Analiza in Primerjava Vodilnih Distribucij Operacijskega Sistema Linux

Fakulteta za elektrotehniko, računalništvo in informatiko Smetanova ulica 17 2000 Maribor, Slovenija

Andrej Belšak

ANALIZA IN PRIMERJAVA VODILNIH DISTRIBUCIJ OPERACIJSKEGA SISTEMA LINUX

Diplomsko delo

Maribor, september 2013 ANALIZA IN PRIMERJAVA VODILNIH DISTRIBUCIJ OPERACIJSKEGA SISTEMA LINUX

Diplomsko delo

Študent: Andrej Belšak Študijski program: Univerzitetni študijski program Računalništvo in informacijske tehnologije Mentor: doc. dr. Iztok Fister i ZAHVALA

Zahvaljujem se mentorju doc. dr. Iztoku Fistru za pomoč, nasvete in vodenje pri izdelavi diplomskega dela. Posebna zahvala velja staršem, ki so mi študij omogočili in me podpirali.

ii ANALIZA IN PRIMERJAVA VODILNIH DISTRIBUCIJ OPERACIJSKEGA SISTEMA LINUX

Ključne besede: Linux, distribucija, grafični vmesnik, operacijski sistem

UDK: 004.451(043.2)

Povzetek

Diplomsko delo opisuje razvoj operacijskega sistema Linux skozi zgodovino in obravnava najpogostejše distribucije tega operacijskega sistema. Glavna naloga diplomskega dela je podrobna analiza in primerjava med posameznimi distribucijami, tako s tehničnega oziroma strokovnega vidika, kot z vidika končnega uporabnika. Obravnava tudi posamezne tipe namizij oziroma grafičnih vmesnikov Linux okolja in nabor privzetih aplikacij v posameznih distribucijah. Cilj je bralcu predstaviti okolje operacijskega sistema Linux in mu s podanimi informacijami pomagati pri izbiri zanj najprimernejše distribucije.

iii ANALYSIS AND COMPARISON OF MAIN DISTRIBUTIONS OPERATING SYSTEM LINUX

Keywords: Linux, distribution, graphical user interface, operating system

UDK: 004.451(043.2)

Abstract:

The thesis describes the development of the computer operating system Linux throughout history and its the most frequently used distributions. The main task is to make the detailed analysis of each distribution and the comparison between them from tehnical point of view and also from end-user perspective. The thesis sumarizes characteristics of all the desktop environments or graphic user interfaces (GUI) of Linux environment and all of the default applications in separate distributions. Main goal of the thesis is to familiarize the reader with Linux environments and with detailed information which would help him to choose suitable distribution for her/his needs.

iv KAZALO

1 UVOD...... 1

2 LINUX...... 3 2.1 Pregled tehničnih značilnosti operacijskega sistema Linux...... 5 2.2 Grafična okolja Linux...... 7 2.3 Uporabniške aplikacije...... 9 2.3.1 Spletni brskalnik...... 9 2.3.2 Odjemalec elektronske pošte...... 10 2.3.3 Pisarniška orodja...... 10 2.3.4 Medijski predvajalniki...... 11 2.4 Omrežna podpora Linux...... 12

3 DISTRIBUCIJE LINUX...... 14 3.1 Analiza tehničnih in uporabniških karakteristik Linux distribucij...... 16 3.1.1 Linux Mint...... 17 3.1.2 Ubuntu...... 23 3.1.3 Fedora...... 27 3.1.4 Debian...... 30 3.1.5 OpenSUSE...... 32

4 PRIMERJAVA DISTRIBUCIJ LINUX...... 36 4.1 Primerne distribucije glede na tip uporabnika...... 39

5 SKLEP...... 42

6 VIRI...... 44

v KAZALO SLIK

Slika 2.1: Linus Benedict Torvalds...... 4 Slika 2.2: Maskota operacijskega sistema Linux - Tux...... 4 Slika 2.3: Grafično okolje XFCE...... 8 Slika 2.4: Grafično okolje LXDE...... 8 Slika 3.1: Potek nameščanja paketa...... 15 Slika 3.2: Grafično orodje za nameščanje paketov Synaptic...... 16 Slika 3.3: Osnovno namizje Linux Mint...... 21 Slika 3.4: Glavni meni distribucije Linux Mint...... 21 Slika 3.5: Nastavitveni meni Linux Mint...... 22 Slika 3.6: Prijava v Linux Mint...... 22 Slika 3.7: Osnovno namizje Ubuntu...... 25 Slika 3.8: Glavni meni distribucije Ubuntu...... 25 Slika 3.9: Nastavitveni meni distribucije Ubuntu...... 26 Slika 3.10: Prijava v Ubuntu...... 26 Slika 3.11: Osnovno namizje Fedora...... 28 Slika 3.12: Glavni meni distribucije Fedora...... 28 Slika 3.13: Nastavitveni meni distribucije Fedora...... 29 Slika 3.14: Prijava v Fedoro...... 29 Slika 3.15: Osnovno namizje distribucije Debian...... 31 Slika 3.16: Glavni meni distribucije Debian...... 31 Slika 3.17: Nastavitveni meni distribucije Debian...... 32 Slika 3.18: Prijava v Debian...... 32 Slika 3.19: Osnovno namizje distribucije OpenSUSE...... 34 Slika 3.20: Glavni meni distribucije OpenSUSE...... 34 Slika 3.21: Nastavitveni meni distribucije OpenSUSE...... 35 Slika 3.22: Prijava v OpenSUSE...... 35

vi KAZALO TABEL

Tabela 4.1: Sistemske zahteve distribucij...... 36 Tabela 4.2: Poraba sistemskih sredstev pri neobremenjenem sistemu...... 37 Tabela 4.3: Prikaz prednameščenih programov po distribucijah...... 38 Tabela 4.5: Najustreznejše distribucije glede na tip uporabnika...... 39

vii SEZNAM UPORABLJENIH KRATIC

BSD Berkeley Software Distribution DDP Data Delivery Protocol FTP File Transfer Protocol GPL General Public License IPv4 Internet Protocol version 4 IPv6 Internet Protocol version 6 IPX Internetwork Packet Exchange MGSE Mint Gnome Shell Extension NFS Network File System POSIX Portable Operating System Interface TCP/IP Transmission Control Protocol/Internet Protocol USB Universal Serial Bus

viii 1 UVOD

Osebni računalniki so postali nepogrešljivo orodje v vsakdanjem življenju. Srečamo jih povsod in si življenja brez njih skoraj ne moremo več predstavljati. Za praktično uporabo osebnega računalnika potrebujemo ustrezno programsko opremo, ki omogoča praktično uporabnost in strojni opremi računalnika doda uporabno vrednost.

Govorimo o operacijskih sistemih, brez katerih osebni računalniki ne bi bili uporabni. Operacijski sistem v splošnem predstavlja okolje za zagon programov in služi kot posrednik med strojno opremo računalnika in uporabnikom.

Skozi zgodovino je bilo razvitih že več operacijskih sistemov. V začetku je interakcija uporabnika z računalnikom potekala z uporabniškim vmesnikom sestavljenim iz ukazne vrstice (ang. command line). Eden bolj znanih primerov takšne interakcije je bil MS-DOS. Z vedno večjimi zahtevami pri uporabi računalnika, kot orodja v vsakdanjem življenju, je nastala tudi potreba po bolj izpopolnjenem in intuitivnem grafičnem vmesniku. Tako so nastali operacijski sistemi z grafičnim uporabniškim vmesnikom, ki so uporabniku olajšali delo in tako približali delo z računalniki tudi manj veščim uporabnikom. Najpopularnejši in uporabnikom najbolj znan je operacijski sistem Microsoft Windows. Obstaja pa tudi nabor drugih operacijskih sistemov npr. operacijska sistema OS X (Apple) in Linux [30].

Največji tržni delež na področju razširjenosti operacijskih sistemov imata Microsoft in Apple, vendar se zadnje čase opaža porast uporabnikov operacijskega sistema Linux in njegovih distribucij [3].

V diplomskem delu se osredotočamo prav na distribucije Linux. Cilj diplomskega dela je raziskati tržni delež operacijskega sistema Linux, preučiti, preizkusiti in analizirati posamezne distribucije ter predstaviti razlike med njimi tako s

1 tehničnega, kot tudi z uporabniškega vidika. Predstavimo torej najpogosteje razširjene distribucije v zadnjem času in v primerjalni študiji različnih distribucij poskušamo določiti najprimernejše za uporabo glede na posamezni tip računalniških uporabnikov, t.j. zahteven, srednje zahteven ali nezahteven.

Diplomsko delo je razdeljeno na pet poglavij. V drugem poglavju je predstavljen operacijski sistem Linux, skupaj z zgodovinskim pregledom, grafičnimi okolji, uporabniškimi aplikacijami in mrežno podporo. Tretje poglavje opisuje pet najbolj razširjenih distribucij Linux. V njem so opisane karakteristike posameznih distribucij in predstavitev uporabniškega vmesnika vsake izmed distribucij. Četrto poglavje predstavi analizo in primerjavo med distribucijami ter poda najustreznejšo distribucijo glede na tip uporabnika. Na koncu podamo še pregled opravljenega dela in nakažemo možne smeri razvoja pričujoče študije.

2 2 LINUX

Sistem Linux se je začel razvijati na osnovi takrat že razvitega sistema Unix. Prvo različico sistema Unix so začeli razvijati leta 1969 pri podjetju AT&T Bell. Pri razvoju so sodelovali Ken Thompson, Dennis Ritchie, Douglas Mcllory in Joe Ossanna. Prva različica Unix je bila izdana leta 1971. Unix je bil takrat napisan v zbirnem jeziku, kar za tisti čas ni bilo nič nenavadnega. Zaradi težav s prenosljivostjo med računalniki ga je Dennis Ritchie leta 1973 prepisal v programski jezik C. Takrat je Unix postal plačljiv operacijski sistem [4].

