond njenih knjig.

Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 3

1.3 Metode dela

Pri izdelavi diplomske naloge sem uporabila več metod dela. Pri proučevanju zgodovine Šentvida sem uporabljala predvsem deskriptivno metodo. Zbrane statistične podatke o šolskem obisku med leti 1883 in 1917 sem s pomočjo računalniškega programa za obdelavo tabelaričnih podatkov najprej statistično obdelala. Iz podatkov sem sestavila tabele in jih grafično ponazorila v obliki histograma. Tako obdelane podatke sem s komparativno metodo medsebojno primerjala in podala ugotovitve s pomočjo deskriptivne metode.

Pri raziskovanju zgodovine šolstva v Šentvidu nad Ljubljano so najboljši vir informacij predstavljale šolske kronike. Večino zbiranja podatkov sem opravila v Mestnem arhivu Ljubljana, saj tam hranijo dokumente, ki so povezani s šolstvom v Šentvidu. Šolske kronike so ohranjene vse od ustanovitve šole leta 1866.

Pri raziskovanju zgodovine knjižničarstva in čitalnice so mi glavni vir informacij predstavljali časopisni članki in kronika župnije Ljubljana Šentvid s posebnim dodatkom.

Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 4

2 RAZVOJ ŽUPNIJE ŠENTVID

2.1 Ustanovitev župnije

Prvi zgodovinski podatki o Šentvidu segajo v leto 852. Ozemlje šentviške župnije je prvotno spadalo k župniji sv. Peter v Ljubljani. Samostojna župnija pa je postala ob koncu 11. stoletja. Kot ustanovno leto se navaja 1085. Tedaj je župnija obsegala poleg Šentvida tudi vasi v povodju Gradaščice. K njej so spadale današnje župnije Dobrova, Horjul, Polhov Gradec, Katarina, Jošt, Črni Vrh nad Polhovim Gradcem, Spodnja Šiška ter del župnij Preske in Viča.

Slika 1: Župnijska cerkev Sv. Vida (vir:Župnija Šentvid nad Ljubljano skozi čas in prostor, 2007)

Zaradi velikega obsega župnije so se postopoma pri podružničnih cerkvah naselili lastni duhovniki kot vikarji. Polhov Gradec je postal vikariat 1296, Dobrova je Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 5 dobila prvega vikarja 1723. Samostojne župnije pa so postale Polhov Gradec 1631, Dobrova, Horjul in Katarina 1789, Jošt 1863, Črni Vrh 1897, Spodnja Šiška 1928. Konec 17. stoletja je imel Šentvid še dvanajst podružnic: Dobrova, Spodnja Šiška, , , Brezje pri Dobrovi, Hruševo, Katarina, Sv. Jakob, , Gaberje, Golo Brdo, Stanežiče. Leta 1789 je imela župnija približno 2865 prebivalcev in 458 hiš.1

Do ustanovitve ljubljanske škofije je spadala šentviška župnija pod oglejski patriarhat. Ustanovno listino ljubljanske škofije je izdal avstrijski cesar Friderik III. v Gradcu šestega decembra 1461. Papež Pij II. je ustanovitev potrdil z bulo v Pienzi šestega septembra 1462 in obenem določil njen obseg. Prvotno je tako obsegala samo župnijo svetega Nikolaja, svetega Petra in Šentvida nad Ljubljano. Vse ostale župnije, ki se omenjajo v ustanovni listini, so bile ljubljanski nadškofiji le inkorporirane preko raznih hierarhičnih ustanov. Med njimi so bile: Vodice, Šmartin pri Kranju, Naklo, Polhov Gradec, Radovljica, Sora, Svibno in Šentjernej. Ljubljanska škofija si jih je sčasoma priposestvovala.2 Zaradi različnih tolmačenj papeških in vladarjevih odlokov je tako prišlo do več sporov o lastništvu župnij. Prvi spor se je vnel ravno zaradi šentviške župnije. Po smrti Erazma Peylaterja 1453 je šentviško župnijo dobil Georg Heydnic, vendar je bil kmalu odstavljen. Nasledil ga je Gol Chlapitz, ki ga je imenoval tedanji papežev legat v avstrijskih deželah. Na to odločitev se je pritožil Georg Heydnic. V sodbi je bilo odločeno njemu v prid. Spor pa s tem še ni bil končan. Papež Pij II. je ob ustanovitvi ljubljanske škofije 1462 šentviško župnijo inkorporiral ljubljanskemu stolnemu kapitlju brez omembe prej omenjenega spora. Gol Chlapitz je tako tedaj postal župnik dekan stolnega kapitlja ali vsaj kanonik. S tem se je v prepir zapletla še ljubljanska škofija. Inkorporacija župnije tako vse do konca spora ni bila izvršena. V prepir se je vmešal tudi oglejski patriarh, ki je trdil, da Šentvid kljub inkorporaciji še vedno spada pod njegovo škofijo. Heydnic je medtem dobil že tretjo odločbo njemu v prid, izvršil pa naj bi jo oglejski generalni vikar Weraldinus de Nordiis. Ker se na pisanje de Nordiisa ni nihče odzval, je le-ta

1 Prim. I. Kogovšek in M. Kregar: Zgodovina župnije Št. Vid. ŽALŠ, tipkopis.

2 J. Kogovšek: Dostavki k »Župnija Št. Vid nad Ljubljano«. ŽALŠ, rokopis. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 6 odstavil šentviškega župnika vikarja, škofa, prošta in ves kapitelj pa odstavil in izobčil. Le-ti so se 31. januarja 1466 pritožili neposredno papežu. V pritožbi so omenjali, da niso dobili od generalnega vikarja nobenega poziva, pa tudi Heydnic jih ni nikoli prosil za umeščenje. Vsako krivdo pa so zavrnili tudi z razlago, da je vse dohodke župnije zasegel tedanji deželni glavar in prepovedal vsakršno umeščanje brez privolitve cesarja. Zahtevali pa so tudi zaščito proti takim samovoljnostim oglejskega generalnega vikarja. Spor so nato rešili s poravnavo med obema stranema. Heydnic se je prostovoljno odpovedal šentviški župniji, v zameno pa je bil do svoje smrti upravičen do 50. zlatih goldinarjev s škofije in 40 s strani kapitlja. Šentviška župnija pa je prišla v upravljanje kapitlja, ki je tudi dolžan imenovati upravitelje župnije. S poravnavo se je strinjal tudi cesar. Na papeža so nato naslovili skupno prošnjo za potrditev poravnave. Papež je poravnavo odobril, za izvršitelja pa je bil imenovan stiški opat Urlik. Še pred izvršitvijo pa je Heydnic umrl. Do papeža je tako romala nova prošnja za inkorporacijo, saj so nekateri trdili, da se je šentviška župnija izpraznila šele ob smrti Heydnica. Dokončno je spor končal in potrdil neodvisnost ljubljanske škofije papež Pavel II. z razsodbo tretjega decembra 1468.

Inkorporacija izrecno ni nikoli prenehala, formalno pa se je v prvi polovici 19. stoletja spremenila v patronat stolnega kapitlja. Zopet se omenja leta 1894, ko je kranjska deželna vlada odločila, da šentviškemu župniku ne pripada nikakršna kongrua3. Kot vzrok so navedli, da ga mora zaradi inkorporacije vzdrževati in plačevati ljubljanski stolni kapitelj. Škofijski ordinarijat je v pritožbi navedel, da inkorporacija že dolgo ne obstaja več, tako da so leto kasneje kongruo župniku zopet priznali. Izračunali so jo na podlagi dohodkov župnika. Leta 1899 je imel tedanji župnik 363 goldinarjev čistega dohodka. Le-ta se je odbil od celotne kongrue, ki je znašala 700 goldinarjev. Dopolnilo je tako znašalo 336 goldinarjev.4

V času svojega obstoja je Šentvid zaradi svoje lege doživljal vzpone in padce. Skozi Šentvid je namreč potekala glavna prometna žila proti Gorenjski. Tako so

3 Nekdaj plača, ki jo dobi duhovnik od države (SSKJ).

4 J. Kogovšek: Dostavki k »Župnija Št. Vid nad Ljubljano«. ŽALŠ, rokopis. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 7 mimo prihajale razne vojske, vladarski obiski, Turki. Turki so v Šentvidu plenili večinoma takrat, ko so prodirali proti Gorenjski. Šentvid je bil požgan trikrat, 1472, 1492 in 1527. Zadnjič so se Turki pojavili v Šentvidu 1584. Po oceni kranjskih, štajerskih in koroških deželnih stanov so Turki do leta 1508 pobili ali odpeljali v sužnost iz naših dežel okrog dvesto tisoč ljudi.5 Poleg turških vpadov so neprijetnosti povzročali tudi rokovnjači. V Šentvidu so jim rekli tudi štekljačarji in plaščarji. Svoja skrivališča so imeli predvsem po samotnih kmetijah, ki so jih v primeru nesodelovanja požgali.6

Naslednja nadloga, ki je predstavljala velike neprijetnosti, je bila kuga. Najhuje naj bi bilo v 17. stoletju. Iz zaobljube je bila v Dravljah postavljena cerkev Svetega Roka. 1644 naj bi kuga v štirinajstih dneh pomorila več kot sto ljudi. Vsako leto pa so nato k cerkvi romale številne procesije. Procesije so iz varnostnih razlogov prepovedali leta 1682, ko je po kranjskem zopet razsajala kuga, in v času vladarja Jožefa II.7

Bolj vesele dogodke sta predstavljala Vižmarski tabor 1869 in praznovanje osemstoletnice župnije 1885. Tabori so se pojavili kot odgovor na sprejeto centralistično ustavo leta 1867. Prvi so se pričeli organizirati na narodnih taborih Čehi. Zahtevali so, naj se Avstrija preuredi na federativni podlagi. Po češkem zgledu so pričeli tabore organizirati tudi Slovenci od leta 1868 do 1871. Prvi tabor je potekal na Štajerskem v Ljutomeru devetega avgusta 1868. Najbolj množičen pa je bil tabor v Vižmarjah. Udeležilo se ga je okoli 40 000 ljudi, predsedoval pa mu je Janez Bleiweis. Poleg njega so na taboru govorili tudi Josip Vošnjak, Valentin Zarnik, Etbin Costa, Josip Razlag, Josip Noli in domači župnik Blaž Potočnik. Zahtevali so avtonomno zedinjeno Slovenijo in enakopravnost slovenskega jezika z vsemi drugimi v državi.

5 Zgodovina Slovencev CZ.

6 J. Kogovšek: Dostavki k »Župnija Št. Vid nad Ljubljano«. ŽALŠ, rokopis.

7 Kogovšek, I. in M. Kregar: Zgodovina župnije Št. Vid. ŽALŠ, tipkopis. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 8

Slika 2: Vabilo na vižmarski tabor (vir: Zgibanka - 130 let vižmarskega tabora, 1999)

Ob tej priložnosti so izdelali tudi posebne spominske medalje, na katerih je bilo narodnostno geslo: Zedinimo se, ne vdajmo se, živela Slovenija. Deželni glavar Conrad je nošenje spominkov prepovedal, vendar se ljudje na prepoved niso preveč ozirali.

Humoristični list Brencelj je ob Vižmarskem taboru za okrajnega glavarja Pajka sestavil posebna pravila obnašanja na taboru. Pajk je namreč na taboru prepovedal gostinsko ponudbo.

• Vsak tabor mora naznaniti komisarju ljubljanske okolice, koliko zraka misli porabiti za sapo in kakšen bo.

• Na poti na tabor mora vsak udeleženec paziti, da stopa z levo nogo pred desno in nikakor ne z desno pred levo.

• Da se ne vname prevelik hrup, se mora vsakemu udeležencu pripeti jezik s taško. Ravno zato je na taboru prepovedano glasno govoriti. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 9

• Ker pa včasih že misel napravi hrup, se ne sme tudi misliti.

• Vino se lahko toči, kaznovan pa bo vsak, ki ga bo poskusil.

• Za glasbo in ples bodo skrbeli biriči z leskovko.

Ker pa vse zapovedi niso dovolj ostre, je rečeno, da je tabor dovoljen brez ovir z opombo, da se na tabor ne sme prikazati nobena živa duša.8

Ob prepovedi nošenja spominskih obeskov je Brencelj zopet sestavil nekaj humorističnih pravil. Med njimi so najbolj udarne: Tabori so ostro prepovedani, tabor pa je vsak zbor, kjer so tri, dve ali vsaj ena oseba. Taborske medalje je dovoljeno nositi v žepu, na zadnji strani pa naj bi bilo vprašanje: gospod župan je prepovedal nositi svetinje na prsih, kaj ko bi jih nosili v nosu? Taborske svetinje nositi je strogo prepovedano, kdor pa bi se pregrešil, bi moral za cel teden naročiti časnik Tagblatt. To je bilo tedanje glasilo ljubljanskih Nemcev in nemškutarjev.

2.2 Duhovniki

Prvi šentviški župniki so bili dekani stolnega kapitlja. V Šentvidu pa so imeli svoje namestnike – vikarje. Iz najstarejšega obdobja veliko imen ni znanih. Imena župnikov se največkrat pojavljajo v raznih matičnih listinah, sodnih spisih, dopisih škofom. Najstarejše znano ime je Henrik. V nadaljevanju sledijo po časovnem zaporedju:

1225 – ? Henricus plebanus legitur (Henrik);

1275 Leonhardus de Cucanea (Lenart de Cucania);

1303 Niclaw;

1332 Ivan, sin pokojnega Ditriha Vipavskega;

8 J. Kogovšek: Dostavki k »Župnija Št. Vid nad Ljubljano». ŽALŠ, rokopis. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 10

1332 Francisus de Laybaco (Frančišek Ljubljanski);

1336 – 1349 Fridericus (Friderik);

1349 Fridericus filius Veydlini de Peyschat (Friderik, sin Veydlina s Pšate);

1375 Michael;

1380 – 1410 (1389 – 1404) Colomann de Mannswerd (mgr. Koloman Ylbanni)9;

1431 Latomus Steinmetz (Henrik Lapicida);

1431 Janez Copech;

1453 Erasmus Peylater10;

1453 – 1460 Georg Heydnic;

1460 Gol Chlapitz;

1465 Anonymus Klokher (Martin Klokar);

1495 (1497?) – 1504 (1507?) Gregorius (Gregor);

1510 Mihael;

1512 Andrej Prater (Andrej Prosen);

1566 Primož Krašovic;

1579 – 1580 Luka Sittich;

1580 – 1582 Magister Gregorius Saletou (Jurij Zaletel);

1582 – 1592 Andrej Komar;

1892 – 1594 Mgr. Simon Ottava;

9 Papež Bonifacij IX. ga je leta 1394 imenoval za svojega častnega kaplana.

10 Tega leta je umrl. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 11

1595 – 1603 Martinus Sibert (Martin Žibert);

1606? Mathias Stallitsch (Matija Stalič);

1609 Andreas Masius (Mazi);

1609 – 1610 Mgr. Andreas Mussius, Mussig (Andrej Mušič);

1610 – 1613 Mgr. Andreas Piscator (Ribič);

1613 Mathias Schiderman;

1616 Joannes Pomlade;

1617 – 1627 Sebastianus Blashitsch (Sebastijan Blažič);

1627 – 1629 Mgr. Laurentius Horner, Lovrenc (Lovro Horner);

1629 – 1645 Mgr. Gregorius Schwartz (Gregor Svorz)11;

1642 – 1643 Laurentius Horner;

1646 – 1650 Gregorius Andreas Schlibnik, Slibnigkh (Jurij Andrej Žlebnik);

1650 – 1656 Laurentius Bresquar (Lovrenc Breskvar)12;

1656 – 1664 Mathias Schinkoviz (Matija Ščinkovec);

1665 – 1683 Mgr. Jurij Lazar Chriwiz (Krivec);13

1683 – 1710 Mgr. Michael Paykh (Mihael Pajk);

1710 – 1715 Mgr. Michael Killer;

1715 Martin Justin;

11 V času kuge naj bi se izogibal svojim dolžnostim.

12 Bil odstavljen, ker v Šentvidu naj ne bi živel zgledno.

13 Imel veliko bojev za samostojnost župnije. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 12

1715 Jurij Lukanc;14

1715 – 1718 dr. Fr. Gottfried baron a Pillingraz (dr. Franc baron Polhograjski);

1718 – 1727 Mgr. Fortunatus Hermagoras Schneider;

1727 – 1755 Marcus Zynzala, Tinzhala (Marko Zinzala);

1755 – 1760 Frančišek Ksaverij Lovrenc Laudschitch (Laušič, Lančič);

1760 – 1775 Franc Janez Maren;

1775 – 1788 Matija Modic;

1788 – 1800 Janez Nepomuk Marijan Grudner.15

Od leta 1796 do 1808 je bila v Šentvidu dekanija. Dekani so bili J. M. Grundner, Martin Stergulc in Jožef Mulej. Od leta 1809 do 1908 je bila Ljubljana mesto in Ljubljana okolica en dekanat. Od leta 1909 dalje pa je ljubljanska okolica dekanat zase. Do leta 1919 je bil dekan kak ljubljanski kanonik. Od leta 1919 do 1945 je bil dekan za okolico Ljubljane v Šentvidu Valentin Zabret.

1800 – 1806 Martin Stergulc;

1806 – 1833 Jožef Mulley;16

1833 – 1872 Blaž Potočnik;17

1972 – 1881 Anton Potočnik;18

1882 – 1891 Andrej Volc;

14 Bil imenovan za župnika, a ni prišel.

15 v Šentvidu je zidal novo cerkev

16 znan je bil po zelo dolgih pridigah

17 pustil velik pečat v Šentvidu

18 bil zelo pobožen duhovnik in dober govornik Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 13

1891 – 1908 Gregor Malovrh;19

1908 – 1945 Valentin Zabret;

1945 – 1969 Franc Jeglič;

1969 – 1980 Jože Šuštaršič;

1980 – 1992 Lojze Uran;

1992 – 1996 Božidar Metelko;

1996 - Franci Alič.20

2.3 Blaž Potočnik

Med duhovniki, ki so veliko pripomogli k razvoju župnije in Šentvida, je potrebno omeniti Blaža Potočnika. Rodil se je 31. januarja 1799 v Struževem pri Kranju. Kasneje se je družina preselila v Kranj, kjer je obiskoval tamkajšnjo glavno šolo, nato pa v Ljubljano. Tu je dokončal tudi gimnazijo. V bogoslovje je vstopil 1818, v duhovnika pa je bil posvečen 1822. Prvo službeno mesto ga je čakalo v Šentjerneju na Dolenjskem. Po treh letih se je vrnil v Ljubljano kot stolni vikar. Tu je skupaj s skladateljem Gregorjem Riharjem prevzel vodenje stolnega kora. S svojim delovanjem je veliko pripomogel k dvigu cerkvenega petja.

Po smrti dotedanjega šentviškega župnija Jožefa Muleja je sam zaprosil za izpraznjeno mesto. 8. avgusta 1833 je župnijo tudi prevzel. Tu je ostal vse do svoje smrti 20. julija 1872.21

19 po potresu je zidal novo cerkev, bil velik dobrotnik domačih dijakov in bogoslovcev

20 Župnija Ljubljana Šentvid, župnijski urad Ljubljana Šentvid. Ljubljana, 1991.

