PESMI BESeDA BESeDA

ELEKTRONSKA KNJIGA

Dragotin Kette Pesmi

OMNIBUS 1 PESMIBESeDA BESeDA Dragotin Kette PESMI To izdajo pripravila JoÏe Sekirnik in Franko Luin.

ISBN 91-7301-317-X [email protected] www.omnibus.se/beseda

2 PESMI BESeDA

Vsebina

I8 Ah, zapojte 9 Oãitanje 11 Vpra‰anje 12 V katedrali 13 Besedo si izrekla zlo 14 Misel moja, pusti me 16 Romanca 18 Le ti, dekle, ostani 20 Zaprta so njena okenca 22 Take so 23 Res, deklica, ti me ljubi‰ 25 Ptiãka 26 Ljubici 28 Poklon 29 V samotah 30 Na poljani 31 Zimska romanca 33 Tam zunaj je sneg 36 Laokoont 37 Jaz nimam veã palm 39

3 PESMI BESeDA

Staro sreão zopet si mi dala 40 Na Krki 41 Aj, ta lepa krãmarica 43 Pred krãmo 44 Sem fantiã bil mlad 45 Le smehljaj se, ljuba 47 Jagned 49 Veãer 50 V mlinu 51 Tam kriÏpoti 53 Na mostu 55 ·umi les 56 ·e raj‰i 58 V gostilni 59 To vse ljubezen stori 61 Na trgu 63 Sapica pihlja 65 Lastovica pri‰la 67 Naivna gazelica 68 Moje ljubice 69 Angelini 71 Kamor koli hodim 73 Ljubi me, deklica 75 Nedelja je danes 76 Kadar za gorami 77 ·um vira in zefira 79

4 PESMI BESeDA

·e edenkrat reãem 80 âemeren grem iz mesta 81 Vrnitev 82 Osameli 84 Pod vrbami Ïalujkami 85 Kam, prijatelj, leti‰ 86 Zapu‰ãeni 87 Lepa roÏa 89 Pa zelene brstiãe poganja 91 âez pe‰ãek bel 92 Kesanje 93 Novi akordi 95 Na molu San Carlo 103 âuj sanje mi 118

II 119 Na otãevem grobu 120 Jesen 121 Zastonj 122 Nekemu literatu 123 Morituri 124 Kritikom 125 Tantal 126 Vijolica 127 ·tefanija 128 Zapustil sem 131

5 PESMI BESeDA

O Jurãek, Jurãek 132 Ko na veãer 133 Dejal je Vlah Elija 134 V kripti 135 Zakaj sem bil v kapiteljnu 136 Da bi pozabil nate 137 Prej draÏil sem prijatelja 138 Slovo 139 Spomini 144 Tihe noãi 149 ârne noãi 155 Adrija 159 Moj Bog 167 Izprehod 176 A tebi, poet 182

III 183 Starec in ptica 184 Azrael 188 Dekliãino premi‰ljevanje 190 Popotnica 192 Svetinji 194 Na blejskem otoku 196 Noã na poljani 201 Îelje idealistove 204 Starãkova pesem 206

6 PESMI BESeDA

Misli starãeve 208 Zimska idila 209 Pred cerkvijo 210 Podgorska svetnica 211 Hvala starega ãasa 215 Mlinarjeva hãerka 216 Pesmica o pisarju 218 Stara novica 220 Pijanec 221 Romarski beraã 227 Starãkova misel 229 Melanholiãne misli 230 Resnica 232 âevljarãek 236 V kopeli 238 Prekrasni trg 240 Novej‰im poetom 242 »Ljudevit« 243 Nekemu pesniku 245 Res je pel 246 Pesmi kritiku 247 Poetiãne igraãe 248 Za spomin 249 Moje maksime 259 Francetu Pre‰ernu 261

7 PESMI BESeDA

I

8 PESMI BESeDA

Ah, zapojte

»Ah, zapojte, zaigrajte pesmico sladkó na zabavo na‰o z vajeno rokó!«

In zapel sem, zaigral sem ljubim deklicam, moji deklici predragi; in biló jo sram.

Tak lepo, tak hrepeneãe drobne strune pele so; tiho pesem deklice razumele so.

»Ej, ej, zdaj pa vemo, vemo,« so veselo vzklikale, druga drugi so poredno si z oãmi meÏikale.

9 PESMI BESeDA

»Ej, ej, zdaj pa vemo, vemo, kaj se vedno brani le v na‰o druÏbo, samotarka; vgánile smo, vgánile!«

Ona pa je tam sedela, orosile so solzé njena lica zarudela; meni tolklo je srcé.

10 PESMI BESeDA

Oãitanje

Vetriã med vrhovi veje. k njemu mlada deva deje:

»Ej; vetríãek. ti si tiãek, kakor so mo‰ki vsi, listek poljubi‰, ãe‰ da ga ljubi‰, da ti zanj srce gorí . . .

Z listka lic vedrih smukne‰ — na nedrih drugih se ziblje‰ en ãas, listek pa vene, njega kot mene strl jesenski bo mraz.«

11 PESMI BESeDA

Vpra‰anje

Na vrtu raste izmed vseh najdraÏja roÏa, ljubezni ljube lahen dih jo v lice boÏa.

Pa prirohni vihar besneã in jo poljublja, kaj ãuda, da ni cvetja veã, da kras izgublja!

Zakaj, o bleda roÏa ti, o roÏa vela, vetriãa iz pomladnih dni veã nisi htela?

12 PESMI BESeDA

V katedrali

Kako je nemirno, nemirno nocoj! Glej, temna katedrala, ta bode gotovo mi dala pokoj in srãni mir mi dala.

»Oj vsli‰i nas, sveta Porodica ti!« vsa mnoÏica moli goreãe; tam v kotu cvetoãa devica kleãi, molitev poboÏno ‰epeãe.

A jaz — se prekriÏam, po‰kropim z vodoj in grem — a, katedrala, ni v tebi ne vlada mir in pokoj, ‰e veãji nemir si mi dala.

13 PESMI BESeDA

Besedo si izrekla zlo

Besedo si izrekla zlo in nisva se ljubila veã in kadar sva se sreãala, oãi sva obrnila preã.

Oj deklica ponosna ti, kak dolgo bo trpelo to? Kak dolgo ‰e, oj ljubica, obraãala bo‰ preã oko?

A niso usta vpra‰ala, prevzetna usta je proseã, a vpra‰al jo, a vpra‰al jo le pôgled moj je koprneã.

Ah, ni odgovora oãem, besede sladke ustom ni in jezno se obrne vstran, kadar jo sreãam med ljudmi.

14 PESMI BESeDA

In vendar — lepa je kot prej, ne, lep‰a in krasnej‰a je, pa v srcu mojem skrivoma ljubezen ‰e moãnej‰a je.

Kako mi je hudo po nji, kadar poslu‰am jo skrivaj, kako si vo‰ãim presrãnó ljubezen prej‰njih dni nazaj!

Oj ljubica, brezsrãnica, kak dolgo bo trpelo to, pa ne, da pojde‰ pred oltar, pa ne, da v grob me ponesó?

15 PESMI BESeDA

Misel moja, pusti me

Misel moja, pusti me, jaz ti dam slovó, bilo je Ïivljenje s tabo pusto in bridkó.

Verna drúÏica bilà mojih prej‰njih dni, verna druÏica bilà si moje Ïalosti.

A sedaj, adijo le, srãno prosim te, saj dovolj Ïe dolgo ãasa v srcu nosim te.

Saj dovolj Ïe dolgo res du‰a sanjala, ah, zaradi sanj usoda me preganjala.

16 PESMI BESeDA

Sreãe ne Ïeli srce in ljubezni veã, usta zdaj molãe, ne prosi pôgled koprneã.

In edino Ïeljo to srce govori, po pokoju, sladkem miru srce hrepeni.

Misel moja, pusti me, jaz ti dam slovó, bilo je Ïivljenje s tabo pusto in bridkó.

17 PESMI BESeDA

Romanca

Ne kesaj se, ljuba moja; da ne mara‰ me, bi rada drugim, meni pokazala. Vendar, vendar ti je Ïal,

ãe zapazi‰, da mi Ïalost vedro ãelo potemnjuje, ãe zapazi‰, da se k drugim spet obraãa pogled moj.

Rado bi ljubilo, rado moje srce druga lica, ah, in tebe pozabilo, neprijazna, kakor si.

Kakor veje s krasnim cvetjem ‰irijo mi bele roke in skrivnostno — kakor luna, ko skoz goste sence zre —

18 PESMI BESeDA

zrejo me prijazne deve, smehljajoãe, vpra‰ujoãe, in besede zapeljive usta njih ‰epeãejo.

A zaman, podoba ena plava pred menoj, in drugim ni odprto srce moje. Ve li veãni Bog, zakaj?

Ha! . . . Pokazala bi rada, da ne ljubi‰ me, ne mara‰; da me ljubi‰, jaz povem ti, ker samà tegà ne ve‰.

Dan bo pri‰el in je blizu, da bo‰ mene poiskala, da bo‰ bol mi potoÏila svojo z rosnimi oãmi . . .

A sedaj je to ‰e skrito, ker pomlad ‰e ni v aprilu in lepo dehteãe cvetke vzbuja ‰ele gorki maj.

19 PESMI BESeDA

Le ti, dekle, ostani

Meglica vso vas Ïe pokrivala je, okoli in okoli od tihih roÏic v polji vonjava sladkà se razlivala je.

Pred hi‰o je lajal va‰ sultan moãno in mucika je predla, a ti si k meni sedla, poredno mi ãevrljala tako:

»Pa vedno mi pravi, kak rad me ima, no, jaz pa se delam gluha, res, kot podrepna muha, nikoder ta ãlovek miru mi ne da.

Pa misli, sevé, da je meni kaj mar, ãe tiste brke vi‰e! Naj le brado obri‰e! O, mene pa Ïe ne bo dóbil nikdar!«

20 PESMI BESeDA

Tako si dejala in draÏesten smeh krog usten zaigral je, na lici prebeÏál je in skril se tam v majãkenih jamicah dveh.

V teh majãkenih jamicah dveh je lepo, da je kar neverjetno; to je tako prijetno, da v njih sem izgubil vso pamet svojó.

Pa kaj mi bo pamet! He, le naj beÏi, saj ji nihãe ne brani! Le ti, dekle, ostani pri meni s porednimi jamicami!

21 PESMI BESeDA

Zaprta so njena okenca

Zaprta so njena okenca in ona spi boÏji sen. A kje bi jaz spal, kako bi jaz spal? Pod milo nebo grem ven.

Tu . . . tam . . . se utrne zvezdica kot solza iz oãi . . . O krasni ljubezni ‰epeãejo ble‰ãeãi tisoãi.

Med njimi kot srebrn ãoln pa plove bledi ‰ãip; smehljajo se mu zvezdice, ko skrije se za hrib.

A da bi mojo znali bol ble‰ãeãi tisoãi, od smeha bi jim padale solzice iz oãi . . .

22 PESMI BESeDA

Take so

V mladosti tam daljni, izgubljeni mi, paã gledal sem rad vas — device: Cecilija, Barbara, NeÏica, device-muãenice!

Kako sem se ãudil obrazom takrat in lepim devi‰kim telesom; in tihe so bile, trpele mirnó in gledale proti nebesom.

Zakaj ste postale vse druge sedaj, Cecilija, Barbara, NeÏka? Niã veã ne krasi vas trpljenje sladkó in tista svetloba nebe‰ka.

Ah . . . NeÏica nima veã janjãka v rokàh, ima le prav majhnega mopsa, a z Barbaro hodi prav sladek gospod in nosi ji v Ïepu roks-dropsa.

23 PESMI BESeDA

Cecilija veã proti nebu ne zre in tudi ne svira, ne poje; pove‰a prav ljubko glavico svojo, in ona — dekletce je moje.

24 PESMI BESeDA

Res, deklica, ti me ljubi‰

Res, deklica, ti me ljubi‰? Saj ni povedati greh, kar berem tak ãisto, tak jasno v tvojih nedolÏnih oãeh.

Prav, prav! Le molãi ‰e vedno, ker ti sramovala bi se; in kakor me gleda‰ nedolÏno, nedolÏno zlagala bi se.

Le molãi in pusti, da pijem ljubezen iz tvojih oãi, a kadar ti bode zadosti, z roãicami si jih zakrij!

25 PESMI BESeDA

Ptiãka

Ptiãka zapevala v zélenem boru, slu‰ala deva jo na belem dvoru.

Kaj je povedala, kaj je zapela? Da je tri ptiãke Ïe ljubãke imela.

»Ej, ej, ti ptiãica, ptiãica zala, je-li, ãetrtega zdaj bo‰ iskala?«

»Bodem iskala ga, bodem dobila, z njim kakor z drugimi bodem storila!«

26 PESMI BESeDA

Slu‰ala deva jo in zarudela, pesmico tako je tudi zapela.

27 PESMI BESeDA

Ljubici

Ne, molim te ne, le ne misli nikar, saj nisi nobena svetnica! In ve‰, da bi deli te noter v oltar, ko bila bi kaka svetnica.

In tudi ne bodem od daleã te zrl, saj nisi ti Jeriho mesto! A jaz pa ne Mojzes, da prej bi umrl, ko pri‰el v to Jeriho mesto.

In grozen je s tabo res, ljubica, kriÏ, ker sama ne ve‰, kaj da hoãe‰! In ãe te ne ljubim, se grdo drÏi‰, in ãe te poljubljam, se joãe‰.

Vse druge sedaj bodem strune napel, niã veã te ne boÏal, ne gladil, in prosil ‰e manj! Bom za Ïenko te vzel in kmalu te reda navadil!

28 PESMI BESeDA

Poklon

Hvala lepa za besede lepe, hvala lepa, ljubica mladenka! Bila je beseda tvoja sladka, ah, in vendar bila laÏ je grenka.

Za poglede tvoje ãarovite, krotke, neÏne — hvalo ti stoterno! Gledala si res tako poboÏno, a lagala se tako moderno!

Hvala ti za tvoja bela pisma in za tinto! Vsako tvoje pismo kaÏe, je-li, da smo se ljubili, ah, in vendar se ljubili nismo.

Torej hvala za poglede tvoje, roÏna pisma, sladki tvoj jeziãek! . . . Menil sem, da res si beli angel, pa si vendarle — nekak hudiãek.

29 PESMI BESeDA

V samotah

Lahna sapica pihlja skozi veje hoj zelenih, na stezicah osamljenih mislim náte, ljubica.

Tu se je razlegala smeha polna govorica, da je pla‰na veverica po drevesih begala.

Ah, zdaj ptiãice molãé v svojih gnezdih opletenih; od dreves, od trav zelenih rosne kapljice visé.

Jaz pa, jaz pa hodim sam, lep‰e dneve premi‰ljujem in, kar tebe veã ne ãujem, veã smejati se ne znam.

30 PESMI BESeDA

Na poljani

Na poljani, na poljani javor bel stoji, na poljano, na poljano sonce ne ble‰ãi. Za lesove, za pogorje ‰lo je, ‰lo je v sveto morje, in niã veã ga ni . . . Mir je, mir v poljani krasni, beli javor tih, sli‰ati ni veã ‰umenja, listov zelenih. Aj, ti srce, kaj bi rado, kaj, da ne miruje‰? Sonce ti ne sveti veã, ljuba te ne ljubi veã . . . kaj ‰e priãakuje‰? Da bo ‰e enkrat vzcvetela draÏestna pomlad? Da te bo radà imela sreãa ‰e enkrat? Ne! . . . Onà je ‰la, ah, ‰la

31 PESMI BESeDA

in ne vrne se — kakor zvezda vrh neba, ko utrne se . . . Ti je v jasni visoãini veã ne priãakuj! Tvoji, srce, so spomini in miruj, miruj!

32 PESMI BESeDA

Zimska romanca

O dedek na‰, povej, povej, kako pa je biló potlej?

Oãi vanj vsi uprli so, za drugo vse umrli so.

In gledala je deca vanj, a gledala ni Metka vanj.

Nje bajka ni zanimala, tam z glavico je kimala.

A dedek puhal dim — tako — in pravil pravljico lepó:

»Tam sred lesa zapu‰ãen kraj, tam stal je grad zaklet nekdaj.

Tam spala je Ïe tisoã let kraljiãina kot rajski cvet.

33 PESMI BESeDA

A nihãe v lozo ni pri‰el, da bi prelepo spet otel.

Pa v gozd izgubil kralj se mlad in pri‰el je pred beli grad.

In v grad se kralj izgubil je, kraljiãino poljubil je.

In glej — vzbudila se takoj, za Ïensko kralj jo vzel s seboj.«

Vsi bajko so poslu‰ali, premagati se sku‰ali.

Le Metke ni zanimala, tam z glavico je kimala.

Pa stopim k lepi Metki jaz in jo poljubim na obraz.

»Niã se, kraljiãina, ne boj, jaz kralj sem in re‰itelj tvoj!«

To je debelo gledala, pa gorcih mi povedala.

34 PESMI BESeDA

Pa kaj — ãe pógled jezen je, ko v srcu le ljubezen je.

35 PESMI BESeDA

Tam zunaj je sneg

Tam zunaj je sneg in burja nezvanka, a tebe, nevgnanka, le radost in smeh.

Ah, vse drugo je ‰lo, le tvoj pógled Ïari ‰e, tvoje lice rudi ‰e kot nekdaj lepo.

Ni veã na vrteh lepih roÏic razvitih, vijolic ni skritih, lilij belih ko sneg.

Toda ti si krasnà, tako strastna in vroãa in sredi naroãja ti vsa si mojà.

36 PESMI BESeDA

Laokoont

Od mehkih rok, od belih rok kot Laokoont ovit, pijèm strastnó iz ust ji strup kot sladki pikolit.

V oãeh ji niso kerubim in niso serafim in Lucifer samo, a jaz njegov sem pobratim.

Kako Ïari obrazek ji kot v dnu pekla plamèn, a jaz v tem plamenu gorim na veke pogubljen.

Paã lepa, rajska kaãa si, mehka in Ïiva ti, in blaÏenstvo je, ljubica, s teboj prebivati.

