Prostovoljstvo Med Zabavnim in Koristnim Etnografska Raziskava V Mladinskih Organizacijah

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO

KATJA RESNIK

Prostovoljstvo med zabavnim in koristnim Etnografska raziskava v mladinskih organizacijah

Magistrsko delo

Ljubljana, 2018

UNIVERZA V LJUBLJANI FILOZOFSKA FAKULTETA ODDELEK ZA ETNOLOGIJO IN KULTURNO ANTROPOLOGIJO

KATJA RESNIK

Prostovoljstvo med zabavnim in koristnim Etnografska raziskava v mladinskih organizacijah

Magistrsko delo

Mentor: doc. dr. Dan Podjed Študijski program: Etnologija in kulturna antropologija – E

Ljubljana, 2018

ZAHVALA

Zahvaljujem se vsem sogovornikom, še posebej članom Mladinskega društva Jevnica, mentorju za vse vzpodbudne besede, podporo in čas ter družini, fantu in prijateljem za vso motivacijo, ki so mi jo nudili med pisanjem.

Izvleček Prostovoljstvo med zabavnim in koristnim: Etnografska raziskava v mladinskih organizacijah Magistrsko delo obravnava prostovoljno delo med mladimi v okviru dveh mladinskih organizacij, ki delujeta na lokalnem in občinskem nivoju. Osrednje teme so vrednotenje prostovoljnega dela med mladimi, njihova razmišljanja o prostovoljstvu in motivacijski dejavniki, ki prispevajo k opravljanju tovrstnega dela. Najprej se osredotoči na položaj in vlogo mladih v družbi ter njihovo participacijo v mladinskih organizacijah, ki jim ponujajo različne aktivnosti. Slednje se raztezajo od zabave oziroma razvedrila do preživljanja »resnega prostega časa«. Poleg strukture in načina delovanja mladinskih organizacij avtorico zanima tudi vpliv prostovoljnega dela na skupnost in kraj, v katerem delujejo. Kot ugotavlja, je s prostovoljstvom neločljivo povezan pojem altruizma. Pri tem je ključno vprašanje, v kolikšni meri lahko pri opravljanju prostovoljnega dela med mladimi govorimo o »čistih« altruističnih dejanjih. Glavna ugotovitev je, da mladi cenijo prostovoljstvo in se zavedajo njegovega pomena, vendar altruistična dejanja pogosto spremlja osebno zadovoljstvo. Pri mladih je poudarek na druženju in zabavi ter pridobivanju socialnega kapitala. Opravljanje prostovoljnega dela v mladinskih organizacijah lahko pomeni odskočno desko za razvoj nadaljnje kariere in je ena izmed pomembnejših referenc pri iskanju zaposlitve.

Ključne besede: prostovoljstvo, mladina, mladinsko delo, mladinske organizacije, altruizem

Abstract Volunteering between Fun and Useful: Ethnographic Research in Youth Organizations The Master's thesis deals with voluntary work among young people within the framework of two youth organizations working on the local and municipal levels. The main themes are the evaluation of voluntary work among young people, their thoughts on volunteering and the motivational factors that contribute to the performance of this type of work. First, the thesis focuses on the position and role of young people in society and their participation in youth organizations that offer them various activities. The latter range from fun based activities and entertainment, to spending »serious leisure«. In addition to the structure and way of functioning of young organizations where young people work, the author is also interested in the impact of voluntary work on the community and place where they function. As she notes, volunteering is inseparably linked to the notion of altruism. In this regard, the key question is to what extent we can talk about »pure« altruistic actions when performing volunteer work among young people. The main finding is that young people appreciate volunteering and are aware of its importance, but altruistic actions often accompany personal satisfaction. Young people focus on socializing and entertaining and acquiring social capital. Performing voluntary work in youth organizations can be a stepping stone for the development of their careers and is one of the most important references in finding a job.

Keywords: volunteering, youth, youth work, youth organizations, altruism

KAZALO

1. UVOD ...... 1 2. METODOLOGIJA ...... 5 2.1 Etnografski pristop in avtoetnografski vidik ...... 9 3. MLADINA IN POMEN MLADINSKIH ORGANIZACIJ ...... 12 3.1 Oblikovanje mladine in mladinske kulture ...... 12 3.2 Mladinsko delo...... 14 3.3 Mladinske organizacije...... 16 4. MLADINSKO DRUŠTVO JEVNICA ...... 20 4.1 Zgodovina in delovanje društva ...... 20 4.2 Struktura in organizacijska kultura društva ...... 27 4.3 Društvo in kraj ...... 31 5. MED ZABAVNIM IN KORISTNIM ...... 36 5.1 Značilnosti prostovoljnega dela in altruizma ...... 36 6. DELOVANJE MLADINSKEGA CENTRA V PRIMERJAVI Z DRUŠTVOM ...... 45 7. PROSTOVOLJSTVO IN KARIERA ...... 49 8. SKLEP ...... 53 SUMMARY ...... 55 VIRI IN LITERATURA ...... 56

1. UVOD

V magistrskem delu obravnavam mlade ter njihovo participacijo v dveh mladinskih organizacijah, ki večinoma temeljita na mladinskem prostovoljnem delu. V nalogi najprej predstavim metodološke vidike in opišem raziskovalne postopke, ki so me pripeljali do ugotovitev in zaključkov. Razdelam torej glavne raziskovalne pristope in predstavim etnografsko terensko delo, med katerim sem se z vpogledom v dve mladinski organizaciji na območju občine Litije pobližje seznanila z delovanjem mladinskega društva, ki deluje na lokalni ravni in katerega članica sem tudi sama, ter s funkcioniranjem mladinskega centra, ki deluje na lokalnem, regionalnem, državnem in tudi mednarodnem nivoju. Na podlagi pogovorov s prostovoljci in analize lastne udeležbe pri različnih projektih in programih skušam odgovoriti na vprašanja o prostovoljnem delu ter dejavnostih mladinskih organizacij. Poleg tega me zanima vpliv prostovoljnega dela na ljudi in posledično na kraj, v katerem delujejo.

Zgodovinski pregled v poglavju Mladina in pomen mladinskih organizacij pomeni refleksijo o tem, kakšno vlogo so mladi imeli nekoč in v kakšnih vlogah so se znašli danes, ko se zaradi demografskih in družbenih sprememb njihove potrebe in želje spreminjajo. Mladi so velikokrat potisnjeni na rob družbe in so pogosto pod pritiskom ekonomskih in družbeno-kulturnih dejavnikov. Zato je še toliko bolj pomembno, da se združujejo v lokalne oziroma regionalne skupnosti in mladinske organizacije, saj njihovo povezovanje krepi lokalno oziroma regionalno skupnost, prispeva pa tudi h kakovosti življenja na nekem območju, saj lahko mladi prispevajo k razvoju okolja, v katerem živijo in delujejo. Vse to lahko opazimo na primeru kraja, kjer deluje Mladinsko društvo Jevnica. Delovanje v takšnih organizacijah je pomembno za osebnostni razvoj mladih, pridobitev socialnega kapitala in prevrednotenje družbe. V omenjenem poglavju namenim pozornost tudi mladinski politiki, ki obsega ukrepe za vključevanje mladih v različne vidike življenja – sem sodijo neformalno učenje in prostovoljstvo, solidarnost, medgeneracijsko povezovanje itn. Poseben pomen namenjam mladinskim organizacijam, saj me zanima, kaj tovrstne organizacije mladim ponujajo oziroma omogočajo, katera področja mladinskega dela obsegajo ter kakšno je njihovo delovanje na lokalni, regionalni, državni in mednarodni ravni.

V poglavju Mladinsko društvo Jevnica obravnavam zgodovino in strukturo omenjenega društva. V njem je poudarek na zametkih društva, ki se je razvilo iz mladinske sekcije Kulturno- umetniškega društva Jevnica. Sekcija je prerasla svoj okvir in nastalo je samostojno društvo, ki

1 združuje več kot sto članov z območja KS Jevnica in nekaterih drugih krajev. Prostovoljno delo, ki ga raziskujem, se dotika kulture, športa, varovanja narave, ustvarjalnih delavnic za mlade in projektov na lokalni ravni. Zanima me razpon dejavnosti – od zabave in razvedrila do preživljanja resnega prostega časa. Pomembno vlogo v tem delu magistrskega dela ima etnografija, saj so intervjuji z mladimi prostovoljci omogočili vpogled v njihove dejavnosti. V tem poglavju se poglobim v razpravo o prostovoljstvu in ga umestim v širši antropološki okvir. Navežem se tudi na koncept altruizma. Zanima me namreč, koliko je v prostovoljnih dejanjih egoizma, sebičnosti in skrbi zase. Teoretske ugotovitve prenesem na teren in med mladimi iščem odgovore na izhodiščna vprašanja: 1. kaj motivira mlade za pristop k prostovoljnemu delu; 2. na kakšen način mladi vidijo prispevek k skupnosti in okolju; 3. kakšna so razmerja med vodilnimi in preostalimi člani mladinskega društva in mladinskega centra; 4. kakšno vlogo imata zabava in osebno zadovoljstvo pri društvenih aktivnostih; 5. kje je meja med zabavnim in koristnim; 6. na kakšen način prostovoljno mladinsko delo spodbuja kritično mišljenje, čut za solidarnost in izmenjavo mnenj; 7. kakšen vpliv imajo lahko mladi na okolico; 8. zakaj nekateri mladi k tovrstnemu delu ne želijo pristopiti; 9. kakšen vpliv ima okolica in družina na delovanje mladih v mladinskih organizacijah; 10. kakšne izkušnje, organizacijske sposobnosti in poznanstva so mladi pridobili kot prostovoljci; 11. ali mladi vidijo opravljanje prostovoljnega dela kot uporabno referenco pri iskanju zaposlitve.

V KS Jevnica, kjer deluje društvo, so že od socialističnih časov, ko je v okviru Zveze socialistične mladine Slovenije (ZSMS) delovanje mladine posegalo na različna področja, imeli posluh za mlade in jih spodbujali k različnim dejavnostim. Tovrsten odnos se je ohranil do danes. Trije sogovorniki, s katerimi sem leta 2014 med svojim študijem opravila intervjuje v okviru predmeta Etnološke regionalne raziskave, so mi zaupali spomine na socialistično obdobje, ko so aktivno delovali v okviru ZSMS. V tem obdobju je bila mladina najbolj dejavna in je krojila dogajanje v KS Jevnica in tudi na širšem območju (Resnik 2014). Del terenskega dela, ki sem ga opravila pri omenjenem predmetu, umeščam v poglavje Mladinsko društvo Jevnica, saj pripomore k razumevanju kraja in okolice, kjer se je kasneje formiralo mladinsko društvo. Tako lažje razumemo, da je ob ustanovitvi mladinske sekcije zagon mladih po spremembi in formiranju v organizirano skupino imel precejšnjo podporo krajanov in krajank, podprle pa so ga tudi ostale lokalne organizacije, s katerimi društvo ostaja v stiku in sodelovanju še danes. V tem poglavju se osredotočim na vpliv mladih na okolje, v katerem živijo in delujejo. Prostovoljstvo in participacija mladih ter organiziranje v organizacijo, kot je mladinsko društvo, je v tem primeru bistvenega pomena, saj krepi odnose med mladimi in krajani, ojača lokalne

2 vezi in pripomore k spremembam v kraju. Na primeru KS Jevnica bom predstavila spremembe, ki so jih mladi že dosegli predvsem na lokalni ravni.

Del etnografskega dela sem opravila v Mladinskem centru Litija in na podlagi te izkušnje pripravila primerjavo omenjenega mladinskega društva z mladinskim centrom. Mladinski center Litija ima sedež v središču občine Litija in ima zato večji pretok mladih prostovoljcev, ki so vključeni v dejavnosti. Mladinski center Litija je enota Javnega zavoda za kulturo, mladino in šport Litija, kamor spadata tudi Kulturni center Litija in Mestni muzej Litija. Center je na lokalni ravni dejaven na področjih neformalnega izobraževanja, prostovoljstva, komuniciranja, ustvarjalnih delavnic, športnih programov, kulturnih programov in zaposlitvenih programov. V poglavju Delovanje Mladinskega centra Litija v primerjavi z društvom začnem s predstavitvijo centra, nato pa se posvetim primerjavi organizacijske kulture mladinskega centra z mladinskim društvom. Razlike med obema organizacijama iščem v strukturi, viziji, načinu organiziranja, programih in projektih, sodelovanju z drugimi organizacijami, vključevanju prostovoljcev in druge mladine.

Poglavje pred zaključnim delom v večji meri temelji na etnografiji. V njem skušam z analizo pogovorov ugotoviti, ali v prostovoljnem delu, ki ga opravljajo, prostovoljci vidijo možnost za karierno napredovanje. Poseben poudarek je na prostočasnih dejavnostih mladih, ki med drugim obsegajo tudi prostovoljno delo. Mladi izrabijo prosti čas za počitek, druženje z vrstniki ali pa se lotijo družbeno koristnega dela, ki prinaša pozitivne strani posamezniku in celotni družbi oziroma okolju, v katerem deluje. Tudi mladi prostovoljci se lahko svojega prostočasnega dela lotijo z resnim pristopom in mu posvetijo veliko časa. V tem poglavju obravnavam pozitivne plati prostovoljstva, ki poleg zabave za mlade prinaša tudi znanja, izkušnje, samozavest, spoznavanje sebe, organizacijske sposobnosti in nova poznanstva ter tudi nekatere negativne plati.

Kot prostovoljka v mladinskem društvu sem imela v desetih letih med različnimi projekti in dogodki možnost spremljati mlade, opazovati njihovo participacijo v Mladinskem društvu Jevnica in evidentirati vpliv, ki ga imajo mladi na skupnost, v kateri delujejo. Pomembno je, da mladi v skupnosti niso zgolj pasivno prisotni, temveč s svojimi dejanji vplivajo na mladinske organizacije. Ob članstvu v tovrstnih organizacijah lahko sami izbirajo programe, spodbujajo medgeneracijsko povezovanje, pridobivajo organizacijske sposobnosti in druge spretnosti (Checkoway in Guitérrez 2006: 2).

Ko sem prevzela še vlogo raziskovalke, sem s pomočjo pogovorov z mladimi prostovoljci skušala odgovoriti na različna raziskovalna vprašanja. Med njimi je morda najbolj izstopalo naslednje: zakaj mladi opravljajo prostovoljno delo? Med pomembnejšimi vprašanji je tudi, ali mladi pristopijo k prostovoljnemu delu, ker skušajo nesebično priskočiti na pomoč drugim, kar pomeni, da bi lahko govorili o bolj ali manj »čistem« altruizmu, ali čutijo ob tem predvsem osebno zadovoljstvo, kar pomeni, da lahko altruizmu dodamo še egoizem. Ali pa tovrstno delo morda opravljajo, ker pričakujejo nekaj v zameno? O čistem altruizmu je težko govoriti, sploh pri prostovoljnem delu, saj se ta lahko prepleta z individualnimi motivi (Podjed 2008: 37). David Horton Smith je mnenja, da čisti altruizem ne obstaja in da je vsako altruistično dejanje v bistvu egoistično (Smith v Haski-Leventhal 2009: 272). Omenjeni avtor sicer ne verjame v »absolutno« obliko človeškega altruizma, saj meni, da je posameznik vedno spodbujen še z neko obliko egoizma. Opira se na psihološke raziskave in samorefleksijo, ki kažejo, da je egoizem prisoten tudi v najbolj očitnih altruističnih dejanjih (Smith 1981: 233).

Moja izhodiščna predvidevanja so, da je v mladinskih organizacijah težko govoriti zgolj o altruističnih dejanjih posameznikov, saj dejanja spremlja tudi osebno zadovoljstvo, poleg tega pa tovrstne organizacije kot celota skušajo delovati v dobrobit mladim in v že samem temelju niso povsem altruistične (Smith 1981). V primeru mladih je poudarek tudi na druženju in zabavi ter pridobivanju socialnega kapitala. V pričujočem delu je moj glavni namen poiskati in opisati mejo med zabavnim in koristnim v okviru prostovoljnih dejavnosti, ki jih mladi opravljajo. Te se raztezajo od zabave oziroma razvedrila do doživljanja »resnega prostega časa«, kot temu pravi kanadski sociolog Robert A. Stebbins (1996). Omenjeni avtor vidi prostovoljstvo kot sistematično opravljanje dejavnosti amaterja ali prostovoljca, ki je zanj primerna, ustrezna in zanimiva do te mere, da v njej lahko prepozna karierne priložnosti in s tem pridobi določeno kombinacijo veščin, znanja in izkušenj (Stebbins 1996: 215). Sama prostovoljstva ne razumem zgolj v povezavi s prostim časom, ko beremo knjigo ali se odpravimo na kratek sprehod. Bolj ga dojemam kot čas, ki ga namenjamo dejavnostim, ki od nas sicer zahtevajo več truda, a z njimi pridobivamo tudi nove veščine in hkrati širimo socialno mrežo. Ob tem pa lahko seveda tudi uživamo.

2. METODOLOGIJA

Pri izbiri teme magistrskega dela sem hitro prišla do odločitve, da želim pisati o tematiki, ki mi je blizu. Posledično se ni bilo težko odločiti, da želim pisati o organizaciji, katere del sem že od osemnajstega leta in v katero vlagam veliko svojega časa in truda. Ko sem leta 2012 prevzela položaj sekretarke in dobila mesto v upravnem odboru mladinskega društva, sem se z delovanjem tovrstne organizacije pobližje seznanila in na nekatere stvari pričela gledati drugače. Dober vpogled sem dobila tudi v finančno stanje društva in pridobivanje sredstev, ki omogočajo izvedbo projektov in dogodkov.

Raziskovalno delo, ki sem ga opravila, je bilo dejansko preplet zabavnega in koristnega. Prevzela sem vlogo raziskovalke in iskala odgovore na različna vprašanja, hkrati pa sem se družila s prostovoljci ter sodelovala pri projektih. Ker sem želela razširiti pogled na tematiko prostovoljnega dela med mladimi, sem v raziskavo vključila Mladinski center, ki se nahaja v občini Litija, kamor spada tudi KS Jevnica. Etnografsko delo je temeljilo predvsem na polstrukturiranih in strukturiranih intervjujih ter opazovanju z udeležbo. Z manjšimi presledki sem od novembra 2015 do septembra 2016 z mladimi prostovoljci opravila deset poglobljenih intervjujev. Pogovori so potekali v prostorih mladinskega društva ter mladinskega centra (v nadaljevanju uporabljam izraza društvo in center), včasih tudi med oziroma po zaključku različnih projektov. Med raziskavo sem najprej nameravala obdržati vlogo raziskovalke, vlogo članice društva pa pustiti ob strani. Hitro sem prišla do spoznanja, da je najbolje, če obe vlogi združim, saj sem tako lahko bila sočasno del projektov in programov ter opazovalka z beležko in diktafonom v roki. Med intervjuji sem skušala zajeti vsa vprašanja, ki sem si jih zadala v izhodišču raziskovalnega dela. V društvu so pogovori potekali v sproščenem vzdušju, saj vse prostovoljce že dolgo poznam. Pogovore sem opravila z nekdanjim predsednikom, sedanjo predsednico in tremi prostovoljci, med katerimi je ena prostovoljka aktivna v Mladinskem društvu Jevnica ter Mladinskem centru Litija. V centru sem se pogovarjala s petimi prostovoljci, sodelovala in bila udeležena na enem izmed dogodkov, s čimer sem dobila boljši vpogled v njihov način organiziranja projektov. Ker sem nekatere prostovoljce že poznala, je bilo raziskovalno delo lažje. Udeležila sem se glasbenega dogodka, ki ga center organizira vsako leto v mesecu maju. Sledila sem celotni organizaciji dogodka, ki obsega uvodne sestanke, sestavljanje ekipe, dodeljevanje nalog in izvedbo ter evalvacijo. Dva prostovoljca, s katerima sem se pogovarjala, sta na omenjenem vsakoletnem dogodku še posebej aktivna, eden izmed njiju pri postavljanju odra, drugi pa kot fotograf. Oba vidita smisel v tovrstnem delu, saj

5 pridobivata določene izkušnje, za katere menita, da jima bodo koristila v prihodnosti. Težave, s katerimi sem se soočala pri etnografskem delu in intervjujih, so bile povezane s tem, da sem v raziskovalno polje vstopila z vnaprej določenimi predstavami o društvu in njegovem delovanju. Med pogovori s prostovoljci sem se velikokrat zalotila, da skušam vplivati na njihove odgovore, kar gre pripisati dejstvu, da sem sogovornike dobro poznala in sem bila vpeta v tekoče in predhodno dogajanje v društvu. Z delovanjem centra sem bila manj seznanjena, kot z delovanjem društva, zato sem med pogovori delček za delčkom odkrivala njihovo zgodbo. Velikokrat sem zašla v primerjave delovanja centra z društvom, predvsem ko mi je nekdo izmed prostovoljcev mladinskega centra razlagal, kako se lotijo priprav na projekt. Vse to se je na koncu izkazalo za pozitivno, saj sem po končanem raziskovalnem delu videla veliko smernic za uspešnejše delovanje društva, katerega del sem tudi sama.

Pri opravljanju etnografskega dela sem bila pozorna predvsem na izvedbo določenega programa ali projekta, delo, ki so ga mladi opravili prostovoljno, dinamiko odnosov med prostovoljci ter njihov vpliv na okolje oziroma skupnost. Čas, ki ga prostovoljci namenijo projektu ali programu, je utemeljen izključno na prostovoljnem delu. Pri snovanju projekta ali programa je poudarek predvsem na druženju in pretoku idej med mladimi, še posebej ob začetnih fazah določenega projekta ali programa, ko si je potrebno razdeliti vloge in naloge. Mladi v delo vložijo veliko truda; poleg druženja med snovanjem pa so nagrajeni tudi z uspešno izpeljanim projektom.

