UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO
DIPLOMSKO DELO
Marina Mlinari č
Maribor, 2011
UNIVERZA V MARIBORU FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA SOCIOLOGIJO
Diplomsko delo
SPOLNI STEREOTIPI V ODDAJI BIG BROTHER SLAVNIH 2010
Mentorica : Kandidatka: doc. dr. Marina Tav čar Krajnc Marina Mlinari č
Maribor, 2011
The struggle of woman for equality of the sexes will finish In a new world order in which women will become dominant. Contemporary woman, who takes part only on the surface In the advancement of her sex, is the surface symptom of Something more profound and stronger, which is maturing in the bosom of the human species.
Hvala vsem!
IZJAVA
Podpisana MARINA MLINARI , rojena 30. 10. 1984, študentka Filozofske fakultete Univerze v Mariboru, smer SOCIOLOGIJA in ANGLEŠKI JEZIK S KNJIŽEVNOSTJO, izjavljam, da je diplomska naloga z naslovom SPOLNI STEREOTIPI V ODDAJI BIG BROTHER SLAVNIH 2010 pri mentorju-ici doc. dr. MARINI TAV AR KRAJNC avtorsko delo.
V diplomski nalogi so uporabljeni viri in literatura korektno navedeni; teksti niso prepisani brez navedbe avtorjev.
______(podpis študenta-ke)
Kraj, MARIBOR Datum, 31. 08. 2011
POVZETEK
V poznih osemdesetih in za etku devetdesetih let prejšnjega stoletja so ustvarjalci televizijskih programov iskali nekaj novega, nekaj razburljivega in nekaj, kar bo pritegnilo množico ljudi pred televizijskimi ekrani. Tako se je rodila resni nostna televizija, žanr, ki je sestavljen iz vseh drugih televizijskih žanrov in zato ga imenujemo hibrid. Televizija ni samo pomemben vir informacij o dogajanjih doma in po svetu, ampak gledalcu s svojo ažurnostjo in slikovitostjo daje ob utek soudeleženosti v dogajanju. Poleg posredovanja informacij televizija opravlja tudi izobraževalno in zabavno funkcijo. Pomembno je poudariti še njeno socializacijsko funkcijo. Tako je televizija poleg družine, šole in vrstniških skupin pomemben dejavnik v procesu oblikovanja loveške osebnosti. Mediji nas dolgoro no u ijo, kdo je v družbi ve vreden in kdo manj, kakšen je splošno sprejet vzorec obnašanja do druga nih ljudi, kot so eti ne in socialne manjšine, kako naj se obnašamo kot moški in ženske. V diplomski nalogi sem z analizo resni nostnega šova Big Brother slavnih opazovala prikaz spolnih stereotipov. V prvem delu je podan teoreti ni okvir, kjer sem povzela stereotipe in predsodke, vezane na spol, ter osnovne zna ilnosti resni nostnega šova. V empiri nem delu sem ugotavljala, kako in v kolikšni meri se kažejo spolni stereotipi v analiziranih oddajah resni nostnega šova.
Klju čne besede: spolni stereotipi, množi ni mediji, analiza oddaj, resni nostni šov, Big Brother.
ABSTRACT
In the late 80's and early 90's the creators of television programs were looking for something new, something exciting and something that will attract a crowd of people that were sitting in front of the television screens. That is how was born a reality television, a genre that consists of all other television genres and therefore it is called a hybrid. Television is not only an important source of information about events that take place at home and abroad, but it gives the viewer a feeling that he is a participant of this process, with the help of its picturesque and currency. In addition to providing information, television also provides educational and entertaining feature. It is important to stress its socialization function, which in addition to family, school and peer groups as an important factor in the process of formulating human personality. In the long term television and other media teaches us, who in the society is more or less worth, what is the generally accepted pattern of behavior towards different people, such as ethnic and social minorities and how should we behave as men and women. In my graduation thesis I analyzed presentation of gender stereotypes in reality show Celebrity Big Brother. Firstly, I prepared a theoretical framework where I summarized the stereotypes and prejudices related to gender and the basic features of reality show. In the empirical part of the graduation thesis. I looked at how and to what extent gender stereotypes are reflected in the analyzed broadcast reality show.
Key words : gender stereotypes, mass media, broadcast analysis, reality show, Big Brother.
Kazalo
1. Uvod ...... 1
2. Opredelitev raziskovalnega problema in hipotez ...... 3
2.1. Hipoteze...... 4
2.2 Metodologija ...... 5
I. TEORETIČNI DEL...... 6
3. Stereotipi in predsodki ...... 6
3.1 Stereotipi in predsodki o spolu...... 7
3.2 Nekoč in danes...... 8
3.2.1 Kako je bilo včasih? ...... 9
3.2.2. In kako je danes?...... 10
4. Neenakost med spoloma...... 13
4.1 Razlike med spoloma...... 13
4.2 Spolni stereotipi o osebnostnih lastnostih...... 17
4.3 Podoba spolov v medijski konstrukciji realnosti ...... 19
5. Fenomen resničnostnih šovov...... 23
5.1 Značilnosti resničnostih šovov...... 24
5.2 Televizijski žanr resničnostnih šovov...... 26
5.3 Kdo so gledalci resničnostnih šovov? ...... 27
5.3.1 Voajerizem ...... 29
5.4. Resničnostni šovi v Sloveniji ...... 30
5.4.1. Gledanost resničnostnih oddaj v Sloveniji...... 32
5.5 Zakaj so resničnostne oddaje tako gledane?...... 33
6. Veliki Brat ...... 36
6.1 Hiša Velikega brata ...... 37
6.2 O oddaji Big Brother slavnih ...... 39
6.3 Budno oko gledalcev...... 41
7. Psihološki vidik resničnostnih šovov ...... 44
7.1 Soočanje tekmovalcev z različnimi pritiski ...... 45
7.2 (Ne)zavedanje očesa Velikega Brata ...... 46
7.3 Kršenje človekovih pravic ...... 47
II. EMPIRIČNI DEL...... 49
8. Sanjski svet, sanjska nagrada ...... 49
8.1 Voditeljica Nina Osenar ...... 49
8.2 Komentatorji...... 50
8.2.1 Ivo Godnič ...... 51
8.2.2 Angelca Likovič...... 52
8.2.3 Goran Breščanski...... 53
8.3 »Slavni« tekmovalci ...... 54
8.3.1 Jože Činč...... 54
8.3.2 Sandra Auer...... 55
8.3.3 Ines Juranovič...... 55
8.4.4 Gena Zeneli ...... 56
8.4.5 Nana Zeneli ...... 56
8.4.6 Rok Kosmač...... 57
8.4.7 Nena Muršič...... 57
8.4.8 Ida Vesel alias Pia...... 57
8.4.9 Igor Misdaris ...... 58
8.4.10 Zlatan Čordič alias Zlatko ...... 58
8.4.11 Urška Čepin ...... 59
8.4.12 Matjaž Živkovič alias Maki ...... 59
8.4.13 Mišo Kontrec...... 60
8.4.14 Teja Stražišar...... 60
9. Zmagovalec oddaje Big Brother Slavnih 2010...... 61
9.1 Zmagovalec...... 62
9.2 Moralni zmagovalec šova ...... 63
9.3 Moralni poraženec šova ...... 64
10. Analiza zastavljenih hipotez in ugotovitve...... 66
10.1. Sklepne ugotovitve ...... 87
11. Sklep ...... 90
12. Literatura...... 92
12.1 Internetni viri...... 95
1. Uvod
Resni nostni šov je obnorel svet. Za mesto v resni nostnem šovu, ne glede na to, za katerega gre, se poteguje vedno ve ljudi. Pove uje se tudi zvesto ob instvo. Zelo veliko je bilo že povedanega in napisanega na to temo, pa vendar nas vsak nov resni nostni šov znova preseneti.
V današnjem svetu, ki sicer stremi k enakopravnosti ljudi, ne glede na spol, raso, politi no pripadnost, veroizpoved, je v vsakdanjem življenju še vedno zelo mo no prepri anje, da moški stojijo višje od žensk in to kljub mnogim poskusom vzpostavitve ravnotežja med spoloma (Furlan 2006: 9). In prav zaradi tega se mi je zdel izziv ugotoviti, ali so nam stereotipi, predvsem spolni, res »položeni v zibelko«. Zanimalo me je, ali jih ljudje sploh opazijo ali jih reflektirajo kot samoumevne. Ali prepoznavajo tipi ne ženske vloge predvsem v povezavi z družino, gospodinjstvom, nego in vzgojo ali kot tipi ne karakteristike oz. aktivnosti žensk vidijo opravljanje? So moški po naravi zmagovalci in »glave hiše«?
