VSEBINA

TELESNA KULTURA IN REFORMA Dr. Miha Potočnik 145 IZVOZNO PODJETJE ORTLER Marko Žerovnik 147 SMUČARJEVA MOLITEV A. Gradnik 151 IN VENDAR SLOVENIJA VINO Tone Kuntner 151 VERZI LJUBLJANA Marjan Lipovšek 152 FRANKOPANSKA 11 SONCE IN NEURJA V DRUJU Tine Mihelič 153 OD RUSKE KOCE. NA ZGORNJO POLSKAVO Dr. Avgust Reisman 162 V GORAH Dodi Pušnik 166 POLETNA STRUGA Leopold Stanek 168 JUŽNA STENA AIGUILLE DU MIDI Branko Pretnar 169 SKUPNO LEŽIŠČE ST. 13 Andriano Kopinšek 170 UTRINKI IZ ČEŠKIH IN SLOVAŠKIH GORA Franc Vogelnik 171 CEZ 4000 METROV IN DINARJEV 176 STEZE Z GORA 177 DRUŠTVENE NOVICE 178 HE TRNOVO - NIKAR Ludvik Zorzut 180 ALPINISTIČNE NOVICE 183 IZ PLANINSKE LITERATURE 185 PRIPOROČA RAZGLED PO SVETU 186 SVOJE SMUČANJE NA SLOVENSKEM Drago Stepišnik 190 RENOMIRANE

NALOVNA STRAN PROIZVODE SVETO BRDO. VELEBIT ZNAMKE Foto Zlatko Smerke

PRILOGA KONJSKO SEDLO MED KOMNO IN SL0VIN VOGLOM Foto Lev Beabler. Ljubljana

»Planinski Vestnik« je glasilo Planinske zveze Slo- venije / Izdaja ga PZS - urejuje ga uredniški odbor. Odgovorni urednik: Stanko Hribar: glavni urednik: Tine Orel. Revija izhaja dvanajstkrat na leto. Član- ke pošiljajte na naslov: Tine Orel, Planinska zveza Slovenije, Ljubljana / Uprava: Planinska zveza Slo- venije, Ljubljana, Dvoržakova 9, p. p. 214, telefon 312-553 / Tu se urejajo: reklamacije (ki se upoštevajo dva meseca po izidu številke), naročnina, honorarji, oglasi, razvid naslovov / Tiska in klišeje izdeluje Tiskarna »Jože Moškrič« v Ljubljani Letna naroč- nina je din 1500.—, ki jo morete plačati tudi v štirih obx-okih (naročnina za inozemstvo din 2500.—) / Te- koči račun revije pri Narodni banki 503-8-10 / Spremembo naslova javljajte na Upravo Planinske- ga vestnika, pri čemer navedite poleg prejšnjega vedno tudi novi naslov, po možnosti s tiskanimi črkami.

Odpovedi med letom ne sprejemamo. Upoštevamo pa pismene odpovedi, ki jih naročniki izroče Upravi do 1. decembra za prihodnje leto.

poštnina plačana v gotovini planinski vestnik april • letnik 66. planinski vestnik

glasilo planinske zveze Slovenije

Taka razdelitev je še v veliki meri administra- tivno-proračunska; temelji še na starih več ali manj subjektivnih kriterijih in »pridobitvah«. Pri tem komisije same ne zadene pretežna krivda. Komisija ima precej jasne nazore in Telesna kultura ve, kaj bi bilo potrebno. Ne more pa ničesar pametnega storiti, dokler so sredstva tako in reforma skrajno pičla. Upamo, da je bila letošnja de- litev, ki je bila tudi za komisijo prava muka, zadnja te vrste. Reformo si vsaj v nekaterih telesno-kulturnih Nedavna razprava o razdelitvi letošnje repu- organizacijah predstavljamo tako, da bo ostro bliške dotacije za telesno kulturo pred komi- uveljavila nova, pravičnejša merila. Po njih sijo Izvršnega sveta SRS za telesno kulturo naj se sredstva dodeljujejo »po delu«, po uspe- je pokazala na več stvari. Na dan jim vedno hih, po dejansko izvršenih programih in po bolj pomaga tudi gospodarska reforma. družbenem pomenu posameznih telesno-kul- Vsekakor je neprijetno presenetilo to, da je turnih prizadevanj. Prepričani smo. da pomeni prvotni že itak močno na najnujnejše potrebe reforma tudi na tem področju v končni posle- omejeni predlog telesno-kulturnih organizacij, dici za take in podobne organizacije, kot je ki je zahteval 232 milijonov starih dinarjev, naša, več sredstev, ki bodo tudi pravičnejše skopnel v predlogih komisije Izvršnega sveta razdeljene. Letošnje dotacije pa so komaj kaj SR Slovenije na 190 milijonov, pri končni do- več kot preživnina. delitvi iz republiškega proračuna za leto 1966 Potrebno je potemtakem novo objektivno pa celo le na skromnih 172 milijonov din. Od ovrednotenje in ocena družbene pomembnosti te vsote naj sedaj žive, delujejo, se razvijajo posameznih telesno-kulturnih dejavnosti in in napredujejo Zveza za telesno kulturo Slo- njihovih organizacij. Ne bi smeli biti več od- venije s svojimi 36 včlanjenimi športnimi zve- visni samo od širokih komolcev, dobrih zvez, zami (in 200 000 člani), Planinska zveza Slo- osebnih znancev ter raznih »stricev«. Admi- venije (65 000 članov, 99 društev, 174 planinskih nistrativni način dotiranja, podvržen še naj- objektov in na stotine kilometrov planinskih različnejšim subjektivnim človeškim slabostim poti itd.), Zveza letalskih organizacij Slovenije in napakam, postaja vse bolj neznosen in za (3500 članov), Zveza tabornikov Slovenije naš samoupravni sistem nevzdržen. Ta sistem (20 000 članov), Počitniška zveza Slovenije je naše planinstvo — razen v letih obnove (19 000 članov) in Zveza za konjski šport Slo- kmalu po vojni — stalno in iz leta v leto zme- venije (1250 članov). Seveda je za vsako od rom bolj zapostavljal. Posledica tega je, da je njih dotacija veliko premajhna. naše planinsko gospodarstvo — brez naše So pa tudi velika nesorazmerja. Tako je do- krivde — močno dezinvestirano in zastarelo, bila Planinska zveza na primer namesto 43.6 ne more pa se uveljaviti tudi ne naša kulturna, predlaganih le 16,5 milijonov, Zveza tabor- propagandna, vzgojna in splošna družbena nikov namesto 21,6 le 9,5 in Počitniška zveza vloga. Sistem financiranja telesne kulture je namesto 11,6 samo 6,6 milijonov din. »Stri- treba objektivno, temeljito in vsestransko na- ženje-« je bilo torej najbolj temeljito prav pri sloniti predvsem na zdravstveno, moralno, najmočnejših organizacijah, ki vključujejo vzgojno in množično vrednost posamezne te- tudi največ mladine. Ste že kdaj slišali za lesno-vzgojne panoge. Niso vsi športi in vse »afero« prav v teh organizacijah? telesno-vzgojne panoge enako pomembne za telesno in duševno zdravje našega naroda, za vse občutno podražilo — vsa telesna kultura njegovo vitalno moč in razvoj, za vzgojo pro- Slovenije za celo leto 1966! V Sloveniji sta dva duktivnih delovnih ljudi, ki naj jih odlikujejo kluba = 22 do 40 igralcev dobila 7,4 milij., to že tako pozabljene in po krivici zaničevane je Vs letošnje dotacije za vso telesno kulturo dobre človeške lastnosti, kot so amaterski idea- Slovenije ali 3,5-krat več, kot znaša letošnja lizem, požrtvovalnost, tovarištvo, vztrajnost, dotacija Planinski zvezi Slovenije. Kje je tu borbenost, poštenost, solidarnost, idealizem, načelo nagrajevanja po delu in po družbeni navdušenje, plemenitost, disciplina, dostojnost rentabilnosti? Kakšne sorazmernosti so to? itd. Treba je vnaprej točno opredeliti, koga, Nič nimam proti nogometu samemu; sam sem kdaj in kako intenzivno bomo podpirali z ga v mladih letih igral in rad ga gledam. Sem družbenimi sredstvi. Po našem mnenju je za pa proti financiranju raznih nečednih »afer« zdravo telesno kulturo treba dajati veliko več, in proti zvezdniškim kupčijam in predvsem kot je dobivala doslej. To so zelo rentabilne proti metodam, ki jih omogočajo. Tudi na pod- in družbeno pomembne naložbe. Nekatere ročju planinstva in alpinizma bi bil odločno doslej zapostavljene panoge bodo po takih proti njim, če bi se kdaj pojavile. Prav v pro- kriterijih morale stati na lestvici družbene fesionalnem nogometu pa se najbolj kažejo potrebnosti mnogo višje kot doslej: npr. pla- škodljive posledice neke določene miselnosti vanje, smučanje, planinstvo in alpinizem, in docela zgrešeno pojmovanje telesne kulture lahka atletika, taborništvo, počitništvo, telo- ter njenega financiranja. Nemogoče in ne- vadba. O tem obstoje že razne v precejšnji vzdržno je, da bi še naprej in še vedno bolj meri znanstveno dognane in preverjene lest- ta profesionalni šport v popolnem nesoraz- vice. Na vseh je hoja v gore in plezanje po merju zajedal vso drugo telesno kulturo s tem, njih na prvem, drugem ali vsaj na tretjem da v izredno visoki meri pobira sredstva (za mestu; nižje ne gre po nobeni oceni. kupovanje in podkupovanje itd.), ki bi drugim Ob tem pa je treba povedati še to, naj se z telesno-vzgojnim organizacijam pomenila več- družbenimi sredstvi podpirajo predvsem ama- krat pravo eksistenčno osnovo. terski športi in aktivna telesna vzgoja množic. Postavljamo pa še eno zahtevo: predvsem naj Spektakularni in profesionalni športi (ki so se iz družbenih sredstev podpro in financirajo aktivni šport za maloštevilne izvajalce, pa družbeno potrebni in koristni delovni pro- pasivna zabava za številne gledalce) pa naj se grami in delovne akcije telesno-vzgojnih or- preživljajo predvsem z lastnimi dohodki po ganizacij ter vzdrževanje njihovih objektov, gospodarskem računu, saj za svoje predstave društveno administracijo in izdatke za uprav- pobirajo vstopnine, pristojbine za televizijske no poklicno osebje pa naj vsaj v pretežni meri prenose itd. Če družba ne regresira nič več vzdržuje članstvo s članarino in drugimi član- niti kruha niti obleke in drugih vsakdanjih skimi prispevki. Take sklepe smo planinci potrebščin, brez katerih nikomur ni mogoče sprejeli na izredni skupščini decembra 1965 živeti, zakaj bi potem regresirala vstopnice za in jih že izvajamo. Naj nas posnemajo tudi nekatere zabavne prireditve, ki le prepogosto drugi, saj so prav tako kot mi zvedeli za re- ne vzgajajo gledalcev ravno k plemenitosti, formo že julija 1965. Tudi to bo pripomoglo humanizmu, fair-playu in ne prispevajo ne v mnogočem k ločitvi potrebnega od parazit- k telesnemu, ne k duševnemu zdravju in ne skega in k moralnemu očiščenju vse naše te- k moralnim in karakternim kvalitetam. Take lesne kulture. zabave naj si plača vsak sam, tako kot si mora kupiti svoj kruh, knjigo, čevlje, obleko. To se mi je zdelo potrebno zapisati ne le za- Izvajalci pa naj sami skrbe za to, kako bodo radi letošnje skrajno nezadovoljive delitve in imeli »polno hišo« in blagajno. ne le zato, da bi republiška komisija v pri- Profesionalni nogometni klubi I. in II. lige, hodnjem letu ne pozabila na svoje sklepe, ki torej samo ena panoga in v njej samo ozek se v veliki meri ujemajo z gornjimi pripom- »elitni« krog najemnikov, so po podatkih bami, temveč predvsem zaradi tega, ker bi se Ljubljanskega dnevnika z dne 12. 4. 1965 samo po soglasnem mnenju vseh, ki smo pred ko- v letu 1964 dobili iz javnih družbenih sred- misijo Izvršnega sveta za telesno kulturo o stev (koliko pa še »na črno«?) 875 milijonov tem razpravljali, po takih in podobnih merilih din. Torej minimalno petkrat več, kot pa dobi morala ravnati ne le republiška komisija, tem- — potem ko dinar iz leta 1964 že tudi težko več tudi naše komune (občina Kranj se je že primerjamo z dinarjem iz leta 1966, saj se je precej) in samoupravni organi delovnih orga- nizacij, katerim reforma prepušča znatno večja sredstva kot doslej. Od teh sredstev bo v bo- severu, jugu, vzhodu, zahodu in severozahodu doče vedno bolj odvisna tudi vsa naša telesna razprostirajo rokavi. Zaradi globokih dolin, kultura in njen razvoj. Oni so predvsem odgo- ki prepletajo Ortlerjevo skupino, so relativne vorni za to, da bodo v bodoče podpirali v prvi višine precejšnje. Prehodov čez masiv je zelo vrsti šport in aktivno telesno vzgojo množic, malo, to pa zaradi tega, ker je relief zelo raz- ne pa »konjičkov« posameznikov ali samo pa- giban in v višinah po večini pod ledom in sivnega gledalstva. Demokratična samouprava snegom. in racionalno gospodarjenje z družbenimi Največji delež pri preoblikovanju Ortlerjeve sredstvi tega ne more več dopuščati in pre- skupine imajo od vseh zemeljskih naravnih našati. pojavov ledeniki, zato bi bilo umestno na tem Planinska društva naj pri občinah in podjetjih mestu na kratko opisati dinamiko Suldskega vztrajno in odločno ter nenehno to dopovedu- ledenika, ki je eden od najbolj znanih in raz- jejo in uveljavljajo. Saj je končno dolžnost iskanih ledenikov v Vzhodnih Alpah. Suldski občine, da ustvarja pogoje za zadovoljevanje ledenik se razprostira na severo-vzhodni strani materialnih, socialnih, kulturnih in drugih najvišjega grebena v Ortlerjevi skupini, t. j. skupnih potreb občanov (86. člen ustave SRS) med Eisseespitze in Ortlerjem ter sega danes in skrbi za gospodarski in socialni napredek. do črte Hintergrathutte-Schaubachhutte v Med gospodarske naloge pa vsaj v »planin- zgornjem delu Suldske doline. skih«' občinah spada tudi podpiranje in razvi- V geološki preteklosti se je obsežnost ledenika janje planinskega turizma in planinske kul- močno spreminjala, kar posebno markantno ture. kaže na daljno preteklost oblika Suldske ti- Podpirajmo tisto aktivno telesno kulturo, ki pične U doline, za današnjico pa morenska ohranja narodovo vitalno in moralno moč! To goličava v zgornjem delu doline. To priča, da je družbena dolžnost in naloga! To od Jias se velikost ledenika močno spreminja tudi v vseh zahteva tudi naša reforma. geološki sedanjosti. Nekaj primerov za geo- loško sedanjost: Leta 1820 se je Suldski le- Dr. Miha Potočnik denik tako povečal, da so se morali pred nje- govo nevarnostjo izseliti prebivalci iz naselja Gampenhofe. Ta kraj je danes oddaljen od ledenika več kot tri kilometre. Tudi leta 1850 se je ledenik povečal in je segal čez Leger- wand. Nato je sledilo krčenje ledenika vse do Ortler prve svetovne vojne, nakar je ponovno sledilo povečanje čez ostenje Legerwand, do kamor je segel leta 1850. Danes je ledenik v fazi kr- čenja, kar velja tudi za ostale ledenike na tem Marko Z e r o v n i k področju.

Omembe vredno bi bilo tudi to, da se danes kažejo morene tudi v ostalih dolinah. To daje 1. Zgodovina vzponov verno sliko, do kam je nekoč segala ledena masa in kako ogromno površino je imela. Najvišje v Vzhodnih Alpah se vzpenja mo- Lahko bi še in še našteval posebnosti Ortler- gočna Ortlerjeva skupina. Precej med njenimi jevega velegorja. Toda moj namen je bil po- vrhovi jih dosega višino 3300 do 3600 m, med- vedati s tem uvodom le njegovo glavno zna- tem ko jih je deset še višjih; med njimi čilnost, da bo bližja bralcem, da se bodo lažje vzbuja posebno pozornost slikoviti Konigs- vživeli v naš vzpon na Ortler. spitze (3857 m), ki ga s Suldskim ledenikom lahko po lepoti in divjini prištevamo med naj- Preden pridemo na opis našega vzpona, pa lepše bisere Alp. Veličastnost Ortlerja (3899 m), še nekaj besed o prvih vzponih na Ortler. M. Zebru (3735 m), ki je precej podoben Užbi Avstrijski nadvojvoda Johann je na svoji poti na Kavkazu, Konigsspitze in M. Cevedale po Tirolski leta 1804 prišel tudi v območje (3779 m) se lahko po lepoti z uspehom meri Ortlerja, lepota tega gorskega masiva ga je s sosednjo Bernino (4050 m). tako prevzela, da se je takoj pozanimal pri Ortlerjeva skupina s središčem v M. Cevedalu domačinih, če je že nanj stopila človeška noga. ima križu podobno obliko, od njega se proti Ko je zvedel, da ni bil še nihče na vrhu, je naročil botaniku dr. Gebhardu, da organizira 2. Naš vzpon na Ortler vzpon na Ortler (3899 m). Pot, ki nas je vodila v najlepše predele Alp, V spremstvu dveh Zillertalcev J. Klausnerja je peljala med drugim tudi po prostrani dolini in J. Leitnerja je dr. Gebhard dospel 28. av- Val Venosta. Že od Merana, severozahodno od gusta 1804 v Sulden, od koder so naslednji dan Bolzana, so bile naše oči pretežno uprte proti poizkusili vzpon na Ortler čez Hinterer Grat, jugozahodu — proti Ortlerju, ki je bil nekje pa ni uspelo. Čez tri dni so poizkušali osvojiti v daljavi zakrit s predgorji. vrh s strani Trafoija, prav tako brez uspeha. Lep sončen dan je bil, ko smo se ob pogledu Kljub bolezni dr. Gebharda, ki se je moral na Ortler ustavili v bližini naselja Lasa, v umakniti za nekaj časa na zdi-avljenje v Mals, gozdičku blizu precej prometne ceste, odkoder so se vzponi nadaljevali. Zillertalca sta vztra- se pride prav kmalu v Švico in Avstrijo. Časa jala in sta še z nekaterimi domačini skušala za kosilo smo imeli dovolj, saj smo morali na vsak način osvojiti vrh. Uspela sta šele pri počakati dva izgubljena člana naše ekipe, ki šestem poskusu 27. septembra 1804, ko se jima sta po našem mišljenju morala ostati nekje je pridružil Joseph Pichler iz St. Leonharda. za nami. Naše oči so bile uprte zdaj h goril- Vzpon na vrh so napravili iz Trafoija po spod- niku, kjer je vabila hrana, zdaj na cesto. Po njem Ortlerjevem ledeniku in po grebenu obedu si je vsak po svoje kratil čas. dokler Hintere Wandln. Za vzpon so potrebovali nismo na cesti ugledali Petra-Petrača, ki je 10 ur. Zmagovalci Ortlerja niso bili oprem- na naš znak komaj ukrotil fiča. ljeni z nikakršnimi pripomočki za plezanje po Ko smo bili končno vsi zbrani in sta pokosila ledu in zaledenelem skalovju, pot pa, ki so jo tudi »zamudnika«, smo začeli z vožnjo proti zmogli, še danes spada med najtežje dele pri Gomagoiju po asfaltni in od tam po maka- vzponu na vrh Ortlerja. damski precej dobri cesti do Suldna, v osrčju Naslednje leto je J. Pichler na pobudo dr. Ortlerja. Gebharda s tremi možmi poizkušal osvojiti Tudi v turističnem naselju Suldnu ni bilo tako, vrh z lažje strani, t. j. po grebenu Hinterer kot smo želeli. S Petračem sva zapeljala v Grat. Vrh s te strani so uspeli osvojiti že v Gampenhofe, Francelj pa je ostal zaradi vne- avgustu 1805, nato pa so še v istem letu bili tega fotografiranja s tovariši nekje zadaj. Na šestkrat na vrhu. Po teh zaporednih vzponih srečo ni bilo treba čakati nanj več kot pol ure. po grebenu Hinterer Grat. na vrh Ortlerja je Avtomobile smo parkirali v macesnovem goz- nastalo na njem dolgo zatišje, saj do leta 1827 dičku že skoraj na zgornji gozdni meji. Za ni zabeležen noben vzpon. okrepčilo tu ni bilo časa, želeli smo priti čim- V avgustu 1826 je bil prvič uspešno ponovljen preje do planinske postojanke Hintergrathutte, vzpon na Ortler po grebenu Hintere Wandln, imenovane tudi Bockmannhtitte v višini 2720 m, izvršila sta ga Pichler in oficir Schebelka s odkoder bi naslednji dan naskočili čez greben tremi domačini. Po isti poti je legendarni J. Hinterer Grat vrh Ortlerja (3899 m). Pichler prišel na vrh tudi v 70-letni starosti Pot nas je vodila proti jugu najprej po precej leta 1834 v družbi Thurvvieserja. Od tega leta strmem s travo zarastlem pobočju na levi je ostal vrh kljub večkratnim poizkusom celih strani Suldske doline. Kmalu smo se znašli 30 let brez človeškega obiska. na razgaljenem svetu, po katerem šumi precej močan potok, ki se čez ostenje Legerwand Avgusta 1864 sta Buxton in Tuckett s švicar- kmalu izgubi v dolini. Od tu je še precej poti skimi vodniki uspela priti na vrh po ledeniku po odloženih morenah, do strme in travnate Hohe Eisrinne. Istega leta je bil izvršen tudi strani doline, odkoder se lepo vidi čelni del vzpon po malem Tabaretta-Fernerju. Nasled- Suldskega ledenika s strmim prednjim delom nje leto so opravili vzpon na Ortler čez Taba- in značilno odprtino, iz katere teče prej ome- rettakamm, opravili so ga Mojsisovics, Ping- njeni potok. gera in Reinstadler. Del te poti se še danes

splošno uporablja. Po letu 1865 so bili vzponi Mogočen je ta svet. Kamorkoli se človek ozre, na vrh Ortlerja vse pogostejši. Cilj alpinistov povsod tako visoki vrhovi, kakršnih mi Slo- ni bil samo priti na najvišji vrh z raznih venci nismo vajeni v naših gorah. Veliko vi- strani. Poizkusili so tudi na drugih vrhovih, šino Ortlerja in okolice poudarjajo globoke ki po višini ne zaostajajo dosti za Ortlerjem. doline, prostrana in po večini zelo strma le- Med temi bi veljalo omeniti prečenje Konigs- deniška polja, z večjimi in manjšimi kosi ska- spitze (3857). lovja, ogromnimi nanosi moren, v nižjem delu pa so na zelenem žametu posejani macesni. smo prišli na skalo, ki nam je bila zaradi Ob sončnem zahodu res edinstveno doživetje. pritrjenih derez na nogah trd oreh. Kmalu Na levi strani doline na skalovju nad spod- smo se znašli v gosti megli, s tem pa tudi v njim delom Suldskega ledenika nas pozdravi zahtevnejši in nevarnejši situaciji. Na srečo je planinski dom Schaubachhutte (2694 m), ki je začel kmalu pojemati sneg, pa tudi skalnati od nas oddaljen okrog uro hoda. Dom je po- del je bil za nami, prišli smo namreč na ob- stavljen na takšnem mestu, da je viden že iz sežno in precej položno snežišče nad Obern velike oddaljenosti. Torej mora biti od tam Knottom. Megla je bila še vedno zelo gosta. res izvrsten razgled nad ledenikom, zaledene- To nas sedaj ni kaj dosti motilo, saj smo se limi vrhovi in zgornjo Suldsko dolino. preko obsežnega snežišča bližali Signalkopfu Schaubachhutte smo kmalu izgubili izpred oči, (3723 m), od katerega ni več daleč do našega ker smo zavili v ostrem loku na desno proti cilja. Vzpon na Signalkopf smo začeli na našemu prvemu cilju planinskemu domu Hin- južni, skalnati strani grebena. Ta stran je tergrathiitte (2720 m). Ko smo prišli po dobrih zelo strma in nevarna zaradi močne zaledene- dveh urah do koče, se je že začelo mračiti. losti, zato je na težjem delu zavarovana s pre- Prijazna pomočnica, ki je ta dan nadomeščala cej dolgo jekleno žico; na tem mestu ima člo- oskrbnika koče, nas je takoj razumela in nas vek občutek, kot bi visel samo na žici; mi pod pogojem, da oskrbnik tega ne zve, vzela namreč zaradi goste megle nismo videli pravih zastonj pod streho. globin. Tod je bilo zelo zanimivo, polno pravih Naslednji dan smo bili že okrog treh zjutraj plezalskih užitkov, škoda le, da je vreme zata- na nogah. Prvo vprašanje vseh je bilo, kakšno jilo. Upanje na izboljšanje vremena smo že je vreme. Kmalu smo se pred kočo razgledo- docela izgubili in se tudi potolažili z dejstvom, vali po obzorju; kaj prida res nismo videli, da bomo prikrajšani za prekrasni razgled z saj je bilo še precej temno, ugotovili smo le, vrha Ortlerja, kajti vzpenjali smo se že po da zdaj vreme še ni tako slabo. zadnjem skalnatem delu, od katerega ni več Takoj po prvih korakih smo opazili, da se že daleč do močno zasneženega vrha, na katerem svita: nismo bili kaj dosti od jezera pred kočo stoji železni križ. Še nekaj metrov in že smo in od prvih moren, ki niso bile pod snegom, na Ortler ju. Ne da se opisati občutkov sreče, ko smo zagledali pred seboj ožarjene vrhove. tako lepo je tam gori! Za utrujenost nam ni Preden se zagrizemo v pobočje zaledenelega bilo več mar. in zasneženega Hinterer Grata, si navežemo Nato je začelo močno snežiti, v zelo kratkem na čevlje dereze. Po prvem precej strmem času je padlo nad deset cm snega. Prišlo je delu se pobočni ledenik, po katerem se vzpe- do prave panike, ko je z močnim vetrom po- njamo, nekoliko nagne, v zgornjem delu pa stalo ozračje tako močno naelektreno, da nam zopet precej pridobi na strmini. Smer, po kateri se nameravamo povzpeti na Ortler (3899 m), pri normalnih vremenskih razmerah ni težka, zelo nevarna pa lahko poslane pri slabem vremenu in to predvsem zaradi vetrov. Preden prispemo do prvih skal na južnem ro- kavu Obern Knotta (3461 m) in si privoščimo zajtrk, zagledamo na vrhu Ortlerja večjo sku- pino ljudi. Ti so verjetno prišli do bivaka na severni strani Ortlerja. Med zajtrkom se je vreme tako skisalo, da je kazalo samo na naj- slabše. Vrhove so zastrli oblaki, ohladilo se je pa tako zelo, da nam je bilo še v vestonih hladno.

Preden smo nadaljevali z vzponom, smo se na- vezali v tri naveze, kajti od tu naprej je po- stajal teren vse nevarnejši in rahlo je začelo snežiti. V prvi navezi so bili Tine, Francelj in Mitja, v drugi Viki in Angelca, v tretji pa jaz s Petračem (vsi AO Ljubljana-matica). Po kratkem in precej strmem ledu in snegu naš vzpon na Ortler po Hinterer Gratu Zumpanellberg »2476

Alpenrose Lagandahof

Sulden

Campenhofe je začelo dvigati lase, brenčalo pa je tako, kot prav do ostenja Tabarettaspitze. Od vznož- bi imeli okrog glav roje brencljev. Zato smo nega dela moren po planinski poti, ki drži začeli s hitrom sestopom. Sestopali smo po proti Gomagoiju in Trafoiju ni več daleč do severni, zelo strmi in ledeni strani vrha, ki planinskega doma Edel\veis-Hutte (2536 m) in se nam je zdela ta trenutek še najprimer- do koče Alpenrose. nejša. Nevihta, ki smo jo doživeli na vrhu, Na zahodni strani grebena so v zgornjem delu je bila hitro za nami, nebo se je začelo jas- visoke stene, pod katerimi melišče prav kmalu niti, videli smo, da smo na pravi poti; prišli preide v zeleno trato. Pot nas je vodila od smo na položnejše področje, na katerem smo Payerhiitte naprej po zahodni strani grebena. srečali stopinje gornikov, ki so prišli s te strani Po dobri uri hoda smo bili pri domu Tabe- pred nami na Ortler. Stopinje so nas vodile rettahutte (2534 m), Tu smo se ustavili samo do bivaka, ki je nad 3500 m visoko in dalje za kratek čas, nakar smo nadaljevali pot proti do planinskega doma Payerhutte (3020 m). spodnjemu, oziroma čelnemu delu ledenika, Sprva je bilo snežišče precej položno, po dobre ki se razprostira na severozahodni strani četrt ure je postalo strmo, da niti največja Rothbockgrat grebena, z ogromnimi nanosi previdnost ni bila odveč, posebno še, ker je moren. Od ledenika smo kmalu prišli do ma- bilo tod vse polno večjih in manjših razpok, cesnovega in smrekovega gozda, skozi kate- na levi strani sestopa pa polno ogromnih rega nas je pot vodila čez St. Gertraud že opasti in ledenih odlomov. precej utrujene, do izhodišča našega vzpona, Pri bivaku smo se za kratek čas ustavili. Sprva do kraja Gampenhofe, kamor smo prišli sreč- je šlo precej lahko, toda ne dolgo, saj smo se no po 18 urah naporne hoje. bližali najnevarnejšemu mestu, ki je veljal včasih in velja še danes ob slabih snežnih Literatura: Mayers Reisebucher — Der Hoch- razmerah za pravi problem pri prehodu (zgor- tourist in den Ostalpen VI. nji del ledenika Hohe Eisrinne). Na omenje- nem mestu je zaradi izredne strmine običajno snega zelo malo in še ta skoraj vedno plazi, ker leži na skoraj gladkem ledu. Pod njim je Smučarjeva molitev polno razpok in nazadnje še skalnat skok. A. Gradnik Tudi to mesto je bilo srečno za nami in bili Niso še zore smo na skalnatem grebenu, 3050—3100 m vi- žarki skoz bore sokem, s katerim smo se morali spoprijeti tihe prodrli meglice kopren, za poldrugo uro. Še zadnji težji del 50 metrov še na vseh vejah, visoke stene z visečo žico pa smo pred naj- bilkah in mejah zbira in strja se puhasti sren, višjim vrhom tega grebena — Tabarettaspitze (3125 m). Ta vrh smo zaobšli ne dosti nižje ko po strminah, z leve, t. j. zahodne strani in se znašli na v slokih smučinah, ledeniku, zadnjem v sestopu, odkoder ni več prožno me nosi nevidna perot. Koder sprostira daleč do planinske postojanke Payerhutte sneg se, ovira (3020 m). zame nobena ni tvegana pot. (Spomladanski smučariji na pot. — Op. ur.) Dom Payerhtitte stoji na skalnatem grebenu, s katerega je čudovit razgled po Suldski dolini vse do Gomagoija in do Gampenhofe in še In vendar dalje po vzhodni strani; na zahodni strani pa Tone Kuntner od naselja Trafoija do cestnih serpentin pre- laza Pso. d. Stelvio (2757). In vendar nisem sam. Skalnati greben, na katerem smo bili, je zelo .Zdaj božam drevesa, ki prvič rodijo, izrazit greben in se vleče precej daleč na osamljene trave, sever, vse do Zumpanellberga (2476 m). Na ki prvič zorijo zahodni strani grebena sega grušč skoraj do in zemljo roba, v nižjem delu pa preide v ogromne na- in veter in dež. nose ledeniških moren; te je v najnižjem delu že prerastla vegetacija. Ledenik sega Oni imajo tvoje srce, oni imajo tvoje utripe; čutim jih, Ortler in njegova skupina dlani jih čutijo. Marijan Lipovšek: Verzi na pesmi iz ciklusa Mitje Sarabona z naslovom "Misli".