21 Fran Erjavec: Ob šestdesetletnici Blaž Potočnikove čitalnice v Št. Vidu nad Ljubljano. Ljubljana, 1926. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 14

Slika 3: Župnik Blaž Potočnik (vir: Zgibanka – Potočnikov teden, 2000)

Potočnik je bil aktiven na več področjih. Že kot bogoslovec je pisal pesmi. Napisal in prevedel je več priročnikov, izdal več zbirk cerkvenih pesmi. V Šentvidu je svetoval in ljudi spodbujal k boljšemu kmetovanju, pomagal pri zdravljenju ljudi in živali. Močno je razvil delovanje prebivalcev Šentvida znotraj in zunaj cerkve. Govoril je več jezikov, poleg nekaterih slovanskih naj bi znal še francoščino, italijanščino, nemščino, latinščino, grščino, hebrejščino. V večini na svoje stroške je začel z obnovo cerkve, s popravilom gospodarskih poslopij, priskrbel je tudi nove zvonove. Izdelala jih je Samassova zvonarna, pri izdelavi zvonov pa je s predlogi sodeloval tudi sam. Po njegovih nasvetih naj bi tako izboljšali melodičnost zvonov. Znan je tudi kot izumitelj mlekarskega vozička, ki Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 15 je ženskam, ki so nosile mleko v Ljubljano, močno olajšal tovorjenje. Popravljal je tudi ure.22

V veliki pratiki je predlagal nova imena za mesece: lednik, talnik, brstnik, travnik, cvetnik, sečnik, srpnik, mlatnik, sadnjik, moštnik, listnik, grudnik.23

Še kot stolni vikar je začel objavljati v Kranjski Čbelici. Med njegovimi najbolj znanimi pesmimi so skorajda že ponarodele Pridi Gorenjc, Ženjice, Zvonikarjeva. Spisal je več nabožnih pesmi, nekatere izmed njih je tudi uglasbil. 1827 je izdal zbirko Svete pesmi za velike praznike in godove med letam brez not. Kasneje so bile izdane še večkrat, z njimi je močno poživil cerkveno petje. 1827 je izdal Molituvne bukvice posebno za mlade ljudi. Zelo priljubljen je postal njegov molitvenik Spomin Jezusovega trpljenja. Med leti 1850 in 1894 je bil izdan kar devetkrat. Kasneje je izdal še dva, Duhovna roža in Sveti Angel varuh. Izdal je tudi peto mašo za božič z zgodovinskim uvodom in navodilom za koralno petje Das Officium in Nativitate Domini etc. Pripomogel je, da je začel izhajati duhovniški imenik ljubljanske škofije v slovenščini.

Ko je leta 1831 na Kranjskem razsajala kolera, je za preprosto ljudstvo izdal knjižico O koleri. Zanjo je prejel posebno zahvalo tedanjega ljubljanskega guvernerja Schmidburga. France Prešeren pa ga je hudomušno zbodel z naslednjim epigramom: Popred si pevec bil, zdaj si homeopat; popred si časa bil, zdaj si življenja tat.

Bil je tudi sodelavec Novic. V njih je objavljal svoje pesmi in razne izobraževalne članke. Med njimi Cerkve na Kranjskem, Novooblikarski vihar. 1845 je iz italijanščine prevedel molitvenik A. Liguorija Slava Marije Device z lepimi pesmicami. Pesmi je kasneje uglasbil Rihar. Izdajati je pričel tudi Pratiko. V njej je sestavljal gesla, uganke in vreme. 1847 je v slovenščino prevedel Napeljevanje v računstvo za ljudske šole. Ves čas delovanja v Šentvidu se je zavzemal za vsaj osnovno izobraževanje mladine. Tako je v prostorih župnišča skupaj s kaplani in

22 J. Kogovšek: Dostavki k »Župnija Št. Vid nad Ljubljano«. ŽALŠ, rokopis.

23 Slovenec, 15. 2. 1899, št. 37: Blaž Potočnik in njegova doba. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 16 organistom skrbel za zasilno šolo. Leta 1849 je uredil primeren in ustrezno opremljen prostor za pouk. Za to je prejel številne pohvalne dekrete. V njih je poudarjeno, da zna velika večina šentviške mladine ravno po njegovih zaslugah brati in pisati. Potočnik je bil tudi zagovornik zahteve, da naj se ves šolski pouk odvija v materinščini. Zaradi vedno večje prostorske stiske se je Potočnik pričel pripravljati na zidanje posebnega šolskega poslopja. Zanj je žrtvoval večino svojega časa in denarja. Izdelal je tudi načrte. Šolsko poslopje je bilo končano leta 1866, istega leta pa je ustanovil tudi čitalnico.24

1848 po padcu absolutizma se je takoj pridružil Bleiweisovemu Ljubljanskemu slovenskemu društvu. Društvo je sprva imelo le literarni značaj z namenom na višjo raven povzdigniti slovensko slovstvo. 1848 pa je društvo spremenilo svoja pravila. Glavni namen društva je tako postal »izoblikovati slovenski jezik, povzdigniti slovensko narodnost v njeni harmonični podreditvi ideji ustavnega avstrijskega naroda«. Društvo je zagovarjalo stališče, da Avstrija ostane samostojna, ustavna država, v kateri uživajo vsi narodi enake pravice. Jeseni 1848 je imelo društvo okoli 400 članov.25

Za novo uvedeni pouk slovenščine v šolah je 1849 izdal Grammatik der Slowenischen Sprache. Kasneje je sodeloval tudi pri izdaji Praktične slovensko- nemške gramatike, Slowenisch deutsches Sprachbuch za četrti razred. Napisal je tudi Slovencov narodna pesem za Narodno stražo v Ljubljani, kjer navdušeno pozdravlja narodno svobodo. Veliko pozornosti je posvečal Slovenskemu cerkvenemu časopisu, kasnejši Zgodnji Danici. V njem je redno objavljal »Kratke premisleke« in nabožne pesmi. Nekaj mesecev je bil celo urednik Ljubljanskega časnika. V njem je objavil več člankov. Med njimi velja omeniti Kako je dandanašnje na kmetih šole treba, Oprostenje zemljišč, Enakopravnost slovenskiga jezika v Kranjski in v njej sosednjih kronovinah. Sodeloval je tudi pri izdaji Wolfovega nemško- slovenskega slovarja.26

24 J. Kogovšek: Dostavki k »Župnija Št. Vid nad Ljubljano«. ŽALŠ, rokopis.

25 Prim. I. Kogovšek in M. Kregar: Zgodovina župnije Št. Vid. ŽALŠ, tipkopis.

26 J. Kogovšek: Dostavki k »Župnija Št. Vid nad Ljubljano«. ŽALŠ, rokopis. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 17

O njem je ohranjenih več anekdot. Bil je zelo veder pa tudi trmast človek. Med ljudmi je bil večinoma zelo priljubljen, sporom pa se, seveda, ni mogel izogniti.

Ena izmed anekdot pripoveduje o enem izmed njih. Do spora je prišlo med vaščani Vižmarij in Broda na eni strani ter vaščani Šentvida na drugi. Vzrok je bil razdelitev skupnega pašnika v Vižmarjah med vaščane. Domačini iz Vižmarij so hoteli pašnik razdeliti po ključu: kdor več pase, več dobi. Šentviščani, ki naj bi tam pasli le enega konja, se s svojim deležem niso strinjali. Ker do sporazuma ni prišlo, so si napovedali obračun na samem prizorišču. Vaščani iz Vižmarij pa so v boj poslali v veliki večini ženske, nekatere celo noseče. Tedaj je za velik greh veljalo udariti žensko, še posebej nosečo. Šentviščane je na prizorišču vodil sam Blaž Potočnik. Boj so tako izgubili. Župnik Potočnik je zaradi po njegovem mnenju prevare tega leta odpovedal procesijo skozi Vižmarje, Vižmarci pa se zato niso udeležili praznovanja farnega zavetnika. Istega leta pa je Vižmarje prizadel velik požar, ki je uničil dobršen del vasi. Vaščani so to pripisovali božji kazni, ker v vasi ni bilo procesije in blagoslova.27

Več anekdot je hudomušnih. Leta 1860 je v Šentvidu praznoval novo mašo Janez Babnik, ki je bil nato postavljen za kaplana v Šentlovrencu. Župnik Potočnik je tako pisal tamkajšnjemu župniku o dobrih in slabih lastnostih bodočega kaplana. Omenil je le eno izmišljeno napako, da izjemno rad je. Bodočemu kaplanu pa je omenil, da tamkajšnji župnik nima rad izbirčnih in neješčih ljudi. V Šentlovrencu so tako novega kaplana pričakali s polno mizo dobrot. Le-ta se je hotel izkazati z velikim apetitom, vendar vseh dobrot ni zmogel pojesti. Novemu župniku se je opravičil, da rajši še tisti dan odide, kot da bi moral toliko jesti. Župnik mu je nato povedal, da so se prav bali, da mu ne bodo mogli dovolj obilno skuhati.28

Kakor si je Potočnik privoščil druge, so si tudi drugi njega. Nekoč se je tako znani šentviški krojač in posestnik usedel v spovednico in spovedoval ženske. Za šalo je

27 J. Arhar: Pesmi in anekdote Blaža Potočnika. Društvo Blaž Potočnikova čitalnica, Ljubljana, 2000.

28 Prav tam. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 18 tako neki ženski za pokoro naložil pojesti koš mrve. Zadeva je prišla na dan, ko je ženska vprašala Potočnika, čemu takšna pokora.

Na glasbenem področju je večkrat sodeloval s tedanjim stolnim pevovodjem Gregorjem Riharjem. V Šentvidu sta večkrat uglaševala orgle, vendar jima ni šlo vedno vse po načrtih. Potočnik je večino neuspelih poskusov sprejemal s humorjem. Del dogajanja ob popravilu orgel sem povzela po Cerkvenem glasbeniku. »Še bolj je postal dobre volje (Rihar), ko je prisluškoval Potočnikovim opazkam pri popravljanju: 'Raca na vodi, ti boš meni nagajala, ti stara, razjedena pokveka! Le ubogaj me, ti revna piščal, ali ti pa zavijem vrat, da boš vedno nema ostala! Kaj se mi protiviš, ko te ne spustim prej, da te vravnam. Sem že hujšega škrata ugnal, pa ne bom tebe, sirota! Tukajle stoj in se mi ne gani, sicer te pribijem, da se ne ganeš več. Ti mala žaba cinasta, tako mala si, pa hočeš, da naj gre po tvoji glavi, da se boš na sosedo naslanjala. Pokonci, tako stoj in vbogaj Rigarja, ko te dregne pod rebra. Mala si, a na svojem mestu zaležeš za ono veliko v prospektu, ki se oblastno šopiri v ospredju in zija po cerkvi ter zjala prodaja!' – Konec tega samogovora je bil, da sta se oba vračala zadovoljna raz kora, in zopet so bile orgle za nekaj mesecev v redu.«29

Blaž Potočnik je svoj delež prispeval še na več področjih. Poleg njegove vidne vloge pri ustanovitvi čitalnice in šole, pisanja nabožnih in posvetnih knjig ga poznamo tudi kot izumitelja, pobudnika v razvoju kamnoseške in podobarske obrti, ljubiteljskega glasbenika, zvezdoslovca, ljudskega zdravnika in predanega dušnega pastirja.

29 M. Arko: Kako sta Gregor Rihar in Blaž Potočnik popravljala stare stolne orgle: V: Cerkveni glasbenik XXXIV(1911)11, Ljubljana, 1911, 94-95. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 19

3 ŠOLSTVO

3.1 Razmere ob ustanovitvi ljudskega šolstva na Kranjskem

Do obdobja Marije Terezije so za izobraževanje skrbeli posamezni samostani, mesta, trgi in posamezne graščine. V vlogi učiteljev so se pojavljali organisti ali cerkovniki, glavni poudarek pa je bil na branju, pisanju in računanju. Šola ni bila obvezna, položaj učitelja pa je bil po večini slab in neurejen. Največkrat je bil odvisen od višine denarnih sredstev vzdrževalca šole.30

V 18. stoletju se je položaj šolstva v Habsburški monarhiji pogosto spreminjal. Veliko je k razvoju pripomogla potreba države po usposobljenih uslužbencih, uradnikih in vojakih, s tem pa so se postopoma uveljavljale tudi ideje meščanstva in razsvetljenstva. Vse to je vodilo v razvoj ljudskega šolstva.

Do korenite šolske reforme leta 1774 je bil položaj učencev nižjega stanu močno neenakopraven. Odlok iz leta 1735 je zelo otežil sprejem otrok nižjih slojev v gimnazije in napredovanje v višje razrede. Resolucija iz leta 1752 je določala, da je bilo potrebno izpitne sezname poslati deželnemu študijskemu superintendantu, ki je nato določil, kdo je bil sprejet v višji razred. Dvorni odlok iz leta 1761 je dopuščal vpis na gimnazije tistim kmečkim in meščanskim otrokom, ki so opravili sprejemni in nato ob koncu vsakega leta prestopni izpit z nadpovprečnim uspehom. Teh izpitov ni bilo potrebno opravljati otrokom plemiškega rodu. Naslednji odlok iz leta 1767 je določal, da otrok revnih staršev sploh ni dovoljeno sprejemati na gimnazije, razen če so se izkazali kot izredno nadarjeni. Za dosledno izvajanje odlokov so bili določeni posvetni izpitni komisarji, ki so skupaj s še dvema zunanjima članoma izpitne komisije nadzorovali izpraševalce,

30 Bogo Komelj: Pol tisočletja osnovnega šolstva v Novem mestu. Visoki jubilej – ob 500-letnici osnovnega šolstva v Novem mestu. Osnovna Šola Katje Rupena Novo mesto, Novo mesto 1979, str. 7-10. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 20 da le-ti ne bi bili preveč prizanesljivi. Na podlagi takih določil je bilo zavrnjenih mnogo predvsem slovenskih učencev. Tedanji ljubljanski izpitni komisar Brigido je kot glavni vzrok slabega šolskega uspeha navajal predvsem neznanje nemščine, ne pa inteligence otrok. Profesorji so učno snov podajali le v nemščini. Vsi ti ukrepi so negativno vplivali na razvoj slovenske inteligence.31

Drugo pomembno obdobje pri razvoju šolstva pri nas predstavlja doba Ilirskih provinc. Namesto prejšnjih trivialk, glavnih šol in normalk je bila uvedena enotna štirirazredna osnovna šola, ki naj bi jo imela vsaka občina. Z enotno osnovno šolo je bilo omogočeno tudi lažje prehajanje učencev v nadaljnje šolanje. Kot učni jezik je bila priznana slovenščina. Skrb za učitelje so morale prevzeti občine, ker pa te niso imele denarja, se je položaj učiteljev močno poslabšal. To pa je povzročilo propad prejšnjih trivialk, upadlo je tudi število učencev.32

Po odhodu Francozov je nadzor nad šolstvom zopet prevzela cerkev. Ukinjena je bila enotna osnovna šola in uveden star sistem, ki je bil sprejet leta 1805 z naslovom Politična šolska ustava nemških šol, bolj znan kot drugi avstrijski šolski zakon. Pomemben delež pri njem je imel tudi Slovenec Jožef Špendov. V veljavi je ostal vse do leta 1869. Glavni poudarek je država v tem obdobju namenila razvoju šolske mreže rednih in nedeljskih osnovnih šol. Slednje so postale z odlokom študijske dvorne komisije iz leta 1816 obvezne za vse otroke stare med 12 in 15 let.33

Reforma šolstva se je zopet začela leta 1848, poglavitne spremembe je prinesel novi šolski zakon 1869. Prve reforme so prinesli že liberalnejši zakoni o odnosih med cerkvijo in državo iz leta 1867. Z njimi je nadzorstvo nad šolo dobila država, uzakonili so enakopravnost vseh ver, s tem ko je bila šola dostopna vsem državljanom ne glede na veroizpoved. Nadzorstvo in skrb nad veroukom je še

31 Vladimir Schmidt: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem I. del. Delavska enotnost, Ljubljana 1988, str. 159-162.

32 Jože Ciperle, Andrej Vovko: Šolstvo na slovenskem skozi stoletja. Slovenski šolski muzej, Ljubljana 1987, str. 45-48.

33 Vladimir Schmidt: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem II. del. Delavska enotnost, Ljubljana 1988, str 111-192. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 21 vedno imela cerkev. Vsaka dežela je za nadzor in vodstvo šol dobila krajevne, okrajne in deželne šolske svete in nadzornike. Več nesporazumov se je pojavilo pri sestavi svetov. Novi šolski zakon je prinesel več sprememb. Uvedena je bila obvezna osemletna osnovna šola, ki pa ni povsod zaživela, saj so jo mnogokje skrajšali, ker jim je zakon to dovoljeval. Z natančnejšimi kriteriji o številu učencev, oddaljenosti, se je znatno povečalo število osnovnih šol. Močno se je razširila tudi vsebina pouka. Obvezni so bili naslednji predmeti: verouk, jezik, računstvo, prirodoznanstvo, zemljepis, zgodovina, pisanje, geometrijsko oblikoslovje, petje, telovadba, za deklice pa še ženska ročna dela ter gospodinjstvo. Zakon je večji poudarek namenil tudi izobrazbi učiteljev. Ustanovljena so bila štiriletna učiteljišča, plače učiteljev naj bi omogočale normalno preživetje le-teh, dobili so tudi pravico do pokojnine. Natančnejša navodila so bila prepuščena deželnim šolskim zakonodajam. Stroške šol naj bi v prvi vrsti pokrivale občine, pri tem pa naj bi jim pomagale tudi dežele.34 Vendar v praksi ni vse potekalo v skladu z zakonom.

3.2 Kronika

Kronika ljudske šole v Šentvidu nad Ljubljano se prične leta 1868. Sestava kronike je bila predpisana z dokaj natančnimi navodili. Vsebovati je morala kratek zapis o razvoju šolstva pred pričetkom redne osnovne šole, statistične podatke in pomembne dogodke.

Vsebovati je morala:

¾ začetek in konec šolskega leta;

¾ važnejše dogodke iz vladarske družine;

¾ šolske slovesnosti;

¾ verske vaje;

34 Vasilij Melik: Slovenci 1848 – 1918 razprave in članki. Litera, Maribor 2002, str. 378-402. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 22

¾ izlete in preverjanja znanja;

¾ spremembe v učiteljskem kadru, pri duhovščini;

¾ krajevne, okrajne in deželne šolske nadzornike ter njihovo nadzorstvo;

¾ spremembe šolskega okoliša;

¾ spremembe pri premičnem in nepremičnem premoženju šole;

¾ spremembe v učnem načrtu;

¾ tečaje, predavanja, ki se niso izvajala v okviru obvezne šole;

¾ sklepe in ukaze krajevnih, okrajnih in deželnih šolskih svetov;

¾ podatke o zdravstvenem stanju učencev, epidemijah, raznih nezgodah.35

Do leta 1866 v Šentvidu ni bilo prave šole in ne prostorov zanjo. Izobraževanje je do tedaj potekalo v kaplaniji pod vodstvom tedanjih duhovnikov ali cerkovnikov. Iz 18. stoletja je bil kot tak zasilni učitelj v Šentvidu Kolenc. Pri njem se je učil tudi Valentin Vodnik. Za njim pa se okoli 1820 omenja kaplan Janez Globočnik. Pod njegovim vodstvom naj bi v Šentvidu znalo brati kar 80 odstotkov otrok.36

Največ zaslug za ustanovitev redne osnovne šole v Šentvidu ima župnik Blaž Potočnik.. Bil je pobudnik zidave šolskega poslopja, ki je bilo sezidano leta 1866. Za tedanji čas naj bi bilo to eno največjih šolskih poslopij na podeželju. Svojemu namenu je stavba služila vse do leta 1912, ko je postala pretesna za preštevilne učence in je bilo sezidano novo šolsko poslopje, ki stoji še danes.37

35 Mestni arhiv Ljubljana (MALJ), Osnovna šola Franca Rozmana Staneta (OŠ FRS): Kronika dvorazredne ljudske šole v Št. Vidu pri Ljubljani 1868 – 1904. Škatla št. 1.