Podobe, ki nam jih posreduje televizija, niso zrcalne slike družbene realnosti. Televizija ob instvu posreduje selekcionirane vsebine, medijske slike rišejo le del kompleksnih družbenih odnosov in prikazujejo stereotipne vloge moških in žensk. Ker medijsko portretiranje spolov vpliva na oblikovanje stališ prejemnikov medijskih vsebin do vlog spolov v dejanskem življenju, sem pozornost v svoji diplomski nalogi posvetila ravno tem reprezentacijam. Skušala sem ugotoviti, ali nam televizija ponuja stereotipne podobe moškega in ženske.
V teoreti nem delu sem s pomo jo literature navedla, kaj so stereotipi, povzela sem tradicionalne in novejše spolne stereotipe, osredoto ila sem se na vedno aktualne teme neenakosti med spoloma. Ker sem spolne stereotipe opazovala v resni nostnem šovu Big Brother slavnih, sem povzela osnovne zna ilnosti resni nostnega šova ter pravila in potek šova.
Empiri ni del naloge vsebuje analizo primarnih virov, saj sem spremljala resni nostni šov Big Brother slavnih na slovenski komercialni televizijski postaji POP TV, ki je potekal od 3. 10. 2010 do 12. 12. 2010 v Ljubljani. Redno sem spremljala tudi dogajanje na razli nih forumih ter naraš anje in padanje priljubljenosti tekmovalcev.
1 Temeljno vprašanje, ki ga odpira moja analiza, je kako se spolni stereotipi kažejo v tako gledanih resni nostnih šovih ter ali jih takšni šovi vzdržujejo in poglabljajo.
2 2. Opredelitev raziskovalnega problema in hipotez
Množi ni mediji imajo zelo pomembno vlogo v razvoju spolnih stereotipov. Predstavljajo nam svet, v katerem živimo, ponujajo nam predstave o ženskah in o moških, imajo pomembno vlogo pri promoviranju številnih družbenih vlog. Torej so stereotipi neizogiben del reprezentacij množi nih medijev. V njih najdemo stereotipe o homoseksualcih, revnih, Romih, Balkancih, o starejših ljudeh ipd. Seveda med tovrstne stereotipe uvrš amo tudi spolne stereotipe. Moški so velikokrat na televiziji prikazani kot mo ni, pametni, racionalni in ambiciozni, medtem ko so ženske prikazane kot pasivne ali manj dejavne in odvisne od moških. Tudi v družbi imajo ženske ve inoma nižji položaj, saj njihove vloge še vedno ne veljajo za družbeno pomembne. S samo socializacijo spolnih vlog se vse preve sprejema prepri anje, da naj moški prevzamejo tradicionalno moško spolno vlogo in ženske tradicionalno žensko, ker se nam bo tako na tem svetu godilo bolje. Sodobna televizijska produkcija danes ponuja resni no bogat in raznovrsten nabor oddaj in šovov, ki vse preve krat izpostavljajo spolne stereotipe. Prav mediji bi morali odigrati odlo ilno vlogo v boju proti stereotipom o spolih, vendar ta nagnjenja danes v moderni družbi še ne prevladujejo. Resni nostne oddaje v zadnjih letih doživljajo vrhunec popularnosti pri publiki, zato je osrednja tema mojega diplomskega dela prezentacija spolnih stereotipov v eni zmed njih, in sicer v resni nostnem šovu Big Brother slavnih.
V teoreti nem delu diplomske naloge sem s pomo jo literature ugotovila, kaj so spolni stereotipi, kakšne osebnostne lastnosti pripisujejo ženskam in kakšne moškim ter kakšne so dejansko razlike med spoloma.
V raziskovalnem delu, ki sledi, sem, poskušala ugotoviti, kako se ti spolni stereotipi in osebnostne lastnosti dejansko projicirajo, kažejo in predvsem promovirajo gledalcem v enem najbolj gledanih resni nostnih šovov Big Brother slavnih. Ali so moški še vedno predstavljeni in ali se od njih pri akuje, da bodo mo ni, glasni, »glava hiše«, dominantni, ne skrbijo za svoj videz, se »petelinijo« … Prav tako me zanima, ali se bo od ženskih predstavnic pri akovalo opravljanje in poznavanje vseh gospodinjskih del, ustvenost, prepirljivost, hitro navezovanje stikov, nežnost in izrazita skrb za
3 zunanji videz ter ali še vedno velja, da so lepe ženske neumne, da sodijo ženske samo za štedilnik, da znajo možgane uporabiti samo moški.
2.1. Hipoteze
V diplomskem delu želim preveriti naslednje hipoteze:
H1: V resni čnostnem šovu so ženske stereotipno prikazane tako, da bolj skrbijo za svoj zunanji videz in urejenost kot moški.
H2: Koncept oddaje Big Brother slavnih reprezentira ženske tako, da bodo ve č govorile o zasebnih in intimnih zadevah kot moški.
H3: Koncept oddaje Big Brother slavnih reprezentira ženske tako, kot da so bolj opravljive kot moški.
H4: Koncept oddaje Big Brother slavnih reprezentira ženske tako, da jih v medsebojnih odnosih izpostavlja kot prepirljive v odnosu do drugih žensk.
H5: Koncept oddaje Big Brother slavnih reprezentira moške tako, da bodo oni tisti, ki se bodo hitreje razburili in ne ženske.
H6: Koncept oddaje Big Brother slavnih reprezentira moške tako, da jih izpostavi kot bolj tekmovalne in zagrizene pri opravljanju tedenskih nalog.
4 H7: Koncept oddaje Big Brother slavnih reprezentira ženske tako, da bodo najve č časa preživele v kuhinji pri opravljanju gospodinjskih opravil.
H8: Zmagovalec resni čnostnega šova Big Brother slavnih bo moški.
H9: S takšnimi in druga čnimi oddajami, prikazanimi na televiziji, se spolni stereotipi samo pove čujejo ali vsaj vedno bolj potrjujejo.
2.2 Metodologija
Diplomska naloga je razdeljena v dva dela; v prvem delu s pomo jo razli ne prebrane literature prestavim klju ne razlike med spoloma, spolne stereotipe vezane na spol ter podobo spolov v medijski konstrukciji realnosti. V nadaljevanju predstavim nastanek resni nostnih šovov, razloge za razvoj tovrstnega žanra ter ugotavljam, kaj naredi vsebino teh resni nostnih šovov privla no za tako širok krog ljudi.
Drugi del, ki predstavlja kriti no analizo medijskega diskurza vezanega na reprezentacije moških in žensk v medijih, sem opravila s spremljanjem resni nostnega šova Big Brother slavnih. Resni nostni šov je trajal od 3. 10. 2010 do 12. 12. 2010. Spremljala sem vsakodnevne ve erne oddaje, v katerih je bilo povzeto dogajanje prejšnjega dne, prav tako sem redno spremljala objave ustvarjalcev oddaje na njihovi spletni strani ( www./bigbrother.si ). Na navedeni internetni strani sem spremljala pogovore na zelo obleganem »forumu«, zanimiva se mi je zdela tudi rubrika »priljubljenost«, kjer sem dnevno opazovala spreminjanje priljubljenosti vsakega udeleženca posebej. Tudi nedeljsko/izselitveno oddajo sem redno gledala, saj so v njej predstavili povzetek dogajanj skozi celoten teden in izid tedenske naloge. Kupila sem si tudi mese ni dostop do vsebin potv.si, kjer sem slavne stanovalce spremljala tudi v živo 24/7. Predvsem sem opazovala stereotipe, vezane na spol, torej, ali se kažejo v takšni meri, kot je v literaturi predstavljeno.
5 I. TEORETI ČNI DEL
3. Stereotipi in predsodki
Pojava stereotipov in predsodkov ne moremo izena evati, vendar pa je delovanje na posameznika v nekaterih primerih precej podobno. Osnovna teoreti na razlika med predsodki in stereotipi je ta, da imajo predsodki izrazito emocionalno komponento, stereotipi pa ne.