Za Akom se vzdigujejo megle cefrajo med zobmi Peči se, starke. Plezalcev grob sprejema prve iarke, že se pogledu strmi Skok odpre. In lesketajo stene se Oltarja, robovi Kotlov, divjih koz rogovi, ie za Macesni dihajo plazovi in v Poncah kamenje jim odgovarja.

O Spik, samotni Kotli, moje Ponce tiagrobnik boste meni in ljudem in naša zadnja luč bo vaše sonce. (V Martuljku, v Martuljških Kotlih) Komponist Marijan Lipovšek VI.

VI. KONCERT SAMOSPEVOV SODOBNIH SLOVENSKIH SKLADATELJEV

Mala dvorana Slovenske filharmonije, ponedeljek 28. februarja 1966, ob 20.15 V Martuljku, v Martuljških kotlih

Ponatis koncertnega programa, ki nam pove, da smo dobili novo glasbeno umetnino na verze Mitje Sara- bona ki je nekaj let objavljal svoje sonete tudi v našem glasilu. Marijan Lipovšek. komponist, virtuoz, dolgoletni upravnik Slovenske Filharmonije, je vsem planincem znan kot alpinist, smučar in planinski pisatelj. steber med zapadno in južno steno nosi odtlej njegovo ime in spominja na veliko dejanje samotnega plezalca. Po njem drži smer, ki je že celo desetletje eden najbolj priljubljenih ciljev ekstremnih plezalcev. Tudi midva sva Sonce se lahko brž prepričala o njeni popularnosti, ko sva se umikala žvižgajočim izstrelkom in neurja v Druju izpod nog zgornjih navez. Le malokdo najde v nadležnem vstopnem kuloarju razmere za hiter vzpon. 2e sva mislila, da bova med sreč- Tine Mihelič niki, pa nama jo je v zgornji polovici krepko zagodel led in naju prisilil v požledenele skale, da sva se tam dolge ure mučila do vznožja stebra. "Dans le massif du Mont-Blanc, et meme dans tous les Alpes, le pilier Ne poznam bolj neprijetnega kotička, kot je des Drus est Vascension dont les kotel vrh Drujevega kuloarja. Temačna globel jeunes revent...« _ „ ,, x G. Rebuffat je to, vseh strani obdana s čudnimi podrti- jami granitnih blokov in ledenih žlebičev. Osem drobnih lučk je že pred zoro tistega dne Umazana plaznica vodi preko ledišča, posutega poplesavalo na ledeničku pod stenami. Počasi s kamni in rjavim peskom. Nikdar ne posije so se drobne kresničke vzpenjale in naposled sonce v ta zapuščeni kot in mrzlo dihajo v druga za drugo izginile v skalnat žleb nad redke obiskovalce temnordeče skale, polne plaznim stožcem. Vse vodovje velikega kulo- snežnih blazinic, izpod katerih se odceja uma- arja se je tu zbralo v zajeten slap. Kot ptičji zana voda. Le na eni strani je pogled bolj napev prebujajočemu se jutru je zvenel njegov vesel. Kot steber v antičnem templju se tod zvonki glas. Zvezdnato nebo je sivelo in ne- pne v modrino neba svetal skalnat rob, poln jasna gmota skalovja je pričela dobivati ob- sonca in toplote. Le urno ven iz te ledenice! like; počasi je iz teme stopala postava velike Takoj izza strme ledene prečnice sva zaple- gore. zala na steber. Ze prvi raztežaji so nama dali Ljudem v temačni ožini pa je še vedno le luč- vedeti, kakšne težave naju čakajo. Navpične ka pomagala najti pot skozi zmedo krušljivih poči sredi gladkih plošč so si sledile skoraj blokov in strmih ledišč. Klici v različnih je- nepretrgano, redki klini, tu in tam kaka le- zikih so odmevali od sten in nekam tuje je sena zagozda, ki se tolikokrat razleti, da potem v tem svetu zvenel slovenski poziv: »Pridi, nemočno cepetaš v zraku nekaj metrov nižje. varujem!« K sreči je narava obdarovala to smer z zares Ti dve besedi sta bili skoraj edino, kar sva se odličnimi varovališči; točno vsakih trideset z Borisom pogovarjala tega jutra. Mrzla prha metrov se je vtihotapila v poč udobna terasa. v prvem raztežaju naju je dobro prebudila Boris je pokazal izreden talent za premago- in najino gibanje je kmalu dobilo vajeni ritem, vanje teh granitnih problemov, njegovo koleno ki ga narekuje vsak plezalni vzpon. Toda bilo je bilo vedno kot pomerjeno za gvozdenje v je nekaj, kar je ta vzpon ločilo od ostalih. poči (jojmene, hlače!) in prav lepo nama je Dejstvo, da sva pravkar vstopila v eno naj- šlo delo od rok. Poči so bile skoraj nepretr- težjih in najmogočnejših alpskih sten, nama je gane, le redko sva bila prisiljena z vrvnimi povzročilo rahel nemir in priklicalo v dušo manevri poiskati pot preko kot steklo gladkih tesnobno pričakovanaje nečesa velikega. Vzpon prekinitev. Taka mesta so bila zelo zahtevna, zato ni bil prav nič podoben ostalim, pa če- a kljub temu ne bi mogel danes nobeden od prav se je pričenjal v prav tako strmem, kruš- naju reči, katero mesto v steni je bilo naj- ljivem, mokrem in mrzlem kuloarju kot toliko težje. Težave so v tej smeri nenavadno točno drugih. razdeljene prav na vse metre plezanja. Tak način plezanja je seveda od naju terjal veliko Ta kuloar se namreč zarezuje v zapadno in časa in naporov. Prav nič nisva mislila na južno steno Druja, gore, ki je že mnogokrat uro in nemalo sva bila presenečena, ko naju dovolila ljudem, da so izpeljali preko njenih je v nekem kaminu zatekla noč. Boris je še sten smeri prav izjemne težavnosti. Natanko v poslednji svetlobi dneva splezal na vrh, deset let je minilo, odkar je mojster Bonatti meni pa je nato le še vrv kazala pot do tova- tod razvozlal še zadnjo veliko uganko. Vitki Grandes Jorasses - Rochefort - Dent du Geant - po nevihti, ki je doletela slovensko navezo Foio M. Mihelič

riša. Nad kaminom naju je pozdravila naj- Višje pa se je stena razkošatila v nekaj zajet- udobnejša polica v vsej steni in resnično sva nih previsov in še preden je posijalo sonce, se razveselila počitka. nama je bilo vroče kot v Koglu. Tega dne je Večer je bil prelep. Krvavo je žarelo zapadno stena počasi spreminjala svoj značaj. Vse manj nebo nad lučmi Chamonixa in boleče so se je bilo zoprnih gladkih poči in vse pogosteje vanj zabadali ostri zobje Igel. Kopasto teme sva morala obešati lestvice v velike, trebušaste Mont Blanca je imelo isto barvo kot nebo, le previse. Naklonina se je iz raztežaja v raztežaj s težavo si ločil sneg od ozračja. Nikdar še večala in že sva slutila nad seboj velike strehe, nisva prenočevala na tako razglednem in od- ki predstavljajo ključ smeri. Zagozde so se v prtem mestu, silno veličastje okolice naju je teh raztežajih pričele umikati normalnim kli- navdajalo z občutkom neizmerne svobode. Bila nom tega sva bila nadvse vesela. Edino sva razgreta od naporov in dolgo je trajalo, lestvice so nama povzročale težave. Stara, iz- preden se je oglasil nočni mraz. Tedaj sva rabljena konoplja se je pričela trgati in ne- urno smuknila v vestona, drobcen plamen malokrat sva odletela iz previsa, nato pa v sila sveče v bivak vreči pa je pričaral občutek akrobatskem položaju krpala vrvice. Plezanje tople sobice. Vse bolj sva se oddaljevala od zunanjosti in kmalu zatem, ko je ugasnil pla- je bilo iz raztežaja v i-aztežaj težje, sonce pa, men sveče, je bilo vse tiho in mirno na tem ki naju je zjutraj tako razveselilo, je postalo samotnem prostorčku visoko nad bivališči prava mora. Čeladi sta bili razbeljeni in v ljudi. ustih ni bilo več nikakršnega spomina na zad- njo kapljo vode, ki sva jo spila pretekli večer. V bivaku na prostem visoko v gorah zjutraj Le s težavo sva govorila, grenko se je lepilo pač ne rabiš budilke. Kako uro pred zoro pro- v grlu. Ob steni je zrak migljal od pripeke. dre mraz skozi obleko in ko se zdani, si že Težka nahrbtnika sta se boleče zarezovala v nared. Ugašajoče zvezde so tega jutra nemo in mrzlo opazovale indijanski ples dveh pu- ramena in povečavala napor. Skrajno težavna hastih žog na polici. Toda bolj kot poskakova- prosta poč naju je naposled v zgodnjem po- nje naju je ogrela prva poč lega dne, s katero poldnevu pripeljala na udobno polico že vi- se najine trde kosti kar niso hotele sprijazniti. soko v steni. Vsi dvomi so bili zdaj odveč. Nad nama se je tebe. Globoko pod teboj se prižigajo luči v košatila znamenita petmetrska streha, ki jo taboi-u planinskih nomadov in spominjaš se štejejo za najtežji plezalni detalj kopnega večernih ur na Montenversu. granita. Najine lestvice so bile samo še reli- Sedeli smo tedaj pred šotori, ki smo jih bili quiae reliquiarum in vedela sva, .da z njimi ni postavili visoko v hribu in peli naše domače. mogoče preplezati strehe. Sedla sva torej na Sosedje so nas hodili poslušat in kmalu se je polico, si potešila žgočo žejo z limono, pozvo- po vsem Montenversu razširil glas o nekakšnih nila z nogami v globino in se lotila izdelave »Švedih«, ki taborijo nekje visoko in vsak ve- novih lestvic. Položaj je rešila pomožna najlon čer prav lepo pojo. Ti večeri v taboru so bili vrvica in po dobri uri dela je Boris ponosno čudoviti. Če je bilo vreme lepo, smo zamak- vpel v prvi klin strehe eno od štirih prelepih njeno opazovali slovo sonca od rdečih sten novih lestvic. Veselo sva ugotovila, da plezal- Druja. Nas je že ovijal mrak, orjaška piramida cem iz apnenca takale gasilska vaja povzroči pa je še vedno kot nekakšna sveča žarela v znatno manj težav kot srednje težka granitna poč. Po vseh naporih dvodnevnega plezanja sva si lahko privoščila celo to, da sva ta ne- Visoko nad hišami Chamonixa Foto Tine Mihelič stvor preplezala prav z užitkom. Na nove pre- vise pa ni bilo treba dolgo čakati. Raztežaj nad streho naju je stena prvič prisilila v sto- jišče v stremenih, pa je bilo prav zabavno. Po grebenu na desni so pravkar sestopali oni od včeraj in prav prijazno smo si klicali v raznih jezikih. Stena nad streho je kar se da težavna. Sprva niti ne moreš verjeti, da je tod prehod mogoč. Ko pa prideš blizu, vendarle opaziš kot las drobno razpoko, ki razi vso plo- ščo, v njej pa sedi vrsta klinov, skratka, kla- sičen primer za »artificiel«. Plošča je neznansko visoka, z višino večkrat spremeni naklonino, ki pa znaša v povprečju kar čednih devetdeset stopinj. Razpoka je vztrajna, vendar je Boris po ca. štiridesetem klinu izjavil, da je ta naj- brž poslednji, bolje pa se o tem ni mogel pre- pričati, kajti na mah je bilo okrog naju spet vse temno. Bova pač tokrat spala v lestvicah! Spominjam se, kako smo mesec dni prej pre- šerno plezarili po znanih počeh Malega Tri- glava izza Aljaževega doma kar z zavezanimi očmi. Takrat si pač nisem mogel misliti, kako dobro mi bo taka vaja služila v Druju. Pa vendar je bilo tu docela drugače. Nočno ple- zanje šeste stopnje je pustolovščina prav po- sebne vrste. Sam, samcat visiš sredi navpične stene, okoli tebe le tema, gora pa, vsa temačna in grozeča, kot da nima vrha. Grozljiv je po- gled v črno brezdno in kar smilijo se ti lastne noge, ki nihajo nad njim. Le drobna vrv drži navzgor, kaže ti pot do tovariša, ki je nekje visoko nad teboj pribit v ravno tako navpično steno in ki si ravno tako kot ti želi družbe. Nervozno tipaš okrog sebe in iščeš opor. Le mukoma obvladuješ svojo težo v previsu, ko ne veš, kam postaviti nogo, niti ne moreš za- vpiti tovarišu, s katero vrvjo naj te varuje, ko pa sta obedve prav tako črni kot vse okrog soncu. Le počasi je skalovje sivelo in se ogri- zarezovale v razgreta lica dveh presenečenih njalo v temo. Tedaj pa, ko so na nebu zago- bitij, ki sta še trenutek prej prešerno prepe- rele zvezde, so zasvetile lučke v stenah. Ple- vala. Grozeče se je bližala fronta nabuhlih zalci so si pripravljali bivak in kuhali večerjo. oblakov in pošiljaja ognjene zublje v grebene, Zapadna in severna stena, Bonattijev steber, da se je od groma tresla gora. Že je vlažna vznožje sten, vse je bilo razsvetljeno. Kot ve- gmota zajela steno, kot plaz se je vsul snežni metež in v kratem času spremenil goro v belo liko božično drevesce je bila videti piramida- pošast, polno i-ežečih se zob, ki so se obesili sta gora. na previse. Sunki viharja so postajali vse Nemara so prav ti trenutki nama z Borisom močnejši; človeka sredi izobčene plošče, ki sta vzbudili tiho željo, ki naju je naposled pri- jim bila prepuščena na milost in nemilost, sta vedla tako daleč, da so tega večera prijatelji se drgetajoč stiskala drug k drugemu in zaman v taboru lahko opazovali najino lučko visoko lovila ravnotežje. Včasih je vihar za hipec pre- pod vrhom Druja. nehal. Pošastna tišina je tedaj zavladala v Bil je to spet prav topel in jasen večer, poln steni, toda že naslednji trenutek je blisk pre- tistih skrivnostnih barv, ki jih ustvarja zad- paral oblake in temo ter se zapičil v enega od nja svetloba dneva v visokogorju. Midva pa granitnih blokov, grom pa je utonil v tuljenju kljub temu nisva bila dobre volje. Kdo bi pa novega sunka viharja. Človeka v steni, polna bil, če bi ga po dveh dneh nepretrganih napo- železja, sredi odprte plošče, sta se tedaj od- rov zalotila noč na tako neprikladnem mestu, dahnila. Toda, ali bo tudi naslednji udarec kot je naju. V klin sva obesila vsak svojo lest- zgrešil? Vso noč je besnela nevihta in hrumel vico, si uredila vrvni sedež, oblekla vestone in vihar. Šele s prvo svetlobo dneva so se na- šele čez čas ujela sapo, ki nama je že pričela ravne sile umirile. Le sneg je z nezmanjšano pohajati v tekmi z nočjo v zadnjem raztežaju. silo naletaval iz sivih oblakov. Neprijeten položaj je menda poslednje, kar lahko omaje optimizem plezalcu, ki je prispel tik pod vrh stene in že premagal vsa težka Spomin na to noč, najdaljšo v najinem živ- mesta smeri. Nekaj metrov desno od naju je ljenju, mi je danes prava mora. Se še spomi- temna senca izdajala globoko zajedo, ki nama njaš, Boris, kako so naju sunki viharja gugali bo spet olajšala plezanje. Zjutraj bova v tegu sem in tja, da sva se vsak hip bala, kdaj se vrvi prečila vanjo, nato pa navzgor po steni, nama bo izpulil klin, o katerega trdnosti se ki ima le še dvoje, troje mest pete stopnje, v noči pač nisva mogla prepričati? Se še spo- ostalo pa je čisto navadna štirica. Kaj je to v minjaš, dragi prijatelj v najtežjih trenutkih primeri s težavami, ki sva jih bila premagala življenja, kako nama je zledenela kri v žilah v preteklih dveh dneh! Tri, štiri ure bova še ob zatišjih pred sprostitvijo električne ener- plezala, zvečer bova pa že v taboru. Px-votno gije v ozračje, ko sva pričakovala smrt v na- razočaranje se je zato kmalu umaknilo spro- slednjem trenutku? Se spominjaš, kako nama ščenemu veselju. Ze sva pričela kovati načrte, je v trenutku nepazljivosti nenaden sunek vi- kako bomo naslednji večer proslavili najin harja napihnil bivak vrečo in nama jo skoraj uspeh skupaj s tovariši na Montenversu. Po- iztrgal iz rok? Pa imava le nekaj moči v ro- stala sva prav x-azigrana in zibanje v najini kah, kajne? S kakšno močjo sva se s premrli- škripajoči gugalnici nama je bilo samo še v mi prsti oklepala vogala tkanine, ki nama je zabavo. Visoko v steni Druja je tisti večer za- še ostal v dlani! In s kakšno hvaležnostjo sva donela naša domača: mislila na dobro gospo Maro, ki je tako trdno sešila najino vrečo, da je kljubovala vsem sunkom in nama rešila življenje! Dobro nama »S Triglavskega veter gorovja jo je zagodla gora. Resnično hudo je takrat, prav rahlo šumi in pihlja ...« ko se človek, ves zaslepljen od zmage, ki jo je skoraj že izbojeval, zave svoje nemoči; ko In res je zašumel veter. Toda pihljal ni prav narava pokaže svoje sile, da pade ubogo bitje nič rahlo in prihajal ni s Triglavskega gorovja. v najgloblji obup, potlačeno do kraja, obupno Nekaj temnega se je povleklo od juga in po- se boreče za golo življenje. gasilo zvezde. Kot orjaški slap se je nenadoma prevalila težka gmota preko Jorasses. Mrzel piš je v osti-ih sunkih udarjal ob stene in žviž- Jutro ni prineslo nikakršnega izboljšanja. Sneg gal preko robov. Drobcene ledene iglice so se je naletaval z nezmanjšano silo. Pogled na mešale med tuleče zračne gmote in se boleče globoko zasneženo steno, ki se je navpično grezila v megleno brezdno, je bil grozljiv. Kar oznanili, da je zgoraj že smilila sva se sama sebi, ko sva nemočno ni- sonce. Okrog desete ure je hala v vetru nad pošastno praznino. Plezanje zažarelo za robom in prvi v takem je bilo popolnoma nemogoče. Pre- topli žarek se je pognal do globoko je bila zasnežena skala in roke so zle- naju. V hipu sva zlezla iz denele že po treh metrih plezanja, ko sva se vreče, a že naju je zasul kljub vsemu odločila za poskus. Tudi sestop cel plaz razbitih ledenih preko tisočmetrske stene je bil zaradi velikih sveč, ki jih je toplota tr- streh pod nama nemogoč. Zavedala sva se te- gala z zgornjih previsov. daj, da sva ujetnika. Najina edina rešitev je Veselo je ropotalo po na- bila: vzdržati in počakati, da spet posije sonce jinih čeladah in po treh ter stopi ledeno okrasje. Toda kako dolgo bo urah obstreljevanja sva še trajalo slabo vreme? Dan, dva, teden? Hra- ugotovila, da je čas za od- ne sva imela vsega še za kak dan ali dva. Toda hod. Sneg se je obletel sklenila sva jo razdeliti na manjše obroke, ki vsaj s plati, vse poči in po- nama bodo lahko služili še kak dan več. Sicer lice pa so bile seveda še pa sva upala, da bova lahko naslednjega dne globko zasute. Ura je bila vendarle splezala na vrh. Neuničljiv optimi- dve, ko je Boris v tegu zem, ki sva ga začuda ohranila ves čas, nama prečil v zajedo na desni. je krajšal ure, pa vendar je postajalo visenje Šlo je. Prav počasi in ti- v vrveh vsak trenutek neznosnejše. Vrvi so paje sicer, a vendar na- se zarezale v meso in utrujeno telo so vsak vzgor. Navpična zajeda je hip zvijali krči. Nikakor nisva mogla najti kazala nedvomen prehod položaja, v katerem bi se mogla vsaj malo in kar po instinktu sva iz- spočiti. Ui*e so tekle čedalje počasneje, sneg pod glokobe snežene odeje pa je naletaval enakomerno kot slapič peska kopala kline. Dobro uro je v stari uri. trajalo, predno je prijatelj očistil snega prvi raztežaj in se postavil po dobrih Tretja noč v steni. Telo nama je otrpnilo in štiridesetih urah visenja vrvi niti nisva več tako neznosno rezale v spet na obe nogi. Saj res, meso. Toda moči so nama plahnele hitreje kot štirideset ur sva visela v dobra volja. Le kako bova plezala po vsem tej gugalnici; le kdo bi si tem? mislil, kaj vse vzdrži to Sredi noči se je ozračje pričelo naglo ohlajati. ubogo človeško bitje! Le Zeblo naju je, a sva se vendar veselila. Mraz urno zdaj v steno, da se je pomenil izboljšanje vremena. Šklepetajoč spet strostijo mišice in z zobmi sva polna upanja čakala jutra. Kaj zmehčajo kosti! Kakšno vse bi storila, samo da bi ure hitreje minevale! razkošje! Drugi raztežaj spet ves v snegu. Navpična Bleda svetloba je prodrla skozi prosojno tka- zajeda s previsi in klini nino bivak vreče. Bi pogledala po vremenu? ter z velikim majavim blo- Bala sva se razočaranja, zato sva odlašala. kom, ki pa je brezbrižno Toda nič več ni bilo slišati šelestenja snežink, držal. Nato pa levo na ki nama je ves čas tako neusmiljeno razjedalo gladko, navzdol nagnjeno upanje. In svetloba! Nekako vesela in modri- polico nad odsekanim pre- kasta je bila. Poglejva! Prvo, kar sva zagle- padom. Točno kot na dala, je bil osončen vrh Grandes Jorasses. •rampi« v Aschenbrenner- Toda kakšen je bil zdaj gorski svet, kako dru- ju. Boris se je je lotil s gačen kot pred dnevi! Walker zasnežen, da bi posebno tehniko. V poč z ga lahko presmučal, Mont Blanc ves okrogel, dobrimi podprijemi v kotu nikjer nobene ostre oblike, vse zalito s sne- police je namesto premrlih gom. Prav do dolin vse belo, stena okrog naju pa, kot da bi bil januar. Toda nebo je bilo Bonatijev steber s Flammes jasno in čez nekaj ur bo posijalo sonce do de Pierre. Puščica kaže, do kam je naša naveza prišla naju. Kmalu so nama žvižgajoči kosi ledu Foto Pierre Tairraz rok zabadal kar cepin in tako v nenavadni oba bivaka v stremenih in teh sto metrov oporni drži premagal najbolj tvegano mesto stene. Le še sto metrov nama je od tod manj- v vsej steni. Spet nov previs, okrašen z galerijo kalo do vrha, a to je bilo preveč. Jutri bova ledenih sveč, nad njim pa za raztezaj navpič- poklicala pomoč, najini zaskrbljeni tovariši ne stene. Kaj pa je nad njo? Tega pa nama žal bodo prav gotovo skušali priti v stik z nama. ni bilo več usojeno izvedeti. Toda, ali lahko verjameva, da bodo reševalci prišli do naju? O tem se nisva več dosti me- Bila je spet noč in spet je snežilo. Neopazno nila. Sploh se nisva več dosti menila. Razo- je prišla nova fronta in zasula gorovje s sne- čarana sva bila od negostoljubnosti te velike gom. Izčrpana od naporov tega popoldneva, gore in od časa do časa sva pričela rahlo dvo- ko sva za slabih sto metrov stene rabila šest miti v rešitev. Kljub temu pa sva stoiila vse, ur plezanja, sva se zrušila na ozko poličko da bi lahko čim dalje vzdržala. Iz bivak vreče pod previsom. Ni ji bilo kaj reči, lahko sva ni ušel niti delček toplote, vse najine kretnje udobno sedela, celo napol ležala. Zavedala sva so se zmanjšale na minimum, hrano, ki je že se, da bo ta mali prostorček za dolgo časa na- pohajala, sva skušala izrabiti kar se da pre- jino bivališče. Zavedala sva se tudi, da je na- udarno. Drobna sveča, ki je še ostala, nama je jin vzpon pri kraju. Spet bo minilo nekaj dni, v konservi grela vodo in krajšala čas. Zunaj preden bo stena dovolila plezanje. Bova ta- pa je mehko naletaval sneg. krat še živa? Toda, če bova še živa, plezati prav gotovo ne bova mogla več. Hrana je šla Jutro. Megla, veter, mraz, ples snežink, turob- h koncu, moči tudi, dobro sta nama jih izpila na sivina, človek bi obupal. Na rob police je

Aig. du Dru (3733 m) v polnem sijaju Foto T. Mihelič čez noč nasulo snega, da nisva videla čezenj. Toda vse to naju ni več kaj prida motilo. Vse bolj sva pozabljala na sedanjost in sanjarila o zelenih poljanah v domovini. Ležala sva ob potoku, gledala bele oblačke, ki so se podili po nebu, toplo sonce se je smejalo nad Trigla- vom. Pila sva studenčnico in segala po dobro- tah iz zajetnega nahrbtnika. Dišalo je po sve- žem senu in cvetje je raslo okrog naju. V bližnjem gozdu je šumel topel vetrič in veje smrek so se rahlo pozibavale. Neskončno vab- ljiva in prijazna je bila vsa okolica. Pred Alja- ževim domom je nekdo igral na harmoniko. Iz dalje so prihajali vriski planincev. Pi-av vztrajno so se ponavljali in postajali vse bolj resnični. Čez čas sva se zbudila iz sanj, a gla- sovi niso prenehali. Planila sva pokonci in na- pela sluh. In res, iz globine sta prav razločno priplavali do naju najini imeni. Najini dragi prijatelji so nekje izza meglene zavese vlivali v naju novo upanje in vero v življenje. V kratkem zatišju sva združila svoja glasova in Konec dober — vse dobro Foto Gerard Gery, prijatelji so naju razumeli. Že so odhiteli po Pariš Match pomoč. Spet je bilo vse tiho, toda vedela sva, da bodo zdaj tovariši napeli vse sile za najino Bil je prav strupen mraz, bivak vreča — trda rešitev. Naju bodo še našli živa? kot pločevina — je pokala ob vsakem premiku. Najine moči so bile že zelo pri kraju in telesi Tega dne nama je hrana dokončno pošla. Sne- sta bili čudno mlahavi. Okrog poldneva je po- žilo je ves dan in tudi ponoči ni prenehalo. sijalo sonce in to nama je vlilo novih moči. Bila je to najina peta noč v steni in vedela Najin optimizem se je okrepil do tolikšne sva, da bova tudi šesto preživela na tem me- mere, da sva nenadoma sklenila poskusiti s stu. To noč sva opazila pi*ve znake ohlajanja. plezanjem Res se je Boris sredi poldneva po- Telo se je le še s težavo branilo pred mrazom, gnal v leden previs nad bivakom, toda to je zlasti noge so bile vsak hip na tem, da zmrzne- bilo vendarle preveč. Ze po dveh metrih ple- jo. Vso noč sva cepetala in drug drugega zanja se mu je pričelo vrteti v glavi in tresoč branila pred spancem, ki bi pomenil konec. po vsem telesu od napora se je pi'ijatelj se- Prav nič več nisva mogla zadrževati toplote sedel nazaj na polico. Zaledenela petica, to je in nenehno gibanje naju je izčrpavalo. Najine bila pretežka naloga za najini izčrpani telesi. obleke so bile kljub bivak vreči docela premo- Volja bi zmogla, telo pa je odpovedalo. Skoraj čene in zaledenele, tudi vžigalice so se navla- v istem trenutku je nekaj zabrenčalo in že se žile; nič več naju ni razveseljeval drobni pla- je tik pred nama kot deus ex machina pojavil men sveče. Najini telesi sta pričeli nezadržno helikopter. V njem je sedelo četvero ljudi, ki propadati. Toda volja do življenja naju za- so nama prav prijazno mahali v pozdrav. Tudi čuda ni zapustila niti za trenutek. Niti sledu midva sva kar poskakovala po polici od sreče, ni bilo o kakem obupu ali malodušju. Bili so da so naju našli in da se je pričela akcija. sicer trenutki, ko sva docela mirno razmišljala Helikopter je še nekajkrat zakrožil pred nama, o smrti, toda v najinem položaju je bilo to pač nato pa se je spustil v dolino izza grebena razumljivo. Nikoli še nisva bila tako blizu Flammes de Pierre, kjer sva pred kočo Char- smrti. Sele ob takih trenutkih se človek zave poua zagledala vse či-no ljudi. Ko se je polegel dragocenosti življenja. Cesto sva se razjokala hrum motorja, sva zaslišala glasove. Tovariši ob misli, da se bo življenje vsak čas končalo. so staknili nekakšno trobljo in zdaj je zabob- nelo do naju: »Pridemo jutri!« Torej vendar. Veselje naju je preplavilo in ko se je sonce Proti jutru je prenehalo snežiti. Ko se je zda- pravokotno uprlo v steno in ogrelo ozračje, da nilo, sva lahko strmeč občudovala globoko sva se kot martinčka stegnila po polici in vsr- zasneženo gorovje, ki se je kopalo v soncu. kavala kalorije, sva bila spet docela prepri- čana v rešitev.