36 Kogovšek, I. in M. Kregar: Zgodovina župnije Št. Vid. V: ŽALŠ, tipkopis.

37 Prav tam. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 23

Slika 4: Prva šolska stavba v Šentvidu (vir: M. Tome, 2006)

Šolski okoliš je obsegal naslednje kraje: Šentvid, , Poljane, Vižmarje, , , , , Dvor, , Glinica, , Stanežiče, , Toško Čelo, Pržan, Zapuže in Dravlje. Pržan, Zapuže in Dravlje so bili v šolskem letu 1929/30 premeščeni v šolski okoliš Zgornje Šiške.38

Kot sem že omenila, je bila šola zgrajena 1866, njena blagoslovitev pa je za kraj predstavljala velik dogodek. Udeležili so se ga tudi uglednejši meščani iz Ljubljane. Ob blagoslovitvi so vsi tedanji govorci poudarjali koristi, ki jih bo prinesla šola. Poudarjali so pomembnost branja, računanja in pisanja. Otrokom so priporočali reden obisk, pridnost in ubogljivost do učiteljev in staršev. Ob spoštovanju teh osnovnih pravil naj bi se iz njih razvili pridni gospodarji in gospodinje, kar pa je bilo tedaj skoraj še bolj pomembno, tudi dobri državljani.39

Šolski pouk je do tedaj potekal v kaplaniji pod vodstvom učitelja Franca Volčiča, ki je bil hkrati še organist in cerkovnik.40 Šola je bila enorazredna. V novi šoli ga je nasledil Matija Bernik, ki je bil sem poslan meseca aprila 1868. Šolski pouk se je pričel že dan po blagoslovitvi šole 11. maja 1868. Vpisanih je bilo 187 otrok, od tega 89 dečkov in 98 deklic. Šolsko leto pa so zaključili že 24. avgusta.

38 MALJ, OŠ FRS, Školski list, 27. 4. 1929. Škatla št. 1.

39 (MALJ), (OŠ FRS), Kronika dvorazredne ljudske šole v Št. Vidu pri Ljubljani 1868 – 1904, škatla št. 1

40 J. Kogovšek: Dostavki k »Župnija Št. Vid nad Ljubljano«. ŽALŠ, rokopis. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 24

Z rednim poukom v novem šolskem letu so pričeli osmega novembra, vpisanih je bilo podobno število otrok. Že tu pa se pojavi problem nerednega obiska pouka, ki se je vlekel skozi vsa nadaljnja leta. Obisk je bil dokaj reden do praznika svetega Jurija (24. april), nato pa je sledil velik osip učencev. Vzrok temu je v glavnem bila potreba po delovni sili na domačih kmetijah, starši pa šoli tedaj še niso pripisovali prevelikega pomena. Pouk se je slovesno zaključil 23. avgusta, najbolj prizadevni učenci so v pohvalo dobili v spomin knjižice.

Šolsko leto 1869/70 se ni veliko razlikovalo od prejšnjega leta. Vpisanih je bilo 195 otrok, od tega 89 dečkov in 106 deklic. To leto je veliko otrok opustilo obiskovanje pouka že takoj po veliki noči, ko so prejeli tudi zakrament svetega obhajila. Šolski pouk se je zaključil konec avgusta s slovesnim spraševanjem učencev. Pri tem so bili prisotni L. Klofurar, tedanji stolni dekan, domači duhovniki, učitelji sosednjih šol ter starši otrok. Najbolj prizadevni otroci so bili nagrajeni.41

V naslednjih dveh šolskih letih so dogodki potekali po več ali manj ustaljenem redu. Število vpisanih otrok se je povečevalo.

V šolskem letu 72/73 je bilo vpisanih že 250 otrok, od tega 126 dečkov in 124 deklic. Pouk pa se je tega leta zaključil že v mesecu juniju. Vzrok temu je bila epidemija koz ter smrt učitelja Bernika. Za novega učitelja je bil z dekretom 31. oktobra 1873 imenovan Janez Kernc. Zagotovljena mu je bila plača v višini 600 goldinarjev in stanovanje.

S poukom so pričeli meseca novembra, vpisanih je bilo 270 otrok. Tudi novi učitelj se je moral spopasti z nerednim obiskom otrok. Po posvetu s tedanjim šolskim nadzornikom Leopoldom Vitarjem plemenitim Garibaldijem, je morala šola vsak mesec okrajnemu šolskemu svetu pošiljati seznam učencev, ki so neredno obiskovali pouk. Obvestila so kasneje morali pošiljati na vsake 14 dni.

41 (MALJ), (OŠ FRS), Kronika dvorazredne ljudske šole v Št. Vidu pri Ljubljani 1868 – 1904. Škatla št. 1.

Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 25

Vsi učenci pa so 4-krat v letu dobili obvestila za starše o njihovem vedenju in napredku v šoli.

Pomembnejši dogodek leta 1873 je bilo praznovanje 25-letnice vladanja cesarja Franca Jožefa, kar so primerno proslavili s prostim šolskim dnevom in proslavo.

Tega leta je umrl Andrej Bitenc, ki je bil, po mojem mnenju, ključna osebnost za nadaljnji razvoj šole v Šentvidu. V svoji oporoki je namreč vse svoje veliko premoženje zapustil šoli, predvsem za vzdrževanje revnih učencev.

Vsebina oporoke je deloma povzeta v kroniki župnije Šentvid. Šoli je zapustil premoženje v vrednosti 76 827 goldinarjev. Okoli leta 1900 je šola od obresti na leto prejemala okoli 1600 kron. S tem so pokrili vse šolske potrebe. V peti točki oporoke je določil, da obresti določenih obveznic pripadajo kot plača izključno učitelju. Učitelje je omenil še v deveti točki, kjer je zanje zahteval dobro plačo. Zahteval pa je tudi posebnega učitelja nemškega jezika. Le-ta naj bi poučeval poleg nemščine še moralo, poljedelstvo, travništvo in gozdarstvo. To je utemeljeval s tem, da sam ne bi dosegel takega blagostanja, če ne bi znal nemščine. V deseti točki je omenil, naj se šole odprejo tudi v sosednjih vaseh. V takem primeru bi te bile upravičene do dela njegove zapuščine. Del denarja je namenil revnim otrokom. V zameno pa je prosil, da ob obletnici njegove smrti šola naroči sveto mašo ter uredi grob.42

Andrej Bitenc se je rodil 15. 11. 1802 v Šentvidu. Že pri devetih letih je izgubil očeta. Pri trinajstih je odšel v Kranj, kjer se je izučil za mizarja. Tu je obiskoval tudi nedeljsko šolo, kjer se je naučil nemščine, branja in pisanja. Od tam je odšel na prakso v Gradec in na Dunaj. Tu je dobil delo pri izdelovalcu klavirjev, kar ga je zaznamovalo za celo življenje. Po nekaj letih se je vrnil v Ljubljano, kjer je s precejšnjimi težavami odprl svojo delavnico. Sredstva za odprtje je po dolgem iskanju in prošnjah dobil pri trgovcu Holzerju. Za svoje instrumente je leta 1844

42 J. Kogovšek: Dostavki k »Župnija Št. Vid nad Ljubljano«. ŽALŠ, rokopis. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 26 na razstavi v Gradcu dobil častno diplomo in zlato svetinjo. 1853 se je poročil z Nemko Terezijo Treffenochedl, s katero pa nista imela potomstva. 43

V šolskem letu 1874/75 se je v Šentvidu pričela ponavljalna šola, ki je potekala v zimskem času. Ponavljalne šole je uvedel deželni zakon iz leta 1874, in sicer za kraje, kjer je šolska obveznost trajala le do 12 leta. Pouk je praviloma trajal od začetka šolskega leta pa do meseca marca. Učenci naj bi tu ponavljali in razširjali svoje znanje, ki so si ga pridobili v redni šoli.44 Za odrasle je tedanji nadučitelj Kernc organiziral predavanja, na katerih so se seznanili z novimi merami in utežmi, ki so bile na novo uvedene. Za dekleta je bil dvakrat na teden organiziran pouk ročnih del. Kot je bilo v tistem času v navadi, jih je vodila učiteljeva žena Marija Kernc. Učitelj Kernc je bil tega leta na predlog krajevnega šolskega sveta imenovan za stalnega učitelja. V naslednjem šolskem letu je bil na predlog krajevnega šolskega sveta in privolitvijo deželnega odbora imenovan za nadučitelja in vodjo šole. Dobil je tudi povišico.45

V šolskem letu 1875/76 se je šola po ukazu okrajnega in deželnega šolskega sveta razširila v dverazrednico. S tem se je odprlo tudi novo delovno mesto učitelja, ki ga je zasedla Marija Frangl. Dodeljena ji je bila plača v višini 400 kron. Z razširitvijo so stopili v veljavo tudi novi učni načrti. Sprva je bil tako predviden celodnevni pouk, vendar je zaradi prevelikega števila učencev deželni šolski svet začasno odobril poldnevni pouk v obeh razredih. Celodnevni naj bi še naprej potekal v zimskih mesecih.

Prav tako se je v zimskih mesecih nadaljevala ponavljalna šola. Potekala je ob nedeljah in četrtkih. Namenjena je bila otrokom, ki so vsaj z dobrim uspehom končali redno šolo in so bili stari med 12 in 14 let. Dečki so imeli štiri, deklice pa dve uri pouka.

43 Prav tam.

44 Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969. Slovenski šolski muzej, 1970, Janez Sagadin: Kvantitativna analiza razvoja osnovnega šolstva na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem po uveljavitvi osnovnošolskega zakona iz leta 1869 ter kvantitativni prikaz osnovnega šolstva v poznejši dravski banovini. Str. 65 -170.

45 (MALJ), (OŠ FRS): Kronika dvorazredne ljudske šole v Št. Vidu pri Ljubljani 1868-1904. Škatla št. 1. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 27

Omenjena je tudi sestava prvega šolskega sveta. Državni zakon je za vsako deželo predvideval krajevne, okrajne in deželne šolske svete. Njihovo sestavo je prepuščal deželnim zakonom, ki pa niso smeli preveč odstopati od splošnih državnih določil. Krajevni šolski svet je tako bil sestavljen iz zastopnikov cerkve, šole in občine. Za deželne svete je zakon predpisal natančno sestavo. V njem so morali pod predsedstvom deželnega predsednika biti člani deželne vlade, delegati deželnega odbora, duhovniki v deželi zastopanih ver ter pedagoški strokovnjaki.46

Prvi omenjeni krajevni šolski svet v Šentvidu so sestavljali:

¾ predsednik Janez Sever – posestnik v Vižmarjih.

Odborniki:

¾ Janez Kernc – nadučitelj;

¾ Anton Potočnik – župnik;

¾ France Šušteršič – župan v Zapužah;

¾ Jožef Matjan – župan v Šentvidu;

¾ Miroslav Tomec – slikar;

¾ Matevž Tomec – podobar.

V taki sestavi je deloval do šolskega leta 1876/77. Nov predsednik je tedaj postal Jožef Matjan, novi člani pa Boštjan Tomc iz Šentvida, Franc Ježek s Poljan, Jakob Brolih iz Guncelj in Janez Šušteršič iz Medna.

Prej navedenega leta je bil imenovan tudi novi okrajni šolski nadzornik. Garibaldija, ki je bil reden obiskovalec šole v Šentvidu, je zamenjal Anton Wisiak. Šolo je obiskal v mesecu juliju in je bil po zapisu v kroniki zelo

46 Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969. Slovenski šolski muzej, 1970, Vasilij Melik: Slovenci in nova šola. Str 31-63. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 28 zadovoljen s poukom in znanjem učencev. Šoli je bil v tem šolskem letu dovoljen poldnevni pouk skozi celo šolsko leto v obeh razredih.47

Po načrtu deželnega šolskega sveta se je začela tudi kmetijska šola, ki je v Šentvidu potekala enkrat tedensko.

V šolskem koledarju so bili zajeti vsi pomembnejši prazniki tedanjega časa. Tako so praznovali god cesarja 4. oktobra, god cesarice 19. novembra, god sv. Antona zavetnika šolarjev, vse cerkvene praznike, razne obletnice cesarske hiše. Vsako praznovanje se je običajno pričelo s sveto mašo in procesijo, nadaljevalo z govorom učitelja, župnika ali kakega pomembnejšega človeka o pomenu praznika ter pouka prostih dni.

Še posebej slovesno so 23. aprila 1879 praznovali srebrno poroko cesarja Franca Jožefa. Šentvid je bil okrašen, razlegale so se salve, zvonili so zvonovi, prižgali so kres. V gostilni pri Kraljiču so se zbrali člani krajevnega šolskega sveta in občinskega odbora, ki so z zdravico in cesarsko himno obeležili dogodek. Naslednji dan je sledila sveta maša in govor vodje šole o pomenu slovesnosti.

Tega leta je šolo obiskal okrajni glavar Wurzbach in okrajni šolski nadzornik Wisiak. Šolo pa so zaključili 26. julija.

Veliko težav so v tistem času predstavljale različne kužne bolezni. Tako je meseca novembra 1879 v Šentvidu izbruhnila živinska kuga, najverjetneje pri mesarju Lovrencu. Kužninska komisija je zaradi bojazni širjenja le-te odredila prekinitev pouka. O večji škodi ali žrtvah ni bilo poročil. Skoraj vsako leto so imeli epidemijo koz. Šola je bila ponavadi takrat zaprta ali pa so izločili le učence iz vasi, kjer so razsajale. Prva omenjena epidemija je bila 1873, naslednja večja pa 1884. V Šmartnem pod Šmarno goro je zaradi njih zbolel tudi učitelj, tako da ga je za cel mesec zamenjal Kermavner. 1888 so se kozam skoraj istočasno pridružile še ošpice. Šola je bila tedaj zaprta od 16. januarja pa vse do 5. marca. Za kozami

47 (MALJ), (OŠ FRS): Kronika dvorazredne ljudske šole v Št. Vidu pri Ljubljani 1868-1904.Škatla št. 1.

Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 29 je zbolelo 23 otrok, za ošpicami pa 71. Nov večji izbruh ošpic se je pojavil zopet v letu 1895, leto kasneje pa se je med otroki pojavila griža. Epidemije koz so v Šentvidu prenehale leta 1896, ko so bili otroci prvič cepljeni proti njim.

Šola je imela več nadzorstev. Večkrat je prišel šolski nadzornik Wisiak, ki je izrazil veliko zadovoljstvo nad potekom pouka in znanjem učencev. Sledil je obisk članov krajevnega šolskega sveta in dekana Ljubljane z okolico Antona Urbasa.

10. maja 1881 so imeli zopet večje praznovanje poroke cesarjeviča Rudolfa in Štefanije.

V šolskem letu 1881/82 je bilo uvedenih več sprememb v šoli. Po ukazu deželnega šolskega sveta se je pričel v šolah pouk nemščine kot neobveznega predmeta. Umrl je dolgoletni župnik Anton Potočnik, šola je dobila novega vodjo šole Ivana Kermavnerja, učiteljico Marijo Franzl, ki je bila premeščena, je zamenjala Jovana Cvek, nov župnik pa je postal Andrej Volc.

Šola zaradi zapuščine Bitenca naj ne bi trpela večjega pomanjkanja sredstev. Pravico do dela zapuščine je zahteval tudi Šišenski šolski svet. Tako je okrajni šolski svet meseca februarja 1885 na njihovo zahtevo sklical sestanek pri okrajnem glavarju. Prisotna sta bila oba šolska sveta. Šentviški je odločno vztrajal na stališču, da zapuščina v celoti pripada njim, kar naj bi bilo jasno razvidno iz oporoke.

Z denarjem je razpolagal krajevni šolski svet, od katerega je bilo v veliki meri odvisno, koliko sredstev je bilo vloženih v šolo. Pri tem je večkrat prišlo do nasprotovanj med vodstvom šole in šolskim svetom.48

Novi vodja šole Kermavner je hotel uvesti več sprememb. Uredil je šolsko statistiko, prizadeval si je za razširitev šole vsaj še za dva razreda. Kot utemeljitev je navedel število otrok, ki jih je bilo po njegovem mnenju dovolj za vsaj štirirazrednico ter dovolj denarja za uresničitev predloga. Glavni problem je

48 Prav tam. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 30 predstavljal prostor. Inženir Žužek, ki je bil zadolžen za širitev šole, je edino možnost našel v izpraznitvi mežnarjevega ali nadučiteljevega stanovanja, ki sta bila prav tako v zgradbi šole. Kermavner pa pri svojih prizadevanjih ni imel podpore krajevnega šolskega sveta, ki ni podprl širitve šole. Podprl pa je predlog o ustanovitvi rokodelske šole, ki naj bi potekala trikrat tedensko. Predmetnik naj bi sestavljali naslednji predmeti: risanje, računanje, naravoslovje in konstrukcijski predmeti. Že prvo šolsko leto 1882/83 se je vanjo vpisalo 71 učencev. Od tega 17 rokodelskih pomočnikov, 7 kmečkih fantov in 46 drugih učencev. Učencev v redni šoli pa je bilo kar 477. Na predlog ravnatelja, ki je za razširitev šole ponudil kar svoje stanovanje, se je šola končno razširila v trirazrednico, kar je potrdil tudi krajevni šolski svet. Član sveta Janez Florjančič je na tej seji predlagal ustanovitev t. i. nemške šole s posebnim učiteljem. Temu predlogu je odločno nasprotoval ravnatelj šole z argumentom, da imajo otroci nemščine že šest ur na teden, kar je bilo po njegovem mnenju več kot dovolj. Ravnatelj je na seji predlagal nakup zimskih oblačil za revnejše otroke, kar je odbor zavrnil. Do sporov med svetom in ravnateljem je prihajalo tudi v bodoče. Tako svet na seji avgusta 1885 ni potrdil ravnatelja za naslednje šolsko leto. Kot vzrok je navedel domnevno nesposobnost ravnatelja. Tega sklepa pa ni potrdil deželni šolski svet, tako da je ravnatelj še naprej ostal Kermavner, ki pa je imel podporo krajevnega šolskega nadzornika Matije Tomca. Nasprotja so se še kar vrstila, kljub menjavam predsednika šolskega sveta. 1886 je predsednik postal šentviški mesar Cirman, njegov namestnik pa Florjančič. Na seji v mesecu maju, na kateri sta sodelovala tudi okrajni in krajevni šolski nadzornik, je ravnatelj zapisal: »Predsednik Cirman in podpredsednik Florjančič sta se pokazala kot trmoglava svojeglavneža, katerima je prospeh šole in učiteljsko osebje kača na prsih.« Razmere v šoli so se tako poslabšale, da je moral popravilo in osnovno vzdrževanje šole ukazati okrajni glavar Mahkot. Po njegovem ukazu se je moralo v celoti prenoviti zanemarjeno šolsko igrišče in prebeliti učilnice. Obnova naj bi se zaradi obotavljanja Cirmana pričela prepozno, zato se je pouk v šolskem letu 1886/87 pričel kar z enomesečno zamudo. Kako slabo je bila vzdrževana šola, se je pokazalo leto dni kasneje. V eni izmed učilnic se je pričel rušiti strop, vendar svet vse do popolnega sesutja le-tega ni storil ničesar. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 31

Do naslednjega spora je prišlo ob gradnji rokodelskega doma v Šentvidu, Tedaj so trije člani krajevnega šolskega sveta zahtevali zazidavo vseh oken novega doma, ki so bila obrnjena proti šoli. Močno naj bi jih motila razposajenost učencev. Predlog je bil odločno zavrnjen s strani okrajnega šolskega sveta. Nova nasprotovanja je sprožila namera šolskega ministrstva o ustanovitvi obrtniške šole v Šentvidu. Kot pogoj je od krajevnega šolskega sveta zahtevalo primerne prostore, kurjavo in razsvetljavo. Nekateri člani, med njimi F. Ježek, župan Matjan so obrtniški šoli nasprotovali zaradi po njihovem mnenju previsokih stroškov, ki so znašali 30 goldinarjev. Drugi argument je bil, da bi bilo potrebno o tem povprašati tudi krajane, sklicati pa bi morali tudi občinski svet. Ravnatelj je kljub nasprotovanju vodil aktivnosti za uresničitev načrta. Tako je bil oblikovan šolski odbor, ki naj bi pripravil vse potrebno za čimprejšnji začetek.