Ob domnevi, da dajanje nikoli ni preprosto dejanje in ima v ozadju skriti namen, me je predvsem zanimalo, kaj mladi razumejo kot nagrado oziroma korist pri delu, ki ga opravljajo. Glavna vprašanja, ki so me zanimala, so bila povezana s smislom prostovoljnega udejstvovanja, motivacijo mladih, pridobivanjem izkušenj in veščin s tovrstnim delom ter njihovo uporabnostjo v prihodnosti. Zanimalo me je še, kakšno korist ima njihovo delo za skupnost in okolje. Poleg tega sta bili izstopajoči vprašanji tudi, ali imata osebno zadovoljstvo in zabava pomembo vlogo pri določenih aktivnostih, projektih in programih ter ali tovrstno delo spodbuja kritično mišljenje, čut za solidarnost in izmenjavo mnenj, argumentiranj in določen pozitiven prispevek za kraj, v katerem delujejo. Nenazadnje me je še zanimalo še, kakšen vpliv ima na mlade okolica in družina ter seveda obratno.

Pri raziskavi sem sledila vsem fazam določenega projekta ali programa. Opazila sem, da imajo velik pomen redna srečanja mladih, kjer lahko predstavijo svoje ideje in želje. Nato skupaj

6 oblikujejo okviren načrt za izvedbo nekega dogodka (izobraževalni tečaji, kulturna prireditev, izdaja pesniške zbirke ipd.). Oblikujejo se delovne skupine posameznikov, ki jih neka aktivnost veseli in pri kateri želijo sodelovati. V nadaljevanju potekajo sestanki in združevanje idej znotraj oblikovane skupine. Med seboj si razdelijo naloge, vedno pa jim je na voljo pomoč starejših in izkušenejših članov ali zunanjih sodelavcev. Mladim so pri delu v pomoč tudi poročila preteklih dogodkov, ki vsebujejo pomembne informacije za lažjo organizacijo in koordinacijo določenega projekta. Dosledno arhiviranje projektne dokumentacije je zato pomembno za uspešno delovanje društva. Vsakemu zaključenemu projektu sledi sestanek delovne skupine in upravnega odbora, na katerem se člani pogovorijo o projektu in ga evalvirajo. Tako v mladinskem društvu kot v mladinskem centru imajo velik pomen srečanja prostovoljcev, ki temeljijo predvsem na druženju. Opazila sem, da se takrat oblikuje ogromno idej in predlogov za bodoče projekte. Veliko vlogo igrajo motivacijski vikendi in tabori, kjer se postavijo pomembne smernice za naprej, saj so pravzaprav ideje mladih tiste, ki kreirajo prihodnost društva oziroma centra.

Za boljši vpogled, kako je potekala analiza projektov in programov, bom v nadaljevanju predstavila program Eko skupine, ki poteka pod okriljem »Eko« sekcije Mladinskega društva Jevnica, saj sem temu programu sledila pri vseh fazah in se udeležila večine sestankov in srečanj. Program med svoje glavne cilje uvršča spodbujanje mladih v KS Jevnica in občini Litija za aktivno delovanje v družbenem okolju na področju okoljevarstva, s čimer prispevajo k osebnemu razvoju ter družbenemu okolju. Mladim ta program skuša ponuditi aktivnosti v naravi, ponuja jim možnosti za udejanjenje kreativnih idej in stik s sorodnimi organizacijami na krajevnem, državnem in mednarodnem nivoju, omogoča pa jim tudi samostojno in odgovorno izpeljavo lastnih projektov. Poleg tega študenti naravoslovnih smeri (in tudi drugi člani) izkoristijo priložnost za uresničitev njihovih idej, raziskovanje in predstavitev svojih spoznanj, saj jim program nudi oporo in zagotovi prostor, tehnično opremo, potrebne rekvizite in nenazadnje pomoč ostalih mladih, vključenih v program.

Program je zastavljen ter opisan zelo idealistično in končni rezultati ne dosežejo nujno zastavljenih ciljev. Eden od razlogov je povezan s financiranjem; program namreč društvo izvaja vsako leto, vendar mu občina vsako leto nameni manj finančnih sredstev, sponzorska sredstva pa niso zadostna. Program posledično člani ne izpeljejo v takem obsegu, kot ga določijo na začetku. Poleg tega se vodja skupina trudi vsako leto vpeljati nove člane, ki lahko doprinesejo sveže ideje, vendar jih tematika ne zanima dovolj, da bi se pridružili delovni

7 skupini. Program zato ostaja v rokah posameznikov, ki se skupaj z vodjo že od začetkov društva trudijo uspešno izpeljati program.

Kot sem ugotovila, so mladi pri tem programu aktivno vključeni v vse faze projekta. Ugotavljanje potreb poteka z zbiranjem mnenj in želja mladih po socialnih omrežjih ter s pomočjo pogovorov na srečanjih, ki jih vodi vodja. Upoštevajo se dobre prakse iz prejšnjih let ter evalvacije prejšnjih projektov. Mladi si sami izbirajo teme in vsebine, ki se jim zdijo zanimive. Faza priprave in organiziranja programa vključuje veliko administrativnega in organizacijskega dela, zato je med mladimi potrebnega veliko usklajevanja. Mladi se dogovarjajo za izdelavo promocijskega materiala, pridobivajo sponzorska sredstva, iščejo ugodne ponudbe za nakup pripomočkov idr. Prostovoljci so najbolj aktivno vključeni v fazo izpeljave programa. Vrednotenje in evalvacija programa potekata tako, da delovna skupina, ki je aktivno sodelovala pri vseh fazah, pripravi vprašanja, na katere odgovarjajo vsi, ki so vključeni v projekt, odgovori pa se kasneje analizirajo in interpretirajo v večjih skupinah. Ugotovitve so v pomoč tako delovni skupini za vrednotenje svojega dela kot tudi skupini, ki bo v prihodnosti mogoče prevzela podoben program in jim bodo informacije v pomoč pri delu.

Zanimale so me tudi meje med vodilnimi in drugimi člani. Pri raziskovanju te plati so mi bili v pomoč sogovorniki in opazovanje delovnih skupin v obeh organizacijah. Med programom »Eko« sekcije v društvu so ves čas potekali sestanki, kjer so si mladi izmenjavali mnenja in predloge. Sestanke je vodila vodja programa »Eko« sekcije, ki je bila tudi njegova glavna koordinatorka. Srečanja mladih so namenjena kritičnemu mišljenju in izmenjavi mnenj, zato pride med mladimi velikokrat do nasprotujočih si mnenj, neresnosti itn. Pri obvladovanju morebitnih konfliktov in sporov večinsko odgovornost nosi koordinator skupine oziroma vodja. Vodja sekcije mi je zaupala, da je potrebno med udeleženci delovne skupine veliko usklajevanja in samoorganiziranja. Potrebna je določena mera odgovornosti in angažiranosti, ki je, kot meni sama, ne premore vsak, saj je potrebno imeti resen pristop in hkrati motivirati člane oziroma delovno skupino. Podoben vidik mi je predstavil prvi predsednik društva, ki se je kot vodja društva soočal tudi z neresnim odnosom in pristopom članov. Nekateri so bili z njim v prijateljskih odnosih že od otroštva, zato so težje sprejeli njegovo funkcijo vodilnega člana, ki »dodeljuje naloge« in odloča o skupnih dejavnostih.

2.1 Etnografski pristop in avtoetnografski vidik

Antropologinje in antropologi lahko spoznavajo in razumejo družbeni svet predvsem skozi svojo subjektivnost, ki je utemeljena na podlagi kulturnega okolja, v katerem živijo, in njihovem družbenem položaju. Raziskovanje je zato proces subjektivne percepcije, pri čemer raziskovalec le interpretira tisto, kar vidi in sliši, in nato s pomočjo mišljenja, govorjenja in pisanja o tem konstruira lastno podobo ali zgodbo, s katero predstavi subjekt preučevanja. Zaradi tega se interpretacije družbenih dogodkov seveda razlikujejo, posledično pa poznamo toliko resnic, kot je tudi opazovalcev. Zato lahko govorimo o epistemološki relativnosti in razpravljamo o ideji, da ni absolutne resnice, saj obstaja le relativna, ki je lastna perspektivi vsakega človeka (Salzman 2001: 10-11). Pogled vase, v lastne vrednote, poglede, predsodke in predvidevanja nudi izkušnja terenskega dela, ki je unikatna (Muršič 2011). Pri etnografskem terenskem delu naveže raziskovalec tesne odnose z institucijami in ljudmi, ki jih preučuje (Monaghan in Just 2008: 40). Najučinkovitejša metoda za poglobljeno razumevanje načinov, kako ljudje dojemajo svet in vplivajo nanj je opazovanje z udeležbo. Omenjena metoda je »temelj kulturne antropologije« (Bernard v Muršič 2011: 77). Pri tej metodi je najbolj pomembno, da živimo med ljudmi, ki nas zanimajo, in se z njimi dovolj zbližamo, da lahko na najbolj neposreden način, torej na podlagi neposredne izkušnje, pridobimo podatke o njihovem življenju (Muršič 2011: 77).

Če podrobneje pogledamo drug način antropološkega raziskovanja, namreč avtoetnografijo, vidimo, da gre za uporaben kvalitativni pristop, ki skuša opisati in analizirati lastne izkušnje zato, da lažje razume kulturno izkušnjo. Omenjen pristop je izziv standardnim načinom raziskovanja in reprezentiranja drugih, saj obravnava raziskovanje kot politično, družbeno in tudi zavestno dejanje (Ellis, Adams in Bochner 2011: 1). Avtoetnografija se je uveljavila, ker poudarja interakcijo med etnografom in družbeno skupino, ki jo raziskuje. Tovrsten pristop raziskovalcem dovoljuje, da lastne izkušnje in opažanja uporabijo za boljše razumevanje določene kulture (Méndez 2013: 280). Vsekakor mi je bilo pri postavljanju vprašanj ali opazovanju lažje, ker sem izhajala iz lastnih izkušenj in pogleda na delo, ki ga mladi prostovoljci opravljajo, vendar so mi poglobljeni intervjuji odprli nove poglede na tematiko prostovoljstva in altruizma ter tudi na to, kako članstvo v organizaciji vpliva na človeka ter okolje, v katerem deluje. Med intervjuji se je izkazalo tudi, da posamezniki na različne načine vrednotijo prostovoljno delo.

V avtoetnografski pristop so uperjene določene kritike, ki mu pripisujejo, da je narcističen, introspektiven in individualiziran. Seveda se zapostavlja vprašanje, kako lahko avtoetnografija nudi objektivno resnico, ko pa morajo biti raziskovalci oddaljeni od raziskave, da jo lahko tudi predstavijo (Méndez 2013: 283-284). Avtoetnografija ima tako kot vse raziskovalne metode prednosti in slabosti. Je instrument, s katerim lahko raziskovalci raziskujejo in predstavljajo družbeno skupino, v kateri proučujejo nek fenomen. Čeprav prave in objektivne resnice ne moremo nikoli doseči, ker smo vsi akterji v družbi, kjer živimo in smo v interakciji drug z drugimi, nam lahko kvalitativni pristopi, kakršni so tudi avtoetnografski, pomagajo bolje razumeti kulturne pojave v skupnosti in okolju. Navsezadnje na izsledke raziskav vedno vplivajo tudi družbeno-kulturna ozadja udeležencev (Méndez 2013: 285).

Raziskovalci lahko z etnografskimi pristopi raziskujejo kulturne prakse, skupna prepričanja, vrednote in deljene izkušnje zato, da člani skupnosti in drugi ljudje bolje razumejo določeno kulturno okolje. Etnografi pri tem uporabljajo opazovanje z udeležbo, terenske zapiske in so aktivno vključeni v pojav, ki ga raziskujejo. Z avtoetnografskim pristopom pa o pojavih pišejo retrospektivno in selektivno. Na izkušnjo morajo gledati analitično in uporabljati ne le metodološka orodja in literaturo, temveč tudi osebne izkušnje, na podlagi katerih lahko opišejo določeno kulturno izkušnjo (Ellis, Adams in Bochner 2011: 3-4). Glavna razlika med obema pristopoma je ta, da pri avtoetnografskem pristopu raziskovalec ne poskuša postati »notranji opazovalec« v raziskovalnem okolju, saj to že je, njemu lasten pa je tudi kontekst (Duncan 2004).

Če se navežem na lasten primer: stiki s sogovorniki so bili že prisotni, ko sem začela z raziskovalnim delom, saj sem si s članstvom v društvu predhodno ustvarila široko mrežo poznanstev. Ta poznanstva so se čez čas oziroma tekom raziskave le še poglobila in utrdila. Kot piše Muršič: »Tudi, če raziskujemo na 'domačem' terenu, se nam bolj občutljive teme običajno – če sploh – razkrijejo šele skozi čas, kajti naši sogovorniki in sogovornice oziroma gostitelji in gostiteljice razkrijejo svoje občutljive in zasebne skrivnosti šele takrat, ko nas kot raziskovalca ali raziskovalko dobro spoznajo in nam tudi upravičeno zaupajo.« (Muršič 2011: 78-79) Sočlani so se hitro privadili na dejstvo, da jih veliko opazujem, hkrati pa so mi bolj ali manj z veseljem odgovorili na zastavljena vprašanja. Zato lahko sama govorim o dveh različnih izkušnjah, ki sem jih imela med raziskavo, saj je bila izkušnja v društvu avtoetnografska, počutila sem se »domače« in pri raziskovanju primarno izhajala iz pozicije prostovoljke ter lastnih izkušenj, ki sem jih pridobila v desetih letih aktivnega delovanja v mladinski

10 organizaciji. Kot že omenjeno, se je to kazalo pri pogovorih s prostovoljci, kjer sem v pogovorih obdržala vlogo članice društva in raziskovalke. V mladinskem centru sem stike s prostovoljci navezovala sproti, zato je bil občutek »domačnosti« manjši, a etnografska izkušnja nič manj prijetna in poglobljena. Lahko bi rekli, da sem bila v društva notranja opazovalka, medtem ko sem bila v mladinskem centru zunanja opazovalka (v smislu, da nisem že od prej poznala delovanje centra od znotraj, kot sem ga v primeru društva). V obeh primerih sem poskušala držati določeno distanco in naivnost.

3. MLADINA IN POMEN MLADINSKIH ORGANIZACIJ

To poglavje je razdeljeno na več podpoglavij. Najprej predstavljam konceptualno oblikovanje mladine, ki je sčasoma pridobila status posebne družbene skupine. Ker je moja vključenost izven in znotraj raziskave povezana z mladinskim delom, v nadaljevanju predstavim definicije in pomen mladinskega dela. Nato pobližje predstavim še mladinske organizacije, in to s poudarkom na mladinskemu društvu in mladinskemu centru, pri čemer opozorim na nekatere razlike med organizacijama.

3.1 Oblikovanje mladine in mladinske kulture

Pojem »mladina« se je oblikoval s pojavom prostega časa in ekonomskimi dobrinami, zato ne gre za homogen proces. Tudi mladost, kot jo pojmujemo danes, so definirali šele z vzponom meščanske družbe v zgodnjem 19. stoletju, ki jo je skozi čas posplošila na vse nacionalne sloje odraščajočih ljudi (Dajmo mladim zagon 2006: 7). »Odkritje« mladine se je zgodilo v evropskem novem veku, sočasno z vzponom meščanskega individualizma. Pred tem so mladost razumeli kot obdobje »mladih odraslih« ljudi, ki so na začetku svoje odrasle kariere, ne pa pred njo. Mladost zajema obdobje, ko mlad človek ni več otrok, ni pa še priznan kot odrasel. Ker stoji med dvema relativno trdno definiranima in dobro prepoznavnima življenjskima obdobjema – otroštvom in odraslostjo – je mladost veljala za labilno in ambivalentno razvojno obdobje. V dvajsetem stoletju je bila prepoznana kot izrecno formativno življenjsko obdobje, ki je ključnega pomena za življenje in delo odraslega človeka. Delo z mladimi je zato postalo poseben družbeni projekt, ki je združeval načrtno vzgojo, nadzor in številne pedagoško- politične intervencije ideoloških aparatov države, znanosti in vodilnih družbenih institucij. Glavni družbeno-kulturni dosežek mladih v letih po drugi svetovni vojni, se je zgodil v sedemdesetih in osemdesetih letih. Takrat so mladi iz obdobja med otroštvom in odraslostjo ustvarili svoj lasten svet (Ule v Miheljak 2002: 9-12). Proces ustvarjanja lastnega sveta, kot piše Mirjana Ule, združuje številne pomembne sociokulturne spremembe, ki odlikujejo zlasti dogajanje v razvitih družbah druge polovice dvajsetega stoletja: detabuizacijo spolnosti, liberalizacijo medspolnih, družinskih in generacijskih odnosov, razvoj ekološke zavesti itd. Ta proces osamosvajanja in izoblikovanja sveta mladih se je intenziviral zlasti od konca šestdesetih let prejšnjega stoletja dalje in je rezultat kompleksnih zgodovinskih dogajanj ter vztrajnih prizadevanj posameznikov, posameznic in različnih skupin (2002: 12). Potreba po družbenih spremembah je v šestdesetih letih med študentsko mladino postala individualna potreba. Kot 12 navaja Ule, so »analitiki za vzroke študentskih in mladinskih nemirov konec šestdesetih let navajali kombinacijo objektivnih in subjektivnih dejavnikov, npr. vse večjo moč kapitala, potrošništvo, spremembe v socializaciji mladih, podaljševanje šolanja« (Ule v Miheljak 2002:16). Kenneth Keniston, raziskovalec študentskih gibanj v Ameriki, je ugotovil, da so za formiranje mladosti v omenjenem obdobju pomembni predvsem psihosocialni dejavniki: družinska klima, odnosi s starši, posameznikova osebnost, potek mladosti in izobraževalna pot (2002: 16).

Za dvajseto stoletje nekateri pravijo, da je stoletje mladine in da je mladina pravzaprav ključen fenomen dvajsetega stoletja. V tem obdobju se je mladina formirala in se iz generacijske pretvorila v pomembno družbeno skupino (Ule v Miheljak 2002: 10-15). Sodobna industrijska družba jo je dokončno oblikovala in zato lahko danes govorimo o svetovnem pojavu mladine kot posebne generacijske skupine oziroma enote. Govorimo predvsem o šolajoči mladini, ki pozna univerzalen blagovni trg in univerzalno množično kulturo, ki vključuje skupne ideale, modne trende, idole in vrednote ( Dajmo mladim zagon 2006: 7).

Splošno sprejeta definicija mladine in mladosti ne obstaja, saj se opredelitev oblikuje v vsakokratni družbeni in zgodovinski situaciji, ki je omejena z določenim časovnim okvirjem. Opredelitve se oblikujejo v vsakokratni družbi v skladu z njenimi značilnostmi, ideologijo in potrebami (Štukelj 2011: 18). Mladina je dejansko konstruiran družbeni sloj, zato je govorjenje in razmišljanje o mladosti vedno posredovano s socialno in zgodovinsko izkušnjo govorcev in družbe same. Na nastajanje in socialno integriranje določenih generacij in družbenih skupin v »mladino« bistveno vplivajo socialne definicije mladosti, ki jih podeljuje družba oziroma kultura ljudem določenih generacij in starostnih obdobij (Ule 1989: 11). Kot piše Muršič, je izmenjavanje usmerjenosti evropske družbe k mladosti in proti njej ciklično. Tako so prvi ameriški antropologi pri raziskovanju mladosti v izvenevropskih skupnostih s svojimi poročili najavili novo uveljavitev mladosti, ki je izhajala iz njihove zavestne in nenamerne družbene in kulturne kritike (Muršič 2000: 260-261). Pomembno delo, ki je povezano z odraščanjem, je delo Margaret Mead z naslovom Odraščanje na Samoi (Coming of Age in Samoa). Gre za eno izmed najpomembnejših antropoloških del, s katerim je avtoric na podlagi svojega etnografskega dela opozorila na načine odraščanja, ki jih zahodna družba ni poznala. Pojmovanje odraščanja se torej razlikuje med različnimi kulturnimi okolji in ga zato ne moremo pojmovati kot univerzalen družbeni pojav. Pri tem lahko govorimo o kolektivnih predstavah na

13 eni strani ter na drugi o individualnih predstavah o poteku odraščanja in o življenjskih prehodih, ki jih v tem procesu doživi posameznik (Močnik 2011: 54).

Obdobje mladosti je precej rizično življenjsko obdobje, saj je povezano z oblikovanjem samopodobe oziroma identitete in s pridobitvijo socialnega statusa (položaja, priznanja) v družbi (Ule in Miheljak 1995: 17). Bistvo mladosti je, da gre za družbeno uravnavano življenjsko obdobje prehoda posameznika iz otroštva v odraslost. Omenjeni prehod je življenjsko področje, ki mladim omogoča primerjavo in izmenjavo izkušenj, posploševanje kulturnih vzorcev, zlasti vzorcev mladinske porabe in preživljanja prostega časa. Mladi tako sami ustvarjajo posebne oblike kulture, preživljanja prostega časa in zabave (1995: 35). Ker gre za nastajanje specifičnih mladinskih življenjskih svetov, so sociologi začeli govoriti o vrstniški skupinski pripadnosti in vrstniški kulturi mladih. Pozneje se je uveljavil izraz specifične in avtonomne mladinske kulture. Obstajajo razlike med različnimi tokovi mladinske kulture, zato je bolj utemeljeno govoriti o mladinskih kulturah (1995: 38). Ule in Miheljak poudarjata, da pojem kulture, ki se uporablja v tem smislu, nima pedagoškega in vrednostnega naboja, ki je sicer značilen za tradicionalni pojem kulture. Gre predvsem za skupek specifičnih življenjskih orientacij mladih (1995: 38). Mladinske kulture so glavni označevalec povojnega obdobja v razvoju zahodnih kultur in predstavljajo »bojišče nasprotujočih si življenjskih stilov« (Ule v Muršič 2000: 264).