Šesta noč je bila jasna in prav polarno mrzla. Šele zdaj sva se prav zavedela, da sva v višini 3600 metrov. To noč naju je grela samo še misel, da je nemara zadnja. Sicer pa sva ve- čino noči preživela v bolestnih sanjah. Spo- minjam se, da je bilo treba samo zapreti oči, in že sem odplaval v daljo in se znašel ob studencu v Vratih, ki mi je nenehno prihajal pred oči. Vse bolj sem verjel, da so te sanje pravzaprav resnica in da je najin Dru le pri- vid, nekakšna mora. Prav toplo mi je bilo tedaj in šele danes se zavedam nevarnosti ta- kega stanja. Vse redkeje je zdrava pamet pre- magovala krize. Zdi se mi, da je bila kapitu- lacija duha takrat nevarno blizu in s tem tudi konec. Ne vem, kakšno naključje je hotelo, da je vedno zapadel v krizo le eden od naju, drugi pa je tedaj budno skrbel za oba. Tako sva v nekakšnem transu prestala to noč, ki je bila najtežja od vseh. Zjutraj pa so naju dogodki brž predramili; ko sva ugotovila, da nama začuda še ni zmrznil noben del telesa, sva z novim upanjem opa- zovala živahno vrvenje okrog koče Charpoua in spreletavanje helikopterjev, ki so nepre- nehno tovorili ljudi in opremo do vrha lede- nika Charpoua. Včasih je kateri od njih za- krožil tudi mimo naju in polna zavisti sva tedaj gledala ljudi komaj trideset metrov da- leč, pa vendar so bili oni sredi življenja, po nama pa je že segala smrt. Reševanje se je pričenjalo. Očitno so reševalci razpolagali prav z vsem, kar je dognanega v reševalni tehniki, in bila sva priča zares veli- kopotezni akciji. Okrog desete ure so se na grebenu Flammes de Pierre nekaj sto metrov pod nama pojavili prvi ljudje. Vse je bilo glo- boko zasneženo in njihovo napredovanje je bilo sila počasno. Normalni pristop na Dru je v normalnih razmerah četrte stopnje. A zdaj? Naveza za navezo se je povzpela na greben in kmalu je na neki terasi zrasla vasica šoto- i'ov — glavna baza. Med reševalci sta bila najina tovariša Bi*ane Pretnar in Stane Belak, ki sta nama spox-očila, da bi bil px-istop na vrh zelo zamuden in težaven. Zato bodo skušali reševalci priti do naju po neki skx'ivnostni prečnici nekoliko pod nama. Res se je dvoje navez pognalo v steno in jo počasi pi-ičelo

V vertikali in onstran nje Foto T. Mihelič Se ta raztežaj Foto T. Mihelič

opremljali s klini in fiksnimi vrvmi. Toda posel je šel le počasi od rok. Sredi popoldneva so nama tovariši sporočili, da bova morala še eno noč prebiti v steni. To je bil za naju hud udarec. Dvomila sva, če bova vzdržala. Tedaj pa se je iz doline kot vihar pripodila četvorica chamoniških vodnikov, plezalcev naj- višje kvalitete. V hipu so razumeli situacijo, zamenjali so utrujene tovariše in v dveh urah mojstrsko preplezali prečnico. Znašli so se te- daj na stebru kake tri raztezaj e pod nama. Sneg se je zdaj že dobro obletel in pristop do naju jim več ni povzročal težav. V zadnjem raztežaju - jim je pomagala najina vrv. Ob sončnem za- hodu sva zagledala dva od njih, kako sta pri- plezala po poševni polici in kar verjetni nisva ,#|f A mogla svojim očem. Pač se nisva še nikoli 1 • tako razveselila človeka kot tokrat. Točno ob j, devetnajsti uri sta chamoniška vodnika Marcel Burnet in Gerard Devouassoux priplezala do naju. Pričelo se je že mračiti in treba je bilo bliskovito ukrepati. V hipu je v klinu visela osemdesetmetrska vrv, najina nova prijatelja pa sta naju že spuščala navzdol. Le s težavo so najine roke oklepale vrv, toda zavedala sva se, da je zdaj treba napeti prav vse sile. In res je šlo. V borbi za življenje človek odkrije v sebi moč, ki je ni nikdar niti slutil. Trikrat smo se spustili po vrvi in prispeli nekako do višine najinih bivakov v stremenih. Tu se je vrinila med previse drobna polička in nas vo- dila v desno. Docela se je že stemnilo, a ven- dar se je v soju čelnih svetilk nekako dalo plezati. Reševalci so naju bolj vlekli kot va- rovali, kajti najine moči so komaj zadostovale, da se nisva sesedla. Polica se je iztekla v pla- teh in nas postavila pod navpično poč. Koliko takih sva preplezala v stebru in težjih! Zdaj pa je nisva zmogla niti kot druga in preko nje sva prišla na podoben način kot vedro iz vodnjaka. Nad počjo se je sistem poličk na- daljeval in fiksne vrvi so nam lajšale pot. Na vsakem stojišču je stal kak reševalec in vse bolj sva se zavedala, da sva rešena. Po- ličke so se po kakih sto metrih razširile in okrog desete ure zvečer smo zagazili v globok sneg grebenske rame. Bili smo zdaj kakih dve sto metrov nad taboriščem reševalcev. Številni spusti po vrvi in krajši prosti odstavki so nas uro kasneje privedli na Flammes de Pierre. Midva sva bila preveč presenečena nad naglo spremembo, da bi nama to pomenilo kaj več kot počitek. Toda čim več je bilo okrog naju prijaznih ljudi, ki so nama ponujali jedi in pijače, da nisva vedela, kaj bi vzela, tem bolj sva se pričela zavedati, da bova spet živela. Natanko stodvainšestdeset ur sva bila v steni in le s težavo sva se vživela v novi položaj. Od Ruske koče Toda nič ni bilo neverjetnega okrog naju. Čaj je prav prijazno spekel v jezik, tovariši, ki so na Zgornjo Polskavo naju objemali in tolkli po ramenih, niso bili le prikazni in spalna vreča v šotoru je bila resnična, še bolj pa vabljiva. Dr. Avgust R e i s m a n

To noč je spet zapadel sneg. Globoka odeja pršiča je zjutraj pokrivala težko utrto pot. Temne megle so se podile okrog sten Druja Pred leti so se odcepili planinci na Zgornji in le s težavo je oko sledilo navpični črti, ki Polskavi od PD Slovenska Bistrica, ustanovili je ločila skalovje Bonattijevega stebra od ob- svoje planinsko društvo in se takoj vrgli na lakov. Spet je bila stena vsa zaledenela in delo. V časnikih so izšli članki o lepotah poti sovražna, toda v njej ni bilo več nikogar. s Polskave na Pohorje, propagirali so zboljša- Dolga kolona ljudi je sestopala po globoko nje ceste proti Smartnu na Pohorje ob bistri zasneženem skalovju proti ledeniku. Počasi je vodi Polskavi z bogatim zarodom postrvi, a postava vitke gore sivela in se naposled zdru- v sami Polskavi so ob postajališču avtobusov namestili lep, pregleden zemljevid bližnjega žila z monotonim ozadjem. Pohorja... Takrat je tudi planinsko društvo Na ledeniku je metež malce prenehal in skozi v Slovenski Bistrici krepko živelo. o leno v oblakih se je prikazala dolina. V njej Sredi meseca avgusta sem se odpravil s tremi ni bilo snega; bila je vsa zelena, polna var- prijateljicami planin k Arehu, da bi od tam nosti in toplote. Po globoko vtrti gazi je se- krenil niz Pohorja na Zgornjo Polskavo. Upra- stopala proti njej dolga vrsta ljudi. Med njimi viteljica Ruške koče je le približno poznala ni bilo težko spoznati dveh bednih, izmučenih pot: Nekje pod »Zarjo« naj krenemo navzdol. bitij, ki sta se z opotekajočimi koraki vračala Jutranje megle so se razpršile in odprle lep v življenje.

Jekleni ptič, ki je naši navezi skrajšal pot v dolino. Foto Gčrard Geryi i^ris Match Miheličev prvi korak na suha tla pogled proti Šmartnu. Preko sočno zelene jase prisluškujemo, — toda nikjer ne ljudi niti krog Ruške koče in starodavne cerkve svet- ptičev, celi vrtovi teh svežih gozdnih sadežev nika Areha smo kar presekali smrekov gozd in nikogar, ki bi jih obiral. Na razpotjih skladi nad serpentino granitne ceste. Nato je treba bukovih drv, ki so jih morali še pravkar na- še precej pešačiti med sicer gostim smrečjem sekati, ali vendar nikjer drvarja, samo prav- in bukvami. Neprestano se menjavajo odcepi kar razorana brazda v črno prst. Samo stari- s ceste v dolino, toda brez markacij in tablic: kaste barve markacij pripovedujejo, da so bili Na Šmartno ali Polskavo? Gozdne ceste, tudi vendar nekoč ljudje v tej samoti, tudi drugi, močno izvožene, se križajo sem in tja, včasih ne samo mi štirje, ki smo se nekako zgubili zasveti svetla jasa iz goščave, ali Šmartna ni sem, da otmemo zgodovini nekdanje marljivo videti več, le potok šumi od nekod: je bistriški delo polskavskih mladih prijateljev narave. — ali polskavsld? Nastaja dvom, kako bi? Tudi dokler ni predsednik odšel in zapustil za seboj nobenega znaka koče »Zarje« ni; smo že pod samo zemljevid tega skrivnostnega kotička po- njo ali še ne? Kaj če zaidemo preveč na desno, horskega gozda. v kotanje krog Šmartna in potoka Velike Pol- skave! Kar za par ur ovinka jo zarežemo. Dve uri hoda v tišini kakor pod baldahinom, Cesta je prazna, ne vozila ne ljudi, tudi v gozd in zopet samo gozd. Niti sapica ni ganila gozdu sredi dneva sicer blagodejna tišina, toda z vejami, cvetlice živih barv, ceste druga preko zaenkrat nam postaja bolj mučna kot prijet- druge, in zopet so čez robe kolovozov visele na. Prepričujemo drug drugega, mlada zdrav- borovnice, za njimi gobice, da smo jih lahko nica se nekaj spominja, da je tod nekoč hodila. kar grabili, vonj po smrečju, da smo vriskali Še ni pravi odcep in da so tam nekje bile zaradi odmeva, pa nič — »vse tiho je bilo.« Ne- markacije za Polskavo. Torej: gremo naprej kje v majhni globeli je odbočila druga marka- • in gledamo levo-desno, vedno enako. Drevesa cija v levo, se ve, nobenega znaka, kam. Ure- so visoka, ni pregleda v pohorskih gozdovih, zali smo jo torej naravnost naprej, prepričani, večne globače. da nas vodi instinkt pravilno proti Polskavi. Zdelo se nam je, da se sonce že nagiba, ko se Končno zopet kolovoz, širši, izvožen, kar pre- je cesta pod streho vej le začela jasniti in smo vidno zasuče ob starem deblu navzdol. Kre- stopili na zeleno jaso: Pred nami vas Planica nemo za njim, iščemo rdečo piko, ni je, pač ki so jo med vojno gestapovci do tal požgali. pa blešči iz blata čokoladni papir. Torej so Od Arehovih 1245 metrov smo padli na kakih hodili ljudje. Še v dvomu, ampak gremo, ker 600 metrov, na polovično višino. Stara kmetica je zopet zabliskal srebrni omot sladke čoko- iz Bojtine nam je želela dober večer. Vračala lade, kdo drug bi naj razmetaval tako dobroto se je iz Frama, kamor je nosila maline in ku- pila štruce kruha. Šele sedaj smo vedeli, da kot planinci, ki čuvajo lepoto narave! In res smo pravilno ubrali pot izpod »Zarje«. visoko na starem deblu nas je pozdravljala Pod Planico se je širil drugi svet lepote s že obledela markacija v belo rdečem krogu, sadonosniki, njivami in vinogradi čez Kopiv- odsvit dejavnosti planinskega društva. Sicer nik, Loko, Bukovec in Gabernik do Polskave še dvomimo: bistriškega za Šmartno ali pol- in za njo do Ptujskega polja. skavskega? Dvom je sicer še kljuval po glavi, V nekako 50 letih sem prebredel Pohorje od a prevladal je le občutek tega, kar smo želeli, vseh strani, pa se mi zdi, da je pot od Ruške da gremo prav, na Zgornjo Polskavo, in se koče na Polskavo najlepša in najzanimivejša. tako vdali svobodnemu razmahu sproščenega Le markacije in polskavski planinci-funkcio- planinca, svežini pohorskega gozda. narji? Širok kolovoz je dajal vso svojo prelest, ki diha menda samo na Pohorju tako sveže in vabljivo. Na obe strani so se smehljale rumene lisičke med debelimi, žametno modrimi borov- nicami, ki jih drugod na Pohorju ni bilo več. Iz mahu so se stevile rdeče jagode, kot bi samo čakale v zatišju, da si jih natrgajo trudni Ali je vaše planinsko društvo že objavilo pro- in žejni planinci. Nad cesto so se vezale goste, gram za Gregorčičev planinski memorial? senčne veje. Upravni odbori, pohitite in storite svojo dolž- Postajamo, obiramo, na trohnelih štorih po- nost. Mladinski odseki, pripravite izlete v čivamo, se sladkamo s črnicami in jagodami, gore Slovenskega Primorja! 126 MLADINSKIH PRENOČIŠČ ima švi- komponist iskal pri slikarju Hodlerju. Sku- carska zveza za mladinska prenočišča (ne- šal se je izogniti posplošenim »alpskim ka- kaka počitniška zveza) s svojimi 43 000 čla- rakteristikam« in slikovitosti ter gradil na ni. V letu 1964 je obiskalo te domove 273 150 treh impulzih: samotnost in negibnost gora; mladih ljudi, nočitev je bilo 501 400. Spal- mir v gorah, nato nevihte; sončni vzhocl nice so ločene povsod, prepovedano je ka- kot simbol bodočnosti. Simfonija se konča jenje in pitje alkoholnih pijač, nočni mir s hvalnico življenja z vsemi njegovimi ra- je določen do 22.00 do 6. ure. Vstop imajo dostmi in skrbmi, krutostmi in ljubeznijo. mladi ljudje do 25. leta, starši z otroki, Dunajski tenor Lohner je zapel iz Byrono- šole in skupine, če ima vodja člansko karto. vega »Manfreda« slavno arijo o izzivanju Tudi člani inozemskih počitniških zvez duhov. Major Hadow pa je recitiral pesem, imajo pravico do teh cenenih prenočišč. ki jo je sestavil lord Francis Douglas 14. julija 1965. lOO-LETNICO PRVEGA VZPONA NA Po tem programu je sledil pozdrav pred- MATTERHORN so proslavili v Zermattu sednika CAS, na kar so pozdravili zbor še in Breuilu od 11. do 18. julija 1965. Bilo jugoslovanski zastopniki, poljski (pri Po- je okoli 500 povabljencev, slovesnost pa je ljakih je poročevalec zapisal, da obstoje že 62 let in da so izredno aktivni) in grški. organiziral državni turistični urad. lokali Vsak večer je kino »Castor« vrstil planin- v Zermattu in seveda združenje hotelirjev ske filme: Cervin (Matterhorn) 1901. Cervin in gostilničarjev v Wallisu. Med povablje- 1965 (Taugivalderjev film) in filme, ki so nimi je bila tudi Mrs. E. Blandy, hčerka jih posneli Michel Darbellay, Luis Trenker Edivarda Whymperja, Mr. John Whymper in slavni film »Med nebom in zemljo«, ki in Mrs. Woodgate, oba nečaka E. Whym- sta ga posnela Rebuffat in Tairraz. perja, major H. R. Hadoiv, nečak Douglasa Bilo je več razstav: Retrospektivna slikar- Hadoiva in nečaki ter vnuki Charlesa Hud- ska razstava planinske podobe od Calama sona. Pravzaprav se je v tistih dneh v sta- do Hodlerja, razstava N. Koniga (1765 do rem Pralo Borni ali francosko Praborgne 1832), razstava turistične reklame in raz- (tudi naša Kranjska gora ima dve stari stava »Človek in gora«. imeni) zbral po svojih zastopnikih ves alpi- nistični svet. 15. julija je bil na sporedu pohod na Mat- V zermattskem muzeju so odprli novo sobo terhorn. Na hotelu Belvedere v vznožju grebena Hornli se je zbralo kakih 60 kan- »14. julij 1865«. V imenu ONST (državni didatov, pa so morali odnehati zaradi ne- turistični urad) je pred hotelom Riffelberg urja (dva dni prej pa je preplezala severno (2500 m) Wemer Kdmpfer primerjal senza- steno Matterhorna naveza Michel Vaucher, cijo ob Whymperjevem vzponu s tisto ob žena Yvette in vodnik Kronig v dveh na- atentatu na Abrahama Lincolna, ameri- vezah. drugi dan v svežem snegu in sodri, škega predsednika, ki je umrl tri mesece pač lepa proslava 100-letnice. Jvette Vau- pred Whymperjevim vzponom. Zanimivo je cher ne glede na posebne okoliščine, v ka- tudi to, da je posebej opozoril na popot- terih je severno steno Matterhorna plezala ništvo. češ »vsa Švica rada potuje po gorah, naša Nadja Fajdigova, terja zase ženski ne množično, pač pa v neštetih manjših primat v tej steni). skupinah« (torej ljubosumna inačica švi- carske množičnosti). 17. julija so v Breuilu-Cervinii proslavljali Omenil je locarnski klimatski simpozij, ki Italijani 100-letnico prvega vzpona po ita- je ugotovil izredno koristnost alpske klime lijanskem grebenu. Slovesnosti so se začele za zdravje človeka. Alpska klima je ena- v cerkvi v Valtournanche, nato je sledila »retorika«, odkritje plošče, na kateri je kovredna klimatičnim spremembam v dol- kipar Monti uporabil veliki Kljun, Becco žini 2000 km po meridianu, od polarne do ali Cervino, kakor Italijani imenujejo Mat- subtropske, je bioklimatska, vzpodbuja terhorn. Nato so v Breuilu ob asistenci od- h gibanju, vzbuja občutek sproščenosti, je delka vojakov alpinistov odprli Vodniški tonična tudi, kadar ne sije sonce. V Alpah dom, lepo zgradbo, ki jo je omogočil z me- se zaveš relativnosti časa, če pomisliš, da censko gesto milanski industrialec Guido je kos ledu na Jungfrau porabil 450 let, Monzino, znani italijanski vodja in finan- da je prišel na konec ledenika Alletscha, cier ekspedicij. V »Vodniškem domu« je zaveš se, da smo sicer »preveč razviti«, fi- center dokumentacije za Matterhorn, muzej, zično pa pravzaprav propadamo. knjižnica, posvetovalnica in kino. Sledili Alpe nudijo prirodno kompenzacijo k »hi- so govori in pozdravi: švicarski, holandski, pokinematozi« modernega življenja. nemški, španski, jugoslovanski, avstrijski in 10. julija zjutraj so bile cerkvene sloves- poljski. Predsednik ČAJ Renato čhabod je nosti (govoril je tudi škof iz Leicestra dr. obžaloval odsotnost Francozov, saj imajo N. Williams), položili so vence na znanem tudi svoj delež pri Matterhornu: Michel zermattskem pokopališču, vrstili so se go- Croz, vodnik, je bil iz Chamonixa. Poudaril vorniki, luzernski orkester pa je zaigral je, da je Whymper sam zapisal o Jeanu »Alpsko simfonijo« Jeana Daetwylerja, ki Antoinu Carrelu, da je mož Matterhorna, jo je komponiral za ta praznik. Navdih je saj je prav on ugotovil, da je možno priti kreacijska industrija, trenerji in igralci na Becco. nogometa spadajo med najbolje plačane Zvečer je bil banket, nato pa so vrteli film ljudi na svetu. Nekaj tega udira tudi v Guida Monzina po grebenu Lion. Omenimo alpinizem, arena za to je najbolj vidna še to, da se je slovesnosti udeležil tudi na Kleine Scheidegg pod Eigerjem. Šport Franz Schmid, eden od zmagovalcev se- je zašel s prave poti, ker športnika ne verne stene Matterhorna pred 34 leti. vzgaja več kot psihofizično enoto, temveč V Švici je bilo odprtih za »Leto Alp« poleg s pretiranim treningom oblikujejo samo fi- že omenjenih v raznih krajih še nekaj raz- zično kondicijo, in ga pripravljajo za osebni stav: Posebna razstava o zgodovini alpi- uspeh za vsako ceno. Svetovna športna nizma v bernskem muzeju in razstava strokovna literatura vse bolj pogosto ugo- »Matterhorn 1865«; v Goschenenu razstava tavlja, da je med vrhunskimi športniki gorskih kristalov; v Grindelivaldu »Grin- vedno manj vzgojenih osebnosti. Kaj po- delivald pred 200 leti v umetnosti«; Viso- čenjajo že zdaj z raznimi »superteami« za kogorstva Grindelicalda v literaturi in sli- prihodnjo olimpiado: »eno samo izcejanje karstvu; v gradu Spiez Alpe v slikarstvu; znoja, pravo idiotsko življenje, kot da člo- Alpski vrtovi v Schynige Platte, Champex- vek ni več človek,« piše n. p. Uli Wolters Lac, Rochers de Naye, Rigi-Kulm, Bourg v Dortmundu. Strokovna švicarska telo- St. Pierre, Pont de Nant in Maran ob vadna revija piše, da je med športniki zato Arosa. Posebno poučna je bila razstava vse preveč prezgodnjih invalidov, ki stoje prof. dr. h. c. E. Imhofa, ki je prikazala »kot velika vojska pred dobro plačanimi njegovo delo za švicarsko kartografijo. specialisti in managerji« (v Švici zaslužijo nekateri do 100 000 f rs letno). Upajmo torej, da bo alpinizem obvarovan pred reporterji RAZSTAVO PLANINSKE PODOBE so lani in managerji! že enajstič priredili v Montreuxu. Od 450 poslanih podob so jih razstavili 206. Devet slikarjev je bilo povabljenih, 95 pa jih je TATRA MOUNTAIN JOURNEY 65 ime- imelo priložnost, da so slike razstavili. Raz- nujejo Angleži obisk angleških alpinistov stavo je organizirala krajevna sekcija CMS v poljskih Tatrah. Angleže je vodil Sir (Švic. alp. kluba) in krajevni turistični John Hunt, vodja uspešne angleške ekspe- biro, pri otvoritvi pa so bile navzoče naj- dicije na Everest 1953, obisk pa je organizi- vidnejše osebnosti. Župan mesta Montreuxa rala National Association of Youth Clubs, je v slavnostnem nagovoru povedal, da ki je podobne ekspedicije priredila tudi že ta razstava uživa največji ugled v vseh na Gronlandiji (1960) in v grški Pindus kantonih, da je umetniška manifestacija (1963). V skupiiii je bilo 25 mladih alpini- državnega pomena. Predsednik CC CAS stov in 14 starejših, med katerimi so bili Albert Eggler je ugotovil, da se je pla- zelo znani angleški himalajci in alpinisti ninska podoba v zadnjem času tematično npr. Alfred Gregory. Angleže je sprejel obogatila in da se za to ni bati za njen Klub Wysoko gorski. Vreme ni bilo naklo- nadaljnji razvoj. Značilno za to razstavo njeno, vendar je Angležem uspelo v snegu je bila pestrost stilov od naivizma do skraj- preplezati nekaj smeri V. stopnje, tudi nega avantgardizma. V katalogu je zapisal južno steno Zamarla Turnia. Koč se niso W. Schmid, da je razstava dokazala ob tej posluževali, odločili so se za bivake. Po snovi sodobni umetniški duh. Največ po- Tatrah so obiskali še Krakoiv, Osivieczim, zornosti je vzbujala slika »Drvarji« (Walter Varšavo in Pienine. Simon).