Septembra 1983 je Richard Matthew Stallman pričel s projektom proste programske opreme (ang. GNU is Not Unix, krajše GNU). To je bil podporni projekt, ki se je zavzemal za načela odprte kode in brezplačne programske opreme. Pod projektom GNU je bil izdelan prvi operacijski sistem imenovan GNU, ki je bil zelo podoben takratnemu sistemu Unix, vendar je bil ponujen kot odprtokodni in brezplačen operacijski sistem. GNU je bil popolnoma kompatibilen z operacijskim sistemom Unix [6, 7, 8].

Leta 1985 je Andrew S. Tanenbaum, profesor na univerzi v Amsterdamu, napisal preprost operacijski sistem, podoben takratnemu Unixu, z namenom poučevanja svojih študentov. Poimenoval ga je Minix in ga izdal pod splošnim dovoljenjem GNU (ang. general public license ali GPL), kar pomeni, da je brezplačen [1, 30].

Leta 1991 je v stik z Minixom prišel študent Linus Benedict Torvalds (na sliki 2.1) z univerze v Helsinkih. Z ambicijo izboljšati takratni Minix, je na njegovi osnovi napisal novo jedro operacijskega sistema. Poimenoval ga je Linux in prav tako je bil izdan brezplačno pod licenco GPL. Linux se je hitro začel širiti preko skupnosti in pridobivati razvijalce programske opreme [2, 5].

3 Slika 2.1: Linus Benedict Torvalds

Prednost programske opreme izdane pod GPL je namreč ta, da jo lahko spreminja, dograjuje in redistribuira vsak. Na tej osnovi je nastalo več distribucij operacijskega sistema Linux, o katerih govorimo več v naslednjih poglavjih. Linux je dobil tudi svojo maskoto, t.i. sedečega pingvina, imenovanega Tux (slika 2.2).

Slika 2.2: Maskota operacijskega sistema Linux - Tux

V nadaljevanju obravnavamo: – pregled tehničnih značilnosti sistema Linux – grafična okolja, – uporabniške aplikacije, – omrežno podporo Linux.

4 Tehnične značilnosti skupaj z grafičnim okoljem in uporabniškimi ter mrežnimi aplikacijami sestavljajo celovito distribucijo sistema Linux, zato vsako izmed naštetih značilnosti predstavimo podrobneje v nadaljevanju.

2.1 Pregled tehničnih značilnosti operacijskega sistema Linux

Linux je vse od začetka razvoja pa do danes razvil veliko značilnosti, ki odlikujejo najboljše operacijske sisteme danes [9, 10], kot npr.: – Večopravilnost (ang. Multitasking): sposobnost poganjanja več programov ali njihovih instanc hkrati. – Večuporabnost (ang. Multiuser): več uporabnikov lahko uporablja sistem sočasno, podpira prijavo posameznih uporabnikov z uporabniškim imenom in geslom, za več uporabnikov ni potrebnih več licenc. – Delovanje na več platformah (ang. Multiplatform): deluje na različnih procesorjih in arhitekturah. Podpira tudi računalnike z več procesorji. – Nitenje (ang. Multithreading): podpira več neodvisnih niti znotraj pomnilniškega (naslovnega) prostora enega procesa. – Zaščita pred sesutjem (ang. Crash proof): procesi se izvajajo ločeno vsak v svojem naslovnem prostoru, kar pomeni, da en proces ne more vplivati na stabilnost celotnega sistema. – Nalaganje na zahtevo: bere samo s tistih delov diska, ki so dejansko uporabljeni v programu. – Kopiranje pomnilniške strani ob ponovnem pisanju: ob zahtevi ponovnega pisanja v pomnilnik, sistem skopira obstoječo stran pomnilnika na disk, tako se shranjena stran lahko naloži nazaj v pomnilnik, ko program to zahteva. Rezultat te operacije je manjša poraba pomnilnika. – Uporaba ostranjevanja v virtualnem pomnilniku: del diska je namenjen virtualnemu pomnilniku, ki deluje podobno kot navaden pomnilnik in je temu primerno tudi ostranjen (v virtualni pomnilnik se prenašajo pomnilniške strani, ne cel pomnilniški prostor procesa).

5 – Enoten nabor prostih pomnilniških lokacij za uporabniške procese in predpomnjenje: ves prazen pomnilnik je lahko uporabljen za uporabniški proces ali za diskovni predpomnilnik. – Kompatibilnost (v večini primerov) z družino standardov za prenosljivost med operacijskimi sistemi POSIX (ang. Portable Operating System Interface), operacijskimi sistemi Unix in BSD (ang. Berkeley Software Distribution) na nivoju izvorne kode. – Brezplačna in odprta koda: vsa koda jedra Linux je na voljo javnosti popolnoma brezplačno, vključno z vsemi gonilniki, razvijalnimi orodji in uporabniškimi programi. Prav tako je koda prosto razširljiva in distributivna. – Podpora psevdoterminalom in virtualnim konzolam: sistem lahko poganja več konzolskih ukazno-vrstičnih sej, med katerimi je možno enostavno preklapljati. – Podpora večini znanih datotečnih sistemov: Linux podpira datotečne sisteme Minix, Xenix in Unix, in ima vgrajen svoj napredni datotečni sistem ext4, podprt je tudi datotečni sistem FAT32. – Podpora datotečnim sistemom CD-ROM: bere in piše vse standardne formate zgoščenk. – Podpora omrežnim protokolom: prek protokola TCP/IP so na voljo storitve kot npr. protokol za prenos datotek (ang. File Transfer Protocol, krajše FTP), omrežni protokol Telnet in protokol za porazdeljene datotečne sisteme (ang. Network File System, krajše NFS). – Podpora strežniku in odjemalcu Netware. – Podpora omrežju Windows: orodje Samba omogoča vključitev računalnika s sistemom Linux v omrežje računalnikov Windows kot, da bi bil naravni odjemalec oziroma strežnik. – Podpora najnovejšim mrežnim protokolom: v zadnjih verzijah Linux jedra so podprti protokoli TCP, IPv4, IPv6 in IPX.

Z omenjenimi lastnostmi postaja Linux vse bolj prepoznaven in konkurenčen

6 operacijski sistem. Pri interakciji z uporabnikom pa so pomembna tudi grafična okolja, ki jih predstavimo v naslednjem poglavju.

2.2 Grafična okolja Linux

Grafično okolje je pomemben dejavnik pri izbiri in uporabi posamezne distribucije, saj zagotavlja uporabniški grafični vmesnik za lažje upravljanje in uporabljanje računalnika.

Grafično okolje ali namizno okolje (ang. desktop environment) je sklop programov, funkcij in orodij, ki uporabniku grafično predstavijo vmesnik za delo s sistemom. Grafično okolje se razlikuje od distribucije do distribucije in prav na tem področju so med distribucijami največje razlike. Z grafičnim okoljem so povezani nekateri programi, ki se nahajajo privzeto v paketu grafičnega vmesnika. Pomembna sta predvsem upravljalnik oken (ang. window manager) in upravljalnik datotek (ang. file manager) [24]. V paketu so definirane vse privzete vizualne akcije in njihova vizualna predstavitev, kot so ikone, oblika oken, animacija oken, orodne vrstice in pladnji, ozadja in namizni vtičniki, obnašanje akcij vleci in spusti (ang. drag and drop) in ostalo vizualno dogajanje v sistemu. Vsekakor pa grafični vmesnik ne posega v obnašanje aplikacij in njihovo lastno vizualno predstavitev [24, 25].

Med glavna namizna okolja v operacijskem sistemu Linux sodijo [25]: – namizno okolje K (ang. K Desktop Environment), – mrežno-objektni model okolja (ang. GNU Network Object Model Environment, krajše GNOME), – namizno okolje XFCE (slika 2.3), – skromno namizno okolje (ang. Lightweight X11 Desktop Environment, krajše LXDE) (slika 2.4).

7 Slika 2.3: Grafično okolje XFCE

Slika 2.4: Grafično okolje LXDE

Zaradi odprtokodne narave omenjenih namiznih okolij se z različnimi distribucijami pojavljajo tudi prilagojene različice grafičnih okolij, kot na primer Unity (bazira na Gnome 3), Cinnamon in MATE (bazirata na Gnome 2) [12, 15]. Namizna okolja se najbolj razlikujejo v tehničnem pristopu do jedra Linux in seveda v vizualni predstavitvi.

KDE je polno namizno okolje s poudarkom na prilagodljivosti in personalizaciji uporabnikovega vizualnega okolja. Napisan je pretežno v programskem jeziku C++ z uporabo knjižnic gradnikov prostega orodja za razvoj aplikacij Qt. Pripadajoč upravljalnik oken je aplikacija KWin, privzet upravljalnik datotek pa se imenuje Doplhin. Namestitev zahteva približno 210MB diskovnega prostora [25].

Tudi Gnome je polno namizno okolje s poudarkom na produktivnosti uporabnika s pomočjo preprostosti vmesnika. Napisan je v programskem jeziku C z uporabo

8 gradnikov orodne zbirke Gimp (ang. Gimp Tool Kit, krajše GTK+). Kot upravljalnik oken je uporabljeno orodje Mutter, privzet upravljalnik datotek pa je program Nautilus. Namestitev potrebuje približno 180MB diskovnega prostora [25].

XFCE in LXDE sta minimalistični grafični okolji s poudarkom na prenosljivosti in enostavnosti, napisani sta v programskem jeziku C s knjižnicami GTK+. XFCE uporablja upravljalnik oken Xfwm4, LXDE pa program Openbox. Privzet upravljalnik datotek je Thunar pri XFCE in PCManFM pri okolju LXDE. Velikost njune namestitve se giblje okrog 15-20MB [25].

Vsem je skupna grafična predstavitev oken in ikon po trenutnih smernicah grafičnih vmesnikov. Vsi vsebujejo glavno vstopno uporabniško točko v sistem, ki jo običajno predstavlja meni z aplikacijami, preko katerega je mogoče dostopati do nameščenih programov in funkcij operacijskega sistema. Vsi našteti vsebujejo tudi glavno orodno vrstico, v kateri so prikazani aktivni progami, ura ter zvočni in mrežni indikator, ki sta namenjena informiranju uporabnika o stanju omrežne povezave oziroma zvoka.