3.2 Mladinsko delo

Mladinsko delo se je razvijalo hkrati z definiranjem, osamosvajanjem in oblikovanjem mladine. Oblikovalo se je v zasebni in civilnodružbeni sferi. V okoliščinah, kjer mladina ni več homogena družbena skupina in aktivni člen družbenih sprememb, je odvisna predvsem od različnih avtoritet. Vedno večjo vlogo pridobiva država, ki ne regulira le formalno izobraževanje, ampak posega tudi na polje mladinskega dela in zaznava potrebe po znanju, fleksibilnosti, družbeni vključenosti, vstopu na trg dela, politični participaciji itn. (Dajmo mladim zagon 2006: 18).

Poglejmo si definicijo Urada za mladino v Strategiji Urada RS, ki mladinsko delo opredeljuje kot »načrtovan program (zlasti izkustvenega) neformalnega izobraževanja, ki je zasnovan z namenom, da (v sodelovanju z drugimi mladimi) pospešuje osebni in socialni razvoj mlade osebe, njeno integracijo v družbo skozi njeno prostovoljno sodelovanje in je komplementarno

14 formalnemu izobraževanju in usposabljanju«. Po njihovem je to »v osnovi socialno skupinsko delo, ki vzgaja za sobivanje v skupnosti. Njegov rezultat je prepoznati zlasti v socialnih mrežah in globoki vzajemnosti. Mladim pomaga pri učenju o njih samih, drugih in družbi, skozi aktivnosti, ki združujejo veselje do druženja, užitek, izzive in učenje« (Pucelj Lukan 2009: 12). Definicija je sicer zelo pozitivno naravnana, vendar nekateri avtorji opredelitev dojemajo kot šibko, saj po eni strani mladinsko delo deluje prostovoljno, po drugi strani pa se od mladih zahtevata usposobljenost in profesionalnost (Mikolič 2015: 11). Treba je upoštevati, da definicije mladinskega dela variirajo glede na posamezne države. Univerzalna definicija mladinskega dela ne obstaja, zato imajo mladinske organizacije precej proste roke pri delovanju in izvajanju svojih projektov (Coussee idr. v Mikolič 2015: 12). Kljub temu lahko skupne točke, na katere sem bila med terenskim delom pozorna tudi sama, najdemo v težnji po tem, da mladi, ki so del mladinskih organizacij, z delom pridobijo čim več izkušenj, ki jim bodo koristile v življenju. Mladinsko delo spodbuja kritičnost med mladimi, njihov osebnostni razvoj, ustvarjalnost, predvsem pa naj bi sledilo potrebam mladih, saj je delo namenjeno njim (Mikolič 2015: 12-13). Metka Kuhar in Vesna Leskošek, ki se ukvarjata s področjem mladinskega dela, v delu Mladinsko delo na lokalni ravni: primerjalna analiza petih držav, vidita tovrstno delo kot obliko dela z mladimi, ki je prostovoljno in mu pripisujeta izobraževalno komponento. V nadaljevanju menita, da morajo mladi v mladinskem delu sami najti vzgibe za participacijo in zadovoljitev potreb ter pridobiti različna znanja in spretnosti, ki jih ne morejo pridobiti v drugih formalnih sistemih (Kuhar in Leskošek 2008: 327-328).

Na lokalnem nivoju je mladinsko delo v veliki meri odvisno od možnosti, ki jih skupnost ponuja (Pucelj Lukan 2009: 5). Primer Mladinskega društva Jevnica kaže na to, da je pomembna skupnost oziroma krajani, ki so ob ustanovitvi priskočili na pomoč in pomagali v finančnem smislu. Na lokalno mladinsko delo lahko vplivajo materialne možnosti, vzdušje v kraju, količina ponudbe za mlade in interes mladih za aktivno participacijo v skupnosti. Seveda imajo največjo moč mladi, ki lahko z motivacijo in različnimi interesi veliko dosežejo, tako v organiziranih oblikah mladinskega dela kot tudi v samoiniciativnih skupinah (Pucelj Lukan 2009: 5). Mladinsko delo lahko vidimo kot prostor, kjer mladi delujejo in imajo možnosti samoiniciativnega delovanja, hkrati pa je to prostor, ki nudi možnost aktivnega udejstvovanja v organiziranih aktivnostih (2009: 29).

Kuhar in Leskošek navajata pomembnost lokalne mladinske politike, ki je pomembnejša od nacionalne, predvsem kar zadeva spodbujanje mladine k večji družbeni participaciji in

15 zagotavljanje možnosti dostopa do virov (2008: 341). Naj navedem nekaj njunih ugotovitev, ki so plod raziskave o lokalnih mladinskih strategijah v petih državah. »Neformalno izobraževanje za mladinsko delo ni le izobraževanje za prostočasne dejavnosti, temveč se mora ukvarjati tudi s tistimi področji, ki omogočajo vključenost mladih v delo, zaposlitev, odločanje in jih pripravlja za aktivno državljanstvo in družbeno udeležbo. Formalno izobraževanje za delo z mladino bi moralo ravno tako vključevati zaposlovanje, zdravje, stanovanje, kulturo in socialno varstvo. Takšno izobraževanje podpira idejo o integrirani mladinski politiki. Vodilno načelo mladinskega dela tako na nacionalnih kakor tudi na lokalnih ravneh v Evropi je pomagati mladim pri organiziranju lastnih aktivnosti in pri iskanju lastnih načinov izražanja. Osnovna strategija je podpiranje mladinskih organizacij, ki organizirajo aktivnosti za mlade. Participacija mladih ne pomeni, da se mladi zgolj poslužujejo obstoječe ponudbe, temveč sami iniciirajo aktivnosti in imajo na njih vpliv. Nekateri mladi želijo biti vključeni v celoten proces načrtovanja in implementacije aktivnosti, zato jim je treba ponuditi to možnost. V idealnem primeru mladi niso pasivni uporabniki, temveč so aktivni partnerji« (Kuhar in Leskošek 2008: 340).

Aktivna vključenost mladih v okolje je glavno načelo večina mladinskih organizacij, poleg tega pa je pomembno še, da se preizkusijo v organizaciji lastnega dogodka in s tem pridobijo pomembne kompetence, ki jim bodo koristile že med študijem in navsezadnje pri iskanju zaposlitve ter opravljanju dela.

3.3 Mladinske organizacije

Za uspešno delovanje oziroma upravljanje mladinske organizacije je mladinska participacija ključnega pomena, saj mlade vzpodbuja k asociativnemu življenju, kjer člani organizacije prevzemajo obveznosti in imajo svoje odgovornosti (Dajmo mladim zagon 2006: 29). Tudi v majhnih društvih, kakršno je Mladinsko društvo Jevnica, je pomembno, da imajo vsi člani priložnost izražati svoja mnenja, iskati kompromise in najti rešitve, ki vsem članom omogočajo, da pod istimi pogoji sodelujejo v organizaciji (2006: 29). Enakopravnost med člani je izpostavil tudi moj sogovornik Jaka, prvi predsednik društva, ki meni, da je ob ustanovitvi društva mlade povezovalo enakopravno, prostovoljno ter neprofitno odločanje o stvareh, ki so jih zanimale. Participacija mladih, torej njihovo sodelovanje pri odločitvah in dejavnostih na lokalni ravni, je »ključnega pomena, če hočemo zgraditi bolj demokratično, vključujočo in uspešno družbo«, kar opredeljuje Evropska listina o vključevanju mladih v lokalno in regionalno življenje iz leta 16

2003 (Praprotnik in Beočanin 2012: 41). Listina v nadaljevanju navaja, da je »bistvo udeležbe v družbi in aktivnega državljanstva, da imaš možnost, prostor in podporo, da lahko sodeluješ pri odločanju, vplivaš na odločitve in se vključuješ v različne dejavnosti ter s tem prispevaš h graditvi boljše družbe« (2012: 41). Pomembno vlogo pri pospeševanju aktivnega državljanstva in participacije imajo ravno mladinske organizacije, ki delujejo na podlagi dela z mladimi ter se lotevajo vprašanj, ki so z njimi povezane (2012: 48).

Mladi se povezujejo in združujejo v različne oblike organiziranosti, zato poznamo več tipov mladinskih organizacij. Karmen Murn navaja štiri glavne formalne oblike povezovanja mladih: mladinski centri, mladinski sveti, nacionalne mladinske organizacije ter druge nevladne organizacije (Murn in Skrinar 2011: 18). V nadaljevanju navaja: »Mladinske organizacije so v osnovi organizacije, kjer se združujejo mladi in pripravljajo svoj osnovni mladinski program, organizacije za delo z mladimi pa so pravzaprav organizacije, ki pripravljajo program za mlade in imajo strokovno usposobljene delavce. Čeprav v teh organizacijah za delo z mladimi ne gre v prvi vrsti za združevanje mladih, so ti aktivno vključeni v načrtovanje in izvedbo programa za mlade, zato bi bilo bolje govoriti o organizacijah za delo z mladimi« (Murn in Skrinar 2011:18). Osnovne poteze mladinskih organizacij, ki jih opredeljuje Mladinski svet Slovenije, se dotikajo starosti članstva, ki se giblje večinoma v starostnem intervalu, ki ga razumemo kot mladost. Naslednja značilnost je prostovoljno članstvo, saj se vsak posameznik včlani po svoji volji in ima možnost izstopa iz organizacije. Delovanje organizacije poteka po demokratičnih mehanizmih, ki zagotavljajo vključevanje celotnega članstva (Baumkirher 2010: 9). Slednje se mi zdi za uspešno delovanje mladinske organizacije, kakršno je mladinsko društvo, še posebej pomembno, saj vključevanje mladih v vse faze pri snovanju projektov in upoštevanje različnih mnenj in argumentiranj vodi v uspešne rezultate. Demokratična struktura omogoča in spodbuja participacijo vseh članov, saj s tem nudi polje za aktivno in odgovorno državljanstvo mladih. Zadnja značilnost mladinskih organizacij pa je delovanje v korist mladine, kjer gre za področja, ki mlade zanimajo (Murn in Skrinar 2011: 9-14).

Ker sem terensko delo opravila v mladinskem društvu in mladinskem centru, se bom osredotočila le na ti dve obliki organiziranja mladih. Po načinu organiziranja in delovanja sta si sicer različni, a je njuna skupna točka v tem, da delujeta v korist mladih.

Mladinski centri so družabni in kulturni prostori, ki mladim omogočajo druženje in kreativno preživljanje prostega časa skozi organiziranje in izvajanje različnih dejavnosti. Mladim nudijo

17 možnosti za druženje, neformalno izobraževanje in aktivno participacijo, poleg tega pa so to prostori, ki spodbujajo medosebne strpnosti in odprtosti do različnih ljudi, interesov, načinov delovanja, stvari oziroma produktov ustvarjanja. So pravzaprav prostori, v katerih se mladi ob soočanju z drugimi iz različnih socialnih in kulturnih okolij učijo sprejemanja drugačnosti. Mladinski centri predstavljajo obogatitev javnega družabnega in kulturnega življenja v lokalnih skupnostih (Gril v Resnik 2009: 23). Mladinski centri so pomembni z vidika razvoja posameznikove osebnosti in pridobivanja kompetenc. Programi mladinskih centrov omogočajo izvajanje različnih iniciativ, ki temeljijo na idejah in participacijo mladih v širšem družbenem pomenu. Še posebej pomembni so zaradi dejstva, da poskušajo zajemati neorganizirano mladino (Murn in drugi 2011: 110). Za lokalno skupnost so pomemben akter, saj imajo velikokrat središčno in povezovalno vlogo (2011: 113). Murn in ostali avtorji raziskave o mladinskih centrih v Sloveniji ločijo šibke in močne mladinske centre. Šibki mladinski centri imajo manjšo podporo in s tem manj možnosti za razvoj, medtem ko močnejši centri dobijo več priložnosti in možnosti za razvoj ter opravljanje dejavnosti. Razlikujejo se tudi v financiranju, saj šibkejšim mladinskim centrom občina predstavlja večinski delež letnih prihodkov, močnejši centri pa svoje finance pridobivajo tudi iz drugih razpisov in programov. Veliko je seveda odvisno od podpore mladih in programa, ki ga ponujajo centri. Nekateri centri se srečujejo s prostorsko in kadrovsko stisko in posledično manj mrežijo na lokalnem, nacionalnem in mednarodnem področju (Murn in drugi 2011: 110-111).

Društvo je samostojno in nepridobitno združenje, ki ga ustanovitelji ustanovijo zaradi uresničevanja skupnih interesov. Društvo si tako samo določi namene, cilje, dejavnosti in način delovanja. Vse odločitve o upravljanju neposredno sprejemajo člani društva. Delovanje je javno in vsak lahko postane član pod pogoji, ki so navedeni v ustanovitvenem aktu (Lebič 2011: 13). Nameni društva, v tem primeru mladinskega društva, so zelo podobni namenom, ki jih imajo mladinski centri. V ustanovitvenem aktu Mladinskega društva Jevnica je med nameni društva navedeno, da društvo skrbi za povezovanje mladih s podobnimi interesi na raznih področjih, spodbuja mlade k delovanju v dobro širše skupnosti, razvoju lastnih potencialov na področjih, ki so v njihovem interesu, spodbuja mlade, da se v skladu z vrednoto prostovoljnega dela zavedajo svojih pravih interesov, talentov in zanimanj, ob pomoči društva pa jih tudi razvijejo. V nadaljevanju statut navaja, da je namen društva prispevanje k oblikovanju okolja, ki omogoča mladim razvoj v odraslega človeka. Društvo želi pripomoči k temu, da mladi postanejo avtonomni, solidarni, odgovorni in angažirani, da živijo v skladu s svojimi vrednotami (Statut Mladinskega društva Jevnica 2007).

Obe obliki organiziranja omogočata mladim uresničevanje njihovih interesov, kjer morajo imeti vsi člani enake možnosti pri upravljanju in sodelovanju (Baumkirher 2010: 10). Seveda se očitna razlika kaže v tem, da morajo imeti mladinski centri ustrezno usposobljene kadre za podporo mladinskemu delu, medtem ko imajo društva precej bolj proste roke pri upravljanju z mladimi, lahko bi rekli, da je njihovo delovanje manj profesionalno. V nobenem primeru pa predstavljeni obliki organiziranja ne moreta neposredno zastopati mladih (Baumkirher 2010: 20).

Obe obliki temeljita na prostovoljnem delu. Pri tem je potrebno omeniti, da v Sloveniji prostovoljske organizacije same zbirajo in usposabljajo nove prostovoljce (Hauptman 2011). Obstaja sicer Slovenska mreža prostovoljskih organizacij, ki je nastala kot odgovor na skupno potrebo posameznikov, organizacij in družbe po promociji prostovoljstva, prostovoljskih aktivnosti ter ustvarjanju okolja naklonjenega njegovemu razvoju. »Mreža je organizirana predvsem v podporo prostovoljnim organizacijam, da se lažje predstavijo in prejemajo potrebne informacije, ter prostovoljcem, da se lažje vključijo v različne dejavnosti in izobražujejo. Namenjena je tudi skupni promociji prostovoljstva, sodelovanju pri krepitvi civilnega dialoga ter skrbi za sistemsko ureditev prostovoljstva« (Hauptman 2011: 31).

4. MLADINSKO DRUŠTVO JEVNICA

4.1 Zgodovina in delovanje društva

Preden preidem na predstavitev društva, želim nekaj besed nameniti prizorišču Jevnice, ki je bila že v socializmu inkubator mladinskega dogajanja. Mladi so s svojim delovanjem in idejami posegali na najrazličnejša področja in s tem utrjevali identiteto skupnosti, Jevnica pa je bila središče kulturnega in športnega dogajanja, medtem ko so sosednje vasi, npr. Kresnice, zaostajale. »Mladina je bila v Jevnici najbolje organizirana in aktivna v času predsedovanja Janija Jeranta. Bil je velik glasbeni navdušenec in je v dvorano Zadružnega doma pripeljal znane obraze s področja glasbe, kot so Tomaž Domicelj, Andrej Šifrer, Jani Kovačič, Ladko Korošec in več različnih potujočih kantavtorjev, med njimi so bili tudi Irci,« se spominja sogovornica Maja, ki je bila v socialističnih časih aktivna predvsem na glasbenem področju in je sodelovala z glasbeno skupino Epitaf. Mladina je imela na lokalnem nivoju pomembno vlogo na področju kulture, športa in v obliki pomoči pri lokalnih gradnjah. V vrste aktivnih sodelavcev je vstopila ob gradnji Zadružnega doma v Jevnici, kjer je kasneje potekala večina njenih dejavnosti. Gradnjo in ustanavljanje takšnih domov je v štiridesetih in petdesetih letih prejšnjega stoletja spodbujala socialistična oblast. Ti niso bili namenjeni le mladim, so pa mladi v njih prevzemali večino dejavnosti in tako izrabili priložnost za neformalno druženje (Muršič v Resnik 2014: 7). Zadružni dom še danes predstavlja glavni prostor celotnega kulturnega in umetniškega dogajanja v KS Jevnica.

Sogovornica Maja je izpostavila dejstvo, da so bili takrat povsem drugačni časi, ko materialnost ni preveč posegala v njihov prosti čas. Bili so močno povezani, vseskozi so se družili in si pomagali med seboj. Četudi je obdobje veljalo za čas enoumja, tega niso doživljali na tak način. Lahko so se izkazali in razvijali svoje potenciale na najrazličnejših področjih. Posluh za mlade so imele tudi druge krajevne organizacije, seveda pa brez trenj ni šlo. Da je uradna krajevna oblast imela posluh za mlade, ilustrira dejstvo, da so na proslavah ob krajevnem prazniku redno nastopali mladi nadobudni glasbeniki, npr. Jani Jerant kot kantavtor, njegova skupina Epitaf in celo jevniška punk zasedba Zimmer Frei. Po koncu socializma in propadu Zveze socialistične mladine Slovenije je mladinska dejavnost vse do leta 2005 poniknila, saj so mladi svoj prosti čas posvečali drugim stvarem in so se nehali povezovati. V kraju sta ostala dejavna kulturno- umetniško in športno društvo. Leta 2005 so v okviru iniciativnega odbora trije mladi

20 nadobudneži na idejo Jake, sklicali ustanovni zbor in ustanovili Mladinsko sekcijo, ki je kasneje prerasla v Mladinsko društvo Jevnica, kateremu bom več besed namenila v nadaljevanju.

Začetna vprašanja, povezana z nastankom mladinske sekcije in mladinskega povezovanja na območju Jevnice, sem iskala pri Jaku. Najin pogovor je potekal v sproščenem vzdušju, pri čemer sva se dotaknila društvenih začetkov in njegovih idej o mladinskem povezovanju, ki so se kasneje udejanjile v uspešnem lokalnem društvu. Govorila sva še o pomenu prostovoljnega dela in mreži poznanstev, ki mu je pomagala pri njegovi karieri. Jaka, sedaj samostojni podjetnik, ki se ukvarja z uvozom in distribucijo vin ter španskih prigrizkov, si je kot prvi predsednik mladinskega društva v Jevnici zadal precejšen izziv in pod svojim okriljem skušal združiti čim več mladih. Sama zamisel, da bi ustanovil mladinsko društvo, je prišla iz njegovega udejstvovanja v drugih društvih, saj je bil aktiven v kulturnem društvu Krajevne skupnosti Jevnica. V omenjenem društvu je pogosto sodeloval z drugimi mladimi in tako se je kmalu oblikovala ideja, da bi mladino konkretneje povezali v organizacijo. Na tak način bi glas mladih dobil večji pomen, poleg tega pa je Jaka pri svojih vrstnikih opažal veliko zanosa in idej. Začetki Mladinskega društva Jevnica segajo v leto 2005, ko je neorganizirana mladina v Jevnici naredila korak naprej in ustanovila Mladinsko sekcijo. Iniciativni odbor so takrat sestavljali trije mladinci,1 eno dekle in dva fanta. Dekle je bilo v veliko pomoč pri oblikovanju ideje o sekciji, eden izmed fantov je pomagal pri izdelavi spletne strani, tretji mladinec pa je bil pobudnik za ustanovitev sekcije. Po besedah sogovornika, pobudnika ustanovitve sekcije in kasnejšega predsednika društva, je bila glavna ideja, da se prebudi mlade v krajevni skupnosti, da bi postali bolj dejavni na vseh področjih in s skupnimi močmi spremenili podobo kraja, v katerem živijo. Jaka je poudaril, da je bila sekcija potrebna zato, ker je mlade združila, dala vso potrebno podporo in zagon za organizacijo projektov, vse v skladu z željami in sposobnostmi mladih, hkrati pa je skušala spodbuditi vso kreativnost in nadarjenost, ki je pri mladih velikokrat skrita in neizkoriščena. Na ustanovni seji sekcije je bilo povabljenih 44 predstavnikov mladine in predsednik Kulturno-umetniškega društva Jevnica. Na seji je bil izvoljen tričlanski upravni odbor, ki je vodil in utrjeval delo sekcije. Sekcija je sprva delovala pod okriljem Kulturno- umetniškega društva Jevnica, zaznamovali pa so jo manjši projekti, npr. ureditev krajevne dvorane, postavitev košev za smeti v kraju, izdelava članskih izkaznic, izdelava spletne strani za sekcijo mladih, postrežba na krajevnem prazniku, pomoč vrtcu pri postavitvi novih igral ipd. Projekti niso bili osnovani le na željah in idejah mladincev, ampak so bili med njimi tudi

1 Uporabljam izraz »mladinci«, ki se je začel uporabljati kmalu po nastanku Mladinskega društva Jevnica. Izraz so krajani nadeli vsem mladim, ki so aktivni v Mladinskem društvu Jevnica. 21 projekti, ki so bili v pomoč kulturnemu društvu pri prireditvah ter takšni, ki so potekali v sodelovanju z ostalimi društvi in organizacijami v kraju. Eden od večjih projektov je bil izdajanje mesečnega glasila, ki je sprva izhajal ob podpori sponzorskih sredstev. Po enoletnem delovanju je sekcija prerasla okvirje in delovala kot neodvisen člen kulturno-umetniškega društva (ukvarjala se je tudi s projekti, ki so bili športne in okoljevarstvene narave), obseg članstva in delovanja se je razširil do te mere, da je bilo leta 2007 ustanovljeno samostojno društvo. V začetnem obdobju so skušali v društvo privabiti čim več članov, soočali so se tem, kako mlade privabiti k sodelovanju in v njih vzbuditi željo po sodelovanju v majhnem lokalnem društvu, kakršno je Mladinsko društvo Jevnica. Glavna finančna sredstva so najprej predstavljali prostovoljni prispevki in donacije samostojnih podjetnikov, kasneje pa občinski razpisi, zato so bili na začetku projekti po obsegu manjši. Dodaten izziv je bilo iskanje primernega prostora za srečevanja in seje upravnega odbora. Po usklajevanju s krajevno skupnostjo so prišli do dogovora, da lahko ob sredah zvečer uporabljajo njihove prostore. Po treh letih delovanja kot samostojno društvo se je odprla priložnost za odprtje lastnih prostorov, saj je krajevna skupnost društvu bila pripravljena odstopiti kletne prostore Zadružnega doma.