PRIJATELJI PRIRODE (Naturfreunde) v MANAGERSKI ŠPORT, imenujemo ga tudi Zapadni Nemčiji pred finančnimi predpisi »nadšport« (Vbersport), živi od heroizacije nimajo statusa družbene koristnosti, med- športnih zvezd in od izrabljanja psihoze, ki z množično telesno kulturo nima nič skup- tem ko je nemškemu AV ta status priznan. nega. Tako pri nas kot po svetu se o tem NF mora plačati davke, črtali pa so jim precej piše, govori, tudi pred sodnim sto- tudi 25 000 DM podpore za vzgojo smučar- lom se znajde ta spaka in napaka, stvar skih učiteljev. Država je obe potezi ute- pa teče naprej po kolesnicah, ki si jih je meljila s statutom NF, v katerem stoji tudi utirila. Ena od metod heroizacije je tudi tole: »Prijatelji prirode vidijo osnovo svo- navidezna počastitev »športnikov leta« ip., jega delovanja v tem-, da pomagajo sociali- navidezna zato, ker največkrat ne gre za stičnemu razvoju družbe.« Ali je Zapadna to, da se uspešni športnik postavi za zgled, Nemčija udarila s tem NF za to, ker je ampak za idol. Ni naključje, če je v Tokiju prišlo v sosednji Avstriji do drugačne po- slavnostiii govornik imenoval štadion litike napravm OAV? Ce bi bilo to res, bi »tempelj modernega sveta«, zmagovalce pa bil tihi »anschluss« med DAV in OAV še »zvezde na nebu našega časa«. Največja bolj na dlani. Ali pa je vse, kar je v zvezi zagata za zdrav razvoj športa je nedvomno s socializmom, za ZRN pravi bavbav? NF pri nogometu. Managerstvo postaja že re- ima v Zapadni Nemčiji 112 000 članov. strahove; po njih se pode viharji v družbi strel; megleni dnevi, ko je krog človeka en sam beli »Nič«; večeri v koči ob petrolejki in dimu z ognjišča. Človek se zaveda prostosti, ki ga opaja, da pozabi na vse tegobe in težave. V gorah se čas V gorah ustavi. Ne meri se več na sekunde in minute, ampak na noči in dneve. Vse to sem užival v polni meri. Nikdar nisem Dodi Pušnik pozabil, da sem za vse to dolžan zahvalo vam. gore, in vam, prijatelji, ki ste mi pokazali pot v ta prelestni svet in z mano prebili v gorah toliko velikih trenutkov. Meni se hoče čarobnih moči in neba, ki se koplje v zarji, in goščav, kjer hrupa človeškega ni Raduha in v vrhovih vale se viharji. Raduha, ta nekaj malega preko 2000 metrov Oton Župančič visoka, z nad en kilometer dolgo in okrog 400 metrov visoko steno, pod katero je v Doživeti goro je nekaj veličastnega, lepega, vzhodnem delu skrit majhen — a lep kotiček nepopisljivega. Vsakomur ni dano to. Komur Grohat, me je vedno vabila s svojo lepoto pa je, ta živi dvakrat. in divjostjo. Narava je oboje spletla v pre- Ko je veliki stvarnik »NARAVA« ustvarjal krasen venec in z njim okrasila goro. svet, je na prvo mesto postavil gore. Kot ne- Grohat je zatrep pod steno. Tu je par starih kakšne kraljice so. Podnožja jim krasijo planšarskih stanov. Na kraju pod meliščem je mehke planinske trate in pisano cvetje; ob- planinsko zavetišče. Preprosta koča z dvema ličja so jim izklesana iz trde skale; vrhove temnima zakajenima sobama, polna dima in pa pokrivajo kx-one iz snežnih kristalov in domačnosti. ledu. Tako se mogočne v svoji lepoti in veli- čini dvigujejo nad ostali svet. In večne so. Spomladi je Grohat poln žuborenja voda, po- Koliko rodov in narodov je že izumrlo. Tam, krit z zvončki in zaplatami snega, ki se malo kjer so prej rasli prostrani gozdovi, je sedaj više strnejo v belo pokrivalo. Gor pod steno puščava, kjer so prej bivali ljudje so sedaj in v njej še domuje zima. ruševine, skozi katere žalostno zavija veter. Poleti je zelen, ozaljšan s pisanim cvetjem. Na Naravo spreminja droben črv »ČLOVEK«, meliščih rdi rododendron. V steni zapeljivo jo izkorišča in pustoši. Gore pa stojijo in klju- mežikajo planike. Slemena so polna encijana. bujejo času in človeku. Povsod je čutiti zadah po živini. Med pritr- kavanje zvoncev se včasih zaiskri prešeren So še večja doživetja v človekovem življenju vrisk. kot to, da mu v jasnem zimskem jutru sneg Jesen vzame cvetje, obarva ga s svojimi bar- hrsti pod smučmi, ob strani pa beže mimo vami neznansko lepo. Med temno zelenilo njega kot demoni redki macesni, vsi beli in rušja in redkih smrek se meša zlato macesna, lesketajoči se od ivja, gora pa bela kot ne- rujne krone bukev nad njimi, pa belo melišče vesta v svoji obleki? Bela, čisto bela. in skalnata stena. Nad vsem tem temno nebo. Pa doživetje v steni; poleti, ko te iz ozkih Pozimi je vse zaphano s snegom. Povsod vlada špranj pozdravljajo redke, a nebeško lepe coj- tišina, ki jo od časa do časa pretrga mogočno zove zvončnice in očnice; pozimi, ko je stena bobnenje plazu, ki se je utrgal v steni. okovana v led in belo poprhana s pršičem in Takšna je Raduha in Grohat pod njo. Ne hladna, hladna in bela. moreš opisati njenih lepot, samo poskušaš. Pa počitek po turi na vrhu gora, ko zadnje Vsa zametena in osvetljena od poznega sonca sonce rdeče barva okoliške vrhove, v dolini me je pozdravila Raduha in stena nad Gro- pa se prižigajo prve luči. ljudje pa odlagajo hatom, ko sem pogledal od Bukovnika. Na teh svoje vsakdanje skrbi za eno noč z utrujenih visokih kmetijah še žive ljudje, ki jih civili- ramen. zacija še ni pokvarila. Ubadajo se na krpah zemlje, ki visi na strmih rebrih gore. Trdi In mesečne noči, v katerih se iskre venci gora; ljudje so to in dobri. Čisto drugačni od meh- nevihte, v katerih se gore spremene v prave kužnih dolincev, ki jim je vsako delo pretežko, na tla. Pa le drži, da je strah votel, okrog ga vsaka pernica pretrda, preproga premalo pa nič ni. mehka. Dobro, da me sedaj ni več strah. Mislim, da Stena je sramežljivo zakrila obraz z rožnato me nikoli več ne bo. Kako sem se motil. V tančico megle. Pohitel sem naprej, k steni prijetno topli izbi sem kmalu zaspal. Uspavalo v svate. me je pokljanje koče, ki se je segrevala. Tudi Ce se vreme ne skisa, bom jutri imel lepo miši so bile živahne. Kar naprej so škrbljale turo. Sneg je držal, drugače pa je slabo ka- v podu in med lesenimi stenami. Vesele so zalo. Preko Kamniškega sedla so se valile bile. Človek je prišel in jim ogrel njihov megle in se kakor v slapu zlivale v Logarsko mrzli dom. dolino in na Okrešelj. Jutro je bilo megleno in mrzlo. Kazalo je, da Koča me je prijazno sprejela in kmalu je bilo ne bo kaj prida. Vedel sem za nepretežko a v izbi prijetno toplo. Sveča je metala na po- lepo smer po neki zajedi. Pred letom sva jo znane stvari okrog mene rumenkasto svetlobo preplezala z Rajkom. Tja bom šel, potem pa in risala pošastne sence. na Loko ali domov. Po kratkem iskanju pod steno sem našel Sam sem prišel. Snega je bilo dosti in še nov jarek, ki me je pripljal do vstopa. Dereze so je zapadel. Preko kolen sem se udiral v nov živo prijemale v zmrznjen in spihan sneg. sneg. Popolnoma izčrpan sem prišel do rav- Samo megla me je malo motila, zdaj, ko sem nine pod Grohatom. Pri prvi planšarski bajti našel vstop, ne morem zgrešiti smeri. Po krat- sem opazil globoko sled. Kdo je le šaril tod kem zaledenelem kaminu, ki pa na srečo ni okrog? Kaj če je bil medved? Pred kratkim preveč strm, sem priplezal do zajede. Drži sva ga tu že sledila z Lojzom. Sled je držala rahlo pi-oti desni na rob stene. Počasi in z mimo bajte proti gozdu. Po hrbtu so mi zago- užitkom sem plezal. Nekje na sredini stene mazeli mravljinci. Enega so že ustrelili v do- se je megla pričela redčiti in malo pod oknom lini. Pravijo pa, da drugi še mrhari tod okrog. sem stopil nad veličastno megleno morje. Ka- Še trdno v staje zaprta živina ni imela miru kor daleč je seglo oko, povsod je valovilo. Kot pred njim. da bi z rahlo peno napolnil doline. Nad njo so Kolikor sem mogel hitro in tiho, sem jo ubral se dvigali vršaci in žareli v soncu. Kar tekmo- proti koči. Vsaka skala ali drevo, medlo osvet- vali so med seboj, kateri bo lepši v svoji ljena od krajca je bila medved. snežno beli praznični obleki. Okno je bilo Dobro sem se zapahnil v kočo. Na butanskem zaphano, moral sem desno naokrog. Čez gla- kuhalniku sem skuhal čaj, potem pa cepin v dek skok je bilo malo nerodno. Potem je šlo posteljo in odejo čez glavo. lahko po jarku, visoko zaphanem s snegom, Zdelo se mi je. da ventil pri kuhalniku spušča. proti vrhu. Zbral sem toliko poguma, da sem odprl vrata Preko stene je pihal mrzel veter. Malo niže, in postavil kuhalnik pred vrata. na oni strani, je bilo na soncu prijetno toplo. Zdajci sem se nagonsko zbudil in v tem tre- Ulegel sem se na rušje. Vse doline so bile nutku je zaropotalo pred vrati. Kar sapo mi pokrite, kakor da bi megla hotela zakriti vso je zaprlo. Sedaj sem pa tam. Gotovo me je umazanijo sveta, odkrivati pa le lepoto in či- zavohal in mi sledil do koče. Stopil sem k stost gora. Sneg in ivje na rušju sta se topila oknu. Mesec je osvetljeval kočo, videti pa in zbirala v raznobarvne svetleče kapljice. nisem mogel ničesar. Pred vrati, se mi je Pijan od lepote in sreče sem se spustil v zdelo, nekdo pritajeno diha. Seveda, medved. Durce, škrbino na koncu stene. Skozi Durce Spravil sem se nazaj v posteljo. Cepinu sem drži pot iz Grohata na Loko. Na Durcah je pridejal še velik kuhinjski nož. Poceni me ne segala megla samo do roba. do dobil. Čakal sem in čakal, sam ne vem, Tu sem se ozrl proti Peci in onemel. Raduha kdaj sem zaspal. je metala senco na megleno morje. Tudi moja Zbudilo me je sonce. Skočim k vratom pri- senca se je videla, ostra a neštetokrat pove- sluškovat. Nič. Malo poropotam, poslušam, čana. Okrog nje pa mavrica. Tega še nisem spet nič. Po dveh urah šele sem oprezno na- nikdar videl, pa tudi ne vem, če bom še kdaj. rahlo odprl vrata. Zdaj bo skočil. Pa ni. Še Nazaj grem, na Grohat in domov. Strmina se malo, še malo. Na tleh sem zagledal nekaj nemo izgublja v meglo. Počasi stopam na- drv, na njih pa ... kuhalnik — vse mi je bilo vzdol, še ves prevzet od privida. Samo par jasno. Topel kuhalnik je odtajal sneg in padel metrov sem od vrha, ko se zavem, da ležim. oziroma visim v strmini z glavo navzdol. amour« in Dani sta z nami vred vstopila v Spotaknil sem se na žici, ki poleti po- severozapadni raz. maga nerodnim preko skoka. Noga se je zatak- Po že znani smeri med Ogrinovo in Herle- nila v žico. Peklensko me kljuje in boli v tovo smo bili kmalu v Ogrinovi luknji. Še dva členku. Še tega je bilo treba in še sam sem. raztežaja po Ogrinovi in tam se je začelo. Premaknem se in se poskušam izravnati s Sedaj smo en raztežaj nad Ogrinovo. Stena je pomočjo cepina. Do vodoravne lege gre, potem strma in izpostavljenost res velika. Skala od- pa zdrsnem nazaj. Vedno bolj divje poskušam lična, kot more biti samo v Ojstrici, čeprav na vse načine, veliko hujša je bolečina v nogi. bolj skopa z oprimki, radodarna s previsi vseh Vsakokrat, ko zdrsnem nazaj, si jo še bolj kalibrov. zategnem. Iz nosa mi teče kri, v ustih pa Dragec, ki že celo uro visi v gladki plati na grenak okus — po strahu. Iz megle gledajo samih vrveh, je že dosti pretrpel. Midva si ga name vodene oči nadzemskih pošasti. Gora me tudi preveč sposojava. Kot angel maščevalec je najbrž s prividom opomnila, da je prišel se spusti po zraku k nama. Prav hinavsko se tudi moj čas. smeji Dušanu. Ta je sedaj na vrsti. Ze binglja »Kaj mi je res namenjen takšen konec? v stremenih nad nama. Kmalu izgine čez plat Moram ven! Moram! Glavo v roke, da je ne in za čudo, vrv enakomerno in počasi drsi izgubiš, pa z glavo, ne s silo.« skozi prste. Je to mogoče? Bomo prišli čez ta Skopljem jamo. S cepinom se potegnem tako gladki in previsni odstavek ali pa je to samo visoko, da se z drugo roko naslonim v jamo kakšna Dušanova potegavščina? Ne, ni. Zabi- in še parkrat tako, čeprav mi dvakrat ali janje se čuje vedno više, tudi sopihanje je trikrat spodleti. Končno dosežem žico. Z zad- preveč pristno, da bi bilo narejeno. »Pridi!« njo močjo se izravnam. Stojim ob žici in se Cez plat ne morem drugače, kot da primem za tresem, ves se tresem. »Je mogoče, da sem klin, ki je sumljivo dolg. Koliko ga je le v ušel pasti, da sem premagal strmino in za- špranji? Primem ga. Ostane mi v roki in še, kone o ravnotežju? Še boš čakala na mene, ti ko drsim preko plati, se ujamem za zanko, hladna nevesta, ni še čas za najino ohcet!« ki visi iz višjega klina. Ko se zbašem vanjo, Ko sem prikrevsal v kočo, sem se pričel krče- pogledam za Dušanom. Pod streho visi in varuje. vito smejati, zaspal pa sem kot ubit. Sanjalo se mi je, da padam, padam, vso noč. »Pazi na kline, da vseh ne populiš. Ne veš, kako težko sem jih zabil!« Ojstrica Še eden mi ostane v roki, preden sem pri njem. Pri njem ni prostora. Moram mu na Lepe so Kamniške. Najlepša je Logarska do- lina. V njeni soseščini je najlepša Ojstrica. V njeni steni smo danes. Z Dušanom sediva na dobrem stojišču. Noge nama bingljajo v steno. Pripet na lusko varujem Dragca. Vrta. Poletna struga Cuje se srdito nabijanje po svedru. Preklinja. Leopold Stanek Ne vem, kaj ima bog opraviti pri tem, če je sveder top. Tako odteka Dušan razpreda svojo staro, ljubko pesem, reka radosti temo o ženski. Raztreseno ga poslušam. Vem in bolečin. za konec. Nobena ni kaj prida. Dajem mu Do tod na steni penil nekoč se je prav, čeprav nisem povsem prepričan. hudournik strasti. Danes zjutraj smo vstopili. Ne vem ta kterič. Do črte na bregu Do sedaj nas stena ni pustila čez. Mogoče bo je segal naval krvi. Med alge na skalo danes več sreče. Tu smo do sedaj vedno obra- pognalo v spomin čali. Ce bo danes šlo, še ne vemo. Potreben je je seme planin. en svedrovec, drugače ne gre preko gladke Gora je tiha, usiha vrelec domišljij. navpične plati. Ni lepo, da smo se je lotili s Struga upada, takšno tehniko, pa kaj, ko ne gre drugače. mlada noga igraje Zgodaj smo vstali. Čeprav noč ni bila dolga, s kamna na kamen nam je še kar šlo od rok. Dušanov »le grand si išče stopinj. hrbet in tu preko strehe v kotanjo. Z nesram- nim užitkom se dolgo časa obotavljam in one- gavim na njegovih ramah. Kmalu sta pri meni. Ko debatiramo o tej telovadbi, začujemo klicanje pod steno. Pri- jatelj nas kliče. Ostal je spodaj in raje užival v soncu in pogledu na gola ženska bedra in nedra, ki jih v tem letnem času bahavo raz- kazuje ves nežni spol. Samo toliko razumemo, da z onima v severozahodnem razu nekaj ni v redu. Še tri ne preveč težke raztežaje in že nas ustavi streha, ki se da obiti levo čez previs. Že vidimo markacijo na Kopinškovi poti pod vrhom. Tedaj se je ustavilo. Dušan poizkuša vse. Toliko, da ne poizkusi z nogami naprej. Prepusti mesto meni. Varovališče je slabo, za varovalnimi klini pa zabit zadnji specialček. Skromni moramo biti s svojimi akrobacijami. Najdem šibko mesto, oprimek v globoki, v široki špranji pod streho in se potegnem čez na položno polico tik pod stezo na vrh. Zadnji žarki so ugašali v vrheh. Iz doline se je tiho plazil večer, s seboj pa je prinašal noč. Preskakujemo s skale na skalo in drvimo po grušču, kot bi nas podili duhovi. Ne vemo, kaj je z onima dvema. Pod Škarjami se ustavimo. V Mrzlo goro sveti mesec. Kako lepa je v me- sečini! Kričimo. Oglasita se nam. Samo zaple- zala sta se. Namesto levo sta zavila desno. Sedaj čepita v nekih plateh. Dušana že raz- jeda ljubosumnost. Zabičuje Daniju, naj ja pusti dekle pri miru, njo pa roti za zvestobo. Obrne se k nama: »Sedaj se bo vsaj nažrla mesečine, ki si jo tako želi.« Pa se je zmotil. Ko se okoli poltreh zbudim, zunaj pošastno Južna stena Aig du Midi, Foto B. Pretnar lije. Dušan hoče, da gremo takoj v steno. Na- Mazeaudova smer beremo v nahrbtnike najnujnejše in gremo. O - stojišča X — Janezov padec B - bivak Pri bivaku z Dragom štrajkava. Do svita se zavlečeva v drvarnico. Ob svitu vstopimo in ob sedmih smo že pri njima. Mokra sta in zebe jih. Morata se preobleči. Južna stena Dušan naju prikrajša za striptiz. Okrog vo- Aiguille du Midi tline, kjer se preoblači Ivica, razpne vrečo za bivak. Branko Pretnar Zvečer sedimo v koči in se z dobro kapljico ogrejemo. Vsi smo srečni. Imamo novo smer, Dani šolo, Dušanu pa je gora vrnila dekle. Pravijo, da je najvišja chamoniška igla Midi Jutri se bomo vrnili v dolino in bomo čakali z dograditvijo sistema montblanških žičnic izgubila dobršen del svoje romantične lepote. na nova doživetja v gorah. Prej ponosno nedostopni granitni kolos služi P. S. Nova smer je centralna smer v Ojstrici, modernemu človeku kot nosilec jeklenih žic, imenovana po pokojnem ing. Ivu Reyi. Plezali po katerih drse živopisane gondole. V skalo izvrtani rovi in mostovi nad prepadi omogo- so Drago Zagorc, Dušan Kukovec, Dodi Pušnik. čajo danes sprehode množicam, dostikrat tudi Spodnji del Dušan Kukovec in Vanč Potrč. salonsko opremljenih obiskovalcev. V 200-metrski južni steni ni naravnih, klasič- nih prehodov. Preplezali so jo šele tehnično sodobno opremljeni alpinisti Rebuffatove šole. Spričo lahke dostopnosti so postale smeri v tej steni moda. Še nikoli nisem videl na tako majhnem prostoru toliko navez kot prav tu. S Stanetom in Janezom južne v Midiju nismo Skupno ležišče šteli za preveč resno turo in smo prišli pod steno s Col du Midi ja šele v opoldanskem času. št. 13 Težave pa so se pokazale že pred vstopom. Naveze raznih narodnosti so čakale v vrsti, ki se ni nikamor premaknila. Na čelu so bili Andrino Kopinšek okorno počasni plezalci. Nepotrpežljivo čakaje smo se odločili za Ma- zeaudovo smer, ki poteka bolj levo. Tu ni bilo nikogar. Zgodilo se je lani. Za cel raztežaj dolga, navpična zajeda nam Nekje — na meji med Švico in Francijo — je že takoj na začetku pokazala, s kakšno steno leži alpska koča v višini tritisočpetsto metrov imamo opravka. Lotil se je je Janez Zoi'ko. tik ob zeleno lesketajočem se ledeniku. Solist Čopovega stebra se je dobro izkazal. Če- Utrujeni smo sedeli v kuhinji — vdihavali prav je leto in pol v Parizu, so mu treningi različne vonje po čaju, potnih nogavicah in v Fontainebleauju pripomogli k dobri kondi- konservah. Greli smo se skromno in mislili ciji. Uspelo mu je in kmalu smo bili vsi trije na spanec. Poleg nas vodniška miza. Kmečki vrhu zajede na stojišču v stremenih. fantje iz Wallisa z romansko izklesanimi lo- banjami, temne vprašujoče oči z nepozabnimi Precej časa sva občudovala Stanetove ekshi- profili. Okoli naš so posedali turisti iz vseh bicije v previsni prečki. Ta ga je privedla do dežel. Pogovor se je sukal okoli ledenih sten. dobrega stojišča pod sistemom visečih kami- bivakov, ledeniških razpok. Govorili so o nov. Na vrhu je Janez že vriskal in nama do- megli in novih variantah. Mi smo le na pol povedoval, da smo v grušču, ki pa ga potem prisluškovali — preutrujeni smo bili, da bi za čuda do vrha ni hotelo biti nikjer. Medtem nas zanimalo še kaj drugega kakor spanje. ko smo se gnetli na orlovskem stojišču pod Štirinajst ur namreč smo bili na poti, veči- gladko prečko, je pričela padati iz megle gosta noma nad štiritiscč visoko, skoraj ves čas v sodra. Nevihta je prešla v noč. Tovariši so se megli, pa kakšni! pojavili pod steno, vendar se je njihova pomoč Počasi je prilezla noč iz doline kakor pred- morala omejiti le na nekaj spodbudnih besed. potopna žival. Tema je lezla po grebenih in Obleka je pričenjala zmrzovati, kar za višino kupolah ledenih velikanov. Svetli, raztrgani 4300 m ni nič čudnega. Bili smo breze opreme b lisici so osvetljevali sekunde dolgo razklane za bivak. Še zadnjič smo se hoteli izviti iz granitne skale pred kočo. vedno resnejšega položaja. Varoval sem Ja- Brez luči sem se kotalil na skupno ležišče. neza preko luske, ko zaslišim presunljiv glas Kako me je že poučila oskrbnica? Moška padajočega. Pričakovanega sunka ni bilo. Se spalnica leži na levi — damska na desni — je utrgala vrv? »Kako si, Janez?« Oba s Sta- ali narobe? Gotovo nisem vedel več, končno netom kričiva v noč. »Izpulil se mi je klin mi je postalo vseeno. Ampak v življenju so ženske vedno in povsod na desni strani! Od- vrhu plati. Pristal sem cel kakih 15 m niže. prl sem počasi leva vrata — in vstopil v ne- Naprej sedaj ne morem« Stane se izkaže, ko znan in zatohel prostor. Stal sem kot meseč- z vrvnimi manevri spravlja prijatelja na sto- nik — v egiptovski temi. jišče. Padec ga je hudo prizadel. Pi-avi, da se mu je utrnilo nešteto podob, kako kot samo- Previdno sem otipaval po ležiščih in dognal: hodec zaupa življenje varljivemu klinu. Vse zasedeno! Kakor mumije so ležali alpi- nisti zaviti na ležišču. Pri trinajsti žimnici sem potisnil čevlje pod pograd in se zleknil Noč je bila mrzla in morali smo neprestano na žimnico. gibati otrple ude. Še nikoli nisem tolikokrat Navdal me je nepopisen občutek miru in pogledal na uro. Proti jutru se je zjasnilo, po- sreče kljub nevihti, ki je vihrala zunaj. Tam sijala je luna, na vzhodu se je pričenjalo da- je grmelo, toča je bila po leseni strehi, obiti niti in snežna pobočja Tacula so dobila rožnat z bakreno pločevino, dober meter nad spe- čimi. Divji vihar je pretresal kočo do te- nadih. meljev. Sonce nas ni in ni moglo ogreti. Šele prvi Kljub neurju sem takoj zadremal. Tedaj pa metri v strehi, pod katero smo bivakirali, so se je oglasil moj sosed z boječim, šepetajočim nam pregnali otrplost iz sklepov. Sledila je glasom: »Ali spite?« — »Začasno napol« sem imenitna polica, pa še dva zahtevna raztežaja odvrnil šepetaje. Nato žimnica številka 12 v in bili smo na robu stene, medtem ko so na- joku: »Oh to vreme — tako se bojim nevihte.! veze spodaj spet čakale, da pridejo na vrsto Ali smem k vam?« — »Prosim!« sem dejal v Rebuffatovi smeri. — že iz ljubezni do bližnjega. In sosed je pri- lezel k meni. — Rezek blisk je za trenutek Spodaj v kuhinji je sedel oni gospod pri posvetil skupno ležišče. Vendar dovolj, da mi brleči sveči — v naši sredini. Plačal je ves je pokazal kočljivi položaj, v katerega nisem naš račun kljub našemu (ne preveč energič- zašel po lastni krivdi. V desetinki sekunde nemu — hudič naj vzame valuto!) ugovoru. mi je bilo jasno: Moj sosed ni mož, ampak Nismo dosti govorili, ker je njegov vodnik nežna deklica, ki je poleg vsega očarljivo priganjal k odhodu. Ko je prišla dol še nje- lepa. Brez dvoma: ležal sem v damski spal- gova hčei-ka, nam jo je v naglici predstavil. nici — v sredi med samimi nežnimi bitji. Bila je ona — št. 12 — levo... Zjasnilo se mi je popolnoma — na desno bi Zunaj se je že zdanilo. Prvi žarki so poljub- moral iti, tam ležijo možje. ljali najvišje vrhove. Kakor kri je zaplapo- K sreči je tako grmelo, da ni bilo mogoče lala svetloba v žilah ledenikov in prvi seraki govoriti. Moja »soseda« je položila svojo gla- so grmeli po gladkih stenah. vico v moje naročje popolnoma zaupno, nič Po treh urah hoda smo dospeli do prvega hudega sluteča. Priznati moram: kljub mrazu, senika. Moji tovariši so drveli naprej v Cha- ki ga je veter podil skozi špranje, kljub samo monix — civilizaciji v naročje. eni odeji in kljub tritisočpetsto metrov mi je Jaz sem se pa zaril v seno. Dvanajst ur sem postalo vroče, strašno vroče. Ležal sem čisto sanjal o številki 12 — levo... pri miru. Še nikoli v življenju nisem bil tako utrujen, nikoli ne bi spal tako neskončno dolgo kakor tisto noč po naporni turi. Toda v tem kočljivem položaju sploh ni bilo misliti na spanec. Zavidal sem svoje tovariše spodaj na trdih klopeh v kuhinji. Srečniki! Spijo, smrče, sanjajo mogoče o ledeniških razpokah, sekajo stopinje v strmo in ledeno severno Utrinki steno — se drže za vrv in vriskajo v meglo. Jaz revež sem pa moral bedeti. iz čeških in slovaških gora Z vsemi močmi sem iskal, kako bi se rešil iz te zagate. Eno je bilo pribito: tukaj nisem smel ostati. Mumije okoli mene ne smejo iz- vedeti, kdo je v njihovi sredini. Moje sladko Franc Vogelnik breme ne sme zaznati, v kakem naročju je ležalo. Moja nedolžnost je bila na dlani. Ves utrujen sem zašel v temi v nepravo ležišče, na hodniku ni bilo nobene svetilke in svet- loba bliska mi je prepozno razodela pomoto. Z velikimi, temnimi gozdovi pokrita češka Toda kdo bo meni, popolnoma tujemu turistu, pokrajina, ki se v velikanskih valovih izgublja verjel to? Tukaj v francoski koči, kjer takšne proti obzorju, nas je takoj prevzela. Zaman zadeve gotovo mnogo bolj strogo obsojajo kot smo se sicer v čadastem poletnem dnevu ozi- pri nas. Prizadevati sem si moral kolikor rali po kakšni višji vzpetini, po gorah, na mogoče hitro zapustiti svojo sladko sosedo, katere bi se oko lahko oprlo, da bi se v njej še preden se ona ali katerakoli druga gracija lahko znašli: zasanjani smrekov ocean pa nas prebudi še pred eno uro; ob enih namreč že je takoj ujel v igro svojih zelenih valov. začenjajo vstajati po teh planinskih kočah. Po treh dneh bivanja v Pragi, v tej veliki Polagoma sem privzdignil glavo in se pre- zakladnici umetnosti, smo se 5. julija opoldne vidno približal z ušesom njenim ustom. Meh- odpeljali proti severovzhodu v Češki raj. Ostro ki lasje (frizura a la Marlon Brando!) so se smo obrnili in se ustavili v vasici Olšina. Naša dotaknili mojega potnega čela. Pokojno je češka vodnika Josef Cemy in František Zedek dihala — bilo mi je, kakor da slišim melodijo sta nas povabila na prosto. Bili smo na px-agu pravljice iz tisoč in ene noči — kot bi bil Češkega raja, edinstvene pokx-ajine. Po nekaj njen dih poslednji akord simfonije zunaj po- minutah zložne hoje smo bili v borovem gozdu jemajočega viharja. S prosto roko sem neslišno ob znožju griča; takoj smo začutili, da so tla dvignil deklico in izvlekel levo roko izpod precej drugačna, da niso ne prstena ne kam- glave. Nadomestil sem jo z vzglavnikom, nita, ampak sestavljena iz debelih plasti skoraj dekle dobro pokril in balansiral v temi po kot mivka drobnega peska. Ko se je namreč prstih skozi vrsti spečih žensk. prastara kameninska osnova v dolgih stotisoč- Imel sem srečo. letjih razkrojila, je ostal le kremenčev pesek. Tekoče vode so ga odplakovale in odlagale na dno velikih stoječih voda. Na območju, ki ga Zunaj na škripajočem stopnišču sem takoj oklepajo mesta Mnichovo Hradište, Železny sede zaspal. Bi-od in Jičin, so se tako nagrmadile debele Ni me zbudil mraz okoli ene ponoči, pač pa plasti mehansko in kemično zelo odpornih starejši gospod, ki je prišel iz moške spalnice kremenčevih zrnc. Ker so bile v vodi raztop- in sem mu zapiral pot na ozkih stopnicah. ljene tudi nekatere vezivne snovi, so se ste- Posvetil je z žepno svetilko: »Pardon mon- klasta zrnca bolj ali manj trdno sprijela; ko sieur! Zdi se mi, vi ste tisti alpinist, ki je je voda odtekla, so začeli razni činitelji vpli- plačal ležišče št. 13 — na katerega niste vati na i-azki-oj tega peščenca. Tako se je v mogli, ker sem ležal jaz na njem. Viteško je preteklosti izoblikovala svojevx-stna, fanta- bilo od vas, da me niste prebudili — in res stična skalnata poki*ajina, kakx-šne ni niti v ne vem, kako vam naj to povrnem ...« granitu, še manj pa v apnencu ali dolomitu. smo se spet odpeljali v Sedmihorky, a tokrat Omenim naj, da je podobna pokrajina tudi smo odšli naprej peš in kmalu prišli do prvih v Vzhodni Nemčiji, in sicer južno od Dresdena mogočnih do 70 m visokih skal z nenavadnimi (Elbsandsteingebirge) le kakšnih sto kilo- imeni (Kapelnik, Godci) in zavili naprej do metrov daleč; tudi tukaj so nastale zelo zani- razvalin Valdštejna. mive skalnate tvorbe iz kremenčevega pe- Ta dan smo prvič videli v teh skalah češke ščenca, vrh njih pa so naložene vodoravne plezalce. Dostop do plezalnih smeri je iz- plasti krednega apnenca: okrog pet sto metrov jemno lahek. Pozitivna stran tega plezanja debele plasti peščenca so potemtakem na- v tej nenavadni skali je v tem, da zahteva od stale pred več kot dve sto milijoni let. Ver- plezalcev posebno gibčnost in da si v njej tikalne poči izvirajo od stranskih pritiskov naberejo veliko kondicije. Ves ta velikanski v dobi živahnega vulkanskega delovanja (ter- plezalni vrtec, v katerem je na stotine stolpov ciar). V tem času so se peščenci tudi vzdignili in stebrov, je alpinistično že do kraja proučen precej višje nad prvotno lego. in obdelan in dandanes so že na voljo priroč- Sedaj smo stali na pragu te slikovite pokra- niki z natančnimi specialkami, v katerih so jine. Skraja smo še z očmi iskali vsako zani- skale označene s številkami, vstopi s pušči- mivo skalo, ki je molela iz pobočja, a brž ko cami, v tekstu je ime in opis smeri, zraven smo se povzpeli do roba kakšnih sto metrov tega pa je priložena še ilustrirana plezalna visoke planote in stopili v blodnjak čokatih tehnika. Mogoče je kar prav, da prihajajo in visokih stebrov, smo začeli nehote iskati plezalci do teh skal tako spočiti, zakaj kre- samo najbolj nenavadne skale. Včasih ima menčev peščenec zahteva posebno plezalno človek občutek, da so mogočni bloki naloženi tehniko, kakršne ni ne v granitu ne v apnencu. drug vrh drugega, ponekod so razpoke in Večinoma je dobro razčlenjen (zasigane vdol- poči navpične in zdi se, da se bodo stebri, bine, razi, poči, zlasti vertikalne, številne ki se zdaj še naslanjajo drug na drugega, police), vendar niso gladki stebri s pičlimi morda že jutri ločili. To skalovje obdaja in oprimki prav nič redki. Drobljivega kremen- poživlja gozd in grmovje. Po vseh najbolj čevega peščenca ni mogoče premagovati s klini zanimivih sklanatih predelih so speljane mar- in podobnimi rekviziti. Klini tukaj nič ne kirane poti. »pojejo« in zato tudi ne držijo. Občudovati je treba plezalce, ki so prvi premagali te stolpe, Prvi dan smo si ogledali Drabske Svetničky, zakaj zdaj so na ključnih mestih globoko vzi- pred večerom pa smo se ustavili nekaj kilo- dani močni klini, ki dajejo navezam zadostno metrov jugovzhodno od Turnova. Od letovišča psihično oporo, pri morebitnem padcu pa tudi Sedmihorky je le dobrih deset minut zložne preprečujejo nesrečo. Tudi za spust so vzidani hoje in že se med smrekami in bukvami začno posebni klini, tako da je za varnost popolnoma kazati prve koničaste skale in stebri, ki po- poskrbljeno. Kajpak ni nobena smer na gosto stajajo vedno številnejši, kakor bi hoteli spod- naježena z njimi in se je treba precej potru- riniti gozd ali vsaj tekmovati z njim v rasti; diti in zraven misliti na vax-ovanje, preden od tod občutek, da živi tudi to nenavadno ima naveza tak stolp pod seboj. Sliši se čudno, skalovje nekakšno svoje življenje. Ne. ni samo ampak vlogo klinov prevzamejo v tem pe- občutek: ljudje so nekoč takemu peščencu, ki ščencu — navadni vrvni vozli, zadrgnjeni na ga ni težko obdelovati, a je obenem dovolj koncu približno meter dolge vrvne zanke, na odporen, z dletom vdihnili življenje. Vsa got- kateri visi karabinec. Samo z razboritim vti- ska arhitektura je iz peščenca; o tem, s ko- kanjem vozla v tesne, klinaste navpične raz- likšno ljubeznijo so tedanji mojstri obdelovali poke in luknje se je mogoče zanesljivo prive- vsak kamen, smo se lahko na svoje oči pre- zati na vertikalo, in plezalci morajo poznati pričali pri neštetih spomenikih in stavbah v zraven še precej statike in dinamike, pi'eden Pragi; žal se v velikih naseljih zaradi dima prelisičijo varljivo skalovje. Na otip je povr- naglo stara, črni — nikjer v naravi ni pe- šina peščenca zelo hrapava, približno kakor ščenec takšen, sivkasta patina ga prav nič ne pila, in ko smo pridobili osnovne pojme o kazi. O davni navezanosti ljudstva na to po- plezanju v Češkem raju, se nismo nič več krajino pričajo tudi imena, ki jih je ljudsko čudili, da so alpinisti za tovrstno akrobatiko izročilo vzdelo najbolj značilnim skalam, go- vse prej kot zalo oblečeni. Če zdrsneš, se ne- tovo pa ne gre samo za vzdevke, temveč spo- usmiljeno cefrajo oblačila, neredkokdaj pa minjajo tudi na prenekatero pripovedko. Ko skala posname tudi kožo. se pred tabo vzdigne gladek, kakšnih petdeset Istega dne popoldne smo se odpravili na izlet metrov navpičen prag, ko se skozi mračno, do bližnjih znamenitih Prachovskih skal, ki tesno deber vzpenjaš po starinskih izklesanih so preprežene s številnimi markiranimi potmi. stopnicah in ko nazadnje uzreš na vrhu še Obiskovalca preveva občutek, da hodi po par- graščino, kar ne moreš verjeti očem; začneš ku, vendar ni tod nič umetnega, svet je takšen, si očitati, da že tudi tvoja domišljija snuje kakor ga je ustvarila narava. Od gostišča pred pravljice. Pa je prav resnična tale »hrubo- vstopom na to znamenito območje se je treba skalska« graščina in se uporablja po zares povzpeti na vrh griča, od koder se s skalna- sodobnih načelih: preurejena je v okrevališče tega roba odpira lep razgled na Oborske rib- in letovišče za petičneže iz zahodnih dežel. nike in na slikovito pokrajino med Turnovom Ker se je večerilo, smo se odpeljali v cam- in Jičinom, nato se vije pot nekaj časa po ping pri Oborskih ribnikih, kjer tabori v šo- gozdu, zavije v tesno globel, iz katere se med torih veliko češke mladine. Vselili smo se v smrekami kakor gotski zvoniki vzdigujejo šotore in lične letne hišice. Naslednje jutro čajo vzpona. Našim vrlim Kraševcem je ob tej izjavi nekoliko zavrela kri in nazadnje smo se nekako sporazumeli da bomo odšli peš do — srede Chopka, se pravi, do vmesne po- staje sedežnice. Ker smo tja prispeli brez težav in izgub, smo dobili dovoljenje, da se odpravimo proti vrhu, ki je bil zavit v oblake. Pod vrhom smo se prepričali, da zares razsaja precej hud vihar. Zaradi goste megle nismo imeli nobenega razgleda in smo se odpočili v. bližnji planinski koči. Nizke Tatre so nasprotju z bližnjimi gorami razmeroma položne, valovit granitni masiv, okrog katerega prevladuje apnenec. Po veli- kosti in obliki bi bile še najbolj podobne naši Košuti. Človeku ni treba hoditi naokrog, da se o sestavi prepriča, zadošča, da se poglobi v razgled — gore že na zunaj precej povedo o svoji strukturi. Tako se proti severu vrstijo strmi grebeni, ki mestoma razodevajo svojo apnenčasto strukturo. Ce omenim še floro, ki je na apnenčastih tleh veliko bujnejša in pestrejša, potem se je težko zmotiti, četudi kameninski podlagi ne posvečaš posebne po- zornosti. Pri vzponu na Chopok smo šli naj- prej po redkem smrekovem gozdu, ki je prišel v rušje in borovničevje — mestoma smo opa- zili lepe modrikaste grozde kosmatih alpskih zvončic — nad tem pa so v travnati ruši sa- mevale le redke soldanele in bele anemone. Pod vrhom so granitne skale prerasle z ze- lenim lišajem. Po vrnitvi s Chopka sta nam naša češka vod- nika Josef in František svetovala, da bi si ogledali Demanovsko jamo. Slovenija je de- Plezanje v peščencu Foto F. V. - B. Hribar žela klasičnih podzemeljskih jam in kraških pojavov se nam ne manjka: kdor je že več- krat obiskal Postojnsko jamo, se je gotovo kvišku prelepi stebri in skupine skal. Ce po- na tihem vprašal, kaj mu še lahko tujina sije v teh trenutkih, ko občuduješ s številnih znamenitega pokaže. Vabilu smo se večinoma razgledišč, kamor te pripeljejo zavarovane radi odzvali. Le nekaj kilometrov z Luč!?: poti, to mojstrovino narave, še sonce, tedaj nizdol in še kakšnih sto metrov v hrib (mala se ne moreš ubraniti priznanju, da je ta po- sedežnica je v gradnji) in že smo bili pri krajina zares romantična in da srečanja z njo vhodnem poslopju. Vtis, ki ga na človeka na- ni mogoče pozabiti. redi Demanovska jama, je izreden. Dolga je sicer 29 km, vendar je za ogled odprtih le Naslednji cilj našega potovanja so bile Nizke 1750 m. Nastanek jame je povsem preprost: Tatre. Po lepi cesti smo drveli skozi zanimiv tekoča voda, v tem primeru potok, se je s planinski svet, porasel večinoma s sklenjenimi stotisočletji vglabljala v živo skalo. Višinska gozdovi, v Liptavskem Mikulašu pa zavije razlika je kar precejšnja: 107 m, jama je raz- cesta v stransko dolino pod vznožje glavnega deljena v več nadstropij, od katerih so do- hrbta Nizkih Tater, ki poteka v smeri vzhod- stopna tri, četrto pa pripravljajo za ogled. zahod. V letnih hišicah naselja Na Lučkah O jami v celoti bi tudi najbolj razvajen spe- so nas presenetile velike električne peči in nas leolog moral izjaviti, da je zbirka najbolj čudovitih kapniških in sigastih tvorb in jezerc, opozorile, da smo pravzaprav v zimskošport- kar jih premore apnenčast svet. Medtem ko nem kraju. Jutro je bilo sončno in nič čud- občudujemo Postojnsko jamo zaradi množice nega, če smo hoteli uresničiti program, ki je in razkošja kapniških tvorb, je v Demanovski določal vzpon na najvišji vrh Nizkih Tater jami vsak kapnik, vsaka skupina kapnikov, Chopok (2025 m). Avtobus nas je potegnil po vsak sigasti slap in plaz nekaj svojevrstnega; lepo izpeljanih serpentinah do Jasne, kjer so prehod je tako nagel, da imaš občutek, kakor se k velikanskemu hotelu začeli obračati vsi bi vsak trenutek stopil v popolnoma drugačen objektivi. Pol ure pozneje smo bili pri spodnji svet. Tudi barvni odtenki prevzamejo vsa- postaji dvostopenjske sedežnice, ki pelje čez kogar; od snežne beline čistega apnenca do vrh Chopka. Že od daleč smo videli, da ne sivkastih (manganove soli) in rožnatih (žele- obratuje, vendar nas ni to nič motilo; poiz- zove soli) nadihov. Ponekod so kapniki gladki, vedbe pa so se iztekle vse prej kot ugodno. kakor curki se zlivajo s stropa, drugod se zdi, Zaupali so nam namreč, da na vrhu razsaja kakor bi gledal lestenec, nežno, krhko kam- hud vihar in da nam zaradi tega ne priporo- nito cvetje ali korale, ponekod je plast sige gladka kakor led, drugod nakipnjena kakor popje. V Demanovski jami je tudi pravi kap- niški pragozd; skozenj je izklesana ozka potka, s katere se skozi žičnato mrežo odpira pogled v gnečo tisočerih tenkih kapnikov, ki so na- stali v tem tesnem prostoru. Ves ta podze- meljski svet je v neprenehnem ustvarjanju, povsod teče in kaplja voda, raztaplja in liže kamen ter odlaga, oblikuje kristalne tvorbe.