37 PESMI BESeDA

Pa bodi kaãa, ljubica, a jaz Laokoont, Trojanci pa zijajo naj na nas in Helespont!

38 PESMI BESeDA

Jaz nimam veã palm

Jaz nimam veã palm in lotosa veã in drugih eksotiãnih cvetov; jaz nimam gazelic in ‰panskih romanc, jaz nimam veã la‰kih sonetov.

Imam pa vijolic dehteãih in roÏ in lilij visokih tudi; in z njimi bom ljubici svoji krasil prelepe bele grudi.

Kot sonce leskeãe in Ïarke zlaté po‰ilja na zemljo — kot lipa, kot zélena lipa in roÏnat grm na veãer svoj beli cvet sipa,

tako zopet pesmice drobne, dekle, na tvojo lepoto zdaj pojem, ko ãrna meglica izginila je in pomlad spet v srcu je mojem.

39 PESMI BESeDA

Staro sreão zopet si mi dala

Staro sreão zopet si mi dala, ko si me ljubó pogledala, in ko si mi belo rôko dala, vse si, ljuba, s tem povedala.

Pel bom zopet kakor drobni ptiãek, ko zapustil je jetni‰tva kraj, ko zletel je na livado prosto k svojim drugom, drúÏicam nazaj.

Pa ne grem jaz na livado prosto, k drugim druÏicam, o, Bog ne daj, v sladko suÏenjstvo jaz grem le tvoje, draga moja ljubica, nazaj!

40 PESMI BESeDA

Na Krki

Tiha in nema se vije krog mesta in ga objema kot ljubica zvesta. Zadnja luã sije ‰e tam izmed vej, Krka se vije poãasi naprej . . . Adijo, adijo!

Ljubica, naj se obliãje ti zjasni, ljuba, ne joãi nikár! V daljno krajino, ah, v boj opasni kliãe me car. Da se ‰e ljubiva, da se ‰e vidiva, ljubica, upaj, morda ‰e kdaj ali morda ne prideva nikdar veã skupaj . . . Morda ‰e kdaj bom gledal ti v lice v sladkem zavzetju . . . ali poãival v tuje zemljice

41 PESMI BESeDA

hladnem objetju. Adijo! . . .

Kakor meglice, kakor vodice sredi te reke ãasi hitijo . . . Morda na veke, ljuba, adijo!

42 PESMI BESeDA

Aj, ta lepa krãmarica

Aj, ta lepa krãmarica, kak je gladka, kak je sladka, ona ima bujne grudi, ona ima dva podbradka!

Do enajstih me ljubila, potlej me poditi jela . . . Vzela mo‰njo, srce, pamet — da le ni klobuka vzela!

Da le ni klobuka vzela moja lepa krãmarica! Drugo mi bo Ïe vrnila, kadar moja bo Ïenica.

43 PESMI BESeDA

Pred krãmo

Oj, mo‰njo, pamet in srce mi vzela bleda Fani; zaprla hi‰ne duri je in me spodila strani.

Klobuka pa le vzela ni natakarica Fanãka; na sredi ceste zdaj stojim, a ona znotraj spanãka.

Oj svetle zvezde vrh neba, prebele desetice, ki smuknile ste v laãni Ïep prelepe krãmarice:

Ve nedoseÏne ste mi zdaj ko njene bele grudi; in luna, ki se mi smehlja‰ — in Fani menda tudi!

44 PESMI BESeDA

Sem fantiã bil mlad

Sem fantiã bil mlad in hodil sem rad na lepo Svetó Katarino, rad v cerkev bi paã, pa ni ‰lo drugaã in gledal sem reveÏ skoz lino.

V srebrnih zvezdàh, z dolgo palmo v rokah je stala svetà Katarina, visoka, krasnà . . . K nji priti bilà vse dni moja Ïelja edina . . .

O ljubica ti, neusmiljena si ‰e bolj kot svetà Katarina . . . V sobi luã, tu je noã, jaz pod oknom pojoã . . . a ni je, zaprta je lina . . .

45 PESMI BESeDA

O ljuba krasnà, kmalu bode‰ samà ‰e bolj kot svetà Katarina, kaj zvezdic zre v noã, o, in deklic tisóã ima ‰e zelena dolina.

46 PESMI BESeDA

Le smehljaj se, ljuba

Le smehljaj se, ljuba, le meÏikaj, le ‰epeãi, da ne bodem nove ma‰e bral, 1e daj priseãi! . . . Jaz bom pop!

Biti hotel sem kedaj jeziãni doktor, potlej drugi Hipokrat, Galen, ãe ne ‰e veãji . . . Jaz bom pop!

In govoril ljubici sem o poroki sladki, toda zdaj ne sanjam veã o goljufivi sreãi . . . Jaz bom pop!

Kajti ona je besedo dano prelomila, ni se bala k drugemu v zakonsko postelj leãi . . . Jaz bom pop!

Jaz bom pop! In tam na leci, na visoki, zoper Ïenske glas povzdignil bom grmeãi. Jaz bom pop!

47 PESMI BESeDA

»Njih besede so laÏi, umetni so smehljaji, Mefistófelove zanke njih pogledi so goreãi . . .« Jaz bom pop!

In prijateljem poreãem: »Sreão pravo in resnico najdete samó v tej dvajsetletni kapljici ‰umeãi.« Jaz bom pop!

Bolj kot staro, bolj sladko in jasno, ne kot Ïenska — vedno bolj se mora vince ti prileãi . . . Jaz bom pop!

48 PESMI BESeDA

Jagned

Oj ti jagned visokorastoãi, ti brezkonãno trepetajoãi, pozdravljen mi! — V tvoji bliÏini na zeleni vi‰ini ali bela pristava se skriva ali dom, ki v njem Ïupnik prebiva, ali kranjski gradiã.

En poliã ‰e pod niã, malo kraãe brez plaãe in poljubãek vroã krasotici . . . In ljubãek gre proã, po gorici glasno ukajoã, tebe, znamenje verno, hvaleã neizmerno.

49 PESMI BESeDA

Veãer

Tam skrivoma zvezdic pastir ãez log hiti; polagoma objame mir poljá, vasi; potihoma odpri mi dver, Ïupanja hãi!

Ah, skrivoma, polagoma, potihoma v srce pri‰la je misel taka skrivnostna, od mraka do dne belega nemirna ne ostavi me, pa ti, dekle, ozdravi me!

50 PESMI BESeDA

V mlinu

V zéleni dolini pa v ‰umeãem lesi raste breza srebrolista. Tam ob belem mlini pod visokimi kolesi vije se vodica ãista.

Pod veãerno zoro pridem jaz ãez goro po lesovih skritih, potih kamenitih.

»Dober veãer, Bog daj, mlinarica mlada!« »Dober veãer, Bog daj, du‰a golobrada!« »Si li Ïito zmlela?« »·e ga nisem vsula.« »Bo‰ pa zdaj Ïedela in za kazen ãula.«

51 PESMI BESeDA

V kotu drobni plamen Ïalostno trepeãe. Ona gre pred kamen, Ïita vanj nameãe . . .

»Mlinarica, pridi, a ti, plamen, vgasni, da se paã ne vidi, kak devojki krasni poljubujem lice. Le ropoãi v hi‰i, da se paã ne sli‰i sladke govorice.«

Hitro sredi hrama kamni se vrtijo, kratke ure nama kakor blisk beÏijo.

52 PESMI BESeDA

Tam kriÏpoti

Tam stoji kriÏpoti hi‰a kamenita, z lozico ovita, s slamo je pokrita.

Mlado dekle notri na ‰umeãem stroju ‰iva lepa krila po pari‰kem kroju.

Ko bi le jeziãek bolj kot stroj ne tekel; oj, kaj je ãez mene, kaj je vse Ïe rekel!

A kako naj reveÏ njen jeziãek vstavim? A kako naj reveÏ deklico pozdravim?

53 PESMI BESeDA

O, Ïe vem! Na ustni bodem jo poljubil, bodem o ljubezni par besed izgubil.

Ni vrag, da bo potlej najskrivnej‰o tajno tudi sklepetala — sladko ljubav najno.

54 PESMI BESeDA

Na mostu

Ljubó ‰epeãe lipa in jagned se ji ãudi, ljubó devojka moja in jaz jo ljubim tudi.

Pa kaj te ne bi ljubil, ko zre‰ tako prijazno, da se ne da izreãi z besedo neizrazno.

Glej, kak se bliÏa mesec izvoljeni zvezdíci, kak se nagiblje breza k srebrni studenãíci.

Kak valãek, glej, za valãkom ‰epetajoã se trudi in mu poljubãek nudi . . . In jaz dekletcu — tudi.

55 PESMI BESeDA

·umi les

·umi les. Greva po senãnih poteh, molãiva, brblja pa sinica v vrheh: Fuj, fuj, cicifuj.

Kraj tihe vasi Marijo zvoni. Marija molãi, v mojem srcu Ïgoli: Fuj, fuj, cicifuj.

·umi les . . . In jaz zavriskam glasnó; in skrije obraz, jo poljubim sladko: Fuj, fuj, cicifuj.

Pa sveti Florjan bo kmalu zvonil, zvonil bo zaman,

56 PESMI BESeDA

ah, zaman bo gasil: Fuj, fuj, cicifuj . . .

57 PESMI BESeDA

·e raj‰i

Paã tvoj mi smehljaj je najslaj‰i, o rajski moj cviãek! A glej, ‰e raj‰i ga vidim, ‰e raj‰i, ãe pride od tam izmed vej!

Paã rado oko mi je zrlo v kozarec izbru‰eni ta, paã rad sem ga spustil skoz grlo v goltanec izsú‰eni ta.

In vendar se raj‰i bi, raj‰i na liãecu njenem napil, ah, tam se je grozdek najslaj‰i s skrivnostno poltemo zakril.

58 PESMI BESeDA

V gostilni

Za‰lo je Ïarko sonce, utihnil daljni zvon, a v na‰i tihi sobici ‰e poje polifon.

In v moje srce slavãek predrobni je zletel, predrobno spletel gnezdece, predrobno je zapel.

Kot o veãerih poje ob senãni struÏici o svoji lahki ljubici, o plahi drúÏici.

Njegove melodije sekiric nimajo, njegova sladka ãuvstva pa se niã ne rimajo . . .

59 PESMI BESeDA

Ni vinca tako sladkega ‰e v Beli Krajini, kot draÏestno reznó-sladki poljubi najini.

Zato le daj ‰e, ljuba, ‰e pet, ‰e pet minut, potem bo slavãka vzdignila iz gnezdeca perut.

Za‰lo je Ïarko sonce, utihnil daljni zvon, utihnil tudi davno Ïe pojoãi polifon.

60 PESMI BESeDA

To vse ljubezen stori

Vãeraj sem pozdravil ljubo, in onà na grudi glavico ljubó nagnila, odvrnila tudi.

Danes sreãa me prijatelj: »Hálo, dva oblaãka pod oãmi, a kje si krokal, da ima‰ zdaj maãka?«

Tam sosedu porogljivo dragi me obira: »Glej, kako je bled poeta, Ïe poetizira!«

Pride tretji in se ãudi: »Bog te ãuvaj zlega, kaj da bolj se ne varuje‰? Bolen si, kolega!

61 PESMI BESeDA

Bolen si, kolega dragi, pojdem po zdravnika!« »Ha, ãe pravega pripelje‰, hvala ti velika!«

62 PESMI BESeDA

Na trgu

Noã trudna molãi, nezamudna beÏi ãrez mestni trg luna sanjava. Vse v mraku mirnó, na vodnjaku samó tih vetrc z vodoj poigrava.

Vodice ‰umé in rosice pr‰é brez konca v broneno kotanjo; brezdanj je ta vir, ‰epetanje, nemir brezkonãna, kot misli so nanjo.

63 PESMI BESeDA

Pa blizi ni cest, ah, v Elizij do zvezd ne morete kaplje ‰umeãe. In smele Ïeljé do Angéle mojé hitite zaman hrepeneãe . . .

Noã trudna molãi, nezamudna beÏi ãez mestni trg luna sanjava, ki ru‰i pokoj moji du‰i nocoj, brezskrbno pa deklica spava.

64 PESMI BESeDA

Sapica pihlja

Sapica pihlja, majè pod oknom vinsko trto, duh nemirni plove tje skoz okence odprto.

Glej, nebe‰kih zvezdic svit, ãuj, sapic ‰epetanje . . . Kaj zvezdé, kaj sapice, ah, kaj se menim zanje!

Glej, skoz okna luãi sto, ãuj, mestnih voz drdranje . . . Kaj vozovi, luãi mi, ah, kaj se menim zanje!

V sobici tam luã gori, enajsto zvon naznanja, moja ljubica sladkà prelepe sanje sanja.

65 PESMI BESeDA

Vsaj eden njenih svit oãi, vsaj eden vzdih nje grudi da videl bi, da sli‰al bi, sladko zaspal bi tudi.

66 PESMI BESeDA

Lastovica pri‰la

Lastovica pri‰la, lastovica na‰la gnezdece, vanj séla. Zopet je krog hi‰e, zdaj pri tleh, zdaj vi‰e, letati zaãela.

Saj ni lastovica, misel le je pri‰la v moje srce bedno, da krog Angelíne, dokler dan ne mine letala bo vedno.

Ah, pri‰el bo deãek, gnezdece razdrobil, bedna lastovica! Bedno moje srce: tebe je Ïe davno ljubica-devica.

67 PESMI BESeDA

Naivna gazelica

V soncu veãernem na trgu skoz okna obrazki ko mak skrivno pokukali so. Pa zakaj? I, ‰el je ãez tlak. ·el je iz mesta, na polje, za reko, ki roÏa tam raste, roÏa vsa polna ãebelic. Zakaj? I, med je sladak. Hodil je gori pa doli in Ïe so nebe‰ke zvezdice ljubko zasvetile v jasnem. Zakaj? I, saj je Ïe mrak! âaka in ãaka nestrpno in meãe drobtine v vodico ribicam urnim, ki ‰vigajo k njim. Pa zakaj? I, nagon je tak. Dolgo ni treba mu ãakati, kmalu se deva prikaÏe tiho ‰umeã med grmovjem. Zakaj? I, v sluÏbi ni vsak.

68 PESMI BESeDA

Moje ljubice

Lipa je ‰umela, pa utihnila. In cvetel je kostanj, zima cvet upihnila. Vitka smreka, zelenela nisi, pa dehtela si, zeleneãa ovenela nisi. Ko zbledela si, to si bila priãa malega boÏiãa. Prva ljuba bila ãrnolaska, pa — umrla je, druga ljuba bila rjavolaska, pa se z manoj sprla je; sit sem bil do grla je. Tretja moja ljubica je vitka bolj kot smreka sred lesá, in do zadnjega poãitka bode‰ ljuba sred srcá. Saj ãe bo‰ zbledela, ljubica blondinka,

69 PESMI BESeDA

v rokah bo‰ imela: kodrola‰ãka — sinka.

70 PESMI BESeDA

Angelini

Izpod temne, sive skale mal potoãek Ïubori, a nad temno, sivo skalo bela roÏica cveti.

Z neusmiljenim oãesom niti ne pogleda nanj, ki Ïe mora zapustiti kraj prelepih, sladkih sanj.

Ko Ïe mora zapustiti ravne tratice, gore, ko Ïe mora daleã iti v veãno, dáleko morjé.

Po visokih, prostih bregih cvetke rastejo povsod, lep‰e, míleje, prijazne zanj nikoder veã drugod.

71 PESMI BESeDA

Ne brbljaje, Ïuboreãe, kakor prej‰nje, prej‰nje dni, mirno, tiho potok teãe skozi mesta in vasi.

TeÏke brode dalje nosi, nosi ladije teÏké, vendar tiho, mirno teãe, v veãno, daleko morjé.

»Angelina, vidi‰ potok?« Toda ljuba zamiÏi. »Angelina, ãuje‰ potok?« Toda ljubica molãi.

72 PESMI BESeDA

Kamor koli hodim

Kamor koli hodim, ve‰, kdo z manoj hodi? Tvoja bradica lepà. Kaj da z manoj hodi, to naj Bog razsodi, tvoja bradica lepà. Pa ne boj se me nikari . . . ni se ti odmajala, da bi se kedaj, ej, le brez straha bodi, tvoja bradica lepà. Toda ãuj, da se ne bode‰ ugibaje vsajala, glavo mi je zme‰ala kot Evo zlodi — tvoja bradica lepà. Ko si bila pri koncertu, pri kadrilji rajala, ni zanimala mantilja me po modi — tvoja bradica lepà, ta me je zanimala, in kjer si se sprehajala, v ‰umni druÏbi, vedno mi po glavi blodi — tvoja bradica lepà. Sladka me je paã radost v kapiteljnu obhajala, ko molila je sveto k svetá Gospodi — tvoja bradica lepà.

73 PESMI BESeDA

Pa naj hodim, Ahasverus, kriÏem svet, porajala, vem, da bode se povsodi — tvoja bradica lepà. Ah, in vendar bode me opravljala, ovajala, kadar pojdem na zahodno stran odtodi — tvoja bradica lepà.

74 PESMI BESeDA

Ljubi me, deklica

Ljubi me, deklica, nad mi ne jemlji, ah, in ohrani me v materi zemlji. Gledal sem v zvezde, pa one ne re‰ijo veãne uganke, srcá ne ute‰ijo; gledal v naravo, zrl hipno sem strinjanje, veãno loãenje sem zrl, izpremínjanje; hodil po ulicah: veãna mizerija, sama prozaiãnost, sama materija; vrnil se v du‰o: »Oj stokrat prevarjena du‰a, povej mi, zakaj si ustvarjena?« »Stvarnik ni vstvaril me za preiskávanja, ni me ustvaril za sama zabávanja, le za ljubezen me dihnil je vate, le za tem ciljem si trgaj podplate.« Ljubi me, deklica, in ne oviraj mi ustnice z ustnami tvojimi spajati, ah, in nebe‰kih oãi ne zapiraj mi, da se ne more z du‰íco ti shajati du‰a mojà. Le smej se, le smej se, du‰a mojà, po teh zimah ogrej se, du‰a mojà, po vseh blodnjah zdaj ti, du‰a mojà, v njeni du‰i poãij.