2.3 Uporabniške aplikacije

Distribucije Linux privzeto vsebujejo določene prednameščene aplikacije, z namenom olajšanja dela uporabniku. Izbor aplikacij je narejen s strani razvijalcev, uporabnik pa ima možnost te aplikacije zamenjati z aplikacijami po svojem izboru. Omejili smo se na najpogosteje uporabljena področja aplikacij: spletni brskalniki, odjemalci elektronske pošte, pisarniška orodja in medijski predvajalniki. Aplikacije s posameznih področij so predstavljene v nadaljevanju.

2.3.1 Spletni brskalnik V današnjem času je spletni brskalnik postal eno pomembnejših orodij pri uporabi računalnika. K temu so močno pripomogle spletne aplikacije in delovanje v tako imanovanem oblaku (ang. cloud), kjer interakcijo z aplikacijo predstavlja spletni

9 brskalnik.

Najpogosteje smo srečali brskalnik Mozilla Firefox, ki je eden najbolj razširjenih brskalnikov tudi splošno [26], ne le v operacijskem sistemu Linux. V okolju KDE pogosto srečamo tudi brskalnik Konqueror, ki pa združuje funkcije spletnega brskalnika in urejevalnika lokalnih datotek.

2.3.2 Odjemalec elektronske pošte Kljub vse bolj razvitim spletnim elektronskim poštnim sistemom (ang. webmail), so med uporabniki (posebej poslovnimi) še vedno priljubljeni poštni odjemalci, ki elektronsko pošto prenašajo neposredno iz elektronskih poštnih strežnikov na računalnik brez uporabe spletnega brskalnika in spletnih aplikacij. Odjemalci elektronske pošte običajno združujejo tudi osebni adresar in interaktivni koledar z možnostjo vnašanja opravil in dogodkov.

Večina distribucij danes podpira odjemalec Mozilla Thunderbird, ki je sicer zelo priljubljen odjemalec tudi na drugih operacijskih sistemih. Ponekod srečamo tudi odjemalca Evolution, ki je privzeta aplikacija grafičnega vmesnika Gnome. Na pogled je zelo podobna odjemalcu Mozilla Thunderbird, tudi principi delovanja so podobni. Prednost odjemalca Evolution je v njegovi integriranosti v okolje Gnome, saj dopušča, da se obvestila o elektronskih poštnih sporočilih ali dogodkih v koledarju prikazujejo v sistemski orodni vrstici kot sistemsko obvestilo. Preko sistemske orodne vrstice je možno hitro dostopati do elektronske pošte ali adresarja. Integriran je tudi v sistemski koledar [28].

2.3.3 Pisarniška orodja Zelo pomembne aplikacije so pisarniška orodja, s katerimi ima uporabnik možnost ustvarjati dokumente, preglednice in interaktivne predstavitve v vseh standardnih formatih.

Največkrat se pri distribucijah uporablja komplet pisarniških orodij LibreOffice, ki

10 zajema: – LibreOffice Writer, orodje za ustvarjanje dokumentov, – LibreOffice Impress, orodje za ustvarjanje predstavitev, – LibreOffice Calc, orodje za ustvarjanje preglednic s podporo računanja, – LibreOffice Draw, orodje za izdelavo preprostih skic ali diagramov poteka, – LibreOffice Base, orodje za upravljanje s podatkovnimi zbirkami, – LibreOffice Math, orodje za oblikovanje znanstvenih formul in enačb.

Omenjeni komplet vsebuje vnaprej definirane standardne predloge dokumentov in podpira vse bolj znane formate dokumentov. Enakovreden je zbirki Microsoft Office, ki teče na sistemih Windows [29].

2.3.4 Medijski predvajalniki Programi za predvajanje avdio in video vsebin se vedno bolj uporabljajo, še posebej v času, ko je glavni medij za prenašanje in nakup multimedijskih vsebin postal splet.

Danes se v distribucijah Linux največkrat srečujemo s predvajalnikom glasbe Rhytmbox, ki podpira predvajanje večine znanih zvočnih formatov. Omogoča tudi predvajanje neposredno iz spletnih virov (ang. streaming) in ustvarjanje seznama predvajanja (ang. playlist) iz lokalne zbirke datotek.

Pri predvajanju video vsebin na operacijskem sistemu Linux največkrat uporabljamo predvajalnik Totem, ki je privzeti program v namiznem okolju Gnome. Totem je sposoben predvajanja večine video in tudi avdio vsebin, omogoča pa tudi ustvarjanje avdio-video seznamov predvajanja. Njegova prednost je integriranost v namizje Gnome, kjer se izkaže za uporabnega v upravljalcu datotek, kjer uporabniku ponuja hiter predogled video vsebine, brez odpiranja posamezne datoteke [27]. Potrebno je poudariti, da nekateri medijski predvajalniki za svoje delovanje

11 oziroma predvajanje potrebujejo zunanji paket programov za kodiranje ali dekodiranje digitalnega zvočnega ali video signala, t.i. Kodeke (ang. Codecs), za izbrane datotečne formate in kodiranja. Kodeke je možno namestiti kot ločen programski paket, nekateri predvajalniki pa namestijo kodeke sami ali pa so že vsebovani v izbrani distribuciji [27].

2.4 Omrežna podpora Linux

Podpora omrežnim protokolom in upravljanje z njimi je ena najbolj izpopolnjenih funkcij v operacijskem sistemu Linux. Poleg glavnega protokola za omrežni in spletni prenos podatkov (ang. Transfer Control Protocol/Internet Protocol, krajše TCP/IP), so podprti še: – Spletni protokol verzije 4 (ang. Internet Protocol version 4, krajše IPv4), ki skrbi za povezljivost v splet z naborom identifikatorjev računalnika v spletu (naslovom IP). – Spletni protokol verzije 6 (ang. Internet Protocol version 6, krajše IPv6), ki opravlja enake funckije kot IPv4, vendar z večjim naborom naslovov IP. – Omrežno nivojski protokol (ang. Internetwork Packet Exchange, krajše IPX), ki skrbi za sporazumevanje z računalniki v lokalnem omrežju na nižjem nivoju. – Protokol za porazdeljene omrežne sisteme (ang. Network File System, krajše NFS), ki uporabniku omogoča, da priklopi pogone iz omrežja v lokalni računalnik. – Protokol za navidezna privatna omrežja (ang. Virtual Private Netwrok, krajše VPN), uporabniku omogoča povezavo več računalnikov iz spleta v privatno podomrežje. – Protokol za varno kopiranje (ang. Secure Copy Protocol, krajše SCP), ki omogoča varno prenašanje datotek med lokalnim in oddaljenim gostiteljem. Protokol SCP temelji na uporabi varne lupine (ang. Secure Shell, krajše SSH).

12 Omenjene protokole dopolnjuje podpora več procesorjem pri omrežnih opravilih, kar se kaže v hitrejšem obdelovanju prejetih in poslanih podatkov in tako večjo prepustnost omrežnega prometa. Izboljšan je tudi gonilnik za brezžično omrežje, ki je prilagojen novejšim brezžičnim napravam in komponentam, kar omogoča uporabo omenjenih protokolov na različne načine in tudi na manj zmogljivih napravah. Z uporabo aplikacije Samba, se računalnik s sistemom Linux aktivno vključi v omrežje računalnikov Windows [36, 37].

13 3 DISTRIBUCIJE LINUX

Kot smo že omenili, Linux je odprtokoden in brezplačen operacijski sistem. To pomeni, da ga lahko predela in redistribuira po svojih željah vsak. Na ta način so nastale različne distribucije sistema Linux - najprej za potrebe posameznikov oziroma skupin, kasneje pa so se distribucije prilagajale večjim krogom uporabnikov. Vsaka distribucija vsebuje svoje aplikacije, uporabniške programe in svoje grafično ali ukazno-vrstično okolje. Veliko je takih, ki so specializirane za svoje področje, nekatere tudi prilagojene za specifično strojno opremo. Vsem pa je skupno, da imajo enotno jedro operacijskega sistema Linux (ang. Linux kernel) [11].

Za vsako distribucijo običajno stoji neka skupnost ali skupina, ki se ukvarja z razvojem lastne distribucije. Ker gre večinoma za odprtokodne distribucije in prostovoljno sodelovanje na projektih povezanimi z njimi, na tem področju ne najdemo veliko podjetij, kot je to običaj pri komercialnih operacijskih sistemih, kjer ves vložek v sistem izvede podjetje s svojimi sredstvi in delovno silo. To pomeni, da posamezno distribucijo razvija veliko več ljudi, kot pri plačljivih sistemih, kar lahko pomeni tudi hitrejši razvoj in hitrejše odpravljanje napak [11].

Posebnost pri distribucijah Linux je tako imenovan živi zagon (ang. live CD, live distro), ki se ga poslužuje večina razvijalcev distribucij. Živi zagon uporabniku omogoči zaganjanje celotnega operacijskega sistema iz prenosljivega medija, bodisi pomnilnika USB ali zgoščenke CD/DVD. Pri takšnem zagonu disk računalnika ostane nedotaknjen, brez sprememb v datotečnem sistemu. Vsi programi se poganjajo v delovnem pomnilniku in neposredno iz prenosljivega medjia, kar pomeni, da se hitrost delovanja operacijskega sistema zmanjša. Seveda je vsako distribucijo možno namestiti na računalnik, s čimer pridobimo na odzivnih časih, prav tako lahko ohranjamo spremembe na disku in v operacijskem sistemu, kar pri živem zagonu ni mogoče, saj se vse nastavitve ponastavijo z izklopom računalnika [31].

