Studia litteraria Urednika zbirke: Darko Dolinar in Marko Juvan Majda Stanovnik Slovenski literarni prevod 1550–2000 Oblikovanje: Ranko Novak Stavek in prelom: Alenka Maček Izdajatelj: Inštitut za slovensko literaturo in literarne vede ZRC SAZU Za izdajatelja: Darko Dolinar Založila: Založba ZRC, ZRC SAZU Za založbo: Oto Luthar Glavni urednik: Vojislav Likar Tisk: Collegium graphicum d. o. o., Ljubljana © 2005, Založba ZRC Izid publikacije je podprlo Ministrstvo za kulturo RS CIP - Kataložni zapis o publikaciji Narodna in univerzitetna knjižnica, Ljubljana 82'255.4(497.4) 821.09:81'255.4=163.6 STANOVNIK, Majda Slovenski literarni prevod : 1550-2000 / Majda Stanovnik. - Ljubljana : Založba ZRC, ZRC SAZU, 2005. - (Studia litteraria / Založba ZRC, ZRC SAZU) ISBN 961-6568-11-6 222900480 Vsebina 7 Uvod 13 Položaj, razumevanje in vrednotenje prevoda 13 Trubarjev prevod konstituira slovensko slovstvo 13 Trubarjev in Luthrov 'zvest in razumljiv' prevod 26 Označenost reformacijskega prevoda 30 Literarnost Trubarjevega biblijskega prevoda 42 Od Deva do Koseskega: prevod se prepleta z izvirno književnostjo 42 Devovi, Linhartovi in Kastelčevi almanahi 47 Koseskega 'Razne dela pesniške in igrokazne' in Bleiweis 48 Med bibliografijo in literarno zgodovino: Pohlin, Erberg, Čop 51 Trdina, Levstik, Stritar: prevod ogroža domačo ustvarjalnost 51 Refleksija in vrednotenje med literarno kritiko in zgodovino: Trdina, Levstik, Stritar, Levec, Podgornik, Janežič, Kleinmayr 67 Prijatelj, Kidrič, Ocvirk: prevod dopolnjuje izvirno literaturo 67 Prijateljev načelni zagovor in konkretna kritika prevoda 78 Prijateljeva somišljenika Aškerc in Župančič 79 Šlebingerjeva bibliografska osamosvojitev prevoda 80 Kidričeva načelna skepsa in konkretno upoštevanje prevoda 85 Ocvirkova opredelitev prevoda kot mednarodnega literarnega posrednika 89 Povojni tradicionalisti in modernisti: prevod zagotavlja mednarodne povezave 89 Prevodna politika: oženje in širjenje spektra od 1945 do 1960 97 Pogledi na pomen in poetiko prevoda 103 Razcvet prakse: pesništvo, pripovedništvo, dramatika 126 Sklep 129 Prevodna praksa: sosledja, variante, primerjave 129 Literarnost Biblije in biblijskega prevoda 131 Smrt Janeza Krstnika: pripoved evangelista Mateja v Trubarjevem, Dalmatinovem in Kastelčevem prevodu Majda Stanovnik: Slovenski literarni prevod 148 Prilika o desetih devicah: parabola evangelista Mateja v Trubarjevem, Juričičevem, Dalmatinovem, neznančevem, Hren-Čandkovem, Schönlebnovem in Kastelčevem prevodu 166 Štiristoletna kontinuiteta in odmevnost biblijskih prevodov 174 Zgodovinski kontekst izvirnika in prevoda 176 Lenora: Bürgerjeva balada v parafrazi Devovega Občutenja, v Zoisovem in Prešernovem prevodu 180 Alica v čudežni deželi: Carrollov nonsens v prevodih B. Preglja, G. Jakopin in H. Biffio 183 Prevodi kot sodobne ali posodobljene replike izvirnikov 183 Parizina: Byronova pesnitev v Prešernovem in Menartovem prevodu 192 Mazepa: Byronova pesnitev v svobodnem prevodu Koseskega in v Stritarjevem delnem prevodu 197 Jevgenij Onjegin: Puškinov roman v verzih v Prijateljevem, Bordonovem in Klopčičevem prevodu 212 Hamlet (V, 1): prizor iz Shakespearove tragedije v Šauperlovem, Cankarjevem, Župančičevem