75 PESMI BESeDA

Nedelja je danes

Nedelja je danes, nedelja, vse ãrni pe‰ãeni so poti; igranja, zabav in veselja so polni gostilni‰ki koti.

Le dva sta, ki tépek in lesnik ne dasta za sladke maslenke; ne dasta fijakar in pesnik za vraga ne konj za mladenke.

Ej dobro, da sluÏim drugaãe kot ona rumene denarce, kak sicer bi rezal si kraãe, kak danes bi praznil kozarce?

76 PESMI BESeDA

Kadar za gorami

Kadar za gorami tam daljnimi nebe‰ko sonce zahaja, ãrna tema se vzdigne od vzhoda tam, ãrna Ïalost pa v du‰i vstaja.

Brez svetle mi luãi Ïiveti ni moã, in iskal sem jo v pergamenih, iskal sem jo v knjigah do polnoãi, a nisem je na‰el v nobenih.

Iskal je v naravi in v zvezde sem zrl. O, paã so v njih trdi zakoni, o, mrzlo, tak mrzlo, da strah, mi zro ne‰teti milijoni.

Naposled si ti, moje lepo deklé, temó razsvetlila in su‰o rosila s solzami — in sreãen sem zrl v devi‰ko tvojo du‰o.

77 PESMI BESeDA

In kadar zdaj sonce za daljne goré, za tihe vrhé se skrije, zasveti mi luã tvojih lepih oãi, ‰e lep‰i mi danek zasije.

78 PESMI BESeDA

·um vira in zefira

·um vira in zefira pa gaja zelenega, Ïar kamna in ciklamna in sonca rumenega, duh vijolic in trnjolic, ki sapica Ïene ga, mirú mi ne morete dati, mirú izgubljenega . . .

Pak pride‰ ãarodejka, dobi‰ zapu‰ãenega; preljuba kranjska Zulejka, razven tebe, vira studenega, ni mi treba nobenega.

79 PESMI BESeDA

·e edenkrat reãem

·e edenkrat reãem: Devica, ne pojdi, ne pojdi odtod! Zaman, to je tvoja kaprica, ti gre‰, no, pak sreão na pot!

Enkrat ‰e oãi govorijo, enkrat ‰e mi je paradiÏ odprt za trenutek. Adijo! Vlak ÏviÏga in proã mi hiti‰!

Vlak tam za meglenimi, griãi zaÏviÏga in se izgubi, in ti — sedi‰ v mirnem kotiãi, in name — pozábila si.

80 PESMI BESeDA

âemeren grem iz mesta

âemeren grem iz mesta, da v vinski se hram umaknem in suho si grlo oplaknem, v novine nos svoj vtaknem.

Tu smeje se ‰umna druÏba, ej, paã se nabrenkala cviãka; debela mamica ãiãka smehljaje se radi dobiãka.

In glej mi ga — poliãka! Smehlja se na moji levici, na desni smeh kroÏi na lici toãajke, pravi tici.

In glej, moje srce zapoje kot v sreãne ãase tiste, zakre‰em jih, plesnive liste, napijem se kapljice ãiste.

81 PESMI BESeDA

Vrnitev

In zopet je danes prekrasen dan in kakor v nekdanjih dnovih na kapiteljnu sveti mi zlati kriÏ pa se koplje tam v mirnih valovih.

Ej, valovi, svedoki mi sreãnih dni, kaj ste vedno ‰e tukaj v pogorju? Ne, moti‰ se, moti‰, Ïe davno oni tam v ãrnem plavajo morju.

Ob pisano ladijo pljuskajo tam, a nad njimi letijo delfini, veselijo se, ne Ïelijo si po stari domovini.

Niã veã te ni, ljubica prej‰njih dni, v me‰ãank na‰ih pisanem krogu . . . na drobnem pesku, na trgu veã, ni v mirnem, sanjavem te logu.

82 PESMI BESeDA

Ej, Bog ve, kje raste‰, razko‰ni moj cvet, kje nad tabo drhtijo metulji, ej, Bog ve . . . No, dnevi nekdanji lepi so davno preminuli.

83 PESMI BESeDA

Osameli

Z menoj si, ljuba, ‰etala, raj sladki mi obetala, pa kje si, ljubica, zdaj ti, in kje, oh kje pa jaz.

Îe pozna je ura pozvanjala, sva sladke sanje sanjala, Ljubljanica ‰umela, prehitro je ura hitela.

Du‰íco íma zdaj tvojo nebo, zemljíca ima zdaj tvoje telo, zemljíca, nebó pa sta brez mej, ah, kje naj i‰ãem te, povej? Oh, kje si, ljubica, zdaj ti, in kje, in kje pa jaz!

84 PESMI BESeDA

Pod vrbami Ïalujkami

Pod vrbami Ïalujkami polzijo lahni valovi, tak meni plovejo dnovi pod vrbami Ïalujkami.

Tak misli brez nehanja se skrivajo, ne poãivajo; se v globoko morje prelivajo, noter v ãrno mórje kesanja.

85 PESMI BESeDA

Kam, prijatelj, leti‰

Kam, prijatelj, leti‰, ãemu vi‰e hlepi‰? . . . Glej, nizko so vinske gorice z belimi hrami, veselim obrazom, sneÏniki kipijo v zvezdíce visoko nad nami, pokriti so z mrazom.

86 PESMI BESeDA

Zapu‰ãeni

·e lani je ljubila me, a letos zapustila me je ljubica mojà.

In ‰e je zima in ‰e ni roÏ, pa Ïe pride k meni njen lepi moÏ. Ej, lepi moÏ, lepa gospa!

»Preljubi moj, predragi moj, moja Ïenka bo porodila nocoj!« In tako je dejal repeã:

»Naredi mi zibko pisano, na eno stran roÏo narisano, na drugo stran nagelj rdeã,

da bo zibala, da bo sanjala, z nogó da bo zibko poganjala in aja-tutajala.«

87 PESMI BESeDA

In delam zibko pisano, na eno stran roÏo narisano, na drugo stran nagelj rdeã,

da bo zibala, da bo sanjala, z nogo da bo zibko poganjala in aja-tutajala.

Îe delam jo tri dni, tri noãi, pri mojem srcu zdravja ni, ah, kakor da vidim, se mi zdi,

pred sabo ãrno krsto tu, vse svoje Ïelje, vse nade na dnu, vse svoje sreãne dni . . .

88 PESMI BESeDA

Lepa roÏa

Lepa roÏa v svetli gredici, zélenem vrti, sapica boÏa lici rumeni ti, ustni odprti!

Pesmi pa moje, Ïivahni metuljãki, ki so pripluli na tankih perutih, naj se na trnih pobodli bi krutih, naj bi poginili, krasni metuljãki?

Ej, pa ne marajo mladi umirati, ej, pa ne marajo zreti le nate, oni si hoãejo v svoje kosmate, gladke trebu‰ãke meda nabirati.

To so navihani mladi Lukulãki, tebi zastonj Ïe ne bodejo sluÏili; drugi se bodejo raj‰e pridruÏili, kratek ãas delali — krasni metuljãki.

89 PESMI BESeDA

âuj, za logom klopica! Pride‰? . . . Vsaj za minuto . . . Ali pa zbogom! Saj radi tebe ne pojdem pod kuto. —

90 PESMI BESeDA

Pa zelene brstiãe poganja

Pa zelene brstiãe poganja vsaka vejica kostanja. In poljubi jih sonce edenkrat, pa privabi Ïe listke zelene; in poljubi jih sonce drugikrat, sredi listkov Ïe cvetje poÏene, in poljubi jih sonce tretjikrat, ah, Ïe je omamilo mene.

91 PESMI BESeDA

âez pe‰ãek bel

âez pe‰ãek bel, od senc poljubovan, gre ljuba nasproti ta krasni dan. Vzbrstele so neÏne ji grudi, mehké so in polne ji tudi; ãim meãje so in pólneje, tem bolj moje srce bolno je. Ali ti si mi bleda ko beli sneg, ko beli, Ïe davno skopneli sneg!

92 PESMI BESeDA

Kesanje

Aj, ‰umite, le ‰umite, ve globoke vôde, ve od ‰um omraãene, kaj to kaÏete nebe‰ke luãi, vôde, pak obraze spaãene?

Ah, tako je mene to Ïivljenje hudo preobrázilo, ne poznam te, du‰a, ah, trpljenje v prah te je pogázilo.

Prav je, prav je, kaj si jo zapustil, svojo ljubico zvestó, kaj besedo si trdó izustil, da vesela veã ne bo!

Ljubica je belo roko dala, proã se obrnila je, Ïalosti pa ni kazala, Ïalost zagrnila je.

93 PESMI BESeDA

·umi, veter od zahodne stráni, vest mojà, ne kliãi me, daj, uglu‰i vest, vihar mi vdani, ali, blisk, uniãi me!

Ni ga, ni ga moji du‰i veã zdravila, ranjeni, pokvarjeni, ni ga mrtvi ljubi tolaÏila, od mené prevarjeni.

94 PESMI BESeDA Novi akordi

I

»Pojdite k vragu, neumne besede, ãustev nerodne ‰ivilje! Ali ni ene iz va‰e ni srede, ene tak modre ‰embilije, da bi si upala gori do blede ljubice, tanke mi lilije?«

»Jaz!« »A kako ti je, mala, ime?« »Ljubim.« »Tvoj oãe?« »Nemirno srce.« »A tvoja mati?« »Pa du‰a je tajna.« »In domovina?« »Vsa zemlja brezkrajna.« »Pojdi! Mordà se v poniÏnem te krili lilija moja usmili.«

95 PESMI BESeDA

II

Oj tisoã zank in spon in trnkov milijon bi Ïelel, da bi te dobil, o draga!

Postal sem lahkokril ‰krjanãek, torej ãuj me, ljubica, ne suj me s praga!

Oj tisoã zank in spon in trnkov milijon bi Ïelel, da bi te dobil, o ljuba!

A kdo te je ovil, da vsa si zmedena, zavita in zapredena ko buba?

96 PESMI BESeDA

Postane‰ ti metulj? O, potlej bom odplul s teboj do zvezd; do raja, v azur . . .

Tja gori se izgubljala in bova se poljubljala brez konca in kraja, brez ur . . .

97 PESMI BESeDA

III

Ljubim, je rekel Jehova in vstvaril v tej uri zemljico; ljubim, je vzdihnila zemlja in dala naturi cvetico; ljubim, dé ona, kraseãa te sladko devico; ljubim, ‰e jaz, ko ti pi‰em to kratko vrstico.

98 PESMI BESeDA

IV

âe hoãe‰ biti carica, ne morem ti pomagati, ne, ne: car mora ljubiti ves rod, a kaj bi zate bilo? Kot! Ne, ne!

âe‰ biti generalica, ne morem ti pomagati, ‰e manj vse razdejal bi general, jaz v srce ti le meã poslal, le vanj.

Je vzor li tvoj uradnica, ne morem ti pomagati: sedi, ãaãká in prost ni on nikol, a moj nebe‰ki protokol si ti.

99 PESMI BESeDA

âe hoãe‰ prostega moÏa, potem se da pomagati, da, da! Za sreão vem: ti bodi kljuã, za pravdo vem: ti bodi luã mojà!

100 PESMI BESeDA

V

A kaj, ko ti si devica tako slaba, grlica moja, moja slika, visoka cvetica, ti drhti‰ i pred sapico boja.

Kot ob uri nevihte hudi se ti zoÏijo grudi, ko se prikaÏem iz cestnega praha. Ah, kak te ljubim, srnica plaha.

101 PESMI BESeDA

VI

BéÏi, béÏi pred menoj, samo ne zbéÏi! âe te ne dobim takoj, kmalu bo‰ v mreÏi.

Ej, sladkej‰e je potem plámeno lice in gorkej‰i je objem trudne device.

102 PESMI BESeDA Na molu San Carlo

I

Na tisoãe let, vsak dan hiti‰ ãez visoko oboãje k niÏinam obzorja v mehko naroãje vesoljnega morja, sonce nebe‰ko!

Poslu‰a‰ na tisoãe let lahne govorice in zre‰ neprestano v môkre zenice ti strastno in vdano drhteãe neveste.

Kako bi Ïarelo ti v samotah neskonãne praznine, kako bi Ïivelo? Ko jaz, ki mi gine mladost nevesela brez ljubice drage?

103 PESMI BESeDA

Kajne, da bi dalo ti Ïivljenje veãno kaj rado za eno druÏico, drobno in mlado nebe‰ko zvezdico, za en trenutek?

104 PESMI BESeDA

II

Sijaj, sijaj, sonce, na te ‰umeãe vodice! Naj se, naj se spominjam sladke nje govorice!

Sijaj, sijaj, sonce, na te mirne ravani! Naj se, naj se spominjam na njen pogled vdani!

Ti do dna jim sije‰, car nebesni, visoki, nad zemljo hiteãi jastreb bistrooki.

Ali jaz, ljubica, nisem skozi oãi milino videl ti v grudi neverne, v tvojega srca temino.

105 PESMI BESeDA

Nisem videl, jaz slepec, nezvestobe tvoje, ãrva, neverna ljuba, ki ti v srcu gloje.

106 PESMI BESeDA

III

No, ãasi so minoli, zbeÏali ko potok dereã, kot oblak nad ravninami gnani — in, ljubica lepa, nikoli midva se ne vidiva veã!

âe pa v Ïitja se snideva struji, spoznati ne bo se nam moã; in ãe se spoznava, neznani ostaneta srci in tuji, ko juÏni dan, severna noã.

107 PESMI BESeDA

IV

Moj Bog, kako je paã ljubil to noã, te mrzle zvezdice in bele ravnice moj pogled vroã! Kako je ljubilo moje srce ti‰ino in mir, ko je pri‰el veãer nad temne goré — tedaj, ko je zubelj v kaminu Ïolt zlatil svetlobo mehkih las, tvoj vitki stas in belo polt. ·e vedno pred mano leskeãejo tvoje ãrne oãi, glasovi sladki, kot prej‰nje dni trepeãejo. Oãitajoãi glasovi, ãemu se bedni du‰i javljate, ãemu jo ve pozdravljate, morilke njenega miru? Saj vi glasovi ste bili,

108 PESMI BESeDA

ki mene prevarili ste, saj vi pogledi ste bili, ki mene preslepili ste.

109 PESMI BESeDA

V

No, ãasi so minuli, ko sem ljubil bledo smrt, sedaj pa ljubim tebe, o juga sonãni vrt! Kjer se razko‰ne roÏe valov dotikajo, med njimi pisane kaãe nakvi‰ku sikajo. Lepo zaznamenovane z znamenjem kriÏa so, potomke one kaãe iz paradiÏa so. Krog Ïrtev se nesreãnih drhteã ovijajo in jim Ïivljenje sladko do dna izpijajo. In roÏe nad valovi in sonãni Ïar v valéh, narave tisoãeri ‰epet in jok in smeh, ah, vse drhti v razko‰ju

110 PESMI BESeDA

in vse veselo je: kaj ãuda, da ‰e moje srce se vnelo je! Da je hvaleÏno tebi, ki mu ljubav deli‰, o sonce jasno, roÏa in sladki paradiÏ!

111 PESMI BESeDA

VI

Tam za vodami, tam za gorami luna svetlà se pojavila je. Dober veãer! Vzplavala ãeznjo je tanka meglica, bel ‰al kraljici napravila je. Dober veãer! Zvezda pri zvezdi se lesketajoãi krog vladarice postavila je. Dober veãer! Godba ‰umeãih glasov pa jo glasno tam iz niÏine proslavila je. Dober veãer! Radost se zopet je v srce vrnila, ki ga Ïe zdavnaj ostavila je. Dober veãer! Pri‰la je ljubica, dete pomladi, z mehkim me glasom pozdravila je. Dober veãer! Ej, vse naãrte in sklepe razuma v brezno morjá strmoglavila je. Dober veãer! Kakor dreveãi Nil polja egiptska, du‰o z veseljem poplavila je. Dober veãer!

112 PESMI BESeDA

VII

Kakor labud belogrudi poãasi plove moj ãoln po gladini morjá, tiho se koplje v ‰umeãih vodicah, v blaÏenstvu koplje se du‰a mojà.

»âudeÏ si, ljubica, ti naredila, smrt ti od mene pahnila si; zopet si nade mi v srcu priÏgala, zopet Ïivljenje vanj dahnila si.

Jaz sem umrl. Oj dekle, pomisli: moje ‰iroko razprte oãi videle niso nebe‰kega sonca, sladkih ni ãulo uho melodij.

V moje srce se iz neÏnega loka ostro pu‰ãica izproÏila ni; zame ni pomlad na licih vzcvetela, grud se devi‰ka izoÏila ni.

113 PESMI BESeDA

Okamenel sem kleãal pred oltarjem, ki ga krasil kamenit je idol; molil sem krasno, a hladno obliãje, molil celo kameniti prestol.

Menil sem pa, da ta hladna devica roke na prsih razkriÏala bo, z mehkim nasmehom se, milim pogledom, vernemu slugi pribliÏala bo.

In ‰ele ti . . .« Toda nisem ji mogel praviti dalje historije te; smeh je u‰el pri oãeh nagajivih, smeh ji u‰el skozi ustne sladké.

In zasmejalo se morje prostrano in zasmejal se je lahni zefir in zasmejale se drobne zvezdice v tihi, neskonãni, brezdanji veãer.

Toda zaprl sem ji ustnice zlobne, s strastnim poljubom zaprl sem jih . . . âolniã hiti ko labud belogrudi, vetrc objema nas lahen in tih.