14 Vsaka distribucija je razdeljena v pakete, pri čemer vsak paket predstavlja eno aplikacijo, orodje, storitev ali programsko knjižnico. Paket je običajno podan v obliki prevedene izvorne kode in vsebuje meta podatke za opis paketa in verzioniranje. Tak pristop omogoča, da uporabnik namesti na svoj računalnik tudi pakete drugih distribucij ali neodvisne pakete programske opreme in ni omejen samo na privzete aplikacije. Za ta namen imajo distribucije razvit sistem za upravljanje paketov (ang. package management system), ki skrbi za nameščanje, iskanje in posodabljanje programske opreme. Ob uporabnikovi zahtevi sistem upravljanja paketov iz spletnih zbirk poišče zahtevani paket, ga prenese na lokalni računalnik in ga namesti. Potek nameščanja paketa je prikazan na sliki 3.1 [11, 32].

Slika 3.1: Potek nameščanja paketa

Najpogosteje uporabljamo naslednje sisteme za upravljanje paketov: – yum (Fedora), – pacman (ArchLinux), – dpkg (Ubuntu).

15 Vse naštete sisteme za upravljanje paketov uporabljamo kot orodje ali ukaz v ukazni vrstici oziroma konzoli. Obstajajo pa tudi grafična orodja za nameščanje paketov, eden takšnih je Synaptic (slika 3.2), ki je tudi najbolj razširjen v grafičnih okoljih sistema Linux [32].

Slika 3.2: Grafično orodje za nameščanje paketov Synaptic

3.1 Analiza tehničnih in uporabniških karakteristik Linux distribucij

Danes najdemo distribucije operacijskega sistema Linux na več napravah, za opravljanje najrazličnejših nalog. Najpogosteje se nahajajo na mrežnih usmerjevalnikih (ang. router) in na spletnih strežnikih. Za mrežne usmrejevalnike sta, neodvisni od proizvajalca, najbolj priljubljeni distribuciji DD-WRT in OpenWRT. Med spletnimi strežniki so najpogostejše distribucije CentOS, Debian, Ubuntu Server in Red Hat Enterprise Linux [34]. Vendar so to distribucije, s katerimi se povprečni uporabnik osebnega računalnika skoraj nikoli ne sreča. Zato smo se omejili na najaktualnejše distribucije, ki jih široko uporabljajo predvsem končni uporabniki. Po navedbah skupnosti DistroWatch (skupnost za spremljanje Linux distribucij) je pet najpopularnejših distribucij ta trenutek naslednjih [14, 33]:

16 1. Linux Mint, 2. Ubuntu, 3. Fedora, 4. Debian, 5. OpenSUSE.

Slednjih pet distribucij v nadaljevanju podrobneje predstavimo in analiziramo.

Vsako distribucijo smo lokalno namestili na osebni računalnik in jo podrobneje testirali. Specifikacije računalnika na katerem smo testirali distribucije, so naslednje: – procesor Intel Core i7 Q720, – delovni pomnilnik s kapaciteto 6 GB, – trdi disk z 60GB prostega prostora, – grafična kartica Radeon HD 5600, – monitor sposoben prikazovati slike v ločljivosti max. 1920X1080 slikovnih točk. Pri testiranju smo se osredotočili na porabo procesorske moči, delovnega pomnilnika in diskovnega prostora pri sveže nameščenem sistemu, brez dodatnih programov in funkcij. Pozorni smo bili na izgled uporabniškega vmesnika, preglednost in prijaznost uporabniku ter na privzete nameščene programe.

3.1.1 Linux Mint Linux Mint je trenutno najpogosteje uporabljena distribucija Linux na področju končnih uporabnikov operacijskega sistema Linux. Prva verzija 1.0 beta z razvojnim imenom Ada je izšla 27. avgusta 2006, kar je tudi uradni datum nastanka distribucije Linux Mint. Razvita je na osnovi distribucij Ubuntu in Debian, dodane pa so ključne aplikacije in orodja, ki po mnenju avtorjev naredijo Linux Mint bolj uporaben in prijaznejši do uporabnika [12]. Med drugim je to tudi razlog za priljubljenost te distribucije. Njegov princip grafičnega vmesnika je precej podoben tistemu iz sistemov Windows, zato se je začetnim uporabnikom

17 (prihajajoč iz sistemov Windows) bistveno lažje navaditi na novo okolje Linux, saj lahko potegnejo vzporednice s sistemom, ki ga že poznajo. Gre za živo distribucijo, kar pomeni, da se nenehno razvija. Od leta 2006 je bilo razvitih 18 (19. je še v razvoju) različic te distribucije, zadnja je Linux Mint 15, ki nosi razvojno ime Olivia. V povprečju različice izhajajo v razmiku šestih mesecev, nimajo pa stalnega oziroma fiksnega datume izida, saj jih razvijalci objavijo, ko so za izid pripravljene. Torej, ko so odpravljeni vsi hrošči in je delovanje distribucije stabilno [12]. Linux Mint je brezplačna in odprtokodna distribucija, za katero skrbi in jo razvija skupnost Mint [33].

Linux Mint je na voljo v različnih verzijah namizja oziroma grafičnega vmesnika. V različicah 1 do 8 je bil ponujen samo z namizjem KDE, različice 9-11 so bile na voljo z namizjem KDE in Gnome 2, različica 12 je ponujala KDE in Gnome 3 z razširitvijo MGSE (ang. Mint Gnome Shell Extension), ki predstavlja dodatke namizja Gnome, ki jih je Mintova skupnost razvila posebej za njihovo distribucijo. Različice 13 do 15 pa ponujajo namizja KDE, LXDE, Xfce, MATE in Cinnamon. Slednji je produkt Mintove skupnosti in je kot samostojen projekt nastal iz namizja Gnome 2 in MGSE [12].

V distribucijo so vključena Mintu lastna orodja [12]: – Upravljalnik programske opreme (ang. software manager) mintInstall: skrbi za nameščanje paketov. – Upravljalnik posodobitev (ang. update manager) mintUpdate: omogoča uporabniku intuitivno in hitrejše (avtomatsko) posodabljanje sistema, brez nevarnosti, da bi novi paketi poškodovali obstoječo namestitev sistema. – Glavni meni (ang. main menu) mintMenu: je zagonski meni grafičnega vmesnika in bi ga lahko primerjali s Start menijem na sistemu Windows. Ponuja zaganjanje programov, filtriranje, iskanje in dodajanje vnosov v meni. – Orodje za varnostno kopiranje mintBackup: predstavlja enostaven uporabniški vmesnik za izdelavo varnostnih kopij in povrnitev stanja iz

18 predhodno shranjenih varnostnih kopij. – Upravljalnik prenosov na splet (ang. upload manager) mintUpload: služi kot pomočnik pri nalaganju preko protokolov FTP, SFTP (protokol varnega prenosa podatkov) in SCP (protokol za varno prenašanje datotek med odjemalcem in omrežjem). – Preprečevalnik dostopa do domen (ang. domain blocker) mintNanny: omogoča uporabniku preprečevanje dostopa do posameznih spletnih domen v smislu starševskega nadzora. – Upravljalec namizja, s katerim lahko uporabnik enostavno spreminja nastavitve namizja in izgleda. – Pozdravni zaslon mintWelcome: pojavi se ob vsaki prvi prijavi novega uporabnika in ga obvesti o funkcijah, ki so mu na voljo in mu poda uporabniško pomoč.

Inštalacijo je možno izvesti iz zgoščenke ali pomnilnika USB s pomočjo živega zagona. Inštalacijski čarovnik, imenovan Ubiquity Installer, pomaga uporabniku na enostaven in grafičen način nastaviti sistem, in ga pripraviti za inštalacijo distribucije.

Linux Mint je na voljo v različici za 32 in 64 bitne procesorje. Na voljo je tudi program Migration Assistant, ki na zahtevo uporabnika prenese spletne zaznamke, ozadje namizja in različne nastavitve iz obstoječe inštalacije sistema Windows v novo inštalacijo Linux Mint. Obstaja tudi program Mint4Win, ki omogoča uporabniku namestitev distribucije Linux Mint kot zunajo aplikacijo v sistemu Windows. Pri tem je sistem Linux popolnoma uporaben kot samostojen operacijski sistem, Windows ga tretira kot aplikacijo in ga je na enak način možno odstraniti, brez sprememb in vpliva na primarni sistem Windows. Pri tem načinu namestitve je opazna tudi manjša izguba zmogljivosti in počasnejše delovanje [35, 12].

Privzeto omogoča šifriranje celotnega diska, kar omogoča uporabniku, da zaščiti svoje podatke na disku z uporabo algoritma, ki preslika podatke v navidezno

19 neberljivo obliko. Privzeto kodiranje znakov je UTF-8, ki je način znakovne predstavitve v bitnem prostoru [33].

Sistemske zahteve za osnoven zagon Linux Mint 15 [13]: – procesor platforme x86/x86_64 s hitrostjo delovanja minimalno 600MHz (priporočeno 1 GHz), – pomnilnik z vsaj 512MB (priporočeno 1GB), – prost diskovni prostor v velikosti minimalno 5GB (priporočeno 10GB), – grafična kartica in monitor z ločljivostjo vsaj 800x600 slikovnih točk (priporočeno 1024x768), – pogon CD/DVD ali vrata USB (za izvedbo namestitve).

Pri testiranju distribucije smo ugotovili: – nameščanje je trajalo približno 35 minut, – poraba pomnilnika v stanju po zagonu in prijavi uporabnika (brez dodatnih zagnanih programov) je znašala 479MB, – poraba procesorske moči v stanju po zagonu in prijavi uporabnika (brez dodatnih zagnanih programov) je znašala 0,8%, – poraba izmenjevalnega prostora (ang. swap) je bila 0MB, – namestitev sistema (brez dodatnih datotek ali nameščanja programov) je zavzela 3,5GB diskovnega prostora.

Uporabniški vmesnik z grafičnim okoljem Cinnamon deluje preprosto in intuitivno. Orodna vrstica se nahaja na dnu zaslona in je razdeljena na tri dele. Namizje in pozicijo orodne vrstice prikazuje slika 3.3.

