Tiskana izdaja knjige je izšla leta 2014 ISBN 978-961-6519-79-3 $ Katarina Šalamun Biedrzycka Med Slovenijo in Poljsko Izbor iz člankov in razprav Ljubljana 2019 Elektronska knjižna zbirka $ e–37 Urednik Gorazd Kocijančič Katarina Šalamun Biedrzycka Med Slovenijo in Poljsko Izbor iz člankov in razprav Oblikovanje elektronske izdaje Lucijan Bratuš Izdajatelj $ Za kud Logos Mateja Komel Snoj Ljubljana 2019 Elektronska izdaja e–37 Elektronski vir (pdf) Način dostopa (url): http://www.kud-logos.si/e-knjige/ Kataložni zapis o publikaciji (CIP) pripravili v Narodni in univerzitetni knjižnici v Ljubljani COBISS.SI-ID=299977984 ISBN 978-961-7011-71-5 (pdf) Novim generacijam, da bi segle po prvem in drugem izboru Kazalo Napisano za Slovence 11 Umetnost in svoboda 15 Obisk Alojza Rebule med zamejskimi študenti 17 Bratko Kreft: Po brezkončni poti *** 23 Ljudska pesem in estetska analiza 35 Šavrinske pesmi 39 Marc Alyn: Srečko Kosovel 50 Srečko Kosovel: Ekstaza smrti 55 Pesniški svet Boža Voduška in njegov pomen za slovensko sodobno poezijo 99 Še o antologiji 57 pesmi od Murna do Hanžka 105 Še enkrat o lanskem izboru slovenske poezije v poljščini *** 111 Prežihov Voranc v letih 1914–1924 138 Čuang Ču in metulj *** 157 Gombrowicz prihaja 162 Beaumarchais – naš sodobnik 166 Stanisław Wyspiański in njegova Svatba 174 »Naj se že Aleksander tako drago ne ženi« 181 Dotik duha – Antologija poljske poezije dvajsetega stoletja *** 187 »Energija, skrita na slovenskih tleh« Napisano za Poljake 197 Edvard Kocbek 203 Anton Vodnik in Božo Vodušek 206 Beli azil Slavka Gruma 212 Stanko Vuk – zadet v srce 238 Gregor Strniša: Uvod v knjižni izbor 240 Sodobna slovenska poezija 246 Slovensko-poljske sorodnosti v sodobnih spremembah zavesti 253 Nekaj besed prevajalke Pokra 258 Slovenija v mojem srcu *** 263 M. Mitrović, Cankar in kritika 269 T. Kermauner, Pomenske spremembe v sodobni slovenski dramatiki 276 Ali je Sizif lahko koristen? *** 283 Czesławu Miłoszu ob 90-letnici *** 289 »Redko se nad čim zares navdušim« *** 301 Bibliografija znanstvenih in strokovnih del in člankov 310 Bibliografija prevodov Napisano za Slovence Umetnost in svoboda V 4. številki Naših razgledov (25. ii. 1961) je Vladimir Kavčič napadel Filipičev članek iz tretje številke dramskega Gleda- liškega lista za l. 1960-61, ki nosi naslov »Antigona 1960«. Že po tem naslovu vidimo, da Filipič v njem ne razlaga nekih svojih osnovnih misli, ampak samo na kratko predstavlja Smoletovo zadnjo dramo. Zato je jasno, da je problem spo- ra prav ta drama, »Antigona«, s svojimi pogumno zastav- ljenimi vprašanji in ne morda njen nekoliko preenostaven komentar. Kavčič je svoj članek simbolično imenoval »Ab- straktnost 1960« in nato načelno zavrnil upravičenost su- bjektivnega idejnega iskanja takih ljudi, ki se osveščajo in se ne zadovoljujejo več le s starim, ampak skušajo v skladu s svojimi etičnimi načeli najti »globljo, resničnejšo, bolj človeško vsebino življenja«. Zdi se mu, da je to histerična želja po »novatorstvu« in ljudem, ki zastopajo Antigonino misel, očita: »Obregajo se ob stroj državne oblasti in se od- rekajo skupnosti, izkoriščajo pa eno in drugo. To je gotovo moralno.