114 PESMI BESeDA

VIII

Kot na majke prsih belih detece nebore sanja, tukaj v krajih osamelih voda ziblje ãoln brezdanja. In drevo se nad valove tiho, radovedno sklanja iz deÏele daljne, nove, kakor da lehno pozvanja. Tam v globini krasno mesto, sredi mesta katedrala. Vanjo lepo je nevesto Ïiva druÏba pripeljala. Dom visoki razsvetljuje tisoã srébrnih lestencev, tisoã glasov oznanjuje sladko sreão zaroãencev. Toda — Ïenin, on ne gleda svetlih luãi v kandelabrih, ‰umna godba mu preseda. Ej, v njegovih prsih hrabrih ena luã Ïari krasneje

115 PESMI BESeDA

kakor vsi nebá svetovi, eden glas zveni krepkeje kakor vse zemljé zvonovi. Kakor sonãni Ïar cvetice svit oãi pijè mu du‰a, glas izvoljene device kot zamaknjena poslu‰a. Kar se zgane kip v oltarji . . . Iz oãi, ki v njih ljubezen ni svetila v mili zarji, ‰vigne nanjga pôgled jezen. In vse luãi potemnijo, sladki vtihnejo glasovi, zopet v trudno melodijo me objamejo valovi. In drevo se nad valove tiho, radovedno sklanja, sladka ljubica me zove, kakor da lehno pozvanja: »Zdrami se, moj ljubãek, zdrami, kaj si se tako zamaknil, tam med ãrnimi vodami kaj si novega iztaknil?« Da je ãas kot brzi vranec tam po stepah divjajoãi, a spomin pa samozvanec

116 PESMI BESeDA

lev, ki v hipu nanjga skoãi . . . âas je sonce, ki nam veãno na visokem nebu sije, a spomin z megló nesreãno na‰im ga pogledom skrije . . . O, da bi ti veter bila, ki preÏene megle ãrne, o, da bi moj ãoln vodila, dokler se v pristan ne vrne.

117 PESMI BESeDA

âuj sanje mi

âuj sanje mi sinoãnjega veãera: Dva ljuba, draga sta umrla. ·e edenkrat sta se ozrla na zemljo in sred noãnega zefira sklenila v strasten, vroã objem. On bil je v njej in ona bila v njem. In angela teh du‰ sta stala pri kraju in ãakála in ãakála . . . in du‰i sta pozábili na raj . . . Za kratek hip? Na vekomaj?

118 PESMI BESeDA

II

119 PESMI BESeDA

Na otãevem grobu

Povedi, mraãni me grobar, s seboj na zéleni, na senãni grob njegov, kjer kriÏ Ïelezen, kamenit je krov, pod njim uÏiva otec svet pokoj.

Ah, dobro ti je tukaj, otec moj! A jaz potujem pot ti negotov brez smotra, brez prijateljev, drugóv, brez sreãe, sam, a z du‰oj Ïalostnoj.

Zakaj si pravil, otec, mi nekdaj o svetski sreãi, otec? Sèn je, sèn! Îivljenje je sovra‰tvo, veãen boj . . .

Paã ljubim te, a ker te ljubim, znaj, ne vo‰ãil bi ti spet iz groba vèn. Le spavaj, spavaj, sreãni otec moj!

120 PESMI BESeDA

Jesen

Oj ‰umi, ‰umi, les, ‰umljaj, ‰umljaj, potoãek moj, oj sapica, pihljaj! Trpi mi du‰a zapu‰ãena, vzdi‰e, jaz mislim, mislim, v gozd grem tiho, ti‰e . . .

»Pozdravljen! Si li ti, moj ljubãek, kaj?« Strmeã in pla‰en se ozrem nazaj, ne vidim niã! . . . V obraz mi vetrc pi‰e in vzna‰a listje vi‰e, vedno vi‰e.

Kam gre‰, jesen? Nekoliko postoj! »Na jasni jug jaz grem, v toplej‰e kraje, na dvor zeleni, beli gradiã svoj.

Krog oken, vrat visi sadje najslaje, tam krasne so noãi.« Jaz grem s teboj, o starka ljuba, tam bi bil najraje!

121 PESMI BESeDA

Zastonj

Res teÏka, pridgar, tvoja je naloga! O, kolikrat svari‰ jih brez uspeha: »Kristjani moji, varujte se greha, Boga se bojte! . . .« Nihãe te ne uboga.

Res grozen kriÏ je tebi in nadloga, ker dostikrat ti je Ïe to uteha, da ‰e ne spita, da se jima zdeha, gospod soprog, pri njem gospa soproga.

Res so podloÏniki ti kaj navzkriÏni. I moji niso po najbolj‰em kroji! Jim pravim: »Bratje, bodite poniÏni!

Ne veãne pravde, neprestani boji! Naj bliÏnjega kr‰ãansko ljubi bliÏnji!« Zastonj! Ne slu‰ajo me — brki moji.

122 PESMI BESeDA

Nekemu literatu

Oj, v staro-staro — starodavnem ãasu Ïiveli niso le na pevski gori, Ïiveli tudi na prero‰kem dvori so pesniki tam spodaj ob Parnasu.

Kar modra Pitija v prero‰kem glasu naznanila nad temnimi predori, povedali so ljudstvu pesmotvori v daktilov in spondejev bajnem krasu.

Kaj si morda iz onih Delfov, ljubãek, ki si naredil pesmi tolik kupãek, nabrencanih romanc in fantazij?

Ki dobro ve‰, da sam ne ve‰, kaj pi‰e‰. Poslu‰a‰ Pitijo? Sam paro di‰e‰? Kaj si pri‰el iz onih Delfov ti?

123 PESMI BESeDA

Morituri

Mladeniã ‰el je pozno v noã domov, tam sredi loze v cerkev se ozrl; oj, toliko da reveÏ ni umrl: ker polna cerkev bila je duhov.

Brez glav so pri‰li iz temnih grobov in peli litanije so brez grl . . . Ej, to jo je mladeniã proã udrl in ni re‰itve ãakal od zvonov . . .

Tako kot v oni stra‰ni, pozni uri v slovenski tudi je literaturi . . . Brez grl jih mnogo je, brez glav niã manj.

BeÏim pred vami, slavni morituri, ker, kaj je treba toÏnih vzdihovanj, ãemu je treba brezkoristnih sanj?

124 PESMI BESeDA

Kritikom

Srcé mi je morjá ‰irina mirna in du‰a je morjá globoko dno, skoz steklo vanj ne seÏe ti oko, celo gladina bo ti neprezirna,

profesor moj! Ej, ladija pre‰erna, ti skupaj zbito, zma‰eno telo, le glej, da te vihar razdel ne bo prej, ko zasije zvezda ti veãerna.

Pa zvezda ve za morja poti vse, pa zvezda ve za vse strastné viharje, za ãustva, misli, sku‰ene brodarje.

A glej, kako naj ti pristan odpre, kako naj te valov, neviht obvarje, ko zvezda-ljubica le vame zre . . .

125 PESMI BESeDA

Tantal

Tantál trpi paã stra‰ne boleãine tam v stra‰nem tártaru, kjer se mu veja z razko‰nim sadjem zapeljivo smeja, a ko jo ãe doseãi, spet izgine;

do grla sega val mu studenãíne, a da bi ga minula stra‰na Ïeja, a da bi se napil vodé, nadeja z vodó, ko vpôgne se do nje, premine.

Pogledov Ïarnih tvojih, najmileja, Ïelim in ustnic méda, lic miline, a kaj — ko je med nama taka meja,

ki je ne tvorijo bregov strmine, ki jo nemilost tvoja le nareja, ki meni vedno bega‰ iz bliÏine.

126 PESMI BESeDA

Vijolica

V krasnì Ïivela je nekdàj poljani, kjer v travah se srebrn potoãek vije; metuljãki, videti nje lepotije, in drugi ljubãeki krog nje so zbrani.

Zato upre oãesci k nebu vdani, naj re‰i jo nevarne tovar‰ije, naj jo v samoto tiho, revo, skrije, ker zdaj v nevarnosti je neprestani.

Usli‰i Bog molitvico naivno in presadi v samoto cvetko divno. Tam raste zdaj dehteãa in vesela.

Le tu pa tam obi‰ãe jo na skrivno, da bi jo poljubila in objela in ‰epetala par minut, ãebela.

127 PESMI BESeDA ·tefanija

I

Temnó je danes, ah, tako temnó! Kaj vas je treba Ïalostnih oblakov? âuj! Tihih, bliÏajoãih se korakov kot lahka sanja ona gre mimó.

Oj, dober veãer! — Bog daj! — Kak ljubó tresoã je glasek njen! Odgovor makov na sapice pozdrav sred cvetliãnjakov — da ‰e trepeãe mi srce bolnó.

Poslu‰am . . . Nje stopinji vedno ti‰i . . . Tak lahno, tiho ljubav, sladka nada v srce hiti; ne vidi se, ne sli‰i . . .

Kak ãudna v teh deÏelah je navada, da tujka ‰e ne trka ne pri hi‰i, brez trkanja bi v moje srce rada . . .

128 PESMI BESeDA

II

Oj, Emil, Emil, detece veselo priteãe k meni v srajãki in sezuto, da bi objel ga, da bi me objelo in mi vo‰ãilo: »Tata, dôbo úto!«

Oj, Emil, Emil, v ãelce tvoje belo in v lice, s cvetjem draÏestnim posuto, in v oãki gledal bi Ïivljenje celo, a mislil bi, da gledam le minuto.

Poljubil si, objel me? Res lepó! Ná tudi ti na ãelce, v ustni, lica! Prav taka tvoja jih ima sestrica.

Sestrica tvoja je deklè ljubó; da radi nje mi je srcé bolnó, ne bode menda prazna govorica.

129 PESMI BESeDA

III

Dejali so, da sem paã tak in tak, da sem metuljãek, ej, da sem ãebela, ki lep ji je in dober cvetek vsak — o ljubica, in ti si jim verjela!

Pri‰la je siva starka v sivi mrak, na suhe prste ‰teti je zaãela vse ljube, kamor sili moj korak — o ljubica, in ti si jim verjela!

»âez leta tri!« takó sem ti dejal . . . A kak‰no zdaj te vidim pred seboj: oãi mraãné, medlé, obraz upal!

In ta otrok, kajne, je sinãek tvoj? Kak lep! Res, Ïena, tebe mi je Ïal . . . Ne joãi! . . . Sinãek, niã se me ne boj!

130 PESMI BESeDA

Zapustil sem

Zapustil sem ljubljansko belo mesto, zapustil v njem sem ljubico nezvesto, obupan se opil in v svetli noãi po cesti stopal sem odmevajoãi.

Sijala luna je na belo cesto nad ·marijem. Tam pred nebá nevesto sem padel: »O Marija! Zdihujoãi, trpeãi du‰i daj, o daj pomoãi!«

In ãudo — srce je mirnó kot prej. In komaj pridem v ·marije — glej, glej, k dekletom Ïivim, v krãmo kamenito,

dá prva vinca mi z domaãih mej, in druga putko dá z mastjo polito, poljubãek tretja z dolgo ãrno kito!

131 PESMI BESeDA

O Jurãek, Jurãek

O Jurãek, Jurãek, ta otrok nevgnan! Igral se in zanetil ogenj v hi‰i! In glej, Ïe ‰viga plamen vedno vi‰i in noã je svetla kakor beli dan!

»Pomagaj nam, o sveti Florijan!« Od vseh strani obupen klic se sli‰i : »Vodé, vodé . . . Ne stoj! Nikar ne vzdi‰i! . . . Pomagaj! . . .« Ah, in vendar vse — zaman!

Oj, Amor, Amor, glavica pretkana, zanetil ogenj v srcu! To so ãezenj moj oãka, majka, to je striãek jezen!

Pa kaj, ko ni ga svetega Florjana z golido, da pogasil bi ljubezen, ki je za tebe, ljuba, v srcu vÏgana.

132 PESMI BESeDA

Ko na veãer

Ko na veãer ljubo pihlja zefir in tiha luna med oblaki plove, leté ãarovnice ãez temne krove, goré, vodé in mirni svit jezer.

In potlej ‰vigajo v poljanski mir z roga‰ke gore, vÏigajo domove; in kadar zopet odzvoni danove, ali, tu ni hi‰e, tam skednjà nikjer! . . .

A ni-li moja sreãa prah, pepel, kar njo plamèn oãi je tvojih vzel? . . . Zdaj vem, zdaj vem, tvoj ljubi je Mefisto,

in zvéãer nosi te na goro tisto roga‰ko, kakor vse ãarovnice metli‰ãe ali del kuhóvnice.

133 PESMI BESeDA

Dejal je Vlah Elija

Dejal je Vlah Elija: »V lihi lozi, ki ne drÏi nobena steza skozi, tam bela se je vila skrivala, ob zori se v studencu vmivala.

âe videl starec jo — mu Bog pomozi! Srce mu prestrelila v temni vozi . . . Z otroki pa je rada bivala, radost je rada z njimi vÏivala.«

Tako sem videl tebe v perivoji, kako si ljubko s fantkom govorila, ki z drobnimi capljal noÏicami.

A da bi jaz hitel k bliÏini tvoji, to vem, da bi mi srce prestrelila s pogleda jeznega pu‰ãicami.

134 PESMI BESeDA

V kripti

Rumeno sonce zapustim in grem po stolbi dol, kjer boÏji grob pokojni ble‰ãi v svetlobi luãi raznobojni, kjer zadi ti stoji‰, Jeruzalem!

O sveti Sijon! Zopet te uzrem. DrÏé paã nate poti mnogobrojni, a zame ne . . . Glej, straÏnikov razbojni pogled mi brani, da na pragu mrem.

Te luãke, to so Ïivi mladi dnovi, ta Kristus pokopana je mladost! Da, kriÏana bilà moja mladost!

In vendar hvalo bi dajal Jehovi, da vstala bi kot On v zavezi novi, no, ãas je veãni straÏnik v nje sladkost.

135 PESMI BESeDA

Zakaj sem bil v kapiteljnu

Zakaj sem bil v kapiteljnu, zakaj! . . . Tam stala pred oltarjem razsvetljenim in v lila-krilu, s slamnikom rumenim, Ïarela je kot v jutru rosni maj.

Zakaj sem bil v kapiteljnu, zakaj! . . . S pogledom, bratci, ah, s pogledom enim priÏgala luã mi v srcu zapu‰ãenem, vgasnila jo takoj na vekomaj,

ker i‰ãem, i‰ãem je povsod okrog, zdaj v upu rdeã, zdaj v strahu smrtnobled, zdaj v cerkev grem, zdaj v ulice, zdaj v log.

Zaman! . . . Na nebu se prikaÏe lep komet, izgine spet, a vedi veãni Bog, kam prejde on v neznani daljni svet.

136 PESMI BESeDA

Da bi pozabil nate

Da bi pozabil nate, bral sem v knjizi vse Avgu‰tine, Atanazije, Gervazije, Protazije in Azije vse magije pred sabo zrl na mizi.

Vendar, da je bilà pi‰tola blizi, polastil bi se v hip v ekstazi je, tako sem pa le pil malvazije, ki res mi je pomagala v Elizij.

A kaj, ‰e tu brenãala si v moj duh, o ti ljubezen, ti si muha muh! Miljon oãi ima‰, vse poke najde‰.

Ti se v ãloveka sitna zaleti‰, z oãi na nos, z nosú v uho brenãi‰, naposled ‰e v glavó, v glavó mi zajde‰.

137 PESMI BESeDA

Prej draÏil sem prijatelja

Prej draÏil sem prijatelja: »Poljubãek, kajne, bi bil iz njenih ust sladak, ko roÏa so, rubin in poljski mak, a kaj, ko te ne mara, bedni ljubãek!

A kaj, ko drugih ji sledi cel kupãek: moj don Juan, en gigerl, en vojak pa ta komí, pa ta, ki nosi klak, zato paã lahko te mori obupãek.«

Tu pride‰ ti ãez drevored, neznanka . . . Tako polzí ãez modri val labud, ko z biseri si moãi belo grud.

Kedo je ta prelepa Gruzijanka? »Oho, prijatelj, zdaj si ti Juan, kajne, poljubãek, to bi bil krasan?«

138 PESMI BESeDA Slovo

I

Kak tiho vije‰ se, lahnó, krog mesta, zelena Krka, kot mladà nevesta krog Ïenina, ljubo ga objemaje, ko mora proã od nje na tuje kraje.

In ko Ïe skorajda narazen gresta, kako ‰umi‰ plakaje, njemu zvesta, miljon ti solz blesti v oãeh, ki v gaje, domove zrla veãno hi najraje.

A da pozna‰ devet visokih korov, nebe‰kih angelov kraljico ti, da ona biva sredi teh prostorov,

ki fra Angelico ji mojster ni: vzdrhtela do podzemeljskih izvorov. celo ti, hladna, ostrmela bi!

139 PESMI BESeDA

II

Kako te ljubim, angel moj, kako naj ti povem? Jaz nisem jasni zvon, jaz tudi nisem modri Salomon, kot stari prerok jaz jecljam samó.

A pride sodni dan. Takrat v nebo pozove tromba nas pred boÏji tron; in brez krivulj in brez cesarskih kron Jehovino, glej, sodi nas oko.

»Poetje!« — on zavpije z glasom hudim — »Ti pet, ti ‰est, ti dvajset krasotic si ljubil? . . . Proã, a ne v jokanje vic.

v pekèl, ki vse zastonj za vas se trudim!« . . . Tu vstopim jaz s teboj veselih lic . . . »Ti zvest si nji . . . Ne ãudim se, ne ãudim.«

140 PESMI BESeDA

III

Ne Ïije bajk vam toliko v vrheh, Gorjanci moji, ni se ti v kleteh, o tr‰ki breg, duhov preganjalo, kot v srcu sladkih Ïelj je sanjalo.

Zdaj kraji drugi sijejo v oãeh, ‰e vedno iste nade v prsih teh. Bo‰ li vsekdar to bol naznanjalo, srce, se vzorom prej‰njim klanjalo?

Postani, srce moje, spomenik, postani zbirka zgodovinskih slik, herbarij neÏnih roÏic mi postani!

Pozabi, kar si ljubilo ‰e lani! Kaj to drhti‰ kot listki trepetlik? Kaj ãe‰? Da sonce vzide za Britani?

141 PESMI BESeDA

IV

Zastonj! . . . Visoka stena je med nama, ki nihãe dalje in vrhá ne ve ji . . . Ti rada bi sluÏabnika v livreji, ti rada bi bilà visoka dama.

Ti rada bi bilà kraljica sama v salonih, pri kadriljah, soareji; tvoj moÏ pa kot prilepljen ptiã na veji od daleã glej mi kakor stara mama.

Jaz zrl le tvoja oãka bi odprta in trgal cvetke ust iz prsi vrta, cvetoãega, dehteãega sladkó.