⇒ Stereotipi
Pojem stereotipa je uvedel Lippman leta 1992 v svoji knjigi Javno mnenje (Public Opinion), kjer je stereotipe ozna il kot »selektivne, samoizpolnjujo e in etnocentri ne sodbe, ki konstruirajo zelo parcialno in neustrezno reprezentacijo sveta« (Ule 1997: 156). Stereotipi se tako pojavljajo kot ustaljene predstave, ki so se izoblikovale v preteklosti in vztrajajo nespremenjene tudi v sedanjosti, ne glede na spremenjen družbeni kontekst.
Uletova (1997: 156) o stereotipih pravi, da igrajo odlo ilno vlogo pri vsakdanji adaptaciji na socialno okolje – isto asno pa izkrivljajo realnost, predvsem podobo ljudi, kakršni so v resnici – enkratni, razli ni, spremenljivi individuumi. Stereotipiziranje je namre proces opisovanja ljudi na osnovi njihove skupinske pripadnosti. Prepri anja, da so ženske emocionalne, da so moški agresivni, da so Gorenjci skopušni, so stereotipna prepri anja.
⇒ Predsodki
Pri definiciji predsodkov se Uletova opira na Rota in jih opredeljuje kot »vrsto stališ , ki niso upravi ena, argumentirana in preverjena, a jih spremljajo intenzivne emocije in so odporna na spremembe« (Ule 1997: 163). Predsodki imajo tako izrazito socialno komponento in se lahko oblikujejo le v odnosih z drugimi. Gre za procese socialne kategorizacije objektov, s katerimi se posameznik soo a vsak dan in pri em
6 dolo eni osebi pripiše lastnosti zgolj na podlagi pripadnosti dolo eni (stigmatizirani) skupini.
Na primer:
- lepa ženska – »tupa« glava;
- ženska veliko doseže s pomo jo svoje zunanjosti;
- ženska sodi domov za štedilnik;
- možgane imajo le moški.
Najve predsodkov nastane na podlagi spola, etni ne in rasne pripadnosti, religije in družbenega statusa. Posledi no avtorica ugotavlja, da natan no po teh merilih in razlikah tudi nastaja v sodobnih zahodnih družbah najve predsodkov: do ne-moških, ne-belcev, ne-hetereoseksualnih, pripadnikov ne-zahodnih kultur, ne-kristjanov, ne- zdravih in do ne-bogatih (Ule 1997).
3.1 Stereotipi in predsodki o spolu
Na moške in ženske in na njihove družbene vloge ve inoma ljudje gledajo stereotipno. Ženskost predstavlja »obnašanja, lastnosti in stališ a, ki so zna ilna za ženske, tj. ki so tradicionalno pripisana ženskam in se od njih stereotipno pri akujejo«; moškost pa predstavlja »obnašanje, lastnosti in stališ a, ki so zna ilna za moške, ki so moškim tradicionalno pripisana in se od njih pri akujejo« (Mr ela 1996: 56).
V družbi obstajajo predsodki do posameznega spola, torej vnaprej pripisane lastnosti, ki naj bi jih posameznik posedoval glede na spol. Tako so ženskam pogosto pripisane razli ne vrline in slabosti, kot so: ženske naj bi doma skrbele za dom in družino, naj ne bi bile sposobne zavzeti visokih položajev v družbi in naj bi bilo to tudi
7 neprimerno. Dejstvo je, da so nekateri poklici feminizirani kot na primer bolniška sestra in u iteljica.
Pri pojasnjevanju vloge posameznikov je bila ženska vloga pojasnjena nasprotno moški in ob sklicevanju na žensko »naravo« ji je bil dodeljen »primarni poklic«: biti žena, mati in gospodinja, in te vloge naj bi opravljala z ljubeznijo in iz ljubezni, ki je spet njena posebnost po sebi. Tako (moško) dolo ena ženska je bila »steber družine«, družina pa je bila pojasnjena kot naravni steber skupnosti (naroda, države); dodeljena ji je bila torej temeljna vloga, kajti brez njene »ljubezni polne« dejavnosti ne bi mogla delovati nobena družba (Jogan 2001: 61).
3.2 Neko č in danes
Že od nekdaj predsodki in stereotipi nastopajo kot sestavina nenehnih dialogov in razprav znotraj družbenih skupnosti in prav to je dejstvo, da le-ti ne obstajajo zgolj v glavah in srcih posameznikov, temve med njimi in nad njimi (Furlan 2006: 35).
»Tukaj sem zajela samo in resda na robu dodala: Zakaj pravi Samuel Butler: » Modri možje nikoli ne povedo, kaj mislijo o ženskah!« Modri možje o itno nikoli tudi ni drugega ne povedo. Ampak, sem nadaljevala, ko sem se naslonila v stolu nazaj in gledala v mogo no kupolo, v kateri sem bila ena sama, pa zdaj nekaj vznemirjena misel, prava nesre a je v tem, da modri možje nikoli ne mislijo istega o ženskah. Pope takole: » Ve čina žensk sploh nima zna čaja.« La Bruyere: » Ženske so skrajnostne: boljše ali slabše od moških«, kar je popolno nasprotje v mnenju dveh predirnih opazovalcev, ki sta bila sodobnika« (Woolf 1998: 31).
So ženske sposobne dose i višjo izobrazbo ali ne? Napoleon je mislil, da ne. Dr. Johnson je bil nasprotnega mnenja: Moški vedo, da jih ženske prekašajo, in si zato izbirajo najbolj šibke in navadne. Če ne bi tako mislili, se jim nikoli ne bi bilo treba bati žensk z enakim znanjem, kot ga imajo sami.« Imajo ženske dušo ali je nimajo? Nekateri divjaki pravijo, da je nimajo. Nasprotno trdijo drugi, da so ženske napol božanske in jih zato astijo. Stari Germani so verovali, da je v ženskah nekaj svetega, in so jih zato spraševali za svet kot prero iš a. Nekateri modreci so prepri ani, da so njihovi možgani plitvejši; drugi, da imajo globljo zavest. Goethe jih je
8 astil; Mussolini jih prezira. Kamor koli si pogledal, so moški mislili o ženskah in mislili razli no (Woolf 1998: 32).
3.2.1 Kako je bilo v časih?
Predsodki in stereotipi o vlogah žensk in moških imajo dolgo tradicijo. V delu Sanje v sadovnjaku, (Songe du Vergier) ki je anonimno delo o razmerju med zemeljskimi in duhovnimi mo mi, spisano okrog leta 1370, lahko preberemo: »Med slabimi lastnostmi, ki jih imajo ženske, se mi zdi, da imajo, kar zadeva pravo, devet slabih lastnosti:
- Ženska po svoji naravi prinaša škodo /…/.
- Ženske so po svoji naravi zelo skope /…/.
- Njihove muhe so zelo nepri akovane /…/.
- Ženske so po svoji lastni volji hudobne /…/.
- So sleparske /…/.
- Ženske veljajo za lažnivke in po civilnem pravu ženska potemtakem ne more biti priznana kot pri a pri oporoki /…/.
- Ženska vedno napravi nasprotno od tistega, kar ji je ukazano /…/.
- Ženske rade volje govorijo in pripovedujejo o lastnih zmotah in sramotah /…/.
- Zvite so in zlobne /…/«
(Beauvoir 1999: 145).
Zanimivo je opazovati, kako lahko v teh »slabih lastnostih žensk«, kot so jih poimenovali tedaj, najdemo podlage za današnje splošno razširjene stereotipe. Nekako še lahko razumemo, da se take sodbe pojavijo v 14. stoletju, ko so bile vloge žensk in moških še mo no deljene zaradi na ina življenja, vendar pa je osupljivo, da se mnogo pozneje, konec 19. stoletja še vedno pojavijo posamezni zapisi, ki žensko obravnavajo ne le kot manjvredno, ampak kot lo eno, manjvredno raso. Tako leta
9 1888 neki angleški u enjak zapiše: »Ne samo da ženske niso rasa, tudi polovica rase niso, ampak zgolj podvrsta, ki je namenjena izklju no razmnoževanju« (Beauvoir 1999: 185).