Člani društva prihajajo večinoma iz občine Litija pa tudi iz drugih sosednjih krajev. Jaka poudarja, da je društvo organizacija, ki je definirana s članstvom in ne z dejavnostjo, zato nima omejitev glede vrste aktivnosti in projektov. Tovrstno mišljenje je prevzelo tudi novo vodstvo. V društvu je bilo izvedenih že preko 200 projektov iz kulturnega, športnega in okoljevarstvenega področja. V času Jakovega predsedovanja je bilo društvo aktivno tudi na področju mladinske politike v Sloveniji in se je udeleževalo različnih regionalnih in nacionalnih konferenc.

Glavna motivacija mladih ob ustanovitvi društva je bila, da so lahko delovali samostojno in sami izvedli določene dejavnosti. Poleg tega jih je motiviralo tudi, da so se lahko izkazali ter ohranjali povezanost in stike, ki bi se sicer počasi izgubili. Poudarjalo se je, da ima vsak določeno znanje in talent, katerih povezava lahko privede do uspešnih projektov in napredka v kraju. Jaka je poudaril: »Nikoli nisem želel dati vtisa, da je to moja organizacija, v prvi vrsti je bila to organizacija mladine in vsi člani so bili del tega.« V Jaki so moji sogovorniki, ki so ga poznali iz društva, videli glavnega motivatorja in človeka, ki je vzpostavil organizacijsko kulturo in po mnenju mnogih predstavljal njeno središče (Schein v Podjed 2011: 75). Kot idejni vodja si je včasih sicer zastavil previsoke cilje, na kar so ga ostali člani velikokrat tudi opozorili. Njegova vztrajnost se je kazala v številnih klicih in e-poštnih sporočilih, ki so jih člani prejeli,

22 ko je bilo potrebno organizirati projekt ali program v društvu. Včasih je kakšnega člana moral tudi dodatno motivirati, kar je storil kar po telefonu in se takrat pogovarjal brez ovinkarjenja. Brez močne podpore in pomoči članov, ki so bili sočasno njegovi kolegi, mu seveda ne bi uspelo zasnovati številnih akcij, kot je poudaril tudi sam, zato je mogoče nekoliko pretirano trditi, da je bil Jaka središče organizacije ter primus inter pares, je pa vsekakor predstavljal njen vezni člen. Njegov trud so opazili tudi starši, ki so ga sicer podpirali, a se hkrati spraševali o smislu njegovega početja in prizadevanja. Jaka ob tem pravi: »Veliko so me podpirali, tudi z dejanji. Kadarkoli sem kaj potreboval, sem se lahko zanesel na njih. Seveda pa je bila kdaj tudi kakšna opazka, zakaj se tako ženem in vlagam toliko energije v to, ko pa bi lahko delal in služil. Generalno gledano sem imel veliko podporo, brez nje bi mi bilo veliko težje. Sem jih večinoma poslušal, ampak veliko stvari naredil potem po svoje s člani društva.«

Združevanju mladine v socialističnem obdobju ter ob ustanovitvi društva je imelo veliko pozitivnega in je okrepilo skupnost. Kljub temu je v kraju še vedno moč zaznati neodobravanje nekaterih krajanov, tako starejših kot mlajših, ki v tovrstnih dejavnostih ne vidijo smisla. Razlogi so med drugim tudi v tem, da so z delovanjem društva premalo seznanjeni in svojega prostega časa preprosto ne posvečajo aktivnostim, ki oblikujejo in ohranjajo skupnost.

Povezanost lokalne mladine, ki se je oblikovala znotraj društva je sicer pozitivno delovala na okolje. Stkale so se močnejše vezi med mladimi. Nastala so nova poznanstva in ljubezenski pari, ki jih najverjetneje brez obstoja društva ne bi bilo, saj se določeni posamezniki pred nastankom društva niso poznali oziroma se niso družili. Pri svoji generaciji je Jaka opazil zelo močno ustvarjalno energijo, ki ni bila usmerjena le v zabavo, ampak je svoje mesto našla v koristnih projektih znotraj društva. Potrebno je izpostaviti medgeneracijsko povezovanje, ki se je tkalo preko sodelovanja z drugimi organizacijami v kraju. Tako je nastalo veliko novih poznanstev med starejšo in mlajšo generacijo. Mladinsko društvo je povezovalo različne segmente in generacije. Doprinos h kraju se kaže tudi v trajnih »spomenikih«, ki so se ustvarili med delovanjem društva. Takšna primera sta zgraditev odbojkarskega igrišča in postavitev lipovega drevoreda. Najpomembnejši doprinos je bil verjetno društveni prostor, ki so ga mladi renovirali in v katerega so vložili veliko svojega časa in energije. Vhod z zunanje strani je bil zazidan, zato so več kot eno leto potekala ureditvena dela. V prostoru se je kasneje zvrstilo ogromno projektov: ustvarjalne delavnice, literarni večeri in nastop glasbenih skupin.

Brez trenj seveda ni šlo. Kot pišeta Meta Gorup in Dan Podjed, notranji spori, napetosti in razlike sicer ustvarjajo notranje delitve, hkrati pa organizaciji omogočajo, da se prenovi in izčisti svoje dejavnosti (Gorup in Podjed 2015: 2). Trenja med člani omogočajo še, da se organizacija nenehno spreminja ter prilagaja potrebam članov in zahtevam okolja (Podjed 2011: 63). Sogovornik Jaka se spominja: »Tudi skregali smo se, ker smo imeli različen pogled na določene zadeve. Notranje spore smo zmeraj razčistili znotraj društva in se niso kazali na zunaj. Takšni prepiri znotraj društva so bili po mojem mnenju odlični, ker so pokazali, kako se postaviti za svoje mnenje in ga argumentirati. Veliko sporov smo razčistili na mesečnih zborih, kjer so bila soočena različna oziroma nasprotujoča si mnenja. Stati za svojim mnenjem in ga argumentirati te lahko dobro pripravi na nadaljnje življenje, kjer je tega veliko več in se moraš direktno soočiti s problemi in različnimi pogledi na zadeve.«

Poleg trenj znotraj društva, so se pojavili tudi spori s kulturno-umetniškim društvom, pri čemer je prišlo do večjih nestrinjanj med predsednikoma obeh organizacij. Kulturno-umetniško društvo namreč ni dovolilo prevelikih posegov v njihove scenarije za lokalne prireditve. Mladinci pa so imeli drugačen pristop, ki je temeljil na večji svobodi pri ustvarjanju in izražanju. Četudi se je takrat društvo s kulturno-umetniškim društvom razšlo v hladnih odnosih, se je do danes odnos izboljšal in obe strani sta prišli do skupnega dialoga. Društvo je namreč ustanovilo Recitatorsko in Gledališko sekcijo, ki sta imeli jasnejši načrt dela, sodelovanje s kulturno-umetniškim društvom pa je lažje steklo. Društvo je prevzelo glavno vlogo pri organizaciji manjših lokalnih prireditev, kjer so v ospredju recitatorski vložki in krajše gledališke igre, medtem ko je kulturno-umetniško društvo pod svoje okrilje sprejelo večje lokalne prireditve, kjer del sodelovanja še danes temelji na izposoji tehnične opreme – mladinsko društvo ima namreč v lasti zvočno opremo in projektor. Tako se je tudi z menjavo dobrin in uslug vzpostavil recipročen odnos med obema organizacijama.

Velika ovira je bila na začetku tudi nezainteresiranost nekaterih lokalnih organizacij in oblasti. Mnoge načrte bi društvo veliko lažje izpeljalo, če bi imeli pri delu podporo osnovne šole v kraju in podobnih ustanov. Začetke je zaznamoval problem glede občinskih razpisov, saj občina ni omogočala razpisov za mladinske organizacije. Društvo je obsegalo več področij, med njimi šport in kulturo, zato se ni moglo prijaviti le na eno določeno področje, na primer kulturno. Ker je društvo pokrivalo več področij, jih niso upoštevali. Preko mladinskega sveta v Litiji, katerega član je bil tudi Jaka, so tako šele v tretjem poskusu prizadevanj dosegli objavo razpisa, ki je veljal za mladino in obsegal več različnih področij.

Razpon društvene dejavnosti se razteza od kulture, okoljevarstva in športa. Člani lahko v društvu udejanjijo svoje želje in talente, ki jih v skupnosti ne morejo ali za to nimajo možnosti. Preko takšne pravne organizacije, kot je mladinsko društvo, je to veliko lažje, saj za to prejmejo določena sredstva iz javnih razpisov. Vsak član lahko predstavi idejo za projekt in dobi podporo članov, ki mu kasneje tudi pomagajo pri izvedbi projekta. Vsi imajo možnost uveljavljanja svojih interesov oziroma se preizkusijo na različnih področjih.

V društvu deluje pet sekcij, ki so se izoblikovale v času delovanja društva: Novinarska, Kulturna (na začetku sta delovali Gledališka in Recitatorska sekcija, ki sta se pod novim vodstvom združili v Kulturno), Športna, »Eko« (okoljevarstvena) in Filmska sekcija. Po uspešnosti in zanimanju prevladujejo Kulturna, Športna in »Eko« sekcija, saj so se bolj uveljavile med krajani. Kulturna sekcija se je utrdila prek kulturnih prireditev v kraju, Športni sekciji je uspelo zgraditi odbojkarsko igrišče, ki je dodatno okrepil športni kompleks v Jevnici, »Eko« sekcija pa je zasadila lipov drevored, postavila dodatne koše v krajevni skupnosti in je aktivna na področju organiziranja lokalnih čistilnih akcij ter ozaveščanja o tej tematiki.

V okviru Novinarske sekcije mesečno izhaja mladinski časopis Glas mladine, ki vsebuje reportaže z dogodkov v kraju, kolumne o položaju mladih v sodobnem svetu, vtise s potovanj, rubrike za najmlajše, »eko« kotiček, intervjuje s krajani in pomembna obvestila. Sekcija vodi fotografski in video arhiv o dogajanju v društvu in kraju, objavlja prispevke v časopisu občine Litije, pripravlja promocijske brošure o mladinskem prostovoljnem delu in organizira novinarske delavnice. Omenjena sekcija prejme od občine največ finančnih sredstev, saj velik strošek pomeni tiskanje glasila, ki ga izdajajo. »Eko« sekcija skrbi za Drevored mladih, ki je bil eden izmed večjih društvenih projektov, saj so mladi v sodelovanju s krajani zasadili trideset lip v obliki drevoreda, ki simbolizira trajnost mladinskega delovanja v Jevnici, sekcija se trudi za sodelovanje med starejšimi in mlajšimi generacijami krajanov ter posveča spoštovanju okoljevarstvenih načel. Skrbi za praznjenje košev, obvešča ter spodbuja krajane k okoljevarstvenemu ravnanju preko krajevnega glasila, organizira čistilne akcije, delavnice in predavanja na okoljevarstvene teme. Kulturna sekcija pripravlja literarne večere ter sodeluje na krajevnih in občinskih prireditvah. V okviru sekcije so mladinci izdali tudi pesniško zbirko izpod peres nadarjenih članov društva. Športna sekcija skrbi za odbojkarsko igrišče, ki so ga zgradili na območju Športnega doma. Igrišče še zmeraj ostaja največji dosežek društva, saj ga je zgradilo le s pomočjo občinskih in mladinskih razpisov ter sponzorskih sredstev. Športna sekcija organizira športne prireditve, ki potekajo na prostem ali v dvorani Zadružnega doma

Jevnica. V društvu, v manjšem obsegu, deluje tudi Filmska sekcija, ki organizira filmske večere v društvenem prostoru, poleti pa na odbojkarskem igrišču prireja kino večere pod zvezdami. Po ogledu filma sledijo druženja in diskusije v povezavi s tematiko filma.

Leto 2012 je društvo zaznamovala zamenjava generacij. Če si je prvi predsednik društva prizadeval v društvo privabiti čim večje število mladih in skupaj z drugimi člani ustvariti dobro ime društva, je Teo, novo predsednico, čakala nič manj težja naloga. Za njo je bil največji izziv ohranjati dobro ime društva in privabiti nove, mlajše generacije za prevetritev dogajanja v društvu. Jaka mi je zaupal, da od nje ni želel pričakovati preveč, saj se je zavedal začetnega zanosa generacije s katero je sam začel. Ni videl smisla v tem, da polaga upe, želje in pričakovanja na mlajšo generacijo, si je pa želel, da društvo vsaj obstane, že zaradi določene infrastrukture, ki jo je vzpostavilo (npr. društveni prostor, odbojkarsko igrišče, lipov drevored). Pri mlajši generaciji je predvsem v začetnem obdobju menjave pogrešal bolj izvirne projekte in več kreativnosti ter poguma.

Za Teo je bil prevzem vodilne vloge velik izziv pravi sama, vendar dodaja, da jo je bilo tudi strah, kaj se bo zgodilo. To je bila velika odgovornost za njo in nov upravni odbor. V prvem letu po menjavi generacij je bilo dejavnosti zelo veliko. Vsi projekti, ki so bili načrtovani, so bili izvedeni, vendar v manjšem obsegu. Poleg tega je bil proračun društva nižji, saj je precej stroškov nastalo prav zaradi menjave generacij. Največ finančnih sredstev je bilo namreč namenjenih prireditvi, ki je vključevala redni letni zbor članov in volitve, kjer so člani izvolili novo predsednico in upravni odbor, čemur je sledila pogostitev, igrani program in koncert Adija Smolarja, na katerega so bili povabljeni vsi krajani. Društvo je na začetku delovanja z omejenimi sredstvi izvedlo tradicionalne projekte in programe, ki običajno privabijo precejšnje število krajanov in pri katerih sodeluje večje število prostovoljcev. Omenjene projekte in programe lahko razumemo kot tradicionalne v smislu, da se izvajajo že od samih začetkov društva in se ohranjajo iz leta v leto. Ker s takšnimi projekti in programi vsako leto privabijo veliko obiskovalcev tudi izven krajevne skupnosti, jih društvo vsako leto prijavi na občinske razpise, od koder prejmejo največ finančnih sredstev. Primer takšnega »tradicionalnega« projekta je Pustna parada, sem pa sodita tudi programa »Eko« in Novinarske sekcije.

4.2 Struktura in organizacijska kultura društva

Delitev dela in koordinacija nalog sta ključni specifiki vsake organizirane družbene dejavnosti. Ob tem se vzpostavlja organizacijska struktura, ki jo nekateri definirajo kot nabor načinov, na podlagi katerih se delo, s katerim dosegamo cilje, razdeli na različne naloge, pri čemer se skuša doseči koordinacijo med nalogami in ljudmi (Mintzberg 1979: 2). Preprosteje rečeno: organizacijska struktura predstavlja strukturo delovanja organizacije ter vse predpise in dogovore, ki sodijo zraven in omogočajo usklajeno delovanje določene združbe za doseganje skupnih ciljev (Lebič 2011: 26-27).

Pri mladinskih organizacijah je pomembno, da težijo k enostavnosti organizacijskih struktur in procesov (v skladu s statutom), večjo pozornost pa morajo posvetiti vsebinam namesto vzpostavitvi kompleksnejših struktur. Mladinsko društvo Jevnica nima začrtanega rednega programskega delovanja, zato lahko vzpostavlja projektno organizacijsko strukturo. Ta je namenjena izvedbi posamičnih projektov in se orientira na optimalno porabo virov pri posameznem projektu. Organizacijsko strukturo določata statični del (funkcije, oddelki, sekcije,…) in dinamični del (procesi, projekti,...) (Lebič 2011: 27-28). Na primeru Mladinskega društva Jevnica si pobližje poglejmo statični del omenjene organizacije.

Društvo sestavljajo trije glavni organi: zbor članov, upravni odbor in nadzorni odbor. Najvišji organ društva je zbor članov, sestavljajo ga vsi redni člani. Zbor članov sprejema sklepe z večino glasov prisotnih članov. Nekatere izmed nalog zbora so sklepanje o dnevnem redu, sprejemanje in spreminjanje statuta ter drugih aktov društva, sprejemanje finančnega načrta, volitev in razreševanje predsednika društva, sekretarja, blagajnika, članov upravnega odbora in nadzornega odbora društva. Zbor daje smernice in sprejema program dela društva, odloča pa tudi o drugih zadevah, ki jih predlagajo organi in člani društva v skladu z namenom in cilji društva. Upravni odbor je izvršilni organ zbora članov, ki opravlja organizacijska, strokovno-tehnična in administrativna dela ter vodi delo društva med dvema zboroma članov po programu in sklepih, sprejetih na rednem zboru članov. Za svoje delo je odgovoren zboru članov. Upravni odbor šteje pet članov, sestavljajo ga predsednik, sekretar, blagajnik in dva izvoljena člana, ki opravljata posebej dodeljene naloge. Naloge upravnega odbora so sklicevanje zbora članov, skrb za izvrševanje programa dela društva, pripravljanje predlogov aktov društva, skrb za finančno in materialno poslovanje, vodenje evidence članov in evidence projektov, potrjevanje kandidatov za

27 pomožne funkcije in njihove naloge ter uresničevanje drugih nalog, ki izhajajo iz aktov društva in nalog, ki jih še dodatno naloži zbor članov. Nadzorni odbor sestavljajo predsednik in dva člana. Odbor spremlja delo upravnega odbora in drugih organov društva ter opravlja nadzor nad finančno materialnim poslovanjem. Enkrat letno poroča zboru članov, kateremu je tudi odgovoren za svoje delo. Nadzorni odbor mora podati oceno ali so presežki prihodkov porabljeni za doseganje namena in ciljev oziroma za opravljanje nepridobitnih dejavnosti (Statut Mladinskega društva Jevnica 2007).

Društvo tvori nekaj čez sto članov, ki bi jih lahko razdelili na pasivne in aktivne člane. Prva meja med aktivnimi in pasivnimi člani se je zarisala že po prvih letih delovanja društva, ko je predsednik uvedel mejo med tistimi, ki so redno plačevali članarino, in tistimi, ki jo niso. V društvu danes aktivno deluje le trideset članov, ki sodelujejo pri organizaciji projektov ali pa sami prevzamejo celotno organizacijo. To so člani, ki se redno udeležujejo dogodkov znotraj društva in so seznanjeni s tekočim dogajanjem.

(Dobri) odnosi so v mladinskem delu zelo pomembni in komunikacija je glavno sredstvo sporazumevanja (Srnko 2015: 83). Interakcije, ki se odvijajo znotraj mladinskega dela, so neformalne in se zgodijo med različnimi aktivnostmi, so spontane in omogočajo lažje učenje in razvoj (2015: 6). Pri sami komunikaciji znotraj mladinskih organizacij je pomemben demokratični dialog, pri katerem sta sogovornika v enakopravnem položaju (2015: 83). Sogovornik Jaka opaža, da ostre meje glede razmerij med vodilnimi in preostalimi člani v društvu ni bilo opaziti. Kot predsednik društva se je trudil, da je bil le eden od članov, ki vodi organizacijo. Več distance je zaznal s strani mlajših generacij, ki so se kasneje pridružile društvu. Pri njih se je meja jasneje kazala, saj so ga videli kot iniciatorja in koordinatorja. Rad je sprejel kritike in se trudil imeti zaupljiv odnos s člani društva. Tudi drugi sogovorniki so bili mnenja, da se jasna meja med člani ne kaže, kar pomeni, da vsi mladi skušajo delovati enotno. Ločnica je vidna pri vodilnih in preostalih članih. Tea, ki je leta 2012 prevzela vodenje društva, vidi razliko v tem, da kot predsednica lahko nosi pravno odgovornost in posledice. Meni, da mora nekdo, ki je član upravnega odbora, nameniti bistveno več časa določenim obveznostim kot nekdo, ki v društvu nima takšne funkcije. Član upravnega odbora ima po njenem mnenju boljšo predstavo o tem, kako se izvede določen projekt, kot pa član, ki se ga le udeleži. Sogovornica Tina je mnenja, da so vodilni člani v društvu bolj povezani, ker morajo tudi najbolj sodelovati. Ločnica se vidi pri projektih in aktivnostih, kjer vodilni člani čutijo večjo odgovornost kot drugi člani. Sogovornik Dino ne vidi meje med člani znotraj društva, vendar

28 izpostavlja pomembnost tega, da vodilni člani pravilno usmerjajo in spodbujajo preostale člane. Opaža, da se določena meja kaže pri velikih starostnih razlikah, saj so člani društva stari od 15 do 29 let.