Da bi bilà italijanska trta in jaz, ki nanj opira‰ se, drevo. ti sad dajala, senco jaz hladnó.

142 PESMI BESeDA

V

Zaman, zaman! . . . In vendar pozabiti ne morem te, dolenjska roÏa ti! Nikdar ne jenjaj srce je ljubiti, nikdar je vetrc sreãe boÏati!

Kot cvet metulji, naj bi jasni sviti blaÏenstva mogli te obkroÏati. o, da bi pravega med sateliti izbrala si kedaj za móÏa ti!

Ah, morda bodo mamici-starici, ej sivolaski, zlatolaski preje solzice se prikazale na lici,

ko bo‰ spoznala ta ljubav brez meje; za té solzé, prihodnji talisman, o hvala, hvala! — Nisem pel zaman . . .

143 PESMI BESeDA Spomini

I

To bil je ãas prerójene nature, ko plava lahna megla vrh gorà, ko se planinski svet ljubó smehljá kot ljuba v mislih na veãerne ure; —

ko sonãna luã me‰ãan, slikar konture, pijè z oãmi pastir azur nebá, curljaje vir v samoti senc brbljá, ko noã v njem kaÏe svetle Dioskure.

Tedaj mi du‰a vsa zahrepenela. Po druÏbi li? O ne! Kozarãki li? ·e manj. Po rúmenih denarãkih li?

âemu! . . . Le tebe vzrlo je oko; ko ãrno noã komet, tako temo si du‰no razjasnila mi, Angela! . . .

144 PESMI BESeDA

II

In djal sem ti, da roÏa si mi roÏ. A ti? . . . Ah no, da se ti reveÏ smili. Seveda, on se ti ponuja, sili, kaj ne da, ljubica? — Ne bo‰, ne bo‰!

O nismo tak ãastilec belih koÏ, da bi kot Samson v krilu pri Dalili tam s kodri svojo mo‰ko ãast zgubili, o ne, vi milostna, smo pa le moÏ!

Paã sem ljubezen v svojem srcu nosil, a nikdar nisem te ljubezni prosil, ‰e manj nevrednega pomilovanja.

Ponosna glava moja se ne klanja, molãijo usta, lic solzà ne moãi, naj tudi hrepeneãe srce poãi . . .

145 PESMI BESeDA

III

Ne, tvojega ni treba milovanja! Veã nego Rotschild, Fugger ali Krez. veã ko nebo zvezdà in drevja les, veã biserov to srce moje shranja.

Kot reka je, ki prej iz nje Hispanja zlato vozila, dragotine vmes, zato, prelepa, meni prav zares ni treba ãisto niã pomilovanja.

Bolj tebi . . . Kot katoli‰ki Madoni sem hotel, da bi ti svetili v kroni ti krasni biseri, ti milijoni.

No, zdaj je proã! Naj bisere na dnu mi ãuva led, da nikdar veã od tu ne pridejo na dan! Po kaj? âemu?

146 PESMI BESeDA

IV

âemu? . . . Hm, v nas je pesnikov dovolj! Gregorãiãe imamo in Gorazde, Ïenije proste, mirne kuãegazde, PilatuÏev pa kot nikjer nikol.

Ta zvest je Ahrimanu, oni bolj gorí za vzorni svet Ahuramazde, in nove zopet drugi orje brazde; ta se poti iz rodoljubja zgolj.

Sicer pri tem oranju peto bi kolo ne bil; ‰e kako sme‰no bi uganil in tudi kak‰nega filistra ranil.

A mraãno gleda zdaj mi v svet oko; ‰aljivost rakom ÏviÏgat, ribam gost je ‰la zdaj Ïèla mojega bridkost.

147 PESMI BESeDA

V

In ti si tega kriva, odaliska, golobãek moj, belà trnjolica, prevzetni pav, ne, ne, vijolica, ki roka hrepeneã jo k prsim stiska.

Li ve‰, kako vsled sonãnega obiska Ïarnó ble‰ãi dolenjska stolica, kako po rosi vsa okolica cvetè, drhti, kako od sreãe vriska! . . .

To dobro ve‰, a tebe pa ne rani ljubezni moje toÏba? Ti molãi‰? O ãudo, ãudo! . . . Ti se meni zdi‰

kot ãisti angel v édenski poljani, ki brez strastí z ognjenim meãem brani vrnitev mi v nebe‰ki paradiÏ.

148 PESMI BESeDA Tihe noãi

I

Zakaj li pojem? Morda, da gospém se laskam, moji ljubi morebiti? Hm, morda hoãem kam visoko priti, hm, morda pa ‰e sam tega ne vem?

O vem, da pojem le zato, ker smem povedati v besedi tajno-skriti, kar bi ne smel drugaãe poroãiti ni ljubici kedaj in ne ljudem.

»Kar poje‰, to je vse lepo in diãno« — tako dé ljudstvo — »ali ni resniãno! To sladke, gladke so laÏi vse skupaj!« . . .

No, kaj dé ljudstvo, to ni mar mi dosti! âe ti ne verje‰, pa ti Bog oprosti, o ljubica, a srce, ti obupaj!

149 PESMI BESeDA

II

Kaj more biti bolj resniãnega, kot na‰e du‰e glasni zdihi so? Kaj ve‰, da vsi, ki proã od niãnega sveta gredó, da vsi menihi so?

Kaj ve‰, da blizu res kaj miãnega glasovi iz daljave tihi so? Lahko, da modreci sveta odliãnega doma sorodniki pavlihi so . . .

A du‰a na‰a — ta nikdar ne laÏe, in ãe se v govoru drugaãna kaÏe, pove ti vso resnico en zdihljaj.

In pesmi moje niso ne besede, zdihljaji so iz srca tajne srede, kipeãi k luãi tja v visoki raj.

150 PESMI BESeDA

III

Zdihljaji so samotne du‰e cveti, ki se odpro tedaj, kadàr zasveti nebe‰ko sonce v ãa‰o tenkozorno, oko nebe‰ko v moje srce borno.

Daj, ljuba, du‰e tajni vrt odpreti, pribliÏaj roÏicam obraz razvneti, oko pribliÏaj svoje ãudotvorno, da soncu nagnejo se mu pokorno,

in spleti liste nade zeleneãe in roÏice ljubezni pregoreãe in lilije srca oãitega . . .

Dve roÏici pa ti daruj mi tudi obraza ljubega, zakritega, dve liliji pa svojih belih grudi.

151 PESMI BESeDA

IV

Kedàr zagledam tvoje zorno lice, se du‰e moje ãuden strah poloti, podobe se spominjam muãenice, ki zrl sem jo v sveti‰ãa temnem koti.

Bilà so vse krvave ji noÏice in lice bledo je biló siroti, ki ‰la po trnju v noãi brez zvezdíce ob breznih po brezkonãni, strmi poti

samà . . . Ah, kaj! Saj to so puhle sanje in fantazije, kdo se méni zanje, in brez pomena je podoba taka.

Mogoãe je, mogoãe tudi ni, ej, tolikrat samotna du‰a plaka, ko v strastnih radostih telo drhti.

152 PESMI BESeDA

V

Ej, kolikrat samotna du‰a plaka, ko v burnih radostih telo drhti; in ãaka reva, vse Ïivljenje ãaka, telesnih radosti le konca ni.

Ob Bramaputri Ganges se pretaka, a veãni Himalaja ju deli in ‰ele v morju drugo drug namaka, v nji on in ona v njem se izgubi.

Tako se hrepené zediniti duhovi, skoz in skoz pre‰initi in v drugem drug Ïelé izginiti.

A kdaj Ïivita dobri du‰i skupno? Ah, zamori ju to Ïivljenje hrupno in du‰i sami plakata obupno.

153 PESMI BESeDA

VI

Zato veruj, ni strastno poÏelenje, o draga, ki mi v du‰i zdaj gori, to je le moje du‰e hrepenenje, da s tvojo se kedaj zdruÏila bi.

Kako tvoj duh je blag, kako iskren je, pokazale so mehke mi oãi, ah, ljubica, ãe loãi nas Ïivljenje, po smrti nama veã loãitve ni.

Tako si ljuba dva Ïivela sta v deÏeli kranjski, rada se imela sta, nemili stari‰i so ju loãili.

Umrla sta. Iz loãenih grobov sta roÏa, lilija ãez sveti krov vzkipeli in se tam zdruÏili . . .

154 PESMI BESeDA ârne noãi

I

Sedel sem ves vtopljen v ãarobne sanje in pri odprtem oknu gledal v noã. Ah, moje du‰e tiho zdihovanje po tebi, ki te zábiti ni moã,

je demon ãul. Skoz vetrca pihljanje zaãela mi je zla peklenska moã obujati obup, zanikovanje, in pokoj moje du‰e bil je proã.

»Saj te ne ljubi; ve‰ li, kak trdó je bilo njeno angelsko oko? . . . Kako je zrla nate prezirljivo,

kako je zrla nanjga ljubeznivo in strastna je in polna takih muh, da joj,« je ‰epetal laÏnivi duh.

155 PESMI BESeDA

II

Dovolj je, demon, dalje ne govori in du‰e mi s klevetami ne mori ti nevo‰ãljivec, rad bi jo priãrnil, od mojega srca jo rad odvrnil.

»Ti ãrv pozemeljski, ti ãlovek nori, o slepec ti in tvoji lepi vzori! Glej, s tvojim srcem rad bi pamet strnil in golo ti resnico rad odgrnil! . . .«

PokaÏi jo! . . . In zrl sem vrt Edéna. Ob krasnih roÏicah so sikale tam kaãe in cvetove pikale.

Kedó je to? »Glej, to je du‰a njena.« In ni re‰itve? »Ni.« In stal pri vrti in plakal sem ob nadeji potrti.

156 PESMI BESeDA

III

O demon, demon, kaj mi je resnica, paã ljub‰a bi mi bila krasna laÏ. Pa saj je to izmi‰ljena pravljica, o demon, jeli, ti se le igra‰?

»Nikakor! Vrt prekrasni je devica, ki jo za angela, hm, angela ima‰.« O demon, demon, kaj mi je resnica, paã bolj‰a bi mi bila krasna laÏ!

Re‰itve ni? »Nikdar.« In pozabljenja, o temni duh, nesreãni plod stvarjenja, ga ni? »Nikdar.« Nikdar? »Jaz vem — nikdar.«

Kaj naj storim? . . . »SovraÏi in ‰koduj!« In v smehu je v temi polnoãnih struj odplul zanikujoãi poglavar.

157 PESMI BESeDA

IV

In topo zre oko v ponoãni svet, brezsmiselno, brezãutno, brezizrazno, po nebu plava mesec tih in bled, na ãrno zemljo sije neprijazno.

Zato sem torej celo vrsto let gojil krepost s tak verno, vroão, blazno ljubavjo in skrbjo kot neÏni cvet, da srce moje bode prazno, prazno! . . .

Zato? . . . Sicer pa prav se mi godi! V pekèl razuma ni bilo mi treba Ïeleti, ne se dvigati do neba,

lepo na zemlji raj‰i hodil bi, pil sladko vince, da bi se omamil. in zjutraj se na polnih grudih zdramil.

158 PESMI BESeDA Adrija

I

O Adrija, kako naj te objame, kako te naj poljubi pogled moj! Ti si kot deva, ki si venec sname na dan poroãni z draÏestnoj rokój.

Kakor se Ïeninu oko zavzame, ko jo zagleda neÏno pred seboj: tako si, Adrija, razlila name razko‰ij svojih pisani nebroj.

Ah, veã kot svetlih je zvezdic na nebi in veã kot ladij-jadrnic na tebi, morjé, ti v srcu Ïelj rodilo si.

O srce, kaj si mi morje postalo, da bode‰ nove Ïelje pokopalo, kot nekdaj stare potopilo si? . . .

159 PESMI BESeDA

II

Da, srce moje, ti si ‰irno morje! Kako mraãnó si bilo nekedaj! A ko ti je vzcvetel ljubezni maj, si bilo val, ki gibki ãoln ga orje.

A ko se pomraãilo je obzorje, oj, kak‰no si biló mi do tedaj, ko v nje oãeh zagledalo si raj, da, to so bili ãasi tvoje glorje.

O Adrija, jaz v nedrija sem bil zamaknjen takrat mehko valovanje, poslu‰al strastnih usten zdihovanje . . .

Na tiste grudi, sladki njen profil spominja‰ me, ‰epet, ki sem ga pil iz njenih ust, na one kratke sanje.

160 PESMI BESeDA

III

Zefir gladino morja valoví, v srce pa ãustva silijo neznana, ki prej si vedno klicalo: Nirvana! V obupu nemem zdihovalo si.

O Ïena, kar tvoj pogled govori, ki spe‰ z menoj iz ‰umnega pristana, kot svetega apostola Ivana opisati skrivnosti moãi ni.

Samo to vem, da kar je bilo prazno, sedaj blesti nasproti mi prijazno, Ïivljenje mi je bilo dolga noã.

Îivljenje dan je, hitro konãujoã, poln straha, poln nadej in poln nemira kot ‰irno morje, gnano od zefira.

161 PESMI BESeDA

IV

Naj pijem, Ïena, vase tvojo rast, s pogledom me demoniãnim umori! Konãaj z besed sladkostjo, o govori, povej, od kod ima‰ li to oblast?

Kako, da vzbuja‰ v meni tako strast? Povej mi, kaj si? Kaãa li na gori, skrivnostna sfinga na egiptskem dvori, li angel, demon li, vodeã v proprast,

li mrzli led, li ogenj konãujoãi, li kamen, trst se vedno zibajoãi, li morda vse, li morda niã, povej!

Ah, Bog si vedi, to le paã odslej za trdno vem, da ljubim te brez mej, da ni brez tebe mi Ïiveti moãi.

162 PESMI BESeDA

V

O noã brez sladkega miru in spanja, v nemirih strastnih hrepenenj preãuta, ko ure za minuto se minuta je vlekla enoliãno brez nehanja.

»Nocoj te bom ãakála kraj zidanja v bliÏini morja. Tam je pot nasuta, ob poti pa stoji samotna uta,« tako je rekla, draÏestna kot sanja.

Rad vedel bi, kaj té oãi Ïarijo, rad sli‰al ust nebe‰ko harmonijo. Ah, grudi . . . »Pojdi!« ‰epeta mi zlodi.

»Nikar,« dé angel . . . »Hipec sreãen bodi . . .« »Nikar!« dé angel . . . »VÏivaj! . . .« A potlej? Molãi, beÏi peklenski farizej.

163 PESMI BESeDA

VI

Nikar, nikar, dejal je angel ãisti. No to ni bil noben krilatec boÏji, a bil je moj vodnik, sodnik najstroÏji po mojem Odre‰itelju, po Kristi.

Bilà si, ljuba, ti moj angel tisti, ne kakor sveti Mihael v oroÏji, ne, kot Preãista z roÏicoj v podnoÏji ob liliji visoki, ozkolisti.

Pokazala si nase: »Bodi moÏ!« Dejala si: »Kaj li pozabil bo‰ na lilijo in roÏo svojo milo?«

Ne, ne, preljuba moja, drugih roÏ ne bo plamteãe mi srce ljubilo, ni drugih lilij s pesmimi ãastilo.

164 PESMI BESeDA

VII

»Ha ha, ha ha, ha ha, ha ha, ha ha! . . . Poglejte ga, sovraÏnika poliãka, kako se rad z menoj o vzorih priãka, poglejte ga, svetnika, vzor-moÏa!

Ah! Stopi vendar na realna tla, ni baba vredna ene kaplje cviãka, le varaj jih, ne bodi brat osliãka, ha ha, ha ha, ha ha, ha ha, ha ha! . . .«

Miruj, miruj, ne smej se toli grozno, prijatelj moj, ker Ïe je nekam pozno, in ãuj, prijatelj, kaj ti jaz velim:

Da raj‰i v vi‰jih sferah se hladim, kot da bi na realnih tleh peklenskih se cvrl in pekel ob pohotnih Ïenskih . . .

165 PESMI BESeDA

VIII

O, ljubi, du‰a, in v krepost verjami in z dvomi se nikar nikdar ne muãi in, hrepeneã strastnó vsekdar po luãi, veruj, da tam izvira . . . nad zvezdami.

Tam biva On, vesoljni Bog nad nami, v rokàh so mu do vseh skrivnosti kljuãi, ki rad jih da — le trudi se, le uãi, le ljubi s srcem, z glavo in rokami!

In smrti ni! . . . Jaz vidim le Ïivljenje, ljubezen veãno vidim krog in krog; saj ãe te, duh, neskonãno hrepenenje,

ah, ãe te je v nebo poklical Bog: Glej, vzklilo je telo v lepo zelenje, kot roÏica krasi dehteãi log.

166 PESMI BESeDA

Moj Bog

Il faut que tout homme trouve pour lui-même une possibilité particuliére de vie supérieure dans l’humble et inévitable réalité quotidienne. Maeterlinck

I

Ko pride noã, sodruga fantazije, in mir objame polja in goré, se raz podobe moje galerije spominov temni zastori spusté.

In duh se med spomini lahno vije in moje ranjeno drhti srce, in pozna ura v tihi noãi bije in vedno ‰e oãi v temò strmé.

Takó pred Bogorodico trepeãe, sedaj vstajaje, a sedaj vmiraje, do jutra sebe gonobeãi plamen.

167 PESMI BESeDA

O, da bi tudi ti, srce goreãe, ob grobu zadnje Ïe biló postaje in vzdihnilo Ïe k njej poslednji amen!

168 PESMI BESeDA

II

A tu ni govora o koncu, ni . . . Globoko brezno zije pred menoj in liro mojo, ki na dnu leÏi, zakriva z nepremaganoj temoj.

Le malo strun napetih je na nji in skoz temò duhá ‰e mali broj le malo-malokdaj se oglasi z obupa polnoj, Ïalostnoj toÏboj.

O demon zanikavanja, ãemu, ãemu mi jemlje‰ dneva svetlo luã, da tava duh po temi brez miru?

Spoznanje kje je, demon, kje je kljuã do sreãe? . . . Tvoje peklo bodi raj in tvoja noã me razsvetljuje naj? . . .