« Toda, ali ni osnovna pravica – in ko se tega zave, dolžnost – človekovega duha, da nikoli ne miruje? In ali ni osnovna pravica in dolžnost umetnika, da subjektivno izpoveduje, kar teži njega in njegov čas? Vsako dogmatič- no zaviranje tu samo škodi, čeprav si morda utvarja, da deluje za »mir in blagostanje vseh«. Duševnih kriz ni mo- goče eliminirati na ukaz, zlasti pa bi moralo biti suvereno umetniško ustvarjanje. Ne gre za to, ali so bili neki osebni problemi že izpovedani, ali ne, ampak za neprestano idejno razgibanost, ki preprečuje enostranost in apatičnost. Mi- slim, da je družbeni pomen neodvisnega umetnikovega dela prav v osveščanju drugih, da pa se tega ne sme izrabljati v politične ali osebne namene. — 11 — Smoletova drama je naredila name močan vtis, posebno, ker sem nasprotujoče si misli ob branju enakovredno teh- tala, ne glede na to, kdo jih je govoril. Vprašanja, ki nam jih avtor tega dela pogumno zastavlja, se porajajo nam mladim vedno znova.Vzemimo n.pr. problem stražnika in njegove zvestobe. Ali jih ni na tisoče na svetu, ki v dobri veri poče- njajo isto? Tebanski zbor starcev jih nedvoumno obsodi, nas pa pretrese in vznemiri. Ali pa razmišljanje o verzu: »deja- nje lepo je, če je lepo za vse«. Saj se vendar nikoli ne moreš pomiriti sam s seboj, če ne grebeš sam za odgovori. »Srce zveni, vest naj ureja«, a kako? In Kreonovo dokazovanje Ismeni, ali nas ne zadeva v živo, če že zavračamo Teresia, ki bi ga pa tudi lahko razumeli. Pa Ismenin zlom: »0, prepa- metni, da bi ohranili vero v bogove, prešibki, da bi verovali vase« – ali nismo tolikokrat to mi vsi? Najvažnejše pa je vprašanje zvestobe samemu sebi, vera v človekova najvišja etična načela, ki te prisilijo, da moraš razmišljati o njih, pa če bi se jim še tako rad izognil, pač zato, ker so - »Polineikes je«! Polineikes je simbol in morda ne bi niti mogla natančno povedati, kaj vse mi predstavlja, prav tako kot ne more nih- če pisati edino veljavnih določil o tem, kaj je konformizem in kaj to ni. Toda vsak človek, ki s poštenim namenom raz- mišlja o svojih osebnih problemih, bi moral zaslutiti, da ni odgovoren le družbi, ampak predvsem samemu sebi, Morda je to njegov Polineikes, ki se mu ne sme izneveriti, saj bi bila drugače zanj družba le formalistična zunanjost. Kvalitetna družba obstaja lahko le iz kvalitetnih posameznikov. In zdaj se lahko spet povrnemo h Kavčičevim zahte- vam oziroma prepovedim. Če taki problemi so, je nujno, da o njih tudi spregovorimo. In če jih umetnik posploši v občečloveško stvar vseh časov, to ni abstraktnost, ampak zavest, da je iskanje etičnega v človeku večno, odkar je za- vzela njegova biološka struktura tako stopnjo razvoja, da je rodila tudi človekovo duševnost, in da bo trajalo, dokler se človek biološko ne bo popolnoma spremenil. Toda potem — 12 — tudi človek ne bi bil več … Vprašanja o človekovem notranjem življenju so izredno važna in mislim, da nam v slovenski literaturi prav tega manjka: odkritosrčne besede, ki bi si upala razčlenjevati tudi še kaj drugega kot samo naše golo »konkretno udej- stvovanje». ln če bi Kavčiču verjeli, da počenjajo to le histe- rični, snobistično razpoloženi nestrpneži iz same želje po »novatorstvu«, bi se nam v hipu zrušila vera v umetnost, ta najvišji odraz človekovega duha, ki nas venomer oplaja in bogati. Uničen bi bil ves trud šole, ki nam skuša približati lepoto umetniških del skozi stoletja, da bi vedno več doje- mali, razumeli m čutili, ne pa da bi n. pr. dejali: »Kako si si ti, Maeterlinck, upal pisati o sinji ptici, ne da bi povedal, koliko peres je imela in kakšne vrste je bila? Toda saj vemo, starokopiten maloburžoazni element si bil! In ti, Cankar, s svojim hrepenenjem in simboli, zakaj nisi upošteval, ‚da je treba stvari postaviti na svoje mesto in jih imenovati s pravi- mi imeni‘?