Zadnji dnevi v ČSSR so bili namenjeni bi- vanju v Visokih Tatrah, v katerih je glavni greben, se tudi vleče v smeri vzhod-zahod, vendar severno od Nizkih Tater, blizu češko- poljske meje. Po deževju prejšnjega dne so bile ob našem prihodu k Štrbskemu plesu (jezeru) zagrnjene z gosto zaveso oblakov, v katerih je bilo le malo presledkov. Štrbske plešo leži na višini 1350 m in ob znožju pov- prečno 2300 m visokih gora je bilo kar občutno hladno. Po kratkem postanku v soseščini ve- likih in udobnih hotelov smo se odpeljali nekaj kilometrov daleč proti vzhodu do Tat- ranske Lomnice. Ves ta visoki gozdnati predel kakor kolobar obdaja Visoke Tatre. Zaradi precejšnje nadmorske višine in prelepe so- seščine koničastih vrhov se je že davno spre- menil v turistični center, v katerem se vrstijo hoteli drug za drugim, vežejo pa jih negovani gozdovi ali parkovni nasadi. Iz Tatranske Lomnice je speljana tristopenjska vzpenjača na 2632 m visok Lomnicky štit, ki obratuje že dobrih 30 let in jo upravlja železnica. V Tatranski Lomnici smo se morali za nekaj dni ločiti od avtobusa in se odpraviti peš tri Prachovske skale Foto F. V. - B. Hribar ure daleč od Kežmarske chate (1612 m). Ločili v Češkem raju smo se na križišču, kjer stoji poleg ličnih ro- govilastih kažipotov tudi napisna tabla, ki oznanja, da se tu začenja Tatranski narodni stim hrbtom Belanske kope (1838 m) na seve- park (Tanap). Skraja smo šli po lepo speljani rozahodu in razvejanima grebenoma, ki se na markirani makadamski cesti sredi smrekovega jugozahodu dvigata v Jahnaci štit (2230 m) in gozda, dokler se nismo pridružili šumeči Bieli Kozi štit (2116 m). Vsa položna nižja pobočja vodi, potoku, ki se poganja čez številne zaob- so gosto porasla z neprehodnim rušjem, višja ljene granitne skale. Pri mostičku nas je pre- pa so pokrita z granitnim gruščem, ki prehaja senetil napis: Tatranski narodni park, strogi proti vrhu v trdno skalo. Vendar naši pogledi rezervat, prepovedano nabiranje gozdnih sa- prvi večer in naslednje jutro, ki je bilo brez dežev. S podrobnejšimi navodili pa smo se že oblačka, niso bili usmerjeni k bližnjim vrho- srečali na številnih oglasnih deskah, ki so vom. temveč k velikima sosedoma Kežmar- v bližini naselij in taborišč. Bili smo v ob- skemu štitu (2558 m) in najvišjemu vrhu močju, kjer je človek opustil vse posege v na- vzhodnega dela Visokih Tater Lomnickemu ravo in se omejil le na urejanje markiranih štitu. Razdelili smo se na dve skupini — ena poti, gradnjo ličnih počivališč in urejanje stu- se je odpravila na Kežmarsky štit, druga pa denčkov. Le nekaj korakov s poti je treba na Lomnicky štit. Precej časa smo hodili sku- napraviti in že se prepričaš, da obiskovalci paj. Pot nas je najprej peljala mimo Triro- Tanapa spoštujejo in ljubijo naravo; nikjer gega jezera v konec doline pod Kežmarskim nismo zasledili potrganega cvetja. Nič čudnega štitom, kjer stoji Brnčalova chata ob lepem torej, če ob odhodu z gora uzreš veliko tablo: Zelenem plesu; nato smo šli mimo Črnega Zahvaljujemo se vam za ohranitev narave. Po plesa, kjer se začne pot vzpenjati in se vije v zložni poti smo se vzpenjali zmerom višje, ključih pod Velko Svištovko (2037 m), od ko- smrekov gozd se je redčil in že je bilo tu der se spusti po razbitem granitnem svetu prvo ruš je, ki je potem prevladalo. Med njim kakšnih 300 m nižje do astronomskega obser- so samevali tudi košati stoletni cemprini. Pri vatorija in tretje postaje gondolske vzpenjače. tleh je rastlo gosto borovničevje in nežne šo- Neprijetno nas je prizadela novica, da bo treba paste praproti, na odprtih lehah so cvetele čakati na vožnjo proti vrhu približno 120 do preproge plahtice in kimale potočne sretene. 140 minut. Lepo vreme se je namreč medtem Kežmarska chata leži ob plitvem Bielem plesu že skazilo, kmalu je začelo deževati in snežiti. v zložnem podolju na ostri meji med apnenča- Tretja stopnja vzpenjače na Lomnicky štit je dolga 1850 m, višinska razlika pa znaša blizu 900 m. Medtem ko pripelje velika gondola od tudi razmeroma majhna količina padavin, ki spodaj več kot trideset potnikov naenkrat, jih jih je tod precej manj kot v Alpah, in še tam vzamejo v zadnjo le po petnajst. Svobodni ledeniki nazadujejo. planinec je tu ujet v neizprosno tehniko. Vož- Dolgo snežišče je bilo za nami, gnil sneg ni nja navzgor traja 10 minut, ravno toliko na- bil nikomur nevaren, in prišli smo pod razbit vzdol, na vrhu pa se smeš zadrževati borih 35 greben, ki nas je vodil na Jahnaci štit. Na minut in nič več, ker pride sprevodnik oznanit zlizanem granitu smo morali poprijeti za že- številko vožnje in takrat je treba dol. Skraja lezno verigo, s katero je del zadnje strmine nismo imeli z vrha nobenega razgleda, šele ko zavarovan. Pogled v globino z vrha grebena se je čas iztekal, je nekdo zaklical, da se je na drugo stran se ustavi spet v — jezeru. Čez odprlo. Le za nekaj minut so se razkadile me- pol ure smo bili na vrhu. Nad nami je kralje- gle; z ograjenega hodnika na vrhu grebena se vala praznična sinjina, po kateri so neslišno je odprl zračen razgled v globino, na sosednje pluli nizki bleščeče beli oblaki. Sedeti in se koničaste grebene Visokih Tater, v mračno, predajati užitku! Kakor bi se Visoke Tatre strmo granitno ostenje, ki je bilo v tem ne- hotele ob slovesu pokazati v vsem pravljič- naklonjenem vremenu kakor ulito iz brona. nem veličastju, da se nihče izmed nas ne bi Med grebeni so se strma snežišča izgubljala v predrznil reči zbogom, ampak le nasvidenje. temačno globino. A treba se je bilo vrniti, Planinec doživi v gorah dneve, ko ima za se- vozni red je že priganjal. Nazaj grede nas je boj težavne ture, a pri tem ne čuti nobene spet ujel mrzel dež; spremljal nas je do koče. utrujenosti. K vrhu ga žene neustavljiv vzgon, Tudi naslednje jutro, 11. julija, je obetalo kaj nepremagljivo koprnenje, radost. Težko je malo lepega vremena. Odšel sem na kratek reči, kje so vzroki, moi-da v lepem vremenu, sprehod po apnenčastih tleh — na granitnih morda v notranji ubranosti ali pa kar v obo- sem videl tako malo starih znancev. Nisem se jem pa še v tisti breztežnosti, ko se človek po zmotil. Najprej sem zagledal številna bledo večdnevnem bivanju v naravi odtrga od vsak- rumena socvetja pomladanskega jegliča, v ko- danjosti, ko se razmaknejo meje, v katex-e je tanjah, kjer je kopnel sneg, so rdeli alpski bil dotlej ujet. Onstran njih pa valovi vesoljna zvončki (soldanele), ob poti sem zagledal ru- narava, ki venomer razdira in ustvarja, ki ni mene vijolice, in ko sem zavil s poti, so se nikjer negibna, nema in mrtva. Planinec sicer vrstile znanke, ki so me spomnile na naše vse to vidi in čuti, redkokdaj pa se mu to ne- gore: velesa, ušivec, alpska žalujka, zlati pe- izmerno snovanje razodene kot mogočna pe- toprstnik, smiljka in druge. Nazadnje sem pod sem, od katere more človeško bitje v izjemnih rušjem odkril tudi številne kortuze. trenutkih zaslutiti, zaznati le nekaj tonov in Po zajtrku se je skupina planincev odpravila prehodov in že se svetli žarek velikega doži- proti vzhodu v Belanske Tatre, kjer je flora vetja utrne. v vseh Tatrah najbolj bujna; žal nas je prav pod Skalnatimi vrati ujel trdovraten dež, ki nas je nazadnje obrnil proti domu. Sredi po- Nekaj takega smo doživljali takrat na vrhu bočja Belanskih Tater je tudi precej velika tudi mi. Druga za drugo so prihajale na vrh koča — podx-užnica botaničnega inštituta. O skupine naših in tujih planincev po raznih čeških planinskih kočah velja povedati, da so poteh in dostopih in se nam pridruževale v nasploh prostorne, dovolj udobne in dobro obi- zavetju razmetanega granitnega skalovja skane. Z električno napeljavo si ne belijo okrog visokega možica. Naši pogledi so vedno glave: vsaka koča ima dieslov agregat, ki zve- znova potovali po ostrih grebenih, ki se z čer poskrbi za tok. Tudi centralno kurjavo glavnega hrbta pahljačasto raztekajo proti se- velja omeniti, v kotel pa ne mečejo dragoce- veru in zlagoma prehajajo v gozdnato sredo- nih drv, marveč visokokaloričen premog. gorje; po nekaj valovih se temni hrbti izgub- Pred nami je bil še zadnji dan. Nič preveč se ljajo v nižinskem svetu Poljske. Mogoče smo nismo zanesli na lepo jutro, a tokrat smo se po naključju izbrali najlepše razgledišče, s ka- zmotili. Odpravili smo se proti vrhu, ki kra- terega smo lahko občudovali ta otok granitnih ljuje nad Kežmarsko chato — Jahnaci štit. velikanov, ki brez pravega prehoda kipi iz Pri Brnčalovi chati se odcepi pot proti zahodu bližnjega nižinskega in kopastega sveta. Niti v strmo pobočje; kakšnih 300 m višje so tla dvajset kilometrov ne znaša zračna razdalja že bolj položna in na sredi te preseneti lično od vzhodnega do zahodnega konca Visokih jezerce z velikimi granitnimi bloki, ki jih je Tater, in vendar bi moral človek doživeti v pred tisočletji odložil ledenik. Nato se pot spet njihovem objemu v vsakem letnem času vsaj napne, dokler se v lijaku sredi snežišč vnovič nekaj tednov, da bi jih resnično spoznal. ne zaiskri gladina globokega jezerca. V Tatrah Nekaj nepozabnih ur smo preživeli na vrhu; je kakšnih sto jezer, večinoma so majhna, vsa poslednja gora je bila, na katero smo se po- so ledeniškega izvora. O tem pričajo pozor- vzpeli med štirinajstdnevnim bivanjem na nim očem številni sledovi in oblike tal: izdol- Češkoslovaškem, in najlepša tura, kar smo jih bene doline, ki se stopnjema spuščajo navzdol, v tem času doživeli. Sestopali smo že z mislijo zbrušen planotast svet, grmade in cela pobočja na neogibno bližnjo vrnitev v domovino in z granitnih blokov — nekdanje morene ipd. občutkom hvaležnosti, da nam je bil naklonjen Kako lepe so morale biti v tistih časih Visoke vsaj en dan tak, kakršnega si more planinec Tatre! Zdaj jih poživljajo le dolgi strmi jeziki želeti samo v sanjah. Poslej bodo naše misli snežišč v globokih grapah, pravega ledenika še velikokrat hitele v ta daljni gorski svet, ki pa ni nobenega več. Verjetno je tega kriva smo ga videli mračnega in divjega v umazanih meglah in ledenem deževju ter v razkošnih prelivih poletnega dne. CEZ 4000 METROV IN DINARJEV ker je prestrm. Kar se pa tiče plezanja, so nekatera mesta lažja, druga težja, marsičemu hudemu (Izšlo v Žena in dom 1934, napi- naju moglo zanimati. »Našo hišo se pa da prav lepo ogniti. sala M. Mohorčičeva o prvem so snemali za film ,Boj za Mat- Na strmem snežišču, ki vodi z slovenskem ženskem vzponu na terhorn' in Luis Trenker je stal grebena — greben je nekako tak- Matterhorn) tamle na mostu,« je pripovedo- šen, kakršen je greben Dovškega Nekaj odlomkov kot odmev na vala. »O, jaz bi pa ne šla na križa — na Rami, so pa železni lansko stoletnico prvega vzpona Matterhorn, tudi za milijon ne,« drogovi, na katerih se človek na Matterhorn. Op. ur. je rekla, ko je zvedela, da iščeva lahko dobro zavaruje. Stena, čez vodnika za Matterhorn. Pač nič katero se pride na Streho, ki se vidi iz Zermatta, da je skoraj . . . Noč, ki sva jo midve pre- vsiljivo je pripovedovala, da ima previsna, je zavarovana z vrvmi, spali, kakor jo pač prespi človek, nečaka, ki je vodnik. »Sicer je ki so na gladkih stenah pritrjene ki se je vrnil s potovanja, še ves mlajši,« je rekla, »pa lahko tele- z verigami. Nekatere so pritrjene v drugih krajih, med drugimi foniram ponj, da pogledate nje- samo na zgornjem koncu, drugi ljudmi, na vlaku, na hribih, na govo vodniško knjižico. Če boste konec pa prosto visi, druge so pa vodi, sedaj v hotelu, sedaj v hoteli, vam bo on najbrž lahko pritrjene zgoraj in spodaj. Kdor gorski koči, pa zopet pred Miche- priporočil še drugega dobrega se ujame v zanko take vrvi, langelovim Mojzesom, sta najina vodnika.« Vodniki imajo namreč mora iti toliko nazaj, da dobi znanca Jože in France prekro- knjigo, v katero jim klienti vpi- primeren prostor, kjer zleze pod kala. »To sva storila iz same sujejo svojo oceno, pohvalo ali vrvjo zopet na drugo stran. Vod- žalosti, ker naju nista vzeli s se- grajo, to je nekaka njihova de- niki so turiste svarili pred temi boj,« sta se prav ginjeno opravi- lavska knjižica. vrvmi, češ, naj se nikar preveč čevala, ko sta na vse zgodaj pri- »No, pa ga pokličite,« sva rekli, ne zanašajo nanje, morda zato, rogovilila s celo metlo aster in »morda se dogovorimo.« Vodnik ker so nekatere res že stare, ali nageljnov. »Torej tako, Mont sam brez nosača stane 130 švicar- pa zato, ker jih morajo sami Blanc, Matterhorn, Rim in bogve skih frankov, k čemur pride še vzdrževati. Nekoliko bolj nerodno kaj je še za vama, midva pa prenočnina in še vsa oskrba. In kakor spodaj je bilo plezanje na dcma, a? Ali je to prav, kaj?« dogovorili sva se takole: Ce Strehi, kjer so bile peči pokrite sta začela očitati, pa sva ju poto- nama vodnika reducirata takso s snegom in s tenko ledeno skor- lažili, češ da sami nisva vedeli, vsaj na 100 frankov, pojdeva obe, jo. Počivali nismo skoraj nič, ali krenemo bolj na desno ali za vsako 140 frankov je pa le samo mimogrede smo lahko gle- levo, ali ostanemo bolj pri tleh preveč. Toda ko naju je skozi dali, kako lepo so prvi sončni ali poizkusimo priti tudi više. rdeče pelargonije užaljen pogledal žarki zlatili snežišča Monte Rose. Na Mont Blanc in na Matterhorn Matterhorn, sva se odločili, da Vztrajno smo hodili kar naprej. priti ni šala. Še pionir naše ino- pojdeva na vrh obe, potem pa Tudi navzdol sem šla prva jaz, zemske turistike prof. Janko nikamor več, ampak naravnost v za mano vodnik, Francka in Ko- Mlakar je odšel, kakor sam pra- Ljubljano. Kako bi pa mogli v pinšek sta se pa za nama ukvar- vi, dvakrat s težkim srcem in tako lepem vremenu samo od jala z različnimi problemi. Ka- lahkim žepom izpod Mont Blanca daleč, in vendar tako blizu gle- dar sta pa ostala le preveč sama in šele tretjič prišel na vrh. dati na Matterhorn v samoti, sta klicala naju na Dr. Reya je ves teden čakal v . .. Navezali smo se po dva in pomoč. Seveda sva se tudi midva Chamonixu na lepo vreme za dva in odšli brez derez in cepi- tu in tam ustavila in jima pove- Mont Blanc in neki Dunajčan mi nov. Noč je bila tako lepa in dala od spodaj gor, kadar nista je pripovedoval, da je imel v jasna, da je vodnik še celo sve- vedela naprej. Prav dobro se še svojem življenju dve želji: da bi tilko kmalu ugasnil. Tudi mraza spominjam, kako je Francka ob- prišel do železnega zaslužnega ni bilo posebnega, skale smo stala na nosu grebena in ni ve- križca in pa na Matterhorn. »Že- lahko prijemali brez rokavic. dela ne naprej ne nazaj. Kar nič lezni križec sem dobil,« je rekel, Hodili smo takole: vodnik prvi, se ji ni ljubilo v globočino po »na Matterhorn pa nisem mogel, za njim jaz, za menoj Kopinšek, gladki steni, dokler ni zagledala čeprav sem prišel zaradi njega potem pa Francka, za nami pa za skalo, kamor sva se bila skrila štirikrat v Zermatt. Vselej sem druge skupine. Do vstopa drži z vodnikom, moje bele čepice. imel slabo vreme.« Koliko jih je, nadelana steza. Vstop spodaj je Tudi Kopinšek je na tem viso- ki čakajo po ves teden in še več precej gladka skala, ki jo ime- kem mestu proglasil, da Matter- v Zermattu, Matterhorna pa še nujejo Absatz, drugi pa Schran- horn ni igrišče za tenis. Ko smo vidijo ne, ker je do tal v megli ke, nato se pa pride skoraj po pa prišli iz skal že pod kamine, in oblakih. Kako bi se torej dve stezi okrog vogla do kaminov. sta si imela toliko povedati, da »nežni deklici« mogli že naprej Odtod naprej drži polica, v kateri sta prav nad izstopom zašla pre- bahati s takimi na tisoče m viso- je bil vsak korak prav hitro in več na levo. Ker ju ni bilo za kimi cilji. In če bi ne prišli gor, prijetno plezanje. S temi trdnimi nama, sva letela z vodnikom na- koliko bi imeli opraviti, preden in solidnimi pečmi se mi je že zaj in ju zmagoslavno pripeljala bi vsem dopovedali, zakaj nisva med potjo Matterhorn zelo pri- na varno . . . mogli na vrh . . . kupil. Gospodinja je nama silno pri- jazno stregla, in kar je čudno, Kamenje je trdno, kar se prime Kakor sem že omenila, sem ime- za svojo prijaznost ni prav nič ali kamor se stopi, vse drži. Ve- la za vodnika Alfonza Binerja, računala, česar človek na poto- ter in sneg tukaj kaj lepo poče- nečaka Josefa Binerja, ki je vodil vanju ni vajen. Govorila je o dita ves prod, ki se pa tudi že profesorja Janka Mlakarja kot vsem, kar se ji je zdelo, da bi zaradi strmine nima kje nabirati. prvega Slovenca na Matterhorn. Večjih snežišč na Matterhornu ni, Naš vodnik je bil izboren, tako da sem kar obžalovala, da ni bila tudi pri nas na Dunaju preda- cej novega snega. Z nezaupanjem pot malo slabša, ker bi se bila vanje,« so pritrdili. »Und die Ze- smo napravili prve korake po od njega lahko veliko naučila. zihuva.« Katera bi bila pa to, sva cesti proti hotelu Eriki. Kazalo Vabil me je, naj pridem v Zer- premišljevali. »Oh, Pavla Jesi- je, da tokrat ne bo šlo tako lah- matt spomladi s smučkami. »To hova.« Človek mora imeti res ko, in res, komaj smo prehodili bo nekaj za vas,« je rekel. Cim dober nos, da ugane kaj takega. nekaj ovinkov po neshojenem dalje smo bili od Matterhorna, Iz tega popisa se bo morda komu svežem snegu, že smo ugotovili, tem lepši je postajal. Najlepši pa zdelo, da nam Matterhorn ni dal da nam Vršič tokrat ni naklonjen je bil takrat, ko smo sedeli pod posebnega opravka. Toda bilo je in da se kaj zoprno zavija v svoj njim zvečer v Zermattu in ga to le osem ur intenzivnega dela. mrzli beli plašč. Snega je bilo gledali ob sončnem zatonu, v ve- Mirni živci! Oči so se morale pri- dovolj, gaz je bila ozka in nesho- černem mraku in zarji . . . vaditi na 1000 do 1500 m globine, jena, mi pa smo imeli na ramah »Wir kennen die Mirko, oder wie ki je zijala na obeh straneh pod smuči in nahrbtnike in ni bilo sie schon heisst, die Debelakova.« nami, pameten je moral biti že- posebno prijetno opletati z no- — »Ach, die Mira Marko?« sva lodec in razumevanje za to višino gami na vse strani. Ni nam pre- popravili. »Da, da, saj je imela so morala imeti naša pljuča . . . ostalo nič drugega, kot pripeti smuči in poskusiti z njimi. Ni šlo lahko, kajti naše smuči so bile narejene za vožnjo navzdol in tako navzgor niso bile priprav- ljene iti prostovoljno, psov pa tudi nismo imeli. Vsakdo si je pomagal, kakor je vedel in znal. mm t ( Bila je že tema, ko smo prilezli Jora do Mihovega doma. Kje je bil še P ll nUDINSKll vrh! Bila je jasna noč in nebo je PRILOGA I1LADIH PLANINCEV VODNIK bilo posuto z zvezdami. Počasi smo se navadili na sneg in na hojo navzgor in pot je, čeprav NOVOLETNO POPOLDNE smo bili vedno bolj utrujeni, po- stajala vedno prijetnejša, kajti Novoletno popoldne je napisalo na ograji, sem se počutil kot v čim više smo prišli, tem bolj je povest. Začela se je na kamniti gledališki loži. Dovoljena za štiri postajalo svetlo. Mesec je zvedavo poti, ki zapušča mestece Tolmin. osebe ni terjala vstopnic. Vsi in- pokukal izza gore, obdan z rahlo Mimo samotnih kmetij je sprem- štrumenti so bili poskriti in tudi rumeno krono in nas spremljal ljala Tolminko in preko Hudiče- dirigenta ni bilo. S te lože se je vse do vrha. Njegova svetloba se vega mostu je pot pripeljala v Stana zazrla tiho v slapove. Na- je odbijala od snega in smrek in sotesko Zadlaščice. Poklonila je pol priprto zaveso je zapenjala pokrajino je napolnjevala pre- drobtino lepote, ki jo hrani pla- Medvedova glava. Okamenela med čudna tišina, ki jo najdete samo ninski svet, toda tokrat tako stenama je zaustavila pogled. v gorah. Človeka je nehote strah osrečujoče kot cekin v žepu siro- Odpočito oko je zvabila skozi pri- in mudi se ti naprej, da bi čim- maka. prto zaveso prelepa scena. Glo- prej minila tista notranja utes- boko odmaknjena je prižgala luč. Samotna kmetija me je skoraj njenost, ki jo povzroča nepopisen Razširila je svojo dlan, da se je zaustavila. Opazil sem starko. mir. voda na njej lepše poigrala. Tako Gledala je skozi okno pritlične je loža nudila polno tistega le- kmečke kuhinje. Prisluhnil sem. pega občutja, ki sreča otroka, ko A vendar se zdi, da živi vsa po- Tiho popoldansko praznično živ- prebira pravljični svet. krajina. Sleherni delček snega ljenje. Kaj so me oropale mestne Hiteli smo po poti nazaj. Okrep- preveva lunina svetloba, sleherna poti, da sem se počutil kot otrok, čali smo se v mestni kavarni. V smreka je v tistem čudnem polo- ki odkriva nov svet? Dolgo, dolgo meni je bilo razkošno razpolože- žaju, da človek nikoli ne ve, ali nisem tako prisluhnil. Dolgo, nje. Za kavarniškimi mizami so se ne bo naslednji trenutek pre- dolgo nisem bil tako pozoren na sedeli ljudje utrujenih obrazov. maknila. Toda nad nami je vladal človeški obraz. Rad bi jim nalil tistega vina, ko- mir in globoko smo si oddahnili, Globina pod Hudičevim mostom zarček tiste pijače, ki sem jo pil ko smo pozno zvečer prišli na me je navdala s plahostjo. Kako ob Tolminki in Zadlaščici in je v vrh in nas je luč v Erjavčevi koči drzno sta si bregova podala roko! kavarni ne prodajajo. rešila urokov gorske noči. In koliko slikovitosti, lepote sta Spati v planinski koči je poseben ustvarila! Pri ljudeh je malo užitek. Ko ugasneš luč in se za- mostov, zato smo oropani lepot. Avgust Ipavec viješ v tople odeje, občutiš brez- Pot je pripeljala v sotesko Zadla- mejno prostost. Veš, da si daleč ščice. Prelepa igra slapov se je od vsakdanjih opravkov, daleč od skrivala v globinah. Bila je po- vrveža civilizacije, veš. da kljub PO CELEM NA VRŠIČ skrita kot v pravljičnem svetu. temu nisi sam in da te za nočjo Pogledu se je odkrivala zadržano. čaka veselo in brezskrbno jutro. Navadno ni težko priti na Vršič. Po globeli so bile raztresene luči, Prebudilo nas je sonce, ki je po- Poleti je to kaj prijeten sprehod. da je šumenje slapov prihajalo iz sijalo skozi zamrznjena stekla. Sicer hodiš včasih malo navkre- temnih in svetlih prostorov. Lepa noč se je utopila v prekras- ber in se pot vleče, kake posebno Dobrotna roka je v strmi globeli nem jutru. Jasno nebo se je umi- naporne hoje pa ni. ogradila prostor. Na ravnem le- valo v zlatih sneženih iglicah, ki Toda tistega sobotnega popoldne senem podu, ko je roka počivala jih je obarvalo jutranje sonce. je bila zima in vrhu tega še pre- Bele stene Mojstrovke so nam Minile so ure veselja na zasne- dreža pri Gorici pod vodstvom zrle nasproti, ko smo se spuščali ženem plazu in v Kranjski gori Franca Lupina; predvajanje barv- na smučišče in nas opazovale z smo se zadnjič ozrli proti Vršiču. nih diapozitivov o visokogorskih zadržanimi pogledi, kot bi se za- Trop oblakov se je pripeljal na- turah (posnel Viljem Zavadlav iz vedale, da so one silnejše in je denj. Sonce je stvorilo rahlo tan- Štandreža — razlagala Jožica Sme- samo od njihove gostoljubnosti čico večerne zarje in obarvalo tova s sodelovanjem Bernarda odvisno naše veselo razpoloženje. oblake s prečudovitimi škrlatnimi Bratoža) in nastop harmonikaša Ni prijetnejšega kot smučati na barvami. Vrnili smo se v svet, Ivana Klanjščka iz Števerjana — toplem soncu, ko ti je sleherni nazaj v življenje, v njegov neza- člana ansambla »Briški slavček«. dotik s snegom v posebno olaj- držni krog. Čutili pa smo, da Slovesnost je povzdignila razstava šanje in težko pričakovana ohla- smo postali bogatejši. V srcu smo povečanih slik o izvršenih visoko- ditev. nosili spomin na lepo preživelo gorskih turah, knjig planinske vse- nedeljo in bili smo veseli, da smo bine, slik planinskega cvetja, al- Toda čeprav nam je bilo sonce zopet en dan v tednu preživeli bumov s slikami, vabil vseh ob- posebno naklonjeno, je kljub tako, da nam ni žal. čnih zborov, vabil vseh planinskih temu potovalo z nezadržno naglico plesov, humoristične revije SPD po nebu in čas je hitel za njim. Andrej Tratnjek »Dolomiti, Gorlomiti in Polomitia in drugo.