169 PESMI BESeDA

III

O Bog svetlobe, stvarnik harmonije, tvoj izgubljeni sin je zopet tu; o, daj mu izgre‰enega mirú v bliÏini svoje svete domaãije!

O, naj mu Ïarek milosti zasije v tem osamelem, osamelem dnu srca in du‰e, da po dvojnem zlu zapoje zopet prej‰nje melodije!

Glej, menil sem, da mogel bi Ïiveti brez tebe kdaj, brez svojega Boga; a naj li rastejo vonjivi cveti

brez sonca sredi jasnega neba? Zato pre‰ini me, o Bog, zaneti mi veãni, Ïarki ogenj v dnu srca!

170 PESMI BESeDA

IV

V pu‰ãavi si v podobi megloviti bil Izraelcem verni kaÏipot; v plamenu te je gledal, o Gospod, in v blisku svetlem njih vodnik ãastiti.

A v Palestini nisi hotel priti pred njih oãi, in samo iz dobrot so dolgo te spoznavali povsod, dokler te niso jenjali ljubiti.

A vse drugaãe sem te videl jaz, ko zrl sem en trenutek ti v obraz tedaj, ko si, nebe‰ki gospodar,

v oãesi njeni blagi, neÏni, krotki pri‰el, ah da, v tem blaÏenem trenotki postalo ti je srce Ïgalen dar.

171 PESMI BESeDA

V

Tam v svitu nepozabljene mladosti sem videl te, ah, toli-tolikrat, ko v majnikovo noã si poln sladkosti hitel med kore svetlih mirijad.

Ko zdaj si pri‰el v stra‰nih strel hitrosti ljubeãi Bog, svoj narod kaznovat, a zopet izpregledal mu slabosti in v rosnem jutru vzbudil novih nad.

Ko gnali so nebroj z gorâ pastirji in pri‰el je nad gore drug nebroj, tedaj sem posedeval pri klavirji

in razgovarjal se ljubó s teboj. Kako sem ljubil te, o harmonija, o Bog, o Stvarnik, o svetá Mesija! . . .

172 PESMI BESeDA

VI

A glej, odtrgali, odstranili so me od prsi sladkih, ljubljenih tvojih in stra‰no paã okanili so me, rekoã: »Spoznavaj ga odslej iz knjig!«

O glupost, ki Ï njo ranili so me, o njih dokazi, vrag odnesi jih! In s hipotezoj hranili so me in zamorili v srcu slednji vzdih . . .

Brez dogem in brez va‰ih energij sem vedel bolje nego zdaj nekoã, da On je vir vseh zemeljskih moãi,

da v slednjem Ïarku, plámenu in zvoku, magnetnem toku in rastlinskem soku deluje v mislih On, prvotna moã.

173 PESMI BESeDA

VII

O Ti! . . . O kdo? Ah, neizraÏeni in neizrazni, naj srce te ãuti ne v sladki, ãudokratki le minuti, ne, veãno, kakor tvoji blaÏeni!

Ne samo v burji nevtolaÏeni, ne samo tam v asketski trdi kuti, ne samo z ljubico v samotni uti, ko ãevrljamo trije neopaÏeni.

Ne, vekomaj povsod! Kot dete borno, ki tu-le mirno, a s teboj zgovorno si bere drobnih cvetov po livadi,

naj vekomaj i jaz s teboj Ïivim! . . . âuj, dete! Kam hiti‰? âuj, angel mladi!« No, detece beÏi, a Bog gre Ï njim . . .

174 PESMI BESeDA

VIII

Kaj, ti beÏi‰? âemu-li? Pred hlimbàj? A svojega Boga se ne boji‰? V naravi lepi se tak varen zdi‰, v resnici misli svojih, otrok moj?

O, prav ima‰! I jaz sledim takoj v resnice svetli, jasni paradiÏ in daj mi krono ali daj mi kriÏ. o svet, ponudi mir mi ali boj:

enako! . . . Luã je samo jedna, jedna in veã kot enega Ïivljenja vredna in veã kot ene, veã kot ene smrti.

Prej bil podoben barki sem potrti, a zdaj le jadra, ladja, mi razvij! Ne boj se mi viharjev in peãi! . . .

175 PESMI BESeDA Izprehod

I

V tiho samoto se kradejo, sijejo polni nemira in polni mladosti sonãni prameni, in ljubko se vijejo lahki zefiri, otroci prostosti.

Îivi krilatci v uho meni lijejo svoje skrivnosti, ljubavne norosti, srca zaljubljena glasno jim bijejo v sladkih objemih, v opojni radosti.

Toda molãite, ni meni kot vam do krasotic, va‰ih ljubic na polji, ni do veselja. Ah, jaz sem paã sam.

O, da bi ãul vsaj en lahen vzdihljaj njenega srca v ta daleki gaj! . . . No, to ne bode nikoli, nikoli.

II

176 PESMI BESeDA

Bistrica reka, podobna si vdovi, ktera Ïaluje pod senco cipres, in tako meni ginevajo dnovi kakor valovi zakriti od brez.

Ali ko poldne zvonijo zvonovi, kdo te pozdravi z visokih nebes? Ko te poljubijo Ïarki njegovi, kdo vladajoãi ti v srcu je knez?

Ti si prelestna, ej, ti si prejasna, toda jasnej‰e je moje srce, pridi, poglej, moja ljubica krasna,

v mojega srca globoko morjé, kdo tam caruje in kdo tam Ïari? Nisi li morda, o ljubica, ti? . . .

177 PESMI BESeDA

III

S sliko to v srcu grem ljubo po loki, kar se ustavim: pred mano ribnjak! Toda ne ribice, gladki le boki dev so ustavili hitri korak.

To so zbeÏale, té v smehu, té v joki, vse zarudele in vitke kot mak, v strahu kot ljuba po ‰umni poroki, ko se pribliÏa tajinstveni mrak.

Ljube deviãice, ah, le se kópajte, ali vsaj lahno po kamenju stopajte, da si ne ranite belih noÏic.

Ni moje srce kak sultan goreã, ki mu je treba cel harem devic, ena je v njem, in Ïe ta je preveã.

178 PESMI BESeDA

IV

Pesmi nemirne, ãemu ste letele gori na sever iz cvetnega juga, obãudovat ledenike li bele ali meglenega morij sodruga?

Ali samotne li fjorde in fjele ali smereko, ki prazna ji struga njena je znanka in druge vesele neme ãeri so in Ïalost in tuga?

Pesmi ve strastne, lepoto Germanke mrzle in hladne in ãiste in tihe ste obãudávale dolgo dovolj.

Zopet poglejte v oãi Gruzijanke, juÏne poslu‰ajte zopet mi vzdihe. zopet oÏivite bolj se in bolj!

179 PESMI BESeDA

V

Srce neumno! V naravo poglej! Sonce gorí, ah, in v morju strasti cela narava trepeãe; od mej, ‰um in poljan in od gorskih redi

miga Ïivljenje ti polno nadej. Ah, ne zamudi teh uric in dni, zdaj se na draÏestnih grudih ogrej, zdaj se gorkote in sreãe napij!

Pusti zdaj pesmi! In meni veruj, tudi brez njih bo ‰e kroÏil ta svet. Veã paã jih nima krojaãev Pariz,

kakor poetov na‰ bedni komet. ·ijte po modi, dajajte v natis. pesniki! Srce, a ti? Poljubuj!

180 PESMI BESeDA

VI

Srce neumno, a ti poljubuj, srce neumno, ti pesmi ne kuj! Rado bi, rado — a dokler resnice in harmonije in ljubke device

nisem objelo, nikar ne vkazuj: Srce, ne poj mi veã, srce, miruj! Ko pa izginejo ãrne meglice, da bom spet jasno kot vinske gorice,

kadar bom sreãno . . . zaklinjam se tebi, pesmi utihnejo moje . . . Saj melodije na blaÏenem nebi,

sreãe vzdihljaji, ki du‰a jih poje, kaj so li pesmi, resniãne in bajne, mile izpovedi sreãe brezkrajne?« . . .

181 PESMI BESeDA

A tebi, poet

A tebi, poet, bodi geslo: Resnica! Paã kaÏe narava jo ãutna, a vendar k nji ravno je veslo le misel sluãajna, nadzemska, minutna.

Ti sam ne ve‰, kaj jo prineslo, pre‰ine te hkrati kot Platona, Njutna; obdrÏi jo! Ah, ãe si teslo, izgine, zbeÏi ti kot noga ko‰utna.

Le poj, ãe od zgoraj ti dano, in reci: Drugovi, jaz vem za resnico, le pojdite verno za mano!

âe ni, pa ne toÏi z nirvano! Kako li bo‰ videl visoko zvezdíco skoz steklo prozorno, a z motno zenico? . . .

182 PESMI BESeDA

III

183 PESMI BESeDA

Starec in ptica

âas hiti in ne odla‰a, staro izgubi veljavo, kar je novo, to je pravo, taka je usoda na‰a.

Godec stare korenine te‰i svoje boleãine z glasi tamburice; vbira strunice srebrne, poje pesmice Ïalobne v sivo brado, v velo lice grenka solza se mu vtrne: »Dosti Ïivel sem na sveti, dosti sem uÏil radosti, dosti moral sem trpeti, dosti sku‰en sem — zadosti. A ne slu‰a na‰ih svétov, starih, sku‰enih oãetov mladeÏ, roga se in smeje temu, kar starina deje, kar je novo, je na glasi!

184 PESMI BESeDA

Kje ste ãasi, kje ste ãasi, stara, sreãna, zlata leta, polna krasa, polna cveta! Kje ste, kje ste?« starec toÏi in oãi vpre prot nebesom. »Kje ste, kje ste?« starec toÏi s tamburico pod drevesom.

Pa priplove nad staruha, nad staruha do drevesa lepa ptica, ãila ptica, lepa ãila krilatica. In otresa si peresa in glavico si otresa in poredno opona‰a Ïalostnega tambura‰a: »Kaj te peãe, starãe sivi, da solzice si otira‰ in tako Ïalobno svira‰?«

»Tega so mladiãi krivi,« deje ptici starãe sivi. »Kaj so, starãe, ti storili, da so te oÏalostili?« »Ker ne slu‰ajo, kar svétje stari moÏ, ki skusil svet je.«

185 PESMI BESeDA

A zaroga se mu ptica, hudomu‰na krilatica: »Molãi, molãi, starãe sivi! Dosti skusil si na sveti, toda zdaj ne zna‰ Ïiveti! Ker za dnevom dan izginja, ker se ãas in svet spreminja, niso tvoji sveti zdravi, niso tvoji sveti pravi! Molãi, molãi, starãe sivi! Omegleno ti okó je, slabo, slabo Ïe uhó je in prevari te oboje; ãuti nimajo strasti veã, udje nimajo moãi veã! Bistra na‰a so oãesa, moã nam ude in telesa, ãute strast pretresa! Molãi, molãi, starãe sivi! âas hiti in ne odla‰a, staro izgubi veljavo, kar je novo, to je pravo, taka je usoda na‰a!«

To izgovoriv‰i ‰ine ptica v vi‰njeve vi‰ine.

186 PESMI BESeDA

A ostane pod drevesom starec s svojo tamburico, za nasprotnico, za ptico zre z oró‰enim oãesom. Vzleta ptica vedno vi‰e, svira starec vedno ti‰e, ti‰je starãevo je petje, ti‰je to, kar starec svétje. Umolknilo je igranje . . . V trdne se zaziblje sanje, v trdne sanje, smrtne sanje, toda — kdo! — se zmeni zanje?

In podobna svetli zori se prikaÏe med oblaki, med svobodnimi junaki prosta ptica, na‰a doba!

187 PESMI BESeDA

Azrael

»Oj ljubosumni pa‰a ti, al smem te nekaj vpra‰ati?

Zakaj zapira‰ jo v harém, âerkesko mlado, luã oãem?«

»âuj . . . Selima se jaz bojim. Da ona ne uide z njim.«

»Oj bistroumni pa‰a ti, al smem te dalje vpra‰ati?

Pa kaj bi storil moj gospod, ãe veã je ne bi na‰el tod?«

»Jaz vse vojské bi nanj poslal in bi predrzneÏa iskal.

In joj mu, kadar bi ga vjel. takoj bi ga ob glavo del!«

188 PESMI BESeDA

Ho, ho, dasi preseda ti, to moram ti povedati:

Ne bode‰ ga, ne bode‰ vjel, ãe pride angel Azrael.«

In strah mu lice spreleti, in pla‰no pa‰a govori:

»Ne bodem ga, ne bodem vjel, ãe pride angel Azrael.«

189 PESMI BESeDA

Dekliãino premi‰ljevanje

»Teci, teci, reka ãez ‰iroko plan, skozi mraãne lese v ‰irni ocean.

Teci, nesi ‰opek ob bregovih teh, ob vaseh in mestih na valovih teh.

Tam na morju plava barka pisana, jambori visoki, jadra od snegá.

V ladiji se vozi ljubãek, mlad mornar, v daljne kraje hodi ljubãek, mlad mornar.

190 PESMI BESeDA

Rekel je, da pride Ïe ãez leta tri, zdaj je Ïe ãetrto, pa ga vendar ni.

O moj revni ‰opek, da bi te spoznal, ali bi zavriskal, ali bi se zbal?

Da bi te zagledal, ali bi vesel vjel te in pripel te, ali bi zaklel?« . . .

Med valovi zibal ‰opek se lahnó, spremljalo ga njeno solzno je oko.

Spremljalo ga njeno solzno je oko, k ljubãeku mornarju srce prezvestó.

191 PESMI BESeDA

Popotnica

Na postelji leÏi bolnà prelepa mlada deklica. Ah, veã ne gleda v mladi svet. ne slu‰a sladkih veã besed. kot jih je slu‰ala popred. Ne slu‰a jih, ne govori, le v sveto luã strmi, molãi . . . Kar pride k njej duhovnik mlad obhajat jo poslednjikrat. »Zakaj, oj deklica bolnà. za du‰no zdravje ni ti mar? Oj, neobhajana nikar ne pusti belega svetá!« Upre vanj Ïalostne oãi in z bridkim smehom govori: »Nikar ne bodi pregoreã, nikar ne trudi se preveã! Ti si mi srãno zdravje vzel, ‰e du‰no zdravje sam imej! Obljubil si in se zaklel; zvesto ljubiti me vselej . . .«

192 PESMI BESeDA

In obrnila se je preã in ni pogledala ga veã. Ah, ustne se zaprle so, sladké oãi umrle so.

193 PESMI BESeDA

Svetinji

Povej mi, o zlata svetinja, na belih prsih devici, predragi rajnci, viseãa, povej mi po pravici: âegav si mi dar? Ali dala spominek znanka zvesta iz daljne boÏje poti, iz daljnega li mesta? Povej, ali morda te ljubãek okrog vratú pripel je in zraven nedolÏno devico poljubil in objel je? . . . Li v dobi veãerni, skrivnostni, pred sveto podobo v molitvi na ustnicah strastnih si njenih drhtela v presladki zdruÏitvi? In — je li tiha solza na bledi obrazek pritekla, kadàr so njena usta njegà ime izrekla . . . ? Povej, zakaj je umrla

194 PESMI BESeDA

tak zgodaj, tak mlada devica, in je li res, kar pravi ta ljudska govorica, da kriv je on? . . . Ah, ustne, zakaj ste se zaprle, da bi to skrivnost mi odkrile, oãi, ah, zakaj ste umrle? — Zaprle so se, da na veãno njegovo ime zamolãijo, umrle so paã, da z ukori Ïivljenja mu veã ne grenijo.

195 PESMI BESeDA

Na blejskem otoku

S poniÏno sklonjeno glavó sem stopil v Marijin hram. uprl oãi v BrezmadeÏno; ne mislite, da se bahám!

PoniÏno sklonjeno kleãi poboÏno ljudstvo v klopeh; nekteri drÏé se Ïalostno, no — drugi drÏé se na smeh.

Tam gori zre pa Dávidinja po beli cerkvi dol. O ko bi res le Ïiva bilà. zaslúÏila bi prestol!

In sél in gledal sem, kako lepo molilo si ti, poboÏno ljudstvo romarsko, za boÏje milosti.

196 PESMI BESeDA

Najprej je pri‰là, Bog ve, Bog ve, al angelãek ali demon — prijela za vrv je s prelepo rokó in tànko zaklenkal je zvon.

»Oj sveta boÏja Poródica! Pred svetoj velikoj noãjoj ostavil me je; da vrne se, daj, galantni stotnik moj.

Kako me je vozil po tihih valéh ta bledi, prekrasni moÏ . . . Kajne, o boÏja Poródica, da me usli‰ala bo‰?«

No, druga pride Ïenka starà s tresoão, ka‰ãeno rokó, da tudi ona zacinglja in milost veliko dobó.

»Pri‰là sem stara revica na zvonãek zacingljat, da ‰el bi iz osme ‰ole moj sin v ljubljanski lemenat.

197 PESMI BESeDA

Pa prej je mislil biti kaplan, pa zdaj noãe sli‰ati veã, o daj, da bi Dunaj in doktor in jus in druge sku‰njave ‰le preã!«

In tretji se bliÏa gorjanski kmet in prime nerodno za vrv, v oltar upre zaupljivi pogled in toÏno namr‰i obrv:

»Oh, padarji jo zdravijo s planinskimi roÏicami, a vendar niã ne opravijo — umrla bo boÏica mi!

Pa ãe bo umrla Ïenica mojà, kdo naj bi tolaÏil njih jok? Pomisli, o mati Jezusova, da imam pet majhnih otrok!

In ako bi nosil Jezu‰ãka z osliãkom le JoÏef samó, pomisli, kako bi paã JoÏefu nerodno in teÏko biló!

198 PESMI BESeDA

Oh, daj, da ozdravi Ïenica mojà, in jaz obljubim ti v dar tri srãka vo‰ãena in tebi v ãast ‰est belih sveã v oltar!«

âetrti nastopi — kedo je to? âetrti bil sem jaz, ki sem prijel za milostno vrv in gledal v Madonin obraz:

»âuj! Ljubita sinka mater bolnó in jo tolaÏita, a med seboj se hudó, hudó ta sinãka sovraÏita.