Simone de Bauvoir je leta 1949 napisala knjigo Drugi spol, ki jo še danes ozna ujejo kot eno izmed najrevolucionarnejših knjig moderne dobe, ki se ukvarja z vprašanjem položaja žensk v družbi. Avtorica (1999: 202) položaj sredi dvajsetega stoletja nazorno ponazori takole: »Starši svojo h er še vedno vzgajajo za zakonsko zvezo, namesto da bi dajali prednost njenemu osebnemu razvoju; dekle v zakonu vidi toliko ugodnosti, da si ga tudi sama želi; posledica tega je, da njena izobrazba ni tako strokovna, niti tako trdna kot izobrazba njenih bratov, da se svojega poklica ne loteva tako predano kakor oni, zato torej v njem neizogibno ostane v manjvrednem položaju; in tako se ujame v za aran krog: zaradi takšnega manjvrednega položaja se njena želja po tem, da bi našla moža, še okrepi.«
Še naprej ugotavlja: »Ekonomska prednost moških, njihova družbena veljava, ugled zakonske zveze in u inkovitost moške podpore – vse to ženske spodbuja k temu, da si vneto želijo ugajati moškim. V celoti gledano je njihov položaj še vedno vazalski. Iz tega izhaja, da ženska samo sebe ne prepoznava in se ne izbira kot takšno, kot eksistira za sebe, ampak takšno, kakor jo definira moški. Torej moramo najprej opisati žensko, o kakršni sanjajo moški, saj je njena bit-za-moške eden od bistvenih dejavnikov njenega konkretnega položaja« (Bauvoir 1999: 203).
3.2.2. In kako je danes?
Stereotipi in predsodki o spolnih vlogah se v družbi pojavljajo že pri majhnih otrocih in se tako najlažje prenašajo iz roda v rod. Že ob rojstvu so otroku glede na spol pripisane dolo ene lastnosti in vloge, ki se najbolj stereotipno kažejo pr pridnih deklicah, ki so rade urejene in oble ene v rožnata obla ila, se igrajo s pun kami in rade pomagajo mamici v gospodinjstvu. Ob tem se fantkom pripisuje porednost in nagajivost, obla imo jih v modra obla ila, igrajo se z avtomobil ki in se radi pretepajo.
10 Prav tako sociologinja Maca Jogan (2001: 201) izpostavlja dva dejavnika, preko katerih se že v zgodnjem otroštvu, na ravni primarne socializacije, prenašajo sporo ila o neenakem položaju spolov v družbi. To so predvsem pravljice, ki »ponujajo otrokom spolno neenake, seksisti no opredeljene vloge, ki ustrezajo temeljni delitvi dela in osebnostnih lastnosti po spolu«, in pa šolska berila.
Poleg tega se stereotipi pogosto in zelo uspešno prenašajo tudi s sredstvi javnega obveš anja. Tako so v 206. lenu nairobijskih dolgoro nih strategij za izboljšanje položaja žensk do leta 2000 (1987) med drugim zapisali: »Stereotipno prikazovanje žensk v sredstvih javnega obveš anja in v ekonomski propagandi ima lahko zelo negativne posledice, ko gre za odnos moških do žensk, pa tudi za odnose med ženskami samimi.« V 85. lenu pa je nedvoumno poudarjeno: »Veliko predanost je treba dati trajnemu in nenehnemu izboljševanju prikazovanja položaja žensk v sredstvih javnega sporo anja. Prizadevati bi si morali razviti vedenje in pripraviti gradiva, ki prikazujejo pozitivne vidike vloge in položaja žensk v intelektualnih in drugih aktivnostih kakor tudi enakopravne odnose med spoloma« (Jogan 2001: 44).
Leta 2006 je Komisija evropskih skupnosti pripravila tudi akcijski na črt za enakost med ženskami in moškimi (2006-2010) . Na rt opisuje šest prednostnih podro ij za ukrepe EU glede enakosti med spoloma za obdobje 2006-2010:
- enaka ekonomska neodvisnost za ženske in moške;
- usklajevanje zastopanosti pri odlo anju;
- enaka zastopanost pri odlo anju;
- izkoreninjenje vseh oblik nasilja na podlagi spola;
- odprava stereotipov o spolih;
- spodbujanje enakopravnosti med spoloma v zunanjih razvojnih politikah.
Zanimiva se mi zdi predvsem peta to ka, ki se nanaša na odpravo stereotipov o spolih, kjer na rt predvideva tudi:
1. odpravo stereotipov o spolih pri izobraževanju, usposabljanju in v kulturi;
11 2. odpravo stereotipov o spolih na trgu dela;
3. odprava stereotipov o spolih v medijih.
Mediji morajo igrati odlo ilno vlogo v boju proti stereotipom o spolih. Prispevajo lahko k predstavitvi dejanskih sposobnosti in potencialov žensk in moških v moderni družbi ter prepre ijo njihovo poniževalno in žaljivo prikazovanje. Dialog z zainteresiranimi stranmi ter kampanje za pove anje ozaveš enosti je treba spodbujati na vseh ravneh. (Komisija evropskih skupnosti (2006): Sporo čilo komisije sveta, evropskemu parlamentu, evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in odboru regij, Na črt za enakost med ženskami in moškimi 2006-2010).
Prav tako je Komisija evropskih skupnosti pripravila novo Strategijo za enakost žensk in moških (2010-2015), ki temelji na spodbudi žensk k vklju evanju v vse vrste politike in dejavnosti Evropske unije.
12 4. Neenakost med spoloma
Izvirni greh v raju je storila ženska. Poskusila je prepovedan sad, skušala Adama in od takrat naprej za to pla uje. V Prvi Mojzesovi knjigi je Bog dejal:
»Prav mnogo ti bom dal težav pri tvoji nose nosti; v bole inah boš rodila otroke; in vendar boš po svojem možu hrepenela, on pa bo tebi gospodoval«.
Sociologom se lahko ta citat zdi, kot mitološko opravi ilo za položaj žensk v družbi. Mnoge ženske bi v njem videle povzetek lastnega odnosa s svojimi partnerji oz. natan en opis položaja žensk v zgodovini. Slednjega lahko strnemo v naslednje ugotovitve:
1.) ženske rojevajo otroke;
2.) ženske so matere in žene;
3.) ženske kuhajo, pospravljajo, šivajo in perejo;
4.) skrbijo za moške in so podložne moški oblasti;
5.) v veliki meri so izklju ene iz poklicev z visokim položajem in s položajev oblasti.
(Haralambos, 2001: 589)
4.1 Razlike med spoloma
Ljudi lahko delimo na mnogo na inov, toda v vseh okoljih, v vseh rasnih in starostnih skupinah velja ena temeljna delitev in ta je delitev na moške in ženske. Biti ženska ali biti moški, ljudi v življenju pomembno zaznamuje. Potrebno je poznati vsaj osnovne razlike med spoloma. Samoumevno je, da je telo najvidnejši in najbolj razpoznavni pokazatelj spolne pripadnosti. Vsaka družba razlikuje ljudi na podlagi spola. Ve ina argumentov za razlike med spoloma izhaja iz biologije, ne nazadnje se moški in ženske med seboj biološko razlikujejo, pa vendar na razlike med spoloma vplivajo
13 tudi družbeni dejavniki. Že od nekdaj je jasno, da sta moški in ženska v družbi razli no obravnavana.
Izraz spol se nanaša na dolo ene biološke razlike med moškimi in ženskami. Veliko ve ino populacije je mogo e jasno kategorizirati na ženske in moške glede na njihove fizi ne zna ilnosti: telo, lasje, obleka, glas, koža in gibanje. Mnogi uporabljajo razliko med biološkim spolom (ang. »sex«) in družbenim spolom (ang. »gender«) kot izhodiš e svoje analize. Biološki spol se nanaša na razli ne biološke zna ilnosti, kot so na primer kromosomska, kemijska in anatomska struktura, medtem ko se družbeni spol nanaša na pomen, ki se pripisuje tem razlikam v kulturi. Za biološki spol sta prava izraza »moški« in »ženska«, za družbeni spol pa »moškost« in »ženskost«. Zadnja dva sta lahko precej neodvisna od »biološkega spola« (Haralambos 2001: 589).