SEMINAR O PLANINSKI ŠOLI Iz poročila predsednika Mladinska komisija pri PZS je 7. MK naj izdela propagandni le- slovenskega priredila v soboto in nedeljo 22. in tak, ki bi bil sestavljen tako, da planinskega društva Gorica 23. januarja 1966 seminar o osnov- bi ga lahko uporabljali v vseh Karla Kumarja: ni planinski šoli. Seminarja na mladinskih odsekih. Kalu se je udeležilo 20 predstav- 8. MK naj po možnosti popolnoma Zgodovina goriškega planinskega nikov planinskih društev oz. mla- ali deloma financira stroške za društva sega tja v leto 1896. Prav- dinskih odsekov. V uvodu je v so- predavatelje — goste na planinskih zaprav je bil to »Goriški krožek«, boto zvečer načelnik MK orisal večerih. Razen tega naj čim prej deloval je v okrilju soške podruž- nekatere probleme pri organizaciji izdela primerne slikovne materiale nice slovenskega planinskega dru- te šole. za teme, kjer je to mogoče. Ti ma- štva s sedežem v Tolminu, ki je Po plodni diskusiji o načinu or- teriali naj bodo na razpolago vsem bila ustanovljena prav v Tolminu ganizacije osnovne planinske šole MO brez posebnih tehničnih ome- dne 22. januarja 1896. Delovanje kot o osnutkih programov za po- jitev. tega »krožka« se je držalo tja do samezne predmete, ki jih je pri- 9. Potrebno je uvesti pregled nad leta 1911, ko je bila dne 28. no- pravila MK, so udeleženci semi- mladino, ki po končnem šolanju vembra 1911 v Gorici pri »Zlatem narja v nedeljo zaključili svoje zapušča svoje kraje. Jelenu« — ustanovljena goriška podružnica slovenskega planinske- delo z naslednjimi sklepi in pri- 10. MK organizira občasne sestan- ga društva. poročili: ke, kjer bi organizatorji planin- 1. Osnovna planinska šola se orga- skih večerov izmenjali svoje iz- Med ustanovitelji so bili: Prof. nizira na klubski način in se ime- kušnje. Jaka Zupančič — ravnatelj držav- nuje »planinski večeri«. Seminar je bil dobro pripravljen ne — tedaj nemške realke, dr. An- 2. Priporočljiva je ločitev planin- in potreben, kar je pokazala ži- ton Brecelj — zdravnik v Gorici in skih večerov za pionirje in mla- vahna diskusija in številni sklepi. oče dr. Marjana Breclja, sedanjega dince. 2elimo si le, da bodo čim prej predsednika Planinske zveze Jugo- 3. Važna je prilagoditev šol, orga- uresničeni. slavje, dr. Janko Pretnar — pro- nizacije in programov na stanje v Nikolaj Savicki fesor v Gorici, Anton Koritnik — ožjem okolišu. Pri tem naj bi re- trgovec v Gorici, Ivan Kravos — publiški programi ne bili togo trgovec v Gorici. predpisani. Med člani sta bila tudi kasnejši ban dr. Drago Marušič in dr. Hen- 4. Nujno je, da se organizatorji rik Tuma. planinskih večerov povežejo s DRUŠTVENE šolskimi vodstvi na ustreznih teri- Prvi predsednik je bil profesor NOVICE torialnih enotah. Jaka Zupančič. 5. Predavatelji na planinskih ve- Delokrog goriške podružnice se je čerih naj bodo vestni, sami nav- omejil na trnovsko-banjško pla- dušeni za poučevanje, po mož- noto, Brda in na del Krasa. nosti naj se izmenjavajo med 20-LETNICA SPD GORICA Občni zbor goriške podružnice društvi. V pomoč pa naj MK pri Slovenskega planinskega društva, PZS napiše izčrpen spisek z vsemi Jubilejna proslava 20-letniee ob- ki se je vršil v Gorici pri »Zlatem podatki predavateljev, ki bi bili novitve Slovenskega planinskega Jelenu« dne 22. decembra 1913, je voljni v teh šolah sodelovati. Spi- društva iz Gorice (Italija) je bila določil, da se delokrog prenese sek naj bo sestavni del programa 12. januarja 1955 v klubskih pro- tudi na visokogorski teren, na in naj se stalno izpopolnjuje. storih »Simon Gregorčič«. Dnevni Grintovce. 6. Zelo pomembno je, da se uprav- red je med drugim obsegal: Bil pa je ta občni zbor zadnji pred ni odbori planinskih društev moč- Pozdrav in poročilo predsednika prvo svetovno vojno. neje prizadevajo pri organizaciji Karla Kumarja; poročilo tajnice Med prvo svetovno vojno 1914—1918 in delu planinskih večerov. Pri Jožice Smetove; nastop mladin- je bil sedež goriške podružnice v tem mislimo mentorstvo, finančno skega moškega zbora prosvetnega Ljubljani in jo je vodil zbor dele- in organizacijsko pomoč. društva »Oton Zupančič« iz štan- gatov še v letu 1919: dr. Janko ni zamrlo. Ljubitelji gora - ve- dno bolj redki seveda — so še zahajali v gore. Prišla je druga svetovna vojna. Bila je za nas doba polna trplje- nja, skrbi in odpora. Toda tuje nasilje je moralo pro- pasti in je propadlo. Goriški planinci so se zopet se- stali in po pripravljalnem delu je bil sklican 16. decembra 1945 obnovitveni občni zbor. Na prvi seji društvenega odbora je bil izvoljen za predsednika dr. Lambert Mermolja, sledil mu je Nande Rolich. S posebno požrtvovalnostjo so sodelovali odborniki Ludvik Zor- zut in Stanko Lupine. Prišla pa je razmejitev in za planinsko društvo doba nove pri- lagoditve. Toda društvo je imelo zdravo podlago in kljub neljubim inci- 1963 Člani SPD Gorica na Jalovcu 15. 9. dentom odborniki niso vrgli puš- ke v koruzo — delovanje je raslo Po prvi svetovni vojni je dru- od leta do leta. Pretnar, Brelih in Jakob Božič. štveno delovanje na novo oži- Poseben razmah pa je društvo Na občnih zborih Osrednjega slo- velo. doživelo po uveljavi j en ju videm- venskega planinskega društva dne skega sporazuma. Mnogo družin- Starejši člani se bodo še spomi- 30. decembra 1920 in 28. januarja skih izletov in visokogorskih tur njali izletov, ki so se vršili in 1921 je bil njen zastopnik še vedno tu in onstran meje izpričujejo sicer kam daleč s kolesi, največ- Jakob Božič. živo in nenehno delovanje dru- krat pa peš. Na zboru delegatov goriške po- štva. Prav posebno moram ome- Izvršenih je bilo mnogo visoko- družnice Slovenskega planinskega niti Bernarda Bratoža, ki ga je gorskih tur in izletov, vodja pa društva v Ljubljani dne 17. de- Planinska zveza Slovenije za nje- jim je bil takratni predsednik cembra 1921 je bilo določeno, da govo vsestransko delovanje odli- Nande Rolich skupno z Ladom se podružnica spričo novega po- kovala z zlato častno značko. Breščakom. litičnega položaja razpusti. Moramo pa tudi omeniti, da je Na izrednem občnem zboru go- Državna meja je takrat potekala naše društvo do danes še brez riške podružnice SPD v Ljub- po vrhovih naših planin. svojega sedeža. Po razmejitvi so ljani 19. januarja 1923 pa je bil Fašistična oblast je društvo uki- se seje vršile po privatnih stano- sprejet sklep, da se je podružnica nila 24. novembra 1926. Z ukinit- vanjih odbornikov, javnih lokalih še formalno razpustila. vijo društva delovanje planincev — dolgo časa v gostilni Pavlin. Od leta 1959 uživamo gostoljub- nost na sedežu Slovenske pro- svetne zveze.

Iz poročila tajnice Jožice Smetove:

Po ustanovnem občnem zboru 16. decembra 1945 je društvo pri- rejalo izlete in sicer je bilo sku- paj izvršenih 276 izletov z 8651 udeleženci. Omenjeni izleti so za- jeli visokogorske ture tostran in onstran meje (Triglav, Jalovec, Prisojnik, Krn, Kanin, Bogatin, Viš, Montaž, Mangrt, Ponce, Ciampon, Coglians, Zug dal Bor, Grintavec, Rodica, Peski, Muzci, Quargnan in drugi vrhovi), ture v nižjih legah (Nanos, Snežnik, Učka, Kucelj, Caven, Trstelj, Ko- bariški Stol, Porezen, Ivanac v Benečiji in druge), dalje smučar- ske izlete, družinske izlete in društvena martinovanja kakor Dom Petra Skalarja (1811 m) na Kaninu tudi tradicionalne izlete v Pla- ker je po razmejitvi mnogo čla- nico, dvodnevne in tridnevne dru- rani bivšega Ljudskega doma v nov ostalo onstran meje, nekateri Gorici. žinske izlete s tovornjaki (ka- pa so se pozneje odselili v ma- Drugi je bil leta 1947 v dvorani mioni) v Dolomite v letih 1948, tično domovino, že po nekaj me- telovadnice na Caterinijevem 1949 in 1950 z brezhibno orga- secih pa je spet bilo krepko j trgu, navzočih je bilo 600 ljudi. nizacijo opremljeno s kuharji, s zaletu in nadaljevalo svoje delo- Tretji planinski ples je bil me- prehrano in pijačo, s planinsko vanje. tiskarno, ki je izdala vsak dan seca februarja 1949 z velikim sre- humoristični list »Dolomiti, Gor- Do razmejitve je tudi uspešno čolovom v dvorani »Zlati pajek«, lomiti in Polomiti«, v preteklem deloval markacijski odsek, k: je v s danji prosvetni dvorani. Ta letu je društvo ponovno po 18 vršil svojo nalogo po pobočjih pa je bil ob 22.40 trenutno preki- letih priredilo družinski izlet z Kanina, Trnovske planote, Sabo- njen zaradi močne eksplozije pri avtobusom v Dolomite. tina in Trstelja. oknu. Ples in zabava sta se vse- eno nadaljevala do petih zjutraj. Priredilo je več smučarskih teča- Dokazi o vseh izletih so slike v Sledili so še plesi v letih 1953, 54, jev, ki so vedno dobro uspeli (v petih albumih, ki jih je skrbno 55, 56 in zadnji v letu 1957, vsi pri Planici in na Ukvanski planini). pripravil in jih čuva naš dru- Zlatem pajku. štveni gospodar Peter Cermelj- Društvo je prispevalo v denarju Društvo je priredilo v letih 1959 Ciklaminček. za popravilo dveh planinskih po- stojank na Kaninu in na Cavnu. do 1965 9 zanimivih planinskih V dvajsetih letih je bilo 18 red- Leta 1950. je društvo priredilo predavanj, ki jih je posredovala nih občnih zborov, eden je odpa- »miklavževanje« v bivši prosvetni Planinska zveza Slovenije iz del leta 1947 zaradi tedanjih po- dvorani v Pevmi. Ljubljane. vojnih razmer. Skupno število udeležencev 1170. Imelo je 8 planinskih plesov na Leta 1960 je društvo priredilo ve- Po mesecu septembru 1947 je Slo- primerni višini z veliko udeležbo. liko slavje za 15-letni jubilej vensko planinsko društvo utrpelo Prvi planinski večer s plesom je obnovitve na Kuclju in na Lok- hud udarec, posebno na članstvu, bil leta 1946 meseca marca v dvo- vah s kulturnim programom.

HE Trnovo — nikar

Ludvik Zorzut Kako bo idealno nihanje gladine! Ob njej zgradijo park, turistične hotele. Kako odsevale v nji bodo rožnate planine! Na Bovškem žabe svatbo bodo imele. Kam smo zašli? Noč tiha s temnimi je krili dol z Vršnega spustila se v dolino Soško. Povej nam, Sime, se še k nam kedaj povrneš? Kako duh pesnika s poslanico preroško Bo še nebo tej zemlji blagoslov poslalo oživlja nas v podkrnski tej idili! ali pri Svetem gor Lovrencu v grobu se obrneš in liro zlomiš, vržeš jo v hydro - centralo? Je tu? Njegovo slutimo bližino. Zamišljen ves čez trg hiti, presladke melodije Kaj-ne - zdaj še goriško domovino ga spremljajo, neskaljeno da v nas prelije opevaj tožno, zapuščeno vdovo' planinsko - rajsko vso milino. Gorje! Na dno razpenjenih valov - v globino elektrolačno - vtopi Soča ti - He Trnovo! Pozdravljen Sime! Le še ubiraj mile strune, tolaži nas, odkrij nam gorske čare, Grozeča z minami in buldožerji ker, glej, je v nas prebridka bol, nas tare naj Tehnika ustvari pokrajino novo? velika žalost, ki v dno duše nas presune. Kaj bi Bovčani, alpski vi minerji: Nikdar na svetih tleh HE - Trnovo! Prekleto! Tehnika Naravo ponižuje, ji dela silo - s krutostjo surovo Naj stiska energetska bo, že bistro Sočo v jez skoz' rove napeljuje, akumulacij, kilovatov novi vdar - zmaliči jo. Joj! Za HE - Trnovo. HE Trnovo - ustvdriti nikar!

PS.: Recitirali starogoriški planinci - SPD Gorica - na zborovanin in martinovanju dne 14. XI. 1965 v Kobaridu in s tem izpovedah hudsko s planfn " zamejstva- da b° Soča večna neoskrunjena poslanka

Planinci - transverzalci, v letu 1966 krenite na primorski odsek transverzale. Udeležite se planinskega tabora na Vršnem! radi šibkega prometa društvu ni KRONIKA PLANINSKEGA DRUŠTVA PODBRDO prinašala koristi. Za planinstvo tudi ni bila večjega pomena. Po- zaposlili: nekaj na železnici, precej Planinsko društvo Podbrdo je naj- stala je nekoristno breme za dru- v železarni na Jesenicah, ostali pa mlajše v Slovenskem Primorju. štvo, ki je medtem časom prevzelo v raznih bližnjih krajih, kamor Ustanovljeno je bilo 1. 1957. kočo na Črni prsti. se lahko z vlakom vozijo na delo. Vas Podbrdo leži v gornjem delu Kočo na Črni prsti je po vojni več Da bi se približali železnici, se Baške grape med Črno prstjo in let upravljalo Planinsko društvo je v Podbrdo doselilo tudi precej Poreznom. Ima okoli 700 prebi- Most na Soči, ki je v ta namen mladih ljudi iz okoliških vasi. za silo popravilo staro italijansko valcev. Znova je zaživela društvena de- karavlo. Koča pa je začela razpa- Ob koncu l. svetovne vojne je javnost. Razvijati se je začelo tudi dati in zato so jo opustili. Jeseni bilo Podbrdo kot vsa Primorska planinstvo. Mnogi navdušeni pla- 1. 1959 pa je Planinska zveza Slo- priključen k Italiji. Ker je bila ninci so se včlanili v bližnja pla- venije zaprosila Planinsko društvo obmejna vas, je tu še posebno ninska društva. Podbrdo, da prevzame to kočo in močno prihajal do izraza fašistični jo spravi v tako stanje, da bo spet L. 1955 je v obnovljenih poslopjih teror. Fašizem ni le z vso brutal- lahko služila svojemu namenu. bivše vojašnice začela obratovati nostjo dušil narodnostno zavest Oktobra meseca je društvo kočo tekstilna tovarna. Ta zaposluje 280 Slovencev, pač pa jim je tudi v prevzelo in še istega meseca so jo delavcev — pretežno žensk — iz gmotnem pogledu ustvaril nemo- podbrški planinci očistili in zava- Podbrda in bližnjih vasi. Z usta- goče pogoje za življenje. Vse stal- rovali, da preko zime ne bi še novitvijo tovarne se je število de- ne službe so bile zasedene z Ita- bolj razpadla. lavcev v Podbrdu zelo povečalo. lijani. Slovenci pa so se preživljali Nastali so ugodni pogoji za usta- Obnova koče je odslej postala in s kmetijstvom, za katerega so tu novitev lastnega planinskega dru- je še danes glavna naloga društva, zaradi hribovitega terena zelo ne- štva. O tem so aktivnejši planinci naloga, ki je združena z ogromnim ugodni pogoji, in raznimi prilož- začeli kmalu nato razmišljati. Na trudom in z vsemi mogočimi te- nostnimi deli. pobudo tov. Ivana Anderleta je žavami. Na Črno prst so doslej Fašizem je onemogočil tudi vsako bil imenovan pripravljalni odbor prenesli z živino in ljudmi nad društveno dejavnost Slovencev. O 70 ton gradbenega materiala, in že marca 1957 je bilo ustanov- organiziranem planinstvu ni moglo 130 m5 peska pa so nadrobili na ljeno planinsko društvo za vso biti niti govora. Celo hoja v pla- hribu. V ta namen je tovarna Baško grapo s sedežem v Podbrdu. nine je bila omejena, ker je meja »Bača« izdelala manjši drobilec in Na ustanovitvenem občnem zboru tekla po okoliških vrhovih. ga dala društvu brezplačno v upo- je bil izvoljen 15 članski upravni Z leti se je fašistični teror še po- rabo. večal. Vsako zbiranje Slovencev odbor, za predsednika je bil izvo- Ze prvo leto po prevzemu koče je je bilo prepovedano. Slovenska ljen tov. Ivan Anderle. društvo obnovilo obstoječo zgrad- govorica je bila vedno bolj zati- Upravni odbor je že takoj v za- bo. 4. septembra je bila otvoritev. rana. Vzporedno z nasiljem pa se četku pokazal veliko aktivnost v Planinci, ki so obiskali Črno prst. je krepila tudi narodna zavest. organizaciji društva. Ze prvo leto pa so dobili vso postrežbo in za- Precej zavednih Slovencev je bilo je društvo štelo 182 članov, mla- silno prenočišče že od 15. junija, zato obsojenih na večletno ali celo dincev in pionirjev. ko se je gradnja začela. dosmrtno ječo. Mnogi pa so po- Da bi si povečalo dohodke in s Zatem so se začele priprave za begnili v Jugoslavijo. Cdpor slo- tem izboljšalo pogoje za društveno nadgradnjo, ker je bila zmoglji- venskega prebivalstva Podbrda se dejavnost, je društvo še istega leta vost koče premajhna. L. 1961, 1962 je razplamtel z vso silo med dru- v decembru prevzelo majhno go- in 1963 je bilo delo usmerjeno v go svetovno vojno, kar priča spo- stišče na Petrovem brdu — vasici glavnem v pripravo in prenos menik s 43 imeni žrtev fašizma. nad Podbrdom v višini 804 m. Na- gradbenega materiala, drobljenje S priključitvijo Primorske k Ju- slednje leto je s pomočjo lastnika peska, izdelavo betonskih votlakov, goslaviji konec druge svetovne stavbe to gostišče z dozidavo še zabetoniranje kapnice in izravnavo vojne so se razmere tudi v Pod- ene gostinske sobe in sobe za pre- viseče strešne ploskve. Delo je brdu bistveno spremenile. Ljudje nočišče usposobilo za planinsko močno oviralo vreme. Težave so so po 27 letih spet svobodno za- postojanko. Vendar pa je društvo nastopale tudi zato, ker ni bilo dihali. Ker so pogoji za kmetijstvo to postojanko oskrbovalo le do nobenih tehničnih pripomočkov. slabi, so se mlajši ljudje večinoma 1. 1961, nato pa jo je ukinilo. Za- V letu 1964 in 1965 so stavbo dvig- nili za eno nadstropje, zabetoni- rali strešno ploskev in jo pokrili s pocinkano pločevino, pregradili gornji prostor v pet manjših sob PD RADLJE OB DRAVI NAM SPOROČA NASLEDNJI in eno večjo za goste in sobo za PROGRAM ZA MEMORIAL SIMONA GREGORČIČA: oskrbnika. Zgrajen in opremljen je tudi bivak, ki je planincem do- 1. 14. 5. 1966: Mladinski odsek - klubski večer: Simon Gregorčič - stopen tudi pozimi. Letos do avgusta meseca bodo naj- pesnik in narodnjak. brž dela končana in postojanka 2. 25. 6. 1966: Mladinski odsek - skupinski izlet: Lepena - Krn - opremljena. Vršno — Kobarid. 3. 3. in 4. 7. 1966: Člani alpinisti - skupinski izlet: Pelci (ali Je- Delo v celoti opravlja gradbeni rebica). odbor Planinskega društva Pod- 4. 9. 7. 1966: Člani — izlet na Mangrt. brdo. Stroški se v glavnem kri- 5. 3. 9. 1S66: Člani - izlet na Veliko Planino. jejo iz sklada za pomoč visokogor- ij Planinski dom Zorka Jelinčiča na vrhu Črne prsti