In pride k majki prvi sin, zdravil najbolj‰ih nesoã, in z drugimi pride drugi sin, ko bliÏa temna se noã.

,Ná, majka, sprejmi zdravila le-ta, gotovo ozdrávela bo‰!‘ ,Kaj tvoja, moja vzela bo iz lepih planinskih roÏ!‘

199 PESMI BESeDA

,Seveda, seveda, le proã od nje! Ná, majka, tole pij . . .‘ ,Nikdár tegà ne dopustim‘, brat drugi govori.

Tako se brata prepirata, a majka umira med tem! A jaz, ki ljubim jo tudi gorkó, pribeÏal sem k tebi sem.

O sveta boÏja Poródica, usmili, usmili se nas! Sprijazni brata sovraÏnika, saj je Ïe zadnji ãas.« . . .

200 PESMI BESeDA

Noã na poljani

Konec je Ïe vendar dneva trudnega, nemirnega, legel je popotnik v travo sredi polja ‰irnega.

Ko pa je leÏàl in gledal v tihe zvezde vrh nebá, pri‰la mu je v srce misel, misel bila Ïalostna:

»Ni mi stari‰ev prijaznih. dobrih sester, bratcev ni, oh, da mogel bi poãiti vsaj pri gorki ljubici!

Lepa, gizdava devojka postelj bi narejala in ozirala se name in poredno smejala.

201 PESMI BESeDA

Govora bi veselil se in smehljanja njenega in niã veã se ne bi ãutil tako zapu‰ãenega . . .«

Ko tako je gledal v zvezde vrh neba veãernega, za‰umele so mu trave sredi polja ‰irnega:

»Kaj paã govori‰, popotnik! Da jih nima‰ stari‰ev? Nima‰ sestric, nima‰ ljube, nima‰ jih tovari‰ev?

Stari‰i, prijazni bratci v senãnih ti drevesih so; dobre sestre svetle zvezde gori na nebesih so.

Stari‰i, prijazni bratci sence hladne ti dajó, dobre sestre, svetle zvezde, te prijazno gledajo,

202 PESMI BESeDA

ljubica, krasnà poljana, pa v naroãaju drÏi in ‰epeãe tajne bajke, dokler ne zaspi‰ na nji.«

203 PESMI BESeDA

Îelje idealistove

Jaz res ne vem, da Ïenske te ne morem nikdar pozabiti, saj lepa ni Bog ve kako, toda paã! Ne smem tako govoriti.

O, lepa je res! Te njene oãi so Ïe marsikoga zmotile, a da ne morem jaz od njih, to je Ïe kar od sile.

Kako bi rad Ïe bil vesel in delal kot drugi napitke in pel kot drugi in kegljal kot drugi na dobitke.

·e raj‰i bi pa moder postal in resen in trezen in bister in morda za narod navdu‰en celo, da — pravcati filister.

204 PESMI BESeDA

Uj, to je filister, bi rekli potem, na celem mu Kranjskem ni para, sam zase skrbi, za druÏbo mu ni, za Ïenske celo niã ne mara.

A kaj — ãe kegljam, bi oskuben bil, da bi ‰e hlaãe izgubil, da pijem, ãe ne bi zaljubljen bil, ej, to bi se ‰ele zaljubil!

A kje bom ‰e jaz podbradek imel, a kje bom ‰e jaz trebu‰en, a kje bom ‰e jaz za narod tako stra‰ansko goreã in navdu‰en?

A kje se bom jaz nerodneÏ tak bogato, sijajno obabil? . . . O, da bi le zabil to Ïensko kedaj, te njene oãi da bi zabil!

Te njene oãi da bi zabil kedaj, gladkó bi ‰lo pôtlej vse drugo, in vem, da bi morda ‰e kriÏec dobil za to ali ono zaslugo.

205 PESMI BESeDA

Starãkova pesem

Moje prvo deklè, to je bilo hitró in urno in gibãno in skoãno, da sam nisem vedel, kedaj je u‰lo pod gorko odejo poroãno.

Za‰lo mi je sonce za gorami Ïe, za livadami, tihimi polji; njene lepe oãi Ïe niã veã ne goré, od‰la je v svet lep‰i in bolji.

In drugo deklè sem za ljubico vzel. Ej, tam pod di‰eãim kostanjem lagala se ona, tam vetrãek vel nasproti z lahkotnim ‰u‰ljanjem.

In veter odnesel mi ljubico to, kot lahno peresce odpihal, a jaz za nobeno veã Ïensko lepo od tákrat naprej nisem vzdihal.

206 PESMI BESeDA

Ko tretja je ljuba, smrt bleda, pri‰la, zadrl sem se nánjo: »Kredita nobena veã nima pri meni Ïenà, zato le poberi kopita!«

In ni je veã póme. A znanci okrog, le i‰ãite lepih si parãkov in ljubite! Toda jaz trtice sok bom pil iz kipeãih kozarãkov.

207 PESMI BESeDA

Misli starãeve

Tihi gaj, mrtvi gaj Ïe niã veã ne ‰umi, le ‰e malokedaj skozenj ptiãka leti, le ‰e malokedaj lep spomin se vzbudi, kako smo ljubili, Ïiveli . . . tudi tebe, moj gajek boróvi, tudi tebe so danes odeli snegovi.

208 PESMI BESeDA

Zimska idila

Proti cerkvi veseli mi svatje gredó po snegu, po snegu v sveãani, nevestica ima Ïe sivo glavó, a Ïenin koÏuh s tulipani.

In v cerkvi zagodejo ‰olski gospod okrogle, pa v durih, ne v molih. Dekletca mladà so poskrila se v kot, v cerkvenih se kihajo stolih.

Tam zunaj je zima, aj zimica paã, pa vendarle sonãece greje, potok se hahljá, ker ne more drugaã, poredno se vetrãek smeje.

Pa kaj, da se ne bi smejal paã sladkó potoãek in vetrc s farani, ko ima nevesta Ïe sivo glavó, a Ïenin koÏuh s tulipani!

209 PESMI BESeDA

Pred cerkvijo

To je smehljanja in ‰epetanja, ljudstvo iz cerkve hiti, stidno pove‰a oãi hãerka Ïupanja.

Komur bo Ïenka lepa mladenka, sreãen paã tisti! Poljan dal mu bo oãka Ïupan, dal mu bo cvenka.

210 PESMI BESeDA

Podgorska svetnica

Ko pribliÏa se mrak, zapusti beli dvor in gre k Matere boÏje kapelici gor gozdarjeva hãerka Marica. Pred kamenim deva oltarjem kleãi . . . Raz obokani strop pa svetilka visi, vsa v roÏah je lur‰ka Devica.

Pa podgorska Ïe mamka zanetila je, aj veãernica zvezda zasvetila je, aj Ïe vetrc zavel od zapada. Ko ‰e roÏica moli, devojka tam, pridrevé, pridrevé Mariji pred hram lovski psi kakor blisk iznenada.

Kako je njen pógled bojeã in plah, njene grudi prebele pa zoÏil je strah in kako paã dekle trepetá mi! Glej, tu se prikaÏe iz temnih vej, jo pogleda zaãuden in stopi naprej mlad lovec, da, s pu‰ko na rami!

211 PESMI BESeDA

»Niã psov se, prelepa devojka, ne boj, in dovoli‰, da grem tja do ceste s teboj, do cesarske, do belega doma? Gotovo si lepa gozdarjeva hãi, o kteri vse ljudstvo okrog govori, da veãer vsak h kapelici roma?«

Ni vedela ona ni kaj ni kako in molãe mu podala je belo rokó in besedo poslu‰ala sladko; a ko se na cesti tam loãil je, oj to se lepo priporoãil je in obljubil ji priti ãez kratko.

»Lepa hãerka mojà, prej vesela tako, zakaj si, zakaj si zaãela tako pove‰ati lice otoÏno? In zakaj tak zami‰ljena, hãerka, sedi‰? Si li bolna, li morda si ãesa Ïeli‰, ali morda tak moli‰ poboÏno?«

»Saj nisem ne bolna, prav niã se ne boj, in tudi molila ‰e nisem nocoj!« oãetu je hãerka dejala; »in tudi niãesar srce ne Ïeli.«

212 PESMI BESeDA

Ah, to si lagala, gozdarjeva hãi, ko to si oãetu dejala!

»No, ãe bleda bi nunica rada bilà in k ãastitim klarisinjam rada bi ‰la, ne bo se ti nikdar branilo.« Tako je gozdar lepi hãerki dejal, a nikdar ni vedel, a nikdar ni znal, kaj srce je mladi teÏilo . . .

In pre‰el je dan in pretekla je noã, minil eden teden, o, dva sta Ïe proã, pa na cesti — poglej — na cesarski, pred koãijo konjiãa, hej, vrana mi dva ko ptiãa brzà nad poljanami dva letita proti hi‰i gozdarski.

»Bog vas Ïivi, gozdar, Bog ohrani va‰ krov, a jaz sem pripeljal se danes na lov na srnico s pu‰kico tenko.« »Predlanskim tu zvrnil se zadnji je par . . .« »O, saj meni ni take srnice mar, va‰o hãerko mi dajte za Ïenko!«

»Mojo hãerko bi radi za Ïenko svojà? Prav lepo! Jaz nimam prav niã zoper to,

213 PESMI BESeDA

ali ona je Ïiva svetnica! In prejkone pojde v kak tih samostan, in prejkone boste prosili zaman. no, vendar mogoãe . . . Marica!

Poslu‰aj me, ljubljena hãerka mojà: da bila bi Ïenka mu, lepa gospa, ta lepi mladeniã te snubi; iz srca bi rad bil zakonski ti moÏ, a kaj, ko ga menda hotela ne bo‰ . . .« »A kaj da ne, oãka moj ljubi? . . .«

In pohitel je lovec k nevesti vesel in za belo roãico je ljubo prijel in poljubil na lica razvneta. Zasmejal se starec in tlesknil ob dlan: »Ho, hãerka, od kdaj pa je to — samostan? No, to ste, no to ste dekleta!«

214 PESMI BESeDA

Hvala starega ãasa

To so bili stari na‰i vse drugaãni tiãi, pili niso ga po ãa‰i, ampak po poliãi. Bili so to drugi ljudi, eh, po svetkovanji rekel je na‰ Ïupnik tudi mamici Ïupanji: »Veste, mamica, debelo si debelo voli, zavrtiva se veselo malo naokoli.« Pa je ‰lo . . . Pa se zdrÏali niso nikdar kôla, a za plaãa smo mu dali pitanega vola.

215 PESMI BESeDA

Mlinarjeva hãerka

»Jaz sem pri hi‰i, k okencu pridi, Zorica, v moje naroãje!« Ona ga sli‰i, ona ga vidi — sli‰ati, videti noãe. »Lahko ti noã!« Janko gre proã. —

Pri‰li so, pri‰li z ognjenimi vranci hrabri ulanci, v selo prijezdili so, v hi‰e se vgnezdili so. Niso paã vzeli vasice z naskokom, bru‰enim meãem v desnici, toda srce pa z besedo in okom marsikateri devici. Zorino srce, nezmagani tabor, vojnik vzel krasen in hraber.

216 PESMI BESeDA

»Jaz sem pri hi‰i, k okencu pridi, Zora, moj srãek, vstani!« Ona ga sli‰i, ona ga vidi, pa se ulanca ne brani . . .

»Janko, a kaj je vendar s teboj? V krãmo — ne gre‰ veã, v cerkev — ne gre‰ veã, k plesu — ne gre‰ veã! In tako bled si kot mrliã nocoj . . .«

Toda ni oãki ni materi svoji, bratu ni sestri tegà ne pove.

217 PESMI BESeDA

Pesmica o pisarju

Kako ta presneti pisar podpi‰e sprelepó vsa pisma za denar, pobotnico, toÏbó!

Pa vãeraj je ‰el zveãer podpisat k Zaplotnici, sosedki, na kvartir ime na pobotnici.

Zapisal sredi srcá imeni njuni skup, pobotala se sta za eden vroã poljub.

Ko k ljubi legel je, ‰e priãe ni prizval; ko ji prisegel je, ‰e luãi ni priÏgal!

218 PESMI BESeDA

Oj ti presneti pisar, niã drugega brez kron, vse drugo za denar — le to, je naredil zastonj!

219 PESMI BESeDA

Stara novica

Tam v mestecu, tam v belem blizu Krke, uãila je uãiteljica ãrke in riba, ribe, ribi, o ribi, z ribo fantiãka Amorja; imel glavó iz mramorja, le smejal se je z bradico dvogibo.

Tam v mestecu, tam v belem blizu Krke, naslikal Amor lepe ãrne brke in zibko, kar je v zibki in pri zibki, lepo naslikal je, lokavo zameÏikal je, in tresli sta se bradici mu gibki.

Tam v mestecu, tam v belem blizu Krke, pustila je uãiteljica ãrke, ‰tevilke, kredo, abecednik, ‰ibo, a sinku pevala. a sinka v zibko devala, ki se ji smejal z bradico dvogibo.

220 PESMI BESeDA

Pijanec

Daj mi, daj vinca, lepa toãajka! Radi mezinca ni ti mogoãe? Naj ga da majka. Spi Ïe . . . Pa oãe . . . Tudi . . . Pa sinãka skliãi po vinãka! Glej, kak se peni kapljica zlata, glej, kak mi vreje kapljica Ïiva, kak se mi smeje in nagajiva pripoveduje ãarobne bajke od kuãamajke in o princesi deÏele tuje . . . ·e, ‰e prinesi vinca iz hrama,

221 PESMI BESeDA

da ne bom jezen, sicer ljubezen bodi med nama, pa ãa‰o primi, malo napij mi, k meni prisedi in me ne gledi kakor hudiãek! . . . ·e en poliãek, ljubica moja, hôja, di, hôja! Vidi‰ jo, vidi‰, od kod pa pride‰, ljubica mila, jaz sem pa mislil, da si ti name Ïe pozabila, da te, sem mislil, drugi objame, hôja, di, hôja, ljubica moja! Ná mi tu kito, ná za spominek! Vanjo so roÏe tri mi povite: Prva je roÏa

222 PESMI BESeDA

lep roÏmarinek, vedno zelen je; naju zvestoba bo vse Ïivljenje trdna do groba. Druga je roÏa roÏa-gartroÏa, lepa in rdeãa, najina srca vedno goreãa. Tretja cvetica raste sred vrtca, lilija bela, najina srca vedno vesela . . . Hôja, di, hôja, ljubica moja, ‰e ti bom rekel: ljubica, zbogom! Îe je pritekel dan beli, jasni . . . Oj, tam za logom lunica vgasni! . . . Oj, tam za logom zvezdice krasne . . . Druga za drugo

223 PESMI BESeDA

skrije se, vgasne . . . Hôja, di, hôja, ljubica moja . . . Kaj si storila, da si ti mene zdaj zapustila, da si med Ïene mlade stopila? Veã ne bom nosil drobnih resedic, v krasnih veãerih veã ne bom prosil sladkih besedic pri tvojih dverih, okencu tvojem . . . Niã veã na vasi radostnim glasom revci ne pojem . . . To si ti, draga moja, storila . . . Hôja, di, hôja, ljubica moja! Aj, jaz pa pojdem v belo gostilno, aj, jaz pa pojdem, da te pozabim,

224 PESMI BESeDA

da se tam silno, silno napijem, dnarce porabim, vinca navÏijem! Bodi, toãajka, tako prijazna, daj mi ‰e vinca, ãa‰a je prazna . . . Kaj bo‰, toãajka, radi mezinca mene jezila . . . Meni je sila! Daj mi . . . vrag vzemi tebe in uro, kaj bom ‰el s kuro spat? . . . Ti se vari, da ne zavrè mi krvca po Ïilah . . . Oj, oj, nikari! . . . Pusti me, majka, pusti, toãajka, oãka, saj grem, grem, sinek, saj grem, grem! Hlapec in dekla skupaj pritekla, o saj Ïe grem, grem! . . .

225 PESMI BESeDA

Oj, oj, Ïe zunaj, oj, oj, na cesti, ti pri moj Dunaj, luni kar dve sti gori v oblakih, da nikdar takih: ena zelena, ena rdeãa, ena se smeje kakor nobena: lica ‰iroka, usta ‰e veãja, druga se joka kakor nikoli, solze debele kapajo doli .. . Hôja, di, hôja, ljubica moja! . . .

226 PESMI BESeDA

Romarski beraã

Kak ste, romarji, vi lépi, sam barÏun in svila, zdravi, moãni pak veseli — ptiãka lahkokrila, lice va‰e — jasno sonce, govor va‰ — potoãek, kak‰en med menoj in vami, kak‰en je razloãek!

O, vas ljubi paã na Brezji milostna Marija, a sovraÏi ta, ki v prahu se pred vami zvija . . .

Oãe na‰, ki si v nebesih . . . stokrat ti povrni, romar, novãiã oglodani . . .

Vrag te vzemi ãrni! Tebe ljubi paã na Brezji milostna Marija,

227 PESMI BESeDA

a sovraÏi ta, ki v prahu se pred tabo zvija.

A ti, novãiã oglodani, ti si res moj ljubãek, pa ‰e eden, pa ‰e eden. dobr‰en bo kupãek. Tam pod gôro, pod zeleno, koãica razpala, tam krãmarka bo do ãista zvéãer me obrala, kadar bodem suh, na cesti posteljo postlala.

Sreãna ura pitja, spanja, ura pozabitve, ah, prekmalu zopet pride pro‰enj in molitve. Torej hitro, romar, hitro, novãiã oglodani, hitro pojdi ãrna Ïalost, beli danek stráni.

228 PESMI BESeDA

Starãkova misel

Kadar preorje njivo in brazde njene ãrne, pomlad preljubeznivo poljubi, ko se vrne: in kmalu ptiãki pojejo, leteã ãez roÏni vrt.

Usode vdarci hudi so preorali tudi to moje mraãno ãelo . . . Ah, pomlad gre v deÏelo, kdo ljubi du‰o mojo? Kdo li re‰i du‰o mojo? Jo le re‰i bleda smrt?

