SEDEMDESETA LETA: FILMI DEDIŠČINE, UMETNIŠKI FILM, KOMERCIALIZEM IN SOCIALNI FELJTON Peter Stanković V nasprotju z razmeroma liberalnimi, odprtimi, svetovljanskimi in ekonomsko stabilnimi šestdesetimi leti so bila sedemdeseta v Jugoslaviji obdobje frustracij in negotovosti. K temu so največ prispevali hitro poglabljajoča se ekonomska kriza, zadušitev liberalnih reform iz šestdesetih let, prvi nacionalistični izbruhi, politična fragmentacija države na vedno bolj s same sabo obremenjene republike ter uvajanje novega, pretirano birokratiziranega sistema samoupravljanja. Posamezniki so se začeli v krču negotovosti zapirati v svoje zasebne svetove (v tem času se je na primer močno razmahnila priljubljenost vikendov), znake brezvoljne osamitve pa je mogoče zaznati tudi v slovenskem filmu sedemdesetih let. Čeprav ni nujno, da se spremembe v družbi neposredno preslikavajo v umetniške izraze, umetnost in njen družbeni kontekst na neki zelo temeljni ravni kljub vsemu stojita v razmerju dinamičnih medsebojnih vplivanj, kar zagotavlja, da različne vzporednice in prekrivanja niti niso tako zelo redka. Ampak gremo po vrsti. Na najbolj očitni politični ravni je sedemdeseta leta v Jugoslaviji zaznamoval zlasti obračun z liberalno strujo v vodstvu jugoslovanskih komunistov. Ko smo govorili o šestdesetih letih, smo omenili, da sta si liberalistična in centralistična struja nekaj časa stali nasproti, da pa se je oblast ob sprejetju bolj tržno naravnanih gospodarskih reform leta 1965 od centralizma (oziroma unitarizma, kakor ga nekateri tudi imenujejo) oddaljila. Še posebej uničujoč udarec je centralizem doživel z odstavitvijo Aleksandra Rankovića, toda kolikor je v naslednjih letih prevladal liberalizem, stvari niso bile enoznačne. Liberalizem je tudi sam naletel na veliko nasprotovanja, v prvi vrsti pri študentih, liberalistične (tržno-obarvane) ekonomske reforme, ki so bile glavni razlog za obrat v to smer, v praksi niso delovale, pretirano odpiranje proti Zahodu je tudi povečevalo grožnjo intervencije držav Varšavskega pakta (Vodopivec 2006, 399), še posebej pa je bilo problematično, da je liberalistična politika spodbudila nekaj za komuniste zelo spornih procesov. Ključen pri tem je bil izbruh nacionalizma. Vse se je začelo s podporo, ki jo je liberalna frakcija hrvaških komunistov izrekla Deklaraciji o položaju in nazivu hrvaškega književnega jezika,1 s tem pa sprožila t. i. maspok, množično gibanje za emancipacijo Hrvaške v takratni Jugoslaviji. Sledili so še nemiri kosovskih Albancev leta 1968, kjer so protestniki za najjužnejšo srbsko pokrajino zahtevali več avtonomije, in močno nezadovoljstvo Slovencev z zvezno preusmeritvijo denarja za izgradnjo avtocest iz Slovenije na jug (t. i. »cestna afera« leta 1969). Na koncu je jugoslovansko vodstvo izgubilo potrpljenje in obračunalo tudi z liberalizmom. Konkretno je to naredilo tako, da je glavne predstavnike te struje odstavilo (ključna je bila zamenjava voditeljev hrvaških in slovenskih komunistov, Savke Dabčević - Kučar in Staneta Kavčiča). Toda za razumevanje političnega konteksta sedemdesetih let je treba poudariti, da je Tito skupaj s Kardeljem obračun izpeljal tako, da je liberalne politike sicer onemogočil, v praksi pa njihove zahteve po decentralizaciji države v veliki meri upošteval. Nova ustava iz leta 1974, ki je institucionalizirala spremembe, je na primer republikam (in novoustanovljenima avtonomnima pokrajinama Vojvodini in Kosovu) zagotovila takšno mero avtonomije,2 da je federalizacijo iz tega 1 V deklaraciji, ki je bila leta 1967 pripravljena v Hrvaški matici v sodelovanju z nekaterimi vodilnimi hrvaškimi literati (vključno z uglednim Miroslavom Krležo), so njeni avtorji zapisali, da se v Jugoslaviji srbski književni jezik na silo uveljavlja kot enotni jezik tudi za Hrvate. Deklaracija je zahtevala ustavno ureditev enakosti vseh štirih konstitutivnih jugoslovanskih jezikov, slovenščine, srbščine, makedonščine in hrvaščine. Jugoslovansko partijsko vodstvo je Deklaracijo obsodilo kot akt »lingvističnega nacionalizma« (Petranović 1988, 399). 2 Federalizacija Jugoslavije se je sicer začela že leta 1967: ustava iz februarja 1974 je spremembe zgolj dopolnila in formalno zaokrožila. obdobja celo mogoče razumeti kot enega pomembnih centrifugalnih impulzov, ki so dolgoročno prispevali k razpadu Jugoslavije desetletje in pol kasneje. Nenavadna kombinacija poostrene partijske diktature (sedemdeseta leta so bila znana kot »svinčena leta«) in okrepljenih republiških avtonomij, ki je sledila obračunu z liberalizmom, je bila seveda zgolj kompromis, s katerim je tedanja oblast skušala ohraniti nacionalno in kulturno skrajno pisano Jugoslavijo pri življenju. Danes vemo, da države ni rešila niti ta rešitev, jo je pa za razumevanje slovenskega filma v tem obdobju treba upoštevati, saj