Dino vidi velik pomen v tem, da je posameznik del tovrstne organizacije: »S članstvom v organizaciji se naučiš delovati v skupini in pobliže spoznaš samega sebe predvsem v smislu, ali si vodja ali tisti, ki se pusti voditi«. Pri mladinskem društvu gre za organizacijo, za katero prevladuje definicija, da gre za skupino ljudi s skupnim ciljem, poslanstvom ali programom (Podjed 2011: 50). Kot pravi Alvesson, je kulturna razsežnost bistvena pri vseh vidikih organizacijskega življenja, zato se največkrat uporablja izraz organizacijska kultura za opis načina življenja v organizaciji (Alvesson 2002: 1). Pri organizacijski kulturi lahko pravzaprav govorimo o pomembnosti simbolizma za ljudi in pri interpretaciji dogodkov, idej ter izkušenj, ki so oblikovani s strani skupin, kjer živijo (2002: 3). V tem pogledu lahko kulturo razumemo kot sistem skupnih simbolov in pomenov, ki vzpostavlja pravila za krmarjenje kognitivnih in emocionalnih vidikov članstva v organizaciji, ki so tudi oblikovani in izraženi (2002: 3-4). Kultura je pomembna v smislu, kako podjetja in druge organizacije delujejo. Podjed za proučevanje organizacij uporablja definicijo kulture, kjer se opira na Edgarja Scheina, ki je vodilni teoretik organizacij (Podjed 2011: 49). Ob tem Podjed dodaja, da lahko »kulturo razumemo kot udejanjanje temeljnih predpostavk sodelovanja in povezovanja ljudi v kompleksnem dinamičnem družbenem sistemu« (2011: 49-50). Organizacija torej obstaja kot sistem pomenov, ki si jih skupina ljudi deli na različnih ravneh, ki so medsebojno povezane in se sooblikujejo. Za vzpostavljanje in ohranjanje organizirane dejavnosti je pomemben občutek skupnosti. Ta omogoča vzajemno delovanje, in to brez stalne zmede in nenehne (re)interpretacije pomenov (Alvesson 2002: 2).

Kot članica društva sem opazila, da tisti člani, ki so v društvu že od samega začetka na vodilnih položajih ali pa so v društvo prišli s posredovanjem starejših bratov in sester, čutijo večjo pripadnost društvu in so ponotranjili določene vrednote. Alvesson poudarja pomembnost vrednot znotraj organizacije, ki jih vidi kot idealizacijo prejšnje kolektivne izkušnje uspeha. Te vrednote so rezultat procesov, pri katerih ljudje postopoma sprejmejo in ponotranjijo prepričanja, ki so osnovana na viziji vodje, ko se je ta izkazal za uspešnega (2002: 33). Na primeru menjave generacij v društvu je bil prenos idej, vrednot in prepričanj ključnega pomena za nemoteno in uspešno delovanje društva. Novo vodstvo je ohranilo

29 večino idej, ki so se v preteklosti izkazale za uspešne. Prva generacija je ustvarila podlago oziroma temeljne predpostavke, kot jih opredeljuje Schein (2004: 30), na čemer sedaj gradi druga generacija. Vodje predstavljajo tudi na simbolni ravni vir prepričanj in vrednot, ki skupini pomagajo pri soočanju s problemi. Predpostavke, ki jih (so)oblikujejo vodje in se izkažejo za učinkovite, lahko postanejo temeljne predpostavke vseh članov skupine. Ko so oblikovane, lahko funkcionirajo kot »obrambni mehanizmi« za posameznike in celotno skupnost. Posamezniki in skupine nenehno iščejo stabilnost in smisel v dejavnostih, ki jih izvajajo; v tem procesu je spreminjanje temeljnih predpostavk pogosto težko in pomeni izziv za nove vodje, ki skušajo vzpostaviti novo organizacijsko kulturo ob prevzemu vodstvene funkcije (Schein 2004: 36).

Na primeru društva lahko vidimo, da novo vodstvo ni želelo posebej posegati v organizacijsko strukturo, saj je želelo ohranjati »dobro ime« organizacije. Tea mi je zaupala: »Zame je bil to izziv, saj še nikoli nisem imela vodilne funkcije. Jaka me je približno pol leta uvajal v predvsem administrativne stvari in mi hkrati dajal spodbudo. Zdi se mi pomembno, da smo bili že od prej zasidrani v to, kaj bomo počeli v društvu. Večinoma smo se vsi poznali že od prej. Mislim, da nam je začetek dobro stekel, redno smo se dobivali na sejah. Bili smo še na začetku in si želeli veliko narediti v smeri, da ohranimo dobro ime društva. Imeli smo podporo starejših članov. Jaka je govoril, da nam bo veliko lažje, ker smo samo prevzeli stvari in je že bila ustvarjena podlaga, po drugi strani pa je bilo za nas težko, ker smo morali ohranjati dobro ime ter dobre stike z drugimi organizacijami. Moram priznati, da se sem doživljala določen pritisk, ker Jaka je bil res dober predsednik, predvsem v smislu vodenja in koordiniranja zadev.«

Ob menjavi generacij so se pojavili tudi novi izzivi, eden izmed njih je bil, kako v društvo privabiti mlajše člane. V kraju je veliko mladih, ki k tovrstnemu delu ne želijo pristopiti. Ključna lastnost mladinskih organizacij, ki se odraža v mladem članstvu in mladem vodstvu, pomeni tudi šibko točko organizacije. Menjavanje vodstva in prehajanje generacij prinaša dodatne kadrovske in organizacijske težave (Baumkirher 2010: 18). Pravočasen in uspešen prenos znanja in izkušenj na naslednjo generacijo je eden izmed ključnih izzivov mladinskih organizacij. Zaradi uvajanja novih generacij mladinske organizacije v primerjavi z drugimi nevladnimi organizacijami ne morejo biti tako profesionalne, saj je njihovo delovanje manj utečeno in rutinsko, voditelji pa pogosto nimajo tako močne in

30 razvejane socialne mreže. Poleg tega se takšne organizacije težje prijavlja na nekatere razpise in posledično težje pridobijo finančna sredstva (Baumkirher 2010: 18).

4.3 Društvo in kraj

Za uspešno delovanje društva je povezanost s skupnostjo in lokalnim okoljem ključnega pomena. Povezovanje in organiziranje mladih vodi v dve smeri: družbeno-politično zmogljivost, ki učinkovito povezuje probleme skupnosti in vprašanj v širšem družbenem in političnem prostoru, ter razvoj kompetenc, ki vodijo h krepitvi same skupnosti in njene zmogljivosti. Slednja služi za kontekstualizacijo organiziranja pri vprašanjih, ki so pomembna za mlade, njihove družine in skupnost. Sposobnosti, ki jih mladi pridobijo preko povezovanja v skupnosti, so kasneje lahko uporabna na drugih področjih življenja (Ginwright v Delgado in Staples 2008: 11). Prostovoljci lažje zaznavajo potrebe okolja, kjer živijo in delujejo, saj so razkropljeni po različnih predelih skupnosti. Delovanje ali zaposlitev v različnih organizacijah v kraju in izven njega dodatno pripomore k večjemu pregledu nad težavami, problemi in ovirami, ki pestijo prebivalce določene skupnosti (Hauptman 2011:56). Organiziranje mladih se usmerja k temu, da doseže družbene spremembe na lokalni ravni. Pomaga pri oblikovanju mladih in njihovih skupnostih skozi poudarjanje znanja, ozaveščanja, oblikovanja identitete skupnosti in skupne vizije (Delgado in Staples 2008: 18).

Mladi prostovoljci, s katerimi sem opravila intervjuje, so mi zaupali, da se zaradi članstva v društvu čutijo bolj povezane s krajem. Pri odnosu do lastnega kraja lahko govorimo o družbeni identiteti ali pripadnosti določeni družbeni skupini, od katere posameznik črpa svojo identiteto. V primeru, da se posameznik identificira s krajem, kjer živi, je večja možnost, da bo v njem opravljal prostovoljno delo. Prostovoljstvo namreč izrazi solidarnost s skupino. Bolj kot se ljudje identificirajo s skupnostjo, ki ji pripadajo, hitreje sprejmejo vrednote in norme skupine ter skušajo delovati za njeno dobro (Wilson in Musick 2008: 315-16). Pri odnosu do kraja lahko govorimo tudi o navezanosti na kraj. Prebivalci se razlikujejo po tem, koliko se čutijo povezani s svojim krajem, imajo občutek, da tja spadajo, imajo kontrolo nad njim ter v njem zadovoljujejo svoje osebne potrebe (2008: 315).

Mladinsko društvo Jevnica si je svoje mesto v skupnosti zagotovilo, ker ima posluh za skupnost, skupnost ima pa posluh za mlade, zato lahko govorimo o recipročnem odnosu. »Seveda je bilo potrebno veliko samoiniciative, ki je v največji meri povod, da te okolje, v

31 katerem skušaš delovati, pričenja jemati resno ter te obenem jemlje za konstruktivnega partnerja,« mi je zaupal Jaka. Poudaril je, da je pomembna odgovornost do lastnega kraja, opravljenih ciljev in želja. Člani društva svojo pripadnost kraju izražajo z različnimi projekti. Poleg trajnih materialnih rezultatov, ki so zaznamovali kraj, npr. lipov drevored, igrišče za odbojko in društveni prostor, se tudi skozi različne projekte kaže odgovornost in posluh za kraj. Primeri so čistilna akcija, ki jo društvo organizira vsako pomlad, in dobrodelne akcije, ki potekajo pod okriljem društva.

Poleg vsega naštetega je društvo v kraju spodbudilo tudi medgeneracijsko povezovanje. Prostovoljec Dino na delavnicah joge opaža, da so se nekateri odnosi med krajani okrepili in stkale nove vezi. Sodelovanje starejše in mlajše generacije v kraju je v primeru društva najbolj opazno na krajevnih prireditvah, kjer prostovoljci društva velikokrat priskočijo na pomoč pri organizaciji. Muršič na primeru samoniklih prizorišč, ki jih opredeljuje kot »prizorišča spontane samoorganiziranosti mladih, ki jih združujejo uporništvo, samostojno in kritično razmišljanje ter aktivna soudeležba v zanje relevantnih dejavnostih in dogajanjih« (Muršič 2011: 8), ugotavlja, da se kljub medgeneracijskim razlikam na njih ustvarjajo kolegialnost in sistemi vzajemne pomoči ter izmenjave uslug (2011: 80). V nadaljevanju piše: »Bližina, ki jo ustvarja delo z mlajšimi, omogoča tudi starejšim nosilcem dejavnosti na teh prizoriščih ustvarjalni dialog med akterji dogajanja in občinstvom, zlasti glede tistih vprašanj in problematike, ki ustvarjajo prepad med generacijami« (Muršič 2011: 81). Avtor poudarja, da samoniklo prizorišče ni le organizacija ali prostor, vendar ga opredeljuje kot skupnost mladih, ki oblikujejo sorazmerno odprto skupnost spontanega in samoiniciativnega druženja in ustvarjanja (Muršič 2011: 47).

Dobri odnosi med krajani in društvom so ključnega pomena, saj je na primer športno društvo brez težav odstopilo velik prostor za odbojkarsko igrišče, korist pa so z njegovo postavitvijo imeli tudi sami. Nastopi na krajevnih prireditvah sprva niso imeli pravega ozvočenja, kar je spodbudilo neko krajanko, da je s prostovoljnimi prispevki zbrala dovolj denarja za novo ozvočenje, ki ga še zmeraj uporablja tudi kulturno-umetniško društvo v kraju. »Predvsem medsebojna pomoč in povezave z drugimi organizacijami so okrepili identiteto kraja,« meni Jaka.

Po več kot desetih letih delovanja se društvo, kot že omenjeno, še zmeraj sooča s privabljanjem mlajših generacij. Le z novimi člani in idejami je društvo namreč sposobno delovati z enakim

32 zagonom. Prva generacija, ki je začela z delovanjem društva, se je umaknila, saj se je veliko članov odselilo iz kraja in si ustvarilo družine. Druga generacija, ki je prevzela vodenje, se sooča s tem, kako motivirati nove oziroma mlajše generacije, ki bi prevzele funkcije. Mlajše generacije je, kot opaža sedanja predsednica, težje motivirati in spodbuditi k sodelovanju v prostovoljni organizaciji. »Preveč so vpeti v sodobno tehnologijo in ne posvečajo pozornost svoji okolici,« mi je svoja opažanja zaupala Tea. Dino v zvezi z nezanimanjem mlajših generacij in svojih vrstnikih podobno opaža naslednje: »Misim, da je to vpliv družbe, ki se spreminja. Namreč, ko smo mi začeli v društvu, je bilo manj elektronike in si bil nekako prisiljen k temu, da si bil v raznih krožkih, delavnicah. Zdaj je čedalje več medijskega 'buma' in socialna omrežja ti dajejo občutek, da si lahko vsako sekundo z vsakim. To se kaže tudi, ko na ulici prepoznaš nekoga, s katerim si se včasih igral, ko pa ga sedaj skušaš pozdraviti, mu je kar nerodno. V društvu se ti stiki okrepijo, društvo je prisila, da komuniciraš z drugimi. Pripravi te na to, kako sploh biti človek, kako reagirati, ko si z drugimi.«

Sodobna tehnologija ima na mlade velik vpliv in spreminja njihov življenjski slog (Ule in Kuhar v Miheljak 2002: 51). Proces socializacije je v informacijski družbi zamenjan s procesom individualizacije. Ob raziskovanju mladine Mirjana Ule in Metka Kuhar poudarjata, da lahko razumemo sodobni razvoj mladosti le v okviru modernizacije in družbenih sprememb. Avtorici izpostavita dejstvo, za katerega menim, da je ob popularnosti Facebooka in Instagrama ter drugih priljubljenih omrežij bolj aktualen kot kadarkoli prej: »Problem mladih ni več 'kdo sem jaz', temveč, 'kako naj se predstavim drugim'« (Ule in Kuhar v Miheljak 2002: 51).

Določen vpliv imajo tudi starši, ki svojih otrok ne spodbujajo, da bi prosti čas namenili dejavnostim v društvu. Posledično mladi ne vidijo vrednosti prostovoljnega dela in vpliva, ki ga lahko imajo na kraj, kjer živijo. Predsednica se zaveda, da mora društvo skovati strategijo, ki bo privabila mlajše generacije. Ključno pa je, da morajo sami videti smisel v tovrstnem delu. Mlajšim potencialnim članom društvo ne sme biti predstavljeno kot platforma za zabavo, temveč morajo v aktivnostih, ki jih ponuja, videti korist. Eno izmed opažanj prostovoljca je bilo, da je več zanimanja za prostovoljstvo v društvu pri članih, ki že od nekdaj živijo v kraju, kjer društvo deluje. Izjavo lahko podkrepimo z ugotovitvijo Wilsona in Musicka, ki na podlagi svoje raziskave ugotavljata, da dlje ko ljudje živijo v svoji skupnosti, več ljudi poznajo in več časa imajo, da razvijejo vezi pripadnosti, obveznosti in recipročnosti. Posledično imajo do svojega kraja bolj pozitiven odnos in se v prostovoljske dejavnosti vključijo prej kot tisti, ki so v skupnost prišli kasneje (2008: 322).

Če se mladih ne privablja, društvo ne more preživeti, saj lahko bistveno pomagajo pri odpiranju novih prostorov in idej (Muršič 2011: 84). Potrebna je učinkovita strategija, s katero bi društvo pridobilo nove člane. Sedanje vodstvo bo moralo vložiti veliko energije v motiviranje mlajših generacij. Oba predsednika, s katerima sem se pogovarjala, sta se strinjala, da je motivacija mlajših potencialnih članov bistvenega pomena. Seveda pa lahko nezanimanje za prostovoljstvo izhaja iz drugih okoliščin, povezanih s spremenjenimi življenjskimi okoliščinami (zaključek študija, zaposlitev, selitev), željo po drugačnih izkušnjah, pomanjkanjem časa in drugimi razlogi, ki lahko vključujejo nizek družbeni ugled prostovoljnega dela, preobremenjenost mladih s šolskim delom itn. (Hauptman 2011: 24).

Na lokalnem nivoju je društvo precej poseglo v razvoj kraja in njegovo delovanje. Kako pa je s tem na občinski ravni? Sodelovanje z ostalimi mladinskimi organizacijami, ki delujejo v občini Litija, je še zmeraj šibko. Primanjkuje skupnega dialoga in skupnih pogledov. Zavzemanja prvega predsednika društva za mladino na občinski ravni so sicer prinesla določene rezultate, a so se stiki kasneje izgubili. V času, ko je bil Jaka predsednik društva, je bil hkrati tudi član Mladinskega sveta v Litiji, ki je bil ustanovljen na njegovo pobudo, in Mladinskega centra Litija. V mladinskem svetu je vodilnim predstavnikom mladinskih organizacij v občini Litija uspelo spodbuditi razpis za mladino, ki je finančno precej pripomogel k delovanju mladinskih organizacij. Sogovornik je v ustanovitvi mladinskega sveta videl način, kako bodo mladi dobili še večjo moč in glas, vendar je vodstvo prevzel podmladek politične stranke, ki je zagovarjal predvsem lastne interese, ki so izhajali s strani starejših članov politične stranke. V takratnem času se je sogovornik že selil v Ljubljano in je vse manj časa preživljal v Litiji in njeni okolici, zato je po njegovih besedah zmanjkalo časa in energije, da bi vodstvo umaknili, poleg tega pa vodilnega položaja ni želel prevzeti nihče od drugih mladinskih organizacij. Mladinski svet Litije, ki je bil ustanovljen leta 2009, ni nikoli opravljal zagovorniške in povezovalne funkcije med društvi. Njegovo delovanje je tako kmalu poniknilo in znova zaživelo leta 2014. Nova predsednica Mladinskega društva Jevnica je bila povabljena k sodelovanju in je postala članica. Bilo ji je v interesu, da se pobližje spozna z mladinsko politiko v občini in naveže stike z drugimi organizacijami. Skupaj z drugimi prostovoljci so zasnovali Strategijo za mlade v občini Litija. Strategija obsega področja mladinskih organizacij, zaposlovanje mladih, stanovanjsko problematiko med mladimi v Litiji, mobilnost in mednarodno mobilnost, izobraževanje in participacijo mladih, dotaknila se je tudi zdravja in informiranja mladih v Litiji. V prvi fazi je anketo, na podlagi katere so želeli oblikovati strategijo, prejelo več kot 2900 mladih v Litiji (Resnik 34

2014: 16). Strategija je kmalu izgubila svoj zagon, poleg tega pa nova predsednica društva ni našla skupnega dialoga s predsednico Mladinskega sveta Litija. Še zmeraj primanjkuje povezovanje pri projektih in določenih tematikah, povezanih z mladimi v občini.

Društvo sedaj ostaja v sodelovanju pri projektih glasbene in športne narave, ki privabijo prostovoljce iz Mladinskega centra Litija in Kluba litijskih in šmarskih študentov. Obe organizaciji sta za društvo pomembni tudi v finančnem smislu, saj vsako leto objavita razpis za sofinanciranje programov, ki jih organizirajo mladinska društva in neformalne skupine mladih. Mladinsko društvo Jevnica del sredstev od omenjenih organizacij že več let zaporedoma prejme za Turnir v odbojki in Festival odprtih glav (to je enotedenski festival, ki poteka maja ter vključuje različne delavnice, filmske in glasbene večere, pohode itd.). Za posamezen projekt društvo prejme okoli 350 evrov, znesek pa se iz leta v leto spreminja. Vrednost posameznega projekta je s strani društva sicer ocenjeno na 500 evrov, zato društvo dodatna sredstva za izvedbo obeh projektov pridobi še s prostovoljnimi prispevki in sponzorstvi.