20 Slika 3.3: Osnovno namizje Linux Mint

Prvi del orodne vrstice grafičnega vmesnika (skrajno levo) je namenjen gumbu „Meni“, ki je tudi vstopni oziroma začetni meni namizja (ekvivalentno gumbu Start na sistemih Windows). Preko tega dostopamo do vseh funkcij, programov in orodij sistema. Meni je funkcionalno razdeljen na kategorije (grafika, igre, pripomočki, pisarna, sistemska orodja in splet). Na levi strani menija se nahajajo tudi gumbi za izklop sistema oziroma odjavo uporabnika (na sliki 3.4).

Slika 3.4: Glavni meni distribucije Linux Mint

Osrednji del orodne vrstice je namenjen indikaciji odprtih oken oziroma programov. Skrajni desni del vrstice je namenjen nekaterim pogosto uporabljenim sistemskim orodjem. Tam se nahaja ura, indikacija mrežne povezave, zvočni indikator, ikona za obveščanje o posodobitvah in območje za sistemska obvestila. Vse naštete ikone z desnega dela orodne vrstice intuitivno odprejo pripadajoče nastavitve. S klikom na ikono ure odpremo okno s koledarjem, na ikono indikatorja povezave odpremo mrežne nastavitve, na ikono zvočnega indikatorja odpremo nastavitve

21 zvoka, na ikono za posodabljanje odpremo program s posodobitvami sistema, na ikono za obvestila prikažemo posamezna sporočila sistema. Do vseh naštetih funkcij je mogoče dostopati tudi preko glavnega menija. Upravljanje z nastavitvami sistema je združeno v menijsko izbiro „Sistemske nastavitve“, kjer lahko uporabnik upravlja z vsemi glavnimi uporabniškimi nastavitvami (slika 3.5).

Slika 3.5: Nastavitveni meni Linux Mint

Za poseg v detajlne nastavitve sistema je še vedno potrebno uporabiti konzolo in sistem konfiguracijskih datotek. Posebnost te distribucije je tudi prijavni zaslon, katerega izgled lahko uporabnik spreminja po lastni volji (slika 3.6).

Slika 3.6: Prijava v Linux Mint Vse glavne funkcije uporabniškega vmesnika so prevedene v slovenščino, podprti pa so tudi drugi jeziki.

Privzeto nameščeni uporabniški programi so: – spletni brskalnik: Mozilla Firefox, – pisarniški komplet orodij LibreOffice, – odjemalec za elektronsko pošto Mozilla Thunderbird,

22 – pregledovalnik slik EOG (Eye of Gnome), – predvajalnik glasbe Banshee, – predvajalnik video posnetkov VLC Media Player.

3.1.2 Ubuntu Druga najbolj uporabljena distribucija Linuxa je Ubuntu. Prva različica 4.10 (razvojno ime Warty Warthog) je izšla 20. oktobra 2004. Ubuntu je prvič nastal kot derivat takratne distribucije Debian. Prvotni cilj razvijalcev je bil ustvariti distribucijo, ki bo preprosta za uporabo. Od tod tudi ime Ubuntu, ki v afriškem jeziku Zulu pomeni „človeškost“. Distribucijo razvija skupnost, tako kot večino ostalih distribucij, vendar je razvoj Linux Ubuntu tudi sponzoriran s strani podjetja Canonical Ltd., ki si jo lasti Mark Shuttleworth. Podjetje trži tehnično pomoč in storitve povezane z distribucijo, vendar je sama distribucija brezplačna in odprtokodna. Izdana je pod licenco GPL. Pri Ubuntu gre za živo distribucijo, ki se aktivno razvija. Od prvega izida do sedaj je nastalo že 18 različic, zadnja je izšla različica 13.04. Različice od 4.10 do 10.10 so ponujale namizno okolje Gnome, od 11.04 naprej pa je privzeto grafično okolje Unity, ki ima jedro iz namizja Gnome 3, vendar je organiziranost uporabniškega vmesnika močno spremenjena [15]. Ubuntu je kot ločena distribucija na voljo tudi v drugih namiznih okoljih. Namizje KDE je na voljo v distribuciji Kubuntu, okolje LXDE se nahaja v distribuciji Lubuntu in uporabniški vmesnik Xfce je na voljo v distribuciji Xubuntu. Vse te verzije Ubuntuja so uradno podprte s strani Ubuntu skupnosti in podjetja Canonical. Distribucije Ubuntu so se pojavile tudi na pametnih mobilnih telefonih, na napravah z zaslonom na dotik in na pametnih televizijskih sprejemnikih. Izid nove različice se pojavi vsakih 6 mesecev, oznaka različice pa vsebuje letnico in mesec izida. Različice so „tekoče“, kar pomeni da za prehod na novo različico distribucije ni potrebno distribucije znova nalagati, ampak je možno distribucijo samo posodobiti na novejšo različico [15]. Kot večina ostalih distribucij je tudi Ubuntu mogoče poganjati neposredno z inštalacijskega medija (zgoščenka CD/DVD ali pomnilnik USB). Ima tudi grafični inštalacijski čarovnik imenovan Ubiquity installer, ki enako kot pri distribuciji Linux

23 Mint, pomaga uporabniku pripraviti računalnik za namestitev. Prav tako je Ubuntu mogoče namestiti znotraj sistema Windows, za kar je na voljo aplikacija Wubi, ki je vključena kot opcija na namestitvenem mediju. Ubuntu se tako v sistemu Windows obnaša kot aplikacija, zato particioniranje (delitev diska na logične enote) ni potrebno. Privzeto kodiranje znakov v distribuciji je UTF-8, podprti pa so 32 in 64 bitni procesorji [15, 16].

Sistemske zahteve za osnovno poganjanje so sledeče (Ubuntu 13.04) [16]: – procesor platforme x86/x86_64 s hitrostjo delovanja minimalno 700MHz, – pomnilnik z vsaj 512MB, – prost diskovni prostor v velikosti minimalno 5GB, – grafična kartica in monitor z ločljivostjo vsaj 1024x768 slikovnih točk, – pogon CD/DVD ali vrata USB (za izvedbo namestitve).

Pri testiranju distribucije smo ugotovili: – nameščanje je trajalo približno 30 minut, – poraba pomnilnika v stanju po zagonu in prijavi uporabnika (brez dodatnih zagnanih programov) je znašala 469MB, – poraba procesorske moči v stanju po zagonu in prijavi uporabnika (brez dodatnih zagnanih programov) je znašala 0,7%, – poraba izmenjevalnega prostora je bila 179MB, – namestitev sistema (brez dodatnih datotek ali nameščanja programov) je zavzela 2,9GB diskovnega prostora.

Uporabniški vmesnik s prilagojenim namizjem Gnome 3 deluje preprosto. Enotne orodne vrstice, kot smo je vajeni na sistemih Windows, nima. Ima stranski pladenj z ikonami nazadnje in pogosto uporabljenih aplikacij in ima orodno vrstico na vrhu, ki na desnem delu vsebuje uro, indikator zvoka, indikator mrežne povezave in gumb za izklop ali odjavo uporabnika (slika 3.7).

24 Slika 3.7: Osnovno namizje Ubuntu

Klik na indikator povezave, zvočno ikono ali uro povede uporabnika do analogno pripadajočih nastavitev. Klik na prvo ikono v stranskem panelu uporabnika pripelje v glavni oziroma začetni meni sistema (slika 3.8), ki vsebuje vse nameščene aplikacije.

Slika 3.8: Glavni meni distribucije Ubuntu

Ta meni omogoča tudi iskanje aplikacij in datotek. Najpogostejše nastavitve lahko uporabnik grafično ureja v aplikaciji „Sistemske nastavitve“, kjer so zbrane vse uporabniške nastavitve na enem mestu (slika 3.9).

25 Slika 3.9: Nastavitveni meni distribucije Ubuntu

Prijavni zaslon se grafično razlikuje od privzetega v namiznem okolju Gnome 3 (slika 3.10). Vse glavne funkcije sistema so prevedene v slovenski jezik, s podporo tudi drugim jezikom.

Slika 3.10: Prijava v Ubuntu

Privzeto nameščeni uporabniški programi so: – spletni brskalnik Mozilla Firefox, – pisarniški komplet orodij LibreOffice, – odjemalec za elektronsko pošto Mozilla Thunderbird, – pregledovalnik slik EOG (ang. Eye of Gnome), – predvajalnik glasbe Rhytmbox, – predvajalnik video posnetkov Totem.

26 3.1.3 Fedora Kot tretja najpopularnejša distribucija med uporabniki sistema Linux je Fedora, ki je nastala leta 2003. Nastala je iz njenega predhodnika Red Hat Linux, ki je bil v lasti podjetja Red Hat Inc. Slednje je prenehalo z razvojem svoje distribucije, nadaljnji razvoj je tako prevzela skupnost Fedora, vendar je distribucija še vedno v lasti podjetja Red Hat Inc. Fedora je brezplačna distribucija izdana delno pod licenco GPL. Prva različica 1 (razvojno ime Yarrow) pod imenom Fedora je izšla 5. novembra 2003 in je vsebovala grafično okolje Gnome [17]. Fedora je živa distribucija z aktivnim razvojem. Do sedaj je izšlo 19 različic, vse z uporabniškim vmesnikom Gnome, izhajale pa so, kot pri distribuciji Ubuntu, v razmaku šestih mesecev. Vsaka različica je s strani skupnosti Fedora podprta 13 mesecev. Zadnja različica je različica 19, ki je privzeto opremljena z Gnome 3 grafičnim okoljem. Uporabnikom je na voljo tudi namizje KDE, LXDE, Xfce in od različice 18 naprej tudi MATE in Cinnamon, ki jih je možno namestiti na zahtevo ob inštalaciji sistema [18].

Distribucijo Fedora je mogoče zaganjati neposredno iz namestitvenega medija, ki je lahko zgoščenka CD/DVD ali pomnilnik USB. Podpira tudi grafično vodenje skozi pripravo in namestitev sistema z aplikacijo Anaconda [17].