Do izboljšanja odnosov med svetom in ravnateljem je prišlo z izvolitvijo novega šolskega sveta leta 1889. Za predsednika je bil imenovan Janez Grošelj iz Vižmarij, njegov namestnik je postal Jakob Černivec iz Dravelj, člani pa ravnatelj Kermavner, Anton Voljc, Matija Tomc (tedanji krajevni šolski nadzornik), Janez Grošelj, Valentin Robida in Franc Ježek. Izstopiti sta morala dva največja nasprotnika ravnatelja, Florjančič in Cirman. Kot vzroki so bili za prvega navedeni slabi nasveti za nakup parcele za novo šolo in neprimerno vedenje, za drugega pa slabo vodenje sveta in nevzdrževanje šole, ki je v tem času ostala brez kurjave in skoraj vseh učnih pripomočkov.49

Na prvi seji novega šolskega sveta so se takoj opazile spremembe. Sprejeli so nov proračun in načrt poravnave šolskega dolga, ki se je nabral v času predsedovanja Cirmana. Podprli pa so nadaljnje priprave za ustanovitev obrtne šole.

Ustanovili so tudi šolsko hranilnico. Ravnatelj je vodil natančno statistiko o prispelih sredstvih. Tako so učenci v prvih treh dneh vložili 12 goldinarjev, ob koncu leta je ta znesek znašal že 63,44 goldinarjev, zbralo pa jih je 33 učencev.

49 Prav tam. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 32

Poleg redne in rokodelske šole je še vedno potekala ponavljalna šola. Ob zaključku le-te so učenci dobili sadiko sadnega drevja s šolskega vrta.

Zaradi velike prostorske stiske in nujne širitve šole v štirirazrednico je pričel krajevni šolski svet intenzivno iskati primerno zemljišče za zidavo novega šolskega poslopja. V mesecu maju so tako odkupili sosednje zemljišče, avgusta pa je potekala javna dražba za oddajo del za dozidavo šolskega poslopja. Dela je za 1450 goldinarjev prevzel Lovro Vodnik. V preurejenem gospodarskem poslopju naj bi se uredili prostori za tretji in četrti razred. Opravljena dela sta si ob prisotnosti krajevnega šolskega sveta in župana ogledala okrajni glavar in inženir Žužek. Slednja sta potrdila ustreznost prostorov. V poročilu o tem dogodku je bilo zapisano, da je gradnji novega poslopja močno nasprotoval tedanji župan Šentvida Matjan. Vzroki pa niso bili navedeni.

Novo poslopje si je 26. decembra ponovno ogledal in nadzoroval pouk okrajni glavar Mahkot, ki je ob tej priložnosti učencem podaril 20 šolskih tablic. Katoliško rokodelsko društvo pa je priredilo tombolo. Slovesno odprtje in blagoslovitev šole je potekalo 21. septembra 1884.

Ravnatelj Kermavner je skrbel tudi za izobraževanje učiteljev. Vsako leto je tako sklical okoli trinajst konferenc, sodelovali so tudi na letni konferenci Ljubljanskih in okoliških učiteljev. Na njih so aktivno s predavanji sodelovali tudi šentviški učitelji. Tako je imel tedanji učitelj Janez Bregar predavanje o zemljepisu.

Prvič je omenil tudi učbenike, ki so jih uporabljali. Med njimi je Razinger – Žumerjev abecednik, Berilo, Nemška slovnica in Računica. Natančno je vodil tudi statistiko o številu učencev in o njihovi uspešnosti.

Na šolo je večkrat povabil različne predavatelje. Tako je za učence kmetijske šole predaval Pirc, tedanji tajnik kmetijske družbe. Govoril je o mlekarstvu in sadjarstvu. Vpeljal je tudi predavanja za odrasle, s katerimi je hotel izobraziti ljudi in spodbuditi zanimanje za šolanje otrok. Prvo predavanje je bilo na temo stelje in gnojenja. Vse nadaljnje načrte je preprečila njegova smrt marca 1890.50

50 Prav tam. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 33

Za novega nadučitelja je bil imenovan Janko Žirovnik, ki je v veliki meri nadaljeval z delom njegovega predhodnika. Do konca je izpeljal ustanovitev obrtno nadaljevalne šole, sam je predsedoval tudi odboru le-te. Z rednim poukom je obrtna šola pričela 7. januarja 1894. Vanjo se je vpisalo 130 vajencev. Razdeljeni so bili v tri skupine. Osnovni pripravljalni tečaj, prvi in drugi tečaj. Drugi tečaj so kasneje zaradi velikega zanimanja razdelili na dve paralelki. Zaradi novega predmetnika so se morali nanj pripraviti tudi učitelji. Vsako leto je tako vsaj eden izmed njih odšel na tečaj risanja, oblikovanja. Pri ustanavljanju obrtne šole je poleg nadučitelja Žirovnika sodeloval tudi učitelj Albert Sitch.51

Obrtna šola je imela stalen nadzor. Obiskali in nadzorovali so jo tedanji obrtni komisar Franc Levec in vladna komisija. Komisar je bil nato njen vsakoletni nadzornik. V vseh letih na delo šole ni imel večjih pripomb. Zmotile so ga le osnovne potrebščine za pouk, ki so bile izredno slabe, zato je predlagal izboljšanje pogojev tako za učitelje kot tudi učence. Šola je ob zaključku vsakega šolskega leta pripravila tudi razstavo del učencev, tako risarskih kot praktičnih. Prvo tako razstavo leta 1896 je tako obiskalo kar 400 ljudi. Med njimi so prevladovali domačini. Na naslednjih razstavah se je stanje namreč spremenilo. Že na razstavi leto dni kasneje sta šolo obiskala oba obrtna komisarja (Levec in Vesel) ter učiteljski kolegi iz Radovljice, Škofje Loke, Kamnika in Ljubljane. V letu 1898 so bili zelo ponosni na obisk namestnika ravnatelja tehniškega muzeja iz Kranja, predsednika obrtne zbornice in kar 800 obiskovalcev. 52

Razstava je bila razdeljena na dva dela. V prvem delu so učenci prikazali svoje praktične izdelke, drugi del pa so predstavljali različni načrti in tehnične risbe. Izbor tehničnih smeri je bil dokaj pester. Svoje izdelke so tako predstavljali učenci krojaštva, čevljarstva, mizarstva in kamnoseštva.53

Ta leta so pomenila tudi vrhunec v razvoju obrtne šole. Razstave so se vrstile z večjim ali manjšim uspehom vse do leta 1908, ko je le-ta odpadla. Kot vzrok je

51 Slovenec, 3. 3. 1894, letnik XXII, štev. 51.

52 Slovenec, 4. 6. 1998, letnik XXVI, štev. 125.

53 Prav tam. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 34 bila navedena nezainteresiranost učiteljev. Vzroke bi bilo potrebno iskati v sporu ravnatelja šole Žirovnika tako s krajevnim šolskim svetom, občinskim svetom in tedanjim šentviškim župnikom. Šola je delovala do šolskega leta 1910/11, ko so jo pridružili ljudski šoli. Ukinitev pa je sovpadala tudi z odhodom tedanjega vodje šole Žirovnika.

Za sam kraj je ustanovitev obrtne šole pomenila veliko pridobitev. Šentvid je bil tedaj poznan predvsem po dobrih mizarjih. Nekateri so se ohranili vse do danes. Z odprtjem obrtne šole je bilo tako zelo olajšano njihovo izobraževanje, vplivalo pa je tudi na izboljšanje samega dela.

Janko Žirovnik je v Šentvid prišel leta 1890. V veliki meri je nadaljeval in nadgrajeval delo njegovega predhodnika Kermavnerja. Močno je pospešil ustanovitev obrtno nadaljevalne šole, se zavzemal za izobraževanje učiteljev, vodil različna predavanja in skrbel za napredek šolstva v Šentvidu.

Veliko skrb je že takoj ob prihodu namenil ureditvi šole in njene bližnje okolice. Slednja je bila namreč močno zanemarjena. Poskrbel je za vsa potrebna vzdrževalna dela v šoli, uredil šolski vrt in nov telovadni prostor. Priskrbel je nove učne pripomočke, organiziral številne šolske izlete, pripravljal predavanja za starše in druge prebivalce Šentvida. Šolski izleti so obsegali predvsem obisk bližnje okolice. Največkrat so tako obiskali Šmarno goro, Toško Čelo, Katarino. Daljši izleti pa so bili v Kamnik, Škofjo Loko, Vrhniko. Tu je bil poudarek na zgodovinsko-geografskem področju. V Ljubljani so največkrat obiskali Deželni muzej.

Pri urejanju vrta se je Žirovnik, ki je bil poznan kot skrben vrtnar in sadjar, v veliki meri naslonil na učence kmetijskega pouka. Pouk je potekal vsako nedeljo pod njegovim vodstvom. Predavanja so obsegala znanja o kmetijstvu, sadjarstvu in vrtnarstvu. Vsako leto so zasadili več deset novih dreves, gojili sadike različne zelenjave in cvetlic. Del vzgojenih rastlin so dobili v dar učenci šole, pri tem so imeli prednost učenci kmetijskega pouka. Največkrat so tako dobili sadike malin, jagod in cvetlic. Kasneje pa tudi sadike sadnega drevja. Svoje pridelke je šola tudi prodajala. Eden izmed rednih kupcev je bil posestnik Ivan Florjančič iz Dravelj. Šolski vrt so stalno širili. Leta 1913 so tako v njem cepili kar 900 jabolčnih in Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 35 hruškovih divjakov. Gojili so tudi marelice, slive, češnje in vinsko trto. Nadaljnji razvoj je prekinila vojna.

Žirovnik je nadaljeval tudi delo njegovega predhodnika pri izobraževanju odraslih. Tako je organiziral več predavanj, ki so se dotikala tem od kmetijstva do sociale. Uvedel pa je tudi sestanke s starši o vzgoji otrok. Prvi so potekali v šolskem letu 1906/07. Starši so dobili pisna vabila, odziv pa je bil različen. Prvega sestanka se je tako udeležilo kar 160 staršev od 250. Na naslednjih dveh pa se je opazil močan osip, saj se jih je udeležilo le okoli 30. Žirovnik je na teh sestankih obravnaval teme od vzgoje novorojenčkov pa do vzgoje mladine. V naslednjem šolskem letu pa se je dotaknil šolskih pravil, laganja in skrbi za ustno higieno. Taki sestanki so v šoli postali stalnica. Skliceval jih je tudi Žirovnikov naslednik. Staršem je predaval o uporabi kazni, redu in čistoči, škodljivosti alkohola in tobaka ter ljubezni otrok do živali.

Kot njegov predhodnik je imel tudi Žirovnik v Šentvidu veliko nasprotnikov. Iz šolske kronike je razvidno, da so se pričele stvari zaostrovati v letu 1901. Meseca oktobra naj bi tako nekdo celo streljal v nadučiteljevo stanovanje. Krivca tedaj niso našli. Podoben dogodek se je pripetil še nekaj let kasneje. Tokrat je bil krivec znan, Mihael Babnik. Dogodek naj bi se zgodil v slučaju ob praznovanju božiča, ko so ob tem tudi pritrkavali. Šolsko vodstvo je bilo v sporu tudi s tedanjim cerkvenim vodstvom v Šentvidu. Tako šola v šolskem letu 1901/02 ni bila povabljena k maši za mecena šole Bitenca, več maš za učence pa je potekalo celo brez vednosti vodstva šole.54

V spor je prišel tudi s krajevnim šolskim svetom, ki mu je prepovedal predavanja v šolskih prostorih. Okrajni šolski svet je nato na pritožbo Žirovnika ta sklep razveljavil, ob tem pa od njega zahteval, da najavi vsako predavanje. Krajevni šolski svet je leta 1908 zahteval celo njegovo premestitev. Pri tem je imel podporo občinskega odbora. Premestitvi je nasprotoval tedanji krajevni šolski nadzornik. Dokončno so se stvari zaostrile v šolskem letu 1908/09. Tega leta je

54 (MALJ), (OŠ FRS): Kronika dvorazredne ljudske šole v Št. Vidu pri Ljubljani 1868-1904. Škatla št. 1.

Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 36 odpadla obrtna razstava. Nov učitelj Frane Marinček ni dobil dobrodošlice pri vodstvu šole. Sklepa šolskega leta se kljub vabilu niso udeležili kateheti. Odpadla so kmetijska predavanja in predavanja za rokodelske vajence. Fantje naj bi v času predavanj raje hodili k telovadbi. S prvim julijem je tako deželni šolski svet Janka Žirovnika premestil v Borovnico. Za novega, začasnega vodjo šole je bil imenovan Viktor Mihelič. Na oba sklepa se je Žirovnik pritožil na ministrstvo za bogočastje in nauk.

Vzroke za tako zaostrene razmere je potrebno iskati v politične prepričanju Janka Žirovnika. Bil je namreč pristaš liberalcev, od leta 1898 celo njihov vodja v Šentvidu. Njihov uspeh na občinskih volitvah se je gibal med 10. in 20. procenti. 1907 je Žirovnik kandidiral celo na deželnozborskih volitvah, kjer pa ni dosegel vidnejšega uspeha.55

Do razdora je prišlo tudi med njim in duhovščino. Več let je bil organist in vodja cerkvenega zbora. Zaradi spora je odrekel sodelovanje pri proslavi ob stoti obletnici ustanovitelja čitalnice Blaža Potočnika. Tako je ustanovil svoj zbor, ki se je 1910 povezal v društvo pod imenom Žirovnikov zbor.56

Šolski pouk pa so poleg rednih dogodkov, ki jih je zajemal šolski koledar, večkrat zmotili tudi izredni. Izmed slednjih sem že omenila razne epidemije, bilo pa je tudi več vremenskih nevšečnosti. Zaradi hudega mraza in snega so morali tako večkrat odpovedati pouk, ker otrok enostavno ni bilo v šolo. Poleti pa se je šola večkrat predčasno zaključila zaradi velike vročine.

Velik pretres pa je šola doživela v noči s 14. na 15. april 1895, ko je celotno ljubljansko področje stresel močan potres. Tedanji učitelj Žirovnik je v kroniki povzel dogajanje. Že prvi sunek je bil tako močan, da je prebudil ljudi, vendar ga niso vzeli preveč resno. Učitelj si je za vsak slučaj celo obul nogavice. Veliko bolj usoden je bil naslednji močnejši sunek. Prišlo je namreč do porušitve več objektov, podrli pa so se skoraj vsi dimniki. Veliko ljudi je ostalo brez domov.

55 J. Kogovšek: Dostavki k »Župnija Št. Vid nad Ljubljano«. ŽALŠ, rokopis.

56 Prav tam. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 37

Vsem neprijetnostim se je pridružilo še izredno slabo in mrzlo vreme. Ljudje zaradi strahu več mesecev niso spali v hišah. Zatočišče so si poiskali v skednjih. Močno so bili poškodovani predvsem zidani objekti. Kronist je ob tem zabeležil nekaj zanimivih dogodkov. Najbolj ironično je bilo, da je bila v Dravljah najbolj poškodovana hiša nekega zidarskega mojstra. Kronist pa je tudi zapisal: »Kdor moliti ne zna, se bo naučil ob potresu.« V Ljubljani naj bi tisto noč znani »brezverci« na glas molili na javnih trgih. Med njimi je bil omenjen dr. Tavčar. Potres je prizadel in pretresel vse.57

Šolski pouk je bil prekinjen za več mesecev. Škodo na šolskih poslopjih so ocenili na 2000 goldinarjev. Pomoč države pri obnovi je pokrila le dobro polovico.

V šolskem letu 1895/96 je prvič zabeleženo, da so otroci nabirali kebre (majske hrošče). Tega leta naj bi jih nalovili približno 400 000, kar naj bi zneslo 8 kilogramov. Zanje pa so zaslužili 12 goldinarjev. Tega leta naj bi bili namreč izredno številčni. Tedanji župan Anton Belec je šoli ponujal celo vnaprejšnje plačilo zanje. Kebri so in še vedno povzročajo veliko škodo v kmetijstvu. Njihove ličinke namreč izpodjedajo travno rušo in jo popolnoma uničijo. Trajne, naravne zaščite proti njim še vedno ni. Obstaja le zatiranje s kemičnimi sredstvi, ki pa je z okoljskega stališča zelo vprašljivo.

Šolsko leto se je večkrat predčasno končalo zaradi prevelike vročine. Le-ta je povzročila dremavost otrok, bolela jih je glava, nekaterim pa je postalo slabo. Učinkovitost pouka je bila zato majhna.

Vedno večjo težavo je predstavljala tudi številčnost učencev. V šolskem letu 1904/05 so morali učence tretjega razreda razporediti še v drugi in četrti razred. V šolskem letu 1905/06 so tako odprli dva tretja razreda. Leto kasneje pa se je šola razširila v petrazrednico. Peti razred je tedaj gostoval izven šolskega poslopja »pri Koširju«. Letna najemnina je znašala 200 kron. 1906 je prišlo do razprave o zidanju šole v Zgornji Šiški. Šentviška šola naj bi v tem primeru izgubila učence

57 (MALJ), (OŠ FRS): Kronika dvorazredne ljudske šole v Št. Vidu pri Ljubljani 1868-1904. Škatla št. 1.

Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 38 iz Dravelj in Glinic. Do soglasja med obema stranema ni prišlo. Temu so se uprli tudi prebivalci omenjenih vasi, zato je ta predlog propadel. V začetku leta 1910 je prišlo do oblikovanja odbora za gradnjo novega šolskega poslopja v Šentvidu. Najprej je bilo potrebno izbrati primerno zemljišče. Kot najprimernejša se je izkazala t. i. Vojdova ledina, ki je bila kasneje tudi izbrana. Nadaljnji postopki so potekali izredno hitro. Načrte za novo šolsko poslopje je izdelal Rudolf Petz. Sredi leta je bil v Slovencu in Ljubljančanki objavljen razpis, dela pa so se pričela v mesecu avgustu. Nova šola je bila uradno odprta 15. oktobra 1911. Skupni stroški so znašali 250 tisoč kron. Hkrati z odprtjem je bila z odlokom deželnega šolskega sveta šola razširjena v šestrazrednico. Poslopje je obsegalo dve nadstropji, imelo je 12 učilnic, risalno dvorano in stanovanja za učitelje. Opremljeno je bilo s centralno kurjavo in s povsem novo učno opremo. Šola je dobila tudi prvega šolskega slugo, krojača Petra Kovača. Pripadala mu je plača v višini 624 kron in stanovanje.

Slika 5: Šola v Šentvidu zgrajena 1911 (vir: Foto Zvone)

Denar za šolo in šolsko opremo so zbirali tudi otroci. Tako so priredili dve dramski igri. Z izkupičkom so pomagali pri nakupu šolske zastave in novega harmonija. Na novo so uredili šolski vrt, šolo so ogradili z ograjo, izkopali vodnjak.58

Pouk je od leta 1914 dalje močno zaznamovala vojna. Bil je močno okrnjen, potekala je le redna šola. Odpadla sta tako obrtni kot poljedeljski pouk. Učitelji so

58 Prav tam. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 39 dobili nalogo strogo nadzorovati otroke po vaseh, še posebej vzgojno neprimerne. Vsak učitelj je bil zadolžen za 3 do 4 vasi. Poročila so morali oddajati vsako soboto.