« Pa kaj bi hodili v preteklost! Obsodimo najprej našo Državno založbo, ki izdaja bibliofilsko zbirko z reak- cionarnim naslovom »Večni sopotniki«! Ob branju Kavčičevega članka se ti nehote vsili dvom, da tu ne gre samo za vrednotenje nekega umetniškega dela. Stavek, da bi »morali vsi tisti, ki iščejo ,globlje, resničnejše, bolj človeške vsebine življenja …‘ povedati, kaj iščejo, če dejansko iščejo, da bi videli, če je tisto res tisto in ne nekaj drugega«, mi zveni kot grožnja. Komu bi morali to posebej razlagati in zakaj? Delo samo naj pokaže, kakšne kvalitete in ideje nam prinaša. Lahko jih sprejmemo ali odklonimo, saj je absurd, da bi vsi enako mislili. Toda ob trenju idej lahko zrasejo nove kvalitete, kar je pridobitev za vse. Naj se le krešejo iskre, od tega bo samo bolj svetlo! Zato se mi zdi misel, da so taka iskanja »voda na mlin tistim, ki bi radi en stroj državne oblasti zamenjali z drugim, da bi si tako povrnili izgubljeni svet ali ustvarili novega. slabšega od sedanjega«, podtikanje, ki vzbuja samo odpor. — 13 — Če se stvari ne potrudiš razumeti in jo namenoma ponižaš, s tem samo sam padeš. Pogumna iskanja, ki res hočejo nekaj novega, toda boljšega, pa bodo mladim vedno v vzgled in v spodbudo. Katka Šalamun, dijakinja Naši razgledi, 8. aprila 1961 — 14 — Obisk Alojza Rebule med zamejskimi študenti Klub zamejskih študentov je povabil tržaškega pisatelja Alojza Rebulo na pogovor o literaturi oziroma umetnosti nasploh. Predavanje samo, pa tudi druga dejstva, ki so s tem obiskom v zvezi, nas silijo k drobnemu zapisku nekaterih misli. Na večeru je tekla beseda o vrhunski literaturi, ki je po pisateljevem mnenju najbolj univerzalna in kompleksna človekova podoba. Toda ob razmišljanju o Homerju, Dan- teju, Prešernu in Tolstoju, pa tudi o veličini in pomembnosti slovenske literature, se je pred poslušalci odprl predvsem problem neokrnjene, polne človekove osebnosti, ki more sprejemati in doživljati to, kar so v najvišjem vzponu člove- škega duha ustvarili največji geniji s svojim vseobjemajočim dojemanjem sveta. Razmišljali smo pravzaprav o današnjem človeku, ki naj bi mu umetnost pomagala, da se ne bi atomi- ziral in tehnokratiziral, ampak da bi rajši - in lepše - živel. Vemo, koliko v vzdušju trenutne utilitarnosti in vsesplošne duhovne brezbrižnosti pomeni prisrčni stik s človekom, ki je v sebi z vso zavzetostjo izkristaliziral marsikatero bistve- no vprašanje človekove eksistence. Že zato bi bilo o tem srečanju vredno nekaj napisati. Ob spominu na poslušalce - tržaške študente - pa naj navežem še nekaj misli o narodni inteligenci. Danes, ko razpravljamo o zapostavljenosti oziroma manjvrednosti humanistično usmerjenega intelektualca, se morda zdijo nekdanje Vidmarjeve besede o inteligenci, ki da mora biti „sol in cvet“ naroda, anahronistične ali celo nesmiselne. Vendar je njegova zahteva prepotrebna, če no- čemo kot narod degenerirati; še prav posebej pa to velja v življenjskih razmerah manjšine. — 15 — Vidmar je zapisal to misel ob problemu naše narodne zavesti.