Po Termanu in Milesu (1936) veljajo tipi ne slede e lastnosti: »Za tipi no žensko se verjame, da se razlikuje od tipi nega moškega v bogastvu in raznolikosti emocionalnega življenja in v stopnji emocionalne determiniranosti njenega vsakdanjega vedenja. Za povpre no žensko naj bi bilo zna ilno, da v ve ji meri kot povpre ni moški doživlja nežne emocije, vklju no s simpatijo, so utjem in starševsko ljubeznijo. Deležna je ve varovanja in zaš ite vseh vrst. V primerjavi z moškim je bolj plašna in ve krat jo prevzamejo ob utki strahu. Je bolj religiozna in hkrati bolj nagnjena k ljubosumju, nezaupanju in ranjenim, užaljenim ustvom. Seksualno je po naravi manj nagnjena k promiskuiteti kot moški, je bolj plaha in sramežljiva kot agresivna in njeni seksualni ob utki so manj lokalizirani v njenem telesu. Submisivnost, prilagodljivost, pokornost in inferiorna odlo nost, trdnost v svojih namenih in splošno pomanjkanje agresivnosti odražajo njene šibkejše konativne tendence. Njeno moralno življenje je manj oblikovano s principi in bolj z osebnimi odnosi, vendar zahvaljujo njenemu pomanjkljivemu pustolovstvu je mnogo manj kot moški vzrok ve ini kriminalnega vedenja. Njeno ustvovanje je bolj kompleksno kot pri moškem. Svojo osebnost usmerja k uglajenosti, plemenitosti in preokupacij z umetnostjo in kulturo« (Avsec 2002: 108).
14 Tabela 1: Tradicionalno pojmovanje spolnih razlik (Musek 1995: 54–55)
ŽENSKE MOŠKI
neagresivne agresivni podredljive dominantni bolj ustvene ne ustveni odvisne neodvisni sugestibilne nesugestibilni pasivne aktivni intuitivne, racionalne, logi ni, racionalni instinktivne usmerjene na dom in družino usmerjeni v okolje in poklic ob utljive in ranljive manj ob utljivi in ranljivi neodlo ne odlo ni ekspresivne (zlahka se jim manj ekspresivni izvabi solze) skrbijo za videz ne skrbijo za videz bolj zgovorne nezgovorni obzirne, taktne brezobzirni, netaktni blage, mile, nežne trdi, ostri, grobi so utne, empati ne manj so utja in empatije želijo varnost, nepustolovske pustolovski manjše krize jih bolj vznemirijo manjše krize jih ne vznemirijo
Vir: Razlike med spoloma. http://www.psiha.net/aavsec/PPT/Spol_razlike.pdf , 6. 1. 2011)
V družbeni sedanjosti se še vedno soo amo s stereotipom, da je ustvenost, predvsem ustvena izraznost, bistvo razlik med spoloma. Med spoloma obstajajo razlike glede ustvovanja, vendar to niso razlike v ustvovanju. Ženske so npr. v primerjavi z moškimi bolj pripravljene priznati in govoriti o svojih (in tujih) ustvenih stanjih, prav tako ustvom namenjajo ve pozornosti in v ve ji meri kot moški urejajo svoja lastna ustva in ustva drugih. Ženskost in ženske družbene vloge povezujemo s sposobnostjo doživljanja, izražanja in sporo anja ustev ter z zmožnostjo vživljanja v ustva drugih ljudi. Po drugi strani so moškost in moške družbene vloge definirane kot sposobnost potla evanja in nadzora nad lastnimi ustvi. Ženske naj bi bile tako bolj kot moški nagnjene k doživljanju in izražanju prodružbenih ustev (empatija, veselje, navdušenje) ter ustev, ki jih povezujemo z nemo jo ali ranljivostjo (strah, žalost in sramežljivost). Ravno slednja ustva predstavljajo grožnjo zahodnim
15 predstavam moškosti, saj naj bi bila oseba, ki doživlja ta ustva, šibka, nemo na in neobvladana. V nasprotju s tem, se moškost v zahodnih družbah še vedno povezuje s t.i. mo nimi ustvi (jeza, ponos in prezir), saj naj bi ta pomagala krepiti mo in status posameznika (Fisher in Mansteas, 2002: 71–72).
Razli ni avtorji ugotavljajo, da so ženske bolj ustvene kot moški. Mo neje doživljajo pozitivna ter negativna ustva. ustveno življenje je glede na razlike po spolu bogatejše pri tistih, ki ga znajo opazovati. ustveni ljudje so bolj ob utljivi, saj že najmanjši povod sproži v njih neugodja, medtem ko nekateri komaj opazijo kako ustvo. Ženske v primerjavi z moškimi bolj izkazujejo pristna ustvena stanja in jih lahko povežemo s srcem, telesom, naravo. Kakorkoli pogledamo, je ženska bolj potisnjena v zasebno sfero, kjer je zadolžena za reprodukcijo ljudi.
Ena enje ustev z ob utki prinaša niz predpostavk o obvladovanju, racionalnosti in izražanju tega ob utka. Izražanje žalosti, strahu, depresije in sramežljivosti je v sodobni družbi še vedno obravnavano kot »nemoško«. Moški, ki taka ustva izražajo, niso deležni samo ve negativnih odzivov kot ženske, temve so tudi redkeje kot ženske deležni tolažbe. Po drugi strani je izražanje jeze ali agresije za moške sprejemljivo, ne pa tudi za ženske. Agresivne de ke namre ocenjujejo kot bolj priljubljene in družbeno bolj sprejemljive kot neagresivne. V nasprotju s tem so agresivne deklice obi ajno obravnavane kot manj priljubljene od neagresivnih, poleg tega se soo ajo tudi z razli nimi težavami v medvrstniških odnosih.
Razlike med moškimi in ženskami so najve je v primeru interakcije z osebo istega spola. Pogovori med moškimi so namre manj intimni kot pogovori med ženskami. Kadar moški govori z žensko razkrije manj kot ženska, ki govori z drugo žensko. Moški v pogovorih ne razkrijejo veliko o sebi, saj se raje pogovarjajo o razmeroma neosebnih zadevah, kot so služba, skupne aktivnosti, šport in politika, medtem ko se ženske raje pogovarjajo o zasebnih stvareh.
Poglavitni razlog zakaj prihaja do tega, da moški neradi delijo intimne ob utke, se skriva v tem, da izražanje ob utkov nežnosti razkriva ranljivost, ki je obi ajno znak šibkosti. S tem, da ne izražajo teh ob utkov skušajo zaš ititi svojo identiteto. Ženske torej niso preprosto (po naravi) bolj ustvene od moških in ustva moških niso manj intenzivna od ustev žensk. Zato je logi en sklep, da je loveška zmožnost
16 ustvovanja, izražanja in nadzorovanja ustev biološko dolo ena in zato univerzalna. Moški in ženska sta enaki (potencialni) ustveni bitji, oba tudi izvajata ustveno delo.
Pod vplivom kulturnih zadev, pri akovanj, spodbud in ne nazadnje tudi sankcij vpetih že v zgodnje ustveno socializacijo, so moški in ženske razvili razli ne sloge ustvovanja. Ženske so razvile vzorec, po katerem v primerjavi z moškimi ve pozornosti namenjajo ustvom in razpoloženjem drugih, se verjetno bolj zavedajo ustev, imajo ve je (nau ene) zmožnosti prepoznavanja, poimenovanja, izražanja in interpretacije lastnih in tujih ustev. ustva izražajo bolj odkrito, afektivnim vidikom življenja pripisujejo ve ji pomen in visoko vrednotijo intimne in ustvene odnose z drugimi, ve in bolj osebno komunicirajo (Šadl, 1999: 208–210).
Povezovanje moških z razumom prispeva k nastanku in vzdrževanju moške patriarhalne mo i na vsaki stopnji (pameten, gospodovalen, mo an, tekmovalen). Ženske vrline v primerjavi z moškimi so mol e nost, radovednost, potrpljenje ter samozatajevanje. Kasnejši pojavi razlik v ustvenem izražanju med spoloma mo no vplivajo na kulturne vrednote in navade povezane s spolnimi vlogami. Ustaljene družbene norme narekujejo kako, kdaj in kje lahko moški in ženska izražajo ustva. Vsebina pravil izražanja se obi ajno prilagajajo spolnim stereotipom o izražanju, ki se pojavljajo v številnih kulturah, npr. de ki ne smejo jokati, deklice ne smejo biti agresivne. Pravila izražanj brezpogojno prevzamemo in se jih nau imo v okviru družbenih interakcij in prav zaradi tega kultura in družba mo no vplivata na oblikovanje moških in ženskih stereotipnih lastnosti.