229 PESMI BESeDA

Melanholiãne misli

Skozi gozd je ‰el, skozi temen gozd — v srcu Ïalost in bridkost. Vpra‰al je drevo zeleneãih vej: »Ima‰-li drugóv, povej!«

Reklo je drevo: »Imam, imam jih, kot je listov zélenih. âe se veselim, veselijo se, z mano Ïalostijo se!«

In dejal je: »Glej, jaz pa sam s seboj . . . Bodi ti prijatelj moj!«

Za‰umelo je in se zniÏalo in se mu pribliÏalo . . .

230 PESMI BESeDA

Vzelo k sebi ga, in niã veã ni sam . . . Zdaj visi na veji tam.

231 PESMI BESeDA

Resnica

Skrili so resnico, deklico nebe‰ko; vrgli jo v temnico srednjeve‰ko.

Tam je zdihovala dolgo, dolgo ãasa ta devica, spala zlatolasa.

Videla ni reva, kak nebe‰ko sonce na planine seva, na zelene holmce.

Sli‰ala ni tudi ‰irnih rek ‰umenja, niti v jeãi hudi govorjenja.

232 PESMI BESeDA

Pri‰el pa je v kraje v zapu‰ãeni lozi vitez mlad jahaje nekdaj skozi.

In ko je zagledal grad v daljavi ãrni, pot si je naredil sam med trni.

Pri‰el v grad, hodnike je pre‰el bobneãe, sobe prevelike, dvore preblesteãe.

Groza ga obhaja. V vsaki grajski sobi krasno ko sred raja, tiho kakor v grobi.

A v dvorani zadnji, glej, leÏi devica; kakor dan pomladnji cvetejo ji lica.

233 PESMI BESeDA

Kakor dan v pomladi, kakor rdeãa hru‰ka, vitka kot v ogradi belou‰ka.

Kdo bi se premagal. kdo bi se ne zgubil? Vitez je omagal in poljubil.

DraÏestna devica vzdihnila, odprla je oãi — ah, ni ‰e, ni umrla!

Sladko nasmehljala vitezu se deva, ljubko pozdravljala svit je dneva.

·la je z njim iz grada po vsem ‰irnem svetu, in: »Resnica mlada ‰e je v cvetu«;

234 PESMI BESeDA

se razvé povsodi krasna govorica. »Slava tebi bodi, o resnica!«

235 PESMI BESeDA

âevljarãek

âevljarãek je Ïivel za sivo goró, vse ‰ival po enem kopiti, odkar je bil rojen, in ‰ival tako do konca bi dni morebiti.

Pa pride mu v misel: Kako paã drugod di‰ijo po smoli in dreti? In staro kopito zagnal je zdaj v kot in ‰el po ‰irokem je sveti.

In v mesto pri‰el, pred izloÏbo pri‰el in ãeveljãke gledal in ‰olne in gledal in gledal, da je kar oslepel: Kaj takega nikdar, nikol ne!

·el k mojstru je v delo, nauka Ïelján. zamudil ni niti minute in meril in rezal in ‰ival potan, za plaão dobival klofute.

236 PESMI BESeDA

Zastonj je bil vendar napor in ves trud, vse ‰il je po enem kopiti, in vrhu priimkov in gorkih klofut dal mojster ga preã zapoditi.

Tedaj se je vrnil za sivo goró, h kopitu se zopet povrnil, ãevljarsko umetnost je ãrnil hudo, sosedom tako jo je ãrnil:

»Ker rezati nihãe tam v mestih ne zna, vse delajo tesno in ozko in pravijo, da je ta moda pri‰la, in pravijo, da je gosposko.

Pa vem, da je to le izgovor njih tak, ker vsi so neznansko zabiti, sicer bi paã delali ãevlje kot jaz, vse ãevlje po enem kopiti.«

237 PESMI BESeDA

V kopeli

Ple‰ite, valãki srebrne vodice! Oh, saj moramo tudi, pridejo sapice, Ïive k nam ljubice, njih se nobena ne vtrudi.

Glejte v kopeli vso na‰o gospodo in, ki se ‰teje k gospodi, na‰ega peka. Ej, barãica pisana plava Ïe, plava po vodi!

Mojster krojaã, a kam vi? Poglejte, kakor da v grob bi stopal, stopa v vodó, ki paã v morje odnese ga, prej ko se bode okopal.

Toda tam plavajo deklice morske? . . . Ne, to so na‰e me‰ãanke, Îidova, Vidova, Zorova, ·torova, da, to so na‰e Ljubljanke.

238 PESMI BESeDA

Eno med njimi — ah, to je krasota, glejte, Ïe perejo vali, ãrne oãi goré, zobki se belijo, kakor na plen bi preÏali.

Ribe se kvi‰ku, zdaj spu‰ãajo v reko, ‰ãuka vmes bliskoma ‰vigne, ej, to zbeÏijo, pa ne vse. Glej, z ribico v Ïrelu zdaj ‰ãuka se vzdigne!

Ej, toda meni ni treba beÏati, najsi bo pogled tvoj Ïaren, vendar, gladkà, belozoba ti ‰ãukica, tukaj na kopnem sem varen.

239 PESMI BESeDA

Prekrasni trg

Prekrasni trg, ãarobni trg v dolenjski metropoli, paã mnogo jih na svetu je, a tacega nikoli. V lunini svetlobi se leskeãe magiãno. Kaj res? Kaj res? »Oh, pa kako!« vzdihnem tragiãno.

Po trgu se sprehajajo gospice gor in doli; paã mnogo jih na svetu je, a tacih pa nikjer, nikoli; njih melanholiãne oãi, njih hoja graciozna, njih ust sloven‰ãina sladkà: há — ironija grozna.

Ne cvetejo kot makov cvet njih usteca, njih liãka, tak bela, bleda kaÏejo,

240 PESMI BESeDA

da ne pijo veã cviãka. Zakaj vam veã ne cvetejo ne usteca ne liãka? Zato, ker pijejo vodo gorjansko mesto cviãka.

241 PESMI BESeDA

Novej‰im poetom

»O, pesnikuj, prijatelj, nihãe ti ne brani, le stiki bodejo naj ãisto izpeljani, le eden slab, vsa pesem je zaniã pri meni,« tako sem ãul veã tisoãkrat pri Cimpermani. »In pa ãemu ti veãni vzdihi, veãne solze? Le zase, zase take pesmice ohrani! A pili, moj prijatelj,« je dejal, »le pili, in ‰e enkrat, le pili, nikdar ne prestani!« Ah! . . . stike brusi v potu svojega obraza Apolon moj, ne poje veã na liri vbrani. Ali! . . . Stike brusi v potu svojega obraza, moj Amor, ne pu‰ic, otrok zatelebani. Sevéda! Pesem bodi gladka, dolgoãasna, uãili slovnice se bodejo primáni iz Cimpermana, Funtka in Medveda: nebroj poetov bode kmalu po Ljubljani.

242 PESMI BESeDA

»Ljudevit«

Prava reã, premagal je paã Borno, bornega vazala dalmatinskega. V Ahen hodil h Karlu je pokorno in slavil priliznjeno tatu tatinskega. Prava reã, zaman posku‰ali ste ãeti karniolski karantanski mu trdnjavi vzeti, toda tretjo ãeto frankovsko moãvirje pogubilo starodavne Styrie. Prava reã, da je beÏal od Siska proã in umoril svojega re‰itelja, da je padel, sam se ma‰ãujoã. v róke povraãitelja. Prava reã, je li to snov za ep? Si li bil takó prej, Anton, slep, da si ‰e ostal pri »Ljudeviti«? O seveda, potlej si zaãel ma‰iti angele in pa hudiãe vanj in izrodke drugih tvojih sanj in idejo . . . da, idejo tudi. O nikar se mi, Antón, ne trudi, dosti v zgodovini je idej,

243 PESMI BESeDA

ali treba jih poznati prej . . . Ti slavi‰ paã Franke, ker so vere luã prinesli . . . jaz brez mere jih ãrtim, ker so Ïe v ãasu starem nas vklenili v suÏnji jarem.

244 PESMI BESeDA

Nekemu pesniku

Na plotu stoji petelinãek in poje lepó in poje glasnó. In hvalijo njega obãutke vse cibke in ãopke in putke, kokó, kokodajsk, kokó!

To sli‰i pa sivãek osliãek in glavo privzdigne od tal; vi‰, da bi ti kukurical, vse cibke bi k sebi priklical, peteha v ko‰ bi dejal . . .

Pa kaj vam je storil osliãek? I no, kukuricnil tako, da putke je — spla‰il v dvori‰ãu, a moÏ mu je dal po hrbti‰ãu dve gorki in dve za uho.

245 PESMI BESeDA

Res je pel

Res je pel sonete in balade in romance in gazele o ljubezni sladki France — pa je ni ‰tudiral. Pel Homer je o Helenini lepoti in o slavi, ki je pogubila Ilij in Trojance — pa je ni ‰tudiral. Brenkal je na glasno harpo David in slavil Jehovo in njegovo moã, s katero branil je izbrance — pa je ni ‰tudiral. Jeremija toÏil je bridkó paã nad Jeruzalemom, nad nesreão, ki pahnila rod mu v lance — pa je ni ‰tudiral. A poet na‰, ãuj, opeval bode socialno bedo; Marksa, Engelsa, pritoÏbe na poslance — vse je pre‰tudiral.

246 PESMI BESeDA

Pesmi kritiku

Me smo ãebelice, letamo v panje, ven, zopet vanje, nosimo v celice polno medú. Daj nam mirú, kritik! Pri mizi ãrk nam ne grizi, slov nam ne strizi, ne pridi blizi! Me se ne slinimo, me te ne vikamo; v obraz ti ‰inemo in te opikamo. Daj nam mirú!

247 PESMI BESeDA

Poetiãne igraãe

Preljubi moji literati, danes je pust — vseh norcev god! Zato ga ãemo praznovati, naroãil vinski sem vam sod. In pili so; kot gobe suhe vsi literati pili so, poetje, avtorji ko muhe pijani kmalu bili so. Pa kaj je pesnik rekel neki? Pa kaj je novelist dejal? O — da se tam pri kamnoseki Ïe kle‰e zanj piedestal . . . O, da je Ïe svetovno znan, o, in du‰evni velikan! Oj, raste on! Med literati, Davalagiri med gorami; z rokami svetle zvezde klati, a glavo ima nad zvezdami! âe skriva ljuba nogo v ‰olncu. potem pa — ah — sezuje se, da se ble‰ãi na svetlem soncu. ãim ljubica sramuje se!

248 PESMI BESeDA Za spomin

1

Kadar Te zagledam na cestah, kadar me pozdravi Tvoj ljubki smehljaj, spominjam se stare pravljice . . . âuj torej . . . Nekdaj, ‰e pred Salomonom, je Ïila prelepa Dalila. Postrigla je Samsonu lase na glavi, iz njih naredila je vrv, potem ga zvezala moãnó, moãnó, tako trdó, da zvijal se reveÏ kot ãrv . . . Presneta Dalila! . . . A moja vo‰ãila? Da bi kakor ona ãez leta, ãez dni brez vsega pardona storila i Ti! . . .

·e nekaj vo‰ãilec . . . A kak‰nih? Da morda bi zlate uhanãke

249 PESMI BESeDA

dobila, ki nimajo tak‰nih vse vódmatske Netke in Fanãke? »O ne! . . .« Da bi morda dobila brazlet, na njem pa lep ãrn medaljonãek? »O ne . . .« âez nekoliko let da pri‰el kak bogat baronãek? »O ne . . .« Toda kaj? »Toda kaj? . . . Da bi ‰e kot stari Ïenici, beroãi ta album nekdaj, ble‰ãali oãesci kot zvezdici dve . . . Da bi naredili se v lici dve jamici taki kot gnezdeci dve . . . V teh gnezdecih ptiãki pojó, veselo v te zvezdice zro.

250 PESMI BESeDA

2

Pesem poje po vi‰avah, pase ovce mlad pastir, pomlad vlada mu na licu, sreãa v srcu je njegovem, radost, mir.

Ti bo‰ pasel ovce svoje, ti bo‰ pasel narod svoj, in ãe ljuti vrag prihruje, branil bode‰ narod svoj! Oj, pastir za ovco belo dal Ïivljenje bo veselo.

V ostrem trnju tak proseãe ovãica mekeãe, ni radosti, ni blagosti. ni je sreãe! Oj pastirji! Prihitite! Ovãico — otmite!

251 PESMI BESeDA

3

Sreãe, ki so Vam jo v zlati sanji slikali paã dnevi nekedanji, nje vo‰ãiti Vam ne morem veã. Ona je kot sonce, ki v brezdanji, tihi ocean utone, ni ga veã! Ona je zeleni list, v igranji valãkov bistrih gnan od kraja preã. Ona je oblak, nad domovanji na‰imi na topli jug hiteã. Ali k drugi sreãi, prav niã manji, pot bi rad pokazal Vam goreã . . . Ne v veselju, tudi ne v vÏivanji ni ‰e blaÏenosti vir kipeã, ali je vsikdar v soãustovanji, ãe nas tujega gorja presune meã, ali je v ljubezni, je v dejanji, tega, tega pridite doseã —!

252 PESMI BESeDA

4

Prisrãna vo‰ãila na dan godu, Pepínica, ko gora je v cvetju tam daleã in tu dolinica. Tam rastejo zdaj Ïe v samotnih grmeh vijolice. Iskal sem jaz eno po sonãnih bregeh okolice. — No, drug Ïe izpulil je cvetko krasnó s koreninico, ah, drug jo je vsadil Ïe v srce bolnó — Pepínico. Pa bodi si! Sreão Ti vo‰ãim povsod, kjer koli bo‰, in da bi Te ljubil — Ïelim Ti za god — srãnó Tvoj moÏ.

253 PESMI BESeDA

5

Ne v album, v du‰o rad bi va‰o te besede pisal, da ne bi jih nikdar sluãaj ni ãasa tek izbrisal, da vedno bi vas spremljale, kjer koli hodite, kako da sreãni bodete.

Kot parãki ptic se ljubijo z gladkimi kljunãki, kot mlad junak z besedami sladkimi punãki se laÏe, da jo ljubi, potlej bode kot metulj na drugo cvetko splul,

tako je sreãa. Paã od daleã kakor sonce sije, a greste bliÏe, pa se ona za meglami skrije, a ãe ne boste zanjo vpra‰ali, obi‰ãe vas, na bele grudi svoje sti‰ãe vas.

Zato ne ginite mi hrepene po sreãi, krepko se trudite jo bliÏnjemu doseãi, ãe boste drugim sreão v srca vlivali, jo boste sámi uÏivali . . .

254 PESMI BESeDA

A ãe jo vendar i‰ãete, pokáj, pokáj strmite po ‰irni zemlji daleã, daleã? Ah, pustite Ïe vendar tuje kraje in vrnite se, v srce ozrite se!

Kako samotno je tu v njem, kot v starem gradu, ki v bivali‰ãe je martinãku, gadu . . . Ah! Srce, srce, prej krasno, zdaj zanemarjeno, poparjeno, pokvarjeno . . .

Okrasite je spet, da bode zopet ãisto in dobro, rahloãutno, kakor srce tisto, ‰e veste, v tistih lepih mladih dneh? . . . In — pomlad bo pri‰la, skopnel bo sneg.

255 PESMI BESeDA

6

Vsi listi tak ãisti, nepopisani so, nenarisani so. To je pómlad nebe‰ka, to kraljéva je roÏa, ki jo lahni zefirãek, ki jo sonãni svit boÏa, samo pisan metulj, samo cvetje obkroÏa vijoliãino, trnjoliãino lepó.

Ti listi so tisti, ki jih bode nekoã poplavila noã vo‰ãil in Ïeljá in laÏí, baharije; ta venãek nari‰e, a ta v melodije ime svoje ljube izvoljene skrije z umetna rokó za teÏko slovó na vek.

256 PESMI BESeDA

O Kriste! Te liste pregledávala bo, preãitávala bo paã deklica nekdaj, ne veã deklica mlada. Glej, ãita in ãita . . . Za solzíco ji pada solzíca na list. Tak za nado ji nada izginila je. Preã ‰inila je, a kam? . . .

Poslu‰aj, poslu‰aj, da ne bojo solzé kdaj na tvoje srcé kapljále, nevsahnjene solze kesanja, tvoja du‰a je album brez vsega pisanja, tvoja du‰a, ki zdaj o bodoãnosti sanja, prekrasnih dneh, je album brez peg in ãrk!

Ne pi‰i, ne ri‰i v lepi album nikdar, v svojo du‰o nikar

257 PESMI BESeDA

ni ãustev, ni misli, ni Ïelj mi takih, da bi se spominov v grozeãih vlakih kdaj strá‰ila kakor strel svitlih v oblakih, da jókala bi in stokala bi grenkó.

258 PESMI BESeDA

Moje maksime

1

Popolnitev bodi moj edini vzor, luã, resnica moje delovanje! Ljubica, ti bodi mi izvor sreãe — smrt po delu sladke sanje!

2

Duh, srce, pred poludnem delujta, vase glejta, pomnita, predstavljajta in snujta; duh, srce, popoludne delujta, Bog visoko, znanost je globoko, a brez volje ti ni bolje niti v du‰i ni v obrazu, du‰e pravednem izrazu.

259 PESMI BESeDA

3

Eden up ostane moji du‰i, ali si naràdi krasen perivoj s tisoãkrat pomnóÏenoj moãjoj, ali ga pa Ï njoj razru‰i! Kajti samo v ljubem, samo v krasnem sreãa mi se bo sprehajala, ãe me ta ne bi napajala, bolj‰e je, da precej ugasnem.

260 PESMI BESeDA

Francetu Pre‰ernu

Kot svetel kerub du‰a tvoja sred vi‰in hitela v daljo nevtolaÏena, v oãeh globokih ljudskih boleãin najhuj‰a je bila izraÏena.

Letela daleã proã. A kje dobila je ljubezen zvesto, kje dobila je? Na Kranjsko zopet se vrnila je in teÏko solzo tam prelila je.

A ãuj! Iz nje je vzrastel grm cvetoã, ‰umé se listki poljubujejo in o ljubezni sladki v tiho noã kot ti, ãuj, slavãki mi vzdihujejo.

261 PESMI BESeDA www.omnibus.se/beseda

ISBN 91-7301-317-X

262