Sistemske zahteve za osnovno poganjanje so sledeče (Fedora 19) [18]: – procesor platforme x86/x86_64 (minimalna hitrost ni specifirana), – pomnilnik z vsaj 1GB, – prost diskovni prostor v velikosti minimalno 10GB, – grafična kartica in monitor (minimalna ločljivost ni specifirana), – CD/DVD pogon ali USB vrata (za izvedbo namestitve).

Pri testiranju distribucije smo ugotovili: – nameščanje je trajalo približno 50 minut, – poraba pomnilnika v stanju po zagonu in prijavi uporabnika (brez dodatnih

27 zagnanih programov) je znašala 719MB, – poraba procesorske moči v stanju po zagonu in prijavi uporabnika (brez dodatnih zagnanih programov) je znašala 1,2%, – poraba izmenjevalnega prostora je bila 38MB, – namestitev sistema (brez dodatnih datotek ali nameščanja programov) je zavzela 4,3GB diskovnega prostora.

Grafični vmesnik z Gnome 3 je delno podoben vmesniku distribucije Ubuntu. Edini interaktivni del začetnega namizja je orodna vrstica na vrhu ekrana (slika 3.11), ki ima na desni strani gumb z imenom uporabnika, ki služi kot gumb za izklop ali odjavo uporabnika, indikator mrežne povezave in indikator zvoka.

Slika 3.11: Osnovno namizje Fedora

Obe ikoni uporabnika pripeljeta do pripadajočih nastavitev. Na sredini orodne vrstice je prikazana ura in dan v tednu, na skrajno levem koncu vrstice pa je gumb, ki uporabnika pripelje v glavni oziroma začetni meni sistema (slika 3.12).

Slika 3.12: Glavni meni distribucije Fedora

28 Le-ta uporabniku omogoča pregled vseh nameščenih programov, filtriranje in iskanje po programih ter pregled nazadnje uporabljenih. Nastavitve so, podobno kot pri predhodnikih, zbrane vse v enem meniju „Nastavitve“, kjer ima uporabnik dostop do vseh pomembnejših uporabniških nastavitev in možnosti sistema (slika 3.13).

Slika 3.13: Nastavitveni meni distribucije Fedora

Prijavni zaslon je klasični privzet z grafičnim okoljem Gnome 3 (slika 3.14), glavne funkcije sistema so prevedene v slovenski jezik. Podporo imajo tudi drugi jeziki.

Slika 3.14: Prijava v Fedoro

Privzeto nameščeni uporabniški programi so: – spletni brskalnik Mozilla Firefox, – pisarniški komplet orodij LibreOffice, – odjemalec za elektronsko pošto Evolution, – pregledovalnik slik Shotwell, – predvajalnik glasbe Rhytmbox,

29 – predvajalnik video posnetkov Totem.

3.1.4 Debian Začetek razvoja distribucije Debian je bil zelo počasen. Najprej se je pojavil kot ideja Iana Murdocka, ki je distribucijo Debian tudi poimenoval. Njegova vizija je prerasla v projekt Debian Project, pri katerem so razvijali novo distribucijo na osnovi takratne distribucije Softlanding Linux System. Leta 1996 je bila uradno izdana prva verzija 1.0 (razvojno ime Buzz), vendar so verzije 0.9X izdajali že od 16. avgusta 1993. Do danes je bilo izdanih dvanajst uradnih stabilnih različic, vse z grafičnim okoljem Gnome. Zadnja različica je 7, s privzetim grafičnim okoljem Gnome 3, možno pa je ob namestitvi izbrati namizje Xfce, KDE in LXDE. Debian je brezplačna in odprtokodna distribucija, izdana pod licenco GPL in se aktivno razvija. Je stabilna distribucija, zato pogosto služi kot osnova za grajenje novih distribucij, uporablja se tudi za strežniške sisteme [19].

Kot predhodnika, je tudi Debian možno zaganjati neposredno iz namestitvenega medija, brez sprememb na disku. Pri namestivi pa uporabniku ponuja grafičnega čarovnika, ki ga vodi skozi korake nameščanja sistema [19].

Sistemske zahteve za osnovno poganjanje so sledeče (Debian 7) [20]: – procesor platforme x86/x86_64 s hitrostjo delovanja minimalno 1GHz, – pomnilnik z vsaj 512MB, – prost diskovni prostor v velikosti minimalno 5GB, – grafična kartica in monitor (minimalna ločljivost ni specifirana), – pogon CD/DVD ali vrata USB (za izvedbo namestitve).

Pri testiranju distribucije smo ugotovili: – nameščanje je trajalo približno 80 minut (gre za spletno namestitev, kar pomeni da se paketi sproti prenašajo in nameščajo, zato je čas namestitve bil opazno daljši kot pri ostalih distribucijah),

30 – poraba pomnilnika v stanju po zagonu in prijavi uporabnika (brez dodatnih zagnanih programov) je znašala 366MB, – poraba procesorske moči v stanju po zagonu in prijavi uporabnika (brez dodatnih zagnanih programov) je znašala 1,3%, – poraba izmenjevalnega prostora je bila 0MB, – namestitev sistema (brez dodatnih datotek ali nameščanja programov) je zavzela 3,6GB diskovnega prostora.

Grafična uporabniška izkušnja je bila podobna kot pri Fedori, saj obe distribuciji uporabljata enak, nemodificiran grafični vmesnik Gnome 3 (slika 3.15).

Slika 3.15: Osnovno namizje distribucije Debian

To pomeni, da ima distribucija Debian enak glavni meni z aplikacijami (slika 3.16).

Slika 3.16: Glavni meni distribucije Debian

Prav tako ima enoten grafični meni za vse uporabniške nastavitve (slika 3.17).

31 Slika 3.17: Nastavitveni meni distribucije Debian

Modificiran je edino prijavni zaslon (slika 3.18). Kot pri Fedori ima tudi Debian slovenske prevode menijskih vnosov s podporo ostalim jezikom.

Slika 3.18: Prijava v Debian

Privzeto nameščeni uporabniški programi so: – spletni brskalnik IceWeasel, – pisarniški komplet orodij LibreOffice, – odjemalec za elektronsko pošto Evolution, – pregledovalnik slik Shotwell, – predvajalnik glasbe Rhytmbox, – predvajalnik video posnetkov Totem.

3.1.5 OpenSUSE Kot zadnja izmed petih najpogosteje nameščenih distribucij je OpenSUSE. Distribucija je nastala kot nadaljevanje razvoja sistema S.u.S.E. Linux

32 Professional, ki je bil prej last podjetja SUSE. Kasneje se je oblikoval projekt OpenSUSE, ki je temeljil na skupnosti, s sponzoriranjem podjetja SUSE. Prva različica S.u.S.E. Linux Professional je bila izdana leta 1994, vendar za začetek razvoja distribucije OpenSUSE velja izdaja verzije 10.2, ki je izšla 7. decembra 2006. OpenSUSE je aktivno razvijajoča se distribucija, ki ima do sedaj 11 izdanih različic. Različice serije 10 in 11 so imele na voljo grafični vmesnik Gnome in KDE, s serijo 12 pa je dodatno podprto namizno okolje Xfce. Grafični vmesnik je uporabnik izbral ob namestitvi [22]. OpenSUSE je odprtokodna in brezplačna distribucija, izdana pod licenco GPL. Tudi to distribucijo je možno zaganjati neposredno iz namestitvenega medija in prav tako kot predhodniki, ponuja grafičnega čarovnika, ki vodi uporabnika skozi namestitev sistema [22].

Sistemske zahteve za osnovno poganjanje so sledeče (OpenSUSE 12.3) [21]: – procesor platforme x86/x86_64 s hitrostjo delovanja minimanlno 500MHz (2,4 GHz priporočeno), – pomnilnik z vsaj 512MB (1GB priporočeno), – prost diskovni prostor v velikosti minimalno 3GB, – grafična kartica in monitor minimalne ločljivosti 800x600 (priporočeno 1024x768), – pogon CD/DVD ali vrata USB (za izvedbo namestitve).

Pri testiranju distribucije smo ugotovili: – nameščanje je trajalo približno 35 minut, – poraba pomnilnika v stanju po zagonu in prijavi uporabnika (brez dodatnih zagnanih programov) je znašala 436MB, – poraba procesorske moči v stanju po zagonu in prijavi uporabnika (brez dodatnih zagnanih programov) je znašala 0,9%, – poraba izmenjevalnega prostora je bila 11MB, – namestitev sistema (brez dodatnih datotek ali nameščanja programov) je zavzela 3,9GB diskovnega prostora.

33 Grafični vmesnik s KDE deluje preprosto in enostavno. Na začetnem namizju se nahaja orodna vrstica na spodnjem delu zaslona. Na skrajni desni strani orodne vrstice je ura in območje za obvestila. Na skrajni levi strani je gumb za začetni meni in ikone hitrega zagona (slika 3.19).

Slika 3.19: Osnovno namizje distribucije OpenSUSE

Glavni meni je po videzu precej podoben tistemu na sistemih Windows. V njem so dostopne vse aplikacije, ki so nameščene na sistemu. Vnosi v meni so razdeljeni v kategorije, hkrati pa je možno iskanje po nameščenih programih. Glavni meni vsebuje tudi gumb za izklop in odjavo uporabnika (slika 3.20).

Slika 3.20: Glavni meni distribucije OpenSUSE

Nastavitve so podobno kot pri ostalih primerjanih sistemih, zbrane na enem mestu. Za grafični prikaz in urejanje nastavitev je uporabljen program YaST (slika 3.21).

34 Slika 3.21: Nastavitveni meni distribucije OpenSUSE

Prijavni zaslon je klasičen, privzet s KDE grafičnim okoljem (slika 3.22). OpenSUSE ima v menijih samo angleške vnose.