4.2 Spolni stereotipi o osebnostnih lastnostih
Ženske so … Moški so …. Takšne vrste stavki so vse pogostejša posploševanja, definirana v obliki klišejev. Osebnostne lastnosti namre prestavljajo eno najpomembnejših komponent stereotipov o moških in ženskah. Pravzaprav se osebnostne razlike med spoloma pojavljajo skladno s spolnimi stereotipi (Furlan 2006: 46–47).
17 Poglejmo torej nekaj najzna ilnejših »ženskih« in »moških« lastnosti.
Ženske oz. feminilne lastnosti:
• usmerjenost k drugim;
• težnja po združevanju v ve je socialne enote;
• kooperativnost;
• skrb za druge;
• oblikovanje dobrih medosebnih odnosov.
Moške oz. maskuline lastnosti:
• usmerjenost k sebi;
• težnja po samopotrditvi;
• samouveljavljanje;
• individualizacija;
• samozaš ita;
• samoafirmacija;
• samoekspanzivnost.
(Mr ela 1996: 57)
Spolni stereotipi o moških in ženskih osebnostnih lastnostih so v vsakdanjem svetu še zelo navzo i. Tako lahko moške osebnostne lastnosti, ki naj bi bile bolj zna ilne za moške kot za ženske, vsebinsko ozna imo kot »agentne« lastnosti oziroma kot lastnosti, ki se nanašajo na delovanje in so povezane z mo jo. Ženske osebnostne lastnosti, torej lastnosti, ki naj bi bile bolj zna ilne za ženske kot za moške, pa lahko
18 glede na vsebino, na katero se nanašajo, ozna imo kot »komune«. Dimenzija »komunosti« se primarno nanaša na skrb za dobro drugih (Avsec 2002: 29).
Osebnostne lastnosti, ki so del stereotipov o moških in ženskah so osnove za merjenje maskulinosti in femininosti. Vsebinska opredelitev maskulinosti in femininosti kot osebnostnih lastnosti namre ne temelji ve na dejanskih razlikah med spoloma, pa pa na družbeno-kulturni definiciji spolnih vlog in na pozitivnih, družbeno zaželenih spolno tipiziranih zna ilnostih. Vendar pa so v raziskavah identificirali tudi negativne, družbeno nezaželene komponente spolnih stereotipov, ki odražajo pretirano agentne oziroma komune orientacije. Negativni vidiki stereotipnih moških lastnosti se tako nanašajo na pretirano uveljavljanje jaza na ra un drugih, npr. egoizem, sovražnost, diktatorstvo, negativni vidik ženskih stereotipnih lastnosti pa na nezdravo odvisnost od drugih, npr: omahljivost, jokavost, lahkovernost (Furlan 2006: 100).
4.3 Podoba spolov v medijski konstrukciji realnosti
»Mediji niso ve zaslon, ki ga gledaš, radio, ki ga poslušaš. So ozra je, prostorje, v katerega smo potopljeni, ki nas obdaja in se v nas zajeda z vseh strani. Živimo v svetu zvokov, podob, barv, sunkov in dražljajev, tako kot je bil neko lovek pogreznjen v gozd, kot je riba potopljena v vodi. To je naše okolje, mediji so nov na in življenja« (Martini 1997: 61).
Na za etku 21. stoletja si je torej težko zamišljati svet brez množi nih medijev. Knjige, revije, asopisi, radio, televizija, internet, kino, zgoš enke – torej takšne ali druga ne oblike množi nih medijev, ki obvladujejo sodobno družbo. Množi ni mediji so odlo ilni za naše življenje in nam vsakodnevno zagotavljajo informacije, zabavo ter posredno ponujajo stereotipe, identitete in neskon ne možnosti identifikacij.
Množi ni mediji s pomo jo gibljivih slik, ponavljajo ih se podob in sporo il ter s pripovedovanjem zgodb najintenzivneje vodijo in usmerjajo naša življenja. Mediji torej lahko predelujejo dejanske dogodke in osebe ter iz njih konstruirajo novo, medijsko stvarnost, ki jo potem »poljubno« interpretirajo in oblikujejo (Furlan 2006: 102).
19 Družbena ob ila so tako z ene strani ogledalo resni nosti sveta, v katerem živimo, pozitivnih in negativnih pojavov v njem, z druge strani pa to resni nost tudi ustvarjajo in izkrivljajo. V asih mediji na ra un ene skupine zapostavijo ali pa diskriminirajo drugo (Furlan 2006: 103).
Tako med drugim mediji prenašajo tudi dolo ena izkrivljena sporo ila o spolu. S tem ko posredujejo favorizirane podobe in vzorce obnašanja, ki je dolo eno za posamezen spol, ustvarjajo »idealizirane modele« spolnih vlog. Mediji so tako v zadnjem asu najmo nejši prenašalec in spodbujevalec spolnih stereotipov in so tisti, ki ženske poneumljajo in stereotipno predstavljajo. V množi nih medijih so ženske ve krat predstavljene kot objekti, kot brezosebne stvari, ki imajo glavo le za okras (Kozmik in Jeram 1995: 5). Mediji v tem pogledu lahko širijo napa ne ali pa zavajajo e informacije.
Pod vplivom stereotipov in ideološke funkcije medijev se »favorizirane« spolne vloge vtisnejo v zdravorazumsko razumevanje sveta. Ustvarja se torej stereotipnost pojmovanja družbenih vlog žensk in moških. Fraze, kot na primer: »on je pravi moški« in »ona je prava ženska« ali »prava dama«, ozna ujejo idealno podobo spolnih vlog moškega in ženske, ki so posredovane preko medijev s pomo jo spolnih stereotipov.
Pred pojavom elektronskih medijev in preden so postali tiskani mediji lahko dostopni, so ideale posredovali umetnost, glasba, literatura. U inek današnjih vizualnih medijev pa se razlikuje od u inkovanja vizualnih umetnosti v preteklosti. Elektronski mediji so namre veliko bolj nasilni, vztrajni in dostopni oziroma vseprisotni (Furlan 2006: 104).
Analize vsebine razli nih medijev opozarjajo, da je obdobje poznega 20. stoletja od petdesetih let dalje zaznamovano z vedno bolj vitkimi telesi modelov, plesalk, igralk, pornografskih div, torej žensk, ki tradicionalno veljajo za lepotice. Vitkost je tako postal imperativ lepote. Ženske in moški so spri o stereotipnih podob, ki jih vsiljujejo mediji, vse bolj obsedeni z zunanjim videzom. Pri tem pa je zanimivo nesorazmerje med medijsko podobo in resni nostjo (Furlan 2006: 104).
To neskladje ima lahko resne posledice. Raziskava Murraya in sodelavcev iz leta 1996 je pokazala, da 95 odstotkov žensk sprejme lepotni ideal, ki ga prikazuje televizija, in da ob tem 92 odstotkov žensk ob uti dolo eno stopnjo pritiska ter se želi
20 približati temu idealu (Murray 1996: 33–46). Prav tako je zanimiv tudi odlomek iz lanka »Miši časti moški ogrožajo identiteto«, ki pravi:
»Ko se tipi čen moški zazre v fotografijo miši častega telesa v medijih in potem pogleda sebe v zrcalo, se lahko zgodi le eno – ugotovi, da s sliko nima ni č skupnega. Kombinacija nežnosti in mo či, ki jo ponujajo oglaševalci, je v resnici možna zgolj v sanjah. Nekateri psihologi so prepri čani, da je tudi zaradi teh novosti, ki so del odprte družbe, čedalje ve č depresij in samomorov med moškimi« (»Miši asti moški ogrožajo identiteto«, v Delo 5 januar 2001, 19) .
Spri o številnih »nasilnih« stereotipnih zunanjih podob, ki so preko medijev postavljene kot norma in vzor, se kaže presežena mera »okusnega« in spoštljivega.