Slika 1: Zasaditev lipovega drevoreda v Jevnici pod okriljem Mladinskega društva Jevnica (Jevnica, 15.3. 2008, Avtor: Rožle Kisovec )

5. MED ZABAVNIM IN KORISTNIM

5.1 Značilnosti prostovoljnega dela in altruizma

Mladi, s katerimi sem opravila intervjuje, so najpogosteje izpostavili dejstvo, da vidijo zabavni in koristni del prepletena pri aktivnostih v mladinski organizaciji. V zvezi z zabavo, osebnim zadovoljstvom in mejo med koristnim in zabavnim mlada prostovoljka Anja ugotavlja: »Če se pri prostovoljnem delu vsaj malo ne zabavaš na tak ali drugačen način, ne boš pri tem našel nobenega smisla in se ti bo zdelo bolj kot prisila. Kar se tiče osebnega zadovoljstva: iz tega verjetno izhaja večina prostovoljskega dela … da prispevaš nekaj pozitivnega, skušaš nekaj spremeniti na bolje ne glede na uspeh. Odvisno od tega, kakšna oseba si. To lahko prinese veliko zadovoljstva, občutek izpopolnjenosti. Mislim, da je meja odvisna od posameznega dela in prostovoljca, namreč kaj delaš, kako se ob tem počutiš, si bolj resne ali razigrane narave. To, da je nekaj zabavno, ne pomeni, da ni koristno – in obratno.«

Tina, 25-letna študentka likovne pedagogike, se je z delovanjem mladinskega društva spoznala prek starejše sestre, ki jo je kasneje tudi spodbudila k včlanitvi. Ko je postala članica, je organizirala svoj projekt v času delovanja društvenega spletnega foruma. Takrat so bili člani najbolj aktivni na forumu, kjer so si izmenjali veliko idej za projekte, razpravljali o aktualnih temah. Sčasoma je forum nadomestilo družbeno omrežje Facebook, kjer ima društvo svojo stran in tam najavlja dogodke in obvestila ter deli fotografije. Po omenjeni strani na spletnem družbenem omrežju si člani hitro izmenjajo mnenja in delijo fotografije z dogodkov. Facebook je spletni forum nadomestil zato, ker je čedalje več članov postalo aktivnejših na Facebooku, forum pa je zamrl skupaj s spletno stranjo društva. Spletna stran je bila slabo obiskana, dodaten strošek je pomenilo plačevanje spletne domene, zato se je upravni odbor odločil, da jo ukine.

Ob menjavi generacij je Tina prevzela vodstvo »Eko« sekcije, ki jo je prej vodila njena starejša sestra in jo počasi uvajala za vodjo. Tudi zdaj je Tina aktivna predvsem na okoljevarstvenem področju. Zdi se ji pomembno, da sta zabavni in koristni del prepletena. Velikokrat čuti osebno zadovoljstvo, ko v društvu kaj prispeva in naredi za druge. Veliko je seveda odvisno od narave projekta, saj nekateri projekti zahtevajo resnejši pristop in organizacijske priprave kot nekateri drugi, ki temeljilo na druženju in zabavi. Pomembno se ji zdi, da imajo vsi kakšno korist od projekta in lahko vsak prispeva delček dobrega k nečemu. Logotip društva prikazuje ravno to

– majhne kroge, ki se združujejo v velik krog, kar simbolizira, da vsak član s svojim članstvom in delovanjem prispeva k celoti organizacije. Društveni logotip je oblikoval član, ki je bil aktiven že v času delovanja sekcije. Do zamisli so prišli na enem izmed prvih mesečnih zborov mladinske sekcije, ko so skupaj izbirali ideje. Želeli so logotip, ki govori o povezovanju in ima udarne barve, zato so se odločili za kontrast med oranžno in črno. Logotip je ostal nespremenjen od začetka delovanja društva, črna in oranžna barva pa ostajata zaščitni barvi mladincev, ki ju najdemo tudi na majicah društva.

Slika 2: Logotip Mladinskega društva Jevnica (dostopno na: http://www.prostovoljstvo.org/index.php?t=itemOrganization&uid=3049)

Slika 3: Uradne majice Mladinskega društva Jevnica (Jevnica, 15.3. 2008, Avtor: Rožle Kisovec)

Dino, 23-letni študent laboratorijske biomedicine in velik ljubitelj joge, se je v Mladinsko društvo Jevnica včlanil pri petnajstih letih. Zaradi starejšega brata je o društvu vedel veliko, saj je bil njegov brat eden izmed članov, ki so Jaku pomagali pri ustanovitvi društva. Še preden je postal član, se je Dino poleti udeležil ustvarjalnega tabora, ki je potekal pod okriljem društva. Po tem projektu se je jeseni dokončno včlanil, saj so ga pritegnile dejavnosti, ki so potekale. Na začetku se je držal bolj v ozadju, saj je mislil, da bo potrebno veliko sodelovati in delati. Ko je potekala menjava generacij, so ga starejši člani spodbudili, da je kandidiral za člana upravnega odbora. Najprej se ni zavedal, kakšne nalogi in izzivi so pred njim, ko pa je delovanje društva zopet steklo pod vodstvom nove generacije, je videl, da imajo lahko mladi moč in dosežejo cilje, ki si jih zadajo. V društvu je najbolj dejaven na področju delavnic, kjer poučuje jogo. Ker se je za jogo v kraju pojavilo precejšnje zanimanje, se je društvo odločilo, da bo program razširilo med druge krajane in krajanke. Dino tako vsak teden eno uro svojega prostega časa posveti poučevanju joge. S pomočjo teh delavnic so se ostali krajani, tudi starejši, pobližje spoznali z društvom. Gre torej za medgeneracijsko povezovanje. Podobno kot Tina tudi Dino zabavni in koristni del dejavnosti v društvu dojema v prepletenem in dopolnjujočem smislu. Izpostavil je filmske večere, saj pravi, da je »zabavno gledati film, kjer se po koncu filma razvije diskusija in lahko vsi izrazijo svoje poglede in kritike na film, velikokrat se razvijejo precej zanimive debate, od katerih vsakdo odnese kaj koristnega.« Meni, da mlajšim potencialnim članom društvo ne sme biti predstavljeno kot eden od načinov za zabavo, v njem morajo videti nekaj koristnega. Pri poučevanju joge vidi preplet zabavnega in koristnega dela. V prvi vrsti rad širi pogled na zdrav način življenja in s poučevanjem joge širi te poglede na ostale krajane in krajanke. Ker si je s poučevanjem joge v društvu pridobil kar nekaj izkušenj in samozavesti, zdaj tedensko poučuje jogo tudi med študenti, vendar za plačilo. Pomembno mu je, da nekomu pomaga k boljšemu načinu življenja. Ob tem dodaja, da je vse ostalo le presežek.

Jaka je mnenja, da društvo temelji na koristnem druženju. Projektov, ki bi temeljili zgolj na zabavi, je malo, mogoče še premalo, dodaja, saj bi se preko takšnega druženja člani lahko dosti bolj povezali. »Skupina se preko zabave dosti lažje poveže, to je neke vrste team building,« pravi. V tem primeru bi sicer lahko hitro prišlo do napačnega sporočila mlajšim generacijam, ki kažejo manjši interes za udejstvovanje v mladinskem društvu. Veliko je odvisno od tega, kako se člane motivira. Na primeru društva je bilo že od začetka jasno, da bodo delali nekaj koristnega. V ospredju je vseskozi druženje, nekateri so že takoj prepoznali vrednost tovrstnega dela, drugi so znanje pridobivali nezavedno in se ga mogoče zavedajo šele danes, tretji pa so, preprosto rečeno, željni organiziranja. Organiziranje projekta v tovrstnem kontekstu je idealna

38 priložnost za pričetek udejstvovanja na določenem področju; tudi če gre karkoli narobe, član ne odgovarja nikomur, razen svojim sočlanom. Pri projektih ni omejitev: gre za prepletanje zabavnega in koristnega. Koristnega v smislu, da posameznik izrazi želje, veščine, ki bi lahko bile v družbi zasmehovane, v društvu pa so sprejete in odobravane. Prostovoljno delo je koristno za posameznika in druge, se pravi ostale krajane in okolico. Ob tem se krepijo generacijske vezi; starejši krajani so pričeli drugače gledati na mlade in v njih vidijo zagnanost, voljo in pridnost. Tako so si mladi pridobili spoštovanje in imajo pomembnejšo vlogo v kraju.

Prostovoljci Mladinskega centra Litija svoje delo v centru razumejo podobno. Prostovoljec Anže, ki se je z delovanjem centra spoznal preko očeta in brata, vidi delo v mladinskem centru kot koristno in pozitivno zase, za kraj in njegovo okolico. Ker je ljubiteljski fotograf, skuša s prostovoljnim delom izpopolnjevati svoje fotografsko znanje, saj fotografira dogodke centra in vodi delavnice na temo fotografija, poleg tega pa se, kot pravi sam, ob tem skuša zabavati in družiti z drugimi prostovoljci. Jaro je prostovoljec, ki se je z delom mladinskega centra spoznal že kot otrok, ko ga je mati pripeljala na delavnice. Kasneje jih je začel redno obiskovati in postal aktiven prostovoljec. Glede zabave in osebnega zadovoljstva pravi, da mu je na prvem mestu to, da najprej gleda na druge in šele potem nase. Dodaja: »Če delamo kak koncert, recimo Raj mladosti, veliko prostovoljci pripomoremo k temu, da se imajo drugi fajn in potem šele mi. Korist dajem pred zabavo oziroma združim prijetno s koristnim.« Za prostovoljno delo pravi, da pomaga k lažji vključitvi v družbo. Poleg tega se je med prostovoljnim delom naučil veliko novih in uporabnih stvari, med drugim ročnega brušenja in polaganja parketa. Mreža poznanstev se mu je znatno povečala, odkar je aktiven v mladinskem centru. Delovanje centra tudi sam promovira med vrstniki, ki različno gledajo na tovrstno delo, ter ugotavlja, da se prostovoljnemu delu izogibajo zaradi lenobe ali ker v tem ne vidijo smisla ali koristi. Igor se je z Mladinskim centrom Litija spoznal že kot otrok, ko je obiskoval razne delavnice in se družil s takratnimi prostovoljci. Kmalu je sam postal prostovoljec in je vesel, da lahko prispeva v centru in komu naredi uslugo. Ker je že od rojstva epileptik, ima v centru delavnice, ki vključujejo kratka predavanja ob spremljavi filma o tem, kako ravnati v primeru epileptičnega napada. Je tudi član Žive knjižnice, ki skuša razbijati stereotipe o priseljencih, istospolno usmerjenih, invalidih itn. Sogovornik pravi, da mu pri določenih aktivnostih in projektih zabava ni na prvem mestu. Všeč mu je občutek, da se počuti koristnega. To se je še posebej izkazalo, ko so pomagali žrtvam poplav. Center je takrat zbiral potrebščine, ki so jih prostovoljci sortirali. Igor želi biti del tovrstne organizacije, saj je kot otrok doživel veliko zbadanja in izločanja, tu pa se čuti sprejetega. Kot prostovoljec se trudi po vseh svojih zmožnostih pomagati starejšim 39 in mlajšim. Prostovoljec David je z Mladinskim centrom Litija začel sodelovati s posredovanjem kolegov, ko je bil star 17 let. Sprva je pomagal pri različnih projektih. Izven centra je s kolegi sodeloval pri nastajanju igranega filma, zato se je tudi v centru našel predvsem na področju multimedije in športa. Pomembno se mu zdi, da se ozaveščenost na področju športa razširi med mlade, tudi najmlajše. Opaža, da so se časi precej spremenili, saj so se v preteklosti mladi precej več zadrževali zunaj in bili ves dan aktivni. V centru vidi priložnost, kako privabiti mlade, da so aktivnejši. V zvezi z motivacijo mladih na področju prostovoljnega dela pravi: »Lažje je priti do točke, da nekoga motiviraš, težko pa je priti do točke, da človek sam v tem vidi smisel.«

Mora torej nekdo, ki opravlja prostovoljno delo v tem videti smisel? Podjed omenja socioekonomsko plat človeka, ki ne razmišlja o denarju, skupnosti in ni racionalno motiviran. Pri prostovoljnem delu gre po njegovem za nepreračunljivo dejanje, pri katerem posamezniki ne tehtajo stroške in koristi (Podjed 2008: 38). Dodaja pa, da o čistem altruizmu tudi v tem primeru ne moremo govoriti, saj dejanja prostovoljcev spremlja osebno zadovoljstvo. Znotraj organizacije, kot je mladinsko društvo, vsak član gleda nase in hkrati na druge, na dobrobit skupine. Povedano drugače, altruistično darovanje časa in truda se za doseganje društvenega poslanstva, torej uresničevanje skupnih interesov mladih, prepleta z individualnimi interesi (Podjed 2011: 121-122). Delovanje mladih je v mladinskem društvu in mladinskem centru, ki ju obravnavam, utemeljeno predvsem na prostovoljnem delu, ki je v najpreprostejšem smislu oblika altruističnega vedenja, katerega cilj je pomagati nekomu drugemu, skupini, organizaciji, skupnosti in se za to ne pričakuje materialne nagrade (Wilson in Musick 2008: 3). Vzajemnost in občutek enotnosti z drugimi sta zelo pomembna. »Občutek, da nas ostali člani skupnosti sprejemajo in spoštujejo, ter zadovoljstvo ob skupnem delu sta dve stvari, ki sta še posebej pomembni za ljudi v individualiziranem svetu,« pojasni Podjed (2011: 131). Glede prevladujočega individualizma pravi ena izmed prostovoljk sledeče: »Na splošno se mi zdi, da je današnja družba zelo individualistična, v njej manjka družbeno povezovanje. Lažje se je usesti za mizo in dan prebiti za računalnikom, kot pa priti v društvo in sodelovati ter pomagati pri projektih«. Najpogosteje sliši od drugih mladih, ki k takšnemu delu ne želijo pristopiti: »Kaj pa imam od tega, če sem član društva?« Podobno opaža prostovoljec Dino: »Mislim, da mladi vse več iščejo zadovoljstvo v privatni sferi in prek družbenih omrežij, kjer imajo občutek, da se socializirajo, ko pa se v resnici ne. Poleg tega pa delovanje v društvu nekateri mladi vidijo kot obvezo in dodatno delo ter želijo od tega imeti neko korist.«

Ob tem pridemo do vprašanja, ali posameznik dejansko pričakuje nekaj v zameno za opravljeno prostovoljno delo. Dajanje in prejemanje sta ključna elementa prostovoljnega dela, ekonomija daru pa je osrednja tema v antropologiji. Menjava darov je pomemben družbeni pojav, ki lahko pojasni, kako je družba konstruirana. Vsako dajanje ima svoj namen in v moderni družbi pomeni skupno povezovanje znotraj družbe. Teorije o daru nam povedo, da dar funkcionira kot družbeno lepilo, ideja družbenega pa je povezana z recipročnostjo (Hayakawa 2014: 15-17). Recipročnost zagotavlja rednost izmenjave, ki utrjuje družbene odnose, še posebej, če so v proces vključeni elementi rituala. Ob tovrstnih razlagah je zaznamoval pomembno prelomnico Marcel Mauss, ki je na primeru potlača in kule pokazal, da dajanje vedno vzpostavi pričakovanje o vrnitvi. Njegov Esej o daru je še danes vpliven, saj nam ekonomijo prikaže iz ustaljenih praks izmenjave, ki so vtisnjene v družbeno življenje. Mauss je pokazal, kako recipročno dajanje darila pomaga pri utrjevanju družbenih vezi in spodbuja družbeno integracijo (Scott in Seglow 2007: 94-96). Kot navaja Maurice Godelier, je Mauss ponudil hipotezo, da »k dajanju obvezuje natanko to, da dajanje obvezuje«. V nadaljevanju Godelier pojasnjuje: »Dajati pomeni nekaj, kar nam pripada, prostovoljno prenesti na nekoga, za katerega mislimo, da je zanj nemogoče, da tega ne bi sprejel.« (Godelier 2006: 22) Dajanje vzpostavlja razliko in neenakost med darovalcem in obdarovancem. Ta neenakost se lahko v določenih okoliščinah spreobrne v hierarhijo. Ker dar zbližuje protagonista in ju družbeno oddaljuje, je dar v svojem bistvu ambivalentna praksa. Zaradi svoje dvojnosti in ambivalentnosti ima idealne pogoje za obstoj in razvoj v družbah, kjer delovanje temelji predvsem na produkciji in vzdrževanju osebnih odnosov med posamezniki in skupinami, ki tvorijo družbo, sorodstvenih, produkcijskih odnosov itn. (2006: 23). Dar je navzoč v vseh področjih družbenega življenja, kjer osebni odnosi igrajo prevladujočo vlogo, zato mu pripisujemo osebni značaj. Poleg osebnega ohranja tudi prostovoljni značaj, v nasprotnem primeru se spremeni v nekaj drugega, na primer v davek ali prisilni dar, izterjavo (2006: 24- 25).

Procesi izmenjave in recipročnosti so pomembni pri družbeni integraciji in signalizirajo ne le občutek članstva in pripadnosti, temveč tudi različne stopnje družbene distance. Stopnje dajanja in prostovoljstva so povezane z razredom, poklicem, izobrazbo ter so lahko tudi negativne in izključujoče skozi ustvarjanje refleksij družbeno-ekonomskih razlik in neenakosti (Puckering 2014: 37-38). V omenjeni razdelitvi vidimo pomembnost družbenih vezi, s pomočjo katerih si lahko ljudje pomagajo med seboj, dobijo dostop do določenih sredstev ter skozi razmerja razvijajo vezi recipročnosti in občutek odgovornosti za druge (2014: 38). Omenjeni primer

41 prostovoljca Igorja iz centra, ki je od rojstva epileptik in je bil kot otrok deležen veliko zbadanja in izločanja iz skupnosti, kaže, da je dobil skozi prostovoljno delo v Mladinskem centru občutek pripadnosti in sprejetosti. Zanj je to prostor, kjer dobi pomoč, podporo in kjer si širi mrežo poznanstev, saj je aktiven tudi v drugih združenjih. Izpostavil je pozitivno naravnano okolje ter obkroženost z ostalimi prostovoljci, ki so zmeraj na voljo za pogovor. Preko stikov z ljudmi lažje dela na sebi in se spoznava, poleg tega pa ohranja psihično in fizično pripravljenost. Meni, da vse, kar opravi s prostovoljnim delom, dobi povrnjeno nazaj. Najbolj mu je pomembno, da se počuti koristnega. Že sam občutek koristnosti je torej nekaj, kar Igor prejme v zameno za delo v centru.

Poleg razlag o teorijah o daru prostovoljno delo in z njim povezan altruizem nekateri strokovnjaki obravnavajo tudi v okviru sociobiologije, ki skuša razumeti povezavo med družbenim vedenjem in rezultati evolucije; to področje znanosti namreč zanimajo predvsem evolucionistične razlage altruističnega in egoističnega vedenja (Scott in Seglow 2007: 44). Omenjeno področje sicer temelji na darvinističnem konceptu naravne selekcije in preživetju najuspešnejših (Monroe 1996: 161). Charles Darwin je namreč pokazal, da lahko altruizem razumemo tudi v smislu selekcije skupin. Posameznik s takšne perspektive sicer trpi na račun lastnega altruizma, vendar ima lahko od tega korist skupnost. Altruistični posamezniki v skupinah naj bi se torej žrtvovali za dobro skupine (Scott in Seglow 2007: 41-42).

Hipoteza o skupinski selekciji, ki jo zagovarjajo sociobiologi, ohranja darvinistično načelo naravne selekcije in trdi, da proces ne deluje preko posameznikov, temveč v skupinah. Kot posamezniki altruisti v darvinističnem smislu niso tako uspešni kot egoisti, zato sociobiologi izpostavljajo pomen skupin, ki vsebujejo tudi altruiste, saj imajo te konkurenčno prednost pred skupinami, ki altruistov nimajo. Skupine zato razvijejo mehanizme za zaščito lastnih altruistov, da bi lahko skupina kot celota učinkoviteje konkurirala v biološkem procesu naravne selekcije (Monroe 1996: 161). Teorija skupinske selekcije je doživela precej glasnih kritik, glavna pa je, da je skupina altruistov lahko ogrožena s strani sebičnih posameznikov v lastni skupini, ki izkoristijo obnašanje altruistov, ki se razdajajo in celo žrtvujejo (Scott in Seglow 2007: 43). Nasprotno pa hipoteza o sorodstveni selekciji, ki jo prav tako zagovarjajo sociobiologi, razume proces delovanja naravne selekcije na ravni genov, ne pa na ravni skupine ali posameznika (Monroe 1996: 161). Prelomno delo na tem področju je Sebični gen iz leta 1976, v katerem je Richard Dawkins predstavil argument, da so organizmi v svojem bistvu nosilci genov. Geni so tisti, ki organizme uporabijo za reprodukcijo in ne obratno. Altruizem lahko tako razumemo

42 kot posledico delovanja genov, ki prispevajo k tovrstnem vedenju (Scott in Seglow 2007: 47). V tem pogledu sociobiologi menijo, da smo do »drugih dobri zato, ker pravzaprav skrbimo zase oziroma za dolgoročno preživetje genov« (Podjed 2008: 39).

Tovrstne razlage so po Kristen Renwick Monroe, avtorice odmevnega dela Srce altruizma (The Heart of Altruism) iz leta 1996, sicer uporabne pri razlagah vedenjskih vzorcev, ne prispevajo pa k razumevanju širših in tudi bolj ekstremnih razlag altruizma med ljudmi. Monroe meni, da predpostavke o sebičnosti in lastnih interesih, na katerih je utemeljena Darwinova evolucijska teorija, ne morejo pojasniti samožrtvovanja ljudi onkraj sorodstva ali določene družbene skupine. Avtorica je za potrebe svoje raziskave o altruizmu opravila številne poglobljene intervjuje s štirimi različnimi skupinami ljudi: poslovneži, filantropi, heroji in ljudmi, ki so med vojno reševali Jude. Osrednja predpostavka njenega raziskovanja je, da imajo altruisti, preprosto povedano, drugačen način gledanja na svet (Monroe 1996).