Pogosto so bili imenovani tudi v komisije za popis živil in drugega materiala. Popisovali so zaloge žita in moke, kovinskega orodja, obseg posajenega krompirja in ostale poljske pridelke, obseg obdelane zemlje. Vodja šole, Janko Bajec, je meseca maja 1917 zaradi svojih zaslug dobil priznanje finančnega ministra »za patriotično delovanje v interesu pospeševanja vojnih posojil«, kasneje pa še vojni križec za civilne zasluge tretjega reda.

Močno okrnjen je bil tudi pouk. Zaradi nujnih kmetijskih del so bili otroci za določen čas oproščeni pouka. Učenke so za vojake pletle rokavice in nogavice. Izdelovale so tudi papirnate nogavice, krpe in robce, cigarete in nabirale zelišča za čaje. Popisano je njihovo natančno število in vrednost. Zbirali so tudi denar za različne namene, npr. za sirote, rdeči križ.

Šolo so v vojnem času najprej uporabili za nastanitev vojakov, meseca maja 1915 pa so jo preuredili v bolnišnico. Del ranjencev so kasneje premestili v prostore gimnazije, tako da je šola pridobila vsaj del prostorov. Pouk se je s prekinitvami nadaljeval na več lokacijah. Ob koncu vojne in s tem umiku vojakov s fronte so šolo znova zasedli vojaki, vendar le za krajši čas. V vojnem času je v šoli primanjkovalo vseh osnovnih potrebščin, celo kurjave. Otroci pa so bili predvsem v zimskem času izredno slabo oblečeni in obuti.

Po vojni so se razmere počasi normalizirale. V šolskem letu 1918/19 se je z odredbo višjega šolskega sveta odpravil obvezen pouk nemščine, za prostovoljni pouk pa se je prijavilo 18 otrok. Nadučitelja Janka Bajca je 1925 zamenjal Ivan Šmajdek. Kot zanimivost pa naj omenim stavko učencev v šolskem letu 1924/25. Glavni vzrok naj bi bile večje spremembe v učiteljskem kadru, saj se je tedaj zamenjalo kar 11 učiteljev. V naslednjem letu je bil na novo uveden pouk pletarstva pod vodstvom učitelja Josipa Goleta. Obvezen je postal leta 1927. 14. septembra 1927 je bil izdan sklep o ustanovitvi meščanske šole v Šentvidu, delovati je pričela leto dni kasneje. Prvi ravnatelj je postal Rudolf Pečjak. Zaradi Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 40 pomanjkanja prostora je istega leta prišlo tudi do dozidave šolskega poslopja. V šolskem letu 1931/32 je bil odprt tudi otroški vrtec ter višja narodna šola.59

Do druge svetovne vojne so na šoli službovali naslednji učitelji:60

Učitelj Leto učitelj Leto Matija Bernik (upravitelj) 1868 – 1873 Rajko Božič 1903 – 1904 Janez Kernc 1873 – 1880 Pavla Žitnik 1905 Marija Franzl 1875 – 1880 Ema Pleško 1906 Ivana Cvek 1880 – 1889 Marija Triller 1907 – 1911 Ivan Kermavner 1882 – 1890 Ana Jak 1907 Janez Bregar 1883 – 1889 Marija Bitenc 1908 Franc Lovšin 1885 – 1889 Janko Bajec (upr.) 1910 – 1924 Janc 1888 – 1889 Aleksander Jeločnik 1909 – 1928 Janja Miklavčič 1889 – 1894 Franc Marinček 1909 – 1910 J. Janovsky 1889 – 1891 Roza Jovan 1909 – 1915 Janko Žirovnik (upr.) 1890 – 1909 Nežica Detela 1910 - Albert Sič 1889 – 1899 Kristina Satler 1907 - Viktor Jaklič 1891 – 1901 Pavla Bergant 1911 Zofija Grum 1894 – 1895 Maks Jovan 1911 – 1912 Pavla Wolfling 1895 – 1911 Ljudmila Bajec 1911 – 1914 Anton Lenarčič 1903 – 1910 Uršula Porenta 1911 – 1913 Friderik Zebre 1902 – 1908 Rudolk Kump 1912 – 1914 Franc Škof 1905 – 1907 Marija Žirovnik 1912 – 1925 Anton Arko 1899 – 1907 Josipina Demšar 1912 - 1915,1925 Rafael Ogrin 1907 Antonija Praprotnik 1912 – 1915 Viktor Mihelič 1900 – 1907 Marija Babnik Rajer 1913 – 1922 B. Janc 1898 Ivana Mihelič 1916 - 1917, 1925 Gabrijela Šimenc 1903 Ljudmila Vider 1916 – 1922 Friderika Božnar 1917 – 1923 Adela Pogorelc 1925 - Frančiška Kalan 1917 – 1921 Josipina Držaj 1927 - Marija Sekula 1918 Marija Rant 1927 – 1938 Marija Wyzourek 1918 - Marija Žirovnik 1928 Frančiška Kunovar 1918 Ana Tomšič 1928 – 1929 Franc Kogej 1919 – 1938 Jovan Maks 1929 - Franc Likar 1919 – 1920 Marija Hlebec 1929 – 1935 Avgust Poberaj 1919 – 1924 Frančiška Golob 1929 – 1930 Ljudmila Bukovec 1931 – 1932 Ljudmila Šetinc 1931 – 1937 Josip Gole 1922 – 1935 Viktor Bajde 1931 – 1935 Viktor Porenta 1923 – 1931 Ljubica Cirkeljbach 1931 – 1935 Marija Kramolc 1924 - Vera Zidar 1932 – 1935 Cirila Muren 1925 - Anzelma Žnidaršič 1933 Josipina Brezigar 1925 - Marija Legat 1934 - Milan Kerda 1925 – 1928 Karolina Istenič 1935 – 1938 Marija Jelenec 1925 – 1928 Viktor Potenta 1935 - Milena Karba 1925 – 1926 Antonija Porenta 1935 Antonija Miklavčič 1925 – 1927 Leopold Hladnik 1935 Franja Kalan 1925 – 1926 Elizabeta Copič 1936 – 1937 Ivan Šmajdek 1925 – 1936 Marija Remec 1936 Danilo Jeletič 1925- 1927 Srečko Huth 1938 Marija Podboj 1925 – 1926

Tabela 1: Učitelji v ljudski šoli od ustanovitve do druge svetovne vojne

59 MALJ, OŠ FRS: Zgodovina osnovne šole v Šentvidu nad Ljubljano, Šolsko upraviteljstvo v Št. Vidu nad Ljubljano. 25. marec 1929.

60 MALJ, OŠ FRS: Gradivo za muzej slovenskega šolstva, uprava ljudske šole v Št. Vidu nad Ljubljano. Št. 307, 29. februar 1940. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 41

leto sposobnih otrok vpisanih obiskovali izdelali 1883 427 342 304 189 1884 431 332 294 171 1885 489 366 307 215 1886 443 350 299 213 1887 445 321 314 144 1888 380 324 296 206 1889 454 328 304 1890 559 345 1891 481 369 1892 437 357 1893 428 386 1894 416 363 339 1895 526 476 1896 518 356 1897 394 355 339 1898 453 361 1899 329 326 304 1900 319 321 1902 398 357 252 1910 580 475 389 1911 607 493 405 1912 600 525 517 429 1913 575 493 487 383 1914 520 437 430 1915 568 508 416 1916 586 537 413 1917 596 548 521 428

Tabela 2: Šolski obisk med leti 1883 in 1917

Tabela je deloma okrnjena, saj ni bilo moč najti podatkov o številu učencev med leti 1903 in 1909. Za ostala leta pa so bili podatki navedeni dokaj natančno.

Iz tabele in diagrama je razvidno, da je šolo čez vsa leta obiskovalo manj učencev, kot bi jih moralo. V koloni sposobnih učencev so zavzeti vsi šoloobvezni učenci, izvzeti so bili otroci z raznimi duševnimi motnjami. Njihovo število se je v posameznem šolskem letu gibalo med enim in tremi otroki. Kar nekaj šoloobveznih otrok so starši na začetku leta vpisali v šolo, vendar so jo otroci obiskovali le kratek čas ali pa sploh ne. Vzrokov za izostajanje je več. Med njimi je oddaljenost kraja bivanja učencev od šole in s tem povezani stroški za starše. Ker je bil večji osip v višjih razredih, lahko kot naslednji vzrok navedem uporabo otrok kot marsikje nepogrešljive delovne sile. Dokaz slednjega je, da je bila šola Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 42 veliko bolje obiskovana v zimskem času. Z začetkom pomladi pa se je občutil precejšen osip. Razmer niso spremenila niti tedenska poročila nadučitelja šolskim svetom, kdo obiskuje oziroma ne pouk in predvidene sankcije.

Izjemo med vsemi šolskimi leti pa predstavlja leto 1900, ko sta šolo obiskovala celo dva učenca več, kot je bilo šoloobveznih.

Močno je tudi variiralo število sposobnih oz. šoloobveznih otrok. Leta 1896 naj bi jih bilo obveznih obiskovati šolo 518, leto dni kasneje pa le 394. Taka razlika pa se ni pokazala pri samem obisku v teh dveh letih. 1896 je šolo redno obiskovalo 356, leto kasneje pa 339 učencev. med domnevnimi vzroki za tako razliko v dveh zaporednih letih lahko navedem napako poročevalca ali pa se je spremenila metodologija in kriteriji določanja šoloobveznih otrok. O večjih epidemijah, boleznih in nagli spremembi rodnosti, ki bi tudi lahko pripomogle k osipu, nisem zasledila nobenih poročil.

1917 1916 1915 1914 1913 1912 1911 1910 1902 1900 1899 1898 1897 1896 leto 1895 1894 1893 1892 1891 1890 1889 1888 1887 1886 1885 1884 1883

0 50 100 150 200 250 300 350 400 450 500 550 600 650 obiskovali število učencev sposobnih

Slika 6: Grafični prikaz gibanja števila učencev Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 43

4 KNJIŽNICA

Pobuda za ustanovitev javne ljudske knjižnice v Šentvidu nad Ljubljano se je pojavila sredi leta 1907 na sestanku telovadnega odseka Blaž Potočnikove čitalnice. Sprožil pa jo je tedanji bogoslovec Anton Erjavec. Sami zametki knjižnice pa so se oblikovali že pod okriljem Narodne čitalnice med leti 1866 in 1902, 1902 preimenovane v Blaž Potočnikovo čitalnico, ki si je nabrala dokaj zajeten knjižni fond.

Slika 7: Izgled in napisi žigov knjižnice v posameznih obdobjih (vir: Župnija Šentvid nad Ljubljano skozi čas in prostor, 2007)

Člani čitalnice so pobudo sprejeli pozitivno in takoj začeli zbirati knjige. Vendar je začetno navdušenje za nekaj časa zamrlo. Nov zagon je knjižnica dobila z imenovanjem pripravljalnega odbora, ki je imel nalogo pripraviti vse potrebno za delovanje knjižnice. Predsednik odbora je bil Štefan Erman.

Prva seja odbora je bila sklicana 9. avgusta 1908. Na njej so razpravljali o namenu knjižnice, sprejeli pravila le-te, iskali primerno lokacijo zanjo in osnovni inventar. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 44

Večina članov odbora se je zavzela za javno in popolnoma samostojno knjižnico, saj tako ne bi bila podvržena prevelikemu vplivu kakega društva ali organizacije.

Pravila Ljudske knjižnice za Šentvid nad Ljubljano in njegovo okolico so vsebovala 16 členov. Prvi člen je določal ime knjižnice. V drugem so določili njen namen, ki je bil zbiranje kakovostnih knjig in časopisov za ljudi, ki bi jih s tem obranili pred neprimernim čtivom. V naslednjih treh členih je bilo določeno poslovanje knjižnice, ki je sredstva za delovanje pridobivala s prostovoljnimi prispevki in letno članarino, ki je tedaj znašala 50 vinarjev. V nadaljevanju so bila določena pravila o vodenju knjižnice, pravicah članov in izposojanju knjig. Za izposojanje je bil določen poseben pravilnik. Vodstvo knjižnice, ki ga je predstavljal odbor, je bilo voljeno na letnem občnem zboru, ki so se ga lahko udeležili vsi člani knjižnice. Odbor so sestavljali: predsednik, namestnik in pet odbornikov. Njegova naloga je bila nadzor in potrjevanje vseh knjig in časopisov, ki so prišli v knjižnico, sprejemanje novih članov, vodenje finančnih zadev.

Redni občni zbor naj bi se skliceval vsako leto. Na njem so člani imeli pravico voliti odbor, potrditi poslovanje knjižnice, voliti častne člane in spreminjati pravila knjižnice. Za sklepčnost je bilo potrebnih 15 članov. Vse odločitve so sprejemali z normalno večino, le pri spreminjanju pravilnika je moralo za spremembe glasovati vsaj ¾ prisotnih. Za reševanje nesporazumov, ki jih ni mogel rešiti odbor, so lahko oblikovali posebno razsodišče. Ob primeru razpustitve knjižnice naj bi vsa njena lastnina prešla v last farne cerkve v Šentvidu, za razpustitev pa bi moralo glasovati tri četrtine članov.61

Ustanovni občni zbor knjižnice je potekal 18. septembra 1908. Na njem so člani odbora opisali potek priprav na ustanovitev knjižnice, pripravili so predavanje o pomenu knjige, izvoljen je bil tudi nov odbor. Predsednik je postal Štefan Erman, podpredsednik Šetina, tajnik Srenk, blagajničarka Mici Skalarjeva, knjižničar Rok Kunovar, odbornici pa še Frančiška Schvajger in Černivec.62

61 Pravila ljudske knjižnice za Šentvid nad Ljubljano in njegovo okolico, ŽALŠ.

62 Zapisnik ustanovnega občnega zbora ljudske knjižnice 18. 9. 1908, ŽALŠ. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 45

Izvoljeni odbor je takoj poprijel za delo, saj natančnejših pravil o delovanju knjižnice še ni bilo. Tako so morali določiti pravila za izposojo knjig, odpiralni čas knjižnice, hišni red in višino izposojnine za knjigo.63

Sklenili so, da bo knjižnica odprta ob nedeljah, posebej za dekleta in posebej za fante. Pravila knjižnice naj bi obesili na vhodna vrata. Člani tedanjih mladinskih društev so bili oproščeni letne članarine, izposojnino za vsako knjigo pa bi plačevali vsi v višini štirih vinarjev.64

Na naslednjih sejah so člani odbora obravnavali predvsem tekoče probleme. Za učence tamkajšnje šole so tako potrdili poseben termin odprtja knjižnice, saj so bili ob nedeljah pri pouku.65 Večjo težavo je predstavljala številčnost obiskovalcev in s tem nered, zato so določili vrstni red obiskov po predelih vasi.66 Zaradi velikega zanimanja ljudi za knjižnico je primanjkovalo primernih knjig, vendar so večje nakupe omejevala denarna sredstva. Med prvimi kupljenimi knjigami pa so bile Jurčičevi spisi, Pasoglavci, Zlatarjevo zlato in Vinetu.67

Da bi vsaj deloma omilili pomanjkanje sredstev, je odbor sklenil prirediti vrtno veselico. Knjižnica se je pridružila krščansko socialni zvezi.68 Le-ta je potekala na vrtu tedanje gostilne pri Cebavu. Pri organizaciji so imele glavno vlogo članice Bogomile. Hkrati se je od predsedniške funkcije poslovil Štefan Erman, ker je zapustil Šentvid. Nasledil ga je tajnik Brenk. Odboru sta se pridružila še dva člana: Pavel Rupnik in Maks Juvan. zadolžena sta bila za nakup novih primernih knjig.69

63 Zapisnik prve seje odbora LK, 24. 9. 1908, ŽALŠ.

64 Prav tam.

65 Zapisnik druge seje odbora LK, 18. 10. 1908, ŽALŠ.

66 Zapisnik tretje seje odbora LK, 9. 1. 1909, ŽALŠ.

67 Zapisnik pete seje odbora LK, 25. 3. 1909, ŽALŠ.

68 Zapisnik šeste seje odbora LK, 10. 5. 1909, ŽALŠ.

69 Zapisnik sedme seje odbora LK, 11. 7. 1909, ŽALŠ. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 46

Drugi občni zbor je potekal septembra 1909. Na njem je tedanji župnik Zabret v svojem govoru poudarjal pomen knjižnice za dvig bralne kulture, zahvalil se je prvemu predsedniku, okaral pa je podpredsednika, ki naj bi zamenjal stranko. Tako je predvsem poudaril pokončno držo, ki jo je Erman ohranil ob vseh napadih liberalcev, ki so si po njegovih besedah prizadevali za propad knjižnice. Pohvalil je tudi mladino, ki je v velikem številu obiskovala knjižnico.70

Sledile so volitve novega odbora. Izvoljeni so bili: tedanji kaplan, Brenk, Jeločnik, Kunovar. Ženski odbor so sestavljale: Mici Skalar, Angela Jaklič, Pepa Arhar, Ivana Šušteršič. Za nadzor financ sta bila izvoljena Vid Mrhar in Mihelič.

Na zboru so tudi predlagali, naj se naredi seznam vseh knjig v knjižnici, kar bi pripomoglo k večji preglednosti in uporabnosti knjig.71 Podrobnejšo ureditev knjižnice so obravnavali na prvi seji novega odbora. Knjige so uredili po strokah in jih popisali. Uveden je bil enoten zapisnik za izposojo knjig, saj se je knjižnica spopadala z nevračanjem knjig. Sklenili pa so nakupiti več novih knjig in časopisov.72

Na tretjem občnem zboru, ki je potekal 29. januarja 1911, so obravnavali tekoče zadeve in probleme. Pregledali so statistiko izposoje knjig, iz katere je razvidno, da so si od zadnjega občnega zbora člani izposodili 1655 enot. 988 knjig so si izposodile ženske, 667 pa moški. Ob tem je bilo omenjeno, da si večino knjig izposojajo mlajši bralci, prevladovale pa so knjige z zabavno vsebino. Sklenili so vzpodbuditi večjo izposojo knjig s strokovno vsebino, pritegniti pa so želeli tudi starejše bralce. Zaradi skromnih sredstev knjižnice so sklenili povečati tudi prispevke za izposojo knjig.73 Natančnejša določila so nato sprejeli na prvi seji

70 Zapisnik drugega rednega občnega zbora Ljudske knjižnice, 26. 9. 1909, ŽALŠ.

71 Prav tam.

72 Zapisnik osme seje odbora LK, 12. 10. 1909, ŽALŠ.

73 Zapisnik tretjega rednega občnega zbora Ljudske knjižnice, 29. 1. 1911, ŽALŠ. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 47 novega odbora. Določeno je bilo, da se za manjše knjige še vedno plačuje po štiri vinarje, za večje in dragocenejše pa so prispevek povišali na osem vinarjev.74

Zopet pa so obravnavali problem nevračanja knjig. Med najbolj neredne izposojevalce so spadala razna dramska društva. Odbor je sklenil, da se jim v prihodnje ob izposoji zaračuna varščino v višini vrednosti knjige. Izrecno so tudi poudarili, da mora vsako novo knjigo potrditi odbor. Zavrnili pa so predlog predsednika, da bi si knjige lahko izposojali tudi nečlani knjižnice. Vsem takim so predlagali, naj se pač včlanijo v knjižnico ali pa v čitalnico. 75

Na zadnji seji pred novim, že četrtim, občnim zborom so določili dnevni red le- tega. Vseboval je standardne točke: predavanje o pomenu in namenu knjižnice, poročilo tajnika, blagajnika, knjižničarjev in volitev novega odbora.76

Četrti občni zbor je potekal 28. januarja 1912 v Cebavovi dvorani v Šentvidu. Tokratni predavatelj je bil nadučitelj na tamkajšnji ljudski šoli, Janko Bajec. V svojem predavanju se je osredotočil predvsem na poudarjanje koristnosti branja dobrih knjig in škodljivosti slabih knjig in časnikov.77

Knjižničarji so poročali, da so si člani v preteklem letu izposodili 970 knjig, od tega 557 dekleta in 413 fantje. Vzrok za manjšo izposojo kot v letu poprej je bilo krajše poslovno leto.

