Ta knjiga se je rojevala dolgo. Njeni zametki segajo v začetek 90. let, ko sem zak- ljučil monografijo o slovenski kmečki povesti in načrtoval kmalu na podoben način nadaljevati z drugim velikim slovenskim pripovednim ţanrom, z zgodovinskim roma- nom in povestjo, za katerega sem sproti dopolnjeval bibliografsko gradivo in pisal raz- prave. S tem bi bilo pokrito najpomembnejše ţanrsko dogajanje v slovenski pripovedni prozi od njenega začetka sredi 19. stoletja do danes. Prvo študijo na temo zgodovinske povesti sem napisal leta 1982, študijsko bivanje v ZDA 1994/95 je pomagalo pri raz- gledovanju, kako se takim projektom streţe drugod po svetu, in sledila je serija raz- prav, ki so primerno izhodišče za monografijo o slovenskem zgodovinskem romanu. Razlogi za odlašanje so bili raznoliki. Če pustim ob strani konkurenčne literarno- vedne načrte, ki so vedno znova porinili zgodovinski roman na drugo mesto, nosi velik del odgovornosti za to občutek, da knjiţna monografija pravzaprav ni potrebna, ko pa ima zainteresirani bralec vse gradivo, tj. podatkovno zbirko, in študije o posa- meznih ţanrskih tipih, v neprimerno bolj uporabni in simpatični obliki na razpolago na internetu.1 V osebni bibliografiji sem spletišče, kjer so bile zbrane razprave na to temo, zato poimenoval Slovenski zgodovinski roman: Knjiga v nastajanju. Profesio- nalna eksistenca akademske humanistike je sicer še vedno zelo odvisna od zmoţnosti produkcije in objavljanja zaokroţenih, sintetičnih monografskih publikacij. Alterna- tivne oblike prezentacije znanstvenih spoznanj se odprejo takrat, ko avtor ni več odvisen od zahtev, ki mu jih glede tega narekuje nuja akademskega napredovanja. Zamenjava medija pa pomeni tudi modifikacijo razpravnega sloga: več naj bi bilo interesa in posluha za neekspertnega bralca in več pozornosti posvečene poljudnej- šim oblikam izraţanja. Misel na vzporedno elektronsko objavo je ukinila potrebo po stvarnem in osebnem kazalu in po citiranju dolgih spletnih naslovov. Kdor se bo hotel po knjigi sprehajati tako dejavno, bo posegel pač po njeni spletni obliki. Poskr- beli smo, da je nezanemarljiva količina zgodovinskih pripovedi, ki so predmet raz- pravljanja, dostopna v spletni obliki in da nanjo kaţejo logotipi spletnih virov v sez- namu na koncu. Drugi razlog za oklevanje je povezan s spoznanjem, da metodološkega vzorca, po katerem je nastala knjiga o slovenski kmečki povesti, pri zgodovinskem romanu ven- darle ni mogoče uporabiti brez obseţnejšega prilagajanja. Monografiji o kmečki poves- ti je trdno strukturo zagotovil model treh pomenskih polj (doma, junaka, zunanjega sveta), na katerih naj bi temeljila globinska struktura tega ţanra, pri zgodovinskem romanu in povesti pa se je ob zgledih obravnav v drugih nacionalnih literaturah, zlasti angleški in ameriški, zdelo, kot da ţanr kakšne enotne globinske strukture nima in mu 1 Zbirka slovenskega zgodovinskega romana ; Slovenski zgodovinski roman , postavljeno 16. oktobra 1999; vmesnik je pripravil Primoţ Jakopin, ki je tudi avtor programa Eva, v katerem je poda- tkovna zbirka. Spletne lokacije, na katere v knjigi opozarja pajčevina, najdejo iskalniki. identiteto daje le mnoţica zgodovinskih dogodkov in oseb, ki jih obravnava. Razvrsti- tev poglavij v knjigi zgolj po zgodovinskih obdobjih, dogodkih in osebah, ki jih romani postavljajo pred bralca, začenši s prazgodovino in antiko ter z zaključkom pri romanih, ki tematizirajo nedavno preteklost – taka razvrstitev je značilna za angleško napisane monografije –, se je zdela glede na domače humanistične navade in predstave le malo preveč mehanična, premalo stremljiva in neznanstvena. Naši literarnozgodovinski kro- gi, ki so dajali prednost bolj zapletenim urejevalnim principom, so se od omenjene pre- proste klasifikacije radi vzvišeno odvračali. Ker pa pride klasifikacija romanov po dogajalnem času še kako prav bralcem ţanra, te preproste kompozicijske moţnosti enostavno ni bilo mogoče zanemariti. V letih odlašanja pa se je pojavil in počasi dozo- rel še en potencialni organizacijski princip, ki ga preprosto imenujem razmerje med domačim in tujim, in pometel s skušnjavo, poseči po tretji, pri nas zelo pogosto izrab- ljeni moţnosti, ponatisniti svoje razprave na temo slovenskega zgodovinskega pripo- vedništva v zborniški obliki in brez rdeče niti. Kompozicija knjige se je hotela zgledovati pri ambicioznih sociološkoliterarnih shemah, nazadnje pa je obtičala pri redu, kakor ga je narekovalo do zdaj zbrano in reflektirano gradivo, saj bi ambicioznejši pristopi odprli preveč neobdelanih poglavij. Zato je v enem poglavju obdelana ţenska problematika, čeprav bi morala biti ločeno, glede na to, ali gre za avtorice ali junakinje, in pokrajinska tematika. Vesel sem, da razpravljanje ne teče od avtorja do avtorja ali od teksta do teksta, ampak