skim postojankam pri Planinski zvezi Slovenije, delno pa tudi z XII. REDNI OBČNI ZBOR PD PTT LJUBLJANA društvenimi sredstvi in prostovolj- Dne 5. 2. 1966 je upravni odbor PD nim delom članov, ki so doslej na- nov podprlo organizacijo XIII. PTT na XII. rednem občnem zbo- pravili nad 600 ur udarniškega zbora planincev PTT Jugoslavije dela. ru polagal obračun svojega dela. na Tari; Za prijeten uvod so poskrbeli — da je 6 članov sodelovalo v Na posvetu planinskih društev mladinci in mladinke šolskega PTT XIII. partizanskem maršu od Ava- Slovenskega primorja, ki je bil centra z instrumentalno skupino le do Rudnika; 10. oktobra 1965, je bilo sklenjeno, in mešanim pevskim zborom. — da je društvo pričelo z gradnjo da se bo obnovljena postojanka na Nato je predsednik tov. Jože Dob- planšarske koče na Veliki planini; Črni prsti imenovala po pokojnem nik otvoril občni zbor in pozdravil — da so člani Stanka oštir, Mara zaslužnem primorskem borcu in vse navzoče goste, ki so se v le- Hočevar, Alojz Poreber in Alojz planincu Zorku Jelinčiču, ki je pem številu odzvali našemu va- Terglav dokončali pot po sloven- umrl .„. julija 1965 v Trstu. Tako bilu. ski planinski transverzali. To pot se bo postojanka imenovala Pla- Občni zbor je vodil tov. Ivan je doslej prehodilo 36 članov; ninski dom Zorka Jelinčiča. Zabel. — da so organizirali 19 skupinskih Opisali smo glavna dela, ki jih je Tov. Jože Dobnik je v obširnem izletov, katerih se je udeležilo do sedaj izvrševalo mlado pla- poročilu zelo nazorno prikazal delo 1070 članov, poleg teh pa so mla- ninsko društvo v Podbrdu. Ven- društva kot celote, delo posamez- dinci imeli še samostojne izlete, nih odsekov in komisij in skupin dar pa to ni vse. Vodstvo društva prav tako pa tudi člani v skupi- izven Ljubljane. Tako smo slišali: je vsa leto posvečalo veliko pozor- nah izven Ljubljane; nosti notranji organizaciji društva. — da šteje društvo 1463 članov, — da so za člane in mladince pri- Ustanovljen je mladinski odsek, ki med katerimi je 594 mladincev in pravili 14 potopisnih predavanj; je precej aktiven, organizirana je pionirjev; — da so skrbeli za izložbo foto- gorska straža, postavljeni pa so — da je društvo sodelovalo pri grafij na trgu OF z izletov in tudi že temelji gorske reševalne proslavi 20-obletnice osvoboditve proslav; službe in alpinizma. Leto za letom s tem, da se je pohoda po poteh — da so vzorno oskrbovali po- organizirajo izlete, prirejajo tudi partizanske Ljubljane udeležil 14 štarsko kočo na Vršiču in izvršili predavanja. Število članov pa je ekip s 70 člani; vsa potrebna popravila in pre- poraslo že na 293. — da je aktivno sodelovalo pri ureditve. Društvo vodi vsa leta od ustano- proslavi na Rašici, proslave se je Predsednik tov. Jože Dobnik in vitve tov. Ivan Anderle, ki ima udeležilo okrog 200 članov; tudi največ zaslug za ustanovitev ostali poročevalci so nakazali bo- — da je 63 članov bilo na osrednji in uspešen razvoj društva. dočemu upravnemu odboru nekaj planinski proslavi v Lepeni; smernic, predvsem: — da je z močno delegacijo 36 čla- — da je potrebno ustanoviti po- Prvi republiški tečaj lavinskih — da sc nadalje skuša dobiti več sebno skupino v PTT tiskarni; psov pod Golico je jamstvo, da naročnikov na Planinski Vestnik; — da se je treba odločiti o gradnji tudi v tem pogledu napredujemo. — da se na Vršiču izvršijo vsa še dveh nadaljnjih koč na Veliki Pod Golico smo stopili za korak nadaljnja potrebna popravila in planini, ker bi bilo gospodarjenje naprej v najtesnejšem sodelova- dela, ki v prejšnjem letu niso bila z večjimi kapacitetami bolj smo- nju Gorske reševalne službe in izvršena. trno; tajništva za notranje zadeve. To Na tem občnem zboru so za več- je jamstvo, da bomo naglo dosegli — da se eventualno prenese dejav- letno aktivno delo v planinskem tiste cilje, ki jih pred nas postav- nost mladinskega odseka v šolski društvu prejeli častne znake člani lja množično rekreacijsko planin- PTT center, kjer je najmočnejša in članice: mladinska skupina; stvo, visokogorski smučarski šport Mimica Košmrlj, Lučka Hribar- — da društvo prevzame v vzdrže- in alpinizem. Koci, Alojz Repnik, Janez Remec, vanje eno pot v okolici Ljubljane; Maks Širovnik, Dušan Slana, Do- Vsi udeleženci tečaja, vodniki ka- — da ugotovi, zakaj pada zani- minik Koci. kor tudi psi so po štiridnevnem intenzivnem delu pokazali izredno manje za predavanja z barvnimi Znake jim je izročil in čestital prizadevnost in pred strogo stro- diapozitivi; k odlikovanju tov. Franc Pengal, kovno komisijo s prav dobrim — da okrepi propagando za izlet- zastopnik PZ Slovenije in pred- uspehom opravili izpite iz teore- ništvo, taborjenje itd. in da v ta sednik koordinacijskega odbora tičnega kakor tudi praktičnega namen zagotovi finančna sredstva; PD iz Ljubljane in okolice. znanja. — da se društvo udeleži XIV. zbo- Pri volitvah je občni zbor izvolil U. Zupančič ra planincev PTT Jugoslavije v novo vodstvo, v katerem je 7 no- Makedoniji in da obišče ta delega- vih članov. Z dolgotrajnim plo- cija kraj v Prokletijah, kjer se je skanjem je bil za predsednika po- ALPINISTIČNA TABORIŠČA pred 10 leti smrtno ponesrečil Sta- novno izvoljen tov. Jože Dobnik. V SZ ne Tomšič; Po občnem -zboru smo imeli v — da se okrepi delo med mladinci prostorih restavracije društvene Naši alpinisti, ki so po vojni za alpinistiko in tako skuša usta- prehrane Podjetja za PTT promet obiskali kavkaške gore, so že mar- noviti samostojni alpinistični v Ljubljani lep družabni večer. sikaj napisali o sovjetskem alpi- odsek; nizmu in o taborih, ki omogočajo Joža Praprotnik množično udejstvovanje v razsež- nih planinskih prostranstvih. Brez njih bi v Kavkazu edinole odprave lahko dosegle visoke, oddaljene skih psov inozemskih tečajev in cilje. V Pamiru, Altaju in Tjen- seminarjev. šanu pa bi že tako skrajno težavne V organizaciji odseka lavinskih odprave naletele na še večje ne- ALPINISTIČNE psov pri GRS postaji Jesenice je prilike in dokaj večje objektivne NOVICE bil organiziran s pomočjo komisije nevarnosti. GRS pri PZS v dneh od 12. do 15. februarja prvi republiški tečaj la- I. KAVKAZ vinskih psov v taborniškem počit- LAVINSKI PSI SO NAJBOLJ niškem domu Fencu pod Golico. A. Karačajevo Cerkesko avtonom- Tečaja so se poleg lavinskih psov ZVESTI IN USPEŠNI na pokrajina iz Celja, Kamnika in Jesenic ude- SODELAVCI GORSKIH ležili tudi vodniki službenih in 1. Krasnaja zvezda REŠEVALCEV sledilnih, obrambnih psov iz Lju- Nadmorska višina 1580 m, 150 km bljane, Idrije, Tolmina, Radovljice, oddaljeno od Cerkeska. Namenjeno Na Jesenicah, kjer so gorniki Tržiča in drugih krajev, vsega pripravnikom, odprto od 4. junija vedno predstavljali vrh našega skupaj 18. do 15. septembra. Pozimi služi kot množičnega planinstva, plezalnega smučarsko taborišče. športa in alpinizma, so se našli Poleg številnih zanimivih in kva- litetnih strokovnih predavanj (prva 2. Belala-Kaja požrtvovalni ljudje, ki so že leta pomoč, preventiva, o plazovih, ne- Nadmorska višina 1580 m, 500 m od 1948 ustanovili prvi lavinski odsek varnosti gora, improvizacija, trans- tabora Krasnaja zvezda. Odprto od v naši gorsko reševalni službi. port iz ogroženih območij v do- 6. junija do 18. septembra. Za al- Skromni začetki so obetali uspešno lino, zgodovina planinstva, alpi- piniste in inozemce. Pozimi smu- nadaljnje delo. nizma in GRS pri nas in v svetu, čarsko taborišče. Nacku Hrovatu, Zvonetu Ažmanu, organizacija planinstva in druga) 3. Dombai Cvetu Jaklu z Jesenic so se kmalu so udeleženci izvedli tudi več Nadmorska višina 1560 rn, 500 m od pridružili še vodniki lavinskih praktičnih vežb v iskanju posa- taborišča Krasnaja zvezda. Odprto psov iz Tržiča, Kranja, Kamnika, meznih predmetov in ponesrečen- od 1. junija do 12. septembra za Tolmina in Celja. cev v plazovih ter več kondicij- pripravnike in alpiniste. Z vodniki lavinskih psov pri po- skih pohodov. 4. Burevestnik stajah GRS že nekaj let zelo tesno Nadmorska višina 1580 m, 500 m od in uspešno delujejo tudi vodniki Čeprav organizatorjem in udele- službenih, obrambnih in sledilnih žencem vreme in snežne razmere taborišča Krasnja zvezda. Odprto psov iz postaj milice. to pot niso bile naklonjene, je ta od 7. junija do 18. septembra za Da se lavinska služba pri Planin- prvi republiški tečaj lavinskih pripravnike in alpiniste. ski zvezi Slovenije seznani z no- psov v vsakem pogledu z neznat- 5. Gwandra vimi dosežki, se redno udeležujejo nimi spodrsljaji uspel in dosegel Nadmorska višina 2000 m v dolini naši strokovnjaki in vodniki lavin- svoj namen. Uzunkol (Rajon Gwandra), 138 km oddaljeno od Cerkeska, 8 km peš- 10. junija do 3. septembra. Manjša oporišča so še na obeh pot. Odprto med 10. junijem in 13. Baksan 19. septembrom za alpiniste. straneh prelazov: Kluhoriki, Bečo, Nadmorska višina 1800 m, ob reki Donguz-Orun, Mestija, Tviber, Ma- Baksan, 4 km oddaljeno od tabo- B. Severno Osetska avtonomna po- mison in Krest. rišča Adyl-Su. Najstarejši sovjet- krajina ski »Alplager«, ustanovljen leta II. TJENSAN 1931. Odprto od 1. junija do 14. 7. Torpedo septembra za pripravnike in alpi- 19. Ala-Arča Nadmorska višina 2000 m. Doseg- niste. Nadmorska višina 2100 m, odda- ljivo z avtomobilom iz mesta Ord- 14. Ullu-Tau ljeno 45 km od Frunze, Kirgiska žonikidze. Odprto od l. junija do Nadmorska višina 2350 m, ob reki SSR. V okolici vrhovi do 4875 m 12. septembra. Adi-Su, oddaljeno 14 km od Wers- vseh težavnostnih stopenj. 8. Cei nij Baksan, 113 km od Nalčika in 20. Kok-Bas-Tau Nadmorska višina 2100 m, nedaleč 146 km od Pjatigorska. Pešpoti Oddaljeno 24 km od Alma-Ata, od tabora Torpedo ob ledeniku 1 km. Odprto od U. junija do 22. Kazahska SSR. Odprto od 10. ju- Cei. Odprto od 5. junija do 16. septembra za pripravnike in alpi- nija do 21. septembra. septembra za alpiniste. Izhodišče niste ter za inozemce. 21. Talgar za pohode v Svanetijo preko sedla 15. Dzailik Nadmorska višina 2650 m, oddalje- Manuson. Nadmorska višina 2300 m, oddaljeno no 46 km od Alma-Ata. Odprto od 1 km od taborišča Ullu-Tau. Od- 8. junija do 19. septembra. C. Kabardino-Balkarska ASSR prto od 9. junija do 20. septembra (Področje Elbrus) za pripravnike in alpiniste. III. ALTAJ 16. Cegem 9. Adyl-Su 22. Aktru Nadmorska višina 2000 m. Leži v Nadmorska višina 1800 m ob izlivu Nadmorska višina 1600 m. Leži v dolini reke Gara-Aus-Su; 90 km reke Adyl-Su v reko Baksan, od- podnožju Kaškaltiša, 2 km od le- oddaljeno od Nalčika. Odprto od daljeno 124 km od Nalčika in denika Aktru. Oddaljen 534 km od 10. junija do 19. septembra za al- 157 km od Pjatigorska. Odprto od Bijska, Uzbeška SSR. z avtomo- piniste. Izhodišče za pohode v 1. junija do 15. septembra za alpi- bilom skoro do tabora, 11 km peš Svanetijo (Mestija) preko sedla niste in inozemce. (2 uri). Odprto 2 meseca. Tviber. 10. Džan-Tugan 17. Bezengi Nadmorska višina 2120 m, 7 km od IV. PAMIR-ALTAJ Nadmorska višina 2000 m na so- taborišča Adyl-Su. Odprto od 1. točju ledenikov Mižirgi in Bezen- 23. Varzob junija do 21. avgusta za šolanje gi, rajon Bezengi. Oddaljeno 104 km Oddaljeno 52 km od Stalinabada, inštruktorjev in od 24. avgusta do od Nalčika, od tega 16 km peš-pot. Tadžikijska SSR. Odprto od l. ju- 12. septembra za začetnike. Pozimi Odprto od i. julija do 30. avgusta lija do 31. avgusta. taborišče za šolanje smučarjev te- za izkušene alpiniste. 24. Dugoba kačev. 18. Prijut jedinadsat Nadmorska višina 2100 m, odda- 11. Elbrus Nadmorska višina 4200 m na lede- ljeno 72 km od Fergane, Uzbeška Nadmorska višina 2050 m, odda- niku na južnem pobočju Elbrusa. SSR. Odprto od 10. junija do 31. ljeno 4 km od taborišča Adyl-Su. Dobrih 180 km od Pjatigorska, od avgusta. Odprto od i. junija do 18. sep- tega z avtom nekako 165 km do Podatke o taborih sem dobil od tembra za pripravnike in ino- Tershola ali 175 km do oporišča sovjetskih alpinistov v »alplagerju zemce. Ledovaja baza (3800 m). Ni tabo- Bezengi«. v glavnem se skladajo 12. Schelda rišče, temveč odprto vse leto kot s tistimi, ki jih navajajo v knjigi Nadmorska višina 2000 m, oddalje- zavetje za alpiniste, ki žele opra- >'Kawkas-querdurch« alpinisti DDR. no 3 km od taborišča Adyl-Su pri viti vzpon na Elbrus (prehodno Seveda je pričakovati z razvojem izlivu potoka Schelda. Odprto od 4—5 dni). Prostora za 150 oseb. tudi spremembe, posebno še sedaj, ko so v izgradnji številna središča za zimski šport in ko je tudi v PO POTEH PARTIZANSKE prireditve pa odbor za pohod. alpinizmu SSSR čutiti močno spro- LJUBLJANE ZA LETO 1966 Če bo vaša ekipa potrebovala stitev. Podatki bodo nedvomno ko- prenočišče, morate to javiti ristili slehernemu resnemu udele- Vsa planinska društva opozar- obenem s prijavo. Vse infor- žencu naših odprav v Kavkazu in jamo ponovno, da je odbor za macije dobite pri odboru, druga sovjetska gorstva. pohod »Po poteh partizanske Ljubljana, Komenskega 7, soba Ljubljane« razpisal obširen 80. Ing. Pavle Segula program te tradicionalne ma- Upravni odbori planinskih dru- nifestativno tekmovalne prire- štev naj v udeležbi na tem ditve, ki se bo ob 25-letnici pohodu vidijo propagandno in vstaje jugoslovanskih narodov JOŽEF ClHULA vzgojno nalogo. Slovensko pla- in obletnice osvoboditve mesta nistvo je nastalo iz narodno- Ljubljane vršila v sredo 27. obrambnih potreb in je to iz- aprila, v glavnem pa 8. maja Alpinistična sekcija v Libercu nam ročilo 7. vsem svojim delom 1966. Razpis so društva že pre- je sporočila, da se je 7. februarja potrjevalo do današnjih dni. jela. Pazite na rok prijav (25. 1966 smrtno ponesrečil mladi češki Naj bo udeležba na pohodu, in 30. april)! stroške udeležbe alpinist Jožef Cihula, po poklicu ki nas bo spomnila na naj- nosijo tekmovalci oziroma pri- klepar, član Ao Lokomotiva v slavnejše dni naše zgodovine, reditelji, stroške organizacije Libercu. Plaz ga je vzel v vzhodni naša častna zadeva! steni Baraniijh rohu v Visokih Ta- trah, z njim prijatelja Erika Sou- je mogel tesno približati prirodi, vzpon v 700 m visoki steni Frda- če je prej prisluhnil planinski iz- manih polic, VI (gl. PV 1966, 3/117, povedi. Saj ga je spremljala na 124). Ta stena je nekak zadnji pro- potovanjih, bistrila misli, razgibala blem Julijskih Alp, ki so se ga občutja, globila spoznanja. »Spre- naši in drugi plezalci izogibali ce- lih 30 let. Obe smeri spadata med hod skozi čas« je tedaj potreben najtežje smeri v Apneniških Alpah. vsakemu planincu, podoživljati Njegov soplezalec Miroslav Macho- gore »v besedi, podobi in glasbi« vič predlaga, naj bi se v Cihulin vsakemu gorniku, ne glede kako spomin ta smer imenovala »Smer težavna pota si izbira in ne glede, Josefa Cihule«. Naša alpinistična ali je ustvarjalen v planinskem bratovščina se rada klanja spo- spisju ali samo njegov več ali minu pokojnega Jožefa Cihule s manj goreč spremljevalec. tem, da bo v kartoteko smeri v To in podobno nam prihaja na naših gorah vpisala njegovo ime misel, ko lista po knjižici Munda- kot vidno znamenje tradicionalne- Zepič-Zupanovi prvi slovenski pla- ga bratskega sodelovanja med ninski bibliografiji z naslovom Cehi in nami. Naj nas ta smer »Gore v besedi, podobi in glasbi«, spominja tudi na simpatičnega, le- ki jo je izdala Planinska zveza podušnega Pepika, iskrenega, meh- Slovenije in njena propagandna kočutnega, pozornega in skrom- komisija lansko leto ob 70-letnici nega prijatelja, človeka, ki si ga organiziranega planinstva na Slo- moral imeti rad, in ne nazadnje venskem. talentiranega reprezentanta češke- ga alpinizma. Knjižica o planinski bibliografiji Jožef Cihula ni samo »knjigopisje«, ne vsebuje to samo pisane besede, temveč po- seže tudi na področja likovne in kupa. Cihula je bil dober pozna- glasbene umetnosti. valec Julijskih Alp, naš dragi gost To je njena prva sončna stran, a v letu 1965. podobnih je še nekoliko. Besedno bibliografijo je sestavil Jožef Cihula se je rodil leta 1938 Jože Munda. Vsebuje popis ne sa- v Chotešicich. Čeprav sin ravnine mo slovenskih planinskih knjig, je v kratkem času postal plezalec temveč tudi planinskega časopisja, velikega formata, sijajne tehnike, IZ zbornikov, zgodovine, leposlovja, spretnosti, moči in vsestranske PLANINSKE vodnikov, prospektov, društvenih uporabnosti. Znan je bil po sil- LITERATURE spisov, zemljevidov in albumov, ni moči v prstih. -Zato je z lah- vendar samo tista dela, »ki so na- koto prosto plezal najtežavnejša stala iz planinskih nagibov in ki mesta. Kmalu se je predal čaru so namenjena planincem.« Ne vse- prvenstvenih smeri, bil duša od- buje člankov in razprav v Pla- seka in najaktivnejši plezalec z ninskem vestniku, ker jih registri- mnogimi novimi smermi v Jezer- Jože M u n d a — Ludvik rajo dvoje VVestrovih in eno Mazi- skih horach, Skalaku, Prihrazeh Z e p i č — France jevo Splošno kazalo. Vpoštet tudi Drabskych svetničkach, Prachovi, Zupan ni znanstveni tisk, tega je potreb- na Suchych skalach, na Boreni, no iskati v ustreznih samostojnih plezal pa je tudi v Dolomitih, v GORE V BESEDI, PODOBI znanstvenih strokah. V leposlovju Bolgariji, na Kavkazu, v Tatrah IN GLASBI je omenjeno vse, kar se dogaja in v Julijskih Alpah. Ljubil je Planinska zveza Slovenije v gorah, torej tudi lovska, smučar- prosto plezanje, rekvizitov se je Ljubljana 1965 ska ali planšarska povest, ljudske nerad posluževal. Bil je tudi si- pripovedke in pravljice ter podob- jajen smučar. Zanimanje za gorsko prirodo, vda- no. Zoževalna gledišča niso v nost in ljubezen do nje nenehno Leta 1962 si je v Kavkazu zapisal škodo tistemu, kar je vzeto v be- dve veliki prvenstveni smeri: razgrevajo človekovo notranjost. sedno bibliografijo. Po eni strani vzhodno steno Belala-Kaje, 900 m Priroda na poseben način učinkuje smo dobili vpogled v gradivo, raz- visoko (V b), in 1600 m visoko se- na duha, oblikuje njegov čut za porejeno po znanstveni metodi, po verno steno Cot-Ci, po češki kla- lepoto in ga spodbuja k odkriva- drugi strani pa predstavlja potreb- sifikaciji VI. Slednjo štejejo Cehi nju njenih skrivnosti. Mnogi ob- no izpopolnitev Westra in Mazija. med svoja največja plezalska de- iskovalci gorskega sveta se niso O razvoju likovne umetnosti, po- janja. Leta 1963 je bil v češki re- mogli upreti in mnogi se v pri- vezano z motivom gore, razpravlja prezentanci in je preplezal južni hodnosti ne bodo mogli upreti nag- France Zupan. Njegova razprava steber Mižirgi V a. Leta 1964 je po- njenju in želji po javni izpovedi o ne vsebuje samo kataloga slikar- novil salzburško smer v Watzman- svojih planinskih dejanjih, o svo- jev in njihovih del, temveč tudi nu, leta 1S65 pa je bil trikrat v jih umskih dosežkih in srčnih ob- 46 strani dolgo razlago, o kateri bo Julijskih Alpah. Pozimi je v sla- čutjih. pobliže pisalo bolj strokovno peio. bem vremenu zmogel drugi zim- Menimo, da velike izpovedi, če Za planinskega leposlovca in po- ski vzpon po severovzhodni strani naj pokažejo nove zarje in topline, topisca je zanimivo in poučno ve- Jalovca, poleti pa je s tremi bivaki skoraj ne morejo uspeti brez po- deti, kako se je v umetnosti »raz- zmogel nov vzpon v 800 visoki se- gledov v minuli čas. Pa tudi tisti, verni steni Široke peči, VI, in nov ki samo doživlja in sprejema, se vijala skozi stoletja likovna pred- in Selško dolino,« ki je mnogo več stava o gori v zavesti zahodno- kot samo »vodnik«. Planina si želi evropskega človeka in njegov od- tudi popolnejšega seznama pro- nos do vidnega sveta in do pri- spektov in planinskih zemljevidov. iode«. Ze Ložarjev spis »Slovenske Omenja številne vrzeli, ki jih je planine v risbi in sliki«, pozneje treba zapolniti. Oceno, ki kaže z dr. Brilejevo spodbudo in tru- njegovo široko razgledanost v pla- dom organizirana in z dr. Dobido- ninski, posebej v znanstveni lite- RAZGLED vim člankom opremljena razstava raturi njegove stroke, sklene z na- PO SVETU slikovnih umetnin v Narodni ga- slednjimi besedami urednika PV leriji in podobne razstave in raz- Tineta Orla: Bibliografska dela si- prave. a prav posebej pričujoča cer niso donosna, a kažejo na kul- Zupanova, kažejo, da si je gora turno tvornost in družbeni pomen. kot »estetsko zanimiv motiv« pri- Planinstvo je mnogo več kot šport. PLEZANJE V TELEVIZIJI ni več borila v likovni umetnosti polno »Doživetje prvobitne narave je da- redkost. Po dobro režirani češki veljavo in zanimanje, mnogo večjo nes bolj kot kdaj nujno dopolnilo oddaji je sledila tretja oddaja v kot v leposlovju, razen v potopisu. normalnega, uravnovešenega živ- miinchenski TV, ki jo je uredil in Planinski svet je navdihoval tudi ljenja.« s tega vidika Planina po- priredil Lothar Brandler. Na raz- glasbene ustvarjalce. Glasbeni del zdravlja izid te knjige, ki daje polago so mu dali samo 14 minut, bibliografije, ki jo je sestavil Lud- pregled o kulturnih in umetniških tako da so laiki snov težko pre- vik Zepič, obsega razne zbore, delih, porojenih iz planinstva. bavljali. Ekstremist iz leta 1957 samospeve, klavirske skladbe, sim- Opomba k opombi: Prav bi bilo, Lothar Brandler je bil sam igra- fonije, kantate, opere in razne če bi PV opozarjal na vse, kar se lec, snemalec v naravi, komen- zbirke. Povsod je povedano tudi piše o naših planinah zunaj njega, tator oddaje, plezal je v studiu po ime avtorja. Posebej je omenjena če je količkaj v kateremkoli po- lesenih kaminih in prikazoval teh- ljudska pesem in navedene so menu važno (vsaj z naslovi član- niko spuščanja po vrvi. zbirke ljudskih napevov. kov ali knjižnih del in z navedbo Slovenska planinska bibliografija vira). »Gore v besedi, podobi in glasbi« MUMC (Melbourne University (tudi po obliki mi je povšeči) je Mountaineering Club) vsako leto E. L. dragocena zbirka besednih, likov- priredi za svoje člane 24 umi nih in glasbenih izpovedi sloven- pohod. Proga je predpisana, po- skega človeka o njegovih gorah. FRANC KONIGER _ znani publi- stavljene so kontrole na 15 ali Poleg Splošnih kazal PV kaže nam cist in avtor tudi pri nas dobro 20 km, predpisana so počivališča in vsemu svetu, kako cenimo svojo znanih vodnikov Mt. Blanc Wal- itd. Kdor v 24 urah pride najdalje, domovino in kaj in koliko smo v liser Alpen, Bemer Alpen in je zmagovalec. Na pohod smejo ljubezni do nje ustvarjali, o po- drugih se je 11. n. t. 1. smrtno samo dobro opremljeni člani. Vsi menu in koristi planinske biblio- ponesrečil, s prijateljem se je s morajo imeti kompas, zemljevide, grafije za planinske pisce in za smučmi podal na Rofanspitze, pri čelne svetilke. njihove spremljevalce, za vse ki tem pa se mu je odlomila opast gojijo planinsko telesno in duhov- in je strmoglavil preko 250 m vi- FEUERKOGEL v Salzkammergutu no kulturo, smo se razpisali že v soke severne stene. gotovo ne spada med vrhove sve- uvodu. Tine Orel, urednik PV in Bil je član mnogih alpinističnih tovnega imena. Nanj kljub temu zaslužni spodbudnik za to lepo klubov in združenj, živel pa je vozi žičnica, kakih 100 potnikov delo, je napisal v njegovem uvodu, v Munchenu. V gore je začel za- povprečno na dan. Leta 1965 je da bo pričujoča bibliografija opo- hajati Že s 14. letom in ni prene- bilo tu toliko snega, kot še ljudje minjala sedanje in bodoče pla- hal vse do 63. leta starosti, ko ga ne pomnijo. Ker žičnica prepelje ninske rodove k vedno novim do- je še polnega načrtov doletela največ slabo opremljene »sedeče sežkom v raziskovanju gora in smrt. Cez nekaj mesecev je nam- turiste« v šolnih in sandalah, je umetniškem oblikovanju planin- reč želel stopiti v pokoj, — bil oskrbnik Feuerkogelhutte od žič- ske tematike. je glasbenik državne opere v nice do koče položil preproge, da Munchenu — in se povsem po- bi taki gostje ne izgubili korajže Te želje in zahvale avtorjem naj svetiti goram. priti do njegovega gostoljubnega sklenejo to mojo kratko oceno. Bil je izreden poznavalec Karnij- ognjišča. Evgen Lovšin skih Alp in Kugyja, precej pa je zahajal tudi v naše gore, kjer si SELLA-STOLPI so znana plezalska Opomba: je pridobil mnoge prijatelje. Se slaščica, po težavah IV. stopnje. pred štirimi leti je s kolesom Junija 1965 je tu doletela v Ste- Strokovno oceno knjige »Gore v prekrižaril Slovenijo. Triglav in gerjevem razu nesreča enega naj- besedi, podobi in glasbi« je napisal Julijce je spoznal že 1. 1958 in se boljših italijanskih plezalcev dr. v »Delu« 5. II. t. 1. profesor France večkrat povzpel tudi na manj Donata Zenija, ki je bil leta 1958 Planina, naš priznani geograf, kar- znane gore v Kamniških Alpah, s Cassinom na Gašerbrumu IV v tograf in pisec številnih člankov bil pa je tudi na Snežniku, Na- Karakorumu. Z njim je bil mladi in razprav s tega in sorodnih po- nosu in Učki. dročij. Njegove opombe veljajo Marko dal Bianco, sestopala sta Eno zadnjih del je bil leksikon posebej prvemu delu: Goram v prosto, saj je Zeni raz dobro po- gorniških izrazov, v katerega je besedi. Opozarja na nekatere po- znal. Zeniju se je odtrgala luska, želel vključiti tudi naše. Smrt v membnejše vodniške izdaje, ki jih nekako tako kakor Comiciju. Bil gorah mu je vzela pero iz rok. ni našel v knjigi. Mi pa imamo v je 15 let v prvih vrstah dolomit- mislih posebej njegovo »Poljansko skih plezalcev. Preplezal je naj- Franci Savenc težje smeri, tudi najnovejše diret- pettisočakov. Ekspedicija je delala mičnim žarkom, glaciologiji itd. V tissime. Znan je bil tudi kot vnet tudi za dr. Kinzla iz Innsbrucka letu 1964 je prišla močna skupina zagovornik ekstremnega »akrobat- s tem, da je zbirala fotodokumen- znanstvenikov iz Nemčije (zapad- skega alpinizma«. tacijo o stanju poledenitve, in za ne). Votlino, v kateri je stalna firmo dr. Wander iz Berna preiz- razstava o delu znanstvenikov na 400 EKSPEDICIJ v najvišja gor- kušala nekatere nove preparate postaji, je v letu 1964 obiskalo ca. stva sveta je doslej opremila za stimulacijo. 5000 turistov. munchenska firma »Sporthaus Schuster« (ASMU). Sef te gorske SCHYNIGE PLATTE je med alpi- CIVETTA ima v severozapadni hiše prireja potovanja, plezalske neti gotovo najbolj znan. Leži v steni množico znanih smeri. Po- tečaje v Isartalu in potovanja v višini 1950 m do 2000 m. V letu 1964 Himalajo. Njegove plezalne tečaje skusi jih našteti od leve na desno: Pan di Zucchero: Tissi—Andrich ga je obiskalo 3340 obiskovalcev m vodita Eidenschink in Gasser. Pri to od srede junija do konca ok- slednjem pride en vodnik na šest —Rudatis leta 1932. VI.; direktna tobra, v 165 dneh, ki so tu obi- tečajnikov, pri prvem na dvanajst. Aiazzi—Pelegrinon—Redaelli—Tal- čajno brez snega. V vrtu raste dO0 Temu primerna je cena: za en do 1962, VI +; Punta Civetta: And- rastlin od ca. 620. ki rastejo v teden 295 DM pri Gasserju, 198 DM rich—Tae 1934, VI +; Aste—Susatti švicarskih Alpah nad drevesno pri Eidenschinku. 1954, VI+; Civetta: Comici—Be- nedetti 1931, VI +; Kaiser-Rosen- mejo. Povprečna letna tempera- zopf 1962, njena varianta: Cassin— tura v vrtu znaša ca. + 1° C (v PERMIT je mednarodni pojem za Dell'Oro 1935; Solleder—Letten- Interlakenu 570 m + 7,5° C), v času himalajce, ki krenejo v Nepal. Ta bauer 1925, V + varianta Penzo— rasti pa + 8. + 9» C, Z vstopnino nepalski »lasciapassare« je vedno Dusso 1947; Punta Tissi (kota 2992 zberejo 26 694 fr., SAC daje 8000 fr.. težje dobiti in dovoljena področja metrov), philipp— Flamm, VI; Pic- vzdrževanje pa je stalo leta 1964 so vedno manjša. To sta izkusila cola Civetta: Haupt-Lompel 1910 39 946 fr. celo Heini Harrer in Raditschnig. IV +. Civetto imenujejo steno o katerih smo poročali, da sta vseh sten in je še vedno ena naj- VULKANE NA DNU MORJA je odšla v Nepal po nov plen za bolj obiskanih v vseh Alpah. našla nemška raziskovalna ladja svoje kamere. Harrer se je pri »Meteor« v severozapadnem delu tem približal Tibetu na 50 km za Indijskega oceana pozimi 1965. PIT Z ROY, ki se ga spominjamo Annapurno in Dhaulagiri. Nepal- Vulkani leže 5000 m globoko. Eden iz leta 1951, ko sta stopila nanj ska vlada strogo kontrolira prav je visok 1930 m, drugi 3120 m, po- Magnone in Terray, so letos kot to področje. Čeprav ima Harrer vprečna globina morja pa znaša drugi zmogli Argentinci, vendar tod velik ugled, so mu odrekli 5000 m. Vznožje (baza) vulkana ob- ne po francoski smeri. Šli so po vsako nadaljnje dovoljenje in sega 27 km, pobočja pa imajo zapadni strani, po steni visoki jasno povedali, da v Nepalu ni nagib 20°. 1600 m, v glavnem po ozebniku. zaželen. Carlos Comesana in Jose Fonrouge, KLUB WYSOKOGORSKI, poljski NOV TIP PLANINSKIH ZAVE- ki sta steno premagala v dveh AAC, poroča, da ima zdaj 1500 TIŠČ nastaja v Dauphineji. CAF dneh, pravita, da ni bilo tako članov v 16 sekcijah. Med častnimi (Club Alpin Frangais) bi sicer rad težko, kot so pisali Francozi za člani sta tudi Egmond d'Arcis iz gradil velike in drage koče (koča svojo smer. Ženeve, dolgoletni predsednik Promontoire 3093 m je stala 500 000 UIAA, in Italijan Degregorio. frs). Ker pa nima sredstev, se je GHM (Groupe de Haute Montagne) predsednik sekcije C Al v Cortim odločil, da zgradi mrežo manjših je junija lani počastila Pierra d'Ampezzo, ki je poljskim plezal- zavetišč in bivakov v težko pri- Allaina, ko je bil odlikovan z le- cem v Dolomitih naredil marsi- stopnih dolinah. Na ledeniku gijo časti kot udeleženec prve kakšno uslugo. Leta 1873 so na Etansons (Meije) že stoji tako za- francoske himalajske ekspedicije Poljskem ustanovili društvo »Tat- vetišče za 10 oseb. V načrtu imajo leta 1936. V odboru GHM ni no- ra«, iz katerega se je leta 1903 kar 48 takih objektov. Lastno kočo vosti. Predsednik je Robert Pa- razvilo bolj športno »turistično .je dobila grenobelska univerza v ragot, odborniki pa Berardini, društvo«, ki se je po vojni leta srcu Cisansa in jo bo v glavnem Deck, Dreux, Escande. Pierre 1935 preimenovalo v »Klub Wyso- rabila za svoje elitno smučarsko Henry, Pierre Mazeaud in še ne- kogorski«, kot čisto alpinistična moštvo. Koča je okroglega tlorisa kateri, torej ne sama plezalska organizacija. — Danes se KW in ima 40 ležišč. imena. V letu 1965 so bili sprejeti vedno bolj uveljavlja v medna- za člane med drugimi: Audibert rodnih krogih. HOLANDSKA KOČA V Alpah je iz Chamonixa, Dal Bianco iz Vi- leta 1965 nastala v Alpah. Zgradil cenze, Brandler, Kirch in Schu- NESREČE V ŠVICARSKIH GO- pa je ni KNAV (Kraljevska nizo- bert iz Munchena, Švicarja Buis- RAH v letu 1964 so dosegle precej zemska planinska zveza), pač pa son in Munter, Belgijec Van de visoko številko, 71 v nižjih pre- holandska sekcija OAV, ki ima na Maele in še nekateri Francozi. Iz delih, 44 v visokih gorah, od tega Holandskem 7000 članov. KNAV vzhodnih dežel v letu 1965 ni bilo 6 smučarjev. Od tega je bilo sa- pa oskrbuje kočo »Holandijo«, ki kandidata za ta elitni plezalski mohodcev 30 (od tega 5 v visokih je last SAC v Berner Oberlandu. klub. gorah), 40 navez v dvoje (17 v vi- sokih gorah), 45 v večjih skupinah MESTO BERN je v letu 1965 samo 1200 RAZISKOVALNIH DNI je V (22 v visokih gorah). 33 smrtno poslalo ekspedicijo v Ande, v letu 1964 zabeležila raziskovalna ponesrečenih jih je bilo starih do Peru. Aklimatizacijski tabor je bil postaja na Jungfraujochu. Redki 20 let, 32 od 21 do 25 let, 27 od 26 v višini 4680 m, vzpone pa so de- sodelavci inštituta so doma iz do 30 let, 10 od 41 do 50 let, 17 pa lali v skupini Huayhuaš ter si za- Francije, Švice in Belgije in se jih je bilo preko 50 let, torej po- pisali v svoje dokumente nekaj posvečajo astronomiji, soncu, koz- lovica v starosti do 25 let, 63 % ledenik te gore že več let. Vzhodni in celo —81,2° C, pozimi leta 1958 Švicarjev, ostali so bili inozemci. ledenik, Bluc Glacier je od leta (med Geofizikalnim letom), v no- Vzroki: največ jih je zdrknilo na 1815 do leta 1900 nazadoval za tranjosti Antarktike, na visoki ledu (32), 7 so jih sprožile lede- 700 m, od leta 1900 do leta 1965 planoti, računajo s temperaturo niške razpoke, 6 jih je ubila strela, pa nadaljnjih 700 m. Zapadni le- med —50 do —65° C. 25 pa jih je vzel plaz. Dobro je denik, White Glacier se je v pr- ugotoviti, da je bilo največ pone- vem razdobju umaknil za 1200 m, srečencev v plazu prav v dneh, v drugem pa za 500 m. Za opazo- GORSKA POT bo v Švici odslej ko je vremenska služba opozarjala vanje ablacije v višini med 1625 m na začetku posebej označena. Zna- k previdnosti. Sicer pa so vzroki do 2250 m so postavili 19 postaj, s menje za tako pot bo pomenilo, kakor zmerom: Nekateri so se pre- katerimi merijo počezne in po- naj izletnik ne gre naprej, če pozno navezali, drugi so šli v dveh dolžne profile ledenika. Mt. 01ym- nima primerne obutve, obleke in po ledenikih, namesto vsaj v treh, pus je visok 2478 m, predstavlja opreme. Marsikakšna nesreča bo samohodci niso bili dobro oprem- pa pravo visokogorsko naravo (ca. izostala, če bodo izletniki to zna- ljeni ali niso javili, kam gredo, 4000 m); leži blizu 48. vzporednika menje ubogali. drugi spet so precenjevali svoje severne širine. C. J. Hausser je po moči, tretji niso poslušali nasve- morenah dokazal, da je ledenik MATTMARK je od avgusta 1965 tov domačinov. okoli leta 1650 in Blue Glacier bil svetovno znano ime in to zaradi še tri km severneje kot danes ledeniške katastrofe na ledeniku (Journal of Glaciology VL65). v ARTISONRAJU (6025 m) je vrh v Allalinu. 30. avgusta 1965 ob 17,15 reviji »Ice« (News Bulletin of the Cordilleri Blanci. 1. avgusta 1965 uri se je odlomil spodnji del lede- glaciological Society Cambridge) niškega jezika, kakih 0,5 milijona so kot drugi na njem stali Švi- pa za leto 1965 poroča Liestol, da m», in zgrmel v dolino ter zagrnil carji, med njimi dr. R. Schatz kot je 6 opazovanih norveških lede- večino taborišča na gradbišču jezu vodja. Vrh leži v Quebrada Gruz. nikov v enem samem letu naza- za akumulacijo Mattmark. 26 Švi- V bližini so Švicarji prišli kot dovalo od 6 do 60 m, povprečno carjev, 57 Italijanov, 3 Španci, prvi še na tri pettisočake. 21 km, masa pa od 0 do 2 m. l Avstrijec in 1 brezdomec so našli smrt pod ledenim pogromom. Pod- BEZENGIJSKO STENO SO kot ročje Mattmarka je s stališča gla- 9. naveza prečili Avstrijci. Leta JOHN HARLIN je po poklicu pro- ciologije obdelal ing. Otto Liitschg 1965 in sicer v navezi Lavička— fesor telesne vzgoje na ameriškem v svojem življenjskem delu. V Vanis—Karnthaler. Na Kavkazu so zavodu v Leysinu, sicer pa as njem se je posebno posvetil pro- bili leta 1965 tudi Švicarji in sicer številka 1 med ameriškimi ple- učevanju ledeniškega jezera, ki je 15 Zenevčanov pod vodstvom zna- zalci. On in Royal Robbins sta že večkrat v zgodovini doseglo nega Reneja Ditterta. avgusta 1965 splezala novo direttis- tako višino, da je grozilo s prodo- simo v zapadni steni Aiguille du rom skozi moreno in tudi »plivk- 250 000 JAPONCEV se letno po- Dru. Bivakirala sta pod steno in nilo čez« ter pustošilo spodnje vzpne na sveto goro Fudžijamo vstopila v steno 10. avgusta zju- kraje. 2e leta 1834 so ga skušali (3780 m). Ce računamo, da ima gora traj, 13. avgusta sta po treh biva- hidrotehnično ukrotiti. Jezik le- 160 lepih dni, potem se dnevno na kih izstopila ob 16,30. Drugi dan denika se je v zadnjih letih moč- njej zvrsti do 1500 ljudi. Poročajo, plezanja je Harlina ranil kamen no premikal, se umikal, spet na- da se pri tem smrtno ponesreči do v golen in to ju je zelo oviralo. raščal, o čemer obstoje krajevni 60 oseb, čeprav tura na Fudžijamo Sestop v kočo Charpoua je bil zapiski vse do leta 1865. Liitschg ni naporna. skrajno težak, presenetilo ju je označuje Allalin, da je »len«, da neurje, morala sta še enkrat bi- njegovo gibanje ni tako močno vakirati, to pot v družbi dveh kot sosednjega ledenika Schwarz- KITAJSKE PLANINSKE POŠTNE plezalcev, ki sta jima šla naproti. berga. Sredi 19. st. je meril 7,6 km, ZNAMKE so zabeležile vse kitaj- Nova smer teče preko samih pre- do leta 1964 se je skrajšal za en ske dosežke v visokih gorah. Tako visov. Harlin je specialist za take kilometer. Da pa je jezik z je- so upodobljene: Minya Konka direttissime. Z Nemcem Kirchom zerom vred nevaren, je bilo znano. (7590 m), na katero je prišlo leta je leta 1962 uspel tudi v Eigerju Barake na gradilišču so sprva po- 1957 6 Kitajcev: Muztagh-Ata kot 28. naveza, priplezal je tudi stavili tako, da jih je ščitil (7546 m), leta 1959 je stalo na njej južno steno Aiguille de Fou, eno Sch\varzenbergalp. Ko je bil jez 25 mož in 8 žensk; tretja znamka najtežjih smeri v masivu Mt. že skoraj narejen, so morali ba- velja Everestu — jolmo Lungma Blanca. rake premestiti in so se zanesli, (8882 m), ki so ga Kitajci dosegli da bo Allalin miroval. Izkazalo 25. maja 1960; četrta Kungur Tubie pa se je, da mu ne bi smeli za- Tagh (7595 m) v Sinkiangu; nanj SOBRAL se imenuje kraj na Ant- upati. Katastrofa spominja na ono so stopili 17. junija 1961; peta pa arktiki, blizu polotoka Graham. pri Altelu, ko je 11. septembra ovekoveča kitajski vzpon šiša Tu ima argentinska vojska svojo 1895 zgrmelo na podoben način v Pangmo (8012 m), zadnji osem- opazovalno postajo, ki je konec dolino 4,5 milijona m* ledu na tisočak, ki je nanj stopila človeška junija 1965 zmerila najnižjo tem- planino Spittal in pomedlo ljudi, radovednost in stremljivost. Znam- živino, stanove in gozd. ke so 52 X 31 mm, lepo risane, v peraturo —60,7° C. To seveda ni najnižja izmerjena temperatura. Leta 1949 je Glacier de Tour (Val- sivem in modrem. lee de Chamonix) zasul nekaj iz- Pozimi leta 1957 so Amerikanci letnikov. Glacier de Gičtre v Val- 2800 m nad morjem v Antarktiki lee de Bagnes je porušil vas Rando MOUNT OLYMPUS je tudi v izmerili —75° C, Rusi pa na postaji v Mattertalu. Znanost nima ravno Ameriki, blizu Tihega oceana. De- Sovjetskaja med južnim tečajem dosti gradiva za ta pojav. Led je partment of Athmospferic Science in morjem. Dežele kraljice Marije University of Washington proučuje (obala Indijskega oceana) —80,7° C rah, ki ji lahko človek ostane plastičen material in se prilagodi gentine v območju Chamonixa. zvest vse življenje. No, take poti vsaki grbini in pride v vsako raz- Terrayeva dolžnost je bilo nad- pa v obilni meri nudi ravno naša poko. Ledenik se navidez zagrize ziranje smuških prog, vzdrževa- transverzala, ki jo opisuje po na- v podlago, preko katere teče in nje prog med 3500 do 1200 m in ših virih dr. H. Sattek. ima veliko trenja (adhezijo). Opre vodstvo vseh športnih naprav. V se na strminah na police in grede. tej funkciji je Terraya dosegla ESCHER WALTER je bil častni Tam kjer se je Allalin umaknil, prezgodnja smrt v steni. predsednik »Prijateljev prirode« v so take opore jasno vidne. Poleg Lionel Terray, svetovno znani Avstriji in njihovega mednarodne- tega ima led veliko kohezijo. francoski alpinist, eden najuspeš- ga odbora (NFI). Lani je v visoki Upira se teznim silam, seveda se nejših plezalcev na svetu, se je starosti umrl, socialnodemokratska ta upor s trajnostjo tega manjša. smrtno ponesrečil v Vercorsu pri planinska internacionala pa se ga vzponu na Gerbier jeseni 1965, z Allalin je visel na kritični točk: je spomnila kot velezaslužnega do- njim je padel v smrt tudi Marc na nagibu 24 stopinj. brotnika te organizacije. Leta 1934 Marinetti. Terray je vedno posegal Da je prišlo do katastrofe, so mo- je namreč rešil arhiv, dokumenta- po skrajno težavnih ciljih v gorah. rale nastopiti posebne okoliščine, cijo in premoženje NFI, ki je bilo Tudi smer v Gerbieru ni bila ki so premagale dotedanje sta- last vse Evrope, pred tedaj zma- tične opore ledenika. Marsikak lahka. Bil je eden prvih mož v guj očimi reakcionarnimi silami in drug ledenik visi na podobni pod- Eigerju, bil na Annapurni, prvem ga spravil v Švico. lagi in na enakem nagibu, pa se osemtisočaku, ki se je vdal lju- kljub temu ne odlomi. Vse pa je dem, bil večkrat v Andih. Napisal MUZEJ JE MRTEV, če se od časa ena sama hipoteza, glaciologija si je knjigo »Pred vrati nebes« (Od do časa ne reorganizira, so ponov- brez njih ne more pomagati. Mor- Alp do Annapurne). Več o njem no ugotovili v bernskem planin- da so se prehitro stajale opore, bomo še poročali, čeprav smo nje- skem muzeju, ko so izvolili in na katere se je ledenik opiral gove uspehe spremljali v vseh nje- imenovali nov ustanoviteljski svet. govih najuspešnejših letih zadnje- prav na konici jezika. Od leta Nekdanji predsednik dr. Walther ga poldrugega desetletja. 1954/55 se je v konici nabralo več Rytz se je tega zavedal — in je vode, kot pa jo je moglo odteči zato pokrenil kot ravnatelj muzeja po ledenih žlebeh. Morda so se INDIJSKA EKSPEDICIJA NA vrsto pomembnih občasnih razstav ti žlebovi zamašili. Morda je na EVEREST 1965 je 26. februarja od- v muzeju, ki so za ustanovo po- jezik ledenika priletela ledena potovala iz Jajnagarja in 22. marca menile pravo transfuzijo. Tudi masa iz višjih leg. Morda so nekaj postavila bazo na ledeniku Khum- med zadnjo vojno ni odrekel. Leta pripomogle posebne napetosti v bu, tabor I 28. marca, zgornjo bazo 1948 je postavil razstavo »Sto let ledu, ki so posledica terena. Lahko ali tabor n v višini 6500 m 6. apri- švicarske kartografije«. Leta 1957 pa je prišlo do kakega pritiska la, torej 4 dni kasneje kot AMEE je dal ostavko na mesto direk- v obliki nekakega valu iz višjih 1963. Indijska ekspedicija je bila torja, s svojim delom pa je usme- leg. še »težja« kot ameriška (AMEE ril metodologijo muzeja vse do da- 1963). Imeli so 950 zabojev. Kaj so nes, zajamčil pa tudi finance in Zdaj ledenik še bolj od blizu opa- neki vlačili s seboj? Amerikanci, popolno reorganizacijo v letu 1963 zujejo, merijo, vsak dan, če le ki so navajeni živeti od konser- in 1964, o kateri smo že poročali vreme dopušča, je nad njim heli- virane hrane, so imeli samo te 400 in ima tematično osnovo. kopter, da dela fotogrametrične zabojev, poleg tega pa so imeli Muzej finansirajo mesto Bern, CC posnetke. Geodeti delajo tudi te- velik znanstveno-raziskovalni pro- SAC, kanton Bern, manjše vsote restrične posnetke, ki jih je možno gram. Indijci imajo raje svežo pa vsako leto prihajajo od sekcij prej ovrednotiti kakor one aerične. hrano, pred seboj pa so imeli samo SAC, iz drugih mest in kantonov. Ledenik so leta 1955 stalno merili »fizičen« cilj — Everest. Vsekakor že zaradi vodnega gospodarstva. so poleg opreme imeli tudi prave Nobena meritev ni dala slutiti ljudi s seboj, saj so se povzpeli OREL je v Švici zaščiten od leta tako kastrofo. Meritve so bile se- na Everest tako »prepričevalno« 1953 in to v vseh predelih. Leta 1964 veda površinske, res pa je, da tudi kot doslej še nobena ekspedicija. so kontrolirali 300 znanih orlovskih globinske sondaže prav nič ne ka- gnezd in so ugotovili, da je bilo žejo poti k ledeniškim ugankam. zasedenih komaj 47. Našteli so Nobeden ne ve, kaj se je zgodilo ca. 70 orlovskih parov, ki so zlegli na ledeniku nekaj ur ali minut DR. HANS SATTEK je stalni gost v letu 1964 40 mladičev. Orli gnezda pred katastrofo. naših gora in je o njih že marsikaj radi menjajo. Ne ve se, zakaj (Ne- lepega napisal, med drugim v eni kateri menijo, da zaradi sušenja). Gotovo je vprašanje, ali bi se dala od prvih številk revije »Alpinis- — Švicarska ornitološka revija je katastrofa preprečiti, zdaj odveč. mus« o naši transverzali. Tej je v letu 1965 ponovno zapisala, da je Po tako intenzivnem opazovanju, posvetil obširen in zares prisrčno končno premagana legenda o orlu, ni nikomur prišlo na misel, da napisan članek tudi v 1341 št. OAZ ki krade otroke in živali, le fan- tvega človeška življenja, če pre- (Osterreichische Alpenzeitung 1965). tasti in lovci, ki bi radi prišli do mesti barake in kantine na kri- Urednik Sepp Walcher je pripisal te trofeje, še čvekajo o takih tično mesto. Ce bi računali s ta- članku uvodne besede, v katerih rečeh. kimi katastrofami, bi morali v se je zavzel za tako hojo po go- Alpah pri 2000 ledenikih preme- stiti na varnejše mesto marsi- kakšno vas.