Predsednik pa je ob koncu še priporočil čim večjo uporabo knjižnice, ki naj bi bila vedno bolj dragocena, ker so se iz mesta (Ljubljane) širile pohujšljive knjige in protiverski časopisi.78

Na sejah do naslednjega občnega zbora so obravnavali tekoče probleme. Med njimi se je še vedno pojavljal problem manjkajočih knjig, med njimi so

74 Zapisnik desete seje odbora LK, 31. 3. 1911, ŽALŠ.

75 Prav tam.

76 Zapisnik dvanajste seje odbora LK, 25. 1. 1912, ŽALŠ.

77 Zapisnik četrtega rednega občnega zbora Ljudske knjižnice, 28. 1. 1912, ŽALŠ.

78 Prav tam. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 48 prevladovale predvsem dragocenejše. Odbor je zato strogo poudarjal knjižničarjem, naj se v knjižnici spoštuje hišni red, dostop do knjig naj imajo le pooblaščeni, vsako izposojeno knjigo pa so morali natančno zabeležiti. Večji nadzor so uvedli tudi nad posojanjem knjižničnih prostorov drugim društvom, saj naj bi si med tem časom brez vednosti knjižničarjev izposojali knjige.79

Odbor je zavrnil prošnjo Slovenske dijaške zveze, ki je predlagala, da bi knjižnice, ki imajo iste knjige v več izvodih, le-te zamenjale ali oddale drugim knjižnicam. Zavrnitev je odbor utemeljil z občutnim povečanjem stroškov knjižnice.80

Peti občni zbor je potekal 16. februarja 1913. V preteklem letu so si člani izposodili 1142 knjig, od tega dekleta 652, fantje pa 490. Kupljenih je bilo 45 novih knjig. Izvoljen je bil nov odbor. Predsednik pa je ob koncu zopet pozval k budnosti ob širjenju korupcije in slabih knjig iz mesta.81

Zaradi selitve knjižnice v nove, večje prostore je novi odbor na prvi seji sklenil, da morajo člani v knjižnico vrniti vse izposojene knjige. S tem bi obnovili seznam knjig ter dokončno ugotovili število manjkajočih.82 Revizijsko poročilo so obravnavali na naslednji seji meseca septembra. Ugotovljeno je bilo, da manjka 100 zvezkov, za katere so sklenili še poizvedovati. Odtlej dalje pa naj bi knjižnica poslovala v skladu z vsemi do tedaj sprejetimi sklepi. Nov sklep je bil, da morata biti ob izposoji vedno prisotna vsaj dva knjižničarja.83 Knjižnica je zaradi prve svetovne vojne prekinila z delovanjem meseca decembra 1914. Večina moških članov je bilo vpoklicanih, prostore knjižnice je nekaj časa zasedala rezervna bolnišnica številka 1, nato pa ljudska šola. V letu 1916/17 so bili prostori knjižnice sicer izpraznjeni, vendar pa je morala knjižnica ostati zaprta. Obnavljati so jo pričeli leta 1917 na pobudo tedanjega šentviškega župnika Zabreta, ki je

79 Zapisnik trinajste seje odbora LK, 27. 2. 1912, ŽALŠ.

80 Zapisnik štirinajste seje odbora LK, 4. 11. 1912, ŽALŠ.

81 Zapisnik petega rednega občnega zbora Ljudske knjižnice, 16. 2. 1913, ŽALŠ.

82 Zapisnik petnajste seje odbora LK, 15. 6. 1913, ŽALŠ.

83 Zapisnik šestnajste seje odbora LK, 14. 9. 1913, ŽALŠ. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 49 organiziral šesti občni zbor četrtega februarja 1917. Na njem je predlagal, naj začasna pooblastila za vodenje knjižnice dobi on in začasni odborniki. Slednji bi si prizadevali za čimprejšnje ponovno odprtje knjižnice, nov začasen poslovnik in čimprejšnji sklic novega občnega zbora. Vsi njegovi predlogi so bili soglasno sprejeti.84

Začasni odbor so sestavljali: župnik Valentin Zabret, Jožefa Arhar, Marija Babnik, Marija Skalar, Jožefa in Marija Žirovnik. Na prvi seji septembra 1917 so sklenili pregledati in urediti knjige v knjižnici, za kar so zadolžili Marijo Žirovnik. Ker je imela knjižnica kar nekaj denarnih sredstev, so naročili časnike: Ilustriran Glasnik, Mladost, Dom in svet ter Čas. Manjkajoče knjige naj bi dekleta pridobila z obiskom pri članih doma. V začasnem poslovniku so določili članarino v višini 50 vinarjev, prispevki za izposojo knjig so ostali enaki. Knjige so bile lahko izposojene 14 dni, vsak, ki bi zamudil ta rok, bi moral ponovno plačati prispevek za izposojo. Knjige so se smele izposojati samo v uradnih urah, dostop do knjig so imele samo knjižničarke.85

Na sedmem občnem zboru januarja 1918 je bilo prisotnih 18 članov knjižnice, seja pa je potekala v župnijski pisarni. Župnik Zabret je poročal o začasnih ukrepih, ki so bili sprejeti, in odstopil kot začasni predsednik. Nov odbor so sestavljali: predsednik kaplan Franc Vavpetič, Valentin Zabret, Vid Merhar, Rok Arhar, Ljudmila Vider, Frančiška Kalan in Jožefa Žirovnik. Glavne naloge odbora so bile sestava novega poslovnika, oživitev knjižnice in pridobitev starih in novih članov ter nabava novih knjig.86

Prva seja novega odbora je tako potekala že v začetku februarja 1918. Na njej so dopolnili začasni pravilnik. Pristojbina se je zaračunavala za vsako knjigo posebej, največ pa 20 vinarjev na knjigo. Plačala se je za 14 dni, vsak nadaljnji teden se je zaračunaval posebej. Vsak si je lahko naenkrat izposodil le eno knjigo. Pravilnik in seznam knjig v knjižnici sta bila obešena na steni in tako dostopna

84 Zapisnik šestega rednega občnega zbora Ljudske knjižnice, 14. 2. 1917, ŽALŠ.

85 Zapisnik sedemnajste seje odbora LK, 6. 9. 1917, ŽALŠ.

86 Zapisnik sedmega rednega občnega zbora Ljudske knjižnice, 23. 1. 1918, ŽALŠ. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 50 vsem. Knjižnica se je naročila na naslednje časnike in revije: Dom in svet, Ilustriran Glasnik, Zlata doba, Mladost, Čas, Samouprava in Mohorjeva družba. Nove knjige pa so bile Martin Krpan, Podobe iz sanj, Vzori in boji, Tolovaj Mataj.87

Večina sklepov je ostala le na papirju in se ni uresničevala, kar je razvidno iz dejavnosti knjižnice. V naslednjih dveh letih ni bilo sklicane nobene seje odbora, niti občnega zbora. Sejo odbora je nato januarja 1920 ponovno sklical župnik Zabret, saj je dotedanji predsednik kaplan Franc Vavpetič nekaj dni pred sejo odstopil. Poleg župnika so bili prisotni le še trije člani od sedmih. Župnik je najprej okrcal predsednika, ki v tem času ni sklical niti enega sestanka odbora, niti ne občnega zbora. Podobno slabo je delovala tudi knjižnica, ki je bila po besedah Zabreta močno zanemarjena. Prisotni so sklenili, da je v čim krajšem času potrebno sklicati občni zbor, na katerem bi temeljito prevetrili delovanje knjižnice. Vsak član odbora naj bi dobil točno določene zadolžitve, ki jih je bil dolžan vestno izvajati.88

Na tej seji pa so prvič napisani člani knjižnice, med katerimi so v velikem delu prevladovale članice. Razmerje je bilo kar 57 proti 7 v korist žensk. Prihajali so iz bližnje okolice Šentvida: Dolnic, Zapuž, Stanežič, Zgornje Šiške, Vižmarij, Podutika, Podgore, Poljan, Glinic, Medna, Kamne Gorice, Broda in Šentvida.89

V zadnji točki seje so sestavili še dnevni red občnega zbora, ki so ga sklicali osmega februarja. Obsegal je poročilo o preteklem delovanju dotedanjega odbora, volitvah novega odbora in spremembo dveh členov pravilnika knjižnice.90

Na občnem zboru so prisotni soglasno sprejeli poročilo o dosedanjem delu odbora in finančnem poslovanju knjižnice. Prav tako so soglasno spremenili peti in osmi člen pravilnika knjižnice. Peti člen je določal višino članarine, do tedaj 50

87 Zapisnik osemnajste seje odbora LK, 8. 2. 1918, ŽALŠ.

88 Zapisnik devetnajste seje odbora LK, 30. 1. 1920, ŽALŠ.

89 Prav tam.

90 Prav tam. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 51 vinarjev, ki pa zaradi višjih stroškov ni več zadostovala. Nova članarina je znašala štiri krone. Osmi člen je določal sestavo in številčnost odbora knjižnice. Do tedaj je odbor štel sedem članov, po novem pa so njihovo število povečali na deset, sedem odbornikov in tri namestnike. V odbor so bili izvoljeni: Janko Bajec, Valentin Zabret, Ivan Cerar, Ivan Kremžar, Milka Vider, Jožefa Arhar, Ivanka Kopač, namestniki pa so postali Minka Žirovnik, Jožefa Arhar in Štefan Erman. Odbor je dobil nalogo sestaviti nov poslovnik ter imenovati knjižničarje.91

Na prvi seji novega odbora so si člani razdelili funkcije in potrdili zapisnik občnega zbora. Za knjižničarki so imenovali Ivanko Kopač in Jožefo Arhar, za njuni namestnici pa Jožefo Žirovnik in Ivanko Napast. V novem poslovniku so določili odpiralni čas knjižnice, izposoja pa je morala potekati samo v uradnih urah. Knjige so si lahko po novem izposojali tudi nečlani, vendar so morali plačati določeno pristojbino, ki je znašala od 20 do 50 vinarjev glede na velikost knjige. Knjige so bile lahko izposojene 14 dni, ob prekoračitvi pa se je morala pristojbina znova plačati. Pri izposoji je bil zahtevan strog red in disciplina.92 Obravnavali so tudi izposojanje knjig šolski mladini in sklenili, da si le-ta ne more in ne sme izposojati knjig iz knjižnice, saj je šola imela v ta namen svojo knjižnico. V zadnji točki seje pa so se dogovorili o naročanju revij in časnikov. Naročili so: Dom in svet, Čas, Mentor, Slovenko, Mladost, Zlato dobo in Vrtec. 93

Odbor je poslal pisni odgovor tudi davčnemu uradu, ki je zahteval popis premičnega in nepremičnega premoženja knjižnice. Slednja v tistem času ni imela v lasti nobenih nepremičnin, vrednost knjig pa so ocenili na samo 50 kron. Kot vzrok so navajali, da se je veliko knjig porazgubilo med vojno. Župnik Zabret je knjižnici zaradi, kot je bilo navedeno, pomanjkanja knjig tako daroval 50 zabavnih in strokovnih knjig.94 Finančno okrajno ravnateljstvo s tem odgovorom in cenitvijo ni bilo zadovoljno. Popravljeno poročilo predsednika knjižnice je

91 Zapisnik osmega rednega občnega zbora Ljudske knjižnice, 8. 2. 1920, ŽALŠ.

92 Zapisnik dvajsete seje odbora LK, 19. 2. 1920, ŽALŠ.

93 Prav tam.

94 Prav tam. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 52 ocenilo vrednost knjig na 200 kron, čemur okrajno finančno ravnateljstvo zopet ni verjelo. Tako je knjižnici celo zapretilo z obiskom finančnega inšpektorja, ki naj bi sam ocenil vrednost premoženja knjižnice.95 Po posvetu z odvetnico K. S. Z. so sklenili povišati oceno na 370 knjig v vrednosti 700 kron.96

Knjižničarke so se pritoževale, da se fantje v knjižnici neprimerno obnašajo in ne spoštujejo hišnega reda. Kot rešitev so predlagali ločen obisk fantov in deklet v knjižnici. Hkrati pa naj bi fantom izposojal knjige starejši izkušen knjižničar.97 Odbor je odločal tudi o primernosti oz. neprimernosti knjig za bralce mlajše od 18 let. Vsaka knjiga je tako dobila primerno oznako, ki jo je določil predsednik v sodelovanju z glavnim knjižničarjem.98

Še vedno pa se je knjižnica spopadala s finančnimi težavami, saj so s članarino komaj pokrili stroške revij in časopisov. Odbor je zato sklenil povečati pristojbino za izposojeno knjigo na 50 vinarjev 1 krono in 2 kroni. Vsi člani pa so bili pozvani k pridobivanju novih članov.99

Iz poročila na občnem zboru, ki je potekal aprila 1921, je razvidno, da je knjižnica imela 57 članov, izposojenih je bilo 582 knjig, od tega so si jih dekleta izposodila 330, fantje pa 252. Izposoja knjig je v primerjavi s prejšnjimi leti močno upadla, čemur naj bi bil v veliki meri kriv slab vpliv iz mestnih knjižnic. 100

Knjižnica pa je tonila v vedno večje težave. Prihajalo je do sporov med člani. Tako je član Štefan Babnik iz knjižnice odvzel zapisnik knjig in ga iz neznanega vzroka ni hotel vrniti. Tudi urejenost knjig je bila slaba, zato so sklenili knjižnico

95 Zapisnik dvaindvajsete seje odbora LK, 5. 11. 1920, ŽALŠ.

96 Zapisnik triindvajsete seje odbora LK, 20. 11. 1920, ŽALŠ.

97 Zapisnik enaindvajsete seje odbora LK, 14. 3. 1920, ŽALŠ.

98 Prav tam.

99 Zapisnik triindvajsete seje odbora LK, 20. 11. 1920, ŽALŠ.

100 Zapisnik devetega rednega občnega zbora Ljudske knjižnice, 10. 4. 1921, ŽALŠ. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 53 zopet preurediti, člani so zato morali vrniti vse izposojene knjige. Veliko članov tega poziva ni spoštovalo, zato so jim zagrozili s plačilom izposojenih knjig.101

Problemi knjižnice so se nadaljevali. Na občnem zboru marca 1922 je predsednik zopet kritiziral slabe knjige, ki so prihajale iz mestnih knjižnic, kar je podkrepil s konkretnimi primeri. Z branjem neprimernih knjig so ljudje po besedah predsednika škodovali sebi pa tudi drugim. Na drugi strani pa je poudarjal, da knjige iz njihove knjižnice pripomorejo k širjenju znanja ljudi, jim plemenitijo značaj in izboljšujejo duševno stanje. Vse simpatizerje knjižnice pa je pozval, da naj z denarnimi sredstvi podprejo knjižnico pri nakupu dobrih in primernih krščanskih knjig. Posledica takega vodenja je bila odpoved revije Dom in svet. Slednje so utemeljili s preveč modernim slogom pisanja in prezapletenimi članki. V tem letu so si člani izposodili 696 knjig, od tega dekleta 316, fantje pa 380. Izposoja je tako še vedno močno zaostajala za predvojnimi leti.102

Upadalo je tudi število članov. Iz poročila občnega zbora iz meseca februarja 1923 je razvidno, da je bilo članov le še 37, kar je bilo v primerjavi s prejšnjim letom skoraj polovico manj. Izposojenih pa je bilo 766 knjig, od tega člani 426, članice pa 340.103 Na sejah odbora so v letu 1923 obravnavali predvsem tekoče probleme, veliko knjig je bilo poškodovanih, zato so opozarjali člane, naj lepše ravnajo z njimi. Veliko članov ni plačevalo članarine, zato so jih opozorili, da si knjig ne bodo mogli več izposojati. Z zbranimi denarnimi sredstvi pa so lahko vezali vse knjige, ki so to potrebovale. Število članov se je povečalo na 44, do občnega zbora junija 1924 pa so si izposodili 491 knjig. Članarina je znašala 5 din. V novo izvoljeni odbor so sprejeli tudi člana dijaške skupnosti. Dijaki so plačevali znižano članarino, za knjige, ki so si jih izposodili, pa je bil odgovoren njihov član v odboru.104

101 Zapisnik petindvajsete seje odbora LK, 4. 10. 1921, ŽALŠ.

102 Zapisnik desetega rednega občnega zbora Ljudske knjižnice, 5. 3. 1922, ŽALŠ.

103 Zapisnik enajstega rednega občnega zbora Ljudske knjižnice, 4. 2. 1923, ŽALŠ.

104 Zapisnik dvanajstega rednega občnega zbora Ljudske knjižnice, 13. 1. 1924, ŽALŠ. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 54

Zaradi bolezni predsednika naj bi knjižnica v letu 1924 bolj slabo delovala. Članov je bilo le še 24. Knjižnica pa je dobila tudi nove prostore, kar naj bi vzpodbudilo zanimanje zanjo.105

V letu 1925 so na sejah obravnavali predvsem problematiko manjkajočih knjig. Za večino sploh niso vedeli, kdo si jih je izposodil, kar so pripisali slabemu delu knjižničarjev. Odbor je tudi sklenil, da knjige, ki so jih imeli v več izvodih, pošljejo s Posvetno zvezo in Gospodarskim Zvonom na Vestfalsko oz. Koroško k našim rojakom. Knjižnica pa je kupila tudi stroj za vezavo knjig.106

V novem kulturnem domu, ki se je gradil, naj bi nove prostore dobila tudi knjižnica, za kar so si člani močno prizadevali. V novih prostorih so želeli bolje ločiti knjige in izposojevalni prostor ter urediti čitalnico. Tu naj bi bili na razpolago vsi naročeni časopisi in revije. S tako organizacijo so želeli pritegniti vse tiste bralce, ki so časopise raje prebirali v gostilnah in tam zapravljali dragocen čas in denar.107

Na zadnji seji pred novim občnim zborom je prišlo do spora med predsednikom Bajcem in podpredsednikom Zabretom. Slednji se ni strinjal s potrditvijo sprejema novih članov v knjižnico, hkrati pa se je pritožil, da je bil o seji obveščen le dan prej. Bajec pa mu je očital, da želi razbiti in uničiti knjižnico.108

Občnega zbora se je udeležilo 22 od 35 članov. Pregledali so izvajanje sklepov o odpošiljanju knjig in selitvi knjižnice v Ljudski dom. Sklepa se nista izvršila. Na seji odstopi predsednik Bajec, kot vzrok pa je navedel velike spremembe v lokalni skupnosti. Sledilo je ugotavljanje glasovalnih pravic, pri čemer je prišlo do spora med odborniki. Tajniku Cerarju, ki je prebral imena članov s pravico glasovanja, sta nasprotovala člana odbora Čamernik in Winkler. Trdila sta, da je članov več. Ivan Cerar je svoj seznam utemeljeval s tem, da so člani, ki so se včlanili ob

105 Zapisnik trinajstega rednega občnega zbora Ljudske knjižnice, 11. 1. 1925, ŽALŠ.

106 Zapisnik petintridesete seje odbora LK, 17. 5. 1925, ŽALŠ.

107 Zapisnik šestintridesete seje odbora LK, 23. 8. 1925, ŽALŠ.

108 Zapisnik sedemintridesete seje odbora LK, 8. 12. 1925, ŽALŠ. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 55 koncu prejšnjega leta, želeli le prevzeti oblast v knjižnici. Hkrati pa jih ni potrdil odbor knjižnice. Nasprotna stran pa je trdila, da so bili izključeni tudi stari dolgoletni člani, v dotedanji praksi knjižnice pa so za člane veljali vsi, ki so plačali članarino.