Slika 3.22: Prijava v OpenSUSE

Privzeto nameščeni uporabniški programi so: – spletni brskalnik Mozilla Firefox in Konqueror, – pisarniški komplet orodij LibreOffice, – odjemalec za elektronsko pošto KMail, – pregledovalnik slik GwenView, – predvajalnik glasbe Amarok, – predvajalnik video posnetkov Kaffeine.

35 4 PRIMERJAVA DISTRIBUCIJ LINUX

Pri primerjanju sistemskih zahtev posameznih distribucij je opaziti, da se ne razlikujejo veliko. Vse zahtevajo več kot 500MHz procesorske moči in 512MB delovnega pomnilnika. Do največjih razlik prihaja pri zahtevanem diskovnem prostoru. Tukaj je Fedora najzahtevnejša distribucija (10GB), najmanj zahtevna pa je distribucija Debian (3GB). Za delovanje grafičnega vmesnika vsi potrebujejo ločljivost 800x600 slikovnih točk ali več. Primerjavo med sistemskimi zahtevami posameznih distribucij prikazuje tabela 4.1.

Tabela 4.1: Sistemske zahteve distribucij

CPU RAM DISK LOČLJIVOST

Minimalno Priporočeno Minimalno Priporočeno Minimalno Priporočeno Minimalno Priporočeno

Linux Mint 600MHz 1GHz 512MB 1GB 5GB 10GB 800x600 1024x768

Ubuntu 700MHz / 512MB / 5GB / 1024x768 /

Fedora / / 1GB / 10GB / / /

Debian 1GHz / 512MB / 5GB / / /

OpenSUSE 500MHz 2,4GHz 512MB 1GB 3GB / 800x600 1024x768

Opazili smo, da so privzete različice distribucij Ubuntu, Fedora in Debian grafično zelo podobne med seboj, saj uporabljajo isto namizno okolje Gnome 3. Po drugi strani pa sta si grafično podobni distribuciji Linux Mint in OpenSUSE, čeprav uporabljata popolnoma drugačne grafične vmesnike. OpenSUSE je tudi edina distribucija brez slovenskega prevoda grafičnega okolja.

Vse distribucije se razlikujejo po porabi pomnilnika, procesorske moči in diskovnega prostora, kar ponazarja tabela 4.2.

36 Tabela 4.2: Poraba sistemskih sredstev pri neobremenjenem sistemu

Čas CPU RAM SWAP DISK SLO prevod nameščanja

Linux Mint 0,8% 479MB 0 MB 3,5GB DA 35min

Ubuntu 0,7% 469MB 179MB 2,9GB DA 25min

Fedora 1,2% 719MB 38MB 4,3GB DA 50min

Debian 1,3% 366MB 0MB 3,6GB DA 80min

OpenSUSE 0,9% 436MB 11MB 3,9GB NE 35min

Iz tabele 4.2 je razvidno da, vse distribucije razen Fedore zavzamejo približno enako količino pomnilnika v stanju brez dodatnih zagnanih programov. Podobna je tudi povprečna poraba procesorske moči. Pri porabi diskovnega prostora vidimo, da Fedora zahteva največ prostora. Linux Mint, Debian in OpenSUSE porabijo približno enako količino diskovnega prostora medtem, ko Ubuntu potrebuje najmanj.

Vse omenjene distribucije so relativno enostavne za uporabo, novi uporabniki pa bi se še posebej dobro znašli v distribucijah Linux Mint in OpenSUSE, zaradi podobnosti s principom operacijskega sistema Windows.

Privzeto nameščene uporabniške aplikacije so podobne pri vseh distribucijah. Omejili smo se na programe, ki jih povprečen uporabnik največkrat potrebuje pri svojem delu. Prednameščene uporabniške aplikacije prikazuje tabela 4.3.

37 Tabela 4.3: Prikaz prednameščenih programov po distribucijah

Predvajalnik Spletni Pisarniški E-poštni Pregledovalnik Predvajalnik video brskalnik komplet odjemalec slik glasbe posnetkov

Mozilla Mozilla EOG (Eye of VLC Media Linux Mint LibreOffice Banshee Firefox Thunderbird Gnome) Player

Mozilla Mozilla EOG (Eye of Ubuntu LibreOffice Rhytmbox Totem Firefox Thunderbird Gnome)

Mozilla Fedora LibreOffice Evolution Shotwell Rhytmbox Totem Firefox

Debian IceWeasel LibreOffice Evolution Shotwell Rhytmbox Totem

Mozilla OpenSUSE Firefox, LibreOffice KMail KDE GwenView Amarok Kaffeine Konqueror

Iz tabele 4.3 je razvidno, da je v večini distribucij prednameščen spletni brskalnik Mozilla Firefox, izjemi sta le distribuciji OpenSUSE, ki poleg omenjenega brskalnika vsebuje še spletni brskalnik Konqueror in distribucija Debian, ki ima nameščen brskalnik IceWeasel. Vse distribucije uporabljajo enako zbirko pisarniških orodij LibreOffice. Med odjemalci za elektronsko pošto pri distribucijah Linux Mint in Ubuntu srečamo odjemalca Mozilla Thunderbird, pri distribucijah Fedora in Debian pa odjemalca Evolution. Izjema pri odjemalcih elektronske pošte je distribucija OpenSUSE, ki ima prednameščen odjemalec KMail. Pri distribucijah Linux Mint in Ubuntu je nameščen program za pregledovanje slik EOG, pri distribuciji Fedora in Debian pa Shotwell. Tudi tukaj je izjema OpenSUSE, kjer je prednameščen pregledovalnik slik KDE Gwen View. Privzeti predvajalnik glasbe na distribucijah Ubuntu, Fedora in Debian je Rhytmbox, distribucija Linux Mint vsebuje predvajalnik Banshee, OpenSUSE pa ima prednameščen predvajalnik glasbe Amarok. Na distribucijah Ubuntu, Fedora in Debian je prednameščen predvajalnik video posnetkov Totem, Linux Mint za predvajanje video posnetkov ponuja predvajalnik VLC Media Player, distribucija OpenSUSE pa ima privzet predvajalnik Kaffeine.

38 4.1 Primerne distribucije glede na tip uporabnika

Računalniške uporabnike smo razdelili glede na poznavanje računalniških sistemov na: – Nezahteven uporabnik: povprečen uporabnik brez obsežnega znanja o uporabi računalnika in delom z operacijskim sistemom ter aplikacijami. Takemu uporabniku služi računalnik večinoma za brskanje po spletu in uporabo e-pošte. – Srednje zahteven uporabnik: uporabnik, ki ima osnovno znanje o uporabi računalniških orodij in aplikacij. Računalnik mu lahko služi tudi kot pripomoček na delovnem mestu, kjer se zahteva rokovanje z preglednicami in dokumenti. – Zahteven uporabnik: napredni uporabnik z dobrim poznavanjem računalniških orodij, ki razume osnovne principe delovanja operacijskega sistema. Običajno zaposlen na delovnem mestu, kjer se zahteva poznavanje naprednih računalniških orodij.

Za omenjene tipe uporabnikov smo poiskali najbolj optimalne distribucije, ki uporabniku omogočajo nemoteno delo z računalnikom v svoji kategoriji brez večjih težav. Kriteriji za primerjavo so bili spretnost pri rokovanju z računalniki, osnovno poznavanje delovanja operacijskega sistema in najpogostejša uporaba aplikacij z določenega področja. Prikaz najustreznejših distribucij je prikazan v tabeli 4.5.

Tabela 4.5: Najustreznejše distribucije glede na tip uporabnika

Uporaba Poznavanje Uporaba Uporaba Napredna orodja odjemalca delovanja Najustreznejša spletnega pisarniških (lastna elektronske operacijskega distribucija brskalnika orodij namestitev) pošte sistema Nezahteven redno redko redko nikoli ne uporabnik Linux Mint Srednje zahteven redno pogosto redno redko slabo Ubuntu uporabnik

Zahteven redno pogosto pogosto pogosto dobro uporabnik Debian

39 Nezahtevni uporabniki so običajno navajeni na operacijski sistem Windows in na njegove principe delovanja, zato smo pri tej vrsti uporabnika ugotovili, da je zanjo najustreznejša distribucija Linux Mint. Ta je dovolj podoben sistemu Windows, da se uporabniku ni potrebno na novo učiti principov delovanja, saj lahko hitro najde povezavo med grafičnimi elementi v sistemu Windows in tistim v distribuciji Linux Mint (orodna vrstica, glavni meni, nastavitve...). Ta izbira je primerna za začetne uporabnike tudi zaradi upravljalnika posodobitev, ki sistem posodablja transparentno in varno. Kar pomeni, da uporabnik kljub svojemu slabemu poznavanju računalnikov, posodobi programsko opremo sistema, brez bojazni, da bi zaradi napačnih posodobitev prišlo do morebitnih napak v delovanju operacijskega sistema. Programi za brskanje po spletu in elektronsko pošto so že privzeto nameščeni, kar pomeni, da uporabnik lahko prične z uporabljanjem računalnika takoj po namestitvi operacijskega sistema, brez naknadnih posegov in namestitev.

Srednje zahtevni uporabniki so prav tako večinoma vajeni principov operacijskega sistema Windows, še bolj pa so vajeni pisarniških orodij (npr. zbirka Microsoft Office). Ker gre pri tem tipu uporabnikov pretežno za klasične pisarniške delavce, je pomemben enostaven grafični vmesnik s hitrim dostopom do programov za urejanje dokumentov in preglednic ter hiter dostop do elektronske pošte in spleta. Pri analizi distribucij smo ugotovili, da takšen grafični vmesnik ponuja distribucija Ubuntu. Privzeto ima nameščen komplet pisarniških orodij LibreOffice, ki uporabniku omogoča delo z različnimi dokumenti. Omenjen komplet je grafično precej podoben zbirki Microsoft Office (pred verzijo Microsoft Office 2007), kar pomeni da se uporabnikova produktivnost ob začetku uporabe okolja Linux, ne bi drastično zmanjšala. Privzeto je nameščen tudi spletni brskalnik in odjemalec elektronske pošte, kar uporabniku daje vse možnosti za takojšnjo uporabo sistema, brez dodatnih nameščanj.