je prav ta kompromis v veliki meri vplival na proizvodnjo Viba filma, takrat že edinega domačega filmskega studia. Niz adaptacij slovenskih literarnih klasik s konca 19. in z začetka 20. stoletja, ki jih je Viba posnela v tem obdobju, je namreč moč razumeti prav v tem kontekstu. Če je krepitev republiških avtonomij na eni strani spodbudila zanimanje za slovensko nacionalno identiteto, kar se je na področju filma pokazalo v obliki obrata k slovenskim nacionalnim mitom (v prvi vrsti literarnemu kánonu v povezavi z idealizirajočimi podobami življenja na kmetih v času pred modernizacijo), je povečana stopnja represije na drugi strani pomenila, da ta obrat nikakor ni želel izzivati socialistične ureditve. Filmi dediščine, kakor bomo imenovali ekranizacije literarnih klasik v sedemdesetih letih, so v tem smislu zanimanje za slovensko zgodovinsko izkustvo sicer premaknili iz oblasti najbolj všečnega konteksta zanimanja za socialna vprašanja polja na še do nedavnega zelo sporno področje nacionalnega (Zorman 2007, 149),3 vendar pa so to naredili tako zelo previdno in v tako zasanjano nostalgičnih tonih, da niso zmotili nikogar. Ironičen obrat pri vsem skupaj seveda je, da so podobe klenega kmečkega življa, ki tvorijo jedro slovenskih filmov dediščine, dolgoročno kljub vsej svoji previdnosti veliko prispevale ravno k razmahu ideologije slovenskega nacionalizma, ki je na koncu spodbudila tako padec socializma kot tudi razpad bivše skupne države. Toda v sedemdesetih letih to še ni bilo razvidno in je takšna nostalgična kinematografija tudi v resnici delovala kot zgolj povsem nedolžna nostalgija. Nekaj podobnega je mogoče razbrati tudi pri umetniških filmih, ki so na sledi uspehov avtorske kinematografije v slovenskem filmu vztrajali še celo desetletje, ter socialnih feljtonih in komercialnih filmih, ki so drug ob drugem tvorili jedro slovenskega filma sedemdesetih let. Je pa po drugi strani res, da je vsaj komercialne filme mogoče povezati s tedanjo ekonomsko krizo, drugo pomembno značilnostjo tistega časa. V prejšnjem poglavju je bilo omenjeno, da je Jugoslavija v petdesetih letih doživela velik gospodarski napredek, ki je to pred tem pretežno nerazvito in ruralno državo v mnogih pogledih močno približal razvitemu svetu.4 Ta razvoj je doživel vrhunec sredi šestdesetih let, potem pa se je začel počasi, a nezadržno ustavljati. Jugoslovanska gospodarska rast je tako iz impresivnega obsega 9,7 % na leto, ki je bilo značilno za obdobje med letoma 1954 in 1965, med letoma 1966 in 1970 padla na 6,0 %, stopnja letne rasti zaposlenosti pa je v istem časovnem razdobju padla s 5,9 % na 1 % (Petranović 1988, 382). Za jugoslovansko vodstvo je bil še posebej neugoden podatek o popolnem neuspehu reforme, ki jo je sprožilo leta 1966 z namenom oživitve gospodarskega napredka: brezposelnost se še naprej ni zmanjševala, družbeni bruto proizvod je rastel vedno počasneje, produktivnost dela pa je kljub vsem naporom ostajala nespremenjena. V šestdesetih letih se vse to v vsakdanjem življenju večine ljudi še ni poznalo, toda ko je na začetku sedemdesetih let svet zajela »naftna kriza« (ekonomska kriza, ki jo je 3Barbara Zorman pravi, da je prva literarna adaptacija, v kateri je mogoče zaznati takšen premik, že Kosmačeva Lucija. 4 Resda precej neenakomerno: kljub vsem prizadevanju za odpravo velikih razlik med bolj razvitimi republikami in pokrajinami (Slovenija, Hrvaška, Vojvodina in Srbija) ter tistimi manj razvitimi (Bosna in Hercegovina, Črna gora, Makedonija in Kosovo), je ekonomski in kulturni razkol med zahodnim in vzhodnim delom države povzročal velike težave vse do njenega razpada na začetku devetdesetih let. sprožilo dvigovanje cen nafte s strani držav OPEC), so jo še posebej slabo odnesla prav takšna napol razvita gospodarstva, kot je bilo jugoslovansko. Na krizo so se z novo ustavo vse bolj samostojne jugoslovanske republike odzvale z nenadzorovanim zadolževanjem. To je do neke mere omogočilo ohranjevanje vtisa blagostanja in prosperitete, toda ko je bilo treba začeti odplačevati dolgove in kmalu še obresti na dolgove, je bilo iluzij konec: Jugoslavija je že leta 1975 dolgovala 6.5 milijarde dolarjev, ta številka pa se je potem le še povečevala. Uradno je jugoslovansko vodstvo o velikih dolgovih, ki jih država ne more več odplačevati, prvič sicer javno spregovorilo šele julija 1983,5 toda takrat je bilo vsakomur že zdavnaj jasno, da se država nahaja v popolni gospodarski krizi, iz katere nihče več ne najde izhoda. Še posebej katastrofalne posledice so imele za gospodarstvo mnoge zgrešene investicije, do katerih je prihajalo z izposojenim denarjem. Ena bolj znanih je bila izgradnja tovarne aluminija v Zvorniku (vzhodna Bosna). S pomočjo velikih kreditov je bila zgrajena največja tovrstna tovarna v Evropi, po njenem zagonu pa so