po nadrejenih kriterijih (ţanrskih tipih in značilnostih), sprijazniti pa se je zdaj treba s tem, da so informacije o enem tekstu ali enem avtorju razporejene v več poglavij. V dodatek sem umaknil zgodbene povzetke povesti, ki se z njimi natačneje ukvarjam ali so se zdeli potrebni zaradi ilustrativnosti oz. reprezentativnosti. Kratkih biografij analiziranih in interpretiranih avtorjev pa ni bilo preveč, zato sem jih lahko pustil v besedilu. Ne pri- našajo zaključene enciklopedične informacije, ampak poudarjajo tista manj znana dejs- tva, ki so potrebna za razumevanje avtorjeve ţanrske dejavnosti. Zaradi relativne majhnosti slovenskega literarnega sistema sem vseskozi domneval, da bo do izčrpnih empiričnih popisov posameznih ţanrov še najlaţe prišlo pri nas in v podobno drobnih in obvladljivih nacionalnih literarnih sistemih, kjer se da besedila ţanrskega korpusa prešteti v celoti, čeprav to počne le en človek in to celo peš; sloven- ska literatura naj bi imela zaradi svoje kvantitativne obvladljivosti nekakšno laboratorij- sko vrednost za podobna početja v drugih, obseţnejših literaturah. Domneva je bila napačna, saj so prvo tako obravnavo, ki bi si je ţelel tudi za slovensko knjiţevnost, napravili za več desetkrat obseţnejši nemški zgodovinski roman. Projekt Historischer Roman, ki je potekal med letoma 1991 in 1997 na germanistiki univerze v Innsbrucku, je zajel 6700 nemških zgodovinskih romanov od 1780 do 1945 in jih predstavil na spletu2 ter v seriji klasično objavljenih študij. Zgledni nemški projekt je bil slovenskim raziskavam po eni strani spodbuda, po drugi strani pa je zaradi svoje profesionalne nedosegljivosti jemal vetra iz jader. Knjiga je v nekaterih poglavjih ilustrirana z grafikoni, ki dokumentirajo avtorjevo prizadevanje po kvantificiranju literarnih dejstev. Preveč zaupljivega bralca je vendarle 2 Projekt Historischer Roman, Institut für Germanistik, Universität Innsbruck . treba opozoriti, da gre za osnovnošolsko statistiko, ki si na srečo ni zadala previsokih ciljev, čisto dobro pa je uporabna pri objektivnem umeščanju zgodovinskega romana v slovenski literarni sistem in njegovih primerjavah z drugimi ţanri. Med spodbudne razloge za to, da je do knjige prišlo, spada spoznanje, da so infor- macije o zgodovinskem romanu, ki jih najde študent razsute po internetu, za znanje na izpitu nezadostne, in upanje, da mu bodo v knjiţni obliki mogoče bolj zavezujoče. Veliko vlogo ima seveda tudi hvalevredna ponudba in priganjanje s strani Marka Juva- na, ki si je prizadeval, da bi knjiga izšla v zbirki Studia litteraria. Upoštevati je treba, da knjiga temelji na internetni podatkovni zbirki in jo »prevaja« v knjiţni diskurz, da materijo sicer organizira po enotnem principu, vendar se zaveda njegove arbitrarnosti in mu ne daje prevelike teţe. Iz dvoma v splošno in trajno veljav- nost izbranega organizacijskega principa se tudi odpoveduje pregledu, refleksiji in pre- verjanju teoretičnih definicij zgodovinskega romana, kakor so jih oblikovale različne tuje literarnovedne šole, in namesto tega namenja več prostora analizi in interpretaciji posameznih besedil. Knjiga o slovenskem zgodovinskem romanu zaradi naštetega do neke mere odstopa od podobnih monografskih podjetij. Pri zgodovinskem romanu se je bolj kot pri kmečki povesti utrdilo moje prepričan- je o zelo omejeni in zgolj akademski vrednosti tradicionalnega teoretičnega razglab- ljanja o ţanru. Tegobe izhodiščnih definicij, ki naj pomagajo zamejiti gradivo, bre- menijo v glavnem evropske avtorje, medtem ko se pragmatični angleško pišoči z vprašanjem »bistva ţanra« ne trapijo in na seznam uvrščajo vsa dela, ki so se sama tako deklarirala ali so bila kot zgodovinski romani prepoznana. Zato je v principu mogoče, da se v istem ţanru znajdeta dve časovno oddaljeni in strukturno popolnoma različni deli, ki ju veţe edinole ţanrsko določilo v podnaslovu. Povzetke teoretičnih razglabljanj, kolikor jih v knjigi je, je treba razumeti kot davek razpravnim običajem v literarni vedi pri nas in manj kot vodilo za konkretne analize. V pomoč so teoretični spisi lahko pri preglednejšem klasificiranju materije, dokončnega odgovora na vpra- šanje o »bistvu« ţanra pa od njih ni pričakovati. To je tudi odgovor bralcu, ki bo v knjigi pogrešal »temeljnih« teoretičnih referenc v zvezi z zgodovinskim romanom. Gotovo so relevantne za izbrana kapitalna dela svetovne knjiţevnosti, iz katerih so zrasle, na celotno slovensko gradivo pa jih brez hudih zadreg ni mogoče presaditi. Mogoče bi se morale v teh časih pisati drugačne knjige, z manj pozornosti na ţanrsko strukturo in z večjim interesom za socialno funkcijo literature, na primer o literarnih konstrukcijah slovenskega junaka, o modeliranju razmerja do tujega, o tem, kako lahko literatura pomaga pri oblikovanju boljšega sveta.