V tem okviru so mediji tisti, ki v družbi dolo ajo oziroma dajejo stvarem pomene, ideološki diskurz pa jih zapolni z dolo eno vsebino, ki tako postane polje samoumevnosti, osnovni okvir, v katerem si posameznik zagotovi status »igralca« in mora, tako kot vsak igralec, sprejeti tudi dolo ena »pravila igre« (Praprotnik 1999: 121).
Mediji dajejo ljudem, odnosom in stvarem dolo ene – omejene pomene in naracije, tako se namesto pasivnega odsevanja objektivne realnosti dogaja konstrukcija medijske realnosti. Konstrukcija medijske realnosti zajema procese, ki potekajo med nosilci te realnosti, ki vanjo vstopajo kot novinarji, viri informacij, predmeti novinarskega spovedovanja in naslovniki. Medijska konstrukcija realnosti zadeva umeš anje medijske realnosti v svet vsakdanjega življenja in procese delovanja medijskih vsebin na individualne percepcije družbene realnosti (Drame, 1992: 852).
»Konstrukcija medijske realnosti je izbrana in ponujena podoba s strani akterjev množi nih medijev, ki oblikujejo in posredujejo dolo ene segmente sveta, vsakdanjega življenja, simbole in podobe, ki lahko v o eh posameznikov zavzamejo pozicijo realnosti in vplivajo na njihovo percepcijo sveta« (Baši , 1996).
Tako v medijski realnosti mediji delijo življenjska podro ja na specifi no ženska in specifi no moška. Medtem ko v »realnosti tam zunaj« tudi ženske pogosto vozijo avtomobile, te ejo na maratonih, potujejo, so profesionalne športnice, moški pa isto asno skrbijo za otroke, dobro in radi kuhajo, svoje štirinožne prijatelje peljejo na
21 sprehod in vrtnarijo, so v medijski stvarnosti tovrstna opravila to no razdeljena na samo moška in samo ženska (Hrženjak, 2002: 16).
Verša (1996) ugotavlja, da mediji hote ali nehote ustvarjajo dolo eno podobo o moških in ženskah. Ve desetletij trajajo e raziskave v razli nih delih sveta so namre pokazale, da ima ta podoba dolo ene skupne lastnosti: ženske so števil no dramati no redkeje obravnavane kot moški, oba spola sta prikazana v izrazito stereotipnih vlogah.
Verša (1996) razlaga, da je prou evanje podobe spolov v medijih pomembno zaradi vpliva teh podob na oblikovanje stališ gledalcev, bralcev in poslušalcev do vlog spolov v dejanskem življenju.
Ker imajo mediji socializacijsko in izobraževalno funkcijo, je pomembno, kakšne reprezentacije spolov nam ti ponujajo. Nenehno ponavljanje omejenega števila vlog, v katerih nastopa ženska, pri gledalcu in gledalki utrjuje stereotipne predstave o ženskah in moških. Enodimenzionalno prikazovanje žensk zožuje število vzorcev družbenega obnašanja, s katerim se gledalke lahko identificirajo (Verša, 1996).
Podobe moškosti in ženskosti v medijih še posebej pomembno vplivajo na otroke. Otroci namre še nimajo utrjenega sistema vrednot in stališ , niti življenjskih izkušenj, ki bi jim omogo ale dolo eno stopnjo kriti ne distance do medijskih vsebin. Njihova osebnost se šele oblikuje, zato so še posebej dovzetni za vplive iz okolja. Proces socializacije in u enja družbenih vlog je pri tej skupini na višku. Ko opazujejo dogajanje okoli sebe, se otroci u ijo, kaj je dobro in kaj slabo, kakšno obnašanje se nagrajuje in kakšno kaznuje. Od vzornikov in vzornic, to pa so straši, vzgojitelji ali vzgojiteljice in pogosto tudi medijske osebnosti – zvezdniki in zvezdnice iz sveta glasbe in filma ter priljubljeni liki iz risank – se u ijo, kakšne vloge obi ajno zasedejo ženske in kakšne moški. Zato je pri programih, namenjenih tej skupini, še posebej pomembno, kakšno podobo ženske in moškega bodo mediji posredovali mladim gledalkam in gledalcem (Verša, 1996: 28).
22 5. Fenomen resni čnostnih šovov
»Resni čnostni šovi so v celoti uspeli v specifi čnem zgodovinskem trenutku vse ve čje odvisnosti človekovega življenja od toka medijskega komuniciranja in nadvlade neoliberalne kapitalske ideologije, ki bistvo človekovega življenja vidi v njegovi potrošnji oziroma v posameznikovi sposobnosti, da ves družbeni svet in naravo spreminja v blago« (Pušnik 2007).
Resni nostni šov je na nek na in nadaljevanje zgodovine, ko so si ljudje že od nekdaj želeli popestriti svoje življenje z opazovanjem življenja drugih. Pušnikova (2007) to primerja z gladiatorskimi igrami v starem Rimu ali pa s pornografijo; oboje namre povzro a dolo ene ob utke, ljudje ob udujejo svoje junake ali pornodive, vendar so zunaj »svojega okolja«, torej izven arene ali televizijskega ekrana, ti ljudje zgolj »hode a trupla in zani evanja vredne prostitutke«.
»Televizijske gledalce že od nekdaj razvnema druga na resni nost. Prve skrite kamere in še prej skriti mikrofoni so se za eli pojavljati že v petdesetih letih prejšnjega stoletja, v asu hladne vojne in najrazli nejših politi no-propagandnih pritiskov. Izkazalo se je, da ima »nepripravljenost«, spontanost, resni nost pred kamero svoj ar, in da so razli ni programi skrite kamere bili zmeraj zelo popularni. Tovrstni pogled so gojili tudi najrazli nejši dokumentarni programi, še posebej tisti tipa »fly on the wall«, kjer naj bi kamera dogajanje spremljala neopazno kot muha na steni. Z razvojem video-tehnologije in njeno dostopnostjo se je zgodila nekakšna »demokratizacija«; kdorkoli je lahko posnel svoj video in ga poslal na primer v oddajo »Najbolj zabavni doma i videoposnetki«. Obenem so animirane množice prodrle v televizijske studie, kot gledalci in akterji, v najrazli nejših v živo snemanih talk showih , ki naj bi imeli nekakšno družbeno-terapevtsko funkcijo, saj se v njih govori o najrazli nejših pojavih v sodobni družbi in problemih sodobnega loveka. Razpon je zelo razli en od »pou nih in koristnih« oddaj Oprah Winfrey do »moralisti no komentiranih ekshibicionizmov« Jerryja Springera. Tovrstni programi se, kljub temu, da gre pogosto za slabo artikulirano in malovredno vekanje, ponašajo z izjemno visoko gledanostjo, enako kot razli ni »reality dokumentarci« tipa Najnevarnejše reševalne akcije«, 999, ki so kaj hitro dobili najbolj gledane termine v programu. Gledanost se stopnjuje, bolj ko so reakcije udeležencev talk showov impulzivne in
23 njihovi izpadi nekontrolirani in bolj ko je v »reality dokumentarcih« neopazna kamera, opazna pa je odsotnost scenarija in vznemirljivost nepri akovanega« (Dominkuš 2004: 8).
»Vse to je stopnjevalo voyeuristi ne apetite televizijskih gledalcev in podžigalo potrebo po edalje drznejših oblikah voyeurizma. Ti so kulminirali leta 1999 v programu Big Brother in poznejših razli icah, ki so jih razvile posamezne države in jim dale vsaka svojo barvo, v skladu z lokalnimi življenjskimi navadami in predvsem s pri akovanji svoje telelvizijske publike« (Dominkuš 2004: 8).
5.1 Zna čilnosti resni čnostih šovov
Igro Pribac (2007: 225) takole opredeli prevod angleškega izraza reality show :
» Realnost je spet postala resni čnost, pravzaprav resni čnostnost, z vsemi težavami, ki sodijo zraven, show pa je, presenetljivo, le prečrkovan v »šov«, kombinacijo, ki jo sestavlja imenitna beseda iz zakladnice slovenskega jezika – tako imenitna, da je bila njena javna raba do njenega nastanka omejena na redke strokovne zapise, kar pomeni, da je v pogovornem jeziku ni uporabljal prakti čno nih če – in ki ob tem ubiranju visokih registrov slovenskega jezika puš ča nedotaknjen šov. Zaenkrat se zdi, da se bo izraz prijel, kljub težko izgovorljivi, doslej redko uporabljani in verjetno tudi slabo razumljeni besedi, ki jo vsebuje.«
Resni nostni šov je pojav, ki redko koga puš a neopredeljenega, opredeljeni pa so v svojem prepri anju pogosto gore i. Nasprotniki se zgražajo, ljubitelji se navdušujejo, vmesnih poti skorajda ni (Pribac 2007: 216).