Z antropološke perspektive, ki upošteva širše razmere in kontekste, kjer se dogajajo človeške interakcije, so altruistična in ostala pro-družbena dejanja »vpeta« v kompleksno verigo družbenih razmerij, ki funkcionalno podpirajo politične in ekonomske potrebe skupine (Scott in Seglow 2007: 56). Če izhajamo iz tega, da altruizem ne deluje na ravni posameznika, temveč na ravni skupnosti, lahko pridemo do ugotovitve, da je priučen. Vsaka organizacija, skupnost ali družba, ki želi, da njeni člani s prostovoljstvom ali drugimi dobrimi deli pomagajo drugim, je zaznamovana z vcepljanjem prostovoljstva in altruizma, hkrati pa ta proces poteka s privzgojo empatije in moralnosti (Lazarus v Podjed 2008: 42). O altruizmu lahko morda celo rečemo, da je kulturno pogojen ter da za razliko od egoizma ni elementaren del »človeške narave« (Cohen v Podjed 2008: 42).

Gledano nekoliko širše je altruizem perspektiva, prepletena z idejo o človeštvu kot celoti, kjer so vsi posamezniki člani ene človeške skupnosti. Ljudje s takšnim načinom gledanja na svet vidijo humanost v vsakem človeku (Scott in Seglow 2007: 131). Tudi za Monroe je bistvo altruizma v konceptu skupne človeškosti. Gre za subtilnejšo razlago altruizma, ki sledi ideji, da si vsi ljudje na tem planetu delimo nekatere lastnosti in smo upravičeni do določenih pravic. O tem konceptu pravi, da lahko dejansko definira, »kaj pomeni biti človeško bitje« (Monroe 1996: 206). Izraziti altruisti imajo, kot ugotavlja, poseben način gledanja na svet. Še posebej se to vidi po tem, kako razumejo sebe v relaciji z drugimi ljudmi. Monroe je ugotovila, da so njeni

43 sogovorniki, posebej tisti, ki so se vedli najbolj altruistično, videli sebe močno povezane z drugimi ljudmi in vpete v enovito človeškost (1996: 213).

Zgoraj orisane razlage altruizma nudijo odskočno desko za razumevanje altruističnega obnašanja pri posameznikih, vendar me za potrebe pričujoče naloge zanima tudi, kako altruizem funkcionira znotraj organizacije. Na ravni organizacij ali skupin David Horton Smith altruizem definira kot zadovoljstvo, ki ga organizacija (skupina) nudi tistim, ki niso člani organizacije in za to ne pričakuje nič v zameno. Tisti, ki niso člani, pa so zavezani k temu, da svoj prispevek k organizaciji in članom prispevajo v obliki blaga, storitve ali denarja (Smith 1981: 29-30).

Za mladinske organizacije na podlagi te ugotovitve težke rečemo, da so altruistične, saj delujejo predvsem v dobrobit svojih članov; altruizem pa se do neke mere vseeno kaže v posameznikih in opravljanju prostovoljskih dejavnostih, kjer se prepleta tudi z egoizmom (Podjed 2011: 125). Mladi s projekti in dogodki sicer skušajo prispevati k boljši skupnosti in okolju, kjer delujejo, vendar ob tem udejanjajo svoje potrebe po pripadnosti, ki je po Willamu Glasserju ena izmed petih temeljnih človekovih potreb (Glasser v Podjed 2011: 125). Zatorej ne moremo govoriti o čistemu altruizmu, saj človek zmeraj deluje v lastnem interesu. Bolj kot se pri preučevanju altruizma pri organizaciji osredotočamo na posameznike, bolj sebične motive najdemo v njihovih dejanjih (Podjed 2011: 139). Kot smo videli na začetku poglavju, se pri mladih ti motivi raztezajo od zabave do širjenja lastnega socialnega omrežja.

6. DELOVANJE MLADINSKEGA CENTRA V PRIMERJAVI Z DRUŠTVOM

Mladinski center Litija je tako kot večina mladinskih centrov družabni in kulturni prostor, ki mladim omogoča druženje in kreativno preživljanje prostega časa, skozi organiziranje in izvajanje različnih dejavnosti. Mladinski centri mladim nudijo možnosti za druženje, neformalno izobraževanje in aktivno participacijo. Poleg tega so to prostori, ki spodbujajo medosebne strpnosti in odprtosti do različnih ljudi, interesov, načinov delovanja in stvari oziroma produktov ustvarjanja. So pravzaprav prostori, v katerih se mladi ob soočanju z drugimi iz različnih socialnih in kulturnih okolij, učijo sprejemanja drugačnosti. Po drugi strani pa mladinski centri predstavljajo obogatitev javnega družabnega in kulturnega življenja v lokalnih skupnostih (Gril 2009: 23).

Kot mi je v enem izmed pogovorov po elektronski pošti zaupal Alan, je bil Mladinski center Litija ustanovljen 25. 5. 2005. Do 23. 1. 2013 je deloval kot samostojni javni zavod. Nato ga je leta 2012 Občina Litija spojila z Javnim zavodom za kulturo Litija v skupni Javni zavod za kulturo, mladino in šport Litija (ZKMŠ Litija), in sicer pod enoto Mladinski center Litija. Z delovanjem centra se je Alan spoznal že leta 2005 in postal aktiven prostovoljec. Za svoje delo v centru je bil nagrajen tako, da so ga zaposlili za polovični delovni čas na Enoti za šport na Zavodu za kulturo, mladino in šport ter za polovični delovni čas v Mladinskem centru. Četudi Alan ni več »pravi prostovoljec«, ker zdaj za svoje delo prejema plačilo, je v centru aktiven že od samih začetkov in mi je zato omogočil pridobiti precej jasen vpogled v delovanje centra, saj se dobro zaveda pomena prostovoljstva ter obstoja organizacij, kakršen je mladinski center.

V centru že deveto leto izvajajo serijo različnih aktivnosti za mlade na več področjih. Delujejo na področju neformalnega izobraževanja, kulture, informiranja in svetovanja, preventive, športa, medkulturnega dialoga, negujejo stike med mladimi in njihovimi organizacijami lokalno, regijsko in državno. V zadnjem času so razvili ogromno stikov s posamezniki in organizacijami iz tujine. Splošni cilji Mladinskega centra Litija so povezani s cilji Mladinskega društva Jevnica in ostalimi centri, ki so namenjeni mladim. Vključujejo spodbujanje in promoviranje ustvarjalnosti mladih in mladinskega polja, aktivno participacijo mladih, razvoj prostovoljnega dela, koristno preživljanje časa, sodelovanje med generacijami, vključevanje mladih z manj priložnosti, mednarodno prostovoljno delo in razvoj podjetnosti mladih.

V centru dnevno potekajo različne aktivnosti. Nudijo prostor za druženje mladih vsak dan med 14. in 20. uro. Med tednom potekajo različne delavnice, igranje družabnih iger, imajo izposojevalnico športne opreme, svetovalnico za mlade, nudijo učno pomoč in tudi mini zaposlitveno pisarno. Preko rednih razstav, literarnih in glasbenih večerov se trudijo spodbujati in promovirati kulturno produkcijo mladih. Organizirajo športne prireditve in redne vadbe. Z različnimi oblikami neformalnega izobraževanja krepijo znanja in spretnosti mladih. Spodbujajo projektno delo mladih in pri tem skrbijo, da z rezultati projektov celotna skupnost pridobiva nove uporabne vrednosti, kar pomeni, da ima tudi skupnost korist od delovanja centra. Uporabne vrednosti se odražajo v ozaveščanju prebivalcev in vključevanju v različne delavnice ter dogodke.

Ena izmed glavnih nalog centra je, da zagotavlja okolje in znanje za razvoj prostovoljnega dela in tudi mednarodnega prostovoljstva. Izvajajo obvezne izbirne vsebine za srednješolce in ponujajo možnosti izvajanja učnih praks dijakov in študentov. Skratka, mladim skušajo nuditi koristne informacije in nasvete z različnih področij življenja in dela.

V intervjuju, ki sem ga leta 2014 opravila z direktorico centra Alenko Urbanc, mi je zaupala, da je Mladinski center Litija na lokalnem nivoju dejaven na področjih neformalnega izobraževanja, vključevanja za prostovoljstvo, komuniciranja, ustvarjalnih delavnic, športnih, kulturnih in zaposlitvenih programov. Na regionalnem nivoju center sodi pod osrednjeslovensko regijo, vendar težko najdejo skupni dialog z mladinskimi organizacijami v Ljubljani, in to predvsem zato, ker so drugačne po načinu delovanja. V ljubljanski regiji sodelujejo le s Kamnikom, eden izmed programov, ki so ga izvajali vzporedno z njimi, je bil podjetniški program. Močneje se povezujejo z zasavsko regijo, saj so tam bolj primerljivi kraji in organizacije, z njimi sodelujejo na določenih okoljevarstvenih projektih. Po besedah vodje centra je regionalno povezovanje v Sloveniji zelo šibko, in to tudi v mladinskem sektorju. Na državnem nivoju sodelujejo z Mladinsko mrežo MaMa, ki povezuje organizacije, ki opravljajo dejavnosti mladinskih centrov ali delujejo na področju mladinskega dela, ter z Mladinskim svetom Slovenije. Projekti mreže MaMa temeljijo na povezovanju in konkretnih vsebinah, ki se prekrivajo z drugimi centri. Pri projektih mreže MaMa, center sodeluje še s Celjem, Jesenicami in Dravinjsko dolino. Na mednarodnem nivoju je najbolj pomemben program Evropske unije Erasmus+. S pomočjo tega programa organizirajo mednarodne izmenjave mladih iz Evrope (Resnik 2014).

Velika večina financiranja projektov za mlade izhaja iz programa Mladi v akciji, pri čemer je Zavod MOVIT tisti, ki distribuira sredstva Evropske unije. V centru se najpogosteje prijavljajo na razpise omenjenega zavoda. Zavod vsa finančna sredstva, ki jih prejme od EU, razdeli po segmentih predpisanega programa. Program obsega različna področja mladinskega dela: aktivno državljanstvo, participacija mladih itn. EU vse odločitve, povezane z mladimi, vodi skozi strukturiran dialog, ki je posebna metoda, s pomočjo katere se mladi, mladinske organizacije in mladinski sveti ter raziskovalci s področja mladine aktivno vključujejo v politični dialog z odgovornimi za mladinsko politiko. S tem se spodbuja njihova aktivna participacija v družbi (Strukturiran dialog 2018). Odločitve so pred sprejetjem preverjene na terenu. Običajno na državnem nivoju določijo organizacijo, ki koordinira strukturiran dialog, v Sloveniji je to Mladinska mreža MaMa. V Litiji takšno srečanje še ni bilo organizirano, v Trbovljah pa je bil že izveden. Na srečanju, ki poteka dva dni, debatirajo o temi, ki je bila razpisana, prvi dan mladi med seboj, naslednji dan pa skušajo priti do konsenza skupaj s predstavniki ministrstva in občine. Vsako srečanje obrodi deklaracijo, ki jo posredujejo EU, ta pa na podlagi vseh deklaracij oblikuje resolucijo za mlade (Resnik 2014).

Mladinsko društvo Jevnica in Mladinski center Litija sta po svojem delovanju različna. Očitna razlika med njima je že v tem, da center sodi pod Javni zavod za kulturo, mladino in šport Litija in je tako le ena izmed enot zavoda, ki je v svojem strokovnem delu samostojna, formalnopravno in finančno pa deluje in posluje znotraj zavoda (Kovič 2014: 14). Mladinsko društvo Jevnica ima status društva in deluje popolnoma samostojno na bazi prostovoljcev, medtem ko ima Mladinski center Litija poleg prostovoljcev zaposlene tudi honorarne delavce in mladinskega delavca. Kljub formalnim razlikam sta vizija in namen obeh omenjenih organizacij podobni, saj je skupna točka v tem, da poskušata ponuditi širok spekter dejavnosti in storitev za mlade. »Poslanstvo Mladinskega centra Litija je organizirati široko paleto dejavnosti za aktivno in koristno preživljanje prostega časa, uresničevanje različnih interesov mladih, mladim omogočajo vključevanje v širše družbeno okolje. Nudi spodbudno podporno okolje za izražanje kreativnosti, vključevanje v programe neformalnega izobraževanja in mednarodnega sodelovanja« (Kovič 2014: 16). Sodelovanje z občino predstavlja za center in večino mladinskih centrov zelo pomemben segment v delovanju, saj občina večinsko financira mladinski center. Je tudi pomemben partner pri oblikovanju programa in pri pripravi lokalnih strategij za mlade (Kovič 2014: 18). Podpora okolice in vpetost v kraj je pri delovanju tovrstnih organizacij zelo pomembna, kar se kaže pri delovanju društva, ki se že od samih začetkov trudi za povezovanje z ostalimi organizacijami v KS Jevnica in širše. Delovanje obeh organizacij v

47 največji meri temelji na veliki bazi prostovoljcev, ki se trudijo za popestritev dogajanja v svojem kraju in okolici. Ob pogovorih s prostovoljci v društvu in centru sem ugotovila, da mladi vidijo smisel predvsem v koristnem preživljanju prostega časa v obeh organizacijah. Mladi v centru so aktivni na različnih področjih, pri čemer izstopata glasbeno in športno področje. V centru vidijo prostor, kjer se lahko zabavajo in hkrati razvijajo svoje talente in veščine.

Alan mi je pojasnil, da v centru proces privabljanja mladih k dogodkom poteka postopoma, najprej se oblikuje npr. skupina petih posameznikov, ki zasnuje potek dogodka, ta nato pridobi skupino npr. dvajsetih posameznikov, ki prispevajo svoje ideje, nato pa se končno oblikuje večja skupina, izmed katerih so nekateri le udeleženci, torej pasivni posamezniki, medtem ko drugi sodelujejo od začetne do končne faze projekta. Aktivni prostovoljci se tedensko srečajo na sestankih, kjer je vsak od prostovoljcev zadolžen za svoje področje. Vsak skuša pridobiti čim več mladih, ki bi mu pomagali pri izvedbi ideje. Naloge morajo biti jasno dodeljene in naloga vodje je, da usmerja faze projekta. Pomen odgovornosti poudarja sogovornik Alan, ki je sicer zadolžen za športno področje »Včasih se zgodi, da prostovoljci mislijo, da nimajo odgovornosti, zato je potrebno, da vodja poskrbi, da se vsak zaveda svoje naloge in nosi določen del odgovornosti.«

Kot vodja športne enote Alan v prostovoljcih vidi določene želje in jim pomaga te želje razviti in usmeriti. Odgovornost je na prvem mestu in včasih zabava ni del prostovoljstva med mladimi, kar nekateri morda mislijo. Izhaja tudi iz lastne izkušnje. »Zase lahko rečem,« je pojasnil v pogovoru, »da v prvem letniku srednje šole nisem eksperimentiral in zašel s poti, kot se temu reče, vendar sem v Mladinskem centru našel svoj prostor, ki me je usmeril. Na začetku so me vodili drugi, mi dali zadolžitve in kmalu sem začutil odgovornost. Ta pa je lahko tudi neprijetna, ampak mora biti, da zavira zabavo. Vedno, ko nekoga uvajaš v neko delo oziroma projekte, moraš zraven imeti tudi vodilnega prostovoljca, ki ga pomaga voditi. Gre za deljenje izkušenj, da se sklene krog.«

7. PROSTOVOLJSTVO IN KARIERA

Občutek koristi in prispevka k družbi je še posebej viden skozi delo v organizaciji. Delo v organizaciji nosi s seboj določeno družbeno prepoznavnost in posamezniku pokaže vrednost njegovega dela (Hayakawa 2014: 22). Čas, ki ga mladi namenijo določeni mladinski organizaciji, je v okviru njihovega prostega časa, ki ga lahko preživijo zabavno ali koristno. Med mojim raziskovalnim delom se je izkazalo, da gre pri mladih največkrat za preplet obojega. V tem poglavju me še posebej zanima, kje je meja med zabavnim in koristnim. Povedano drugače: kdaj preživljanje časa v prostovoljni organizaciji preraste v »resno preživljanje prostega časa« (Stebbins 1996).

Prosti čas mladih je polje raziskovanja, s katerim se že od druge svetovne vojne dalje ukvarjajo predvsem sociologi. Pri tem sta najpomembnejši vprašanji, kako mladi preživljajo čas, ko niso v šoli ali na trgu dela, in kako procesi modernizacije vplivajo na prostočasne dejavnosti. Definicija prostega časa je odvisna glede lastnega razumevanja opravil, zato se ga najpogosteje definira kot nedelovni čas, čas zase, za predah, zabavo, umiritev in počitek, čas, ko lahko posameznik počne kar želi, po lastni izbiri oziroma se ukvarja z raznolikimi aktivnostmi (Kuhar 2008: 17). Mladi lahko v prostem času odkrivajo in razvijajo individualna zanimanja, osebno identiteto ter se preizkušajo v različnih socialnih vlogah, ustvarjajo se tudi različne mladinske subkulture. Skratka, dejavnosti mladih v prostem času so pomembne, ker imajo mladi v tem času več avtonomije kot v drugih dnevnih aktivnostih (Kuhar 2008: 17-18). Pomembno je, da imajo mladi v lokalnem okolju živo ponudbo in lahko izvajajo dejavnosti, ki živijo, se izvajajo na določenih lokacijah in imajo določen cilj, program. Jasno mora biti, kaj lahko s svojo udeležbo mladi pričakujejo (Mrgole 2008: 37). V tem smislu je še toliko bolj pomembno, da se na lokalni ravni ustanavljajo organizacije, kakršna sta Mladinsko društvo Jevnica in Mladinski center Litija, ki se trudita mladim ponuditi širok spekter dejavnosti. Mladinska društva, centri in klubi imajo pomembno vlogo pri razvijanju fleksibilnosti in samorefleksije. So prostori avtonomnega druženja, vrstniškega združevanja in srečevanja mladih ob različnih dogodkih. Na ta način krepijo generacijsko solidarnost (Kuhar 2008: 29).

Izbiro aktivnosti v prostem času pri mladih določa socialno okolje, ki izoblikuje posebne kulturne vzorce za preživljanje prostega časa. Pomembna je ponudba, ki jo mladi imajo na voljo. Ta je povezana s socialnim okoljem ter referenčno skupino, ki ji mladi pripadajo in

49 njenimi aktivnostmi. Nenazadnje pa pri izbiri, ki je prostovoljna, odločajo še osebni in družbeni motivacijski vzorci (Mrgole 2008: 37).

Opravljanje prostovoljnega dela lahko v mladinski organizaciji preraste v resno preživljanje prostega časa. Stebbins obravnava prostovoljstvo kot eno izmed najbolj tipičnih in resnih preživljanj prostega časa. Prostovoljci so razpeti med dvema načeloma: altruizmom in sebičnostjo. Sebičnost avtor razume kot eno izmed glavnih značilnosti resnega preživljanja prostega časa, ki vstopa v zapleteno razmerje z altruizmom. Med drugim navaja, da motiv sebičnosti pogosteje vodi prostovoljce do novih kariernih možnosti kot altruizem. Karierne možnosti in sebičnost v prostovoljstvu izhajata iz tega, da prostovoljec skoraj zmeraj pričakuje nagrado. To so vse nagrade, ki so jih prostovoljci deležni ob opravljanju tovrstnega dela: osebna obogatitev, samoaktualizacija (razvijanje veščin, sposobnosti in znanja), samoizražanje, samopodoba, samozadovoljstvo, določena vrsta rekreacije, denarna nagrada, poznanstva in dosežki skupine. Vse omenjene nagrade so to, kar prostovoljec želi občutiti in prejeti med opravljanjem prostovoljnega dela. Kariera znotraj preživljanja prostega časa je uokvirjena z omenjenimi nagradami in lahko traja mesece, celo leta, da posameznik najde določeno mero zadovoljstva v svoji vlogi, pojasnjuje Stebbins (1996: 215-217).

Kar prostovoljce v določeni organizaciji napolni z zadovoljstvom je, da gre za kolektivne dosežke, ki jih dosega z drugimi v skupini. Poleg tega je tovrstno delo največkrat koordinirano, kar še dodatno motivira posameznika in mu poleg dela z drugimi daje pozitivne občutke (Stebbins 1996: 219). V nadaljevanju Stebbins vidi prostovoljstvo kot poseben tip preživljanja prostega časa zaradi altruizma, ki ga poganja. Občutka koristi in nagrade izhajata iz nesebične skrbi za drugega ali druge, ki se kaže skozi določene aktivnosti. Altruistična dejanja v prostovoljstvu, ki vodi v neko kariero, so glavna oblika obogatitve samega sebe (Stebbins 1996: 219).

Ob mladinskem delu in delu v mladinski organizaciji pridobijo mladi neformalno znanje in postanejo tudi aktivni državljani. Lažje se integrirajo v družbo in soočajo z življenjskimi izzivi. Pridobijo samozavest glede dela, ki ga opravljajo, in določene veščine, ki jim lahko koristijo v prihodnosti (Beočanin, Miloševič in Škulj 2011: 15). Oba sogovornika, ki sta opravljala funkcijo predsednika društva, sta pridobila nove organizacijske veščine in ustvarila veliko poznanstev. Jaka je pridobil tudi samozavest in znanje na področju vodenja skupine mladih; spoznal je, kako je treba takšne skupine motivirati in usmerjati. Pri nadaljnji karieri so mu

50 najbolj pomagale organizacijske sposobnosti, samodisciplina, samozavest pri nastopanju in vodenju sestankov. Skozi vsa leta njegovega delovanja v društvu si je ustvaril izredno močno socialno mrežo, poznanstva pa je uporabil pri vodenju lastnega podjetja. Poudarja, da je ustvaril nekakšno fokusno skupino, ki mu je vedno pripravljena pomagati in podati svoje mnenje, ko se loteva določenih projektov. Tea, sedanja predsednica društva, je z vodenjem društva pridobila samozavest, ki ji je pomagala pri tem, da je postala aktivna na lokalnem področju, kjer je članica sveta Krajevne skupnosti Jevnica. Na ta način ostaja na tekočem z dogajanjem v kraju in hkrati zastopa glas mladih na tem območju.