Na koncu so za novega predsednika z minimalno večino izvolili dotedanjega tajnika Ivana Cerarja.109

Knjižnica je nemoteno delovala vse do šestega januarja 1929, ko je bil izdan ukaz srbskega načelstva in orožništva o ukinitvi javne knjižnice v Šentvidu. Po krajšem premoru pa je nato knjižnico prevzela Marijina družba. Ta je nato upravljala in vodila izposojo knjig vse do pričetka 2. svetovne vojne. Članice knjižnice so izdale seznam celotnega knjižnega fonda, ki ga še danes hrani župnijski arhiv. Iz njega je razvidno, katere in kakšne vrste knjig in berila je knjižnica imela. Do natančnejšega pregleda današnjega stanja pa še ni prišlo. Med najstarejšimi izdajami, ki jih hrani župnijski arhiv, naj omenim več vezanih letnikov Bleiweisovih novic, zgodnje Danice, Slomškovih Drobtinic idr. Knjižni fond pa je v času popisov obsegal okoli 600 naslovov. Vseh knjig je bilo 1084, od tega 581 vezanih ter 503 nevezanih. Tematsko so zajemale področja od otroške in mladinske literature, leposlovja za odrasle do strokovnih in verskih priročnikov. Med strokovno literaturo najdemo dela s področja zgodovine geografije, tehničnih ved, kmetijstva, zdravstva, gospodinjstva in vzgoje. Dobršen del zasedajo priročniki s področja kmetijstva in zdravilstva. Med kmetijskimi priročniki so navedeni: Bukve za kmeta, Umno čebelarstvo, Umna živinoreja, Domači živinozdravnik, Umni kletar ipd.

Večji delež zavzemajo tudi knjige z versko vsebino. Med njimi prevladujejo življenjepisi svetnikov, zgodovina katoliške cerkve, opisi romarskih poti.

Knjižnica je bila naročena tudi na več časnikov in revij.

109 Zapisnik štirinajstega rednega občnega zbora Ljudske knjižnice, 3. 1. 1926, ŽALŠ. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 56

5 ČITALNICA

Čitalniška doba v Šentvidu je močno povezana z Blažem Potočnikom. Bil je dolgoletni šentviški župnik. Čitalnica je bila ustanovljena 21. avgusta 1866, ko je deželni predsednik, baron Bach, z odlokom številka 2128 potrdil vlogo in pravila društva. Iz ustanovne listine so razvidni ustanovitelji in prvi podporniki čitalnice. To so bili:

¾ Blaž Potočnik – župnik in začasni vodja,

¾ Matevž Tomec – podobar,

¾ Alojzij Štrukelj – posestnik,

¾ Janez Kunovar – zlatar,

¾ Janez Štrukelj – posestnik,

¾ Jakob Belc – posestnik in klamfar,

¾ Jernej Rožman – posestnik. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 57

Slika 8: Listina o ustanovitvi »Narodne čitalnice« leta 1866 (vir: Župnija Šentvid nad Ljubljano skozi čas in prostor, 2007)

Ustanovna pravila so vsebovala 23 členov. V njih so opredelili pomen čitalnice, pravice članov, pravila delovanja. Namen čitalnice je bil omogočanje branja časopisov in knjig v raznih evropskih jezikih in prirejanja dramskih iger. Posebej so tudi zapisali, da se čitalnica ne bo vmešavala v politične zadeve. Pravice članov čitalnice so bile dostopnost do časopisov in knjig, obiskovanje različnih prireditev, ki jih je organizirala čitalnica. Svoje želje in predloge so lahko zapisovali v za to pripravljeno knjigo. Čim bolj pa so se morali truditi za pridobivanje novih članov, med katerimi so lahko bili tudi tujci, ki pa so se morali primerno vesti.

Vsako leto so morali sklicati tudi občni zbor. Na njem so volili predsednika, tajnika, blagajnika in knjižničarja. Le-ti so sestavljali tudi glavni odbor čitalnice. Na občnem zboru so bili dolžni predstaviti delovanje čitalnice v preteklem letu, imenovana pa je bila tudi komisija, ki je nato še pregledala njeno delovanje. V Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 58 primeru prenehanja delovanja čitalnice pa naj bi o njenem premoženju odločali njeni člani.

Prva prireditev v okviru čitalnice je potekala 30. septembra 1866. Program je moralo še pred tem odobriti okrajno gospostvo, ki na program ni imelo pripomb, zahtevalo pa je, da naj v prihodnosti programe oddajajo v za to predpisanem roku. Iz programskega lista je razvidno, da je bil program sestavljen iz govora predsednika čitalnice, nekaj pesmi in spevoigre Bob iz Kranja.110 O poteku prireditve so poročale tudi Novice. Prireditve so se udeležili Bleiweis, Toman, Costa in Garibaldi, tedanji šišenski župan. Predsednik čitalnice, Potočnik, je v svojem govoru omenjal dogodke, ki so pripeljali do ustanovitve čitalnice, se zahvaljeval visokim gostom za njihovo dosedanje delo. Sledil je pevski premor. Za njim je prevzel govor tajnik čitalnice, Janez Kunovar.

Njegov govor je v celoti objavil Slovenec. Na začetku je poudaril, da Slovenci ter ostali Slovani še vedno nismo bili enakopravni z drugimi narodi v monarhiji. Nato pa se je spraševal o vzrokih takega poniževanja in zaničevanja. Odgovor je našel v neprepoznavnosti in v nizki ravni našega jezika v primerjavi z nemškim. Slovenci bi morali po njegovem zato še več truda vlagati v ustanavljanje različnih društev, v katerih bi bil edini jezik slovenščina. Velik poudarek pa je dal tudi izobraževanju. Pohvalil je vsa dotedanja prizadevanja ljudi, ki so taka društva že ustanavljali in skrbeli za dvig naše kulture. Posebej je omenil tudi Novice, ki so skrbele za objavo pomembnejših izumov, za izobraževanje kmeta, hkrati pa so poskušale ovreči vraže, ki so v večini škodovale ljudem v vsakdanjem življenju. V nadaljevanju je razložil pomen in namen čitalnice, zahvalil pa se je tudi tedanjemu župniku, Blažu Potočniku, za ves njegov vložen trud.111

Govor je imel predsednik čitalnice Potočnik. V njem je poudaril pomen čitalnice za dvig našega jezika na enakopravno raven z nemškim. Bleiweis pa je v svojem

110 Programski list.

111 Jubilej Potočnikove čitalnice v Št. Vidu pri Ljubljani, Slovenec LXIV(1936)151, 5. julija 1936, 16. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 59 nagovoru poudaril predvsem, da je bila to prva čitalnica ustanovljena na kmetih.112

Slika 9: »Program perve Slovesne besede« (vir: Župnija Šentvid nad Ljubljano skozi čas in prostor, 2007)

Prireditev je vzbudila odzive pri deželnem predsedstvu, ki je opozorilo na izjave tajnika Kunovarja. Njegov govor naj bi vseboval sovražne izjave in napade na druge narodnosti v državi. V prihodnje naj bi bil zato potreben strožji nadzor nad čitalnico.113

Čitalnica je večino časa delovala v klerikalnem taboru. Svoje prostore so sprva imeli v hiši podobarja Matije Tomca, kasneje pa v gostilni pri Kraljiču. Somišljeniki liberalnega tabora pa so se zbirali v gostilni pri Koširju v Tacnu.

112 Dopisi, Iz Št. Vida nad Ljubljano. Novice XXIV (1866) 41, 333.

113 Fran Erjavec: Ob šestdesetletnici Blaž Potočnikove čitalnice v Št. Vidu nad Ljubljano. Ljubljana, 1926, str. 26. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 60

Po smrti vodilnih članov čitalnice, Potočnika, Kunovarja in Bernika, je glavno delo v čitalnici prevzela Lucinka Kraljičeva. Bila je nekakšna Potočnikova varovanka in učenka. Ob prevzemu čitalniških poslov je morala najprej poskrbeti za red v čitalnici. Dotedanji tajnik Kunovar je zaradi svoje bolezni zanemaril svoje dolžnosti. Čitalnica je bila v dolgovih, nobenega nadzora ni bilo nad izposojo knjig in časopisov, članarine ni pobiral nihče. Še težje naloge pa so jo čakale po smrti župnika Potočnika, saj se njegovi nasledniki niso preveč brigali za čitalnico. Podpore ni našla ne pri novem župniku, Antonu Potočniku, pri njegovih pomočnikih, ne pri učiteljskem kadru. Slednji so imeli že preveč dela s širitvijo osnovne šole v večrazrednico. Ob sebi si je oblikovala novo ekipo sodelavcev, v kateri so bili: pesnik J. Cimperman, Micka Novakova, Jakob Juvan, Lojze Štrukelj, France Jenko in tiskar Tišal. Čitalnica je še vedno ostala zatočišče in glavna predstavnica Staroslovencev v Šentvidu. Kraljičeva se je pričela ob tem tudi politično udejstvovati in je sodelovala pri vseh volitvah kot agitatorka staroslovenskih kandidatov, bila pa je celo glavna zaupnica Bleiweisa za Šentvid in bližnjo okolico. Po poroki je sicer odstopila s tajniškega mesta in odbora, vendar se je njen vpliv še vedno občutil. V čitalnico pa je pritegnila še svojega moža, postajenačelnika Andreja Odlazka. Čitalnica je 1880 ob prizadevanju Lucinke Kraljičeve dobila tudi svojo zastavo.114

O tem je poročal tudi časnik Slovenec. Slovesnosti so prisostvovali ljubljanski Sokoli, več predstavnikov sosednjih čitalnic, nekaj politikov. Ob tem dogodku je šentviška čitalnica priredila slovesen obhod kraja z novo zastavo, za tem pa v gostilni Pri Kraljiču tombolo in dve dramski igri.115 Pri organizaciji prireditve je prišlo do spora med vodjo šole, učiteljem Kerncem, in predsednikom krajevnega šolskega sveta. Slednji je zahteval aktivno udeležbo šole na prireditvi, čemur pa je Kernc nasprotoval. Šola se je nato po posredovanju okrajnega glavarstva le udeležila prireditve tudi s svojo zastavo.116

114 Prav tam.

115 Slovenec, 16. 10. 1880, letnik VIII, št. 115.

116 Slovenec, 14. 10. 1880, letnik VIII, št. 114. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 61

S tem dogodkom je čitalnica dosegla višek v svojem delovanju, ki ga še dolgo za tem ni bila več sposobna doseči. K temu je deloma pripomogel tudi odhod Lucinke Kraljičeve iz Šentvida leta 1883, saj je bil njen mož službeno prestavljen na Gornje Avstrijsko. K temu je veliko pripomoglo njuno politično udejstvovanje. Čitalnica je sicer občasno še prirejala t. i. Besede, več od tega pa ni zmogla. Tudi menjava učiteljev in duhovnikov v osemdesetih letih ni pripomogla k oživitvi delovanja. K njeni neaktivnosti pa je pripomoglo tudi novoustanovljeno društvo Katoliških rokodelskih pomočnikov, saj se je vanj vključil dobršen del najaktivnejših članov čitalnice.117

Ustanovitev društva je na prošnjo župnika Volca dovolila vlada 12. junija 1883 z odlokom številka 5204. Pobuda za nastanek društva je prišla s strani upokojenega kaplana, domačina Janeza Žana. Glede na število obrtnikov v Šentvidu je trdil, da kraj potrebuje društvo po vzoru ljubljanskega, če ne celo mizarske zadruge.118

Po pisanju časnika Slovenec je bilo šentviško društvo prvo ustanovljeno po ljubljanskem.119

Če je k ustanovitvi društva odločilno pripomogla čitalnica, danes ni točno znano. Sklepamo pa lahko, da je pripomogla vsaj deloma. Večina članov novega društva je izšla namreč iz vrst čitalnice. Tudi delovanje društva je bilo močno prepleteno s čitalnico. Uporabljali so njene prostore, knjižnico, v sodelovanju z njo prirejali razne prireditve. Že na samem začetku je štelo okoli sto članov.120 Prvi redni občni zbor za ustanovnim so imeli 31. decembra 1883. Na njem so obravnavali finančno stanje društva, pretekle in prihodnje prireditve. Glavna gonilna sila društva pa je bil Anton Belec.121 Svojo zastavo je društvo dobilo leta 1885. Zastavo je blagoslovil knezoškof Missia, prisoten pa je bil tudi okrajni glavar

117 Fran Erjavec: Ob šestdesetletnici Blaž Potočnikove čitalnice v Št. Vidu nad Ljubljano. Ljubljana, 1926.

118 J. Kogovšek: Dostavki k »Župnija Št. Vid nad Ljubljano«. ŽALŠ, rokopis.

119 Slovenec, 6. 8. 1883, letnik XI, št. 103.

120 J. Kogovšek: Dostavki k »Župnija Št. Vid nad Ljubljano«. ŽALŠ, rokopis.

121 Slovenec, 10. 1. 1884, letnik XII, št. 8. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 62

Mahkot. Oba sta poudarjala, da so taka društva izredno koristna pri napredku krajev in vzgoji mladine v redu, pobožnosti in pridnosti.122 Število članov se je naglo povečevalo. Leta 1886 jih je bilo že okoli tristo. Društvo je tako začelo misliti tudi na lasten društveni dom. Anton Belec, tedaj najbolj aktiven član društva, je sprva nasprotoval tako obsežni gradnji in predlagal gradnjo manjšega lesenega paviljona. Njegov predlog je bil zavrnjen. Člani so namreč obljubili tako denarno kot materialno podporo. Najbolj se je za novi dom zavzemal tedanji kaplan Leopold Zaletel. Odgovorno nalogo vodje gradnje je tako kljub, kot se je izkazalo pozneje, utemeljenim pomislekom prevzel Belec sam. Z naraščanjem stroškov gradnje je bilo članov, ki so bili pripravljeni pomagati pri gradnji, vedno manj. Stavbo so sicer zgradili, vendar pa je nad njo visel dolg v vrednosti 13 000 goldinarjev. V pritličju doma je bilo hišnikovo stanovanje, čitalniška bralna soba, v nadstropju prireditvena dvorana z odrom, na podstrešju pa nekaj stanovanj. Ob domu so zgradili tudi kegljišče. Zaradi prenagle zidave doma je društvo počasi tonilo v ozadje, zopet pa je pričela oživljati čitalnica.123 K temu je veliko pripomogel novi učitelj, Franc Lovšin, ki je leta 1887 prevzel tajniško mesto. V čitalnico pa se je vrnila Lucinka Kraljičeva, poročena Odlazek, ki se je z možem vrnila v Šentvid. Čitalnica je dobila tudi novega predsednika Miroslava Tomca. Menjavanja vodilnih delavcev v čitalnici pa s tem ni bilo konec. Vsak novi sodelavec je na eni strani majal začrtane smernice, hkrati pa prinašal nove, sveže ideje. Tedaj so bili naročeni na celo vrsto časnikov in revij. Med njimi so bili: Slovenec, Dolenjske novice, Zgodnja Danica, Ljubljanski zvon, Dom in svet, Slovenski gospodar, Slovanski svet, Mir, Kmetovalec, Rimski katolik, knjige Družbe sv. Mohorja in Slovenske matice. Zbirko so dopolnjevali tudi člani sami z Laibacher Zeitungom, Rogačem in Vrtcem.124

Čitalnica je v vsem svojem blišču zopet zaživela ob praznovanju petindvajsetletnice svojega obstoja leta 1891. S prireditvami so se hoteli najbolj pokloniti njenemu ustanovitelju, Blažu Potočniku. Na praznovanje se je po

122 Slovenec, 1. 6. 1885, letnik XIII, št. 122.

123 J. Kogovšek: Dostavki k »Župnija Št. Vid nad Ljubljano«. ŽALŠ, rokopis.

124 Arhar. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 63 pisanju časnika Slovenec pripravljal celoten kraj. Poskrbeli so za zunanjo okrasitev z venci in mlaji ter pripravili obsežen program prireditev.125 Prireditev so s svojim obiskom počastili domači gasilci, ljubljansko rokodelsko društvo, šišenska čitalnica, mešani zbor pisateljskega društva, Slovenska matica, Glasbena matica, družba Cirila in Metoda in številni pomembnejši predstavniki političnega in verskega življenja.126 Program praznovanja je bil, kot sem že omenila, obširen. Slovesnost so pričeli s slovesno sveto mašo, sledilo je zborovanje pred cerkvijo. Tu so govorci predstavljali širino delovanja Blaža Potočnika. Odkrili pa so mu tudi spominsko ploščo.127 Do tedaj namreč še ni imel primernega spominskega obeležja. Na njej so zapisali znameniti verz iz njegove pesmi Zvonikarjeva: Kdor hoče živeti in srečo imeti, naj dela veselo, pa moli naj vmes.128

V gostilni pri Kraljiču je nato sledilo srečanje vseh povabljencev. Tu so nazdravljali Potočniku in čitalnici, hvalili njegove sposobnosti in zasluge. Prebrali pa so tudi vsa voščila in brzojavke, ki so prihajale iz sorodnih organizacij z vsega slovenskega ozemlja.129

Zvečer je v Rokodelskem domu potekala kulturna prireditev s sledečim sporedom:

A. Nedved: Zvezna (moški zbor).

Simon Juvan: slavnostni govor.

Fr. Vilhar: Mornar, Na planince.

Janko Žirovnik: samospev.

Vošak: Moj dom.

Igra: Franjo Končan: Oče so rekli, da le! Gluma v 1 dejanju.

125 Slovenec, 10. 10. 1891, letnik XIX, št. 231.

126 Slovenec, 12. 10. 1891, letnik XIX, št. 232.

127 Slovenec, 13. 10. 1891, letnik XIX, št. 233.

128 Arhar.

129 Slovenec, 15. 10. 1891, letnik XIX, št. 235. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 64

Odmevi v časniku Slovenec na prireditev so bili pohvalni, še posebej so omenjali vodjo šole, Žirovnika, ki je bil tedaj vodja pevcev v Šentvidu.130 V Slovenskem narodu pa se je poročevalec dotaknil petja pri slovesni sveti maši. Grajal je pevski zbor, ki je pel večinoma latinske pesmi, zanemarjali naj bi slovenske, zapeli pa niso nobene Potočnikove pesmi.