LIONEL TERRAY je bil nazadnje direktor za spuste okoli žičnice Popravi v PV 1966/s 107: Na sliki sta Jalovec in Lognan—Grands Montets pri Ar- Veliki Ozebnik, pred ima Vrh Zelenic. razvila iz že udomačenega, avtohtonega, poklic- nega smučanja, temveč je bila že prenesena na novo področje kot nekaj povsem novega. To velja tudi za razvoj našega športnega smu- čanja, ki mu nekateri povsem napačno pripisujejo Smučanje na Slovenskem organsko povezanost in korenine v starem smu- čanju na Blokah.

Prispevek k zgodovini slovenskega športa Bloško smučanje

Drago Stepišnik je vsekakor pri nas zelo zanimiv pojav, ki pa ga lahko obravnavamo izključno samo v okviru naše materialne kulture in njenih posebnosti, ki pa nima nobene zveze z našim športnim smučanjem. Uvod Prav zato, da dokažemo to trditev, mu je treba posvetiti nekaj več vrstic, kot bi to bilo potrebno Smuči so v materialni kulturi človeka zelo stara sicer, ko opisujemo razvoj našega športnega smu- stvar, po najdbah, slikah in zapiskih pa jih lahko čanja. spremljamo okoli 3000 let nazaj. Najdemo jih se- veda samo tam, kjer vremenske razmere s snegom Kot je znano, prvi izvirno poroča o smučanju in terjajo to obliko premikanja in prometnega sred- smučeh na Blokah J. V. Valvasor 1. 1689 v svojem stva: v arktičnih in subarktičnih predelih Evrope, delu Die Ehre des Herzogtums Crain. Opisuje ga Azije in Sev. Amerike, izjemoma pa sežejo tudi v kot nekaj posebnega, kot nekaj, česar drug- področje zmerno toplega podnebja tam, kjer je je na Kranjskem ni mogoče videti, pa čeprav pozimi snežna odeja toliko trajna in debela, da imajo tam vsaj toliko, če že ne več snega, pa tudi človeku krplje in smuči omogočijo ali vsaj olaj- daljše zime. šajo pot v zimsko pokrajino. Za Valvasorjem so pojavu posvetile nekaj besedi Človeku služijo smuči kot splošno prometno sred- Blei\veisove Novice, nato pa so o bloškem smu- stvo, še posebej se izkažejo kot koristne pri lovu čanju začeli obširneje pisati šele tedaj, ko se je in gozdarjenju, brez njih pa ni šlo tudi pri voja- pred slabega pol stoletja začelo športno smučanje škem opravilu: na smučeh so se borili nordijski širiti tudi pri nas. vitezi, vojaške smučarske oddelke pa so si usta- Za bloško smučanje se je zlasti zanimal nemški navljale tudi kasneje vse do najnovejših časov športni zgodovinar dr. C. Luther iz Munchena; v vse armade povsod, kjer se je treba vojskovati v glavnem se je zaradi njegovega romantičnega raz- zasneženi pokrajini. laganja zgodovine tudi pri nas udomačilo nazi- Treba pa je razlikovati med poklicnim in ranje, da je smuški šport na Slovenskem star že športnim smučanjem. Zdi se mi potrebno več stoletij. opozoriti na napako, ki jo delajo nekateri športni To seveda ni res, naše športno smučanje se je zgodovinarji, ko trdijo, da je s m u š k i šport začelo razvijati povsem drugje, v drugih predelih star že 3000 ali še več let, torej toliko časa, kolikor naše domovine in to tako, da smo se s smučmi lahko sledimo smučem nazaj v našem materialno- seznanili s pomočjo posrednikov, ki so nam ga kulturnem življenju. prinesli kot izvirno novost iz tujine. Odkod torej nenavadni pojav smuči na Blokah? Tako naziranje je zgrešeno. Šport kot ena od Na to vprašanje je skušal odgovoriti etnograf oblik našega kulturnega življenja se pojavi raz- dr. Boris Orel v svoji bloškemu smučanju posve- meroma kasno, v začetku in ob polovici prejšnjega čeni razpravi. stoletja najprej v Angliji, nato pa postopoma v drugih deželah v skladu s tem, kako so kje dozo- Orel domneva, da so prinesli smuči v naše kraje revali pogoji za razvoj te oblike kulturnega živ- bloški domačini, ki so napravo spoznali ob bi- ljenja. vanju v krajih, kjer je smučanje bilo splošno Dejavnost in sredstvo, v našem primeru smučanje razširjeno. Tehnične podobnosti bloških smuči s in smuči, torej še ne pomenita takoj tudi športa; švedskimi dopuščajo zato misel, da je smuči pri- smučanje v športne je treba razlikovati od smu- nesel na Bloke med tridesetletno vojno domačin, čanja v poklicne namene. ki jih je videl najverjetneje pri švedskih vojakih, ki jih je vojna vihra vodila globoko proti jugu Med obema oblikama pa seveda le obstaja neka v kraje, kjer te oblike materialne kulture niso zveza: v matičnih pokrajinah smuškega športa se poznali. je ta razvil iz poklicnega tako, da je človek pri- šel do spoznanja, da na smučeh lahko zadosti ne To smučanje se je razširilo in obdržalo nekako tri samo poklicnim potrebam, temveč tudi svojim stoletja izključno samo na Blokah, v času nasta- osebnim potrebam po zabavi in obnavljanju živ- janja športnega smučanja pri nas pa je bloško ljenjskih sil, po rekreaciji, kot pravimo temu smučanje že močno tonilo v pozabo, tako da je danes. Iz tega temeljnega spoznanja so se nato v tem času že bilo več ali manj samo še fol- razvile razne oblike športnega smučanja, od čisto klorna posebnost ožjega lokalnega pomena. rekreativnih do skrajnih tekmovalnih. Razvoj pa ni potekal povsod, kjer danes poznamo smuški šport, enako in tako, kot se je razvijal v Nordijske dežele — domovina športnega svoji matični domovini. Zlasti tekmovalna oblika smučanja je v novih pokrajinah doživljala velike, temeljne spremembe, hkrati pa je treba opozoriti tudi na Nordijske dežele poznajo, kot smo že rekli, smuči dejstvo, da se športna oblika na sploh ni povsod od davna. Njihova raba se je prilagodila poklic- nim potrebam lovca, gozdarja, potnika, zlasti po- membna pa je bila zaradi koristnosti v vojaške primerno pomembnejši element tehnike kot v položnem nordijskem svetu. namene. Tudi beseda slalom je nordijskega izvora. Z izra- Že nordijski vitez je moral med ostalimi viteškimi spretnostmi obvladati tudi smučanje, brez kate- zom so nordijci označevali vijugasto smučino, ki rega pozimi sploh ne bi mogel opravljati svojega jo je smučar začrtal v sneg ob krmarjenju po dela. Smučanje je bilo bistveni sestavni del last- bregu navzdol in ki ima v današnjem tekmo- nosti, po katerih se je vitez razlikoval od navad- valnem smučanju že močno spremenjen pomen. nega človeka. Beseda idrott je prvotno, pred Nordijci so prvi tudi skakali na smučeh; tako dobrim stoletjem, na severu še pomenila viteške so v smuku najhitreje premagovali manjše ovire vojaške spretnosti, danes pa severnjaki z njo v terenu. označujejo pojem šport, kar dokazuje globoko po- V Telemarkenu so prvič tudi izboljšali tehniko vezanost poklicnega in športnega smučanja v teh izdelovanja smuči; namesto starih, ki so bile krajih, hkrati pa tudi originalnost te športne daljše in čisto enostavne, so začeli izdelovati ne- panoge v razvoju športnega življenja. koliko krajše, ki so bolj ustrezale gibanju po Norvežani so že v 16. stoletju poznali posebne zaraščenem in valovitem terenu, hkrati pa so jih vojaške smučarske bataljone in zato seveda zelo pod stremeni nekoliko zožili, kar je smučarju cenili tiste, ki so ob vstopu med vojake že znali olajšalo vijuganje in obračanje na snegu. smučati. Učenje smučanja so zato podpirali po- Športno smučanje se je na Norveškem do 1. 1886 dobno, kot so drugje podpirali ostrostrelstvo. razširilo že toliko, da je bilo tega leta treba usta- Tako nam zapiski iz 1. 1767 poročajo o smuških noviti v Kristianiji, današnjem Oslu, prvi smu- tekmah v bližini današnjega Osla, ki pa seveda čarski klub. še niso bile športnega značaja, temveč so imele Klub je predvsem uredil eno bistvenih značilnosti samo namen z denarnimi nagradami vzpodbujati sleherne športne dejavnosti, tekmovalnost, tako vojake kot meščane k smučanju. Na teh hkrati pa povezal ljubitelje športnega smučanja v tekmah je bilo treba pokazati spretnost v smuku družabno celoto. po gozdnem terenu, v hitrem teku, v streljanju V prvem norveškem smučarskem klubu so se med vožnjo navzdol ter v teku po valovitem te- renu. Zmagovalcem so bile namenjene velike glede tekmovalnosti odločili za dve panogi ali denarne nagrade, ki so močno vzpodbujale zlasti obliki, povzeti iz praktičnega smučanja: za tek in mladino, bodoče vojake, k vadbi v smučanju. za skoke. Smučanje je torej v nordijskih deželah v času, ko Prvotno tekmovanje v tekih, v katerih so se je najprej Anglijo, za njo ostale evropske in merili še pred nastankom prvega kluba, je bilo kmalu tudi izvenevropske dežele začelo zajemati precej neenotno in značilno po tem, da so tekli moderno športno gibanje, bila splošno razširjena na večje razdalje, v glavnem okoli 50 km. Kasneje in povsem navadna dejavnost, značilna za te kraje so počasi prešli na današnje tekmovalne norme. prav tako kot na primer za Anglijo poklicno te- Prvo tekmovanje v skokih so priredili 1. 1879 v kaštvo ali veslaštvo, kar oboje je v sebi tudi Husebyju v bližini Osla na skakalni napravi, imelo lastnosti, da postane poleg poklicne tudi umetno napravljeni v ta namen. Naprava je na- športna dejavnost. domeščala naravno oviro v terenu in bila prvi vzorec skakalnic, ki so jih začeli graditi tudi Tako si je Norvežan ali Sved pozimi za svoj drugje. šport navezal na noge smuči in se podal v za- Tako je na Norveškem nastalo značilno kla- sneženo naravo, ne zaradi poklicne potrebe, tem- sično ali nordijsko tekmovalno smučanje, več zaradi svojega razvedrila in spoznanja, da mu sestavljeno iz tekov in skokov. Pojem oziroma smučanje koristi tudi pri ohranjevanju telesne oznaka pa je nastala šele kasneje, ko je bilo treba kondicije in zdravja. Smučanje je postalo pri Nor- to prvotno nordijsko obliko začeti razlikovati dijcih izviren in bistven element pri nastajanju od kasneje nastalega tekmovalnega smučanja, ki njihove telesne kulture. se je razvilo v alpskem svetu in se je po svojih Svojo zunanjo obliko, svojo tehnično stran je nor- sestavnih elementih razlikovalo od nordijskega. O dijsko športno smučanje seveda povzelo po prak- tem bo govora kasneje. tičnem poklicnem smučanju. Nastanek in razvoj tekmovalnega smučanja ter Na to je odločilno vplivala predvsem konfigura- klubov pa seveda ne pomeni, da bi s tem prene- cija, členovitost tal. Pokrajina je tu v glavnem halo široko, množično in spontano ljudsko smu- valovita, brez velikih višinskih razlik, pa tudi čanje, tisto, iz katerega se edino lahko organsko brez hujših strmin; Norvežan je na smučeh od- tekmovalno razvija. Število smučarjev, ki so smu- drsal na obisk k sosedu, na lov ali po drugih čali izključno za svoj šport in pri tem niso čutili opravkih in športnik si je tu našel vzor za s m u - potrebe, da bi se zaradi tekmovanja ali česa dru- š k i tek. Pri smučanju navzdol po bregovih, ki gega organizirali v klubu, se je neprestano večalo še daleč niso tako strmi kot v Alpah, je bilo treba in (tako kot tudi danes pri nas) močno presegalo obiti kako grbino in se v dolini ustaviti: to so število evidentiranih tekmovalcev. Ce pri tem ni opravili s pomočjo tehnične prvine, danes že skoro toliko deležno pisane in tiskane pozornosti jav- pozabljene, ki so ji rekli t e 1 e m a r k. Ime je nosti, gre to deloma na račun večje atraktivnosti dobila po pokrajini Telemarken, ki je že od nek- tekmovalnega smučanja, v glavnem pa na račun daj slovela po izvrstnih smučarjih, tako poklicnih dejstva, da v deželah, kjer je smučanje nacionalni kot kasneje športnih. šport, dejavnost sama po sebi sploh ne vzbuja nobene posebne pozornosti več, je tako rekoč Tu v bližini se je razvil tudi drug tehnični ele- sama po sebi razumljiva. Res pa je zopet, da tek- ment, kristianija. Smučarju je služila pri zaustav- movalne oblike in norme le skušajo vtisniti svoj ljanju na koncu smuka. Stara norveška kristianija pečat tudi širšemu ljudskemu smučanju. To velja pa se je do svoje tehnične popolnosti razvila in tako za nordijsko kot tudi naše domače smučanje. uveljavila šele v alpskem smučanju, kjer je ne- Razvoj smučanja v Srednji Evropi je raslo nordijsko smučanje, je bilo treba širjenje podpreti s propagando in podobnimi zunanjimi, Kot so angleški študentje in trgovci prenašali na organizacijskimi prijemi. Pri tem pa je zopet evropsko celino svoje športne panoge, so norveški turi ni poznal. razširjali smučanje v pokrajine, kjer je pozimi Med dogodki, ki so doprinesli velik delež k pro- moč smučati. treba poudariti, da širjenje smučanja ne bi uspe- Tako so spoznali smuči prebivalci Prage, Mun- lo, če ne bi bilo naravnih pogojev in človeka, ki chena, Dunaja in kmalu tudi drugih manjših mest. ga narava sili k temu, da se oprime dejavnosti v Smučanje se je postopoma širilo najpreje v go- športni obliki, ki je preje v svoji materialni kul- ratih predelih dežel severno od Alp, za tem pa v pagandi za širjenje smučanja, je treba omeniti alpskih deželah samih. potovanje slavnega norveškega polarnega razisko- Za razliko od nordijskih dežel pa smučanje v teh valca F r i t j o f a N a n s e n a , ki je 1. 1890 na krajih ni imelo svoje stare materialnokulturne smučeh prepotoval Gronlandijo ter ta svoj podvig osnove, nasprotno, bilo je popolna novost. Smu- opisal v posebni knjigi, ki je izšla tudi v nem- čanje pa je tako začelo prehajati tudi v kraje, škem jeziku, povsod pa vzbudila izredno zani- ki se razlikujejo po obliki tal od prvotne domo- manje. vine. Druga oblika tal pa terja, kot bomo videli, Nansen je tako opozoril zlasti planince na velike tudi drugo tehniko in, kar je še pomembnejše, možnosti, ki jim jih odpirajo smuči pri zimskem tudi druge elemente smučanja, tako širokega obiskovanju planin, saj so do tedaj zimske ture ljudskega kot iz tega izvirajočega tekmovalnega. bile skoro nemogoče. Nansenova poklicna razisko- Vse to je kmalu prišlo do veljave. valna pot je tako nehote utrla pot turnemu Tega dejstva pa seveda v začetku niso poznali in smučanju, kar je bilo zlasti pomembno v alpskih ljudje so se oprijemali smuškega vzorca, ki so deželah, kjer je planinstvo, kot smo že rekli, bilo jim ga prinašali Norvežani iz svoje domovine, iz močno razširjeno, je pa prav tako močno pogre- svojih razmer. šalo sredstva, ki bi odprlo pot v planine tudi pozimi. Zlasti tekmovalno smučanje je naletelo na naj- To spoznanje je temeljni činitelj, ki je vzrok za zvestejše posnemanje, ki povsem razumljivo v to, da se je smučanje začelo tako hitro in mno- začetnih časih brez širše, množične osnove niso žično širiti v krajih, ki ga doslej niso poznali. mogli nekaj, kar bi se prilegalo domačim raz- Navezanost na planine in alpski teren pa je kmalu meram. Zato pa je množično ljudsko smučanje načela, če smemo stvar tako imenovati, problem kmalu krenilo na svojo naravno pot in se začelo tehnike smučanja. Turist je v Alpah kmalu prilagajati oblikam terena; naletelo je na zelo lahko spoznal, da tehnika, kot jo poznajo in širijo tehtnega zaveznika v že takrat močno razširjenem Norvežani, ne zadošča. Primerna je za potovanje planinstvu in se začelo razvijati v zvrst, ki po rahlo valovitem terenu, kakršnih pa je v jo danes razlikujemo od klasične ali nordijske in Alpah malo, težave pa se pojavljajo pri vzponih, jo imenujemo alpsko. še bolj pa pri smučanju v dolino. Nekaj takih Ob svojih prvih korakih po deželah Srednje Ev- težav poznajo tudi Norvežani, vendar pa ne v tako rope smučanje seveda ni bilo in tudi ni moglo ostri obliki kot v srednjeevropskem gorskem, zla- biti množično. Ker ni bilo stare osnove, iz katere sti alpskem svetu. (Se nadaljuje)

Zgodovino našega smučarstva, ki jo je napisal s stališča turizma in njegove zimske, gospodarsko Drago Stepišnik, profesor na Visoki šoli za telesno pomembnejše sezone. Ker doslej naše smučarstvo kulturo, bomo objavili v PV zato, ker je smučar- s svojo 60-letno zgodovino take razprave še ni stvo ozko povezano s planinstvom, tako od prvih doživelo, vabimo vse, ki hranijo kako dokumen- začetkov ob koncu stoletja kot vse do današnjih tarno gradivo, da prispevajo k dopolnitvi smu- dni, ne glede na njegov poseben razvoj, njegov čarske zgodovine. Planinsko glasilo se čuti dolžno, tekmovalni in »modni« značaj. Množice vabi v da smučarstvu, ki nima svojega lista, odstopa del zimsko gorsko naravo in je zato nadvse važno tudi potrebnega prostora na svojih straneh. Op. ur.

PRISPEVKI ZA ZLATOROG Članarina od 1. l.—31. 12. 1965 din 3; 814,50 Kamenarič Tomo, Gradišče 7, Ljubljana . . . N din 5,00 Kobal Štefan, vila Jelka Pokljuka .... . N din 3,50 Jerala Ivan, Mavčiče 40 . N din 1,C0 Rebec Štefanija, Na jami 12, Ljubljana . . . N din 13,00 Dr. Fran Kolarič, Lund švedska .... din 13,41 PD Mežica — od prireditve .... din 296,75 PD Bohinj-Srednja vas — bloki Zlatorog . . N din 60,00 PD Radovljica — bloki Zlatorog . . . din 67,80 Najemnina din 1 319,20 N din 5 594,16 STROŠKI VZDRŽEVANJA V času od 1. 1.—31. 12. 1965 .... din 5 527,93 SKLAD DOMA ZLATOROG Stanje sklada 1. i. 1965 din 71 236,32 Prispevki din 5 594,16 Stroški vzdrževanja din 5 527,93 Ljubljana, 1. 3. 1966. N din 71 302,55

Tovarna dokumentnega in kartnega papirja

Telefon: Radeče 81-950, 81-951 Tekoči račun pri NB Celje 603-11-1-1030 Brzojavi: Papirnica Radeče Železniška postaja: ZIDANI MOST

PROIZVAJA :

vse vrste brezlesnih papirjev in kartonov specialne papirje surovi Heliografski in foto papir paus papir kartografski specialni risalni »Radeče« papirje za filtre itd.

IZDELUJE :

vse vrste kartic za luknjanje v standardni velikosti

in tisku Po želji izdeluje kartice v posebnem tisku v rdeči, modri ali sivi barvi

RADEČE PRI ZIDANEM MOSTU ŽELEZARNA JESENICE V\J

Jesenice na Gorenjskem, SR Slovenija « Telefon: 245, 246, 250; Telegram: Železarna Jesenice Tekoči račun: NB Jesenice 607-13/1-406 Tele-printer: št. 0,3196 Ljubljana JESENICE NA GORENJSKEM, SR SLOVENIJA

PROIZVODNI PROGRAM

Jekla:

— konstrukcijska — za cementacijo in poboljšanje — za vzmeti — orodna — za ladjedelništvo — nerjaveča in ognjevzdržna

Topla in hladna predelava:

- palice; debela, srednja in tanka pločevina, hladno valjani trakovi; .vle- čena, luščena in brušena jekla; vlečena žica; transformatorska in dinamo pločevina

VARJENE CEVI ELEKTRODE ZA VARJENJE JEKLA ŽEBLJI BODEČA ŽICA

Podrobnejše informacije lahko dobite v našem katalogu in prospektih