Resni nostni šovi temeljijo na medsebojnih odnosih. Scenarij je pripravljen tako, da nenehno izziva probleme, ki jih je treba rešiti, pri tem pa se lahko sklenejo prijateljstva, zavezništva, sovraštva ali celo ljubezenska razmerja. Resni nostni šov je prava psihodrama, saj je dogajanje napeto, odlaganje konca in spletanje zarot med igralci je tisto, kar gledalcem nudi zadovoljstvo. Resni nostni šov si izposoja klasi no strukturo zgodbe z zapletom, vrhuncem in razpletom iz fikcijskih žanrov, saj takšna narativna oblika omogo a nastanek dramati ne napetosti. Resni nosti šovi
24 opravljajo podobno funkcijo kot doktor romani – služijo kot hrana za neizživete fantazije. Takšna oblika pripovedovanja v resni nostnih šovih je podobna izkušnji obi ajnega življenja, polnega vzponov in padcev, ki se dogajajo v vsakdanjosti nas vseh. Nepri akovani nesporazumi in krize so zaradi nejasnega razpleta za gledalce najmikavnejši. Ti nesporazumi so praviloma moralni konflikti, ki se vzpostavijo med dobrim in zlim. Ob instvo se lahko identificira s temi karakterji in v ogledovanju medosebnih dram izgrajujejo koncept »normalnosti« (Pušnik 2007: 23).
Ena od obljub žanra resni nostne televizije je, da ni treba biti profesionalni igralec ali zabavlja (orig. entertainer) – biti udeležen v resni nostnem šovu je delo, ki ga lahko opravlja prav vsak. Vsekakor je to to no tisto, kar oboževalcem omogo a lažje identificiranje s lani ekipe – dejstvo, da so slednji izbrani iz ob instva. Tu se udejstvuje obi ajno poveli evanje zvezdnika, ki »igra« prav tako kot »povpre en Janez«: tekmovalcem ni treba igrati, da niso druga ni od lanov ob instva, saj so obi ajno lani ob instva. Pri resni nostnih šovih gre za obliko participacije, in sicer v smislu, da ne zahteva kakršnegakoli posebnega talenta ali veš ine; ljudje niso izlo eni na podlagi njihove izobrazbe ali urjenja – kdorkoli lahko opravlja »delo biti opazovan« (orig. work of being watched ), kot temu pravi Mark Andrejevic (2004: 7).
Primarni cilj ve ine resni nostnih programov je »zabava«, ne pa razsvetljenje« in kljub temu, da nekateri ustvarjalci resni nostnih programov trdijo, da dolo eni formati lahko doprinašajo družbeno vrednost, je resni nostni žanr kot celota oblikovan za zabavno vrednost (Kilborn 2003: 11).
Za resni nostne oddaje so zna ilne posebne tehnike snemanja, ki gledalcu dajejo ob utek, da se dogodki dogajajo pred objektivom kamere (Hill 2004: 42). To so navadno kadri posneti z ro no kamero in nepopolni posnetki, ki gledalcu dajejo ve ji ob utek resni nosti. Za snemalnimi tehnikami navadno sledi še montaža kadrov, ki bodo predstavljeni v televizijskem sporedu. Tem televizijskim tekstom so navadno pridani še komentarji.
25 5.2 Televizijski žanr resni čnostnih šovov
»Vsak posamezen žanr ima svoje lastne poteze, toda splošne lastnosti žanra postavljajo individualnemu žanrskemu filmu okvire, ki ob činstvu olajšajo spremljanje filma. Žanr je, z drugimi besedami, formula, vsak posamezen žanrski film pa specifi čna »aplikacija« pravil in konvencij žanra« (Ang v Vidmar 2001: 105).
Razvoj žanra je zelo nepredvidljiv, kar pomeni da se neprestano spreminja. Žanr se spreminja, ali kakor bomo ugotovili, žanri izginjajo oziroma se med seboj tako zelo mešajo, da nastane hibrid – mešana oblika, sestavljena iz ve žanrov.
Lutharjeva (1998: 15) žanre razdeli na fikcijske in fakti ne, pri katerih naj bi bili prvi izmišljeni, drugi (kot so novice, dokumentarni in informativni program) pa to niso – producenti nefikcijskih programov so namre zavezani tudi poklicnemu kodeksu.
Ob spremljanju programa gledalec goji dolo ena pri akovanja, ki jim zadosti s pomo jo klasifikacije medijskih vsebin, te medijske vsebine pa imajo skupke enakih zna ilnosti, ki jih imenujemo televizijski žanri. Žanri nudijo zavetje znanega, manjše in ve je spremembe pa ohranjajo zanimanje zanj (Kav i in Vrdlovec 1999: 676).
Maruša Pušnik (2007) ugotavlja, da je ena izmed zna ilnosti tako resni nostnih oddaj kot oddaj, ki jih lahko spremljamo na slovenskih televizijskih programih prav televizijska forma, ki uporablja enake tehnike pripovedovanja, katerih skupna naloga je proizvodnja zabave s svojo izrazito personalizacijo, melodramatizacijo, psihologizacijo, zna ilen je opazovalno-nadzirajo i dokumentarni stil kamere in filmsko preiskovanje osebnih lastnosti, v ospredju so loveške zgodbe in osebne izpovedi. Pušnikova dalje navaja, da taki žanri »krepijo nove vrste dokumentno govorništvo, ki razvija zelo intimno retoriko in temelji predvsem na besednih psiholoških bojih, kdo bo zdržal dlje, kar gledalce neznansko zabava«.
Žanr je postal vse bolj raznovrsten in se je na ta na in prilagodil svojemu heterogenemu ob instvu (Pušnik 2007). Gre za prilagajanje okusom ob instva, kar pa hkrati nakazuje tudi na širše kulturne preobrazbe, ki so del spreminjanja družbe.
26 Nekateri so mnenja, da je resni nostni šov televizijski žanr, mešanica dokumentarnega žanra in soap opere, torej hibrid, saj nam prikazuje vsakdanje življenje v razli nih temah.
5.3 Kdo so gledalci resni čnostnih šovov?
Dolgo je veljalo, da milijone gledalcev, ki se v interaktivnih šovih lahko postavijo tudi v vlogo sodnikov ali bogov in izlo ajo tekmovalce, privla ijo predvsem voajeristi ne težnje: opazovanje ljudi iz varnega, skritega zavetja doma ega kav a, naslajanje nad spori, ki se o itno ne dogajajo samo nam, in pri akovanje osupljivih seksualnih prizorov… Raziskava Reissa in Wiltza pa je natan neje razkrila prevladujo profil gledalcev. Gre predvsem za osebe, ki so tekmovalne narave, ki visoko vrednotijo maš evanje, uživajo v ob utku ve vrednosti, predvsem pa cenijo družbeni status. Pozornost množic ena ijo s pomembnostjo: v resni nostnih šovih povsem obi ajni ljudje postanejo slavni in pomembni, s tem pa sporo ajo: Kdo ve, morda pa boš zvezda že jutri lahko tudi ti! ( http://www.druzina.si/icd/spletnastran.nsf/ , 9. 1. 2011).
Po raziskavah Hillove (2005: 5) je publika resni nostnih oddaj med 16 in 34 let dvakrat pogostejša kakor publika drugih starosti, eprav jih spremljajo vse starostne skupine gledalcev. Gre namre za dolo ene vrste ugodij, ki jih ti tipi oddaj ponujajo dolo enim kategorijam gledalcev, povezanih z nacionalnostjo, družbenim razredom, spolom, starostjo ipd. O vzorcih okusov in njihovi distribuciji je pisal Pierre Bourdieu (Morley 1993: 42).
Bourdieu meni, da je za ugodje množic zna ilna neposredna emocionalna oziroma utna povezanost z objektom ugodja (se pravi možnost poistovetenja), tako da je splošno ugodje in predvsem ugodje prepoznavanja skupna to ka gledalca in tekmovalca (Morley 1993: 45).