V Slovencu mu je nekaj dni za tem odgovoril vodja prireditev, Miroslav Tomec. V odgovoru je poudaril mnenje Potočnika, ki naj bi izredno cenil latinsko petje in zagovarjal stališče, da bi se moralo latinsko peti ob vseh velikih mašah, večjih praznovanjih in praznikih.131

Praznovanje obletnice čitalnice je bilo kar za nekaj let zadnji večji skupni nastop čitalnice. Po letu 1890, še najbolj pa po prvem katoliškem shodu 1892, so se pričela tudi v Šentvidu vse ostreje kazati politična nasprotja. Čitalnica je namreč delovala v strogo katoliškem duhu. Nasprotja so se pokazala na občnem zboru konec leta 1891. Za predsednika je bil izvoljen župnik Gregor Malovrh. Takoj je predlagal, naj v prihodnje ne naročijo več slovenskega naroda, ker je po njegovem mnenju »ruje proti veri«. S tem se nista strinjala tedaj najaktivnejša člana, Anton Belec in vodja šole, Janko Žirovnik. Časopis so tako naročili, vendar le za eno leto. Politična nasprotja so na čitalniško delovanje imela zelo negativen vpliv. Miroslav Tomec se je zaradi bolezni umaknil iz čitalnice, Anton Belec je svoj čas posvečal rokodelskemu in gasilskemu društvu, Žirovnik pa se sprva v politične razprave ni želel vpletati. Na čelu čitalnice so tako ostali ljudje, ki niso imeli preveč posluha za nadaljevanje zastavljenih ciljev. Članstvo je naglo usihalo. Sredi devetdesetih let je bilo članov le deset do petnajst, pa še ti so bili le na papirju, saj niso plačevali članarine.132

Družabno življenje pa ni povsem zamrlo. V rokodelskem domu je predvsem mladina v devetdesetih letih večkrat prirejala družabna srečanja. Večina jih je potekala po ustaljenem redu: petje, deklamacija, govor, igra, prosta zabava s

130 Slovenec, 16. 10. 1891, letnik XIX, št. 236.

131 Slovenec, 9. 10. 1891, letnik XIX, št. 230.

132 J. Kogovšek: Dostavki k »Župnija Št. Vid nad Ljubljano«. ŽALŠ, rokopis. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 65 tombolo. Tako so igrali: Zamujeni vlak, Kje je meja, Oče so rekli da le, Županova Micka, Skriti zaklad, Denar ali pa nos, Slep ni lep, Vaški skopuh, Klepetec, Kmet - kralj Herod, Zdravnik – bolnik, Eno uro doktor, Bob iz Kranja. Med najbolj aktivnimi so bili Josip Arhar, I. Kremžar, I. Bitenc, J. Magister, V. Koman, Lojze Jaklič, Julija Jovan, Ivanka Cirman, F. Kremžar, Franja Cirman, F. Gregorin, Jože Bernik, Janez Dovič, A. Koman, F. Menard in drugi. Same prireditve niso imele visokega izobraževalnega ali kulturnega pomena, pa tudi ne jasnega cilja. Ni bilo namreč vodilne osebnosti, ki bi organizirala dejavnosti, zastavila jasne kriterije in cilje delovanja mladine.133

Do osvežitve delovanja čitalnice je prišlo na prelomu stoletja, ko so praznovali stoletnico rojstva ustanovitelja čitalnice, Blaža Potočnika. Zaradi že izoblikovane politične polarizacije so imeli pri tem ne malo težav. Meseca januarja 1899 je bil izvoljen novi odbor na čelu z Jožetom Arharjem kot predsednikom in Francem Vidicem kot tajnikom in knjižničarjem. Novi odbor je takoj pričel z delom in v kratkem času skoraj popolnoma prenovil zaspano čitalniško delovanje. Pridobili so številne nove člane, naročili več časopisov, redno pobirali članarino in zopet začeli prirejati kulturne prireditve.134 Glavni cilj novega odbora v tem letu pa je bil uspešno izpeljati prireditev ob obletnici rojstva Potočnika v mesecu septembru. Sodelovanje na prireditvi je odpovedal Vodja šole Žirovnik, ki je v tem času vodil tudi pevski zbor.135 V osemdesetih letih sta delovala v Šentvidu dva zbora. Sprva je tako čitalniškega kot cerkvenega vodil Miroslav Tomec. Po prihodu Žirovnika pa je ta prevzel vodenje čitalniškega zbora. Po smrti Tomca je oba prevzel Žirovnik. Zaradi obilice dela v šoli in neaktivnosti čitalnice je Žirovnik zbora združil v enega. S tem je dvignil tudi njegovo kvaliteto, sodelovali pa so pri vseh prireditvah.136

133 Fran Erjavec: Ob šestdesetletnici Blaž Potočnikove čitalnice v Št. Vidu nad Ljubljano. Ljubljana, 1926.

134 J. Kogovšek: Dostavki k »Župnija Št. Vid nad Ljubljano«. ŽALŠ, rokopis.

135 Fran Erjavec: Ob šestdesetletnici Blaž Potočnikove čitalnice v Št. Vidu nad Ljubljano. Ljubljana, 1926.

136 Prva tam. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 66

Do zapleta je prišlo ravno ob praznovanju obletnice. Žirovnik je namreč prišel v spor z duhovščino in z zborom ni hotel nastopiti na prireditvi. Do spora je prišlo zaradi nestrinjanja pri vodenju kmetijske družbe. Na občnem zboru krovne ljubljanske organizacije je prišlo do delitve na dva pola. To pa se je poznalo tudi pri podružnicah.137

Praznovanje obletnice je tako potekalo brez domačega zbora. Sodelovala pa sta zbora šišenske čitalnice ter Ljubljanskega pevskega društva. Poleg njiju so sodelovala po pisanju Slovenca razna domača in povabljena društva. Pisec pa se je obregnil ob ljubljanske Sokole, ki se niso udeležili maše, ampak so čakali pred cerkvijo. Takih gostov si v prihodnje naj ne bi več želeli. Za bogoslužjem je sledila velika ljudska veselica s kulturnim programom. Zvečer pa je v rokodelskem domu sledila slavnostna »beseda« s pevskimi točkami in z igro Županova Micka.138 Slovenec je ob tej priložnosti v več delih objavil tudi pregled Potočnikovega dela.

Društvo se je tako v letu 1899 močno okrepilo. Imelo je sto članov, sedem sej, tri prireditve z veselico, dvaindvajset naročenih časopisov, več kot sto izposojenih knjig, v blagajni pa jim je ostalo celo nekaj dobička.

V takem optimističnem vzdušju je prišlo do ideje o zidavi lastnega čitalniškega doma. Tedanji rokodelski dom je bil tako zadolžen, da je bila njegova rešitev nemogoča. Glavni pobudnik je bil Anton Belec, ki je ponudil tudi prostor. Načrte je zopet prekinila menjava vodstva čitalnice. Jože Arhar je vse svoje sile usmeril v novoustanovljeno Mizarsko zadrugo. Bila je prva na Kranjskem. Ideja o zadrugi je bila v Šentvidu prisotna že dalj časa, vendar do njene uresničitve ni in ni prišlo. Ko pa se je izvedelo, da se je tedanji knezoškof Anton Bonaventura Jeglič odločil za zidavo zavoda Svetega Stanislava, je bilo odlašanj konec. Belec je namreč takoj posredoval pri škofu, da bi mizarska dela pridobili šentviški mizarji, kar se je kasneje tudi zgodilo. Preko poznanstev pa je zadrugi priskrbel veliko modernih strojev. Njen prvi načelnik je bil Josip Arhar. Zadruga je sprva delovala zelo

137 J. Kogovšek: Dostavki k »Župnija Št. Vid nad Ljubljano«. ŽALŠ, rokopis.

138 Slovenec, 19. 9. 99, št. 214, letnik XXVII. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 67 dobro in si celo zgradila lasten dom. Neslaven konec pa je doživela leta 1917, ko so prodali vse njeno premoženje za 128 000 kron.139

Čitalniško delovanje je tako zopet obstalo za dve leti. V tem času jo je vodil Franc Cirman, ki zanjo ni imel veliko posluha. Nov veter je zapihal s prihodom kaplana Franca Žužka, ki je prevzel njeno vodenje. Ugotovil je, da bi bilo potrebno društvo pomladiti in delno dopolniti oziroma spremeniti njena pravila. S tem bi čitalnico približali duhu časa in potrebam uporabnikov. Na predlog Belca so društvo iz Narodne preimenovali v Blaž Potočnikovo čitalnico. Preimenovanje društva in njegov statut je deželno predsedstvo potrdilo z odlokom številka 3965/Pr., 27. septembra 1902.

V naslednjih letih se je v vseh že obstoječih in na novo ustanovljenih organizacijah pričel kazati politični vpliv. Kot posledica tega je vsak politični tabor ustanovil svojo organizacijo. Do velikih nasprotij znotraj organizacij je v Šentvidu začelo prihajati s prihodom kaplana Valentina Zabreta 1905. Nikakor ni našel skupnega jezika s takratnim vodjem šole, Žirovnikom. Tega leta je prišlo tudi do neljubega dogodka, saj je neznanec ponoči streljal v stanovanje nadučitelja Žirovnika. Napetosti so se kazale tudi z osipom obiskovanja predavanj kmetijske šole, ki je potekala v zimskem času pod vodstvom Žirovnika. Istočasno je namreč kaplan Zabret organiziral svoja predavanja, predlagal pa je tudi ustanovitev telovadnega odseka čitalnice. 1906 je bil tako uradno ustanovljen Telovadni odsek Blaž Potočnikove čitalnice. 1909 je bila ustanovljena tudi ženska veja odseka, Bogomila. To je bila prva posvetna ženska organizacija v Šentvidu. Bogomila se v nasprotju z moškim odsekom ni obdržala dolgo. Nasledil jo je šele leta 1919 oblikovan Orliški krožek. V naslednjih letih pa je prišlo do nesoglasij tudi znotraj telovadnega odseka. Tako so prisilno izključeni člani 1908 ustanovili novo telovadno društvo Sokol. 1914 se je znotraj čitalnice oblikoval tudi dramatični odsek, ki ga je vodil Aleksander Jeločnik.

139 Fran Erjavec: Ob šestdesetletnici Blaž Potočnikove čitalnice v Št. Vidu nad Ljubljano. Ljubljana, 1926. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 68

Delovanje društev in organizacij je prekinila prva svetovna vojna. Po njej je prišlo do postopne obnovitve nekaterih društev. Mnogi med njimi niso imeli več ustreznih prostorov za delovanje, saj so bili le-ti po vojni namenjeni za druge dejavnosti.

Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 69

6 ZAKLJUČEK

Prosvetno, družbeno in kulturno življenje v Šentvidu od 2. polovice 19. stoletja pa do prve svetovne vojne je bilo močno razgibano. V veliki meri je bilo neločljivo povezano s samo župnijo s sedežem v Šentvidu.

Župnija Šentvid spada med najstarejše na Slovenskem, v preteklosti pa je bila tudi med večjimi po obsegu. Prve omembe kraja v zgodovinskih virih segajo v leto 825, ustanovitev župnije pa naj bi segala v leto 1085. Prvotno je župnija obsegala poleg Šentvida tudi vasi v povodju Gradaščice. K njej so spadale današnje župnije Dobrova, Horjul, Polhov Gradec, Katarina, Jošt, Črni Vrh nad Polhovim Gradcem, Spodnja Šiška ter del župnij Preske in Viča. Od ustanovitve župnije pa vse do današnjih dni je v Šentvidu opravljalo duhovniško službo 61 duhovnikov (samo župniki, brez duhovnih pomočnikov). Med pomembnejše zagotovo spada Blaž Potočnik. Kljub temu da ni bil domačin, je vse svoje delovanje posvetil dvigu kulturnega, izobrazbenega in duhovnega nivoja Šentvida. Kot vsestransko sposoben in delujoč človek se je izkazal tako na zdravstvenem, šolskem, pisateljskem kot tudi izumiteljskem in duhovnem področju. S svojim načinom dela je znal k sodelovanju pritegniti širšo množico ljudi. V njegovem času je tako v Šentvidu prišlo do ustanovitve čitalnice in prave šole. Z njo se je močno povečala pismenost, počasi se je začel spreminjati odnos ljudi do izobraževanja.

Začetek poučevanja sega v 18. stoletje, ko je pouk potekal pod vodstvom krajevnih duhovnikov in cerkovnikov. Leta 1866 pa je prišlo do ustanovitve enorazredne šole pod vodstvom prvega pravega učitelja, Matije Bernika. Do širitve v dvorazrednico pride 1875. V šolskem letu 1884/85 pa sta bila odprta še tretji in četrti razred, peti pa v šolskem letu 1905/06. Šola je vse do zgraditve novega šolskega poslopja leta 1911 gostovala na več lokacijah. K zgraditvi šolskega poslopja v takem obsegu, kot je še danes, je veliko pripomogel Andrej Bitenc, ki je celotno svojo zapuščino v oporoki zapustil za financiranje šole in učiteljev. Vsi nadučitelji so bili v času svojega službovanja v konfliktu s šolskim Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 70 svetom ali krajevno duhovščino. Najbolj se je to odrazilo v času službovanja nadučitelja Janka Žirovnika. Tedanji šentviški kaplan, Valentin Zabret, in krajevni šolski svet sta si namreč na vse načine prizadevala onemogočiti njegovo delovanje izven šole. Vse skupaj pa je imelo vzrok v različnem političnem prepričanju obeh strani.

Javna ljudska knjižnica je nastala na pobudo šentviškega bogoslovca Antona Erjavca. Njeni začetki segajo že v leto 1866, ko je bila še pod okriljem Narodne čitalnice, osamosvojila pa se je leta 1908. Za knjižnično gradivo so v celotnem obdobju njenega obstoja dobro skrbele predvsem knjižničarke z Mici Skalar na čelu. Izdale so tudi natančen popis celotnega knjižnega fonda, ki ga še danes hrani župnijski arhiv. Iz seznama je natančno razvidno, katere in kakšne vrste knjig je knjižnica tedaj imela. Med najstarejše izvode štejemo več vezanih letnikov Bleiweisovih Novic, Lukanove Zgodnje Danice in Slomškove Drobtinice.

Gonilo celotnega družbenega dogajanja v Šentvidu je predstavljala čitalnica. Ustanovljena je bila 1866 in je bila tako med prvimi čitalnicami, ki so se oblikovale izven mest. Zasluge za njeno ustanovitev ima v prvi vrsti Blaž Potočnik. V času svojega delovanja je doživela več vzponov in padcev, ves čas pa je delovala v klerikalnem duhu. V prvih desetletjih njenega delovanja je bila v njej izredno aktivna Lucinka Kraljičeva. Na samem začetku delovanja so bili čitalničarji izredno zagnani. Prirejali so t. i. Besede, kulturne prireditve z igro in petjem. Svoj višek je dosegla v drugi polovici osemdesetih let 19. stoletja, nakar je bila do preloma stoletja več ali manj neaktivna.

Iz čitalnice so izšla mnoga društva in organizacije. Večina jih je delovala pod njenim okriljem, del pa se je popolnoma odcepil od nje. Prvo izmed njih je bilo Društvo rokodelskih pomočnikov, razni pevski zbori, telovadna društva. V času največjih političnih nasprotij med obema taboroma je vsak od njiju imel svoja, po vsebini enaka, društva in organizacije.

Na društva in organizacije, delujoče v času od druge polovice 19. stoletja pa do prve svetovne vojne, nas danes v Šentvidu spominjajo številna obeležja. Spomin na čitalnico pa ohranja Društvo Blaž Potočnikova čitalnica z vsakoletnimi prireditvami v okviru Šentviškega tedna v mesecu juniju. Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 71

7 VIRI IN LITERATURA

Literatura:

1. Arhar Jože: Pesmi in anekdote Blaža Potočnika. Društvo Blaž Potočnikova čitalnica, Ljubljana, 2000.

2. Ciperle Jože, Vovko Andrej: Šolstvo na slovenskem skozi stoletja. Slovenski šolski muzej, Ljubljana 1987, str. 45-48.

3. Čepič Zdenko, Zgodovina Slovencev,Cankarjeva založba, Ljubljana, 1979

4. Erjavec Fran: Ob šestdesetletnici Blaž Potočnikove čitalnice v Št. Vidu nad Ljubljano. Ljubljana, 1926.

5. Komelj Bogo: Pol tisočletja osnovnega šolstva v Novem mestu. Visoki jubilej – ob 500-letnici osnovnega šolstva v Novem mestu. Osnovna Šola Katje Rupena Novo mesto, Novo mesto 1979, str. 7-10.

6. Melik Vasilij: Slovenci 1848 – 1918 razprave in članki. Litera, Maribor 2002, str. 378-402.

7. Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969. Slovenski šolski muzej, 1970, Sagadin Janez: Kvantitativna analiza razvoja osnovnega šolstva na Štajerskem, Koroškem, Kranjskem in Primorskem po uveljavitvi osnovnošolskega zakona iz leta 1869 ter kvantitativni prikaz osnovnega šolstva v poznejši dravski banovini. Str. 65 -170.

8. Osnovna šola na Slovenskem 1869-1969. Slovenski šolski muzej, 1970, Melik Vasilij: Slovenci in nova šola. Str 31-63.

9. Schmidt Vladimir: Zgodovina šolstva in pedagogike na Slovenskem I. del. Delavska enotnost, Ljubljana 1988, str. 159-162.

10. Župnija Ljubljana Šentvid, župnijski urad Ljubljana Šentvid. Ljubljana, 1991.

11. Župnija Šentvid nad Ljubljano skozi čas in prostor, Župnija Šentvid, Ljubljana, 2007 Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 72

Viri

1. ArharJože – ustni vir

2. Arko M.: Kako sta Gregor Rihar in Blaž Potočnik popravljala stare stolne orgle: V: Cerkveni glasbenik XXXIV(1911)11, Ljubljana, 1911, 94-95.

3. Dopisi, Iz Št. Vida nad Ljubljano. Novice XXIV (1866) 41, 333.

4. Jubilej Potočnikove čitalnice v Št. Vidu pri Ljubljani, Slovenec LXIV(1936)151, 5. julija 1936, 16.

5. Kogovšek I. in Kregar M.: Zgodovina župnije Št. Vid. ŽALŠ, tipkopis.

6. Kogovšek I.: Dostavki k »Župnija Št. Vid nad Ljubljano«. ŽALŠ, rokopis.

7. Mestni arhiv Ljubljana, (Osnovna šola Franc Rozman Stane), : Gradivo za muzej slovenskega šolstva, uprava ljudske šole v Št. Vidu nad Ljubljano. Št. 307, 29. februar 1940.

8. Mestni arhiv Ljubljana, (Osnovna šola Franc Rozman Stane), Kronika dvorazredne ljudske šole v Št. Vidu pri Ljubljani 1868 – 1904, Škatla št. 1

9. Mestni arhiv Ljubljana, (Osnovna šola Franc Rozman Stane): Kronika dvorazredne ljudske šole v Št. Vidu pri Ljubljani 1868 – 1904. Škatla št. 1.

10. Mestni arhiv Ljubljana, (Osnovna šola Franc Rozman Stane): Zgodovina osnovne šole v Šentvidu nad Ljubljano, Šolsko upraviteljstvo v Št. Vidu nad Ljubljano. 25. marec 1929.

11. Programski list šentviške čitalnice.

12. Slovenec, letnik VII. – letnik XXVII., med leti 1880 – 1899.

13. Župnijski arhiv Ljubljana Šentvid, Pravila ljudske knjižnice za Šentvid nad Ljubljano in njegovo okolico, ŽALŠ.

14. Župnijski arhiv Ljubljana Šentvid, Zapisniki rednih občnih zborov Ljudske knjižnice med leti 1908 – 1926.

15. Župnijski arhiv Ljubljana Šentvid, Zapisniki sej odbora ljudske knjižnice med leti 1908 – 1926.

Šentvid nad Ljubljano med leti 1850 in 1918 73

8 SEZNAM PRILOG, TABEL IN DIAGRAMOV

Slika 1: Župnijska cerkev Sv. Vida (vir:Župnija Šentvid nad Ljubljano skozi čas in prostor, 2007)...... 4

Slika 2: Vabilo na vižmarski tabor (vir: Zgibanka - 130 let vižmarskega tabora, 1999) ...... 8

Slika 3: Župnik Blaž Potočnik (vir: Zgibanka – Potočnikov teden, 2000) ...... 14

Slika 4: Prva šolska stavba v Šentvidu (vir: M. Tome, 2006)...... 23

Slika 5: Šola v Šentvidu zgrajena 1911 (vir: Foto Zvone)...... 38

Slika 6: Grafični prikaz gibanja števila učencev...... 42

Slika 7: Izgled in napisi žigov knjižnice v posameznih obdobjih (vir: Župnija Šentvid nad Ljubljano skozi čas in prostor, 2007)...... 43

Slika 8: Listina o ustanovitvi »Narodne čitalnice« leta 1866 (vir: Župnija Šentvid nad Ljubljano skozi čas in prostor, 2007) ...... 57

Slika 9: »Program perve Slovesne besede« (vir: Župnija Šentvid nad Ljubljano skozi čas in prostor, 2007) ...... 59

Tabela 1: Učitelji v ljudski šoli od ustanovitve do druge svetovne vojne ...... 40

Tabela 2: Šolski obisk med leti 1883 in 1917...... 41