Primer prostovoljca Anžeta iz Mladinska centra Litija kaže, kako v centru razvija svojo fotografsko žilico. Fotografiranje ga zanima že od malih nog, zato s pomočjo delavnic in projektov v centru nadgrajuje svoje znanje in izkušnje. Fotografira večino dogodkov, ki potekajo v centru. Vodil je fotografske delavnice, kjer so se udeleženci spoznavali z osnovami fotografiranja. Kot prostovoljec si je pridobil precejšnjo mrežo poznanstev, za katera meni, da mu bodo koristila pri iskanju službe v fotografskih vodah. Anže svoje delo v centru jemlje zelo resno, v prostovoljno delo vlaga veliko svojega časa, saj zna biti naknadno urejanje fotografij zelo zamudno. Pri vsem tem ga motivira okolje, saj se med drugimi prostovoljci zelo dobro počuti. V centru ima podporo, ostali prostovoljci ga spodbujajo k prijavi na različne fotografske natečaje. Njegov primer kaže, kako se znotraj prostovoljnega dela prepletata zabavni in koristni del, ki lahko vodi v nadaljnjo kariero. Seveda je odvisno od posameznika, če v svojem delu in okolju vidi karierne možnosti.

Med pogovori s prostovoljci sem ugotovila, da je prednosti dela v organizacijah, kakršni sta Mladinsko društvo Jevnica in Mladinski center Litija, veliko, saj spodbuja kritično mišljenje, čut za solidarnost, izmenjavo mnenj, znanja in posameznike nauči argumentiranja. Pomaga pri sooblikovanju osebnosti in posamezniku nudi ogromno praktičnega znanja, ki ga drugje stežka pridobi. Pripelje te do spoznanja, da je ekipa močnejša od posameznika. Navedene veščine so velikokrat zaželene pri delodajalcih, zato delo v mladinski organizaciji služi mladim kot neke vrste predpriprava na delovno mesto. Prostovoljci, s katerimi sem govorila, različno gledajo na uporabnost prostovoljnega dela in dela v organizaciji. Eden izmed njih je mnenja: »Opravljanje prostovoljnega dela vidim kot uporabno referenco pri iskanju zaposlitve, še posebej v korporacijah, kjer opraviš več razgovorov, se predstaviš in vse skupaj uspešno zagovarjaš še v življenjepisu. To ne velja za javno upravo, saj tam iščejo le priznane certifikate. Splošno gledano se v Sloveniji prostovoljno delo premalo ceni, v tujini je to lahko uporabnejša

51 referenca.« Tudi Tina je podobnega mnenja: »Prostovoljno delo vidim kot izkušnjo, ki posameznika pripravi na delo z ljudmi in na delo v večjih skupinah. Mislim, da bi bodočemu delodajalcu navedene izkušnje s prostovoljstvom pomagale pri oblikovanju predstave, da gre za človeka, ki ima izkušnje z delom v določeni lokalni organizaciji in rad pripomore k dobrobiti skupnosti, v kateri živi.«

Kljub temu, da večina vidi opravljanje prostovoljnega dela kot pozitivno izkušnjo v smislu, da te oblikuje, naredi srečnejšega in nudi uporabno referenco, nekateri vidijo tudi slabše plati. Prostovoljka Anja meni: »Bojim se dejstva, da si bo bodoči delodajalec mogoče po svoje predstavljal, kaj pomeni prostovoljno delo in bom morala kakšno delo v prihodnosti opravljati tudi zastonj. Veliko delodajalcev še zmeraj premalo ceni prostovoljno delo, še posebej, če se ta odraža le v določenih kompetencah, za katere velika večina iskalcev zaposlitev trdi, da jih ima, na primer sposobnost komunikacije, delo v skupini, sposobnost reševanja problemov in podobno.«

Tudi J. L. Perce, ki ga v svojem prispevku navaja Stebbins (Pearce v Stebbins 1996: 221), vidi v prostovoljstvu kot resnem preživljanju prostega časa nekatere slabe plati. Problem tiči v tem, da lahko prostovoljci opravljanje svojega prostovoljnega dela dojemajo kot enega izmed prostočasnih aktivnosti oziroma hobijev. Posledica tega je, da mu posvečajo premalo discipline in resnosti, kar lahko privede do tega, da bodoči delodajalci premalo cenijo sposobnosti posameznikov, ki so veliko svojega časa namenili prostovoljnemu delu (1996: 222).

Četudi je opravljanje prostovoljnega dela eden izmed načinov preživljanja prostega časa, ga lahko vidimo kot dolžnost, nekaj kar dolgujemo skupnosti ali organizaciji, kateri pripadamo (Wilson in Musick 2008: 24). Uresničevanje posameznikovih interesov v prostovoljni organizaciji lahko pomeni veliko odskočno desko za razvoj nadaljnje kariere in je ena izmed pomembnejših referenc pri iskanju zaposlitve. V Mladinskem društvu Jevnica in v Mladinskem centru Litija sem med sogovorniki zaznala veliko mero timskega dela in pripadnosti organizaciji. To se še posebej odraža pri organizaciji projektov in programov, kjer je potrebno veliko usklajevanja in kjer prostovoljci prevzamejo svoje naloge in dolžnosti s precejšnjo mero odgovornosti.

8. SKLEP

V magistrskem delu sem skušala prostovoljno delo obravnavati na podlagi etnografske raziskave v dveh organizacijah, pri čemer so ključno vlogo imeli posamezniki, njihovo vrednotenje prostovoljnega dela v organizaciji in izven nje (karierne možnosti) ter okolica in skupnost.

Prostovoljstvo med mladimi je kompleksna tema, ki bi si z antropološkega vidika zaslužila nadaljnje in bolj obsežne obravnave. Na podlagi lastne raziskave ugotavljam, da sem v pričujočem delu prišla do nekaterih zaključkov, ki sem jih predvidela že na samem začetku mojega raziskovanja. Polje zabavnega in koristnega pri opravljanju prostovoljnega dela se pri mladih prepleta in je med njima težko zarisati jasno mejo. Najbolj vidno se ta izrazi pri nadaljnji karieri prostovoljcev, kjer neformalne izkušnje, ki jih mladi pridobijo preko prostovoljnega dela, služijo kot pomembna referenca pri iskanju zaposlitve. Na tem mestu morajo biti prostovoljci pazljivi, da se pri iskanju službe ne opirajo in zanašajo na prostovoljstvo kot edino rešilno bilko za pridobitev službe, saj ni nujno, da zaposlitveno okolje ustreza potrebam prostovoljcev (Puckering 2014: 46).

Svoje veščine in talente lahko mladi prostovoljci razvijajo v različnih projektih in programih, ki jih organizacije na tem področju ponujajo. Mnoge med njimi so pri tem finančno omejene, še posebej majhna lokalna društva. (Primer takšnega društva je bil predstavljen tudi v pričujočem delu.) V tem pogledu imajo mladinski centri precej širši spekter aktivnosti, ki jih ponujajo in tako privabijo večje število mladih.

Sogovorniki imajo različne poglede na prostovoljno delo, njegovo vrednotenje pa je močno odvisno od njihove okolice in ostalih dejavnikov, ob katerih mladi odkrivajo svoje veščine in talente. Primer Mladinskega društva Jevnica kaže, da lahko mladi kot skupina v organizaciji dosegajo velike premike in posegajo v okolico, ki se je odzvala s podporo in mladim omogočila uspešno delovanje. V društvu je odvisno od posameznikov, kako usmerjajo svoje veščine in kako jih skušajo uporabiti pri nadaljnji karieri. Usmeritev želja in potreb mladih se kot ključna točka kaže v Mladinskem centru Litija, ki ima z večjim pretokom prostovoljcev in večjim finančnim zalogajem še večje možnosti za delovanje v primerjavi z društvom in posega tudi na mednarodno področje. Pri centru je pozitiven sprejem okolice zelo pomemben za uspešno delovanje. Ključno vlogo ima podpora občine pri nadaljnjih strategijah za mlade, ki lahko bolje

53 orišejo potrebe mladih na določenem območju, s tem pa se olajša delo organizacij pri izbiri programov, ki ustrezajo večini mladih in jih tako lažje privabijo. Privabljanje mladih je izziv, s katerim se sooča večina mladinskih prostovoljnih organizacij. Pri tem je motiviranje mladih eden izmed najpomembnejših načinov, kako privabiti mlajše generacije in v njih vzbuditi smisel po opravljanju prostovoljnega dela. Motivacija mladih v tovrstnih organizacijah sloni na voditeljih, ki so gonilna sila pri izvedbi dejavnosti in so še posebej pomembni v začetnem obdobju, ko organizacijska struktura ni jasno definirana (Podjed 2011: 91). Voditelji imajo pomembno vlogo tudi kasneje, ko je potrebno preučiti posamične odločitve z vidika tveganja za delovanje celotne organizacije in se lotiti prijemov, s katerimi bi privabili nove člane (Lebič 2011: 27).

Prostovoljno delo v mladinskih organizacijah, ki sem ga orisala v nalogi, nima konotacije, ki v svojem najpreprostejšem smislu vključuje nesebično pomoč sočloveku. Namesto tega gre predvsem za članstvo v mladinskih organizacijah, ki je namenjeno osebnemu in ustvarjalnemu razvoju posameznikov skozi različne skupinske dejavnosti (zabavnimi in koristnimi), ki temeljijo na prostovoljnem delu; gre pa tudi za preplet individualne in skupinske motivacije. Nenazadnje gre za poseganje v okolico in ustvarjanje trajnih »spomenikov«, ki so rezultat truda mladih in so pomembni za oblikovanje in povezovanje skupnosti. V pogovorih s prostovoljci in udeležbo na dogodkih v obeh mladinskih organizacijah sem ugotovila, da četudi mladi kot člani mladinskih organizacij gledajo na uresničevanje svojih interesov in svoje aktivnosti ter balansirajo med zabavnim in koristnim, se vseeno trudijo prispevati k boljši skupnosti in družbi, kjer delujejo. Prostovoljstvo v majhnih skupnostih je v tem smislu lahko eden od pomembnejših temeljev, ki skupnost in njene vrednote ohranja ter zagotavlja tudi medgeneracijsko sodelovanje.

SUMMARY

The Master's thesis deals with young people and their participation in two youth organizations, mostly based on youth voluntary work. I first introduce a methodological aspect that covers the research procedures that led me to various findings and conclusions. I describe the main research approaches and introduce ethnographic fieldwork in two youth organizations in the region of the municipality of Litija, through which we become acquainted with the functioning of the youth association working at the local level and with the youth centre working in the local, regional, state and international level. Based on the interviews with young volunteers and active participation in various projects and programs, I try to present their thoughts and opinions on volunteer work and their activities in youth organizations. I devote special importance to youth organizations, because I am interested in what these organizations offer or enable to young people, what types of youth work they offer and what is their function at the local, regional, national and international level. Volunteering, which I'm researching among young people, touches on the field of culture, sport, ecology, creative workshops, and projects at the local level. I am interested in a range of activities - from fun and entertainment, to spending »serious leisure«. In addition, I am also interested in the impact of voluntary work on people and, consequently, on the place in which they work. Ethnography plays an important role, since interviews with young volunteers provide insight into their activities in the youth association and youth centre. I am also deepening the discussion about volunteering and putting it in a wider anthropological framework. I refer to the concept of altruism, and I am further interested in how egoism, selfishness and self-care reflect on volunteering. The main premise is that young people appreciate volunteering and are aware of its importance, but altruistic actions accompany the personal satisfaction of individuals. In the case of young people, the emphasis is on socializing, entertaining and acquiring social capital. I also took part in ethnographic work at the Youth Centre Litija and on the basis of this experience, I compare the work of the Youth Association Jevnica with the Youth Centre Litija. I look for the differences between the two organizations in the structure, vision, way of organizing, programmes and projects, cooperation with other organizations, involvement of volunteers and other young people. The chapter before the conclusion is largely based on ethnography; in it I try to determine, on the basis of interviews, whether young people see a career opportunity in the voluntary work. In this chapter, I also discuss the positive and negative aspects of volunteering.

VIRI IN LITERATURA

Alvesson, Mats 2002 Understanding Organizational Culture. London: Thousand Oaks (CA); New Delhi: Sage.

Baumkirher, Tanja, Sara Drašković, Nina Bakovnik in Tadej Beočanin 2010 Mladinsko organiziranje: programski dokument Mladinskega sveta Slovenije. Ljubljana: Mladinski svet Slovenije.

Beočanin, Tadej, Vesna Miloševič in Janez Škulj 2011 Youth Work: Enhancing Youth Employability? Ljubljana: Inštitut Movit. b.n.a. 2006 Dajmo mladim zagon: mladinsko delo in pomen mladinske politike Evropske unije. Ljubljana: Movit NA Mladina. b.n.a. 2018 'Strukturiran dialog.' Internetni vir: , 13.08. 2018 b.n.l. 'Mladinsko društvo Jevnica.' Internetni vir: , 5.2.2016

Checkoway Barry in Lorraine Guitérez 2006 Youth Participation and Community Change. New York: Haworth Press.

Delgado, Melvin in Lee Staples 2008 Youth-Led Community Organizing: Theory and Action. Oxford; New York: Oxford University Press.

Duncan, Margot 2004 'Autoethnography: Critical Appreciation of an Emerging Art.' Internetni vir: , 14.1.2016

Ellis, Carolyn, Tony E. Adams in Arthur P. Bochner 2011 'Autoethnography: An Overview.' Internetni vir: ,10.1. 2016

Godelier, Maurice 2006 Uganka daru. Ljubljana: Študentska založba.

Gorup, Meta, in Dan Podjed 2016 'Deconstructing Divisions: Cultural Schismogeneses as Sources of Creativity in Organizations.' Culture and Organization 23 (5): 1-18.

Gril, Alenka 2009 'Participacija mladih v mladinskih centrih z različno organizacijski kulturo!' V: Vključevanje, participacija in aktivno državljanstvo preko članskih oblik mladinskega dela: zbornik posveta. Jure Babnik, ur. Ljubljana: Movit NA Mladina. Str: 23-28.

Haski-Leventhall, Debbie 2009 'Altruism and Volunteerism: The Perceptions of Altruism in Four Disciplines and their Impact on the Study of Volunteerism.' Journal for the Theory of Social Behaviour 39 (3): 271-299.

Hauptman, Gabrijela 2011 'Spodbujanje prostovoljnega dela v lokalnem okolju.' Internetni vir: , 3.2. 2016

Hayakawa, Tomoko 2014 'Selfish Giving?: Volunteering Motivations and the Morality of Giving.' Traditiones 43 (3): 15-32.

Kovič, Lea 2014 'Mladinski sektor v Sloveniji: Primer Mladinskega centra Litija z vidika razvoja v prihodnosti.' Neobjavljeno diplomsko delo. Ljubljana: Ekonomska fakulteta.

Kuhar Metka 2008 'Prosti čas mladih v 21. stoletju.' V: Mladi in prosti čas. Zorko Škvor, ur. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad RS za mladino. Str. 17-30.

Kuhar, Metka, in Vesna Leskošek 2008 'Mladinsko delo na lokalni ravni: primerjalna analiza petih držav.' Socialna pedagogika 12 (4): 325-344.

Lebič, Tadej 2011 Kako ustanoviti mladinsko organizacijo?: Priročnik za mlade in mladinske organizacije. Celje: Mladinski center.

Mendez, Maria 2013 'Autoethnography as a Research Method.' Internetni vir:< goo.gl/F8gJzD>, 11.1. 2016

Miheljak, Vlado 2002 Mladina 2000: slovenska mladina na prehodu v tretje tisočletje. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo, znanost in šport, Urad Republike Slovenije za mladino; Maribor: Aristej.

Mikolič, Urša 2015 'Zgodovina mladinskega dela v različnih evropskih državah in različni tip sistemov blaginje.' V: Subkulture: prispevki za kritiko in analizo družbenih gibanj. Andrej Naterer, ur. Maribor: Kulturni center, zavod za umetniško produkcijo in založništvo. Str. 10-40.

Mintzberg, Henry 1979 The Structuring of Organizations: A Synthesis of the Research. London: Prentice-Hall International,

Močnik, Teja 2011 'Koncept mladosti in odraščanja skozi družinske zgodbe treh generacij.' Razpotja 2 (5): 51-54.

Monaghan, John, in Peter Just 2000 Socialna in kulturna antropologija. Zelo kratek uvod. Oxford: Oxford University Press.

Monroe, Kristen Renwick 1998 The Heart of Altruism: Perceptions of a Common Humanity. Princeton: Princeton University Press.

Mrgole, Albert 2008 'Prosti čas mladih, ki niso nikamor vključeni: nekaj kulturno in sistemsko pogojenih dilem in/ali možnosti.' V: Mladi in prosti čas. Zorko Škvor, ur. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad RS za mladino. Str. 31-47.

Murn, Karmen in Uroš Skrinar 2011 Mladinsko delo in mladinska politika na lokalni ravni. Ljubljana: Ministrstvo za šolstvo in šport, Urad Republike Slovenije za mladino.

Murn, Karmen, Tadej Lebič in Uroš Skrinar 2011 Mladinski centri v Sloveniji. Ljubljana: Zavod Mladinska mreža MaMa.

Muršič, Rajko 2000 Trate vaše in naše mladosti: zgodba o mladinskem in rock klubu. Ceršak: Subkulturni azil. 2011 Metodologija preučevanja načinov življenja: temelji raziskovalnega dela v etnologiji ter socialni in kulturni antropologiji. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete. 2011 'Napravi sam: nevladna samonikla prizorišča, tvornost mladih in medgeneracijsko sodelovanje.' Internetni vir: , 14.9. 2016

Podjed, Dan 2008 'Paradoksi volonterstva.' Glasnik SED 48 (3/4): 36-44. 2011 Opazovanje opazovalcev: antropološki pogled na ornitološko organizacijo. Ljubljana: Znanstvena založba Filozofske fakultete.

Praprotnik, Laura, in Tadej Beočanin 2012 'Participacija mladih.' V: Lokalna mladinska politika. Igor Ranc, ur. Ljubljana: Zveza ŠKIS; Ajdovščina: Mladinski svet. Str. 41-57.

Pucelj Lukan, Petra 2009 Elementi mladinskega dela v Sloveniji. Ljubljana: Salve.

Puckering, Jo 2014 'The Gift of Volunteering and the Virtues of Self-love: an Anthropological Perspective.' Traditiones 43 (3): 33-50.

Resnik, Katja 2014 'Dejavnosti in vloga mladih v času socializma in postsocializma na območju občine Litija.' Neobjavljena seminarska naloga. Ljubljana: Filozofska fakulteta.

Salzman, Philip Carl 2001 Understanding Culture: An Introduction to Anthropological Theory. Prospect Heights, Illinois: Waveland Press, Inc.

Schein, Edgar H. 1992 (1985) Organizational Culture and Leadership, 3. izdaja. San Francisco: Jossey-Bass Publishers.

Scott, Niall, in Jonathan Seglow 2007 Altruism. Maidenhead; New York: Open University Press.

Smith, David H. 1981 'Altruism, Volunteers, and Volunteerism.' Nonprofit and Voluntary Sector Quarterly 10(1): 21–36.

Srnko, Tjaša 2015 'Pomen odnosov v mladinskem delu.' V: Subkulture: prispevki za kritiko in analizo družbenih gibanj. Andrej Naterer, ur. Maribor: Kulturni center, zavod za umetniško produkcijo in založništvo. Str. 64-84.

Statut Mladinskega društva Jevnica 2007 'Statut Mladinskega društva Jevnica.' Jevnica: Mladinsko društvo Jevnica.

Stebbins, Robert A. 1996 'Volunteering: A Serious Leisure Perspective.' Nonprofit and Voluntary Sector Quarterly 25: 211-224.

Štukelj, Tamara 2011 'Politična participacija mladih v Sloveniji.' Neobjavljeno diplomsko delo. Maribor: Filozofska fakulteta.

Ule, Mirjana 1998 Mladina - za modernizacijo slovenske družbe. Ljubljana: Marksistični center CK ZKS.

Ule, Mirjana, in Vlado Miheljak 1995 Prihodnost mladine. Ljubljana: DZS.

Wilson, John, in Musick Mark 2008 Volunteers: A Social Profile. USA: Indiana University Press.

PRILOGE

Izjava o avtorstvu

Izjavljam, da je magistrsko delo v celoti moje avtorsko delo ter da so uporabljeni viri in literatura navedeni v skladu z mednarodnimi standardi in veljavno zakonodajo.

Ljubljana, 25. septembra 2018 Katja Resnik

Izjava kandidatke

Spodaj podpisana Katja Resnik izjavljam, da je besedilo magistrskega dela v tiskani in elektronski obliki istovetno, in dovoljujem njegovo objavo na fakultetnih spletnih straneh.

Ljubljana, 25. septembra 2018 Katja Resnik

Obrazec o lektoriranju

Spodaj podpisani/a izjavljam, da je diplomsko delo/magistrsko delo/doktorska disertacija (ustrezno obkroži) jezikovno brezhibno/a in prevzemam odgovornost za opravljen jezikovni pregled.

Podpis: Datum: