slovenske^' lovstva, • * * • «• Spisal in založil: Julij plem. Kleinmajr , c. k. profesor v Kopru. 1881. Natisnila tiškarnica družbe sv. Mohora v Celovcu. „Kdor svojih slavnih prednikov ne Jesti, njih naslednik biti ne zasluži.« Slomšek, 1862. 1 s, i C v 0 Predgovor. „Zerno do zerna pogača." Sprejmi, mili narod slovenski in posebno ti, učeča se mladina naša, ovo malo zgodovino slovenskega slovstva. Slovstvo je sploh zercalo vsacega naroda, v katerem se jasno kaže, ali on v svojem živenji napreduje ali nazaduje. Slovstvo je cvet omike, slovstvo priča, kaj zamore narod sam iz sebe; ono je merilo moči narodove, merilo spoštovanja, katerega sme zahtevati strani dragih narodov. Slovstvo nam svedoči, je le narod vreden, da biva na svetu. Zanimivo in ob enem prepotrebno je toraj vsaeemu, da si ogleda delovanje na duševnem našem polji; kajti zgodovina našega jezika je zgodovina našega naroda. Jezik naš je vez, ki nas druži; jezik je vseh naroda sinov jednostno, največje bogastvo. Prebirajmo in oglejmo si tedaj djanja sprednikov in sovremenikov naših na polji književnosti in slovstva; navdu- 2* Hiijmo, modrimo se; spoznavajmo okolnosti, našemu dušev- nemu razvitku, pravej omiki in blagotvornemu napredku koristne! Odpravljajmo škodljive zapreke; delajmo neutrud- ljivo in spolniti hočemo cestno nam namembo. Ljubimo, gojimo, izobražujmo svojo milo materinščino; hranimo jo v svoj najdražji zaklad! Bodimo ponosni s svojimi darovi; dota nam je dana obilna; čverstega telesa, blagega serca, bistrega uma in jasnega duha doseči nam je dozor, veljavo, srečo in čast! V Kopru, leta 1881. J.pl. K. L O jeziku in delitvi po narečjih, Učenjaki devajo vse jezike, kar se jih govori na sve tu po vzajemni podobnosti po Šafarik-u v štiri ali pa po S c h 1 e i c h e r - u v tri rede in med temi so spet znamenja, ki kažejo, da so tudi ti iz jednega in istega vira. Pervi red ima v sebi jezike enozložne, drugi prilepne in tretji pregibne. Kar se v tretjem redu s skloni in spregami, to se v drugem zaznamnja z raznimi nastavki in pridevki ali prilepki. Vsak red ima mnogo razredov. Slovani in ozirom Slovenci sklanjamo in spregamo in smo tedaj iz tretjega reda. Sploh smo iz tega reda vsi oni, ki pripadamo indoevropskemu plemenu. Ta šteje osem razredov in sicer: 1. indiški, 2. iranski, 3. greški 4. latinski, 5. litvanski, 6. slovanski, 7. celtiški, 8. germanski razred. Slovanski je najbliže litvanskemu in sanskritskemu, ki je stari, Indom sveti jezik, ki se je zlasti po braminih zgodaj olikal. Slovani, ova velika betev indoevropskega plemena, se razširjajo po vzhodni Evropi in sosednem delu Azije, po jugo- vzhodnem delu Evrope, kakor tudi po srednjem njenem delu kot ostanki naroda slovanskega, nekdaj dalječ na zahod sega- jočega. Slovani tedaj zavzemajo dežele od Šum a ve na vzhod notri do Urala k mejam činskim, od morja baltiškega in ledenega do morja jadranskega, egejskega in černega, v številu blizo 86 milijonov duš. Verjetno in skoraj gotovo je, da so govorili Slovani kdaj enako; ali knjiga slovanska nima jezika, kateri bi bil pravi oče vsem sedanjim. Knjižno se tak jezik skazati ne da; torej tudi v tem pomenu ne moremo govoriti o staroslovanskem jeziku. Kar so se prikazali na pozorišči zgodovinskem, so bili Slovani razdeljeni na več rodov in v njihovih pervih bukvah so znati uže mnogotere razlike; vendar so tim manje, čim stareje so knjige. Slovani smo tedaj: Slovenci in Slovaki, Rusi in Eusini, Serbi in Sorbi, Poljaki in Bolgari, Čehi in Hervati. Njih govor imenujejo nekateri „jezike" in nekateri „narečja". Nam se dopada bolj slednje mnenje. Uže v davnih časih so se bili Slovani razkrojili v južno- vzhodno in severnozahodno vejo, katerih sedaj vsaka dve glavni narečji razločeva. Po tem takem štejemo štiri glavna narečja: jugoslovansko, rusko, češko in poljsko. Jugoslovansko govore: Bolgari, Serbo-Hervati in Slovenci; rusko: Velikorusi, Malorusi, Eusini; češko: Cehi in Moravani, Slovaki, Lužičani in poljsko: Poljaki. Ta narečja vendar niso tako različna, kakor bi si mislili. Kdor jedno istih povsem in temeljito pozna, bode tudi ostale zamogel razumeti. Razdelitev pa se je dosihmal različno podalo; naj tu nekoliko o tej zadevi spregovorimo. Večinom se ločijo slovanski govori na dvoje, v dva redai, v dve versti ali veji, jugovzhodno in severozahodno ali zapadno (Dobrovskj, Šafafik) pa tudi samo vzhodno in zahodno (Viktorin), severno in južno, zgornjo in spodnjo. Šest narečij štejejo tisti, kateri po izgledu učenjaka Grimma, ob jugu imenujejo Slovence, Serbe in Bolgare, ob severu pa Buse, Poljake, Čehe ali pa po izgledu našega Kopitarja, zgorej Lužičane, Čehe in Poljake in spodej Ruse, Slovenoserbe in Slovence. Sedem slovanskih jezikov loči Šafarik in po njem so se ravnali premnogi, če tudi so jih včasi vverstivali po svoje, tako n. p. Jungmanu, Schleicher, Hattala, Viktorin. Osem pa jih našteva naš Matija Maj ar, ki pravi, da govorimo štiri glavne in štiri manje književne jezike. Po deset jih kaže Dobrovsky v dveh redih, Miklošič, Še m bera pa v sorodnosti s staroslovenščino v jednej versti, i. t. d. Za nas Slovence so po misli Jož. Marnovi znamenite one razredbe, ki so nam podali ali slovenski strokovnjaki sami ali pa one, ki so jih o slovanskih govorih postavili: Dobrovsky, Šafarik, Miklošič. Pervi naš slovničar Adam Bohorič loči v naslovu k slovnici svoji, leta 1584. osmero slovanskih jezikov: slovenski, ruski, rusinski, poljski, češki, lužicki, dalmatinski in hervatski in petero pisav: latinsko-slovensko, glagoliško, rusinsko in rusko. Matija Maj ar, ki je pisal leta 1848, kako izobraževati slovanski jezik, pravi, da se jezik deli na štiri narečja: češko, poljsko, ilirsko in rusko in narečja se dele na podnarečja in ova zopet na raznorečja. V svojej „Uzajemni slovnici" leta 1863. pa nam poda svojo razredbo natančno; štiri glavni jeziki so mu: ruski, hervatsko-serbski, češki, poljski in neglavni jeziki: bolgarski, gorotansko - slovenski, ogersko - slovenski in lužicko- serbski. Dobrovsky, pervi slovanski jezikoslovec, imenuje go- vore „narečja" ter pravi, da se po gotovih znakih dajo vrediti v dve versti. K pervi prišteva: rusko, staroslovensko, ilirsko, hervatsko, slovensko in k drugej: slovaško, češko, lužicko- serbsko, spodnje lužicko in poljsko. Šafarik, slavni jezikoznanec in zgodovinar je tudi mnogokrat pisal o tej zadevi, tako n. p. v slovstveni povest- nici leta 1826., v slovanskih starožitnostih leta 1837 in v slovanskem narodopisji leta 1842. On pravi, da ima Jezik" slovanski več narečij in dvojni govor. Jugovzhodnemu govoru pripada „reč" ruska z narečjem: velikoruskim, maloruskim in beloruskim, reč bolgarska z bolgarskim in staroslovanskim ali starobolgarskim, reč ilirska s serbskim, hervatskim in gorotansko-slovenskim. Zapadnemu govoru spada reč poljska s poljskim in kašubskim, reč češka z ogersko - slovenskim in češkim, reč lužicko - serbska z zgornje lužickim in dolnje lužickim in reč polabska. Dr. Miklošič, staroslovenski jezikoslovec in učenjak je spisal primerjajočo slovnico slovanskih jezikov in imenuje naše govore Jezike" ter jih razversti po sorodnosti ali bližnji podobnosti z nekdanjim cerkvenim, pismenim jezikom, ki ga „staroslovenskega" imenuje. Kazredil jih ni v nobene verste; red jim je sledeči: staroslovenski, novoslovenski, bolgarski, serbski, maloruski, velikoruski, češki, poljski, gornjeserbski in dolnjeserbski. V njegovi jezikoslovni razredbi nam je jako všeč, da pervi knjižni jezik imenuje »staroslovenski" in da je perva pristna hčerka staroslovenščine ravno naša slovenščina, da si mu v teh rečeh oporekajo še mnogi jezikoslovci. To so tedaj razredbe, katere do sedaj izmed vseh najbolj slovijo. Najbolj zapadni odraslek slovanskega naroda, Slovenci, so s časom v razne dežele razkosani, svojo skupno ime sem ter tja skoraj pozabili in mesto njega začeli rabiti deželska imena: Kranjci, Primorci, Korošci, Štajerci i. t. d. Vendar se je skupno ime popolnoma tudi med prostim narodom ohranilo in to posebno pri štajerskih, pri koroških in primor- skih Slovencih, ki svoj jezik tod povsod imenujejo „slovenski" jezik. Vedno bolj razširjajoča se zavest, omika in zavednost pa skupnemu imenu zopet staro veljavo zadobiva. Naš narod šteje blizo l'/s miljona duš in biva v deržavi slavne habs- burgske hiše na Kranjskem, v Primorji, na spodnjem Štajer- skem in južnem Koroškem. Sem spada ob enem 30.000 prebivalcev videmskega okrožja na Italijanskem in blizo 55.000 duš na Ogerskem in sicer v Zaladski, Železni in Vesprimski županiji. Izmed vseh jugoslovanskih narečij je serbsko-hervatsko slovenskemu najbolj sorodno, kakor sta si tudi naroda bližna soseda. Iz te velike sorodnosti, zlasti iz posebnosti, po katerih se ta jezikovska skupina od drugih loči, se sme sklepati, da sta ta dva naroda vkljub pozneji zgodovini, v katerej se zmirom ločena pokazujeta, v prestarem času bila soseda tam v zakarpatski pradomovini, od koder so Slovenci uže v šestem stoletji v Panonijo prišli, kmalo potem pa se pomaknili v alpske in kraške pokrajine. V sedmem stoletji so za njimi prišli Hervati in Serbi in se zopet v njihovem sosedstvu naselili. n. Razdelitev slovstvene zgodovine. Cestiti svoje dobrotnike, ceniti njih lepe dela in zna- menite zasluge, je nam ravno tolika dolžnost, kakor njih slavne izglede posnemati. „Kdor svojih prednikov ne pozna, ne česti, njih naslednik biti ne zasluži." Zasluge glavne pa so nam one, ki so bile velicega upliva, velike pomembe na razvoj naroda našega, ki so podloga razvitku duševne nam izomike, duševnega napredka. V cenitev teh je neobhodno treba nekake slike, nekakega zercala, ki nam svedoči duševno stran naroda našega in to sliko