in Modrovem prevodu 228 Na galeriji: Kafkova črtica v anonimnem in Grünovem prevodu 246 Mrož in tesar, Dokaz, limeriki: Carrollov in Learov nonsens v prevodih G. Koritnika, G. Jakopin, B. Gradišnika, M. Strojana, H. Biffio in T. Pretnarja 263 Brižinski spomeniki v intralingvalnih prevodih V. Vodnika, F. Metelka, F. Ramovša, F. Grivca, J. Pogačnika in B. Paternuja s soprevajalc 277 Bibliografija 295 Stvarno kazalo 299 Imensko kazalo 313 Summary Uvod revod je v svetovnem in slovenskem okviru star, stalno prisoten, spri- čo čedalje večje naseljenosti in povezanosti različnih dežel planeta Zemlja Pvse bolj razširjen kulturni pojav. Kot življenjska danost se zdi in se je najbrž vedno zdel vsakdanji, samoumeven komunikacijski pripomoček, nevreden posebne pozornosti, in sicer ne samo takrat, kadar gre za neformalno ustno sporazumevanje, ampak tudi pri zahtevnih, pisno fiksiranih literarnih prevodih. Ker za bralca prak- tično funkcionirajo tako kot izvirniki, jim ponavadi analogno, a poenostavljeno pripisujemo le enega avtorja, navadno samo pisca izvirnika, včasih tudi samo pre- vajalca. Tudi kot predmet analize je prevod zaradi svoje težko opazne večplastnosti pogosteje obravnavan parcialno, redkeje kompleksno, kot genetsko in funkcional- no specifična jezikovna tvorba. Ker je po naravi prožen, prilagodljiv in uporaben v različne namene, ga z različnih gledišč in z različnimi metodami razčlenjujejo številne humanistične stroke bodisi s svojih posebnih aspektov bodisi povezane v traduktologijo, translatologijo ali prevodoslovje novejšega časa. Specialna in posplošena razmišljanja o problematiki prevoda so ob svojem prak- tičnem delu najprej razvijali in zapisovali prevajalci zahtevnih biblijskih in literarnih besedil, kakor navajajo zgodovinski pregledi analitičnih in normativnih pogledov na prevod od integralno usmerjenega Kloepferjevega v Teoriji literarnega prevoda (Die Theorie der literarischen Übersetzung, 1967) do parcialnega Steinerjevega (En- glish translation theory 1650−1800 (1975) in Lefeverovega (Translating literature: the German Tradition from Luther to Rosenzweig, 1977), ki jih je v zbirki Approaches to Translation Studies na Nizozemskem objavljal James S. Holmes, pa do raznovrstnih prispevkov v obsežni, teoretično in zgodovinsko koncipirani enciklopediji Mone Baker (Routledge Encyclopedia of Translation Studies, 1998). Kot jezikovno tvorbo so ga obravnavale lingvistične panoge, bodisi kot samostojno besedilo v ciljnem jeziku bodisi v primerjalnem ali kontrastivnem soočanju z izvirnikom z različnih spoznavnih in normativnih vidikov. Med novodobnimi deli s tega področja so zelo odmevne Jakobsonove študije, npr. On Linguistic Aspects of Translation (1958), in Vinayeva in Darbelnetova monografska obdelava francosko-angleške primerjalne stilistike Stylistique comparée du français et de l'anglais. Méthode de traduction (1958), 7 Majda Stanovnik: Slovenski literarni prevod ki stvarno razčlenjuje različne, simultano in kombinirano uporabljane prevajalske prijeme. V sklopu literarnih ved se je s prevodom kot z najpomembnejšim posred- nikom med literaturami različnih jezikovno-kulturnih krogov sprva največ ukvar- jala primerjalna književnost, pozneje so se ga dotikale specialne teorije, npr. inter- tekstualnost J. Kristeve in R. Barthesa in Zoharjeva polisistemska teorija. Slovensko kulturno-jezikovno okolje je komunikacijsko, torej tudi s prevodom vseskoz močno povezano s sosednjimi, bližnjimi, a tudi časovno in prostorsko bolj oddaljenimi vplivnimi kulturami od antične grške do sodobne anglo-ameriške, zato se je vednost o prevodu pri nas razvijala analogno kot drugod v zahodnem sve- tu: sporadično, manj opazno vse do zadnje tretjine 20. stoletja, čedalje močneje in vidneje v preteklih dveh, treh desetletjih, ko so jo lingvisti, etnologi, komunikologi, kulturologi in literarni teoretiki začeli pomikati v središče zanimanja. V univerzitetnem okviru slovenske literarne komparativistike je v seminarju pro- fesorja Antona Ocvirka po letu 1945 nastalo več študij o recepciji tujih pesnikov in pisateljev na Slovenskem in v tem okviru tudi obravnave slovenskih prevodov nji- hovih del. Teoretično je o prevodu v 70. in 80. letih prejšnjega stoletja pisal Darko Dolinar, poleg tega je sodeloval kot predavatelj pri predmetu Literarni prevod, ki ga je na Oddelek za primerjalno književnost ljubljanske Filozofske fakultete konec 80. let uvedel Janko Kos in ga zdaj predava in piše o njem Boris A. Novak. Na ljubljanski univerzi je študij prevoda, a predvsem z lingvističnega in peda- goškega aspekta, že prej vpeljala tudi germanistika. V njenem okviru je nastala v Münchnu objavljena lingvistična monografija anglistke in rusistke Milene Milojević Sheppard Morpho-Syntactic Expansions in Translations from English into Slovenian as a Prototypical Response to the Complexity of the Original (1993). Poglede na nova literarno- teoretična in kulturološka odkritja je odpirala zlasti Meta Grosman, ki je spodbujala ustanovitev samostojnega Oddelka za prevajalstvo, odprtega l. 1997. Že prej je ob- javljala številne prevodoslovne razprave, nato uredila zbornik Knjižni prevod (1997) in monografijo Književnost v medkulturnem položaju (2004). Prevodoslovne študije objavlja več sodelavcev in sodelavk tega oddelka, Irena Kovačič npr. o teoriji skoposa in problemih prevajanja za televizijo. Principe 'kompleksne normativne paradigme' predlaga pedagoško usmerjena študija Štefana Vevarja Temeljni aspekti in principi teo- rije literarnega prevajanja (2000). Odmevnejše teoretične spise o prevodu od antike do 20. stoletja je pretehtano izbrala, prevedla in komentirala Nike Kocijančič Pokorn v zborniku Misliti prevod (2003). 8 Uvod Mlajša institucija od univerzitetnih kateder je Društvo slovenskih književnih prevajalcev, ustanovljeno 1953, ki je ob drugih dejavnostih skrbelo tudi za refleksi- jo o prevodu. Janko Moder je kot društveni predsednik in spiritus movens že leta 1975 začel organizirati vsakoletna prevajalska srečanja z mednarodno udeležbo in izdajati letne zbornike s prispevki o različnih temah, največ s področja zgodovi- ne prevajanja na Slovenskem. Sredi 80. let so ti zborniki in v njih zlasti Modrove razprave marsikaj prispevali k osvetlitvi Trubarjevega in Dalmatinovega dela in na- sploh k poznavanju štiristoletne slovenske tradicije biblijskega prevoda. Na pomen teoretičnih raziskav prevoda je v društvu