Zahtevni uporabniki običajno dobro poznajo svoja orodja in jim preskok v novo okolje operacijskega sistema ne predstavlja večjih problemov. Pri teh uporabnikih

40 gre za specifična orodja, ki presegajo privzete nameščene aplikacije. Od uporabnika se torej pričakuje, da bo znal sam namestiti izbrana orodja za svoje delo. Pri uporabi računalnika potrebuje stabilno in zanesljivo delovanje, kjer lahko s svojimi orodji izkoristi največ sistemske zmogljivosti, četudi na račun grafičnega vmesnika. Analiza distribucij je pokazala, da najbolj ustreza distribucija Debian, ki ima poudarek na zanesljivem delovanju in različnih razširitvenih možnostih. S tem je uporabniku ponujena maksimalna zmogljivost sistema, kako in s katerimi orodji jo bo izkoristil, pa se uporabnik odloči sam.

Uporaba distribucij Linux ni namenjena samo privatni rabi, njihova uporaba je priporočljiva tudi v podjetjih. Dejstvo, da je Linux brezplačen operacijski sistem in da je večina aplikacij brezplačnih, lahko pomembno vpliva na stroške informatike v podjetjih. Najbolj je to opaziti v velikih podjetjih, kjer je veliko pisarniškega dela in dela z računalnikom. Prav tako sem spadajo javne uprave, kjer v zadnjih letih vsa birokracija poteka preko računalnikov. Stroški pri nakupih licenc komercialnih operacijskih sistemov so lahko zelo veliki, pri tem je potrebno nakupiti še licence ostalih programov, ki v komercialni operacijski sistem niso vključeni (npr. pisarniška orodja, ali odjemalec elektronke pošte). Če primerjamo cene izdelkov Microsoft lahko opazimo, da se cena operacijskega sistema Microsoft Windows 7 Home Premium (različica, ki zadosti povprečnim do zahtevnim uporabnikom) giblje okrog 100€. Cena najnovejše pisarniške zbirke Microsoft Office 2013 Home & Business se giblje okrog 230€. Za osnovni operacijski sistem s pisarniškim kompletom je torej potrebno odšteti 330€. Kadar ima podjetje večje število računalnikov je znesek nakupa vseh licenc še toliko bolj opazen. Pri uporabi brezplačnega sistema Linux bi to pomenilo prihranek za podjetje. Marsikateremu podjetju specifika lastnih orodij ne dopušča menjave operacijskega sistema, vendar se je potrebno vprašati, ali morda ni bolj smiselno investirati v novo orodje in menjati operacijski sistem ter na daljši rok prihraniti več.

41 5 SKLEP

Pogostost uporabe računalnika v zadnjem času, je vplivala tudi na intenzivni razvoj operacijskih sistemov. Tako so na področju uporabniških operacijskih sistemov za vsakdanjo rabo zelo napredovale tudi distribucije operacijskega sistema Linux. Te so postale bolj prepoznavne in širše uporabne, še posebej, če jih primerjamo s prejšnjimi leti, ko je veljalo, da je Linux namenjen predvsem računalniškim strokovnjakom in navdušencem.

Podrobneje smo spoznali področje operacijskega sistema Linux in njegov razvoj. Predstavili smo pojem distribucije in iz velikega nabora izluščili pet najpogosteje uporabljenih in najbolj priljubljenih distribucij operacijskega sistema Linux. Ugotavljamo, da so v tem trenutku najbolj razširjene distribucije Linux Mint, Ubuntu, Fedora, Debian in OpenSUSE, ki si sledijo v tem zaporedju. Pri preizkušanju smo bili pozorni na porabo sistemskih sredstev, na privzete aplikacije in na grafični vmesnik distribucije. Preučili smo različna grafična okolja, ki se pojavljajo v operacijskem sistemu Linux (KDE, Gnome, XFCE, LXDE). Predstavili smo tudi privzeto nameščene aplikacije s področja spletnih brskalnikov, odjemalcev elektronske pošte, pisarniških orodij in medijskih predvajalnikov. Na podlagi značilnosti distribucij smo primerjali različne tipe uporabnikov in jim priporočili uporabo tiste distribucije, ki bi za določen tip uporabnika bila najbolj ustrezna. Tako smo nezahtevnim uporabnikom priporočili distribucijo Linux Mint, srednje zahtevnim uporabnikom priporočamo distribucijo Ubuntu, zahtevnim uporabnikom pa smo predlagali distribucijo Debian. Ugotovili smo, da je Linux lahko uporabniku prijazen in enostaven za uporabo. Ponuja široke možnosti razširitev in personalizacije, hkrati pa zadosti vsem osnovnim potrebam povprečnega uporabnika računalnika brez dodatnih posegov v sistem.

Glede na razvoj in enostaven uporabniški vmesnik sistema Linux, ugotavljamo, da je kljub trenutno relativno majhnemu tržnemu deležu, povsem kompetenten tekmec komercialnim operacijskim sistemom, ki jih razvijajo velika podjetja. Izbira

42 je pestra, vendar je na koncu uporabnik tisti, ki se odloči kateri operacijski sistem oziroma katero distribucijo bo izbral za svoje delo.

43 6 VIRI

[1] Koložvari A., Linux danes in jutri, Flamingo , 2007

[2] Hunger S., Debian/GNU/Linux Bible, Hoboken (NJ) : Wiley Publishing, cop. , 2007

[3] Usage share of operating systems. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Usage_share_of_operating_systems [3.9.2013]

[4] Koložvari A, Linux namestimo na delovno postajo. Dostopno na: http://www.o-fp.kr.edus.si/racunalnistvo/Kolozvari_LINUX2.pdf [3.9.2013]

[5] Herceg B., Linux. Dostopno na: http://www.zpm-mb.si/attachments/sl/302/Linux.pdf [3.9.2013]

[6] The Complete Concise History of GNU/Linux. Dostopno na: http://www.aboutlinux.info/2005/11/complete-concise-history-of-gnulinux.html [3.9.2013]

[7] Overview of the GNU system. Dostopno na: http://www.gnu.org/gnu/gnu-history.html [3.9.2013]

[8] GNU/Linux. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/GNU/Linux [3.9.2013]

[9] What are features of Linux. Dostopno na: http://wiki.answers.com/Q/What_are_the_features_of_Linux [3.9.2013]

[10] Linux features. Dostopno na: http://www.tldp.org/HOWTO/INFO-SHEET-2.html [3.9.2013]

44 [11] Linux Distribution. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Linux_distribution [3.9.2013]

[12] Linux Mint. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Linux_Mint [3.9.2013]

[13] Linux Mint 15 „Olivia“ released. Dostopno na: http://blog.linuxmint.com/?p=2366 [3.9.2013]

[14] DistroWatch Page Hit Ranking. Dostopno na: http://distrowatch.com/dwres.php?resource=popularity [3.9.2013]

[15] Ubuntu (operating system). Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Ubuntu_%28operating_system%29 [3.9.2013]

[16] Installation/SystemRequirements. Dostopno na: https://help.ubuntu.com/community/Installation/SystemRequirements [3.9.2013]

[17] Fedora (operating system). Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Fedora_%28operating_system%29 [3.9.2013]

[18] Fedora Project. Dostopno na: http://fedoraproject.org/ [3.9.2013]

[19] Debian. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Debian [3.9.2013]

[20] Supported Hardware. Dostopno na: http://www.debian.org/releases/stable/i386/ch02s01.html.en [3.9.2013]

45 [21] OpenSUSE 12.3 Start-Up. Dostopno na: http://doc.OpenSUSE.org/documentation/htmlsingle/OpenSUSE/OpenSUSE- startup.html [3.9.2013]

[22] OpenSUSE. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/OpenSUSE [3.9.2013]

[23] About XFCE. Dostopno na: http://www.xfce.org/about [3.9.2013]

[24] Desktop environment. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Desktop_environment [3.9.2013]

[25] Comparison of X Window System desktop environments. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Comparison_of_X_Window_System_desktop_environ ments [3.9.2013]

[26] Browser Statistics. Dostopno na: http://www.w3schools.com/browsers/browsers_stats.asp [3.9.2013]

[27] Totem, the Movie Player. Dostopno na: https://projects.gnome.org/totem/ [3.9.2013]

[28] Evolution. Dostopno na: https://projects.gnome.org/evolution/ [3.9.2013]

[29] LibreOffice, The Document Founation. Dostopno na: http://sl.libreoffice.org/ [3.9.2013]

[30] Operating System. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Operating_system [3.9.2013]

46 [31] Live CD. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Live_CD [3.9.2013]

[32] Package Managemen System. Dostopno na: http://en.wikipedia.org/wiki/Package_management_system [3.9.2013]

[33] DistroWatch. Dostopno na: http://distrowatch.com/ [3.9.2013]

[34] Selecting a linux distribution. Dostopno na: http://www.linux.org/threads/selecting-a-linux-distribution.4087/ [3.9.2013]

[35] Linux Mint. Dostopno na: http://www.linuxmint.com/ [3.9.2013]

[36] Networking (Linux). Dostopno na: http://www.kniggit.net/wwol30/networking.html [14.9.2013]

[37] Network Operating Systems features. Dostopno na: http://computernetworkingnotes.com/comptia-n-plus-study-guide/network- operating-systems.html [14.9.2013]

47 Viri slik:

Slika 2.1: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/thumb/6/69/Linus_Torvalds.jpeg/3 91px-Linus_Torvalds.jpeg Slika 2.2: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/a/af/Tux.png Slika 3.2: http://upload.wikimedia.org/wikipedia/commons/8/87/Synaptic_Package_Manager. png Slika 2.3: http://cdn.xfce.org/frontpage/slider-desktop.jpg Slika 2.4: http://lxde.org/sites/default/files/images/desktop_full.preview.png